Metka Smrekar
Ljubljana
PRIDEVNIKI NA - INSKI, - OVSKI, -EVSKI
.....
o izpeljavi in rabi pridevnikov na -inski, -ovski in -evski govori že Bajec-Kolarič-Ruplova slovnica, vendar jih uvršča kar med pridevnike na -ski; v poglavju Pomen pripon (str. 167) pa ugotavlja, da izražajo svojino. Primera sta otroški in delavski. V poglavju Raba pridevniških pripon (str. 169) beremo: »Pripona -ski
271
rabi za izpeljevanje pridevnikov iz krajevnih imen: ljubljanski, beneški, Koroška, Krško. Zaznamuje tudi splošno ali skupinsko svojino: delavska pravica (: delavčeva pravica). Nekaj podobnega je tudi v primerih: amundsendski značaj, anti-gonski problem, cankarski slog (Cankarjev slog).«
Nekoliko natančnejši je A. Bajec v Besedotvorju pridevnikov. Na straneh 65 in 66 & 116 piše, da ima cela skupina obrazilo -ovski. Nastanek ji moramo iskati v primerih, ko je pripona -'hskt> pristopila k u-jevskim osnovam. Od tod pa je seglo tudi drugam; jezik ga je zlasti rad uporabil, kadar bi beseda po soglasniških premenah postala nerazumljiva ali pa bi se moral vstaviti drugotni polglasnik. Primeri: basovski, bratovski, bukovski', godčevski, hlapčevski, kraljevski, matu-rantovski, ministrantovski, mogotčevski, norčevski, očetovski, oslovski, vilovski (= vilinski, Miki). Bajec tudi ugotavlja, da so to tvorbo močno podprli vzporedni pridevniki na -ov ter da so pridevniki na -ovski ljudskega in starinskega značaja (bratovski), pridevniki na -ski pa pogosto novoknjižnega (bratski).
Besedotvorje pridevnika je obdelano tudi v Toporišičevem Skj. 2. Na strani 103 sta navedeni tudi priponski obrazili -ovski in -inski s primeri prešernovski in mačehinski. Avtor jih uvršča v isto skupino kot pridevnike na -ost, -nat, -anski, ta pa povedo, čemu je kaj podobno. Za izpeljanke iz pridevnikov (str. 105) pravi, da nakazujejo večjo ali manjšo mero lastnosti pridevnika iz podstave. Večjo mero lastnosti mu poleg obrazila -enski nakazuje tudi obrazilo -inski, npr. starinski. V istem poglavju je Toporišič opozoril na drugo lastnost pridevnikov na -inski in -ovski, izpeljanih iz pridevniških podstav: nakazujejo splošno last v nasprotju do posamezne (materinski — materin, bratovski — bratov), lahko pa izražajo tudi podobnost: laustovski (tudi materinski ima ta pomen).
Ostalo pa je še vedno precej nerešenih problemov. Pojasniti je treba, kaj vse je lahko podstava takih izpeljank, kdaj se poleg obrazila -ovski uporablja kar -ski, kako je z naglasom, in še to in ono. Poglejmo si jih po posameznih pripon-skih obrazilih.
Pridevnike na -inski delamo iz samostalnikov ženskega in moškega spola, izjemoma pa tudi srednjega. Prim.: čredinski, mačehinski, vilinski, materinski, eliza-betinski — tatinski, tuberkulinski, jugurtinski, kerubinski, benediktinski, leopol-dinski — detinski. Pri nekaterih pridevnikih na -inski je mogoče misliti tudi na pridevniško podstavo: mačehinski (mačehin), materinski (materin)." Pridevnike kerubinski, leopoldinski, čredinski lahko izvajamo iz kerub ali kerubin, leopol-dinski pa iz Leopold ali leopoldinec.
Pridevnike na -ovski/ -evski delamo večinoma iz samostalnikov m. sp., redkeje ženskega: grofovski, bratovski, tolstojevski, pregljevski — sfingovski, mačehovski, slabičevski. (Pripono -evski imamo namesto -ovski za c ;' č ž š; Tolstoj — tostojevski, Mahnič — mahničevski, starši — s/arševsici, maharadža — maha-radževski.) Glas -c na koncu podstave se pri tem premenjuje s -č; borec, borca — borčevski; tako še starčevski, prinčevski, škričevski, stričevski.
Oblike horacovski, brucovski, lukrecovski obdrže obrazilo -ovski (vendar raba ni ustaljena). Cankarjevski, hitlerjevski, verdijevski, a-jevski izvajamo iz rodil-
Bukovski ne spada sem, ker je podstava bukv-. ' Prim. podobno pri pridevnikih na -ovski: grotovski, lartilovski, tolstojevski.
272
niske podstave (Cankarj-a, Verdij-a). — Tuja imena moškega spola, ki se v pisavi končujejo na soglasnik, v govoru pa na samoglasnik, delajo pridevnik na -ovski po črki: Beaumarchais — beaumarchaisovski, Rabelais — rabelaisovski, Faguet — laguetovski. Izgovarjajo pa se ti primeri načeloma po glasu, tj. -j-evski. — Rakovski, orehovski imata podstavo Rakek. Orehek (Rak-j Oreh-j-ek).
Zanimivi so pridevniki, katerih podstava se končuje na soglasniški sklop ne-zvočnik + v; pönikovski (Ponikva), ponikovski (Ponikve), moskovski (Moskva), bukovski (bukve), litovski (Litva), lokevski (Lokva, Lokve). Pri tvorbi pridevnika sklop razpade, namesto polglasnika se večinoma vrine o. Torej so to pridevniki z obrazilom -ski in ne -ovskij-evskil Seveda pred -ovski odpade polglasnih: oslovski, borčevski, obrovski.
V besedotvorju pridevnikov je ugotovil že Bajec, da se obrazilo -ovski lahko zamenja s kakšnim drugim, pomen pa ostane večinoma enak: kopernikovski/kopernikanski, tigrovskij tigrski, kastovskijkasten, caristovskilcarističen, almana-hovski/almanaški, bikov skij bič ji.
Pa še o naglasu teh pridevnikov.
V primeri s podstavo so izpeljanke naglašene bodisi na istem zlogu kot podstava ali pa ne (Skj 2, str. 111). Obrazilo -inski je vedno naglašeno (torej naglašena podstava zmeraj zgubi naglas): čreda — čredinski, Elizabeta — elizabetinski, dete — detinski, Jugürta — jugurtinski itd. Pridevniki na -ovskijevski pa večinoma ohranijo naglas na podstavi: hrib — hribovski, Moskva — moskovski, šerpa — šerpovski, slon — slonovski, d — ä-jevski, Cankar — cankarjevski, tepec — tepčevski, norec — ndrčevski. Le kraljevski ima naglas na obrazilu, trikräljevski pa na podstavi. Naglas na obrazilu -ovski imaja pridevniki, katerih podstava se naglašuje po mešanem naglasnem tipu: Vrh -d = vrbovski, bog -d = bogovski, stan -Ü = stanovski, sin -u = sinövski, Žiri-6v = žirovski. Tako se naglašujejo tudi pridevniki iz samostalnikov s širokim 6: grof, grofa — grofovski: škof, škofa — škofovski; vol, vola — volovski, osel — oslovski, kozel — kozlövski. Vendar imajo nekateri taki samostalniki pridevnik na -ovski naglašen na podstavi: proštovski (prost), heraklovski (Herakles), periklovski (Perikles), slonovski, övnovski, popovski, šerpovski, börovski, zborovski, štorovski (iz Storje). Orlovski ima naglas na podstavi (orlovski) ali na obrazilu (orlovski). Naglas na obrazilu ima tudi dobövski (Dob). Ta pridevnik je izpeljan iz samostalnika, ki ima nepremični naglas na osnovi.