List 10.
Gospodarske skušnje.
V prav novem popisu palestinske ali svete dežele, ki izhaja iz rok ondašnjega stanovavca (dr. J. Schvvarz rDas heilige Land." Frankfurt 1852), se bere, da na Jutrovem rabijo navadno smolo ali katran zoper mravljince, seršene in tak merčes. V Palestini namreč je tudi več plemen mravljincov, manjših in večjih, ki dosti nadlege delajo po hišah, in se v celih trumah nahajajo pri jedilih; le-ta merčes se nobene stvari ne ogiba tako, kakor smol-nega smradu. Tudi v tisti strani včasih zahajajo roji prav strupenih seršenov od egiptovske meje; ondašnji Arabljani, kadar morajo v takošni nadlogi na polji delati, si pomažejo obraz, roke in noge s katranom, in se s tem varujejo seršenovega pikanja, ker pred katranovim duhom bežijo te stvari. Pri nas se n e kaže, da bi se mravljinci bali smol-nega duha; mnogokrat napravljajo svoje kupe ravno pod smrekami, in na nje nanašajo smrekovega drobirja. Zatorej bi se utegnilo soditi, da pisatelj meni kam no smolo, ali kamni katran, ki se dobuje iz zemlje, zlasti iz premoga (Steinkohle); take smole se namreč veliko dobuje v Palestini okrog Mertvega morja, zlasti o kakem potresu močno priteka iz skalovja, in plava po verhu vode. Tako smolo nabirajo po tem ob kraji morja, ter jo prodajajo; tako ravno rabijo ondašnji čevljarji. Vredno bi bilo, tudi pri nas poskusiti tak pomoček, ker mravljinci pri kakih sladkih stvareh ali pri sadežih delajo večkrat škodo.
Nekakosno zanimivo se mi je zdelo, da se ptuji pisatelj aH blezo prav za prav prestavljavec, pri popisovanji avete dežele spomni naše kranjske zemlje. Govori namreč o Meromskem jezeru, skozi ktero teče reka Jordanska, in ki je višje nad Genezareškim; in pravi, da se to jezero poleti rado posuši, in preraste z zelenjavo in bičevjem, tako, da Arabljani ondi pasejo svoje cede, in se zverina, zlasti divji prešiči, skrivajo po ločji. Pristavi pa na zadnje: „To jezero je enako Cerkniškemu jezeru na Dolenskem (Unterkrain) v Ilirii (ker se namreč tudi tukaj večkrat kosi ali divjačina lovi ondi, kjer je poprej voda «tala).a Da Cerkniško jezero stavi na Dolensko, namesto na Notrajnsko, mu ne bomo zamerili; saj še nek-teri vredniki dunajskih, tedaj domačih časnikov stavijo Ljubljano na Koroško! „Dadrum keene Feindschaft niche.a                                                                   Hicinger.
(Kako klajo za konje varovati), da se po nepotrebnem ne trati, beremo v časniku „Rep. der Thierh." Ravno to so „Novicea že večkrat svetovale. Naj se klaja napravi tako, da jo želodec lahko vso prebavi ali prekuha, in je skor nič skozi čeva prazne ne gre. To pa se naredi, da se oves ali vsaktcro drugo žito zdrobi, merva in slama z reže (v rezanco); vsaka klaja se mora tudi z vodo enmalo pomočiti. Pravijo, da ovsa, če se celi zobati da, gre če ter t i ali tretji del v zgubo. Ce je to tudi enmalo preveč rečeno, je vendar le gotovo, da se ga saj desetina z gnojem pogubi. Priča tega so nam vrabci, Šinkovci, senice, vrane in drugi ptiči, ki se radi okoli hlevov potikujejo in v gnoji živeža išejo; če pa je sneg vse polje i. t. d. zapadel, jih vidimo po cestah, kako mar-
Ijivo preiskujejo konjske fige. Gotovo bi tega ne storili, ako bi ne najdli zerna v njih, ki se jim dobro prileze. Bog obvari, da bi bili zavidni tem ptičem, ki tudi morajo živeti, in kterim pozimi včasih huda prede, — ali pervo je vendar, da gospodar skerbi za svojo živino in ne trati po nečimernem klaje. Klajo drobiti in rezati se tedaj pravi: klajo varovati.
(Mola v žitu pokončati). Neki kmet v Sardinii priporoča zoper žitnega mola konopneno seme, bez-gov cvet in pa česinj: to troje se vse skup stolče in v žitnici po tleh potrese.   Mož pravi, da gotovo pomaga.