;w»36«opi Slovencem pričel razlagati dr. Frančišek Lampe lO. snopič. Izdala in založila V Celovcu 1903, sv, Mohorja. ZGODBE Pl Slovencem pričel razlagati f dr. Frančišek Lampe. II. del: Spisal dr. pJanez Ev. Krek. ¥ Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1903 . NATISNILA TISKARNA DRUŽBE SV. MOHORJA V CELOVCU. I 130967 Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva. 00 ' 1435 '* « e nogokrat in na mnogo na¬ činov je govoril Bog ne¬ kdaj očetom po prerokih, nazadnje, te dni, nam je pa govoril po svojem Sinu, ki ga je postavil dediča nad vsem, po katerem je tudi svet ustvaril. 1 S temi veličastnimi besedami pove sv, Pavel raz¬ loček med starim in novim zakonom. Obojni zakon je božja beseda; v obojnem se nam poroča, kako je govoril Bog v svoji neskončni ljubezni človeškemu rodu, toda mnogo drugače v starem, nego v novem. Tam mnogokrat, tu enkrat, tam na mnogo načinov, tu na en način, tam po pre¬ rokih, tu po Sinu. Poglejmo ta trojni razloček! 1. Mnogokrat, po malem, košček za ko¬ ščkom je razodeval Bog svojo resnico in pravico. Tisočletja so minula ob tem razodevanju. V Zgod¬ bah starega zakona beremo njegovo zgodovino, ki je ob enem zgodovina odrešenja, in s tem tudi pod¬ laga, na kateri se je snovala zgodovina človeštva. Pričela se je ta zgodovina božjega razodevanja v raju že pred grehom prvih starišev. Tem važ¬ nejša je pa za nas, ko je Bog napovedal v raju Adamu, in Evi grozne nasledke njunega greha, pri tem pa tudi oznanil bodočega Odrešenika, — sinu žene, ki bo kači strla glavo. Greh in odrešenje sta dve osi, krog katerih seje sukal ves daljnji razvoj človeškega rodu. Že pri Ada¬ movih sinovih Kajnu in Abelu se je to pokazalo. Abel daruje, potrt zavoljo grešnega jarma, ki ga teži, v upanju na bodočega Odrešenika . 1 Pri Kajnu pa zmaguje greh; v grdi zavisti ubije svojega brata in z obupnostjo kaznovan bega po zemlji; njegovi mnogobrojni potomci propadajo vedno bolj v po¬ svetne slasti; vedno bolj izgubljajo izpred oči svoj večni namen in obljubljenega Odrešenika, ki jih edini more pripeljati k njemu. Bog obudi Adamu namestu Abela Seta, ki pobožno sprejme v svoje 1 Heb. 1, 1. 1 Prim. Heb. 11, 4. 1 * 4 Razvoj božjega razodetja. srce zavest grešnosti in misel na odrešenje. Toda njegov rod se prične družiti s Kajnovim, in kmalu je domala vse človeštvo zakopano v grešni naslad- nosti. Vsa misel srca je obrnjena vsak čas v zlo ; 1 zdi se, da je greli popolnoma zmagal. Človek je pozabil, kaj je in čemu je ustvarjen; na odrešenje ne misli; spomin na božje razodetje je otemnel. Tu poseže Bog vmes. Z vesoljnim potopom kaznuje grešni svet; obrani si pa pobožnega Noeta in njegovo rodbino. Ž njim sklene zavezo in obnovi upanje na bodoče odrešenje. A kača ne počiva. Med Noetovimi sinovi krene Kam na staro, grešno pot. Zopet se pokaže moč greha v vsi svoji strašni sili. Narastli človeški rod hoče postaviti svoje ime, preden se razide, in zgraditi stolp, da bo vrh segal do neba . 2 Bog pa prekriža njihovo namero, zmeša jim jezike in človeštvo, dotlej edino in enega jezika, se razkropi po celem svetu. Vsak narod hodi odslej svojo pot; kmalu pozabijo, da so bratje in sestre med seboj; divje boje bijejo; v nasilstvu in razkošju se tope. Le majhne sledi božjega razodetja ostajajo med njimi kakor na pol ugasle iskre, ki jih dobrotno ohranja božja dobrota, da morejo vsplamteti, ko se dopol¬ nijo časi in pride med nje luč sveta . 3 Med vsemi temi različnimi narodi se ne more razvijati raz¬ odetje. Bog jih je bil razločil, ker so pokazali, da se nerazdeljeni vedno bolj pogrezajo v greh, razdeljeni pa še manj marajo zanj; zato jih pusti, da gredo vsak po svoji poti . 4 Da pa ohrani človeštvu razodetje in ž njim upanje na Odrešenika, si izbere Abrahama in v njegovem zarodu sezida človeškemu rodu du¬ hovno trdnjavo sredi razpadajočega sveta. Po neumljivem sklepu svoje modrosti določi namreč, da bo iz Abrahamovega rodu rojen Odrešenik; zato si izvoli ta rod za svoje posebno ljudstvo. Zakaj je izbral ravno Abrahama, ne vemo. Vemo pa, 'da ga ni izbral zavoljo njegovega zasluženja, marveč samo iz svoje dobrote, po svoji neskončni milosti. Poklical ga je ob času, ko je bila iz- nova nevarnost, da ne umori greh vseh dobrih kali v človeštvu. Malikovalstvo se je v vsi svoji ostudnosti in grozi šopirilo med ljudmi; z mali¬ kovalstvom se je pa širila krvoločna sebičnost in umazana pohotnost. Tu nastopi po božjem klicu 1 I. Mojz. 6, 5; Zgodbe I, str. 54. 2 I. Mojz. 11, 4; Zgodbe I, str. G8. 8 Jan. 3, 19. 4 Dej. ap. 14, 15. Abraham. Kakor nekdaj Noeta ga iztrga Bog izmed njegove okolice, ko se zdi, da že ni ni¬ kogar več na svetu, ki bi ohranjal misel na Boga in njegovo razodetje in upanje na obljubljenega Odrešenika. Bog sklene z Abrahamom zavezo, ki jo po¬ novi z njegovim sinom Izakom in vnukom Ja¬ kopom. V Egiptu, kamor se preseli Jakop s svojo rodbino, naraste v malo stoletjih izvoljeno ljudstvo v mogočen narod. Čas je, da prične svojo lastno zgodovino. Bog pokliče Mojzesa, da izpelje svoje ro¬ jake v njihovo obljubljeno, kanaansko deželo. Prične se nova doba. Božje ljudstvo se ob svo¬ jem izhodu loči od Egipčanov po krvi velikonoč¬ nega jagnjeta. Ta kri pomenja v vzvišeni pred- podobi že jasneje, da se izvrši odrešenje sveta po spravni daritvi božjega velikonočnega jagnjeta. To misel izražajo vse postave in vsi obredi, ki jih po božjem, na sinajski gori danem povelju ustanovi Mojzes med svojimi rojaki. V skrinji za¬ veze imajo Izraelci odslej vidno znamenje skriv¬ nostne božje navzočnosti. Bog je njihov neposredni vladar. Toda neposlušni, trdovratni, omahljivi so in zato nesposobni, da bi že takoj zasedli obljubljeno deželo. Štirideset let se šolajo v puščavi, da se utrdijo v zaupni veri in v izpolnjevanju božjih postav. Mojzes jih sicer ne pelje v Kanaan; samo z daleč ga vidi, preden umrje na tujih tleh. Pod Jozuvetovim vodstvom pa gre izra¬ elski narod zmagoslavno v svojo deželo. V svoji lepi, novi domovini bi pač moral živeti svojemu vzvišenemu namenu; v ubogljivosti do božjih za¬ povedi, v izvrševanju svetih obredov bi se moral vedno bolj vglabljati v zavest svoje grešne rev¬ ščine in se duševno očiščevati v mislih na obljub¬ ljenega Odrešenika. Toda tega še dolgo ni utegnil. V kanaanski deželi je sicer stanoval, a od vseh strani so ga še napadali tuji malikovalski rodovi, ki so živeli med njim in krog njega. Večkrat se je pokazal pogumnega in zmagovitega, velikrat pa tudi potrtega, strahopetnega. Ta doba — doba sodnikov — je bila nova šola zanj. Ko se je srečno končala, se prično srečnejši časi. Bog izvoli iz Judovega rodu pastirja Davida za kralja svojemu ljudstvu in mu še jasneje ob¬ novi svete obljube. Mojzes je dal postavo; David jo je še-le spravil v življenje. Upanje na Odre¬ šenika razžari v srcih izraelskega ljudstva; David sam mu v svojih psalmih nebrojnokrat opeva ve- Božje razodetje med pogani. Judovski voditelji po babilonski sužnjosti. selo novico, da bo iz njegovega rodu, in vzvišeno oznanja njegovo bodoče delovanje. Njegov sin Sa¬ lomon podeduje to novico in v veličastnem templu, ki ga sezida v Jeruzalemu, utrdi vero vanjo. Moč greha pa ne miruje. Že po Salomonovi smrti se razbije izraelski narod v dve kraljestvi; deset rodov se loči od Davidovega rodu; samo dva mu ostaneta zvesta. Slabih kraljev je na obeh prestolih obilo; ljudstvo se odtujuje Bogu; le majhna peščica mu je verna. Bog obudi več prerokov, ki z ognjevitimi besedami karajo in svare svoje rojak*;. Slikajo jim božje usmiljenje, po katerem je izvolil Izraelce; rišejo jim črno ne¬ hvaležnost, s katero se mu ustavljajo; napovedujejo mu silne božje kazni; zraven mu pa vlivajo to¬ lažbo v milo-krasnih prerokbah o bodočem Odre¬ šeniku. Vse njegovo življenje opisujejo, kako ga bo — sinu Davidovega — rodila devica, kako bo učil, kako bo trpel in umrl, in kako bo konečno vekomaj vladal na kraljevem prestolu; natančno opisujejo, da bo njegovo kraljestvo — duhovno, kraljestvo Bogu udanih, spokornih src, in da bodo v to kraljestvo poklicani vsi narodi vesoljne zemlje. Preroki niso mogli omečiti trdovratnega ljud¬ stva in skvarjenih kraljev. Za toliko grehov je prišla strašna kazen. Asirci prihrume in uničijo izraelsko kraljestvo; deset rodov tirajo seboj v pregnanstvo. Dobro sto let potem pa pridrve Babilonci, porušijo Jeruzalem in tempel in odvedo judovskega kraljestva podložnike v svojo deželo. Zdi se, da je s tem vse končano, da je božje razodetje izgubilo zadnji kotiček na zemlji, da je vse delo božjega usmiljenja, v katerem si je izvolil izraelsko ljudstvo, da bi v njem pripravljal Odrešenikov prihod, zastonj in brez haska. Toda božja moč je večja od človeške zlobnosti. Kavno v pregnanstvu se prično Izraelci zavedati, kaj so in kam so prišli. Preroki, ki žive med njimi, jim bude svete spomine in krešejo v njih trdih srcih iskre vere in upanja. Vrh tega pa se v pregnanstvu, kjer pride izvoljeno ljudstvo v do- tiko z najraznovrstnejšimi narodi, razglasi božje razodetje med pogani. Na dvorih babilonskih in perških kraljev se s častjo imenuje ime izrael¬ skega Boga. Perški kralj Cir dovoli Judom, da se vrnejo domov; on in njegovi nasledniki poma¬ gajo z bogatimi darovi, da se pozida mestu ozidje, iznova zgradi tempel, uvede v njem ves sijaj božje službe, in da si propadlo ljudstvo zopet opomore. Po pregnanstvu postanejo torej tudi pogani de¬ ležni božje besede. Bog pričenja govoriti tudi njim. Mnogo Judov se ne vrne v domovino; drugi ostanejo na tujem, kjer se docela udomačijo in po najraznovrstnejših krajih raznašajo božje razodetje. Ptolomej Lagi jih krog 1. 320 pred Kr. preseli mnogo v Egipt. Sveto pismo se zanje prevede v grščino, ki je bila jezik tedanjih omikancev; izmed poganov se jih mnogo izpreobrne k judovski veri. V tujini Judje niso imeli templov; 1 vglobili so se torej tem prisrčnejše v svete knjige in iz njih zajemali tolažbe. Z Babilonskega domu vrnivše Jude je Bog ob zidanju templa osrčeval še s tremi preroki: Ha- gejem, Zaharijem in Malahijem. Nato pa je prišla doba, ko so živeli brez kraljev in brez prerokov. Veliki duhovnik na čelu drugega duhovništva je bil v verskem oziru njihova edina oblast, Toda za enotno vodstvo, za vlado ljudstva je imel ob tem času premalo veljave. Zato se je sestavil izmed duhovnikov, knezov in starejšin poseben zbor, ki je imel vlado v rokah. Ta zbor se je imenoval izprva velika sinagoga, kasneje sine dri j. 2 Ker ni bilo več prerokov, ki bi bili po božjem navdihnjenju razlagali božjo besedo, in ker se je ljudstvo splošno bolj bavilo s svetimi knjigami nego preje, so nastopili posamni učenjaki, ki so se prav posebno bavili s sv. pismom in ga tolmačili svojim rojakom. Takim učenim razla¬ galcem sv. pisma so rekali Judje soferim t. j. poznavalci postave ali pismouki. V dobi po vrnitvi v domovino imamo torej trojne voditelje in učitelje ljudstva: velike du¬ hovnike in duhovstvo sploh, veliko sinagogo in pismouke. Ti bi bili morali v duhu pokore in poduhovljenega življenja pripravljati svoj narod na bližnji Odrešenikov prihod. Kakor pa vemo, so ravno ti v veliki večini Kristusu nasprotovali, ker so po napačni razlagi sv. pisma pričakovali le mogočnega posvetnega kralja; odtujevali so mu ljudstvo, ga preganjali in naposled storili naj grozovitejši greh, ko so prisilili rimskega oblastnika Pilata, da ga je obsodil k smrti na križu. Da so padli tako globoko, so bile krive tudi žalostne zunanje razmere, v katere je zašlo judovsko ljudstvo začetkom drugega stoletja pred Kristusom. Dokler so bili Judje pod perškimi 1 V Heliopolidi v Egiptu so si Judje sezidali nekak tempel, toda proti Mojzesovi postavi; zato ga tudi palestinski Judje niso pripoznali. Glej Zgodbe I, str. 1041. 2 Glej Zgodbe I, str. 1034. 6 Angeli - posredovalci božjega razodetja. Stari zakon pripravlja Odrešenika. kralji, se jim je dobro godilo. Sirski kralji, pod katerih vlado so prišli potem, so jih pa jeli pri¬ tiskati. Makabejski knjigi nam pripovedujeta žalostne zgodbe v tem oziru. Najhujše je bilo, da so jim vsiljevali podkupljene, sveti veri ne¬ zveste odpadnike za velike duhovnike. Pod Ma¬ kabejci je junaška četa pogumnih mož nekaj časa zadrževala silno skvarjenost, toda za trajno je ni mogla. Med nasledniki makabejskih bratov se je vnel grd boj, ki je trajal, dokler ni Herod iz tujega edomljanskega rodu 1. 35 pred Kr. zasedel v Jeruzalemu kraljevega prestola. 1 V teh zmedenih časih so nastale razne stranke, med katerimi so bili saduceji in farizeji najznamenitejši. Prvi — stranka bogatinov in imenitnikov — so tajili vsako življenje po smrti in so zato živeli samo pohoti in uživanju. Drugi, ki so se naslanjali bolj na priprosto ljudstvo, so pa kmalu v samih zunanjostih zapravili vsega oživljajočega duha iz verskega življenja. 2 Mrtve črke so se držali in ljudstvu so nalagali sila mnogo praznih zunanjih postav. Do cela so spačili vse, ki so jih poslušali. Vmes je pa vendar-le ohranil dobrotni Bog nekaj zvestih src; v njih so ostale besede, ki jih je v prejšnjih časih govoril njihovim očetom in v spominu na te besede so koprneli po Odre¬ šeniku in se ga tudi z vso dušo oklenili, ko se je pokazal med njimi. — Iz tega kratkega pre¬ gleda starega zakona vidimo, kako mnogokrat je govoril Bog pripravljaje svoje odrešenje. 2. Govoril je Bog tudi na mnogo na¬ činov: prikazoval se je v sanjah, v zamaknjenju; dejanski je govoril, v predpodobali in skrivnostno pomenljivih znamenjih se je razodeval. Glavni znak starega zakona pa je, da se je razodeval le posredno, po prerokih, kakor pravi sv. Pavel. Taki posredovalci (preroki) so bili očaki, tak je bil Mojzes, David, Salomon in drugi sveti možje, po katerih je Bog razkrival svoje razodetje. A tudi s temi posredovalci ni Bog naravnost obče¬ val, marveč po angelih. Sv. Štefan je dejal Judom, preden so ga kamenjali: Prejeli ste postavo po uredbi angelov , 8 in sv. Pavel piše, da je bila postava urejena po angelih . 4 Nekateri cerkveni očetje in bogoslovski pi- 1 Primeri Zgodbe I, str. 1181 nasl. 2 Prim. Zgodbe I, str. 1182. 1183. 3 Dej. ap. 7, 53. 4 Gal. 3, 19. satelji mislijo, da je tisti angel Gospodov, ki se večkrat omenja kot voditelj in branitelj izraelskega ljudstva — sama druga božja oseba. 1 Toda drugi (n. pr. sv. Gregor Veliki, 2 sv. Tomaž Akvinec 3 ) naravnost pravijo, da je bilo popolnoma primerno, da se je Bog v starem za¬ konu posluževal posredovalcev — angelov. Pri izvrševanju vsake oblasti, pri vsakem rokodelstvu in pri vsaki umetnosti je taka na¬ vada, da najpoglavitnejšo in najimenitnejšo stvar zvršuje predstojnik, mojster ali glavni umetnik; kar je pa pripravljalnih del, jih prepušča svojim pomočnikom. Ker je ves stari zakon priprava novemu, zato je res prikladno, da se je Bog po angelih prikazoval in govoril tistim ljudem, ki jih je izbral za svoje poslance. Stari zakon je namreč pripravljal Odrešeni¬ kov prihod na trojen način. Prvič gaje oznanjal, opisoval je njegovo življenje in delovanje; priče¬ val je o njem. V tem zmislu pravi Kristus: Vse se mora izpolniti, kar je pisano v postavi in v psalmih in v prerokih o meni . 4 —- Ako bi verjeli Mojzesu, bi pač verjeli tudi meni: saj je on o meni pisal. 5 — Drugič ga je pripravljal s tem, da je izraelsko ljudstvo ohranjal v veri na edinega pravega Boga in jih varoval malikovalstva. — Tretjič je pa prepričal svet, da ljudje s svojimi močmi ne morejo doseči svojega namena. Pogani, prepuščeni samim sebi, so zašli v tako grde zmote in pregrehe, da si niso mogli nikamor več poma¬ gati. Najpotrebnejših resnic, ki jih more pamet sama spoznati, niso že več vedeli. Namestil edi¬ nega Boga so častili celo vrsto bogov, katerim so prilagali vse človeške strasti in napake. Tako daleč so zašli, da so z ostudnimi pregrehami — s krvoločnostjo in nečistostjo — menili bogovom izkazovati čast. Tudi najučenejši med njimi se niso mogli izkopati iz teh zmot. Nihče ni več vedel, odkod je človek, kaj je njegov smoter, kako je mogoče doseči blaženost, po kateri ko¬ prni vsako srce, kaj je prav in kaj je napak. Izraelci so videli nauke in življenje teh ne¬ srečnih poganov; primerjaje svojo vero in svoje postave ž njimi, so pač morali spoznati, kako neizrekljivo dobroto jim je izkazal Bog, ko jih 1 Prim. Zgodbe I, str. 219. 2 Moral. c. 1. 3 S. Th. III. Qu. 98. a. 3. 4 Luk. 24, 44. 6 Jan. 5, 46. Stari zakon je nepopolen. Novi zakon po božjem Sinu. 7 je izbral za svoje ljudstvo. Ko so se pogani se¬ znanili z judovskimi svetimi knjigami, so morali tudi čutiti neizmerno visokost judovske vere in postave; slišali so obljube, da pride za Jude in zanje Odrešenik, in s tem je gotovo tudi med njimi oživela zavest lastne grešnosti. V svetem upanju so tudi oni pričakovali Zveličarja . 1 * * Judje so pa morali vkljub temu, da so lahko spoznali vzvišenost in veličastvo starega zakona, tudi čutiti, da je njihova postava še nezadostna in nepopolna. Poglejmo si to nepopolnost! Dober in vzvišen je bil stari zakon ali stara po¬ stava; učil je čisto resnico, obsegal dobre za¬ povedi in prepovedoval vsakršen greh v dejanju, pa tudi v mislih in v srcu. Pomanjkljiv je pa bil, ker ni dajal pripomočkov, s katerimi bi se moglo živeti po njem. V tem oziru je velik raz¬ loček med človeškim in božjim zakonom. Človeški zakon ima namreč namen, skrbeti za mir v družbi; zato zadostuje, da prepoveduje vsa tista zunanja dejanja, ki morejo kaliti ta mir in jim žuga s kaznijo. Božji zakon pa ima namen, voditi ljudi k zveličanju, k večni sreči. Zato ni dovolj, da samo prepoveduje grehe in jim napoveduje kazen, marveč k njegovi popolnosti se zahteva tudi, da človeka dela sposobnega za večno zveličanje in da mu daje moči, s katero se more varovati gre¬ hov in zvrševati vse, kar je potrebno v dosego njegovega najvišjega smotra. To moč pa deli edino le milost božja, ki razliva ljubezen po naših srcih, da moremo zvrševati božjo postavo in doseči večno življenje. Zato pravi sv. Pavel J Milost božja je večno življenje. Te milosti pa niso mogli dajati angelski in človeški posredovalci starega zakona, marveč le Bog sam, kakor piše sv. Janez : :l Postava je dana po Mojzesu, milost in resnica je pa zvrsena po Jezusu Kristusu. V tem zmislu imenuje sv. Pavel stari zakon nepopolen, rekoč : 4 Postava ni nič vodila k popolnosti. 3 . Treba je bilo izpopolnitve starega zakona po novem, popolnem. In to se je zgodilo, ko je nehal govoriti Bog po angelih in po človeških posredovalcih, in je nazadnje govoril po Sinu. ki ga je postavil dediča nad vsem, po ka¬ terem je tudi svet ustvaril . 5 1 Prim. Zgodbe I, str. 1185. 1 Rim. 6, 23. fl Jan. 1, 17. 4 Hebr. 7, 19. s Hebr. 1, 1. Bog je neskončna dobrota. Vse, kar je do¬ brega, ima to lastnost, da se ne drži samo sebe, marveč da se druži z drugimi, da tudi drugim daje okušati svojo dobroto. Bog je to storil v neskončni meri. Ustvaril je svet, da bi bile tudi stvari deležne po nekaj njegove dobrote; ustvaril je človeka, kateremu je dal um in voljo; učil ga je in vodil; razodeval mu je svoje veličastne skrivnosti, a to mu še ni bilo dovolj. V neiz¬ merni ljubezni se je sam v svoji drugi osebi združil s človeško naravo, —- včlovečil se je in kot včlovečeni Bog je iskal izgubljenih bratov in sestra in jih vodil v Očetovo hišo. To neumljivo dobroto božjo nam naznanja sv. Pavel, ko pravi, da je nazadnje te dni govoril Bog po svojem Sinu. Ko se je to zgodilo, je bilo dopolnjeno vse, kar je bilo napovedanega o Odrešenikovem pri¬ hodu. Zakon, ki ga je dal Bog očakom in izra¬ elskemu ljudstvu, je postal star; zaveza, ki jo je sklenil ž njimi, je minula. Pričel se je novi zakon, nova zaveza. Nazadnje je govoril Bog po svojem Sinu. Tisočletja je trajalo prejšnje, predno je nastopilo to blaženo nazadnje. Streti se je moral do dobra napuh, ki je bil korenina odpada od Boga. Svet je moral spoznati, da je bolan, in sicer tako, hudo bolan, da ga more ozdraviti edino le božji zdravnik. Primerno je bilo pa tudi, da je imel božji Sin mnogo oznanovalcev. V ranem jutru prodro najprej žarki rumene zarje nočno tmino; vedno bolj rdi nebes, vrhovi gora se slovesno ozaljšajo z zlatim cvetjem; nazad¬ nje pa priplava v vsi svoji mogočnosti žarko solnce na obzorje. — Po malem poletavajo gorkejše sa¬ pice preko snežnih brd in dolin; tu pa tam pri- zovejo iz redkih prekopnin kako cvetko; polagoma stero potočkom ledeno odejo, sem pa tja ogrejejo kakega ptička, da prične žgoleti vesele pesmi; nazadnje pa priveje na rožnih brdih vsa velika, krasna pomlad s svojo vonjavo toploto, s svojim zelenjem, cvetjem in petjem. — Cela vrsta dvor¬ nih služabnikov otvarja pot; po svojih stopinjah urejeni prihajajo od najvišjega dalje: plemiči, svetovalci, najvišji oblastniki; nazadnje pa pride kralj sam v svojem veličastvu. Te primere nam pojasnjujejo prihod božjega Zveličarja. Pobožni Set, verni Noe, zvesti Abra¬ ham in vsa druga nepregledna vrsta božjih za¬ upnikov starega zakona: ti so žarki rumene zarje pred Kristusom, Solncem pravice; — ti so 8 Sveto pismo novega zakona. prve cvetke, prvi ptički Kristusa — večne po¬ mladi; ti so plemiči, svetovalci, oblastniki, pri¬ pravljajoči pot nebeškemu kralju. Od zgoraj iz¬ voljeni ljudje so, ki oznanjajo prihod včlo- večenega Boga; služabniki božji so, ki oznanjajo, da za njimi pride sam božji Sin, dedič nad vsem, po katerem je svet ustvarjen, in da bo poslej ta Sin sam govoril ljudem v božjem imenu. * * Važnejše stvari o prihodu in delovanju bož¬ jega Sina in mnogo njegovih besedi imamo za¬ pisanih od štirih svetih, od božjega duha navdih¬ njenih mož — sv. Mateja, Marka, Luka in Janeza. Vsak izmed njih je spisal knjigo, ki se imenuje evangelij. Moč besedi in delovanja božjega Sina ne umrje nikoli. Kako se je po njegovem veličast¬ nem vstajenju jela brž zmagovito kazati po celem svetu, nam popisujejo drugi sveti spisi: Dejanja apostolov in Pisma sv. Pavla, Jakopa, Petra, Janeza in Juda. V slovesnih videnjih nam pa v posebni knjigi preroško kaže sv. Janez v Skrivnem razodetju silovite boje in konečno zmago Sinovih besedi. Vse te knjige: štirje evangeliji, Dejanja apo¬ stolov, Pisma sv. apostolov in Skrivna razodetje se imenujejo skupno Sveto pismo novega zakona . 1 V prvem delu Zgodeb smo našteli po vrsti vse knjige, ki se prištevajo sv. pismu. Primerno je, da na tem mestu iz določbe tridenškega cer¬ kvenega zbora izpišemo še enkrat tiste, ki spa¬ dajo v novi zakon. Te-le so: Štirje evangeliji: sv. Mateja, Marka, Luka, Janeza. — De¬ janja apostolov, popisana po evangelistu Luku. — Štirinajstem pisma apostola Pavla, namreč: Kimljanom, dve Korinča- nom, G-alačanom, Efežanom, Filipljanom, Kološanom, dve Tesaloničanom, dve Timo¬ teju, Titu, Filemonu, Hebrejcem. — Dve pismi apostola Petra. — Tri pisma apo¬ stola Janeza. — Pismo apostola Jakopa. — Pismo apostola Juda. — Skrivno raz¬ odetje apostola Janeza. Vse te spise nam je katoliška cerkev ohra¬ nila z izročilom, da so spisani po navdihnjenju sv. Duha. Zato se pa nihče, kdor bi kaj zavrgel izmed njih, ne more šteti med prave kristjane, in po pravici je razsodil imenovani tridenški zbor, da je vsak tak nesrečnik izobčen. * * * Lep je stari zakon. Silno moč ima do člo¬ veškega srca; kdor ga bere iz dobrega namena, se ogreje v sveti ljubezni do Boga. Še lepši pa je novi zakon, ta veličastni slavospev neskončne ljubezni, s katero se Bog sam daruje za odre¬ šenje grešnega človeštva. Če že s svetim strahom listamo stari zakon, koliko bolj moramo s ponižno hvaležnostjo in pobožno udanostjo prebirati knjigo nove zaveze. To najsvetejšo knjigo, ki nas postavlja v najožjo zvezo z božjim Sinom samim, hoče tol¬ mačiti Slovencem nastopni drugi del Zgodeb sv. pisma in sicer po tem-le redu: Prvi oddelek: Evangelij. Drugi oddelek: Dejanja apostolov. Tretji oddelek: Pisma apostolov. Četrti oddelek: Skrivno razodetje. 1 Prim. Zgodbe I, str. 13. 14. Prvi oddelek. Zgodbe Jezusa Kristusa. ^4. Uvod v evangelij. oznanja, sporoča ali obvestuje, torej oznano- valca, poslanca, sela. Evangelidzo slove potemtakem v slovenščini: Oznanjam dobro, veselo, srečno. Od te besede pa prihaja grška beseda evangelion, ki pomenja dobro, veselo, srečno oznanilo, sporočilo, obvestilo — ali dobro, veselo, srečno novico. Iz evangelion smo Slovenci naredili sebi primerno besedo evangelij , 1 ki jo prevajajo nekateri drugi Slovani z besedo blagovestje. Evangelij pomenja torej po svojem pr¬ votnem pomenu vsako veselo sporočilo, vsako srečno novico, vsako dobro oznanilo. Po angelovi besedi evangelidzo, s katero je naznanil Je¬ zusovo rojstvo, se je pa evangelij jel rabiti za I. Kaj je evan o se je Jezus porodil, se je prikazal v čudežni svetlobi božji angel pobožnim pastir¬ jem, ki so bedeli pri svojih čredah, in jim je rekel : 1 Ne bojte se; glejte namreč, ozna¬ njam vam veliko veselje. Be¬ seda oznanjam se glasi ' v grščini evangelidzo (v la¬ tinskem sv. pismu: evangelizo). „Evange- lidzo“ je sestavljena beseda iz ev, ki pomenja dobro, srečno, veselo, in angelidzo, ki se pravi po naše: oznanjam, poročam, obve- stujem. Z besedo angelidzo je zvezana vsem znana beseda angel, ki pomenja tistega, ki 1 Luk. 2, 10. 1 Glej Zgodbe I, str. 13. 10 Kaj je evangelij V najbolj veselo sporočilo, kar so jih kdaj slišali ljudje, namreč za sporočilo, novico in oznanilo o včlovečenjn božjega Sina, o njegovem rojstvu, de¬ lovanju, nauku, trpljenju, smrti in vstajenju. Saj je pač ni veselejše novice za človeka, nego je ta, ki mu sporoča, da je božji Sin sam odrešil človeški rod in mu odprl pot k večnemu zveličanju. Zato imenuje že sv.Marka Jezusov nauk evangelij, rekoč: ’ Jezus je prišel v Galilejo in je oznanoval evan¬ gelij božjega kraljestva. Jezus sam tudi rabi to besedo takoj, ko nastopi svoje javno delovanje, ko pravi : 1 2 Casje dopolnjen, in božje kraljestvo se je približalo; spokorite se in verujte evangeliju. — In po svojem vstajenju, koncem svojega bivanja na zemlji zopet ponavlja to besedo, rekoč svojim učencem : 3 Pojte po celem svetu in oznanujte evangelij vsem stvarem. V tem zmislu imenujejo tudi apostoli ozna- novanje Kristusove vere evangelij. Sv. Pavel pravi na pr ., 4 da je prišel v Troado zavoljo Kri¬ stusovega evangelija, in zatrjuje , 5 * da bo Bog vse sodil po njegovem evangeliju. Besedo evangelij kot veselo sporočilo o Kri¬ stusu in njegovem odrešenju, slave tudi sv. očetje. Sv. Krizostom pravi : 15 „Kaj more biti enakega temu dobremu sporočilu: Bog na zemlji, človek v nebesih, božje prijateljstvo sklenjeno z našo na¬ ravo, dolgi boj končan, hudič osramoten, smrt raz¬ drta, raj odprt? In vse to nam je dano preko naše vrednosti in z lahkoto: ne ker bi se bili sami tru¬ dili, marveč ker nas je Bog ljubil.“ — Sv. Av¬ guštin piše : 7 ,,Beseda evangelij pomenja dobro sporočilo, ali dobro naznanilo. Rabiti se more, kadarkoli se kaj dobrega naznanja, toda pravza¬ prav pomenja ta beseda sporočilo o Zveličarju." Apostoli so po Kristusovem naročilu oznanjali evangelij po celem svetu; kmalu so bile po raznih krajih rimskega cesarstva krščanske občine. Kri¬ stus sam ni napisal svojega življenja in svojih naukov; tudi svojim učencem je veleval samo, naj ustno oznanjajo evangelij, naj pridigujejo. Po ustni pridigi apostolov in njihovih učencev in naslednikov se je vsled tega razširjala in ohran¬ jala Kristusova vera v svojem začetku; po ustni pridigi škofov in mašnikov se razširja in ohranja 1 Mark. 1, 14. * Mark. 1, 15. 3 Mark. 16, 15; prim. Mark. 26, 13; Mark. 14, 9. 4 II. Kor. 2, 12. * Rim. 2, 16. " Homil. supr. Mat. 1. 1 C. Faustin, II, 2. še danes. Umljivo pa je, da so že v prvih časih kristjani želeli od apostolov tudi pisane zgodbe o Kristusu, da bi jo tem ložje premišljali in se ravnali po nji. Saj so tudi Mojzes in preroki v svetih knjigah izraelskemu ljudstvu opisali božje razodetje; in te knjige so se prebirale ob sobotah v shodnicah. Koliko bolj so torej iz vseh narodov pridobljeni mladi kristjani želeli, da bi jim apostoli, ki so sami videli in slišali Kristusa, opisali njegovo življenje in njegov neprimerno vzvišenejši in popol¬ nejši nauk! Hoteli so pač tako, kakor Judje svete knjige starega zakona, pri svojih shodih ob božji službi prebirati Kristusovo življenje in obnavljati spomin na njegovo zveličalno delo. To nam spričuje sam sv.Luka, ko pravi začetkom svojega evangelija , 1 da se jih je že mnogo lotilo zvrstoma napisati, kako so se zvršili oni dogodki, ki so jih kristjanom sporočili tisti, ki so jih od začetka sami videli. Kes je bilo med kristjani več pisanih zgodeb Kristusovega življenja. Od prvega začetka že so bili pa vsi prepričani, da morejo imeti pravo veljavo le tisti spisi, ki so jih napisali apostoli sami ali pa po njihovem navodilu njihovi učenci. Taki spisi Kristusovega življenja so bili samo štirje, namreč sv. Mateja, Marka, Luka in Janeza. Te svete može, o katerih tudi sv. cerkev nezmotno spričuje, da so pisali navdihnjeni od sv.Duha, so imenovali kristjani evangeliste, in njihove spise evangelije. Če se torej vprašamo, kaj je evangelij, odgovarjamo po vsem, kar smo povedali, tako-le: Evangelij pomenja po besedi v svojem najširšem zmislu veselo sporočilo; v ožjem zmislu po¬ menja vse, kar se tiče Kristusovega živ¬ ljenja in delovanja; v najožjem zmislu se pa imenuje evangelij vsak izmed tistih šti¬ rih opisov Kristusovega življenja, ki so ga spisali od sv.Duha navdihnjeni sveti možje — evangelisti: Matej, Marka, Luka in Janez. Ker se pa vsi ti spisi tičejo ene stvari — namreč Kristusovega življenja in delo¬ vanja — , zato se imenujejo tudi vsi štirje z enim skupnim imenom evangelij. Potemtakem imamo pravzaprav samo en evangelij v štirih raz¬ ličnih oblikah, v štirih opisih. II. Evangelisti. Evangelisti niso pisali svojih spisov po medsebojnem dogovoru in torej še manj po kakem enotnem načrtu. Vsak izmed njih je z vršil svoje 1 Luk. l, l. 2. Življenje sv. Mateja. Kdaj in komu je spisan njegov evangelij? 11 delo v svojih posebnih razmerah, s svojim posebnim namenom. Zato je tudi vsak sprejel v svojo knjigo samo to, kar je bilo primerno njegovemu smotru. Da niso evangelisti opisali popolnoma vsega Kri¬ stusovega življenja, nam naravnost priznava sv. Ja¬ nez, rekoč: 1 Tudi je še mnogo drugega, kar je storil Jezus, in ko bi se vse to posebej popisovalo, menim, da bi ves svet ne obsegel knjige, ki bi se morala napisati. Sv. Ir ene j, ki je živel dobro sto let po Kri¬ stusu, in bil učenec sv. Polikarpa, učenca sv. Janeza, sporoča o evangelistih te-le podatke: 2 „Matej je med Hebrejci sestavil evangelij v njiho¬ vem jeziku, ko sta Peter in Pavel v Rimu evangelij oznanjala in ustanavljala cerkev. Marka, Petrov učenec in tolmač, nam je napisal, kar je Peter pri- digoval. Tudi Luka, Pavlov učenec, nam je v knjigi popisal, kar je ta učil. Nazadnje je izdal evangelij še Janez, Gospodov učenec, ki je bil počival na nje¬ govih prsih, ko je prebival v Efezu v Aziji. 11 Najložje spoznamo vse to, če si vsakega evangelista in njegovo delo posebej ogledamo. Sv. Matej. Ob Genezareškem jezeru je stalo oh Kristu¬ sovem času prijazno mestece Kafarnavm. V tem mestu je opravljal Levi, Alfejev sin, službo cest¬ ninarja. Tam skozi je namreč vodila velika tr¬ govska cesta iz bogate Sirije proti morju; poleg tega je bil Kafarnavm na meji galilejske pokra¬ jine; na drugi strani Genezareškega jezera so bile že druge dežele: Bataneja, Trahonitida, Avrani- tida, Gavlonitida in Itureja. Preko jezera je plulo mnogo kupčijskih ladij in se ustavljalo v kafar- navmskem pristanišču. Tako važno mesto je mo¬ ralo imeti svojo cestninarsko postajo, kjer se je pobirala mitnina in carina od blaga, ki se je iz tujine uvažalo ali prevažalo. Državna oblast, — Rimljani ali pa od njih odvisni kralji in mesta, — so nalagali na tako blago visoko mitnino. Niso je pa pobirali sami, marveč so jo dajali v zakup. Tak zakupnik je prevzel celo pokrajino; na posam- nih krajih je pa oddal pobiranje mitnine podzakup- nikom, in ti so imeli pod seboj cestninarje (dacarje), ki so pazili, da nobeno blago ni šlo brez carine mimo. Levi je bil v Kafarnavmu tak cestninar. Umljivo je, da so jih Judje sovražili že zavoljo tega, ker so v deželi, ki je bila pravzaprav njihova, za tuje oblast¬ nike pobirali carino; pa tudi zato, ker so vsi ti od 1 Jan. 21, 25. 2 Contra haer. 3, 1. zakupnika do cestninarja hoteli na drugili stroške obogateti in so odirali popotnike, kar so le mogli. Jezusu se pa smili tudi ta zaničevani stan. Drugo leto svojega javnega delovanja, skoraj go¬ tovo meseca svečana, se ob svoji poti skozi Kafar¬ navm ozre na cestninarja Levija, ki je sedel v svoji mitnici poleg ceste, in mu reče: Hodi za menoj Z 1 Mili Jezusov pogled predre Levijevo dušo; žarek božje milosti zasije v njegovo srce. Samo en pogled, samo ena beseda, in Levi zapusti vse: svojo službo, svoj dom, svojo rodbino, in gre za Kristusom. Odslej se ni imenoval več Levi, marveč Matej, katera hebrejska beseda pomenja po naše božji dar (Božidar). Zvesto se je odslej držal Matej svojega svetega poklica; vreden je bil, da ga je Jezus izvolil za svojega apostola. Po Gospodovem vnebohodu je najprej oznanjal sveto vero svojim ju¬ dovskim sobratom v Palestini. Pobožno izročilo pravi, da je šel kasneje oznanjat evangelij v Sirijo, Perzijo, Partijo in Etiopijo. V tej nazadnje imeno¬ vani deželi je baje izpreobrnil prejšnjega kralja hčer Ifigenijo, ki se je v sveti vnemi zavezala z obljubo vednega devištva. Ker bi jo bil rad imel tedanji etiopski kralj Hirtak za ženo, in ga ni ma¬ rala, se je razsrdil kralj nad Matejem in ga dne 21. kimavca, ki je še dandanes posvečen njegovemu spominu, med daritvijo svete maše dal z mečem zabosti. Njegovo truplo so prenesli v Salerno in je pokopali v cerkvi njegovega imena. Preden je odšel iz Palestine (splošno se misli, da najkasneje 1.45 po Kr.), 2 je zapustil Judom dragocen spominek svojega apostolovanja. Opisal je namreč v aramejskem jeziku, ki so ga tedaj rabili Judje, življenje in delovanje našega Go¬ spoda — sveti evangelij. Iz njegovega evangelija se da natančno izprevideti, da je ž njim name¬ raval utrditi Jude v veri, da je Jezus tisti obljubljeni Mesija, o katerem govori stari zakon. Izbral je v ta namen vse tiste dogodke, ki posebno to dokazujejo. Noben evan¬ gelist se tolikrat ne sklicuje na sv. pismo stare zaveze, kakor on; nobeden ne pojasnjuje tako v živo, da se od Mesija ne sme pričakovati sijaj posvetnega bojevitega kralja, marveč da je Mesi- jevo kraljestvo duhovno, v katero niso pokli¬ cani samo Abrahamovi potomci, marveč vsi ljudje vesoljnega sveta. Sv. Matej tudi prav posebno 1 Mat. 9, 9—13; Mark. 2, 13—17; Luk. 5, 27—32. 2 Novejši učenjaki trdijo, daje bil evangelij sv. Mateja I spisan 1. 41—42. 12 Evangelij sv. Mateja je spisan v aramejskem jeziku. Sv. Marka. slika zlobnost farizejev in saducejev, ki so zape¬ ljevali ljudstvo, in on edini javlja grozni sad tega zapeljevanja, ki se je pokazal pred Pilatom v divjem kriku proti Kristusu: 1 Njegova kri pridi nad nas in nad naše otroke! S temi be¬ sedami je naznačil prekletstvo božje, katero si je nakopal neverni del judovskega ljudstva na se. Da bi tembolj vnel Jude k veri v Jezusa, jim je pa slikal, kako so neverniki šli za njim. On edini pripoveduje dogodbo o treh modrih z Ju- trovega, 2 o vernem stotniku in o zaupanja polni Kanaanejki. 3 Da bi ta svoj namen ložje dosegel, zato je tudi napisal svoj evangelij v judovskem domačem jeziku. Škof Papija, učenec sv. Janeza, sporoča tako. Učeni Panten, učitelj na visoki šoli v Aleksandriji, je še v drugem stoletju videl v Arabiji aramejsko pisani evangelij. 4 Ravno to spričujejo Origen, sv. Evzebij, sv. Ciril iz Jeruza¬ lema, sv. Hieronim, sv. Avguštin in mnogo drugih. V grški jezik se je evangelij sv. Mateja pre¬ vedel že ob apostolskem času. Nekateri pravijo, da ga je sam preložil, drugi pa pripisujejo njegov prevod sv. Jakopu ali sv. Janezu. Ni čuda, da se je aramejski izvirnik kmalu izgubil. Saj je mogel 1 Mat. 21, 43. 8 Mat. 2, 1. 11. 3 Mat. 15, 31. 4 Evzebij (Hist. ecol. V. 10) poroča, da ga je v Arabijo - prinesel sv. apostol Jernej. služiti edino le palestinskim Judom; ti so se pa potem, ko so jim Rimljani leta 70 po Kr. razdrli Jeruzalem, razkropili po celem svetu in so kmalu opustili svojo aramejsko govorico ter se privadili drugod navadnih jezikov. Zato je umljivo, da so judovski kristjani jeli rabiti svete knjige v tistem jeziku, v katerem so jih rabili drugi. Potemtakem ni imel aramejski izvirnik sv. Mateja več pomena zanje; tako se je izgubil. O tem, da je v resnici prvi evangelij spisal sv. Matej, ne more biti nobenega pametnega dvoma. Že od najstarejših časov imamo med cerkvenimi učeniki in pisatelji, pa tudi med krivoverci in pogani vse polno prič za to. Spis sam kaže, da izvira od moža, ki je Kristusa sam videl in slišal. Skromnost, s katero se imenuje Ma¬ tej v tem evangeliju, tudi priča, da ga je spisal sam. Ko našteva apostole, se imenuje cestninarja in svoje ime stavi ponižno še za sv. Tomaža; v drugih evangelijih se bere nje¬ govo ime med apostoli pred Tomažem na sedmem mestu. Ves evangelij sv. Mateja je pisan priprosto, z globokim prepričanjem. Tisto vnemo, s katero je brž na prvi Kristusov poziv pustil vse in šel za njim, je ohranil tudi, ko je pisal svoj evangelij, in potrdil jo je še jasneje, ko je za resničnost tega, kar je videl, slišal in zapisal, daroval svoje življenje. Sv. Marka. Sv. pismo nam imenuje med prvimi krist¬ jani v Jeruzalemu neko ženo, Marijo po imenu, ki je prepuščala svojo hišo vernikom, da so se v nji zbirali k božji službi. V tej hiši je sv. Peter po svoji čudežni rešitvi iz ječe našel prvo varno zavetje. 1 Sin te pobožne žene se je imenoval Janez, s priimkom Marka. Umljivo je, da se je v domači hiši od matere in od apostolov na¬ vzel svete vneme za Jezusovo vero. To je po- 1 Dej. ap. 12, 12—17. Življenje sv. Marka. Njegov evangelij je spisan v Rimu. 13 kazal tudi v dejanju. Spremljal je sv. Pavla na prvem apostolskem potovanju s svojim ljubljenim ujcem Barnabom vred 1 * v Antiohijo, na otok Ciper in nekaj časa po Mali Aziji. V mestu Perge se je pa ločil od njiju. Ko se je sv. Pavel podajal na drugo apostolsko potovanje, ni hotel vzeti Marka seboj, češ da se je na prvem odstranil od njega. Zato pa tudi Barnaba ni šel s Pavlom, marveč je z Markom krenil po svojih potih, in sicer najprej na otok Ciper. Dovršivši to pot, se je oklenil Marka s v. P etra in ga je zvesto spremljal pri njegovem svetem delo¬ vanju, zlasti v Rimu. Cerkveni očetje ga ime¬ nu jej o tolmača, sv Hie¬ ronim pa tajnika sv. Petra. To zvezo nam dokazuje sv. Peter sam. V svojem prvem pis¬ mu, pisanem brez dvoj- be v Rimu, pravi apo¬ stolski prvak: 2 Po¬ zdravlja vas cerkev, ki je v Babilonu soizbrana, in Marka, moj sin. Ba¬ bilon pomenja Rim. Kristjani, katerim je pisal, so to dobro vedeli; za sv. Petra je bilo pa po¬ trebno, da je zakrival kraj svojega bivanja, ker so sovražniki od vseh strani prežali zlasti nanj. Lepše pohvale pač ni mogel dobiti sv. Marka, nego da ga sam Kristusov namestnik tako ljubeznivo imenuje svojega sina. Ko je bil sv. Pavel prvič v Rimu zaprt, je bil tudi njemu sv. Marka zvest pomočnik. 3 Skoraj gotovo sta po osvobojenju sv. Pavla oba odšla iz Rima. Iz svojega drugega jetništva v Rimu, malo pred svojo smrtjo, je zaželel sv. Pavel zopet videti sv. Marka. Zato piše Timo¬ teju, 4 naj prideta skupaj k njemu. Med tem časom je sv. Marka oznanjal sveto vero v Egiptu. Tam je ustanovil v Aleksandriji škofijsko stolico, kakor sporočata sv. Evzebij in 1 Kol. 4, 10; I)ej. ap. 12, 25. a Patr. 5, 13. n Kol. 4, 10; Dilem. 24. 4 II. Tim. 4, 11. Hieronim. Manj dokazano je sporočilo, da je sv. Marka razširjal evangelij tudi po severni Italiji in da je prišel celo v naše kraje. Pridigoval je baje v Ogleju, tam izpreobrnil sv. Mohorja in ga postavil za prvega ondotnega škofa. Nato se je vrnil v Aleksandrijo, kjer je umrl mučeniške smrti. Njegov spomin častimo dne 25. malega travna. Leta 827 so prenesli njegove kosti iz Aleksandrije v Benetke in mu tam postavili ve¬ ličastno cerkev. Sv. Marka je drugi v vrsti sv. evangelistov. Že najstarejši cerkveni očetje spričujejo, da je na prošnjo rimskih kristjanov v grškem jeziku, ki je bil takrat v Rimu splošno znan, zapisal to, kar je sv. Peter pridigoval. Ta je spis potrdil in skrb sv. cerkve ga nam je ohranila pod imenom drugega evangelija. Iz spisa samega se vidi, da je namenjen poganom, ki niso poznali judovskega jezika in judovskih navad. Večkrat se namreč razlagajo v njem judovske besede, opisujejo kraji in šege. Kar se posebej tiče Judov, zlasti fari¬ zejev, je mnogo izpuščenega v njem. Več latin¬ skih besedi nam dokazuje, da so bralci vešči latin¬ skega jezika. O Pilatu piše tako, da je moral biti bralcem znan. Simona Cirenjana, ki je po¬ magal Kristusu nositi križ, opisuje s pristavkom, da je bil oče Aleksandra in llufa . 1 Torej so mo¬ rali tudi ta dva poznati. In res beremo v pismu, 1 Mark. 15, 21. Mahmudije, prekop v Aleksandriji. 14 Evangelij sv. Marka namenjen poganom. Življenje sv. Luka. ki ga je pisal sv. Pavel Rimljanom, 1 pozdrav na Rufa, izvoljenega od Gospoda. To nam dokazuje, da je Ruf živel v Rimu, in da se je vsled tega sv. Marka lahko skliceval nanj, češ Simon Ciren- jan je bil oče vsem krščanskim Rimljanom dobro znanega Rufa. Tudi to, da imamo v njegovem evangeliju le malokdaj navedeno sv. pismo starega zakona, nam priča, da so bili bralci pogani. Ko je sv. Marka spisaval svoj evangelij, je imel morda pred seboj spis sv. Mateja; večinoma je pa zajel vse iz pridig sv. Petra. To dokazuje spis sam. Več podrobnosti, tičočih se sv. Petra, beremo samo v njem. 2 Izpuščeno je pa vse, kar bi poviševalo Petrovo čast: kako je šel vrh vode h Kristusu, kako mu je ta podelil vrhovno oblast v cerkvi, mu velel potrjevati brate v veri, in kako mu je čudežno pomagal pri ribjem lovu. Sv. Peter gotovo iz ponižnosti ni pripustil, da bi se v evan¬ geliju, spisanem pod njegovim vodstvom, razgla¬ šala njegova slava. Pač pa se v njem natanč¬ neje nego pri drugih evangelistih opisujejo Pe¬ trove zmote: kako ga je pokaral Kristus, ko ga je hotel odvrniti od trpljenja, kako mu je napo¬ vedal Gospod, da ga bo trikrat zatajil, in najpo- drobnejše se pripoveduje, kako je v resnici zvršil ta greh. Namen sv. Marka je bil, dokazati poganom iz Jezusovega delovanja, da je bil res Sin božji. To se izprevidi že iz njegovih be¬ sedi: 3 Z&četek evangelija Jezusa Kristusa, božjega Sina. Zato popisuje posebno natančno Jezusova čudežna dela, iz katerih vsakomur jasno odseva njegova božja moč. Zlasti dokazuje poganskim Rimljanom ničnost malikov in Kristusovo ne¬ skončno moč nad hudobnimi duhovi. Prvi čudež, ki ga opisuje, se tiče obsedenca, iz katerega je Jezus izgnal hudobnega duha. 4 Evangelij sv. Marka se vsled tega po pravici imenuje evangelij Gospodovih čudežev. Mnogo več se peča s tem, kaj je Jezus delal, nego kaj je govoril. Prav poljudno se opisuje njegovo življenje, nje¬ govo trpljenje, vstajenje in vnebohod tako, kakor ga je sv. Peter opisoval, ko je poganom priprosto, pa prisrčno oznanjal vero v božjega Sinu. Sv. Marka je spisal svoj evangelij ob času, ko je sv. Peter pridigoval v Rimu. Čas se ne 1 Rim. 16, 13. 2 N. pr. Mark. 1, 36. 37; 13, 3; 16, 7. 3 Mark. 1, 1. 4 Mark. 1, 23. da natančno določiti; po pravici pa smemo skle¬ pati, da se je to zgodilo do 1. 50 po Kr. 1 Sv. Luka. V Antiohiji, nekdanji prestolnici sirskih kra¬ ljev, se je kmalu po Kristusovem vnebohodu pri¬ čela oznanjati sv. vera. Sv. Peter, za njim pa sv. Pavel in Barnaba so pridobili mnogo tamošnjih prebivalcev — Judov in poganov — za Jezusa. Med njimi je bil tudi izobražen mož, po svoji veri skoraj gotovo pogan, po svojem poklicu zdravnik, z imenom Luka. Sv. Pavla se je oklenil z vso gorečnostjo kot svojega učitelja; prijateljska lju¬ bezen je vladala med njima. Saj ga sv. Pavel sam imenuje ljubljenega zdravnika , 2 brata. 3 Luka je spremljal v požrtvovalni ljubezni sv. Pavla na njegovem drugem in tretjem potovanju in zvesto prenašal ž njim vse nebrojne, nepopisne težave in stiske. Tudi v najhujši nevarnosti ga ni zapustil. Drugoval mu je, ko je bil zaprt v Cezareji; ž njim je šel v Rim, ko je bil tam prvič zaprt; bil je pa tudi pri njem, ko so ga drugič vrgli v rimsko ječo. Skoraj gotovo je ostal v njegovi družbi prav do tistega trenutka, ko je ob Neronovem preganjanju kristjanov padla njegova glava pod rabljevo sekiro. Kam se je obrnil po Pavlovi smrti, ni točno znano. Nekateri trde, da je ozna¬ njal sv. evangelij po Italiji ter Galiji, in da je pri¬ digoval tudi v Dalmaciji in Macedoniji. Splošno pa pravijo, da je nazadnje širil Jezusovo vero v Beotiji in Aliaji na Grškem, in da je v ahajskem mestu, v Patrah, umrl v visoki starosti mučeniške smrti. Iz Pater so prenesli njegove ostanke v Carigrad leta 357. Njegov spomin slavimo dne 18. vinotoka. Staro izročilo pravi o njem, da je bil tudi spreten slikar, in da je on prvi naslikal podobo Gospodovo in njegove božje matere. Kakor smo že povedali , 4 so si kristjani po¬ vsod želeli pisanega življenja našega Zveličarja. Sv. Matej in sv. Marka sta ustregla tej želji, toda vsak s svojim posebnim namenom, in vsled tega zbravši le tiste stvari, ki so služile temu namenu. Poleg njiju je še več drugih ljudi poskušalo opisati Jezusovo življenje; toda ti spisi niso imeli apostolske veljave in gotovo je bilo v njih mnogo zmot. Da bi podal jasno sliko Gospodovo od za- 1 Nekateri imenujejo že 1. 44. 2 Kol. 4, 14. 8 II. Kor. 8, 18. 4 Glej str. 10. Kdaj in komu je spisal sv. Luka svoj evangelij? 15 četka njegovega življenja do konca, in sicer po strogem zgodovinskem redu, zato se je lotil pi¬ sati sv. evangelij, ki je tretj i v evangeljski vrsti. Sam pravi, 1 da ga je spisal tako, kakor so mu izročili tisti, ki so od začetka sami videli in so bili služabniki Besede. Gotovo je torej najprej naprosil božjo mater Marijo, da mu je povedala svete dogodke o spočetju, rojstvu in mladosti božjega Sina. Tudi od drugih apostolov je osebno poizvedel, kar so sami videli in slišali; največ se je pa naučil od služabnika Besede, sv. Pavla, svojega očetovskega prijatelja. Svoj evangelij je po tedanji šegi poklonil nekemu imenitnemu kri¬ stjanu, Teofilu po imenu, o katerem ni sicer ničesar znanega; na¬ menil ga je pa kri¬ stjanom sploh, in sicer v prvi vrsti tistim, ki so prestopili iz po¬ ganstva. Če smo imenovali evangelij sv. Marka evangelij Jezusovih ču - dežev, potem smemo sv. Luka delo imeno¬ vati evangelij Je¬ zusovega dobrot¬ nega usmiljenja. S tem, da v živo kaže, kako je Jezus v ne¬ skončni ljubezni ob¬ segal ves svet, zlasti pa zapuščence, reveže, bolnike in grešnike, hoče ravno vzbuditi v srcih svojih bralcev zaupanje in vero v Jezusovo odrešenje. Edino v njegovem evangeliju beremo ginljive prilike o izgubljenem sinu, o farizeju in cestninarju, o usmiljenem Samarijanu. Samo sv. Luka nam opisuje, kako je Jezus odpustil očitni greš- nici, kako je potolažil desnega razbojnika, kako je na križu molil za tiste, ki so ga križali, in kako je rimski stotnik pod križem izpoznal vero vanj. Hotel je po tej poti pridobiti zlasti po¬ gane in jih prepričati, da je božji Sin umrl tudi zanje in tudi njim zaslužil svoje odrešenje. Beseda mu teče gladko in pozna se ji, da je bil pisatelj splošno izobražen mož. Svoj evan¬ gelij je spisal skoraj gotovo v Rimu ob strani sv. Pavla, ki ga je brez dvojbe prvi pregledal in potrdil. Tudi čas, kdaj ga je spisal, se da pri¬ bližno določiti. Sv. Luka je namreč napisal tudi Dejanja apostolov. Ta svoj spis je poklonil ravno tistemu Teofilu kot evangelij, na kateri se v njem celo sklicuje, rekoč: 1 V prvem spisu (t. j. evangeliju) sem govoril, o Teofil, o vsem., kar je Je¬ zus začel delati in učiti. Vsled tega je popolnoma dokazano, da je bil evangelij prej spisan, nego Dejanja apostolov. Ta Dejanja se pa končajo s prvim jetništvom sv. Pavla v Rimu, ki je trajalo dve leti. Med tem časom je torej spisal svoja Dejanja, in ker sta oba spisa v lepi zvezi med seboj, smemo sklepati, da ni dolgo pred Dejanji zvršil svojega evangelija. Sv. Pavel je bil v Rimu prvič zaprt k večjemu do leta 62 po Kr. Potem¬ takem moremo s prilično gotovostjo trditi, da je evangelij sv. Luka spisan do 1. 60 — 62. Sv. Luka sicer ni bil apostol, kakor tudi sv. Marka ne; kakor je pa sv. Marka po sv. Petra govorih spisal svoj evangelij in ga izdal z ve¬ ljavo apostolskega prvaka, tako je sv. Luka na¬ slonjen na sv. Pavla in na tiste priče, ki so same videle in slišale Jezusa, spisal svoj sveti spis. Ta se je hitro razširil in sv. Luka je zavoljo njega brž zaslovel pri vseh kristjanih. 1 Dej. ap. 1, 1. Patre. Luk. 1, 2. 16 Življenje sv. Janeza. Sv. Janez. Ob slikovitem Genezareškem jezeru (skoraj gotovo v Betzaidi), je bila omožena Marijina so¬ rodnica Saloma s premožnim ribičem Cebedejem. Ta rodbina je dala Jezusu dva apostola: Janeza in Jakopa; ta Jakop se vsled tega, ker je izmed dveli Jakopov-apostolov šel prvi za Jezusom, imenuje starejši. O materi Salomi ne vemo mnogo; kar pa vemo, je dovolj, da občudujemo njeno čudovito vnemo za Zveličarja. Podpirala ga je s svojim premoženjem, 1 spremljala ga je ob zadnjem potu; ž njegovo sveto materjo je stala pod križem in mrtvemu je kupila mazil, da bi ga mazilila v grobu. 2 3 Te v gorečnosti za Jezusa vnete žene vredna sinova sta bila Janez in Jakop. Sv. Janez je bil s sv. Andrejem vred prvi njegov učenec. Izprva ni šel za vedno ž njim. Ko ga je pa Jezus ob Genezareškem jezeru, potem ko je bil že poklical k sebi Petra in Andreja, pozval, naj gre za njim. je pustil vse in se mu stalno pridružil s sveto ljubeznijo čistega, nepo¬ kvarjenega srca. Blagor čistim, ker bodo Boga gledali, ta Gospodova beseda se zrcali iz celega njegovega življenja. Vsega se je takoj izročil Jezusu z nevzlomno stanovitnostjo in nesebično požrtvovalnostjo bolj in trdnejše nego drugi apo¬ stoli; zato je bil pa tudi najbližji njegovemu bož¬ jemu Srcu. Kadar je Jezus izbiral posebne za¬ upnike med apostoli, je bil sv. Janez vedno med njimi: s sv. Petrom in svojim bratom Jakopom je bil pri njem navzoč, ko je obudil Jajrovo hčer, ko se je izpremenil na taborski gori, in ko je na getzemanskem vrtu potil krvavi pot. Zavoljo njune gorečnosti je imenoval Jezus Ja¬ neza in Jakopa gromova sinova (Boanerges). Janez je s Petrom pripravil Gospodu zadnjo večerjo. Pri nji je on, ki gaje ljubil Jezus,' 6 kakor nam toli- krat ginljivo ponavlja, slonel na njegovih prsih. Vračeval mu je pa tudi ljubezen z ljubeznijo. Ko so Gospoda na Getzemanskem vrtu prijeli, so vsi drugi apostoli zbežali; edini Janez in Peter sta šla za njim prav na dvorišče velikega du¬ hovnika. Tu je celo Peter zatajil svojega Odre¬ šenika. Janez je pa brez strahu ostal pri njem, spremljal ga na Kalvarijo in tam pod križem v srcu trpel ž njim, nerazločljiv v svoji ljubezni. Zato mu je pa tudi Jezus izkazal največjo milost: 1 Luk. 8, 3. 2 Mark. 16, 1. 3 Jan. 13, 23; 20, 2; 21, 7. izročil mu je svojo ljubljeno mater v varstvo. Prvi je verjel Janez, da je Jezus vstal, in nje¬ govo ljubezni polno srce je prvo spoznalo Zve¬ ličarja ob Genezareškem jezeru. Po prihodu sv. Duha je ostal v Jeruzalemu, zvesto skrbeč za božjo mater in oznanjujoč sv. evangelij. S Petrom sta šla skupaj v tempel, ko je ta ozdravil hro¬ mega berača pred vratmi; s Petrom so ju skupno vrgli v jeruzalemsko ječo — prvi žrtvi apostol¬ skega delovanja; s Petrom sta šla skupaj birmat ravnokar krščene vernike. Po vsi pravici ga torej sv. Pavel s Petrom in Jakopom vred ime¬ nuje med stebri sv. cerkve, ki jih je videl v Jeruzalemu. Ko je nekaj let deloval v sv. deželi, se je podal v Malo Azijo in tam je po smrti sv. Pavla v Efezu vladal tamošnje krščanske občine. Cesar Domician (78 — 96) ga je velel odpeljati v Eim, kjer ga je vrgel v kotel vrelega olja, toda nič se mu ni zgodilo. Vsled tega ga je pregnal na otok Patem. Tu mu je Gospod razodel v ve¬ ličastnih videnjih skrivnostno bodočnost svoje cerkve. Popisal je ta videnja v Skrivnem razodetju. Za cesarja Nerva (96—98) se je vrnil v Efez, kjer je krog sto let star umrl. Iz zadnjih let njegovega življenja pripoveduje sv. Hieronim, 1 da je vedno ponavljal besede: Otročiči, ljubite se med seboj. In ko so ga vprašali, zakaj jim vedno to pravi, je odgovoril: Tako je ukazal Gospod; če to zvršujete, je dovolj. Njegovo sveto ljubezen do bližnjega spričuje tudi dogodek, ki ga nam pripoveduje o njem Klemen Aleksandrijan. 2 Sv. Janez je namreč izročil darovitega in pobož¬ nega mladeniča nekemu škofu, naj skrbi zanj. Ta ga je pa zanemaril, in mladenič se je tako spridil, da je šel med roparje in je sam vodil roparsko četo. Ko je Janez to slišal, je šel za njim. Ni miroval, dokler ga ni našel in ga spo¬ kornega pripeljal na pravo pot. — To mehko, nežno, čisto srce je bilo pa tudi v najpoznejši starosti neupogljivo v gorečnosti za Jezusa. Sv. Irenej pripoveduje, 8 da se je šel sv. Janez ne¬ koč v Efezu kopat. Ko je v kopališču zagledal krivoverca Cerinta, je takoj zbežal ven, češ da bi se utegnilo podreti kopališče, v katerem se je kopal sovražnik resnice. Sveta cerkev praznuje njegov spomin dne 27. grudna. 1 Com. in Gal. 6, 10. 2 Quis dives salv. 42. 3 Adv. haer. 3, 3. Evangelij sv. Janeza. Sinoptiki. 17 Ta apostol ljubezni je spisal četrti evan¬ gelij. V njegovi kasnejši dobi so že nastopali krivoverci, ki so tajili zlasti to, da je bil Jezus Bog. Zapeljani po napačnem modrovanju, so trdili, da je poleg Boga še mnogo duhov, ki imajo nekoliko manj moči od njega. Eden teh duhov, ki je po njihovi trditvi ustvaril svet, se je združil z Jezusom, in sicer še le ob njegovem krstu, pa ga je zopet zapustil, preden se je pričelo trpljenje. Med temi krivoverci je bil zlasti znan že imeno¬ vani Cerint. Škofje in verniki Male Azije, kjer se je prav posebno širila ta kriva vera, so vsled tega prosili sv. Janeza, naj iz življenja Jezusovega, katerega priča je bil sam, napiše dokaz, da te trditve niso resnične. Sv. Janez je ustregel tej želji in je spisal svoj evangelij. Pred seboj je imel že prej spisane evangelije sv. Mateja, Marka in Luka. Kakor nam spričujejo stara sporočila, se je oziral tudi nanje, in je to, kar v njih ni bilo zapisanega, iz svoje izkušnje dopolnil. Zato je opisal le malo stvari, ki jih beremo pri prejšnjih evangelistih, marveč je večinoma povedal samo nove stvari iz Jezusovega življenja; izbral je pa tudi samo take stvari, ki so dokazovale, da je bil Jezus resnični včlovečeni Bog. Začetek Jezusovega javnega delovanja in njegovo trpljenje, smrt in vstajenje ima skupno z drugimi evangelisti; vmes je pa do mala vse drugo. Pomisliti moramo, komu je pisal. Njegovi bralci so bili že dalje časa kristjani; verovali so v Kristusa kot v božjega poslanca. Velika nevarnost je pa bila, da bi za¬ peljani po krivovercih, ne jeli tajiti njegove božje narave. Zato je sv. Janez zlasti iz Jezusovih besedi dokazoval njegovo božanstvo. Reči smemo, da so drugi evangelisti opisovali na Jezusu to, kar se je dalo videti na njem in na njegovih delih, sv. Janez je pa opisoval to, kar se ni vi¬ delo. Že začetkom svojega evangelija se povspne v nebeške višave in opisuje božjega Sinu v nje¬ govem večnem, božjem življenju. Potem nam pa sporoča zlasti tiste Gospodove govore, v katerih je razkrival svojo božjo naravo. Podaje nam pogovor s Samarijanko in z Nikodemom, in s po¬ sebno točnostjo slika, kako je Jezus ob svojih prazniških romanjih v Jeruzalem razodeval svoje božanstvo. Prejšnji trije evangelisti popisujejo večinoma delovanje našega Gospoda v Galileji; edini sv. Jane^ nam je ohranil mnogo dragocenih spominov z Jezusovih potov k jeruzalemskim praznikom. Zgodbe II. Najverjetnejše je, da je spisal svoj evangelij v Efezu prav v zadnjili letih svojega življenja, že po dokončanem svojem pregnanstvu na Patmu. Takrat se je namreč še-le pokazala resna krivo¬ verska nevarnost. Gotovo je pa, da ga je spisal potem, ko je bil Jeruzalem že razdejan, torej po 1. 70. To spoznamo iz njegovega spisa. Ko pravi 1 n. pr.: Betanija pa je bila blizu Jeruzalema, hoče s tem reči, da je bila Betanija ob njegovem času že porušena. Ravno tako piše, 2 da je bil vrt onstran potoka Cedrona, kamor je hodil Jezus molit. Jezusovih del omenja le malo; vendar se mu pri vsem opisovanju natančno pozna, da je bil sam navzoč in da so mu vsi kraji in ljudje, ka¬ terih imena navaja, osebno znani. Opisuje nam prav malostne stvari s tako natančnostjo, s ka¬ tero jih je mogoče poznati samo človeku, ki jih je sam po svoji izkušnji spoznal. Evangelij sv. Janeza se razlikuje od prejšnjih treh evangelijev; saj je imel popolnoma drugačen namen. Iz vsega pa svita solnčno jasna vera, nepremagljiva ljubezen do Jezusa in apostolska gorečnost, da bi se razširila ta njegova vera — edini pripomoček za zveličanje — po celem svetu. To pravi tudi sam, rekoč 3 koncem svojega evan¬ gelija: Jezus je sicer storil vpričo svojih učencev še mnoyo čudežev, ki niso zapisani v teh bukvah. Ti so pa zapisani, da verujete, da je Kristus božji Sin in da imate vanj verujoči večno življenje. III. Kako se razlikujejo štirje evangeliji? Prejšnje poglavje nam pojasnjuje, zakaj imamo več evangelijev. Potreba je namreč tako nanesla, da je Bog obudil štiri evangeliste, ki se vsi lepo vjemajo med seboj, katerili vsak pa ima vendar nekaj posebnega, le sebi lastnega. Tako imamo štiri pisane priče Jezusovega življenja. Prvi trije: sv. Matej, Marka in Luka so pisali vsi po enem pregledu; zato se takoj zasledi med njimi velika podobnost in soglasje. Vsled tega jih imenujejo učenjaki soglašajoče evangeliste, ali z grško besedo si n op tike, njihove spise pa sin op ti¬ ske evangelije. Sinoptiki popisujejo zlasti Jezusovo življenje v Galileji, in sicer večinoma razne dogodke iz 1 Jan. 11, 18. 2 Jan. 18, 1. n Jan. 20, 30. 2 18 Skladnost evangelijev. njega. Izmed njegovih podučnili govorov izbirajo le take, ki jih lahko umeva tudi neuk, priprost človek. Sv. Janez nam je pa v svojem evangeliju ohranil težje Gospodove govore, ki jih je imel posebno v Judeji, in sicer največ v Jeruzalemu ob svojili prazniških romanjih vpričo izobraženih pismoukov, farizejev in saducejev. Ravno ta evan¬ gelist nam je omogočil, da moremo določiti do¬ godke Jezusovega javnega delovanja po času, v katerem so se vršili, namreč po v e 1 i k i h nočeh, ki jih je doživel v svojem javnem delovanju. Vsi štirje evangeliji se lepo skladajo med seboj. Prvi trije imajo mnogo skupnega. Drže se v mnogih ozirih enega reda; posamne stvari več¬ krat pripovedujejo skoraj z enakimi besedami, vendar se pa takoj vidi tudi razlika. Vsak ima kaj posebnega, česar pri drugih ne beremo; pri enem je marsikaj izpuščenega, kar opisujeta druga dva, ali le eden izmed njiju. Tudi pri opisovanju ravno tistih dogodkov omenja eden okolnosti, ki jih drugi izpušča. Ta razlika se da lahko razlo¬ žiti iz različnega namena, ki so ga imeli evan¬ gelisti. Sv. Matej, ki je pisal Judom, je pač po¬ vsod pazil na to, da je omenjal vse, kar dokazuje, da je Jezus v starem zakonu obljubljeni Mesija. Sv. Marka je pisal poganskim Rimljanom, ki niso mnogo vedeli o judovskih obljubah, in zato je zbral take dogodke, ki so spričevali Jezusovo božjo moč; sv. Luka se je oziral sicer v prvi vrsti tudi na pogane; toda zraven je pisal tudi za Jude in zato je razložljivo, da se njegovo pri¬ povedovanje loči od prejšnjih dveh. Da se pa prvi trije evangelisti večkrat v naj¬ manjših podrobnostih in celo v posamnih besedah vjemajo, si tudi lahko raztolmačimo. Po Jezuso¬ vem vnebohodu so bili apostoli dalje časa skupaj v Jeruzalemu, enega duha in stanovitni v molitvi z ženami in z Marijo, Jezusovo materjo, kakor piše sv. Luka v Dejanjih apostolov. 1 V medseboj¬ nih razgovorih so se spominjali Jezusa in ob¬ navljali njegovo življenje. Pripravljali so se tako na svoj apostolski poklic. Izprva so oznanjali evangelij v Jeruzalemu in v Palestini. Pri svojih pridigah so razlagali poglavitne Jezusove nauke; zraven so pa gotovo opisavali tudi njegovo čudo¬ vito življenje in delovanje. Ker so bili med seboj v najožji zvezi, ni čuda, da so mnogo dogodkov skoraj enako pripovedovali. Sama po sebi se je ustanovila tako lepa skladnost v oznanjanju sv. 1 Luk. j, 14. evangelija, katero je vodila in ohranjevala moč sv. Duha. Sv. Pavel je sicer prejel evangelij na¬ ravnost od Kristusa; preden je pa pričel svoje apostolstvo, je šel v Jeruzalem k sv. Petru in je ostal pri njem petnajst dni. 1 Vrh tega je občeval dolgo časa z Barnabom in drugimi apostolskimi učenci, in je pri njih spoznal, kako pridigujejo apostoli. Tako nam je lahko umljivo, da se nje¬ gov opis Jezusovega življenja, ki ga nam je ohra¬ nil sv. Luka v svojem evangeliju, večkrat tudi v posamnih besedah tako čudovito vjema z evange¬ lijem sv. Mateja in sv. Marka. Vsak izmed teh evangelistov je pa imel, kakor smo že rekli, svoj poseben namen; zato si lahko tolmačimo, da ima vsak svoje posebnosti. Ker so apostoli enako pri- digovali, zato so evangeliji, ki so spisani po nji¬ hovih pridigah, tako enaki med seboj. Ker so pa imeli različne poslušalce in so morali torej svoje pridige umeriti po njihovih razmerah, zato imamo razliko med njimi. Vendar pa ni nikjer nobene bistvene razlike. Brez težave se da vse tako se¬ staviti. da ena stvar drugo dopolnjuje ali po¬ jasnjuje. Že v najstarejši dobi so poizkušali razni cer¬ kveni učeniki in pisatelji vse štiri evangelije spraviti v en pregleden evangelij. Tako delo je sestavil že Tacian (okrog 1. 170 po Kr.) in njegov sovrstnik Teofil Antiohijan. Okrog 1. 230 se je lotil ravno te stvari Amonij Ale¬ ksandrija n, kmalu za njim Evzebij Ce¬ zar e jan. Okrog leta 400 imamo dva taka po¬ izkusa izpod peresa sv. Avguština in Epifa- nija. Kasneje jih je vse polno. V slovenskem jeziku je izdala družba sv. Mohorja 1. 1888 tak splošen, po vseli štirih evangelistih sestavljen evangelijski pregled z naslovom: „Življenje na¬ šega Gospoda Jezusa Kristusa po besedah sv. evangelistov." 2 Tudi mi bomo v Zgodbah podali tak pregled, in sicer strogo po besedah sv. pisma. Vse, kar nam popisujejo raznovrstne prikazni iz življenja svetnikov ali pobožnih oseb o Jezusu Kristusu, ne podaje prav nobene nove stvari, nobene nove poteze našega Odrešenika. Take prikazni morejo vneti edino le posameznikom domišljijo, da si kak dogodek iz Jezusovega življenja ložje pred¬ stavljajo. Jezus pa, naš Bog, naš ljubljeni Zve¬ ličar, je opisan tak, kakor je bil, edino le v sv. 1 Gal. 1, 18. 2 Spisal Ivan Skuhala. Vrsta evangelijskih dogodkov. Kako so spisani evangeliji ? Poglavja in vrste. 19 evangeliju. Evangelisti so pisali za nas; njihove spise je ohranila sv. cerkev za ves svet; prikazni so pa v prvi vrsti božje milosti za tiste, ki so jih prejeli. Njim gre edino le človeška vera. Z ato ne bomo mešali svetili dogodkov, zapisanih v sv. evangeliju, o katerem je Bog razodel, da je pisan po navdihnjenju sv. Duha, z raznimi bolj ali manj izkazanimi prikaznimi in zasebnimi videnji. Vrsto dogodkov nam podajeta sv. Luka in sv. Janez. Sv. Luka nam pravi, da hoče opisati Jezusovo življenje po vrsti; 1 2 1 sv. Janez nam pa ohranja dogodke, ki so se zgodili o prazniških romanjih, in po teli praznikih izlahka določimo čas Jezusovega javnega delovanja. Zato se bomo držali vrste dogodkov, kakor jo imamo pri teh dveh evangelistih. Vmes bomo pa na primernih krajih podali to, kar imata sv. Matej in sv. Marka posebnega. Kjer opisujeta dva. trije ali vsi eno in tisto dogodbo, se bomo držali besedi onega evangelista, ki je najobširnejši; med njegove be¬ sede bomo uvrstili podrobnosti, ki so ohranjene pri drugih. Tako bodo imeli naši čitatelji res ves evangelij v rokah. IV. Kako je prišel evangelij do nas? Kako so spisani in kako se navajajo evangeliji? Ob Jezusovem času ni bilo še takega papirja, kakoršen nam rabi dandanes; tudi tiska še ni bilo. Knjige so se samo prepisovale in zato so bili taki prepisi mnogo bolj dragoceni, pa tudi bolj redki nego današnje knjige. Pisali so veči¬ noma na papir, ki je bil napravljen iz takozva- nega, v Egiptu rastočega papirnega grma. Ta papir se je težko ohranil; čim starejši je bil in čim bolj se je rabil, tem rajši se je lomil, in na¬ posled je popolnoma razpadel. Pisali so pa tudi na takozvani pergamen, ki je bil vstrojen iz kož. Pergamen je bil trajen, toda pisava na njem je rada obledela, da se ni dala več čitati. Take kože so porabili, da so nanje v drugič spisavali nove stvari. Apostoli so za svoje spise tudi rabili papir ali pergamen. Sv. Janez piše n. pr. v svojem drugem listu: Basi vam imam mnogo pisati, vendar nočem na papir in s črnilom, ker upam , da pridem k vam J Sv. Pavel pa naroča Timoteju v svo¬ jem drugem listu, naj mu prinese v Rim knjige, zlasti pa pergamene . 1 Gotovo jih je rabil za svoje spise. Od apostolov ali njihovih učencev spisane evangelije, pisma in druge spise so dobili v roke tisti, katerim so bili izprva na¬ menjeni. Od njih so jih prepisavali drugi in tako so se kmalu med vsemi kristjani razširili. Um¬ ljivo je, da so ti spisi pri prepisovanju silno trpeli in da so se vsled tega, zlasti če so bili pisani na egiptovski papir, kmalu pokončali. Saj so imeli vestni in natančni prepisi ravno tisto veljavo. Ni se nam čuditi, da že v drugem stoletju po Kristusu nihče ne omenja prvotnih spisov. Pri spisovanju so rabili v Jezusovem času samo velike črke; pisali so pa tako, da niso med posameznimi besedami puščali nič praznega pro¬ stora in niso rabili nobenih ločil. Iz tega si lahko razlagamo, da je na posamnih mestih eden tako bral, drugi drugače; eden je n. pr. kako besedo privzel še k prejšnjemu stavku, drugi je ž njo pričenjal drugi. Tako so nastale razne razliko (inačice), ki so se še pomnožile, ker se je brez dvojbe marsikak prepisovalec tu pa tam v kaki črki zmotil. Vse te razlike se pa tičejo le majh¬ nih stvari; bistvenih inačic, po katerih bi se iz- premenil zmisel sv. spisov, ne najdemo nikjer. Okrog 1.450 je diakon aleksandrijske cerkve, Evtalij. po zgledu Origena in sv. Hieronima evangelije in več drugih spisov novega zakona napisal tako, da je v eno vrsto privzel le toliko besedi, kolikor jih je spadalo k enemu pojmu. On je tudi razdelil več knjig novega zakona po vrsti, po oddelkih, da so se brali posamezne ne¬ delje in praznike pri božji službi v grški cerkvi. Koncem 5. veka po Kr. se je sv. pismo tudi na zapadu, in sicer najprej v Galiji, kasneje tudi drugod, razdelilo na posamezne oddelke; toda ti se niso rabili po vrsti, marveč določili so se za posamne dni leta taki oddelki, ki so bili primerni cerkvenemu času. Ti oddelki se imenujejo še dan¬ danes z grško besedo perikope. Kardinal Hugo od sv. Kara (f 1262) je razdelil sv. pismo na poglavja; bogoslovski učenjak Robert Štefan je pa 1. 1548 poglavja razdrobil v posamne majhne odstavke, ki jih imenujemo vrste. Poglavja in vrste torej ne izvirajo od sv. pisateljev samih, marveč so na¬ stale mnogo kasneje. Primerne so edino zato, ker se po njih mnogo ložje poišče kak odstavek, pa tudi posamna beseda sv. pisma. Tako imamo 1 Luk. l, 3. 2 II. Jan. 12. 1 IT. Tim. 4, 13. 20 Kako se navajajo evangeliji? Pristnost evangelijev. evangelij sv. Mateja razdeljen v 28 poglavij, sv. Marka v 16, sv. Luka v 24 in sv. Janeza v 21; vsako izmed teh poglavij ima pa po več, s šte¬ vilkami zaznamovanih vrst. Ako hočemo torej povedati, odkod je vzeto kako mesto iz evange¬ lijev, imenujemo najprej evangelista, potem po¬ glavje in vrsto. Tako je vsakemu mogoče, da si to mesto sam najde in ogleda. Iz Zgodeb sv. pisma stare zaveze je razvidno, da je ravno tako razdeljen tudi stari zakon. V Zgodbah se ne držimo ne poglavij, ne vrst, marveč delimo sv. spise po njihovi vsebini v oddelke, katerim sami dajemo naslove. Pač pa zgoraj nadpisujemo poglavja in vrste. Tudi pod črto mnogokrat navajamo sv. pismo po poglavjih in vrstah. Tako je v prvem, tako tudi v drugem delu Zgodeb. Da vsakdo lahko spozna, kako se pišejo poglavja in vrste, podajemo tukaj zgled iz evangelijev: Mat. pomenja evangelij sv. Mateja, Luk. sv. Lukeža, Mark. sv. Marka, Jan. sv. Janeza. Poglavja in vrste se pišejo z navadnimi števil¬ kami, le s tem razločkom, da se za poglavjem postavlja vejica, za vrsto pa pika. Tako se n. pr. Mat. 5, 3. bere: Evangelij sv. Mateja, peto poglavje, tretja vrsta; Luk. 7, 4 — 10. se bere: Evangelij sv. Luka, sedmo poglavje, od četrte do desete vrste. Na ta način naznanjajo tudi pridigarji, iz katere knjige sv. pisma so vzeti listi in evangeliji, ki jih berč pred govorom. Kako se je ohranil evangelij 1 Krščanska vera je imela vedno svoje nasprot¬ nike; zadnjih dvesto let se je njihovo število še pomnožilo. V svojem boju so seveda napadali tudi evangelije. Zlasti so se trudili, kako bi jim vzeli njihovo apostolsko veljavo. Zato so jeli trditi, da jih niso spisali evangelisti, marveč da so bili spisani mnogo kasneje, ko že zdavnaj ni več živel noben apostol. Da je ta trditev brez vsake podlage, se spozna že odtod, ker se sovražniki sami med seboj prepirajo, kdaj se je to zgodilo. Eni pravijo namreč, da so bili spisani začetkom, drugi v sredi, tretji koncem drugega stoletja; nekateri imenujejo še kasnejši čas. Tudi v tem se ne vjemajo, po kateri vrsti in ob kakšni priliki so bili spisani. Po pravici jim smemo reči, da s tem dokazujejo svojo lastno lažnjivost. Vsled njihovih napadov so se jeli krščanski uče¬ njaki s posebno vnemo baviti z zgodovino sv. knjig, zlasti evangelijev, in njihovo delo je na¬ bralo ogromno silo dokazov za pristnost sv. spi¬ sov. O nobeni knjigi na svetu ni pisatelj tako dokazan, kakor je dokazano, da so naše evangelije spisali evangelisti Matej, Marka, Luka in Janez. Poglejmo nekaj teh dokazov! Splošni dokaz slove tako-le: Evangelije in sploh vse sv. pismo nam ohranja sv. kato¬ liška cerkev, in ona nam jih podaja. Ta cerkev, ki jo je ustanovil Kristus, da nezmotno ohranja in razširja njegovo vero in nezmotno varuje vso pisano in nepisano božjo besedo, je bila na¬ vzoča, ko so se pisali evangeliji. Zato ji smemo, zato ji moramo verjeti, ko nam pravi: G-lej, to knjigo je spisal apostol Matej, to sv. Marka itd. Oblast, ki vodi po Kristusovi naredbi sv. cerkev, je papež s škofi. Papež in škofje so priznali že v prvih časih, da so evangeliji in druge sv. knjige nove zaveze spisane po božjem navdihnjenju. Jeli so jih rabiti pri božji službi in razlagali so jih vernemu ljudstvu. Cerkev je bila, kakor smo rekli, navzoča, ko so se spisale; videla je tudi, ko so se razširjale in rabile. Vse to so nadzirali ob vseh časih tisti, ki so zvrševali v nji pastir¬ sko oblast — škofje in papež. In ti so izročali te knjige kot svete knjige svojim naslednikom do naših dni. Tako imamo nepretrgano vrsto prič, ki segajo prav do apostolov, in so torej ži¬ vele ob času, ko so bile spisane sv. knjige novega zakona. Poleg tega splošnega dokaza, da so sedanji evangeliji spisani res od tistih mož, ki jih po¬ znamo pod imenom evangelistov, imamo še mnogo drugih: 1.) Kakor smo že rekli, so se evangeliji in drugi sveti apostolski spisi prepisavali in raz¬ širjali. Sv. Peter že se sklicuje v svojem dru¬ gem pismu, ki ga je pisal v Malo Azijo, na liste sv. apostola Pavla. Pravi namreč, da je v njih marsikaj težko umljivega, kar neuki in neutrjeni ljudje zavijajo, kakor tudi druge spise, v svojo lastno pogubo. 1 Jasno je torej, da so bila Pavlova pisma v Mali Aziji takrat že splošno znana. Še hitreje so se razširili evange¬ liji; kmalu so jih imeli v Afriki, Mali Aziji, Pa¬ lestini, Siriji, Italiji, Galiji, na Grškem in sploh povsod, kjer se je širila Jezusova vera. 2 To nam spričujejo stari zapiski svetopisemskih knjig 1 II. Petr. 3, 15. 16. 2 Prim. Zgodbe I, str. 14. Pristnost evangelijev spričnjejo: Zapiski, cerkveni zbori, prepisi, prevodi in sv. očetje. 2 I nove zaveze. Tak zapisek imamo za Rim iz druge polovice drugega veka. Našel ga je italijanski učenjak Muratori v Milanu in izdal 1. 1740. V njem so navedene sv. knjige novega zakona, ki so jih rabili v Rimu pri božji službi. Med njimi so v prvi vrsti vsi štirje evangeliji. Za Aleksan¬ drijo spričuje Origen (f 254), da so ob njego¬ vem času v njegovi domovini imeli vseh 27 knjig nove zaveze, ki jih tudi imenoma našteva. Takih zapiskov imamo iz četrtega veka in kasneje obilo; tako n. pr. sv. Atanazija, Cirila Jeruzalemljana, Gregorija Naziančana, Amfilohija, Epifanija, Hie¬ ronima, Filastrija, Rutina. Iz vseh zapiskov se vidi, da ni bilo nikoli med kristjani najmanjšega dvoma o pristnosti sv. evangelijev, in da so bili vsi že od pradavna znani posamnim cerkvam. 2. ) Da so vse tiste knjige nove zaveze, ki jih imamo sedaj v sv. pismu, res apostolskega izvira in spisane po božjem navdihnjenju, nam spričnjejo posebno tudi cerkveni zbori. Tam so se sešli škofje iz raznih krajev in potrdili, da imajo kri¬ stjani povsod to vero. Tako govori splošni cer¬ kveni zbor v Niceji 1. 325, cerkveni zbor v Hiponu 1. 393, tretji in četrti cerkveni zbor v Kartagini 1. 397 in 419. Že v petem stoletju imamo v tem oziru izjave rimskih papežev. Inocencij I. piše leta 405, Gelazij pa 1. 494, da spada vseh 27 knjig v sv. pismo nove zaveze. Ta vera se je trdno ohra¬ nila nad 1000 let, dokler ni krivoverec Luter svojevoljno zavrgel nekaj svetih knjig. Triden¬ tinski cerkveni zbor je v šestnajstem veku, va¬ tikanski pa 1.1870 ponovil staro krščansko versko resnico o božji veljavi svetopisemskih knjig. 1 3. ) Od nobene stare knjige nimamo toliko in tako starih pisanih prepisov, kakor od sv. pisma nove zaveze, zlasti pa evangelijev. Samo grških prepisov štejemo nad 1000. ki segajo do začetka četrtega veka. Iz teh prepisov se lahko prepri¬ čamo, da so se sv. knjige ohranile nepokvarjene do naših dni. V Vatikanu shranjeni naj starejši prepis je star domala 1600 let; v njem beremo ravno tako sv. pismo, ravno tiste evangelije, kakor so nam danes v rabi. Prav to nam dokazuje malo kasnejši prepis, ki ga je našel nemški učenjak Tiscliendorf 1. 1859 v samostanu sv. Katarine na Sinaju. Ta prepis se sedaj hrani v Petrogradu. Iz petega veka imamo en prepis sv. pisma v Londonu, ki se imenuje aleksandrijski, ker so ga imeli prej v Aleksandriji; drug prepis iz ravno tiste dobe je v Parizu. Iz kasnejših časov jih je silno mnogo. Ko se je sredi 15. veka iznašel tisek, se je natiskovalo sv. pismo kmalu v raznih jezikih in mnogih izdajali. 1 4. ) Važne priče za pristnost sv. knjig novega zakona sploh in evangelijev posebej, so tudi pre¬ vodi. Že koncem drugega veka so prevedli vse sv. pismo v latinski jezik. Ta prevod se imenuje Ital a. Sv. Hieronim je 1. 383 v Rimu vnovič lepo prevedel ves novi zakon. Njegov prevod je znan pod imenom Vulgata. Še starejši je sirski prevod imenovan Pešito iz začetka 2. veka. 2 Iz 3. veka imamo dva koptovska prevoda, iz začetka 4. veka etiopski in gotski, iz 5. veka armenski, iz 9. veka slovanski. 5. ) Sv. pismo novega zakona rabijo cerkveni očetje in pisatelji zelo pogostoma v svojih spisih, in sicer od prvega veka dalje. Ko bi se nam tudi izgubilo, bi ga domala vsega lahko sestavili iz njihovih del. Iz tega jasno vidimo, da ga niso samo imeli, marveč da so ga tudi pridno čitali. Že v pismih sv. Ignacija in rimskega papeža, sv. Klemena, ki sta oba živela koncem prvega stoletja, imamo navedenih mnogo izrekov iz evan¬ gelijev in drugih spisov nove zaveze. Iz dru¬ gega veka imenujemo Papija, Polikarpa, učenca sv. Janeza, Ireneja, in sv. mučenca J li¬ stina ; iz tretjega veka Teofila Antio- hijana, Tertuliana in Cipriana. Vsak iz¬ med njih je živel na drugem kraju; ta v Rimu, drugi v Mali Aziji, tretji v Afriki, četrti v Galiji; a vsi poznajo ravno tiste evangelije in ravno tiste druge apostolske spise. Kdor ni popolnoma zaslepljen, mora na pod¬ lagi teh nebrojnih dokazov reči, da se ložje utaji vsaka druga resnica, kakor pristnost evan¬ gelijev in novega zakona sploh. Listaj po naj¬ starejših krščanskih spominkih, beri pradavne zapiske svetih knjig, proučuj najdavnejše prepise in prve prevode, povsod ti zveni ena resnica: Te evangelije, te svetopisemske knjige novega zakona, ki nam jih danes ohranja sv. cerkev, je častila vsa krščanska doba kot svete, od Boga navdihnjene knjige. Tisti, ki so še sami poznali apostole, so jih pripisovali ravno tistim svetim možem, katerim jih pripisujemo mi. Brez naj- večjega, nepojmljivega čudeža je nemogoče, da bi se bil ves krščanski svet dva tisoč let motil. 1 Prim. Zgodbe I, str. 18. 2 Prim. Zgodbe I, str. 10 in 17. 1 Prim, Zgodbe I, str. 14 in 15. 22 Evangelisti so priče Jezusovega, življenja. Saj te knjige niso bile skrite v kakem neznanem kraju, marveč širile so se javno po celem svetu; rabile so se vsak dan; iz njih je zajemala cerkev v svojih črnili dneli tolažbo; milijoni so se učili iz njih; milijoni so bili in so še pripravljeni dati za njihovo veljavo svoje življenje. Zato se nam ne zdi čudno, da sojih pogani sicer pobijali, da so jih krivoverci hoteli popačiti, da pa njihove pristnosti niso tajili, ker je sploh ni bilo mogoče tajiti. Tudi najhujši sovražniki krščanstva, ki se količkaj resno bavijo z zgodovino sv. pisma, ne morejo tajiti te resnice. Zato splošno od konca 19. veka sem opuščajo neumno trditev, da niso sveti spisi novega zakona spisani v tistem času in od tistih mož, kakor trdi katoliška cerkev, in si izkušajo pomagati drugače. Seveda: vera se ne da izsiliti. Kdor neče, neče. Saj je ni stvari, ki bi se vsaj z besedo ne dala tajiti. Takim pomilovanja vrednim revežem pa sploh nobeno dokazovanje ne more pomagati. V. Resničnost sv. evangelija. V prejšnjem odstavku smo dokazali, da so evangeliji in sploh svetopisemski spisi nove za¬ veze pristni, to se pravi: spisani so od tistih mož, katerim se pripisujejo, in nepokvarjeni so prišli do nas; torej imamo bistveno take sv. knjige v rokah, kakoršne so napisali njihovi sv. pisatelji. V nastopnih vrstah pa hočemo do¬ kazati, da obsegajo golo resnico, in da jim vsled tega smemo in celo moramo verjeti. Ozirali se bomo le na evangelije, ker je ž njihovo resničnostjo dokazana tudi resničnost drugih spisov. Tudi se bomo z drugimi spisi pečali še posebej, v kolikor bo potrebno. 1. Evangelisti sporočajo le to, kar so sami videli in slišali, ali pa, kar so zvedeli od najzanesljivejših prič. Sv. Matej in sv. Janez sta bila sama apostola in sta torej spremljala Jezusa pri vsem njegovem javnem de¬ lovanju. Sv. Marka je zapisal to, kar je slišal od sv. apostola Petra, sv. Luka pa to, kar je zve¬ del od božje matere in drugih neposrednjili prič Jezusovega življenja, zlasti pa od apostola Pavla. Sami nase popolnoma pozabljajo; vtopljeni so vsi samo v Jezusa. Spomin nanj jih prešinja. Nič drugega nečejo, nego priprosto, brez vsakega okraska, brez vsake svoje misli opisati, kdo je bil, kaj je delal, kaj je učil. Naš Gospod naroča svojim apostolom: 1 2 3 4 Poj¬ dite in učite vse narode . . . Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. Pred svojim vnebo¬ hodom jim odpre um, da razumejo sv. pismo in spoznajo, da je bilo treba Kristusu trpeti in tretji dan vstati od mrtvih. Pristavi jim: Vi pa ste priče teh reči? — Moje priče boste v Jeru¬ zalemu in po vsi Judeji in Samariji in do kraja sveta* Obljubi jim tudi, da jih bo pri tem pri¬ čevanju sam podpiral, rekoč: 1 Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Zagotovi jim zato podporo sv. Duha z besedami: 5 * Tolažnik sveti Duh pa, ki ga pošlje Oče v mojem imenu, vas bo učil vsega in vas opomnil vsega, karkoli sem vam rekel. Apostoli so se zavedali, da morajo le to učiti, kar jim je Jezus zapovedal, in da morajo pričati po celem svetu o njem; svesti so si bili pa tudi, da jih pri tem podpira Bog sam. Sv. Peter je slo¬ vesno poudarjal že prvi binkoštni praznik, ko je prvič javno pridigoval, govoreč o Jezusovem božjem poslanstvu: 1 ’ Tega Jezusa je Bog obudil, česar smo mi vsi priče. In sv. Pavel piše Korin- čanom: 7 Nisem si domišljal med vami, da kaj vem, razen Jezusa Kristusa in njega križanega. V svojih govorjenih pridigah niso torej apo¬ stoli nič drugega delali, nego poročali, kar so prejeli, pričevali, kar so videli in slišali o Jezusu, našem Zveličarju. Kavno tako so pa tudi evan¬ gelisti v svojih evangelij ih, ki niso nič drugega nego pisane pridige o Jezusu, samo pričevali, samo poročali, kaj se je zgodilo. Iz njihovih spisov veje samo duh, mišljenje, značaj Jezusa Kristusa. Samo to, česar se spominjajo o njem, pišejo; premišljevanje o tem pa prepuščajo čita- telju. V preprostih besedah poročajo najimenitnejše dogodke. Svoja čustva, svoje misli popolnoma za- taje. Kako je moralo sv. ognja goreti srce sv. Lukežu in mu prekipevati pobožnosti, ko pre¬ mišljuje največji čudež, da je Devica Marija spo¬ čela Boga samega! In vendar, kako nedolžno priprosto opisuje to — brez vsakega svojega pri- 1 Mat. 28, 19. 20. 2 Luk. 24, 45. 46. 48. 3 Dej. ap. 1, 8. 4 Mat. 28, 20. 6 Jan. 14, 26. " Dej. ap. 2, 32. 1 I. Kor. 2, 2. Lepota evangelijev. Evangelisti so zanesljive priče. 23 stavka. 1 Ravno tako brez vsakega lastnega na- kitja poroča o Gospodovem rojstvu: 2 Prigodilo se je pa, ko sta bila tam (v Betlehemu), so .se do¬ polnili dnevi, da bi porodila. In porodila je svo¬ jega prvorojenega Sinu in ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v hiši. Ali je mogoče s priprostejšimi besedami povedati najvažnejši dogodek iz zgodovine celega človeštva? Taki so vsi evangeliji. Natančno, s takimi podrobnostmi, da jih je mogel vedeti le tisti, ki je bil sam navzoč, sporočajo in opisujejo Jezusovo življenje in delovanje. Zato je pa njihovo pri¬ povedovanje tako ljubeznivo, tako sladko vzvi¬ šeno, in njihova beseda tako svobodna in nepri¬ siljena, da gane vsakega človeka. Kakor je Jezus za vse ljudi, tako so tudi evangeliji za vse. Druge knjige služijo le ene vrste ljudem, evangeliji vsem. Učenjak čuti v njih svojo človeško nezmožnost in se vtaplja v po¬ nižnosti v svete skrivnosti; neuki človek se uči iz njih. Otroku je umljiva njihova prisrčnost; starec se pomlaja iz njih; žalostni zajemljejo to¬ lažbe iz njihove neizčrpne globine; veseli se uče pravega, neskaljenega veselja; revež pozablja ob njih svoje težave; bogatin in imenitnik se blaži v njih. Vsakemu človeku, pa tudi vsakemu na¬ rodu je evangelij res kakor njemu dano, domače, veselo sporočilo o njegovem Zveličarju. Druge knjige ostare in se pozabijo; evangelij je vedno nov, vedno živ. Vse to jasno spričuje božje delo. Človeški duh, ki se zamisli vanj in ga prebira, čuti povsod iz njega lepoto čednosti, milino svetosti in neskončnost božjega usmiljenja. Vsa njegova duša mu trepetaje govori: 'Po je božja resnica; tako govori le Bog sam. Jasno čuti, da življenje po teh zgledih, po teh naukih, ki so zapisani v evangelijih, prinaša srečo, deli sladki mir- Milijoni kristjanov, ki so živeli in še žive tako, dokazujejo to. Srečo in mir pa daje le resnica. Način popisovanja — pri pr o s to pričanje o Jezusu in nebeška moč, ki se kaže v njem, je najboljši dokaz, da je to pričevanje resnično. O vsakem evangelistu lahko rečemo, kar se bere koncem evangelija sv. Janeza: 3 Ta je učenec, ki pričuje o tem (Jezusovem življenju in delovanju) in je to pisal in vemo, da je resnično njegovo pričevanje. ' Luk. 1, •26—38. 2 Luk. 2, 6. 7. 3 Jan. 21, 24. 2 . Resničnosti evangelijev v začetku niso tajili ne Judje ne pogani. Ob času, ko so bili spisani prvi trije evangeliji, je živelo še mnogo ljudi, ki so sami poznali Jezusa, čegar življenje je bilo očitno Judom in mnogim poga¬ nom; pa vendar njihovi resničnosti ni nihče ugo¬ varjal, dasi je bilo med njimi mnogo strupenih Jezusovih sovražnikov. Par tednov po Jezusovi smrti je sv. Peter pred mnogobrojno množico očital Judom, da so božjega Sinu umorili in da je tretji dan vstal, pa nihče se mu ni ustavil. 1 Kako radi bi bili to utajili, ko bi bili mogli, kako z veseljem bi bili tudi planili nad evangelije, ko bi se bili upali! Toda bilo je preveč prič, da so resnični. Zato so v svoji zaslepljenosti jeli trditi, da je bil Jezus čarovnik. Judje so spisali proti Jezusu umazano knjigo z naslovom Jezusova zgo¬ dovina (po hebrejsko: Toledot Ješu), ki izvira iz drugega veka. V nji nikakor ne taje evan¬ gelijskih čudežev, pač pa zelo neumno pravijo, da se je Jezus nekoč skrivoma splazil v Najve- tejše v templu, ondu izpregovoril sveto in neiz¬ rekljivo božje ime in s tem dobil moč delati ču¬ deže. Krog 1. 150 po Kr. je spisal poganski uče¬ njak Celsus knjigo z naslovom Resnična beseda, v kateri ločuje štiri prave evangelije od nepravih in na kratko pravi, da so Jezusovi čudeži ča¬ rovnije. Vse to nam dokazuje, da so evangelisti morali pisati resnico. 3. Priči verjamemo, če vemo, da je to, o čemur pričuje, res sama videla in slišala, in če zaupamo njenemu poštenju. Evangelisti so take priče, toda za resničnost in poštenost njihovega pričevanja imamo še važnejše dokaze. Če nima priča od svojega pričevanja nobenega dobička, marveč še celo škodo, potem ji tem rajše ver¬ jamemo. In evangelisti niso imeli prav nobe¬ nega vidnega dobička, pač pa so zavoljo svojih evangelijev trpeli neizrekljive težave. Sami so bili tako prevzeti tega, kar so pripovedovali, da so zapustili svoj dom, svoje rodbine, svoje imetje in šli po svetu oznanovat vero v tistega, čegar življenje so opisali. Prestali so tisoč nadlog; pre¬ ganjali so jih zavoljo njihovih evangelijev, mučili jih in razen sv. Janeza, ki ga je Bog čudežno rešil mučeniške smrti, so vsi tudi dali svoje živ¬ ljenje. za svoje pričevanje. Ali je mogoča zane¬ sljivejša priča, nego taka, ki umrje za to, kar I 1 Dej. ap. 2, 23. 24. 24 Resničnost sv. evangelijev. Podobe evangelistov. pričuje? Evangelisti so s svojo krvjo zape¬ čatili svoje pričevanje, izkazali pa tudi s čudeži, ki so jih zvrševali, da je to, kar oznanjajo, božja beseda. Zato si pa lahko razlagamo, kako je moglo na tisoče ljudi radovoljno umreti za resnico sve¬ tega evangelija. Slišali so apostole, brali evan¬ geliste, videli pa tudi, kako so apostoli in evan¬ gelisti s svojim življenjem, s čudeži, s trpljenjem in s smrtjo potrjevali resničnost svojih besedi. Mislimo si, s kakšno vnemo poslušajo prvi kri¬ stjani na pr. sv. Janeza, ko jim pravi: „Jaz sem ga sam videl, sam slišal; tri leta sem bil vedno pri njem; večer pred smrtjo sem slonel na njegovih prsih, stal sem pod križem, ko je umrl; videl sem njegov prazni grob tretji dan; govoril sem ž njim večkrat, ko je vstal od smrti, videl sem ga, kako se je vzdignil v nebesa.“ Vse občuduje tega priprostega galilejskega ribiča, ko ozdravlja bolnike v Jezusovem imenu, ko dela druge čudeže, in pri tem nič ne misli nase, ničesar ne išče za-se, vse rad potrpi za evangelij, ko — siv starček — vesel prenaša najhujše muke, brez strahu trpi v kotlu vrelega olja, in brez tožbe gre v pregnanstvo. Takemu možu so pač verjeli vsi, ki niso navlašč zakrknili svojega srca milosti božji. V pismu, ki ga je poslal s svojim evangelijem vred vernikom Male Azije, piše te-le besede : 1 Kar je bilo začetkom, kar smo slišali, kar smo videli s svojimi očmi, kar smo gledali in česar so se dotikale naše roke, o Besedi življenja, in življenje se je odkrilo in mi smo videli in spri- čujemo in oznanjamo življenje — večno — ki je bilo pri Očetu in se je nam prikazalo, kar smo videli in slišali, vam naznanjamo, da ste tudi vi združeni z nami, in da smo združeni z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. — Zopet in zopet ponavlja, da piše v svojem evangeliju le to, kar je videl in slišal in česar se je dotikal. S tem pove jasno, da je sam tudi še-le po najna¬ tančnejšem opazovanju veroval v božjega Sinu, da pa je ravno vsled tega tako prepričan o svoji veri, da sedaj rad pretrpi vse, prav vse za svojega Jezusa. Kakor sv. Janez so pričevali tudi drugi apostoli v svojih pridigah, katerih nekatere (sv. Mateja, sv. Petra in sv. Pavla) so zapisane v evangeliju. Po pravici torej lahko rečemo: Noben zgo¬ dovinski dogodek ni tako izpričan, kakor so izpri- 1 I. Jan. 1, l — 3. čani tisti dogodki, o katerih nam govori evan¬ gelij. Samo kdor navlašč zapre svoje srce in navlašč noče, se more ustavljati veri vanj. Ta vera ni slepa, marveč je tako podprta, da nobena druga ne tako. Posamnim vestnim zgodovinarjem verjamemo, kar nam pripovedujejo o prošlih do¬ godkih, samo zavoljo njihovega poštenja. Neum¬ neža imenujemo, kdor tega noče verjeti. Kako nesrečno zaslepljen je šele človek, ki ne verjame tolikim in tako živo, celo s krvjo izkazanim pričam, ki nam govore o Jezusu. Evangelijem smemo torej verjeti. V njih se pa gre za naš dušni mir, za naše odrešenje, za našo večno srečo; torej jim tudi moramo verjeti. Z vnetim u- panjem nas tolažijo besede sv. evangelija, ki jih je govoril naš Gospod pred svojim vnebohodom: Kdor veruje in bo krščen, bo zveličan J Z grozo in svetim strahom nas pa morajo navdajati daljnje njegove besede: Kdor pa ne veruje, bo pogubljen. VI. Skrivnostne podobe svetih evangelistov. Pri sv. očetih beremo o skrivnostnem pomenu, da je Bog obudil ravno štiri evangeliste. Tako pravi sv. Avguštin, da pomenja to število štiri kraje sveta, po katerih se ima širiti evangelij. S sv. Hieronimom vred trdi, da so njihova predpodoba štiri reke, izvirajoče iz enega vrelca, ki so namakale raj. Sv. Gregor Veliki jih imenuje štiri stebre, na katerih sloni cerkev. Vsi cerkveni očetje razlagajo videnje preroka Eze- kiela, v katerem je videl štiri kerube, ko nosijo božji prestol in ga kakor voz pomikajo naprej, o evangelistih. Ti kerubi imajo poleg človeške po¬ stave četvoren obraz: človekov, levov, volov in orlov . 2 Sv. Gregor Veliki pravi , 3 da so ti obrazi podobe posamnih evangelistov. Človek pomenja sv. Mateja, ker ta pričenja svoj evangelij z za¬ pisnikom Jezusovih človeških pradedov; lev sv. Marka, ki primerja začetkom svojega evan¬ gelija pridigo sv. Janeza Krstnika levjemu rujo- venju v puščavi. Sv. Luka pripoveduje v svojem prvem poglavju o daritvi duhovnika Zaharija, Janezovega očeta; zato pomenja njega obraz volov (živali, ki se je rabila pri daritvah). 1 Mark. 10, 10. 3 Ez. 1, 1—28. Glej Zgodbe I, str. 898. 900. 901. 3 In Ezech. hom. IV. Kako razlagajo cerkveni očetje Ezekielove kerube o evangelistih? Uvod v Zgodbe Jezusa Kristusa. 25 Sv. Janeza podoba je pa orel, ker se kakor orel dviga proti nebu. ko pričenja svoj evangelij z večnim življenjem božjega Sinu pri nebeškem Očetu. Sv. Avguštin piše o njem : 1 „Kakor bi mu mrzelo hoditi po zemlji, se dviguje ne samo nad zemljo in nad vse ozračje in nad nebes, marveč nad vse čete angelov in nad vso množico nevidnih sil in dospe do njega, ki je vse ustvaril in govori: »F začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda .« Na Gospodovih prsih se je nasrkal, kar tako veličastno naznanja. On je orel, ki razglaša vzvišene stvari in trdnega očesa gleda notranjo in večno luč.“ Po tej razlagi se tudi evangelisti slikajo in vpodabljajo. Poleg podobe sv. Mateja stoji mla¬ denič, poleg sv. Marka lev, poleg sv. Luka vol, poleg sv. Janeza pa orel. Večkrat se tudi te živali same slikajo; vedno pomenjajo štiri evan¬ geliste. Cerkveni očetje razlagajo Ezekielovo videnje in zlasti njegove štiri kerube še na druge načine, povsod pa o evangelistih. Tako beremo, da po¬ menjajo kerubi štiri Kristusova dostojanstva, o katerih piše evangelij: človek pomenja učitelja, lev kralja, vol duhovnika, orel Boga. Drugod se tolmači, da pomenja človek Jezusovo rojstvo, vol smrt, lev vstajenje in orel vnebohod. Kakor nosijo kerubi Boga, tako obdajajo evangelisti Jezusa, Boga-človeka, ga nosijo na prestolu in ga vozijo v evangeliju po celem svetu. V Ezekielovem videnju ima vsak kernb po štiri obraze; pero ti so jim sklenjene in kolesa pri vozu so drugo z drugim staknjena; gibljejo se na vse strani, kamorkoli jih žene duh, ki je v njih. Ravno tako tudi evangelisti različni po številu, različni po značaju in smotru, vsi pripo¬ vedujejo ravno tisto reč; vsi v lepem soglasju, kakor pevci pri ubranem petju, govore o ravno tistem Jezusu; vežejo in stikajo se med seboj, da tako podajajo prekrasno skupno sliko njegovega življenja. Zato se pravzaprav, kakor smo že rekli, ne sme govoriti o štirih evangelijih, marveč o enem evangeliju v štirih spisih. Sv. cerkev vedno tako dela. Pravi namreč ,evangelij Jezusa Kristusa po Mateju, Marku* itd. Štiri važne stvari opisuje evangelij: Boga, ki sije privzel človeško naravo; človeka, ki je bil povzdignjen do zveze z božjo osebo; smrt tega včlovečenega Boga, ki nas je rešila sužnjosti, in vstajenje, ki nam odpira vrata zveličanega življenja. Zato se to kaže pri Eze- kielu pod podobo štirih živali . 1 Vse navedene štiri stvari se pa tičejo enega Kristusa; zato je tudi evangelij bistveno le eden. VII. Kako delimo evangeljske zgodbe ? V Zgodbah bomo zvrstoma obravnavali vse svete dogodke, ki so jih zapisali evangelisti, in sicer tako, kakor so se vršili. Če jih pa hočemo umevati, nam je treba poznati njihov čas in raz¬ mere, ki so takrat vladale, zraven pa tudi kraje, kjer so se godili. Zato bomo ob kratkem začrtali, kdaj in v kakšnih razmerah se je pričela evan¬ geljska zgodovina; opisali bomo pa tudi dežele, kjer se je vršila. Predmet tej zgodovini je včlovečeni božji Sin. Ta je večno, bistveno združen z Očetom po svoji božji naravi; ž njim in svetim Duhom je en in tisti neskončni Bog. Njegovo večno božje življenje nam opisuje začetek evangelija sv. Janeza. To večno življenje božjega Sina je podlaga njegovemu včlovečenju in izvor na¬ šega odrešenja. Zato bomo to božje življenje najprej razložili. Dva evangelista, sv. Matej in sv. Luka, sta nam pa ohranila človeški rodovnik včlovečenega Boga. Kakor dokazuje sveti Janez, da je bil Jezus pravi Bog, tako spričujeta ta dva s svojima rodovnikoma, da je bil pravi človek. Vsled tega si takoj za veličastnim začetkom Ja¬ nezovega evangelija ogledamo imenovana rodov¬ nika. Tako dobimo trdno podlago, da moremo na nji umevati življenje Jezusa Kristusa, kakor so ga opisali evangelisti. Ko so nam znani čas, razmere in kraji, kjer se je to godilo, in ko vemo, kdo je bil Jezus Kristus, se bomo mnogo ložje vglobili v njegovo skrivnostno vzvišenost. Nje¬ govo življenje delimo v tri dobe: v dobo mla¬ dosti, javnega delovanja, trpljenja in poveličanja. Potemtakem obsega prvi oddelek Zgodeb sv. pisma nove zaveze, ki se peča z evangelijem, le-te razdelke: ' S. Th. Aqu. Cat. aur. I. praef. Opp. Venetiis 1745, stran 4. 1 Traet. 36. fc Joan. 26 Razdelitev Zgodeb Jezusa Kristusa. Njihov pomen. A. Uvod v evangelij. V njem smo raz¬ ložili, kaj pomenja beseda evangelij; opisali smo po vrsti življenje vseli štirih evangelistov in po¬ vedali, kdaj, komu in v kakšen namen so spisali svoje svete spise; pokazali smo, kako se vjemajo in razlikujejo evangeliji med seboj, kako so se nam ohranili; dokazali smo njihovo resničnost in raztolmačili skrivnostne podobe sv. evangelistov. B. Uvodne zgodbe. Tu se opisujejo raz¬ mere Jezusovega časa in pokrajine, kjer je deloval. Potem se po sv. Janezu govori o večnem božjem Sinu, po rodovnikih pa o njegovi, v času pri¬ vzeti človeški naravi. — To je uvod v Zgodbe Jezusa Kristusa. Vemo namreč, da nam evan¬ geliji sporočajo čisto resnico; v uvodnih zgodbah spoznamo čas in razmere ob Jezusovem prihodu, in Palestino, njegovo zemsko domovino; stopi nam pred oči, da je pravi Bog in pravi človek. Potem lahko pričnemo razvijati imenovane tri dobe njegovega življenja. C. Prva doba se peča z mladostjo Je¬ zusa Kristusa. Sveti dogodki ob rojstvu Janeza Krstnika, o deviškem spočetju našega Gospoda, njegovem rojstvu in daljnjih pomenljivih zgodbah do njegovega skritega življenja v Nazaretu se opisujejo v tej dobi. C. Druga doba obsega javno delo¬ vanje Jezusa Kristusa: kako nastopi pred njim Janez Krstnik, ga krsti v Jordanski reki, in kako potem sam tri leta in pol hodi od kraja do kraja, oznanjevaje svoj božji nauk in dele neštevilno dušnih in telesnih dobrot. D. Tretja doba pa opisuje Jezusovo trp¬ ljenje, njegovo zveličalno smrt na križu, nje¬ govo čudežno vstajenje in njegov vnebohod. * * * V predgovoru k Zgodbam starega zakona so zapisane te-le besede : 1 „Posebej upa pisatelj, da bodo te »Zgodbe« utrdile omahljivce v veri, malo- verce pa prepričale, da je prava in nebeška naša vera. — Nobena reč, nobeno bitje, nobena moč, nobena knjiga nam ne priča ljubezni božje tako, kakor sv. pismo.“ To velja v prav posebni meri o evangeliju. Saj je ni globokejše, svetejše in člo- 1 Zgodbe I, str. 5. veškemu srcu milejše zgodbe, kot je zgodba o neskončno usmiljenem Bogu, ki se je za nas včlo- večil in za nas daroval svoje življenje. To je večno življenje, da spoznajo tebe edinega pravega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa, tako pravi sam 1 in s tem naznanja v kratkih besedah vsebino in namen vsega evangelija. Spoznati Boga, spoznati odrešilno delovanje božjega Sinu, je za vsakogar vrhunec modrosti, višek popol¬ nosti, vir mini in sreče na zemlji, korenina ne¬ smrtnosti in večnega blaženstva. Kdor veruje na božjega Sinu, ima božje pričevanje v sebi; kdor pa ne veruje na Sina, dela Boga za lažnika . 2 Zlasti sedaj, ko dan za dnem vstajajo novi lažnjivi preroki z novimi trditvami, in se v umu in srcu vse maje in prekopicuje, je treba človeku trdne podlage za življenje. In ta edina podlaga je naš Zveličar. Drugega temelja ne more nihče položiti razen tistega, ki je položen, ki je Kristus Jezus . 3 4 Ob njem dobi naš um sredi zmot in dvo¬ mov jasne svetlobe; pri njem se ob valovih se¬ bičnih strasti ogreje srce v čisti ljubezni do Boga in do bližnjega. Brez Jezusa je nesrečen posamnik, pa tudi rodbine, občine, narodi in države. Zgo¬ dovina nam pripoveduje imena velikih mož; Jezus je največji med njimi. Drugi živijo v spomenikih in spisih, Jezus je neizbrisno zapisan v srcih svo¬ jih vernikov. Pri vseh narodih ima svoje učence, v vseh jezikih ga molijo, v vseh je najslajše nje¬ govo presveto ime. Brez njega je smrt, v njem je življenje. Vse mora rasti v milosti in spoznanju Jezusa Kristusa, Boga in človeka in Odrešenika sveta, kateremu bodi čast sedaj in večne dniJ K temu trohico pomagati, to je namen te knjige. Krepiti hoče vero v Jezusa Kristusa, v njegovo božjo besedo in delovanje, v njegovo božje veličastvo, polno milosti in resnice. Ob ču¬ doviti luči sv. evangelija naj se njeni bralci vedno bolj vglobe v to vero in v nji najdejo svoj mir in svojo srečo na tem in onem svetu, da se tako odtegnejo maščevanju, s katerim se bo znosil Gospod nad tistimi, ki ne poznajo Boga in ne po¬ slušajo evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa . 5 1 Jan. 17, 3. 5 I. Jan. 5, 10. * I. Kor. 3, 11. 4 II. Petr. 3, 18. 1 II. Tes. 1, 8. Prostranost rimske države. Poganstvo. 27 JB. Uvodne zgodbe. I. Cas in razmere ob Jezusovem prihodu. Rimska država. arog 1. 750 (po sedanji štetvi 1. 754) pred Kristusom se je sezidalo sredi Italije v lacijski pokrajini ob reki Tiberi malo mestece, ki se je imenovalo po svojem usta¬ novitelju Romulu Roma, ali po naše Rim. Na¬ raščalo je tekom stoletij in se krepilo. Hrabrost in razumnost njegovih prebivalcev je vedno sijaj- neje zmagovala, izprva nad sosednjimi rodovi, kasneje pa tudi nad oddaljenimi deželami. Za¬ četkom so vladali rimsko državo kralji; kmalu se je pa izpremenila v ljudovlado. Vrhovno oblast je imel v rokah senat, po naše starejšinstvo; ta je nastavljal vsako leto po dva konzula, ki sta vladala po postavah in ukazih starejšin- stva. L. 30 pred Kristusom je pa združil vso oblast Cezar Avgust v svoji osebi. Imeno¬ val seje odslej imperator, to je poglavar. Slovani smo ime takega poglavarja, ki sam vlada veliko državo, povzeli po prvem Avgustovem imenu (Cezar); pravimo mu cesar. Od takrat je postala rimska država cesarstvo. Razvoj tega cesarstva je več nego 550 let pred Kristusom opisal prerok Daniel, ko je raz¬ lagal o štirih kraljestvih kralju Nabuhodonozorju njegovo čudno v sanjah gledano soho z zlato glavo, s srebrnimi prsmi in nogami, z bronastim trebuhom in ledji, z železnimi piščali in z želez¬ nimi in ilnatimi nogami. Četrto — rimsko — državo slika tako-le: Četrto kraljestvo bo kakor železo; kakor železo vse zmane in ukroti, tako bo to vse zmlelo in ukrotilo A — Podobno jo opisuje v svojem lastnem videnju, ko gleda omenjena štiri kraljestva, namreč babilonsko, perzijsko, grško in rimsko, v podobah štirih zveri. Tako-le pravi: Glej, četrta strahovita in čudna in zelo močna zver je imela velike železne zobe, žrla je in mlela, in ostanke je poteptala s svojimi nogami? Značilnejše se ne da povedati prodirajoča sila rimskega cesarstva, te četrte strahovite zveri z železnimi zobmi, ki je res zmlela domala ves tedaj znani svet s svojim orožjem. Cesar Avgust je gospodoval celi Italiji, Grškemu, otokom in obrežju Sredozemskega morja, Mali Aziji in daleč notri v Azijo do Armenije, do partovskega kra¬ ljestva, do Indije in Kitaja. Pokoren mu je bil Egipt in vsa severna Afrika do Etiopije in Ara¬ bije, vsa Španija in Galija, sedanja Nemčija in Avstrija od Rene do Dunava. Vse te nebrojne dežele so podvrgli rimski vojaki; povsod po njih je veljal rimski jezik in rimska postava; povsod so bile rimske posadke in namestniki cesarja Av¬ gusta so vladali tod v njegovem imenu. Po ne¬ katerih pokrajinah so pustili Rimljani nekaj sa¬ mostojnosti, da so imele še svoje kralje, toda taki kralji so bili popolnoma odvisni od njih. Morali so jim plačevati letni davek in se v vseh ozirih ravnati po njihovih ukazih. Tak kralj je bil tudi Herod v Palestini, za katerega se je rodil naš Zveličar. Če hočemo razmere njegovega časa dobro poznati, si moramo ogledati, kako jo bilo takrat v rimski državi. Zlasti tri stvari so pomenljive za naš predmet. 1. Ogromna rimska država je bila pogan¬ ska. Sami Rimljani so častili celo vrsto bogov, katerim so postavljali nebrojno dragocenih sve¬ tišč. Svojim bogovom so prilagali človeške na¬ pake in grehe: jezo, maščevalnost, zavist, napuh, nečistost, prešestovanje in še mnogo drugih. V njihovo čast so jim zažigali kadilo, darovali včasih ob večjih slovesnostih tudi na stotine volov in drugih živali in slavili jih z raznovrstnimi ponoč¬ nimi svečanostmi, pri katerih sta gospodovali raz¬ košna pijanost in nesramna pohotnost. Domačih bogov jim pa še ni bilo dovolj; od podjarmljenih narodov so si privzemali še tuje in tako je nji¬ hovo število narastlo do nebroja. V teh razmerah je moralo vse versko mišljenje silno propadati. Med ljudstvom je vladalo grdo praznoverje. Tudi izobraženci so verovali v najneumnejše vraže; nekaj med njimi jih je pa vrglo sploh vsako vero od sebe in se ni menilo za bogove. Cesarji so zahtevali zase božjo čast in so se dali imeno¬ vati ,božji imperatorji'. Pač je bilo tudi v teh ža¬ lostnih časih nekaj mož, ki so globlje premišljali o Stvarniku sveta in prišli do tega, da so po svojem umu spoznali enega Boga, toda svojih naukov niso širili med ljudstvo, marveč le med nekatere svoje prijatelje; in ko bi jih tudi bili, bi ne bilo nič izdalo, ker so bili brez pravega vpliva. 1 Dan. 2, 40; Zgodbe I, str. 747. 2 Dan. 7, 19; Zgodbe I, str. 963. 28 Nravnost v rimski državi. Njena edinost. O človeški duši, o življenju po smrti so imeli pogani čudno žalostne nazore. Nekateri so trdili, da gre duša po smrti v razna zelišča, drevesa, živali ali ljudi; drugi so zopet sanjali o raznih telesnih slasteh, ki jih vživajo umrli pri bogovih; največ jih je pa dejalo, da se o tem nič ne more vedeti, in zato so tudi živeli, kakor hi ne bilo nobenega življenja po smrti. 2 . Glasu vesti, ki pravi, daje razloček med dobrim in slabim, ki svari in opominja, pa tudi obsoja, ko se zvrši kak greh, tudi pogani niso mogli zadušiti, ker je vtemeljen v človeški naravi. A silno zmot so zanesli tudi sem, na nravno polje, ker so premalo poslušali glas vesti. Med raznimi poganskimi narodi so bile človeške da¬ ritve bogovom splošno v navadi; nekateri so stare in slabotne ljudi, tudi najbližje sorodnike, morili in vživali. Rimljani so se sicer takim grdim navadam ustavljali, toda nikakor jih niso mogli popolnoma iztrebiti. Saj so sami v brezsrčnosti in neusmiljenosti dajali najslabše zglede. Vsak rimski oče je imel v svoji rodbini pravico slabotne otroke-novorojence pometati v gojzdove ali puščave, da so jih tam požrle divje zveri, ali da so sicer žalostno umrli. V celi rimski državi ni bilo nobene bolnišnice, sirotišnice ali hiralnice. Bolni in slabotni ljudje so bili drugim za preveč. Ravno tako tudi reveži! Revščina se je zdela Rimljanom sramotna, miloščino dajati pa neumno. Bogatini so samo zato podpirali re¬ veže, da so se ti ob raznih volitvah in uporih bili zanje. Prav iz tega namena so tudi cesarji iz¬ kušali dobiti zase uboge in silno razuzdane ljudi, ki so se trumoma vlačili po rimskih ulicah, z raz¬ nimi darovi in veselicami. Napravljali so jim javne gostije; v gledališčih in amfiteatrih so jim pa po¬ nujali zabave. Povsod tod je bila šola za raz¬ košnost, zlasti za pijančevanje, za grdo nesram¬ nost in brezsrčnost. Po amfiteatrih je gledalo ljudstvo, kako so se na življenje in smrt bojevali za to odločeni ljudje med seboj ali z divjimi zvermi. Kri več sto ljudi in zverin se je često prelila ob takih priložnostih. Gledalci, med kate¬ rimi so bile tudi ženske in otroci, so se potem¬ takem morali navzeti surove krvoločnosti. Vse pošteno življenje je vsled tega hiralo. Nizke strasti so kraljevale med bogatini in med reveži. Tem hujše je bilo, ker je vladalo suženj¬ stvo. Rimljanu se je zdelo vsako telesno delo nečastno, sramotilno. Ni ga hotel opravljati sam. marveč nakupil ali naropal si je sužnjev, ki so delali zanj. Ob času rimskih cesarjev že ni bilo v celi državi več svobodnih kmetov. Zemljo so imeli v lasti maloštevilni mogočniki; obdelo¬ vali so jo sužnji. Ravno tako so bili rokodelci in celo učitelji večinoma sužnji. Marsikak bogatin je imel vsled tega po več tisoč sužnjev. Sinovi nekdanjih svobodnih kmetov in rokodelcev, kate¬ rim so se pridružili še obubožanci drugih stanov, so pa po rimskem mestu iskali, kdo jim bo več plačal, da se bodo zanj pretepali. Ti so bili res propalice na duši in na telesu, a vsaj svobodni. Sužnji pa niso imeli nobenih pravic; delali so ž njimi kakor z blagom, kakor z živino. Prodajali, kupovali so jih; umoriti so jih smeli gospodarji po svoji volji; veljavnega zakona niso mogli skle¬ pati; pred sodiščem niso imeli nobene pravice. Malo ali nič boljši od sužnjev so bile žene. Možje so imeli vso oblast nad njimi; ti so smeli vse, one nič. Zato se je v svojih temeljih krhalo vse rodbinsko življenje. Bile so res neznosne razmere. Silno malo jih je bilo, ki so se še brigali za po¬ štenje, pravičnost in sploh za krepostno življenje. 3. Ko smo v glavnih potezah narisali ver¬ sko in nravno izkvarjenost rimske države, se moramo ozreti tudi na njeno dobro stran. Taje bila v njeni edinosti, s katero je družila skoraj vse dežele in narode tedaj znanega sveta. Ena postava je veljala povsod in zato je bilo tem ložje, da se je ta ena postava uklonila božji postavi, ki jo je prinesel Odrešenik na svet. Do skrajnjih meja so vodile široke, lepe ceste, ki so vezale vsa znamenitejša mesta. Po teh cestah se je širila rimska omika in moč, ko so po njih korakali rimski vojaki in ž njimi cesarski namestniki; po njih se je pa razširjal tudi sveti evangelij; apo¬ stoli in njihovi učenci so hodili namreč po njih od kraja do kraja oznanjevaje Jezusov nauk. Na¬ rodi so se zbližali med seboj vsled državne edi¬ nosti; tudi Judje so se naselili po vseh večjih mestih. „Težko bi bilo najti kak prostor na svetu, kjer bi se ne bili Judje nastanili," piše narodo- pisec Strabon. Mnogo si jih je pridobilo tudi pra¬ vico svobodnih rimskih državljanov. V Rimu so imeli na levem bregu Tibere mestni oddelek. Pogani so jih splošno zaničevali. Ciceron pravi o njih, da so »ljudstvo, ki je rojeno za sužnjost." Seneka jim očita, da so »reven in za vse zločine sposo¬ ben narod". Judje so se večinoma trdno držali svojih izročil in navad. Brali so sv. pismo, shajali Edomljani. Kralj Herod. 29 se po shodnicah in o velikih praznikih romali v Jeruzalem. Mnogo poganov se je vkljub njihovi zaničevanosti zanimalo zanje in za njihovo vero. Tako se je zanesel nauk o pravem Bogu in ob¬ ljuba, da pride Zveličar, tudi med pogane. Nekaj izmed njih je celo sprejelo judovsko vero. Imenovali so se prozelitje. Tako poroča n. pr. Jožef Flavij, 1 da so se v Damasku vse žene pojudile; Filon se pa hvali, rekoč: „Naše postave vlečejo nase celi svet: barbare, tujce, prebivalce na trdini in na otokih, na zapadu, na vzhodu, v Evropi.“ 2 Edinost rimske države je potemtakem pripravljala edinost božjih otrok v Jezusovem kraljestvu, v sv. cerkvi. Judovska država. Janez Hirkan iz makabejske rodbine, ki je vladal za svojim očetom kot veliki duhovnik Jude od 1. 135—106 pred Kristusom, je premagal 1. 129 Edomljane, ali po grški izreki Idumejce, ter jih je prisilil, da so se dali obrezati in da so sprejeli ju¬ dovsko vero. Judovski državi je priklopil vso njihovo pokrajino, ki se je raztezala na jugu in na južnem vzhodu Palestine, obsegaj e do Sinaja segajoče Seirsko ali Edomsko pogorje. Edomljani so bili potomci Izaakovega sina Ezava, ki se je imenoval tudi Edom; 3 med njimi in med Judi so bile vedne razprtije. Ko so Izraelci na potu iz Egipta hoteli skozi njihovo deželo v Palestino, so jim to zabranili. 4 Proti njim se je bojeval Savel. David jih je podjarmil. 5 * Pod kraljem Joramom so si priborili zopet neodvisnost; 0 toda Amazija in Ozija sta jih iznova premagala. 7 Ob Ahazovem času so večkrat pridrli na Judovsko plenit in ro¬ pat. 8 Zvezali so se celo z Babilonci proti Judom. Zato so jim preroki napovedovali božje kazni. 9 Prerok Abdija je v svoji prerokbi samo o njih go¬ voril; med drugimi je izrekel o Edomu nastopne pomenljive besede : Ko bi se povzdignil kakor orel in ko bi postavil svoje gnezdo med zvezde, potegnem te od tam, pravi Gospod . 10 Modri Sirah se je tako-le 1 Antiqu. 18, 3. 2 Prim. o prozelitih: Zgodbe I, str. 1040. 3 I. Mojz. 25, 30; Zgodbe I, str. 98. 4 IV. Mojz. 20, 14 n asi.; 21, 4. 10. 11; Sodn. 11, 17 liasl. 5 I. Kralj. 14, 47; II. Kralj. 8, 14; prim. Ps. 59, 10; Ps. 82, 6. 0 IV. Kralj. 8, 20 nasl. 7 IV. Kralj. 14, 7; II. Kron. 26, 2. 8 II. Kron. 28, 19. 9 Iz. 34, 1 nasl.; 63, 1 nasl.; Jer. 49, 7 nasl.; Žal. p. 4, 21; Ez. 25. 1 nasl.; 35, 1 nasl.; Mal. 1, 2 nasl. 10 Abd. 4. izrazil o Edomljanih: Dva naroda sovraži moja duša: tiste, ki prebivajo na Seirskih gorah (t. j. Edomljane) (in) Filistejce . 1 Vkljub temu, da so se pod Janezom Hirkanom navidezno popolnoma udali Judom, so jim ostali v svojem srcu vendar-le gorki. Vnuku Janeza Hirkana, Hirkanu II., se je zvijačno vrinil za svetovalca Edomljan Antipater. 2 Njegov sin Herod si je pa 1. 38 pred Kr. od rimskega starej- šinstva pridobil ime judovskega kralja, katero mu je tudi cesar Avgust 1.28 potrdil. Ta tujec, iz Judom tako sovražnega rodu, je sedel na kraljevem prestolu, ko se je rodil Zveličar. Nekaj značilnejših potez iz časa njegovega kraljevanja moramo tu zapisati. 1. Z judovskega naroda mišljenjem je bilo zraščeno prepričanje, da ne more drug kraljevati nad njim, nego potomec iz Davidovega rodu, iz katerega pride tudi Mesija. Zato se Makabejci nikakor niso imenovali kralji, dasi so dejanski popolnoma vladali judovsko državo. S tem, da je tujec Edomljan od poganskih Rimljanov sprejel kraljevo ime, je torej moral silno užaliti vse pravo¬ verne Jude; zbudil je pa vsled tega tem živejše upanje, da pride kmalu obljubljeni Zveličar. Herod je dobro vedel, da pri Judih nima prijateljev; zato si je hotel najprej ohraniti Rimljane naklonjene, Jude je pa z zvijačo in nasilnostjo krotil. 2 . Nasproti Rimljanom je popolnoma zatajil pravega Boga. Po svojem imenovanju je na Ka¬ pitelu maliku Jupitru daroval zahvalen dar. V svojem kraljestvu je sezidal cesarju na čast več templov; v Jeruzalemu je zgradil gledišče, in v njegovi bližini amfiteater, kjer so se vprizarjale krute in nagnusne igre. Spominkov, s katerimi se je hotel prikupiti cesarjem, je postavil vse polno. Jožef Flavij pravi: „Nobenega pripravnega kraja v kraljestvu ni bilo, da bi ga ne porabil cesarju za časten spominek.“ 3 Sezidal je ob morju mesto, katero je imenoval cesarju v slavo Cezareja. Po Avgustu in Agripu je nazval znamenitejša dela svoje ogromne palače, ki jo je postavil na mesto nekdanjega Davidovega gradu; zgra¬ dil je Avgustu na čast Sebasto in Panejo. Tako se je prilizoval vladarju. 3 . Judom se je hotel prikupiti z zvijačo. Popravil in bogato je okrasil jeruzalemski tempel. Zraven je pa zidal tudi mnogo drugih dragocenih stavb, ter s tem dal zaslužka ubožanemu ljudstvu. 1 Sir. 50, 27. 2 Glej Zgodbe I, str. 1183. 3 Bell. jud. I. 21, 4. 30 Herodova vlada. Samarijoi. Kakor smo že rekli, je zidal v Jeruzalemu palačo, amfiteater in gledišče; popravil je in razkošno olepšal trdnjavo za templom, kateri je dal ime Antonija po Rimljanu Antoniju. Celo vrsto trd¬ njavic je zgradil v obrambo svoje oblasti; tako n. pr. Herodij, Hirkanijo, Masado, Maher, Sebaste. Svojemu očetu in bratu v čast je sezidal mesti Antipatrido in Fazaelido. S svojo razkošno zvijačnostjo je pa spa¬ jal krvoločno silovitost. Da bi si utrdil svoj pre¬ stol, je dal vso hazmo- nejsko rodbino pomo¬ riti, celo svojo ženo Ma- riamno, kije bila iz n j e, in dva svoja sinova. 1 Kako je vladal, izpre- vidimo najložje iz be¬ sedi judovskih poslan¬ cev, ki so po njegovi smrti rimsko starejšin- stvo prosili, naj jim ne postavi več vladarja iz Herodove rodbine. Jo¬ žef Flavij je te besede tako-le zapisal: 1 2 „Po imenu je bil Herod pač kralj, toda kar je bilo kdaj pri posamnih na¬ silnostih le mogoče ne¬ znosnega, sije prilastil in porabil ljudstvu v pogin; mnogo si je tudi sam izmislil. Nezasli¬ šano veliko j ih j e šiloma izgubilo življenje, še nesrečnejši so pa bili, ki so še ostali živi, ker se niso le tresli pred hudobnimi pogledi in načrti, marveč tudi za svoje premoženje. Neprenehoma je lepšal tuja mesta na stroške mest svoje lastne de¬ žele, ki jih je izžemal do propada. Ljudstvo, ka¬ tero je prevzel v blagostanju, v kakoršnem jih je malo, je napolnil z uboštvom in onemoglostjo. Imenitnike je po poljubnosti, iz praznih vzrokov moril in jim uropal premoženje; če jim je pa da¬ roval življenje, jih je obsodil, da izgube svoja po¬ sestva. Onečaščenja žen in devic, zvršena v pijani, nečloveški oholosti, ne kaže omenjati, ker je za onečaščene bolje, da se to ne zve. Herod je tako trpinčil, kakor bi ne mogla divja zver, ko bi dobila oblast nad ljudmi. Ljudstvo je prestalo mnogo prekucij in izprememb; nikjer pa nima zapisane take nesreče, tako nezaslišanega ravna¬ nja, kakor je Herod počenjal ž njim. 11 4 . Judje niso imeli nikogar, ki bi jih vodil v teh časih. Prerokov ni bilo. Namestu njih so nastopili pismouki, ki pa niso imeli nobene višje veljave, in so bili v službi raznih poli- tiško-verskih strank, zlasti farizejev in sa- ducejev. Veliki du¬ hovniki so bili slepo orodje v Herodovih ro¬ kah. On sam je od¬ stranil , oziroma po¬ moril, pet velikih du¬ hovnikov. Od začetka njegove vlade do Kri¬ stusove smrti je bilo trinaj st velikih du¬ hovnikov. Zadnji med njimi, Kajfa, je na poti pogube zabredel že tako daleč, da je Mesija izročil pogan¬ skemu rimskemu ob¬ lastniku. Tudi sine- drij se je moral po¬ koriti Herodu. 5 . Herodovo kra¬ ljestvo je bilo silno prostrano; poleg Judov je štelo tudi več drugih tujih, ali vsaj namešanih rodov med svoje podložnike. Na vzhodni strani Jordana je bilo mnogo poganov. V samarijski pokrajini so živeli s pogani zmešani potomci nekdanjih Izraelcev, ki so se popolnoma ločili od Judov. Svoj čas so imeli na G-aricimu poleg Sihema celo svoj tempel; sezidali so ga za perzijskih kraljev, ker jim Judje niso dovolili vstopa v jeruzalemsko svetišče. 1 .Janez Hirkan ga jim je pa leta 120 pred Kristusom podrl. Od tedaj so živeli Samarijci še v hujšem sovra- 1 Prim. Ezdr. 4, 2 nasl.; II. Mak. 6, 2. Votline ob Genezareškem jezeru. 1 Glej Zgodbe I, str. 1183. 2 Ant XVII. 11, 3. Judovska zagrizenost. Mesijevo kraljestvo. Palestina. 31 štvu z Judi. Brez templa, brez verskega vodstva so bili; edino Mojzesove bukve so si obranili; iz njih so zajemali tolažilno upanje, da tudi zanje pride Mesija. V teh razmerah je rastla pri Judih silna ne¬ zadovoljnost, zagrizenost in trmoglavost. Ni čuda; sami so se šteli za najimenitnejši narod na svetu; dejanski so bili pa brez vsake veljave — zaniče¬ vani in teptani od vseh. Mesija so sicer pričako¬ vali, toda ogromna večina si je želela njega ne kot dušnega zdravnika, marveč kot bojevitega, zmago¬ valnega maščevalca, ki naj bi zapodil Heroda, očistil Palestino vseh tujcev in vrnil Judom nekdanjo sijajno samostojnost. Farizeji so razširjali to misel; pismouki so tako razlagali sveto pismo in s tem zatemnili pravi pomen veličastnih prerokb o Mesiju. Lahko bi bili spoznali, da se morajo z resničnim poboljšanjem pripraviti na Odrešenikov prihod. Toda njihova trma je bila prevelika. Nekaj dobrih, pobožnih duš je pa vendar-le tudi ob tem času živelo v ponižni spokorni udanosti do Boga, skrito, nevidno širši javnosti, kakor se skriva cvetoča roža med trnjem. Med njimi je našel Odrešenik prve učence in prijatelje. * * * Mogočna, silovita je bila rimska država — s svojimi železnimi nogami teptajoč in drobeč celi svet. A trebalo je le majhnega kamenčka, pa se je razdrobila. Tedaj seje razdrobilo hkrati železo, U, bron, srebro in zlato in se razmelo kakor pleve na 'poletnem, gumnu; in odnesel jih je veter, in ni bilo več kraja zanje. Kamen pa — Mesijevo kra¬ ljestvo — je postal velika gora in je napolnil ve¬ soljno zemljo J Tako je prerokoval Daniel; tako se je tudi zgodilo. Edom se je res povzdignil po Abdijevi na¬ povedi kakor orel in je postavil svoje gnezdo med zvezde , ko se je sin njegovega rodu, Herod, vrinil za kralja nad Judi, toda Gospod ga je potegnil od tam. Svojim drugim grozovitostim je pridejal še novo, hujšo, da je preganjal novorojenega Od¬ rešenika. Prekletstvo je spremljalo njegov rod, dokler ni žalostno poginil. Na podrtijah judov¬ skega kraljestva, na razvalinah ogromne rimske države je pa po svojem včlovečenem Sinu obudil nebeški Bog kraljestvo, ki se ne bo razrušilo na veke. ' z 1 Dan. 2, 35; Zgodbe I, str. 947. 2 Dan. 2, 44. II. Odrešenikova zemska domo¬ vina . 1 2 1 1. Ime. Izmed vseh dežel celega sveta je krščanskemu srcu najsvetejša tista, kjer je živel božji Zveličar. Milo nam je torej seznaniti se ž njo, pa tudi potrebno, ako hočemo umevati zgodbe sv. evangelija. Raznih imen imamo zanjo: Ka- n aan se imenuje po Kanaancih, potomcih četrtega Kantovega sinu, ki so pred Izraelci prebivali v nji; obljubljena dežela se ji pravi, ker jo je Bog slovesno obljubil Abrahamu in njegovemu zarodu; hebrejska dežela se zove, ker so se Izraelci imenovali tudi Hebrejci; izraelska de¬ žela se kliče po Jakopu, ki je dobil od Boga časten pridevek Izrael; po Judu, Jakopovem sinu, se imenuje judovska dežela; zavoljo svetih dogodkov, ki so se vršili v nji, ji pravimo sveta dežela. Splošno se pa sedaj od križarskih vojsk sem imenuje Palestina. To ime je latinska iz¬ reka Filisteje. Palestina je torej ravno tisto, kar Filisteja. Svoj čas se je imenoval tako le tisti njen del, ki se raztega ob morju od Akarona do egiptovske meje, ker so tam prebivali Filistejci. Danes se je pa to ime raztegnilo na celo deželo. 2. Obseg. Ob Kristusovem času se je pro- stirala sv. dežela od libanonskih in antilibanonskih gora na severu do Arabske puščave na jugu; od Sredozemskega morja na zapadu do Sirske pustinje na vzhodu. Merila je krog 29.000 kvadratnih kilo¬ metrov; bila je torej nekoliko večja od sedanjega Štajerskega. Pod Velikim Hermonom (2860 m), naj¬ višji gori antilibanonskega pogorja, izvira reka Jordan, ki teče naravnost od severa proti jugu skozi manjše Meromsko in večje Genezareško je¬ zero in se izliva naposled v čudovito Mrtvo morje, ležeče 393 m nižje od Sredozemskega morja. Ta reka deli Palestino v dva dela: zapadni in vzhodni. Deroča je, strugo ima široko (od Genezareškega jezera do Mrtvega morja po 80—150 korakov), rib je v nji silno mnogo. V Sredozemsko morje so se stekale iz svete dežele te-le reke: Kurah, ki izvira pod goro Džermakom, Herdavil, Mafšuh, Beluš (sedaj Naman), ki se steka južno od Aka v morje; Ciz on (sedaj Keitun), tekoč skozi Jezraelsko 1 Primeri: Dr. Pr.Lampe: „J eruzalem ski romar'. Izdala Družba sv. Mohorja 1. 1892 in 1893. . V tem po¬ glavju podamo samo kratek pregleden opis svete dežele; posamne kraje opišemo še posebej ob dogodkih, ki so se v njih vršili. 32 Galileja. Samarija. planjavo, znan iz Barakovega boja proti Sisaru; 1 ob njem je prerok Elija dal umoriti Baalove svečenike; 2 dalje Akdar in Abu (sedaj Kana), Avdžeh, izlivajoč se dve uri nad Jopami, Rubin, Sorek, Besor in Egiptovski potok (sedaj El Ariš) na meji med Palestino in Egiptom. 3. Zapadite pokrajine. Zapadna po¬ lovica je obsegala ob Kristusovem času tri po¬ krajine: Galilejo, Samarijo in Judejo. Galileja (od hebrejske besede galil, t. j. okrožje), obsegajoč nekdanje dežele Aserjevega, Neftalijevega, Zabulonovega in nekaj Izaliarjevega rodu, 3 na severu, je bila najlepši in najrodovit- nejši del Palestine. Še danes se odlikuje po ob- raščenih gorah in zelenih gričkih, po prijaznih dolinah in planjavah od pustejših južnih krajev. Jožef Flavij 4 jo opisuje tako-le: „Možje niso bili nikoli bojazljivi; deželi ni nikdar manjkalo mož. Radodarna zemlja, bogati pašniki in drevesni na¬ sadi vsake vrste izvabljajo poleg druge plodovi- tosti še take ljudi sem, ki sicer ne ljubijo polje¬ delstva. Prebivalci so jo vso obdelali; noben del ni pušča; vrh tega je v nji mnogo mest in sel, ki imajo zavoljo rodovitne zemlje obilo prebival¬ cev; najmanjše šteje nad 1500 ljudi. 1 ' V severnem ozadju se beli z libanonskih in 1 Sodn. 5, 21. 2 III. Kralj. 18, 40. 3 Glej Zgodbe I, str. 371. 4 Bell. jud. III. 3, 2. antilibanonskih velikanov večni sneg. Od tam se pa raztezajo zelene planine sredi cvetnih, smejočih planjav. Bisera te lepe pokrajine sta pa modro- zeleni jezeri: Meromsko in Genezareško. Zlasti po¬ slednje je čudovito krasno. Za 191 m je nižje od Sredozemskega morja; na vzhodni strani ga obda¬ jajo sive, do 300 m visoke pečine, nazapadni ga pa robijo bujno rodovitni vrtovi. Granata in datelj, smokva in trta te pozdravljajo z obrežja; palme in orehi ti ponujajo sence. Nebrojno mestec in sel je bilo ob Kristusovem času obsejanih ob tem jezeru: Kafarnavm, Betzaida, Korozaim, Magdala in Tibe¬ rija so nekaterih znana imena. V ljubkih dolini¬ cah, ki se skrivajo med pogorjem na zapadu od jezera, ležita dve mili mesti: Nazaret in Kana. Hribovje se tod pričenja proti jugu in zapadu zniževati, in malo pod Nazaretom se odpira velika plodovi ta Ez dr e- lonska ali Jezrael- ska planjava. Na vzhodu in na južnem vzhodu jo robi Gel- bojsko gorovje in gri¬ čevje Malega Her- mona z ljubeznivim me¬ stecem Najmom; na se¬ vernem vzhodu jo meji veličastni Tabor; na južnem zapadu stoje resne Karmelske gore; proti zapadu sa¬ memu se pa prikazuje Sredozemsko morje v okolici mesta Ako, od koder se vije cesta proti severno ležečima Tiru in Sidonu. Galileja je najdalje imela Jezusa v svoji sredi. V nazareški dolini je vzrastel; ob Genezareškem jezeru je pričel svoje javno delovanje; tod je našel prva zvesta srca svojih apostolov. Pogani so vsled tega imenovali izprva kristjane sploh Galilejce. Samarija je bila sredi zapadne Palestine. Obsegala je zapadni delež Manasejevega rodu, nekaj Zabulonovega in skoraj ves Efrajmov delež. Bohotni pašniki in plodni vinogradi so se vili po njenem Efrajmskem gorovju in njenih mnogo- brojnih vijugastih dolinah. Mesto Samarijo je Herod povečal in jo imenoval Sebaste (t. j. ča¬ stitljiva), na čast cesarju Avgustu, kateremu je Genezareško jezero poleg Tiberije. Judeja. Vzhodne pokrajine. 33 tudi sezidal palestinsko Cezar ej o ob morju. Blizu Sihema, med ebalskim in garizimskim pogorjem, je stala vas Sihar (sedanji Ashar), kjer je izpreobrnil naš Gospod, počivajoč pri Ja- kopovem vodnjaku, grešno Samarijanko. Judeja je bila največja pokrajina na jor- danovem zapadu. Imenovala se je po Judu, čegar delež je obsegala poleg Banovega, Simeonovega, Benjaminovega in malo Efrajimovega. K nji je spadala tudi Idumeja. Večinoma je gorata; pusti, goli vrhovi strle ven; na jugu in na vzhodu jo obdaja puščava. Stroga resnost diše iž nje, vse drugače, vse manj ljubeznivo, nego iz prijazne Galileje. Središče te pokra¬ jine je sveto mesto Jeruzalem, priča najresnejših in najpo¬ menljivejših dogodkov človeške zgodovine. Dve uri pod Jeruza¬ lemom, ob cesti, ki vodi v Hebron, stoji sredi vinogradov, oljčnih in smokvenih nasadov kraljevo mesto Bet¬ lehem, ob čegar imenu vtripne živeje vsako krščansko srce. Odtod proti jugu se pa iznova višajo gore; imenujejo se Judov¬ sko pogorje, kjer je stalo „ Judovo mesto", rodno selo sv. Janeza Krstnika (sedaj sv. Janez v puščavi, pri Arabcih pa Ain Kariin); od Hebrona doli se pa nižajo in naposled iz¬ gubljajo v mrtvi arabski puščavi. Ob Jordanu je stal Enon, kjer je nekaj časa krščeval sv. Janez; tam je tudi iskati Betanije (sedaj El Azarieli), od koder je mimo Jerihe vodila cesta preko Bet- fage skozi Judovsko puščavo mimo Oljske gore v Jeruzalem. Nedaleč od njega je stal Emavs. Iz Jeruzalema je bila speljana cesta preko Lide in Arimateje v Jope (sedaj Jafa). Z Judejo je bila združena tudi Idumeja s svojim divjim pogorjem, polnipi strmih čeri in pre¬ sekanim z mnogimi dolinami, segaje od južnega konca Mrtvega morja do Rdečega morja. Izmed njenih mest so znamenitejša: Petra, glavno me- Zgodbe sv. pisma II. sto v vznožju gore IIor, Bosra, Dedan, Te¬ man, Asi on gaber, Elat in Mas reka, 4. Vzhodne pokrajine. Palestina na vzhodnem jordanovem bregu je sedaj ve¬ činoma neobdelana puščava, po kateri se vlačijo beduini. Ob Kristusovem času je bila pa v sever¬ nem delu rodovitna gorska planjava, kjer je bo¬ gato žitno polje in nebrojno pašnikov hranilo mnogoštevilne prebivalce; na jugu so pa rastli najlepši gozdi. Izmed Izraelcev so stanovali tod Gadov, Rubenov in nekaj Manasejevega rodu. Štiri reke pritekajo preko te zemlje v Jordan: Jarmu k (včasih Hieromaks, sedaj Šeriat-el-Man- dur), ki se steka dve uri pod Genezareškim jeze¬ rom vanj; Jabok (sedaj Zerka), ki prihaja iz Galaadskega gorovja in se druži na sredi med Genezareškim jezerom in Mrtvim morjem z Jor¬ danom; Arnon (sedaj Modžeb), ki teče na ne¬ kdanji meji moabske dežele nekako proti sredi Mrtvega morja, in Žare d (sedaj el Aza), ki je včasih mejil Moabljane od Edomljanov in se na jugu Mrtvega morja spaja ž njim. Ta polovica svete dežele je segala na levem jordanovem bregu od Velikega Hermona do konca Mrtvega morja. Na vzhodni strani jo je mejila velika Sirsko-arabska puščava. Razdeljena je bila v več pokrajin. Na skraj¬ nem severu se je širila gorata Trahonitida in It ureja do Damaska. Na njunem južnem 3 Tiberija. 34 Mesta v Pereji. Ceste v zapadni Palestini. vzhodu je bila Avranitida (stari Havran), in severno nad njo A bile n a. Ob severnem obrežju Genezareškega jezera se je prostirala Gavloni- tida (sedanji Džolan); poleg nje proti vzhodu pa Bataneja. Ob južnem bregu Genezareškega je¬ zera in še nekaj doli v obližju reke Jordana je stalo več mest, ki so bila neposrednje pod rimsko oblastjo. Tem mestom se prištevajo Scitopolida, Hipos, Gadara, Pela, Dion, Rafana. Tu moramo iskati tudi v sv. pismu omenjeno gerazensko ali gadarensko deželico. Vsa ta mesta so se s svojim okrožjem vred imenovala Desetero- mestj e (po grško Dekapolis). Na jugu in južnem vzhodu je bil Galaad ali Gilead do reke Ja- boka. Od Jaboka proti jugu se je pa prostirala pokrajina Pereja v ožjem zmislu. Večkrat se namreč cela vzhodna Palestina imenuje Pereja. Izmed mest te dežele so znamenitejša: Fi- lipovaCezareja v vznožju gore Hermona, kjer je kralj Herod sezidal tempel maliku Panu na čast cesarja Avgusta; zato se je reklo temu selu Pa- neja. Njegov sin je pa ta kraj povečal in olepšal, ter ga hoteč se prikupiti cesarju imenoval Ce- zareja (t. j. cesarsko mesto). Da se razlikuje od Cezareje, ki stoji ob Sredozemskem morju in se zove Palestinska, se ji pravi Filipova. Na tem kraju je sv. Peter slovesno izpovedal Kristu¬ sovo božanstvo in zato mu je Zveličar obljubil, da bo nanj zidal svojo cerkev. Julijina Betzaida ob severnem bregu Genezareškega jezera; povečal jo je Herod Filip in jo imenoval po Avgustovi hčeri. V njeni bližini je Jezus čudežno nasitil lačno množico. Astarot -Karnaim in Edraj sta bili glavni mesti bazanskega kralja Oga. Prvo je razdejal junaški Juda Makabej, ker so bili nje¬ govi prebivalci udani grdemu malikovanju . 1 Gadara (Geraza ali Gergeza) na južnem vzhodu Genezareškega jezera, ne daleč od reke Jarmuka. Tu je Jezus izgnal hudobnega duha iz dveh obsedencev in ozdravil gluhonemega ubožca. Večinoma so prebivali tod pogani. S o k o t in M a li a n a i m sta znana iz zgodeb očaka Jakopa . 2 Ramot Galaad se večkrat omenja v bukvah Kraljev , 3 Abel pa v knjigi Sodnikov . 4 1 I. Mak. 5, 44. 2 I. Mojz. 33, 17; 32, L. 2. 22. 3 III. Kralj. 4, 13; 22, 3 nasl.; IV. Kralj. 4, 43. 4 Sodn. 11, 32 nasl. Betanija (po naše brod, namreč preko Jordana); tam je nekaj časa krščeval sv. Janez in na tem mestu so bile prvič izrečene besede: Glej, jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta. 1 Eleale in Hezebon se omenjata pri pre¬ rokih, ki jima napovedujejo pogin . 2 Maher je bila obmejna trdnjava v Pereji. V nji je bil zaprt in umorjen sv. Janez Krstnik. Sedaj se vidijo le še njene razvaline. Kariataim, Dibon, Masfa, L uit, Ga¬ li m in Kariot se tudi večkrat imenujejo v sve¬ tih knjigah. 5. Ceste. Za nas je važno, da se seznanimo tudi z glavnimi cestami v Palestini. Saj je po njih hodil naš Zveličar, in ob njih se je najprej oznanjal njegov sveti evangelij. Najstarejša trgovska cesta v zapadni polovici je vodila iz severne Azije tik Sredozemskega morja skozi Gazo, Rinokoluro, Peluzij v Egipt; od Gaze pa je držal en odcepek tudi skozi Petro k Hieropolitanskemu zalivu Rdečega morja. Rim¬ ska glavna cesta je šla od Antiohije v Siriji ob bregu Sredozemskega morja skozi Tir, Ptolemaido, Palestinsko Cezarejo, Apolonijo, Jope, Azot, Aska- lon, Gazo in Rafijo v Egipt. Od Ptolemaide se je odločila ena cesta skozi Diocezarejo in Nazaret na Jezraelsko planjavo, združila se tu s cesto, ki je vezala Palestinsko Cezarejo preko Maksimianopolide s Scitopolido, in se zvezala v Gineji z drugo cesto, ki je vodila preko Kafarkocije iz Cezareje v Scitopolido. Iz Jeruzalema so peljale štiri ceste proti severu. Prva je šla naravnost skozi Ramo, Berot, Gofno in Sihem, od koder se je cepila v tri: proti severnemu vzhodu v Scitopolido in k Genezare- škemu jezeru; proti severu do Gineje, in proti se¬ vernemu zapadu skozi Samarijo v Cezarejo. Druga je šla od Jeruzalema proti severnemu vzhodu skozi Betanijo, Jeriho in od tam ob Jor¬ danu skozi Arhelaido v Scitopolido. Tretja je peljala skozi Gabaon in Betoron v Lido, in četrta skozi Kariatiarim in Nikopo- lido ravno tja. Od tam se je cepila ena cesta skozi Antipatrido v Cezarejo; druga je pa držala naravnost v Jope. Proti jugu je šla iz Jeruzalema ena cesta, ki se je pri Hebronu cepila proti južnemu vzhodu skozi Estemo, Molado, Aroer v Petro in 1 Jan. 1, 28. 29. 2 Tz. 15, 4; Jer. 48, 2. 45. Ceste v vzhodni Palestini. Podnebje. 35 proti južnemu zapadu skozi Bersabe in Eluzo v Egipt. V vzhodni polovici imamo v stari dobi tri glavne ceste. Prva je šla iz Damaska proti severnemu vzhodu v Kanat in Bostro in potem proti južnemu vzhodu v Rabat-Amon, Hezebon, Dibon, Aroer, Rabat-Moab in Kir-Moab do Petre, kjer se je zvezala z jeruzalemsko cesto. Druga je peljala južno vzhodno od Damaska skozi Aere, snežene planine poleg vzhodno bujnih pomorskih ravnin, izmed katerih so zlasti znamenite Sefela v ozadju mesta Askalona, S ar o n za Cezarejo in Ezdrelonska planjava v ozadju mesta Ptole- maide (Aka). Doline ob Jordanu do Mrtvega morja so mnogo nižje od gladine Sredozemskega morja; zato je bila pa tudi rast ob pridnem obdelovanju tem bujnejša. Dežuje v Palestini navadno po dvakrat; me- Nazaret iz daljave. Neve in Afeko v Scitopolido, z enim odrastkom od Neve skozi Kapitolijo in Abilo v Scitopolido, in z drugim od Neve južno vzhodno skozi Edraj v Bostro. Tretja se je pa obrnila od Scitopolide po jordanski dolini na jug skozi Amat, Ramot- Galaad, Jazer in Hezebon. .. 6. Podnebje. Palestina je bila še ob Kri¬ stusovem času lepa in po naravi bogata dežela. Na majhnem prostoru je imela združene vedno seča oktobra 30 — 40 dni in meseca marca in aprila. Zima je po višjih krajih samo meseca januarja in februarja; po gorah pade tedaj tudi sneg, po nižavah pa vlada cvetna pomlad. Mo¬ hamedansko gospodarstvo je to silno plodovito deželo do dobra izkvarilo. Nekdanji gozdi so po¬ sekani, vodovodi uničeni, nasadi opuščeni. Leno se vlačijo za vsako delo nemarni mohamedanci po teh krajih. Ljudi je mnogo manj, nego jih 3 * 36 Palestina prikladna svojemu smotru. Razodevali j e sv. Trojice. je bilo ob Jezusovem času. Povsod se pozna božja kazen, ki je ž njo žugal svojemu ljudstvu in deželi . 1 A še sedaj trde vsi poznavalci svete dežele, da je treba le med navidez popolnoma pusti peščeni svet napeljati vode, pa vzkali naj- bujnejša rast. Poljedelstvo, sadjarstvo, vinarstvo in živino¬ reja — vse je cvetelo nekdaj v tej oblagodarjeni deželi, o kateri se je po pravici dejalo, da se po nji cedi med in mleko. Bistre vode so ponujale brez števila rib, raznovrstna divjačina je vabila pogumne lovce. Lepo domovino je dal Bog ljudstvu, katero si je izbral, da se v njem včloveči njegov Sin. Bila je pa tudi primerna svojemu vzvišenemu smotru. Stala je sredi tedanjega omikanega sveta; na vse strani, po morju in po suhem, so bile bližnje zveze z velikimi omikanimi narodi vseh treh tedaj znanih delov sveta. Sosedno jo je pozdravljala Afrika, preko Sredozemskega morja se ji je klanjala Evropa, da prejmeta njene .svete šele, ko jih razpošlje Odrešenik kri¬ žem sveta oznanjat najveselejšo novico človeštvu. Vendar je bila pa sama zase, toliko ločena od drugih po morju, po ogromnem gorovju in po ši¬ rokih puščavah, da se je mogla braniti tujemu, poganskemu vplivu, in se je v nji lahko ohranila vera v enega Boga in v njegovo sveto razodetje. To zemljo je imenoval Zveličar svojo domovino; njen zrak je dihal, njene sadeže užival, njene krasote je gledalo njegovo milo oko, njenih tal se je dotikala njegova noga, njo je ljubilo njegovo srce. Močil jo je s svojimi solzami, pordečil s svojo krvjo; v nji pa tudi pokazal svoje božje veličastvo. III. Jezus — božji Sin. Božji Sin — Beseda. Evangelij prvih treh evangelistov nam pri¬ poveduje Zveličarjevo spočetje in rojstvo, sporoča dogodke iz njegove mladosti, opisuje njegovo živ¬ ljenje, smrt, vstajenje in vnebohod. Toda to je le časna stran njegova. On je včlovečeni Bog. Njegovo božje življenje je neskončno, večno. Od vekomaj je rojen od Očeta; v času se je včlovečil. Sv. Janez, srečni evangelist, ki ga je Jezus ljubil, se je na prsih svojega Gospoda ob zadnji večerji nasrkal skrivnostnih moči, da se dvigne začetkom 1 Prim. V. Mojz. 28, 1. svojega evangelija nad njegovo pozemsko spočetje in rojstvo, in ga nam opiše kot edinorojenega božjega Sinu v njegovem večnem veličastvu. Ves novi zakon sloni na tej skrivnosti, da ima Bog Sina, ki je ž njim enega bistva in ki je iz ljubezni do nas privzel človeško naravo in nas odrešil, in da je z Očetom in Sinom sv. Duh — en Bog. V starem zakonu je Bog polagoma priprav¬ ljal razodetje te največje skrivnosti. Pomalem se je razkrivala sv. Trojica. Sledi tega razodevanja segajo že v začetek Mojzesovih bukev. Tam be¬ remo: V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo... in Duh božji se je prostimi nad vodami. 1 Razni razlagalci sv. pisma trde, da se že tu omenjajo vse tri božje osebe: Bog Oče — Stvarnik, Bog Sin — Začetek, po katerem je vse ustvarjeno, in Bog sv. Duh. — Tri može, ki so se prikazali Abrahamu in mu napovedali sina, tudi razlagajo o sv. Trojici . 2 * — Preden je Elija obudil vdovi v Sarepti umrlega sina, se je trikrat stegnil črezenj; tudi to se tolmači kot znamenje sv. Trojice . 2 Taka razlaga je bila pač Judom neznana; še-le potem, ko je že božji Sin razodel čudovito skrivnost enega Boga v treh osebah, je bilo mogoče o nji razlagati navedene stvari. Jasnejše se pa razodeva v starem zakonu, da je en Bog v več osebah, v knjigi Pre¬ govorov in v dveh zadnjih knjigah stare za¬ veze: priSirahu in v Modrosti. Že Salomon opisuje v svojih Pregovorih božjo Modrost, kako je bila vedno pri Bogu, kako je po nji in ž njo vse ustvaril, in kako se rada razodeva ljudem in ž njimi biva . 4 Popolnoma tako govori o nji, kakor o osebi, ki je različna od Gospoda, ki pa ž njim živi in deluje. V novem zakonu nam je umljivo, da je ta Modrost božji Sin. Poglejmo vsaj nekaj njenih besedi, kakor jih je zapisal Salomon: Gospod me je imel od začetka svojih potov. — Ni se bilo brezden, in jaz sem bila že spočeta. — Ko je narejal nebesa, sem bila zraven. — Ko je zemlji dno pokladal: sem pri njeni bila in vse ž njim ravnala, in sem se veselila vsak dan, in sem ves čas pred njim igrala, igrala se na krogu zemlje, in moje veselje je bivati s človeškimi otroki. — Modrost, kije spočeta od vekomaj, ki je vedno ' I. Mojz. 1. 1. 2; Zgodbe I, str. 31. 32. 2 I. Mojz. 18. 1—11; Zgodbe I, str. 690. 691. 8 III. Kralj. 17, 17—24; Zgodbe I, str. 690. 691. 4 Preg. 8, 11 — 16; Zgodbe I, str. 648. 649. Modrost — Beseda — Memra — božji Sin. 37 poleg Stvarnika, ki ž njim dela, se ž njim veseli in pred njim igra, se tukaj kaže tako, kakor otrok pri očetu. Od daleč se torej že izraža slutnja, da je Modrost božji Sin. Ravno tako opisuje Modrost sebe pri Sirabu , 1 rekoč: Jaz sem prišla iz ust Najvišjega, porojena pred, vsemi stvarmi. Na nebu sem prižgala ne¬ ugasljivo luč, in lcakor z meglo sem pokrila vso zemljo. — Na vsi zemlji sem stala, in nad vsemi ljudstvi in nad vsemi narodi sem gospodovala. Tudi tukaj vidimo, da je Modrost večna in da je po nji vse ustvarjeno. Pa še neko drugo posebnost opažamo v navedenih besedah. Modrost pravi, da je prišla iz ust Naj'višjega, Iz ust prihaja beseda; Modrost se torej že tukaj pri¬ merja božji Besedi. Ta primera je prikladna in lepa. Beseda, ki jo kdo izpregovori, je namreč samo zunanje znamenje notranjih misli. Kjer ni nič misli, tam tudi ni besed. Zato se tudi misel lahko imenuje notranja ali umska beseda. Vse, kar Bog spoznava, vse božje misli so pa neskončno modre. Zato so te božje misli, ki jim lahko rečemo Beseda božjega uma, res naj¬ višja Modrost. Tudi v knjigi Modrosti se božja Modrost slika kakor oseba : 3 Modrost je bolj gibčna kot vse gibčne stvari. Ona je namreč dih božje moči in čist iz¬ tok svetlosti vsegamogočnega Boga, — odsvit večne luči in brezmadežno ogledalo božjega veličastva in podoba njegove dobrote. ■ — Mogočno sega od konca do konca in vse ljubeznivo ureja. — To Modrost pa imenuje sv. pisatelj naravnost Besedo. V svoji molitvi pravi namreč : 3 Bog mojih očetov in Gospod usmiljenja, ki si ustvaril vse reči s svojo Besedo in si po svoji Modrosti napravil člo¬ veka — daj mi Modrost, ki stoji poley tvojega pre¬ stola. Modrost stoji poleg božjega prestola; po¬ temtakem je samostojna, osebna. Ona je tista Beseda, ki prihaja iz ust Najvišjega, ki je dih božje moči, čist iztok svetlosti vsegamogočnega Boga, odsvit večne luči, brezmadežno ogledalo božjega veličastva in podoba njegove dobrote. Iz vsega, kar nam pripovedujejo o božji Mo¬ drosti Pregovori, Sirahova in Modrostna knjiga, posnemamo, da je ta Modrost več kot božja last¬ nost, da je oseba, ki je božjega izvora, po kateri 1 Sir. 24, 5—11; Zgodbe I, str. 1060; primeri o Mo¬ drosti v sv. pismu Zgodbe I, str. 1041 nasl. 2 Modr. 7, 24—29; Zgodbe L str. 1110. 8 Modr. 9, 1. nasl.; Zgodbe I, str. 1112. je vse ustvarjeno, in ta se primerja božji Be¬ sedi. Radi priznavamo, da Judje v stari za¬ vezi niso mogli natančno umeti, kaj vse to po- menja, ker niso poznali sv. Trojice. Vendar pa že tudi pri njih vidimo, da so globoko premišljali skrivnostne izreke o božji Modrosti, in da so slu¬ tili v Bogu več oseb. Zato imamo dokazov od Judov, ki so živeli v sveti deželi, pa tudi od tistih, ki so prebivali v Egiptu. Po vrnitvi iz babilonske sužnjosti se je ju¬ dovska govorica precej izpremenila. Poprej so govorili hebrejski jezik; odslej so pa jeli govoriti hebrejščino, namešano z babilonskimi besedami in oblikami. Ta jezik, ki ga je rabil tudi naš Zveličar, imenujemo sirsko-kaldejski. Sveto pismo je bilo večinoma pisano v hebrejščini. Zato so morali razlagalci, pismouki, hebrejsko sv. pismo tolmačiti ljudstvu v sirsko-kaldejskem je¬ ziku. Take razlage, katerih se nam je ohra¬ nilo več spisanih, se imenujejo tar g umi. Na¬ stale so tako-le: Ob sobotah so pismouki po shod¬ nicah ljudstvu najprej prebrali po kak hebrejski odstavek sv. pisma; potem so ga pa v navadni sirsko-kaldejski govorici razložili. V teli targumih beremo prav mnogokrat, da se poleg Jehova ime¬ nuje neko samostojno osebno, ž njim delujoče bitje, ki mu pravijo Memra. Memra pomenja po naše beseda. Iz Sirahove in Modrostne knjige so ti razlagalci povzeli, da z Jehovom živi in deluje njegova Modrost, ki prihaja iz njegovih ust, ki je torej, kakor se v Modrostni knjigi naravnost bere, njegova Beseda. Poglejmo nekaj zgledov! V prvih Mojzesovih bukvah obeta Jehova Abrahamu : 1 In jaz bom s teboj. V sirsko-kaldejski razlagi se tolmači ta stavek s temi le besedami: „In moja Beseda (moj Memra) bo s teboj . 41 — O egiptovskem Jožefu beremo v sv. pismu : 2 In Gospod je bil z Jožefom. Targum razlaga to: „In Gospodova Beseda je bila z Jožefom . 41 Preden so prišli Izraelci v obljubljeno deželo, je Gospod velel Mojzesu: 3 Pojdi na goro Nebo, in umri tam, kakor je umrl tvoj brat Aron na gori Horu, ker sta grešila zoper mene. Zadnje besede tolmači targum tako-le: „Ker sta grešila zoper mojo Besedo . 11 — Takih zgledov bi lahko navedli še jako mnogo, a že iz teh smemo sklepati, da so razlagalci sv. pisma splošno poleg Gospoda 1 I. Mojz. 26, 3. 2 I. Mojz. 39, 2. 8 V. Mojz. 32, 51. 38 Platonova in Pilonova Beseda. Beseda — Bog. (Jehova) govorili tudi o njegovi Besedi. Iznova ' pa pristavljamo, da gotovo niso natančno poznali, kdo je ta Beseda, marveč so premišljevaje Sira- hovo in Modrostno knjigo samo slutili v nji ve¬ ličastvo božjega Sinu. Kar smo videli tu pri palestinskih Judih o božji Besedi, opažamo na drug način tudi pri tistih Judih, ki so bili razkropljeni med pogan¬ skimi narodi, zlasti v Egiptu. Tam jim je nauk o tej Besedi dajalo poleg sv. pisma grško modro- slovje. Veliki grški modrijan Platon, ki je živel v četrtem stoletju pred Kristusom, je prišel po svojem lastnem umovanju do resnice, da biva le en sam neskončni, večni Bog, ki je vse ustvaril. Kakor pa mora stavbenik imeti prej stavbo v svojem umu. v svojih mislih, preden jo postavi, tako so tudi v božjem umu od vekomaj vse stvari, ki so v času ustvarjene. V božjih mislih so doma. Po teh božjih mislih je vse ustvarjeno. Bog spoznava od vekomaj samega sebe in vidi, koliko neskončno stvari je mogočih, da so podobe in sledi njegovega bistva. On spoznava svoje ne¬ skončne lastnosti; vsaka lastnost ima lahko, ker je neskončna, neskončno mnogo posnetkov. Ti posnetki so stvari. Kako brezmejna je n. pr. božja lepota! Vsled tega je tudi neskončno stvari mo¬ gočih, v katerih se zrcalijo posamni žarki te le¬ pote. Kako neizrekljiva je božja dobrota in usmi¬ ljenost! Zato je tudi brez števila reči mogočih, v katerih se kaže. Vse to spoznava Bog v samem sebi. Platon je imenoval stvari, kakor jili Bog spoznava v svojem umu od vekomaj — ideje (vzorne slike); vse skupaj je pa imenoval - božjo Besedo (po grški: logos). Vsa ta ne¬ skončnost stvari, ki jo gleda Bog v samem sebi, je njegova večna notranja Beseda, po kateri ustvarja vse, kar hoče. Judovski modrijan Filon, ki je živel malo pred Kristusom, je te Platonove misli po svojem predelal. Tudi on govori o božji Besedi, ki iz¬ vira iz Boga in po kateri je vse ustvarjeno, toda pri tem trdi, da je ta Beseda manj nego Bog, nekak posredovalec med svetom in med Stvar¬ nikom, nekak angel. Njegovi nauki so se med grško izobraženimi Judi ob Kristusovem času silno razširili. Ob kratkem povzamemo iz tega, kar smo povedali dozdaj, te-le tri stvari: a) V sv. pismu, zlasti v bukvah Pregovorov, ! pri Strahu in v Modrostni knjigi se opisuje božja Modrost kot posebna oseba. Ta Modrost se na¬ ravnost imenuje Beseda. b) Judovski razlagalci sv. pisma govore mno¬ gokrat o božji Besedi (Memra), ki je zvezana z Bogom in ima tiste lastnosti, kakor Bog sam. c) Po grškem modroslovju so izobraženi Judje začetkom v Egiptu, kasneje tudi drugod razliko¬ vali neskončnega Boga od njegovih misli in sil, katerim so rekli Beseda (logos). Sv. Trojice niso poznali; zato niso mogli ve¬ deti, da je Modrost ali Beseda edinorojeni božji Sin, ki je od vekomaj rojen iz Očeta, in da iz obeh izhaja od vekomaj sv. Duh, tretja božja oseba. Pričakovali so Mesija in po raznih preroških na¬ povedih so mogli vedeti, da bo Mesija včlovečeni Bog. Zvezo med božjo Modrostjo ali Besedo in med Mesijem so tudi mogli slutiti. Sv. pismo jim je opisovalo, da je Modrost tako pri Bogu, kakor sin pri očetu. Božjega Sinu so pa res pričako¬ vali v Mesiju. To vidimo iz besedi sv. Janeza Krstnika, ki je rekel o Jezusu : 1 Jaz sem videl in pričeval, da je ta božji Sin. Poslušalci so morali razumeti, kaj pomenja ta beseda, sicer bi je ne bil izpregovoril. — Ravno to vidimo pri Kajfu. Ta je vprašal vjetega Jezusa : 3 Zarotim te pri živem Bogu, da nam povej, ali si ti Kristus, božji Sin. Potemtakem je morala živeti med Judi vera, da ima biti Mesija (Kristus) božji Sin. Bog je torej v starem zakonu vse pripravil, da so mogli Judje sprejeti Odrešenika kot včlo- večeno božjo osebo, kot večno Modrost ali Be¬ sedo, združeno s človeško naravo, kot božjega Sinu. Kar jim je bilo v tem oziru nejasnega in neumljivega, jim je Jezus razkril, in njegov ljubljeni apostol sv. .Janez je to v kratkih po¬ tezah začetkom svojega evangelija raztolmačil. Preden prične opisavati Jezusovo življenje in delovanje, se zamakne v njegov večni dom in ob kratkem nariše vse to, kar potem obširnejše dokazuje v svojem evangeliju. Svoje besede na¬ veže na to, kar je bilo Judom že znanega, ko prične: V začetku je bila Beseda. Če se zamislimo v vse, kar smo poprej po¬ vedali, potem nam je umljivo, zakaj tako pri¬ čenja. Reči hoče to-le: Vi Judje, ki veste iz sv. pisma o božji Modrosti ali Besedi, in vi m-o drijani, ki govorite poleg Boga tudi o njegovi D Jun. I. 34. * Mat. 26, 63. Jan. 1, 1—1J. Začetek evangelija st. Janeza. Besedi, poslušajte: Kes je. da je bila od vekov, v začetku Beseda pri Bogu. Toda ta Beseda ni bila manjša od Boga, marveč bila je Bog sam. Po tej Besedi je vse ustvarjeno. Ta večna Modrost, ta božja Beseda se je včlovečila in nastanila med nami. Ta Beseda ni drugi, nego edinorojeni božji Sin, ki je živel na zemlji z imenom Jezusa Kristusa; ta je našim očakom obljubljeni Zveličar. Ž njim sem živel tudi jaz, ki vam pišem ta evangelij, in o tem. kar sem pri njem videl in slišal, vam hočem sporočiti in izpričati v tem svojem spisu. Dokazati vam hočem, da je v resnici moj ljubljeni učitelj Je¬ zus včlovečena božja Beseda, na zemljo došli božji Sin. Beseda pomenja torej božjega Sina. Pri¬ kladno je to ime tudi iz nastopnega vzroka: V človeškem umu se neoskrunjeno čisto, duhovno, rodi misel, umska beseda; zato je primerno, da se s tem rojstvom primerja tudi večno čisto, skrivnostno duhovno rojstvo, v katerem se rodi božji Sin od Očeta. Pristaviti moramo še, daje sv.Janez pisal ob času, ko so se med kristjani že pokazali krivo¬ verci, gnostiki, ki so ravno iz grškega modro- slovja nauk o božji Besedi uvajali v krščansko vero, češ da je bil Jezus božja moč (Beseda), toda manjša od Boga. Sv. Janez imenuje božjega Sinu Besedo tudi v svojih drugih spisih. Tako pravi v svojem prvem listu, da hoče poročati, kar je slišal, videl in čutil o Besedi življenja J In v Skrivnem Razodetju pripoveduje, da je za¬ maknjen videl Zveličarja na belem konju in njegovo ime je bilo: Božja Beseda . 1 2 Začetek evangelija sv. Janeza. Po ravnokar podanem uvodu nam ne bo težko razložiti veličastnih besedi sv. Janeza, ki slo vej o tako-le: V začetku je bila Beseda, in Be¬ seda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po nji storjeno in brez nje ni nič storjenega, kar je storjenega. V nji je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudem, in luč sveti v temi, in tema je ni razumela. Pojavil se je človek, poslan od 1 I. Jan. I, 1. 2 Skr. vaz. 19, 13. 89 Boga, ki mu je bilo ime Janez. Ta je prišel pričevat, da bi pričal o luči, naj bi vsi verovali po njem. On ni bil luč, marveč pričeval naj bi o luči. Bila je prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, kateri pride na ta svet. Na svetu je bil, in svet je po njem storjen, in svet ga ni spoznal. V svojo last je prišel, in njegovi ga niso sprejeli. Kateri so ga pa sprejeli, jim je dal oblast biti božjim otrokom, tistim, kateri verujejo v njegovo ime, kateri niso iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, marveč iz Boga rojeni. In Beseda je meso postala, in je prebivala med nami, (in videli smo njeno slavo, kakor slavo Edinorojenega od Očeta,) polna milosti in resnice. Razlaga. Kakor se dviga orel višje nego druge ptice proti nebu, tako se tudi sv. Janez pred drugimi evangelisti spenja nad zemljo in nebo in nad vse ustvarjene duhove in se zamakne v skrivnostno, večno božje življenje. Božjega Sinu gleda v sv. Trojici in opisuje njegovo razmerje do Boga, pa tudi do sveta in do ljudi. Pet delov lahko razlikujemo v tem veličastnem opisu. V prvem zatrjuje, daje božja Beseda pravi Bog (v. 1 — 2). V drugem pravi, da je Beseda vse ustvarila in da v nji izvira vse dušno in te¬ lesno življenje (v. 3 — 5). V tretjem pripove¬ duje, da je sv. Janez Krstnik oznanjal to vse oživljajočo Besedo (v. 6—8). Četrti del opisuje, kako je božja Beseda v starem zakonu delovala, dasi so jo mnogi zametali (v. 9—13). Peti del pa govori, da se je Beseda — edinorojeni božji Sin včlovečila in nastanila med ljudmi (v. 14). 1. V začetku, ko je Bog ustvaril nebo in zemljo, je že bila Beseda. Zanjo ni začetka; ona je večna, kakor je Bog, njen Oče. večen. Bila je pri Bogu Očetu, različna od njega, toda tudi ona je bila Bog. Beseda — od vekomaj edino¬ rojeni božji Sin — je bila vedno pri Bogu Očetu, od vekov ž njim (in s sv. Duhom) en Bog. 2 . Bog Oče je vse ustvaril po svoji Besedi, po svoji Modrosti, ki je njegov večni Sin. V njem, ki je odsvit večne luči in brezmadežno ogledalo božjega veličastva in podoba njegove 40 Življenje stvari v Besedi. Beseda — luč. dobrote, imajo vse stvari svoje življenje. V nji — večni Besedi — je bilo življenje. Preden so bile stvari ustvarjene, so imele svoj dom v ne¬ skončni Modrosti, ki jili je gledala in poznala od vekov sem; tam so živele. In odkar jili je ne¬ beški Oče priklical s svojo vsegamogočnostjo iz nič, kopra e vse te stvari vedno po svojih vzornih slikah v večni Modrosti; brez življenja, ki ga imajo v božji Besedi, se sesedejo zopet v svoj prvotni nič nazaj. V nji žive. Pravzaprav moremo govoriti o življenju samo pri rastlinah, živalih, človeku in angelih. V širšem pomenu pa lahko rečemo, da žive tudi nebrojna ogromna zvezdna telesa, ki se sučejo po vsemiru, da je živo zlato solnce, bledi mesec in žarke zvezdice; govoriti smemo o življenju hladnih vrelcev, bistrih rek in neizmer¬ nega morja, nad katerim se igra veter, sedaj mirno božaje modro gladino, sedaj zopet divjaje v silnem viharju po morskem osrčju. Pripisovati smemo življenje blisku in gromu in sivim pečem, nad katerimi kažeta svojo moč. Duše sicer ni¬ majo te stvari v sebi, zato nimajo življenja v pravem pomenu. A v Bogu Sinu, v božji Besedi imajo tudi one svoj večni dom in v nji je izvor njihovega bivanja in delovanja. Zato pa smemo reči, da imajo poleg rastlin, živali, človeka in angelov tudi one v nji svoje življenje, seveda zelo nepopolno, ker nimajo nobene notranje dušne moči, ki bi jih vodila in po kateri bi delovale. Popolnejše žive rastline. Te imajo notranjo silo, po kateri se plode, hranijo in rastejo. Se popolnejše so živali, ki imajo čutila, s katerimi gledajo, slišijo, vohajo, okušajo, tipljejo zunanje stvari in si izmed njih izbirajo, kar jim služi, in se tudi lahko premikajo pri tem izbiranju iz kraja v kraj. Ljudje pa žive še višje življenje. Plode se, hranijo in rastejo kakor rastline, ču¬ tila imajo, premikajo se kakor živali, a vrh tega imajo razum, s katerim morejo spoznavati no¬ tranje lastnosti, stvari krog sebe in iz stvari se vspeti do spoznanja Stvarnika samega. To je še-le popolno življenje. Rožica, ki cvete v zeleni livadi, živi sicer, toda ničesar ne čuti ne o sebi, ne o stvareh krog sebe. Solnčni žarek se smeje nad njo, a ona ne ve zanj; veterčki se igrajo ž njenimi peresci, toda ne čuti jih; rosne kapljice se leskečejo iz njene čašice, a ne pozna jih. Me¬ tuljček, ki poletava krog nje, je že na boljšem. Očesci ima, s katerimi gleda, s katerimi vidi tudi rožico in vztrepeta k nji, da se nasrče sladkega medu. Toda več, kot mu pove njegovo oko, tudi on ne vidi. Lastnosti stvari, njihovo bistvo mu je skrito; še bolj skrito mu je pa, odkod je prišel, čemu je na svetu, kdo ga je ustvaril. Zato ne zadostuje telesno oko, ne sama solnčna luč. Treba je dušne luči, ki razgrinja te skrivnosti. In tako dušno luč ima v svojem razumu, v svoji pa- m e t, i človek. Toda tudi ta luč je nepopolna. S svojim razumom more sicer človek spoznati, da biva nad njim neskončni Stvarnik, ne more pa videti njegovega skrivnostnega življenja. Le nepopolno more umevati, čemu je na zemlji, kakšne so nje¬ gove dolžnosti, kaj ga čaka po smrti. Neutešljivo mu koprni njegovo srce po sreči; želi si večnega blaženstva, toda ne ve, kako ga more doseči. Za to mu je treba še svitlejše luči. In ta Inč je božja milost. Bog je prižgal človeku, brž ko ga je ustvaril, to nebeško luč s tem, da je dal že Adamu in Evi posvečujočo milost. Določil ju je za višje, nadnaravno življenje, obljubil jima nadnaravno srečo. Razodel se jima je in z lučjo vere sta sprejela njegovo razodetje; v njuni volji je pa prižgal luč nadnaravne ljubezni do sebe in olepšal celo njuno dušo z nadnaravnimi čednostmi in darovi sv. Duha. Tako sta se prva človeka po nekoliko udeležila tistega življenja, ki je doma v božjem Sinu, v večni Besedi. V nji je bilo vse življenje, naravno in nadnaravno; in življenje je bilo luč ljudem. Za ljudi je prižgala večna Beseda luč raz¬ odetja in milosti. Žalibog, da se ljudje niso dr¬ žali te luči. Že Adam in Eva sta grešila in s tem ugasnila v svojih dušah luč posvečujoče mi¬ losti božje in se vtopila v temo. Njuni otroci so še globlje zabredli. Vedno večja tema jim je zastirala razum, vedno hujši mrak je ležal nad njihovimi srci. Nevednost in spačenost sta go¬ spodovali. Glej, zemljo zagrinjajo teme, in mrak ljudstva, tako slika prerok Izaija to duševno rev¬ ščino . 1 A tudi v to temo je svetila luč. Izrael¬ skemu narodu je božja Beseda ohranila pravo vero, pošiljala mu je preroke in učitelje. Razodetje, ki se je ohranilo pri Judih, je bilo pa svetlo, kakor luč v temi. Pa tudi za. pogane je skrbel božji Sin, da niso popolnoma pozabili začetkom sveta razodetih resnic. Vsaj nekak nejasen spo- 1 Iz. 60, 2 ; Zgodbe I, str. 810. 811. Beseda in ljudje. Včlovečenje. Jezus pravi človek. 41 min na srečne čase v raju, na greli prvih starišev, na kazen za greh in na obljubo bodočega Zveli¬ čarja so povsod ohranili. Še sedaj jim sveti luč božjega Sina po stvarstvu, ki oznanja božjo vsega- mogočnost in modrost, in po glasu njihove vesti. Tudi sicer je svetila božja luč tako, da so po- samniki ohranili veselje do čednostnega življenja, A splošno pa moramo reči: Tema je ni razumela. Celo pri Izraelcih je bilo več teme nego luči, več zmot nego prave vere, več greha nego kreposti; pri poganih je bilo to še hujše. Tema nevere in pregrehe res ni razumela večne, nadnaravne luči, ki jo je neprestano užigal božji Sin, — večna Beseda. 3 . Vse to pa ni bilo božjemu Sinu dovolj; on je hotel sam priti na zemljo. Preden je prišel, je nastopil čudovit mož, sv. Janez Krstnik, ki ga je poslal Bog sam, naj bi naznanjal, da pride božja Beseda prižigat luč odrešenja na svet. Janez je bil svet mož, poln modrosti in čednosti, toda on je bil samo napovedovalec večne luči božjega Sinu. 4 . Čudno! Božji Sin je s svojo lučjo hotel razsvetliti vsakega človeka od začetka sveta; toda tema ga ni razumela. Med Judi in med pogani je deloval, ki jih je sam ustvaril, a velika ve¬ čina ga ni hotela spoznati. Najhujše je bilo, da so celo Judje, ki so bili posebno njegovi, zame- tavali njegovo luč. V svojo last je prišel, in nje¬ govi ga niso sprejeli. Nekaj pa jih je bilo — pra¬ vičnih, Bogu udanih duš — od začetka sveta, kateri so sprejeli njegovo luč, ki so se držali njegovega razodetja, ki so verovali, in so zato dobili oblast (zmožnost) biti božji otroci. Spre¬ jeti so bili v resnici med božje otroke seveda še-le po Kristusovem odrešenju. Teh božjili sinov in hčera rojstvo je popolnoma različno od pozemskega. Ne rod e se iz ljudi in po ljudeh, marveč iz Boga; po njegovi neskončni milosti se prerode v sv. krstu. 5 . Konečno je prišel blaženi čas, ko je božji Sin — večna Beseda — zvršil še več. Sam je postal meso. Meso pomenja celega človeka, dušo in telo. Vso človeško naravo ž njenimi te¬ lesnimi slabostmi je vzel Kristus nase in naložil je nase grehe celega sveta. — On, neskončno sveti Bog, ki sam še sence greha ni mogel imeti, na¬ stanil se je med ljudmi in je prebival med njimi, deleč milost in učeč resnico, s katero je bil na¬ polnjen. Njegovi apostoli in .učenci so videli včlovečenega božjega Sinu in so spoznali v njegovi človeški postavi, iz njegovih besed, iz njegovega neskončno svetega življenja in iz njegovih čudežnih dejanj, da je res edinorojeni Sin Boga Očeta. Nje¬ gova slava se je večkrat pokazala iz njegove člo¬ veške postave; na taborski gori se je izpremenjen pokazal učencem, po svojem vstajenju je pa stalno ohranil slavo svoje poveličane človeške narave. Iz te razlage vidimo, da obsega začetek evan¬ gelija sv. Janeza ob kratkem najvažnejše krščan¬ ske resnice. Ves evangelij ima namen, iz življenja in delovanja Jezusa Kristusa dokazati to, kar je ob kratkem tu obseženega. Zato je ta začetek najlepši uvod v evangeljske zgodbe božjega Sinu. IV. Jezus — pravi človek. V raju je Bog v neskončni dobroti napove¬ dal človeštvu Odrešenika, ko je izrekel kači be¬ sede : 1 Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo, med tvojim zarodom in njenim zarodom: ona ti bo strla glavo, ti pa boš zalezovala njeno peto. S tem je bil obljubljen zmagalec nad hudobnim duhom in vso njegovo druhaljo — iz ženinega zaroda, torej iz človeškega rodu. Še natančnejše se je določilo, odkod pride Zveličar, ko je Noe prejel obljubo, da bo izmed Semovih naslednikov, in kasneje Abraham, da bo iz njegovega rodu , 2 nazadnje pa David, da bo njegov potomec. Zato so tudi Judje pričakovali Mesija iz Davidove rodbine. Dva evangelista, sv. Matej in sv. Luka, sta nam v svojih rodovnikih podala dokaz, da se v Jezusu vjemajo vse te obljube. S tem sta tudi izpričala, da je pravi človek, kakor je sv. Janez izpričal o njem, da je pravi Bog. Judje so skrbno varovali svoje rodovnike ; 3 zlasti so pazili, da so ohranili vrsto Davidovih potomcev, izmed katerih je imel priti Zveličar. Iz teh zapiskov sta povzela sv. Matej in Luka Jezusov rodovnik. Pri tem sta imela vsak svoj namen. Sv. Matej je pisal Judom, hoteč jim do¬ kazati, da je Jezus njihov obljubljeni Mesija; zato pričenja njegove pradede z Abrahamom, ki je bil oče izraelskega ljudstva. Sv. Luka pa je pisal v prvi vrsti poganom; zato gre dalje od Mateja in našteva Jezusove pradede do Adama, češ: Zveličar ni prišel samo za Jude na svet, marveč za vse ljudi. Najprej si oglejmo oba ro¬ dovnika, potem pa pojasnimo še druge njune posebnosti. 1 I. Mojz. 3, 15; Zgodbe I, str. 47. 2 I. Mojz. 22, 18. Prim. Bukve kroniške; Zgodbe I, str. 861. Mat. 1. 1 —17; Luk. 3, 23—38. Jezusova rodovnika. 42 Rodovnik iz evangelija sv. Mateja. (Mat. 1, 1—17.) Bukve rodu Jezusa Kristusa, sinu Davidovega, sinu Abrahamovega. Abraham je rodil Izaka; Izak pa je rodil Jakopa; Jakop pa je rodil Juda in njegove brate. Juda pa je rodil Faresa in Žara s Tamaro; Fares pa je rodil Ezrona; Ezron pa je rodil Arama; Aram pa je rodil Aminadaba; Aminadab pa je rodil Naasona; Naason pa je rodil Salmona; Salmon pa je rodil Booza z Rahabo; Booz pa je rodil Obeda z Ruto; Obed pa je rodil Jeseja; Jese pa je rodil Davida, kralja. David pa je rodil Salomona ž njo, ki je bila Urijeva; Salo¬ mon pa je rodil Roboama; Ro- boam pa je rodil Abija; Abija pa je rodil Aza; Aza pa je rodil Jo- zafata; Jozafat pa je rodil Jorama; Joram pa je rodil Ozija; Ozija pa je rodil Joatama; Joatam pa je rodil Ahaza; Ahaz pa je rodil Ezekija; Ezekija pa je rodil Mana- seja; Manase pa je rodil Josija; Josija pa je rodil Jehonija in nje¬ gove brate ob babilonskem pre¬ seljevanju. In po babilonskem preseljevanju je rodil Jehonija Salatiela; Sa- latiel pa je rodil Zorobabela; Zorobabel pa je rodil Abiuda; Abiud pa je rodil Eliakima; Elia- kim pa je rodil Azorja. Azor pa je rodil Sadoka; Sadok pa je rodil Ahima; Ahim pa je rodil Eliuda; Eliud pa je rodil Eleazarja; Elea- zar pa je rodil Matana; Matan pa je rodil Jakopa; Jakop pa je rodil Jožefa, moža Marije, iz katere je rojen Jezus, ki se imenuje Kristus. Vseh rodov od Abrahama do Davida je torej št ir naj st rodov; in od Davida do babilonskega pre¬ seljevanja štirnajst rodov; in od babilonskega preseljevanja do Kri¬ stusa štirnajst rodov. Rodovnik iz evangelija sv. Luka. (Luk. 3, 23—38.) Jezus je bil, kakor so mislili, sin Jožefov, ki je bil Helijev, ki je bil Levijev, ki je bil Melhijev, ki je bil Janetov, ki je bil Jožefov, kije bil Matatijev, ki je bil Amosov, ki je bil Nahumov, ki je bil Hes- lijev, ki je bil Nagetov, ki je bil Mahatov, ki je bil Matatijev, ki je bil Semejev, ki je bil Jožefov, ki je bil Judov, ki je bil Joanatov, ki je bil Resov, ki je bil Zoroba- belov, ki je bil Salatielov, ki je bil N er ij e v, ki je bil Melhijev, ki je bil Adijev, ki je bil Kosanov, ki je bil Elmadanov, ki je bil Herjev, ki je bil Jezutov, ki je bil Eliezer- jev, ki je bil Jorimov, ki je bil Ma¬ tov, ki je bil Levijev, ki je bil Si¬ meonov, ki je bil Judov, ki je bil Jožefov, ki je bil Jonov, ki je bil Eliakimov, ki je bil Meleatov, ki je bil Menov, ki je bil Matov, ki je bil Natanov, ki je bil Davidov, ki je bil Jesejev, ki je bil Obedov, ki je bil Boozov, ki je bil Salmo- nov, ki je bil Naasonov, ki je bil Aminadabov, ki je bil Aramov, ki je bil Esronov, ki je bil Faresov, ki je bil Judov, ki je bil Jakopov, ki je bil Izakov, ki je bil Abraha¬ mov, ki je bil Taretov, ki je bil Nahorjev, ki je bil Sarugov, ki je bil Razavov, ki je bil Falezov, ki je bil Hebrov, ki je bil Saletov, ki je bil Kajnanov, ki je bil Arfaksa- dov, ki je bil Semov, ki je bil Noe¬ tov, ki je bil Lamehov, ki je bil Matuzalemov, ki je bil Henohov, ki je bil Jaredov, ki je bil Mala- leelov, ki je bil Kajnanov, ki je bil Henosov, ki je bil Setov, ki je bil Adamov, ki je bil božji. Razlaga. Povedali smo že, zakaj podaja sv. Matej Je¬ zusov rodovnik le do Abrahama, sv. Luka pa do Adama. Sv. Luka pričenja s Kristusom, drugim rešilnim Adamom, in konča s prvim, zapeljivim, Razlaga rodovnikov. 43 grešnim Adamom, katerega zveže z Jtogom. ki je vodil svet do Kristusa in ki je svojega edino- rojenega Sinu poslal na svet, da se svet po njem zveliča. Hotel je s tem poganom razkriti ne¬ skončnost božjega usmiljenja, ki kliče tudi nje k sebi. Kakor izvirajo vsi iz prvega Adama in so v njem vsi po prepovedanem sadu grešili, tako so tudi vsi pozvani, da sprejmejo zveličalni sad drugega boljšega Adama. Sv. Matej pa hoče posebej Judom pokazati, kako je Bog izpolnil obljube, ki jih je prejel Abraham, in da naj se vsled tega z vero v došlega Mesija udeleže teh obljub in vsega neizmernega blagoslova, ki ga je obljubil Abrahamovemu rodu. Poleg te izlahka razložljive razlike imamo pa v obeh rodovnikih še več drugih posebnosti, ki si jih v nastopnih vrstah ogledamo. 1. Rodovnika sta Jožefova in Ma¬ rijina. Oba rodovnika segata do Jožefa. Sv. Matej pravi: Jakop je rodil Jožefa, moža Marije, iz katere je rojen Jezus, ki se imenuje Kristus. Sv. Luka pa pričenja: Jezus je bil, kakor so mislili, sin Jožefov, ki je bil Helijev, ki je bil Levijev. Oba evangelista določno poudarjata, da Jezus ni bil Jožefov sin, in vendar oba naštevata Jožefove pradede. Potemtakem bi Jožefov rodovnik ne imel nič opraviti z Zveličarjem. Toda Jožefov rodovnik se tiče tudi božje matere Marije in je vsled tega pravi Jezusov rodovnik. Sveto izročilo nam iz najstarejših dob sporoča, da Marija ni imela nič bratov; bila je naj starejša hči in s tem glavna dedinja svoje rodbine. Po Mojzesovi po¬ stavi so se smele hčere take rodbine omožiti samo z bližnjimi sorodniki, da je dedščina ostala v rodbini. 1 Zato je popolnoma gotovo, da je bil Jožef ne samo iz ravno tistega rodu kakor Marija, marveč tudi njen bližnji sorodnik, morda njen bratranec. Da je bila Marija iz Davidovega rodu, nam izpričuje sv. pismo novega zakona, ko nam pripoveduje, da je šla z Jožefom v Davidovo mesto Betlehem k popisovanju, 2 in ko nam naravnost pravi, da je bil Jezus iz Davidovega rodu po mesu. 3 Ker je bila torej Marija iz ravno tistega rodu in celo iz tiste rodbine kakor Jožef, zato je jasno, 1 Glej Zgodbe I, str. 255. 2 Luk. 2, 4. 5. Marija je bila gotovo dedna hči svoje rodbine, ker je šla v Betlehem. V ..državne zapisnike so se zapisavale samo dedne hčere. Morda je imela njena rodbina kako zemljišče v Betlehemu ali pa vsaj kake dedne pravice. Sicer bi ne bila hodila tako dolge poti. ! ' Rim. 1. il. da rodovnik, ki našteva Jožefove pradede, velja tudi zanjo; sv. pismo sploh ne navaja ženskih rodovnikov. Vrh tega je bil pa Jožef pravi mož sv. Device Marije. Bog je Mariji čudežno dal sina, kateremu je bil Jožef v resnici samo rednik, toda pred postavo je bil njegov oče in je imel vse očetne dolžnosti do njega. To neizrekljivo čast sv. Jožefa poudarjata sv. Matej in Trnka v svojih rodovnikih. Ravno to pravi sv. Hieronim: „Marljivi či- tatelj se povpraša in poreče: Kaj se tiče Gospoda rodovnik, ki je izpeljan do Jožefa, ko Jožef vendar ni oče Gospoda Zveličarja? Temu odgovarjamo najprej, da sv. pismo nima navade naštevati žen¬ skih rodovnikov; dalje, da sta bila Jožef in Ma¬ rija iz enega rodu, zato jo je tudi kot sorodnico moral vzeti v zakon, in oba sta šla k štetju v Betlehem, rojena iz ene rodbine.“ 2. llcli in Jakop. Pri sv. Mateju se imenuje Jožefov oče Jakop, pri sv. Luku pa H e 1 i. Da bomo to razliko umeli, nam je treba iz Mojzesove postave poznati to-le določbo o s va¬ škem zakonu: A ko je umrl mož in zapustil vdovo brez otrok, tedaj je moral rajnikov brat za ženo vzeti vdovo, četudi sicer niso smeli svaki jemati vdov. Prvi sin, ki jima je bil rojen, ni dobil imena po svojem pravem očetu, ampak po rajnem prvem materinem možu. 1 To postavo je Bog dal zato, da so se izraelski rodovi bolje ohranili in da se posestvo ni izgubilo iz rodovine. To je pa imelo zopet ta namen, da se je upanje prihodnjega Zveličarja ohranilo bolje in trdneje. 2 0 Jožefovi rodbini nam škof Julij Afri¬ ka n e c iz Nikopolide v Palestini (krog 1. 220), sklicevaje se na takrat še živeče potomce Jezu¬ sovih sorodnikov, pripoveduje to-le: „Stari oče sv. Jožefa, Matan 3 po imenu, je imel z ženo Jesko sinu Jakopa. Ko je umrl, se je oženil ž njo Melhi, ki je bil tudi iz Davidovega rodu, 4 in je imel sina Helija. Jakop in Heli sta bila torej popolu brata. Heli je umrl brez otrok. Zato se je Jakop po Mojzesovi postavi oženil ž nje¬ govo vdovo in je ž njo imel sina Jožefa. Ta Jožef je bil torej pravi sin Jakopov, ki ga ime¬ nuje sv. Matej, zraven pa po postavi Helijev, 1 Prim. V. Moj z. 25, 5—10. 2 Glej Zgodbe I, str. 255. 3 Glej rodovnik sv. Mateja str. 42. * Glej rodovnik sv. Luka str. 12. 44 Razlaga rodovnikov. čegar ime nam ohranja sv. Luka. Potemtakem sta oba rodovnika lahko umljiva. Sv. Matej nam podaja vrsto Jožefovih pradedov po njegovem pravem očetu Jakopu, sv. Luka pa' po njegovem zakonitem očetu Heliju. 1 ' Svaški zakon je silno lepa določba starega zakona. Bog je obljubil Odrešenika iz Abraha¬ movega rodu. Izak, zlasti pa Jakop, ki si je v borbi z angelom zaslužil ime Izrael, sta tudi pre¬ jela od Boga zagotovilo, da bo njun rod blago¬ slovljen. Vsi, ki izvirajo od Jakopa, vsi Izraelci, so bili torej deležni teh božjih obljub, vsem je bila namenjena milost Mesijevega prihoda. Da bi se vsaka dedna rodbina ohranila do tistega sreč¬ nega časa, da bi nobena ne izumrla brez otrok, zato je dal Mojzes po božjem povelju postavo o s vaškem zakonu. Ves čas so se je Judje držali, in malo pred, nego je božji Sin prišel na svet, se je po določbah te postave strnil rod dveh panog Davidove rodbine v eno samo — v de¬ viškem njegovem redniku, sv. Jožefu. 3. Salatiel In Korobabel. Prejšnji od¬ stavek nam pojasnjuje, zakaj sta rodovnika sv. Mateja in Luka, dasi se od Abrahama do Davida popolnoma skladata, od Davida do Jožefa različna. Sv. Matej nam namreč našteva prave, naravne pradede, ki so izvirali iz enega Davidovega sinu Salomona, sv. Luka pa zakonite iz drugega Davidovega sinu Nata na. Vmes imata oba dve skupni imeni. Sv. Matej pravi: Po babilonskem preseljevanju je rodil Jehonija Salatiela , Salatiel pa je rodil Zorobabela; Zorobabel pa je rodil Abi- uda. Sv. Luka pa piše, da je bil Neri Salatielov oče; tega sin Zorobabel pa Res o v oče. Torej imamo to-le vrsto: Po sv. Mateju: Po sv. Luku: Jehonija Neri Salatiel Zorobabel Abiud. Resa. Jehonija je bil predzadnji judovski kralj. Nabuhodonozor ga je vjel in odpeljal seboj v ba¬ bilonsko sužnjost . 1 V sužnjosti je imel več otrok z vdovo svojega, brez otrok umrlega sorodnika Nerija. Najstarejši se je imenoval As ir. Ta Asir je imel sinu po imenu Salatiela , 2 in tega sin je bil Zorobabel . 3 Potemtakem je bil Salatiel 1 Glej Zgodbe I, str. 822. 823. 2 I. Kron. 3, 17. 18. 3 Prim. Hag. 2, 23. 24; Zgodbe 1. str. 996. pravi vnuk Jelionijev po svaškem zakonu, postavni pa Nerijev. Prvega imenuje sv. Matej in pre¬ skoči od starega očeta naravnost na vnuka, kal¬ ni nič čudnega, saj se vnuk v širšem pomenu lahko imenuje sin. Zanimivo je, da sv. Matej poudarja, da je bil Salatiel rojen po babilon¬ skem preseljevanju, torej v sužnjosti, kakor tudi njegov sin Zorobabel. Babilonci so razdrli Jeruzalem in tempel in uničili judovsko kraljestvo. Potomec Davidove rodbine se rodi v sužnjosti. Zdi se torej, da so pogani popolnoma premagali izvoljeno ljudstvo in da so pokopane vse božje obljube. Toda Zorobabela izbere Gospod, da po¬ vede svoje ljudstvo kakor nekdaj Mojzes iz Egipta, tako zdaj iz babilonske sužnjosti nazaj v domo¬ vino in prične ondu pozidavati božjo hišo . 1 Zorobabel je imel več sinov; med njimi Abiuda in Resa. Sv. Matej izpeljuje svoj rodovnik od Abiuda, sv. Luka pa od Resa. Tako je popolnoma jasno razloženo, kako sta se obe Davidovi panogi, Salomonova in Natanova, v babilonski sužnjosti za kratko zopet strnili, kakor sta nam ohranila sveta evangelista v svojih rodovnikih. 4. Izpuščeni rodovi. Rekli smo že, da je v rodovnikih izpuščen Asir. Sv. Matej je še sicer sem pa tja kakega pradeda izpustil; saj je pri tem vendar-le dosegel svoj namen, ker se mu je šlo le zato, da je dokazal Mesijev telesni izvor od Abrahama in Davida. Zlasti opažamo to pri Joramu, o katerem pravi: Joram pa je rodil Ozija. Iz sv.pisma stare zaveze vemo , 2 daje bil Joramov sin kralj Ohozija, tega sin je bil kralj Joas, vnuk pa kralj Amasija. Še le Amasijev sin je bil Ozija. Potemtakem so izpuščeni med Joramom in Ozijem trije: Ohozija, Joas in Amasija. Vzrok je umljiv. Joram se je bil namreč oženil s hčerjo hudobnega izraelskega kralja Ahaba, kateremu je prerokoval prerok Elija, da bo pokončal njegovo rodbino . 3 Res so umrli imenovani trije kralji silovite smrti. V svojem življenju so posnemali brezbož¬ nega Ahaba; zato jih je £>og očitno kaznoval. Sv. Matej jih pa izpušča v rodovniku, kakor bi bili kot malikovalski odpadniki od Boga nevredni, da bi se imenovali med Mesijevimi pradedi. 'Judi iz časa, ko so Judje bivali v Egiptu, in iz dobe sodnikov je skoraj gotovo izpuščenih več mož; ker pa premalo poznamo zgodovino tistih časov, 1 Ezdr. 3; Zgodbe I. str. 985. 2 Glej Zgodbe I, str. 673. 3 I. Kralj. 21, 21; II. Kralj. 9, 8. Razlaga rodovnikov. 45 ne moremo soditi, zakaj se je to zgodilo. Gotovo jih je izpustil tudi zato, ker je liotel dobiti tri dobe s štirnajstimi glavnimi rodovi. 5. Pomen treh »lob In števila štir- najst. Dobe je razdelil sv. Matej tako-le: prvo od Abrahama do Davida, drugo od Davida do babi¬ lonske sužnjosti, tretjo od babilonske sužnjosti do Kristusa. V teh dobah se res lepo zrcali vsa zgodovina judovskega ljudstva. Rojstvo in mla¬ deniško dobo njegovo štejemo po pravici do Da¬ vida. Judovski narod se je rodil, ko je Bog po¬ klical Abrahama; vzgajal se je v dobi očakov, v Egiptu, na potu skozi puščavo in za časa hudih bojev s sovražnimi narodi pod sodniki. Takrat so veliki duhovniki vladali ljudstvo; sam Bog je bil edini njegov kralj. Ko je Gospod izvolil Davida, se je pričela moška doba. Kralji so imeli kot božji namest¬ niki stati na čelu izvoljenemu ljudstvu. Če pri¬ merjamo prvo dobo zornemu jutru, smemo ime¬ novati drugo vroč dan. Približal se je pa mrak, ko so Babilonci pri- hruli v Palestino, opustošili njeno svetišče in s seboj odvedli njene prebivalce. Ta mrak so pa razsvetljevali kakor svitle luči božji preroki s svojimi veličastnimi napovedbami Mesijevega prihoda. Njihove besede, zlasti prelepe pre¬ rokbe Ezekiela in Daniela, so ogrevale srca še tudi potem, ko za Malahijem že ni nastopil no¬ ben prerok več, in ko so si Judje v veliki sina¬ gogi sami postavili svojo vrhovno oblast. Dan življenja izvoljenega naroda se je nagnil h koncu, ko je prišel ves svet odrešit veliki duhovnik, kralj in prerok ob enem, Jezus, ki je imenovan Kristus. Tudi število Štirn a j s t, katero je sv. Matej dobil, izpustivši iz vsake dobe nekaj mož. je glo¬ bokega skrivnostnega pomena. Sedem je bila Judom sveta številka. Bog je sedmi dan počival, ko je bil ustvaril svet. Zato je bil Bogu posve¬ čen sedmi dan v tednu, pa tudi vsako sedmo in petdeseto — jubilejsko — leto (ki je prišlo za sedemkrat sedmim letom ). 1 Sužnji izraelskega rodu so se to leto oprostili; izbrisali so se dol¬ govi na posestvu; bilo je leto splošnega pomir- jenja in odpuščanja. Sv. Matej nam navaja tri dobe po štirnajst rodov, torej šestkrat po sedem. Sedemkrat sedmi čas se pričenja s Kristusom in ž njim je zvezano tudi končno, večno jubilejsko leto, — čas miru in odpuščanja, ki ga nam je prineslo njegovo odrešenje. 6. /iene v rodovniku sv. flateja. V rodovniku sv. Mateja so imenovane med Jezu¬ sovimi predniki tudi štiri žene: Tamara, Rahaba, Ruta in bivša Urijeva žena (Bersabeja). Že to, da se imenujejo žene, je v svetopisemskih rodov¬ nikih nekaj posebnega; da so pa ravno te izbrane izmed drugih, mora biti globokega pomena. Vsaka izmed teh štirih žen ima namreč kak madež na sebi; Rahaba in Ruta sta bili celo tujki in po- ganki. Tamara je bila sinaha Judova; tako pre¬ oblečena, da je ni spoznal, ga je zapeljala, ker ni imela otrok; rodila mu je dvojčka: Faresa in Žara. Ta grešnica spričuje, kakor pravi sv. Kri- zostom , 1 kako so bili vsi ljudje, celo očaki, pod¬ vrženi grehu, in kako so torej vsi potrebovali Odrešenika. Sv. Ambrož 2 navaja tri vzroke, zakaj se imenuje Tamara v Jezusovem rodovniku: a) ker je Zveličar vzel grehe celega sveta nase in se podvrgel krivici in trpljenju, je v svoji milosti sprejel nase tudi krivične prednike svo¬ jega človeškega rodu; b) ker se je Gospod rodil iz grešnega rodu, ni čuda, da so tudi v cerkvi grešniki; c) ker je s svojim rodom pokazal, da je bil tudi ta potreben odrešenja, se ne sme nihče zanašati na svoj rod, pa tudi ne misliti, da more zaničevan rod zavirati krepostno življenje. Rahaba je bila kanaanskega rodu. V Jerihi je imela gostilno na slabem glasu. V njeno hišo sta prišla dva moža, ki ju je poslal Jozuve, da bi si ogledala, kako bi se dalo mesto osvojiti. Bila je tako dobra, da ju ni izdala, marveč jima je celo pomagala, da sta ušla. Zato so ji Izraelci zanesli in Salmon, veljak iz Judove rodbine, se je oženil ž njo, kakor piše sv. Matej: Salmon je rodil Booza z Rahabo. Žena iz tistega ljudstva, ki ga je Bog ukazal Izraelcem pokončati, je torej med starimi materami našega Zveličarja. Tu se ne vidi le njegova neskončna ljubezen do greš¬ nikov, marveč tudi njegova vseobsejcna odreše- niška služba. On ni bil poslan le za Jude, mar¬ več za vse narode na svetu, in celo najbolj za¬ vrženi kanaanski narod je vreden, da ima svojo hčer v njegovem rodovniku. 1 Hom. 3. 2 Super Luc. 3. 1 Glej Zgodbe I, str. 246. nasl. Razlaga in pomen rodovnikov. 46 Ravno to pomenja tretja, pri sv. Mateju ime¬ novana žena Ruta. Ta je bila iz Judom sovraž¬ nega moabljanskega naroda. Oženil se je pa ž njo Booz in po njem je postala stara mati Jeseja, Davidovega očeta. Sv. Ambrož 1 pravi naravnost, da je ona podoba poganov, ki so po¬ klicani v Kristusovo cerkev. Četrte žene ne imenuje sv. Matej po imenu, ampak jo nazivlje samo njo, M je bila Tfrijeta. Ta je bila sodeležna Davidovega prešeštva in umora svojega moža. Po moža Urija smrti se je ž njo oženil David in imel sina Salomona. Ime ji je bilo Bersabeja; sv. Matej ga zamolčuje, ker so prejšnje tri imele poleg grehov in slabosti tudi marsikake čednosti; o tej pa vemo samo njeno silno pregreho. Z gotovostjo smemo sklepati, da se je po zgledu Davida, svojega moža, kasneje prisrčno kesala in delala pokoro; vendar je bil pa njen greh tolik, da evangelist ne omenja njenega imena v rodovniku Jezusa Kristusa. 0 vseh štirih imenovanih ženah pravi sveti Hieronim: „Pomnimo, da se v Zveličarjevem ro¬ dovniku ne imenuje nobena svetih žen, marveč take, ki se karajo v sv. pismu. Tisti, ki je prišel zavoljo grešnikov, je bil namreč rojen iz grešni¬ kov, da bi izbrisal vsem grehe." 1 Super Luc. 3. Za grešnicami pa nastopi blažena Devica Marija. * * * Kako dolga vrsta rodov je od Adama, preko Abrahama, Davida do Zveličarja! Koliko pleme¬ nitih, vere in ljubezni polnih mož srečamo v nji, koliko vneme za Boga, gorečnosti za njegovo čast, požrtvovalnosti zanj in za bližnjega! Zraven pa tudi koliko sence! Malikovalci, nečistniki, kri¬ vičniki, krvoločneži imajo v nji svoja imena. Kako daleč se raztegajo dežele, kjer so živeli: Armenija in Egipt, Babilonija in Sinajska puščava nam stopajo pred oči, ko beremo sveta rodovnika. Zbližavanje božjega Odrešenika nam veje iz teh imen. Zdi se nam, da gledamo, kako pripravlja Bog tisto preblaženo trenotje, ko se v svoji ljubezni tako tesno sklene s človeš¬ tvom, da si privzame človeško naravo. V svojih človeških pradedihkažebožjiSin, kolike popolnosti je zmožna človeška nara¬ va, ako se opira ob Boga in njegovo milost; pa tudi, kako globoko pa¬ de, če se prepusti sami sebi. Tu čutimo osupli, kako daleč je Bog od človeka in kako blizu mu je vendar, ako tako hoče njegova dobrota in modrost. Božja previdnost je vodila vse te rodove. Mnogokrat se kaže, da so blizu popolnemu pro¬ padu, da že ugaša zadnja iskra vere in upanja, da pojemlje zadnja sled kreposti. A božja dobrota jih dvigne iznova in jih povsod čudežno vodi bližje in bližje svojemu večnemu smotru. Potem, ko smo obšli ž njimi širne pokrajine od Evfrata do Nila, nas pripelje ta previdnost v tiho skrito gali¬ lejsko mestece Nazaret; potem, ko smo culi o grešni Tamari in Raliabi, o tujki Ruti in prešestnici Ber- sabeji, nam pokaže neskončni napredek svojega božjega delovanja v prečisti Devici Mariji, iz ka¬ tere je pognal najlepši cvet, — naš ljubi Zveličar. Sv. Janez v puščavi (Ain Karim, rojstni kraj sv. Janeza). Luk. 1. 1 — 25. Angel se prikaže Zaharijn. 47 C. Prva doba: Jezusova mladost. I. Angel oznani rojstvo Janeza Krstnika Luk. 1, 1 25. veti Luka nam poroča najvažnejše dogodke iz mladih dni našega Odrešenika. Zvedel jih je večinoma od božje matere same. Kako vestno se je trudil, da bi vse tako povedal, ka¬ kor se je zgodilo, nam .sam najbolj dokazuje, ko pričenja svoj evangelij tako-le: Ker se jih je že mnogo lotilo zvrstoma povedati dogodke, ki so se zvršili med nami, tako, kakor so nam sporočili tisti, ki so jih od začetka sami videli in so bili služabniki Besede: se je zdelo prav tudi meni, ko sem vse od začetka skrbno izprašal, po vrsti to popisati tebi, preljubi Teofil , 1 da spoznaš resnico besedi, ki si bil v njih podučen. Od začetka, po vrsti hoče torej opisati živ¬ ljenje in delovanje včlovečenega božjega Sinu. To se pravzaprav pričenja ž njegovim spočetjem, toda ž njim v teSni zvezi je njegov sorodnik sv. Janez, čegar namen je pripravljati mu pot. Zato pripoveduje najprej, kako je bilo oznanjeno rojstvo sv. Janeza. V dnevih Heroda, judejskega kralja, je bil duhovnik, Zaharija po imenu, iz Abijeve vrste, in njegova žena izmed Aronovih hčera, in Elizabeta ji je bilo ime. Bila sta pa oba pravična pred Bogom, živeča po vseh Gospodovih zapovedih in postavah brez napake. Toda otrok nista imela, ker je bila Elizabeta nerodovitna in sta bila oba že priletna. Prigodilo se je pa, ko je Zaharija opravljal duhovsko službo pred Bogom po redu svoje vrste, ga je po navadi duhovščine zadel žreb, da naj vstopivši v Gospodov tempel zažge kadilo. Vsa množica ljudstva je bila pa zunaj in je molila ob kadilni uri. Tu se mu pri¬ kaže Gospodov angel, stoječ na desni 1 Teofil je grška beseda; po naše pomenja Bogoljub. Kdo je bil ta mož, ne vemo. Glej Zgodbe II, str. 15. strani kadilnega oltarja. Zaharija ostrmi, ko ga zagleda, in strah ga obide. Angel mu pa reče: ,,Ne boj se, Zaharija, zakaj uslišana je tvoja prošnja; in tvoja žena Elizabeta ti porodi sinu, in njegovo ime imenuj Janez. In radoval se boš in ve¬ selil; in mnogo jih bo veselih njego¬ vega rojstva. Velik bo namreč pred Gospodom; vina in močne pijače ne bo pil in še v maternem telesu bo na¬ polnjen s svetim Duhom. Mnogo Iz¬ raelovih otrok bo izpreobrnil k Gospodu, njihovemu Bogu. In pred njim pojde v duhu in moči Elijevi, da obrne srca očetov k otrokom, in neverne k mo¬ drosti pravičnih, da pripravi Gospodu popolno ljudstvo.“ Zaharija pravi angelu: „Po čem naj spoznam to? Jaz sem namreč star in moja žena je že priletna.“ Angel mu odgovori in pravi: „Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom in sem poslan k tebi povedat in oznanit ti to. In glej, molčal boš in ne boš mogel govoriti do dne, ko se to zgodi, ker nisi vero¬ val mojim besedam, ki se bodo dopol¬ nile v svojem času.“ Ljudstvo pa čaka Zaharija in se čudi, da se tako dolgo mudi v templu. Ko pa pride ven, ne more ž njimi go¬ voriti, in spoznajo, da je videl prikazen v templu. On jim pokima in ostane mutast. In zgodilo se je, ko se dopolnijo dnevi njegove službe, odide na svoj dom. Po teh dneh pa spočne Eliza¬ beta, njegova žena, in se prikriva pet mesecev, rekoč: Tako mi je storil Go¬ spod v dnevih, ko se je ozrl name in mi odvzel sramoto pri ljudeh. Kdaj se je zvršila ta zgodba! Evangelist nam naznanja čas oznanjenja roj¬ stva sv. Janeza z besedami: V dnevih Heroda, ju¬ dejskega kralja. S tem hoče reči, da se je že zvršilo, kar je napovedal umirajoči očak Jakop o Mesijevem prihodu, da je namreč Judov rod iz¬ gubil vso oblast in je vladal tujec v sveti deželi, 48 Herodova rodbina. in da se torej bliža doba odrešenja. O Herodu smo že pisali; ker se pa v sv. pismu omenja več¬ krat njegova rodbina, hočemo tu ob kratkem opisati njeno zgodovino. Herod, ki ga imenuje Jožef Flavij V elikega, dasi je bil velik samo v lizunstvu do rimskih cesarjev in v krvoločnosti do svojega ljudstva, je imel več sinov s svojimi desetimi ženami. Zadnjega Hazmonejca Hirkana nečakinja, Mari- amna, mu je rodila tri sinove in dve hčeri. Izmed sinov je eden umrl v Rimu; druga dva, Aleksan¬ der in Aristobul, ki sta se tudi šolala v Rimu, je dal oče za nekaj let, ko sta se vrnila, 1. 7 pred Kr. umoriti. Aristobul je imel hčer Herodiado in sina Heroda Agripa. S Herodiado se je oženil njen stric Herod Filip, ki je bil tudi Heroda Velikega sin in je živel kot zasebnik v Rimu. Vrh tega je imel Herod še tri sine: Arhelaja, Filipa in Heroda Antipa. Ta zadnji je še za življenja svo¬ jega popolubrata Heroda Filipa živel v prešestvu s Herodiado, vsled česar ga je karal sv. Janez Krstnik in zato umrl mučeniške smrti. Herod Veliki je svoje kraljestvo razdelil tako¬ le: Herodu Antipu je zapustil kraljevo ime, toda rimski cesar Avgust tega ni potrdil, marveč mu je dovolil samo ime etnarha (narodnega kneza); prepustil mu je Galilejo in Perejo. Fi¬ lipu je dal Iturejo, Trahonitido in druge pokra¬ jine onstran Jordana, Arhelaju pa Judejo, Sama¬ rijo in Idumejo. Zadnja dva sta se z rimskim dovoljenjem imenovala tetrarha (t.j.četrtnika), ker sta imela samo po en del kraljestva. Arhelaj je vladal le malo časa. L. 7 po Kr. ga že cesar odstavi in pošlje v Vieno v Galiji v pregnanstvo; Angel oznani Zahariju Janezovo rojstvo. Herodov rodovnik. Templovo stavbišče. Antonija. Obzidje. 49 zraven pa združi njegove dežele s Sirijo; odslej so vladali tam rimski uradniki kot cesarski na¬ mestniki. Med njimi je bil tudi krivični Jezusov sodnik Pilat. Po smrti svojih stricev Filipa (f 1. 36 po Kr.) in Heroda Antipa (f 1. 39 po Kr.) si pridobi Ari- stobulov sin, Herod Agripa, toliko prijaznost rim¬ skega cesarja, da ga ta potrdi za kralja in mu izroči pokrajine obeli stricev v vlado. Leta 44 umrje. Po daljših dogovorih se posreči dobiti njegovemu sinu Herodu Agripu II. vlado v roke. Vladal je nekako do 1. 100. Njegova sestra Družila je bila žena Feliksa, rimskega oblastnika v Judeji. Brez izjeme so bili s Herodom Velikim v red vsi edomski vrinjenci krvoločni in skrajno Pohotni. S Herodom Agripom H. se je končala njihova oblast, pa tudi njihovo ime. Božje in narodovo prekletstvo je kalilo med njimi vedne medsebojne boje; ž njimi je izumrla ena najzlob- nejših in najpodlejših vladarskih rodbin, kar jih svet videl. Kri nedolžnih otročičev, ki jih je umoril Herod Vel., kri sv. Janeza Krstnika, ki jo Jo prelil Herod Antipa, in zasmehovanje trpečega Zveličarja, s katerim se je oholo pregrešil ta kralj, ■ vse to je izzivalo božje maščevanje, ki jih je konečno tudi doseglo. Da si ložje predočimo to rodbino, podajemo tukaj njen rodovnik: Herod Veliki. Aleksander, Aristobul, Herod Filip, Mariamnina sinova, Herodiadin mož, umorjena 1. 7 pr. Kr. živeč zasebno v Rimu. Herodiada, HerodAgripa I. Kerod Agripa II. Družila, Ro,!, l. 27 po Kr.; žena 0c * 1. 48 vladal Kalcido, rimskega 0( ^ 1. 53 pa Iturejo, Traho- oblastnika tbtido in del Galileje in Feliksa. ere je. Umrl krog L 100. Umrla 1. 70. Arhelaj, četrtni k Judeje, Samarije, Idumeje do 1. 7 po Kr. Filip, Herod detrtnik Antipa, Itureje, narodni Trahonit., knez Bataneje nad itd. Galilejo do 1 36 in Perejo po Kr. do 1. 39 po Kr. Prešest- nik s Hero- diado. Tempel, kraj oznanjenja rojstva sv. Janeza. Že v prvi zgodbi se nam omenja jeruzalemski tempel, duhovno središče judovskega ljudstva. Kasneje nas sveta povest še mnogokrat povede na ta prostor. Videli bomo božjega Zveličarja v n jem, slišali njegove veličastne nauke, zvedeli Fjegova čudežna dela. Tudi apostole bomo sprem¬ ljali v tempel in tam culi, kako razširjajo evan¬ gelij. Zato je potrebno, da se ..že takoj v pri- °etku seznanimo s to judovsko božjo hišo. Znano je, da je prvi tempel postavil kralj Salomon, Babilonci so ga pa požgali in porušili. Zgodbe sv. pisma II. Na njegovih razvalinah je zidal Zorobabel po vrnitvi iz babilonske sužnjosti novi tempel, ki je bil pa mnogo priprostejši od Salomonovega. Da bi proslavil svoje ime in se prikupil Judom, je Herod Vel. 1. 18 pr. Kr. začel popravljati in pre- zidavati Zorobabelovo sveto stavbo. Notranji del s pridvorji je bil sezidan v osmih letih. Zunanje zidovje so pa dokončali šele 1. 64 po Kr., torej malo preden so ga Rimljani podrli (1. 70). Najprej so zravnali stavbišče. Grič, na ka¬ terem je stal tempel, je bil na zapadni in južni strani ločen od dragega mesta s precej globoko zajedo, ki so ji rekli tiropejska dolinica; na vzhodni strani ga je pa mejila dolina potoka Cedrona, na katerega dragi strani se je dvigala Oljska gora. Na vseh teh treh straneh je sezidal Herod deloma na ohranjeno Salomonovo podzidje, večinoma pa popolnoma na novo ogromne zidove iz globine nad templov grič. Na jugu je bil n. pr. zid najmanj 45 metrov visok. Do 21 metrov dolge obtesane skale so bile v njem. Tako obzidan grič je zravnal, zasul praznine in tako dobil velik raven prostor, ki je bil 500 metrov dolg in 300 metrov širok. Na severno-zapadnem oglu je stala na 26 V 4 metrov visoki pečini trdnjava Antonija. Že Makabejec Janez Hirkan je bil sezidal na tem mestu grad Bar is, Herod ga je pa še bolj utrdil in ga imenoval po rimskem vojvodu Antoniju. Iz te trdnjave se je vse videlo po templovih dvorih, od koder so bile izpeljane velike kamenite stop¬ nice vanj; prišlo se je pa tudi lahko po podzem¬ skem hodniku iz trdnjave v tempel. Antonija je imela potemtakem ves templov grič v ob]#sti. V najkrajšem času so lahko pridrli vojaki iz nje v templove prostore. Zidovi krog griča so se dvigali do 17 % me¬ trov nad njim; na notranji strani so bile ob njih pokrite lope, katerih streha je slonela na drago¬ ceno izdelanih stebrih. Na južni strani so bile štiri vrste stebrov, torej med njimi po tri lope; srednja je bila posebno veličastna: 15% metrov široka in 35 metrov visoka; drugi dve sta merili na širjavo po 10 '/ 2 metrov, na višavo pa po 17% metrov. Na dragih treh straneh sta bili po dve lopi. V teh lopah so prodajali razne živali za daritve in menjavali denar. Naš Gospod je dva¬ krat nastopil proti tem trgovcem v obrambo časti božje hiše. 1 1 Jan. 2, 14-20; Mat. 21, 12. 13. 4 50 Dvor poganov, Izraelcev, žen. duhovnikov. Iz lop je bilo več vrat iz templa: na za- padni strani štiri, na južni dvoje, na vzhodni in severni pa po ena. Vrata na vzhodni strani so se imenovala zlata. Lope so bile na znotraj odprte; krog in krog se je raztezal velik s pisanim kamenjem potlakan prostor, ki se mu je reklo zunanji dvor ali dvor poganov, ker so smeli semkaj vstopiti tudi neverniki. Nekoliko proti severu je bila malo manj nego en meter vzvišena planota, na katero sta vodili krog in krog po dve stopnici. Skozi ta vrata se je prišlo na dvor Izra¬ elcev, ki je imel lepe hodnike na severni, vz¬ hodni in južni strani in več raznovrstnih shramb; na južnozapadnem oglu je bila soba, kjer je zbo¬ rovalo veliko starejšinstvo. Ob zidu so bile nad hodniki galerije (kakor kori v naših cerkvah), kjer so se vdeleževale ženske božje službe. Rekli so jim zato dvor za žene. Dvor Izraelcev je bil pregrajen z nizko ograjo od dvora duhov¬ nikov, kjer je stal S 1 ^ metrov visoki in na vsako stran po 12% metrov dolgi žgavni oltar, Nazaret. Na vrhu je bila dober poldrug meter visoka ka- menita ograja z več vhodi. Na njili so bili grški in latinski napisi, ki so pod smrtno kaznijo pre¬ povedovali vstop vsem poganom. Ta vzvišeni za¬ grajeni prostor je meril na vsako stran po 262% metrov. Za kamenito ograjo je vodilo po 12 stop¬ nic od treh strani na najvišji prostor, kjer je stal pravi tempel. Krog templovega ozidja je bilo na širjavo po 5 J / 4 metrov praznega prostora. Glavna vrata v prave templove prostore so bila od vz¬ hoda; imenovala so se Nikanorjeva; v Dejanjih apostolov se jim pravi zala vrata. 1 1 Dej. ap. 3, 2. h kateremu se je prišlo od južne strani po 10 l f 2 metrov dolgem in nekoliko manj širokem nasipu. Poleg oltarja je bil na tem dvoru velik umival¬ nik (bronasto morje), srebrna miza z raznimi da¬ ritvenimi orodji in več mramornih miz, na katerih se je razsekavalo meso darovanih živali. Iz dvora duhovnikov je bilo izpeljanih 12 stopnic do konečno vzvišene planote, na kateri je stalo pravo templovo poslopje. Bilo je 52 1 / 3 metrov dolgo in 31 ‘/ 2 metrov široko. Tempel sam je obsegal tri prostore: lopo, svetišče in presve- tišče ali najsvetejše. V lopi sta stali dve mizi; na prvo mramorno Lopa; svetišče: presvetišče. Lepota templa 51 so pokladali duhovniki ogledne kruhe, preden so | jih nesli v svetišče, na drugo zlato pa. ko so jih prinesli od tam. Iz lope se je prišlo skozi velika vrata v dragoceno okrašeno svetišče; nad vrati je bila iz zlata kovana velika vinska trta. po¬ doba izraelskega ljudstva. V svetišču je stal kadi vili oltar, na njegovi levi sedmerorogli svečnik, na desni pa zlata miza za ogledne kruhe. Angel se je prikazal Zahariju torej med kadivnim oltarjem in zlato mizo. Na tem oltarju se je dva¬ krat na dan, zjutraj in zvečer, zažigalo Bogu v Krasna je bila vsa templova stavba. Ogromno zidovje je obdajalo templov grič; na njem so se pa dvigale vzvišene planote višje in višje, dokler ni najmanj 75 metrov nad prvim dvorom kipel kvišku pravi tempel. Po pravici pravi Jožef Flavij: 1 „Če ogledavaš tempel od zunaj, ga mora občudovati oko in razum. Kroginkrog so stene obložene s težkimi zlatimi ploščami. Ko posije vanje jutranje solnce, se zaleskečejo, kakor bi švignil ognjeni plamen iž njih. Kar gledati ne moreš tega leska in proč moraš obrniti oko kakor Cerkev Marijinega oznanjenja v Nazaretu. čast kadilo na žerjavici, ki jo je službujoči du¬ hovnik vzel z žgavnega oltarja. Lepa lesena stena je ločila svetišče od pre- svetišča, ki je bilo popolnoma prazno. Samo ka- menita plošča je kazala prostor, kjer je v Salo¬ monovem templu stala skrinja zaveze. To je namreč po božjem povelju skril prerok Jeremija na gori Nebo. 1 V steni je bil vhod v presvetišče zakrit z dragocenim pregrinjalom; samo enkrat na leto — spravni dan — je veliki duhovnik pre¬ stopil ta vhod. Ob Jezusovi smrti se je pregrinjalo, kije zakrivalo presvetišče, pretrgalo od vrha do tal. 1 II. Mak. 2, 1—8; Zgodbe I, str. 1179. od žarečih solnčnih žarkov. Potnikom, ki pri¬ hajajo od daleč, se zdi tempel podoben snežni gori; kjer namreč stene niso pozlačene, so iz naj¬ lepšega belega m ram or j a. “ Herod je menil, da postavi s tem templom svojemu imenu neporušljiv spominek. Toda komaj dozidan, se je izpremenil v grobljo, da ni ostalo kamna na kamnu. Razlaga. 1. Imeni Zaliarija in Elizabeta. Že imeni starišev sv. Janeza sta pomenljivi. Za- 1 Bell. jud. 5, 5. fi. 4 * 52 Zaharija in Elizabeta. Ain Karim. Pomen Zaharijevega duhovstva. h arij a pomen j a po naše Bog se spominja; Eli¬ zabeta pa Bog je prisegel. V teh imenih se lepo kaže, kako željno so pričakovali Judje Mesija. Zaharija je sam v svoji veličastni pesmi Hvaljen Gospod, ki jo je zapel po rojstvu svojega sina, jasno razložil, kam merita njegovo in ženino ime, 1 po tem-le zmislu: Bog se spominja svoje zaveze, ki jo je sklenil s svetimi očaki. Prisegel je Abrahamu, da bodo v njegovem rodu blagoslov¬ ljeni vsi narodi. To prisego bo gotovo tudi iz¬ polnil. V dnevih tujega kralja Heroda je bila za Jude ta zavest edina tolažba. Vse je kazalo, da so popolnoma izgubili svoj pomen; samo živa vera v božje obljube in trdno zaupanje v njegove be¬ sede jim je dajala moči. Kolikrat. sta Zaharija in Elizabeta premišljala usodo svojega ljudstva! Kako v živo sta se gotovo razgovarjala o Mesiju in njegovem napovedanem odrešenju! Hudo jima je bilo, da nista imela otrok. Judovska rodbina brez otrok je bila takorekoč mrtva. Vsak oče, vsaka mati sta hrepenela, da bi se vsaj po otrocih vdeležila srečnih Mesij evili časov. Če ni bilo otrok, sta se čutila nekako izločena od drugega ljudstva, zavržena od njegovih svetih obljub. To je bila najhujša žalost; z žalostjo je bila pa združena tudi sramota. Drugi so zaničevali tako rod¬ bino, češ da jo je Bog kaznoval zavoljo njenih grehov. Zaharija in Elizabeta sta se v svoji dušni bridkosti tolažila z molitvijo. Molila sta za svoj narod, naj bi že skoraj Gospod Bog sklenil tisto novo, večno zavezo, ki jo je obljubil svo¬ jemu ljudstvu, naj bi bi že kmalu zvršil svoje zveličavne obljube; molila sta pa tudi zase, naj bi jima odvzel Bog sramoto in ju razveselil z dedičem. Starala sta se, a v molitvi nista od¬ nehala. Gospod je obilno poplačal njuno sta¬ novitnost. Prav sta ponavljala, da se Gospod spominja svoje zaveze, do katere imata tudi ona dva kot Abrahamova potomca pravico; prav sta poudarjala, da je Bog prisegel, da pošlje Od¬ rešenika in se v nevzlomnem zaupanju uklanjala njegovi sveti volji. Kar sta slutila v sveti veri, po čemur sta koprnela v pobožnem srcu, se jima je v neizrekljivi meri izpolnilo. 2. Zaliarijev dom — Ain Karim. V zgodbi, kjer se nam opisuje, kako je Marija obiskala Elizabeto, se omenja Zaharijev dom. Kraja sa¬ 1 Luk. 1, 72. 73. mega nam evangelist ne imenuje, samo to pravi, da je bil v gorah, mesto na Judovskem. 1 Nekateri trde, daje bilo to mesto Hebron, drugi ga iščejo v mestu Juta ; 2 staro krščansko izročilo pa pravi, da je stalo Janezovo rodno mesto tam, kjer stoji sedaj vasica Ain Karim. Ta misel je najver¬ jetnejša. Ain Karim je na južnem zapadu pol¬ drugo uro od Jeruzalema, v judovskem pogorju, v silno lepi dolinici. Skozi njo teče bister potok; dišeči rožmarin, bujne oljke in trte jo krase; grički so pa obraščeni z zelenimi cipresami in drugim drevjem. Na mestu, kjer se sodi, da je stala Zaharijeva hiša, so sezidali 1. 1621 cerkev in samostan, ki se sme šteti med najlepše fran¬ čiškanske samostane v sveti deželi. Imenuje se sv. J a n e z v g o r a h. Iz cerkve se gre po mra- mornih stopnicah pod zemljo; tam kažejo v bogato okrašeni, z mnogimi svetilkami razsvetljeni ka¬ pelici prostor, kjer je bil rojen sv. Janez Krstnik. Pol ure odtod pravijo, da se je srečala božja mati z Elizabeto. Svoj čas je stal ondu samostan z velikim svetiščem, sedaj stoji tam le priprosta cerkvica, ki jo čuva frančiškanski brat. 3. Zaharija — duhovnik. Zaharija in Elizabeta sta bila duhovskega, Aronovega rodu. Ker je bila Marija Elizabetina sorodnica, se trdi (n. pr. Gregor Naziančan), da je bila tudi ona po svoji materi Ani iz Aronove rodbine; drugi pa pravijo, da je bila Elizabetina mati Davidovega rodu in Marijina sorodnica. Zaharija se imenuje iz Abijeve vrste. Ker je bilo namreč Aronovih po¬ tomcev vedno več in niso vsi mogli opravljati ob enem božje službe, jih je David razdelil v 24 vrst. 3 Ena izmed teh se je imenovala Abijeva. Te vrste so se vrstile med seboj; vsaka je imela po en teden službo v templu. Duhovniki ene vrste so pa žrebali, kdo izmed njih bo zažgal kadilo v svetišču. Splošno se trdi, da kdor je bil enkrat izžreban, ni prišel več v žreb; tako je vsak duhovnik k večjemu enkrat imel to čast. V Zahariju je duhovstvo starega zakona, prav ob njegovem sklepu, še enkrat poveličano. Po postavi so imeli duhovniki dolžnost s svojimi da¬ ritvami pripravljati odrešenje. To se je bližalo; za kratko so se imela odpreti nebesa božjemu Sinu na pot v solzno dolino, med nesrečni člo¬ veški rod. In tu Bog obljubi sina duhovniku 1 Luk. 1, 39. 8 Prim. Joz. 15, 55. 8 I. Kron. 24, 10. Gabriel. Pomen njegove napovedi. 53 Zahariju, ko ravno opravlja kadilno daritev, da ž njim premosti stari zakon na novi. Daritve in molitve, ki so jih opravljali duhovniki od Arona sem, so uslišane. Janez že sam ne daruje več, marveč ima oznanjati le pokoro in na mestu vseli daritev starega zakona pokazati svetu novo, za ves svet zadostujočo žrtvo, jagnje božje, ki ocl- jemlje grehe sveta. 4. Angelova napove«!. V svetišču se prikaže Zahariju angel Gabriel (po naše božja mol). Prvikrat beremo ime tega angela pri Danielu . 1 Ko je ta pobožni prerok ob uri večerne daritve molil za svoje ljudstvo, se mu pojavi angel Gabriel in mu napove, kdaj pride Odrešenik, v veličastni pre¬ rokbi o sedemdesetih letnih tednih. Gabrielu je potemtakem posebno izročena skrivnost včlovečenja božjega Sinu. Zato prihaja oznanit Zahariju, da bo njegov sin priprav¬ ljal Zveličarju pot, in nekaj mese¬ cev kasneje je poslan tudi k Devici Mariji z najveselejšim oznanilom. Daniela je potolažil Gabriel ob hudem času, ko je bil Jeru¬ zalem in tempel razdrt, ljudstvo pa pregnano v babilonski državi. V žalostnih dnevih kralja Heroda, ko je izraelski narod roboval tu¬ jemu trinogu, prihaja zopet Ga¬ briel potolažit pobožnega, pra¬ vičnega duhovnika Zaharija, da je uslišana njegova molitev in da že svita dan odrešenja. Napove mu sina, ki naj ga imenuje Janez. To ime pomenja Bogomil, pa tudi Bog se je usmilil. Oznanjevalec in Krstnik Mesijev zasluži to ime. Kar sta Zaharija in Elizabeta pomenjala s svojimi imeni, se ima zdaj zvr- šiti. Bog se spominja svoje prisege in ravno je napočil čas, da jo izpolni. Vse Janezovo delo¬ vanje je dokaz temu, kar pomenja njegovo ime; najglasnejše pričuje, da se je Bog res usmilil. Janez pa ima biti tudi pravi Bogomil. Du¬ hovniki so se morali ob času svoje službe zdržati 1 Prim. Dan. 8, 16; 10, 5; 12, 6. vsake vpijanljive pijače; tudi domu niso smeli iti k svoji družini. O Janezu napoveduje Gabriel, da se bo zdržal celo življenje vina in vpijanljive pijače. Nekateri Judje so se s' posebnimi oblju¬ bami zavezali za manj ali dlje časa, da se hočejo tako vzdrževati. Imenovali so se nazirejci. Tako strogo življenje premagovanja in Cerkev Marijinega oznanjenja v Nazaretu od znotraj. vanja napoveduje angel Zaharijevemu sinu. — Pristavlja pa tudi, kje bo zajemal moči za svoje premagovanje. Že pred rojstvom bo namreč na¬ polnjen s sv. Duhom, torej opravičen in posve¬ čen s posvečujočo božjo milostjo. Ta milost ga bo podpirala pri njegovem čednostnem življenju in ga bo krepila, da bo res velik pred Gospodom. 54 Služba sv. Janeza. Lega mesta Nazareta. Služba napovedanega sina bo zelo imenitna. Mnogo Izraelovih otrok bo preobrnil k Gospodu, njihovemu Bogu. Pred Gospodom Bogom pojde, ko stopi včlovečen med ljudi; v duhu in moči preroka Elija mu bo pripravljal pot. Angel opisuje še natančnejše Janezovo službo in sicer z besedami, ki jih je zadnji prerok Malahija na¬ povedal o Eliju. 1 V Malahijevi prerokbi se opisuje sodni dan, drugi prihod našega Gospoda, in na¬ poveduje se, da pred njim pride Elija na svet, da izpreobrne srce očetov k sinovom, to se pravi, da vero in svetost nekdanjih judovskih očakov in drugih svetih mož obnovi v sinovih, preden bo konec sveta. Eavno to opravilo je imel sv. Janez pred prvim prihodom božjega Zveličarja. S svojimi spokornimi pridigami je imel obuditi v Oltar Marijinega oznanjenja. nesrečnih sinovih judovskega ljudstva tisto vnemo in tisto neupogljivo zaupanje v Odrešenika, s ka¬ terim so se tolažili njihovi pobožni pradedje. V duhu in moči Elija ima delovati sv. Janez. I)uh pomenja božjo milost, moč pa čednosti. Res sta si v milosti in čednostih ta dva svetnika zelo podobna. Obema je Bog dal izvanrednih milosti; oba je olepšal z velikimi krepostmi: oba sta bila žive vere, oba moža strogega zatajevanja in ju¬ naške potrpežljivosti. Oba sta živela po dlje časa v puščavi. Elija se ni menil za Ahabove grožnje, Janez ne za Heroda. Elija je razdelil Jordan, Janez je krščeval v njem. Oba sta izpreobračala nevernike k modrosti pravičnih. Zlasti Janez je z oznanjevanjem pokore učil ljudi, da morajo v resničnem poboljšanju pričakovati Odrešenika po .'riMaTI. 5. zgledu pobožnih in pravičnih ljudi, ne pa tako, kakor so delali farizeji, držeč se samih zunanjosti, brez skrbi za srce. Ti niso bili ne modri, ne pra¬ vični. Samo po iskrenem izpreobrnjenju se pri¬ pravi Gospodu popolno ljudstvo. Za to pripravo je treba dveh stvari: prave pokore in vere v Zveličarja. Obojno ima oznanjati sv. Janez. Rojstvo takega sinu bo gotovo veselo za sta¬ rega očeta in mater, pa tudi za mnogo drugih. V katoliški cerkvi obnavljamo to veselje vsako leto, ko dne 24. rožnika praznujemo rojstvo sv. Janeza. 5. Zaliarija — mutast. Zaharija ni verjel angelu, zato mu ta napove kazen; mutast bo, dokler se mu ne rodi sin. To se je tudi zgo¬ dilo; trpel je za svojo nevero; svojo službo je do konca tedna opravljal, potem se je vrnil domu. Njegova žena Elizabeta se je spočevša skrivala pet mesecev, nekaj iz ženske sramožljivosti, še bolj pa iz hvaležne ponižnosti, v kateri je slavila Boga, ki jo je rešil sramote. Ko jo je pa obiskala deviška mati in se je ob njenem pozdravljenju posvetil že pred rojstvom sv. Janez, se ni smela več prikrivati. Očitno je tedaj pokazala, kakšno dobroto ji je izkazal usmiljeni Bog. II. Včlovečenje božjega Sinu. Luk. 1, 26—38. Nazaret. Ob južnem koncu Genezareškega jezera proti Sredozemskemu morju se vleče Krasu podobno gorovje in robi severni del Ezdrelonske planjave. V eni njegovih dolinic, nekako 6 ur od Geneza¬ reškega jezera, stoji ob 545 m nad morjem viso¬ kem hribu ,Džebel-es Sihu‘ ljubko mestece N a - žaret, po naše Cvetlično mesto. Po pravici zasluži to lepo ime. Oljke in smokve, granati in mandlji, širokolistni nopali med temnozelenimi cipresami krase nazareško dolinico. Z Džebel-es Siha se vidi daleč na okoli. Proti severu gledaš črez manjše galilejske griče mogočni Hermon; proti zapadu te pozdravlja pri Aki višnjevo Sredo¬ zemsko morje; proti jugu se prostira plodovita Ezdrelonska ravan in proti vzhodu se dviga v obližju Tabor; v daljavi pa se kažejo skalni vr¬ hovi krog Jordana in Genezareškega jezera. Tih, skromen je Nazaret. Sveto pismo sta¬ rega zakona molči o njem. In vendar ni imenit- nejšega kraja na svetu. V tem ljubeznivem cvet- Zgodovina Nazareta. 55 krasen oltar iz belega mramorja, pod katerim so v latinskem jeziku zapisane večno pomenljive be¬ sede: ,,Tukaj je Beseda meso postala. 4 ' Precej zraven je kapela sv. Jožefa in od tam se gre v prostor, kjer je po starem izročilu stala Marijina kuhinja. Brez izjeme pravijo romarji, da se nikjer ne čuti toliko svetega ginjenja, nikjer tako lahko pobožno ne moli, kakor v teh posvečenih prostorih. Blizu cerkve Marijinega oznanjenja kažejo delavnico sv. Jožefa. Tam je baje stala nje¬ Marijin studenec. gova hišica, v kateri je tudi še po poroki zvr- ševal tesarsko rokodelstvo. Na mestu nekdanje judovske sinagoge stoji sedaj cerkvica zedinjenih Grkov. Naš Gospod je ob sobotah zahajal semkaj. Tukaj je razkril rojakom svoje božje poslanstvo, odtod so ga pahnili ven in peljali na lirib, da bi ga strmoglavili v prepad. 1 Zunaj mesta izvira tako imenovani Marijin studenec, kamor je hodila božja mati po vodo. Poleg njega je sezidana cerkev sv. Gabriela s samostanom nezedinjenih grških menihov. ličnem mestu je pognala najlepša cvetlica Devica Marija, in na nji najmilejši cvet — naš Gospod Jezus Kristus. Po njem so ga imenovali Nazarenca. 1 Celo na križ so mu napisali ta pri¬ devek. 2 3 Tudi prvim kristjanom so zaničevaje rekli Nazarenci J To sveto mesto verniki že izdavila časte. Sv. Helena da sezidati nad hišico blažene Device veličastno cerkev. Saraceni razdero leta 1103 njo in mesto. Križarski vojvoda Tankred jo sicer pozida, toda že 1. 1178 jo mohamedanci iznova porušijo, le sveto hišico puste; 1. 1291 pa tudi ta izgine. Čudežno jo vzame Bog suro¬ vim nevernikom in prestavi od tam na Trsat po¬ leg Reke; odtod pa 3 leta kasneje v Loreto, kjer stoji še danes. Marijine hišice torej ni več v Nazaretu. Tla, kjer je stala, ostanejo vkljub temu vedno sveta krščanskemu srcu. Frančiš¬ kani so se trudili dolgo vrsto let, preden so 1.1620 dobili dovoljenje, da smejo sezidati cerkev na njih. Od 1. 1880 je do¬ vršena. Največ je darovala avstrijska vladarska hiša, zlasti cesar Franc Jožef, da se dviga sedaj iznad skromnih nazareških hišic veličastno sve¬ tišče Marijinega oznanjenja. Pod cer¬ kvijo, kamor vodi izpred velikega oltarja 15 mra- mornih stopnic, je več kapelic. Na tem mestu je stala Marijina hišica. V kapeli oznanjenja, v katero se pride skozi angelsko kapelo, je 1 Prim. Luk. 2, 40. 52; Mat. 2, '23; 21, 11. 2 Mark. 16, 6. 3 Dej. ap. 24, 5. Arabci še sedaj imenujejo kristjane nas jr a. 1 Luk. 4. 17 nasl. 56 Luk. 1, 26—38. Marijina mladost. Angelovo oznanjenje. Marijina mlada leta. Staro izročilo imenuje stariše blažene Device J o ah ima iz Davidovega rodu in Ano. Dolgo brez otrok si izprosita s pobožnim življenjem in gorečo molitvijo od Boga hčerko Marijo. Tri¬ letno darujeta v templu; sama se skoraj gotovo tudi takrat preselita v Jeruzalem. Tam kjer stoji zdaj lepa cerkev sv. Ane, na severu od templo- vega griča, se kaže še dandanes bivališče Ma¬ rijinih starišev . 1 Nekateri trde celo, da je bila Marija tukaj rojena, toda verjetnejše je, da je njen rojstni kraj Nazaret . 2 — V templu se je mala Marija učila in vzgajala; za božjo službo je pri¬ pravljala z drugimi Bogu posvečenimi deklicami Cerkev sv. Ane v Jeruzalemu. vred razne preproge in oblačila; v molitvi, pre¬ mišljevanju in prebiranju svetih knjig si je pa zaljšala dušo. Tukaj je po božjem navdihnjenju prva na svetu obljubila vedno devištvo. Petnajst do šestnajstletna se je pa po šegi svojega ljudstva zaročila kot edinica svoje rodbine s sorodnikom, sv. Jožefom. Brez dvojbe ji je Bog razodel, da bo mogla tudi odslej izpolnjevati svojo obljubo . 3 1 Cerkev sv. Ane je francoska vlada v novejšem času lepo okrasila. Sedaj je v rokah alžirske misijonske družbe, ki jo je ustanovil kardinal Lavižeri (Lavigerie). 2 Drugi pravijo, da je bila Marija rojena v Seforidi, prijaznem mestecu, poldrugo uro od Nazareta. Tam stoji sedaj na razvalinah nekdanje veličastne, sv. Joahimu in Ani posvečene cerkve, kapelica sv. Ane. 8 Sv. Tomaž Akvinski misli (S. Th. III. qu. 28. a. 4), da je božja mati pred zaroko s sv. Jožefom imela pač trdno željo ostati v devištvu, ne pa obljube, ker je morala po Mojzesovi postavi vstopiti v zakon. Po zaroki sta pa z Jo¬ žefom oba obljubila Bogu vedno devištvo. Angelovo oznanjenje. V šestem mesecu je bil poslan angel Gabriel od Boga v galilejsko mesto, ki mu je ime Nazaret, k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davi¬ dove hiše; in devici je bilo ime Marija. In angel pride k nji in ji reče: „Če- ščena, milosti polna! Gospod je s teboj, blažena si med ženami." Ko pa to sliši, se prestraši njego¬ vega govorjenja in premišljuje, kakošno bi bilo to pozdravljenje. In angel ji pravi: „Ne boj se, Ma¬ rija, ker našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš v telesu in rodila Sinu, in imenuj njegovo ime Je¬ zus. Ta bo velik in Sin Naj višjega imenovan; in Go¬ spod Bog mu bo dal sedež Davida, Njegovega očeta, in v hiši Jakopovi bo kraljeval veko¬ maj; in Njegove¬ mu kraljestvu ne bo konca." Marija pa reče angelu: „Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spo¬ znam?" In angel ji od¬ govori in pravi: „Sveti Duh bo prišel vate in moč Najvišjega te bo obsen- čila; in zato bo Sveto, ki bo rojeno iz tebe, imenovano božji Sin. In glej, Eli¬ zabeta, tvoja sorodnica, je tudi spočela sina v svoji starosti; in ta mesec je šesti nji, ki je imenovana nerodovitna; ker pri Bogu ni nemogoča nobena reč." Marija pa reče: ,,Glej, dekla sem Go¬ spodova; zgodi se mi po tvoji besedi." In angel odide od nje. I B7 58 Marijina zaroka. Pomen Marijinega zakona. Ime Marija. K a z 1 a g a. 1. Zaroka In zakon blažene J>eviee. Pri Judih se je zakon tako-le sklepal: Najprej je bila zaroka. Obe družini — ženinova in ne¬ vestina — sta se zbrali. Tu, pred pričami, je ženin nevesti izročil pisano obljubo, da jo vzame za ženo, ali ji je pa daroval kako dragoceno da¬ rilo, največkrat zlat prstan z besedami: „Glej, s tem prstanom si zvezana z menoj po postavi Mojzesa in izraelskega ljudstva." Od tega trenotka je imela nevesta pred svetom popolnoma vse dolž¬ nosti prave žene. Če je prelomila zvestobo, so jo po postavi kamenjali. Od zaroke je preteklo nekaj mesecev, na¬ vadno celo leto, preden je vzel ženin nevesto na svoj dom. Oče in mati sta jo blagoslovila, potem so jo pa odvedle družice z mirtnimi venci v laseh in gorečimi svetilkami v rokah ob veseli godbi v ženinovo hišo. Marija je bila zaročena Jožefu, ko je prejela angelovo oznanjenje. Ta zaroka je bila potrebna za njo in za Jezusa. Ko hi ne bila imela ženina, ki je veljal pred postavo že za pravega moža, bi bila pri Judih v veliki sramoti in celo v ne¬ varnosti, da je ne kamenjajo. Vrh tega je po¬ trebovala pomoči in varstva v svojem svetem poklicu. Božja previdnost je s to zaroko varovala tudi Jezusa. Imel je vsled nje postavnega očeta, ki mu je zagotovil ime Davidovega rodu in je skrbel zanj. Judje in neverniki bi se bili že na¬ prej odvračali od Njega, ko bi ne bil imel za¬ konitega očeta. Sv. očetje pristavljajo še to-le: Hudobni duh bi bil tem bolj divjal proti novo¬ rojenemu Jezusu, ko bi bil vedel, da je božji Sin; tako mu je pa zaroka z Jožefom zakrila Jezusov nebeški izvor. Med Marijo in Jožefom je bila prava zaroka in resnični zakon. Duši obeh sta bili združeni v medsebojni zvestobi in sveti ljubezni; njuno deviško čisto zvezo je Bog olepšal z najljubezni¬ vejšim sinom. Zanj sta skrbela, ž njim trpela, ob njem se veselila — najveličastnejši zgled kr¬ ščanskih starišev. Pobožni pisatelji pravijo, da je sv. Jožefa neizrekljivo goreča ljubezen do Je¬ zusa povživala; umrl je zarana iz ljubezni. Njun zakon časti oba stanu ob enem: posvečuje sveti zakonski stan in njegove skrbi, poveličuje pa tudi popolnejši deviški stan. 2. Ime Marija. Marija slove v hebrej¬ ščini Mirjam ali Marjam. Sv. pismo stare zaveze nam pripoveduje, da se je tako imenovala Moj¬ zesova in Aronova sestra. Judovsko izročilo pravi, da ima to ime dva pomena: morska grenkost in vladarica morja. Mirjam starega zakona je bila namreč baje rojena, ko je Faraon zapovedal uto¬ piti judovske dečke. Žalost nesrečnih starišev in grenkost njihovega srca je pomenjalo ime novo¬ rojene deklice, češ kakor je globoko grenko morje, tako globoka je njihova srčna žalost. Ko so Iz¬ raelci srečno prišli skozi Rdeče morje, njihovi so¬ vražniki pa potonili v njegovih valovih, je zložil Mojzes prelepo pesem s pričetkom : 1 Pojmo Go¬ spodu, zakaj slavno se je poveličal. To pesem je prepevala Mirjam v veselem kolu na čelu izra¬ elskih žen. Takrat se je izkazal drugi pomen njenega imena: vladarica morja. V živi veri in trdnem zaupanju na Boga je namreč ona in vsa izraelska množica premagala deroče morske valove. V sirščini pomenja Mirjam ali Marija — Gospa. — Sv. Hieronim 2 razlaga, da znači tudi miro, grenko, pa zelo lepo dišeče mazilo. Ra¬ bili so jo v templu kot glavno primes svetemu olju; ž njo so mazilili mrliče in jih s tem varo¬ vali trohnobe. Mnogo cerkvenih učenikov 3 pravi, da slove Marija po naše tudi morska zvezda. Vsi ti različni pomeni se zelo prikladajo božji materi. Mojzesova sestra je njena lepa predpodoba. Kakor je namreč podpirala svojega brata, posredovalca božjega in zakonodajalca sta¬ rega zakona, tako je Marija najboljša pomočnica božjega ustanovnika nove zaveze. V Egiptu ro¬ jena Marija je zagledala v hudem času beli dan. Tuj kralj Faraon je skušal uničiti ves judovski narod. Ob rojstvu deviške Marije vlada tujec Herod in judovsko ljudstvo obnemoglo obupava. Mojzesova sestra učaka srečno rešitev iz egip¬ tovske sužnjosti; ob strani svojega brata preko¬ rači Rdeče morje in nato navdušena poje bratov slavospev Gospodu. Sveta Marija rodi Odrešenika, ki vodi celi svet iz sužnjosti greha preko valov izkušnjav in napadov hudobnega duha v obljub¬ ljeno deželo; kot njegova mati ga poveličuje in zdaj v nebesih vekomaj prepeva njegove zmago¬ vite pesmi. Dušno grenkost vsega človeštva, hujšo nego je grenkost morskih globin, premaga Marija — morska grenkost in vladarica morja ob enem. 1 II. Mojz. 15, 1—21; Zgodbe I, str. 207. 2 De nomin. hebr. “ N. pr. sv. Hieronim in Beda. Marija — Gospa, mira. morska zvezda. 59 Po pravici ji pravimo Gospa. Po svojem Sinu, našem Gospodu, je Gospa ne le nam. mar¬ več vsemu stvarstvu — kraljica nebes in zemlje. Marija je mira. V visoki pesmi slavi ne¬ vesta svojega ženina pod podobo mire: Moj ljubi mi je šopek mir e G njegove ustnice so kakor lilije, iz katerih se cedi najboljša mira} Ženin pa pravi nevesti, da je oblačni steber iz mirnih kadilnih v Devici Mariji. Jezus se primerja miri. Ta je grenka, kakor je grenka vsa revščina greha, ki jo je Zveličar vzel nase. Zraven je pa blago- dišeča. Tako je po Jezusu tudi naša grešna na¬ rava poslajena, napojena z dišavo božje milosti, zaslužene z grenkim trpljenjem in smrtjo. Pa tudi Marija je podobna miri. Grenko je njeno trpljenje; njena žalost presega morsko globino; dišav, zaprt vrt, kjer je kadilno drevje in mira in najplemenitejši balzam ; 3 njene roke se cede mire, njeni prsti so polni najblažje mire. Ljubezen, ki se opeva v visoki pesmi, je ljubezen božjega Sinu do grešnega človeštva, ki se je najlepše pokazala ob njegovem včlovečenju 1 Vis. pes. 1, 12; glej Zgodbe I, str. 664. 2 Vis. pes. 5, 16. 3 Vis. pes. 4, 14 nasl. ljubezen do Sinu in do človeštva, za katero ga daruje, ji pa sladi njeno grenkost in ji daje v neizrekljivi časti božje matere najblažjo vonjavo. Marija je konečno morska zvezda. Na temnem, razburkanem morju našega življenja, v telesnih in dušnih viharjih, v skrbeh, žalosti in obupu sije ona v naš revni čolnič z žarki upanja in tolažbe in nas srečno vodi v varno, večno zavetje. „Glej, dekla sem Gospodova!“ 60 Pomen angelovih besedi. 3. Angelovo oznanilo. Angel Gabriel, ki mu je bila posebno izročena skrivnost božjega včlovečenja , 1 se v vidni podobi prikaže Mariji. V treh stopnjah zvrši svoje poslanstvo: Najprej jo pozdravi in s tem pripravi njeno dušo, da jo čaka nekaj izvenrednega; potem ji naznani, da bo mati božjega Sinu, in nazadnje ji pove zgled božje vsegamogočnosti pri Elizabeti. a) Angelovo pozdravljenje. Angeli so najvišje stvari, ker so sami duhovi brez telesa. Gabriel je izmed prvih angelov, imenuje se nad¬ angel. In on pride in pozdravi ubogo, neznano judovsko deklico: Ceščena Marija! V hebrejščini slove beseda ,češčena‘ have (po naše: Živela). Ravno tiste črke in podoben pomen imamo v besedi Heva ali Eva, ki pomenja mati živih. Marija je druga Eva, v resnici mati vseh živih na duši, ker je rodila Njega, ki je v njem večno življenje. Angelove besede Češčena (Have) Marija se torej lepo tolmačijo tako-le: Jaz nadangel Gabriel se klanjam pred teboj in pozdravljam tebe, drugo boljšo Evo, pravo mater vseh ljudi. Prvo Evo je nagovoril padli angel, da je z njo zapeljal ves človeški rod; tebe, jaz, blaženi an¬ gel, po božjem povelju pozdravljam, ker bo po tvojem Sinu odrešen ves svet. Pozdravilu Ceščena Marija pristavi angel be¬ sede milosti polna v tem-le pomenu: Angeli in ljudje so izkušali in še izkušajo božje milosti, a le vsak po nekoliko, vsak svoj del. Ti si pa polna milosti; tebi nobene milosti nič ne manjka. Ni bitja na svetu, ki bi se moglo meriti s teboj. Ti imaš vso milost. Popolnoma jasno je, da je v teh besedah dokazano tudi brezmadežno spočetje blažene De¬ vice, dokazano dalje, da je bila vsa grešna po- željivost v nji zatrta in da je bila popolnoma brez vsakega, tudi najmanjšega greha, saj ima vse milosti — ona milosti polna. Zakaj in kako je Marija polna milosti, po¬ vejo daljnje angelove besede: Gospod je s teboj. Gospod Bog je z vsakim bitjem, ki ga ustvari, v neki zvezi, tako pa z nobenim, kakor z Marijo. Angel ji hoče reči: Milosti si polna; s teboj je namreč Bog Oče, ki te je od vekov izbral za svojo najljubšo hčer, za mater svojemu Sinu; s teboj je Bog Sin, ki se včloveči v tebi in te bo spoštoval kot svojo mater; s teboj je sv. Duh kot 1 Glej Zgodbe II, str 53. ženin z nevesto, Ta tvoja ozka zveza s sveto Trojico je povod polnosti tvojih milosti. Zato te pa tudi čaka največja čast: Blažena si med ženami. Prva žena je kaznovana in ž njo njen zarod; ti si povzdignjena nad vse, od vseh blagrovana, od vseh blagoslavljana. b) Oznanilo Jezusovega rojstva. Eva je slišala od hudobne kače besede: Bosta kakor bogova in se je dala zapeljati po njih. Marija sliši pozdravljenje, pa se prestraši. V svoji po¬ nižnosti premišlja, kaj bi pomenilo. Nato ji angel pove, da bo spočela in rodila Sinu, ki naj ga imenuje Jezusa. Jezus so se imenovali že sveti možje starega zakona: Jozuve je ravno to kar Jezus; Jezus Jozedekov in Jezus Sirahov sin imata to ime. Po naše pomenja Odrešenik ali Zveličar. O Mesiju so preroki napovedovali na¬ tančno, kdaj in kako bo živel in deloval; nikomur pa ni bilo razodeto njegovo ime. Izaija ga ime¬ nuje Emanuel (po naše: Bog z nami), ki je še najpodobnejše Jezusu. Natančnejše Mesijevo ime je pa tudi temu naj večjemu preroku stare zaveze neznano. Angel Gabriel tu prvič imenuje najslajše in najmogočnejše ime, kateremu se klanjajo vse stvari in v katerem edinem se je mogoče zveličati. Gabriel opisuje dalje, da bo ta obljubljeni Jezus res Mesija, z besedami: Ta bo velik in Sin Najvišjega imenovan; in Gospod Bog mu bo dal sedež Davida, njegovega očeta, in v hiši Jakopovi bo kraljeval vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca. — Izaija je prerokoval Mesija 1 tako-le: Njegova oblast bo velika, in miru ne bo konca; sedel bo na prestolu Davidovem in v njegovem kraljestvu odslej in na veke. Angel rabi skoraj ravno tiste besede, kakor bi hotel reči: Ta Jezus, ki ga boš ti, Marija, spočela in rodila, bo tisti Mesija, o katerem je prerokoval prerok Izaija, da bo vekomaj kraljeval na Davidovem prestolu. Mariji so jasne te besede. Iz sv. pisma ve, da je Bog napovedal Mesija, katerega kraljestvo se ne bo raz7-ušilo na veke in ... So stalo na veke, 2 * katerega oblast je večna oblast, ki se mu ne bo vzela in njegovo kraljestvo se ne bo razrušilo . 8 Znano ji je pa tudi, da ima biti to kraljestvo duhovno, namenjeno ne samo za telesne Jakopove potomce, marveč za vse, ki se s pravo vero oklenejo Mesija. 1 Iz. 9, 6. 7. 2 Dan. 2, 44. 5 Dan. 7, 14. Marijin odgovor. - Luk. 1. 39—54. Marija obišče Elizabeto. Magnifikat. 61 Angel ji napoveduje, da je ona izbrana za mater temu kralju. Njeno srce mora v tem tre- notku prekipevati hvaležnosti do Boga, ki pošilja Odrešenika; sveta ljubezen gori v nji; nič ne dvomi o angelovi besedi, kakor je dvomil Zalia- rija. Samo ena reč jo skrbi in v tem hoče imeti prej popolno jasnost, preden izreče svojo voljo. Devica je; devica hoče ostati. Zato v naj než¬ nejši skrbi za svojo nebeško čistost ponižno, a odločno reče: Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam ? Angel jo potolaži. Njeno spočetje bo čudežno delo svetega Duha; neoskrunjeno ostane njeno devištvo. Bog Sin sam bo njen sin. Gotovo se pri tem Marija spomni, da se pač kliče Mesija ženin zarod, 1 da se pa nikjer ne imenuje mož. ki bi bil njegov naravni oče. V umu ji brez dvojbe zasvita Izaijeva prerokba: 2 Glej, devica bo spočela in bo sina rodila. Ta napovedana devica je ona. c) Elizabetin zgled. Angel ji pove še več; pred šestimi meseci je oznanil Zahariju rojstvo sv. Janeza. Bog, ki je mogel starima zakonskima dati sinu, more tudi nji ohraniti devištvo in ji zraven podeliti čast božjega materinstva. 4. Marijin odgovor. Evangelist Luka, ki je to prelepo zgodbo natančno tako opisal, kakor mu jo je povedala božja mati, pravi o Marijinem odgovoru na angelovo oznanilo tako-le: Marija pa reče: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. Svojo ponižno pokorščino izraža Marija najprej. Dekla sem Gospodova, to se pravi: ,.Bog je moj Gospod; njemu hočem služiti. Naj mi pošlje karkoli, pripravljena sem na vse. Kot pokorna dekla sprejmem rada od njega te¬ žave in bridkosti; hvaležna sem za vse. In ko mi sedaj razodeva svojo voljo, naj postanem mati božjega Sinu — zgodi se po tvoji besedi. u Veličastnejše ne more odgovoriti; niti sledi kake visokosti ne pokaže. Tudi kot božja mati je le Gospodova dekla. V tem trenotku — bilo je dne 25. sušca — se je zvršil najimenitnejši dogodek na svetu. Zgodilo se je, kar je nekako sto let kasneje tako lepo zapisal sv. Janez: In Beseda je meso postala in je prebivala med nami. Božji Sin je privzel iz Device Marije človeško naravo. Ostal je po osebi in naravi božji Sin, le človeško naravo je povzdignil do sebe. Marija je torej spočela božjega Sinu in se zato po pra¬ vici imenuje božja mati, ker je mati tiste božje osebe, katera je iz nje sebi vpodobila človeško naravo. Spočetje in rojstvo se tiče osebe. Ker je torej Marija spočela drugo božjo osebo po človeški naravi, je res prava božja mati. 1 In angel odide od nje, ne samo, ker je do¬ segel, kar je želel, marveč strmeč nad njeno de¬ viško svetostjo in občudujoč njene kreposti. III. Marija pri Elizabeti. Luk. 1, 39—56. Tiste dni se dvigne Marija in odide urno v gore, v mesto na Judovem, ter pride v Zaharijevo hišo in pozdravi Elizabeto. Zgodi se pa: Ko zasliši Elizabeta Marijin pozdrav, zaraja dete v njenem telesu. In Elizabeta se napolni s svetim Duhom in zakliče na ves glas, rekoč: ,,Blažena si med ženami in blažen je sad tvojega telesa! In odkod to meni, da pride mati mojega Gospoda k meni? Glej namreč, ko je prišel glas tvojega pozdrava v moja ušesa, je veselja zarajalo dete v mojem te¬ lesu. Blagor tebi, ki si verovala, ker se bo dopolnilo, kar ti je povedano od Gospoda.“ In Marija reče: ,,Duša moja poveličuje Gospoda in duh moj se raduje v Bogu, mo¬ jem Zveličarju, ker se je ozrl na nizkost svoje dekle; zakaj glej, odslej me bodo blagrovali vsi ro¬ dovi, ker mi je storil velike reči On, ki je mogočen, in ki je sveto njegovo ime; in njegovo usmi¬ ljenje traja od roda do roda tistim, kateri se ga boje. Moč izkazuje s svojo roko in razkropi napuhnjence v misli nji¬ hovega srca. Mogočnike pahne s prestola in poviša ponižne. Lačne napolnjuje z dobrotami, bogatine pa pušča prazne. Sprejel je Izraela, svojega slu¬ žabnika, pomneč svojega usmilje- 1 I. Mojz. 3, 15. 2 Iz 7, 14. S. Th. III. qu. 35, a. 1, 3. 62 Luk. 1, 55. 56. Marijin in Elizabetin pozdrav. Janezovo posvečenje. nja, kakor je obljubil našim oče- ! tom, Abrahamu in njegovemu za¬ rodu vekomaj.“ Marija pa ostane pri nji nekako tri mesece; in se vrne na svoj dom. Razlaga. 1. Marija gre k Klizabdi. Angel Gabriel je Mariji povedal ob svojem oznanilu na koncu veselo novico, da bo njena stara sorodnica Elizabeta dobila sinu. Sama presrečna se hoče udeležiti tudi Elizabetine sreče in se poda na dolgo pot, več nego tri dni hoda. Do Jeruzalema je lahko dobila družbo; dan za dnem so romali pobožni Izraelci — moški in ženske — v sveto mesto obiskavat tempel in opravit tam svoje daritve. Mladi, še ne šestnajstletni deklici, bi ne bilo primerno, da bi bila hodila sama tako daljo. Zato se pridruži drugim pobožnim jeruzalem¬ skim romarjem. Iz Jeruzalema pohiti v poldrugo uro oddaljeni Ain Kar im, mesto na Judov¬ skem. Komu bi se bolj čudili: ali njeni ponižnosti, ali spoštovanju do stare sorodnice! Gotovo jo žene tudi želja, da se ž njo pogovori o svoji sveti skriv¬ nosti. Doma niti sv. Jožefu ni razodela angelovega oznanila; vse prepušča Bogu, ki jo je izbral. O Elizabeti pa vsled angelovih besedi po pravici sluti, da je njena materna sreča v zvezi ž njeno. 2. Marijin pozdrav in Janezovo po¬ svečenje. Dve materi se srečata; dve priči božje vsegamogočnosti in usmiljenja: ena v starih letih potolažena s sinom, druga — Devica — obsenčena od sv. Duha, mati včlovečenega božjega Sinu. Prva pozdravi Marija v ponižni, iskreni ljubezni. Njena beseda pokaže takoj nadnaravno moč. Božja milost se razlije po pozdravu milosti polne na še nerojeno dete in njegovo mater. Zvrši se napo¬ ved angelova, da bo Zaharijev sin posvečen še pred rojstvom. V izvirnem grehu je bil spočet, pred Bogom je omadeževan. Marijin pozdrav mu izprosi očiščenje in posvečenje. Elizabetino dete je prvo grešno človeško dete, pri katerem posre¬ duje Marija božjo milost. Komaj je spočela Zve¬ ličarja, že pričenja svojo službo pribežališče grešnikov, naša srednica, naša besednica. Janez je prvi Marijin otrok. Splošno trdijo bogoslovci, da Bog deli po Mariji vse milosti, ki jih je zaslužil njen Sin. Pri Janezu pričenja posredovati božja mati; njen Sin odreši po njenem pozdravu njega prvega; Janez zakliče potemtakem iz lastne izkušnje 30 let kasneje Jezusu: Glej, Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta. 3. Elizabetin pozdrav. Tudi Elizabeta je deležna božje milosti: napolni se s svetim Duhom. V tem trenotju se ji razodene največja skrivnost, ki jo skriva njena mlada sorodnica v svojem srcu. Vse ji naenkrat razkrije Bog, kar je oznanil Gabriel Mariji. V svetem navdušenju povzame angelove besede, da vrne njen pozdrav: Blažena si med ženami; pristavi pa tudi vzrok, zakaj jo blagruje: In blažen je sad tvojega telesa. Angel je blagroval Marijo, da je milosti polna, ker je Gospod ž njo. Elizabeta jo blagoslavlja pred vsemi ženami, ker se je v nji včlovečil najblaženejši sad človeškega rodu. Nepopisno lep je ta prizor! Stara, čudežno s sinom obdarjena žena judovskega duhovnika Za- harija se ponižno klanja svoji mladi sorodnici v imenu vsega svojega spola. Prekletstvo, ki ga je zaslužila s svojim grehom Eva za vse žene in matere, 1 2 odjemlje Marija. Ob svojem posvečenem sinu čuti, da prihaja nebeško zdravilo za ne¬ srečne Evine otroke, v katerih imenu je tako bridko vzdihoval David: Glej, v hudobiji sem spočet, in v grehih meje spočela moja matij Za angelom prva pozdravlja žena božjo mater, ker so ravno žene in matere najbolj čutile nasledke prvega greha. Izkušale so najbolj pri svojih otrocih, da je treba Odrešenika. Srčnega miru, moči proti strastem, prave sreče jim niso mogle dati. Peklo jih je, ko so videle, kako tonejo v strasteh, kako ginejo v grehih. Vse to napolnjuje Elizabetino srce, ko v prisrčni hvaležnosti zakliče Mariji: Blažena si med ženami. Razumeti ne more sreče, ki jo je doletela. Zato vprašuje: Odkod to meni, da pride mati mo¬ jega Gospoda k meni? Nevredno se čuti Mariji¬ nega obiska, kakor se je nekaj let pozneje ne¬ vrednega čutil njen sin Jezusovega prihoda k njemu. Oznanjevaje pokoro ob Jordanu je dejal: 3 On je, kateri pride za menoj, kateri je bil pred menoj, ki mu jaz nisem vreden odvezati jermenov od črevljev. In ko pride .Jezus k njemu, naj ga krsti, mu ponižno reče: Meni je treba od tebe 1 I. Mojz. 3, 16: Ženi je rekel: Namnožil bom težave tvoje nosečnosti; v bolečini bos rodila otroke, in pod oblastjo boš moževo, in on bo tebi gospodoval. 2 Ps. 50, 5. 3 Jan. 1, 27. 63 64 Kako častimo Marijo? Marijin slavospev. krščenemu biti, in ti prideš k meni ? 1 Zdi se, kakor bi ponavljal besede svoje matere, ki jih je govorila Mariji. Elizabeta, še enkrat omenivši milost, ki jo je prejel njen sin, blagruje Marijo zavoljo njenih čednosti, zlasti zavoljo njene vere: Blagor tebi, ki si verovala, ker se bo dopolnilo, kar ti je pove¬ dano od Gospoda. Tako nam je najlepši zgled, kako moramo častiti Marijo: Slaviti jo moramo zavoljo njenega blaženega sadu; v ponižni hva¬ ležnosti se ji moramo zahvaljati za njene dobrote in vtopiti se moramo v njene čednosti, zlasti v njeno vero, in skleniti, da jo posnemamo. 4. Marijin slavospev („I?Iagiiifi- lcat“). 2 Po Elizabetinem pozdravu prekipi srce božje matere in v veličastno nežni pesmi razkrije svoja čuvstva. Lepše še niso zapela človeška usta. Samo ta njena pesem je ohranjena, a zadostuje nam, da spoznamo neizrekljivo globino Marijinega notranjega življenja. Jasno nam priča, da je sad njenega premišljevanja. Najkrasnejše misli iz sv. pisma stare zaveze zbira v nji v duhteč šopek. Njena beseda nas spominja zahvalnice, ki jo je zapela Samuelova mati Ana iz hvaležnosti, da ji je Bog dal sinu; 3 kakor biseri so nanizani v nji najlepši izreki iz psalmov; vse je pa povito s čudovito jasnostjo, ki ji jo daje njena vera in z neumljivo milino njene pobožnosti. Iz te pesmi spoznamo, kako globoko je premišljala svete knjige stare zaveze in kako v živo se je zavedala, da po oznanjenju angela Gabriela ona pričenja novo dobo, novo zavezo. To pesem je prepevala tiho, samo Bogu umljivo, odkar se je v nji včlovečil božji Sin; v besede jo je pa zbrala, ko je našla v Elizabeti sebi sorodno dušo, ki je umevala njeno nebeško skrivnost. Iz nje veje duh popolne svetosti, zraven pa tudi vsa prisrčnost božje in naše matere. Najprej poveličuje Boga zavoljo milosti, katere ji je izkazal (v. 46 — 50); potem popisuje v krepkih potezah božje delovanje v zgodovini človeštva (v. 51 — 53); nazadnje se pa spominja svojega naroda in svoje domovine, ka¬ teri je izpolnil Bog davne obljube (v. 54. 55). a) Daša moja poveličuje Gospoda; tako pri¬ čenja Marija. Elizabeta je blagrovala sad nje- 1 Mat. 3, 14. 2 Marijin slavospev se pričenja v latinščini z besedami: Magnificat anima mea Dominum. Zato ga sploh imenu¬ jemo Magnifikat. Moli se vsak dan v večernicah duhov- skega brevirja. 8 I. Kralj. 2, 1 nasl. nega telesa; ona opisuje sad svoje čiste duše. Ta sad je božje poveličevanje in pravo no¬ tranje veselje, ki je izraža v besedah: In duh moj se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Samuelova mati je pričela svojo pesem: Moje srce se raduje v Gospodu 1 Marija je srečnejša; veseli se svo¬ jega Zveličarja. Prav jo je blagrovala njena sorodnica zavoljo njene vere. Ta vera se kaže iskreno že v njenih prvih besedah, ki so najlepši odgovor Elizabetinemu pozdravu. Poizkusimo z navadnimi besedami zapisati Marijine misli: „Ti, Elizabeta, mi praviš: Blagor tebi, ki si verovala. Res je, verovala sem in še trdno ve¬ rujem, da je moje dete moj Zveličar, moj Jezus; 2 verujem tudi, da je moj Bog. Imam ga; moj je. Zato iz vse svoje duše hvalim Gospoda in v mo¬ jem srcu igra naj svetejše veselje." Njeno radost pa preveva neizrekljiva po¬ nižnost, podlaga vseh čednosti, ko pristavlja: Ker se je ozrl na nizkost svoje dekle. Angelu je odgovorila: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. Tudi sedaj, ko se je že v nji včlovečil božji Sin, ko je Elizabeta njo blagro¬ vala pred vsemi ženami, se čuti le nizko deklo, na katero se je ozrl Gospod v svoji milosti. Po pravici kliče sv. Avguštin: 3 „0 resnična poniž¬ nost, ki je ljudem rodila Boga, dala življenje smrtnikom, obnovila nebesa, očistila svet, odprla raj in osvobodila človeške duše." Ponižna Gospodova dekla pa vendar ve, kako visoko je povzdignjena. Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, zakliče v preroškem duhu. Pred njeno dušo se razgrnejo bodoča stoletja, razkrije se ji večnost. In tu gleda, kako se povsod, pri vseh narodih, v vseh jezikih slavi njeno ime, kako se blagruje ne samo na zemlji, marveč tudi v ne¬ besih brez konca. Angel jo je blagroval, Eliza¬ beta jo blagruje; a to je še-le začetek. Z bese¬ dami teh dveh prvih častilcev Marijinih se obra¬ čajo k nji vsak dan milijoni. Po trikrat na dan se oglaša zvon z naših cerkva in kliče črez hrib in plan: Blagrujte Marij o! In ni ga naroda na svetu, med katerim ne bi v prisrčni ljubezni za- koprnela srca ob zvonovem glasu in se dvignila k svoji materi s pozdravom: Ceščena Marija. 1 I. Kralj. 2, 1. 2 Jezus pomenja ravno to, kar Zveličar. Marija je govorila aramejski; torej je gotovo rabila besedo Jezus: Duh ■moj se raduje v Bogu, mojem Jezusu. Prim. Zgodbe II, str. 60. 8 Serrao de Assnmpt. II. Vsi rodovi časte Marijo. 65 Prave Jezusove vere ni tam. kjer se ne izpolnjuje Marijina napoved, kjer ne blagrujejo božje matere. Vsi rodovi, koliko obsega ta beseda! Ne samo Elizabeta, ne samo judovski narod, marveč vsi narodi na zemlji bodo častili Marijo. Judje so ob Kristusovem času splošno trdili, da pride Zveličar le zanje. Marija pobija to zmoto. Ne samo Ju¬ dom, marveč vsemu človeštvu je namenjen Odre- gajo svojim otrokom v mlada srca do nje, gledala nebrojno belili cerkvic in znamenj, ki stoje po naših gorah in dolinah nji v čast, in neštete množice vernih Slovencev, ki romajo vanje in pokladajo v nevzlomnem zaupanju svoje težave in skrbi pred njene oltarje. Oj, da bi bil vedno med rodovi, ki blagrujejo Marijo, slovenski rod med prvimi! Marija pri Elizabeti. senik. Bog je rekel Abrahamu: V tvojem, zarodu bodo blagoslovljeni vsi rodovi . 1 Marija pozna to prerokbo in zato tudi ve, da je njen Jezus za vse narode in da bodo vsled tega tudi vsi rodovi blagrovali njo, mater njegovo. Tudi nas, katoliške Slovence, je gledala Ma¬ rija med svojimi blagrovalci. Videla je v duhu iskreno pobožnost, ki jo slovenske matere pola- Blagrovanja pa ne pripisuje Marija sebi; komaj izpregovori napoved svojega češčenja, pa takoj v sveti ponižnosti pristavi, da se bo to zgodilo samo zato, ker ji je storil velike reci On, ki je mogočen in ki je sveto njegovo ime; in njegovo usmiljenje traja od roda do roda tistim, kateri se ga boje. Kar si storil, o Bog, je veliko, vsklika psal¬ mist ; 1 ravno to ponavlja z mnogo večjo pravico 1 I. Mojz. 22 , 18. Zgodbe sv. pisma II. 1 Ps. 70, 19. 5 Božje delovanje v zgodovini človeštva. Zahvala v imenu izraelskega naroda. rili Marija: Velike reci mi je storil; a zraven brž pove, da te velike reči niso le zanjo, marveč za vse tiste, ki se ga boje. Milost Gospodova je od veko¬ maj do vekomaj za tiste, ki se ga boje; tako be¬ remo v psalmih . 1 Ta misel doni iz Marijinih be¬ sedi: Njegovo usmiljenje traja od roda do roda tistim, kateri se ga boje. Nobeden ni izvzet, kdor hoče služiti Bogu. Vsi so poklicani, da se udeleže božjega usmiljenja v njegovem Odrešeniku po njegovi materi. To potrjuje kasneje tudi sv. Peter: Iz vsakega, ljudstva mu je ljub, kdor se ga boji, in zvrsuje pravičnost . 2 b) Ko razkrije Marija vso globokost svoje vere in svoje ponižnosti, se zamakne v božje de¬ lovanje v zgodovini človeštva. Bog kliče vse k svojemu usmiljenju, toda ne poslušajo ga vsi. Na- : puhnjenci, oholi mogočniki, ki zaupajo samo na svojo moč, ošabni bogatini, ki menijo, da imajo v bogastvu vse, so izvzeti. Samo ponižni, ki se čutijo ubožce pred Bogom, so deležni njegovih dobrot. Te misli zvene iz slavospeva Gospodove dekle, kakor bi hotela reči: Poglej v zgodovino človeštva! Mogočnih narodov brez števila srečaš v nji; orjaška kraljestva ti stopajo pred oči, a povsod vidiš, kako so propadla, ko so se vzdignila v napuhu proti Bogu. Kje so nekdanji Egipčani, kam je prešel ponos njihove države, kje so bogati Feničani, kam so se pogreznili Asirci in Babi¬ lonci, kam Peržani in silovito Aleksandrovo kra¬ ljestvo? Samo en odgovor je mogoč: Bog vlada svet. Moč izkazuje s svojo roko in razkropi na- puhnjence v mislili njihovega srca. Mogočnike pahne s prestola . . . Kje je grozoviti Faraon, kje Na- buhodonozor, Baltazar, Antioh in vsi drugi, pred katerimi se je tresla zemlja? Mogočnike pahne s prestola . . tako odmeva moč božje roke z raz¬ valin, pod katerimi so se sesuli. Tako je bilo, tako ostane. Bog ponižuje napuhnjence, povišuje pa ponižne. Povzdignil je ponižnega Abrahama, nedolžnega Jožeta, pastirja Davida, povzdignil je tudi nizko Gospodovo deklo — Marijo! Krasnejše še ni nikdo proslavljal ponižnosti! V svetem pismu stare zaveze najdemo več misli, ki nam zvene iz njenih besedi. Tam beremo: Močna je tvoja, rama, trdna je tvoja roka* Ubožca dvigne iz prahu in siromaka potegne iz blata. 4. Lok 1 Ps. 102, 17. 2 Dej. ap. 10, 35. 3 Ps. 88, 14. 4 Ps. 112. 7. mogočnih je premagan, slabotni pa so prepasani s krepostjo P Iz praha vzbudi siromaka in iz blata dvigne ubožca, da sedi s prvaki in ima častni pre¬ stol . 2 Bogatini so v potrebi in stradajo; onim pa, ki Boga iščejo, ne bo manjkalo nič dobrega * Ka¬ teri so bili prej v obilici, šli so služit za kruh; lačni pa so se nasitili . 4 Vse to nepopisno lepo združuje Marija v svoji hvalnici. Cela vrsta solnčno zlatih, nebeško svetih čuvstev in misli se glasi iž nje; iz vsakega čuvstva in iz vsake misli pa doni vodilni glas najgloblje po¬ nižnosti. V prvem delu opeva Marija, kako se je Bog ozrl na njo — Gospodovo deklo in jo povišal v njeni nizkosti, s tem pa tudi izkazal usmiljenje vsem narodom. V drugem dokazuje, da se vedno in povsod tako godi. Bog povišuje svoje dekle in hlapce, napuhnjence pa ponižuje. Kdor se hoče vdeležiti njegovega usmiljenja, kdor hoče okusiti sadove odrešenja, mora kakor ona ponižno klicati: Glej, dekla sem Gospodova, hlapec sem božji. c) Tretji del ponavlja ravno to misel. Spre¬ jel je Izraela, svojega služabnika, pomneč svojega usmiljenja, kakor je obljubil. . . .; tako slovejo Marijine besede. V prvem delu je govorila o sebi, v drugem o vsem človeštvu, v tretjem se spominja svojega izvoljenega naroda. Bog je sprejel Izraela za svojega, ko je poklical Abrahama, ko je svoje obljube ponovil Izaku in Jakopu. Posebno ga je pa sprejel, ko je izpolnil svoje obljube in se včlovečil. Marija namesluje ves izraelski na¬ rod. Gospod je izvolil izmed njega njo za mater Odrešeniku, in s tem potrdil svoje prisege. Toda ves Izrael ni sprejet, marveč samo tisti, ki je božji služabnik. Le tisti Izraelci, ki se tako čutijo Gospodove hlapce, kakor se zaveda Marija, da je njegova dekla, so deležni izpolnjenja božjih obljub. Od tujcev izžeti Marijini domovini se bliža rešitev; njenemu potrtemu narodu svita boljša bodočnost. Ta misel jo navdaja z vese¬ ljem. Kakor v svojem in celega človeštva imenu poveličuje Boga, tako ga na koncu svoje pesmi prva zahvalja v imenu svojega naroda — nje¬ gova najplemenitejša, najsvetejša hči. A tudi narodu svojemu ne ve druge pomoči, nego da mu ponavlja skrivnost svoje izvolitve: Bodi po- 1 I. Kralj. 2, 4. 2 T. Kralj. 2. 8. 8 Ps. 33, 11. 4 I. Kralj. 2, 5. Lepota Maghifikata. Pomen Marijinega obiska. Luk. I, 57—77. Rojstvo in obrezovanje sv. Janeza. «7 nižen služabnik božji, potem izkusiš dobrote, ki jih je Bog obljubil, in ki bodo trajale vekomaj. * ’ * Nekoliko dalje smo se pomudili pri Marijini pesmi. Kakor v solnčno čistem ogledalu se vidi v nji njeno srce. Kdor ima še kaj zmisla za lepoto čednosti, za nežnost svetosti, mora biti prevzet, ko jo prebira. Prav gotovo mora vsakemu napolniti dušo misel, da je ponižnost prva in po¬ glavitna čednost. Marija je zgled najpopolnejše čistosti, najudanejše potrpežljivosti, najgorečnejše pobožnosti in vseli drugih kreposti. A nobene ne kaže tako jasno, nobene tako v živo ne priporoča, kakor ponižnost. S tem dokazuje, da ni ne či¬ stosti, ne pokorščine, ne pobožnosti, ne potrpe¬ žljivosti, ne nobene druge čednosti, kjer ni po¬ nižnosti. Prav v tistem zmislu govori tudi njen božji Sin, ko priporoča na sebi to prvo čednost, rekoč: Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen . 1 Mi pa pristavljamo: Učimo se od njega, pa tudi od njegove matere, ki nam je v svoji pesmi zapustila najveličastnejši slavospev ponižnosti. * 5 . Marija pri Elizabet i. Marija ostane pri Elizabeti tri mesece, do rojstva sv. Janeza Krstnika. Ali je počakala rojstva ali ne, ne mo¬ remo vedeti. Cerkveni pisatelj Teofilakt, sveti Tomaž A k v. in več drugih pravi, da ne. češ da se je odtegnila šumu, ki je navaden ob takih prilikah; drugi trdijo drugače. Gotovo pa je, da se je v svetili pogovorih s svojo sorodnico priprav¬ ljala za svojo vzvišeno nalogo in da je bil ves njen čas pri Elizabeti — čas molitve, premišljevanja in ponižnega proslavljanja božje usmiljenosti. Marijin obisk v prijaznem Ain Karimu je ljubezniva skrivnost, polna najlepših čednosti: prisrčne ljubezni do sorodnikov, najgloblje poniž¬ nosti in nebeške pobožnosti. Ob ti priliki se prvič razodene božje včlovečenje. Marijin prihod posveti Janeza pred rojstvom in razkrije Elizabeti naj¬ večjo skrivnost. Janez ima pripravljati Zveličarju pot; najožje je torej ž njim zvezan. Zato pa tudi Zveličar v svoji neskončni modrosti in dobrotlji¬ vosti po svojem včlovečenju Janeza prvega posveti. Milost prinaša na svet; zato jo tudi takoj prične deliti po posredovanju svoje deviške matere pri njenem prijateljskem obisku. IV. Rojstvo sv. Janeza. Luk. 1, 57 — 80. Elizabeti se dopolni čas poroditi, in rodi sinu. In njeni sosedje in so¬ rodniki slišijo, da ji je Gospod izkazal svoje veliko usmiljenje, in se radujejo ž njo. In zgodi se osmi dan, da pri¬ dejo obrezovat dete in ga imenujejo po imenu njegovega očeta Zaharija. Tu odgovori njegova mati, rekoč: „Tega ne, ampak Janez nsj se imenuje." In oni ji pravijo: ,,Saj ni nikogar v tvojem sorodstvu, da bi se tako imenoval." Pomignejo pa njegovemu očetu, kako hoče, da se imenuje. Veli si dati tablico in zapiše to-le: ,Janez je njegovo ime." In vsi se začudijo. Pri ti priči se pa odpro njegova usta, in njegov jezik izpregovori in hvali Boga. In strah se loti vseh njegovih sosedov, in po vsem judejskem pogorju se razglase vse te reči. In vsi, ki to slišijo, si vzamejo k srcu, rekoč: ,,Kaj neki bo iz tega deteta? Zakaj Go¬ spodova roka je bila ž njim." Zaharija, njegov oče, pa napolnjen s sv. Duhom prerokuje, rekoč: Hvaljen Gospod, Izraelov Bog, ki je obiskal in učinil odrešenje svojemu ljudstvu! In dviga nam rog zveličanja v hiši Davida, svojega služabnika, kakor je go¬ voril skozi usta svojih svetih prerokov, ki so od nekdaj: re¬ šitev od sovražnikov naših in iz roke vseh, ki nas črte, da izkaže usmiljenje našim očetom in se spomni svoje svete zaveze, pri¬ sege, ki jo je prisegel Abrahamu, našemu očetu, da nam bo dal, da rešeni iz rok svojih sovraž¬ nikov njemu služimo brez strahu v svetosti in pravičnosti pred njim vse svoje dni. In ti, deček, se boš imenoval prerok Najvišjega; pojdeš namreč pred obličjem Gospodovim pri¬ pravljat njegova pota, dat spo¬ znanje njegovemu ljudstvu v od- 1 Mat.. 11. 29. 68 Luk. 1. 78 80. Pomen obrezo. puščenje njihovih grehov po pri¬ srčnem usmiljenju našega Boga, po katerem nas je obiskal Vzha¬ jajoči z višave, da razsvetli nje, kateri sede v temi in smrtni senci, in vodi naše noge na pot miru. Deček je pa rastel in se krepil v duhu; in je bil v puščavi do dne, ko se je pokazal Izraelu. Bogu in da je Bog iz tega rodu obljubil Odre¬ šenika. * 1 2.) Obreza je bila predpodoba sv. krsta. Ni sicer podeljevala nobene milosti, pač pa je zagotovila božjo pomoč tistim, kateri zajemajo iž nje vero v božjo zavezo in obljubo bodočega Od¬ rešenika, in v trdnem zaupanju nanj prosijo Boga njegove milosti. 3.) Obreza je bila znamenje dušne obreze; spominjala je poželjivosti mesa, ki izvira iz podedovanega greha. Učila je, da je R a z 1 a g' a. 1. Obrezovanje sv. Janeza. Ko je Bog Abrahamu obljubil sina., mu je velel: 1 Vsak mosld izmed vas naj se obreže, da bo to v znamenje med menoj in med vami. Ko je dete staro osem dni, naj se obreže med vami. Obreza je imela važen pomen: 1.) Vsak moški Izraelec se je po nji spominjal, da je ves Abrahamov rod posvečen treba krotiti to poželjenje. 2 4.) Po obrezi se je ločil Izraelec od drugih narodov. Pričala mu je, da spada med izvoljeno ljudstvo. 8 Osmi dan se je obrezalo dete. Prej se ni štelo še popolnoma rojeno, bilo je z materjo vred nečisto. 4 Z osmim dnem je bilo pa rojstvo po 1 1. Mojz. 10, 13. a V. Mojz. 10, 16; 30, 6. 8 Glej Zgodbe I. str. 81. 1 III. Mojz. 15, K) nasl. 1 I. Mojz. 17, 10—12. Betlehemska okolica. 70 Čudeži pri Janezovem obrezovanju. Henediktus prerokba. judovskih mislili dovršeno in takrat so prišli so¬ sedje in sorodniki, da so bili priče, kako se je dete po obrezi sprejelo med Izraelce in s tem postalo deležno božjih obljub. Pri ti priliki so mu tudi dali ime. Vse to se je zgodilo tudi s sv. Janezom. Res je bil že pred rojstvom posvečen Bogu, toda zunanjega znamenja svoje zveze z izvoljenim ljudstvom mu ni smelo manjkati. 2. Čudeži pri Janezovem obrezo¬ vanju. Vesel dan napoči v Zaharijevi hiši, ko pridejo sosedje in sorodniki k obrezi njenega sinu. Radost žari iz lic stari Elizabeti; vse se veseli ž njo. Bog pa iznenadi zbrano družbo še mnogo bolj. Za ime se gre novorojencu. Hočejo ga imenovati Zaharija po očetu, a tu se oglasi mati: Janez naj se imenuje. In ravno to ime zapiše Zaharija na tablico. Vsi se začudijo. Bog je razodel tudi Elizabeti, kar je po angelu na¬ ročil Zahariju. To je prvi čudež. Janez — Boc/ se je usmilil' — ponavljajo sosedje in sorod¬ niki in gotovo se zavedajo, da mora biti to ime razodeto. Vera v Odrešenika je bila živa v nji¬ hovih srcih. Razodeto ime - Bog se je usmilil — jo poživi. Saj so vsi verni Izraelci v vročih željah pričakovali, da se zvrši nad njimi božje usmiljenje in pride Zveličar. Zgodi se pa še drugi čudež: Zaharija, ki je bil devet mesecev mutast, izpregovori, ko zapiše ime Janez. On izpričuje, da se je Bog usmilil tudi njega in mu odvzel hudo kazen. Prve Zaharijeve besede so božja hvala, ki jo razodeva v vzvišenem slavospevu. Vsi, ki ga slišijo, čutijo, da govori Zaharija kakor prerok, da ga ne vodi lastni duh, marveč da mu Bog polaga besede na jezik. Njegov preroški slavo¬ spev je tretji čudež. Ti dogodki se razglase brž po vsem pogorju. Stara Elizabeta je dobila sinu. Vidno se je po¬ kazalo, da je Bog na poseben način posegel v Zaharijevo rodbino — Gospodova roka je z njim. — Čudeži so se godili. Pobožni Izraelci prično slutiti, da je to rojstvo v zvezi z Mesijem, ki ga tako željno pričakujejo. Kaj neki bo iz tega de¬ teta, vprašujejo. Ali je morda Zaharijev deček obljubljeni Odrešenik? Seveda ne vedo še skriv¬ nosti. ki se je zgodila Elizabetini sorodnici Mariji; neznano jim je, da njen sin — včlovečeni Bog — že pred rojstvom deluje, daje On posvetil Janeza. 1 Zgodbe II, str. 53. napolnil Elizabeto s sv. Duhom in preroško na¬ vdahnil Zaharija. A to, kar vedo, pripravlja njihova srca, da pričakujejo s tem večjo vnemo Zveličarja. 3. Kaliarijev slavospev (,.Benedik¬ tu* 44 ). 1 Zaharija je potrpežljivo prenašal božjo kazen za svojo nevero v angelovo oznanilo. Ob obrezi ljubega sinu ozdravi telesno, pa tudi dušno. Sv. Duh ga napolni. Ne samo, da popolnoma iz¬ gubi svojo malovernost, marveč njegovo duševno oko gleda tako jasno v bližnjo bodočnost, da jo p r e r o k u j e začudenim pri j ateljem. Po pravici se sme imenovati njegova pesem prerokba po obliki in po vsebini. Njegove besede se v mno¬ gih ozirih naslanjajo na sv. pismo stare zaveze, zlasti na psalme in preroke. Lepe napovedi naj¬ večjih prerokov Izaija, Jeremija, Malahija in dru¬ gih se ponavljajo kot izvršene. Dva dela ob¬ sega cela pesem. V prvem (v. 68—75) prerokuje o Kristusu, v drugem (v. 76—79) pa o svojem sinu Janezu. a) Posebno značilno je to, da Zaharija ne hvali Boga, ker mu je dal tako težko pogrešanega sinu, marveč samo zavoljo došlega Odrešenika. Z nobeno besedo ne izrazi svojega očetovskega veselja, ki mu je kipelo v srcu, ampak kot pravi duhovnik svojega ljudstva slavi Boga v imenu vseh Izraelcev, da se je izpolnilo, kar so v svojih daritvah in molitvah predstavljali in prosili du¬ hovniki starega zakona, Hvaljen Gospod, Izraelov Bog, ki je obiskal in iiciuil odrešenje svojemu ljudstvu. Zaharija gleda v duhu zapuščenost izraelskega naroda, teptanega od tujcev, pogreznjenega v grehe; vidi pa tudi, da Bog, včlovečen v blaženi Devici, prihaja ob¬ iskat svoje bolno ljudstvo in ga odrešit. Dviga nam rog zveličanja v hiši Davida, s temi besedami ponavlja še enkrat prvo misel. Rog pomenja silo, moč, pomoč, mogočnost, krepkostJ V tem zmislu je klical že psalmist; 3 Bog je moja moč, vanj bom ■upal; moj škit in rog mojega rešenja. ,Dvigniti rog 4 se pravi torej, pokazati mogočnost, priti na pomoč. Bog dviga rog v hiši Davida znači torej: Iz Davidove rodbine že prihaja krepka pomoč, odrešenje Izraelcem. Zato hvali Zaharija Boga. 1 Benedikt uh se imenuje Zaharijev spev zato, ker se tako pričenja v latinščini: Benedictus (hvaljen) Dominus Dean Brnel. Moli se v brevirju vsak dan v hvalnicah. 8 (Hej Zgodbe L str. 457. 8 Ps. 17, 3. Sadovi odrešenja. .Janez - prerok Najvišjega. 71 Betlehemljanke pri vodnjaku. Pove pa tudi vzroke, zakaj se izpol¬ njuje čas odrešenja. Bog je obljubil po svojih svetih prerokih, da bo iz Davidovega rodu prišel Odrešenik ; 1 že prej je prisegel Abrahamu in ž njim sklenil zavezo . 2 Nje¬ gova zvestoba in usmiljenje je torej vzrok srečni Mesijevi dobi. Zaharija je vsak dan molil že od Ez- drovih časov Izraelcem navadno molitev, ki so v nji tudi te-le besede: Daj, da kmalu 'požene mladika tvojega hlapca Davida, in njegov rog naj se povzdigne po tvojem od¬ rešenju* Ta goreča prošnja se je sedaj iz¬ polnila. V presveti Devici Mariji je po¬ gnala mladika Davidovega rodu in moč Mesijevega odrešenja se je približala. Zdaj ve skrivnostni pomen svojega in ženinega imena in ga tako lepo vpleta v svojo pesem. Bog dviga rog zveličanja, . . . spominja sc svoje svete zaveze, prisege, ki jo je prisegel. 1 Sadovi tega odrešenja so mnogobrojni. Stari Zaharija imenuje dva, v katerih so ob¬ seženi vsi drugi. Izraelci bodo rešeni svo¬ jih sovražnikov in v svetosti in pravičnosti bodo brez strahu služili Bogu. Mir prinese Me¬ sija svojemu ljudstvu. Njegov najhujši so¬ vražnik je bilo poganstvo. To se stre v Od- rešenikovem kraljestvu. Poganstvo pade in Mesijevo ljudstvo more v miru, brez strahu služiti Gospodu v svetosti in pravici, saj je dejal o Njem že prerok Jeremija, da bo delal \ sodbo in pravico na zemlji.'' Sv. Krizostom raz¬ laga, da pomenja svetost pobožnost do Boga, pravičnost pa pravo razmerje do ljudi. Potem- j takem napoveduje Zaharija, da bodo Mesijevi učenci sveti, to se pravi, globoko verni in po¬ božni; zraven pa pravični, da bodo med seboj dajali vsakemu svoje; izpolnjevali bodo vse dolž¬ nosti do Boga in do bližnjega. h) Drugi del Zaharijeve prerokbe se tiče njegovega sina Janeza. Napoveduje mu, da bo prerok Najvišjega. Najvišji je edino le Bog. Torej jasno izpričuje svojo vero v Mesijevo božanstvo. Zadnji prerok starega zakona ima biti njegov sin. Za njim pride že Ustanovitelj nove zaveze, sam 1 Primeri II. Kralj. 7, 14. kjer beremo Natanovo napoved Davidu; dalje Iz. 9, 6; 11. 1; Jer. 23, 5; 33, 15; Ez. 34, 23. ’ I. Mojz. 22, 16 — 18. 3 Glej Zgodbe I, str. 1033. 4 Primeri Zgodbe II, str. 51. 52. 5 Jer. 23, 5. včlovečeni Bog. Osem dni staremu dečku napove¬ dovati to veličastno službo more le, kdor je res¬ nično napolnjen s sv. Duhom. Poj deš pral njim pripravljat njegova pota, mu pravi dalje. Iz teh besedi zveni Izaijeva napoved : 1 Pripravite pot Gospodu. To pripravljanje ne bo zunanje, mar¬ več notranje. Ljudstvo bo po sv. Janezu spo¬ znalo, da se je treba pred vsem z resnično pokoro pripravljati na Odrešenikov prihod. Mesija ne nastopi kot bojevit vojskovodja, pač pa prinese svojemu ljudstvu edini pravi mir, namreč odpuščenje grehov po prisrčnem usmiljenju našega Boga. S temi besedami pobija torej Zaharija vse tiste, ki so pričakovali v Mesiju samo posvetnega kralja. Kakor se pričenja njegov slavospev s hvalo zavoljo odrešenja, tako ob koncu še enkrat po¬ vzdigne svoj glas v ravno tem zmislu: Obiskal nas je Vzhajajoči z višave, da razsvetli uje, kateri sede v temi in smrtni senci. Za ta obisk hvali 1 Iz. 40, 8. 72 Mesija odreši pogane. Janez v puščavi. prisrčno božje usmiljenje. Zveličarja slavi kot novo vzhajajoče solnce, ki ne bo razsvetlilo samo Izraelcev, marveč tudi uboge pogane, ki sede v temi in smrtni senci. Pri tem se spominjamo psalmistovili besedi, ki pravi: 1 Sedeli so v temi in smrtni senci. Umljiva nam je Izaijeva prerokba: 2 Ljudstvo, lci hodi v temoti, vidi veliko luč; prebi¬ valcem pokrajine smrtne se je prikazala svetloba. Ta velika luč je Vzhajajoči z višave — Bog Sin, ki se je včlovečil v sveti Devici Mariji, o ka¬ terem je prerok Izaija tako veličastno govoril: 3 Vstani, daj se razsvetliti Jeruzalem, ker je prišla tvoja luč in slava Gospodova je izšla nad teboj. Mesija je tisto duhovno solnce, ki je o njem prerokoval Malahija: 4 Vam pa, ki se bojite mo¬ jega imena, vzide Solnce pravice. To božje solnce ima razsvetliti zapuščene pogane, ima pa tudi voditi Izraelce na pot miru. Tudi Izraelcem je pot do pravega dušnega miru 1 Ps. 106, 10. 2 Iz. 9, 2. 2 Jz. 60, 1. 4 Mal. 4, 2. neznana. Zveličar jim jo pokaže in tako zasvita vsem dan prave sreče. Sveta cerkev poje Zaharijev slavospev pri mrtvaških biljah. Jasno je, zakaj. Edino upanje, s katerim se moremo tolažiti ob smrti, je naš Odrešenik, in zagotovilo, da on vodi naše noge na pot miru. Trudne noge umirajočega kristjana, čegar srce koprni po večnem miru, potrebujejo vodnika po neznani poti. Ta vodnik je naš Go¬ spod Jezus Kristus. In zato je tolažljivo za nas, da ga hvalimo zato, ko se poslavljamo od svojih dragih rajnih. * * * Neznatna je bila Zaharijeva družina v skriti dolinici judovskega pogorja — brez zunanje moči, brez sijaja. Če se pa zamislimo, kaj se je zgo¬ dilo ž njo, če premo- trimo besede, ki so se govorile v nji, moramo reči: Ta živa Elizabe¬ tina vera, te vzvišene napovedi Zaharijeve nam pričajo božjo moč. Tako ne govorijo ljudje sami iz sebe. Takih napovedi, kakor jih čujemo iz Zaharijevih ust, še ni govoril noben oče svojemu novoroje¬ nemu sinu. Vsegamo- gočni Bog je tu poka¬ zal, da more z naj- skromnejšimi osebami vresničiti svoje na¬ mene. Kako boječ in maloveren je Zaharija, ko mu angel v templu napove sina. Kako ju¬ naški, poln najtrdnejše vere se nam kaže v svojem slavospevu — jasen dokaz vse zma¬ gujoče božje milosti! 4. Janez v puščavi. Prav na kratko nam omenja sveti evangelist, da je mladi Janez rastel telesno in se krepil v duhu. O r i g e n pravi: ,.Človeška narava je slaba; pri svetem Mateju (poglavje 26) beremo namreč: Meso je pa slabo. Torej se mora krepiti z duhom; duh pa je voljan. Mnogi se krepe telesno; božji Vhod v cerkev Jezusovega rojstva. Janez v puščavi. Mat. 1. 18 — 25. Angel se prikaže sv. Jožefu. Skrb sv. Jožefa. 73 vojak pa mora biti na duhu močan, da premaga meseno slabost. Zato odide sv. Janez in beži iz mestnega šuma, kjer je obilo ljudi, kakor beremo: In je bil v -puščavi, kjer je čistejši zrak, bolj odprto nebo in Bog bolj domač. Ker še ni prišel čas krščevanja in pridigovanja, je tam molil, občeval z angeli in klical Gospoda, dokler ni začul nje¬ govih besedi: Glej, tukaj sem.“ Sv. Gregor Naziančan navaja še drug vzrok, zakaj je šel Janez po božjem navdihnjenju v puščavo. Imel je pričati o Jezusovem božjem poslanstvu; da bi se ne moglo misliti, da izpričuje to iz prijateljstva ali po tajnem dogovoru, je imel preživeti svoje življenje popolnoma ločen od sveta. Puščava, kjer je živel Janez, se je raztezala ob za- padnem obrežju Mrtvega morja do Jordana. Strmi in goli griči so polni duplin. Eno izmed njih, za- padno od Ain Karima, kažejo, da je bila Janezovo bivališče. V njenem ozadju je skalna klop — Ja¬ nezovo ležišče; sedaj je na nji oltar. Nad duplino izvira vrelec Ain Hab is (po naše: samostanski studenec), ki se imenuje tudi Janezov vrelec. Življenje v puščavi so poskušali tudi drugi ob tem času. Eseni so se radi v manjših družbah na¬ stanili po samotnih krajih in tam zvrševali svoje pobožnosti. Bili so pa tudi posamni puščavniki. Jožef Flavij nam pripoveduje o enem , 1 rekoč: „Čul sem o nekem Banu, da živi v puščavi, se oblači z drevesnimi listi, je, kar samo raste, in se po noči in po dnevu v svoje posvečenje često umiva. Postal sem njegov učenec, tri leta sem preživel pri njem. 1 * Zato ni bilo nič posebno novega, da se je tudi sv. Janez v puščavi pripravljal na svoj sveti poklic. V. Angel oznani sv. Jožefu božje včlovečenje. Mat. 1, 18—25. Kristusovo rojstvo je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena Jožefu, se je našla, preden sta prišla 1 Vita 2. — Jožef Flavij je bil sin judovskega du¬ hovnika, rojen 1.37 po Kr. Po razdejanju jeruzalemskega mesta (1. 70 po Kr.) so ga Rimljani vjetega odpeljali v Rim. Tam se je znal prikupiti cesarju Vespazianu. da ga je osvo¬ bodil. Umrl je 1. 94. V svojih spisih („Antiquitates judai- cae“ 20 knjig, ..Bellum judaicum“ 7 knjig, „Contra Appio- nem“ 2 knjigi) opisuje zgodovino judovskega ljudstva. skupaj, da je spočela od svetega Duha. Jožef pa, njen mož, ki je bil pravičen in je ni hotel razglasiti, jo je mislil skrivaj zapustiti. Ko pa to premišlja, glej, prikaže se mu v spanju Gospodov angel, rekoč: ,Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti Marije, svoje žene; zakaj, kar je v nji rojeno, je od svetega Duha. Rodila pa bo sinu, in imenuj njegovo ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.“ To se je pa vse zgodilo, da se dopolni, kar je bilo rečeno od Gospoda po preroku, ki pravi: Glej, devica bo spočela in ro¬ dila sinu, in njegovo ime bodo ime¬ novali Emanuel, (kar je prestavljeno: Bog z nami).“ In vzbudivši se iz spanja stori Jožef, kakor mu je zapovedal Gospodov an¬ gel, in vzame svojo ženo. In ni je spoznal, dokler ni rodila svojega sinu, prvorojenega; in imenuje njegovo ime Jezus. Razlag a. 1. Skrb sv. Jožefa. Sveta Devica Ma¬ rija je nekako tri mesece ostala pri svoji sorod¬ nici; potem se je vrnila v Nazaret. Svoje skriv¬ nosti ni razodela nikomur. Sama je bila v po¬ nižni veri izpregovorila besede: Glej, dekla sem Gospodom. Zato je trdno upala, da bo Gospod skrbel zanjo in zagotovil tudi zaročenca, da je deviška nevesta sv. Duha. Prepustila je Bogu, ki jo je izvolil, naj uredi vse po svoji previdnosti. Njeno materinstvo se je kmalu pokazalo. Za ljudi ni bilo to nič izvenrednega; saj je bila za¬ ročena in judovska zaroka je pomenjala že pravi zakon. Pač pa je bil v skrbeh njen ženin, sveti Jožef. Poznal je njeno deviško nežnost in iskreno pobožnost. Zato ni mogel misliti, da bi se bila pregrešila. Poznal je tudi Mojzesovo postavo , 1 po kateri se je nezvesta zaročenka tako kot ne¬ zvesta žena imela pobiti s kamenjem. Slišal je tudi skoraj gotovo o čudovitih dogodkih, ki so se zgodili v Zaharijevi rodbini; slutil je brez dvojbe, da mora biti vmes božja roka, toda jasnosti ni imel nobene. Kaj naj stori? Ali naj razglasi svojo nevesto, češ da mu ni zvesta? Tega ne more. Bil je pravičen, torej ni hotel ničesar storiti. s 1 V. Mojz. 12, 22 nasl. 74 Jo2?f Davidov sin. čim ur bi bil mogel komu storiti krivico, tem manj svoji nevesti. Ali naj jo vzame, ko si ne more razložiti, kaj je ž njo? V tem dušnem boju sklene brez zgledovanja zapustiti Marijo in vse drugo izročiti božji mo¬ drosti. Gotovo je pri tem nameraval oditi iz Na¬ zareta in se za stalno podati drugam. Judovski mož je imel pravico, odsloviti svojo ženo. Pred dvema pričama je moral v tem slučaju spisati listino, v kateri je izjavil, da se odreka zakonski zvezi ž njo. Ženinu tega ni bilo treba. Razdrl je lahko zaroko, kadar je hotel. O sv. Jožefu 2 . Angelove besede. Zaupanje v Boga ni prevaralo ne Marije, ne Jožefa. Božji angel se prikaže deviškemu ženinu v spanju. Sv. Avgu¬ štin 1 pravi, da je bil ta angel Gabriel, ki ga ime¬ nuje devičinega snubača, ker je bil s svojim ozna¬ njenjem v božjem imenu snubil presveto Devico. Tri važne stvari vidimo v angelovih besedah, ki jih govori Jožefu. a) Nagovori ga: Davidov sin. Pomenljivo je to ime. Jožef je res iz Davidove rodbine, toda od nje mu ni drugega ostalo, nego ime. Reven tesar je, ki si mora z žuljavimi rokami služiti Cerkev Jezusovega rojstva znotraj. pravi sv. pismo, da je hotel Marijo skrivaj za¬ pustiti. Potemtakem ji gotovo ni maral pred pričami pisati odpovedne listine. Skrivaj, ne da bi kdo vedel, iz kakšnih vzrokov, se je mislil odstraniti; in s tem bi bila zaroka sama po sebi razdrta. Sv. Krizostom pravi : 1 „Pri tem se vidi Jožefova krotkost, ki ni nikomur pravil svoje slutnje, marveč je le sam pri sebi premišljal." Njegovo nežno spoštovanje do Marije spričuje zlasti to, da se nje ni upal vprašati, ker ni hotel niti od daleč pokazati, da bi kakorkoli dvomil nad njeno deviško svetostjo. vsakdanjega kruha. A vkljub temu je imeniten njegov rod, ne zato, ker je dolgo vrsto let kra¬ ljeval nad Izraelci, pač pa zavoljo božje obljube, da iž njega izide Zveličar. Angelov nagovor: Jožef, Davidov sin, pomen j a torej to-le: Jožef, ti si potomec tiste rodbine, kateri je bilo obljubljeno, da se rodi v nji Odrešenik. S tem hoče angel Jožefa opozoriti, da so njegove naslednje besede v zvezi z Mesijem, ker v nagovoru omenja čast njegovega rodu. fr) Najvažnejša stvar angelovih besedi je po¬ jasnilo Marijine skrivnosti. Slutnja sv. Jožefa se 1 Senno de temp. XVIII, de Nativ. XIV. 1 Hom. IV. Prerokba o devici. pokaže resnična. Njegova nevesta je spočela od sv. Duha, in je izvoljena za mater tistemu, ki bo odrešil svoje ljudstvo njihovih grehov. Pomenljivo je, da se tudi v ti napovedi Mesijevo kraljestvo slika v duhovnem zmislu. Kakor ga je kot duhov¬ nega Odrešenika opeval Zaharija, tako tudi Jožef sedaj čuje o njem, da bo njegovo poglavitno delo odrešenje grehov. Angel pojasnjuje Marijino deviško spočetje z Izaijevo prerokbo o devici, ki bo spočela. 1 Izaija je napovedal to skrivnost Ahazu. judovskemu kralju. Tudi Ahaz je bil iz Davidove rodbine, Davidov sin, ka¬ kor Jožef, toda malovreden, brez pravegazaupanja v Boga, brez žive vere. Zunanja prilika Izaijeve prerokbe je bila ta-le: Nad Ahaza prideta dva so¬ vražnika, sirski kralj Kasin in iz¬ raelski kralj Fa- kee. Namestil, da bi iskal pomoči pri Bogu, se obrne do poganskega asirskega kralja. Tu stopi predenj v božjem imenu prerok Izaija in ga vzpodbuja, naj zaupa v Boga in naj se ne veže s poganskimi A- sirci. Da bi na¬ gnil Ahaza na pravo pot, mu reče: Prosi si znamenje od Gospoda, Boga svojega, v globočini, spo¬ daj, ali v višini zgoraj, češ naj prosi Boga za kak čudež v dokaz, da mu res hoče pomagati. Ahaz se zato ni zmenil. Vsled tega mu reče Izaija: Cuj torej, hiša Davidova! - Zato vam bo dal Gospod sam znamenje: Glej, devica bo spo¬ čela in bo sina rodila in njegovo ime se bo ime¬ novalo Emanuel. Njegove besede pomenjajo to-le: Ker nečeš ti prositi Gospoda, B‘o sam naredil velik čudež. Davidova hiša (to se pravi, Davi¬ 1 Iz. 7, 15; Zgodile 1, 793. 794. dova rodovina) vkljub tvoji neveri in nezvestobi ne bo zavržena. Iz nje bo izšla devica, ki bo deviško spočela in vedno devica ostala. Njen sin bo Emanuel, t. j. Bog z nami; Bog sam se bo v devici včlovečil. Jožef čuje, kako mu angel oznanja, da se je ta znana mu napoved že zvršila, da je tista devica njegova nevesta Marija. Ob njegovem času je bil Davidov rod najbolj ponižan. Jožef je sam najboljši dokaz za to. Potomec kraljeve rodbine je ubog, priprost tesar. Sedaj se pa vresničuje Gospodova napoved, da ne bo zavr¬ žena Davidova hiša. In on sam je povzdignjen, da kot najsrečnejši Davidov sin povede deviško mater v svojo hišo. c) Jožefova pravičnost je bogato poplačana. Angel mu pa pove še več. Izroča mu moževe dolžnosti do svete device, ko pravi: Ne boj se vzeti Marije, svoje žene. V božjem imenu mu tudi daje očetne skrbi in pravice nad božjim detetom, ko govori: Imenuj njegovo ime Jezus. S tem je poveličan sveti Jožef nad vse Davidove potomce. S. Marija in Jožef. Angelove besede razjasnijo Jožefu njegov sveti poklic. Brez od- Kapela Jezusovega rojstva. 76 Sveta družina. Deviški zakon Jožefa in Marije. lasanja zvrši po izraelskih šegah s svojo zaro¬ čenko zakon in jo vzame na svoj dom . 1 2 S tem se prične življenje najsvetejše družine. Gospodinja v nji je božja mati, katere nebeško nežne be¬ sede: Moža ne spoznam, vežejo rajsko lepoto ne- omadežanega devištva s svetostjo zakonskega sta¬ nu. Gospodari ji sv. Jožef, ki dobro ve. kdo mu je izročen. Za deviško mater skrbi deviški mož. To izraža evangelist v besedah: In ni je spoznal, dokler 3 ni rodila svojega sina, prvorojenca. 1 Glej Zgodbe II, str. 58. 2 Beseda dokler , do se velikrat rabi v sv. pismu tako, da določa samo, da se do nekega časa nekaj je ali ni zgodilo, ne pa, ali so je ali ni zgodilo kasneje. O krokarju beremo (I. Mojz. 8, 7.), da se ni vrnil v Noetovo barko, dokler se ni posušila zemlja. Vsi vemo, da se kasneje tudi ni. Pri Izaiju (Iz. 22, 14.) so zapisane božje besede: To hudodelstvo se vam ne odpusti, dokler ne umrjete. S tem seveda ni rečeno, da se jim po smrti odpusti. Tako pravi n. pr. Bog (Iz. 40, 4.): ..Dokler se ne postarate, sem Jan." Noben pa¬ meten človek ne poreče, da potem Boga ne bo več, ko se tisti postarajo, katerim je to govoril: V evangeliju govori Zveličar svojim apostolom (Mat. 28. 20): Glej , jaz sem z vami do konca sveta. Ali bo morda potem, ko se. svet konča, Zveličar zapustil apostole? Sv. Pavel piše o Bogu (I. Kor. 15, 25): Vladati mora. dokler mu (Kristusu) ne položi sovražnikov v podnožje. Ali bo neki Bog potem nehal vladati, ko bodo vsi Kristusovi sovražniki premagani? Evangelistove besede: Ni je spoznal, dokler ni rodila, pomenjajo to, da je bil sv. Jožef deviški njen ženin že ves čas prej, dokler ni poznal skrivnosti svoje neveste; tembolj seveda, odkar mu je Bog po angelu razodel naj večjo skriv- Sin Marije device se imenuje prvorojeni, ker so imeli prvorojenci med izraelskim narodom po¬ sebne pravice. Prvorojenci so bili postavni za¬ stopniki svojih rodbin; zato se hoče v tem slučaju še posebej reči, da je bil Jezus pravi zastop¬ nik Davidovega rodu. Prvorojeni je na tem mestu ravno tisti, ki je edinorojeni Sin Boga Očeta. Prvi se povdarja tudi zato, ker je med vsemi rojenimi Jezus prvi. ki vse oživlja, kakor je bil Adam prvi. po katerem je prišla smrt nad vse . 1 Evan¬ gelist pravi, da je Marija rodila svojega sina prvorojenca. Že v najstarejših knjigah sv. pisma beremo besedo prvorojeni v pomenu edinorojeni. Tako se imenuje n. pr. Mahir. edinorojeni Mana- sejev sin. prvorojenec .' 1 Sv. Matej hoče z besedami: In ni je spoznal... še posebej zatrditi deviško spočetje in rojstvo božjega Sinu. Ne pristavlja pa, kar se razume samo po sebi, in kar izpričuje vse krščansko izročilo in nezmotljivo uči sv. cerkev, da je ostala Marija vedno devica in sv. Jožef vedno njen de¬ viški varuh. nost in mu s častjo božjega rednika dal tudi obilico svojih milosti, da je mogel sveto in natančno zvrševati svoj veli¬ častni poklic. Hudobni krivoverec Helvidij je iz besedi: In ni je spoznal, dokler ni rodila svojega sina, zlobno trdil, da božja mati ni ostala devica. Sv. Hieronim mu dobro odgovarja, rekoč: „0 Helvidiju se bo lahko reklo, da se ni poboljšal, dokler ni umrl. Alisebomar dalo sklepati iz tega, da se je po smrti poboljšal ?“ Bratje Jezusovi, o ka¬ terih govori sv. pismo (Mat. 13, 55; Mark. (1, 3), Jakob, Jožef, Simon, Juda, so bra¬ tranci njegovi; saj sv.pismo večkrat rabi besedo brat v pomenu sorodnik. Tako sc n. pr. Lot imenuje Abraha¬ mov brat (I. Mojz. 13, 8.). Marijino vedno devi.štvo je trdno in jasno dokazano iz njenih besedi: Kako sc bo to zgodilo, ker moža ne spoznam?, ki jih je govo¬ rila že kot zaročenka. (Luk. 4, 34.) Po pravici vpraša tudi sv. Krizostom: ..Za¬ kaj je izročil Jezus na križu svojo mater Janezu. ko bi bil imel še kaj bratov?" 1 1. Kor. 15, 21—23. 2 Joz. 17. 1. Vhod v mlečno votlino v Betlehemu. 77 78 Luk. 2, 1—20: Jezusovo rojstvo. Kje stoji Betlehem'? VI. Jezusovo rojstvo. Luk. 2, 1—20. Prigodi se pa tiste dni, da izide povelje od cesarja Avgusta, naj se po¬ piše ves svet. To popisovanje je bilo prvo pod Cirinom, oblastnikom v Siriji. In vsi gredo, da se popišejo, vsak v svoje mesto. Torej gre tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Bet¬ lehem, ker je bil iz hiše in rodbine Davidove, — da se popiše z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Prigodi se pa, ko sta tam, se dopol¬ nijo dnevi, da ima poroditi; in porodi svojega sina, prvorojenca, in ga povije v plenice in položi v jasli, ker ni bilo zanju prostora v prenočevališču. In pastirji so bedeli v tisti okolici in stražili po noči svojo čredo. In glej, Gospodov angel se vstopi k njim, in obsije jih božja svetloba, in silno se prestrašijo. In angel jim reče: „Ne bojte se, zakaj glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo, ker danes je rojen v Davidovem mestu Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bodi znamenje: Našli boste dete v plenice povito in v jaslih položeno.“ In mahoma se pojavi z angelom množica nebeške vojne, hvaleč Boga in rekoč: ,,Slava Bogu na višavah in mir na zemlji ljudem, ki so dobre volje.“ In zgodi se, ko odidejo angeli od njih v nebesa, pravijo pastirji med seboj: ,,Pojmo do Betlehema in poglejmo to reč, ki se je zgodila, ki jo je oznanil Gospod.“ In urno pridejo in najdejo Marijo in Jožefa in dete v jaslih položeno. Ko vidijo, spoznajo, kar jim je bilo po¬ vedano o tem detetu. In vsi, ki slišijo, se čudijo temu, kar jim povedo pastirji. Marija pa ohrani vse te besede, pre- mišljevaje jih, v svojem srcu. In pastirji se vrnejo, in časte in hvalijo Boga za vse, kar so slišali in videli, kakor jim je bilo povedano. Betlehem. Dve uri južno od Jeruzalema blizu ceste, ki vodi v Hebron, stoji Davidovo mesto Betlehem. Po naše pomenja hiša kruha (bet - hiša, lehem = kruh); to ime je dobilo od rodovitnega polja v svoji okolici. Še zdaj ni nikjer v Palestini lepše obdelane zemlje nego krog Betlehema. Rekii so mu tudi Efrata, t. j. plodovit. 1 Mesto stoji na hrbtu dveh hribov, ki se sti¬ kata v podobi polmeseca. Proti severu in zapadu ga obdajajo judejske gore; proti jugu in vzhoda se pa odpira obsežen, krasen razgled po judovski puščavi in moabskem gorovju tja črezMrtvo morje. Razširiti se ne more; hrbet, ki stoji na njem, meri malo nad četrt ure; zato je danes prav na tistem mestu, kjer je bilo v prejšnjem času. Prebival¬ cev ima pa več, nego jih je imelo nekdaj. Šteje jih do 8000; namnožili so se zlasti zadnjih sto let. Neznatni Betlehem se večkrat omenja v svetih zgodbah. Očak Jakop je hodil tod mimo; v nje¬ govem obližju mu je umrla ljubljena žena Rahela. 2 Med mesti, ki jih je dobil Judov rod potem, ko je Jozuve osvojil sv. deželo, se imenuje tudi Bet¬ lehem. 11 Davidov praded Booz stanuje v tem mestu; na njegovem polju pobira revna tujka Ruta klasje zase in za svojo taščo; Booz se oženi ž njo. V Betlehemu se rodi David; v njegovi okolici pase očetove črede; odtam ga izvoli Gospod za kralja svojemu ljudstvu. Prerok Samuel pride po bož¬ jem naročilu semkaj. da mazili namestil Savla enega izmed Izajevih sinov. Izaj je torej pri¬ peljal svojih sedem sinov pred Samuela in Samuel je rekel Izaju: Gospod ni izbral izmed teh. In Samuel je rekel Izaju: Ali so tl vsi sinovi? Od¬ govoril je: Se je eden majhen in pase ovce. In Samuel je reke! Izaju: Pošlji ponj in pripelji ga, ker ne bomo sedli, dokler oni ne pride sem. Posla/ je torej ponj in ga pripeljal. Bil je pa rdeč in lepe postave in zalega obličja. In Gospod je rekel: Vstani in ga mazili, on je namreč. Samuel je torej vzel rog olja in ga je mazilil sredi nje¬ govih bratov, in Duh Gospodov je prišel od onega dne naprej v Davida A 1 Sv. Pavla, rimska gospa , ki je pod duhovnim vod¬ stvom sv. Hieronima s svojo hčerjo živela v Betlehemu samo¬ stansko življenje, pozdravlja to sv. mesto tako-le: ,,Pozdrav¬ ljam te. Betlehem, hiša kruha, v kateri seje rodil On, ki je kot živi kruh prišel z nebes; pozdravljam te. Efrata, prebogato in najplodovitejše polje, ki si kot sad nosilo Gospoda samega." 8 1. Mojz. 35, 16. 8 Joz. 19, 15. * I. Kralj. 16. 10 nasl. Zgodovina Betlehema. Votlina Jezusovega, rojstva. 79 Davidovo mesto je pa še neizrekljivo bolj zaslovelo, ko je prerok Miliej napovedal, da se v njem porodi Mesija. 1 In to se je tudi v resnici zvršilo, ko je med betlehemskimi pastirji prišel na svet tisti edini pastir, čegar čreda je ve¬ soljno Človeštvo. Od tedaj imenuje na milijone ljudi z največjo častjo ime Betlehem. Že prvi kristjani so radi romali semkaj in molili v skalni, svoj čas za hlev namenjeni votlini, kjer je bil rojen naš Zveličar. Sv. Justin, ki je bil krog 1. 100 v Sihemu v Palestini rojen, pozna to vot¬ lino; 2 3 pogan Gel z jo omenja krog 1. 150; s cesar Hadrian postavi krog 1. 137 malika Adonisa na tem mestu, da bi odvrnil kristjane od tam. Krog 1. 326 pa sezida ondu cesarica Helena veličastno 1 Mat. 5, 2 nasl. s Dial. c. Tryph. 78. 3 Orig. c. Cels. I. 51. cerkev. Leta 420 umrli sv. Hieronim ustanovi v Betlehemu dva ženska in en moški samostan; še sedaj kažejo prostor, kjer je sam več let v ostri pokori in neprestanem učenju poleg mesta pre¬ bival. Kasneje imamo iz vseh časov neštevilno dokazov, kako so kristjani romali v Betlehem in častili njegov dragoceni zaklad — votlino Jezu¬ sovega rojstva. Sedaj vodijo iz cerkve, ki je sezidana nad njo, dvojne stopnice vanjo. Vsa je oblečena z dragocenim marmorjem. Krasne svetilke jo raz¬ svetljujejo; tam, kjer se je rodil Zveličar, so tla pokrita s ploščo iz belega marmorja z vložki dragega kamna jaspida. Na sredi je srebrna zvezda z latinskim napisom: Tukaj je bil od Device Marije rojen Jezus Kristus. Naj nam tolmači sveti vpliv teh besedi pobožni romar Geramb: „Ta misel in ta beseda ima Angel se prikaže pastirjem pri Betlehemu, 80 Mlečna votlina. Pastirsko polje. Pomen Betlehema. za vernika tako mikavnost in ljubkost, ki se ne more ne prav čutiti, celo ne umevati, če nisi na tem kraju samem. Duša, srce, vse dušne moči ostajajo pri ti besedi; vedno je na ustnah, ki žare v hvaležnosti in ljubezni. Res ni nobenega kraja na svetu, kjer bi moglo srce čutiti slajše ganjenje, kot v ti betlehemski votlini. Molim, vzdiham, svoje s solzami napolnjene oči dvigam v nebesa, tiho izgovarjam sveto ime Jezus, sveti imeni Marija in Jožef in slavim trikrat svetega Boga, da mi je dal njo za mater svojega Sinu; slavim ga, da mi je dal dušo, ki je tako nepojm¬ ljivih dobrot ganjena in prešinjena." 1 Protestant G-erkie popisuje svoje vtiske v duplini tako-le: 2 „Pod ono ploščo je dolbina, za milijone naših sokristjanov nedopovedno ljubo sve¬ tišče. Podobo polkroga ima, zgoraj se na zunaj vzbočuje in je k večjemu štiri črevlje visoka. Petnajst srebrnih svetilk gori v nji noč in dan in razsvetljuje poslikane marmorne ploče, ki jo obdajajo; sredi malih tal se pa leskeče srebrna zvezda in kaže mesto, kjer je nekdaj po izročilu obstala zvezda z Jutrovega. Obdaja jo napis, pri katerega pogledu sem — odkrito priznavam — jokal kot otrok." Tri korake od tega presvetega kraja kažejo mesto, kjer so se Modri poklonili božjemu detetu; temu nasproti pa, kjer so pastirji našli Zveličarja v jaslih. Na južnem vzhodu od Betlehema, kakih 250 m od cerkve, leži tako zvana mlečna votlina, kamor je baje za nekaj časa pribežala Devica Marija s svojim Sinom, ko je začula, da ga hoče kralj Herod umoriti. 3 Četrt ure' odtod v nižavi leži vasica Beit S ah ur in takoj poleg nje se razteza pastirsko polje, polno rodovitnih njiv in pašnikov, smokvenih in oljčnih logov. Tukaj so se po starem izročilu prikazali angeli pastirjem; vsako leto, sveti večer, se zbero na tem mestu v slovesni pocesiji betlehemski kristjani. Vsak dan po dovršenih večernicah obiščejo očetje frančiškani z navzočimi romarji v pobožnem sprevodu svetišče Jezusovega rojstva. Pričenši pri oltarju sv. Rešnjega Telesa gredo v rojstno kapelo, kjer počaste kraj jaslic, oltar svetih Modrih, oltar sv. Jožefa, grob nedolžnih otročičev, 1 (rratz: Schauplatz flcr heiligen Schrift. Munchen 1858. Str. 295. 2 The holy Land and the Bible. London. Str. 380. 8 Prim. Lampe: Jeruzalemski romar, str 191. ki je tam v bližini, kapelico sv. Hieronima in njegov, svete Pavle, Evstohije in sv. Evzebija Kremonskega grob in kapelo sv. Katarine. Kako veličastno zvene tu besede: Pevci: Betlehem glej, v tem malem kotu zemlje je bil rojen Stvarnik nebes. Zbor to ponavlja. Pevci: Tu je bil v plenice povit. Zbor: Tu je bil v jaslih položen. Pevci: Tu so ga videli pastirji. Zbor: Tu ga je pokazala zvezda. Pevci: Tu so ga molili Modri. Zbor: Tu so peli angeli, rekoč: Pevci: Slava Bogu v višavah. Zbor: Slava Bogu v višavah. Pevci: Aleluja! Zbor: Aleluja, aleluja! Tu je razkril Gospod, aleluja! Svoje zveličanje. Aleluja! Molimo! Dodeli, prosimo, vsegamogočni Bog, da nam tukaj rojeni Odrešenik sveta, kakor je sam povzročil svoje božje rojstvo, podeli tudi sam nesmrtno življenje. Ki živi s teboj in kra¬ ljuje od vekov na veke. Amen. ❖ * * V neznatnem Betlehemu se je rodil naš Zve¬ ličar; v glavnem mestu svoje domovine, v Jeru¬ zalemu, je pa svojevoljno pretrpel najhujše sra¬ motenje — smrt na križu. S tem je pokazal najlepši zgled svoje ponižnosti. Ni si izbral Rima za svoje rodno mesto, ker bi se utegnilo zgoditi, da bi bili mogočnemu mestu pripisovali njegov vpliv, kakor si tudi ni izbral vladarske rodbine, marveč se je rodil iz revne matere, da se je s tem od¬ rekel vsakemu zemskemu sijaju. Ni mu bilo dovolj, da je hotel biti sin uboge nazareške device; hotel je biti rojen kot tujec v najneznatnejšem prostoru — v hlevu, in v jaslih si je izvolil svojo zibelko. Da je pa pokazal svojo moč, je v Rimu, v središču sveta, postavil poglavarja svoji cerkvi, v znamenje svoje popolne zmage. 1 Razlaga. 1. Popisovanje. Cesar Avgust je 1. 30 pred Kr. zasedel rimski prestol. Najprej je bilo treba udušiti razne upore in s silo napraviti red in mir. To se mu je posrečilo. Potem se je pa lotil notranjega dela, da bi si utrdil gospodarstvo 1 S. Th. III. q. 35. a. 7. Namen Avgustovega popisovanja. Cirili. 81 in enotno uredil celo svojo ogromno državo. Spo¬ znati je hotel število in premoženje svojih pod¬ ložnikov. V ta namen je priredil ljudsko popi¬ sovanje. Najsposobnejše svoje višje uradnike je določil, da so v posamnih pokrajinah popisali ljudstvo. Takih popisovanj je bilo več. Trikrat je ukazal prešteti vse rimske meščane, ki so imeli v državi posebne pravice. Med nje so se šteli v prvi vrsti svobodni meščani rimskega mesta, pa tudi prebivalci drugih mest in krajev, katerim je rimsko starejšinstvo podelilo to častno in važno ime. Oh času, ko se je imel roditi naš Zveličar, je pa cesar Avgust zapovedal mnogo splošnejše popisovanje, ne samo rimskih meščanov, marveč vseh državljanov. Kavno takrat je vladal v celi državi splošni mir. S tem ukazom je hotel cesar najprej zvedeti, kako so bile porazdeljene zemljiške posesti; nekako zemljiško knjigo je nameraval ustanoviti, da bi dobil pregled, koliko dohodkov ima posamni državljan njegovega cesarstva. Šlo se mu je pri tem v prvi vrsti za davčne namene. Še-le po takem zapisniku je mogel urediti redno pobiranje davkov. Vrh tega je pa hotel imeti natančno število vseh ljudi. Rimljani so namreč imeli poleg drugih davkov tudi osebni davek ali davek od glave, ki se je moral plačevati od vsake osebe, ki je dose¬ gla neko določeno starost. Tako se je n. pr. v sirski pokrajini, kamor je spadala tudi sv. dežela, zahte¬ val ta davek od moških po dopol¬ njenem 14., od žensk pa po do¬ polnjenem dva¬ najstem letu. Pri popiso¬ vanju je bilo tre¬ ba povedati svoje ime, bivališče, vrednost premo¬ ženja, ime očeto¬ vo, materino, že¬ nino in otrok in pri vseh tudi sta¬ rost. Poleg tega se je zahtevalo Kraj, kje Zgodbe sv. pisma TI. od vsakogar, da je pri ti priliki prisegel cesarju zvestobo. V Palestini je sicer vladal kralj Herod, ki je bil pa od Rimljanov popolnoma odvisen. Saj je samo po milosti rimskega starejšinstva dosegel kraljevo čast. 1 Zavezan je bil vsako leto dajati rimskemu cesarju davek. Da se je mogla v tem oziru določiti prava svota, je bilo treba poznati premoženje Herodovih podložnikov. Zato se nam ni čuditi, da se je Avgustovo povelje zvrševalo tudi v Palestini. Herod sam ni imel poguma, ustaviti se prodirajočemu rimskemu nasilju. Rim¬ skemu cesarju je bilo pa mnogo na tem, da tudi take dežele, ki so imele še lastne kralje, priznajo rimsko vrhovno oblast, in da točno spozna njihove razmere glede na število prebivalcev ih premoženje. To popisovanje je bilo prvo pod Cirinom, ob¬ lastnikom v Siriji, pravi evangelist. Do najno¬ vejšega časa se je mislilo, da je bil Cirin (ali Kvirin) samo enkrat sirski oblastnik, namreč od 1. 759 do 765 od zidanja mesta Rima. Sedaj so pa učenjaki brezdvojbeno dokazali, da je bil dvakrat 2 in sicer prvič od jeseni 1. 750 ali pa 1 Glej Zgodbe II, str. 29. 2 Znmpt: Commentationes epigrapbipae, Vol. alt. Berol 1854; Tli. Momsen: Res gestae divi Augusti. Berol. 1865. r se je angel prikazal pastirjem. 6 82 Način popisovanja. Pastirji molijo Jezusa. vsaj od 1. 751. Naš Gospod se-je rodil 1. 749 po zidanju mesta Rima. Cirin je laliko pričel po¬ pisovanje kot vrhovni vojaški poveljnik in je zvršil kot oblastnik, kar je kmaln potem postal; ali pa je pričel popisovati kdo drug, dokončal pa Cirin, po katerem se popisovanje imenuje. Lepo se s tem ujema poročilo Tertuliana, 1 ki pravi, da se je Palestina popisovala pod oblastnikom Sencijem Satuniinom, ki je bil torej Cirinov pred¬ nik. Kakor vidimo, se popisovanje ni zvršilo pod Sencijem, ampak še-le pod Cirinom. Pri Judih se je moral vsak zglasiti v svojem mestu. Kakor smo že povedali, 2 so Judje svoje rodovnike vestno spravljali. Ti rodovniki so bili shranjeni na tistem kraju, kjer je bila kaka rod¬ bina doma, Davidov rod je izviral iz Betlehema; 1 Adv. Maroion. 4-, 19. 2 Glej Zgodbe II, str. 41. zato so imeli Davidovi potomci svoje rodovnike tam shranjene in so se morali iti tudi tja popisat. Ta dolžnost je gnala Jožefa, da se je podal na dobre štiri dni hoda dolgo pot iz Nazareta v Betlehem. Ž njim je šla tudi Marija. Jasno je, da je morala biti tudi ona iz Davidovega rodu. Osebno se je morala udeležiti zapisovanja, ker je bila dedna hči svoje rodbine in je skoraj gotovo imela v Betlehemu kako zemljišče ali vsaj kake druge dedne pravice . 1 Poganski cesar je tako s svojim poveljem nehote sodeloval, da se je zvršila napoved pre¬ roka Miheja, ki je prerokoval v Betlehemu Me- sijevo rojstvo. Cesarsko popisovanje je posebno v živo dokazovalo, da se je izpolnila prerokba umirajočega očaka Jakopa : 2 Ne bo vzeto žezlo od 1 Glej Zgodbe II, str. 43. 2 1. Mojz. 49, 10; Zgodbe I. str. 136. 83 84 Jezusovo rojstvo. Pastirji. Judu in vojvoda od njegovega ladja,, dokler ne pride, ki ima biti poslan, in on bo pričakovanje narodov. Judov rod je bil popolnoma potlačen. Kralj Herod je bil tujec Edomljan, a vsaj Judom so¬ rodnega rodu in navidezno judovske vere. Moglo bi se še reči, da vendar vsa judovska samostojnost ni še pokopana, ko bi ne bil popolnoma odvisen od Rimljanov. To, da je poganski cesar popisoval Jude, zahteval od njih prisego zvestobe in jim nalagal davek, je pa najjasnejše pokazalo, da je žezlo popolnoma odvzeto od Juda. Četrto od Daniela prerokovano kraljestvo 1 je tudi nad Jude raztegnilo svojo oblast. Prišel je čas, ki ga je Odrešenik sam določil za svoje rojstvo. Bil je primeren vzvišenemu namenu od¬ rešenja. 2 Komaj rojenega, so že zapisali med podložnike poganskega vladarja. S tem se je sam podvrgel poganski sužnjosti. da bi nas du¬ ševno osvobodil. En vladar je takrat gospodoval domala vesoljnemu svetu, ko se je rodil Kristus, ki je prišel zedinit vse človeštvo in sebi enemu pastirju združit je v eno čredo. Mir je vladal tisti čas, ko je prišel na svet tisti, ki je naš mir J 2. Rojstvo. Betlehem je bil natlačen s tujci. Tudi prostor, ki ga je imel vsak večji kraj za prenočevališče tujih potnikov, je bil na¬ polnjen. Marija in .Jožef nista našla strehe pri ljudeh v rodnem mestu svojega kraljevega pradeda. Kako do pičice so se izpolnjevale besede sv. Ja¬ neza o Jezusu: 1 V svojo last je prišel, in njegovi ga niso sprejeli. Že pri rojstvu so ga nevede pahnili Judje od sebe; tako se mu je godilo celo življenje, najbolj pa ob njegovi smrti. Sveta dvojica si poišče zunaj Betlehema var¬ nega prostora. V duplini, v katero so pastirji ob času kake nevihte spravili živino, sta prenočila. Tli v bornem hlevu, v hladni zimski noči — po splošnem krščanskem izročilu od 24. na 25. dan grudna — se dopolnijo dnevi, da je prečista De¬ vica rodila božjega Sinu. Brez bolečin, v ne¬ oskrunjenem devištvu, se čudežno rodi sveto dete. Marija ga sama povije v plenice in položi v jasli. Revnejše, skromnejše ne more biti rojstvo nobe¬ nega človeka. Hlev in jasli so nam živi dokaz milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa, lci je za nas postal reven, ko je bil bogat, da bi mi obogateli ' Han. 2, 30-45; Zgodbe I, str. 947. 3 S. Th. III. qu. 35. a. 8 . 3 Ef. 2, 14. 4 Jan. 1, 11. po njegovi revščini.' 1 Kakor ob smrti tako tudi pri rojstvu Sin človekov ni imel, kamor bi po¬ ložil svojo glavo . 2 Krščansko izročilo nam pripoveduje, da sta bila v hlevu vol in osel; to se brez dvojbe ozira na besede preroka Izaija: 3 4 Vol pozna svo¬ jega lastnika in osel jasli svojega gospodarja; Izrael pa me ne pozna, in moje ljudstvo me ne ume. Lepo izraža ta pobožna misel, četudi morda ni zgodovinsko utemeljena, da so se brez¬ umne živali klanjale svojemu Stvarniku, ki ga ljudje niso spoznali. Krščanski svet pada sedaj na kolena pred sveto materjo in moli njeno dete. Njun zgled največjega zatajevanja, najpopolnejše požrtvovalnosti vnema nebrojno src, da umevajo lepoto revščine in v ljubezni do Marije in Jezusa iščejo moči za najhujše žrtve. V Betlehemu vlada nočni mir; njegovi pre¬ bivalci spe in ne slutijo, kaj se godi v duplini poleg mesta. Božja moč ne potrebuje človeškega sijaja. Dete, ki se rodi v hlevu, pričenja ne¬ skončno veličastnejše kraljestvo, nego je bilo Davidovo. Nova doba se pričenja ž njegovim rojstvom, — doba sprave z Bogom, doba zveli¬ čanja, doba ljubezni, doba večnega blaženstva. 3. Pastirji. Najnižja vrsta ljudstva na vzhodu so pastirji. Posestniki sami ne delajo, marveč imajo svoje hlapce, in zadnji med hlapci so tisti, kateri jim pasejo črede. Tako je danes, tako je bilo tudi ob Kristusovem času. Potnik po Jutrovem jih vidi bose ali s slabimi sandali na nogah, s hrastovo ali sikomorno palico v ro¬ kah; krog ramen jim visi ovčja koža; teme imajo pokrito z dolgim črnim robcem. Iz tega stanu je izbral Gospod svoje prve prijatelje; njim se je najprej razodel. Ni se razodel farizejem, ali pismoukom, marveč priprostim, revnim pastirjem, ki so ohranili še nepokvarjeno vero in neskaljeno upanje na Mesija. Pastirji v betlehemski okolici zastopajo tu vse judovsko ljudstvo. Angel se jim prikaže; še več: obsije jih božja svetloba. Tega ne beremo pri nobeni angelski prikazni starega zakona. To je prvo znamenje, da prihaja Bog na zemljo. Prestrašeni poslušajo angela, ki jim pripoveduje, daje rojen Zveličar, ki je Kri¬ stus Gospod. Z besedo Kristus (Mesija) je bilo vse povedano. Znamenje, ki jim ga pove angel. 1 II. Kor. 8, 9. 3 Mat. 8. 30. ” Iz. 1,3; Zgodbe I, str. 789. Angelsko petje. 85 je ubožno, priprosto, res prav pastirsko: v jaslih položeno dete. Prav pravi sv. Maksim : 1 „Če se ti zde morda plenice prenizke, občuduj slavo- spevajoče angele; če preziraš jasli, dvigni malo oči in poglej novo zvezdo na nebu, ki oznanja Gospodovo rojstvo; če sodiš priprostost, veruj čudovitosti; če se upiraš ponižnosti, časti nebeško visokost. “ velja vsem, ki so dobre volje, vsem, ki sprejmo rojenega Boga v trdni veri. Ko je Bog svet ustvaril, so ga slavile jutranje zvezde in so poska¬ kovali sinovi božji P — A prišel je greli in ž njim njegove strašne kazni. Upanje in želja po Odrešeniku in po srčnem miru, ki ga svet ni mogel dati, sta prevevala človeštvo. Pri vseh narodih čutimo to otožno Božična noč med pastirji. En angel in božja svetloba je še premalo, da počasti novorojenega Zveličarja. Cela množica angelov se prikaže; vsi zapojo vzvišeni slavospev: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje. Najprej slave Boga, ki je pri¬ šel na svet. Nato pa oznanjajo ljudem sad Nje¬ govega prihoda. Mir prinašaj z Očetom hoče spraviti ljudi, zadostiti hoče zanje in jim odvzeti prekletstvo; pomiriti hoče zemljo z nebesi. Mir 1 Serm. de Nativ.; Catena V, str. H6. ; hrepenenje, te notranje vzdihe potrtih duš, naj- ! bolj pa pri Izraelcih. To upanje je izpolnjeno, : ko nebeški poslanci zapojo v tiho noč: Mir ljudem. Pastirji hite in najdejo Marijo in Jožefa in dete v jaslih položeno. Kako igra srce materi, ko ji pripovedujejo, kaj se je zgodilo! Njena vera ni bila nikoli omajana; v tihi vnemi ga je molila kot novorojeno dete. Pastirji ji prineso nove luči, nove gorkote. Njihove besede posluša v deviški 1 Job, 38, 4; Zgodbe L str. 172. 86 Ime Kristus. Luk. 2, 21- -37; Jezusovo obrezovanje in očiščevanje. Simeon in Ana. sramožljivosti in jili premišljuje. Kratko pa je¬ drnato opiše evangelist vtisek tega veličastnega trenotka na Marijo z besedami: Marija pa ohrani vse te besede, pr emisij evaj e jih v svojem srct<. Angeli pojo; pastirji se vesele; easte in hvalijo Boga. Deviška mati se pa molče zamišljena vtaplja v skrivnosti svojega Sinu. Lepše ni mogoče zdru¬ žiti vzvišenosti ponižnega, skromnega devištva z naj plemenitejšo ljubeznijo. Odslej molči evangelij o pastirjih. Pobožno izročilo nam pripoveduje, da so bili trije ali štirje, ki so se kasneje pridružili Odrešeniku in po svetem življenju sveto umrli. 4. Ime Kristu s. Sv. Matej že v svojem rodovniku, ki ga objavlja v prvem poglavju, go¬ vori o Jezusu, kije imenovan Kristus . 1 Ravno s tem imenom oznani Zveličarja tudi angel pastir¬ jem, ko jim pravi, da je v Betlehemu rojen Zve¬ ličar, Id je Kristus Gospod. Ime Kristus (grško Hristos ) se pravi po naše Maziljenec. V he¬ brejščini se imenuje ta beseda Mesiah, ali kakor mi pišemo Mesija. V starem zakonu so napove¬ dovali preroki Odrešenika večkrat s tem imenom, da pride tisti posebni Maziljenec — Mesija, — ki bo rešil vse ljudstvo. Maziljenec — Mesija so mu rekli zato, ker je bilo maziljenje z oljem zunanje znamenje božjega poslanstva in važnih časti in služb med Izraelci. Tako so se mazilili duhovniki, kralji in včasih tudi preroki . 2 Olje je bilo napravljeno iz raznih dišav , 3 ki so po splošni razlagi pomenjale darove sv. Duha. Včasih beremo v sv. pismu ime Maziljenec, da pomenja duhovnika ali kralja. Nazadnje je pa dobilo izključen po¬ men za Zveličarja. S tem, da so Odrešenika ime¬ novali Maziljenca, so hoteli reči: Obljubljeni Zve¬ ličar bo na poseben način od Boga potrjen — maziljen; on bo v prav posebnem pomenu naš prerok, duhovnik in kralj . 4 Pod imenom Mesija, ali v grškem prevodu Kristusa so pričakovali Judje svojega Odrešenika. Da je bilo splošno znano, nam pričujejo pastirji, ki so brž razumeli angelovo oznanilo. Pri rojstvu ni imel naš Gospod drugega imena; šele pri obrezovanju so ga imenovali Jezus. Zato je tudi angel rabil pri pastirjih njegovo že v starem zakonu znano ime Mesija. To ime izraža Zveličarjevo božje poslanstvo. 1 Mat. 1, 16; Zgodbe II, str. 4-2. 2 Primeri III. Kralj. 19, 6. :l II. Mojz. 30, 25. 4 Primeri Zgodbe I, str. 301. 473. 543. 900. 1176. VII. Jezusovo obrezovanje in darovanje. Luk. 2, 21 - 38. Ko se je dopolnilo osem dni, da je bil Jezus obrezan, so mu dali ime Jezus, ki je bilo imenovano od angela, preden je bil spočet v materinem telesu. In ko se dopolnijo dnevi očišče¬ vanja po Mojzesovi postavi, ga prineso v Jeruzalem, da ga postavijo pred Go¬ spoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: Vse prvorojeno moškega spola bodi posvečeno Gospodu, in da opra¬ vijo daritev, kakor je zapovedana v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva mlada goloba. In glej, v Jeruzalemu je bil človek, ki mu je bilo ime Simeon, in ta človek je bil pravičen in bogaboječ in je čakal Izraelove tolažbe, in sveti Duh je bil v njem. In razodeto mu je bilo od sve¬ tega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne zagleda Kristusa Gospodovega. In pride po Duhu v tempel; in ko prineso otroka Jezusa njegovi stariši, da zanj zvrše po postavni šegi, ga tudi on vzame v naročje, ter hvali Boga in reče: ,,Zdaj spustiš svojega hlapca, Go¬ spod, po svoji besedi v miru, ker moje oči so videle tvoje zveličanje, katero si pripravil pred obličjem vseh naro¬ dov: luč v razsvetljenje nevernikov in v slavo svojega naroda Izraelovega.” In njegov oče in mati se čudita nad tem, kar se je o njem govorilo. In Simeon ju blagoslovi in reče Mariji, njegovi materi: ,,Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu, in v zna¬ menje, ki se mu bo nasprotovalo; in tvojo lastno dušo presune meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.“ In tam je bila prerokinja Ana, Fanu- elova hči, iz Aserjevega rodu. Ta je bila zelo priletna in je živela s svojim možem sedem let po svojem devištvu. In ta vdova, pri štiriinosemdesetih letih, ni šla od templa, ampak je s postom 87 88 •Jezus obrezan. Zakaj ga je darovala Marija V in molitvami služila Bogu noč in dan. In ona pride tja ravno tisto uro in hvali Gospoda, ter govori o Njem vsem, ki so čakali Izraelovega odrešenja. It a z 1 a g a. 1. Obrezovanje. Osmi dan so Jezusa obrezali. Sprejel je nase telesno znamenje, ka¬ tero je Bog ukazal Abrahamu in njegovemu za¬ rodu v dokaz svoje zaveze ž njim. Jezus je hotel biti pravi Abrahamov sin; zato se je podvrgel obrezovanju in nam s tem dal zgled najlepše po¬ korščine. Prišel je na svet. da nas reši greha; obre¬ zovanje pa je pomenjalo, kako tlači greh človeka. S tem, da se je dal Jezus obrezati, je stopil glo¬ boko doli v družbo prekletstva, med grešni, od Boga zavrženi človeški rod. On, ki je vzel naše grehe nase, je tudi sprejel obrezo. Prve kaplje krvi je ob ti priliki prelil. Obrezovanje je tako rekoč prva postaja njegovega križevega pota, ki ga je nastopil za nas. Skoraj gotovo je z vršil obrezo sv. Jožef. Pri ti priliki sta tudi z Marijo izpolnila, kar jima je naročil angel. Imenovala sta božje dete Jezus — Odrešenik, Zveličar. Iies so imeli to ime že razni možje starega zakona, toda v svojem vseobsežnem pomenu pripada edino le božjemu Sinu. Jozuve (Jezus) zasluži ime Odrešenika, ker je v junaških bojih osvojil sveto deželo svo¬ jemu narodu. Jezus, Jozedekov sin, je izkazal pomen svojega imena, ker je z Zorobabelom peljal Jude iz babilonske sužnjosti in vodil zidanje raz¬ drtega templa, Jezus, Marijin sin, je pa Odre¬ šenik za vse, Zveličar v dušnem in telesnem oziru. Imena, ki jih pridevljejo preroki Mesiju, se lepo skladajo s tein najsvetejšim imenom. Prerok Izaija ga imenuje Emanuel 1 — Bog z naini. V tem je izražen vzrok našega odrešenja. Jezus je res Bog z nami, ker združuje v božji osebi božjo in človeško naravo. Ravno tisti prerok imenuje Mesija s temi-le imeni: 2 Čudoviti, Sveto¬ valec., Bog, Močni, Oče prihodnje dobe, Knez miru. S temi besedami se izraža pot in konec našega odrešenja. Po čudovitem posvetu vsemogočnega Boga nas vodi Odrešenik v novo, srečno dobo, kjer vživamo kot božji otroci sladki mir pod očetovsko, božjo oblastjo. 2. I>arovai«je v templu. Po Mojzesovi postavi se je štela vsaka izraelska mati po rojstvu nečista. 1 Po sinovem rojstvu ni smela 40 dni, po hčerinem pa 80 dni ne v svetišče. Ko je pre¬ tekel ta čas, je pa morala priti v tempel in tam darovati žgavni dar in daritev za greh. Pre¬ možnejši so darovali ovna, ubožnejši pa po dve grlici ali po dva goloba. 2 Ta zapoved ima lep pomen. Vse, kar je bilo v zvezi z rojstvom, je bilo po Mojzesovi postavi nečisto, ker seje ravno po spočetju in rojstvu podedoval izvirni greh. Zunanje znamenje, da je treba očiščenja greha, je bila omenjena daritev. Za prvorojence je bila pa še druga zapoved. 3 4 V Egiptu je Gospodov angel zadnjo noč pred izhodom vse egiptovske prvorojence pokončal, Izraelcem, ki so imeli na vratih znamenja krvi velikonočnega jagnjeta, je pa zanesel. Od takrat je Gospod na poseben način sprejel v last vse izraelske prvorojence. Vsak bi moral biti posve¬ čen njegovi službi. V dobi očakov so tudi res prvorojenci opravljali duhovsko službo. Kasneje je Bog odločil zato Levijev rod. Od takrat so stariši iz drugih rodov svoje prvorojence morali prinesti v svetišče in jih odkupiti z darom pe¬ tih šeklov. Marija se je podvrgla s svojim Sinom obojni postavi; kakor je bila vsled Njega milosti polna, tako Mu je tudi hotela postati podobna v poniž¬ nosti. Njeno rojstvo ni imelo nobene zveze z grehom; bilo je v neumljivi zvezi z Bogom sa¬ mim; zato ji pač ni bilo treba očiščevanja. Jezus je hotel izpolniti Mojzesovo postavo, da bi odrešil nje, ld so bili pod postavo; 1 zato se je dal obrezati in se s tem po zunanje podvrgel postavi, in zato se ji je uklonila tudi njegova prečista mati. Sv. Luka pripoveduje to z besedami: In ko se do¬ polnijo dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, ga prineso v Jeruzalem. Po Mojzesovi postavi, ne pa zavoljo lastne potrebe, je torej šla božja mati v Jeruzalem. Potem pa omenja, da je izpolnila oboje: postavila ga je pred Gospoda kot prvo¬ rojenca in opravila daritev, ki je bila ukazana za vse novorojene otroke. Marija je ohranila svoje skrivnosti v svojem srcu in ni jih razodevala drugim; zato se po zu- 1 III. Mojz. 12, 6; Zgodbe I, str. 258. 2 Zgodbe I, str. 243. 244. 8 II. Mojz. 13. 1 nasl.; Zgodbe I. str. 201. 4 Gal. 4, 4. 1 Iz. 7, 14. 2 Iz. 9, fi. Obred darovanja. Simeon. 89 nanje ni hotela ločiti od drugih mater. Gotovo je tudi sama že koprnela, da s svojim ljubim Sinom pohiti v Očetovo hišo. Polna sv. pobož¬ nosti ga nese poleg golgotskega griča proti templu, kateremu nasproti se je dvigala Oljska gora. Nihče ne sluti, kdo je to dete; nihče ne ve, kaj se bo ž njim zgodilo. Ponižno poklekne Marija, da v roke duhovniku svojega Sinu in mu izroči duše, s katerimi hvali svojega Boga. Ni bilo še žgavne daritve, ki bi bila Bogu prijetnejša od te. Kakor nežno-otožno gruleči golob moli za odrešenje; v krotkosti in priprostosii, ki sta zna¬ čilni lastnosti te živalice, daruje sebe in svojega Sina nebeškemu Očetu za spravo za greli . 1 55. Simeon in Ana. Med vedno bolj pro¬ padajočimi Izraelci vidimo ob Kristusovem času Simeon In Ana. zapovedane darove. Po duhovniku se tu prvič vidno daruje božji Sin svojemu Očetu. Duhovnik umori prvega goloba in poškropi ž njo oltarjeve stene; brez dvojbe misli Marija pri tem na pre¬ kletstvo človeškega rodu in s krvjo umorjene živali vzdihuje k Gospodu po odrešenju; pri tem jo pre¬ tresa neizrekljiva misel, da nosi Odrešenika v svojem naročju. Duhovnik umori drugega goloba in ga vsega zažge na žgavnem oltarju. S to da¬ ritvijo združuje Marija hvaležne slavospeve svoje nekaj oseb, ki se svetijo kakor svetle luči iz teme. Marija in Jožef, Zaharija in Elizabeta so najvzvišenejše med njimi. A imamo še drugih. Ob darovanju v templu nas srečata dva posebno mila, pobožna človeka. Prvi je stari Simeon. V zvestem izpolnjevanju Mojzesove postave in iskreni bogaboječnosti pričakuje Mesija —■ Izra¬ elove tolažbe. Ves živi v sladki misli, da kmalu pride blaženi čas njegovega prihoda, saj se je 1 Primeri S. Th. III. qu. 37. a. 3. ad 4™- 90 Simeonove besede. zvršilo že vse, kar so napovedali preroki o tem času. Ima pa še večje zagotovilo. Bog mu je razodel, da ne umrje prej, dokler ne zagleda Mesija — Maziljenca — Kristusa Gospodovega. Božji Duh ga žene v tempel, ko prinese tja Marija svoje dete. Po templu je, kakor vedno črez dan, vse živo. V dvora poganov se gneto prodajalci in kupci; Izraelci pohajajo po svojem dvoru. Duhovniki opravljajo zaukazane daritve. Vmes med to množico nese priprosta mlada mati svojega sina v naročju. Sredi množice stoji ča¬ stiti starček Simeon. Kakor svetel blisk mu predere dušo od Boga razodeta misel: Ta je, ki ga pričakuješ. Kakor prej duhovnik, ki ga je daroval Gospodu, ga tudi on vzame v naročje in izpregovori v svetem navdušenju vzvišene besede: Zdaj spustiš svojega hlapca, Gospod, po svoji besedi v miru. Takih besedi še ni izpregovoril noben Izraelec. Smrt je bila vsem strašna; najhujša kazen za greh.se je štela. Simeon se ne boji več smrti. Izgubila je vso svojo grozo zanj; v nežnem veselju jo kliče k sebi, saj vidi zve¬ ličanje — Odrešenika z lastnimi očmi. Kar je želel, je dosegel, po čemur je koprnel, ima; zato si želi, da bi že skoraj mogel zbranim očetom pred peklom oznaniti radostno novico. Ne misli pa samo nase, kakor tudi ni samo zase pričakoval Zveličarja. Zato hvali Boga, ker je v malem Jezusu pripravil zveličanje pred ob¬ ličjem vseh narodov, luč v razsvetljenje nevernikov. Kako jasno vidi Simeon, da Mesija ni namenjen samo za izraelsko ljudstvo, marveč za vse člo¬ veštvo. To misel, ki jo poznamo že iz Marijinega in Zaharijevega slavospeva, 1 poudarja s posebno slovesnostjo tudi stari Simeon. Kes, da hvali Boga zato, ker bo Zveličar v slavo naroda Izraelovega in se mu v imenu vsega svojega naroda zahva¬ ljuje, toda pri tem ne pozablja zahvaliti ga tudi v imenu Neizraelcev, v imenu celega človeštva. Kratka pa prisrčna je njegova zahvala, najlepša predsmrtna pesem Bogu udanega srca. Ime luč v razsvetljenje narodov, ki ga je dal stari Simeon Jezusu, je dalo povod, da se na praznik Marijinega očiščevanja (dne 2. svečana) blagoslavljajo sveče in se takrat obhaja procesija z lučmi, podobami Jezusa Kristusa. Odtod se ta praznik imenuje Svečnica, Jožef in Marija se čudita. Nepojmljivo jima je, kako deluje božja vsegamogočnost, kako in komu razodeva njune skrivnosti. V ponižni uda- nosti občudujeta božjo previdnost, ki po svojih nevidnih potih potrjuje njuno vero. Pobožni star¬ ček ima tudi zanju posebno darilo. Blagoslovi ju, preden odhaja, preden ga spusti Gospod v miru, kakor se spodobi častitemu starčku ob slovesu. Ob tem, ko vidi pred seboj deviško mater, se mu pa zamakne oko v prihodnjost, in pred oči mu stopi življenje in delo ljubeznjivega deteta, ki ga drži v naročju, pa tudi materina zveza ž njim. Ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogih v Izraelu, Zveličanje je pripravil Gospod pred ob¬ ličjem vseh narodov. To veselo, tolažbe polno resnico spopolnjuje tu z resno žalostno napovedjo: Vsi ne bodo deležni tega zveličanja. Vsem, ki verujejo vanj in žive po ti veri, je Mesija v vstajenje od smrti greha in v zveličanje; tisti pa, kateri se ne menijo zanj in za njegov sveti nauk, ki niso pravi kristjani, propadejo in se po¬ gube. Zlasti pri Izraelcih se je do pičice iz¬ polnila ta napoved. Kako visoko so se dvignili apostoli in učenci Gospodovi; vstali so, da stoje sedaj kakor voditelji sveta na čelu svetnikov! Trdovratni Judje so pa propadli na duši in na telesu. Izgubili so domovino; Jeruzalem s tem- plom so jim razdrli Rimljani; njihov padec traja do konca sveta. Simeon prerokuje še dalje: Mesija bo znamenje kateremu se bo nasprotovalo. Po Jezusu se loči svet v dva tabora: v njegove vernike in v nje¬ gove nasprotnike. Vsak mora razodeti misli svo¬ jega srca. Ob njem se brezdvojbeno razodenejo misli iz mnogih 1 src. Sam Zveličar pravi: 2 Kdor ni z menoj, je zoper mene. In v svesti si na¬ sprotovanja zoper Kristusa piše sv. Pavel: 3 Mi oznanjamo Kristusa križanega, Judom pohujšanje in poganom neumnost, poklicanim pa božjo moč in božjo modrost. Lahko si mislimo, kako zadevajo te besede nežno občutljivo srce svete matere. Med občutke vzvišene sreče ji kaplje grenki pelin trpljenja. Njen božji Sin bo imel nasprotnike. - Starček Simeon gre še dalje: In tvojo lastno dušo .prešine meč. Sinovo trpljenje bo tudi tvoje trpljenje, o Marija; to pomenjajo njegove besede. Meč žalosti se ji obeta. In res vidimo, da jo zbada 1 Mnogi pomenja tukaj, kakor večkrat v sv. pismu, vsi. 2 Mat. 12, BO. 8 I. Kor. 1, 23. 24. 1 Glej Zgodbe II, str. 65. 72. 91 92 Mat. 2, 1—12; Modri z Jutrovega. čas njihovega prihoda. ta meč, ko mora bežati v Egipt, ko izgubi Sina v templu, ko vidi črno nehvaležnost in divje sovraštvo proti Jezusu; prav do ročaja pa se ji zasadi v dušo, ko ga gleda umirajočega na križu. Zato poje cerkev o ,Žalostni materi' v lepi pesmi .Žalostna je mati stala' (Stabat Mater Dolorosa) tudi te-le besede: ,Njeno dušo koprnečo, — v bridki žalosti trpečo, — je presunil ostri meč.' Po tem pretresljivem dogodku nam pa evan¬ gelist opiše zopet vesel, ljubezniv prizor. Štiri- inosemdesetletna stara vdova Ana, ki že dolgo vrsto let živi samo v templu in moli noč in dan za odrešenje, tudi spozna v Marijinem detetu • Zveličarja in hvali Boga z vsemi, hi so čakali. Izraelovega odrešenja. VIII. Modri z Jutrovega. Mivt. 2. 1 12 . Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji, v dnevih kralja Heroda, pri¬ dejo Modri z Jutrovega v Jeruzalem in vprašajo: ,,Kje je kralj Judov, ki se je rodil? Zakaj videli smo njegovo zvezdo na Jutrovem, in smo ga prišli molit." Ko pa kralj Herod to sliši, se pre¬ straši in ves Jeruzalem ž njim. In zbere vse velike duhovnike in pismo¬ uke ljudstva in jih izprašuje, kje se ima roditi Kristus. Oni mu pa reko: ,,V Betlehemu, v Judeji; zakaj pisano je po preroku: In ti Betlehem, Judova zemlja, nisi nika¬ kor najmanjši med Judovimi knezi; zakaj iz tebe izide vojvoda, ki bo vla¬ dal moje Izraelovo ljudstvo." Potem pokliče Herod skrivaj Modre in jih skrbno povprašuje o času, kdaj se jim je prikazala zvezda. In jih pošlje v Betlehem, ter pravi: ,,Pojte in skrbno vprašujte po detetu, in ko ga najdete, pridite nazaj mi povedat, da tudi jaz grem in ga molim." In ko so slišali kralja, odidejo. In glej, zvezda, ki so jo videli na Jutro¬ vem, gre pred njimi, dokler ne pride in ne obstane zgoraj, kjer je bilo dete. Ko pa zagledajo zvezdo, se silno raz- vesele. In gredo v hišo in najdejo dete z Marijo, njegovo materjo, in ga mo¬ lijo; in odpro svoje zaklade in mu da¬ rujejo zlata, kadila in mire. In ko prejmo v spanju opomin, naj se ne vračajo k Herodu, odidejo po drugem potu v svojo deželo. Razlaga. 1. Kdaj so prišli Modri * Jutro¬ vega? Sveta cerkev praznuje praznik Modrih z Jutrovega dne 6. prosenca. Zato jih mnogo trdi, da so ravno takrat — trinajsti dan po Gospodovem rojstvu - prišli v Betlehem. Toda ta vzrok ni veljaven. Ravno ta dan se spominja cerkev še dveh drugih dogodkov, namreč Jezusovega krsta v Jordanu in čudeža v Kani Galilejski. Šesti prosenec gotovo ni zgodovinski dan teh dogodkov, že zavoljo tega ne, ker se je čudež v Kani Galilejski zgodil komaj dva meseca po Jezu¬ sovem krstu. Potemtakem tudi nimamo nobe¬ nega povoda, da bi dan cerkvenega praznika imeli za pravi zgodovinski dan prihoda Modrih z Jutrovega. Sveta cerkev je pač posvetila en dan njihovemu spominu, kakor je n. pr. 28. dan grudna določila Nedolžnim otročičem, dasi je po¬ polnoma gotovo, da so bili umorjeni kasneje. Mi stavimo prihod Modrih za darovanjem v templu. Po darovanju sta se vrnila Jožef in Marija z Jezusom v Betlehem. Sv. Luka ne omenja teh dogodeb, morda ravno zato ne, ker jih obširno in točno popisuje sv. Matej. Verjetno je, da je sveta Družina hotela sploh prebivati v Betlehemu. Rodno mesto kralja Davida je bilo pač najprikladnejše bivališče Zveličarju, tembolj, ker se pri prerokih tolikrat poudarja, da pride iz Judeje Mesija, in ker je bil rojen v Betlehemu. Težav preselitvi ni bilo nobenih. Reven roko¬ delec je prav tako lahko živel v Betlehemu kakor kje drugje. Ko se je sveta Družina vrnila iz Jeruzalema v Betlehem, so prišli Modri z Jutrovega. Nikakor ni namreč verjetno, da bi bil Herod v strahu čakal toliko časa s svojim krvoločnim ukazom. Ne moremo si tudi misliti, da bi ne bila Jožef in Marija podučena po Modrih slutila, da Herod na¬ merava kaj hudega, in da bi bila vkljub tej slutnji šla štirideseti dan v Jeruzalem in tempel — v največjo nevarnost. Zato mislimo, da so se sveti dogodki zvršili po tistem redu. kakor smo jih postavili v Zgodbah. Kje so bili Modri doma? 93 2. Domovina IIo<1 rili z Jutrovega. naravnost pravi pregnanim Izraelcem : 1 Izpozna- Ni nam natančno znano, kje so bili Modri doma. vajte Gospoda, Izraelovi sinovi, in hvalite ga vpričo Iz besede 0 Jutrovega se da le sklepati, da so poganov. Zato vas je namreč razpršil med pogane, prišli iz dežele, ki je vzhodno od Palestine. Naj- ki ga ne poznajo, da razglašate njegove čudeže in verjetnejše je, da je Perzija ali pa Kaldeja nji- jih podučite, da ni drugega vsegamogočnega Boga, bova domovina, in ne Arabija, kakor mislijo ne- razen njega. V duhu gleda srečne Mesijeve čase, kateri . 1 .lasno je namreč iz njihovega obnašanja, ko bo Jeruzalem središče vseh narodov; zdi se da so pričakovali velikega izraelskega kralja. Naj- kakor bi napovedoval čudežno zvezdo, ki bo vo- Modri molijo Jezusa. ložje si to raztolmačimo, če pravimo, da so to pričakovanje posneli iz prerokb, danili izraelskemu ljudstvu. V Kaldeji, t. j. v Asiriji in Babiloniji, se je bilo lahko seznaniti s takimi svetimi na¬ povedmi, ker so bili Izraelci dolgo vrsto let v teh deželah v pregnanstvu, in ker sta prav v teh tujih deželah prerokovala dva velika preroka Ezekiel in Daniel. Pobožni Tobija, ki je živel na Asirskem, 1 Sv. Justin Dial. c. Tryph. 77. 7S. 88. 102. 100. dila pogane k Mesiju, ko govori : 2 Jeruzalem, božje mesto ... v svetli luči boš žarel in vse meje sveta te bodo častile. Pred smrtjo se zamakne v bo¬ dočnost in prerokuje vpričo svoje rodbine : 3 Kmalu bodo poginile Ninive, zakaj beseda Gospodova ni prazna, in vrnili se bodo tisti, hi so razpršeni iz Izraelove dežele, zopet vanjo. In vsa njegova za- 1 Tob. 13, 3. 4. 5 Tob. 13, 11. 13. a Tob. 14, 6—9. 94 Stan in imena Modrih. Zvezda prikladna podoha Mesija. puščena, dežela se bo napolnila, in hiša Gospodom, ki je v nji požgana, se bo zopet pozidala, in tjakaj se bodo povrnili vsi, ki se boje Boga, in pogani bodo zapustili malike in prišli v Jeruzalem, in v njem prebivali, in veselili se hod,o v njem vsi kralji zemlje iti molili kralja izraelskega. — Ali ne po¬ navljajo Modri Tobijevih besedi, ko vprašujejo Heroda: Kje je kralj Judov? — — Videli smo njegovo zvezdo — — in smo ga prišli molit. Prerok Ezekiel napoveduje kralja iz Da¬ vidovega rodu, ki ga bodo priznavali vsi narodi: 1 Moj hlapec David, bo kralj nad njimi. . . moj hlapec David bo njihov knez na vekomaj. . .. In narodi bodo zvedeli, da sem jaz Gospod, Izraelov posvečevalec. Daniel še jasnejše opisuje kralja Mesija, ko pravi, 2 da mu je Bog dal oblast in čast in kraljestvo; in vsa ljudstva, rodovi in jeziki mu morajo služiti. V svoji prerokbi o sedemdesetih letnih tednih pa naravnost naznanja čas Mesije- vega prihoda. Te napovedi so se ohranile med Asirci, Ba¬ bilonci in Peržani. Med duhovniki teh narodov je bil poseben stan, ki se je pečal z raznimi zna¬ nostmi: z zdravilstvom, zvezdoslovjem, naravo¬ slovjem, pa tudi tolmačenjem bodočnosti, zlasti po zvezdah. Člani tega stanu so se imenovali Modri ali s semitsko besedo rnagi. Vsled svoje učenosti so imeli pri vladarjih velik vpliv; vživali so knežjo čast. Skrivnostne napovedi izraelskih prerokov so brez dvojbe živele med njimi. 3 Željno so tudi oni hrepeneli po slovečem izraelskem kralju, ki ima celemu svetu prinesti odrešenje. Bog je vodil njihova srca in je ob rojstvu svojega Sina s čudežnim znamenjem naznanil, da se je izpolnilo njihovo stoletno pričakovanje. Navadno se imenujejo Modri sv. pisma kralji. To ime ni znano v prvi dobi krščanstva. Na najstarejših slikah se slikajo v duhovski obleki. Ker so bili pa med svojimi rojaki veljavni du¬ hovski knezi, se jim v prenesenem pomenu prilega tudi kraljevsko ime. Od šestega veka sem se imenujejo kralji. Na slikali se predstavljajo še¬ le od osmega stoletja v kraljevski obleki. Modri z .Jutrovega, ki so prišli molit novo- 1 Ez. 37, 24. 25. 28. 2 Dan. 7, 13. “ Kako so sploh ined pogani pričakovali Odrešenika ravno ob času, ko je res prišel na svet, nam izpričujejo n. pr. pisatelji Virgil, Tacit, Svetonij. (Hej Zgodbe I, str. 1185. rojenega judovskega kralja, so bili potemtakem zastopniki učenega, duhovskega stanu iz Kaldeje ali iz Perzije. Sveto pismo nam ni ohranilo ne njihovega števila, ne imena. Staro, v prvo polovico tretjega veka segajoče izročilo pravi, da so bili trije. Imenovali so se Kašpar, Melhior in Bal¬ tazar. Navadno se slikajo tako, da je eden bele kože s sivo brado (Melhior), drugi mlad in rdečkast (Kašpar); tretji pa črn (Baltazar). Pobožna povest pravi namreč, da je bil Melhior zastopnik v Evropi bivajočih Jafetovih potomcev, Kašpar azijskih Semovcev in Baltazar afriškega Kantovega rodu. Ta povest je nastala precej kasno in nima nobene zgodovinske podlage. Več verjetnosti ima staro sporočilo, da je sv. Tomaž podučil Modre v Kristusovi veri in da so vsi za njo umrli mučeniške smrti. Njihova telesa je dala prenesti sv. Helena v Carigrad v cerkev sv. Zofije; odtam so prišli v Milan, 1. 1163 pa v Kolin, kjer so jim sezidali veličastno svetišče. •i. Zvezda. Modrim se je na Jutrovem prikazala zvezda, iz katere so spoznali, da se je rodil pričakovani judovski kralj. Že Balaam je prerokoval: 1 Izšla bo zvezda iz Jakopa. S tem je napovedal Mesija. Tudi sicer se pri prerokih velikrat opisuje Mesijeva doba kot doba svetlobe, luči. V Skrivnem razodetju pravi Jezus o sebi: 3 Jaz sem korenina in rod Davidov, svetla in ju¬ tranja zvezda. Te primere so prikladne. Naš Odrešenik je res nebeška luč, rajska zvezda, ki sveti z resnico svojih božjih naukov in s svojo milostjo v temo našega življenja, prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na ta svet J Zato je lepo in primerno, da naznanja njegov prihod zvezda, Sv. Krizostom pripoveduje, da so imeli vzhodni narodi spis očaka Seta, v ka¬ terem je bilo zapisano, da se prikaže zvezda ob Odrešenikovem rojstvu. 4 Pravi tudi, da so vsled tega imeli 12 mož, ki so vedno pazili, kdaj se pojavi na nebesu kaka izvanredna prikazen. Spo¬ znali so po tem sporočilu zvezdo, ker je imela v svoji sredi podobo novorojenega deteta, na sebi pa znamenje križa. Ni nam mogoče zasledovati, koliko je resnice na tem. To pa vemo iz sv. pisma, da je bila go- 1 IV. Mojz. 24, 17. 2 Skv. raz. 22, IH. 3 Jan. 1, 9; Zgodbe II, str. 39 nasl. 4 Hom. II; S. Th. III. qu. 36. a 5. 4 m - 96 Kakšna je bila zvezda? Modri pri Herodu. tovo čudežna zvezda. Njena pot iz Jeruzalema in od tam predi jugu v Betlehem je različna od vseh drugih zvezdnih potov. Videla se je po dnevu; včasih se je pokazala, potem zopet skrila, gibala se je in obstala. Vse to spričuje, da ni bila navadna zvezda. Zato s sv. Tomažem Akvincem skle¬ pamo, da je pomenjala zvezda neko razumno angel¬ sko bitje. Bog je določil angela, ki naj naznani Mo¬ drim Odrešenikov prihod na zemljo. Ta angel se jim je prikazal pod podobo zvezde. Kakor je bilo za judovske pastirje primerno, da so se jim božično noč pojavili angeli v človeški podobi, tako je bilo za poganske učenjake, ki so se pečali zlasti z zvezdoslovjem. zelo prikladno, da so po zvezdi dobili najveselejše sporočilo. Angel, ki se jim je prikazal v zvezdi, jih je skrivnostno podučil, kaj se je zgodilo in v živi veri so se nato podali na daljno pot. 4- Modri pri Herodu. Iz Babilona je v Jeruzalem do 300 ur hoda. Na velblodih se da priti precej hitreje. Kdaj se je prikazala zvezda, ne moremo vedeti. Ker je pa Herod dal kasneje umoriti vse otroke krog Betlehema od dveh let nazaj, po času, ki ga je izprašal od Modrih, 1 sodi mnogo razlagalcev sv. pisma, da so Modri zagle¬ dali zvezdo že ob spočetju. Od takrat je mi¬ nulo skoraj leto dni, ko so prišli Modri k Herodu, in da bi bilo varnejše, je Herod pridejal še eno leto svojemu neusmiljenemu povelju. Tudi s časom ložje izhajamo, če pravimo, da se je zvezda prikazala Modrim, ko je bil Jezus spočet. Treba je bilo pač mnogo priprav za tako dolgo pot in s spremstvom, ki so ga brez dvojbe po vzhodnih šegah mnogo vzeli seboj, se ni dalo hitro potovati. Modri pravijo Herodu: Kje je kralj Judov ? . .. Videli smo njegovo zvezdo na Jutrovem. Iz tega sklepamo, da po poti niso videli zvezde. Saj je tudi niso rabili. Na Judovsko so znali in tam pač najdejo novorojenega kralja. Krenejo jo na¬ ravnost v Jeruzalem. Kje naj bi drugje iskali ju¬ dovskega kralja? Sijajna družba v bogati vzhodni opravi se prikaže v mestu in gre proti Herodovi palači. Vse gleda za njimi, kaj hočejo ti imenitni tujci. Kakor blisk se raznese po Jeruzalemu, da sprašujejo, kje je kralj Judov, ki se je rodil. Trdno, neupogljivo njihovo vero najbolj kaže to, da gredo naravnost prašat kralja Heroda. Lahko umevamo, kako se ta prestraši. Vzbudi se mu slaba vest in strah, da ne izgubi prestola. Cul 1 Mat. 2, 10. je pač o Mesiju, a kaj se je brigal v svoji neveri za napovedbe judovskih prerokov. Sedaj sliši, da je že rojen. Ž njim se prestrašijo tudi Jeruzalem- ljani — dobri v svetem iznenadenju, slabi v grozi, kaj se bo zgodilo. Herod skliče velike duhovnike, ki so kdaj opravljali to službo, morda tudi v Jeruzalemu bivajoče druge imenitnejše duhovnike, ali vsaj predstojnike 24 duhovskih vrst, in pismouke 1 in jih naravnost vpraša, kje se ima roditi Kri¬ stus. Odločno je njegovo vprašanje. Natančno vidimo, da ve. kaj pomenja pri Judih kralj Judov. Dobro mu je znano, da ta ne more biti drug nego obljubljeni Odrešenik. Določno slove tudi odgovor duhovnikov in pismoukov: v Betlehemu. Iz svetega pisma jim je znana Mihejeva prerokba, ki jo tudi po zmislu 2 povedo kralju. Ti možje nam dokazujejo, kako znane so bile Judom prerokbe o Mesiju. Samo na enem mestu sv. pisma se omenja rojstni kraj Mesijev in brez premisleka ga imenujejo. Da so zavrgli Mesija, je bila torej kriva edino njihova nevera. Koliko lepši zgled trdne vere so nam Modri z daljnega Jutrovega! Male drobtine božjih napovedi so padle med nje, a v svetem zaupanju in željnem pričakovanju so jih ohranili in se tolažili ob njih. Ko jim je pa božji angel v podobi čudežne zvezde potrkal na srca, da se je izpolnilo njihovo pri¬ čakovanje, so se brž pripravili na pot molit svo¬ jega Zveličarja. 5. Modri v Betlehemu. Herod na¬ znani Modrim, kje se ima roditi Mesija in jim zvijačno naroča, naj pozvedujejo o njem in mu sporoče, da ga tudi on gre molit. Hinavec je vedel, da njemu pravoverni Judje nič ne zaupajo in da bi sam torej težko kaj zvedel; zato hoče zlorabiti pobožno vnemo tujcev z .Jutrovega. Na poti iz Jeruzalema se Modrim iznova pri¬ kaže zvezda. Lahko si mislimo, kako silno se je 1 Glej Zgodbe II, str. 5. 2 V izvirniku beremo to prerokbo tako-le: hiti, Betlehem Efrata , (glej Zgodbe II, str. 78 nasl.) si sicer majhen med Visočniki Judovimi pa iz tebe mi izide, ki bo gospoelovalec v Izraelu. — Mesta, s tisoč rodbinskimi glavarji so imela svojega poglavarja — t.isočnika; Betlehem je bil pa premajhen zato. Prerok hoče torej reči: Ti, Betlehem, ki si tako ne¬ znaten, da še tisoč rodbin nimaš, boš vendar sloveče mesto, ker se v tebi porodi Mesija. Ravno ta pomen imajo besede, kakor jih navajajo pismouki: In ti Betlehem, Judova zemlja, nisi nikakor najmanji med Judovimi knezi; zakaj iz tebe izide vojvoda, ki bo vladal moje Izraelovo ljudstvo. Modri pred Jezusom. Mat. 2, 13 — 16. Sveta družina beži v Egipt. 97 razvesele. Dogodki v Jeruzalemu so jih gotovo iznenadili. Videli so, da nihče — ne kralj. ne ljudstvo — nič ne ve o novorojenem judovskem kralju. Še le sami sporočijo Herodu, velikim du¬ hovnikom in pismoukom, da se je rodil kralj Judov. A tega naznanila se v mestu ne raz¬ vesele, kakor so morda pričakovali, marveč pre¬ straši se Herod in ves Jeruzalem ž njim. Lahko so mislili, da jih je zvezda vendar zmotila. Ne- brižnost velikih duhovnikov, pismoukov in ljud¬ stva jih mora presenetiti. Daši natanko poznajo prerokbe o Zveličarju, dasi ved<5, kje bo rojen, se nihče ne gane, da hi ga poiskal. Modrim povedd duhovniki in pismouki, kje je rojen Zveličar sveta, sami pa ostanejo doma. In sami nadaljujejo Modri pot proti Davidovemu mestu. Srčno se zato raz¬ vesele , ko se jim zopet prikaže zvezda. ter jih potolaži in prepriča, da njihova dolga pot ni bila zastonj. Ves trud je pozabljen, ko zagledajo, kako se zvezda ustavi nad hišico, kjer je bilo dete. Sv. evangelist tu že ne govori več o hlevu, marveč o hiši. Na najstarejših slikah se sicer predstavljajo Modri vedno, da v hlevu molijo Jezusa. Toda verjetnejše je, da se je sveta dru¬ žina, čim je mogla, preselila iz hleva v dostojnejše stanovanje. Zlasti če smo mnenja, da so prišli Modri še-le po darovanju božjega deteta, se nam mora zdeti skoraj nemogoče, da bi bil sv. Jožef, ki je nameraval stalno se naseliti v Betlehemu, toliko časa pustil sveto mater z božjim Sinom v hlevu. Starim slikam podlaga je morda cerkveni praznik 6. prosenca, ki so ga imeli splošno za zgodovinski dan prihoda Modrih z Jutrovega. Priprosto opiše evangelist ginljivi prizor pred Jezusom: In gredo v hišo in najdejo dete z Marijo, njegovo materjo, in ga molijo; in odpro svoje za¬ klade in mu darujejo zlata, kadila in mire. Poleg deteta se imenuje tudi božja mati Marija. Sveti Jožef se tu ne omenja. Kjer se govori o božjem Sinu, tam se spominja že v prvem začetku njegovega življenja tudi njegova deviška mati. Jezus in Marija sta nerazločljiva že na prvih straneh sv. pisma, kakor ostaneta na veke ne- razdružljiva v resnici in v srcih vseh pravih kristjanov. V tem zmislu kliče sv. Krizostom: „Blažena Marija, zakaj brez Marije se Jezus ne porodi, ker je ona orodje včlovečenja; brez Ma¬ rije ga ne najdejo, ker je ona služabnica njegove otroške mladosti; brez Marije ga ne križajo, ker se ona udeležuje njegovega trpljenja. 11 Zgodbe sv. pisma II. Modri molijo dete! Nepopisno lep dogodek! Priprosta judovska žena z detetom v naročju in pred njim na kolenih imenitni in učeni knezi — duhovniki z Jutrovega. Angeli so že pozdravili Marijo in Jezusa; Judje so se jima že poklanjali; Marijo je v imenu svojega spola pozdravila Eli¬ zabeta; pastirji so v imenu priprostega ljudstva počastili njo in molili njenega Sinu; Simeon in Ana sta jima pa kot prava zastopnika pobožnih, Bogu zvestih Judov izkazala čast. In sedaj se kleče zastopniki vsega poganskega sveta klanjajo Zveličarju človeštva. Svojo živo vero pokažejo Modri tudi s svojimi darovi. Zlata, dajejo Jezusu, ker časte v njem kr alj a; kadila mu poklanjajo, ker v veri vidijo v njem svojega Boga; mire 1 mu pa darujejo, ker priznavajo s tem njegovo človeško naravo. Sv. Irenej pravi: „S svojimi darovi so pokazali, kdo je bil oni, katerega so morali moliti. Darovali so mu mire, ker je imel umreti za človeški rod; zlata, ker je kralj, katerega kraljestvo nima konca; kadila, ker je Bog. 11 Bog, ki jim je vidno prižgal čudežno zvezdo, jih je v njihovih plemenitih dušah razsvetljeval, da so spoznali svojega Zveličarja tudi v borni otroški postavi, 'tako tudi verni kristjani mo¬ limo svojega Boga v še neznatnejši podobi kruha v sv. Rešnjem Telesu. IX. Beg v Egipt. Nedolžni otročiči. Jezus v Nazaretu. Mat. 2, 13—23. Ko odpotujejo (Modri), glej, prikaže se Gospodov angel Jožefu v spanju, rekoč: „Vstani in vzemi dete in nje¬ govo mater, in beži v Egipt ter bodi tam, dokler ti ne porečem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga pokončal . 11 In vstane in vzame dete in njegovo mater po noči in pobegne v Egipt. In tam ostane do Herodove smrti, da se dopolni, kar je govoril Gospod po preroku, ki pravi: Iz Egipta sem po¬ klical svojega sina. Ko tedaj Herod vidi, da so ga Modri ukanili, se silno razsrdi; in pošlje in pomori vse dečke, kar jih je bilo v Betlehemu in v celi njegovi pokrajini 1 Glej Zgodbe II, str. 59. 98 Mat. 2, 17 23. Nedolžni otroSiui. Sveta družina se vrne v Nazaret. Herodov značaj. dveletnih in mlajših, po času, ki ga je izprašal od Modrih. Takrat se dopolni, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju, ki pravi: Glas se čuje v Rami, jok in obilen stok. Rahela plače za svojimi otroci in se ne da potolažiti, ker jih ni več. Po Herodovi smrti, glej, se prikaže Gospodov angel v Egiptu Jožefu v sa¬ ki mu je ime Nazaret, da se dopolni, kar je rečeno po prerokih, da se bo imenoval Nazarejec. Razlag a. 1. Nedolžni otročiči umorjeni. Herod ni pričakal Modrih. Odšli so skoraj gotovo južno od Mrtvega morja na drugi strani .Jordana v svojo domovino. To ga silno ujezi in v srdu pokaže ves Angel se prikaže Jožefu, naj beži v Egipt. njah, rekoč: „Vstani in vzemi dete in njegovo mater, in pojdi v izraelsko zemljo; zakaj pomrli so, kateri so stregli detetu po življenju.“ In vstane in vzame dete in njegovo mater; in pride v izraelsko zemljo. Ko pa sliši, da kraljuje v Judeji Arhelaj namestu Heroda, svojega očeta, se boji tja iti; in v spanju opomnjen krene na Galilejsko. In pride in prebiva v mestu, svoj grdi značaj. Bil je nasproti Rimljanom strahopeten hinavec, nasproti podložnikom pa neusmiljen trinog . 1 S krvavimi zločini je zarisana pot njegove vlade. Nebrojno imenitnejših Judov je dal pomoriti. Najmanjši sum mu je zadostoval, pa je že ukazal svojim vojakom, da so zvršili novo krvavo hudodelstvo. Vso hasmonejsko rod¬ bino je pokončal od svojega tasta, osemdesetlet¬ nega starčka Hirkana, do svoje žene Mariamne Glej Zgodbe II, str. 29, 30. Umor nedolžnih otročičev'; njihovo število. 99 m njenih dveh sinov. Malo pred smrtjo si iz¬ misli grozen načrt, kako naj spravi svojo deželo v žalost. Dobro ve, da za njim nihče ne potoči nobene solze. A žalosti hoče in solz. Zato po¬ vabi k sebi v Jeriho, kjer stanuje, judovske ve¬ ljake iz cele Palestine, češ da jim priredi zabavnih iger v dirkališču. Ko se zbero, ukaže, naj se takoj po njegovi smrti vsi pomore. Ta ukaz, ki ga sicer niso zvršili, nam priča nepopisno Herodovo krvo¬ ločnost. Pet dni pred smrtjo umori svojega sina Antipatra. Tako se do zadnjega koplje v člo¬ veški krvi. Umljiv nam je potemtakem njegov sklep, kako naj se ubrani nevarnosti, ki mu preti iz Betlehema. Modrih ni; torej po pravici sumi, da so našli novorojenega judovskega kralja. Zato stori, kar mu je v neprestani navadi ob takih prilikah. Brez pomisleka ukaže, naj se pomore vsi dveletni in mlajši dečki v Betlehemu in nje¬ govi okolici. Gotovosti hoče imeti; zato nastavi toliko starost, da mu dete, ki se ga boji, ne more uiti. Njegov ukaz se izpolni. V svojem obližju je imel plačane poganske vojake iz Tracije in Galije. Ti divjaki brez srca, brez zmisla za ju¬ dovsko ljudstvo, so slepo zvrševali, karkoli jim je naročil. Tudi v tem slučaju ga zvesto ubogajo. Do dveh let starih je utegnilo biti dečkov v Betlehemu in okolici krog 100. 1 V toliko rodbin 1 Miheja pravi, da Betlehem nima tisoč mož. Sedaj šteje 8000 prebivalcev. Ob Jezusovem času jih je bilo manj. Z okolico jih je bilo morda 5000. Krog 200 otrok smemo šteti pri tem številu na leto, v dveh letih torej 400. Polovica jih umrje; če odštejemo polovico deklic, ostane 100 dečkov. Drugi štejejo drugače; nekateri pravijo, da jih je bilo 80, drugi 40 ali še manj. Sveta družina beži v Egipt. 100 Prvi mučenci. Jeremijeva napoved. pridero kraljevi rablji; toliko mater srce krvavi neizmerne žalosti. Nedolžni dečki in njihovi sta- riši ne vedo, za kaj se gre; niti slutiti ne morejo, da namestujejo božjega Sina, da išče Herod med njimi Mesija. Bog pa čuje pretresljivi jok nesrečnih mater, vidi predrta telesca ljubeznivih otročičev in gotovo ne ostanejo brez plačila za to, kar so storili za njegovega edinorojenega Sina. Iz krvavih kapljic teh dečkov je spleten prvi venec krog Jezusove glave. Tak venec ga spremlja do smrti na križu, spremlja pa tudi njegovo skriv¬ nostno telo — sveto cerkev. Jezus ni bil za svojega telesnega bivanja na svetu nikoli brez sovražnikov, pa tudi ni brez njih, ko živi tajno v svoji cerkvi. Nikdar pa tudi ni bil brez juna¬ kov, ki so dali svoje življenje zanj, nikdar brez mučencev. Prvi njegovi mučenci so nedolžni otro¬ čiči. Angelsko petje božično noč, pastirci pred jaslicami, preroško navdušena Simeon in Ana nam kažejo Jezusa v njegovem veličastvu, v mili lju¬ beznivosti. Nedolžni otročiči nam pričajo resnost njegovega prihoda in nam dokazujejo, da so z vero vanj združeni boji in žrtve, križ in trpljenje. Cerkveni učenik Beda piše v tem zmislu: 1 „Umorjeni dečki pomenjajo dragoceno smrt vseh Kristusovih mučencev. V otroški dobi so ubiti; to znači, da se pride v ponižnosti do mučeniške slave. V Betlehemu in v celi okolici so umorjeni; to kaže, da zadivja preganjanje v Judeji, kjer se je pričela cerkev in povsod po svetu. Otročiči so pobiti, Kristus je pa rešen; to pomenja, da brezbožniki pač morejo pokončati mučencem telesa, Kristusa jim pa ne morejo vzeti.“ Sveta cerkev časti spomin nedolžnih otročičev dne 28. grudna, torej v najbližji zvezi s spomi¬ nom Jezusovega rojstva. V silno ljubki pesmi, ki se bere v duhovskem brevirju, jili slavi cer¬ kvena pesem, kako se pod Kristusovim oltarjem igrajo v nebeškem veselju. Mučenške cvetke, blagor vam! Žari vam komaj zore žar, Že Kristov vas sovrag konča Kot mlade rože krut vihar. Daritev prva Kristu ste, Ovčic zaklana čredica, Ki s palmami in kronami Pod žrtvenikom se igra. O Jezus, tvoja bodi čast, 1 Hom. in festo Innoc. Devica te rodila je. Z Očetom, Duhom si čaščen Sedaj in vedno, veke vse. Sv. evangelist hoče sam ublažiti grozno zgodbo o umoru nedolžnih otročičev, ko piše: Takrat se dopolni, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju. S tem pove, da se je to zgodilo po neumljivih sklepih božje previdnosti in da je že prerok pred 600 leti gledal v duhu ta dogodek. Jeremijeve besede, 1 na katere se naslanja sv. Matej, se glase tako-le: Na višavi (Rami) 2 se je slišal glas plakanja, žalovanja in jokanja Rahele , ki objokuje svoje si¬ nove, in se ne da potolažiti zaradi njih, ker jih ni več . 3 Prerok gleda tu žalostne dogodke, ki so se zvršili ž njegovim narodom ob njegovem času. Kralj Nabuhodonozor je pridrl v njegovo domo¬ vino, v krvavih bojih pomoril ogromno število njegovih rojakov, ostale pa odpeljal v pregnanstvo. Na razvalinah jeruzalemskega mesta se zamisli v to bridko usodo in si predstavlja v duhu, kako tam na višavi blizu Betlehema vstaja iz svojega groba Rahela, ljubljena žena Jakopa, pradeda iz¬ raelskega ljudstva v ožjem zmislu, in kot stara mati judovskega rodu joka za svojimi otroci, ki jih je pomoril ali odpeljal babilonski kralj. Jeremijeve besede pa pomenjajo še drugo žalostno zgodbo; ozirajo se na tisti čas, ko pri- lirume vojaki kralja Heroda nad Betlehem in njegovo okolico in pokončajo nedolžne otročiče. Tudi takrat se Rahela, katere truplo počiva blizu Betlehema, takorekoč vzdrami iz svojega groba in kot prababica ubogih žrtev zaplače z nesreč¬ nimi materami. Oba dogodka sta v lepi medsebojni zvezi. Nabuhodonozor je hotel uničiti judovski narod; Herod pa je nameraval še več; pokončati je hotel Mesija, zadnje upanje tega naroda. A obema je prekrižal Bog hudobne sklepe. Iz babilonske suž- njosti so se vrnili Judje preizkušeni in potrjeni v svoji veri in Herodov meč je zastonj iskal Odrešenika. 2. Sr. družina I»eži v ligipl. Preden zvrši Herod svoj krvoločni sklep, se umakne sveta družina v tujo egiptovsko zemljo. Bog opomni v sanjah zvestega Jožefa, kaj preti detetu, in ta brez 1 Jer. 31, 15; Zgodbe I, str. 866. a Višava se imenuje po hebrejsko rama. B Sv. Matej navaja ta izrek po zmislu, ne popolnoma od besede do besede. Pot v Egipt. 101 pomisleka ponoči vstane in vzame dete in njegovo mater . 1 Bila je težka in dolga pot v Egipt. Do Fostata , 2 kjer se je po starem izročilu nastanila sv. družina, je bilo krog 600 kilometrov, torej 120 ur hoda. Do meje se je prišlo v 40 urah. Pot je bila trojna: skozi Hebron in puščavo, skozi Elevteropolido mimo Gaze, in skozi .Tope ob mor¬ skem obrežju. Verjetno je staro sporočilo, da je sv. Jožef krenil po zadnjem varnejšem potu. S potovanja nam evangelij ničesar ne omenja. Ljubkih legend se je pa ohranilo več. Na poti, tako pripoveduje ena izmed njih, napadejo roparji svete potnike in jih vlečejo seboj. Roparskega poveljnika sinu pa tako gane božje dete v naročju njegove matere, da ga vzame v svoje naročje, ga Nedolžni 1 Tu opozarjamo iznova, da se pač z detetom v nepo- srednji zvezi imenuje njegova mati , ne pa sv. Jožef. Vzemi dete in njegovo mater, veli Bog. Vstane, vzame dete in njegovo mater, pravi evangelist. S tem hoče jasno pokazati, da ima Jožef samo dolžnost, varovati in hraniti Marijo in njenega sina. 2 Fostat je predmestje v Kairi. Tam stoji iz najsta¬ rejše dobe cerkev na mestu, kjer je baje V Egiptu prebivala sv. družina. Pravijo, da je že cesarica Helena zidala to božjo hišo. Sedanja je iz 6. veka, prenovljena 1. 1195. Iz cerkve se gre v podzemsko kapelo — po starem izročilu stanovanje naj svetejših oseb. otročiči. objame in prosi, naj ga ne pozabi. Roparji iz¬ puste sv. družino, poveljnikov sin se pa snide z Jezusom na križu kot desni razbojnik; tam mu obljubi Zveličar sveti raj. V Egiptu se baje porušijo vsi maliki, ko prestopi Marija z Jezusom njegovo mejo; zlasti v Heliopolidi se potere sloveča mališka podoba solnca. Tako se do besede izpolni napoved pre¬ roka. Izaija: Glej, Gospod pride na lahki meglici 102 Izrael in Egipt. Kako umrje Herod? Arhelaj. v Egipt; tu se stresejo egiptovski maliki pred nje¬ govim obličjem . 1 Razvaline mesta Heliopolide so nekako dve uri oddaljene od Kaire. Dober četrt ure od njih je vas Matarije; tam kažejo staro veliko sikomoro, pod katero je baje počivala sveta Devica; suhi vodnjak poleg nje je na Marijino priprošnjo ču¬ dežno dal vode žejni sv. družini. Prostor krog sikomore je ograjen; krasna kapelica iz belega marmorja stoji poleg in ohranja spomin na to pobožno izročilo. Egipt je bil že od nekdaj pribežališče Ju¬ dom. Prvi njihov očak Abraham ubeži lakoti v kanaanski deželi v Egipt in nekaj časa tam prebiva. 2 Jakop se preseli tja z vso svojo dru¬ žino. 3 Tam naraste njegov rod v mogočno ljud¬ stvo, ki ga po božjem povelju izpelje Mojzes v obljubljeno deželo. Iz strahu pred Babilonci beže v Egipt Judje, ki so še ostali v domovini po¬ tem, ko jih je premagal Nabuhodonozor. 4 L. 320 pr. Kr. za kralja Ptolemeja Lagija se preseli nad 100.000 Judov v egiptovsko deželo, 5 * * 8 kjer uživajo popolno svobodo. Sv. pismo prevedo v grški jezik in krog 1. 150 si postavijo poleg Heliopolide svoj tempel. Naš Gospod je gotovo videl to svetišče. Egipt je bil potemtakem nekako druga do¬ movina Judom. Sv. družina je prišla med svoje rojake, ko je pribežala vanj. Bil je neposredno pod sirsko oblastjo; zato se ni bilo treba tam Heroda nič več bati. Egiptovsko zavetje božjemu Sinu se lepo vjema z zgodovino izvoljenega ljud¬ stva. To ljudstvo je predpodoba Mesijeva; v svetem pismu se večkrat imenuje celo božji sin. Kakor je posinovljeni izraelski narod po sklepih neskončne previdnosti velikrat našel zavetje v Egiptu, in kakor ga je Bog ob svojem času zopet izpeljal odtam, tako je tudi pravi božji Sin, po Herodu preganjan, ubežal v Egipt in ostal ondu, dokler ga ni Bog poklical nazaj v sveto deželo. To zvezo izraža sv. evangelist, ko navaja pri zgodbi o begu sv. družine besede preroka Ozeja: c Iz Egipta sem poklical svojega sina. Besede, ki jih Ozija polaga Bogu v usta, se 1 Iz. 19, l. 2 I. Mojz. 12, 10 nasl.; Zgodbe I, str. 74. 3 I. Mojz. 46, 6 nasl.; Zgodbe I, str. 132. 4 IV. Kralj. 25, 26: In vzdignilo se je vse ljudstvo od malih do večjih, in vojaški poveljniki, in so prišli v Egipt, ker so se hali Kaldejcev. 3 Glej Zgodbe I, str. 1040. 8 Oz. 11, 1; Zgodbe I, str. 755. glase: Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, in iz Egipta sem poklical svojega sina. Zvrševale so se do pičice. Izrael je bil pač najmlajši, ko je Bog v svoji ljubezni Abrahama vodil v Egipt in nazaj; mlad in majhen je bil, ko je Jakop odrinil tja; mlad še tudi, ko je njegov rod med nebrojnimi dokazi božje ljubezni odtam prišel v obljubljeno deželo. Mlad in majhen je bil pa tudi duhovni Izrael, ko je pravi božji Sin bežal v Egipt in ga je od ondot poklical njegov Oče. Zato ne veljajo le o Izraelu prerokove besede, marveč še v vzvi- šenejšem pomenu o Jezusu. 3. Smrt kralja Heroda. 1 Trinoga Heroda zadene kmalu po umoru nedolžnih otro¬ čičev božja kazen. Hudo zboli. V črevesih ga prične peči. Huda lakota ga muči, toda vsled oteklin v črevesu in silnega krča v želodcu se ne more nasititi. Noge mu otekajo. V trebuhu se mu širi gniloba in zarede se mu črvi. Nepo¬ pisen smrad puhti iz njega. Strašne bolečine trpi. Vse govori, da se nad njim maščuje Bog; 3 sam pa besni, divja in išče tolažbe v krvoločnih naklepih. 3 V groznih bolestih umrje. V trdnjavi Herodiji ga pokopljejo. Leto njegove smrti je skoraj gotovo 750 po zidanju rimskega mesta, 4 malo pred veliko nočjo. Naš Gospod je bil rojen v noči od 24. na 25. grudna leta 749 po zidanju rimskega mesta. Meseca svečana 1. 750 so utegnili priti Modri z Jutrovega in ravno tistega meseca je bežala sv. družina v Egipt. Od tam se je vrnila domu po Herodovi smrti, torej nekako koncem malega travna. 4. Jezus v Nazaretu. Nekaj dni pred smrtjo je razdelil Herod v zadnji volji kraljestvo tako-le med svoje sinove: Arhelaj u je odločil Judejo, Samarijo in Idumejo, Herodu An tipu Galilejo in Perejo, Filipu pa Gavlonitido, Tra- honitido, Batanejo in Panejo. Med njimi ima Ar¬ helaj naj slabše ime. Silno surov in trinošk je bil, prav po zgledu svojega očeta. Živel je skrajno razuzdano. Nekaj let prenašajo Judje njegovo vlado; naposled se ojunačijo in ga gredo tožit cesarju Avgustu. Cesar ustreže njihovi želji in ga pošlje 1. 6 po Kr. v Vieno v pregnanstvo; nje-, gove dežele pa priklopi neposrednje rimski oblasti. 1 Jož. Flavij: Antiqu. 17, 6. 7. 8; I)r. Lesar: Uvod v biblijske zgodbe nove zaveze. V Mariboru 1902, str. 27—29. 2 Evzebij: Hist. eecl. I. 8. 9. 3 Glej Zgodbe II, str. 98. 4 Rimljani so šteli leta po dobi, odkar se je pozidalo rimsko mesto. Jezus Nazarejec. 103 Ni se nam torej čuditi, kar piše sveti Matej o sv. Jožefu, ko se vrača v domovino: Ko sliši, cla kraljuje v Judeji Arhelaj namestu Heroda, njegovega oče- ta, se boji tja iti. Iz teli besedirazvidimo, daje nameraval sveti Jožef ostati v Judeji, skoraj gotovo v Betlehemu. To se lepo strinja s tem, da se je po-Jezu¬ sovem darovanju vrnil v betlehemsko mesto . 1 * Zavoljo Arhelaja, še bolj pa vsled božjega opomina se nastani v Nazaretu. Sv.Lukež izpušča v svojem evangeliju dogodek o prihodu Modrih, nedolžnih otročičih in begu v Egipt. Takoj ko popiše, kaj se je zgodilo pri da- 1 Glej Zgodbe II, str. 92. Pogled na Kairo. rovanju, pravi: In ko dopolnijo vse po Gospodovi zapovedi, se vrnejo v Galilejo, v svoje mesto Nazaret J Sv. Matej pristavlja, da se je s tem dopolnilo, kar je rečeno po prerokih,. da se bo imenoval Na¬ zarejec. Ker pravi po prerokih, gotovo misli na več prerokov. Imena Nazarejec sicer ni v svetem pismu stare zaveze, po pomenu se pa velikrat bere. Hebrejska beseda nazar pomenja po naše cveteti, kaliti, zeleneti. Zato prestavljamo Nazaret cvetlično mesto* Nazarejec pa cvet, mladika. Mesija se prav mnogokrat pri prerokih imenuje tako. Prerok Izaija pravi 3 n. pr.: In pognala bo mladika iz Jesetovc korenine, in cvetlica bo izrastla iz njegovega korena. V željah po Mesiju kliče : 4 * * Odpri se zemlja in poženi Zveličarja. J e r e m i j a napoveduje: 5 Glejte . . . bom obudil Davida, pra¬ vično mladiko. V onih dneh bom dal, da bo po¬ gnala iz Davida mladika pravičnosti. 6 Prerok Ezekiel prerokuje : 7 To govori Gospod Bog: hi vzel bom nekaj stržena visokega cedra in ga bom vsadil; nežno mladiko iz vrha njegovih vej bom odlomil in jo vsadil na visoko in vzvišeno goro. IM nežna mladika je Mesija. Zah arij a piše: To Marijino drevo v Matariji poleg Kaire. I Luk. 2, 39. . Glej Zgodbe II. str. 54. 3 Iz. 11, 1. 4 Iz. 45, 8. 6 Jer. 23, 5. II Jer. 53, 15. 7 Ez. 17, 22; Zgodbe 1, str. 916. 104 Luk. 2, 40—52. .Jezus v templu. govori Gospod vojnih čet: Glej, pripeljem svojega hlapca, Mladiko . 1 Glej, mož, Mladika mu je ime . 2 V neznatnem, skritem mestecu Nazaretu je kalila ta božja Mladika tiho in tajno; tam je poganjal njen nebeški cvet. Tam se je torej res izpolnilo, kar so prerokovali preroki. Kakor se v drobni mladiki ne vidi košato drevo, ki vzraste iž nje, tako tudi svet ni slutil, da bi bil Naza- rejec iz pozabljenega Nazareta Zveličar sveta. To nam jasno dokazuje lepa zgodba, kako je Natanael stopil med Jezusove učence. Ko mu pove Filip, da je našel Mesija v Jezusu iz Na¬ zareta , mu odvrne: Ali more iz Nazareta kaj dobrega biti? 3 4 Ko ga pa Filip pripelje pred Je¬ zusa in tam spozna Jezusovo vsevednost, ga na¬ vdušeno počasti: Učenik, ti si božji Sin, ti si Iz¬ raelov kralji 1 Zah. 3, 7. 8. 2 Zah. 6, 12. 8 Jan. 1, 46. 4 Jan. 1, 49. X. Dvanajstletni Jezus v templu. Luk. 2, 40—52. Dete je rastlo in postajalo krepko, polno modrosti, in božja milost je bila v njem. Njegovi stariši so hodili vsako leto o velikonočnem prazniku v Jeru¬ zalem. In ko je bil star dvanajst let, gredo vsi v Jeruzalem po prazniški navadi. Po pretečenih dnevih se vr¬ nejo, mladenič Jezus pa ostane v Je¬ ruzalemu, in njegovi stariši tega niso vedeli. Menijo pa, da je pri tovaršiji, in gredo dan hoda in ga iščejo med sorodniki in znanci. Ko ga pa ne naj¬ dejo, se vrnejo iskaje ga v Jeruzalem. In prigodi se, da ga najdejo črez tri dni v templu, sedečega sredi uče¬ nikov, ki jih posluša in izprašuje. Vsi pa, ki ga poslušajo, se čudijo njego¬ vemu umu in njegovim odgovorom. In zagledavši ga, se zavzamejo. Njegova mati mu pa pravi: „Sin, kaj si nama tako storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala.“ In jima reče: „Zakaj sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta ?“ In ona ne razumeta besede, ka¬ tero jima je povedal. In gre ž njima in jima je pokoren. Njegova mati pa ohrani vse te reči v svojem srcu. In Jezus je rastel v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. R a •/. 1 a g' a. 1. Jezusova deška leta. Gotovo si želi vsak kristjan, da bi kaj natančnejšega zvedel o Jezusovi mladosti. Vse bi nas srčno veselilo, kar bi slišali iz njegovega otročjega življenja. Radi bi poznali hišico, kjer je stanoval z materjo in svojim skrbnim redni¬ kom; radi bi ga videli, kako je živel s sveto družino, kako so skupno molili, se veselili, opravljali svoje posle; toda evangelij molči po prihodu iz Egipta o vsem tem; samo kratko pravi: Dete je rastlo in postajalo krepko, polno modrosti, in božja milost je bila v njem. Telo se mu je vedno popolnejše razvijalo; njegova duša pa ni potrebovala nobenega razvoja, nobe- Palmov drevored poleg Kaire. Božje dete. Hišice na Jutrovem. 105 nega poduka, nobene vzgoje. V božji osebi, s katero je bila združena, je gledala vse, spozna¬ vala vse; um je bil poln modrosti, volja pa polna milosti, navdana z vsemi krepostmi. Jezus po svoji človeški naravi ni kazal vse globine svoje popolnosti. Nič izvenrednega ni hotel zase. Kakor je bilo primerno telesnemu razvoju, tako je tudi kazal svoje dušno življenje. h>il je ljubezniv, čudovit otrok, toda otročji dobi kakor so v navadi od pradavna. V hišici sta navadno po dva prostora; pred njo je dvorišče, kjer stoji v kotu peč za peko. Pohištva je malo: nekaj malih stoličkov, miza, ob stenah slamnice in preproge za ležišče, v zidu duplina za oljno svetilko, shramba za obleko, nekaj vrčev, mlin za žito, sredi sobe pa ognjišče. Na vratih visi škat- ljica, ,mezuza‘ imenovana, v kateri je na perga¬ menti zapisanih nekaj odstavkov iz Mojzesove Sveta družina z angeli. Primeren. Samo včasih je zablisnil iž njega njegov božji značaj. Kolikrat sta mu njegova sveta mati bi sv. Jožef gledala v mlado gladko lice in v nebeško jasne oči, da bi spoznala skrivnosti, ki jih je hranil v svojem božjem srcu! Kolikrat sta gotovo molila, naj že kmalu izpolni božje obljube, naj že pokaže svojo božjo moč! Bil je čas tihega, skrivnega pripravljanja. Hišica, kjer je prebival, ni bila mnogo raz¬ lična od hišic, ki jih še danes,, srečamo na Ju¬ trovem pri revnejših rodbinah. Na štiri ogle s spletenimi stenami, zadelanimi z belo ilovico, in 2 ravno streho stoje sedanje arabske hišice tako, postave . 1 Blizu svoje hiše ima rokodelec delav¬ nico. Gotovo ni bilo v rodbini, kjer je bil go¬ spodar sv. Jožef, nič drugače, /a dom je skrbela Marija, on je pa delal v svoji bližnji delavnici. Božji deček jima je bil v najsvetejše veselje in v pomoč, kolikor so dopuščala mlada leta. V vzajemni ljubezni so opravljali svoja časna dela, vzajemno pa tudi častili Boga. Skupaj so molili, skupaj hodili ob sobotah in drugih za to odloče¬ nih dneh v sinagogo, poslušat sv. pismo. Sinagoga je bila v vsaki večji vasi. Na¬ vadna, prostorna soba, obrnjena proti Jeruzalemu. 1 V. Mojz. 6, 5-19; 11, 13—20. 106 Sinagoga. Romanje v Jeruzalem. Življenje v templu. je služila temu namenu. V omari, ki jo je zakrivalo svetlo zagrinjalo, je bil spravljen pergamenov ovitek z Mojzesovo postavo. Ob sobotnih zborih je bral za to odločeni bralec po en odlomek in ga v domačem aramejskem (ali sirsko-kaldejskem) jeziku razložil. Na koncu je predstojnik sinagoge, ali kdo drug, navadno iz Aronovega rodu, molil nad zbranimi poslušavci blagoslov, kateremu so vsi odgovorili Amen in se vrnili na svoj dom. Tu je spoznal Jezus ošabne pismouke in ohole farizeje, ko so si iskali prvih mest in so hoteli vse najbolje vedeti; tu je videl, kako z malenkost¬ nimi zunanjostmi uničujejo pravega duha Mojze¬ sovih zapovedi, kako nalagajo ljudstvu ogromna bremena praznih stvari, za pravo pobožnost se pa ne menijo. Po običajih svojega ljudstva se je Jezus go¬ tovo že izmlada učil rokodelstva pri svojem svetem redniku. Tesarsko delo so zvrševale nje¬ gove svete roke; ž njim si je služil svoj borni kruh. Sorodniki in sosedje so brez dvojbe pri¬ jateljsko občevali s sveto družino. Seveda niso poznali Jezusove božje narave, dasi so se čudili njegovi modrosti in svetosti. 2 . Romanje v Jeruzalem. Samo en dogodek iz Jezusovih deških let nam ohranja evangelij. Sv. Luka nam popisuje dvanajstlet¬ nega Jezusa v templu. Dvanajsto leto je pri Judih veljalo za tisto leto, ko dozori deček tako, da mora odslej vso postavo natančno izpolnjevati. S tem letom postane samostojno odgovoren član judovske vere. Odslej se mora postiti zapovedane postne dni, na čelu in na rokah mora nositi ob slovesnih molitvah z jermeni zvezane koščke per- gamena, na katerih je napisanih nekaj stavkov iz sv. pisma 1 , in trikrat na leto — o veliki noči, binkoštih in na praznik šotorov — mora romati v jeruzalemski tempe!. Ta zadnja dolžnost se opira na besede sv. pisma iz Mojzesove postave: 2 * Trikrat na leto naj se pokažejo vsi tvoji moški pred Gospodom, tvojim Bogom. Po tem besedilu so bili torej samo moški obvezani k romanju; ženske seveda niso bile izključene in so se ga gotovo rade udeleževale. Dvanajstletni Jezus roma z Marijo in Jožefom o veliki noči prvič v tempel. To je njegovo prvo sveto dejanje, s katerim se sam javno podvrže 1 V. Mojz. 6, 4—5; 11, 1—20; IT. Mojz. 13, 1—10; 13, 11-16. 2 II. Mojz. 23, 17. postavi. Arhelaj je med tem že v pregnanstvu. Pa bi se ga tudi ne bilo treba bati, ko bi še vladal. Kdo bo iskal med stotisoči mladega dečka? Romarjev je bilo ogromno. Jožef Flavij jih šteje ob svojem času do dveh milijonov. Vse ceste so jih bile polne. Po poti so peli svete pesmi, zlasti psalme stopnic. 1 Kako lepo so izražale njihovo koprnenje po božji hiši besede: Veselim se tega, da mi reko: Gremo v hišo Gospodovo . 2 — Tvoje oči vzdigujem k tebi, ki prebivaš v nebesih J Tudi naš Zveličar jih je pel. Njegovi sopotniki, razen deviške matere in sv. Jožefa, niso vedeli, da je sam včlovečeni Bog med njimi. Galilejci, ki so šli skozi Samarijo, so na potu navadno ostajali črez noč v Ain el Haramie — ozki, samotni dolinici. Odtam je bilo še dve uri hoda, da seje iz dalje pokazalo sveto jeruzalemsko mesto. Pozlačeni templovi vrhovi so se zalesketali v jutranjem solncu, visoki marmorni zidovi so se zasvetili v svojem snežnobelem sijaju nad lepim mestom. Kaj je takrat čutila Jezusova duša, kaj mu je zatrepetalo v srcu, ko mu je oko splavalo na Jeruzalem, na njegovo vzhodno stran, kjer kipi proti nebu Oljska gora in od nje na resni kalvarijski griček? 3- Jezus v templu. Nepregledna mno¬ žica se je gnetla ob velikih praznikih po ogrom¬ nih templovih prostorih. Na dvoru poganov je bila živahna kupčija. Kupovala se je živina za daritve. Vlačili so kupljene živali proti pravemu templu, drugi so v gručah postajali in poslušali kakega farizeja ali pismouka, -ki jim je razlagal svoje misli o kaki judovski verski zadevi; v dvoru žena in Izraelcev je bilo vse polno gledalcev, ki so gledali, kako so duhovniki zvrševali daritvene obrede. Mnogo jih je gotovo pri tem v srcu vzdi¬ hovalo, naj se že skoraj vresniči pomen teh kr¬ vavih daritev; nekateri so kar glasno molili ali peli, proseč Boga Izraelovega odrešenja. Med to množico se giblje deček Jezus. Razen matere in rednika nihče niti ne sluti, da se že izpolnjuje Hagejeva napoved o drugem templu: 4 Večje bo veličastvo te poslednje hiše, kakor prve, pravi Gospod vojnih čet; in na tem kraju bom dal mir, pravi Gospod vojnih čet. Nihče ne misli, da je drugi tempel po navzočnosti dečka Jezusa 1 Ps. 119—133; glej Zgodbe T, str. 601 nasl. 2 Ps. 121, 1. 8 Ps. 122, 1. 4 Hag. 2, 13; Zgodbe I, str. 995. •Jezus med pismouki. 107 lz Nazareta že poveličan in da ta Jezus donaša mir na svet. Od prvih otroških dni že ni več pokazal Jezus, kdo da je. Dvanajst let je bil skrit v rodbinskem zatišju tam gori v pozablje¬ nem Nazaretu. Sedaj je v templu, ki ima postati kmalu pozorišče njegovemu božjemu veličastvu. In tu po neskončni božji previdnosti ukrene, da se zopet enkrat zabliska njegova nadzemska moč. javno poizkusili. V dvoru poganov so si izbrali eno izmed mnogobrojnih lop in tam so na pisanih preprogah sede obravnavali razna verska vpra¬ šanja. Ker je bil razgovor javen, so se ga ude¬ leževali lahko tudi drugi Judje. Kdor je hotel, je pristopil ali sedel k njim, in ko je prišla vrsta nanj, je smel tudi on vpraševati ali odgovarjati. V taki družbi je hotel Jezus zopet nekoliko raz- Dvanajstletni Jezus v templu. Izvoli si kaj pripravno priliko. Praznik je kriti skrivnost svoje osebe. Sedel je med pismo- zbral v templu veliko število pismoukov. Med uke in jih poslušal in vpraševal. Kaj jim je go¬ rnjimi so bila različna mnenja. Zlasti v dve vrsti voril, ne vemo. Sv. Luka pravi le, da so se vsi so se ločili: prvi, ki so se držali pismouka Hillela, čudili njegovemu umu in njegovim odgovorom. Dva- so razlagali Mojzesovo postavo milo in poudarjali najstletni deček je gotovo že takrat kazal, kako zlasti notranjo stran verskega življenja; drugi, prazni so farizejski zunanji običaji, in kako po- pristaši pismouka Šamaja, sp pa postavo tol- i trebno je, da se vse judovstvo duhovno prenovi, mačili po črki in si izmislili neštevilno majhnih Božja modrost je brez dvojbe odsevala iz vsega in sitnih določb, s katerimi so mučili ljudstvo, njegovega obnašanja. Lahko je umljivo, da so se pismouki obeh vrst Medtem sta ga Jožef in Marija v skrbeh 108 Jožef in Marija najdeta Jezusa. Njegovo življenje v Nazaretu. iskala. Do prenočevališča sta se zanašala, da je pri tovaršiji. Sorodniki in znanci iz Nazareta so bili brez dvojbe v lepi prijateljski zvezi z Je¬ zusovo rodbino; brez skrbi sta bila .Jožef in Marija, ker sta menila, da je med njimi. A zvečer vidita, da ga ni. Brž drugi dan, če še ne tisto noč, se vrneta v Jeruzalem, povsod povpraševaje po njem. Še-le tretji dan ga najdeta v templu, sedečega sredi . učenikov. Lepo primerjajo razlagalci sv. pisma Marijino žalost te tri dni tisti žalosti, ki jo je čutila, ko je ležalo truplo njenega Sinu v grobu. Njeno dušo so begale hude slutnje; njeno materino srce je čutilo samo to, da ni Jezusa, da ne ve, kje je. Tu ga zagleda sredi učenikov , kako v zavesti svojega poslanstva govori in s svojimi razlagami vzbuja splošno občudovanje. Marija ne vtegne razmišljati tega prizora. Komaj uzre Jezusa, ji že iz dna srca privre vprašanje, v katerem izrazi vso globoko žalost, ki jo je trla toliko dolgih ur. ,Sin, kaj si nama to storil ? Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala ■/ v teh besedah je po¬ vedana vsa nežnost Marijinih skrbi. Na to vpra¬ šanje ne pričakuje nobenega odgovora. Reči hoče: Poglej, kako silno žalost sva prestala, preden sva te našla. Ljubeznivo imenuje Marija sv. Jožefa očeta Jezusovega. Pred ljudmi po postavi velja zanj. Marija ne izdaja svojih skrivnosti. In ravno takrat, ko je zvesti sv. Jožef ž njo vred pretrpel toliko skrbi in žalosti zavoljo Jezusa, zasluži, da se očitno imenuje njegovo postavno ocetno ime. To je tudi zadnjikrat, ko se v sv. pismu posebej za živa omenja sv. Jožef. Nič več ne slišimo o njem; s tem, da ga Marija proslavi z najčastnejšim ime¬ nom očeta Jezusovega, izgine iz svetih zgodeb. Preden nastopi Jezus svoje očitno delovanje, ga povžije sveta ljubezen. V Jezusovih rokah ob Marijinih molitvah je umrl najblaženejše smrti. Jezusov odgovor skrbnemu Marijinemu vpra¬ šanju je silno pomenljiv. Z besedo sin ga je na¬ govorila mati. On pa ji odvrne: Zakaj sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta ? Skrivnosti svojega večnega rojstva se dotakne in s tem razloži, zakaj je ostal v templu. V njegovih besedah sta tudi najnežnejše počaščena Jožef in Marija, ker ju Jezus ljubko opozori, da je njima znana tajnost njegovega nad- zemskega spočetja. Z navadnimi besedami bi se dal Jezusov odgovor tako-le opisati: „Ljuba mati, ljubi moj rednik, zakaj sta bila žalostna? Saj sta vidva edina na svetu, ki natančno vesta, kdo sem jaz in kdo je moj Oče. Vidva tudi umevata, da se moram ravnati po volji tega Očeta, ki me je poslal na svet; po njegovem sklepu sem ostal v njegovi hiši.“ Evangelist pristavi: Ona ne razumeta besede, katero jima je povedal. Pač popolnoma jasno vesta, kdo je njun Jezus, toda zveze med dogodkom v templu in med njegovim poslanstvom ne razumeta. Ukloneta se božji previdnosti, ki je pripustila, da sta za nekaj časa izgubila svojega Jezusa in ga s skrbjo iskala. 4. Jezusovo skrito življenje. Samo za kratek čas se posveti božja osebnost v Je¬ zusovem življenju, pa se zopet skrije. Iz templa gre ž njima in jima je pokoren. Zagrne se iz- nova v nizko skrito življenje, najlepši zgled ubogljivega sina. Pokorščina je zvezana s tru¬ dom. Treba je trdo delati, da se zasluži vsak¬ danji kruh. Jezus je pokoren tudi pri telesnem delu. V pokorščini posveti s svojim znojem in svojimi žulji telesno delo in s tem odvzame od njega sramoto, ki se ga drži pri poganih. Ob tistem času, ko se noben svoboden G-rk ali Rim¬ ljan neče pritakniti telesnega dela, ko samo ubogi sužnji delajo po polju in po delavnicah, opravlja božji Sin trdi posel tesarskega pomočnika. S tem poviša delo in povzdigne do takrat brezpravni delavski stan. Evangelist omenja tu zopet Marijo. Deviška mati ve vse, kaj se je zgodilo, odkar ji je angel oznanil Jezusovo rojstvo. Z očmi žive vere in najčistejše materine ljubezni gleda svojega sina in se vtopi vanj v gorečem premišljevanju in prisrčnih molitvah. Kdaj se očitno pokaže ljud¬ stvu, kdaj nastopi javno kot njegov Odrešenik, kako zvrši ta posel, — vse to ji je neznano. Si¬ meonova prerokba o njegovih nasprotnikih, o meču, ki bo presunil njeno srce, ji slika v duši bridkost bodočih dni, toda vse to premišljevanje ji preveva najtrdnejša vera, da je njen Jezus njen Bog in Odrešenik. V svojem materinem srcu zbira vsak tudi najmanjši dogodek, ki ji potrjuje to skrivnost v trdnem prepričanju, da pride čas, ko bo vse natančno razumela. To hoče reči sv. Luka, ko pravi: Njegova mati pa ohrani vse te reči v svojem srcu. In Jezus je rastel v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Sv. Gregor N a z i a n č a n pravi o teh besedah: „Rastel je, se pravi, po Sveta družina. 109 človeški naravi, ne kakor bi se ta mogla povišati, ker je bila že začetkom popolna, marveč zato, ker se je polagoma kazala. 11 Prostovoljno je torej Jezus kazal razvoj v modrosti in krepostih, da se je tako popolnoma ponižal do človeka in ga posnel v nje¬ govem razvoju. Tisti, kateri so ga videli in slišali, so sodili, da je vsak dan modrejši in svetejši in s tem vedno bolj ljub Bogu in ljudem. Zveza med božjo osebo in človeško naravo v Jezusu je za nas na tem svetu ne¬ pojmljiva skrivnost; zato tudi ne moremo natančno razumeti evangelistovih besedi, da je rastcl v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Sv. Janez ga imenuje Edinorojenega, pol¬ nega milosti in resnice. 1 Sveti Pavel pravi o njem, da v njem prebiva dejansko vsa polnost bo¬ žanstva. J Zato moramo pač priznavati, da je Jezusova duša od začetka, ko je bila ustvar¬ jena, še pred rojstvom, spo¬ znavala Boga, ga molila in se mu darovala. To spoznanje je bilo gotovo popolnejše nego vseh angelov. Toda mogoče je vendar, da je božje spo¬ znanje v Jezusovi duši rastlo, da se je torej božja narava človeški po stopnjah vedno bolj razodevala in da se v tem zmislu umevajo evange¬ listove besede, da je Jezus rastel v modrosti in milosti pri Bogu. Jezusovo mladost in nje¬ govo skrito življenje v Naza¬ retu nam kličejo v spomin skrivnosti veselega dela sv. rožnega venca. Vse glavne do¬ godke nam predstavljajo v zvezi s češčenjem božje matere. Ohranjajo nam najlepše in najvažnejše 1 Jan. 1, 14. 2 Kol. 2, 9. spomine iz življenja presvete družine. Krščanske družine naj pri skupni molitvi tega dela rožnega venca prosijo zase tistih nebeških kreposti, zlasti tiste ponižne skromnosti, tiste tihe, požrtvovalne ,Tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala." delavnosti, katera je zaljšala družino, ki je v nji gospodaril sv. Jožef, gospodinjila Marija in kot pokoren sin živel naš božji Zveličar. 110 Luk. 3, 1. 2. Kdaj je nastopil sv. Janez Krstnik? V C. Druga doba: Jezusovo javno delovanje. Prvi odstavek: Priprava in začetek. I. Kdaj je nastopil sv. Janez Krstnik ? Luk. 3. 1. 2. V petnajstem letu cesarjevanja ce¬ sarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat oskrbnik v Judeji, Herod pa četrtnik v Galileji, Filip, njegov brat, pa četrtnik v Itureji in trahoniški pokrajini, in Li- zanija četrtnik v Abileni, pod velikima duhovnikoma Anom in Kajfom se ob¬ javi božja beseda Janezu, Zaharije- vemu sinu, v puščavi. Razlaga. 1. Cesar Tiberij. Sv. Luka naznanja na¬ tančno čas, ko je začel pripravljati sv. Janez pot Gospodu. Vse tedanje vrhovne poglavarje, po¬ svetne in duhovske, ki so bili v zvezi z judovskim ljudstvom, našteva imenoma: rimskega cesarja, njegovega oskrbnika v Judeji, četrtnike po raznih pokrajinah, ki so se štele k Palestini, in napo¬ sled dva velika duhovnika. S tem pove tudi vse poglavitne nasprotnike, proti katerim se je bilo treba boriti Jezusu in njegovemu nauku: Rim¬ ljane, tuje vladarje v Palestini in propadlo ju¬ dovsko dnbovstvo. Rimska država, orjaška zastop¬ nica poganstva, se je domala tristo let bojevala proti Jezusovi veri. Vso moč je imela v svojih rokah, ves znani svet ji je bil pokoren. Ob Jezu¬ sovem javnem nastopu se je pa približala doba, ko so se imeli streti njeni maliki in ko je tudi rimski cesar imel upogniti svoje koleno pred včlovečenim Bogom. Tiho, nevidno deluje božja moč. Iznajskrom- nejšega začetka se je polagoma razvila popolna zmaga Boga nad maliki, duha nad tvarjo. Mali ka¬ menček je porušil ogromno soho in napolnil zemljo. 1 V petnajstem letu cesar jevanja cesarja Tiberija se je pokazal Janez Krstnik. Prvi rimski cesar je bil Avgust od 1. 30 pred Kr. do 1.14 po Kr. Za njim je zasedel rimski vladarski prestol njegov posinovljenec Tiberij od 1. 14—37 po Kr. Pod prvim je bil rojen naš Gospod, pod drugim je javno učil, trpel in umrl. Tiberij je bil pa že od 1. 11 po Kr. Avgustov sovladar; zato štejemo leto 26 po Kr. za petnajsto leto njegove vlade. 2. Teto Jezusovega rojstva. Pri tej priliki se moramo dotakniti vprašanja, o katerem se že domala tristo let dogovarjajo učenjaki, namreč: kdaj je bil rojen naš Gospod. Na prvi pogled bi vsak dejal: tisto leto, preden so se pričela šteti leta po njegovem rojstvu; n. pr. ko se tiskajo te zgodbe, se piše 1. 1903 po Kri¬ stusovem rojstvu; torej leto pred 1903 je rojstno leto našega Zveličarja. Ta odgovor pa ni tako trden, kakor se zdi. Sedanjo štetev let je prvi jel rabiti rimski opat Dionizij Mali, ki je umrl 1. 566. Ta mož je postavil leto Jezusovega rojstva v 1. 753 po zi¬ danju mesta Rima, 2 in je torej pričel šteti prvo leto po Kristusu, leto 1 po naši štetvi, z 1. 754 po zidanju mesta Rima. Kako je dobil to šte¬ vilko, ne vemo. Nam se zdi verjetno, da je to posnel iz besedi sv. Luka: V petnajstem letu ce¬ sarjevanja cesarja Tiberija ... se objavi božja be¬ seda Janezu. Tiberij je bil, kakor smo rekli, že leta 11 po Kr. Avgustov sovladar. To leto je 764 po zidanju mesta Rima, ker je Avgust 1. 767, tri leta kasneje, umrl. Potemtakem je petnajsto leto Tiberijevega cesarjevanja leto 779. Takrat je na- 1 Dan. 2, 45: Zgodbe I, str. 947. 2 Glej Zgodbe II, str. 102. Dionizijeva štetev ni pravilna. 111 stopil sv. Janez Krstnik in nekaj mesecev za njim Jezus, ki se je dal krstiti °d njega še tisto leto, ali pa v prvi polovici prihod¬ njega leta (780 od zidanja mesta Rima). Sv. Luka pravi, da je bil Jezus pri svojem krstu trideset let star . 1 Dionizij Mali je sestavljaje sedanjo štetev po naši sodbi računal tako¬ le: Petnajstega leta ce¬ sarja Tiberija ni štel, od¬ kar je privzel Avgust Ti¬ berija za sovladarja, torej 1. 764 od zidanja Rima, marveč odkar je Tiberij samostojno vladal; vsled tega je računal 767. leto za začetek njegove vlade in leto 782 za njegovo petnajsto leto. Takrat je sodil, da je pričel pridi- govati sv. Janez Krstnik. Za Jezusov krst je štel leto 783. Ker je bil o sv. Luku Jezus takrat tride¬ set let star, je postavil njegovo rojstvo na 1. 753, in prvo leto po njegovem rojstvu, začetek naše šte- tve, na 1. 754 od zidanja Rima. Sv. Luka besede petnajsto leto cesarjevanja cesarja Tiberija so se mu potemtakem lepo ujemale s poročilom, da je bil Je¬ zus ob svojem krstu star 30 let. Po njegovi štetvi „lz templa gre ž njima.“ otročičev je pa kmalu sam v groznih bolečinah izdihnil svojo dušo. 1 O Herodu pa dokazuje zgo¬ dovina, da je umrl krog velike noči 1. 750 po zi¬ danju mesta Rima. Torej po pravici sklepamo, da se je rodil naš Gospod 1. 749, in sicer po splošnem izročilu v noči od 24. do 25. grudna. 1 Primeri Zgodbe II, str. 102. je nastopil Tiberij 1.14 po Kr. vlado; petnajsto leto je bilo potem takem 1. 29 po Kr., in leta 30 Jezusov krst. Eno stvar je pa Dionizij prezrl, oziroma je ni natančno poznal. Jezus je bil rojen še za kralja Heroda Velikega. 2 Ta kralj je hotel novo¬ rojenega Zveličarja umoriti; po “umoru nedolžnih 1 Luk. 3, 23. J Mat. 2, 1; Luk. 1, 5; Mat. 2, 22; Zgodbe II, str. 98. 112 Jezusovo rojstno leto. Rimski oskrbniki v Judeji. Dionizij ni vpošteval Herodove smrti, ali pa je ni znal tako natančno določiti, kakor jo lahko določimo danes. Zato se je zmotil in njegova štetev je torej za 4 leta prepozna. Jezus se ni rodil 1. 753, marveč štiri leta prej, koncem 1. 749. L. 779 ali začetkom 1. 780, petnajsto leto cesarja Tiberija po našem računu, je bil torej res tri¬ deset let star. Še en dogodek, ki ga nam je obranil sveti Janez, nam iz¬ pričuje ravno to. Judje pravijo ob neki pri¬ liki Jezusu: 1 Šestin¬ štirideset let delajo ta tempel, in ti ga hočeš -pozidati v treh dneh? Torej je takrat, ko so Judje to govorili, pre¬ teklo 46 let, odkar se je začel zidati tempel. Mi pa vemo, da je Herod pričel pozida- vati svetišče osemnaj¬ sto leto svoje vlade. 2 Herod je dejan¬ sko vladal 34 let. Ker je umrl 1. 750, je po¬ temtakem nastopil vlado, osvojivši si Je¬ ruzalem, 1. 716 ali k večjemu 1. 717 po zi¬ danju mesta Rima. Osemnajsto leto nje¬ gove vlade je bilo torej 1. 734 ali 735. Če tenm letu prište¬ jemo 46 let, dobimo 1. 780 ali 781. Judje so Jezusu govorili omenjene besede o zidanju templa v Jeruzalemu o priliki velikonočnega praznika. 3 Ta praznik je bil prvi po njegovem krstu. Vsled tega skle¬ pamo tudi iz tega dogodka po pravici, da je bil krščen 1. 780 po zidanju mesta Rima, in ker je bil takrat star 30 let, se popolnoma vjema naš račun, da je bil rojen koncem leta 749, ali štiri Tesarjeva delavnica v Nazaretu. 1 Jan. 2 , 20 . 2 Jos. Plav.: Antiqu. 15, 11. 8 Jan. 2, 13 nasl. leta prej, nego šteje nam običajna štetev njegovo blaženo rojstvo. 3. Rimski oskrbnik Poncij Pilat. Slišali smo že, da je cesar Avgust na prošnjo Judov odstavil in pregnal Herodovega sina Ar- belaja in priklopil dotedanje njegove pokrajine Judejo, Samarijo in Idumejo svoji državi. Po rim¬ ski šegi je postavil namestu njega izmed plemičev svojega na¬ mestnika, ki se je imenoval oskrbnik (po latinsko: proku¬ rator). Prvi tak o- skrbnik je bil Ko- p oni j (7—9); drugi Mark Abivij (9- 12); tretji Anij Ruf (12—15); četrti Va¬ lerij Grrat (15—26) in peti Poncij Pi¬ lat (26—36 po Kr.). Rimljani niso vzeli Judom vse sa¬ mostojnosti. Oskrb¬ niki so imeli glavno nalogo v tem, da so pobirali davke, ki so se stekali naravnost v cesarsko blagajnico. Vlada je bila še vedno prav za prav v rokah velikega starejšin- stva ali sinedrija pod vodstvom velikega duhovnika . 1 Najvišja sodna oblast je bila pa v oskrbnikovi roki. Sodili so sicer judov¬ ski sodniki in sodni zbori, toda kazenske obsodbe je moral potrditi oskrbnik. Podložni so bili cesarskemu namestniku ali legatu v Siriji, ki je imel vrhovno vojaško oblast v rokah in je smel, če se je primeril kak upor, samostojno, tudi s silo, napraviti red. Poncij Pilat, vitez iz starega samniškega rodu, oženjen s Klavdijo P rok ul o, se je na¬ stanil, kakor njegovi predniki, v palestinski Ce- zareji. Samo včasih se je podal v Jeruzalem. 1 Primeri Jos. Flav.: Antiqu. 20, 10. Pilatova mržnja do Judov; njegova smrt. Herod Antipa. 113 •Judom je hotel takoj izprva pokazati svojo brez¬ obzirnost in zaničevanje do njihove vere. Prejšnji oskrbniki so pazili, da rimski vojaki niso presto¬ pali svetega jeruzalemskega mesta z bojnimi zna¬ menji, na katerih je bila cesarjeva podoba. Judom se je namreč zdelo silno pohujšanje in onečaščenje svetega mesta, ko bi se bila javno pokazala kaka podoba, pred katero so se zažigale mališke da¬ ritve. Pred cesarjevo podobo so pa pogani splošno opravljali daritve, kakršne so bile v navadi pred maliki, ker so cesarje po božje častili. Vojaki so pod prejšnjimi oskrbniki vsled tega nosili bojna znamenja brez podob. Pilat se ni zmenil za tako tankovestnost. Velel je posadki, namenjeni v Jeruzalem, naj pride ponoči v mesto z bojnimi znamenji s ce¬ sarjevo podobo. To se tudi zgodi. Ko ljudstvo to zve, hiti trumoma v Cezarejo in zahteva pet dni in pet noči z glasnim krikom, naj odstrani Pohujšanje. Šesti dan ukaže Pilat užaljenim Ju¬ dom, naj se zberejo v tekališču, kamor postavi oddelek vojakov. Judje tudi tu ponavljajo svojo prošnjo. Pilat pa veli vojakom, naj jih obkrožijo z golimi meči in zažuga Judom: Če ne sprejmete v mesto cesarjevih podob, vas dam vse pomoriti. A Judje razgalijo vratove in pleča in zakličejo, da rajši umrjejo, nego privolijo, da bi se skrunila njihova vera. Tega se Pilat ustraši in odneha. Toda svoje notranje mržnje do Judov ne pusti. S templu darovanim denarjem začne graditi vodo¬ vod v jeruzalemsko mesto, dasi tam ni manjkalo dobre pitne vode. Judje kmalu spoznajo, da ima služiti vodovod v prvi vrsti morebitnim oblego- valcem mesta, ne pa mestu samemu. Ko pride nekoč Pilat v Jeruzalem, ga obkoli ogromna mno¬ žica in zahteva, naj se delo pri vodovodu ustavi. Pilat je o tem že prej zvedel; velel je vojakom, »aj se preoblečeni pomešajo med množico. Ko jim da znamenje, potegnejo izpod obleke kole in mlatijo po ljudeh. Mnogo jih pobijejo. Svoje surovo zaničevanje do Judov in njihove vere je Pilat tudi sicer še večkrat pokazal. Zvi¬ jačnost in prekanjenost je združeval s silovitostjo. A pri vsem tem je bil strahopeten. Takega ga vidimo tudi kot Jezusovega sodnika. V svesti si, da dela krivico, vendar iz strahu pred Judi iz¬ polni njihovo zahtevo in obsodi Zveličarja v smrt. To mu pa ne pomaga. Judovski velikaši ga od¬ slej še bolj zaničujejo. Pilat pa misli, da jih bo nkrotil z nagajivo in trmasto brezobzirnostjo. Zgodbe sv. pisma II. L. 35 se zbere precej velika množica Sama¬ rijanov pri vasi Taratani, da bi odtam šli skupno na goro Garizim. Neki slepar jih je namreč na¬ lagal, da jim odkrije svete posode, o katerih so verovali, da so skrite na gori. Preden se ljudje prično pomikati na goro, jih napade Pilat z oboroženo četo vojakov in jih nekaj pomori, druge pa polovi ali požene v beg. Tudi izmed jetnikov da odličnejše pomoriti. Samarijani se pritožijo pri sirskem legatu Viteliju, ki Pilata na lastno odgovornost odstavi. Cesar ga pošlje v pregnanstvo v mesto Vieno v Galiji. Krščansko izročilo pripoveduje, da je tam v obupnosti znorel in se sam umoril. O njegovi ženi se pa pripo¬ veduje, da je sprejela Kristusovo vero in živela sveto, pobožno življenje. Nezedinjeni Grki jo pri¬ števajo celo svetnicam in praznujejo njen spomin dne 27. vinotoka. 4- Herod, Filip in Lizanija. Sv. Luka pravi, da je bil ob nastopu sv. Janeza Krstnika Herod četrtnik (tetrarh) 1 v Galileji. Poleg te dežele je imel po svojem očetu Herodu Velikem tudi Perejo. Evangelist tega ne omenja, ker nje¬ govemu namenu popolnoma zadostuje, da pove poglavitno Herodovo pokrajino, kakor tudi pri Filipu imenuje le Iturejo in Trahonitido, ne pa tudi Bataneje, Avranitide in Gavlonitide. a) Herod s pridevkom Antipa je bil vreden sin svojega očeta — častihlepen in zvit, samo mnogo bolj len. Boljše ga ne moremo označiti, kakor ga je naš Gospod, ki ga je imenoval pri neki priliki lisjaka . 2 Iz evangelijev je znano njegovo prešestvo s Herodiado, ženo njegovega brata Heroda Filipa, ki je živel kot zasebnik v Rimu. Cesarju Tiberiju v čast je sezidal mesto Tiberiado, kjer je tudi navadno stanoval. Tudi sicer se je na vse načine hlinil Rimljanom. Ta Herod je umoril sv. Janeza Krstnika, ki je grajal njegovo prešestvo. Z Zveličarjem se snide v Je¬ ruzalemu, ko mu ga pošlje Pilat, naj ga obsodi k smrti. Naš Gospod mu niti besede ne odgovori na njegova vprašanja. Herod Antipa ga pa za¬ sramuje in pošlje k Pilatu nazaj. 3 L. 37 podeli rimski cesar Kaligula Herodia- dinemu bratu Herodu Agripu L, sinu Aristo- bula, ki ga je dal njegov oče Herod Veliki umoriti, vse pokrajine, ki jih je svoj čas imel v oblasti 1 Glej Zgodbe II, str. 48. 49. 5 Luk. 13, 22. 8 Luk. 23, 7—12. 8 114 Herod Antipa v pregnanstvu. Filip. Lizanija. Ana in Kajfa. Puščava sv. Janeza. Filip. Dovoli mu tudi. da so imenuje kralj. To silno užali Heroda Antipa, še bolj pa častihlepno Herodiado. Zato gresta v Rim prosit cesarja, naj tudi Herodu Antipu podeli kraljevski naslov. Ravno takrat pa pošlje tudi Herod Agripa I. svojega odposlanca Fortunata, tožit strica Heroda Antipa. Prešestna dvojica in Fortunat pridejo ob enem pred cesarja. Kaligula jih posluša in razsodi njihove zadeve tako, da odstavi Heroda Antipa in ga pošlje v Galijo v mesto Lugdun (Lion) v pregnanstvo, od koder ga prepeljejo na Špansko. Tam ga da baje cesar umoriti. Njegove pokra¬ jine pa izroči tožniku, kralju Herodu Agripu I. h) Filip je bii pravičen in dobrotljiv vla¬ dar, prava izjema med Herodovimi sinovi. Oženjen je til s Salomo, Herodiadino hčerjo, ki je po želji svoje grde matere zahtevala Janezovo glavo za svoj ples. 1 2 Bil je zvest prijatelj Rimljanom. Ce¬ sarju Avgustu na čast je sezidal Cezarejo, ki se po njem imenuje Filipova, njegovi hčeri pa Ju¬ lijino Betzajdo. Da se še bolj prikupi Rimljanom, da kovati denarje s podobo cesarjev Avgusta in Tiberija. L. 36 umrje. Za nekaj časa se združijo njegove pokrajine s Sirijo, a že 1. 37 jih dobi Herod Agripa I. s kraljevskim imenom vred v svojo oblast. c) Lizami j a se imenuje pri sv. Luku če- trtnik v Abileni. Ta dežela se je prostirala se¬ verno nad Avranitido pod antilibanonskim gorov¬ jem z glavnim mestom Abilo. Prav za prav ni Abilena prej nikoli spadala k Palestini. Po Li- zanijevi smrti, o katerem nam ni mnogo znanega, jo je pa cesar Kaligula izročil kralju Herodu Agripu I.,-in s tem je prišla v zvezo s sv. deželo. Tudi njegov sin Herod Agripa II. jo je obdržal. Zato je umljivo, da omenja sv. Luka v svoji na¬ tančnosti tudi to deželico. Velika duhovnika Ana iu Kajfa. Veliki duhovnik je bil po Mojzesovi postavi po¬ glavar vsega, kar se je tikalo božje službe. Du¬ hovniki so bili pod njegovo oblastjo; ob dvomnih slučajih je on razlagal postavo; spravni dan je stopil v imenu vsega ljudstva v najsvetejše. 3 Po postavi je pripadala ta čast prvorojencem iz Aronove rodbine, torej potomcem Eleazarja, naj¬ starejšega Aronovega sina. S kratkim presled¬ kom za dobe sodnikov, je vžival to čast Eleazar- jev rod do velikega duhovnika Onija IIP, ki ga 1 Primeri Mat. 14, 6. 8 Glej Zgodbe T. str. 233 nas].; 250 nasl. je odstavil Antioli Epifan. Odslej so nekaj časa sirski kralji prodajali veliko duhovsko službo, dokler ni 1. 144 pr. Kr. ljudstvo izbralo Simona, mlajšega brata Juda Makabeja, za velikega du¬ hovnika. Že od babilonske sužnjosti sem so imeli veliki duhovniki v rokah tudi posvetno vlado iz¬ raelskega ljudstva. To se je pri Simonu tembolj potrdilo, ker je bil izvoljen za dednega velikega duhovnika in vladarja ob enem. 1 V njegovi rodbini sta ostali obe časti do Heroda Velikega. Ta je seveda hotel imeti v velikih duhovnikih zase slepo orodje; zato jih je po svoji volji odstavljal in nastavljal. Po njegovi smrti je ravno tako delal Arhelaj. Rimski oskrb¬ niki so sicer navidezno pustili Judom versko svo¬ bodo in jim zagotavljali tudi v politiškem oziru mnogo samostojnosti, toda glede na imenovanje velikih duhovnikov so posnemali Heroda. Ime¬ novali so jih navadno iz vplivnih rodbin, da bi si s tem naklonili njihovo udanost. Če jim pa kdo ni bil le količkaj všeč, so ga brž odstavili. Sv. Luka nam imenuje ob času nastopa sv. Janeza dva velika duhovnika: Ana in Kajfa. Ana (ali Anan) je imel to čast od 1. 6 do 15 l>o Kr. Postavil ga je sirski legat Kvirin. Ju¬ dejski oskrbnik Valerij Grat ga je odstranil in imenoval v treh letih štiri druge: Izmaela (1. 15 do 16), Eleazarja, Anovega sinu (16 — 17), Simona (17—18) in Kajfa, Anovega zeta. Ta je vžival to dostojanstvo od 1. 18 — 36 po Kr., torej ves čas Gospodovega javnega delovanja, in se je tudi vdeležil najstrašnejšega zločina - umora božjega Sinu. Evangelist našteva oba, ker je imel Ana silno velik vpliv; več njegovih sinov je imelo tekom časa veliko duhovsko čast; gotovo je tudi večkrat namestoval svojega zeta Kajfa. <». Sv. Janez v puščavi. Povesti o roj¬ stvu Janeza Krstnika pridevlje sv. Luka opazko, da je živel deček v ■puščavi, do dne, ko se je pokazal Izraelu . 3 Tam v resni samoti, med divjimi ska¬ lami, ki štrle izmed peščenih tal in se prostirajo ob južnem obrežju reke Jordana mimo Mrtvega morja daleč doli na sinajski polotok, se je vzgajal sv. Janez. Tam je čakal božjega klica. Doba, ki mu jo je določila božja previdnost, je potekla; Bog je pozval tridesetletnega svetega moža, naj prične javno svoje delovanje, naj oznanja, da v najkrajšem času nastopi Mesija, Evangelij pravi: 1 Glej Zgodbe I, str. 1176. 1177. 2 Luk. 1. 80; Zgodbe IT, str. 68. Prerok Janez Krstnik. 1 15 Božja beseda se objavi Janezu. Ravno s temi be¬ sedami označuje sv. pismo stare zaveze nastop velikih božjih prerokov . 1 2 Po pravici torej pravimo, ( la pomenjajo navedene besede: Bog obudi judov¬ skemu ljudstvu, ki je bilo odJVTalahijevih časov brez prerokov, preroka Janeza, Preden je imel priti obljubljeni Odrešenik, so pričakovali Judje, da Bog obudi posebnega da bo pripravljal pot Mesiju. Ta nepojmljivo važni dogodek nam po njegovi dobi z natančnostjo najvestnejšega zgodovinarja določa sv. Luka s slovesnim, ravnokar razloženim uvodom svojega tretjega poglavja. Sv. Luka se ravna popolnoma v zmislu svo¬ jega namena. Kakor smo že slišali/ hoče opi¬ sati Jezusovo življenje po vrsti kot vesten in Pridiga sv. Janeza Krstnika. preroka, ki bo ljudstvo pripravil nanj . 3 — Da je to pričakovanje že zvršeno, to pomenjajo evan¬ gelistove besede. Božja Beseda se objavi Janezu, to se pravi: Janez nastopa kot prerok. Obsežena je pa dalje tudi ta-le misel: Ta prerok Janez je tisti, o katerem govori sv. pismo starega zakona, ' Primeri Zof. 1, 11: Beseda Gospodova , ki je prišla Bofoniju. Jer. 1, 5: In Gospodom beseda mi je prišla. - Prim. Mat. IH, 14; 17, 10. natančen zgodovinar. Kakor je točno opisal čas, kdaj je bil rojen Jezus/ tako tudi popolnoma določno označi čas nastopa sv. Janeza Krstnika, ker se ž njegovim nastopom pričenja priprava za javno delovanje božjega Zveličarja. Ž njegovimi besedami pa ni določen samo čas, marveč tudi, da je ta čas silno žalosten za izraelsko ljudstvo. 1 Glej Zgodbe TI, str. H). 2 Luk. 2, 1. 2. 1 16 Mat. 3, 12; Luk. 3, 3. -1; Mark. 1, 2; Luk. 3. 5. 6; Mat. 3. 3. 7. 10; Luk. 3, 10 11. Pridiga in krst sv. Janeza. Krščevališče. II. Sv. Janez pripravlja Jezusu pot . 1 Mat. 3, 1. 2; Luk. 3, 3. 4; Mark. 1, 2; Luk. 3, 5. 0; Mat. 3, 6. 7. 10; Luk. 3, 10—14. Tiste dni se pokaže Janez Krstnik in pridiguje v judejski puščavi, rekoč: „Spokorite se; zakaj približalo se je božje kraljestvo.“ In prehodi vso jor¬ dansko okolico, oznanjevaje krst pokore v odpuščenje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija : 2 „Glej, jaz pošljem svojega angela pred tvojim obličjem, ki bo pripravljal tvojo pot pred teboj. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodu; poravnajte njegove steze. Vsaka dolina naj se napolni, in vsak hrib in grič naj se zniža, in kar je krivega, bodi ravno, in kar je ostrega, gladka pota. In vse človeštvo bo videlo božje zveličanje.“ Janez je pa imel oblačilo iz vel- blodje dlake in usnjat pas krog svojega ledja; njegov živež so bile pa kobilice in divji med. Tu hodi k njemu ves Jeruzalem in vsa Judeja in vsa jor¬ danska okolica, in dali so se krstiti od njega v reki Jordanu izpovedavši se svojih grehov. Ko pa vidi, da prihaja h krstu mnogo farizejev in saducejev, jim reče: „Gadja zalega, kdo vam je pokazal, da bežite pred bodočo jezo? Rodite torej vreden sad pokore in ne govorite med seboj: ,Abrahama imamo za očeta.' Zakaj, povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Že je nastavljena sekira drevesom na korenino; vsako drevo, ki ne rodi do¬ brega sadu, se torej poseka in vrže v ogenj." In množice ga vprašujejo: „Kaj naj tedaj storimo ?" Odgovori jim, rekoč : „Kdor ima dve suknji, daj tistemu, ki je nima, in kdor ima jedi, stori ravno tako." 1 Mat. 3, 1—10; Mark. 1, 1—6; Luk. 3, 1—14. 8 Sv. Marka pričenja svoj evangelij tako-le; Začetek evangelija Jezusa Kristusa , božjega Sinu, kakor je pisano v preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi. Pridejo pa tudi cestninarji, da bi se dali krstiti, in mu reko: „Učenik, kaj naj storimo?" On jim pa reče: „Ničesar več ne tirjajte, nego kar vam je določenega." Vprašajo ga pa tudi vojaki, rekoč: „Kaj pa naj mi storimo?" In jim reče : ,,Nikomur ne delajte sile in ne tožite po krivem , ter bodite zadovoljni s svojo plačo." K a z 1 a g' a. 1. Kvščevališee sv. Janeza. Slabo poldrugo uro od Mrtvega morja se kaže prostor, kjer je po starem izročilu krščeval sv. Janez. Pravijo, da so prav tam šli Izraelci na potu iz Egipta črez Jordan in da je na tistem mestu postavil Jozuve dvanajst kamnov v spomin. 1 Origen in Sv. Hieronim imenujeta ta kraj Beta- bara; sv. Janez pa Betanija onstran Jordana. Obe imeni pomenjata brod. Obrežje je obraščeno z gostim grmovjem. Malo od brega pa že ponehava domala vsaka rast; pričenja se puščava; samo sem pa tja poganja drobna travica iz prepranega skalovja. Nobene vasi ni daleč na okrog; vsa okolica je slovesno prazna, nad njo pa sije ne¬ popisno jasni vzhodni nebes. Sv. Helena je na desni strani Jordana sezi¬ dala lepo cerkev, poleg katere je kmalu nastal ženski samostan. Antonin iz Piačence, ki je krog 1. 600 romal v sveto deželo, popisuje življenje teh redovnic tako-le: „V neki skalni votlini poleg Jordana je vedno po sedem v skalo vsekanih celic. V vsaki izmed njih prebiva po ena devica v molitvi in zatajevanju. Ko umrje, zadelajo njeno celico s kamenjem in v obližju izsekajo novo.“ Svoj čas se je od obeh strani Jordana prišlo po marmornih stopnicali v reko; tam, kjer je stal po starem izročilu Zveličar pri krstu, je bil po¬ stavljen velik križ. Sedaj je od vseh teh spo¬ minkov le še sem pa tja kaka razvalina. Vsak velikonočni pondeljek gre iz Jeruzalema slovesna procesija na to mesto. Romarji se v beli obleki potapljajo v Jordanu; to obleko spravijo, da se po smrti zavije vanjo njihovo truplo. 2 . Zunanje življenje sv. Janeza. An¬ gel je Zahariju napovedal, da njegov sin ne bo 1 Joz. 4, 1 nasl ; Zgodb? I, str. 310. 320. Spokorno življenje sv. Janeza. Izaijeva in Malahijeva prerokba. 117 pil vina. in vpijanljive pijače. * 1 To se je do pičice izpolnjevalo. V puščavi je sv. Janez odmrl svetu in njegovemu veselju. Pozemskili potreb tako- rekoč niti poznal ni. Oblačilo iz velblodje dlake, prepasano z usnjatim pasom, mu je pokrivalo telo. Tako obleko so nosili preroki, spokorniki in ža¬ lujoči. Tudi raševnik iz velblodje dlake je bil dokaz zatajevanja. Judje, oblečeni v platno ali volno, so gotovo z občudovanjem gledali resnega puščavnika Janeza v tem spokornem oblačilu. Hranil se je s kobilicami in divjim medom. Kobilice so na Jutrovem posebne vrste. Do 13 centimetrov dolge, kot prst debele, služijo še sedaj najrevnejšemu ljudstvu v živež. Na¬ vadno se vživajo ku¬ hane, kakor raki, ali pa pečene. Okusa ni¬ majo prijetnega. — Divji med znašajo po duplih ali skal¬ nih votlinah divje čebele, katerih je v sveti deželi še dan¬ danes obilo. Neka¬ teri trde, da je divji med, ki ga je vžival sv. Janez, listni sok neke posebne vrste dreves. 2 * Pripoveduje se tudi, da se je hra¬ nil Krstnik z rožiči, ki pogostoma rastejo po pustih palestin¬ skih pokrajinah. Nji¬ hov sad je često 20 do 30 centimetrov dolg. in dobrega, sladkega okusa. V nekaterih jezikih , (n. pr. v nemščini, madjarščini itd.) se rožič vsled tega imenuje Janezov kruh. 3. Sv. Janez napovedan v starem zakonu. Evangelij nam ob nastopu Janeza Krstnika naravnost pove, da so se s tem izpolnile prerokbe starega zakona, ki govore, da bo pred Mesijem vstal prerok, ki mu bo pripravljal pot. To sta napovedovala dva preroka, Izaija inMalahija. V evangeliju beremo samo Izaijevo ime, ker je bil on prvi in ker so Malahijeve besede prav za prav le razlaga Izaijevih. Tako-le pravi sv. Marka: 1 Luk. 1. 15. * S. Th. Cat. in Matth. c. III. Kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: Glej, jaz pošljem svojega angela pred tvojim ob¬ ličjem, ki bo pripravljal tvojo pot pred teboj. —- Te besede so po zmislu vzete iz Malahija. 1 — Angel pomenja sela ali poslanca. Potemtakem pravi prerok v božjem imenu, da pošlje Bog pred Mesijem svojega poslanca. Ravno to je že pred Malahijem prerokoval Izaija, 2 ki je še natanč¬ nejše povedal, kaj bo delal Gospodov poslanec pred Mesijem: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodu, poravnajte njegove steze. Vsaka dolina naj se napolni, in vsak hrib in grič naj se zniža, gladka pota. In vse človeštvo bo videlo božje zve¬ ličanje. 3 To pomenja: Kakor lev, ki vpije v pu¬ ščavi. bo oznanjal poslanec pred Mesijem, da se morajo ljudje z izpreobrnjenjem pripravljati na njegov prihod. Napolniti morajo doline — praz¬ nine svoje duše morajo zadelati s čednostmi. Griče naj znižajo — grehe naj odstranijo, po¬ boljšajo naj se. Prerok Malahija ima tudi to-le napoved: 4 Glej, pošljem vam preroka Elija, predno pride ~ 1 Mal. 3, 1; Zgodbe I, str. 1036. 1037. 1 Iz. 40, 3—5; Zgodbe I, str. 800. 8 Ta zadnji stavek je po zmislu naveden. Pri Izaiju beremo: In odkrila se bo slava Gospodova, in vse meso bo videlo, da so tista Gospodova govorila. 4 Mal. 4, 5. 6. in kar je krivega, bodi ravno, in kar je ostrega, Krščevališče sv. Janeza ob Jordanu. 118 Sv. .Janez in Elija. Pokora priprava na Mesijevo kraljestvo. Gospodov veliki in strašni dan. In ta obrne srce očetov k sinovom, in srce sinov k njihovim očetom. Tudi tukaj beremo, da pride pred Mesij em prerok, in celo njegovo ime se imenuje. Judje so vse te prerokbe poznali in so mislili, da pride res pred Mesijevim nastopom prerok Elija pripravljat njegov prihod. Kakor bomo slišali kasneje, so poslali Judje vprašat sv. Janeza, ali je on Kristus; in ko jim je odgovoril, da ne, so ga vprašali: Kaj pa si torej? Ali si ti Elija? 1 Hoteli so reči: Če nisi Kristus, si pa morda po Malahiju napovedani Elija, ki ima priti pred Kristusom. Jezus je nekoč vprašal svoje učence, kaj pravijo ljudje o njem. In odvrnili so mu, da pravijo nekateri, da je Elija . 2 Ti ga niso imeli za Mesija, marveč samo za Mesijevega prednika. Po izpremenjenju na taborski gori so vprašali učenci Jezusa: Zakaj pravijo pismarji, da mora Elija poprej priti?' 1 Iz vsega tega jasno vidimo, da se je med Judi splošno pričakovalo, da pride prerok Elija iznova na svet, preden nastopi Mesija. Judje so se motili; Malahija namreč ne govori v svoji prerokbi o prvem Mesijevem prihodu, mar¬ več o d rugem. ko namreč napoči veliki in strašni dan vesoljne sodbe. Samo v prenesenem pomenu se more imenovati Janez Krstnik — Elija. V tem zmislu je govoril Zahariju angel, ko mu je napovedal njegovo rojstvo: Mnogo Izraelovih otrok bo izpreobrnil k Gospodu, njihovemu Bogu. In pred njim pojde v duhu in moči Elijevi, da obrne srca očetov k sinovom .* Angelove besede so nam zdaj jasne. To le pomenjajo: Janez , čegar rojstvo oznanjam, bo mnogo Izraelcev izpreobrnil k Bogu. On pojde pred včlovečenim Bogom, pred Mesijem, da mu pripravi pot. Kar bo delal Elija po Ma- lahijevi napovedi pred drugim Mesijevim priho¬ dom, to bo delal on pred prvim. On sicer ni Elija; pač pa mu je po moči in duhu podoben. V tem pomenu napoveduje tudi Zaliarija ob obrezovanju svojemu sinu : 5 In ti, deček, boš ime¬ novan prerok Najvišjega; poj deš namreč pred Go¬ spodovim obličjem pripravljat njegova pota. Za- harija hoče s tem reči: Tisti angel, o katerem govori Malahija, da nastopi pred Mesijem, tisti prerok, ki ga primerja Tzaija rjovečemu levu v puščavi, boš ti. 1 Jan. 1. 21. 2 Mat. 16, 14. 3 Mat. 17, 10. Poprej, t. j. pred Kristusom. 4 Luk. 1. 17: primeri Zgodbe 11. str. 54. 6 Luk. 1. 7(>. V življenju sv. Janeza Krstnika vidimo, da so se natančno z vršile vse te napovedi. 4. Pridiga sv. Janeza. Čudovit je na¬ stop sv. Janeza Krstnika. Po dolgoletnem tihem, svetu popolnoma skritem življenju, se oglasi v puščavi. Priprosta je njegova beseda; nič po¬ sebnega ne opažamo na nji; v svoji priprostosti je pa tem vplivnejša. Ljudje čujejo o pobožnem puščavniku in trumoma dero k Jordanu. Janez ne gre iz puščave, ne išče ljudskih selišč; mno¬ žice prihajajo same k njemu. Njegova zatajevanja polna postava očara vse. Čutijo se majhne v svoji grešnosti, ko zagledajo pred seboj v postu in zatajevanju vzvišenega moža. Resna pobožnost veje iz njegovega lica, ponižna spokornost iz nje¬ gove obleke. Na prvi pogled vidi vsak, da ima pred seboj moža molitve in premišljevanja, ki je iz ljubezni do Boga vrgel od sebe vse pozemske prijetnosti in se vživil samo v misli na Gospoda. In kaj čujejo tam?—Splošno delovanje sv. Janeza, ko nastopi javno, opisuje evangelist v dveh po¬ tezah: Janez pridiguje ljudem pokoro in jih krščuje v Jordanu. Poglejmo si vsako posebej: a) Sv. Matej navaja besede sv. Janeza tako-le: Spokorite se; zakaj približalo se je božje kraljestvo. Ali razumejo ljudje ta opomin? Kaj si neki mislijo, ko jim napoveduje pobožni puščavnik, da se je približalo božje kraljestvo in da se je zato treba spokoriti? Judje so poznali prerokbe starega zakona, da bo Mesija mogočen kralj, ki bo vladal po celem svetu. Že Jakop je na smrtni postelji prerokoval, da pride, ki ima biti poslan, in on bo pričakovanje narodov. 1 Prej govori o žezlu in vojvodstvu, ki ostane do Mesijevega prihoda v Judovem rodu; zato je lahko umljivo, da njegove besede o Mesiju izražajo njegovo kraljevsko oblast. Tako so jih tudi vedno razlagali. — Balaam je napovedal, da vstane palica iz Izraela in bo udarila poveljnike nioabske in pokončala vse sinove SetoveJ Tudi tukaj se slika Mesija kot mogočen kralj. V psalmih je vse polno takih prerokb. Tako beremo, da govori Mesija : 3 Jaz sem postavljen od njega kralj črez Sion, njegovo sveto goro. Psalmist ga nagovarja: Lepše si postave mimo človeških sinov; miloba je razlita po tvojih ustnicah, zato te je oblagodaril Bog vekomaj. Opaši si meč črez 1 I. Moj z. 49, 10. 3 TV. Mojz. 24. 17. 3 Ps. 2. li. Napovedbe Mesijevega kraljestva. 1 lit svoje ledje, o ti najmočnejši! V svoji ličnosti in lepoti . . . kraljuj! Prestol tvoj, o Bor/, je na ve¬ kov veke; palica tvojega krajestva je palica pravice . 1 * * 4 Opisuje ga tako-le: Sodil bo ubožce ljudstva, in rešil sinove ubožcev, in ponižal obrekovalca ... V njegovih dneh bo vzšla pravica in obilnost miru .. . In gospodoval bo od morja do morja, in od reke do krajev zemlje ... In molili ga bodo vs-i kralji zemlje, služili mu bodo vsi rodovi ... In v njem bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje, vsi narodi ga bodo poveličevaliS Misel o bodočem kralju Mesiju so preroki še natančnejše razvijali. Izaija popisuje, da bo mir vla¬ dal v njegovem kraljestvu, da ga bodo molili kralji . 8 Krotak vladar bo. Nalomljenega trsta ne bo podrl, in tlečega stenja ne pogasil; v pra¬ vici bo učil sodbo. Ne bo malosrčen, ne silen, dokler ne utrdi na zemlji pravice; in njegovo postavo bodo pri¬ čakovali narodiP Mi hej 5 napove¬ duje, da izide iz Betlehema gospo- dovalec v Izraelu, in njegov izhod je od začetka od večnosti. Posebno na¬ tančno pa slika Daniel Mesijevo kraljestvo. Po vrsti imajo priti štiri svetovne države druga za drugo; ob času četrte bo pa obudil nebeški Bog kraljestvo, ki se ne bo razrušilo na veke, in njegovo kralje¬ stvo se ne bo izročilo drugemu ljud¬ stvu; ... in samo bo stalo na veke. 6 To Mesijevo kraljestvo, katero obudi nebeški Bog, se torej po pravici ime¬ nuje nebeško. Prerok še dalje opi¬ suje, kakšno oblast daje Bog Mesiju v tem nebeškem kraljestvu : 7 In dal mu je oblast in čast in kraljestvo; in vsa ljudstva, rodovi in jeziki mu mo¬ rajo služiti; oblast njegova je večna oblast, ki se mu ne bo vzela, in nje¬ govo kraljestvo se ne bo razrušilo. 1 Ps. 14. 3—5. 7. * Ps. 71, 4. 7. 8. 11. 17. :l Iz. 11, 6. 9. 4 Iz. 42, 3—5. 5 Mih. 5, 2. 0 Dan. 2, 44. 7 Ran. 7. 14. Zaharija gleda v duhu, kako se bliža Me¬ sija sedežu svojega kraljestva in veselo vsklika : 1 Silno se radtij, hči Sionska, veseli se Jeruzalem. Glej, tvoj kralj pride k tebi; pravičen je in Od¬ rešenik. Tudi zadnji prerok Malahija ga ime¬ nuje GospodovalenJ Potemtakem se nam ni čuditi, da so priča¬ Votlina sv. laneza Krstnika. kovali Judje v Mesiju mogočnega kralja, kate¬ remu Bog sam podeli kraljevsko oblast. Ta misel je oživljala njihova potrta srca; ob nji so se to¬ lažili ; na njeno izvršitev so zidali vse svoje 1 Zah. n. 4. 2 Mal. 5. 1. 120 •lanezov krst. Izpoved. upanje. Ob času, ko je nastopil sv. Janez, so splošno sodili, da ne more biti več dolgo, ko se ustanovi. Kakor smo pa že večkrat povedali, večina ni poznala duha teh svetih napovedi. Čakali so posvetnega Mesijevega kraljestva, ne pa duhovnega. Hoteli so pozemskega kralja, ki naj se z orožjem maščuje nad vsemi judovskimi sovražniki. Tu zadoni v puščavi Janezova beseda: Spo¬ korite se, zakaj približalo se j c božje kraljestvo. Nikogar ni, ki bi ne razumel, da je to božje kraljestvo Mesijevo; nikogar ni, ki bi ne vedel, da hoče Janez reči: „Tisto kraljestvo miru in sreče, ki so ga napovedovali očaki in preroki, ki vanje upa ves judovski narod, se je že približalo; Mesija bo kmalu med nami.“ Krstnik kliče ljud¬ stvu, naj se pripravi. Kakor blisk zadene njegova napoved vse poslušalce. Sveti puščavnik gotovo ve, kar pravi. Njegovo življenje je porok, da se sme vsak zanesti na njegove besede. Lahko si mislimo, kako brž se je to razširilo po celi deželi. Povsod so govorili, da napoveduje čudovit puščav¬ nik ob Jordanu bližnje Mesijevo kraljestvo. Pripravo za to izraža v besedah: Spokorite se! Kratke so, a v njih je povedano vse. Ne pravi: Na¬ brusite svoje meče. pripravite se k uporu, k boju zoper svoje sovražnike. Samo k pokori kliče. Po¬ kora je edina potrebna priprava za Mesijev prihod. S tem temeljito zavrača vse tiste, kateri čakajo samo posvetnega bojevitega Mesija. V pozivu spokorite se je jasno rečeno, da bo bližnje božje kraljestvo duhovno in da se je torej nanje tudi samo duhovno treba pripraviti. Lepše ni mogel sv. Janez zvršiti svojega po¬ klica. Ljudstvu naznanja, da je Mesija v bližini; zraven pa tudi uči, kaj mu je storiti, da ga bo vredno. Tako mu v pravem pomenu besede pri¬ pravlja pot. b) Poleg žive besede pa rabi sv. Janez tudi posebno zunanje znamenje; on krščuje v Jordanu vse tiste, ki jih vname njegova pridiga. Kako se je vršil njegov krst, ne vemo. Najverjetnejše je, da je dotičnike potapljal v vodo. Očiščevanje z vodo z duhovnim pomenom je bilo pri Judih sploh navadno. Pred svojo službo so se morali umi¬ vati duhovniki; pred molitvijo vsi. Ozdravljen go¬ bov bolnik se je moral skopati; ravno tako se je z vodo omila porodnica, preden je smela v tempel. Evangelij pravi, da je oznanjal sv. Janez krst pokore v odpuScenje grehov; to se pravi: krščeval je tiste, ki so se hoteli vsled njegove pridige res spokoriti in po pokori postati vredni božje milosti, ki jo je imel prinesti na svet Mesija, in s tem doseči odpuščenje grehov. Janezov krst sam ni podeljeval nobene milosti, torej nikakor ni od¬ puščal grehov, marveč je bil samo zunanji obred, ki je pomenjal notranjo voljo spokornosti. Omival je telo, kazal pa, da se mora v pravi pokori očistiti duša. Sv. Janez je pripravljal Jezusovo milost, ko je učil ljudi, naj verujejo v bližajočega se Odrešenika; s svojim krstom je podajal pred- podobo zakramenta sv. krsta; s svojo vspodbudo k pokori je pa kazal, po kateri poti se je mogoče vredno pripraviti na Jezusovo milost. Sv. Tomaž Akvinski pravi, da Janezov krst sicer ni bil zakrament, pač pa neko blažilo, ki je že bolj spadalo v novi zakon, nego v stari . 1 Ž njim se je končal stari in pričel novi. Ljudje so vsled tega zunanjega obreda rajši prihajali; zato je dobil Janez več priložnosti, oznanjati jim Mesijev prihod. Poleg umivanj in očiščevanj z vodo, ki jih je ukazovala Mojzesova postava, so si farizeji izmislili še mnogo drugih . 2 Toda vse to je bilo samo zunanje. Janez je pa zvezal svoj krst z opomini k pokori in s tem podučil ljudi, da zu¬ nanje umivanje nič ne izda, ako ni združeno z notranjim poboljšanjem, ki se doseže navadno po pokori. Ljudje S o se trumoma dali krstiti od njega, izpovedavši se svojih grehov. To je najboljše zna¬ menje, da so resno mislili. Izpoved ni bila Judom popolnoma neznana, dasi se ni vršila tako, kakor se Vrši . v novem zakonu. Ob vsaki daritvi za greh je moral darovalec izpovedati pred daritvijo svojo napako, zavoljo katere je daroval. In dan sprave je veljala velikemu duhovniku poleg drugih tudi ta-le zapoved: 3 Ko je očistil svetišče in šotor in oltar, tedaj naj daruje živega, kozla; naj položi obe roki na njegovo glavo, izpovč vse hudobije Iz¬ raelovih sinov in vse njih krivde in grehe; te naj vošči na njegovo glavo in naj ga po pripravljenem človeku da odpeljati v puščavo. Resnost spravnega dne je šinila torej v Iz¬ raelce, ki so prišli poslušat Janeza. Še nikdar niso pokazali toliko vneme za sveto, krepostno življenje, kakor sedaj. Kar je vsako leto enkrat veliki duhovnik v njihovem imenu storil nad kozlovo glavo, so zdaj vsak sam delali: izpove- 1 S. Th. III. qu. 38. a. 1. 2 Primeri Merk. 7, 3. b III. Moj/.. l(i, 10 nasl.; Zgodbe I, str. 251. Nauki posamnim stanovom. 121 dali so se, ginjeni Janezove pridige, svojih grehov. Spokorni duh, ki jih je prevzel, jih je nagnil k izpovedi. To nam izpričuje, kako globoke so ko¬ renine izpovedi v človeškem srcu, kako naravno je zvezana s pokoro. Narava sili spokornega člo¬ veka, da se izpove. Ta izpoved seveda ni po- menjala odpuščenja grehov; imela je pač le namen, pokazati pravo spokornost. S spokornostjo so se pa ljudje pripravljali na zakrament sv. krsta in s tem na odpuščenje grehov po božji milosti. 5. Nauki posamnim stanovom. Ču¬ dovit je bil vpliv Janezove pridige. On se ni učil ne iz knjig, ne iz življenja; ločen od ljudi je pre¬ živel svojo mladost med divjimi čermi judejske puščave, a v najvažnejšem trenotju, ko je imel nastopiti tako težko pričakovani Odrešenik, je poudarjal najvažnejšo reč, namreč pokoro in sicer vsem brez izjeme. Raznih stanov, raznih strank ljudje so hiteli k njemu; on je hotel vse zediniti v pravem duhu resne spokornosti. Vsakogar je izkušal pripraviti do tega tako, kakor je bilo zanj najbolj primerno. Ohole farizeje in mogočne saduceje je naj¬ bolj zadrževalo od pokore zaupanje na Abrahama. Ker so iz njegovega rodu, so mislili, da je že vse opravljeno. Trdili so, da jim ni treba nobene pri¬ prave za Mesijev prihod, češ da reši Mesija vse Abrahamove potomce. To jim izpodbije sv. Janez. Osorno resno jim zakliče: Gadja zalega in jih tem krepkeje opominja k pokori, ker nič ne po¬ maga samo Abrahamov rod; Bog more obuditi Abrahamu otroke tudi iz kamnov. Pove jim po¬ menljivo podobo o sekiri, ki je že nastavljena na drevesa, da poseka vsako, katero ne rodi do¬ brega sadu. S tem hoče reči, da bo Mesija vse tiste Abrahamove potomce, ki se ne bodo s po¬ koro izkazali njega vredne, odločil od sebe in jih prepustil pogubljenju. Huda in trpka je bila ta pridiga, toda potrebna. Napuh se da streti samo z brezobzirno resnostjo. Z revnejšim ljudstvom govori sv. Janez popolnoma drugače. Množicam pravi edino, naj kažejo svojo pokoro v dejanski ljubezni do bliž¬ njega, ki jo je tako lepo učil stari zakon. Med romarje k Jordanu so se vmešali tudi pogani — cestninarji in vojaki, najzaničevanejša stanova v Palestini. Cestninarji 1 so bili večinoma pogani; kar je bilo pa domačinov, so jih drugi Judje tako zaničevali kot poganske tujce. Cestninarje so sploh 1 Glej Zgodbe 11, str. 11. vsi narodi mrzeli. Če se je pa kak Jud lotil tega posla, so ga njegovi rojaki imenovali izdajavca vere in domovine. Vojaki so bili pa vsi pogani, ravno tako Herodovi kakor rimski. Zbrani so bili iz samih najemnikov, ki so proti gotovemu plačilu stopili v vojaško službo. Tudi za ta dva stanova ima Janez podučno besedo, saj pripravlja prihod tistega, kateri je prišel odrešit vse, Jude in pogane, in vsem zaslužit božjo milost. Nič po¬ sebnega ne zahteva od njih; priporoča jim le to, kar že po naravnem zakonu veleva vest: cest¬ ninarjem, naj pošteno zvršujejo svoj posel, voja¬ kom pa pravično in postavno obnašanje. Niti besede jim ne spomni o Mojzesovi postavi. Zanje zadostuje, ako ubogajo svojo vest. S tem se do¬ volj pripravijo na Odrešenikov prihod. Janezovo delovanje je v resnici najlepši uvod za Odrešenikovo delo. Že njegova oseba nam to jasno kaže. On zastopa pravične, svete Izraelce v najpopolnejši meri. Po duhu starega zakona in ne po njegovi črki živi ta veliki prerok. Nje¬ govo spokorno, od sveta ločeno življenje nam dokazuje, da stari zakon ne more popolnoma osre¬ čiti človeka, in razodeva koprnenje po Odrešeniku. Farizeji in saduceji, ki se jih njegova pridiga kaj malo prime, nam pa kažejo napačna pota, zmote in grehe izraelskega naroda. Že pri nastopu sv. Janeza se vidi, da se bo tudi Odrešenik moral bojevati s temi škodljivimi zapeljivci. Že je na¬ stavljena sekira drevesom na korenino, jim kliče Krstnik, napovedovaje jim prihodnjo jezo. V tem boju, ki se je pričel, se je zdelo za nekaj časa, da je slabi, hudobni del Izraelcev zmagal. Farizeji in saduceji so mislili, da so na vrhu, ko je padla Janezova glava in še bolj, ko je umrl Jezus na križu. Toda to je bilo le na videz. Po Gospodovem vstajenju se je farizejsko drevo, ki ni rodilo dobrega sadu, posekalo in vrglo v ogenj. Propadlo je tudi vse ljudstvo, ki se je njih držalo. Napoved sv. Janeza se je do pičice izpolnila. V delovanju sv. Janeza imamo še dve važni podobnosti z delovanjem božjega Zveličarja. Prva je njegov krst. Zakrament sv. krsta je prvi in najvažnejši zakrament v Jezusovi cerkvi. Njegova predpodoba je Janezov krst, ki torej neposredno pred Odrešenikovim prihodom pripravlja na naj¬ imenitnejšo njegovo ustanovo. Druga podobnost Janezovega delovanja z Jezusovim je pa ta, da 1.22 Luk. 3, lo,-*-18. Krst s sv. Duhom. tako usmiljeno in ljubeznivo sprejema grešnike in celo poganske cestninarje in vojake. Kar pravi farizejem, da more Bog iz kamnov obuditi Abra¬ hamu otroke, to tudi dejansko sam zvršuje. Od¬ rešenik se ne bo oziral na Abrahamov rod in v njegovo kraljestvo bodo sprejeti tudi zapuščeni, grešni pogani. To važno resnico izpričuje Janez, ko pridiguje cestninarjem in vojakom. III. Janez napoveduje bližnji Kristusov prihod . 1 Luk. 3, 15—18. Ljudstvo je pa menilo, in vsi so mislili o Janezu v svojih srcih, če ni morebiti on Kristus. Tu odgovori Ja¬ nez vsem, rekoč: ,,Jaz vas sicer krščujem z vodo za pokoro; pride pa močnejši od mene, ki mu nisem vreden kleče odvezati jer¬ mena na njegovem obutalu . 2 On vas bo krotil s sv. Duhom in ognjem. Vev- nico ima v svoji roki, in očedi svoje gumno, in spravi pšenico v svojo žit¬ nico , pleve pa sežge z neugasljivim ognjem.“ In tako še mnogo drugega opomin- j e vaj e oznanja ljudstvu. Razlaga. Sv. Janez o Kristusu. Krstnik je na¬ povedal Mesijev prihod izprva samo s splošnimi besedami: približalo se je božje kraljestvo. Kmalu se mu pa ponudi prilika govoriti jasneje. Ljudje niso videli pri Janezu nobenega čudeža; moč njegove osebe in odločna resnost njegove besede jih pa tako prevzame, da začno misliti in brez dvojbe tudi govoriti med seboj: Morda je pa Janez obljubljeni Mesija. Ta jim brž popravi njihovo zmoto in jim pove: a) da pride Mesija za njim, b) da bo imel božjo moč, in c) da bo zvrševal sodno oblast nad človeštvom. a) Pride močnejši od mene; tako zavrača sv. Janez ljudi, ki so mislili, da je on Kristus ali Mesija. Ta močnejši je ravno obljubljeni Zve- 1 Mat. 3, 11. 12; Mark. 1, 7. 8;. Luk. 3, 15—18. - Beseda kleče je vzeta iz sv. Marka (1, 7.); sv. Luka je nima. Sv. Matej pa pravi (3, 11.): Kateremu, nisem vreden nositi črevljer. Sužnji so delali oboje; odvezavali so jermena in nosili potem črevlje' (sandale) za svojim gospodarjem; včasih,, m pr. v tem pel, so smeli namreč Judje stopiti le bosi. ličar. V tem zmislu so ga tudi poslušalci razumeli. V iskreni ponižnosti Krstnik takorekoč samega sebe zaničuje, ko začne govoriti o Mesiju. 0 svojem krstu pravi, da je samo 0 vodo za po¬ koro. Naravnost uči s tem, da se ne sme njegovemu krstu pripisovati nobena posebna moč. Znamenje spokornega duha je in nič več. O tistem, ki ga oznanja, da pride za njim, pa pravi, da ni vreden nositi mu črevljev in ne odvezati jermena na njih. Ta posel so opravljali svojim gospodarjem sužnji. Sv. Janez se torej izraža nevrednega prištevati se Kristusovim hlapcem. Njegove besede pomenjajo to-le: Nikar ne mislite, da sem jaz Kristus; on pride še-le za menoj. Jaz sem nasproti njemu slab človek; še za hlapca mu nisem vreden biti. b) On vas bo krstil s svetim Buhom in ognjem. S temi besedami izraža sv. Janez Kri¬ stusovo božjo moč. Reči hoče: Moj krst je samo človeško delo. Mesija, ki pride za mano, vas bo pa krščeval v božji moči. V njegovem krstu bo deloval sv. Duh; nebeški ogenj božjih milosti vas očisti v njem. Judje so mogli razumeti to napoved. Bog je dejal že po preroku Izaiju: 1 Razlil bom vode črez žejnega, in potoke črez sušo; razlil bom svo¬ jega Duha črez tvoje otroke in svoj blagoslov črez tvoj zarod. Tu se prerokuje, da pride sv. Duh v Mesijevem kraljestvu nad ljudi; zraven se pa že tudi omenja zunanje znamenje tega prihoda, namreč voda. Pri preroku J o e 1 u se bero te-le božje besede -A. Razlil bom svojega duha črez vse meso. Judje so vedeli o teh napovedih. Ker imenuje Bog svetega Duha svojega Duha, so tudi vedeli, da ga more poslati le Bog sam. Po pra¬ vici so torej mogli sklepati h Janezovih besedi, da bo Mesija, ki bo krščeval s sv. Duhom, imel božjo moč, da bo torej pravi včlovečeni Bog. Mesija bo krščeval tudi z ognjem. Ogenj pomenja večkrat v svetem pismu božjo mogočnost in sve¬ tost. Tako pravi Mojzes izraelskemu ljudstvu: 3 4 Gospod tvoj Bog je palec ogenj, Bog gorečnih. M a - lahija primerja Mesija naravnost z ognjem, re¬ koč : 4 Kakor topeč ogenj je namreč on in kakor periški lug, in on očisti Levijeve sinove kot srebro in zlato, da bodo v pravičnosti darovali Gospodu durove. Mesijevo očiščevanje je torej podobno 1 Iz. 44, 3. 2 Joel 3, 1. 3 V. Mojz. 4, ‘24. 4 Mal. 3, 2. 3. Razloček med .Janezovim in Jezusovim krstom. Mesija — sodnik. m očiščevanju srebra in zlata v ognju. Podoba je primerna. Kar dela ognjena gorkota s srebrom in zlatom, to dela Kristusova milost v človeških dušah. Vse primesi se ločijo v ognju od srebra in zlata; po Mesijevem očiščevanju se pa ločijo zmote in grehi od duše. Kakor ogenj greje in razsvetljuje v telesnem svetu, tako greje Kristu¬ sova milost s sveto ljubeznijo človeška srca, um jim pa razsvetljuje s pravo modrostjo. Ta milost se nam deli po sv. Duhu. Zato se po pravici sv. Duh primerja z ognjem; saj je sam prišel bin- koštni praznik nad apostole v podobi razdeljenih jezikov kakor ognja . 1 Sedaj si lahko raztolmačimo Janezove be¬ sede, da bo Mesija krščeval s svetim Duhom in ognjem. Nikakor se ne tičejo obreda; v njih ni rečeno, da ne bo Mesija krstil z vodo, marveč je le povedano, da se bo pri Mesijevem kršče- vanju pokazala moč sv. Duha, katere pri Janezovem krstu ni, in da bo ta moč podobna moči očiščujo¬ čega, ogrevajočega in razsvetljujočega ognja. Vse to se v resnici kaže pri zakramentu sv. krsta, ki ga je ustanovil Zveličar. Krščuje se tudi tu z vodo. kakor je krščeval sv. Janez Krst¬ nik. Janezov krst je bil samo zunanje zna¬ menje notranje spokornosti; zakrament sv. krsta pa podeljuje božjo milost in z močjo sv. Duha očisti dušo izvirnega greha in vseh drugih pred krstom storjenih grehov, povzdigne jo nad naravo in jo olepša s čednostmi. Iz vsega tega se jasno vidi, da je Mesija močnejši od J aneza, in zakaj se torej Janez ne čuti vrednega opravljati mu hlap¬ čevskih del. Janez je sicer prerok, toda vendar le samo človek. Mesija je pa včlovečeni Bog. Ja¬ nezov krst ni zakrament, ne očiščuje in ne po¬ svečuje z milostjo sv. Duha. Jezusov krst pa od¬ pušča grehe in prenovi človekovo dušo. c) Sv. Janez še dalje opisuje Mesijevo mo¬ gočnost in sicer ga slika kot sodnika v lepi po¬ dobi iz poljedelskega življenja. — priprosto a pomenljivo. Kmetič čisti svojo pšenico z vevnico; ko jo veje, odnaša veter pleve v kot gumna , 2 3 * * * * kleno zrno pa pada predenj na tla. Očiščeno spravi v žitnice, pleve pa sežge. Tako bo delal tudi Me¬ sija. On ne bo samo delil milosti, marveč se bo tudi maščeval nad svojimi sovražniki. Kdor ga 1 Dej. ap. 2,-3. ' J Gumno ne pomerja samo izraelskega ljudstva, mar¬ več vse človeštvo. Primeri Mat. 13, 33: Njim je svet; dobro seme so otroci kraljestva, in plevel so otroci hudega. bo poslušal, bo izkusil moč sv. Duha. gorkoto in svitlobo božjega ognja; kdor se mu bo pa ustav¬ ljal, bo kaznovan. Ločil bo svoje prijatelje od sovražnikov, kakor loči kmetič pšenico od plev. Prijatelje bo nastanil v svoji nebeški domačiji, sovražnike pa sežgal z neugasljivim ognjem. Sv. Gregor Vel. piše o tem ognju : 1 „Čudovito je tu izražen peklenski ogenj. Naš telesni ogenj se mora namreč hraniti s tem, da se nanj na¬ našajo drva, in ne obstane, če ga ne kuriš. Pe¬ klenski ogenj pa, dasi telesen in dasi telesno žge pogubljence, ki so vrženi vanj, ne potrebuje drv, marveč ostane neugasljiv, odkar je ustvarjen." Že stari zakon' primerja hudobneže plevam : 2 Upanje hudobnežev je namreč kakor pleve, ki jih raznaša veter, in kakor lahna peha, ki jo razkropi vihar, in kakor dim, ki ga razžene veter, in kakor spo¬ min jednodnevnega, mimogredočega gosta. Pravični bodo pa večno živeli, in pri Gospodu je njihovo plačilo, in skrb zanje pri Najvišjem. Zato bodo prejeli častno kraljestvo in krasno krono iz Go¬ spodove roke; saj jih brani njegova desnica, in njegova sveta roka jih varuje. Veličastna resnost, ki se kaže iz vsega življe¬ nja sv. Janeza Krstnika, je tu največja, ko po¬ pisuje Mesija sodnika. Komaj napove, da pride za njim Mesija in opiše svete, blagodejne učinke njegovega delovanja, že (udi v krepki podobi po¬ kaže, da je ta prihod za vsakega človeka nepo¬ pisno resen. Vse ljudi bo prebral Kristus, raz¬ ločil jih in razvejal. Na eni izmed obeh strani bo vsak: med pšenico ali med plevami. Gorje tistim, kateri ne bodo med pšenico. Čaka jili večni, neugasljivi ogenj . 8 Sv. Janez je s svojo lepo sliko o sodnem delovanju bodočega Zveličarja posnel tako rekoč vso svojo pridigo. S svojim življenjem je kazal, kako se je treba pripravljati na Odrešenika, in s tem tudi pojasnil, kdo bo v Mesijevem kralje¬ stvu med pšenico. S p o k o r n o z a t a j e v a n j e je združeval s pokorščino do Boga in z n e - vz lom n im pogumom. Zahteval je pokore in dobrih del. zlasti pravičnosti tudi od 1 Moral. XV; 14. 17. - Modr. 5, 13—17: Zgodbe 1, str. 1107. 3 Jezus tudi sam primerja svet njivi in dobre ljudi pšenici v svoji prelepi priliki o plevelu. (Mat. 13, 24 — 43). Sodbe pa ne primerja, kakor sv. Janez s čiščenjem žita, mar¬ več z žetvijo. Plevel se pomeče v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje zobmi. Pravični se bodo pa takrat svetili kakor soln.ee v kraljestvu njihovega očeta. 124 Luk. 3, 21; Mat. 3, 13—16. Jezusov krst. svojih poslušalcev. Tako je s svojim zgledom in s svojimi besedami natančno povedal, kako je treba živeti, da se ne pride med pleve in se reši neugasljivega ognja. Tako so se posebno lepo po¬ jasnile njegove besede, s katerimi je oznanjal pri¬ hod Odrešenikov: Spokorite se, zakaj božje kra¬ ljestvo se je približalo. Kdor jih neče umeti, bo izkusil grozno kazen večnega ognja. Kdor ne IV. Jezusov krst . 1 Luk. 3, 21; Mat. 3, 13—17; Luk. 3, 23. Tiste dni, ko se je krščevalo vse ljudstvo, pride Jezus, da bi bil krščen od njega. Janez mu pa brani, rekoč: „Jaz bi moral biti krščen od tebe, pa ti prideš k meni?“ Jezusov krst. bo vreden Mesijevega kraljestva, bo pogubljen. — Te pretresljive besede so gotovo ganile mnogo Janezovih poslušalcev. Kar jih je bilo dobrih, so brez dvojbe sklenili v svojih srcih, da se hočejo izkazati Mesijeve prijatelje. Odločna, resna spo- kornost, ki jo je užigal sv. Janez, je bila naj¬ lepša priprava na Kristusa. Kakor glas v pu¬ ščavi vpijočega leva je prešinila njegova beseda duše poslušalcem. Pot je bila pripravljena in Mesija se je pojavil. Jezus mu pa odvrne in mu reče: „Pusti zdaj; zakaj tako se nam spo¬ dobi izpolniti vso pravico.“ Zdaj mu pusti. Ko je bil Jezus krščen, stopi brž iz vode in moli. In glej, nebesa se od- pro nad njim in vidi božjega Duha v telesni podobi kot goloba iti navzdol in priti nadse. ' Mat. 3, 13—17; Mark. 1, 9—11; Luk. 3, 21.22. Mat. 3, 17; Luk. 3, 23. Zakaj se je dal Jezus krstiti? Odprta nebesa. 125 In glej, glas iz nebes, rekoč: „Ti si moj ljubljeni sin; nad teboj imam svoje dopadajenje.“ In on, Jezus, je bil, ko je začel, pri tridesetih letih. Razlag a. 1. Jezus sc da lcrstiti Janezu. Tri¬ deset let je preživel Jezus v tihem, domačem življenju. Medtem je že umrl njegov skrbni red¬ nik sv. Jožef. S tridesetim letom napoči zanj čas, da nastopi pred ljudmi svoj najsvetejši posel. Prav te starosti je bil egiptovski Jožef, ko je od Faraona dobil častno ime odrešenik sveta in postal njegov zet in sovladar. 1 Trideset let je bil David star, ko je začel kraljevati . 2 Tudi Jezus, pravi Odrešenik sveta in težko pričako¬ vani Davidov potomec, je bil, ko je začel, pri tridesetih letih. Ta doba je popolna moška doba. < Hoveška narava takrat dozori in se pokaže v vsi sveži moči. Sv. Tomaž Akv. govori tudi o skriv¬ nostnem pomenu števila 30, ki je sestavljeno iz treh desetic. Desetica pomeni izpolnjevanje de¬ setih božjih zapovedi; trojka pa vero v sv. Tro¬ jico; oboje skupaj torej popolnost krščanskega življenja. 3 Evangelij molči o tem, kako se je poslovil Zveličar s svojo ljubljeno materjo in od svojega lepega Nazareta. Pot, ki jo je nastopil, je bila silno resna. Vodila je v trpljenje in v sramotno smrt. Najprej ga je peljala k Jordanu, kamor so že tudi Galilejci jeli romati, da jih krsti sveti puščavnik. Janez ni poznal Jezusa; 4 le to mu je bilo razodeto, da je tisti Mesija, ki bo videl na njem sv. Duha. V puščavi se snideta Jezus in njegov oznanjevalec. Janezovo duhovno oko brž spozna v njem moč sv. Duha. Kako se zavzame, ko stopi predenj Jezus, naj ga krsti. Priprosto, pa prisrčno mu brani. A Jezus mu reče, da se spodobi izpolniti vso pravico, in nato zvrši Janez nad njim obred svojega krsta. Sv. Ambrož pravi v tem oziru: 5 ,.Pravica je to. da prej sam začneš, kar veliš, naj drugi store, in da druge opominjaš s svojim zgledom.“ Judje so splošno hiteli krstit se k Janezu; zato je šel tudi Jezus. Imel je pa 1 I. Kralj. 41, 44—43; Zgodbe I, str. 126. 2 I. Kralj, o, 4. 3 S. Th. III. qu. 39. a. 3. 4 Jan. 1, 33. 6 Super Luc.; S. Th. III. qu. 39. a. 1. še druge pomenljive vzroke. S svojim krstom je posvetil vodo, da je postala primerno sredstvo za sv. krst novega zakona. Sv. Ambrož pravi: „Gospod se je dal krstiti, ne da bi očistil sebe, marveč da bi očistil vodo; tako naj bi imela omita s Kristusovim telesom, ki ni poznalo greha, pravico do krsta.“ Hotel se je tudi s svojim kr¬ stom pridružiti grešnikom. Janez je krščeval za pokoro. Jezus pokore ni potreboval; hotel pa je v vseh stvareh, razen v grehu, postati enak ljudem. Zato se je ponižal med grešnike in je tudi z zunanjim znamenjem Janezovega krsta pokazal, da res odjemlje grehe sveta. Krstiti se je dal v Jordanu. Preko te vode so šli Izraelci na potu iz Egipta v svojo sveto, obljubljeno deželo. Zakrament sv. krsta, ki ga pomenja Jezusov krst, pa vodi vernike iz sužnjosti greha v nadnaravno življenje, v nebeško kraljestvo. Sam Jezus pravi: Kdor se ne prerodi v vodi in v sv. Duhu, ne more vstopiti v božje kraljestvo. 1 S svojim krstom je pa Jezus tudi počastil sv. Janeza in potrdil njegovo delovanje. Janezovo zatajevanja polno življenje ni moglo ostati brez plačila. Lepšega priznanja pa tudi ni mogel prejeti, nego je bilo to, da se je pred njim po¬ nižal včlovečeni Bog, tisti, o katerem je sam rekel, da mu ni vreden razvezati jermena pri obutalu. 2. Čudežna znamenja pri Jezuso¬ vem krstu- Sv. Luka nam ohranja silno lepo potezo o Jezusovem krstu; pravi namreč, da je Jezus po svojem krstu molil. V goreči ljubezni je počastil svojega nebeškega Očeta, ki ga je po¬ slal na svet; prosil je za vse tiste, kateri bodo posvečeni po zakramentu sv. krsta. S tem nam je tudi dal zgled, da si moramo z molitvijo ohra¬ niti krstno milost. Jezusova molitev je predrla oblake. Odprlo se je nebo, prikazal se je sv. Duh v podobi goloba in glas se je zaslišal iz nebes. a) In glej, nebesa se odpro nad njim, pravi evangelij. Nekateri razlagalci trdijo, da je Jezusa, ko je v molitev zatopljen stopil iz vode, obžarila taka svetloba, kakor bi se bilo nebo od¬ prlo nad njim. 2 Drugi pa pravijo, da je Jezus v tem trenotju le v svojem duhu videl, kako se od¬ pirajo nebesa, ki so bila dotlej ljudem zaprta. Sv. Tomaž Akv. govori 3 o trojnem pomenu tega 1 Jan. 3, 5. 2 S. Th. III. qu. 39. a. 5. ad 2' n - 8 S. Th. r. t. corp. Jezusovo maziljenje. 146 dogodka: Prvič se je pokazala nebeška moč za¬ kramenta sv. krsta, ki ga je posvetil .Jezus s svojim krstom. Janezov krst ni imel nobene moči. Z Jezusovim krstom se je pa pričel tisti krst, pri katerem se res v duhovnem pomenu od¬ pirajo nebesa nad krščencem in ga posvete s po¬ svečujočo milostjo. Drugič se kaže v zakramentu sv. krsta vera sv. cerkve in tistega, kateri se krsti. Vera se pa tiče božjih, nebeških reči, ki jih s svojimi čutili in s svojim umom ne moremo spoznati. V veri gledamo skrivnosti, katerih naš um sam ne more ne najti, ne umevati. Torej se nam v veri res odpirajo nebesa. Jezusov krst je posvečenje na¬ šega krsta. Pri zakramentu sv. krsta je pa po¬ glavitna reč vera. Krščenec mora prej sam, ali po svojih botrih izpovedati vero. Ta vera se mu po sv. krstu nadnaravno potrdi; odpro se mu v duhovnem zmislu nebesa. To pomenja skrivnostni dogodek pri Jezusovem krstu, ko so se nad njim odprla nebesa. Tretjič dobi pri sv. krstu človek pravico do nebes. Dokler nima posvečujoče milosti, so ne¬ besa zanj zaprta. Ko mu ta milost izbriše iz¬ virni greh in mu da nadnaravno življenje, se mu nebesa takorekoč odpro. Ko so se odprla nebesa pri Jezusovem krstu, ki je posvečenje našega krsta, se je s tem odkrila resnica, da je tistim, kateri so krščeni, v zakramentu sv. krsta od¬ prta pot v nebesa. Odprla so se med Jezusovo molitvijo; to pomenja da se pri zakramentu sv. krsta pot v nebesa odpre le zavoljo Jezusa. Bog uslišuje molitev svojega Sina ne zavoljo nas, marveč zavoljo Njega. b) Evangelij pripoveduje še drugo čudežno znamenje, ki se je zvršilo nad Jezusom. Videl je božjega Duha v telesni podobi kot goloba iti navzdol in priti nadse. Že Izaija je prerokoval, da bo sv. Duh na Mesiju : 1 In na njem bo počival Duh Go¬ spodov: Duh modrosti in umnosti, Duh sveta in moči, Duh učenosti in pobožnosti,, in napolnil ga bo Duh strahu božjega. In ravno pri tistem pre¬ roku opisuje v duhu Mesija, ko govori : 2 Duh Go¬ spodov je nad menoj, ker Gospod me je mazilil. V starem zakonu so se mazilili duhovniki in kralji; to maziljenje je pomenjalo, da so nekako odločeni od drugih ljudi in na poseben način 1 Iz. 11, 2; Zgodbe I, str. 790. - Iz. HI, 1; Zgodbe 1, str. 811. zvezani z Bogom. Jezus ni bil maziljen z oljem: namestil zunanjega znamenja maziljenja je prišel nadenj sv. Duh v podobi goloba. Napovedan je bil Odrešenik pod imenom Mesija. To hebrejsko ime pomenja po naše Maziljenec. V grščini se imenuje ta beseda Hristos; v latinščini pa Kristus, ki je tudi nam v navadi . 1 Jezus je pričel s svojim krstom odrešeniško delo. Takrat je nastopil kot Maziljenec, Mesija ali Kristus. Maziljenja pa ni prejel od kakega človeka, kakor kralji in duhovniki, marveč od Boga samega v duhovnem zmislu, ko je namreč nadenj prišel sv. Duh. O tem skrivnostnem maziljenju govorita sv. Peter in Janez po Gospodovem vnebohodu v svoji molitvi : 2 „ Gospod, v tem mestu so se res združili proti tvojemu svetemu Sinu Jezusu, ki si ga mazilil, Herod in Poncij Pilat s pogani in Iz¬ raelovimi rodovi. 11 . Apostola dobro vesta, da Jezus ni bil nikoli tako maziljen, kakor kralji in du¬ hovniki. Ozirata se tu brez dvojbe na duhovno maziljenje po sv. Duhu pri njegovem krstu. Ravno na to duhovno maziljenje misli sv. Peter, ko pri- diguje vpričo poganov in kristjanov , 3 kako se je pričel evangelij po krstu, ki ga je oznanjal Janez, kako je Jezusa Kristusa Bog mazilil s sv. Duhom in z močjo. Tukaj naravnost pravi, da je bil Jezus maziljen s sv. Duhom. Potemtakem se je pri Jezusovem krstu izpolnila napoved, da bo na Zveličarju počival sv. Duh; hkrati se je pa zvr¬ šilo ravno s tem njegovo maziljenje v duhovnem pomenu. Sv. Duh se je prikazal v telesni podobi goloba. Gotovo je, da s tem sv. Duh ni vzel tako golo¬ bove narave nase, kakor Bog Sin človeško. Je¬ zusov krst nam kaže, kakor smo že videli pri prvem čudežnem znamenju, ko so se namreč od¬ prla nebesa, kaj se godi pri zakramentu sv. krsta. Tu pa vsak krščenec prejme sv. Duha. Ta po¬ men ima prihod sv. Duha nad Jezusa. Naš Go¬ spod je bil vedno združen s sv. Duhom; po svoji osebi božji Sin je s sv. Duhom ene narave in enega bistva. Sv. Duh se torej ni še le pri krstu združil z Jezusom; pač pa je z zunanjim zna¬ menjem naznanil, da Jezus nastopa svojo odre¬ šeniško službo in da s svojimi milostmi navda vse tiste, kateri bodo verovali vanj in krščeni z zakramentom sv. krsta. Moč sv. Duha se je pri- ' Glej Zgodbe II, str. 80. * Dej. ap. 4, 27. Dej. ap. 10, 37. 38. (iolob primerna podoba sv. Duha. 127 kazala v telesni podobi; to je pomenilo, da nad vse krščence pride kasneje, dasi nevidno . 1 Sv. Duh si je izbral podobo goloba. V svoji vsegamogočnosti je ustvaril navlašč za to poseb¬ nega goloba, da je pomenjal Njega in Njegove milosti. Sv. Tomaž A k v. razlaga, zakaj je ravno golob primerna živalica za ta vzvišeni namen, tako-le : 2 Prvič pomenja golob lastnosti, ki so po¬ trebne vsakemu krščencu. Priprost je, brez zvi¬ jačnosti, kakor pravi Gospod sam : 3 Bodite pri- prosti kakor golobje. Tako mora biti tudi vsak, kdor hoče prejeti zakrament sv. krsta, priprost in resnega namena. Drugič pomenja golob sedem darov sv Puha: Golob zna uiti sovražniku. Blizu vode je rad; ko zagleda jastreba, se potopi v vodo in si tako reši življenje. To pomenja dar modrosti. Verni kristjani se tudi zatapljajo v valove božje besede, da uidejo napadom hudobnega duha. — Golob izbira najboljše zrnje za hrano. S tem na- značuje dar umnosti. Pobožni kristjani tudi iz¬ birajo samo zdravih naukov za svojo dušno hrano. — Golob hrani tudi tuje mladiče. V tem se zr¬ cali dar sveta. Dobri verniki namreč tudi dru¬ gim, v krščanskem življenju še nevednim ljudem, pomagajo s podukom in zgledom. — Golob ne rani nikogar s svojim kljunčkom. To je podoba daru učenosti. Pravi kristjani namreč ne pre¬ vračajo "krščanskih resnic po svoje, kakor delajo krivoverci. — Golob nima žolča. S tem po¬ menja pobožnost. Pobožni ljudje namreč pre¬ magujejo vsako nerazumno jezo. —- Golob ima svoje gnezdo v skalah ali zidovju. S tem znači dar moči. Verni kristjani imajo svoje gnezdo, to je svoje upanje in svoje zavetje, v ranah Je¬ zusa Kristusa, ki je najtrdnejša skala. — Golob ne poje, marveč ječaje gruli. S tem naznanja dar strahu božjega. V strahu božjem vzdihu¬ jejo namreč pobožni verniki nad grehi. Njihovo razveseljevanje so dušni vzdihi. Tretjič se je sv. Duh pokazal v podobi goloba, da je s tem naznanil sadove sv. krsta pri posamnikih. Tu se namreč odpuste grehi in člo¬ vek se spravi z Bogom. Golob je krotka žival. Zato je bil izbran, da je prinesel Noetu oljčno vejico v kljunčku in mu s tem objavil, da se je 1 S. Th. III. qu. 39. a. 6. ad 3">- - S. Th. r. t. ad 4 nl - Mat. 10, t«. voda že pomirila . 1 Sv. Duh pri Jezusovem krstu v podobi goloba tudi izpričuje, da povodenj greha in božjega prekletstva že izgublja svojo moč, ker prihaja Odrešenik sveta. Četrtič pomenja sv. Duh v podobi goloba tudi splošni sad sv. krsta, namreč edinost svete cerkve. Po sv. krstu vstopi krščenec v cerkveno zvezo. Ta zakrament je zunanje znamenje, ki združuje vse vernike. Golob živi rad v družbi in je mirne, prijateljske narave, ki ne ruši medse¬ bojne edinosti. Zato je primerna podoba, kako naj tudi verniki skrbe, da se ne uniči edinost v cerkvi. Sv. Duh se je prikazal nad apostoli binkoštni praznik v podobi gorečih jezikov . 2 To je po¬ menilo, da je bilo apostolom treba srčne goreč¬ nosti, ko so šli po celem svetu med neizreklji¬ vimi težavami pridigovat Kristusovo vero. Go¬ lobček ob Jezusovem krstu znači priprosto krat¬ kost. Ker se pri krstu gre za odpuščen j e grehov, zato je bil takrat prikladna podoba. S priprosto spokorno kratkostjo se mora grešnik pripravljati, da se mu odpuste grehi. Da pa mora biti pri- prostost in kratkost vneta in goreča, to značijo ognjeni jeziki binkoštni praznik. c) In glej, glas z nebes, rekoč: „Ti si moj ljubljeni sin; nad teboj imam svoje dopadajenje.“ Tako omenja evangelij tretji čudežni dogodek pri Jezusovem krstu. Bog Sin stoji v človeški naravi na Jordanovem obrežju; nad njim plava sv. Duh v podobi goloba; tu se oglasi še Bog Oče in ga imenuje svojega ljubljenega Sina. Tako se objavi vsa sveta Trojica. Kakor smo že večkrat rekli, vidimo pri Jezusovem krstu, kar se godi pri našem. Zakrament sv. krsta se pa vedno deli v imenu sv. 'trojice po Jezusovem naročilu : 3 Bojte in ulite vse narode in krŠlujte jih v imenu Dleta in Sina in sv. Duha. Zato je bilo primerno, da se je pri Jezusovem krstu poleg sv. Duha pokazal tudi Bog Oče s svojo mogočno besedo. Prikazen sv. Duha je zvršila napovedi starega zakona, da bo Mesija maziljen s sv. Duhom. Oče¬ tova beseda je pa izpričala, da je Jezus večni božji Sin, z Očetom enega bistva in ene narave, in da je v najvišjem pomenu božji ljubljenec. Skazalo se je, da je Jezus tisti, o katerem je govoril Bog po Davidu: Sin moj si ti, danes sem 1 I. Mojz. 8, 11. 2 Dej. ap. 2, 3. :i Mat. 28, 19. 128 Očetovo pričevanje. te rodil. 1 2 3 4 — Sedi na mojo desnico, dokler ne po¬ ložim tvojih sovražnikov za podnožje tvojim nogami — Jezus je tisto dete. o katerem prerokuje Izaija, 5 da je na njegovi rami poglavarstvo in njegovo ime je: Čudoviti, svetovalec, Bog, močni, oče prihodnje dobe, knez miru. — 0 njem je go¬ voril Bog Natanu: 4 Jaz mu bom oče in on mi bo sin. 0 njem je dejal: 5 Glej, moj hlapec, ki prvih Mojzesovih bukvah beremo to-le: 1 Ko je Bog videl, da je hudobija ljudi na zemlji velika, in da je vsa misel srca obrnjena vsak čas v zlo, bilo mu je žal, da je ustvaril človeka na zemlji, in srčna žalost ga je znotraj prevzela. Rekel je: Potrebil bom človeka . zakaj žal mi je, da sem jih ustvaril. Kako pretresljive so te besede! Člo¬ vek je po grehu izgubil božje prijateljstvo; nič Jezus In izkušnjavec. ga bom sprejel; moj izvoljenec, kateri je všeč moji duši; svojega duha sem dal nanj, pravico bo oznanjal narodom. Pozdrav Boga Očeta sklepa v besedah nad teboj imam svoje dopadajenje zelo lep pomen. V 1 Ps. 2, 6; Zgodbe I, str. 473. 2 Ps. 109, 1. 2; Zgodbe 1, str. 587. 3 Iz. 9, 16; Zgodbe I, str. 795. 4 II. Kralj. 7, 14; Zgodbe I, str. 430. 5 Iz. 42, 1. več ni bil Bogu všeč; žal mu je bilo, da ga je ustvaril. Ob reki Jodanu pa stoji človek združen z božjo osebo in temu zakliče nebeški Oče: Nad teboj imam svoje dopadajenje. Jezus mu je všeč; veseli se ga. To vzbuja veselo upanje, da mu po tem ljubljenem Jezusu postanejo tudi drugi ljudje všeč, da ga mine žalost nad njimi in da se prične doba zopetnega prijateljstva med Bogom in med ljudmi. 1 1. Mojz. 6, 5 — 7; Zgodbe I, str. 54. Taborišče JO po A'i noim v- Bezcta 'livfr mestoA j Trt Getzcmani fj.ripdradif' ""Zgornje mesto /p. Bibhist Herodov grob/.f}. \ Spanji j ribty#k PaUljcbiblusl Davidov fasu kraljev. Lm Davidovo in Salomonovo obzidje. — Zid Heroda Agripe. Hei\ Zid Herod, templa. stavbe. H. S. Sedanje obzidje od Jlarecma eš Šerifa. I.lddna , ..... Via dolorosa ali Križev pot. 1. Sveta skalei (skalnata stolnica). 2. Salomonov ribnjetk. 3. Hiša junakov. 4. Hiša Davidova. 5. Hibnjak Hiskijev ( Amijgdalon). meter < ^ .j . ^ - - ^ Helbon I. Krščanski okraj (danes). JI. Mesto reveževi. III. d vdovski okraj. / IV. Turški okraj. // merilo: 1:30.0 0 0. /f fAbito Sidon Sarepta, lama ,(ina ('JJH A H O NITIJ > -V) Ako$ Ptoler injda ^per'^«urm planj"' 10 jj i Riman'. .starot-Karrnaii Bb TA NEJA \ 'Gada ra IAHA Dor, Dora sliozra BOSTF Cezar eji Išngghht 'J Teb kut m jG buja Bet-Gamulj samarija Siheni: 3 ‘Hotita Ariinatefa Amon Imaor- , oAtarot Antedon fr /Lahidt Ttabat-Moab Ilefzebe. Rehobot vzh. od Greeinvieha \ (Miška :ora gpp Gora M' pohujšanja JERUZALEM. Maadiel Tolmač: Hebrejska imena so pisana z močnejšimi Črkami ('Hebron, Emavs) Grško-rimska imena so pisana s tenkimi črkami (NeapoiicUi. / Reke, ki imajo vedno vodo. Reke, ki se posuše, ali imajo le včasih z '/ Rimske ceste. vodo. merilo: 1 : 3 0 0.000 n Platnice za ..Zgodbe sv. pisma" Z lanskim, 9. snopičem je završen prvi del „Zgodeb sv. pisma“, t. j. stari zakon. Nujno je želeti, da si udje dajo lepo delo vezati in si tako ohranijo celotno knjigo. Družba je oskrbela tej knjigi —=== izvirne platnice, e=— in sicer po naslednjih cenah: 1. Platnice v popolnem usnji, bogato pozlačene, stanejo 6 K vezava v družbeni knjigoveznici (z rdečo obrezo) sta ne 4 „ vkup torej . . .10 K 2. Platnice v pol-usnji stanejo.3 A' vezava v družbeni knjigoveznici (z rdečo obrezo) sta ne 3 „ vkup torej ... 6 K 3. Navadna vezava „Zgodeb a stane v družbeni knjigo¬ veznici .4 A" Vse pošiljatve, ki se tičejo knjigoveštva, naj se naslovljajo izključljivo na ime: Martin Brugger, knjigovez družbe sv. Mohorja v Celovcu. Slovencem pričel razlagati dr. Frančišek Lampe snopič ■Spisal dr. Janez Ev. Krek Izdala in založila V Celovcu 1904, Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja. Luk. 4, 1.2; Mat. 4, 2—11. Puščava Jezusovega posta. 129 V. Jezus se posti v puščavi. Hu¬ dobni duh izkuša Jezusa . 1 Luk. 4, 1. 2; Mat. 4, 2—11. Jezus se vrne poln svetega Duha od Jordana, in Duh ga žene v puščavo štirideset dni in hudobni duh ga izkuša. In biva med zvermi , 2 in se posti štiri¬ deset dni in štirideset noči. Naposled je lačen. Tu pristopi izkušnjavec in mu reče: „Ako si božji Sin, reci, naj bo to ka¬ menje kruh.“ Jezus mu pa odgovori: »Pisano je, da človek ne živi samo ob kruhu, ampak ob vsaki besedi, ki pride iz božjih ust.“ Potem ga vzame hudič v sveto mesto 3 in ga postavi vrh templa in mu reče: „Ako si božji Sin, vrzi se doli. Pisano je namreč: Svojim angelom bo zapovedal zavoljo tebe, in na rokah te bodo nosili, da ne zadeneš z nogo ob kamen.“ Jezus mu pa odvrne: dru¬ gje je pisano: Ne izkušaj Gospoda, svo¬ jega Boga!“ Zopet ga vzame hudič na zelo vi¬ soko goro in mu pokaže vsa kraljestva sveta in njegovo veličastvo, ter mu reče: „Vse to ti dam, ako padeš pred me in me moliš.“ Tu mu pravi Jezus: »Poberi se od mene, satan; zakaj pi¬ sano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi.“ Tu ga pusti hudič; in glej, angeli pristopijo in mu služijo. Razlaga. 1. Puščava. Evangelij ne pove kraja, kjer se je Jezus postil. Imenuje ga puščava. Po starem izročilu je bil to tisti pusti, skaloviti del Palestine, ki se razteza med Jeriho in Betanijo. Vse polno globoko zarezanih sotesk je v nji. Hribovje, ki kipi iž nje kvišku, je iz rdečkasto se blestečega apnenika. Viharji so izdolbli v skalne stene mnogo votlin. Njihov najvišji vrh 1 Mat. 4, 1—11; Mark. 1, 12. 13; Luk. 4, 1—13. 2 Ta pristavek ima sv. Marka 1, 13. 8 To izkušnjavo pripoveduje sv. Luka na tretjem mestu, tretjo pa na drugem. Zgodbe sv. pisma II. se imenuje Kvarantana. 1 Arabci mu pravijo Džebel Kuruntul. Visok je 305 metrov nad Sredozemskim morjem. Ker leži Jeriho mnogo globlje (320 metrov pod Sredozemskim morjem), je razmerno precej visok. Oddaljen je uro hoda od Jerihe proti severnemu zapadu. Krasen razgled se odpira s tega hriba. Na vzhodu črez Jordan se kažejo perejske planine; dobro se vidi gora Nebo, kjer je umrl Mojzes. Na jugu se sveti s solnčnimi žarki srebrno ob- sejano površje Mrtvega morja; zapadna stran od¬ pira valovito judejsko deželo; Oljska gora zapira pogled na Jeruzalem; na severu pa, preko pri¬ jaznih galilejskih gričev v ozadju, dviga svojo sneženo glavo mogočni Hermon. V najbližji oko¬ lici stoje v resnem miru pusti skalni griči s svo¬ jimi razjedenimi grebeni, strmimi prepadi in globokimi zajedami. Sredi tega hriba stoji ves v skalo vsekan samostan grških menihov, v katerem kažejo du¬ plino — kraj Jezusovega posta. Na vrhu pa pravijo, da je bila tretja izkušnjava. Grič ima mnogo votlin, v katerih so po starih sporočilih od davnih časov prebivali puščavniki. Robinson piše 1. 1841, da vedno po nekaj Abesincev štiri- desetdanski post preživi v teh votlinah. 2 V Jezusovi dobi je bil ta svet še bolj pust in divji nego danes. Roparji so ob prehodih ča¬ kali na potnike; šakali, divji merjasci in tudi levi so grozilno tod gospodovali. Po pravici pravi torej sveti Marka, da je Jezus bival med zvermi. 2 . Jezus se posti v puščavi. Od Očeta in sv. Duha očitno potrjen, od sv. Janeza izpričan nastopi Jezus svoje zveličalno delo. V vseh stva¬ reh nam je najvzvišenejši zgled; tako tudi ob pri¬ četku svojega delovanja. V samoto gre najprej. Kdor ima velike namene, se mora pred vsem du¬ ševno zbrati in ločen od drugih zamisliti v svojo stvar; pogovoriti se mora z Bogom in s svojo vestjo. Zato pa potrebuje miru in samote. Sa¬ mota zbliža človeka Bogu, mu očisti srce, krepi pogum in rodi junaške sklepe. V tem zmislu vi¬ dimo, kako išče Mojzes v divjem liorebskem ska¬ lovju zbranega duha pri Bogu. 3 Elija se zateka 1 Kvarantana (iz laščine: kvaranta = štirideset) se mu pravi z ozirom na Jezusov štiridesetdanski post. 2 „Palastina und die siidlich angrenzenden Lander.“ Halle 1841/42. 8 II. Mojz. 3, 1. 9 130 Število štirideset. Pomen posta v puščavi. Hudobni duh. v puščavo in tam krepi v molitvi svojo dušo . 1 Janez gre že kot deček v samoto, da se pripravi za preroško delovanje. Jezusu seveda ni bilo treba priprave, a nam je treba njegovega zgleda. Nameni, ki jih hoče zvršiti po svojem krstu, so najvišji; nebo in zemljo obsegajo; v večnost merijo. Med svet mu drži pot. Preden jo prične, se gre v našo vspodbudo pogovorit z nebeškim Očetom v samotno puščavo, kamor ga žene sv. Duh. Odtrga se od ljudi; tudi jedi, ki jo zahteva človeška narava, se odreče. Štirideset dni in štirideset noči ne vžije ničesar. Njegov post nas spominja štiridesetdanskega Moj¬ zesovega in Elijevega posta . 2 Čas strogega zata¬ jevanja je bil zanj, za nas pa poln najlepših naukov. Številko štirideset srečamo velikrat poleg imenovanega Mojzesovega in Elijevega posta pri važnih, dogodkih starega in novega zakona; na¬ vadno je v zvezi s kaznijo za greh, s pokoro in z božjim usmiljenjem. Štirideset dni dežuje ob vesoljnem potopu; izraelski ogledovalci potujejo štirideset dni; štirideset let se pokori izvoljeno ljudstvo v puščavi; štirideset dni traja pokora v Ninivah; štirideset dni ostane še Jezus po svojem vstajenju na svetli. Ta številka skrivnostno po- menja človeško življenje, v katerem' se s pokoro pripravljamo za nebesa. Tako se je tudi Jezus s štiridesetdnevnim postom pripravljal na izkušnjavo. Nam prete neprenehoma razne izkušnjave. Po Jezusovem zgledu se moramo tudi mi z zataje¬ vanjem, posebno pa s postom oborožiti, da jih premagamo. Po pravici našteva sv. Pavel post med orožjem pravičnosti , 3 Jezusov post nas dalje uči, da hudobni duh tudi take izkuša, kateri delajo dobra dela in ki se zatajujejo. Vsak mora torej skrbeti, da ga izkušnjava ne zaloti nepripravljenega. Adam in Eva sta s svojim grešnim poželje- njem po prepovedanem sadu zaslužila božje pre¬ kletstvo zase in za ves človeški rod. S tem so postali vsi ljudje sužnji greha. V tem zmislu pravi Jezus : 4 Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Med kaznimi za greh je tudi telesna smrt. Umreti moramo, ker sta prva človeka grešila in smo vsi deležni njunega greha. V greh je pa hudobni 1 I. Kralj. 19, 8. 2 Primeri II. Mojz. 34, 28; I. Kralj. 19, 8. 3 II. Kor. 6, 5. 7. 4 Jan. 8, 34. duh zapeljal Adama in Evo. Ko sta se vdala njegovi izkušnjavi, sta postala sužnja greha, zraven pa tudi sužnja hudobnega duha, ki ravno hoče, naj namestu Boga vlada greh med človeš¬ tvom. Zato po pravici imenuje Jezus hudobnega duha kneza tega sveta. 1 Zveličar hoče s svojim delovanjem premagati tega kneza, streti moč greha in vzeti želo smrti. Vsled tega pa tudi začetkom svojega javnega nastopa s postom osramoti grešno poželjivost prvih starišev in s tem daje Bogu zadoščenje za njun greh. Glavna predpodoba njegovega posta je bilo štiridesetletno bivanje Izraelcev v puščavi na potu v obljubljeno deželo. Jezusovo odrešenje je za nas prava obljubljena dežela. Za delo odre¬ šenja se pripravlja nam v zgled s štirideset¬ dnevnim postom v puščavi. Sveta cerkev ukazuje v posnemo tega svetega dogodka tudi nam vsako leto štiridesetdnevni post. V spomin nam kliče, da se moramo tudi mi z za¬ tajevanjem tiste poželjivosti, ki je rodila preklet¬ stvo za svet, izkazati vredne vstopa v obljubljeno deželo Jezusovih milosti, in da naj se po Jezusovem zgledu proti izkušnjavam zavarujemo zlasti s postom. S. Hudobni duli. Globoko se je ponižal naš Gospod že s tem, da je v samotni puščavi štirideset dni prebil brez jedi in pijače; še bolj pa, ko je nato dopustil, da ga je hudobni duh izkušal. Evangelij imenuje hudobnega duha v grščini didholos (latinsko diabolus). To pomenja po naše obrekljivec. Jezus mu pa pravi, ko ga požene od sebe, satan* po naše protivnik. V njem vidimo enega izmed tistih duhov, ki jih je Bog ustvaril višje od človeka, obdarjene s po¬ polnejšim umom in krepkejšo voljo in okrašene z nadnaravnimi darovi posvečujoče milosti, božje, ki so pa zavrgli Boga in s svojim grehom zaslu¬ žili večno pogubljenje. Iz angelov so postali hudiči. Ti sovražijo Boga in vsako njegovo delo. Bog jih zato ni uničil, da se tudi v njih kaže njegova moč in pravica. Božjim namenom se ustavljajo, kar jim je mogoče; sovražijo tudi člo¬ veka in mu v črni zavisti izkušajo škodovati, kjerkoli se da. Iz sovraštva in zavisti ga za¬ peljujejo v greh, da bi ga odtrgali nebesom, ka¬ tera so sami izgubili. Njihova pogubljena na- 1 Jan. 12, 31; 14, 30; 16, 11. 8 Satan se imenuje tudi pri Luk. 10, 18. 131 9 * 132 Imena hudobnega duha. Pomen izkušnjave. rava jih sili v boj proti človekovi večni sreči. 1 V tem zmislu imenuje tudi evangelij hudiča, ki je izkušal Jezusa, izkušnjavca, to je enega izmed listih, ki od začetka človeškega rodu vedno iz¬ kušajo ljudi zapeljati v greh. V sv. pismu novega zakona ima zavrženi angel še razna druga imena. Pravi se mu hudič, 2 ki uropa dobro seme iz človeškega srca; sovraž¬ nik, 3 ki seje ljuliko med pšenico; hudobni duh (demon), 4 * ki obseda ljudi; knez tega sveta, kar smo že pojasnili v prejšnjem odstavku; morivec od začetka,-' ki je zapeljavši prva človeka pri¬ pravil smrt človeškemu rodu; lažnih in oče laži, 6 ker pri vsaki izkušnjavi laže človeku. Sv. Pavel imenuje hudobne duhove kneze in moči, svetovne vladarje teme, duhove zlobnosti. 1 8 Njihovo oblast nazivi j e moč teme. 3 Sv. Peter primerja hudiča rujovečemu levu, ki hodi okrog in išče, koga bi požrl . 9 10 4. Izkušnjnva. Sv. Pavel pravi o Jezusu, da ima usmiljenje z našimi slabostmi, ker je bil v vseh stvareh izkušan — razen greha. 16 V svoji neskončni dobrotljivosti dopusti celo, da ga iz¬ kuša hudobni duh. Prostovoljno gre v puščavo, tam se posti in naposled ga prične treti huda lakota. To trenotje porabi hudič; telesno slabost njegovo hoče izrabiti zase. Jasno je, da ga na¬ tančno ne pozna. Dobro ve sicer, da ima priti božji Sin na zemljo, sluti tudi zlasti iz čudovitih dogodkov, ki so se vršili pri njegovem krstu, da je morda ravno Jezus obljubljeni Mesija; toda znamenja telesne slabosti, posebno njegova lakota, ga zmotijo, da ne spozna njegove božje narave. Sv. Avguštin pravi: 11 12 „Kristus je bil toliko znan hudobnim duhovom, kolikor je sam hotel.“ V tem zmislu trdijo tudi cerkveni očetje, da je Bog hotel z zakonsko zvezo med Marijo in Jožefom hudiču zakriti čudežno spočetje svojega Sina. 13 Tako je bilo mogoče, da je hudič, ki je seveda dobro vedel, da se Bog ne more zapeljati, vendar 1 Glej Zgodbe I, str. 36. 2 Mat. 13, 19. 8 Mat. 13, 39. 4 Mat. 9, 33. 34; 12, 24. 6 Jan. 8, 44. 0 Jan. n. n. m. 7 Ef. 6, 12. 8 Kol. I, 13. " I. Petr. 5, 8. 10 Heb. 4, 15. 11 De civ. Dei 9. 21. 12 Glej Zgodbe II, str. 58. sklenil poizkusiti Jezusa. Naš Zveličar, ki se je pustil hudičevim hlapcem pribiti na križ, je tudi dovolil, da ga je hudič sam izkušal. Ponudil mu je priliko v svoji lakoti; iskal je boja, da je tako pokazal svojo moč in izpričal, da njegovo življenje pomenja boj in ne mir. Sv. Tomaž Akv. našteva nastopne vzroke za to Jezusovo čudovito ponižanje: a) Jezus je nam s tem dal pomoči v boju z izkušnjavami. Sv. Gre¬ gor Vel. pravi: 1 „Našega Zveličarja ni bilo ne¬ vredno, da se je hotel dati izkušati, ker je prišel, da se da umoriti. Prav je bilo, da je tako naše izkušnjave premagal s svojimi izkušnjavami, kakor je prišel zmagat našo smrt s svojo smrtjo." — b) Je¬ zus nas uči, da moramo biti vedno pazljivi. Nihče, bodi še bolj svet, naj ne misli, da je varen pred izkušnjavo. Tako opominja že modri Sir a h: 2 Sin, ko vstopiš Bogu služit, stoj v pravici in strahu, in pripravi svojo dušo za izkušnjavo. — c) Odrešenik nam daje najlepši zgled, kako premagujmo hudi¬ čeve izkušnjave. Sv. Avguštin pravi v tem zmislu: 3 „Kristus se je nastavil hudiču v izkuš¬ njavo, da bi posredoval pri naši zmagi nad nje¬ govimi izkušnjavami, ne samo s svojo pomočjo, ampak tudi z zgledom." Tako nam je hotel vzbuditi in vtrditi zaupanje v se tudi v tistih bridkih urah, ko divjajo izkušnjave v naših dušah. Jezus in izkušnjavec si stojita nasproti. Hudič nastopa v vidni, brezdvojbeno človeški po¬ dobi. 4 Od začetka sveta sta si v boju. Nobene stvari bolj ne sovraži hudobni duh, odkar je za¬ peljal prva človeka, nego odrešenje in Odreše¬ nika. Proti temu se je vedno bojeval z vsemi svojimi silami; njegovih grdih bojev žalostni na¬ sledki se kažejo v propalosti judovskega in po¬ ganskega sveta. Morda se mu posreči zmagati. Tako upa. Zvito zvrši svojo namero. Z majhno stvarjo pričenja; a odgnan ne odneha, marveč gre vedno dalje, dokler pri tretji izkušnjavi ne pokaže vse svoje peklenske predrznosti. Pri svoji izkušnjavi porabi hudobni duh, kar je slišal pri krstu. "Jam se je začul glas z neba: Ta je moj ljubi Sin. Jezusova lakota mu ponudi priliko. Kakor bi hotel dati kak dober svet, pravi: 1 Hom. 16. in Evang. 2 Sir. 2, I. 8 De Trin. 4, 13. 4 Bog je dopustil, da je hudobni duh izkušal Jezusa. O tem dogodku so mogli zvedeti apostoli edino le od njega, in evangelisti so ga prav tako zapisali, kakor ga je povedal Jezus. Prva izkušnjava. L 3 J: Ako si božji Sin, reci, naj bo to kamenje kruh. Smisel njegovih besedi je ta-le: Če je res, da si božji Sin, kakor se je culo pri tvojem krstu, po¬ tem ti mora Bog čudežno pomagati; poizkusi torej in reci, naj bo to kamenje kruh. Da si lačen človek želi kruha, ni nič čud¬ nega in seveda tudi nič slabega. Pregrešno pa je, če zahteva zase čudeža, ko si more drugače pomagati. Tudi Janez je živel v puščavi, pa si je sam preskrbel hrane, četudi slabe. Nedaleč so bila tudi človeška bivališča, kjer se je moglo dobiti stvu v puščavi, rekoč: Spomni sc svojega pota, po katerem te je vodil Gospod, tvoj Bog, štirideset let po puščavi . . . Udaril te je z lakoto in ti dal za jed mano, katere nisi poznal ne ti, ne tvoji očetje: da ti je pokazal, da človek ne živi ob sa¬ mem kruhu, ampak ob vsaki besedi, ki pride iz ust božjih. Bog torej ne potrebuje kruha, da preživi človeka, lahko mu da tudi drugačne jedi, ali mu ohrani življenje s svojo voljo in besedo. Zveličar je prebil štirideset dni v puščavi, kamor ga je peljal sveti Duh. Zato je silno primerna ravno Začetek kaj živeža. Hudobni duh si je torej po pravici mislil, da bi bil Jezus, ko bi ne bil pravi Bog, grešil, ko bi bil zahteval čudeža, da si ž njim potolaži svojo lakoto. Ta greh bi ne bil smrten; toda do¬ volj bi bilo, da hi bil satan spoznal Jezusovo greš- nost in se s tem prepričal, da ni božji Sin; zraven bi ga bil pa tem lažje zapeljal v večje grehe. Zveličar vkljub svojemu silnemu gladu mirno odgovori hudiču: Pisano je, da človek ne živi samo ob kruhu, ampak ob vsaki besedi, ki pride iz božjih ust. Te besede je govoril Mojzes 1 svojemu ljud- 1 V. M oj z. 8, 13; Zgodbe I, str. 298. 299. puščave. Mojzesova beseda v njegovih razmerah. Ta le pomen ima: Meni ni treba zahtevati čudeža od Boga, da se nasitim. Bog, ki me je navdihnil, da sem se postil štirideset dni v puščavi, more prav tako, kakor je s svojo besedo dal mane Izraelcem, ki jih je štirideset let vodil v puščavi, tudi meni s svojo besedo dati hrane ali mi tudi drugače ohraniti življenje. Moje zaupanje v Boga je preveliko, da bi od njega zahteval čudeža. Hudobnemu duhu je potemtakem vprvič po¬ polnoma izpodletelo. Zato se loti drugega, huj¬ šega napada. Zlorabiti hoče Jezusovo zaupanje 134 Druga in tretja izku.šnjava. v Boga. Prestavi ga nanagloma v Jeruzalem — sveto mesto 1 — vrh templa, skoraj gotovo na vzhodni ogel južne lope krog dvora poganov, 2 3 od koder se je videlo naravnost sto metrov glo¬ boko v cedronsko dolino. Jezus je to pripustil, da je tem bolj osramotil izkušnjavca. Ta ga hoče pripraviti v predrzno zaupanje v božjo pomoč, ko mu pravi: A ko si božji Sin, .vrzi se doli. Pi¬ sano je namreč: Svojim angelom je zapovedal za¬ voljo tebe , in na rokah te bodo nosili, da ne za¬ deneš z nogo ob kamen. Ker je Jezus prej odgo¬ voril z besedami svetega pisma, ga posnema tudi hudobni duh. Tudi on navaja sveto pismo iz 90. psalma. Tam se popisuje, kako Bog varuje pravičnega človeka: Kdor stanuje v zavetju Naj¬ višjega, prebiva v varstvu Boga nebeškega . Zloba ne pride k tebi in šiba se ne bliža tvojemu šotoru, zakaj angelom svojim je zapovedal zastran tebe, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da morda ob kamen ne za¬ deneš z nogo svojo.' 6 Pravičniku zagotavlja torej Bog še posebno varstvo svojih angelov. Hudobni duh je s svojo duhovno močjo v enem trenotku prestavil Jezusa iz puščave na tempel. 4 Mislil je, da Jezus spozna v njem nadzemsko angelsko moč in mu kot angelu tembolj zaupa. Pomen sata¬ novih besedi je ta-le: Ker tako zaupaš Bogu, po¬ slušaj, kako obeta Bog pravičnemu človeku svoje in angelsko varstvo. Čudežno sem te zdaj pre¬ stavil sem na tempel; spusti se sam v globino, da se izpolni nad teboj, kar Bog pravi pravič¬ niku. Če si božji Sin, se bo to tembolj gotovo zgodilo; saj imaš angela poleg sebe. Zveličar mu mirno odvrne: Drugje je pisano: Ne izkušaj Gospoda, svojega Boga. Te besede so vzete iz Mojzesovih bukev. 5 To-le pomenjajo: Ti, izkušnjavec, hočeš mene pripraviti, da bi se pre¬ vzel in v svojem napuhu predrzno zaupal v Boga, ter se podal v smrtno nevarnost. To bi bilo pre¬ grešno, ker Boga ne smemo izkušati. Hudič ne miruje; s templa brž prestavi Je¬ zusa na visoko goro — po starem izročilu na 1 Arabci še dandanes imenujejo Jeruzalem El Kuds — sveto mesto. 2 Glej Zgodbe II, str. 50. 3 Ps. 90, 1. 10—12. 4 Ni se nam treba čuditi temu dogodku. Duhovi imajo mnogo višjo moč nego ljudje; tudi v starem zakonu je n. pr. angel Habakuka prestavil v Babilon. Vrh tega je Jezus, neskončni Bog, dopustil, da se je zgodilo, kar je hudobni duh nameraval. 6 V. Mojz. 6, 16. Kvarantano — ; tam mu pričara s širnega sveta bogastva in sijaja poln prizor. Razlagalci svetega pisma splošno trdijo, da se je satan pretvoril v svetlo žareče bitje in da je s svojo duhovno močjo pričaral pred Jezusove oči mnogo več, nego se je moglo z gore same videti. Jasno je, da si misli: S svojimi človeške moči presegajočimi de¬ janji, ko sem ga dvakrat tako naglo prestavil v različne kraje, in ko sem mu tu pokazal toliko zemskega veličastva, sem ga moral prepričati, da sem neko višje bitje. Ako sem mogel to storiti, kar sem storil, si pač lahko misli, da mu morem tudi darovati, kar mu ponujam. — V tem zmislu mu v nepopisni predrznosti reče: Vse to ti dam, ako padeš predme in me moliš. V teh besedah je obsežena izkušnjava v najhujši greli — naravnost v odpad od Boga. Pogani so molili malike; tudi med .Judi jih je bilo mnogo, ki so zapustili pravega Boga in se udajali malikoval¬ stvu. V tak odpad hoče izkušnjavec pripraviti Jezusa s tem, da mu pokazavši nekaj svoje nad¬ človeške moči izkuša vzbuditi pohlep po mogoč¬ nosti in premoženju. Sedaj je Jezusu dovolj. Njegov prejšnji mir ga mine. S slovesno vnemo imenuje izkušnjavca po pravem imenu in s tem pokaže, da se mu v pretvorjeni postavi ni mogel prikriti. Z resno odločnostjo ga požene: Poberi se od mene, satan; zakaj pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi. Te besede so iznova vzete iz Mojzesovih bukev. 1 Njihov pomen je umljiv. Jezus hoče reči: Nikar ne misli, da te ne poznam, kdo si. Ti si satan! Poberi se od mene, ker jaz vem, da se sme moliti samo Gospod Bog in no¬ bena ustvarjena stvar ne, najmanj pa ti, človekov protivnik in zavrženi angel. Izkušnjava je bila s tem končana. Vršila se je samo zunanje, ker notranje izkušnjave božji Sin sploh ni mogel imeti. Zvijačnost hudobnega duha je bila popolnoma osramotena, dasi je bila silno premeteno zasnovana. Sv. Janez našteva tri glavne korenine vseh grehov z besedami: 2 Vse, kar je na svetu, je po- željenje mesa, poželjenje oči in napuh. V resnici je tako. Vsak greh spada k eni teh korenin. Kdor nima v pravem redu svojega telesnega življenja; kdor se ne drži prave mere v jedi in pijači in določene meje v tistih stvareh, o ka- 1 V. Mojz. 5, 13. 2 I. Jan. 2, 16. 135 moabskimi hribi v daljavi. Korenina izkušnjav. Zmaga nad njimi. 136 terih govori šesta božja zapoved, tisti greši s poželjenjem mesa: z nezmernostjo v jedi in pijači in z nečistostjo. Ti grehi so telesni. Njim na¬ ravnost nasprotni so dušni grehi. Duh greši s tem, če ne kroti svojega poželjenja po časti, če se povzdiguje bolj, kakor se sme po svoji naravi, če ne priznava, da je popolnoma odvisen od Boga in se tako upre pokorščini do Njega. Ta greh je napuh. Med telesnimi in duševnimi grehi so pa tisti, kateri izvirajo iz neurejenega pože¬ ljenja oči, to je tistega poželjenja, s katerim hrepenimo po posvetnem premoženju. Z eno be¬ sedo jih imenujemo lakomnost. Pri lakomnosti se vdeležujeta duh in telo. Oba hrepenita po zunanjih stvareh. Duh jih hoče imeti, telo pa vživati. Človek je sestavljen iz duše in telesa; zato so tudi zanj grehi, ki izvirajo iz neureje¬ nega pohlepa po premoženju — iz poželjenja oči — najbolj nevarni. V tem zmislu pravi sveti Pavel : 1 Kdor lioce obogateti, pade v izkušnjavo in hudiču v mrežo in v mnoge nepotrebne in škodljive želje, ki potapljajo ljudi v pogin in pogubo. Korenina, vsega hudega je namreč pohlep. — Nezmernost in nečistost sta greha živalske narave, napuh je greh duhov, lakomnost pa zlasti človekov greh. Hudobni duh, pogubljen zavoljo napuha, je že prvega človeka izkušal s tem, da mu je budil imenovano trojno grešno poželjenje. Evo je za¬ peljal z besedami : 2 Ne bosta umrla, ne. Bog nam¬ reč ve, da, kateri dan koli bodeta jedla od njega (sadu prepovedanega drevesa), odpro se vama oči in bodeta kakor bogova, in spoznala dobro in zlo. Vzbudil je namreč v nji poželjivost oči, mesa (sladkosnedenost) in napuh, ko jima je lagal, da bodeta kakor bogova. Ravno tako izkuša tudi Jezusa. Najprej hoče zlorabiti njegovo naravno telesno hrepenenje po jedi. To je izkušnjava iz poželjenja mesa. Drugič ga namerava pripraviti do tega, da bi v napačnem samoljubju, iz napuha izkušal Boga in se spustil s templovega ozidja v globino. Ta izkušnjava je iz želje po časti. Tretjič ga pa hoče spraviti, da bi odpadel od Boga iz lakomnosti po bogastvu, ka¬ tero mu kaže. Ta izkušnjava je iz poželjenja oči. Hudobni duh je torej vse poizkusil. Jezus je pa premagal njegov naskok in s tem pokazal, da je njegova odrešeniška moč neprimerno višja nego vse tiste tri korenine, iz katerih poganjajo grehi. 5. Po zmagi nad izkiišnjavcem. Iz¬ kusil j avec premagan odide za kratek čas, kakor pravi sv. Luka . 1 Izkušat se sicer ne vrne več, pač pa napada Jezusa s tem, da podpihuje fari¬ zeje in pismarje, in da preslepi celo apostola Juda. Tu se brž izpremeni prizor. Iz puščave nastane raj. Sveti angeli preženo njeno samoto; lačnemu Jezusu postrežejo z nebeško jedjo; za njegovo ponižanje s postom in ob izkušnjavi ga slave v imenu nebeškega Očeta; namestu hu¬ dičevega bogastva, ki ga je odbil, mu poklanjajo svojo ponižno molitev. Kako krasno se izpol¬ njujejo besede, da človek živi ob vsaki besedi, ki pride iz božjih ust, in da je zapovedal svojim angelom varovati pravičnega človeka! Angeli, ki v iskreni pobožnosti molijo včlovečenega Boga in mu strežejo, se ravnajo po besedah: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi. S tem povečujejo hudičev poraz in Jezusovo zmago. Ponižni Zveličar ga je premagal s svojim zata¬ jevanjem tudi za nas. Satanov poraz se od tega trenotja nadaljuje v vseh bojih, ki jih bojuje člo¬ vek z Jezusovim orožjem; po vsaki premagani izkušnjavi se vseli nebeški mir v junaške duše. Spomin na to čudovito zgodbo daje poguma človeškemu srcu. Razsvetljuje, tolaži in razve¬ seljuje človeka z zavestjo, da so izkušnjave naš delež tod na zemlji, saj je bil naš Jezus sam izkušan. Uči nas pa tudi, da nobena izkušnjava ni taka, da bi je ne mogli z molitvijo, zataje¬ vanjem in božjo besedo premagati. Najtemnejše strani človeškega življenja so izkušnjave. Jezus nam s svojo izkušnjavo pojasnjuje tudi burne glo¬ bine našega srca, v katerih se moramo bojevati z močmi teme. Boj ž njimi mora biti posamnik; bije ga sveta cerkev, bije človeštvo. Jezus nam kaže, da svita temu boju gotova zmaga vsem, kateri njega posnemajo. Iz Jezusove zgodbe čutimo, kako resnične so besede sv. Jakopa : 2 Blagor človeku, ki pretrpi iz¬ kušnjavo ; ker preizkušan bo prejel krono življenja, ki jo je obljubil Bog tistim, kateri ga ljubijo. Ta krona čaka pravzaprav človeka šele po srečni smrti; nekaj je pa okusi vsak, kadar premaga iz¬ kušnjavo. V dušo vsakega človeka, ki je prestal izkušnjavo, pridejo takorekoč božji angeli in jo napolnijo z rajskim mirom. Kdor premaga hudob¬ nega duha, k njemu pristopijo angeli in mu služijo. 1 I. Tim. 6, 9. 10. ‘‘ I. Mojz. 3, 5; Zgodbe I, str. 45. nasl. 1 Luk. 4, 13. 8 Jak. 1, 12. .lan. 1, 15—25. Janezovo pričevanje o .leziisu. 137 VI. Janez pričuje o Jezusu. Jan. 1, 15-34. Janez pričuje o njem in kliče: „Ta je bil, ki sem pravil o njem: Ta, ka¬ teri pride za menoj, je bil pred menoj; zakaj on je bil prej od mene . 11 In je priznal in ni tajil in je priznal: ,,Nisem Kristus.“ In vprašajo ga: „Kdo si torej? Ali si Elija?“ In reče: „Nisem.“ „Si li prerok ?“ In od njegove polnosti smo vsi pre¬ jeli; tudi milost za milostjo. Postava je namreč dana po Mojzesu, milost in resnica je postala po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, on je oznanil. In to je Janezovo pričevanje, ko so poslali Judje iz" Jeruzalema k njemu duhovnikov in levitov vprašat ga: »Kdo si ti?“ In odvrne: ,,Ne.“ Tu mu reko: „Kdo si pa, da odgo¬ vor damo tem, kateri so nas poslali? Kaj praviš sam o sebi?“ Reče: „Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodu, kakor je rekel prerok Izaija.“ Ti, kateri so bili poslani, so bili izmed farizejev. In ga vprašajo in mu reko: „Zakaj torej krščuješ, če nisi ne Kristus, ne Elija, ne prerok ?“ 138 Jan. 1, 26—34. Janez Krstnik in Janez evangelist o Jezusu. Janez jim odgovori, rekoč: „Jaz krščujem z vodo; sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate. On je, ki pride za menoj, ki je bil pred menoj, ki mu jaz nisem vreden odvezati jer¬ mena pri obutalu.“ To se je zgodilo v Betaniji onstran Jordana, kjer je Janez krščeval. Drugi dan zagleda Janez Jezusa, da gre k njemu, in reče: „Glej, Jagnje božje, ki jemlje grehe sveta. Ta je, ki sem rekel o njem: Za menoj pride mož, ki je bil pred menoj; zakaj on je bil prej od mene. In jaz ga nisem po¬ znal; da se pa razodene Izraelu, zato sem prišel jaz krščevat z vodo.“ In Janez pričuje, rekoč: „Videl sem Duha kot goloba priti z neba in je ostal na njem. In jaz ga nisem poznal; toda tisti, kateri me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: Na kogar boš videl priti Duha in ostati na njem, ta je, kateti krščuje s svetim Duhom. In jaz sem videl in pričeval, da je ta Sin božji.“ Razlaga. 1. Sveti Janez Krstnik po Jezuso¬ vem krstu. Svetega Janeza so čudoviti do¬ godki pri Jezusovem krstu silno prevzeli. Prej je oznanjal z gorečo besedo pokoro; odslej go¬ vori najrajše o Jezusu. Evangelist Janez nam je napisal nekaj lepili Krstnikovih izrekov po Jezusovem krstu. Iz njih diha srčna želja, naj bi se vse ljudstvo, ki je prihajalo k njemu, okle¬ nilo Jezusa, božjega Sina. Da je ravno četrti evangelist ohranil te pomenljive Krstnikove iz¬ jave, ima svoj važen vzrok. Ob času, ko je pisal svoj evangelij, se je namreč med Judi znatno širila vera, da je bil Janez Krstnik, ne pa Jezus, pravi Mesija. To zmoto je bilo treba pobiti. Evangelist Janez je to storil najtemeljitejše; do¬ kazal je iz Krstnikovih besedi samih, da je ta sam o sebi izjavil, da ni Kristus, in da je Jezusa imenoval ne samo Mesija, ampak naravnost božjega Sinu. Dva prizora iz Krstnikovega življenja nam v ta namen opisuje. Prvi se je zvršil skoraj gotovo zadnji dan Jezusovega štiridesetdanskega posta, ko je Janez poslancem iz Jeruzalema slo¬ vesno izrekel, da ni Mesija, marveč da mu samo pripravlja pot. Drugi se je pa zgodil en dan kasneje. Jezus je prišel slavno premagavši iz- kušnjavca k Jordanu in tam ga je Krstnik po¬ zdravil kot Odrešenika in včlovečenega Boga. Uvod svojega evangelija končuje sv. Janez s temi-le besedami : 1 In Beseda je meso postala in je med nami prebivala (in videli smo njeno čast kakor čast Edinorojenega od Očeta), polna milosti in resnice. V teh besedah pravi, da je on s svo¬ jimi tovariši apostoli in drugimi Gospodovimi učenci spoznal v Jezusu njegovo božjo naravo. Temu svojemu in apostolskemu pričevanju pa dodaja še Janezove izjave, hoteč reči: da je Jezus res pravi Bog, nismo spoznali samo mi apostoli, marveč tudi Krstnik je to spoznal in očitno izpričal. Ta pomen imajo evangelistove besede, s ka¬ terimi nekako uvaja opis imenovanih prizorov: Janez pričuje o njem (namreč o Edinorojenem od Očeta ) in kliče: Ta Jezus, ki sem ga krstil v Jordanu, je bil, ki sem pravil o njem: Ta, kateri pride za menoj pridigovat in krščevat, je bil pred menoj po svoji časti in dostojanstvu; zakaj on je bil prej od mene, ne sicer po človeški starosti, — ker je šest mesecev mlajši od mene — pač pa po svoji nebeški naravi, ki je večna. Preden evangelist prične pripovedovati, kdaj je Janez to pričal o Jezusu, pristavlja še nekaj svojih misli, ki kažejo, kako je bilo njegovo srce vžgano v goreči ljubezni do Odrešenika: Od njegove polnosti smo vsi prejeli, ki smo postali po njem božji otroci; tudi milost za milostjo. On je poln milosti in resnice in nam je delil za vsako milostjo, s katero smo sodelovali, novih milosti. Postava je namreč dana po Mojzesu, toda ta po¬ stava je le bolj zunanji dar; notranjega posve¬ čenja nimamo od nje. Milost in resnica, po kateri koprnimo in brez katere ne moremo biti pravi božji otroci, je postala še le po Jezusu Kristusu. Zlasti resnice o Bogu nam ni mogel dati nihče drugi; zakaj Boga ni nikoli nihče videl; edinoro- jeni Sin, ki je v Očetovem naročju, ki se od ve¬ komaj rodi iz Očeta, ki je z Očetom ene narave in enega bistva, edini pozna Boga in On nam je oznanil v svoji človeški podobi skrivnost svete Trojice, včlovečenje božjega Sinu in odrešenje sveta. On nam je povedal to, kar sam vekomaj gleda. Zato je pa njegovo pričevanje tudi popol¬ noma gotovo. 1 Glej Zgodbe II, str. 39. 139 Planjava ob Jordanu. 140 Poslanci iz Jeruzalema. 2. Poslanci iz Jeruzalema. VBetanijo' je trumoma prihajalo ljudstvo iz cele svete dežele poslušat čudovitega puščavnika in prejemat nje¬ gov krst. Nazadnje se je morala vzdramiti tudi najvišja judovska gosposka, veliko starejšinstvo ali sinedrij 2 v Jeruzalemu. Pod vodstvom veli¬ kega duhovnika je imel voditi ta sinedrij judov¬ ske verske zadeve. Najvažnejša med vsemi je bila hrez dvojbe vera v Mesijev prihod. Tu ču- jejo, kako Krstnik množicam napoveduje, da se je približalo božje kraljestvo, to se pravi, da je napočila Mesijeva doba. Morajo kaj storiti. V svojem napuhu sami pač ne verujejo Janezovi napovedi, toda zavoljo ljudstva je vendar treba uradno dognati, kaj je na nji. Zato pošljejo po¬ slanstvo duhovnikov in levi tov 3 4 k njemu. Evangelist ne imenuje sinedrija, marveč pravi, da so jih poslali Ju d j e. Sv. Matej, Marka in Luka imenujejo Jezusove nasprotnike izmed judovskega ljudstva navadno farizeje, sad li¬ cej e in pismouke. Sv. Janez jih imenuje na¬ ravnost Jude. To nam je lahko umeti. Prvi trije evangelisti so pisali, preden se je razdrlo jeruzalemsko mesto (1. 70 po Kr.); zato še niso šteli vsega judovskega naroda za sovražnika Odrešenika. Ločitev se je takrat še le priprav¬ ljala. Po letu 70 se je pa pokazalo, da je judov¬ ski narod odslej popolnoma zavržen od Boga in kristjani so imeli v Judih svoje najzapriseženejše nasprotnike. Evangelist Janez je pisal svoj evangelij koncem prvega stoletja, ko se je ta ločitev že popolnoma zvršila. Njegove besede, da so Judje poslali vprašat Janeza, pomenjajo torej to-le: Zastopniki judovskega, sedaj Kristusu sovraž¬ nega ljudstva, člani najvišje judovske gosposke, — sinedrija, — so poslali poslance k Janezu. Iz nastopa teh poslancev se jasno vidi, da jim Janezovo delo ni všeč. Radi bi vjeli Krst¬ nika v besedi, da bi jim bilo potem mogoče na¬ stopiti proti njemu. Janez jih pa natančno iz- pregleda; odgovarja jim točno, odkrito, toda vendar tako, da mu nič ne morejo. Na prvo vprašanje Kdo si, pravi: Nisem Kristus, češ: saj dobro vem, kaj bi radi zvedeli o meni; zato vam naravnost povem, da nisem Mesija. 1 Glej Zgodbe II, str. 116. 2 Glej Zgodbe I, str. 1182; II. 5. 3 Duhovniki so bili potomci Arona, Mojzesovega brata, ki sta bila iz rodu Levija, Jakobovega sina. Drugi Levijevi potomci so se imenovali levitje; stregli so duhovnikom pri njihovih opravilih. Glej Zgodbe I, str. 233. nasl. Judje so pričakovali, da pride pred Mesijem Elija na svet, po napačni razlagi besedi preroka Malahija: 1 Glej, pošljem vam preroka Elija, predno pride Gospodov veliki in strašni dan. — Ta dan pa ne pomenja prvega Kristusovega prihoda, mar¬ več njegov drugi prihod k vesoljni sodbi. V tem zmislu je napovedal angel Zahariju, da bo njegov sin nastopil v duhu in moči Elija. Mojzes je malo pred svojo smrtjo prerokoval, da pride Mesija, s temi-le besedami: 2 Preroka, kakor mene, bo obudil Gospod tvoj Bog. Nekateri Judje so to prerokbo sprevrgli, češ da ta od Mojzesa napovedani prerok ni Mesija, marveč samo njegov prednik. Med Judi so torej pred Mesijem pričakovali nekateri Elija, nekateri pa posebnega preroka, skoraj gotovo Jeremija, ki bo oznanjal njegov prihod. 3 Ko zvedo jeruzalemski poslanci, da se Janez ne šteje za Mesija, hočejo vsaj dognati, kako je ž njim v zvezi. Saj je pri svojih pridigah po¬ navljal zlasti besede: Približalo se je božje kra¬ ljestvo. Vsak je to razumel o Mesijevem kraljestvu. Zato je tudi lahko umeti, da so brž Janeza spra¬ vili v zvezo z Mesijem in da so ga nekateri imeli celo za Mesija samega. Zdaj nam je umljivo, zakaj vprašajo levitje in duhovniki Janeza, ali je Elija, in ko jim to zanika, ali je prerok. Reči hočejo: Mesija torej nisi; ker pa govoriš o božjem kraljestvu in krščuješ, si pa morda Elija, ki ima priti pred Mesijem iznova na svet ali pa tisti določeni prerok, o katerem govori Mojzes. Janez na kratko odgovarja: Nisem. V zadregi so, kaj naj odgovore tistim, kateri so jih poslali in zato ga v njihovem imenu vprašajo, kaj pravi sam o sebi. Krstnik jim v odgovor navaja besede pre¬ roka Izaija, ki jih tudi evangelisti Matej, Marka in Luka rabijo o njem: Jaz sem glas vpijočega v puščavi. Pripravite pot GospoduJ Ta Izaijeva prerokba je bila znana in vsi so jo razlagali, da pripoveduje o pripravi na Mesijev prihod. Ja¬ nezove besede imajo ta-le pomen: Jaz nisem Kri¬ stus, tudi ne Elija, tudi ne tisti določeni prerok, o katerem govori Mojzes, kakor vi mislite, pač pa sem poslanec pred Mesijem, ki zanj priprav¬ ljam ljudi z izpreobrnjenjem in spokornostjo. Poslanci še niso zadovoljni s tem odgovorom. 1 Mal. 4, 5; Zgodbe I, str. 1038; prim. Mat. 17, 10. 2 V. Mojz. 18, 15; Zgodbe I, str. 301. 302. 3 Primeri Mat. 16, 14. 4 Prim. Zgodbe II, str. 116. 117. Jagnje božje. 141 Zakaj torej kršenješ, vprašujejo. Evangelist pri ti priliki omenja, da so bili farizeji. S tem nam hoče razložiti pomen njihovega vprašanja. Fari¬ zejska stranka se je namreč najtemeljitejše pe¬ čala s svetim pismom in je poznala iz preroških napovedi, da bo Mesija najprej duhovno obnovil Izraelce. Iz vprašanja poslancev vidimo, da so vedeli tudi že o krstu. Pričakovali so z drugimi farizeji vred, da bo Mesija in morda tudi že ž njim zvezani Elija, oziroma od Mojzesa napovedani Prerok s krstom sprejemal ljudi v svoje kraljestvo. Krstnik odgovarja o svojem krstu tako, kakor je že prej govoril ljudstvu, ki je mislilo, da je on Kristus. 1 2 Pravi, da krsti samo z vodo; zraven Pa slovesno poudarja, da je Mesija že prišel: Sredi med vami stoji, ki ga vi ne poznate. Jezus je bil res v bližini, v puščavi. Sinedrij, duhov¬ niki in levitje ga niso poznali. Janez, duhovni¬ kov sin, tukaj s par besedami resno označuje ne¬ vero judovskih voditeljev. Glasu vpijočega v Puščavi ne verjamejo, dasi ne morejo ugovarjati njegovim besedam. Ta nevera je ostala. Ko je Jezus jel sam učiti, se ga je držalo nekaj vernih učencev, judovski voditelji ga pa niso hoteli Poznati. 3. Jagnje božje. Kakor smo slišali, opi- s uje sveti evangelist Janez v tem odstavku, ki ravno sedaj razlagamo, nekaj znamenitih Krstnikovih izrekov o Jezusu. Kako je pojasnil svoj in Jezusov pomen poslancem iz Jeruzalema, smo ravnokar raztolmačili. Drugi dan po tem dogodku je pa imel Krstnik veselo priliko vpričo Jezusa samega še natančnejše to potrditi. Iz njegovih besedi sta značilni dve imeni, ki jih daje Jezusu. Imenuje ga: Jagnje božje in Sin božji. Najprej si oglejmo prvo ime. Ljubeznivo milo se nam kaže Janez ob ti Priliki. Prej ga vidimo kot resnega, strogega Pušeavnika, ki s krepkimi besedami grmi opominje- Ya je k pokori in žugaje s strašnimi božjimi kaznimi. Odkar je videl Jezusa, je ves izpre- nmnjen. Njegova beseda je mehka in se povzdigne do čudovite nežnosti, ko izpregovori besede: Glej, Jagnje božje, ki jemlje grehe sveta. Predstavimo si ta prizor! Jezus prihaja kot zmagovalec nad hudobnim duhom po svojem štiri- desetdanskem postu k Jprdanu. Janez ga zagleda in pokaže s prstom nanj. Glej, je njegova prva heseda. Odkar je Bog v raju obljubil Odrešenika, 1 Luk. 3, 16; Zgodbe II, str. 122. so čakali nanj in povpraševali po njem. Člo¬ veštvo je koprnelo po Zveličarju. Med judovskim ljudstvom je Bog obujal svete može, ki so po¬ trjevali to koprnenje. Tu prihaja. Krstnikov glej hoče reči: „Ta-le je tisti, ki ga toliko časa iščete. Vi, ki stojite poleg Jordana, ste prišli sem, da se izpoveste svojih grehov in da prejmete moj krst v znamenje svoje pokore. Ta ki zdaj prihaja, nima grehov, ne potrebuje pokore; on je sam Jagnje božje, ki jemlje greh vsega sveta.“ Prvo ime, s katerim počasti Janez Jezusa, je Jagnje božje, to se pravi: Jagnje, katero je Bog dal. Odkod je to ime? Ali so Janezovi poslušalci razumeli, kaj pomenja? — Gotovo! Vsi so vedeli, da je Bog ob izhodu iz Egipta ukazal darovati njihovim pradedom brezmadežno velikonočno jagnje; z njegovo krvjo so poškropili vrata svojih hiš tisto noč, ko je Gospod pomoril vse egiptovske prvorojence. Ta kri jih je rešila. Vsako leto so ponavljali daritev velikonočnega jagnjeta, ki je bila samo predpodoba Jezusove krvave daritve na križu. 1 Vsak dan se je zjutraj in zvečer v templu darovalo po eno jagnje v spomin zaveze, ki jo je sklenil Gospod z izraelskim ljudstvom. Dim te daritve, ki se je dvigal dan za dnem z žgavnega oltarja, je pomenjal prošnje ljudstva, naj se že kmalu vresničijo obljube, ki jih je Bog dal o bodočem Zveličarju. Veliki prerok Izaija je v svojem 53. poglavju naslikal Mesija v trpljenju in je tudi pojasnil, da trpi zato, ker je sprejel naše bolezni in si na¬ ložil naše bolečine. — On je ranjen zaradi pregreh naših, potrt zaradi hudobij naših. — In v tem trpljenju primerja prerok Mesija z jagnjetom: Darovan je, ker je sam hotel, in ne odpre svojih ust; kakor ovco ga peljejo k moritvi, in kakor jagnjeJ Vse to so Judje dobro poznali. Zato so tudi lahko razumeli Krstnikove besede, ko jim je po¬ kazal Jezusa: Glej, ta-le je tisto pravo, od Boga poslano Jagnje, ki ga pomenja naša velikonočna daritev, ki nanj mislimo ob jutranji in večerni žgavni daritvi, ki ga je opisal prerok Izaija, da bo za naše grehe prelil svojo kri. To jagnje jemlje grehe sveta. — Že prej smo poudarjali, da Krstnik ne izključuje poganov in da obsoja fari- 1 II. Mojz. 12, 1—51; Zgodbe I, str. 198. nasl.; III. Mojz.23, 10—14; IV. Mojz. 28,16-34; Zgodbe I, str.248.249. 2 Iz. 53, 4—10; Zgodbe I, str. 807. 142 Odrešenje; božji Sin. .Tan. 1, 35—51. Prvi učenci. zejsko ozkosrčnost. To vidimo tudi v teh besedah. Jagnje božje ni poslano samo za Jude, marveč za ves svet, za vse človeštvo. Po njem imajo biti odrešeni in blagoslovljeni vsi rodovi. Vsak člo¬ vek mora vsklikati z Davidom: 1 V hudobiji sem spočet in v grehih me je spočela mati moja. To božje Jagnje pa jemlje grehe vsega sveta nase in jih spira v svoji nedolžni krvi. Mesijevo glavno delo je, jemati greh sveta, njegova prva naloga je odrešenje. Že prej je Janez pobijal napačne misli farizejev in drugih judovskih voditeljev, ki so v Mesiju pričakovali le posvetnega kralja. Tu se upre ti zmoti še odločnejše; Mesija se ne primerja levu, ki naj v krvavih bojih uniči vse judovske sovražnike, marveč daritvenemu jagnjetu, ki jemlje grehe sveta. S tem, da se bo Mesija kakor jagnje daroval Bogu za človeštvo, ho zvršil svoje odrešilno delo. Svojemu zagotovilu, da bo Jezus odrešil svet greha, dodaja še važnejšo resnico, da je namreč Jezus pravi včlovečeni Bog. Kar je povedal že poslancem iz Jeruzalema, ponavlja iznova v tem le pomenu: Rekel sem že, da pride po času za menoj Mesija, ki je pa po svojem dostojanstvu in po svoji božji naravi pred menoj. Po osebi ga nisem poznal, dasi sem poslan od Boga, da ga pokažem. Bog mi je pa razodel, da je tisti Mesija, ki pride nadenj sv. Duh v golobji podobi. Na tem, ki zdaj prihaja in ki ga imenujem Jagnje božje, sem videl to čudežno znamenje, slišal pa tudi božji glas: Ta je moj ljubi sin. Zato sem pričeval in še pričujem o njem: Ta je nam v odrešenje od Boga poslani Sin božji. Iz tega je šele razvidno, kako more Jezus jemati grehe sveta, kako je mogoče, da njegova daritev more odrešiti človeštvo. To jagnje, ka¬ tero je Bog poslal, ni navaden človek, marveč po osebi pravi Bog, ki je privzel človeško na¬ ravo. V tem zmislu oklepa Janezova izjava ves pomen Jezusove osebe in njegovega delovanja: On je včlovečeni Bog, ki se kakor krotko, po¬ hlevno jagnje daruje za nas. Zato tudi cerkev polaga duhovniku v usta, preden deli sv. obhajilo vernikom, mile Janezove besede: Glej, Jagnje božje. In preden se duhovnik sam obhaja pri sveti maši, ponavlja trikrat sklonjen nad sveto hostijo prisrčno prošnjo: Jagnje božje, ki od¬ jemi ješ grehe sveta, usmili se nas, — usmili se nas, — daruj nam mir. 1 Ps. 50, 5; Zgodbe I, str. 438. VII. Prvi učenci — Andrej, Janez in Peter. Jan. 1, 35—51. Drugi dan stoji Janez zopet in dva njegovih učencev. In ko ugleda Je¬ zusa, da gre, reče: „Glej, Jagnje božje“. In slišita ga oba učenca, ko govori, in gresta za Jezusom. Jezus se pa ozre in ko ju vidi, da gresta za njim, jima reče: ,Kaj iščeta ? 4 Ona mu pa pravita: „Rabi (kar pomeni, če prevedeš: Učenik), kje stanuješ ? 44 Veli jima: ,Pridita in poglejta . 4 Gresta in vidita, kje stanuje in osta¬ neta pri njem tisti dan ; bilo je pa krog desete ure. Eden od teh dveh, ki sta slišala od Janeza in šla za njim, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta najde najprej svojega brata Simona in mu reče: „Našli smo Mesija 44 (kar se tol¬ mači : Kristus). In ga pripelje k Jezusu. Ko ga pa pogleda Jezus, reče: „Ti si Simon, Jonov sin; ti se boš imenoval Kefa 4 ‘ (kar se tolmači: Peter). Razlaga. 1. Čas. Jagnje božje in sv. Janez. Sveti evangelist Janez nam natančno poroča, kdaj je Jezus dobil prve učence; imena pa pove samo dveh — Andreja in njegovega brata Simona; tretjega zamolčuje. Saj ga tudi ni treba imeno¬ vati; na prvi hip se spozna, da je ta tretji evan¬ gelist Janez sam, ki tudi drugod v evangeliju rad opušča svoje ime. Ne prezrimo, da je četrti evangelij spisan 60 do 70 let po tem dogodku; vendar je evan¬ gelistu vse, kar se je takrat zvršilo, tako živo v spominu, da ne pomni le dne, marveč celo uro. Zanj je bil pač ta dogodek najpomenljivejši v celem življenju. Takrat se je oklenil Jezusa z živo vero in gorečo ljubeznijo; takrat ga je spre¬ jel njegov Odrešenik med svoje učence; zato ni čuda, da še v sivi starosti tako jasno ve za vse, kako se je to zvršilo, kakor bi bil ravnokar doživel. Andrej, njegov brat Simon in Janez so iz daljne G-alileje prišli k Krstniku in so ostali 143 Pogled iz Safeda na Genezareško jezero. 144 .Tanez evangelist in .Jagnje božje. Kefa — Peter. nekaj časa pri njem kot njeg’ovi učenci. Tisti čas, ko je Jezus, premagavši izkušnjavca, stopil prvič po svojem krstu zopet pred Krstnika, ni bilo teh učencev pri njem. Na ljudstvo, ki je bilo takrat navzoče, so ostale Krstnikove besede Glej, Jagnje božje brez vidnega vpliva. Vere je manjkalo. Krstnik je brez dvojbe pripovedoval imenovanim svojim učencem, ko so prišli zopet k njemu, da je bil Jezus pri Jordanu, in kako ga je pozdravil. Drugi dan krog štirih popoldne , 1 ko so se, kakor vse kaže, že vsi drugi Krstnikovi poslušalci razšli, sta ostala pri njem le še Andrej in Janez. Tu pride Jezus. Krstnik zopet pokaže nanj s premilo besedo: Glej, Jagnje božje. To je dovolj za pobožna Galilejca. V njuni duši se vname živa vera, da je Jezus obljubljeni Mesija in kar brez obotavljanja skleneta iti za njim. Jezus ju ljubeznivo sprejme; zveza vere in lju¬ bezni je med njimi sklenjena za večno. Kaj so govorili, ne pove evangelist. Spomin na prve pogovore z Odrešenikom ohranja kot sveto skriv¬ nost v svojem srcu. Ime, ki je Krstnik ž njim predstavil Jezusa, mu ne gre iz spomina. V svojem Skrivnem raz¬ odetju imenuje Jezusa devetindvajsetkrat z lju¬ beznivim imenom Jagnje. Zamaknjen v nebesa gleda poleg Boga Očeta Jagnje, kakor umor¬ jeno . 2 Nebeščani se klanjajo Jagnjetu, ker jih je odrešilo 3 4 in mu kličejo: Vredno je Jagnje, . . . prejeti oblast in božestvo in modrost in moč in čast in slavo in hvalo. In vse stvari, kar jih je v ne¬ besih in na zemlji in pod zemljo, in kar jih je v morju in kar je v njem, sem slišal reči: Njemu, ki sedi na sedežu in Jagnjetu bodi hvala in čast in slava in oblast na vekov veke! Tako še v srcu domala stoletnega starčka odmeva beseda, ki jo je vsadil vanjo prvega učitelja pomenljivi izraz: Glej, Jagnje božje. 2. Začetek cerkve. Pomen imena Kefa — Peter. Prve učence je Jezusu vzgojil Janez Krstnik. Zato ga po pravici imenuje sveti Krizostom njegovega .druga 1 , ki ženinu vodi ne- 1 Evangelij pravi krog desete ure. Judje so namreč šteli ure od 6. zjutraj do 6. zvečer. Potemtakem je bila naša deveta ura Judom tretja, naša dvanajsta — šesta, naša tretja popoldne — deveta, in četrta — deseta ura. 2 Skr. raz. 5, 6. 8 E. t. 5, 8. 4 E. t. 5, 12. 13. Primeri Skr. raz. 6, 1. 16; 7, 9. 10. 14. 17; 12, 11; 13, 8; 14, 1. 4. 10; 15, 3; 17, 14; 19, 7. 9; 21, 9. 14. 22. 23. 27; 22, 1. 3. 14. vesto. Jezusova nevesta je družba njegovih ver¬ nikov — njegovo kraljestvo — njegova cerkev. V malem se je pričela že brž tisti pomenljivi dan, ko so se ga oklenili prvi učenci. Andrej je imel brata Simona, ki ga ni bilo poleg, ko je prišel Jezus k Krstniku. Gotovo pa je, da je bil med Janezovimi učenci. Kaj naj bi bil sicer, — ribič iz daljne Galileje, — delal ob Jordanu? Ko Jezus prijazno dovoli Andreju in Janezu, da smeta ž njim, gre Andrej brž iskat svojega brata. Na kratko mu reče: Mesija smo našli. Simonu zadostuje ta beseda; z vernim srcem jo sprejme in hiti brž k Jezusu. Tu se dogodi čudovit prizor. Jezus se s Petrom nič ne pozna in vendar brž, ko ga pogleda, reče: Ti si Simon , Jonov sin. Zraven pa pristavi slo¬ vesno: Ti se boš imenoval Kefa. Kaj je čutilo mehko Simonovo srce, ko je Jezusovo božje milo oko prvič počivalo na njem? Do dna duše ga brez dvojbe pretrese ta pogled; in ko vidi, da ga nagovori Jezus tako, kakor bi bila že znana do¬ mačina, je najtrdnejše prepričan, da stoji res pred božjim poslancem, ki je prišel na svet zvrševat svoj mesijski posel. Saj je s svojim sprejemom pokazal, da ve vse. Zraven še obljubi Jezus, da se mu izpremeni ime. Ne bo se imenoval več Simon, marveč Kefa. To ime je zapisal evangelist tako, kakor ga je izgovoril Jezus. Naš Zveličar je občeval v tistem jeziku, ki so ga Judje v Palestini takrat govorili. To je bil aramejski jezik. Beseda Kefa je aramejska in se pravi po naše skala. Skala se pa imenuje po grško in latinsko petra, ki je ženskega spola. Sveto pismo novega zakona je spisano, izvzemši evangelij sv. Mateja, v grščini. Sveti pisatelji so vsled tega tudi ime Kefa pre¬ vedli v grščino, v jasni zavesti, da se je šlo Jezusu pri izpremembi Simonovega imena za po¬ men besede Kefa, ne za golo ime. Imenovali ga pa niso Petra, marveč so temu imenu dali konč¬ nico moškega spola, da se je bolj prileglo možu. Zato beremo namestu Kefa v grškem sv. pismu Petros, v latinskem prevodu pa Petrus. Po tem smo mi Slovenci posneli ime Peter. Dajanje, še posebno pa izprememba imena ima v sv. pismu vedno važen pomen. Adam je klical ime svoje žene Eva, zato, ker je mati vseh živih . 1 To namreč pomenja v hebrejščini njeno ime. Abrahamu je Bog izpremenil ime: Ne boš 1 T. Mojz. 3, 20; Zgodbe I, str. 47. Peter — skala. Jan. 1, 43—51. Jezus pokliče Filipa in Natanaela. 145 se več imenoval Abram, ampak Abraham, lcer sem. t e postavil za očeta mnogih narodov . 1 To se je zgodilo ob slovesni priliki, ko je postavil v obrezi vidno znamenje svoje zaveze s tem svetim očakom. Saraji je velel izpremeniti ime v Saro, ko ji je obljubil sina , 2 Brez dvojbe je tudi izprememba Simonovega imena morala pomeniti važno stvar. Jezus mu pravi, da se bo imenoval skala, k a - me n. Sam je kasneje v svoji pridigi na gori razložil, kakšen pomen ima skala, v lepi priliki 0 možu, ki je zidal svojo hišo na skalo . 3 4 * In vsuje se ploha in pridero reke in vetrovi in se upro v tisto hišo, pa ne pade. Zidana je namreč na skalo. Ta prilika nam točno pojasnjuje pomen Pe¬ trovega imena. Naš Zveličar zbira prve učence; graditi pričenja svojo cerkev iz gradiva, ki mu & a je pripravil Krstnik. Tri učence že ima, ki verujejo, da ga je Bog poslal, in ki hočejo iti za njim. Vsem trem hoče dati čast svojih namest¬ nikov na zemlji; izbrati jih namerava za svoje apostole. Toda že v prvi uri njihove zveze s seboj značilno naznanja, da bo med njimi eden glavar, ki bo vzdrževal edinost in ohranjal trdnost vsi družbi njegovih vernikov tako, kakor skala hiši, ki je zidana na nji. Že takrat napoveduje, da bo ta glavar Simon. Zato obljubi izpremeniti ime Simon v P e t e r. To svojo obljubo izpolnjuje, ko že proti koncu svojega javnega delovanja vpričo svojih apostolov zakliče Simonu: Ti si skala (Peter) in na ti skali bom zidal svojo cerkevA Apostoli so razumeli ta pomen in so tudi Petra povsod spoštovali kot svojega prvaka. V vseh zapisnikih apostolov se imenuje Peter na Prvem mestu, dasi je bil še-le tretji po svojem po¬ klican ju. Sv. Matej ga naravnost imenuje prvega A Vedno je celo pred Janezom, ki mu je Jezus iz¬ kazoval posebna znamenja ljubezni. To in še mnogo drugih enakih dokazov nam jasno izpričuje, kako je Jezus že prvi dan svojega sestanka s Petrom določil, kar tako lepo izraža sv. Ambrož z besedami : 6 „Ko ga je imenoval Petra, ga je določil za podlago cerkvi. Kjer je torej Peter, tam je cerkev." Simonu torej ni izpremenil imena zavoljo njegove osebe, marveč zavoljo službe, ki jo je 1 I. Mojz. 17, 5; Zgodbe I, str. 80. * I. Mojz. 17, 15. „ 4 8 Mat. 7, 24. 25. 4 Mat. 16, 18. 6 Mat. 10, 2. 6 In ps. 40, 30. Zgodbe sv. pisma II. naložil njemu in njegovim naslednikom. Petrovi nasledniki — rimski papeži — se sicer iz spo¬ štovanja do svojega prvaka ne imenujejo z nje¬ govim imenom; po pomenu so pa vsi od Petra do današnjih dni res skale (Petri), ki na njih sloni edinost, katolištvo in apostolstvo Jezusove cerkve. VIII. Filip in Natanael. Jan. 1, 43 —51. Drugi dan hoče Jezus iti v Galilejo; in najde Filipa in mu reče: ,,Hodi za menoj." Bil je pa Filip iz Betzaide, mesta Andrejevega in Petrovega. Filip najde Natanaela in mu reče: „Našli smo ga, ki je o njem pisal Mojzes v postavi in preroki, Jezusa, Jožefovega sina iz Na¬ zareta." Natanael mu pa reče: „Ali more iz Nazareta kaj dobrega priti?" Filip mu pa pravi: ,,Pridi in poglej." Jezus vidi Natanaela, da gre k njemu, in reče o njem: „Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače." Natanael mu veli: ,,Odkod me po¬ znaš?" Jezus odvrne in mu reče: Videl sem te, preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvo." Natanael mu odgovori in reče: „Rabi, ti si Sin božji, ti si kralj Izraelov." Jezus odvrne in mu veli: „Ker sem ti rekel: Videl sem te pod smokvo, ve¬ ruješ; še več, kakor to, boš videl." In mu reče: „Resnično, resnično vam povem, videli boste nebesa odprta, in božje angele hoditi gori in doli nad Sinom človekovim." Razlaga. 1. Betzafda. Ob severnem bregu Gene- zareškega jezera je stalo ob Kristusovem času precej veliko selo Betzaida, ki se v svetem pismu večkrat imenuje . 1 V tem selu je bil rojen prvi papež Peter, njegov brat Andrej in apostol Filip, o katerega pozvanju pripoveduje prejšnja zgodba. Zveličar je bil večkrat v tem kraju; blizu tam 1 Mark. 6, 15; 8, 22; Jan. 1, 44; 12, 21. 10 146 Betzaida — Ain Tabiga. Filip. je ozdravil slepca. Prebivalci pa splošno niso sprejeli njegovih naukov. Zato je zaklical: 1 Gorje tebi, Betzaida. To G-ospodovo gorje je obveljalo. Danes nimamo takorekoč nobene sledi o tem selu. Še to se dobro ne ve. kje je stal. Najverjetnejše je, da je bil tam, kjer stoji danes par slabih koč pod imenom Ain Tabiga. Kraj je lep 2 in rodoviten, ker ima pet studencev, izmed katerih namaka je pustil vse in šel za Gospodom. Iz tega izpre- vidimo, koliko moč je imel Jezus v svojem nastopu. En pogled, ena beseda, in srca nepokvarjenih ljudi so se mu odpirala. Milost božja jim je prodrla dušo in šli so za njim. Filip je temu najlepši zgled. Kje se je to zgodilo, ne moremo vedeti. Jezus je hotel iti v Galilejo. Ali je še pri Jor¬ danu poklical Filipa, ali ga je morda srečal šele Jezus in njegovi prvi učenci eden precej močan potok. Oddaljen je tri četrt ure od nekdanjega Tel-Huma, ki stoji po najbolj ver¬ jetnih trditvah na razvalinah starega Kafarnavma. 2. Filip. Zelo ganljivo je poročilce, kako je Filip stopil med Jezusove učence. Na poti ga dojde Odrešenik in mu kar na kratko reče: Hodi za menoj. Te besedice so zadostovale. Filip 1 Mat. 11, 21; Luk. 10, 13. “Dr. Lampe: Jeruzalemski romar II. 1893, str. 265. v Galileji, ni povedano. V Galilejo gre, ker še ni prišel čas, da bi se pokazal v Jeruzalemu vpričo voditeljev judovskega ljudstva, ki so po svojih poslancih pri Janezu že odkrili svojo ne¬ vero. Zato se poda v svojo rodno pokrajino; tam hoče začeti javno delovanje. Prva pot ga vodi v Kano, kjer pokaže svojo božjo moč s tem, da čudežno izpremeni vodo v vino. Od Janezovega krščevališča do Kane je bilo dobrih 25 ur hoda. Natanael — Bartolomej. 147 3. Natanael. Filip pripelje Natanaela k Jezusu. Ime Natanael se samo še enkrat bere v svetem pismu , 1 kjer izvemo, da je bil rojen v Kani. Po pravici pa sklepamo, da je Natanael ravno tisti apostol, ki ga svete Zgodbe imenujejo Bartolomeja, ali po naše Jerneja. Bartolomej se namreč imenuje v zapisnikih apostolov poleg Filipa, pač zato, ker sta nekako skupno stopila med Jezusove učence . 2 Sredi med apostoli, ki so bili navzoči ob tisti slovesni priliki, ko je Jezus izročil sv. Petru višjo pastirsko službo, se imenuje tudi Natanael; vsled tega smemo reči, da je bil apostol. Da je imel dve imeni, ni nič čudnega. Jndje so imeli namreč sploh po dve imeni: ime¬ novali so se vsak s svojim posebnim imenom, poleg tega se je pa nazival vsak tudi po svojem očetu. Tako se je n. pr. imenoval Jezus, ki je spisal veliko pobožno knjigo starega zakona, Sirah ali Sirahovič po svojem dedu Sirahu. Sveti Peter se je imenoval Simon — Bar 3 Jona, to se pravi: Jonov sin. Tako seje tudi Natanael (po naše: Gospodov dar) imenoval Bar-Tolmaj, to je: Tolmajev sin. Klicali so ga z obema imenoma in tako se včasih imenuje Natanael, včasih pa Bar- tolomaj, po latinščini Bartolomej. Silno lep je prizor, kako pride do vere v Jezusa. Filip mu natančno opiše, da je našel Mesija; imenuje tudi, kdo je: Jezus, Jožefov sin iz Nazareta. Sam pač veruje, da je Jezus Me¬ sija, ne pozna pa še njegove božje narave, ki jo je Odrešenik še le kasneje razodel. Nekateri razlagavci svetega pisma sklepajo, da je bil Natanael pismouk, ker se Filip pri njem sklicuje na Mojzesa in preroke. Na vsak način je pa bil samostojen in odkritosrčen mož. Filipovim be¬ sedam odgovarja nekako zbadljivo: Ali more iz Nazareta kaj dobrega priti? Saj pozna Nazaret, ki ni daleč od njegovega rodnega mesta, in zato ne veruje, da bi mogel iz tega skritega kraja priti Mesija. Gotovo se mu je sploh čudno zdelo, kako more Zveličar priti iz Galileje, ki je bila vsa namešana s pogani, tembolj čudno pa, kako iz Nazareta, ko se v knjigah starega zakona niti ne imenuje ne. Jezus ga sprejme in ga pohvali. Razkrije mu, da ve vse, kar sta govorila s Filipom; po¬ kaže mu, da pozna njegovo srce. Tu osupne Na- 1 Jan. 21, 2. 8 Mat. 10, 2; Mark. 3, 18; Luk. 6, 14. 8 Bar pomenja po naše sin. tanael, žarek vere posije v njegovi duši; njegova nezaupnost je popolnoma premagana. Ves prevzet občudovanja Jezusove vsevednosti, vzklikne: Babi j ti si Sin božji, ti si kralj Izraelov. Gotovo še ni tu natančno spoznal Jezusove božje narave; božji Sin mu pomenja od Boga poslanega človeka, ki ima ustanoviti Izraelovo kraljestvo. Za začetek tudi Jezus ni zahteval večje vere. Počasi je pri¬ pravljal svoje učence, dokler ni sv. Peter izpove¬ dal : 2 Ti si Kristus, Sin živega Boga. Zveličar sam obljubi Natanaelu, da bo videl še močnejših dokazov za svojo vero. Zraven pa tudi pristavi: Resnično, resnično vam povem, videli boste nebesa odprta in božje angele hoditi gori in doli nad Sinom človekovim. Prvič beremo v teh besedah slovesni začetek Jezusovih trditev, ki se odslej velikrat ponavlja: Resnično, resnično vam povem. Iz tega začetka se vidi trdnost in stal¬ nost resnice. Tako govori le tisti, kateri si je v dnu srca svest. da je to, kar pravi, gotovo. Judovski učitelji so učili, rekoč: ,Jaz pravim po resnici 1 , toda ne ,resnično 1 . ; Kaj je Jezus napovedal z navedenimi bese¬ dami? Angeli so se večkrat prikazovali in ga častili. Pastirjem so oznanili njegovo rojstvo in mu peli slavospeve; ob krstu so se nebesa od¬ prla nad njim; po štiridesetdanskem postu so mu prišli streč; ob njegovem smrtnem boju na Oljski gori se mu prikaže nebeški angel; ko ga obkolijo vojaki, pravi svojim učencem, da lahko pokliče dvanajst legij angelov na pomoč. Njegovo vsta¬ jenje izpričajo angeli; ob njegovem vnebohodu naznanjajo angeli njegov drugi prihod na zemljo. Zveličarjeve besede imajo brezdvojbeno ta-le pomen: Natanael mi je rekel, da sem Sin božji in kralj Izraelov zato, ker sem pokazal, da pregledam tudi človeško srce. Še več vam bom pokazal. Spoznali boste, da sem več nego človek, da sem celo več nego angeli. Jakop je videl v sanjah, kako so po lestvi hodili angeli gori in doli. Nad menoj jih boste videli v resnici. Zveza med nebesi in med zemljo je bila doslej pretrgana. Jaz jo obnavljam. Nebeščani bodo odslej zopet občevali z zemljani. To boste sami videli in tako spoznali, da sem res včlovečeni Bog. 1 Babi pomenja po naše: moj učenik. S tem imenom so častili Judje pismouke. Po ti besedi se še danes naziv- Ijejo veščaki v sv. pismu, ki vodijo javno božjo službo pri Judih — rabini. 2 Mat. 16, 17. 10 : 148 Jan. 2, 1—12. Čudež v Kani. IX. Ženitnina v Kani. Jan. 2, 1—12. In tretji dan je bila ženitnina v Kani galilejski in Jezusova mati je bila tam. Povabljen je bil pa tudi Jezus in njegovi učenci na ženitnino. In ko zmanjka vina, reče Jezusova mati njemu: ,,Vina nimajo.“ In jih napolnijo do vrha. In Jezus jim reče: ,,Zajmite sedaj in nesite sta- rejšinu.“ In neso. Ko pa okusi starejšina vodo izpremenjeno v vino, (ni pa ve¬ del, odkod je, služabniki so pa vedeli, ki so zajemali vodo), pokliče starejšina ženina in mu reče: ,,Vsak človek daje najprej dobro vino, in ko se napijejo, Čudež v Kani galilejski. In Jezus ji pravi: „Kaj je meni in tebi, žena? Ali moja ura še ni prišla?“ Njegova mati veli služabnikom: „Karkoli vam reče, storite.“ Bilo je pa tam postavljenih šest kamenitnih vrčev po šegi judovskega očiščevanja, ki so držali po dve ali tri mere. Jezus jim reče: „Napolnite vrče z vodo.“ tedaj tisto, ki je slabše; ti si pa pri¬ hranil dobro vino do sedaj.“ Ta začetek čudežev je storil Jezus v Kani galilejski, in je razodel svoje veličastvo; in verovali so vanj njegovi učenci. Potem gre v Kafarnavm, on in njegova mati in njegovi bratje in njegovi učenci; in tam ostanejo ne- mnogo dni. Kana. Pomen Jezusove navzočnosti na svatbi. 149 Razlaga. 1. Kana. Dve uri od Nazareta, ne daleč °d nekdanje velike ceste, med Genezareškim je¬ zerom in Ptolemaido stoji v hriboviti, pa rodo¬ vitni okolici slaba vas Kefr Kena na tistem kraju, kjer je stalo tisto blaženo mesto, ki je v n jem zvršil naš Gospod prvi čudež. Razvaline so še ostale. Svoj čas je stala tam veličastna cerkev, posvečena sv. Heleni. Danes se poznajo le še razvaline, iznad katerih se od 1 . 1879 dviga majhna cerkvica s fran¬ čiškanskim samosta¬ nom. V dolini pod vasjo je precej močan stude¬ nec, edini v celi okolici; 12 njega so brez dvojbe Prinesli tisto vodo, ki jo je Jezus izpremenil v vino. Prebivalcev štejejo v vasi do 600; polovica jih je kristjanov. V grški cerkvi še vedno kažejo kamenit vrč, ki so ga menda rabili pri svatbi, pri kateri je bil Jezus navzoč. 2 . Ženitnimi. V Kani so v hiši ne¬ kega Marijinega sorod¬ nika praznovali svatbo. Marija je bila navzoča, sv. Jožef pa se tu že več ne omenja. Zato po pravici pritrjujemo po¬ božnemu izročilu, da je že prej umrl naj blaže¬ ne j še smrti. Jezus je hitel s svojimi učenci od Jor¬ dana, ker je nameraval v Kani na poseben način pokazati svojo moč. Gotovo je, tudi želel videti ljubljeno mater. Povabili so ga z učenci vred na svatbo. Povabilo sprejme in s tem počasti ženina in nevesto, pa tudi zakonsko zvezo sploh. S tem, da se udeleži svatovščine, izpriča svetost zakonske zveze. V stari zavezi je bil zakon razdružljiv. Jezus je povišal zakonsko zvezo v zakrament 1 in jo proglasil za nerazdruž- 1 Prim. Mat. 18, 3-6. ljivo. Po nauku sv. Pavla je vzrok nerazdruž- ljivosti v tem, da je zakon podoba nerazdružljive zveze Kristusa s cerkvijo. V tem zmislu piše sveti Pavel Efežanom, da je mož glava žene, kakor je Kristus glava cerkve; da morajo biti žene možem podložne, kakor cerkev Kristusu; da morajo žene ljubiti svoje može, kakor je Kristus ljubil cerkev; da je zakon velika skrivnost (zakrament) v Kri¬ stusu in cerkvi. 1 K veseli svatbi gre Jezus; s tem dokazuje, Razvaline Kefr Kena (Kana). da v njegovi cerkvi ni prepovedano vživanje po¬ svetnih blagrov in radosti, ako se le ne preko¬ račijo meje zmernosti in dostojnosti. Lepo pravi sv. Avguštin: „Kaj je čudnega, da gre na že- nitnino, „ki je sam na svet prišel na ženitnino?“ Te besede nam razkrivajo skrivnostni pomen Jezusove svatovščine. Božji Sin je prišel na svet po nevesto. Njegova nevesta je sveta cerkev, v širšem pomenu pa celo človeštvo. Po r Ef. 5, 22 - 32. 150 Marijina prošnja. Čudež. Kafarnavm — Tel Hum. svojem odrešenju hoče zvezati vse seboj in po sebi z Očetom. Vsaka duša, ki se ga oklene v veri in ljubezni, je takorekoč njegova nevesta. Ženitovanje se pričenja že na zemlji s posveču¬ jočo milostjo, završuje se pa neskončno popolnejše v nebesih v večni blaženosti. Potemtakem je bilo res zelo primerno, da ob začetku svojega javnega delovanja, s katerim pričenja snubiti duše ne¬ srečnih zemljanov, pri ženitnini pokaže s čude¬ žem svojo božjo moč. 3. Materina prošnja. Ženitnina v Kani se je po judovski šegi lepo in veselo razvila. Proti koncu pa zmanjka vina. To opazi Marija in sočutje ji napolni srce. Kako naj pomaga v ti zadregi? Smilita se ji ženin in nevesta in v tem ljubeznivem usmiljenju se obrne na svojega Sina z milo besedo: Vina nimajo. Dobro ve, da je njegova moč neizmerna; prepričana je pa tudi, da ji ne odreče njene nežno izražene prošnje. Neizrekljivo dobro srce božje matere se kaže iž njenih besedi. Jezus je sam vedel, česa manjka ženitnini, in je imel že odločeno, da čudežno po¬ maga. Dal je pa priložnost, da ga je prosila in tako pri prvem čudežu posredovala njegova ljub¬ ljena mati. ki jo po pravici v vseh ozirih pri božjem Sinu imenujemo svojo sre dni c o in besednico. Odgovori ji: Kaj je meni in tebi, žena? Ali moja ura še ni prišla? Te besede se v sloven¬ ščini slišijo nekoliko trdo; v judovskem jeziku, v katerem jih je Jezus govoril, pa nimajo nič trdega na sebi. 1 To-le pomenjajo: „Kaj bi skrbela jaz in ti, skrbna žena? 2 Bodiva brez skrbi! Ali še ni prišla tista moja ura, ko hočem s prvim čudežem pokazati svoje božje poslanstvo? Saj veš, da je že prišla." Da je božja mati te besede tudi tako raz¬ umela, nam izpričuje njeno naročilo služabnikom, naj store, karkoli jim ukaže Jezus. Popolnoma pomirjena je bila, v svesti si, da se zvrši, kar je želela. Tako se je tudi zgodilo. V sobi je bilo šest velikih vrčev po dve ali tri mere (1 mera je krog 40 litrov); rabili sojih za umivanje rok in 1 Prim. II. Kralj. 16. 1 nasl.: Ko beži kralj David pred sinom Absalomom na Oljsko goro, ga preklinja neki Semej, Absolomov pristaš. Abisaj, Davidov spremljevalec, ga hoče umoriti. David pravi: Kaj je meni in vam , — naj kolne. 2 Besedo Jena 1 otroci na Jutrovem večkrat rabijo tudi o materi. Tudi v sv. pismu se beseda žena večkrat rabi v milem, ljubeznivem pomenu. Prim. Mat. In, 28; I. Mojz. 3, 15; Preg. 31, 10; Luk. 1, 28. 42. posod pred obedom. Gospod jih ukaže napolniti z vodo in tu zvrši svoj prvi čudež: vodo izpre- meni v najboljše vino. 4. Vpliv čiulcža. Sveti evangelist pravi priprosto in kratko o vplivu Jezusovega čudeža: Ta začetek čudežev je storil Jezus v Kani gali¬ lejski in je razodel svoje veličastvo, in verovali so vanj njegovi učenci. Natanaelu je prej pokazal, da so mu odkrita človeška srca. Obljubil mu je, da bo še več videl. V Kani je začel zvrševati to obljubo. Dokazal je, da njegova moč pre¬ sega vse naravne zakone; s samo voljo je izpremenil vodo v vino. S tem je res razodel svoje veličastvo. Vsak je lahko spoznal, da se more kaj tacega storiti le po božji moči in zato so verovali vanj njegovi učenci. Ta čudež jih je še bolj potrdil, da so se oklenili v Je¬ zusu božjega poslanca, Mesija, in tem trdnejšo vero so imeli odslej vanj. Bil je jasen in nepo- biten čudež. Zgodil se je javno vpričo mnogih in popolnoma zanesljivih prič; služabniki, starej- šina in ženin, pa tudi vsi drugi svatje so spo¬ znali božjo moč v Jezusu. Poleg božjega poslan¬ stva je pa razkril naš Zveličar tudi svoje lju¬ beznivo, mehko, usmiljeno srce. Na svatbo, kakor je videti, revnih ljudi ga vabijo; med nje gre in jih s svojo navzočnostjo blagoslavlja in razvese¬ ljuje. V svojem čudežu je takorekoč brezmejno darežljiv. Mnogo več nakloni, nego se je v za¬ dregi potrebovalo; — vse pa na priprošnjo svoje ljubljene matere. 5 . Pot v Kafarnavm. Kafarnavm 1 se mnogokrat imenuje v svetih knjigah. Tam so pre¬ bivali sv. Peter, Andrej, Janez in Jakop; sv. Matej je opravljal v tem mestu službo cestninarja, ko ga je Gospod poklical. Veliko čudežev je zvršil Gospod v njem: ozdravil je Petrovo taščo, stot¬ nikovega hlapca, sina kraljevega uradnika, krvo- točno ženo, mrtvoudnega; več obsedencev je rešil, obudil Jajrovo hčer. Na njegovem mestu stoji zdaj selo Tel- Hum (t. j. razvalinski grič). Kraj je lep — ob Genezareškem jezeru poleg velike trgovske ceste v Damask. Svoj čas je bilo sloveče tr¬ govsko mesto. Mogočne razvaline kažejo nje¬ govo nekdanjo slavo. Kristjani so nad Petrovo 1 Kafarnavm se razlaga različno. Rabinci pravijo, da se je imenoval Kafar-Nahmn t. j. kraj — pokopališče preroka Nalmma; drugi prevajajo: kraj tolažbe; sv. Hieronim pa trdi, da se mn je reklo Kafar-naim t. j. kraj miline. Kafarnavm v Jezusovem življenju. 151 hišo že v pr¬ vih časih po¬ stavili cerkev, hi je pa že d °lgo popol¬ noma podrta. Huda je božja kazen! Ka- farnavmljani so imeli pred drugimi .Judi izredno pri- kko, izpreobr- fl iti se in pri¬ družiti Jezusu. Večinoma so Pn ostali trdo¬ vratni. Zato j e Gospod ^estu napove¬ dal, da bo — četudi do ne- h ft s povzdig¬ njeno — po¬ hojeno pod zemljo. 1 Do Pičice se je to zvršilo. Par oleandrov s svojimi nežnimi, rdečkastimi cveti, sem pa tja kak divji hob ob vodi in kaka redka cvetlica kažejo nekaj ®alega življenja v tem sedaj tako pustem kraju. Iz Kane je šel .Jezus v Kafarnavm brez dvojbe Pogledat na dom svojih učencev in tako tembolj ntrdit ž njimi mlado zvezo. Ž njim je šla tudi njegova mati in njegovi bratranci (Jakop mlajši, •Juda, Simon in Jožef), ki jih evangelist po ju¬ dovski šegi imenuje brate. Ničesar ne izvemo, kaj se je zgodilo v Kafarnavmu. Tiho je prebil Jezus nekaj dni sredi svojih učencev, dokler ga njegova sveta služba ne pokliče drugam. Stanoval je gotovo v Petrovi hiši. V svetem Pismu beremo večkrat, da je Jezus prebival v Kafarnavmu, a ne omenja se nobena druga hiša, razen Petrove . 2 Po prvem obisku Kafarnavma, 7 Mat. 11, 23. 2 Pimeri Luk. 4, 38; Mat. 8, 14; Mark. 1, 19; zlasti Pa Mat. 17, 25. Tel Hum (Kafarnavm). ki traja le malo Časa, gre Jezus v Judejo; a od tam ga prežene sovraštvo judovskih prvakov. Judeja je njegov pravi dom, pa tam ne najde varnega zavetja. Iz Judeje gre preko Samarije v Nazaret med svoje ožje rojake, kjer stoji hišica njegove svete družine. A tudi tukaj ga nočejo sprejeti. S silo ga izženo odtam. Tako se od povsod, kjer ima tako- rekoč domovinsko pravico, pregnan, zateče v Ka¬ farnavm. Tam najde pri svojem učencu Petru gostoljubno streho. Skoraj dve leti je odslej Ka¬ farnavm središče njegovega delovanja. Učil je tod in po okolici; včasih je šel tudi za dalje časa na daljša pota, zlasti v .Jeruzalem; a vedno se je zopet vrnil nazaj. Poleg Kafarnavma se imenujeta imenoma še dve mesti iz njegove bližine, ki je v njiju delo¬ val Jezus, namreč Betzaida, ki smo jo že zgoraj opisali, in Kor oz a im. •lan. 2, 13-25. Jezus očisti tempel. 152 Drugi odstavek: Jezusovo javno življenje od prve do druge velikenoči. I. Prva velikanoč. — Očiščenje templa. Jan. 2, 13—25. In blizu je bila judovska velikanoč, in Jezus se napoti v Jeruzalem. In najde v templu prodaj avce volov in ovac in golobov in menjavce na sedežih. In naredivši bič iz vrvic, izžene vse iz templa, tudi ovce in vole; in menjav- cem raztrese denar in prevrne mize. Tem, ki so prodajali golobe, pa reče: ,,Odnesite to odtod in ne delajte iz hiše mojega Očeta trgovske hiše." Njegovi učenci se pa spomnijo, da je pisano: ,,Gorečnost za tvojo hišo me izjeda.' 1 Tu odgovore Judje in mu reko: „Kakšno znamenje nam pokažeš, da to delaš?" Jezus odvrne in jim reče: „Poderite ta tempel in v treh dneh ga postavim." Tedaj pravijo Judje: šestinštiride¬ set let se je zidal ta tempel in ti bi ga postavil v treh dneh?" On je pa govoril o templu svojega telesa. Ko je bil torej vstal od mrtvih, so se spomnili njegovi učenci, da jim je to pravil; in verovali so pismu in besedi, ki jim jo je Jezus povedal. Ko je bil pa v Jeruzalemu o veliki- noči, na praznik, jih je mnogo verovalo v njegovo ime, ker so videli njegova znamenja, ki jih je delal. Jezus pa samega sebe njim ni zaupal, ker jih je vse poznal; in ker mu ni bilo treba, da bi kdo pričal o človeku; on je namreč sam vedel, kaj je v človeku. Razlag a. 1. Pot v Jeruzalem. Preroki so napo¬ vedovali, da bo Mesija deloval v Judeji, zlasti pa v Jeruzalemu. Saj je bilo to mesto središče vsega judovskega življenja. Jezus si je izbral veliko¬ nočni praznik za svoj prvi javni nastop v svetem mestu. Ob tem prazniku so prihiteli odrastli Izraelci iz vseh krajev v tempel, obnovit z da¬ ritvami in molitvami zavezo, ki jo je ž njimi sklenil Gospod, in ob velikonočnem jagnjetu oživit upanje na obljubljenega Odrešenika. Iz Kafarnavma je bilo v Jeruzalem štiri do pet dni hoda. Skoraj gotovo je šel Jezus preko Arhelaide, Jerihe in Betanije. Romarji niso imeli vsi prostora v mestu, zato so se nastanili po sosednjih vaseh ali pa so si napravili šotore pod milim nebom. Galilejci so ostajali na Oljski gori, od koder se je prostiral silno lep razgled po Je¬ ruzalemu in njegovi okolici. V vsem svojem ve¬ ličastvu se je svetila templova stavba. Tja je vodila Jezusa prva pot. 2. Očiščenje templa. Živali za daritev niso mogli oddaljeni Judje voditi seboj. Zato je bil zanje v Jeruzalemu veden semenj, o praznikih seveda še neprimerno večji nego drugekrati. Tujci so morali, preden so mogli kaj kupiti, iz¬ menjati svoj denar pri menjavcih. Živinski pro¬ dajavci in menjavci bi bili morali imeti svoje prostore zunaj templa. Judovski učitelji so učili, da ne sme v tempel nihče niti v črevljih, niti s svojim denarjem v mošnjici; preden kdo vstopi v tempel, mora obrisati prah s svojih nog in nikjer v svetih prostorih ne sme pljuniti na tla. Dejanja so bila pa drugačna kot besede. Trgovci so gotovo podkupili duhovnike, ki so imeli tempel v svoji skrbi, in ti so jih pustili v prvi zunanji dvor (dvor poganov ), 1 da so tam v lopah ob zidu prodajali in menjavali. To je bilo proti postavi, zraven pa tudi samo na sebi silno grdo. Kako je moralo užaliti vsakega pobožnega romarja, ko mu je vstopivšemu skozi vrata v templove prostore, zadonelo nasproti rujovenje živali in semanji krik. Naš Gospod vidi to trgovsko gnječo, sliši ta hrup in sveta gorečnost ga obide. Ker ne store svoje dolžnosti duhovniki in voditelji ljudstva, jim hoče pokazati on, kako se mora braniti in varovati čast božje hiše. Iz vrvic, ki so ž njimi privezavali živali, splete bič, izžene prodajavce volov in ovac in živino iz dvora in menjavcem prevrne mize. Silno lepo se vidi, kako ljubi Jezus reveže, iz njegovega obnašanja do proda- javcev golobov. Golobe ali grlice so darovali revni Izraelci in gotovo so bili tudi prodajavci reveži. Tem reče ljubeznivo: Odnesite to odtod. 1 Glej Zgodbe II, str. 49. .Jezusov nastop v templu. 153 Njegov bič jih ne zadene; njegov ostri, kaznujoči Pogled jim ne velja; zanje ima le mil, krotak opomin. 3. Vpliv Jezusovega nastopa. Jezus nastopi s čudovitim veličastvom. Sam, brez kake Priznane opravičenosti, tujec v Jeruzalemu, brez oblasti v templu, očisti tempel. Nihče se mu ne u pa ustaviti. Bogati menjavci pobirajo molče denar po tleh v zavesti, da stoji pred njimi mož, teguje za čast svojega Očeta. Navzoči sicer ne spoznajo vsega globokega pomena njegovih be¬ sedi, pač pa vsi brez izjeme slutijo, da je v tem nastopu res božja moč. Učenci pa gledajo vanj kakor zamaknjeni. Niso se varali. Za pravim gredo. Spomnijo se besedi vsem Judom splošno znanega psalma : 1 Gorečnost za tvojo hišo me iz¬ jeda. S tem večjim navdušenjem ponavljajo v svojih srcih sklep, da ne zapuste svojega Mesija. Jezus očisti tempel. ki vidi v njihova srca in ve, kolikrat so preva¬ rali uboge, nevešče romarje. Živinski kupci se ne drznejo črhniti; nemo se plazijo za svojimi voli in ovcami skozi vrata. Množica gleda in se čudi; vojaki, ki so bili pripravljeni v pomoč tem- plovim predstojnikom, se ne ganejo. Vsi so osupli. Vmes pa doni beseda: Ne delajte iz hiše mojega Očeta trgovske hiše. Ta beseda pomenja vse; raz¬ loži nam, odkod ima Jezus to moč. On se po- Nazadnje se vendar osrčijo Judje, ki so imeli stražo v templu, in nekako zmedeno pravijo: Kakšno znamenje nam pokažeš, da to delaš ? To se pravi: Ti prepoveduješ, kar dovoljujejo duhov¬ niki; potemtakem moraš imeti posebno oblast od Boga in to oblast moraš izkazati s kakim čude¬ žem. Dobro razumejo, da se je pokazala v Jezu¬ sovem dejanju božja moč. Njegov nastop je sam 1 Ps. 68. 10; Zgodbe I, str. 540. 154 Prva in zadnja velikanoč Jezusovega življenja. Jan. 3, 1 — 18. Nikodem. zase čudež, toda neverna judovska srca so trdo¬ vratna; novega čudeža hočejo. In zato jim od¬ govori Jezus: Poderite ta tempel in v treh dneh ga postavim. Sveti evangelist Janez, ki nam je zapisal to zgodbo, je gotovo videl, da je Jezus pri teh besedah pokazal nase. Judje seveda tega niso razumeli in niso niti slutili, da bodo tri leta kasneje prav o velikinoči podrli najsvetejši tem¬ pel Jezusovega telesa, toda samo za nekaj ur, dokler iz lastne moči zopet ne vstane. Jezus je videl v duhu, kako bo iz nejevolje, ki jo je rodil njegov prvi nastop, nastala trdovratna nevera in črno sovraštvo, ki ga bo vodila v britko smrt. Ob svojem prvem javnem dejanju v templu se izkaže za božjega Sinu; napoveduje pa tudi zadnje dejanje svojega življenja, ki se ima zvršiti na golgotskem griču. Odgovor judovskih vprašavcev je priprost in okoren, češ kako more v treh dneh postaviti, kar se je 46 let zidalo. Tempel, ki ga je pričel obnavljati kralj Herod, takrat še ni bil dozidan, delalo se je še po malem 32 let. Komaj izdelan, je bil pa podrt in je ostal takorekoč brez sledi. Rimska vojska ga je leta 70 porušila. 1 Izmed množice jih je mnogo verovalo v nje¬ govo ime; govorili so o njem kakor o preroku. Da je Mesija in včlovečeni Bog, pa niso vedeli. Jezus, ki pozna vse najtajnejše globine človeškega srca, je pa vedel, da je njihova vera še pomanj¬ kljiva in slaba. Zato se jim ni natančnejše razodel. Jezusovo čudovito dejanje je ostalo globoko vsem v spominu. To vidimo kasneje. Sovražniki njegovi so ponavljali njegove besede, v hinavsko lažnivem pomenu, ko so ga tožili Pilatu, da je hotel tempel podreti. Njegovi učenci so se pa spomnili njegovih besedi, ko so ga videli vsta¬ lega v poveličanem telesu. Nasprotje se je za¬ čelo od tega dogodka dalje. Tisti, kateri so v njem s skromnim srcem slutili božjega Sinu, ki se z moško gorečnostjo potegne za Očetovo čast, so se mu zbliževali v vedno večji veri, z vedno močnejšo ljubeznijo; tisti pa, ki jih je trdovrat¬ nost in sebična misel na lastni dobiček preslepila, so se od tega dogodka vedno bolj odtujevali Je¬ zusu, dokler ni dozorelo njihovo sovraštvo do besne krvoločnosti, s katero so ga spravili na križ. Tako sta pomembno zvezani med seboj prva in zadnja velikanoč Jezusovega javnega delovanja. II. Nikodem. Jan. 3, 1-21. Bil je pa človek med farizeji, Ni¬ kodem po imenu, judovski starejšina. Ta pride ponoči k Jezusu in mu reče: „Rabi, vemo, da si od Boga prišel za učitelja; saj nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog ž njim.“ Jezus odgovori in mu pravi: „Res- nično, resnično ti povem, če se kdo na novo ne prerodi, ne more videti božjega kraljestva.“ Nikodem mu reče: „Kako se more človek roditi, ko je že star? Mar more iti vdrugič v telo svoje matere in se preroditi ?“ Jezus odgovori: ,,Resnično, resnično ti povem, če se kdo ne prerodi iz vode in svetega Duha, ne more iti v božje kraljestvo. Kar se je rodilo iz mesa, je meso, kar se je rodilo iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba se vam je vnovič roditi. Veter pihlja, kjer hoče; in glas njegov slišiš, pa ne veš odkod prihaja ali kam gre. Tako je vsak, ki je rojen iz Duha.“ Nikodem odgovori in mu reče: „Kako se more to zgoditi ?“ Jezus odvrne in mu pravi: „Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš ? Res¬ nično, resnično ti povem, da kar vemo, govorimo, in kar smo videli, pričujemo, ali našega pričevanja ne sprejemate. Ce vam pozemeljske reči pravim, in ne verujete, kako boste verovali, če vam bom pravil nebeške? In nihče ne gre v nebesa, kot kateri je prišel iz nebes, Sin človečji, ki je v nebesih. In kakor je Mojzes povišal kačo v pu¬ ščavi , tako se mora povišati tudi Sin človečji, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje. Bog namreč ni poslal svo¬ jega Sinu na svet, da bi svet sodil, marveč da se svet zveliča po njem. Kdor vanj veruje, ne bo sojen; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne ve¬ ruje v ime edinorojenega božjega Sinu. 1 Glej Zgodbe II, str. 49, 112. Jan. 3, 19—21. Nikodemov strah. 155 Sodba je pa to, da je prišla luč na Sv v e *> a li ljudje so bolj ljubili temo kot iač; njih dela so bila namreč hudobna, vsak namreč, kdor hudobno dela, so¬ vraži luč in ne pride k luči, da se ne Posvare njegova dela; kdor pa dela resnico, pride k luči, da se razodenejo n J e gova dela, ker so v Bogu storjena." Nikodem; bil je premožen, v svetih knjigah učen, član najvišje judovske gosposke, velikega starej- šinstva, pristaš vladajoče farizejske stranke. Ta pride po noči k Jezusu. Po dnevi ni bilo varno. Sv. Janez nam v svojem evange¬ liju kasneje to-le pripoveduje o veri v Jezusa : 1 Izmed starejšin jih je mnogo verovalo vanj; toda zavoljo farizejev niso priznavali, da bi jih ne vrgli Jezus in Nikodem. R n z 1 ;i g a. 1. Nikodem. Iz prejšnje zgodbe vemo, la Jezus ni razodel svojega božanstva v Jeru¬ zalemu; toda čudeži so govorili o njem in že takrat se je pričelo splošno zanimanje za preroka 12 Nazareta. Dobri, bogaboječi Judje so brž iz- Prevideli, da je Jezusa gotovo Bog poslal. Celo m ed imenitnimi judovskimi prvaki, kjer je napuh ftajbohotneje gospodaril, se je našel že o prvi velikinoči mož, ki je to spoznal. Trne mu je bilo | iz shodnic. Tega se je gotovo bal tudi Nikodem. Zato si je izprosil od Jezusa, da sme ponoči k njemu. Poglavitne stvari iz njegovega pogovora z Gospodom nam pripoveduje navedena zgodba. ONikodemu ne čujemo več mnogo v sv. pismu; kar pa vemo kasneje o njem, nam izpričuje, da je prvi pogovor z Jezusom pridobil njegovo srce. Postal je Jezusov učenec. V starejšinstvu so se nekoč hudo prepirali o Jezusu . 2 Vsi so mu bili 2 Jan. 7, 51. 1 Jan. 12, 42. 156 Sv. krst — vstop v božje kraljestvo. nasprotni; njihove besede so že dihale smrtno sovraštvo do njega. Tu se vzdigne Nikodem in jim pravi: Ali sodi naša postava kakega človeka, če ga prej ne zasliši in ne spozna, kaj dela? Jezni so se po teh besedah brez kakega sklepa razšli. Ob Jezusovi smrti pa vidimo, kako Nikodem v zvezi z Jožefom Arimatejcem izkazuje zadnjo čast mrtvemu Zveličarju. Dragocen je njegov dar; krog 100 funtov mire in aloje prinese, da se mazili sveto truplo. 1 2 Pozneje ne slišimo več o njem. 2. Pogovor. Nikodem razodene Jezusu v prvih besedah svoje srce. Čudeži, ki jih je videl, so ga prepričali, da mora biti Jezus od Boga po¬ slan prerok. Naš Zveličar mu pa brž pokaže, da vidi še globlje v njegovo dušo. Nikodem je slutil v Jezusu Mesija, te slutnje pa ni povedal. Nje¬ govo srce je koprnelo po božjem kraljestvu, ki ga je Bog obljubil po prerokih, in zato bi rad od Jezusa samega zvedel, ali bo on ustanovil to kraljestvo, ali je on napovedani Odrešenik. Jezus ne odgovarja Nikodemovim besedam, marveč z jasnim dokazom svoje vsevednosti pri¬ čne tolmačiti skrivnostne Nikodemove slutnje. Veličasten je ta nauk. V krepkih potezah raz¬ grne Nikodemu, kako je mogoče vstopiti v božje kraljestvo in kakšno je. Najsvetejše skrivnosti svojega razodetja mu pojasnjuje. Dva pogoja mu razkriva, ki sta potrebna za vsakega, kdor hoče v Mesijevo kraljestvo: sveti krst in vera. Ob ti priliki mu pa razodene tudi skrivnost svete Trojice, namen včlovečenja, odrešenje s smrtjo na križu, moč in delovanje včlove- čenega Boga, in nazadnje mu tudi pove, kaj je vzrok nevere vanj. Poglejmo po vrsti te nauke. a) Krst — prerojenje. Naš Gospod pove Nikodemu najprej, da je za vstop v božje kra¬ ljestvo treba prerojenja. Nikodem ne razume te besede, ker misli samo na telesno rojstvo. Osupel vsled Jezusove vsevednosti, ki mu je prej odgo¬ voril, nego ga je vprašal, pravi zmedeno, kako naj se stari človek prerodi. Nato mu odvrne Jezus, da mora biti to prerojenje duhovno; zunanje znamenje za to je voda, notranje delo pa zvrši sveti Duh. Tako določi natančno po¬ men zakramenta svetega krsta. Že Janez Krstnik je napovedoval o Mesiju: Jaz kršenjem z vodo; sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate ... Ta je, kateri krščuje s svetim Duhom J 1 Jan. 19, 39 nasl. 2 .Tan. 1, ‘26. 33; Zgodbe II, str. 138. In o Jezusu nam pripoveduje sveto pismo brž po dogodku z Nikodemom, da je ostal s svojimi učenci v Judeji in tam krščeval. 1 Vse to nam jasno priča, da govori Jezus Nikodemu res o zakra¬ mentu sv. krsta, ki ga primerja duhovnemu pre- rojenju. Nikodem je koprnel v svoji duši po Mesiju; rad bi dočakal, da se izpolnijo davne obljube. V Jezusu je slutil Mesija; zato se je zaupno kot dete do očeta obrnil do njega. Jezus ga tudi oče¬ tovsko milo sprejme in mu najprej izpodbije naj¬ nevarnejšo zmoto, ki so v nji živeli Judje. Ti so namreč splošno trdili, da bo vsak pravi Abraha¬ mov potomec že tudi član Mesijevega kraljestva. Pričakovali so mogočnega posvetnega kralja. Ni¬ kodem je mislil ravno tako. Zato mu Jezus raz¬ laga v živo, da je božje kraljestvo duhovno in poudarja: Kar se je rodilo iz mesa, je meso, kar se je rodilo iz Duha, je duh. Meso pomenja tu, kakor večkrat v svetem pismu, po grehu izkvar- jeno človeško naravo. V tem zmislu se pravi o ljudeh v zgodbi o vesoljnem potopu, da so meso J Pri preroku Joelu napoveduje Bog: Potem bom razlil svojega Duha črez vse meso . 3 4 In Izaija prerokuje o Mesijevem času: Vse meso bo videlo, da so usta Gospodova govorila. 4 Meso pomenja torej celega človeka, s telesom in dušo, toda v grehih zakopanega, udanega strastem, odtujenega Bogu in svojemu večnemu namenu. Duh pa po¬ menja svetega Duha, ki daje človeku nadnaravno življenje, ki ga iztrga iz grešne umazanosti in ga dvigne do časti božjega otroka. Sedaj umevamo Jezusove besede; kdor hoče v božje kraljestvo, mora biti sam božji. Ljudje na svetu in sicer tudi Abrahamovi potomci so pa po izvirnem grehu omadeževani in imajo zra¬ ven še polno osebnih grehov. Meso so, — iz- kvaijene narave so, ker so rojeni od starišev, ki so sami prejeli od prednikov izkvarjeno na¬ ravo. Taki ne morejo v božje kraljestvo. Morajo se preroditi po božjem Duhu. Odrešenik predstavlja z nežno milo podobo, kako se vrši to prerojenje. Kakor čutimo pihlja¬ nje hladilnega vetriča, dasi ne vemo od kod pri¬ haja in kam gre, tako čutimo tudi tajno delovanje svetega Duha, ki po njem postajamo božji otroci, 1 Jan. 3, 22. 2 I. Mojz. 6, 3. 8 Joel 2, 28. 4 Iz. 40, 5; Zgodbe I, str. 800. Vera v božjega Sina. 157 v svojih dušah, dasi ne moremo razumeti, kako se to vrši. Kako deluje sveti Duh v nas, kako očisti našo dušo, kako vlije vanjo nadnaravne kreposti, z eno besedo: kako jo oživi s posveču¬ jočo milostjo, je za nas skrivnost. Učinke tega delovanja pa čutimo: mir vesti, veselje nad do¬ brimi deli, moč pri premagovanju strasti, trdno upanje večnega blaženstva in živo ljubezen do neskončno dobrega Boga. b) Vera. Ni ko dem še vedno ne razume Je¬ zusa in zato vprašuje: Kako se more to zgoditi? Usmiljeni Zveličar mu zato razkrije drugi pri¬ pomoček, po katerem se pride v božje kraljestvo, namreč vero v včlovečenega božjega Sina. Najprej ga milo pokara: Ti si učitelj v Izraelu in ie ga ne veš? Nikodem je gotovo dobro poznal sveto pismo, in iz njega bi bil lahko izprevidel, da je že pri Ezekielu 1 Bog napovedoval tako duhovno prerojenje, o kakeršnem govori Jezus, s temi-le besedami: Izlil bom na vas čiste vode in očistili se boste vseh svojih hudobij ... In dal vam bom novo srce in novega duha bom položil v vas, in odstranil bom kameneno srce iz vašega mesa, in dal vam bom meseno srce. In svojega duha bom postavil sredi vas , in storil bom, da boste hodili po mojih zapovedih, in ohranjali in zvrševali moje sodbe. Že prej moli David v ravno tem zmislu : 2 Poškropi me s hisopom, in bom očiščen; umij me, in bolj bom bel kakor sneg . . . Obrni svoj obraz strani od mojih grehov, in vse moje hudobije izbriši. Cisto srce stvari v meni, o Bog, in pravega duha ponovi v mojem osrčju. Ne zavrzi me izpred svo- jcga obličja; in svojega svetega Duha ne vzemi od mene. Tudi drugod v svetem pismu beremo več¬ krat, da bo Mesija duhovno prenovil izraelsko ljudstvo . 3 Potemtakem bi se Nikodem kot pismouk ne smel čuditi Jezusovim besedam; saj so potrjale le to, kar so napovedovale svete prerokbe. Ni¬ kodem je s svojo trdovratnostjo pomenjal judovski narod. Tako globoko je zašel ta narod, tako zelo se je odvrnil od pravega duha izvoljenega ljud¬ stva, da ni razumel božjega Mesijevega vabila. Celo Nikodem, ki je priznal, da je Jezus res od Sega poslan, ni umeval njegovih besedi. Zveličar je še-le pričel svoje javno delovanje. Pogovor z * Ez. 36, 25—27; Zgodbe I, str. 932. 8 Ps. 50; Zgodbe I, str. 438. 8 Primeri: Joel 2, 28. naši.; 3, 18.; Iz. 12, 3. nasl.; H 3.; 55, 1.; .Ter. 31, 33. Nikodemom nam čudovito pojasnjuje, kako trda pot ga še čaka. Pismouk, starejšina judovskega ljudstva, po značaju brez dvojbe najboljši med vsemi judovskimi voditelji, ki poln dobre volje poišče Jezusa, nam kaže tu v svojih besedah vso strahovito duševno skvarjenost farizejske stranke in vsega judovskega mišljenja. Ljudje, ki so po¬ polnoma izprevrgli pravo podobo obljubljenega Odrešenika, seveda niso mogli verovati Jezusu. Nikodema je pač presunil žarek božje milosti; daljnji pogovor mu je razbil led nevere, oklenil se je Jezusa. Njegovi tovariši med starejšinami judovskega naroda so pa v ogromni večini za¬ krknili v grehu nevere in iz nevere se jim je rodilo tisto grozno sovraštvo do Zveličarja, ki ga je za njim tudi izkušala in ga še vedno iz¬ kuša njegova cerkev od Judov. Nikodem je priznal, da je Jezus od Boga prišel za učitelja. Na to njegovo izjavo naveže Jezus svoje vzvišene, vse temeljne nauke krščan¬ ske vere obsegajoče besede. Pravi namreč: Des¬ nično, resnično ti povem, da kar vemo, govorimo, in kar smo videli, pričujemo, ali našega pričevanja ne sprejemate. Edinkrat na tem mestu pravi Jezus o sebi mi. S tem hoče opozoriti Nikodema, da ni samo od Boga poslan učitelj, ampak ne¬ skončno več. On združuje v svoji osebi božjo in človeško naravo; ž njim je združen tudi Bog Oče in sveti Duh. Zato v resnici to govori, kar ve; kar od vekomaj gleda kot edinorojeni božji Sin, o tem pričuje. Nikodem je moral verjeti ti ve¬ ličastni izjavi Jezusovi, saj je videl njegove ču¬ deže. Tudi Judje bi mu morali verjeti, ko jim kmalu razkrije svojo božjo naravo, toda tam se njegovo pričevanje ne sprejema. Prvi nauk o začetku krščanskega življenja, o svetem krstu, ki ga Jezus imenuje pozemeljsko reč, ker se vrši na zemlji, že zameta judovska nevera. Kako bo verovala, ko ji prične Jezus tolmačiti nebeške reči, notranje božje skrivnosti, sveto Trojico, včlovečenje in odrešenje? Teh resnic ne more nihče drugi učiti nego tisti, ka¬ teri ima vedno vstop v nebesa, kateri je sam v nebesih, kateri je prišel iz nebes, Sin človečji. Jezus se imenuje tukaj s tistim imenom, ki ga beremo pri Danielu : 1 Gledal sem v ponočnem videnju in glej: z oblaki neba je prihajal kakor Sin človekov. Nikodem je gotovo poznal te be¬ sede in tudi vedel, da je ta, ki prihaja z oblaki 1 Dan. 7, 13. 158 Božja ljubezen. Hudobno življenje je vzrok nevere. kakor Sin človekov, obljubljeni Mesija. Iz Je¬ zusovih prejšnjih besedi je lahko spoznal, da je on ta Sin človekov, ki ima v nebesih svoj dom in ki vsled tega pozna vse nebeške skriv¬ nosti. Jezus gre še dalje in razkrije nekoliko resnico, zakaj je namreč božji Sin prišel z nebes in vzel nase naravo Sina človečjega. Namen nje¬ govemu prihodu je odrešenje. Prišel je trpet in umret na križu, da zadosti za grehe človeštva. Kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako se mora povišati tudi Sin človečji. Izraelci so ne¬ jevoljni dolgega pota po puščavi mrmrali 1 zoper Boga in Mojzesa. Bog jim je za kazen poslal žgoče kače, ki so jih mnogo pomorile. Ljudstvo je skesano prosilo pomoči. Tu jim Mojzes po Gospodovem naročilu naredi bronasto kačo in jo postavi za znamenje. Pičeni, ki so jo pogledali, bili so ozdravljeni. Žgoče kače so podoba tiste peklenske kače v raju, po kateri so bili pičeni vsi ljudje. Bronasta kača je pa predpodoba Je¬ zusa Kristusa, povišanega na križu. Kakor je bil vsak pičeni Izraelec, ki se je zaupno ozrl v bronasto kačo, rešen časne smrti, tako se vsak človek, pičen po grehu, ako v živi veri in z res¬ ničnim kesanjem pogleda na križanega Jezusa, reši večne smrti. Jezusova smrt na križu ima edino ta namen, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje. To povišanje na križu se pa ni zgodilo iz kake dolžnosti, ki hi jo imel Bog do človeštva, marveč edino le iz neskončne, skrivnostne ljubezni njegove do nas. Bog je namreč tako ljubil svet, da je dal svoje najboljše in najljubše, svojega edinor oj enega Sinu, da se ne pogubi, kdorkoli vanj veruje, temveč da ima večno življenje. Silno se torej motijo Judje, ki mislijo, da bo Mesija posveten vladar, ki bo vse poganske narode podvrgel Izraelu. Bog je ljubil ves svet, ne samo Jude, in kdorkoli, bodi si Jud ali pogan, vanj veruje, se zveliča. Bog namreč ni poslal svojega Sinu na svet, da bi svet sodil, da bi podjarmil Judom poganske narode in ustanovil mogočno, svetovno kraljestvo, marveč da se svet zveliča po njem. ' c) Vzrok nevere. Po teh pomenljivih nau¬ kih poduči Jezus Nikodema, kako grozne nasledke ima nevera in kje je pravzaprav njen vzrok. Ravnokar mu je rekel, da včlovečeni božji Sin ni prišel v judovskem zmotnem zmislu sodit po- 1 IV. Mojz. 21, 4—35; Zgodbe I, str. 276. nasl. ganov. Pač bo tudi sodil ves svet, ko pride drugič k vesoljni sodbi, toda kdor vanj veruje, ne bo sojen; njemu se sodbe ne bo treba bati. Kdor pa ne veruje , je že sojen, se je s svojo ne¬ vero že sam obsodil, ker ne veruje v ime edino- rojenega božjega Sinu. Bog ni kriv teh nesreč¬ nežev, ki se pogube, ker je prišla luč na svet. Bog da vsakemu človeku priložnost, da se zveliča; vsakemu ponuja svojo milost, ali ljudje so bolj ljubili temo kot luč in so se odvračali ter se še odvračujejo od Boga. Njih dela so bila namreč hudobna; prostovoljno delajo in žive proti božji volji in postavi. Zato pa tudi nimajo nobenega zmisla za božje razodetje. Vsak namreč, kdor hudobno dela, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne posvare njegova dela. Hudobnež se boji vere, ker bi mu vera pokazala, kam je zabredel, in bi mu vzbudila vest, da bi ne mogel nebrzdano ži¬ veti svojini strastem. Kdor pa dela resnico, kdor tako živi, kakor mu veli njegova vest, pride k luči, spozna resnico bolj in bolj, se krepi v veri in želi čimdalje bolj vtopiti se v božje skrivnosti, da se razodenejo njegova dela, ker so v Bogu stor¬ jena. Njegova dela so v soglasju z njegovo vero in zato se ne boji božje sodbe. 3. Katere resnice je razodel Jezus Nikodcmu? Naš ljubi Jezus je s svojimi učenci delal, kakor dela razumen oče s svojimi otroci. Ni jim povedal vsega naenkrat, marveč pomalem jih je pripravljal. Tu pa tam je vpletel kako novo misel, da se je vtisnila v srca. Za¬ četkom ga niso razumeli, a pripravljeni so bili, da zvedo svoj čas veliko skrivnostno resnico. Tako jim je polagoma pojasnil svoj božji izvor, pripravil jih na svojo smrt, opisal jim pomen svojega odrešenja, napovedal jim svoje vstajenje, razkril jim značaj in usodo svoje cerkve. Vse polno takih čudovitih hliskov imamo ohranjenih v Jezusovih besedah. Ž njimi je razsvetljeval duše svojih učencev, dokler niso potrjeni po svetem Duhu vsega razumeli, kolikor je sploh človeku na zemlji to mogoče. Nikodemu je pa že pri prvem pogovoru označil takorekoč vse. Imel je pred seboj učenega ju¬ dovskega veljaka, polnega zmotnih misli, toda plemenite, za dobro vnete volje. Izpodbil mu je vse zmote, zraven pa nekako z daleč odkril vse poglavitne krščanske resnice. Podučil ga je, da za Mesijevo kraljestvo ne zadostuje telesno po¬ tomstvo od Abrahama; to kraljestvo je du- Glavne resnice Jezusove vere. 159 hovno; nima posvetnega značaja, namenjeno je, da se po njem ljudje večno zveličajo. Izvzet ni nihče. Vsemu svetu ponuja božja ljubezen Po Mesiju rešitev; vse: Jude in pogane vabi h pravi veri in po nji v večno življenje. Pri Jezusovem krstu je bil prvi pojav svete Trojice. Nikodemu Jezus ne razodeva samo vseh treh božjih oseb, marveč tudi opisuje nji¬ hovo delovanje pri odrešenju človeštva. Oče iz ljubezni daruje svojega Sinu, Sin radovoljno sprejme nase to žrtvo. Sveti Duh s svojo vsega- mogočnostjo z vodo svetega krsta posvečuje in preraja ljudi iz grešnikov v božje otroke. Odrešenje se zvrši s tem, da postane božji Sin Sin človečji. Bog se -včloveči in po svoji človeški naravi, ki je z božjo osebo neraz- družno zvezana, trpi in umrje za nas — na križu Povišan. V templu je Jezus Judom skrivnostno Uaznanil svoje vstajenje, Nikodemu pa svojo smrt. Jezusovo oko je jasno videlo v prihodnjost, a ta Pogled mu ni skalil srca. Jezusov nauk je svetil v človeške duše kot nebeška luč. Vsi, ki so bili Poštene volje, so sprejeli to luč in so zakoprneli Po še večji. Vera v Jezusa je kalila v njih, dokler ni postala popolna. Da se namreč odreši človek, ne zadostuje samo božje delo; vsak mora tudi sam sodelovati. Verovati mora v božjega Sinu in preroditi se mora v zakramentu sv. krsta. Hudobneži, ki živč samo svojim grehom in se kopljejo v grdih stra¬ steh, ne marajo vere. Zato jih pa čaka ostra sodba. Pogubljeni bodo. Njihova slaba volja je vzrok njihove nevere; ona jih pogubi. Iz tega vidimo, da vera ni samo sad uma, plod razmišljevanja, marveč da prav važno delo opravlja pri veri volja. Skažena volja se upira veri, poštena volja hrepeni po nji. To po¬ trjuje tudi vsakdanja izkušnja. Največkrat" je vzrok nevere slabo, grešno življenje. Kar je Jezus razkril Nikodemu tisto tiho noč, se vrši neprenehoma na svetu. Kakor ne¬ žen vetrič veje sveti Duh resnico in milost v člo¬ veške duše in jih obrača proti Sinu človečjemu. Tisti, kateri gledajo vanj z živo vero, prejemajo luč od njega, se izpopolnjujejo v goreči ljubezni do Očeta, ki je poslal svojega Sina odrešit svet; bližajo se večnemu življenju. Drugi — grešno meso — pa tavajo v temi proti večni smrti. Kdor dela resnico, pride k luči. Te besede zelo lepo razlaga sv. Avguštin 1 v tem-le zmislu: Bog te toži zavoljo tvojih grehov, ako se pa tudi sam tožiš, se s tem zvežeš z Bogom. Tako delaš resnico, če sovražiš, kar imaš slabega na sebi, in ljubiš, kar dela Bog v tebi. Začetek dobrih del je izpoved grešnih del, in ko jih priznavaš, delaš resnico, ker se pred Bogom izpoznaš za takega, kakršen si. Po ti poti prideš do luči. Luč božje milosti ti sveti, da spoznaš sebe in Boga, in ako sodeluješ z božjo milostjo, ti raste to spoznanje. Nikodem je gotovo odslej delal resnico. Čutil je lastno grešnost in se zatekal k božji luči. Ostal je sicer še po zunanje zvezan s farizejsko stranko, toda v srcu je bil popolnoma Jezusov. To je tudi izkazal . 2 1 Tract. XII. 2 Glej Zgodbe II, str. 155, 156. Jutranja megla z Oljske gore. 160 .lan. 3, 22—36. Jezus v Judeji. Janezovo pričevanje. III. Janez Krstnik zopet pričuje o Kristusu. Jan. 3, 22—36. Potem pride Jezus in njegovi učenci v judovsko deželo, in tam prebiva ž njimi in krščuje. Pa tudi Janez krščuje v Enonu, blizu Salima, ker je bilo ondi mnogo vode; prihajali so in se dali krščevati; Janez namreč še ni bil vržen v ječo. Nastane pa vprašanje med Janezo¬ vimi učenci in Judi o očiščevanju. In pridejo k Janezu in mu reko: „Rabi, ta, kateri je bil s teboj onkraj Jordana, ki si o njem pričeval, glej, ta krščuje in vsi gredo k njemu.“ Janez odgovori in pravi: „Clovek ne more ničesar vzeti, če mu ni dano z nebes. Vi mi sami pričate, da sem rekel: Jaz nisem Kristus, marveč po¬ slan sem pred njim. Kdor ima ne¬ vesto, je ženin; ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zavoljo ženinovega glasu. To moje veselje je torej dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa pojemati. Kdor pride od zgoraj, ta je nad vsemi. Kdor je z zemlje, je od zemlje in govori o zemlji. Kdor pride z neba, ta je nad vsemi. In kar je videl in slišal, to pričuje, pa njegovega pričevanja nihče ne sprejme. Kdor sprejme njegovo pričevanje, potrjuje, da je Bog resničen. Kogar je namreč poslal Bog, govori božje besede; zakaj Bog ne daje Duha na mero. Oče ljubi Sina in je dal vse v njegove roke. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor je pa neveren Sinu, ne bo videl življenja, ampak božja jeza ostane nad njim.“ Razlaga. 1. Jezus v Judeji. Jezus sicer zapusti neverni Jeruzalem ž njegovimi ošabnimi prebi¬ valci, ostane pa v njegovi bližini — v Judeji, južni pokrajini palestinske dežele. 1 Ta pokrajina, dolga krog 29 ur hoda, široka pa krog 21 ur, je bila pač najvažnejša. V delež sta jo dobila Judov 1 Glej Zgodbe II, str. 33. in Benjaminov rod. Središče vsega izraelskega življenja — sveto jeruzalemsko mesto — je bilo v nji. Tu so bili pokopani veliki očaki Abraham, Izak in Jakop, tu so se vršile najznamenitejše zgodbe izvoljenega ljudstva. Zato so tudi vsi Izraelci po napovedih prerokov pričakovali Me¬ sija iz Judeje. Jezus sedaj prvič nastopi med judejskim ljudstvom svojo službo. Po svojih učencih deli sveti krst. Sam ne krščuje, pač pa je vsaj sv. Petra med svojimi učenci sam krstil. S tem krstom sprejema ljudi v svoje kraljestvo. Daši se še ni zvršilo njegovo trpljenje, vendar že on — neskončni Bog —• daje kar naprej sa¬ dove svojega odrešenja v zakramentu sv. krsta, kakor je že prej svoji deviški materi z brezma¬ dežnim spočetjem daroval svojo milost. Ob istem času krščuje tudi sv. Janez. Bog je kasneje pripustil, da so se nekateri judovski obredi nekaj časa zvrševali še potem, ko je Jezus ustanovil svojo cerkev. Tako tudi sveti puščavnik še nekaj malo časa opravlja svoj posel spokornega pridigarja in oznanjevavca Mesijevega prihoda, dasi je Mesija že nastopil. Kraj njegovemu krstu imenuje sveto pismo Enon (t. j. studenec) pri Salimu. Sv. Evzebij in Hieronim pravita, da je bil ta kraj 2 uri in pol južno od Scitopolide, nekako 8 ur južno od Ge- nezareškega jezera blizu južne meje galilejske dežele. Sv. Janez je šel proti Galileji, da bi tudi tam zvrševal svoj sveti poklic. Ta pot je bila tudi njegova zadnja. Poglavar Galileji, ka¬ teri se je približal, zviti Herod, ga je kmalu vrgel v ječo in tam je umrl mučeniške smrti. 2. Janezovo pričevanje. Janezovi učenci so visoko cenili svojega učitelja; nekateri izmed njih kar niso mogli misliti, da bi bil kdo še večji od njega. Vkljub jasnim njegovim iz¬ rekom, da je Jezus obljubljeni Mesija, ki mu sam niti jermena pri obutalu ni vreden odvezati, da je odrešilno jagnje božje, da je pravi božji Sin, so se vendar še vedno držali Janeza in so ljubo¬ sumno gledali, kako se množi število Jezusovih učencev. Zlasti, ko so ti jeli krščevati, so bili še bolj nejevoljni. Brez dvojbe so nekako zani¬ čevali krst Jezusovih učencev vpričo takih, ki so ga prejeli, in tako se je vnel prepir. Tudi Janeza hočejo spraviti vmes. Pritožijo se mu zavoljo Jezusovega krsta in nekako v skrbeh pristavljajo: vsi gredo k njemu. Ljubosumna zavist vidi vedno preveč. Mi dobro vemo, kako Janezovo zadnje pričevanje. 161 m alo jih je v resnici sprejelo vero v Jezusovo božje poslanstvo. Janezovi učenci pa govore, kakor hi ne bilo nikogar, ki bi mu nasprotoval. Ob ti priliki povzdigne Krstnik iznova svoj glas, da zopet jasno in odkrito izpove svoje zadnje Pričevanje o Jezusu. Te-le misli poudarja: a) Jezusov vspeli ima svoj vzrok v tem, da ga je Bog poslal. Bog ga podpira. Brez Boga bi bilo to nemogoče. Zato se ne sme nihče ču¬ diti, tem manj pa jeziti nad tem. b) Janez ni Mesija. Iz tega sledi, da tudi n jegov krst ni vstop v Mesijevo kraljestvo. Jezus P a je od Boga poslani Odrešenik; zato je tudi njegov krst neprimerno večje vrednosti od Jane¬ zovega, ki je samo pred njim poslan, da mu Pripravlja pot, c) Mesija je ženin, ki prihaja snubit svojo nevesto, izraelsko ljudstvo in celo človeštvo. Kakor hrepeni nevesta po ženinu, tako hrepene vsi dobri ljudje po Zveličarju. Janez je samo ženinov pri- jatelj, njegov drug, ki vodi nevesto k njemu. Kakor se veseli drug, ko vidi, da prihaja ženin in da Mu že lahko izroči nevesto, tako se prisrčno raduje Janez, ko sliši o Kristusu, da je že pričel svoje delovanje. Janezova naloga je že zvršena. Odslej je Kristus prvi. On mora rasti; ljudje se morajo njega oklepati; Janez pa mora pojemati, polagoma se mora izgubiti njegov pomen; izginiti Mora s sveta. c) Jezus je iz nebes poslan. On je sam vse to videl in slišal, kar pričuje o Bogu. Zato je uad vsemi. Vsi drugi ljudje, tudi Krstnik sam. so doma na zemlji; omejeni so; malo vedo in slabe so njihove moči. Jezus je pa nebeškega izvora. Kdor njemu veruje, veruje Bogu samemu. Žalibog jih je le malo, ki sprejmejo njegovo pričevanje. d) Jezus je pravi božji Sin. Drugim svetim možem, očakom, prerokom je dal Bog le nekoliko svojega Duha; samo nekaj ga je od¬ meril. Svojemu Sinu pa, ki ga ljubi, ki je večno ž njim združen, ni dal samo nekoliko Duha, ni ga dal na mero, marveč vsega; vse je dal v njegove roke. e) Iz tega pa sledi, da je vsak dolžan verovati v Jezusa. Kdor veruje vanj, ima večno življenje. -Kdor pa ne veruje, ne bo videl življenja. Bog ga bo kaznoval. * * * To je ob kratkem zmisel Janezovega plače¬ vanja. Krasna, vzvišena je ta njegova zadnja nam ohranjena beseda, ki jo govori takorekoč za slovo, preden ga vrže grdi Herod v ječo. Iz nje doni trpka žalost nad nevernimi Izraelci. Kako rad bi Janez kot drug privedel nevesto ženinu, kako srčno želi, da bi se vse ljudstvo oklenilo Jezusa, toda nevesta je brez srca. Ja¬ nezu je nemogoče omečiti oholo trdovratnost, saj so njegovi lastni učenci tako slepi, da ne vidijo resnice. Zdi se, kakor bi obupaval nad bodoč¬ nostjo svojega ljudstva, ko privro iz globine nje¬ gove žalostne duše besede: Njegovega pričevanja nihče ne sprejme. Tako malo je pravih Jezusovih učencev, da se izgube med nebrojno množino drugih. Žalost pa Janeza ne potere. Ko govori o Jezusu, se zamakne v nebesa in gleda njegov božji izvor, ter ga v vzvišenih besedah oznanja. Vkljub vsi neveri, ki se mora ž njo bojevati iz nebes poslani Zveličar, je vendar prepričan, da bo našel nevesto. Vesel je, da je le prišel. Več si ni želel. Kristus že uči, krščuje, že ustanavlja svoje kraljestvo na zemlji. Zato je dopolnjeno njegovo veselje. To nežno veselje svetega, v zatajevanju sa¬ mega sebe vzgojenega, resnega Krstnika je zdru¬ ženo z najnesebičnejšo ponižnostjo. Kristus je prišel. On naj vlada; jaz pa odidem. S tem hoče tudi podučiti svoje učence. Kakor črv les, kakor rja železo, tako izjeda napuli in ošabnost človeško dušo in jo uničuje. Janezovi učenci so bili pa polni prazne ošabnosti in ravno vsled nje niso sprejeli Jezusa. Zato jim v svojih besedah tako odločno pobija njihov napuh. Z živo notranjo radostjo Janez odstopa; vesel je, daje dočakal Jezusa; zato vidi prisrčno rad, z dopolnjenim veseljem, da se bliža konec njegovemu delovanju in življenju. Solnce je prisvetilo; zato mora obledeti danica, ki ga je naznanjala. Ženin je prišel; zato je dovršena drugova služba. Vsaka duša je Jezusu odločena nevesta. Zato je vsak, ki pridobiva duše za Jezusa, njegov drug. Učimo se vsi, duhovniki, stariši, učitelji od Janeza tega dela! Bodimo drugi Jezusovi in vodimo ne- umrjoče duše k njemu s tisto nesebično vnemo, s tisto ponižno požrtvovalnostjo, s tisto junaško prisrčnostjo, ki jo občudujemo pri svetem Janezu. Pozabimo nase pri tem delu, samo da se Jezusu pridružijo duše, ki so nam izročene. Zgodbe sv. pisma II. 11 162 Luk. 3, 19. 20; Mark. 6, 18; Mat. 14, 5. Krstnik v ječi. IV. Janez Krstnik v ječi. Luk. 3, 19. 20; Mark. 6, 18; Mat. 14, 5. 1 Ko je Heroda, četrtnika, Janez po¬ svaril zavoljo Herodiade, žene njego¬ vega brata Filipa, in zavoljo drugih hudobij, ki jih je zvršil Herod, je vsemu še to dodal, da je Janeza zaprl v ječo. Janez je namreč rekel Herodu: ,,Ni ti dovoljeno imeti žene svojega brata.“ In ga je hotel umoriti, pa se je bal ljudstva, ki ga je imelo za preroka. Razlaga. 1. Herod, s priimkom Antfpa, o katerem govori tukaj sveta zgodba, je bil sin tistega Heroda, za katerega kraljevanja se je rodil Zveličar . 2 Njegov brat Filip, ki je živel kot zasebnik v Rimu, se je oženil s svojo neča¬ kinjo, hčerjo brata Aristobula, po imenu Herodiado. Ko pride Herod obiskat Filipa, se mu vname želja po Herodiadi. Ta je bila silno častihlepna in se zato rada uda pregrešni ponudbi. S svojim možem je imela že eno hčer; a rada vse pusti, prevzeta misli, da bo odslej vladarjeva soproga, Herod je bil takrat že oženjen; v svoji strasti brž sklene zapoditi svojo pravo ženo in vzeti Herodiado. To se tudi zgodi. Ob tem času zvršuje Krstnik svojo službo ob Jordanu. Herodov greh se brž razglasi. Vsakega pravega Izraelca je moralo globoko peči, da iz¬ raelski knez, ki je, dasi Idumejec, judovske vere, tako tepta Mojzesov zakon. Janez Krstnik oznanja ravno pokoro ljudstvu in z mogočnimi besedami pretresa njegova srca. V vzvišenem junaštvu se pa ne ustraši grešnika na vladar¬ skem prestolu. Mirno a odločno gre predenj in mu kratko in krepko zakliče: Ni ti dovoljeno! Posvari ga tudi zavoljo drugih njegovih hudobij. Kako veličasten prizor! Mehkužni Idumejec Herod doslej ni slišal drugega nego sladke be¬ sede priliznjenih dvorjanov in glas svojih strasti. Tu stopi predenj bledi, suhi puščavnik in mu zakliče, da božja postava velja tudi zanj. Kakor grom z jasnega udari to svarilo v Heroda. Kaj je čutil, ne vemo. To pa vemo, da takrat ni dal zgrabiti Janeza. Zato smemo sklepati, da ga je njegov opomin resno pretresel. Vest ga je za- 1 Primeri Mat. 14, 3—5; Mark. 6, 17—20. ’ Glej Zgodbe II, str. 47 49. pekla, in ko bi bil poslušal ta glas, bi se bil rešil; toda strast ga je zamorila. Hudobna žen¬ ska je gotovo vse storila, da mu je izbila vsako dobro misel iz srca in da je še bolj vnela grešno nagnenje v njem. Vsled tega ga je tudi vedno bolj trla jeza nad Janezom. Maščevati se je hotel nad njim. Dokler je bil Krstnik ob Jordanu, bi mu bilo lahko ga zgrabiti, ker so spadali dotični kraji k Pereji, ki jo je imel Herod v svoji oblasti. Janez je pa, skoraj gotovo iz previdnosti, med tem šel od Jordana v Enon. Tu sem ni segla Herodova moč. Česar pa sam ni mogel, so zvr- šili njegovi judovski sovražniki. Sv. Matej piše to-le: Ko je Jezus cul, da je Janez izdan, gre v Galilejo. In sv. Marka pravi podobno: Ko je bil Janez izdan, pride Jezus v Galilejo in oznanja evangelij o božjem kraljestvu. Iz teh besedi po pravici sklepamo, da so fari¬ zeji in pismarji, ki jih je prej Krstnik tako odločno v javnosti pokaral in osramotil, z zvijačo Janeza izdali in izročili Herodu. Kako se je to zgodilo, ne vemo. Dovolj je pa za nas, da spoznamo, kako strašno so propadli judovski voditelji ob tem času. Zadnjega svetega poslanca, ki ga jim je poslal Bog pred Mesijem, tistega božjega sela, ki jim je s prstom pokazal Zveličarja, so zavrgli in ga celo izdajavsko skrivaj izročili tujemu sovražniku. S tem so se znebili moža, ki jim je očitno in brez¬ obzirno očital njihovo nevero , 1 bičal njihov napuh in predrzno zaupanje na to, da so iz Abrahamo¬ vega rodu . 2 Nič več jih ni bodla v oči njegova stroga spokornost , 3 njegovo vzvišeno poslanstvo, ki ga je tako v živo poudarjal. Ni jim bilo treba več poslušati, da je Jezus iz Nazareta obljubljeni Mesija, iz nebes poslani Zveličar, včlovečeni božji Sin. A s tem so tudi poglobili prepad med seboj in med Odrešenikom; s tem so sebe in svoje ljud¬ stvo tem hitreje tirali v pogin. 0 Herodu pravi evangelij, da je hotel takoj umoriti Janeza. Tega pa ni storil, ker se je bal ljudstva, ki gaje imelo za preroka. Vedel je namreč, kako je Janez ob Jordanu oznanjal pokoro in kr- ščeval. Gotovo so mu bile znane tudi njegove napovedi o Mesiju. Vse to pa ni moglo umiriti njegove strasti. Boga se ni bal; pač pa ljudi. Zato tudi ni Janezu zanašal s smrtjo iz strahu pred božjo kaznijo, marveč samo iz strahu pred 1 Jan. 1, 26; 3, 32. s Mat. 3, 7. 8 Mat. 11, 18; Jan. 1, 24. 25. Trdnjava Maher. Jan. 4, 1 — 7. Jezus v Siharu. 163 ljudmi. Njegova strast do hudobne žene je pa konečno premagala tudi ta strah in Herod je kmalu postal krvoločni morivec zadnjega preroka starega zakona. 2. Malier. Herod se ni predrznil Janeza takoj umoriti. Bal se je, kot smo rekli, ljudstva, ki je ljubilo in silno spoštovalo svetega puščav¬ ska. Hal ga je zapreti v Maheru, obmejni trd¬ njavi na jugu perejske pokrajine. Maher (danes V. Jezus v Samariji. Jan. 4, 1—42. Ko zve Jezus, da so slišali farizeji, da Jezus več učencev dobiva in krščuje kakor Janez (dasi Jezus ni krščeval, marveč njegovi učenci), zapusti Judejo in gre zopet v Galilejo. Moral je pa iti skozi Samarijo. Jezus in Samarijanka. selo Mčkaur) je dobrih deset ur južno-vzhodno od Jeruzalema, tri ure južno od Mrtvega morja na strmem gorskem pobočju Džebel Ataru nad reko Jerko 764 m nad Sredozemskim in 1158 m nad Mrtvim morjem. Domala od vseh strani je Maher nedostopen. Ob Herodovem času je obdajalo trd¬ njavo visoko, močno ozidje. Ko je bil Jeruzalem razdejan, je mnogo Judov iskalo v Maheru za¬ vetja, toda Rimci so ga osvojili in do tal razdejali. Pride torej v samarijsko mesto, ki se imenuje Sihar, blizu pristave, ki jo je dal Jakop Jožefu, svojemu sinu. Bil je pa tam Jakopov studenec. Jezus tedaj tru¬ den od pota tako sede k studencu. Bilo je okoli šeste ure. Tu pride žena Sa¬ marijanka zajemat vode. Jezus ji reče: „Daj mi piti.“ Njegovi učenci so bili namreč šli v mesto kupit jedi. n* 164 Jan. 4. 8—42. Pogovor s Samarijanko. In samarijanska žena mu pravi: „Kako prosiš ti, ko si Jud, mene, ko sem samarijanska žena, pijače? Judje pač nimajo nobene zveze s Samarijani." Jezus odgovori in ji reče: „Ako bi spoznala božji dar in kdo je, ki ti pravi: Daj mi piti, bi bila ti morda njega pro¬ sila in dal bi ti žive vode." v Zena mu pravi: „Saj nimaš s čim zajeti in studenec je globok. Odkod imaš torej živo vodo? Ali si ti večji od našega očeta Jakopa, ki nam je dal studenec, in je pil iz njega on in nje¬ govi sinovi in njegova živina?" Jezus odgovori in reče: „Vsak, kdor pije od te vode, bo zopet žejen; kdor pa pije od vode, ki mu je bom jaz dal, ne bo žejen vekomaj; marveč voda, ki mu jo bom jaz dal, bo v njem stu¬ denec vode, ki se izteka v večno živ¬ ljenje." Zena mu pravi: „Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in da ne bom hodila semkaj zajemat." Jezus ji reče: ,,Pojdi, pokliči svo- jega v moža in pridi semkaj!“ Zena odvrne in pravi: ,,Nimam moža." Jezus ji reče: „Prav si dejala: Ni¬ mam moža, zakaj imela si pet mož in tisti, katerega imaš sedaj, ni tvoj mož; to si prav rekla." Zena mu pravi: ,,Gospod, vidim, da si ti prerok. Naši očaki so molili na ti gori; in vi pravite, da je v Jeruza¬ lemu mesto, kjer se v mora moliti." Jezus ji reče: ,,Zena, verjemi mi, da pride ura, ko ne boste ne na ti gori, ne v Jeruzalemu molili Očeta. Vi molite, česar ne veste. Mi molimo, kar vemo; zakaj odrešenje je iz Judov. Pride pa ura in je že sedaj, ko bodo tisti, kateri prav molijo, Očeta molili v duhu in v resnici. Tudi Oče hoče nam¬ reč takih molivcev. Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in v resnici." Zena mu pravi: „Vem, da pride Mesija (ki se imenuje Kristus); ko tedaj pride, nam bo vse oznanil." Jezus ji reče: ,,Jaz sem, ki govorim s teboj." Med tem pa pridejo njegovi učenci in se čudijo, da je govoril z ženo. Vendar pa nihče ne reče: Kaj izpra¬ šuješ, ali kaj govoriš ž njo? Tu popusti žena svoj vrč in gre v mesto in reče tamošnjim ljudem: „Pri- dite in poglejte človeka, ki mi je vse povedal, karkoli sem storila, je-li je on Kristus." Gredo torej iz mesta in pri¬ dejo k njemu. Medtem so ga pa prosili učenci, rekoč: „Učenik, jej!" On jim pa pravi: „Jaz imam jesti jedi, ki je vi ne poznate." Tedaj pravijo učenci med seboj: ,,Ali mu je kdo prinesel jesti?" Jezus jim reče: „Moja jed je, da storim voljo tistega, kateri me je poslal, in da dovršim njegovo delo. Ali ne pravite vi, da je še štiri mesece in pride žetev ? Glejte , povem vam: Dvignite svoje oči in poglejte polje, da je že belo za žetev. In kdor žanje, prejme plačilo in zbira sad za večno življenje, da se skupaj veselita, kdor seje in kdor žanje. Jaz sem vas poslal žet, česar niste obdelali, in vi ste stopili v njihovo delo." Iz tistega mesta je pa verovalo mnogo Samarijanov vanj zavoljo govorjenja žene, ki je pričevala: „Vse mi je pove¬ dal, karkoli sem storila." Ko torej Sa¬ marijani pridejo k njemu, ga prosijo, naj bi tu ostal. In ostal je tam dva dni. In mnogo več jih je verovalo za¬ voljo njihovega govorjenja. In dejali so ženi: „Sedaj ne verujemo več za¬ voljo tvojega govorjenja, zakaj sami smo slišali in vemo, da je on resnično Zveličar sveta." Razlaga. 1. Jezus gre iz Judeje. Močna fari¬ zejska stranka se je znebila svojega hudega na¬ sprotnika Janeza Krstnika. Jezus je pa še ostal in pridobival vedno več vernikov, več jih je pri¬ hajalo k njemu nego h Krstniku. To je vzbudilo na vso moč farizejsko sovraštvo. Jezus je spoznal Samarijani. Siliar. 165 njihove hudobne namene in se jim je umaknil. Od spomladi do jeseni je deloval v Judeji. Nato se poda na pot proti Galileji. Tam je bil bolj varen. Farizeji so bili zlasti v Judeji silno močni. V daljni Galileji jim ni bil tako pred očmi; njihova moč je bila tam mnogo naanjša. Tudi Heroda se ni bal. Farizeji so mnogo holj črtili Zveličarja nego Herod. Ni še prešlo leto, odkar je Jezus prvič na¬ stopil ob Jordanu. Eno leto dela in kakšen vspeh! Janez v ječi, Jezus pa takorekoč pregnan iz središča svoje domovine. Kako globoko so se uresničevale besede : 1 V svojo last je prišel, pa njegovi ga niso sprejeli. 2. Samarijani. Siliar. Jezus je izbral najbližjo pot v Galilejo, ki je vodila skozi sama¬ rijsko pokrajino . 2 Tam so prebivali potomci ne¬ kdanjih Izraelcev, ki jih je bil v sužnjost odpeljal asirski kralj. Že prej^o se navzeli mnogo pogan¬ skih šeg. Kasneje so se vedno bolj družili s pogani. Judje so jih vsled tega prezirali; niso jim dovolili vstopa v tempel; zaničevali so jih celo bolj nego tuje poganske narode . 3 Jud ni hotel sedeti s Samarijanom pri eni mizi, sploh ni maral imeti ž njim nobenega stika. Še sedaj je nekaj ostan¬ kov starih Samarijanov . 4 V vznožju gore Gari- 1 Jan. 1, 11; Zgodbe II, str. 39 nasl. 2 Glej Zgodbe II, str. 32. 34. 3 Glej Zgodbe II, str. 30. 31. 4 Glei Zgodbe I, str. 16. zima imajo svojo sinagogo, kjer sveto hranijo star, s starohebrejskimi črkami pisan rokopis Mojze¬ sovih bukev. Vse druge knjige svetega pisma so namreč zavrgli. Mesto S ih ar je stalo blizu starega, iz zgo- deb Abrahama, Jakopa, Jozuveta, Abimeleka in Roboama znanega Sihema med gorama Ebalom in Garizimom. Na Garizimu so si Samarijani zgradili tempel. Rimljani so si osvojili samarij¬ sko pokrajino še preden so napadli Jeruzalem. L. 66 po Kr. so domala vso samarijsko armado na garizimski gori kruto pokončali. Mesto Siliem so prenovili in mu dali ime Flavia Neapolis (to se pravi Flavijevo Novo mesto; Flavijevo so je imenovali na čast vojskovodju in cesarju Flaviju Vespazianu). Odtod ima sedaj ime Nablus. V tem mestu je bil rojen cerkveni oče Justin, ki je umrl 1. 167. Danes ima krog 12.000 prebivalcev, med katerimi je zelo malo katoličanov. Okolica je silno rodovitna in zato je Nablus imenitno tržišče v sveti deželi. Pol ure od mesta kažejo v neki mošeji grob očaka Jožefa. Kakih 300 korakov proti jugu je Jakopov'studenec, ki je bil še v srednjem veku nad 32 m globok, danes meri 23 m globine. Nad njim je dala sezidati sv. Helena lepo cerkev, ki jo je pa 1. 1187 sultan Saladin razdrl. Tudi na Garizimu, odkoder se odpira slikovit razgled daleč na okoli, je stala krščanska cerkev, kakor pričujejo mogočne raz¬ valine. Jakopov studenec. .j 166 Jezus govori z žensko. 3. Jezus in Samarijanka. Vroče poldne je bilo (po judovsko krog- šeste ure), ko pride Jezus na poti skozi Samarijo v bližino mesta Sihem in od pota utrujen in žejen sede k zgodo¬ vinsko znamenitemu studencu. Ta stoji blizu kraja, kjer je Abraham postavil Gospodu oltar ; 1 zem¬ ljišče je kupil očak Jakop in tam dal izkopati studenec ; 2 v bližini počivajo kosti Očaka Jožefa. Jezusa ni gnala semkaj le telesna, marveč še bolj dušna žeja. Tu se hoče usmiliti ubogega, zapuščenega samarijskega ljudstva in mu razkriti svoje zveličalne skrivnosti. Od Judov tako surovo 1 I. Mojz. 12, 6. 7. s I. Mojz. 33, 18. 20. zaničevane Samarijce hoče pripraviti, da kasneje, po njegovem vnebohodu, tem rajše vzprejmejo sveti evangeiij. Priliko mu ponudi žena, priha¬ jajoča zajemat vode iz studenca. a) Značilno je, da Jezus, učenik judovskega rodu, nagovori samarijsko žensko. Judovski mo¬ žaki so ob Kristusovem času precej prezirali ženske. Celo mož ni v javnosti govoril s svojo ženo. Judovski rabini so se pa prav posebno ogibali javno občevati z ženskami učeč, da se ženske sploh ne sme podučevati v svetopisemski znanosti. Nezaslišano je bilo, da bi kak rabin učil žensko, kamo-li celo Samarijanko. Zato se čudijo Jezusu njegovi učenci, ko ga zagledajo v pogovoru ž njo. Vse te predsodke zavrže z milo odločnostjo naš božji Zveličar. Po pravici smemo reči, da s svojim pogovorom ob Jakopovem stu¬ dencu dviguje ženski spol iz njenega zaničevanja in izpričuje, da so v njegovem kraljestvu enaki moški in'ženske in da so vanj poklicani vsi na¬ rodi brez razločka. — Samarijska žena je bila vrhu vsega še grešnica; živela je, kakor smemo skle¬ pati iz njenih lastnih besedi, v prešestvu. Jezus, dobri pastir, ki je prišel iskat izgubljenih ovčic, se ne sramuje uboge, globoko padle Samarijanke, marveč jo ljubeznivo omeči in ji razodene ves svoj božji poklic. S tem najlepše kaže, da ga pri njegovem delu vodi čista, vzvišena ljubezen do grešnikov, ki je zanje prišel na svet. Planjava El Mukna. Gora Garlzim. Živa voda. Božja služba po celem svetu. 167 b) Lepo je premišljati, kako čudovito modro doseže Jezus svoj namen. Najprej prosi Sama- rijanko vode. Poniža se takorekoč pred njo. Zenska osupne. Pozna ga po obleki, da je Jud. 111 vsa začudena ga vpraša, kako more njo prositi. Jezus je s svojo ponižnostjo premagal žensko nezaupnost. Pripravljena je že, da ga posluša. Prične ji govoriti o živi vodi, ki jo ji more on dati, in po kateri nikogar več ne žeja. Živa voda v naravnem zmislu pomenja izvirajočo vodo ali studenec v nasprotju z deževnico v kapnicah, ali s stoječo vodo. Tu pa govori o vodi v duhovnem pomenu. Ta živa voda je Kristus sam z vsemi nadnaravnimi darovi, ki jili je prinesel na svet. Njegov božji nauk in njegove milosti so tista živa voda, katera uteši koprnenje čldveške duše in se izteka iz tega življenja v blaženo večnost. Je¬ zusova resnica in milost vodita vsakega, ki ju okuša, v to večno življenje. Preroki so večkrat milosti, ki so jih napo¬ vedovali o Mesijevem času, primerjali z vodo. Tako n. pr. prerokuje Izaija: 1 Zajemali bodete z veseljem vode iz studencev Odrešenikovih. Potem¬ takem gleda prerok dobrote in milosti Zveličar- jeve pod podobo vode. Pri preroku Jeremiju govori Bog o izraelskem ljudstvu to-le očitanje : 1 2 Zapustili so mene, studenec žive vode, in si izkopali kapnice, kapnice razdrte, ki ne morejo držati vode. Tukaj se torej božje dobrote primerjajo z živo vodo v nasprotju z deževnico. Naš Gospod je povzel pri svojem pogovoru s Samarijanko to preroško besedo in jo obrnil na milosti svojega kraljestva. Ezekiel v lepem videnju gleda, kako izvira izpod templa čudotvoren studenec, ki hitro vedno bolj narašča in vse ozdravlja in oživlja . 3 Tudi Zaharija gleda Mesijeve čase v preroškem duhu pod to podobo: Tisti dan se odpre studenec Davidovi hiši in jeruzalemskim prebivalcem v oči¬ ščenje grešnikov. 4 5 — In tisti dan bodo tekle žive vode iz Jeruzalema. 5 Samarijanka ni razumela Zveličarjevih besedi o živi vodi, ker ji niso bile znane prerokbe imenovanih prerokov. Mislila je na naravno živo vodo in zato je poprosila Jezusa, naj ji je da, češ da ji potem ne bo treba hoditi zajemat k vodnjaku. 1 Iz. 12, 3; Zgodbe I, str. 797. 2 Jer. 2, 12; Zgodbe.. I, str. 850. 8 Ez. 47, 48; Zgodbe I, str. 936. 937. 4 Zah. 13, 1; Zgodbe I, str. 1005. 5 Zah. 14, 8; Zgodbe I, str. 1006. rugi čudeži. Sv. Matej po kratkem opisu Jezusovih čudežev v Kafarnavmu navaja be- Usmiljeni .Jezus. Luk. 5, 1—8. čudežni ribji lov. 181 Čudežni ribji lov. s ede preroka Izaija: 1 je nase vzel naše slabosti in nosil naše bolezni. Ta evange¬ list sploh zelo rad rabi izreke iz starega zakona, ki so se iz¬ polnili na Zveličarju. Pisal je svoj evan¬ gelij Judom; zato je Primerno, da iz sv. pisma dokazuje svo¬ jim rojakom, da so se res nad Jezusom izpolnile svete pre¬ rokbe, in da je vsled tega resnično od Boga obljubljeni Mesija. Izaijeve besede so silno primerne. V •53. poglavju slika Me¬ sija kot trpečega bož¬ jega služabnika, ki v svoji ponižnosti vzame nase vse človeške slabosti, telesne in dušne, in se potem žrtvuje Bogu v rešitev človeštva. Tudi v Kafarnavmu vidimo Zveličarja, priprostega, revnega, kako se poni¬ žuje do ubogega ljudstva, kako vse s prisrčno ljubeznivostjo sprejema in ozdravlja. Čudovit prizor! Mrak lega na zemljo in v mraku vodijo in nosijo Kafarnavmljani svoje bol¬ nike k čudovitemu Jezusu iz Nazareta. Nepopisno je lep naš Jezus sredi revnega ljudstva, med ne¬ srečnimi bolniki. Na vsakega posebej položi roko. Vsakemu se pokaže; vsak naj iz neposredne bližine vidi njegovo obličje in spozna njegovo dobroto. Judi po svetu vlada mrak. Nevednost in greli za¬ stirata človeštvo. Hudobni duhovi gospodujejo. V ti temi pa posveti luč sveta , božji Odrešenik, in ka¬ mor seže njegovo oko, se vzdignejo črne megle, kjer se pokaže njegova blagoslavljajoča roka, zgine mrak. Zjutraj zgodaj gre Jezus molit. Po delu se raz¬ tovarja z nebeškim Očetom. Kafarnavmljani gredo za njim, prosit ga, naj ostane pri njih. Značilno je, da jim je na čelu Simon. Iz tega vidimo, da se že splošno ve, da ima Simon posebno častno mesto v Jezusovi družbi. Zveličar ne ustreže njihovi prošnji, marveč gre v okolico, povsod oznanjevaje svoj božji nauk in dele telesne in dušne dobrote. 1 Iz. 53, 4 . XI. čudežni ribji lov. Peter in tovariši gredo stalno za Jezusom. Luk. 5, 1—11. 1 Zgodi se pa: Jezus stoji ob Gene- zareškem jezeru in obsujejo ga mno¬ žice, da bi poslušale božjo besedo. In vidi dva čolna stati ob jezeru; ribiči so bili pa izstopili in so izpirali mreže. Tu stopi v čoln, ki je bil Simonov, in ga prosi, naj odrine malo od brega. In sede iz čolna uči množice. Ko pa neha govoriti, pravi Simonu: „Pelji na globoko in vrzi svoje mreže na lov.“ In Simon odgovori, rekoč: ,,Učenik! Vso noč smo delali, pa nič nismo vjeli; na tvojo besedo pa vržem mrežo.“ In ko to store, zajamejo veliko šte¬ vilo rib; njihova mreža se je pa trgala. In pomignejo tovarišem, ki so bili v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. In pridejo in napolnijo oba čolna tako, da sta se potapljala. Simon Peter pa, ko to vidi, pade Jezusu h kolenom, re¬ koč: ,,Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.“ 1 Prim. Mat. 4. 18—22; Mark. 1, 16 20. 182 Luk. 5, 9—11; Petrovo prvenstvo. Ribiči ljudi. Groza je namreč obšla njega in vse, ki so bili ž njim, nad vlakom rib, ki so ga potegnili; ravno tako pa tudi Jakopa in Janeza, Cebedejeva sinova, ki sta bila Simonova tovariša. In Jezus reče Simonu: „Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.“ In potegnejo čolna h kraju in popuste vse, ter gredo za njim. Razlaga. 1. Jezus v Petrovem čolnu. Že ob Jordanu je pridobil Jezus zase Petra, Andreja in Janeza; za njimi pa Filipa in Jerneja (Na- tanaela). Izza njegovega prebivanja v Kafar- navmu vidimo, da je bil v te-sni zvezi s svojimi učenci, toda za vedno še niso šli ž njim. Oprav¬ ljali so še svoja stanovska dela in prebivali pri svojih družinah. Kako je Jezus za stalno po¬ zval prve učence, nam pripoveduje zgodba, ki jo tu razlagamo. Ob Genezareškem jezeru je bilo. Mnogo ljudstva se je nagnetlo krog Jezusa poslušat božjo besedo. Niso že več iskali samo telesnih dobrot pri njem; srca so jim bila že pripravljena za duševno hrano. Po nji so zakoprneli. Jezus si izbere na jezeru prostor za svojo pridigo. V Petrov čoln sede in od tam uči množico, ki stoji na bregu. Tudi tu vidimo, kako odlikuje Zveličar Petra in s tem kaže, da namerava nekaj poseb¬ nega ž njim. Peter je povsod prvi med učenci; tako tudi tukaj. Sv. cerkev, ki jo je ustanovil božji Odrešenik, radi primerjajo kristjani čolnu ali ladji na morju. Valovito morje pomenja človeško življenje. Po njem vozi varno le tisti, kateri se zateka v rešilni čoln, kakor so se rešili ob vesoljnem potopu le tisti, kateri so bili v Noetovi barki. Rešilna ladja nove zaveze je Kristusova cerkev. V nji vesla še vedno Peter v svojih naslednikih. Rimski papeži vodijo sv. cerkev. Čoln je varen, ker je Jezus ž njim. Jezus uči še vedno iž njega, kakor je učil dobre Galilejce ob bregu Genezareškega jezera. 2 . <3udež. Po svoji pridigi zvrši Jezus čudež. Po dnevu, ko so bile ribe skrite po dnu in je bil lov veliko težji, potem ko so lovili celo noč zastonj, vržejo Peter in tovariši mreže v vodo in zajamejo ogromno število rib. Bogato povrne s tem Zveličar Petru njegovo prijaznost, da mu je posodil čoln. Peter ves iznenaden izprevidi, da je še vse premalo cenil Jezusa; ponižno se mu vrže k nogam in zajeca, da je grešnik in ni vreden, da bi bil v Jezusovi družbi. To ponižnost pa Odrešenik brž odlikuje z besedami: Ne boj se, odslej boš ljudi lovil, in kakor beremo pri sv. Mateju in Marku, pristavi obema, Petru in njegovemu bratu Andreju: 1 Hodita za menoj in naredim vaju za ribiča ljudi. Čudežni ribji lov mu daje priložnost, da omenja važnejšega lova, ki čakaPetra in njegove tovariše, namreč lova duš iz viharjev življenja za Kristusa. Že Ezekiel je pod podobo ribjega lova gledal zveličavno delo v Mesijevem času. 2 Izpod žgav- nega oltarja v templu vidi izvirati čudotvorno vodo, ki vedno bolj narašča in se izteka v Mrtvo morje. Grenka voda tega morja, ki ne trpi no¬ benega živega bitja v sebi, se osladi, in nebrojno rib oživi v nji. Nato pravi: In pri vodi bodo stali ribiči; od Engaddija do Engallima (t. j. od enega konca Mrtvega morja do drugega) se bodo sušile mreže; najraznovrstnejše ribe bodo v nji, kakor ribe velikega morja in v ogromni množini- Nam je jasno, kaj pomenja ta podoba. Žgavni oltar je sveti križ, ki se je na njem daroval Zve¬ ličar za nas; izpod njega izvirajo božje milosti. Peter in tovariši — papež in škofje — so ribici, ki love človeške duše in jih s sv. zakramenti oživljajo v Jezusovi milosti. Že v prvih časih krščanstva so v tem zmislu radi vpodabljali sv. Petra. V katakombah imamo podobo, kako sv. Peter stoji ob vodi, drži ribo in jo obliva z vodo. Pod podobo ribe se sploh že v najstarej¬ ših časih predstavljajo krščanske duše. Ezekie- lovo videnje se je jelo izpolnjevati, ko je zadonela Petru beseda: Odslej boš ljudi lovil. 3. Poklic. Sv. Luka imenuje sv. Janeza in Jakopa, Cebedejeva sinova, Petrova tovariša. Tudi njuna rodbina se je pečala z ribištvom; ver¬ jetno je po teh besedah, da sta bili obe rodbini, Petrova in Cebedejeva, združeni in sta skupno zvrševali svoj obrt. Skupno sta se tudi oklenili Jezusa. Genezareško jezero je bilo za ribištvo kot navlašč. Še danes slovi po bogastvu in posebni okusnosti svojih rib; ob Kristusovem času jih je bilo še več. Prebivalci ob obrežju so se hranili z ribami kot z navadno hrano. 3 Zato ni čudno, da se je tam mnogo ljudi pečalo z ribištvom. 1 Mat. 4, 20; Mark. 1, 17. 2 Ez. 47, 1—12; Zgodbe I, str. 936. 937. 8 Prim. Mat. 7, 10; 14, 17; 15, 36. Luk. 5, 12—15. Ozdravljeni gobavec. 183 Silno pomenljiv je za vesoljni svet ta dan. ko Peter s svojimi tovariši popusti vse in gre za Zveličarjem. Važnejši je ta poklic od po¬ klica Abrahamovega in Mojzesovega. Ta dva sta pričela po svojem poklicu stari zakon; s po¬ klicem apostolov se je pa pričela cerkev. Jezus ukazuje duhovni ribji lov; on ga blagoslavlja in mu zagotavlja uspeh. Peter vodi ta lov in delo. kakor mu ukazuje Gospod, do konca sveta po svojih naslednikih, rimskih papežih. Cerkev je čolnič, iz katerega uči Jezus in dela čudeže. Namen ji je duhovni ribji lov: duš išče za Jezusa, da jih reši in zveliča. Davno je že, kar se je ob Genezareškem je¬ zeru začula beseda: Hodita za menoj in naredim vaju za ribiča ljudi. Njena veljava pa traja do konca sveta. V Jezusovem imenu še vedno škofje iu mašniki pod vodstvom Petrovega naslednika mečejo mreže in love duše za večno življenje. To misel izraža tudi lepa prilika o ribiški mreži, ki jo nekoliko kasneje pove Jezus svojim učencem . 1 1 Mat. 13, 47-50. XII. Jezus ozdravi gobavega. Luk. 5, 12—15. 1 Zgodi se, ko je bil Jezus v nekem mestu, glej, bil je mož poln gob. In ko vidi Jezusa, pade na obraz in ga prosi, rekoč: „Gospod, ako hočeš, me moreš očistiti.“ Tu stegne roko in se ga dotakne in pravi: „Hočem, bodi očiščen.” In takoj mu preidejo gobe. In on mu ukaže nikomur ne pove¬ dati ; „marveč pojdi,” pravi, „izkaži se duhovniku in opravi daritev za svoje očiščenje, kakor je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.” Govorjenje o njem se pa še bolj razširja in mnogo ljudstva pride, da bi ga poslušalo in ozdravelo od svojih bolezni. On se pa umakne v puščavo molit. 1 Primeri Mat. 8, 2—4; Mark. 1, 40 —45. 184 Gobava bolezen in njeno očiščevanje pri Judih. Kako ozdravi Jezus gobavca? Tiberija od strani jezera. Razlag a. 1. Oobava bolezen. 1 Po vročih vzhod¬ nih deželah že od nekdaj razsaja posebno grda kužna bolezen, ki ji pravimo gobe. Koža se napne, oteče in vse polno groznih ran se odpre na nji. Polagoma odpadajo nohti, za njimi pa celi členki s telesa. Vse truplo oslabi; oči ope¬ šajo in smrdljiva tekočina kaplja iž njih. Glas oslabi; votlo hripav postaja. Gobav bolnik je podoben gnijočemu mrtvemu truplu. Smrad nje¬ gov je neznosen. Bolezen je silno nevarna, na¬ vadno smrtna in združena s hudimi bolečinami. Po vseh udih peče in žge; bolnika se lotuje bridka otožnost; brez poguma je, ves obupan; nič več ga ne veseli na svetu; po smrti koprni. Dandanes imamo gobavih še mnogo po raznih krajili. Na Havajskih otokih jih je toliko, da so zanje določili poseben otok Molokai, kjer so lo¬ čeni od drugega sveta. Oskrbljujejo jih katoliški misijonarji in usmiljene sestre. Tudi v Indiji in na Japonskem gospoduje ta grda in zelo nalez¬ ljiva bolezen. Pri Judih je bil po Mojzesovi postavi gobav človek nečist. Ločiti se je moral od svojih ro¬ jakov; nositi je moral posebno obleko in stanovati na posebnem kraju, kamor so mu nosili hrano. Če je ozdra¬ vel, se je moral izkazati du¬ hovniku, ki ga je preiskal. Še le, ko je opravil zapovedane daritve, se je smel zopet vr¬ niti med ljudi . 1 Duhovnik je takega človeka preiskal zunaj mesta, Ako je bil čisto zdrav, je vzel dve grlici ali mlada goloba, cedrovega lesa, rdečo nit in hizopa. Enega ptiča je umoril in njegovo kri ujel v posodo. V to posodo je pomočil drugega ptiča in hizop, ž njim je sedemkrat poškropil goba¬ vega; ptiča pa izpustil. — Sedaj je moral čakati gobavi še sedem dni. Moral se je umiti in obriti, sedmi dan še enkrat umiti in opraviti končno daritev. Daroval je dva ovna in ovco in moko z oljem. Z ovnovo krvjo mu je duhovnik pomazal mečico desnega ušesa, palec desne roke in noge. Z oljem je pa poškropil sedemkrat proti svetišču in mazilil ozdravljenega človeka na ime¬ novanih mestih; kar je olja ostalo, mu ga je razlil na glavo. Daroval je še ovco in ovna in potem se je šele smel zopet naseliti med ljudmi. 2 . <3u, 36 48. Jezus je izpopolnil Mojzesovo postavo. 217 velikega kralja; tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš pobeliti ali počrniti. Vaše govorjenje pa bodi: da, da; ne, ne. Kar je pa več od tega, je od hudega. Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam po¬ vem: Ne ustavljajte se hudemu, ampak, če te kdo udari po tvojem desnem licu, ponudi mu še drugo . 1 In kdor se hoče prepirati s teboj in ti vzeti suknjo, pusti rnu tudi plašč. In kdor te sili miljo daleč, pojdi ž njim dve. Kdor te prosi, mu daj, in kdor želi od tebe na posodo, ne obračaj se od njega .' 2 Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam povem: Lju¬ bite svoje sovražnike; dobro jim sto¬ jite, ki vas sovražijo, blagoslavljajte jih, ki vas kolnejo , 3 in molite zanje, ki vas preganjajo in obrekujejo, da bodete otroci svojega Očeta, ki je v nebesih, kateri daje svojemu solncu vzhajati nad dobrimi in hudobnimi in deževati na pravične in krivične. Ako ljubite tiste, kateri ljubijo vas, kakšno plačilo boste imeli? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj storite posebnega? Ali ne delajo tega tudi neverniki? In če iz¬ kazujete dobro njim, ki vam izkazujejo dobro, kakšno plačilo vam gre? Saj delajo grešniki ravno tako. In če tistim posojate, od katerih upate, da vam vrnejo, kakšno zasluženje imate? Saj tudi grešniki posojajo grešnikom, da se jim enako povrne. Vi pa ljubite svoje sovražnike; izkazujte dobrote, posojajte, ne da bi kaj upali za' to; tako bo vaše Plačilo veliko in otroci Najvišjega boste; jakaj on je dobrotljiv nehvaležnežem in hudobnežem. Bodite torej usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče . 1 Bodite torej popolni, kakor je popolen vaš Oče v nebesih !“ 4 1 Primeri Luk. 6, 29." 2 Primeri Luk. 6, 80. 8 Luk. 6, 27. 4 Luk. 6, 33—30. Razlaga. Jezus je sam primerjal svoj nauk novemu oblačilu in novemu vinu v primeri s starim za¬ konom. Tudi sicer je večkrat kaj takega storil ali rekel, kar je bilo po farizejskih mislih na¬ sprotno Mojzesovi postavi. Zato je umljivo, da so njegovi učenci, pa tudi drugi poslušavci, silno želeli, da jim odkrije, kako in kaj bo s staro postavo v njegovem kraljestvu. Na to odgovarja v tem oddelku svojega govora na gori: Najprej splošno pojasnjuje svoje razmerje do Mojzesove postave, potem pa tolmači nekatere važne po¬ drobnosti. 1. Splošno razmerje Jezusa Na besedo se vzdigne mladenič; živ je, govori. Jezus ga sam da njegovi materi; torej ga sam odvije iz povojev, ga postavi na noge in izroči presrečni ženi. Življenje, katero je obudil, je bilo pravzaprav odslej njegovo. A da ga materi. Malo lepših prizorov je videla zemlja. Jezusovo usmi¬ ljeno srce se topi v veselju; hvaležnosti poska¬ kuje duša materi, ko pritiska k sebi svojega edinca. Ljudi pa prevzema strah. Vsi čutijo, da je Bog sam v njihovi bližini. Vsi spoznajo, da je Jezus božji poslanec, in da ž njim Bog sam obiskuje svoje ljudstvo. Le o dveh prerokih, Eliju in Elizeju pripoveduje sv. pismo, da sta po dolgih molitvah obudila vsak po enega mrtvega. 1 Jezus samo izpregovori in tudi smrt mu je po¬ korna. Tu izkaže, kar je o velikinoei v templu povedal o sebi, da namreč oživlja, kogar hoče. 0 mladeniču iz Najma se pripoveduje, da je še dolgo časa živel in da je tudi z ozirom nanj zapisal atenski škof Kvadrat v obrambni spis krščanske vere. ki ga je izročil 1. 126 cesarju Hadrijanu, te-le besede: ,.Kristova dejanja so očitna; njegove čudeže izpričujejo žive priče, namreč osebe same, ki so ozdravele od svojih bolezni, ali ki jih je obudil od smrti. Niso jih videli samo takrat, ko so ozdravele, ali se obudile v življenje, marveč še dolgo kasneje. Živele niso samo, dokler je živel Gospod, marveč še mnogo let po njegovi smrti; da, celo dandanes jih živi nekaj v naši sredi.“ 2 3 Takrat je Najmski mladenič še živel. III. Janez pošlje dva učenca k Jezusu. Luk. 7, 18—28; Mat. 11, 12-15; Luk. 7, 29—35. Ko pa Janez v ječi sliši o Kristovih delih, pokliče dva izmed svojih učen¬ cev, ;i ter ju pošlje k njemu vprašat; „Ali si ti, kateri ima priti, ali naj dru¬ gega čakamo ?“ Nato prideta moža k njemu in pravita: „Janez Krstnik naju pošiljate vprašat: Ali si ti, kateri ima priti, ali naj drugega čakamo?" 1 III. Kralj. 17, 20; IV. Kralj. 4, 34. 2 Euseb. Hist. eccl. IV. 3. 3 Mat. 11, 2. Ravno tisto uro pa jih je mnogo ozdravil bolezni, ran in hudobnih du- | hov, in mnogim slepcem je podelil j pogled. In odgovori jima ter reče: ,,Pojta in povejta Janezu, kar sta sli¬ šala in videla: Slepci izpregledujejo, hromi hodijo , gobavi se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, in ubožcem se oznanja evangelij. In blagor mu, kdor se nad menoj ne pohujša." Ko pa odideta Janezova poslanca, začne govoriti množici o Janezu: ,,Kaj ste hodili gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Ali kaj ste hodili gle¬ dat? Človeka, ki se oblači v mehka oblačila? Glejte, kateri so v mehkih oblačilih in razkošju, prebivajo v kra¬ ljevih palačah. Ali koga ste hodili gle¬ dat? Preroka? Resnično, povem vam: še več kot preroka. Ta je namreč, o katerem je zapisano: Glej , pošljem svojega angela pred tvojim obličjem, ki bo pripravljal tvojo pot pred teboj. Resnično vam povem: Kar so jih rodile žene, ni nobenega večjega pre¬ roka, kot je Janez Krstnik. Kdor je pa najmanjši v nebeškem kraljestvu, je večji od njega. In od dni Janeza Krst¬ nika dozdaj trpi silo nebeško kraljestvo, in silni ga potegnejo nase. Vsi preroki in postava so prerokovali do Janeza. In če hočete umeti: on je Elija, ki ima priti. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša! In vse ljudstvo, ki je po¬ slušalo, in cestninarji so slavili božje sklepe in se dali krstiti z Janezovim krstom. Farizeji pa in pismouki so za¬ ničevali božji sklep in se mu niso dali krstiti." Gospod pravi dalje: ,,Komu naj pač primerjam ljudi tega rodu? Enaki so otrokom, ki sede na trgu in govore svojim tovarišem: Piskali smo vam na piščalke, in niste plesali; žalostinke smo vam peli, in se niste jokali. Janez Krstnik je namreč prišel in ni ne jedel kruha, ne vina pil, vi pa pravite: Hu¬ diča ima. Prišel je Sin človečji in je in pije, pa pravite: Glej, ta človek je požrešnež in pijanec, prijatelj cestni- Vprašanje Janezovih učencev in Jezusov odgovor. 231 narjev in grešnikov. Toda modrost opravičujejo vsi njeni otroci." Razlaga. 1. Janezova poslanca. Čudež v Najmu se razglasi ne samo v Galileji, marveč tudi po Judeji in še dalje. Tudi Janezu povedo njegovi učenci o vsem tein . 1 Krstnik je bil takrat v Ma- heru zaprt. Imel je pa toliko svobode, da so ga smeli obiskavati njegovi učenci. Po njih je zvedel vse, kaj se godi z Jezusom, in prisrčno se je ve¬ selil, da tako sijajno zvršuje Mesijev poklic. Rad bi še pričeval o njem; rad bi stopil iznova pred ljudstvo in mu s plamtečo besedo kazal njego¬ vega Odrešenika. A okovi ga težč; stene nje¬ gove ječe mu branijo. Zato si pa izbere drug način. Napraviti hoče, da Jezus sam slovesno lz javi, da je Mesija. O Jezusovih delih čuje sicer, le malo pa sliši, da bi se sam imenoval Mesija; nasprotno mu pripovedujejo, da celo zabranja raz¬ širjati vest o svojih čudežih. Jezus je tudi v resnici dotedaj samo nekolikrat, in še takrat bolj na tihem, naravnost izjavil o sebi, da je Mesija. To resnico prepušča, da zori po malem med ljud¬ stvom. Ognjeviti značaj sv. Janeza Krstnika bi Pa rad slovesnega nastopa. Zato sklene nekako Prisiliti Jezusa, da javno, vpričo ljudstva izpove svoje poslanstvo. Gotovo si misli, da se mu bodo potem ljudje bolj številno približali in združili ž njim; tudi o svojih učencih upa, da jih bo taka Izjava pretresla in da bodo pustili svojo trdo¬ vratnost, s katero so se držali edino le Krstnika. Ta pomen ima Janezovo poslanstvo. Vnebo- vpijočo krivico bi delal svetemu možu, ki je za Plačilo svoje vneme čakal mučen iške krone v samotni ječi, če bi se kdo drznil misliti, daje zase poslal vprašat, ali je Jezus res Mesija. Saj ga je ravno on prvi spoznal: videl je božjega Duha nad njim, slišal je'glas nebeškega Očeta, s prstom je kazal nanj, da je Jagnje božje; pri¬ čeval je o njem odkrito in brez strahu. Janez ni niogel dvomiti. To nam jasno kot beli dan do¬ kazuje tudi Jezusova pohvala. Ko sta Janezova poslanca odšla, mu je izpregovoril sam Jezus v proslavo besede, kakršne se še niso cule o člo¬ veškem bitju. Brezdvojbeno je torej, da je Janez, ki je sam na slovesno, uradno vprašanje jeruzalemskih po¬ slancev 1 odgovoril, da ni Mesija, prav tako ne¬ kako uradno pred pričami hotel dobiti od Jezusa slovesno izjavo, da je Mesija. Sklepati smemo, da je naročil svojima učencema, naj vprašata Jezusa javno, v navzočnosti ljudstva, da bo iz¬ java tembolj očitna. Ko bi se šlo samo za Janeza, ali samo za njegove učence, bi navadni razum zahteval, da bi bilo vprašanje skromno in skrito. Iz nastopa učencev se pa vidi, da se zavedata, čemu sta poslana. Od moža, ki ga je vse ljudstvo spoštovalo kot preroka, pooblaščena, v imenu tega preroka, vprašata uradno in slovesno: Ali si ti, kateri ima priti, ali naj drugega čakamo? Vsak Izraelec je razumel, da je to vprašanje po¬ polnoma tako, kakor če bi vprašala: Ali si ti Mesija ? 2 Tisti, katerega je čakalo vse izraelsko ljudstvo, ki je imel priti po božjih obljubah odrešit človeštvo, je bil edino Mesija. Janezova poslanca prideta kakor nalašč. Je¬ zus je ravno zvršil več čudežev tisto uro, kakor pravi evangelist. Hvaležnosti in navdušenja vneta množica se gnete krog njega. Ozdravljeni bolniki veseli vzklikavajo; slepci, ki so izpregledali, vri¬ skajo radosti; ljudstvo, gorke krvi, glasno daje duška svojemu začudenju. Tu stopita Janezova poslanca pred Jezusa. Ko začuje množica, v če- gavem imenu prihajata, obmolkne vse. Tiho in v živem pričakovanju poslušajo slovesno, ravno¬ kar razloženo vprašanje. 2. Jezusov odgovor. Kratek in slovesen je Jezusov odgovor. Kakor je svoj čas Janez odgo¬ voril Judom z besedami, vzetimi iz starega za¬ kona, kdo da je, češ da je glas vpijočega v puščavi ; 3 tako tudi Jezus rabi v odgovor besede preroka Izaija: Pojta in povejta Janezu, kar sta slišala in videla: Slepi iz pregleduje] o, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo in ubož¬ cem se oznanja evangelij. Pomen je ta-le: Prerok Izaija je napovedoval: Bog sam bo prišel in vas bo rešil. Tedaj se bodo odprle oči slepih, in ušesa gluhih bodo odprta. Tedaj bo skakal hromi kakor jelen, in razvezan bo jezik mutastih . 4 Prerokoval je, da bo Mesija oznanjal blagovestje krotkim, da ozdravi tiste, ki so potrtega srcaJ Povejta Janezu, da se to vrši. Bog je prišel. Mesija deluje. 1 Jan. 1, 19. a Prim. I. Mojz. 49, 10; Ez. 21, 27; Ps. 39, 8; 117, 26. 8 Mat. 3, 3. 4 Tz. 35, 5; Zgodbe I, str. 799. 6 Iz. 61, 1; Zgodbe I, str. 811. 1 Luk. 7, 17. 18. Evangelij ubožcev. Pohujšanje nad Jezusom. 2132 Zlasti pomenljive so besede, ki jih nazadnje pravi Jezus v potrjen j e svoje Mesij eve časti: ubož¬ cem se oznanja evangelij. Kdo se je brigal za revno ljudstvo pred Kristom? Vse, kar je imelo življenje lepega, je bilo samo za maloštevilne višje stanove: izobrazba, učenost, umetnost. Ubogo ljudstvo ni imelo nikogar, ki bi mu prinesel kako veselo no¬ vico. Tu pride Jezus. Sam reven živi med revnim ljudstvom in ga osrečuje: ozdravlja ga telesnih bo- mrtvih, je ta, da revežem oznanujem blagovestje odrešenja. Ravno to pa marsikoga odbija. Kdor gleda samo moj nastop, mojo priprostost, moje revne sorodnike, moje uboge učence, mi ne zaupa, da bi bil Mesija. Tega pričakujejo kot sijajnega, mogočnega kralja. Zato pravim: blagor tistemu, kdor gleda na duha mojega nauka in na moja dela, ne pa na moj zunanji nastop! Blagor mu, kdor se nad menoj ne pohujša zdaj, in kdor se ne Mladenič iz Najma. lezni, tolaži mu žalostna srca, uči ga globo- | kih, prej neznanih blažilnih resnic. Ta, ki se briga za reveže, ki pravi, da so tudi ubožci namenjeni za večno srečo, ne more biti drug nego Mesija. In blagor mu, kdor se nad menoj ne pohujša; tako konča svoj odgovor Janezovima poslancema. V zvezi s prejšnjim je pomen ta-le: Glavni do¬ kaz. da sem res Mesija, še večji kot je obujanje bo pohujšal, ko bo videl, kako bom trpel in na¬ zadnje umrl najsramotnejše smrti. Jezusov odgovor je slovesen, vendar pa tudi silno previden. Vsak, kdor hoče, lahko spozna, da je res od Boga poslani Odrešenik, dasi tega naravnost ne pove. On pač dobro ve, da še ni čas za tako javno izjavo; zato ravno blagruje tiste redke osebe, ki vkljub njegovi priprostosti verujejo, da je Mesija. V tem blagrovanju hoče Krstnikova slava. 233 naznaniti tudi Janezu, zakaj ne zvrši tega, kar on tako želi, zakaj javno vedno ne poudarja, da je Mesija. Ko bi to storil, bi se jih vsled nje¬ govega ponižnega nastopa, morda pa tudi zato, ker ne zahteva od svojih učencev tistega strogega življenja kakor sv. Janez, še več odvrnilo od njega, še več bi se jih poliujšalo nad njim. — Učenca sta s tem opravila svojo nalogo. Utrjena v veri se vrneta razveselit z Jezusovimi besedami svojega ljubljenega učitelja. 3. Jezus slavi Janeza. Po odhodu obeh govori Jezus v svetem navdušenju nekaj silno lepih besedi v Janezovo proslavo, da bi ljudstvo ne mislilo, češ da je Janez izpremenil svoje mnenje o njem. Najprej hvali Janezov osebni značaj: resnega puščavnika, trdnega kot skala sredi ljudi, ki se dade majati na vse strani vetru raznih misli in strank, vzvišenega v zatajevanju samega sebe, ki se je odrekel vsemu, da je ložje služil Bogu; pustil je dom, nosil najslabšo obleko, hranil se z najpriprostejšo hrano. Pomenljivo zvene Pri tem Jezusove besede: Glejte, kateri so v mehkih oblačilih in razkošju, prebivajo v kraljevih palačah. l'ak mehkužnež je Herod in njegova grešna družba, •lanez ni imel s temi nobene podobnosti. V svoji vnemi za resnico in pravico je pa imel toliko po¬ guma, da je stopil pred Heroda in ga javno po¬ karal. Herod še vedno živi razkošno v svojih pa¬ lačah, Janez pa čaka v ječi mučeniške smrti. A «ast Janezova je neprimerno večja. On je največji prerok stare zaveze; on je tisti angel, ki ga obeta Malahija pred Mesijem . 1 Kar je bilo v starem zakonu ljudi, ga med njimi ni večjega od Janeza Krstnika. Seveda se novi zakon ne more primerjati s starim. V novem zakonu, kjer vlada milost od¬ rešenja, je vsak, tudi najmanjši, na boljšem, nego J e bil Janez Krstnik v starem. Vse, tudi najiz- rednejše milosti starega zakona se namreč ne uiorejo primerjati s posvečujočo božjo milostjo, ki jo daje v novi zavezi Jezusovo odrešenje. Ta pomen imajo Jezusove besede: Resnično v ani povem: Kar so jih rodile žene, ni nobenega večjega preroka, kot je Janez Krstnik. Kdor je pa najmanjši v nebeškem kraljestvu, je večji od njega. Kakor prejšnja polivala, da je Janez naj večji prerok, nikakor ne nasprotuje verski resnici, da sta Marija in njen božji Sin, ki ne spadata več v stari zakon, najvišji bitji, kar jih je rojenih na ‘ Mal . 3, l. zemlji, tako tudi ta odstavek, da je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od Janeza, na noben način ne trdi, da ni Janez po svoji osebni svetosti eden naj večjih svetnikov starega in novega zakona. Sv. cerkev ga časti brž za božjo materjo in sv. Jožefom. Od dni Janeza Krstnika dozdaj trpi silo ne¬ beško kraljestvo, in silni ga potegnejo nase. Vsi preroki in postava so prerokovali do Janeza. Te daljne Jezusove besede pomenjajo to-le: Vsi pre¬ roki so prerokovali, da pride z Mesijem nebeško kraljestvo; o tem govori tudi postava. Do Janeza segajo te prerokbe. Janez je pa že oznanjal: Nebeško kraljestvo se je približalo, in s prstom je pokazal došlega Mesija. On je Elija, ki ima priti, kakor ga pričakujejo Judje pred Mesijevim pri¬ hodom, ne sicer po osebi pač pa po duhu . 1 Od takrat se nebeško kraljestvo več ne napoveduje, marveč se že ustanavlja med ljudmi in sicer z velikimi težavami, takorekoč s silo. Hud je boj, ki ga bojuje Jezus, in ki zanj pripravlja svoje apostole. Tudi tisti, kateri se ga hočejo udeležiti, morajo biti silni. Upreti se morajo judovskim predsodkom in zmotam, zavreči morajo dosedanje narodove voditelje, farizeje, duhovnike in pismarje, streti morajo moč svojili strasti. Le s tako du¬ hovno močjo, s silo prave modrosti in poštenega, v dobrem utrjenega srca potegnejo nase nebeško kraljestvo in se tako udeleže dobrin, ki jih je prinesel Jezus na svet. Janezovo preroško delovanje je našlo med ljudstvom hvaležnih tal; celo cestninarji so sla¬ vili božje sklepe, da je že prišel srečni, zaželjeni Mesijev čas; dali so sc krstiti v znamenje spo¬ kornega duha, ki ga je zahteval Janez za vsa¬ kega, kdor hoče vstopiti v Mesijevo kraljestvo. Farizeji in pismouki pa niso poslušali Janeza, marveč so zaničevali božje sklepe, in se niso dali krstiti, ker niso hoteli ukloniti v pokori svojih src pred došlim Mesijem. Enaki so otrokom, ki se na trgu igrajo svatbo ali pogreb. Tako se tudi farizeji in pismarji igrajo z ljudstvom. Za igračo imajo resni Janezov poziv k pokori, kakor bi jih to nič ne brigalo, in norčujejo se iz njega. Ravno tako delajo z Jezusovim nastopom. Tudi Jezusov mili, ljubeznivi nastop bi najrajše utajili, njegov pomen bi radi uničili. A obojno je silno resno. Gre se za nebeško kraljestvo na zemlji. Oba 1 Glej Zgodbe II, str. b4. 234 Judje — hudobni otroci pri igri. Luk. 7, 36—50. Grešnica se izpreobrne. Farizej Simon. — Janez in Jezus — poudarjata, da se je že približalo; razloček med njunim nastopom je ta, da Janez strogo zahteva pokore, Jezus pa ima potrpljenje s človeškimi slabostmi in s krotko usmiljenostjo in prisrčno prizanesljivostjo vabi ljudi k sebi. To ni igrača! Gre se zato, ali ju¬ dovsko ljudstvo prizna svojega Mesija in se reši, ali pa da ga zavrže in se pogubi. Farizejem in pismarjem je pa samo to resno, kar služi njiho¬ vemu napuhu in drugim strastem. Zato izkušajo poniževati in takorekoč osmešiti Janeza in Je¬ zusa. Pri tem si pa sami nasprotujejo. Janeza obsojajo zavoljo prevelike strogosti. Jezusa pa zavoljo prevelike mehkobe. Iz tega se vidi, da se iz stvari, ki so največjega pomena za vsakega človeka in za celo človeštvo, zlobno norčujejo in igrajo. Podobni so res otrokom, toda hudobnim, skvarjenim otrokom, ki že zaničujejo vse, kar je sve¬ tega in dobrega, ki jih ne gane ne strogost, ne ljubezen, marveč ki so zakrkneni v svoji ošabni trmi. Toda modrost opravičujejo vsi njeni otroci. Neumna zlobnost ima svoje otroke v farizejih in pismarjih. Božja modrost, ki se kaže v njegovih svetih sklepih, katerih priči s.ta Krstnik in Jezus, pa ima tudi svoje otroke, zveste, verne ljudi, ki jo opravičujejo, to se pravi, ki žive v sve¬ tem prepričanju, da Janezov in Jezusov nastop ni igrača, marveč da se v obeh kaže ljubezni polna, vzvišeno resna božja modrost. IV. Grešnica se izpreobrne. Luk. 7, 36—50. Nekdo izmed farizejev prosi Jezusa, naj pri njem obeduje. In vstopi v fa¬ rizejevo hišo in sede k jedi. In glej, ženska, znana grešnica v mestu, zve, da je v farizejevi hiši pri obedu, in pri¬ nese alabastrovo pušico mazila in se vstopi od zadaj k njegovim nogam, ter mu jih začne močiti s solzami in jih brisati z lasmi svoje glave in mu po¬ ljublja noge in jih mazili z mazilom. Ko to vidi farizej, ki ga je povabil, pravi sam pri sebi tako-le: „Če bi bil ta prerok, bi pač vedel, kdo je ta, ki se ga dotika, in kakšna ženska je; saj je grešnica." Jezus pa izpregovori in mu reče: ,,Simon, nekaj ti imam povedati." On pa pravi: „Učenik, povej." „Neki upnik ima dva dolžnika; eden mu je dolžan petsto denarjev, eden pa petdeset. Ker nimata s čim plačati, od¬ pusti obema. Kateri ga torej bolj ljubi?" Simon odvrne, rekoč: „Menim, da tisti, kateremu je več odpustil." On mu pa pravi: „Prav si razsodil." In obrne se k ženi in reče Simonu: ,,Ali vidiš to žensko? Prišel sem v tvojo hišo in nisi mi dal vode za noge; ta mi je pa s solzami močila noge in jih brisala s svojimi lasmi. Ti me nisi po¬ ljubil; ta pa, odkar je prišla v hišo, ne neha poljubljati mojih nog. Ti mi nisi mazilil glave z oljem; ta mi je pa mazilila z mazilom noge. Zato ti po¬ vem: Mnogo grehov ji je odpuščenih, ker je mnogo ljubila. Komur se pa manj odpusti, tudi manj ljubi." Nji pa pravi: ,,Tvoji grehi so ti odpuščeni." Tu začno tisti, ki so bili ž njim pri mizi, govoriti sami pri sebi: „Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?" On pa reče ženi: „Tvoja vera ti je pomagala; pojdi v miru." E a z 1 a g a. 1. Obed pri farizeju. Neki farizej, po imenu Simon, povabi Jezusa k obedu. Kako in zakaj, ne najdemo zapisano v evangeliju. Smemo pa z ozirom na judovske običaje sklepati tako¬ le: Jezus je zaslovel po celi deželi ne samo kot učenik-pismouk, marveč tudi kot od Boga poslan prerok. Da je Simon oboje vedel, vidimo iz nje¬ govih besedi. Kliče ga učenik (rabi) t. j. pismouk; sam pri sebi pa govori: Ko bi bil prerok, kakor trdijo ljudje, bi vedel, kakšna je ženska, ki se ga dotika. Morda je v mestu, kjer je prebival Si¬ mon, Jezus govoril v shodnici. Gotovo pa je, da je zvedel o njem in ga po jutrovi šegi po¬ vabil k obedu. Imenitnejši judovski meščani so namreč radi vabili tuje pismouke v gostje. Si¬ mon ni imel pri tem nobenega dobrega namena; skoraj gotovo je hotel izkušati Jezusa. Da on sam ni veroval vanj kot v Mesija, je popolnoma jasno iz njegovega obnašanja. Njegove besede: Ko bi bil ta prerok . . . dokazujejo to brezdvoj- beno. Iz njih se čuje to-le: Saj sem vedel, da ni prerok. 235 Skesana grešnica. 236 Vsled tega je sprejel Jezusa s hladno uljud- nostjo; ne ponudi mu vode, da si omije noge, ne poljubi ga, ne mazili mu glave. Vse to je bilo v navadi, ko je stopil v hišo kak imeniten, ljub gost. Pri večjem obedu na Jutrovem niso sedeli, marveč sloneli na nizkih blazinastih klopeh. Na levo roko naslonjen je na pol ležal gost pri mizi. Tako si lahko razlagamo, kako je mogla žena stopiti od zadaj k Jezusovim nogam. 2. Grešnica. Med obedom vstopi ženska. Poznajo jo v celem mestu po njenem razuzdanem življenju. Kakor izpričuje dragocena alabastrova posodica, mora biti premožna, iz kake imenitnejše rodbine; tudi kot grešnica je gotovo znana med bogatejšimi in imenitnejšimi osebami svojega mesta. Sicer ni na Jutrovem nič nenavadnega, da pridejo k obedu kot gledavci tudi nevabljeni, zlasti sosedje, kadar imajo kje gosta. A kaj hoče ta ženska? Brž se pokaže, da išče Jezusa; njeno obnašanje priča, da jo je ganila njegova nebeško vzvišena milina. Jezusovega usmiljenja išče. Take je še ni nihče videl. Ženske se niso v javnosti nikoli pokazale z razpletenimi lasmi. To so pa še prav posebno videli vedno najlepše vpleteno in olepotičeno. Danes nima nobenega okraska; lasje ji pa¬ dajo po ramenih; upognene glave, povešenih oči išče Jezusa in se ustavi pri Jezusovi blazini. Potok solz se ji ulije iz oči in moči Zveličarjeve noge; vzdihovaje jih briše s svojimi lasmi, kakor bi ne bile vredne ostati na njih; s tresočo roko odpre posodico in razlije dragoceno dišeče mazilo po nogah. Tu ni mogoče pomišljati, zakaj pri¬ haja. Dejanje samo razkriva njeno srce; besedi ni treba. Pogled na Jezusa, morda tudi njegova beseda ji je odprla brezdno, v katero je zabredla. Izpregledala je; vest se ji je oglasila in stud nad dosedanjim življenjem se ji je obudil. A kako naj se reši? Tega ne ve. Pač pa veruje, da ji more pomagati čudodelni Simonov gost. On je božji poslanec; on ji more v božjem imenu podati roko, da se dvigne, da vstane iz grešnega blata. Morda je čula, da so že izpregovorile nje¬ gove svete ustne besede: Odpuščeni so ti tvoji grehi mrtvoudnemu v Kafarnavmu. Morebiti je slišala, kako je ob zadnji velikinoči ozdravil na duši in na telesu dolgoletnega bolnika poleg Bet- zaide. Ce tega ne, ji je pa vsaj znano, da je iz¬ ganjal hudobne duhove, ozdravljal bolnike, tolažil in osrečeval ranjena srca. On more tudi njo ozdraviti. Ta misel jo je prignala. In v ti misli je premagala svojo nečimernost, svoj napuh, ter se ponižala kot najrevnejša dekla k nogam njega, od katerega je trdno upala pomoči. Simonu ta prizor ni všeč. Farizej je. Niti ne misli ne na čudovito ponižnost in skesanost uboge grešnice; še na misel mu ne pride, da bi zahvalil Boga, ki je naklonil, da se v njegovi hiši zvrši njeno izpreobrnjenje in s tem odstrani grdo pohujšanje iz mesta, marveč edino to ga veseli, da Jezus ni prerok, češ da bi sicer vedel, kakšna je ta ženska, in bi ne pustil, da bi se ga dotikala. A malo časa more živeti v ti misli. Jezus ga predrami iž nje in mu v zelo primerni, zraven pa tudi jako obzirni priliki pove, da mu je do pičice znano, kdo je ta ženska, pa tudi kakšne misli se snujejo v njegovi duši. Opozori ga na moč skesane ljubezni, ki jo kaže grešnica. Ljubezen in kesanje je izviralo pri nji iz žive vere v Jezusovo božjo oblast. Zato ji je nazadnje sam rekel: Tvoja vera ti je pomagala. Simon ni imel ne vere, ne ljubezni do Jezusa. To mu odkrito, dasi mehko milo pove. V dokaz svoje božje moči in v znamenje, da se je ženska v svojem kesanju obrnila do pra¬ vega, ji reče: Tvoji grehi so ti odpuščeni! Njpna ponižnost, ki je tako sijajno premagala javno osramotenje, in njena vera in upanja polna lju¬ bezen je bogato poplačana. Jezus ji je vrnil čast pred Bogom; zato se ne boji sramote pred ljudmi. Tolažbo je vlil v njeno srce in poguma za bo¬ dočnost, Prenovljena in duševno prerojena vstane in odide. Spremlja jo Jezusov pozdrav: Pojdi v miru! V svoji vesti je mirna; mir vlada med njo in Jezusom, med njo in Bogom. S to za¬ vestjo miru pričenja novo življenje, polno goreče pokore, polno dobrih del, življenje svetnice. Ta dan je iz očitne grešnice postala svetnica — Marija Magdalena. Po vsi pravici namreč sklepamo, da je ta grešnica tista Marija iz Mag- dale, ki pravi o nji evangelij, da je iž nje izgnal Jezus sedem hudobnih duhov , 1 sestra Marte in Lazarja. Malo pred Gospodovo smrtjo jo vidimo zopet, kako v sveti, iz ljubezni rojeni slutnji mazili njegove noge takorekoč za zadnjo pot , 2 Na ti poti spremlja svojega Odrešenika; z močno ljubeznijo ostane v njegovi bližini, ko umira na 1 Luk. 8, 2; Mark 16, 9. 2 Mat. 26, 7; Jan. 11, 2. Grešnica — Marija Magdalena. 237 križu , 1 in gre za njegovim pogrebom . 2 Zato seji pa tudi Jezus posebej prikaže po svojem vstajenju . 3 Koliko nesrečnih, zapeljanili src, koliko za- bredlib duš je že dobilo rešilne utehe iz zgleda te ženske! Mnogo jih je nji podobnih v grešnem življenju. A hvala Bogu in usmiljenemu Jezusu, mnogo jih jo od prvih časov krščanstva do danes posnema v spokorni ljubezni do božjega Odrešenika. pravi namreč sv. Janez, ko pripoveduje, kako je Jezus obudil Lazarja : 1 Marija je bila, kije ma¬ zilila Gospoda z mazilom in brisala njegove noge s svojimi lasmi. Popolnoma jasno torej izpričuje, da je ta Marija, Lazarjeva in Martina sestra, tista grešnica, ki je svoj čas v Simonovi hiši tako lepo pokazala svojo spokornost. Da sv. Luka ne pove njenega imena, je umljivo; ob času, ko je Marija Magdalena in Jezus. 3. (kresnica — Marija Magdalena, sestra Lazarja In Marte. Sveti evangelist Luka ne imenuje imena izpreobrnjene grešnice. Če pa primerjamo to zgodbo z raznimi izreki v evangelijih, se natančno prepričamo, da ta greš¬ nica ni nobena druga, nego tista Marija, ki jo poznamo kot sestro Lazarja in Marte.- O nji 1 Mark. 15, 40. 2 Mark. 15, 41. 8 Mark. 16, 9. pisal svoj evangelij, je še živela. Zato ni hotel omenjati njenega grešnega življenja iz mladih let. V evangelijih beremo večkrat ime Marije Magdalske, ali Marije Magdalene. Tako se je brezdvojbe imenovala po mestu Magdala, ki je stalo ob Genezareškem jezeru, severno od Tiberije, tam kjer stoji danes selo Medždel. Nikjer ni sicer naravnost povedano, da je ta Marija ravno tista kot Lazarjeva in Martina 1 .lan. 11, 2. 238 Marija Magdalena — Lazarjeva sestra. Jezus uči v prilikah. sestra. Toda iz raznih podatkov lahko natančno spoznamo, da je res tako. Tista goreča vnema za Jezusa, ki jo tako lepo kaže Lazarjeva sestra, se popolnoma vjema z ljubezni polno hvaležnostjo, ki jo je imela Magdalena do njega. Sv. Luka pravi, da je Zveličar iz Magdalene izgnal sedem hudobnih duhov. Že G- r e g o r Veliki razlaga to v duhovnem pomenu: Je¬ zus jo je ozdravil vseh sedmih poglavitnih gre¬ hov, katerim je bila udana. To se je zgodilo pri Simonovem obedu. Zato je odslej tako gorela za Zveličarja. O Lazarjevi sestri beremo, da je čuvši o Jezusu brž hitela k njemu, padla k njegovim nogam in mu zaupljivo rekla: Ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl. Ali ne vidimo v tem tiste grešnice, ki si je pri Jezu¬ sovih nogah izjokala odpuščenje grehov? — O Mariji Magdaleni beremo, da je bila na čelu tistih žen, katere so šle velikonočno nedeljo zgodaj zjutraj k Jezusovemu grobu, da bi ma¬ zilile njegovo truplo. Ali ne spoznamo v nji grešnice, ki je z dragocenim mazilom v Simonovi hiši pokazala Zveličarju svojo vero in upanje? Tako sodijo tudi najstarejši cerkveni učeniki in sveta cerkev ravno to uči v svojih molitvah. Na praznik sv. Marije Magdalene se moli pri maši molitev v čast te svetnice in v nji se pravi, da je Jezus na njeno priprošnjo po štirih dneh obudil brata Lazarja od mrtvih. Cer¬ kev torej priznava, da sta Lazarjeva sestra in Ma¬ rija Magdalena ena oseba. Evangelij pri maši je pa o grešnici, ki smo ga ravnokar razložili. Potem¬ takem je torej dokazano, da je izpreobrnjena grešnica ravno tista ženska, ki se po drugih mestih sv. pisma imenuje Marija Magdalena, ali pa Lazarjeva in Martina sestra. Lazar in Marta sta prebivala v judejskem mestu Betaniji. To pa nič ne dene. Njuna sestra je v mladih letih lahko prebivala nekaj časa drugod, tembolj, ker je bila iz premožne rodbine. Morda je imela v Magdali kako hišo, ali sorodnike; in ker je tam pričela svoje grešno življenje, so jo klicali tudi po drugih krajih po tem mestu. Kje je stanoval Simon, ne vemo, kakor smo že rekli. Za žensko takega značaja, kot je bila Magdalena pred izpreobrnenjem, ni pač nič čudnega, če se je selila po raznih krajih. Izpreobrnjena je šla nekaj časa za Jezusom; ve¬ činoma je pa prebivala odslej pri svojem bratu in sestri v Betaniji. V. Kako uči Jezus? Luk. 8, 1—3; Mat. 13, 1.2; 10.11; Mark. 4, 11.12; Mat. 13, 14—17; Luk. 8, 16—18; Mat. 13, 34.35; Mark. 4, 34. Poduk o prilikah in kar je ž njim v zvezi, je v evangelijih združen s priliko o sejavcu, ki jo bomo razložili v prihodnjem odstavku. Zbrali smo pa Jezusove izreke o prilikah na enem mestu, da ložje razložimo ta način Gospodovega učenja, in da bo vsled tega pri nastopnih prilikah vsa¬ kemu bralcu že jasno, zakaj je Jezus tako učil. In potem se zgodi: Jezus hodi po mestih in vaseh, pridiguje in oznanja božje kraljestvo; in dvanajsteri so ž njim; tudi nekaj žen, ki jih je rešil hudobnih duhov in bolezni: Marija, ki so ji rekli Magdalena, iz katere je izšlo sedem hudičev, in Ivana, žena Kuža, Herodovega oskrbnika, in Suzana in več drugih, ki so mu stregle iz svo¬ jega premoženja. Nekega dne gre Jezus iz hiše in sede zraven morja. In zbere se okrog njega mnogo ljudstva tako, da stopi v čoln, vsi ljudje pa stoje na bregu. On jim pa mnogo govori v prilikah. In ko je bil sam, ga vprašajo dvanajsteri, ki so bili pri njem: „Zakaj jim govoriš v prilikah ?“ On odvrne in jim pravi: „Vam je dano razumeti skrivnosti nebeškega kraljestva; njim pa ni dano. Onim, kateri so zunaj, se vse govori v pri¬ likah, da z očmi gledajo, in vendar ne vidijo, z ušesi poslušajo, in vendar ne razumejo, da se ne izpreobrnejo, in se jim ne odpuste njihovi grehi. In na njih se izpolnjuje prerokba preroka Izaija, ki pravi: „Z ušesi boste poslu¬ šali, pa ne boste umeli, in gledali boste, pa ne boste videli. Srce tega ljudstva je namreč otrpnilo; in s svojimi ušesi težko slišijo in s svojimi očmi miže, da bi morda z očmi ne videli in z ušesi ne slišali in s srcem ne umeli, in da jih ne ozdravim.“ Srečne pa vaše oči, ker vidijo, in vaša ušesa, ker slišijo. Zakaj resnično vam povem: Mnogo prerokov in pra¬ vičnih je želelo videti, kar vi vidite, Jezusovo spremstvo. Kaj je prilika? 239 in niso videli; in slišati, kar vi slišite, in niso slišali. Nihče ne prižge luči, da bi jo po¬ kril s posodo ali postavil pod posteljo, marveč dene jo na svečnik, da doha¬ jajoči vidijo luč. Nič ni namreč skri¬ tega, kar bi se ne razodelo in ne obelo¬ danilo. Glejte torej, kako poslušate ! Kdor namreč ima, se mu bo dalo; kdor pa nima, se mu še to odvzame, kar meni, da ima. Vse to govori Jezus množicam v prilikah, a brez prilik jim ne govori, da se dopolni, kar je dejal prerok, rekoč: „Svoja usta odprem v prilikah in povem, kar je skritega od začetka sveta.“ In brez prilik jim ni govoril. Ko so bili pa sami, je vse razložil svojim učencem. je bil reven in je hotel reven ostati; v svoji po¬ nižnosti je pa pripustil, da so ga drugi podpirali. Hotel je živeti od usmiljene ljubezni drugih, On, | ki je iz večne ljubezni prišel samega sebe darovat za človeštvo. 2 . Prilike. Jezus je rad govoril v prili- i kah. V širšem pomenu pravimo prilika lahko vsakemu zgledu, pregovoru in vsaki podobi. Po- j temtakem se sme imenovati prilika Gospodov izrek I apostolom: Vi ste sol zemlje, ali vi ste luč sveta. Na- mestu da bi rekel naravnost: Vi morate hudobijo ljudi odstranjati in skrbeti, da bodo njihova dela Bogu všeč, rabi podobo: vi ste sol; to se pravi: Vaš namen je, da to delate med ljudmi, kar sol pri jedi. Sem spada tudi n. pr.: Zdravnik, ozdravi samega sebe! To je pregovor, ki se rabi o človeku, kateri drugim svetuje in jih uči, samemu sebi pa ne zna pomagati. Tudi vsak zgled je v tem zmislu prilika. V ožjem pomenu so pa prilike resnične ali pa izmišljene povesti, vzete iz narave i ali iz vsakdanjega življenja, ki se pripo¬ vedujejo v ta namen, da se ž njimi razloži in pojasni kaka višja resnica. Vzemimo znano povest o usmiljenem Sa¬ marijanu! Nič ni na tem, ali se je resnično zgodila, ali ne. Jezus hoče ž njo pojasniti, da 1. Jezusovo spremstvo. Po Galileji uči Jezus. Ž njim so v prvi vrsti apostoli, da se nauče od njega oznanjati evangelij, in se pri¬ pravijo za svoje bodoče delo. Poleg apostolov je pa v Jezusovem spremstvu nekaj žensk; izmed njih ga spremljajo nekatere iz hvaležnosti, ker jih je ozdravil, druge iz vneme za božje kraljestvo. To ni bilo nič nenavad¬ nega. Judovski učitelji so hodili navadno v večjih družbah od kraja do kraja in ž njimi so bile vedno tudi ženske. Treba je hilo pač na poti postrežbe in telesne pomoči. O Jezusovih sprem- ijevavkah pravi evange¬ list, da so mu stregle iz svojega premoženja. Tri imenuje: Marijo Magda¬ leno, Ivano in Suzano. Bile so brez dvojbe pre¬ možne in so hotele po svojih močeh podpirati razširjanje božjega kralje¬ stva na zemlji. S svojim denarjem in telesnim de¬ lom so pomagale. Jezus Na Galilejskem jezeru. 240 Namen prilik. Prilike in apostoli. nas veže ljubezen do bližnjega, do vsakega, tudi do sovražnega človeka, in kaže, da jo je treba dejansko zvrševati. Vse prilike Jezusove se dade razdeliti v dve vrsti. V prvo vrsto štejemo tiste, ki ž njimi razlaga lastnosti in pomen nebeškega kra¬ ljestva, katero ustanavlja na zemlji; v drugo pa tiste, s katerimi pojasnjuje raznovrstne nravne dolžnosti. Pri razlagi posamnih Gospodovih prilik bomo opozorili, kam spadajo. 3. Zakaj uči Jezus v prilikah? Pri¬ like so bile na Jutrovem sploh zelo v navadi. Za naj večjega mojstra so v tem oziru šteli Sa¬ lomona. V psalmih in pri prerokih jih imamo tudi obilo. Živahna narava vzhodnih narodov, ki je združena z zelo bujno domišljijo, ljubi go¬ vorjenje v podobah. O Mesiju se je naravnost napovedovalo v starem zakonu, da bo govoril v prilikah . 1 Ta način učenja je zelo pripraven. V priliki se lahko marsikaj pove, kar se očitno noče ali ne more. Naš Gospod je n. pr. tako večkrat na¬ povedal, da bo judovsko ljudstvo zavrženo . 2 Ko bi bil to izrekel naravnost, bi se bilo nasprotstvo farizejske stranke silno poojstrilo proti njemu, in pri ljudstvu bi mu bili mnogo ložje vzeli zaupanje. Tudi nasproti poganom je bilo tako boljše. Ko bi bili ti takoj slišali vso strogo resnost Jezu¬ sovih naukov, bi jih bilo to odbilo. V svoji lju¬ beznivi obzirnosti si je torej volil Jezus obliko prilik. Ž njimi je dal priložnost vsakemu pre¬ mišljevati in iskati resnice; naravnost pa ni ni- nikogar odbijal. Seveda so premišljevali samo taki, kateri so imeli pošteno voljo in zmisel za resnico. Hu¬ dobni, v napuhu zakrknem, neverni farizeji, pismouki in njihovi pristaši se niso menili za prekrasne Gospodove prilike; saj so iskali samo priložnosti, kako bi v maščevanju nad njim po¬ kazali svojo nevero. Zanje so bile prilike božja kazen, obsodba. To tudi Jezus sam potrjuje, ko pravi: Onim, kateri so zunaj, ki niso s tako vero kakor apostoli, ali vsaj z dobrim namenom zve¬ zani z Jezusom, se vse govori v prilikah, da z očmi gledajo in vendar ne vidijo; z ušesi poslušajo in vendar ne razumejo, da se ne izpreobrnejo, in se jim ne odpuste njihovi grehi. Zveličarjevim čudežem, njegovim nebeškim naukom, ki jih je 1 Ps. 77, 2. 2 Prim. Luk. 13, 28; 19, 27; 20, 16. učil z gore. nečejo verjeti; zato jim pa zakriva daljne skrivnosti svojega kraljestva v prilikah. Sami so krivi, če se vsled tega vedno bolj po¬ tapljajo v neveri, in si nakopavajo gotovo po¬ gubljenje. To trdovratnost napoveduje že veliki prerok Izaija . 1 Darov, ki jim jih Bog ponuja, ne¬ čejo rabiti, kakor so dolžni. Ko bi živeli po duhu Mojzesove postave in prerokov, bi tudi spoznali v Jezusu Mesija. Tega ne store; zraven se pa bahajo, kakor bi bili sami edini pravični na svetu. Zato se zgodi ž njimi po božji sodbi, kar je izraženo v besedah: Kdor nima, se mu še to odvzame, kar meni, da ima. Kdor ne sodeluje z božjimi milostmi, mu jih nazadnje Bog popolnoma odreče. 4. Prilite in apostoli. V prvi vrsti govori Jezus apostolom svoje nauke; oni jih mo¬ rajo pred vsemi poslušati in si jih zapomniti; njim jih tudi posebej razlaga. Zato jih opozarja: Glejte, kako poslušate! Zanje takorekoč nima skrivnosti; njim pove naravnost resnice svojega nauka. Sam jim pravi: Vam je dano razumeti skrivnosti nebeškega kraljestva. Ko so sami, jim razlaga prilike, katere je prej govoril. Zato jih blagruje. Srečnejši so od vseh svetih mož stare zaveze, ker vidijo in slišijo Mesija, ki so po njem koprneli preroki in pravični v prejšnjih časih. Ta sreča jim pa nalaga tudi dolžnosti. Kar vidijo in slišijo, morajo oznanjati drugim; luč morajo biti svetu, ki gori na visokem sveč¬ niku; ne smejo skrivati tega, kar so se naučili od Jezusa. Ta luč, ki jo hoče imeti Jezus v apo¬ stolih, je luč njegovih resnic in njegove milosti. Močna je. Nič se ji ne prikrije; vse pojasnjuje, vse razodeva, tudi najtajnejše globine človeških src. Razkrije jih ali za življenje, ali za pogub¬ ljenje. Kdor se uda ti luči, kdor jo radovoljno sprejme, njemu se bolj in bolj razodenejo božje skrivnosti. Kdor z dobrim srcem posluša Jezusa, in sodeluje z njegovo milostjo, bo napredoval v veri in čednostih. Kdor ima, se mu bo dalo. Kdor pa zapre svoje oči nebeški luči, se mu vzame še to, kar ima iz starega zakona; izgubi vero in se pokoplje v grehih. Žalosten zgled za to so ju¬ dovski voditelji in od njih zapeljano ljudstvo. Veliko je prejelo od Boga, a vse to je bilo tako¬ rekoč zastonj. Ker ni verovalo v Zveličarja, se mu je vzelo vse, kar je imelo: nehalo je biti izvoljeno ljudstvo, izgubilo je domovino, v zmotah tava za¬ ničevano od vseh. 1 Iz. 6, 9. 10; Zgodbo I, str. 792. Luk. 8. -I -15; Mat. 18. 1 8. 18 28. Prilika o sejavcu. 241 VI. Prilike o nebeškem kra¬ ljestvu. Že večkrat smo povedali, da so Judje pri¬ čakovali takega Mesija, ki jim bo ustanovil z božjo pomočjo veliko svetovno kraljestvo, kate¬ remu se bo klanjala cela zemlja; Judje bodo go¬ spodovali v njem, drugi narodi jim bodo pa slu¬ žili. To kraljestvo so imenovali božje kraljestvo, ker so pričakovali, da bodo v njem premagani vsi maliki, in da se bo častil edini pravi Bog; rekli so mu tudi nebeško kraljestvo zlasti z ozirom na že čestokrat omenjeno Danielovo prerokbo, ki napoveduje tako kraljestvo, katero bo obudil ne¬ beški Bog. Nazivali so ga konečno Mesijevo kra¬ ljestvo ali pa kar kraljestvo brez pristavka. Jasno je, da je pričakovanje posvetne moči, ki naj jo pokaže kralj Mesija, najbolj odvrače- valo ljudi od Jezusa. Napačne misli o božjem kraljestvu so branile ljudem, da niso v pripro- stem, revnem Jezusu priznavali svojega Odreše¬ nika. Zato je naš Jezus posebno pobijal te zmote. ^ ta namen je povedal večino svojih čudovito lepih prilik. a) 0 sejavcu. Luk. 8, 4—15; Mat. 13, 1—8, 18—23; Mark. 4, 1—10, 13—20. Ko se snide silno velika množica, ln prihite iz mest k Jezusu , 1 2 reče v Priliki: ,,Glejte, sejavec gre sejat svoje seme. In ko seje, pade ga nekaj poleg pota m ga pohodijo in ptice izpod neba pri¬ dejo in ga pozobljejo. Drugo pa pade j 13 - skalna tla, kjer nima veliko prsti; x n hitro pogine, ker nima globoke zem¬ lja. Ko pa vzide solnce, zvene, in ker nima korenin, usahne. Zopet drugo pade med trnje in trnje raste ž njim v red, ter ga zaduši. In drugo pa pade v dobro zemljo in rodi sad; eno tri- deseteren, drugo šestdeseteren , tretje stoteren.“ Njegovi učenci ga pa vprašajo: »Kaj j e ta prilika?“ In on jim reče: „Ali ne razumete te prilike? Kako boste pa razumeli 1 Iz Mat. 13, 1. vemo, da se je to zgodilo pri morju. Množica je bila na bregu in Jezus jo je učil iz čolna, kakor razvidno iz prejšnjega odstavka. Zgodbe sv. pisma II. prilike sploh? Poslušajte torej priliko o sejavcu! Seme je božja beseda. Kadar kdo sliši besedo o kraljestvu, pa je ne raz¬ ume, pride hudič in mu vzame, kar je v njegovem srcu, da ne bi veroval, in se zveličal. To je seme, ki je vsejano poleg pota. Na kamenita tla vsejano je pa tisto, ko kdo sliši besedo, in jo brž vsprejme z veseljem, toda le za nekaj časa; ko pa pride nadloga in preganjanje zavoljo besede, se precej pohujša in odpade ob času izkušnjave. Kar ga je med trnje vsejanega, je tisto, ko kdo posluša besedo, pa mu skrb tega sveta in sleparstvo bogastva zaduši besedo, ter ostane brez sadu. Kar ga je pa vsejanega v dobro zemljo, to je tisto, ko kdo posluša be¬ sedo , jo razume in ohrani v dobrem in plemenitem srcu, in rodi sad v po¬ trpljenju, nekateri trideseteren, nekateri šestdeseteren in nekateri stoteren." K a z 1 a g a. 1. Prilika. Nekega dne gre Jezus iz hiše in sede -poleg morja. Tako smo brali v prejšnjem odstavku. Ta hiša, ki je takorekoč drugi dom Jezusov, je brez dvojbe Petrova v Kafarnavmu. Morje je Genezareško jezero. Ob ti priliki se zbere velika množica ljudi. Jezus stopi v ribiški (skoraj gotovo Petrov) čoln, kakršnih je bilo mnogo privezanih ob kraju, in pripoveduje strmeči mno¬ žici priliko o sejavcu. Besedni pomen so vsi razumeli. Ob jezeru ni bilo mnogo ravnega sveta. Skrbno so morali iskati poljedelci ob grivah in rebrih zemlje za polje. Skozi njive so vodila pota. Svet je bil marsikje vsaj deloma skalovit. Trnje in osat sta v tistih krajih zelo bohotno poganjala. Vsak je torej vedel, da se tam sejavcu večinoma tako dogaja, kakor popisuje Jezus. Tudi rodovitnost, kakršno omenja prilika, ni bila nič izvenrednega v jutrovih deželah. Sv. pismo samo pripoveduje o Izaku, da je našel stoteren sad . 1 Varo sporoča o Siriji, da tam stoterno rodi žito . 3 Herodot 1 I. Mojz. 28, 12. 2 I)p re rustica 1, 44. 1« 242 Pomen prilike. Mark. 4, 26—29. Prilika o rastočem žitu. pravi, da v Babiloniji dobra pšenica donaša celo dvestoteren sad. 2. Pomen prilike. Vsak je vedel, da hoče Jezus s svojo priliko povedati nekaj po¬ sebnega, a niti njegovi učenci ga niso razumeli. Ko so bili sami ž njim, ga vprašajo, kaj pomenja. Razloži jim jo: Seme je božja beseda in sicer v božjem kraljestvu, ki se ustanavlja na zemlji. Potemtakem je jasno, da je sejavec Jezus, ki oznanja to kraljestvo, da so pa za sejavce na¬ menjeni tudi njegovi apostoli in njihovi nasled¬ niki. Kakor se vsejanega semena mnogo konča, da ne dozori, tako je tudi z oznanjevanjem bož¬ jega kraljestva na zemlji. Trojne vrste so ovire pri ljudeh, da ne sprejmejo evangelija. Eni so lahkomiselni, ki imajo vse za šalo, kakor otroci, seme na potu ; 1 drugi so površni in brez poguma ? — ki se hitro vnamejo, pa ob vsaki težavi tudi hitro odnehajo — seme na skalnih tleh; tretji so pa udani čutnosti in mislijo samo na telesno vži- vanje — seme med trnjem. Vsi so pa sami krivi svoje nevere, oziroma svojega odpada. Jezus je s to priliko natančno opisal značaj judovskega ljudstva. Iz evangelijev poznamo Jude tako, kakor jih slika prilika o sejavcu. Vnemarne lenobe in otročje lahkomiselnosti je zlasti v Ga¬ lileji dovolj. Koliko priložnosti so imeli n. pr. prebivalci Kafarnavma, Betzaide in Korozaina, a kako malo se jih je resno izpreobrnilo . 2 3 Površnost in nestanovitnost se nam jasno kaže ob Gospodovem trpljenju. V nedeljo mu je vpila množica liozana, v petek kriči križaj ga. Strastem udano ljudstvo pa najbolj označu¬ jejo Jezusove besede hudobni in prešestni zarod, 6 ki ž njimi imenuje judovski narod. Za evangelij zatajevanja niso imeli nobenega zmisla. Trmasto so odbili ponižnega, ubogega Mesija. Kar se oznanja Jezusov nauk, se kažejo tudi imenovane tri ovire. Apostoli so v svojem življe¬ nju natančno spoznavali, kako resnična je nje¬ gova prilika. Da jim pa ne upade srce, jim pove tudi, da nekaj semena pade na rodovitna tla in da tam rodi bogat sad. Kjerkoli človek ne na¬ sprotuje s hudobno voljo božji milosti, se povsod pokažejo čudoviti uspehi. Treba je le dobrega in plemenitega srca in stanovitnega potrpljenja. 1 Glej Zgodbe II, str. 234. 2 Prim. Mat. 11, 20—24. 3 Mat. 12, 39. b) Rastoče žito. Mark. 4, 26—29. Jezus pravi: „Taka je z božjim kra¬ ljestvom , kakor če človek vrže seme v zemljo. In spi in vstaja ponoči in podnevu; in seme poganja in raste, da on ne ve. Zemlja namreč sama od sebe rodi najprej travo, potem klas, potem polno žito v klasu. In ko obrodi sad, pošlje precej srp, ker je žetev. B a z 1 a g a. Pomen prilike. V ti priliki opisuje Jezus, kako seme, ko je vsejano, raste takorekoč samo od sebe, da ne potrebuje več sejavčeve po¬ moči. Ta spi in vstaja in opravlja svoja dela, pri semenu pa nima več posla. Še-le, ko pride žetev, je treba zopet njegovega dela. To je splošno res, zlasti pa za kraje na Jutrovem. V sv. deželi se navadno seje meseca listopada, ko se pričakuje takozvani zgodnji dež. Le malo mesecev je treba v tamošnjem gorkem podnebju in rodovitni zemlji) da dozori setev. Koncem sušca ali pričetkom malega travna pade zadnji pozni dež, kakor mu pravijo, in koncem malega travna se že prične žetev. Rast vsejanega žita primerja Zveličar z rastjo svojega kraljestva. Sejavec je on sam; seme so njegovi nauki in njegova milost, ki jih zapušča v sveti cerkvi. Kakor sejavec potem, ko vseje žito, osebno več ne deluje, tako bo tudi ž njim. On ustanovi cerkev, ji izroči svoj nauk in svoje mi¬ losti, nato se pa umakne. Osebno ne bo več delal, dokler ne pride žetev ob koncu sveta. Takrat pa se prikaže iznova sodit človeštvo. Ta prilika ima torej namen podučiti apostole, da se bo božje kraljestvo širilo po svoji notranji moči brez vidnega osebnega delovanja Zveličar- jevega, pa tudi brez zunanjega šuma. To je bilo potrebno. Ker so apostoli vzrastli v judovskih mislih, so vedno pričakovali, da Mesija na kak slovesen način pokaže ustanovitev svojega kra¬ ljestva pred svetom. Še pred vnebohodom g& vprašajo: „ Gospod, ali boš v tem času obnovil lz- raelovo kraljestvo ?“ Vkljub temu, da so tolikrat slišali o duhovnem pomenu Mesijevega kraljestva, vendar ne opuste svoje od mlada priučene misli. Zato je bilo res treba, da jih je Jezus večkrat o tem podučeval. Mat. 13, 24—30, 36—43. Prilika o ljuliki. 243 Sovražnik seje ljuliko. Spoznali so pa tudi lahko iz te prilike, v kakšnem duhu naj zvršujejo svojo apostolsko službo. Delajo naj, a uspeha naj ne Čakajo od svojega dela, marveč edino le od notranje moči sv. Duha, ki vlada cerkev. Potrpež¬ ljivo naj čakajo, če se sadovi njihovega truda brž ne poka¬ žejo. Ko pride Go¬ spod k žetvi, bo go¬ tovo mnogo lepega, dozorelega žita. Vsi tisti, kateri se bodo dali voditi sv. Duhu v svojih dušah, bodo takrat imeli pokazati boga¬ tega sadu. c) Ljulika med pšenico. Mat. 13, 24—30; 36—43. Drugo priliko jim pove Jezus, rekoč: »Nebeško kraljestvo je podobno člo¬ veku, ki vseje dobro seme na svojo njivo. Ko pa ljudje zaspe, pride nje¬ gov sovražnik in poseje ljulike med pšenico in odide. Ko pa vzraste setev in obrodi sad, takrat se prikaže tudi ljulika. Pridejo pa hlapci hišnega go¬ spodarja in mu reko: ,Gospod, ali nisi vsejal dobrega semena na svojo njivo? Odkod torej ljulika ?‘“ In jim reče: „Sovražen človek je to storil.“ Hlapci mu pa pravijo: ,,Ali hočeš, da gremo in jo poberemo ?“ In reče: „Ne, da morda ljuliko po- biraje tudi pšenice ne izrujete ž njo. Pustite oboje rasti do žetve in ob času žetve porečem ženjcem: Poberite najprej ljuliko in jo zvežite v snope, da se sežge, pšenico pa spravite v mojo žitnico.“ Ko odpravi "množice, gre v hišo. Tu pristopijo njegovi učenci, rekoč: »Razloži nam priliko o ljuliki na njivi.“ On pa odvrne in pravi: ,,Kateri seje dobro seme, je Sin človečji. Njiva je pa svet; dobro seme pa, to so otroci kraljestva; ljulika so pa otroci hudobije; sovražnik pa, ki jo vseje, je hudič; žetev je pa konec sveta; ženjci so pa angeli. Kakor se torej ljulika pobere in sežge v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človečji pošlje svoje angele, in ti pobero iz njegovega kraljestva vse pohujšanje in tiste, kateri delajo krivico, in jih vržejo v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi. Ta¬ krat se bodo svetili pravični kakor solnce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!" Razlag' a. 1. Tretja prilika o semenu- Jezus ostaja vidno rad pri podobah, vzetih iz poljedel¬ skega stanu. Take podobe so njegovim poslušav- cem, ki so večinoma priprosti ljudje, najprimer¬ nejše. Poljsko delo pozna vsak. Prilegajo se pa tudi Zveličarjevemu namenu; saj je prišel zato na svet, da bi ljudje imeli življenje . 1 Da bi jih duševno oživil, je sejal besede in milosti v nji¬ hova srca. ' Jan. 10, 10. 16* 0J4 Zakaj so slabi med dobrimi? Luk. 18, Tu že v tretje primerja svoje kraljestvo s podobo iz poljedelstva. 1 O premožnem človeku pripoveduje, ki vseje očiščeno pšenico v svojo njivo; po noči pa pride sovražnik in mu naseje ljulike vmes. Ljulika je brezdvojbe tisti plevel, ki ga imenujejo ponekod norica. Izprva je tako podoben dobremu žitu, da se težko spozna. Ko pa doraste, mu korenine prepleto žito in se ne more posebej brati, da bi se pri tem ne izruvalo tudi mnogo dobrih stebel. Čakati se mora do žetve, kakor tudi pametni gospodar v priliki veleva svojim hlapcem. 2. Pomen prilike. Jezus se vrne v hišo, gotovo zopet v Petrovo; tam pojasnjuje svo¬ jim učencem, kako se mora umevati povedana prilika. V prejšnjih dveh je povedal, da se mnogo ljudi ne bo priklopilo božjemu kraljestvu, kakor se tudi vse seme ne prime, in da raste to kra¬ ljestvo po svoji notranji moči, po milosti sv. Duha. V tretji pa uči, da bo tudi med tistimi, kateri bodo sprejeli Jezusov nauk, mnogo slabih. Hu¬ dobni duh in slabi ljudje, njegovi pomočniki, za¬ peljujejo kristjane v greh. To je ljulika med pšenico. Nekateri padejo tako globoko, da se izgube v krivoverstvu. Tako ho do konca sveta. Sv. Tomaž Akvinec navaja štiri vzroke, 2 zakaj so v cerkvi Vedno slabi med dobrimi: Prvi vzrok je ta, ker se po slabih vadijo dobri. Ko bi ne bilo krivovercev, bi ne slovela učenost svet¬ nikov, Avguština in drugih. — Drugič se mnogo¬ krat zgodi, da je kdo slab, pa se potem poboljša. — Tretji razlog je ta, ker se nekateri zde slabi, pa niso. — Četrti vzrok je pa ta, ker je včasih tak slab človek zelo mogočen; če bi ga odvrgli, bi jih mnogo potegnil za seboj, in tako bi jih z enim grešnikom veliko poginilo. Že Krstnik je prerokoval o Jezusu, da bo ločil pšenico od plev. 3 To se vrši nepopolnoma že v cerkvi. Slabi se ločijo od dobrih. Še bolj se pokaže ta ločitev po smrti posamnih vernikov; takrat se določi, kam spada. Najnatančnejše se pa to zgodi pri poslednji sodbi. Sodil bo Zve¬ ličar, ki mu je Oče prepustil vso sodbo. 4 5 S svo¬ jimi angeli pride, da povrne vsakemu po njegovih delih. 6 Vse pohujšanje poberč angeli iz njegovega 1 Prim. Jan. 12, 24; 6, 35. 41. 48. 2 In Mat. 13, 29. 3 Mat. 3, 12. 4 .Tan. 5, 22. 5 Mat. 16, 27. 20. 21; Mat. 13, 23. Prilika o kvasu. kraljestva, to je: vse ljudi, ki druge zapeljujejo v greh, in vse, ki delajo krivico s tem, da pre¬ stopajo Očetove zapovedi. Vržejo jih v ognjeno peč, ki pomenja večne muke, in ki se na drugih mestih imenuje peklenski ogenj, 1 ali pa zunanja tema J Za znamenje največjih bolečin in najhuj¬ šega trpljenja, združenega z besnim obupom, se pravi, da bo tam jok in škripanje z zobmi. Nazadnje pa pove Jezus tolažljivo resnico, da se bodo takrat svetili pravični kakor solnce v kraljestvu svojega Očeta v večni slavi. Ta pomenljiva prilika je vredna, da Gospod še posebej opozarja nanjo, naj jo apostoli večkrat premišljajo in si jo dobro zapomnijo, s sklepnimi besedami: Kdor ima ušesa za poslušanje, naj po¬ sluša ! c) Kvas. Luk. 13, 20. 21; Mat. 13, 33. Dalje jim pove drugo priliko : „Komu naj primerjam nebeško kraljestvo? Po¬ dobno je kvasu, ki ga vzame žena in primesi trem mericam moke, dokler se vsa ne prekvasi.“ Razlaga. Pomeu prilike. Judje so rabili kvas pri domači peki; pri daritvah so imeli samo ne¬ kvašen kruh; ravno tako so vživali opresen kruh velikonočni teden. Pripravljali so ga iz zmesi mošta in prosene moke, ali pa pšeničnih otrobi; včasih tudi iz navadnega testa, ki so ga pustili, dokler se ni skisal. V Jezusovi priliki prekvasi žena tri merice moke. Ena merica je imela nekaj malega več nego 13 litrov. Bilo je torej krog 40 litrov moke. Kvas rabi naš Gospod v dobrem, pa tudi v sla¬ bem pomenu, ko n. pr. svari pred kvasom farizejev. V tem zmislu govori tudi sv. Pavel o kvasu greha. V ti priliki hoče Gospod pojasniti, da z ne¬ znatnimi, slabimi sredstvi ustanovi celi svet ob¬ segajočo cerkev. Kakor kvas deluje tudi njegovo kraljestvo nevidno in vendar napolni vse s svo¬ jim vplivom. To se je tudi zgodilo. Jezusov nauk je prodrl človeška srca in je izpremenil zemlji lice: povišal je zakonsko zvezo in s tem ustanovil krščansko rodbino, postavil je trdno podlago državam; sploh je prenovil človeštvo. 1 Mat. 18, 9. 2 Mat. 8. j 2. Mat. 13. 44—50. Prilike n zakladu, biseru in mreži. 245 d) Skriti zaklad. Mat. 13, 44. Nebeško kraljestvo je podobno za¬ kladu, ki je skrit v njivi; najde ga člo¬ vek in ga skrije, in od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo. „ , Razlaga. Pomen prilike. To priliko pove Go¬ spod svojim učencem potem, ko jim razloži po¬ men prilike o ljuliki. Kratka zgodbica obsega: Nekdo opazi, da je v neki njivi zaklad, ki ga je morda kdo ob vojskinem času ali pa iz skoposti tam zakopal. Zaklad je bil posoda denarja, ali pa drugih dragocenosti. Po nazorih, ki so jih takrat imeli, je bil zaklad tistega, čegaver je bila n jiva. Zato se potrudi srečni človek, da dobi dotično njivo v last. V ta namen proda vse in jo kupi. S tem postane po tedanjih postavah pravi lastnik njive in zaklada. Pomen te prilike je zelo primeren za apostole. Ti so zapustili vse in šli za Jezusom. Kako težko je bilo to, zlasti še, ker je bil na zunaj Zveli¬ čarjev nastop tako reven in priprost. Vsakega človeka se drži želja po posvetnih dobrinah, po premoženju in po raznih zemeljskih slasteh. Saj y emo, da je ta želja preslepila celo enega izmed apostolov in naredila iž njega izdajavca. Jezus hoče apostole potrditi. Tudi možu, ki vse proda, da si kupi njivo, se smejejo ljudje in norčujejo iž njega. Ko pa zvedo, kaj je kupil, spoznajo, da je prav imel. Dobrine nebeškega kraljestva so tudi skrite, kakor zaklad v njivi; a kdor jili prav premisli, ve, da so neskončne vrednosti. Vse. kar je na zemlji, se ne da primerjati ž njimi. Zato je Popolnoma pametno, da se človek odreče svetu in njegovemu navideznemu sijaju, da zataji v sebi željo po pozeinskih rečeh in išče le duhovnih dra¬ gocenosti. Jezus celo zahteva to od svojih učen¬ cev : 1 Kdor se vsemu ne odreče, kar ima, ne more biti moj učenec. Vsaj v svojem srcu mora to storiti, ha se udeleži blagra : 2 Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo. Kdor pa hoče do¬ seči najvišjo stopinjo popolnosti, mora pa tudi hejansko zapustiti vse, kar ima, in iti za Gospo¬ dom, kakor sam pravi : 3 Če hočeš biti popoten, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, in imel boš zaklad v nebesihin pridi in hodi za menoj. 1 Luk. 14, 33. 2 Mat,. 5, 3. 3 Mat. 19, 21. e) Biser. Mat. 13, 45. 40. Dalje je nebeško kraljestvo podobno kupcu, ki išče dragocenih biserov. Ko pa najde drag biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi. Razlaga. Pomen prilike. Biseri so posebno lepi dragi kameni, ki se dobivajo v morskih školjkah — bisernicah. Čim večji in svitlejši so, tem večjo vrednost imajo. V stari dobi so samo diamant še bolj cenili. Rabili so jih seveda samo bogatini za lišp. Kako dragi so še v novejši dobi, izpričuje lepi biser iz zakladnice cesarja Karola V., ki so ga kupili za blizu 800.000 kron; perzijski šah ima baje biser, ki se ceni na 2,750.000 kron. Umljiva nam je potemtakem zgodba o kupcu, ki proda celo svoje premoženje, da kupi neki posebno lep biser. Saj ve, da napravi najboljšo kupčijo. Jezus hoče tudi v ti priliki tako, kakor v prejšnji, pokazati neizrekljivo vrednost in lepoto nebeškega kraljestva in njegovih dobrin. Da se dosežejo, ne sme biti nobena žrtva prevelika. Učenci naj se torej radi odreko vsem posvetnim rečem, in naj iščejo samo nebeških zakladov in biserov. f) Ribiška mreža. Mat. 13, 47-50. Dalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki se vrže v morje, in ki zajame rib vsake vrste. In ko se napolni, jo izvlečejo; in na bregu sede odberejo dobre v posode, malovredne pa od¬ mečejo proč. Tako bo ob koncu sveta: Angeli pojdejo in odločijo hudobne od pra¬ vičnih in jih vržejo v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi. Razlaga. Pomen prilike. Ta prilika je bila učen¬ cem zelo domača. Saj jih je bilo šest med njimi, o katerih je naravnost rečeno, da so se živili z ribištvom: Peter, Andrej, Jakop, Janez, Tomaž in Natanael. Tudi Filip je bil skoraj gotovo ravno tega stanu; doma je bil namreč iz ribiškega sela Bet.zaide. To, kar so takorekoč vsak dan izkušali, jim pove Jezus za priliko. Kolikrat, zlasti po noči, so na Genezareškem jezeru ribarili z mrežo. 246 Mat. 13, 51—53; 12, 46—50. Nadin poduka v prilikah. Božja mati s sorodniki pri Jezusu. Na sredo velike mreže so privezali kamen ali pa svinec, da se je potopila, na krajeli so pa skrbeli, da je plavala po vrhu. Za nekoliko časa so po¬ tem s čolnom odrinili h kraju in vedno bolj zbli¬ ževali konce mreže, dokler jih niso na bregu po¬ polnoma spojili in mrežo z ribami vred potegnili iz vode. Pomen te prilike je po razlagi Gospoda sa¬ mega tak, kakor one o ljuliki. Do konca sveta bodo v cerkvi, ki se primerja z mrežo, slabi in dobri. Ob sodbi se popolnoma ločijo, prej ne, kakor se tudi ribe, dokler so še v omrežji, ne prebirajo. Apostoli so tudi ta pomen lahko umeli. Saj jim je bila še v spominu beseda, ki jo je iz¬ rekel Jezus Petru in Andreju: Hodita za menoj in naredim vaju za ribica ljudi, 1 in ki jo je še posebej poudarjal Petru samemu. 2 Kot Jezusovi ribiči so bili odločeni, da love po morju življenja človeške duše za večno življenje. Že naprej so imeli biti pripravljeni, da bo marsikatera slaba riba med dobrimi. * * * Ko dovrši Jezus svoje prelepe prilike, poda še nazadnje kratek nauk svojim apostolom, naj tudi oni na tak način podučujejo ljudstvo. Tako¬ le opisuje sv. evangelist Matej njegove besede: (Mat. 13, 51—53.) „Ali ste razumeli vse to?“ Reko mu: „Smo.“ Pravi jim: ,,Zato je vsak pismar, ki je podučen o nebeškem kraljestvu, podoben hišnemu gospodarju, ki pri¬ naša iz svojega zaklada staro in novo.“ In zgodi se, ko Jezus dokonča te prilike, odide odondot. Ta nauk pomenja: Vi apostoli ste sedaj pod¬ učeni o nebeškem kraljestvu. Zato pa tudi druge podučujte. Pri tem pa posnemajte mene. Vaše znanje je vaš zaklad. Kakor pameten pismouk, ne pripovedujte ljudstvu samo novih reči; marveč nove resnice navežite na stare. Kar že ljudje vedo iz navadnega življenja, ali pa iz starega zakona, s tem združite novi nauk. Tega se naj- ložje učite od mene, ki sem na ta način v pri¬ likah podučeval o svojem kraljestvu ljudi in vas. VII. Sorodniki iščejo Jezusa. Mat. 12, 46—50. 1 Ko Jezus še govori ljudstvu, glej, stoji njegova mati in njegovi bratje zunaj in hočejo z njim govoriti. Tu mu reče nekdo: „Glej, tvoja mati in tvoji bratje stoje zunaj in te iščejo." On pa odgovori in pravi tistemu, kateri mu je to rekel: „Kdo je moja mati, in kdo so moji bratje?" In ozre se krog po njih, ki so sedeli okoli njega, in stegne roko na svoje učence, rekoč: „Glejte! moja mati in moji bratje. Kdor namreč zvršuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti mi je brat in sestra in mati." Razlaga. 1. Jezus In njegovi sorodniki. Raz¬ ložili smo že, da so v rodbini sv. Jožefa z Jezusom vred živeli tudi otroci Alfeja in Marije, bližnje sorodnice božje matere. Imenovali so jih vsled tega njegove brate in sestre. Izmed teli sta dva, Juda in Jakop, verovala v mesiansko poslanstvo Jezusovo in sta bila sprejeta med apostole; dva, Jožef in Simon, sta se pa še-le kasneje izpreobr- nila. Ravno to izpričuje, da nista bila hudobnega srca, in da nikakor ni prav, če nekateri razla- gavci sv. pisma o njih slabo sodijo. Da nista brž verovala v Jezusa, temu ne smemo drugod iskati vzroka, nego v starih judovskih predsodkih. Nista si mogla misliti, da bi bil njun bratranec, s katerim sta od mlada skupaj rastla, tisti mo¬ gočni Mesija, ki so ga napovedovali preroki, da bo osvobodil izraelsko ljudstvo in ustanovil ne¬ beško kraljestvo na zemlji. Tako kakor ta dva, so mislili gotovo tudi drugi sorodniki in znanci Jezusovi iz Nazareta. Notranje, duhovne moči niso bili sposobni vpoštevati. Sama po sebi se nam vriva misel, kako je božja mati živela v taki družbi. Ali ni ni¬ komur povedala svojih skrivnosti? In nato mo¬ ramo odgovoriti, kar o drugi priliki pravi sveto pismo o nji, da je vse, kar se je tikalo nadna¬ ravnega izvora njenega svetega Sinu, ohranila v svojem srcuJ Po božjem sklepu je molčala, in ž njo pa tudi njen deviški ženin. Te skrivnosti razkriti je imel pravico le Jezus sam. Dokler on 1 Mat. 4, 19. 8 Luk. 5, 10. 1 Mark. 3, 20—35; Luk. 8, 19—21. 8 Luk. 2, 51. Jezus in sorodniki. 247 ni spoznal za primerno javno jih razodeti, tako dolgo tudi ona — dekla Gospodova — ni zinila o njih. Na tihem je premišljala globokost božjih sklepov in hvalila Boga. S celim srcem je opa¬ zovala vsak korak božjega Sinu, veselila se nje¬ govih uspehov, žalovala nad sovražniki, ki so vstajali proti njemu, in tožila nad zaslepljenostjo judovskih veljakov in vnemarnostjo ljudstva. Go¬ tovo je pa tudi iskreno molila, naj se odstranijo vse ovire božjemu delovanju njenega ljubega Jezusa. 2. Božja mati s sorodniki išče Je« *nsa. Ko smo čuli, da nekatere ženske sprem¬ ljajo Zveličarja in njegove apostole, smo videli, da božje matere in drugih bližnjih sorodnic — Marije Kleofove in Salome — ni med njimi. Jezus je hotel pokazati, da se je popolnoma od¬ povedal vsemu, in da živi edino le svojemu Me¬ sij evemu poklicu. To nas uči tudi zgodba, ki jo tukaj razlagamo. Sveta mati s sorodniki, skoraj gotovo samo z bratrancema Simonom in Jožefom, pride obiskat Jezusa v Kafarnavm. To je naj¬ jasnejši dokaz, da je drugače ni bilo pri njem. Brez dvojbe jo je prignala želja videti že zopet sebi najljubše bitje na svetu; prisrčna, verna materina ljubezen jo je pripeljala. Tudi o bratran¬ cih nimamo pravice misliti kaj slabega. Vere res nista imela vanj, a nekaj sorodniške ljubezni sta gotovo čutila do njega; skoraj gotovo sta bila tudi ponosna nanj in dobro jima je delo, da so se tako lepe reči govorile o njem. Skrbelo ju je vendar-le, kako se mu godi. Sv. Marka pripove¬ duje ob neki drugi priliki tako-le: 1 Jezus in apo¬ stoli pridejo domu in množica se zopet snide, da se kruha niso mogli jesti. In ko njegovi (sorodniki) to slišijo, ga gredo prijet; pravijo namreč: n Ni sam pri sebi.“ Ta dogodek nam lepo pojasnjuje našo zgodbo. Priča nam, kako so sorodniki skrbeli, da bi se Jezusu kaj hudega ne zgodilo. Vere v njegovo božje poslanstvo niso še imeli; vse njegovo ob¬ našanje so torej gledali samo z naravnimi očmi. Ko slišijo, da se tako trudi z ljudmi, da še naj¬ potrebnejše hrane ne vživa, si mislijo: ,To ne sme biti. Mi ga moramo ljudem, če ni drugače, šiloma iztrgati; sicer ga nam uničijo. Ljudje mu ne dajo miru, vedno tišče za njim. Prvaki ga Pa sovražijo in hočejo umoriti. Ali ni torej zme¬ šan, ali ni sam iz sebe, da se izpostavlja takim nevarnostim in prav nič za-se ne skrbi? 1 r MarkT 3, 20. 21. Kdor pozna ljudi, kakršni so, mu je takoj jasno, daje tako obnašanje sorodnikov popolnoma umljivo; saj ne vidijo v Jezusu svojega Mesija, od Boga poslanega učitelja in Zveličarja, marveč le svojega sorodnika. Podobni slučaji se pač ne- brojnokrat dogajajo v življenju. Skrbna mati sinu ali žena možu naroča tudi pri najvažnejših opra¬ vilih najprej, naj pazi nase, na svoje zdravje, in se varuje telesne škode. Kolikrat se čuje to ali podobno vprašanje: ,Ali si zmešan, da na-se nič ne misliš?' Zato nimamo torej nobene pravice, da bi obisku sorodnikov pripisovali kak slab namen. Skrb za Jezusa jih je prignala. Ž njimi je prišla božja mati, ki je seveda natančno poznala po¬ men Jezusovega delovanja, a je pri tem brez dvojbe silno skrbela zanj in mu iz vsega srca želela, da bi se mu tudi glede na časne stvari čim naj¬ boljše godilo. Tako si sedaj lahko razlagamo Jezusov na¬ stop pri obisku, ki ga popisuje evangelij v tem odstavku. Zveličar uči. Vse je natlačeno ljud¬ stva. Tu se čuje glas, da ga zunaj čaka mati s sorodniki, ki bi radi govorili ž njim. Noter ne morejo zavoljo množice. Jezus uči dalje. Nekdo ga še posebej opozori na mater in sorodnike. In nato izpregovori Jezus: Kdo je moja mati, in kdo so moji bratje ? In ozre se krog po njih, ki so se¬ deli okoli njega, in stegne roko na svoje učence, rekoč: Glejte! moja mati in moji bratje. Kdor namreč zvršuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti mi je brat in sestra in mati. Vzvišen, veličasten je ta prizor! Navzoči ostrme, apostolom se pa gotovo razširi srce v neizmerni hvaležnosti do Jezusa, in obnavlja se jim sklep, da ga nečejo nikoli zapustiti. Take pohvale, takega odlikovanja še niso slišali iz ust svojega Zveličarja. Kakor vsi Jezusovi nauki, tako je tudi nauk, ki ga dajejo omenjene besede, v prvi vrsti na¬ menjen apostolom. Jezus hoče reči to-le: Jaz učim med vami kot Mesija, dh, še več: kot božji Sin. Samo na to mislim, kako zvršujem nalogo, ki mi jo je dal moj nebeški Oče. Na vse drugo sem pozabil. Vse sem zapustil. Nobena stvar me pri zvrševanju mojega poklica ne moti. Kri in posvetno prijateljstvo nimata nobene moči do mene. Jaz sem poslan za vse in se žrtvujem za vse. Nase ne mislim prav nič pri svojem delu; zato pa tudi zatajujem v sebi vsako misel na kako svojo posvetno zvezo. Svojo drago mater 24* Vsak vernik Jezusov sorodnik. ljubim: rad imam svoje sorodnike, a ta ljubezen me ne sme ovirati pri mojem delovanju. Zato pa v svojem poklicu ne poznam ne matere, ne sorodnikov. Jaz delujem samo v mislili na na¬ logo, ki mi jo je izročil Oče v nebesih, samo kot njegov zvesti Sin. Zato je pa vsak, ki po mojem zgledu in po mojih navodilih dela po volji mojega Očeta, moj pravi sorodnik. Kdor pozabi na vse drugo in vse zapusti, da služi mojemu Očetu, kdor sorodnike. Gotovo jih je, d o vrši vsi svoj poduk, ljubeznivo vsprejel. Nasprotno vidimo, da jih ljubi. Ko pokaže na učence in pravi: Glejte moja mati in moji bratje, poudarja hkrati, da ljubi svojo mater in sorodnike. Pomen je ta-le: Kakor ljubim kot sin svojo mater in ž njo vred tudi svoje sorodnike, tako ljubim kot Mesija, kot božji Sin, vse tiste, ki so z menoj v živi veri in de¬ janjih združeni z nebeškim Očetom. Tako so mi Vihar na jezeru. si njega izključno izbere tudi za svojega Očeta, vsak tak je njegov sin, njegova hči, torej meni brat in sestra; rad ga imam kot svojega pravega duhovnega sorodnika, ljubim ga kakor svojo mater. V prvi vrsti so tu moji učenci, ki so vse zapustili, in hodijo za menoj. Ti so mi v mojem Mesijevem poklicu najbližji sorodniki. Iz teh besedi se torej nikakor ne da sklepati, da je Jezus zavrgel ali kakorkoli zaničeval svoje ljubi kot Mesiju, kakor so mi po človeški naravi ljubi moja mati in moji sorodniki. Ta misel ni nova. Že prej je večkrat slo¬ vesno zatrjeval, da ne pozna kot Mesija nikogar drugega, nego nebeškega Očeta in naloge, ki jo je prejel od njega. Dvanajstleten deček pravi v templu skrbni materi in sv. Jožefu: Ali nista ve¬ dela , da moram biti vtem, kar je mojega Greta- ?’ Luk. '4. 49: Zgodbe II, str. lot. n asi. Požrtvovalnost Jezusa in Marije. Luk. 8. ‘22 ‘25; Mark. 4. 35- 40; Mat.. H. 18. 23- 27. Vihar na jezeru. 249 Telesno rojstvo in kar je ž njim v zvezi, nima z nebeškim kraljestvom nobenega stika. Le kdor se prerodi, more vstopiti v nebeško kraljestvo; 1 tako uči Nikodema. V teh besedah je tudi obseženo, da dobi vsakdo s svojim prerojenjem novo sorodstvo, tako- rekoč novega Očeta, novo mater, nove brate in sestre. 0 drugi velikinoči govori v templu: Jaz sem prišel v imenu svojega Očeta , 2 v nobenem drugem imenu ne; in zato v svojem poklicu ne poznam nikogar drugega, nego samo Očeta. Sin ne more °d sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela Oče . 3 Ne iščem svoje volje, marveč voljo tistega, kateri me je poslal . 4 In ob drugi priliki pravi: Jaz sem prišel iz nebes, ne da bi vršil svojo voljo, marveč voljo tistega, kateri me je poslal J Sedaj lahko umevamo Jezusov nastop. Z veličastno požrtvovalnostjo zatre v sebi ljubezen do svoje ljube matere in do sorodnikov, ko se gre za njegov poklic. S svojimi besedami raz¬ odene v vsi vzvišenosti v sebi od Boga poslanega Mesija. Ne govori jih toliko ljubeči materi in sorodnikom, ki ga čakajo zunaj, marveč svojim poslušavcem, da bi jim razgnal napačne pojme o Mesiju, in jih pripravil, da bi mogli vsprejeti ne¬ pojmljivo skrivnost, da je on včlovečeni Bog. Zlasti apostolom so namenjene. Ti so se tudi utopili v njihov pomen; premišljali so jih in na¬ zadnje je dozorelo v njihovih dušah tisto za ves svet čudovito pomenljivo prepričanje, ki ga je v njihovem imenu izrekel par mesecev kasneje sveti Peter, rekoč Jezusu: Ti si Kristus, Sin živega Boga J Božja mati se odslej ne imenuje več v evan¬ geliju do Gospodovega trpljenja. Požrtvovalnost je njeno življenje. Gotovo je ona najgloblje raz¬ umela, kaj pomenjajo besede, s katerimi se tako- rekoč trga njen božji Sin od nje. Vajena je žrtev. Potolažena gre iz Kafarnavma v svoj tihi naza- reški dom delat in molit, samo v duhu združena z ljubim Jezusom. Ko pa pride ura, ob kateri naj pred celim svetom pokaže svojo naj večjo po¬ žrtvovalnost, jo najdemo pripravljeno. Pod križem Moji in trpi s svojim Sinom, združevaje njegovo daritev s svojo. Takrat izpriča najsijajneje, da umeva nebeški Mesijev poklic. 1 Jan. 3, 5. 2 Jan. 5, 43. 3 Jan. 5, 19. 4 Jan. 5, 30. 5 Jan C. 38. 8 Mat. 1(i. Ifi. VIII. Vihar na jezeru. Luk. 8, 22—25; Mark. 4, 35 — 40; Mat. 8, 18. 23—‘27. Nekega dne v mraku, ko vidi Jezus veliko množico krog sebe, stopi v čoln, on in njegovi učenci, in jim reče: „Prepeljimo se na drugo stran.“ In razpustivši množico vstopijo in ga vzamejo tako, kakor je bil, v ladjo; bile so pa tudi druge ladjice ž njim. Nato odrinejo. Ko veslajo, zaspi. In glej, velik viharen veter nastane in prihrumi po jezeru, in vzbudi se velika nevihta na vodi tako, da valovi pokri¬ vajo ladjico. In bili so v nevarnosti. On je bil pa blizu krmila in je spal na blazini. Tu pristopijo k njemu njegovi učenci in ga vzbude, rekoč: ,,Učenik, ali te nič ne skrbi, da gremo v pogin? Gospod, reši nas, poginjamo." Tu jim pravi Jezus: „Kaj ste boječi, maloverni?" Nato vstane, zažuga ve¬ tru in viharju in reče morju: „Molči! Utihni!“ In veter poneha in velik mir za¬ vlada. Tu jim pravi: „Kje je vaša vera? Ali še zdaj nimate vere?" Možje se pa čudijo in v velikem strahu govore drug drugemu: „Kdo je neki ta, ki ukazuje vetrovom in morju, in ga ubogajo?" Razlaga. 1. Vihar. Nekega dne, kmalu po dogodku v prejšnjem odstavku, je imel Jezus zopet silno veliko dela. Ogromna množica je bila krog njega do večera. Utrujen je bil. Drugi dan je pa bil namenjen obiskati Geražansko deželo na levi Jor¬ danovi strani. Hoče se opočiti, zraven pa prido¬ biti časa, da bi že takoj zjutraj lahko pričel svoje apostolsko delo. Zato veli apostolom, naj ga pre¬ peljejo črez jezero. Ti brž ubogajo in ga vza¬ mejo, kakor je bil v ladji — utrujenega, telesno popolnoma zmučenega — v ladji seboj. Jezero se je po sredi od zapada proti vzhodu lahko pre- veslalo v štirih urah. Kafarnavm je stal na severnem zahodu, Geraza pa na južnem vzhodu. Treba je bilo torej veslati povprečno črez jezero in ta pot je brez dvojbe trajala dobrili šest ur. 250 Čudež na jezeru. Bilo je nekako meseca rožnika, ko je najdaljši dan. Krog desete ure odrinejo; do štirih ali petih jim je bilo mogoče priti do cilja. Jezero stoji globoko med gorami; zlasti na vzhodni strani ga obdaja silno strmo in visoko pogorje. Odtam tudi zdaj včasih kar nenadoma zatuli močan veter in razburka jezero. Tako je bilo tudi tisto noč. Silen vihar nastane; ladjico že pokrivajo valovi. Apostoli, ž njimi pa tudi drugi ljudje, ki se vozijo v svojih ladjicah poleg njih, se prestrašijo. Proti taki divji sili ni nobene pomoči. V nepopisni grozi se boje, da se jim vsako trenotje ne potopi slabotna ladja. Njihov Zveličar truden spi v njenem zadnjem koncu. V obupnem strahu dobe toliko poguma, da ga vzbude, in na pol očitaje prosijo, naj jih reši. On jih pokara, da imajo premalo vere, in ukaže vetru in morju, naj mirujeta. Takoj zavlada velika tihota. 2 . Vpliv čudeža. Apostoli so pač videli že mnogo Gospodovih čudežev, a gotovo jih ni nobeden tako pretresel, kakor ta, ker se je zgodil neposredno zanje. Koliko groze so prestali! Smr¬ ten strah jih je navdajal. Čutili so že takorekoč, kako se potapljajo v valovih. Tu, ko v naj večjem trepetu obupavajo, izpregovori Jezus par besedi, in vse se upokoji. Voda po viharju še vedno dalje časa valuje; včasih se pomiri še-le za par dni. Tu pa naenkrat, kakor bi odrezal, nastane mir, tuljenje vetra poneha, jezero se zgladi in edino gibanje vesel moti nočno tišino. Tak čudež mora pretresti. Zato ni čuda, da se vsi, kateri so ga izkusili, čudijo; in kakor so se prej bali vi¬ harja, tako sedaj polni svete groze gledajo Je¬ zusa in se vprašujejo: Kdo je neki ta, ki ukazuje vetrovom in morju, in ga ubogajo? Iz tega vprašanja moremo spoznati, kakšen namen je imel Jezus s tem čudežem. Že v prejš¬ njem odstavku smo omenjali, da je Zveličar ljud¬ stvo, zlasti pa apostole, polagoma pripravljal, da bi mogli sprejeti resnico, da on ni samo božji poslanec, marveč včlovečeni Bog sam. Ta misel je bila tako visoka, tako oddaljena vsemu judov¬ skemu mišljenju, da je bilo treba res previdne in skrbne priprave, preden je mogla pognati ko¬ renine v dušah apostolov. Iz sv. pisma so vedeli, da ima biti Mesija božji služabnik, mogočen ju¬ nak, svet duhovnik, da ho božja moč v njem. To so vse verovali o Jezusu. Iz nebes se je čul glas: Ta je moj ljubi Sin. Tudi temu glasu so verovali in si ga razlagali po svoje v nejasni slutnji. Znana jim je bila Krstnikova beseda, da je Jezus Jagnje božje, in njegovo pričevanje, da je božji Sin , 1 2 a to jim še ni dalo določne jasnosti. Strmeli so nad čudežnimi deli, nad neumljivo modrostjo Gospodovih naukov; vznenadeni so po¬ slušali, kadar je v svojih govorih omenjal ozko zvezo z nebeškim Očetom; osupnilo jih je, ko je poudarjaje to zvezo takorekoč zatajil celo svoje naj bližje sorodnike, a iz vsega tega se vendar ni razvilo še nič drugega, nego tajna, vedno močnejša slutnja, ki si je nihče ni upal javno povedati. To vidimo iz njihovega vprašanja: Kdo je ta.. J On pač ne more biti samo človek; vihar in morje ga ubogata kakor hlapec svojega gospodarja. Znan jim je bil lepi psalm, v katerem se opisuje božja moč nad morskim viharjem; 3 saj se je na njih ta opis do pičice izpolnil. Tam se bere: Tisti, ki so v ladjah šli na morje, ... ti so videli dela Gospodova, in njegova čuda v globini. Rekel je, pa je vstal piš viharja, in so se visoko povzdig¬ nili njegovi valovi. Dvigali so se do neba in po¬ grezali do globine; v strahu je njih duša koprnela. Opotekali so se in omahovali kakor pijani, in vsa njih modrost je izginila. In vpili so k Gospodu, ko so bili v nadlogi, in iz njih stiske jih je otel. In je premenil vihro v pihljanje, in so potihnili njegovi valovi. Lahko bi jim bilo torej spoznati, da tega, kar je storil Jezus, ne more storiti nihče drugi, nego samo Bog. Vendar pa še vprašujejo: Kdo je ta? Nepojmljive svoje slutnje si še ne upajo povedati. Pač pa zveni iz njihovega vprašanja že neka jasnost. Zdi se, da hočejo reči: „Človek ne more hiti naš Jezus. Ali ni morda res sam Bog v človeški podobi? Res mora biti, kar slu¬ timo že toliko časa v svojih dušah. “ Da jih je Jezus s tem svojim čudežem res pripravljal na vero v svojo božjo osebnost, nam izpričujejo njegove lastne besede ob ti priliki. Pravi jim: Maloverni! Kje je vaša vera? Ali še zdaj nimate vere? Nikakor se ne smejo raz¬ lagati te besede, kakor bi bil ž njimi Jezus oči¬ tal apostolom, da imajo premalo zaupanja vanj. Zaupanje so imeli; zato so ga vzbudili. A on pogreša pri njih določne vere v svoje božanstvo. Popolnoma odkrito ne govori; v vprašanju zakriva, kar jim hoče reči v ljubeznivi obzirnosti: „Ali še dozdaj niste spoznali, da sem jaz včlovečeni 1 Jan. 1, 34. 2 Ps. 106, 23—29. Ladja — .Jezusova cerkev. Luk. 8, 26—29. .Jezus v Geražanski deželi. 251 Bog. da sem res naravni božji Sin, in da je potemtakem moja moč enaka, če po svoji človeški naravi spim ali bedim ?“ Utis tega čudeža je bil gotovo na apostole nepopisen in njihova vera se je vedno bolj bližala tistemu trenotju, ko so padli pred Jezusom na kolena, in ga molili kot svojega Boga. 3. Ladja v viharju — Je¬ zusova cerkev. Že cerkveni očetje prvih časov primerjajo radi Rob pri Kan-Minje. Razvaline Geraze. ladjico z apostoli in Jezusom v viharju sveti cerkvi . 1 Prej smo že opozorili na to podobo, ko smo razlagali čudežni ribji lov . 2 Po valovih življenja plove Petrova ladja; v nji so ribiči ljudi, ki love človeške duše za večno življenje. Vihra na jezeru pojasnjuje to lepo sliko še dalje. Pe¬ trova ladja nima mirne vožnje. Viharji ji groze od vseh strani. Vedno se zdi, da je v nevarnosti. Ko je pa nevarnost največja, se ozove nevidni krmar, ljubi Jezus, in mir zavlada. Kadarkoli zabesne divji vetrovi sovraštva proti nji, se cer¬ kev ozira zaupno vanj. ki ga ubogajo vetrovi in niorje. In to zaupanje je nikdar ne prevara! Kakor je v ladjici na Genezareškem jezeru samo z eno besedico užugal moč viharja, tako tudi mahoma užene sovražnike, ki se zaganjajo v njegovo cerkev. 1 Prim. Tertull. de bapt. 12; Ciril Aleks, comm in Luc. a Glej Zgodbe II, str. 182. IX. Jezus v Geražanski deželi. Luk. 8, 26-39. Učenci priveslajo na drugo stran morja v Geražansko de¬ želo, ki leži Galileji nasproti. Imbrž ko izstopi Jezus iz čolna, mu pride nasproti človek iz grobov, ki je imel že od dalje časa hudobnega duha; in se ni oblačil v obleko, in ni bival v hiši, marveč je imel v grobovih svoje prebivališče, silno divji, da ni mogel nihče hoditi po tisti poti; in tudi z verigami ga ni mogel nihče zvezati; že mnogokrat je namreč, z železjem in verigami zvezan, raztrgal verige in razdrobil železje; in nihče ga ni mogel ukrotiti. In vedno, noč in dan, je bil v grobovih in v go¬ rovju, ter je kričal in se tolkel s ka¬ menjem. Ko pa ta od daleč zagleda Jezusa, priteče in pade predenj in glasno za¬ kriči, rekoč: „Kaj imam s teboj, Jezus, Sin naj višjega Boga? Prosim te, zakli¬ njam te pri Bogu, nikar me ne muči.“ Rekel mu je bil namreč: „Izidi, nečisti duh, iz človeka!" 252 Luk. 8. ‘29— 39. čudež z obsedencem. Geražanska dežela Jezus ga pa vpraša, rekoč: „Kako ti je ime?“ On mu pa reče: „Legija mi je ime, ker nas je mnogo." In silno ga prosi, naj jih ne izganja iz tega kraja, in naj jim ne zapoveduje iti v brezdno. Bila je pa tam pri gori čreda prašičev, ki se je pasla. In du¬ hovi ga poprosijo: „Pošlji nas v pra¬ šiče, da gremo vanje." In Jezus jim takoj dovoli in jim reče : „Pojte !" Nečisti duhovi izidejo nato iz človeka in se spuste v prašiče. In glej, cela čreda — kakih dvatisoč se silno zakadi z brega v morje, ter potonejo v morju. Ko pa vidijo pastirji, kaj se je zgo¬ dilo , zbeže in razglase po mestu in vaseh. In glej, iz mesta pridejo gledat, kaj se je zgodilo, in pridejo k Jezusu, in vidijo njega, ki ga je bil nadlegoval hudobni duh, oblečenega in pri pravi pameti sedeti pri njegovih nogah. Tisti, kateri so videli, jim pa pripo¬ vedujejo, kako se je godilo obsedencu, kako je bil rešen legije, in o prašičih. In zboje se. In vse ljudstvo Geražan- ske dežele ga jame prositi, naj gre od njih in iz njihove dežele. In ko vstopi v čoln, ga začne pro¬ siti tisti, ki ga je nadlegoval hudobni duh, naj bi smel ostati pri njem, pa mu ne dovoli, marveč odpusti ga in mu reče: „Pojdi na svoj dom k svo¬ jim ljudem, in oznanjaj in pripoveduj, koliko ti je storil Gospod, in kako se te je usmilil!“ Nato odide in jame oznanjevati po vsem mestu in po Deseteromestju, ko¬ liko mu je storil Jezus; in vsi se čudijo . 1 Razlag a. 1. CJeražanska dežela. Ime te dežele se različno bere v starih rokopisih sv. evangeli¬ jev. Imenuje se G-eražanska ali Gerazenska, pa tudi Gadaranska in Gergezanska . 2 Gotovo je, da je bila na vzhodnem bregu Genezareškega jezera in potemtakem je brez dvojbe spadala k Desetero¬ mestju. Najbolj gotovo je stalo tisto mesto, ka¬ ' Mark. 5, '20. * Glej Zgodbe 11. str. 34. tero se imenuje v ravnokar povedani zgodbi, južno vzhodno od Genezareškega jezera blizu izliva reke Hieromaksa v jezero. V starih zapis¬ kih se imenuje Gadara. V prvih stoletjih po Kr. je imelo to mesto svoje škofe. Sedaj stoji tam vas Um-Keis, ki izpričuje s svojimi mogočnimi razvalinami in mnogoštevilnimi grobnimi votli¬ nami, da‘ je bilo tam svoj čas živahnejše življenje. Skalna stanovanja v obližju se še danes imenu¬ jejo z imenom D žad ar, v katerem je brezdvoj- beno ohranjen spomin na nekdanjo Gadaro. En kilometer pod izlivom Hieromaksa je strma viso- čina nad jezerom; od tam so se morda vrgli prašiči v globino. 2. Čudež. Apostoli so iz veličastnega ču¬ deža v Geražanski deželi kmalu zvedeli odgovor na svoje vprašanje: Kdo je ta? — Komaj izstopi Jezus iz čolna, mu pride grozovit obsedenec na¬ proti 1 iz grobov, t. j. iz grobnih votlin, ki so bile vsekane v skalo. Cela četa hudobnih duhov je v njem. Sami pravijo, da jim je ime legija (polk), t. j. množica . 2 Silovito mučijo ubožca, ki ima komaj še človeško podobo na sebi. * * Jezus veli iziti hudobnim duhovom. Tu se prično zvijati in prositi. Daši ne vedo, da je res včlovečeni Bog, ga vendar imenujejo potuhneno in prilizneno: Sin najvišjega Boga. Boje se pe¬ klenskega brezdna, kamor bi morali, če jih izžene Gospod. Pusti jim, da gredo v bližnjo čredo prašičev. Sv. Krizostom 2 navaja zato te-le vzroke: Jezus ni privolil tega, da bi ustregel hudičem, marveč zato, da pokaže njihovo ogromno škodoželjnost; dalje zato, da bi vsi spoznali, da še do prašičev nimajo nobene oblasti, če jim je on ne da. Dodati smemo še, da se ravno ta nesnažna žival nekako prilega ostudnosti hudobnih duhov. Iz njihovega obnašanja pa zopet jasno vidimo, kar smo že rekli , 4 da sta v obsedencu dve osebi. Človeška oseba je takorekoč vezana. 'Pelo in nižje sile ima v svoji oblasti hudobni duh, ki jih rabi. On govori in dela ž njimi. 1 St. Matej govori o dveh obsedencih; sv. Luka in Marka pa omenjata le enega, ki je bil posebno divji, in se je ka¬ sneje hotel pridružiti Jezusu. * Ime legija je vzeto od rimske vojske. Največji vojni oddelek, broječ 3000 mož. se je imenoval legija; po naše bi ji najložje rekli polk. s Chrys. hom XXIX in Matth. 4 Glej Zgodbe II. str. 178. Vpliv čudeža. 253 Na vsak način je ta dogodek imel silen vpliv, ljudje so pridrli iz mesta in ko so zvedeli vse, kar se je zgodilo, so prosili Jezusa, naj gre od njih. Bali so se ga; z nobeno besedo niso ome¬ njali škode; pokazali so pa s svojo prošnjo, da še niso pripravljeni za vero vanj. Samo srečni ozdravljenec je poln hvaležnosti hotel ostati pri Jezusu. A ta ga je določil, naj opravlja nekako Naš Jezus zvrši svoj čudež tako, da se pri tem med pogani razglasi njegova moč. Hudobni duhovi se ga boje in se mu hlinijo, čudovito jih izžene; potonjene živali privabijo večjo množico, ki vse zve, kaj se je zgodilo; ozdravljenec jim pa izpoveduje svojo vero. Tako se res med po¬ gani pripravlja vera v Zveličarjevo božanstvo. Samo kratek je njegov obisk med Geražani. a Jezus izžene hudobnega duha. apostolsko delo med svojimi rojaki. To je tudi storil in je pripravljal pot Zveličarju, ki je drugo 'eto zopet prišel v te kraje. Prvi obisk Gospodov v deželi, kjer so pre¬ bivali po veliki večini pogani, je nekako začetek boja proti poganstvu. Hudobni duh, ki je oče Malikovalstva, je sramotno tepen; s tem se že Prične temeljito drobiti moč poganstva. Peklenske sile ga ne morejo braniti zmagonosni Jezusovi moči. ni zadnji. Kmalu pride iznova in zopet pokaže v teh krajih svojo božjo moč . 1 Ozdravljeni pogan je pa najlepša podoba iz¬ gubljene ovce, ko oblečen, miren, udan, ves pre¬ vzet svoje čudovite rešitve kleči Jezusu pri nogah; zgled je žive vere, ker hoče vse zapustiti in iti za njim, pa tudi neustrašene gorečnosti, ko v svoji domovini razglaša slavo milega Jezusa in njegovih del. 1 Mark. 9. 31 254 Luk. 8, 40—56; Mark. 5, 21—48; Mat. 9, 18—26. Krvotočna žena in Jairova hči. X. Jezus ozdravi krvotočuo ženo in obudi Jairovo hčer. Luk. 8, 40 — 56; Mark. 5, 21 — 43; Mat. 9, 18 — 26. Jezus se vsede v ladjico in se pre¬ pelje. Zgodi se pa, ko se vrne Jezus, ga vsprejme množica; vsi so ga nam¬ reč čakali in so bili ob morju. In glej, tu pride neki mož, po imenu Jair, načelnik shodnice. In ko zagleda Jezusa, pade k njegovim nogam in ga goreče prosi, naj gre v njegovo hišo; imel je namreč edino hčer pri dvanaj¬ stih letih, in ta je umirala. In zelo ga prosi, rekoč: „Gospod, moja hči je pri koncu; toda pridi, položi svojo roko nanjo, da ozdravi in živi." In Jezus vstane in gre ž njim in nje¬ govi učenci. Za njim pa gre ogromna množica in stiskajo ga. In glej, žena, ki je trpela dvanajst let na krvotoku, in je veliko prestala od mnogih zdrav¬ nikov, in je potrošila vse svoje premo¬ ženje, pa vendar ni nič pomagalo, ampak se je še shujšalo, in ni mogla od tega ozdraveti, sliši o Jezusu, in se pridruži množici, se pririne od zadaj in se do¬ takne roba njegovega oblačila. Pravi namreč sama sebi: „Ce se le njegovega oblačila dotaknem, ozdravim." In takoj usahne njen krvotok, in v telesu čuti, da je bolezen ozdravljena. Jezus pa brž spozna moč, ki je šla iz njega, se obrne k množici in pravi: ,,Kdo je, ki se je dotaknil mojega oblačila ?“ Ko vsi taje, reče Peter in kateri so bili ž njim: „Učenik! mncžica te stiska in tlači in praviš: Kdo se me je do¬ taknil ?“ Jezus pa reče: „Nekdo se me je dotaknil; jaz sem namreč čutil, da je šla moč iz mene.“ In obrne se in gleda, da bi videl njo, ki je to storila. Ko pa vidi žena, da se ne skrije, in ve, kaj se je zgodilo na nji, pride boječa in trepetajoča, pade pred njegove noge in pove pred celim ljudstvom vso resnico, zakaj se ga je dotaknila, in kako je mahoma ozdravela. On ji pa reče: ,,Zaupaj hči, tvoja vera te je rešila; pojdi v miru in bodi zdrava svoje bolezni!“ In žena je bila zdrava od tiste ure. Ko še govori, jih pride nekaj k na¬ čelniku shodnice, rekoč mu: „Tvoja hči je umrla. Kaj dalje mučiš učenika?' 4 Jezus pa, ko sliši to reč, ki se je pripovedovala, pravi načelniku shod¬ nice, dekličinemu očetu: „Ne boj se, le veruj, in oteta bo." In ne pusti drugemu iti s seboj, razen Petru in Jakopu in Janezu, Jakopovemu bratu, in dekličinemu očetu in materi. In ko pride Jezus v načelnikovo hišo in vidi piskače in hrumeče ljudi, ki so silno plakali in vekali, vstopi in jim reče: „Kaj hrumite in jokate? Od¬ stopite ; deklica ni umrla, marveč spi." In posmehujejo se mu, ker vedo, da je umrla. On pa izžene vse, vzame očeta in mater deklice in tiste, kateri so bili ž njim, in gre noter, kjer je le¬ žala deklica. In prime deklico za roko, ter ji reče: „Talita kumi," kar se pravi po naše: „Deklica (rečem ti) vstani." In njena duša se vrne in takoj vstane in začne hoditi. In veli jim, naj ji dajo jesti. Njeni stariši pa silno ostrme. On jim pa strogo zapove, naj nikomur ne pravijo, kar se je zgodilo. Glas o tem se pa raznese po vsi tisti deželi. Razlaga. 1. Jezus zopet v Galileji. En dan ni bilo Jezusa v Kafarnavmski okolici in že so ga silno pogrešali. Ogromna množica ga je ča¬ kala na bregu. Najtežje ga je pričakoval Jair, predstojnik shodnice v Kafarnavmu. Na to mesto so volili Judje premožne, veljavne in za postavo vnete može. Tak je bil brez dvojbe tudi Jair. Iskal je pomoči v veliki nesreči; dvanajstletna hčerka, edinica, mu je umirala. Od njene postelje je hitel k bregu čakat Jezusa. Ko ga zagleda, pade predenj in ga prosi, naj gre ž njim in po¬ loži roko na bolno hčer, da ozdravi. Zaupanje ima, a nikakor ne tako trdno, kakor poganski stotnik. Samo, če gre Jezus ž njim, upa pomoči. žž. Mrvotočna žena. Dober četrt ure je od brega do mesta. Le pomalem se more pomi- Jezus ozdravi krvotočno ženo. 255 kati Jezus naprej. Vse tišči v njega in ga tlači od vseli strani. Tu se zvrši znamenit čudež. Med množico se pririne žena, ki je bila dvanajst let bolna na krvotoku. Ta bolezen je bila po judov¬ skih mislili nečista. Morda zato, morda pa tudi samo iz naravne sramožljivosti se ni upala žena javno prositi Jezusa. V živi veri si pravi, da bo dovolj, če se dotakne njegovega oblačila. To tudi stori in mahoma ozdravi. Nihče bi tega ne opazil, je zgodilo ž njo. Ženska tudi to stori. S pre¬ milo besedo hči in z blaženim voščilom miru jo odslovi. Evzebij pripoveduje v svoji cerkveni zgodovini , 1 da je bila ta žena iz Filipove Ceza- reje in pravi, da je sam videl njeno hišo. Pred hišo je stal bronast spominek, ki je predstavljal Jezusa stoječega, pred njim pa žensko na kolenih, ki ga prosi pomoči. Ta spominek je dala posta¬ viti iz hvaležnosti do Zveličarja. Jezus obudi Jairovo hčer. ko bi Zveličar sam ne opozoril na to. On vpraša naravnost: Kdo se meje dotaknil? To vprašanje se je zdelo vsem čudno; in Peter, od vseh pri¬ znani prvak, v imenu apostolov in ljudstva od¬ vrne, da je vendar nemogoče pri taki gneči, ko vse pritiska vanj, povedati, kdo se ga je dotaknil. Jezus jasneje pove, kaj misli. Moč je sla iz mene; tako pravi in se ozre proti ženski. Na ta način koče žensko samo pripraviti, da razkrije, kaj se S. Ja J po v a hči. Med tem umrje Jairova hčerka. Jezus potolaži očeta, ga vspodbudi k veri in gre ž njim. V hiši je vse spominjalo na mrliča. Prišli so že piskači, ki so trobili žalostne pesmi; ljudje, domači in sosedje, so pa kričali in vekali tožeč za rajno. Tako žalovanje je bilo v navadi; moralo je biti, četudi ni prihajalo iz srca. Saj so včasih celo najeli ljudi, zlasti ženske, da so v 1 Hist.7, 14. Jezus obudi Janovo hčer. Kje so bile duše obujenih V 256 izbranih besedah javno togovale za mrliči. Tudi piskači niso bili nič nenavadnega. Jožef Flavij piše, kako se je vršilo žalovanje, ko so Rimljani premagali Jude v Jotabati: „Ko pride novica v Jeruzalem, je imela vsaka hiša in vsaka rodbina koga objokovati; eni so tožili za prijatelji, drugi za sorodniki, tretji za brati tako, da trideset dni ni prenehalo žalovanje; večinoma so najeli pi¬ skače, da so jim zapiskali žalostinke in jih sprem- ljali.“ 1 Tako je bilo tudi pri Jairu. Jezus izžene vso množico in vstopi v mrtvaško sobo. Izpregovori jim pomenljivo besedo: Deklica ni umrla, marveč spi. S tem dokazuje, da zanj ni nič težje vzbuditi spečega človeka iz spanja, nego mrtvega od smrti. Ljudje se mu posmehujejo. To je znamenje njihove nevere. Z Jezusom gresta le oče, mati in trije izbrani apostoli: Peter, Jakop in Janez, k mrliču. Prvič vidimo tukaj, da med apostoli poleg Petra odlikuje še posebej Cebedejeva sinova. Vsi apo¬ stoli so njegovi zaupniki, Peter jim je pa pogla¬ var; to smo že videli. A pri tem dogodku pokaže, da hoče imeti med njimi še prav posebne zaup¬ nike. To čast, da imenovane tri apostole Jezus posebej odlikuje, vidimo še dvakrat. Na gori Tabor pri izpremenjenju so tudi samo ti trije navzoči; ravno tako ga samo ti trije spremljajo na Oljsko goro, tja, kjer se z molitvijo v najhujših duševnih mukah pripravlja za svoje trpljenje. Zakaj je izbral ravno te tri? Za sv. Petra je odgovor lahek. Tega je določil za poglavarja svoji cerkvi; torej mu je šlo pri vsaki priliki prvenstvo. Cebedejeva sinova je pa gotovo ljubil zavoljo njune gorečnosti. Janez jo je sijajno iz¬ kazal s svojo stanovitnostjo, ko je edini izmed apostolov brez strahu ostal ob trpljenju in ob smrti v Jezusovem obližju. In Jezus ga je pred vsemi, v tem oziru tudi pred Petrom odlikoval^ da je slonel pri zadnji večerji na njegovih prsih, in še bolj neizrekljivo, ko mu je s križa izročil v varstvo svojo preljubo mater. Jakop je tudi izpričal svojo gorečnost. Prvi med apostoli je kot jeruzalemski škof prelil kri za svojega Zveličarja. V mrliški sobi prime Jezus mrtvo deklico za roko. To je bilo po judovski postavi onečiščenje. Jezus pa brž pokaže, da je gospodar življenja in smrti, in da torej strah in gnusoba smrti njemu ničesar ne moreta. Deklica vstane in začne hoditi. Da se tembolj izkaže popolno ozdravljenje, ji veli dati jesti. Čudež je dovršen. Oče in mati se vsa 1 Bell. jud. III. 915. preplašita. Vkljub Gospodovi prepovedi se raz¬ širi glas o tem, kaj se je zgodilo, po celi deželi. 4. Duše obujenih. Enega vprašanja ne smemo tu pustiti brez odgovora. Kje so bile duše tistih, ki so se kasneje po čudežu obudili v živ¬ ljenje? Tu se seveda ne gre za Jezusovo dušo, ker ta je bila tudi po Jezusovi telesni smrti zve¬ zana z božjo osebo, marveč samo za duše drugih: najmskega mladeniča, Jairove hčere, Lazarja. Vera nas uči, da je po smrti sodba, in da se takoj določi vsakomur njegova večna usoda. Izpreme- niti se ne more nič več; nobeno zaslužno dejanje potem ni več mogoče. Ker so se pa duše obujenih vrnile iznova v telo in se je nadaljevalo njihovo zemsko življenje, je popolnoma jasno, da za te duše še ni mogla biti posebna sodba. Neskončni Bog ve v svoji vsegavednosti vse, torej tudi to, da hoče koga po smrti še obuditi, in mu še dati nekaj življenja na svetu. Tem torej še ne izreče sodbe, ko umrjejo. Toliko smemo z gotovostjo sklepati. Kje pa je duša med tem časom, ne vemo. Razodetje nam o tem nič ne pove, razum sam nas pa tudi ne more podučiti. 5. Krvoločna žena — poganstvo? Jairova hči —judovstvo. Cerkveni očetje radi razlagajo opisana čudeža v višjem duhovnem pomenu. Pravijo namreč, da je bila krvotočna žena poganka, in je pomenjala poganske narode, Jairova hčerka pa Jude. Dvanajst let trpi žena; dvanajst let je stara Jairova deklica. Tako tudi živijo v nesnagi in najhujših duševnih boleznih poganski narodi ves čas, kar je izvolil Bog Abra¬ hamov zarod za svoje ljudstvo. To ljudstvo raste; imelo bi biti nevesta došlemu Mesiju, toda čim¬ bolj raste, tembolj bolelia na svoji duši. Žena in deklica se snideta pri Mesiju; toda žena v ponižni veri in ljubezni polnem zaupanju ozdravi; deklica pa umrje. Še-le potem, ko je žena že ozdravljena, jo oživi Odrešenik. Jezus skrbi sam za deklico. Brž obljubi očetu, da pojde ž njim; posebej se briga zanjo. Ženo pa pusti, da ga sama poišče, da se s težavo pririje do njega, 111 vendar žena zadobi prej milost nego deklica. Tako je tudi s poganstvom in judovstvom. Jezus se na vso moč trudi v prvi vrsti za Jude, a ti ga zavržejo. Pogani se pa trumoma izpre- obrnejo k njegovi veri. Najprej pogani, potem še-le Judje. Sv. Pavel naravnost prerokuje, da se popolno izpreobrnenje Judov zvrši še-le potem, ko se izpreobrnejo vsi pogani. Platnice za „Zgodbe sv. pisma". '^T(S)(g)V i " L 9: snopičem je završen prvi del „Zgodeb sv. pisma“, t. j. stari zakon. Nujno je želeti, da si udje dajo lepo delo vezati in si tako ohranijo celotno knjigo. Družba je oskrbela tej knjigi -izvirne platnice, =■— in sicer po naslednjih cenah: 1. Platnice v popolnem usnji, bogato pozlačene, stanejo 6 K vezava v družbeni knjigoveznici (z rdečo obrezo) sta ne 4 „ vkup torej . . .10 K 2. Platnice v pol-usnji stanejo.3 K vezava v družbeni knjigoveznici (z rdečo obrezo) sta ne 3 „ vkup torej ... 6 /č 3. Navadna vezava „Zgodeb“ stane v družbeni knjigo¬ veznici . ..4 K PIT* Vse pošiljatve, ki se tičejo knjigoveštva, naj se naslovljajo izključljivo na ime: Martin Brugger, knjigovez družbe sv. Mohorja v Celovcu. Mat. 9, 27—34. čudežno ozdravljenje dveh slepcev in obsedenega mutca. 257 XI. Dva slepca in mutec. Mat. 9, 27—34. In ko odide Jezus od ondot, gresta za njim dva slepca, ki kričita, rekoč: »Sin Davidov, usmili se naju!" Ko pa pride domu, pristopita slepca k njemu. In Jezus jima pravi: „Ali verujeta, da vama morem to storiti?" Ko pa odideta ta dva, glej, pripeljejo mu mutastega človeka, ki je imel hu¬ dobnega duha. In ko izžene hudobnega duha, izpregovori mutec in čudila se je množica, rekoč: ,,Nikoli se ni kaj takega videlo v Izraelu." Farizeji pa govore: „S poglavarjem hudobnih duhov izganja hudobne du¬ hove." Jezus In dva slepca. Rečeta mu: ,,Da, Gospod." Tedaj se dotakne njunih oči, rekoč: »Po vajini veri se vama zgodi!“ In odpro se jima oči. Jezus pa jima zažuga, rekoč: ,,Glejta, da nihče ne zve." Onadva pa gresta in ga razglasita po celi tisti deželi. Zgodbe sv. pisma II. Razlaga. 1. Slepca. Važen učinek čudovitega do¬ godka v Jairovi hiši nam popisuje evangelij v ti zgodbi. Dva slepca čujeta, da je obudil mrtvo deklico, in skleneta ga prositi ozdravljenja. V njunih poštenih, priprostih srcih se ni rodilo samo prepričanje, da more to storiti, marveč tudi trdna vera, da je on pravi, od Boga poslani 17 258 Sin Davidov. Farizejska zlobnost. Mark. 6, 6; Mat. 9, 35—38. Jezus v Galileji. Mesija. Komaj stopi iz Jairovega doma, začneta brž kričati za njim: Sin Davidov, usmili se naju! ,Sin Davidov' je bilo vsem Judom domače ime za Mesija. Vsi so namreč vedeli, da je Bog iz Da¬ vidovega rodu obljubil Odrešenika. To jim je bilo znano iz obljube, ki jo je prejel kralj David sam , 1 in iz izrekov mnogih prerokov (Ozeja, Amosa, Izaija, Jeremija in Ezekiela ). 2 Tako umevno je bilo to ime, da ga je tudi Gabriel ob oznanjenju rabil, napovedujoč, da bo Gospod Bog Marijinemu Sinu dal sedež Davida, njegovega očeta . 3 Slepca sta tedaj rabila tisto besedo, ki so jo vsi poznali. Izpričala sta torej očitno brez strahu pred farizeji, prva izmed Judov, razen apostolov, naravnost, da priznavata Jezusa za Mesija. Izmed ljudstva se je dozdaj slišala samo beseda: Veliki 'prerok je vstal. 4 ' Tu se pa iz ust slepcev oglasi izpoved popolne vere v Mesij evo čast Jezusovo. Počasi moreta iti za Zveličarjem. Na ulicah ju ne usliši, morda zato ne, da ju utrdi v stanovitni veri, pa tudi v ponižni udanosti, zraven pa tudi iz modre obzirnosti, da ne bi razdražil nasprot¬ nikov, če z javnim odobravanjem sprejme od njiju odločilni naslov. Slepca se res ne utrudita. Za njim gresta, prav v Petrovo hišo, ki se tu na¬ ravnost imenuje Jezusov dom. Tam ju še enkrat poizkusi, ali je trdna njuna vera, in potem ju ozdravi. Vkljub prepovedi oznanjata Jezusov čudež, pa tudi svoje versko prepričanje o njem po celi deželi. 2. Obsedeni mutec. Pomenljiv je tudi drugi čudež. Nekega človeka je obsedel hudobni duh, in od takrat je bil mutast. Jezus ga ozdravi. Ljudje pod utisom toliko nenavadnih dejanj slave Gospoda kot največjega čudodelca, kar jih je kdaj videlo izraelsko ljudstvo. V tem je tudi že ob¬ seženo, da je največji prerok. Ljudstvo je torej že pripravljeno, da ga sprejme kot Mesija. Malo mu še manjka do izrečne vere v njegovo Mesi- jevo dostojanstvo. To vznemiri farizeje. Že iz¬ poved, ki sta ž njo slepca po ulicah priznavala svojo vero, jih je silno pekla. Ko čujejo sedaj, da prodira med ljudstvo prepričanje, da je Jezus največji med božjimi poslanci, torej tudi večji od Mojzesa, sklenejo na vsak način temn nasproti stopiti. Onemoglost njihove nevere se jasno po¬ 1 II. Kralj. 7, 14; Zgodbe I, str. 430. s Glej Zgodbe I, str. 931. opazko 5. 3 Luk. 1, 32. 4 Luk. 7, 16. kaže. Ljudstvo pač ni dobilo svojega prepričanja edino le od zadnjega čudeža, marveč videlo je nebrojno Jezusovih čudovitih del. Zadnji čas so zvedeli o viharju, ki ga je pomiril, o geražanskem obsedencu, ki ga je ozdravil; videli so krvotočno ženo ozdravljeno, slišali o Jairovi hčeri, culi pro¬ slavljanje ozdravljenih slepcev. Ozdravljeni mutec je bil samo en slučaj. Farizeji ne morejo izumiti nobene stvari, da bi ž njo oslabili vpliv vseh čudežev. Lotijo se samo zadnjega. S čudovito predrznostjo in naravnost bogokletno začno trditi, da je Jezus z Belcebubom, poglavarjem hudobnih duhov, v zvezi, in da ž njegovo pomočjo izganja hudobne duhove. S tem gotovo upajo oslabiti tudi moč drugih čudežev. Človeku , ki je s hu¬ dičem v zvezi, se ne sme nič verjeti, vsako nje¬ govo dejanje je zlobno, ali vsaj silno sumljivo. V tem obnašanju farizejev vidimo, kako raste njihovo besno sovraštvo. Prej so očitali Jezusu edino to, da se s svojimi učenci ne drži postov, in da onečašča soboto. To jim je temeljito za¬ vrnil. Zdaj pa gredo dalje in se osmelijo trditi, da je s hudobo zvezan. Tega ne pravijo vpričo njega, marveč hinavsko, skrivaj zanašajo med ljudstvo. Kmalu pride čas, ko jim Zveličar z nepopisno jasnostjo pokaže, kako silno neumna je ta njihova nesramna kleveta. XII. Jezus deluje po Galileji. Mark. 6, 6; Mat. 9, 35—38. In Jezus hodi po vseh mestih in trgih in uči po njihovih shodnicah in oznanja evangelij kraljestva in ozdrav¬ lja vsakršne bolezni in slabosti. Kadar pa vidi množice, se mu smilijo, ker so izmučene in razkropljene kakor ovce brez pastirja. Tu reče svojim učencem: ,,Žetev je sicer velika, toda delavcev je malo. Prosite torej Gospoda žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev.“ Razlaga. 1. Ovce brez pastirja. Jezusa podlo zasramovanje farizejev in pismarjev ne ustavi pri njegovem delu. Kakor doslej hodi po Galileji, dvigajoč duše z oznanjevanjem nebeškega kra¬ ljestva, ozdravljajoč pa tudi vsakršne telesne bo¬ lezni. Ljudje se mu smilijo. Prisrčna je ta be¬ seda! Jezus hodi med ljudstvom iz usmiljene 259 17 * 260 Ovce brez pastirja; velika žetev. Luk. 9, 1. Oblast apostolov. ljubezni kot njegov nebeški prijatelj. In kar dela, je delo njegovega neizrekljivega usmiljenja. V tem odstavku imamo dve lepi podobi, ki označujeta, kako usmiljenja vredno je judovsko ljudstvo. Obe sta vzeti iz navadnega življenja, obe sta po izkušnji Judom natančno znani. Polje¬ delstvo in živinoreja sta jih redili. Od teh dveh, vsem znanih opravil, sta vzeti podobi, da se ž njimi pojasnjuje, zakaj se Jezusu smili ljudstvo. Ena se tiče pastirskega življenja, druga pa polje¬ delskega. Evangelij pravi, da se zde množice Jezusu izmučene in razkropljene kakor ovce brez pastirja. Ta podoba je znana že iz starega zakona. Tam se večkrat primerja Bog pastirju, izvoljeno ljud¬ stvo pa čredi. 1 Pastirji se tudi imenujejo učitelji in voditelji ljudstva. Prerok Ezekiel posebno živo slika hudobnost in nevarnost judovskih prvakov v podobi slabih pastirjev. Obeta pa v božjem imenu, da pride namestu njih dobri pastir — Mesija. 2 Jezus je v pridigi na gori imenoval ju¬ dovske učitelje lažnive preroke, ki prihajajo v ovčjih oblačilih, znotraj so pa grabljivi volkovi. 3 Potemtakem jih primerja torej v podobi, vzeti iz pastirskega življenja, slabim pastirjem in hinavsko pretvorjenim volkovom. Slab pastir misli samo nase, ne skrbi pa za čredo. Od ovce hoče pač mesa, volne in mleka; srca pa nima zanjo. Zato hirajo ovce, če so pre¬ puščene takemu pastirju. Če oslabi katera, nima, da bi jo pokrepčal; če zboli, ji nihče ne da zdra¬ vila; če se rani, je nobeden ne obveže; če se pre¬ plaši, nima nikogar, ki bi jo pomiril; če se izgubi, je ne gre nihče iskat. Brez varstva in pomoči je taka čreda, ko pridejo divje zveri; razkrope se in begajo sem in tja; mnogo izmed njih jih požro volkovi in druge zverine. To ljudstvo, ki se smili Jezusu, izkuša samo to od svojih voditeljev, kar ovce pri slabem pa¬ stirju. Farizeji, pismarji in duhovniki skrbe le zase. Od ljudstva hočejo časti in denarja. Za nje¬ gove duševne in telesne stiske pa nimajo nobe¬ nega zmisla. Vsled tega ni čuda, da ljudstvo vedno bolj propada. Še več — ne samo slabim pastirjem so podobni ti voditelji, marveč naravnost volkovom; in sicer grji so od pravih volkov, ker hlinijo ljudstvu prijateljstvo, da ga tem lažje 1 Ps. 22, 1; 78, 13; 99, 3; Ez. 34; Zah. 10, 3. 2 Ez. 34, 23; 37, 24. Prim. Iz. 40, 11; Zah. 11, 16. 8 Mat. 7, 15. stiskajo in mučijo. Od teh slabih pastirjev in teh hinavskih volkov je množica izmučena in raz¬ kropljena. Izmučena je od neštevilnih bremen, ki jih ji nakladajo; razkropljena pa, ker nima no¬ benega pravega središča, nobene duševne opore. Naj večji vzrok njeni razkropljenosti je pa fari¬ zejski in pismarski boj proti Jezusu. Ta je pri¬ šel kot dobri pastir in hoče poiskati izgubljene ovce, ozdraviti bolne, obvezati ranjene, vsem pri¬ nesti tolažbe in miru, a prvaki hujskajo ljudstvo proti njemu, da vse zbegano ne ve, kako in kam. Kako silno potrebujejo dobrih pastirjev! V ne¬ popisni milini se nam kaže tu Jezus, ko mu lju¬ beznivo oko plava po množicah in se mu krči srce žalosti nad njihovo zapuščenostjo! 2 . Žetev. Večkrat smo že čuli iz Jezu¬ sovih ust, da primerja svoje delovanje žetvi. Ko je ob Jakopovem vodnjaku zagledal Sihemljane, da gredo k njemu, je dejal svojim učencem: Dvig¬ nite svoje oči in poglejte polje, da je že belo za žetev h . . Prav tista misel je izražena v njegovih besedah iz ravnokar zapisane zgodbe: Žetev je velika. Pomenja namreč: Ljudi je veliko, ki ča¬ kajo, da se sprejmejo v nebeško kraljestvo. Kakor poljedelec gre, da požanje zrelo žito, tako naj gredo Gospodovi apostoli in vodijo ljudstvo k Mesiju. Apostolom je bila znana ta podoba tudi iz prilik, ki so jih nedavno slišali o sejavcu, 3 o rastoči setvi, 3 o ljuliki med pšenico. 4 Žetev je velika, toda delavcev je malo. S temi besedami hoče vneti apostole k vstrajnemu, po¬ žrtvovalnemu delu, ki jih čaka. Zato jim naroča: Prosite torej Gospoda žetve, to se pravi mene, od Boga poslanega Mesija, da pošlje delavcev v svojo žetev, da utrdi v vas apostolski poklic, in vas vodi in podpira pri vaši trudapolni nalogi. XIII. Jezus razpošlje prvič svoje apostole učit. Mat.. 10, 5—14; 11, 1; Mark. 6, 7—13; Luk. 9, 1—6. Jezus pa pokliče dvanajst apostolov k sebi, ter jim podeli oblast nad vsemi hudobnimi duhovi, naj jih izganjajo, in naj ozdravljajo vsakršne bolezni in slabosti. 1 Jan. 4, 35. 2 Mat. 13, 1-23; Mark. 4, 1—20; Luk. 8, 4—15. 3 Mark. 4, 26—29. 4 Mat. 13, 24—43. Mat. 10, 5—14; 11, 1; Mark. 6, 7—13; Luk. 9, 1 — 6. Jezus pošlje apostole. 261 Teh dvanajst pošlje Jezus po dva in dva oznanjevat božje kraljestvo in ozdravljat bolnike. In veli jim, rekoč: »Na pot malikovalcev ne hodite in ne prestopajte samarijskih mest, temveč pojdite k izgubljenim ovčicam Izraelove hiše. Pojte in oznanujte, rekoč: ,Ne¬ beško kraljestvo se je približalo/ O- zdravljajte bolnike, obujajte mrtve, oči¬ ščujte gobavce, izganjajte hudiče. Za¬ stonj ste prejeli, zastonj dajajte. Nič ne nosite s seboj na poti, ne zlata, ne srebra, ne denarja v svojih pasovih; ne potne torbe, ne kruha, ne dveh sukenj, ne črevljev, ne palice. Delavec je namreč vreden svoje hrane. V katerokoli mesto a li trg pa pridete, povprašajte, kdo je ondi vreden, in tam ostanite, dokler ne odidete. Ko pa pridete v hišo, pozdra¬ vite jo, rekoč: ,Mir ti hiši!' In če bo vredna tista hiša, pride vaš mir nad njo; če pa ne bo vredna, se povrne vaš jnir k vam. In kdorkoli vas ne sprejme in ne posluša vaših besedi, pojte iz tiste hiše ali mesta, in otresite prah s svojih nog v pričevanje zoper nje.“ In gredo in hodijo po trgih in ozna¬ njajo in pridigujejo, naj delajo pokoro. In mnogo hudičev izženo; veliko bolni¬ kov pa mazilijo z oljem, ter jih ozdravijo. Kaiilag a. 1. Jezus odpravlja apostole. V pre¬ krasni zvezi je prejšnji odstavek s tem, ki ga sedaj razlagamo. Prej smo culi, kako se Jezusu smili ljudstvo, ki nima pastirja, in kako si želi delavcev pri duhovni žetvi. Zato pokaže takoj sv oje usmiljenje v dejanju. Apostole pošlje kot Prave pastirje, kot svoje pomočnike, služabnike finega dobrega pastirja, med to ubogo čredo. Njim naroča, naj gredo na obširno polje, kjer ^ito že tako težko čaka žen j cev. Pravo pastirsko delo, prava žetev se prične sicer šele po Gospodovem vstajenju, ko se že dovrši sveto odrešilno delo. Sedaj je torej le Priprava na to poznejšo nalogo. Jezus hoče, da se njegovi apostoli navadijo apostolskega dela, da že naprej poizkusijo njegove težave. Dozdaj so samo gledali svojega učitelja. To je pa pre¬ malo. Treba jim je lastne vaje; sami morajo zve- [ deti, kako trda so človeška srca za dobro, koliko napora je treba, da se omeče. Sami morajo na lastni osebi izkusiti nasprotovanje, zaničevanje, sovraštvo in preganjanje, da bodo kasneje mogli zvrševati svoj vzvišeni poklic. Doslej so vadili sebe v veri. Napredovali so od dne do dne v globljem prepričanju, da je Jezus Mesija, in že se jim je jasno jela kazati resnica, da je Bog. Zdaj pa morajo sami nositi to vero drugam. Česar so se naučili sami, morajo povedati svo¬ jim rojakom. Tudi za ljudi je bilo potrebno, da so stopili apostoli sami mednje. Spoznati so morali, da so ti možje posebno pooblaščeni od Jezusa; izpre- videti pa tudi, da ta ustanavlja s popolnoma no¬ vimi močmi svojo cerkev. Nasproti farizejem, pismarjem in duhovnikom pošilja neuke, priproste može. Oboroži jih pa z nadnaravnimi darovi; po¬ deli jim oblast delati čudeže, izganjati hudobne du¬ hove in ozdravljati bolezni. Vrh tega jim pa da na pot najlepših naukov. 2 . Stanki na pot. Jezus pošilja svoje učence samo k Izraelcem, ki jih v soglasju z evangeljskimi besedami prejšnjega odstavka ime¬ nuje izgubljene ovce. Pošlje jih torej res kot za¬ stopnike edinega dobrega pastirja. Naravnost jim pravi, naj ne hodijo k poganom in Samarijanom, pač zato, ker so imeli Izraelci prvo pravico do evangelija, pa tudi zavoljo tega, da bi si ne na¬ kopali nepotrebno judovskega sovraštva na glavo. Ko bi bili namreč judovski voditelji videli, da občujejo s pogani ali Samarijani, bi jim bili že naprej vzeli vse zaupanje pri ljudstvu. Zveličar naroča apostolom oznanjevanje bož¬ jega kraljestva in delitev telesnih dobrot. Pri tem jim veli, naj delajo zastonj. Potrebne hrane bodo že dobili pri dobrih ljudeh, ki bodo sma¬ trali, da je delavec vreden svoje hrane. Čudeže naj pa zvršujejo tako, kakor so prejeli oblast zanje. Zastonj so jo dobili, zastonj naj jo rabijo. Na poti morajo biti skromni, ponižni, požrtvovalni. To pomenjajo besede: Nič ne nosite s seboj . Nič nepotrebnega naj ne vzamejo na pot. Pri¬ jazni naj bodo in s pozdravom miru naj nazna¬ njajo, da je njihov prihod miroljuben in njihova edina naloga, nositi tisti mir po svetu, ki ga je prinesel Jezus na svet. Blagor tisti hi&i, ki jih sprejme! Kjer jih pa zavržejo, naj se odstranijo, in naj pretrgajo vsako zvezo ž njimi. Take ljudi čaka ostra božja kazen. Kako oznanjajo apostoli evangelij V 262 3. Apostolska pot. Po dva in dva apostola, veli Jezus, naj gresta na apostolsko pot. Treba je še posamniku podpore, bodrila, ki naj ga dobi od tovariša. Dalje pa ne smemo prezreti, da apostoli niso šli učit ljudstva kakega svojega nauka ali modrovanja, marveč edino le vzbujat vero, da je Jezus res Mesija. V ta na¬ men so morali pripovedovati o njem, o njegovem življenju, značaju, zlasti pa o čudežih; in v ti zvezi poročati tudi, kaj in kako uči. Šli so torej res samo pričevat o njem. Ena priča pa pri Judih ni zadostovala; treba je bilo dveh. Brez dvojbe iz ozira na to pošilja j Jezus svoje apostole po dva in dva. Mislimo si, kako so zvrševali apostoli svojo nalogo! Dva prideta v kak kraj; tam pozvesta za kakega dobrega, po¬ štenega in veljavnega moža. K njemu kreneta in ga prosita, naj ju sprejme pod streho; po¬ vesta mu tudi, da ozna¬ njata Mesijev prihod. Če ju sprejme, se zbere krog njiju kmalu večje število ljudi. Tem do¬ povedujeta o Jezusu, rekoč: „Tak le je, tako¬ le živi, tako-le dela, tako-le govori. — Mi¬ dva sva pri njem že 3 toliko in toliko časa. Sama sva to videla in slišala. — Če ne verja¬ mete meni, pa poslušajte mojega tovariša; on vam izpriča, da je tako res. Za znamenje, da sva poštena, in da naju je res Mesija sam poslal, pa poglejte najine čudeže.“ — Gotovo so tudi mar¬ sikje vprašali: Če sta res Mesijeva poslanca, iz¬ kažita se s čudeži. In pripeljali so jima obsedence, ali bolnike. Ko so videli njuno moč, so verjeli, če jih ni zadrževal napuh ali kaka druga strast. Prvo vprašanje, ki se je rodilo v srcu po¬ sluša vcev, ko so vsaj z nekakšno dobrohotnostjo sprejeli sporočilo, da je Mesija že prišel, je bilo brez dvojbe: „Kaj naj pa storimo, da bomo vredni njegovega prihoda, da nas vzame med svoje ?“ In nato so jih apostoli podučili, naj delajo pokoro. Prav tako je napovedoval že Janez bližajoče se nebeško kraljestvo; ravno tako je pridigoval tudi Jezus. Pri ozdravljanju bolnikov vidimo tu nekaj posebnega. Apostoli bolnike mazilijo z oljem ter jih ozdravijo. Jezus jim je gotovo tako naročil. To maziljenje je bila podoba zakra menta sv. posled¬ njega olja, ki ga je Zveličar kasneje ustanovil. 1 Jezus je dal torej apostolom na pot vsega, česar jim je bilo treba, da so vspešno zvrševali svojo nalogo. Podučil jih je, kaj naj uče, in kako naj se obnašajo na evangelski poti; dal jim je oblast govoriti v njegovem imenu in tudi čudeže delati v njem. Konečno jih je pa za¬ gotovil svojega mogoč¬ nega varstva. Sovraž¬ nikov se jim ni treba bati, ker se on potegne zanje in kaznuje vse, ki ne sprejmejo njiho¬ vih besedi. Bila je res podučna, za apostole in ljudstvo izredno koristna pot, ki so jo tako prehodili. Nebrojno telesnih in du¬ ševnih dobrot so razde¬ lili, neizrekljivo mnogo tolažbe so vlivali v ne¬ srečne duše; pa tudi sami so vžili nepopisno mnogo svete tolažbe! Podobno nalogo imajo še vedno nasledniki apostolov, škofje in mašniki. Duhovna oblast njihova je celo večja, nego so jo imeli apostoli na svoji prvi poti, ker kot namestniki Kristusa dele svete zakramente. Nimajo pa oblasti delati čudeže. Ta oblast je bila potrebna za začetek, ko se je ustanavljalo božje kraljestvo. Ko je nehala potreba, je Gospod ni več dajal tako redno kakor prej. Duhovnik pa prinaša še vedno, kjer ga sprejmo s poštenim sr¬ cem, mir s seboj. In to je več nego telesno zdravje. Tisti, kateri ne sprejmejo njegovih besedi, pa tudi v današnjih dneh izkušajo božje maščevanje. ' Trid. Sess. XIV. de Sacr. extr. unet. c. 1. Sv. Marka. Luk. 9, 7 — 0; Mark. 6, 14—29; Mat. 14, 1 — 12. Krstnikova smrt. XIV. Herod se zboji Jezusa, ker je umoril Krstnika. Luk. 9, 7—9; Mark. 6, 14—29; Mat. 14, 1—12. Tisti čas sliši četrtnik Herod glas 0 Jezusu, vse, kar se godi po njem; razglasilo se je namreč njegovo ime. Nato pravi svojim služabnikom: „Ta J e Janez Krstnik; on je vstal od smrti ln zato se čudeži gode po njem.“ Bil je namreč v skrbeh, ker so neka¬ teri trdili, da je Janez vstal od mrtvih, nekateri pa, da se prikazuje Elija, drugi pa, da je vstal kdo staro¬ davnih prerokov. Ko to čuje, pravi Herod: „Janez, ki sem ga ob glavo del, je vstal od mrtvih." In hotel ga je videti. Ravno ta He¬ rod je bil namreč poslal in vjel Ja¬ neza, ter ga zve¬ zal in vrgel v ječo zavoljo Herodia- de, žene svojega brata Filipa. Ja¬ nez je bil namreč dejal Herodu: ,,Ni ti dovoljeno imeti žene svojega bra¬ ta.“ Herodiadaga je pa zalezovala in ga hotela umo- ntl > pa ni mogla. Herod bi ga bil namreč rad umoril, toda bal se je ljudstva, ker so ga imeli za preroka; tudi se je bal Janeza, ker je vedel, da Ju pravičen in svet mož, in varoval ga J e > ter je mnogo storil, kakor je slišal °d njega, in rad ga je poslušal. Ko se pa približa primeren dan, Herodov rojstni dan, napravi ta gali- l e jskim knezom, vojvodom in prvakom yučerjo. Tu vstopi hči same Herodiade ln zapleše; to je bilo všeč Herodu 263 in njegovim gostom. Zato reče kralj deklici: „Prosi me, karkoli hočeš, in dal ti bom.“ In priseže ji: „Karkoli poprosiš, ti dam, četudi polovico svojega kra¬ ljestva." Ta pa gre ven in reče materi: „Kaj naj poprosim?" Ona pa pravi: „Glavo Janeza Krst¬ nika." Nato takoj urno stopi pred kralja in mu reče: „Hočem, da mi daš pri ti priči tu v skle¬ di glavo Janeza Krstnika." In kralj se raz¬ žalosti ; zavoljo prisege in zavoljo svojih gostov je pa neče užaliti, temveč pošlje ra¬ blja, in ukaže pri¬ nesti njegovo gla¬ vo v skledi. In ta obglavi Janeza v ječi in prinese nje¬ govo glavo v skle¬ di, ter jo da de¬ klici in deklica jo da svoji materi. Ko so pa učen¬ ci to slišali, pri¬ dejo in odneso njegovo truplo, ter ga polože v grob. In gredo in povedo Jezusu. Razlaga. 1. Mučeniška smrt Janeza Krst¬ nika. Razložili smo že, kako je tetrarh (četrt¬ nik) Herod Krstnika, ki so mu ga farizeji izdali , 1 iz jeze, da ga je posvaril, zaprl v trdnjavi Ma- heru . 2 Slišali smo tudi, da je v ječi smel občevati s svojimi učenci, in da je še tam zvrševal svoj sveti poklic . 3 Herodova sogrešnica, prešestna Herodiada, bi se ga bila rada znebila. Vedno je 1 Glej Zgodbe II, str. 162. 2 Glej Zgodbe II, str. 163. 8 Glej Zgodbe II, str. 231. Sv. Janez. Herodov zločin in kazen zanj. 264 nagovarjala Heroda, naj ga umori. A ta se je bal ljudstva, pa tudi Janeza; v svojem strahu se je celo večkrat razgovarjal ž njim in se marsi¬ kdaj ravnal po njegovih svetih. Seveda v pogla¬ vitni stvari, glede na svoj greh, je imel od strasti popolnoma nesprejemljivo srce. Ta strast ga tudi tako daleč zapelje, da postane morivec zadnjega izraelskega preroka. Navadno je prebival Herod v Tiberiadi poleg Genezareškega jezera. A skoraj gotovo je pri- šedši iz Rima, odkoder je privedel seboj Hero- diado, ostal v Maheru, da se je v tem samotnem gradu, daleč od drugega sveta, tem ložje udal svojim slastem. Zato imamo več vzrokov. Jane¬ zov zapor ni mogel trajati dolgo časa. Kakor vemo, je ostal Jezus po prvem velikonočnem praz¬ niku svojega javnega delovanja, ko je razpodil oskrunjevalce iz templa, nekoliko časa v Judeji, brez dvojbe nekaj mesecev. Brž ko je pa slišal, da je Janez zaprt, je odšel iz Judeje v Galilejo. Drugo leto je šel zopet v Jeruzalem po veliki noči. kjer je ozdravil dolgoletnega bolnika v Betezdi. Nekaj mesecev potem se je pa zvršil grdi zločin: padla je glava Krstnikova. Sv. cerkev po starem izročilu praznuje spomin na ta dogodek dne 29. velikega srpana. Potemtakem bi bil torej Janez nekako dobro leto dni zaprt v Maheru. Med tem časom je Herod večkrat govoril ž njim, kakor pripoveduje evangelij; torej je bil v bližini. O Jezusa še ni slišal, kakor razvidimo iz od¬ stavka, ki ga sedaj razlagamo; vsaj nič natanč¬ nejšega ne. Ko bi bil v Galileji, bi bil gotovo že zvedel o njegovih čudežnih delih. Godovanje, katero je napravil judovskim veljakom, je bilo gotovo v Maheru; sicer bi ne bilo mogoče za¬ htevati, naj se brž prinese Krstnikova glava kar v določeni skledi. Neumljivo bi pa bilo, da bi bil Herod vabil Jude na gostijo v Maher, ko bi tam ne prebival. Zgodba, kako se je zvršilo črno zlodejstvo, je sama umljiva. Kakšne razmere so vladale na Herodovem dvoru, nam najjasnejše kaže nastop Herodiadine hčere, ki jo je imela s svojim prvim možem Filipom, Herodovim bratom. Po judovskih šegah so bile žene skromne in so se ogibale ve¬ selic in gostij. Tu pa mlado dekle pleše pred gosti. Poganska nasladnost in razkošna pohota se nam kaže iz tega nastopa. In potem ta ne¬ pojmljiva, surova krvoločnost! Da je prešestna mati drhtela po maščevanju, nam je še mogoče umevati; da pa mlada deklica njen krvavi nasvet kar kratkomalo sprejme, in se drzne z neko mrzlo podlostjo vpričo zbrane družbe zahtevati Krst- nikovo glavo, to je v resnici znamenje zverinske propalosti. Lahko si mislimo, kakšno je bilo življenje Heroda in Herodiade, po katerem se je zgledovala omenjena hči. Pri gostiji so bili pač gotovo zbrani zastop¬ niki vladajočih strank, sami nasprotniki sv. Ja¬ neza. O kakem vtisku krvoločne zahteve nanje ne poroča evangelij. Morda so se celo veselili. A Herod se je prestrašil. Žal mu je bilo obljube, ki jo je dal. Skliceval se je tudi na prisego, toda jasno je, da taka prisega ni imela nobene veljave. A Herod se je vendar le udal in dvaintrideset¬ letnemu Janezu je po njegovem ukazu rabelj v ječi odsekal glavo. Sv. Hieronim pripoveduje, da je Herodiada v divjem, besnem sovraštvu zgrabila Janezovo glavo in z iglo presuvala njegov jezik, potem jo pa vrgla proč. Povedali smo že, kako je nekaj let kasneje brezbožni tetrarh s Herodiado izkusil v pregnan¬ stvu božjo kazen. Judovski zgodovinar Jožef Flavij piše, da so ljudje pripisovali vse nesreče, ki so ga zadele, njegovemu umoru Janeza Krst¬ nika. O Salomi, tako se je namreč po njegovem poročilu imenovala razuzdana Herodiadina hči, pa pravi, da je umrla žalostne smrti. Na potu preko zamrznene vode poči led, ona se potopi in pri tem ji plavajoče ledene ploče stisnejo vrat in odtrgajo glavo od trupla. Učenci so Janezovo truplo pokopali blizu Mahera. Kasneje so je pa prenesli v Samarijo in položili poleg ostankov preroka Elizeja v Sa¬ mariji. Za rimskega cesarja Juliana odpad¬ nika (361 — 363 po Kr.) so jih še tam kazali. Glavo so pa baje našli 1. 453 v Emezi na Sirskem; od tam so jo prenesli 1. 954 v Carigrad, 1. 1204 pa v mesto Arniens na Francoskem. 2 . Herodov strah. Grdi zločin je He¬ roda vedno vznemirjal. Vest ga mu je neprene¬ homa očitala. Po dnevu in po noči je videl pred seboj krvavo glavo svetega moža. Tu sliši o Jezusu, o njegovem svetem življenju, o čudežnih delih, o množicah, ki gredo za njim, o krstu, ki ga dele v njegovem imenu učenci. Kdo je ta? Raznovrstne sodbe sliši. Nekateri pravijo, da je Janez Krstnik, ki je vstal od mrtvih, drugi, da je Elija, ali kak prerok, ki ima priti pred Mesi- Luk. 9, 10.11; Mark. 0, 31; Jan. 6, 5. Množice pri Jezusu. 265 Smrt Janeza Krstnika. Tetrarli je sicer pripadal saducejski stranki, ki je tajila vstajenje od mrtvili, toda nemirna vest in vedni, grozni strah pred umorjenim Janezom ga je pripravil, da je vendar-le verjel na vstajenje. Hotel ga je videti, da bi v svojem nemira dobil gotovosti, kako in kaj. Ta volja se mu je izpolnila še le ob Jezusovem trpljenju. Jezus pa mu takrat niti odgovora ni hotel dati na njegova vprašanja. Preziral je za vse dobro nesprejemljivega hudobneža. počijte.“ Mnogo jih je namreč bilo, ki so prihajali in odhajali, in še jesti niso utegnili. In vzame jih s seboj in se umakne v čolniču črez Galilejsko (t. j. Tiberijsko) morje strani v samoto, ki je pri Betzaidi. Ko pa množice to zvedo, gredo za njim, ker so videli čudeže, ki jih je delal nad bolniki. Od vseh strani se peš stekajo in jih prehite. In ko Jezus jevim prihodom. Iz tega vidimo, kako malo prave vere je bilo še med ljudstvom. Vkljub vsem ču¬ dežem je v Jezusu le mala peščica častila svojega Mesija; večina si je z raznimi izmišljenimi stvarmi izkušala tolmačiti njegov nastop. Herod je v svojem strahu brž razsodil, da ima ljudska govorica prav, in da ne bo Jezus res noben drug, nego Krstnik, ki je vstal od mrtvih. XV. Jezus prvič čudežno nasiti veliko množico. Luk. 9, 10 — 17; Mat. 14, 13—21; Mark. 6, 30—44; Jan. 6, 1—13. Apostoli se vrnejo k Jezusu in mu vse povedo, kar so storili. In jim reče: „Pojte strani, v samoto, in si nekoliko Luk. !), 12 17; Mat. 14, 13--21; Mark. 6, 32—44; Jan. 6, 1—13. Prvo čudežno nasičenje. 2G(i izstopi, zagleda veliko množico in se jih usmili, jih sprejme, stopi na grič in tam sede s svojimi učenci. Bila je pa blizu velikanoč, judovski praznik. Tu jim govori o božjem kraljestvu, in ka¬ teri so potrebovali zdravja, jih ozdravi. Ko se pa zmrači, in je bilo že pozno, pristopijo k njemu dvanajsteri njegovi učenci, rekoč: „Ta kraj je samoten in dan je že prešel. Spusti jih, da gredo v bližnje trge in vasi, in prenoče in si kaj jesti kupijo.“ Jezus jim pa odvrne, rekoč: „Ni jim treba hoditi. Dajte jim vi jesti.“ Nato dvigne oči in vidi, da je silno velika množica prišla k njemu, in pravi Filipu: „Od kod bomo kupili kruha, da bi se ti najedli ?“ Filip mu odgovori: „Za dvesto de¬ narjev kruha jim ni dosti, da bi vsak dobil kaj malega. 4 ' In mu reko: „Hočemo iti in kupiti za dvesto denarjev kruha in jim bomo dali jesti . 44 In jim veli: „Koliko kruhov imate? Pojte in poglejte!“ In ko zvedo, reče Andrej, Simona Petra brat, eden njegovih učencev: „Mladenič je tu, ki ima pet ječmenovih kruhov in dve ribi. Toda kaj je to med tolikanj ?“ In jim veli: „Prinesite jih semkaj ! 44 Nato ukaže množicam sesti v od¬ delkih po petdeset, oddelek pri od¬ delku, na zeleno travo. In sedejo vrsta za vrsto po sto in po petdeset. Bilo je pa tam mnogo trave. Sedeli so torej krog pettisoč mož števila brez žen in otrok. Nato vzame Jezus petere kruhe in dvoje rib in pogleda v nebo in blago¬ slovi in razlomi kruhe in jih da svojim učencem, naj jih razdele med množice; ravno tako tudi rib, kolikor so hoteli. In vsi so jedli in se nasitili. Ko so bili pa nasiteni, reče svojim učencem: po¬ berite kosce, ki so ostali, da se ne po¬ končajo !“ Pobero torej ostanke koscev in na¬ polnijo dvanajst košev s kosci, ki so ostali od peterih ječmenovih kruhov in od rib tistim, kateri so jedli. Razlaga. 1. Jezus gre z učene! v samoto. Iz prejšnjega odstavka vemo, da je Jezus zvedel o Krstnikovi smrti, gotovo pa tudi o Herodovem domnevanju, da je on vstali Krstnik. Medtem se vrnejo njegovi apostoli s prvega evangeljskega pota, utrujeni in lačni. Množica tišči za njimi k Jezusu, da še jesti ne utegnejo. Zato sklene Jezus, da se vsi umaknejo ljudem na drugo stran Genezareškega jezera 1 v samoto. V čoln sedejo in odrinejo. Namen jim je bil priti v južno Gavlonitido blizu Betzaide , 2 ki že ni bila več pod Herodovo, marveč pod Filipovo oblastjo. S tem je hotel tudi preprečiti izpolnitev Herodove želje. Ljudje zvedo, kam je šel, in gredo peš za njim. Ko jih zagleda Jezus, se mu zasmilijo in z nekoliko vzvišenega prostora jih začne učiti; in kateri so 'potrebovali zdravja, jih ozdravi. Čudovita vnema! Na jed in pijačo, na trud in zmučenost pozabi s svojimi apostoli vred, ko se gre za zvrševanje njegovega poklica! 2 . Čudežno nasičenje. Evangelist Janez nam je označil čas, kdaj se je zvršila ta zgodba. Pravi namreč, da je bila blizu velika noč, judovski praznik. Ker omenja vse druge velikenoči javnega Jezusovega življenja, poroča tudi o tretji, ob kateri Zveličar ni šel v Jeruzalem. Ob ti priliki opomni nanjo morda zato, češ da je bilo mogoče ob tem gorkem času dalje časa množici bivati pod milim nebom. V tem se zmrači. Apostole zaskrbi, kaj bo s toliko množico po noči v kraju, kjer ni mogoče dobiti nobene hrane. Čudežno nasičenje je v po¬ dobi naznanjalo zakrament sv. Rešnjega Telesa, ki ga je Jezus kmalu po tem dogodku napovedal. Vse velikenoči njegovega javnega življenja so v ozki zvezi s tem presvetim zakramentom. Ju¬ dovske velikenoči središče je bilo velikonočno jagnje, ki so je uživali Izraelci v spomin na največjo dobroto, katero jim je izkazal Gospod, 1 Sv. Janez pravi, da se je GenezareŠko jezero imeno¬ valo tudi Tiberijsko. Tiberija (glej sliko str. 184.) je bilo mesto ob jezeru, katero je sezidal Herod v čast rimskemu cesarju Tiberiju. 2 Ta Betzaida je seveda različna od Petrovega rodnega mesta; stala je na vzhodnem bregu jezera. Velikanoč in sv. Rešuje Telo. da, so bili namreč rešeni iz Egipta. To jagnje jih je potrjevalo v veri in zaupanju v Boga; v spominu na božje dobrote so pa tudi o velikinoči bolj nego sicer čutili, koliko ljubezni so dolžni svojemu nebeškemu Očetu. V ravno tem zmislu je judovsko velikonočno jagnje lepa predpodoba sv. Rešnjega Telesa. V n jem se nam daje v hrano nebeško velikonočno jagnje novega zakona, včlovečeni božji Sin sam. 267 v Kani vodo v vino. S tem izkaže, da ima moč podstatno izpreminjati stvari. Taka podstatna izprememba se vrši tudi pri zakramentu svetega Rešnjega Telesa. Vsled tega je čudež v Kani podoba tega svetega zakramenta; zraven pa tudi dokaz, da kdor more izpreminjati vodo v vino, more tudi kruh in vino v svoje telo in kri. Kmalu po drugi velikinoči ima pridigo na gori, kjer oznanja temeljne resnice svojega nauka, Njegovo prejemanje nas spominja tistega naj¬ imenitnejšega dogodka za ves svet, ko je Jezus s svojo krvjo odrešil človeštvo; nam s svojo lastno močjo krepi vero, upanje in ljubezen. Zato si lahko razlagamo, da je Jezus ravno ob vsaki veliki¬ noči svojega javnega delovanja zvršil nekaj poseb¬ nega, kar je imelo zvezo s sv. Rešnjim Telesom. Malo preden gre v javnem delovanju prvič na velikonočni praznik v Jeruzalem, izpremeni ki ga sam kasneje imenuje nebeški kruh. Ta nebeški kruh je pa še v višjem pomenu Jezus sam, ki živi v presvetem zakramentu. Nekaj pred tretjo v e 1 i k o n o čj o se pa zgodi čudežno nasičenje in kmalu po tem čudežu napove Gospod v jasnih besedah ustanovitev zakramenta sv. Rešnjega Telesa. Ob četrti velikinoči, ko je imel Jezus sam biti zaklan kot pravo veliko¬ nočno jagnje, pa dejansko ustanovi ta zakrament. Jezus nasiti množico. 268 Jezusova oblast in dobrota. Jezus — riba. Tudi s tega zmisla lahko pojasnujemo v višjem pomenu besedo sv. Janeza: Blizu je bila velikanoc. V zvezi s tem, kar smo rekli, moremo to tako-le tolmačiti. Blizu je bil tisti praznik, ki se je tikal spomina velikonočnega jagnjeta, in ob katerem je Jezus v svojem javnem življenju vedno razkrival kako zvezo s sv. Rešnjim Tele¬ som. To je storil tudi ob ti tretji velikinoči, kakor izpričuje čudežno nasičenje ogromne mno¬ žice, in kar je ž njim v zvezi. Še nekaj nam razlaga Janezova opazka. Ker je bila velikanoč blizu, so ljudje iz vseh krajev hiteli proti Jeruzalemu. Ob jezeru je bila velika cesta, po kateri jih je šlo brez dvojbe silno mnogo; velik del G-alileje je imel najpriložnejšo pot naj¬ prej k jezeru in potem ob Jordanu dalje. Gotovo je bila množica tako mnogoštevilna, ker so se ji pridružili jeruzalemski romarji. Betzaida je bila nekako tri ure pešpoti oddaljena od Kafarnavma. Tetrarh Filip jo je bil dal olepšati in povečati in jo je na čast Juliji, hčeri cesarja Avgusta, imenoval Julijino. Dan¬ danes so tam ogromne razvaline. Na južnem vzhodu tega mesta se razteza pust, samoten kraj, ki je služil edino le za pašnike. Tja se je pre¬ peljal Jezus. Ljudje so pa šli okrog jezera peš. Čudež, ki ga zvrši Jezus vpričo te ogromne množice, je izvenreden. To, kar stori, more samo neskončni stvarnik, ki je iz nič priklical vse stvari. Toliko prič, ki bi bili sami tudi deležni čudeža, ki bi ga izkusili vsak sam na sebi, še ni bilo pri nobenem. Zato je tudi vpliv njegov velikanski. Vsi ljudje čutijo čudovito oblast Jezusovo; vidijo pa tudi, da izvira iz najprisrčnejšega usmi¬ ljenja. Vsem je pregledno, kaj se vrši: v urejenih oddelkih po petdeset ali sto skupaj sedejo na trati in gledajo, kako petih kruhov in dveh rib nikoli ne zmanjka. Apostolom in bližnji Jezusovi okolici pa ostane v neizbrisnem spominu tudi vzvišeni prizor, preden se prične razdeljevanje. Jezus moli; sveta pobožnost, katera mu sije iz oči, ki jih dviga proti nebu, uči nas, da tudi mi ne sedajmo k jedi brez molitve; slovesno blagoslavlja neznatno jed, razlomi kruhe in razdeli ribe, ter jih da vsakemu apostolu nekaj, naj jih dele med množice. Pred četrto velikonočjo se ponavlja ta prizor, ko Jezus praznuje s svojimi učenci zadnjo velikonočno ve¬ čerjo. Tudi takrat ga vidijo v nebo vprtili oči, blagoslavljajočega kruh, ki ga drži v roki. Tudi takrat prejmo od njega razlomljene koščke. Tudi takrat jim naroča, naj v njegov spomin tudi drugim dele blagoslovljeni kruh. A razloček je v tem, da se ne gre za telesno, marveč za dušno nasičevanje. Ob ti večerji se ne deli navaden kruh, marveč pod podobo kruha je skrito pre¬ sveto Telo božjega Sinu samega. Množica se nasiti. Vsega ima v izobilju. Dvanajst košev se nabere ostankov. Koške so imeli Judje, kadar so šli na kako daljšo pot, vedno s seboj. Med množico je bilo brezdvojbe veliko število tujcev, ki so, ali navlašč prišli k Jezusu, ali se pa na potu v Jeruzalem pridružili ljudem, kateri so šli za njim. Zato je umevno, da so se koški tudi v ti samoti lahko dobili. Kakšna čuvstva so morala navdajati nasičeno množico! Ali je mogoča večja ljubezen, kakor jo kaže Jezus? Sam ves utrujen in zmučen ne utegne jesti; njegovi učenci vsi spehani od pota in lačni potrebujejo hrane in počitka. A ničesar si ne privoščijo. Jezus uči in ozdravlja; učenci pa pri tem takorekoč pozabijo na svoje potrebe. Bolj kot nase, mislijo na množico. Za ljudi skrbe, da ne bi omagali, ko sami komaj še gibljejo; pri¬ pravljeni so zadnji svoj denar deliti z ljudmi! In Jezus! Ubogo ljudstvo se mu smili. Neče jih spustiti lačnih od sebe. V slovesni priprostosti zvrši svoj čudež, ki neovržno dokazuje njegovo zlato, požrtvovalno, pobožno, radodarno srce. Apo¬ stoli ga podpirajo. Oni dele ljudstvu Jezusove dobrote, tudi telesne. Pač so morale kipeti iz src osrečenih ljudi gorka čuvstva, da je neizrečeno milo biti v družbi Jezusa in njegovih apostolov, da nikjer na svetu ni dobiti take družbe, in go¬ tovo je v vseh navzočih napredovala tudi vera v njegovo poslanstvo. Gotovo so se pri tem spominjali tistih čude¬ žev, ki so jih izkusili njihovi očetje v puščavi, ko jih je Bog na Mojzesovo priprošnjo čudovito na- sičeval in, kakor bomo slišali kasneje, so hoteli o bližnjem velikonočnem prazniku Jezusa kar za kralja napraviti. A vkljub temu je bila njihova vera le motna in o prvi priliki, ko jo je bilo treba izkazati, so odpadli. Telesne dobrote so pač spre¬ jemali, za dušne dobrine je bilo pa slepo njihovo oko in zlasti vsled farizejskih sleparij trdovratno njihovo srce. 3. Jezus — kruh In riba. Že v starih časih so z ozirom na ta čudež in na ustanovitev sv. Rešnjega Telesa slikali Jezusa pod podobo kruha ali ribe. V prvi dobi, ko so pogani pre- Ihtiš. — Jan. 6, 14—18; Mat. 14, 22—25. Apostoli na jezeru. 269 ganjali Kristusovo vero, so se morali kristjani prikrivati. Imeli so pa svoja znamenja, po katerih so se spoznali med seboj. Eno, zelo navadno znamenje je bilo riba. Na grobnem kamenu vkle¬ sana riba je pomenjala, da notri leži kristjanovo truplo; riba pred vrati je značila, da je hiša kr¬ ščanska. V podzemeljskih pokopališčih rimskega mesta, v katakombah, kjer so se kristjani ob času preganjanja shajali k božji službi, imamo mnogo podobnih slik. Tu vidimo vklesano ali naslikano ribo, ki nosi košek s kruhom na hrbtu; navpo- dobljenem oltarju stoje koški s kruhom. Da se slika Jezus pod podobo kra¬ ka, je umljivo, ker res¬ nično živi svoje skriv¬ nostno življenje pod tako podobo v presv. zakramentu. Da se pa slika tudi kot riba, zato velja zlasti ta-le vzrok: Po grški se ime¬ nuje riba ihtiš. To so začetne črke sledečega stavka: Iesus Hristos, Teu Hos, Soter, to se Pravi po naše: Jezu Kristus, božji Sin Zveličar. S besedo iktis (riba) so torej izra¬ žali kristjani temeljno res¬ nico svoje ve¬ re. Med seboj sojorazumeli, sovražnikom je pa ostala zakrita. Poglejmo n. pr. v katakombe sv. Kalista. Tam vidimo to-le še sedaj dobro ohranjeno sliko: Na trinožni mizi leže trije kruhi in riba; zraven na tleh pa stoji sedem koškov napolnjenih s kruhom. Kaj pomenja ta slika? Miza je Gospodova miza = oltar. Riba je, kakor smo pokazali, znamenje Jezusa Kristusa, božjega Sinu, Zveličarja. Slikar je hotel skoraj gotovo izraziti, da je Jezus Kristus, božja riba, na oltarju pod podobo kruha resnično pričujoč. Koški s kruhom pa pomenjajo, da je Jezus pod podobo kruha namenjen vernikom za dušno hrano v svetem obhajilu. XVI. Apostoli ponoči na jezeru. Jan. 6, 14—21; Mark. 6, 45. 46; Mat. 14, 22—33. Ko tisti ljudje vidijo čudež, ki ga je zvršil Jezus, pravijo; „Ta je resnično prerok, ki ima priti na svet.“ Jezus pa spozna, da hočejo priti, in ga po sili vzeti ter postaviti za kralja, in zato brž požene svoje učence, naj stopijo v ladjico, in naj gredo pred njim na drugo stran k Betzaidi, med tem ko on razpusti množico. In Genezarska planjava. razpustivši ljudstvo se zopet umakne in gre na goro molit. Večer nastane. On je bil sam ondi. Učenci so pa šli k morju. In vstopivši v ladjo veslajo preko morja v Kafar- navm. Stemnilo se je že in Jezusa še ni bilo za njimi. Morje se je pa vzdi¬ govalo, ker je pihal močen veter. La¬ djico so pa metali valovi sredi morja; veter je bil namreč nasproten. On je bil pa sam na suhem in jih je gledal, kako se trudijo z veslanjem. Ko pa pre veslaj o nekako petindvajset ali tri¬ deset stadijev, krog četrte nočne straže, pride k njim stopajoč po morju in hoče 270 Jan. 6, 19—21; Mark. 6, 45. 46; Mat. 14, 26-33. Jezus in Peter na vodi. Judovsko ljudstvo. iti mimo njih. Oni pa, ko ga vidijo hoditi po morju in približevati se ladji, se prestrašijo in pravijo: ,Prikazen je.‘ In strahu prično kričati. Vsi so ga namreč videli in se bali. Jezus jih pa brž ogovori, rekoč: „Zaupajte, jaz sem, nikar se ne bojte.“ Hočejo ga torej sprejeti v ladjo. Peter pa odgovori, rekoč: „Gospod, če si ti, reci mi, naj pridem po vodi do tebe.“ In mu reče: ,,Pridi!“ Peter nato stopi iz ladje in gre po vodi, da bi prišel k Jezusu. Ko pa čuti silni veter, se zboji, in ko se začne potapljati, zakriči, rekoč: „Gospod, otmi me!“ Jezus pa takoj stegne svojo roko, ga prime, ter mu pravi: ,,Malovernež, zakaj si dvomil ?“ In ko stopita v ladjo, se poleže veter. Tisti, kateri so bili v ladji, pa pristopijo in ga molijo, rekoč: „Res- nično, ti si Sin božji!“ In že je bila ladja pri kraju, kamor so šli. In vedno bolj so strmeli sami pri sebi; niso namreč razumeli o kru- hih, ker je bilo njihovo srce zaslepljeno. Razlag a. 1. Nasičeno ljudstvo in Jezus. Je¬ zusov čudež vname ljudi. Med seboj govore: ,Ta je resnično prerok, ki ima priti na svet po napo- vedbi Mojzesa in prerokov. Ta je tisti, ki ga pričakujemo, da odreši naše ljudstvo. Ta je Me¬ sija, 1 — Naravnost torej priznavajo v Jezusu od Boga obljubljenega Odrešenika. Toda ta na videz navdušena vera je v resnici vendar-le ničeva in prazna. Ti ljudje mislijo samo na posvetne reči; njihov um je tako zaslepljen po farizejskih in pismarskih naukih, da si ne morejo misliti du¬ hovnega kraljestva. Mesija, ki ga pričakujejo, jim živi v duhu samo kot mogočen kralj, ki bo premagal vse judovske sovražnike in judovskemu narodu dal v izobilju vseh pozemskih dobrin: oblasti, slave, hrane in pijače in slasti. Tudi od Jezusa pričakujejo le teh reči. Za kralja ga ho¬ čejo proglasiti in sicer šiloma. Res so navdušeni zanj; pripravljeni so na boj. Mislijo si: Ta nas mora voditi; ž njim napademo sovražnike; vsi domoljubi se nam pridružijo in gotovo zmagamo. Maščevanja si žele, njihova vnema je prepojena s sovraštvom in jezo na vse nasprotnike judov¬ skega ljudstva. Jezus vidi te misli v srcih živahno razgre¬ tega ljudstva, ki jih brez dvojbe tudi drug dru¬ gemu že v besedah razodevajo. Zboji se za apostole. Ti še niso toliko trdni v veri, da bi se mogli upirati ti sili, ki se prikazuje pri ogromni množici. Napačno navdušenje bi utegnilo tudi nje potegniti za seboj. Zato jih ne pusti v nevarnosti; kar naglo jim ukaže, najbrž gredo sami proti jezeru, in se odtam prepeljejo na drugo stran. Sam hoče razpustiti ljudi, kasneje pa priti za njimi. Apostolom je težka ta pot. Hudo se jim zdi ločiti se od Jezusa, pa tudi od množic, s ka¬ terimi so jih vezala skupna čuvstva. Vrh tega so zmučeni, noč nastaja in veter je silno neugoden. A ubogajo vendar-le. Jezus pa gre na goro molit. Kadarkoli nam evangelij sporoča, da se Jezus umakne v samoto molit, je to vedno priprava na neki posebno važen dogodek. Tudi ta molitev ima tak pomen. Drugi dan hoče napovedati naj¬ večjo skrivnost svojega nauka, zakrament svetega Rešnjega Telesa. 2 . Apostoli na jezeru. Dobri dve uri (12 kilometrov) se je potrebovalo preko jezera v Kafarnavm. Toda apostolom je šla pot mnogo počasneje. Veter je vlekel ravno na nasprotno stran in sicer tako močno, da je bila voda vsa razburkana. Ladjica ni mogla naprej; vrtila se je na jezeru sredi valov. Krog četrte nočne straže so prevozili še-le 25 do 30 stadijev. Judje so delili noč po rimskem zgledu od šeste ure zvečer do šeste zjutraj v štiri straže po tri ure. Četrta je bila torej od treh do šestih. Do tega časa so preveslali nekako 5 kilometrov, torej niti polovice pota ne. En stadij je bil namreč nekako petina kilometra (40 stadijev = 7 ‘/* km). Tu zagledajo, da gre nekdo vrh morja proti ladji. Silno se prestrašijo. Mislijo, da je duh, ki se jim prikazuje. Jezus je. Z brega jih je videl, ko je dovršil svojo molitev, in po vodi je šel za njimi. Lahko si mislimo, kako veseli so bili apostoli svojega Gospoda. Po poti so gotovo cel čas go¬ vorili le o njem in si zatrjevali, da bi bila vožnja brž mirna, ko bi ga imeli v svoji sredi. Tu pride in sicer čudežno kot duh; sam se vzdržuje nad valovi; takega še niso videli. V goreči vnemi, Prva izpoved Jezusovega božanstva. Papeži in Jezus. 271 eim najprej biti zopet poleg svojega učitelja, pre¬ kosi vse druge apostole Peter, ki zopet tu pokaže, da nekako tolmači misli in srca vseh. Kar po vodi hoče do Jezusa; ve pa, da tega brez njegove pomoči ne more. Zato ga prosi, naj mu veli. Jezus ustreže in Peter v živi veri stopi iz čolna na valove. Drže ga, toda veter se zaganja vanj, valovi se mu izpodmikajo izpod nog in tu mu zmanjka zaupanja, zmanjka pa tudi stopinj; pri¬ čne se potapljati in obupno zakliče: Gospod, otmi me! Milo mu očitajoč njegovo slabost ga prime Jezus za roko in oba stopata trdno na vodnem površju proti čolnu. Veter mahoma utihne. Pre¬ vzeti tega dogodka padejo apostoli Jezusu pred noge in ga molijo. Iz njihove duše se izvije prvič že toliko časa slutena izpoved: Besnimo, ti si Sin božji. Medtem so že na bregu. Več nego pol pota so prešli v trenotju. To jih vznemiri. Kar so videli in slišali, jim vre po umu. Čudežno nasičenje jim še-le zdaj jasno stopi pred oči. Ne morejo si ga razložiti. Tn sedaj ob ponočni vožnji — prestani strah, Jezus na vodi, Peter ž njim, trenotni mir in čudežno nagli pri¬ hod. Bolj in bolj strmč. Pač ne vedo, da jo Jezus vse te čudeže zlasti zanje v toliki množini zvršil, Ju je namenoma njihova srca takorekoč prena¬ polnil z začudenjem. Saj jih čaka po prihodu v Kafarnavm odločilna preizkušnja v veri. Jezus jim namerava obljubiti svoje meso in svojo kri v hrano. Če tu ne omaga njihova vera, potem so rešeni, potem je slepota za vedno odstranjena ž njihovih oči. Potem šele bodo v premišljenem prepričanju v Jezusu molili svojega Boga. To preizkušnjo so, kakor bomo videli v na¬ stopnem poglavju, srečno in zmagovito prestali. V njihovem imenu je Peter izjavil, da ostanejo Pri Jezusu, ker ima le on besede večnega življe¬ nja. Učencev je pa več ob ti izkušnji omagalo iu ž njim vred mnogo ljudstva. Telesno nasičeni so hoteli Kristusa napraviti za svojega kralja in so bili pripravljeni iti ž njim na boj zoper so¬ vražnike judovskega naroda. Ko je pa zahteval od njih vere v največjo skrivnost svojega razodetja, v sv. Rešnje Telo, so ga zapustili. V teh dogodkih vidimo, kar smo že prej dokazovali, da je sveto Rešnje Telo res središče Jezusove vere, zato ker je največje znamenje njegovega božanstva. Kdor ve¬ ruje v sv. Rešnje Telo, s tem najjasneje izpriča, Ja moli v Jezusu Kristusu včlovečenega Boga, in Ja je voljan mu služiti. 3. Pomenek Jezusa s Petrom ua valovili. Rekli smo že, da se po pravici pri¬ merja Petrov čolnič s sveto cerkvijo. Dogodek, ki smo ga ravnokar opisali gledč na to primero, podaje novih misli. Peter je brez dvojbe lastnik tudi tega čolna, ki se vračajo v njem apostoli v Kafarnavm. On je pa tudi v duhovnem pomenu voditelj apostolov po svoji živi veri in goreči ljubezni. Res da ta včasili nekoliko odneha, toda le takrat, kadar se preveč zanaša na svojo lastno moč, kadar nima vsega in edinega svojega za¬ upanja v Jezusa. Potaplja se sicer, a ne utone; brž se mu iznova vrne zaupanje in Jezusova roka ga vzdigne in reši. Ob ti roki pa hodi varno tudi vrhu razjarjenih valov, brez strahu sredi naj hujših viharjev. Tako je tudi s cerkvijo. Kolikrat izkušajo sovražni vetrovi prevrniti njen čoln! Kako besne divji valovi! Sovražniki od vseh strani stiskajo cerkev; nad prepadi se pomika dalje po časov morju. Zdi se večkrat, da je prepuščena sama sebi. Toda G-ospod je ne zapusti. Zanjo moli; z daljave gleda in jo spremlja s svojim božjim očesom. In ko je nevarnost najhujša, pride sam v nepoznani podobi, ji kaže pot in ji miri va¬ love. Ko se tresejo pastirji in verniki, ko se zdi, da je vse končano, pa se začuje njegov mili glas: Zaupajte, jaz sem, nikar se ne bojte! Sv. Petra drži za roko — v njegovih na¬ slednikih. Sredi sovražnih vetrov, nad brezdni stopata varna rimski papež in Jezus. Papeža drži Jezusova roka. Kadar se pokaže človeška slabost pri papežu ali pri kakem drugem pastirju, jo popravi Jezus, da cerkev ostane brez nevarnosti. Kakor so apostoli občudovaje gledali, kako drži Jezusova moč zvezana s Petrovim zaupanjem Petra nad valovi in se pri tem v dnu duše pre¬ pričali, da za ladjico ni nobene nevarnosti več, tako tudi verniki in pastirji ob času nevarnosti gledajo v Rim, kjer prebiva Petrov naslednik; o njem vedo, da ga vodi in podpira Jezus sam tako, kakor je svoj čas Petra, in da se jim pod takim varstvom ni treba bati nobene nevarnosti. Viharji utihnejo in po mirni gladini življenja splava s čudežno brzino sv. cerkev iz srede vseh sovražnikov. — Zgodovina katoliške vere to jasno izpričuje. Kadarkoli so ji pretile nevarnosti, pa je prišla pomoč od Petrovega naslednika; in tako se je pokazalo, da je ob njegovi strani ljubi Jezus, ki ga drži in varuje na viharnih valovih. 272 Jan. 6, 22 58. Jezus, živi kruh, obeta sv. Rešnje Telo. XVII. Jezus obljubi v kafar navin¬ ski shodnici sv. Rešnje Telo. Jan. 6, 22—72. Drugi dan vidi množica, ki je ostala na drugi strani morja, da ni bilo dru¬ gega čolna ondi, kot samo eden, da pa Jezus ni bil vstopil s svojimi učenci v ladjo, ampak da so njegovi učenci sami odveslali. Druge ladje so pa prišle iz Tiberije blizu kraja, kjer so bili jedli kruh, ko je bil Gospod zahvalil. Ko torej množica zapazi, da ni tam Jezusa, ne njegovih učencev, stopi v ladjice in pridejo v Kafarnavm iskat Jezusa. In ko ga najdejo onstran morja, mu reko: „Učenik, kdaj si prišel sem¬ kaj ?“ Jezus jim pa odgovori in reče: Res¬ nično, resnično vam povem: iščete me, ne ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili. Tru¬ dite se, ne za jed, ki mine, marveč ki ostane za večno življenje, ki vam jo da Sin človečji; njega je namreč za¬ znamoval Bog Oče.“ Reko mu: „Kaj naj storimo, da delamo božja dela?“ Jezus odvrne in jim pravi: „To je božje delo, da verujete v njega, kate¬ rega je on poslal.“ Nato mu reko: „Kakšen čudež torej zvršiš ti, da vidimo in ti verujemo? Kaj delaš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruha iz nebes jim je dajal jesti.“ Jezus jim tedaj reče: Resnično, resnično vam povem: ni vam dajal Mojzes kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. Kruh božji je namreč, ki je prišel iz nebes, in daje svetu življenje.“ Tu mu pravijo: „Gospod, daj nam za vedno tega kruha.“ Jezus jim pa reče: „Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor veruje vame, ga ne bo nikoli žejalo. Toda povedal sem vam, da ste me videli, pa ne verujete. Vse, kar mi da Oče, pride k meni, in ni¬ kogar, ki pride k meni, ne vržem ven. Prišel sem namreč iz nebes, ne da bi delal svojo voljo, marveč voljo tistega, kateri me je poslal. Taka je pa volja tistega, kateri me je poslal, da ničesar tega, kar mi je dal, ne izgubim, ampak da to obudim poslednji dan. Taka je pa volja tistega, kateri me je poslal, da vsak, kdor vidi Sina, in veruje vanj, ima večno življenje, in jazg a obudim poslednji dan . 11 Nato so Judje mrmrali nad tem, ker je rekel: „Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes.“ In pravijo : ,,Mar ni ta Jezus, Jožefov sin, čegar očeta in mater poznamo? 1 ' Tu odvrne Jezus in jim reče: „Ni- kar ne mrmrajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga Oče, ki me je poslal, ne potegne. In jaz ga obu¬ dim poslednji dan. Pisano je v prero¬ kih: ,In vsi bodo božji učenci . 1 Vsak, kdor je slišal od Očeta in se podučil, pride k meni; ne da bi bil kdo videl Očeta, razen njega, kateri je od Boga; ta je videl Očeta. Resnično, resnično vam povem: Kdor veruje vame, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli mano v puščavi, pa so umrli. Ta je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor je od njega, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Kdor je od tega kruha, bo živel vekomaj. In kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta . 11 Judje se tedaj začno prepirati med seboj, rekoč: Rako nam more ta dati jesti svoje meso ? 11 Jezus jim pa reče: Resnično, res¬ nično vam povem: če ne boste jedli mesa Sinu človečjega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor pa je moje meso, in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga obu¬ dim poslednji dan. Moje meso je nam¬ reč res jed in moja kri je res pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče, in jaz živim Jan. 6, 59 — 72. Priprava Jezusovih poslušavcev. 273 zavoljo Očeta, tako bo tudi tisti, kateri roene je, živel zavoljo mene. Ta je kruh, ki je prišel iz nebes: ne kakor s ° jedli vaši očetje mano in so umrli. Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.“ To je govoril v shodnici, ko je učil v Kafarnavmu. Mnogo njegovih učen- Cev , ki so poslušali , tedaj pravijo: »Trdo je to govorjenje. In kdo je more Poslušati ?“ Jezus pa, ki je vedel sam pri sebi, da mrmrajo njegovi učenci, jim reče: »Ali vas to pohujšuje? Kaj pa, ko boste videli Sinu človečjega iti gori, kjer je kil poprej? Duh je, ki oživlja; meso oic ne hasne. Besede, ki sem vam jih jaz govoril, so duh in življenje. Toda nekateri so med vami, ki ne verujejo.“ Jezus je namreč od začetka vedel, kateri so neverni, in kdo ga bo izdal, m pravi: „Zavoljo tega sem vam rekel, da nihče ne more priti k meni, če mu n i dano od mojega Očeta.“ Odslej je odstopilo več njegovih Učenčev in niso več hodili ž njim. Jezus torej pravi dvanajsterim: „Ali nočete tudi vi proč iti ?“ Tu mu odgovori Simon Peter: „Go- s P°d, h komu pojdemo? Besede več- ne ga življenja imaš; in mi smo vero¬ vali in spoznali, da si ti Kristus, Sin božji.“ Jezus jim odvrne: „Ali vas nisem izvolil dvanajst? In eden izmed vas J e hudič.“ Menil je pa Juda Simonovega, Iška- fmta; zakaj ta ga je kasneje izdal, ko Je bil vendar eden izmed dvanajsterih. K a z 1 a g a. 1. Jezus v kaiarnavmski shodnici. 0 čudežnem nasičenju se je gotovo na Zveličar- J ev poziv mnogo ljudi razšlo. En del je pa ostal v samoti in tam prenočil. Spazili so namreč, da So se učenci sami odpeljali v edinem čolnu preko Jezera, in da je Jezus ostal na ti strani. Drugo jutro ga gredo iskat, pa ga ne najdejo. Pač kiepajo, da je šel za učenci, a čudno se jim zdi, a ko. Sami si tega ne morejo drugače razložiti, Zgodbe sv. pisma II. nego da je šel peš krog jezera. Zjutraj pride nekaj čolnov iz Tiberije na drugo stran; morda so se pripeljali v njih ribiči po svojem poslu. V te čolne se vsedejo in se prepeljejo preko je¬ zera. Že iz tega, da so imeli v nekaj čolnih do¬ volj prostora, moramo sklepati, da jih je le malo ostalo od ogromnega števila nasičenih. V Kafarnavmu zvedo, da je Jezus v shodnici. Brž ga poiščejo in prične se med njimi usodni pogovor, iz katerega se razvije veličastna izpoved Jezusova, da je božji Sin, in da hoče dati svojim vernikom svoje telo in svojo kri v hrano. Bolj niso mogli biti poslušavci pripravljeni na vero vanj, nego so morali hiti po vsem tem, kar se je v kratki dobi čudežnega zgodilo pred njiho¬ vimi očmi. Nekaj časa sem je bil Kafarnavm z okolico priča izvenrednili čudežev. Ozdravljeni bolniki (med njimi dva slepca), obujena Jairova hči, bivši obsedenci, priče, ki so izkusile, kako se je na samo besedo polegel vihar, in čudežno nasičenje prejšnjega dne — to so bili tako mo¬ gočni pojavi, da so morali vsakogar pretresti. Vsak je lahko natančno izprevidel, da je Jezus sijajno dokazal svoje božje poslanstvo. Po pameti bi moral vsak sklepati tako-le: „V potrjenje, da ga je res Bog poslal, zvršnje Jezus taka dela, ki jih more delati le vsemogočni Bog. Potem¬ takem izpričuje Bog sam, da moramo verjeti temu njegovemu poslancu. Njegove besede so tako resnične, kakor bi jih Bog sam govoril, ker je popolnoma nemogoče, da bi Bog s čudeži po¬ trjeval besede kakega človeka, ki ne govori res¬ nice. Zato se moramo ukloniti Jezusu in s tisto udanostjo in s tako živo vero sprejeti, kar nam pove, kakor bi slišali Boga samega." Tako bi moral soditi vsak izmed tistih, ki so bili navzoči v shodnici, saj ni bilo nikogar, ki bi ne bil sam priča Jezusovih čudežev, morda celo nikogar, ki bi ne bil sam na sebi izkusil kake čudežne njegove dobrote. Prezreti pa ne smemo ene važne stvari: Pri veri je vedno potrebna tudi poštena volj a. Kar vidim, slišim, čutim, ali kar z umom naravnost spoznam, temu se ne morem ustavljati; pri tem volja nima ničesar opraviti; to moram sprejeti. Če vidim n. pr. nebes nad seboj, gore krog sebe, če slišim človeški glas, če z roko pri¬ mem kako reč, ne morem resno reči, da ne vidim, ne slišim, ne prijemljem. Ravno tako ne morem n. pr. tajiti, da ni res dvakrat dve štiri; to spo- 18 274 Kaj je vera? Vsebina in razdelitev Jezusovega govora. znam naravnost po svojem umu in volja se ne more ustavljati. Pri veri je pa to drugače. Tu se gre za reči, ki jih sam naravnost ne spoznam. Jaz ne vem n. pr. naravnost, da je živel Napoleon, ker ga nisem sam videl; ne vem naravnost, da je na severu ledeno morje, ker nisem bil sam tam. To morem le spoznati, če verjamem tistim, kateri mi to sporočajo. O tistih moram biti prepričan, da so res mogli to vedeti, kar pripovedujejo, in da so tako pošteni, da hočejo tudi vse tako povedati, kakor je v resnici. Potem jim mo¬ rem verjeti; toda ker sam stvari ne vidim, mora pri tem sodelovati volja. Ta mi namreč pravi: ,Poglej te priče, ki so same videle in slišale Na¬ poleona, ki so bile na ledenem morju, da so po¬ štene; veliko jih je in vse enako pripovedujejo; četudi torej sam ne izprevidiš tega, vendar bodi pameten in verjemi!' Še bolj je pa treba, da sodeluje volja, kadar se gre za verske skrivnosti, ker teh tudi potem, ko so nam razodete, ne moremo umevati. Po¬ glejmo n. pr. resnico, da je Jezus božji Sin. Te nihče na tem svetu ne more razumeti. Treba jo je popolnoma verjeti. Da n. pr. pokriva res led severno morje, o tem se morem sam naravnost prepričati, če grem tja. Da je pa Jezus druga božja oseba, o tem se pa nikakor ne morem pre¬ pričati v tem življenju. To resnico morem samo po¬ tem sprejeti, če verjamem Jezusu, ki jo je povedal. Take resnice so torej temne za nas in samo, če imamo pošteno voljo, da se udarno dokazom Je¬ zusovih čudežev, in iž njih sklepamo: ,Temu, tako izpričanemu Jezusu, hočem vse verjeti, kar mi pove, 1 potem jih moremo sprejeti. Volja Jezusovih poslnšavcev bi bila lahko poštena. Saj so imeli dokazov, da je Bog z Je¬ zusom, neštevilno. Nikakor ni zahteval od njih slepe vere. Šele potem, ko jih je z izvenrednimi dokazi svoje božje moči pripravil, stopi pred nje in jim pove, kdo je. Tu se je imelo pokazati, kakšna je njihova volja. In žalibog izpričali so v večini, da imajo izkaženo, slabo voljo, da vkljub vsem dokazom nočejo verovati. Velikanske važnosti so Jezusove besede v kafarnavmski zbornici ta drugi dan po čudežnem nasičenju. Nad dve leti že javno deluje in z be¬ sedo in dejanji pripravlja ljudstvo na vero v svoje božanstvo. Zlasti v kafarnavmski okolici kaže svojo nepojmljivo modrost in božjo moč. Tu vedo, da že dotik njegovega oblačila ozdravlja, da nje¬ gova beseda tudi z daljave preganja bolezni, da sta mu pokorna vihar in valovje, da ukazuje du¬ hovom, in ga poslušajo. Več dokazov ne morejo imeti. Zato je popolnoma primerno, da sedaj na podlagi teh dokazov slovesno razkrije svojo na¬ ravo. Prvi dve velikinoči je preživel v Jeruza¬ lemu; to tretjo hoče praznovati v G-alileji med ljudstvom, katero ljubi, in ki mu izkazuje ne¬ številno dobrot. Temu ljudstvu hoče razkriti največjo dobroto, da je namreč On sam pravo velikonočno jagnje, da hoče dati svoje meso za življenje sveta, in da hoče podeliti svoje meso in svojo kri ljudem celo za hrano. Blagor poslušavcem, če s pošteno voljo v živi veri sprejmo njegove besede! Gorje jim pa, če pokažejo, da so vsi nebrojni čudeži padli na trda tla, in niso mogli omehčati zakrknenih, samo na posvetne stvari nagnjenih src! 2. Glavne misli in razdelitev Je* zusovega govora. Jezus izraža glavno misel, ki jo razlaga v kafarnavmski shodnici, z besedami: Jaz sem kruh življenja. To je povedano v podobi, ki se naslanja na čudežni dogodek prejšnjega dne. Po njegovi vscgamogočni dobrotljivosti so uživali lačni poslušavci telesni kruh. Ta telesni kruh, ki utolaži telesno lakoto, je podoba Jezusa, ki uteši dušno lakoto in žejo. Človeška duša si želi stalne sreče, hrepeni po večnem življenju, lačna in žejna je nebeškega blaženstva. Kakor pozemski kruh ohrani telesno, časno življenje, tako Jezus daje in ohranja dušno življenje, ki nikdar ne mine. Zato je podoba kruha zanj pri¬ merna. Dušno življenje pa daje Jezus, kruh življenja, kakor sam pravi, na dvojen način: Prvič se udeleži tega življenja vsak, kdor ve¬ ruje vanj. Drugič pa Jezus namerava na po¬ seben način utrjevati v svojih vernikih dušno življenje, s tem namreč, da jim da svoje lastno meso in svojo lastno kri v jed in pijačo. Te misli razvija Jezus v shodnici. V njego¬ vem govoru se lahko ločijo ti-le deli: a) Uvod. (Jan. 6, 25 — 34.) Ta uvod obsega pogovor med Jezusom in Judi, ki so ga prišli iskat z druge strani Genezareškega jezera semkaj v Kafarnavm. V njem pripravlja Gospod poslu- šavce, da bi si želeli dušnega, nebeškega kruha. b) Razprava. Ta ima dva pododdelka. V prvem (Jan. 6, 35-47) razlaga Zveličar, da je on sam duševni kruh življenja, ki je prišel iz Pog-ovor z nevernimi Judi. 275 nebes, in da ga je mogoče doseči le z vero vanj. V drugem (Jan. 6, 48—59) pododdelku pa pravi, da je treba vernikom uživati njegovo meso in kri, katero jim hoče dati v brano, in razlaga čudovite dušne učinke te nebeške hrane. Po govoru nam pa na koncu opisuje evan¬ gelij, kako so sprejeli njegove besede učenci in apostoli (Jan. 6, 60—72). Po ti razdelitvi nam ne bo težko razložiti govora samega. S. Jezus — kruli življenja, a) Uvod. Ljudje, ki so se prepeljali iz betzaidske okolice, najdejo Jezusa v shodnici in ga brž vprašajo: Kdaj si prišel semkaj? Zveličar jim ne odgovarja na to vprašanje, marveč jim razkrije, da ve nji¬ hovo nizko, pozemsko mišljenje: Iščete me, ne ker ste videli čudeže , ne ker ste lahko spoznali, da sem res božji poslanec, in da učim resnico, ne zato, da bi se od mene podučili o Bogu in dušnih zadevah, ampak ker ste jedli od kruhov, in se na¬ sitili. Samo posvetnih dobrin iščete. Radi bi, da bi vas jaz vodil v boj zoper judovske sovražnike, in vam preskrbel pozemskega izobilja. Ta misel Pa ni prava. Ta duh ni dober. Trudite se, ne jed, ki mine, marveč, ki ostane za večno življenje. Saj ste iz čudežev lahko spoznali, kje se more dobiti dušna hrana, ki daje večno življenje. To brano vam dajem jaz Sin človečji, mene je namreč zaznamoval Bor/ Oče pred vami ravno s tem, ker mi je dal oblast delati čudeže. Ta moja dela so takorekoč pečat, ki ga je Bog pritisnil name, da vsak, kdor jih vidi, brž spozna, da sem jaz božji Poslanec. Poslušavci čutijo, da jim Jezus očita po¬ svetnost. Odgovore mu: Kaj naj storimo, da de¬ lamo božja dela? V tem odgovoru tiči nekaj zbadljivega. Pomen njihovih besed je ta-le: Ti nam očitaš skrb za pozemske dobrine in nam Praviš, naj skrbimo za dušno hrano. Saj zvišu¬ jemo postavo in vse obrede, ki jih ukazuje. To s o pač božja dela, ki jih delamo. Kaj naj še več storimo? Nato jim Jezus v odločilnih besedah kratko Pa jedrnato pove, česa jim manjka. Pravi namreč: je božje delo, da verujete v njega, katerega je °n voslal. Zvrševanje postave ne zadostuje. Po¬ stave in preroki napovedujejo Odrešenika. Ta Odrešenik sem jaz. Mene je Bog poslal in iz¬ pričal. Zato je vaša dolžnost, da verujete vame. To je poglavitno božje delo. Po tem odgovoru že jasno pokažejo Judje svojo trdovratnost, svojo spačeno voljo. Prejšnji dan so pod vtiskom čudežnega nasičenja govorili, da je Jezus prerok, ki ima biti poslan. Danes so to že vse pozabili. Natančno vedo, kaj zahteva od njih. Dobro čutijo, da jim ne očita že več samo posvetnega mišljenja, marveč, da kara nji¬ hovo nevero. Zato ga ošabno in predrzno vpra¬ šajo: Kakšen čudež torej zvršiš, da vidimo in ti verjamemo? Kaj delaš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruha iz nebes jim je dajal jesti . 1 Iz teh besedi se vidi vsa brezmejna oholost, ki so jo farizeji vcepili ljudstvu v dušo. To-le hočejo reči: Ti praviš, da naj skrbimo za nebeški kruh, ki nam daje večno življenje, in da moremo dobiti tega kruha le, če verujemo vate. Kakšno čudežno delo nam pa hočeš zvršiti, da ti potem verujemo? Mi vemo samo za en ne¬ beški kruh, za mano, ki so jo jedli naši očetje v puščavi. Ali nam hočeš dati mane? Jezus jim nato odvrne, da se mana ne more imenovati nebeški kruh. 2 Saj je bila to pozemska hrana, ki je prihajala izpod neba, in ni imela nobene moči za dušo ali za večno življenje. Vse drugačen je kruh, o katerem on govori: Moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. Kruh božji je namreč, ki je prišel iz nebes, in daje svetu življenje. — V teh besedah naravnost imenuje Boga svojega Očeta. Ta je poslal kruh življenja na svet. Lahko bi bili Judje spoznali, koga misli Zveličar s tem kruhom. Toda njihove misli so preveč za¬ kopane v posvetnost in zato pravijo: Gospod, daj nam za vedno tega kruha! S tem je uvod končan. Jezus dobi priliko, da sedaj razvija neizrekljivo milo in vzvišeno, da je on tisti kruh, ki je prišel iz nebes in daje svetu življenje. b) Razprava. — Prvi oddelek. Želji, ki jo izražajo Judje, odgovarja Jezus s popolno jasnostjo: Jaz sem kruh življenja. To še tudi dalje razvija v tem-le pomenu: Jaz kot Mesija, ki me je poslal Bog, utolažim vsako dušno lakoto in žejo vsakomur, kdor veruje vame. Vi seveda ne verujete, dasi ste me videli, kako sem zvrševal čudeže. To sem vam tudi že povedal, ko sem dejal, da me je Bog Oče zaznamoval. Vera je pač božji dar, božja milost, ki je vi nečete spre¬ jeti. Kdor veruje vame, pride k meni in jaz ga 1 Ps. 77, 24; Modr. 16, 20. 5 Primeri TI. Mojz. 16, 4; IV. Mojz. 11, 6. 18* 276 Jezus - kruh življenja. nasitim. K meni pa pride le tisti, ki ga mi da Oče, ki mu Eog da milost, in ki on hoče sode¬ lovati ž njo. Takega vsakega sprejmem in varo¬ val ga bom, da se ne izgubi. Poslednji dan ga pa obudim, da bo s telesom in z dušo živel večno življenje. Bog da vsakemu dovolj milosti, da more verovati. A samo tisti, kateri resnično veruje vame, in sicer ne samo, da sem Mesija, marveč da sem pravi božji Sin, ima večno življenje in jaz ga obudim poslednji dan. Tako torej natančno razloži, kakšen kruli življenja je, in da je treba vsakemu z božjo po¬ močjo verovati, kdor ga hoče okusiti. Kdor pa veruje, živi tu na svetu združen z Odre¬ šenikom in v njegovem varstvu življenje mi¬ losti, po smrti pa večno življ enj e; koncem sveta mu obudi Jezus tudi njegovo telo. Pri ti priliki iznova poudarja, kar je ob drugi veliki- noči v templu povedal, da na svetu kot Mesija zvršuje edino le božjo voljo . 1 Jezus naj bi bil božji Sin, ki zvršuje samo voljo Boga Očeta, ki je z Bogom v naj¬ tesnejši zvezi; to ne gre Judom v glavo. Zgledujejo se kakor prej Nazarečani nad njegovo priprosto rod¬ bino, in zaničljivo mr¬ mrajo: Mar ni ta Jezus, Jožefov sin, čegar očeta in mater poznamo ? Jezus jih strogo zavrne in ponovi še enkrat misel, da more le tisti priti k njemu, kogar Oče potegne s svojo milostjo. Takega čaka častito obujenje. S tem hoče vzbuditi v njih voljo, da bi sodelovali z božjo milostjo. Njegove besede imajo ta-le pomen: Nikar ne sodite po zunanjosti, mar¬ več poslušajte notranji glas božje milosti. Dajte se podučiti Bogu, ki vam govori v vaših dušah, in sprejmite vero. — V ta namen jim navaja 1 Primeri Jan. 5, 30. besede preroka Izaija : 1 Vsi bodo učenci božji, to se pravi: Vsi, kateri bodo v Mesijevem kraljestvu, bodo poslušali notranji glas božje milosti. Temu pa pristavlja: Vsak, kdor je slišal od Očeta in se podučil, -pride k meni; ne da bi bil kdo videl Očeta, razen njega, kateri je od Boga; ta je videl Očeta. Pomen je ta-le: Kdor se da podučiti božji milosti in se ji torej ne ustavlja, postane moj učenec. Pri meni dobi še-le popoln poduk o Bogu in s tem pravo dušno življenje, ker samo jaz, ki sem od Boga, poznam popolnoma Očeta. K meni pa pride po veri. — Zato pristavlja koncem prvega oddelka: Resnično, res¬ nično vam povem, kdor veruje vame, ima večno življenje. Drugi oddelek: Sv. Rešuje Telo. K sebi kliče torej Jezus vse, ki se hočejo pod¬ učiti o Bogu in si za¬ gotoviti večno življe¬ nje. Pri ti priliki pa razkrije sveto skriv¬ nost, da bo namreč v zagotovilo večnega živ¬ ljenja dal svoje lastno meso v hrano tistim, kateri pridejo k njemu. Prej je dokazoval, da je živi kruh, ker ima v sebi večno, božje življenje. Sedaj pa pravi, da je kruh živ¬ ljenja, ker hoče tudi drugim dati večno živ¬ ljenje, ko se na čudo¬ vit način združijo ž njim, in njega samega uživajo. Kdor jč namreč živi nebeški kruh, bo tudi sam živel. Ta kruh je neizrekljivo višji, nego je bila mana, ker je lastno Zveličarjevo meso. Ta pomen imajo besede: Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli mano v puščavi, pa so umrli. Taje (namreč: jaz sem) kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor je od njega, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Kdor jč od tega kruha, bo živel vekomaj. In kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta. 1 Iz. 54, 13. Sv. Pavel. Sveto Rešuje Telo. 277 Ta izjava je jasna. Vsi navzoči so jo do¬ besedno razumeli in se prepirali med seboj, češ da ni mogoče, da bi jim dal Jezus jesti svoje meso. Zveličar pa ne samo ne popravlja tega po¬ mena, marveč ga le še bolj poudari, rekoč: Res¬ nično, resnično vam povem: če ne boste jedli mesa Sinu človečjega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor pa je moje meso, in pije mojo Icri, ima večno življenje, in jaz ga obudim poslednji dan. Moje meso je namreč res jed in moja kri je res pijača. Kdor je moje meso, in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. To se tudi zvrši pri sv. ob¬ hajilu. Podobe kruha in vina se sicer po za- vžitju izpremene, toda Zveličar ostane z dušo tesno zvezan in jo poviša, da je deležna božje narave, 1 s tem da ji poveča posveču¬ jočo milost božjo; tudi telo se s sv. obhajilom nekako posveti za po¬ veličano vstajenje sod- nji dan. Že prej je poudar¬ jal, da izvira življenj¬ ska moč te prečudne jedi odtod, ker je on sam živi kruh, zvezan z nepretrgljivim živ¬ ljenjem z nebeškim Očetom. Kdor torej jč ta kruh, ima večno življenje. To misel vzvišeno lepo še en¬ krat izraža, rekoč: -Kakor je mene poslal živi Oče, in jaz živim zavoljo Očeta, tako bo tudi tisti, kateri mene jč, živel zavoljo mene. Ta je kruh, ki je prišel iz nebes: ne kakor so jedli vaši očetje mano in so umrli. Kdor jč ta kruh, bo živel vekomaj. Iz tega drugega oddelka Zveličarjevega go¬ vora posnamemo doslej to-le: Jezus obeta usta¬ novitev sv. Rešnjega Telesa. Pravi namreč, da bo dal svoje meso kot živi kruh. Pri ustanovitvi se ozira na to obljubo, ko govori: To je moje telo; to je moja kri . 2 ~~ r II. Petr. 1, 4. a Mat. 26, 26. 27. Dalje pojasni natančno bistvo presvetega zakramenta. Pove namreč, da bo res hrana, ki jo primerja z mano. Zagotavlja, da bo zakra¬ ment, to se pravi, da bo iz lastne moči ta hrana dajala milost, ko napoveduje, da bo imel, kdor jo bo jedel, večno življenje, in da bo tistega sam obudil poslednji dan. Razloži tudi, da je ta zakrament daritev, zlasti v besedah: Kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta. Svoje meso bo torej daroval za to, da bo svet imel dušno, večno življenje. To je storil na sv. križu. V spomin te krvave daritve pa daje svoje meso za življenje sveta tudi v sv. Reš¬ ujem Telesu. Konečno raztol¬ mači Jezus natančno učinke presvetega za¬ kramenta, ki ima ohra¬ njati, varovati, krepiti življenje. Kar je te¬ lesna hrana telesu, to je sv.Rešnje Telo duši. Človek se tako čudežno zveže z božjim Sinom, da je ta zveza podobna tisti neumljivi zvezi, s katero je Bog Sin zdru¬ žen z Očetom. 4. Izkušnja u- žencev. Poslušavci, ki jili evangelij ime¬ nuje Jude, po veliki večini niso sprejeli Jezusovih besedi z vero; tembolj zakrk¬ nem so bili odslej. Sv. Janez, ki je pisal svoj evangelij že potem, ko se je izkazalo, da Judje večinoma nočejo sprejeti krščanske vere, rad imenuje v nasprotju z Jezusom in njegovimi zvestimi verniki druge Izraelce Jude, kakor bi hotel reči: Tisti Judje, katerih potomci so danes najhujši sovražniki Kristusovega imena, so bili že ob Jezusovem življenju neverni. Pri tem dogodku pa mora poročati žalostno vest, da je odpadlo tudi mnogo dotedanjih njegovih učencev. Napoved, da jim bo dal svoje meso in kri v hrano, jih je odtrgala. Trdo je to govorjenje. In kdo je 278 Vpliv Jezusove napovedi. more poslušati? Tako govore. Jezus jih zavrne in pravi, da bodo videli, če ostanejo pri njem, Sinu človečjega iti gori, kjer je bil poprej, namreč v nebesa k Očetu. Takrat bodo iz njegovega po¬ veličanega telesa lahko spoznali, da je mogoče Jezusu dati vživati svoje meso in svojo kri v taki obliki, kakršna je primerna ljudem. Tudi učencem, kakor prej splošno, izbija sedaj posvetno, čutno mišljenje, rekoč: Duh je, ki oživlja, meso nič ne hasne. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. To se pravi: Nikar ne mislite, da boste to moje telo v njegovi čutni obliki raz¬ kosano vživali, marveč jedli boste le moje živo, poveličano, poduhovljeno telo, ki se bo moglo spoznati samo z duhom vere. Z žalostjo, v kateri pokaže tudi svojo vsega- vednost, ponavlja iznova vzrok, zakaj učenci ne verujejo: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od mojega Očeta. Samo tisti, ki jih je iz¬ volil Oče, ki sodelujejo ž njegovo milostjo, ki poslušajo v svojih dušah njegov glas, pridejo k Jezusu. In med temi niso tisti, kateri ne veru¬ jejo njegovim besedam. 5. Apostoli in Jezus. Jezus je vedel, kaj se bo zgodilo, a svoji izjavi ni kar nič od¬ vzel, kar nič je ni omečil. Resnico je povedal ne glede na to, četudi odpade večina od njega. Res se mu je odpovedalo več učencev. Tu, ko ga je zapustila množica, in so se mu izneverili celo mnogi učenci, se obrne k apostolom in z vso res¬ nostjo vpraša: Ali hočete tudi vi proč iti? Ne zadržuje jih. Njegovo vprašanje pomenja, da svojih trditev ne izpremeni, če ga zapuste tudi vsi apostoli. Kakor solnce izza oblakov posije med ta ža¬ lostni prizor svečani odgovor, ki ga v imenu svojih tovarišev odda Peter: Gospod, kam hočemo iti? Mi smo srečni samo pri tebi. Tu imamo vse. Ti imaš besede večnega življenja. Mi sprejmemo brezpogojno, da si ti živi kruh, ki si prišel iz nebes, in ki nam daješ večno življenje. In mi smo verovali in spoznali, da si ti Kristus, od Boga poslani Mesija in še več, da si res Sin božji. Kar so prošlo noč na jezeru v strahu na kolenih je¬ čali, to ponavljajo sedaj neustrašeno, z jasno za¬ vestjo, za kaj se gre, vpričo neverne množice, vpričo odpadlih učencev. Jezus je izgubil s svojo izpovedjo mnogo pristašev, a našel je tem trd¬ nejšo vero v svojih apostolih. Toda ne v vseh. Tudi med apostoli je bil eden, Juda Iškariot, ki ga naravnost imenuje hudiča. Ta se ni udal Očetu, ki ga je vodil k Jezusu, marveč se je dal vesti hudobnemu duhu samemu. Zato se sredi vernih mož, poslušajočih glas božji, tako vidi, kakor bi bil v njem hudič sam med njimi. Kako velika milost je bila, da ga je Jezus poklical med apostole! Soditi smemo, da je imel takrat pošteno voljo, a udal se je izkušnjavam hudob¬ nega duha in svojim strastem in tako je vedno bolj in bolj propadal. Iz ust Gospodovih ga je zadela strašna beseda: hudič. A to ga ni po¬ boljšalo. Padal je globlje in globlje, dokler ni pri zadnji večerji najgrje onečastil Jezusa v usta¬ novljenem presvetem zakramentu z božjeropnim obhajilom, in nekaj ur kasneje celo izdal svojega Zveličarja. Juda Iškariot je podoba za bodočnost, da bo tudi med Gospodovimi služabniki nekaj nevrednih članov, da pa se vkljub grehom in slabostim posamnikov v cerkvenih oblastnikih ohrani vedno Petrova vera in njegova srčnost, s katero se do konca sveta ohranja prepričanje, da ima samo Jezus, od Boga poslani Zveličar, besede večnega življenja. * * * Jezusov govor v kafarnavmski shodnici je veličastnega pomena. Ne vemo čemu bi se bolj čudili, ali njegovi neizrekljivi modrosti, s ka¬ tero ob podobi kruha pojasnjuje največje skriv¬ nosti svoje vere, ali njegovi nepremagljivi resnico¬ ljubnosti, ki jo jasno kaže ne glede na najhujše posledice. Ljudstvo, ki se je zanje toliko trudil, ga odslej zametava. Njegovi sovražniki dobe novega orožja. On pa neustrašeno zvršuje še dalje voljo svojega Očeta, ki ga je poslal. Dve leti je pripravljal svoje učence na svojo čudovito napoved o sv. Rešnjem Telesu. Bila je to največja in najtežja poizkušnja njihove zve¬ stobe in vere. To ostane presveta skrivnost Je¬ zusovega zakramentalnega Telesa in Krvi do konca sveta. Čim višji je stik vernikov s to skrivnostjo, čim živejša je njihova vera vanjo, tem močnejša je tudi zveza, ki jih druži z božjim Zveličarjem. Sv. Rešnje Telo je bilo in ostane središče vere in ljubezni. Kdor v pobožni vnemi časti to skrivnost, utrjuje s tem tisto tajno zvezo z Jezusom, ki sega z zemlje v večna nebesa. Mat. 14, 34 36; 15, 1 — 20; Mark. 7, 1 — 23; .lan. 7, 1. Pregled zadnjega leta. Farizejsko očiščevanje. Četrti odstavek: Od tretje do četrte velikenoči. aj Jezus v Galileji do praznika šotorov. Pravo velikonočno jagnje se je že pokazalo. Kmalu pride tista velikanoč, ko se ima darovati z a življenje sveta. Samo eno leto je še do tja. V tem letu Jezus nadaljuje svoje razodevanje v Galileji; mnogo se mudi tudi v Judeji. Ob dveli Praznikih ga vidimo v templu: ob prazniku šo¬ torov in ob prazniku templovega posvečevanja. Svojo nalogo razkriva v boju s farizeji in pismo¬ uki vedno jasneje; svojo Mesijevo čast brani s čudovitim pogumom. Deluje pa tudi na poganskih tleh: v Pereji, Deseteromestju, Itureji in celo v Tiru in Sidonu. Eden najpomenljivejših dogodkov iz te dobe je obljuba Petru, da bo na njem sezidana cerkev. Kož j ih sodelavcev si izbere poleg apostolov še 72 l2 med svojih učencev in jih razpošlje učit. Mnogo lepih prilik imamo iz tega časa. Proti koncu leta se pa iz Jezusovih ust vedno pogosteje čuje na¬ poved trpljenja in smrti, dokler ne pride velika- uoč, in ob nji krvava daritev božjega Jagnjeta, ki jemlje grehe sveta. Jezus zavrača več farizejskih, zmot. Mat. 14, 34-36; 15, 1—20; Mark. 7, 1—23; .Tan. 7, 1. Po tem hodi Jezus po Galileji; po Judeji namreč ni hotel hoditi, ker so ga iskali Judje umoriti. Tu pridejo v deželo Genezar. In ko ga spoznajo ljudje tistega kraja, naznanijo po vsi okolici tam in doneso mu na posteljah v se bolnike tja, kjer so slišali, da je. Pi kamorkoli pride v vasi, ali sela, ali uiesta, polože bolnike na ulice in ga Prosijo, naj se smejo dotakniti vsaj robu njegovega oblačila. In katerikoli Se ga dotaknejo, ozdrave. Pridejo pa k njemu farizeji in ne¬ kaj pismarjev, ki so prišli iz Jeruzalema. In ko vidijo nekatere njegovih učencev 2 nečistimi, to je neumitimi rokami kruh jesti, jim očitajo. Farizeji in sploh Judje namreč — držeč se starega iz¬ ročila — ne jedo, da bi si pogostoma ne umivali rok; in s trga prišedši ne jedo, če se ne umijejo. In mnogo dru¬ gega je, kar jim je izročeno izpolnje¬ vati : pomivanje kozarcev in vrčev in kotlov in klopi. Tu ga vprašajo farizeji in pismarji, rekoč: „Zakaj se ne ravnajo tvoji učenci po starem izročilu? Ne umivajo si namreč rok, marveč jedo kruh z ne¬ čistimi rokami. “ On pa odgovori in pravi: „Zakaj pa vi prestopate zapoved božjo zavoljo svojega izročila? Bog je namreč rekel: Spoštuj očeta in mater; in: Kdor kolne očeta ali mater, naj umrje. Vi pa pra¬ vite : Kdorkoli reče očetu ali materi: ,Korban‘ (to je: dar, katerikoli je od mene, bodi tebi v prid), čeravno ne spoštuje svojega očeta in svoje ma¬ tere, mu po vašem ni treba nič več storiti očetu ali materi. Tako prelam¬ ljate besedo božjo po svojem izročilu. Hinavci, prav je prerokoval o vas Izaija, rekoč: ,To ljudstvo me časti z ustni¬ cami, njihovo srce je pa daleč od mene. Zastonj me pa časte, ker uče človeške nauke in zapovedi/ Božjo zapoved opuščate, človeško izročilo pa izpol¬ njujete: umivanje vrčev in kozarcev in mnogo drugega, temu podobnega. In pokliče množico k sebi in jim reče: ,,Poslušajte me vsi in umejte ! Ne to, kar gre od zunaj v človeka, ga ognusi, marveč kar pride iz ust, to ognusi človeka. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!“ Tu pristopijo njegovi učenci in mu reko: „Ali veš, da so se farizeji po- hujšali, ko so slišali to besedo ?“ On jim pa odvrne, rekoč: „Vsak nasad, ki ga ni zasadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjen. Pustite jih; slepci 280 Mat. 15, 15—20. Genezar. Korban. so in slepce vodijo. Če pa slepec slepca vodi, oba padeta v jamo.“ In ko odide od množice v hišo, ga vprašajo njegovi učenci za priliko; Peter mu reče: ,Razloži nam to priliko ! 4 On pa pravi: „Ali ste še vedno tudi vi nerazumni? Ali vi ne razumete, da kar pride od zunaj v človeka, ga nič ne more ognusiti, ker ne pride v nje¬ govo srce, ampak gre v trebuh in iz¬ ide; tako očisti vse jedi. Kar pa gre iz ust, pride iz srca, in to ognusi člo¬ veka. Od znotraj iz človekovega srca izvirajo namreč hudobne misli, pre- šestva, nesramnosti, tatvine, lakomnost, hudobija, zvijačnost, nesramožljivost, zavist, krivo pričevanje, bogokletstvo, napuh, nespamet. Vse te hudobne reči izhajajo od znotraj, in to je, kar ognusi človeka; z neumitimi rokami jesti, to pa ne ognusi človeka . 44 E a z 1 a g' a. 1. Genezar. Jezus ni hotel iti tretjo ve- likonoč v Jeruzalem, da se je umaknil Judom, ki so ga nameravali umoriti. V Galileji se ga niso upali, ker ga je ljudstvo preveč čislalo. Po svojem govoru v kafarnavmski shodnici je na¬ daljeval svoje Mesijevo delo najprej v deželi Ge¬ nezar. To je lepa, proti jezeru odprta dolina, dolga dobro uro, široka pa nekako četrt ure. Na njenem severnem vzhodu, poldrugo uro nad Ti¬ berij o stoji danes vas Medždel z velikimi raz¬ valinami v obližju; na severu pa Kan-Minje. Sodi se, da je Medždel ostanek nekdanje Magdale, bivališča Marije Magdalene. Dolina je zelo ro¬ dovitna in ima več vrelcev. Arabci ji dandanes pravijo ,el Guveir 4 . Jezus je zvršil v tem kraju mnogo čudežev. Zaupanje ubogega ljudstva je posnemalo krvotočno ženo. Po njenem zgledu so želeli, da M se smeli dotakniti vsaj robu njegovega oblačila. In ka¬ terikoli se ga dotaknejo, ozdravi. 2 . Jezus iu stara izročila. Ker Jezus ni šel v Jeruzalem, so prišli pismarji odtam ga zalezovat. Skoraj gotovo so jih njegovi sovraž¬ niki navlašč poslali, naj opazujejo njegovo in njegovih učencev življenje, da najdejo kak pre¬ stopek proti judovski veri. Kar se da, vohunijo, a slabo opravijo. Drugega ne spazijo nego to, da Jezusovi učenci, ko jedo, po večkrat ne umi¬ vajo rok, in nad tem se izpodtikajo. O ti stvari Mojzesova postava nič ne govori; umljivo pa je, da so se tenkovestni ljudje med Judi povsod izogibali, da bi se ne omadeževali. To se je silno lahko nevedč zgodilo, če so se do¬ taknili kake osebe ali stvari, ki je bila po Moj¬ zesovi postavi nečista. Tudi pri jedi so na vso moč na to pazili. Zato se je tekom časa razvila marsikje navada, si po večkrat umivati roke; in sicer najprej pred jedjo, da ne bi nečista roka omadeževala jedi, in ne bi potem nečistoba prešla na vse, ki bi jo jedli; dalje med jedjo, in sicer često po večkrat, ko bi bila kaka jed, ki so se je dotaknili, omadeževana, in nazadnje po jedi. Iz te navade, ki je imela sama na sebi lep namen, ki je bila pa vendar-le zelo sitna, so napravili farizeji takorekoč zapoved, češ da tako velevajo izročila starih ljudi, in so jo stavili v eno vrsto z božjimi zapovedmi. Jezus jih resno in odločno zavrne in jim pokaže, kako med tem, ko se nesmiselno po črki drže raznih izročil, prestopajo božjo postavo. Iz sv. pisma so Judje vedno trdili, da je zelo dobro darovati Bogu kako stvar za božjo službo v templu, ali za duhovnike. Nato so jeli trditi, da je tak dar boljši nego vsak drug, in da se s takim darom človek takorekoč odkupi, da mu ni treba ljudem dajati darov. Farizeji so to reč tako daleč gnali, da so rekli: ,Če imaš revne stariše, ki hočejo podpore od tebe, obljubi kako stvar za tempel, pa se ne potrebuješ več ozirati na nji¬ hovo zahtevo. 4 To grdo zvijačnost pokara Jezus. Z besedo korban so izražali Judje svoj namen, kako stvar podariti božji službi. Ako je o kaki reči dejal Jud korban, je to pomenjalo: Jaz hočem to reč darovati za tempel. Sedaj nam bo mogoče umeti Jezusovo očitanje farizejem: Vi pravite: Kdorkoli reče očetu ali materi: Korban (to je: dar, katerikoli je od mene, bodi tebi v prid), čeravno ne spoštuje svojega očeta in matere, mu po vašem ni treba nič več storiti očetu ali materi. Pomen teh besedi je ta-le: „Vi pravite, da se lahko človek odkupi od dolžnosti do svojih starišev. Če ga prosita oče ali mati podpore, pa lahko reče: ,Korban, 4 to se pravi: tisti dar, ki je od mene odločen za tempel, bodi tebi v prid; pri tem daru boš imel svoje zasluženje. Potem ni dolžan nič storiti očetu ali materi. 41 Grehi izvirajo iz napačne volje. 281 Jasno je. kako grda je ta razlaga. Jezus izbere tu četrto božjo zapoved, ker se iz prelo¬ žitve te zapovedi najbolj spozna surova brez¬ srčnost in ošabna sebičnost farizejskega nauka. Vsak lahko sklepa: Če že starišev ne spoštujejo, kako bodo pravični do drugih ljudi? Zveličar se sam razvname, ko slika, kakšni so farizeji in pismarji celo do starišev, in kako izkvarjajo duha v postavi. Iz njegovega nastopa vidimo, kakšno važnost polaga na izpolnjevanje četrte božje zapovedi; saj je sam dajal v tem flajlepši zgled. Hinavci, zakliče. Prvič se čuje ta beseda iz Gospodovih ust. Doslej je tudi s farizeji prijazno in uljudno občeval. Ko pa vidi, da nič ne pomaga njegova ljubeznivost, postane strog. Po svojem govoru v kafarnavmski shod¬ nici jasno razkriva svoje sovražnike in jih ime¬ nuje ž njihovim pravim imenom. Kakor grom so morale zadeti nasprotnike Jezusove besede, vzete iz preroka Izaija : 1 Prav je prerokoval o vas Izaija, rekoč: To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce je pa daleč od mene. Farizejstvo ni bilo res nič drugega nego hinav¬ stvo: zunanjih obredov vse polno, duha nič; sitnih določil celo vrsto, nravne vrednosti pa tudi nič. Ko zavrne farizeje, poklice množico k sebi. Skoraj gotovo so ljudje stopili v stran, ko so prišli tuji pismouki s farizeji k Jezusu. Te pusti Jezus in pokaže s tem, da niso sposobni za noben poduk. Ljudstvu pa naveže lep splošen nauk, kaj je pravzaprav pomen tistih postav, ki govore o čistosti ali nečistosti raznih jedi. Te postave je dal Bog za to, da bi se izvoljeno ljudstvo bolj ogibalo tujih, poganskih narodov, in s tem ložje ohranilo svojo vero. Jezusovih besedi pomen je tak-le: Jed sama na sebi ni nečista, jedi so pravzaprav vse enako čiste; toda tista volja, ki prestopa božjo postavo, je grda in nečista. V srcu je nečistost, ne pa v ustih. Kdor torej je kako prepovedano jed, ni od nje nečist, mar¬ več za to, ker je prelomil postavo. Če torej nevedč kdo sne kaj takega, ali se česa dotakne, se zato prav nič ne omadežuje. Farizejska umi¬ vanja bi imela nekak pomen, ko bi res imeli tako tenko vest, da bi se bali tudi najmanjšega, celo neprostovoljnega prestopa božje postave. A tega ni pri njih. Največje božje zapovedi prelamljajo hrez pomisleka, človeško izročilo pa izpolnjujejo in z vso silo poudarjajo razne malenkosti — umivanje vrčev in kozarcev in mnogo drugega , temu podobnega. Vsled tega Jezus zagotavlja svojim učencem, naj se ne menijo za to, če so se farizeji pohuj- šali nad njegovo besedo. Za svoje pohujšanje namreč nimajo drugega vzroka, nego svojo spa¬ čeno in hudobno voljo. Da se jim ni treba bati farizejev, za to navaja lep zgled: Vsak nasad, ki ga ni zasadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjen. Farizeji niso božji nasad; za to se ni treba bri¬ gati zanje. Čaka jih pogin. Slepci so sami; slepo je pa tudi ljudstvo, ki gre za njimi. Konec temu bo poraz farizejev in ljudstva. Prvič tukaj Jezus že precej jasno napoveduje, kaj čaka za¬ slepljene Jude, kam jih zapeljejo njihovi voditelji. Tukaj je prvič izrazil tisto strašno usodo judov¬ skega ljudstva, ki jo je kasneje natančneje na¬ slikal v prerokbi, kako bo razdejan Jeruzalem s templom . 1 Izraelski narod je pač božji narod; Bog ga je izvolil. Toda njegovi voditelji so ga pokvarili. Na potu je v pogubo. Izkoreninjen bo! V Petrovi hiši Jezus še natančnejše poduči apostole o pomenu svoje razlage, da jed sama na sebi ne omadežuje, marveč le hudobna volja. Tu zopet vidimo, da govori Peter v imenu drugih apostolov, in ga prosi razlage. Jezus kaže v svojem nastopu proti farizejem svoje resnicoljubno, moško srce. Nobena stvar mu ni tako zoprna kakor neresnica in hinavstvo. Za to zameta farizejstvo in žuga njemu in nje¬ govim pristašem z grozno božjo kaznijo. Še enkrat pa poudarjamo, da ne zavrača Jezus človeških izročil sploh, marveč le zvijač¬ nost farizejev, ki pod pretvezo človeških izročil prelamljajo božje postave. Protestantje očitajo nam katoličanom, da se držimo človeških izročil, n. pr. cerkvenih zapovedi, in se pri tem sklicu¬ jejo na Jezusa. Toda cerkvene zapovedi pač ne nasprotujejo božjim, marveč le še bolj utrjujejo človeka, da tem rajše in tem ložje izpolnjuje to, kar mu Bog ukazuje. Pojasnjujejo nam božje za¬ kone in nas vadijo, kako naj božjo postavo vpo- rabljamo v navadnem življenju. Jezusov nauk v tem odstavku nam dokazuje, da je njegovo kraljestvo duhovno, ne pa tako, kakršno so si domišljali farizeji. V njem se gleda le na voljo in na srce, ne pa na zunanjosti. Njegov učenec mora biti v vsem udan v božjo voljo. Iz. 29, 13. 1 Mat. 24. 282 Mark. 7, 24 -30; Mat. 15, 21—28. Kananejka pri Jezusu, Penicija. II. Kananejska žena. Mark. 7, 24—30; Mat. 15, 21-28. Nato se dvigne Jezus od ondot in odide v kraje Tira in Sidona. In pri- šedši v neko hišo, bi bil rad, da bi tega nihče ne vedel, pa se ne more prikriti. Neka kananejska žena, ka¬ tere hči je imela nečistega duha, je namreč slišala o njem. Bila je pa žena poganka, Sirofeničanka po rodu. Kri- čaje ga poprosi, rekoč: „Usmili se me, Gospod, Sin Davidov; moja hči trpi veliko od hudobnega duha.“ On ji pa ne odgovori besede. In tu pristopijo njegovi učenci in ga prosijo, rekoč: ,,Odpravi jo, ker vpije za nami.“ On pa odgovori in pravi: ,,Nisem poslan, nego le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.“ Ona pa gre noter, pade na kolena in ga moli, rekoč: Gospod, pomagaj mi! On pa odvrne in reče: ,,Pusti, da se prej nasitijo otroci; saj ni prav je¬ mati otrokom kruha in ga metati psom.“ Ona pa odgovori in mu pravi: „Pač, Gospod, saj tudi psički jedo pod mizo od otroških drobtin, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.“ Nato odgovori Jezus in ji reče: „0 žena, velika je tvoja vera. Zgodi se ti, kakor želiš! Zavoljo te besede, pojdi; hudobni duh je šel iz tvoje hčere.“ In njena hči je ozdravela od tiste ure. In ko odide na svoj dom, najde hčer ležečo na postelji in hudobni duh je bil izšel iž nje. Razlaga. 1. Kraji Tira in Sidona. Pokrajina, ki jo s tem imenom imenuje evangelij, je stara Fenicija, sosednja dežela Galileji. Na severu in na zapadli meji ob njo. V nji so prebivali po¬ tomci Kamovi, ki so se po najstarejšem Kamo- vein sinu nazivali Kanaanci ali K a n a n e j c i. Krepek rod je bil ta, toda silno udan te¬ lesnim slastem in vsled tega nravno zelo izkvarjen. Svoje malike je častil z najgrjimi pregrehami: z nečistostjo, pre- šestvom in še celo s tem, da jim je zažigal lastne otroke. Glavni mesti sta bili Tir in Sidon, imenitni v kupčijskem oziru . 1 Feničani so bili v tes¬ nih trgovskih zvezah z Judi. Za trgovino po suhem so morali rabiti ceste skozi Palestino: do Genezareškega jezera in od tam v Sirijo, ali pa preko Jeruza¬ lema v južne kraje. Sv. pismo starega zakona omenja, da so nekateri feničanski kralji ži¬ veli v prijateljskih razmerah z judovskimi. Zlasti tirski kralj Hiram je izkušal ohraniti pri¬ jateljstvo kralja Davida in nje¬ govega sina Salomona . 2 Gotovo Sidonska trdnjava. 1 Primeri Zgodbe I, str. 922 — 924. 2 Primeri II. Kralj. n. 11 ; III. Kralj. 5, 12. Jezus v Feniciji. 283 Sidon v mesečnini. so torej Feničani poznali tudi judovsko vero in vedeli, da Judje iz Davidovega rodu pričakujejo Odrešenika. To nam jasno izpričuje beseda ka¬ naanske žene, ki ž njo pozdravlja Jezusa, rekoč mu: Sin Davidov. Do Tira je od Kafarnavma nekako 16 ur hoda; pota torej za dva dni. Od Tira pa vodi cesta ob morju osem ur do Sidona. Ob Jezuso¬ vem času je spadala Fenicija pod rimsko oblast in sicer je bila prideljena sirski pokrajini. Zato se je imenovala Sirofenicija. Mnogo prebi¬ valcev teli krajev sta kasneje sv. Pavel in Bar¬ naba izpreobrnila h krščanstvu. 1 25. Jezus v Feniciji. Enkrat smo že videli, kako Jezus po en dan zapusti Galilejo, in Sre med pogane v Geražansko deželo, kjer ozdravi dva obsedenca. Ta njegova pot je kakor blisk, ki razsvetljuje skrivnost njegovega odrešilnega de¬ lovanja. Tudi poganom je namenjeno odrešenje. v Mesiju imajo biti blaženi vsi narodi. Sedaj iznova za kratek čas ostavi svojo do¬ movino in gre med' tuje Feničane. Prejšnja ^godba nam kaže, kako zaslepljeno je izraelsko 1 Dej. ap. 15, 3. ljudstvo. Pod vodstvom hinavskih farizejev ni sposobno sprejeti svojega Zveličarja. Propadlo bo. Že v Nazaretu je Jezus omenjal dva zgleda iz življenja preroka Elija in Elizeja, ki sta, doma zavrnjena, delala čudeže poganom v prid. To zvršuje tudi on sam, ko gre za kratko dobo v Fenicijo. Izročilo, ki nam pripoveduje o raznih krajih Jezusovega bivanja, ne ve mnogo o ti poti. V nekdanji Feniciji, kjer dandanes prebivajo v ogromni večini mohamedanci, stoji poleg turškega pokopališča v Sidonu nekdanja kapelica, sedaj mošeja, ki priča o Jezusovi navzočnosti v teh krajih. Turki jo imenujejo Jalusa; tako se je namreč po njihovi trditvi imenovala Kananejka. Zadnji kraj na severu Galileje, kjer imamo ohra¬ njen še neki spominek, je Djebl Šeh. Tam kažejo studenec, kjer se je baje Jezus na svoji poti okrepčal. Če je to poročilo resnično, potem se je morda to zgodilo ravno ob ti Jezusovi poti v kraje Tira in Sidona. 3. Jezus in Kananejka. Jezusovo ime ni bilo neznano med Feničani. Evangelij nam pripoveduje, da so bili med množicami, ki so po¬ slušali pridigo na gori, tudi ljudje iz Tira in 284 Sin Davidov. Psi in otroci. Sidona . 1 Culi so torej o njegovih čudežnih delih in njegovi modrosti. Kananejska žena sliši, da je ta čudodelnik v bližini. Čudovito zaupanje jo prevzame; še več: obudi se ji živa vera v njegovo božje poslanstvo. Sin Davidov, tisto ime, s ka¬ terim ga je angel oznanil Mariji, in katero sta mu pridela verna slepca, čujemo iz njenih ust. Bolezni njene hčere ne more nihče ozdraviti. Maliki so brez moči. O Jezusu pa čuje, da je že mnogo obsedencev ozdravil. Zato se obrne k njemu z imenom, ki mu ga niso hoteli dati nje¬ govi rojaki. S tem izkaže Kananejka, da veruje več o Jezusu nego večina Judov. Ona vidi v njem tistega mogočnega božjega poslanca, ki ga je iz Davidovega rodu obljubil Bog sam. Materna ljubezen jo žene, da išče pri njem pomoči. A če se čudimo njeni materni skrbnosti, njeni veri in njenemu zaupanju, se moramo še bolj čuditi njeni ljubezni. Tako trde poizkušnje še pri Jezusu ni doživel noben človek kakor ta žena. Ko vpije za njim, ji ničesar ne odgovori. Že apostolom se zdi nadležna; saj gre v hišo za njimi, in dasi Zveličar želi ostati nepoznan, sili k njemu, mu pade pred kolena in prosi. Apostoli se obrnejo do Jezusa, naj jo usliši, da jih potem pusti pri miru. Tu se oglasi Jezus: Nisem poslan, nego le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Zopet rabi 1 Luk. 6, 17. tisto prelepo priliko o ovcah in o pastirju; zopet poudarja, daje on svojemu ljudstvu poslani dobri pastir. Po vsem, kar je zadnji čas izkusil od Judov, lahko umevamo globoki pomen teh besedi. Mesija je neposredno poslan izraelskemu ljudstvu, še-le potem tudi poganom. Izraelci imajo prvo pravico do Mesija. Žalibog jih je le peščica, ki verujejo vanj. Žena ne odneha, Jezus ji pa tisto misel, ki jo je prej apostolom povedal, s trdo besedo po¬ novi, rekoč: Ni prav jemati otrokom kruha in ga metati psom. Čast izraelskega naroda je bila v starem zakonu med vsemi narodi največja, Iz¬ raelci so bili pravzaprav edini domači otroci božje hiše. Zanje je bilo torej Mesiju treba najprej skrbeti. Pogani s svojim malikovalstvom, s svojo nravno skvarjenostjo, so bili za Jude nečisti. Kakor psa puste v hiši, a mu nikakor ne dadč z domačimi otroci enakih pravic, tako je bilo tudi s pogani. Huda je bila ta izkušnja. A žena jo ganljivo prestane. Živa vera in nepremagljiva materna lju¬ bezen zmagata. Skoraj gotovo je premožna, ple¬ menita žena — to se ji pozna že po besedi; — • ob Jezusovih nogah kleči in ne odneha, marveč du¬ hovito milo zavrne Gospoda; ,Psički ne dobe sicer najprej kruha, a drobtine, ki otrokom padajo pod mizo, smejo pač pobrati/ Ona prosi za tako drobtino. Naj je torej Zveličar ne odžene, da bi bila potem slabša od psa. Jezus pokaže sedaj, da je dal ka- nanejski ženi samo priložnost utrditi se v ponižni veri. Ozdravi ji hčer. Srečna mati jo najde doma rešeno. Ma¬ terna ljubezen je bogato poplačana, ko jo pritisne o- zdravljeno na svoje srce. Staro izročilo 1 pripoveduje, da se je žena imenovala Justa, hči pa Bere- 1 Homil. Pseudo- Clem. II. III. Jezus in Kananejka. Judje in pogani. Mark. 7, 31 37. Gluhonemec. 285 n ice, in da je njun neverni mož, oziroma oče obe, ko sta se izpreobrnili h krščanstvu, izgnal od doma. Zgodba s kananejsko ženo je apostole še k °ij prepričala, da je prvi pogoj za vsprejetje v Mesij e vo kraljestvo vera vanj, in da kdor veruje, dobi od njega življenje. Tudi pogani se morejo rešiti z vero vanj. To misel, ki jo je ob zgodbi s kananejsko ženo prvič spoznal, poudarja Peter kasneje ob prvem apostolskem zboru v Jeruza¬ lemu, rekoč: Po milosti Gospoda Jezusa Kristusa upamo, da se zveličamo, prav tako kakor oni (pogani). 1 Sv. Hieronim silno lepo govori z ozirom na ta dogodek: 2 „0 čudovita izprememba! Izrael je kil nekdaj sin, mi psi. Ker se je izpremenila vera, se je zamenjalo tudi ime. O Judih se kasneje Pravi: Obdalo me je mnogo psov 3 in Glejte pse, 9lejte hudobne delavceJ Mi smo pa slišali s Siro- feničanko in s krvotočno ženo: Velika je tvoja ver a• zgodi se ti, kakor želiš 5 in Hči, tvoja vera te je ozdravila ,“ 6 V resnici: poganski narodi so Postali božji otroci, Judje so pa podobni zavrže- n im psom. 1 Dej. ap. 15, 11. »In Mat.“ Ps. 21, 17. 4 Pil. 3, 2. 6 Mat. 15, 28. 6 Mark. 5, 34. III. Gluhonemec v Desetero- mestju. Mark. 7, 31—37. In Jezus odide iz krajev Tira in pride skozi Sidon k galilejskemu morju, sredi krajev Deseteromestja. In pri¬ peljejo mu gluhonemca in ga prosijo, naj položi roko nanj. In vzame ga izmed množice na stran in vtakne svoje prste v njegova ušesa, ter pljune in se dotakne njegovega jezika in pogleda v nebo in vzdihne, ter mu reče: „Efeta“ (to je: odpri se)! In kar odpro se mu ušesa in raz¬ veže se mu vez njegovega jezika in prav izpregovori. Zapove jim pa, naj nikomur ne pra¬ vijo. Toda čimbolj prepoveduje, tem¬ bolj oznanjajo in tembolj se čudijo, rekoč: „Vse prav dela. Glušcem da slišati in mutastim govoriti.“ Razlaga. 1. Jezusova pot v Deseteromestje. Evangelij ne pripoveduje, da bi se bil mudil naš Tir in Sidon. Čudež z gluhonemcem in njegov pomen. 28G Gospod v mestu Tiru, ki je bil ob njegovem času še znamenito mesto. Danes je pozabljen kraj, ki nima v trgovskem oziru nič pomena. Imenuje se Sur; krog 4000 prebivalcev šteje; med njimi je polovica kristjanov. Včasih je bilo vse polno velikih ladij v pristanišču, a potresi in povodnji so opustošili ta kraj, in sedaj vidiš ob morju le še par slabotnih ribiških čolnov. Skozi Sidon je pa šel Zveličar ob ti priliki. Sidon, danes Saj da, je večje mesto; krog 10.000 ljudi prebiva v njem, med njimi' 3000 katoličanov. Lego ima lepo. Libanonsko pogorje ga robi na sever¬ nem zahodu; lepi vrtovi se prostirajo na jugu in zapadli. V obližju kažejo grob Jakopovega sina Zabulona. Od mesta se širi precejšnja soteska, po kateri gre cesta, in se vije ob južnih gorah li¬ banonskega pogorja. Po nji se pride k Jordanu blizu mesta Banije. Tam se gre lahko na vzhodno stran te reke in ob nji, potem pa ob Genezareš- kem jezeru skozi Gavlanitido v Deseteromestje. Pot je dolga nad 20 ur. 2. Čudež z gluhonemcem. V Dese- teromestju so že poznali Jezusa. Tudi od tam so bili navzoči ljudje pri pridigi na gori. Vrh tega je Zveličar ondi ozdravil dva obsedenca. Ta čudež jih je bil prestrašil in navdal z grozo. Sedanji jih pa prevzame z občudovanjem. Gluhonemca mu pripeljejo. Revež gotovo ni nič vedel o Jezusu. Kako tudi, saj mu tega nihče ni mogel dopovedati. Zato tudi ni slutil, kaj na¬ meravajo, ko ga postavijo pred tujega moža. Zato ga pa mili Zveličar hoče pripraviti z znamenji na čudežno dejanje. Vzame ga na stran, da tako- rekoč vso njegovo pozornost obrne nase, vtakne svoje prste v njegova ušesa, da ga opozori na njegovo žalostno stanje; s slino se dotakne njegovega jezika, torej najprej svojega, potem njegovega, 1 da tako tembolj čuti razloček med zdravim govorečim človekom in med seboj, po¬ gleda v nebo in vzdihne, da mu obudi misel na Boga. Gluhonemec čuti gotovo svojo nesrečo. Jezusovo sočutje ga gane. In ko vidi, kako iz vse njegove postave veje svetost, zaupanje na nebesa, ko opazuje, kako se mu v pobožnosti gibljejo ustne in prša v vzdihovanju, se mu — 1 Evangelistove besede pljune in se dotakne njegovega jezika razumevamo tako, kakor smo jih razložili. Neumljivo se nam zdi, da bi bil Jezus pljunil na tla, marveč samo z jezikom je oslinil svoj prst in se potem dotaknil gluho- nemčevega jezika. tako smemo sklepati — obudi želja, naj bi ozdravel in tudi upanje, da mu more ta mili mož, ki stoji pred njim, podeliti zdravje. Za druge, ne za gluhonemca izpregovori Je¬ zus besede: Odpri se! In revež izpregovori. Čudež je zvršen. Gospod sicer prepove, naj se ne razglasi, a brezuspešno. Ozdravljenec in tisti, kateri so prišli ž njim, pripovedujejo navdušeno o čudodelnem Jezusu, ki vse prav dela. 3. Skrivnostni pomen čudeža. Po nauku cerkvenih očetov je hotel Jezus z zuna¬ njimi znamenji, ki jih je rabil pri tem in pri nekaterih drugih čudežih, pokazati svojo božjo moč. Ta znamenja so pa tudi predpodoba zakra¬ mentov, ki ne samo pomenjajo, marveč tudi da¬ jejo božjo milost. Pri obredu sv. krsta ponavlja cerkev nad krščencem, kar je storil Jezus nad gluhonemcem. Tudi pri krstu se dotakne duhovnik krščenčevih ušes in zakliče: Efeta. Pomen je lep in lahko umljiv: Človek se rodi v izvirnem grehu; podoben je gluhonemem Gluh je še za krščanske resnice; nem, da bi govoril z Bogom in izpovedoval pravo vero. Še le Kristova milost mu daje to moč. Gluhonemec se pa tudi lahko primerja z vsakim grešnikom sploh. Priti mora pred Jezusa, ki deluje po svojih namestnikih. Tam se mu zopet odpre dušno uho in usta, da rad posluša in govori besede življenja. Ta čudež nas tudi sploh uči, kakšnega po¬ mena so zunanji obredi. Ubogi gluhonemec bi se brez teh zunanjih znamenj ne mogel opozoriti na to, kar se je zvršilo ž njim. Ko bi mu bil Jezus brž zaklical: Odpri se, bi niti vedel ne bil, odkod se mu je zgodila čudežna izprememba. Njegovo srce se je pa pripravilo na zaupanje in vero s tem, kar je videl in čutil ob Jezusovem dotikanju. Tako se tudi po zunanjih obredih pripravljajo naša srca, da s tem živejšim zaupanjem spreje¬ mamo vase božjo milost. Potrebni so za našo naravo, ki ni samo dušna, marveč tudi telesna. Saj sploh vse svoje misli dobivamo po čutilih iz zunanjega sveta. Vrh tega je* pa naša duša tako zvezana s telesom, da vse, kar čutimo v duši, ka¬ žemo tudi na zunaj. Naše telo je takorekoč ogle¬ dalo naše duše. Vsled tega je utemeljeno v naravi, da se notranja pobožnost kaže tudi v zunanjih dejanjih, v raznih obredih, ki jih imamo pri mo¬ litvah in božji službi; nasprotno pa tudi zunanji obredi bude v nas duha prave pobožnosti. 287 Pogled na Tir. 288 Mark. 8, 1—10; Mat. 15, 29—39. Drugo nasičenje. Magdala - Dalmanuta. IV. Jezus nasiti drugič lačno množico. Mark. 8, 1—10; Mat. 15, 29-39. Ko Jezus odide od tam, pride k Ga¬ lilejskemu morju in gre na goro, ter se tam vsede. In mnogo ljudstva privre k njemu; imeli so s seboj neme, slepce, hrome in mnogo drugih. In polagajo jih k njegovim nogam in jih ozdravi. Vsled tega se čudijo množice, ko vi¬ dijo neme govoriti, hrome hoditi, slepce gledati, in poveličujejo Izraelovega Boga. Ker je bila torej zopet obilna mno¬ žica pri njem, in ni imela ničesar jesti, pokliče Jezus svoje učence, ter jim reče: „Ljudstvo se mi smili; ker, glej, že tri dni so pri meni in nimajo ničesar jesti. Če jih pustim lačne na njihov dom, onemorejo na potu; nekateri izmed njih so namreč prišli od daleč.“ Njegovi učenci mu pa odgovore: „Odkod naj dobomo v puščavi tolikanj kruha, da bi nasitili toliko množico ?“ In Jezus jih vpraša: „Koliko hlebov imate ?“ Odgovore mu: „Sedem in nekoliko ribic.“ In ukaže ljudstvu, naj sede po tleh. In vzame sedmere kruhe, zahvali, bla¬ goslovi, jih razlomi in da svojim učen¬ cem, naj jih razdele. In razdele jih ljudstvu. In blagoslovi tudi ribice in jih veli položiti pred nje. In vsi jedo in se nasitijo. Kar pa ostane kosov, pobero, sedem polnih jerbasov. Bilo jih je pa, kateri so jedli, kakih štiri tisoč mož, brez žen in otrok. In ko razpusti ljudstvo, stopi takoj s svojimi učenci v ladjico in pride v kraje Magedan (Dalmanuta). Razlaga. 1. Čudež. Splošno se misli, da je Jezus vdrugič nasitil množico v ravno tistem kraju kakor prvič. Iz Deseteromestja se je vračal domu. Po čudežu je prišel kmalu v obližje mest Magedan (Magdala) in Dalmanuta, ki sta bili skoraj gotovo na desnem jezerskem bregu. Po¬ temtakem mora biti vmes med Deseteromestjem in med tema mestoma puščava, kjer se je zvršil čudež. Množica iz Galileje se je v obilnejšem številu zbrala krog njega nego sicer; čakala ga je takorekoč, kdaj pride. To se nam ne more zdeti čudno. Jezusa namreč že dalje časa ni bilo med galilejskim ljudstvom. Pot v Fenicijo in odtam v Deseteromestje ga je gotovo več dni zadržala. Ko torej ljudje zvedo, da se Zveličar vrača, mu gredo nasproti, vsak s svojimi težavami. Čudež se zvrši na tisti način kakor prvi. Neizrekljiva usmiljenost ljubega Jezusa ne more gledati lačnih ljudi. Duše je prišel ozdravljat, a smili se mu tudi vsaka telesna bolečina. S tistimi zunanjimi znamenji kakor prvič spremlja svoje čudežno dejanje, da iznova tudi po zunanjih obredih pokaže po pomnožitvi kruha predpodobo sv. Rešnjega Telesa. Starejši razlagavci svetega pisma razlagajo pomen tega čudeža skrivnostno tako-le: S prvim nasičenjem je hotel Jezus po¬ sebno v živo izpričati svoje božje poslanstvo Judom in jih pripraviti na svojo izpoved, da je božji Sin, in da podeli svoje telo v jed svojim vernikom. Judje ga zavrnejo. Nato gre k po¬ ganom. Tam najde trdnejšo vero nego pri Judih. Potem — na potu iz poganskih krajev — nasiti vdrugič lačno judovsko množico. To pomenja, da bodo Judje šele za pogani konečno deležni Je¬ zusovih dobrin, ker so ga pri prvem nastopu zavrgli. 2 . Magdala fn Dalmanuta. V več rokopisih beremo namestu imena Magedan Mag¬ dala. Zato smemo sklepati, da je ta Magedan tisti kraj, ki ga poznamo danes pod imenom El Medždel v genezarski ravninici. Od tega kraja je dobila ime Lazarjeva in Martina sestra Marija Magdalena. Ne daleč od tam je moralo stati mesto Dalmanuta. Nekateri pravijo celo, da je to samo drugo ime za Magdala. Okolica je lepa. Gorovje, polno strmih pečin, je ob mestu zelo stisnjeno, od mesta doli se šele prične širiti ravan. Razvaline pričajo, da je bila Magdala precej velika. Danes je kraj zanemarjen in pust . 1 Samo ena palma še pričuje nekdanjo plodovitost. V bližnjem go¬ rovju so se ob času Heroda Velikega skrivali roparji; ta kralj jih je pa pregnal. V okolici je še dandanes vse polno pisanih divjih golobov, ki imajo v skalnih votlinah in po razdrtem zi¬ dovju svoja gnjezda. 1 Glej Jeruzalemski romar II, str. 264. 265. Mark. 8, 11 21; Mat. 16, 1 12. Svarilo pred farizeji in saduceji. Znamenja časa. 289 V. Jezus svari pred farizeji. Mark. 8. 11-21; Mat. 16, 1-12. Tu pristopijo k Jezusu farizeji in saduceji in se začno prepirati ž njim in zahtevajo, naj jim pokaže znamenje z neba, hoteč ga izkušati. On jim pa odgovori: „Ko se zmrači , pravite: Jasno bo, ker žari nebo/ In zjutraj: ,Nevihta bo; nebes namreč močno rdi/ Nebesno lice torej znate razločevati, znamenj časov pa ne morete spoznati?“ In vzdihnivši v duhu reče: „Kaj zahteva ta hudobni in prešestni rod znamenja? Resnično vam povem, temu rodu se ne bo dalo znamenje, razen znamenja preroka Jona.“ In pustivši jih, gre zopet v ladjo in odide na drugo stran jezera. Učenci pridejo na drugo stran, pozabili so bili Pa vzeti kruha; imeli so samo en kruh s seboj v ladji. Veli jim pa, rekoč : ,,Pa¬ zite in varujte se kvasu farizejev in saducejev in Herodovega kvasu/ 1 Oni pa premišljajo med seboj, re¬ koč: „Kruha nismo vzeli.“ Jezus to ve in jim pravi: „Kaj pre¬ mišljujete med seboj, maloverni, da nimate kruha? Ali še ne spoznate in ne razumete? Ali imate dozdaj za¬ slepljeno srce? Oči imate, pa ne vi¬ dite ; ušesa imate, pa ne slišite in se ne spominjate? Ko sem prelomil pet kruhov med pettisoč, koliko košev, Polnih koscev, ste nabrali ?“ Reko mu: „Dvanajst.“ ,,In sedmero kruhov med štiri tisoč, koliko jerbasov koscev ste nabrali ?“ In pravijo mu: „Sedem.“ Nato jim reče: „Kako še sedaj ne razumete, da vam nisem govoril o kruhu: varujte se kvasu farizejev in saducejev ?“ Tedaj razumejo, da jim ni rekel Varovati se kvasu za kruh, marveč nauka farizejev in saducejev. Razlag a. 1. Znamenje * neba. Farizeji zopet zalezujejo Jezusa. Komaj se pokaže v Galileji, Zgodbe sv. pisma II. so že za njim in sicer združeni s svojimi naj- lmjšimi strankarskimi nasprotniki, saduceji. Ker naš Gospod ob ti priliki svoje apostole svari, naj se varujejo farizejev, pa tudi Herodianov, smemo po pravici sklepati, da so bili saduceji, ki so zopet s farizeji prišli k Jezusu, Herodovi pristaši. Herod sam in ves njegov dvor je bil, kakor šmo že omenjali, pri saducejski stranki, katera je imela sploh svoje pristaše med ime¬ nitnimi, bogatimi in lahkoživimi Judi. Saduceji so se malo menili za judovske šege in za Moj¬ zesovo zapoved; živeli so po rimskih običajih. Bili so blizu popolne nevere; vstajenje po smrti so namreč naravnost tajili. Obe stranki pa postopata složno, ko se gre proti Jezusu. Ob ti priliki zahtevajo ti združeni Jezusovi sovražniki posebnega čudeža brez dvojbe s to pretvezo, da bi jim ž njim izkazal svoje Mesi- jevo poslanstvo. Pokaže naj jim znamenje z neba. Morda se pri tem sklicujejo na nekatere preroke, ki napovedujejo, da bodo na nebu posebna zna¬ menja ob Mesijevem prihodu. 1 Čudežev so imeli priliko videti v izobilju in vendar niso verjeli. Šlo se jim je edino za to, da bi Zveličar kaj storil ali rekel, vsled česar bi ga mogli prijeti. On jih pa kratko in krepko zavrne, češ daje znamenj časov, to se pravi dokazov, da je prišel res Mesijev čas, toliko, da iz njih verni Jud tako lahko spozna Mesijevo dobo, kakor razumen človek z nebesa bodoče vreme. Čas je imel svoja jasna znamenja. Vsi Judje so vedeli, da je ju¬ dovska samostojnost uničena. Tujci gospodujejo v njihovi deželi. Judov rod je izgubil žeelo iz svojih rok. Rimski prokurator vlada v Jeruza¬ lemu, v Galileji pa Idumejec Herod. To je na¬ povedano znamenje Mesijevega časa. Očak Jakop ga je napovedal na smrtni postelji. Dalje vedo Judje, da se že nagiba h koncu tistih 70 letnih tednov, o katerih govori prerok Daniel, in da mora biti v obližju Mesijev čas. To je zopet znamenje njegovega časa. — Naj pogledajo Je¬ zusova dela, njegovo življenje in nauk, in naj primerjajo s tem preroške napovedi. Kolikor be¬ sedi, kolikor dejanj, toliko znamenj časa. Tako jasno, kakor iz večerne zarje lepo vreme, se da spoznati Mesijev prihod iz teh znamenj. Resen je ta odgovor. Vzdihnivši nad trdo¬ vratno otrpnelostjo se užali Jezus nad nevernimi nasprotniki in jih imenuje hudobni in prešestni 1 Primeri Joel 2, 30; Iz. 7, 11. 19 200 Napoved vstajenja. Kvas farizejev in saducejev. rod. Poudarjali smo že, da je treba za vero poštene volje. Farizeji in saduceji je niso imeli. To jim Jezus v tem imenu naravnost pove. Kaj pomagajo tudi največji čudeži spačenim srcem? Hudobnost jih zavira, da ne verujejo. Kakor ljubeča nevesta k ženinu bi moralo hiteti judov¬ sko ljudstvo k svojemu Mesiju, a ne mara zanj; prešestuje; nezvesto je svojemu ženinu; žaničuje in zameta ga. Kaj zahteva to spačeno, v zakrk- neni neveri utrjeno in nezvesto ljudstvo zna¬ menja? Samo eno znamenje, tako veliko in mogočno, da sedaj še sanjati ne morejo o njem, dobe ti hudobni judovski voditelji s svojimi pristaši vred, namreč znamenje preroka Jona. Več ne pove Jezus ob ti priliki. Mi pa vemo, ker to ob drugi priliki razlaga, da misli na svoje vstajenje. Kakor je Jona tri dni prebil sredi morja v ribi, in potem zdrav stopil zopet na suho, tako ostane truplo Jezusovo tri dni v zemlji, potem pa iz lastne moči vstane v življenje. Že drugič je tu napo¬ vedal Jezus v podobi svoje vstajenje; prvič je govoril o tem v tempiu. Obakrat pa v od¬ govor na zahtevo, naj izpriča svoje poslanstvo. Prvič je to storil o prvi velikinoči svojega jav¬ nega življenja, primerjajoč svoje telo s templom v besedah: Poderite ta tempel in v treh dneh ga zopet sezidamJ Tukaj se pa primerja z Jonom. Obe napovedi so si Judje zapomnili. Prvo so mu šteli v hudodelstvo, v svoji zlobnosti očitaje, da je hotel tempel podreti. Na drugo so se pa spomnili po njegovi smrti in sicer v njenem pra¬ vem pomenu, češ da je dejal, da po treh dneh vstane . 2 Pomen obeh napovedi je ta-le: Noben drug čudež vam ne zadostuje. Zato vam pa pokažem največji možni čudež na zemlji, ko sam, potem ko me umorite, vstanem iz groba. V resnici so se tudi apostoli sklicevali na Gospodovo vsta¬ jenje kot na največji čudež in kot na poglavitno potrdilo Jezusovega božanstva. 2. Kvas farizejev iu saducejev. Je¬ zus se po svojem odgovoru ne meni več za na¬ sprotnike. Pusti jih in odide z apostoli v ladjici na drugo stran jezera. Ko pridejo k bregu, o- pomni apostole, naj se varujejo kvasu farizejev, saducejev in Herodovega kvasu. 1 Jan. 2, 19. 2 Mat. 27, 63. Apostoli ne razumejo, da jih svari samo pred hudobnostjo teh ljudi, marveč mislijo, da se gre za pravi kvas, češ da ne smejo jesti kruha, ki je v njem kvas kupljen od farizejev, saducejev ali Herodovih pristašev. V ladjici so imeli s seboj le en sam hlebec kruha za svojo potrebo. Tudi kvas so delali sami . 1 A na potu je bilo vendar često treba kupiti kruha. Kako naj se pa varu¬ jejo farizejskega, saducejskega in Herodovega kvasu, ko je vendar takorekoč vsak človek pri¬ padal eni teh strank? Zato so v skrbeh, češ svojega kruha imamo samo en hlebec, drugega takega, kakršnega hoče imeti Zveličar, pa ne bo mogoče dobiti. Kaj bo torej ? Jezus jih poduči v dveh ozirih. Najprej jim očita njihovo malovernost. Dvakrat so videli, kako je čudežno nasitil ogromne množice, pa se boje, kje bodo dobili kruha. — Potem jim pa po¬ jasni, da se sploh njegov opomin ne tiče naravnega kvasu, marveč samo nauka farizejev in saducejev. Pomen Jezusovih besedi je torej ta-le: Ko bi bil tudi rekel, da ne smete vživati kruha, ki je v njem farizejski ali saducejski kvas, bi se ne smeli vznemirjati. Saj sem jaz z vami, ki sem dvakrat čudežno pomnožil malo kruha tako, da so se ga nasitile cele množice. Toda jaz sploh o navad¬ nem kvasu niti govoril nisem; jaz sem vas po¬ svaril samo, da se varajte naukov teh ljudi. V pomenu nauka, toda v dobrem zmislu, je Jezus že v lepi priliki rabil podobo kvasu, primerjaje mu nebeško kraljestvo . 2 Malo kvasu prekvasi obilo moke; na to resnico opira svojo priliko. Ravno ta resnica velja tudi za navedeno svarilo. Kvasu se lahko primerja kaj dobrega, lahko pa tudi kaj slabega. V tem zadnjem po¬ menu se beseda kvas večinoma rabi v sv. pismu . 3 Ogibati se je torej treba skvarjenih farizejskih naukov, ker po njih se lahko skvari silno veliko. Kakor kvas moko, tako prešine njihov nauk srce in mišljenje človekovo. Ubogi judovski narod je smrtno hiral, ker so ga prekvašali ti pogubo- nosni nauki. Celo pot je mislil Jezus na bridko resnico, kako globoko so zašli ti voditelji ljudstva. Ža¬ losten jih je; zato pa nekako kažoč, kaj jih uči ravnokar zvršivši se dogodek ž njimi, posvari svoje apostole, naj se jih vsaj oni varujejo. 1 Primeri Zgodbe II, str. 244. 2 Mat. 13, 33; Zgodbe II, str. 244. 3 Primeri Oz. 7, 4; I. Kor. 5, 6—8; Gal. 5, 9. Mark. 8. 2‘2 26. (Judež nad slepcem. .Julijina Betzaida. 291 VI. Slepec v Betzaidi. Mark. 8, 22-26. Nato pridejo v Betzaido. Tu pri¬ peljejo Jezusu slepca, ter ga prosijo, naj se ga dotakne. In prime slepca za roko, pelje ga iz trga, pljune v njegove oči in položi nanje svoje roke, ter ga vpraša, ali kaj vidi. In pogle- davši, pravi: „Vidim ljudi, da hodijo kakor drevesa." imamo nekakšno sled tega kraja samo v imenu Bat-Saida, s katerim se imenuje neki kraj poleg Genezareškega jezera ob veliki cesti v Damask, ki je pa popolnoma zapuščen. Druga Betzaida je bila pa v Gavlonitidi na vzhodni jezerski strani. Čuli smo o nji v evan¬ geliju pri prvem čudežnem nasičenju ; 1 to se je namreč zvršilo blizu te Betzaide. Ker se je prepeljal Jezus ob ti priliki, ki jo popisuje ravnokar navedena zgodba, iz Mag- Nato zopet položi roke na njegove °ni. In izpregleda in ozdravi tako, da Vse jasno vidi. In pošlje ga na njegov dom, rekoč: „Pojdi na svoj dom, in ko Prideš v trg, nikomur ne pravi." Razlaga. I. ltctzairia. Dve Betzaidi poznamo iz eva ngelijev. Ena je stala blizu Kafarnavma; tam S( > bili doma apostoli Peter, Andrej in Filip. Danes dale preko jezera, je brezdvojbe Betzaida, ki se v nji imenuje, mesto na vzhodnem jezerskem obrežju. Stala je v Gavlonitidi, ne daleč od jezera. Ime¬ novali so jo Julijino Betzaido; to ime ji je dal, kakor smo že povedali, tetrarh Filip v čast hčeri cesarja Avgusta. Danes kažejo poldrugo uro od jezera proti severovzhodu kup razvalin kot osta¬ nek nekdanjega cvetočega mesta. Arabci pravijo temu kraju Et Tel. 1 Mark. 6, 45. Tiberija. 19 292 Čudeži med pogani. Luk. 9, 18—22: Mark. 8, 27—30; Mat. 16, 13 20. Peter glavar Jezusovega kraljestva. Cezareja Filipova. 2. Slepec izpregleda. Na poganskih tleh vidimo vedno, da Jezus nekako prikriva svoje čudeže; ne dela jih vpričo tolike množice, kakor v svoji domovini. Tudi slepca v Betzaidi pelje ven iz trga. Lep prizor je moral biti, ko je Zveličar sam vodil nesrečnega človeka za roke. Že tedaj mu je gotovo obudil živo zaupanje. Še bolj pa, ko ga je polagoma pripravil na popolno ozdravljenje. S slino mu pomaže oči in roki mu dene nanje. Slepec izpregleda, toda takoj ne popolnoma. Ne more natančno ločiti ljudi od dreves. Skoraj gotovo je moral po nesreči osle¬ peti, da je brž poizkusil razločevati posamne pred¬ mete. Še enkrat mu položi roki na oči in nato slepec ozdravi dodobra. Veli mu, naj molči. Med pogani noče vzbujati nasprotnikov. A tudi ozdrav¬ ljeni slepec v domačem miru ložje premišljuje dobroto, ki mu jo je izkazal. 3. Čudeži med pogani. Brez dvojbe se je po tem čudežu tudi med pogani razširil glas o čudodelnem božjem poslancu, ki deluje na ju¬ dovski zemlji. Zveličar je že znan med G-eražani, 1 2 da so mu pokorni hudobni duhovi; tudi na siro- feniških' tleh je sloveče njegovo imej Hvaležna Kananejka in njena ozdravljena liči oznanjata ondukaj njegov čudež. Sedaj je tudi Gavlonitida priča njegove božje moči. Čudežno nasičenje se je sicer tudi zvršilo v ti pokrajini, toda oddaljeno od ljudi, v puščavi. Slepcu pa Jezus vrne vid v obljudenem mestu. Pomenljivi so Zveličarjevi čudeži na pogan¬ skih tleh. Tam je imel hudobni duh posebno moč. Poganski svet je bil takorekoč njegovo kraljestvo. Zato je pa tako značilno, da Jezus ravno v tem oziru pokaže poganom svojo nebeško oblast. Iz Geražana in iz Kananejkine hčere izžene hudobne duhove. Malikovalstvo je bilo dalje najhujša dušna slepota. Vsi pogani so bili v dušnem pomenu slepci. Vsled tega je silno primerno, da se s ču¬ dežem nad slepcem razodene Zveličar zasleplje¬ nim poganom kot luč sveta. Ž njim jih poduči, da razganja temo in slepoto. Če more slepcu dati vid, more tudi iz duše pregnati mrak zmote in greha. Tako si pripravlja med njimi srca, da po¬ stanejo vsprejemljiva za njegove zveličavne nauke, ko jim po njegovem vnebohodu prineso apostoli evangelij božjega kraljestva. 1 Luk. 8, 26—39; Zgodbe II, str. 251 nasl. 2 Mark. 7, 24—30; Zgodbe II, str. 282. VII. Jezus obljubi Petru prven¬ stvo. Luk 9, 18- 22; Mark. 8, 27—30; Mat. 16, 13-20. Jezus gre in pride s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. In zgodi se, da po poti sam moli; ž njim so bili tudi njegovi učenci, ter jih vpraša, rekoč: „Kaj pravijo ljudje, da sem?“ Oni mu pa reko: ,,Nekateri, da si Janez Krstnik, drugi pa Elija, tretji pa Jeremija, četrti pa, da je kdo prejšnjih prerokov vstal.“ Tu jim pravi Jezus: „Vi pa, kdo pravite, da sem?“ Simon Peter od¬ vrne in reče: „Ti si Kristus, Sin ži¬ vega Boga.“ Jezus odgovori in mu pravi: ,bla¬ gor ti Simon, Jonov sin, ker meso in kri ti nista razodela tega, marveč moj Oče, kije v nebesih. Jaz pa ti rečem - . Ti si Peter (skala) in na tem Petru (ti skali) bom zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo premagala. In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva. In karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.“ Nato jim strogo zapove, naj nikomur ne reko, da je on Jezus Kristus. Razlaga. 1. Cezareja Filipova je bila II ur od¬ daljena od Betzaide. Stala je ob Jordanovem izvirku, v znožju veličastnega Hermona, 350 m nad morjem, sredi silno lepe, plodovite in mo¬ gočne okolice. Od starih časov je bilo tukaj grdo malikovalstvo. V obližju je stalo staro mesto Dan, imenovano po izraelskem rodu, ki je tam prebival. Danov rod se je že izdavna udal malikovanju; Jeroboam je ondu postavil zlato tele. Cezareja se je imenovala prej Paneja od malika Pana, ki mu je bila v obližju posvečena votlina. Herod Veliki je tu postavil Avgustu v čast tempel; njegov sin Filip je pa mesto pove¬ čal in okrasil in ga cesarju v spomin imenoval cesarsko mesto ali z latinsko besedo Ceza- rejo. Vsled tega se je imenovala Cezareja Fi¬ lipova, da se je razlikovala od druge Cezareje, Kdo je Jezus? ki je stala ob Sredozemskem morju, in se je ■vsled tega klicala Pomorska C e z a rej a. Tu je bila doma po starem izročilu krvotočna žena, ki jo je Jezus ozdravil. Potem ko so Rimci raz¬ dejali Jeruzalem, je Tit vprizoril v tem mestu krvave igre, pri katerih so divje zveri pomorile veliko število Judov. Ob križarskih vojskah so rekli temu kraju Belina, pa tudi Banija. L. 1253 so ga iztrgali mohamedanci kristjanom iz oblasti. Danes stoji na tem mestu revna arabska vas Banija. Poldrugo uro od nje oddaljen je grič Krilat Banija, kakor ga imenujejo Arabci. Tam pričajo ogromne razvaline, da je stal nekdaj ondi Mogočen grad. Z griča je čudovito lep razgled na libanonsko pogorje in na gorenjo Jordanovo dolino. 2. Jezusovo vpra¬ šanje. Vprelepem kraju, n a meji svete dežele je kilo. Jezus in učenci gredo po poti, a Zveličar je ločen od njih. Sam gre in moli. Njegova molitev Pomenja vedno nekaj po¬ sebnega in odločilnega. Kaj neki namerja danes? Brez dvojbe se gre za a Postole. Nikogar dru¬ gega ni v obližju. To vidimo iz njegovega na¬ ročila, naj nikomur ne Pravijo, kar so se menili V resnici se bliža važno, slovesno trenotje. Dve leti Jezusovega javnega delovanja sta že Prešli. Apostoli so imeli dovolj priložnosti spo- z nati Jezusov nauk, pa tudi njegovo božjo moč. Dahko so že doumeli, da se nad njim do pičice Izpolnjujejo napovedbe svetih prerokov. Parkrat so že izpovedali, da časte v njem svojega Mesija; dvakrat so ga že tudi imenovali božjega Sinu. koda človek je slab, lahko opeša. Apostolom je Pa treba trdne, neomajne vere, zlasti ob času, ki Se daj nastopa. Jezus jih hoče pripraviti na svoje na jvečje ponižanje, na trpljenje in smrt. To je doslej le prikrito nappvedoval; odslej hoče tudi 0 tem ž njimi jasno govoriti. Na to morajo biti Pa pripravljeni. Zato je treba, da se tudi na¬ tančno zavedajo, kdo da je. To jim hoče posebno živo poklicati v spomin. V ta namen prične raz¬ govor ž njimi z vprašanjem: Kdo, pravijo ljudje, da sem? 3. Odgovor apostolov. Apostoli prično vsi povprek odgovarjati in pripovedovati, kaj se sliši o njem med ljudmi. Edino resnici primerno je, če si predstavljamo, kako takorekoč vsak hoče povedati, kar ve v tem oziru. Od ene strani se čuje: Nekateri, da si Janez Krstnik; od druge: Elija; od tretje: Jeremija; od četrte: kak bivši prerok, ki je prišel iznova na svet. Te ljudske sodbe si lahko razlagamo. Herod je n. pr. sam mislil, da je Jezus vstali Krstnik, in ž njim je to trdilo mnogo drugih, seveda takih, Banija. ki ali niso Jezusa, ali pa ne Krstnika osebno poznali. Zakaj so nekateri v Jezusu videli Elija, smo že tudi večkrat razložili. Ta prerok je nam¬ reč po Malahijevi napovedbi imel priti zopet na svet pred Mesijevim prihodom. 1 Ravno tako je umljivo, da so Judje z ozirom na znano, že več¬ krat omenjeno Mojzesovo prerokbo, 2 pričakovali preroka, ki je imel biti ali Mesija sam, ali pa vsaj njegov oznanjevalec. Pri tem so se ljudske misli različno izgubljale v raznih slutnjah. Ne¬ kateri so trdili, da pride poseben, nov prerok; drugi so pa rekli, da kak bivši prerok vstane iz groba. Med temi so imenovali zlasti Jeremija. 1 Mal. 4, 5. G. * V. Mojz. 18, 15. 2U4 Kristus — Sin živega Boga. Simon — Peter. Cerkev kehai. O tem svetem možu so namreč verovali , 1 da je ob razdejanju Jeruzalema nekje v gori Nebo, odkoder je Mojzes pred svojo smrtjo gledal oblju¬ bljeno deželo, skril žgavni oltar in skrinjo zaveze. Ta kraj je pa ostal popolnoma neznan. Od Mesija so pričakovali Judje, da vrne v tempel skrinjo zaveze. Potemtakem je umljivo, da so s tem pri¬ čakovanjem spravljali v zvezo tudi preroka Je¬ remija, ki je edini vedel, kje je skrita skrinja zaveze. Ko dopovedo apostoli razna ljudska mnenja, nadaljuje Jezus z odločilnim, slovesnim in kratkim vprašanjem: Vi pa, kdo pravite, da sem? In nato odgovori samo eden, a tisti, ki smo ga že vedno videli, da nastopa v imenu vseh apostolov, Simon Peter, rekoč: Ti si Kristus, Sin živega Boga. Ta kratka izjava obsega v svojem jedru bistvo vse Jezusove vere. Peter jo govori, ne da bi se z apostoli kaj posvetoval, ali da bi ga posebej pooblastili. On posluša glas božjega razodetja v svoji duši in v svesti si, da soglašajo ž njim tudi njegovi tovariši, izpove navdušeno, z jasnim prepričanjem in slovesnim poudarkom to-le misel: Ti Jezus iz Nazareta, ki stojiš pred nami, si Kristus, Mesija, ki ga je Bog napovedoval na¬ šim očetom, ki ga željno pričakuje judovsko ljud¬ stvo, in ki po njem hrepeni ves svet, Sin živega Boga, ne Elija, ne Jeremija, sploh ne kak prerok, marveč pravi božji Sin, včlovečeni Bog sam. 4. Jezusova polivala. Ta odgovor je Jezusu všeč. Naravnost pritrdi, da je resničen, ko pravi, da ga Peter ni govoril po naravnem spoznanju po mesu in krvi, marveč po nadnarav¬ nem božjem razodetju. Tega mu nista razodela meso in kri, marveč Oče, ki je v nebesih. Zraven pa v toplih besedah pohvali Petra: Blagor ti Simon, Jonov sin. Imenuje ga še Si¬ mona. Blagruje ga, ker je pokazal živo vero v njegovo božanstvo; blagruje ga pa tudi zato, ker postane ta njegova slovesna izpoved podlaga naj¬ tesnejše zveze ž njim. Simon, Jonov sin. je bla¬ žen za vse čase; namestnik Jezusov ima postati v njegovem kraljestvu. Čaka ga blaženo sveto življenje, blažena mučeniška smrt in večna bla¬ ženost v nebesih. Vsled tega Jezusovega blagro- vanja še dandanes nazivljemo Petrove naslednike, papeže, z imenom: Najblaženejši oče. 5. Jezus obljubi Petru prvenstvo. Svoji pohvali doda Jezus večno znamenite besede: 8 II. Mak. 2, 1 nasl.; Zgodbe I, str. 1179. Jaz pa ti rečem: Ti si Peter (skala) in na tem Petru (ti skali) bom zidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva. In karkoli boš zavezal za zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo raz¬ vezano tudi v nebesih. V zvezi s prejšnjim je prehod Jezusovih be¬ sedi ta-le: Ti si mene po božjem razodetju pri¬ znal za Mesija — včlovečenega Boga. Blagor ti! Jaz pa ti rečem: Ti si Peter. a) Simon — Peter. Prej ga je imenoval Jezus Simona. Tako se je klical doslej. Jezus mu je pa obljubil že, ko sta se prvič videla, da mu bo izpremenil ime . 1 Rekel mu je takrat: Ti si Simon, Jonov sin. Imenoval se boš Peter (ali v aramejskem jeziku, v katerem je Jezus govoril, Kejd). Sedaj mu pravi: Simon, Jonov sin, * ti si Peter. Razložili smo že, da to ime pomenja po našem skala. b) Ka Petru bo zidana eerkev. Ko je Jezus Simonu obljubil, da mu izpremeni ime, da se bo imenoval Skala (ali po latinski prev kro¬ jeno Peter) mu ni povedal pomena te izpre- membe. Pri ti priliki mu pa natančno pojasni, zakaj ga tako imenuje, rekoč: Ti si Peter in na tem Petru bom zidal svojo cerkev. Ker so Grki in Latinci prevedli aramejsko ime Kefa in je po svojem imenovali Petros ali Petrus, bi bilo pravzaprav pravilno, ko bi tudi v slovenščini to storili, in imenovali prvaka apostolov z imenom Skala, V našem jeziku bi se torej glasila Je¬ zusova beseda: Ti si Skala in na to Skalo bom zidal svojo cerkev. Ker je pa ime Peter udoma¬ čeno tudi pri nas, ga ne moremo in ne smemo izpreminjati, dasi pri tem izgubi Gospodova iz¬ java nekoliko svoje jasnosti. Simona imenuje torej Jezus zato Petra ali Skalo, ker bo na ti Skali zidal svojo cerkev. Prvič čujemo tukaj besedo cerkev. Zveličar je rabil tukaj gotovo judovsko besedo kčhal, ki se večkrat bere v knjigah starega zakona. Tam pomenja zbor ali družbo Izraelcev, ki časte pravega Boga. Vsi pravoverni Izraelci so bili v resnici neka verska družba ali verski k e - hal. Slovenci imenujemo versko družbo z imenom cerkev. Ta beseda je grškega izvora; izhaja namreč iz besede kiriake, ali po latinski izreki ciriake. Kirios (po latinski izreki 1 Jan. 1, 42; Zgodbe II, str. 144. 145. 296 .lezusov kehal. Šeol. čiri o s) je po naše ,gospod'. Vsi jo poznamo iz litanij: Kirie elejson (Gospod, usmili se nas). Kiriakč ali ciriakč se imenuje po naše Go¬ spodova. Grki so si pri tem mislili besedo ekklesia (zbor, družba) ali pa oikia (hiša). ,Ki- riake ekklesia' je torej v našem jeziku Gospo¬ dova (božja) družba; ,kiriake oikia' pa Go¬ spodova (božja) hiša. Slovenci smo besedi ekklesia ali oikia izpustili in za Gospodovo družbo ali Gospodovo hišo napravili samo iz prve grške besede kiriake ali ciriake svojo besedo cerkev (cirkev). Ta beseda nam pomenja oboje: Gospo¬ dovo, božjo, ali versko družbo in pa božjo hišo, kjer se namreč verniki Gospodove družbe zbirajo k božji službi. Naša beseda cerkev izraža torej ravno to, kar je pomenjala beseda kehal pri Judih. Jezus pravi Simonu: Ti si Skala in na to Skalo bom zidal svoj kihal, svojo versko družbo. V teh besedah je povedano, da bo Jezus ustano¬ vil svojo versko družbo, različno od verske družbe starega zakona, in da bo v ti družbi apo¬ stol Simon to, kar je skalna podlaga pri kaki stavbi. Hiša zidana na skalo se ne podere, če se tudi vsuje ploha in pridero reke in vetrovi in se upro v tisto hišo. 1 Tako bo tudi Jezusova verska družba, ali Jezusova cerkev trdna ob vseh viharjih, ker bo imela skalo za svoj temelj. Ta skala je apostol Peter. Da se imenuje Skala, je Jezusova volja. Zveličar bo torej tudi skrbel, da ostane to, kar pomenja. Jezusova verska družba ima ostati do konca sveta na zemlji. Simon je pa umrljiv. Čaka ga mučeniška smrt. Jasno je, da ž njo ne sme zmanjkati Jezusovi verski družbi podlage. Skala mora ostati. Zato je razvidno, da teh besedi ne govori Zveličar samo Simonu, marveč vsem njegovim naslednikom. Vsi bodo Petri; vsi bodo Skale. Peter živi vedno v cerkvi v svojih naslednikih, rimskih papežih, ker je prvi Peter, apostol Simon, umrl kot škof rimskega mesta. To potrjujejo še bolj nadaljne Jezusove be¬ sede: In peklenska vrata je ne bodo premagala. V svojem domačem jeziku je rabil Jezus za peklo besedo ,šeol‘. Obljubil je torej, da njegove verske družbe ne bodo premagala ščolova vrata. Poglejmo, kaj so pod tem razumeli apostoli? Šeol prevajamo mi najboljše z besedo podzemlje. Judje so si namreč mislili, daje pod zemljo ogro¬ men prostor, kamor mora iti vse, kar je na svetu. Predstavljali so si, da ima ta prostor na stežaj odprta vrata, skozi katera takorekoč neprenehoma zija, in požira vse pozemske stvari, prav vse brez razločka. Če so torej rekli o čemurkoli: Šeolova vrata bodo to požrla, ali premagala, se pravi to po naše: Minulo bo, uničilo se bo, po¬ ginilo bo. V slovenščini prestavljamo besedo šeol z ne popolnoma prikladno besedo pekel. Jezusova beseda: In peklenska (šeolova) vrata je ne bodo premagala pomenjajo torej: In ta verska družba, ki jo osnujem na tebi, Simon, Jonov sin, ne bo minula, se ne bo uničila, ne bo poginila; stalna bo in neporušljiva. Ker je med sovražniki Jezusove verske družbe najhujši hudobni duh, je umljivo, da pomenjajo njegove besede tudi, da vsi hudobni duhovi in vse peklo ne bodo uničili njegove cerkve. Nobena sila je ne bo premagala, tudi peklenska ne. V svojem prvem slovesnem zatrdilu, s kate¬ rim naznanja Simonu, kaj mu on pove za to, ker je tako slovesno izpovedal svojo vero, imamo torej te-le misli: Simon, Jonov sin, ti se boš od¬ slej imenoval Skala (Peter). Jaz hočem namreč ustanoviti svojo, novo versko družbo. V ti družbi boš ti in za teboj vsak tvoj naslednik prvi, držal jo boš po konci in varoval ob viharjih, kakor skalni temelj varuje hišo, ki stoji na njem. Na ti podlagi bo moja verska družba tako stalna in neporušljiva, da je ne bo premagal noben so¬ vražnik, tudi hudobni duh ne. Viharji, ki se zaganjajo ob Jezusovo versko družbo, so poleg zunanjih sovražnikov zlasti tudi razne verske zmote, ki hočejo skaliti njegov nauk. Ker je torej Petru in njegovim naslednikom obljubljeno, da bodo kot skala trdno držali to versko družbo, je s tem jasno povedano, da se bodo vedno upirali zmotam, in da bodo torej brez zmot ali nezmotno ohranjali Jezusovo resnico. c) Peter ključar nebeškega kraljestva. Jezus še dalje napoveduje, kaj bo Peter: In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva. Večkrat smo že razložili, kaj pomenja Jezusu nebeško kraljestvo. Pod tem imenom so vsi Judje pričakovali Me- sijevega kraljestva na zemlji, katero so si seveda razlagali po svoje, samo v posvetnem zmislu. Jezus je zelo velikrat poudarjal, da on ustanavlja božje ali nebeško kraljestvo na zemlji, da pa to kraljestvo ni posvetno, marveč duhovno, kra¬ ljestvo resnice in milosti. To kraljestvo 1 Mat. 7, 24. 25; Zgodbe II, str. 220. Ključi nebeškega kraljestva. Zavezovanje in odvezovanje. Pomen Jezusove obljube. 297 ni nič drugega, nego verska družba, ki jo hoče osnovati, da se v nji ohranja njegova resnica in deli njegova milost, ni nič drugega nego to, kar je ravno prej imenoval svojo cerkev. V tem nebeškem kraljestvu na zemlji bo imel Peter ključe. Ključe ima gospodar ali pa njegov namestnik, kadar gospodarja ni doma. Potem¬ takem pomenja Jezusova obljuba to-le: Simon Peter, ti in vsak tvoj naslednik za teboj, boš mene, ki sem edini gospodar svojega nebeškega kraljestva, svoje cerkve, namestoval v tem kra¬ ljestvu; opravljal boš v nji tiste posle, katere opravlja namestnik pri kaki hiši, pri kakem mestu ali pri kakem posvetnem kraljestvu, kadar ni gospodar ali vladar, ali kralj navzoč. Ko jaz odidem telesno iz svojega kraljestva, boš ti imel ključe v njem. S temi besedami obljubi torej Jezus Petru in vsakemu njegovih naslednikov, da bo njegov pravi, najvišji namestnik na zemlji. e) Peter bo zavezoval in odvezoval. To, kar je Jezus ravnokar povedal, še natančnejše Pojasnjuje, rekoč: In karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih. Besede zavezati in razvezati so rabili večkrat tudi pismo¬ uki. To vemo iz judovskih knjig, zlasti iz Tal¬ muda. Pismarji so rekli: To je zavezano, ko so hoteli naznaniti: To je prepovedano 1 ali Pa tudi: To je zapovedano 2 . To je razve¬ zano je pa pomenjalo: To je dovoljeno. V prejšnjih besedah je Jezus Petru obljubil, da bo njegov namestnik. Namestnikova služba je Pa vezana. To sme, kar mu prepusti gospodar. Zato pa Jezus v daljnih besedali pojasnjuje, kako daleč bo segalo Petrovo namestništvo. Po tem Pojasnilu bo smel Peter zavezavati in odvezavati, to se pravi: zapovedi in prepovedi dajati, Pa tudi oproščevati od svojih zapovedi ali pre¬ povedi. Karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih . . ., mu pravi. To pomenja: Ji, in za teboj vsak tvoj namestnik, Simon, Jo- n ov sin, ki boš nezmoten prvak v moji verski družbi, in moj pravi najvišji namestnik v nji, boš imel oblast tako dajati postave in oproščati od n jih, da bodeta vsaka tvoja postava in vsak tvoj 1 Primeri Dan. 6, 8. 9. 14. 16; beseda asar se rabi tu v Pomenu prepovedati. •• 2 Primeri IV. Mojz. 30, 3. 10; asar v pomenu zapove¬ dati. Dospod je skoraj gotovo rabil za zavezati besedo asar; za razvezati pa šara. oprost veljala tako, kakor bi bila dana v ne¬ besih, od mene, pravega G-ospoda vse cerkve. S tem je torej Jezus dal Petru zakonodavno in potemtakem tudi sodivno oblast v cerkvi. Kdor ima pravico postave dajati, ima namreč samo po sebi tudi pravico soditi po njih. * * * Rekli smo že, da je bilo slovesno trenotje, ko se je Jezus po goreči, tihi molitvi obrnil na potu v Cezarejo Filipovo k svojim učencem. Sedaj smo to tudi dokazali. Ob tisti svetovno pomenljivi priliki je Jezus obljubil, da bo imela njegova verska družba, njegova cerkev, vidnega poglavarja v Petru in njegovih naslednikih. Raz¬ kril je, da bo cerkev v zvezi s Petrom in nje¬ govimi nasledniki neporušna, Peter in njegovi nasledniki jo bodo vladali nezmotno kot Jezusovi namestniki in Jezus sam bo potrjeval njihove zapovedi in oproste. Zveličar je hotel prav kmalu pričeti pri¬ pravljati apostole na svojo smrt. Preden jim pa jame napovedovati to žalostno bližnjo bodoč¬ nost, jih zagotovi, da bo njegova verska družba neminljiva; poskrbi jim že tudi za namestnika. Pravzaprav je že v tem dogodku naznačeno, da se Jezns svoj čas loči od apostolov. Ko bi on ostal vedno med njimi, bi pač ne potrebovali druge skale. V obližju templa, kjer se je obhajalo nagnusno malikovanje Panu v čast, je Jezus razložil naj¬ višjo oblast na zemlji, tisto oblast, ki nepretrgoma živi v rimskih škofih, in ki se ji morajo klanjati vsi knezi na zemlji. In za prvega, ki naj nosi to največjo čast in zvršuje to največjo moč, je označil ubogega, neukega glalilejskega ribiča, ki ni imel drugega nego svoje poštenje in svojo živo vero. Ta vera je pa svet premagala. Edini apostoli so priče tega dogodka. Jezus jim strogo zapove, naj nikomur ne reko , da je on Jezus Kristus, pač zato ne, ker ljudje tega še niso mogli umevati. Dokler še ni razodel skrivnosti svete Trojice, niso mogli niti slutiti, kdo je božji Sin, in torej niso bili priprav¬ ljeni na resnico, da živi včlovečeni Bog med njimi. Prvič se na tem mestu imenujeta skupaj najsvetejši imeni, ki sta tako neizrekljivo mili kr¬ ščanskemu srcu. Prvič je ob priliki slovesne zgodbe, ko je Peter v imenu apostolov izpovedal, da je Je¬ zus v resnici Kristus, zapisal evangelist popolno sladko ime našega Zveličarja: Jezus Kristus. 298 Luk. 9, 21 — 27; Mark. 8, 30 39; Mat. 16, 20—28; 10, 38.39. Napoved trpljenja in smrti. VIII. Jezus napove svoje trp¬ ljenje. Luk. 9, 21—27; Mark. 8, 30—39; Mat. 16, 20-28; 10, 38. 39. Odslej prične Jezus dokazovati svo¬ jim učencem, da mora iti v Jeruzalem, in mnogo trpeti in zavržen biti od sta- rejšin in velikih duhovnikov in pismar- jev, in umorjen biti, in tretji dan vstati. In o tem govori očitno. Peter ga pa jame ob strani karati, rekoč: ,,Nikakor ne, Gospod; to se ti ne sme zgoditi / 4 On se pa obrne, pogleda svoje u- čence, zažuga Pe¬ tru, rekoč: „U- makni se od me¬ ne, satan; v po¬ hujšanje si mi, ker ne razumeš, kar je božjega, ampak kar je člo¬ veško / 4 Nato pokliče množico z učenci vred in pravi vsem: „Ako hoče kdo iti za menoj, naj zataji samega sebe, in naj vza¬ me svoj križ vsak dan, in hodi za menoj. Kdor ne vzame svojega križa, in ne hodi za .menoj, ni me¬ ne vreden. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zavoljo mene in evangelija, ga bo rešil. Kaj pač pomaga človeku, če pridobi ves svet, na svoji duši pa trpi škodo, in pogubi samega sebe? Ali kaj naj da človek v zameno za svojo dušo? Kdor se namreč sramuje mene in mojih besedi med tem pre- šestnim in pregrešnim rodom, tega se bo sramoval tudi Sin človečji, ko pride v veličastvu svojega Očeta s svetimi angeli, in povrne vsakomur po njegovih delih. Resnično vam pa povem : Nekaj jih stoji tukaj, ki ne pokusijo smrti, dokler ne vidijo božjega kraljestva priti z močjo, in Sinu človečjega prihajati v svojem kraljestvu . 44 Razlaga. 1. Napoved trpljenja in smrti. Naš Gospod se je doslej šele enkrat vpričo svojih učencev rahlo dotaknil žalostne bodočnosti, ki ga čaka, a še takrat samo v podobi, tako da ga niso mogli razumeti. To se je namreč zgodilo, ko je farizejem pojas¬ njeval, zakaj se ne postijo njegovi učenci, rekoč med drugim: Pridejo pa dnevi , ko bo ženin odvzet od njih . 1 Odkar je pa Peter v imenu apostolov izpo¬ vedal vero v njegovo božje, Mesijevo poslan¬ stvo, je pričel jasno in očitno govoriti o svojem trpljenju, pa tudi o svojem vsta¬ jenju. To je bilo po¬ trebno. Do velikenoči je bilo morda še kakih deset mesecev in ta čas so se morali apo¬ stoli pripraviti na naj¬ hujšo izkušnjo — na smrt tistega, ki so ga častili kot včloveče- nega Boga. Da je ta smrt potrebna, jim je bilo treba dokazovati. Verjeli so sicer, da je Jezus njihov Odrešenik, toda kako se odrešenje z vrši, niso vedeli. O tem jih je podučeval Zveličar, ko je napovedoval svoje trpljenje in svojo smrt. Dokazoval je iz svetega pisma, da se to mora zgoditi. Hudo je zadela ta napoved apostole. Ne smemo namreč pozabiti, da so od Mesija še vedno pričakovali pred vsem rešitve judovskega naroda. Niso si mogli izbiti misli, da ne bi glavno mesto njihove domovine s templom vred videlo svobod- 1 Luk~5, 36. g 1 Sv. Jernej. Apostoli in .Jezusova napoved. Križ. nili. veselili dni. Čakali so, da ravno v Jeruza¬ lemu ustanovi Jezus središče svojemu kraljestvu. Tu pa čujejo, da ga v tem mestu zavržejo prvaki judovskega ljudstva, in celo umore. Tako ne¬ znana se jim je zdela ta misel, da se je vkljub mnogokratni ponovitvi niso navadili, in do zad¬ njega, kakor vidimo iz njihovega ravnanja, so mislili, da to pravzaprav niti mogoče ni. 2« Peter in Jezusova napoved. Zve¬ ličar je odslej večkrat govoril o svojem trpljenju. Prvič se je to zgodilo gotovo na potu iz Cezareje Filipove. Krog njega so zbrani apostoli, zadaj pa gre množica ljudi, ki se je nabrala po potu. Kakor blisk iz jasnega trešči Jezu¬ sova napoved med apo¬ stole. Množica je ne čuje. Zveličar sploh le svojim učencem raz¬ odeva to skrivnostno bodočnost. O Petru nam pripoveduje evan¬ gelij izrečno, kako vpliva ta novica nanj. Malo prej je izpovedal svojo vero; sedaj pa izpriča, kako globoko še tiči v judovskih predsodkih. Niti ne sanja se mu ne, da je Jezusovo trpljenje po¬ trebno, da je njegova smrt odrešilna za ve¬ soljni svet. Misel, da bi se njegovemu ljub¬ ljenemu Zveličarju kaj zgodilo, ga tako vzne¬ miri, da ga potegne na stran, in ga po tihem uekako kara, češ naj ne govori kaj tacega: Nikakor ne, Gospod; to se ne sme zgoditi. A Jezus hoče o tem očitno govoriti in zato tudi javno pred učenci trdo zavrne prav tistega Petra, kateremu je pred kratkim obljubil prven¬ stvo v svojem kraljestvu. Pravi mu: Umakni se °d mene satan, t. j. nasprotnik, ki v svojem po- zemskem mišljenju ..nasprotuješ božjim sklepom, * pohujšanje si mi, ker me hočeš odvrniti od tega, kar je nujno potrebno za odrešenje človeštva, * er ne razumeš, kar je božjega, in ne veš. da Bog 2 l .Ht hoče moje žrtve, ampak razumeš le, kar je člo¬ veško, in samo po človeško sodiš moje trpljenje in smrt. 3. Nauk o križu. Nauk, ki ga naveže Jezus na svojo napoved, ni namenjen samo apo¬ stolom, marveč vsem ljudem. Zato pokliče mno¬ žico, ki ni slišala, kar se je dozdaj godilo, in prične vsem govoriti, da mora vsak Kristusov ver¬ nik rad prenašati trpljenje. Sv. Peter in apostoli so natančno razumeli zvezo s prejšnjimi besedami. Jezus je prej napovedal, da bo moral trpeti in umreti od sovražnikov, in da je to božja naredba. Temu pa dostavlja: Ako hoče kdo iti za menoj, naj zataji sa¬ mega sebe, in naj vzame vsak dan svoj križ. — To pomenja: Jaz bom s trpljenjem in smrtjo dopolnil voljo nebeš¬ kega Očeta; zato pa mora tudi vsak, kdor hoče biti moj učenec, rad prenašati svoje trpljenje. Pomenljiva je Je¬ zusova beseda še v drugem oziru. Prvič rabi tukaj besedo križ. Že Nikodemu je pri¬ krito povedal, da bo na križu umrl, rekoč : 1 Kakor j e Mojzes povišal kačo v puščavi, tako se mora povišati tudi Sin človečji, da se ne po¬ gubi , kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje. Tukaj sicer naravnost ne pove, da bo on sam v resnici pravi križ nosil na svojih ramenih skozi jeruzalemsko mesto na Golgoto, pač pa je jasno, da meri na to. Poslušavci so gotovo razumeli. da pomeni beseda križ razne težave in nadloge in izkušnjave, ki jih prinaša s seboj vsakdanje življenje. Pri poganih je bila smrt na križu najsra- motnejša kazen. Judje je do makabejskih časov niso rabili. V ti dobi so se pa od sirskih kra¬ ljev naučili tudi te krute kazni. O Aleksandru Sv. Jakop mlajši. 1 Jan. 3, 14. 800 Zvestoba do smrti. Veličastvo Sinu človefjega. Janeju beremo, da je dal več sto Judov na križ pribiti. Potemtakem je bil križ znan Jezusovim poslušavcem. Vedeli so tudi, da mora nesrečni obsojenec sam na svojih ramenih nositi križ na morišče. Zato so mogli razumeti podobo o križu, ki jo rabi Jezus. Da ne misli na pravi križ, marveč da govori o njem samo v prenesenem pomenu, so lahko spoznali iz njegovih lastnih be¬ sedi. Najprej govori namreč o tem, da se mora vsak zatajevati, potem pa, da mora nositi svoj križ. Nositi križ pomenja torej toliko, kakor za¬ tajevati samega sebe, to se pravi premagati svojo občutljivost in sebičnost: krotko in potrpežljivo prenašati sitnosti, težave, skrbi in izkušnjave vsakdanjega življenja. To premagovanje in za¬ tajevanje mora biti tako močno, da se ne sme ustrašiti niti telesne smrti. To pomenja beseda križ, še jasneje pa oznanjajo to kasnejše besede: Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga ho iz¬ gubil; kdor pa izgubi svoje življenje zavoljo mene in evangelija, ga bo rešil. Da razumemo vse to, si moramo priklicati v spomin besede, ki jih je govoril Gospod v kafar- navmski shodnici . 1 Tam je imenoval samega sebe živi kruh, ki daje večno življenje vsakemu, kdor veruje vanj. Z ozirom na to je takrat Peter v imenu apostolov rekel Jezusa : 2 Ti imaš besede večnega življenja. Kako se je mogoče udeležiti tega življenja, je razvidno iz teh Jezusovih besedi, ki jih sedaj razlagamo. Njihov pomen tolmačimo tako-le: Jaz bom moral trpeti in umreti. Kdor torej hoče biti moj učenec, mora biti tudi pripravljen na trpljenje, in če je treba celo na najsramotnejšo smrt. To trpljenje in ta smrt je le časnega pomena. Več nego telesno življenje je dušno; in to dušno življenje dajem jaz vsakemu, kdor se me drži. Kdor bolj skrbi za telesno življenje nego za dušno, in iz strahu, da bi ne izgubil telesnega življenja, zapusti mene, tak bo izgubil svoje dušno življenje in se večno pogubil. Kdor mi je pa zvest učenec, da se ne ustraši nobenega trplje¬ nja za me in za moj evangelij, in če je treba, rad prenese tudi najsramotnejšo smrt, tak bo rešil svoje dušno življenje, ki je več vredno nego celi svet. Vekomaj bo živel. Kdor izgubi svojo dušo, je vse izgubil; nima ničesar več, kar bi zamenjal zanjo. 1 Jan. 6, 35. 5 Jan. 6, 69. Veliko zahteva Jezus od svojih učencev. Ni dovolj, da ga priznavajo kot Mesija in božjega Sinu, treba je, da se popolnoma zatajč, da žrtvu¬ jejo vse, celo svoje življenje zanj. To junaštvo jim bo lahko mogoče, če se ozro na njegov zgled. On sam žrtvuje zanje vse. Jezus gleda v duhu pred seboj križ, na katerem ima izdihniti v najhujših mukah svojo dušo. Zato ni preveč zahtevati od učencev, da so pripravljeni posnemati ga tudi v trpljenju in požrtvovalnosti, če je treba, do smrti. 4. Križ in poveličanje. Že prej je Jezus apostolom napovedal, da bo tretji dan vstal od mrtvih. Sedaj, ko je pojasnil trde dolžnosti svo¬ jih vernikov, odkrije veličastvo, ki je plačilo za križ: Sin človečji pride svoj čas v veličastvu svojega Očeta s svetimi angeli in povrne vsakomur po nje¬ govih delih. Kdor se ga bo tukaj oklepal, in šel zvesto za njim, bo deležen tega veličastva. Kdor se pa sedaj sramuje trpečega Zveličarja, kdor ne mara zanj, ko umira na križu, tega ne bo hotel poznati, ko pride v svojem veličastvu. Jezus napoveduje v teh besedah v prvi vrsti svoj prihod k vesoljni sodbi. Takrat se popol¬ noma razkrije veličastvo njegovo. Toda po ma¬ lem se ima pokazati to veličastvo že prej. Zlasti dva dogodka ima tu Jezus pred očmi: svoje iz- premenjenje na gori in pa razdejanje Jeruzalema in ž njim združeno strašno kazen za judovsko nevero. Obakrat se tu v resnici kaže Jezus v svojem veličastvu. Nebeški sijaj njegov izpričuje njegovo izpremenjenje; njegovo neizprosno pra¬ vično sodbo pa kazen nad Judi. V ti zvezi lahko umevamo Gospodove besede: Nekaj jih stoji tukaj, ki ne okusijo smrti, dokler ne vidijo božjega kra¬ ljestva priti z močjo in Sinu človečjega prihajati v svojem kraljestvu. Tako-le jih razlagamo: Do smrti ponižni Jezus je veličastni sodnik vesolj¬ nega človeštva. Ob vesoljni sodbi koncem sveta se popolnoma razodene njegovo veličastvo. A po nekoliko se prične razodevati že prej. Nekaj tu navzočih poslušavcev bo to izkusilo. V kratkem bodo videli nekateri apostoli veličastno izpreme- njenega Zveličarja. Več jih bo pa doživelo, ko se za malo manj nego štirideset let pokaže slava božjega Sinu v strašnih kaznih, ki zadenejo ne¬ verno judovsko ljudstvo. Božje kraljestvo pokaže takrat svojo čudežno moč, ko se razbije njegov najhujši sovražnik. Verni kristjani bodo tedaj spoznali, da se Mesija maščuje nad svojim ne¬ hvaležnim in nezvestim ljudstvom, in bodo čutili, Luk. H, 28—32; Mark. 9, 1 4; Mat. 17, 1 3. Izpremenjenje. 301 d& on prihaja v svojem kraljestvu sodit in kazno¬ vat judovsko trdovratno nevero. Apostoli in ljudstvo niso mogli umevati teh besedi. Jasno jim je bilo pač eno, da bodo namreč tudi oni poveličani, če bodo z zatajevanjem samih sebe njega vredni. Kaj pa pomenja ta njegov veličastni prihod, ki ga nekateri dožive, niso mogli vedeti. Ko so pa malo kasneje trije apostoli vi¬ deli na Taboru izpremenjenega Jezusa, so se go¬ tovo spomnili te njegove napovedi. Kakor be¬ remo v prihodnji zgodbi, imenuje evangelij prav Prečno Jezusovo izpremenjenje veličastvo. S tem boče takorekoč opozarjati, da se v nekoliko že izpolnjuje Jezusova napoved. Ravno tako so pa tudi kristjani ob razdejanju Jeruzalema čutili, da se izpolnjuje Jezusova beseda, da namreč res Prihaja Sin človečji v svojem kraljestvu kazat svojo moč in veličastvo. IX. Izpremenjenje. Luk. 9, 28—36; Mark. 9, 1—12; Mat. 17, 1-13. Sest dni po teh besedah pa vzame Jezus Petra, Jakopa in Janeza, njego¬ vega brata, s seboj in jih pelje same posebej na visoko goro molit. Ko pa moli, se izpremeni vpričo njih. In po¬ doba njegovega obličja se posveti kakor solnce; njegova obleka zablesti in je silno bela kot sneg, kakor je ne more pobeliti noben belivec na zemlji. In glej, dva moža, Mojzes in Elija, se jim prikažeta v veličastvu in se raztovar¬ jata z Jezusom in govorita o njegovi ločitvi, ki jo ima zvršiti v Jeruzalemu. Petra pa in ona dva, ki sta bila ž njim, posili spanec. In ko se predra- Izpremenjenje na gori Tabor. 302 Luk. 9, 33—36; Mark. 9, 8—12; Mat. 17, 4 — 13. Apostoli po izpremenjenju. Tabor. Peter, Janez, Jakop. mijo, vidijo njegovo veličastvo in dva moža, stoječa poleg njega. In zgodi se, ko odhajata, izpregovori Peter, rekoč: „Učenik, dobro nam je tukaj; če hočeš, napravimo tri šotore: tebi enega, Moj¬ zesu enega in Eliju enega.“ Ni namreč vedel, kaj pravi, ker jih je strah prevzel. Ko še govori, se prikaže svetel oblak in jih obsenči. In zbali so se, ko sta šla v oblak. In glej iz oblaka se začuje glas, rekoč: ,,Ta je moj ljubi Sin, nad ka¬ terim imam dopadajenje; njega poslu¬ šajte.“ In med tem, ko doni glas, ostane Jezus sam. In ko to začujejo učenci, padejo na svoj obraz in se zelo pre¬ strašijo. Jezus pa pristopi in se jih do¬ takne , ter jim reče: „Vstanite in ne bojte se!“ Ko pa dvignejo svoje oči, ne vidijo nikogar pri sebi, razen Jezusa samega. In ko gredo z gore doli, jim veli Jezus, rekoč: „Nikomur ne pravite te prikazni, dokler Sin človečji ne vstane od mrtvih.“ In molčali so in nikomur niso tiste dni nič tega povedali, kar so videli, povprašujoč se med seboj, kaj bi to bilo: „dokler ne vstane od mrtvih.“ Vprašajo ga pa učenci, rekoč: „Kaj pa pravijo farizeji in pismarji, da mora Elija prej priti ?“ On pa odvrne in jim reče: „Elija pač pride, in ko pride, poravna vse. Jaz vam pa povem, da je Elija že prišel, pa ga niso spoznali, ampak so storili ž njim, karkoli so hoteli, kakor je pi¬ sano o njem. Ravno tako bo Sin člo¬ večji trpel od njih, kakor je pisano o Sinu človečjem, da mora mnogo trpeti in zaničevan biti.“ Tedaj spoznajo učenci, da jim je govoril o Janezu Krstniku. Razlag a. 1. Kraj. Nobeden izmed treh evangelistov, ki pripovedujejo to zgodbo, ne imenuje gore, kjer se je zvršila. Pač pa nam izročilo iz najstarej¬ ših časov izpričuje, da se je zgodila na Taboru. Z lepe in plodovite Ezdrelonske ravnine se dvi¬ guje mogočen okrogel hrib 320 m nad njo (823 m pa nad Cfenezareškim jezerom). Na vrhu je lepo zaokrožen. Na vzhodni strani so razvaline ne¬ kdanjih izraelskih utrdb; saj so se tod že ob časih Sodnikov bile znamenite bitke. Junaška spremljevavka hrabrega Baraka, navdušena De¬ bora je tu opevala slavno zmago nad kanaan¬ skimi kralji. V prvih časih krščanstva so zgra¬ dili tu tri cerkve; prvo je baje postavila že sveta Helena. Tudi velik samostan je stal nekdaj na vrhu. Križarji so dobili vse te spominke svete gorečnosti podrte. Krščanski poveljnik Tankred, ki je gospodoval nad osvojeno Galilejo, je postavil tam Zveličarju na čast veličastno cerkev; malo kasneje se ji je pridružil benediktinski samostan. Turki so pa vse razdrli. L. 1873 so začeli fran¬ čiškani preiskavah razvaline. Pač bi radi obno¬ vili Tankredovo hišo božjo, a dozdaj so mogli postaviti samo malo gostišče. Lega gore Tabora je veličastna, razgled ne¬ navadno lep. Tako visoka je, da presega druge, in ž nje se vidi jezero in morje. Posebno lepa je, ker se dviga popolnoma ločena od drugih kvišku. V resnici je podobna ogromnemu oltarju, ki kipi proti nebu. 55. Namen izpremenjenju. Od Ceza- reje Filipove do sem je nekako 20 ur pota. Po¬ polnoma lahko ga je zvršil Jezus v šestih dneh. Evangelij namreč natančno pove, da se je šest dni po napovedi trpljenja zvršilo izpremenjenje. To nam izpričuje, da sta oba dog-odka v tesni zvezi. Culi smo, kako je Peter izpovedal Jezu¬ sovo božanstvo, in kako je Jezus kmalu potem napovedal svoje trpljenje in svojo smrt. To dvoje je bilo gotovo za apostole najtežje verno vsprejeti. Kako naj se razlaga: Jezus, ki je pravi Bog, trpi od sovražnikov in umrje? Tega si niso mogli razložiti, ker niso poznali potrebe odrešenja. Jezus odslej večkrat razlaga apostolom to potrebo. Zraven jim pa s čudežnimi deli utrjuje vero v svoje božanstvo. Temu namenu služi tudi čudoviti dogodek na Taboru. Jezus ne vzame vseh apostolov s seboj, marveč le tri, tiste, ki jih poznamo že iz zgodbe pri Jairu. Ti trije — Peter, Janez in Jakop — so bili odločeni, da spremijo svojega Gospoda neko drugo, usodno noč tudi na goro molit, da ga tam vidijo tudi izpremenjenega, toda vse drugače nego na Taboru. Po zadnji večerji gredo namreč ž njim na Oljsko goro in tam so priče, kako se mu krvave srage polivajo po licih. Za ta prizor jim je treba moči. Tabor. 304 Poveličani Jezus. Mojzes in Elija - postava in preroki. Elija pred Mesijem. Tn te moči jim v obilni meri nakloni Gospod na Taboru. 3. Izpremeiijenje. Na goro prišedši se zamakne Jezus v goreči molitvi, gotovo se spo¬ minja zlasti svojih apostolov; zanje prosi trdne, žive vere. Apostoli gotovo tudi nekaj časa molijo v njegovi bližini, a spanec jih premaga, in zaspe. Evangelij sicer naravnost ne pripoveduje, kdaj se je ravno zvršilo izpreobrnjenje, toda po vsi pravici lahko sklepamo, da je bilo to po noči. Jezus je sploh po noči rad šel na goro ali v sa¬ moto molit. Dremotnost apostolov nas poleg tega takorekoč sili, da mislimo na noč. Med tem ko apostoli spe, se izpremeni Jezus. Nebeškega veličastva sijaj ga obda; telesa nima sicer še poveličanega, pač pa podobo svojega bo¬ dočega poveličanja. Prikažeta se mu Mojzes in Elija. Mojzesova duša je za takrat po božji na- redhi privzela dozdevno človeško telo; Elija, ki še ni umrl , 1 je pa prišel v svojem pravem telesu. Ta dva moža sta opravičena zastopnika stare zaveze. Mojzes pomenja postavo, ki jo je Bog ravno po njem dal Izraelcem; Elija pa preroke. Mojzes in Elija poleg Jezusa značita, da postava in preroki kažejo nanj. Stari zakon se po njima klanja svojemu Zveličarju. Bazgovarjata se ž njim o njegovi ločitvi (ali o njegovem odhodu), ki jo ima zvršiti v Jeruzalemu. Ta ločitev je skrivnostna, polna trpljenja in naj hujših muk. A potrebna je. Bazgovor o nji potrjuje, da po¬ stava in preroki poznajo trpečega Mesija, in da po božjem Duhu razsvetljeni napovedujejo njegovo odrešilno trpljenje in smrt. Koliko časa traja ta razgovor, ne vemo. Morda velik del noči. Ko se apostoli predramijo, ga še vidijo pred seboj. V črni noči sije lice ljubega Jezusa kot solnce, njegova oblačila bleste kot sneg. Tako živo je ostal ta prizor sv. Petru v spominu, da je v svojih pridigah, ki je po njih sv. Marka povzel svoj evangelij, prideval primero o taki beloti njegove obleke, kakor je ne more pobeliti noben belivec na zemlji. Apostoli se za¬ maknejo; nekaj nebeškega blaženstva čutijo v svojih dušah in svetega strahu prevzet nekako nehote pravi Peter, naj bi kar vedno tako ostali. Jezusu, Eliju in Mojzesu bi zgradili vsakemu svoj šotor; sami bi pa živeli v blaženem gledanju nji¬ hovega sijaja. Otroško priprosta je ta beseda; označuje nam pa, kako silno je pretreslo Petra to, kar je videl. V svoji zmedenosti tudi ne po¬ misli, da je Jezus neskončno več nego Mojzes in Elija, in ju stavi takorekoč z Zveličarjem v eno vrsto. Medtem se prikaže svetel oblak in zakrije zastopnika stare zaveze. Iz njega pa zadoni glas, ki ponavlja besede govorjene ob Jezusovem krstu: Ta je moj ljubi Sin .... Nebeški Oče torej sam poduči apostole, da odslej zatemni postava in preroki, in ima veljati le to, kar uči včlovečeni božji Sin. Njega poslušajte, zakliče, ker pri njem se dopolnjuje postava in zvršujejo prerokbe. 4. Po Izpremeiijenju. Jezus ostane sam; svetloba je minula; nič nenavadnega ni na njem. Apostoli pa čutijo, kako nevredni so nje¬ gove družbe; v strahu popadajo na svoje obraze. Zveličar pristopi k njim, se jih dotakne in jih ljubeznivo potolaži. Naroči jim pa, naj niko¬ mur ne pravijo, dokler ne vstane od mrtvih. Sv. Krizostom pravi : 1 „Molčati morajo, ker čim večje stvari so se pripovedovale o Sinu člo- večjem, tem težje jih je bilo mnogim verjeti in pohujšanje križa je bilo vsled tega vedno večje/ Vsi osupnjeni so se apostoli po poti spraševali, kaj neki pomenjajo besede dokler ne vstane od mrtvih. Jasno je, da še niso vedeli, kaj čaka Jezusa. Njegova napoved trpljenja in smrti jim je bila še nejasna. O tem se ne upajo Zveličarja ničesar vprašati. Pač pa ga vprašajo o nekem drugem dvomu, ki se jim je vsilil v dušo. P° prerokbah stare zaveze je imel Elija priti pred Mesijem. Sedaj so ga pa videli, da je prišel, in sicer šele za Mesijem. Zveličar je bil že dolgo na svetu. Nad dve leti je že javno deloval. In še-le zdaj se prikaže Elija. Tega si ne morejo razlagati. Vrh tega so pričakovali po prerokbah, da bo Elija izpreobrnil izraelsko ljudstvo, in ga pripravil za Zveličarja. Zdaj so pa videli, kako je le malo časa ostal na zemlji in po kratkem razgovoru z Jezusom zopet izginil. Na to jim Gospod pravi: Elija pač pride, in ko pride, poravna vse. Pomen je ta-le: Malahijeva prerokba o Elijevem prihodu se izpolni. Bes pride Elija in izpreobrne Izraelce, toda ne sedaj, marveč pred drugim Mesijevim prihodom, pred vesoljno sodbo. Jezus nadaljuje: Jaz vam pa po¬ vem, da je Elija že prišel, pa ga niso spoznali, ampak so storili ž njim, karkoli so hoteli, kakor je pisano o njem. To se pravi: Elija po duhu je pač prišel, namreč Janez Krstnik, a Judje so ga 1 In Mat. hom. 56. 1 IV. Kralj. 2, 11. Izpremenjenje - podoba Jezusovega in našega vstajenja. 305 zavrgli. Kakor je pisano o pravem Eliju, da ga je preganjala hudobna kraljica Jezabela, tako je tudi Krstnika hudobna Herodiada spravila v ječo. Na koncu pa pristavlja Jezus, da bodo tudi njega preganjali Judje podobno kakor so Elija in Janeza, in mu prizadeli mnogo trpljenja in zaničevanja. Vpliv Jezusovega izpremenjenja na apostole je bil nepopisen. Ko so ga videli v rokah besnih sovražnikov, zaničevanega in zasramovanega od surovih vojakov ob času njegove smrti, in ko je Ne držimo se izmišljenih povesti, ko vam oznan¬ jamo moč in navzočnost našega Gospoda Jezusa Kristusa, temveč bili smo priče njegovega veličastva. Prejel je namreč čast in slavo od Boga Očeta, ko je prišel nadenj iz prevzvišenega veličastva ta-le glas: Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam dopadajenje; njega poslušajte. In ta glas, ki je prišel z neba, smo mi slišali, ko smo bili ž njim na sveti gori. Jezusovo izpremenjenje na Taboru je nekako dejanska napoved njegovega vstajenja od mrtvih. Razvaline trdnjave na Taboru. Počival v grobu, je imenovanim trem apostolom kot svitla luč žarel prizor s Tabora in jim krepil upadajočo vero. Z gorečo vnemo so ob tem času tolažili in krepčali svoje tovariše. In kasneje, ko so prenašali nepojmljive težave pri zvrševanju svojega apostolstva, jih je oživljal spomin na Jezusovo veličastvo, ki so ga videli na gori. V drugem listu, ki ga piše sv. Peter verni¬ kom Male Azije malo'pred svojo smrtjo, se na¬ ivnost sklicuje na ta dogodek v teh-le besedah : 1 1 II. Petr. 1, 16-18. Zgodbe sv. pisma II. Tako telo, kakršno so gledali trije apostoli tisto noč na gori, ne more biti podvrženo trohnobi. Ko nebeški Oče opominja Petra, Janeza in Ja¬ kopa in po njih vse človeštvo, naj poslušamo njegovega ljubega Sina, nas s tem tudi zago¬ tavlja, da tudi nas čaka podobno poveličanje, v kakršnem je blestel Jezus pri svojem izpreme- njenju. Potemtakem je ta veličastni čudež tudi predpodoba častitega poveličanja naših teles, če se v živi veri in ljubezni z Jezusom združeni ločimo s tega sveta. 20 Luk. 9, 5*7 43; Mark. 9, 13 28; Mat. 17, 14 20. Obsedeni mutec. Vera. 306 X. Jezus ozdravi obsedenega mutca. Luk. 9, 37—43; Mark. 9, 13-28; Mat 17, 14—20. Zgodi se pa drugi dan, ko gredo z gore, in pride k svojim učencem, vidi veliko množico krog njih in pismarje, ki se prepirajo ž njimi. In ko ljudstvo zagleda Jezusa, precej vse ostrmi spo¬ štljivosti in prihiti pozdravit ga. On jih pa vpraša: „Kaj se prepirate med seboj ?“ Glej, tu pristopi k njemu mož izmed množice, se vrže pred njim na kolena in zakliče, rekoč: „Gospod, prosim te, usmili se mojega sinu, ker imam samo njega; mesečen je, ter veliko trpi. Kjerkoli ga zgrabi duh, brž zakriči in meče ga in lomi in peni se in škriplje z zobmi in suši se in komaj ga pusti, ko ga je trgal. In pripeljal sem ga tvo¬ jim učencem in sem prosil, naj ga iz- ženo, pa ga niso mogli ozdraviti." Jezus pa odgovori, rekoč: „0 ne¬ verni in spačeni rod! Kako dolgo bom še pri vas in vas prenašal? Pripelji svojega sinu sem k meni." In pripeljejo ga. In ko ga zagleda, ga duh takoj strese in vrže ga na zemljo in ga začne trgati. In valja se in peni. Tu vpraša njegovega očeta: „Koliko časa je že, kar se mu to dogaja?" On pa pravi: „Od mladosti; in često¬ krat ga vrže v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Pa če kaj zamoreš, po¬ magaj nam, usmili se nas." Jezus mu pa reče: „Ce moreš ve¬ rovati, verujočemu je vse mogoče." In brž zavpije mladeničev oče in solzen pravi: „Verujem, Gospod, po¬ magaj moji neveri!“ In ko vidi Jezus množico, ki drvi skupaj, zažuga nečistemu duhu in mu reče: „Gluhi in nemi duh, jaz ti zapo¬ vem, izidi iž njega in ne pridi več vanj" Nato gre kričoč in močno ga tresoč iž njega. In postane kakor mrtev, da jih mnogo pravi: ,Umrl je.‘ Jezus ga pa prime za roko, ter ga dvigne. In vstane in ozdravljen je mladenič od tiste ure; in ga da njegovemu očetu. Vsi pa se čudijo božjemu veličastvu. In ko vstopi v hišo, ga skrivaj vpra¬ šajo njegovi učenci: „Zakaj ga mi nismo mogli izgnati ?“ Jezus jim pravi: „Zavoljo svoje ne¬ vere. Resnično vam namreč povem: Ko bi imeli vere za gorčično zrno, re¬ cite temuhr ibu: ,Prestavi se odtod tja‘, in prestavi se; in nič vam ne bo ne¬ mogoče. Ta rod se pa ne da izgnati z ničemer, nego z molitvijo in postom." Razlaga. 1. Čudež. Evangelij pravi, da se je ta zgodba zgodila drugi dan, ko so šli z gore. Iz tega se torej vidi, da so ostali po noči na Ta¬ boru, in zato smo opravičeni sklepati, da se je izpremenjenje zvršilo v ponočnem času. Ostali apostoli se prepirajo s pismarji, ko pride mala družbica s hriba. Prepir je bil malo časten za Gospodove učence. Neki mož jim je namreč pripeljal svojega sinu, da bi izgnali hu¬ dobnega duha iž njega, pa ga niso mogli. Ko množica zagleda Jezusa, ga v svetem strahu po¬ zdravi. Oče se sedaj obrne nanj. Mladeničevo bolezen imenuje mesečnost, t. j. neke vrste božjast ali padavico; to pot je bila posledica obsedenja. Mladenič je bil gluh in nem. Jezus izžene hu¬ dobnega duha in izroči ozdravljenega reveža njegovemu očetu. Tajna groza prevzame vse, ki to vidijo. Čudijo se božjemu veličastvu. 2. Pogoji za čudež. Naš Zveličar lepo pojasnjuje, zakaj niso mogli njegovi učenci zvr- šiti čudeža. Manjkalo je na obeh straneh vere, pri prosivcu in pri učencih. Saj nesrečni oče celo Jezusu pravi: Ce kaj premoreš, pomagaj nam' To pač ni znamenje trdne vere. Zato ga tudi Zveličar najprej v tem utrdi. V solzah zatrjuje oče svojo resno voljo verovati. Učenci, kakor izprevidimo iz Jezusovih be¬ sedi, tudi niso imeli vere, to se pravi, niso trdno zaupali, da bo na njihovo besedo Bog ozdravil nesrečnega mladeniča. V tem zmislu jim pravi Gospod: Ko bi imeli vere za gorčično zrno, recite temu hribu: ,Prestavi se odtod tja‘, in prestavi se; in nič vam ne bo nemogoče. Jezus jim je dal oblast izganjati hudobne duhove; čemu so torej dvomili? Božja moč je neskončna in lahko dela še mnogo večja čuda. Človek mora v Boga po- Molitev in post. Luk. 9, 44.45; Mark. 9, 29—31; Mat. 17. 21.23. Draga napoved smrti. Tabor in Kalvarija 307 Mat. 17. 24. 25. Pobiravci davku in Peter. polnoma zaupati in se zanesti na njegove besede. Tudi učenci bi se bili morali brezpogojno zanesti na oblast, ki jim jo je Jezus izročil. Zveličar pa pove še en pogoj, ki ga morajo izpolniti, če hočejo prav zvrševati čudodelno božjo oblast. Izraža ga v besedah: Ta rod se ne da izgnati z ničemer, nego z molitvijo in postom. V boju s hudobnim duhom je treba tega dvojnega orožja. Z molitvijo se človek združi z Bogom in dobi od njega potrebne moči. S postom pa premaga svoje strasti, svoje telesno poželjenje in oprosti dušo nizkih čutnih spon; tako se potem mnogo ložje bojuje proti izkušnjavam in zvijačam hu¬ dobnega duha. Iz teh besedi natančno vidimo, da Jezus tudi sam priporoča post svojim verni¬ kom. Zadnji nauk namreč ne velja le apostolom, ne tiče se le izganjanja hudobnih duhov, marveč je namenjen za vse kristjane in nam daje navo¬ dilo, kako se moramo sploh obnašati v boju s Peklenskimi duhovi: oborožiti se moramo z živim zaupanjem v Boga, pridobljenim v goreči molitvi, ] n z zatajevanjem samega sebe. XI. Jezus vnovič napove svojo smrt. Luk. 9, 44. 45; Mark. 9, 29—31; Mat. 17, 21. 23. In dvignejo se od ondot in gredo skozi Galilejo; Jezus namreč ni hotel, da bi se zvedelo. Ko se pa vsi čudijo nad vsem, kar je delal, poduči Jezus svoje učence in jim pravi: „Denite si v svoja srca te besede: Sin človečji bo izdan ljudem v roke in umore ga; umorjen pa vstane tretji dan.“ Oni pa ne razumejo te besede in zakrita je pred njimi, da je ne spoznajo, in boje se ga vprašati o ti stvari, in silno se razžaloste. It a z 1 a g a. 1. Tabor In Kalvarija. S podnožja taborske gore odide Jezus s svojimi učenci proti Kafarnavmu. Zgledovanja noče; ljudi se ogiblje. t'udež nad obsedenim mladeničem je silno raz¬ buril ljudstvo. Zato se hoče potihem umakniti. S pota nam je ohranjen kratek, a važen pogovor, k> ga je imel Jezus s svojimi učenci. Za Taborom naisli takoj na Kalvarijo. Potem ko je tako veli¬ častno pokazal svojo božjo moč nad hudobnimi auhovi, se spominja svojega trpljenja in svoje smrti. Denitc si v svoja srca te besede , pravi svojim učencem. Ta napoved je tako važna, da ni dovolj samo poznati jo, marveč jo je treba vedno nositi v srcu; treba jo je čutiti. Saj se gre za naj¬ imenitnejšo reč, za odrešenje človeštva. Eno novo potezo pove Jezus o svojem trp¬ ljenju, namreč to da bo izdan. V trpljenje ga ne spravijo samo njegovi sovražniki, marveč tem ga izroči eden izmed njegove družbe. Izdajavca šene opisuje; a lahko bi se apostoli spomnili na njegovo ostro besedo, da je eden hudič med njimi. 1 2 . Vpliv Jezusove napovedi. Apostoli ne razumejo Gospodovih besedi. Nepojmljivo se jim je zdelo, kako bi mogel Mesija umreti silo¬ vite smrti od človeških rok. Tem manj se jim je to zdelo mogoče, ker so v Jezusu častili Boga. Zato so poizkušali tolmačiti njegovo napoved drugače, po svoje. Niso ga pa hoteli vprašati. To je bilo popolnoma naravno. O bodočih teža¬ vah in nadlogah človek nerad govori; misli nanje si izbija, kar more. A vse to jim je vendar ro¬ dilo v srcih veliko žalost. Četudi niso vedeli, kaj pomenjajo Jezusove besede, po njih pravem pomenu so pa vendar morali slutiti, da se obeta nekaj hudega. In to jih je razžalostilo. Kakšen razloček med njimi in med Jezusom! Zveličar pogumno gleda Kalvariji nasproti. Noč in dan nosi pred seboj divje krvave prizore, ki jih ima kmalu doživeti; neprenehoma mu je v mislih krvavi pot, trnjeva krona, križ. A vse to ne omrači njegovega vedrega očesa, ne potere njegovega duha. Z mirom, ki ga more dati le Bog, gleda junaško v svojo bodočnost in govori o nji rad in čestokrat. Apostoli pa, ki le slutijo, da se približuje neka nesreča, so vsi potrti že od te slutnje in žalost jim navdaja srca. XII. Davek za tempel. Mat. 17, 24-27. In ko pridejo v Kafarnavm, pristo¬ pijo k Petru pobiravci davka in mu reko: „Ali vaš učenik ne plačuje davka?“ Pravi: „Seveda.“ In ko pride v hišo, ga prehiti Jezus, rekoč: ,,Kaj se ti zdi, Simon, od koga pobirajo pozemski kralji naklade ali davek? Od svojih sinov ali od drugih?“ 1 Glej Zgodbe II, str. 273. 278. 20 * 308 Mat. 17. 26.27. Davek za tempe]. Jezusov čudež. Luk. 9, 46—SO; Mark. 9, 32—40; Mat. 18, 1—5. Prepir med učenci. In on reče: „Od drugih.” Jezus mu pravi: „Torej so otroci prosti. Da jih pa ne pohujšamo, pojdi k morju in vrzi trnek; in prvo ribo, ki jo vjameš, vzemi, ji odpri usta in našel boš stater; tega vzemi in daj ga zame in zase.” Razlaga. 1. Davek za tempel. Vsak odrastli (nad 20 let stari) Izraelec je moral za vzdrže¬ vanje templa in za duhovnike in levite plačati vsako leto poseben davek, ki je znašal pol sve¬ tega šekla po starem judovskem denarju, ali pa dve drahmi atiškega denarja. Po naše je bilo nekako 75 krajcarjev; za dva torej krog 3 krone. Štiri drahme so se imenovale skupno stater. Pobirali so ta davek, katerega duhovnikom ni bilo treba plačevati, za to odločeni ljudje, morda le vitje, krog velikenoči, včasih prej, včasih kasneje. V našem slučaju imamo najmanj dva meseca po veliki noči. Vsak Jud, ki je imel še kaj srca za svojo domovino in za svoj narod, je ta davek rad plačal. Seveda ga ob tem času, ko so tujci gospodovali v deželi, nihče ni mogel siliti k temu. 2 . Jezus In davek. Pobiravci vprašajo Petra, ali njegov učenik ne plačuje davka. Skoraj gotovo so se pismouki večkrat radi sami oprostili tega plačevanja; zato so mislili pobiravci, da tudi Jezus morda ne bo hotel plačati. A sv. Peter brž odgovori, da o tem ni nobene dvojbe. Pobiravci so dobili Petra zunaj, na ulici. Takoj, ko jih za¬ gotovi, da dobč, kar jim gre, stopi domu, kjer je po stari navadi prebival Zveličar, kadarkoli je bil v Kafarnavmu. Jezus že ve, kaj hoče, in ga najprej v prelepi priliki opozori na svoje božanstvo. Kralji ne pobirajo davka od svojih sinov, marveč samo od drugih, od tujcev. Sinovi so prosti. Po¬ temtakem tudi Jezus, božji Sin, ne potrebuje pla¬ čevati za hišo svojega Očeta. A da se nihče ne pohujša, poskrbi vendar s čudežem potrebni denar. Čudovito se kaže pri tem Jezusovo uboštvo. Treh kron nima v svojem premoženju, da bi plačal davek. Za tri krone mora zvršiti čudež. Tako v resnici daje najlepši zgled: ni le ubog v duhu, marveč v resnici. Lepa je tudi zveza sv. Petra z Zveličarjem. Jezus plača zanj davek. S tem pokaže, da sta nekako eno, da je sv. Peter res kot njegov bodoči namestnik na zemlji, najtesnejše združen ž njim. Svojo ljubezen mu izpriča Jezus; zraven pa tudi porabi to priliko, da ga utrdi v veri v svoje bo¬ žanstvo; spomni ga takorekoč na njegovo lastno izjavo in mu poglobi njen vzvišeni pomen. XIII. Prepir med učenci. Luk. 9, 46—50; Mark. 9, 32—40; Mat. 18, 1—5. Učencev se loti misel, kdo bi bil večji med njimi. Ko so bili doma, jih vpraša Jezus, ki je videl misli nji¬ hovega srca: „0 čem ste se potoma menili ?“ Oni pa molče, ker so se potoma prepirali, kdo izmed njih bi bil večji v nebeškem kraljestvu. In ko se vsede, pokliče dvanajstere in jim reče: ,,Ce kdo hoče biti prvi, naj bo zadnji med vsemi in vsem služabnik.” In pokliče otroka, ga vzame in po¬ stavi poleg sebe v njihovo sredo. In objame ga, ter jim reče: ,.Resnično vam povem, če se ne izpreobrnete, in ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo. Kdor je naj¬ manjši med vami, ta je največji. Kdor¬ koli se poniža, kakor ta otrok, ta je največji v nebeškem kraljestvu. In kdor sprejme takega otroka v mojem imenu , mene sprejme. In kdorkoli mene sprejme, ne sprejme mene, mar¬ več njega, ki me je poslal.” Odgovori mu Janez, rekoč: „Učenik, videli smo nekoga v tvojem imenu iz¬ ganjati hudiče, in ker ne hodi za nami, smo mu zabranili.” Jezus pa pravi: „Ne branite mu, ker nikogar ni, ki bi delal čudež v mojem imenu, ter bi mogel hkrati slabo govoriti o meni. Kdor namreč ni zoper vas, je za vas. Zakaj, kdorkoli vam da piti kozarec vode v mojem imenu, ker ste Kristusovi, resnično vam povem: ne bo izgubil svojega plačila.” Razlaga. 1. Prepir med apostoli. Po poti od Taborske gore v Kafarnavm se je vnel med apo¬ stoli spor, kdo je večji med njimi v Mesijevem Otroci in apostoli. kraljestvu. Misliti si smemo, da je bil temu vzrok, ker je Jezus samo tri apostole posebej počastil, da jih je vzel po noči s seboj na goro. Ko pridejo v Kafarnavm in tam Zveličar plača da¬ vek za Petra, se je ta spor morda obnovil. Go¬ tovo je pa hotel Jezus ravno z ozirom na Petrovo prvenstvo razkriti, kako naj se zvršuje v njegovi cerkvi čast in oblast. Milo in ljubeznivo jih poduči Jezus same v Petrovi hiši. Njegovi vsegavednosti ni nič ušlo; dobro ve, o čem so se prepirali med seboj. Vpraša jih o tem, a ko mu ničesar ne odgovore, jim sam pravi: Če kdo hoče hiti prvi, naj ho zadnji med vsemi in vsem služabnik. Pomen teh besedi je ta-le: Oblast in čast v mojem kraljestvu mora hiti združena z največjo ponižnostjo. Kdor jo ima, tudi kdor je prvi za menoj, jo mora zvr- ševati kot svojo službo. Zavedati se mora, da sem mu jo zato podelil, da bi bila v korist ver¬ nikom. Kakor mora biti moj služabnik vsak vernik, tako mora tudi vsak, ki ima oblast v moji cerkvi, vedeti, da je moj služabnik. Še več: služiti mora vernikom s svojo oblastjo; skrbeti mora za druge in v tem oziru je njegova služba mnogo težja in odgovornejša od drugih kristjanov. V tem zmislu se tudi popolnoma po pravici imenuje vsak Petrov naslednik, ki je kot Kristov namestnik prvi v cerkvi, služabnik božjih služabnikov. Posebno milo tolmači te misli Jezus še dalje. Otroka pokliče in v znamenje, kako ljubi otročjo nedolžnost in ponižnost, ga objame in pravi: Če Se ne izpreobrnete, in ne postanete kakor otroci, ne P°jdete v nebeško kraljestvo. Otroka povzdiguje, da pri tem pokara častihlepnost, ki se je poka¬ zala med apostoli. Ponižni, skromni, priprosti naj bodo kakor otroci; potem jih bo Zveličar tako ljubil, kakor ljubi otroke. Svojo ljubezen do otrok pokaže v nepopisni Prisrčnosti v besedah: Kdor sprejme takega otroka v mojem imenu, mene sprejme. S tem po besede Prvem pomenu priporoča skrb za otroke. Jezusu izkazuje ljubezen, kdor se usmili otrok in jih Podučuje, jih podpira, če so v potrebi, jih reši, ce so v nevarnosti. Ker pa pravi takega otroka, misli pri tem tudi na vse tiste vernike, kateri So po svoji ponižnosti in skromnosti podobni °trokom, zlasti na svoje apostole. Pomen je t°rej ta-le: Ker so otroci nedolžni in priprosti, jih Jezus silno ljubi; za zgled jih stavlja svojim 309 apostolom. Kdor poskrbi za otroke, se prikupi Jezusu, kakor bi zanj poskrbel; s tem se pa pri¬ ljubi tudi Očetu, ki ga je poslal. Kavno tako pa poplača nebeški Oče vsako dobroto, ki jo kdo izkaže Jezusovim vernikom, zlasti pa apostolom in njihovim naslednikom, kateri zvršujejo svojo službo v ponižnosti in skromnosti, in so s tem podobni otrokom. Nekaj mesecev kasneje izpriča Jezus iznova svojo ljubezen do otrok. Matere mu pripeljejo svoje ljubčke in on jih prisrčno objema in blagoslavlja; zraven pa ponovno uči svoje apostole, naj bodo skromni, ponižni, priprosti kakor otroci, zakaj takih je nebeško kraljestvo . 1 2 . Janezovo vprašanje. Prijazno ob¬ čevanje Jezusovo z apostoli se zelo lepo razvidi iz pogovora, ki se nato vnami£ Zveza s prej¬ šnjim je po naših mislih ta-le: Jezus je zavrnil spor med apostoli, kdo je večji med njimi. Po¬ polnoma umljivo je, da so si apostoli pri tem mislili: Če se med seboj ne smemo prepirati, kdo je večji, pa vsaj to smemo trditi, da smo mi več od drugih, ki niso v naši družbi, ki ne spa¬ dajo v naše število. Ta pomen ima Janezova beseda, ko pripoveduje, da so nekomu, ki je iz¬ ganjal hudobne duhove v Jezusovem imenu, to zabranili. Jasno je, da vprašuje, ali so prav storili. Jezus jih prijazno poduči, da to ni bilo prav, in pove tudi vzroke za to: Vsak, kdor kaj dela v Jezusovem imenu, gotovo veruje vanj in gotovo časti v njem svojega Mesija. Ljudje na svetu se morajo ločiti v prijatelje Jezusove, ali v nje¬ gove sovražnike. Na eno stran mora vsak sto¬ piti. Kdor ni sovražnik, je prijatelj. Kdor torej ne nasprotuje apostolom, njihovemu delovanju in nauku, ne zasluži, da bi mu branili, če zvršuje po posebni božji milosti kaka izvenredna dela. Jezus ljubi svoje apostole in bo bogato poplačal vsako najmanjšo dobroto, celo kozarec vode, ki jim ga kdo da. Koliko zaslužnejše in večje dobro delo je pa, če kdo v njegovem imenu izganja hudiče! S tem hoče Jezus naučiti svoje učence, naj si izrujejo iz srca vsako zavist in naj bodo ve¬ seli, kjerkoli vidijo kaj dobrega, četudi sami niso nič udeleženi pri tem. Široko, plemenito srce naj imajo, in gledajo naj pred vsem, da se poveličuje Gospod. Vsak, kdor ga poveličuje, zasluži pri¬ znanje in veseli naj ga bodo! 1 Luk. 18, 15—17. 310 Mark. 9, 41 50; Mat. 18, 8- 11. Pohujšanje. XIV. Razni nauki. a) Pohujšanje. Mark. 9, 41—50; Mat. 18, 6—11. „Kdor pohujša katerega teh malih, ki verujejo vame, bi mu bilo bolje, da se mu obesi mlinski kamen na vrat, ter se potopi v morsko globino. Gorje svetu zavoljo pohujšanja ! Pohujšanje sicer mora priti, toda gorje tistemu človeku, po katerem pride pohujšanje. In če te pohujšuje tvoja noga ali tvoja roka, odsekaj jo in vrzi jo od sebe; bolje ti je, da hrom ali kruljev greš v življenje, kot da imaš dve roki ali dve nogi, pa si vržen v neugasljivi pe¬ klenski ogenj, kjer njihov črv ne umrje, in ogenj ne ugasne. In če te pohujšuje tvoje oko, izderi je in vrzi je od sebe; bolje ti je, da z enim očesom greš v božje kraljestvo, kot da imaš dvoje oči, pa si vržen v peklenski ogenj, kjer njihov črv ne umrje, in ogenj ne ugasne. Vsak bo namreč osoljen z ognjem, klavni dar pa se osoli s soljo. Dobra je sol; ako pa postane sol neslana, s čim jo boste osolili? Imejte sol v sebi in imejte mir med seboj. Glejte, da ne zaničujete katerega teh malih; povem vam namreč, da njihovi angeli v ne¬ besih vedno gledajo obličje mojega Ročni mlin. Očeta, ki je v nebesih. Zakaj, Sin človečji je prišel zveličat, kar se je bilo izgubilo." Razlaga. 1. Pohujšanje. Zveličar nadaljuje svoj govor in poduči apostole o več važnih stvareh. Najprej jim očita, kako grdo je pohujšanje. V prejšnjem odstavku govori o plačilu, ki ga prejme, kdor izkaže kako dobroto otroku; sedaj pa govori o kaznih, ki jih zasluži tisti, kateri nad otrokom zvrši najhujšo hudobijo, da ga namreč pohujša. Pohujšati se pravi, z besedo ali z dejanjem biti vzrok, da drugi greši. Svet je hudoben; pohuj¬ šanje se ne da spraviti iž njega. Gorje pa po- hujševavcem! Zveličar pravi, da bi bilo bolje, ko bi se jim obesil mlinski kamen na vrat, in bi se potopili v morsko globino. Po besedi pre¬ stavljeno imenuje Zveličar tu oslovski mlinski kamen. Judje so namreč imeli ročne mline, ali pa take, da jih je gonila živina, zlasti osli. Ti so bili seveda mnogo večji od prvih. Kamen ta¬ kega mlina naj se naveže pohujševavcu na vrat. 2. Varujmo se pohujšanja. V dokaz za to nekoliko izpremenjeno ponavlja besede, ki jih je že rabil/ ko je svaril pred nesramnim po- željenjem, naj se namreč človek rajše odpove osebi ali reči, ki mu je tako ljuba kakor desna roka ali desno oko, če mu je dotična oseba ali reč povod za greh. Tudi tukaj govori v tistem pomenu, samo da ne rabi primere o desnem očesu in o desni roki, marveč o nogi in roki. Prej pove vzrok enostavno, rekoč, da je bolje ločiti se od očesa ali roke, nego vržen biti v pekel. Tukaj pa opisuje podrobnejše pekel kot kraj, kjer njihov črv ne umrje, in ogenj ne ugasne. Dva¬ krat ponavlja te strašno resne besede. S temi besedami opisuje prerok Izaija večno pogublje¬ nje tistih, kateri se bodo protivili Mesiju , 1 2 rekoč: Njih črv ne ho umrl in njih ogenj ne ugasnil. Črv pomenja slabo vest, ki neprenehoma, ve¬ komaj grize pogubljence v peklu. Ogenj pa po¬ menja kazni, ki jim jih nalaga božja pravičnost. Te strašne peklenske kazni še natančnejše opisuje Jezusova beseda: Vsak (pogubIjenec) bo namreč osoljen z ognjem, klavni dar se ga osoli s soljo. To pomenja: Kakor se vsaka klavna daritev osoli s soljo v znamenje, da je za Boga pripravljena, tako se peklenske žrtve takorekoč osole z ognjem v zna- 1 Mat. 5, 29. 30; Zgodbe II, str. 216. Tz. 66, 24; Zgodbe I, str. 814. 312 Angeli varhi. Sol in apostoli. Mat. 18, 1 2- 14. Izgubljena ovca. menje, da so vekomaj zavržene. Tisti, kateri se v tem življenju ne dadd soliti z duhovno soljo nedolžnosti in bogaboječnosti, in torej tukaj no¬ čejo biti Bogu dopadljive žrtve, bodo v peklu osoljeni z ognjem — kot večne žrtve božje pra¬ vičnosti. Sol namreč pač predre vse, kar se osoli, toda ne uniči, temveč celo varuje trohnobe. Tako tudi peklenski ogenj ne bo uničil pogubljencev, marveč jih vekomaj mučil. Potemtakem se je treba varovati pohujšanja zavoljo strašne kazni, ki ga čaka. A temu pri¬ deva še drug vzrok. Angeli otrok v nebesih vedno gledajo obličje Boga Očeta. S tem jasno uči, da imajo otroci in seveda tudi odrastli, angele v ar h e. Ker so ti angeli tako mogočni, da gle¬ dajo Boga samega, mora biti tudi vrednost otrok, ki jih varujejo, temu primerno velika. Kdor torej pohujšuje otroke, češ da to ni nič, saj otroci ni¬ majo nič pomena, tak naj pomisli, kdo so nji¬ hovi varihi. Nazadnje pa obsoja Jezus pohujšanje, ker je v tolikem nasprotju ž njim samim in njegovim delovanjem. Pohujševavec dela ravno narobe, kar Jezus. Ta je prišel zveličat, kar se je bilo izgubilo; on hoče s svojimi besedami in deli rešiti ljudi greha. Pohujševavec pa pogublja, kar bi se moralo rešiti in zveličati; on vodi druge v greh in s tem v pogubljenje. Dve važni resnici posnemamo iz teh Jezu¬ sovih besedi. Nedvomno se nam dokazuje, da trajajo peklenske kazni večno, in da imajo ljudje v nebesih posebne, od Boga odločene an¬ gele varhe. 3. Jezus svari apostole. Zveličar se o priliki svojega resnega poduka o pohujšanju obrača do svojih učencev, rekoč: Dobra je sol; ako pa postane sol neslana, s Um jo bodete osolili? Imejte sol v sebi in imejte mir med seboj. Že v pridigi na gori je apostole imenoval sol zemlje J Sedaj, ko so z nečimernim sporom, kdo je večji med njimi, pokazali, da niso še prava sol, jih iznova opozarja nato. Apostoli morajo soliti svet; to se pravi, z besedo, z zgledi in svetimi dejanji morajo iz ljudi delati Bogu dopadljive žrtve. Če se pa kregajo med seboj, s tem kažejo, da niso sposobni zboljševati drugih. Po takih sporih lahko postanejo sami izprijena, nerabna sol. Zato naj se ogibljejo prepirov, mir naj imajo med se¬ boj, in v sebi naj imajo sol resnice in milosti, da ž njo osole izkvarjeno, pred Bogom gnilo, neužitno človeštvo. b) Prilika o izgubljeni ovci. Mat. 18, 12-14. Jezus jim pa pove to priliko in pravi: „Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, in izgubi eno izmed njih, jih ne pusti de¬ vetindevetdeset na gorah, in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko se mu posreči, da jo najde, si jo ves vesel položi na pleča in gre domu in skliče prijatelje in sosede in jim reče: „Veselite se z menoj; zakaj našel sem svojo ovčico, ki se je bila izgubila. 1 ' Povem vam: Tako bo veselje v nebesih nad enim grešnikom, ki se spokori, bolj nego nad devetindevet¬ desetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore. Tako ni volja vašega Očeta, da bi se tudi le eden teh malih izgubil." Razlaga. Namen in pomen prilike. Pred svojo potjo v Jeruzalem k prazniku šotorov pove Jezus nekoč prelepo priliko o izgubljeni ovci. Ravno je Jezus razlagal, kakšen greli je, če kdo kakega ne¬ dolžnega otročiča pohujša. Nato pove to priliko, ki ž njo hoče reči, da se mora posebno skrbeti za otroke, in da ni samo greh jih pohujševati, marveč da je treba, če so zanemarjeni ali že tako- rekoč izgubljeni, tako poskrbeti zanje, kakor skrbni pastir skrbi za izgubljeno ovco. Poslušali so tudi farizeji in pismarji, ki so se često jezili nad Je¬ zusom, da sprejema cestninarje in očitne greš¬ nike, in ž njimi celo obeduje. Tudi tem velja prilika. Zveličar jim hoče iznova povedati, da je prišel iskat izgubljenih ovac . 1 Kakor pastir skrbi za najmanjši del svoje črede in vse poizkusi, da najde izgubljeno ovčico, tako tudi nebeški Oče želi, da skrbimo za zapuščene in izgubljene ljudi, naj bodo še otroci ali že dorastli. Ako se spravi zanemarjen otrok na pravo pot, ali ako se izpreobrne grešnik, se vesele nebesa. Pastir tudi v svojem veselju, ko prinese na ra¬ mah izgubljeno ovčico k čredi, ne misli na druge ovce, marveč samo nanjo, in se veseli s svojimi sosedi vred, da jo je našel. 1 Mat. 5, 13. 1 Primeri Mat. 15, 24. Mat. 18, 15 20. Bratovski opomin. Cerkvena oblast. 313 Nepopisno lepo se nam tu kaže usmiljeno srce našega Jezusa. Sovražniki ga napadajo, ker prijateljsko občuje z grešniki. S to svojo priliko Pokaže, da zvršuje s tem Očetovo voljo, ko išče grešnikov in jih izkuša z usmiljenja polno lju¬ beznijo izpreobrniti in rešiti. c) Bratovski opomin. Mat. 18, 15—20. „Če pa greši zoper tebe tvoj brat, pojdi in posvari ga med seboj in med njim samim. Če te posluša, si pridobil svojega brata; če te pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da v ustih dveh ali treh prič ostane vsa reč,- Če jih pa ne posluša, povej cerkvi; če pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očiten grešnik. Resnično vam povem: Kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in kar boste razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih. Zopet vam povem: Če se dva izmed vas zedinita na zemlji v čemer koli, kar prosita, se jima izpolni od mojega ččeta, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.“ K a z 1 a g' a. 1. Bratovski opomin. Jezus uči v teh besedah, da se ue smemo samo ogibati pohujšanja, Marveč da moramo bližnjega, ko greši in s tem baje pohujšanje, izkušati pridobiti in poboljšati. č'e greši tvoj brat zoper tebe, te besede se ne 0z irajo samo na tiste grehe, s katerimi nas kdo razžali ali oškoduje, marveč se tičejo zunanjih grehov sploh. Z vsakim grehom, ki se na zunaj vidi, se namreč pregrešimo tudi zoper svojega bližnjega, ker mu dajemo slab zgled in ga s tem pohujšujemo. Jezusova beseda pomenja torej: Kadarkoli stori bližnji kak tak greh, s katerim lahko tebe ali druge pohujša, pojdi in posvari ga. V takem slučaju smo torej dolžni bližnjega °Pomniti, bratovsko ga posvariti. Seveda je treba to zvršiti po pameti. Kadar bi utegnil tak opo- Min le še škodovati, se pač mora opustiti. Sploh s e moramo pri zvrševanju te dolžnosti ozirati na Vs e okolnosti, ki morejo podpirati ali zavirati Vs peh takega opomina. Zveličar nam pojasnjuje, kako naj opominjamo. Tri stopinje našteva: Naj¬ prej je treba bližnjega na samem posvariti. Šele, če to nič ne pomaga, naj se zgodi pred pričami. In če tudi to nič ne izda, naj se stvar naznani cerkvi, to se pravi cerkvenim predstojnikom. Že drugič rabi tu Jezus besedo cerkev, in sicer v podobnem pomenu kakor prvič, ko je namreč napovedal, da jo bo postavil na temelj svojega apostola Petra. Takrat govori o družbi svojih vernikov. Tu pa imenuje z imenom cerkev cer¬ kveno oblast. Nobena družba namreč ne more obstati brez oblasti. To je v družbi to, kar duša v telesu. Cerkvena oblast ima konečno pravico soditi o grešnikih in ukreniti vse, kar je zanje in za druge vernike potrebno. 2 . Cerkvena oblast. Da ima res cerkev imenovano oblast, izraža Jezus slovesno s svojimi besedami, ki jih govori apostolom: Karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih . . . Zveza s prejšnjim je ta-le: Kdor je že pred pri¬ čami posvaril bližnjega in ni nič opravil, naj to naznani cerkvenim predstojnikom. Ti predstojniki niso nihče drugi, kot apostoli in njihovi nasled¬ niki. Vi, apostoli, imate oblast dajati postave v cerkvi in soditi po njih, in sicer tako, da kar ukažete ali razsodite na zemlji, ima veljavo tudi pred Bogom v nebesih. Sv. Petru je obljubil posebej ravno to oblast. Sedaj jo daje vsem apostolom skupaj. Ena je, toda razloček je ta, da jo apostoli zvršujejo pod Petrovim vodstvom. Ravno tako njihovi nasled¬ niki, škofje, ukazujejo in sodijo, a le toliko, ko¬ likor so zvezani in sporazumljeni s Petrovim na¬ slednikom, rimskim papežem. Moč cerkvene oblasti pojasnjuje na koncu svojega govora naš Zveličar s primero. Molitev ima veliko moč pred Bogom. Nebeški Oče jo usliši. Zlasti skupna molitev ima zagotovljen vspeh. Kjer dva ali trije molijo, je Jezus sredi med njimi. Koliko večjo moč ima torej cerkvena oblast, ki je naravnost Jezusova, koliko več pre¬ morejo cerkveni predstojniki, ki jih vodi Zveličar, v katerih skrivnostno živi in nadaljuje svoje zve¬ ličavno delo na zemlji! V tem odstavku se nam jasno slika, da je cerkev v dušnih stvareh, v vsem, kar se tiče zveličanja, največja, neoporečna oblast. Kar ona ukazuje, je potrjeno tudi pri Bogu. Potemtakem moremo le v zvezi ž njo zanesljivo skrbeti za svoje zveličanje. Ko ubogamo Jezusove namest- 814 Mat. 18, 21 35. Neusmiljeni hlapec. nike na zemlji, poslušamo samega Zveličarja. Kakor nanj, se moremo zanesti na njihove besede. Dalje pa posnemamo tudi važno resnico, kako veliko moč ima združena, verna molitev, in kako važna je dolžnost opominjati grešnega bližnjika. c) Prilika o neusmiljenem hlapcu. Mat. 18, 21—35. Tu pristopi Peter k Jezusu in reče: „Gospod, kolikrat naj odpustim svo¬ jemu bratu, če greši zoper mene? Morda sedemkrat. 1 ' Jezus mu pravi: „Rečem ti: Ne sedemkrat, marveč sedemdesetkrat se¬ demkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki hoče obračunati s svojimi hlapci. In ko jame obračuna¬ vati, pripeljejo mu enega, ki mu je dolžan desettisoč talentov. Ker pa nima s čim plačati, ukaže gospod pro¬ dati njega in njegovo ženo in njegove otroke in vse, kar ima, in poplačati. Hlapec pa pade na koleni in ga po¬ prosi , rekoč: .Potrpi z menoj in vse ti poravnam. 1 In gospod se usmili tistega hlapca in mu odpusti dolg. Od njega grede pa sreča tisti hla¬ pec enega svojih sohlapcev, ki mu je dolžan sto denarjev; in ga zgrabi in začne daviti, rekoč: .Plačaj, kar si dolžan.' Tu pade njegov sohlapec predenj in ga poprosi, rekoč: .Potrpi z menoj, in vse ti povrnem!' Ta pa noče, marveč gre, in ga vrže v ječo, dokler ne plača vsega. Ko pa njegovi sohlapci vidijo, kaj se je zgodilo, so zelo žalostni in gredo, ter povedo svojemu gospodu vse, kar se je zvršilo. Nato ga pokliče gospod in mu reče: .Hudobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svo¬ jega sohlapca, kakor sem se tudi jaz usmilil tebe?' In razsrjen ga izroči njegov gospod rabljem, dokler ne po¬ plača vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče vam storil, če ne odpustite iz srca vsak svojemu bratu." Razlaga. 1. Priložnost za priliko. Naš Gospod je povedal to priliko v zvezi s prejšnjimi, nekaj prej, nego je odšel na praznik šotorov v Jeruzalem, še v Galileji. Podučil je ravno apostole, kako je treba bližnjega posvariti. Peter bi rad imel nekaj pojasnila. Če posvari bližnjega, ki mu je kaj hudega storil, in se ta kesa, mu je treba pač odpustiti. To je bilo Petru jasno. A zdelo se mu je, da mora imeti to odpuščanje vendar enkrat svoj konec. Zato vprašuje, kolikrat mu je dolžan odpustiti, ali morda sedemkrat ni dovolj. Pismouki so v tem oziru rekli, da je ukazano trikratno odpuščanje; večkrat ni nihče dolžan . 1 £eter imenuje večje število. Zveličar mu na to odgovori, naj odpusti sedemdesetkrat sedemkrat, to se pravi vedno, brez izjeme. In tu naveže svojo priliko, ki jo pričenja z besedico zato v tem le pomenu: Ker mora v nebeškem kraljestvu vladati popolna spravljivost, zato se neusmiljeno in nespravljivo obnašanje tako kaznuje, kakor kaže zgled v priliki, in zato naj se vsi uče iz tega zgleda prave, prizanesljive spravljivosti. 2. Prilika nam slika tri prizore. V pr - vem vidimo, kako neki kralj blagodušno pri ob¬ računu enemu svojih služabnikov odpusti ogromen dolg 10.000 talentov (našega denarja 57,600.000 K). Prigodba seveda ni resnična. Jezus jo pove samo zato, da ž njo pojasni svoj nauk. Ne sme se nam torej čudna zdeti tako velika svota. Vendar pa svota ni tolika, da bi se to ne moglo pripetiti. Ne smemo si namreč misliti obračuna z navad¬ nimi hlapci; s takimi se pač noben vladar na Jutrovem ni pečal; pač pa so ti hlapci višji uradniki in kraljevi namestniki iz raznovrstnih pokrajin. Življenje med vzhodnimi velikaši je bilo nepopisno razkošno. Mogoče je bilo, da je kak razkošen in potraten kraljev namestnik iz kake večje pokrajine morda že več let zaporedoma ostal dolžan davke, ki jih je pobral v svoji po¬ krajini, in jih ni oddal kralju. Tudi to ni nič čudnega, da veli kralj dolž¬ nika z ženo in otroci vred in vse njegovo po¬ sestvo prodati. To se je pri vzhodnih samosil- nikih večkrat zgodilo. Mojzesova postava sicer ni poznala te krute kazni za dolg, a med pogani je bila splošno v navadi. Ker ga hlapec prosi, 1 V Talmudu beremo n. pr.: Rabi Jose ben Jehuda pravi: „Če greši kdo, se mu odpusti prvič, drugič in tretjič, ne pa četrtič." (Joma Fol. 86.) Pomen prilike. ,fan. 7. 2 10. Pred praznikom šotorov. 315 mu kralj odpusti ves ogromni dolg. Bogati vla¬ darji so v resnici večkrat darovali ogromne svote. Tako beremo n. pr. o cesarju Neronu, da je za pogostitev partskega princa Tiridata vsak dan Porabil krog 190.000 K našega denarja, in da mu je pri odhodu daroval krog 47% milijona kron. 1 Drugi prizor nam slika, kako ta srečni služabnik nekega tovariša zavoljo sto denarjev (t. j. naših 95 kron) na poti trdo tir j a, začne daviti, in ga celo da vreči v ječo, dasi ga prosi, naj mu prizanese. V tretjem prizoru pa vidimo, kako kralj, ko to zve, brez usmiljenja kaznuje trdosrčnega hlapca. Izroči ga rabljem, da ga mučijo, dokler ne poplača vsega dolga. Na to pa seveda ni misliti. Zato po pra¬ vici sklepamo, da hoče Zveličar s to podobo nekako predočiti večne kazni, ki čakajo grešnika v peklu. 3. Pomen prilike. Jezus sam raztolmači, kaj namerava s to priliko. Pravi namreč: Tako bo tudi moj nebeški Oče vam storil, če ne odpustite iz srca vsak svojemu, bratu. Kazen neusmiljenega hlapca naj pretrese vse poslušavce, da bodo sprav¬ ljivi in prizanesljivi s svojimi bližnjiki. To za¬ hteva že stari zakon. 2 'Judi Zveličar je to že večkrat poudarjal. 3 Na Boga nanašamo to priliko. Kralj pomenja Boga; dolžniki, ki ž njimi obračunava, so pa grešniki. Neizmerno večji dolg ima vsak pri Bogu, kot ga imajo drugi ljudje pri njem. Bog jo pripravljen z največjo dobrotljivostjo in usmi¬ ljenostjo odpustiti vsakomur, kdor ga skesano Prosi. Zato mora pa tudi vsak rad odpustiti svo¬ jemu sobratu. Trdosrčni služabnik je podoba ne¬ spravljivega človeka, ki hoče zase velike milosti, drugemu pa manje noče dovoliti. Tak človek zasluži najhujše kazni. Čakajo ga peklenske muke. Ta prilika nam lepo pojasnjuje tisto prošnjo, ki jo po Gospodovem pozivu dan za dnem po¬ navljajo kristjani v Očenašu: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom! XV. Jezus pred praznikom šo¬ torov. Jan. 7, 2 — 10. Bil je pa blizu judovski praznik šo¬ torov. Tu reko Jezusu njegovi bratje: >Jdi odtod in pojdi v Galilejo, da tudi 1 Dio 43, 2. 6. 8 Sir. 28, 1—9. 8 Mat. 6, 14 nasl.; Mark. 11, 25 nasl. tvoji (tamošnji) učenci vidijo tvoja dela, ki jih delaš. Nihče pač ne dela ničesar na skrivnem, kdor želi biti imeniten. Če take reči delaš, razodeni samega sebe svetu.“ Tudi njegovi bratje namreč niso ve¬ rovali vanj. Jezus jim torej reče: „Moj čas še ni prišel; vaš čas je pa vedno priličen. Vas svet ne more sovražiti, mene pa sovraži, ker jaz pričujem o njem, da so njegova dela hudobna. Idite k temu prazniku, jaz pa še 1 ne grem k temu prazniku, ker se moj čas še ni dopolnil.“ Ko to izreče, ostane v Galileji. Razlaga. 1. Jezusovi sorodniki in praznik. Jezus ni bil že poldrugo leto v Jeruzalemu. Ko se približa praznik šotorov, ga nagovarjajo nje¬ govi sorodniki, ki jih evangelij imenuje brate ,' 2 naj gre tja, da tudi tamošnjim svojim vernikom pokaže svoja dela, in da se sploh v javnosti razkrije. Evangelist pristavlja, da niso verovali vanj. Iž njihovih besedi vidimo, kar smo že nekoliko omenjali, da pač niso verjeli v njegovo božanstvo, in tudi ne v njegovo Mesijevo čast, toda njegovo izvenredno poslanstvo so pa priznavali. Radi bi bili videli, da bi se bil sredi ogromne množice slovesno izkazal s čudežnimi deli, in s tem proslavil tudi vse svoje sorodnike. Morda so celo upali, da utegne ob ti priliki obnoviti izraelsko kraljestvo, in v njem seveda tudi nje na vso moč povzdigniti. 2. Jezusov odgovor. Zveličar odgovori, da še ne gre. Pove jim tudi vzrok. Sorodniki lahko gredo, kadar jim drago, ker se jim ni treba nikogar bati; tiste misli imajo kot drugi judov¬ ski svet, zato jih ta svet ne more sovražiti. O sebi pa pravi: Moj čas še ni prišel, namreč čas za trpljenje in smrt, V Jeruzalemu ga namreč ne čaka drugega nego zaničevanje, kruto trp¬ ljenje in bridka smrt. Za sedaj se pa njegov čas še ni dopolnil. Zato tudi še ne mara iti očitno k prazniku in.ostane še nekoliko časa v Galileji, samo zato, da kasneje brez zgledovanja, tiho gre v Jeruzalem v hude in nevarne boje z mogočnimi judovskimi voditelji. 1 Besedico še pristavljamo, ker se nahaja v najstarejšem rokopisu novega zakona, ki se hrani v Vatikanu. 4 Olej Zgodbe TI. str. 175. 246. Luk. 9, 51—56; Jan. 7, 10; Mark. 10, 1; Mat. 19. 1. Jezus gre v Judejo. Samarijani. 316 bj Delovanje Jezusovo do posvečevanja templa, I. Jezus gre v Judejo. Luk. 9, 51—56; Jan. 7, 10; Mark. 10, 1; Mat. 19, 1. Zgodi se pa, ko se dopolnijo dnevi, da ima biti Jezus odvzet, obrne svoje obličje naravnost proti Jeruzalemu in gre tja. Ko že odidejo njegovi bratje, gre tudi sam k prazniku, ne očitno, ampak nekako skrivaj. In dvigne se in odide iz Galileje; in pošlje poslance pred seboj, ki gre¬ do in pridejo v sa¬ marijsko mesto, da pripravijo zanj. Pa ne sprejmo ga, ker so videli, da gre v Jeruzalem. Ko pa to vidita njegova učenca Jakop in Janez, pravita: „Gospod, hočeš-li, da re¬ čeva , naj pade ogenj z neba in jih pokonča?“ In obrne se, ter ju posvari, re¬ koč : „Ne vesta, čegavega duha sta! Sin človečji ni prišel duš po¬ gubljat , marveč reševat.“ Nato odidejo v drugo mesto. K a z 1 a g a. 1. Jezus potuje Iz Galileje. V Ga¬ lileji je dokončal Jezus svoje delovanje. Mnogo bridkih ur je preživel v nji. Le malo se jih je njega v resnici oklenilo. Dobrot so pač prejeli nebrojno od njega, a vračali so mu z nevero. Sedaj odhaja. Naravnost proti Jeruzalemu obrne svoje obličje. Tam hoče iznova poizkusiti. Dobro ve, kaj ga čaka. Z jasno zavestjo, da se mu ravno v Jeruzalemu bližajo najhujše muke, se podaja na pot. Gre pa previdno. Izzivati noče; nevarnosti se sicer ne boji, a brez potrebe jih ne kliče. Zato si izbira tiho pot. Kot romar gre s svojimi apostoli nekako skrivaj. Previdnosti in poguma se imajo spremljevavci naučiti od njega. Najprej jo krene proti Samariji. 2 . Samarijani ne sprejmejo Jezusa. Evangelij pove tudi, zakaj ne. V njem niti ne slutijo Mesija, marveč vidijo le judovskega ro¬ marja, ki gre v njim tako sovražni Jeruzalem. Da ne pride vsa družba v zadrego, pošilja pred seboj par učencev, ki naj pripravijo prenočišče. V Samariji jih zavr¬ nejo. Zgodbo v Siharu so že pozabili, in ko bi jim bila tudi še v spominu, ne vidijo ga; judovskih romarjev no¬ čejo sprejeti. Jakopa in Janeza razdraži ta negostoljubnost. Ognja z neba hočeta prikli¬ cati nad surovo mesto. Skoro gotovo sta ravno onadva imela nalogo pripraviti prenočišče. Zato sta tem bolj huda. Izkažeta se, da zaslu¬ žita ime gromova si¬ nova . 1 — Občudovanja vredna je pa Jezusova krotkost. Posvari ju in opomni na svoj na¬ men. Reševat je prišel duše, ne pogubljat. Kako mil je naš Zve¬ ličar! V mislih ima pred seboj silovite boje, ki ga čakajo, a niti trohice ni razburjen. Mir odseva iz njegovega božjega srca, ki je tem lju¬ beznivejše in krotkejše, čim trja in zlobnejša so srca tistih, katerim izkazuje svoje dobrote. Z nobeno besedo se ne huduje nad Samarijani; na kazen niti ne misli. Mirno gre drugam. S tem sam najlepše pokaže apostolom, kako je treba zvrševati nauk, ki jim ga je dal, naj namreč mirno zapuste mesto, ki jih ne mara. Na drug kraj gre, najverjetnejše v Perejo, da odtam črez Jordan preko Jerihe in Betanije pride v sveto mesto. Sv. Simon. 1 Mark. 3, 17; Zgodbe II, str. 203. 204. Luk. 9, 57 62; Mat. 8, 19—22. Kaj zahteva Jezus od svojih učencev. II. Na potu. Luk. 9, 57-62; Mat. 8, 19-22. Prigodi se pa, ko gredo po potu, pristopi neki pismar in mu reče: ,Uče¬ nik, za teboj grem, kamorkoli pojdeš.“ Jezus mu pravi: „Lisice imajo br¬ loge in ptice neba gnezda; Sin človečji pa nima, kamor bi položil glavo.“ Reče pa drugemu njegovih učencev: „Hodi za menoj!“ Ta mu pa pravi: ,,Gospod, dovoli mi, da prej grem, in pokopljem svo¬ jega očeta.“ In Jezus mu reče: ,,Pusti, naj mrtvi pokopavajo svoje mrliče; ti pa hodi za menoj; pojdi in oznanuj božje kraljestvo.“ In drugi pravi: „Pojdem za te¬ boj , toda dovoli mi, da se prej po¬ slovim od teh, ki so doma.“ Jezus mu reče: ,,Nihče, ki prime s svojo roko za plug, pa nazaj gle¬ da, ni pripraven za božje kraljestvo." Razlag a. 1. Pismar. Evangelij pripoveduje tri po¬ menljive dogodke s pota. V njih vidimo, kaj zahteva Jezus od tistih, kateri mu hočejo biti v njegovem spremstvu stalni učenci. Prvi je neki Pismar, ki se sam ponudi, da gre za njim. Skle¬ pati smemo, da ga pri tem vodijo časni oziri, ^orda si misli, da je dobro v družbi takega čudo¬ delnika, pri katerem mora biti po njegovi sodbi vsega v izobilju. Zveličar mu v ganljivih bese¬ dah pove, da je ta misel prazna. Vsakemu nje¬ govih učencev je pred vsem potrebna tista last¬ nost, katero je tako" goreče priporočal v prvem blagru na gori. Odreči se mora vsaki posvetni lagodnosti. Zveličar je revež, večji nego poljske 317 živali, ubožnejši od ptic izpod neba. Te imajo vsaj vsaka svoje zavetišče, Sin človečji pa nima, kamor bi položil glavo. Brez doma je; saj so ga ravnokar odgnali Samarijani. Od miloščine živi; na dobra srca je navezan, in teh je silno malo. Vzvišena, veličastna je njegova revščina, katero si je izbral, da bi nas obogatil. Lep je naš Jezus, ko sredi množice razlaga večne resnice; ljubezniv je, ko se ne utrudi deliti dobrote; ne¬ beški je, ko ga na Taboru obsije božji si¬ jaj, a srcu človeka tr¬ pina, romarja po solzni dolini, je pač najmilejši, ko ga gleda v njegovi prostovoljni revščini, kako nosi vse svoje bogastvo samo v svo¬ jem božjem srcu. 2. Pismar je v učenec. Kaj je storil pismar, ne vemo. Do¬ zdevno je, da se je ustrašil Jezusove be¬ sede in odšel. Čujemo pa o nekem njegovih učencev, ki ga Jezus sam pokliče, naj hodi za njim. Ta mu odvrne: Gospod, dovoli mi, da prej grem, in pokopljem svojega očeta. Never¬ jetno je, da bi bil ho¬ dil s pismarjem, ko bi bil njegov oče že res umrl. Na Jutrovem so namreč čakali s pogrebom samo en dan. Zato je najverjetnejši pomen nje¬ govih besedi ta-le: „Pusti me toliko časa, dokler mi oče ne umrje.“ Odločno ga zavrne Jezus: Pusti, naj mrtvi pokopavajo svoje mrliče, to se pravi: Tvoji domači so na duši mrtvi; in ko bi ti prišel med nje, si v nevarnosti, da ne zgrešiš svojega poklica. Pusti jih, naj sami doma živč v svoji neveri. Pristavi mu: Ti pa hodi za menoj; pojdi in oznanuj božje kraljestvo; delaj za rešitev duš, za pravo življenje. Na vsak način hoče Jezus reči, da je dolž¬ nost človekova ubogati, kadar Bog kliče, tembolj ker je služba njegovega učenca tako vzvišena. V rodbinskem življenju tarejo človeka velike te- Sv. Matija. Sv. Barnaba. 318 Luk. 10. 1—10; Mat. 10. 15. IH. Dvainsedemdeset učencev. lesne skrbi; pri apostolskem delu pa je treba ži¬ veti prosto samo Bogu in rešitvi duš. — Morda je ganila tega človeka Jezusova beseda. 15. Treiji se zopet sam ponudi, da gre za njim; prosi pa, naj mu dovoli, da se prej poslovi od domačih, in opravi svoje časne zadeve. Zve¬ ličar mu tega ne dovoli. Pove mu primero, da orač ne sme gledati nazaj, marveč mora imeti vse svoje misli pri plugu, sicer je njegovo delo slabo. Tako mora tudi Jezusov učenec vse svoje moči zastaviti v Gospodovi službi. Celega človeka III. Jezus razpošlje dvainsedem¬ deset učencev. Luk. 10, 1-16; Mat. 10, 15. 16. 40—42; 11, 20- 24. Nato določi Gospod še drugih dva¬ insedemdeset, ter jih pošlje po dva in dva pred svojim obličjem v vsako mesto in v vsak kraj, kamor ima priti. In reče jim: „Zetev je sicer velika, toda delavcev je malo. Prosite torej go¬ spodarja žetve, naj pošlje delavcev na El-Medždel. (Glej Zgodbe II, str. 288.) je treba pri nji. Ne sme se obotavljati in se motiti z drugimi opravili. Svoj um, svojo voljo in svoj čas mora rabiti edino v zvrševanju svo¬ jega poklica. Velikrat vidimo Jezusa, kako ima potrpljenje s slabostmi svojih apostolov. Eno stvar pa brez¬ pogojno zahteva: odpovedati se morajo svojim rodbinam, premoženju in časnim skrbem. Nič ne de, če je število njegovih zvestih spremljevavcev tudi majhno; v imenovanem oziru nič ne odne¬ hava. Odkrito in moško pove, kaj zahteva. Nje¬ gova služba je sicer vzvišena in veličastna, toda težavna in polna žrtev. svojo žetev. Idite; glejte, jaz vas po¬ šljem kakor jagnjeta med volkove. Bodite tedaj pametni kakor kače in pri- prosti kakor golobje. Ne nosite mošnje, ne torbe, ne črevljev in nikogar ne po¬ zdravljajte na potu. V katerokoli hišo pa pridete, recite najprej: ,Mir ti hiši.' In če je tam otrok miru, počije nad njim vaš mir; če pa ne, se vrne k vam. V tisti hiši pa ostanite, ter jejte in pijte, kar je pri njih: delavec je namreč vre¬ den svojega plačila. In v katerokoli mesto pridete, in 1 'iik. 10, 11 16; Mat.. 10, 40 42; 11, 20 24. Je/.nsovo naročilo. vas sprejmejo, jejte, kar se vam po¬ stavi pred vas, in ozdravljajte bolnike, ki so tam, in jim recite: ,Približalo se vam je božje kraljestvo.' V katerokoli mesto pa pridete, in vas ne sprejmejo, Pojte na njegove ulice, rekoč: ,Tudi prah, ki se nas je prijel od vašega mesta, otresamo na vas, toda to ve¬ dite, da se je približalo božje kraljestvo. 1 Resnično vam povem, Sodomljanom in Gomorjanom bo ložje v dan sodbe, kot tistemu mestu." Nato začne očitati mestom, kjer se je zgodilo največ njegovih čudežev, ker se niso spokorila: „Gorje ti Koro- zain, gorje ti Betzaida! ker če bi se v Tiru in Sidonu godili čudeži, ki so se godili pri vama, bi se bila zdavnaj po¬ korila, sedeč v raševini in pepelu. Po¬ vem vam pa: Tiru in Sidonu bo ložje v dan sodbe kakor vama. In ti Kafar- navm, do nebes povzdignjen, do pekla se pogrezneš. Zakaj, ko bi se bili v Sodomi zvršili čudeži, ki so se v tebi zgodili, bi morda ostala do tega dne. Ra povem vam, da bo Sodomski zemlji ložje v dan sodbe kot tebi. Kdor vas sprejme, sprejme mene, in kdor mene sprejme, sprejme njega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka v prerokovem imenu, dobi prerokovo plačilo; in kdor sprejme pravičnika v Pravičnikovem imenu, dobi pravični¬ kovo plačilo. In kdor da enemu naj¬ manjših samo kozarec mrzle vode v učenčevem imenu, ne izgubi svojega Plačila. Kdor vas posluša, mene po¬ sluša; in kdor vas zaničuje, mene za¬ ničuje. Kdor pa mene zaničuje, zani- c uje njega, ki me je poslal." R a z t a g a. 1. Dvainsedemdeset učencev. Na poti v Jeruzalem ustanovi Jezus silno važno službo. Smili se mu judovski narod, smilijo pa tudi po- gani, ki vsi tako zelo potrebujejo zveličavnega Poduka in milosti. Apostoli sami ne morejo zmoči sv oje naloge; žetev je prevelika. Zato jim določi dvainsedemdeset (po nekaterih rokopisih: sedem¬ deset) pomočnikov. Tudi Mojzes si je izbral po 319 božjem povelju sedemdeset starejšin v svojo pod¬ poro. 1 Sedemdeset različnih narodov naštevajo prve Mojzesove bukve; 2 vsem je treba evangelija. Število apostolskih pomočnikov ima v obojnem zmislu lep pomen. Apostoli in njihovi nasledniki, škofje, so takorekoč Mojzes v novem zakonu; oni dajejo postave in vladajo cerkev. Njim v pomoč izbrani starejšine so pa duhovniki in drugi manjši redovi v cerkvi. Te vrste cerkvene oblasti pomenja dvainsedemdeset učencev, ki so poklicani, da nosijo luč evangelija med vse narode vesoljnega sveta. 2 . Poduk učencem. Jezus pošilja učence s tisto nalogo, kakor je poslal svoj čas apostole. S pridigo in čudeži, ki jim jili je dal oblast zvrševati, naj pripravljajo Gospodov prihod, in pridobivajo ljudi za vero v njegovo Mesijevo poslanstvo. Ta pot je težavna, polna nevarnosti. Svet je hudoben, učenci so pa priprosti. Res gredo kakor ovce med volkove. Zato morajo biti sicer krotki kakor golobje, zraven pa tudi previdni, pametni kakor kače. Brez potrebe ne smejo iskati nevarnosti in nimajo se dati preslepiti hudobnim sovražnim nakanam. Kar je prej naročal apostolom, ko jih je poslal po Galileji, ponavlja zdaj učencem, naj bodo namreč skromni, brez vsakega zunanjega blišča, brez nepotrebnih skrbi za časne stvari. Mir naj dele, kamorkoli pridejo; oznanjajo naj božje kraljestvo in s čudeži izkazujejo tudi telesne dobrote. Ponižnost in revščina naj jih spremljata. Živč naj samo svojemu poklicu. Nikogar ne pozdravljajte na potu, jim pravi. Na Jutrovem so pozdravi navadno zelo dolgotrajni. Praznega izpraševanja ni konca ne kraja in na¬ vadno mora človek, ki se spusti z drugim v po¬ govor, vsaj za nekaj časa ž njim v gostje. Tako obnašanje bi seveda moralo zavirati apostolsko službo. Zato uči Jezus, naj vse to, kar ni v zvezi ž njo, opuste. V tem zmislu jih opominja, naj ne pozdravljajo na potu. Naroča jim, naj vzamejo, kar jim dobri ljudje dajo, delavec je namreč vreden svojega plačila. Pove jim pa tudi, kako strašne kazni čakajo tiste, kateri jih ne bodo hoteli spre¬ jeti. Saj ne gredo v svojem, marveč v Jezusovem imenu. Zato se pregrele tisti nad Zveličarjem samim, kateri jih odženo. Hujša usoda jih čaka od Sodomljanov in Gomorjanov. S. Gorje neveruim galilejskim me¬ stom! Ob ti priliki stopi pred Jezusovo du- 1 IV. Mojz. 11, 16. * 1. Mojz. 10, 1-32; 11, 8. 320 Gorje galilejskim mestom. Lak. 10, 17 24; Mat. 11, 25—30. Učenci se vrnejo. ševno oko njegovo dolgotrajno delovanje v Gali¬ leji, od katere se ravno poslavlja. Zlasti Kafar- navm in sosednja mesta so izkušala nebrojno Zveličarjevih dobrot, a skoraj brez sadu. V duhu vidi njihove strašne kazni. Poleg Kafarnavma imenuje še Korozain in Betzaido. Za svojo nevero bodo izkusili silno božjo jezo. Do nebes povzdignjeni Kafarnavm, ki ga je izbral .Tezus takorekoč za drugi dom, bo pahnjen v pekel. Kako se je natančno vresničilo Gospodovo gorje. Ob Genezareškem jezeru stoje le še puste skale in nerodovitna puščava se širi tam, kjer so se nekdaj v vsi vzhodni krasoti ponašala bogata mesta. Žalost se je vselila nad te kraje. Vroče solnce žge dolgočasne peščene ravni in sivo ba- zaltno skalovje brez sence, brez vsake lepote. Razvaljene groblje pričajo nekdanjo slavo; med njimi pa poganja osat in pritlikavo grmičje, do¬ mala edino znamenje življenja. Stara kupčijska cesta iz Damaska k Sredozemskemu morju je prazna. Ob jezeru je tu pa tam par beduinskih raztrganih koč; mrtve so njegove obali; trgovcev in ribičev, kateri so svoj čas tako živahno bro- darili v svojih mnogobrojnih ladjicah po njegovi gladini, iščeš dandanes zastonj. Komaj zagledaš tu pa tam kak reven, samoten čolnič. Tako se zvršuje Jezusova napoved! 4. Veljava Jezusovih učencev. Kazni, ki imajo zadeti neverna Galilejska mesta in tiste ljudi, kateri ne sprejmo učencev, so pravične. Kdor ne sprejme božjega poslanca, jih zasluži. Nepopisno lepo popisuje Gospod v tem zmislu veljavo svojih apostolov in učencev, in s tem tudi njihovih naslednikov — škofov in mašnikov. Kdor jih sprejme, kdor jih posluša, sprejme in posluša Jezusa, in s tem Boga Očeta samega, ki ga je poslal. Kakor dobi vsak tako plačilo, kot bi bil sam prerok ali pravičnik, kdor sprejme pre¬ roka ali pravičnika kot takega, namreč kot bož¬ jega služabnika, tako povrne Bog sam obilno vsak kozarec mrzle vode, ki ga kdo da Jezuso¬ vemu najpriprostejšemu namestniku. Ravno tako se pa tudi grozno kaznuje vsako zaničevanje Jezusovih namestnikov. Kdor jih zaničuje, zaničuje Jezusa in s tem Boga samega. Ta beseda ostane resnična do konca sveta. Spo¬ štovanje do duhovnikov in škofov rodi obilo bla¬ goslova v vseh ozirih; zaničevanje pa izživlja božje maščevanje, ki se prej ali slej v vsi svoji grozi neizprosno pokaže. IV. Učenci se vrnejo. Luk. 10, 17—24; Mat. 11, 25-30. Dvainsedemdeseteri se pa vrnejo z veseljem, rekoč: „Gospod, tudi hudiči so nam pokorni v tvojem imenu.“ In pravi jim: „Videl sem satana kakor blisk pasti z neba. Glej, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone in nad vso sovražnikovo moč, in nič vam ne bo škodovalo. Toda tega se nikar ne veselite, da so vam pokorni duhovi; veselite se pa, ker so vaša imena zapisana v nebesih.“ Tisto uro zaraja v duhu in pravi: „Zahvaljujem te, Oče, da si to prikril modrim in pametnim, razodel pa maj¬ hnim. Da, Oče, saj tako ti je všeč. Vse mi je izročeno od mojega Očeta in nihče ne ve, kdo je Sin, nego Oče, in kdo je Oče, nego Sin, in komur hoče Sin razodetij' In obrne se k svojim učencem, re¬ koč: „Blažene oči, ki vidijo, kar vi vidite. Povem vam namreč, da je mnogo prerokov in kraljev želelo vi¬ deti, kar vi vidite, pa niso videli; in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali- Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas okrepčam- Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste pokoj svojim dušam. Moj jarem je namreč sladak in moje breme je lahko." Razlaga. 1. Učenci se vrnejo. S prvega apo¬ stolskega pota pridejo učenci kmalu k Gospodu. Skoraj gotovo so šli samo v kraje poleg Jordana v Pereji do Judeje. Pohvalijo se, vsi veseli, da so jim bili v Jezusovem imenu tudi hudiči pokorni. Jezus pove, daje satanova oblast ž njegovim prihodom sploh premagana. Ta pomen imajo nje¬ gove besede: Videl sem satana kakor blislc pasti z neba. Kakor je nekdaj truma hudobnih angelov s svojim načelnikom Luciferjem — lučenoscem — padla iz nebes v pekel, podobna blisku, ki se prikaže, pa ugasne in se izgubi v temi, tako pade moč hudobnih duhov pred Jezusovim imenom. Blagor Jezusovim učencem. Jezusovo breme. Luk. 10, 25—34. Usmiljeni Samarijan. 321 Veselo je sicer, da so tudi učenci deležni Jezu¬ sove moči nad njimi; toda mnogo veselejše je, da so njihova imena zapisana v nebesih, to se pravi, da so izvoljeni za večno blaženstvo. Vsi izven- redni darovi so le postranskega pomena z mi¬ lostjo nebeškega izvoljenja. Juda je imel tudi dar čudežev, a to ga ni ubranilo pogubljenja. 2 . Jezusova molitev. Kakor nebeški oddihljej sredi dela se nam zdi Jezusova molitev °b ti priliki. Ko vidi svoje priproste učence vse srečne v svojem poklicu, se vzraduje njegovo srce in v iskreno prisrčnih besedah zahvali Očeta za čudežne sklepe njegove previdnosti. Ni izvolil veljakov in modrijanov, marveč priproste može jo izbral, da se ž njimi ustanovi božje kraljestvo. Njim je razodel svojega Sina, da verujejo, in se ga oklepajo. Veličastno izjavlja Jezus pri ti priliki svoje božanstvo: Vse mi je izročeno od mojega Očeta in nihče ne ve, kdo je Sin, nego Oče, in kdo je Oče, nego Sin, in komur hoče Sin razodeti. Prvo in najvažnejše za vsakega človeka je, da spozna Boga in svoje dolžnosti do njega. To spoznanje mu pa more dati edino včlovečeni božji Sin, ljubi Jezus. In ta v prvi vrsti razodeva božje skriv¬ nosti svojim priprostim apostolom in učencem, da se tako zvršuje Očetov načrt, po katerem ni¬ majo veljave mogočniki sveta, marveč revni in Ponižni ljudje. 3. Opomin in vabilo. Ker so torej a Postoli in učenci tako srečni, da občujejo s sa¬ mim božjim Sinom, in se od njega uče nebeških skrivnosti, zato so blaženi, bolj nego vsi preroki, mnogo bolj nego bivši pobožni judovski kralji, ki so vsi v upanju na bodočega Odrešenika za¬ jemali svojo tolažbo. A Jezus je velikodušen. To kar imajo apostoli in učenci, ponuja vsem, ko kliče v nepopisni milini: Pridite k meni vsi, ki se trudite, in ste obremenjeni, in jaz vas okrep¬ im. Reči hoče: Jaz, božji Sin, ki edini vem y se Očetove skrivnosti, ne omejujem svojih bla¬ grov samo na apostole in učence, marveč vse človeštvo, kar ga živi, in kar ga bo živelo do konca sveta, vabim k sebi, da ga okrepčam z nebeško milostjo. Truda in bremen polno je človeško življenje; največji trud in najhujše breme je, če človek ne Ve > čemu je na svetuj' če ne pozna pota, ki ga vodi v večno srečo. In taki so vsi ljudje brez Jezusa. Zato kliče vse k sebi. Tudi njegov nauk Zgodbe sv. pisma II. ima sicer svoje težave; zatajevanje samega sebe zahteva; premagovati se mora jeza in napuh; krotkosti in ponižnosti je treba; toda ta jarem je sladek in to breme je lahko, ker je Jezus sam najlepši zgled za to. Treba je samo nanj gledati in iti za njim. On je vse na sebi najprej po¬ kazal; zraven pa daje vsakemu še svojo milost. Izrečno je v tem odstavku, da se Jezus iz¬ rečno sam stavi za zgled: Učite se od mene. Po¬ menljivo je tudi, da imenuje v tem oziru ravno krotkost in ponižnost. Vseh čednosti ima v ne¬ skončni meri: pobožen je nad angele, čist nad vse device, usmiljen in dobrotljiv brez primere, a nobene teh čednosti ne imenuje na sebi izrečno. Pač pa poudarja krotkost in ponižnost. Ti dve sta namreč stebra krščanskega življenja. Jezi in napuhu udani ljudje ne morejo nositi Jezuso¬ vega jarma. Kdor hoče čutiti njegovo sladkost, mora pred vsem zatreti vsako željo po mašče¬ vanju in se utrditi v pravi, resnični ponižnosti. V. Ljubezen do bližnjega in pri¬ lika o Samarijanu. Luk. 10, 25—37. In glej, neki učitelj postave vstane, da bi ga izkušal, rekoč: „Učenik, kaj mi je storiti, da dosežem večno življenje ?“ On mu pa pravi: „Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?“ Oni odvrne in reče: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje pameti; in svojega bliž¬ njega kakor samega sebe.“ In pravi mu: „Prav si odgovoril! Stori to in boš živel.“ Oni se pa hoče opravičevati, ter reče Jezusu: „In kdo je moj bližnji?“ Jezus pa odgovori in pravi: ,,Nekdo gre iz Jeruzalema v Jeriho in pade med razbojnike. Ti ga oropajo, ga nabijejo in ranijo, ter odidejo, pustivši ga pol mrtvega na tleh. Slučajno gre neki duhovnik po tisti poti in ga vidi in gre mimo. Ravno tako pride tudi neki levit blizu tistega kraja in ga vidi in gre mimo. Neki popoten Samarijan pa pride do njega, ga zagleda in sočutje ga prevzame. In pristopi, obveže mu rane in vlije nanje olja in vina, ter ga 21 322 Luk. 10, 35-37. Čas in pomen prilike. posadi na svoje tovorno živinče in ga pelje v gostilno, ter poskrbi zanj. In drugo jutro vzame dva denarja in ju da gostilničarju, rekoč: ,Skrbi zanj; in kolikor še več potrošiš, ti povrnem na¬ zaj grede.‘ Kdo izmed teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike ?“ Oni pa reče: „Tisti, kateri mu je izkazal usmiljenje." Jezus mu pravi nato: „Pojdi in stori tudi ti tako." Razlaga. 1. Kdaj je povedal Jezus to pri¬ liko? Jezus je na potu v Jeruzalem k praz¬ niku šotorov. Ker ga Samarijani niso hoteli spre¬ jeti, gre skozi Perejo. Tu govori navedeno pri¬ liko. Skoraj gotovo je že prekoračil Jordan in morda je bil ravno v bližini Jerihe, ki jo tudi imenuje v priliki. Neposredno po tem ga vidimo, da se ustavi v Betaniji pri Lazarjevih sestrah. Ravno prej je potoma med drugim rekel svojim učencem, da so njihova imena zapisana v nebesih. To čuje neki pismouk in porabi to pri¬ ložnost, da izkuša Jezusa. Med razlagavci svetega pisma je bilo namreč več različnih mnenj, česa je treba, da se pride v nebesa, ali da se doseže večno življenje. Pismouk hoče zvedeti od Jezusa, katerega mnenja se on drži. Zveličar mu na to ne odgovarja, marveč ga opozori na Mojzesovo postavo, vprašaje ga, kaj bere v nji v tem oziru. Rabin mu popolnoma prav odgovori, da zahteva postava za dosego več¬ nega življenja ljubezni do Boga in do bližnjega. A svojega zvijačnega namena še ne opusti. Splošno so trdili vsi pismouki te dobe, da je bližnji samo rojak, prijatelj, da je torej samo rojaka Juda ukazano ljubiti tako kakor samega sebe. Prepirali so se pa o tem, ali se sploh sme poganu ali Samarijanu brez greha izkazovati usmiljenje. V tem oziru hoče imeti učenik po¬ stave od Jezusa odgovor. Na to mu odgovori Zveličar s prelepo priliko. 2. Prilika govori o možu (brez dvojbe Judu), ki gre iz Jeruzalema v Jeriho. Pot je dolga krog šest ur. Pusta je, polna suhih sotesk, obdanih z golimi skalami. Večina pota je brez vode, utrud¬ ljiva je, ker je zelo strma;. Jeruzalem stoji nad 700 m nad Sredozemskim morjem; Jeriho pa 250 m pod njim. Roparji so se radi skrivali ondu in prežali na mnogobrojne potnike, zlasti na jeruzalemske romarje. Še dandanes je ta pot nevarna; brez oboroženega spremstva se le malo¬ kdo drzne po nji. Nekaj vsakdanjega je bilo torej, da so roparji napadli takega potnika. Neki tak dogodek omenja Jezus. Za svoj namen pa opiše še dva prizora. V prvem vidimo ubogega potnika, pol mrtvega v samotni, suhi puščavi, kako se bori s smrtjo. V drugem gledamo, kako prideta duhovnik in levit do tistega kraja, vidita nesrečnega ranjenca in ga pustita brez vsake pomoči ter gresta dalje. Vpliv tega prizora je silen. Duhovnik, ki mora G-ospodu darovati postavne daritve in razlagati ljudstvu Mojzesove zapovedi, in levit (duhovski pomočnik iz Levijevega rodu), ki mora biti dru¬ gim zgled v zvrševanju postave, sta brez srca. Ne menita se za umirajočega reveža. Tu nam razkrije Jezus tretji vzvišeni prizor. Neki Sa¬ marijan, torej član od Judov tako zelo zaniče¬ vanega in sovraženega naroda, pride po poti. Ko zagleda reveža, ne misli nič na sovraštvo med Judi in Samarijani; pogled na zapuščenega, golega ranjenca ga gane in brž mu izkuša poma¬ gati. Zmesi iz olja in vina, ki se tudi sedaj na Jutrovem vspešno rabi za hude rane, mu vlije na ranjene ude in jih obveže. Ranjenca posadi na svojo mulo in ga pelje v gostilno. Arabci ime¬ nujejo hiše ob potih, kjer se dobi prenočišče, kan. Tak kan je bil brez dvojbe tudi kje na sredi pota iz Jeruzalema v Jeriho. Tja pelje Samarijan ranjenega Juda, poskrbi zanj in da gostilničarju dva denarja, da mu zanj par dni postreže. Denar je bila ob Kristusovem času navadna dnina; zna¬ šala je malo manj nego naša krona. Za par dni, kolikor je bilo treba, da se Samarijan vrne, sta torej gotovo zadostovala, tembolj, ker je imel gostilničar zagotovilo, da se mu morebitni večji izdatki povrnejo. S. Razlaga prilike. Jezus dovrši povest o Samarijanu. Tu se vrne k pismoukovemu vpra¬ šanju: Kdo je moj bližnji? Sam vpraša namreč pismouka, kdo izmed imenovanih treh, duhovnika, levita in Samarijana, je bil bližnji nesrečnemu ranjencu. Pismouk se ni mogel izogniti pravemu odgovoru. Daši mu je bilo gotovo neljubo po¬ hvaliti Samarijana, je vendar to storil. In na to mu odvrne Gospod: Pojdi in tudi ti tako stori. Ljubezen do bližnjega. Luk. 10, 38—42. Marija in Marta. 323 Pomen teh besedi je hkrati pomen cele prilike. Jezus hoče reči: Iz ravnokar povedane zgodbe vidite, ti, pa tudi vsi drugi poslušavci, prelep zgled ljubezni do bližnjega. Tuji Samarijan v judovski deželi se ne ozira, ko zagleda ranjenega Juda, ne na svoj dom, ne na svoj narod, ne na sovraštvo, ki vlada med obema narodoma, mar¬ več misli samo, kako bi mogel pomoči tako po¬ trebnemu ubožcu. Iz tega zgleda se torej jasno vidi, da se ne sme izkazovanje usmiljenosti ome¬ jevati samo na lastni narod, ali samo na sorod¬ nike, ali prijatelje, marveč pomagati se mora brez razločka vsakemu, komur se more. usmiljenega Samarijana in deli vsem raznovrst¬ nim revežem najradodarnejše telesnih in dušnih dobrot. VI. Marta pogosti Jezusa. Luk. 10, 38—42. Pripeti se pa, ko gredo, pride Jezus v neko selo in neka žena, Marta po imenu, ga sprejme v svojo hišo. Ta je pa imela sestro, po imenu Marijo. Ta se vsede k Gospodovim nogam in po¬ sluša njegovo besedo; Marta si pa da mnogo opraviti, da bi mu obilno po- Usmiljeni Samarijan. Ljubezen do bližnjega nas veže do vseh ljudi. Vsak človek je naš bližnji. Če sovražni Samarijan pomaga Judu, in moramo hvaliti nje¬ govo delo, potem res ni človeka, ki bi ne bil Daš bližnji. Pojdi in tudi ti tako stori; posnemaj torej tega Samarijana pri zvrševanju ljubezni, in kakor on, tudi ti pomagaj, če je treba, tudi naj- bujšemu svojemu sovražniku. Jezusova prilika o usmiljenem Samarijanu se da razlagati tudi o njem samem. Cerkveni očetje ga radi primerjajo z usmiljenim Samarija¬ nom, ki je prišel odrešit svoje sovražnike, ranjene °d najraznovrstnejših pregreh. Katoliška cerkev tudi v zvrševanju ljubezni do bližnjega posnema stregla. Torej pristopi in reče: »Go¬ spod, ali ti ni nič mar, da me moja sestra pusti samo streči?" Gospod ji pa odgovori, rekoč: »Marta, Marta, skrbna si in za veliko reči si prizadevaš; toda le eno je po¬ trebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo odvzet." Razlag a. 1. ISetanija. Lazar in njegovi sestri, Marta in Marija, so prebivali v Betaniji. To selo je stalo slabo uro oddaljeno od Jeruzalema ob vzhodnem pobočju Oljske gore. Ime pomenja: 21 * 824 Betanija. Delavno in premišljevavno življenje. hiša nižave. Okolica je lepa. Še danes da¬ jejo tam košate smokve, mandlji, oljke in rožičevo drevje potniku senco in okrepilo. Arabci pravijo sedaj temu selu El-Lazarie. Že v četrtem veku se je namreč imenovalo La- zarij v spomin na Jezusovega prijatelja. Nad Lazarjevim grobom je stala cerkev, kateri se je pridružil v sedmem veku lep samostan. Krog 1. 1138 ustanovi pobožna Melesinda, najstarejša hči krščanskega palestinskega kralja Balduina II., ženski samostan v Betaniji. Njena sestra Iveta je bila ondu prva opatica. V štirinajstem sto¬ letju sta bili še dve drugi cerkvi v tem kraju; ena nad Martino, druga nad Simonovo hišo. Danes je vse to razdrto. Krog trideset revnih arabskih koč so postavili tu iz kamenja, ki so ga vzeli starim razvalinam. Pobožnim romarjem kažejo v skalo vsekano podzemsko votlino, ki se gre vanjo po 30 stopnjicah, češ da je Lazarjev grob; tudi ostanki Simonove in Martine hiše so, kakor pravijo tamošnji prebivalci, še ohra¬ njeni. 2 . Marija in Marta. Zgodba je jasna sama po sebi. Marta vsa vesela, da jo obišče Jezus, ne ve, kako bi mu postregla. Njena gosto¬ ljubna udanost je občudovanja vredna. Rada bi izkazala čim najlepše, kako globoko ga časti. Marija, njena sestra, ki je nedavno krenila na pot spokornega življenja, pa takorekoč ob Jezu¬ sovem pogledu pozabi na vse drugo. Samo njega vidi, ki je ozdravil njeno bolno dušo, ki jo je dvignil z usmiljeno roko iz grešnega blata. Za¬ makne se vanj, da bi ji ne ušla nobena njegovih besedi. K nogam, ob katerih je klečala in jokala, pa tudi dosegla, kar je želela, se stisne. Pri no¬ gah Gospodovih je mesto zanjo. Tam nepremično posluša in sprejema hrano božje besede v svojo dušo. Marti to ni všeč; hoče, naj ji pomaga pri postrežbi. A Zveličar brani Marijo, češ da se briga za tisto eno, ki je potrebno, namreč za zveličanje svoje duše. Cerkev od nekdaj razlaga, da je Marija zgled premišljevavnega življenja. Nekaj gorečih, Bogu posebno udanih duš je bilo vedno na svetu, ki so se postile, in živele samo molitvi in premišljevanju, ki se utapljajo edino le v notranje življenje. Več redov imamo v cerkvi, kjer se to goji, n. pr. kar- meličanski, kamaldulski in kartuzianski red. Ni prav, če se to graja. Jezus sicer ne kara Marte zavoljo njene skrbne, postrežne delavnosti, mar¬ več le zato, ker se izpodtika nad sestro. Gotovo je tudi delavnega življenja treba na svetu, a da se mu jih nekaj popolnoma odtrga, pač ni nič škodljivega za nikogar. Njihov zgled dobro vpliva, in njihove molitve basnejo vsem. Marta je zgled pridnega, delavnega življenja, zvezanega z ljubeznijo do Boga. Saj to, kar dela, dela za Jezusa. V tem oziru posnema svojega Odrešenika samega. Tudi ta je namreč združeval molitev in premišljevavno notranje življenje z ne¬ umorno delavnostjo. Delal je, ne samo s podukom, marveč tudi z rokami. Trideset let je preživel v tesarski rodbini. Nazarečani ga samega ime¬ nujejo tesarja. Koliko telesnega truda je imel s svojimi poti, s svojim občevanjem z ljudstvom. Seveda je vsa njegova delavnost slonela na no¬ tranjem življenju, na molitvi in premišljevanju. Učil in oznanjal je večne resnice, ki jih je zaje¬ mal iz globine svojega premišljevavnega življenja. To je za človeka na zemlji najpopolnejše, a pri tem se ne smejo zametavati one redke duše, ki po posebnem poklicu božjem žive edino le no¬ tranjemu življenju, tem manj, ker pri človeku tako rade posvetne, z delom združene skrbi prineso s seboj raztresenost in ž njo dušno mlačnost. Jezus ne graja Marte, kakor smo že rekli. Delavno življenje je nujno potrebno. Brez dela ni jela. Človek mora skrbeti tudi za svoje telo. Popolnejše je seveda premišljevavno življenje, ki ga v polni meri vživajo blaženi v nebesih. Tu na zemlji je pa naj popolnejše, kdor po Jezusovem zgledu združuje oboje. Delaj in moli, slove naša lepa prislovica. Delo, posvečeno z dobrim name¬ nom, darovano božji časti in dušnemu zveličanju, je tudi nekakšna molitev. Ravno tako pa mo¬ ramo reči, da je molitev in premišljevanje resno in težko delo. Človek namreč ne more tu na svetu ne misliti, ne hoteti, da bi zraven ne rabil tudi svojih telesnih moči. Čisto dušno delovanje je zanj nemogoče. Tudi pri molitvi, ko povzdiguje duha k Bogu, rabi svoje nežne dušne zmožnosti, ki imajo svoj sedež v telesnih delih. Treba mu je domišljije, spomina; vzbujajo se mu raznovrstna čuvstva. Pri tem se rabijo možgani, živci in kri. Zato se s takim delom utrudi tudi telo, kakor z vsakim drugim, tembolj, ker so imenovani deli človeškega telesa naj nežnejši. Iz tega razvidimo, da je silno krivično, če se ljudem, ki molijo ali premišljujejo, očita lenoba. .Tan. 7, 11—31. Jezus uči v templu. 325 c) Jezus ob prazniku šotorov v Jeruzalemu, kasneje v Judeji. I. Jezus uči v templu. Jan. 7, 11—36. Judje so iskali Jezusa o prazniku in dejali: „Kje je on?“ In mnogo govor¬ jenja je bilo o njem med ljudstvom. Nekateri so namreč rekli: „Dober je.“ Drugi so pa dejali: „Ni res, ampak množice zapeljuje." Toda javno ni nihče govoril o njem iz strahu pred Judi. Ko pa praznik že na pol mine, pride Jezus v tempel in uči. In Judje se ču¬ dijo, rekoč: „Kako razume ta pisma, ko se jih ni učil?" Jezus jim pa odvrne in reče: ,,Moj uk ni moj, ampak njega, ki me je poslal. Če kdo hoče izpolnjevati njegovo voljo, spozna iz nauka, ali je iz Boga, ali če jaz govorim iz samega sebe. Kdor govori iz samega sebe, jšče lastne slave; kdor pa išče slave tistega, kateri ga je poslal, ta je resničen in krivice ni v njem. Vam ni mar dal Mojzes postave? In nihče izmed vas ne izpolnjuje postave. Zakaj me hočete umoriti?" Ljudstvo odgovori in Pravi: „Hudiča imaš. Kdo te hoče umoriti?" Jezus odvrne in jim reče: »Eno delo sem storil in vsi se čudite. Poglejte, Mojzes vam je dal obrezo, (ne da bi bila od Mojzesa, marveč od očakov), in v soboto obre¬ zujete človeka. Tako prejme človek v soboto obrezo, ne da bi se prelomila Mojze¬ sova postava. Zakaj se torej hudujete nad menoj, ker sem celega človeka ozdravil v soboto? Ne sodite po vi¬ dezu, ampak pravično sodbo sodite." Tu rečejo nekateri iz Je¬ ruzalema: „Ni li ta tisti, katerega iščejo umoriti? In glej, očitno govori in ni¬ česar mu ne reko. Morebiti so starej- šine res spoznali, da je ta Kristus. Toda tega poznam, odkod je; kadar pa pride Kristus, ne zve nihče, odkod je." Jezus tedaj zakliče v templu učeč in govoreč: „Pač me poznate in tudi veste, odkod sem. A sam od sebe nisem prišel, ampak Resnični je, ki me je poslal, ki ga pa vi ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega, in me je on poslal." Radi bi ga bili torej prijeli, pa nihče ni položil roke nanj, ker njegova ura še ni prišla. Izmed ljudstva jih je pa mnogo verovalo vanj in dejali so: „Ali bo Kristus, ko pride, zvršil več čudežev kot jih ta dela?" lezus in Marija. 326 Jan. 7, 32—36. Praznik šotorov. Farizeji čujejo, da ljudstvo to še¬ peče o njem, in starejšine in farizeji pošljejo hlapcev, da bi ga vjeli. Jezus jim pa tu reče: „Se malo časa bom pri vas, pa pojdem k njemu, ki me je poslal. Iskali me boste, toda ne boste me našli; in kjer sem jaz, tja vi ne morete priti.“ Judje tedaj pravijo sami pri sebi: „Kam misli ta iti, da ga ne bomo našli? Ali pojde med razkropljene nevernike, in bo nevernike učil? Kakšno je to govorjenje, ko pravi: Iskali me boste, toda ne boste me našli; in kjer sem jaz, tja vi ne morete priti.“ Razlaga. 1. Judje. Evangelist Janez govori v tem odstavku večkrat o Judih kot o Jezusovih so¬ vražnikih. To smo že enkrat deloma razložili. Pisal je namreč oh času, ko se je evangelij že razširil daleč po svetu, in je judovski narod v svoji večini konečno pokazal svojo mržnjo do Kristusa in njegove vere. Zato pomenja pravza¬ prav beseda Judje pri njem zastopnike tistega naroda, ki je bil ob njegovem času Jezusu naj¬ bolj sovražen. Vendar razlikuje tukaj med Judi in judovskim ljudstvom. Iz njegovih besedi vi¬ dimo, da pomenjajo Judje v tem odstavku judov¬ ske voditelje, farizeje, pismarje in duhovnike in prebivalce mesta Jeruzalema, ki so bili od teh prvakov popolnoma odvisni in jim slepo udani. 2. Praznik šotorov je bil eden naj¬ večjih judovskih praznikov , 1 zapovedan v spomin, da so Izraelci v puščavi prebivali v šotorih. Trajal je sedem dni; za vsak dan so bile določene obilne daritve. Obhajal se je koncem septembra ali za¬ četkom oktobra, ko so bili že vsi pridelki sprav¬ ljeni, in trgatev že končana; vsled tega se je slavil tudi v zahvalo. Kdor je mogel, je hitel takrat v Jeruzalem, kjer je ves čas praznika vrvelo naj- bujnejše razveseljevanje. Praznik šotorov je bil zelo sijajen. Ves Jeruzalem in vsa okolica je bila polna zelenja. V spomin na štiridesetletno bivanje v puščavi jih je praznični teden res mnogo napravilo iz zelenih vej šotore in pre¬ bivalo v njih: po trgih, na strehah ali pa v bližini mesta. Drugi so pa vsaj imeli svoje hiše okrašene s palmovimi, mirtnimi ali citrono- 1 II[. Mojz. 23, 34—43; Zgodbe I, str. 249. 250. vimi vejicami; nekateri so jih tudi nosili s seboj. Zvečer se je templovo pridvorje slovesno raz¬ svetlilo in ob svitu žarečih bakelj je rajalo veselo ljudstvo. Slovesnost je že na pol minula, ko nenadoma pride Jezus v tempel. Takoj prične učiti. Ob ti priliki je bilo seveda mnogo judovskih pismo¬ ukov v Jeruzalemu. V templovih lopah so imeli svoj poduk. Brez kakih posebnih priprav je pri¬ čel tak pismouk ljudem, ki so bili ravno poleg, razlagati sv. pismo, zlasti posamezne točke iz postave. Ljudje so stavili razna vprašanja, na katera je odgovarjal, in tako se je razvila ži¬ vahna beseda. Jasno je, da je imel tisti več poslušavcev, kateri je bil bolj na glasu. Brez dvojbe so posebno radi iskali take, o katerih se je govorilo, da so zelo učeni, da so se pri ime¬ nitnih prejšnjih pismoukih učili, da so veliko študirali. Jezus tudi prične učiti. In brž prično ljudje govoriti, češ: Kako razume ta pisma, ko se jih ni ulil ? Judovski prvaki so se torej na¬ tančno podučili o Jezusu, odkod je, in kako je preživel svoja mlada leta; gotovo so širili med ljudmi misel, da ga ni vredno poslušati, ker se ni nikjer učil, in da vsled tega tudi ničesar ne more znati. Ko so pa jeruzalemski prebivalci, ki jih sv. Janez imenuje Jude, slišali njegove besede, so se jeli čuditi. Vzvišeni Jezusov nauk jih je osupnil; niso si mogli razložiti, kako hi neuk človek tako govoril. To porabi Jezus, da jim govori o svojem božjem poslanstvu. 3. Jezusov nauk. Evangelist nam po¬ daja samo glavne Gospodove misli. Delimo jih lahko v tri točke: V prvi se brani Jezus proti judovskim napadom; v drugi govori o svojem izvoru in svoji božji naravi; v tretji pa napo¬ veduje, da se kmalu loči od sveta in vrne k svojemu Očetu. a) Judje vedo o Jezusu, da se ni nikjer učil. Lepota in globina njegovega nauka se ne da tajiti. Kazlagati si ga pa ne znajo. Da bi oslabili njegov vpliv, jamejo trditi, da si je svoj nauk sam izmislil. Kdo ve, kaj so vse natvezli ljudstvu? Morda so celo trdili, da je tudi Je¬ zusovo znanje čarovnija hudobnega duha, kakor so klevetali o njegovih čudežih. Na to odgovarja Zveličar, da njegov nauk ni njegov, ampak božji. Dva vzroka navaja v dokaz: Prvi je v dušah po¬ slušavcev. Kdorkoli ima pošten namen zvrševati božjo voljo, kdor je torej dober, Bogu udan člo- Kristov nauk in človeško srce. 327 vek, spozna iz nauka samega, ali je iz Boga, ali Pa od človeka. Dobro, pošteno srce samo čuti, ali je nauk vzvišen in dober, ali ne. Ta dokaz ima veliko moč in velja tudi v verskih stvareh. Ako po treznem premišljevanju najdemo v kaki veri zmote ali pa take nauke, ki se ne skladajo z nravnostjo, moramo reči, da jo taka vera napačna. Tako n. pr. na prvi pogled ■vidimo, da mohamedanski verski nauk ne more kiti božjega izvora, ker je v njem vse polno zmot m nenravnih stvari. Vera, ki v nji ne vidimo nobene zmote, ni še dokazana, da je od Boga, Pne pa sklepamo pri nji, da more biti božja, ker nič ne nasprotuje božji resnici in dobroti. Pri Jezusovem nauku pa ne vidimo samo nobene zmote, marveč čutimo, kako se čudovito sklada f celo našo naravo, kako obogati naš razum, kako izpopolnjuje našo voljo, in nam blaži srce. Po¬ štenemu človeku pravi lastno srce, da je ta nauk kožji, ker čuti, da podira vse, kar je slabega v človeku, dviga in utrjuje pa vse dobre strani. Že stari pisatelj Tertulian je dejal, da je človeška duša že po naravi krščanska, to se pravi, da sama hrepeni po krščanstvu, in ko ga spozna, se ga oklene. Ali ni res tako? Ali ne čutimo tudi mi zadovoljnosti v srcu, ko se trdno oklepamo Jezusove vere, in ali nas ne navdaja za¬ vest, da se ta vera čudovito prilega naši naravi ? Na to opozarja Jezus svoje poslušavce. Pove jim pa še drug dokaz — iz svojega značaja: Kdor govori iz samega sebe, išče lastne slave; kdor pa išče slave tistega, kateri ga je po¬ slal, ta je resničen in krivice ni v njem. S tem hoče reči: Potem ko ste si ogledali moj nauk, oglejte si še učitelja. Če najdete na meni kaj sebičnosti in častihlepja, me zavrzite. Toda spo¬ znati morate, da ne delam zase. Nase popolnoma pozabim pri svojem delu. Moj čisti značaj vam izpričuje, da govorim resnico. Milo in skromno kaže Jezus na se. Ne pravi: Jaz iščem le slave tistega, kateri me je poslal, marveč v tretji osebi splošno govori: Kdor išče Oljska gora. 328 Jeznsov značaj — dokaz njegove resničnosti. Jeruzalemljani in Jezus. slave tistega, kateri ga je poslal, ta je resničen. Vsak lahko po tem načelu preiskuje Zveličarjev značaj; lahko ga pa tudi primerja z značajem farizejev in pismoukov. Že ob drugi velikinoči je izpregovoril Judom v templu odločne besede : 1 Od ljudi ne sprejemam časti. Danes se sklicuje iznova na nesebično zvestobo v zvrševanju svo¬ jega poklica. Dovolj priložnosti so imeli sovraž¬ niki spoznati njegovo življenje, saj so ga zasle¬ dovali korak za korakom. Brez strahu, da bi mu mogel očitati kdo trohico častihlepja, stoji pred njimi. Njegov kakor solnce čisti značaj je naj¬ boljši dokaz, da govori resnico. Med poslušavci so bili ljudje, ki so od daleč priromali k prazniku, pa tudi nekaj Jeruzalem- Ijanov in judovskih voditeljev. Ti so ga hoteli umoriti. Ta načrt je bil pač znan le v Jeruza¬ lemu, ne pa drugod po deželi. Obrekovali so ga, da onečaščuje sobotni dan. Naslanjali so se pri tem na njegov čudež, ki ga je storil pred pol¬ drugim letom, ko je dolgoletnega bolnika ozdravil v soboto. Jezus razkrije, da pozna njihovo krvo¬ ločno namero, in vpričo ljudstva jim jo očita, češ: mene, ki sem rešil v soboto bolnika hude bolezni, hočete umoriti; v soboto pašami po izročilu starih očakov obrezujete ljudi; to vam ni hlapčevsko delo, pač pa vam je hlapčevsko delo moje ozdravljenje. To je krivično. Daljni romarji, ki niso poznali besnega ju¬ dovskega sovraštva do Jezusa, pravijo začudeno: Hudiča imaš; to se pravi: Zmešan si. Kdo te hoče umoriti? Napačno bi bilo soditi, da hočejo s tem Zveličarju podtikati kaj slabega. Mislimo si živahne Jutrovce, vroče krvi, ki čujejo vpra¬ šanje: Zakaj me hočete umoriti? Kaj mislijo ju¬ dovski voditelji, ne vedo; to vprašanje obračajo nase in zato nejevoljno, razburjeno odgovore. Pomen njihovega odgovora je: „Izmed nas te nihče noče umoriti. Krivico nam delaš, če nam to očitaš." Evangelist natančno ločuje te romarje od judovskih voditeljev in Jeruzalemljanov, ki so dobro vedeli, za kaj se gre. Imenuje jih ljud¬ stvo. Tudi Jezus se ne čuti razžaljenega vsled njihove surove in trde opazke. Njihovim besedam Zveličar ne odgovarja, marveč le svojim sovraž¬ nikom dokazuje, kako krivično ga napadajo. h) Jeruzalemljani niso samo razumeli, da meri Jezus na judovske prvake, ko pravi: Zakaj me hočete umoriti, marveč so tudi spoznali, da govori o svojem Mesijevem poslanstvu. Vere zahteva v svoje besede. Jasno pravi, da ga je Bog poslal. Čudno se jim zdi, da Jezus tako očitno, brez strahu govori; še bolj čudno pa, da se mu starejšine ne upajo ničesar reči. Med seboj se pomenkujejo o tem, češ morda so pa pr¬ vaki spoznali, da je res Mesija, in opustili svoje nasprotstvo proti njemu. A to se jim ni zdelo verjetno. Tudi sami so bili od njih že preveč nahujskani; vkljub temu, da jim je srce nekako velelo, naj se ga oklenejo, so ostali trdovratni. Da bi zadušili notranji glas, iščejo vzrokov v opravičenje svoji neveri. To, kar so ponavljali voditelji o njem, da namreč zapeljuje ljudstvo, in da je onečastil soboto, nima več moči pri njih. Sami slišijo Jezusa in ti dve očitanji se jim v njegovi navzočnosti razpršita v nič. Iz teh raz¬ logov ga ne morejo zavreči. Oprimejo se v svoji neveri samo ene reči: Tega poznamo, odkod je; kadar pa pride Kristus, ne zve nihče, odkod je. Gotovo so tudi ta ugovor proti Jezusovemu Mesijevemu poklicu širili ju¬ dovski prvaki med njimi. Že prej smo omenjali, da so starejšine, duhovniki in farizeji natančno zasledovali Jezusovo življenje. Vedeli so, da se ni nikjer učil; vedeli pa tudi, iz kakšne rodbine je doma. Priprostega nazareškega tesarja Jožefa so imeli za njegovega očeta; dobro jim je bilo znano, kako se imenuje njegova mati, in kdo so njegovi sorodniki. Trditev, da se o Mesiju ne bo vedelo, odkod je, nam pa lepo pojasnjuje, kako so si Judje pred¬ stavljali Mesijev prihod. Pričakovali so ga iz Judeje in sicer iz Betlehema, iz Davidovega rodu. O tem vemo iz odgovora pismoukov pred kraljem Herodom o priliki, ko so prišli trije Modri v Je¬ ruzalem . 1 V tem oziru so torej vedeli, odkod bo. Njihove besede se ne morejo nanašati na nič dru¬ gega, nego na Mesijev izvor. Judje so pričako¬ vali, tako smemo z gotovostjo sklepati, da bo Me¬ sijev izvor in prihod skrivnosten. Skoraj gotovo so pri tem mislili na Izaijevo napoved : 2 Glej, devica ho spočela in rodila sinu. Kdo ho povedal njegov rod , 3 ali pa na preroka Miheja besede : 4 Izhod njegov je od dni večnosti. Potemtakem po- menjajo njihove besede to-le: O Jezusu vemo vsi, 1 Mat. 2, 1—12; Zgodbe II, str. 92. s Iz. 7, 15. 8 Iz. 53, 8. 4 Mih. 5, 2. 1 Jan. 5, 41. Jezusov izvor. Gorje nevernim Judom! 329 iz kakšne rodovine je; očeta, mater in sorodnike poznamo. O Mesiju se bo pa vedelo samo, da je Davidov potomec, in da je iz Betlehema. Vse drugo bo skrivnostno. Jezus tudi odgovarja v tem zmislu. Jeru- zalemljani so se o njem bolj po tihem med seboj pomenkovali. On jim pa glasno zakliče in očitno poudarja svoj božji izvor: Pač me poznate in tudi veste, odkod sem po svoji človeški naravi; moj dom in moja rodbina sta vam znani. A sam od sebe nisem prišel; moj izvor je mnogo vzvišenejši, nego si vi mislite. Nisem si sam naložil svojega po- Od judovskih prvakov nahujskani in zaslepljeni Jeruzalemljani bi ga bili radi prijeli, a niso se upali. Njegova ura trpljenja in smrti še ni prišla. Izmed ljudstva jih je pa mnogo verovalo vanj, češ Jezus mora biti Mesija, saj ni mogoče, da bi Mesija mogel zvršiti več čudežev od njega. c) Judovski prvaki se prestrašijo, ko čujejo, kako se širi vera v Jezusa med ljudstvom. Hlapce pošljejo z ukazom, naj ga primejo. A Zveličar jim slovesno pove, da je on sam gospodar svojega življenja. Se malo časa bom pri vas, pa pojdem Jc njemu, ki me je poslal. Zdaj še ni prišel čas Pot iz Betanije v Jeruzalem. klica. Vi sodite, ker poznate mojo priprosto rod¬ bino, da sem sam od sebe jel učiti ljudi, in si prisvajati, da sem božji poslanec. Ne, to ni res, ampak neskončni Bog, ki je po svojem bistvu Resnični, je zvršil na meni obljube, ki jih je dal našim očakom, in me je poslal. Vi ga ne po¬ znate popolnoma, ker sicer bi mene, njegovega Sinu, ki me je tolikrat s čudeži izpričal, ne za¬ vrgli. Jaz ga poznam, ker sem od njega, njegov Pravi Sin, in me je on poslal na svet. Pri meni 8e lahko podučite o Bogu, ki ga ne poznate. Te veličastne besede niso ostale brez učinka. moje smrti. Kmalu pa pride in potem se vrnem k svojemu Očetu. Izkusili boste nad seboj vso bridkost mojega odhoda in kazni, ker me sedaj nočete sprejeti. Iskali me boste, ko pridejo stiske nad judovski narod in jeruzalemsko mesto, ko prihrumi sovražnik, ko se boste razpršeni potikali po celem svetu, zaničevani in zasmehovani od vseh. Klicali boste Mesija, naj pride in vas reši, toda ne boste me našli; prepozno bo vaše zdiho- vanje. V svoji neveri boste žalostno poginili. In kjer sem jaz od vekomaj, namreč pri svojem Očetu v nebesih kot njegov pravi Sin, in kjer 330 Jan. 7, 37—53. Jezus — živa voda. bom kmalu tudi po svoji človeški naravi, tja vi ne morete 'priti. Pot k Bogu vam je zaprta, ker zametujete mene. Resne so Jezusove besede. Resnico in milost prinaša. Judje mu pa odgovarjajo s sovraštvom. Rešiti jih hoče; oni pa kujejo proti njemu krvavo zaroto. Podlo ga zalezujejo in njegova mila be¬ seda, ki jim ž njo ponuja svoje razodetje, najde pri njih le trda, nevsprejemljiva, zakrknena srca. Zato jim pa napoveduje bližnjo, strašno božjo sodbo. Nekoliko jih vendar le primejo Jezusove be¬ sede. Povprašujejo se med seboj, kam neki misli iti, da ga ne bodo našli. Morda pojde iz Palestine med Jude, ki so razkropljeni po svetu, in morda celo med pogane? Iskali me boste, toda ne boste me našli; in kjer sem jaz, tja vi ne morete priti; to odmeva kakor grom v njihovih dušah; v ne¬ mirnih slutnjah ponavljajo te besede. Svojega načrta se ne upajo zvršiti. Jezusovo veličastvo jim podere njihove nakane. Tiho se porazgube. Jezus pa svobodno nadaljuje svoj poduk v templu. II. Zadnji prazniški dan. Jan. 7, 37—53. Zadnji veliki prazniški dan pa vstane Jezus, glasno zakliče in pravi: „Če je kdo žejen, naj pride k meni, in naj pije! Kdor vame veruje, poteko, kakor pravi pismo, potoki žive vode iz njegovega osrčja." To pa pravi o Duhu, ki so ga imeli prejeti njegovi verniki. Duh namreč še ni bil dan, ker Jezus še ni bil poveličan. Izmed množice 1 jih reče nekaj, ki čujejo te njegove besede: „Ta je res prerok!“ Drugi pa pravijo: „Ta je Kristus!" Nekateri pa reko: „Ali ima Kristus priti iz Galileje? Ali ne pravi pismo: Iz Davidovega zaroda in iz trga Betle¬ hema, kjer je bil David, pride Kristus?" Med množico tedaj nastane prepir zavoljo njega. In nekateri izmed njih ga hočejo prijeti; toda nihče ne položi roke nanj. Tu pridejo hlapci k velikim duhovnikom in farizejem. In ti jim reko: „Zakaj ga niste prijeli?" Hlapci jim odgovore: „Nikoli ni no¬ ben človek tako govoril kakor ta člo¬ vek." Nato jim odvrnejo farizeji: „Ali ste tudi vi zapeljani? Ali veruje vanj kdo izmed prvakov, ali izmed farizejev? Toda ta druhal, ki ne pozna postave, prokleti so!“ Nikodem, tisti, kateri je bil prišel ponoči k njemu, ki je bil eden izmed njih, jim reče: „Ali obsodi naša postava človeka, ako ga prej ne zasliši, in ne spozna, kaj dela?" Odgovore in mu pravijo: „Ali si morda tudi ti Galilej ec? Preišči pisma in poglej, da iz Galileje ne vstane no¬ ben prerok." In vrnejo se vsak na svoj dom. Razlaga. 1. Izlivanje vode ob prazniku. Med drugimi lepimi obredi se je vršil ob prazniku šo¬ torov tudi ta-le: Vsak dan po jutranji daritvi je duhovnik v slovesnem spremstvu zajel v srebrn vrč iz studenca Siloa vode in jo nesel v tempel. Ta studenec je bil na vzhodni strani Sionske gore; njegova voda, ki je tekla zelo neenakomerno, sedaj bolj, sedaj manj, se je izlivala v majhen ribnik v Tiropejski dolini. Po potu so peli psalme 113 do 137, ki se v njih poveličuje božja moč in dobrota. Med petjem in veselo godbo se je po¬ mikal sprevod v tempel. Tam je duhovnik zmešal nekaj vina med vodo in nato Bogu v dar izlil vse na žgavni oltar. Med petjem so se ponavljale tudi besede preroka Izaija: 1 Veseli boste zajemali vodo iz studenca odrešenja. Ta obred je imel spominjati Izraelce dobrega Boga, ki je v puščavi njihovim očetom večkrat na čudežen način dal vode, in jih rešil smrti; budil je pa tudi misel na pričakovanega Mesija, ki bo, kakor bistra studenčnica žejnega človeka, poživil in pokrepil ves izraelski narod. Zadnji dan praznika je bil posebno slovesen; imenoval se je zato veliki. Jezus je bil navzoč pri izlivanju vode. Ob ti priliki, ko je bilo ljud¬ stvo vtopljeno v slovesni obred, se oglasi z močnim glasom in razkrije ljudstvu, da je on tisti, ki ga ta obred pomenja. Veličasten je njegov nastop. Dobro ve, kaj mislijo sovražniki ž njim, a niti 1 Vulgata ima: izmed tiste množice. 1 Iz. 12, 3. Moč Jezusovih milosti. Dve stranki med Judi. 331 trohice strahu ne zapazi nihče na njem. Zopet hoče poizkusiti, če je mogoče, pridobiti svoje ro¬ jake za vero v svoje božje poslanstvo. 2. Jezus — studenec žive vode. Ce )e kdo žejen, naj pride k meni, in naj pije! Kdor vame veruje, poteko, kakor pravi pismo, potoki žive vode iz njegovega osrčja. Tako vzklikne Jezus. Ze Samarij anki ob Jakopovem studencu je po¬ udarjal, da ji da žive vode, po kateri je ne bo nikoli več žejalo . 1 Ko smo razlagali to zgodbo, smo tudi pojasnili, da pomenja živa voda resnico in milost, ki jo Zveličar prinaša na svet, in da se pride do te čudotvorne vode z vero v Jezusa. Takrat smo tudi povedali, da se v sv. pismu več¬ krat dobrine Mesijevega kraljestva primerjajo z vodo . 2 V tem pomenu govori Jezus tudi ob ti Priliki. Kdor je žejen pravice 3 in resnice, kdor tako, kakor žejni pijače, želi sebi nebeških dobrot, uaj gre k Jezusu, in naj pije od njega, ki je Pravi duhovni studenec. Pije se pa iz tega stu¬ denca z živo vero. Kdor veruje v Zveličarja, prejme nebeških milosti v silni obilici, okrasč ga nadnaravne kre¬ posti in zvrševal bo dobra dela. Kakor iz bistrega studenca poteka hladilna vodica in osvežuje vse, kamor priteče, tako iz takega človeka, ki v de¬ janski veri prejemlje od Jezusa nebeških milosti, prodirajo na dan podučne, blažilne besede in dobra dela. Kjer se pokaže, povsod uči nevedne, tolaži žalostne, svetuje in s svojimi krepostmi in do¬ brimi deli daje vsem najlepši zgled. Tako v res¬ ici teko žive vode iz njegovega osrčja. Evangelist sam razlaga, da pomenja ta živa voda sv. Duha, ki so ga imeli prejeti Jezusovi verniki po njegovem poveličanju. Dozdaj Zveličar že ni nikoli spomnil sv. Duha. Tu ga prvič v podobi omenja. Tudi v starem zakonu so sicer pravični ljudje prejeli milosti sv. Duha, a v no¬ vem se vrši to redno in v mnogo obilnejši meri. ^ a jprej je prišel nad apostole binkoštni praznik; °d takrat se je pričela nova doba. Jezus lahko pravi, naj pride pit iž njega, kdor je žejen, ker on Pošilja sv. Duha, ki iž njega izhaja. Od binkošt- n ega praznika dalje teče neprestano mogočna reka božjih milosti, ki jih sv. Duh po zasluženju Roga Sina deli ljudem, in ž njimi oživlja celi svet. 1 Jan. 4, 14; Zgodbe'JI, str. 166. 3 Prim. Iz. 44, 3; 55, 1; Ez. 47, 1-11; Joel 2, 28; Zah. 14, 8. 3 Prim. Mat. 5, 6: Blagor žejnim pravice. 3. Vpliv Jezusovih besedi. Ljudstvo se razdeli vsled Jezusove izpovedi v dve stranki. V prvi so pošteni Izraelci, ki verujejo vanj. Ne¬ kateri izmed teh ga imajo za tistega preroka, ki ga napoveduje Mojzes sebi podobnega ; 1 drugi pa naravnost za Mesija. V drugi stranki so pa trdovratni neverneži, ki v strahopetni ponižnosti gredo za judovskimi prvaki, in ž njimi vred za¬ metujejo Jezusa. Pred par dnevi so se protivili veri vanj, češ da se za Mesija ne bo vedelo, odkod je. Danes mu očitajo, da je G-alilejec, in pri tem poudarjajo, da mora biti Mesija iz Da¬ vidovega rodu in iz Betlehema. Obojno je bilo resnično in se je nad Jezusom tudi izpolnilo, a tega niso hoteli preiskavati. Vsak dan je torej, kakor vidimo, judovska zakrknenost iznašla kak nov ugovor, in niso se menili za to, če so si bili ti ugovori med seboj tudi v protislovju. Umljivo je, da je bil ta najnovejši ugovor kot nalašč za Jeruzalemljane in prebivalce Judeje sploh. Za malo se jim je zdelo, da bi ne bil Mesija njihov ožji domačin. Galilejce so splošno prezirali; torej ni čuda, če so radi potegnili s prvaki, ki so pobijali Jezusov Mesijev poklic, češ da Mesija ne pride iz Galileje. Ljudstvo se je med seboj prepiralo. Ta pre¬ pir je tako razbesnil Zveličarjeve sovražnike, da so ga hoteli prijeti, a ostalo je zopet samo pri zli volji. Zvršili je niso. Tudi oboroženi hlapci, ki so jih poslali starejšine Jezusa prijet, so se vrnili brez njega k svojim gospodarjem. Na vprašanje, zakaj ga niso prijeli, so od¬ govorili: Nikoli ni noben človek tako govoril, kakor ta človek. Iz tega se vidi, da je veličastvo Je¬ zusovega nastopa, milina njegovih besedi, pre- pričevalnost njegovih dokazov tako vplivala nanje, da se ga niso drznili dotakniti. Moč njegove osebnosti, ki smo jo videli že večkrat, zlasti pa o priliki, ko je sam iz templovega dvorišča iz¬ gnal prodajavce in menjevavce, se zopet tukaj kaže v vsem nebeškem sijaju. Ljudje čutijo v njem višje bitje; celo surove biriče presune njegov nastop. Farizejske prvake je silno jezilo, da jih hlapci niso ubogali. Ozmerjajo jih: Ali ste tudi vi zapeljani? Strašna beseda! Judovski voditelji, ki zapeljujejo celi narod k odpadu od Mesije in s tem v gotovo pogubo, imenujejo tiste, kateri se drže Mesija, zapeljance. In kakšen dokaz imajo 1 V. Mojz. 18, 18. 332 Nikodem. Prešestnica pred Jezusom. Jan. 8, 1—11. Oljska gora. za to? Edino le svoj neznosen napuh. Pravijo namreč: Ali veruje vanj kdo izmed prvakov, ali izmed farizejev ? Tako bahato se to čuje, kakor bi bilo edino to prav, kar delajo ti prvaki. Z nepopisno oholostjo zaničujejo pri tem ljudstvo, ki se drži Jezusa, rekoč: Ta druhal, ki ne pozna postave, prokleti so! Zaslepljeni napuhnenci se ne zavedajo, da sami nakopavajo'božje preklet¬ stvo nase in na vse judovsko ljudstvo s svojo nevero, in da se bodo rešili edino le tisti, ki se drže od njih tako sovraženega Jezusa. Med starejšinami pa vendar le niso bili vsi enih misli. Dve leti in pol je preteklo, kar je o priliki velikonočnega praznika prišel ponoči k Jezusu eden izmed starejšin, — pošteni Nikodem. Pogovor, ki ga je takrat imel z Jezusom, mu ni šel iz spomina. Javno doslej ni pokazal, da ve¬ ruje vanj. Sedaj pa vstane in se potegne za Jezusa. Njegovi tovariši so zaničljivo prekleli ljudstvo, češ da ne razume postave, sami so pa proti postavi obsodili Jezusa, ne da bi ga zasli¬ šali. To protislovje jim pokaže Nikodem z be¬ sedami: Ali obsodi naša postava človeka, ako ga prej ne zasliši, in ne spozna, kaj dela ? Nič mu ne vedo odgovoriti. Porogljivo ga vprašajo: Ali si morda tudi ti Galilejec, da držiš s tem Galilej cem. Preišci pisma in poglej, da iz Galileje ne vstane noben prerok. Iz teh besedi vidimo jasno, da so oni zanesli očitanje galilej¬ ske domovine proti Jezusu med ljudstvo. Neres¬ nično je bilo, ker je bil Jezus rojen v Judeji; neresnično je bilo pa tudi, da bi noben prerok ne bil iz Galileje. Prerok Jona (morda tudi Ozeja, čegar rojstni kraj imenuje pradavno spo¬ ročilo Belemot v Isaharjevi pokrajini, in Nahum ) 1 je bil odtam. A njihova strast je bila prevelika, da bi bila ž njimi mogoča kaka pametna beseda. Nikodem jih je pač toliko zmešal, da so se brez kakega jasnega cilja, kaj naj store, in brez sklepa razšli vsak na svoj dom. A njihovo so¬ vraštvo se je odslej le še povečalo. III. Prešestnica. Jan. 8, 1—11. Nato gre Jezus na Oljsko goro. Zju¬ traj zgodaj pa zopet pride v tempel; in vse ljudstvo pride k njemu; in sede, ter jih uči. Pismarji in farizeji mu pa pri¬ peljejo ženo, ki so jo dobili v prešestvu, in jo postavijo na sredo, ter mu reko: „Učenik, to ženo smo zdaj zalotili v prešestvu. V postavi nam pa Mojzes zapoveduje take kamenjati. Kaj torej praviš ti ?“ To pa reko, ker ga izkušajo, kako bi ga mogli tožiti. Jezus se pa pri¬ pogne in piše s prstom po tleh. Ko ga pa ne nehajo vpraševati, se vzdigne in jim reče: „Kdor je med vami brez greha, vrzi prvi kamen vanjo." In zopet se pripogne in piše po tleh. Ko pa to slišijo, gredo drug za drugim ven; in Jezus ostane sam in žena, sto¬ ječ na sredi. Jezus se tu vzdigne in ji reče: „Zena, kje so tisti, kateri so te tožili? Ali te ni nihče obsodil?" Ona pa pravi: „Nihče, Gospod." Jezus pa reče: „Tudi jaz te ne ob¬ sodim. Pojdi in nikar več ne greši!“ Razlag a. 1. Oljska gora. Na vzhodni strani je¬ ruzalemskega mesta se prostira ozka dolinica, skozi katero teče potok Cedron. Preko tega po¬ toka se prične takoj vzdigovati položen grič, ki se v Jezusovem življenju v zelo važnih dogodkih omenja pod imenom Oljska gora. Nekoliko višji je ta hrib od drugih; z mesta se potrebuje nanj dober četrt ure. Obraščen je bil ob Zveličarje- vem času z oljkami; še danes je nekaj tega drevja na njem. Po pravici nosi torej svoje ime. 0 prazniku je bilo silno mnogo romarjev v mestu; vsi niso imeli v njem prostora. Zato so si iskali prenočišč v okolici. Jezus je na Oljski gori, kjer je stalo tudi nekaj hišic, dobil zase in skoraj gotovo tudi za učence gostoljubno streho. Morda ga je sprejel tisti mož, v čegar lasti je bil takozvani getzemanski vrt. Sklepati smemo, da je imel Jezus tu sebi udanega človeka, ker ga tudi pred zadnjo velikonočjo vidimo, da podnevn uči v templu, ponoči pa prenočuje na Oljski gori . 1 2. Prešestnica in prvaki. Priprosto omoženo žensko, ali morda šele zaročenko so dobili, da je prelomila dolžno zvestobo. Mojzesov zakon je za tak greh določal smrtno kazen 2 in sicer kamenjanje . * * 8 Pismarji in farizeji jo pripeljejo pred 1 Luk. 21, 37. 8 III. Mojz. 20, 10. 8 V. Mojz. 22, 21—24; Ez. 16, 38. 40. 1 IV. Kralj. 14, 26; Nah. 1,1. Farizejska zvijača in Jezusov odgovor. 333 Jezusa in ga vprašajo, kaj naj se zgodi ž njo. Pri tem jih vodi umazan, sovražen namen. Opo¬ zarjajo ga na postavo. Mislijo si: Nekaj mora re ei; in karkoli stori, ga primemo. Če poreče, uaj se žena ne kamenja, ga lahko proglasimo, da zaničuje Mojzesovo postavo, in s tem doka¬ žemo, da ne more hiti Mesija; potem ga lahko obsodimo. Če se pa odloči, naj se posuje s ka- 3. Jezusov odgovor. Jezus ve, kaj na¬ meravajo pismarji in farizeji ž njim. Na neiz¬ rekljivo moder način jih osramoti; zraven pa tudi pokaže, da je prišel zveličat grešnike, ne pa jih pogubljat. Na vprašanje ne odgovori ničesar. Dela se, kakor bi ga nič ne brigalo. Na nizkem stolcu sede se sklone k tlom in prične s prstom pisati po tleh. Kaj je pisal, ne vemo. Nekateri Jezus in prešestnica. Senjem, ga pa naznanimo rimski gosposki. — Rimljani namreč niso pustili Judom zvrševati smrtne kazni po njihovi postavi. V tem oziru je imel pravico edino le rimski oblastnik. Kimska Postava pa pač ni prešestva kaznovala s smrtjo. Torej je umljivo, da bi bil Jezus, če bi se izrekel za smrtno kazen, prišel v nasprotje z gosposko. Hudobno in zvito, pa tudi nevarno je bilo potem¬ takem njihovo vprašanje. Nastavili so past in mislili, da ji Jezus gotovo ne uide. starejši razlagavci pravijo, daje pisal grehe vpra¬ šujočih tožiteljev; drugi trdijo, da je zapisal od¬ govor, ki ga je potem povedal svojim sovražni¬ kom. Bodi, kar more; to je gotovo, da je Jezus hotel pokazati, da se noče pečati s to zadevo. Ko pa le silijo vanj, naj odgovori, se sklone po¬ konci in pravi: Kdor je med vami brez greha, vrzi prvi kamen! Nato se iznova pripogne in piše po tleh, kakor bi se ne menil več, kaj se godi krog njega. Farizeji in pismarji čutijo ost Jezusovih 334 Jezus odpusti greh prešestnici. Jan. 8, 12—20. Luč sveta. Zakladnica. besedi. Ni jim rekel, da ne smejo kamenjati prešestnice, marveč opozoril jih je le na njihove lastne grehe. Po Mojzesovem zakonu je moral tisti, ki je bil za pričo proti hudodelcu, vreči prvi kamen . 1 To določbo porablja Zveličar. Vpliv njego¬ vega izreka je nepopisen. Farizeje in pismarje začne peči vest in jim očitati njihove grehe. Zraven pa čutijo, da jim Jezus vidi v srce. Pred tem čudovitim Jezusom nimajo več postanka. Ves pogum jim upade in potepeno se splazijo drug za drugim proč. Zmagala je zopet nadzemska moč, ki se je zrcalila v celi Jezusovi osebnosti, nad grdo zvijačnostjo. 4. Jezus in prešestuica. Tožitelji so odšli. Žena stoji pa v sramu in strahu še vedno sredi ljudstva in učencev. Revščina greha se kaže v nji. Božja usmiljenost sije Jezusu z lica, ko se zravna pokoncu in milo vpraša: Zena, kje so tisti, kateri so te tožili ? Ali te ni nihče obsodil ? On, ki je brez strahu očital voditeljem judovskega ljudstva dušno slepoto, in očitno svaril ljudstvo pred njimi, vlije s temi ljubeznivimi besedami poguma in upanja v srce nesrečni ženi. Vidi se ji, da se ji pričenja miriti njena duša, ko boječe, pa vendar upapolno odgovori: Nihče, Gospod. In Jezus jo odpravi z besedami: Tudi jaz te ne ob¬ sodim. Pojdi in nikar več ne grešil Nobene trje besede nima; v resnici dela ž njo, kakor pastir z izgubljeno ovco. Neizprosen je proti zakrkne- nemu napuhu; nebeško usmiljen pa proti ubožici, ki je padla vsled človeške slabosti, in skesana koprni v svojem srcu po milosti. Rešil ji je življenje; še več: oživil ji je mrtvo dušo. Oholi tožitelji so osramoteni. Skesana grešnica se pa vesela, srečna vrača na svoj dom. IV. Jezus, luč sveta. Jan. 8, 12—20. Nato Jezus zopet govori ljudstvu, rekoč: ,Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne hodi po temi, ampak bo imel luč življenja." Tu mu reko farizeji: „Ti pričuješ sam o sebi; tvoje pričevanje ni resnično." Jezus odvrne in jim reče: „Cetudi pričujem jaz sam o sebi, je moje pri¬ čevanje vendar resnično; ker vem, odkod sem prišel, in kam grem; vi pa ne veste, odkod prihajam, in kam grem. Vi sodite po mesu; jaz pa ne sodim nikogar. In ako jaz sodim, je moja sodba resnična, ker nisem sam, ampak jaz in Oče, ki me je poslal. V vaši postavi je pa pisano, da je pričevanje dveh oseb resnično. Jaz sem, ki pri¬ čujem sam o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni." Nato mu reko: „Kje je tvoj Oče?“ Jezus odgovori: „Ne poznate ne mene, ne mojega Očeta; ako bi po¬ znali mene, bi pač poznali tudi mo¬ jega Očeta." Te besede je govoril Jezus v tem- plovi zakladnici, ko je učil v templu; in nihče ga ni prijel, ker njegova ura še ni prišla. Razlaga. 1. Jezus v zakladnici. S prigodbo o prešestnici zveže evangelist Janez več Jezusovih pogovorov z Judi, v katerih se vedno jasneje razkriva njegovo božanstvo, pri judovskih prva¬ kih pa kaže vedno besnejša nevera. Natančno ni sicer povedan čas, kdaj so se vršili ti pogovori; skoraj gotovo kmalu po prazniku šotorov, more¬ biti samo en dan kasneje. Prvi izmed njih je bil v templovi zakladnici. V ženskem dvoru je bilo namreč trinajst zabojev, ki so imeli podobo tromb; v njih se je hranil denar, kar so ga dobili za tempel. V tem pro¬ storu so bile tudi shrambe za dragocene posode, ki so se rabile pri daritvah. Vsled tega se je ves ta prostor imenoval zakladnica. Prostor jo bil javen. Evangelist ga posebej imenuje in s tem dokazuje, da se Jezus prav nič ni bal judov¬ skih voditeljev. Pismouki so učili navadno le v dvoru za pogane; Jezus je pa šel v notranje templove prostore in tudi tam je učil. Morda je bil tudi pogovor, ki ga podamo in razložimo v nastopnem odstavku, ravno tam. 2. Jezus, luž sveta. Prijetnejše, lepše, vplivnejše reči ni v božjem stvarstvu kot je luc. Luč je dobra ; 1 luč je sladka in ljubezniva , 2 luč je lepota, gibanje, plodovitost vseh stvari. Vse veliko, mnogovrstno življenje v stvarstvu vodi luč na svoji zlati ujzdi. Cvetice, meglice, zvezde 1 V. Mojz. 17, 7. 1 I. Mojz. 1, 4. s Prid. 17, 7. Izaijeva prerokba o Mesijevi luči. Dve priči Jezusovega božjega poslanstva. 335 so tako lepe, ker se oblačijo v njeno krasoto. Vselej, ko njen žarek iznad nočnih temin pri¬ plava iznova črez zemljo, zadoni kakor slavospev novega stvarilnega jutra pri vseh živih bitjih. Luč je življenje. Brez luči bi bilo stvarstvo polno groze, polno strahote in smrti. 1 Od te oživljajoče svetlobe v kraljestvu vstvar- jenega sveta jemlje božji Zveličar primero, s ka¬ tero pojasnjuje samega sebe in svoje delovanje v kraljestvu božje milosti. On je večna luč vse resnice in dobrote, ki oživlja in ogreva človeške duše; vir nadnaravnega spoznanja in neskončne blaženosti. Preroki so večkrat primerjali Mesija z lučjo. 2 Posebno lepo govori v tem zmislu prerok Izaija. 3 V duhu gleda, kako tema pokriva ves svet; vsi narodi tavajo v mraku. Tu se pa posveti luč iz Jeruzalema. V ti luči se pokaže Gospod; njeni žarki padajo v temo, ki vlada po svetu, in od vseh strani se dvigajo ljudje in gredo proti Jeruzalemu iskat razsvetljenja pri njegovi luči. Pomen tega videnja je jasen. Prerok hoče v ti Podobi opisati, kako po celem svetu gospodari tema zmote in pregreh; ljndje so v mraku; ne vedo ne kako, ne kam v dušnem življenju. Boga so izgubili, pa ga ne morejo najti; po sreči koprne, pa ne poznajo poti k nji. Bes so Podobni potniku, ki ponoči tava po neznanih krajih. V luči, ki zasije iz Jeruzalema, pa napo¬ veduje Izaija Odrešenika. V Jeruzalemu, v templu, ki je središče judovskega verskega življenja, na¬ stopi Mesija kakor svitla luč. Žarki njegove res¬ nice in milosti se razlijejo po svetu in privabijo nesrečne, izgubljene zemske potnike k sebi na Pravo pot do Boga. To hoče reči prerok Izaija. On opisuje temo sveta, — zmote in grehe, in luč sveta — Odrešenika. Mesijevo razsvetljenje, ki 8'a opisuje prerok, sta pomenjala dva velika zlata svečnika, ki sta stala v dvoru za ženske, torej Prav v tistem kraju, kjer je učil Jezus. Pod Podobo luči slika tudi evangelist Janez začetkom svojega evangelija božjega Sinu. 4 Sedaj nam je umljivo, kaj pomenjajo besede, ki jih govori Jezus o sebi: Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne hodi po temi; ampak ho iniel luč življenja. Pomen je ta-le: Jaz sem Me¬ sija, ki ga napovedujejo preroki pod podobo luči. 1 Meschler, „Leben 'Jesu.“ I. str. V. 2 Primeri Hab. 3, 4; Iz. 9, 2; 42, 6; 49, 6. 8 Iz. 60, 1 nasl. 4 Jan. 1, 4. 5. Tista luč za vesoljni svet sem, ki jo opisuje pre¬ rok Izaija, da zasije iz Jeruzalema. Kdor hodi za menoj, ne tava več v zmotah in grehih. Jaz mu razsvetljujem pot, ki vodi v življenje; na tem svetu živi življenje posvečujoče milosti, na onem pa doseže večno življenje. Treba je iti samo za menoj, to se pravi: verovati se mora vame in držati se mojih naukov. Farizeji dobro razumejo, da se Jezus z na¬ vedenimi besedami imenuje Mesija. Oporekajo mu, da njegova trditev ni dokazana, ker priča sam o sebi. Po judovski postavi je treba dveh ali treh prič, da se izkaže resnica. 1 Na to se ozira Zveličar in dokazuje tako-le: Da sem jaz Mesija, za to sta dve priči: jaz in Oče. Moje pričevanje je resnično. Jaz edini vem, da sem božji Sin, ki sem prišel iz nebes, in da se kmalu zopet vrnem v nebesa, dovršivši odrešenje. Vi bi sicer iz mojih del lahko spoznali, da sem res božji poslanec, in bi sprejeli moje pričevanje za resnico, pa nočete, ker sodite po mesu, to se pravi: po zunanji podobi. Na zunaj sem jaz priprost in ponižen, iz revne rodbine, iz pozabljenega kraja, brez vsake posvetne mogočnosti. Po tem me sodite in me zametujete. Jaz pa ne sodim tako nikogar; zato je pa moja sodba tudi resnična in Oče jo potr¬ juje, ker se nad menoj zvršujejo prerokbe starega zakona, in ker v njegovem imenu delam čudeže. Jezus ni hotel naravnost z odkritimi bese¬ dami razkriti svoje božje osebnosti, ker ni maral Judov še bolj razdražiti. Njegova prisrčno mila obzirnost do sovražnikov se kaže tudi pri tem prizoru. Farizeji ga hočejo prisiliti do jasnega odgovora. Zato ga vprašajo: Kje je tvoj Oče? Tudi na to vprašanje ne odgovori naravnost, marveč samo pravi: Ako hi poznali mene, hi pač poznali tudi mojega Očeta, to se pravi: ako bi spoznali, kakor bi morali, da sem jaz božji po¬ slanec, Mesija, ki zvršujem dela, kakršnih ne more noben človek, in sploh nobeno ustvarjeno bitje zvrševati, bi tudi spoznali mojega Očeta; izprevideli bi namreč, da sem božji Sin. Farizejem je sovraštvo naraščalo; radi bi ga bili zgrabili, a niso se ga drznili. Veličastvo nje¬ gove osebnosti jih je zadrževalo. Verovali sicer niso vanj; smrtno so ga sovražili, a ko so bili v njegovi bližini, jih je vendar navdajala neka tajna groza pred njim. 1 V. Mojz. 19, 15. 336 Jan. 8, 21—53. Moč Jezusove vere. V. Vera v Jezusa osvobaja gre¬ hov in daje življenje. Jan. 8, 21—59. Tu jim Jezus zopet reče: „Jaz grem in iskali me boste in umrli boste v svojem grehu. Kamor jaz grem, vi ne morete priti." Judje pravijo nato: „Ali se morda sam umori, ko pravi: Kamor jaz grem, vi ne morete priti?" In jim reče: „Vi ste od zdolaj; jaz sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta; jaz nisem od tega sveta. Zato sem vam dejal, da boste umrli v svojih grehih; zakaj ako ne verujete, da sem jaz, boste umrli v svojem grehu." Tu mu reko: „Kdo si ti?" Jezus jim pravi: „Popolnoma to, kar tudi vam govorim. Mnogo imam o vas govoriti in soditi. A tisti, kateri me je poslal, je resničen; in kar sem slišal od njega, to govorim svetu." Oni pa ne razumejo, da pravi, da je Bog njegov Oče. Nato jim reče Jezus: „Ko povišate Sinu človečjega, spoznate, da sem jaz, in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak to govorim, kakor me je Oče učil. In kateri me je poslal, je z menoj in me ni pustil samega; zakaj jaz vedno delam to, kar je njemu všeč." Ko je to govoril, jih je mnogo ve¬ rovalo vanj. Tu reče Jezus tistim Ju¬ dom, kateri so verovali vanj: „Ako ostanete v moji besedi, boste v resnici moji učenci; in spoznali boste resnico, in resnica vas bo osvobodila." Odgovore mu: „Abrahamov rod smo in nikoli nismo nikomur služili. Kako praviš: Osvobojeni boste?" Jezus jim odvrne: „Resnično, res¬ nično vam povem: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Suženj pa ne ostane vekomaj doma, Sin pa ostane vekomaj. Ako vas torej Sin osvobodi, boste res svobodni. Vem, da ste Abra¬ hamovi otroci; pa iščete me umoriti, ker se vas ne prime moje govorjenje. Jaz govorim, kar sem videl pri svojem Očetu; in vi delate, kar ste videli pri svojem očetu." Odgovore in mu reko: „Naš oče je Abraham." Jezus jim pravi: „Ako ste Abraha¬ movi otroci, delajte tudi Abrahamova dela. Sedaj pa iščete umoriti mene, človeka, ki sem vam govoril resnico, ki sem jo slišal od Boga. Tega Abra¬ ham ni storil. Vi delate dela svojega očeta." Reko mu torej: „Mi nismo rojeni iz nečistosti; enega očeta imamo, Boga.“ Nato jim pravi Jezus: „Ako bi bil Bog vaš oče, bi mene gotovo ljubili- Zakaj jaz sem izšel in prišel iz Boga; nisem namreč prišel sam od sebe, marveč on me je poslal. Zakaj ne spoznate mojega govora? Zato ker ne marate slišati moje besede. Vi ste iz očeta hudiča in hočete izpolnjevati želje svojega očeta. Ta je bil morivec od začetka in ni ostal v resnici, ker resnice ni v njem. Kadar govori laž, govori iz lastnega, ker je lažnik in oče laži. Če pa jaz govorim resnico, mi ne verujete. Kdo izmed vas me more obdolžiti kakega greha? Ako vam res¬ nico govorim, zakaj mi ne verujete? Kdor je iz Boga, posluša božje besede. Zavoljo tega vi ne poslušate, ker niste iz Boga." Nato odgovore Judje in mu reko: „Ali ne govorimo mi prav, da si Sa¬ marijan, in da imaš hudiča?" Jezus odvrne: „Jaz nimam hudiča, ampak častim svojega Očeta, vi mi pa jemljete čast. Toda jaz ne iščem svoje časti; nekdo je, ki je išče in sodi- Resnično, resnično vam povem: Ako kdo izpolnjuje mojo besedo, ne bo videl smrti vekomaj." Tu reko Judje: „Zdaj spoznamo, da imaš hudiča. Abraham je umrl in pre¬ roki in ti praviš: ,Ako kdo izpolnjuje mojo besedo, ne okusi smrti vekomaj.‘ Ali si ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In preroki so umrli. Kaj delaš sam iz sebe?" 337 Zgodbe sv. pisma If. 22 Jordanova dolina. 338 Jan. 8, 54 — 59. Jezusova čast. Vera in nevera. v Jezus odgovori: „Ce častim samega sebe, ni moja čast nič. Moj Oče je, ki me časti, o katerem vi pravite, da je vaš Bog. In ne poznate ga; jaz ga pa poznam. In ako rečem, da ga ne poznam, bi bil lažnik kakor vi. Toda poznam ga in izpolnjujem njegovo be¬ sedo. Abraham, vaš oče, je zahrepe¬ nel, da bi videl moj dan. Videl ga je in je bil vesel.“ Tu mu pravijo Judje: „Se petdeset let nimaš in si videl Abrahama?" Jezus jim reče: „Resnično, resnično vam povem, preden je bil Abraham, sem jaz." Tu jamejo pobirati kamenje, da bi lučali vanj. Jezus se pa skrije in gre iz templa. Razlaga. 1. Jezusov odhod k: Očetu. Pogovor, ki ga sedaj razlagamo, se je vršil gotovo kmalu po prejšnjem. Evangelist je prej na koncu omenjal, da so hoteli Zveličarja zgrabiti. Na to se opira Jezus, ko pravi: Jaz grem. Pomen njegovih be¬ sedi je ta-le: Vi me hočete umoriti, toda jaz od¬ idem kmalu sam; in ko me ne ho več, me boste iskali, a zastonj. Sedaj zametate mene, svojega Mesija. Pride čas, ko ga boste potrebovali, pa umrli boste v svojih grehih. Vaša nevera vas bo pogubila. Zavoljo svoje nevere ne morete priti v nebesa k Očetu, kamor pojdem jaz. Zlobni Judje se na to zbadljivo posmehujejo, češ ali se bo sam umoril, ker pravi, da ne mo¬ remo za njim. Pismouki so namreč razlagali, da samomorilci pridejo v najgloblji del podzemlja (šeola, 1 pekla), in tam v mukah čakajo sodbe; tja ne more nihče do njih. Zato jim Jezus odgovarja: Vi ste od zdolaj — vi ste od tam, kamor pravite, da pridem jaz; jaz sem od zgoraj — iz nebes in se tja vrnem. Vi ste od tega sveta — vaše misli in dela so posvetna, hudobna; jaz nisem od tega sveta. Zato, ker ste zakopani v posvetno hudobnost, sem vam dejal, da boste umrli v svojih grehih. Vaš naj¬ hujši greh je pa vaša nevera. Zakaj, ako ne ve¬ rujete, da sem jaz, boste umrli v svojem grehu. Jezus noče naravnost izreči, da je Mesija. Zakaj ne, smo že večkrat povedali. Judje dobro 1 Glej Zgodbe II, str. 296. vedo, kaj pomenjajo njegove besede, vendar ga vprašajo: Kdo si ti? In nato jim odvrne: Po¬ polnoma to, kar tudi vam govorim. Vi pa tega nočete sprejeti. Zato imam mnogo govoriti in soditi o vaši neveri. A spoznajte že vendar, da je tisti, kateri me je poslal, resničen; in kar sem slišal od njega, to govorim svetu. Zato bi pa morali meni tako verjeti kakor Bogu. Jezus se v teh pogovorih vedno sklicuje na Očeta. Nevera je poslušavcem tako potemnila um, da niti ne pazijo na to. Strasti zoper Zve¬ ličarja so takorekoč popolnoma oslepeli. Evan¬ gelist pravi, da ne razumejo. A tudi dobromisleči, ki so verovali v Jezusa, niso razumeli njegovega božjega izvora. Tem pravi: Ko povišate Sinu človečjega na križu, in ko potem vstane od mrtvih, odide v nebesa, in pošlje sv. Duha, spoznate, da sem jaz to, kar govorim o sebi, namreč pravi božji Sin, in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak to govorim, kakor me je Oče učil. Ta je vedno z menoj, podpira me, ker jaz vedno zvr- šujem le njegovo voljo, saj sem združen ž njim po eni naravi. Ta pomen, ki ga pa poslušavci niso natančno razumeli, imajo njegove besede. Iz tega vidimo, da je Jezus napovedal dva učinka svojega odhoda. Eni bodo vsled svoje nevere umrli v svojih grehih in se pogubili- Drugi bodo pa iz njegovega trpljenja, smrti in vnebohoda spoznali, da je včlovečeni Bog, ki je z Očetom ene narave in enega bistva. 2. Resnica osvobaja. Zadnje besede je Jezus že govoril samo tistim, ki so verovali vanj. Za naslednje evangelist to še posebej omenja. Zveličar pravi: Ako ostanete v moji be¬ sedi, boste v resnici moji učenci; in spoznali boste resnico, in resnica vas bo osvobodila. Zveza je ta-le: Prej sem rekel nevernim Judom, da bodo umrli v svojih grehih, če ne bodo verovali vame. Vam pa pravim: ako ostanete v moji besedi, in mi verujete, boste vredni, da vas sprejmem med svoje učence, in spoznali boste resnico, namreč vse, kar jaz učim, zlasti pa to, da sem jaz včlovečeni Bog, in ta resnica vas bo osvobodila vaših grehov, da ne boste umrli v njih. Neverni Judje so se pri teh besedah čutili razžaljene. Besnica vas bo osvobodila — to so si razlagali samo v telesnem zmislu. Zato se prično kregati: Mi smo že svobodni, ker smo Abrahamovi otroci; mi nismo nikomur sužnji, zato ne potre¬ bujemo osvobojenja. Bahatost teh strupenih ljudi Svoboda. Hudič — oče nevernih Judov. 339 presega vse meje. Res niso sužnji v najnavad- nejšem zmislu, toda tudi posvetne svobode bridko Potrebujejo, kakor so jo že večkrat krvavo po¬ trebovali. Podjarmljeni so bili svoj čas Egipča¬ nom, Ivaldejcem, Peržanom, Grkom in sedaj so pod rimskim gospostvom. Vendar pa v svojem napuhu kriče: Nikoli nismo nikomur služili. Ta¬ kim nevernim bahačem seveda ni mogoče poma¬ gati. Edino, ko bi se oprijeli Jezusove resnice, in se najprej duševno prenovili, bi jim bilo mo¬ goče doseči tudi zunanjo, politiško svobodo. Zveličar se na to svobodo ne ozira, marveč jim samo na kratko in resno razkrije, kako strašno si lažejo, če trde, da so svobodni, ko so vendar črez glavo v grehih, in zato res pomilo¬ vanja vredni sužnji greha. Pravi jim: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Greh dobi človeka Podse in mu vzame takorekoč svobodo. Človek, ki se je udal grehu, je odvisen od svoje grešne navade kakor suženj od svojega gospodarja. Suženj pa ne ostane vekomaj doma; gospodar ga lahko izžene ali proda, kamor hoče. Sin pa ostane vekomaj; Oče ga ljubi in mu izroči dom, da gospodari nad sužnji in, če hoče, jih more tudi osvoboditi. Vi ste sužnji greha. Jaz sem Pa božji Sin. Ako postanete moji učenci, in sprejmete vero vame, vas jaz, ki ostanem veko¬ maj pri Očetu, osvobodim vaših grehov in tako boste res svobodni, — deležni božjega kraljestva na tem in na onem svetu. Neizrekljivo lepa je ta obljuba. Po svobodi koprni vsako človeško srce. Vsak jarem je težak. Služiti je hudo. Najhujše pa je služiti grehu. Prava svoboda je mogoča šele, če se oprostimo greha. In tega nam odjemlje jagnje božje — naš Jezus. 3. Hudič, oče nevernih Judov. Judje se sklicujejo na Abrahama. Jezus jim dokazuje, da po duhu pač niso Abrahamovi otroci, ker ta sveti očak ni bil morivec; oni pa hočejo njega umoriti. Sedaj spoznajo, da jim govori o duhov¬ nem očetovstvu in odvrnejo: Mi nismo rojeni iz nečistosti; enega Očeta imamo, Boga. V starem zakonu se je večkrat primerjala zveza judovskega ljudstva z Bogom zakonski zvezi, odpad od Boga (malikovanje) pa prelomljenju zakonske zveze, nečistosti. V tem zmislu pravijo Judje: Ti pra¬ viš, da nismo pravi Abrahamovi otroci, kakor bi kili odpadli od Boga. Mi pa nismo rojeni iz nečistosti, to se pravi: mi nismo malikovavci, marveč častimo edino le Boga za svojega očeta. To jim zavrača Jezus, češ ko bi bili iz Boga, bi gotovo ljubili njega, ki je izšel kot božji Sin od Boga, in prišel od njega kot njegov poslanec na zemljo. A oni ga v svoji zakrknenosti ne poslušajo. Zato jim odkrito pove pekočo resnico: Vi ste iz očeta hudiča in hočete izpolnjevati želje svojega očeta. Ta je bil morivec od začetka, ker je prve stariše zapeljal v greh, in jim s tem umoril dušo, pa tudi bil kriv, da morajo vsi ljudje telesno umreti. Po nevoščljivosti hudičevi je prišla smrt na svet, 1 pravi že sv. pismo starega zakona. Kako pretresljive besede! Judje hočejo Jezusa umoriti. Tega so se mogli naučiti le od hudiča, tega krvoločnega morivca človeškega rodu. Hudič želi moriti; le smrt ubogih zemljanov — dušna in telesna — ga veseli. Jezusovi sovražniki delajo ravno tako. Vzrok hudičevi želji po umoru je njegovo sovraštvo do resnice. Resnice ni v njem. Kadar govori laž, govori iz lastnega, iz svojega srca in po svojih mislih, ker je lažnik in oče laži. Evo je najprej nalagal; iznašel je takorekoč laž in z lažjo, — s svojim sovraštvom do resnice, — je umoril ves člo- veškirod. Judje so ravno taki. Ker nasprotujejo res¬ nici Jezusovih naukov, ga hočejo umoriti. Morivci hočejo postati, ker ne verujejo. Ne verujejo pa, ker ne marajo resnice. Potemtakem so torej res podobni hudiču, ki se sme imenovati njihov duhovni oče. Z gorko vnemo, poln svete samozavesti, za¬ kliče Jezus ob ti priliki vzvišene besede: Kdo izmed vas me more obdolžiti kakega greha ? Pred¬ stavimo si ta veličastni prizor: Zveličar očita Judom najhujše pregrehe; pravi jim, da bodo po¬ gubljeni, umrli v svojih grehih. Naravnost jim reče, da je hudič njihov oče, da so lažnjivci in sovražniki resnice. In ob ti priliki jih pozivi j e, naj najdejo na njem le en madež kakega greha, če morejo. Taka beseda še ni prišla iz človeških ust. Vpričo sovražnikov se sklicuje Jezus na svoj nebeško čisti značaj in nihče mu ne ve očitati niti trohice. Zato veličastno nadaljuje: Ako vam resnico govorim, zakaj mi ne verujete? Na meni ne morete najti nobenega madeža. To je dokaz, da govorim resnico. Vi mi pa nočete verovati, ko vam tolmačim božje besede. Kdor je iz Boga, posluša božje besede. Zavoljo tega vi ne poslušate, ker niste iz Boga. Jezus je postavil ogledalo pred Jude; v njem lahko vidijo, kako globoko so padli. Odkrito jim 1 Modr. 2, 24. 22 * Jezus večji od Abrahama. Jan. 9, 1—9. Ozdravljeni slepec. 340 je razjasnil njihovo brezbožnost. Boga so zavrgli, hudiču so stopili v službo. To jim h koncu s strogo resnostjo še enkrat ponavlja. 4. Jezus večji od Abrahama. Ne¬ verne judovske voditelje in njihove pristaše je Jezusova beseda, da je hudič njihov oče, silno zbodla. Odgovorili bi radi. A v onemogli bes¬ nosti ne morejo drugega, nego da s psovkami zmerjajo Zveličarja. Imenujejo ga Samarijana in pravijo mu, da ima hudiča, to se pravi: da je obseden. Samarijan je bila za Juda ena najhuj¬ ših psovk. Povedali smo že večkrat, kako so Judje Samarijane zaničevali. Samarijani so pa seveda tudi prezirali Jude in se zlasti temu upi¬ rali, da bi bili Judje edini pravi Abrahamovi si¬ novi, in s tem izvoljeno ljudstvo. Ker je Jezus ravno v tem oziru povedal Judom nekaj krepkih resnic, so mu tem rajši zabrusili v obraz, da je Samarijan. Zveličar jih na kratko zavrne. Mirno jim pravi, da nikakor ni obseden, marveč da pri vseh svojih delih zvršuje le Očetovo voljo, in s tem časti Očeta. Judje mu jemljejo čast s psovkami, a on se ne bo maščeval za to, pač pa Oče, ki bo s hudimi kaznimi kaznoval vse Jezusove sra- motivce. Nato se pa zopet vrne k glavni misli svo¬ jega pogovora z Judi in jo iznova ponovi, rekoč: Besnimo, resnično vam povem: ako kdo izpolnjuje mojo besedo, ne bo videl smrti vekomaj. To je ravno tista misel, ki jo je začetkom izrazil z be¬ sedami: Ako ne verujete, da sem jaz, boste umrli v svojem grehu. Iz tega sledi na podlagi Jezuso¬ vega dokazovanja to-le: Ako pa verujete vame, vas resnica osvobodi greha in živeli boste, ter ne boste umrli. — Vera v Jezusa pa mora biti živa, dejanska, zvezana z izpolnjevanjem nje¬ govih zapovedi. V tem zmislu pravi torej: Ako kdo izpolnjuje mojo besedo v veri in dobrih delih, ne bo videl smrti dušne na tem svetu, torej tudi ne večnega pogubljenja. Judje niso hoteli razumeti, da govori Jezus o smrti v duhovnem pomenu. Zato z divjim srdom ponavljajo svojo psovko, da je obseden; sklicujejo se pri tem na Abrahama in preroke, češ da so ti vsi vkljub svoji svetosti umrli. Vprašujejo ga torej: Ali si ti večji, kot naš oče Abraham? Kaj delaš sam iz sebe? Zveličar odgovarja na to jasno v tem le zmislu: S svojim odgovorom nimam namena iskati svoje časti, marveč govorim le resnico. Prašali ste me že, kdo je moj Oče. Torej vam povem, da je moj Oče tisti, o katerem vi pravite, da je vaš Bog. O Abrahamu vam pa pravim, da je hrepenel videti moj prihod na zemljo, in da mu je predpeklom Bog razodel, kdaj se je to zgodilo, in to ga je vzradostilo. Potemtakem lahko skle¬ pate, da sem jaz mnogo večji od Abrahama. Judje razumejo to zopet samo v telesnem zmislu in pravijo, kako neki more Jezus govoriti da sta se videla z Abrahamom, ko še petdeset let ni star. Z mirno slovesnostjo odvrne Zveličar: Res¬ nično, resnično vam povem, preden je bil Abraham, sem jaz. Sem, pravi, to je: sem bil in sem in bom, ker sem večni Bog. Pri meni ni ne prošlosti, ne prihodnjosti, marveč vedna sedanjost. To zgrabi Jude. Spoznajo, da se dela Jezus enakega Bogu. Kamenjati ga hočejo. On se pa naredi nevidnega in odide. VI. Jezus ozdravi slepca od rojstva. Jan. 9, 1 — 41. Ko gre Jezus mimo, zagleda člo¬ veka, ki je bil od rojstva slep. Tu ga vprašajo njegovi učenci: „Učenik, kdo je grešil, on ali njegovi stariši, da je slep rojen ?“ Jezus odgovori: „Ni grešil ne on, ne njegovi stariši; temveč da se raz¬ odenejo božja dela nad njim. Jaz mo¬ ram delati dela tistega, kateri me je poslal, dokler je dan; pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta." Ko to izreče, pljune na tla in na¬ pravi blata iz pljunka in mu pomaže z blatom oči in mu reče: ,,Pojdi, umij se v kopeli Siloa," ki se tolmači: Po¬ slani. Nato gre in se umije in pride in vidi. Sosedje pa, in kateri so ga prej videli, da je berač, reko: „Ali ni ta tisti, kateri je sedel in vbogajme pro¬ sil?" Nekateri pravijo: „On je." Drugi pa: „Nikakor ne, ampak po¬ doben mu je." Pogled na samostanske gore v južni Judeji. 342 Jan. 9, 10—41. Osramotenje Judov. On pa reče: „Jaz sem.“ Tu mu pravijo: „Kako so se ti od¬ prle oči?" Odgovori: „Tisti človek, ki mu je ime Jezus, je naredil blata in pomazal moje oči in mi rekel: Pojdi h kopeli Siloa in umij se. In sem šel in se umil in vidim." Nato mu reko: „Kje je tisti?“ Pravi: „Ne vem.“ Peljejo ga, ki je bil slep, k farizejem. Bila je pa sobota, ko je naredil Jezus blata, in odprl njegove oči. Tu ga zopet tudi farizeji vprašajo, kako je izpregle- dal. On jim pa reče: „Blata mi je dejal na oči in sem se umil in vidim.“ Nato reko nekateri izmed farizejev: „Ta človek ni od Boga, ker ne posve¬ čuje sobote." Drugi pa pravijo: „Kako more člo¬ vek grešnik delati take čudeže ?" In razpor nastane med njimi. Reko torej slepcu: „Kaj praviš ti o njem, ki ti je odprl oči?“ On pa pravi: „Prerok je." Judje tedaj ne verjamejo o njem, da je bil slep, in da je izpregledal, dokler ne pokličejo starišev tega, ka¬ teri je izpregledal. In jih vprašajo, re¬ koč: „Je-li ta vaš sin, o katerem vi pravite, da je bil slep rojen? Kako torej sedaj vidi?“ Njegovi stariši jim odvrnejo in reko: „Veva, da je ta najin sin, in da je bil slep rojen. Kako pa sedaj vidi, ne veva; ali kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte; zadosti je star; sam naj govori o sebi.“ To so rekli njegovi stariši, ker so se bali Judov; Judje so bili namreč že sklenili, da se mora izobčiti iz shod¬ nice, kdor reče, da je on Kristus. Za¬ voljo tega so dejali stariši: „Dosti je star, njega vprašajte." Tu vdrugič pokličejo človeka, ki je bil slep, in mu reko: „Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik." On jim pa reče: „Ce je grešnik, ne vem. Samo to vem, da sem bil slep, in da sedaj vidim." Tu mu reko: „Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?" Odgovori jim: „Povedal sem vam že in ste slišali. Kaj hočete zopet sli¬ šati? Ali hočete tudi vi biti njegovi učenci ?“ Nato ga prekolnejo in reko: „Ti bodi njegov učenec; mi pa smo Moj¬ zesovi učenci. Mi vemo, da je z Moj¬ zesom sam Bog govoril; o tem pa ne vemo, odkod je." Tisti človek odgovori in jim reče: „To je čudno, da vi ne veste, odkod je; pa je odprl moje oči! Vemo pa, da Bog ne usliši grešnikov, ampak če kdo služi Bogu, in zvršuje njegovo voljo, njega usliši. Kar svet stoji, se ni slišalo, da bi bil kdo sleporojenemu odprl oči. Ko bi ta ne bil od Boga, bi ne bil mogel nič storiti." Odgovore in mu pravijo: ,,V grehih si rojen ves in ti nas učiš?" In pahnejo ga ven. Jezus sliši, da so ga ven pahnili, in ko ga najde, mu reče: „Ali veruješ v Sinu božjega?" On odgovori Jm pravi: ,,Gospod, kdo je, da naj verujem vanj." In Jezus mu reče: „Videl si ga, in kateri govori s teboj, on je." On pa pravi: „Gospod, verujem." In pade in ga moli. Jezus pa reče: „K sodbi sem prišel na ta svet, da kateri ne vidijo, izpregledajo, in kateri vidijo, oslepe." In nekateri izmed farizejev, ki so bili pri njem, slišijo to in mu reko: „Ali smo tudi mi slepi?" Jezus jim reče: „Ako bi bili slepi, bi ne imeli greha. Sedaj pa pravite: Vidimo; torej ostane vaš greh." Razlaga. 1. Prilika in pomen čudeža. Ozdrav¬ ljenje slepega berača je v tesni zvezi z Jezusovim 1 pogovori, ki smo jih razložili v prejšnjih odstavkih. Sklepati smemo, da se je z vršilo ravno ob času, ko je Jezus odhajal iz templa, da se umakne raz¬ jarjenim sovražnikom. Pri templovih vratih so se radi nastavljali Luč sveta ozdravi slepca. 343 hromi in slepi berači, pričakovaje od pobožnih romarjev milih darov . 1 To vidimo dandanes tudi pri naših cerkvah, zlasti na romarskih krajih. Ko gre Jezus mimo, zagleda med njimi slepega berača. Usmili se ga, s pomenljivim obredom ga ozdravi in odide. Iz njegovih besedi in iz tega, kar ukaže slepcu, se jasno vidi, da hoče ob ti priliki s čudežem potrditi, kar je zadnjih par dni govoril Judom v templu. Morda je minilo še le nekaj ur, kar je rekel o sebi: Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne hodi po temi J Farizeji so mu oporekali, češ ha to pričevanje ni veljavno, ker sam o sebi Pričuje. Sedaj dokaže, da v resnici tudi Bog do¬ kazuje njegovo besedo. Slepcu, ki v pravem po¬ menu besede hodi v vedni temi, vrne pogled; razžene mu temo in mu odpre lepoto, ki jo svet¬ loba razgrinja očem. Tako je v resnici njegova rešilna luč. Na to tudi sam opozarja, ko odgo¬ varja učencem, da slepote ni kriv ne revni slepec, ne njegovi stariši, marveč da jo je Bog pripustil, ker je hotel nad njim pokazati svojo vsemo¬ gočnost, svoje delo. Ta dela pa zvršuje na zemlji Jezus. Sam pravi: Jaz moram delati dela tistega, kateri me je poslal; — torej moram zvršiti tudi hožje delo nad tem ubogim slepcem, kakor je sklenjeno po božji previdnosti. Delati moram, dokler je dan, dokler sem še na svetu; pride noč, hliža se mi trpljenje in smrt, in potem se vrnem k Očetu. V svoji človeški postavi potem ne bom več na zemlji. Dokler sem na svetu, in občujem med ljudmi, sem luč sveta, razsvetljujem vse; in sedaj hočem razsvetliti tudi tega, od rojstva slepega reveža. S tem seveda Jezus ne pravi, da neha biti Po svojem odhodu luč sveta. V svojih nasledni¬ kih ostane. V pridigi na gori je sam rekel apostolom: Vi ste luč sveta 3 in s tem povedal, ha bo v njih in njihovih naslednikih do konca sveta razsvetljeval človeštvo. V svoji cerkvi, v sv. Rešnjem Telesu in v cerkveni oblasti, živi Jezus neprenehoma skrivnostno življenje in je hrez prestanka luč sveta. Njegove besede ob ti Priliki imajo torej edino le namen potrditi nje¬ govo, zadnji čas tolikrat ponavljano trditev, da se kmalu osebno loči s sveta, in vrne k Očetu. Zadnji prazniški dan je Jezus o priliki, ko 1 Prim. Dej. ap. 3, 2. 2 Jan. 8, 12. 3 Mat. 5, 14. se je v slovesni procesiji nesla voda iz studenca Siloa, zaklical ljudstvu: Ce je kdo žejen, naj pride k meni, in naj pije! Kdor vame veruje, poteko potoki žive vode iz njegovega osrčja. Sedaj ukaže slepcu, naj se gre umit v kopel Siloa. Ta se umije in izpregleda. S tem dokaže Jezus, da je on pravi studenec Siloa, ki ozdravlja in oživlja. Evangelist Janez pristavlja, da se hebrejska beseda Siloa imenuje po naše: Poslani J S tem hoče opozoriti, da ta studenec po svojem imenu pomenja Jezusa, ki je v resnici od Boga po¬ slani Mesija. Na njegovo besedo ima voda iz Siloa tako čudežno moč, da ozdravlja celo slepoto. Zveličar pomaže slepcu oči z blatom, ki ga napravi iz prsti in pljunka. S tem hoče v prvi vrsti opozoriti slepca na njegovo nesrečo in mu vzbuditi zaupanje. V dnhovnem pomenu pa znači blato grdobo greha. Grešnik je slep na duši in omazan z blatom svojih strasti. Voda sv. krsta mu pa izmije njegovo nečednost in ga olepša pred Bogom. Kakor izvira studenec Siloa iz Siona, ki na njem stoji tempel, tako izvira milost sv. krsta in sploh milost odpuščanja grehov iz Jezusa. Treba je le žive vere vanj in potem res poteko potoki žive vode vernikom iz njihovega osrčja. 2. <3u«lež se razglasi. V prejšnjem od¬ stavku smo slišali, kako so zabesneli judovski prvaki nad Jezusom, in ga hoteli kar v templu umoriti. On se jim je umaknil, med potom jim je s čudežem odkril svojo božjo moč in potrdil, da je res božji Sin, kakor jim je zatrjeval. Od rojstva slepi berač izpregleda. Najprej gre domu. Sosedje in drugi znanci ga prvi opazijo. Tako ostrme, ko ga zagledajo, da nekateri celo dvo¬ mijo, ali je res tisti, katerega so dotlej poznali kot sleporojenega. Pove jim, kaj se je zgodilo ž njim. Ne vedo, kaj bi rekli. O Jezusu so slišali. Poznajo pa tudi sovraštvo judovskih ve¬ ljakov do njega. Ti so razglasili, da vsakega pahnejo iz shodnice, ki bi trdil, da je Jezus Mesija. To je bil gotovo sklep jeruzalemskih voditeljev ljudstva. Kakor vemo iz rabinskih spisov, so se ljudje, ki so se hudo pregrešili proti postavi, izobčevali iz shodnic, da niso smeli k skupnim shodom, kjer se je razlagalo sv. pismo in so se opravljale razne molitve. Najmanjša kazen v tem oziru je bila izobčenje za trideset t Ime Poslani je imel ta studenec zato, ker ni enako¬ merno tekel. Zgoranji vir ga je v presledkih bruhal, tako- rekoe pošiljal. Judovsko izobčenje. Farizeji v sramoti. Slepčeva vera. 344 dni. Hujše je bilo, če so koga izobčili za vedno, in najhujše, če so ga vrli tega izločili izmed ju¬ dovskega ljudstva, da se ni smel več prištevati k Judom, in da so se ga torej morali vsi Judje izogibati kakor nevernika. Skoraj gotovo so za- žugali gledč na Jezusa z drugo vrsto izobčenja, da namreč tak, ki trdi o Jezusu, da je Mesija, ne sme nikoli več k skupnim verskim shodom. Ta kazen je bila zelo huda. Ne smemo se tedaj čuditi, da so se je bali slepčevi znanci in stariši. Farizeji so imeli veliko moč; ustavljati se jim ni bilo lahko. Vrh tega so pa reveži ravno v shodnicah dobivali podpore. Šlo se je torej pri tem tudi za gmotno stran. Iz evan¬ gelistovega opisa spoznamo, da so ti priprosti ljudje — stariši, znanci in sosedje — brž izpre- videli, da je Jezusov čudež dokaz njegovega božjega poslanstva, in s tem tudi potrdilo, da je on res od Boga poslani Mesija ali Kristus. Kaj naj torej store? Osupnjeni vsled čudeža, zraven pa polni strahu pred prvaki, peljejo ozdravljenega človeka naravnost k farizejskim voditeljem. Ta jim pove zopet vse, kar se je zgodilo ž njim. Celo med farizeji je vpliv tega čudeža ne¬ popisen. Zakrkneni in strasti navdani napuh- nenci med njimi se oprimejo tega, da je Jezus prelomil postavo, ker je v soboto naredil blato, torej zvršil neko hlapčevsko delo. Na to se opi¬ rajo in v smešni oholosti razsodijo: Ta človek ni od Boga, ker ne posvečuje sobote. A celo izmed njih jih je nekaj, ki se vendar toliko streznejo svojega sovraštva, da pravijo: Kako more človek grešnik delati take čudeže? Iz vsega se vidi, da jim je na jeziku beseda: Jezus je od Boga poslan. On govori resnico. Ozdravljeni berač to tudi naravnost pravi o njem, češ prerok je. Tudi neverni farizeji ču¬ tijo, kako se sam po sebi vsiljuje ta sklep, in zato poizkusijo zadnje sredstvo. Morda pa ni to res, kar se trdi. V ti nadi pošljejo po stariše. A ti jim samo še bolj potrdijo, da je bil res njihov sin slep, in da sedaj vidi. V silnih škripcih so. Zvršenega čudeža ne morejo spraviti s sveta. Vsaj njegov vpliv hočejo oslabiti. Z vso brezob¬ zirno oblastnostjo se spravijo iznova nad ozdrav¬ ljenega reveža in hočejo iz njega izsiliti, da bi preklical, ali kakorkoli izpremenil svojo izjavo. Daj čast Bogu! — pravijo; Mi vemo, da je ta človek grešnik. Reči hočejo: Poslušaj nas, ki smo mogočni in veljavni Judje. Mi ti pravimo, da je Jezus grešnik. Torej ni mogoče, da bi te bil on ozdravil. Vsaj to reci, da se morda motiš, da se bolj zaneseš na našo besedo nego na svoj spo¬ min, ali kar si bodi takega. Slabo opravijo s tem poizkusom. Navzoči se jih vsi boje, le ozdravljeni berač jim brez strahu odgovarja. Predstavljati si moramo, kako so oholi, bogati farizeji zaničevali ubogo ljudstvo. In tu se naenkrat ukvarjajo z beračem. Vso svojo ve¬ ljavo zastavijo pred njim; ta se pa celo norčuje iž njih, rekoč: Ali hočete tudi vi biti njegovi učenci? In ko ga razjarjeni prekolnejo, in se sklicujejo na Mojzesa, jih celo ta neuki mož podučuje in z občudovanja vredno jasnostjo dokazuje, da mora biti Jezus od Boga. Nepopisno lep je ta poduk iz ust zaničevanega berača vpričo poglavarjev vsega judovskega naroda. Seveda se jih ne pri¬ mejo njegove besede. Pahnejo ga ven, kakor so pahnili malo prej luč sveta in vir življenja od sebe. Resnice ne marajo; očetu laži služijo. Iznova zopet dokazujejo, kako bridko resnično je očitanje, ki jim ga je vrgel Jezus ravno prej v obraz : Vi ste iz očeta hudiča. 3. Jezus in ozdravljeni slepec. Vi¬ deli smo že, kako je pognala iz beračeve duše vera v Jezusa. Natančnejše ga ni poznal. Nič ni vedel, kaj je razlagal Judom o sebi; samo to je sklepal, da mora biti božji poslanec, ker je nad njim zvršil čudež, ki ga more narediti le Bog sam. Jezus ga sam poišče, da mu potrdi njegovo vero. Nebeško mil prizor! Zveličar ga vpraša: Ali veruješ v Sinu božjega? Priprosto odgovori v svoji nevednosti revež: Gospod, kdo je, da naj verujem vanj? In ko mu Jezus v nežni poniž¬ nosti pove, da je on božji Sin, pade predenj z besedami: Gospod, verujem, in ga moli. Z rajsko zgovornostjo je tolmačil Zveličar judovskim ve¬ ljakom svoj božji izvor. Vse je poizkusil, kar bi jim moglo omehčati njihovo nevero. Dosegel je pa, da so ga hoteli s kamenjem pobiti. Tu pa je izpregovoril samo kratko besedo in priprosti revež se je zgrudil k njegovim nogam in vere in lju¬ bezni prevzet molil v njem svojega Boga. V tem zmislu tolmači tudi Jezus sam ta prizor, ko izpregovori navzočim: K sodbi sem prišel na svet, ločit ljudi med verne in neverne, da kateri ne vidijo, izpregledajo, da ubogi, neverni ljudje, ki niso učeni v postavi, sv. pismu in sploh v božjih rečeh, v živi veri spoznajo resnico, in Jan. 10, 1 — 21. Dobri pastir. 345 kateri vidijo, oslepe, kateri v svoji oholosti mi¬ slijo, da vse znajo, ostanejo v temi svoje nevere. Rekel je že svoj čas o farizejih, da so slepci, in slepce vodijo. To resnico jim v teh besedah ponavlja. Nekaj farizejev je slišalo to očitanje in ga dobro razumelo. Njihov napuh je zadet; zato vkljub temu, da so bili ravnokar osramoteni, jezno vprašajo: Ali smo tudi mi slepi? Jezus jim odgovori: AJco bi bili slepi tako, kakor vi mislite, da bi namreč res ne vedeli božje Postave, in ne poznali prerokov, ki govore o meni, ] n bi ne videli mojih del, bi ne imeli greha, bi vam Bog ne štel vaše nevere za greh. Sedaj pa pravite, da vidite, sami trdite, da ste modri in podučeni v veri; torej ostane vaš greh; nevera in oholost se vam vpošteva. Kakor bučeč grom doni iz teh besedi očitanje trdovratne zakrknenosti 111 ponavlja se grozna napoved, ki jim jo je nekaj Prej izrekel: Umrli boste v svojem grehu. Resnica teh besedi stoji neomajana tudi v naših dneh in bo stala do konca sveta. Ubogi, Ponižni ljudje se oklepajo Jezusa in ga molijo, ter iščejo pri njem — luči sveta — razsvetljenja svojim dušam. Oholi mogočniki ga pa zametajo m ostajajo v svojih grehih. Napuh in zakrk- nenost označujeta tudi dandanes Jezusove so¬ vražnike. VII. Prilika o dobrem pastirju. .Tan. 10, 1-21. »Resnično, resnično vam povem: Kdor ne pride skozi vrata v ovčji hlev, ampak zleze drugod vanj, ta je tat in r opar. Kdor pa gre vanj skozi vrata, ta je ovčji pastir; njemu odpre vratar m ovce poslušajo njegov glas in po x menu kliče svoje ovce in jih pelje ven. fn ko izpelje svoje ovce, gre pred njimi m ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas; za tujcem pa ne gredo, a mpak beže pred njim, ker ne poznajo tujih glasov.“ To priliko jim pove Jezus; oni pa ne spoznajo, kaj jim govori. Iznova jim torej reče Jezus: »Resnično, resnično vam povem: Jaz sem vrata k ovcam. Vsi, kar jih Je prišlo pred menoj, so tatje in ro¬ parji, in ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata; če gre kdo skozi mene noter, se reši; noter in ven bo hodil in našel pašo. Tat ne pride, nego da krade in kolje in pokonča; jaz sem prišel, da imajo življenje, in imajo iz¬ obilje. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce; na¬ jemnik pa, in kdor ni pastir, čegaver niso ovce, vidi volka priti, ter pusti ovce in zbeži, in volk napade in raz¬ podi ovce. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor me pozna Oče, in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za svoje ovce. In še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pri¬ peljati, in bodo poslušale moj glas, in bo en hlev in en pastir. Zavoljo tega me ljubi Oče, ker jaz dam svoje življenje, da ga zopet vzamem. Nihče mi ga ne vzame, am¬ pak jaz ga dam sam od sebe in imam oblast ga dati in imam oblast ga zopet vzeti; to zapoved sem prejel od svo¬ jega Očeta.“ Tu nastane zopet prepir med Judi zavoljo teh besedi. Mnogo izmed njih pravi: »Hudiča ima in nor je. Kaj ga poslušate?“ Drugi pa reko: »To niso besede obsedenega od hudiča. Mar more hudič slepcem oči odpreti?“ K a v. 1 a g' u. 1. Namen prilike. Evangelist Janez pripoveduje v 9. poglavju čudežno ozdravljenje od rojstva slepega berača. Ker se ta javno po¬ tegne za Jezusa, ga starejšine izobčijo iz shodnice. Ti bi morali biti ljudstvu dobri pastirji. Toda s svojim obnašanjem pokažejo, kako malo jim je mar pravi blagor njihove črede. Zavoljo vere v Mesija preganjajo svoje rojake. Zveličar sreča kmalu potem izobčenega o- zdravljenca in mu razodene svoje božanstvo. Pri ti priliki pa v krepkih besedah obsodi farizejsko zaslepljenost in trdovratnost. V nasprotju s temi slabimi pastirji judovskega naroda pove priliko o dobrem pastirju. V nji opisuje svojo pastirsko ljubezen in zvestobo do izvoljenega ljudstva in do vsega človeštva. 346 Pastirji v Palestini. Jezus — vrata k ovcam. Jezus je povedal to priliko ob prazniku šo¬ torov v Jeruzalemu, skoraj gotovo v kaki tem- plovi lopi. Čimbolj se je bližal konec njegovemu življenju, tembolj v živo je svaril ljudstvo pred farizeji in pismarji in pojasnjeval svoje Mesijevo poslanstvo. Krepka in jasna izjava v tem oziru je tudi prilika o dobrem pastirju. 2. Prilika. V sv. pismu nove in stare zaveze beremo mnogo podob iz pastirskega življe¬ nja. Ni čuda. Palestinski prebivalci so se poleg poljedelstva pečali zlasti z živinorejo. Pastirsko delo je vsak od mlada poznal, zato je tudi lahko razumel primere in podobe, vzete iz pastirstva. Da moremo razumeti Jezusovo priliko, se moramo zamisliti v pastirske razmere njegove dobe. Pastir je bil navadno tudi lastnik črede. Samo veliki bogatini, ki so imeli prostrana po¬ sestva, so najemali pastirje. Pastir je z ovcami v najtesnejši zvezi. Brez njega se ovce ne vedo kam dejati. Znano je, da si ovca zelo slabo za¬ pomni pota in kraje. Če nima vodstva, se silno rada kam izgubi. Pota domu ne najde sama. Ovce so vsled tega zelo navezane na pastirja. Od daleč ga poznajo po glasu in slepo gredo za njim. V Palestini ne gonijo večji del leta, od spo¬ mladi do novembra, črede na večer domu. Na paši imajo kak prostor, kamor jih po noči zaženo, da jih obvarujejo raznih nevarnosti od roparskih ljudi ali raznih zverin. Tak prostor so marsikje skalne votline; drugod imajo pa na prostem s ka¬ menjem in trnjem ograjene staje. Vrata v stajo so zadelana s koli ali trnjevimi grmi. Večkrat se primeri, da je ena taka staja namenjena za več čred. V tem slučaju mora eden izmed pastirjev čuvati vrata, da se po noči ne pripeti kaka ne¬ sreča. O takem čuvaju govori tudi naša prilika; Jezus ga imenuje vratarja. Zjutraj zgodaj pri¬ dejo posamni pastirji k staji; vratar jih spusti noter in vsak pokliče svoje ovce, ter jih spravi ven. Pred njimi gre, včasih piskajoč na piščalko, dokler jih ne pripelje na pašo. Izmed zveri so naj- pogubnejši volkovi, šakali, včasih tudi medvedje. Ti iščejo ponoči plena. Tudi roparji so zelo ne¬ varni. Če morejo, se splazijo skrivaj k čredam in pomore nekaj ovac, ter jih vzamejo s seboj; če pa drugače ne gre, pa tudi napadejo pastirje in jih pobijejo. Pastirsko življenje je torej na Jutrovem silno težavno in nevarno. Treba je pastirju požrtvo¬ valne ljubezni in zvestobe, včasih celo do smrti. 3. Pomen prilike. Preroki so često primerjali Boga skrbnemu pastirju, 1 izraelsko ljudstvo pa njegovi čredi. Izaija, 2 Zaharija, 3 zlasti pa-Ezekiel 4 5 so napovedovali Mesija pod podobo zvestega, požrtvovalnega pastirja. Zadnje imenovani prerok živo slika škodljivost in hudobnost slabih pastirjev; pod to podobo ob¬ soja prvake judovskega ljudstva, ki iščejo le svojih koristi, za narodov blagor se pa ne brigajo. Jasno napoveduje, da bo Bog odstavil te slabe pastirje, in jim vzel vso oblast nad čredo, namestil njih pa postavil dobrega pastirja iz Davidovega rodu. Tako-le pravi Bog pri tem preroku: Obudil bom nad njimi enega pastirja, da jih bo pasel, svojega hlapca Davida; on jih bo pasel in on jim bo za pastirja ... In moj hlapec David bo kralj nad njimi in en pastir bo za vsej Judje so poznali to prerokbo in natančno vedeli, da je ta edini dobri pastir iz Davidovega rodu obljubljeni Me¬ sija. Ko torej Jezus pravi o sebi: Jaz sem dobri pastir, so vsi vedeli, da pomenjajo njegove besede to-le: „Jaz sem Mesija, ki ga pod podobo dobrega pastirja iz Davidovega rodil oznanjajo prerokbe starega zakona.“ To svojo službo pojasnjuje v lepih posamnostih. a) Jezus — vrata k ovcam. Najprej se imenuje Zveličar vrata k ovcam. Izprva namreč opisuje, kako dela pastir, in kako roparji. Pastir gre skozi vrata, roparji pa zlezejo skrivaj črez plot, da jih ne opazi čuvaj; pastirja ovce poznajo in gredo za njim; tujega roparja pa ne poznajo; pastir gre med ovce v stajo, da jih pelje na pašo; ropar pa zato, da jih žive ali umorjene ukrade. Pri ti primeri se Jezus ne imenuje pastirja, am¬ pak vrata in sicer zato, ker je njegovo opravilo mnogo popolnejše nego pastirjevo. Pastir mora iti skozi vrata; čuvaj ga mora pri vratih spustiti noter. Ko vstopi v stajo, ga poznajo samo nje¬ gove ovce; samo te gredo za njim na pašo. Jezus je pa božji Sin. On ne potrebuje od nikogar do¬ voljenja, da stopi med svojo čredo, marveč na¬ sprotno vsi drugi pastirji — posvetni in duhovni oblastniki — imajo svojo oblast od njega. Njegova čreda ni omejena; poleg njega ni nobenega dru- 1 Primeri Ps. 22, 2; 78, 13; 94, 7; 99, 3; Mih. 7, 14; Zah. 10, 3. 8 Iz. 40, 11. 3 Zah. 13, 17. 4 Ez. 34, 23; 37, 24. 5 Glej Zgodbe I, str. 928—934. 347 Pastir v dolini Surar v Judeji. 348 Jezus dobri in požrtvovalni pastir. gega pastirja; vse človeštvo spada med njegove ovce. Zdaj nam je jasno, zakaj pravi o sebi, da je vrata k ovcam. Staja je vesoljni svet. Na tem svetu ne more nihče imeti nobene oblasti, razen po Jezusu. Vsi, ki vodijo druge, jih mo¬ rejo prav voditi le po njem. Zato pa tudi farizeji in drugi strankarji, ki so prišli pred njim, niso pravi pastirji, marveč tatje in roparji. Pri svo¬ jem vodstvu in vladanju se ne morejo sklicevati, da bi jih bil Bog poslal; ne prihajajo skozi vrata, marveč sebičnost in drugi človeški oziri jih vo¬ dijo. Taki pastirji pogube sebe in čredo. Le tisti, ki gre po Jezusu med ovce, ki od njega prejme vodivno oblast, reši sebe, in najde paše za svojo čredo. Drugi so tatje, ki pokončajo ovce, ki skrbe samo zase. Jezus pa pravi o sebi: Jaz sem -prišel, da imajo življenje, in imajo izobilje, to se pravi, da dobe v izobilju vsega, česar potrebujejo za ohranjenje in izpopolnjenje svojega dušnega življenja, da imajo božjih milosti v obilni meri. h) Jezus — dobri pastir. Ko pojasni Jezus, da morejo voditelji in oblastniki na svetu dobiti oblast le od njega, se naravnost imenuje dobrega pastirja. Ne pravi: Jaz sem dober pastir, marveč: Jaz sem dobri pastir. S tem hoče nam¬ reč reči: „Jaz sem tisti edini dobri pastir, ki ga je Bog napovedal v starem zakonu.“ Kako daleč sega njegova skrb za čredo, pove s tem, ko pravi: Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce. Kmalu se ima to v resnici izpolniti. Svoji smrti gre na¬ sproti. Potem bodo njegovi verniki še natanč¬ nejše spoznali, kako do pičice posnema dobrega pastirja, ko s svojo zadostivno smrtjo reši svoje ovčice večne smrti in jih iztrga iz rok najhuj¬ šim roparjem in tatovom: smrti, grehu in hu¬ dobnemu duhu. Življenje da zanje, da reši njihovo življenje. Vsled tega je tudi zveza med ovcami — verniki — in tem neskončno požrtvovalnim pastirjem — Jezusom — čudovito tesna in ljubezniva. Svoj vzor ima v nepojmljivi bistveni in naravni zvezi Boga Očeta in Sina. Jezus pozna vse ovce do¬ dobra in jih ljubi; ovce so pa združene ž njim v živi veri in nadnaravni ljubezni. c) Jezus in pogani. Doslej so poslu- šavci mislili samo na judovsko ljudstvo, kar jim je govoril Jezus o ovcah. Preroki so neposredno napovedovali dobrega pastirja samo izraelskemu ljudstvu. Zveličar pa pri ti priliki poudarja, da je poslan tudi za pogane, rekoč: Se druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pri¬ peljati, da bo en hlev in en pastir. Te druge ovce so poganski narodi, ki niso iz tega hleva, in ne spadajo med izvoljeno ljudstvo. Jezus je dobri pastir, poslan tudi zanje, da jih pripelje v svojo cerkev. V ti cerkvi ne bo razločka med tistimi, kateri so iz judovskega naroda ali izmed poganov. Vse bo ena čreda. Tn pravi pastir bo za vse eden, namreč Jezus sam. Njegov vidni namestnik bo pa, kakor vemo iz drugih njegovih besedi, po njegovem vnebohodu apostol Peter in njegovi nasledniki. Ko po svo¬ jem vstajenju Zveličar Petru slovesno pravi: 1 Pasi moje ovce, se namreč popolnoma jasno ozira na to priliko. Pomen teh besedi, ki jih bomo kasneje še natančnejše razložili, je ta-le: ,Jaz, edini dobri pastir za Jude in pogane, izročam tebi, Peter, oblast, da v mojem imenu, kot moj vrhovni namestnik na zemlji paseš mojo čredo.' e) Prostovoljna požrtvovalnost dobrega pastirja. Kakšen razloček med Jezusom in ju¬ dovskimi voditelji! Ti se res obnašajo kot pravi najemniki; nesposobni so, da bi kaj žrtvovali za ljudstvo. To kažejo pri vseh prilikah; zlasti pa se razodene njihova podlost, ko krog 1. 70 po Kr. najprej nahujskajo ubogi narod proti poganom, potem ga pa puste in se izkušajo sami rešiti. Jezusova požrtvovalnost je v neskončnem na¬ sprotju ž njimi. Da se to nasprotje še bolj iz- previdi, pravi Jezus naravnost, da se prostovoljno žrtvuje. Nihče ga ne sili, razen njegova pastir¬ ska zvestoba, njegovo ljubezni polno, sveto srce. Svoje življenje ima v svoji oblasti; da ga. ker ga sam hoče. Ima pa tudi moč, da si ga vrne. S temi besedami razkriva torej Jezus, da bo nje¬ gova smrt prostovoljna daritev za odrešenje iz¬ gubljenih ovac, in med vrstami se mu bere tudi napoved, da bo iz svoje moči zopet vstal od mrtvih. Jezusa so že od nekdaj kristjani radi častili pod podobo požrtvovalnega, dobrega pastirja. V katakombah imamo mnogo slik, kipov in napisov, ki nam to izpričujejo. Sto in osemdeset podob in spominkov iz najstarejših krščanskih časov imamo v tem oziru. Naslikan ali izklesan je kot pastir, ki nese ovco na svojih ramenih, ali ki stoji sredi črede. Na nagrobnem spominku kristjana Abercija beremo v katakombah napis, v katerem umrli pravi o sebi, da je „učenec sve- 1 Jan. 21, 16. 17. Vpliv Jezusovih besedi. Luk. 11, 1—4; Mat. 6, 9—13. Očenaš. Oljska gora. tega pastirja, ki pase ovčje črede po gorah in livadah 11 . 1 Tudi nam bodi to največji ponos, da smo ovce iz Jezusove črede. Pojmo za njim v sladki zavesti: če je on naš pastir, nam ničesar ne more manjkati. 4. Prilika iu poslušavci. Navzoči farizeji so dobro razumeli pomen Jezusove prilike. Vedeli so, da se v nji očitno imenuje Mesija; poznali so pa tudi, kam meri, ko govori o tatovih, roparjih in bojazljivih, nezvestih najemnikih. Jasno jim je bilo, da misli nanje. Veličastnim njegovim besedam pa niso mogli nič ugovarjati. V svojem divjem srdu in strastnem sovraštvu niso našli drugega odgovora, nego surove in podle zabavljice. Hudiča ima in nor je, tako so bogo¬ kletno kazali svojo nepoboljšljivo zakrknenost. Ljudje pa niso šli slepo za njimi in pikro so jim odgovarjali: Mar more hudič slepcem oči odpreti? S tem so hoteli reči: Mi nimamo za resnico Je¬ zusovih besedi samo njega in njegove izjave za Pričo, marveč on se je tudi z izvenrednimi ču¬ deži izkazal. Malo prej je podelil vid slepemu beraču in s tem je izpričal, da Bog sam potrjuje resničnost njegovih besedi. VIII. Očenaš. Luk. 11, 1—4; Mat. 6, 9—13. In zgodi se, da Jezus moli na ne¬ kem kraju, in ko neha, mu pravi eden n jegovih učencev: „Gospod, uči nas rnoliti, kakor ie tudi Tanez učil svoje učence.“ Nato jim reče: „Kadar molite, re¬ cite: ,Oče naš, kateri si v nebesih! Posvečeno bodi tvoje ime! Pridi k nam tvoje kraljestvo! Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako n a zemlji! Daj nam danes naš vsakdanji kruh! In odpusti nam n aše dolge, kakor tudi mi od¬ puščamo svojim dolžnikom. In ne vpelji nas v izkušnjavo, temveč r ®ši nas hudega! Amen.‘“ Razlaga. 1. Kraj. Starodavno izročilo nam sporoča, da je Jezus naučil učence najlepšo in najrazšir- 1 Kraus: „Realencyclopaedie der christl. Altertumer.“ ■kreiburg 1886. Str. 588 - 595. 349 jenejšo molitev na svetu, Očenaš, na Oljski gori in sicer na tistem mestu, kjer stoji danes tako- zvana Očenaševa cerkev. Omenjali smo že, da stoji ta gora na vzhodu mesta Jeruzalema. Ves gorski hrbet, ki se dviga iz cedronske doline vzhodno in severovzhodno od Jeruzalema, se pravzaprav tako imenuje. Ta hrbet pa delita dve zajedi v tri ploščnate vrhe; v ožjem zmislu se pravi le srednjemu Oljska gora. Ta grič je 804 m visok in torej 60 m višji od hriba, na ka¬ terem je stal tempel. Razgled z vrha je silno lep; pregleda se ž njega velik del judejske pokrajine. Na Oljsko goro je bežal David pred svojim upornim sinom Absalomom molit in prosit Boga pomoči. 1 Salomon je tam sezidal poganska sve¬ tišča za svoje žene. Ezekiel je tu gledal Go¬ spodovo veličastvo v svetem zamaknenju. 2 Po napovedi preroka Zaharija se ima tam prikazati Sodnik koncem sveta. Jezus je prenočeval ob prazniku šotorov na Oljski gori. 3 Pred zadnjo velikonočjo je tudi na nji ostajal. 4 Po zadnji večerji je šel z učenci do nje in s tremi izbranimi v Getzemanski vrt, ki je bil ob njenem vznožju. 5 Tam je v smrtnih težavah, oblit s krvavim potom molil; odtam so ga tudi, od Juda izdanega, vjetega peljali v mesto. Kakor je bila takrat Oljska gora priča njegovega ponižanja, tako je postala kmalu priča njegove slave. Na Oljski gori se je namreč vzdignil v nebesa. 6 Na tem tako slovečem kraju se je tudi prvič čula Gospodova molitev. 2. Očenaš. Jezus moli. Učenci čutijo, da je v duhovnem življenju ena najvažnejših stvari molitev, pogovor z Bogom. O svojem Zveličarju vedo, da mnogo moli; znano jim je, da prebedi cele noči v molitvi. Radi bi molili ž njim. Ve¬ liko jih je že naučil, o molitvi jim je pa opomnil samo nekaj besedi, ko je grajal farizejsko hi¬ navsko izkazovanje. Kar jih je poznalo Krstnika, se spominjajo, da je ta svoje učence učil moliti. Gotovo so skupno molili ž njim. Zato pravi eden v imenu drugih, ko dokonča Jezus svojo molitev: Gospod, uči nas moliti. Ker za vse prosi, je jasno, da govori tudi v imenu vseh. 1 II. Kralj. 15, 32. 2 Ez. 11, 23. 3 Jan. 8, I. 4 Luk. 21, 37. 6 Mat. 26, 30; Mark. 14, 26. 6 Dej. ap. 1, 12. 350 Vzvišenost Oeenaša. Zveličar ustreže ti prošnji in nauči učence Očenaš. Od tega dne se je molila ta molitev prebrojnokrat. Do konca sveta ostane prva mo¬ litev Jezusovega kraljestva. Pri sv. maši se moli po povzdigovanju s posebnim povdarkom, da jo je Gospod učil: ,,Z zveličavnimi zapovedmi opomnjeni in po božjem poduku podučeni se drznemo reci: Oče naš . . .“ Moli se pri sv. krstu in pri drugih cerkvenih opravilih. 0- pravljajo jo pa tudi zasebniki povsod, ob vseli časih, pri vseh svojih pobožnostih. Komaj otro¬ čiček izpregovori prve besede, že ga dobra mati nauči te molitve. In potem ga spremlja skozi celo življenje. Ž njo pozdravlja zjutraj svojega Stvarnika, ž njo ga hvali črez dan, ž njo se mu priporoča zvečer. V stiskah in potrebah, v iz- kušnjavah in bolečinah išče in najde v ti molitvi tolažbe. In ko se poslavlja od tega sveta, mu na smrtno postelj doni ta molitev; na njenih perotih mu takorekoč splava duša pred Sodnika. Kjer se pozna Jezusovo ime, se pozna in časti tudi njegova molitev. Večno mlada je. Čim večkrat tem rajši jo moliš, tem ljubša ti je; ne naveličaš se je nikdar. Saj obsega v resnici vse, česarkoli si moreš že¬ leti od Boga, v kratkih, jedrnatih in zraven pri¬ srčnih besedah. Vse skrivne težnje, vsa tajna hrepenenja človeškega srca so izražena v nji. Za vsakega je; učenjak strmi nad njeno vzvišeno globino; priprosta, neuka ženica čuti v nji božjo moč; ženska in možak, otrok in starec, vsi imajo v nji, česar iščejo v molitvi. 3. Očenaš — naj popolnejša molitev. 1 Sv. Avguštin pravi: 2 „Ako prav in primerno molimo, ne moremo nič drugega reči, nego kar obsega taGospodova molitev. 1 ' V resnici! Molitev pravzaprav tolmači naše želje pred Bogom. Zato samo to prav prosimo v mo¬ litvi, kar smemo po pravici želeti. V Očenašu pa ni samo vse izraženo, kar smemo želeti, marveč tudi v tisti vrsti in v tistem redu, v katerem morajo biti naše želje. Ta molitev nas torej uči, kaj naj prosimo Boga; kaže nam pa tudi, kako morajo biti urejene naše želje. Poglejmo! Prva in poglavitna želja, ki jo imamo v svoji duši, je ta, da bi dosegli svoj namen in s tem stalno srečo. Pamet nas uči, da ne moremo iskati svojega namena in svoje sreče v ustvarjenih rečeh. 1 S. th. 2. qu. 83. a. 9. 2 Ep. 120. Edini Bog more utešiti naše koprnenje po sreči. On je naš konečni namen. Naše srce je nemirno, dokler si ne počije v njem. Po Bogu hrepenimo; zato nas pa sili lastna narava, da se ga oklepamo v ljubezni. Ljubimo pa Boga, ker je sam na sebi vreden ljubezni, in vsled tega želimo, naj bi ga vedno sami, pa tudi vsi drugi ljudje ljubili, častili in poveličevali. Vemo pa tudi, da je s to ljubez¬ nijo združena naša sreča. Vsak človek ljubi sa¬ mega sebe, želi si dobro, po blaženstvu koprni. To koprnenje se mu pa more izpolniti samo, če se nasloni na Boga, če ga Bog osreči. Zato si želimo, naj bi nam dobri Bog naklonil srečo, in sicer kolikor je mogoče, že na tem svetu, popolno pa v večnosti. Na tem svetu nam je mogoče srečnim biti, če smo v ljubezni združeni z Bogom kot njegovi otroci. V drugi vrsti si pa želimo vseh potrebnih pripomočkov, ki nas vodijo k pravemu na¬ menu, k Bogu. Pot, po kateri pridemo do Boga, je zvrševanje njegove svete volje. S tem si za¬ služimo večno srečo. Da pa moremo to zvrševati, nam je treba telesne in dušne podpore. Imeti moramo, česar potrebujemo za telesno in dušno življenje. Treba nam je pa tudi, da se odstrani vse, kar nas zadržuje od blaženstva, V tem oziru so tri velike ovire: a) greh, ki nas naravnost trga od Boga; b) izkušnjave, ki nas hočejo zapeljati v greh; c) dušne in telesne težave vsakdanjega življenja, ki nas zelo motijo v izpolnjevanju božje volje. Potemtakem moramo torej prositi Boga, naj dosežemo svoj namen; zraven pa tudi, naj do¬ bimo vseh potrebnih pripomočkov zanj, in naj se odstranijo vsi zadržki, ki nam ovirajo dosego konečnega namena. Vse to pa obsega Očenaš. A. Nagovor. Gospodovo molitev pričenjamo z besedami: Oče naš, kateri si v nebesih. Obračamo se do Boga s prisrčno besedo Oče naš. S tem si oži¬ vimo prepričanje, da mu nismo ptuji, marveč da smo njegovi otroci, in da nas on res ljubi s pravo očetovsko ljubeznijo. Večjega zaupanja ne mo¬ remo pokazati Bogu kot da ga pokličemo z mi¬ lim, otroško prijaznim klicem: Oče naš. Ko pri" čenjamo prositi, nam je pa tudi treba zavesti, da Bog more izpolniti naše prošnje, da nima samo očetovske ljubezni do nas, marveč da je tudi vsemogočen. To izražamo v besedah: kateri Nagovor. 351 si v nebesih. Y svetih nebesih, v neprestanem, večnem hlaženstvu imamo svojega Očeta. Nago¬ vor Gospodove molitve ima torej ta-le zmisel: O Bog, k tebi se obračamo. Prosit prihajamo. Četudi si neskončno višji od nas, se vendar za¬ upno bližamo tebi, ker vemo, da nas ljubiš, saj si naš Oče. Prepričani smo pa tudi, da si vse¬ mogočen, ker kraljuješ v svetih nebesih. lepa družina, sami bratje in sestre med seboj. Vsi za enega, vsak za vse! Zato tudi v ti po¬ glavitni molitvi ne prosi posamni človek Boga samo zase, marveč za vse, in ker je v ljubezni združen z vsemi, tudi v imenu vseh. Vsak Očenaš se zmoli v imenu vseh ljudi, ne samo tistih, ka¬ teri žive na zemlji, marveč tudi vseh duš v vicah in vseh svetnikov in svetnic božjih. Daherija (razvaline v Judeji). Pomenljivo je, da se ves Očenaš moli v mno¬ žini, kakor bi jih molilo več, ne pa kakor bi molil en sam. Ne prosimo namreč: Oče moj, kateri si v nebesih! Pridi k meni tvoje kra- ijestvo ..., marveč Oče naš ... Že prej smo rekli, da je ta molitev res glavna molitev Jezu¬ sovega kraljestva. Iz teh besedi se to še jasnejše vidi. V Jezusovo kraljestvo so poklicani vsi ljudje. Po njegovih naukih je vse človeštvo ena Družinska molitev Jezusove družine je Oče¬ naš. Kakor daleč sega Zveličarjeva družina, tako daleč sega tudi ta molitev. In ker je posredno tudi vse stvarstvo deležno Jezusovega odrešenja, smemo reči, da se moli Očenaš tudi v imenu vseh revnih zemljanov, ki se trudijo in pehajo po solzni dolini, v imenu vseh trpečih duš v vicah, v imenu vseh srečnih ljudi, ki se že vesele več¬ nega blaženstva v nebesih, pa tudi v imenu vseh 352 Razlaga prošenj. ptičkov pod nebom in rib v vodali, vseh živih bitij, ki se skrivajo v zemeljskem prahu, vseh živali in zveri, mahov in dreves, v imenu voda in viharjev, gora in dolin, v imenu solnca in zvezd, ki vse po svoje časte v Bogu svojega Očeta, in v vzvišenem zmislu spadajo k Jezusovi družini. Kadarkoli torej iz vernega srca, četudi v tihem, skritem kotičku, privre prisrčna beseda: Oče naš, kateri si v nebesih, se ozove zemlja, ozvezdje in nebesa in vse ponavlja v skrivnostno milem še¬ petu to sladko besedo. Že beseda Oče ljubko pre¬ trese srce. A ko izpregovoriš Oče naš, se zavedaš, da nisi sam, da imaš na milijone bratov in sestra, ki časte s teboj enega Očeta. S tem ti vzraste pogum in v pobožni samozavesti čutiš, kako vz¬ višeno je človekovo dostojanstvo. Ko s tem ime¬ nom pokličeš Boga, si v resnici, četudi priprost, neuk revež, nekakšen veliki duhovnik vse vstvar- jene narave, ki po Gospodovem ukazu govoriš z Bogom v imenu vse neštevilne Jezusove družine. B. Prošnje. I. Dve prošnji, da bi dosegli svoj konečni namen. a) Želja, naj hi vsi ljudje Boga ljubili in častili. To izražajo besede: Posvečeno bodi tvoje ime! Ime pomenja božjo naravo, vse njegove last¬ nosti in tudi njegove osebe. Posvečevati se pravi spoštovati, častiti, ljubiti. V ti želji pravimo torej, naj bi vsi ljudje Boga spoštovali, častili in ljubili, z drugimi besedami: naj bi vsi ljudje imeli pravo vero (religijo) do Boga, in naj bi po nji živeli. b) Želja, naj M vsi ljudje v Bogu dosegli pravo srečo. To izrekajo besede: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Jezus je prišel po napovedih svetih prerokov in po lastnih izjavah na zemljo ustanovit božje kraljestvo. Ustanovil ga je v cerkvi. Jezusova cerkev je njegovo kraljestvo na zemlji. To kraljestvo pa sega črez zemljo, črez ta svet in obsega tudi nebesa. Potemtakem prosimo v drugi prošnji, naj bi vstopili vsi ljudje na tem svetu v Jezusovo cerkev, na onem pa večno kraljevali v nebesih. II. Pet prošenj, naj bi dobili vseh potreb¬ nih pripomočkov v dosego svojega namena. a) Dve prošnji, kaj nam Bog daj: aa) Prošnja za poglavitni pripomo¬ ček, s katerim moremo doseči Boga in n j e g o v o kraljestvo. To izražamo v besedah: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji! Kdor hoče od Boga sreče, ga mora ubo¬ gati. Zato prosimo, naj ga z njegovo pomočjo tako ubogamo, kakor ga v otroški udanosti ubo¬ gajo angeli in svetniki v nebesih. bb) Prošnja za to, česar potrebujemo za dušno in telesno življenje. Ta slove: Daj nam danes naš vsakdanji kruh! Za telesno življenje potrebujemo hrane, obleke, stanovanja. Za vse to prosimo pod besedo vsakdanji kruh- Za dušo nam je pa treba božje milosti, — zakra¬ mentalnega kruha, ki ga imamo v sv. Rešnjem Telesu in tudi v drugih zakramentih. Tudi zanjo prosimo, ko kličemo svojemu nebeškemu Očetu: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Saj ve naš Bog, da ne moremo zvrševati njegove volje brez življenja. Zato moramo pa imeti, česar nam je treba za telesno in dušno življenje. b) Tri prošnje, kaj nam Bog odvzemi: aa) Prošnja, naj nas Bog reši greha: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom! Greh je največja ovira izpol¬ njevanju božje volje. Z vsakim grehom se od¬ daljujemo od Boga; vsak omaže našo dušo; smrtni jo naravnost ubije. Če smo v grehih, ne moremo k Bogu, ne moremo k sreči, ki po nji koprni naše srce. Usmiljeni Oče nam pa po Jezusovem zasluženju rad odpušča, če ga prosimo. A sami moramo tudi do svojih sobratov in sosester kazati to v dejanju, kar želimo, da Bog nam izkaže. Odpustiti moramo tudi mi svojim žalivcem iu sovražnikom; potem šele smemo upati od Boga odpuščenja. bb) Prošnja, naj nas Bog varuje, da ne privolimo v izkušnjave: Ne vpelji nas v izkušnjavo! Ker se moramo varovati greha, se moramo ogibati tudi vsega, kar nas more za¬ peljati v greh. Vse to se pa imenuje izkušnjava, naj izvira iz našega slabega nagnenja, ali pa od zunaj: od sveta ali hudobnega duha. Takim iz- kušnjavam se ne moremo ogniti. Nosimo jih vedno s seboj. Z božjo pomočjo jih pa lahko premagamo. Zato prosimo Boga, naj nas varuje vseh takih izkušnjav, v katerih bi utegnili pasti; naj nas podpira, da jih premagujemo. ec) Prošnja, naj nas varuje Bog časnih težav: Reši nas hudega! Človeško življenje je polno bridkosti. Veliko se greši zavoljo njih. Hudo je prenašati revščino, bolezni. Groze polne Konec Očenaša. Luk. 11, 5—8. Proseči prijatelj. 353 so vojske, toča, požar in druge nesreče, ki nas zadevajo. Zato prosimo, naj se nas Bog usmili, in odvrne od nas te časne težave. S tem se konča Očenaš. Vse, kar imamo na srcu, je izraženo v njem. Pristavljamo le še be¬ sedico Amen. Ta hebrejska beseda pomenja: Zgodi se! Tako naj bo! Žnjo torej še enkrat ob kratkem ponavljamo svoje prošnje in jih takorekoč zaupno zapečatimo, da pohite kakor udano otrokovo pismo na Očetov dom. Izmed sedmih prošenj so prve tri take, da se bodo popolnoma zvršile še-le na onem svetu, v večnosti. Pač prosimo že tukaj, naj ljudje posve¬ tujejo božje ime, naj bo Bog kralj vsemu človeštvu, in naj vsi izvršujejo njegovo voljo, toda na zemlji ni mogoče, da bi se to do pičice izpolnjevalo. Ostale štiri prošnje se pa tičejo potreb se¬ danjega življenja; veljajo torej samo za ta svet. V nebesih ni treba vsakdanjega kruha; vživanje božje nasiti vse želje in vse hrepenenje; tam ni greha, ni izkušnjav, ni nič hudega, marveč vlada Popolna, neminljiva blaženost. Prvi del Očenaša ima večen pomen; drugi del se pa tiče le rev- n ib zemljanov, ki se-še pehajo s težavami vsak¬ danjega življenja, in zato ob sklepu Gospodove molitve zaupno vzdihujejo: Reši nas hudega. Zgodbe sv. pisma II. IX. Prilika o prosečem prijatelju. Luk. 11, 5—8. In Jezus jim reče: „Kdo izmed vas naj ima prijatelja, in naj gre k njemu o polnoči, in naj mu reče: ,Prijatelj, posodi mi tri hlebe, ker moj prijatelj je prišel s pota k meni, pa nimam ni¬ česar, kar bi postavil predenj . 1 In oni znotraj bi odgovoril: ,Ne bodi mi nad¬ ležen ; vrata so že zaprta in moji otroci so pri meni v spalnici; ne morem vstati in ti dati . 1 In ko bi oni ne nehal trkati, povem vam: Ko bi tudi ne vstal zato, ker je njegov prijatelj, zavoljo njegove nadležnosti bi vstal in mu dal, česar potrebuje. In jaz vam povem: Prosite in dalo se vam bo; iščite in našli boste; trkajte in odprlo se vam bo. Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre . 11 K a z 1 a g a. 1. Prilika. Kakor smo slišali, je Jezus skoraj gotovo na Oljski gori naučil svoje učence prelepo molitev Očenaš. Pri ti priložnosti jih 23 Jordan blizu Mrtvega morja. 354 Mat. 7, 9—11; Luk. 11, 11—13. Proseči otrok. hoče vneti, naj hi sploh radi molili. V ta namen jim pove dve lepi priliki. Prva je o prosečem prijatelju. Taka zgodba se je lahko večkrat pripetila. Nič čudnega ni, da prihaja nenapovedan prijatelj o polnoči s pota. Zlasti na Jutrovem ne, kjer je po dnevu silna vročina, in se vsled tega pot rada raztegne dolgo v noč. Utrujeni potnik po¬ trebuje pokrepčila, vsaj nekaj kruha in vina. Prijatelj, h kateremu se zateče, pa nima ničesar pod streho. Zato stopi k sosedu, naj mu posodi tri hlebe. Na Jutrovem nimajo takih hlebov kakor pri nas. Podobni so našim rogljičem; de¬ beli kakor mazinec, tehtajo po 130—150 gramov. Umljivo je, da jih je lačnemu človeku treba več. Jezus slika v svoji priliki dalje, kako se iz spanja vzdramljeni sosed izprva brani, nazadnje pa vendar že zavoljo nadležnosti vstane in ustreže prošnji. Slišimo ga, kako se izgovarja: Vrata so že zaprta in moji otroci so pri meni v spalnici. Na Jutrovem so imeli namreč težke in močne za¬ pahe pri durih; potrebovalo se je že nekaj časa in precej moči, predno so se odbili. Tudi na otroke se sklicuje, češ da so šli že spat, in da jih ne mara dramiti. Zato je umljivo, da sosedu ne vrne pozdrava prijatelj, marveč mu kratko in osorno pravi: Ne bodi mi nadležen. A ravno nadležnost ga premaga, da ga usliši. 2 . Pomen. Zveličar sam pojasnjuje, kaj pomenja ta prilika. Pravi namreč: In jaz vam povem: Prosite in dalo se vam bo; iščite in našli boste, trkajte in odprlo se vam bo. Zakaj, vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre. V potrebi se spozna pravi prijatelj. Večje ljubezni od Boga nima nihče do nas. Zato se smemo zanesti, da zaupna in vstrajna molitev ; ki ž njo prosimo Boga, ne ostane neuslišana. To resnico hoče poudarjati Jezus v naši priliki. Ž njo hoče vneti svoje vernike, naj stanovitno in s trdnim zaupanjem opravljajo svoje molitve. Zgled v priliki naj jih bodri, da ne odnehajo. Če se da nazadnje preprositi celo po noči sosed, ko¬ liko bolj gotovo je, da usliši stanovitno in zaupno prošnjo nebeški Oče v svoji neskončni usmiljenosti in svojem neizcrpljivem bogastvu. Vsi verniki naj torej prosijo, iščejo in trkajo pri svojem nebeškem prijatelju in Očetu. Četudi niso takoj uslišani, naj vendar ne odnehajo, marveč ostanejo naj stano¬ vitni; zanesti se smejo, da bodo uslišani. X. Prilika o prosečem otroku. Mat. 7, 9—11; Luk. 11, 11—13. „Kje je oče izmed vas, ki bi dal svojemu sinu kamen, ko ga prosi kruha? ali ribe, pa bi mu dal kačo? ali ko bi ga prosil jajca, pa bi mu dal škorpijona? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati svojim otrokom, koliko bolj bo Oče z nebes dal dobrega duha tistim, kateri ga prosijo!“ Razlaga. Ta prilika je nadaljevanje prejšnje. Jezus hoče še z enim zgledom v živo pokazati, da mora biti naše zaupanje v Boga neomajno. Noben oče ne da otroku, ki ga prosi hrane, kake nerabne ali celo škodljive stvari, n. pr. kamna namestu kruha, kače namestu ribe, strupenega škorpijona namestu jajca. Če imajo ljudje, ki so hudobni, to se pravi: vsled izvirnega greha k hudemu nagnjeni, srce za svoje otroke in skrbe zanje, da jim dajejo, česar jim je treba, koliko bolj mora skrbeti Bog za nas, ko ga prosimo. Pri preroku Izaiju beremo: 1 In Sion je rekel: Gospod me je zapustil, Gospod me je pozabil. Ali more žena pozabiti svojega otroka, da bi se ne spomnila sina svojega telesa? In ko bi tudi ta pozabila, vendar jaz ne pozabim tebe. Ljubezen nebeškega Očeta je neskončno večja nego človeška. Ko molimo, se moramo potemtakem spominjati, da prosimo najmogočnejšega in naj- prisrčnejšega Očeta. Zato ne sme omahovati naše zaupanje. Božja dobrota je neusahljiva in zakla¬ dov njegovih milosti ni konca. Pomenljiva je Jezusova opazka, da očetje znajo dajati dobre darove svojim otrokom. Ne dajo jim vselej tistega, za kar jih prosijo; a kar jim dajo, je dobro. Tudi Bog nam včasih ne podeli tega, kar želimo, ker on najbolje ve, česa nam je treba; vedno nam pa da dobrega duha; vsaka molitev pokrepča našo dušo, jo povzdigne in oblaži. Milost božja, ki jo daje dobri sv. Duh, je gotov odgovor na vsako molitev. Če nam torej Bog to, kar je najvišje, vedno rad da, koliko gotovejše nam deli manjše darove, če niso v nasprotju z dobrim du¬ hom, in s tem z našim večnim namenom. Vsled tega je umljivo, da rabi cerkev to pri¬ liko v evangeliju prošnje dni, ko hoče svoje otroke vspodbuditi, naj goreče in zaupno molijo. 1 Iz. 49, 14 nas!; Zgodbe I, str. 807. Mat. 12, 22—30; 43—45; Mark. 3, 22—27; Luk. 11, 14—26. Farizeji očitajo Kristu Belcebuba. Krist jih osramoti. 355 XI. Kristusovo in satanovo kra¬ ljestvo. Mat. 12, 22—30; 43—45; Mark. 3, 22—27; Luk. 11, 14—26. Tu pripeljejo k Jezusu nekoga, ki je bil obseden od hudiča in slep in mutast. In izžene hudiča, in ga ozdravi, da je mutec govoril in videl. In vse ljudstvo se čudi in pravi: „Ali ni ta Davidov sin ?“ Ko pa farizeji in pismarji, ki so prišli doli iz Jeruzalema, to slišijo, rečejo: ,,Z Belcebubom, poglavarjem hudičev, izganja hudiče." Drugi ga pa izkušajo in zahtevajo znamenja z neba. On pa pozna njihove misli, in zato jim pravi: „Vsako kraljestvo, kije proti sebi razdvojeno, se razdene, in nobeno mesto in nobena hiša, ki je proti sebi needina, ne more obstati. Če pa satan izganja satana, je sam zoper sebe raz¬ dvojen. Kako naj obstane njegovo kra¬ ljestvo, ko pravite, da z Belcebubom izganjam hudiče? Čepa jaz izganjam z Belcebubom hudiče, s kom jih iz¬ ganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni sami vaši sodniki. Če pa s prstom božjim izganjam hudiče, je v resnici prišlo božje kraljestvo k vam. Ko oborožen mogočnik varuje svoj dvor, je v miru njegovo imetje. Če pa Pride močnejši od njega, in ga pre¬ maga, mu vzame vse njegovo orožje, na katero se je zanesel, in razdeli nje¬ gov rop. Ali kdo more vstopiti v hišo kakega močnega in mu uropati njegovo Pohištvo, če ni prej močnega zvezal? Potem še le oropa njegovo hišo. Kdor ni z menoj, ta je zoper mene, in kdor 2 menoj ne zbira, raztresa. Zato vam Pravim: Vsak greh in preklinjanje se odpusti človeku, preklinjanje zoper svetega Duha se pa ne odpusti človeku. In kdor govori kaj zoper Sinu člo- večjega, se mu odpusti; kdor pa go¬ vori zoper svetega Duha, se mu ne odpusti, ne na tem, ne na onem svetu. Ali pustite, da je drevo dobro in tudi njegov sad dober, ali pa pustite, da je drevo slabo in tudi njegov sad slab; po sadu se namreč spozna drevo. Gadja zalega, kako morete dobro govoriti, ko ste hudobni? Iz polnega srca govore namreč usta. Dober človek donaša iz svojega dobrega zaklada dobro in hu¬ doben človek donaša iz svojega hu¬ dobnega zaklada hudo. Povem vam pa, da bodo morali ljudje sodnji dan dajati odgovor od vsake nepotrebne besede, ki jo govore. Iz svojih besedi boš namreč opravičen in iz svojih be¬ sedi boš pogubljen. Ko nečisti duh izide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ker ga ne najde, pravi: „Vrnem se na svoj dom, odkoder sem prišel." In ko pride, ga najde omedenega in olep¬ šanega. Potem gre in vzame s seboj sedem duhov, hujših od sebe, ter gredo vanj in prebivajo ondi in zadnje reči onega človeka so hujše od prejšnjih. Tako se zgodi temu prehudobnemu rodu. Razlaga. 1. Čudež. Dogodek, ki ga nam tu opisuje evangelij, se je zvršil, kakor smemo soditi, v Ju¬ deji . 1 Sv. Marka pravi, da so bili navzoči pismarji, ki so prišli iz Jeruzalema doli; potemtakem se je to zgodilo v judejski nižavi proti Jordanu. Čudež je znamenit. Slepega, gluhonemega in obsedenega človeka pripeljejo k Jezusu. Večje telesne nesreče si sploh misliti ne moremo. Revež ne more rabiti glavnih čutov; ne vidi in ne sliši ničesar; zato se tudi nikakor ne more razgovoriti z drugimi ljudmi. Vrh tega je še obseden. Morda je ravno to vzrok njegove slepote in gluhote. Zveličar ga mahoma ozdravi; izžene hudobnega duha, vrne mu vid in sluh. To je po pravici vznemirilo ljudstvo. Še nikoli se ni splošno čul glas, ki je takorekoč šiloma pri¬ vrel iz src vsega ljudstva: Ali ni ta Davidov sin? Ta izraz že poznamo. S tem imenom sta pozdravila slepca v Kafarnavmu Jezusa; ž njim je tudi kana- nejska žena pokazala svojo vero vanj. Ljudstvo, dasi apostoli molče o tem, pričenja že samo čutiti, da mora biti Jezus Mesija. Tega seveda ne morejo mirno prenašati farizeji in pismarji. Vse njihovo dotedanje rovanje proti Jezusu ne more ustaviti 1 Judejo smo že opisali. Med berilom podajamo v naslednjem več slik iz te pokrajine, da se tem bolj spozna. 23* 356 Satanovo kraljestvo. vere v njegovo božje poslanstvo. Treba je kakor¬ koli oslabiti vpliv Gospodovega čudeža. To, kar store, je vredno njihove slepe togote. Bogokletno zarohne : Z Belcebubom, poglavarjem hudičev, izganja hudiče. Drugi (izmed farizejev in pismarjev) ga pa izkušajo in zahtevajo znamenja z neba, zahte¬ vajo še posebnega čudeža na nebu, češ da je le tak čudež znamenje za Mesija . 1 Jezus se ne meni za to zahtevo. On se ne igra s čudeži. Pač pa z odločno in jasno besedo razkrinka farizejsko bogokletstvo in pokaže, kako silno neumno je. Že drugekrati so mu očitali, da je s hudobnim duhom v zvezi. To pot mu pritikajo Belcebuba. Belcebuba so častili pogani v bližnjem Akaronu. To mesto je bilo na skrajnem severu iz¬ med peterih filistejskih mest, blizu Jamnije. Spa¬ dalo je sicer začetkom k Judovi deželi, kasneje k Danovi, a Filistejci so bili dejansko vedno v njem gospodarji, dokler ga ni sirski kralj Aleksander Balas daroval Jonatanu iz makabejske rodbine. Danes stoji na tem mestu revna vas Akar. Belce¬ bub je sestavljeno ime iz Bel ali Bal in cebub ali sebub. Bal je po naše bog; cebub pa muhe. Belcebubu bi torej rekli ,bog muh‘. Častili so ga namreč zato, da bi odganjal razne vrste mrčesa od mesta. Judje so sploh trdili, da so poganski bogovi hudiči. Ker so jim bile muhe in mrčes podoba gnilobe in smrti, zato so tega mušjega boga imeli za poglavarja hudičev. Jezus torej v svojem odgovoru nikakor ne trdi, da bi bilo ka¬ kemu hudobnemu duhu ime Belcebub, marveč rabi to ime le, ker so ga rabili farizeji. 2. Kalanovo kraljestvo. Jezus pobije farizeje s tremi prilikami: a) V prvi dokazuje tako-le: Skupina ali družba, ki hoče obstati, mora biti edina. Če se začno člani med seboj drug proti drugemu bojevati, propade. To velja o državi, mestu in hiši, ali družini. Potemtakem bi moralo razpasti tudi sa¬ tanovo kraljestvo, ko bi se satan bojeval proti satanu. Zveličar pristavlja temu še besede: Če izganjam z Belcebubom hudiče, s kom jih izganjajo vasi sinovi? Judje so imeli tudi med seboj ljudi, ki so trdili, da izganjajo hudobne duhove. O takih beremo v evangeliju 2 in v Dejanjih apostolov . 3 Tudi Jožef Flavij pripoveduje, da so ob njegovem času hodili krog ljudje, ki so z raznimi zelišči 1 Glej Zgodbe I, str. 903. 2 Mat. 9, 37; Luk. 9, 49. 3 Dej. ap. 19, 13. in molitvicami, baje od Salomona izročenimi, ro¬ tili hudiče. Gospod ne govori nič o tem, kakšne so te rotitve; z nobeno besedo ne pravi, da v resnici izganjajo hudobne duhove. Njegov stavek ima samo ta-le pomen: ,Vi sami verujete, da imajo nekateri ljudje moč izganjati hudobne du¬ hove. O njih trdite, da to vrše v božjem imenu. Pri meni vidite natančno, da imam to moč. Zakaj sodite o meni drugače?' Po pravici pravi, da jih ti judovski rotivci, v katere verujejo, sami ob¬ sojajo. Temu dodaja: Če pa s prstom božjim iz¬ ganjam hudiče, je v resnici prišlo božje kraljestvo k vam. To se pravi: ,Prizna vati morate, da tudi jaz z božjo močjo izganjam hudobne duhove. Vse moje delovanje napoveduje satanu boj. Vi pa sami trdite, da bo glavno delo Mesijevo uničenje sa¬ tanove moči. Potemtakem sem jaz res Mesija, ki ustanavljam obljubljeno božje kraljestvo med vami.' b) V drugi priliki primerja Jezus satana z mogočnim knezom, ki ima svoj dvor dobro zava¬ rovan, in katerega more premagati le še močnejši. Judje so pričakovali, da bo Mesija tak božji junak , 1 ki bo na njem počival Duh moči . 2 Jezus je iz¬ kazal, da je močnejši od satana. Z besedo, zgle¬ dom in čudežnimi dejanji se je od prvega začetka svojega javnega nastopa bojeval zoper satana in njegovo kraljestvo in izkušal ljudi zopet pripeljati k Bogu. Kadarkoli je našel kakega nesrečnega človeka, ki so ga mučili hudobni duhovi, jih je premagal. Vsi poslušavci so torej lahko spoznali, da je on tisti močnejši, ki mogočnega satana zveže, mu vzame njegovo orožje, in zase pridobi človeške duše, ki jih je imel prej satan v oblasti. Zdaj se bije odločilni boj. Na eno stran se mora vsak postaviti, ali na Jezusovo, ali pa na satanovo. Kdor ni ž njim, je zoper njega. Kdor ž njim ne zbira, raztresa. Tisti judovski voditelji) ki bi torej morali ž njim vred zbirati ljudstvo za božje kraljestvo, razdirajo in pogubljajo ljudi. c) V tretji priliki slika Jezus judovski narod in napoveduje kazni, ki ga čakajo. Hudobni duh, duh malikovanja in odvračevanja od pravega Boga, je moral zapustiti izvoljeno ljudstvo že v sinajski puščavi, po babilonski sužnjosti, najbolj pa po spokorni pridigi Janeza Krstnika in po Jezuso¬ vem evangeliju. Vse je bilo pripravljeno, da iz¬ gubi popolnoma svojo moč. Jezus ga slika prav kakor bi govoril o kakem človeku, kako hodi po 1 Iz. 9, 6. 2 Iz. 11, 2. Greh proti sv. Duhu. 357 suhih krajih, in išče pokoja. Tu pa vidi, da je njegovo prejšnje bivališče zanj kot navlašč pri¬ pravljeno: prazno in v njegovem zmislu omedeno in olepšano, polno strasti, nevere in napuha. Z večjo močjo nego prej — to pomenja število sed¬ mih hujših duhov — se vrne in nastani ondukaj. Tako se zgodi temu prehudobnemu rodu. Te Jezusove besede jasno kažejo, da misli na judovsko ljudstvo. Zapeljano od lopovskih voditeljev se noče okleniti svojega Mesija; pripravljeno je za satana. In satan se ga tudi polasti. Konec tega ljudstva bo hujši, nego je bilo prejšnje. To kar ga čaka, bo še bolj žalostno, nego so nekdanje zgodbe. To se je tudi zvršilo. Globlje ni mogel Pasti judovski narod, nego da je zavrgel in v smrt tiral svojega Mesija. S tem si je nakopal žalostno usodo, da so ga tujci premagali, mu vzeli njegovo domovino, in ga razkropili križem sveta. Jezusove tri prilike so tudi za nas lep nauk- Prva nas uči, kako važna je edinost. Človek mora biti edin sam s seboj; gojiti mora pa tudi vzajemno, edino delovanje v družbi. Druga in tretja nas pa opominjata, da se moramo vspešno bojevati na Kristovi strani proti satanu in nje¬ govemu kraljestvu. Zlasti tretja ima v tem oziru pomenljiv nauk. Kdor pade po poboljšanju iznova v greh, zaide le še bolj v sužnjost hudobnega duha in zadnje reči takega človeka so po navadi hujše od prvih. S. Farizejsko bogokletstvo. Med drugo in tretjo priliko ima evangelist Matej za¬ pisan večji Jezusov govor, v katerem Zveličar resno očita farizejem in pismarjem bogokletstvo zoper sv. Duha, in opisuje neizrekljivo velikost tega greha. Kdor hudiču pripisuje čudežna dela, ki jih sv. Duh zvršuje v Jezusu, da izpriča nje¬ govo poslanstvo, utrjuje vero in izpreobrača greš¬ nike , 1 tak preklinja naravnost sv. Duha. Kdor preklinja samo Sina človečjega, se more to storiti iz slabosti, ker se božja narava ne vidi tako jasno v njem, kakor se nepobitno vidi božji izvor nje¬ govih čudežev. Tisti, kateri pripisuje torej te čudeže hudiču, kaže, da ima popolnoma skvarjeno, podlo in hudobno voljo. Tak človek se ne spokori; zato se mu tudi njegov greh ne more odpustiti. Jezus ne trdi, da bi bil kak greh tolik, da bi ga Bog ne mogel ali ne hotel odpustiti; samo to 1 Mark. 3, 30. Pogled iz daljave na Jordan. 358 Luk. 11, 27. Blagor Mariji! pravi, da so taki grešniki, kakor jih opisuje, tako zakrknem in trdovratni, da ostanejo v svojih grehih, in zametavajo vsako božjo milost. Farizeji so taki. Kakor dobro drevo rodi dober sad, in iz dobrega srca prihajajo dobre besede in dobra dela, tako tudi slabo drevo rodi slab sad in iz hudob¬ nega srca kipi hudobija. Farizeji — ta gadja zalega — so res hudobni. Zato tudi govorijo hu¬ dobne, bogokletne besede in s tem izpričujejo, kakšno srce imajo. Če bo že moral človek za¬ voljo vsake nepotrebne besede dajati odgovor, kako bo s temi hudobneži, ki govore tako bogo¬ kletno, da hudiču pripisujejo, kar dela sv. Duh. Pogubljeni bodo! XII. Blažena Jezusova mati. Luk. 11, 27. Zgodi se pa, ko Jezus to govori, povzdigne neka žena med ljudstvom svoj glas in mu reče: „Blaženo telo, ki te je nosilo, in prsi, ki so te dojile!“ On pa pravi: „Da, še bolj pa bla¬ ženi, kateri poslušajo božjo besedo, in jo ohranijo!“ K a z 1 a g a. 1. Žena slavi Jezusovo mater. V prejšnji zgodbi smo videli, kako je Jezus, zvršivši čudež nad gluhonemim in slepim obsedencem, s čudovito bistroumnostjo zavrnil in osramotil fa¬ rizeje. Med množico, ki je to slišala, stoji tudi neka žena. Zveličarjeva božja moč in nedoumna modrost jo prevzame in v svetem navdušenju začne na glas proslavljati njegovo mater. Gnusi se ji farizejska podlost, ki se drzne preklinjati Jezusa. Njena priprosta, nepokvarjena duša se ji vznevolji nad njimi, ki spravljajo Belcebuba z Zveličarjem v zvezo. Ne more molčati. Srce ji je prepolno občudovanja do Jezusa in gnusobe nad njegovimi sovražniki. Drugi molče največ seveda iz strahu. Ona, slabotna ženska, se ni¬ česar ne boji. Pogumno se oglasi in da duška svojemu srcu. Oglasi se kot ženska, da se takorekoč v imenu njegove matere ustavi nesramnim klevet¬ nikom. Mila je njena beseda. Ne blagruje Je¬ zusovega srca, ki iz njega izvira tolika modrost, ne slavi njegovih usten, ki govore tako vzvišene besede, ne proslavlja mu roke, ki deli neštevilno čudežnih dobrot. Ženska je; skoraj gotovo tudi mati. Pred dušo ji stopi tista žena, ki jo Jezus imenuje mater, ki ji je v sinovski ljubezni udan, tista žena, ki ga je nosila kot dete, pestovala v svojem naročju, hranila ga in skrbela zanj. Ti ženi zakliče čast in slavo; njo blagruje. Napačno bi bilo, ko bi si mislili, da jo nekako zavida za njeno čast. Njene besede izvirajo iz najpleme¬ nitejšega nagiba. Jezusovo mater slavi v imenu svojega zaničevanega spola. Srečno šteje sebe in vse druge žene in matere, ker je med njimi tudi od Boga tako nepojmljivo odlikovano bitje, ki je vredno biti Jezusova mati. Žene so imele pred Kristom malo veljave. Pri poganih so bile malo na boljem od sužnjev; mož je imel neomejeno pravico nad njimi. Tudi pri Judih ni bilo mnogo bolje. Povedali smo že, da žena takorekoč ni nič štela v judovskem življenju. Javno se ni nihče menil zanje. Noben pismouk se ni toliko ponižal, da bi tudi ženske kaj podučeval v sveti vedi. To zapuščenost, to zaničevanje in preziranje so nežna ženska srca globoko čutila. Pri Judih so se gotovo tudi za¬ vedali, da so njihove žalostne razmere sad tistega strašnega prekletstva, ki ga je Bog izrekel nad Evo. To čuti tudi žena med ljudstvom. Ko P a vidi in sliši Jezusa, ko ji brez dvojbe zazori v srcu živa vera, da je on obljubljeni Mesija, se zamisli, da je ta Jezus, od Boga poslani Odre¬ šenik, rojen od žene izmed judovskega ljudstva, da to ženo spoštuje in ljubi! In to ji iztisne iz prsi navdušen vzklik: Blaženo telo, ki te je nosilo, in prsi, ki so te dojile! Reči hoče: Sedaj smo tudi me žene rešene prekletstva; našega zaniče¬ vanega stanja je konec; sklicujemo se lahko na Mesijevo mater. Ta nam vrača našo čast, ta odjemlje našo sramoto. V imenu ženskega spola je ravno v tem zmislu pozdravila Jezusovo mater njena sorod¬ nica Elizabeta z angelovimi besedami: Blagoslov¬ ljena si med ženami! Nenavzočo jo v ravno tistem duhu slavi sedaj žena izmed ljudstva vpričo so¬ vražnikov njenega Sina. V hvaležnem navdušenju se oglasi in združi svojo očitno veroizpoved v Jezusa, s katero se upre njegovim sovražnikom, z ljubeznivo milim proslavljenjem njegove matere. Izpolnjevati se prične ž njenimi besedami napo¬ ved Device Marije: Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi J Ta žena izpriča, da po najpriprostejšem razumu spada k Jezusu tudi njegova sveta mati. T Luk. 1, 48. 359 Dolina Beit Jibrim v Judeji. 360 Jezus in Marija. Luk. 11, 29—36; Mat. 12, 38—42; 6, 22. 23. Napoved vstajenja. Krščansko ljudstvo čuti ravno to. Jezusa časti kot svojega Zveličarja; zraven pa proslavlja tudi Marijo. Naj besne sovražniki in sramote veri zveste ljudi; krščansko ljudstvo se drži svojega Jezusa, zraven pa pogumno, brez strahu v svetem navdušenju poje slavo njegovi deviški materi. 2 . Jezusov odgovor. Priprosta žena je tako srečna, da se Jezus sam oglasi na njen vzklik. Iz njegovih besedi vidimo, kako ga v dno srca veseli ljubeznivi pozdrav njegove matere. Blagrovanju pritrdi na kratko: Dd, blažena je! S tem kratkim da, ki mu izvira iz globine nje¬ govega, ljubezni do matere polnega srca zahvalja ubogo ženo, hkrati pa tudi vse tiste, kateri v duhu te žene časte Marijo. Pristavlja pa besede: Se bolj pa blaženi, ka¬ teri poslušajo božjo besedo, in jo ohranijo! Brž se pokaže zopet v zvrševanju svojega poklica. Svoj čas je že javno izpričal, da kot Mesija zatajuje v sebi vsa človeška čuvstva. Svojim učencem je rekel : 1 Glej, tu je moja mati in moji bratje. Kdor namreč zvršuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta mi je brat, sestra in mati. V tem zatajevanja polnem duhu kliče ženi in ž njo vred vsem ljudem na zemlji: Res je blažena moja mati, ker je z menoj združena s tako tesnimi naravnimi vezmi. A tudi vi stopite z menoj lahko v najtesnejšo zvezo, če poslušate božjo besedo, ki vam jo oznanjam, in živite po nji. Ta duhovna zveza je celo višjega pomena kakor naravna, ki me veže z materjo. Seveda je v tem obsežena tudi največja hvala Marijina. Že Elizabeta jo je blagrovala, ker je poslušala božjo besedo in verovala . 2 Evangelist Luka piše o božji materi, da je ohranila in premišljala v svojem srcu besede, ki so se govorile o njenem Sinu . 3 Ni ga bilo bitja na svetu, ki bi bilo bolj združeno v veri in ljubezni z Jezusom kot nje¬ gova deviška mati. Zato tudi njegov odgovor zadeva v prvi vrsti njo. Pomen je torej ta-le: ,V resnici je blažena moja mati, ker me je rodila in vzredila; še bolj je pa blažena, ker živo ve¬ ruje vame in v brezmadežnem življenju zvršuje božje zapovedi. V tem drugem pomenu je vsak lahko deležen njenega blaženstva, kdor jo z res¬ nično voljo izkuša posnemati.' — Tako nas Jezus ne uči samo, da naj častimo Marijo, marveč nam 1 Mat 12, 49. 50. a Luk. 1, 45. 3 Luk. 2, 51. tudi pojasnjuje, da je njeno češčenje le tedaj pravo, če je združeno s posnemanjem njene vere in njenega svetega življenja. XIII. Znamenje Jona, preroka. Luk. 11, 29-36; Mat. 12, 38-42; 6, 22.23. Tu odgovore Jezusu nekateri izmed pismarjev in farizejev in pravijo: „Uče- nik, radi bi videli od tebe znamenje z neba." Ko se pa jamejo množice zbirati, odvrne in jim pravi: „Ta rod je hu¬ doben in prešesten rod; znamenja za¬ hteva, toda ne bo se mu dalo znamenje, razen znamenja Jona, preroka. Zakaj, kakor je biljona znamenje Ninivljanom, tako bode tudi Sin človečji temu rodu. Kakor je bil namreč Jona tri dni in tri noči v ribjem trebuhu, tako bo tudi Sin človečji tri dni in tri noči v srcu zemlje. Možje Ninivljani vstanejo ob sodbi s tem rodom in ga obsodijo; oni so nam¬ reč vsled Jonove pridige delali pokoro; in glej, tu je več kot Jona. Kraljica od Juga vstane ob sodbi z možmi tega rodu in jih obsodi; prišla je namreč od konca zemlje poslušat Salomonovo modrost. In glej, tu je več kot Salo¬ mon. Nihče ne prižiga luči in je ne postavi na skrit kraj ali pod mernik, marveč na svečnik, da vidijo luč, ka¬ teri prihajajo noter. Svetilka tvojega telesa je tvoje oko. Če je tvoje oko jasno, ti je celo telo svetlo; če je pa skaljeno, je tudi tvoje telo temno. Glej torej, da luč, ki je v tebi, ne bo temna. Če je torej celo tvoje telo svetlo, in nima nikjer nič teme, je vse svetlo in te razsvetljuje kakor svetla luč." Razlaga. 1. Znamenje z neba. Pismarji in fari¬ zeji so na vsak način hoteli dobiti kaj razlogov za svojo nevero; potrebovali so to pri ljudstvu, brez dvojbe jih je pa tudi pekla vest in iskali so kaj dobiti, da bi jo utolažili. Imeli so te-le smešne stvari: Očitali so Jezusu, da onečašča soboto, ker je nekaj bolnikov ozdravil sobotni dan, in svojim učencem pustil, da so trgali klasje in si utešili svoj glad v soboto. To ni moglo Prešesten rod. Jonovo znamenje. 361 Razvaline Beit Jibrima v Judeji. držati. Zveličar je to očitanje že večkrat tako zavrnil, da niso mogli nikamor več s tem ne¬ umnim očitanjem. Tudi trditev, da Mesija ne uiore biti Galilejec, se je izjalovila. Gotovo so namreč zvedeli, da je Jezus po svojem rojstvu iz Judeje, in sicer ravno iz Davidovega mesta Betlehema. Ostalo jim je še nekaj. Nekomu !zmed njih je prišlo na misel, da se mora Mesija Jzkazati s posebnim znamenjem z neba. Zahteval le torej od Jezusa takega znamenja . 1 1 II * * V Ko je Zveličar prvič zavrnil to zahtevo, so jo farizeji m pismarji, kakor je videti, še večkrat ponavljali. To se je zgodilo zopet o priliki, ko jih je Jezus ozdravivši slepega in gluhega obsedenca tako krepko okaral, in ko je žena izmed ljudstva tako navdušeno proslavila njegovo mater. Osla¬ biti je bilo treba silni vpliv teh dogodkov. Zato Pridejo iznova s svojo neumno zahtevo. 2. Jezusov odgovor. Zveličar se ne s ali s čudeži. Znamenja, s katerimi se je izkazal, so morala prepričati vsakega pametnega in po¬ čenega človeka. Ostro odgovori zvijačnim so¬ vražnikom: Ta rod je, hudoben in prešesten rod. Bo pravici jih imenuje prešestnike. Bog je bil 2 enin judovskega ljudstva. Tisti Judje, kateri so odpadli od njega, so se torej pregrešili proti zve¬ stobi, ki so mu jo bili dolžni. Odpad od Boga, malikovanje ali nevero so že preroki primerjali s prešestvom . 1 Judovski voditelji, ki vkljub jas¬ nim napovedim starega zakona niso hoteli vero¬ vati v Jezusa, so se torej pregrešili proti Bogu; zaslužili so ime prešesten rod. Zveličar jih pa pri ti priliki iznova opozori na največji čudež, ki ga kmalu zvrši, namreč na svoje vstajenje. Pomen njegovih besedi je ta-le: Vi hudobni in neverni ljudje zahtevate od mene izvenrednega čudeža z neba. Takega čudeža vam ne bom zvršil; pač pa vam naredim drug čudež, kakršnega še ni videla zemlja. Predpodoba temu čudežu je Jona. Kakor je bil namreč Jona tri dni in tri noči v ribjem trebuhu , 2 tako bo tudi moje truplo tri dni in tri noči v grobu . 3 Jezus ne izpelje do konca te podobe. Pre¬ pusti, da si poslušavci sami dostavijo, kar ji še manjka. Jona je namreč po treh dneh živ prišel iz ribe na suho; tako bo tudi Jezus vstal živ iz groba. I Prim. Ez. 16. II Jona 2, 1 — 11. 8 Tri dni in tri noči je povedano po judovski šegi. Jezus je bil v grobu en del petka, celo soboto in del nedelje. V širšem pomenn se more torej reči: Tri dni in tri noči. 1 Mark. 8, 11; Mat. 16, 1. 362 Luž in farizeji. Luk. 11, 37—52. Gorje farizejem in pismarjem! Na to pa naveže pomenljiv opomin. Niniv- ljani so se izpreobrnili vsled Jonove pridige. Ju¬ dov pa ne ganejo ne Jezusove besede, ne njegovi čudeži; celo njegovo vstajenje ne bo ulomilo nji¬ hove nevere. Zato bodo Ninivljani ob vesoljni sodbi jasen dokaz, da so Judje zavoljo svoje ne¬ vere obsodbe vredni, tembolj ker je Jezus mnogo več kot Jona. Pogani bodo pred Judi. Tudi kraljica iz Sabe, ki je prišla iz daljnega juga občudovat od Boga podeljeno Salomonovo modrost in s tem izpričat svojo vero , 1 bo sodnji dan dokaz proti Judom, ki imajo v Jezusu več kot je bil Salomon, in nočejo verovati. Zveličar s tema primerama razkriva, da je Mesija. Več je kot prerok Jona, več kot kralj Salomon. Tak ne more biti nihče drugi, nego od Boga obljubljeni največji prerok in večni kralj — Mesija. 3. Luč in farizeji. Zveličar se je sam imenoval luč sveta. Svoj nauk je že večkrat pri¬ merjal z lučjo in poudarjal, da se mora kakor luč na svečniku očitno kazati . 2 Tu pa z ozirom na farizeje, ki vkljub največjim čudežem niso ho¬ teli verovati, jasno uči, česa je treba ljudem, da jim luč kaj hasne. Pravi namreč, da je svetilka človekova njegovo oko. Če je pa oko bolno, nima človek svetilke. Z bolnim očesom se ne vidi dobro; za takega je njegovo telo in drugi svet v temi; z zdravim očesom more še le čutiti blagodejno svetlobo. Primere ne izpelje; farizejem prepušča, da to store. Pravi le: Glej torej, da luč, ki je v tebi, ne bo tema. To pomenja: Moj nauk, moj značaj in moji čudeži, so pač svetla luč, ki more ob nji vsak spoznati mojo resničnost. Toda nje¬ govo duševno oko mora biti zdravo; to se pravi, ne sme imeti grdih strasti, ki se protivijo resnici. Kdor s poštenim srcem posluša in gleda Jezusa, je podoben človeku, ki z zdravim očesom sprejema luč vase in ob nji vidi najprej samega sebe, potem pa tudi druge reči krog sebe. Tako tudi pošten človek spozna najprej samega sebe, svojo revščino, svojo grešnost. Ko čuje spokorne opomine, se pa v ponižnosti izpokori, kakor so se Ninivljani, ko so slišali Jonovo pridigo. In kakor kraljica iz Sabe gre iskat modrosti, kjer je je Bog dal. Judje lahko spoznajo, da je Jezus več od Jona, in nje¬ gova modrost večja od Salomonove. Zato naj se ga tem trdnejše oklenejo. 1 IIL Kralj. 10, 1. 2 Primeri Luk. 8, 16 — 18; Mark. 4, 21 — 25; Mat. 5, 15. XIV. Proti farizejem in pismar- jem. Luk. 11, 37-54. Ko Jezus tako govori, ga prosi neki farizej, naj bi pri njem obedoval. In gre notri in sede k mizi. Farizej pa začne sam pri sebi misliti in govoriti: „Zakaj se ni umil pred obedom ?“ In Gospod mu reče: „Vi, farizeji, pač čedite zunanjost kozarca in sklede; vaša notranjščina je pa polna ropa in hudobije. Neumneži, ali ni tisti, kateri je naredil zunanjost, naredil tudi no¬ tranjščine? Dajte rajši ubogajme od tega, kar imate; in glejte, vse vam bo čedno! Toda gorje vam, farizejem, ki de- setinite meto, vinsko rutico in vsako zel, v nemar pa puščate pravico in ljubezen božjo! To se pa mora storiti in ono se ne sme opustiti. Gorje vam, farizejem , ki ljubite prve sedeže v shodnicah in pozdrave na trgu! Gorje vam, ker ste kakor grobovi, ki se ne vidijo; ljudje hodijo črez nje in ne vedo.“ Neki učenik v postavi pa odgovori in mu reče: „Učenik, ko to govoriš, sramotiš tudi nas.“ On pa pravi: „Gorje tudi vam, uče¬ nim v postavi, ker nakladate ljudem bremena, ki jih ne morejo nositi, sami se pa bremen ne dotaknete niti z enim svojih prstov! Gorje vam, ker zidate grobišča prerokom, vaši očetje so jih pa umorili. V resnici, s tem izpričujete, da soglašate z deli svojih očetov. Umo¬ rili so jih sicer ti, vi pa zidate njihove grobove. Zato pravi tudi božja mo¬ drost: Hočem jim poslati prerokov in apostolov; nekaj izmed njih jih bodo umorili in nekaj preganjali, da se bo tirjala od tega rodu kri vseh prerokov, ki se je prelila od začetka sveta: od krvi Abelove do krvi Zaharijeve, ki je bil umorjen med altarjem in templom. Gorje vam, povem vam, terjala se bo od tega rodu. Luk. 11, 58. 54. Farizejske zunanjosti. 363 Gorje vam, učenim v postavi, ker ste se polastili ključa do učenosti, sami pa ne greste noter in zadržujete tiste, kateri hočejo noter iti.“ Ko jim pa to govori, ga začno fa¬ rizeji in učeniki postave trdo prijemati in z mnogimi vprašanji tiščati vanj, ter ga zalezujejo izkušaj e kaj vjeti iz njegovih ust, da bi ga mogli tožiti. Razlaga. 1. Jezus pri farizeju. Med Jezusovim govorom se približa poldne, čas obeda. Neki fa¬ rizej ga povabi, kakor je videti, ne iz najboljšega namena. S svojimi tovariši vred bi ga rad kako vjel v besedi. Zveličar sprejme vabilo; prijazen je tudi z nasprotniki. Farizejeva zla volja se brž pokaže. Jezus sede k mizi, ne da bi se prej umil. Čuli smo že o farizejskih navadah v tem oziru, ki so izvirale samo iz ozkosrčne razlage svetega pisma. Nobena postava ni ukazovala, da bi se mo¬ rali Judje umivati pred obedom. Farizej pa brž jame mrmrati nad Zveličarjem. To priložnost porabi Gospod, da v odkritih, odločnih in silno strogih besedah ošiba farizejske in pismarske napake: a) Najprej pokara farizeje, da se pač brigajo za zunanjo snažnost posod, ki jih rabijo pri jedi, in skrbe, da niso v zmislu Mojzesove postave nečiste, ne menijo se pa, da bi očistili svoje duše. Polni ropa in hudobije so. Iz očitanj, ki jim jih Jezus govori o drugih prilikah, vemo, da so fari¬ zeji zatirali ubožce, sleparili udove, dali se pod¬ kupiti kot sodniki, in da so celo svojim starišem odtegovali dolžno podporo v potrebi. 1 Bili so brezsrčno lakomni. Pravi jim: Neumneži, ali ni Usti, kateri je naredil zunanjost, naredil tudi no¬ tranjščine? Pomen je ta-le: ,Ali ni Bog, ki je ustvaril zunanje reči, tudi stvarnik naših duš? In če v postavi zahteva, da morajo biti zunanje reči čiste, koliko bolj zahteva, da bodijo čiste v aše duše?' Svetuje jim, naj rajše iz skled in kozarcev dajejo revežem vbogajme; s tem dose¬ žejo pravo, od Boga ukazano čednost. Tega opo- niina potrebujejo. V malenkostih so tako natančni, da od najneznatnejšiji vrtnih rastlinic — od mete in vinske rutice — dajejo desetino levitom in duhovnikom, zraven pa gazijo pravičnost in lju¬ bezen do bližnjega. Vrh tega se še bahajo in iščejo pri ljudeh priznanja in slave. Zato zaslužijo, da jim Zveličar zakliče: Gorje vam , ki ste kakor grobovi, ki se ne vidijo; ljudje hodijo črez nje, in ne vedo. — Vaša hudobija je zakrita kakor gni¬ loba in trohnoba v grobeh, ki se ne vidi na zunaj. Ljudje občujejo z vami, pa vas ne poznajo; ne vedo, da so vaše duše gnile in strohnele. b) Hudo so zadele Jezusove besede. Navzoči so bili tudi pismouki; nekdo izmed njih se oglasi: Učenik, ko to govoriš, sramotiš tudi nas! Saj so ravno pismouki izvrtali iz postave vse take ma¬ lenkosti, pravega duha pa takorekoč uničili. Zve¬ ličar nikakor ne izvzema pismoukov, marveč celo pritrdi, da se tiče njegovo karanje tudi njih. Na¬ ravnost jim pravi, da s svojimi sitnostmi nakla¬ dajo ljudem neznosna bremena, ki jih sami ne marajo nositi. Očita jim, da so ravno taki, kakor so bili hudobni ljudje v prejšnjih časih, ki so pre¬ ganjali Bogu udane osebe, preroke, in jih celo morili. Sicer se delajo, kakor bi bili boljši od svojih prednikov, ker zidajo umorjenim prerokom grobne spominke, toda v resnici so ravno taki. Jezusa preganjajo in ga bodo umorili; preganjali in morili bodo pa tudi njegove apostole, ki jih pošlje med 'svet po svoji božji modrosti. S tem se udeleže vseh umorov nedolžnih, Bogu udanih oseb od Abela do Zaharija, Barahijevega, ki je bil zadnji od Judov umorjeni prerok, o katerem govori sveto pismo. 1 Zato jih bo Bog kaznoval. Grozno se je izpolnila nad Judi beseda, da se bo terjala od njih vsa nedolžno prelita kri svetih mož. Konečno še enkrat prime pismouke, češ da so se polastili ključa do učenosti, pa niti sami ne gredo noter, marveč celo druge zadržujejo. Vsa svetopisemska učenost je merila na Zveličarja. Pismouki so trdili o sebi, da edini prav poznajo sveto pismo. Morali bi spoznati, da je Jezus Mesija. S ključem svoje učenosti bi morali sebi in ljudstvu odpreti vrata do njega. A sami ne verujejo vanj in s svojo namišljeno veljavo ovi¬ rajo še druge od vere vanj. Postava, kakor jo oni razlagajo, vodi proč od Kristusa. 2. Vpliv Jezusovih besedi. Prvič je Jezus farizejem resno zažugal v tem svojem go¬ voru. Prvič so jim izpregovorila njegova sveta usta, ki je iž njih navadno vedno prihajala milina in ljubezen, grozno besedo: Gorje vam farizeji ; gorje vam, pismouki! čas njegovega bivanja na 1 II. Kron. 24, 22. 23. 1 Mat. 23, 14; Mark. 7, 10-12. 364 Luk. 12, 1—12; Mat. 10, 17—33. Kakšni naj bodo učenci? svetu poteka. Njegova mila vabila niso našla posluha pri oholih prvakih. Izlepa ni šlo. Zato po¬ izkusi z resnimi grožnjami, s pretresljivo ostrostjo. A tudi to jih ne gane. Njihova srca so preveč zakrknena. Črno sovraštvo se jim le še bolj vname in kar bruha proti Jezusu. Na vsak način hočejo kaj dohiti pri njem, da bi ga mogli spraviti pred sodišče. Smrtne naklepe kujejo proti njemu v svojih dušah. Jezus pa ostane nebeško miren, brez strahu, odkrit, ves vtopljen v zvrševanje svojega vzvišenega poklica. XV. Opomin učencem. Luk. 12, 1—12; Mat. 10, 17—33. Ko se nato nabere velika množica, tako da drug drugega tlačijo, začne Jezus govoriti svojim učencem: „Va- rujte se farizejskega kvasu, ki je hi¬ navščina! Čuvajte se ljudi; zakaj, iz¬ ročali vas bodo sodiščem in bičali v shodnicah! In pred poglavarje in kralje vas bodo vodili zavoljo mene, v priče¬ vanje njim in nevernikom. Ko vas pa izroče in pripeljejo v shodnice in pred gosposko in mogočnike , ne skrbite, kako ali kaj bi govorili; dano vam bo namreč in sveti Duh vas bo učil tisto uro, kaj naj govorite. Saj niste vi, ki govorite, marveč Duh vašega Očeta je, ki govori v vas. Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina, in otroci se bodo vzdigali zoper stariše in jih bodo morili. In vsi vas bodo sovražili zavoljo mo¬ jega imena. Kdor pa vzdrži do konca, se zveliča. Ko vas bodo pa preganjali v tem mestu, bežite v drugo. Resnično, povem vam, ne boste obhodili izrael¬ skih mest, dokler ne pride Sin človečji. Učenec ni nad učiteljem, ne hlapec nad svojim gospodarjem. Učencu je dosti, da je kakor njegov učitelj; in hlapcu, kakor njegov gospodar. Če so imenovali hišnega gospodarja Bel¬ cebuba , koliko bolj njegovo družino! Ne bojte se jih torej! Nič ni namreč skritega, kar bi se ne razodelo, in taj¬ nega, kar bi se ne zvedelo. Kar vam govorim v temi, pravite ob belem dnevu, in kar se vam šepeče na uho v sobicah, oznanjajte po strehah. Vam pa, svojim prijateljem, pravim: Ne bojte se tistih, kateri umore telo, duše pa ne morejo umoriti. Pokažem vam pa, česa se bojte: Bojte se tistega, ki ima moč, potem ko je umoril, dušo in telo vreči v pekel. Da, rečem vam, tega se bojte. Ali se ne prodajata dva vrabca za en vinar in pet vrabcev za dva vinarja? In niti eden od njih ni pozabljen pred Bogom ; niti eden izmed njih ne pade na zemljo brez volje va¬ šega Očeta. Celo lasje vaše glave so vsi prešteti. Nikar se torej ne bojte, boljši ste nego mnogo vrabcev. Jaz vam pa rečem: Vsak, kdorkoli me izpozna pred ljudmi, ga tudi jaz, Sin človečji, izpoznam pred svojim Očetom, ki je v nebesih, in pred bož¬ jimi angeli. Kdor me pa zataji pred ljudmi, ga tudi jaz zatajim pred svo¬ jim Očetom, ki je v nebesih, in pred božjimi angeli. Vsakemu pa, kdor govori kako besedo proti Sinu člove- čjemu, se more odpustiti; toda tistemu, kateri sramoti svetega Duha, se ne odpusti." Razlaga. 1. Učenci in farizeji. Jezusove besede pri obedu razjarijo farizeje. To gotovo ni moglo ostati brez vpliva na ljudstvo in na učence. Fa¬ rizeji so bili mogočni prvaki; vse se jim je kla¬ njalo in se jih halo. Umljivo je torej, da so se ljudje popraševali: Kaj bo neki zdaj? in da so bili nekoliko potrti. Za apostole je pomenila Je¬ zusova beseda silno veliko. Napovedal jim je, da jih čaka preganjanje in smrt. Vsak človek se boji za svoje življenje. Tudi apostole je brez dvojbe bridko zadela ta huda napoved. Jezus vidi vse to. In ko se po obedu, go¬ tovo pod milim nebom, nabere množica krog njega, se obrne do svojih učencev in jim vliva poguma v preplašena srca; s tem potolaži pa tudi druge svoje poslušavce. Apostoli so sicer že culi, da bo treba trpeti pri oznanjevanju evan¬ gelija; sami so to že tudi izkusili, toda tako v živo še izlepa niso čutili, kako resen je njihov poklic, kakor ta dan, ko so slišali tako odkrite Jezusove besede, in videli na besnosti sovražnikov, da se bodo tudi zvrševale. Sovraštvo proti Jezusu preide nanje. To so spoznali do dobra; zato so Neustrašena stanovitnost. 365 bili pa potrebni bodrila in tolažbe. Jezus, ki je ravnokar kot neizprosen sodnik z največjo stro¬ gostjo pokaral judovske veljake, je med učenci in ljudstvom zopet krotak in nebeško mil. So¬ vraštvo nasprotnikov mu ne vznemiri niti ene žilice; ljubeznivo, kakor bi se ne bilo nič zgodilo, stoji sredi med množico in iz globine svojega božjega srca razkriva nauke tolažbe in vztrajnega poguma. 2. Jezusov pogovor. Svojemu namenu Primerno opiše Zveličar najprej, kaj hudega čaka apostole in učence. Potem jim pa navaja tri vzroke za neustrašeno stanovitnost in sicer: a) svoj lastni zgled; b) slabotnost sovražnikov, ki morejo k večjemu umoriti telo, in še to le po pripuščenju božje previdnosti; c) veliko plačilo, ki čaka vse tiste, kateri se stanovitno oklenejo Jezusa. V uvodu slika bodočo usodo apostolov in učencev. Pričenja z besedami: Varujte se fari¬ zejskega kvasu, ki je hinavščina. Ne pravi izprva: Varujte se farizejskega sovraštva, marveč fari¬ zejske hinavščine. Pomen je ta-le: Vi se bojite farizejev zavoljo njihove mogočnosti. Morda se zdi tudi kateremu izmed vas kaka moja beseda proti njim preostra. Te misli preženite iz srca. Najprej se zavedajte, da so farizeji hinavci, in varujte se torej, da vas kako ne vlove na svojo stran. Njihovi nauki delujejo na tihem kakor kvas v moki, in kdor ne pazi, se jih lahko kmalu navzame. S farizeji ne smete torej nič opraviti imeti. Temu pa dostavlja: Čuvajte se ljudi; zakaj izročali vas bodo sodiščem ... V ti zvezi pomenja beseda ljudje brez dvojbe farizeje in judovske vo¬ ditelje v tem le zmislu: Varujte se farizejev, ker so hinavci; čuvajte se jih pa tudi, ker so silno nevarni, vam sovražni ljudje. Strašna je slika, ki jo tu razgrinja Jezus pred svojimi učenci. Iz¬ polnila se je do pičice. Res so jih po njegovi smrti vlačili pred sodišča, pred poglavarje in kralje in jih bičali v shodnicah. Kolikrat je bil bičan sv. Pavel! Zagovarjati se je moral ta apo¬ stol pred kraljem Agripom; s sv. Petrom sta stala pred cesarjem Neronom. Cesar Domician je sodil Janeza evangelista. V boju proti Jezusovi veri vidimo, da so res tudi bližnji sorodniki izročali in celo morili kristjane. Lastni oče je umoril Refaimska ravan v Judeji. 3 66 Delo učencev. sv. Barbaro, sv. Kristino. Sin je tožil sv. Lucijo, da je kristjana; in po njegovem pričevanju je umrla mučeniške smrti. Učenci naj vzdrže. Ko jih preganjanje prisili, da beže iz kakega mesta, naj gredo drugam ozna¬ njat evangelij. Besede: Ko vas bodo pa preganjali v tem mestu, lezite drugam, ne pomenjajo opomina, naj apostoli nevarnosti uidejo, marveč imajo samo ta-le pomen: Ko vas kje prično preganjati, in vam ni več mogoče delovati ondukaj, pojte brž drugam in tam nadaljujte svoj poklic. Ta opomin se torej tiče edino le stanovitnosti v oznanjevanju Go¬ spodovega evangelija. Temu pristavlja: Resnično, povem vam, ne boste obhodili izraelskih mest, dokler ne pride Sin clovecji. Nam se zdi najprimernejši ta-le pomen: ,Dosti dela boste imeli vi in vaši nasledniki do konca sveta.' Mi ložje razumemo te Jezusove besede, kakor so jih pa apostoli in učenci. Vemo namreč, da se bodo Judje najna- zadnje izpreobrnili. Takorekoč do konca sveta bodo Judje po zgledu farizejev preganjali Jezu¬ sove učence. Tudi ta bridka napoved zveni iz Zveličarjevih besedi. V zvezi s prejšnjimi po¬ menjajo torej to-le: Vztrajajte v svojem poklicu. Iz mesta v mesto pojte; ne utrudite se, ko vas preženo iz kakega kraja. Dela bo dovolj vam in vašim naslednikom do konca sveta. Saj niti med Izraelci ne boste pred koncem sveta zvršili svoje naloge. Priprosti, neuki učenci, ki so od blizu izku¬ šali, kako zvijačno premeteni in izurjeni so fa¬ rizeji in pismouki, so se gotovo zbali Jezusove napovedi zlasti v strahu, da se ne bodo znali odgovarjati tako učenim ljudem; groza je preši¬ nila te revne galilejske ribiče, ko so culi, da se bodo morali zagovarjati pred največjimi mogoč¬ niki na svetu. Zveličar pozna ta strah in ga takoj izpodbije. Obljubi jim, da jim bo pomagal sv. Duh. Zgodovina Jezusove cerkve nam to iz¬ pričuje. Velikrat so priprosti ljudje že osramotili učenjake in modrijane. Velikrat so celo otroci, dečki in deklice, temeljito zavrnili napade od strani mogočnikov in veljakov! Vzrokov za pogumno in stanovitno delo je dovolj: a) Učenci naj pomislijo, kaj se godi z nji¬ hovim učiteljem. Jezusu so rekli sovražniki, da je zvezan z Belcebubom, ni čuda, da bodo torej tudi njegovo družino zasramovali in preganjali. Brez skrbi naj torej gredo v boj proti farizejski hinavščini. Prepričani naj bodo, da resnica zmaga. Četudi ostane dolgo časa skrito poštenje apostolov, konečno se vendar razkrije; hudobnost sovražni¬ kov se pa tudi svoj čas razodene. Zato naj le brez strahu to, kar sedaj na tihem, takorekoč v temi slišijo od Jezusa, nesejo na beli dan, in zve¬ ličavne nauke, ki jim jih — dejal bi — na uho šepeče Zveličar, naj brez bojazni oznanjajo očitno, da jih bodo ljudje slišali; po strehah pravi Jezus, ker so imeli na Jutrovem, kakor smo že povedali, ploščnate strehe, ki so se po njih izprehajali, na njih obedovali in molili. Posebno lepa je v tem odstavku podoba, v kateri se Jezus primerja s hišnim gospodarjem, učence pa s svojo družino. Ljubka, tolažilna beseda! Jezus — skrben gospodar; učenci pa njegovi domači! Gotovo je moralo zaigrati pri¬ srčno veselje v njihovih dušah, ko so to začuli; in gotovo so čutili, da jim v ti družini ne bo težko prestajati tudi najhujše muke! Zveličarjeva primera pa ne velja samo za apostole, marveč za vse kristjane. Vsi smo v pravem pomenu besede Jezusova družina. b) Drugi vzrok za pogum pričenja razvijati Jezus z besedami: Ne bojte se tistih, kateri umore telo, duše pa ne morejo umoriti. Pomen je ta-le: Sovražniki vaši pravzaprav niso vredni strahu. Vzeti morejo k večjemu telesno življenje. Dalje ne seže njihova moč. Treba se je bati mnogo bolj Boga, ki tudi more vzeti telesno življenje, a vrh tega lahko vrže telo in dušo v pekel. 1» ta mogočni Bog skrbi za vse stvarce na svetu, celo za drobne vrabiče; za vsak las ve na vaši glavi. Brez njegove volje se nič ne zgodi. On skrbi tudi za vas; zato bodite brez strahu. Še ljubeznivejše nego prej nagovori v tem odstavku Jezus svoje učence, Prej je primerjal sebe hišnemu gospodarju, nje pa družini. Tu jim pa naravnost pravi prijatelji. Ali je mogoča večja čast, kot če Zveličar sam komu tako izpriča med¬ sebojno ljubezen, da ga imenuje prijatelja? Ali ni to naj večje zagotovilo, da ga bo sredi vseh nevarnosti spremljala božja pomoč? V resnici je tudi beseda Gospodova v tem odstavku pri¬ jazno domača. Kakor iskren prijatelj govori v nekako šaljivem zmislu, ko pravi: Ali se ne pro¬ dajata dva vrabca za en vinar ? Ljubka šala zveni tudi iz njegovih besedi: Nikar se torej ne bojte, boljši ste nego mnogo vrabcev. c) Resno dodaja Jezus zadnji nagib k po- Luk. 12, 13 — 21. Bogati neumnež. 367 gumni vztrajnosti v apostolskem poklicu. Z ve¬ ličastno slovesnostjo zagotavlja, da bo vsakega, kdor njega tu na svetu brez strahu izpozna za Mesija in božjega Sinu, pri sodbi pripoznal vpričo angelov pred nebeškim Očetom za svojega, za člana svoje družine, za prijatelja; večno ostane tak pri njem. Kdor pa Jezusa tu zataji, ga tudi Zveličar ne bo hotel v nebesih poznati; čaka ga večna kazen. In vsakemu, kdor govori kako besedo proti Sinu človečjemu, se more odpustiti; tistemu pa, kateri sramoti svetega Duha, se ne odpusti. Te sklepne besede se ozirajo prav posebej na fari¬ zejsko zakrkneno trdovratnost. To-le pomenjajo: Kdor me zataji iz človeške slabosti ali nevednosti, se mu more ta veliki greh odpustiti, če se kesa in spokori. Nikoli se pa ne odpusti ta greh, če je združen s sramotenjem svetega Duha. Kdor se ustavlja spoznani krščanski resnici, kdor ostane otrpnen pri vsem opominjevanju, je nesposoben za Poboljšanje. Taki ljudje, kakor so zakrkneni fa¬ rizeji, sramote naravnost sv. Duha, in si sami jemljejo zmožnost, da bi mogla do njih milost Spreobrnjenja. To misel je poudarjal že prej . 1 Dejal je: Vsak greh in preklinjanje se odpusti člo¬ veku, preklinjanje zoper svetega Duha se pa ne od¬ pusti človeku. In kdor govori kaj zoper Sinu clovecjega, se mu odpusti; kdor pa govori zoper svetega Duha, se mu ne odpusti, ne na tem, ne na onem svetu. Iž nje odmeva najhujša obsodba farizejske ne¬ vere, ki se sami tirajo v pogubljenje. Bog je tako dober, da odpusti vsak greh, celo zatajenje bož¬ jega Sinu; le kdor nalašč noče božje milosti, je ne doseže. Jezusove besede imajo torej ta-le po- ftien: V nebesih dobi večno plačilo, kdor se mene brez strahu oklene; večna kazen pa zadene tistega, kdor me v življenju noče poznati. Toda zato še 111 obupati tistim, kateri so me, ali me bodo v življenju zatajili, ali sramotili. Če se pokesajo, Km odpustim in rešijo se pogubljenja. Samo ena vrsta ljudi ne more pričakovati odpuščenja, nam- re č tisti napuhneni zakrknenci, ki vkljub vsem dokazom naravnost zametajo milost vere, katero Km ponuja sv. Duh; samo taki, kakršni so ne- Ve rni farizeji in pismouki, se ne izpreobrnejo. Po pravici se torej med zgledi za grehe zoper Sv - Duha navajajo poleg Faraona judovski vodi¬ ci. Iz njihovega ravnanja natančno izprevidimo, kaj se pravi spoznani "resnici se ustavljati in do zveli čavn ega opominjevanja imeti otrpneno srce. 1 Mat. 12, 31. 32; Zgodbe II, str. 357. XVI. Varujte se lakomnosti. Luk. 12, 13—21. Nekdo izmed ljudstva pravi Jezusu: „Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dedščino." On mu pa odvrne: „Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca črez vaju?" In reče jim: „Glejte, varujte se vsakršne lakomnosti; zakaj nihče ne živi od obilnosti svojega premoženja." Pove jim tudi priliko, rekoč: „Ne- kemu bogatemu človeku obilno obrodi polje. In misli sam pri sebi: Kaj mi je storiti, ko nimam, kam bi spravil svoje pridelke? In reče: To-le napra¬ vim: Svoje žitnice poderem, ter jih po¬ večam in vanje spravim, kar mi je zrastlo, in svoje blago, ter porečem svoji duši: Duša, obilo blaga imaš spravljenega za prav mnogo let; po¬ čivaj, jej, pij, bodi dobre volje. Bog mu pa pravi: ,Bedak, še to noč bodo terjali tvojo dušo od tebe. Kar si pa pripravil, čegavo bo ?‘ Tako se mu godi, kdor si nabira bogastvo, in ni bogat v Bogu." H a z 1 a g a. 1. Priložnost * a priliko. Nekdo prosi Jezusa, naj posreduje pri bratu, da bi delil ded- ščino ž njim. Po judovski postavi 1 je prvorojenec dobil po dva deleža. Če so bili na primer štirje sinovi, se je premoženje razdelilo na pet delov in najstarejši je dobil dva, drugi po enega, često v denarjih. Umljivo je, da so se bratje večkrat pre¬ pirali med seboj, zlasti če je kateri hotel drugega iz lakomnosti oškodovati. Tudi v tem slučaju je moralo biti nekaj podobnega. Morebiti je bil pro- sivec mlajši brat, ki mu starejši ni hotel dati, kar mu je šlo. Iz Gospodovih besedi ni razvidno, kdo je delal drugemu krivico, ali prosivec, ali njegov brat. Jezus zavrne dotičnika. Zato ni prišel na svet, da bi se vmešaval v zgolj posvetne zadeve. Njegov namen je reševati duše, ne pa razsojati v posvetnih pravnih sporih. Za to so bili drugi postavljeni. To priliko pa porabi, da posvari svoje po- slušavce pred lakomnostjo. Hoče jih pripraviti, > V. Mojz. 21, 17. 368 Varujte se lakomnosti. Luk. 12, 22—31; Mat. 6, 25—34. da odtrgajo svoja srca od neurejenih posvetnih želja, in se dvignejo k nebeškim. Nihče ne živi od obilnosti svojega premoženja, pravi. Samo pre¬ moženje, naj je tudi obilno, ne zagotovi življenja. To je več nego premoženje. Življenje more dati le Bog, ki ga pa lahko nenadoma tudi naj boga¬ tejšemu človeku vzame. Zato je neumno navezati svojo dušo samo na posvetno blago. To pojasnjuje v priliki o bogatem bedaku. 2 . Prilika. Nekatere pokrajine v Palestini so bile silno rodovitne. Takih bogatih mož, ka¬ kršnega nam opisuje Jezus v ti priliki, je bilo gotovo ob dobrih letinah več. Pridelali so toliko, da so si morali povečati shrambe, ki so bile ali pod zemljo, ali pa obzidani prostori, kamor se je žito skozi streho vsipalo. Da mož skrbi, kam bo z žitom, ni seveda nič slabega. Trgovske zveze takrat še niso bile tako razvite, da bi bil vsak mogel ob vsakem času prodati, kar je imel v izobilju. Graje vredno je pa pri tem bogatinu, da misli samo na telesni vžitek; še na misel mu ne pride, da bi dal kaj revežem, in s tem po¬ skrbel za svojo dušo; nič se ne meni za to, da bi Boga zahvalil za izkazano dobroto, in ga pro¬ sil novih milosti. Vsega ima dovolj; tako si misli, in zato sklene živeti samo vživanju. Tu pa prezre, da je Bog njegov neomejen gospodar. Še tisto noč bodo terjali njegovo dušo. Nenadna smrt se mu bliža in kaj mu pri tem pomaga vse njegovo bo¬ gastvo? Pustiti ga bo moral. Že v Sirahu be¬ remo podobno resnico: 1 Marsikdo je bogat, ker gleda na denar in je skop; in to je delež njegovega življenja. Ako pravi: Sedaj sem našel mir in sedaj hočem jesti od svojih dobrin, tedaj ne ve, koliko časa še preide, da jih bo moral zapustiti drugim in umreti . a Vendar pa stari zakon ne popisuje nespameti lakomnosti z ozirom na Boga. Jezus pa naravnost pravi: Tako se mu godi, kdor si na¬ bira bogastvo, in ni bogat v Bogu. Posvetno pre¬ moženje nič ne pomaga, če je duša revna na dobrih delih, na svetih čednostih in polna pre¬ greh: Bogastvo v Bogu, na dobrih delih je po¬ glavitna reč. Tisti zakladi, ki jih molj in rja ne snesta, in ki ostanejo za večno življenje, imajo pravo vrednost. 3 Odtrgati moramo torej srce od pre¬ velike skrbi za posvetno premoženje, oziraje se na Gospoda, ki blagruje uboge v duhu. Varujmo 1 Sir. 5, 18—20. * Primeri Job 27, 16—20; Ps. 48, 17 nasl.; Sir. 2, 1. 8 Primeri Mat. 6, 19—21; Zgodbe II, str. 208. se torej lakomnosti, kakor nas on uči, in zatirajmo svojo pohlepnost z mislijo na smrt in na večnost! XVII. Zaupanje v božjo previd¬ nost. Luk. 12, 22—31; Mat. 6, 25-34. Jezus reče svojim učencem: „Zato vam povem, ne skrbite za svoje življe¬ nje, kaj boste jedli v , tudi ne za telo, kaj boste oblačili. Življenje je več kot jed in telo več od oblačila. Poglejte krokarje, ki ne sejejo, in ne žanjejo, ki nimajo ne shrambe, ne žitnice, in Bog jih živi. Koliko več ste od onih! Kdo izmed vas more pač zameniti in pridejati le en komovec k svoji po¬ stavi? Če tedaj tega, kar je najmanje, ne morete, kaj skrbite za drugo? Po¬ glejte lilije, kako rastejo; ne delajo in ne predejo; povem vam pa, da Salo¬ mon v svoji časti ni bil oblečen, kakor ena izmed njih. Če pa Bog travo, ki je danes na polju, jutri se pa proč vrže, tako oblači, koliko bolj vas, maloverni! Nikar torej ne vprašujte, kaj boste jedli, ali kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili, in nikar ne segajte po previ¬ sokem! Vsega tega namreč iščejo na¬ rodi sveta. Vaš Oče pa ve, da vsega tega potrebujete. Iščite pa najprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse to se vam navrže. Nikar torej ne skrbite za jutri. Juteršnji dan po¬ skrbi namreč sam zase. Vsakemu dnevu zadostuje njegova lastna težava. Razlaga. 1. Napačna skrb za posvetne reči. Jezus je ravnokar pokazal, kako neumna je la¬ komnost, s priliko o neumnem bogatinu. Na to zlasti za svoje učence naveže nekaj lepih naukov, naj pri skrbi za posvetne reči ne pozabijo na božjo previdnost. Zveličar nikakor ne pravi, naj sploh ne skrbijo za te reči; marveč pobija le tisto skrb, ki se za Boga nič ne meni. V prekrasnih primerah kaže božjo neskončno modrost in dobroto. Dobri Bog nam je dal telo in življenje brez naše skrbi. Telesu ne moremo nič pridejati, življenju tudi ne. Torej se smemo zanesti, da nam poda Božje kraljestvo in njegova pravica. Luk. 12, 32—34. Nebeški zakladi. 369 tudi, kar je manj, namreč to, česar potrebujemo za življenje. Božja previdnost ne pozabi niti krokarja; daje mu brane. Z lepim krilom oblači lilije na polju. Koliko bolj poskrbi za človeka, ki je neizrekljivo več od njih. Vse naše potrebe pozna. Nikar pa ne segajmo po previsokem! Bodimo zadovoljni z malim. Ne puščajmo vseh svojih misli v posvetnih rečeh. Tako delajo narodi sveta, ki ne poznajo pravega Boga, ki so neverniki. Verni ljudje pa naj pred vsem zaupajo v vseobsegajočo, vsegavedno, dobrotljivo božjo previdnost. Poganskega duha kaže na sebi, kdor se nanjo ne zanaša. 2. Skrb za božje kraljestvo: Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse to se vam navrže! Božje kraljestvo je tisto, katero ustanavlja Zveličar na zemlji. V prvi vrsti se ves opomin tega odstavka obrača na apostole, posredno pa tudi na druge vernike. Apostoli morajo najprej gledati, da služijo Jezusovi cerkvi, in pridobč čim največ ljudi za njeno pravico, to se pravi: za zapovedi, ki jih v imenu svojega ustanovnika nalaga. S tem seveda sebi in dru¬ gim zagotavljajo tudi večno kraljestvo v nebesih. Ta nauk pa velja tudi za vsakogar. Najimenit¬ nejše za človeka je njegovo zveličanje; zato je pa najprej treba, da se oklene Jezusove cerkve, in živi po njeni pravici, to je: po njenih postavah. Tu ima Gospod v mislih nravne zakone. Prvič poudarja na tem mestu poleg božjega kraljestva tudi njegovo pravico. V božje kraljestvo se vstopi z vero. Ta pa ne zadostuje sama; treba je tudi izpolnjevanja božjih in cerkvenih zapovedi; treba je po veri živeti in jo kazati v dejanjih. Človek mora biti ne le veren, marveč tudi pravičen; v de¬ janju mora dajati vsakemu, kar mu gre: Bogu, sebi m bližnjemu, po načelih, ki jih uči Jezusova cerkev. Med dolžnosti, ki jih v tem oziru naklada Jezusov nauk, spada pač molitev, pa tudi delo. Tudi pri delu, tudi pri skrbi za vsakdanji živež in za potrebno obleko ne smemo torej prezreti, da se gre pri tem ravno tako za iskanje božjega kraljestva, kakor pri molitvi, ali pri drugih do¬ brih delih. Skrb za posvetne reči mora biti pod¬ rejena skrbi za zveličanje, mora biti prepojena z živo vernostjo, udanostjo v božjo voljo in z zaupanjem v božjo previdnost. Potem se res vse drugo navrže. Nekako mimogrede si pridobimo vsega, česar potrebujemo. Vsak dan ima svojo težavo. Ne obtežujmo si duše po nepotrebnem! Zgodbe sv. pisma II. Predaleč ne zagazimo v svojih skrbeh! Nosimo sitnosti in skrbi, ki jih prinaša vsak dan, v verni zaupnosti in otroški udanosti. Zlasti apostolom in njihovim naslednikom veljajo te besede. Apo¬ stolska služba je težka; če bi si torej že s te¬ lesnimi skrbmi za bodočnost belili glavo, kako bi mogli zvrševati svoj sveti poklic; božje kra¬ ljestvo bi ne moglo biti njihova glavna skrb! XVIII. Iščite nebeških zakladov. Luk. 12, 32-34. „Ne bojte se, majhna čreda, ker vašemu Očetu je bilo všeč, vam dati kraljestvo. Prodajte, kar imate, in dajte miloščino. Napravite si mošnje, ki ne ostarč, zaklad v nebesih, ki se ne zmanjša, kamor se tat ne približa, in molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, bo tudi vaše srce.“ Razlaga. Jezus je povedal ravnokar priliko o bogatem bedaku ter je ž njo pokazal, da je edino pravo bogastvo v Bogu. Sedaj se pa obrne do svojih apostolov in jim slika, kakšno je to bogastvo, če je popolno. Imenuje jih majhna čreda. Pač samo čredica so njegovi apostoli po pomenu in po veljavi, neznatni, revni, zaničevani sredi svojih rojakov. A vendar naj se nikar ne bojč. Po¬ klicani so, da vladajo s svojim Odrešenikom v božjem kraljestvu. Njim je treba posebne popol¬ nosti; ne zadostuje, da se varujejo lakomnosti, ampak izruvati jo morajo s korenino: odpovedati se morajo vsemu posvetnemu premoženju in iskati edino le nebeških zakladov. Splošno velja: Kjer je človekov zaklad, tam je njegovo srce. Kjer je to, kar se mu zdi naj¬ dragocenejše, tja se gibljejo tudi njegove želje, tam kraljuje njegova ljubezen. Najboljše je za človeka, če ima v Bogu svoj zaklad. Dobra dela, ki jih zvršuje, ostanejo; dušnega bogastva, ki si ga nabere v čednostih, mu noben tat ne more vzeti; ne rja, ne molj nimata moči do njega. Najvarnejše je spravljeno; čuva ga Bog sam. Zato so blaženi tisti, ki se popolnoma odreko vsemu premoženju, in vse, kar imajo, razdele ubožcem, da potem, z zemljo takorekoč razve¬ zani, mislijo edino le na nebesa. Na ta način se najtočnejše zvršuje opomin, da je treba naj¬ prej iskati božjega kraljestva in njegove pravice. 24 370 Luk. 12, 35—40; Mat. 24, 42—44. Hlapci čakajo gospodarja. Gospodar in tat. XIX. Bodite pripravljeni na Go¬ spodov prihod. Luk. 12, 35—40; Mat. 24 , 42—44. „Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane v vaših rokah. Bodite enaki ljudem, ki čakajo svojega gospo¬ darja, kdaj se vrne z ženitnine, da mu morejo takoj odpreti, ko pride in po¬ trka. Blagor tistim hlapcem, ki jih Judovska žena. najde gospodar bedeče, ko pride; res¬ nično, povem vam, opaše se in jih po¬ sadi k mizi in pristopi in jim postreže! In če pride ob drugi straži, ali pride ob tretji straži, in jih tako najde: — blagor tistim hlapcem! To pa veste, da ko bi vedel hišni oče, katero uro pride tat, bi gotovo čul in ne pustil predreti svoje hiše. Torej bodite tudi vi pripravljeni, ker ob uri, ob kateri vi ne mislite, pride Sin človečji.“ Razlaga. 1. Dve priliki pripoveduje Gospod svojim učencem, da jih tembolj vname za zatajevanja polno, po visoki popolnosti hrepeneče življenje. V prvi opisuje zveste hlapce, ki čakajo po noči opasanih ledij s prižganimi svetilkami svojega gospodarja. Na Jutrovem so tudi moški nosili dolga krila, ki so se morala po¬ tegniti kvišku in s pasom pritr¬ diti, da se niso vlekla po tleh. Pri delu in na poti je bilo to vedno treba. Zato pomenjajo opasana ledja pripravo za pot ali za delo. Svetilke so imeli Judje ob Kristo- vem času navadno lončene, včasih 'tudi kositarjeve — majhne poso¬ dice z ročkom, ki so imele samo dve luknjici na vrhu; eno spredaj za stenj, drugo zadaj ob rocku, da se je skoz njo nalivalo olje. Ženitnine so bile večinoma zvečer; po noči so se vračali gostje domu. Rekli smo že, da so Jutrovci za¬ voljo vročine radi svoja pota oprav¬ ljali v nočnem hladu. Raztolmačili smo že tudi, kaj so nočne straže. 1 Druga pomenja dobo od 9 — 12; tretja pa od 12 — 3. Zveličar hvali hlapce, ki tako skrbe za svojega gospodarja, da ga za delo popol¬ noma pripravljeni s svetilkami pričakujejo, in mu brž odpro, ko potrka. Iz tega vidimo, da so se takrat vrata od znotraj z zapahi zapirala. — Jezus pravi, da je gospodar takih hlapcev silno ve¬ sel, in da jim vsled tega sam postreže, morda s tem, kar je pri¬ nesel s seboj z ženitnine. Druga prilika govori o skrbnem hišnem očetu, ki bdi, da mu tat ne predre hiše. Po sv. deželi se rabi malokje kamenje pri zidanju, marveč le opeka; drugod celo samo ilo vdelano med lesen obod. Taka stena se izlahka predere s svedrom in z lahno žago se brez težave izžaga potrebna votlina. 1 Glej Zgodbe II, str. 270. Nauk dveh prilik. Luk. 12, 41—45; Mat 24, 45—51. Dober in slab hlapec. 871 2. lank obeh prilik pove Jezus sam, rekoč: Torej bodite pripravljeni, ker ob uri, ob kateri vi ne mislite, pride Sin človecji. Kakor hlapci ča¬ kajo gospodarja, da so pripravljeni, kadarkoli pride, in kakor gospodar, ki bdi, da mu tat nena¬ doma ne prileze v hišo, tako mora tudi vsak člo¬ vek biti vedno pripravljen, kadar pride Odrešenik Ponj, in ga pokliče v večnost. Ob smrtni uri, ki je vsakomur popolnoma neznana, se to zvrši. Kogar najde pripravljenega, ga sam po¬ gosti v nebeškem veselju. Zveličarjev prihod pa ne pomenja samo smrti, ampak tudi njegov prihod k vesoljni sodbi. Tudi za to je čas ne¬ znan. Sin človečji more priti, ko se ga ljudje najmanj nadejajo . 1 Zato mora vsak tako živeti, da ga brez skrbi lahko sprejme, da je oh vsakem trenotju pripravljen na njegov prihod. XX. Prilika o hišniku. Luk. 12, 41-45; Mat. 24, 45-51. Tu reče Peter Jezusu: „Go- spod, ali govoriš to priliko samo nam, ali tudi vsem?“ Gospod pa pravi: „Kdo, me¬ niš, je zvesti in modri hišnik, ki ga postavi gospodar svoji družini, naj ji daje ob svojem času ži¬ veža? Blagor tistemu hlapcu, katerega najde gospod, ko pride, da tako dela. Resnično vam po¬ vem, postavi ga črez celo svoje premoženje. Če pa poreče tisti hlapec, zloben v svojem srcu: ,M°j gospodar odlaša priti/ in prične pretepati svoje sohlapce in dekle, in pojedati in popijati s pijanci in pijančevati, tedaj pride gospodar tistega hlapca ob dnevu, ko se ne nadeja, in ob nri, ki mu je neznana, ter ga odstrani tn ga postavi med nezveste . 2 Tam bo Jok in škripanje z zobmi. Tisti hlapec, ki pozna voljo svojega gospodarja, pa ne pripravi in ne dela po njegovi volji, ko pač hudo tepen; tisti pa, kateri je ne 1 Prim. Mat. 24, 31. nasl. 2 Po besedi prevedeno se pravi: ter ga razdeli in mu da delež med neverniki (sv. Luk.: hinavci). pozna, in stori kaj tepenja vrednega, bo malo tepen. Komurkoli se veliko da, od tega se tudi veliko tirja, in komur mnogo izroče, tirjajo več od njega.“ E a z 1 a g a. 1. Petrovo vprašanje in Jezusova prilika. Jezus je v prejšnji priliki učil svoje učence, kako naj vse drugo puste, in skrbe samo Kameniti jezovi v Judeji. za Gospoda, da bodo pripravljeni, ko pride. Apo¬ stoli so vedeli, da od njih Jezus zahteva točne, zveste službe. Mogli so pa premišljati, ali se to zahteva tudi od drugih ljudi. V njihovem imenu pravi Peter, naj Jezus to pojasni. Zveličar odgovori s priliko, vzeto iz življenja na Jutrovem. Večji gospodarji so imeli sužnje. Nastavljali so naj zvestejšega in najmodrejšega med njimi za hišnika. Ta je pazil na druge; imel 24* 372 Hišnik — Peter, hlapci — apostoli. je v svoji skrbi žitnice in je vsakemu sužnju na dan razdelil tisto merico žita, ki je bila potrebna za njegovo hrano. Seveda je moral pri tem tudi gledati, da so pridno delali in zvrševali voljo svojega gospodarja. Jezus pravi v svoji priliki, da takega hišnika, če je zvest, gospodar lahko tako izvoli, da ga postavi za svojega namestnika pri svojem premoženju. Če pa postane hišnik zlo¬ ben in začne grdo ravnati z gospodarjevimi sužnji, ko ga ni doma, ga domu prišedši odstrani in strogo kaznuje. Umljivo je, da tak hlapec zasluži zelo hudo kazen, ker pozna gospodarjevo voljo in ve- doma dela proti nji; manj kazni pa zadene pod¬ rejenega hlapca, ki volje gospodarjeve ne pozna. Jezus rabi primero o tepenju, ker so imeli go¬ spodarji tepež za redno kazen nad sužnjimi. 2. Pomen Jezusovega odgovora. Eekli smo že, da je Peter vprašal v imenu svojih učencev, ali morajo vsi verniki biti tako zvesti v Gospodovi službi, kakor je povedal v priliki o zvestih hlapcih, ali se tiče to samo apostolov. Jezus odgovarja: Kdo, meniš, je zvesti in modri hišnih, hi ga postavi gospodar svoji družini, naj ji daje oh svojem času živeža? Zveličar torej ne pove naravnost, kam meri njegova prejšnja pri¬ lika, pač pa iz ljubeznivosti, s katero ogovarja Petra, in iz zveze, ki jo ima to vprašanje s prej¬ šnjim, po pravici lahko sklepamo, da se tiče Je¬ zusov odgovor pred vsem Petra, zraven pa tudi drugih apostolov. Pomen odgovoru je ta-le: Menda vsaj lahko spoznaš, da si ti tisti zvesti in modri hlapec, ki ga postavim na čelo svoji cerkvi, da ji podajaš v mojem imenu potrebne duhovne hrane. Ti boš moj pravi namestnik, kakor sem ti obljubil, ko si pokazal svojo zvestobo do mene, izpoznavši, da sem Kristus, božji Sin. Potemtakem velja prejšnja prilika o bdečih hlapcih v prvi vrsti o tistem hlapcu, ki je hišnik mojega kraljestva, namreč o tebi in tvojih naslednikih; velja pa seveda tudi o drugih hlapcih, ki so s teboj vred podučeni o moji volji, to je: o apostolih in nji¬ hovih naslednikih. Drugi verniki so navezani na njihove nauke; oni ne poznajo neposredno moje volje. Zato je tudi njihova krivda, če je ne iz¬ polnjujejo, mnogo manjša in vsled tega prejmejo tudi manjšo kazen. Da je naša razlaga prava, izprevidimo iz tega, ker razlikuje Jezus v svoji priliki tri vrste hlapcev. Najprej govori o tistem zvestem in modrem hlapcu, ki je postavljen za hišnika nad celim premoženjem. Ta ne more biti drugi nego Peter in njegovi na¬ sledniki. Potem govori splošno o hlapcih, ki po¬ znajo voljo svojega gospodarja, v besedah: Tisti hlapec, hi pozna voljo svojega gospodarja ... Tu brez dvojbe misli na apostole in njihove nasled¬ nike — škofe in mašnike, ker tem je dano, da poznajo tajnosti božjega kraljestva. Nazadnje pa govori o drugih hlapcih, ki ne poznajo volje svo¬ jega gospodarja, ki so potemtakem pri zvrševanju svoje službe navezani na hišnika in na tiste hlapce, ki jo poznajo. Ti so navadni verniki. Tudi iz zadnjih besedi smemo ravno to skle¬ pati. Jezus pravi: Komurkoli se veliko da, od tega se tudi veliko tirja, in komur mnogo izroče, tirjajo več od njega. Šlo se je pri Petrovem vprašanju za to, kdo naj kaže tisto posebno čuječnost in zvestobo, o kateri govori Gospod v prejšnjem odstavku. Navedene sklepne besede imajo potem¬ takem ta-le pomen: Lahko je razumeti, da se mora od tistih, ki so v mojem kraljestvu na višji stopinji, tudi mnogo več tirjati. Komurkoli se veliko da, se nanaša nedvomno na tiste, ki so pri Jezusovi družini več, nego drugi. Že iz ene prejšnjih besedi Gospodovih vemo, da primerja sebe .s hišnim gospodarjem, učence in vernike pa z družino . 1 Apostolom je bilo to znano. Ko torej govori o hlapcih in njihovi službi, jim je moralo biti jasno, da se gre tu za veljavo in pomen v njegovi cerkvi. Zveličar tudi popolnoma jasno govori, da čakajo tiste njegovih namestnikov, kateri ne zvr- šujejo službe v pravem duhu, strašne kazni. On sam pride in takega nevrednega hlapca odstrani, razdeli, t, j. pokonča in ga postavi med nezveste, da mu delež med neverniki in hinavci. Ta delež je jasno opisan v besedah: Tam ho jok in škri¬ panje z zobmi; to pomenja: tam bo tak hlapec, vekomaj ločen od božjega kraljestva, trpel grozne muke pogubljenja. Gospodar tistega hlapca pride oh dnevu, ko se ne nadeja, in oh uri, ki mu je neznana, ter ga odstavi. Kako pomenljiva beseda! Mogoče je in tekom časa se tudi primeri, da se najde med Jezusovimi hišniki in njegovimi prvimi hlapci, med papeži, škofi in mašniki, kak nevreden človek. A cerkvi se ni bati, ker nad njo pazi njen Gospod, in o pravem času odstrani takega ne¬ vrednega namestnika. Obstoj cerkvi je torej vedno zagotovljen! 1 Luk. 12, 35. nasl. Luk. 12, 49—59. Jezusovo kraljestvo. 373 XXI. Kakšno je Jezusovo kra¬ ljestvo? Luk. 12, 49-59. „Ogenj sem prišel prinest na zemljo; in kaj hočem, kot da se vname ? S kr¬ stom pa imam biti krščen; in kako bridko mi je, dokler se ne dopolni. Ali menite, da sem prišel mir dat zemlji? Povem vam, da ne, ampak razdor. Zakaj odslej se jih v eni hiši spre pet, trije zoper dva, in dva zoper Kadar pa greš s svojim nasprotni¬ kom pred oblastnika, prizadeni si po poti, da se rešiš od njega, da te morda ne vleče pred sodnika, in te sodnik ne izda biriču, in te birič ne vrže v ječo. Povem ti, od ondot ne pojdeš, dokler ne plačaš tudi najzadnjega vinarja.' 4 Razlaga. 1. Odločitev za Kristusovo kra¬ ljestvo. Iz Jezusovih besedi vidimo vedno bolj, kako se bliža tisti velepomembni čas, ko se loči Betanija z razgledom po moabskih gorah. tri. Spre se oče zoper sina, in sin zoper očeta; mati zoper hčer, in hči zoper mater; tašča zoper svojo nevesto, in nevesta zoper svojo taščo, in človekovi sovražniki bodo njegovi domači." Reče pa tudi množicam: „Kadar vidite oblak dvigati se od zapada, takoj Pravite: ,Dež bo;' in zgodi se tako. In ko vleče jug, pravite: ,Vročina bo;' in se zgodi. Hinavci! podobo neba in zemlje znate preudarjati; kako pa, da * e ga časa ne preudarite? Zakaj pa tudi s ami sebe ne sodite, kakor je prav? od sveta. Resno in strogo poudarja pomen svo¬ jega nauka. To vidimo zlasti iz odstavka, ki ga sedaj razlagamo. V zvezi je ta odstavek z Jezuso¬ vimi govori, ki jih je imel, odkar je pri farizejevem obedu tako odločno pokazal nepremostljivo nasprot- stvo med seboj in med vladajočo farizejsko in pis- marsko stranko. Na to je navezal poziv k pogum¬ nemu, neustrašenemu izpoznavanju vere. Slučajno se je potem nekdo vtaknil vmes in dal Jezusu pri¬ ložnost, da je govoril o lakomnosti, in pri ti priliki podučil zlasti svoje apostole, kako se morajo vsemu odreči, in edino v zaupanju na božjo previdnost vestno zvrševati svojo apostolsko službo. 374 Jezns — ogenj in krst. Razdor vsled njega. Ko dokonča ta poduk, se pa zopet vrne k predmetu, s katerim je začel, namreč da se je treba neustrašeno odločiti za njegovo vero. Pri tem kaže zlasti na nasprotstvo, ki ga izkusijo Jezusovi verniki, in jih opominja k stanovitnosti in vstrajnemu boju v treh lepih primerah. a) Ogenj sem prišel prinest na zemljo, tako pravi. Ta ogenj je njegov božji nauk. Ime¬ noval se je sam luč sveta; s tem imenom je po¬ častil tudi svoje apostole. Kakor luč temo, tako razsvetljuje tudi on svet s svojo resnico in mi¬ lostjo. Luč nosi med temo zmot in greha. Sedaj pravi: Ogenj sem prišel prinest. Zmisel je ravno tisti; samo ta razloček je, da se z besedo luč bolj poudarja svetloba, z ognjem pa gorkota. Luč raz¬ svetljuje, ogenj čisti in greje. Jezusov nauk je res pravi ogenj za človeške duše. Vse, kar je slabega in grešnega, odstranja, novih moči daje. Čutno, spačeno naravo boli to ognjeno očiščevanje, toda potrebno ji je. V vzvišenem pomenu lahko tolmačimo Jezusove besede tudi o sv. Duhu. Ta je pravi ogenj gorečnosti, zatajevanja polne po¬ žrtvovalnosti in poguma v boju zoper strasti, pa tudi zoper zunanje sovražnike, poslan od Zveli¬ čarja na zemljo. b) S krstom imam biti krščen , vzkli- kuje dalje. Krst, ki tu govori o njem, je krst trpljenja, krst njegove rešnje krvi. Ta strašni krst čaka Jezusa. Kakor krščenca oblije voda, tako ima kmalu njega takorekoč zaliti cela vrsta najhujših dušnih in telesnih muk. Potreben je ta krst za človeštvo. Krvava krstna kopel Je¬ zusova postane kopel odrešenja in zveličanja za ves svet. Zato pa hrepeni po nji. Kako bridko mi je, dokler se ne dopolni, koprneče zakliče. Njegovo ljubezni polno srce si želi trpljenja, ker se ž njim odreši svet. c) Ali menite, da sem prišel mir dat zemlji? Povem vam, da ne, ampak razdor. Ta slovesna beseda je nepopisno resna. Mir so oznanjali angeli ob njegovem prihodu; kneza miru so ga imenovali preroki. On pa pravi, da je pri¬ nesel razdor, boj, meč . 1 Še le v boju je namreč mogoče doseči mir. Ko se je ozrl na trdovratno nevero voditeljev judovskega ljudstva, ko je videl pred seboj, kako se bodo našli ljudje ob vseh časih, ki se bodo upirali njegovi resnici in milosti, so mu stopili pred duševno oko vsi silni boji, ki ča¬ kajo njegovih vernikov. Do pičice se je zvrševalo, kar je tu že vdrugič napovedal. Jezus je zna¬ menje, kateremu se nasprotuje; odtod nastaja razdor. Njegovi prijatelji in sovražniki se ločijo med seboj; brez boja ne gre. Pravzaprav že vsak človek nosi sam v sebi razdor. Strasti mu branijo okleniti se Jezusa in njegovih naukov. Treba je tudi proti tem sovražnikom hudega boja. V tem zmislu umevamo, kaj hoče reči apostol Pavel, ko pravi : 1 * Živa je božja beseda in močna in ostrejša od vsacega dvoreznega meča in sega do ločitve duše in duha, sklepov in mozga in sodi o mislih in željah srca. Kdor ni na to pripravljen, ne more biti Gospodov učenec. Tak ne more okusiti čistilne moči njegovega ognja in ne razume blagodejnega vpliva trpljenja. 2. Odložitve je treba. V zvezi s tem, kar smo ravnokar razložili, uči Jezus dalje, da se odločitev ne more odlašati. Božje kraljestvo se je pričelo. Znamenj za to je dovolj. Judje so izgubili svojo samostojnost. Sedemdeset letnih tednov se nagiblje h koncu. Ti dve sta pogla¬ vitni zunanji znamenji Mesijevega kraljestva . 8 Zraven pa Jezus sam, njegov značaj, njegove iz¬ jave, njegov nauk, potrdilo nauka z nebrojnimi čudeži — ta znamenja tudi nedvojbeno pričajo, da je že napočil čas odrešenja. Kakor se pozna vreme iz zunanjih znamenj, tako se tudi iz ne- brojnih pojavov božje moči, ki jih je pokazal Jezus, spozna njegovo poslanstvo. Hinavec je, kdor se dela, kakor bi tega ne spoznal. Zlasti farizeji so hinavski v tem oziru. Ko bi le hoteli sebe premisliti in presoditi, bi uvideli, kako pro¬ stovoljno zametajo najjasnejše dokaze, in nalašč zapirajo veri svoja srca. Farizeji in pismarji naj pomislijo, kaj jih čaka. Ostra, neizprosna sodba jim je pripravljena. Kakor je skrajni čas, da se izkuša toženec na potu pred sodnika spraviti s tožiteljem in poravnati ž njim , 8 tako je tudi že zadnji čas, da se judovsko ljudstvo s svojimi vo¬ ditelji vred spravi s svojim Mesijem. Ko pride sodba, jih čaka strašna kazen — večnega po¬ gubljenja. Iz vseh Jezusovih besedi zveni resen opomin, da se bliža odločilni čas. Še nekaj kratke dobe ima judovsko ljudstvo. Če se sedaj ne odloči za Jezusa, potem je izgubljeno. 1 Hebr. 4, 12. 2 Primeii Zgodbe I, str. 1185. 1186. 8 Mat. 5, 25. 1 Mat. 10, 34. Luk. 13, 1—4. Dva zgleda nagle smrti. 375 XX. Pokora je vsem potrebna. Luk. 13, 1—4 Takrat je bilo pa nekaj navzočih, ki so povedali Jezusu o Galilejcih, ka¬ terih kri je zmešal Pilat ž njihovimi daritvami. In odvrne jim, rekoč: „Ali menite, da so bili ti Galilejci največji grešniki med vsemi Galilejci, ker so to trpeli? Ne, vam pravim. Če se ne spokorite, pa pač vsi enako poginete. Kakor onih osemnajst, ki se je nanje prevrnil stolp v Siloi in jih ubil, ali menite, da so bili tudi oni edini greš¬ niki med vsemi jeruzalemskimi prebi- vavci? Ne, vam rečem. Če se pa ne spokorite, vsi enako poginete.“ Razlaga. Jezus je ravnokar povedal priliko, da mora Mapec zvrševati voljo svojega odsotnega gospoda, sicer ta nenadoma pride in ga strogo kaznuje Nagli prihod gospodov je bilo lahko razlagati o nagli smrti, kazen pa o večnem pogubljenju. Judje bi pa utegnili misliti, da je vsaka nagla smrt kazen za greh, in ker se je ob tistem času dogodilo par takih dogodkov, bi mogli dotične nesrečnike šteti med grešnike, sebe pa nekako olepšavah, ker jih nagla smrt še ni zadela. Da jim izpodbije to zmotno misel, jih opozori na oba dogodka in dostavi svoj opomin. Prvi dogodek je bil ta-le: Neki Juda iz Galileje je hujskal ljudi, da ne smejo nikogar imenovati go¬ spoda, in da se ne smejo darovati druge daritve razen tistih, katere so ukazane v Mojzesovi po¬ stavi. Vsled tega njegovi pristaši tudi rimskega cesarja niso hoteli imenovati gospoda, marveč so zabavljali proti njemu, in se upirali daritvam zanj in za rimsko ljudstvo. Pilat je zvedel o teh Galilejcih in jih je prišedše v Jeruzalem dal po svojih vojakih umoriti. Grobovi v Betaniji. 376 Luk. 13, 6—9. Nerodovitna smokva. Luk. 13, 10—14. Sključena žena. Drugi dogodek nam pa ni natančneje znan. Neki stolp v Siloi (morda blizu ribnika Siloa) se je podrl in pri tem pobil osemnajst ljudi. Zveličar naveže na ta dva dogodka opomin k pokori in poduči poslušavce, da v obeh slučajih nesrečni ljudje niso bili bolj grešniki od drugih, in da je ves judovski narod v grehih in potreben pokore. XXIII. Nerodovitna smokva. Luk. 13, 6-9. Jezus jim pove tudi to priliko: „Smokvino drevo ima nekdo vsajeno v svojem vinogradu in pride iskat sadu na njem, pa ga ne najde. Tu pravi vi¬ ničarju : ,Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sadu na tem smokvinem drevesu, pa ga ne najdem. Posekaj je torej, čemu naj še jemlje prostor?' Ta mu pa odgovori, rekoč: ,Gospod, pusti je še to leto, da ga okopljem in pognojim, in da morda obrodi sad; če pa ne, ga pa potem posekaš'.“ Razlaga. 1. Priložnost za priliko. Nekje v Judeji je bilo, in sicer zadnje leto Gospodovega življenja, med praznikom šotorov in templovega posvečenja. Jezus uči; skoraj gotovo v kaki shodnici. Ravnokar prineso vest, da je Pilat vprizoril v templu krvavo morijo. Na to naveže Gospod opomin k pokori. To pa pojasni s pri¬ liko o smokvinem drevesu. Smokev je bilo v Palestini obilo; ob skalnatih rebrih in ob potih so rastle tudi divje, ki so imele nevžiten sad. Tudi dandanes se dobi še takih. Zelo radi so jih sadili po vinogradih. Če trta in smokva dobro obrodita, je to od nekdaj v tistih krajih znamenje božjega blagoslova, dobre letine. Smokvo imenu¬ jejo trtno sestro. Veliko skrbi sicer ne potrebuje, a nekoliko se je vendar treba brigati zanjo. Viničarju se takorekoč smili nerodovitno drevo, da bi je posekal. Zato rajše poizkusi vse, kar more, da morda izsili sad iž njega. 2. Pomen prilike. V prejšnjem nauku je poudarjal Jezus dvoje: da je vsem treba delati pokoro, in da Bog v svoji dobrotljivosti za ne¬ katere grešnike odlaša s kaznijo, in jih čaka; da pa s tem, če se ne poboljšajo, nikakor ne od¬ idejo pogubljenju. Obe resnici uči smokvina pri¬ lika. Če ne rodi sadu drevo, se poseka; če človek ne dela dobrih del, se pogubi. Usmiljeni gospo¬ dar včasih nekoliko počaka, preden veli posekati nerodovitno drevo. Tako dela tudi Bog. A če se med tem časom grešnik ne poboljša, ne dobi več odloga. Smokvino drevo pomenja tu judovsko ljud¬ stvo. Doslej je zastonj iskal Bog pri njem do¬ brih del in resničnega izpreobrnenja. Zadnji čas milosti mu je napočil s Kristom. Tudi tega noče porabiti. Že se glasi: Posekaj ga, a na Zveličar- jevo prošnjo Bog še počaka. Viničar je torej Jezus. Tri leta je že, kar je začel javno delovati. Bog hoče videti pri Judih dobrih del, a ni jih. Priliko lahko rabimo za vsakega grešnika. Božja pravičnost zahteva kazni zanj. Ljubi Jezus pa prosi zanj odloga , 1 večno živi, da posreduje za nas . 2 Lahko si to prošnjo razlagamo tudi o svojem patronu ali angelu varihu, ali pa o pre¬ sveti Devici. Apostolom in njihovim naslednikom je ta prilika lep nauk, kako naj skrbe za grešnike. Vse naj poizkusijo, da jih rešijo, in ko jim žuga božja kazen, naj se z gorečo molitvijo obračajo do Boga, da odvrnejo njegovo pravično jezo. XXIV. Sključena žena. Luk. 13, 10-17. V soboto uči Jezus v neki njihovi shodnici. In glej, tu je bila žena, ki je imela duha bolezni osemnajst let, in je bila sključena, ter se nikakor ni mogla zravnati kvišku. Ko jo Jezus zagleda, jo pokliče k sebi, ter ji reče: „Zena, rešena si svoje bolezni." On položi roko nanjo; ta se takoj zravna in časti Boga. Starejšina shod¬ nice pa odgovori, nejevoljen, da je Je¬ zus zdravil v soboto, ter reče ljudstvu: „Sest dni je, ob katerih se mora delati; ob teh torej pridite in se zdravite, ne pa ob sobotnih dneh." Gospod mu pa odgovori in reče: „Hinavci! ali ne odveže vsak izmed vas v soboto svojega vola ali osla od jasli, ter ga žene na vodo? Te hčere 1 Rim. 8, 34. a Heb. 7, 25. Luk. 13, 15—17. Sključena žena. 377 Pot v Jeriho. Abrahamove pa, ki jo je satan, glej, osemnajst let imel zvezano, ali ni bilo potrebno rešiti te vezi sobotni dan?“ In ko to pravi, zarde vsi njegovi nasprotniki; vse ljudstvo se pa razve¬ seli vseh veličastnih stvari, ki so se godile po njem. Razlaga. 1. Sključena žena in starejši na shodnice. Neke sobote ozdravi Jezus, ko uči v shodnici, ubogo, osemnajst let bolno ženo. To vjezi načelnika shodnice. Zveličarju naravnost se ne upa ničesar reči; obrne se le na ljudstvo in se huduje nad njim, češ naj se delavne dni zdravijo, ne pa ob nedeljah. Pri tem je seveda mislil na Jezusa. Gotovo je bil tudi on eden izmed tistih, ki so iskali dobiti pri Gospodu kak pretvezek zoper postavo, da bi ga potem tožili. V tem slučaju sicer ni mogel njemu ničesar očitati, ker Jezus ni drugega storil, nego da je položil roko na ženo in ji rekel, da je rešena svoje bo¬ lezni. Hotel je pa starejšina brez dvojbe oslabiti vpliv njegovega čudeža; zato je izkušal takorekoč ostrašiti ljudi, da ne bi občevali ž njim. Kako zaničljivo govori o zvršenem čudežu, kakor bi kilo čudežno ozdravljenje navadno delo: pridite in se zdravite. Iz vsega se vidi strupeno sovraštvo do Jezusa, ki si pa ne upa prav naravnost na dan. 2. Jezusov odgovor. Zveličar odgovarja neustrašeno in imenuje starejšina in njegove so¬ mišljenike s pravim imenom. Hinavci jim reče. To tudi dokazuje. Po farizejskih naukih se je smelo ob sobotah skrbeti za živino, krmiti jo in napajati. Kar se sme za neumne živali, se sme gotovo tudi za ljudi. Odgovor je kratek, a odločilen in oster, ker jasno odkriva sleparstvo Jezusovih sovražnikov, katerim se ne gre nič za blagor ljudstva, ne za postavo, ampak samo zato, da bi kakorkoli oško¬ dovali Zveličarja. Starejšina, in kar je bilo nje¬ govih, zarde in obmolknejo. Sram jih je; v svoj zagovor ne najdejo nobene besede. Ljudstvo je pa naudušeno in veselo. Ob ti priliki se spo¬ minja tudi drugih njegovih del. Evangelist jih imenuje veličastna. Ljudje občudujejo gotovo ne¬ ustrašeno nevpogljivost Jezusovo, združeno z ne¬ popisno milino in dobrotljivostjo. Znamenit je ta dvojni vpliv. Nepokvarjena srca ubogega ljudstva ne morejo, da bi se ne razveselila, ko vidijo usmiljenega Jezusa, kako deli dobrote nesrečnim revežem. Njegova nebeška osebnost jih napolni s čisto, plemenito radostjo in jih priklene nase. Nasprotnikov je pa sram; a ne v poboljšanje. Ko bi hoteli biti pošteni, bi se morali tudi oni okleniti Jezusa, toda ovirajo jih umazane strasti: napuh in lakomnost jim slepi oči, da ne pripoznajo svojega Mesija. 378 Mat. 13, 31. 32; Mark. 4, 30-32; Luk. 13, 18. 19. XXV. Prilika o gorčičnem zrnu. Mat. 13, 31. 32; Mark. 4, 30-32; Luk. 13, 18. 19. Jezus jim pove drugo priliko in jim reče: „S čim naj primerjamo božje kraljestvo, ali s kakšno priliko naj ga pojasnimo? Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga vzame nekdo, in vseje v svoj vrt; manjše je sicer od vseh se¬ menskih zrn na zemlji; ko se pa vseje, vzraste in je večje od vseh vrtnih ze¬ lišč in postane drevo in požene velike mladike tako, da prihajajo ptice z neba in se nastanijo v njegovi senci.“ Razlaga. 1. Namen. Jezus je govoril to priliko na potu v Jeruzalem. V neki shodnici je učil ljud¬ stvo in med drugim povedal tudi to lepo priliko. Nasprotniki so besneli iz sovraštva do njega. Vedno glasnejše so nastopali. Zato je Jezus hotel opozoriti svoje učence in verno ljudstvo, naj jih to ne moti. Daši je začetek majhen in neznaten, dasi ima Jezusov nauk silno mnogo ovir prestati od najraznovrstnejših sovražnikov, se ho vendar razširil po celem svetu. Nekateri razlagavci sv. pisma trde, da je naš Zveličar to priliko povedal dvakrat; enkrat mno¬ žici v kakem kraju blizu Genezareškega jezera, drugič pa na svoji poti v Jeruzalem. Zdi se nam, da za to ni nobenega pravega vzroka. Sv. Matej in Marka pripovedujeta pač, kakor hi bil to priliko Jezus govoril že prej, ne šele na svoji poti v Jeruzalem pred praznikom templovega posvečevanja, toda ta dva evangelista sploh ni¬ mata namena opisovati časa, kdaj se je kaj zgo¬ dilo v Jezusovem življenju; vsak izmed njiju ima svoj poseben namen in temu primerno pripoveduje ob enem dogodke, ki so se zgodili ob različnih časih. 2 . Gorčično zrno. V Palestini raste več vrst gorčice, divje in vrtne. Judje so v navad¬ nem življenju večkrat rabili to zrno za primero, če so hoteli označiti kaj posebno majhnega in neznatnega. To je tako majhno kakor gorčično zrno, ta beseda se je velikrat slišala. Gorčica res zraste v precejšen grm; večja je od drugega vrtnega grmičja. Njeno zrnje je zlasti ščinkov- cem in liščkom zelo všeč; zato je tudi umljivo, da se na tem grmu radi vgnezdijo. Sv. Krizostom nam lepo pojasnjuje, zakaj je Jezus povedal to priliko: „Kristus je dejal (v GorSično zrno. Priprostost Kristusovega kraljestva. priliki o sejavcu), da se tri četrtine semena iz¬ gubi, in se le ena četrt ohrani, in da se tudi temu zadnjemu delu pripeti marsikaka škoda (v priliki o ljuliki). Vsled tega bi bili učenci morda utegnili reči: Kdo in koliko jih bo sploh med verniki? Zato jim vzame tudi ta strah, ko jih s priliko o gorčičnem zrnu utrdi v veri, in jim pokaže, da se bo oznanjevanje evangelija raz¬ širjalo vsepovsod." 1 Zelo primerna je podoba gorčičnega semena za Jezusovo cerkev. Judje so pričakovali sijaj¬ nega Mesijevega kraljestva. Jezus nastopa po¬ polnoma temu nasprotno —■ tiho, skromno, po¬ nižno. Temeljni zakon njegovega kraljestva je neznatna priprostost. Na gori pričenja svoje blagre: Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je ne¬ beško kraljestvo. V nasprotstvu z oholimi judov¬ skimi prvaki pravi o sebi, da je krotak in iz srca ponižen. Svojega Očeta zahvalja, da je skrivnosti svojega kraljestva zakril modrijanom tega sveta in razodel malim. V svojem življenju je Jezus vedno kazal to resnico. Na revni slami v mrzlih jaslih betle¬ hemskega hlevca je postavil svoj prvi prestol, in raz njega je že prvo uro svojega življenja s svojim zgledom pridigoval svetu, da se prične božje kraljestvo v neznatni nizkosti. Ravno to temeljno načelo svojega svetega zvanja oznanuje umirajoč na sramotnem križu. Gorčično zrno je res podobno temu kraljestvu. A to zrno hitro vzraste in preseže druga zelišča. Tudi v tem je podoba upravičena. Malo tednov po Gospodovi smrti se takorekoč že po celem svetu oznanja evangelij. Kmalu se ga oklenejo milijoni. Kakor ptiči k drevesom, kjer iščejo svojega gnezda, tako hite narodi vesoljne zemlje k sveti cerkvi, da iščejo pri nji svoje tolažbe, svojega pravega življenja. Že prerok Ezekiel je napovedoval Mesijevo kraljestvo v podobi drevesa. Bog pravi namreč, da bo vsadil mladiko visokega cedra (Davido¬ vega rodu) na visoki gori. In pod njo bodo pre¬ bivale vse ptice, in vsa perotnina bo gnezdila pod senco njegovih vej. Na to napoved se nanaša Je¬ zusova prilika. Kraljestvo, katero on ustanavlja, je tisto obnovljeno Davidovo kraljestvo, katero ima biti tako, kakor je mogočno drevo pticam prijeten dom, varno zavetje za vesoljne narode na svetu. 1 Hom. 46. in Mat. Pregled. 379 c) Od praznika templovega posvečevanja do trpljenja. Jezus je že od praznika šotorov v Judeji in P e reji. Nevera njegovih sovražnikov je vsak dan bolj zakrknena, njihovo sovraštvo do njega vedno bolj strupeno. Bliža se čimdalje bolj tisti usodni čas, ko dozori to sovraštvo, da umore Sinu božjega. Se pol leta ni več do zadnje Velike noči. Praznik templovega posvečevanja se je praznoval meseca pa nauk, ki ž njim razodene Jezus ob prazniku templovega posvečevanja svojo božjo naravo. Veličastno slovesen je iz te dobe popis, kako navdušeno ljudstvo s častjo in slavo spremlja Jezusa v Jeruzalem cvetno nedeljo. Judovski voditelji izkušajo na vse načine uničiti Jezusa. Veliko starejšinstvo naravnost sklene, da se mora Usmiljeni Samarijan. (Glej Zgodbe II, str. 321.) decembra; do srede aprila deluje še naš Zveličar med nehvaležnimi rojaki. Iz te dobe imamo ohra¬ njenih mnogo njegovih dragocenih naukov, zlasti prelepih prilik (n. pr. o kraljevi ženitnini, izgubljeni drahmi, izgubljenem sinu, bogatinu in Lazarju, de¬ lavcih v vinogradu ijd.). Znameniti so tudi čudeži iz tega časa: Desetorico gobavih revežev ozdravi, slepcema iz Jeriha vrne vid; a največjega po¬ mena je obujenje Lazarjevo. Najznamenitejši je umoriti. Brez strahu se jim upira Odrešenik. Z besedo in dejanjem jih zmaguje in v pretresljivih napovedih jim slika grozno božjo kazen za njihovo trdovratnost. V torek pred smrtjo se loči od templa in od njih. S to ločitvijo zveže jasno napoved raz¬ dejanja mesta in templa; in ob ti priliki odgrne tudi zagrinjalo od konca človeške zgodovine, opisujoč sodnji dan. Slovesna resnost je razlita nad do¬ godki, ki jih pričenjamo opisovati v tem odstavku. 380 Jan. 10, 22—42. Jezus — Bog. I. Jezus o prazniku templovega posvečevanj a. Jan. 10, 22—42. Bil je ravno praznik templovega posvečevanja v Jeruzalemu, pozimi. In Jezus je stopal v templu po Salo¬ monovi lopi. Tu ga obsujejo Judje in mu reko: „Doklej nas boš še slepil? Če si Kristus, nam povej naravnost." Jezus jim odvrne: „Pravim vam, pa ne verujete. Dela, ki jih zvršujem v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. Toda vi ne verujete, ker niste izmed mojih ovac. Moje ovce poslu¬ šajo moj glas; jaz jih poznam in za menoj gredo. Dam jim večno življe¬ nje in ne pogube se na veke, in nihče jih ne iztrga iz moje roke. Kar mi je dal Oče, je večje od vsega: roki mo¬ jega Očeta pa ne more nihče nič iz¬ trgati. Jaz in Oče sva eno." Tu začno Judje pobirati kamenje, da bi ga kamenjali. Jezus jim odgovori: „Mnogo dobrih del sem vam pokazal od svojega Očeta. Zavoljo katerega izmed teh del me boste kamenjali?" Judje mu odvrnejo: „Ne bomo te kamenjali zavoljo nobenega dobrega dela, pač pa zavoljo bogokletstva, ker se delaš Boga, ko si človek." Jezus jim odgovori: „Ali ni pisano v vaši postavi: ,Rekel sem: bogovi ste?‘ Ako imenuje bogove tiste, ka¬ terim je bila govorjena božja beseda, in se pismo ne more ovreči: kako pravite tistemu, katerega je Oče po¬ svetil in poslal na svet: ,Preklinjaš/ ker sem dejal: ,Božji Sin sem. 1 Če ne zvršujem del svojega Očeta, mi nikar ne verujte. Če jih pa zvršujem, in če meni nočete verjeti, verujte de¬ lom, da izpoznate in verujete, da je Oče v meni, in jaz v Očetu." Tu ga poizkušajo prijeti, on pa se odmakne njihovim rokam. In gre zo¬ pet onkraj Jordana, na tisto mesto, kjer je Janez prvič krščeval; in tam ostane. In mnogo jih pride k njemu in pravijo: „Janez sicer ni storil no¬ benega čudeža; toda vse, kar je Janez povedal o njem, je res." In mnogo jih je verovalo vanj. K a z 1 a g a. 1. Praznik templovega posveče¬ vali ja. Sirski kralj Antioh Epifan je v svojem grdem boju proti Judom zvršil najhujši zločin s tem, da je šiloma vpeljal češčenje malikov v templu. Dve leti je bilo judovsko svetišče tako onečaščeno. Junaški Juda Makabej je premagal sovražnike in očistil tempel. Veličastno sloves¬ nost so praznovali vsi verni Judje v spomin tistega dne, ko so se zopet jeli opravljati v božji hiši verski obredi. 1 V spomin tega veselega do¬ godka se je odslej vsako leto obhajal praznik templovega posvečevanja. Pričel se je dne 25. kasleva (v prvi polovici meseca grudna) in je trajal osem dni. V templu so se ob tem času darovale obilne daritve; po hišah so pa naprav¬ ljali vesele gostije in vsak večer z bogato raz¬ svetljavo povzdigovali slovesnost. Praznik je imel namen buditi v vernih srcih hvaležnost do neskončno usmiljenega Boga, ki je blagoslovil Makabejevo orožje, in tako rešil ljudstvo krutega sovražnika, in vrnil jeruzalemski tempel božji službi. 2. Farizejsko vprašanje. Jezus je ob prazniku v templu. Naš dogodek se vrši v Sa¬ lomonovi lopi, na vzhodni strani, kjer je edino še ostalo ogromno podzidje od Salomonovega templa. Na njem so zgradili najveličastnejšo in najprostornejšo lopo. Zima je; ljudje, ki obisku¬ jejo tempel, se umikajo dežju z dvorišč v lope. Jezus jih uči. Tu ga obsujejo Judje, brez dvojbe farizejske, njemu sovražne stranke. Predrzno, skoraj žugaje nastopijo z vprašanjem, naj jih dlje časa ne drži v negotovem razburjenju, in naj jim naravnost pove, če je on Mesija (Kristus). To vprašanje je bilo takorekoč vsem na jeziku. Malo jih je bilo, ki se jim je led nevere že otalil, da so v Jezusu verovali obljubljenega Odrešenika; večina je to le nejasno slutila, farizeji in voditelji ljud¬ stva so pa v trdovratni zakrknenosti sovražili Jezusa in so bili sploh nesprejemljivi za vero vanj. Iskali so le prilike, kako bi ga tožili in 1 I. Mak. 4, 56 nasl.; II. Mak. 10, 5 nasl.; Zgodbe I, stran 1143. 381 Templovo ozidje z Omarjevo mošejo. 382 Jezusovo dokazovanje. uničili. Tudi to vsiljivo vprašanje nima drugega namena. Pričakujejo, da jim naravnost odgovori, da je res od Boga poslani Mesija. Ko bi to storil, bi ga tožili pri velikem starejšinstvu kot zape¬ ljivca in pri Rimljanih, češ da se jim hoče upreti in ustanoviti med Judi novo kraljestvo. Ti izobraženi pismarji in voditelji ljudstva so imeli dovolj priložnosti, da bi bili spoznali, kdo je Jezus. A niso lioteli. Dovolj jasno jim je že večkrat razkril svoje božje poslanstvo, pa niso ga marali poslušati. Če je govoril, so za¬ htevali čudežev; 1 če je delal čudeže, so hoteli izjave v besedah; če je govoril sam o sebi, so to zavrgli, češ da tako pričevanje nič ne velja; če se je skliceval na Očeta in na čudeže, so zahte¬ vali, naj se sam izjavi, kdo je. 2 Tako so se pre¬ vračali zdaj sem, zdaj tja, vedno napuhneni, vedno neverni. 3. Jezusov odgovor. Jezus izpregleda njihovo zlobno nakano in jim ne odgovori na¬ ravnost; pač pa jim na drug način tako jasno razkrije sebe kakor še nikoli prej; zraven pa razloži vzrok njihovi neveri: a) Sklicuje se na svoje večkratne izjave, 3 4 iz katerih bi lahko spoznali, da je Mesija, ko bi hoteli: Pravim vam, pa ne verujete. b) Opozarja na svoje čudeže, ki pričajo, da ga je Bog poslal, in dokazujejo, da je v resnici Bog njegov Oče: Dela, ki jih zvršujem v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. 4, cj Pojasni vzrok judovske nevere: Vi ne ve¬ rujete, ker niste izmed mojih ovac. — Mene, edi¬ nega dobrega pastirja nočete poslušati; zato ne spadate v mojo čredo, med moje vernike. č) Opiše jim, kako srečni so tisti, kateri sprejmejo s poštenim srcem vero vanj. V nje¬ govem varstvu so vekomaj; po smrti jih čaka ne¬ beška blaženost: Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in za menoj gredo. Dam jim večno življenje in ne pogube se na veke in nihče jih ne iztrga iz moje roke. d) Pove jim naravnost, da ima tisto moč kakor nebeški Oče, da sta z Očetom ene narave in enega bistva, da je torej pravi Bog. Ravnokar je dejal, da nihče ne more iztrgati njegovih ovac iz njegove roke. Nevera judovskih voditeljev, 1 Jan. 2, 18; 6, 30. * Jan 8, 13. 8 Jan. 5, 26; 6, 35; 7, 38; 8, 12. 18. 58. 4 Jan. 10, 25. njihovi črni naklepi ne izdadč nič. Jezus bo zbral svoje ovce vkljub vsemu nasprotovanju in jih peljal v svoje kraljestvo. To utemeljuje, ko pravi: Kar mi je dal Oče, namreč božja moč, je večje od vsega, in zato je to, kar je v mojem var¬ stvu, tako varno, kakor v Očetovem; roki mojega Očeta pa ne more nihče nič iztrgati; torej tudi moji ne. Jaz in Oče sva eno — ne samo v volji edina, marveč oba imava ravno tisto moč, in vsled tega tudi ravno tisto naravo in bistvo. Po osebah sva dva, po naravi sva eno, dve osebi — en Bog. 4. Jezus Izuova potrdi, da je Bog. Farizeji dobro razumejo, kaj pomenjajo Jezusove besede; kamenjati ga hočejo in sicer pravijo sami, da zavoljo bogokletstva, ker se dela Boga, ko je človek. Vprašali so ga, ali je Mesija; on jim od¬ govarja več. Izjavi jim, da je božji Sin, z Bogom enega bistva in ene narave. To jih tako razjezi, da se ne morejo več krotiti. Že pobirajo kamenje. Zveličar pa čudovito brž poleže njihov srd. 2 bridkim očitanjem jih opozori na nebrojne dobrote, ki jih je izkazoval judovskemu ljudstvu, rekoč: Mnogo dobrih del sem vam pokazal od mojega Očeta. Zavoljo katerega izmed teh del me boste kamenjali? Duhovito je to vprašanje. V zvezi s prejšnjo iz¬ javo pomenja to-le: Dejal sem, da sva Oče in jaz eno. Vse, kar sem storil dobrega med vami, je delo te moči, ki jo imam od Očeta. Zato ker sva z Očetom eno, sem mogel ozdravljati vaše bolnike, obujati mrtve, čudežno nasičevati množice ljudi, izganjati hudobne duhove. Koliko nesrečnih src sem utolažil, koliko solz utrl, koliko potrtih duš dvignil. Te čudežne dobrote, ki sem jih kar sipal med vas, govore ravno to, kar sem sedaj povedal z besedo: Jaz in Oče sva eno. Ali me hočete zavoljo tega kamenjati? Kar naenkrat so odnehali farizeji. Sramota jih je obšla in kamenje, ki so ga že držali, ji® je zdrsnilo iz tresočih rok. Zbali so se pa tudi ljudstva, ki je ob spominu na Jezusove dobrote gotovo pokazalo, da ne pusti nič žalega storiti svojemu dobrotniku. Jezus je torej s par besedami užugal besnost svojih sovražnikov. Mirno nadaljuje, hoteč izuova potrditi svojo prejšnjo izjavo. Najprej jih opomni, da se v sv. pismu večkrat imenujejo božji poslanci bogovi, 1 ali božji sinovi, 2 ker so od Boga prejeli en del njegove oblasti. Iz tega pa sklepa tako-le: 1 Ps. 81, 6. 2 II. Mojz. 7, 1; 22, 28. Judovska strast. 383 Če se v sv. pismu sodniki, kralji, preroki imenu¬ jejo bogovi in božji sinovi, in vi sami trdite, da je sv. pismo božja beseda, ki se mora sprejeti, in se ne more ovreči, kako morete meni reči, da sem bogokletnež, ker sem dejal, da sem božji Sin. Saj je mene Oče posvetil za Mesija, dal mi je vso oblast; izpričal je o meni pri sv. krstu in ob izpremenjenju, da sem njegov ljubljeni Sin; po¬ slal me je na svet, kjer zvršujem čudeže, ki jili ftore zvrševati le Bog sam. Na te čudeže se sklicujem; ne zahtevam vere v same besede, ftiarveč delam vam čudeže, da po njih izpoznate in verujete, da je resnična moja izjava: Jaz in Oče SVa eno, da sem v resnici z Očetom enega bistva 111 ene narave, da je Oče v meni in jaz v Očetu. 5. Jezus gre V Perejo. Sklepne besede Zo Pet razbesne farizeje. Kar planejo nadenj; on P a se odmakne njihovim rokam. Kako se je to zgodilo, nam ne pove evangelist. Skoraj gotovo je zadostoval en njegov pogled, da so se strahu pretresli, in ga pustili. Veličastno, nebeško miren zapušča kot zmagovavec črnih strasti pijane so¬ vražnike. Iz templa odhaja. V templu, kjer se je že večkrat razodel, je razkril jasnejše kot kdaj prej svojo božjo naravo. Njegova razodetja so vedno izzivala sovraštvo in besno maščevanje; danes je to prekipelo. Malo je manjkalo in po¬ bili bi bili Mesija v njegovem templu s kameni njegovega svetišča. Taki so njihovi protidokazi. Tu začno Judje pobirati kamenje, da bi ga kamenjali. Ugovarjati mu ne morejo, ne znajo; njegove besede so tako prepričevalne, da jim ni mogoče vzeti veljave. Zato se hočejo poizkusiti s telesno silo. Ta njihov nastop izpričuje, kako strašno so propadli. Eazum jih sili, naj mu verujejo, napuh jih pa ne pusti; 384 Luk. 13, 23—30. Zaprta vrata. zato divjajo. Jezus brani resnico; zavoljo tega ga pa tndi vidimo neizrekljivo mirnega. Judje branijo svojo strast; zavoljo tega v onemogli jezi besne. Take, kakršne jih gledamo ob ti prilož¬ nosti, se kažejo povsod. Ko jim zmanjka zvijač, ne poznajo drugega orožja več, nego surovo silo. Ker ga nehvaležni voditelji ne marajo, se odstrani v Perejo onstran Jordana in ostane ne¬ kaj časa v Betaniji, kjer je Janez krščeval, in sam pričel svoje javno delovanje. Ljudstvo je tam še ohranilo spomine na svetega puščavnika; vedelo je tudi za njegovo pričevanje o Jezusu. Zato ga je z veseljem sprejelo. In mnogo jih je verovalo vanj. II. Zaprta vrata. Luk. 13, 23-30. Nekdo reče Jezusu: „Gospod, ali jih je malo, kateri se bodo zveličali ?“ On jim pa odvrne: „Podvizajte se, da pridete skozi ozka vrata. Zakaj, povem vam, mnogo jih bo izkušalo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko vstane gospodar in zapre vrata, in boste jeli zunaj postajati in trkati na vrata, re¬ koč: ,Gospod, Gospod, odpri nam‘, te¬ daj vam odgovori in vam poreče: ,Ne poznam vas, odkod ste.' Takrat boste jeli praviti: Jedli smo pred teboj in pili in po naših ulicah si učil.' On pa poreče: ,Pravim vam, ne poznam vas, odkod ste. Poberite se od mene vsi, vi hudobneži.' Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko zagledate Abrahama in Izaka in Jakopa in vse preroke v ne¬ beškem kraljestvu, sebe pa zavržene. Tedaj pridejo od vzhoda do zahoda, od severa do juga in zasedejo mizo v božjem kraljestvu. In glej, poslednji so, ki bodo prvi, in prvi, ki bodo po¬ slednji." Razlaga. Na zadnji Jezusovi poti v Jeruzalem, v pe- rejski pokrajini je povedal Zveličar to priliko, ki je v marsičem podobna priliki o desetih devicah. Vprašanju, ali jih bo malo zveličanih, ne odgo¬ varja naravnost, marveč le pravi, da bo mnogo Judov, ki bodo po lastni krivdi zavrženi, namestu njih pa pridejo poganski narodi v božje kralje¬ stvo. Dotičnik, ki vpraša Jezusa, si po judovskih nazorih misli, da Izraelci sploh ne morejo biti izključeni od Mesijevih dobrin. To mu izpodbije Zveličar s svojo priliko. Kakor gospodar, ki vabi na gostijo, čaka gostov le nekaj časa, potem pa zapre vrata, tako tudi Mesija pač vabi vse, v prvi vrsti Jude, k sebi, toda tudi njegovo usmi¬ ljenje se izrabi. Pride čas, ko bo prepozno ga iskati. Nič ne bo pomagalo sklicevanje, da so Judje Kristo vi domačini, da je živel in učil med njimi; zavrženi bodo. V kraju zavrženih je pa jok večne žalosti in škripanje z zobmi besnega obupa. Namestu Judov, ki so v starem zakonu prvi, bodo pogani v nebeškem kraljestvu, ki so bili prej poslednji. Jasno je, da se da ta prilika lepo razlagati o vsakem človeku. Dokler je čas, se moramo poslužiti priložnosti in delati za nebesa. Po smrti je prepozno. Potem ne pomaga nobena prošnja, nobeno zdihovanje. Podvizati se moramo, dokler nam Bog ponuja svoje milosti. Kdor v življenja s posvečujočo milostjo ne pride v Gospodovo hišo, najde po smrti vrata zaprta. Ozka so vrata; treba je truda, premagovanja samega sebe, kro¬ tenja strasti. Kdor tega noče, ga čaka večna kazen v kraju neminljive žalosti in obupa. Samo dvoje je mogoče, ali priti do večnega veselja v Mesijevem kraljestvu, ali pa v žalostni kraj, kjer je jok in škripanje z zobmi. Trpljenj e v tem kraju bo toliko hujše za Jude, ker bodo spoznali, kako jim ni nič pomagala njihova ba- harija. Znameniti pradedi, očaki in preroki se bodo veselili pri Mesiju, sami bodo pa vekomaj zavrženi. In namestu njih pridejo nebrojni P°' ganski narodi od vzhoda do zahoda, od severa do juga in zasedejo mizo v božjem kraljestvu. r J a ^° se tudi tu izpolni beseda, ki jo je v drugem P°' menu povedal Zveličar v priliki o delavcih v vi¬ nogradu : 1 Poslednji so, ki bodo prvi, in prvi, k 1 bodo poslednji. Judje so zaničevali pogane; sebe so imeli za prve pred Bogom, nje pa za poslednje- To se popolnoma preobrne v Mesijevem kraljestvu- Zaničevani poganski narodi pridejo namestu I z ' raelcev k nebeški gostiji. Jezus se kaže tukaj v vzvišeni ulogi strogega, neizprosnega sodnika nad svojim narodom. On J e gospodar nebeške dvorane. Edino sam določuje, kdo pride vanjo in kdo ne. Vsi tisti, kateri zaupaj 0 samo na zunanjosti, ne skrbe pa za spokorjenje in poboljšanje svoje duše, bodo zastonj trkali- 1 Mat. 20, 16. Priporočamo v naročevanje in so dobiti še vsi snopiči Dr. Fr. Lampe - dr. Jan. Ev. Krek: Zgodbe sv. pisma. S podobami. L, 2, 3, 4.,'5,, 6., 7., 8., 9, 10., 11. in 12. snopič, vsaki po 1 K za ude, 1 K 40 vin. za neude in knjigarje. Celi I. del: Stari zakon (9 snopičev), trdo vezan 15 K za ude, 20 K za neude in knjigarje. Krasno izdelane, trpežne platnice za I. del „Zgodb sv. pisma“ veljajo v pol usnji 3 K, vezanje posebej 3 K, vkup torej 6 K; popolnoma v šagrenu (usnji) in lepo pozlačene platnice veljajo 6 K, vezanje posebej 4 K, vkup torej 10 K. Naročila na stare knjige (glej cenik knjigam v Koledarju) naj se naslovljajo naravnost na tiskarno družbe sv. Mohorja v Celovcu. Druge pošiljatve, ki se tičejo knjigoveštva, naj se pa naslovljajo izključljivo na ime: Martin Brugger, knjigovez družbe sv. Mohorja v Celovcu. . -'«53T; ’ Slovencem pričel razlagati dr. Frančišek Lampe dr. Janez Ev Izdala in založila V Celovcu 1906. Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja. Luk. L3, 31 — 3."). Herod hoče umoriti Jezusa. Jeruzalem — Jezusov smrtni kraj. 385 III. Farizeji s var e Jezusa pred Herodom. Luk. 13, 31-35. Tisti dan pristopi nekaj farizejev in pravijo Jezusu: „Pojdi proč in umakni se odtod; zakaj Herod te hoče umoriti.“ On jim pa reče: „Pojte in povejte temu lisjaku: Glej, jaz izganjam hudiče in ozdravljam danes in jutri; in tretji dan bo konec z menoj. A danes, jutri in pojutrišnjem moram še hoditi; ker ne more biti, da bi bil prerok umorjen zunaj Jeruzalema. — Jeruzalem, Jeru¬ zalem, ki moriš preroke, in kamenjaš tiste, kateri so poslani k tebi, kolikrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor ptica svoje mladiče pod peroti, pa nisi hotel. Glej, vaš dom se vam izpre- meni v puščavo. Povem vam pa, da me ne zagledate prej, dokler ne pride čas, ko porečete: Blagoslovljen bodi, kateri prihaja v imenu Gospodovem!“ Razlaga. 1. Herodova nakana. Jezus je v Pereji, ki spada pod oblast kralja Heroda. Gotovo sta¬ nuje kralj v ti južni pokrajini svoje državice. Že od umora Janeza Krstnika ga vznemirja Jezus. Svoj čas je imel željo, da bi ga videl. Danes se je ta želja umaknila drugi krvoločnejši: umoril bi ga rad. Temu peklenskemu namenu ne mo¬ remo iskati drugod vzroka, nego v Herodovi podlosti. Jezusov vpliv raste od dne do dne; to budi kralju vest, ki mu očita Krstnikov umor. Rad bi se znebil svoje dušne groze, svojega strahu. Boji se Jezusa, zato ga hoče umoriti. Njegov sklep pa še ni dovolj trden; rad bi, pa se vendar ne upa; boji se novih dušnih očitkov, pa tudi ljudstva, ki se oklepa Jezusa. V tem pridejo vmes farizeji. Njim ni bilo nič všeč, da deluje Jezus v Pereji, ker tja ne seže njihova oblast. Radi bi ga spravili črez Jordan v Judejo, kjer upajo, da zvrše svoj krvavi naklep. Seveda, ko bi umoril Herod Zveličarja, bi bili zadovoljni, a od njega tega ne pričakujejo; poznajo ga in vedo, da je pri njem od sklepa do zvršitve še daleč. Zato hočejo porabiti to priliko in Jezusa s hinavsko priliznjenostjo spraviti na drugo stran Jordana v Judejo, češ da skrbe za njegovo varnost, in ga Zgodbe sv. pisma II. hočejo varovati Herodovih naklepov. Zveličar ima torej dve vrsti lopovov proti sebi: Heroda, ki mu strah zavira njegovo krvoločnost, in farizeje, ki po resnem načrtu delajo za njegovo pogubo. 2 . Jezusov odgovor je slovesno mogočen. Vidi se iž njega, da izpregleda vso zlobnost svojih sovražnikov, in da jo mirno prezira. Heroda ime¬ nuje lisjaka. Bil je res zvit sebičnik, poln splet¬ karstva, a brez krepkosti in poguma, — prav li¬ sičjega značaja. Sporočiti mu da: Glej, jaz izga¬ njam hudiče in ozdravljam danes in jutri; in tretji dan ho konec z menoj. To se pravi: Jaz se ne menim za Herodovo grožnjo, marveč nekaj malo časa, kar ga imam določenega, zvršujem še svoje delo; potem pa umrjem. Saj imamo tudi v slovenščini podoben izraz. Mnogokrat se sliši: če danes ali jutri zbolim, to se pravi: če se mi primeri, da v neki krajši dobi zbolim; ali pa: če danes ali jutri nastane ogenj i. t. d. Ker se torej krajša doba imenuje danes in jutri, potem se v podobi to, kar se ima šele po preteku te dobe zgoditi, prav določa za tretji dan. Nato pa naravnost izjavi, da Herod sploh ne bo zvršil svoje krvave nakane nad njim, ker bo umrl v Jeruzalemu, ne pa v Herodovi deželi: A danes, jutri in pojutrišnjem moram še hoditi; ker ne more hiti, da hi bil prerok umorjen zunaj Je¬ ruzalema. To pomenja: Herod naj namerava, kar hoče. Z menoj so drugi sklepi, ki jih on ne more predrugačiti. Jaz bom še nekaj časa hodil po svojem evangeljskem potu, dokler ne pridem v Jeruzalem; tam me čaka smrt, ker to mesto ima žalostno predpravico, da mori svoje dobrotnike in rešitelje, od Boga poslane preroke. S tem so dobili tudi farizeji krepek odgovor. Trpko zbadljivo zvene Jezusove besede, češ: Vi me hočete spraviti iz Pereje v Judejo, da bi me imeli tam pod svojo oblastjo, in bi me ložje pokončali. Le mirni bo¬ dite! To se bo zgodilo. Hinavsko mi pripovedu¬ jete, da me hoče Herod umoriti. A od njega mi ne preti nobena nevarnost, pač pa od Judeje in Jeruzalema; tam je poglavitna zarota proti meni. Jeruzalem, oziroma voditelji judovskega ljudstva, ki tam prebivajo, so vedno enaki: božje poslance sovražijo, preganjajo in morč. 3. Gorje Jeruzalemu! Ko izpregovori Jezus besedo Jeruzalem, se mu milo pretrese srce. Saj je to glavno mesto njegove domovine, središče ljudstva, kateremu je v prvi vrsti poslan. V vzvi- 25 386 Gorje Jeruzalemu! Napoved cvetne nedelje. seno bolestnih besedah razkrije, kar se mu godi v srcu. Pred seboj vidi vse svoje napore, vse svoje delo, ki ga je imel za Jeruzalem in ju¬ dovski narod sploh; vidi pa tudi, da je ta trud zastonj. Ob neveri judovskih prvakov se je razbil. V Jeruzalemu je zvršil velike čudeže: ozdravil je dolgoletnega bolnika, sleporojenega in mnogo drugih. Tam je v templu v najslovesnejših be¬ sedah odkrival svoje božje poslanstvo; tam je vselej, kadar so se mu približali farizeji in pis- marji, osramotil njihovo nevero in jim dal s tem priložnosti dovolj, kreniti na drugo pot. Vse je storil zanje, a niso hoteli. To zveni iz pretres- osveti prelita Mesijeva kri. Iz zgodovine vemo, kako se je vse to zvršilo, ko je ostal po letu 70 kup groblje tam, kjer je stal nekdaj Jeruzalem in tempel. Na koncu pa pravi Jezus farizejem: Povem vam pa, da me ne zagledate prej, dokler ne pride čas, ko porečete: Blagoslovljen bodi, kateri prihaja v imenu Gospodovem. S temi besedami napoveduje dogodek, ki se je zvršil cvetno nedeljo. Do tistega časa ne bo Jezusa v Jeruzalem; in ko pride, ga najprej ljudstvo počasti kot svojega Mesija z be¬ sedami: Blagoslovljen bodi ... Te besede so vzete iz 117. psalma; 1 ponavljale so se o prazniku šo¬ torov vsak dan pri slovesnem sprevodu in brez Jezus in vodenični bolnik. ljivo milih besedi: Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamenjaš tiste, kateri so poslani k tebi, kolikrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor ptica svoje mladiče pod peroti, pa nisi hotel. Zato pa čaka Jude strašna kazen. Prvič za¬ zveni na uho farizejev napoved o porazu mesta in templa v besedah: Glej, vaš dom se vam izpre- meni v puščavo. Jezus se takorekoč odpoveduje Jeruzalemu. Tega mesta že ne imenuje več svo¬ jega doma, marveč farizejem pravi: vaš dom, ne moj. S tem se odpoveduje seveda tudi templu. In ta dom nevernih Judov se izpremeni v puščavo! Tako se maščuje trdovratnost in nevera; tako se dvojbe se je v njih izražalo hrepenenje po Mesiju- Ko torej ljudstvo pozdravi Jezusa ž njimi, počasti in prizna v njem svojega Zveličarja. Ta slovesna izpoved ni rešila judovskega naroda in njegovega mesta, marveč je le tem jasnejši dokaz, da jih je po pravici zadela kazen. Zavrgli so Mesija prosto¬ voljno, njega, ki so mu klicali: Blagoslovljen bodi! Kako je moralo biti pri srcu farizejem, ko so slišali Jezusove besede! Do dna duše osramoteni bi lahko premišljali njegovo milo resno očitanje. Lahko bi pribežali pod njegove peroti in si poiskali rešitve, a nevera je zmagala tudi sedaj. Niso hoteli. 1 Ps. 117, 24. Luk. 14, 1 — 6. Vodenični bolnik ozdravljen v soboto. — Luk. 14, 7 — 11. Farizejski napuh. Obedi na Jutrovem. 387 IV. Obed pri farizeju. a) Jezus ozdravi vodeničnega človeka. Luk. 14, 1—6. Zgodi se pa: Ko gre Jezus v hišo nekega farizejskega prvaka v soboto obedovat, pazijo nanj. In glej, vode¬ ničen človek je bil pred njim. Tu iz- pregovori Jezus in reče učenikom po¬ stave in farizejem: „Ali se sme v so¬ boto zdraviti ?“ Oni pa obmolče. Nato ga prime, ga ozdravi in odpusti. In nagovori jih in jim pravi: „Komu izmed vas naj pade osel ali konj v kapnico, in ga ne izvleče brž sobotni dan?“ In nato mu ne morejo odgovoriti. Razlaga. 1. Jezus pri farizeju. Ta dogodek se je zvršil v zadnjem oddelku Jezusovega javnega življenja, med praznikom templovega posvečevanja in med zadnjo potjo v Jeruzalem. Skoraj gotovo je bil Zveličar še v Pereji. Imeniten farizej ga Povabi k obedu. Povedali smo že, da so premožni Judje radi vabili potujoče pismarje v svoje hiše, in so ob taki priliki napravili večje gostije. Tako Se je zgodilo tudi sedaj. Samo prave prijaznosti in gostoljubnosti je bilo malo. Družba, ki se je zbrala pri obedu, je bila Jezusu nasprotna. Pazili so nanj, kako se bo obnašal, ali ne bo morda Prestopil kake njihove šege in se kaj pregrešil Proti njihovim nazorom. Jezus pa ni le osramotil njihovih slabih namenov, marveč jim je v treh Prilikah povedal tudi mnogo važnih, resnih nau¬ kov. Ošibal je njihovo častihlepje in grdo se¬ bičnost in konečno jim je opisal, kako je treba za časa poslušati glas božje milosti, ki kliče v ■Mesijevo kraljestvo, ker sicer utegne biti prepozno. 2. Jezus ozdravi bolnika. Bila je sobota. Evangelist pravi: In glej, vodeničen člo- Ve k je bil pred njim. Morda so 'ga navlašč pri- Peljali, da bi izkusili Jezusa, ali ne bo morda storil kaj tacega, s čimer bi po njihovih mislih oskrunil sobotni praznik. Bolnik molče stoji pred Zveličarjem in ga z milim pogledom prosi zdravja. ^ Kafarnavmu se je že zgodil podoben slučaj , 1 ko so farizeji Zveličarju nastavili v soboto v shod¬ iti moža s suho roko. Takrat jih je osramotil 1 Luk. 6, 6—11; Zgodbe II, str. 201. rekoč, da vsak potegne svojo edino ovco iz jarka ; če mu pade vanjo sobotni dan, da je potemtakem tembolj dovoljeno pomagati človeku, in da se tudi v soboto smejo delati dobra dela. Tudi sedaj po¬ kaže z malo besedami, kako slaba je past, ki so mu jo nastavili. Vpraša jih najprej naravnost: Ali se sme v soboto zdraviti? Po svojih nazorih, ki so jih vedno poudarjali, bi morali reči, da ne. A boje se Jezusovega odgovora in zato molče. Jezus nato milostno ozdravi ubogega bolnika. Zraven pa z zgledom pojasni, kako nespametni so farizejski nauki. Če komu tovorno živinče, osel ali konj, pade v soboto v kapnico, pač ne bo čakal drugega dne. Temu ni mogel nihče ugovarjati, saj je bila stvar jasna kot beli dan. Tem manj se more kdo ustavljati, če Zveličar s svojo božjo močjo reši bolnega človeka bolezni. b) Prilika o sedežih pri obedu. Luk. 14, 7—11. Jezus pa vidi, kako izbirajo prve sedeže, in zato jim pove priliko, rekoč: „Kadar si povabljen na svatovščino, ne sedaj na prvo mesto. Morda je po¬ vabljen kdo imenitnejši od tebe, in pride, kateri je povabil tebe in njega, in ti reče: ,Ugani se temu . 4 In ti bi se s sramoto presedel na zadnje mesto. Marveč, kadar si povabljen, pojdi in sedi na zadnje mesto, da ti poreče, kateri te je povabil: ,Prijatelj, pomakni se višje . 4 Tedaj ti bo čast pred tistimi, kateri sede s teboj pri obedu. Zakaj vsak, kateri se povišuje, bo ponižan, in kateri se ponižuje, bo povišan . 44 Razlaga. 1. Obedi na Jutrovem. Pri večjih obe¬ dih na Jutrovem niso sedeli, marveč sloneli. Ta navada je bila tudi pri Grkih in Rimljanih. Na¬ vadno so postavili mize v obliki podkve. Na treh straneh so bili gostje, na sredi pa prostor za služabnike, ki so stregli pri mizi. Vsak gost je imel svojo klop z mehkimi blazinami, na katerih je slonel. Prvi sedež je bil na sredi. Pazilo se je natančno, da so sedeli po svojih stopnjah; čim imenitnejši je bil kdo, tem bližje srednjemu pro¬ storu je bilo njegovo mesto. Farizeji so si ob takih prilikah radi izbirali prva mesta; tudi v sinagogah so iskali zase prvih prostorov . 1 Kako 1 Mat. 23, 6. 25* 388 Pomen ponižnosti. Lnk. 14, 12—14. Nesebičnost pri dobrih delih. zelo so bili ljudje sploh nagnjeni na to, da so si iskali prvih sedežev, vidimo celo pri učencih, ki se prepirajo med seboj, na katerem mestu bo kdo v nebeškem kraljestvu. 1 Tudi v našem slučaju se je pokazalo fari¬ zejsko častihlepje. Preden se prične obed, ozdravi Jezus vodeničnega bolnika, in pri ti priložnosti zavrne zlobne farizejske spletke proti sebi. Ti so mislili njega na kak način vjeti v besedi ali v dejanju in potem napasti. A že takoj izprva jih Zveličar zmaga in jih sam v lepi, prijazni obliki uči in opominja. Najprej jih opozori na njihovo ošabnost. Pri mizi išče vsak zase čast- nejšega mesta. Pojasni jim v kratki priliki, kako je to nespametno, in kako lahko izkupi kdo sra¬ moto, ko si išče časti. Če gostitelj imenitnemu gostu odkaže prvo mesto, se mora tisti, kateri ga je zasedel, umakniti zadaj, kjer je še prostor. Zadene ga pravična sramota. 2 . Kank iz prilike izraža Gospod sam v sklepnih besedah: Kateri se povišuje, bo ponižan, in kateri se ponižuje, bo povišan. Te besede je kasneje ponovil v priliki o farizeju in cestninarju 2 in v svojem govoru proti pismarjem in farizejem. 3 To velja že na zemlji; vendar tu večkrat ošab- neži zlezejo kvišku, ponižni pa ostanejo zaniče¬ vani. Iz Jezusovih ust velja ta beseda v prvi vrsti o nebeškem kraljestvu. Morda je zato tudi v priliki rabil besedo svatovšcina, kateri je sicer večkrat primerjal svoje kraljestvo. Tu je ponižnost temelj. Sam pravi o sebi: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen . 4 Brez ponižnosti ni pra¬ vega krščanstva, brez krščanstva ni zveličanja. Lahko se razlaga ta svatovšcina tudi v du¬ hovnem zmislu kot sv. obhajilo, molitev, pre¬ mišljevanje. Tudi tu je pred vsem treba poniž¬ nosti. Milost je dar božji, ki se more zaslužiti samo s ponižnostjo. c) Ubogi gostje. Lnk. 14, 12—14. Njemu, ki ga je povabil, pa tudi reče Jezus: „Kadar napraviš obed ali večerjo, ne vabi svojih prijateljev, ne svojih bratov, ne sorodnikov, ne bo¬ gatih sosedov, da te morda zopet ne 1 Mat. 20, 24; Mark. 10, 41; Luk. 22, 24. 2 Luk. 18, 14. 3 Mat. 23, 12. 4 Mat. 11, 29. povabijo, in jo ti povrnejo. Temveč, kadar napraviš gostijo, povabi reveže, hrome, kruljave in slepe. In blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; zakaj, povrnjeno ti bo ob vstajenju pravičnih." Razlaga. 1. Namen Jezusovih besedi. Farizeji so bili poleg častihlepnosti tudi silno sebični. Zaničevali so reveže in si iskali družbe med imenitniki in bogatini ne samo iz napuha, marveč tudi iz dobičkarije. To jim je Jezus že pri drugi priložnosti trpko očital. 1 Gostitelj je bil brez dvojbe take vrste mož, ki je tudi le na to gledal, kako bi sebe počastil in se okoristil. Gotovo je k obedu, pri katerem je bil Jezus navzoč, po¬ vabil samo imenitne prijatelje in sorodnike; za reveža seveda ni bilo prostora pri njegovi mizi. Sebični duh, ki deli dobrote samo iz lastnih ko¬ risti, se je kazal pri njem. Kakor je Jezus v prejšnji priliki ošibal napuh, tako se obrača v teh besedah proti sebičnosti. Farizejsko mišljenje je šibal povsod, ker je bilo ravno to največja ovira zveličavni veri v njegovo poslanstvo. Napuh in se¬ bičnost sta zapirala farizejska srca; nevera je po¬ ganjala iz teh korenin. Zato ju je Zveličar ob vsaki priliki izkušal izsekati iz duš svojih poslušavcev. 2 . Jezusov nauk. Nikakor ne pomenjajo Gospodove besede, da se ne smejo vabiti sorod¬ niki in prijatelji, marveč le to hoče reči, naj iščemo pri svojih delih v prvi vrsti večnega ne¬ beškega plačila, ne pa samo minljivega, zemskega dobička. Ob vstajenju pravičnih pričakujmo po¬ vračila. Takrat nam Bog neskončno poplača, kar smo storili dobrega revežem in zapuščenim, za¬ ničevanim ljudem. 2 Ti nimajo nobene veljave, če jih gledamo s sebičnimi očmi. Če se pa v Kri¬ stusovem duhu oziramo nanje, jih cenimo, spo¬ štujemo in radi jim po svojih močeh delimo do¬ brote. V tem duhu je Kristova vera prenovila svet. Zaničevane ubožce je povzdignila in pravi kristjani so jih v vseh časih imeli za svoje brate. Neštevilno ustanov v pomoč bolnikom, sirotam, revežem, pohabljencem in popotnikom je nastalo vsled tega, ker so ljudje poslušali Kristov nauk in pozemsko sebičnost krotili s prepričanjem, da jim bo vsako dobro delo povrnjeno ob vstajenju pravičnih. 1 Mat. 5, 46 nasl.; Lnk. 6, 32—34; Zgodbe II, str. 217. 2 Mat. 25, 40. Luk. 14, 15—24. Nebeško kraljestvo — gostija. 389 č) Prilika o gostiji. Luk. 14, 15—24. Ko sliši to nekdo, ki je bil zraven pri mizi, reče Jezusu: „Blagor mu, kdor se bo gostil v nebeškem kraljestvu." On mu pa pravi: „Neki človek na¬ pravi veliko pojedino in jih obilo po¬ vabi. In ob uri pojedine pošlje služab¬ nika, naj reče povabljencem: .Pridite, ker je že vse pripravljeno.' Začno se Pa vsi hkrati izgovarjati. Prvi mu Pravi: .Pristavo sem kupil in moram iti si jo ogledat; prosim te, imej me izgovorjenega.' In drugi reče: ,Pet jarmov volov sem kupil in jih grem Poizkusit; prosim te, imej me izgovor¬ jenega.' Zopet drugi pa: .Oženil sem se in zato ne morem priti.' In ko se vrne ta služabnik, sporoči to svojemu gospodarju. Tu se gospodar razjezi in pravi svojemu služabniku: »Pojdi brž ven po cestah in ulicah v mestu in pripelji sem siromake in hro¬ me in slepe in kruljave.' In služabnik reče: ,Gospod, zgodilo se je, kakor si ukazal, in še je prostora.' Nato pravi gospodar hlapcu: .Pojdi n a pota in prelaze in primoraj jih, da Pridejo noter, in se napolni moja hiša. Zakaj, povem vam, nihče onih mož, ki so bili povabljeni, ne bo okusil moje Pojedine.'“ Razlaga. 1. Priložnost za priliko. Jezusova beseda o vstajenju pravičnih je vzbudila v na¬ vzočih gostih misel na Mesijevo kraljestvo, ki so ga vsi tako željno pričakovali. Pri veselem obedu so bili. Zveličar jim je povedal priliko o ženit- ni ni; zato je umljivo, da so se spomnili na po¬ dobo preroka Izaija, s katero opisuje zveličanje v Mesijevem času kot veliko slovesno gostijo: 1 Bog vojnih čet 'pripravi na tem hribu za vse narode gostijo mastnih jedil, gostijo z na novo pri¬ delanim vinom, z mastnimi jedili, pripravljenimi z niuzgom, z novim vinom, ki je očiščeno. Eden izmed njih ne more molčati. Spomin na to veselje ga prevzame in zato reče: Blagor niu > kdor se bo gostil v nebeškem kraljestvu. Iz prilike, ki mu jo v odgovor pove Jezus, spoznamo, da je ta mož imel farizejem splošno misel, da so pravzaprav zlasti farizeji pred vsemi drugimi poklicani k ti gostiji. Iz njegovih besedi zveni ohola zamozavest, češ meni ne uide delež Mesi- jevega kraljestva, in s tem tudi ne plačilo ob vstajenju pravičnih. To misel pobija Jezus v svoji priliki. 2 . Prilika je vzeta iz meščanskega življe¬ nja. Premožen mož napravi slovesno gostijo. Po jutrovski šegi vabi dvakrat; prvič nekoliko prej, drugič neposrednje pred gostijo. Povabljenci se pa izgovarjajo, da imajo druge posle, in da ne morejo priti. Tako pravi n. pr. eden, da si mora ogledati kupljeno pristavo, drugi, da mora poiz¬ kusiti kupljene vole. Voli so se rabili večinoma za oranje, včasih tudi pri mlatvi in za vožnjo. Zemlja je bila marsikje tako trda, da je bilo treba pri plugu več parov ali jarmov. O Elizeju beremo v tem oziru, da je oral z dvanajstimi pari. 1 Zato se nam ni čuditi, da poizkuša vabljeni gost naenkrat svojih pet parov. Tretji pravi, da se je oženil. Gospodarja to ujezi. Hotel jim je izkazati prijaznost, vračajo mu pa s hladnim preziranjem, domala celo s surovostjo. Malih reči nečejo žr¬ tvovati, da bi ustregli njegovi želji. Njegovo dobrohotnost zametajo. Zato si veli pripeljati drugih gostov in sicer najprej revnih domačinov iz mesta. Jezus imenuje tu ravno take reveže, kakor jih je naštel v poduk svojemu gostitelju, koga naj vabi: siromake, hrome, slepe in kruljave. Služabniku veli, naj jih pripelje, ker bi se sami sramovali iti, ali pa tudi sploh sami ne morejo hoditi. A gostov je še premalo; hiša je še prazna. Zato naroči gospodar iznova, naj pri¬ pelje še ptujcev, raznih revnih potnikov s cest, ki se morda senčijo oh prelazih. Tako se napolni hiša. Gospodar konečno slovesno izjavlja, da nihče tistih, kateri so bili prej vabljeni, ne okusi nje¬ gove pojedine. 3. Pomen prilike. Jasno je, da govori v svoji priliki Jezus o nebeškem kraljestvu. Bog je gostitelj, ki pripravlja izredne dobrine, ko pride Odrešenik. Gostija se pričenja, ko prične Mesija učiti. Že zdavnaj so vabljeni vsi Izraelci, med njimi seveda tudi imenitni voditelji ljudstva, pismarji, farizeji in duhovniki. Služabnik, ki jih ob uri pojedine vabi, je Zveličar in za njim nje¬ govi apostoli in njihovi nasledniki. Plemiči, bo- 1 Iz. 25, 6. 1 III. Kralj. 19, 19. 390 Judovski prvaki ne pridejo v nebeško kraljestvo. Luk. 14, 25—35; Mat. 10, 37-39. Zatajevanje. Prilike o stolpa, vojski in soli. gatini in učenjaki judovskega ljudstva pa ne marajo za to vabilo. Vtopljeni so v svoje posvetne skrbi in Mesijeve besede trkajo na gluha ušesa. Vabilo se pričenja s pozivom k pokori. O tem nočejo nič slišati. Zatajevanje, premagovanje samega sebe, križa ne marajo poznati. Skrbi in bogastvo in slasti življenja zaduše v njih mili Jezusov klic, kakor trnje seme v priliki o sejavcu . 1 Silno malo je izjem med njimi v tem oziru. Za Nikodema in Jožefa Arimatejca vemo; ž njima je vrsta Jezusovih vernikov med voditelji domala končana. Saj se ljudje sami sklicujejo na to: Ali kdo izmed prvakov ali farizejev veruje vanj?* Zato vabi Zveličar namestu njih zaničevane reveže izmed ljudstva. Njegovi apostoli so že taki. Priprosti ribiči, prezirani cestninarji, siro¬ maki in bolniki so v vrstah njegovih učencev- A še je prostora v njegovi cerkvi. Zato pojdejo njegovi služabniki, apostoli in njihovi nasledniki med tujce, med pogane iskat novih gostov. Tudi ti se odzovejo prijaznemu vabilu in hiša se napolni- Farizeji in drugi judovski mogočniki mislijo, da so sami poklicani v Mesijevo kraljestvo. Bes so povabljeni, a manjka jim ponižnosti in duha zata¬ jevanja. Zato ravno oni ne pridejo noter, pač pa namestu njih priprosti, pošteni Izraelci in pogani, Jezus je s to priliko zopet ošibal oholost, predrzno samozavest in svetohlinstvo farizejev in pokazal, kako neizrekljivo daleč je ta duh od tistega, kateri vlada v njegovem kraljestvu. Sv. Janez je zapisal v svojem prvem pismu te-le besede : 3 Karkoli je slabega na svetu, je po¬ ri oljenje mesa in slast oči in napuh življenja. V naši priliki imamo pri povabljenih gostih, ki no¬ čejo priti k gostiji, ravno te tri temeljne nravne napake, samo ravno v nasprotnem redu. Zadnji ne pride, ker se je oženil. Poželjenje mesa ga za¬ držuje. Predzadnji poizkuša vole; njegovo srce prevzema slast oči in zato ne pride. Prvi ogle¬ duje svojo pristavo in s tem streže napuhu življenja. Če so voditelji judovskega ljudstva tako vdani posvetnim stvarem, ni čuda, da nimajo zmisla za večne, nebeške dobrine, ki jih prinaša božji Zve¬ ličar na svet. Ob prazniku šotorov jim je zaklical Jezus: Vi ste od tega sveta; jaz nisem od tegasveta. i V naši priliki še jasnejše opisuje, kako se res fari¬ zeji in pismarji drže tega sveta, in zato ne marajo za Jezusa. 1 Lak. 8, 14. - 2 Jan. 7, 48. — 3 X. Jan. 2,13. - 4 Jan. 8, 23. V. Kakšen mora biti Kristusov učenec. Luk. 14, 25-35; Mat. 10, 37-39. Velika množica gre z Jezusom. On se obrne, ter jim reče: „Če pride kdo k meni, pa ne sovraži svojega očeta in matere in žene in sinov in bratov in sester in hkrati še svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdo namreč med vami, ki hoče zi¬ dati stolp, ne sede prej, ter ne presodi potrebnih stroškov, je-li ima dovolj, da ga dodela, da se mu ne začno vsi po¬ smehovati, ki vidijo, ko je stavil temelj, in ne more dodelati, češ: ,Ta človek je začel zidati, pa ne more dodelati! 4 Ali kateri kralj gre na vojsko zoper drugega kralja, pa ne sede prej in ne premisli, če more z deset tisoči iti zoper njega, ki gre z dvajset tisoči proti njemu? Če tega ne more, pošlje po¬ slanstvo, dokler je oni še daleč, in prosi miru. Tako tudi nihče med vami, kdor se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec. Kdor očeta ali mater bolj ljubi kot mene, ni mene vreden; in kdor sina ali hčer bolj ljubi kot mene, ni mene vreden. In kdor ne vzame svojega križa nase, in ne gre za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zavoljo mene, ga bo našel. Sol je dobra; če se pa sol skazi, s čim naj se soli? Ni dobra ne za v zemljo, ne za gnoj, marveč ven se vrže. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša! 44 Razlaga. 1. Kdaj je .le/.us to govoril? Najložje si raztolmačimo čas tega poduka, če se natančno držimo evangelija sv. Luka. Ta ima brž za priliko o nebeški gostiji, ki jo je Jezus povedal pri farizejevem obedu, zapisane besede, ki jih razlagamo v tem odstavku. Zveličar govori pod milim nebom ljudstvu, ki tišči za njim. Smemo si predstavljati, da se je prilika o nebeški gostiji brž raznesla med Ljubezen do Jezusa nad vse. Križ. Stanovitnost. 391 ljudi. Jezusa so že tako radi poslušali. Njegova oseba je imela čudovito moč do človeških src. Morebiti so ljudje po obedu, pri katerem je tako resno zavrnil farizejsko ošabnost, ravno zato tem¬ bolj vreli za njim. Želeli so si brez dvojbe, naj bi bili oni med tistimi reveži, kruljavci, slepci in hromci, ki jih vabi Gospod k svoji gostiji. Jezus jih ne odganja, pač pa jim z vso resnostjo pojasni, kakšne pogoje morajo izpolniti, če hočejo v njegovi družbi zasesti mizo v nebeškem kra¬ ljestvu. Svojim apostolom je že svoj čas posebej razkril te pogoje ; 1 za Jude, ki so se kakor slama hitro vneli, pa tudi brž ohladili, je bilo pa to tembolj potrebno. Zatajevanje, križ, trpljenje slovejo Jezusovi pogoji. Zato mora vsak, kdor hoče biti pravi Jezusov učenec, natančno premisliti, za kom gre, sicer se mu utegne zgoditi kakor možu, ki začne zidati, pa ne more dodelati, ali kakor kralju, ki se prične bojevati, pa je premagan. Tak človek, ki sicer začne hoditi za Kristom, pa mu manjka volje za premagovanje samega sebe, je podoben izprijeni soli, ki ni za nobeno rabo več. — To je ob kratkem zmisel Jezusovih besedi. 2. Zatajevanje. Farizeji so splošno širili misel, da bodo vsi Izraelci že zato, ker so Abra¬ hamovega rodu, deležni Mesijevega kraljestva in njegovih dobrin. Jezus to najodločnejše pobija. Kdor hoče biti njegov učenec, ne zadostuje, da samo pride k njemu in veruje vanj, marveč se mora zatajevati in se odreči vsemu, kar bi ga hotelo odtrgati od njega. Pravi, da mora so¬ vražiti svoje stariše in najbližje sorodnike in celo svoje življenje. Kakšen pomen ima beseda so¬ vražiti, pove sam, rekoč: Kdor očeta ali mater bolj ljubi kot mene, ni mene vreden. Jasno je, da oe veleva sovraštva do tistih, do katerih zahteva tolikrat spoštovanje in ljubezen; pač pa hoče reči, kakor kažejo navedene besede, to-le: Moj učenec mora pred vsem gledati name in hoja za menoj mu mora biti najvišje, več nego ljubezen do očeta, matere, bratov, sester, sinov in hčera, več celo Ue go lastno življenje. Ne sme se udati niti naj- bližnjim sorodnikom, če ga hočejo odtrgati od mene; in če bi bilo treba, mora celo rajse dati življenje, nego mene pustiti. Kdor torej hoče biti Zveličarjev učenec, mora biti na vse pripravljen. Kolikrat pride 1 Prim. Mat. 16, 24—26; Zgodbe II, str. 293. res nad ubogo človeško srce polno težkih izku¬ šenj! Kolikrat so že najbližnji sorodniki od- vračevali od njega! Kri sicer ni voda, a ko se gre za Jezusa, je treba premagati tudi njeno moč in odreči se vsemu, prav vsemu, da se le njega ne izgubi. Tako zatajevanje je res podobno človeku, ki nosi svoj križ na ramenih, da ga nanj pribijejo. Smrt na križu je bila za Juda najhujša kazen. Križ mu je torej pomenjal najhujše bolečine, največjo sramoto in nazadnje kruto smrt. Nositi križ pomenja torej pripravljen biti za vse, tudi naj večje žrtve. Pristavlja pa, da te žrtve niso prevelike, ker si ž njimi človek reši večno življenje. Ta pomen imajo besede: Kdor najde svoje življenje s tem, da mene zataj i, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zavoljo mene, ga bo našel v nebesih. V teh besedah pojasnjuje, da je vredno zavoljo Je¬ zusa vsemu se odreči in radovoljno dati, če je treba, tudi življenje zanj. 3. Tri prilike. V pojasnilo svojih naukov pove Jezus tri prilike. Prva govori o človeku, ki hoče zidati stolp. Gotovo se tu misli na ču¬ vajski stolp, ki je bil za vsak večji vinograd potreben. V drugi opisuje Gospod kralja, ki se napravlja na vojsko z mnogobrojnejšim sovraž¬ nikom. Temu je treba še veliko več premisleka, nego prvemu, ker se mu gre za veliko več. V tretji primerja svoje poslušavce soli. Kakor smo že večkrat omenjali, se v prili¬ kah ne sme za vsako malenkost iskati pomen; mnogo manjših stvarc je v njih samo zato, da je opis tem živejši. Tako je tudi v teh dveh prilikah marsikaj takega. Glavna misel je ta-le: Kakor človek, ki kaj zida, in kakor kralj, ki gre na vojsko, tako mora tudi vsak človek, ki hoče po¬ stati Jezusov učenec, natančno premisliti, kakšne dolžnosti ga čakajo. Zavedati se jih mora in se pripraviti nanje, sicer ga čaka neprecenljiva škoda in naj hujša sramota. Vsak pravi Jezusov vernik mora biti, kakor je v pridigi na gori Gospod dejal o apostolih, soli podoben ; 1 prenoviti in zboljšati mora grešno dušo, odstraniti gnilobo strasti in zmot in tako iz sebe napraviti Bogu prijetno daritev, če pa ni pravi učenec, je kakor spridena sol, ki ni za nobeno rabo več, še za gnoj ne. Taki so vsi tisti, kateri brez resnega premisleka kakor za igračo hočejo biti kristjani, in se ne trudijo, da 1 Mat. 5, 13; Zgodbe II, str. 215. 392 Luk. 15, 1—7; Mat. 18, 12 14. Izgubljena bi se vadili v zatajevanju in premagovanju. Saj nam je to lahko, če se vglobimo v skrivnostne globine milega Jezusovega srca, ki je izkrvavelo do zadnje srage krvi v zatajevanju in žrtvah za nas. VI. Prilike o božji ljubezni do grešnikov. a) Izgubljena ovca. Luk. 15, 1—7; Mat. 18, 12-14. Približajo se pa Jezusu cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Tu za¬ mrmrajo farizeji in pismarji; rekoč: „Ta sprejema grešnike in je ž njimi.“ Nato jim pove to-le priliko: „Kaj se vam zdi? Kdo izmed vas, ki ima sto ovac in izgubi eno izmed njih, jih ne pusti devet in devetdeset v pustoti in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko se mu posreči jo najti, resnično povem vam, je je bolj vesel nego devet in devetdesetih, ki se niso izgubile. Zadene si jo poln veselja na rame in gre domu in pokliče prijatelje in sosede in jim pravi: Veselite se z menoj, ker sem našel ovco, ki je bila izgubljena. Povem vam: Tako bo večje veselje v nebesih nad grešnikom, ki se spokori, kot nad devet in devet¬ desetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore. Tako ni volja vašega Očeta v nebesih, da bi se izgubil le eden teh malih.“ Razlaga. 1. Kdaj in Komu je govoril Jezus te prilike? Bilo je v Galileji ali pa v Pereji, ko je bil Jezus na zadnjem potu v Jeruzalem. Kakor vedno se je tudi tu pokazal polnega lju¬ beznivega usmiljenja do grešnikov. Cestninarji in drugi, ki so jih imeli farizeji za očitne greš¬ nike, so hiteli k njemu. Prijazno jih je sprejel in, kakor je videti, je celo pri katerem izmed njih našel gostoljubno streho. To je seveda bodlo brezsrčne farizeje in pismarje. Mrmrali so nad njim. To priložnost vporabi Jezus in pove tri lepe prilike v obrambo svoje usmiljene ljubezni. V njih pokaže dobrotljivost nebeškega Očeta do grešnikov in pojasni s tem tudi mišljenje in na¬ čela svojega lastnega božjega srca. S tem hoče pobiti trdosrčnega, napuhnenega farizejskega duha, ovca; Luk. 15. 8—10. Izgubljena drahma. ki je bil ravno s svojo svetohlimbo največja ovira ponižni veri; zraven pa hoče dati poguma cestninarjem in grešnikom k pravemu poboljšanju. Vlekla jih je k Jezusu njegova prijazna, modra milina in prepričanje, da ima Jezus zanje najboljše, najsočutnejše, najusmiljenejše srce. 2 . Prilika je sama na sebi tako lepa in jasna, da bi ji z razlago le vzeli njeno krasoto. Enkrat smo jo že slišali in razložili. 1 Kolikrat se je primerilo, da je kak pastir opazil, da se mu je izgubila kaka ovca v grapi ali votlini, in je popustil drugo čredo v pustoti, kjer ni bil svet obdelan, in je služil le za pašo, pa je je šel iskat; ko jo je pa našel, je ves vesel pripovedoval svo¬ jim tovarišem, kje in kako jo je zasledil. To veselje primerja Zveličar z veseljem naj¬ boljšega pastirja, ki tudi vse stori, da prikliče greš¬ nika na pravo pot. Jezus je sam tak pastir. Radost, ko se najde izgubljena ovca, je slab odsvit tistega nebeškega veselja, ki ga čuti njegovo premilo srce, ko se kak grešnik izpreobrne. S tem naj¬ bolj zavrne mrzle, sebične farizeje. To, nad čemur oni mrmrajo pri njem, je božje, je nebeško. Ne¬ beški Oče noče, da bi se izgubil le eden teh malih. Ne skrbi samo za imenitnike, ampak noben člo¬ vek ni tako zavržen, da bi Bog ne hotel njego¬ vega zveličanja. Ti mali niso samo otroci, marveč majhni, zaničevani ljudje: cestninarji in grešniki sploh. — Po ti priliki se Jezus že od najstarej¬ ših časov sem predstavlja v podobah kot pastir z izgubljeno ovčico na ramah. b) Izgubljena drahma. Luk. 15, 8—10. „Ali katera žena, ki ima deset dra¬ hem, če izgubi eno, ne prižge luči in ne pomete hiše, ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, pokliče prijateljice in sosede, rekoč: ,Veselite se z menoj, ker sem našla drahmo, ki sem jo bila izgubila. 4 Tako vam povem, bo med božjimi angeli ve¬ selje nad enim grešnikom, ki se spo¬ kori.“ Razlaga. Prilika. Ena drahma, pol šekla, je štela po naše nekako 95 vinarjev. V ti priliki se gre torej še za manjšo vrednost nego v prejšnji. Vendar se žena, ki jo izgubi, na vso moč trudi, 1 Glej Zgodbe II, str. 312. Luk. 15. 11-19. Izgubljeni sin. 393 da jo najde. Zveličar hoče s tem ravno pokazati, kako išče grešnikov in jim ponuja svojo milost. Pri¬ žge luč pameti, vere in drugih milosti, da jih reši. Ko se izpreobrne kak grešnik, zavlada veliko veselje v nebesih. Božji angeli se radujejo nad njim. Iz tega se spozna, kako slabega duha so farizeji, ki mrmrajo nad Jezusom, ko se peča z grešniki. Tako kakor dela Odrešenik, je všeč Bogu in vsem nebesom; farizejsko ravnanje pa žalosti angele in žali Boga. sin vse skupaj in odpotuje v daljno deželo; in tam zapravi vse premoženje z razuzdanim življenjem. In ko vse potrati, nastane huda lakota po tisti deželi in on začne stradati. In odide, ter se vdinja nekemu meščanu tiste dežele. In ta ga pošlje na svojo pri¬ stavo past svinje. In hrepenel je na¬ sititi se z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa nihče mu jih ni dal. Izgubljeni sin. c) Izgubljeni sin. Luk. 15, 11-32. Jezus pravi: „Neki človek ima dva s ma. Pa reče mlajši njiju očetu: ,Oče, aa j mi del premoženja, kateri pripada rne ni.‘ In razdeli jima premoženje. In črez nekoliko dni spravi mlajši Tu gre vase in pravi: ,Koliko dni¬ narjev mojega očeta ima preveč kruha, jaz pa tukaj lakote ginem! Vstanem, pojdem k svojemu očetu in mu pore¬ čem: ,Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe. Nič več nisem vreden, da bi se imenoval tvoj sin; delaj z menoj, kakor s kakim svojim dninarjem.' Luk. 15, 20—35. Rožici. Nesreča izgubljenega sina. 394 In se dvigne in gre k svojemu očetu. Ko je pa še daleč, ga zagleda oče in milo se mu stori, ter priteče in se ga oklene krog vratu in ga poljubi. In sin mu reče: ,Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe; nič več nisem vreden, da bi se imenoval tvoj sin . 4 Oče pa pravi svojim hlapcem: ,Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oble¬ cite in dajte mu prstan na roko in črevlje na noge in pripeljite pitano tele in zakoljite ga. Jesti hočemo in se veseliti; zakaj, ta moj sin je bil mrtev, pa je zopet oživel; izgubljen je bil, pa se je našel.' In začno se veseliti. Njegov starejši brat je bil pa na polju. In ko pride, in se približa hiši, zasliši godbo in ples. Tu pokliče enega izmed hlapcev in ga vpraša, kaj to pomeni. On pa mu reče: ,Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je dobil zopet zdravega . 4 Ta se pa ujezi in noče noter iti; njegov oče pa pride ven in ga pregovarja. On pa odgovori in pravi očetu: ,Glej, to¬ liko let ti že služim in nikoli nisem prestopil tvojega povelja in nikdar mi nisi dal kozliča, da bi se veselil s svo¬ jimi prijatelji. Ko je pa prišel ta tvoj sin, ki je zapravil svoje premoženje z vlačugami, si mu zaklal pitano tele . 4 On mu pa reče: ,Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti in veseliti se je bilo pa treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev, in je oživel, iz¬ gubljen, in se je našel . 444 Razlaga. 1. Prilika. Dozdaj je Jezus na dveh stvareh, ki nimata uma, na ovci in drahmi po¬ kazal, kako živo skrb napravljata svojim last¬ nikom, če se izgubita. Sedaj vzame za zgled sina, s tesno ljubeznijo zvezanega z očetovim srcem, in v pretresljivo ganljivih prizorih slika povest sinovega odhoda iz domače hiše, njegovo življenje na tujem in veselo vrnitev k ljubemu očetu. Da se ta pri godba natančnejše razume, nam je treba par reči raztolmačiti. Po judovskem pravu sta pripadala prvorojencu dva dela pre- [ moženja; v našem slučaju torej dve tretjini. Oče pa ni bil dolžan še v življenju razdeliti premo¬ ženja. Storil je to iz dobre volje, ker je morda videl, da more lahkomiselnost mlajšega sina ozdraviti edino le izkušnja v tujini. Zgodi se, kar se je že sila mnogokrat zgo¬ dilo v enakih slučajih. Sin zapravi svoje pre¬ moženje s pijančevanjem in skoraj gotovo tudi z razuzdanimi ženskami, kakor mu očita starejši brat. Slabi časi se mu bližajo. Na tujem je, brez vsega, in še lakota pritisne v tisti deželi. Treba mu je s kakim delom zaslužiti si vsaj po¬ trebnega kruha, da gladu ne obnemore. Išče, in ker nima drugega, se mora vdinjati za najnižjo službo, za prašičjega pastirja. Za Juda so bili prašiči nečiste živali. Bolj se ni mogel ponižati sin bogate, imenitne rodbine, kakor da pri tujem poganu pase te živali. S svojim delom si ne zasluži toliko, da bi se do sitega najedel. Prašičem so kladli v hlevu tudi rožiče. Ro- žično drevo na Jutrovem (po latinsko Ceratonia siliqua, po arabsko harrub) ima po 15—30 cm dolg in 2 — 3 cm širok, temnorjav sad, ki ga revnejši ljudje tudi v sedanjih dneh še uživajo za hrano. Vendar so pa ti rožiči mnogo manj okusni nego tisti, kateri so pri nas v navadi. Star judovski pregovor pravi, da se bodo Izraelci spokorili, ko pridejo do rožičev. V naši zgodbi si moramo misliti, da so zavoljo lakote skrbno spravljali tudi ta sadež, in ga zmerno dajali ži¬ vini, ki ni dobila zunaj dovolj klaje, za živež. Za pastirja je bila taka hrana še predraga; skoraj gotovo ni imel črez dan drugega, nego kos sla¬ bega kruha. Revščina odpre mladeniču zaslepljene oči. Spomni se doma, kjer se zadnjemu dninarju pod ljubeznivim očetovim gospodarstvom bolje godi nego njemu. A sam si je kriv. To spozna in v skesanem srcu se mu rodi sklep, da se vrne domu in poprosi očeta, naj mu vsaj toliko odpusti, da ga vsprejme za zadnjega delavca v svojo hišo. Grešil sem zoper nebesa; tako pravi sam pri sebi, da poreče. Judje so radi imenovali nebesa na- mestu Boga, ker so se sploh ogibali prepogost- nega imenovanja božjega imena. Sin zvrši svoj sklep. Oče ga sprejme vse drugače, nego je sam pričakoval. Videti je, ker ga že od daleč zagleda, da ga je takorekoč čakal, da mu ni dala miru misel na nesrečnega, lahko¬ miselnega otroka, in da se je velikrat oziral po Vrnitev. Božja usmiljenost. 395 okolici, je-li se mu kje ne pokaže. Ko ga za¬ gleda raztrganega, gladu upalega, utrujenega, se mu zasmili, in kar noge neso starega moža, liiti Proti njemu in mu preljubeznivo z objemom in poljubi pokaže, da se je pač izgubil po svetu, toda da je ostal še vedno v očetovem srcu. Še preden zvrši sin svojo izpoved, že naroča oče služabnikom, kaj naj store: Prineso naj mu naj¬ boljše vrhno oblačilo, kakršno so nosili imenit¬ niki, prstan s pečatnikom, kakor ga še dandanes nosijo premožni možje na desni roki, in črevlje, brez dvojbe usnjate sandale. Brž se tudi napravi gostija, ki na Jutrovem ne sme biti brez pevcev in godcev. Med tem pride starejši sin proti domu. Ko zve, kaj pomenja gostija, je nejevoljen. Trpka zavist govori iz njega; srce njegovo ne razume ljubezen, katero Jezus sam najkrasnejše uči, in najlepše izpolnjuje v svojem življenju. Pozna se premilo Zveličarjevo srce iz te prilike. O tisti usmiljeni ljubezni govori v nji, katera je njega pripeljala na svet, in katera neti vse njegovo življenje, da presune z nepremagljivo silo vsako človeško dušo. Ni pa samo opisana ljubezen večnega Očeta, marveč mojstrsko je tudi naslikano, kako se godi vsakemu grešniku, ko zaide v tokave in mlakuže grdih strasti; zraven pa tudi v zgledu pokazano, kaj mu je treba storiti, da se izvleče iž njih. Sv. očetje razlagajo brez izjeme, da je povest izgubljenega sinu povest grešnika, ko odpade od Boga, ko je v grehu in ko se izpreobrne. Grešnikov odpad se kaže v nehvaležnosti in trmastem samoljubju, ki ž njim mlajši sin Sandali na Jutrovem. očetovske ljubezni. A oče ima tudi zanj prijazno Pojasnilo, ki gotovo izda, dasi prilika o tem dalje ni č ne pripoveduje. 2. Pomen. Farizeji in pismarji so mrmrali, k- er je Jezus prijazno občeval s cestninarji in grešniki. V dveh prejšnjih prilikah jim je že od¬ govoril, da išče izgubljenih Izraelovih otrok, kakor Pastir ovco in žena drahmo. V ti tretji jih pa bonečno temeljito zavrne s pretresljivo povestjo 0 Zgubljenem sinu. Očetovo srce je ranjeno, da hujše ne more biti. Sin, ki ga ljubi kakor svojo Ze nico, se iz lastne volje odtrga od doma in gre ua tuje streč svojim strastem. A ko se skesan Vl 'Ue, ga čaka še vedno gorko očetno srce. S priliko pač noče naš Zveličar nič drugega ytisniti poslušalcem v dušo, nego neskončno, ne¬ strpno ljubezen in usmiljenost nebeškega Očeta 10 grešnih, pa skesanih človeških otrok, tisto zahteva svoj delež od očeta. Vsak smrten greh je združen z nehvaležnostjo in svojeglavnim na¬ puhom do nebeškega Očeta. En greh rodi druge. Grešnik kmalu zapravi telesne in dušne dari, ki jih ima od svojega Boga. Čudovito lepo j e naslikana revščina greš¬ nega stanja. Kdor hoče biti prost službe, ki jo je dolžan zvrševati svojemu božjemu gospodarju, zaide v službo surovih, brezsrčnih tujcev; v svoji duši je zapuščen; tare ga lakota po miru in sreči. Svinjski pastir je najnesrečnejša podoba tega ne¬ izrekljivega uboštva. Po pravici smemo reči, da je Jezus s to sliko pretresel srca cestninarjem in grešnikom, in da ni potemtakem s to priliko samo zavrnil farizejev, marveč tudi milo nagibal grešnike k spoznanju duševne revščine in s tem k pokori. Kakor v zrcalu vidiš v sliki izgub¬ ljenega sinu posamnega grešnika, pa tudi grdo Izgubljeni sin — podoba grešnika. Luk. 16, 1—9. Krivični oskrbnik. 396 poganstvo, ki je s svojimi zmotami odvrnilo ljudi od Boga, in jih spravilo v sramotno sužnjost umazanih strasti in hudobnega duha. Sin gre vase in krene skesan proti očetovi hiši. Grešnik ga mora na potu izpreobrnenja posnemati. Primerjati mora grozo smrtnega greha z mirom posvečujoče milosti božje, spoznati mora svoj greh, skleniti mora, da se hoče poboljšati in da je pripravljen v zadostilo za svoje grehe delati pokoro. Izpoved lastne grešnosti meri na zakrament sv. pokore. Misel na neskončno do¬ broto in usmiljenost večnega Boga mu pri tem rodi upanje, da se mu odpuste njegovi grehi. V tem duhu mora zvršiti, kar je sklenil. Božja po¬ moč mu gotovo ne izostane. Zgodovina Adamovih otrok v ti solzni dolini je pravzaprav dejansko življenje izgubljenih sinov. Blagor tistim, kateri iščejo pota na Očetov dom, tako, kakor nam opisuje prilika. Tam jih skrbno pričakuje ljubeči Oče. Da le vidi njihovo skesano srce, brž prihiti s svojimi darovi na pomoč. V naj¬ lepše oblačilo — posvečujoče milosti — jim obleče dušo, ki prejme prstan — zagotovilo, da je zopet zaročena s svojim nebeškim ženinom; da jim črevlje — moč in trdnost, da morejo odslej varno hoditi po poti božjih otrok. Pripravi jim tudi veselo gostijo, ko jim izkazuje v mnogovrstnih dejanjih svojo ljubezen in milost. Nekateri tolmačijo gostijo s sv. obhajilom, kjer se včlovečeni božji Sin sam daje dušam v hrano. Primera je lepa, dasi se točno ne sklada s priliko, kjer beremo, da se starejšemu, zvestemu sinu nikoli ni napravila taka gostija. Koga pa pomenja starejši sin? V zmislu prilike je edino primerno, če pravimo, da pomeni starejši sin, ki se je vedno držal Očeta, pravične kristjane. Njegovo mrmranje ima ta-le pomen: Bog je tako neskončno usmiljen in dober, da ljudje tega sploh razumeti ne morejo. Celo do¬ brim, vernim ljudem se utegne ta nepojmljiva ljubezen zdeti čudna. A nimajo prav, kakor sta¬ rejši sin ni imel prav. Naš Zveličar je zgodbi o izgubljenem sinu pristavil njegovo mrmranje edino le zato, da se božje usmiljenje do grešni¬ kov tem živejše pokaže. Nekateri pač pravijo, da pomeni starejši sin farizeje, ki so zavistno gledali cestninarje v Jezusovi družbi; drugi trdijo celo, da moramo v njem razumeti judovski narod, v drugem pa pogane. Toda nemogoče je, da bi mogli farizeji ali Judje sploh reči o sebi, da niso nikoli prestopili božjega povelja. Ko bi starejši sin te pomenjal, bi mu v priliki oče gotovo od¬ govoril, da je njegova trditev lažnjiva baharija. Iz očetovih besedi pa vidimo, da ga celo nekako pohvali, rekoč: Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Potemtakem je res edino povedana razlaga priliki primerna. VIL Prilika o krivičnem oskrb¬ niku. Luk. 16, 1—9. Jezus pa tudi reče svojim učencem: „Neki bogat človek ima oskrbnika in tega obdolže pred njim, češ da za¬ pravlja njegovo premoženje. In po¬ kliče ga in mu reče: ,Kako slišim to od tebe? Daj račun o svojem oskrb- ništvu; zakaj, odslej ne moreš več biti oskrbnik . 4 Oskrbnik pa pravi sam pri sebi: ,Kaj naj storim, ko mi moj gospodar odvzame oskrbništvo? Kopati ne mo¬ rem, beračiti se sramujem. Vem, kaj bom storil, da me vzamejo v svoje hiše, ko bom odstavljen od oskrbništva . 4 Tu pokliče vse dolžnike svojega go¬ spodarja in pravi prvemu: ,Koliko si dolžan mojemu gospodarju ? 4 Ta mu pa reče: ,Sto mer olja . 4 In mu pravi: ,Vzemi svoje pismo, vsedi se brž in zapiši petdeset . 4 Potem reče drugemu: ,Ti pa, koliko si dolžan ? 4 On pa reče: ,Sto korcev pšenice . 4 In mu pravi: ,Vzemi svoje pismo in zapiši osemdeset . 4 In gospodar pohvali krivičnega oskrbnika, da je pametno ravnal; za¬ kaj otroci tega sveta so v svojem rodu pametnejši od otrok svetlobe. In jaz vam povem: Delajte si pri' jateljev s krivičnim bogastvom, da vas, ko obnemorete, vsprejmejo v večna prebivališča . 44 Razlaga. 1. Prilika. Poslušavci so učenci; pa tudi farizeji so navzoči, kakor vidimo iz kasnejših evangelistovih besedi, ko pravi, da so ga poslušali Zvijačnost krivičnega oskrbnika farizeji, ki so ljubili denar, in so se mu posmehovali . 1 Po vsebini smemo trditi, da je Jezus govoril to priliko v zvezi s prejšnjimi o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu. Ž njimi je imel poseben namen vzbuditi v cestninarjih in grešnikih, ki so se mu približevali, 2 zaupanje v neskončno božje usmiljenje. Zato sklepamo, da so bili grešniki in cestninarji tudi pri ti priliki navzoči. Večinoma so bili to ljudje, ki so preveč hrepeneli po posvetnem premoženju, in so v tem oziru imeli mnogo grehov nad seboj, zlasti trdo¬ srčno sebičnost. Zato jim pokaže Jezus v svoji Priliki, kako naj rabijo svoje premoženje, da bodo imeli kaj zasluženja pri Bogu. Za zgled jim stavi premetenega oskrbnika nekega bogatina. Kakor vidimo, je imel v svoji oskrbi obširno posestvo, kjer se je pridelovalo mnogo žita in olja. To posestvo je dajal v na¬ jem kmetom; svojemu gospodarju je pa moral oddajati dohodke. Najemnina se je plačevala v Pridelkih, kakor je bilo takrat na Jutrovem sploh v navadi. Oskrbnik je moral sam skrbeti, da je to pridelke prodal, in potem denar izročil svojemu gospodarju. Priložnosti za goljufijo je bilo torej dovolj. Pri najemnini je lahko zahteval večji donesek, nego ga je postavil v račun; še ložje se je pa krivično okoristil pri zaračunanju stroškov m pri prodaji. Oskrbnik v priliki dela tudi tako; goljufa svojega gospodarja in veselo zapravlja, kar more. To čuje gospodar in zahteva račun; zraven mu pa naznani, da poslej nima več službe pri njem. Preden položi račun, si izkuša oskrbnik po¬ magati v svoji zadregi. Premoženja nima, ker jo vse sproti zapravil; poljskega dninarskega dela, ki ga edino more preživiti za naprej, ne zna; beračiti se sramuje. Zato pokliče najemnike svojega gospodarja, vsakega posebej, in izpremeni Pjihove pogodbe na gospodarjevo škodo. Dva slučaja pripoveduje prilika. Prvi najemnik je dolžan odrajtati sto mer olja. Mera (bat ali kad v grškem izvirniku) je držala krog 39 litrov. Ker sta izpremenila najemno pogodbo za 50 mer, je bil potemtakem najemnik za 1950 litrov olja na dobičku. Drugi je bil dolžan 100 korcev Pšenice. Korec je držal naših 393 litrov. V Pismu sta jih izpustila 20; potemtakem se je znižal najemnikov dolg za 7860 litrov. Ker je hilo potemtakem sto korcev desetkrat več, nego 1 Luk. 16, 14. 2 Luk. 15, 1. Kako je treba rabiti premoženje V 39? sto mer, je umljivo, da je oskrbnik drugemu manj odpisal kot prvemu. Olje je mnogo dražje od pšenice. Kar se tiče vrednosti, je bil gospodar pri obeh nekako za enako svoto na škodi; pri prvem je izgubil nad 19 hi, pri drugem nad 78. Najemnika sta bila lahko oba zadovoljna in sta gotovo ohranila trajno hvaležnost oskrbniku. Na ta način si je ta seveda pridobil prijateljev in zanesel se je, da ga vsprejmejo v svoje hiše in ga preskrbe s potrebnim živežem, ko zapusti svojo službo. 2 . Pometi nam pove Jezus sam. Pravi namreč, da je gospodar pohvalil pametno ravna¬ nje svojega oskrbnika. Seveda ni dejal, da je ravnal pravično, saj ga je odstavil zavoljo ne¬ poštenja, marveč samo zato, ker si je nazadnje tako zvito preskrbel prijateljev za svojo žalostno prihodnjost. Temu pristavi Zveličar: Otroci tega sveta so v svojem rodu pametnejši od otrok svetlobe. Otroci tega sveta so tisti, kateri žive v duhu Bogu sovražnih ljudi, in strežejo samo svojim strastem; otroci svetlobe pa so tisti, kateri se ogibljejo temi grešnih slasti, in iščejo svetlobe resnice in sve¬ tosti v pobožnem, krščanskem življenju. Besede pomenjajo torej: Ta zviti oskrbnik kaže, kako zvito in na vse strani premišljeno znajo po¬ svetni ljudje poskrbeti zase. Bolj so pametni v svojem posvetnem delu kakor kristjani v skrbi za večno zveličanje. Hudobneži bolj previdno skrbe za pozemske dobrine, nego dobri za večne. Na koncu pa pravi Jezus: Delajte si prija¬ teljev s krivičnim bogastvom / da vas, ko obnemo- rete, vsprejmejo v večna prebivališča. Bogastvo se imenuje krivično, ker je res mnogokrat pridobljeno po krivici; če pa ni, je pa vsaj velika izkušnjava za razne grehe. Prezreti ne smemo tudi, da so Jezusa poslušali sebični farizeji in cestninarji, ki so si svoje premoženje pridobili večinoma s kri¬ vicami. Zato se njihovo bogastvo po pravici imenuje krivično. S svojim posvetnim premoženjem si moramo delati prijateljev; to je nauk naše prilike. Tak prijatelj je pred vsem naš Zveličar. Kar damo kakemu revežu, nam povrne, kakor bi njemu dali. 2 1 V grškem sv. pismu se imenuje bogastvo mamon. Nekateri puščajo to besedo tudi v prevodili, toda mamon pomenja v semitskih jezikih (v aramejščini, sirščini, sama- rijanščini, punščini) prav to, kar naše bogastvo. Zato je primernejše, da tudi mi naravnost prevajamo tako in iz¬ puščamo tujo besedo. 2 Mat. 25, 40. ;-598 I jU k- 1^; 10 — 18. Premoženje in dušne dobrine. Hlapec dveh gospodarjev. Napadi na božje kraljestvo. Če torej podpiramo ubožce, si res pridobimo najbolj šega prijatelja, ki nas, ko obnemoremo, vsprejme v svoj nebeški dom. Taki prijatelji so tudi angeli varhi tistih, katerim storimo kaj dobrega, svetniki, katerih čast povzdigujemo s svojim premoženjem. Z darovi za božjo službo, za cerkve si torej de¬ lamo prijatelje za oni svet. VIII. Nauki o premoženju cest¬ ninarjem in farizejem. Luk. 16, 10-18. „Kdor je zvest v najmanjem, je tudi v večjem zvest; kdor je pa v malem krivičen, je krivičen tudi v večjem. Če torej v krivičnem bogastvu niste bili zvesti, kdo vam bo zaupal pravo? In če v tujem niste bili zvesti, kdo vam bo dal, kar je vašega? Noben hlapec ne more služiti dvema gospodarjema. Ali bo enega sovražil in drugega ljubil; ali se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne more se slu¬ žiti Bogu in bogastvu." To vse so pa slišali farizeji, ki so bili lakomni, in so ga zasmehovali. Tu jim reče: „Vi ste, ki se delate pravične pred ljudmi; Bog pa pozna vaša srca. Zakaj, kar je pri ljudeh visoko, je pred Bogom gnusoba. Postava in preroki so do Janeza; od takrat se oznanja božje kraljestvo in vse se s silo zale¬ tava vanj. Ložje je pač, da preideta nebo in zemlja, kot da odpade ena pičica od postave. Vsak, kdor se loči od svoje žene, in se oženi z drugo, prešestuje; in vsak, kdor se oženi z ločeno od moža, prešestuje." Razlaga. 1. Cestninarjem. S prelepo priliko o krivičnem oskrbniku zveže Jezus važne nauke, namenjene zlasti cestninarjem in grešnikom, da jim še bolj utrdi opomin, naj si izkušajo prido¬ bivati nebeških dobrin s pozemskim premoženjem. Najmanjše za človeka je zunanje premoženje. Več je že vredno zdravje; še več telo; neskončno več duša; največ pa božja milost in nebeško veselje. Kdor je zvest v najmanjšem, da prav obrača po¬ svetno imetje, je tudi v večjem zvest, rabi tudi ' prav božje dušne darove. Kdor je pa v malem krivičen, da s pozemskim premoženjem slabo go¬ spodari, da je skop, da si po krivici išče bogastva, je krivičen tudi v večjem, ker ne zna prav rabiti dušnih darov. Po pravici pravi torej Jezus cestninarjem: Ce v krivičnem bogastvu, v posvetnem premoženju, ki tako rado vodi v greh, niste bili zvesti, kdo vam bo zaupal pravo, namreč božje milosti in nebeško srečo? Zunanje premoženje je pa člo¬ veku takorekoč tuje; on je samo njegov oskrbnik, ne pa pravi lastnik; saj ga mora pustiti, ko se loči od sveta. Prva človekova last je duša; in tisto premoženje, ki si ga v svoji duši nabere za večnost, je v resnici njegovo. V tem zmislu kliče Jezus: Ce v tujem (posvetnem premoženju) niste bili zvesti, kdo vam bo dal, kar je vašega (namreč dušne dobrine)? Zveličar ponovi v ti zvezi lepo primero, ki jo je že prej enkrat rabil , 1 da ne more noben hlapec dvema gospodarjema služiti. Misliti si moramo dva nasprotna si gospodarja. Hlapec mora biti ves pri tistem, kateremu se vdinja; drugače ni njegova služba nič vredna, tem manj, če hoče biti pri dveh gospodarjih, ki sta v na¬ sprotju med seboj. Tako tudi človek, ki je hlapec, suženj posvetnega premoženja, ki je denar njegov gospod, ne more biti božji služabnik. Silno potreben je bil ta nauk ne samo za cestninarje, marveč tudi za farizeje. Ti so zu¬ nanje stvarce v postavi z vso natančnostjo zvr- ševali in v malenkostih so bili sitni do skrajnosti; zraven so pa odirali ljudi in nesramno živeli. Navzoči farizeji so se čutili zadete. Zato se jamejo posmehovati Jezusu. On jih pa na kratko v živo osramoti. Pove jim, da je njihova pra¬ vičnost samo pred ljudmi, ne pa pred Bogom- Ljudje jih pač visoko cenijo, a Bogu, ki pozna njihova lakomna in nesramna srca, so nagnusni. Zavoljo lakomnosti jih je že prej zadel; zdaj pa našteje še dva greha, ki sta se posebno tikala farizejev. Prvi greh je, ker napadajo božje kraljestvo, ki se je pričelo od Janeza Krstnika dalje ozna¬ njati. S silo so se zaganjali v Krstnika, s silo napadajo Jezusa in njegove vernike. Pri tem hočejo biti zvesti Mojzesovi učenci in se upirajo Zveličarju kot bi podiral postavo. Toda nravni zakoni v postavi so neizpremenljivi. Jezus tu 1 Mat. 6, 24. čistost zakona. Luk. 16, 19 M. Lazar in bogatin. 399 iznova v slovesnih besedah zatrjuje, kar je dejal svoj čas, da namreč ni prišel prelomit postave, marveč dopolnit . 1 Farizeji pa v resnici prelam¬ ljajo duha postave. V dokaz pove ravno imenitno določbo postave, ki so jo farizeji tako tolmačili, da so tem ložje stregli svojim strastem. Po Moj¬ zesovi postavi se je pač smel mož ločiti od svoje žene. Farizeji so pa to tako razlagali, da so na- IX. Lazar in bogatin. Luk. 16, 19—31. „Bil je bogat človek, ki se je oblačil v škrlat in tančico, in se vsak dan si¬ jajno gostil. In bil je neki ubožec, po imenu Lazar, ki je ležal pred njego¬ vimi vratmi poln ran, želeč se nasititi Lazar in ^vnost razdirali zakonsko življenje, in povspe- Se vali nenravnost. Zato pravi Jezus kratko malo: ^ sc ^k, kdor se loči od svoje žene, in se oženi z drugo, P r esestuje; in vsak, kdor se oženi z ločeno od moža, P r esestuje. S tem vrne postavi pravega duha in določi, da je do smrti nerazrušljiva zakonska zveza v Fiegovem kraljestvu. Njegov nauk je nauk za¬ devanja glede na premoženje, pa tudi gledč na te| esne slasti. 1 Mat. 5, 17. bogatin. z drobtinami, ki so padale z bogatinove mize, pa nihče mu jih ni dal; pa tudi psi so prihajali in lizali njegove rane. Zgodi se pa, da umrje ubožec, in angeli ga neso v Abrahamovo naročje; umrje pa tudi bogatin in pokopljejo ga. V peklu pa dvigne svoje oči, ko je v trpljenju, in od daleč vidi Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. In zakliče in pravi: ,Oče Abraham, usmili 400 Luk. i6, 24 —31. Lazar; pekel — šeol. Abrahamovo naročje. Pogovor med Lazarjem in bogatinom. se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec prsta v vodo, ter ohladi moj jezik, ker strašno trpim v tem plamenu.' In Abraham mu reče: ,Sin, spomni se, da si prejemal dobrote v svojem življe¬ nju, Lazar pa ravno tako hudo. Sedaj se pa ta veseli, ti pa trpiš. In vrh tega je med nami in vami postavljeno veliko brezdno, da ti, ki hočejo odtod priti do vas, ne morejo, in da se tudi odtam semkaj ne more priti.' On pa pravi: ,Prosim te torej, oče, da ga pošlješ na dom mojega očeta; imam namreč še pet bratov; naj jim priča, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.' In Abraham mu reče: ,Imajo Moj¬ zesa in preroke; nje naj poslušajo.' On pa pravi: ,Ne, oče Abraham, ampak če kdo od mrtvih pride k njim, se bodo spokorili.' Ta mu pa reče: ,Če Mojzesa in prerokov ne poslušajo, tudi ne bodo verovali, akoravno kdo vstane od mrtvih.' “ Razlaga. 1. Prilika. Farizejem ni bil všeč Jezu¬ sov nauk o pravi rabi posvetnega premoženja. Jezili so se; sami so bili namreč navezani na denar. Čuli smo že, da so zasramovali Zveličarja in njegove učence, češ kaj bodo ti reveži na¬ sproti nam. To napuhnjeno mišljenje razdira Jezus s svojo prelepo priliko o Lazarju in bogatinu. Mnogo razlagavcev sv. pisma trdi, da se je ta zgodba v resnici zgodila. Nam se zdi, da to ne more biti. Razgovor med bogatinom in Abrahamom nam priča, da je povest izmišljena. Edini razlog, ki ga ima prva misel zase, je ta, da se celo ime ubožcevo imenuje. A tudi ta ne drži. Lazar je okrajšana oblika iz Eleazar in pomenja: Bog pomaga. To ime je silno prikladno. Ubogi, bolni berač ni imel druge pomoči, kakor zaupanje v Boga in to izraža njegovo ime. V priliki razlikujemo tri prizore. V prvem se nam slikata Lazar in bogatin na zemlji. Bo¬ gatin se gosti, oblečen je v škrlat, to je v vol¬ nena oblačila, barvana s tekočino silno prijetne (temno rdeče, ali pa tudi temno višnjeve) boje, ki se dobiva od nekaterih vrst školjk. Te školjke so redke; zato je tudi barva zelo draga. Tudi tančico nosi bogatin. Tančica pomenja brezdvojbe najfinejše, zelo dragoceno platno, ki se je izdelo¬ valo v Egiptu. Lazar leži pred bogatinovimi vratmi, poln gnojnih ran in lačen. Tako slab je, da še gladnih, požrešnih psov ne more odganjati, ki mu srkajo kri iz ran. Nikakor si ne smemo misliti, da je Gospod pse omenil, kot bi imel vsled njihovega lizanja revež kako polajšavo. Nasprotno: nadležni psi so le povečevali njegove bolečine. V drugem prizoru vidimo, kako umrjeta bo¬ gatin in Lazar. Po judovskem mišljenju so šle duše umrlih v poseben kraj, ki so ga imenovali šeol. V tem kraju sta bila dva oddelka; eden za pravične, drugi za hudobneže. Pravične so nesli angeli tja, kjer so bili sveti očaki in pre¬ roki; na čelu vsem oče judovskega rodu — Abra¬ ham. Vsi pravi otroci Abrahamovi, to je vsi bogaboječi Judje, so bili po teh mislih po smrti združeni pri svojem skupnem očetu Abrahamu. To so izražali z besedami, da bivajo v Abraha¬ movem naročju. Bogatina so pokopali. Latinski prevod pravi: Pokopljejo ga v peklu. Potem pa nadaljuje: Dvigne pa svoje oči. Mi pridevamo po grškem izvirniku besede v peklu drugemu stavku tako-le: Pokopljejo ga. V peklu pa dvigne svoje oči. To se nam zdi primernejše. Pekel pomenja šeol, ki smo ga ravno¬ kar omenjali. V tistem delu šeola, kjer trpe hu¬ dobneži, je tudi bogatin. Na to pride tretji prizor. Bogatin vidi s svojega kraja v šeol pravičnih, ki je bil po j n* dovskih mislih takoj poleg prvega, in tam zapazi, kako srečen je bivši zavrženi berač, ki je ležal pred njegovimi durmi. Prične se razgovarjati z Abrahamom. Prosi ga, naj pošlje Lazarja, da mu z mokrim prstom malo ohladi jezik. V njegovem šeolu je ogenj; v njem trpi strašne muke. Abra¬ ham mu ne ustreže, ker je bogatinova kazen pr a ' vična, in ker je nemogoče, da bi kdo iz kraja sreče mogel iti v kraj trpljenja. Zveličar nikakor no trdi, da bi bil mogoč med peklenskimi prebivalci pogovor z nebeščani. On slika le čuvstva, ki se vzbujajo bogatinu v duši, in v Abrahamovih odgovorih kaže, kako naj se razlagajo. Poduk, ki ga daje Abraham, ni za bogatina, ker mu ne more nič več pomagati, marveč za poslušavce. Zlasti poudarjanje, da po¬ šteno bogaboječe življenje uči že dovolj jasno Nauki iz prilike. Luk. 17, 1 -10. Pohujšanje. Spravljivost. Moč vere. Ponižnost. 401 postava in preroki, je veljalo trdovratnim fari¬ zejem; še bolj pa zadnji stavek, da tisti, kateri oe poslušajo Mojzesa in prerokov, tudi ne bi po¬ slušali, če bi kdo od mrtvih vstal, in jih prišel učit. 2 . Kaj uči prilika? Nauk, ki ga daje prilika o bogatinu in Lazarju, se nam kaže naj¬ bolj iz namena, ki ga je imel Jezus. Hotel je namreč bogate farizejske bahače ponižati. Zato je v priliki razkril, da je pač na tem svetu raz¬ loček med bogatini in reveži velik, da pa na onem svetu ta razloček popolnoma poneha, in da je tam v marsikaterem slučaju ravno narobe. Tisti, ki so se tukaj košatili z bogastvom, so tam toliki reveži, da si želč, naj jim pomagajo nbožci, ki so jih na zemlji prezirali. Vsled tega je vsako bahanje s posvetnim premoženjem ne¬ spametno. Pred Bogom utegne revež imeti mnogo večjo veljavo od bogatina. To se po smrti jasno pokaže. Poleg tega glavnega nauka imamo pa v pri¬ liki še več drugih važnih resnic. Iz usode La¬ zarjeve sledi, naj revež tod na zemlji voljno pre¬ naša svoje težave, in trdno upa, da bo Bog, ki more pomagati v vsaki težavi, vse voljno prestano trpljenje bogato poplačal. Vsak ubožec naj bo Lazar, naj se zanese, da Bog pomaga. Bogatin naj pa nasprotno prav rabi svoje premoženje; naj ne misli, da je rojen samo za uživanje, marveč na j od svojega izobilja rad pomaga svojimj revnim sobratom. Dalje posnemamo iz prilike, da so kazni na onem svetu strašne, in da iz pogubljenja ni mo¬ goče priti do blaženstva. Strašna otožnost, divji obup vlada v kraju zavržencev. Jezni so nase, da niso ubogali glasu svoje vesti. Konečno pa označuje prilika trdovratno ne¬ vero farizejev in od njih zapeljanega ljudstva. Mojzes in preroki jih uče prav; po njihovih naukih bi gotovo spoznali, da je Jezus Mesija, in bi ga poslušali. A zakrknem so. Zato jim pa tudi največji čudeži nič ne pomagajo. Tudi če kdo od mrtvih vstane, ne izpremeni njihove trme. Videli so lahko obujenega mladeniča iz Najma, •lairovo hčerko, ali vsaj čuli o njih. Kmalu se ima zgoditi pred njihovimi očmi zopet tak čudež. V Betaniji vstane Lazar iz groba, potem ko je že štiri dni ležal v njem. In nekoliko kasneje vstane tretji dan po "svoji smrti poveličani Jezus Sa m. Zaslepljenih Judov to ni ganilo. Ostali so tr di, neverni. Zanje je namenjena beseda, ki jo Zgodbe sv. pisma II. polaga Zveličar Abrahamu v usta: Če Mojzesa in prerokov ne poslušajo, tudi ne bodo verovali, ako- ravno kdo vstane od mrtvih. X. Jezus poučuje učence. Luk. 17, 1-10. Jezus pravi svojim učencem; „Ni mogoče, da ne bi prišlo pohujšanje; ali gorje tistemu, po katerem pride. Bolje bi mu bilo, da se mu obesi mlin¬ ski kamen na vrat, in se vrže v morje, nego da pohujša enega teh malih. Varujte se! Če se pregreši tvoj brat zoper tebe, posvari ga; in če mu je žal, odpusti mu! In če sedemkrat na dan greši zoper tebe, in se sedem¬ krat na dan obrne k tebi, rekoč: ,Zal mi je‘, odpusti mu!“ In apostoli pravijo Gospodu; »Po¬ množi nam vero!" v Gospod pa reče; „Ce imate vero kakor gorčično zrno, in porečete temu murvinemu drevesu: ,Izderi se in pre¬ sadi se v morje', pa vas bo ubogalo." Kdo med vami ima hlapca, ki orje in pase, in mu de, ko pride s polja; ,Pojdi brž in sedi k mizi!' Ali mu ne poreče: ,Pripravi, da večerjam, in opaši se in strezi mi, dokler se ne na¬ jem, in ne napijem, potem pa ti jej in pij!' Ali se bo mar zahvaljeval tiste¬ mu hlapcu, da je storil, kar mu je bilo ukazano? Ne verjamem. Tako tudi vi! Ko vse storite, kar vam je bilo ukazano, recite: »Nerabni hlapci smo; storili smo le, kar smo bili dolžni storiti.' “ Razlaga. 1. O pohujšanju. Bilo je še v Pereji. Vedno bolj se je bližal tisti čas, ko je imel Go¬ spod v najhujših mukah završiti svoje življenje. Za ta čas pripravlja Zveličar svoje učence. Kaj jih vse čaka? Res je, pohujšanja morajo priti! Kako lahko se kateri izmed njih po takih do¬ godkih sam zapelje v nevero, ko vidi, kako vsi vplivni Judje, farizeji, pismarji, najvišji duhov¬ niki Jezusa sovražijo, ko ga zapusti ljudstvo, in stopi med njegove sovražnike, ko ga od vseh takorekoč zavrženega vlečejo na morišče! Tam bo 26 402 Razlaga Jezusovih naukov. nepojmljivo ponižan. In pohujšanja pridejo. Saj ga bo eden njihovih tovarišev izdal, njihov prvak, Peter-skala njegovi verski družbi, ga bo zatajil; sami bodo v strahu bežali od njega. Gorje tistim, kateri so krivi tega pohujšanja! Gorje vsem Je¬ zusovim podlim sovražnikom, zlasti pa nezvestemu izdajavcu! Svoj čas je že zaklical gorje pohuj- ševavcem 1 otrok. Tu ponavlja svoj izrek. Ti mali, za katere se hoji, pa niso otroci, marveč njegovi apostoli. Imenuje jih tako, da bi spo¬ znali, kako otročje slabi so, in da bi vse svoje zaupanje stavili edino le v njegovo pomoč. Mali so po svojih močeh; veliki morejo postati edino le po milosti. 2. Spravljiva ljubezen. Apostoli se morajo zavedati, da se imajo vse zahvaliti samo usmiljeni milosti božji, brez katere so kakor sla¬ botni otroci. Zato pa morajo tudi sami v svojem življenju in delovanju kazati drugim nasproti vedno usmiljenje in ljubezen. Varujte se! jim kliče: Kar izkusite na sebi, zvršujte tudi drugim. Odpuščajte grešnikom. Kakor je brezmejno božje usmiljenje do vas, tako bodi brez mej tudi vaše usmiljenje do drugih. Sedemkratno odpuščenje pomenja v duhu judovskega jezika nedoločno šte¬ vilo; to se pravi: odpustiti se mora, kolikorkrat se grešnik resnično kesa. To je že enkrat Jezus poudarjal v odgovoru na Petrovo vprašanje . 2 Opomin k taki velikodušni ljubezni se tiče sicer v prvi vrsti apostolov in njihovih nasled¬ nikov, ki morajo zlasti v zakramentu sv. pokore ljubeznivo sprejemati grešnike in jim, kadar se kesajo, v božjem imenu odpuščati grehe. Tiče se pa tudi vseh kristjanov in jim nalaga, naj bodo spravljivi z drugimi ljudmi — svojimi brati. Ganljivo je slišati, kako Jezus, ko se spominja svojega trpljenja in vsega podlega sovraštva, ki se zlije nanj, misli edino le na svoje male — na svoje apostole in malo četico sebi zvestih učen¬ cev, in jih uči, naj sredi najčrnejših grehov iščejo rešitve le v ljubezni, le v odpuščanju. 3. Tera. Apostoli sami čutijo, da se bliža zanje težek, resen čas. Kako se bodo mogli ustavljati pohujšanju, kako zvrševati nalogo brez¬ mejne ljubezni! Sami nimajo moči za to. Iz tega prepričanja o lastni slabosti jim privre pol obupljiva, pol zaupna prošnja: Pomnoži nam vero! Spoznajo namreč, da morejo izpolniti vse, kar jih 1 Mat. 18, 6. 7; Mark. 9, 41. 42. a Mat. 18, 21. 22; Zgodbe II, str. 314. čaka, edino le v živi, trdni veri v Jezusovo božje poslanstvo. Trdnejša bo ta vera, močnejši bodo sami. Zato prosijo svojega Gospoda, naj jo pomnoži. Zveličar je vidno vesel njihove prošnje, ki kaže, kako dobro že poznajo sebe in njega. Po¬ novi jim, kar jim je že prej na podoben način povedal : 1 Z vero in trdnim zaupanjem ne bodo mogli le premagati vseh težav in zvrševati dejanja velikodušne ljubezni, marveč delali bodo celo ču¬ deže, — prestavljali bodo gore, ali drevesa. S tem potolaži apostole. Izpolnilo se je nad njimi, kar jim je tu povedal. Binkoštni praznik je prišel nadnje sv. Duh in utrdil njihovo vero; ž njo so vestno delovali v svojem poklicu in delali naj¬ večje čudeže. 4. Ponižnost. V prejšnjih besedah je Zveličar nekoliko razkril čudovito moč, ki jo bodo zajemali apostoli iz svoje vere. Pridene jim pri¬ liko, v kateri jih poduči, da morajo vkljub temu ostati ponižni. Vzeta je iz navadnega življenja. Gospodar ima edinega hlapca, ki mu dela na polju in kuha doma. Ko pride zvečer domu, mora naj¬ prej gospodarju pripraviti večerjo in mu postreči, potem še le sam večerja in se počije. To je nje¬ gova dolžnost; zato ga pa tudi gospodar ne bo posebej pohvalil za njegovo delo. Ta prilika naj uči apostole, naj tudi oni pri zvrševanju svojih apostolskih dolžnosti ne mislijo o sebi, da so kaj posebnega storili. Vse, kar imajo, je delo božje milosti. Zato morajo v po¬ nižnosti izpolnjevati voljo svojega Gospoda in nikoli ne ošabno naštevati svojih zaslug. Več jim je izročil, potrebnejša jim je ponižnost. Zveličar jih je s svojim lastnim zgledom naj¬ lepše učil te čednosti; celo njegovo življenje je kazalo, da je res edina njegova naloga, zvrše¬ vati voljo Očeta, ki je v nebesih , 2 da je v resnici iz srca ponižen . 3 Farizeji so se bahali s svojimi dobrimi deli. Tega svetohlinskega napuha se morajo apostoli skrbno ogibati in pri vseh svojih trudili in delih ponavljati: Nerabni hlapci smo; storili smo le, kar smo bili dolžni storiti. To velja tudi vsem kri¬ stjanom. Težko je, če nas po bojih in trudili čaka namestu počitka le novo trpljenje; hudo je, če križ za križem buta ob naša ramena, toda 1 Mat. 17, 19; Zgodbe II, str. 306. * .Tan. 4, 34. 8 Mat. 11, 29. Jan. 11, 1—19. Lazar umrje. 403 blagor nam, če premagamo uporno naravo, in tudi mi v delu in bojih, v trpljenju in žrtvah iz globine srca vzdihujemo: Nerabni hlapci smo. V tem velikodušnem duhu nastajajo največja dela, rodč se svetniki. Zaupajmo, da pride tudi za nas PO hudem delavniku vesel počitek in gostija v nebeškem domu. XI. Jezus obudi Lazarja. Jan. 11, 1—46. Bil je pa neki bolnik, Lazar iz Be- tanije, iz vasi Marije in Marte, njene sestre. Marija je bila tista, katera je Mazilila Gospoda z mazilom in brisala njegove noge s svojimi lasmi; njen brat Lazar je bil bolan. Tu pošljeta njegovi sestri k njemu, rekoč: „Gospod, glej, tisti, katerega ljubiš, je bolan.“ Ko pa Jezus to čuje, jim pravi: „Ta bolezen ni za smrt, marveč za božjo čast, da se po nji poveliča božji Sin.“ Jezus je pa ljubil Marto in njeno sestro Marijo in Lazarja. Ko tedaj čuje, da je bolan, ostane še dva dni v tistem kraju. Potem pa reče svojim nčencem: „Pojmo zopet v Judejo!" Učenci mu pravijo: „Učenik, ravno¬ kar so te hoteli Judje kamenjati, pa greš zopet tja?“ Jezus odvrne: „Ali nima dan dva¬ najst ur? Če kdo hodi po dnevi, se ne izpodtakne, ker vidi luč tega sveta; če pa hodi po noči, se izpodtakne, ker ni luči pri njem." To pove in potem jim reče: „Lazar, naš prijatelj, spi; pa grem, da ga vzbu¬ dim iz spanja." Nato pravijo njegovi učenci: „Go- spod, če spi, bo ozdravel." Jezus je pa govoril o njegovi smrti, a oni so menili, da govori o navadnem spanju. Tu jim reče Jezus odkrito: „Lazar je umrl. In radujem se zavoljo vas, da nisem bil tam, da boste vero¬ vali. Pa pojdimo k njemu!" Tedaj pravi Tomaž, ki se imenuje Didim (dvojčič), součencem: „Pojdimo tudi mi, da umrjemo ž njim!" Jezus torej pride in ga najde že štiri dni v grobu. Bila je pa Betanija blizu Jeruzalema, krog petnajst tečajev. In mnogo Judov je prišlo k Marti in Ma¬ riji tolažit ju po bratu. Ko tu Marta Judovsko žalovanje z godbo. 404 .Tan. 11, 20—46. Lazar obujen. zasliši, da gre Jezus, mu pride naproti; Marija pa je sedela doma. Marta reče tedaj Jezusu: „Gospod, ko bi bil ti tukaj, ne bi bil umrl moj brat. Pa tudi sedaj vem, da ti bo Bog dal, česarkoli boš prosil Boga.“ Jezus ji pravi: „Tvoj brat bo vstal." Marta mu reče: „Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan." Jezus ji pravi: „Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo živel, čeravno umrje. In nihče, kdor živi in veruje, ne bo umrl vekomaj. Ali veruješ to?“ Reče mu: „Kajpada, Gospod, jaz verujem, da si ti Kristus, Sin živega Boga, ki si prišel na ta svet.“ In ko to izgovori, gre in pokliče na tihem Marijo, svojo sestro, rekoč: „Učenik je tu in te kliče." Ko to sliši, brž vstane in gre k njemu. Jezus namreč še ni prišel v vas; temveč je bil na tistem mestu, kjer mu je prišla Marta naproti. Ko to vidijo Judje, ki so bili pri nji v hiši, in so jo tolažili, da je Marija hitro vstala in šla ven, gredo zanjo, rekoč: „K grobu gre, da bo tam jokala." Ko torej Marija pride tja, kjer je bil Jezus, in ga zagleda, mu pade k nogam in mu reče: „Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi ne bil umrl moj brat." Ko jo Jezus vidi, da joka, in Jude, ki so prišli ž njo, da jokajo, se pretrese v duhu in postane sam žalosten in reče: „Kam ste ga položili?" Pravijo mu: „Gospod, pridi in po¬ glej !“ In Jezus zajoka. Tu reko Judje: „Glejte, kako ga je ljubil.“ Nekateri izmed njih pa pravijo: „Ali ni mogel ta, ki je sleporojencu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne bil umrl?“ Tu se Jezus zopet pretrese sam v sebi in pride k grobu. Bila je pa vot¬ lina in kamen je ležal ob nji. Jezus veli: „Odvalite kamen!" Marta, sestra rajnega, mu reče: „Gospod, že smrdi; leži namreč že štiri dni." Jezus ji pravi: „Ali ti nisem dejal, da boš videla božjo čast, če boš ve¬ rovala?" Tu odvale kamen, Jezus pa dvigne oči kvišku in reče: „Oče, zahvalim te, da si me uslišal. Pa jaz sem vedel, da me vselej uslišiš; toda zavoljo ljud¬ stva, ki stoji okoli, sem rekel, da bodo verovali, da si me ti poslal." In ko to izreče, zakliče z močnim glasom: „Lazar, pridi ven!" In oni, ki je umrl, pride takoj ven, povezan na rokah in nogah s povoji; in njegov obraz je bil zavit v prt. Jezus jim reče: »Razvežite ga in dajte, da bo mogel iti." In od Judov, ki so prišli k Mariji in Marti, in so videli, kar je Jezus storil, jih je mnogo verovalo vanj. Nekateri izmed njih so pa šli k farizejem in so jim povedali, kaj je storil Jezus. Razlaga. 1. Pomen Lazarjevega obujenja. Pred svojo smrtjo hoče Jezus podati še en velik čudež v dokaz svojega božjega poslanstva, obu¬ diti hoče mrliča, ki je že štiri dni v grobu. Kakor pravi sv. Efrem, 1 je Jairovo hčer iztrgal smrti iz žrela, najmskega mladeniča iz rok, La¬ zarja pa iz njenega vse uničujočega trebuha. Po vseh okolnostih, zlasti po tem, ker je bilo navzočih toliko prič, in je Jezus izrečno poudarjal ob njem svojo božjo moč, se sme imenovati ta čudež najimenitnejši med vsemi, razen njegovega lastnega vstajenja. Zvršil se je v neposrednji bližini jeruzalemskega mesta. Betanija je bila od njega le dobre tri četrt ure (15 tečajev) od¬ daljena. 2 Lazar je bil premožen, imeniten mož, s svojima sestrama znan daleč okoli. Njegovo obujenje se ni dalo prikriti. Brez dvojbe je v Jezusovih učencih silno utrdilo vero vanj; ljudstvo ga je cvetno nedeljo posebno zavoljo tega čudeža v slovesnem sprevodu pozdravljalo za svojega Mesija; daleč na okoli je ta čudež vse pretresel. Spravil je kvišku tudi farizeje in voditelje ju¬ dovskega ljudstva, toda ne k veri, marveč k tem silnejšemu sovraštvu do Jezusa in tem trdnej¬ šemu sklepu čim najhitreje ga umoriti. Zveličar 1 Govor o Lazarjevem obujeDju 5. * Glej Zgodbe II, str. 323. Lazarjeva bolezen in smrt. 405 je vedel, da s tem čudežem nastopi pot, ki ga neizogibno pripelje v smrt; zato je za nas tem veličastnejši njegov nastop ob ti priložnosti. 2. Lazar zboli in umrje. Zveličar je na vzhodnem bregu reke Jordana, v Pereji, ko sliši sporočilo Marte in Marije, da je njegov Prijatelj Lazar bolan. Slišali smo že, kako je domače občeval v njegovi hiši; 3 iz naše zgodbe vidimo še natančnejše, da ga je vezala prisrčna ljubezen z Lazarjem in njegovima sestrama, skrbno Marto in skesane udanosti polno Marijo. Pestri sta v bolezni brž mislili na Jezusa; ni¬ česar nista naročali, nič prosili. Samo naznanili sta mu bolezen; vse drugo sta v verni zaupnosti Prepustili njegovemu milemu srcu. Jezusov od¬ govor njuni žalostni novici slove: Ta bolezen ni za smrt, marveč za božjo čast, da se po nji pove- MmkTlO, 38-42. lica božji Sin. Že tu naznanja, da ima Lazar¬ jeva bolezen posebno važen namen in pomen. Dva dni še ne gre iz Pereje; med tem umrje Lazar. Iz Betanije do Jezusa je bilo 10—12 ur; tako si lahko razlagamo, da je bil rajni ob Zve- ličarjevem prihodu že štiri dni v grobu. Učenci ga ustavljajo, naj ne gre v Judejo; boje se za njegovo življenje, ker so ga ob praz¬ niku templovega posvečevanja hoteli kamenjati. 1 Odgovori jim z lepo primero: Ali nima dan dva¬ najst ur? Če kdo hodi po dnevi, se ne izpodtakne, ker vidi luč tega sveta; če pa hodi po noči, se iz¬ podtakne, ker ni luči pri njem. Njegov dan je nje¬ govo življenje, kar je že pri sleporojenem poudar¬ jal, rekoč, 2 da mora zvrševati, dokler je dan, dela tistega, kateri gaje poslal. Potnik po dnevu varno 1 Jan. 10, 31; Zgodbe II, str. 380. 2 Jan. 9, 4; Zgodbe II, str. 340. 406 Jezus vstajenje in življenje. Njegova milina. hodi; po noči se izpodtakne. Tako tudi on brez skrbi še gre v Judejo, ker njegov dan še ni prišel. Res že teče dvanajsta ura, življenje se mu na¬ giblje h koncu, toda to, kar si je namenil zvršiti, bo še vse zvršil. Polagoma pove učencem, da je Lazar umrl. Čudovite so njegove besede, ki jih pristavlja temu: Eadujem se zavoljo vas, da nisem bil tam , da boste verovali. Iz zgodbe same vemo, kako je ljubil Lazarja, in kg ko ginjen je stal ob njegovem grobu. Vendar se raduje zavoljo tega, ker se bo njego¬ vim učencem ravno vsled Lazarjeve smrti utrdila vera vanj. Jezusu je njegov namen višji od vsega; vsa človeška čuvstva zataji takorekoč, ko se gre za zvrševanje njegovega poslanstva. Apostoli bi bili lahko spoznali, da namerava Zveličar čudež z Lazarjem; a bili so še okorni v svoji veri. Silno jih je užalila novica o Lazarjevi smrti; radi so ga imeli in vsled tega je v otroški priprostosti vsem iz srca govoril Tomaž, rekoč: Pojdimo tudi mi, da umrjemo 'z njim. O Tomažu pravi evan¬ gelist, da se imenuje Didim. Prvo ime (Tomaž) je hebrejsko; drugo (Didim) grško; obe pomenjate po naše dvojčič. Gotovo so ob času, ko je Ja¬ nez pisal svoj evangelij, grško govoreči kristjani imenovali Tomaža po svoje Didima, kakor Simona Kefa — Petra. 2. Jezus vstajenje in življenje. Po Lazarjevi smrti sta Marta in Marija neprestano govorili o Jezusu. Vedno in vedno sta si po¬ navljali, da bi njun brat ne bil umrl, ko bi bil Zveličar poleg. To natančno izprevidimo, ker sta obe ravno to zaklicali, ko sta ga zagledali. Judje iz Jeruzalema so ju prihajali tolažit. Štiri dni je že počival rajni v grobu poleg Betanije. Tu pride Jezus. Marta zve prva in brž hiti k njemu. Ž njo razvije Zveličar pomenljiv razgovor. Najprej jo potolaži z besedami: Tvoj brat bo vstal. Verna Marta potrdi to; saj je bila po judovski veri prepričana, da sodni dan vsta¬ nejo mrtvi iz grobov. Jezus ji odgovori večno pomenljive besede: Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo živel, čeravno umrje. In nihče, kdor živi in veruje vame, ne bo umrl ve¬ komaj. Kar je skrbna devica verovala o Bogu, da bo zvršil ob koncu sveta, v daljni prihodnjosti, to naveže na svojo osebo, nase, ki viden, živ stoji pred njo. On je vstajenje in življenje, on obuja in oživlja. Kdor vanj veruje, ne bo sojen ; 1 to 1 Jan. 3, 18. vemo že iz pogovora z Nikodemom. On je kruh življenja, 1 ki daje večno življenje in obuja poslednji dan . 2 Saj je dejal vpričo najhujših sovražnikov sam o sebi : 3 Kdor ohrani mojo besedo, ne okusi smrti na veke. Za žive in mrtve, za mrtvega Lazarja in zanjo, za vse, ki verujejo vanj, je studenec večnega življenja. Veličastna je Jezusova izpoved. Marta je že prej izpovedala, da veruje v Jezusovo božjo moč, ko je dejala: Vem, da ti bo Bog dal, česar¬ koli boš prosil Boga. In ko jo sedaj po teh ču¬ dovitih besedah vpraša: Ali veruješ to? odgovori z ljubeznivo jasnostjo iz globine svoje duše: Kaj¬ pada Gospod, verujem, da si ti Kristus, Sin živega Boga, ki si prišel na ta svet. Ne razume popol¬ noma pomena Jezusovih besedi, a to ve, da je Jezus od Boga poslani Mesija, in da zaupno sprejme vsako njegovo besedo za resnico. V srcu ji zažari vesela slutnja, da ji morda oživi njen brat; in ko ji Zveličar namigne, naj gre klicat sestro, hiti brž ponjo. > 3. d inlcž. Marijino verno srce ni potre¬ bovalo priprave; njena vdana ljubezen je bila stalno uprta na nepremično vero v Jezusa. Brž hiti k njemu in mu pade k nogam, kjer ji je bilo že od prvega sestanka ž njim najljubše mesto; Judje, ki so jo tolažili, prihite za njo. Nepopisen prizor! Na tleh kleči Marija in dviga objokane oči k njemu; Marta si briše poleg solze; Judje jokajo; učenci so do solz ginjeni. Vse je obr¬ njeno v Jezusa. Tu se razžalosti tudi njegovo mehko srce; nežno sočutje ga prevzame in grenke solze mu zdrsnejo po božjem licu. Jezus zajoka. Pretresel se je v duhu, kakor pravi evangelist. Pač je čutil, kako je hudo Marti in Mariji, in kot človeško plačilo za njuno ljubezen mu je privrela solza iz očesa; a ni bilo samo sočutje vzrok, da se je pretreslo njegovo božje srce. Gledal je v tem trenotju brez dvojbe, kako bo malo tednov kasneje v solzah raztopljena jokala mati njegova pod križem, kjer bo v neizrekljivih mukah umiral. Videl je, kako bo njegov čudež razdražil judovsko nevero, razkačil farizeje in pismarje; saj so nekateri Judje celo ob tem pre¬ tresljivem trenotku. ko je s svojimi svetimi sol¬ zami počastil žalost dveh verno ljubečih src, zbadljivo šepetali med seboj: Ali ni mogel ta, ki 1 Jan. 6, 35. 2 Jan. 6, 55. 8 Jan. 8, 51. Lazarjevo obujenje — dokaz Jezusovega božjega poslanstva. 407 je sleporojencu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne bil umrl? Ta misel na črno nehvaležnost, na trdovratno, za vse dokaze slepo nevero je pre¬ tresla Jezusovo dušo in mu z nežnim sočutjem vred izvabljala solze na lice. Njegove solze ne go¬ vore samo, da je mehko njegovo srce, da je mečja njegova ljubezen od materine, marveč tudi, da je ta ljubezen v prvi vrsti namenjena zveličanju sveta, in da mu je srce do solz ranjeno, ker vidi, da ga zametajo voditelji njegovega ljudstva. V teh čuvstvih pride pred grob. Lazarja so Pokopali v naravno votlino v griču poleg Betanije. Ni bil torej grob v tleh, marveč votlina, v katero Se je šlo naravnost. S kamnom so jo zakrili. Jezus veli odvaliti kamen. Tu se pokaže, da je ženska skrbnost pri Marti še vedno močnejša od žive vere. Meni, da hoče Zveličar samo pogle¬ dati rajnega brata. In tu jo zaskrbi mrliški duh. Mirno jo zavrne Jezus: Ali ti nisem dejal, da Lazarjeva bolezen ni za smrt , marveč da boš vi¬ dela božjo čast, ko si mi poslala sporočilo, da je tvoj brat bolan. S tem jo lahno opozori, naj v svetem zaupanju čaka, kaj bo zvršil on, ki je vstajenje in življenje. Pred čudežem čujemo Jezusa tako jasno go¬ diti o njegovem namenu, kakor še nikoli prej. Skliceval se je pač na svoja dela pred farizeji in pismarji in poudarjal, naj verujejo vsaj delom in spoznajo, da je Oče v njem in on v Očetu ; 1 a pred nobenim čudežem ni tega tako očitno po¬ vedal kakor pri tem. V slovesni molitvi dvigne oči kvišku in, kakor sam pravi, zavoljo ljudstva, ki stoji okoli, da bi verovali, da ga je Bog po¬ slal, zahvali Očeta. V skrivnostnem strmenju so pričakovali vsi, kaj se bo zgodilo. Iz Jezusovih besedi so morali posneti: To, kar bo storil, dokazuje, da ga je Bog poslal. V tem zagrmi njegov glas: Lazar, pridi ven! In brž se prikaže pred grobom Lazar, trdo povezan in povit, kakor so ga bili po judovski šegi polo¬ žili; živi in sam stoji, dasi ga tako tišče vezi in povoji, da bi se po naravni moči še ganiti ne mogel. Poveličanje božjega Sinu, katero je napove¬ dal Jezus, se je zvršilo. Dokazal je, kar je ob drugi veliki noči govoril v templu o sebi, rekoč : 2 Kakor Oče obuja mrtve in oživlja, tako tudi Sin oživlja, kogar hoče. . . . Pride ura in je že zdaj, ko zaslišijo mrtvi glas božjega Sina, in kateri ga bodo poslušali, bodo živeli. 1 Jan. 10, 38. 3 Jan. 5, 21. 25. 408 Jan. 11, 47—56. Smrtni naklep. Kajfovo prerokovanje. Iznenadeni stoje poleg učenci in zatrjujejo vero v Jezusovo božanstvo. Solze veselja rose Mariji in Marti po licih in jecljaje izrekata svojo zahvalo njemu, ki ga molita kot vstajenje in življenje. Mnogo Judov prične verovati vanj. Mnogo, ne vsi; nekaj jih odide nevernih v mesto farizejem pravit, kaj se je zgodilo, in posvetovat se ž njimi o črnih naklepih proti Jezusu. XI. Veliko starejšinstvo sklepa Jezusovo smrt. Jan. 11, 47—56. Tu skličejo veliki duhovniki in fa¬ rizeji starejšinstvo in pravijo: „Kaj naj storimo? Ta človek dela mnogo čudežev. Ce ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj in prišli bodo Rim¬ ljani , ter vzeli našo deželo in naš narod.“ Eden izmed njih, po imenu Kajfa, ki je bil tisto leto veliki duhovnik, jim reče: „Vi nič ne veste in tudi ne po¬ mislite, da je bolje za vas, da umrje en človek za ljudstvo, in da ne pogine ves narod.“ Tega pa ni dejal sam iz sebe, am¬ pak ker je bil veliki duhovnik tistega leta, je prerokoval, da ima Jezus umreti za ljudstvo, pa ne samo za ljudstvo, marveč da tudi skupaj zbere razkrop¬ ljene božje otroke. Od tega dne dalje so torej imeli posvetovanja, da bi ga umorili. Zato Jezus ni več hodil očitno med Judi, marveč je odšel v kraj blizu pu¬ ščave, ki se imenuje Efrem, ter je tam prebival s svojimi učenci. Blizu je pa bila judovska velikanoč in mnogo jih je šlo z dežele v Jeruzalem pred ve- likonočjo očistit se. Tu so iskali Je¬ zusa in v templu stoječ govorili med seboj: „Kaj se vam zdi ? Ali ne pride na praznik ?“ Bili so pa veliki duhov¬ niki in farizeji dali povelje, naj pove, kdor ve, kje je, da ga primejo. Razlaga. 1. Kdaj se je to zgodilo? Po čudežu v Betaniji se jamejo Jezusovi sovražniki resno pripravljati, kako naj ga umore. Približno mo¬ remo določiti, kdaj so pri seji velikega starej- šinstva uradno sklenili njegovo smrt. Tz evan¬ gelija sv. Janeza vemo, da je bil Jezus navzoč pri prazniku templovega posvečevanja, zadnje leto svojega življenja. Ta praznik se je slavil sredi meseca grudna. Potem je prebil Zveličar nekaj časa onstran Jordana, v Pereji, dokler ga ni Lazarjeva smrt prizvala v Betanijo. Odtam se je umaknil Judom v efremsko puščavo in od- ondot je preko Samarije, Galileje in Pereje na¬ stopil zadnjo pot proti Jeruzalemu. Šest dni pred veliko nočjo 1 je bil zopet v Betaniji. Za njegovo prvo bivanje v Pereji, kjer je mnogo deloval, smemo vzeti šest tednov. Potem¬ takem je bil Lazar obujen koncem meseca pro¬ sinca; takrat je tudi starejšinstvo sklenilo svoj krvavi sklep. V efremski puščavi je bival morda tri tedne; tri ali štiri tedne je pa trajala njegova pot odtam proti Jeruzalemu, kjer se je v prvi polovici meseca aprila zvršila njegova odrešilna daritev na križu. 2 . Zbor velikega starejšfnstva. Po¬ vedali smo že, 2 da so Judje po vrnitvi iz babi¬ lonske sužnosti postavili svojemu narodu na čelo zbor imenitnih, učenih mož in duhovnikov. Ob Kristusovem času jih je bilo 70. Ti so skle¬ pali o vseh važnejših stvareh. Večino je imela farizejska stranka. Evangelist pravi: Tu skličejo veliki duhovniki in farizeji starejšinstvo. Veliki duhovnik je bil po postavi en sam, najstarejši moški Aronove rodbine. Že par sto let sem se je pa veliko duhovstvo silno velikrat menjavalo. Sirski kralji, za njimi pa rimski cesarji, so od¬ stavljali velike duhovnike in nastavljali nove, kakor se jim je zljubilo. Tako jih je bilo n. pr. za vlade kralja Heroda trinajst. Tisto leto, ko je bil Jezus umorjen, se je ime¬ noval veliki duhovnik Kajfa; njegovega prednika in tasta Ana so bili Rimci odstavili. Bivši veliki duhovniki so pa imeli še vedno nekaj vpliva; bili so tudi člani velikega starejšinstva. Tako lahko razumemo, da govori evangelij večkrat o več velikih duhovnikih, ne le o enem. Morda so se tako imenovali tudi drugi člani Aronove rodbine. Starejšinstvo je vedno zborovalo v Gazitu. Tako se je imenovala krasna dvorana, prizidana poleg duhovniškega dvora v templu. Tudi, ko se 1 Jan. 12, 1. 2 Glej Zgodbe II, str. 5. Mišljenje velikega starejšinstva.. Kajfa. 409 je šlo proti Jezusu, ni bilo drugače. V hiši nje¬ govega Očeta, katere največja čast je bil njegov prihod, se je vršil črni sklep. Tempel je res postal jama razbojnikov; in omadeževan z mo- rilnimi naklepi njegovih predstojnikov, res ni za¬ služil drugega, nego sramotno razdejanje. Ob posvetovanju je moralo biti živahno. Par starejšin, Nikodem in Jožef Arimatejec, je držalo z Jezusom; drugi so bili tako zagrizeni njegovi nasprotniki, da so bili sploh nesposobni trezno presojati vso zadevo. Videli so samo to, da med ljudstvom gine njihov vpliv, in da ima Jezus vedno več vernih pristašev. Spoznali so dobro, da se je po Lazarjevem obujenju boj med njimi in Jezusom tako zasukal, da bodo oni kmalu osameli, če brž kaj temeljitega in odločnega ne nkrenejo. Zanimivo je, kaj govore o Jezusu, ko so sami med seboj: Ta človek dela mnogo čudežev. To je vse! Čudeže torej priznavajo, a da bi za¬ voljo njih verovali v Jezusovo božje poslanstvo, 0 tem ni ne duha, ne sluha. Napuh jim je za¬ slepil dušne oči. Gledajo, pa ne vidijo. Le to vedo, da s čudeži raste Zveličarjev vpliv, njihov se pa manjša. Pred ljudstvom so mu očitali, da onečašča soboto, da preklinja Boga, da je s hu¬ dobnim duhom v zvezi. O vsem tem sami ne črhnejo niti besede. Iz njihovega posvetovanja vidimo, da ga res nihče izmed njih ne more ob¬ dolžiti nobenega greha. Čudežev niti ne preisku¬ jejo; priznavajo jih in se boje vsled njih le za svoje prvenstvo. Točna slika so napuhnenega človeka. Z napuhom je vedno združena neumnost. Tudi te ne manjka starejšinam, kakor spričujejo njihove besede: Ce ga tako pustimo, bodo vsi ve- r ovali vanj in prišli bodo Rimljani, ter vzeli našo deželo in naš narod. Resno torej mislijo, da bo Jezus z ljudstvom vred res ustanovil novo ju¬ dovsko kraljestvo, odstavil dosedanje prvake in se uprl Rimljanom. Misel o Jezusovem posvet¬ nem kraljestvu jim blodi po glavi. Zaupanja v Jl°ga nimajo; zato pa sklepajo: Če se to zgodi, bedo Rimljani sami dobili priložnost z večjo silo Prihrumeti nad nas in nam vzeti še to mrvo svobode in samostojnosti, ki jo imamo zdaj. Ni se jim pa šlo pravzaprav za skrb, kaj bo z Rim¬ ljani, marveč samo, kaj bo ž njimi. Oni bodo Potem brez pomena; to jim je vrelo v srcu. Zato Vprašujejo: Kaj naj storimo? Tu se oglasi Kajfa, jezen in zbadljiv, da vsi brž ne izrečejo, da je treba Jezusa čim najprej t umoriti. Mislili so pač na to, a žalostno pred¬ pravico to tudi naravnost povedati, si je prisvojil veliki duhovnik, glavni zastopnik ljudstva, ki ga je prišel v prvi vrsti odrešit Mesija. Vi nič ne veste zavpije vmes, in tudi ne pomislite, daje bolje za vas, da umrje en človek za ljudstvo, in da ne pogine ves narod. Po krvi drhti Kajfa. Umor, edino le umor mu hodi po mislih. To vrže prvi med starejšine, ki so bili vredni njegove družbe. Ogromna večina se poprime Kajfove misli in takoj sklenejo, da jo z vrše. Od tega dne dalje so imeli posvetovanja, kako bi se to najložje zgodilo. Treba je bilo premagati mnogo ovir. Najprej je bilo treba zasledovati ga, kje je. Zato so dali povelje, naj vsak pride povedat, kdor kaj ve o tem. Morali so pa tudi na kak način preslepiti ljudstvo. Ravne, odkrite poti niso mogli hoditi, zato so se plazili po temnih rovih goljufije in izdajstva. 3. Kajfovo prerokovanje. Evangelist Janez pravi, da je Kajfa v besedah, s katerimi je dokazoval potrebo Jezusove smrti, prerokoval, in pristavlja, da se je to zgodilo zato, ker je bil veliki duhovnik tistega leta. Seveda si ne smemo misliti, da je Kajfa po božjem navdihnenju predlagal umor; ta predlog je prišel iz njegove črne, napuhnene duše. Pač pa je po božji volji govoril take besede, da imajo poleg tistega po¬ mena, ki je nanj mislil Kajfa, še višji, preroški pomen. Veliki duhovnik je govoril v tistem zmislu kakor njegovi predgovorniki. Od njega name¬ ravani pomen je ta-le: Če spoznate, da bo Jezus res poizkušal ustanoviti izraelsko kraljestvo, in bo s tem izzval strašno rimsko maščevanje, potem je nespametno sklepati kaj drugega kot njegovo smrt. Preroški pomen, ki ga je nameraval Bog, pa ne govori samo o judovskem ljudstvu, temveč o vsem človeštvu. Jezus je imel res umreti za ljudstvo vsega sveta, zato, da ne pogine v grehih ves narod — vse človeštvo. Njegova smrt je imela izmed vseh narodov skupaj zbrati božje otroke v verski družbi, v sv. cerkvi, do konca sveta. Križ je tisto znamenje, v katerem se družijo božji otroci vesoljnega človeštva. V Kajfovem pomenu dihajo njegove besede vse besno sovraštvo črne duše njegove in drugih ju¬ dovskih prvakov; Bog je pa ukrenil, da jih je govoril tako, da imajo v resnici vzvišen pomen, ker naznanjajo odrešilno moč Jezusove smrti. 4. Eirem. Zveličarjev čas še ni prišel. Do velike noči je hotel še vedno delovati. Zato 410 Efrem. Luk. 17, 11 19. Deset gobavcev. Dogodki na Jezusovi zadnji poti v Jeruzalem. ■ se je judovskemu naklepu umaknil v Efrem. To mestece je stalo visoko v hribih tik judovske puščave. V sv. pismu starega zakona se imenuje Ofera. Dandanes stoji tam mala vasica z ime¬ nom Tajibe, ki šteje krog 400 kristjanov. Slabi dve uri je oddaljena od nekdanjega Betela. Kraj je samoten, s silno lepim razgledom v Jordanovo dolino in na judejske gore. Tam je prebival Jezus s svojimi učenci. Gotovo jih je učil in jim razkrival božje skrivnosti. Divja puščava na vzhodu je spominjala sveto družbo zaslepljene trdovratnosti judovskega ljud¬ stva in njegovih voditeljev. Kakor te/ razmetane skale, te puste, peščene soteske brez vode, brez življenja, taki so bili Judje, ki so v svojem na¬ puhu zametali studenec življenja, svojega Mesija. Med vrhovi Judovske puščave se je pomenljivo dvigal vrh, na katerem je Jezus pred pričetkom svojega javnega delovanja zapodil hudobnega duha. Tri leta so prešla. Satan ni miroval in sedaj ravno je v kratkem upal zmagati svojega največjega zopernika. Njegovi pomočniki so se že pripravljali, da ga umore. Golgotski griček doli na jugu je že čakal, da se nanj postavi križ, ki na njem izdahne Jezus iz Nazareta. A ta križ je imel postati znamenje zmage božjega Sinu nad smrtjo in satanom. XII. Deset gobavcev. Luk. 17, 11—19. Zgodi se pa: ko potuje Jezus v Je¬ ruzalem, gre sredi Samarije in Galileje. In ko pride v neko vas, mu pride na¬ proti deset gobavcev, ki stoje od daleč in dvignejo svoj glas, rekoč: „Jezus, učenik, usmili se nas!" In ko jih za¬ gleda, pravi: „Pojte in pokažite se du¬ hovnikom." Zgodi se pa, ko gredo, postanejo čisti. Eden izmed njih pa, ko vidi, da je očiščen, se vrne, z močnim glasom časteč Boga, in pade na obraz pred njegove noge in ga zahvali; in ta je bil Samarijan. Jezus pa odvrne in reče: „Ali se jih ni deset očistilo? Kje je pa onih devet? Ali se ni nobeden našel, ki bi se vrnil, in dal Bogu čast, razen tega tujca?" In mu pravi: „Vstani, pojdi, ker tvoja vera ti je pomagala." Razlaga. 1. Jezusova pot. Jezus potuje v Jeru¬ zalem v smrt. Zadnje, najvažnejše njegovo ro¬ manje k velikonočnemu prazniku! Iz Efrema bi v enem dnevu lahko prišel do mesta, a izbere si dolg ovinek. Skrit hoče še ostati, da se potem naenkrat, slovesno pokaže vpričo svojih smrtnih sovražnikov. Najprej gre proti severu skozi Sa¬ marijo; odtam pride v Galilejo, potem črez Jor¬ dan v Perejo in odondot v Jeriho, odkoder pride šest dni pred praznikom v Betanijo. Na potu, še v Galileji, ozdravi najprej deset gobavcev, potem pojasni farizejem prihod nebeškega kra¬ ljestva, vlije novega poguma v srca svojih apo¬ stolov s priliko o krivičnem sodniku, osramoti farizeje s priliko o farizeju in cestninarju v templu. V Pereji poduči nato ljudstvo o nerazrušlji- vosti zakonske zveze in o lepoti devištva, blago¬ slovi otročiče, razloži bogatemu mladeniču načela krščanske popolnosti, pojasni pomen bogastva in uboštva, pove priliko o delavcih v vinogradu, napove iznova natančno svoje bližnje trpljenje in svojo smrt, opominja apostola Janeza in Jakopa ž njuno materjo k ponižnosti. V Judejo prišedši ozdravi v Jerihu slepca, izpreobrne Caheja in na poti v Betanijo poduči v priliki o desetih minah, kako naj se posamniki pripravljajo na konečni prihod nebeškega kra¬ ljestva ob sodbi. V Betaniji ga pri obedu vdrugič mazili Marija Magdalena in ob ti priliki zopet napove svojo bližnjo smrt. Odtam pa pride cvetno nedeljo v Jeruzalem. 2. Čudež z desetimi gobavci se je zgodil, ko je že Jezus prešel Samarijo. Moralo je biti kje ob samarijski meji, toda že na galilejskih tleh. Drugače bi ne mogli razumeti, da bi bilo devet judovskih gobavcev z enim samarijskim v nje¬ govi deželi. Gobavo bolezen smo že opisali. 1 Grda, na¬ gnusna je bila in ubogi bolniki so morali ločeni od drugih ljudi prenašati svoje bolečine, katerih jih je največkrat samo smrt rešila. Naš čudež se je zvršil na poti, ko so gobavci po Jezusovem naročilu šli pokazat se duhovnikom. Nesreča je združila bolnike. Pozabili so na medsebojno so¬ vraštvo, na razliko jezika in narodnosti. Skupna revščina jih je zvezala. Sreča jih je pa razdru- žila. Samo eden, in še tisti Samarijan, se j® 1 Zgodbe IT, str. 184. Zveza med Cedronovo, Tiropejsko in Hinomovo dolino. 412 Luk. 17, 20—37. Prihod božjega kraljestva. Njegov duhovni značaj. vrnil k Jezusu in se mu zahvalil. Njegovi rojaki so ga nehvaležno zapustili; tujec ga je pa v živi veri pred njim na tleh leže hvalil in molil. Iz te zgodbe nam svita stara resnica: Judje zametajo svojega Zveličarja, tujci se ga pa oklepajo. XIII. Prihod božjega kraljestva. Luk. 17, 20-37. Vprašan pa od farizejev: „Kdaj pride božje kraljestvo?" jim odgovori Jezus in reče: „Božje kraljestvo ne pride s sijajem. Tudi ne poreko: ,Glej, tu je‘, ali: ,Glej, tam je £ . Zakaj, glejte, božje kraljestvo je notri v vas." In svojim učencem pravi: „Pridejo dnevi, ko boste želeli videti enega od dni Sinu človečjega, pa ga ne boste videli. In poreko vam: ,Glej, tuje', ali: ,Glej, tam je‘. Ne hodite tja in ne pojte za njimi! Zakaj, kakor blisk, ki se pod nebom zablisne, posveti v to, kar je pod nebom, tak bo Sin človečji svojega dne. Poprej pa mora mnogo trpeti in zavržen biti od tega rodu. In kakor je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi v dneh Sinu človečjega. Jedli so in pili, ženili in se možili do dne, ko je vstopil Noe v ladjo; in prišel je potop in vse pokončal. Ravno tako se je godilo v Lotovih dneh. Jedli so in pili, kupovali in prodajali, sadili in zidali. Tistega dne pa, ko je šel Lot iz Sodome, deževala sta ogenj in žveplo z neba in sta vse pokončala. Tako bo tudi tistega dne, ko se razodene Sin človečji. Kdor bo takrat na strehi in njegovo orodje v hiši, naj ne hodi doli ga jemat; in kdor je na polju, naj se tudi ne vrača. Spomnite se Lotove žene! Kdorkoli bo izkušal ohraniti svoje življenje, ga bo iz¬ gubil, in kdorkoli ga izgubi, ga bo ohra¬ nil. Povem vam: tisto noč bosta dva v eni postelji; eden bo sprejet, in drugi za¬ vržen. Dve bosta mleli skupaj; ena bo sprejeta, in druga zavržena. Dva bosta na polju; eden bo sprejet, in drugi zavržen." In odgovore mu, rekoč: „Kje, Go¬ spod?" On jim pa reče: „Kjerkoli bo mr¬ hovina, tam se bodo tudi zbirali orli." Razlaga. 1. Farizejsko vprašanje. Kdaj pride božje kraljestvo? S tem vprašanjem stopi nekaj galilejskih farizejev k Jezusu. Dobrega na¬ mena ni iskati pri njih, ker ne verujejo v nje¬ govo božje poslanstvo. Če smemo sklepati iz mišljenja, ki so ga pokazali voditelji njihove stranke pri posvetovanju velikega starejšinstva, hočejo od Jezusa zvedeti, kdaj se postavi ljudstvu na čelo kot kralj. To hi bili radi vedeli, ker po¬ tem hi jim bilo ložje zvršiti svoj peklenski načrt zoper njega. Upali so tudi, da jim v odgovoru Jezus naravnost prizna, da je Mesija, in da v tem dobe kako novo orožje proti njemu. Zveličar se pa seveda ne da ujeti njihovim zvijačam in sploh njihovemu vprašanju niti od¬ govora ne da. Pač pa jih odločno zavrne in jim na kratko pove, da nimajo pravega pojma o bož¬ jem kraljestvu. Tako-le pravi: Božje kraljestvo ne pride s sijajem — torej ne nastopi tako, kakor mislijo farizeji, z zunanjim bliščem. Tudi ne po¬ reko: ,Glej, tu jej ali ,Glej, tam jej — ne ho se tako videlo, kakor se vidi kaka posvetna država, ali nastop kakega pozemskega kralja. Zakaj, glejte, božje kraljestvo je notri v vas, pričeti se mora v srcu z živo vero in resnično spokornostjo. Kdor ne sprejme božjega kraljestva v svoji no¬ tranjosti, v svoji duši, kdor se mu z vero in po¬ koro ne približa, tak ga ne najde. Najti ga mora najprej v svoji duši; potem se ga more šele zunaj okleniti. To je ravno tista resnica, katero je poudarjal Krstnik, Jezus sam in njegovi učenci z besedami: Spokorite se, ker približalo seje božje kraljestvo. Pokora, združena z vero, da je Jezus res Mesija, vodi v to kraljestvo. Na tem svetu je božje kraljestvo Jezusova cerkev. Kdor ne veruje v Jezusa, vidi v nji samo navadno versko družbo, ne pa božjega te¬ lesa, ki se po njem pretaka življenje milosti in resnice v vse človeštvo. Najprej mora biti ta cerkev notri v nas v pokori in veri; potem se pokaže tudi na zunaj. Jezusov odgovor smemo torej tolmačiti v tem-le pomenu: Vam naj odgo¬ varjam? Saj še ne veste, kakšno je božje kra¬ ljestvo, in nočete spoznati vkljub mojemu toli- kratnemu opominu, da se mora pričeti to kraljestvo notri v dušah človeških, kjer se na zunaj nevidno pod vplivom božje milosti rodi vera in prava spokornost. Življenje in delovanje tega kraljestva je sploh v prvi vrsti brez sijaja, nevidno, skrito Kazni nad Judi. Mrhovina in orli. 413 v dušah. Samo posreduje se kaže tudi na zunaj po zunanjih pripomočkih in po blagodejnih učinkih. 2 . Napoved kazni nad nevernimi Judi. Svojim učencem dodene Jezus pomenljiv poduk, ki ga razlagamo o kaznih nad nevernimi Judi, zvršenih zlasti leta 70, ko so jim Kimljani porušili Jeruzalem s templom vred. Zvezo s prejš¬ njim odgovorom tolmačimo tako-le: Vi, moji učenci, ki ste z vernim srcem že sprejeli božje kraljestvo v svoja srca, pa morate nekaj več slišati o njem. Res je: ne pričenja se z zunanjim bliščem, a kadar bo treba, bo pa tudi nastopilo viharno in bojevito. Vi sami boste doživeli takih časov. Hudi bodo tisti časi; želeli boste, da bi bil jaz vsaj še en dan vidno med vami, a ne bo me več. Jaz bom že dokončal svoje delo na zemlji; pre¬ trpel bom že kruto smrt in farizeji s svojimi Pristaši me bodo že zavrgli. Takrat, ko pridejo strašne stiske nad judovski narod, bodo kazali razne ljudi, češ da so od Boga poslani odrešeniki. Ne pojte za njimi! Ti so kakor močvirne lučke, medtem ko se Mesija pokaže kakor žareč blisk, kateremu se ne more nič prikriti. Njegova moč se pojavi nanagloma, dasi je bila prej tiha in prikrita. Tako je bilo tudi o Noetovem in Lotovem času. Ljudje niso hoteli nič slišati o pokori, norčevali so se iz Noeta, ki je edini poslušal Boga. Kar naenkrat kakor ža¬ reč blisk se je pokazala božja moč; prišel je potop in edini Noe se je rešil. Tudi v Sodomi in Go¬ mori se niso ljudje nič zmenili za izpreobrnenje. Ne vere, ne pokore niso imeli. A kakor blisk se je pojavil Gospod in požgal njihova mesta. Edini Lot se je rešil, ker je poslušal Boga. Kazen nad nevero in nespokornostjo trdo¬ vratnih Judov pride tudi tako nanagloma. Mesija se bo maščeval nad njimi. Kimci pridero nad n ie in prične se huda doba porazov in prelivanja krvi. Kdor se hoče rešiti, naj takrat pretrga vse zveze s tem zavrženim narodom in njegovim mestom. Naj ne bo kakor Lotova žena, ki se je °zrla nazaj na poti iz Sodome, in je za kazen °kamenela. Še orodja naj ne hodi jemat v hišo; s strehe, s polja naj se ne vrača, marveč odide Qa i iz mesta, da tudi njega ne zadene božja kazen. Loči naj se od nevernih Judov, če ga J ma to stati tudi lastno življenje. Kdorkoli bo okušal ohraniti svoje življenje s tem, da se bo Pridružil nevernim Judom, ga bo izgubil, če ne v časnem, pa vsaj v večnem pomenu; in kdorkoli ga izgubi, da telesno umrje ločivši se od Judov, ga bo ohranil, ker bo večno živel v nebesih. Tiste, kateri bodo ločeni od judovske nespo- kornosti in nevere, bo Mesija sprejel med svoje, druge bo zavrgel. Ločitev bo popolna. Izmed dveh, ki bosta skupaj spala, ali delala z ročnim mlinom, ali na polju, bo eden morda uvrščen med njegove prijatelje, drugi zavržen. Tako se najložje razlaga ta pretresljiva Je¬ zusova napoved. Zveličar govori, da se bo to zgodilo ponoči. Noe ne pomenja tukaj prave noči, marveč čas naglega, nepričakovanega maščevanja. Podoba noči dopolnjuje podobo bliska, ker se blisk ravno ponoči tako strašno posveti. Otroško zaupno vprašajo tu apostoli Zveli¬ čarja, kje se bo to zgodilo. In na to jim odgo¬ vori kratko: Kjerkoli bo mrhovina, tam se bodo tudi zbirali orli. Po naši razlagi je pomen jasen: Tam, kjer bodo taki neverni in nespokorni ljudje, kakor so bili o Noetovih in Lotovih časih, kjer bodo trdo- vratneži, ki ne bodo hoteli v svoja srca sprejeti božjega kraljestva, tam se bo pojavila tudi Me- sijeva moč, strašna in pretresljiva, kakor ponočni blisk. Nespokorni neverneži so mrhovina; orli Juda molita (v sedanjosti). 414 Luk. 18, 1 — 8. Krivični sodnik. so Mesijeve kazni. Kje pa je bilo več duševne mrhovine kot v Jeruzalemu, kjer je gospodovala farizejska neverna oholost, kje je je bilo več kot v templu, kjer se je nedavno zvršil sklep, da se umori Mesija? Kjer bo torej največ mrhovine, tam bo tudi največ orlov. Zdi se nam, da smemo po pravici Jezusove besede razlagati tudi v splošnem pomenu. Moč božjega Sina deluje sicer nevidno, a kadar je treba, se pokaže tudi na zunaj. Časih se vidi, kakor bi nespokorni in neverni ljudje imeli vso oblast v rokah, kakor bi bila sploh Kristova moč že strta. A kjer je mrhovina nevere in trmaste nespokornosti, se pokažejo tudi orli božjih kazni. Kar bliskoma privrše po zraku in mrhovina je kmalu uničena. To se je zgodilo Judom, ki so izkusili Mesijevo maščevanje, ko jih je tako krvavo potlačil rimski meč. Godi se pa to tudi drugod in se bo godilo do konca sveta. Na du¬ ševno mrhovino pošilja Gospod, kadar se mu zazdi v njegovi neskončni modrosti, krepke orle, da jo odstranijo. Apostoli seveda niso natančno razumeli Je¬ zusovih besedi; le to jim je bilo jasno, da se bo njegovo kraljestvo kazalo tudi v strašnem sijaju nad sovražniki, in da bodo sami še priče takih prizorov. Ko so doživeli judovski poraz, so pa spoznali, kako grozno resnična je bila Jezusova napoved. XIV. O krivičnem sodniku. Luk. 18, 1—8. Jezus jim pa tudi pove priliko, da je treba vedno moliti, in ne odnehati, rekoč: „V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga, in ne sramoval ljudi. Bila je pa tudi neka vdova v tem mestu in je hodila k njemu, rekoč: „Daj mi pravico nad mojim nasprotnikom.“ In dolgo časa ni hotel. Potem pa pravi pri sebi: „Ceravno se ne bojim Boga, in ljudi ne sramujem, vendar ji hočem dati pravico, ker mi dela nad¬ lego ta vdova, da naposled ne pride, in me ne opsuje." Gospod pa reče: „Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik. Mar Bog ne bo dal pravice svojim izvoljencem, ki vpijejo k njemu noč in dan, in bo-li potrpežljivo čakal z ozirom nanje? Povem, da se bo kmalu maščeval za¬ voljo njih. Vendar, ko pride Sin člo- večji, ali mislite, da bo našel vero na zemlji ?“ Razlaga. 1. Prilika. Apostoli so gotovo Jezusa izpraševali raznih stvari, ker niso dodobra raz¬ umeli, kar jim je povedal o svojem maščevalnem prihodu. Marsikaj jim je odgovoril; v najboljši odgovor jim je pa povedal tudi priliko iz vsak¬ danjega življenja. Takih krivičnih sodnikov, ki za reveža ne poznajo pravice, je bilo in je še na Jutrovem žalibog preveč. Že Izaija toži 1 nad takimi, kateri za plačilo oproste hudobnega in zadržujejo pravico tistemu, kateri jo ima. —- Tvoji poglavarji so neverni in pomočniki tatov; vsi ljubijo darila in gredo za plačilom. Za sirote ne sodijo in pravda vdovina ne pride pred nje . 3 Tak krivičen sodnik, tak jutrovski kadi, noče razsoditi ubogi vdovi, kakor zahteva pravica. Ta se pa ne da odgnati; nadenj hodi in vedno od¬ ločnejše zahteva, kar ji gre. Sodnik se nazadnje naveliča. Brezbožen je sicer; ljudi ga ni tudi nič sram, a vdovina nadležnost mu preseda, in ne mara je tako daleč prignati, da bi ga morda javno opsovala. Zato razsodi po pravici. 3. Pomen te prilike je jasen iz evange¬ listovih besedi. Jezus namerava podučiti ž njo svoje učence, da je treba vedno (to se pravi vztrajno) moliti in ne odnehati. Če se je celo krivični sodnik vsled trajne nadležnosti uboge vdove omečil, toliko bolj gotovo se mora pri¬ čakovati, da bo Bog uslišal prošnje svojih iz¬ voljencev, in ne bo potrpežljivo čakal in brez maščevanja pustil njihovih sovražnikov. Prilika nas torej uči, koliko premore stanovitna, vztrajna molitev, in opominja Jezusove učence, naj s tako molitvijo iščejo zase pravice. Zdaj lahko razlo¬ žimo zvezo te prilike s prejšnjim odstavkom. Po njeni vsebini si moremo misliti, kako so učenci izpraševali Gospoda. Najbolj so bili v skrbeh, kako naj se upirajo sovražnikom božjega kra¬ ljestva, da jih ne zadene ž njimi vred strašna kazen. In na to jim Zveličar najprej priporoča stanovitno, zvesto molitev; v ta namen jim pove tudi ravnokar razloženo priliko. Molitev je naj¬ potrebnejše, prvo orožje kristjana zoper sovražnike njegovega božjega kraljestva. A Zveličar gre v svojem poduku še dalje. Kdor se hoče še te- 1 Iz. 5, 23. - 3 Iz. 1, 23; Zgodbe I, str. 791. Luk. 18, 9—13. Farizej in cestninar. 415 meljitejše bojevati, zanj ima poseben nauk. Uči ga, kakor bomo slišali malo kasneje, naj živi deviško 1 in v radovoljnem uboštvu, 2 odtrgan od vseh posvetnih reči. Na koncu pristavlja: Vendar, ko pride Sin clovečji, ali mislite, da bo našel vero na zemlji? Pomen teh besedi je ta-le: Bog se bo potegnil za svoje izvoljence. Kmalu pride dan kazni in maščevanja nad nevernimi .Tudi. Zvesti kri- XV. Farizej in cestninar. Luk. 18, 9—14. Jezus pove nekaterim, kateri so vase zaupali, da so pravični, druge pa za¬ ničevali, to-le priliko: „Dva človeka gresta gori v tempel molit, eden farizej, drugi cestninar. Farizej se vstopi in moli sam s seboj Farizej in cestninar s tjani bodo kmalu dočakali, da se kot blisk izpod neba pokaže nad Jeruzalemom in templom moč b °žjega Sinu. Lahko bi bilo vsaj takrat ga pri- Poznati, toda ali mislite, da bo našel vero na zemlji? Tudi ta maščevalni prihod njegov bo zadel ob trdovratna srca in večina judovskega '■Sodstva bo ostala neverna prej ko slej. 1 Mat. 19, 10-12. a Luk. 18, 22. tako-le: ,0 Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje, razbojniki, krivič¬ niki, prešestniki, ali tudi kakor ta cest¬ ninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar imam. 4 Cestninar pa stoji od daleč in še oči se ne drzne dvigniti k nebu, mar¬ več se trka na prsi, rekoč: ,0 Bog, bodi milostljiv meni grešniku.' 416 Luk. 18, 14. Pomen prilike. Mat. 19, 1 — 5. Zakonska ločitev. Povem vam, ta gre opravičen na svoj dom, oni pa ne. Zakaj, vsak kdor se sam povišuje, bo ponižan, kdor se pa sam ponižuje, bo povišan." Razlaga. 1. Prilika. Evangelij pove sam, komu je namenjena ta prilika, namreč tistim, kateri so vase zaupali, da so pravični, druge pa zani¬ čevali. Taki so bili farizeji, od katerih so se brez dvojbe tudi drugi nalezli predrznega na¬ puha. Zveličar izbere za svojo priliko dva zastopnika najbolj nasprotnih si slojev med ju¬ dovskim ljudstvom. Na eni strani prvak fari¬ zej, od vseh češčen in slavljen, ki ga preprosto ljudstvo šteje med žive svetnike, na drugi pa od vseh sovraženi in zaničevani cestninar, ki služi tujcu in pobira od domačinov krivično mitnino. Cestninarja ima vse za naj večjega greš¬ nika, ki je, če je tudi judovskega rodu, izgubil vse pravice Abrahamovih sinov. Ta dva gresta gori v tempel molit. V tem- pel se je moralo iti od vseh strani gori. Južno- zapadni del mesta je bil sicer višji od templa; imel je 777 m nad gladino Sredozemskega morja, tempel pa le 743 m; toda tudi do njega se je moralo najprej iti v globoko tiropejsko zajedo, ali pa v Cedronovo dolino in od tam kvišku. Iz te prilike vidimo, da so Judje opravljali v templu tudi zasebne molitve. Farizej in cestninar gresta v dvor Izraelcev ali pa žend; Jezus misli torej cestninarja Juda; ko bi bil namreč pogan, bi ne smel s poganskega pridvorja in v tem slučaju bi ga farizej ne mogel videti. Farizejeva molitev je pravo zrcalo nje¬ govega ošabnega srca. Mogočno se postavi spre¬ daj in se začne hvaliti, da nima nič grehov, pač pa vse polno čednosti. Boga hvali, da ni tak kakor drugi ljudje, ali kakor cestninar. Drugi ljudje so mu vsi, ki niso farizeji. Hvali se pa z zunanjimi deli: s postom in desetino. Mojzesov zakon je veleval samo en post v letu, namreč spravni dan. Farizeji so se pa postili vsak pon- deljek in četrtek, ker so po starem izročilu mislili, da je Mojzes šel nekega četrtka na goro Sinaj, in v pondeljek zopet z gore. Desetina je bila ukazana samo od poljskih pridelkov; farizej jo je dajal od vsega, kar je imel. S tem se baha; več ne ve Bogu povedati; tako nastopa, kakor bi mu bil Bog kaj dolžan. Nasprotno pa cestninar ponižno stoji zadaj in si še oči ne upa dvigniti kvišku, marveč se v znamenje svoje skesanosti trka na prsi, rekoč: Bog bodi milostljiv meni grešniku! On spozna torej svoje grehe, se jih resnično kesa, javno iz¬ pove svojo grešnost in prosi dobrega Boga mi¬ losti. V par besedah stori vse, kar je za pravo pokoro potrebno. Njegova molitev je kratka, pa ginljiva in pomembna. Boga povišuje, sebe pa ponižuje. 2. Xauk iz prilike pove Jezus sam. Cestninarjeva molitev je bila prava, farizejeva pa ne. Prvi je šel opravičen iz templa, dosegel je odpuščenje grehov, drugi pa ne. Ponižnost je potemtakem podlaga občevanju z Bogom. V bož¬ jem kraljestvu imajo samo ponižni veljavo, na- puhnenci so zavrženi. Bog daje le ponižnim svojo milost. Nekateri razlagajo to priliko tudi o Judih in poganih. Farizej pomenja ohole Jude, ki se sklicujejo na Mojzesovo postavo in se bahajo s tem, da izpolnjujejo njena določila. Cestninar pa znači pogane, ki ponižno sprejemajo glas božje milosti. Učimo se lahko iz te prilike vsi, kako nam je treba moliti, in kako se moramo kesati svojih grehov. Samo, kdor se ponižuje v svojem življe¬ nju, bo enkrat povišan v nebesih; kdor se pa tu povišuje nad druge, bo na onem svetu sramotno ponižan. Ponižne spremlja preko smrti božji bla¬ goslov, napuhnence pa zadene večno prekletstvo. XVI. Zakon in devištvo. Mat. 19, 1-12; 5, 31. 32; Mark. 10, 1—12. In zgodi se: ko dokonča Jezus te govore, se vzdigne in gre iz Galileje in pride na mejo Judeje onstran Jor¬ dana. In ljudstvo se zopet zbere pri njem in množice gredo za njim in zopet jih uči, kakor ima navado, in jih ozdravlja. Tu pristopijo k njemu farizeji ga izkušat in pravijo: „Ali j e dovoljeno možu ločiti se od svoje žene iz kakršnegakoli vzroka?" Odvrne jim, rekoč: „Ali niste brali* da je oni, ki je v začetku ustvaril člo¬ veka, ustvaril ju moža in ženo, in dejal: ,Zavoljo tega bo zapustil človek očeta in mater in se držal svoje žene in bosta Mat. 19, (J— 12; 5, 32; Mark. 10, 11. 12. Judovski zakon. 417 Razlaga. 1. Judovski za¬ kon. Samo nekaj važnej¬ ših dogodkov nam je ohra¬ njenih iz evangelija o Je¬ zusovi zadnji poti v Jeru¬ zalem. Komaj smo zvedeli nekaj vzvišenih reči o nje¬ govem bivanju v Galileji, že ga vidimo, kako gre preko Jordana v Perejo. Tam je hil nedavno in je dobil ninogo zvestih učencev . 1 Zato se ne smemo čuditi, da množice brž zopet pri- v ro za njim. Telesne in dušne dobrote jim deli. Se¬ veda ne mirujejo ondotni farizeji, ki so kakor-drugod Polni zlobne zarote in grde dva v enem mesu?‘ Torej nista več dva, temveč eno meso. Kar je pa Bog združil, naj človek ne loči.“ Reko mu: ,,Zakaj je torej Mojzes dovolil dati ločilni list in jo odpustiti ?“ Pravi jim: „Mojzes vam je dopustil zavoljo vašega trdega srca ločiti se od vaših žen. V začetku pa ni bilo tako. Jaz vam pa rečem: Kdorkoli odpusti svojo ženo, razen zavoljo prešestva, in vzame drugo, prešestuje; in kdor lo¬ čeno vzame, prešestuje.“ Doma ga pa njegovi učenci zopet vprašajo o tem. In reče jim: kdor¬ koli odpusti svojo ženo, in vzame drugo, prešestuje.“ Nato mu pravijo njegovi učenci: »Ce je moževa reč z ženo taka, ne kaže ženiti se.“ On jim pa reče: „Vsi ne razumejo te besede, ampak samo ti, katerim je dano. So namreč skopljenci, kateri so od matere tako rojeni, in so skopljenci, ki so jih naredili ljudje, in so skopljenci, ki so se sami skopili za¬ voljo nebeškega kra¬ ljestva. Kdor more razumeti, naj razume!“ zvijačnosti proti njemu. Starega poizkusa se lo¬ tijo; radi bi ga ujeli v besedi. Ni še dolgo, kar jih je ravno v Pereji v živo zadel, ko jim je dovolj jasno, dasi ne naravnost, očital, da prelamljajo zakon . 1 Tega še niso po¬ zabili; zato so hoteli ravno to vprašanje spraviti na dan. Zveličar je dejal, da vsak, kdor odpusti svojo ženo, in se oženi z drugo, prešestuje. To je povedal v taki zvezi, kakor bi tako velevala Mojzesova postava. Farizeji so mislili Jezusa še enkrat pripraviti do kake take izjave in ga po¬ tem spraviti v nasprotje z Mojzesom. Morda so si mislili, da ga očrnijo tudi pri kralju Herodu, ki je sam ločen od prve žene živel z ločeno od svojega moža. Pereja je, kakor smo že večkrat povedali, spadala pod njegovo oblast, in Herod je že prej mislil njega umoriti . 2 Da moremo te spletke razumeti, nam je treba pojasniti judovske in farizejske misli o zakonu. V ti zadevi je bilo judovsko ljudstvo silno na slabem . 3 Splošno niso imeli navadne nečistosti 1 Luk. 16, 18; Zgodbe II, str. 398. 2 Luk. 13, 31; Zgodbe II, str. 385. 3 Prim. Zgodbe II, str. 213. 1 Jan. 10, 41. Stari obredi pri poroki. Zgodbe sv. pisma IT. 418 Ločitev zakona. Hilel in Šamaj. za greh. O zakonu so se pa tudi širile med njimi zelo ohlapne misli. Mojzesova postava je res dopuščala popolno zakonsko ločitev. Če si ogledamo razmere o Mojzesovem času, se nam to ne ho zdelo čudno. V zadevi, ki o nji govori šesta božja zapoved, so bili poganski narodi silno propadli. Z Judi ni bilo mnogo bolje. Prema¬ govanja v tem oziru takorekoč nobene sledi! Splošno so imeli po več žen, ki so jih možje jemali in odganjali, kakor se jim je zljubilo. Mojzesu, ki je od Boga podpiran dal svojemu ljudstvu postavo, je bilo največ na tem, da reši zakon enega moža z eno ženo iz splošne skvar- jenosti. Kjer je več žen, tam so žene prave sužnje in tam tudi ne more biti nobenega pra¬ vega družinskega življenja in nobene poštene vzgoje otrok. Zato je hotel Mojzes na vsak način odpraviti mnogoženstvo izmed svojega ljud¬ stva. To pa ni šlo drugače, nego da je njegova postava dopuščala drugo, v tem slučaju manjše zlo, namreč ločitev. Samo po ti poti je bilo mo¬ goče vsaj nekoliko držati na uzdi v čutnosti za¬ kopane Jude. Njegova določba v tem oziru se glasi: Če se mož oženi s kako žensko, in ta ne najde dopada- jenja v njegovih očeh zavoljo kake grde reči, naj ji napiše ločilni list, in ga položi v njeno roko, in jo odpusti iz hiše. 1 Ločitev je bila potemtakem mogoča, dasi navezana na gotove pogoje. Mož je moral imeti vzrok; le, če je pri ženi našel kako grdo reč, je smel misliti na to, da jo od¬ pusti. To je bilo združeno s posebnimi zunanjost¬ mi. Napisati je moral ženi ločilno pismo in ga ji dati v roke. Judje splošno gotovo niso znali pisati. Kdor se je torej hotel ločiti, je moral iti h kakemu pisanja veščemu možu. Taki so bili domala edino le tisti, kateri so se natančnejše pečali s svetimi knjigami, predstojniki in pismarji. Že to, da je moral mož iskati takega človeka, ki naj mu napiše ločilni list, ga je oviralo in marsikdaj se je gotovo že pri tem ohladila kaka nagla jeza in ločitev se ni zvršila. Pisar je pa tudi brezdvojbe zelo velikrat izkušal potolažiti moža; pretresal je ž njim vred njegov vzrok; često je morda tudi žena sama hitela k njemu in ga prosila pomoči. Tako se je v resnici za¬ virala ločitev. Konečno se je pa žena gotovo lahko pritožila, če ni bilo takega vzroka, kakor ga je zahtevala postava. Poglavitna reč je bila, kako se je razlagala tista grda reč, vsled ka¬ tere je smel mož ženi dati ločilni list. To je bilo odvisno od poštenega, nravnega življenja. Čim bolj je z vestnim izpolnjevanjem Mojzesove postave njen blagodejni duh prešinil Jude, tem bolj se je tudi okrepila njihova nravna moč in njihovo spoštovanje do zakonske zveze. Ob časih, ko so bili Judje bogaboječi, so bile ločitve gotovo redke; ko je pa propadal njihov verski duh, so se pa v tem oziru pokazale vedno globlje rane. Pri poštenejših Judih se je grda reč razlagala edino z nezvestobo, tako da je bila po nji¬ hovih mislih dovoljena ločitev edino le, če se je žena pregrešila s prešestvom. Verni pismarji so tako tolmačili Mojzesovo določbo. Našli so se pa seveda vedno tudi taki, ki so stregli svojim in drugim strastem, in so bili v svoji razlagi mnogo bolj popustljivi. Farizeji so ob Jezuso¬ vem času takorekoč dodobra zapravili duha po¬ stave. Zunanjosti so pač opravljali, za kako notranje zatajevanje se pa niso menili. Nečistost je vladala med njimi in imeli so jo za dovoljeno. Zato je seveda samo ob sebi razumljivo, da so tudi glede na zakonsko ločitev širili čim najbolj ohlapne misli. Eavno takrat je neki znamenit farizejski pismar, Hilel po imenu, razlagal, da se sme mož ločiti od žene iz kakršnegakoli vzroka. Grda reč, zavoljo katere ji lahko na¬ piše ločilni list, je vse, kar se njemu zdi grdo: če mu ni všeč njena zunanjost, če mu po njegovi sodbi slabo kuha in podobno. Hilel je imel se¬ veda med farizeji, pa tudi med razuzdanim ljud¬ stvom vse polno pristašev. Njemu nasproti je učil prav takrat pismar Šamaj, da se sme lo¬ čitev zvršiti samo zavoljo prešestva; seveda je bilo dovoljeno, da se je smel mož oženiti z drugo, in tudi ločena se je lahko drugam omožila. 2. Jezus o zakonu. Sedaj nam bo lahko razumeti farizejsko vprašanje in Jezusov odgovor. Farizeji, ki so prišli izkušat Zveličarja, so go¬ tovo držali s Hilelovo stranko. Že iz prejšnjega njegovega izreka so vedeli, da so njegovi nazori o zakonu silno strogi; zato jim je bilo jasno, da bo njihovo vprašanje zanikal. Potem so pa mi¬ slili s svojimi novimi vprašanji spraviti Jezusa v kako zadrego. Eazloge, ki jih je trdil Hilel, so gotovo dobro poznali in upali so ž njimi užu- gati Zveličarja. V tem duhu mu zastavijo vpra¬ šanje: Ali je dovoljeno možu ločiti se od svoje žene iz kakršnegakoli vzroka? 1 V. Mojz. 24, 1. Nerazrušnost krščanskega zakona. 419 Jezusov odgovor z veličastno jasnostjo po¬ jasnjuje pomen in veljavo zakonske zveze sploh in jo pokaže v njeni prvotni vzvišeni obliki. Naravnost ne odgovarja, temveč iz sv. pisma 1 dokazuje, da je Bog že v raju posvetil zakonsko zvezo, in sicer tako, da moreta stopiti v zakon samo po dva, en mož in ena žena, in da sta ta dva tako združena, da naj se nikoli ne razdružita. Enotnost in nerazrušljivost zakonske zveze je torej določena že od začetka, v raju. Potemtakem sploh ne more biti vprašanja o tem, ali je do¬ voljeno možu ločiti se od žene. Kar je Bog zdru- Zl h naj človek ne loči. svojo ženo, razen zavoljo prešestva, in vzame drugo, presestuje; in kdor ločeno vzame, presestuje. Potem¬ takem se smeta mož in žena trajno ločiti samo zavoljo dokazane zakonske nezvestobe; a tudi v tem slučaju ostane zakon nerazrušljiv. Nihče se ne more veljavno oženiti s kako ločeno ženo in seveda se tudi sam, če je vsled prešestva pre¬ trgal zakonsko življenje z nezvesto ženo, ne sme omožiti z drugo. To izprevidimo natančno iz Jezusovih besedi, s katerimi je pojasnjeval to vprašanje še enkrat svojim učencem. Doma so ga vprašali brezdvojbe, kako je z možem, ki od¬ pusti svojo ženo zavoljo prešestva, ker to se jim Svatba na Jutrovem. Judje so to dobro razumeli, dasi jih je go¬ tovo osupnil tak odgovor, s katerim je Zveličar sploh zavrgel vsako ločitev. Zato se sklicujejo 11 a Mojzesa: Zakaj je torej Mojzes dovolil dati ločilni list in jo odpustiti ? Jezus jim tudi to pojasni, da se je to zgodilo zavoljo judovskega trdega srca, zavoljo čutne trdovratnosti in nravne izkvarjenosti. V začetku P a ni bilo tako. In zato sedaj on, od Boga po¬ slani Mesija, popravlja pomanjkljivost Mojzesove Postave, jo dopolni in pokaže zakon v prvotni lopoti, rekoč: Jaz, ki sem prišel dopolnjevat Moj¬ zesovo postavo, vam pa rečem: Kdorkoli odpusti ' I. Mojz. 2, 24. je zdelo iz prejšnjih besedi nejasno. In na to jim je odgovoril: Kdorkoli odpusti svojo ženo in drugo vzame, presestuje. Silno pomenljiv je ta nauk. Vsa krščanska omika sloni na pošteni rodbini. In to je dal človeštvu Jezus s svojimi določbami. Odpravil je Mojzesovo dovoljevanje o ločilnem listu in določil, da med njegovimi učenci velja le zakon enega z eno, in sicer nerazrušno do smrti. S tem je povzdignil ženo, povzdignil družino in dal trdno podlago urejenemu življenju ljudi med seboj. Storil je pa kmalu še več, ko je, skoraj gotovo pred svojim vnebohodom, zakonsko zvezo povzdig¬ nil v zakrament, in navezal nanjo posebne milosti. 27* 420 Devištvo. Luk. 18, 15—17; Mat. 19, 13—15; Mark. 10, 13—16. Jezus in otročiči. Očistil je zakonsko družbo vseh peg; postavil jo na prvotni sijaj in vrh tega jo še posvetil s svojo milostjo, da ima veljavo zakramenta. 3. Devištvo. Učencem so se zdele Je¬ zusove določbe stroge. Po njih, ki so bili z dna duše pošteni in bogaboječi Izraelci, smemo skle¬ pati, kakšni so bili šele drugi. Osuplost učencev se dobro vidi iz njihove opazke: Če je moževa reč z ženo taka, ne kaže ženiti se. Na te besede naveže Jezus svoj vzvišeni po¬ duk o devištvu. Najprej omenja take, kateri po naravi ali po razmerah ne morejo stopiti v za¬ kon. Potem pa pravi, da se nekateri odrečejo zakonski zvezi' zavoljo nebeškega kraljestva, da tem ložje služijo Bogu in njegovi cerkvi. Vsi ne razumejo te besede, ampak samo ti, katerim je dano, katerim namreč Bog da svojo milost, da premagajo moč svoje narave. Lep je zakonski stan; lepši je deviški, kdor se ga oklene zavoljo nebeškega kraljestva. Kristusova vera pozna le dvoje: zakonsko zvezo, ali pa vzdržno, čisto življenje. Kar je vmes, je greh. Kavno to trdijo danes razumni, učeni zdravniki, ki se ne štejejo med kristjane (G-ruber, Forel in drugi). Z vso odločnostjo pra¬ vijo, da ni res, kar se je prej tolikrat poudarjalo od krščanskih nasprotnikov, češ da vzdržno življe¬ nje škoduje zdravju, in da je brez škode nemo¬ goče. Uče, da je edina pot, po kateri se ohrani zdrav in krepak človeški rod popolna vzdržnost izven zakona. To zahtevajo samo z ozirom na naravno življenje, ker se na vero nič ne ozirajo. Koliko ložje je kristjanu zvrševati to zahtevo s pripomočki nadnaravnega življenja. V vzdržnosti veliko ložje skrbi za zveličanje svoje duše in bližnjega; tudi mnogo ložje zvršuje dela krščan¬ ske ljubezni. Kakor je z očiščenjem zakona Jezus dal podlago krščanskim rodbinam, in s tem urejenemu, omikanemu življenju, tako je s svojim naukom o čistosti vzbudil duha popolnosti in nepremagljive požrtvovalnosti. Njegova sveta vera rodi vedno na podlagi tega opomina duše, ki hrepene po solnčnih višavah nebeške popol¬ nosti, ki streme po sijajnih vzorih, ki se v umr¬ ljivem telesu bojujejo za angelske krone, in se zato s čistim, vzdržnim življenjem oklepajo ne¬ beškega ženina. Že v pridigi na gori je Jezus blagroval take požrtvovalne junake in jim obetal, da bodo Boga gledali . 1 XVII. Jezus blagoslavlja otročiče. Luk. 18, 15-17; Mat. 19, 13—15; Mark. 10, 13-16. Tu neso otročiče k Jezusu, da bi položil roke nanje in molil nad njimi. Ko pa učenci to vidijo, jamejo braniti in kregati tiste, ki jih prinašajo. Ko Jezus to zapazi, se vznevolji, jih po¬ kliče in pravi: „Pustite otročičem priti k meni in ne branite jim; zakaj, takih je nebeško kraljestvo: Resnično vam povem: Kdorkoli ne sprejme božjega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj.“ In objema jih in polaga roke nanje, ter jih blagoslavlja. Potem odide. Razlaga. 1. Otročiči pri Jezusu. Ta zgodba se je zvršila v neki hiši, ker sv. Marka pravi, da je Jezus šel potem ven na cesto . 1 Jezus je moral biti zelo utrujen. Zato se je učencem zdelo nad¬ ležno, da prihajajo matere s svojimi otročiči in hočejo k njemu. Premalenkostno se jim je zdelo, da bi se Zveličar trudil z otroci. Ljubeznivi Jezus jih pa pokara in s posebno milobo sprejme mlade obiskovavce. Takih je nebeško kraljestvo, tako pravi. Svoj čas, ko so se apostoli pričkali med seboj, kdo je večji, jim je že povedal nekaj takega. Vzel je dete in ga postavil med nje, rekoč: Ako ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo. 2 Otroškega duha torej za¬ hteva od svojih učencev: nedolžnosti, priprostosti, udanosti in zvestobe. V tem zmislu je tudi hvalil Boga, ko se je vrnilo njegovih dvainsedemdeset učencev z evangeljske poti: Oče, hvalim te, da si to prikril modrijanom . , malim pa razodel- Tega duha hoče vdihniti svojim učencem: duha skromne, vdane, priproste ponižnosti. Silno lep 0 se ujema hvala čistosti z blagoslavljanjem otrok- Jezus jih ljubi zlasti zavoljo njihove nedolžnosti, ker jim mladih srčic še ni opustošil vihar strasti, ker še niso ostudne izkušnjave omadeževale jasne beline njihovih duš. Samo človek, ki ima otroš¬ kega duha, more umevati lepoto devištva. 2. Pomen te zgodbe je mnogovrsten. Zve¬ ličar nam kaže zopet najljubeznivejšo nežnost svojega milega srca. Kdo bi ga ljubezni ganjen 1 Mark. 10, 17. Glej prihodnjo zgodbo, str. 422. * Mat. 18, 3. 8 Luk. 10, 21. 1 Mat. 5, 8; Zgodbe II, str. 213. Skrb za otroke. 421 n e občudoval, ko objemlje nedolžne otročiče in jih iskreno blagoslavlja? Matere so prinesle k njemu najljubše, kar imajo; iz tega se vidi, kaka je bila Zveličarjeva zveza z vernim ljudstvom. Ljubeča materina srca čutijo, da se bo Jezus, ki ozdravlja bolnike, obuja mrtve, tolaži žalostne, z odpuščanjem grehov miri grešnike, rad pomudil tudi ž njihovimi ljubčki, in jih blagoslovil. je telesne revščine in dušnih nevarnosti za mla¬ dino, tembolj skrbe dobri kristjani, da iztrgajo Jezusove ljubčke grehu in pogubi. Med najime¬ nitnejše naloge svete cerkve in njenih zvestih sinov in hčera spada do konca sveta požrtvo¬ valna skrb za otroke. Poganski svet tega ni poznal. Najdenišnic in sirotišnic ni bilo pred Kristom. Poganski oče Jezus blagoslavlja otročiče. Učenci so se iznova mnogo naučili. Spoznali ®°> da jim §e manjka tistega nedolžnega otroš- r. e £ a duha, ki ga je treba v Jezusovi družbi. aučila se je pa od tega prizora neizrekljivo važ- ^h stvari vesoljna cerkev. Ljubezen do otrok, 0 mladine je tista svetla luč, ki jo prižiga naš Jezus, ko pritiska otroke k svojemu božjemu , rc, b in jih blagoslavlja. Neštevilno kristjanov hodi za njim, ki požrtvovalno skrbe za zapuščene °^ r °Le in se trudijo za njihovo vzgojo, čim vec je imel pravico otroka po rojstvu zavreči. Ve- likrat se je zgodilo pri Grkih in Rimcili, da so slabotne otroke izpostavili na polju ali v gozdu in jih prepustili pticam in divjim zverem. Podobno delajo še zdaj n. pr. Kitajci. Poganski stariši so si mislili in še mislijo, da so otroci njihova last¬ nina, ki ž njo store lahko, kar hočejo. Jezus je pa pokazal, da so otroci božja last, da so po¬ sebno blizu njegovemu božjemu srcu, in da je zato sveta dolžnost skrbeti zanje. 422 Luk. 18, 18—30; Mat. 19, 16 — 30; Mark. 10, 17—31. Bogati mladenič. XVIII. Jezus in bogati mladenič. Luk. 18, 18—30; Mat. 19, 16—30; Mark. 10, 17—31. Ko pride Jezus ven na cesto, glej, prihiti neki imenitnik in poklekne predenj, ter mu reče: „Dobri učenik, kaj naj storim dobrega, da dosežem večno življenje?" Jezus mu pa pravi: „Zakaj me ime¬ nuješ dobrega in kaj me vprašuješ o dobrem? Eden je dober, namreč Bog sam. Ako pa hočeš iti v življenje, iz¬ polnjuj zapovedi! Zapovedi poznaš: ne ubijaj, ne prešestuj, ne kradi, ne pričaj krivično; spoštuj očeta in mater in ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.“ Mladenič mu pa odgovori, rekoč: „Učenik, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti, kaj pa mi še manjka?" Jezus se ljubeznivo ozre vanj in mu reče: „Enega ti še manjka: Ako hočeš biti popoln, pojdi in prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim; in imel boš zaklad v nebesih. Pa pridi in hodi za menoj!" Ko pa mladenič sliši te besede, se vžalosti in pobit odide; imel je namreč veliko posestva in bil zelo bogat. In ko Jezus vidi, da se je vžalostil, se ozre, ter reče svojim učencem: „Kako težko pridejo v božje kraljestvo, kateri imajo mnogo denarja!" Učenci se pa začudijo njegovim be¬ sedam. Jezus pa iznova začne in jim pravi: ,,Otročiči, resnično vam povem, kako težko je tistim, ki zaupajo v de¬ nar, priti v božje kraljestvo. Ložje je iti velblodu skozi šivankino uho, kot bogatinu priti v božje kraljestvo." Ko učenci to zaslišijo, se še bolj čudijo in govore med seboj: „Kdo se torej more zveličati?" Jezus jih pa pogleda in jim pravi: „Pri ljudeh je nemogoče, ne pa pri Bogu ; zakaj, pri Bogu je vse mogoče." Tu izpregovori Peter in mu pravi: „Glej, mi smo vse zapustili in smo šli za teboj. Kaj bo torej z nami?" Jezus jim pa reče: „Resnično vam povem, da boste vi, ki ste šli za me¬ noj, ob prenovljenju, ko bo sedel Sin človečji na prestolu svojega veličastva, tudi sedeli na dvanajstih sedežih in sodili dvanajst Izraelovih rodov. In vsak, kdor zapusti hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali polje zavoljo mojega imena in s preganjanjem, ta prejme stoterno na tem svetu, na onem pa doseže večno življenje. Mnogo prvih bo pa poslednjih, in poslednjih prvih." Razlaga. 1. Bogati mladenič. Neki imeniten in bogat mladenič, morda celo predstojnik kake shodnice, počasti Jezusa na cesti in g a zaupno in spoštljivo vpraša, kaj naj stori, da doseže večno življenje. Svoj čas smo že slišali nekega pismouka, ki je s tem vprašanjem stopil pred Jezusa , 1 a z zvijačnim namenom. Vprašanje samo je lahko umljivo. Vsak Izraelec si je želel več¬ nega življenja; veroval je, da ga doseže, če iz¬ polnjuje postavo. Ko je torej Jezus zatrjeval, da samo on odpira nebeško kraljestvo, si je lahko vsak mislil: Če ima ta prav, je torej še nekaj posebnega treba za nebesa, česar ni v postavi naznanjenega. Tako umevamo poštenega mlade¬ niča nastop in prošnjo. Jezus ga začetkom za¬ vrne, ker ga je imenoval dobri učenik in pravi, da je le eden dober, namreč Bog sam. Jezus je sam učlovečeni Bog. Iz njegovih besedi posne¬ mamo torej ta-le pomen: Samo Bog je dober in edino le Bog te more podučiti o tem, kaj je treba za večno življenje. Ko bi ti spoznal, da sem jaz, ki govorim s teboj, pravi Bog in bi živo vero¬ val vame, potem bi bile tvoje besede: dobri učenik, res besede zaupne vere in radovoljno bi sprejel moj odgovor na svoje vprašanje. Ti me pa častiš samo kot posebno modrega učenika, v meni samo slutiš božjega poslanca, zato bo moj odgovor pri tebi zastonj in beseda dobri učenik bo brez pomena. Jezus mu nato našteva zapovedi, ki jih mora izpolnjevati, kdor se hoče zveličati. Mladenič g a zagotovi, da je to že storil, in vprašuje: Kaj p a mi še manjka? To vprašanje kaže, da ima mla¬ denič res dober namen. Zato ga Zveličar lju¬ beznivo pogleda, hoteč mu s tem vzbuditi tisto trdno in zaupno vero, ki je potrebna, da bo mogel 1 Luk. 10, 25. Nauk o bogastvu. 423 zvršiti, kar mu bo priporočil. In potem pravi: Ako hočeš biti popoln, pojdi in prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim; in imel boš zaklad v nebesih. Pa pridi in hodi za menoj! To ni dolžnost, mar¬ več le svet; pričenja se z besedami: Ako hočeš. Vsak človek, ki hoče biti Kristov učenec, mora biti ubog v duhu, to se pravi: ne sme imeti svo¬ jega srca navezanega v prvi vrsti na posvetne stvari . 1 Vsak, kdor hoče priti v nebesa, mora i’ajše zapustiti vse, in seveda tudi posvetno pre¬ moženje , 2 nego Jezusa in njegovo ljubezen. Vsak Pa ni dolžan, da bi se popolnoma odrekel po¬ zemskemu imetju, ni dolžan vsega prodati in raz¬ deliti med reveže. A kdor tako dela, je na poti Popolnosti. Kakor vedno devištvo jeradovoljno uboštvo, katero hvali in priporoča Jezus pri ti Priliki, samo evangeljski svet, ne pa stroga za¬ poved. Gotovo je, da ložje, varnejše hodi za Jezusom, kdor ima svoje premoženje edino le v n jem, in se je odtrgal od vsega na svetu. 2. A a ii h o bogastvu. Zveličar je ob Prejšnjem svojem bivanju v Pereji tolmačil ne¬ marnosti posvetnega bogastva. Žalostna zgodba 1 Mat. 5, 3; Zgodbe II, str. 209. * Zgodbe II, str. 298. z bogatim mladeničem mu da zato nove prilož¬ nosti. Resno pogleda za njim in izpregovori, kako težko je priti bogatinom v božje kraljestvo. Pri našem mladeniču je bilo obilno bogastvo samo ovira, da ni stopil na pot popolnosti, a koliko jih je, ki jih tira na pot greha in pogubljenja. Ko se učenci začudijo njegovim besedam, jih celo poojstri, rekoč: Ložje je iti velblodu skozi šivan- kino uho kot bogatinu priti v božje kraljestvo. To se pravi: Sploh nemogoče je, da bi se bogat člo¬ vek zveličal. Seveda brž pojasni to trdo besedo: Pri ljudeh je nemogoče, ne pa pri Bogu , zakaj, pri Bogu je vse mogoče. To se pravi: Po člove¬ ških močeh se bogatin ne more zveličati. Posvetno premoženje ima tako silo nanj, da ga gotovo za¬ pelje, če je prepuščen samemu sebi. Toda božja milost je močnejša nego vsaka izkušnjava, in premaga tudi tiste izkušnjave, ki jih ima za člo¬ veka bogastvo. Z božjo pomočjo se torej tudi bogatin lahko zveliča. — Jasno pa je iz teh be¬ sedi, da potrebujejo bogati ljudje posebnih božjih milosti, in da jim je zato tudi treba trdnejše vere in krepkejšega zaupanja v Zveličarja in njegovo milost kot revežem. Bogastvo brez žive vere v Jezusa je nevarno za zveličanje. Bogati mladenič. 424 Plačilo apostolom. Mat. 20, 1 — 10. Delavci v vinogradu. 3. Plačilo apostolom. Ljubeznivo pri- prosto vpraša ob ti priliki Peter v imenu svojih tovarišev, kaj bo ž njimi, ki so zapustili vse, ne samo premoženja, in šli za Jezusom. Ni časti¬ hlepje, ne kak napuh, ki govori iz teh Petrovih besedi, marveč le verno zaupanje, da bo zanje pač ložje doseči božje kraljestvo nego za boga¬ tine. Zagotovilo, da je G-ospod res sprejel nji¬ hove žrtve, in da jim vsled njih olajša pot v večno življenje, bi radi slišali iz ust svojega Zveličarja, Ta jih potolaži in v slovesno vzvi¬ šenih besedah jim slika njihovo čast. Ob prenov- Ijenju, t. j. ob poslednji sodbi, ko večni Bog pre¬ novi nebo in zemljo, in obudi vse mrliče iz gro¬ bov, bodo apostoli v najtesnejši zvezi s Sodnikom vsega človeštva — z Odrešenikom. Sami bodo sodili neverne Izraelce. S tem napove Zveličar, kar je že večkrat poudarjal, da bo namreč mnogo Izraelcev v neveri našlo pogubo. A ne samo apostoli, marveč kdorkoli kaj žrtvuje zavoljo Jezusovega imena, kdor se odreče kaki stvari ali osebi zavoljo njega, kdor pretrpi kako preganjanje zanj, sprejme plačilo že tukaj, tem večje pa na onem svetu. Tam bo vse drugače, nego je na tem svetu. Merilo se bo po drugem, pravičnejšem merilu. Zatirani reveži, zaničevani priprosti ljudje, ki so bili tod zadnji bodo tam prvi. Ubogi ribiči, ki jih je Gospod izbral za svoje apostole, bodo imeli prva mesta. Imenitniki, bogatini, učeni pismarji in farizeji, ki so na zemlji prvi, bodo tam zadnji. Neskončna božja pravica bo vse zravnala in bo postavila vsakega tje, kamor je zaslužil. Zasluženja bo. pa tem več, čim več je kdo žrtvoval ali pre¬ trpel zavoljo Jezusovega imena. XIX. Delavci v vinogradu. Mat. 20, 1—16. Nebeško kraljestvo je podobno go¬ spodarju, ki gre zjutraj zgodaj najemat delavcev za svoj vinograd. Pogodivši se z delavci po denarju na dan, jih pošlje v svoj vinograd. Ko pa gre krog tretje ure ven, zagleda druge, da stoje na trgu brez dela, ter jim reče: „Pojdite tudi vi v moj vinograd, in kar bo prav, vam bom dal.“ In oni gredo. Ob šesti in deveti uri gre pa zopet ven in stori ravno tako. Krog enajstih pa gre ven in najde druge postajati in jim pravi: „Kaj stojite tu ves dan brez dela?“ Odvrnejo mu: „Ker nas ni nihče najel.“ Reče jim: „Pojdite tudi vi v moj vinograd, in kar bo prav, boste prejeli . 441 Ko se pa zmrači, veli gospodar vi¬ nograda svojemu oskrbniku: „Pokliči delavce in jim daj plačilo pričenši od zadnjih do prvih . 44 Ko torej pristopijo tisti, kateri so prišli krog enajste ure, prejmejo vsak po denarju. Ko pa pridejo prvi, mislijo, da bodo prejeli več, a tudi oni prejmejo po denarju. In ko ga prejmejo, zago¬ drnjajo nad gospodarjem, rekoč: „Ti poslednji so delali samo eno uro in naredil si jih enake nam, ki smo pre¬ našali težo in vročino dneva . 44 On pa odgovori in pravi enemu iz¬ med njih: „Prijatelj, ne delam ti kri¬ vice. Ali se nisi pogodil z menoj po denarju? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi; hočem pa tudi zadnjemu dati, kolikor tebi. Ali mar ne smem jaz storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko zato hudobno, ker sem jaz dober? Tako bodo poslednji prvi, prvi pa poslednji: mnogo jih je namreč po¬ klicanih, malo pa izvoljenih . 44 Razlaga. 1. Čas. Naš Gospod je na potu v Jeruza¬ lem, skoraj gotovo v Pereji, na vzhodni strani reke Jordana. Bliža se konec njegovemu zveli¬ čavnemu delu; zadnja pomlad njegovega življenja se pričenja. Vedno globlje resnice uči svoje učence. Prej jim je budil vero v svoje božje poslanstvo; zdaj pa prodira globoko v njihove duše in jih poučuje o notranjem življenju. Culi so, kako vzvišen je deviški stan; 1 2 od Jezusove ljubezni do otrok so se učili, kakšnega duha za¬ hteva Zveličar od svojih učencev; 3 strme so ravnokar spoznali, kako veličastno je prosto¬ voljno uboštvo, 4 in čuli so pretresljivo resnico: 1 Stavek in kar bo prav - se bere samo v grškem izvirniku, latinski prevod ga nima. 2 Mat. 19, 10—12. 8 R. t. 13-15. 4 R. t. 23-29. Delavci v Palestini. 425 Mnogi prvih bodo poslednji, poslednji pa prvi. Te besede razlaga naša lepa prilika. Apostoli so se jim brez dvoma čudili. Zato jih pa opozarja Gospod na tisto korenino, ki iž nje raste vrednost Pred Bogom, namreč na božjo milost. Bog deli vsakomur svoje milosti, kakor hoče. 1 To je glo¬ boki pomen Jezusove prilike o delavcih v vinogradu. 2. Prilika je vzeta iz navadnega življenja v Odrešenikovem času. Dandanes je turško go¬ spodarstvo uničilo domala vse vinograde v Pale¬ stini. Na libanonskem pogorju goje krščanski maronitje še trto, razni naseljenci pa ob Karmelu Dobiti jih je lahko. Še dandanes je navada, da se za poljska dela ponujajo delavci na javnih prostorih, zlasti ob vratih mestnega ozidja. Za¬ rana jih najme gospodar v priliki in pogodi ž njimi dnino po „denarju“. Denar je bil srebrn, rimski novec s cesarjevo podobo in latinskim na¬ pisom, 25. del zlata; vreden je bil nekako toliko, kolikor judovskega pol šekla ali ena grška drahma; po naše krog 95 vinarjev. V novem zakonu se šestnajstkrat omenja; iz tega vidimo, da je bil ob Kristovem času v Palestini zelo v rabi. Ta dnina je bila že od nekdaj med Judi v navadi. Delavci v vinogradu. 'n krog Jafe; nekaj vinogradov je tudi na jugu. V starem zakonu in tudi za Kristusa je bilo pa vinarstvo po celi deželi močno razširjeno. Več ne go stokrat se omenjajo vinogradi v sv. pismu; kjerkoli se govori o pridelkih v Palestini, se ime- n nje tudi grozdje; izraelsko ljudstvo se mnogokrat Primerja vinogradu, ki ga je vsadil Gospod, in ki ga dobrotno obdeluje. 2 Poslušavci so torej pri¬ liko lahko razumeli. Gospodar je premožen me- ščan, ki ima svojega oskrbnika. Ta nadzira in v °di delo, gospodar pa skrbi za delavce. Spomladi lib je mnogo treba za okopavanje in obrezovanje. 1 I. Kor, 12, ll. 2 Ps. 76, 9-17; Iz. 5, 1—7; Jer. 2, 21. nasl. V Tobijevi knjigi beremo, da je mladi Tobija obljubil neznanemu mladeniču — angelu, ki ga je spremljal, po eno drahmo in potreben živež na dan. 1 V naši priliki so pa pač delavci živeli ob svojem; kos kruha in nekaj oliv, datljev ali smokev so nesli s seboj. Vkljub temu je bila ta dnina z ozirom na tedanjo vrednost denarja zelo visoka. Dan so delili Judje, kakor smo že rekli, v štiri oddelke. Pričel se je ob 6. zjutraj. Naša šesta ura je bila torej prva, deveta tretja, dva¬ najsta šesta, tretja deveta in šesta dvanajsta. Kavno tako so delili noč v štiri straže. Poljski 1 Tob. 5, 15. V Vulgati ni tega odstavka. Plačilo v nebesih. Luk. 18, 31—34; Mat. 20, 17—19; Mark. 10, 32.33. Napoved Jezusove smrti. 42H delavci so delali od solnčnega vzhoda do zahoda. Najdaljši dan ima v Palestini 14 ur in pol, naj¬ manjši 10 ur. Spomladi je imel nekako dvanajst ur. Gospodar v naši priliki ostane črez dan v vinogradu in vidi, da bo delavcev še vedno pre¬ malo. Zato gre oh 9. in oh 12. uri iznova na trg ponje in jih najine. Skoraj gotovo so imeli delavci ob teh časih kratke oddihljeje. Malo pred večerom, ob 5. popoldne pripelje zadnje, da dovrše, kar bi bilo tisti dan moralo izostati. Po Mojzesovi postavi se je moral zaslužek delavcem takoj izplačati. 1 Ta posel zvršuje v naši priliki oskrbnik, ki da po gospodarjevem naročilu vsakemu po denarju, pričenši od posled¬ njih. Vsi naj bi bili navzoči, da vidijo, kako prejmejo tudi zadnji s prvimi enako plačilo. Za eno uro dela se izplača tista dnina, kakor za ves dan. Prvi mrmrajo, toda gospodar jih za¬ vrne. Prejeli so, za kar so se pogodili; več ni¬ majo pravice zahtevati. Če pa gospodar tudi drugim enako plača, je to njegova dobrota, in nihče nima pravice tega gledati postrani, zavistno, ali kakor pravi prilika, imeti hudobno oko. 2 3. Pomen. Pri razlagi prilik moramo gle¬ dati na glavno misel, ki jo izražajo. Pri naši pri¬ liki je poglavitno to, da so po dobroti prejeli vsi delavci enako plačilo. Jezus pravi začetkom: Ne¬ beško kraljestvo je podobno gospodarju. Potemtakem vemo, da se v nebeškem kraljestvu ravno tako godi. Nebeško kraljestvo na zemlji je Kristusova cerkev. V nji so v resnici prvi poslednji in poslednji prvi. Apostoli, neznatni, priprosti možje imajo v tem kraljestvu prvo stopinjo; imenitni voditelji ju¬ dovskega ljudstva so zadnji. Vendar pa to ni glavni pomen naše prilike. Ozira se namreč na nebeško kraljestvo na onem svetu, v nebesih. Gospodar je Bog; delo v vinogradu je delo za večno zveličanje. Oskrbnik je Kristus. Večer je konec življenja. Dnina je večno plačilo. Vsak prejme to, kar je zaslužil po neskončni pravič¬ nosti božji. Plačilo se pa ne meri po delih, marveč po božji milosti. Bog lahko da tistim, ki že kasno prično delati za zveličanje, tolikšno milost, da je njihovo plačilo enako z drugimi, ki so celo življenje prav živeli. Sebe in svojih dobrih del ne sme človek precenjevati; ponižno, nesebično se mora izročiti Bogu, čegar milost je prva in poglavitna reč. 1 III. Mojz. 19, 13; V. Mojz. 24, 14 nasl.; Tob. 4, 15. ! Prim. Mark. 7, 22. Prilika pa ne pravi, da ne bo v nebesih raz¬ ličnih stopinj, marveč le to, da po božji milosti tudi tisti, ki še v moški dobi, ali celo malo pred smrtjo začno delati za svoje zveličanje, lahko dosežejo tisto nebeško plačilo, kakor ljudje, ki že od mlada služijo Bogu. Mrmranje prvih ima svoj pomen samo v priliki; razlagati se ne more, ker po sodbi pač ne more biti med zveličanimi nobene nezadovoljnosti. Jezus sklepa priliko z besedami: Mnogo jih je poklicanih, malo pa iz¬ voljenih. Nekateri razlagajo te besede tako-le: Bog kliče vse ljudi v zveličanje, toda le malo jih pride v nebesa. Ta razlaga je popolnoma na¬ pačna. Bog kliče res vse in vsakemu ponuja svojo milost; to resnico pač izraža tudi naša prilika; o tem pa, koliko jih doseže večno živ¬ ljenje, ne govori. Saj vsi delavci, kolikor jih najame gospodar, prejmejo svoje plačilo. Potem¬ takem moramo razlagati te besede tako-le: Mera, po kateri bo meril Bog plačilo, ni čas in velikost dela, marveč le božja milost, ki mora ž njo člo¬ vek zvesto sodelovati. Veliko jih je namreč po¬ klicanih, da bi mogli z božjo milostjo doseči tu na zemlji večjo popolnost, in v nebesih večjo srečo, malo pa izvoljenih, ki bi v resnici zaslužili višjo stopinjo blaženosti v nebesih. XX. Jezus vnovič napoveduje svojo smrt in vstajenje. Luk. 18, 31—34; Mat. 20, 17—19; Mark. 10, 32-34. Učenci so bili na potu in so šli gori proti Jeruzalemu. Jezus je šel pred njimi; oni so pa šli za njim v strahu in strmenju. Tu vzame zopet dva¬ najstere k sebi na stran in jim jame pripovedovati, kaj se ima zgoditi z njim, ter jim reče: ,,Glejte, gori v Je¬ ruzalem gremo in dopolni se vse, kar so pisali preroki o Sinu člo večjem- Sin človečji bo izdan velikim duhov¬ nikom in pismarjem in starejšinom in obsodili ga bodo k smrti in izročili ne¬ vernikom. In ti ga bodo zasramovali in pljuvali vanj in ga bičali; in ko bo bičan, ga bodo križali in umorili. Tretji dan bo pa zopet vstal.“ Oni pa niso tega nič razumeli; t f- beseda jim je bila zakrita in niso umeli> kaj jim je povedal. 427 428 Apostoli in napoved Jezusove smrti. Razlaga. 1. Apostoli v strahu. Dolgi ovinek Jezusove zadnje poti se nagiblje h koncu. Pre¬ peljali so se že črez Jordan in zdaj so v Judeji, od koder stopajo kvišku proti Jeruzalemu. Važna pot! Zveličar gleda v duhu pred seboj Oljsko goro in Golgoto. Zamišljen gre pred njimi; za¬ topljen v prizore nepopisnega zaničevanja in trp¬ ljenja, ki se mu slikajo v duši. Po pravici smemo to sklepati, ker kasneje ravno o tem govori svo¬ jim učencem. Nemo stopa po svoji poti, učenci pa za njim. Vidijo ga, kako mu resno gleda oko, kako temna, tajna čuvstva se mu zrcalijo z lica. To jih pretresa. V strahu in strmenju gredo za njim. Vstajajo jim tajne slutnje, a sami ne vedo, kakšna je pot njihovega Zveličarja, da vodi pred rimskega oblastnika in na križ. Spominjajo se morda raznih nerazložljivih besedi Gospodovih, iz katerih so povzeli le to, da čakajo Jezusa in nje še grozni, črni dnevi. Pri¬ dejo dnevi, ko ho ženin odvzet od njih ; 1 2 je govoril Zveličar farizejem. Nejasna jim je bila ta beseda. Malo se jim je posvetila, ko jim je po Petrovi izpovedi pri Cezareji Filipovi Jezus pričel doka¬ zovati, da mora iti v Jeruzalem, in mnogo trpeti, in zavržen hiti od starejsin in velikih duhovnikov in pismarjev, in umorjen hiti in tretji dan vstati J Apostoli pa tega niso doumeli, ker niso ve¬ deli, da je odrešilna smrt božjega Sinu potrebna za zveličanje človeštva. Tudi po izpremenjenju na gori Tabor jih je učil, da bo Sin človečji trpel, kakor je pisano o Sinu clovecjem, da mora mnogo trpeti in zaničevan hiti . 3 — Posebej jim je svoj čas dejal : 4 Denite si v zavoje srca te besede: Sin človečji bo izdan ljudem v roke in umore ga, umorjen pa vstane tretji dan. A tudi tega niso razumeli . 5 Zdelo se. jim je neumljivo, da bi se kaj takega v resnici moglo zgoditi. Od teh na¬ povedi so bili že dvakrat v Jeruzalemu, a spo¬ znali so pač judovsko sovraštvo, toda videli tudi Jezusovo božjo moč, ki se ji nobena sila ne more ustavljati. Zdaj gredo zopet v Jeruzalem. Morda zdaj pride kaj strašnega! Negotove, temne slutnje jim budi pogled na zamišljeno resnega Zveličarja. Kaj bo? 1 Luk. 5, 35. 2 Mark. 8, 31; Luk. 9, 22; Zgodbe II, str. 298. 8 Mat. 17, 12; Mark. 9, 11. 4 Luk. 9, 44. 5 Mark. 9, 30; Zgodbe, II, str. 307. 2. Jezusova napoved. Jezus ne pusti dolgo apostolov v negotovosti. Z vso jasnostjo jim napove, kaj ga čaka ravno na ti poti. Prav zdaj gredo gori v Jeruzalem, da se dopolni, kar so pisali preroki o Sinu človečjem, in kar jim je sam že opisal. Samo jasnejše govori danes. Pove jim, da ga bodo judovski prvaki izročili never¬ nikom, da ga bodo ti zasramovali in pljuvali vanj, in ga bičali; in ko bo bičan, ga bodo križali. Vse, kar je zdaj napovedal, združi v ti napovedi, da bo izdan prvakom judovskega ljudstva, umorjen, in da bo tretji dan vstal. Novo je pa, da ga bodo mučili pogani, in novo je tudi, da bo križan. Ta način svoje smrti je označen samo v podobi bronaste kače, ki jo je Nikodemu nekoliko razkril, in v opominu, naj vsak vzame svoj križ in hodi za njim, se je malo tega dotaknil. Apostolom so pa tudi te jasne besede ne- umljive. Trdno verujejo, da ustanovi Jezus božje kraljestvo na zemlji; njegovo božjo moč poznajo; saj ni davno, kar je četrti dan po smrti mrliča priklical iz groba. Znano jim je, kako je z be¬ sedo in dejanjem vselej pobil farizeje in pismarje, kadar so mu hoteli kaj škodovati. Kako naj si torej mislijo, da bi tega Jezusa mogli umoriti? To se jim je zdelo popolnoma nemogoče. Besede o tem so sicer slišali, a ker često tudi drugih Gospodovih besedi niso brž razumeli, so si gotovo mislili, da je to, kar jim sedaj iznova v nekoliko obširnejši obliki pripoveduje, kaka prilika, ki jim jo razloži ob svojem času. Ponavljamo, kar smo že par krat rekli: Vzrok, da apostoli niso razumeli Jezusovih napovedi o njegovem trpljenju in smrti, je edino ta, ker niso vedeli, da je njegova smrt odrešilna za svet, da ž njo odkupi človeštvo pri Bogu. Pač jim je Zveličar povedal priliko o dobrem pastirju, pač jim je zatrjeval, da da življenje za svoje ovce, a natančnejšega niso vedeli o tem. Odslej jim je pa tudi to resnico večkrat vtiskal v srce. Delal je z učenci kot najboljši Oče in najmodrejši učitelj. Kolikor tesnejša je bila zveza vere med njim in med apostoli, toliko več jim je raz¬ odeval. Počasi, košček za koščkom jim je raz¬ krival veličastne skrivnosti svojega prihoda na svet. Tako so se utrjevali in izpopolnjevali stopnjo za stopnjo in postali sposobni kasneje tudi druge učiti v tistem duhu, ki jih je v njem izučil božji Zveličar. Mark. 10, 35—45; Mat. 20, 20—28. Saloma s sinovoma pred Jezusom. 429 XXI. Saloma prosi za svoja sina. Mark. 10, 35—45; Mat. 20, 20—28. Tu pristopi k Jezusu mati Cebede- jevih sinov s svojima sinovoma Ja¬ kopom in Janezom in pade predenj z neko prošnjo. Reko mu: „Učenik, radi bi, da bi nam storil, kar prosimo.” On jim pa pravi: „Kaj hočete, da naj vam storim ?“ Odgovori mu: „Reci, da bosta ta dva moja sinova sedela, eden na tvoji desnici in drugi na tvoji levici v tvo¬ jem kraljestvu.” Jezus pa odvrne in reče: ,,Ne veste, kaj prosite. Ali moreta piti kelih, ki ga bom jaz pil, ali krstiti se dati s krstom, ki bom jaz ž njim krščen?” Onadva pa mu odgovorita: „Moreva.” Jezus jima nato reče: „Kelih, ki ga bom jaz pil, bosta sicer pila, in s kr¬ stom, ki bom jaz ž njim krščen, bosta krščena, toda sedeti na moji desnici ali levici ne pristoja meni vama dati, temveč katerim je pripravljeno od Očeta.” In ko deseteri to slišijo, se vzne- voljijo nad bratoma Jakopom in Jane¬ zom. Jezus jih pa pokliče k sebi in jim reče: „Znano vam je, da knezi, ki vladajo nevernike, gospodujejo nad njimi, in njihovi velikaši imajo oblast nad njimi. Tako ne bodi med vami, ampak kdor hoče biti večji med vami, bodi vaš služabnik, in kdor hoče biti prvi med vami, bodi vsem za hlapca. Zakaj, tudi Sin človečji ni prišel, da bi mu stregli, marveč da on služi, in da svoje življenje da v odrešenje za nanožice.” Razlaga. 1. Prošnja. Par dni je morda minulo, bar je Zveličar obljubil svojim apostolom, da bodo 0 b sodbi sedeli poleg njega na dvanajsterih se¬ dežih kot sodniki izraelskega ljudstva. Ta na¬ poved je pognala v njihovih srcih globoke ko¬ renine, kakor vidimo iz naše zgodbe. Jakop in Janez, sinova ribiča Cebedeja in Salome, sta si Po dogovoru s svojo materjo hotela izprositi prvi dve mesti v Jezusovem kraljestvu. Priprosta je ta prošnja in jasen dokaz, da apostoli ob tem času še niso imeli pravega pojma, kakšno kraljestvo ustanavlja njihov Zveličar. Lepo znamenje je pa za vero imenovanih aposto¬ lov. Napoved o Gospodovem trpljenju in smrti, ki sta jo ravnokar slišala, ju ni prav nič opla¬ šila. Trdno sta bila z materjo vred prepričana, da je Jezus Mesija, ki ga noben sovražnik ne more premagati. Imela sta po svojih mislih tudi vzrokov, da se jima izpolni njuna prošnja. Mati Saloma je bila med ženami, ki so spremljale Jezusa in ga podpirale s svojim premoženjem, mor¬ da najstanovitnejša in najpožrtvoval- nejša. Janez je bil med prvimi učenci . 2 Za svojo gorečnost in stanovitnost sta oba zaslužila od Je¬ zusa ime gromova sinova. 3 Pri vseh prilikah ju je Zve¬ ličar odlikoval; bila sta priči obujenja Jairove hčere in vi¬ dela sta čudežno iz- premenjenje na gori. Vse to jima je dajalo poguma za prošnjo. Prizor, ko se v otro¬ ški ljubezni in za¬ upnosti naslonita na ljubo mater, in ž njo vred padeta pred Jezusa, je milo pri¬ srčen. 2. Jezusov odgovor je pomenljiv. Naj¬ prej opozarja na svoje trpljenje: Ali moreta piti kelih, ki ga bom jaz pil, ali krstiti se dati s krstom, ki bom jaz z njim krščen? — Kelih je Izraelcu domača podoba. Pri mizi je oče odločil vsakemu svoj kelih pijače. V prenešenem pomenu znači torej kelih usodo, ki koga čaka. Piti svoj kelih pomenja torej to izkusiti, kar je komu določenega. V tem zmislu beremo v psalmih o Bogu: Dežil 1 Luk. 8, 3. 2 Jan. 1, 37; Zgodbe II, str. 142. 2 Luk. 9, 52; Zgodbe II, str. 204. 430 Oblast v Jezusovem kraljestvu. Luk. 18, 35—43; Mark. 10, 46—52; Mat. 20, 29—34. Slepca v Jerihi. bo na grešnika zanjke; ogenj in žveplo in piš vi¬ harjev je delež njih kelihaj in pri Izaiju : 2 Vstani Jeruzalem, ki si pil iz Gospodove roke kelih nje¬ gove jeze. Potemtakem pomenjajo Jezusove be¬ sede: Ali moreta prenesti to z menoj, kar mi je določeno od Očeta? Ali moreta trpeti z menoj? Ravno tistega pomena je tudi krst, o kate¬ rem govori Zveličar. Trpljenje njegovo znači. Enkrat je že rabil to podobo, ko je namreč učen¬ cem razlagal, da se morajo resno, brez ozira na vse pozemsko odločiti za njegovo kraljestvo . 3 Ganljivo je slišati verna učenca, kako zago- gotavljata, da sta z Jezusom pripravljena na vse. Zvršila sta tudi to obljubo v svojem življenju. Jakop je prvi v Jeruzalemu dal svoje življenje za Jezusa. Prvi je pil njegov kelih in bil krščen ž njegovim krstom, ko mu je padla glava pod rabljevim mečem. Janez je že ob trpljenju pod križem kazal svojo stanovitnost; bil je pa tudi v Rimu obsojen k smrti in vržen v vrelo olje. Čudežno je bil sicer rešen mučeniške smrti; toda tudi o njem smemo reči, da je pogumno in ju¬ naško pil iz Jezusovega keliha trpljenja. Ljubeznivo odgovarja Jezus njegovemu za¬ gotovilu, da je delitev milosti in mera večnega plačila prepuščena svobodni božji volji. Njuno požrtvovalno vdanost sprejme milostno in jima zatrdi: Kelih, ki ga bom jaz pil , bosta sicer pila, in s krstom, ki bom jaz ž njim krščen, bosta kr¬ ščena; pristavlja pa: sedeti na moji desnici ali levici ne pristoja meni vama dati, temveč katerim je pripravljeno od Očeta. — V tem oziru, kjer od¬ ločuje zgolj milost, veljajo večni, neizpremenljivi božji sklepi. Po teh je določeno prvenstvo v Mesijevem kraljestvu Petru in nikomur drugemu. 3. STejevolja med apostoli. Aposto¬ lom prošnja njunih tovarišev ni bila všeč. Mr¬ mrali so nad bratoma. To priložnost porabi Je¬ zus, da jim vsem skupaj v milih besedah pripo¬ roča ponižnost, in jih poduči, kako naj se obna¬ šajo razni oblastniki v njegovi cerkvi, pa tudi sploh med kristjani. Kdor ima kako oblast, bodi papež, škof ali mašnik, cesar, kralj ali oče, go¬ spodar ali gospodinja, naj si misli, da mora s svojo oblastjo služiti drugim k dobremu. Nikar naj se ne povišuje, na noben način naj ne po¬ snema častihlepnih, sebičnih vladarjev. 1 Ps. 10, 7; Zgodbe I, str. 780. — 2 Iz. 51, 17. 3 Luk. 12, 50; Zgodbe II, str. 373. Najlepši zgled, kako naj se zvršuje oblast, je Jezus sam. Zato tudi opozarja apostole nase. On ima vso oblast, a vendar živi in deluje, kakor bi vsem služil. Za tiste, kateri so mu izročeni, je poln požrtvovalne ljubezni. Zanje da celo svoje življenje. Iz Jezusovih ust so apostoli ob ti priliki prvič jasno slišali, kakšen pomen ima njegova bodoča smrt. Sin človečji da svoje življe¬ nje v odrešenje za množice. Misel, ki jo je sprožil Kajfa, dozoreva. O priliki, ko se kosajo učenci, kdo bo prvi, misli Jezus na svoje trpljenje in na svojo odrešilno smrt in iž nje zajemlje nebeško lepi nauk o ponižnem, požrtvovalnem zvrševanju oblasti: Kdor hoče biti prvi med vami, bodi vsem za hlapca. XXII. Dva slepca v Jerihi. Luk. 18, 35—43; Mark. 10, 46—52; Mat. 20, 29—34. Jezus in učenci pridejo v Jeriho. Ko se napravi iz Jerihe, gre veliko ljudstva za njim. In glej, dva slepca sedita ob poti in beračita, eden Time- jev sin Bartimej. Ko ta sliši, da gre ljudstvo mimo, vpraša, kaj to pomeni. Povedo mu, da gre Jezus Nazareški mimo. In ko zve, da je Jezus Naza¬ reški, jame vpiti in kričati: „Jezus, Sin Davidov, usmili se me!“ Sprednji ga pokarajo, naj molči. On pa še bolj kriči: ,,Sin Davidov, usmili se me !“ In Jezus obstane in veli oba poklicati. In pokličejo slepca, rekoč: „Bodita potolažena, vstanita; kliče vaju.“ In Bartimej vrže svoj plašč proč in poskočita in prideta k njemu. Ko se približujeta, vpraša Jezus, rekoč: „Kaj hočeta, da naj vama storim?" In slepca odgovorita: „Gospod Učenik, da se nama odpro oči.“ Jezus se ju usmili, se dotakne nju¬ nih oči in jima pravi: „Pojta, vajina vera vama je pomagala." In naenkrat izpregledata in gresta za njim. In vse ljudstvo, ki to vidi, hvali Boga. Razlaga. 1. Jeriha. Na svoji zadnji poti pride Je¬ zus preko reke Jordana v lepo mestece Jeriho, tri ure oddaljeno od Jordana, sedem pa od Je- Jeriha. 431 ruzalema, ki leži južno-zapadno od njega. Svoj čas so v njem stanovali kralji; bilo je zelo utr¬ jeno. Izraelci so se ga polastili s čudežno božjo Pomočjo. V slovesnem sprevodu so nesli sedemkrat skrinjo zaveze krog ozidja, ki se je nato kar samo od sebe porušilo. 1 Ob delitvi je pripadla Jeriha Benjaminovemu rodu. Kralj Ahab jo je iznova utrdil. Elija in Klizej sta imela tu preroško šolo. 2 Še dandanes kažejo Elizejev studenec; Arabci ga imenujejo sedaj Ain es Sultan. Zadnji judovski kralj Sedekija je pribežal iz Jeruzalema ob Nabuhodonozorjevem obleganju semkaj; in tu so ga Babilonci ujeli. 3 Ko so se Judje vrnili, je mnogo Jerišanov pomagalo pri dirkališče, in tam umore, da bo tako splošna žalost med izraelskim ljudstvom. Herod je pač izdihnil v Jerihi svojo grešno dušo, sestra pa ni zvršila njegove krvoločne želje. 6 L. 70 po Kr. so Rimci mesto razdrli, a kmalu se je zopet pozidalo. Krščanski škofje so imeli v njem svoj sedež. Ker nam je sv. Marka ohra¬ nil ime enega slepca in njegovega očeta, smemo sklepati, da sta bila Bartimej in njegov oče med kristjani splošno znana. Cesar Justinian je po¬ stavil ondu božji Materi v čast lepo cerkev in prenočevališče za krščanske romarje. Danes je mesto razdrto. Pol ure proč stoji umazana, borna arabska vas z imenom Eriha. Bližnje razvaline kažejo nekdanjo slavo. Vinski mehovi. z gradbi jeruzalemskega mesta in templa. 4 Ma¬ kabejski knez Jonatan je spoznal, kako važno je mesto proti sovražnikom; zato ga je močno atrdil. 5 Zlasti je pa Jeriho povzdignil kralj He- r °J- Sezidal je precejšnjo trdnjavico ob njem in Ogradil veliko dirkališče in dragoceno palačo. Zadnje dni svojega življenja je v svoji nagnusni kole: kaše zni preživel tukaj. Sem je povabil vse veli- Salomi svojega kraljestva in ukazal svoji sestri naj se ob njegovi smrti vsi pozovejo na 1 Joz. 6, 2 nasl. 2 III. Kralj. 16, 34; IV. Kralj. 2, 4 nasl. 3 IV. Kralj. 25, 5 nasl. 4 I.Ezdr. 2, 34; II. Ezdr. 3, 2. 6 I. Mak. 9, 50. . 8 Jos. Pl. Antiqu. 16, 5. 2; 17, 6. 5; Bell. j ud. 1, 33. 6 ~ 8 ; 2, 18, 6. Svoj čas je imela Jeriha krasne nasade. Ker leži precej globlje od Sredozemskega morja, je zelo gorka; mnogobrojni vodovodi so dajali zemlji potrebno vlago in lepo se je razvijala bujna rast. Visoke palme so kar v celih gajih zaljšale mesto; po vrteh so sadili vonjave rože, ki so slovele daleč na okoli. Še danes pravijo, da se jeriška roža že posušena po več letih iznova razcvete, če se dene v vodo. Iz sadov zakumovega dre¬ vesa so pripravljali dragoceno olje za rane in zoper škorpijonov pik. To olje pridelujejo v tistih krajih še dandanes; pod imenom balzam se pro¬ daja po širnem svetu. Od Jordana je preko Jerihe vodila cesta v Jeruzalem; po nji se je tovorilo mnogo blaga. Vrh tega je bila z imenovanim oljem živahna 432 Cahej; cestninarji; sikomore. kupčija. Zato nam je umljivo, da so imeli Rimci tam veliko mitniško postajo, in da je notri pre¬ bival bogati nadcestninar Cahej, o katerem nam poroča prihodnja zgodba. 2 . Čudež nam popisujejo evangelisti Matej, Luka in Marka, samo da druga dva govorita le o enem slepcu, prvi pa o dveh. To si lahko raz¬ lagamo, ker je bil eden — Bartimej — zname¬ nitejši in bolj znan. Ozdravljenje se je zvršilo vpričo velike množice, ki je spremljala Jezusa. Tudi ta dva slepca, kakor tista, ki ju je ozdravil v Kafarnavmu, 1 izpričujeta svojo vero v Jezusa, ko ga kličeta Sin Davidov. Polna zaupanja sta do njega. Ozdravi ju naenkrat. Samo dotakne se njunih oči, da ju tembolj opozori na njun ža¬ lostni stan. Ta čudež je poleg prejšnjih vzdramil ljudstvo. Hvalili so Boga in spremljali Zveličarja proti mestu. Brezdvojbe sta se pridružila tudi slepca in z drugimi vred romala v Jeruzalem, kjer sta po svojih močeh pripomogla k sijajnemu sprevodu cvetno nedeljo. XXIII. Cahej. Luk. 19, 1—10. In Jezus pride in gre skozi Jeriho. In glej, tam je bil mož, po imenu Cahej. Ta je bil nadcestninar in bogat. In rad bi videl Jezusa, kdo da je; pa ni mogel zavoljo množice, ker je bil majhne po¬ stave. Tu teče naprej in spleza na divje smokvino drevo, da bi ga videl, ker tam je imel priti mimo. In ko pride Jezus na tisti kraj, pogleda kvišku in se ozre vanj, ter mu reče: „Cahej, zlezi brž doli, ker danes moram ostati v tvoji hiši." In hitro stopi doli in ga sprejme z veseljem. In ko to vidijo, zamrmrajo vsi, rekoč: „Pri grešniku je ostal." Cahej pa pristopi in reče Gospodu: „Glej, Gospod, polovico svojega pre¬ moženja dam ubogim, in če sem koga kaj ukanil, povrnem čveterno." Jezus mu odvrne: „Danes je zveli¬ čanje došlo ti hiši, ker tudi ta je Abra¬ hamov sin. Sin človečji je namreč prišel iskat in reševat, kar je bilo iz¬ gubljenega." 1 Glej Zgodbe II, str. 257 nasl. Razlaga. Cahej je bil nadcestninar v Jerihi. Nad- cestninarji so imeli od vlade mitnino kakega okraja v zakupu; umljivo je, da so pritiskali na ljudi in izsilili iž njih, kar se je dalo. Še danes imamo na Turškem take zakupnike, ki pobirajo davke od ljudstva. Ljudje jih ravno tako so¬ vražijo, kakor so svoj čas cestninarje in nad- cestninarje. Cestninarji so bili pravzaprav samo služabniki nadcestninarjev. Lahko nam je razložiti, da je bil Cahej bogat. Tudi če je splošno pravično zvrševal svoj zakup, si je mogel pridobiti veliko premoženje. Slišal je že mnogo o Jezusu, in ko je čul, da gre skozi mesto, bi ga rad videl. A bilo je preveč ljudi, sam pa majhen. Zato hiti iz mesta ven. Medtem ko se množica mudi ob slepcih, ki ju Jezus po¬ toma ozdravi, spleza na sikomorino (divje smok¬ vino) drevo in čaka. Sikomore se splošno še dandanes rade sade. ob cestah; veje imajo dolge in s svojimi košatimi listi mečejo prijetno senco na pota. Lahko je splezati nanje, ker se veje pri' čno že kmalu od tal razraščati. Cahejevo vnemo Gospod bogato poplača. Prijazno ga pokliče in ostane pri njem tisti dan. Ker nam evangelij nič ne pove, kam so šli ljudje, smemo sklepati, da se je to zvršilo proti večeru. Brezdvojbe so si tudi množice poiskale prenočišča. Cahejeva vera je bila živa in dejanska, zdru¬ žena z resničnim kesanjem in trdnim sklepom- Vse svoje krivice hoče čveterno povrniti in prav v zmislu Jezusovih naukov se hoče z obilnimi dejanji usmiljenja izkazati hvaležnega za Gospo¬ dov obisk. Farizejska črnogleda zavist seveda tudi sedaj ne more gledati, da občuje Jezus z očitnimi greš¬ niki. Ljudje mrmrajo. Zveličar jih pa zavrne, poudarjaje tisto misel, ki jo je v prilikah o iz¬ gubljeni drahmi, ovci in izgubljenem sinu pred dobrim mesecem v Pereji tako v živo naslikal: Sin človečji je prišel iskat in reševat, kar je bilo izgubljenega. Zveličanje je došlo v Cahejevo hišo. Cahej je prinesel pošteno srce, polno vere in trdnega zaupanja v Jezusa. Zveličar mu je pa podelil svojo milost. Pobožno izročilo pripoveduje, da se je Cahej za vedno zvesto oklenil Jezusa. L° njegovem vnebohodu je drugoval apostolom, ki so ga postavili za prvega škofa v Cezareji Pa¬ lestinski. Luk. 19, 11—28. Deset min. 433 XXIV. Prilika o desetih minah. Luk. 19, 11—28. Ko so to slišali, nadaljuje Jezus in pove priliko, ker je bil blizu Jeruza¬ lema, in so menili, da se božje kra¬ ljestvo precej razodene. Zato jim reče: „Nekdo, imenitnega rodu , gre v daljno deželo, da si pridobi kraljestvo, in se vrne. Tu pokliče svojih deset hlapcev in jim da deset min in jim r eče: ,Kupčujte, dokler se ne vrnem.' Njegovi meščani so ga pa sovražili, ter pošljejo poslancev za njim, rekoč: jNočemo, da bi ta kraljeval nad nami.' Zgodi se pa, da se vrne, pridobivši si kraljestvo. Tu veli poklicati hlapce, ki jim je izročil denar, da bi zvedel, kaj je vsak prikupčeval. Pa pride prvi, rekoč: ,Gospod, tvoja mina je prido¬ bila deset min.' In mu reče: ,Prav, dobri hlapec, ker si bil v malem zvest, imej oblast nad desetimi mesti.' In pride drugi in pravi: ,Gospod, tvoja mina je pridobila pet min.' In tudi temu reče: ,Pa bodi tudi ti nad petimi mesti.' Eden pa pride in pravi: ,Gospod, tu je tvoja mina; v ruti sem jo imel shranjeno. Bal sem se te, ker si oster človek; jemlješ, česar nisi položil, in žanješ, česar nisi sejal.' On mu pa reče: ,Iz tvojih ust te sodim, hudobni hlapec. Vedel si, da sem oster človek, da jemljem, česar nisem položil, in žanjem, česar nisem sejal. Zakaj nisi dal mojega denarja v menjavnico, da bi ga bil ob vrnitvi Prejel z dobičkom?' In pravi zraven stoječim: ,Vzemite mu mino in dajte jo onemu, ki ima deset min.' Reko mu: ,Gospod, deset min ima.' ,Da, povem vam: Vsakemu, kdor J ma, se bo dalo, da bo imel v izobilju; kdor pa nima, se mu vzame, kar ima. Tiste moje sovražnike, kateri niso ho¬ teli, da bi jim kraljeval, pa pripeljite sem in jih pomorite pred menoj. Zgodbe sv. pisma II. In ko to pove, gre naprej, gori v Jeruzalem. Razlaga. 1. Priložnost in namen prilike. Bilo je v Jerihi, ali vsaj poleg Jerihe, sedem ur hoda od Jeruzalema. Jezus je ondu počastil na¬ čelnika cestninarjev Caheja, in mu dejal vpričo ljudstva, da je prišel iskat, kar je bilo izgublje¬ nega. Odondot je bil namenjen proti glavnemu mestu. Malo prej je na Jezusovo besedo čudežno izpregledal slepec in ga očitno imenoval Sinu Davidovega. Ni se nam torej čuditi, da je ljud¬ stvo, ki je mislilo o Jezusu, da je Mesija, priča¬ kovalo po svojih nazorih ustanovitve božjega kra¬ ljestva. Davidov sin — Mesija — gre proti Je¬ ruzalemu, kjer napovedujejo svete prerokbe, da začne kraljevati obljubljeni Odrešenik. Gotovo se ima to ravno sedaj zgoditi. V farizejskih pred¬ sodkih vzgojeni ljudje so seveda mislili, da bo Jezus čudežno izgnal rimsko posadko in kot iz¬ raelski kralj zasedel prestol. Tem napačnim mislim nasproti pove Zveli¬ čar svojo lepo priliko. V nji pojasnjuje, da ni glavna reč, kdaj se prične božje kraljestvo, mar¬ več to, da so ljudje dobro pripravljeni. Zato naj pridno rabijo božje darove in milosti. Ko nastopi nebeški kralj, poplača pridne, vzame lenim, kar imajo, upornike pa, ki so se ustavljali njegovemu kraljestvu, strogo in krvavo kaznuje. 2. Prilika je vzeta iz tedanjih političnih razmer. Na vzhodu je mnogo knezov in kraljev moralo prositi za svojo oblast v Rimu. Rimski cesarji so imeli vrhovno gospodarstvo skoraj nad vsem tedaj znanim svetom. Dovolili so pa, da so po posamnih deželah imeli domači knezi nekaj oblasti. Tako je bilo n. pr. v Kalcidi, Abili, Da¬ masku, pa tudi v Palestini. Herod in njegovi sinovi so vladali po rimski milosti. Ko se je kak tak prestolček izpraznil, so hiteli tisti, ka¬ teri so si prisvajali kaj pravic do njega, v Rim prosit potrjenja. Tudi to ni bilo nič čudnega, da so se ljudje ob takih prilikah hoteli iznebiti dvoj¬ nega podložništva, ali pa vsaj kake neljube jim osebe. Znani so slučaji, da so poslali poslancev v Rim prosit, naj cesar ne potrdi tistega, kateri se je potezal za njihovo deželo. Zveličar vzame svojo priliko popolnoma iz teh razmer. Plemič, o katerem govori, gre v daljno deželo pridobit si potrjenja za svoje kra¬ ljestvo. Za njim pa pošljejo sovražni mu meščani 28 434 Hlapci — verniki. poslancev, ki naj preprečijo njegovo potrjenje. Imenitni mož izroči, preden odide, nekaj svojega premoženja desetim služabnikom. Vsakemu da po eno mino (mina ali funt šteje po našem krog 96 kron), in jim naroči, naj kupčujejo ž njimi. Ko se vrne kot potrjen kralj, jih pokliče pred se. Prvi mu vrne deset min; za to mar¬ ljivo zvestobo mu izroči deset mest, da jih vlada v njegovem imenu. Drugemu, ki mu vrne pri¬ dobljenih pet min, da pet mest. Tretjemu pa, ki mu oholo očita trdosrčno sebičnost in mu vrne samo tisto mino, katero je prejel, veli vzeti mino in jo izročiti prvemu. O računu z ostalimi hlapci ne govori prilika, ker zadostujejo trije za Gospodov namen, kako se mora, in kako se ne sme delati z božjimi mi¬ lostmi. Pač pa pove, da se je kralj krvavo ma¬ ščeval nad upornimi podložniki. Ukazal jih je pripeljati pred se in pomoriti. 3. Pomen. Imenitnik je Kristus, edino- rojeni božji Sin, rojen iz Marije Device, ki ima ob svojem vnebohodu zapustiti zemljo, da se na Očetovi desnici vsede na kraljevi prestol. Odtam pa pride h končnemu, veličastnemu sklepu svo¬ jega pozemskega kraljestva, črez dolgo časa, kot mogočen vladar in sodnik. Po svoji božji naravi je od vekomaj kralj in vladar človeštva, po svoji sveti človeški naravi pa kraljuje od svojega vnebohoda na desnici božji. Deset hlapcev pomeni vse njegove vernike, dobre in slabe, katerim poverja Gospod svoje dobrine. Mine so darovi in milosti, ki jih prejme vsak kristjan po Kristovem zasluženju v cerkvi. Sem spada pred vsem posvečujoča milost, pa tudi vse dejanske milosti, ki v izobilju vro iz studenca Zveličar j evih zaslug. Vsak hlapec dobi po eno mino; vsak človek prejme toliko milosti, da se ž njimi lahko zveliča. Nekateri pravijo, da je hotel izraziti Jezus s tem, ker je vsak hlapec prejel samo po eno mino, da bodo prvi kristjani veči¬ noma reveži, a ta razlaga ni primerna. Višina svote nič ne pomenja. To, kar ima vsak, mora dobro porabiti. Delati mora z dušnimi darovi, kar dela trgovec s svojim premoženjem, ki ga vtakne v kupčijo, in s trudom, skrbmi in preračunjenim delom izbije iž njega dobiček. Čim več kdo pridobi, tem več ima, Vsak prejme svoje lastno plačilo po svojem delu, pravi sveti Pavel. 1 Vestne in pridne kristjane Odrešenik neiz;- rekljivo poplača. Vsakemu, kdor ima, se bo dalo, da bo imel v izobilju. Kdor ne dela in se ne trudi, si tudi v navadnem življenju nič ne pri¬ dobi, marveč še to izgubi, kar je imel. Kdor pa nima, se mu vzame, kar ima. To se zgodi ob sodbi. V prvi vrsti je seveda namen opozoriti na vesoljno sodbo, na strašni drugi prihod učlo- C Posode za umivanje. 1 I. Kor. 3, 8. 435 28 * Oljska gora. 436 Jan. 12, 1—11; Mark. 14, 3—9; Mat. 26, 6 — 13. Marija mazili Jezusa. večenega božjega Sinu na svet. ko se prikaže v oblakih neba kot neskončno pravični sodnik; brez dvojbe pa pomenja obračun tudi posebno sodbo, ki jo ima Bog z vsakim kristjanom po njegovi smrti. Lepo se da tudi razlagati plačilo, da zveste služabnike postavi kralj nad svoja mesta, in sicer vsakega nad tem več, čim bolj se je izkazal s svo¬ jim trudom in svojo zvestobo. Katoliška cerkev časti res za posamne kraje, dežele in kraljestva posebne zavetnike in patrone. Bog postavi svoje svetnike za varihe nad posamnimi pokrajinami, ki so tako popolnoma podobni hlapcem, ki jih je postavil kralj nad svoja mesta. Hudobni meščani, ki so se uprli kralju, so v prvi vrsti neverni Judje, splošno pa neverni ljudje po celem svetu. Vsak, kdor se noče uklo¬ niti Jezusovi veri, kliče z uporniki: Nočem, da bi ta kraljeval nad menoj. Vedno se dobe ljudje, ki kriče: Ne maram služiti j ki ponavljajo, kar pravi psalmist: 8 Zdrobimo njih vezi, in vrzimo od sebe njih jarem. Oni pa, ki biva v nebesih, smeje sc jim in Gospod jih zaničuje. Njihove nakane iz- podlete in zadene jih strašna kazen. Jezusa so Judje zavrgli, a prihrumele so kmalu potem rim¬ ske čete in samo pri obleganju jeruzalemskega mesta je padlo 1,100.000 Judov. Tako se zgodi vsem Kristovim sovražnikom. Konečno se nad vsemi začuje resna beseda iz naše prilike: Tiste moje sovražnike, kateri niso hoteli, da bi jim kra¬ ljeval, pripeljite sem in jih pomorite pred menoj. XXV. Večerja v Betaniji. Jan. 12, 1—11; Mark. 14, 3—9; Mat. 26, 6—13. Sest dni pred veliko nočjo pride Je¬ zus v Betanijo, kjer je bival Lazar, ki je umrl, in ga je Jezus obudil. Tam mu pripravijo v hiši Simona Gobavca večerjo. In Marta je stregla, Lazar je bil pa med tistimi, kateri so bili pri mizi. Tu vzame Marija alabastrovo posodo, ki je bil v nji funt pravega, dragocenega nardovega olja, pride in razbije posodo, ter mu razlije na glavo, mazili mu tudi noge in jih obriše s svojimi lasmi. In hiša se napolni z mazilovim duhom. 1 Jer. 2, 20. 2 Ps. 2, 3. 4. Ko to učenci vidijo, se nekateri hudujejo sami pri sebi, rekoč: „Cemu ta potrata z mazilom?" In mrmrajo nad njo. Tu pravi eden njegovih učen¬ cev, Juda Iškariot, ki ga je kasneje iz¬ dal : „Zakaj se ni prodalo to mazilo za več nego tristo denarjev in dalo reve¬ žem?" Tega pa ni rekel, češ da bi mu bilo kaj mar za reveže, marveč ker je bil tat, in je imel denarnico, ter je no¬ sil, kar se je devalo vanjo. Jezus to ve in jim reče: „Kaj nadle¬ gujete to ženo? Pustite jo ; dobro delo je storila nad menoj. Ubožce imate namreč vedno pri sebi, in kadar hočete, jim morete kaj dobrega storiti, mene pa nimate vedno. Ta je storila, kar je mogla; že naprej je mazilila moje truplo za pogreb. Resnično vam po¬ vem, kjerkoli po vsem svetu se bo oznanjal ta evangelij, pravilo se bo v njen spomin tudi to, kar je storila." Tedaj je zvedela velika množica Judov, da je tam, in prihajali so ne samo zavoljo Jezusa, marveč tudi, da bi videli Lazarja, ki ga je bil obudil od mrtvih. Veliki duhovniki so se pa posvetovali, da bi umorili tudi Lazarja; mnogo izmedjudov jih je namreč prišlo zavoljo njega in so verovali v Jezusa. Razlaga. 1. <5as, kdaj je prišel Jezus v Betanijo, torej v neposrednjo bližino jeruzalemskega mesta, nam pove evangelij popolnoma natančno. Sest dni prid veliko nočjo je bilo. Velikonočno jagnje so jedli Judje dne 14. Nizana; torej se je to zgo¬ dilo dnč 8. Nizana. Brezdvojbeno je dokazano, da je praznoval Jezus s svojimi apostoli zadnjo večerjo v četrtek; torej je prišel v Betanijo prejšnji petek. Drugi dan je bila sobota; zato je ostal še tam in ta dan so njemu v čast pri¬ pravili večerjo v hiši Simona Gobavca. O tem možu ne vemo ničesar. Njegovo ime se samo na tem mestu imenuje v sv. pismu. Ne¬ kateri pravijo celo, da se je oče Lazarja in njego¬ vih sester tako imenoval, in da je po njem Lazarjev dom tudi še po očetovi smrti nosil to ime. Mo¬ goče je to, a gotovosti nimamo; pač pa vemo, da je bila ta hiša na vsak način v najožji zvezi Nardovo olje. Marijin namen. 437 z Jezusovim prijateljem Lazarjem in njegovima sestrama; drugače bi si ne mogli razlagati, da Je Marta stregla pri večerji, ki je pri nji Marija mazilila Jezusa, Maziljenje je bilo dragoceno. Že posoda iz snežnobelega alabastrovega kamna je imela ve¬ liko vrednost. Nardovo olje je bilo tudi zelo Jrago. Pripravljalo se je iz nardinega korena; imelo je silno prijeten in močan duh. Koren so kmalu ne bo več med živimi. Ta slutnja jo je potemtakem gnala, da je z maziljenjem v dejanju izkazala svojemu Zveličarju ljubeznivo prijaznost. Nekaterim apostolom to ni bilo všeč. Najhujše se je nosil Iškariot, češ da je to potrata, namestu katere bi se lahko velika svota razdelila med reveže. Evangelij odkrije njegovo hinavsko srce. Bil je namreč ta nesrečni apostol denarničar Je¬ zusove družbe. Kar so kje dobili, je on spravljal; Marija mazili Jezusa. tudi uživali zoper krč. Iz Iškanotove opazke vidimo, da je funt narde stal nad 300 denarjev (naših 285 kron). Marija je mazilila Jezusa na glavi in na nogah. 2. Apostoli I« maziljenje. Vriva se nam vprašanje: Ali .je neki Marija vedela, kaj Čaka Jezusa? Njegove napovedi ji gotovo niso kile neznane in zelo verjetno je, da je njeno lju¬ bke srce živejše od drugih slutilo, da Jezusa pri tem je bil pa nepošten; jemal je zase denar iz skupne denarnice. Jezus ni hotel vpričo tujih gostov osramotiti hinavskega Iškariota. Zato je ljubeznivo opomnil apostole, da je njihovo mrmranje neopravičeno. V prisrčnih besedali je pohvalil Marijo in gan¬ ljivo razkril resno slovesni pomen njegovega maziljenja. Že naprej je mazilila moje truplo za pogreb. S temi kratkimi besedami je odgrnil za- 438 Marija Magdalena in Iškariot. Mark. 11, 1 40; Mat. 21, 1—9; Luk. 19, 29—38; Jan. 12, 12.13. Slovesna pot v Jeruzalem. veso od naj bližje bodočnosti in hotel priklicati svojim učencem v spomin napovedi o svojem trpljenju in svoji smrti. Za teden dni je res mala družbica nesla njegovo truplo k pogrebu. Marija je bila poleg; toda tisti dan ni bilo časa, da bi bila mrtvemu Jezusu zvršila dejanje lju¬ bezni z maziljenjem, ker je že nastopal sobotni počitek. Nardovo olje, ki ga mu je izlila v Be- taniji na glavo, in ki je ž njim mazilila njegove noge, je bilo res mazilo za njegov pogreb. Kolik razloček med Marijo in Iškariotom! Kako različno sta začela svoja pota, kako na¬ sprotno končala. Juda, izbran za apostola — sedaj pohlepen, tatinski lopov, v kratkem izdajica in samomorivec! Marija, po bogastvu in telesni lepoti zapeljana javna grešnica, ki je v solzah iskrene pokore našla svojega Jezusa, sedaj veliko¬ dušna, nežno verna, vzorno ljubeča učenka Zve- ličarjeva, kmalu njegova pogumna, do smrti zvesta družica njegovi materi pod križem, velika svet¬ nica v nebesih! Prvi pada z naj višje stopinje v najgloblje brezdno, izročivši se svojim podlim strastem, druga se dviga ob Jezusovi roki iz grešne kaluže kvišku v najsijajnejše višave nad¬ naravne lepote in popolnosti. 3. Posledice Jezusvega bivanj;i v Betaniji. Kakor nam pripoveduje evangelij, je vzbudil Jezus v Betaniji v celi okolici veliko zanimanje. Že prej so Judje hodili gledat obu¬ jenega Lazarja; sedaj še bolj, ko so vedeli, da prebiva Jezus v njegovem domačem kraju. Iz nastopnih zgodeb bomo videli, da je Jezus do vtorka pred svojim trpljenjem stanoval v Betaniji, in odondot hodil v Jeruzalem; zato po pravici sklepamo, da evangelistove besede o Judih, ki so prihajali tja in verovali vanj, ne veljajo samo za cvetno soboto, marveč za vse dni do vtorka. To je seveda strašno razkačilo Jezusove so¬ vražnike. Sklep, da mora sam umreti, je bil že storjen. Zdaj gredo še dalje in premišljajo tudi o tem, kako bi Lazarja umorili. To je nov do¬ kaz njihove preklete nevere. V svoji strasti ne poznajo drugega pripomočka, nego umor. Jezuso¬ vemu hočejo pridejati še Lazarjev. Slepi so in ne pomislijo, da smrt ne more gospodovati tistemu, kateri iz grobov obuja mrliče v življenje. O Lazarju in Marti ne slišimo odslej nič več v evangeliju. Staro izročilo pripoveduje, daje Marta deviško živela do smrti, Lazar pa da je končal svoje življenje kot škof v Marzelju na Francoskem. XXVI. Slovesni sprevod v Jeru¬ zalem. Mark. 11, 1—11; Mat. 21, 1—17; Luk. 19, 29—44; Jan. 12, 12-19; Luk. 21, 37. 38. Prigodi se, ko se približa Jezus drugi dan blizu Betfage in Betanije tako imenovani Oljski gori, pošlje dva svojih učencev in jima reče: „Pojta v vas, ki stoji vama nasproti, in kmalu, ko prideta noter, najdeta oslico prive¬ zano in žrebe poleg nje, ki na njem še nihče ni sedel; odvežita in pripe¬ ljita je k meni. In če vaju kdo vpraša: ,Kaj pa delata, da to odvezujeta?' re¬ cita mu: ,Gospod ga potrebuje 4 , in takoj ga bode prepustil . 44 Poslana učenca gresta in najdeta, ka¬ kor jima je povedal, žrebe stati zunaj pri vratih na razpotju. Ko pa odvezujeta žrebe, jima rečejo njegovi gospodarji: „Kaj pa delata, da odvezujeta žrebe ? 44 Onadva pa pravita: ,Gospod ga po¬ trebuje 4 in pustili so ga jima. In pri¬ peljeta žrebe k Jezusu, vržeta črezenj svoja oblačila in posadita Jezusa nanj. To vse se je pa zgodilo, da se dopolni, kar je povedano po preroku, ki pravi: ,Povejte hčeri Sionski: ne boj se, glej tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, sedeč na oslici, in sicer na žrebetu oslice pod jarmom . 4 Učenci začetkom tega niso umeli; ko je bil pa Jezus poveličan, tedaj so se spomnili, da je to o njem pisano, in da so mu to storili. Ko sliši obilna množica, ki je prišla na praznik, da prihaja Jezus v Jeruza¬ lem, vzamejo palmove veje in mu gredo nasproti. In ko se približa do tam, kjer se gre z Oljske gore navzdol, ja- mejo vse čete učencev z močnim gla¬ som hvaliti Boga zavoljo vseh čudežev, ki so jih videli. Mnogobrojne množice pa razgrinjajo svoja oblačila na pot. In spredaj in zadaj vro čete in kličejo, rekoč: „Hozana Sinu Davidovemu! Blagoslovljen, kateri prihaja v imenu Gospodovem! Blagoslovljeno kralje¬ stvo našega Očeta Davida, ki prihaja! Mir v nebesih in slava v višavah! Hozana na višavah ! 44 Mark, 11 , 11 ; Mat. 21 , 10 — 18 ; Luk. 19 , 98 — 44 ; Jan. 12 , 14 — 19 . Farizeji se boje. Usoda Jeruzalema. 439 Tu je pričevalo ljudstvo, ki je bilo z njim, ko je poklical Lazarja iz groba, m obudil od mrtvih. Zato mu je tudi Sla množica nasproti, ker je slišala, da Je bil storil ta čudež. Tedaj pravijo fari¬ zeji med seboj: „Vidite, da nič ne opra¬ vimo. Glejte, ves svet dere za njim." in te obležejo in pritisnejo od vseh strani; in v tla poteptajo tebe in tvoje otroke, ki so v tebi in ne puste kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa svo¬ jega obiskanja. 4 ' Ko je pa stopal v Jeruzalem, je bilo celo mesto pokoncu, rekoč: „Kdo je - 7sniirKEL ,Hozana Sinu Davidovemu. In nekaj farizejev izmed ljudstva mu r eče: „Učenik, posvari svoje učence." On jim pa odvrne: ,,Povem vam, Ce ti obmolknejo, bo kamenje vpilo." In ko se približa, in zagleda mesto, se zajoka nad njim, rekoč: ,,Ko bi pač spoznalo tudi ti, in sicer ta svoj dan, kar ti je k miru, a sedaj je skrito pred tvojimi očmi. Pridejo pa dnevi nad te ln tvoji sovražniki te obdajo z nasipom ta?" Ljudstvo je pa govorilo: „Ta je Jezus, prerok iz Nazareta v Galileji." In pride v Jeruzalem in gre v tempel. Tu pridejo k Jezusu slepci in hromi v tempel in on jih ozdravi. Ko tedaj vidijo veliki duhovniki in pismarji ču¬ deže, ki jih zvršuje, in otroke, ki kriče v templu, in pravijo: ,Hozana Sinu Davidovemu, 4 se razjeze in mu reko: „Ali slišiš, kaj ti pravijo?" 440 Mat. 21, 16.17; Luk. 21, 37. 33. Kralj miru. Navdušenje ljudstva. Jezus jim pa reče: „Seveda! Ali niste nikoli slišali: Iz ust otrok in do¬ jencev si si pripravil hvalo.“ In ko si vse okrog ogleda, odide z dvanajsterimi v Betanijo, ker se je že zmračilo. Učil je pa po dnevu v templu, po noči je pa hodil ven in postajal na gori, ki se imenuje Oljska gora. In vse ljudstvo je zjutraj zgodaj prihajalo k njemu v tempel, poslušat ga. Razlaga. 1. Jezus, fcralj miru. Po Mojzesu je Bog ukazal v spomin na rešitev iz egiptovske sužnjosti izraelskemu ljudstvu, naj mesec Nizan, ki se je v njem zvršila rešitev, slovesno praznuje: Ta mesec vam bo začetek mesecev; prvi bo med me¬ seci leta . . . Deseti dan tega meseca vzemi vsakdo jagnje po družinah in svojih hišah d Po tem na¬ ročilu so Izraelci vsako leto dne 10. Nizana iz¬ brali velikonočno jagnje in ga okrasili z zelenjem in cvetjem, ter ga pripravili za 14. dan zvečer, ko so ga slovesno zaklali. Prišel je deseti Nizan zadnjega leta Jezuso¬ vega življenja. V kratkem je imelo biti zaklano jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta. Jezus se je imel darovati za odrešenje množic. Desetega Nizana se mora pripraviti velikonočno jagnje. Jezus gre ta dan v svojo hišo in pripravi sebi — pravemu velikonočnemu jagnjetu — slovesen sprejem z zelenjem in cvetjem. Veličastna je njegova pot. Sovražniki so izdali povelje, naj pove, kdor ve zanj; podlo preže, kdaj bi se ga mogli polastiti. Tu jim pride sam nasproti in sicer v kraljevem spremstvu. Očitno jim pokaže, da je on sam gospodar življenja in smrti, da so oni v njegovih rokah, in da je torej daritev nje¬ govega življenja prostovoljna. To je veliki po¬ men te cvetne nedelje. Iz Betanije se drugi dan po gostiji v Simo¬ novi hiši napoti v Jeruzalem. Ž njim gre mnogo ljudi; nekaj mu jih druguje že od Jerihe, drugi se priklopijo v Betaniji. Ko se približa Betfagi (po naše: smokvina hiša), pošlje dva učenca, naj mu pripeljeta še nerabljeno osličino žrebe. Vzvi¬ šeno je čuti, da zadostuje le beseda Gospod ga potrebuje, in ga dobita. Ljudstvo sluti v velikem čudodelniku svojega Gospoda, čigaver so vse stvari. Na žrebe mu pogrnejo plašč, da sede nanj. Učenci se ne zavedajo, da se pričenja zvrševati videnje preroka Zaharija, ki je 500 let prej gledal v duhu, kako Mesija krotko in miro¬ ljubno prihaja v Jeruzalem, ki ga tako lepo ime¬ nuje Sionsko hčer. 1 Pomenljiva je njegova napo¬ ved. Mesija ne jezdi na bojnem konju, ne bliska se mu meč na strani, ne žvenkeče mu tul s pu¬ ščicami na ramenih, ne obdaja ga četa oboroženih junakov, marveč miroljubno jezdi na krotkem osliču — pravi kralj miru. Pri Jezusu se je do pičice izpolnila Zaharijeva prerokba po besedi in po duhu. Njegovo orožje sta krotkost iu po¬ nižnost. Ko v slovesnem sprevodu jemlje tako- rekoč v last tempel in mesto, ko prvič razvije svoj kraljevski sijaj, ne teče kri; in kolikor je nekaj dni kasneje krvavih sledi, so le kaplje njegove svete krvi, ki jo preliva iz neskončne ljubezni za revni človeški rod. 2. Slavospev. Pogled na Jezusa, ki z mirnim veličastvom jezdi po usodepolni poti, je moral biti pretresljiv. Ljudje, ki ga spremljajo, in ki jih evangelij imenuje učence njegove, so prevzeti njegove slovesne vzvišenosti. Moč nje¬ gove osebnosti je bila vedno nepopisna, a take kakor danes, še niso izkusili. Tako stopajo kralji, da zasedejo svoj prestol. Pač mu lega lahna meglica mraku na nebeško milo oko, ko stopajo ob Oljski gori, kjer stoji Getzemanski vrt, ko se prikaže Kalvarijski griček . ..; živeje mu utriplje božje srce, ko pridejo na vrh, odkoder se v vsem sijaju zasveti ravno nasproti črez Cedronovo do¬ linico Jeruzalem s svojim čudovito lepim božjim hramom. Ljudje ne slutijo tega, le to vedo, da spremljajo Sinu Davidovega, Mesija, ki prihaja v očetno mesto kot kralj. In ko se jim na pre¬ valu zablišči Jeruzalem, ko se zaleskeče v žar¬ kem solncu snežnobeli marmor templovega ozidja, in zasije pozlačena streha v bajnem žaru, se jim navdušenja otaja srce in na ves glas začno peti slavo Bogu zavoljo vseh čudežev, ki so jih videli; zlasti vsled Lazarjevega obujenja, ki je vsem še najživejše v spominu. Romarji v Jeruzalemu so brž zvedeli, da prihaja Jezus. Gredo mu nasproti. Tudi njih se loti sveto oduševljenje. Svoje plašče razgri¬ njajo po poti; cvetje in zelenje steljejo pod noge svojemu Mesi ju, s palmovimi vejami in mir¬ tami mu pahljajo pozdrave. Vsi iz sebe, polni 1 II. Mojz. 12, 2. 3; Zgodbe I, str, 198. Zah. 9, 9; Zgodbe I, str. 1002. Jezus joka. 441 nebeške ognjevitosti se gneto krog njega in mu kličejo slavospeve. Iz ogromnega svečanega šuma se razločujejo posamne besede, ki merijo vse na eno: ljudstvo pozdravlja svojega Mesija. Hozana /— po naše bi najboljše rekli: Po¬ zdravljen ali na zdravje kličejo Sinu Davido¬ vemu. Blagoslavljajo ga, ki prihaja v imenu Go¬ spodovem; slave ga kot pravega izraelskega kralja; očitno priznavajo, da ž njim prihaja mednje tako željno pričakovano Davidovo kraljestvo. Besede so večinoma vzete iz 117. psalma. Jezus je že napo¬ vedoval ta sprejem in celo besede, s katerimi ga bodo pozdravljali. 2 Razložili smo že, da so se ti slavoklici glasili v templu o prazniku šotorov. Na¬ našali so se na Mesija. Množica, ki ž njimi pozdrav¬ lja Jezusa, dokazuje svojo vero, da so davne mo¬ litve uslišane, da se je izpolnilo veliko upanje ju¬ dovskega ljudstva. Svojemu Odrešeniku se klanja. 3. Jezus joka nad Jeruzalemom. Slovesni sprevod je potrl farizeje. Nič ne opra¬ vimo, ves svet dere za njim — tako si pripove¬ dujejo. Nad seboj čutijo višjo moč. Onemogli ne vedo, kaj bi storili. Tu se obrnejo na Jezusa s čudno zmešano zahtevo, naj posvari učence in množico, da ga ne bodo pozdravljali. Vsak slavo- klic jim je nož v zakrknena srca, in ker si ne vedo drugače pomagati, zahtevajo od Jezusa, naj ustavi te slovesne pozdrave. Odgovor, ki ga prej- me j°, je popolnoma zaslužen. Jezus jim pravi: Povem vam, če ti obmolknejo, bo kamenje vpilo. V njegovi duši že vstaja prizor, ko bodo prihru¬ meli sovražniki nad neverni Jeruzalem in si ga v kruti vojski osvojili in razdrli. Judovsko ljud¬ stvo bi moralo sprejeti svojega Mesija. A za¬ peljano je, večina ga noče poznati. Slavospevi, bi jih poje navdušena množica ob slovesnem spre¬ vodu, bi morali trajati vedno. Neprenehoma bi moral Izrael priznavati v Jezusu Mesija. A samo e nkrat se zaveda svoje dolžnosti. Cvetna nedelja je le ena. Kmalu pride petek, ko po ulicah je¬ ruzalemskega mesta zadoni divji krik križaj ga. Hozana-klici obmolknejo ...; zato pa pride čas, bo bo kamenje z jeruzalemske groblje klicalo brez prestanka hozana Sinu Davidovemu, ki je v svetem maščevanju kaznoval trdovratno nevero. Pravična, zaslužena je ta kazen; neizogibna je. A vendar misel-.nanjo nagiblje Jezusu milo 1 Po besedi (hoSijana) se pravi: reši ali bodi mn v rešitev; prim. Zgodbe I, str. 593. 8 Luk. 13, 35; Zgodbe II, str. 385. srce. On ljubi svoj narod, ljubi sveto mesto in božji hram v njem s čisto, nesebično ljubeznijo. Ko stoji pred njim v lesku solnčnih žarkov — priča Davidove slave, Salomonovega veličastva, središče njegove domovine, mu solza zakali sveto oko. Spev zmagoslavja odmeva z Oljske gore in pretresa vse mesto; množica žari svetega navdu¬ šenja. Jezus pa joka! Vse je storil temu mestu; vse mu žrtvuje, a njegovi voditelji mu vračajo ljubezen s sovraštvom, dobra dela z umorom; na križu pripravljajo prestol svojemu nebeškemu kralju. Vsaj sedaj naj bi spoznali, kaj jim je k miru. Sladki mir naj bi sprejeli, ki jim ga pri¬ naša krotki kralj miru. A skrito je to pred nji¬ hovimi očmi. Nočejo. Zato pa pride čas, ko pri- hrume tujci Rimci na bojnih konjih; bojni šum se vzbudi. Namestu miru, ki so ga zavrgli, za- divja vojna groza. V potokih poteče kri, na kupe mrtvih trupel pokrije tla in po njih zažvenke- čejo kopita konj, na katerih pridrve zmagovavci v mesto morit in ropat, žgat in razdirat. Ta prizor iztiska solze iz Jezusovih oči. Njegova neumljiva ljubezen ne gleda na bližnjega petka smrtni boj, ki ga čaka na Golgati, marveč vidi le vso grozo in nesrečo, ki jo kliče iz nebes nase judovska nevera. In nad njo plače! 4. Jezus v templu. Sprevod gre skozi mesto proti templu. Celo topi, v hlapčevski od¬ visnosti od vladajoče stranke otrpli Jeruzalem- Ijani se vzdramijo. Kdo je ta, vprašujejo. Ljud¬ stvo jih pouči, a ta pouk je brez uspeha. V tempel prihaja Jezus res kot kralj, in kakor je sam priporočal drugim, tako se obnaša. Njegova prva družba v templu, sedežu njegovega kraljestva, so ubogi, slepci in hromi, ki jih vse ozdravi. Pri¬ družijo se tudi otroci. Slovesni šum vzbudi je¬ ruzalemsko mladino in v priprosti nedolžnosti tekajo malčki po templovih dvorih krog Jezusa in mu kriče svoje pozdrave. Reveži in otroci so dvorno spremstvo nebeškega kralja. Duhovniki in pismarji stoje ob strani. Me¬ sija ne poznajo in on ne njih. Razsrjeni so. Množice ne morejo pomiriti, v onemogli jezi se spravijo nad otroke. Vsaj ti naj obmolknejo. Tudi nedolžni glasovi jih vznemirjajo. A tudi otrok ne morejo ostrašiti. Obrnejo se na Jezusa. Ta jim pa mirno odgovori: Ali niste nikoli sli¬ šali : Iz ust otrok in dojencev si si pripravil hvalo P 1 Znan jim je bil ta psalm; znane tudi 1 Ps. 8, 4. 442 Mark. 11, 1 2 14; 20—26; Mat. 21, 18 —22; 6, 14. 15. Prekleto smokvino drevo. nadaljne besede: . . . zavoljo svojih sovražnikov, da poteres sovražnika in maščevalca. Čutili so, da so oni ti sovražniki. Silno jili je zadela ta beseda. Obmolknejo in se porazgube. Jezus pa slovesno kot kralj prebodi tempel in si vse ogleda. Zvečer se pa vrne s svojimi apostoli v Betanijo v svoje prijateljsko gostišče. Sv. Luka opisuje v odstavku, ki smo ga po¬ stavili na konec naše zgodbe, kako je deloval Jezus ta zadnji teden. Po dnevu je učil v templu; po noči je pa šel preko Oljske gore. Pravi, da je postajal tam. S tem določa smer njegove poti, ker je Betanija ležala ob pobočju te gore. Po¬ menljivo je, da je zapisal ravno pot preko Oljske gore. Tam je namreč Zveličar res postajal s svojimi učenci in vtorek zvečer jim je na ti gori govoril svoj veličastni govor o razdejanju Jeru¬ zalema in o vesoljni sodbi. XXVII. Smokvino drevo. Mark. 11, 12 -14; 20-26; Mat. 21, 18—22; 6, 14.15. In drugo jutro, ko gredo iz Betanije zopet v mesto, je bil Jezus lačen. In ko vidi od daleč pri poti smokvino drevo z listjem, gre, da morda kaj dobi na njem. Ko pa pride k njemu, ne najde nič razen listja; za smokve namreč še ni bil čas. In ogovori ga in mu reče: „Na veke naj nikoli nihče od tebe ne je sadu!“ Njegovi učenci to slišijo. Smokva se pa kmalu posuši. In ko gredo drugo jutro mimo, vi¬ dijo smokvino drevo do korenine po¬ sušeno. Ko učenci to zagledajo, se začudijo in pravijo: „Kako se je tako naglo posušilo ?“ Tu se spomni Peter in mu reče: „Učenik, glej smokva, ki si jo preklel, se je posušila.“ Jezus pa odgovori in jim pravi: „Imejte vero.v Boga. Resnično, po¬ vem vam, če boste imeli vero, in ne boste dvomili, ne boste storili kaj ta¬ kega samo nad smokvinim drevesom, marveč kdorkoli poreče temu hribu: ,Vzdigni in vrzi se v morje‘, in ne dvomi v svojem srcu, marveč veruje, da se zgodi, kar reče, pa se mu bo zgodilo. Zato vam pravim: Karkoli prosite v molitvi, verujte, da boste do¬ bili, pa se vam bo zgodilo. In ko sto¬ jite pri molitvi, odpustite, če imate kaj zoper koga, da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše grehe. Če pa vi ne odpustite ljudem, vam tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših grehov.“ II a z 1 a g: a. 1. Jezus prekolne smokvo. V po¬ nedeljek zjutraj se vrača Jezus iz Betanije proti Jeruzalemu. Lačen je. Po pravici smemo sklepati, da je prebedel celo noč v molitvi in premišlje¬ vanju, in zjutraj tešč odšel. Sicer bi si ne mogli razložiti njegovega gladu. Na poti stoji smokva, kakor se še dandanes vidijo ob palestinskih ce¬ stah. Navadno zore prve smokve meseca rožnika. Bode pa po večkrat na leto. Sedaj je bilo kon¬ cem sušca ali začetkom malega travna; torej še ni bil čas za smokve. Toda drevo je bilo polno zelenih listov in morda je vendar le utegnila kaka smokva ostati še na njem. A ni je bilo. Zato prekolne Zveličar drevo in to se naenkrat do korenine posuši. Drugi dan, vtorek zjutraj, gre Jezus z učenci zopet mimo tistega kraja in tu vidijo učenci, kako naglo se je uresničilo Gospodovo preklet¬ stvo. Gotovo so se spomnili prilike o smokvi- nem drevesu, katero jim je nekaj mesecev prej v Judeji povedal . 1 V nji je pripovedoval, da je neki gospodar tri leta iskal sadu na nekem smo- kvinem drevesu; in ko ga ni našel, je velel vi¬ ničarju drevo posekati. Ta ga je pa prosil, naj počaka še eno leto; potem naj ga pa poseka, če ostane še nerodovitno. Apostoli so si lahko mis¬ lili, da je to drevo podoba izraelskega ljudstva. Tri leta Jezusovega javnega delovanja so že mi¬ nula, ljudstvo pa še vedno ni rodilo sadov po¬ kore in vere v svojega Mesija. Podobno je bilo smokvi ob poti iz Betanije, —- polno listja zu¬ nanjih obredov, a brez sadu, brez pravega duha. Četrto leto bi moralo drevo roditi; dalje ne čaka Gospod. Prilika in zgodba s poti v Jeruzalem se torej silno lepo ujemata. Jezus prekolne drevo, ki se brž posuši. Prav tako strašno se uresniči tudi njegovo prekletstvo nad judovskim ljudstvom. Do korenine se uniči, ker ni hotelo dajati dobrih sadov svojemu Mesiju. 2. Jezusov nauk. Jezus naveže aposto¬ lom ob ti priliki silno lep nauk o molitvi, v ka- 1 Luk. 13, 6 9; Zgodbe II, str. 376. 44 : Pot z Oljske gore. 444 Luk. 19, 45-48; 20, 1-8; Mark. 11, 15-19; 27 terem ponovi, kar je že večkrat poudarjal: Moli¬ tev mora biti zaupna, nedvomno zaupanje do Boga jo mora prešinjati. Izvirati pa mora tudi iz poštenega, spravljivega srca. Povita mora biti v obojno sveto ljubezen do Boga in do bližnjega. Iz ljubezni do Boga se mora roditi sveto in trdno upanje, iz ljubezni do bližnjega pa usmiljena miroljubnost in spravljivost. Taka molitev pro¬ dira oblake in si izprosi uslišanja pri Očetu, ki je v nebesih. Jezus je zatrdil ob ti priložnosti, da bodo njegovi apostoli imeli dar čudežev. Ta dar je navezan na molitev, združen pa tudi z nesebično ljubeznijo do bližnjega. Ko zvršujejo apostoli svojo nadnaravno oblast, se morajo zavedati, da morajo odpustiti, če imajo kaj zoper koga. Zve¬ ličar jih je o tem že večkrat poučil. Ganljiv je pa zlasti ta pouk. Ko gre Jezus v roke svo¬ jim sovražnikom umret na križ, oznanja, da je treba odpuščati svojim sovražnikom. To je ne¬ beško lep žarek, ki nam v tem žalostnem času svita iz njegovega božjega srca. XXVIII. Jezus očisti drugič tempel. Luk. 19, 45-48; 20, 1-8; Mark. 11, 15-19; 27—33; Mat. 21, 12—32. Jezus in učenci pridejo v Jeruzalem. In ko stopi Jezus v tempel, začne iz¬ ganjati prodajavce in kupce in prevrne mize menjavcem in stole tistim, kateri so prodajali golobe. In ne pusti, da bi kdo nesel kako posodo skozi tempel. In uči, govoreč jim: „Mar ni pisano: ,Moj dom naj se imenuje dom molitve za vse narode/ Vi ste pa naredili iž njega razbojniško jamo . 44 Veliki duhovniki in pismarji in pr¬ vaki ljudstva so to slišali in so izku¬ šali, kako bi ga umorili, pa niso našli, kaj naj bi mu storili. Bali so se ga namreč, ker vse ljudstvo se ga je dr¬ žalo, in gaje poslušalo, in vse ljudstvo se je čudilo njegovemu nauku. Ko se zmrači, gre ven iz mesta. In pridejo zopet v Jeruzalem. Ko hodi po templu in uči ljudstvo in oznanja evangelij, pristopijo veliki duhovniki, pismarji in starejšine k njemu in mu 33; Mat. 21, 12—32. Drugo očiščenje templa. reko: „S kakšno oblastjo delaš to, in kdo ti je dal to oblast, da to delaš?“ Jezus pa odgovori in jim pravi: „Tudi jaz vas vprašam za eno reč; če mi to odgovorite, pa vam povem, s kakšno oblastjo to delam. Ali je bil Janezov krst iz nebes, ali od ljudi? Odgovorite mi!“ In premišljevali so sami s seboj, rekoč: „Ce rečemo: iz nebes, poreče: Zakaj mu torej niste verovali? Ce pa rečemo: od ljudi, se nam je bati ljud¬ stva; vse ljudstvo nas bo kamenjalo, ker so vsi prepričani, da je Jezus pre¬ rok / 4 Zato odgovore in reko Jezusu: „Ne vemo, odkod / 4 In Jezus jim odvrne in reče: „Torej vam tudi jaz ne povem, s kakšno ob¬ lastjo to delam . 44 Razlaga. 1. <5as. Bilo je v ponedeljek po Jezuso¬ vem slovesnem prihodu v jeruzalemsko mesto, zadnji teden njegovega življenja. Cvetno nedeljo je prenočil pri svojem prijatelju Lazarju. Zjutraj se je napotil zopet proti Jeruzalemu. Sv. Luka pravi o teh dneh o Jezusu, da je učil vsak dan v templu . 1 Zvečer se je vračal v Betanijo. Pred tremi leti je prvič v templu pokazal svoje božje poslanstvo s tem, da se je potegnil za čast božje hiše. Izgnal je iz poganskega pridvorja proda¬ javce in menjavce . 2 Zdaj, ko se poslavlja od sveta, ko ga je ogromna množica očitno progla¬ sila za Mesija, vidi z bolestjo v srcu, da se du¬ hovniki in predstojniki templa niso nič pobolj¬ šali. Iz dobičkarije so prepuščali templove lope raznim sejmarjem. Hrup in šum je donel po teh prostorih, ki so bili namenjeni pouku in molitvi. Jezus nastopi sedaj strožje nego prvič. Stole in mize prevrže prodaj avcem in še tega ne pusti, da bi kdo nesel kako posodo ali kako orodje skozi tempel. Skoraj gotovo so hodili nekateri preko templovega dvorišča iz enega dela mesta v drugi. Temu se upre Zveličar in se sklicuje na besede preroka Jeremija , 3 ki je svoj čas očital Judom, da onečaščujejo tempel s svojimi grehi. 1 Luk. 19, 47. 3 Jan. 2, 14—17; Zgodbe II, str. 152. 8 Jer. 7, 11.12. Jezus osramoti judovske velikaše. 445 Pri ti priliki jim je prerok zažugal tudi strašno kazen, da jih bo namreč Bog zavrgel. Pred tremi leti so razjarjeni templovi pred¬ stojniki zahtevali od njega čudež, ki naj ž njim izkaže, zakaj sme tako delati. Takrat jim je od¬ govoril: Poderite ta tempel in v treh dneh ga po¬ zidam ,. 1 V teh besedah je Jezus preroško napo¬ kal, da ga bodo umorili, in da ho tretji dan Vs tal. Judovski tempel, ki v njem prebiva Bog, primerja svojemu telesu, s katerim je božanstvo bistveno združeno. Te besede se imajo v par dneh zvršiti. Judje bodo res v petek podrli tempel Jezu¬ sovega telesa, a v nedeljo vstane poveličan iz groba. To pot se mu pismarji in duhovniki ne upajo ta koj ustaviti. Razsrjeni so in besno sovraštvo se vname v njih, a boje se ljudstva. Nekaj pa morajo vendar le brž storiti. Velikonočni romarji Prihajajo; ljudstvo se ga vedno bolj oklepa, vedno zvestejše ga posluša. Druge pomoči ne vidijo, n ego da ga umore. Toda kako? Premišljajo, kaj naj store, in nazadnje sklenejo poslati k n jemu uradne zastopnike vseh treh stanov veli¬ kega starejšinstva: velike duhovnike, pismarje ia starejšine. Ti naj ga vprašajo, kako se drzne gospodariti v templu. Pri tem upajo, da ujamejo kako besedo od njega, zavoljo katere bi ga mogli tožiti in obsoditi. Ko bi odgovoril, da si sam Prisvaja oblast, bi ga prijeli kot skrunivca templa; ko bi pa rekel, da ima oblast od Boga, bi ga to¬ žili zavoljo bogoskrunstva. 2. Jezusov odgovor. Kakor so se do¬ govorili, tako store. Zveličar gre v ponedeljek zvečer zopet v prijateljsko gostišče v Betanijo in vtorek zjutraj se vrne v tempel učit ljudstvo. Tu se mu s slovesno ošabnostjo približajo za¬ stopniki starejšinstva in ga vpričo ljudstva uradno v Prašajo, odkod ima oblast, da sme tako delati v templu, kakor je delal prejšnji dan. Predsta¬ vimo si ta prizor! Počasi, predrzno in oholo sto¬ pnjo prešerni prvaki v svojih dragocenih oblekah v sprevodu med množico; templovi služabniki jim delajo gaz. Nekaj važnega se ima zgoditi; ta misel zavre med ljudstvom in z napeto zveda¬ vostjo se rinejo romarji za njimi in krog njih. Tako pridejo pred Jezusa in eden izmed njih mu zastavi predrzno vprašanje, iz katerega se Pozna, da se zaveda,, da govori v imenu naj višje judovske gosposke. Jezusa ves ta slovesni na¬ stop prav nič ne zmoti. Natančno ve, kaj hočejo 1 Jan. 2, 13. ž njim, in zato namestu odgovora zastavi svoje vprašanje, češ, če mi na to odgovorite, vam tudi jaz odgovorim na vaše vprašanje. Jezusovo vprašanje zadene v živo. Dobra tri leta so minula, kar se je ob Jordanu vršil podoben dogodek. K Janezu Krstniku so prišli tudi zastopniki velikega starejšinstva uradno vprašat, kdo je, in v čegavem imenu krščuje. Čuli so odgovor; lahko bi bili takrat spoznali resnost Janezovega poslanstva; priložnost jim je bila dana po Janezovem pričevanju najti Mesija in se ga okleniti. Toda napuh je zakrknil nji¬ hova srca in neverni, kakor so prišli, so tudi odšli. Janeza niso poslušali, tudi Jezusa nočejo sprejeti. Na to jih spomni Zveličar, ko jim pravi: Ali je bil Janezov krst iz nebes, ali od ljudi? Pomen temu vprašanju je ta-le: Vi me vprašujete, s kakšno oblastjo to delam, ali z oblastjo, ki jo imam sam, ali ki mi jo je dal Bog. Svoj čas ste Janeza Krstnika prišli vprašat, kdo ga je poslal. Odgovoril vam je in s tem je tudi povedal, kdo sem jaz. Janezovo poslanstvo je v zvezi z mojim. Če verujete, da je njega poslal Bog, boste tudi verovali, da sem jaz Mesija. A kakor vse kaže, vi ne boste odgovorili mojemu vprašanju. Iz Jezusovih besedi se kaže njegova nebeška vzvišenost nad nasprotniki. Ujeti ga hočejo, a z enim vprašanjem jih osramoti in zmede, da ne vedo, kaj bi rekli. Nekaj časa pomolče in pre¬ mišljajo . .. Njihova trdovratnost se najbolj vidi v tem, da jim še na misel ne pride premišljevati o tem, kdo je bil Janez, marveč le o tem tuhtajo, kaj bi pametnega odgovorili. Nič ne najdejo in zato ponižani in pred vso množico osramoteni pravijo: Ne vemo, odkod. Seveda, če bi rekli ,iz nebes', bi bili dobili novo vprašanje: ,Zakaj mu pa niste verjeli?' Če bi pa rekli ,od ljudi', bi se jim bilo pa ljudstvo ustavilo. Jezus jim na to trpko zbadljivo odvrne: Torej vam tudi jaz ne povem, s kakšno oblastjo to delam. Nasprotniki obmolknejo. Zveličar pa vzraste v svojem veličju in v treh krasnih pri¬ likah, ki jih podajamo v nastopnem odstavku, naravnost napade zlobne sovražnike in jim v pretresljivih slikah riše vso globoko podlost in izprijenost njihovega ravnanja. Prilike o dveh bratih, o hudobnih vini¬ čarjih in o kraljevi ženitnini v živih slikah pojasnjujejo, kako propadli so judovski voditelji in kam končno pripeljejo sebe in ubogo ljudstvo. 446 Mark. 12, 1; Mat. 21, 28—32. Dva brata. XXIX. Prilike o nasprotnikih božjega kraljestva. a) 0 dveh bratih. Mark. 12, 1; Mat. 21, 28—32. Tu jim začne Jezus govoriti v pri¬ likah : „Kaj se vam pa zdi to-le: Nekdo ima dva sina. Gre k prvemu in mu reče: ,Sinko, pojdi in delaj danes v mojem vinogradu.' Ta pa odgovori in reče: ,Nočem.' Potem mu je pa žal in odide. Nato gre k drugemu in reče ravno tako. Ta pa odvrne in reče: ,Pojdem, gospod.' Pa ne gre. Kateri teh dveh izpolni očetovo voljo?" Odgovore mu: „Prvi.“ Tujim pravi Jezus: „Resnično, po¬ vem vam, da pojdejo cestninarji in nečistnice pred vami v božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam po potu pravice in mu niste verjeli; cestninarji in nečistnice so mu pa verjeli. Videli ste to in vendar se niste spokorili, da bi mu bili verjeli!“ Razlag a. 1. Prilika je vzeta iz vinogradskega živ¬ ljenja. Oče ima dva sina, ki ju ljubeznivo po- zivlje, naj gresta v vinograd delat. Prvi odvrne osorno: Nočem. Mojstrsko je v ti besedi izražena podoba trmastega, strastnega mladeniča, ki se v svojem razburjenju kaže mnogo slabšega, nego je v resnici. Ko se mu poleže trma, spozna brž, da ni prav storil. Kesa se svoje prenagle besede; srce se mu pomiri in hitro gre, da ustreže očetovi želji. Drugi sin je pa hinavec, sladak, priliznjen v lice, dejansko pa len in neodkritosrčen. Potuh¬ njeno obeta, da pojde, in v lizunski ponižnosti pravi očetu gospod. Ne gre pa nikamor. Jasno je, kdo je boljši med tema dvema bra¬ toma. Še Kri sto vi nasprotniki ne morejo utajiti, da je prvi v dejanju izpolnil očetovo voljo, četudi se je v besedah uprl, drugi pa pokazal svojo ne¬ ubogljivost, dasi je z jezikom vse obljubil. 2. Pomen nam razloži Kristus sam z be¬ sedami, ki so v živo zadele osramotene nasprot¬ nike: Resnično, povem vam, da pojdejo cestninarji in nečistnice pred vami v nebeško kraljestvo. V dveh sinovih kaže dve vrsti ljudi. Na eni strani so voditelji judovskega ljudstva, duhovniki, pis- marji in starejšine, večinoma pristaši farizejske stranke, ki se posebno bahajo s svojo svetostjo in se hvalijo, kako dobri so. Postavo imajo vedno v ustih, ne menijo se pa, da bi živeli po duhu božjih zapovedi. Gospod, Gospod kličejo v eno- mer, a volje Očeta, ki je v nebesih, ne zvršujejo. 1 2 Zato pa tudi ne pojdejo v Mesijevo kraljestvo; hinavski, priliznjeni svetohlinci so, pobeljeni gro¬ bovi, volkovi v ovčjih oblačilih. Prvi sin je pa podoba spokornih grešnikov med Judi in pogani. Dokler žive v svojih strasteh, se trdovratno upirajo božji volji, trmasto ponav¬ ljajo: Ne maram ti služitiJ A trma se jim raz¬ topi v resničnem kesanju in v pravi spokornosti krenejo na pot čednosti. S svojimi dobrimi deli popravijo prejšnjo trdovratnost. Iz Jezusovega življenja poznamo take izpreobrnjene grešnike: cestninarja, Mateja in Caheja, nečistnici Sama- rijanko in Marijo iz Magdale. Ti zgledi kažejo, da so res cestninarji in nečistnice pred voditelji judovskega ljudstva v Mesijevem kraljestvu. Na koncu se Jezus še posebej obrača na na¬ sprotnike in se dotakne sam tistega vprašanja, ki ga jim je prej zastavil, ki pa nanj ni dobil odgovora. Pravi namreč: Janez je prišel k vam po potu pravice in mu niste verjeli. Zveza S prejšnjim je ta-le: Vprašal sem vas, odkod je bil poslan Janez, pa mi niste odgovorili. S tem ste pokazali, da je drugi sin vaša prava podoba. Janez je bil pravičen v besedi in dejanju; prav je učil in prav je živel. Vi pa niste hoteli po¬ slušati njegovih naukov in opominov k pokori. Cestninarji in nečistnice so ga pa poslušali. Tudi ko ste videli, koliko ljudi se je izpreobrnilo na njegovo besedo, še niste nič marali. Neverni ste ostali in zato sovražite in hočete celo umoriti mene, svojega Mesija. Cerkveni očetje razlagajo to priliko tudi o kristjanih sploh. Origen pravi n. pr.: 3 „Glej, ali ne moreš obrniti te prilike na tiste, kateri malo ali nič ne obetajo, ne devištva, ne sicer kakega evangeljskega dela, v resnici pa delajo to njemu, ki mu še z ustmi niso obljubili dobrih del; in potem na tiste, kateri sicer obetajo velike reči, pa nikakor ne delajo po svojih obljubah." To ne velja samo o obljubah, marveč tudi o vseh dobrih sklepih. Bog noče samih besedi, 1 Mat. 7, 21. 2 Jer. 2, 20. 8 Com. in Mat. XVII. 4. Luk. 20, 9 — 19: Mark. 12, 1—12; Mat. 21, 33 — 45. Hudobni viničarji. 447 Marveč hoče dejanj. Z dobrimi deli in resničnim kesanjem se popravi tudi najlmdobnejše življenje. ljubimo z besedo , ne z jezikom, marveč v de¬ janju in resnici . 1 b) 0 hudobnih viničarjih. Luk. 20, 9—19; Mark. 12, 1—12; Mat. 21, 33—45. Jezus začne praviti ljudstvu to-le Pnliko: »Poslušajte drugo priliko: Neki gospodar nasadi vinograd in ga ogradi s plotom in izkoplje v njem Wet in sezida stolp; in ga da v najem viničarjem in gre na tuje za dlje časa. Ko pa pride čas sadu, pošlje hlapca k viničarjem, naj mu dajo sadov iz vino¬ grada. Viničarji ga pa zgrabijo in na¬ bijejo, ter ga pošljejo praznih rok na- f a J- In zopet jim pošlje drugega hlapca, m tega natolčejo po glavi, in ga zasra¬ mujejo, ter ga zopet praznega pošljejo dorrm. In iznova pošlje tretjega, in tega fanijo in ga umore, ter ga vržejo ven; m ravno tako več drugih, katerih enega nabijejo, druge umore, zopet druge kamenjajo. Ima pa še edinega, ljubljenega sinu. In gospodar vinograda pravi: ,Kaj naj storim? Svojega ljubega sinu pošljem; nemara se ga bodo bali . 1 In nazadnje J lr n ga pošlje. Ko zagledajo viničarji S J^ U ’, premišljajo med seboj in pravijo: >Ia je dedič. Dajmo, umorimo ga, in dedščina bo naša . 1 Nato ga zgrabijo ln ga vržejo iz vinograda ven in ga umore. Ko torej pride gospodar vino¬ grada, kaj bo storil tem viničarjem ? 11 Reko mu: „Kot lopove jih bo kruto Pomoril in dal vinograd drugim v na¬ jem, ki mu bodo odrajtali sad ob svo¬ jem času . 11 »Da, pride in pomori te vinograd- nike in odda vinograd drugim . 11 Ko to čujejo, pravijo: „Bog ne daj ! 11 On se pa ozre po njih in reče: „Kaj noče neki vse to, kar je pisano: ,Ka- m en, ki so ga zavrgli zidarji, je postal v °gelni kamen. Od Gospoda se je to ^godilo in čudovito je to v naših očeh ? 1 ■^ato vam pa povem: Božje kraljestvo 1 I. .Tan. 3, 18. vam bo odvzeto in dano ljudstvu, ki rodi njegove sadove. In kdor pade na ta kamen, se razdrobi, in na kogar pade, ga razmelje . 11 Ko so pa veliki duhovniki in fari¬ zeji slišali te prilike, so čutili, da go¬ vori o njih. In iskali so priložnosti ga zgrabiti, pa bali so se ljudstva, ker ga je imelo za preroka. In zapustili so ga in odšli. Razlaga. 1. Prilika. Ravno tam, kjer je povedal Jezus prejšnjo priliko, pripoveduje tudi to, ki jo tu razlagamo. Sv. Luka pravi, da jo govori ljudstvu. A ker so se starejšine čutili zadete, je popolnoma gotovo, da so jo tudi oni poslušali. Ko so jo izkupili, in je Zveličar njihovo zvijač¬ nost tako v živo osramotil, so se umaknili od spredaj in se pomešali med množico ali pa zadaj poslušali. Prilika je vzeta zopet iz vinogradništva. Opisan je palestinski vinograd, kakor je bil ob Kristovem času, in kakor ga še sedaj vidiš v tistih krajih. Ograjen je s kamenitim ozidjem, ki ima na vrhu navadno še suho trnjevo grmičje, da je tem varnejši proti lisicam, šakalom in dru¬ gim grozdnim tatovom. V vinogradu je tudi klet s tlačilnico (prešo). Na mnogili krajili je prostor, kjer se tlači grozdje, vsekan v skalo; skozi dol- bino ob dnu se steka mošt v veliko kad. Tudi stolpiča, enonadstropnega zidanega poslopja, ne manjka v nobenem večjem palestinskem vino¬ gradu. V spodnjem delu stanuje čuvajeva dru¬ žina; v zgornjem pa prebiva čuvaj, ki ima raz¬ gled po vsem vinogradu, in tako more brž opaziti vsako nevarnost. V naši priliki se ne govori o obdelovanju vinograda, marveč o najemu. Če prevzame na¬ jemnik vse delo, mora navadno oddati eno tret¬ jino grozdja gospodarju. V našem slučaju se najemniki branijo zvršiti svojo dolžnost in s kri¬ vično surovostjo napadajo hlapce, ki jim jih go¬ spodar pošilja po dogovorjeno grozdje. Nekaj jih celo umore. Ker je bila za Jude posebno huda smrt kamenjanje, zato se to še posebej omenja. Hudobnost teh najemnikov, ki naposled celo ljubljenega gospodarjevega edinega sinu umore, je tolika, da se mora vsakdo zgroziti nad njo. Vsi poslušavci so bili do dna srca pretreseni s 448 Bodočnost judovskega ljudstva. to zgodbo. Pomena niso brž razumeli, toda Jezus jih sam napelje, da spoznajo, o čem je govoril. 2 . Pomen. Jezus vpraša poslušavce, kaj bo storil gospodar vinograda s podlimi viničarji. Prav mu odgovore, da jih bo brez usmiljenja pomoril in oddal vinograd drugim, poštenim lju¬ dem. Zveličar ponovi in potrdi njihovo ob¬ sodbo. Iz poudarka njegovih besed spoznajo po- slušavci, da meri prilika nanje, in zato vzklik¬ nejo: Bog ne daj! Vsak Izraelec je iz starega zakona vedel, da se izraelsko ljudstvo velikrat primerja vino¬ gradu. Vinograd Gospoda vojnih čet je Izraelova hiša , 1 je zapisano pri preroku Izaiju; zlata trta je bila vpodobljena v templu, ki jih je vedno spominjala te primere. Za ta svoj vinograd, za to ljudstvo, katero si je posebej izbral, je storil Bog vse, kar mu je bilo v prid. Dal mu je trdno ograjo v Mojzesovi postavi, zgradil mu je varen stolp v templu in dal tlačilnico v daritvenem oltarju. Pošiljal mu je preroke opominjat ga, naj zvršuje dolžnosti do svojega Gospoda. Toda izraelski narod je v večini zaničeval božje po¬ slance; ni jih poslušal, 2 zaničeval jih je, trpinčil 3 in več jih je celo pomoril. 4 Saj je malo prej 1 Iz. 5, 7. 2 IV. Kralj. 17, 13 nasl.; Jer. 7, 25 nasl.; 11, 7 nasl. ; 25, 4-7; 26, 5; 29, 19; 44, 4. 8 Hi. Kralj. 13, 4; 22, 24—27; Jer. 20, 2; 37, 12 nasl. 4 lil. Kralj. 15, 13; 19, 10; II. 24, 20 nasl.; Jer. 2, 30; 26, 23. Judovske vaščanke v Palestini. padla glava zadnjega preroka, Janeza Krstnika, žrtva izdajstva judovskih prvakov. Božje usmiljenje je bilo pa še večje, nego judovska trdovratnost. Nazadnje jim je poslal celo svojega ljubljenega Sinu. Kako je moralo biti pri srcu poslušavcem, ko se je ozrl Jezus po njih, in ko je iz njegovega pogleda žarela resnica: Glejte, ta Sin božji stoji sedaj prod vami, vaši voditelji ga pa zametajo in še ta teden ga umore z najsramotnejšo smrtjo. Pred par dnevi ga je še množica v slavnostnem spre¬ vodu pozdravljala kot Davidovega Sinu, v petek bo pa odmeval izmed nje divji krik: ,križaj ga!‘ Jezus vidi pred seboj krvave prizore, ki ga čakajo, vidi pa tudi, kakšna kazen čaka Jude za njihovo grozno hudodelstvo. Vinograd bo vzet hudobnim viničarjem, — božje kraljestvo se od¬ dalji od Judov; prejmejo ga drugi, zaničevani poganski narodi. Jezusova prilika opisuje zgo¬ dovino trdovratnega izraelskega ljudstva; v živih barvah slika njegovo žalostno preteklost nezveste trmaste nevere in še žalostnejšo prihodnjost. To prihodnjost hoče Zveličar posebno živo vsaditi svojim poslušavcem v srce. Zato se skli¬ cuje na psalmistove besede: 1 Kamen, ki so ga zavrgli zidarji, je postal vogelni kamen. Od Go¬ spoda se je to zgodilo in čudovito je to v vaših očeh. Vsi Judje so razlagali te besede o Mesiju- Kamen je Zveličar; zidarji so Judje in njihovi voditelji, ki bi imeli zidati božje kraljestvo, ka¬ teremu vogelni kamen je Mesija. Vogelnik drži dve steni skupaj in daje trdnost celi stavbi. Pri drugih stavbah je treba štirih vogelnih kamnov. Pri božjem kraljestvu je pa samo eden; samo Mesija vzdržuje celo duhovno stavbo; on je njen edini temelj. 2 Ker so Judje zavrgli Mesija, je njihova stavba brez moči. Njihova verska družba se mora razsuti. Božje kraljestvo vam bo odvzeto in dano ljudstvu, ki rodi njegove sadove; tako jim zakliče Jezus, ki je v sveti cerkvi poveličan vogelni kamen, 3 ki čudovito združuje vernike vseh narodov v eno, nebeško lepo zvezo. Judom bo ta ka¬ men v časno in večno pogubo. Kdor pade na ta kamen, se razdrobi, in na kogar pade, ga razmelje. Proti Zveličarju ne opravi 1 Ps. 117, 22. 23. 2 Prim. Iz. 28, 16; I. Kor. 3, 11. 3 Hej. ap. 4, 11; I. Petr. 2, 7. Kako se izgubi božje kraljestvo? Mat. 22, 1—11. Kraljeva ženitnina. 449 nobena moč na svetu nič. Upirajo se njemu in njegovemu nauku Judje in drugi, še neprimerno mogočnejši narodi, a kakor lončena posoda, če buti ob ogromen kamen, se razsipljejo vsi njegovi sovražniki in kup groblje kaže njihove ponesrečene Poizkuse. Kdor ni iz prilike same spoznal, kam meri, je moral to izprevideti iz Jezusove natančne razlage. Vsak je vedel, da pomenjajo hudobni viničarji judovski narod in njegove voditelje. Umljivo je, da se je vsled tega njihovo sovraštvo silno povečalo. Besneli so in najrajši bi ga brž zgrabili, toda med romarji je bilo mnogo njego¬ vih pristašev; in teh so se zbali. Zato so po¬ tuhnjeno, zamišljeni v črne, maščevalne naklepe, odšli. Jezusova pri¬ lika se da obrniti na vsako človeško dušo. Vsakemu člo¬ veku da Bog vino¬ grad — dušne in te¬ lesne moči — v na¬ jem. Vsakemu po¬ šilja svoje hlapce — stariše, duhovnike, učitelje, da ga uče, opominjajo in svare; Ponuja mu milosti, ki jih je zaslužil božji Sin; svojega Sinu samega, ki skrivnostno živi v cerkvi in resnično prebiva v sv. Rešnjem Telesu, mu ponuja, če vse to zavrže, je sam kriv. Razlagati se pa da ta neizrečeno ganljiva Prilika tudi o vsakem krščanskem narodu. Zgo¬ dovina nam izpričuje, da so mnogi narodi izgubili pravo vero, ker so zametali božje opomine. Tam, kjer sedaj gospoduje Mohamedov polumesec, so bile nekdaj najbolj cvetoče krščanske pokrajine. A s hudobnim življenjem so zapravili tamošnji pre- bivavci božje milosti in božje kraljestvo jim je bilo odvzeto. To se lahko zgodi še vsakemu uarodu, če ne zvršuje svojih dolžnosti do Boga, iu ne posluša tistih, ki ga v njegovem imenu uče, in zameta celo božjega Sinu, ki uči in opo¬ minja vse človeštvo v sveti cerkvi. Zgodbe sv. pisma II. c) Prilika o kraljevi ženitnini. Mat. 22, 1-14. Jezus izpregovori in pravi zopet v prilikah, rekoč: ,,Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki napravi svatov- ščino svojemu sinu. In pošlje svoje služabnike, naj pokličejo povabljence k ženitnini; pa nočejo priti. Zopet pošlje drugih služabnikov, rekoč: po¬ vejte povabljencem: Glej, gostijo sem pripravil, moji junci in pitanci so za¬ klani in vse je pripravljeno, pridite na svatovščino !‘ Oni pa ne marajo in odidejo, ta na svojo pristavo, drugi po svoji kupčiji. Drugi pa zgrabijo njegove služabnike, ter jih zasramujejo in pobijejo. Ko kralj to zve, se razjezi, ter pošlje svoje čete in pokonča tiste ubijavce in jim zažge mesto. Potem pravi svo¬ jim služabnikom: Svatovščina je pri¬ pravljena, pa povabljenci je niso bili vredni. Pojte torej na razpotja in kogar¬ koli najdete, povabite ga na ženitnino/ In ti služabniki odidejo na razpotja in pobero vse skupaj, kar jih najdejo, hudobne in dobre in ženitnina se na¬ polni s svati. Ko pa pride kralj po- 29 450 Mat. 22, IX — 14. Stvarna razlaga prilike in njeni poslušavci. gledat goste, vidi tam človeka, ki ni bil svatovsko oblečen. In reče mu: ,Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?' On pa umolkne. Nato reče kralj svojim služabnikom: ,Zvežite mu noge in roke, ter ga vr¬ zite v zunanjo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi. Mnogo jih je namreč poklicanih, malo pa izvoljenih." Razlaga. 1. Čas Im namen te prilike. Najbolj gotovo je, da je naš Zveličar s to priliko nadalje¬ val svoj pouk v templu, ki ga je pričel s svo¬ jim odgovorom na farizejsko vprašanje, s kakšno močjo je izgnal sejmače iz templa. Potemtakem je govoril to priliko ravno ta dan, na ravno tistem kraju kakor prejšnje. Poslušalo ga je ljudstvo, med njim je bilo pa tudi več farizejev. Ž njo hoče pokazati z novim zgledom, da večina judov¬ skega naroda noče sprejeti svojega Odrešenika, in da ga zato čaka huda kazen. Tisto misel, ki jo izraža prilika o hudobnih viničarjih, poudarja v nji. Podobno priliko je Jezus nedavno povedal drugim poslušavcem 1 pri obedu v farizejevi hiši. Tam je pobijal zlasti predsodek oholih in bogatih farizejev, ki so trdili, da njim — voditeljem ljud¬ stva — pripadejo sami po sebi prvi sedeži v Me- sijevem kraljestvu. V dotični priliki jim je po¬ kazal, da se ravno prvaki ne bodo udeležili ne¬ beške ženitnine, ker so preveč sebični in navezani na posvetne skrbi, pač pa je bodo deležni revni, zaničevani Judje izmed ljudstva in vrh teh tudi pogani. Naša prilika pa ne dela razločka med stanovi judovskega ljudstva, marveč opisuje, da Judje večinoma ne bodo vstopili v Mesijevo kraljestvo, in da pridejo namestu njih pogani. Namen je različen; tudi važne posamnosti so različne; zato po pravici sklepamo, da imamo v evangeliju o nebeški ženitnini dve priliki, in ne samo eno. 2. Prilika govori o kralju, ki slavi poroko svojega sinu. Njegov sin je brezdvojbe tudi nje¬ gov bodoči naslednik. Ženitnina ima torej važen političen pomen. Vsi pravi kraljevi prijatelji, vsi njegovi zvesti podložniki se vesele pomenlji¬ vega dogodka, ko prihodnji njihov kralj pripelje družico svojega življenja, bodočo kraljico in mater svojemu ljudstvu, na svoj dom. Uporniki, ki bi 1 Luk. 14, 16—24; Zgodbe II, str. 389. se radi iznebili kraljeve rodbine, seveda ne ka¬ žejo veselja. V naši priliki vidimo, da ima kralj obilo nasprotnikov v svojem kraljestvu. Po navadi vzhodnih knezov napravi ob slovesnem dogodku v svoji družini veliko gostijo. Ob takih prilož¬ nostih so bili vabljeni vsi mogočniki in plemiči, pa tudi zastopniki ljudstva. Tudi naš kralj vabi poljedelce in trgovce, pa tudi druge, mogočnejše meščane, da hi se pri skupnem ženitovanju utrdila zveza med kraljevo rodbino in med podložniki. Dvakrat jim po služabnikih pošilja vabilo. Tako dvojno vabilo je bilo na Jutrovem sploh običajno. A tudi v drugič pozvani ne marajo povabljenci priti. Nekaj se jih za kraljevo ženitnino nič ne meni; rajši gredo po svojih opravkih in pokažejo s tern, da ne marajo za kralja in njegovo družino. Drugi, mogočni meščani, ga pa naravnost sovra¬ žijo, in ko bi mu imeli pokazati zvesto vdanost, prično javen upor. Služabnike, ki jih pridejo vabit, zasramujejo in pobijejo. S tem pokažejo očitno, da se hočejo s silo odtrgati izpod kraljeve oblasti. Morda si mislijo, da je ravno sedaj, ko ima kralj opraviti z ženitnino, najprimernejši čas za upor. Motijo se. Kralj se razsrdi in ukaže svojim vojakom, naj kaznujejo upornike po jutro- vih šegah. S silo naj vzamejo mesto, prebivavce pobijejo, njihovo premoženje uropajo, mesto pa zažgo. Ko da kralj to povelje, ki se kmalu zvrši, pa poskrbi za druge goste. Kogarkoli dobe slu¬ žabniki, naj ga pripeljejo na ženitnino. Tako je kmalu svatov dovolj. Kralj da vsakemu povab¬ ljencu, ki ima daleč do doma, priložnost, da se prej svatovsko obleče, preden pride na kraljevi dvor; drugim — tujcem — pa pripravi oblačil, da se primerno preoblečejo. Oblačil je bilo na kraljevem dvoru gotovo v obilnem številu na razpolago. Jutrovci nosijo lahko in široko obleko, ki se prepaše, kakor je komu prav. Zato je lahko kralj s svojimi oblačili postregel svatom. Evan¬ gelij nam sicer nič ne omenja o tem, a Jezusovi poslušavci so poznali običaje ob takih prilikah; zato so vedeli, da je bilo vsakemu mogoče umiti se in preobleči v čedno obleko. Mi pa tudi lahko sklepamo, da je bilo tako. Ko kralj vpraša gosta brez svatovskega oblačila, kako je prišel tak k gostiji, ta umolkne, ker ne more najti nobenega izgovora. Potemtakem je razvidno, da je imel pri¬ ložnost priti, kakor se spodobi. Mnogo jih je poklicanih . . . . 451 Zato ga kralj tudi po pravici kaznuje. S svojim ravnanjem je pokazal, da zaničuje kralja iu njegovo gostijo. Umazan in v grdi obleki se takorekoč norčuje iz vse slovesnosti. Kralj ga veli zvezanega vreči iz dvorane, ven v temo. 3. Pomen. Že večkrat smo povedali, da se je zveza med Bogom in judovskim ljudstvom v starem zakonu često primerjala nežni zvezi ®ed ženinom in nevesto; ravno pod to podobo se je napovedovalo razmerje med Mesijem in med n jegovim izvoljenim ljudstvom. To je poznal vsak Izraelec. Zato so poslušavci lahko razumeli, da je kralj, ki napravlja gostijo, Bog; ženin, njegov Sin, je Mesija; nevesta pa njegova cerkev. Iz¬ raelci so že zdavnaj povabljeni k njegovi ženit- nini. Preroki starega zakona so jih v božjem imenu vabili, naj bodo pripravljeni, ko pride Me¬ sija, in se zaroči s svojim ljudstvom v pravici in pravičnosti, in v usmiljenju in ljubezni. 1 Ko pa že svita poročni dan, jih pridejo vabit novi seli, Janez Krstnik in apostoli. Ti so oznanjali še za Jezusovega življenja od kraja do kraja, po dva ia dva, da se je približalo božje kraljestvo; po Gospodovem vnebohodu so pa do svoje smrti, y sak po svojih potih vabili v prvi vrsti Jude na aebeško ženitnino. 2 A godilo se jim je kakor v Jrugič poslanim kraljevim služabnikom. Nekateri Judje se niso zmenili zanje in za evangelij; drugi So jih sprejemali z besnim sovraštvom, zasramo- Va li, bili in morili so jih. Diakon Štefan in je¬ ruzalemski škof, apostol Jakop, sta padla prva kot žrtvi njihove uporne nevere. Zveličar pojasnjuje tudi, kakšna kazen jih ima zavoljo tega zadeti. Poginili bodo in nji¬ hovo mesto bo razdrto; namesto njih pa pridejo tujci z razpotij k gostiji nebeškega kralja. To se je natančno zvršilo. Rimski vojaki, ki so leta 70 po Kr. razdrli tempel in porušili jeruza¬ lemsko mesto, so v ti priliki napovedani. Bog dobi drugih svatov na svojo ženitnino lz med poganskih narodov. Vsakemu da dovolj rrrilosti, da se more svatovsko obleči, da si more °čistiti dušo grehov, in jo olepšati s posvečujočo milostjo božjo, da more obleči novega človeka, ki D e po Bogu ustvarjen v pravičnosti in resnični sve- 1 Oz. 2, 19 . 2 Primeri, kar pravi'"sv. Pavel Judom (Dej. ap. 13, 46): Umji se je morala najprej oznanjati božja beseda; ker jo ž" 1 zamotate, in se delate nevredne večnega življenja, zato Se obračamo k poganom. tosti. 1 Posvečujoča milost božja je potrebno sva¬ tovsko oblačilo. Kdor je nima, ne more biti de¬ ležen večnega veselja. Vržejo ga ven v peklensko temo, kjer je jok obupne žalosti in škripanje z zobmi trmastega, besnega sovraštva proti Bogu in njegovim svetnikom. 4. Zveza zadnjih treh prilik je silno lepa. V prvi o dveh bratih je pokazal Jezus, da ju¬ dovski prvaki ne bodo imeli deleža v Mesijevem kraljestvu, pač pa najbolj zaničevani ljudje — cestninarji in nečistnice. V drugi — o viničarjih — je pretresljivo naslikal, kako grdo zavrže ve¬ čina judovskega ljudstva svojega Zveličarja, in ga celo umori. V tretji gre dalje. Sin je zopet živ. Smrt ga ne premaga. Slovesno praznuje poroko s svojo nevesto, cerkvijo novega zakona. Njegovi poslanci gredo zadnjič vabit izraelsko ljudstvo, naj se ga oklene. A ko Judje zavržejo tudi to vabilo, se izrabi vse usmiljenje in na¬ mesto njega nastopi stroga pravičnost. Izraelsko ljudstvo izgubi v krvavih vojskah svojo samo¬ stojnost, svoj dom. Razkropi se po celem svetu; razvaline njihovega glavnega mesta in podrto zidovje njihovega templa izpričuje resnost božjega maščevanja. Pogani vstopijo v božjo cerkev. Tu ima vsak priložnost s posvečujočo milostjo po¬ stati vreden nebeške sreče. Kdor se je posluži, se večno veseli pri Bogu; kdor jo pa zameta, ga čakajo peklenske muke brez konca. Jezus konča to svojo priliko tako, kakor prejšnjo o delavcih v vinogradu, z besedami: Mnogo jih je poklicanih, malo pa izvoljenih. Prvič je hotel s tem reči, da jih le malo pride k iz¬ rednemu plačilu v nebesih, tu pa pomenja njegov izrek, da so pač mnogi (v pomenu vsi) Izraelci 2 poklicani v njegovo kraljestvo, da jih je pa le malo, ki sprejmejo ta poklic. Poudarjamo, da tudi v ti priliki nikakor ne pomenjajo Jezusove besede, da bo večina kristjanov zavrženih, marveč le, da večina Judov noče sprejeti Jezusovega evangelija. Judovsko oholost so imele ponižati te besede. Farizeji so se ošabno ponašali s svojo sve¬ tostjo in se bahali, da Mesijevo kraljestvo po pra¬ vici samo njim pripada, Jezus jim je nebrojnokrat, iznova s temi svojimi prilikami, posebno pa z zad¬ njimi besedami, pobil njihovo predrzno ošabnost. 1 Ef. 4, 24. 2 V hebrejščini se beseda mnogi često rabi v pomenu vsi. Boljše bi prevajali: Množica je poklicana, manjšina pa izvoljena. 29 * 452 Luk. 20, 20 -26 ; Mark. 12, 13—17 XXX. Farizejsko vprašanje o cesarskem davku. Luk. 20, 20-26; Mark. 12, 13—17; Mat. 22, 15—22. Nato gredo farizeji in se posvetu¬ jejo, kako bi ga ujeli v besedi. Opa¬ zujejo ga in pošljejo k njemu zalezovat ga svoje učence in Herodovce, naj se hlinijo pravične, da bi ga mogli ujeti v besedi, in izdati gosposki in oblasti deželnega oblastnika. Ti pridejo in mu pravijo: „Učenik, vemo, da si res¬ ničen, in prav govoriš, in se na ni¬ kogar ne oziraš, ker ne gledaš na člo¬ veško osebo, marveč po resnici učiš božjo pot. Povej nam torej, kaj meniš: Ali se sme cesarju dajati davek, ali naj ga ne dajemo ?“ Jezus pa spozna njihovo zlobnost in zvijačnost, ter jim reče: „Kaj me izkušate, hinavci? Pokažite mi denar, da ga vidim." Tu mu dajo denar. In jim pravi: „Čegava je ta podoba in napis?" Odgovore mu, rekoč: „Cesarjeva.“ Nato jim odvrne Jezus in pravi: „Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega." In ne morejo zavreči njegove be¬ sede pred ljudstvom; čudijo se njego¬ vemu odgovoru, obmolknejo, puste ga in odidejo. Razlaga. 1. Farizejska zlobnost. Krasno ozna¬ čuje sv. Krizostom Jezusove sovražnike ob ti pri¬ ložnosti : 1 „V tistem trenotju, ko bi bila pred vsem potrebna spokornost, ko bi bili morali občudovati njegovo ljubezen, tresti se pred bodočnostjo in iz prošlosti verno umevati prihodnjost, celo tedaj ne pozna njihova zlobnost nobenih mej, marveč kuje naklepe, in gre predrzno vedno naprej . 11 Opazujejo ga, da bi ujeli kako besedo, za katero bi ga potem mogli tožiti. Izmislijo si prav posebno zvijačo. Kakor je znano, so bili Judje pod rimsko oblastjo. V Cezareji ob morju, ob slovesnih dneh pa v Jeruzalemu, je stanoval cesarski namestnik Pilat. Umljivo je, da so morali torej plačevati rimski državni davek. Saj so rabili tudi ve¬ činoma samo rimske novce, na katerih je bila ; Mat. 22, 15—22. Cesarski davek. vtisnjena cesarjeva glava, in krog nje latinski napis. Judje so bili že prej večkrat pod tujo oblastjo. Pobožni kralj Ezekija je plačal dav¬ ščino ; 1 Jeremija je opominjal rojake, naj se ne upirajo Babiloncem , 2 3 Ezdra in Nehemija sta bila zvesta podložnika Peržanom . 8 Rimljani so bili Judom še bolji gospodarji. Pustili so jim njihovo versko življenje in celo v političnem oziru so jim dali mnogo prostosti. Saj je imelo veliko sta- rejšinstvo prav veliko moč tudi ob tem času. Farizeji so sicer sami plačevali davek, toda na tihem so širili misel, da se to ne sme, češ, da prepoveduje Mojzesova' postava tako plačevanje poganskemu vladarju. Herod in njegovi pristaši so pa držali z Rimljani. Enkrat smo že videli, kako so se hinavski farizeji združili s Herodovci proti Jezusu . 4 Tudi sedaj jih vidimo skupaj. Fa¬ rizejski voditelji pošljejo svoje učence s Herodo¬ vimi pristaši vred k Jezusu, naj ga vprašajo, če se sme davek dajati cesarju. Naročili so jim, naj se hlinijo pravične, to se pravi, naj kažejo, da so zvesti Mojzesovi postavi, ki hočejo samo, da jim Jezus reši težavno vprašanje, katero vznemirja njihovo vest. Upali so pri tem za trdno, da bo Jezus, ki tako neustrašeno uči, pokazal pri ti priliki svojo ne voljo nad rimsko vlado. Natančno si moremo razložiti njihov naklep, če si pokli¬ čemo v spomin tisti posvet, ki so pri njem skle¬ nili umoriti Jezusa . 5 Takrat so pokazali, da v svoji slepoti res mislijo, da bo Jezus poizkušal ustanoviti pozemsko kraljestvo. Torej so morali sklepati, da se hoče upreti Rimljanom. Ker pa niso nikdar nobene podobne besede slišali iz nje¬ govih ust, dasi so ga na vseh straneh zalezovali, so mu hoteli sami dati priložnost in izsiliti v tem oziru kako izjavo. Najprimernejše se jim je zdelo vprašanje o davku. S seboj so vzeli Herodovce, da bi ti brž naznanili Pilatu, kako ruje Jezus proti Rimcem, in bi ga ta kot upornika kaznoval. Razlagavci sv. pisma navadno pravijo, da so bili farizeji pripravljeni tudi na drugi odgovor. Ko bi Jezus rekel, da je dovoljeno dajati davek cesarju, bi ga med ljudstvom razkričali kot iz- dajavca judovskih pravic. Ta razlaga se nam zdi popolnoma napačna, ker se premalo ozira na farizejsko mišljenje, kakor je opisano v evangeliju- 1 IV. Kralj. 18, 15. 2 Jer. 27, 12. 3 Ezdr. 7, 24; Neh. 5, 4. 4 Mark. 3, 6; Zgodbe II, str. 201. 202. 6 Jan. 11, 45 - 56; Zgodbe II, str. 408. 1 In Matth. hom. 70. Dajte Bogu, kar je božjega .... Luk. 29, 27—40; Mark. 12,18—27; Mat. 22, 23—33. Saduceji pri Jezusu. 453 Tu beremo naravnost, da so iskali njegovi so¬ vražniki priložnosti, kako bi ga izdali rimski gosposki in oblasti deželnega oblastnika. Izprevideli so namreč, da sami nič ne opravijo proti njemu; edino upanje so torej jeli staviti na Pilata. Zato je bilo pa treba neke podlage. In te so iskali s svojim zvijačnim vprašanjem. Sodili so, da jim odgovori Jezus, da je judovski narod od Boga izvoljen, svoboden, ki si mora pridobiti nezavisnost °d tujega gospostva, in da se samo po sebi umeva, da se Rimceni ne sme plačevati davek. Kakor hitro bi bil Zveličar kaj takega zinil, bi bil brž tožen zavoljo veleizdaje. In v tem oziru so vedeli farizeji, da rimska gosposka ne pozna šale. 2. Jezusov odgovor. Jezus prekriža račune svojih sovražnikov. Hinavska pravover- uost vpraševavcev ga ne premoti; tudi polna usta hvale, ki ga hočejo ž njo pridobiti, da bi odkrito Povedal svoje namene, ga ne prevarajo. Hvalijo ga, da je resničen, in da se na nikogar ne ozira Pri svojem nauku, češ, da ho tem rajše povedal, kako zoperna mu je rimska vlada. Toda on jim Pokaže svojo resnicoljubnost s tem, da jim na¬ tančno pove, kaj misli o njih. Hinavci, jim pravi, kaj me izkušate? Veli si pokazati rimski novec. Na njem opo¬ zori na podobo in na napis in izpregovori večno Pomenljive besede: Dajte cesarju, kar je cesarje¬ vega, in Bogu, kar je božjega. S tem pravi, da je abotno vprašanje o davku. Dokler so pod cesar¬ jevo oblastjo, morajo seveda dajati tudi davek, a pri tem ne smejo zanemarjati svojih dolžnosti, ki jih imajo do Boga in njegovega svetišča. Hkrati pa tudi za vse čase potrdi, da je zauka¬ zana pokorščina tudi postavni posvetni oblasti. 8 tem nas uči, da sama na sebi posvetna postava n i v nasprotju z božjo, da je torej edino le člo¬ veška zlobnost kriva, če se zanaša boj med obe. Horje taki državi, kjer državljani ne morejo da- jati Bogu, kar je božjega, kjer jim posvetna sila hrani izpolnjevati dolžnosti do Boga. Tam trpi tudi to, kar je cesarjevega. Ljudje, ki se vpričo n jih gazi božja postava, se kmalu izkušajo otresti tudi državne. Jezus je s svojim odgovorom postavil večno veljavni temelj vsemu državnemu redu. S tem je bila farizejska modrost pri kraju. Jezusov odgovor jih je iznenadil. Čudijo se mu tu molče odidejo. Na nobeno stran ga ne mo- re jo zlorabljati. XXXI. Saduceji o vstajenju od mrtvih. Luk. 29, 27—40; Mark. 12, 18—27; Mat. 22, 23—33. Tisti dan pridejo k Jezusu saduceji, ki taje vstajenje, ter ga vprašajo, rekoč; „Učenik, Mojzes nam je zapisal: Ko¬ mur umrje brat in zapusti ženo, otrok pa nič ne zapusti, naj vzame brat nje¬ govo ženo, in naj obudi zarod svojemu bratu. Pri nas je bilo pa sedem bratov. Prvi je vzel ženo in je umrl, in ni za¬ pustil zaroda. Tu jo je vzel drugi, pa tudi ta je umrl brez otrok. Nato jo je vzel tretji in vseh sedem na tisti način, in niso zapustili nič zaroda in so umrli. Nazadnje za vsemi je umrla tudi žena. Cegava izmed teh bo torej žena pri vstajenju? Zakaj, vseh sedem jo je imelo." Jezus jim nato odgovori in pravi: „Vi se motite, ker ne poznate ne pisma, ne božje moči. Otroci tega sveta se ženijo in može, tisti pa, kateri bodo vredni doseči oni svet in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili, ne možili, tudi umreti ne morejo več, angelom so enaki in otroci božji, ker so otroci vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, niste li brali v Mojzesovih bukvah povesti o grmu, kakor je Bog rekel: Jaz sem Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Ja¬ kopov.' — Bog pa ni Bog mrtvih, marveč živih, ker vsi žive njemu." In ko ljudstvo to sliši, se začudi nad njegovim naukom. Nekaj pismar- jev mu pa odvrne, rekoč: „Učenik, prav si govoril." In nič več se ga ne drznejo vprašati. Razlaga. 1. Saducejsko vprašanje. Med judov¬ skimi bogatini se je pod vplivom grškega in rimskega lahkoživja razvila razuzdana saducejska stranka. 1 Ti so priznavali samo Mojzesove knjige in še te so razlagali popolnoma v pozemskem zmislu. Tajili so neumrljivost človeške duše in 1 Primeri Zgodbe I, str. 1182; II, str. 6. 454 Vstajenje od mrtvih. Mark. 12, 28-34; Mat. 22, 34—40. Jezus in pismar. s tem seveda tudi učili, da je s smrtjo vsega konec, in da torej tudi nobenega vstajenja ne more biti. Saduceji se niso mnogo brigali za Jezusa in njegov nauk; zato imamo v evangeliju o njih le malo povedanega. To pa, kar je, nam izpričuje, kako globoko razrito je bilo vse judovsko življenje. Na eni strani so farizeji slepili ubogo ljudstvo s praznimi zunanjostmi, na drugi so pa bogatini in lahkoživi judovski izobraženci kot saducejska stranka zastopali popolnoma brezverske nazore. Ponuja se nam vprašanje, s kakšnim namenom so prišli k Jezusu. Napačno bi bilo misliti, da so imeli namen sovražno ga ujeti v besedi. Nji¬ hovo vprašanje samo temu nasprotuje. Najbolj verjetno je, da so hoteli samo poizkusiti Gospo¬ dovo bistroumnost. Iz radovednosti so tudi oni prišli v Jeru¬ zalem na praznik. V templu so slišali, kako je Zveličar duhovito in naravnost uničevalno osra¬ motil farizeje. Zato so hoteli poizkusiti, če ga morda oni užugajo. Skoraj gotovo so z vpraša¬ njem, ki so ga tu stavili Jezusu, že večkrat spravili farizeje v zadrego. Zdelo se jim je, da se ne da rešiti. Njihov nastop je bil potemtakem samo škodoželjna igrača, ki so ž njo hoteli osra¬ motiti tiste, kateri so verovali v življenje po smrti. Upali so, da uženejo tudi Jezusa.« 2. Jezus o življenju po smrti. Zve¬ ličarjev odgovor je prijazno-resen. Ne kara sa- ducejev, marveč le poučuje jih. Ljubeznivejše govori s temi lahkoživci kot z zlobnimi farizeji. Pojasni jim, kako nespametno je misliti, da bi ljudje tudi po smrti živeli v zakonskih zvezah. Telo je po vstajenju neumrljivo, poveličano; vstali so kakor angeli; otroci božji so; čutna nagnjenja ponehajo pri njih. Kratek in jasen je ta pouk. Doda jim pa še iz Mojzesovih bukev priprost dokaz, da s smrtjo ni vsega konec, marveč da duše tudi še po smrti žive. Navaja jim za zgled besede, ki jih je govoril Bog Mojzesu pri gorečem grmu: Jaz sem Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakopov. Potemtakem z Abrahamom, Iza¬ kom in Jakopom ne more biti še vse končano. Bog je ž njimi še v zvezi; samo za ta svet so mrtvi; njemu morajo živeti, sicer bi se ne ime¬ noval po njih. Ta lepi pomen imajo besede: Bog pa ni Bog mrtvih, marveč živih, ker vsi žive njemu. Ljudstvo zastrmi nad tem tako vzvišenim, in vendar vsakemu tako jasnim naukom. Sadu¬ ceji so jo izkupili; osramoteni odidejo v zavesti, da je njihova bistroumnost pred Jezusom ničeva in prazna. Celo neki pismar je tako prevzet si¬ jajne Jezusove zmage nad saduceji, da ga javno pohvali. XXXII. Pismar in Jezus. Mark. 12, 28—34; Mat 22, 34-40. Neki pismar, ki je poslušal njihov spor in vedel, da je ugnal saduceje, vpraša Jezusa izkušaje: „Učenik, ka¬ tera zapoved je prva v postavi ?“ Jezus mu reče: ,,Prva vseh zapo¬ vedi je: ,Poslušaj Izrael, Gospod, tvoj Bog, je edini Bog. In ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje pameti in iz vse svoje moči.‘ Ta je prva zapoved. Druga je pa ti enaka: ,Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‘ Druge, od te večje zapovedi ni. V teh dveh zapovedih je obsežena vsa postava in preroki.“ Nato mu pravi pismar: „Prav, uče¬ nik , po resnici govoriš; ker je le en Bog, in razen njega ni drugega. In tega moramo ljubiti iz vsega srca, iz vse pameti, iz vse duše in iz vseh moči, in bližnjega moramo ljubiti ka¬ kor same sebe. To je več od vseh žrtev in drugih daritev." Ko Jezus vidi, da je modro odgo¬ voril, mu reče: „Nisi daleč od božjega kraljestva." In nihče se ga ne drzne več vpra¬ šati. Razlaga. 1. 1‘ismarjevo vprašanje. Saduceji so jo izkupili. To je bilo seveda vsem pravovernim farizejem in pismarjem všeč. Itadi bi bili pa vsaj z eno stvarjo Jezusa spravili v zadrego in sebe povzdignili. Premišljajo, s čim. Tu se spomnijo na vprašanje, o katerem so se pismarji radi prepirali med seboj, in katero se jim je po¬ temtakem zdelo najtežje, namreč o tem, katera je prva zapoved v postavi. Farizeji so skoraj go¬ tovo trdili, da je največje zvrševanje zunanjih obredov in raznovrstnih daritev. To smemo skle¬ pati iz pismarjevega odgovora v naši zgodbi, ko Prva zapoved. Mat. 22, 41—46; Mark. 12, 36—37; Luk. 20, 39—44. Mesija - Davidov in božji Sin. 455 namreč potrdivši Jezusov nauk pristavlja, da je ljubezen do Boga in do bližnjega več od vseh žrtev in drugih daritev. Mislili so: Morda nam ostane dolžan odgo¬ vora, če ga vprašamo, katera je prva zapoved. Eden pismarjev stopi k njemu in ga res vpraša. Svoj čas se je že nekaj podobnega zgodilo . 1 Na poti k prazniku šotorov je pristopil k Jezusu Pismar in ga vprašal, kaj naj stori, da doseže večno življenje. Zveličar mu je nato dejal: Kaj J e 'pisano v postavi? Kaj bereš? In nato je od¬ govoril pismar: Ljubi Gospoda, svojega Boga . . . Eogodbi sta popolnoma različni. Takrat je bilo vprašanje vse drugo. Dotični pismar je hotel Pouka za življenje; ta pa hoče odgovora samo za nekaj, o čemur so se učeni razlagavci pre¬ pirali. Tudi konec je pri obeh različen. Tam dobi Jezus priložnost, da v ganljivi priliki o usmiljenem Samarijanu priporoča dejansko lju¬ bezen do bližnjega. Tu pa pismar samo odo¬ brava Jezusov odgovor in prejme tudi od njega pohvalo. 3. Prva zapoved. Izraelci so imeli v robu svojih oblačil všite besede: Poslušaj, Izrael, tvoj Gospod, tvoj Bog je edini Bog . 2 Na nje opo¬ zori Jezus pismarja in iz njih razvije svoj odgo¬ vor. Edini Bog je Gospod Izraelov. Iz te njegove oajvišje oblasti sledi, da se je dolžan Bogu pod¬ vreči s telesom in z dušo; podvreči se pa mora v ljubezni. Potemtakem je ljubezen do Boga prva zapoved. Iž nje izvira ljubezen do bližnjega. Za¬ voljo Boga, ki je vse ljudi ustvaril po svoji po¬ dobi, ki vse ljubi, ki vse hoče večno osrečiti, se 'norajo ljudje med seboj ljubiti. Otroci ene dru¬ žine so, ker imajo enega Gospoda in Očeta; zato so si dolžni vzajemne ljubezni. Naravnost pristavlja Jezus, da je v zapovedi ljubezni obsežena vsa postava iu preroki; to se Pravi: vse, kar govore druge zapovedi v postavi, so nanaša na ljubezen do Boga in do bližnjega; in vse, kar uče preroki, ima ž njo najtesnejšo zvezo. Pismar je bil pošten mož. Jezusov odgovor ga popolnoma zadovolji. Hvaležno potrdi, da je res luko, kakor uči Zveličar, in še prav posebno pri¬ stavi, da potemtakem zunanji obredi niso najvišji. Zato ga pa tudi Jezus pohvali, da ni daleč °d božjega kraljestva. Pozna se mu, da ljubi resnico, in je išče. Tak je vsak na pravem potu. 1 Luk. 10, 25-29. 2 V. Mojz. 6, 4; II. Mojz. 13, 1—4; Zgodbe II, str. 458. Iz Gospodove pohvale zveni želja: Ko bi bili vsi farizeji in pismarji taki! Ko bi vsi imeli enak zmisel za resnico! To je bilo zadnje vprašanje farizejev in pis¬ marjev. Odslej se ga ne drznejo več izkušati. Jezus je sijajno zmagal v vseh bojih ž njimi. Nazadnje jim je še ljubeznivo pokazal, česa jim je pred vsem treba. XXXIII. Davidov sin. Mat. 22, 41—46; Mark. 12, 35—37; Luk. 20, 39—44. Tu vpraša Jezus zbrane farizeje: „Kaj se vam zdi o Kristu ? Čegav sin je?“ Reko mu: „Davidov.“ Nato jim pravi: „Kako ga pa ime¬ nuje David v duhu gospoda, rekoč: ,Gospod govori mojemu gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojim nogam. 4 — David sam ga torej ime¬ nuje svojega gospoda. Kako je potem¬ takem njegov sin?“ In nihče mu ne more odgovoriti niti besede. Množica ljudstva ga je pa rada poslušala. Razlag a. 1. Pomen velikega v torka. V ne¬ deljo je prišel Jezus v slovesnem kraljevem spre¬ vodu v tempel. Besneli so sicer farizeji, a nič niso mogli storiti. Ob strani so javkali. Drugi dan, v ponedeljek, je Zveličar kot gospodar templa iztiral prodajavce. Tudi sedaj so v srpem molku gledali njegovi sovražniki, kako raste njegova moč. Še-le vtorek so dobili toliko poguma, da so ga zavoljo prejšnjega dne poklicali na odgovor. Našli so, kar so iskali. Ta dan se lahko imenuje dan popolnega farizejskega poraza, dan njihovega osramotenja. Jezus jim je zastavil najprej vprašanje o Janezovem krstu in jih zme¬ del ž njim. Potem jim je pa v treh prilikah živo naslikal njihovo svetohlinstvo, uporno, krvoločno nevero in strašno kazen zavrženja in pogubljenja, ki jih čaka. Vkljub temu niso še odnehali. Hoteli so na vsak način Zveličarja ta dan ujeti v besedi. Za¬ čeli so ž njim hinavsko zlobni razgovor o cesar¬ skem davku, a tudi tu so jo dobro izkupili. Jezus je nato še osmešil saduceje in rešil vprašanje o 456 Mesija Davidov gospod. prvi zapovedi v postavi. Sovražniki so obmolk¬ nili. In tu jih Jezus sam napade. Prej so oni hoteli odgovora od njega; sedaj ga zahteva on. Besno hoče zadnjič predreti njihova srca in jih omečiti. 2. Vprašanje o Davidovem sinu. V 109. psalmu slavi David Mesija kot večnega kralja in duhovnika. 1 Zamaknjen je kraljevi pe¬ vec v sveta nebesa in v svojem veličastnem vi¬ denju sliši, kako večni Bog govori z Mesij em. S tem pričenja svoj psalm, rekoč: Gospod (Bog Oče) govori mojemu gospodu (Mesiju): „Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojim nogam. 11 Vsi Judje so razlagali ta psalm o Mesiju; vsi so tudi priznavali, da ga je zložil kralj David. Na to opre Jezus svoje vprašanje. Najprej vpraša farizeje, čegav sin ima biti Mesija (Kristus). Od¬ govor je mogoč samo eden. Vsak otrok je vedel, da bo Mesija iz Davidovega rodu. Slišali smo že večkrat, kako so Jezusa priprosti ljudje slavili z imenom Davidov Sin. Celo poganska Sirofeničanka je vedela o tem in se je tako v vsi zaupnosti klanjala Zveličarju. Tudi farizeji odgovore brž, da bo Mesija Davidov sin, to se pravi, iz Davi¬ dove rodbine. Sedaj pa nastavi Jezus orožje, ko vpraša: Kako ga pa imenuje David gospoda? Če je nje¬ gov sin, njegov potomec, potem ga pač ne more 1 Glej Zgodbe I, str. 587. imenovati gospoda. Očetje ne kličejo tako svojih otrok. David priznava s svojim imenom, da je Mesijev podložnik. Kako je to mogoče, če je njegov sin? Jezus samo sproži to vprašanje in ga pre¬ pušča farizejem v premislek. Veličasten blisk je, s katerim hoče nazadnje razsvetliti njihova srca, da bi se v ponižni veri uklonili njemu, svojemu božjemu Odrešeniku. Lahko hi sklepali, da Me¬ sija ni samo navaden človek. Bes je Davidovega rodu; toda s človeško naravo združuje božjo. Bog je, ki je privzel iz Davidove rodbine člo¬ veško truplo. Zato ga David po pravici imenuje svojega gospoda in se mu klanja. Gleda ga v večni slavi nebeškega Očeta, kako ob njegovi desnici zmaguje vse svoje sovražnike. Zveličar je večkrat vpričo farizejev poudar¬ jal, da je božji Sin. Bazumeli so njegove besede, saj so ga ravno zavoljo njih podlo napadali. Sedaj v svojem zadnjem razgovoru ž njimi, jim iz sv. pisma razkrije, da že David v svojem zamaknenju pozna Mesijevo božjo čast. In kakor za slovo jim tudi razgrne prihodnjost. Mesijevi sovraž¬ niki bodo poraženi. Oče mu jih izroči za podnožje njegovim nogam. Prihodnje dni bodo farizeji in pismarji na videz zmagovali nad Jezusom. A ko ga bodo krvavega vlekli na morišče, ko ga bodo gledali v smrtnem boju, jim bodo zvenele v duši besede, da bodo Mesijevi sovražniki položeni za podnožje njegovim nogam. Sveta omara v judovski sinagogi. Mat. 23, 1 12; Mark. 12, 38.39; Luk. 20, 45. 46. Napake farizejev. 457 XXXIV. Jezus svari ljudstvo pred farizeji. Mat. 23, 1—12; Mark. 12, 38. 39; Luk. 20, 45. 46. Vse ljudstvo je poslušalo. Tu izpre- govori Jezus ljudstvu, in svojim učen¬ cem, rekoč: ,,Varujte se pismarjev! Na Mojzesov stol so se vsedli pismarji in farizeji. Vse, karkoli vam torej reko, izpolnjujte in zvršujte; po njihovih delih pa nikar ne delajte: ker govore, pa ne delajo. Navezujejo namreč težka in neznosna bremena, ter jih nalagajo ljudem na rame, a sami se jih nočejo dotakniti s svojim prstom. Vsa svoja dela zvršujejo, da bi jih videli ljudje. Razširjajo si namreč napise in delajo velike šopke svojim oblačilom. Radi hodijo v dolgih oblekah; v shodnicah radi sede na prvem mestu in pri go¬ stijah si volijo prve sedeže. Vesele jih Pozdravljanja po trgih, in da jih ljudje imenujejo rabi (učenike). Vi se pa ne dajte imenovati rabi; e den je namreč vaš učenik, Kristus, vsi vi ste pa bratje. Tudi očeta ne imenujte nikogar na zemlji; zakaj, eden je vaš Oče, ki je v nebesih. In ne imenujte se voditelje; zakaj eden je vaš voditelj, Kristus. Kdor je največji med vami, bodi vaš služabnik. Kdor Se pa povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.” Razlaga. 1. Povod. Ljudstvo je Jezusa rado poslušalo. Tako pravi evangelij. Ni čuda! Ljudje so bili priče, kako je osramotil farizeje in saduceje; videli so ga vzvišenega zma¬ govalca nad nizkotnimi splet¬ kami, ponosnega, pri tem pa do Joa duše ponižnega, a zraven samozavestnega učenika, ki vse ve, vse zna, ki prodira v glo¬ bine človeških src, ki razkriva tajnosti božje. Zveličarja pa Q i premotilo občudovanje ljudi. Lredobro jih je poznal. Vedel je, da je vpliv njegovih besedi pri večini samo trenoten. Sedaj ga poslušajo; a ko se ločijo od njega, ostanejo taki, kakršni so bili prej. Vedel je pa tudi za vzrok njihovi nestano¬ vitnosti. Ta vzrok so bili judovski voditelji. Farizeji in pismarji so izkvarjali ljudstvo. Pod njihovim vplivom je bilo pa vsako resno zbolj¬ šanje nemogoče. Ves čas svojega javnega delo¬ vanja je izpodbijal Jezus škodljivi vpliv teh škod¬ ljivcev; sedaj nazadnje se obrne še enkrat do ljudstva in do svojih učencev, ter jih v pretres¬ ljivih besedah svari pred pismarji in farizeji, ki so se vrinili za čuvaje in razlagavce Mojzesove postave, ali kakor jim pravi, vsedli na Mojzesov stol. 2 . Jezusov« svarilo. Najprej razloži Jezus, v čem naj ljudje ubogajo farizeje in pis- marje. Potrebovali so voditeljev. Treba jim je bilo mož, ki so učili in razlagali postavo. Zato jim pravi Jezus, naj nauke farizejev in pismarjev pač poslušajo, ne delajo pa po njihovem zgledu. Ubogajo naj jih, ko uče, posnemajo pa ne. To se namreč mora reči o farizejih in pismarjih, da so besedilo postave zvesto ohranjali in do pičice branili. Res so prideli mnogo človeških izročil, a ta niso bila sama na sebi napačna, marveč samo v farizejskem delovanju so se zlorabljala. Učili so prav, delali so narobe. Tako seveda ni bilo nič slabega večkrat se umivati, toda pri tem zanemarjati notranje življenje in skrb za Vrči za vodo na Jutrovem. 458 Judovski napisi pri molitvi. Judovski pogreb na Jutrovem. dušno čistost, je bilo napačno. Ravno tako ni bilo napačno, da so zagovarjali po večkratni post; a častihlepno izkazovanje pri tem je bilo pregrešno. Tudi desetina od malenkostnih reči je bila dobra, le bahanje ž njo ni bilo pravo. Pred takim rav¬ nanjem svari Jezus, ko pravi o farizejih, da zvr- šujejo vsa svoja dela samo zato, da bi jih videli ljudje. Jezus govori o težkih, neznosnih bremenih, ki jih nakladajo ljudem, kar je že svoj čas po¬ vedal , 1 in s tem sam pojasnjuje, kako je umevati njegove prejšnje besede. Ko pravi: Vse, harlcoli vam reko, izpolnjujte in zvršujte, ne misli na kak ukaz, marveč hoče reči samo: Kar uče farizeji in pismarji, smete zvrševati; samo v drugem duhu, kakor delajo sami. Postave se lahko vadijo pri njih, smejo jih vprašati za svet, smejo poslušati njihove nauke, samo njihovih zgledov ne smejo posnemati. Jezus noče podreti ubogemu ljudstvu edinega, četudi ne od Boga postavljenega vodstva; marveč svari le pred nevarnostmi, ki jim prete od njihovih izkvarjenih voditeljev. Živo opisuje nato puhlo častihlepje teh ljudi: Razširjajo si napise in delajo velike šopke svojim oblačilom. Da bomo to umevali, moramo seči v judovsko življenje. a) Razširjevanje napisov. V Mojzeso¬ vih bukvah beremo : 2 Poslušaj, Izrael , Gospod, naš Bog, je en Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje moči. In te besede, katere ti danes za- 1 Luk. 11, 46; Zgodbe II, str. 362. 2 V. Mojz. 6, 4 — 9; Zgodbe I, str. 297. povedujem, naj bodo v tvojem srcu. ■ ■ • In priveži jih kakor znamenje na svojo roko, in naj bodo, in naj se gibljejo med tvojimi očmi. . . . Varujte se, da se vaše srce ne da prevariti, in ne popustite Gospoda, in ne služite tu¬ jim bogovom, in jih ne molite; in se Gospod ne razsrdi, in ne zapre neba, da ne bo padel dež , in zemlja ne bo dajala svojega sadu, in vi hitro ne izginete s tako dobre zemlje, katero vam hoče Gospod dati. Denite te besede v svoja srca in v svoje duše in obesite jih za znamenje na roke in postavite jih med svojimi očmi J — Gospod je Mojzesu govoril, rekoč: Posveti mi vse prvorojeno . . . Spo¬ minjajte se tega dneva, ko ste šli iz Egipta in iz hiše sužnjosti . . In to bo kakor znamenje v tvoji roki in kakor spomin pred tvojimi očmi . 2 — Go¬ spodova postava bodi vedno v tvojih ustih, zakaj z močno roko nas je izpeljal Gospod iz Egipta . ■ ■ To bo torej kakor znamenje na tvoji roki, kakor bi bilo za spomin obešeno med tvojima očesoma . 3 Štirikrat torej beremo, naj imajo to, kar se prej veleva, Judje kakor znamenje na roki in med očmi. To pomenja, naj se v svojih mislih in de¬ janjih spominjajo božje postave, in naj jo izpol¬ njujejo. Judje so pa to umevali po besedi. Na¬ pisali so si dotične besede iz sv. pisma na per- gamenove listke; te so vtaknili v usnjate zavitke in so jih pri molitvi privezavali z jermeni krog leve roke, ob ramenu, češ da so bližje srcu, in na čelo — med oči. To šego imajo Judje še dandanes. Farizeji so se je seveda zvesto držali; in da bi bila njihova pobožnost tem bolj vidna, so imeli velike listke in vsled tega tudi velike usnjate zavitke. Na to meri Jezus, ko pravi o njih, da si razširjajo napise. b) Veliki šopki. V četrtih Mojzesovih bukvah je zapisano to-le : 4 Tudi je rekel Gospod Mojzesu: Govori Izraelovim sinovom in reci jim, naj si naredi šopke na plaščevih vogalih, in naj vanje denejo višnjeve vrvce. Ko jih bodo videli, naj se spomnijo vseh Gospodovih zapovedi, in naj ne gredo za svojimi mislimi in očmi, ki požele 1 V. Mojz. 11, 13—21; Zgodbe I, str. 300. 2 II. Mojz. 13, 2 — 10; Zgodbe I, str. 201. 8 II. Mojz. 13, 11-16; R. t. 4 IV. Mojz. IS, 38—41; Zgodbe I, str. 269. Judovski šopki pri plašču. Mat. 23, 13—19; Mark. 12, 40; Luk. 20, 46.47. Gorje farizejem. 459 raznih reči, mar oec naj se spominjajo zapovedi Gospodovih, in naj jih store, in bodo sveti svojemu Bogu. Jaz sem Gospod, vaš Bog, ki sem vas iz¬ peljal iz egiptovske dežele. Judje so to tudi zvrševali. Nosili so vrh ^°lge spodnje obleke, ki je bila kakor dolga srajca, Plašče, podobne našim mašnim plaščem. Spredaj in zadaj je padala enako dolga čveterooglata pola; sredi je bila odprtina za glavo. Rokavov ni imel tak plašč; roki sta bili prosti. Tako so bili pri tem oblačilu štirje vogali in na teh štirih so vi¬ seli na višnjevih vrvcah šopki ali cofi . 1 Bog je kotel tudi po zunanje ločiti Jude od poganov. Ta ukaz naj bi jih z drugimi vred spominjal, da so od Boga izvoljen narod, in da naj se vsled tega ogibljejo poganskih zmot in pregreh. Farizeji so se tudi s temi šopki bolj ponašali od drugih. Vrvce so bile pri njih večje in šopki obilnejši. To baharijo kara Jezus. Pri ti priliki naj ome¬ njamo, da se mora tudi pri Zveličarju, ko se go¬ vori o robu njegovega oblačila, umevati tak šopek. Takega šopka ali cofa se je n. pr. dotaknila krvo- točna ženska in ozdravela. Zveličar dalje očita farizejem in pismarjem, da hodijo radi v dolgih (spodnjih) oblekah. Vse se je vleklo za takim bahačem, ko je našopirjen kot pav korakal po ulicah. Kara jih tudi, ker si povsod volijo prva mesta. Prej je že enkrat , 2 nedavno pa v Pereji pri farizejevi gostiji obsojal to napuhnjeno razvado , 3 sedaj jo ožigosa v tretje. Tudi častihlepno gladovnost na pozdrave po ulicah jim je že očital . 4 Silno so hrepeneli po častnih naslovih. Ljudje so jih morali klicati rabi (po naše učenik, ali še boljše učenjak v sv. pismu), a li oče, ali voditelj. Tudi to pokara Zveličar in iz- nova porabi to priliko, da naroča svojim učencem Ponižnost in medsebojno ljubezen. Kakor svoj oas, ko je o priliki prošnje Cebedejevih sinov Pončil apostole, tudi sedaj veleva, naj v poniž¬ nosti zvršujejo tudi najvišjo oblast. Vsi morajo biti bratje med seboj, ki časte enega Očeta v nebesih in Poslušajo enega učitelja in voditelja — Kristusa. V tretje zadoni tu iz Jezusovih ust osnovni nauk njegovega kraljestva: Kdor se povišuje, bo Ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišanj 1 Glej podobo judovskega plašča: Zgodbe J, str. 269. 2 Luk. 11, 43. 3 Luk. 14, 7—11. 4 Luk. 11, 43. 5 Glej Luk. 14, 11 pri farizejevem obedu in Luk. 18,14 v Priliki o farizeju in cestninarju. XXXV. Gorje farizejem. Mat. 23, 13 — 39; Mark. 12, 40; Luk. 20, 46. 47. „Gorje pa vam, pismarji in farizeji, hinavci, ki zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi. Sami namreč ne greste vanj, in tudi tistih, kateri hočejo vanj, ne pustite noter! Gorje vam, pismarji in farizeji, hi¬ navci, ki požirate vdovam hiše, in zra¬ ven opravljate dolge molitve. Za to prejmete ostrejšo sodbo! Gorje vam, pismarji in farizeji, hi¬ navci, ki prehodite morje in zemljo, da pridobite enega, ki se pojudi, in ko se pojudi, naredite iž njega peklenskega sinu, dvakrat slabšega od sebe! Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: ,Če kdo priseže pri templu, ni nič; če pa priseže kdo pri templovem zlatu, je zavezan. 1 Bedaki in slepci! Kaj pa je več, zlato, ali tempel, ki posvečuje zlato ? — In: ,Če priseže kdo pri oltarju, ni nič; če pa priseže pri daru, ki je na njem, je obvezan. 4 Bedaki in slepci! Kaj pa je več, dar, ali oltar, ki posve- Daritev golobov. 460 Mat. 23, 20—39. Gorje farizejem. čuje dar? Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem. In kdor priseže pri templu, pri¬ seže pri njem in pri tistem, kateri pre¬ biva v njem. In kdor priseže pri nebu, priseže pri božjem sedežu in pri tistem, kateri sedi na njem. Gorje vam, pismarji in farizeji, hi¬ navci, ki dajete desetino od mete, ja- neža in kumine, in opuščate, kar je važ¬ nejše v postavi, pravico in usmiljenje in vero. To je treba storiti, onega pa ne opustiti. Slepi vodniki, ki precejate komarja, velbloda pa požirate. Gorje vam, pismarji in farizeji, hi¬ navci, ki čistite kozarec in skledo od zunaj, znotraj ste pa polni ropa in gnusobe. Slepi farizej, očisti prej stek¬ lenico in skledo znotraj, da se očisti tudi to, kar je zunaj! Gorje vam, pismarji in farizeji, hi¬ navci, ki ste enaki pobeljenim grobo¬ vom, kateri se zde zunaj lepi, znotraj so pa polni mrtvaških kosti in vsako¬ vrstne gnusobe! Tako se tudi vi lju¬ dem sicer zunaj kažete pravične, zno¬ traj ste pa polni hinavstva in hudobije. Gorje vam, pismarji in farizeji, hi¬ navci, ki zidate prerokom grobove in zaljšate spomenike pravičnim; in pra¬ vite: ,Ko bi bili mi v dnevih naših očetov, bi ne bili ž njimi deležni krvi prerokov/ Sami sebi torej pričujete, da ste otroci tistih, kateri so morili preroke. In vi izpolnite mero svojih očetov. Kače, gadja zalega, kako boste ube¬ žali sodbi peklenskega ognja? Zato, glejte, pošiljam jaz k vam preroke in modre in pismarje, in izmed njih jih boste nekaj umorili in križali in nekaj bičali v svojih shodnicah in prega¬ njali od mesta do mesta, da pride nad vas vsa pravična kri, ki je prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, Barakijevega sinu, ki ste ga umorili med templom in ol¬ tarjem. Resnično, povem vam, vse to pride nad ta rod! Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš pre¬ roke, in kamenjaš tiste, kateri so po¬ slani k tebi, kolikrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor koklja zbira svoja piščeta pod peroti, in nisi hotel. Glejte, vaš dom se vam izpremeni v puščavo. Zakaj, povem vam, ne boste me videli odslej, dokler ne porečete: Blagoslov¬ ljen, kateri prihaja v imenu Gospodo¬ vem !“ Razlaga. Zavoljo popolnosti smo prevedli na tem mestu ves Jezusov govor, kakor ga je zapisal sv. Matej. Ta evangelist se ne ozira natančno na čas, kdaj se je zgodila kaka zgodba, ki jo pripoveduje, marveč ima razvrščene dogodke po pomenu in z ozirom na namen, ki ga ima v svojem evangeliju/ V svojem 23. poglavju je zbral skupaj vsa velika očitanja, ki jih je Jezus ob raznih prilikah po¬ vedal farizejem in pismarjem. Večino teh pre¬ tresljivih besedi smo že zapisali ob tistih prilikah, ko so bile govorjene; tam smo jih tudi razložili/ Zato se hočemo sedaj ozreti le na tiste Jezusove besede, ki so tu vprvič zapisane. 1. Iskanje prozelftov. Zveličar očita farizejem in pismarjem, da prehodijo morje in zemljo, da bi pridobili enega človeka, ki se po- judi. Večkrat se je namreč primerilo, da je kak pogan, ki je prišel v dotiko z Judi, izpoznal abotnost malikovalstva, in jel častiti edinega, pravega Boga. Taki ljudje so se imenovali pro- zelitje/ Bili so dveh vrst. Nekateri so sprejeli samo vero v enega Boga in se odpovedali mali¬ kovalstvu. Izmed vseh obrednih zapovedih so se držali le dveh: krvi niso jedli in malikom daro¬ vanih jedil niso okušali. Taki se niso šteli k izraelskemu ljudstvu; smeli so se pa udeleževati verskih shodov po shodnicah. Druga vrsta prozelitov se je popolnoma po- judila. Dali so se obrezati in sprejeli so vso Mojzesovo postavo; udeleževali so se torej vsega judovskega verskega življenja. Farizeji so lovili zlasti take in so jih potem rabili za svoje na¬ mene. Ti so jim bili najzvestejši pristaši in so šli za njimi preko vseh napak. Zveličar jim vsled tega očita, da jih napravijo za peklenske sinove, dvakrat gorje od sebe. 1 Glej Zgodbe II, str. 11. 2 Glej Luk. 11, 30-54; Zgodbe II, str. 362; Luk. 13, 34. 35; Zgodbe II, str. 385. 8 Glej Zgodbe II, str. 29. 461 Vdovin dar. 462 Mark. 12, 41—44; Luk. 21, 1—4. Vdovin dar. Jan. 12, 20—27. Veličastvo Jezusove službe. 2. Prisega- Razložili smo že, kako so farizeji prepoved krive prisege napačno tolmačili . 1 Kolikor se je dalo, so si hoteli olajšati vest. Po svoje so si razlagali, kdaj je prisega obvezna. Kadar so hoteli koga oslepariti, so mu pa prisegli pri kaki stvari, pri kateri po njihovi samolastni misli ni bila prisega veljavna. Par takih stvari navaja Jezus v svojem očitanju. Rekli so na primer, da ne velja prisega pri templu, ali pri oltarju, marveč le pri templovem zlatu, ali pri daru, ki je na oltarju. Smešno neumnost teh trditev jim Zveličar jasno razkrije in po pravici jih imenuje zavoljo njihove abotne zvijačnosti slepe vodnike. — S krasno primero jih tudi splošno označuje, ko pravi, da komarje precejajo, velblode pa požirajo, to se pravi: za najmanjše stvarce se brigajo, velike in važne reči pa popolnoma zanemarjajo. Iz tega govora spoznamo, s kakšnimi sovraž¬ niki se je imel bojevati božji Zveličar. Docela sami skvarjeni, niso mogli voditi ljudstva drugam, nego v pogubo. Porušeni Jeruzalem, razdrti tem- pel, razgnano judovsko ljudstvo je sad njihovega vodstva. XXXVI. Vdovin dar. Mark. 12, 41 — 44; Luk. 21, 1-4. Jezus se vsede nasproti templovi puščici in vidi, kako ljudje devljejo denar v puščico. In vidi bogatine, ki so dajali svoje obilne darove. Tu pride ubožna vdova in vrže dva novca, to je en vinar, noter. In pokliče svoje učence, ter jim reče: „Resnično, po¬ vem vam, ta uboga vdova je dala več kot vsi, ki so metali v puščico. Zakaj, vsi so dajali od tega, česar imajo obilo; ta je pa dala od svojega uboštva vse, kar je imela za svoj živež.“ Razlaga. 1. Puščica. V dvoru za žene je stala zakladnica, podobna kamenitim puščicam po naših cerkvah. Imela je trinajst trombam podobnih od¬ prtin, skozi katere se je metal denar. Jezus se je imel za vedno ločiti od templa. Kakor za slovo, se vsede ravno zakladnici nasproti in gleda ljudi, ki prihajajo iu mečejo vanjo svoje darove. Po¬ 1 Glej Zgodbe II, str. 220. božni Izraelci so radi podpirali tempel; zelo na¬ vadne so bile tudi obljube, da hočejo kaj darovati templu. Te darove so vlagali v imenovano puščico. 2. Vdova. Vmes med bogatimi darovalci, ki so šumno spuščali svoje darove v zakladnico, pride tudi ubožna vdova in vrže noter dva nov¬ čiča, oba skupaj vredna le en vinar. A to je bilo njeno vse. Bog ve, kako težka skrb jo je morila. Morda je darovala svoj darček za dušo rajnega moža, morda je hotela ž njim izprositi blagoslova svojim otrokom. Malo je imela, a dala je vse. In ljubi Zveličar je to videl in jo ganljivo po¬ hvalil vpričo svojih učencev. Srečna žena! Ta vtorek je bil .mračen, viharen dan Jezusovega življenja. Imenitni in bogati voditelji judovskega ljudstva so žalili milo Jezusovo srce. Čakal je še v templu, da posije izmed njegovega, tako ljubljenega ljudstva vsaj en žarek prave pobož¬ nosti in resnične požrtvovalnosti. Uboga, za¬ puščena vdova ga je prinesla in razveselila Zve- ličarjevo dušo. Med tem so ga pa že poklicali v dvor poganov, kakor nam pripoveduje prihodnja zgodba. XXXVII. Jezus in pogani v templu. Jan. 12, 20 -50. Bilo je pa nekaj poganov med tistimi, kateri so prišli gori molit na praznik. Ti pristopijo k Filipu, ki je bil iz Bet- zaide v Galileji, ter ga prosijo, rekoč: Gospod, radi bi videli Jezusa. Filip gre in pove Andreju, Andrej in Filip pa povesta Jezusu. Jezus jima pa odgovori, rekoč: „Prišla je ura, da se poveliča Sin človečji. Res¬ nično, resnično, povem vam, če pše¬ nično zrno ne pade v zemljo, in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, ob¬ rodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje živ¬ ljenje, je izgubi, in kdor sovraži svoje življenje na tem svetu, je ohrani za večno življenje. Kdor služi meni, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. In kdor meni služi, ga počasti moj Oče. Zdaj je ža¬ lostna moja duša. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure. Pa zato sem prišel v to uro. Oče, poveličuj svoje ime!“ Jan. 12, 28—50. Pogani v templu. Jezus — pšenično zrno. 463 Tu pride glas z neba: „Poveličal in zopet poveličam.” Množica pa, ki je tam stala in slišala, je pravila, da Je zagrmelo. Drugi menijo: ,,Angel je govoril ž njim.” Jezus pa odgovori in reče: „Ne za- y°ljo mene, marveč zavoljo vas je pri¬ šel ta glas. Zdaj je sodba sveta; zdaj Se izžene vojvoda tega sveta. Jaz pa, ko bom povišan od zemlje, potegnem Vs e k sebi.” To pa pove, da naznani, kakšne snirti bo umrl. Ljudstvo mu odgovori: »Mi smo slišali iz postave, da Kristus ^stane vekomaj, kako torej praviš: ,Sin človečji mora biti povišan?' Kdo je ta sin človečji?” Nato jim reče Jezus: „Se malo časa Je luč med vami. Hodite, dokler imate iuč, da vas ne ujame tema; kdor nam¬ reč hodi v temi, ne ve, kam gre. Dokler lr nate luč, verujte v luč, da boste otroci luči.” To pove Jezus; potem odide in se Jim skrije. Razlaga. 1. Pogani v templu. Tudi nekaj po¬ ganov je prišlo na velikonočni praznik molit, kakor pravi evangelij. Iz tega sklepamo, da so kili izpreobrnjenci, ali kakor so jim Judje dejali z grškim imenom prozelitje. Spoznali so bili nič¬ nost svojih malikov in jeli so častiti edinega ®°ga, kakor so se naučili od Judov. Pričakovali So brezdvojbe tudi zase, da se izpolnijo davne k°žje obljube izraelskemu ljudstvu, in po njem Vs em narodom na svetu. Bili so brezdvojbe prozelitje prve vrste in zato niso smeli v templu prekoračiti prvega pri¬ morja, ki se je vsled tega imenovalo pogansko . 1 Je zus je imel svoje veličastne govore vtorek pred Sv °jo smrtjo v notranjih templovih prostorih; tam l e tudi pohvalil ubogo vdovo. Poganski izpre- obrnjenci čujejo o njem in bi ga radi videli. Vljudno poprosijo Filipa, ki so ga morda poznali lz Galileje, naj jim izpolni njihovo željo. Ta se °brne na naj starejšega apostola, Petrovega brata, Sv °jega rojaka Andreja, in oba povesta Jezusu, kd ° ga želi. 1 Glej zgodbe II, str. 50. 2. Jezus — pšenično zrno. Evangelist ne pove, ali je Jezus stopil k poganom ali ne. Tudi ni jasno, kdaj je govoril veličastne besede o svojem božjem poslanstvu. Najložje si mislimo, da je ustregel izraženi želji, in šel v pridvorje poganov obdan od svojih učencev in od mnogo- brojnega ljudstva. Tam izpregovori: Prišla je ura, da se poveliča Sin človečji. Iz teh besed se vidi, kakor bi bil Zveličar že čakal prihoda po¬ ganov. Izrael ga zametava, pogani ga iščejo. To je znamenje, da se bliža ura resne odločitve. Sin človečji se poveliča. Namestu nevernih Judov privro poganske množice in se zgrnejo krog nje¬ govega križa, iščdč v njegovem imenu zveličanja. Toda prej se mora ž njim zgoditi, kar se vrši s pšeničnim zrnom. V lepi priliki je že prej enkrat primerjal svoje kraljestvo s semenom, ki tajno raste po svoji notranji moči , 1 sedaj pa primerja sebe s pšeničnim zrnom. Zrno mora pasti v zemljo in umreti; potem rodi sad. Kdo ne pozna učinka teh tajnih naravnih sil, ki se kažejo pri kalitvi semena. Tiho pade zrno v mehko prst in tam skrito razvije skrivnostno življenje. Razdvoji se, umrje na videz, a ne premine. Drobna, očesu komaj vidna kalica požene in se razraste v mehke koreninice, druga pa prodere zemljo in se kot stebelce dviga vedno višje, dokler se ne napolni njena klasnata glavica z rumenim sadom. Jezus misli na svojo smrt. Pogani ga iščejo; to je znamenje, da se kmalu njegovo truplo kakor pšenično zrno skrije pod zemljo; da pa ta nje¬ gova smrt obrodi najobilnejšega sadu za vse, tudi za pogane. Potrebna je smrt. S smrtjo se kupuje pri njem življenje. To je osnovni zakon njegovega kraljestva, ki ga je že večkrat ponavljal. Vsak njegovih učencev mora sovražiti svoje življenje. Povedali smo že, da to sovraštvo v duhu judov¬ skega jezika pomenja to-le: Moj učenec mi mora biti tako zvest, da rad žrtvuje tudi svoje življe¬ nje zame, če je treba. Življenje na tem svetu mu mora biti manj vredno, nego zvestoba v moji službi. Kdor gleda le nase, izgubi, kar je ne¬ skončno višjega, namreč večno življenje; kdor pa v Jezusovi službi takorekoč nase pozabi, pa reši svojo dušo za nebesa. Ta pomen imajo Gospodove besede: Kdor ljubi svoje življenje, je izgubi, in kdor sovraži svoje življenje na tem svetu, je ohrani za večno življenje. 1 Mark. 4, 2fi — 29; Zgodbe II, str. 242. 464 Zadnje Jezusove besede v templu. Težka je sicer ta zahteva, toda Jezus gre sam naprej, sam nam daje najpopolnejši zgled vzvišene požrtvovalnosti. Zato ni treba učencu drugega, nego iti za njim, kakor tako lepo pravi: Kdor služi meni, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, bodi si v trpljenju ali celo v smrti, ali pa v poveličanju, tam ho tudi moj služabnik. Trpljenje in žrtve kmalu minejo; potem pa pride večno plačilo. Kdor meni služi, ga počasti moj Oče. Vsa groza neznosnih muk in strašnega smrt¬ nega boja, ki ga čaka za par dni, stopi tu Je¬ zusu pred dušno oko. On gre naprej; pšenično zrno umrje in pade v zemljo. A ta pot je krvava, s trnjem posuta, s solzami oblita. Križeva je! In v mislih na to se omili mehko Jezusovo srce in privre mu iz ust turobni vzdih: Zdaj je žalostna moja duša. In kaj naj rečeni ? Moja narava mi iztiska kipečo prošnjo: Oče, reši me iz te ure. Toda moja volja hoče, da se darujem za človeštvo, zato sem prišel v to uro. Trpljenje in smrt, ki me čakata, sta največje, neskončno počaščenje božje. Po njem se zadosti njegovi večni pravici in odpro se zopet revnim Adamovim otrokom nebeška vrata. Pripravljen sem, moja duša ne klone pod težo strašnih smrtnih muk, ki jih imam prestati. Zgodi se, kakor je določeno! Oče, poveličaj svoje ime! 3. Očetov otl govor in Jezusove zad¬ nje Itesede v templu. Z neha se v odgovor veličastni požrtvovalnosti začujejo besede: Pove¬ ličal sem in zopet poveličam. V tretje se oglasi nebeški Oče, da očitno prizna in proslavi svojega Sina . 1 Jezus je med tem zopet našel popolno ravnodušnost. Premagal je žalost svoje čutne narave. Mirno slovesno zatrjuje, da je nebeški glas prišel zavoljo poslušavcev, ne pa zavoljo njega. Poslušavcem je treba žive vere vanj. Bliža se usodna sodba; satan, vojvoda sveta, bo premagan in obsojen z Jezusovo smrtjo. Ž njim bo premagan in obsojen tudi ves neverni svet, ki drži ž njim. Zveličar bo povišan od zemlje na križ; s tega križa bo zvrševal sodbo. Satan in njegovi se izženo; svoje zveste pa potegne k sebi. Veličastne besede: Ko bom povišan od zemlje, potegnem vse k sebi! Kako se izpolnjujejo, kako bujno živi njihova resnica do konca sveta! Na križu kraljuje Zveličar. Že prvo uro potegne k sebi desnega razbojnika, poveljujočega stotnika, mnogo ljudstva. In od takrat vsak dan, vsako uro nebrojno! Vse potegne k sebi. Trudna, ob¬ 1 Prim. Zgodbe II, str. 127, 302. ložena, ujarmljena srca revnih zemljanov kipe proti njemu. On je nebeški magnet, ki čudežno vleče nase, in kogar potegne, najde sladkega miru in rajske tolažbe. Knez tega sveta, satan, se po božji sodbi izžene; izgnani bodo tudi njegovi pristaši brez vodstva, brez brambe, ker bo strta moč njiho¬ vemu vojvodu. Satan razdružuje, razbija. Jezus pa druži, zedinja vse krog svojega prestola; svoje vernike ima potegnjene k sebi, da počivajo na njegovem nebeško milem srcu. Ljudje so spoznali, da govori o ločitvi in smrti. Tako umevajo njegove besede, da mora biti povišan. Zato vprašujejo, kako je to mogoče, ko vendar pravi sv. pismo, da Mesija ne bo umrl, marveč da ostane vekomaj. Vprašajo ga tudi, kdo je Sin človečji. Z njihovih besedi se vidi, da se v njih še bojuje vera z nevero. Niso se še odločili. Dvomijo, ali naj se oklenejo Jezusa kot svojega Mesija, ali ne. In na to jim odgovarja, primerjajoč sebe iznova z lučjo. Sv. Janez nam je ohranil več takih primer . 1 Tako zelo se je zaglohil v to, da tudi sam zelo rad primerja Jezusa z lučjo . 3 V našem slučaja pomenjajo Jezusove besede to-le: Kaj vprašujete, kdo je sin človečji? Saj sem jaz med vami, ki sem luč vašim dušam; verujte vame. Dajte raz¬ svetliti svoj um mojim resnicam, ogrejte si srca z milostjo, ki vam jo ponujam. Če nočete, pride tema in pot vašega življenja bo brez cilja. Kdor hodi v temi, ne ve, kam gre. Z živo vero vame postanete otroci luči. Zadnjič je s temi besedami klical Jezus v templu judovsko ljudstvo k sebi. Odslej ga m več tja. Skrit hoče ostati še dva dni v družbi svojih učencev. Z Jezusovim odhodom izgubi tempel svoj pomen; nič več ni središče božjega razodetja. Luč gre iz templa in notri zavlada tema in tisti ki ne gredo za lučjo, dero v temi s templom vred proti svojemu poginu. Prerok Izaija je napovedoval, da bo v splošni temi nevere zasijala celemu svetu luč na Sionu. Ta nebeška luč je božji Zveličar, ki oživlja in ogreva duše ubogim Adamovim otrokom, ki ji® daje nadnaravno spoznanje in milost. Farizejski prvaki pa zametajo to luč in s tem zavržejo tudi prvenstvo judovskega naroda. 1 Jan. 1, 9; 3, 19; 9, 5. - Zgodbe II, str. 334 nasl. Mat. 24, 1—3: Luk. 21, 5—7; Mark. 13, 1—4. Jezus na Oljski gori. 465 XXXVII. Govor na Oljski gori 0 razdejanju Jeruzalema in o ve¬ soljni sodbi. Priložnost za govor. Mat. 24, 1-3; Luk. 21, 5-7; Mark. 13, 1-4. Jezus gre iz templa in odhaja. Tu Pristopijo njegovi učenci, ter mu po¬ kažejo templovo zidovje, češ da je okrašeno z lepimi kamni in darovi, rn eden izmed njih mu reče: „Učenik, Poglej, kakšno kamenje in kakšno zi¬ dovje!” Jezus jim pa odgovori, rekoč: „Ali vidite vse to? Resnično, povem vam, Pridejo dnevi, da ne ostane tukaj kamna na kamnu, ki bi se ne podrl.” In ko se vsede na Oljski gori templu nasproti, ga vprašajo še posebej Peter ln Jakop in Janez in Andrej: „Povej na m, kdaj se to zgodi? In kakšno bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta?” Razlaga. 1. Učenci se čudijo templu. Kakor ki tudi učenci slutili, da se za veke poslavlja Jezus iz templa, ga hočejo takorekoč še nekaj c asa pridržati vsaj v njegovem obližju. Lep se i lm zdi, kakor še nikoli! Mogočna stavba. 1 Na 500 m dolgem in 300 m širokem prostoru se dviga kvišku. Do 21 m dolge skale so v ogromnih zi- dinah — sam rezan kamen, bel kot sneg. Ne¬ bojno stebrov in slopov se spenja proti nebu, visokih, krasno obdelanih iz samega svetlo¬ bnega marmorja. Pred svetiščem se vije zlata Vl Uska trta in ž nje bleste kakor doraščen mož Veliki grozdi. Po vsem templu krog in krog visi ^uplenjeno orožje, bojni plen od divjih narodov, ki ga je Herod postavil kot pobožen dar. 2 Učenci strme nad lepoto teh kamnov in darov la se čudijo veličastni ogromnosti cele stavbe. Jezus je zatopljen v svoje misli. On ve, da po- me ui njegova ločitev od templa pogin judovskega ljudstva. Tu ga vzdrami eden z vzklikom: Učenik, Poglej, kakšno kamenje in kakšno zidovje! Rad bi Vl( tel, da bi tudi Zveličar občudoval tempel, in se ra doval njegove lepote in mogočnosti. A sedaj 111 časa radovanju. Kakor blisk z jasnega udari 1 Glej Zgodbe II, str. 49—51. 2 Jos. Flav. Ant. 15, 11. 3. Zgodbe sv. pisma II. med učence slovesno resna napoved, da pridejo dnevi, ko ne ostane tu kamna na kamnu. Jezus gleda ta čas in žalost ga prešine. Nevera bo imela v templovih grobljah sad svojega se¬ mena. Kako kmalu se je to zvršilo! Domala po besedi se je izpolnila Jezusova prerokba. Skoraj da res ni ostalo kamna na kamnu. Le malo ostan¬ kov zidu je še. Kar se ni porušilo takoj 1. 70 po Kr., je razpadlo kasneje. Cesar Julian, ki ga zgodovina imenuje odpadnika, ker je zatajil kr¬ ščansko vero in padel v poganstvo, je hotel sicer 1. 362 po Kristu Judom pomagati do templa. Na¬ meraval je pokazati, da ne velja Jezusova na¬ poved. A zanesljive priče nam poročajo, 1 da je med zidanjem potres Judom porušil še to, kar je še od prej ostalo; ogenj je švigal iz tal in jim je celo stari temelj podrl in kamenje razmetal. 2 . Vprašanje učencev. Jezusova be¬ seda je učence pretresla do dna duše. Onemeli so. Tiho, preplašeni so stopali skozi Suzanova vrata (tako so se namreč imenovala vrata na vzhodni strani), in potem po gričku doli v doli¬ nico, kjer je tekel potok Cedron, odtam pa zopet kvišku po poti, ki je vodila črez Oljsko goro v Betanijo. Eno, veliko vprašanje je vsem na je¬ ziku. A nihče se ne drzne nadlegovati Zveličarja. Zdi se, da ga je današnji dan silno utrudil. Boji s sovražniki, še bolj pa globoka žalost, v kateri mu je krvavelo srce, — vse to ga je zmučilo. Vrh gore ob poti, ko se zasuče v nižavo proti Betaniji, se vsede, prav na tistem mestu, kjer je cvetno nedeljo sveto navdušenje prešinilo nje¬ gove učence, 2 in je njemu misel na nesrečno bo¬ dočnost jeruzalemskega mesta izsilila grenke solze iz milih oči. Sedaj še le se upajo učenci razkriti svoje duše. Štirje apostoli — prvaki — brata Peter in Andrej in Cebedejeva sinova Janez in Jakop — vsi posebni Jezusovi ljubljenci, pretr¬ gajo molk in ga vprašajo: Povej nam, kdaj se to zgodi? In kakšno bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta ? Celo pot jih je to mučilo. Z verno dušo so sprejeli Jezusove besede. On je rekel; zgodilo se bo. To jim je bilo jasno. Radi bi le vedeli, kdaj. Čuli so Jezusa govoriti o koncu sveta, 3 slišali so, da pride Sin človečji v Očetovi slavi s svojimi angeli, 4 o prerojenju, ko bo sedel 1 Ammian. Marcellin. 23, 1. 4 Glej Zgodbe II, str. 438 nasl. * Mat. 13, 39. 40; Zgodbe II, str. 243. * Mat. 16, 27; Zgodbe II, str. 298. 30 466 Pomen in razdelitev Jezusovega govora. Most črez Cedron. Sin človečji na sedežu svojega veličastva, 1 in to jim je ostalo v spominu. Sodili so po svoje, da se bo sodba nad Jeruzalemom in templom vršila ob drugem Jezusovem prihodu. Zato vprašujejo ob enem za čas drugega prihoda in vesoljne sodbe in za čas templovega razdejanja. Ne vedo, da se ima razdejanje zvršiti za prej nego 40 let, drugi Jezusov prihod na zemljo pa še le koncem sveta. Jezusov govor. S svojim vprašanjem sprožijo učenci veličastne prerokbe. Jezus jim odgovarja v pretresljivem go¬ voru na oboje: Opiše jim hkrati razdejanje Jeru¬ zalema in konec sveta. Oba ta dva dogodka sta v tesni notranji zvezi. Po času sta sicer daleč narazen, po pomenu se pa ozko stikata. Razdejanje Jeruzalema je božja sodba nad judovsko nevero. Kakor je izraelski narod pred- podoba Kristove cerkve, tako je tudi sodba nad 1 Mat. 18, 29. njim predpodoba ve¬ soljne sodbe. Izraelska samostojnost z vsem. kar jo je vzdrževalo, pade z Jeruzalemom in templom; s tem je po¬ polnoma končana tista lepa ustanova, ki jo je utemeljil Bog za pri¬ pravo Mesijevega du¬ hovnega kraljestva. Ob vesoljni sodbi se pa konča pozemsko življenje tega Mesije¬ vega kraljestva. P°- zemski del Jezusove verske družbe takrat za vedno preneha. Ne¬ skončna previdnost in pravičnost božja se kaže v obeh dogodkih v silovitih pojavih. Greh se konča in greš¬ nike zadene strašna, zaslužena kazen, za¬ vlada pa učlovečeni božji Sin Jezus Kristus. Razdejanje jeruzalem¬ skega mesta je zna¬ menje njegovega gospostva na zemlji, ki ga zvr- šuje v skrivnostnem telesu -- v svoji cerkvi —- do konca sveta. Razvaline jeruzalemskega mesta imajo pričati, da je popolnoma porušena zaveza z judovskim ljudstvom, da Zveličar zavrže judovski kehal in sklepa novo zavezo in ustanavlja novo versko družbo. Vesoljna sodba pa dovrši to nje¬ govo gospodstvo za vse veke. Vsled tega je umevno, da tudi Zveličar ob¬ ravnava oba dogodka ob enem, in da se nekaj njegovih napovedi nanaša na oba. Ves govor lahko delimo v tri oddelke. V prvem (Mat. 24, 4—14; Luk. 21, 8—19; Mark. 13, 5 — 13) slika nasprotstva in boje, ki jih bodo imeli njegovi verniki, in jim priporoča, naj se pazno ogibljejo zapeljivcev. V drugem (Mat. 24, 15—22; Mark. 13, 14—20; Luk. 21, 20—24) opi¬ suje razdejanje Jeruzalemskega mesta. V tretjem (Mat. 24, 23—51; 25, 1—46; Mark. 13, 21—37; Luk. 21, 25—38) natančno napoveduje, kakšna bo vesoljna sodba. Mat. 24, 4—14; Luk. 21, 8—19; Mark. I. Izkušnje in boji. Mat. 24, 4-14; Luk. 21, 8-19; Mark. 13, 5-13. Tu odgovori Jezus in reče: „Glejte, da vas kdo ne zapelje! Mnogo jih namreč pride v mojem imenu in po- jeko: Jaz sem Kristus; čas je prišel;' in jih mnogo zapeljejo. Ne hodite pa z a njimi! Ko pa zaslišite o bojih in uporih, ne ustrašite se. Vse to se mora prej zgoditi, pa konca ne bo še kmalu. Po¬ tem se dvigne narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo in veliki potresi bodo tu in tam in kuga in la¬ kota in groza in velika znamenja z neba. ^se to je pa le začetek nadlogam. Vi se pa varujte! Pred vsem tem iztegnejo svoje roke po vas in vas bodo preganjali in v stiske izdajali zbor¬ nicam in vas metali v ječe in bičali po shodnicah in postavljali pred kralje in namestnike zavoljo mojega imena in vas morili, sebi v pričevanje. Položite Pa v svoje srce, da ne skrbite naprej, kako se boste zagovarjali. Zakaj dam vam usta in modrosti, ki se ji ne bodo m ogli ustavljati, in ji ugovarjati vsi vaši nasprotniki. Kar se vam da tisto uro, to govorite, ker niste vi, ki go¬ vorite, temveč sveti Duh. In takrat Se jih bo mnogo pohujšalo in izdajalo med seboj in sovražilo. In mnogo laž¬ nivih prerokov bo vstajalo in jih ve¬ liko zapeljalo. Brat bo izdajal brata v smrt in oče sina; in otroci se bodo vzdigali zoper stariše in jih morili. In ker bo hudobija bohotno poganjala, omrzne ljubezen pri mnogih. In vsi yas bodo sovražili zavoljo mojega miena, pa niti las se vam ne izgubi z glave. V svoji potrpežljivosti ohranite svoje duše. Kdor pa vztraja do konca, Se zveliča. Prej se pa mora oznanjati ta evangelij po celem svetu, vsem na¬ rodom v pričevanje. In potem pride konec!" Razlaga. Učenci so vprašali v sveti grozi, kdaj se bo zvršila strašna sodba nad Jeruzalemom in tem- Plom, in kakšno bo znamenje Jezusovega prihoda 13, 5 — 13. Izkušnje in boji. Zapeljivci. 467 in konca sveta. Zveličar ne odgovarja naravnost, marveč najprej opominja svoje učence, naj se utrdijo, da jih izkušnjave in boji prihodnjih časov ne premagajo. Zveza med njihovim vprašanjem in Jezusovim odgovorom je ta-le: Kdaj se zvrši moja napoved, in kdaj pride konec sveta, ni po¬ glavitna reč. Pač pa je poglavitno, da ste vi pripravljeni, in da s trdnim zaupanjem name pri¬ čakujete, karkoli pride. Ob ti priliki nekoliko odgrne zagrinjalo bo¬ dočih časov in v živih barvah naslika prihodnje dušne in telesne viharje, ki pridejo nad njegove vernike in nad svet. V prvi vrsti velja ta pre¬ rokba o dogodkih, ki se imajo zvršiti pred raz¬ dejanjem jeruzalemskega mesta. Kakor smo pa že povedali, je to podoba konca sveta. Zato smemo Jezusove napovedi raztegniti na vso zgo¬ dovino človeštva do konca sveta. 1. Zapeljivci. Jezus pravi: Mnogo jih pride v mojem imenu in poreko: ,Jaz sem Kristus, čas je prišelin jih mnogo zapeljejo. ... In mnogo lažnivih prerokov ho vstajalo in jih veliko zapeljalo. To se je izpolnilo, preden je padel Jeruzalem. Zgodovina nam pripoveduje o mnogih zapeljivcih, ki so lagali Judom, da so od Boga poslani pre¬ roki, in si pridobili mnogo privržencev. Nekako petnajst let po Gospodovem vnebohodu že beremo o „čarovniku“ Tevdu, 1 ki je vabil ljudi, naj gredo ž njim k Jordanu, kjer se na njegovo povelje reka razkolje, da pojdejo po suhem na drugo stran. Pridružilo se mu jih je kakih 400. Cesarski na¬ mestnik Fad je pa poslal za njimi četo konjikov, ki so „preroku“ odsekali glavo, mnogo njegovih pristašev pomorili, druge pa ujeli ali razpodili. Nekaj let kasneje pride v Jeruzalem neki Egipčan in se razglasi za preroka. 2 Krog 4000 oboroženih zaslepljencev gre ž njim in vrh tega mnogobrojna množica ljudstva. Peljati jih hoče na Oljsko goro, češ, da se tam pred njihovimi očmi na njegovo besedo podere mestno ozidje, in da potem izlahka napadejo in preženo rimsko posadko. Rimci to zvedo in se krvavo mašču¬ jejo nad njimi. Večino pomore, druge ujamejo in razpode; prerok sam jim pa uide. Dalje čujemo o Judu Galilejcu, 3 ki je tudi mnogo ljudstva preslepil; a poginil je sam, in vsi, ki so ga poslušali, so se razkropili. — Ob 1 Dej. ap. 5, 36; Jos. Flar. Ant. 20, 5, I. 2 Dej. ap. 21, 38; Jos. Flav. 20, 8, 6; Bell. jud. 2, 13, 5. 8 Dej. ap. 5, 37. 30 * 468 Sleparji. Boji in upori. Potresi. času, ko je sovražnik že pretil mestu, se je v Jeruzalemu samem zbrala četa razdivjanih sle¬ parjev, ki so tiste, ki niso držali ž njimi, skrivaj napadali in z bodalci morili. „Njim se je pri¬ družila druga tolpa hudobnežev, ki niso nič manj, nego ti morivci, spravljali mesto v nesrečo. Sle¬ parji in zapeljivci, ki so se pečali le z novota¬ rijami in uporom, so se hvalili, da so od Boga navdihnjeni, in so obdelovali ljudstvo, da je zno¬ relo; vabili so jih ven v puščavo in jim obetali znamenja in čudeže, kakršne le Bog dela v za¬ gotovilo njihovega osvobojenja." 1 Cesarski na¬ mestnik se je kruto maščeval nad njimi. Ko se je že obleganje skoraj začelo, je vstal neki Janez Umivanje rok na Jutrovem. iz G-išale in trdil o sebi, da je poslan po božji volji v Jeruzalem, da napravi mir. — Iz zadnjih prizorov že od Rimljanov osvojenega mesta po¬ roča Jožef Flavij: 2 „Nazadnje pridejo Rimci k lopi zunanjega templa, ki je še ostal; do 6000 ljudi, zlasti tudi žensk in otrok, je tja pribežalo. Vojaki zažgo lopo; od vseh tisočev ni nihče ušel. Vzrok njihovemu poginu je bil neki prerok, ki je bil takrat ljudstvu po mestu oznanjal, da Bog ukazuje, naj se podajo v tempel; tam dobijo zna¬ menja rešitve. Mnogo se jih je takrat dalo po¬ šiljati za preroke ljudstvu .. .“ Zapeljivcev je pa tudi kasnejše čase dovolj. Med Judi je zlasti za cesarja Hadriana zna¬ menit Bar Kohba, ki se je naravnost imeno- 1 Jos. Flav. Bell. jud. 2, 13, 4; Ant. 20, 8, 6. 8 R. t. 6, 5, 2. val Mesija. Sem smemo šteti tudi vse krivo¬ verce, ki so z lažnivimi pretvezami slepili ljudi. Vsak čas jih je imel; tudi sedaj jih ne manjka; najbolj pa nastopijo pred koncem sveta. 1 Zato ni veljalo samo apostolom, marveč velja tudi nam in sploh vsem ljudem, dokler bo stal svet, resni Gospodov opomin: Glejte, da vas kdo ne zapelje! 2. Boji in upori so divjali od Kristove smrti do razdejanja Jeruzalema v obilni meri. Med Judi ni bilo prav nič mirnih časov. Bili so se s Samarijani, z Grki v Deseteromestju, s Sirci, z Idumejci, največkrat pa z Rimci. Tudi v rimski državi so divjale vedne vojske. Ob Evfratu in Tigridu je bilo polno krvavih upo¬ rov. V Rimu samem so se po Neronovi smrti pričeli ostudni boji med meščani samimi. Nad 50.000 jih je padlo, ko so se prepirali, kdo bo vladar. Zgodovinar Tacit piše o tem času: 2 »Zgo¬ dovino hočem pisati o nezaslišanih nesrečah, polno divjih bitek, polno razdora in upora. Štiri vla¬ darje je uničilo morilno jeklo. Tri meščanske vojske, več zunanjih, in te večinoma mešane, ob enem meščanske." Te boje omenja Jezus gotovo tudi zato, ker so imeli velik pomen za judovski upor in so tako povspešili njihov poraz. Ker so divjale te vojske po rimski državi, so imeli Judje tem več poguma l nastopiti proti rimskemu gospodstvu. Jezus pravi: Ko zaslišite o bojih in uporih, ne ustrašite se!.. . Konca ne bo še kmalu. Te besede so imele namen dajati apostolom in sploh Kristovim vernikom potrebnega poguma ob straš¬ nih časih, ki so se jim kmalu približali, a zraven veljajo tudi za vse čase. Vojske in upori raz¬ divjajo ljudi; ob takih časih splošne zmede se jih rada loti obupnost, da puste v nemar vse versko življenje. Vojsk ne bo manjkalo do konca sveta. Zato je vedno treba stanovitnega poguma in zaupanja v Jezusa. 3. Potresi, ki jih napoveduje Zveličar, so bili zlasti v dobi pred razdejanjem jeruzalemskega mesta zelo pogostni. L. 52 je bil cesto potres v Rimu, kjer je porušil mnogo hiš in veliko število ljudi pokončal. 3 L. 61 je podrl potres Laodiceo, Hierapolido in Kolose, cvetoča mesta v Mali Aziji. 4 Malo prej je divjal potres na otoku Kreti. 5 Leta 1 Glej II. Tes. 2, 3. 4; II. Tim. 1 naši. 8 Tacit. Hist. 1, 2. 8 Tacit. Annal. 12, 43. 4 Tacit. Annal 14, 27; Oros. Hist. adversus paganos 7, 7. 5 Jos. Flav. Philostrat. 4, 34. Kuga in lakota. — Znamenja z neba. Preganjanje kristjanov. 469 63 pokrije lava Pompeje, Herkalanum in sosednja mesta v rimski Kampanji. Na Grškem in v Ma- cedoniji se razvali več mest. 1 Malo preden pade Jeruzalem zadivja potres ob obaliii Male Azije in po otokih Egejskega morja, zlasti v Smirni, Miletu, na Kiosu in Samosu. 2 4. Kuga in lakota. Ko je cesar Nero zažgal rimsko mesto, in potem lopovsko jel pre¬ ganjati kristjane, je zarohnela po Rimu strašna kuga. Eno jesen jih je podavila trideset tisoč. 3 Lakota in kuga sta v zvezi. Za cesarja Klav¬ dija se je pokazala strašna lakota. Letine so bile v eč časa zaporedoma zelo slabe. Žita je manjkalo povsod. 4 V Palestini je ob tem času naš funt žita stal 4 drahme, krog 3 krone našega denarja. Ob obleganju Jeruzalema je bil glad nepo¬ pisen. Ohranjen nam je popis, da je neka žena umorila lastnega otroka, ga spekla, polovico snedla, polovico pa shranila za drugi dan; a izvohali so ga drugi in ji ga uropali. 5. Groza In znamenja z neba. Groze polnih dogodkov nam pripoveduje judovski zgo¬ dovinar vse polno iz časa pred jeruzalemskim porazom. Tako je n. pr. ena jeruzalemskih strank Poklicala Idumejce v obrambo; druga jih pa ni hotela pustiti v mesto. Po noči zahrumi strašen vihar; bučeč piš z groznim nalivom tuli v črno temo; vmes švigajo bliski in bobni grom, da se zemlja trese. V tem vlomijo Idumejci skozi mestna vrata in prične se divji medsebojen boj. 5 „Za ču¬ dovite dogodke,“ pripoveduje dalje, 6 „ki so po- uienjali bodoče opustošenje, se niso menili; niso uiarali, da je neka zvezda v podobi meča plavala uad mestom, ne, da se je repatica kazala celo leto. Neposrednje pred uporom, preden je izbruh- uila vojska, ko je bilo ljudstvo zbrano pri veliko¬ nočnem prazniku, se je posvetila krog oltarja in krog templovega poslopja taka luč, da se je zdel jasen dan, in nekako pol ure je to trajalo; pismo¬ uki so to brž razlagali o tem, kar se je imelo zgoditi. Malo dni po prazniku se je pa pojavila strahupolna prikazen, ki presega vso vero. Kar hom povedoval, bi se moralo šteti za laž, ko hi ne bili verodostojno poročali taki, ki so to 1 Seneca, qnaest. nat. 6, 1. 2 Flav. Philostr. 4, 6. 3 Suetonius, Nero '39; Tacit. Annal. 16, 13. 4 Tacit. Annal. 12, 42. 5 Jos. Flav. Bell, jnd. 4, 4, 6. 6. 6 R. t. 6, 5, 3, videli na svoje oči, in ko bi nastopno trpljenje ne bilo natančno v soglasju s temi znamenji. Pred solnčnim zahodom so namreč videli po celi deželi bojne vozove in oborožene vojne čete hru¬ meti iz oblakov in oklepati mesta. Binkoštni praznik pa, ko so se duhovniki po stari šegi podali na svojo službo v notranje templove pro¬ store, so slišali, kakor so povedali, najprej gi¬ banje in korakanje, potem pa klic mnogobrojnih glasov: ,Pojdimo proč odtod!‘“ Vse to je pa le začetek nadlogam; tako za- vršuje Jezus svoj veličastno grozni opis. Iz teh besedi vidimo, da po pravici razlagamo njegovo napoved ne le o Jeruzalemu, marveč sploh o člo¬ veštvu, ki ga po hudih bojih in uporih in vsako¬ vrstnih nesrečah čaka konečna stiska ob koncu sveta. 6. Preganjanje apostolov In pomoč sv. Duha. Pred vsem tem iztegnejo svoje roke 2)0 vas in vas bodo preganjali. Ta Jezusova be¬ seda se je do pičice uresničila pred razdejanjem Jeruzalema. V dejanjih apostolov nam pripove¬ duje sv. Luka, kako so Judje res vlačili Zveli- čarjeve učence od sodišča do sodišča, kako so jih izganjali iz shodnic, bičali, izdajali poganskim oblastnikom, tožili pred vladarji. Mnogo jih je že tudi do takrat umrlo mučeniške smrti. Umorili so jih Judje in pogani sebi v pričevanje, da ne morejo iztrebiti krščanske resnice s sveta, da so polni besnega sovraštva, in da nimajo drugega orožja proti Kristu in njegovemu nauku kot kruto silo, podel umor. Do takrat je že izdihnil mladi Štefan pod kamenjem, izročil je svojo zvesto dušo v roke ljubljenega Učenika apostol Jakop, na križu je umrl starček Peter in pod rabljevo sekiro je padla Pavlova glava; mnogo kristjanov so po¬ morili Judje; nebrojno jih je dalo svoje življenje v Rimu ob Klavdijevem in Neronovem preganjanju. Huda je bila sovražna sila, a močnejša je bila božja roka. Pomoč, ki jo je zagotovil Je¬ zus, je v obilici prihajala. Sv. Duh je podpiral mučence. Otroci, nežne deklice, slabotne ženske so nadkriljevale v stanovitnosti junake, v mo¬ drosti največje modrijane. Osramoteni so ob¬ molknili kruti sodniki; niso mogli ugovarjati mo¬ drosti krščanskih žrtev. Nasprotniki so spoznali po mučenikih božjo moč. Niso se ji mogli ustav¬ ljati; sila sv. Duha, ki se je kazala pri njih, je prodrla tudi mnogim med njimi trda srca. Tru- 470 Preganjanje kristjanov. Razširjenje evangelija. moma so se izpreobračali: mučeniška kri je bila seme novih kristjanov. Preganjanje je pa imelo s seboj v zvezi vse tiste žalostne prikazni, ki jih je napovedal božji Zveličar. Mnogo se jih je res pohujšalo. Lju¬ bezen je pri mnogih omrznila. Že sv. Pavel nam pripoveduje o nesrečnih odpadnikih. Zlasti za judovske kristjane je bilo silno veliko nevarnosti; njihovi neverni sorodniki so jih pregovarjali in zapeljevali; mnogo jih je res tudi odpadlo. V resnici je v boju proti krščanstvu brat izdajal brata v smrt in oce sina in otroci so se vzdigali zoper stariše in jih morili. Sovražili so kristjane. Jezus pa obeta: Niti las se vam ne izgubi; v svoji potrpežljivosti si ohranite svoje duše. To je tolažba za oni svet. Kdor tu potrpežljivo pretrpi vse preganjanje, in če je treba, tudi smrt, si ohrani svojo dušo za večno življenje in ž njo vse, sebe celega. Nič ni iz¬ gubljenega zanj, niti za en las vrednosti; vse se mu vrne po smrti v nepojmljivi meri. Kdor vztraja do konca, se zveliča, in s tem reši dušo, reši vse. Jezusova beseda o potrpežljivosti in njenem plačilu je vedno zvenela apostolom v srcu. Ž njo so bodrili sebe, ž njo tolažili svoje vernike. Zlasti za čas pred razdejanjem Jeruzalema nam daje pismo sv. Jakopa silno lep dokaz o tem. Krog 1. 62 ga je pisal judovskim kristjanom. Med dru¬ gim pravi: 1 Bodite torej potrpežljivi, bratje, do prihoda Gospodovega. Glej, ratar pričakuje po¬ trpežljivo dragega sadu iz zemlje . . . Bodite po¬ trpežljivi tudi vi, pokrepčajte svoja srca, ker Go¬ spodov prihod se je približal. Ne zdihujte drug zoper drugega, bratje, da ne bodete obsojeni; glejte, sodnik stoji pred vratmi. Za zgled vzemite trpljenja in potrpežljivosti, bratje, preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. Kdor to bere, vidi na prvi pogled, da se tu spominja sv. apostol Jezusovega govora na Oljski gori in zlasti njegovih besedi: V svoji potrpežlji¬ vosti si ohranite svoje duše. Sv. Jakop je spoznal iz znamenj, ki jih je napovedal Gospod, da pride za Jude kmalu Gospod k sodbi, da stoji sodnik pred vratmi, da je le še malo časa, ko se izpolni njegova prerokba o razdejanju svetega mesta in templa. Zato jih opominja tako, kakor je vtorek zvečer pred svojo smrtjo njega opominjal Zveli¬ čar, ko so z Oljske gore gledali v svitu zahaja¬ jočega solnca veličastni odsev zlata in belega marmorja s templa. Tudi te Jezusove besede so veljavne za vse čase: Pred vsem iztegnejo svoje roke po vas in vas bodo preganjali. Ta napoved ostane resnična do konca sveta. Ob vseh zmedah in uporih, ob voj¬ skah in drugih nenavadnih pojavih se pokaže tudi sovraštvo proti Kristu in njegovim namest¬ nikom. Preganjanje nikoli ne neha. Drži se Je¬ zusove cerkve kot njen stalen, nepremičen znak. Vsi prizori sovraštva in slepe besnosti, ki nam jih slika Zveličar, se ponavljajo v zgodovini člo¬ veštva do naših dni in se bodo ponavljali za nami. Ostane pa tudi pomoč sv. Duha, ki se ji nasprot¬ niki ne morejo ustavljati, in trdno stoji tudi pla¬ čilo, ki je obljubljeno stanovitni potrpežljivosti. Ob časih, ko v krščanskem življenju zmrzuje lju¬ bezen pri mnogih, se tem lepše vidi rajski cvet zaupne potrpežljivosti, ki ga tudi v največjih vi¬ harjih nikoli ne zmanjka. 7 . Evangelij po celem svetu. Jezus pravi na koncu prvega oddelka: Prej se pa mora oznanjati ta evangelij po celem svetu, vsem narodom. Že pred padcem judovskega glavnega mesta so šli apostoli po vsem svetu in so učili vse narode in jih krščevali v imenu Očeta in Sina in sv. Duha: Po vsi zemlji je izšel njihov glas in na konce na¬ seljenega sveta njihove besede. 1 Tako pravi sveti Pavel. In na drugem mestu piše, da se evangelij oznanuje po vsi stvaritvi pod nebom. 2 Sam o sebi pripoveduje: 3 V moči znamenj in čudežev, v moči božjega Duha . . . sem izpolnil Kristov evangelij od Jeruzalema in po okolici tja do Ilirika . ■ • Kadar pojdem na Špansko, pridem k vam. Gospodova napoved se pa izpolnjuje še vedno in se bo do konca sveta. Eno gotovo znamenje imamo tu za vesoljno sodbo. Prej je ne bo, pre¬ den ne pride evangelij popolnoma po vsi zemlji, med vse narode. Tako tem bolj umevamo Jezu¬ sovo besedo, ki jo govori svojim apostolom in po njih tudi vsem njihovim naslednikom — škofom in mašnikom —: Vi se pa varujte! Treba je, da pazijo nase, in zbero vse svoje moči za to težko nalogo, ki jim je izročena, — nositi sveti evangelij med vse narode celega sveta. In potem pride konec! Potem se približa tisti usodni čas, ko nastopi Zveličar kot sodnik človeštva. 1 Rim. 10, 18. 2 Kol. 1, 23. 3 Rim. 15, 19. 24. 1 Jak. 5, 7—10. Mat. 21, 15—22; Mark. 18, 14—20; Luk. 21, 20—24. Napoved jeruzalemskega poraza. Gnusoba razdejanja. 471 II. Jeruzalemski poraz. Mat. 24, 15—22; Mark. 13, 14—20; Luk. 21, 20-24. Ko pa zagledate gnusobo razdejanja, Prerokovano od Daniela, na svetem m ®stu, kjer ne sme biti, — kdor bere, na J razume —, in ko zapazite, da Je¬ ruzalem oblega vojska, tedaj beži na “ribe, kdor je v Judeji; in kdor je sredi P le sta, uidi; in kdor je na strehi, ne bodi doli jemat ničesar iz svoje hiše, ln kdor je na polju, se ne vračaj po svoj plašč; in kdor je v drugih krajih, ne hodi nazaj! Zakaj, to so dnevi Razlaga. 1. Gnusoba razdejanja. Jezus opisuje apostolom še natančnejše dve znamenji pred je¬ ruzalemskim padcem — gnusobo razdejanja na svetem mestu in obleganje mesta. Prerok Daniel je napovedoval v svoji znameniti prerokbi o sedemdesetih letnih tednih , 1 da bo Mesija umor¬ jen; po njegovem umoru prihrumi vojvoda tujega ljudstva in mesto razdere. Z Mesijevo smrtjo izgube veljavo vse daritve in celo kraj daritve — jeruzalemsko svetišče — se razruši. Besede, ki se na to nanašajo, slovejo: In v templu bo gnusoba razdejanja in do konca bo trajalo razdejanje. O njih pravi Zveličar, naj jih razume, kdor jih bere. Zavitki z rokopisi. Uiaščevanja, da se vse izpolni, kar je Pisanega. Gorje pa nosečim in doje- Cl m tiste dni; velika nadloga bo namreč v deželi in jeza nad tem narodom! “rosite pa, da se vaš beg ne zgodi po zimi ali v soboto; zakaj, takrat bo ve- bka stiska, kakršne še ni bilo od za- ^ e tka sveta, in ie ne bo. In ko ne bi Gospod prikrajšal tistih dni, bi se ne otel boben človek, toda zavoljo izvoljenih, batere je izvolil, prikrajša tiste dni. In padali bodo od ostrine meča, in v sužnjost jih bodo gonili med vse na- r°de; in Jeruzalem poteptajo neverniki, bokler se ne izpolnijo časi narodov. V Danielovi prerokbi je najtesnejša notranja zveza med Zveličarjevo smrtjo in med padcem Jeruza¬ lema in templa. Popolnoma po pravici! Jasno je namreč, da je ljudstvo, ki je umorilo svojega Mesija, samo zavrglo pravico svojega obstoja; prenehalo je biti izvoljeno, postalo je zavrženo. Tudi daritve, ki so vse pomenjale Mesij ev prihod, so postale po Jezusovi smrti na križu brez po¬ mena, samo znamenje judovske nevere. Gnusoba razdejanja v templu pomenja torej vse to, kar kaže, da bo tempel izgubil svoj pomen, in da se konča njegovo bogočastje. Poglejmo, kako se je zvrševala Jezusova na¬ poved. Ognušenje judovskega svetišča se je proti 1 Dan. 9, 25 — 27; Zgodbe I, str. 970 nasl. 472 Gnusoba razdejanja. 1. 70 cesto ponavljalo; gnusob, ki so pomenjale razdejanje, je bilo več. Že rimski cesarski na¬ mestnik Gesij Flor (od 1. 64—66) je oskrunil tempel, ko je vzel sedemnajst talentov iz njego¬ vega zaklada za poganskega rimskega cesarja. 1 Janez Gišala, ki smo ga že prej omenjali, se ob začetku vojske z Rimci polasti svetišča, umori velikega duhovnika in postavi na njegovo mesto navadnega izraelskega lopova in mu nadene sveta oblačila . 2 Ko se takozvana stranka zelotov, najhujših podpihovalcev za boj proti Rimljanom, med seboj razpre, se jih ena plat utabori v notranjih tem- plovih prostorih, celo v najsvetejšem, druga se pa postavi v zunanjem pridvorju. V divji bitki so padale puščice in kamenje tudi proti templo- vemu poslopju. Duhovniki in ljudje, ki so bili ravno navzoči pri daritvi, so se do smrti zadeti zgrudili na tla; njihova kri je brizgala proti oltarju in krvave mlake so stale na svetem pro¬ storu. Jožef Flavij, sam domala brez vsake vere, vsklikuje ob tem opisu: „Nesrečno mesto, ti nisi moglo več ostati božji kraj, ker si naredilo iz templa mrliško polje za bratovsko vojsko ." 3 Po krvavi bitki sta se obe stranki zopet spravili in Janez iz Gišale ju je vodil. Ta je iznova onečastil svetišče. Velik del zaobljublje¬ nih darov v templu in mnogo svetih posod, vrčev in krožnikov, ki so se nujno potrebovali pri da¬ ritvah, je pretopil, ter jih porabil za vojne na¬ mene. Olje in vino, ki je bilo shranjeno za da¬ ritve, je razdelil svojim vojakom; iz svetih posod so vlivali vase vojaki božji službi odločeno vino in s templovim oljem so se mazilili. „Če bi tudi Rimcev ne bilo," pravi Jož. Flavij, 4 „bi se bila morala odpreti zemlja in požreti mesto." V teh hudih časih se je pa še vedno opravljala vsak dan zaukazana daritev zjutraj in zvečer. Malo preden so si rimski vojaki osvojili pogansko pri- dvorje, dne 17. julija 1. 70 po Kr., se je pa tudi daritev ustavila. Gnusoba razdejanja je že do¬ zorela. Ob rimskem napadu na tempel je dosegla ta gnusoba svoj vrhunec. Ogenj je švigal po stranskih poslopjih, kri je lila v potocih, kakor snopi so ležali mrliški kupi po tleh. Tu vstopi rimski zmagovavec, vojskovodja Tit s svojim 1 Jos. Flav. Bell. jnd. 2. 14, 6. 2 Bell. jud. 4. 3, 7; 5. 1—2. 3 Bell. jnd. 5.1, 3. 4 Bell. jud. 5. 13, 6. spremstvom skozi pridvorje; ponosno gre proti svetišču in si ogleda vse prostore, tudi tam, kamor razen duhovnikov ni smela človeška noga. Zmagoslavja pijani, z judovsko krvjo obliti vojaki so pa postavili v templu drogove s svetimi orli, ki so jih nosili za bojna znamenja s seboj, ter so tem orlom zažgali daritve. Hkrati so pa na tem mestu v burnem navdušenju proglasili Tita za svojega cesarja. 1 Bilo je dne 10. avgusta, ko je zadonelo v hiši izraelskega Boga zmagoslavja besno kričanje v čast poganskemu vladarju, in ko se je v čast vojnim orlom, ki so jih Rimci versko častili, dvigal daritveni dim proti nebu. Krog njih je pa razsajal požar; rdeči plamen je švigal po truplih razmesarjenih mrličev in nje¬ gov prasket se je mešal z obupnim vzdiho¬ vanjem umirajočih ranjencev. Dva izdajalska Juda sta dovršila gnusobo. Eden, duhovnik, j e izročil zmagovavcu templove zaklade, svečnike, mize, vrče, skledice, vse iz težkega zlata; poleg tega dragocene preproge in drago kamenje, na¬ menjeno za božjo službo. Drugi, predstojnik za¬ kladnice, je pa pokazal Rimcem, kje so spravljena sveta oblačila, baržun in škrlat in dragocena kadila. Vse, kar je bilo svetega Izraelcu, se je uničilo v strašnem porazu, ali je pa padlo v roke sovražnemu neverniku. V svojem zmagoslavnem sprevodu je pripeljal na vozovih s seboj Tit sveto orodje in še dandanes se vidi nad slavnostnimi vratmi, ki so mu jih postavili Rimci v spomin nje¬ gove zmage, med drugimi stvarmi tudi sedmo- rogelni svečnik. Gnusoba razdejanja se je dovršila- 2 . Beg kristjanov. Velika stiska* Zveličar opominja v svoji napovedi, naj brez obo¬ tavljanja beži na hribe iz mesta, kdor se hoče rešiti, brž ko se pokažeta njegovi znamenji —' gnusoba v templu in obleganje Jeruzalema. Verni kristjani so ubogali in so bežali onstran Jordana v Pelo (danes Kefr Bil) blizu Scitopolide. Srečno so se rešili in so s tem najboljše dokazali, da so natančno umevali Jezusovo napoved. Po besedi so poslušali njegovo povelje; ušli so na hribe. I z Jeruzalema se namreč ravno vrhovi onstran Jor¬ dana najvidnejše kažejo. Judovski poraz je bil strašen; nima ga izlepa para v zgodovini. Zveličarju nežnega usmiljenja polje milo srce, ko ga napoveduje. Smilijo se m« uboge matere, ki jih bo tlačila groza tistih dm s podvojeno silo. V ljubeznivi skrbi za svoje pravi: 1 Jos. Flav. Bell. jud. 6. 6, 1. Stiska v Jeruzalemu. Kaj bi bilo, če bi se to zgodilo po zimi, ko je vsled neugodnega vremena beg tako težak, ali v soboto, ko je Judu prepovedana daljša pot? Za¬ voljo izvoljenih je Bog prikrajšal tiste dni. Božjo roko so pri obleganju priznali Rimljani sami. Ko je Tit ogledoval orjaške stolpe v gornjem dolu mesta, ki so jih Judje sredi boja kar ostavili 111 prepustili sovražnikom, je vzkliknil: „Z božjo pomočjo smo se vojskovali. Bog sam je izsilil Jude 12 teh trdnjav. Kaj pač morejo človeške roke, kaj stroji proti takim stolpom?" 1 Tudi Jud Jožef Flavij pravi, da je Jude Bog sam izgnal odondot. 473 nemu uničenju; do konca sveta ostanejo v zna¬ menje božjega usmiljenja, pa tudi njegove ne¬ skončne pravice. Zato umevamo Jezusovo napoved: Ko ne bi Gospod prikrajšal tistih dni, bi se ne otel noben človek; toda zavoljo izvoljenih, katere je izvolil, prikrajša tiste dni. 3. Poteptani Jeruzalem. Zveličar pravi o obleganju, da bo takrat velika stiska, kakršne še ni bilo od začetka sveta, in je ne bo. Jasno je, da se mora to umevati od Judov. Izraelski narod je izkusil že mnogo hudega, toda vse prejšnje — Šotor v Jeruzalemu. Ko bi se bili še dalje ustavljali, bi bili le še bolj razkačili rimskega vojskovodja. Tako se je pa vendar nekaj Judov rešilo. Gospod Bog je iz¬ volil izraelski narod. Zavoljo te njegove časti n i dopustil, da bi se bil popolnoma uničil. Pri¬ krajšal je tiste dni, sicer bi se ne bil otel noben 'Tud. Izraelsko ljudstvo bi bilo propadlo ne samo v domovini, marveč tudi drugod bi jih bila iz¬ trebila maščevalna rimska roka. Strašna kazen 3 e sicer zadela neverne Jude, toda ker so bili °d Boga izvoljen narod, jih je obvaroval popol- 1 Jos. Flav. Bell. jud. 6. 8, 4; 9, 1. boji z Asirci in Babilonci, preganjanje ob času sirskih kraljev in vsi drugi nesrečni porazi — se ne dadd primerjati s to stisko. Na sto tisoče jih je padlo od ostrine meča; med vse narode so pregnani; Jožef Flavij pravi, da jih je poginilo v mestu od sovražnikov, lakote in kuge 1,100.000, v sužnjost odpeljano bilo pa 97.000. 1 Jeruzalem ostane poteptan, dokler se ne izpolnijo časi narodov. Brez doma, brez templa, brez daritev, brez du¬ hovnikov se potika Jud po svetu; povsod ga imajo za tujca in ga neradi gledajo med seboj. 1 Jos. Flav. Bell. jud. 6. 9, 13. 474 Zavrženi .ludje. Mat. 24, 23—36; Luk. 21, 25—33; Jeruzalem je še vedno poteptan. Postavili so sicer mesto, a v njem gospoduje moslim in Jud sme komaj solze prelivati na razvalinah svoje nekdanje slave, na grobljah svoje domovine. Pričenja se čas poganskih narodov. Nevera je pokopala Jude. Kakor kliče koklja piščeta pod svoje peroti, jih je ganljivo klical Jezus v svoje okrilje, a niso hoteli. Z nežno ljubeznijo, ki se ji da primerjati le najmečja in najpožrtvo- valnejša materina ljubezen, jih je vabil k sebi, a zavrgli so ga in sramotno umorili. Njegova kri je prišla, po njihovem lastnem razdivjanem kriku, nad glavo njim in njihovim otrokom. 1 Namestu njih so pa vstopili poganski narodi v družino božjih otrok. Njihov čas se je pričel. Ko se razširi evangelij po celem svetu, ko vstopijo vsi pogani v Kristovo družino, se na vse zadnje omeče tudi Judje in najdejo v Jezusovi cerkvi zopet svoj dom, svoj nebeški Jeruzalem. III. Konec sveta in sodba. Mat. 24,23—51; 25, 1-46; Luk. 21, 27-36; Mark. 13, 21-37. Nazadnje odgovarja Zveličar tudi vprašanju, kakšna bodo znamenja njegovega drugega pri¬ hoda in konca sveta. Tudi o tem hoče poučiti svoje vernike. Njegove besede zvene veličastno, kakor glas vsemogočnega sodnika. Groza in strah pretrese človeka, ko jih prebira. Tri dele razlikujemo v tem pretresljivem tretjem oddelku Jezusovega govora na Oljski gori. V prvem opisuje znamenja konca sveta in svoj prihod (Mat. 24, 23—36; Luk. 21, 25—33; Mark. 13, 21—31.). V drugem poudarja, da ostane čas konca sveta neznan, in da morajo vsled tega biti kristjani vedno pazljivi, in z zvesto molitvijo se pripravljati na Gospodov prihod. V ta namen pove več prilik, ki vse opominjajo, naj bodo ver¬ niki vedno pripravljeni nanj; zlasti lepi sta pri¬ liki o modrih in nespametnih devicah in o ta¬ lentih (Mat. 24, 37 — 51; 25, 1—30; Luk. 21, 34—36; Mark. 13, 32—37.). V tretjem delu pa slika, kako se bo vršila vesoljna sodba (Mat. 25, 31—46.). Popisuje namreč, kako bo Zveličar ločil dobre od pogubljenih, in kako bo oboje na¬ govoril. V silno lepih besedah pove, da se bo pri sodbi zlasti vpoštevala dejanjska ljubezen do bliž¬ njega. Na koncu pa ima tudi razsodbo, ki ž njo pošilja sebi zveste učence v kraljestvo, ki je pri¬ 1 Mat. 27, 26. Mark. 13, 21—31. Znamenja Gospodovega prihoda. pravljeno zanje od začetka sveta, na drugi strani pa tudi požene pogubljence izpred seb v v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. 1. Znamenja konca sveta in Gospodov prihod. Mat. 24, 23-36; Luk. 21, 25-33; Mark. 13, 21-31. Potem (ko se izpolnijo časi never¬ nikov) vam kdo poreče: ,Glej, tu je Kristus, ali tam‘; pa ne verjemite. Za¬ kaj lažnivi Kristi in lažnivi preroki vstanejo in bodo zvrševali velika zna¬ menja in čudeže, tako da bi se zape¬ ljali tudi izvoljeni, ko bi bilo mogoče. Glejte, naprej sem vam povedal. Ce vam torej poreko: ,Glej, v puščavi je‘, ne hodite ven; ,glejte, v hramu je‘, ne verjemite. Zakaj, kakor pride blisk od vzhoda, in se posveti do zahoda, tako bo tudi prihod Sinu človečjega. Kjer¬ koli je mrhovina, se zbirajo tudi orli. Kmalu po stiski tistih dni otemni solnce in luna ne bo dajala svoje svet¬ lobe in zvezde bodo padale z neba in nebeške moči se bodo gibale. In na zemlji bo strah med narodi zavoljo strašnega šumenja morja in valov; med tem bodo pa koprneli ljudje v strahu in pričakovanju tega, kar ima priti črez ves svet. In tu se prikaže znamenje Sinu člo¬ večjega in tedaj zaplačejo vsi narodi na zemlji; in zagledajo Sina človečjega priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom In pošlje svoje angele z močnim trombnim glasom in bodo zbirali nje¬ gove izvoljence od vseh štirih vetrov od kraja do kraja sveta. Ko se pa to začne goditi, poglejte in dvignite svoje glave; zakaj, vaše odrešenje se pri¬ bližuje. Poglejte smokvino drevo. Od njega se pa učite prilike: Kadar se mu že omlade veje in požene brstje, veste, da se bliža poletje. Tako tudi vi, ko za¬ gledate vse to, vedite, da je blizu božje kraljestvo. Resnično, povem vam, da ne preide ta rod, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja preideta, moje besede pa ne preidejo. Lažnivi Kristi. Otemnelo solncc. 475 Razlaga. 1. Lažnivi Kristi. Kot prvo znamenje, ^a se bliža konec sveta, navaja Jezus to, da vstanejo hudobni ljudje, ki bodo s hudičevo po¬ močjo zvrševali stvari, katerih ljudje ne morejo, ln s tem slepili vernike. Izdajali se bodo za pre¬ roke in celo za Kriste (Mesije). Pravzaprav vsakokratnih zapeljivcev med kristjani nikoli ne manjka; pred koncem sveta se P a pojavijo še prav posebno satanovi služabniki, kakor jih imenuje sv. Pavel. 1 Ravno ta apostol Napoveduje pred Gospodovim drugim prihodom zlasti enega takega zapeljivca, rekoč: 2 Takrat se pokaže krivičnik, ki ga uniči Gospod z dihom svo¬ jih ust, in pokonča s prikaznijo svojega prihoda. (Jft pride v satanovi moči in z vso silo in z zna¬ menji in lažnivimi čudeži in z vsakovrstno krivično prevaro med pogubljenimi. Tega lažnivega sle¬ parja, ki ima priti pred koncem sveta, imenuje krščansko izročilo Antikrista (Protikrista). Sv. Janez popisuje zapeljivce v skrivnem razodetju pod podobo grdih zveri: 3 In zver, ki sem J° videl, je bila enaka pardalu in njene noge kakor medvedove in njena usta kakor levova. In molili so s maja, ki je bil dal oblast zveri, in molili so zver. ~~ In odprla je svoja usta v kletvi proti Bogu, pre- klinjevaje njegovo ime in njegov šotor in prebivalce v nebesih ... In videl sem drugo zver, vzhajajočo lz zemlje ... In dela velika znamenja ... in s lepi ljudi na zemlji z znamenji. Natančno seveda tega ne moremo vedeti; Pač pa vemo, da se je treba vedno varovati za¬ peljivcev. Kdor se povsod skrbno varuje, da ga kdo ne preslepi, in ne odtrga od Krista, tak se tudi ne bo dal zapeljati Antikristu, človeku greha, Sl nu pogubljenja, ki se upira in spenja zoper vse, k ar se kliče Bog ali svetost, tako da se samega Posadi v božje svetišče kakor Boga in se kaže, da J e Bog. Tako ga popisuje sv. Pavel. 4 v Sv. Matej je na tem mestu postavil besede: ( ' e vam torej poreko: ,Glej, v puščavi je‘ ... in Primero o blisku, o mrhovini in orlih. To smo razložili; 5 * zato tukaj opuščamo. Po naših mislih je naš Gospod te besede govoril ob tisti Priložnosti, ki jo popisuje sv. Luka, in sv. Matej 1 II. Kor. 11, 15. 2 II. Tes. 2, 8. 9. * 3 Skr. raz. 13, 2 nasl. 4 IT. Tes. 2, 3. 4. 6 Luk. 17, 20-37; Zgodbe II, str. 411. je samo zavoljo notranje sorodnosti postavil sem¬ kaj ta Gospodov opomin. Primeren je. Prihod božjega Sinu k sodbi bo res tako nagel in tako očiten kakor blisk, ki v trenotju razsvetli cel nebes. Potemtakem so sleparji, ki govore, da se Kristus prikazuje tu ali tam — v puščavi ali v hramu. Ko pride, predre s svojim sijajem vse. Kakor orli z bistrim očesom zaslede mrhovino, in planejo nanjo izpod neba, tako bo tudi Sin človečji prišel k sodbi, ko se približa konec sveta, ko postane svet že podoben za gnilobo odločenemu truplu. Božji angeli izpolnijo takrat strašno obsodbo nad vsemi, ki so v grešni gnilobi. 1 2. Grozna znamenja. Kmalu po stiski tistih dni, pravi Jezus, otemni solnce. Četudi Piskanje na piščal. razlagamo, da pomenja stiska razdejanje Jeruza¬ lema, se nam vendar ni treba kar nič čuditi be¬ sedi kmalu. Že ob apostolskih časih so nekateri hoteli iz teh Gospodovih besedi dokazovati, da pride prav kmalu konec sveta, in pričakovali so že ob svojem času drugega Jezusovega prihoda. Sv. Peter opominja vernike, naj bodo vedno pri¬ pravljeni, toda zraven pristavlja, da se ne more vedeti, kdaj se bo to zgodilo. Pravi namreč: 2 To eno vam pa ne bodi skrito, preljubi, da je en dan pred Gospodom , kakor tisoč let, in tisoč let, kakor en dan. Jezus popisuje konec sveta v živih barvah: solnce in luna otemnita; zvezde popadajo z neba 1 Prim. Mat. 24, 31; 35, 31. nasl. * II. Petr. 3, 8; primeri r. t. 9—15, 476 Sv. križ. Vstajenje. in se razgibljejo, pretresejo. Nebeške moči po- menjajo namreč zvezde, ki jih imenuje sv. pismo svetle božje vojne trume; 1 2 morski valovi strašno zašume. Kako se bo to godilo, ne vemo. Iz sv. pisma, pa tudi iz drugih mest nam je znano, da se koncem sveta napoveduje splošno prerojenje in prenovljenje. Že Izaija govori o novih nebesih in novi zemlji. 2 Sv. Peter piše : Novih nebes in nove zemlje pričakujemo po njegovi obljubi , 3 Tudi sv. Janez zagotavlja to v veličastnem videnju, rekoč: 4 Videl sem novo nebo in novo zemljo; prvo nebo in prva zemlja sta namreč prešla in morja ni več. V tem zmislu razlagamo torej tudi Jezusovo napoved. V silovitih prevratih se prenovita nebes in zemlja. Prenovljenje se zvrši sicer šele potem, ko bodo že izvoljeni poveličani, 5 6 7 toda pripravljalo se bo že prej v grozepolnih naravnih pojavih. To spravi ljudi v nepopisen strah: Med tem bodo koprneli ljudje v strahu in prič,okovanju tega, kar ima priti črez svet. S. Znamenje Ninu žlovečjega. Tu se prikaže znamenje Sinu človečjega — sv. križ. O prazniku najdenja sv. križa moli cerkev: To znamenje bo na nebu, ko pride sodit Gospod. Zmagoslavno se pojavi v nebeškem lesku to sveto znamenje našega odrešenja, pa tudi vseh neiz¬ rekljivih muk, ki jih je na njem pretrpel učlo¬ večeni božji Sin: Tedaj zaplačejo vsi narodi na zemlji. Prevzame jih bolestna groza, ko zagledajo križ, in se spomnijo: Za nas, za naše grehe je na njem izkrvavel Zveličar. V grenkem, zveličalnem kesanju zajočejo pravični; v obupnem strahu za- vekajo hudobneži. Glej, z oblaki gre, in videlo ga bo vsako oko, in kateri so ga prebodli, in ve- kali bodo nad njim vsi rodovi zemlje. Tako opi¬ suje ta prizor sv. Janez v svojem skrivnem raz¬ odetju. 5 Sin človečji se na to sam prikaže v oblakih neba. Že prerok Daniel je več nego 500 let pred Kristom gledal v skrivnostnem videnju, kako pri¬ haja z oblaki neba kakor Sin človekov. 1 Oblaki so znamenje njegove moči in veličastva. Obdaja ga nebeško spremstvo, nebrojni angeli božji, ki 1 Iz. 34, 4. 2 Iz. 66, 22; Zgodbe I, str. 814. 8 II. Petr. 3, 13. 4 Skr. raz. 21, 1. 5 Rim. 8, 19. nasl. 6 Skr. raz. 1, 7. 7 Dan. 7, 13; Zgodbe I, str. 963. 964. čakajo njegovega povelja. Veli jim in gredo klicat pred sodbo. Na njihov glas vstanejo vsi. Angelska tromba prebudi vse mrliče od začetka sveta. Izvoljence zbero božji poslanci in jih pri¬ peljejo k božjemu Sinu; v življenje vstanejo, hu¬ dobneži pa k sodbi J Sv. apostol Pavel nam to opisuje tako-le: 3 Gospod sam stopi v zapovedi m v nadangelskem glasu in v božji trombi doli z ne¬ bes in mrtvi v Kristu vstanejo najprej. Potem se pa mi živeči, ostali, ž njimi vred dvignemo v obla¬ kih Gospodu nasproti kvišku, in tako bodemo vedno z Gospodom. V hipu, v trenotju, v poslednjem trombinem glasu — trobilo se bo namreč — vstanejo mrliči netrohljivi, in mi se izpremenimo. 3 Vsi vstanejo, toda poveličani bodo samo izvoljenci Gospodovi. Jezus ob ti priliki ne govori nič o pogubljencih, a iz njegovih drugih besedi in iz drugih mest sv. pisma lahko potemtakem dopolnimo njegovo veličastno napoved tako-le: In pošlje svoje angele z močnim trombnim glasom, in na ta glas se pre¬ bude vsi mrliči; in angeli bodo zbirali njegove izvoljence od vseh štirih vetrov od kraja do kraja sveta, in sicer najprej tiste, ki so že umrli, za njimi pa tiste, kateri bodo še živeli, in jih dvig¬ nejo k Zveličarju. Vsak bo pa moral seveda prej oddati davek smrti. Šele, ko umrje, bo poveličan in povzdignjen. 4 Do vršenj e se bliža; neskončno, večno bla- ženstvo čaka Jezusovih izvoljencev. Sveta za¬ upnost jih napolni in nepopisna sreča jim navda duše. Zveličar sam pravi: Ko se to začne goditi, poglejte in dvignite svoje glave; zakaj, vaše odre¬ šenje se približuje, čaka vas konečno, popolno odrešenje v nebeški slavi. 4. Prilika o smokvi. V obližju, kjer je sedel Jezus s svojimi učenci, je skoraj gotovo rastlo smokvino drevo. To jim pokaže, in kakor za prijazen oddihljej sredi svoje groze polne na¬ povedi, pove lepo priliko o njem. Druga drevesa, oljke, hrasti, rožiči, ne izgube na vzhodu svojega listja po zimi; le smokva stoji gola. Ko pa mine najhujše zimsko deževje, pa oživi tudi njeno ve¬ jevje. Skorja se osveži in kmalu se pokaže nežno brstje, iz katerega se razvijejo zeleni listi. Vsak ve takrat, da se bliža pomlad in poletje. Ljudje 1 Jan. 5, 29. 2 I. Tes. 4, 16. 17. 8 I. Kor. 16, 52. 4 Prim. Rim. 6, 12; I. Kor. 15, 22; Hebr, 9, 27, Judje ostanejo do konca sveta. Mat. 24, 36 42 . Luk. 21, 34—36; Mark. 13, 32. Čujte in molite! Lan sodbe. 477 n a svetu so kakor smokvino drevo po zimi. A kakor se za to drevo bliža solnčno poletje s svo¬ jim zelenjem in sočnim sadom, tako pride tudi z a zimo tega sveta nebeško poletje. Gotova so znamenja, ki kažejo, da smokva kmalu ozeleni; gotova so tudi tista znamenja, katera je napove¬ dal Gospod, da se bliža večno, nebeško kraljestvo za njegove izvoljence. 5. Ta rod ne preide. Jezus pravi na koncu tega dela svojega govora: Resnično, 'povem, v< 4m, da ne preide ta rod, dokler se vse to ne zgodi, la rod ne more pomeniti drugega nego Jude. Prej je razložil, kakšna sodba čaka judovski na¬ rod. Med vse narode razkropljeni bodo čakali, da se izpolnijo časi narodov. To se zgodi ob koncu sveta. Jasneje nego v prejšnji prerokbi naznanja, da judovski narod, dasi brez domovine, ostane na svetu do vesoljne sodbe. Izkusil bo na sebi božje maščevanje, ko mu sovražniki po- rušijo glavno mesto; učakal bo pa tudi konca sveta. Sv. Pavel to tudi napoveduje v zvezi s tolažilno prerokbo, da se pred koncem sveta iz- Preobrnejo tudi Judje. Tako-le pravi P Nočem, bratje, da bi ne vedeli skrivnosti, da je trdovratnost Izraela le deloma zadela, dokler ne vstopi polnost Poganov. In tako se zveliča ves Izrael. Judje kodo torej ostali do konca sveta. Ti napovedi dostavlja: Nebo in zemlja pre¬ ideta, moje besede pa ne preidejo. V tistem tre- aotju, ko prerokuje, da se poruši nebes in nje¬ govi orjaški svetovi, da se izpremeni zemlja, za¬ gotavlja, da ostane njegova beseda trajna in Poporušna, trdnejša od neba, stalnejša od zemlje. Vse, kar je povedal, se zgodi: Jeruzalem pade, konec sveta pride. Neizprosno gotovo je napo¬ vedano božje maščevanje; ravno tako je pa tudi gotova njegova večno osrečujoča milost blaženim lz voljencem. Vse mine, vse je podvrženo smrti, le Jezusova beseda ostane vekomaj. Kako milo je moralo biti po teli besedah pri s rcu apostolom, ki so vse zapustili, in šli za Je¬ zusom, za njegovo besedo! Ko jim je odgrinjal strašno bodočnost in kazal prizore, enega groz¬ ljivega od drugega, jim je trepetala duša, a po Pjegovem zagotovilu jih je navdal sladek mir. Čutili so se varne v njegovem okrilju in sredi °gromnih porazov so' se videli večno srečne pri Pjem, čegar besede ne preidejo. 2 . Čujte in molite! Mat. 24, 36—61; 25, 1—30; Luk. 21, 34—36; Mark. 13, 32—37. a) Splošen opomin k čuječnosti. Mat. 24, 36-42; Luk. 21, 34—36; Mark. 13, 32. „Tistega dne in ure pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih, ne Sin, temveč Oče sam. Varujte se pa, da se vam ne obteže srca s požrešnostjo in pijan¬ stvom in skrbmi tega sveta, in vam ne pride ta dan iznenada. Kakor zanjka bo namreč prišel na vse, ki prebivajo na površju vesoljne zemlje. Čujte torej in molite ob vsakem času, da bi bili vredni ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človečjim! Kakor je bilo v Noetovih dnevih, tako bo tudi prihod Sinu človečjega. Kakor so namreč v dnevih pred poto¬ pom jedli in pili, ženili se in možili do tistega dne, ko je šel Noe v ladjo, in se niso zmenili, dokler ni prišla povo¬ denj in vseh vzela, tako bo tudi prihod Sinu človečjega. Tedaj bosta dva na polju: eden bo sprejet, in eden zavržen. Dve bosta mleli v mlinu: ena bo spre¬ jeta in ena zavržena. Čujte torej, ker ne veste, katero uro pride vaš Gospod!" Razlaga. 1. Dan sodbe. Tistega dne in ure pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih, ne Sin, temveč Oče sam. S to besedo zavrne Jezus apostolom um¬ ljivo radovednost. Takoj začetkom so ga vpra¬ šali, kdaj se bo to zgodilo. Povedal jim je mnogo; časa jim pa še ni določil. Gotovo je bilo vsem na jeziku zopetno vprašanje, kdaj bo konec sveta. Slovesno jim pove, da na to ne more odgovoriti. Dan in ura sta skrita. Niti angeli božji tega ne vedo, niti Sin. To moramo razložiti. Jasno je namreč, da je božji Sin z Bogom Očetom in sv. Duhom ene narave in enega bistva. Vseveden je, kakor Oče in sv. Duh. Zato tudi natančno ve, kdaj se izpolnijo časi narodov, in kdaj se zvrši njegov drugi prihod k vesoljni sodbi. Toda on ve to le kot Bog; kot božji poslanec, kot Mesija pa tega ne more povedati. Neskončna božja pre¬ vidnost je zakrila ta dan s temo za vse stvari in zato tudi Jezus kot božji poslanec ni poobla- Rim. 11, 25. 478 (Jujte! Mark. 13, 33—37. Vratar. Mat. 24, 43. 44. Tat. Mat. 24, 46—47. Zvesti hišnik. ščen tega razodeti. Kar je slišal od Očeta, kar je Bog določil, da se razodene ljudem, to pove vse svojim apostolom . 1 Dan in ura konca sveta sta pa izvzeta iz tega razodetja; zato ostaneta prikrita. 2 . Čuječnost. Iz tega pa sledi, da mo¬ rajo biti ljudje vedno pripravljeni. Varovati se morajo greha; skrbeti morajo, da se ne vtope v posvetnost. Bdeti in moliti morajo. Ta veličastni opomin ponavlja Jezus naravnost in v prilikah. Že prej je večkrat učil svoje apostole, naj pazijo, naj skrbe, da bodo pripravljeni. Sedaj, ko jim je naslikal grozo svojega prihoda, je to povelje še tem bolj primerno. Kakor zanjka iznenada zasači žival, tako pride tudi G-ospod, ko se ne bo nihče nadejal. Zvestobe je treba, da so vedno pripravljeni stati pred Sinom človečjim, in slišati iz njegovih ust konečno razsodbo. V prvi vrsti veljajo te besede o vesoljni sodbi; smejo se pa razlagati tudi o vsakem človeku posebej, ko pride Gospod, in ga pokliče smrtno uro iz tega življe¬ nja, in ga v posebni sodbi določi ali za večno srečo, ali pa za pogubljenje. Sv. evangelist Matej je v ti zvezi ponovil Jezusovo primero o ljudeh, ki so živeli ob Noe¬ tovem času. Prikladne so, dasi jih je Zveličar govoril ob drugi priliki, kakor smo že razložili . 2 Ljudje ne smejo posnemati nespokornih Noetovih sodobnikov, ki so živeli v svojih pregrehah, ne meneč se, da se bliža grozna kazen. Ob sodbi bo ločitev popolna. Kdor bo pripravljen, bo spre¬ jet in angeli božji ga pripeljejo pred Sinu člo- večjega v večno slavo; kdor pa ne bo pripravljen, bo zavržen. b) Prilika o vratarju. Mark. 13, 33—37. „Pazite, čujte in molite, ker ne veste, kdaj je čas. Kakor človek, ki odpotuje in zapusti svoj dom, in da hlapcem oblast, vsakemu za svoje opravilo, in zapove vratarju, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj pride gospodar domu, ali zvečer, ali o pol¬ noči, ali o petelinjem petju, ali zjutraj, da vas ne najde spečih, ko bi prišel iznenada. Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte!“ 1 Jan. 15, 15. 2 Glej Luk. 17, 26. 27. 80. 35. 36; Zgodbe II, str. 411. Razlaga. Podobno priliko je že povedal Gospod in smo jo že razložili . 1 V naši zvezi je pomen jasen. Hlapci morajo biti zvesti, četudi ni gospodarja doma. Lahko pride iznenada, tudi po noči, in ce dobi vratarja spečega, gorje mu. Tako morajo tudi Jezusovi učenci zvesto zvrševati svoje dolž¬ nosti, vsak svoje opravilo, vsak po svojem stanu, in biti vedno pripravljeni, da pride Gospod, in jih pokliče k sodbi. Te besede ne veljajo samo apostolom. Jezus pravi: Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte. Potemtakem se tičejo vseli njegovih vernikov. Bdeti morajo vedno, to se pravi, v posvečujoči milosti božji morajo pričako¬ vati Gospoda. Ne smejo zaspati v spanju po¬ svetnih strasti in greha. c) Prilika o tatu. Mat. 24, 43. 44. „To pa vedite, ko bi gospodar ve¬ del, katero uro pride tat, bi gotovo bdel in ne bi pustil izpodkopati svojega hra¬ ma. Zato bodite tudi vi pripravljeni, ker Sin človečji pride ob uri, ki vam je neznana!" Razlaga. Tudi to priliko smo že slišali . 2 V naši zvezi hoče tembolj pretresti učence, da so vedno pri¬ pravljeni na Gospodov prihod. Smrt je kakor tat; pride, ko se je človek ne nadeja. Tudi konec sveta nastopi tako nepričakovano. Kakor je gospodarju neznano, kdaj se prikrade tat in izpodkoplje kočo, tako je tudi popolnoma neznano za vsakega človeka, kdaj ga čaka smrtna ura in sodba; neznano pa tudi ostane, kakor je ravno prej povedal Jezus, kdaj nastopi dan vesoljne sodbe. č) Prilika o zvestem hišniku. Mat. 24, 45—51. „Kdo neki je zvesti in modri hlapec, ki ga postavi gospodar nad svojo dru¬ žino, da jim daje jedi ob času? Blagor tistemu hlapcu, ki ga najde njegov go¬ spodar, da tako dela, ko pride. Resnično, povem vam, postavi ga črez vse svoje premoženje. 1 Luk. 12, 35—38. 2 Luk. 12, 39. 40; Zgodbe II, str. 370. Mat. 24, 48—51; 25, 1—9. Deset devic. 479 Če bi bil pa ta hlapec hudoben, in bi rekel v svojem srcu: ,Moj gospod odlaša priti 4 , ter bi začel pretepavati svoje sohlapce in s pijanci pojedati in Popivati, pa pride gospodar tega hlapca ob dnevu, ko se ga ne nadeja, in ob u ri, ki je ne ve, in ga odloči, ter mu da delež s hinavci: tam bo jok in škri¬ panje z zobmi . 44 Razlaga. Znana nam je tudi že ta prilika. 1 Sv. Matej Jo ima na tem mestu, kjer res lepo pojasnjuje nauk, ki ga ravno razlaga božji Zveličar. Prej J e splošno vsem priporočal pazljivo čuječnost. V d priliki pa opominja zlasti apostole, pred vsem s v. Petra, in vse njihove naslednike, naj bodo z vestnim zvrševanjem svoje težke službe vedno Pripravljeni na Gospodov prihod. Apostoli s sv. botrom na čelu, za njimi pa škofje in duhovniki 2 rimskim papežem, so hlapci, postavljeni od Go¬ spoda nad njegovo družino. Če zvesto in modro z vršujejo svojo službo, jih čaka plačilo v nebesih, kakor hlapca, ki ga postavi gospodar črez vse s Voje premoženje. Gorje jim pa, če zanemarjajo svoje dolžnosti! Odločeni od izvoljencev trpe večne kazni v družbi hinavcev. 1 Luk. 12, 41—48; Zgodbe II, str. 371. Apostolom so še gotovo zvenele besede, ki jih je Gospod ravno ta dan govoril farizejem, pismarjem in velikim duhovnikom, ko jih je očitno pred vsem ljudstvom ožigosal kot hinavce. S temi hinavskimi, po Jezusu obsojenimi voditelji judovskega ljudstva bodo v večni zavrženi družbi tudi tisti voditelji Jezusove družine, svete cerkve, ki ne zvršujejo zvesto in modro svoje službe. d) Deset devic. Mat. 25, 1—13. ,,Takrat bo nebeško kraljestvo po¬ dobno desetim devicam, ki vzamejo svoje svetiljke in gredo ženinu naproti. Pet jih je modrih, pet pa nespametnih. Nespametne vzamejo sicer svetiljke, ne vzamejo pa olja s seboj. Modre pa vzamejo olje v svojih posodah s svo¬ jimi svetiljkami vred. Ker se pa ženin pomudi, zadremljejo vse in zaspe. O polnoči pa nastane hrup: ,Glej, ženin gre; pojte mu na¬ proti ! 4 Tu vstanejo vse te device in začno napravljati svoje svetiljke. Ne¬ spametne pa pravijo modrim: ,Dajte nam svojega olja, ker naše svetiljke ugasujejo . 4 I 480 Mat. 25, 10 — 13. Pomen prilike. Mat. 25, 14—21. Pet talentov. Modre pa odgovore, rekoč: ,Utegne ga zmanjkati nam in vam; pojte rajše k prodajavcem in kupite si ga/ Ko pa odidejo kupovat, pride ženin in tiste, katere so bile pripravljene, gredo ž njim na ženitnino; in vrata se zapro. Pozneje pridejo tudi ostale device, re¬ koč: ,Gospod, gospod, odpri nam!‘ On pa odvrne in pravi: ,Resnično vam povem, ne poznam vas/ Cujte torej, ker ne veste ne dneva, ne ure.“ Razlaga. 1. Prilika. Jezus je na potu v Betanijo. Na Oljski gori opisuje v pretresljivih slikali svo¬ jim učencem, kakšna usoda čaka Jeruzalem in tempel; nazadnje jim pa nariše strašne prizore, ko se ob njegovem zopetnem prihodu na zemljo zvrši vesoljna sodba. S to napovedjo zveže ginljiv opomin, naj bodo njegovi verniki vedno priprav¬ ljeni na sodbo. V ta namen pripoveduje tudi pri¬ liko o desetih devicah. Vzeta je iz ženitovanj- skih običajev judovskega ljudstva. Ženin prihaja z nevesto v slovesnem sprevodu, spremljan od svojih sorodnikov in nevestnih družic na svoj dom. Ti sprevodi so se navadno vršili zvečer in gostija, ki se je na to razvila na ženinovem domu, je trajala dolgo v noč, včasih celo po več dni. Iz domače vasi gredo mlademu paru mlada dekleta — device — naproti. V znamenje slovesnosti, pa Zenske na Jutrovem z zavojem. tudi zavoljo nočne teme, nosijo s seboj majhne svetiljke. Ker drže te svetiljke le malo olja, je treba imeti s seboj posodice z oljem. V naši pri¬ liki dolgo noče biti ženina. Device čakajo skoraj gotovo na ženinovem domu, kdaj se jim da zna¬ menje, da se bliža sprevod. Pri svojem čakanju zadremljejo. Zbude se še le, ko se že začuje, da prihajajo svatje. Tujih opazi pet — nespametnih — da niso vzele olja s seboj. Hočejo si ga vzeti od svojih tovarišic, toda te ga ne dajo, marveč jih pošiljajo k prodajavcem. Ni druge pomoči, nego iti, in izklicati kakega bližnjega prodajavca, da jim da olja. Medtem pride ženin; duri se zapro in nespametne device ostanejo zunaj; znotraj se pa prične vesela gostija. 2 . Pomen te prilike izraža Jezus v sklep¬ nih besedah: Cujte torej, ker ne veste ne dneva, ne ure. Ženin je Kristus. Nihče ne ve, kdaj pride, in ga pokliče iz tega sveta. Če hoče imeti deleža pri nebeški ženitnini, mora biti pripravljen; ne sme mu manjkati luči posvečujoče milosti božje, ki se ohrani z dobrimi deli in z zakramenti. Kdor ni pripravljen, ne sme ž njim. Ne pozna ga. Ženin prihaja tudi kot sodnik, ki določa, kakšna bo večna usoda kakega človeka. Od drugih si ne more nihče ob zadnji uri nič izposoditi. Vsak ima to, kar si je sam pripravil. e) Pet talentev. Mat. 25, 14-30. „Tako bo, kakor z možem, ki se odpravlja na tuje, skliče svoje hlapce, in jim izroči svoje premoženje. Enemu da pet talentov, drugemu dva, tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in precej odpotuje. Ta pa, ki je prejel pet talentov, gre in kupčuje ž njimi in pridobi pet drugih. Tako pridobi tudi tisti, kateri je prejel dva, druga dva. Tisti pa, kateri je prejel enega, gre in ga zakoplje v zemljo in skrije denar svojega gospodarja. Crez dolgo pa pride gospodar teh hlapcev in ima obračun ž njimi. Tu pristopi ta, ki je prejel pet talentov, in prinese pet drugih talentov, rekoč: ,Gospod, pet talentov si mi dal; glej, pridobil sem si še pet drugih/ Nato mu reče njegov gospodar: ,Prav, dobri in zvesti hlapec, ker si bil Mat. 25, 22—30. Talenti. Pomen prilike. 481 v malem zvest, te postavim črez ve¬ liko; pojdi v veselje svojega Gospoda.' Pristopi pa tudi tisti, kateri je prejel dva talenta, rekoč: ,Gospod, dva ta¬ lenta si mi dal, glej pridobil sem še dva druga.' Tu mu pravi njegov gospodar: ,Do¬ bro, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, te postavim črez ve¬ liko ; pojdi v veselje svojega Gospoda.' Nato pristopi tudi tisti, kateri je pre¬ jel en talent, in pravi: ,Gospod, vem, da si trd človek; žanješ, kjer nisi sejal, in pobiraš, kjer nisi raztresal. Pa sem se zbal in sem šel in skril tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega.' Tu mu odvrne gospodar in mu reče: »Hudobni in leni hlapec, vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in pobiram, kjer nisem raztresal. Ti bi bil torej nioral dati moj denar menjavcem, po¬ tem bi bil jaz pri svojem prihodu pre¬ jel svoje z dobičkom. Vzemite mu torej talent in dajte ga tistemu, kateri ima deset talentov. Zakaj vsakemu, kdor ima, se bo dalo; kdor pa nima, se mu odvzame tudi to, kar ima. Neporab- nega hlapca pa vrzite v zunanjo temo, tam bo jok in škripanje z zobmi.'“ Razlaga. 1. Prilika. Veliki vtorek je na Oljski gori Jezus svoje učence z vso resnostjo pripravljal na s vojo ločitev od njih in jim dajal nauke, kako Morajo biti pripravljeni na njegov drugi prihod. To jih uči v priliki o desetih devicah; to jim Ponavlja tudi v ti. Tu gre še dalje; opominja jih tudi na resno delo, s katerim naj rabijo od boga jim dane darove. Tako bo namreč, pravi, z vami kakor s hlapci, '° katerih govori moja prilika. Bogat mož, ki se odpravlja na tuje, izroči trem hlapcem del svojega premoženja. Talent je til pri Judih v starejši dobi dvojen, zlat in srebrn. Zlat je imel veljave 147.600 naših kron, srebrn pa 9840 kron. Ob Kristo vem času so pa Judje šteli Jpnar na atiške talente, katerih eden je imel vrednosti naših 5760 kron. Delil se je v 60 min a ii funtov; ena mina je veljala torej 96 kron. V Priliki sicer ni naravnost rečeno, pač pa se razume Zgodbe sv. pisma II. samo po sebi, naj hlapci izkušajo trgovati z iz¬ ročenim denarjem in ga tako pomnožiti. To se mora sklepati iz besedi, da je dobil vsak po svoji zmožnosti. Trgovina je bila v Palestini zelo raz¬ vita; že z enim talentom se je torej lahko lotil velikih reči. Če pa ni maral trgovati, je pa vsaj lahko naložil svoj denar pri menjavcih, ki so imeli denarne zavode, podobne našim bankam. Ti so menjavali tuje denarje v domače, dajali proti obrestim denar na posodo in preskrbovali pošiljanje denarja v tujino. Obresti so bile često precej velike. Menjavci niso imeli posebno tenke vesti v tem oziru. Jožef Flavij nam pripoveduje, da je Herod Agripa I., preden je šel v Rim, iz¬ posodil si pri nekem Protu 17.500 denarjev, dal mu pa dolžno pismo za 20.000 denarjev. Že s tem je upnik spravil lep dobiček, vrh tega pa še obresti. Dva hlapca sta se trudila, da sta pomnožila premoženje svojega gospodarja; tretji pa ne. Len je bil; nič se mu ni ljubilo; zato je talent zako¬ pal in skril. Ko se gospodar vrne, mu prineseta prva dva njegove talente podvojene in zato prej¬ meta obilno plačilo. Tretji pa predrzno očita go¬ spodarju trdosrčnost in mu vrne zakopani talent, češ, da ga je zakopal, ker se je bal, da bi ga ne izgubil. Njegov izgovor pa ne obvelja. Zavoljo nemarne lenobe ga zadene huda kazen. 2 . Pomen. Gospodar je Kristus. Hlapci so v prvi vrsti njegovi apostoli in učenci. Nje¬ govo premoženje so resnice, ki naj jih razširjajo po celem svetu, in milosti, ki naj jih dele ljudem v zveličanje. Vsak dobi del tega premoženja po svojih zmožnostih. Dolgo se mudi gospodar na tujem. Obilo časa preide tudi do drugega Jezu¬ sovega prihoda na zemljo. Obračun z vsakim apostolom in učencem bo sicer po njegovi smrti, sklepni skupni pa na sodni dan. Jasno je, da se Jezusova prilika tiče tudi apostolskih naslednikov, škofov in mašnikov. Vsi ti morajo v zmislu svo¬ jega Gospoda čim najboljše vporabljati darove, ki jim jih je zapustil v svoji cerkvi. Tudi o vsakem kristjanu velja to. Talenti so vse, kar ima kdo od Boga, vse zunanje in notranje do¬ brote, redne in izredne milosti. Kdor jih prav rabi, kdor dela ž njimi kakor priden trgovec s svojim premoženjem, zasluži neskončno plačilo v nebesih, kdor jih leno zavrže, in se ne meni zanje, pa večno kazen. Vsak mora biti pripravljen, da pride zanj dan obračuna. Blagor mu, če se takrat 31 482 Pojdi v veselje! Priliki o minah in talentih. Mat. 25, 31—44. Vesoljna sodba. izkaže, da je dobro in zvesto rabil, kar mn je Bog dal. Že v priliki sami je pojasnjeno, kakšno pla¬ čilo čaka dobre in zveste Jezusove služabnike in vernike, kakšna kazen pa lene in nemarne. Prid¬ nima hlapcema pravi gospodar: Ker si bil v malem zvest, 'postavim te crez veliko; pojdi v veselje svo¬ jega Gospoda. Tukaj že prilika sega v razlago. Veselje je brez dvojbe nebeško. Sv. Tomaž Akv. lepo tolmači, kaj se pravi iti v veselje. Veselje je po njegovem dvojno, namreč nad zunanjimi in nad notranjimi dobrinami. Človek se lahko ve¬ seli svojega premoženja, ali pa svojega notranjega miru, kakega dobrega dela i. t. d. Kdor se ve¬ seli zunanjih reči, ne gre v veselje, marveč ve¬ selje gre vanj. Kdor se pa veseli notranjih du¬ hovnih reči, gre v veselje. Če se pravi, da gre veselje v človeka, je potemtakem veselje manjše, nego njegovo srce. Če se pa reče, da gre človek v veselje, je veselje večje od njega. Tako veselje je nebeško, ki ga daje neskončni Bog svojim zvestim služabnikom. Kazen za lenobo in nemarnost je huda. Ne¬ skončno pravični Sodnik mu vzame, kar je imel, in da to najpridnejšemu. Kdor svoje darove in milosti prav porablja, jih dobi vedno več; kdor pa zanemarja, kar ima, izgubi vse. Ta nauk nam daje kazen tretjega hlapca. In to pomenjajo tudi besede: Vsakemu, kdor ima, se bo dalo; kdor pa nima, se mu odvzame tudi to, kar ima. Lepo nas uči ta prilika, kako se priprav¬ ljajmo na srečno smrt. Pri sodbi je mogoče samo dvoje, ali da slišimo iz Sodnikovih ust tolažljive besede: Dobro, dobri in zvesti hlapec, ali pa strašno obsodbo: Hudobni in leni hlapec ... S svojim ravnanjem z božjimi milostmi si lahko zaslužimo večno srečo, ali pa večno nesrečo. Ta prilika je zelo podobna oni o desetih minah , 1 vendar ima svoje posebnosti. Ono je pripovedoval ljudstvu in učencem, to samo apo¬ stolom. Tam je govoril o imenitniku, ki si pri¬ dobi kraljevo čast, tu o bogatem možu. Tam je deset hlapcev, tu trije, tam mine, tu talenti. Različno se razdeli premoženje, različen je tudi dobiček zvestih hlapcev. Vrh tega je v prvi priliki še govor o upornih podložnikih, ki jih zadene huda kazen. Nauk, ki ga posnemamo iz obeh, je tako važen, da si lahko razlagamo, zakaj je priliko o minah Jezus v izpremenjeni obliki pred koncem svojega življenja svojim apostolom v slovo še enkrat povedal. Nikdar ne more biti preveč opomina, naj bodo pripravljeni na sodbo, in naj zato pridno sodelujejo z milostmi, ki jih jim je Bog dal. 3. Vesoljna sodba. Mat. 25, 31—46. „Ko pa pride Sin človečji v svo¬ jem veličastvu, in vsi angeli ž njim, takrat se vsede na prestol svojega ve¬ ličastva. In pred njim se zbero vsi narodi, in razloči jih narazen, kakor pastir loči ovce od kozlov. In ovce postavi na svojo desnico, kozle pa na levico. Tu poreče kralj tistim, kateri bodo na njegovi desnici: ,Pridite, blagoslov¬ ljeni mojega Očeta, posedite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta. Lačen sem bil namreč, in dali ste mi jesti; žejen sem bil, in dali ste mi piti; tujec sem bil, in ste me vzeli pod streho; nag sem bil, in oblekli ste me; bolan, in ste me obiskali; v ječi sem bil, in ste prišli k meni/ Nato mu odgovore pravični: go¬ spod, kdaj smo te videli lačnega, in smo te nasitili, ali žejnega, in smo te napojili? Kdaj smo te pač videli tujca, in smo te vzeli pod streho, ali nagega, in smo te oblekli ? Ali kdaj smo te videli bolnega, ali v ječi, in smo te obiskali ?‘ Kralj jim pa odgovori in jim poreče : ,Resnično, povem vam, kar ste storili komu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili/ Potem poreče tudi tistim, kateri bodo na levici: ,Poberite se izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki j e pripravljen hudiču in njegovim ange¬ lom. Lačen sem bil namreč, pa mi niste dali jesti; žejen sem bil, pa mi niste dali piti; tujec sem bil, pa me niste vzeli pod streho; nag sem bik in me niste oblekli; bolan in v ječi, pa me niste obiskali/ Nato mu tudi oni odgovore, rekoč: ,Gospod, kdaj smo te videli lačnega, 1 Glej Zgodbe II, str. 433. Mat. 25, 45. 46. Jozafat. Edinost pred Sodnikom. 483 a H žejnega, ali tujca, ali nagega, ali bolnega, ali v ječi, in ti nismo postregli?' Tu jim odgovori in poreče: ,Res¬ nično, povem vam, česar niste storili komu teh najmanjših, tudi meni niste storili/ In ti pojdejo v večno trpljenje, pra¬ vični pa v večno življenje. Razlaga. 1. Pred sodbo. Vzvišena je Jezusova napoved vesoljne sodbe. Učlovečeni božji Sin se čudovit način dosegel nad sovražniki . 1 Pomen je lep: V središču izvoljene dežele, tik Jeruzalema, ki je najglasnejše znamenje njegove neizprosne pravičnosti, ima biti sodba nad vesoljnim člo¬ veštvom. V hebrejščini pomenja beseda Jozafat — Gospod sodi. Četudi torej misel tistih, ka¬ teri pravijo, da bo vesoljna sodba v Jozafatovi dolini tik Jeruzalema, nima stvarne podlage, je vendar ime Jozafat — Gospod sodi — popolnoma primerno, da se ž njim označuje kraj sodbi. Vsi narodi pred Sodnikom! Razcepljeni, razbiti so tavali od babilonskega stolpa sem, Pokopališče v Jozafatovi dolini. Prikaže v spremstvu angelskih zborov v svojem veličastvu. Angeli zbero vse narode pred njim. Kje se bo to zgodilo? Mnogo razlagavcev navaja bi besede preroka Joela : 1 Naj vstanejo pogani in Pridejo v dolino Jozafat, ker tam bom sedel, da boni sodil vse narode na okrog. Vsled tega pravijo, bo vesoljna sodba v Jozafatovi dolini. Tako Se je imenovala dolina na vzhodni strani jeru- z alemskega mesta, po kateri se je pretakal potok Cedron. Ime je dobila odtod, ker je tam pobožni judo vski kr alj Jozafat slavil zmago, ki jo je na 1 Joel 3, 3; Zgodbe I, str. 759. vsak po svojih potih. Pozabili so že, da so otroci enega Očeta; v bojih in sovraštvu so izkušali nadkriljevati drug drugega. Prišel je božji Sin združit, kar je bilo razdvojenega, zedinit, kar je bilo razkropljenega. V svoji cerkvi res lepo veže z vezjo vere in ljubezni vse narode sveta. A strasti ne počivajo. Duh sovraštva, sebičnosti, zavisti go¬ spoduje še tu in tam. Pride pa čas, ko se zbero vsi skupaj pred sodbo, ko razumejo vsi en jezik božje razsodbe. Ne samo tisti, kateri so že prej govorili med seboj jezik Kristove ljubezni, marveč 1 II. Kron. 20. 31* 484 Sodba po delih ljubezni do bližnjega. tudi vsi drugi bodo pred Sodnikom ena celota. Človeštvo bo eno — samo sojenci, kakor bo samo en Sodnik pred njimi. A le za trenotje. Brž bo ločil božji Sin pravične od krivičnih, izvoljence od pogubljencev, kakor pastir loči ovce od kozlov. Zveličar se v ti primeri čuti prav posebno do¬ brega pastirja. Ločitev ob sodbi je njegovo zadnje pastirsko delo. Nepopisen prizor! Vsi narodi prineso pred sodbo svoja dela. Pred Sodnikom se razgrnejo vse misli, besede in dejanja teh narodov, ki so zbrani pred njim. Vsa grozna trma upora proti Bogu, nevere, izdajstva, pregreh brez števila; vse zavržene milosti, poteptane dobrote božje se raz¬ prostrt) tu pred celim svetom. Na drugi strani pa zaleskečejo tudi vsi biseri dobrih del, ponižne vere, vdanega zaupanja, zvestobe, zatajevanja, svetih žrtev ... V življenju so junaki, ki so to izvrševali, večinoma pozabljeni, zavrženi živeli, pozabljeni umirali, sedaj slove v večni slavi. 2. Sodba se nam slika v Sodnikovi odlo¬ čitvi in v besedah osrečenih izvoljencev in za¬ vrženih pogubljencev. Prvim pravi milo in lju¬ beznivo jih vabeč: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, ker vas je poklicala Očetova milost k veri vame, in vam pomagala, da ste jo zvrševali v dejanjih. Posedite, sprejmite za svojo dedščino, ki vam pripada po dednem pravu, ker ste božji otroci in moji bratje, kraljestvo, nebesa in vse njihovo blaženstvo, ki vam je pripravljeno od za¬ četka sveta. Od vekomaj vas je namreč izbral Bog . 1 Vi ste si pa to kraljestvo zaslužili z do¬ brimi deli. Ganljivo je, kako našteva Zveličar telesnega usmiljenja dela, ki zanje poplača svoje izvoljence, češ da so jih njemu izkazali. Začudeni vprašujejo ti, kdaj so to storili, ko vendar nikoli niso videli Sinu božjega ne lačnega, ne žejnega, ne golega . .. Sodnikov odgovor je neizrekljivo lep: Kar ste storili komu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. Jezus se istoveti z reveži. Imenuje jih svoje brate in pravi, da je pravzaprav on sam v njih. To je višek nauka tistega Zve¬ ličarja, ki je prvo postavo svojega kraljestva pro¬ glasil v besedah: Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo; tistega Jezusa, ki v enomer priporoča svojim apostolom, naj bodo ponižni in priprosti kakor otroci; tistega nebeškega učitelja, ki tako v živo priporoča, naj se s premoženjem tega sveta kupujejo večni zakladi, ki tako resno svari pred lakomnostjo, in tako nebeško milo priporoča ljubezen do bližnjega. Pač veleva naj¬ višja zapoved ljubezen do Boga. Toda ljubezni do Boga ni, kjer ni ljubezni do bližnjega. Naj¬ prej se mora odluščiti od srca vsa sebičnost, za¬ treti se mora korenina vsega hudega, napačno nagnenje do posvetnih dobrin, potem šele se more duša združiti z Bogom. Znamenje zveze z Bogom je nesebična ljubezen do bližnjega. Zato se ne moremo čuditi, da v svojem opisu vesoljne sodbe pravičnost in zasluge izvoljencev strinja Jezus v dejanjih te ljubezni, ki osvobaja srca, ki v človeku kroti najnevarnejšo strast, po¬ hlep po imetju, ki najbolj dela človeka Bogu po¬ dobnega. Iz ljubezni je ustvaril svet; iz ljubezni je poslal svojega Edinorojenca na zemljo. Ta je iz ljubezni v človeški podobi učil in delal, molil in trpel in nazadnje daroval svoje življenje iz ljubezni do svojih bratov. Celo Jezusovo življenje je nauk požrtvovalne, nesebične ljubezni. Tudi iz njegove sodbe veje ta duh. Zopet nepojmljivo povzdiguje v nji tiste, katere svet zameta, s seboj enači tiste, ki jih sebičniki zaničujejo — zavržene, reveže, trpine. Tako je učil, tako delal, dokler je živel. Po tem načelu bo sodil, ko pride v oblakih neba. Zavržencem zagrmi strašne besede: Poberite se izpred mene, prekleti, ki ste popolnoma raz¬ lični od mene, ki ste si vsak sam nakopali božje prekletstvo na glavo. Poberite se v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču — prvaku hudobnih du¬ hov — in njegovim angelom, tistim izmed zavr¬ ženih duhov, kateri so se uprli Bogu, in si s tem zaslužili večno kazen. Jezus ne pravi tu, da je večni ogenj pri¬ pravljen od začetka sveta. Pekel je ustvarjen še-le po grehu. Tudi ne omenja ljudi. Hudiču in njegovim duhovom je namenjen ta kraj večnega pogubljenja; ljudje si ga pripravljajo sami, s svo¬ jimi grehi. Zdi se, kakor bi hotel reči Jezus po- gubljencem: Nebesa so pripravljena od vekomaj, a greh angelov je izsilil takorekoč od Boga, da je ustvaril pekel za njihovo kazen. Vi pa, ki vasje Gospod priklical v neskončni ljubezni iz nič, da bi njemu služili, in si tako pridobili večno nebeško srečo, ste šli za hudičem, zavržene angele ste po¬ snemali in zato vas pogoltne peklensko brezdno. Jasnejše umevamo ob ti priliki bujni opis zavržencev pred sodbo v bukvah Modrosti . 1 K° 1 Ef. 1, 4; I. Petr. 1, 20. 1 Modr. 5, 1 nasl.; Zgodbe I, str. 1107. Groza sodbe. 485 slišimo Jezusovo napoved, tem živejše čutimo, kako jih bo prekinjal grozen strah, kako jim bo žal, kako bodo ječali v dušni bridkosti proti zve¬ ličanim: Ti so, ki smo jih imeli nekdaj v zasmeh tn zasramovanje. Mi smo neumni mislili, da je njihov konec brez časti. Glej, kako se sedaj štejejo med božje otroke, in njihov delež je med svetniki. Mi smo zgrešili pot resnice in luč pravice nam ni svetila, in solnce spoznanja nam ni vzhajalo . . . Maj nam je pomagal napuh ? Kaj nam je pri- bodo pri vesoljni sodbi res govorile besede, ki jih navaja Jezus v svoji napovedi. Nekateri mislijo, da bo Sodnik v resnici govoril, in sicer v takem jeziku, ki ga bodo vsi razumeli. Drugi, med njimi tudi sv. Tomaž Akvinec in sv. Avguštin, pa pravijo, da se bo to vse vršilo v dušah vstalili ljudi. Bog bo priklical vsakemu v spomin vsa nje¬ gova dela in pridejal zraven svojo sodbo. Tako bo v svoji duši vsak govoril na podoben način, kakor se v Jezusovem govoru opisuje kot razgovor s Sodnikom. Hinomova dolina. n eslo bahanje z bogastvom? Vse to je izginilo kakor senca ... V svoji hudobnosti smo poginili. Jezus konča svoj govor: In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje v tistem z fflislu, kakor je prerokoval že Daniel : 1 Množica, spi x> zemskem prahu, se bode vzbudila, nekateri Z(l večno življenje, drugi za sramoto — , da jo gledajo na veke. Završi se zgodovina človeštva. Nad pogub- Ijeaci se na veke zapre peklensko brezdno; iz¬ voljencem božjim pa zasije solnce neminljive sreče. Og ovoriti moramo še na eno vprašanje: Ali se 1 Dan. 12, 3 nasl.; Zgodbe I, str. 980. Proti večeru je prišel Jezus na Oljsko goro. Nad mestom je zahajalo solnce; mrak se je jel razgrinjati po judejskih gorah. Tudi v srcih apo¬ stolov se je stemnilo, ko so culi grozno napoved, da ne ostane kamna na kamnu njihovemu nad vse ljubljenemu svetišču. Noč je razpenjala vedno gostejša krila. Tudi Jezusov govor je zvenel čimdalje strašneje. Popolnoma se je že stemnilo, ko se je verna četica stiskala krog svojega Uči¬ telja, in v strahu in trepetu poslušala, daje treba bdeti in čakati prihoda Gospodovega, ko je čula o tatu, ki prihaja po noči, o gospodarju, ki se vrača v temi, da vidi, ali je pripravljen vratar, ali 486 Jan. 12, 37—50. Judovska nevera. zvršujejo hlapci svoja opravila, o desetih devicah, ki so imele z lučicami pričakovati ženina, da jih vzame s seboj k gostiji.. . Koprnela so njihova srca; groza jim je polnila duše, ko so culi opis vesoljne sodbe. A v temno noč njihovega strahu je posvetilo zlato solnce Jezusove napovedi: Pri¬ dite, blagoslovljeni mojega Očeta in posedite kra¬ ljestvo . . . Potolaženi, polni zaupnega poguma so v svetem strmenju vstali in v tihem premišljevanju šli za njim proti Betaniji za Oljsko goro, od¬ koder so v četrtek iznova spremljali svojega Zve¬ ličarja v Jeruzalem k trpljenju in smrti. Judovska nevera. Jan. 12, 37—50. Čeravno je pa Jezus zvršil tolike čudeže vpričo njih, vendar niso vero¬ vali vanj, da bi se dopolnile besede preroka Izaija, ki jih je govoril: ,Go¬ spod, kdo veruje naši besedi? In komu je razodeta roka Gospodova?' Zato niso mogli verovati. Izaija je namreč zopet rekel: ,Oslepil jim je oči in jim zakrknil srca, da ne vidijo z očmi, in ne razumejo s srcem, in se ne izpre- obrnejo, in jih ne ozdravim.' To je dejal Izaija, ko je videl nje¬ govo veličastvo, in je govoril o njem. Vendar jih je tudi izmed prvakov več verovalo vanj, pa zavoljo farizejev niso priznavali, da bi jih ne pahnili iz shod¬ nic; ljubili so namreč bolj človeško čast, nego božjo slavo. Jezus je pa klical in govoril: ,Kdor veruje vame, ne veruje v mene, tem¬ več v njega, kateri me je poslal; in kdor vidi mene, vidi tistega, kateri me je poslal. Jaz sem prišel kot luč na svet, da nihče, kdor veruje vame, ne ostane v temi. In kdor sliši moje be¬ sede, in jih ne ohrani, ga jaz ne bom sodil, ker nisem prišel, da sodim svet, marveč da zveličam svet. Kdor me zameta, in ne sprejme mojih besedi, ima nekoga, kateri ga bo sodil: beseda, ki sem jo jaz govoril, ga bo sodila sodni dan. Zakaj, jaz nisem govoril iz samega sebe, ampak Oče, ki me je poslal, on sam mi je zapovedal, kaj naj povem, in kaj naj govorim. In vem, da je njegova za¬ poved večno življenje. Kar torej go¬ vorim jaz, govorim tako, kakor mi je Oče rekel." Razlaga. 1. Uspeh Jezusovega delovanja. Z velikim vtorkom je Jezusovo delovanje za judovsko ljudstvo končano. Kaj je bil njegov uspeh? V pretresljivih besedah nam odgovarja evangelist Janez na to vprašanje. Srce se mu krči, ko vidi, da se ločuje Jezus od templa in ljudstva, ki ga v svoji neveri zametava. Nebrojno čudežev je zvršil med njimi, vendar niso verovali vanj. Žalosten je ta sad več nego triletnega neumor¬ nega truda. Nekaj jih je bilo pač med ljudstvom in celo med prvaki, ki so se ga verno oklenili, toda tudi tu je ležala kakor strašna mora bojazen pred farizeji nad njimi. Strah pred ljudmi je vladal. Mnogo, mnogo več bi jih bilo med Jezu¬ sovimi verniki, ko bi ne bilo tega strahu. Toda človeška čast je bila premnogim več, nego božja slava. Kaj bodo rekli ljudje, če nas pahnejo iz shodnic, če nas farizeji proglase za sovražnike ljudstva, kaj bo, če nas prično ljudski prvaki zaničevati ? Sv. Janez je dobro zadel. Ta nizkotni strah pred ljudmi je ob njegovem času moril vero pri Judih; ta strah je tudi še dandanes vzrok, da večkrat gospodujejo Jezusovi sovražniki, in da se mnogo njegovih vernikov ne upa pokazati javno, ne upa priznavati svoje vere. 2 . Izaija lu judovska nevera. Evan¬ gelist pravi, da se je z judovsko nevero dopolnila Izaijeva beseda: Gospod, kdo veruje naši besedi¬ lu komu je razodeta roka Gospodova? Dalje tudi, da niso mogli verovati, ker jim je po Izaijevi be¬ sedi oslepil oči in zakrknil srca. Poglejmo in razložimo prerokove besede! Izaija pričenja svoje 53. poglavje z besedami, ki jih po zmislu navaja sv. Janez, tako-le: 1 Kdo ver¬ jame našemu oznanilu? In Gospodova roka — komu se razodene? On govori o sebi. Pričenja namreč ravno v tem poglavju svojo najimenit¬ nejšo prerokbo, da bo obljubljeni Odrešenik trpel. Preden začne pripovedovati, da bo Mesija ranjen zavoljo naših pregreh, da bo sprejel naše bolezni in naložil naše bolečine, da bo darovan, da ga peljejo kakor ovco k moritvi in kakor jagnje, se 1 Iz. 53, 1; Zgodbe I, str. 806. Pomen Izaijevih hesed. 487 Karavana na Jutrovem. prestrašen vprašuje: Kdo verjame našemu oznanilu? Videnje, ki ga gleda, se njemu samemu zdi tako čudovito, da dvomi, da bi ga ljudje verjeli. Sveti Janez torej popolnoma primerno navaja Izaijeve besede v tem le pomenu: Že prerok Izaija, ki je napovedoval trpečega Zveličarja, je dejal, da bodo našle njegove besede le malo, ali nič vere. To se je tembolj uresničilo, ko je Odrešenik sam prišel na svet. Druga Izaijeva beseda je vzeta iz njegovega °pisa, kako ga je poklical Bog k preroški službi . 1 Dravi namreč, da je v prikazni zagledal Gospoda sedečega na visokem in vzvišenem prestolu in serafe pred njim, ki so klicali drug drugemu: Svet, svet, svet, Gospod Bog vojnih trum; polna je vsa zemlja njegove slave. Evangelist pravi, da je takrat gledal prerok Mesijevo veličastvo, in o njem govoril. Četudi se Izaija morda tega ni za¬ vedal, je vendar evangelistova beseda resnična. Izaija se je zamaknil v nebesa in gledal v duhu božje veličastvo. Iz serafske hvale: Svet, svet, jasno doni za vernega učenca, ki je zvedel °d Jezusa skrivnost sv. Trojice, da je Bog trojen v osebah. Očetu in Sinu in sv. Duhu odmeva v nebesih: Svet, svet, svet. Ker je torej prerok slišal ta slavospev, je torej slišal med tem tudi s iavospev božjemu Sinu, ki je učlovečen na svetu 2v rševal svoje Mesijevo poslanstvo. V božjem 1 Iz. 6, 1-12; Zgodbe I, str. 791. 792. veličastvu je gledal tudi božjega Sinu in o njem govoril. Prerok pripoveduje dalje, kako ga je Gospod poslal. Slišal je med drugim besede: Pojdi in reci temu ljudstvu: ,Poslušajte in poslušajte, pa ne umejte! In glejte, le glejte, pa ne spoznajte! 1 Za¬ slepi srce tega ljudstva, in zamaši njegova ušesa, in zapri njegove oči, da ne bo videlo s svojimi očmi, in ne slišalo s svojimi ušesi, in ne umelo s svojini srcem, in se ne bo izprcobrnilo, da bi ga ozdravil. Pomen teh besedi je ta-le: Izaija, ti pojdeš med ljudstvo in mu poveš najznamenitejše napo¬ vedi; svaril in opominjal boš, žugal boš, v naj- živejših barvah boš slikal življenje, delovanje, trpljenje in odrešilno smrt Odrešenikovo, toda večinoma te ne bodo poslušali. Srca njihova bodo otrpnela in ušesa zamašena. To ljudstvo je namreč samo zapravilo božjo milost; neverno je in ne¬ verno ostane. To hoče reči o Judih svojega časa tudi evan¬ gelist Janez. Znamenito je, kar beremo še dalje pri Izaiju. Prerok v strahu vprašuje Gospoda: Kako dolgo, o Gospod, bo trajala judovska nevera? In Bog mu odgovarja: Dokler ne bodo mesta razdejana in brez prebivalcev, in ne bodo hiše brez ljudi, in ne bo dežela zapuščena puščava. In Gospod bo daleč od¬ peljal ljudi, in velika bo zapuščenost sredi dežele. Sedaj umevamo, zakaj se je sv. Janez spom¬ nil Izaijeve prerokbe ravno ob koncu Jezusovega 488 Jezus — luč sveta. javnega delovanja. Saj je ravno zadnji dan tega delovanja, veliki vtorek, napovedal razdejanje Je¬ ruzalema in templa in naznanil, da bodo Judje razkropljeni po vsem svetu. Ravno to je napo¬ vedal 700 let prej prerok Izaija. Judovska ne¬ vera bo trajala, dokler se ne izpolnijo časi ne¬ vernikov; do konca sveta ostanejo zakrkneni; zadnji se bodo izpreobrnili. 1 3. Bistvo Jezusovega uaulca. Na¬ zadnje navaja sv. Janez nekaj Jezusovih besedi, rekoč: Jezus je pa klical in govoril. Ne smemo si misliti, da je Jezus govoril te besede, ko se je že ločil od templa, in tiho odšel s svojimi učenci. Besede, ki jih tu polaga evangelist Zve¬ ličarju v usta, so le nekako bistvo Jezusovih ne- brojnih pozivov, naj Judje verujejo vanj. Po- samne in podobne besede je zelo mnogokrat po¬ vedal. Sv. Janez jih tu združuje še enkrat, da se tem bolj spozna, komu so se ustavljali Judje. 1 fiim. 11, 8; Malah. 4, 5. 6. Jezus je namreč vedno poudarjal, da prihaja, govori in deluje samo kot poslanec Boga, nje¬ govega Očeta. V tem svojem poslanstvu je prišel kot luč na svet, da preganja temo zmot in grehov. Kdor te luči ne sprejme, kdor navlašč ostane v temi, ga čaka strašna obsodba. Sam se obsodi s svojo nevero. Zveličar je prišel samo zveličat svet. Sodijo se neverni ljudje sami, ker zametajo njegov prihod, in nočejo njegove ljubezni. Vse, kar je učil Jezus, je Očetova, božja beseda, ki vodi v večno življenje. Kdor torej ne sprejme vere v Jezusa, sam noče večnega življenja, in si s tem sam določi sodbo sodni dan. Svoj evan¬ gelij pričenja evangelist Janez z ravno temi mis¬ limi, rekoč: 1 Bila je prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, kateri pride na ta svet. Na svetu je bil, in svet je po njem stvar jen, in svet ga m spoznal. V svojo last je prišel, in njegovi ga niso sprejeli. Jezus — luč sveta! 2 Ljudje pa ljubijo temo, ker nočejo, da bi se videla njihova hu¬ dobna dela. In zato zametajo Jezusa. V krepkih potezah slika torej v tem odstavku sv. Janez judovsko nevero, zra¬ ven pa tudi utemeljuje strašno sodbo, ki čaka Jude in vse, kateri zametajo Jezusa, slišijo njegove besede in jih ne ohranijo. Beseda, ki jo je on govoril, jih bo sodila sodni dan. 1 Jan. 1, 9—11; Zgodbe II, str. 39. 2 Prim. Jan. 8, 12; Zgodbe II, str. 334,343. Judje v šotorih pri Jeruzalemu. Uvod v Jezusovo trpljenje. 489 Peti odstavek: Jezusovo trpljenje. Stari Simeon je devici Mariji, ko je v templu držala v naročju svoje božje dete, izpregovoril te-le znamenite besede: Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu, in v zna¬ menje, ki se mu bo nasprotovalo - 1 Ta napoved se j e do pičice izpolnila. Jezus je res znamenje, ki se mu je nasprotovalo, dokler je živel na zemlji, in ki se mu nasprotuje, ko živi skrivnostno v cerkvi in sv. Režnjem Telesu. Mogočne, velike stranke so se upirale njegovemu nauku in delu, ko je dobrote deleč hodil po svoji domači deželi, Med svojim narodom od kraja do kraja nad tri leta. Za dobrote je izkušal krivice, ljubezen so Mu vračali s sovraštvom, resnico so zametavali z uapuhnenimi lažmi. Črna setev v dušah Jezuso¬ vih nasprotnikov je počasi dozorevala. In tako se je približal čas, ko se je imelo zvršiti najbolj divje hudodelstvo v zgodovini človeštva — umor kož j ega Zveličarja. V nastopnem odstavku opisujemo dogodke, ki so s tem v zvezi. Veličastni so. Na Jezusu je vse vzvišeno; vsaka njegova beseda, vsako njegovo dejanje je polno nebeškega veličja, zlasti Pa skrivnosti njegovega trpljenja in smrti. V tem je edin. Imel je za seboj učencev, ki so po- n avljali njegov nauk, ki so tudi čudeže delali v n jegovem imenu. S prostovoljno smrtjo, s krvavo daritvijo na križu je pa le on odrešil človeštvo. Vsi časi pred njim in za njim gledajo na to de¬ janje njegovega življenja. Središče sveta in člo¬ veštva je in ostane križ, ki se na njem daruje z a grehe človeštva božji Sin. Koprneli so ljudje Pred njim po odrešenju; za njim pa upogibajo sy oja kolena v spomin na križanega Boga in hvalijo neumljivo božje usmiljenje, ki jih je v tako grozepolnem veličastvu vzdignilo iz prekletstva. Da nam bo lažje umevati poročila svetih evangelistov o tem najimenitnejšem oddelku Je¬ zusovega življenja, si ogledamo za uvod ob krat¬ kem, kako se je pričelo in razvijalo sovraštvo njegovih nasprotnikov. S tem ponavljamo sicer je, kar smo v Zgodhah že pojasnili; toda zavoljo jasnejšega pregleda gotovo tak posnetek ne bo °dveč. Že Janez Krstnik, ki je pripravljal ljudstvo na Mesijev prihod, je butil v sršenovo gnezdo. Farizeji, duhovniki in pismarji so se mu uprli, ker so imeli popolnoma drugačne misli o Mesiju in njegovem delu, kakor jih je razvijal Krstnik. Duhovnega božjega kraljestva, ki je v njem prvo delo pokora, niso hoteli poznati; zato so naspro¬ tovali Janezu. Trdili so o njem, da je obseden . 1 Po besedah sv. Mateja in sv. Marka smemo skle¬ pati, da so ga Herodu izdali. Sami se ga niso upali umoriti; zato so porabili Herodovo jezo nanj in' so ga zvijačno spravili iz Judeje v Herodovo pokrajino, kjer so ga naročeni kraljevi beriči ujeli in odpeljali v Maher . 2 Tam je umrl muče- niške smrti, žrtva izdajstva voditeljev judovskega ljudstva. Če so že Krstnika tako podlo preganjali, ki je s svojimi učenci vred najnatančnejše zvrševal stroge judovske navade, ki se je po farizejskih običajih postil in umival, koliko hujše je moralo biti njihovo nasprotstvo proti Jezusu, ki je na¬ ravnost zametaval farizejska izročila. Že njegov prvi nastop v templu jih je razburil. Nastopil je kot božji poslanec, ki ima pravico napraviti red v božji hiši; zraven je pa po farizejskem mnenju nespoštljivo govoril o templu, češ da ga v treh dneh zopet lahko pozida. Starejšina Nikodem se vsled tega ni drznil po dnevu k Jezusu, marveč ga je obiskal po noči. Odslej so ga farizeji neprenehoma zasledo¬ vali. To se natančno izprevidi iz opazke sv. Janeza , 3 ki pravi v nji, da so zvedeli, da Jezus krščuje in dobiva več učencev kakor Janez. Ko zapusti Jezus Judejo in se za daljšo dobo nastani v Ga¬ lileji, začetkom o nasprotnikih ne slišimo nič. Čudeži so razglasili Gospodovo ime med ljudstvom; farizeji so to gotovo neradi gledali, toda izprva so javno le molčali in po tihem opazovali nje¬ govo življenje. Prvič je butilo njihovo nasprot¬ stvo na dan, ko je v Kafarnavmu ozdravil mrtvo- udnega bolnika , 4 in mu rekel: Tvoji grehi so ti 1 Mat 11, 18. a Prim. Zgodbe II, str. 162. 163. 8 Jan. 4, 1. 4 Zgodbe II, str. 185. 1 Luk. 2, 34; Zgodbe II, str. 86. 490 Boj farizejev z Jezusom. odpuščeni. Jeli so govoriti, da je to bogokletstvo. Od sedaj se je njihovo sovraštvo tudi očitno vedno bolj kazalo. Ko je Jezus z učenci šel obedovat k cestninarju Leviju (Mateju), so napadli njegove učence, češ da jedo in pij o z grešniki . 1 Brez dvojbe so jih hoteli odvrniti od njega. Dobili so zaslužen odgovor, češ da oni, ki se štejejo za pravične, ne mislijo na poboljšanje. To jih je še bolj razburilo in začeli so dalje napadati Je¬ zusa, češ da se njegovi učenci ne postijo tako, kakor Janezovi . 2 Zveličar jih je zavrnil, češ da je prišel nov Mesijev čas, ki ga primerja novemu vinu in novi obleki, in da zato izgubljajo stare šege svojo veljavo. Zveličarjevi nasprotniki so pač razumeli, kam meri. To dokazuje njihovo zalezovanje, kdaj bi opazili pri Jezusu ali pri njegovih učencih kako dejanje zoper Mojzesovo postavo. Kako so imeli povsod nastavljene svoje ogleduhe, nam kaže to, da so zvedeli celo o nedolžnem dogodku, da so učenci neke sobote lačni po polju smukali klasje in ga uživali . 3 Brž so jih napadli, češ da one- čaščajo soboto. Jezus se je najodločnejše postavil za učence in poudarjal, da je Sin človečji tudi nad soboto gospodar. Odslej so farizeji posebno pazili, ali bi se mu moglo glede na sobotni počitek še kaj očitati. Ko je Jezus ozdravil v kafarnavmski sinagogi moža s suho roko, so brž planili po njem , 4 5 a osramotil jih je, ko jih je opozoril, kako teptajo s svojo namišljeno versko strogostjo najvišjo božjo zapoved ljubezni do bližnjega. To javno osra- motenje jih je tako razkačilo, da so se šli posve¬ tovat s svojimi zagrizenimi nasprotniki, Herodovci, kako bi mogli uničiti Jezusa. Bali so se pa ljud¬ stva, ki je vedno bolj vrelo za njim. V svoji pridigi na gori 6 je Zveličar obširno pojasnjeval svoj nauk. Jasno se vidi, da je hotel izpodbiti obrekljivo očitanje, ki so ga trosili njegovi so¬ vražniki o njem. Najodločnejše je zatrdil, da ni prišel razrušit postave in prerokov, marveč do¬ polnit. Hkrati je pa na celi vrsti zgledov po¬ kazal, kako nasprotni postavi in prerokom so farizejski nauki in dejanja. Boj, ki so ga mu vsilili sovražniki, je tu očitno sprejel in označil farizeje kot hinavce in škodljivce. 1 Zgodbe II, str. 188. 2 Zgodbe II, str. 189. 3 Zgodbe II, str. 199. 4 Zgodbe II, str. 201. 5 Zgodbe II, str. 205 nasl. Ta misel zveni tudi iz njegovih besed, ki jih je izpregovoril o priliki čudežnega ozdravljenja stotnikovega hlapca : 1 Povem vam, da jih pride mnogo od vzhoda do zahoda in bodo sedeli pm mizi z Abrahamom in Izakom in Jakopom v ne¬ beškem kraljestvu, otroci kraljestva bodo pa pahnjeni v zunanjo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi . Tukaj prvič v pretresljivi podobi kaže, kam bo pripeljalo farizejsko vodstvo judovski narod. Po¬ gani bodo namestu njega deležni dobrin Mesije- vega kraljestva, Judje, nekdaj od Boga izvo¬ ljeno ljudstvo, bodo pa zavrženi. Svoje učence odslej že naravnost svari, naj se varujejo kvasu farizejev in saducejevJ Tudi v Judeji si je pridobil Jezus vedno hujših sovražnikov. Sklicevali so se zlasti na to, da je v soboto velel ozdravljenemu bolniku, naj očitno nese svojo postelj domu. Ko jih je za¬ vrnil, češ da tako deluje kakor njegov božji Oče, so se še bolj razjezili; tudi jeruzalemski farizeji so mu odslej jeli streči po življenju. Najbolj jih je jezilo, da nima Jezus nič strahu pred njimi. Nasprotno, čim očitnejše so kazali svoje sovraštvo in črne maščevalne namene, tem odkritejše je razkrival njihovo skvarjenost. Razkril jim je, odkod izvira njihova nevera in naravnost je imenoval hudiča njihovega očeta. Odslej vidimo judejske in galilejske farizeje zvezane. Iz Jeruzalema gredo za njim v Ka- farnavm in mu tam izkušajo vzeti ves ugled, češ da z Belcebubom izganja hudobne duhove. Po¬ izkusili so celo proti njemu vneti njegove naj¬ bližje sorodnike, Jezus pa gre mirno svojo pot dalje. Množice ga poslušajo. Po čudežnem na¬ sičenju ga hočejo oklicati za kralja. Zveličar pa porabi to priliko, ko je pozemsko navdušenje zanj prikipelo do vrha, da preizkusi njihovo notranjo vrednost. Sveto Rešnje Telo napove in v to na¬ poved zahteva brezpogojno vero. Vsled tega jih mnogo odpade od njega in sovražniki imajo potem¬ takem novih zaveznikov. Vedno bolj očitno se ustavlja Zveličar fari¬ zejem. Imenuje jih slepe vodnike in učence vedno bolj opozarja, da se morajo popolnoma odtrgati od njih, da bo verska družba, ki jo on ustanavlja, popolnoma različna od judovske verske družbe, da bo imela vso drugo podlago in vse druge last¬ nosti od judovske. Napoveduje jim tudi, da bo 1 Zgodbe II, str. 227. 2 Zgodbe II, str. 289. Farizejsko sovraštvo. 491 nasprotstvo farizejev, pismarjev in duhovnikov Proti njemu tako silno napredovalo, da bodo njega 111 nje do smrti preganjali. Tretje leto Jezusovega življenja ob prazniku šotorov imamo jasno sliko, kakšno je bilo mišljenje pripravljeno. Celo hlapcem v templu so dali na¬ ročilo, naj ga primejo in pripeljejo pred nje, a zastonj. Jezus je učil v templu, očitno pobijal farizejske zmote, poudarjal svoje božje poslanstvo; prijeti se ga pa nihče ni upal. Moč njegove oseb- |R !|fj| - .v j Jezusova zadnja pot v Jeruzalem. ^ed ljudstvom. Evangelist Janez pravi: Javno ni nihče govoril o njem iz strahu gred Judi , 1 torej So se celo Jezusovi pristaši bali potegniti se zanj Proti očitanjem sovražnikov. Farizejska stranka l e v boju ž njim že slavila navidezno zmago. A jim je zmedel njihove načrte. Vse so imeli 1 Zgodbe II, str. 325. nosti je bila tolika, da so celo surovi hlapci v svetem strahu stali pred njim, ne da bi se drznili zvršiti farizejsko zapoved. Jeze so se penili farizeji. Nastavili so mu past, ko so mu pripeljali prešestnico, a osramo- teni so odšli. V lice jim je dejal, da je luč sveta; v podobah in naravnost jim je razkrival vso 492 Farizejsko sovraStvo. podlost njihove nevere in pojasnjeval, da se ustavljajo Bogu, da so nasprotni Mojzesovi po¬ stavi, ko mu ne verujejo. Vse to jih je do viška razkačilo, kar nam posebno jasno izpričuje ozdravljenje sleporojenega, ki se je zvršilo neke sobote. Preprostega berača so farizeji izobčili iz shodnice; nad tem revežem so se znosili samo, ker je verjel, da je Jezus od Boga poslan. Zveličar je odšel nato iz Jeruzalema v Perejo. Tam ni imel sicer toliko sovražnikov kakor v Judeji in Galileji, toda farizeji te po¬ krajine niso bili pravzaprav nič boljši od svojih tovarišev onstran Jordana. Neki farizej ga po¬ vabi k obedu in se zgleduje, da si Jezus pred jedjo ne umije rok. To priložnost porabi Zve¬ ličar, da v živih besedah prične učiti in svariti farizeje in ljudstvo. Farizeji so že takrat tudi v Pereji poizkušali dobiti kaj na njem, zavoljo česar bi ga mogli tožiti . 1 Strastno, maščevalno nasprotje se je vgnezdilo tudi v njihove duše. O posvečevanju templa gre Jezus zopet v Jeruzalem. Sovražniki ga obkolijo in hočejo imeti od njega naravnost odgovor, ali je Mesija. Za¬ vrne jih, češ da ne spadajo med njegove ovce in zato ne poslušajo njegovega glasu. Veličastna je ob ti priliki njegova samoizpoved: Jaz in Oce sva eno. Sovražniki so jo umeli; zato so jeli po¬ birati kamenje, da bi ga kar na mestu pobili. Veličastvo njegove osebnosti jih je pa tudi sedaj tako prevzelo, da tega niso mogli zvršiti, niti se ga niso upali zgrabiti. Lazarjevo obujenje je spravilo nasprotnike še bolj po koncu. Zvršilo se je v Betaniji, tako- rekoč pred jeruzalemskimi vratmi; trumoma so hodili Judje iz mesta gledat vstalega Lazarja in mnogo jih je sprejelo vero v Jezusovo božje po¬ slanstvo. Užaljeni farizejski napuh je prikipel do vrha. Po njihovem prizadevanju se je skli¬ calo starejšinstvo navlašč zato, da se posvetuje, kaj naj se stori z Jezusom. Na predlog velikega duhovnika Kajfa so zbrani starejšine z veliko ve¬ čino sklenili, da se mora delovati, da se čim naj¬ prej umori. Iz poročila o tem znamenitem po¬ svetovanju vemo, da niso nič govorili o verski škodljivosti Jezusovega nauka in dela. Tega še opomnili niso, da se je imenoval enega z Očetom, da deluje le po Očetovem naročilu; niso mu očitali, da se ne drži starih izročil, da onečašča soboto. Samo ena misel je živela v njihovih srcih, da je namreč Jezus nevaren njihovemu vplivu; bali so se samo, da ne bi ljudstvo odstopilo izpod nji¬ hovega vodstva, in se njega ne oklenilo. Že ob ti priliki je starejšinstvo tudi pripravljalo pot do Jezusovega umora; sklenilo je tožiti ga pri Pilatu in z vso silo pritisniti na tega slabotnega rim¬ skega oblastnika, da bo izrekel smrtno obsodbo nad njim. Naročili so pa tudi povsod, naj vsak, kdor kaj ve, kje je, to brž naznani starejšinstvu. Jezus se je po daljšem ovinku obrnil proti Jeruzalemu. Jasno je videl pred seboj, kaj ga čaka in v odkritih besedah je to tudi napovedo¬ val svojim v skrbeh in strahu koprnečim učencem . 1 Opisaval jim je, da bo izdan velikim duhovnikom in pismarjem, ki ga bodo obsodili na smrt in iz¬ ročili poganom v zasramovanje; tretji dan bo pa vstal od mrtvih. Učenci so pač spoznali iz tega, da se bliža odločitev; bili so pa še tako polni judovskih misli o Mesijevem kraljestvu, da so resno mislili na njegovo bližnjo pozemsko usta¬ novitev. To se jasno vidi iz prošnje, ki ž njo stopi pred Jezusa Saloma s svojima sinovoma. Jezus, od najvišje judovske gosposke že do¬ ločen za smrt, pokaže ravno ti gosposki na nje¬ nem sedežu nepremagljivo svojo moč na človeška srca. Cvetno nedeljo gre kot zmagovavec v mesto. Mesto in tempel se mu klanjata; farizejska stranka se pa v onemoglem sovraštvu ne upa ničesar. Iz strahu pred ljudstvom se poskrijejo sovražniki, samo s kako krotko opazko se upajo omeniti, da jim Jezusov nastop ni všeč. On nastopa v templa kot gospodar in posebno v živo osramoti farizeje za vsako njihovo besedo. Ti se iznova zvežejo s Herodovimi pristaši, a vse zastonj. Zanjke, ki jih nastavljajo Jezusu, se raztrgajo in nastavljavci ostanejo sami v sramoti. To se posebno pokaže o priliki njihovega zvijačnega vprašanja, ali se sme cesarju davek dajati. Jezus jih nato sam napade. Vpraša jih, kako je mogoče, da bi bil Mesija Davidov sin, ko ga David imenuje Gospoda. Ko mu ne morejo od¬ govoriti, jih z vso odločnostjo prime in razkrije kakor ob slovesu vso njihovo zlobnost. Osemkrat zadoni nad njimi njegov strašni gorje; vedno hujše zločine jim očita in nazadnje očitno zvrača nanje krivdo, da bo zavržen judovski narod in podrto mesto in tempel. Pove jim tudi, da se zdaj loči od njih. Pride pa čas, ko ga bodo morali spoznati kot Mesija in takrat se zopet vidijo. Mesija pride 1 Luk. 11, 53 nasl. 1 Mark. 10, 32. Mark. 14, 1; Luk. 22, 1; Mat. 26, 1. Napoved trpljenja. Getzemani. 493 v grozni slavi, kot neizprosen sodnik; takrat bo Prepozno klicati mu hozana. Farizejev te besede niso omečile, marveč še v eč srda so prilile njihovim napubnenim, trdo¬ vratnim srcem. Vsi razkačeni so le to premišljali, kako bi mogli zvršiti svoj sklep in ga umoriti. I. Neposrednja napoved trpljenja. Mark. 14, 1; Luk. 22, 1; Mat. 26, 1. Črez dva dni je bila pa velika noč in praznik opresnih kruhov; in veliki duhovniki in pismarji so izkušali, kako Getzemani. Sv. Janez krasno opisuje njihove črne duše, ko Pravi: Ljubili so bolj claveško čast, nego božjo slavo . 1 S temi besedami je zadeta njihova glavna strast, brezmejni napuli, ki je iz njega izvirala uporna ne¬ vera. Rajše so verjeli, da je Jezus v zvezi z Belce¬ bubom, nego da bi bili pred njim, krotkim in iz srca Ponižnim dobrim pastirjem uklonili svoje glave. Nebrzdani, sebični napuli jih je pokopal. 1 Zgodbe II, str. 486. bi Jezusa mogli z zvijačo zgrabiti in umoriti. Ko pa Jezus vse to dovrši, reče svojim učencem: „Vi veste, da je črez dva dni velika noč, in da bo Sin človečji izdan, da ga križajo.“ Razlaga. 1. Getzemani. Jezus vtorek zvečer že ni šel več v Betanijo, marveč je ostal na Oljski 494 Ime in čas velike noči. Judovska in naša štetev. gori; prenočeval je v getzemanski pristavi. Get- zemani je hebrejska beseda (Gat-šmane) in po- raenja tlačivnico za olje (gat = olje; šmane = tla- čivnica). S tem imenom se je imenovala majhna pristava na zapadnem pobočju Oljske gore, on¬ stran Cedrona. Poleg pristave je bil vrt. Ob času sv. Hieronima je stala na tem mestu cerkev. 1 Blizu mostu, ki vodi na poti od Štefa¬ novih vrat iz Jeruzalema črez potok Cedron na Oljsko goro, kažejo dandanes kos ravnega sveta, češ da je to nekdanji getzemanski vrt. Imenujejo ga sedaj Džesmanlje. V njem je osem prastarih oljk; krog in krog ga obdaja zidan plot. Zazna¬ movan je tudi prostor, kjer je Jezus molil, kjer so apostoli spali, in kjer je Juda izdal Gospoda. Poleg vrta je neki kleti podoben prostor, ki ga imenujejo votlino smrtnih težav. Luč prihaja vanjo od zgoraj. V votlini je oltar in nad njim stoji napis: Hic factus est sudor eius sicut guttae sanguinis decurrentis in terram — Tu je bil pot njegov kakor kaplje krvi, ki so pa¬ dale na zemljo , 2 Očetje iz reda sv. Frančiška imajo Getzemani v svoji lasti; ključ do votline spravljajo oni. Vsako leto gredo tretji dan velikega tedna ob treh zju¬ traj semkaj, darujejo sv. mašo in molijo cer¬ kvene dnevnice. 2 . Velika nož — žas o presnih kru¬ hov. V sredo in četrtek ni prišel Jezus več v mesto in tempel. Ostal je v družbi svojih učen¬ cev; nihče razen njih ni vedel, kje je. Bližala se je velika noč, četrta in zadnja Jezusovega javnega delovanja. Judje so imeli tri velike praznike na leto: Veliko noč, binkošti in praznik šotorov. Prvi je je bil najznamenitejši. V hebrejščini se je ime¬ noval pasha, po naše mimohod v spomin na to, da je od Boga poslani angel v Egiptu šel mimo izraelskih hiš, ki so imele podboje zaznamovane s krvjo enoletnega jagnjeta in ni pomoril njihovih prvorojencev. 8 Naše slovensko ime velika noč ni prestava judovskega imena, marveč je samostojno nastalo; pomenja nam tisto najznamenitejšo, v zgodovini človeštva najveejo noč, ob katere ju¬ tranji zarji je Jezus vstal iz groba. Judje so praznovali svoj mimohod meseca Nizana; pričeli so ga dne 15. in trajal je sedem 1 Onomasticon; odstavek Gethsemani. * Luk. 22, 44. 8 Prim. II. Mojz. 34, 25 nasl. Luk. 22, 2—6; Mark. 14, 1—11; Mat. 26, 3—5. dni. Ves ta čas niso smeli jesti kvašenega kruha; zato se je med njimi udomačilo za ta praznik tudi ime opresni praznik ali praznik opresnih kruhov. Mimohod je pravzaprav izražal samo spomin na noč od 14. do 15. Nizana; ves praznik se je pa primernejše imenoval opresni praznik. Splošno so imenovali Judje prvi večer pred prazni¬ kom pasha = mimohod; drugi dan so pa imenovali drugi pashov dan, 1 ali kratkomalo praznik, 2 ali pa končno praznik opresnih kruhov. 3 To nam izpričuje sv. pismo starega zakona. Po vr¬ nitvi iz babilonskega pregnanstva se je ta praznik razširil. Pridejali so mu še celi 14. dan Nizana, zlasti v Galileji. V Judeji so pa začeli praznovati mimohod dne 14. Nizana ob 6. zvečer. Potem¬ takem se je imenoval ta 14. dan prvi dan opresnih kruhov. Pripomniti pa moramo, da so Judje drugače pričenjali dni, nego mi. Pii njih se je dan začel zvečer ob šestih in je trajal do drugega večera do šestih. Potemtakem je čas, ki ga mi določamo dne 14. Nizana ob šestih zvečer, bil pri njih začetek 15. Nizana. Prvi trije evangelisti pišejo tudi v tem zmislu. Sv. evangelist Janez je pa svoj evangelij spisal potem, ko je bil že zdavnaj Jeruzalem razdrt, in ko judovske šege že niso imele več nekdanje veljave. Zato računa on po grškem običaju, ki je tudi pri nas v rabi, da namreč pričenja dan s 6. uro zjutraj, ne pa zvečer. IL Juda proda Jezusa. Luk. 22, 2-6; Mark. 14, 1-11; Mat. 26, 3-5, 14-16. Veliki duhovniki in pismarji so iz¬ kušali, kako bi umorili Jezusa; bali so se pa ljudstva. Tu se zbero prvaki duhovnikov in starejšine ljudstva na dvoru velikega duhovnika, ki mu je bilo ime Kajfa. In posvetujejo se, kako bi Jezusa ujeli z zvijačo in ga umorili- Pravijo pa: „Ne na praznik, da morda med narodom ne izbruhne upor.“ Satan je bil pa šel v Juda, ki se imenuje Iškariot, in je bil eden izmed dvanajsterih. In ta gre in se dogovori z velikimi duhovniki in starejšinami, kako jim ga bo izdal. In jim reče: 1 IV. Mojz. 33, 3. 2 IV. Mojz. 28, 17. 8 III. Mojz. 23, 6. Mat. 26, 14 — 16. Juda Iškariot. 495 »Kaj mi daste, pa vam ga izdam ?“ Kazvesele se in mu obljubijo dati de¬ narja. Določijo mu pa trideset srebr¬ nikov. On se zaveže in išče priprav¬ nega časa, da bi ga izdal prilično, ko ki ne bilo ljudstva. Razlaga. 1. Posvet velikega starejšinstva. V velikem starejšinstvu je bil že sklenjen sklep, da se mora Jezus umoriti . 1 Šlo se je le še, kdaj. Dogodki zadnjih dni so razjarili prvake judov¬ skega ljudstva. Zbero se, brez dvojbe v sredo do¬ poldne, in tu sklenejo, da se mora njihov sklep čim najprej zvršiti. Kakor se razvidi iz njiho¬ vega končnega sklepa, so nekateri hoteli, naj se to zvrši brž, brez odloga. Za dva dni so imeli Pa nastopiti velikonočni prazniki. To jim je bilo Pavskriž. Do takrat se jim je zdelo nemogoče izpeljati svoj namen; o prazniku so se pa bali ljudstva. Saj so dobro vedeli, da ima med ljud¬ stvom Jezus mnogo prijateljev. Zato so vse do¬ ločili, kako naj se pripravi njegov umor, a od¬ ložili so ga po praznikih. Lahko nam je umeti, zakaj so kasneje ta svoj sklep izpremenili. Juda je spoznal pri zadnji večerji, da je njegovo iz¬ dajstvo razkrito. Zato je šel nad starejšince in jim povedal, naj gredo brž nad Jezusa, ker jim kasneje ne more več pomagati. Ujeti so ga hoteli 2 zvijačo. Gotovo so sodili tako-le: po dnevu, javno ga ne kaže prijeti, ker bi sicer lahko nastal kak šum med ljudmi, ki bi vse preprečil. Najložje bo, da se zve, kje biva po noči; po ti poti bi se ga brez zgledovanja lahko polastili. 2. Juda Iškariot. Po svojih zaupnikih so dali starejšine pozvedovati, kje in kako bi se moglo Jezusa po noči ujeti. Gotovo si niso mislili, da se jim to pozvedovanje tako zaželjeno posreči. Sam od sebe pride k njim eden najožjih Zveli- čarjevih tovarišev, njegov apostol Juda Iškariot. Ko je Jezus napovedal sv. Rešnje Telo, in mu je Peter v imenu svojih soapostolov prisrčno slovesno zatrdil svojo in njihovo vero vanj, je Zveličar že očitno izjavil, da eden izmed njih ne v oruje v njegovo poslanstvo, da mu je nasprot- n ik, hudič . 2 Ta nesrečni apostol je bil Juda iz Darije, ali Iškariot. O njem vemo, da je bil bla¬ gajničar Jezusove družbe; poznamo ga tudi iz 1 Jan. 11, 53; Zgodbe II, str. 408. a Jan. 6, 71. zgodbe, ko je Marija v Betaniji mazilila Jezusa. Takrat je hinavsko obžaloval, da se je potrosilo za mazilo toliko denarja, ki bi se bil lahko raz¬ delil med ubožce; v resnici je pa Juda želel samo zato tega denarja v svoji blagajni, da bi bil tem lož j e kradel iz nje . 1 Bil je docela izprijen človek. Pridružil se je Zveličarju, poln judovskih predsodkov o posvetnem Mesijevem kraljestvu. Pričakoval je, da Jezus ustanovi tako kraljestvo, in da tam tudi njega čaka bogato, sijajno mesto. To je bila vsa nje¬ gova vera, utemeljena na umazani sebičnosti. Ko je pa videl, kako si je Jezus nakopal sovraštvo judovskih prvakov, kako poudarja vedno le no¬ tranje poboljšanje in uči kreposti, ki Judu niso bile nič mar; ko je čul, da sam govori o bodočem trpljenju in smrti in napoveduje tudi svojim učen¬ cem težke, burne dneve, se je v svojem srcu od¬ trgal od njega. Nič ga niso ganile zadnje grozne Gospodove napovedi. Nekateri trdijo, daje mislil: Zveličar se bo sam čudežno iztrgal svojim so¬ vražnikom. Ta trditev je pa popolnoma napačna in se nikakor ne prilega temu, kar pripoveduje evangelij o njem in njegovem črnem delu. Njegova misel je bila: Proč od Jezusa, kjer ni več varno biti. Vse, kar sem upal sebi do¬ bičkov od njega, je prazno. Torej ga zapuščam. Starejšine so gotovo naročili svojim zaupni¬ kom, naj pozvedujejo zlasti pri osebah, ki so v ožjem stiku z Jezusom, in naj jih izkušajo pri¬ dobiti za pomoč, da se zvrši starejšinski sklep. Morda so ti sami izvohali lopovsko sebičnega Juda in ga napravili, da je šel na razgovor k duhovniškim prvakom; morda je le slučajno sli¬ šal, kaj iščejo, in je šel sam od sebe. Po evan¬ geliju je izpričano, da mu je izdajske misli vzbu¬ jal tudi hudobni duh. Juda se ni ustavljal iz- kušnjavi; vdal se ji je in vsled tega tako strašno padel. Satan je šel vanj in sam mu je dal vo¬ dilno mesto v svoji duši. Pač so se morali začuditi starejšine, ko pride k njim Jezusov tovariš. Bolj pripravnega člo¬ veka si niso mogli želeti. Kaj mi daste, pa vam ga izdam ? jim zakliče in s tem natančno pojasni vso svojo neznačajnost. Pokaže jim, da je eden izmed tistih, katerim je vse na prodaj: vest, po¬ štenje, duša, zveličanje. Dogovoriti se je bilo samo treba, za koliko, in kupčija je bila gotova. Ponudili so mu trideset srebrnikov in on se je vdal. 1 Jan. 12, 6. 496 Izdaj avec. Toliko se je moralo po Mojzesovi postavi plačati za sužnja, ki ga je vol ubil. 1 Judje so pa kasneje tudi, če je človek ubil sužnja, določili 30 srebrni¬ kov 2 kazni. Po našem je znašalo to krog 84 kron. Iškariot je sklenil svojo krvavo, izdajsko kupčijo v sredo popoldne, ali pa v četrtek zjutraj. Svojo obljubo je hotel izpolniti prilično, ko bi ne bilo ljudstva. Tako so mu brez dvojbe naročili Jezusovi sovražniki. Delo je bilo zanj lahko; nič drugega mu ni bilo treba, nego ob času, ko je bil Zveličar sam, brez ljudstva krog sebe, torej po noči, pokazati pot do njega ljudem, ki bi jih ponj poslali starejšine. Denar je bil lahko zaslužen. Kako globoko je padel Juda! Groza mora pretresti vsakega človeka, ki pomisli, kaj je storil Jezus Judu, in kako mu je ta vrnil. Izbral ga je božji Sin za svojega tovariša in za¬ upnika, najvišjo službo mu je določil v svojem kraljestvu; dal mu je priložnosti slišati vse zveličavne nauke, videti nebrojno ču¬ dežev, a vse je bilo zastonj. Iškariot se je vdal strasti sebičnosti in ta mu je raz¬ jedla ves duševni zaklad, ki ga je v tako obilni meri prejemal od svojega Gospoda. Vse je imel; treba bi mu bilo le hoteti, a tega ni storil. Sam ni hotel; zato ni ve¬ roval. Izdajavec je najjasnejši dokaz, da je pri veri treba tudi lastne volje. Kako podla prikazen! Juda gre še po umazani kupčiji nazaj v Jezusovo družbo; tam se hlini prijatelja in hinavsko skriva svojo črno namero. Navidez zvesti učenec opazuje Gospoda, posluša njegove besede, in pri tem samo to premišlja, kako bi čim najlažje izvršil svoj načrt. Vriva se nam vprašanje, zakaj je Jezus izbral Juda za apostola, dasi je vedel, da ga bo izdal. Vseh njegovih neumljivih namenov seveda ne moremo raziskavati; pač pa si moremo razložiti zlasti iz enega vzroka Judovo izvolitev. Jezus je hotel, da ima med svojimi apo¬ stoli tudi podlega, nevernega sovražnika. Njegovo življenje naj bi ne bilo popol¬ noma odkrito samo prijateljem, marveč tudi nasprotnikom. Juda je iz slabega namena zasledoval Jezusa in vendar je 1 II. Mojz. 21, 32. a Srebrnik se je imenoval v judovskem je¬ ziku šekel. moral sam priznati, da je izdal nedolžno kri- S tem nam potrjuje našo vero. Gotovo je namreč po svojem izdajstvu naj¬ natančnejše premišljeval, ali bi mogel iz Jezuso¬ vega življenja dobiti četudi najmanjši madež. Ko bi ga bil mogel, bi se ga bil oprijel in bi bil potolažil svojo nemirno vest. Toda prav ničesar ni mogel najti; vest ga je silno pekla. Očitno je priznal, da je Zveličar nedolžen, in divji obup ga je gnal v samoumor. Strašno žalostna prikazen je izdajavski, obupani Juda Iškariot. Vendar pa nam daje zelo važno potrdilo o veri v Jezusa: če on, triletni drug Zveličarjev, pričuje o svetosti in ple¬ menitosti našega Gospoda, dasi ga je opazoval kot sovražnik, potem se mu mora ukloniti vsak razumen človek. Zraven se pa učimo iz grozepolnega Iška- riotovega zgleda, kam lahko pade tudi, kdor je prejel največje milosti, če noče sodelovati ž njimi. Kapelica vrh Oljske gore. Luk. 22, 7—13; Mark. 14, 12 — 17. Velikonočni obredi. Jagnje. Hagiga. 497 III. Priprava velikonočnega jagnjeta. Luk. 22, 7-13; Mark. 14, 12—17. Pride pa dan opresnih kruhov, ko J® bilo treba zaklati velikonočno jagnje. Tu pošlje Jezus Petra in Janeza, rekoč: »Pojta, pripravita nam velikonočno jag- n je, da jemo.“ Odvrneta mu pa: „Kam hočeš, da greva, in ti pripraviva velikonočno Jagnje ?“ Tu jima reče: „Glejta, ko stopita v tfiesto, vaju sreča človek, ki ponese y rč vode; pojta za njim v hišo, v ka¬ tero vstopi. In recita hišnemu gospo¬ darju: ,Učenik ti pravi: Moj čas je blizu; pri tebi hočem imeti veliko noč s svojimi učenci. Kje je moja obed- j^ca, ki morem v nji jesti velikonočno Jagnje s svojimi učenci ?‘ In on vama Pokaže veliko pogrnjeno izbo; tam Pripravita." Nato odideta in najdeta, kakor jima J e rekel, in pripravita velikonočno Jagnje. Razlaga. 1. Velikonočno jagnje. Povedali smo ^ e > da se je navadno dne desetega Nizana odlo- cll o enoletno jagnje, brez madeža, od črede za ukazano daritev. Judovska izročila nam pripo¬ tujejo, da se je to zgodilo s posebno sloves- uostjo in z izrečnim besedilom, da je ta žival namenjena za velikonočno jagnje. Mnogi so ga odslej imeli privezanega pri gospodarjevi postelji. Te navade pa niso povsod izpolnjevali. Tujcem J e bila neizvršljiva, razen če so jagnje s seboj Peljali v Jeruzalem. Dne 14. Nizana, prvi večer, ko se je~opravila večerna molitev, se je najprej iz hiše spravilo vse, kar je bilo kvašenega. 1 Tudi za to so bili Posebni obredi. Hišni gospodar je najprej molil t°'le: „Slava Jehovu, našemu Bogu, kralju več- n °sti, ki nas je posvetil s svojimi postavami in ham ukazal odstraniti ves kvas.“ Nato je šel z fužino, majhno oljno svetiljko v roki, po vseh kotih in je vse pregledal. Da ni bilo iskanje zastonj, so marsikje sem pa tja prej vrgli kako drobtino kvasu ali košček kvašenega kruha. Ko 1 II. Mojz. 12, 16. Zgodbe sv. pisma II. se je ta posel zvršil, je molil gospodar: „Vse zavreto in kvašeno, kar je v moji oblasti, kar sem videl, ali česar nisem videl, naj se uniči in naj postane kot prah na zemlji. 11 Kar so našli kvasu, se je krog 6. ure zjutraj sežgalo. Štirinajsti Nizan ni bil še pravi praznik, marveč samo priprava zanj. V Judeji so navadno dopoldne še delali na polju. Popoldne dnč 14. Nizana, po drugi uri, so pričeli klati velikonočno jagnje. Vsak gospodar, oziroma kdo njegovih domačih, je nesel jagnje v tempel, kjer se je vršilo klanje. Veliki dvor je bil premajhen, da bi bilo to mogoče za vse Iz¬ raelce naenkrat. Zato so klali v treh oddelkih. Duhovniki so zatrobili in levitje so zapeli 113. —118. psalm; nato so pričeli peti 136. psalm in medtem je vstopila prva četa. Vrata so se zaprla in klanje se je pričelo. Vsak Izraelec je sam za¬ klal svoje jagnje, kar se pri drugih daritvah ni nikoli zgodilo. V dveh dolgih vrstah so stali poleg duhovniki, s srebrnimi in zlatimi skledi¬ cami v rokah. Prestregali so vanje nekaj krvi, ki so jo potem zlili ob oltarju. Vsak je tudi svoje jagnje dal iz kože in vzel iz njega orodje; rep, mast pri orodju, ledvice in jetra so se sežgale na oltarju. 1 Za prvim sta prišla po vrsti drugi in tretji oddelek. Poleg jagnjet se je zaklalo v templovem pridvorju tudi še mnogo drugih živali, govedi in drobnice, ki se je imela uživati o praznikih. Te živali so se imenovale Hagiga. Iz templa so nesli jagnje in Hagigo na svoj dom. Jeruzalemljani so radi sprejemali tujce in jim prepuščali v svojih hišah prostore, kjer so mogli napraviti velikonočno večerjo. Gostom se ni računalo za gostišče nič; gospodarju hiše se je darovala le koža in lončena posoda, ki se je rabila pri pripravi. Jagnje se je moralo speči za praznični večer. Prebodli so ga po dolgem in skozi sprednje noge počrez z dvema količkoma iz granatovega lesa. Po pravici pravi cerkveni učenik Justin: 2 Pečeno jagnje je imelo,ko se je peklo, podobo križa. Pekli so ga v peči, ki so jo izkopali v zemljo. Poleg jagnjeta je bilo treba za velikonočno večerjo pri¬ praviti tudi opresen kruh in grenka zelišča v spomin, da so Egipčani'življenje judovskih 1 II. Mojz. 23. 18. * Dial. c. Tryph. 40. 32 498 Priprava zadnje večerje. očetov v Egiptu z grenkostjo navdajali. Med grenkimi zelišči so rabili redkev, peteršilj in druge podobne rastline. Navadno so pripravili še četrto jed, ki so ji rekli Haroset. Skuhali so jo iz datljev, smokev, mandljev, orehov na jesihu in zamešali s cimetom in drugimi dišavami, da je bila po barvi podobna opeki, v spomin na tisto opeko, ki so se morali ž njo mučiti njihovi očetje v Egiptu. 2. Apostola pripravita velikonočno jagnje. V sredo zvečer ob 6. uri se je pričel 14.Nizan in je trajal do drugega dne do 6. ure zve¬ čer. Potemtakem se je moralo to, kar pripoveduje s prejšnjimi dogodki si to lahko mislimo. Prav¬ zaprav je posel, ki sta ga prevzela Peter in Janez, pripadal blagajniku Judu Iškariotu. Že to, da je Jezus Juda prezrl, je značilno. Brez dvojbe je moral blagajno oddati Petru in Janezu. Zveličar, ki je dodobra poznal Judov naklep, ni hotel dati Judu priložnosti, da bi že naprej vedel za prostor velikonočne večerje. To je hotel mirno, neovirano praznovati s svojimi apostoli; zato je pa tudi samo skrivnostno označil, kako naj poiščeta po¬ slana učenca obednico. Učenca sta imela dovolj dela. Morala sta izbrati jagnje, peljati ga v tempel, tam zaklati, Obednica zadnje večerje. zgodba, ki jo ravnokar razlagamo, zgoditi v četrtek zjutraj, ali vsaj dopoldne. Prvi dan opresnih kruhov se je sicer pričel že v sredo zvečer, toda po noči gotovo ni naročal Jezus, kako naj Peter in Janez oskrbita velikonočno večerjo. Izbral je ta dva, ki sta bila oba njegova posebna zaupnika. Peter je bil namenjen za poglavarja njegovi verski družbi, Janez je pa po nedolžni ljubezni do Jezusa presegal svoje tovariše. Značilno je, da jima ne pove natančno kraja, kjer naj pripravita večerjo, marveč jima samo označi človeka, ki dobita pri njem bratsko gostišče. Evangelij nam sicer ne pove, zakaj, toda v zvezi kupiti morda še kako drugo drobnico za Hagigo,- pripraviti opresnike, grenka zelišča, vse potrebno za Haroset in dobiti tudi vode in vina. Zraven je bilo treba poskrbeti za peč, kjer se je imela pripraviti večerja in napraviti mizo z blazinami za sedeže. 3. Obednica. Staro izročilo sporoča, da je bil mož z vrčem, ki sta ga po božji naredbi srečala Peter in Janez ob vstopu v mesto, Jožef Arimatejec, in da je torej v njegovi hiši imel Gospod svojo velikonočno, zadnjo večerjo. Na tistem mestu stoji zdaj, tako se splošno trdi, ve¬ liko poslopje, ki ga imenujejo mohamedanci ,En Sv. obednica. Mark. 14, 17; Luk. 22, 14-16. Pričetek zadnje večerje. 499 nebi Daud‘ — grob preroka Davida. Ta stavba je zunaj sedanjega mestnega ozidja, in sicer na južni strani takozvanih Sionskih vrat. V četrtem veku je stala tukaj krščanska cerkev, o kateri Pravijo, da jo je dala sezidati sv. Helena, mati cesarja Konstantina. Cerkev je imela eno nad- dolga in 9 m široka. Tam se jim je prikazal po svojem vstajenju; 1 tam so izbrali Matija za apo¬ stola; apostoli so tu prejeli sv. Duha, in tu so tudi imeli prvi cerkveni zbor. Ta obednica je bila prva krščanska cerkev; v nji so se prvič obhajale najsvetejše skrivnosti. Zadnja večerja. stropje v spomin, da je bila hiša, ki je stala prej Ua njenem mesto, tudi v eno nadstropje. Ko so prišli križarji v Jeruzalem, so našli cerkev raz¬ drto. Popravili so jo in odslej se je imenovala 2 latinsko besedo ,coenaculum‘, po naše obednica. Ko so križarji izgubili sveto deželo, so Turki Podrli tudi to svetišče. Frančiškani, ki so od 1- 1313 do 1561 imeli takozvani Sion v svoji lasti, So kmalu pozidali •G-ospodovo obednico v lepo cerkev, a Turki so jim jo vzeli in izpremenili v turško mošejo. Dvorana, ki se po starem izročilu kaže kot kraj Jezusove zadnje večerje, je 14m IV. Zadnja večerja. 1. Velikonočno jagnje. Luk. 22, 14-23; Mark. 14, 17-21; Mat. 26, 21-25. Ko se pa zvečeri, pride Jezus z dvanajsterimi. In ko pride ura, se vsede za mizo in apostoli ž njim. Tu jim reče: „Prisrčno sem želel jesti z vami to velikonočno jagnje, preden trpim. Povem vam namreč, da ga od- 1 Jan. 13, 1 nasl.; 20, 19 nasl. 32 * 500 Luk. 22, 17 — 23; Mark. 14, 18—21; Mat. 26, 21—25. Obredi pri velikonočni večerji. Zadnja večerja. slej ne bom več jedel, dokler se ne dopolni v božjem kraljestvu / 4 Nato vzame kelih, zahvali in pravi: „Vzemite in razdelite si med seboj. Zakaj, povem vam: Ne bom več pil trtinega sadu, dokler ne pride božje kraljestvo . 44 In ko so učenci sedeli za mizo in jedli, reče Jezus: „Resnično, resnično vam povem, eden izmed vas, ki je z menoj, me bo izdal . 44 Tu se zelo uža- loste in drug za drugim jamejo vpra¬ ševati, kdo bi bil, ki bi to storil: „Ali sem jaz, Gospod ? 44 On jim pa odvrne, rekoč: „Glej, roka mojega izdajavca je z menoj na mizi. Eden izmed dvanajsterih, ki z menoj omaka roko v skledo, me bo izdal. Sin človečji odide sicer, kakor je določeno in pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, ki izda Sinu človečjega. Bolje bi mu bilo, da bi ne bil rojen tisti človek . 44 Razlaga. 1. Velikonočna večerja. Po Mojzeso¬ vem zakonu 1 naj bi vsaka rodbina jedla eno jagnje. Kjer ni bilo domačih dovolj, so se povabili sosedje. Obveljalo je pravilo, da jih ni smelo biti pri mizi manj nego deset, in ne nad dvajset. Večerje so se udeležili vsi domači, ki so bili Izraelci in obrezani. Ženskam ni bilo ukazano jesti velikonočno jagnje, prepovedano pa tudi ne. Pri mizi so izprva stali, s palicami v rokah, prepasani, kakor za pot napravljeni, da so tako slavili spomin svojih očetov, ki so v Egiptu res za odhod pripravljeni jedli jagnje. Pred jedjo je gospodar molil, si umil roke in nato nalil vsa¬ kemu kozarec vina, zmešanega z vodo. Vode se je navadno pridevalo četrti del. Potem se je pri¬ čela večerja. Jedli so najprej grenka zelišča s harosetom in opresni kruh, pili vino in se po¬ menkovali o pomenu te večerje. Tako je n. pr. hišni oče dvignil kvišku grenka zelišča in vprašal: „Zakaj jemo ta grenka zelišča? Zato, ker so Egipčani življenje naših očetov stiskali z gren- kostjo; pisano je namreč o njih: Življenje so jim grenili .“ 2 3 Ravno tako je vprašal: „Zakaj jemo 1 II. Mojz. 12, 3. 8 II. Mojz. 1, 14. opresnike? Testo naših očetov še ni bilo pre- kvašeno, ko jih je mahoma vsemogočni, dobrotni Bog peljal iz Egipta, kakor je zapisano v postavi: 1 In 'pekli so iz testa, ki so ga prinesli iz Egipta nekvašene kolače, ker ni bilo kvašeno. “ Vmes so peli svete pesmi, zlasti iz pete Moj¬ zesove knjige 2 in 113, psalm. Na koncu so jedli pečeno jagnje. Z dvema posebnima molitvama so se pripravili na to. Potem se je pa pričela gostija, pri kateri je vsak svobodno lahko jedel in pil, kar je bilo pripravljenega. Samo paziti je moral, da ni zlomil jagnjetu nobene kosti. Do polnoči je morala biti večerja končana. Jagnjeta ni smelo ničesar ostati; če ga je pa kaj ostalo, se je moralo zjutraj sežgati. 8 Ko so bili uvodni obredi končani, so se vsedli, ali boljše: vlegli k mizi. Krog nje, ki je bila na¬ vadno napravljena v obliki podkve, so bile namreč blazine in nanje so se položili gostje, tako da so sloneli pri mizi. Nekateri pravijo, da to še ni bilo v navadi ob Kristovem času, vendar pa je druga trditev, da je namreč ležanje pri obedu že pred Kristom bilo v navadi pri Judih, mnogo bolj verjetna. 2 . Zadnje velikonočno jagnje. Bilo je v četrtek zvečer. Ker je hotel Gospod ostati neopažen, je šel gotovo že v mraku iz svojega getzemanskega gostišča v Jeruzalem. Obednica je bila pripravljena. Po vseh drugih rodbinah je zavladalo pri večerji veselje; Jezusova večerja se je pa pričela resno; težkih slutenj so bili polni apostoli in besede ljubljenega Gospoda so jih le še bolj potrdile v njih. Jezus jim je takoj izprva naznanil, da se poslavlja od njih. Velikonočno jagnje, ki ga je ž njimi, je zadnje. S sveto resnostjo pravi: Po¬ vem vam, da ga odslej ne bom več jedel, dokler se ne dopolni v božjem kraljestvu, in malo kasneje: Ne bom več pil trtinega sadu, dokler ne pride božje kraljestvo. S to večerjo se dopolnjujejo velike predpo- dobe starega zakona; čudovite skrivnosti božje se imajo zvršiti pri nji. Božji Sin zvrši v Ka- farnavmu pred enim letom dano obljubo in usta¬ novi v skrivnostni spomin nase zakrament sv. Rešnjega Telesa. Potemtakem se s to večerjo pričenja nebeška, neminljiva gostija, kateri je 1 II. Mojz. 12, 39. 8 Pogl. 26, 5 nasl. 3 II. Mojz. 12, 10. Napoved izdajavca. Luk. 22, 24 — 30. Prepir med apostoli. 501 večkrat primerjal božje kraljestvo. Tu na zemlji je Jezusovo božje kraljestvo sveta cerkev. V nji se dopolnjuje velikonočno jagnje v zakramentu sv. Rešnjega Telesa; v nebesih se pa dopolni v rajskem veselju, ki se nikdar ne konča. Veliko¬ nočno jagnje v tisti obliki, ki so ga v nji uži¬ vali Judje, je zadnje za Jezusa in njegove učence. Uživali ga bodo še, a skrivnostno dopolnjenega v evharistiški skrivnosti v cerkvi in popolnoma, brez skrivnosti dopolnjenega v nebeški slavi. Ni čuda, da torej Zveličar zagotavlja, da je prisrčno želel jesti to jagnje. Hrepenel je že, da se dopolni, kar je bilo napovedanega v starem zakonu, in kar je sam obljubil; želel je pa tudi Posloviti se od svojih učencev, preden nastopi Pot trpljenja. Hrepenel je po tem trenotju, ker je hotel ob slovesu pokazati neizmernost svoje ljubezni; z dejanji neumljive ljubezni se je hotel ločiti od tovarišev svojega javnega delovanja. Prisrčno je želel z umivanjem nog jim pokazati svojo ponižnost, v evharistiji jim zapustiti v ve- den spomin samega sebe in v slovesnih naukih jih pripraviti na težke izkušnje, ki jih čakajo. 3. Izrfajavec. O svojem bodočem trpljenju prične Jezus pogovor s strašno napovedjo: Eden izmed vas, kije z menoj, me bo izdal. Kakor blisk J z jasnega so treščile te besede med apostole. Zveza s prejšnjimi se mora tako-le misliti: To Velikonočno jagnje je zadnje, ki ga jem z vami. V kratkem se ima zvršiti, kar sem vam napove¬ doval, da bom namreč izdan velikim duhovnikom, izročen poganom in umorjen. Izda me pa eden izmed vas. Kljub vsi grozi, ki je morala prešiniti apo¬ stole, so te besede veličastne. Pričajo namreč, da Jezus vse ve, da natančno pozna, kaj se bo zgodilo ž njim, in da gre torej popolnoma prosto¬ voljno v smrt. Apostoli vsi izven sebe, žalostni jamejo med seboj izpraševati, kdo bi bil ta, in tudi Gospodu Pravijo drug za drugim: Ali sem jaz? Iz teh besedi zveni misel: Gospod, reši me strašne muke 111 pojasni, da jaz nisem tvoj izdajavec. Ta ali Se m jaz zveni pri teh priprostih možeh, ki so vse zapustili, in šli za Jezusom, kot iz dna srca iz¬ virajoče zagotovilo, da ga ljubijo, da so mu vdani, in da niso sposobni., izdajavstva. Samo Juda je imel druge misli. Gotovo je tudi njega prešinila Gospodova napoved. Imel je priložnost pasti k njegovim nogam in prositi odpuščanja. A zma¬ gala je strast in gotovo je v zakrkneni trdo¬ vratnosti sklenil tajiti, ko bi ga kdo jel sumiti. Zveličar primerja svojo usodo z Judovo. On gre v trpljenje in smrt, kakor je določeno; izda¬ javec prejme plačilo in si pridobi naklonjenost voditeljev judovskega ljudstva. Na videz je Juda na boljem; v resnici ga pa čaka strašna bodoč¬ nost. V divjem obupu zvrši samoumor. Bolje bi mu bilo, da bi ne bil rojen! a) Prepir med učenci. Luk. 22, 24—30. Tu se vname prepir med učenci, kdo od njih meni, da je večji. On jim pa reče: „Kralji poganov jim gospo¬ dujejo, in kateri imajo oblast, se ime¬ nujejo dobrotniki. Vi pa ne tako; nego kdor je največji med vami, bodi kakor najmanji, in predstojnik bodi kakor slu¬ žabnik. Kdo je namreč večji, kdor sedi za mizo, ali kdor streže? Kaj ne, kdor sedi za mizo? Jaz sem pa sredi med vami, kakor kdor streže. — Vi ste pa, ki ste prebili z menoj v mojih izkuš- njavah. Zato vam pripravim kraljestvo, kakor mi ga je pripravil moj Oče, da boste jedli in pili za mizo v mojem kraljestvu, in da zasedete prestole, ter sodite dvanajstere Izraelove rodove.“ Razlaga. 1. Povod prepiru. Gospod je omenjal pri velikonočni večerji, da bo jedel velikonočno jagnje in pil vino odslej le v božjem kraljestvu. Iz tega sledi, da se ima to božje kraljestvo kmalu končno ustanoviti. Apostoli so se zavedali, da so oni poklicani v tem kraljestvu imeti častne službe. Niso imeli še jasnih predstav o duhovnem zna¬ čaju Jezusove verske družbe; zato so si pred¬ stavljali tudi le bolj v pozemskem zmislu svoje prihodnje dostojanstvo v Mesijevem kraljestvu. Umljivo je, da si je vsak izmed njih želel imeti čim najvišjo čast. Napoved, da bo eden izdal Gospoda, jih je vznemirila, in kakor smo čuli iz prejšnje zgodbe, so jeli drug za drugim vpraševati, kdo bi bil, in z vso odločnostjo otresati sum od sebe. Tako nam je umljiv postanek prepira. Posamni apo¬ stoli so drug drugemu hiteli dokazovati, kako prisrčno ljubijo Jezusa, kako so mu ob raznih 502 Povod prepira. Jezusov zgled. prilikah izkazovali svojo ljubezen; zraven so pa tudi iz raznih dogodkov izbirali to, kar je moglo pričati, da jih je Jezus prav posebno ljubil. Če se v živo zamislimo v prizor, ki je nastal po Jezusovi napovedi o izdajavcu, si lahko pred¬ stavljamo medsebojno kosanje, kdo ima Jezusa rajši, in koga Jezus bolj ljubi, in kdo sme potem¬ takem pričakovati posebno častno stopinjo v nje- Še mnogo manj od tebe sem jaz sposoben za črno izdajstvo. Mene je še bolj odlikoval; mene čaka še častnejša služba.“ Na ta način si prav izlahka, v zvezi z do¬ godki, ki jih opisuje evangelij, razlagamo prepir med apostoli. To ni bil pravi prepir, marveč le medsebojno izkušanje in kosanje dokazati, kako je vsak posamni apostol nesposoben za izdaj- Umivanje nog. govem kraljestvu. Vsak je hitel praviti: „G-otovo je, da name ne more nihče misliti, da bi bil spo¬ soben izdati svojega Gospoda. Ali nisem zapustil doma in vsega, in ali ne hodim za njim? Ali mu nisem bil vedno zvest? ... In kako me on ljubi! Kolikrat me je posebno odlikoval. Jaz smem upati na prav posebno čast v njegovem kraljestvu." Drugi mu je utegnil odgovoriti: „Tvoja ljubezen do Jezusa ni tolika kot moja. stvo. Temu kosanju se je pa pridružilo nekaj napačnega častihlepja, nekoliko nečimerne se¬ bičnosti in tako so se jeli apostoli prerekati tudi o svojih bodočih službah v Mesijevem kraljestvu, katerega ustanovitev jim je Jezus v bližnji bo¬ dočnosti napovedal. 2 . Jezusov nauk. Neizrekljivo je lep nauk, ki ga Jezus daje ob ti priliki svojim apo¬ stolom. Že takrat, ko ga je Saloma prosila po- Jan. IB, 1—17. Jezusova ljubezen. Umivanje nog. 503 sebnih časti za svoja sinova, je dejal : 1 Znano vam je, da knezi, ki vladajo nevernike, gospodujejo nad njimi, in njihovi velikaši imajo oblast nad njimi. Tako ne bodi med vami, ampak kdor hoče biti večji med vami, bodi vaš služabnik, in kdor hoče biti prvi med vami, bodi vsem za hlapca. Zakaj, tudi Sin človečji ni prišel, da bi mu stregli, marveč da on služi, in da svoje življenje za množice. Ravno te misli poudarja sedaj, samo da jih naveže na razmere, v katerih jih izraža. Pri velikonočni večerji je sam stregel svojim učen¬ cem. On jim je delil jedila in nalijal vino. In vendar je on njihov učenik in mojster! Apostoli s i ne smejo predstavljati, da bo v Mesijevem kraljestvu tako kakor pri poganskih kraljestvih. Poganski kralj mogočno gospoduje in ukazuje; ker ima oblast, hoče samo, da se mu drugi kla¬ njajo in ga časte. Še misli ne na to, da bi sam komu kaj postregel. Tudi njegovi dvorniki se ravnajo po njem do nižjih. Oholo dajejo po¬ velja in zahtevajo, da jim drugi strežejo. Jezus Pa sam s svojim zgledom najlepše kaže, da v njegovem kraljestvu ne sme biti tako. Kdor ima večjo oblast, mora biti le tembolj ponižen in skr¬ ben za druge. Jezus, božji Sin, od Boga poslani Mesija, ne misli pri svojem delu kar nič nase, marveč edino le na druge; taki morajo biti tudi njegovi namestniki. Kdor je največji med njimi, mora biti kakor najmanji, in predstojnik kakor služabnik. Oblast v Jezusovem kraljestvu se ne daje za to, da bi oblastnik mogočno ukazoval drugim, in zase zahteval raznovrstnih časti, mar¬ več edino zato, da se zvršuje služba zveličanja duš. Duhovskih oblastnikov potemtakem ne smemo Primerjati posvetnim. Popolnoma drugega značaja je njihova oblast. Ta je namreč pravzaprav v svojem jedru le težka, odgovorna, s trpljenjem in delom, z zatajevanjem in ponižnimi žrtvami združena služba. Po tem življenju pa Jezus seveda bogato po¬ plača to službo. Apostolom obeta, da jim pri¬ pravi nebeško gostijo, in da jim ob vesoljni sodbi °dkaže posebno častno mesto. Po smrti poneha služba; potem se prične čast tistih, kateri so tukaj zvesto zvrševali od Jezusa jim dano nalogo. Ta °hljuba se ne tiče le apostolov, marveč vseh Jezusu zvestih oblastnikov njegove cerkve. Tudi tem pripravi kraljestvo pri Očetu. 1 Zgodbe II, str. 429. b) Umivanje nog. Jan. 13, 1—17. Bilo je pred velikonočnim prazni¬ kom. Jezus je vedel, da je prišla nje¬ gova ura, da pojde iz tega sveta k Očetu; ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazoval svojo lju¬ bezen do konca. Bilo je po večerji, ko je že hudič vdihnil v srce Judu Iškariotu, Simono¬ vemu, naj ga izda. Jezus je vedel, da mu je Oče dal vse v roke, in da je prišel od Boga, in da odhaja k Bogu. Tu vstane od večerje, sleče oblačilo in vzame prt, ter se prepaše. Potem vlije vode v umivalnik in začne učen¬ cem umivati noge in brisati s prtom, ki je bil ž njim opasan. Tu pride k Simonu Petru. In Peter mu reče: „Gospod, ali mi boš ti umi¬ val noge?“ Jezus odgovori in mu pravi: ,,Kar jaz delam, ti sedaj ne veš, ali pozneje boš zvedel.“ Peter mu pravi: ,,Ne boš mi umi¬ val nog, na vekomaj ne!“ Jezus mu odvrne: „Ako te ne umi¬ jem, ne boš imel deleža z menoj.“ Simon Peter mu reče: „Gospod, ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.“ Jezus mu pravi: „Kdor je umit, ne potrebuje nego, da si umije noge; pa je ves čist. Vi ste pa čisti, toda ne vsi.“ Poznal je namreč svojega izdajavca; zato je rekel: „Niste vsi čisti.“ Ko jim torej umije noge, in vzame svoje oblačilo, se zopet vsede za mizo in jim pravi: „Veste, kaj sem vam storil? Vi me kličete: Učenik in Go¬ spod ! in prav pravite, ker sem tudi. Če sem pa jaz Učenik in Gospod vam noge umil, ste tudi vi dolžni drug dru¬ gemu umivati noge. Zgled sem vam dal, da kakor sem jaz vam storil, tudi vi tako storite. Resnično, resnično vam povem: Hlapec ni večji od svo- jega gospodarja; tudi poslanec ni večji od tistega, kateri ga je poslal. Če to veste, blagor vam, če tako storite." 504 Pomen besedi sv. Janeza. Umivanje nog v duhovnem zmislu. Razlaga. 1. Bilo je pred praznikom. Da mo¬ remo prav umevati te in naslednje besede svetega evangelista Janeza, ki se ž njimi začenja zgodba, katero ravnokar razlagamo, moramo nekaj pri¬ pomniti. Sv. Janez je spisal svoj evangelij na¬ zadnje; kar so trije drugi evangelisti napisali o Gospodovem življenju, je bilo že znano med kri¬ stjani. Zato sv. Janez tega ni ponavljal, marveč je zapisal večinoma nove stvari, ki so spadale k njegovemu namenu. Hotel je dokazovati pred vsem božjo naravo našega Gospoda. Zato se nam tudi ni čuditi, da podrobnejše ne opisuje zadnje večerje. Pač pa se tudi sv. Janez ne more ogniti, da bi vsaj ne omenjal neskončne Jezusove ljubezni, ki se je pokazala ravno pri ti priliki. V njegovem duhu se vzbujajo spomini na tisti resni čas in iž njega mu svita podoba njegovega preljubega Zveličarja v sijaju nepojmljive ljubezni. Tako moremo umevati njegov, na prvi videz ne¬ koliko temen uvod k popisu, kako je Jezus učen¬ cem noge umil. Njegove besede imajo ta-le pomen: Bilo je malo pred veliko nočjo — zjutraj dne 14. Nizana. Jezus je vedel, da je prišel njegov čas, da pojde s tega sveta k Očetu. Kakor je svojim učencem že dajal ves čas svojega občevanja ž njimi dokazov svoje ljubezni, tako jim jih je dal še tudi na¬ zadnje. Zato je velel meni in Petru, naj mu pri¬ praviva zadnje velikonočno jagnje, ki ga je tako želel užiti pred svojo smrtjo v družbi svojih učen¬ cev, ker jim je ravno ob ti priliki hotel dati naj¬ večji dokaz svoje ljubezni v zakramentu svetega Kešnjega Telesa. In po tisti splošno znani večerji, po solnčnem zahodu, ko se je že pričel 15. Nizan in s tem glavni velikonočni praznik, in je hudič že vdihnil Judu Iskariotu v srce, naj ga izda, . . . vstane od večerje, sleče oblačilo in vzame prt. Tako nam je jasno, kaj pomenjajo besede: Bilo je pred velikonočnim praznikom. Evangelist misli na 14. Nizan, ko je s Petrom pripravljal velikonočno jagnje, in v spominu na ta dan je zapisal te besede. Naročila, ki ga je prejel s Petrom vred od Jezusa, izrečno nič ne omenja, ker je bilo vsem kristjanom iz prejšnjih treh evangelijev dobro znano. Tudi večerje ne opi¬ suje iz ravno tega vzroka, marveč takoj prične opisavati umivanje nog in razne Jezusove nauke, ki jih prejšnji trije evangelisti niso zapisali. 2. Umivanje nog. a) Pomen. Z be¬ sedo je bil Jezus že zavrnil učence, ko so se pre¬ pirali, kdo je večji med njimi. Predstojnik mora drugim služiti in biti vsem za hlapca; tako slove njegov nauk. Pri večerji je sam stregel in na¬ lival učencem; s tem je tudi v dejanju pokazal, kar je prej učil v besedah. Še bolj pa zatrdi z živim zgledom svoj nauk po večerji, ko vstane, sleče oblačilo, si opaše prt in prične umivati noge svojim učencem. Umivanje nog je hlapčevo delo. Jezus hoče biti vsem za hlapca. Daši se zaveda svojega veličastva, dasi ve, da mu je Oče dal vse v roke in da je izšel od Boga, da je torej učlovečeni Bog in Odrešenik, vendar se tako ne- umljivo poniža, da poklekne k nogam svojih učen¬ cev in jih kakor njihov najnižji hlapec umiva. Nobenega dvoma ne more biti, da hoče s tem dejanjem dati svojim učencem zgled naj¬ večje ponižnosti, in da jim hoče tako enkrat za vselej pregnati take ničemurne misli, ki so prej zanetile prepir med njimi. Ta pomen imajo be¬ sede: Zgled sem vam dal, da kakor sem jaz vam storil, tudi vi tako storite. Učenci niso dobesedno razumeli tega opomina. Pač se je v spomin tega dogodka ohranila v cerkvi navada, da veliki če¬ trtek škofje, katoliški vladarji in opatje dvanaj¬ sterim revežem ali klerikom umivajo noge. Toda to je samo spominski obred, sam na sebi silno lep in ganljiv, ki se pa iz njega ne da trditi, da Jezusovi verniki drug drugemu umivajo noge. Zato moramo sklepati, da apostoli Jezusovega povelja, naj drug drugemu po njegovem zgledu umivajo noge, niso razlagali po besedi, marveč samo po duhu. Služba Jezusovega namestništva na zemlji se mora zvrševati v popolni ponižnosti. Cerkveni oblastnik ne sme biti podoben posvetnim vladarjem; vsaka gospodovavnost mora biti izklju¬ čena od njega, sicer ne zvršuje Jezusovega ukaza. Jezus je pa imel še drug namen. Sam go¬ vori o čistosti. Petru pravi, da ne bo imel de¬ leža ž njim, če ga ne umije. Popolnoma jasno je, da telesno umivanje nog ne more biti samo na sebi priprava za delež v Jezusovem kraljestvu. Tudi zato moramo te besede razložiti v duhovnem pomenu. Delež z Jezusom pomenja sv. obhajilo. Kdor ni dušno čist, umit na duši, nima tega deleža a Zveličarjem, ki ga v čudoviti ljubezni namerava Jezus ravno dati svojim apostolom. Tem pravi, da so čisti, umiti, razen Juda. Ni nam težko Sv. krst in sv. pokora — dušno očiščevanje. 505 razložiti, kako so bili očiščeni. Zveličar je dušno očistil svoje apostole s krstom . 1 Po ti zveličavni kopeli se jim je izbrisal izvirni greh in drugi osebni grehi. Kdor je umit, ne potrebuje, razen da si umije n °ge, pravi Jezus. Po tem, kar smo rekli, so nam tudi te besede umljive. Apostoli so se pred velikonočno večerjo telesno očistili, kakor je bilo ukazano v postavi. Pri večerji so se jim mogle e dino le noge umazati, ker so bili bosi; da so torej telesno popolnoma snažni, jim ni treba dru¬ gega, nego da si umijejo noge. V duhovnem z mislu pa pomenjajo Jezusove besede to-le: Vi ste že prerojeni s sv. krstom in razen Juda Iška- Apostoli so tudi zvrševali Gospodov opomin, naj umivajo drug drugemu noge, to se pravi, naj drug drugega očiščujejo. V tem zmislu delajo tudi njihovi nasledniki med seboj in z ozirom na vernike zlasti vselej takrat, kadar imajo postati deležni sv. obhajila. Za to je treba posebne dušne čistosti. Če torej v tem pomenu razložimo Gospodove be¬ sede, izražajo to-le: Jaz vam umivam noge; s tem vam hočem pokazati, da mora biti vaša duša po¬ polnoma čista, da je vredna sv. Rešnjega Telesa, ki ga sedaj ustanovim med vami. Zato pa morate tudi v prihodnje svoje duše, kar se da, očistiti vseh madežev, kadarkoli obnavljate med seboj moj skrivnostni zakrament. Južnovzhodni del Jeruzalema in Jozafatova dolina. r iota nobeden izmed vas ni izgubil posvečujoče milosti božje; vaše duše so torej čiste. Pač pa s te s svojo slabostjo in prenaglenostjo z manjšimi madeži nekoliko omazali prvotno čistost. To medsebojno kosanje, ta malenkostna zavist, ki ste jo ravnokar pokazali, vam kali jasnost vaših •tuš. Rer pa morate ravno sedaj, ko postanete v kratkem deležni mojega telesa in moje krvi, kiti popolnoma čisti, zato je treba, da si tudi te madeže odstranite. Zavedati se morate svoje ŠfeŠnosti. Ali je to mogoče v višji meri, nego ® e \ ' _ Nova zaveza. Sv. Rešnje Telo. Daritev. Evharistija. 513 Bog je sklenil z Abrahamom zavezo, kakor Pripoveduje sv. pismo : 1 Ko je pa bil Abram star devet in devetdeset let, prikaže se mu Gospod in Mu reče: Jaz sem vsemogočni Bog, hodi pred menoj in bodi popoln! Storil bom zavezo med seboj tn teboj. . . . Jaz sem, in moja zaveza je s teboj. . . . In postavim svojo zavezo med seboj in teboj in tvojim potomstvom po njegovih rodovih. . . . Zatorej tudi ti čuvaj mojo zavezo. Z Abrahamom sklenjeno navezo je pa Bog potrdil s celim njegovim za¬ rodom pod Sinajsko goro, in sicer z daritveno krvjo. Mojzes je to izjavil, rekoč : 2 To je kri zaveze, ki jo je sklenil Gospod z vami za vse te reči. Abrahamovi potomci so to zavezo neštevilno- krat prelomili. Bog jih je varoval in vodil kot najboljši oče; oni so pa vračevali to ljubezen z največjo nehvaležnostjo. Zato je zaslužil Abra¬ hamov rod hude kazni. Gospod Bog je pa ne¬ zvestemu judovskemu narodu v svoji nepojmljivi usmiljenosti obljubil novo, večno zavezo. Tako beremo pri preroku Ezekijelu 3 te-le besede govor¬ jene Judom — Abrahamovi rodovini: Ker to go¬ vori Gospod Bog: In storil ti bom, kakor si zani¬ čevala prisego, da si prelomila zavezo. Spomnil se Pa bom, svoje zaveze s teboj iz dni tvoje mladosti, % n sklenil bom s teboj večno zavezo. In spominjala se boš svojih potov in sram te bo, ko boš vsprejela svoje sestre, starejše in mlajše; in dal ti jih bom za hčere, toda ne po tvoji zavezi. In sklenil bom s teboj zavezo. Zdaj vemo kaj pomenjajo Jezusove besede, ko drži kelih, ki je v njem izpremenil vino v svojo kri, v svojih svetih rokah, rekoč: To je kelih nove zaveze v moji krvi. Prve zaveze vidno znamenje je bila tudi kri, ki je tekla pri obrezovanju. Bog je namreč za¬ ukazal Abrahamu, da se morajo on in njegovi po¬ tomci dati obrezati. Ta zaveza se je potrdila s krvjo velikonočnega jagnjeta, ki so ga zaklali Izraelci zadnjo noč svojega bivanja v Egiptu, in slovesno obnovila pod Sinajem z besedami: To je kri za¬ veze, ki jo je sklenil Gospod z vami. Do Jezusa je trajala ta zaveza. Zdaj pa ustanavlja Zveličar n ovo zavezo, tisto večno zavezo, ki jo je Bog obljubil po svojih poslancih, ki se pa ne tiče le judovskega naroda, marveč vseh starejših in mlaj¬ ših sestra Abrahamove rodbine — to se pravi, 1 I. Mojz. 17, 1 nasl. ; Zgodbe I, str. 80. 2 II. Mojz. 24, 8. 3 Ez. 16, 59-62; Zgodbe I, str. 913. Zgodbe sv. pisma II. vseh narodov vesoljnega sveta. In to novo za¬ vezo sklepa v imenu božjem Jezus v svoji lastni krvi, ki ima biti kmalu prelita. Zato pravi: To je kelih nove zaveze v moji krvi, ki bo za vas in za množice prelita. Zopet zdaj ponavlja že prej razloženi opo¬ min: To delajte, kadarkoli pijete to nebeško pijačo, v moj spomin. Apostoli in njihovi nasledniki so prejeli s temi besedami oblast izpreminjati v Je¬ zusovem imenu vino v njegovo kri. Njegovo telo in njegova kri v podobah kruha in vina je drago¬ ceni spominek, ki ga v svoji oporoki izroča Zve¬ ličar svojim apostolom in po njih vsem, ki vsprej- mejo vero vanj. 4. Daritev. Jezus se ne da deliti. Jasno je torej, da je podoba kruha pač v prvi vrsti spominjala na njegovo telo, toda živo telo ni brez krvi in brez duše; potemtakem je jasno, da je bil tudi samo pod podobo kruha ves Jezus, in ker se njegova človeška narava — telo in duša — ne da ločiti od njegove božje osebe, je bil priču¬ joč pod podobo kruha živi, učlovečeni božji Sin; ravno tako tudi pod podobo vina, in sicer pod vsakim delčkom cel. Delitev v dve podobi ima pa svoj vzvišeni pomen, če se oziramo na to, kar je Jezus že pri ustanovitvi omenjal, ko je dejal, da je pod po¬ dobo kruha tisto telo, katero bo darovano, in pod podobo vina tista kri, katera bo za človeški rod prelita. To se je zgodilo drugi dan — veliki petek. Z ločitvijo najsvetejše skrivnosti v dve podobi je hotel Jezus označiti, da je sv. Rešnje Telo zakramentalni spomin njegove daritve na križu, kjer se je v resnici ločila njegova kri od telesa. Hotel je s tem povedati, da ima biti ob- novljenje sv. Rešnjega Telesa spominska daritev njegove krvave daritve za človeštvo. 5. Imena. Jezusovo telo pod podobama kruha in vina se različno imenuje. V latinščini in grščini slove: evharistija, to se pravi zahvala ali zahvalna daritev. Brezdvojbe se nanaša to ime na evangeljsko poročilo, ki pravi, da je Jezus vzel kruh, zahvalil in blagoslovil. Pomen je lep. Ko pod podobama kruha in vina častimo Jezusa, se hkrati z največjo hvaležnostjo spo¬ minjamo neskončne božje ljubezni, ki nam ga je dala. S spominom nanj je zvezana tudi naj¬ iskrenejša zahvala. Evharistiji pravimo tudi najsvetejša da¬ ritev. Pomen je jasen sam po sebi. Nemogoče 33 514 Imena sv. Rešnjega Telesa. Nekvašen kruh. Peter in Janez pripravita zadnjo večerjo. Slovensko ime sv. Rešnje Telo poudarja predmet evharistije; v nji je namreč navzoče tisto presveto Jezusovo Telo, ki je izkrvavelo za nas in nas s tem rešilo. Praznik v čast temu zakramentu imenujemo naravnost praznik sv. Telesa. Ko govorimo o zvezi, v katero stopa evha¬ ristija s posamnimi ljudmi, ji pravimo obhajilo in popotnica. V tem zmislu govorimo: Mašnik deli sv. obhajilo; danes sem prejel sv. obhajilo; popotnico nesejo k bolniku itd. Beseda obhajilo je sama na sebi nejasna, ker se moramo vpra¬ šati: Kaj se obhaja? Najprimernejša razlaga je 6. Kruli iu vino. Jezus je rabil ob zadnji večerji brez dvojbe pšeničen kruh. Zato se tudi pri evharistiškem obhajanju njegovega spomina rabi izključno le pšeničen kruh. Kruh je bil pri zadnji večerji opresen. Bil je prvi dan opresnih kruhov, ko ni smelo biti sploh nič kvasu pod streho. Zato se popolnoma v soglasju z zgo¬ dovinskim dejstvom v rimskem obredu pri evha- ristiški daritvi rabi vedno le nekvašen kruh. Sv. Tomaž Akvinski pravi, da ima to tudi lep duhoven pomen: 1 Jezusovo telo je bilo spočeto brez madeža, brez skvarjenosti. Kvas pa pomenja 1 S. Tli. III. qu. 74. a. 4. si je namreč misliti svetejše daritve, nego je ta, kjer se božji Sin sam daruje Očetu za nas. Ravno tako je umljivo ime najsvetejši zakrament. Drugi zakramenti so sveti, ker podeljujejo, ozi¬ roma pomnožujejo božjo milost, vir svetosti; ta pa ima Odrešenika samega, ki nam je božjo milost zaslužil s svojo krvavo daritvijo, ki je torej sam začetnik in delivec vseh milosti. Zakra¬ ment oltarja je tudi prikladno ime. Središče naših cerkva je oltar; središče naših oltarjev je pa evharistija. Vse, kar se drugega dela na oltarju, je odvisno od nje. pač, če pravimo, da posamnik, ki užije sv. Telo, obhaja pri tem najživejši spomin na Jezusa. Kakor je Zveličar s svojimi učenci obhajal zadnjo večerjo, tako obhaja najljubeznivejšo gostijo z vsakim človekom, ki ga po vrednem prejme. Po¬ potnica je jasnejše in silno lepo ime. Kdor se napravlja na daljno pot, mu je treba brešna, da ne omaga gladu ali žeje. Najtežja pot je pac pot v večnost. Zato se je treba posebno pre¬ skrbeti zanjo. Najboljša preskrbnina za to daljno pot je pa gotovo Jezus sam, ki ga pod podobo kruha podeli mašnik kristjanu pred smrtjo. Kvašen kruh. Vino z vodo. Jan. 13, 33—35. Nova zapoved. 515 skvarjenost; torej se bolj prilega, da se za za¬ krament Jezusovega Telesa rabi opresen kruh. Tudi glede na vernike je to bolj primerno. Sv. Pavel pravi : 1 Naše velikonočno jagnje je darovani Kristus; gostimo se torej z opresnimi kruhi od¬ kritosrčnosti in resnice. Nedolžno, brezzvijačno odkritosrčnost in pobožno resničnost torej bolj pomenja nekvašen kruh, nego kvašen. V grškem obredu pa vendar rabijo kvašen kruh že oddavna. Veljavna je tudi ta navada. Sv. Gregor pravi, da to pomenja zvezo božjega Sinu s človeško naravo. Kvas, ki se zmesi z ffloko, znači drugo božjo osebo; moka pa človeško naravo, ki si jo je božji Sin privzel. Vino, ki se rabi v evharistiji, mora biti Pristno grozdno vino od trte. Tako so uživali Pri zadnji večerji. Po judovskih običajih pa smemo za trdno sklepati, da je bilo tisto vino zmešano z vodo. Judje samega vina redno niso Pili. Zato tudi mašnik pri evharistiški daritvi ®ed vino vlije nekoliko vode. V duhovnem po¬ menu tolmačijo to tako-le: Iz Jezusove odprte strani na križu sta tekli kri in voda. Dalje: Voda, združena iz mnogih kapljic, pomenja ljud- '~ 1 I. Kor. 5, 7. stvo, ki se zedini s Kristom. Končno: Jezus je go¬ voril o vodi, ki se steka v večno življenje. Ta za¬ krament odpira človeku pot v večno življenje. Iz vseh teh razlogov je torej ne samo zgodovinsko upravičeno, marveč tudi v globokem pomenu svete evharistije utemeljeno, da se rabi pri nji vino z vodo. Vendar je pa bistveno potrebno za zakrament sv. Rešnjega Telesa le, da se rabi pšeničen kruh in vino od trte. Vse drugo ni bistveno. Zato se razni obredi gledč na druge podrobnosti lahko raz¬ likujejo med seboj. Reči pa smemo, da je latinski obred najnatančnejši posnetek zadnje večerje. 2. Jezusovo slovo. Nova zapoved. Jan. 13, 33-38; Luk. 22, 33. 3 4 . „Otročiči, še malo časa sem pri vas. Iskali me boste, pa kakor sem Judom rekel: ,Kamor jaz grem, vi ne morete priti/ rečem zdaj tudi vam. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tako ljubite tudi vi med seboj. Na tem izpoznajo vsi, da ste moji učenci, če se imate radi med seboj.“ 33* Iškariot odhaja iz obednice. 516 Jan. 13, 36—38. Otročiči. Iskali me boste. Simon Peter mu pravi: „Gospod, kam greš?" Jezus odvrne: „Kamor jaz grem, ti zdaj ne moreš iti za menoj; kasneje pa pojdeš za menoj." Peter mu reče: „Zakaj ne morem zdaj iti za teboj ? Gospod, pripravljen sem s teboj iti v ječo in smrt. Svoje življenje dam za te." Jezus mu odgovori: „Svoje življenje bi dal za me? Resnično, resnično ti povem, Peter: petelin ne bo še odpel, ko boš ti trikrat utajil, da me poznaš." Razlaga. 1. Jezusovo Srce. V sv. Rešnjem Te¬ lesu je ustanovil Zveličar zakrament ljubezni. Več kot samega sebe ni mogel dati svojim učen¬ cem. Pri ustanovitvi se je pa spominjal svoje ločitve od njih. Mehka žalost je navdala nje¬ govo sveto srce. Kmalu pride trenotje, ko jih zapusti; nekaj ur ima še miniti, pa izdihne svojo dušo. To bodo vzdihovali in jokali za njim; to jim bodo pokala zapuščena srca. Vse to vidi pred seboj in v ljuheznipolnem sočutju nagovori svoje učence: otročiči. V evangelijih imamo to nežno besedo samo na tem mestu. Nepopisno lepa je; začetek slovesu. Jezus, ki ljubi svoje drugove s čisto očetovsko ljubeznijo, jim hoče pokazati vso globokost svojega sočutja ž njimi. Zato jih nagovori tako milo. Ura slovesa že hije. Slovo ima v svojem spremstvu solze in žalost. Jezusu se smilijo njegovi učenci. Iz njegove be¬ sede otročiči zveni pesem ljubezni, kakor bi jih hotel pred slovesom pritisniti na svoje srce in jim reči: poslušajte, kako bije moje srce za vas; ogrejte se na njem za bridke ure trpljenja in zapuščenosti. Skrivnost vsemogočnosti in lju¬ bezni je v sv. Rešnjem Telesu dovršena; zdaj prodira tudi v jasnih besedah na dan. Evangelist Janez nam je zapisal ta odstavek. On se je tudi pri Jezusu nasrkal mehke, vse¬ obsegajoče ljubezni. Ta dogodek, ko je Zveličar ob svojem slovesu nagovoril učence z besedo otročiči, mu je ostal živo v spominu. V svojem prvem pismu, ki ga je pisal že kot sivi starček, ponavlja večkrat to besedo: Otročiči moji, tovarn pisem, da ne grešite J Pišem vam, otročiči, ker so vam grehi odpuščeni. Pišem vam, otročiči, ker ste spoznali Očeta. Otročiči, skrajna ura je. Otročiči, nihče naj vas ne slepi. Otročiči moji, ne ljubimo samo z besedo, ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici . 1 Kar je sam slišal od Jezusa, to ponavlja svojim vernikom. 2 . Iskali me boste. Zveličar gre v smrt in potem poveličan k Očetu. Učenci ne morejo še za njim. Umreti ne smejo še, ker imajo na zemlji zvršiti ogromno nalogo: oznanjevati evan¬ gelij po celem svetu. K Očetu morejo še manj z Jezusom, ker se jim morajo prej pripraviti nebeška bivališča . 2 * Ob prazniku šotorov je Jezus starejšinom in farizejem, ki so ga hoteli ujeti s podobnimi besedami, napovedal svojo ločitev. Rekel je : 8 Se malo časa bom pri vas, pa pojdem k njemu, ki me je poslal. Iskali me boste, toda ne boste me našli; in kjer sem jaz, tja vi ne morete priti- Nekaj dni kasneje jim je to ponovil, rekoč : 4 Jaz grem, in iskali me boste in umrli v svojem grehu. Vendar je pa velik razloček med temi be¬ sedami in med tistimi, ki jih je govoril Jezus po zadnji večerji svojim učencem. Judovskim voditeljem pravi, da sploh nikoli ne bodo prišli za njim; v svojih grehih bodo propadli in ne¬ mogoča jim bo stalna zveza z Odrešenikom. Učencem pa naravnost zatrjuje, da veljajo nje¬ gove besede samo za zdaj: Kamor jaz grem, vi ne morete priti, rečem zdaj tudi vam. Pride čas, ko se združijo ž njim neločljivo, za večno. Ko zvrše svojo težko nalogo na zemlji in zatisnejo trudne oči za ta svet, pridejo za Jezusom; v svetih nebesih ga najdejo in ž njim svoje zve¬ ličanje, svojo brezkončno srečo. 3. STova zapoved. Da ne bo ločitev od Jezusa vedno trajala, izpričujejo nadaljne besede o novi zapovedi. Iz njih se jasno vidi, da ima biti ločitev samo telesna; po duhu ostanejo zdru¬ ženi ž njim. Ta namen ima nova zapoved. Zvezo s prejšnjimi Jezusovimi besedami si razlagamo tako-le: Otročiči, ločiti se moramo; vi še ne smete zdaj umreti, ker imate še važno nalogo na svetu in tudi še niste dovolj pripravljeni za svoje po¬ veličanje. Toda ta ločitev ne sme biti trajna. Ostati morate zvezani z menoj s svojimi dušami. Zato vam dam novo zapoved; če to izpolnjujete, 1 R. t. 2, 12. 18; 3, 7. 18. 2 .Tan. 14, 1 nasl. 8 Jan. 7, 33. 34. 4 Jan. 8, 21. 1 I. Jan. 2, 1. Ljubezen in sv. Rešnje Telo. 517 boste lahko prenašali mojo naravno, telesno od¬ sotnost. Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil, ki sem vam izkazoval dejanja najpožrtvo- valnejše ljubezni, odkar ste pri meni, in ki sem vam ravnokar v zakramentu sv. Rešnjega Telesa ustanovil skrivnost nepojmljive ljubezni. V sv. Rešnjem Telesu imate oporo za vašo medsebojno ljubezen; tam boste zajemali moč, da boste mogli r es po mojem zgledu ljubiti vse ljudi. Jezus je izkazal svojo ljubezen tudi z odre¬ šilno smrtjo na križu. Dal je življenje za svoje brate. Sv. Rešnje Telo ima biti ravno spomin ua to ljubezen. Samo v zvezi z ustanovitvijo sv. Rešnjega Telesa moremo prav umevati besede 0 novi zapovedi. Stari zakon je že ukazoval ljubezen do bližnjega , 1 toda Judje so to zapoved razlagali po svoje. Ob Jezusovem času so vo¬ ditelji judovskega ljudstva pač zatrjevali, da se mora ljubiti bližnji, pristavljali pa, naj se sovraži sovražnik. Med bližnje so šteli samo Jude; zato so takorekoč ukazovali sovraštvo do vseh, ki niso bili judovskega rodu. Zveličar je to pogubno načelo že zavrgel v svoji pridigi na gori 2 in na¬ ravnost dejal: Jaz pa vam povem: Ljubite svoje sovražnike; dobro jim storite, ki vas sovražijo, blagoslavljajte jih, ki vas kolnejo, in molite zanje, ki vas preganjajo in obrekujejo, da bodete otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. Zapoved popolne, čiste ljubezni do bližnjega torej ni bila dana šele pri zadnji večerji, marveč že zdavnaj prej. Kako torej pravi Jezus, da daje učencem novo zapoved? To si moremo razložiti le v zvezi z ustanovitvijo sv. Rešnjega Telesa. Nova je zapoved ljubezni ob Jezusovem slovesu zato, ker je ravnokar v sv. Rešnjem Telesu po¬ kazal naj višji, nebeški zgled zanjo. Ljubiti se morajo med seboj iz tistih nagibov, iz tistih vzrokov, iz katerih je on postavil sv. Rešnje Telo, In po tistem zgledu, ki ga je on s tem dal. Nova zapoved je res nova, če si predstavljamo, Ja je malo prej rekel Jezus nad kruhom besede: To je moje telo, ki bo za vas darovano. In nad Vinom: Ta kelih je novi zakon v moji krvi, ki bo z a vas in za množice prelita v odpuščanje grehov. Ta požrtvovalnost Jezusova, ki ima svoj izraz v sv. Rešnjem Telesu, bodi merilo ljubezni do bliž¬ njega, bodi vzor medsebojne ljubezni njegovih učencev. V tem zmislu pristavlja: Na tem iz- 1 m. Mojz. 19, 18. 2 Mat. 5, 43. 44; Zgodbe II, str. 221. poznajo vsi, da ste moji učenci, če se imate radi med seboj, samo po sebi se razume, da po Jezu¬ sovem zgledu. Posnemanje tiste ljubezni, ki jo tako neizrekljivo kaže sv. Rešnje Telo, je zna¬ menje Jezusove stranke. Korenina sv. Rešnjega Telesa je ljubezen; njegov sad ima biti tudi ljubezen. Po vsi pra¬ vici lahko rečemo, da je v Jezusovih besedah po ustanovitvi sv. Rešnjega Telesa, ki jih ravnokar razlagamo, do pičice vse obseženo, kar spada k zahvali po sv. obhajilu. Apostoli so bili prvič pri sv. obhajilu. Njihov nebeški učenik, ki jili je vsega učil, jim pojasnjuje tudi, kaj naj čuti nji¬ hova duša, kaj naj obvladuje njihove misli, kako naj utriplje njihovo srce v zahvalo, da so se na skrivnosten, zakramentalen način združili s svo¬ jim Zveličarjem. Vse njihove misli, želje in čuv- stva morajo dihati ljubezen. V spominu na lju¬ bezen božjega Odrešenika morajo sami pri sebi ponavljati novo zapoved medsebojne ljubezni. Misliti si mora vsak izmed njih: Jezusov sem, ki me tako nepojmljivo ljubi, da me redi s samim seboj. Pokazati moram, da sem njegov; to storim, če ga posnemam v živi, resnični, požrtvovalni ljubezni do bližnjega. Življenje nam dokazuje, da je res ljubezen po Jezusovem zgledu najdragocenejši sad sv. Rešnjega Telesa. Evharistiške pobožnosti, sveta maša, zlasti pa sv. obhajilo čistijo srca sebičnosti, sovražnosti, zavisti in poganjajo v dušah kali dejanske ljubezni. Kdorkoli se v resnici s celim srcem oklene evharistiškega Jezusa, postaja spo¬ soben za trnjevo pot žrtev in trpljenja za bliž¬ njega. Vsa krščanska ljubezen do bližnjega za- jemlje svojo moč in svojo lepoto iz sv. Rešnjega Telesa. Posamniki in redovi, ki se posvete delu za bližnjega, službi bolnikom, sirotam, revežem, nevernikom, grešnikom, morejo zvrševati novo zapoved samo tedaj, če v sv. Rešnjem Telesu iščejo pomoči in krepila. Apostoli so sami pokazali, da človek s svo¬ jimi močmi ne more v tem oziru nikamor. Saj so se parkrat prepirali med seboj, kdo je večji. Koliko bolj nam je torej treba nadnaravne pod¬ pore za ljubezen do bližnjega! Koliko bolj se moramo mi nasloniti vsi na Jezusa, da ž njegovo milostjo premagamo svojo sovražnost, zavist, se¬ bičnost, lagodnost in lenobo! 4. Peter. Ob ti priliki se nam pokaže apostol Peter zopet v vsi svoji naravni ljubez- 518 Napoved Petru. Luk. 22, 31.32; 34—38. Jezusova molitev. nivosti, pa tudi z vsemi svojimi slabostmi. Na¬ poved ločitve mu je ranila mehko srce. Ne more si misliti, da bi ne bil več v Jezusovi družbi . 1 Misli si skoraj gotovo, da se hoče obrniti njegov ljubljeni Učenik od judovskega ljudstva in iti med druge narode. Zato se osmeli in vpraša v svojem in vseh soapostolov imenu: Gospod, kam greš? Zveličar mu ne odgovarja naravnost, marveč mu samo pove, da zdaj še ne more za njim. Čaka ga še težka služba, ki mu jo par tednov kasneje naloži Jezus; za pastirja je odločen nad božjo čredo. Kasneje, ko v prvih bojih dovrši svojo nalogo, pojde pač za njim. Čaka ga ravno taka smrt, kakor Jezusa. Na križu izdahne svojo dušo . 2 Ganljivo milo mu namigne Zveličar s tem, naj se kroti, naj ne sili dalje v Jezusa, in naj se vda njegovi volji. Toda burni Peter ne more premagati svojega v koprnenju vzkipelega srca. Ne moreš je pretrda beseda zanj; ne zaveda se svojih nepopolnosti, svoje slabosti, marveč hoče dokazati, da more. V ljubezni takorekoč oslepljen hoče popravljati svojega Jezusa in mu začne za¬ gotavljati, kako sposoben je, da gre za njim, češ: Pripravljen sem s teboj iti v ječo in smrt. Svoje življenje dam za te. Silno zaupanje ima vase; s tem hoče izpod¬ biti Gospodovo besedo: zdaj ne moreš. Zato pa čuje odgovor, ki mu v bolestnem sočutju razkrije vso njegovo slabost, in mu pokaže, kako nespa¬ meten je, ker se brezpogojno ne vda Jezusovim besedam, in se ne poniža v zavesti svoje pomanj¬ kljivosti. Zveličar mu reče: Svoje življenje bi dal zame ? Resnično, resnično ti povem, Peter: petelin ne bo še odpel, ko boš ti trikrat utajil, da me poznaš. To je moral biti grozen udarec na Petra in na njegove tovariše. Malo prej so slišali, da bo eden iz njihove srede izdal Jezusa. Že takrat so groze drhtela njihova srca; zdaj so še bolj potrta. Njihov prvak ima zatajiti svojega Zve¬ ličarja! Kaj si je mislil Peter? V svoji pre¬ prostosti si je že izslikal, kako zvesto bo pomagal Jezusu v njegovem mesijanskem delovanju, in brez dvojbe je tudi zasanjal, kako obilno plačilo ga čaka za to. Zdaj pa sliši to grozno napoved. Evangelist nam sicer nič ne pove, kaj se je godilo po ti napovedi v Petrovem srcu, toda sami 1 Primeri Jan. 6, 68; Mat. 16, 22. 2 Jan. 21, 18. si lahko predstavljamo, da je bil ves izven sebe; ostrmel, potrt, do dna duše žalosten je gledal predse in zdelo se mu je brez dvojbe, da je zanj vse izgubljeno. Tolažba. Luk. 22, 31. 32; 34—38. Gospod pa pravi: „Simon, Simon, glej, satan vas je poželel, da bi vas presejal, kakor pšenico; jaz pa sem molil za te, da ne jenja tvoja vera. In ti pa od svoje strani potrjuj svoje brate!“ In reče jim: „Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in obutala, ali vam je česa manjkalo ?“ Odgovore: „Ničesar.“ Zato jim reče: „Zdaj , kdor ima mošnjo, naj jo vzame, tako tudi torbo; in kdor nima tega, naj proda svojo suknjo, ter si kupi meč. Zakaj, povem vam, da se mora nad menoj izpolniti še to, kar je pisanega: ,In hudodelcem je bil prištet. 4 Zakaj to, kar je pisanega o meni, se dopolnjuje.“ Oni pa pravijo: „Gospod, glej, tu sta dva meča.“ On jim pa reče: „Dosti je.“ Razlaga. 1. Satan. Jezus pristavi svoji napovedi takoj ljubeznivo tolažbo. Najprej v lepi podobi pove, odkod bo prišla izkušnjava, ki bo v nji podlegel Peter, in razkrije, da ne preti samo njemu, marveč vsem apostolom: Satan vas je po¬ želel, da bi vas presejal kakor pšenico. Podoba je vzeta iz kmečkega življenja. Zmlačeno žito je treba na rešetu prevejati in presejati. Močno se mora tresti sem in tja in pri tem odlete pleve, slabo zrnje pade skozi rešeto, samo kleno žito ostane. Satan, hudobni, zavrženi duh hoče tako de¬ lati tudi z apostoli. Kako zna vejati in tresti, vemo iz Jobove zgodbe . 1 Sveti pisatelj nam v nji pripoveduje, kako pravičen in bogaboječ je bil Job. V živi domišljiji nam slika, kako ga Bog celo satanu hvali. Satanov odgovor nam popisuje tako-le: Ali se Job zastonj Boga boji? Ali nisi ti ogradil njega in njegovo hišo in vse blago naokrog? Dela njegovih rok si blagoslovil 1 Zgodbe I, str. 142. Vejanje apostolov. Moč Jezusove molitve. 519 in njegovo posestvo je narastlo v deželi. Toda stegni- Nekoliko svojo roko, in dotakni se vsega, kar ima: a li te ne bo klel v obraz? Bog dovoli, da satan Jobu uniči vse premoženje in mu umori otroke in naposled celo, da ga udari s hudo boleznijo. Tako ga veja in preseja, da bi razdrl njegovo zaupanje v Boga. Na podoben način hoče pre¬ vajati in presejati tudi apostole. Čakajo jih strašni časi: Jezus ujet, na videz brez moči, brez veljave; surovi rimski vojaki počno ž njim naj¬ hujše stvari. Od vseh zasramovanega, zapušče¬ nega ga popeljejo — zavrženega obsojenca — na morišče. Tam izdahne na sramotnem križu. 8 križa v grob. Debela skala ga pokrije. Ali ne pade ž njim v grob tudi upanje in pričako¬ vanje? Ali ne zdrobi skala na njegovem grobu vere vanj? Po pravici primerjamo apostole v ti bridki izkušnji pšeničnemu zrnju, ki ga šiloma, z vso močjo premetava in pretresa kmetič. Zdaj lahko razumemo zvezo Jezusovih besedi o satanovem Presejavanju z napovedjo Petrovega zatajenja. Tako-le: Peter, ti me boš še danes z besedo za¬ tajil. Hudo je to, toda iz človeške slabosti raz¬ ložljivo. Satan preži namreč na te in na vse tvoje tovariše, da bi vas zapeljal še dlje. Hoče vam vzeti vašo vero v moje božje poslanstvo. Po božjem dovoljenju vas bo silno izkušal. Vaša Sr ca bo potrl z žalostjo, vaše duše bo oslabil s strahom. Spravljal vas bo v obup in odpad od mene. 2. Mož Jezusove molitve. Kakor hla¬ dilna rosica na osmojeno cvetje, kakor zlata zarja iz temne noči zadone v tolažbo Gospodove besede: Jaz pa sem molil za te, da ne jenja tvoja vera. In ti pa od svoje strani potrjuj svoje brate. Jezus je molil za Petra. Njegova molitev je vedno uslišana. Kar prosi Očeta, mu da. Po svoji človeški naravi kipi njegova prošnja v nebo, naj Peter ostane pri vejanju in presejanju trden v svoji veri. Izkušnja pride; tako je božja volja. Srez sledi ne mine. Ure Jezusovega trpljenja, smrti in počitka v grobu bodo grozne. Obup bo že trkal na srca, črn strah bo pretresal ude in nema žalost jim bo uklanjala glave, toda Jezus je molil za Petra, da ne jenja njegova vera. Zatajil ga bo, a to bo storil le iz slabosti, z u stmi, v svojem srcu bo ostal vedno Jezusu zvesti Teter, ki ve, da ima samo njegov Zveličar besede Večnega življenja. Takoj po svojem padcu se iz- preobrne; s solzami grenkega kesanja izpere svojo pregreho in nato prične zvrševati svojo nalogo, ki mu jo daje Zveličar z besedami: Potrjuj svoje brate. Med svojimi soapostoli bo netil upadajoči pogum, vnemal jih k molitvi in jim vlival upanja v trepetajoča srca. Jezus je molil; zato bo satan pač mogel raniti Petrovo zvestobo, ne bo je pa mogel uničiti. Njegova vera ne jenja in ž njo bo podpiral upadajočo vero svojih bratov-apostolov. Za Petra je molil Jezus. S tem je molil tudi za vse apostole. Peter je njihov glavar. V Petrovem padcu naj vidijo, kam morejo priti z lastnimi močmi; v njegovem izpreobrnjenju naj pa izpo- znajo moč božje milosti in zato naj se v svetem zaupanju naslanjajo nanj, ki ga varuje Jezusova molitev, da ne jenja njegova vera. Satan ne miruje. Peter in njegovi bratje so legli k smrtnemu počitku. Izkušnjav in izkušenj pa ni konca. Nasledniki Petra in apostolov imajo od začetka do danes prestajati nebrojno bojev in muk. Trpljenje, zapeljavanje, žalost in strah jih vejajo in presejavajo, da bi jim vzeli vero in jih potisnili v odpad od Jezusa. Nad njihovimi boji in stiskami, nad potrtimi srci in ranjenimi du¬ šami pa bedi Jezusova molitev za Petra. Vsi njegovi nasledniki se udeležujejo njene moči. In ko zabuče viharji v Kristovi cerkvi, ko se zdi, da vse propade, pa se naslanjajo škofje, mašniki in verniki na Petrovega naslednika, rimskega škofa, ki potrjen po Jezusovi molitvi potrjuje svoje brate. Mogoče je in zgodilo se je že tudi, da je kak Petrov naslednik kakor Peter s po¬ hujšanjem pokazal svojo človeško slabost. Vere v Jezusa pa ni izgubil. Kar je Petru naročil Gospod, naj potrjuje svoje brate, to velja tudi za Petrove naslednike. Ne samo smejo, marveč naravnost morajo skrbeti, da ne jenja prava Je¬ zusova vera. Da jim je to mogoče, nam je porok Jezusova molitev. Iz tega jasno vidimo, da Jezus sam vodi Petrove naslednike, ko skrbe za to, da se ohrani neskaljena njegova vera. Grešiti morejo, toda kadar zvršujejo svojo dolžnost, da potrjujejo brate v veri, da izpričujejo, kaj spada v Jezusovo vero, in kaj ji nasprotuje, se ne morejo motiti, ker se Jezus, ki je molil zanje, ne more motiti. Tista božja pomoč, ki jo je zagotovil Zveličar Petru, je zagotovljena tudi njim. Nezmotljivi varihi Jezusove vere so, nezmotljivi potrjevavci svojih bratov. 520 Težki časi za apostole. Mat. 25. 31- 35. Apostoli se pohnjšajo nad .Jezusom. 3. Apostolom! Jezus nadaljuje svoje tolažilne besede. Ko obeta v Petru apostolom varilia njihove vere, se morajo zanesti nanj. Sklicuje se pri tem na njihove lastne izkušnje. Razposlal jih je že enkrat, naj samostojno oznanjajo evangelij . 1 S seboj niso vzeli drugega, nego svojo pošteno vero. Brez mošnje in torbe, brez obutala — popolni reveži — so šli med iz¬ raelsko ljudstvo oznanjat, da se je približalo ne¬ beško kraljestvo. Vendar jim pa ni ničesar manj¬ kalo. Že takrat jim je pa dejal, da učenca ne more čakati boljša usoda, nego učitelja. Takrat je bila pa zanje samo prva poizkušnja; brez ve¬ likih nevarnosti, brez težavnih stisk so se zdravi vrnili. Zdaj je druga ura. Prično se nanje napadi na dušo in telo, na življenje in smrt. Izaijeva prerokba: In hudodelcem je bil prištet , 2 se pri¬ čenja uresničevati nad Jezusom. Med dvema roparjema bo izdihnil svojo dušo, obsojen kot zločinec na najsramotnejšo smrt. Z osebno na¬ vzočnostjo ne bo več mogel braniti svojih apo¬ stolov. Njegovi nasprotniki bodo zadivjali v črnem sovraštvu tudi proti njim, pristašem kri¬ žanega hudodelca. Zato morajo hiti pripravljeni na boj. Kdor ima denarja, naj si kupi meč, in kdor ga nima, naj proda suknjo, da si s sku- pičkom nabavi meč. Zveličar hoče s temi besedami pripraviti svoje apostole na bodoče resne čase, polne trp¬ ljenja in težav. Nikakor ne namerava opominjati, naj bi se apostoli z mečem branili. Sam naj¬ jasnejše pokaže v Getzemanskem vrtu, da zame- tava vsako silo. Brez upora se vda in Petra, ki hoče braniti svojega Gospoda z mečem, po¬ svari in odločno zahteva, naj odneha. Orožje njegovih apostolov ima biti vera, upanje in lju¬ bezen; potrpežljivo in pogumno morajo prenašati vsakršno preganjanje in pretrpeti tudi smrt za evangelij. Apostoli so pa njegov poziv umevali do¬ besedno. Zato mu pokažejo dva meča. Nato jim odgovori Jezus: Dosti je; to se pravi: dosti je besedi o ti reči; za zdaj še ne razumete, kaj mislim; pride čas, ko boste spoznali, kako je treba tolmačiti mojo zapoved. Nikakor torej ni ume¬ vati teh besedi o mečih. Druga napoved Petrovega zatajenja. Mat. 26, 31—35; Mark. 14, 27—31. Tu jim pravi Jezus: „Vsi se nocoj pohujšate nad menoj. Zakaj, pisano je: ,Udarim pastirja in razkropi se ovčja čreda/ Ko pa vstanem , pojdem pred vami v Galilejo/' Peter mu odgovori, rekoč: „In ko bi se tudi vsi pohujšali nad teboj, jaz se nikdar ne bom pohujšal." In Jezus mu reče: „Resnično ti po¬ vem, da me boš nocoj to noč, preden petelin dvakrat zapoje, trikrat zatajil/' On pa še dalje govori: „In ko bi bilo treba umreti s teboj, te ne za¬ tajim." Tako pa zatrjujejo vsi učenci. Razlaga. 1. Pohujšanje. Jezus je že z besedami Dosti je naznanil, da apostoli še niso dovolj pri¬ pravljeni za bodoče težke čase, in da ne razumejo, kaj jih vse čaka. To tudi naravnost pove, rekoč: Vsi se nocoj pohujšate nad menoj. Pohujšati se nad kom, se pravi, iz besede ali dejanja kake osebe dobiti priložnost za greh. Apostoli se bodo pohujšali nad Jezusom. Videli ga bodo ujetega, ko' ga odvedejo vojaki v mesto pred Ana in Kajfa. In to jim bo povod za greh: njihovo za¬ upanje se jim omaja, trdnost njihove vere opeša; ljubezen in vdanost se ohladita vsaj za nekaj časa; strah jih prevzame, da ubeže. Ta bojazljivi beg jim Zveličar še posebej napove z besedami preroka Zaharija. Dotične besede slovejo pri preroku tako-le : 1 Meč, vzdigni se nad pastirja in nad moža, ki se me drži, pravi Gospod vojnih čet; udari pastirja, in ovce se raz¬ krope; svojo roko pa obrnem k otročičem. Tu opisuje, kako pride meč, to je silovita smrt, nad dobrega pastirja izraelskega ljudstva, in kako se vsled tega odvrne mnogo ljudi od njega; samo otročiči — preprosti, ponižni njegovi učenci — mu ostanejo zvesti. Jezus jim to napoveduje, da pokaže svojo božjo vsevednost, in da se na to spomnijo, ko se zvrši. V prvi zmedenosti jih premaga strah in pobegnejo, a kmalu jim zaigra v spominu, da jim je Gospod to naprej napovedal, in to jim vrne njihovo zaupanje vanj. Da jih pa še bolj 1 Luk. 9, 1 naši.; Mat. 10, 6 nasl. 2 Iz. 53, 12. 1 Zah. 13, 7. 8. Napoved Petrovega zatajenja.. Govor k slovesu. 521 potolaži, jim pa pove, da bo vstal in šel pred njimi v Galilejo. Ta beseda naj jih tolaži, ko Pride najhujše. 2. IVapoved Petru. Peter se je od prve napovedi, da bo zatajil Gospoda, že ujunačil; brez dvojbe ga je zelo potolažila in okrepila Jezusova beseda, da je molil zanj, in vzvišena naloga, naj Potrjuje v veri svoje brate. Njegovo vihravo srce je bilo polno te zavesti, da bo moral skrbeti za svoje tovariše, in tudi Jezusove besede o potrebi meča, ki jih je on prav gotovo razumel o pravem meču, so ga vzdignile. Čutil je, da se bo bojeval na čelu apostolov ... Ko torej Zveličar pove, da se bodo vsi pohujšali nad njim, je umljivo, da se Prične za se zopet braniti in ustavljati, češ, če tudi vsi drugi, jaz ne. To nepremišljeno zaupanje v samega sebe zasluži resnega opomina. Resnejšega ne more Prejeti, nego mu ga da božji Zveličar, ko iznova napove, da ga bo še tisto noč trikrat zatajil. Ponavljamo zopet, da s svojim zatajen jem Peter ni odpadel od vere; vero je ohranil tudi takrat, ko je iz strahu, da bi ga kot učenca Gospodo¬ vega ne izgnali z dvorišča velikega duhovnika, tajil, da pozna Jezusa. Druga napoved nima pri Petru tistega silo¬ vitega vpliva kot prva. Zdi se skoraj, da si misli, da se Jezus šali ž njim. Kar je slišal, mu je dalo toliko poguma, da burno zagotavlja svojo zvestobo in na vse pripravljeno ljubezen. Z njim vred zatrjujejo ravno to drugi apostoli. Smemo jim verjeti, da so v resnici tudi tako mislili. Še več: ko bi se bilo treba pričeti bo¬ riti za Jezusa, bi bili gotovo ostali ob njem, in ne bi bilo treba, padli v boju proti njegovim napadavcem. Prišlo je pa vse drugače kot so si sami mislili. Jezus se je sam vdal, kakor bi ne imel nobene moči, kakor bi sam obupaval nad seboj. In to jih je potrlo. Zlasti o Petru ne smemo prezreti, da je imel toliko poguma, da je šel za Jezusom celo na dvorišče velikega du¬ hovnika. Ljubezen ga je gnala, da je hotel ostati v njegovi bližini; in po pravici smemo reči, ha bi bil tudi takrat pripravljen dati svoje Življenje zanj. Zatajil ga ni, ker se je bal za življenje, marveč ker se je bal, da bi ga ne iz¬ gnali iz njegove bližine. Pohujšanje je res prišlo nad apostole; nji¬ hova malosrčnost, negotovost je bila grešna, toda ho vse premislimo, bomo vendar le glavni vzrok njihovemu strahopetnemu ravnanju pripisovali slabosti, vplivu nenadnega strahu. Petru moramo pa vkljub njegovemu grehu priznavati precej po¬ guma in resno voljo, ki je ž njo hotel ostati pri Jezusu. Globoko iz duše so mu vzkalile besede: In ko bi bilo treba umreti s teboj, te ne zatajim. Jezusov govor k slovesu. Jan. 14, 1—17, 26. Evangelist Janez nam je ohranil celo vrsto dragocenih Jezusovih besedi, ki je ž njimi ob slovesu bodril in opominjal svoje apostole. Raz¬ likujejo se prav značilno od vseh drugih Zveli- čarjevih govorov, tudi od tistih, ki nam jih je zapisal v prejšnjih poglavjih četrti evangelist. Bilo je še v obednici. če računamo, da je Iškariot ob devetih zapustil Jezusa, imamo nekako 10. uro, ko se Zveličar, poln svetega ognja v božjem srcu, obrne do svojih apostolov, in jim ob slovesu s povzdignjenim glasom izroča neprecenljive, bi¬ serne misli in nauke. V evangeliju sv. Janeza imamo v prejšnjih Jezusovih govorih pojasnjevanje njegovega po¬ klica in namena; svoj božji izvor, božjo naravo, mesijansko službo tolmači, božji kruh napoveduje pred večinoma nevernim poslušavstvom. V Ka- farnavmu ga poslušajo trdovratni Judje, v Jeru¬ zalemu pa zakrkneni, oholi sovražniki. Po zadnji večerji govori le svojim najzve¬ stejšim tovarišem, svojim otročičem, kakor jih je sam tako lepo imenoval. Ne prezrimo tudi, da so ti njegovi sinovi, ki upirajo zvedavo svoje oči v njegovo milo lice, po sv. obhajilu na poseben način posvečeni in združeni ž njim. Pač poudarja tudi v tem slovesu svoj dom in pojasnjuje svoje razmerje do nebeškega Očeta, smoter svojega učlovečenja, svoj odhod v nebeško domovino in svoje neminljivo delovanje ob Očetovi desnici, a beseda mu teče drugače, nego kadarkoli prej. Nepopisno mehka je; gorkota neskončne, večne ljubezni jo obžarja, kakor bi govorila najrahlo- čutnejša mati ob slovesu svojim otrokom. Malo prej jim je dejal, da jih bo svet izpo- znal za njegove učence po medsebojni ljubezni. Njegov govor je naj slovesnejši izraz nepopisne, nebeške ljubezni, ki v nji opominja, tolaži, obeta in krepča. Najložje ga razdelimo v tri dele. V prvem podaja apostolom štiri tolažila, v drugem jim opisuje prihodnje boje in zmago, v tretjem moli zanje. 522 Jan. 14, 1—21. Tolažila. Tolažila. Jan. 14, 1—21. „Vaše srce naj se ne da oplašiti; verujte v Boga in verujte vame. V hiši mojega Očeta je mnogo stanovanj. Če bi ne bilo tako, bi vam bil povedal, ker grem pripravljat prostora za vas. In ko odidem, in vam pripravim pro¬ stora, se vrnem zopet, ter vas vzamem k sebi, da boste tudi vi, kjer sem jaz. Kam pa grem, veste, tudi pot veste . 44 Reče mu Tomaž: „Gospod, ne ve¬ mo, kam greš. In kako naj vemo za pot?" Odvrne mu Jezus: „Jaz sem pot, resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu, razen po meni. Ko bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta. In odslej ga spoznate in ste ga videli.“ Reče mu Filip: „Gospod, pokaži nam Očeta in zadostuje nam.“ Jezus mu pravi: „Toliko časa sem pri vas in niste me še spoznali? Filip, kdor vidi mene, vidi tudi Očeta. Kako torej praviš: ,Pokaži nam Očeta!‘ Ali ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne pripovedujem sam od sebe, marveč Oče, ki prebiva v meni, sam zvršuje svoja dela. Verujte meni, da sem jaz v Očetu, in Oče v meni; če pa ne, pa mi ve¬ rujte vsaj zavoljo del. Resnično, resnično vam povem: Kdor veruje vame, bo tudi sam zvr- ševal dela, ki jih jaz zvršujem, in celo večja od teh bo zvrševal. Zakaj, jaz grem k Očetu, in karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, bom storil, da se poveliča Oče v Sinu. Če me ljubite, izpolnjujte moje za¬ povedi. In jaz poprosim Očeta, in dal vam bo drugega Tolažnika, da ostane pri vas na veke, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi, in ga tudi ne pozna. Vi ga pa poznate, ker ostane pri vas, in bo v vas. Ne zapustim vas sirot; k vam pri¬ dem. Še malo, in svet me več ne bo videl; vi me boste pa videli, da živim, in živeli boste. Tisti dan spoznate, da sem jaz v svojem Očetu, in vi v meni, in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi, in jih izpolnjuje, ta je, kateri me ljubi. Kdor pa ljubi mene, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil in mu bom razodel samega sebe . 44 Juda (ne Iškariot) mu reče: „Go- spod, kako je to, da se hočeš razodeti nam, in ne svetu ?“ Jezus odgovori, rekoč: „Kdor me ljubi, bo izpolnjeval moje besede in moj Oče ga bo ljubil in k njemu pri" deva in pri njem se nastaniva. Kdor me ne ljubi, ne izpolnjuje mojih besed. Besede, ki jih slišite, pa niso moje, marveč Očetove, ki me je poslal. To vam pravim, dokler sem pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga pošlje Oče v mojem imenu, vas poduči vse in vas opomni vsega, karkoli sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne dajem vam, kakor svet daje. Vaše srce se ne daj oplašiti in ostrašiti. Slišali ste, da sem vam rekel: ,Grem in pridem zopet k vam.‘ Ko bi me ljubili, bi se veselili, da sem rekel: ,Grem k Očetu 4 , ker Oče je večji od mene. Povedal sem vam pa zdaj, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Zdaj ne bom več mnogo govoril 2 vami; prihaja namreč vojvoda tega sveta. Na meni sicer nima ničesar, toda zgodi se, da svet spozna, da lju¬ bim Očeta in delam tako, kakor mi je zapovedal Oče. Vstanite in pojmo odtod ! 44 Razlaga. 1. Prvo tolažilo (vrsta 1—11). Zveličar tolaži svoje apostole najprej z ozirom na to, da ločitev od njega ne bo vedno trajala, marveč da se svoj čas zopet združijo ž njim. On odhaja, da jim pripravi stanovanje pri Očetu. Zanesti se smejo nanj; on je sam doma pri Očetu in dobro ve, da je tam za vse dovolj prostora. Apostoli niso prav razumeli Gospodovih be¬ sedi. Mislili so, da je kraj, kamor gre, kje na Pot k Očetu. Večja dela. 523 Vnebohod (po Rubensu). zemlji. Predstavljajo si skoraj gotovo kako veliko, imenitno palačo, kjer prične Jezus svojo mesijansko vlado. To kažejo besede a Postola Tomaža: Gospod, ne vem, kam greš. In kako naj vemo za pot ? In na to odgovori Jezus z večno po¬ menljivimi besedami: Jaz sem pot, resnica in življenje. On gre k Očetu. To je njegov °ilj. Pot k Očetu je on sam. Učenci morejo za njim, če hodijo po tisti poti, ki jim jo Je sam pokazal s svojim naukom in zgledom. ■Njegove nauke so slišali; njegov zgled so videli; zato jim je rekel: Kam pa grem, Ves te, tudi pot veste. Zavedali se sicer niso, kaj to pomeni, toda bistvo poti k Očetu so Poznali v Jezusovem nauku in zgledu. Apostoli se morajo v živi veri okleniti 2 nebes prinešene resnice, v kateri najdejo Pot k Očetu. Ta resnica je Jezus sam, učlo¬ večeni Bog, na zemljo došla Resnica. On je tudi življenje. Večnega življenja žele apo¬ stolom srca. V Jezusu imajo to življenje; v združenju ž njim, zlasti v sv. obhajilu po¬ dajajo sposobni, da v Očetnem domu v ne¬ beškem življenju po smrti najdejo svoje bla- Ženstvo v gledanju večne Resnice. K Bogu vodi le Jezus. Učenci so imeli že dovolj priložnosti spoznati Očeta, pa tudi zvedeti, da je Jezus njegov pravi Sin, enega bistva ž njim. 1 Nekoliko so ga že videli; odslej ga spoznajo tembolj. Zveličar se pri tem ozira n a svoje nastopne besede, ki ž njimi popolnoma °dkrito pojasnjuje svoje razmerje do nebeškega Očeta. Apostol Filip ne razume teh besedi. V otročji Preprostosti prosi Gospoda, naj pokaže Očeta. Rad bi videl, da bi se jim Bog kar od obličja do obličja pokazal, češ potem bomo zadovoljni. ^ milim očitanjem popravlja Zveličar zmotno Fi¬ lipovo misel. Oče je po svojem bistvu skrit lju¬ bem; razodeva se pa ravno v učlovečenem Sinu; Sa i sta oba ene narave in enega bistva. Učenci s ° že razmerno dolgo imeli priložnost opazovati njegovega Sinu, gledati njegova dela in poslušati P) ego ve nauke. Lahko bi se bili prepričali, da s ta z Očetom eno, in v veri v Jezusovo božanstvo bi bili lahko spoznali Očeta. Karkoli je govoril Jezus, je govoril v zvezi z Očetom, in karkoli je zvršil, je pravzaprav Očetovo delo. Da je res z 1 Jan. 5, 18 nasl.; 8, 21 nasl.; 10, 30. Očetom enega bistva, naj verjamejo, ker sam tako pravi; če pa nočejo verjeti njegovi besedi, naj pa vsaj verujejo njegovim čudežnim delom. Jezus se je že prej večkrat skliceval na svoje čudeže, 1 kakor tudi na svoje lastno priče¬ vanje o sebi. Že Judom je dejal, da kdor mu noče verjeti na besedo, naj vsaj verjame zavoljo del, ki jih zvršuje. Tako govori zdaj tudi apo¬ stolom. 2. Drugo tolažilo (12—14). Zveličar razgrne ob ti priliki veličastno prihodnjost svo¬ jim apostolom. Sam se je skliceval na čudežna dela. Zdaj napoveduje, da bodo tudi njegovi verni in zvesti apostoli po njegovem odhodu k Očetu zvrševali čudeže. Brez dvojbe misli tu na nebrojna ozdravljenja in na obujenja od mrtvih, ki so se zvršila na priprošnjo apostolov. Dejanja apostolov nam pripovedujejo mnogo takih čudež¬ nih del, ki sta jih zvršila zlasti Peter in Pavel. Jezus obeta apostolom, da bo v nebesih pri Očetu 1 Jan. 5, 17 nasl.; 5, 36. 524 Sv. Puh. Vstajenje. blagoslavljal njihovo delo, uslišaval njihove prošnje in po njihovih rokah zvrševal čudeže. Važno je pa vprašanje, kako je mogoče, da bi kak apostol zvrševal celo večja dela od Jezusovih. Nekateri mislijo, da govori Zveličar v teh besedah o nepojmljivi oblasti, ki ž njo apostoli in njihovi nasledniki izpreminjajo kruh in vino v Jezusovo telo in kri, in s tem zvršu- jejo nekakšno moč celo nad poveličanim Odre¬ šenikom. Ta razlaga je sicer lepa, toda ne pri¬ lega se svetopisemskemu besedilu. Jezus je prej govoril o delih, ki se iž njih vidi njegova božja moč; taka dela so pa pač le tista, pri katerih se čudežna stran da natančno spoznati. Sv. Rešnje Telo ne more spadati med taka dela. Po posve¬ čenju se zunanja podoba kruha in vina kar nič ne izpremeni. Zato sodimo, da ne smemo iskati večjih del v izpreminjevalni mašniški oblasti. Čudeži apostolov so v enem oziru večji od Jezusovih. On je s svojimi čudeži pridobil sebi le majhno število učencev; oni pa pridobe celi svet za Zveličarjevo vero. Razširjevanje Kristu¬ sovega nauka so tista večja dela, ki jih napove¬ duje Gospod. Slabi, neznatni ribiči pojdejo po širnem svetu, kakor bi poslal otročiče v nepre¬ diren gozd, naj s šibicami posekajo vsa njegova ogromna drevesa. Sovražnikov jih čaka vse polno: učenjaki jih bodo sramotili, mogočniki preganjali. Imeli bodo pa za pomoč edino vero v križanega Jezusa in srčno molitev. A kakor hladilen vetrič jih bo v soparici življenja božala Gospodova beseda: Karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, bom storil. Zanesli se bodo nanj in v tem trdnem zaupanju bodo zvršili največji čudež, — pridobili bodo svet za Krista in nje¬ govo cerkev. 3. Tretje tolažilo (15—17). Gospodova usmiljenost z zapuščenimi apostoli gre vedno dalje. Obljubi jim posebno pomoč v svojem namestniku, sv. Duhu. Ta odstavek pričenja z besedami: Ge me ljubite, izpolnjujte moje zapovedi! 8 tem hoče reči: Zvezo z menoj ohranite s tem, da se ravnate po mojih postavah in ukazih. Kot nekako plačilo za njihovo zvestobo jim pa obljubi, da jim iz¬ prosi pri Očetu Tolažnika, sv. Duha. Dozdaj jih je varoval Jezus sam; odslej jih bo tolažil in podpiral sv. Duh, in sicer na veke. Apostoli so umrli; jasno je torej, da ne zagotavlja Zveličar pomoči sv. Duha samo apostolom, marveč tudi vsem njihovim naslednikom. Sveti Duh je pred vsem Duh resnice, ki jim bo pojasnil vse, kar jim je dozdaj še nejasnega v Jezusovem nauku, in jih podpiral, da bo ta nauk ostal vedno ne- izpremenjen in neskaljen med njimi; varoval jih bo zmot in dal jim moči v boju proti vsem nje¬ govim sovražnikom. Svet ga ne more prejeti. Hudobni, trdovratni, neverni judovski svet ga ne vidi in ne pozna. Svetega Duha prejme le, kdor je pripravljen nanj. Pripravljen je pa edino tisti, kateri živo veruje v Jezusa kot na Mesija in božjega Sinu, in je po zakramentu sv. krsta že prerojen iz greha. Neverni svet ne pripozna Jezusa in zato tudi m sposoben, da bi prejel sv. Duha. Ne pozna g a, ker nič ne sluti čudovitega vpliva, ki ga ima njegovo delovanje na človeško dušo, ne sluti, kako se razbistri um pod njegovim vplivom, kako se razvname duša za vse dobro po njego¬ vem milostipolnem žaru. Apostoli poznajo že deloma ta vpliv in se ga bodo tem bolj zavedali, ko jih binkoštni praznik takorekoč popolnoma prevzame. 4. četrto tolažilo (18—21). Daši j e bila Filipova želja preprosta in otročja, se vendar ozira Zveličar nanjo, ko nadaljevaje svoje tola¬ žilne obete napoveduje, da bodo apostoli na po¬ seben način videli Boga Očeta v Jezusu. O svojem vstajenju govori. Ne zapustim vas sirot, k vam pridem, tako pričenja svojo tešilno napo¬ ved. Svet ga kmalu ne ugleda več. Neverni judovski svet ga bo gledal le še nekaj ur, potem nikoli več, dokler se ne prikaže kot Sodnik v nebesnih oblakih. Svojih apostolov pa ne zapusti sirot. Preden se vrne v nebeški dom, se jim § e večkrat prikaže v vstalem, poveličanem telesu. Spoznali bodo, da živi in sami bodo oživeli v neomajni, zvesti veri, v nevzlomnem zaupanju in v najpožrtvovalnejši, najčišči ljubezni do njega- Ko ga zagledajo živega, vstalega iz groba, iz- poznajo, da je on v svojem Očetu, jasno izprevi- dijo, da sta z Očetom enega bistva in ene narave. Potem se jim tudi razvleče megla, ki tlači nji¬ hovo dušo, in razjasni se jim, da so tudi oni ne¬ ločljivo združeni ž njim, da jih njegova smrt m ločila od njega, in da on živi s svojo milostjo v njih. Te vzvišene zavesti pa ne bodo deležni le apostoli, marveč vsak, kdor izpolnjuje Jezusove zapovedi, to se pravi, vsak, kdor ga ljubi. Kdor namreč ljubi Zveličarja, ga bo ljubil Bog Oče 525 526 Tadejevo vprašanje. Šalom lakem. Oče večji od Jezusa. in Jezus mu bo vrnil njegovo ljubezen s tem, da se mu razodene s svojo milostjo in ga tabo zveže s seboj. Juda Tadej, brat mlajšega Jakoba, poseže Gospodu v besedo. Ne more razumeti, da se hoče Jezus pokazati le apostolom in ne svetu. Tudi on razume, da misli Jezus v besedi svet Jude. Ne ve pa, kakšno razodetje napoveduje Gospod. On pač sodi, da govori Jezus o posvetnem mesijanskem kraljestvu. Čudno se mu zdi, kako naj bi se Jezus, ko po njegovi sodbi prične kraljevati kot Mesija, pokazal samo apostolom, ne pa vsem Judom, saj je Mesijevo kraljestvo obljubljeno vsemu judovskemu narodu. Zveličar mu ne odgovarja naravnost, marveč samo še enkrat ponovi in razloži, kar je že prej rekel. Z Očetom prideta samo k tistemu, kateri v izpolnjevanju Jezusovega nauka kaže, da ga ljubi. K takemu pa ne prideta samo za kratek čas, marveč nastanita se pri njem; v njegovi duši si pripravita takorekoč svoje stanovanje. Veliko nedeljo zvečer je prišel Jezus skozi za¬ prte duri k svojim apostolom. Nekateri so ga že podnevu videli; zvečer se je prikazal vsem, razen Tomaža. Takrat je prišel ž njim tudi Oče, ker so v poveličanem telesu apostoli videli nje¬ govo božjo čast in spoznali njegovo naravo in bistveno zvezo z nebeškim Očetom. Judovski svet ga ne ljubi, ker ne izpolnjuje njegovih besed. Zato pa tudi ne bo deležen nje¬ govega razodetja po vstajenju. Judje so zavrgli Jezusov nauk; zato jih je zavrgel tudi Jezus. Kar so apostoli doživeli velikonočno nedeljo, to izkuša v duhovnem zmislu vsak verni kristjan. Kdor stopi v zvezo s Kristom po veri in krstu in se drži njegovega nauka, prideta k njemu Jezus in Oče in se nastanita v njem po božji milosti, pred vsem pri sv. obhajilu. K sklepu svojega tolažilnega govora vzbuja Zveličar s krepkim stavkom zaupanje v srcih svojih apostolov: Besede, ki jih slišite, pa niso moje, marveč Očetove, ki me je poslal. S tem hoče reči, da je to, kar je govoril, božja beseda, in da so tolažilne obljube, ki jih je povedal, božje obljube, ki se nanje smejo in morajo zanesti. 5. Dostavek. Ko dovrši Jezus svoje to¬ lažilne napovedi, pojasni iznova, za kaj se gre: To vam pravim, dokler sem pri vas. S temi be¬ sedami jih hoče iznova opozoriti, da se kmalu loči od njih. Apostoli niso natančno razumeli, kar jim je Jezus govoril. Zato jim obeta, da tudi v tem oziru poskrbi zanje. Tolažnik sv. Duh jih poduči o vsem in jim prikliče v spo¬ min vse, karkoli jim je povedal. Slovo se vedno bolj približuje. Navadna po- slovica je bila pri Judih šalom lakem, to se pravi: mir z vami. Jezus rabi tudi te besede, ki P a pri njem niso navadna, brezpomembna rečenica, marveč so polne globokih misli in najimenitnej¬ ših resnic. Jezusov šalom lakem ne želi le z ustnu miru, temveč ga v resnici daje. Njegov mir vam kali iz njegovega milega srca in obsega v sebi vso njegovo neobsežno ljubezen do ljubih apo¬ stolov, vse mehko sočutje ž njihovim dušnim trpljenjem, ki ga izkusijo ob njegovi ločitvi. Mir vam zapuščam — želim vam miru, ko se poslav¬ ljam od vas; še več: svoj mir vam dajem; ne dajem vam, kakor svet daje. Zveličar misli na tisti svoj mir, ki ga uživa v svoji vdanosti v Očetovo voljo, tisti mir, ki se ga udeleži vsak verni kristjan v svoji duši, ko v stanu posveču¬ joče milosti božje uživa srečo božjega otroka. Ta mir jim zapušča; ta mir jim daje, ko jim k slovesu po judovskem običaju kliče: šalom lakem- S takim mirom v srcu gledajo apostoli brez strahu lahko v bodočnost. Tudi Jezusova ločitev od njih naj bi jih ne oplašila in ne ostrašila. Saj jim je obljubil, da ločitev ne bo trajna. Jezus odide za malo časa in kmalu se zopet vrne med nje. Njegova pot je k Očetu. Že zavoljo tega bi morali ne samo zatreti vsak strah in vsako ža¬ lost, marveč se celo prisrčno veseliti. Temu pristavlja Zveličar besede: Oče je vecp od mene. Prej je zatrjeval, da sta on in Oče eno, da kdor vidi njega, vidi tudi Očeta. Kako se torej morajo razumeti besede, da je Oče večji od njega? Ves stavek se glasi: Ko bi me ljubiih bi se veselili, da sem rekel: ,Grem k Očetu', ker Oče je večji od mene. Iz tega se vidi, da b° Jezus s svojo potjo k Očetu nekaj pridobil, česar zdaj še nima. Zato bi mu morali apostoli, k° bi ga res ljubili, iz vsega srca privoščiti nje¬ govo pot in se je veseliti. Jasno je na prvi pogled, da si pridobi Zveličar s svojim odhodom k Očetu poveličanje svoje človeške narave. Zdaj ga še nima; šele po vstajenja se mu poveliča njegovo telo in postane nestrohljivo in neumr¬ ljivo. V tem zmislu je res Oče večji od njega* Jezusova človeška narava še ne uživa tiste slave in tistega veličastva, ki v njem živi nebeški Oče. Vojvoda tega sveta. 527 8 svojo odrešilno smrtjo si pa tudi za svojo člo¬ veško naravo zasluži nebeškega poveličanja. Na vse svoje pomenke ob zadnji večerji, ki je v njih apostolom razkrival bodočnost, se ozira Jezus v sklepnih besedah, ko pravi: Povedal sem vam pa zdaj, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Apostoli naj spoznajo vsevednost svojega Zveličarja iž njegovih zvršenih napovedi in naj v tem spoznanju utrdijo svojo vero vanj. Cela vrsta jih je: napovedal jim je, da ga bo e Jen izmed njih izdal, da ga bo Peter zatajil, Ja se bodo vsi pohujšali nad njim; naznanil jim je, da bodo zvrševali čudežna dela v njegovem imenu, opisal jim je nepojmljive učinke sv. Duha v njihovih dušah; ponovno jim je napovedal svoje vstajenje in poveličanje. Vsega tega noben ustvarjeni duh ni mogel spoznati; zato je jasno, Ja je zvršitev teh napovedi, ki se je do pičice natančno zgodila, jasen dokaz Jezusovega božjega Poslanstva. Na to ravno posebej opozarja. Vedno in vedno skrbi za to, da okrepi vero v dušah svojih apostolov. Noče pa imeti slepe vere; zato Se sklicuje večkrat na neovržne dokaze svojih čudežev in tu v tem slučaju tudi na svoje pre- r °kbe, kakor se je že prej enkrat ob napovedi razdejanja jeruzalemskega mesta, ko je rekel: , povedal sem vam naprej A Da se vedno bolj Približuje bridko trenotje slovesa, kažejo naslednje besede: Zdaj ne bom Ve c mnogo govoril; V r ihaja namreč voj¬ voda tega sveta. V o j- v °Ja, knez never¬ nega, trdovratnega, z akrknenega judov¬ skega sveta, je hu- Jie, 2 oče njegovih sovražnikov. Ta voj- v °Ja je dobil v Judu iškariotu pripravno orodje. 3 Celega ga Je prevzel, seveda P°tem, ko mu je 1 Mat. 24, 25. 2 Jan. 12, 31. 8 Jan. 13, 27. Juda prostovoljno dal prostora v svojem srcu. Hudič prihaja v Juda, ki se zdaj že dogovarja, kako bi najložje pripeljal skrivoma njegove sovražnike k njemu, da ga odvedo v sramotno smrt. Hudič nima sicer nič na Jezusu, ki je brez madeža, brez greha. Ko se mu da v njegovih pomočnikih ujeti, zasramovati, obsoditi in na¬ zadnje umoriti, se zgodi to edino le po njegovi svobodni volji kot dejanje neizrekljive ljubezni do človeštva in popolne pokorščine do nebeškega Očeta. Tako se morajo umevati Jezusove besede: Na meni sicer nima hudič ničesar, toda zgodi se, da me ujamejo njegovi pomočniki in me odženejo v smrt, da svet spozna, da ljubim Očeta in delam tako, kakor mi je zapovedal Oče. Ob koncu svojega življenja kaže torej z živim zgledom, kar je prej večkrat poudarjal v svojih besedah. Sam je dejal, da je njegova hrana zvrševati voljo nebeškega Očeta, da je zato prišel na svet, da izpolnjuje Očetovo voljo. Svoje učence je učil naj molijo: Oče naš, zgodi se tvoja volja. Zdaj pridejo najstrašnejše ure njegovega življenja. Podvrže se jim, ker je tako božja volja. Svet naj se uči v teh dogodkih od njega ljubezni in pokorščine. Getzemanski vrt dandanes. 528 Jan. i5, 1—8. Trta in mladike. 6. ..Vstanite in pojmo odtod !“ Ne¬ kateri razlagavci mislijo, da je pri teh besedah Jezus s svojimi učenci že zapustil obednico, in da jim je to, kar sv. Janez še dalje poroča nje¬ govih besedi, govoril potoma, ko so šli iz Jeru¬ zalema preko Cedrona proti Getzemanskemu vrtu. Toda to ni verjetno. Mnogo umljivejše je, da je ostal Jezus z apostoli še nekaj časa v obed- nici. Vstanite jim je rekel zato, da so se dvignili od mize; tudi sam je vstal, apostoli pa za njim. Stojč jim je še dalje govoril. Ko se poslavljajo prijatelji, gredo težko in neradi vsaksebi. Pri slovesu si imajo še mnogo povedati. Ko so že pripravljeni za odhod, se prične večkrat še nov, pomenljiv pogovor. Tako si tudi najložje pred¬ stavljamo nastopni prizor. Jezus stoji na sredi svojih apostolov, ki se gnetejo krog njega, kakor sinovi krog očeta, in jih še dalje uči, opominja in tolaži. Prilika o trti. Jan. 15, 1-8. „Jaz sem prava trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, katera ne rodi sadu, bo odrezal; in vsako, katera rodi sad, bo očistil, da bo rodila več sadu. Vi ste že čisti zavoljo besed, ki sem vam jih govoril. Ostanite v meni in jaz v vas! Kakor mladika ne more sama od sebe roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni, in jaz v njem, obrodi obilo sadu, ker brez mene ne morete ničesar storiti. Kdor pa ne ostane v meni, bo ven vržen kakor mladika in usahne, in Jo pobero in vržejo v ogenj in zgori. Če ostanete v meni, in moje besede ostanejo v vas, prosite, karkoli hočete, in zgodi se vam. S tem se po¬ veličuje moj Oče, da obrodite obilo sadu, in ste moji učenci.“ R a z 1 a g- a. 1. Prilika. Jezus pripoveduje svojim učen¬ cem ob slovesu silno lepo priliko o trti. Opisuje trto, imenuje vinogradnika in omenja njegovo delo v vinogradu in usodo nerodovitnih mladik. Zveličar ne popisuje trte podrobnejše, ker so jo pač vsi učenci natančno poznali. Izmed vinogradnikovih del omenja samo, kako ravna s posamnimi mladikami. Takoj, ko nekoliko zrastejo, zna ločiti med plodovitimi in med slabimi mla¬ dikami. Slabe, kakor tudi suhe in sicer nerabne, obreže in jih pusti na tleh, ali jih pa takoj zmeče ven. Saj niso za rabo. Sveži listi se morejo k večjemu klasti živini; sicer pa obrezana mladika ni za drugam, nego za v ogenj. Plodovite mla¬ dike pa očisti vinogradnik, s tem da obreže ne¬ potrebne liste, uniči gosenice ali drug mrčes in tako poskrbi, da se morejo pravilno razvijati. Za razvoj pa potrebujejo mladike soka, ki ga dobivajo od trte. Trtno deblo mora biti zdravo in dobre vrste; potem rode mladike dober sad. Vsa moč mladik je v tem, da so zvezane s trto, da takorekoč žive v nji. Iz te ozke zveze se rodi v vinogradnikovo veselje obilen in sočen sad. 2 . Pomen. Naš Gospod je pri mizi sede tolažil apostole. Glavna misel njegove tolažbe je bila v tem, da jih je zagotavljal svoje duhovne zveze in svoje skrbi zanje tudi potem, ko se loči od njih. To misel izpeljuje stoječ sredi med njimi s prekrasno priliko o trti. V nji jim hoče povedati, da se sicer ločijo telesno, zunanje in vidno, toda notranja, živa zveza pa ostane med njimi, če je le sami ne razdero. Najtesnejše bodo združeni. Jezus ostane še tudi za naprej vir njihovemu dušnemu življenju. Svojo priliko razlaga sam: Jaz sem prava trta, in moj Oče je vinogradnik. Sv. Avguštin pravi o tem: „Te evangeljske besede, ki se ž njimi imenuje Gospod trto, svoje učence pa mla¬ dike, pomenjajo, da je on glava cerkvi, mi P a njegovi udje, ki je posredovavec med Bogom in med ljudmi, človek Kristus Jezus. Mladike in trta so namreč ene narave: zato je pa On, ko je bil Bog, čegar narave nismo, postal človek, da bi bila v njem človeška narava trta, ki mo¬ remo tudi mi — ljudje — biti njene mladike .' 1 — „Dasi bi pa ne bil Kristus trta, ko bi ne bil človek, bi vendar te milosti ne delil mladikam, ko bi ne bil tudi Bog .“ 2 Jezus je prava trta; to pomenja: dobra, zdrava, rodovitna trta. Iz njega izvira v vse tiste,| kateri so združeni ž njim, krepko življenje- Sadovi, ki jih čaka vinogradnik od mladik, s ° dobra dela. Kdor ne dela dobrih del, kdor ne zvršuje Jezusovih zapovedi, je podoben ničvredni 1 Tract. 80 in Joa. 1. 2 Tract. 81, 3. Redilni sok — božja milost. Jan. 15, 9—17. Ljubezen. 529 mladiki. Izpolnjevanje Jezusovih zapovedi je pa zvezano z ljubeznijo do njega, kakor je v prejšnjih odstavkih večkrat odločno povedal. Zato kliče v ti priliki svojini apostolom in po njih vsem svojim vernikom: Ostanite v meni; pa tudi: Osta¬ nite v moji ljubezni. Bog odvezuje slabe mladike, kaznuje tiste, kateri ne delajo dobrih del, pri sodbi, ko jih po¬ polnoma loči od zveze z Jezusom. Dobre čisti s trpljenjem in izkušnjami. V stiskah in težavah se pokažejo s potrpežljivostjo in vdanostjo v božjo voljo v najlepšem sijaju tudi druge kreposti. Zraven pa pomaga pri tem čiščenju uspešno in krepko Jezusov nauk in zgled, ter milosti, ki oam jih je zaslužil. Apostolom kliče Jezus: Vi ste že cisti zavoljo besed, ki sem vam jih govoril. Izkusili so že Ocetno skrb na sebi; očistil jih je že po veri in krstu, zlasti pa po sv. obhajilu, ki so ga malo prej Prejeli. Toda čisti so za zdaj. Da ostanejo, morajo biti tudi zanaprej najtesnejše združeni z Jezusom. V tem zmislu jim pravi: Ostanite v meni in jaz v vas! Iz trte gre redilni sok po mladikah. Vsled tega soka rastejo mladike, brste, cveto in rode s ^d. Ta sok je božja milost, ki jo daje ljubezen Jo Jezusa in živa vera vanj. Brez soka iz trte ne živč mladike; brez milosti so dobra, za več¬ nost zaslužna dela nemogoča. Mladike ne morejo brez trte nikamor. Tako tudi Jezusovi verniki brez njega ne morejo nič storiti. Sv. Avguštin Pravi: „Morda bi kdo mislil, da more mladika vsaj kak majhen sad roditi sama iz sebe. To pa oi res; Gospod ne pravi namreč: ,Kdor ostane v m eni, obrodi obilo sadu — ker brez mene morete to kaj malega storiti', marveč: ne morete ničesar storiti. Bodisi malo, bodisi obilo, brez njega se ae more zgoditi, brez katerega - se ne more nič zgoditi ." 1 Jezus nadaljuje: Kdor pa ne ostane v meni, bo ven vržen kakor mladika, in usahne in jo po- bero in vržejo v ogenj in zgori. V krepkih po¬ dobah se tu opisujejo strašne kazni, ki čakajo človeka, kateri nima zveze z Jezusom. Podoben jo suhemu trsju, ki ni za drugam, nego za v ogenj. Zveličar ne sklepa svoje prilike s temi pre¬ tresljivimi, trdimi besedami. Zaupanja in poguma hoče vliti v srca svojih apostolov. Zato pa pove l^kaj, kar ne velja o naravni trti in njenih mla- MTract. 81, 3. Zgodbe sv. pisma II. dikah. Mladike si ne morejo pri trti nič pomagati; česar ne dobe, nimajo in si na noben način ne morejo pridobiti. Pri mladikah Jezusove trte, — pri njegovih vernikih, — je to drugače. Verniki morajo od svoje strani vse storiti, da ostanejo v zvezi z Jezusom, in da si pridobe dd njega plo- dilnega soka milosti božje. V goreči molitvi si je lahko izprosijo. V tem zmislu govori Zveličar: Prosite, karkoli hočete, in zgodi se vam. Čim več molitve, tem več milosti, tako slove Jezusova to¬ lažilna beseda. Seveda more moliti le, kdor ima živo vero in trdno zaupanje. Jezusove besede morajo ostati v tistem, kateri ga prosi. Po ti poti bo Jezusova trta rodovitna in bo dosegla svoj namen: poveličanje nebeškega Očeta: S tem se poveličuje moj Oče , da obrodite obilo sadu, in ste moji učenci. Božja čast in slava je končni cilj vsega Jezusovega dela . 1 Ljubezen. Jan. 15, 9-17. „Kakor je Oče mene ljubil, ljubim tudi jaz vas. Ostanite v moji ljubezni! Če izpolnjujete moje zapovedi, ostanete v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnjeval zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da ostane moje veselje v vas, in da se dopolni vaše veselje. Moja zapoved je ta, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil. Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, ako delate, kar vam ukazujem. Ne imenujem vas več hlapcev, ker hlapec ne ve, kaj dela njegov gospodar; mar¬ več prijatelje sem vas imenoval, ker sem vam oznanil vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene iz¬ volili, temveč jaz sem izvolil vas, in vas postavil, da greste in obrodite sad, in da vaš sad ostane, da karkoli po¬ prosite Očeta v mojem imenu, vam da. To vam zapovedujem, da se lju¬ bite med seboj.“ Razlaga. 1. Jezusova ljubezen. Zveličar hoče svoje apostole vneti, da se duhovno čim najtrd- 1 Primeri Mat. 5, 16. 34 530 Apostoli — Jezusovi prijatelji. Jan. 15, 18—24. Preganjanje učencev. nejše združijo ž njim, da ostanejo v njem, kakor pravi. Prilika o trti je imela ta namen; temu smotru služijo tudi besede, ki jih zdaj razlagamo. Mehke so kakor bi prihajale iz nežnega materi¬ nega srca, ožarjene z žarki srčnega ognja. Za¬ trjuje jim svojo ljubezen in s to ljubeznijo jih vabi, naj ostanejo v njem. Ljubezen daje; lju¬ bezni hoče, in sicer ne prazne, medle, marveč take, katera se kaže v dejanjih, v izpolnjevanju njegovih zapovedi. Iznova se sklicuje na svoj zgled. On najplemenitejše kaže, kako je treba izpolnjevati zapovedi, ker je vse življenje zvrše- val le voljo nebeškega Očeta; zdaj pa hoče v svojem trpljenju še prav posebno izpričati svojo ubogljivost. V ti svoji vdanosti v božjo voljo je vesel. Čista, neskaljena radost v zvezi s svetim mirom vlada v njegovi duši. To svoje veselje bi rad videl tudi pri apostolih. Če izpolnjujejo njegove zapovedi, se dopolni njihovo veselje. Jezusova ljubezen do učencev pa bodi vzor, kako naj se ljubijo med seboj. Dal jim je svoje meso in kri v jed, v kratkem izkrvavi na križu zanje. Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo da svoje življenje za svoje 'prijatelje. Taka je pa Jezusova ljubezen, ki je večje svet še ni videl. Po nji se morajo ravnati njegovi učenci in biti pripravljeni tudi za medsebojne žrtve. Celo smrti naj se ne plašijo za brate. 2. Apostoli — Jezusovi prijatelji. Jezus pravi apostolom: Ne imenujem vas več hlapcev . . . marveč prijatelje sem vas imenoval. Ne smemo si misliti, da je doslej apostole ime¬ noval samo hlapce, saj vemo, kako ljubeznivo je občeval ž njimi, kako jih je nazival domačine svoje hiše, in kako jih je prav pri zadnji večerji počastil z nežnim imenom otročiči. Njegove be¬ sede pomenjajo: dozdaj je bilo razmerje apostolov do Jezusa bolj hlapčevsko. Hlapec pozna namreč samo ukaze; načrti in nameni njegovega gospo¬ darja so mu neznani. Storiti mora, kar mu reče; čemu, ne sme vprašati. Zadnji čas, zlasti pa ob zadnji večerji, jim je pa Jezus razkril svoje naj¬ višje tajnosti: ustanovil je sv. Rešnje Telo, po¬ vedal jim, da gre k Očetu, naznanil jim svojo smrt, svoje vstajenje, opisal jim njihove boje, pa tudi tolažbe, ki jih čakajo, zagotovil svojo vedno zvezo ž njimi p'o sv. Duhu, ki ga jim pošlje; skratka razodel jim je ves načrt odrešenja in njihov lastni pomen pri odrešilnem delu. S tem jim je pokazal posebno zaupanje in prijaznost, ki je v resnici znamenje pravega prijateljstva. Zato je primerno, da jih odslej naravnost ime¬ nuje svoje prijatelje. Lepa je ta Jezusova beseda; lepo je pa tudi, da so se apostoli vkljub temu naj raj še imenovali Jezusove hlapce, n. pr.: Jakob, Boga in Jezusa Kristusa hlapec ; 1 Simon Peter, hlapec in apostol Jezusa Kristusa ; 2 Juda, Jezusa Kristusa hlapec . 3 S tem so pokazali svojo ponižnost in popolno vdanost svojemu Gospodu, ki so bili ž njim zdru¬ ženi v nadnaravnem prijateljstvu. Jezus poudarja pri ti priložnosti prav po¬ sebno, da je to prijateljsko zvezo ž njimi prvi on sklenil. Niste vi mene izvolili, temveč jaz sem izvolil vas. On jih je izbral za apostole edino le po svoji volji in po svoji ljubezni. Samo Je¬ zusovi ljubezni se imajo zahvaliti za to, kar so. Ravno zavoljo tega mu pa morajo vračati to s svojo gorečo ljubeznijo. Zopet in zopet ponavlja, da je ta ljubezen zvrševanje dobrih del, izpol¬ njevanje Jezusovih zapovedi. Tako si zaslužijo, da karkoli poprosijo Očeta v njegovem imenu, jim da. Še enkrat jih pa opominja na medsebojno ljubezen: To vam zapovedujem, da se ljubite med seboj. Preganjanje učencev in njihova zmaga. Jan. 15, 18-16, 33. „Ce vas sovraži svet, vedite, da je mene prej sovražil. Ko bi bili od sveta, bi svet svoje ljubil; ker pa niste od sveta, zato vas svet sovraži. Spomi¬ njajte se besed, ki sem jih povedal: ,Hlapec ni večji od svojega gospodarja. 4 Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas; če so moje besede izpolnje¬ vali, bodo izpolnjevali tudi vaše. Vse to vam bodo pa storili zavoljo mojega imena, ker ne poznajo njega, kateri me je poslal. Ko ne bi bil prišel, in bi jim ne bil govoril, bi ne imeli greha; zdaj pa nimajo izgovora za svoj greh. Kdor mene sovraži, sovraži tudi mojega Očeta. Ko ne bi bil zvrševal med njimi del, ki jih nihče drugi ne dela, bi ne 1 Jak. 1, 1. 2 II. Petr. 1, 1. 8 Juda 1, 1. Slikal Leonardo da ViDči. 532 Jan. 15, 24—27; 16, 1—33. Tolažnik. Zmaga. imeli greha; zdaj so pa videli in sovra¬ žijo mene in Očeta. Tako se izpolni beseda, ki je pisana v postavi od njih: Sovražili so me brez vzroka. Ko pa pride Tolažnik, ki ga vam pošljem od Očeta, Duh resnice, ki iz¬ haja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. To vam povem, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo metali; pride celo ura, da bo vsak, kdor vas umori, menil, da Bogu službo zvršuje. To vam bodo pa delali, ker ne poznajo ne Očeta, ne mene. Povedal sem vam pa to, da se spomnite, ko pride ta čas, da sem vam jaz povedal; nisem vam pa tega pravil od začetka, ker sem bil pri vas. A zdaj grem k njemu, ki me je poslal, in nihče izmed vas me ne vpraša: ,Kam greš?‘ Pač pa vam je, ker sem vam to povedal, žalost na¬ polnila srce. Ali jaz vam po pravici pravim: Bolje je za vas, da grem. Zakaj, če ne odidem, ne pride Tolaž¬ nik k vam; če pa odidem, ga vam pošljem. In ko pride on, prepriča svet greha in pravice in sodbe: greha namreč, ker niso verovali vame; pra¬ vice pa, ker grem k Očetu, in me ne boste več videli; sodbe pa, ker je vojvoda tega sveta že obsojen. Se mnogo vam imam povedati, pa tega zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas nauči vse resnice; ne bo namreč govoril iz sebe, marveč, kar bo slišal, bo govoril in oznanjal vam bo prihodnje reči. Mene bo poveličeval, ker bo Jemal od mo¬ jega in vam oznanjal. Se malo, in ne boste me več videli; in zopet malo, in me boste videli: ker jaz grem k Očetu.“ Tu reko nekateri izmed njegovih učencev med seboj: „Kaj je to, kar nam pravi: ,Se malo, in ne boste me videli, in zopet malo, in me boste vi¬ deli/ in ,ker jaz grem k Očetu 4 ?“ Pravijo torej: „Kaj je to, da pravi: ,še malo 4 ? Ne vemo, kaj govori . 44 Jezus pa spozna, da bi ga radi vprašali in jim pravi: „To se povpra¬ šujete med seboj, ker sem rekel: ,še malo, in ne boste me videli, in zopet malo, in me boste videli . 4 Resnično, resnično vam povem, da boste jokali vi in plakali, svet se bo pa veselil- Žalovali boste, pa vaša žalost se iz- premeni v veselje. Kadar rodi žena, je žalostna, ker je prišla njena ura; ko pa porodi dete, se ne spominja več bridkosti od veselja, da se je rodil člo¬ vek na svet. Tudi vas zdaj sicer tare žalost; pa zopet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam nihče ne odvzame. In tisti dan me ne boste ničesar vpraševali. Resnično, resnično vam povem: Karkoli poprosite Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Dozdaj niste ni¬ česar prosili v mojem imenu; prosite, in dobili boste, da se dopolni vaše veselje. To sem vam pravil v prilikah, pride pa ura, ko vam ne bom več v prilikah govoril, marveč vam bom od¬ krito oznanjeval o Očetu. Tisti dan boste prosili v mojem imenu. Ne pra¬ vim vam pa, da bom jaz prosil Očeta za vas; zakaj Oče vas sam ljubi, ker ste vi mene ljubili, in ste verovali, da sem izšel od Očeta. Izšel sem od Očeta in prišel sem na svet; zdaj pa zapuščam svet in grem k Očetu . 44 Njegovi učenci mu pravijo: „Glej, zdaj govoriš odkrito in ne pripovedu¬ ješ nobene prilike. Zdaj vemo, da veš vse, in ti ni treba, da bi te kdo vprašal- Zato verujemo, da si izšel od Boga. 4 ‘ Jezus jim odgovori: „Zdaj verujete. Pride čas in že prihaja, da se razkro¬ pite vsak v svojo stran in me popustite samega; pa jaz nisem sam, ker je Oče z menoj. To sem vam povedal, da imate mir v meni. Na svetu boste imeli brid¬ kost, toda zaupajte; jaz sem svet pre¬ magal . 44 R a z 1 a g a. 1. Napoved sovraštva in prega¬ njanja. Odstavek, ki ga tu razlagamo, je s 533 534 Sovraštvo in preganjanje. prejšnjim Jezusovim govorom tesno zvezan. Prej je opominjal svoje učence, naj ostanejo združeni ž njim, naj se drže njegovih zapovedi, in se lju¬ bijo med seboj. Zdaj jim pa slika, kaj jih za¬ voljo tega na svetu hudega čaka. Svet, ki ga Jezus tu misli, so v prvi vrsti neverni Judje, duhovniki, pismouki, farizejska stranka. Vsi ti jih bodo strastno sovražili. To jih pa ne sme oplašiti, gledati morajo v duhu na svojega Zve¬ ličarja, ki so ga prej in hujše sovražili, nego nje. Edini vzrok judovskega sovraštva do učencev je njihova zveza z Jezusom. Ko hi držali z Judi, bi jih ne sovražili. Jezus je luč, 1 ki je razkril hudobna dela judovskih prvakov. Luč ti sovra¬ žijo. Tudi apostoli so luč, 2 ki ni všeč Judom; zato izkusijo besnost sovraštva. Znamenje zveze z Jezusom je sovraštvo tistih, kateri Jezusa ne marajo. Zveličar se sklicuje pri tem na svoj izrek: Hlapec ni večji od svojega gospodarja. 3 Aposto¬ lom se bo godilo, kakor se godi njihovemu Go¬ spodu: Ce so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas. Temu pristavlja: Ce so moje besede izpolnje¬ vali, bodo izpolnjevali tudi vaše; to se pravi: vi dobro veste, da mojega nauka niso sprejeli in zvrševali, zato tudi nikar ne pričakujte, da bi šli za vami. Zveličar ne misli tu človeštva v obče; saj vemo, kako hitro so sprejeli celi narodi oznanjeni evangelij. Iz teh njegovih besedi se jasno vidi, da govori v prvi vrsti o nevernih, trdovratnih judovskih voditeljih in o tistem ljud¬ stvu, katero jih je slepo ubogalo. Vzrok sovraštvu je nevednost o Bogu Očetu in njegovem učlovečenem Sinu. Ta nevednost je pa prostovoljna. Judje so imeli dovolj priložnosti spoznati resnico. Jezus je učil in razkrival božje skrivnosti. Da je dokazal svoje božje poslanstvo, je zvršil nebrojno čudežev. Judje so ga slišali in so tudi videli njegova dela. Ker mu niso vkljub temu verjeli, imajo greh, in sicer se mora ta greh imenovati sovraštvo do Boga samega. Boga so zavrgli, ker nočejo sprejeti njegovega poslanca. V Jezusu sovražijo samega nebeškega Očeta. Kristus se pri tem sklicuje na sveto pismo. Pravi namreč: Tako se izpolni beseda, kije pisana v postavi o njih: Sovražili so me brez vzroka. — Po¬ 1 Jan. 3, 19. 2 Mat. 5, 14. 3 Primeri Mat. 10. 24 nasl.; Luk. 6, 40 ; Jan. 13, 16. stava pomenja tukaj sv. pismo starega zakona sploh. Tam beremo v 68. psalmu: 1 Več jih je, kakor las na moji glavi tistih, ki me sovražijo brez vzroka. V njem se opisuje tožba judovskega pravičnika, ki po krivici mnogo trpi od svojih rojakov. Primerno obrača te besede Jezus na se. Sovraštvo Judovo do njega res ni imelo drugje vzroka, nego v njihovem zakrknenem, spačenem srcu. Jezus odhaja; osebno ne bo več ne učil, ne čudežev delal. Toda pričevanja o njegovem božjem poslanstvu ne bo konca. Pričeval bo zlasti Sveti Duh, ki ga pošlje od Očeta, po milosti v srcih, po varstvu nad apostoli, zlasti nad Petrom pa tudi po zunanjih čudežnih delih; saj vemo, kako se je to izpolnilo, ko so apostoli prejeli dar jezikov in ko je zlasti ob prvih časih bilo med verniki mnogo takih, od sv. Duha danih čudežnih milosti. Pa tudi apostoli bodo pričevali. Jezus jim pravi: Tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. Od začetka, odkar je začel Jezus javno učiti, so apostoli pri njem; slišali so njegov nauk, njegove izjave, videli njegove čudeže, culi nje¬ gove preroške napovedi. Zato bodo lahko za pričo, kdo je bil Jezus, in kaj je učil. Pravzaprav bo pričeval sv. Duh tudi v apostolih; ker po mi¬ losti Tolažnika sv. Duha poučeni in vneti za Je- zusa bodo apostoli šele sposobni za pričevanje o njem. To pričevanje bo pa imelo ravno take na¬ sprotnike, kakor jih je imel Jezus. Judje jih ne bodo sovražili samo v srcu, marveč bodo to ka¬ zali tudi v dejanju. Zveličar jim napove dvoje, izobčenje in smrt, ko pravi: Iz shodnic vas bodo metali; pride celo tira, da bo vsak, kdor vas umori, menil, da Bogu službo zvršuje. Judje so že iz¬ občili iz svoje verske družbe berača, ki mu je Jezus odprl od rojstva slepe oči. 2 Ta kazen je zadela kasneje tudi apostole. Iz zgleda sv. Ste¬ fana in iz Savlovega življenja vemo, da so drh¬ teli Judje po krvi kristjanov. Zveličar pove izprva vzrok, zakaj bodo so¬ vražniki tako besni: To vam bodo pa delali, ker ne poznajo — to se pravi: nočejo poznati vkljub mojemu pričevanju, vkljub dokazom z neštevil- nimi čudeži, vkljub čudovitim pojavom, ki bo ž njimi pričeval sv. Duli o meni, in vkljub vašemu lastnemu pričevanju — ne Očeta, ne mene. 1 v. 5; Zgodbe I, str. 538. 2 Jan. 9, 22. 34. Sv. Duh. 535 Spominjajo naj se te napovedi, ko se bo zvrševala, in naj se pri tem domislijo Jezusove vsevednosti, ki jim ni prerokovala samo trpljenja, marveč tudi tolažilno zmago. Trpljenje, prega¬ njanje in celo smrt jim je Zveličar že tudi prej napovedal , 1 toda nikoli še tako odločno in jasno kakor zdaj, ko jim je natančno razkril tudi Vzroke sovraštva. Prej ni bila jasna napoved potrebna, ker je bil sam pri njih, da jih je vodil, branil in tolažil. Zdaj odhaja; zato je prišel čas, da natančno zvedo, kaj bo ž njimi. 2. Delovanje sv. Ikulia. Zadnje besede Prejšnjega odstavka slovejo: Nisem vam tega pra¬ vil od začetka, ker sem bil pri vas. Z njimi je zadel Zveličar iznova odprto rano svojih apo¬ stolov, — žalost nad njegovim odhodom. Peter in Tomaž sta ga prej že vprašala, kam gre, nista Pa dobila določnega odgovora. Zdaj se ga nihče ne upa več vprašati. Samo nema bolečina jim kljuje v srcih. Jezus vliva vanje hladilnega balzama s tem, da jim zopet napoveduje prihod sv. Duha in njegovo čudežno delovanje. Sv. Duha pošlje Jezus od Očeta, kakor je Prej povedal. Sv. Duh izhaja od Očeta, toda v 1 Mat. 5, 10; 10, 16 nasl. tem, da ga pošlje Jezus, je že obseženo, da izhaja tudi od njega, — božjega Sinu. To kažejo tudi besede: od mojega bo vzel in vam oznanjal. Sveta Trojica bo delovala, — Oče, Sin in Sveti Duh, ker so vsi trije eno bistvo in ena narava. Bog bo tolažil apostole in zvrševal v njih čudeže svoje milosti. Vendar se pa to delovanje prilastuje posebej sv. Duhu. Bogu Očetu se namreč pri- devljejo kot osebi, ki je iž nje rojen Sin, in ki iž nje izvira sv. Duh, dejanja vsemogočnosti. Sinu se prilastujejo dejanja modrosti, ker je večna Očetova Beseda; sv. Duhu pa dejanja lju¬ bezni in dobrote. Ko odide Jezus, se na¬ daljuje njegovo delo po dobrotljivosti in ljubezni božji. Zato se prilastuje to delo sv. Duhu. Jezus opisuje ta-le posebna dela sv. Duha v tolažbo svojih apostolov: a) Sveti Duh bo prepričal svet greha. Po svojem delovanju v apostolih bo namreč dokazal, da Judje po veliki večini vkljub jasnim dokazom nočejo verjeti v Jezusovo božje poslanstvo, in da je tudi drugod, kjer ne bodo sprejeli njegovega evangelija, temu vzrok greh prostovoljne nevere. Povsod se bo videlo, da je vzrok neveri spačena grešna volja. Tako bo sv. Duh prepričal Učenci spe. 536 Delovanje sv. Duha. Vstajenje. svet greha. Pri Judih se je to natančno izka¬ zalo. Že po Petrovi pridigi binkoštni praznik se je razkrila hudobnost judovskih prvakov in od njih zapeljanega ljudstva. b) Sveti Duh bo prepričal svet pravice. Po¬ kazal bo, da je Jezus Kristus Pravičnik , 1 2 ki je šel k Očetu. Za življenja so mu očitali Judje, da onečašča soboto in da kolne Boga. Izpričalo se ho pa ž njegovim vstajenjem in vnebohodom, da ga Oče neskončno ljubi, in da pri njem ni sence nobenega greha. Na desnico božjo povišan in prejemši obljubo sv. Duha od Očeta 2 je izlil sv. Duha nad apostole, da je tako svet prepričal o svoji pravičnosti, kakor pravi sv. Peter, bin¬ koštni praznik. c) Sveti Duh bo prepričal svet sodbe. Iz vsega delovanja Jezusove cerkve, ki jo vodi sv. Duh, se kaže, da se zvršuje sodba nad nevernim svetom. Vojvoda tega sveta, — hudič, — je že obsojen. Njegova vlada je potrta po Jezusu. Bog je slekel poglavarstvo in oblasti in postavil očitno na ogled slavno zmagavši jih v Jezusu, kakor piše sv. Pavel . 3 Na Judih se najjasnejše kaže ta sodba. Razpršeni ostanejo do konca sveta brez domovine, brez središča. Kakor z Judi, se pa godi tudi z drugimi narodi, ki zametajo Jezusa in se drže vojvode tega sveta. Zadenejo jih zaslužene kazni. Zvrši se pa sodba koncem sveta, ko pride po¬ veličani Sin človečji v nebeški slavi na oblakih neba sodit žive in mrtve. c) Sv. Duh nauči apostole vse resnice. V svoji potrtosti apostoli niso bili po zadnji večerji spo¬ sobni, da bi nosili vse, kar jim je imel Jezus še povedati o svoji cerkvi, o njenem razmerju do judovstva in poganstva, o odpravi Mojzesovih bogočastnih obredov.... Niso imeli še pravega pojma o Mesijevem kraljestvu. Vsega tega jih bo pa naučil sv. Duh. Očistil jim bo um in voljo, da bodo sprejeli vase vse Jezusovo razodetje. Ne bo jim razkril nič bistveno novega, marveč le to bo pojasnil, kar je že Jezus povedal. Ne bo namreč govoril iz sebe, marveč kar bo slišal, bo govoril. Od Jezusovega nauka bo jemal in to oznanjal apostolom. S tem bo poveličeval Jezusa. Njegovo resnico bo vodil do zmage. To se tudi godi. Sv. Duh je vodil apostole in vodi še vedno do konca sveta njihove na¬ 1 Dej. ap. 3, 14. 2 Dej. ap. 2, 32. 8 Kol. 2, 15. slednike, da se ohrani Jezusov nauk in nadaljuje njegovo delo. Ohranja se le to, kar je Jezus učil in zapovedal; da se pa neskaljeno ohranja, zato skrbi sv. Duh. Nezmotnost in neporušljivost Jezusove cerkve je njegovo delo. 3. Napoved vstajenja. Bila je pač velika tolažba za žalostne apostole, ko jim j e Jezus napovedal prihod sv. Duha, toda vkljub temu jih je še vedno bridko mučila misel, da se hoče ločiti njihov ljubljeni Zveličar od njih. Zato jih pa v tem oziru posebej potolaži, in jim pove, da bo ločitev trajala le malo časa, in da ga bodo kmalu zopet osebno gledali v svoji sredi. Se malo ■— nekoliko ur — in ne boste me več videli; jutri že izdahnem svojo dušo; in zopet malo — do nedelje, — in me boste videli vstalega v poveličanem telesu. Apostoli tega niso raz¬ umeli, ker niso vedeli, kam meri s svojimi be¬ sedami, da gre k Očetu. Tudi na vstajenje niso mislili. Radi bi ga bili vprašali, pa se niso upali; zato so se med seboj šepetaje razgovarjali, kaj neki pomenjajo njegove besede. Zveličar jim odgovarja: Resnično, resnično vam povem, da boste jokali in plakali, ko boste kmalu videli mene ujetega, izdanega sovražnikom. Jokali boste, ko me bodo obsodili in peljali v smrt, in ko bom na križu umiral; plakali boste, ko bodo položili v grob moje mrtvo truplo. Svet, — hudobni, neverni, meni sovražni Judje, — se bo pa veselil, ker bo mislil, da je z mojo smrtjo končano tudi moje delo. Veselil se bo svoje na¬ videzne zmage nad menoj. Žalovali boste, pa vaša žalost se izpremeni v veselje, ko me zagledate vsta¬ lega od mrtvih, kakor se razveseli mati, ko po končanih porodnih bolečinah vzame v naročje svoje novorojeno dete. Sv. Janez to veselje iz¬ rečno poudarja, ko opisuje Jezusov prihod k učencem po vstajenju: In razveselč se njegovi učenci, ko zagledajo Gospoda . 1 Jezus pristavlja: In tisti dan, ko me zagle¬ date vstalega v svoji sredi, me ne boste ničesar vpraševali. To se pravi: Vsa ta vprašanja, ki danes mučijo vaše duše, bodo takrat pozabljena. Nič več ne boste dvomili, kam sem šel, in kje sem bil. Jasno vam bo, kaj pomenjajo moje be¬ sede, da grem k Očetu. Spoznali boste mnogo natančnejše nego zdaj, kdo sem in poslej vam ne bom več v prilikah govoril, marveč vam bom odkrito oznanjeval o Očetu. 1 Jan. 20, 20. 588 Vnebohod. Velikoduhovniška molitev. Jan. 17, 1. 2. Tisti dan boste prosili v mojem imenu. Doslej niste ničesar 'prosili v mojem imenu. Po vstajenju boste namreč popolnoma jasno videli mojo zvezo z Očetom. V mojem telesnem poveličanju boste spoznali moč mojega imena pri Bogu; jasno vam bo, da sem premagal nevero, greh, vojvoda tega sveta in njegove pomagače in celo smrt. Zato boste imeli zaupanje prositi v mojem imenu. In karkoli poprosite Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Dobili boste, da se dopolni vaše veselje. Po vstajenju bo vaša vera vame trdna in tako ozko boste zvezani z menoj, da se boste zavedali tudi Očetove ljubezni do vas, in da boste z zaupanjem pričakovali zvršitve svojih prošenj. 4. Vnebohod in zmaga. Na konec razkrije Jezus skrivnost svojega odhoda, ko pravi: Izšel sem od Očeta in prišel sem na svet; to se pravi: pri Bogu sem doma; svet ni moj dom. Zdaj pa zapuščam svet in grem k Očetu. Apostoli niso prej razumeli, kaj hoče reči s tem, da gre k Očetu. Povedali smo že, da so si mislili kak kraj na zemlji, kjer prične svoje Mesijevo kra¬ ljevanje, kakršno so si oni predstavljali. Zdaj pa slišijo, da zapušča svet. Jasno jim je bilo torej, da gre k Očetu v nebesa. Pot k Očetu se pričenja že s smrtjo in vstajenjem. Poveličani Jezus že živi takorekoč v nebesih. Dovrši se pa ta pot z vnebohodom. Apostoli so bili veseli, da so vsaj glavno reč umevali, namreč kam gre. Spoznali so tudi, da je ta Jezusova napoved poizkušnja njihove vere. Ker gre v nebesa k Očetu, je tam doma. Pri Bogu je njegov izvor. Zato slovesno vzklikujejo: Veru¬ jemo, da si izšel od Boga, da si učlovečeni Bog. Zveličar pa pozna vse slabosti svojih apo¬ stolov in ve, da njihova vera še ni tako močna, da bi premagala vse nevarnosti, ki jih čakajo. Zato pravi: Sedaj verujete, toda kmalu se pokaže, da ta vera še ni dovolj močna. Pride čas in že prihaja zdajle, ko zapustimo to obednico in poj- demo proti svojemu prenočevališču, kamor pri¬ pelje Juda moje sovražnike. Čas prihaja, da se razkropite vsak v svojo stran, ubežite od mene v strahu in trepetu, in me popustite samega; pa jaz nisem sam, ker je Oče z menoj; jaz ne potrebujem vašega varstva in vaše pomoči; v zvezi z Očetom, čigar voljo izpolnjujem, dovršim svoje delo zma¬ govito do konca. Občudovanja vredna je veličastna milina teh besedi. Vzvišeni mir, neomajno zaupna gotovost Jezusovega srca se zrcali v njih. Pred seboj vidi svoje sovražnike, vidi strah svojih slabotnih tovarišev; sam nastopa grozno pot, a brez skrbi gleda v bodočnost. Zedinjen je z Očetom; zato gre samozavestno, svest si gotove zmage v smrtne boje. Ljubeznivo pristavlja: To sem vam povedal, namreč vse to, kar sem govoril o svoji zvezi z vami in o sovraštvu sveta do mene in do vas, da imate mir v meni, v zvezi z menoj, da se v svojem strahu zopet kmalu vzravnate in iščete zveze z menoj, ter se tako pomirite. Na sveta boste imeli bridkost — vi in vaši nasledniki, iz¬ kušali boste moč črnega sovraštva, divje nevere; preganjali vas bodo in celo morili, toda zaupajte; jaz sem svet premagal. Moj zgled naj vas tolaži in navdušuje; vame se opirajte, ko vam pesa pogum. Moje življenje vam kaže, da je silna moc sovražne strasti, da je pa še neskončno večja moja moč. Neverni svet je poizkusil vse nad menoj, a jaz sem ga premagal. V spominu na mojo zmago boste našli tudi v najhujših težavah trdno zaupanje v svojo zmago; in v tem zaupanju boste tudi zmagali. Jezus — veliki duhovnik — moli. Jan. 17, 1—26. Jezusovo slovo od apostolov se završuje s prekrasno molitvijo, ki jo imenujejo razlagavci velikoduhovniško molitev. Njegovo dosedanje po¬ žrtvovalno življenje se ima skleniti z nepojmljivo žrtvijo, ki v nji svoje življenje daruje v prečisti ljubezni za svet. Žrtva je in duhovnik ob enem. V tem zmislu moli a) najprej zase (1—5), na] se poveliča njegova človeška narava in poviša na božjo desnico; b) potem moli za apostole (6—19), naj se ohrani nad njimi edinost, naj pre¬ magajo nevarnosti, ki jim prete, in naj se po¬ svete v Svetem Duhu; c) nazadnje pa moli za vse vernike (20—26), naj vedno med njimi vlada duh edinosti in ljubezni. Jezus je molil to molitev neposrednje p° prejšnjih besedah še v obednici stoječ sredi svojih apostolov. Molitev. To pove Jezus in povzdigne oči k nebesom, ter reče: „Oče, prišla je ura! Poveličaj svo¬ jega Sinu, da tvoj Sin poveliča tebe; kakor si mu dal oblast nad vsem člo¬ veštvom , da vsem, ki si mu jih dal, Jan. 17, 3—13. Jezus moli za se in za apostole. 539 Jezus ozdravi Malha. da večno življenje. Večno življenje je Pa to, da spoznajo tebe, edino pravega B°ga, in kogar si poslal, Jezusa Kri¬ stusa. Jaz sem te poveličal na zemlji, dokončal sem delo, ki si mi ga dal, da ga zvršim; in zdaj me ti, Oče, po¬ veličaj sam pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je svet Postal. Razodel sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili in meni si jih dal, in tvojo besedo so ohranili. Zdaj yedo, da je vse, kar si yni dal, od tebe. Zakaj, besede, ki si jih dal meni, sem jim dal; in oni so jih sprejeli in resnično izpoznali, da sem izšel od tebe, in so verovali, da si me ti poslal. Zanje prosim, ne prosim za svet, ampak za te, katere si mi dal, ker so tvoji. In vse moje je tvoje, in tvoje je moje, in v njih sem se poveličal. In nisem več na svetu, ti so pa na svetu; jaz pa grem k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v mojem imenu, ki si mi jih dal, da bodo eno, kakor midva. Dokler sem bil pri njih, sem jih varoval v tvojem imenu ; ohra¬ nil sem jih, ki si mi jih dal, in nihče izmed njih se ni pogubil, razen sinu pogubljenja, da se izpolni pismo. Zdaj pa grem k tebi; to pa govorim na 540 Jan. 17, 14—26. Molitev za vernike. Razlaga. svetu, da imajo moje veselje dopol¬ njeno sami v sebi. Dal sem jim tvojo besedo in svet jih je jel sovražiti, ker niso od sveta, kakor tudi jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzemi s sveta, marveč da jih obvaruj hudega. Niso od sveta, kakor tudi jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici! Tvoja beseda je resnica. Kakor si ti mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal po svetu; in zanje se sam posvečujem, da se tudi oni posvete v resnici. Ne prosim pa samo zanje, marveč tudi za tiste, kateri bodo po njihovi besedi verovali vame, da bodo vsi eno, kakor ti Oče v meni, in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal. Slavo, ki si mi jo dal, sem dal njim, da so eno, kakor sva tudi midva eno: jaz v njih in ti v meni, da se združijo v eno, ter svet izpozna, da si me ti poslal, in si jih ljubil, kakor si mene ljubil. Oče, hočem, da so tudi ti, ki si mi jih dal, kjer sem jaz, pri meni, da gle¬ dajo tvoje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni poznal, jaz sem te pa poznal, in ti so te izpoznali, da si me ti poslal. In oznanil sem jim tvoje ime in oznanjal ga bom, da bo ljubezen, ki si me ti ž njo ljubil, v njih, in jaz v njih. Razlaga. 1. Jezus moli za se. Proti nebu, kjer je njegov in naš pravi dom, dvigne Zveličar oči in v prisrčnih besedah nagovori svojega Očeta. Učence je učil, naj Boga kličejo z očetnim ime¬ nom ; 1 tako ga tudi sam kliče. Ura trpljenja, smrti in s tem tudi vstajenja je prišla. S to uro je zvezano tudi poveličanje Jezusove človeške narave. Božji Sin poveličuje Očeta, njegovo ne¬ skončno pravičnost in ljubezen, s svojo odrešilno smrtjo na križu; zato pa zasluži tudi svoje lastno poveličanje, ki prosi zanj. Svojo prošnjo uteme¬ ljuje s tem, da je zvršil svojo nalogo na zemlji, oziroma jo ima prav kmalu zvršiti. Njegova na¬ loga je, da vsem, ki mu jih da Oče, ki jih s svojo milostjo pripelje do vere vanj, podeli večno življenje. Večno življenje je pa to, da spoznajo edinega pravega Boga, in kogar je poslal, Jezusa Kristusa. Prvi začetek pota v večno življenje je vera v pravega Boga in vera, da je Jezus od njega poslani Kristus — Mesija — Odrešenik. Zveličar nikakor ne pravi s temi besedami, da zadostuje samo vera. Kdor veruje, da je Jezusa Bog poslal, sprejme s tem tudi vse, kar je Jezus učil in zapovedal: vstopi v njegovo cerkev, pre¬ jema njegove zakramente in zvršuje vse njegove zapovedi. Potemtakem je v veri v Jezusa Kri¬ stusa obseženo že tudi izpolnjevanje njegovih navodil in ukazov. Zveličar nadaljuje: Dokončal sem delo, ki si mi ga dal, da ga zvršim, — podučil sem svoje učence o Bogu in o sebi, da spoznajo v meni od tebe poslanega Mesija. V par urah potrdim to delo s svojo krvjo na križu. In zdaj me ti, Oče, poveličaj, — dvigni mojo človeško, boleznim iu trpljenju podvrženo naravo v nebeški slavi, do tistega veličastva, ki sem ga imel pri tebi po svoji božji naravi, preden je svet postal, od ve¬ komaj. 2 . Molitev za apostole: Razodel sem tvoje ime, — tvoje bistvo, tvojo pravičnost, mo¬ drost, ljubezen in usmiljenost — ljudem, ki si mi jih dal od sveta, tisti mali četici izmed ne¬ vernega judovskega naroda, ki stoji zdaj tu poleg mene, ki si jo ti s svojo milostjo priklopil k meni. Tvoji so bili, od vekomaj si jih izvolil; in meni si jih dal, s tem, da si jim s svojo mi¬ lostjo razsvetlil um in pokrepil voljo; in tvojo besedo, vse to, kar sem jim povedal o tebi, so ohranili. Odkar so prišli k meni, so silno na¬ predovali v božjem spoznanju. Zdaj vedo, da jo vse, kar si mi dal, od tebe, da je moj nauk božji nauk, daje zvrševanje mojih zapovedi zvrševanje božje volje; zdaj vedo, da sem jaz od tebe po¬ slani Kristus — Mesija. Zanje prosim; ne prosim za svet, za tvoje m moje sovražnike, ampak za tč, katere si mi dal, ker so tvoji in moji ljubi učenci. Od njih bodo seveda vsi drugi ljudje imeli priložnost spoznati tebe in mene. — Takoj drugi dan je Jezus na križu molil za svoje sovražnike, za judovsko ljudstvo, duhovnike in prvake ; 1 zato pač nima njegova prošnja namena, da hi izvzela sovražnike iz Očetovega usmiljenja, marveč le zato prosi za 1 Mat. 6, 9; Luk. 11, 2; primeri Efež. 3, 15. 1 Luk. 23, 34. Dar varstva apostolom. 541 Anova hiša. a Postole, ker po njih hoče pripeljati k zveličanju tudi svet. Če Bog varuje, posvečuje in v veri iu edinosti ohranja apostole, in blagoslavlja nji¬ hovo apostolsko delo, koristi to tudi svetu, ker tako more slišati evangelij in dohiti priložnost Za zveličanje. Zanje prosi prvič zato, ker so tako Očetovi kakor njegovi, drugič pa zato, ker se je v njih poveličal, to se pravi, ker so s svojim delovanjem že izkazali svojo zvestobo in svojo vero vanj. Šli so za njim, zapustivši vse v trdni veri, da so našli Mesija , 1 v vseh težavah tu izkušnjah so mu bili zvesti drugovi ; 2 sami so oznanjali blagovestje o njem . 3 Zato po pravici Pravi, da se je v njih že poveličal. Ravno zdaj prosi zanje, ker se poslavlja od ujih. On odide k Očetu; apostoli pa ostanejo. Ta pomen imajo besede: In nisem več na svetu, H so pa na svetu; jaz pa grem k tebi. Ko je razkril, kdo so tisti, ki moli zanje, zakaj ravno Za nje, in zakaj ravno zdaj, pove tudi, česa jim Prosi. Sveti Oče, tako pričenja. S tem imenom, ki se v celem novem zakonu nikjer drugje ne na¬ haja, izraža prav posebno, da je Bog izvor sve¬ tosti za vse ljudi. K svojemu svetemu Očetu se °hrača, da posveti tudi njegove apostole. Dva darova jim prosi od.jijega: a) Dar varstva. Oče naj jih ohrani v svojem imenu, to se pravi, v zvezi s seboj. Do- zdaj jih je varoval Jezus, da so bili združeni z nebeškim Očetom, ozko jih je sklenil ž njim s krstom in sv. obhajilom. Samo eden se je izgubil, Juda Iškariot — sin pogubljenja. Toda v tem se je izpolnila napoved sv. pisma starega zakona: In njegovo službo naj prevzame drugi j katere be¬ sede razlaga sv. Peter o Judu Iškariotu . 2 Zraven pristavlja Jezus: Sedaj pa grem k tebi; to pa govorim na svetu, da imajo moje ve¬ selje dopolnjeno sami v sebi. Te besede pomenjajo: Doslej sem jaz z osebno navzočnostjo sam varo¬ val svoje apostole; odslej jih pa ne bom več, ker grem k tebi v nebesa. To, da grem v ne¬ besa, pa zato pripovedujem, dokler sem še na svetu, da imajo moje veselje dopolnjeno, ko se jim po vstajenju poveličan prikažem. Apostolom je treba božjega varstva ne samo zato, ker gre Jezus od njih, marveč tudi zato, ker jih je jel neverni judovski svet sovražiti. 1 Ps. 108, 8. 2 Dej. ap. 1, 20. ‘ Primeri Jan. 1, 35 nasl.; 6, 69. 8 Lnk. 22, 28. 3 Jan. 3, 22 nasl.; 4, 38; Mat. 10, 1 nasl. Grad Antonia. 542 Dar posvečenja. Edinost. Sovraži jih pa, ker ne drže ž njim, marveč z Jezusom, ki jim je razodel Očetovo voljo. Ravno iz tistih vzrokov jih sovraži, kakor Jezusa. Pre¬ stati bodo morali mnogo bojev. Hudi, t. j. hudič, vojvoda tega sveta, jih ho po svojih pomočnikih silno preganjal in oviral v njihovem delovanju. Ostati morajo še na svetu, da zvršujejo svojo težko evangeljsko nalogo. Zato prosi Očeta, naj jih pri vsem njihovem delovanju varuje hudega, namreč hudiča in njegovih zaveznikov. b) Dar posvečenja v resnici. Resnico daje sv. Duh. Evangelist Janez je o učlovečenem božjem Sinu dejal, da je poln milosti in resnice J Jezus prosi tudi za svoje učence obojega. Po¬ sveti jih v resnici ; tako moli zanje. Sv. Duh, ki je Duh resnice, ki jih ima podučiti vseh resnic, naj pride vanje. Resnica, ki naj jih Oče po sv. Duhu posveti v nji, je božja beseda, tisti sveti nauk, ki ga je Jezus oznanjal, in ki so ga apostoli verno sprejeli. Sveto imenujemo tisto posvetno reč, ki se izvzame iz posvetne rabe in odloči popolnoma za božjo službo. Tako pravimo, da je cerkev sveta, posvečena, ker je cerkveno poslopje iz¬ vzeto od posvetne rabe in namenjeno samo bogo¬ služju ; v tem zmislu govorimo o posvečenem kelihu, o posvečeni cerkveni obleki, pa tudi o ljudeh. Tiste ljudi imenujemo posvečene, ki so izvzeti od posvetnih namenov in odločeni prav posebno za božjo službo, n. pr. redovniki, redov¬ nice in kleriki. Ko torej prosi Jezus za apostole, naj jih Oče posveti v resnici, hoče reči, naj jih izvzame od posvetnih namenov in naj jih določi, da bodo služili edino le tisti resnici, ki jo obsega božja beseda, Jezusovo razodetje. To se bo zgo¬ dilo, ko pride vanje Sveti Duh. Zveličar se sklicuje pri svoji prošnji na to, da je tako poslal apostole po svetu, kakor je Oče njega poslal. Dal jim je torej že namen, da slu¬ žijo resnici božjega razodetja in jo oznanjajo — sami in njihovi nasledniki — do konca sveta po širnem svetu; treba jim je le še posvečenja, ki naj jim ga dodeli Oče po sv. Duhu. Oče naj ga usliši, ker se tudi sam zanje posvečuje. Jezus se s svojo smrtjo na križu popolnoma celega iz¬ vzame od sveta. Svoje telo in svojo kri do zadnje kaplje prelije v božji službi. Vso svojo človeško naravo žrtvuje Bogu. To je najvzvišenejše, naj¬ plemenitejše in najpopolnejše posvečenje. Bog 1 Jan. 1, 14. 17. Oče naj torej z ozirom na to posvečenje, ki se vrši zato, da se tudi apostoli posvete v resnici, izpolni njegovo srčno molitev. 3. Molitev za vernike. Ta molitev obsega dve prošnji: a) JProšnja za edinost. Vsi, verniki m apostoli, in sicer verniki po apostolih, naj bodo eno, kakor sta Oče in Sin eno. Oče in Sin s sv. Duhom sta nerazločljivo ena narava in eno bistvo; tako naj bodo tudi vsi verniki ena lepn družina, takorekoč eno telo, ki ima različne ude. Vse naj druži ena vera, tolaži eno upanje, ogreva ena ljubezen. Vsi naj v lepi edinosti spoznavajo enega pravega Boga, in kogar je poslal, Jezusa Kristusa; v tem naj imajo večno življenje. P° ti edinosti naj spozna svet, da je Bog poslal Jezusa Kristusa. V resnici: Jezusova cerkev stoji že domala devetnajststo let. Koliko seje od takrat že izpremenilo na svetu, ali raj še vprašajmo: Kaj je še ostalo od tistega časa, ko je apostol Peter zbral v Jeruzalemu prvo četico Jezusovih vernikov ? Mogočni narodi so se izgubili, kakor bi jih bil odnesel veter; ogromne države so propadle, da niti razvalin ni več. Jezusova cerkev pa stoji edina, kakor so bili edini apostoli, ko so nepo¬ pisnih čuvstev polni stali uklonjenih glav krog njega, ki je molil k nebeškemu Očetu za njihovo edinost. Iškariotov ni zmanjkalo; iz cerkve sam® so vstajah ljudje, ki so hoteli podreti njeno edi¬ nost; odtrgali so pa le sebe in nekaj nesrečnikov, toda cerkev je ostala v svoji edinosti. Edina p rl neizobraženih narodih, ki jih je šele učila prve omike, edina na stopnji naj višje izobrazbe, edina v miru, edina v bojih, edina na zunaj, edina na znotraj kaže in izpričuje in oznanja, da j e Bog poslal Jezusa, ki jo je ustanovil, da je res pravo božje delo. Pobožni kristjan, ki pobožno spremlja s svojimi molitvami mašnika pri oltarju, ki pokleka predenj in mu izpoveduje svoje grehe, ki pristopa k svetemu obhajilu, se zaveda, da j® pred sto, pred tisoč, pred osemnajststo let 1 tudi se maševalo in so se tudi delili sv. zakra¬ menti, kakor dandanes. Edini so katoliški kri¬ stjani v sedanjosti, edini pa tudi z vso krščan¬ sko preteklostjo. Tako, kakor uče krščanski stariši svoje otroke, so učili njihovi pradedje svojo deco; to, kar pridiguje mašnik, kar opo¬ minja in uči danes, so pridigovali in učili du¬ hovniki vseh časov; to so učili apostoli; to je oznanjal Jezus sam. Vse mine na svetu; Jezu- Edinost cerkve. Jezusovo veličastvo. 543 s °v nauk ostane; ostanejo pa tudi viri milosti, — zakramenti, — ki jih je zapustil svoji cerkvi. Jezus moli: Slavo, ki si mi jo dal, sem dal njim, da so eno, kakor sva tudi midva eno. Slava, ki jo je prejel Zveličar od Očeta, je milost in re snica, ki je bil napolnjen ž njo. Milost, ki jo je zaslužil, resnico, ki jo je prejel, je izročil svo¬ jim apostolom, da jo razširijo križem sveta. \ milosti in resnici je uteme¬ ljena edinost Jezusove cerkve, ki povsod in oh vseh časih deli zakramente, in uči eno in tisto resnico pod enim vidnim Poglavarjem, Petrovim namest¬ nikom. Jezus prosi za to edinost, svet spozna, da ga je Oče Poslal, pa tudi zato, da se pre¬ priča, da ljubi Jezusove ver¬ nike, kakor je njega ljubil. Edinost sv. cerkve je čudežni dokaz božje ljubezni do člove¬ škega rodu. Jezus je pa molil tndi za razširjanje te edinosti Po vesoljnem svetu. Nobena dežela, noben narod ni izvzet. vse vzdihuje iz globine Sv ojega milega srca, naj se združijo v eno. b) Prošnja, da verniki vidijo Jezusovo veličastvo, To prošnjo pričenja Jezus z besedami: Oče, hočem. Jezus koče; to je zadnja njegova Volja, da pridejo verniki tja, kjer je on, namreč k Očetu v sveta nebesa, in tam od obličja do obličja, s svojimi lastnimi očmi gledajo njegovo božje ve¬ ličastvo in poveličanje njegove človeške narave. Na zemlji se to gledanje vrši samo z očmi vere. Verniki gledajo Jezusovo veličastvo, ko po krstu sprejeti v zvezo z Jezusom izpove¬ dujejo vero vanj in prejemajo sv. zakramente, zlasti sv. Rešnj e Telo. Končno in popolnoma do¬ besedno se pa izpolni Jezusova molitev šele po vstajenju od mrtvih, ko se verniki na vse veke vtope v gledanje božjega veličastva . 1 1 Primeri Kimlj. 8, 17; Kol. 3, 4; II. Tim. 2, 12. 4. Sklep. Koncem svoje prelepe molitve se Jezus obrača z ganljivo prošnjo k nebeškemu Očetu, da mu še enkrat priporoči, za kar je molil. Na Očetovo pravičnost se sklicuje, ko prosi, naj se Oče ozira na njegove apostole in vernike, ker so ga izpoznali in sprejeli vero v njegovo božje poslanstvo. Jezus jim je oznanjal Očetovo ime, — skrivnosti božjega razodetja. To oznanovanje Kapela krvavega pota na Oljski gori. pa ne poneha. Po sv. Duhu vodi Jezus do konca sveta namestnike apostolov in svoje vernike in tako oznanja Ocetno ime. Kaj hoče s tem do¬ seči, pravi sam, rekoč: Oznanjal ga bom, da bo ljubezen, ki si me ti ž njo ljubil, v njih, in jaz v njih. Tista večna ljubezen, ki ž njo vodi Oče svojega Sinu od vekomaj, naj bo tudi v učencih. S tem ostane Jezus sam v njih. Ljubezen med 544 Mat. 26, 30; 36—40; Mark. 14, 26; 32—42; Luk. 22, Očetom in Sinom je naravna; v njih naj pa bo ljubezen milosti , ki naj rodi obilne sadove, pred vsem pa pravo, duhovno edinost. S tem je završena Jezusova molitev, njegova oporoka, njegovo slovo, — zadnji poljub, ki se ž njim ločuje nebeški Zveličar od svojih tovarišev. V. Krvavi pot. Mat. 26, 30; 36- 40; Mark. 14, 26; 32—42; Luk. 22, 39—46; Jan. 18, 1. Ko Jezus to izgovori, in on in učenci odpojo zahvalno pesem, se od¬ pravijo proti Oljski gori. Tu pride s svojimi učenci črez potok Cedron do pristave, ki se imenuje Getzemani; tam je bil vrt, ki gredo vanj on in njegovi učenci. In reče svojim učencem: „Vsedite se tukaj; medtem pa grem in pomolim.“ Nato vzame s seboj Petra, Jakoba in Janeza, obaZebedejeva sina, in začne žalovati in tožiti. Potem jim reče: „Moja duša je žalostna do smrti; osta¬ nite tukaj in čujte z menoj.“ In odide malo naprej, za en lučaj, poklekne na zemljo, pade na svoj obraz in moli, naj bi, če je mogoče, odšla ta ura od njega, rekoč: „Oče, vse ti je mogoče; vzemi ta kelih od mene, pa ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti.“ Nato pride k svojim učencem in jih najde speče, ter pravi Petru: „Si- mon, ali spiš? Torej eno uro niste mogli čuti z menoj ? Čujte in molite, da ne padete v izkušnjavo; duh je sicer voljan, meso je pa slabo.“ Zopet drugič gre in moli, rekoč: ,,Moj Oče, če ne more ta kelih mimo iti, razen da ga pijem, zgodi se tvoja volja.“ In zopet pride in jih najde speče; oči so jim bile namreč dremotne in niso vedeli, kaj bi mu odgovorili. In zapusti jih, odide zopet in tretjič moli, govoreč ravno tiste besede: ,,Oče, ako hočeš, vzemi ta kelih od mene, vendar ne moja, ampak tvoja volja se zgodi.“ Prikaže se mu pa angel iz nebes, ki ga krepča. In ko ga obide smrtna groza, še bolj goreče moli; njegov pot 39—46; Jan. 18, 1. Krvavi pot. Cedronova dolinica. je pa, kakor krvave kaplje, tekoče na zemljo. In ko vstane od molitve, in pride k svojim učencem, najde jih speče od žalosti. In reče jim; ,,Vi torej spite in počivate. Zadosti je; ura je prišla- Glej, Sin človečji bo izdan v roke greš¬ nikom. Vstanite, pojdimo! Moj izda- javec je blizu.“ K a z 1 a g a. 1. Zahvalna pestem. Cedron. P re( ^ odhodom iz obednice so zapeli Jezus in učenci še zahvalno pesem. Judje imenujejo to petje hattel Sme se peti tudi stoje pri zadnjem kozarcu, ki se pije ob velikonočni večerji, ali pa sploh P° sklepu vse večerje. Hallel se pričenja s 112. psal¬ mom, z besedami: Hvalite, služabniki, Gospoda, hvalite ime Gospodovo; 1 končuje pa s prelepim 117. psalmom, ki mu slovejo prve besede: Hvalite Gospoda, ker je dobrotljiv, ker je večno njegovo usmiljenje . 2 V teh psalmih se slavi Bog zavoljo usmiljenosti in dobrotljivosti, kot nalašč za to priliko, ko so se imeli apostoli zahvaljevati z a toliko neizrekljivih dobrot, ki so jih prejeli ravno pri zadnji večerji. Med Jeruzalemom in Oljsko goro je dolinica, ki teče po nji potok Cedron. Iz mesta do Ce- drona ni daleč, ker šteje pot od Jeruzalema na Oljsko goro za tako, ki se sme prehoditi sobotni dan, — krog četrt ure. Cedronova struga i® a samo v deževnem času vodo, ki teče proti Mrt¬ vemu morju. Ob straneh jo obdajajo visoke, ve¬ činoma gole skale; čreznjo vodi danes par mostov, eden južnovzhodno od Štefanovih vrat, drugi poleg Abrahamovega groba. V prvi krščanski dobi je živelo v ti dolini med skalami več P u " ščavnikov. Začetkom četrtega veka je postavil v nji, nekako tri ure od Jeruzalema, opat Saba samostan. Na tistem mestu, v silno globoki skalm soteski, prebiva še danes krog 30 grških menihov iz reda sv. Bazilija. Arabci vsled tega imenujejo ta del Cedronove doline meniško dolino (Vadi en rahib). Samostan je takorekoč v skalo vsekan. Beseda Cedron (Kidron) pomenja v judov¬ skem jeziku temni, motni. Ni čuda; iz templa je bil skopan v Cedron odtok za kri darovanih živali in za drugo nesnago, ki se je odtekala i z templa. 1 Glej Zgodbe I, str. 590. 2 Glej Zgodbe I, str. 611. Žalost in strah. 545 Naš Gospod gre z učenci preko tega mrkega potoka na drugo stran, kjer so se prostirali ob- širni, bujni oljčni vrtovi. V Getzemanski pristavi, je stala na enem teh vrtov, in ki smo jo že opisali, je prenočeval Jezus s svojo družbo. Ko Pride do pristave, pusti tam osem svojih apo¬ stolov; sam pa gre s Petrom, Janezom in Jakobom nekoliko proč po vrtu. Samo ti trije, ki so videli Jezusa izpremenjenega na Taboru, ki so bili priče njegovemu čudežnemu obujenju Jairove mrtve hčerke, naj bi ga videli tudi zdaj v največjem Ponižanju. 2. Smrtna groza. Na Getzemanskem vrtu je Gospod že večkrat molil; tudi nocoj ne mara iti počivat, marveč srce ga vleče k molitvi. Peter, Jakob in Janez gredo ž njim. Tu se pa Pokaže pri njem nekaj posebnega. Evangelij Pravi: začne žalovati in tožiti. Z Zveličarjevih nst smo že večkrat slišali žalostne tožbe, zlasti nad nevernim, zapeljanim judovskim ljudstvom in nad usodo jeruzalemskega mesta in templa. Njegovo nežno, mehko, materno srce smo že večkrat občudovali. Apostol Pavel opisuje na dveh mestih last¬ nosti hudobnih, Bogu sovražnih ljudi in med iemi lastnostmi našteva brezsrčnost 1 — brezob- čutnost. Kdor je top in trd proti nesreči, ki za¬ dene njega, je trd tudi proti nesreči drugih. Ljubezni polno srce je občutljivo, njegove strune se odzovejo pri najrahlejšem dihu. Jezus je hotel hiti cel človek in je hotel pokazati v svojem življenju popolnoma pristno, nepokvarjeno člo¬ veško naravo. Na Getzemanskem vrtu je pre¬ pustil svoji človeški naravi, naj se pokaže, kakršna je. Premislimo, kaj se je vse godilo v Jezusovi duši, ko je stopal z ljubljeno trojico po vrtu! Pred seboj je videl vse svoje trpljenje. Še malo, pa pridero sovražniki in ga kot hudo¬ delca odvedejo s seboj. Čutil je že naprej na svojih licih izdaj avski poljub padlega apostola, slišal umazane psovke, nesramno norčevanje, čutil udarce, trnje, ki se mu je imelo zabosti v glavo, Uečloveško bičanje, — videl je pred seboj Petra, ki ga zataji; gledal, kako ostane sam med smrt¬ nimi sovragi; čul je, kako lažejo proti njemu, iu kako ga strahopetni Pilat obsodi v smrt. Ves smrtni boj, poln sramotenja in bolečin, je ob ti Priliki zadivjal v njegovem srcu. Njegovo čuvstvo RimTl, 81; II. Tim. 3, 3. Zgodbe sv. pisma II. je prikipelo do vrha; samo srce je govorilo pod vplivom silnih, groze polnih predstav. Kdor količkaj pozna človeško naravo, ve, kako silno moč imata žalost in strah. Huda žalost vzame človeku takorekoč vso moč; one¬ mogel čemi pred se, stoče in plače. Strah ima podobno silo. Kri se pretaka po udih mnogo počasneje, kot bi zastajala; zato bledi lice in se tresejo roke in noge. Od velikega strahu otrpne človek za nekaj časa. Oba, žalost in strah, moreta biti tako močna, da se živčevje in mož¬ gani vsled njiju trajno pokvarijo, in da človek znori; ali pa ga celo mahoma umorita. Vsak človek ve iz lastne izkušnje, da v silni žalosti in strahu nimata um in volja takorekoč nobene moči. Šele počasi se more razbrati trezna razsodnost. Če vse to pomislimo, potem nam bo jasen Jezusov smrtni boj na Getzemanskem vrtu. Ali je mogoča silnejša žalost in hujši strah? Jezus gleda pred seboj vse posamnosti svojega trpljenja, vidi pa tudi, koliko nehvaležnosti in nevere bo izkušalo njegovo delo; vsa reka člo¬ veških grehov do konca sveta se vali s svojimi umazanimi valovi pred njegovimi očmi. In ker je prepustil človeško naravo samo sebi, mora omagati; strah in žalost jo morata prevzeti. Žalovati in tožiti začne; lice mu obledi, telo se mu začne tresti, sapa mu zastaja; krč mu zadivja v prsih, ki se mu vijejo v bolestnih vzdihih, in iz globine razboljenega srca mu privre na dan beseda: Moja duša je žalostna do smrti. Kot bi ga bilo sram, da ga vidijo učenci v teh groze- polnih mukah, hoče od njih; vendar pa noče ostati daleč od njih sam; zato poprosi učence: Ostanite tukaj in čujte z menoj. Telesna moč ga zapušča; samo za en lučaj od učencev ga prineso tresoče se noge; potem se pa zgrudi omagan žalosti in strahu na zemljo in pade z licem na hladno prst. Srce mu hoče počiti; umirajočemu enak vzdihuje: Oče, vse ti je mogoče; vzemi ta kelih od mene. Te besede mu narekava edino žalostno in strahupohio srce. Kelih, — čaša, — pomenja po judovski govorici usodo. Sveto pismo starega zakona večkrat go¬ vori v tem zmislu o kelihu trpljenja. Človeška čutna narava v Jezusu šepeče milo prošnjo, naj jo Bog reši trpljenja, ki jo čaka. A takoj se oglasi njegova volja; takoj mu v umu vstane za¬ vest, da je zato prišel na svet, da zvršuje voljo svojega Očeta. In zato pristavlja: -pa ne kakor 35 546 Krvavi pot. Tolažba. jaz hočem, ampak kakor ti, to se pravi: Ne oziraj se na moje čuvstvovanje, na bolestni odpor mo¬ jega srca. marveč zgodi se tako, kakor je tvoja volja. Moje srce se vdaja tvojim najsvetejšim sklepom. Ta vdana prošnja ga za hip potolaži, da vstane in gre nekoliko pomirjen k apostolom. Eeveži so zaspali. Sv. Luka nam pove, da od žalosti. Kar so slišali ravnokar prošle ure, kar so videli na Jezusu ravno prej, je popolnoma premagalo njihovo telesno moč; niso se mogli več vzdržati; obrvi so jim pokrile oči in otrpnili so v grozepolnih sanjah. To ni bilo tolažilno spanje utrujenega človeka, marveč le topa otrplost razboljenega živčevja. Zveličar se obrne najprej na Petra: Simon, ali spiš? S tem mu rahlo očita njegovo slabost. Malo prej ga je zagotavljal , 1 da rad umrje ž njim; zdaj pa niti pri njem bedeti ne more. Vsem pa pravi Jezus: Torej eno uro niste mogli čuti z menoj ? Cujte in molite, da ne padete v izkušnjavo. Zdaj je resen čas; moj smrtni boj in vse to, kar boste kmalu videli, je izkušnjava za vas, ki v nji lahko omagate. Pokrepčajte se torej tako, kakor se krepčam jaz, — v goreči molitvi. Duh je sicer voljan, meso je pa slabo. Saj vas poznam, da ste mi v svoji duši zvesti, da je vaša vera trdna, in zaupanje vame resnično, toda meso je slabo, telesna narava vas premaguje; strah, groza in žalost vas tare; zato kažete svojo slabost. Iz teh besedi se zopet zrcali nepopisna Jezu¬ sova ljubezen do apostolov. Nobena reč ne žali žalostnega človeka bolj, nego če vidi pri drugih neobčutnost, tembolj če se kažejo brezbrižne za njegovo trpljenje ljudje, ki jih je ljubil in jim izkazoval dobrote. Kdo je izkusil večjo ljubezen, kakor so jo apostoli od Jezusa? In zdaj, ko prvič v svojem življenju potrebuje njihove tolažbe, ko jih je prvič prosil, naj bede pri njem, jih najde speče. Toda razen rahlega očitanja ne privre nobena žala beseda iž njegovih ust, pač pa jih celo izgovarja in v ljubeznivi dobrohotnosti raz¬ laga njihovo slabost. Sam trpi neznosno bolest; ko pa zagleda svoje učence, ne misli nič več toliko na se, marveč skrbi samo za nje, da bi jih ta huda preizkušnja ne premagala. Vdrugič se oddalji in iznova ga pretrese groza, a zdaj je njegova molitev še bolj vdana: Moj Oče, če ne more ta kelih mimo iti, razen da 1 Lui. 22, 33. ga pijem, zgodi se tvoja volja. Prej je naravnost prosil, naj mu odvzame trpljenje; zdaj ne moli več tako, marveč že sprejema iz vdanosti v božjo voljo vse, kar mu je določenega od Očeta. Zopet pride k učencem in jih najde v otrplem polusnu, vse zmedene, nesposobne, da bi mu kaj odgovorili. V tretje odide od njih in od prejšnjih bojev oslabljeno telo se mu iznova zvije v smrtni grozi. Kri mu mestoma zastaja, včasih mu pa šiloma zapluje po žilah, — prava podoba smrt¬ nega boja. Tako močno mu groze gnana valuje kri, da odneha nežno vezivo, skozi kožo mu sto¬ pijo na mehko lice krvave kaplje in padajo na zemljo.... Njegov boj je prikipel do vrhunca. Tu se mu pa prikaže angel, ki ga tolaži, člo¬ veški, sebi prepuščeni naravi naklanja Oče ne¬ beško tolažbo. V goreči molitvi se mu pomiri kipeče srce. Strah je premagan, žalost je strta. Tudi člo¬ veška narava se je v mirni samozavesti podvrgla nebeškemu Očetu. Miren, veličasten, dasi te¬ lesno silno zmučen, vstane od molitve, ker se že bliža v resnici čas, ki ga je ravnokar preživel v svojem srcu. Zakaj je Zveličar pustil, da se je pokazala v Oetzemanskem vrtu njegova človeška narava v vsi svoji slabosti ? En razlog smo že povedali- Jezus je vzel vse naše slabosti na se; zato je hotel tudi pokazati, da je imel popolno človeško naravo, srce podvrženo vsem čuvstvom. S tem nam je najbolj dokazal, kako pozna vso našo revščino, in kako ima sočutje tudi z nami, ko nam strasti kljujejo po srcu. On ve, da včasih Čuvstev prevzet izpregovori ali stori kaj borni Adamov otrok, kar se mu ne sme šteti v zlo, kar je samo izraz njegove čuvstvenosti, ne pa premišljen pojav njegove volje. Hkrati nam je pa Jezus pokazal, kako se moramo obnašati, ko silne strasti zabobne v nas. Iščimo kot on tolažbe v molitvi; in v strahu in trepetu, žalosti in obupu, koprnenju in ljubezni vzdihajmo ž njim: Oče, ne naša, ampak tvoja volja se zgodi! Pokrepčan, krepkih korakov, s samozavestno voljo pride v tretje k svojim učencem in jim reče: Vi torej spite in počivate. S tem bridkim očitkom jih iznova opozori na njihovo slabost. Takoj pa pristavi: zadosti je; zdaj ni več časa spanju. Ura je prišla. Glej, Sin človečji bo izdan v roke grešnikom, — Judom, zaveznikom hudob- Mat. 26, 47—51; Mark. 14, 43 - 47; Luk. 22, 47—50. Ujetje. 547 ne ? a duha. Vstanite, pojdimo! Moj izdajavec je blizu. Njegova duševna moč je tolika, da gre sam prostovoljno, brez strahu svojim sovražni¬ kom naproti. VI. Jezus ujet. Mat. 26, 47—56; Mark. 14, 43-52; Luk. 22, 47-53; Jan. 18, 2-12. Juda, njegov izdajavec, je pa vedel Za ta kraj (Getzemani), ker je Jezus s svojimi učenci pogostoma tja zahajal. Tu vzame Juda drhal in hlapce velikih duhovnikov, farizejev, pismarjev in narodnih starejšin s svetilnicami in bakljami, z orožjem, meči in koli. In ko Jezus še govori, pride Juda Iš- kariot, eden izmed dvanajsterih, z veliko drhaljo. Njegov izdajavec jim je pa dal znamenje, rekoč: ,Kogar poljubim, ta je; primite ga in pazljivo odpeljite . 4 In ko pride, reče takoj, pristopivši k njemu: „Zdrav, učenik ! 44 in ga poljubi. Jezus mu pa pravi: „Prijatelj, čemu si prišel ? Juda, ali s poljubom izdajaš Sinu človečjega ? 44 Nato Jezus, ki je vedel vse, kaj se bo zgodilo ž njim, stopi naprej in jim reče: „Koga iščete ? 44 Odgovore mu: „Jezusa Nazare¬ čana . 44 Jezus jim reče: ,,Jaz sem . 44 Pri njih je pa stal tudi Juda, ki ga je izdal. Ko jim pa reče: „Jaz sem , 44 odstopijo in padejo na tla. Nato jih zopet vpraša: „Koga iščete ?“ 35* 548 Jan. 18, 2—10; Mat. 26, 52 — 56; Mark. 14, 48—52; Luk. 22, 51—53; Jan. 18, 11.12. Jezusovi sovražniki in Juda. Njihov prihod v Getzemanski vrt. Oni pa reko: ,Jezusa Nazarečana . 41 Jezus odvrne: „Povedal sem vam, da sem jaz. Ce torej mene iščete, pu¬ stite te oditi . 44 Tako se je izpolnila beseda, ki jim jo je bil rekel: „Katere si mi dal, ni¬ kogar izmed njih nisem izgubil . 44 Zdaj pristopijo in stegnejo roke po Jezusu, ter ga primejo. Ko pa ti, ka¬ teri so bili ž njim, zagledajo, kaj se ima zgoditi, mu reko: „Gospod, ali naj udarimo z mečem ? 44 In glej, eden izmed njih, Peter, ki je imel meč, dvigne svojo roko in po¬ tegne meč in mahne po hlapcu veli¬ kega duhovnika, ter mu odseka desno uho. Hlapcu je bilo pa ime Malh. Jezus pa odvrne, rekoč: ,,Pustite jih; ne več ! 44 Petru pa pravi: „Vtakni svoj meč v nožnico; zakaj vsi, kateri grabijo za meč, bodo z mečem pokončani. Ali meniš, da ne morem prositi svojega Očeta, in poslal bi mi takoj več nego dvanajst legij angelov? Kako bi se pa potem dopolnilo, kar je pisanega, da se mora tako zgoditi. Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga je Oče dal ? 44 In dotaknivši se njegovega ušesa, ga ozdravi. Nato pa pravi Jezus drhali: „Kakor nad razbojnika prihajate z meči in koli, da bi me ujeli. Vsak dan sem sedel pri vas in učil v templu, pa niste stegnili rok po meni, ter me prijeli. Toda ta je vaša ura in oblast teme . 44 Tu ga zapuste njegovi učenci in zbeie. Drhal in poglavar in hlapci Judov pa popadejo Jezusa in ga zve¬ žejo. Vse to se je pa zgodilo, da se izpolnijo preroški spisi. Neki mladenič pa gre za njim ogrnjen s plahto črez nago telo, in pri¬ mejo ga; on pa vrže plahto od sebe in nag zbeži. Razlaga. 1. Priprava Jezusovih sovražnikov. Nekako krog devete ure zvečer je zapustil Iška- riot obednico in šel naravnost k tistim, s kate¬ rimi je bil dogovorjen. Povedal jim je, da je njegov namen že razkrit, in da naj zato takoj nocoj zvrši, kar je obljubil, ali nikoli. V Jezusovo družbo ne more več; torej mu je tudi nemogoče kasneje vedeti, kam pojde. Skoraj gotovo je tudi pristavil svojo slutnjo, da Jezus skrivaj, morda še to noč, zapusti Jeruzalem, in ga potem sploh ne bo mogoče zasledovati. To Judovo poročilo je silno vplivalo na tiste, ki so ga najeli. Brž so brez dvojbe sklicali voditelje ljudstva v posvet. Od velikonočne večerje so prihiteli starejšine ter so sklenili, naj se vkljub prejšnjemu sklepu, da o prazniku še ne primejo Jezusa, takoj vse po¬ trebno ukrene, da ga še to noč ujamejo. Sami so imeli nekaj ljudi takoj na razpolago, namreč templove stražnike in svoje hlapce. Vrh tega so poslali k poveljniku rimskih vojakov svojih ljudi prosit, naj jim dovoli četo vojakov. Brez dvojbe so mu opisali, da je silna nevarnost, če takoj n e ujamejo Jezusa, da lahko praznične dni, ko bo toliko ljudstva iz vseh krajev zbranega v Jeru¬ zalemu, izbruhne upor. Gotovo pa niso že takoj takrat Jezusa slikali rimskemu poveljniku kot upornika, ker so ga hoteli sami soditi. Dejali so mu brez dvojbe, da se je hudo pregrešil proti izraelski veri, in da je zato nevaren, ker si j e znal pridobiti za svoje zmote mnogo pristašev. Poveljnik jim ustreže, ter jim da četo ob¬ oroženih vojakov. Njihovi hlapci pa vzamejo s seboj kole. Noč je morala biti vkljub polni luni temna, oblačna, ker so vzeli s seboj svetilnice in baklje. Starejšinstvo je vodilo to celo drhal. Ujetje se ni vršilo po naredbi rimske gosposke, marveč vsa odgovornost za to podlo delo pade na judovske starejšine. 2 . Judov poljub. Juda je vedel, kje prenočuje Jezus. Peljal je drhal. Potoma so se morda ustavili pri hiši, kjer je bila zadnja ve¬ čerja. In ko so tam zvedeli, da je Jezus že od¬ šel, jih je vodil naravnost proti Getzemanski pristavi. Za znamenje, koga naj primejo, jim je v nepopisni skvarjenosti dejal, da poljubi Jezusa, in da se torej tudi v temni noči lahko zaneso, da bodo prijeli pravega. Juda gre naprej. Tu mu pride Jezus naproti. Zakrknem zločinec se ne prestraši, marveč hinavsko stopi k njemu in ga poljubi ter pozdravi, kakor bi se ravnokar vračal od svojih opravkov v njegovo družbo. Jezus pa razkrije naenkrat vso njegovo izdajsko hi¬ navščino. Juda, ali s poljubom izdajaš Sinu clo- Malh. 549 „Jaz sem.“ večjega ? Vsaka beseda je oster očitek vse neiz¬ merne podlosti Iškariotovega dela. Sinu človečjega ~~ Odrešenika, Mesija, ki je prišel zveličat svet, izdaja, in sicer s poljubom, z iskrenim znamenjem ljubezni in prijateljstva. Zveličar se več dalje ne meni za Juda. Pusti ga in stopi naprej proti drhali, ki je čakala zadaj. Ujetje. S krepko besedo vpraša Zve¬ ličar: Koga iščete? Odgovore mu: Jezusa Naza- r ečana. Ko jim brez strahu, z veličastnim mi¬ rom odgovori: ,Jaz sem, 1 odstopijo in padejo na da. Tako popisuje sv. Janez ta pomenljivi pri¬ zor. Kako se je to zgodilo? Templovi služab¬ niki so poznali Jezusa; videli so njegovo moč, ko je dvakrat izgnal prodajavce iz templa; čutili s ° jo na sebi, ko se ga svoj čas niso upali pri¬ jeti vkljub temu, da jim je bilo naročeno. Ni torej čudno, da se jim je groze pretreslo srce, ko je z neustrašenim veličastvom stopil pred nje in jim zaklical: Jaz sem. Padli so po tleh. Jezus je s tem hotel pokazati svojo moč nad vso človeško silo in pa izpričati, da popol¬ noma prostovoljno gre v trpljenje in smrt. Ujeti se da, ker se sam hoče. Ne vdaja se sili, marveč volji nebeškega Očeta. Sovražniki naj vedo, da | more uničiti vse njihove zlobne nakane, in da je ni moči na svetu, ki bi mu mogla kaj prizadeti, ko bi sam ne hotel. Vdrugič jih vpraša, koga iščejo; še enkrat jim odgovori, da je on Jezus Nazarečan, in pri ti priliki jim reče, naj puste pri miru njegove učence. Evangelist Janez se pri tem domisli besedi, ki jih je malo prej izpregovoril Jezus , 1 ko je v svoji velikoduhovniški molitvi zagotavljal Očeta, da iz¬ med vseh, kar mu jih je dal, ni nikogar izgubil, razen sinu pogubljenja. Jezus se da ujeti, a za svoje učence poskrbi, da ostanejo še prosti na zemlji, kjer imajo zvršiti še ogromno nalogo. Ko se starejšinski hlapci dotaknejo Jezusa, da bi ga zvezali, se razvnamejo njegovi učenci. Udariti hočejo in Peter kar zamahne z mečem, ter odseka Malhu uho. Ime apostola Petra in ranjenega hlapca iz te zgodbe ima samo evan¬ gelist Janez v svojem evangeliju. Zakaj drugi evangelisti tega niso povedali, je lahko umljivo. S tem bi bili le še bolj razjarili Jude na Petra. Sv. Janez je pa pisal v sivi starosti, ko je bil Jeruzalem že razdrt in Peter že zdavnaj mrtev, in zato se mu ni bilo treba ozirati na Jude. 1 JanTl7, 12. Peter pri ognju. 550 Jezus ujet. Sv. Marka. Jan. 18, 13. 14; 19 — 24. Pred Anom. Zveličar posvari Petra in mu pristavi: Ka¬ teri grabijo za meč, bodo z mečem, pokončani. Te besede se slišijo kakor kak pregovor, ki je bil morda pri Judih splošno v rabi; pomenjal je: s čimer se kdo pregreši, s tem se kaznuje. V našem slučaju pa nima tega običajnega pomena, marveč se mora razlagati z ozirom na razmere, ki je bil izgovorjen v njih. Jezus hoče reči: Kdor misli, da je moje kraljestvo od tega sveta, in ga hoče braniti z orožjem, ta bo sam pokon¬ čan. Nebeški Oče ne bo dal svoje pomoči taki obrambi. Zato se ne smete z orožjem ustavljati za me. Saj bi jaz sam lahko od Očeta izprosil angelske pomoči, toda kelih, ki ga mi je dal, hočem popiti; nalogo, ki mi jo je naložil, hočem zvršiti popolnoma po njegovi volji. Dvanajst legij angelov imenuje Zveličar. Le¬ gija pomenja rimski polk, ki je imel pet do šest tisoč pešcev, kakih sto konjikov in še precejšnje število pomožnih čet. Jeruzalemski poveljnik je dal Judom na razpolago majhno četo vojakov. Zveličar pravi, da lahko izprosi 12 legij angelov. S tem hoče reči, da ga ta peščica vojakov ni¬ kakor ne more prisiliti, da bi se jim dal ujeti, ko bi sam ne hotel. V znamenje svoje nebeške moči ozdravi Je¬ zus Malha in z mirno, slovesno besedo pokara ro¬ parski napad na svojo osebo. Iž nje se razvidi, da so bili tudi nekateri starejšine in duhovniki navzoči. Nanje se namreč obrača, ko pravi: Vsak dan, zlasti zadnjo nedeljo, pondeljek in vtorek, sem sedel pri vas in učil v templu očitno pred vsem ljudstvom. Zdaj pa prihajate nad me kakor nad razbojnika z meči in koli, po noči, pred praznikom. Toda ta je vaša ura; po noči imate pogum; vaša oblast je oblast teme; sami tavate v duševni temi in stojite v službi kneza teme, hudobnega duha. Vsi učenci zbeže nato. Ne vedo, kaj bi sto¬ rili. Brambo z orožjem jim je Jezus prepovedal; vidijo ga, kako ga napadavci zvežejo, in pri tem jih prešine tak strah, da si v naglem begu po¬ iščejo rešitve. Evangelij nam pristavlja zgodbo o mladeniču, ki je imel samo plahto na golem telesu, in je šel za njim. To zgodbo nam pri¬ poveduje samo sv. Marka. Mnogo razlagavcev trdi, da je bil ta mladenič sam sv. Marka, ki takrat še ni bil med Gospodovimi učenci, ki se je pa vendar zanimal zanj. Tako si v resnici najlažje razlagamo, zakaj pripoveduje sv. Marka ta sam na sebi malo pomenljiv dogodek. Viktor Antiohijski in Teofilakt sporočata, da je bil ta mladenič tam doma, kjer je Jezus praznoval veliko noč. Tako si lahko tolmačimo, kako se je to zgodilo. Juda je najprej peljal drhal v hišo, kjer je zapustil Jezusa, češ, ko bi bil morda po noči z učenci kar tam prenočil. Šum je vzbudil mla¬ deniča in v zvedavem strahu, kaj neki pomenja ta napad, se niti oblekel ni, marveč je samo ogrnil plahto s postelje in šel za drhaljo. Od daleč je videl, kako so ujeli Jezusa, in ko so ga peljali v mesto, je šel za njimi. Opazivši ga, so ga prijeli, toda on jim je nag ubežal. Um¬ ljivo je, da si je sv. Marka, če je bil sam ta mladenič, tako v živo zapomnil ta dogodek, da ga je pristavil v svoj evangelij. Gotovo se mu je zdelo častno, da je nekoliko dalje ohranil po¬ gum nego drugi učenci, in v sveti grozi se je spominjal tiste strašne noči, ki je v nji sam prvič pokazal nekaj vneme za Jezusa. VII. Pred judovskim sodiščem* a) Jezus pred Anom. Jan. 18, 13. 14; 19—24. Jezusa peljejo najprej k Anu; bil je namreč tast Kajfov, ki je bil tisto leto veliki duhovnik. Bil je pa Kajfa tisti, ki je nasvetoval Judom, da je bolje, da en človek umrje za ljudstvo. Ve¬ liki duhovnik pa vpraša Jezusa za nje¬ gove učence in njegov nauk. Jezus mu odvrne: „Jaz sem očitno govoril pred svetom; vedno sem učil po shodnicah in v templu, kjer se vsi Judje shajajo, in na skrivnem nisem ničesar govoril. Kaj mene izprašuješ? Vprašaj tiste, kateri so slišali, kaj sem jim govoril. Glej, oni vedo, kaj sem jim govoril.“ Ko pa to reče, udari eden služab¬ nikov, ki je stal poleg, Jezusa po licu, rekoč: „Ali tako odgovarjaš velikemu duhovniku ?“ Jezus mu pa odgovori: „Če sem krivico govoril, dokaži mi krivico; če pa prav, zakaj me biješ ?“ In Ana ga pošlje zvezanega h Kajfu, velikemu duhovniku. Ana. 551 Razlaga. 1. Ana. Ana ali Anan, kakor ga imenuje Jožef Flavij, je bil sam svoj čas veliki duhovnik. Leta 6 po Kr. ga je za vlade cesarja Avgusta Postavil sirski cesarski namestnik Publij Sulpicij Kvirin. Nekaj let je imel to častno službo; po¬ tem ga je pa namestnik Valerij Grat odstavil. Imel je pa še mnogo vpliva; pet njegovih sinov je doseglo še za njegovega življenja velikodu- hovniško oblast. Ob času Jezusovega javnega delovanja je bil veliki duhovnik Jožef Kajfa, ali Kajdfa, kakor mu pravi Jožef Flavij. 1 Ta je imel je imelo starejšinstvo tudi pod rimsko vlado pra¬ vico preiskavati in soditi verske prestopke in zločine. 1 Tudi kaznovati je smelo starejšinstvo samo, le smrtne kazni ni moglo zvršiti brez rimske gosposke. Jezus je bil ujet, popolnoma v oblasti naj¬ višje gosposke svojega ljudstva. Ana in Kajfa sta stanovala v eni hiši; to se jasno vidi iz be¬ sedi sv. evangelista Janeza, ki pripoveduje, da je šel Peter na dvorišče velikega duhovnika prav pred tisto hišo, kjer je izpraševal Ana Gospoda. Stari Ana je brez dvojbe sam želel voditi prvo Peter zataji Jezusa. Anovo hčer za ženo in je tudi brez dvojbe po Anovem vplivu dosegel najvišjo čast med judov¬ skim narodom. Leta 26 po Kr. je pričel vladati 111 je ostal v službi do leta 36. Kako se je zgodilo, da so peljali Jezusa naj¬ prej pred Ana? Jasno je namreč, da je bil pred¬ sednik starejšinstva, Kajfa, dejanski veliki du¬ hovnik. Starejšinstvo je bilo sklenilo Zveličar- jevo smrt in vsled tega se je mogla prava ob¬ ravnava in sodba vršiti le v starejšinstvu pod Kajfovim predsedstvom. Rimci namreč niso ovi¬ rali Judov v njihovih domačih običajih. Zato 1 Glej Zgodbe II, str. 408. preiskavo z Jezusom; saj je pravzaprav on vladal in so gotovo k njemu hodili po svete in navodila njegovi sinovi, ko so bili veliki duhovniki, pa tudi njegov zet Kajfa. Bil je bogat, razumen in odločen mož. Zanimalo ga je imeti pred seboj Jezusa, ki ga je z drugimi prvaki judovskega naroda iz dna duše sovražil; zato je vse tako uredil, da ga prvi zasliši on in ga šele potem pošlje k seji velikega starejšinstva. Njegovo za¬ slišanje ni bilo torej zgolj zasebno, marveč ne¬ kakšna uvodna preiskava za glavno obravnavo. 1 .Tos. Flav. Ant. 14, 10, 2; 16, 2, 4 nasl.; 16, 6, 2; 19, 5, 2. 552 Obravnava pri Ann. Evangelij nam vzrok, zakaj so peljali Jezusa najprej k Anu, popolnoma natančno opiše, ko pravi: bil je namreč tast Kajfov. O Kajfu pravi evangelist: Bil je pa Kajfa tisti, ki je nasvetoval Judom, da je bolje, da en človek umrje za ljudstvo. To se je zgodilo kmalu po Lazarjevem obujenju. 1 V starejšinstvu so ukrepali, kaj naj store z Jezusom, ki si pridobiva vedno več učencev. In ob ti priliki je dejal Kajfa: Vi nič ne veste in tudi ne pomislite, da je bolje za vas, da umrje en človek za ljudstvo, in da ne pogine ves narod. Na te besede se sklicuje evan¬ gelist pri ti priložnosti. 2 . Obravnava pri Anu. Kajfova hiša je stala, kakor nam pripoveduje staro sporočilo, na Sionu. Zunaj sedanjega mestnega ozidja stoji armenski samostan s cerkvijo, Odrešeniku posve¬ čeno. O tem samostanu pravijo, da je postavljen na mesto, kjer je svoj čas stal Kajfov dom. Ne smemo pa zamolčati, da sporočilo razli¬ kuje Anovo hišo od Kajfove. Prav blizu Sionskih vrat stoji cerkev, o kateri pravijo, da je pozi¬ dana na prostoru nekdanje Anove palače. Po tem sporočilu sta bili pač Anova in Kajfova hiša blizu skupaj, toda ločeni. Vkljub temu se pa držimo misli, da je Ana vsaj tisti usodni večer stanoval pri Kajfu in tam izpraševal Jezusa. Evangeljsko poročilo nam jasno pripoveduje, da sta Janez in Peter šla za Jezusom na dvorišče tistega, kjer je bival veliki duhovnik, ki je Je¬ zusa prvi izpraševal, to se pravi na dvorišče tiste hiše, kjer je bil Ana. To nam sporoča sv. Janez, ki je bil sam navzoč. Zato mora biti ali ustno poročilo o Anovi hiši napačno, ali je pa Ana samo zato, da bi vodil uradno preiskavo, prišel tisti večer v hišo svojega zeta. Veliki duhovnik, Ana, ki sicer tisto leto ni opravljal te službe, ki se je pa vendar tako imenoval, ker so si tudi odstopivši veliki duhov¬ niki ohranili to ime, povpraša Jezusa za njegove učence in njegov nauk. S tem ne misli vprašati, katere osebe so njegovi učenci, marveč le, zakaj jih zbira, in kaj in kako jih uči. Stari Ana hoče biti pri vsi svoji zlobnosti miren. Pričakuje, da mu Jezus prične razlagati svoj nauk, in da tako iz njegovih besedi ujame kako stvar, ki se na njeni podlagi lahko zvrši glavna obravnava. Pri¬ pravljenih je imel brez dvojbe še mnogo vprašanj, ki bi bil ž njimi kasneje spravil rad Jezusa v za¬ drego. Njegovo prvo vprašanje pa kaže, da je hotel nastopiti kot premeten, zvit preiskovalni sodnik- Zveličar mu pa prekriža ves njegov načrt. Ana še ni izrekel nobenega očitanja. Jezus mu pa bere v duši, kaj hoče; on ve, da sovraži njegov nauk in da bi rad izpričal njegovo nasprotstvo do judovske vere. Zato mu mirno in dostojanstveno, ob enem pa odločno zavrne to neizraženo, v prvem vprašanju skrito očitanje in se sklicuje pri tem na javnost svojega nauka. Ni ga učil po tajnih kotih, marveč na očitnih krajih, po shod¬ nicah in v templu, kjer se shajajo vsi Judje, kjer so ga tudi starejšine in Ana sam lahko večkrat slišali. Iz Jezusovih besedi zveni ta-le misel: Prič, ki ti lahko povedo, kaj sem učil, je vse polno. Ko bi ti in tvoji tovariši res hoteli o tem pozve- dovati, bi ne bilo treba mene po noči skrivaj loviti, marveč to bi bili lahko do pičice natančno preiskali pri mojih poslušavcih. Duhovniki in starejšine ste me sami često slišali, saj sem javno v vaši navzoč¬ nosti karal vaše napake. Toda namestu, da bi bili brez predsodkov preizkušali moj nauk, ste me že od prve velike noči sem začeli sovražiti. Nazadnje ste celo sklenili, da me umorite in ste zaukazali vsem Judom, naj me primejo. 1 Zdaj se vam gre zato, da to zvršite, nikakor vam pa ni mar, da bi resno in pravično preiskali moj nauk in moje delovanje. Zato ti ne odgovarjam. Ana je bil brez dvojbe osramoten. Takega odgovora ni pričakoval; na vsem obnašanju se mu je poznala mučna zadrega; ni vedel, kaj bi storil. To spravi po koncu enega njegovih slu¬ žabnikov, ki bi se mu rad prihlinil in mu vsaj v nekoliko pomagal iz zadrege; ta udari Jezusa po licu. Ana še vedno molči, niti z besedico ne pograja surovega, za vsako sodišče nesramnega nastopa svojega hlapca. Jezus pa z nebeško kratkostjo prenese lopovski udarec in mirno opo¬ zori surovega priliznjenca na krivico, ki mu jo je storil: Ce sem krivico govoril, dokaži mi kri¬ vico; če pa prav, zakaj me biješ? Ta beseda je za Ana nova zadrega; ne ve druge pomoči, nego da pošlje Jezusa k svojemu zetu, vladajočemu velikemu duhovniku. Svoje umazano sovraštvo pokaže s tem, da ga veli iznova zvezati, dasi je bival Kajfa v tisti hiši kot on. Zvezan odide Jezus sredi starejšinskih hlapcev od Ana, toda kot zmagavec. 1 Primeri .Tan. 2, 13 nasl.; 5, 1. 10 naši.; 7, 2. 14 nasl.; 11, 47 nasl.; 11, 56 nasl. 1 Jan. 11, 47 nasl. Mat. 26, 57—64; Mark. 14, 53 62: Luk. 22, 54. Kajfovo zarotenje. Jezusova izjava. 553 b) Pred starejšinstvom. Mat. 26, 57-66; Mark. 14, 53-04; Luk. 22, 54. Tisti, kateri so ujeli Jezusa, vojaki in duhovniki, ga odpeljejo h Kajfu, ve¬ likemu duhovniku, kjer so se zbrali vsi duhovniki in pismarji in starejšine. Meliki duhovniki in celi zbor je pa in postavim v treh dneh drugega, ki ni z rokami narejen'.“ Pa tudi njuno pričevanje se ni uje¬ malo. In veliki duhovnik stopi v sredo, ter vpraša Jezusa, rekoč: „Ali nič ne odgovoriš na to, kar ti pričajo proti tebi?“ On pa je molčal in nič ni odgovoril. Jezusa ujamejo. * s kal krivega pričevanja proti Jezusu, da bi ga mogli izročiti v smrt, pa ga ^so našli, čeravno je nastopilo mnogo krivih prič. Mnogo jih je namreč krivo Pričalo proti njemu, toda pričevanja Se niso ujemala. Nazadnje prideta dve krivi priči in Pravita: ,,Ta je dejal: .Jaz poderem ta b °žji tempel, ki je marejen z rokami, In veliki duhovnik mu reče: „Za- rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus, božji Sin?“ Jezus mu odvrne: „Ti si rekel; jaz sem. Pa povem vam: posihdob boste gledali Sinu človečjega sedeti na desnici božje moči in priti v obla¬ kih neba." 554 Mat. 26, 65. 66; Mark. 14, 63. 64. Starejšinstvo. Krivična obravnava. Tu raztrga veliki duhovnik svoja oblačila, rekoč: „Boga je preklel. Kaj potrebujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali kletvino. Kaj se vam zdi?“ Oni pa vsi razsodijo in pravijo: „Smrti je vreden.“ R a z 1 a g a. 1. Starejšinstvo je imelo najvišjo poli- tiško, sodno in versko oblast nad Judi, ob Kri¬ stusovem času seveda samo toliko, kolikor so jim je pustili rimski cesarski namestniki. Štelo je 71 oseb. Predsednik mu je bil vsakokratni ve¬ liki duhovnik; imeli so pa v njem sedež in glas tudi vsi odstopivši veliki duhovniki, pa tudi nekaj drugih zastopnikov uglednih duhovniških rodbin. V ta zbor so spadali dalje pismarji, kot za¬ stopniki judovske vede. Umljivo je, da je bilo treba v njem mož, ki so natančno poznali vse verske predpise in judovske postave. Taki so se imenovali pismarji, — bogoslovci in pravniki ob enem. Vrh tega je bilo nekaj starejšin; skoraj gotovo jih je zbor izbral izmed veščih, veljavnih mož, ki so prej po posamnih krajih zvrševali sodniško službo. Zbirali so se navadno v templu, kjer so imeli za se posebno zborovalnico. Seje so bile pogostne. Pri obravnavah so sedeli starejšine v pol¬ krogu. Obtoženec je stal pred njimi na nekoliko vzvišenem mestu; na svoji desnici je imel zago¬ vornika; na levi in desni je bil po en pisar; ta dva sta morala zaznamenovati, kar se je govorilo; vrh tega je bilo navzočih več biričev, ki so zvr¬ ševali obsodbo. Predsednik je začel izpraševati obtoženca. Obtožba ni obveljala, če je nista podprli vsaj dve priči. 1 Pričevati so smeli samo svobodni Izraelci. Izvzeti so bili: sužnji, ženske, mlado¬ letni, gluhi, nemi, slepci, slaboumni, znani zlo¬ činci in obtoženčevi sorodniki. Vsako pričo so morali opominjati, naj govori le resnico; krivo pričo je zadela tista kazen, ki bi jo bil imel pre¬ stati obtoženec za obdolženi zločin. Priče so se zasliševale ločene druga od druge. Nujno se je zahtevalo, da se izjava vsaj dveh prič popolnoma ujema. Ko je bilo končano zaslišanje prič, so pi¬ sarji zbirali glasove, in sicer je prvi oddal glas najmlajši član. Predsednik je naznanil nato raz¬ sodbo. 2 . Obravnava proti Jezusu. Starej¬ šine so po noči sklicali služabniki velikega du¬ hovnika. Ni se jim pa šlo za nobeno redno sodno razpravo, saj so imeli svoj namen že določno sklenjen, marveč hoteli so samo dati svoji ob¬ sodbi videz pravilne obravnave. Najprej smemo z gotovostjo sklepati, da niso bili vsi povabljeni. O Jožefu Arimatejcu pravi evangelij naravnost, da je obsojal Jezusov umor. 1 Kavno tako bi bil gotovo tudi Nikodem, ki se je svoj čas v seji že potegnil za Jezusa, 2 * glasoval proti obsodbi. Evangelij pa naravnost pravi, da so za smrtno obsodbo glasovali vsi navzoči starejšine. 8 Iz tega sklepamo, da ta dva in morda še kak njun so¬ mišljenik niso bili povabljeni k razpravi. Ta je bila na domu velikega duhovnika; samo po sebi je razvidno, da zasebno stanovanje ne more biti zakonito dovoljen prostor za sodne obravnave. Vršila se je po noči, kar je bilo proti vsem postavam. Smrtna kazen se sploh ni smela izreci v ponočnem času. To so starejšine upoštevali i 11 zato so se zjutraj zgodaj zbrali še enkrat, da so izrekli svojo obsodbo. Obravnava se je pričela nekako ob dveh popolnoči in je trajala morda do treh. Jezus ni imel nobenega zagovornika. Priče so bile naročene; starejšine so jih že prej iskali, in sicer samo take, ki so bile pripravljene govoriti proti Jezusu. To je moralo biti letanja po Jeruzalemu, da so od devetih do dveh spravili vse, kar se jim je zdelo potrebno, na noge. navijamo pa, da so se morali dogovori s pričami že prej vršiti. Jezusovi sovražniki so mislili, da ujamejo Jezusa šele po praznikih, in da bo torej šele potem obravnava. Zdaj je pa prišlo vse tako naglo! Prič niso mogli posebej še obdelati in jih v vseh podrobnostih poučiti, kako naj govore; poklicali so pač tiste, katere so imeli pri roki, in pomagati so si morali s tistimi, katere so prišle. Zato je bilo pa vse zaslišanje prič tako strašno uničevalno za vse starejšinstvo. Priče so pač govorile proti Jezusu, toda pričevanja se niso ujemala. Pri ti klaverni obravnavi, ki jo je namestu pravičnosti vodila črna nevera, podla nehvaležnost in divje, strastno sovraštvo, sta na¬ zadnje nastopili dve priči, ki sta vsaj nekaj po¬ vedali. Ravno tri leta prej je Jezus v templu odgovarjal duhovnikom in pismarjem, ki so ga 1 Luk. 23, 51. 2 Jan. 7, 50 nasl. 8 Mark. 14, 64. 1 V. Mojz. 17, 6. Poderite ta tempel. 555 Napadali, odkod si lasti oblast nad templom, ker je j z gnal iž njega prodajavce in menjavce. Rekel jim Poderite ta tempel in v treh dneh ga postavim . 1 Evangelij pravi, da sta ti dve priči v tem 0z iru trdili: Ta je dejal: ,Jaz poderem ta božji Ivnvpel, ki je narejen z rokami, in postavim v treh dneh drugega, ki ni z rokami narejen! Pa še ti ( ^ Ve pričevanji se nista ujemali. Kaj pa je bilo Vsled tega je pomen pričevanja teli dveh ta, da je Jezus o sebi trdil, da je Mesija, ker si je prilastoval nekaj, kar je o Mesiju napoveda¬ nega. Iz vse obravnave smemo sklepati, da je starejšinstvo zlasti takih prič iskalo, ki bi po¬ trdile, da se je Jezus imenoval Mesija, saj so vsi dobro vedeli, da ga ne morejo obdolžiti no¬ benega drugega greha . 1 Jezus pogleda Petra. Ua ti Jezusovi izjavi takega, da bi se mu moglo vsled nje kaj očitati? To nam je umljivo, če Upoštevamo judovsko vero, ki so v nji napovedo¬ vali, da bo Mesija zidal nov tempel. Ta vera i e imela svoj temelj v prerokbi Zaharijevi : 2 To 'J°vori Gospod vojnih čet in pravi: Glej, mož, Mladika mu je ime, in na svojem kraju bo vzrastel ln bo zidal tempel Gospodu. 1 Jan. 2, 19; Zgodbe II, str. 152. s Zah. 6, 12; Zgodbe I, str. 1000. Mislili so, da bo Jezus o priložnosti, ko mu bodo razne priče kaj očitale o njegovih me- sijskih izjavah, sam kaj povedal in se tako kakorkoli zagovoril. To nam kaže nestrpno vprašanje duhovnika Kajfa, ki stopi v ta na¬ men v sredo predenj: Ali nič ne odgovoriš na to, kar ti pričajo proti tebi? Jezus je pa molčal in nič ni odgovoril. Preziral je lažnivo hinav¬ stvo cele razprave in pripustil, da so se priče 1 Jan. 8. 46. 556 Jezusova izjava. s sodnim zborom vred same pokazale v vsi svoji krivičnosti. 3. Kaj lova zarotitev. Naš Gospod se kaže v vsem popolnega, tudi v tem, kako je vpošteval človeške slabosti pri svojem vzvišenem poslanstvu. Svoje učence priklepa vedno bolj na se in čim bolj so mu vdani, tem več jim raz¬ krije. Tudi z ljudstvom postopa kakor najmo- drejši učitelj. Zato nikakor ne pripoveduje vsa¬ komur o svoji božji naravi, o pomenu svojega poslanstva. Brez potrebe noče dramiti svojih so¬ vražnikov. Vendar pa imamo od njega samega mnogo izjav, zasebnih in javnih, ki nam pričajo, da ob primernih prilikah ni zakrival svojega značaja in poslanstva. Najkrasnejše se nam kaže njegova vzgojevateljska modrost in previdnost glede na sv. Janeza Krstnika. Krstnik v ječi je komaj čakal, kdaj bo slišal, da se Jezus javno pred vsem ljudstvom razglasi za obljubljenega Mesija. Čaka in čaka, pozveduje in izprašuje, pa nič! Čuje pač, da hodi Jezus od kraja do kraja, da zbira učence, uči, dela čudeže, a da bi očitno nastopil, pa rekel: .Mesija sem; za menoj,' tega poročila ni od nikjer. Zato pošlje dva učenca k njemu z naročilom, kako naj vpričo množice izsilita njegovo izjavo. Pojasnili smo že, kako jima Zveličar odgovori. Sklicuje se namreč na Izaijevo prerokbo, naravnost pa ne pove ničesar . 1 Kes lahko iz te prerokbe vsakdo sklepa, kaj misli, a da je Mesija, vendar v nji še ni popolnoma odkrito izrečeno. Zasebno je že Nikodemu razjasnil glavne točke svojega namena, vendar pa tudi tu bolj v podobah kakor v jasnih besedah . 2 Naravnostno izjavo, da je Mesija, imamo prvo iž njegovega pogovora s Samarijanko . 3 Ravno tako naravnost jasno je povedal, da je Kristus, Sin živega Boga, apostolom, ko je Petra pohvalil in mu rekel, da mu je Bog sam razodel, kar mu je izjavil . 4 Apostolom je ob zadnji večerji povedal več takih misli, ki se iž njih mora sklepati, da je od Boga poslani Mesija. Javno si je prilastoval tisto moč, ki jo ima Oče, ko je zagovarjal o priliki ozdravljenja mrtvo- udnega bolnika svojo oblast nad sobotnim dnem . 5 1 Glej Zgodbe II, str. 230 nasl. 2 Jan. 3, 13-18. 3 Jan. 4, 26. 4 Mat. 16, 13—20. 5 Jan. 5, 19—46. V templu je učil, da je njegov nauk božji nauk, 1 da je prišel od Boga . 2 Nasprotniki so že takrat hoteli izsiliti odkrito izjavo, da je Mesija, ces, če si Mesija, povej nam odkrito, a Zveličar se je skliceval na priče, ki dokazujejo njegovo božje poslanstvo, ni pa hotel izjaviti, kar bi bili radi. Zdaj je prišlo trenotje, ko so ponehali vsi oziri. Z zvijačo ga ni mogel ne Ana, ne Kajfa spraviti do kake izjave. Zato mu zastavi veliki duhovnik odločilno uradno vprašanje v najslo- vesnejši obliki: Zarotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus, božji Sin? Zveličar bi bil lahko tudi sedaj molčal. Ve¬ liki duhovnik ni imel nobene pravice njega rotiti. Vendar se pa zdaj Jezus ne umakne odgovoru. Smemo pač domnevati, da ne pusti, da bi se se dalje v umazanih Kajfovih ustih zlorabljalo sveto božje ime, in tudi da hoče vpričo svojih smrtnik sovražnikov s popolno jasnostjo povedati, kdo da je. Zato sprejme zarotitev velikega duhovnika m tako pod prisego slovesno in kratko izjavi: Ti si rekel; jaz sem. Tako jasno še ni nikoli javno govoril. Ne prezrimo, da izreka to pred velikim duhovnikom, pred zborom starejšinstva, pred zastopniki vsega judovskega ljudstva, in tako pred celim svetom. Dobro ve, da ga čaka smrt za to izjavo, a poda jo, ker je prišel čas za-njo. Zraven pa pristavlja besede, ki ž njimi izpričuje, da govori kot g°' spodar, kot sodnik, rekoč: Pa povem vam — vkljub temu, da stojim zdaj tu pred vami ponižan i» obtožen: posihdob boste gledali Sinu človečjega se¬ deti na desnici božje moči in priti v oblakih neba- Že prerok Daniel je gledal v božjem navdih- njenju ta od Jezusa napovedani bodoči prizor, ki ga opisuje tako-le: Gledal sem v ponočnem videnju in glej: z oblaki neba je prihajal kakor Sin Člo- večji; . ... in vsa ljudstva, rodovi in jeziki niU morajo služiti . 8 David pa opeva Mesijevo slavo, ko se vseda na božjo desnico: Gospod govori mo¬ jemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne po¬ ložim tvojih sovražnikov za podnožje tvojim nogam- Jezus pravi o Sinu človečjem, da bo sedel na desnici božje moči, to se pravi na desnici Boga Očeta. Sedenje pomenja vladanje. Na desnici bo sedel, — vladal bo s tisto močjo in oblastjo 1 Jan. 7. 16 nasl.; 28. 29. 2 Jan. 8, 18, 42. 3 Dan. 7, 13 nasl.; Zgodbe I, str. 963. 4 Ps. 109, 1. 2. Jezus napoveduie svoje poveličanje. Prva obsodba pred starešinstvom. Luk. 22, 54—62; Jan. 18, IB — 18; 2o—27. Mat. 26, 58. 69—75; Mark. 14, 54. 66 -72; Peter zataji Jezusa. 557 kakor Oče. Daniel in David sta Mesijevo ne¬ beško slavo napovedovala v ravno tem zmislu. Zdaj tembolj razumemo Jezusove besede pred Kajfom. Očitno je priznal, da je Mesija, a v vzvišeni zavesti svojega dostojanstva je tudi na¬ znanil svojo nadzemsko čast in oblast: Zdaj sem vaš jetnik in obtoženec. Posihdob, ko mine čas Mojega trpljenja, se pa prične doba, ko se po¬ veliča Sin človečji — človeška narava v meni. Potem ne boste videli več mene ponižanega, marveč izkušali boste mojo nebeško moč, ki bom ž njo vladal v edinstvu z Bogom Očetom. Starejšine so imeli priložnost gledati tudi poveličanje Jezusovo; videli so, kako se je ču¬ dežno jela razširjati njegova verska družba, kako So se izjalovili vsi napadi na njo; nekateri izmed n jih so izkusili tudi grozno sodbo, ki jo je nad nehvaležnim Jeruzalemom zvršil Sin človečji, ko so prihrumeli nadenj rimski vojaki in ga s tem- plom vred do tal podrli. Veliki duhovnik je komaj čakal Jezusove 'zjave. Ž njo je bila zanj vsa preiskava skle¬ njena. S pričami ni dosegel nič; zato je z odlo¬ čilnim vprašanjem posegel vmes. Še na um mu ni prišlo, da bi preiskavah ali je Jezus res Mesija. Tega ni hotel. V hinavski ogorčenosti se je prijel Za prsi in raztrgal svoje oblačilo, hoteč izraziti svoj gnus nad tem, kar je slišal. Brez ovinkov konča razpravo: Boga je preklel. Kaj potrebujemo se prič? Glejte, zdaj ste slišali kletvino. Kaj se Va >n zdi? Starejšine mu odgovore, kar je bilo že zdavnaj sklenjeno med njimi: Smrti je vreden. Kakor vse kaže, se Kajfa ni držal postave in ni dal po pisarjih zbrati pismenih glasov, marveč se je zadovoljil z ustnim glasovanjem. Pod prisego oddani Jezusovi izjavi starejšinstvo ni verjelo; vsled svoje nevere si je pa obtežilo vest z umorom svojega Mesija. Pravzaprav je že to ustno glasovanje prava obsodba k smrti. Samo zato, da bi se ne moglo očitati, da je in sklep neveljaven, ker se je zvršil ponoči, je Proti jutru Kajfa še enkrat sklical starejšine h končni, odločilni obsodbi. c) Peter zataji Jezusa. Mat. 26, 58. 69-75; Mark. 14, 54. 66-72; Luk. 22, 54-62; Jan. 18, 15-18; 25-27. Simon Peter in še en drug učenec s ta pa šla od daleč za Jezusom do dvorišča velikega duhovnika. Tisti učenec je bil znan velikemu duhovniku in je šel z Jezusom na dvorišče veli¬ kega duhovnika. Peter je pa stal zu¬ naj pri vratih. Tu gre oni učenec, ki je bil znan velikemu duhovniku, in se pomeni z vratarico in pelje Petra noter. Tu pravi dekla vratarica Petru: „Ali nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?” On reče: „Nisem.“ Hlapci in služabniki pa zakurijo ogenj sredi dvorišča, ker je bil mraz, in se grejejo okoli stoje; in tudi Peter postoji pri njih in se greje, da bi videl konec. In ko je bil Peter na dvorišču, pride neka dekla velikega duhovnika, in ko zagleda Petra greti se, ga pogleda in pravi: ,,Tudi ti si bil z Jezusom Na¬ zarečanom.” On ga pa zataji pred vsemi, rekoč: „Žena, jaz ga ne poznam, tudi ne vem in ne razumem, kaj praviš.” Nato gre ven pred dvorišče in pe¬ telin zapoje. Ko gre skozi vrata, ga opazi druga dekla in pravi okrog stoječim: „Tudi ta je bil z Jezusom Nazarečanom.” In kmalu potem ga zagleda drugi in reče: „Tudi ti si izmed teh.” Peter pa pravi: „0 človek, nisem.” In nekako za eno uro kasneje za¬ trdi drugi, rekoč: ,,Resnično, tudi ta je bil ž njim, ker je tudi Galilejec.” In za malo časa pristopijo poleg stoječi, ter reko Petru: „Resnično si tudi ti izmed teh, zakaj tvoj jezik te razodeva.” Eden izmed hlapcev velikega du¬ hovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter uho odsekal, mu pravi: „Ali te nisem videl na vrtu ž njim?” In tu se prične rotiti in prisegati, ter pravi: „Ne vem, kaj pravite, in ne poznam tega človeka, ki govorite o njem.” In takoj, ko še govori, petelin zopet zapoje. V tem trenotju pripeljejo Jezusa od Kajfa. In Jezus se obrne in pogleda Petra; Peter se pa spomni Jezusovih 558 Janez in Peter na dvorišču. Petrovo zatajenje. besedi: „Preden petelin dvakrat za¬ poje, me boš ti trikrat zatajil." In Peter gre ven in se bridko razjoka. K a z 1 a g a. 1. Drugi učenec. Ko so Jezusa v Get- zemanskem vrtu zgrabili, so vsi učenci ubežali. Dva sta se pa vendar kmalu otresla prvega strahu in sta šla nekoliko oddaljena za drhaljo. Gnala ju je ljubezen, da sta hotela ostati v Zve- ličarjevi bližini. Eden izmed njiju je bil Peter, drugega pa imenuje evangelist Janez učenca, ki je bil znan velikemu duhovniku. Cerkveni očetje, sv. Avguštin, Krizostom, Ciril in Teofilakt so¬ glasno pravijo, da je bil ta učenec sv. Janez sam. Ta misel je najbolj zanesljiva, ker nam edino le sv. Janez pripoveduje o tem drugem učencu, dalje zato, ker je njegov opis tako živahen in natan¬ čen, da se mu pozna, da ga je pisal tak, ki je bil sam navzoč, in končno zato, ker je sv. Janez res izkazal pogumno ljubezen do Jezusa prav do konca; saj je stal z božjo materjo ves čas nje¬ govega smrtnega boja pod križem. Kako je pa mogel biti sv. Janez znan z ve¬ likim duhovnikom? Ni nam treba misliti, da bi bil znan s Kajfom samim; dovolj je, če je poznal njegove služabnike. To je bilo pa pač lahko mogoče. Nekateri pravijo, da je njegov oče dajal Kajfu ribe iz Betzaide, in da jih je sam nosil v njegovo hišo; drugi pravijo, da je prodal Kajfu neko zemljišče. Ta domnevanja sicer niso izpri¬ čana, a bodi kakorkoli: Janez je mogel biti znan z nekaterimi Kajfovimi služabniki vsaj toliko, da so ga pustili na dvorišče. O tem, ali so tudi njega nadlegovali zavoljo zveze z Jezusom, ne sporoča ničesar. Skoraj gotovo so ga pustili v tem oziru pri miru, ker jim je morda sam po¬ vedal, da bi rad videl, kaj se bo zgodilo ž nje¬ govim učenikom. Petra so se pa lotili brez dvojbe zato, ker je vse njegovo obnašanje kazalo obupen strah, in se je v vseh njegovih kretnjah in be¬ sedah izražala groza in žalost. 2. Zatajenje. Dvorišče je imelo po šegi boljših judovskih hiš nekakšno preddvorje; skozi vrata se je namreč šlo najprej skozi ozko lopo in potem se je šele prišlo na dvorišče. Janez je brez težave prišel notri, Petra je pa vratarica spustila šele, ko je on ž njo govoril. Pravzaprav je Peter Jezusa po evangeljskem sporočilu štirikrat zatajil. A prvi dve zatajenji spadata tako skupaj, da se lahko štejeta za eno. Prvo zatajenje se zvrši ob začetku Petrovega bivanja na dvorišču. Že dekli vratarici zatrjuje Peter, da ni izmed Jezusovih učencev; in ko se naredi ogenj, ponavlja to drugi dekli, ki mu pravi, da je bil z Jezusom Nazarečanom. Petra potere ta dogodek dodobra. Nič vec ne more biti pri ognju; družba, kije zašel vanjo, ga napolnjuje z grozo; zato se odmakne z dvo¬ rišča proti lopi, ki je držala do vrat. V tem trenotju pa zapoje petelin. Peter se brez dvojbe strese v dnu srca in napne vse svoje moči, da bi se mogel pomiriti in pokazati svoj pogum. Zato se vrne k ognju. Tu ga pa kmalu napade nekdo izmed navzočih: Tudi ti si izmed teh. I z vsega opisa si smemo misliti, da so se hlapci m dekle nalašč norčevali iž njega. Ko so ga vi¬ deli, kako je pobit, kako mu gledata strah in žalost z lica, so ga v svoji surovosti tem rajse mučili. Te preizkušnje čuvstveni Peter ni prestal- Tudi možu, ki ga je po njegovi vrnitvi k ognju spravil v zvezo z Jezusom, je tajil: O človek, nisem. To je bilo njegovo drugo zatajenje- Medtem se je vršila obravnava pri Kajfu- Peter je čepel pri ognju na strani, tih, zatopljen v najžalostnejša čuvstva. Nekako ena ura pre¬ mine. Tu se hlapci zopet obrnejo na Petra in ga prično iznova zbadati: Tudi ta je bil z njim, ker je tudi Galilejec. Resnično si tudi ti izmed teh, zakaj tvoj jezik te razodeva. Galilejci so namreč imeli svoje posebno narečje. Peter je na to molčal. Toda sedaj se oglasi nekdo in mu pravi: Ali te nisem videl na vrtu ž njim? Evan¬ gelij pravi, da je bil ta hlapec sorodnik tistega, ki mu je Peter uho odsekal. Jasno je, da so se hlapci pri ognju razgovarjali o dogodkih tiste noči. Nadrobno so opisovali, kaj so videli in slišali, in tako je tudi ta hlapec pripovedoval, kaj se je zgodilo z Malhom, o katerem je brez dvojbe po¬ vedal, da je njegov sorodnik. Iz vsega smemo sklepati, da v Petru ni spoznal Malhovega na- padnika, ker sicer bi ga bil gotovo že prej trje prijel. Peter se je silno ustrašil, da ga morda ne spozna, in ta strah ga je tako prevzel, da se je pričel rotiti in prisegati: Ne vem, kaj pravite, in ne poznam tega človeka, ki govorite o njem. To je njegovo tretje, najhujše zatajenje- Petrovo dušo je obšla črna noč; strašen greh mu je legel na njo. Tu se je pa takoj pokazala božja milost, ki ga je spravila k zavesti, kaj jo Peter se skesa. 559 storil, in je z resničnim kesanjem zamorila nje¬ gov strah. Komaj namreč izgovori svoje tretje zatajenje, zapoje iznova petelin, in prav ob tistem času po končani obravnavi pripeljejo Jezusa hlapci iz dvorane preko dvorišča. Jezus se obrne ’n pogleda Petra. Tisto oko, ki ga je ob Jordanu z neizrekljivo milino vprvič pogledalo in ga po¬ pravilo, kot bi bil že zdavnaj Jezusov znanec, se upre ob ti priliki vanj. Jezusov pogled je: ves tisti Jezus, ki mu je Peter drugoval tri leta, njem, a videl tudi, da mu podaja Jezus usmi¬ ljeno roko, ki ga hoče ž njo dvigniti iž njega. Opomin k zaupanju in zagotovilo odpuščenja se je iskrilo v Jezusovem očesu; zrcalila se je v njem moč tiste molitve, ki je čul o nji iz Jezu¬ sovih ust: Jaz sem pa molil za te; ti pa od svoje strani potrjuj svoje brate . 1 Evangelist popisuje vtisek Jezusovega po¬ gleda prav kratko: Peter se pa spomni Gospodovih besedi: Preden petelin dvakrat zapoje, me boš ti Peter se joka. Se zrcali v njem; resni Jezus, ki ga opominja, naj se zave, kaj je storil, ki ga svari, zakaj ni vpošteval svoje slabosti, zakaj je vkljub jasni napovedi preveč zaupal samemu sebi; žalostni Jezus, ki ga peče padec prvaka njegovih aposto¬ lov, ki mora v ti bridki uri, ko so njegovi so¬ vražniki v podli neveri in nesramni krivičnosti Izrekli smrtno obsodbo nad njim, izkušati še Sr amotno zatajevanje svojega tako ljubljenega nčenca; a hkrati neizmerno usmiljeni Jezus, ki ne pohodi tlečega stenja in nalomljenega trsta; Pili, prisrčni Jezus., ki je prišel za grešnike na svet, ki ne zavrže tudi svojega zatajivca. Petru je segel ta pogled v dno srca: spoznal je v njem grozno brezdno, ki se je že valil po trikrat zatajil. In Peter gre ven in se bridko razjoka. Vsi drugi, ki so stali na dvorišču, so gledali za Jezusom. Peter je ujel samo en po¬ gled; več ni mogel prenesti; brž je zapustil dvo¬ rišče, kraj svojega padca, in zunaj je sam v gren¬ kih solzah objokaval svojo pregreho. Ni še dolgo, kar je Jezusu zatrjeval, da je Kristus, Sin živega Boga;* pred nekaj trenotji je pa govoril o njem ,o tem človeku / ki ga ne pozna. V srcu pač ni odpadel od njega; grozni strah ga je premagal, da ga je z ustmi tajil. Še je tlela iskra vere in ljubezni v njegovi duši do Jezusa; Zveličarjev pogled jo je iznova oživil. Velik je Petrov padec, 1 Lok. 22, 32. ! Mat. 16, 16. 560 Luk. 23, 63—65; Mark. 14, 65; Mat. 26, 67. 68. Zasramovanje. Mat. 27, 1; Mark. 15, 1; Luk. 22, 66—69. Jezus drugič pred starejšinstvom. a kdor pozna človeško naravo, mora reči: več je slabosti pri njem, nego zlobnosti. Preveliko za¬ upanje vase mu je razkrilo njegovo nepopisno slabost. Naša dolžnost je pa, da pri ti priložnosti občudujemo nepojmljivost božjih sklepov, ki je bil po njih ravno ta Peter izbran, da se na njem zida Kristusovo kraljestvo, njegova cerkev. To nam izpričuje, da se Tisti, kateri je, večni Bog, poslužuje tistega, česar ni, da dovrši svoje delo . 1 Petrova ljubezen in vera sta pa postali po hu¬ dem dušnem boju ponižni, in v ti ponižnosti je ostal zvest do svoje mučeniške smrti. c) Starejšine in hlapci zasramujejo Jezusa. Luk. 22, 63—65; Mark. 14, 65; Mat. 26, 67. 68. Možje, ki so držali Jezusa, ga ja- mejo zasmehovati in biti. Nekateri mu pljujejo v obraz, drugi mu zakrivajo obličje in ga bijejo s pestjo, ter mu pravijo: „Prerokuj nam, Kristus, kdo te je udaril.“ Še mnogo drugih kletvin govore zoper njega. In hlapci ga bijejo po licu. Razlaga. I.Kje seje godilo to zasramovanje. Sv. Marka pravi takoj potem, ko je povedal, da so vsi starejšine razsodili, da je smrti vreden , 2 tako-le: In nekateri začno pljuvati nanj in mu za¬ krivati obraz in biti ga po licu in praviti mu: ,Prerokuj 1 . In hlapci so ga bili s pestmi. Mi smo svoje poročilo sestavili iz vseh prvih treh evangelijev, in sicer smo postavili začetkom be¬ sede sv. Lukeža: Možje, ki so držali Jezusa, ga jamejo zasmehovati in biti. Po teh besedah so torej pri tem bogokletnem delu sodelovali tisti hlapci, kateri so bili v starejšinstvu na razpolago, da so zvršili obsodbo. Sv. Marka in tudi sv. Matej pa jasno pravita, da so začeli z zasramovanjem starejšine sami. Divji prizor! Komaj so priča¬ kali, da je veliki duhovnik zastavil vprašanje, kakšne kazni je vreden, so že vsi zarjuli smrtno obsodbo. Potem pa planejo nadenj kakor divje zveri in se obnašajo kakor besne pošasti. Takega sodišča še ni videl svet. Sodniki — in sicer najodličnejši zastopniki celega naroda — po¬ kažejo v vsi goloti svojo črno dušo. 1 Kor. 1, 28. 2 Mark. 14, 64. Pred njimi stoji Jezus z nebeškim mirom na licu. Povedal jim je, kdo je; sicer molči. Njegova dela, ki jih je polna njegova domovina) govore o njegovem neizrekljivem usmiljenju, o njegovem dobrem srcu, o sili njegove ljubezni, o nadzemski modrosti, o nebeški moči. Starej¬ šine ga sovražijo, ker je čist, ker je dober m svet. Obsodili so ga; zdaj menijo, da se morejo znesti nad njim. Zato planejo nadenj in mu v nepopisni podlosti začno pljuvati v lice in ga zasmehovati. Jasno je, da se je to zgodilo se v razpravni dvorani. 2. Med liiapcf. Ko si starejšine nasitijo nekoliko svojo razdivjano strast, vele odpeljati Jezusa. Bilo je nekako ob treh zjutraj. Surovi hlapci nadaljujejo, česar so se naučili od svojih gospodarjev. Po poti in v stražnici, kamor so ga peljali, delajo, kar so videli pri starejšinah. Pot je peljala preko dvorišča in ob ti priliki se je zasvetila iz Jezusovega očesa milost usmiljenja in odpuščen j a v Petrovo srce. Pljuvanje v lice se je zdelo Judu največje sramotenje . 1 Jezus je moral to prestajati od surovih hlapcev. Po zgledu starejšin so se nor¬ čevali iz njegove Mesijeve službe, ko so mu za¬ krivali obraz in ga bili, rekoč: Prerokuj, Kristus kdo te je udaril. Norčevali so se iž njega in kleli so ga divje in podlo, kar najgrjega so si mogli izmisliti v svojih izkvarjenih srcih. Do pičice je mogel naš Gospod o sebi izreči besede, ki mu jih je sedemsto let prej v preroškem videnju polagal v usta veliki prerok Izaija : 2 Svoje telo sem dal onim, ki bijejo, in svoja lica tistim, pulijo; svojega obraza nisem obrnil od tistih, & so me preklinjali in pljuvali vame. d) Druga obsodba starejšinstva. Mat. 27, 1. 2; Mark. 15, 1; Luk. 22, 66-71; 23, 1. Ko se pa zdani, se zbero starejšine ljudstva, veliki duhovniki in pismarjb ter ga peljejo v svojo posvetovavnico in pravijo: „Če si ti Kristus, povej nam!“ Nato jim reče: „Če vam povem* mi ne verjamete. Če pa tudi jaz vpra¬ šam, mi ne boste odgovorili in ffl e tudi ne izpustili. Odsihdob pa bo Sin človečji sedel na desnici božje moči. 1 V. Mojz. 25, 9; IV. Mojz. 12, 14; Job. 30, 10. 2 Iz. 50, 6. Mat. 27, 2; Luk. 22, 60—71; 28, 1. Druga obsodba pred starejšinstvom. 551 Vsi mu reko: „Ti si torej Sin božji?“ On pravi: ,,Vi pravite; in jaz sem.“ Oni pa reko: „Kaj še iščemo priče¬ vanja? Saj smo sami slišali iž njego¬ vih ust.“ In vsi veliki duhovniki in starejšine ljudstva sklenejo zoper Jezusa, da ga izroče v smrt. In ves judovski zbor vstane, veli Jezusa zvezati in odpeljati. In veliki duhovniki odvedejo Jezusa zvezanega od Kajfa v sodišče in ga izroče deželnemu poglavarju Ponciju Pilatu. Razlaga. 1. Zakaj druga obsodba? Povedali smo že, da se po judovskih zakonih in običajih ni smelo soditi po noči. Ponočna obsodba je bila neveljavna. To je bil glavni vzrok, zakaj so sta¬ rejšine, ko se je zaznal dan, iznova poklicali Je¬ zusa pred se. G-otovo so vsi ostali po obsodbi v Kaj- fovi palači. Lahko si pa razlagamo vso stvar tudi tako-le: Jezusa so pač obsodili na smrt, toda šlo s e je za to, kako naj to obsodbo zvrše. Ko so se razdivjali nad Jezusom, so ga veleli odpeljati. Imeli s o se mnogo razgovoriti, pri čemur bi jim bila Je¬ zusova navzočnost na poti. Pravzaprav je imelo torej starejšinstvo samo eno sejo, pri kateri so po daljšem presledku Jezusa vdrugič pozvali predse. Razgovora v tem presledku nam sicer ni ohranil noben evangelist; pač pa si ga z goto- vostjo lahko sami razložimo. Šlo se je brez dvojbe za to, kako naj umore Zveličarja. Povedali smo že, da Judje pod rimsko oblastjo niso smeli ni¬ kogar umoriti brez privoljenja rimskega oblast¬ nika; v verskih stvareh so bili pa svobodni. Pri Jezusu se je šlo za versko stvar; v smrt so ga obsodili, ker je izjavil, da je Mesija. Lahko bi kili torej poslali k Pilatu in ga prosili, naj jim dovoli, da smejo zločinca zoper svojo vero po svojih postavah kaznovati s smrtjo. Pilat bi jim kil gotovo dal tako privoljenje. Toda starejšine tega niso hoteli. In o tem s ° se razgovarjali tisto uro presledka, ker ob štirih zjutraj so gotovo že vdrugič sodili Jezusa, če premislimo vse razmere, si lahko razložimo, kaj je nagibalo Jude, da so sklenili Jezusa iz¬ ročiti Pilatu in tega rimskega deželnega pogla- Va rja prisiliti, da ga obsodi v smrt. Pred vsem s ° se bali ljudstva. Sami s svojimi hlapci bi ne kili mogli zadušiti morebitnega upora; če ga iz- Zgodbe sv. pisma II. roče Pilatu, tako so sklepali, bo pa ta z vojaki poskrbel, da se lahko zvrši njihov črni naklep. Dalje so po Mojzesovi postavi imeli Jezusa ob¬ soditi na kamenjanje. Samo to smrtno kazen pozna judovski zakon. Hoteli so ga pa spraviti s sveta z najsramotnejšo kaznijo, s križanjem. To je pa mogel določiti samo Pilat. Končno je bil 15 . dan Nizana kot nalašč za ta sklep. Ta dan, ko je ogromna množica prihitela k praz¬ niku , so namreč Rimljani navadno zvrševali smrtno kazen nad najpodlejšimi zločinci. Pilat je imel sam pripravljene tri zločince, da jih ta dan kaznuje s smrtjo. To so vedeli Judje; zato so tem raj še sklenili, da Jezusa izroče Pilatu. Ta razlaga je najprimernejša. Starejšine so pač dobro vedeli, da je bilo vse njihovo posto¬ panje zoper Jezusa nepravilno; zato bi si ne bili delali vesti s ponočno obsodbo. Ko so torej hlapci v stražnici zasramovali Jezusa, so sklepali v sta- rejšinstvu, da ga takoj zgodaj zjutraj, ko še ni ljudstva po ulicah, odpeljejo k Pilatu. 2. Rriiga obravnava je bila pravzaprav prazna stvar, saj so imeli vse določeno, kako in kaj. Vendar so pa na videz pričeli še enkrat z izpraševanjem. Hoteli so zopet slovesne izjave od njega. Zveličar se pa kratko sklicuje na njihovo nevero, češ da je tako ali tako vseeno, ali jim kaj odgovori ali ne, ker mu ne verjamejo. Zraven pa pristavi: Ge pa tudi jaz vprašam, mi ne boste odgovorili in me tudi ne izpustili. Te besede pomenjajo to-le: če bi vas jaz hotel vpra¬ šati o pomenu prerokb in o njihovem razmerju do mene, o tem, kako razlagate moja čudežna dela, moje brezmadežno življenje, bi mi ne od¬ govorili, kakor mi tudi svoj čas o pomenu Ja¬ nezovega krsta ali o pomenu psalmovih besedi: Gospod je rekel mojemu Gospodu niste mogli ni¬ česar odgovoriti. Seveda bi me morali potem¬ takem, ko bi imeli kaj pravičnosti v sebi, izpustiti. Toda te ni pri vas in zato bi me tudi vkljub temu, da bi vam dokazal vašo trdovratno nevero, ne izpustili. Vi nočete resnice, marveč hočete od mene le izjavo, je-li sem Mesija, zato, da bi iznova potrdili svojo smrtno obsodbo nad menoj. A tudi ob ti priliki hoče Zveličar vkljub vsi zakrknjenosti in strupenosti svojih sovražni¬ kov še enkrat jih opozoriti, proti komu sklepajo smrt. Pravi namreč: Odsihdob pa bo Sin človecji sedel na desnici božje moči . 1 S tem jih opozarja 1 Primeri Ps. 109, 1. 36 562 Mat. 27, 3—10; Dej. ap. 1, 18. 19. Juda obupa. na svojo vzvišenost in veličastno slavo, ki ga čaka v nebesih, in s tem tudi na strašno kazen, ki zadene Mesij eve morivce. Hlastno zavpijejo vsi vmes: Ti si torej Sin božji? Čakali so kake njegove izjave v tem zmislu; zato vsi zakriče vanj. Jezus jim z mirno dostojanstvenostjo odvrne: Vi pravite; in jaz sem. Nato pa brž obnove svojo prvo obsodbo s pristav¬ kom, da ga izroče Pilatu. Brez ovinkov ga vele zvezati in sami veliki duhovniki ga odpeljejo v sodišče. VIII. Smrt Juda Iškariota. Mat. 27, 3—10; Dej. ap. 1, 18.19. Ko pa izdajavec Juda vidi, da je Jezus obsojen, se skesa, ter prinese trideset srebrnikov nazaj velikim du¬ hovnikom in starej sinom, rekoč: „Gre- šil sem, ker sem izdal nedolžno kri.“ Oni mu pa reko: „Kaj nam mar? Ti glej!“ Nato zažene srebrnike po templu in se vrne; potem pa gre in se obesi na vrvi in razpoči se po sredi in izsuje se mu drob. Veliki duhovniki pa vzamejo sre¬ brnike in pravijo: „Ne spodobi se de¬ jati jih v templovo zakladnico, ker je krvav denar.“ Pa sklenejo in kupijo zanje lončar¬ jevo njivo za pokopališče tujcev. Zato se imenuje tista njiva hakeldama, to se pravi krvava njiva do današnjega dne. Tedaj se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju, ki pravi: „In vzamejo trideset srebrnikov, ceno cenjenega, ki so ga kupili od Izraelo¬ vih otrok, in so jih dali za lončarjevo njivo, kakor mi je ukazal Gospod.“ Razlaga. 1. Judov obup. Iškariot je zvršil svoje črno delo in prejel plačilo, ki se je zanj pogodil. S tem pa ni bilo zanj še vse končano. Pričel se mu je v duši strašni boj, ki ga izzivlje slaba vest. Mirovati ni mogel; prebedel je celo noč v obližju Kajfove hiše; hotel je videti, kaj se bo zgodilo z Jezusom. Pravzaprav je moral že na¬ prej vedeti, da ga bodo umorili, saj so imeli že zadavna ta namen. Prezreti pa ne smemo, kar piše evangelij o hudobnem duhu, ki je šel vanj . 1 2 G-reh se mu je videl v izkušnjavi, preden ga je zvršil, vse drugačen, nego potem, ko ga je storil. Vsakdanja izkušnja nas tega uči. Pred grehom kaže grešno dejanje samo lepo lice in slika v rožnih bojah vse sladkosti in ugodnosti, ki jih prinese s seboj. Po dejanju se pa zareži greh v svoji grdi goloti, kakor bi se hotel norčevati iz ubogega grešnika. Vsi* slabi nasledki grešnega dejanja stopijo v živo pred njegovo dušo in na- mestu pričakovane slasti mu zabuči strah in groza v srcu. Šele potem, ko se greh zvrši, se pokaže vsa njegova hudobija. Tako je bilo tudi pri Judu. Po dejanju se je šele popolnoma zavedel, kaj je storil. Ko so starej šine sklenili, da izroče Jezusa Pilatu, so brez dvojbe v Kajfovi hiši brž zvedeli vsi hlapci, kaj bo. Saj so ga brž potem tudi od¬ peljali. Juda to vidi, morda zagleda tudi Jezusa zvezanega med biriči, bledega, izmučenega, v obrazu onečaščenega, na poti proti sodišču. Razne opazke sliši; med njimi tudi gotovo o sebi: Zdaj ga peljejo, da bo umorjen; izdal ga je pa nje¬ gov učenec, ki je užival vse njegove dobrote. Lopov — tak človek! Juda obide groza. Domišljija mu v živih slikah predočuje, kaj je storil, in kaj bo ž njim. Vsi ljudje ga bodo odslej zaničevali; s prstom bodo kazali nanj, češ ta je tisti podli izdajavec, ki je s poljubom izdal svojega učitelja in do¬ brotnika. Skesa se kakor pravi evangelij. T° kesanje pa ni pravo kesanje, ki vodi k odpu- ščenju, marveč le naravna groza nad nasledki strašnega dejanja. Pravo kesanje ne more vzka- liti v Judovi duši, ker mu manjka vere. Ob tistem slovesnem trenotju, ko je Peter v imenu drugih apostolov izjavil, da se hočejo držati Jezusa, ker ima besede večnega življenja, in da verjamejo vsled tega tudi, da bodo uživali njegovo meso in kri, je bil Juda že popolnoma brez vere v Jezusovo božje poslanstvo. Zveličar sam pravi o njem, da je kakor hudič med drugimi apostoli - 3 Juda ni hotel verjeti vkljub vsem nepobitnim do¬ kazom, da je Jezus od Boga poslani Mesija; spačena, po strasteh razburkana volja ga je od- vračevala. Ker ni veroval, se tudi ni mogel prav kesati. Grizli so ga samo nasledki njego¬ vega dejanja; grizla ga je groza nad njim. Rad 1 Luk. 22, 3; Jan. 13, 27. 2 Jan. 6, 71. Nedolžno kri sem izdal. 563 hi bil ubil glas vesti, umoril grizočega črva v s rcu, onemil očitke lastne duše. Zato je hitel s Siona doli in stopil na nasprotni griček, kjer je stal tempel. Po obravnavi so morali vsaj nekateri du¬ hovniki brž v tempel. Bil je glavni velikonočni praznik, 15. Nizan, in treba je bilo pripraviti ju¬ tranjo prazniško zahvalno daritev. K njim se °brne Juda in jini ponuja trideset srebrnikov nazaj, bolestno kličoč: Grešil sem, ker sem izdal čim bolj je premišljal, tem jasnejše je spoznal, da na Jezusu ni bilo drugega nego sama res¬ nica, sama dobrota, sama krepost. Odganjal je to misel, izkušal jo je uničiti, pa ni šlo. Sveta milina Jezusove osebnosti, njegov solnčno čisti značaj je stal pred njim nepremagljivo tako, da ga vsa njegova hudobija ni mogla premakniti, in notranja moč ga je prisilila, da je zavekal v lice tistim, kateri so ga najeli: Nedolžno kri sem izdal. V tem obupnem vzkliku izpričuje Juda tudi, da Juda beži iz templa. nedolžno kri. Pomenljiva beseda! Nobene sledi n i v nji o Jezusovem božjem poslanstvu, o Mesiju, sa j ni veroval vanj; pač je pa najkrasnejša izjava 0 svetosti in neomadežnosti Jezusovega značaja. Juda je gotovo celo noč po svojem izdajstvu Premišljal svoje življenje pri Zveličarju. Poizkušal i e najti vsaj kako njegovo besedo, sled kakega dejanja, ki bi bil ž njim opravičil svoj zločin. Saj so mu bila znana judovska očitanja, da one- raščuje soboto, da je z Belcebubom v zvezi, da Za peljuje ljudstvo. Kako rad bi bil verjel kaj takega; ko bi bil nušel le eno pegico v Jezuso¬ vem življenju, bi se je bil oklenil in bi bil po¬ tolažil samega sebe, češ prav sem storil; narodu škodljivega človeka sem pomagal odstraniti. A ve, kaj čaka Jezusa. Prelil bo svojo kri, ki je brezmadežna, nedolžna ... Oduren je ta prizor v templu ob zgodnjem jutru največjega judovskega praznika, vendar pa ima velik pomen. Iz ust izdajavskega učenca, ki je tri leta živel pri Zveličarju in slišal vse njegove nauke, videl vsa njegova dela, imamo glasno, slovesno pričevanje, da je bil Jezus tudi v očeh nevernega opazovavca brez madeža. Iz¬ nebiti se hoče plačila za svoje izdajavstvo. Teh trideset srebrnikov, ki so se mu zdeli prej tako svetli in lepi, ga peče v roki. Nazaj jih ponuja; ve sicer, da s tem ne izpremeni Je¬ zusove usode. Toda on se hoče vsaj sam oprati; utolažil bi rad bučni glas svoje duše. Njegovi 36 * 564 Judova smrt. Lončarjeva njiva. zavezniki se mu zarogajo. Prej jim je bil dober; laskali so se mu in ga hvalili; zdaj ga zasme¬ hujejo v njegovem obupu; niti iskrice sočutja ne pokažejo zanj, temveč prepuščajo ga njegovi grozi z zaničevalno opazko: Kaj nam mar? Ti glej .— Kar si storil, zato si sam odgovoren. Mi s teboj nimamo več posla. Brez dvojbe so mu obrnili hrbet in se dalje več niti meniti ž njim niso hoteli. V razboljenem obupu vrže Juda zločinski za¬ služek po templu. Srebrniki zarožljajo po mar¬ mornih tleh. Juda se jih je iznebil, ni se pa rešil groze in strahu, ni se oprostil divjega ne¬ mira v svoji duši. Iz templa ven ga žene obup; ven iz mesta hiti; stemni se mu pred očmi, — — sin pogubljenja drvi po poti, ki si jo je sam izbral. Sporočilo nam pripoveduje, da je bežal v zapuščeno Hinomovo dolino 1 južno pod mestom. Tam si pripravi vrv na smokvinem drevesu in se obesi. Grozni konec grdega življenja! A gnus še ni završen. Obešenemu, mrtvemu se utrga veja; truplo lopi na tla, se razpoči po sredi in izsuje se mu ves drob. Jezus stoji pred Pilatom v mirnem veličastvu čakaje, da zvrši nalogo, prejeto od svojega nebeškega Očeta; njegovega izdajavca truplo pa leži v ostudnem kraju, kamor so metali Judje mrhovino poginolih živali, kjer so pokopavali umorjene hudodelce, gnusno raz¬ mrcvarjeno. 2. Lončarjeva njiva. Duhovniki, ki so najeli Juda in ga ravnokar izgnali prepuščenega bolestnemu obupu iz templa, so si ostali enaki. Podli hinavci! Niti sledu kakega kesanja ne kažejo nad tem, da so obsodili v smrt Zveličarja. Judov zgled jih ne gane; še na misel jim ne pride, da bi izkušali popraviti svojo vnebovpijočo krivico, pač pa jih je groza pred tridesetimi srebrniki, češ da so krvav denar, plača za člo¬ veško kri, in da jih zato ne smejo izročiti v templovo zakladnico. Boje se denarja, ki so ga sami dali; za zločin jim pa ni nič mar. Ali ne kažejo najjasnejše, da res muhe precejajo, vel¬ blode pa požirajo, kakor jim je tako krepko očital božji Odrešenik? 2 Za Judov denar sklenejo kupiti prostor za pokopališče tujcev. Ne smemo si misliti, da so umevali pod tujci pogane. Pogan sploh ni smel biti pokopan na jeruzalemskem ozemlju. Šlo se 1 Glej Zgodbe II, str. 281 o Hinomovi dolini — Geheni. 2 Mat. 28, 24. jim je le za tuje Jude, ki so ob romanju obne¬ mogli in umrli v Jeruzalemu, ali ki so prišli nalašč na stara leta v sveto mesto, da bi bili pokopani v središču svoje domovine. Zanje so namenili to pokopališče. Bila je na prodaj, morda že večkrat na ponudbo, njiva nekega lončarja, po starem izročilu nekako sredi Hinomove doline. To kupijo. Ljudstvo je brž dalo novemu poko¬ pališču primerno ime, ki se je v njem ohranil spomin na njegov začetek. Hakel- (njiva) dama (krvi) so ji rekli. To ime hakeldama ■— krvava njiva — se je splošno rabilo ob času, ko je sveti Matej pisal svoj evangelij; zato omenja, da se ji tako pravi do današnjega dne. Evangelist pristavlja: Tedaj se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju, ki pravi : In vzamejo trideset srebrnikov, ceno cenjenega, ki so ga kupili od Izraelovih otrok, in so jih dali v« lončarjevo njivo, kakor mi je ukazal Gospod. Pri preroku Jeremiju imamo 1 omenjen do¬ godek o nakupu neke njive. Kralj Sedekija je dal preroka zapreti. V zaporu mu pa veli Bog, naj kupi od svojega stričnika Hanamaela v Ana- totu njivo. Res jo kupi in odtehta zanjo 7 in 10 srebrnih šeklov in naredi kupno pismo pred pričami. To naredi v znamenje, da se bodo tudi po kaldejski vojski še kupovala posestva, in da torej Judje ne izgube popolnoma svoje domovine. Prerok nato moli k Bogu, kako se mu čudno zdi, da je kupil njivo ob burnem času, ko je Nabu- hodonozor oblegal Jeruzalem, in ko je vse kazalo, da bodo Judje popolnoma premagani. Bog mn pa obljubi vrnitev Judov iz pregnanstva in srečno življenje v deželi. Kupljena njiva naj ga tako spominja, da bo Bog rešil Jude iz sužnosti m jim vrnil njihovo domovino. Ta dogodek je priigral v spomin sv. Matejn, ko je zapisal dogodek o lončarjevi njivi. Podob¬ nost med obema dogodkoma je samo zunanja; ne moremo reči, da bi bila Jeremijeva kupčija pred- podoba te kupčije; nekaj podobnosti pa je med obema dogodkoma. Od Jeremija kupljena njiva je ohranjala spomin na krivični zapor tega pre¬ roka, ki ga je zaprl kralj Sedekija samo zato, ker je napovedaval, da bo babilonski kralj pre¬ magal jeruzalemsko mesto. S to njivo je bilo pa zvezano tudi upanje boljših časov, vera v božje obljube, da se pregnani Judje vrnejo v domovino. Tako je tudi krvava njiva že po svojem imenu ' Jer. 82, 6—9. Jeremija in Zaharija o Judovem izdajstvu. 565 ohranjala spomin na krivični umor božjega Od¬ rešenika in združevala s spominom na njegovo sveto kri vero v odrešenje, ki nam ga je zaslužil ravno s svojo krvjo. Sv. Matej pa zveže z opombo o Jeremijevi kupčiji tudi besede, ki niso zapisane pri Jeremiju, riarveč pri Z ah arij u, česar izrečno ne pove, kar si pa vsak, kdor pozna sv. pismo stare za¬ veze, sam lahko pristavi. Preden razložimo Za- Ta prerok gleda v duševnem videnju, kako je od Boga postavljen za pastirja izraelskemu ljudstvu; v svoji osebi vidi v tem le predpodobo tistega dobrega pastirja, ki ga hoče Bog obuditi svoji čredi . 1 Prerok - pastir se pritožuje Bogu, kako grdo nehvaležni so mu Izraelci in pravi, da hoče odložiti svojo pastirsko službo. Prej pa hoče še poizkusiti pri ljudstvu, ali ga res ne marajo. Jezus pred judovskim starejšinstvom. harijevo prerokbo, naj povemo po svoje, kaj po¬ jenjajo evangelistove besede: Tedaj se je izpol¬ nilo, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju. Ta-le Pomen imajo: Ko se je kupila lončarjeva njiva, se ie zgodilo nekaj, kar.,ima mnogo podobnosti s tisto kupčijo njive, ki o nji pripoveduje prerok Jere¬ mija; izpolnilo se je pa tudi, kar je zapisano pri Preroku Zahariju. V ta namen jim pravi: Če ste zadovoljni, da pustim svoje pastirsko delo med vami, od- štejte mi, kar sem zaslužil; če pa niste zadovoljni, naj pa še ostanem pastir med vami. V svojem videnju gleda nato prerok, kako brž zgrabijo Izraelci za njegovo prvo besedo in mu plačajo, kar je po njihovi misli zaslužil, namreč trideset 1 Ez. 34, 22 —31; Zgodbe I, str. 930; Jan. 10, 11 nasl. 566 Mat. 27, 11—14; Mark. 15, 2—5; Luk. 23, 2—5; Jan. 18, 28—38. Pilat prvič zasliši Jezusa. srebrnikov, toliko kolikor se je plačalo kazni za ubitega sužnja. Po božjem ukazu vrže prerok to sramotno plačilo v templovo zakladnico. Njegove besede o odpovedi pastirske službe slovejo tako-le: In rekel sem jim (Judom): Ce vam je všeč, da pustim svojo službo, mi dajte moje plašilo; še ne, pustite. In odtehtali so mi plašila trideset srebrnikov. In Gospod mi je rekel: Vrzi to v zakladnico, lepo ceno, po kateri so me cenili. In vzel sem trideset srebrnikov in sem jih vrgel v Gospodovo hišo, v zakladnico , l Jasno je, da se te besede res ujemajo z Je¬ zusovim izdajstvom. Voditelji Judovskega ljud¬ stva so se prostovoljno odrekli njegovemu vod¬ stvu; zavrgli so ga, — dobrega pastirja, — in plačali so zanj njegovemu izdajavcu sramotno pla¬ čilo trideset srebrnikov. Juda je te srebrnike res vrgel v Gospodovo hišo. Po hebrejskem besedilu prevajamo, da je vrgel prerok svojo ceno v za¬ kladnico; latinski prevod pa prestavlja to besedo lončarju. Evangelist Matej svobodno samo po zmislu navaja Zaharijevo prerokbo. Prerok go¬ vori v prvi besedi: In vzel sem trideset srebrnikov in sem jih vrgel v Gospodovo hišo, v zakladnico. Evangelist pa govori v tretji osebi: In vzamejo trideset srebrnikov, ceno cenjenega, ki so ga kupili od Izraelovih otrok, in so jih dali za lončarjevo njivo, kakor mi je ukazal Gospod. Jasno je na prvi pogled, da sv. Matej vpleta v prerokove be¬ sede cel dogodek, ki ga opisuje prerok. Njegove besede hočejo to-le reči: Takrat, ko je vrgel Juda trideset srebrnikov po templu, se je izpolnilo, kar je že Zaharija gledal v svojem videnju, da bodo namreč Judje plačali za dobrega pastirja Mesija, hoteč se ga v silnem svojem srdu iznebiti, tri¬ deset srebrnikov. Za ta denar, ki ga je Juda vrgel v tempel, kakor je tudi preroku ukazal Bog vreči njegovo sramotno ceno, ceno cenjenega, v božjo hišo, so kupili lončarjevo njivo. Podobnost Zaharijevpga videnja in dogodka, tičočega se Jezusovega izdajstva, je očita kot beli dan po tem, kar smo ravno zdaj povedali. Sv. Matej je pisal v aramejskem jeziku Judom, ki so dodobra poznali sveto pismo stare zaveze. Zato mu ni bilo treba vse stvari tako natančno pojasnjevati, kakor nam. Njegovi bravci so ga razumeli, kaj hoče reči, in so bili ravno tako prepričani, da se je nad Jezusom res zvršilo preroško Zaharijevo videnje, kakor mi. 1 Zali. 11, 12. 13; Zgodbe I, str. 1004. IX. Jezus pred Pilatom. a) Prvo zaslišanje. Mat. 27, 11—14; Mark. 15, 2—5; Luk. 23, 2—5; Jan. 18, 28—38. Judje torej peljejo Jezusa od Kajfa v sodišče. Bilo je zjutraj zgodaj. Ne gredo pa v sodno hišo, da bi se ne omadeževali, nego da bi smeli jesti velikonočni obed. Zato pride Pilat ven k njim in reče: „Kakšno tožbo imate zoper tega člo¬ veka ?“ Odgovore mu, rekoč: „Ko ta ne bi bil hudodelnik, ne bi ga tebi izročili-“ Nato jim pravi Pilat: „Vzemite ga vi in ga sodite po svoji postavi." Judje mu pa reko: „Mi ne smemo nikogar umoriti/' da se izpolni Jezu¬ sova beseda, ki jo je izrekel, ko je naznanjal, kakšne smrti bo umrl. Začno ga pa tožiti, rekoč: „Tega smo našli, da zapeljuje naše ljudstvo in brani cesarju dajati davek in pravi, da je on Kristus kralj." Nato gre Pilat zopet v sodno hišo in pokliče Jezusa, ter mu reče: „Ali si ti judovski kralj ?“ Jezus odgovori: „Ali govoriš to sam od sebe, ali so ti drugi povedali o meni?" Pilat odvrne: „Sem li mar jaz Jud? Tvoje ljudstvo in tvoji duhovniki so te meni izročili. Kaj si storil?" Jezus odgovori: „Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kra¬ ljestvo od tega sveta, bi se pač moji služabniki bojevali, da bi ne bil izročen Judom; tako pa moje kraljestvo ni odtod." Pilat mu pravi: „Torej kralj si ti?“ Jezus odgovori: „Ti praviš, da sem jaz kralj. Jaz sem zato rojen in zato sem prišel na svet, da pričujem resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas." Pilat mu reče: „Kaj je resnica?" In ko to izreče, gre zopet ven k Judom in jim pravi: „Jaz ne najdem nobene krivice na tem človeku." Poncij Pilat. 567 Oni pa še bolj pritiskajo, rekoč: »Ljudstvo hujska, učeč po vsi Judeji, začenši od Galileje do sem.“ In ko ga tožijo veliki duhovniki in starejšine, ničesar ne odgovarja. Nato mu pravi Pilat: „Ali ne slišiš, kaj pričujejo zoper tebe? Ali nič ne odgovoriš ?“ In ne odgovori na nobeno besedo, tako da se Pilat silno čudi. Razlaga. 1. Poncij Pilat. Spomladi 1. 31 po Kr. rojstvu je nastopil za Valerijem G-ratom Poncij Pilat svojo službo kot najvišji uradnik rimskega cesarja v Judeji. Svoj sedež je imel v Cezareji °b morju; samo ob posebnih prilikah je prihajal v Jeruzalem. Po latinsko se je imenoval pro¬ kurator; to se pravi po naše oskrbnik. Judeja je spadala k sirski pokrajini, kateri na čelu je bil cesarski namestnik z latinskim imenom prokonzul. Judejski prokurator je bil pa izjemno samostojen. Najvišja sodna oblast je bila v njegovih rokah. Po drugih pokrajinah so imeli naj višjo sodno oblast Prokonzuli; v Judeji je bil pa prokurator v tem oziru neodvisen. Judov Pilat ni maral. Kjer je mogel, je pokazal svojo mržnjo do njih. Kmalu ko je na¬ stopil službo, je velel po noči prinesti v mesto bojna znamenja z naslikanimi cesarskimi podobami 1Q jih tam postaviti na očitnih krajih. Ker so Domačini v sveti deželi. Rimljani cesarske podobe po božje častili, je bilo za Jude najhujše onečaščenje njihovega sve¬ tega mesta. Maliki.,v Jeruzalemu; tega ni mogel Pretrpeti Jud. Z vso silo so se uprli Pilatu in So ga prisilili, da je spravil podobe iz mesta. Ob veliki noči 1. 32 po Kr. je zopet zdražil Jeru- zalemljane. V nekdanji Herodovi palači je dal obesiti več pozlačenih ščitov, ki je bilo na njih zapisano cesarjevo ime. Ljudstvo je prosilo ju¬ dovske prvake in štiri Herodove sinove, naj se obrnejo do Pilata, da odstrani pohujšljive ščite. Ko Pilat vendar še ni ustregel, so poslali pismeno Novi samostan apostolske votline; na desno Hakeldama. prošnjo cesarju Tiberiju. Cesar je ustregel prošnji in izrazil svojo nezadovoljnost s Pilatom; ščite je ukazal prenesti v Cezarejo v Avgustov tempel. Pilat ni imel od tega časa zaupanja pri ce¬ sarju, pa tudi ne ugleda pri Judih. Od takrat sta bila tudi razprta s Herodom Antipom, ki je brez dvojbe sam nesel omenjeno prošnjo v Rim in tam gotovo ni nič laskavo govoril o Pilatu. L. 33 po Kr. je na praznik šotorov buk- nil upor v Jeruzalemu, ko je Pilat ulomil v templovo zakladnico, da bi s templovim de¬ narjem pokril stroške za vodovod, ki ga je bil napravil v mestu. Več Judov je bilo ob ti priliki tik žgavnega oltarja pomorjenih. 1 Upor je divjal po celem mestu. Rimski vojaki so ga s silo udušili. Pri ti priliki je bilo več vodite¬ ljev tega upora zaprtih; med njimi skoraj gotovo tudi Baraba. Kdo se bo čudil, da so Judje vsled takih dogodkov Pilata sovražili? Judovski pisatelj Filon pravi v tem zmislu o njem, 2 da je bila njegova vlada naravnost razvpita po podpihovanju, roparstvu, silovitosti, mučenju in umorih brez ob¬ sodbe in s krvavo grozovitostjo vsake vrste. 1 Luk. 13, 1. 2 Leg. ad Caium. 38. 568 Sodišče. Gabata. Judje pred Pilatom. Pilat se ni mnogo brigal za pravičnost. Ko torej nastopa nekako prijazno proti Jezusu, se to raz¬ laga iz njegove mržnje do Judov, ne pa iž nje¬ gove pravicoljubnosti. 2 . Sodišče. V Jeruzalemu ni stanoval Pilat v gradu Antonia, marveč v Herodovi kra¬ ljevi palači. Ta je stala severnozapadno od gornjega mesta; bila je v vseh ozirih bogato okrašena in opravljena. V ti palači je tudi sodil. Po rimskih postavah se je morala obsodba vršiti javno, na prostem; preiskava in zaslišanje se je pač lahko vršilo v kaki sobi. Tako je bilo tudi v Jeruzalemu. Pred palačo je bil s kamni tlakan trg, ki so mu rekli Grki litostroton (kamneni tlak), Judje pa gabbata (vzvišen prostor); tam je bil sodni sedež, na katerem je sede sodil pro¬ kurator. Pilat je tudi tako delal. Najprej je izpraševal Jezusa v notranjih prostorih imeno¬ vane palače, obsodbo je pa izrekel na svojem sedežu na trgu pred palačo. Kakor pripoveduje Teodozij (krog 1. 530 po Kr.), je bila palača 100 korakov oddaljena od Kajfove hiše; kakor obed- nica sta stali obe ti dve poslopji na Sionu. Na mestu Pilatove palače stoji dandanes turška vo¬ jašnica od vrat sv. Štefana na desno. Litostroton, sodno dvorišče, je bil pa blizu te palače med gradom Antonia in med zapadnim templovim obzidjem. Rimljani so sodili dopoldne, navadno ne pred deveto uro. Če se je pa mudilo, so seveda pričeli razprave tudi prej. Tožitelj je povedal svojo obtožbo, ki se je morala izkazati s pričami. Ob¬ toženec se je zagovarjal; zagovarjati se je smel sam ali pa po kakem odvetniku. Sodnik je smel, da je zvedel resnico, pri izpraševanju rabiti tudi mučila proti obtožencem. Če je bilo dovolj opra¬ vičenega suma proti njemu, je smel zaukazati, naj ga hlapci toliko časa bičajo, dokler ni obstal, ali pa dokler se ni sodniku zdelo muke dovolj. 3. Judje Jzroče Jezusa Pilatu. Pilat je prišel o veliki noči iz Cezareje v Jeruzalem. Že prej se je o praznikih pokazalo, da se judovsko ljudstvo lahko pripravi k uporu. Prokurator¬ je va dolžnost je bila torej ob času, ko se toliko ljudi od vseh strani zbere v Jeruzalemu, skrbeti, da ni nemirov. To veliko noč je moral Pilat tudi soditi več hudodelcev; zato se ni čuditi, da ga vidimo v glavnem mestu. Starejšine so gotovo brž, ko so sklenili, kaj hočejo z Jezusom storiti, po posebnem odposlanstvu Pilatu sporočili svojo obsodbo in ga prosili, naj ukaže Jezusa, ki ga mu pripeljejo, z drugimi hu¬ dodelci vred križati. Ko pridejo ž njim pred palačo, ne gredo noter, da bi se ne oskrunili- Samo po sebi Judu ni bilo prepovedano vstopiti v pogansko hišo. Ne smemo pa prezreti, da je bil ta dan 15. Nizan, ko so se od ranega jutra dalje vrstile raznovrstne daritve; nekaj mesa da¬ rovanih živali so pa opoldne pri svečanem ve¬ likonočnem obedu pojedli. Varovati so se morali za ta obed vsakega omadeževanja. O veliki noči so se Judje posebno bali oskruniti s kakim kva¬ som. Brez dvojbe je bil torej glavni vzrok, da niso šli Judje v notranje prostore Pilatove pa¬ lače, ker so vedeli, da gotovo niso iž nje spravili vsega kvasu. Morda so se bali v poganski hiši še kakega drugega omadeževanja, saj vemo, kako silno natančni so bili v zvrševanju praznih zu¬ nanjosti. Čudno hinavstvo! Nič se niso bali oskru¬ niti svoje duše s krivičnim umorom; strah jih je pa bilo, da bi kakorkoli omadeževani ne mogli tisti dan opravljati običajnih obredov. Pilat pride sam k njim in jih pozove, naj povedo svojo obtožbo. Starejšine niso pričakovali, da bo Pilat po postavi obravnaval z obtožencem; mislili so, da bo kar na njihovo zahtevo izrekel od svoje strani obsodbo. Zato mu ozlovoljeni pravijo: Ko ta ne bi bil hudodelnik, ne bili bi ( J a tebi izročili. Pilat jim nato odvrne: Vzemite g a vi in ga sodite po svoji postavi, to se pravi: J aZ se ne dam omajati. Če nočete pravilno zastopati svoje obtožbe, jaz ne sodim; pa ga vi sami so¬ dite po svoji postavi. Pilat je s tem hotel pre- pustiti pravico, ki jo je imel sam po ukazu svo¬ jega cesarja, judovskemu starejšinstvu. Kakor smo že rekli, so Judje smeli v svojih verskih zadevah samostojno delati po svojih postavah- Samo za smrtno kazen jim je moral privoliti prokurator. To privoljenje jim torej Pilat daje v navedenih besedah. Starejšine mu pa odgovore: Mi ne smemo nikogar umoriti. Ta njihov odgovor ne pomenja, da bi ne bili razumeli Pilatovega dovoljenja, ali da bi bili hoteli reči, da jim sploh takega dovoljenja dati ne more, da se je torej v prejšnjih besedah samo norčeval iž njih. Ne mislijo na kako prepoved rimske postave, marveč samo na svojo, ki jim jo je bil dal Mojzes. Hočejo namreč Jezusa spraviti na križ, in sicer še tisti dan. Mojzesova postava pozna samo kamenjanje; smrtna kazen se pa ne sme po nji zvršiti sobotni Tri točke v obtožbi. 569 dan; veliki prazniški dnevi, velikonočne praznike, zlasti 15. Nizan, so bili pa sobotam enaki. Zato Pomenja njihov odgovor: Mi ne smemo po svoji postavi, ki si nam po nji dovolil soditi Jezusa, danes, največji dan velikonočnih praznikov, ni¬ kogar umoriti, ti ga pa lahko. Evangelist Janez Pravi naravnost, da so se zato odrekli od Pilata hm dane pravice, da se izpolni Jezusova beseda, ki jo je izrekel, ko je naznanjal, kakšne smrti bo umrl. 1 To se pravi: zato niso starejšine hoteli soditi Jezusa po svoji postavi, ker so ga hoteli videti na križu in se pasti nad njegovo največjo sramoto. 4. Obtožba. Starejšine se morajo radi ali neradi vdati Pilatu, če hočejo doseči svoj uma¬ zani namen. Zato prično z obtožbo. Tri stvari mu očitajo: a) da hujska ljudstvo, h) da brani cesarju davek dajati, in c) da pravi, da je judov¬ ski kralj Mesija. Te tri točke kažejo vso podlost judovskih tožiteljev. Hujskanje očitajo Jezusu, češ njegovo delovanje je tako nevarno za mir in red, da se mora kot nevaren zločinec kaznovati s smrtjo. Kolika zlobnost! Res je Jezus pridobival mnogo učencev; velikrat se je kar trlo ljudstvo za njim, toda nikoli ni bilo vsled njegovega delovanja niti najmanjše nevarnosti za javni mir. Državna oblast ni imela nikoli povoda nastopati proti njemu. Učil je po deželi in v mestu; pač so na tihem škripali njegovi sovražniki proti njemu, toda nemirov ni hilo nikdar. Sveta resnost je Prešinjala vse, ki so ga poslušali in gledali; oblaženi, plemenitejši v svojih mislih in čuvstvih, s sladkim, prej nepojmovanim mirom v srcih so °dhajali od njega. Kako lahko bi mu bilo res razburiti ljudstvo! Saj so ga hoteli potem, ko jih je nasitil, kar razklicati za svojega kralja. Šli bi bili za njim, kamor bi bil hotel. On je Pa uporabil to priliko, da jim je napovedal naj- nepojmljivejšo, najbolj duhovno skrivnost svojega nauka, sv. RešDje Telo, in jih je s tem večinoma °dbil od sebe. Kako lepo priložnost je imel cvetno nedeljo! Množica je bila kar izven sebe, ho ga je v slovesnem izprevodu spremljala z Oljske gore v tempel in nazdravljala v njem s Vojemu Mesiju. Obmolkniti so morali pred temi nebrojnimi četami ysi njegovi jeruzalemski so¬ vražniki. Samo mignil naj bi bil, samo z eno besedico naj bi pokazal, da želi, kar hočejo, in 1 Primeri Jan. 8, 28; 12, 82. pričel bi se bil boj proti vsem njegovim in ju¬ dovskim sovragom. Toda on je mirno jezdil do templa in tam je učil; niti z eno besedico ni zinil, kar so vsi pričakovali, da pričenja zdaj svoje Mesijevo kraljestvo, marveč v resnih naukih je izpričal duhovni značaj svojega poslanstva. S svojim nastopom je ohladil množice, ki so priča¬ kovale posvetnega Mesija, in jih je tako odvrnil od sebe, da so se čutile razočarane v svojem pričakovanju, in so, nahujskane po judovskih vo¬ diteljih, par dni kasneje klicale: Križaj ga! Tako je bilo. Starejšine se pa niso bali lagati, da hujska ljudi. Druga točka je bila še hujša, naravnostna laž. Pač bi bili njegovi sovražniki radi, da bi se bil zarekel glede na cesarski davek, toda on jim je brez ovinkov dejal, da je treba dajati Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. 1 Pri tretji točki Jezusove obtožbe se najbolj vidi vsa zlobna, nesramna hinavščina njegovih tožnikov. Jezus je res ravno prošlo noč slovesno izjavil, da je Mesija. Judje pa iz Mesijevega poslanstva iztaknejo samo njegov kraljevski zna¬ čaj. Tudi Jezus je govoril o svojem kraljestvu, a vedno in vedno je poudarjal, da to kraljestvo ni posvetno, marveč duhovno, ki se brani in raz¬ širja samo z duhovnim orožjem, ki v njem vlada zatajevanje in krotkost in ljubezen. Tega seveda niso povedali, ker so hoteli, naj Pilat njegove izjave razume samo v pozemskem zmislu, in naj o njem misli, da se hoče postaviti za kralja ju¬ dovskemu ljudstvu, ki se pod njegovim vodstvom upre Rimljanom, da požene Pilata in njegove vojake iz Judeje. 5. Izpraševanje. Pilat gre v sodno dvo¬ rano in pokliče Jezusa k sebi, ter ga prične na podlagi podane obtožbe izpraševati. Pametno je zadel, da pravzaprav tretja točka obsega vse. Če se res hoče postaviti Judom za kralja, če res pravi o sebi, da je kralj, potem je gotovo tudi res, da nevarno zapeljuje ljudi, in je samo po sebi umljivo, da se upira tudi cesarskim davkom. Zato ga vpraša: Ali si ti judovski kralj? Zveličar mu odgovori: Ali govoriš to sam od sebe, ali so ti drugi povedali o meni ? Te besede imajo ta-le pomen: Sam od sebe bi ti ne mogel priti do tega vprašanja; še nikoli nisi slišal, da bi bil jaz ljudstvo nagovarjal, naj se upre, in mene namestu rimskega cesarja prizna za svojega 1 Luk. 20, 21 nasl. 570 Jezus kralj resnice. Luk. 23, 6—8. Jezusa peljejo k Herodu. kralja. Gotovo bi bil moral to že kdaj slišati. Vsled tega lahko vidiš, da sloni očitanje mojih tožnikov samo na njihovem sovraštvu do mene. Pilat skoči tu Jezusu, ki mu hoče razložiti po¬ men svojega kraljestva, v besedo in pokaže svojo mržnjo do Judov, rekoč: Sem li mar jaz Jud? Tvoje ljudstvo in tvoji duhovniki so te meni izročili. Kaj si storil? Nato more šele nadaljevati Zve¬ ličar razlago o svojem kraljestvu. Najprej pove, kakšno ni: Ni od tega sveta; njeni člani se ne bojujejo z orožjem. Pilat poprime tu za besedo: Torej kralj si ti? Torej ne tajiš, da si kralj. Vidi se mu, da ne more umevati duhovnega po¬ mena, ki ga polaga Zveličar v besedo kraljestvo. Saj ni dosedaj še nikoli slišal o nobenem drugem kraljestvu nego o posvetnem. Nato mu Zveličar potrdi vprašanje: Ti praviš, da sem jaz kralj. Po duhu judovskega jezika po¬ men j a to: Tako je, kakor praviš; res sem kralj. Zraven mu pa pove, kakšno je njegovo kraljestvo. On je kralj, ki služi resnici. Pričevanje resnice je namen njegov, ki ga evangelist Janez v uvodu svojega evangelija imenuje polnega resnice. Pes¬ nico uči o Bogu in njegovem večnem življenju in delovanju, o človeku in njegovih dolžnostih; res¬ nico o svojem božjem poslanstvu. Zavoljo tega, ker se je z resnico ustavljal zmotam in lažem judovskih voditeljev, ga sovražijo in hočejo umo¬ riti, a on ne odstopi od resnice. Pesnico je pri¬ čeval pred starejšinstvom, ko je slovesno priznal, da je od Boga poslani Mesija, resnico pričuje tudi pred Pilatom in za to pričevanje da tudi svoje življenje. Kraljestvo resnice, ne sile, je njegovo kraljestvo, in vanj vstopa le, kdor je iz resnice. Ni se ga bati nobenemu posvetnemu vladarju, marveč le knezu teme in laži, proti kateremu se edino bojuje. Pilata so gotovo osupnile resne Jezusove besede. Njihovega pomena ni umeval popolnoma; to je pa brž natančno izpoznal, da nima vele- izdajnika ali upornika pred seboj, marveč pleme¬ nitega moža, čigar delo nima prav nobene ne¬ varnosti za rimsko državo. Jasno mu je, da v obtožbi, ki jo je čul od judovskih prvakov, ni prav nič, kar bi bilo kaznivega. Seveda mu Je¬ zusove besede o resnici niso všeč. Vzgojen je, kakor večina tedanjih izobraženih Rimljanov, v duhu dvoma. Kdo bo iskal resnice, ki se sploh dobiti ne da? Vsak naj skrbi, kako bo lagod- nejše in prijetnejše živel; resnico naj pa preisku¬ jejo sanjači. Ta misel zveni iž njegovega vpra¬ šanja: Kaj je resnica? Izpraševanje je končano. Pilat je prepričan, da je obtožba ničeva, in to gre tudi povedat starejšinom, ki so nestrpljivo zunaj čakali, kdaj jim že naznani obsodbo. Brez ovinkov pove Pilat uspeh svoje preiskave v kratkem, pa popolnoma jasnem stavku: Jaz ne najdem nobene krivice na tem človeku. To je bilo krika po teh besedah! Starejšine se prestrašijo, da ne bi bil ves njihov trud za¬ stonj. Zato začno kričati in ponavljati svojo ob¬ tožbo. Zopet ne vedo nič drugega, nego samo to, da Jezus ljudstvo hujska učeč po vsi Judeji od Galileje do sem. Resnica jim je hujskanje. Pitat pokliče Jezusa ven, da sliši ponovljeno obtožbo. Njemu je na vsako vprašanje odgovoril. Zdaj pa molči. Ti kričači niso vredni odgovora, ne za¬ govora, saj se jim ne gre za resnico in pravico; oni hočejo doseči njegov umor; zato je škoda iz¬ gubljati zanje kako besedo. V Jezusovem molku je izražena najhujša obsodba judovskih prvakov in je obsežen že začetek kazni, ki so se kasneje v tako obilni meri izlile nad nje in nad ves judovski narod. Mesija ne govori več s prvaki svojega ljudstva. Od njih je že zavržen; zato pa tudi oni niso več deležni njegovih dobrin. Pilat gleda ta prizor in se silno čudi. Ob¬ čudovanja vreden se mn je moral zdeti obtoženec, ki je mirno stal pred njim brez sleda kakega razburjenja, v ponosni zavesti svojega čistega značaja. Doli na trgu pa razjarjeni starejšine, polni strasti, drhteči po krvi, dihajoči črno so¬ vraštvo. Predobro jih je poznal Pilat, da ne bi bil vedel, da ima med njimi iskati zagrizenih sovražnikov rimskemu gospodstvu in nevarnih ljudi za upor, ne pa pri Jezusu, in da more torej njihova navidezna skrb za cesarsko oblast biti edino le zlobno preračunano hinavstvo. b) Jezus pred Herodom Antipom. Luk. 23, 6-12. Ko začuje Pilat Galilejo, vpraša, je li on Galilejec; in ko zve, da je iz¬ pod Herodove oblasti, ga pošlje k He¬ rodu, ki je bil tudi tiste dni v Jeruza¬ lemu. Herod se silno razveseli, ko zagleda Jezusa; zakaj že zdavnaj ga je želel videti, ker je mnogo slišal o njem in se je nadejal, da bo videl Luk. 23, 8 — 12. Pilatov strah. 571 kakšen čudež od njega. Izprašuje ga z mnogimi besedami; a on mu ničesar ne odgovori. Veliki duhovniki in pis¬ oarji pa stoje poleg in ga venomer tožijo. Herod ga pa s svojimi vojaki zasramoti in zasmeši, ter ga obleče v belo oblačilo in ga pošlje nazaj k Pilatu. In tisti dan se sprijaznita Herod in Pilat; poprej sta bila namreč v sovraštvu med seboj. K a z 1 a g a. 1. Pilatova neznačajnost. Pri svoji Preiskavi je spoznal Pilat, da je judovska ob¬ tožba zoper Jezusa popolnoma prazna. Njegova dolžnost bi bila, obtoženca takoj izpustiti. Sodnik, ki javno pripozna, da nad kakim obtožencem ne najde nobene krivice, in ga še vendar obdrži v zaporu, je nepošten, kri¬ vičen. Pilat je pred Jezusovimi sovražniki javno naznanil, da ni z obtožbo nič, in vendar ne izpusti Jezusa. Starejšine so poznali Pi¬ latov sicer siloviti, vendar ob enem tudi strahopetni značaj. Pritiskali 80 nanj, kričali so vse vprek; z vpitjem in strastjo so hoteli nado¬ mestiti dokaze. V svojem kriku so tudi povedali, kako daleč se raz¬ teza Jezusovo delovanje, češ da se ni vršilo samo v kakem delu svete dežele, marveč od Galileje do Judeje, skratka povsod. Zato je seveda obtoženčevo hujskanje tem¬ bolj nevarno in upor utegne bruh- uiti vsak čas, zlasti pa ob veliko- uočnih praznikih na dan. Veličastni Zveličarjev molk je sicer imel na Pilata velik vpliv, toda strast ju¬ dovskih prvakov mu je vzbujala silen strah. Poznal je dobro, kako ga sovražijo, kako so nezadovoljni ž ujim. Vzbudila se mu je vest storjenih krivic in možatost mu je upadla. Svojo sveto sodniško dolž¬ nost je pogazil; Jezusa ni izpustil. Pač se je pa oklenil neke misli, ki mu je butila med judovskim vpitjem v glavo. Prvaki so namreč kričali, da je Jezus pričel svoje delovanje v Galileji. Vprašal je, je li Jezus Galilejec. In ko so mu to potrdili, je sklenil, da ga pošlje k Herodu, ki je bil tiste dni v Jeruzalemu. 2. Herod Antipa, sin Heroda Velikega, je začel kmalu po Jezusovem rojstvu vladati kot tetrarh nad Galilejo in Perejo. Judje so ga mrzili zavoljo njegove prešestne zveze s Herodiado, ženo svojega živečega brata. Na prigovarjanje te ženske je dal obglaviti Janeza Krstnika. Ta umor ga je grizel in mu delal nemirno vest. Ko je slišal o Kristu, je mislil v svojem strahu, da bi utegnil biti ta čudodelni mož od mrtvih vstali puščavnik, Krstnik. S Pilatom sta bila sprta od tistega časa, ko ga je šel v Rim tožit. Sv. Štefana vrata. 572 Pred Herodom. Mat. 27, 15. 16; Mark. 15, 6. 7; Luk. Na cesarskem dvoru je bil priljubljen; zato se ga je Pilat gotovo bal in bi bil rad, da bi si pridobil njegovo naklonjenost. Ta prilika se mu je ponudila zdaj. Po rimskih postavah je spadal sicer redno obtoženec pred tistega sodnika, v katerega okrožju je bil tožen; smeli so ga pa tudi izročiti sodniku njegovega domačega kraja. Pilat se je poslužil te priložnosti, dasi po vseh postavah prepozno. Ko je že spoznal in priznal Jezusovo nedolžnost, je bila vsaka nadaljna obravnava samo podla krivica. A kaj Pilatu krivica? Resnica in pravica sta bili zanj samo prazni besedi. S tem, da pošlje Jezusa k Herodu, je hotel dvoje: otresti se zanj sitne zadeve in hkrati izkazati svojemu nasprotniku prijaznost. Tetrarh je imel svoj sedež v Tiberiji. V Jeruzalem je prišel zavoljo velikonočnih praz¬ nikov. Stanoval je na vzhodni strani Siona v takozvani mali Herodovi palači, ki je bila prav blizu Pilatove. Obdajal jo je trideset komolcev visok zid; bila je veličastno krasna. Obdajali so jo lepi vrtovi. Kakor pripoveduje Jožef Flavij, 1 je imela dvorane, ki je v njih sedlo lahko po sto ljudi k obedu. 3. Pred Herodom. Herod še ni videl osebno Jezusa. Hinavskim farizejem, ki so ga nekoč, ko je bival onstran Jordana v Pereji, pod tetrarhovo oblastjo, opominjali, naj se mu umakne, ker ga hoče umoriti, je dejal: Povejte temu lisjaku: . ne more biti, da bi bil prerok umorjen zunaj Jeruzalema . 2 Farizeji so hoteli ob tisti priliki spraviti Jezusa v Judejo. Herod je morda res imel na¬ men ga umoriti, toda pri njem je bilo od sklepa do zvršitve še daleč. 7 Judeji so pa imeli ju¬ dovski voditelji že določen načrt, kako ga ugo- nobe. Dne 15. Nizana pripeljejo Jezusa Pilatovi vojaki v spremstvu njegovih tožnikov pred He¬ roda. Iž njegovega nastopa vidimo, da se je že odrekel svojemu prejšnjemu namenu, nič več ga ne misli umoriti; prepričal se je, da Jezusovo delovanje ni nevarno. Vesel je pa bil, ko ga je zagledal, in sicer iz gole radovednosti. Slišal je o njegovih čudežih, ki jim seveda ni pripisaval božjega izvora, in rad bi bil imel kako zabavo od njega. V svojem jedru neveren še mislil ni na to, da bi bil resno presojal Jezusov nauk in njegovo delovanje. 1 Bell. iud. 5, 4.4; Antiqu. 15, 9. 3. 2 Luk. 13, 31 nasl.; Zgodbe II, str. 385. 23. 13—17; Jan. 18, 39. Druga obravnava pred Pilatom. Pred Herodom se prične oduren prizor. 2«- trarh izprašuje Jezusa z mnogimi besedami, za šalo, da se kroliočejo ujegovi dvorniki. Še mar mu m, da bi zvrševal posel sodnika, ki mu ga je pre¬ pustil Pilat. Rad bi zabave in v tem zmislu norčevaje sili v Zveličarja. Starejšine v nestrpni nevolji, da se jim še ni posrečil njihov načrt, vpijejo in razlagajo, zakaj mora obsoditi Jezusa. Herod se jim smeje in se s svojim spremstvom vred reži njihovi strastnosti. Jezus pa mirno molči. Temu prešestnemu morivcu Janeza Krst¬ nika ne odgovarja niti besedice. Ta veličastni molk ni mogel ostati brez vpliva na bojazljivega Heroda. Pomaga si iz zadrege z zasmehovanjem. Obsoditi ga noče; tudi on vsaj molče prizna, da ne najde nič kaznivega na njem; zato ga pošlje k Pilatu nazaj, toda zvršivši nad njim surovo norčijo. Obleče ga v belo oblačilo. Ob slovesnih prilikah so nosili judovski kralji belo obleko. Salomon se je vozil belo oblečen; kralj Agrip a je tako prihajal k javnim zabavam; tudi rimski cesarji so se včasih belo oblekli. Herod hoče z belim oblačilom zasmehovati Jezusa kot judov¬ skega kralja. V tem zasmehu tiči podlo zani¬ čevanje. Mislil je, da se bo zabaval nad Jezu¬ sovimi čarovnijami. Ker jih ni bilo, ga je samo sramotil, češ da je čarovniška moč šla od njega, in poslal ga je kot neškodljivega sanjača nazaj. Dasi ni nič dosegel s svojim izpraševanjem, J e bil pa vendar hvaležen Pilatu za izkazano pri' jaznost, in tisti dan sta se oba nasprotnika spri' jaznila. c) Druga obravnava pred Pilatom. Mat. 27, 15-26; Mark. 15, 6—15; Luk. 23, 13-25; Jan. 18, 39-40. Pilat pa skliče velike duhovnike, poglavarje in ljudstvo in jim reče j „Pripeljali ste mi tega človeka, čes da hujska ljudstvo, in glejte, vpričo vas sem ga izpraševal, pa nisem našel nobene krivice na tem človeku v tem, za kar ga tožite. Pa tudi Herod ne! Poslal sem vas k njemu; pa glejte, nič ni storil, kar bi bilo smrti vredno.' Ob velikonočnem prazniku je p a imel poglavar navado ljudstvu izpu¬ stiti enega jetnika, kogar so hoteli- Imel je pa takrat zloglasnega jetnika, ki mu je bilo ime Baraba; ta je bil v Mat. 27, 17-26; Mark. 15, 5—15; Luk. 13, 18—25; Jan. 18, 40. Pilat izpusti Baraba. 673 Ječi z uporniki, ki so ob uporu zvršili i u boj. In ko ljudstvo pride gori, začne Prositi, naj jim stori, kar jim je vedno storil. Pilat jim pa odgovori in reče: »Koga hočete, da vam izpustim, Ba¬ raba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?" Vedel je namreč, da so ga bili iz¬ ročili iz zavisti. Ko pa sedi na sod- n ern stolu, pošlje njegova žena k njemu, tekoč: „Nič ne imej opraviti s tem pra¬ vičnim ; zakaj veliko sem danes v sa- n jah trpela zavoljo njega.“ Toda veliki duhovniki in starejšine Prigovarjajo ljudstvu, naj prosi rajše za Saraba, Jezusa pa pusti umoriti. Pilat zopet izpregovori in jim reče: „Koga teh dveh hočete, da vam izpustim ?“ Tu zakriči naenkrat vsa množica: »Proč s tem, in izpusti nam Baraba.“ Pilat jih nato zopet nagovori, hoteč Jezusa izpustiti, in jim pravi: „Kaj naj Pa torej storim z judovskim kraljem ?“ Oni pa zopet zarjujejo: „Križaj, križaj ga!" In on jim tretjič reče: ,,Kaj pa je ta storil hudega? Nič smrti vrednega ne najdem na njem; bičal ga bom torej, ter izpustil/' Oni pa tišče vanj z velikim krikom ln vpijejo in zahtevajo še bolj: ,,Križaj Sa.“ In zmagovalo je vpitje njihovo ln velikih duhovnikov. Ko Pilat vidi, da nič ne pomaga, ne go da nastaja še večji šum, vzame Vodo in umije roke pred ljudstvom, r ®koč: „Jaz sem nedolžen pri krvi tega Pravičnega; vi glejte." In vse ljudstvo odgovori in reče: "Njegova kri pridi nad nas in nad Baše otroke!“ Nato razsodi Pilat, naj se zgodi, kar terjajo. In izpusti jim Baraba, ki So prosili zanj, njega, ki je bil v ječo vržen zavoljo upora in umora. Razlaga. 1. Spletke. Med peto in šesto uro se je zvršilo, kar smo dozdaj povedali. Vsa obravnava | pokazala, da mora biti Jezus izpuščen. Po j krivici ga je že Pilat poslal k Herodu. Ko ga mu pripeljejo nazaj, mora javno priznati, da tudi tetrarli ni našel nič kazni vrednega na njem. Namestu da bi po svoji dolžnosti proglasil Jezusa svobodnega, se pa začne iznova pogajati s starejšinami. Ti seveda niso mirovali. Nevar¬ nost jim je pretila, da se izjalovi ves njihov na¬ črt; zato so z vsemi silami pritiskali na Pilata; poleg tega so pa po svojih pristaših sklicali iz mesta vsakovrstno drhal in jo nahujskali proti Jezusu. V Jeruzalemu so imeli judovski voditelji sebi slepo vdano ljudstvo, ki so ž njim storili, kar so hoteli. Pač je bilo takrat tudi mnogo takih, kateri so cenili Jezusa. Po zadnjih do¬ godkih se je pa med ljudstvom splošno prevrgla njegova veljava. Ne moremo dovolj poudarjati, da so Judje živeli z malimi izjemami v popol¬ noma trdnem prepričanju, da bo Mesija od Boga poslan, posveten kralj, ki bo v pozemskem oziru osvobodil in osrečil svojo domovino. Pri judov¬ skem pisatelju Majmonidu 1 beremo n. pr. to-le: „Tiste Mesijeve dni bodo vsi ljudje angeli, večno bodo živeli, rastli bodo in se množili, da se bodo večno nastanili po vesoljnem svetu. Mesija bo živel s pomočjo blaženega Boga in takrat bo zemlja rodila platno in pečen kruli." Te sanjarske zmote so se tako zalezle v ljudsko dušo, da du¬ hovnega Mesij evega pomena, dušnega preporoda v njegovem času sploh niso vpoštevali. Cvetno nedeljo je pač splošno navdušenje potegnilo mno¬ žice za njim. Videli so v njem čudodelnika, ki je v obližju jeruzalemskega mesta celo mrliča obudil v življenje, in zato so ga pozdravljali. Njihova vera v njegovo Mesijevo poslanstvo je slonela samo na zunanjostih; zato se je pa lahko izprevrgla. Saj so bili celo apostoli, ki jih je Jezus tri leta pripravljal na svoje trpljenje in na svojo smrt, vsi zbegani, kaj še-le drugi. Ko so culi, da je ujet in da so ga že judovski vo¬ ditelji obsodili, se jim je pač lahko v njihovih nestalnih, za vse višje stvari otrplih srcih po¬ rodila misel: Motili smo se; ž njim ni nič. Tak ne more biti Mesija. In umljivo je, da so vsled tega mrzili svoje prejšnje navdušenje in nevoljni, da so se tako varali, zabesneli v mržnji proti Jezusu samemu. Tem ložje si to razlagamo, če vpoštevamo še strastno hujskanje starejšin in njihovih ožjih pristašev. Tako imamo torej ob 1 Sanhedrin 11, 1. 574 Izpuščanje jetnikov o praznikih. Klavdija Prokula. šestih zjutraj na litostratu brezznačajnega, sla¬ botnega sodnika, sovraštva drhteče, vedno strast- nejše starejšine in nahujskano ljudstvo. 2. Baraba. Rimljani so imeli navado ob slovesnih dneh oprostiti jetnike, tako n. pr. o lektisternijskem prazniku, ob cesarjevih godov- nih dneh in še večkrat oh enakih prilikah. 1 Tudi pri G-rkih je vladal sličen običaj o prazniku boginje Cerere. Tako si lahko razložimo, da so rimski cesarji svojim judejskim prokuratorjem dali pravico oprostiti po želji ljudstva enega, na smrt obsojenega jetnika. Hoteli so pač s tem pokazati svojo naklonjenost in dobrohotnost do Judov in si tako pridobiti njihovo zaupanje. Pametno so si izbrali glavni velikonočni praznik v ta namen, ker ravno ta dan 15. Nizan je bil Judom svečani spomin tistega srečnega dne, ko so bili rešeni egiptovskega tlačanstva, in ko je po božji milosti smrtonosni angel božji šel mimo njihovih hiš. 2 Medtem, ko je Pilat obravnaval z razjarje¬ nimi starejšinami, prihrumi iz mesta gori na Sion, na sodni trg, nahujskana drhal in spomni pro¬ kuratorja na običaj, ki je po njem že dobila takorekoč pravico, da se po njeni želji izpusti en obsojenec. Kolikor vemo, so bili trije odlo¬ čeni, da ta dan prestanejo smrtno kazen: dva razbojnika in en razvpiti puntar in ubijavec z imenom Baraba. Povedali smo že, da je ta zlo¬ činec skoraj gotovo na praznik šotorov uprizoril upor; zaprtega so hranili dosedaj, ker je imela biti njegova smrt vpričo tolike množice na praz¬ nik najmočnejše svarilo za druge. Ko Pilat začuje, kaj želi ljudstvo, mu brž šine nova misel v glavo, kako bi se rešil težavne stiske, ki je bil v nji zavoljo Jezusa, ki bi ga bil po pravici moral, ki se ga pa iz strahu pred starejšinami ni upal izpustiti. Ljudstvu ponudi Jezusa ali Baraba. Zagotovo je mislil, da bodo ljudje bolj pošteni nego njihovi voditelji. Vedel je namreč, da so ga bili izročili iz zavisti. Sta¬ rejšine so se bali za svoj vpliv; zato so sovražili Jezusa. To je izpregledal Pilat, zato je pa mislil, da se bo ljudstvo, ki nobene zavisti v tem oziru ni moglo imeti, zavzelo zanj. Pilat drči po str¬ mini v prepad. Ker ne zvrši svoje dolžnosti, in ne posluša glasu svoje vesti, se vedno bolj za¬ plete v čim večje težave. Kakšna nepopisna 1 Primeri Liv. 5, 13. 2 II. Mojz. 12, 22; IV. Mojz. 33, 4. krivica je v tem, da Jezusa, o katerem je sam dvakrat javno priznal, da ni krivice na njem, primerja z Barabom, kakor bi bil res zločinec! Samo obsojeni zločinci so se osvobojevali veliko¬ nočni dan; Jezus je bil pa po Pilatovi izjavi ne¬ dolžen. Res da je menil s tem rešiti Zveličarja; a on bi ga bil moral po pravici sam od sebe izpustiti. 3. Pilatova žena. Komaj izreče Pil^ ljudstvu svojo ponudbo, pa pride k njemu sel njegove žene in mu po njenem naročilu pravi: Nič ne imej opraviti s tem pravičnim; zakaj velik 0 sem danes v sanjah trpela zavoljo njega, čuden prizor! Judje ne vidijo svojega Mesija; slepi tulijo narodni prvaki zoper njega in zahtevajo njegovo smrt; žena poganskega sodnika pa prosi zanj prepričana o čistosti njegovega značaja m svari svojega moža pred krivico nad njim. Staro izročilo nam ohranja ime Pilatove žene; zvala se je Klavdija Prokula. Pravi se o nji celo, da je bila prozelitka, ki je od poganstva prestopila k judovski veri. To sicer ni gotovo; pač pa je lahko umljivo, da je že slišala o J e ' zusu in njegovem čudovitem delovanju. Lahko je že zvečer zvedela, da ga nameravajo ujeti; saj so prišli starejšine prosit rimskih vojakov na pomoč. Kaj se je godilo tisto jutro v Pilatovi palači in pri Herodu, je tudi lahko slišala. Tako bi si mogli njeno dejanje celo naravno razlagati- Že po noči jo je lahko plašila v sanjah podoba ujetega Nazarečana; zjutraj jo je pa tudi lahko že potem, ko so ga pripeljali v palačo, omagal san in ji z grozo, da se ne bi morda njen mož res omadeževal z vnebovpijočo krivico, napolnil srce. Cerkveni očetje pa sploh vsi pravijo, da Prokuline sanje niso bile le naraven sad njenega čuvstvovanja, marveč da jih ji je vdihnil Bog sam. In to je tudi edino pravo! Grški zapisnik svetnikov šteje Klavdijo Pro- kulo med svetnice. Pač lahko si mislimo, da Bog te poštene ženske, ki je v božjem strahu hotela obvarovati svojega moža pred strašno krivičnostjo, ni zapustil, marveč da je njega, ki ga je zvesto iskala, tudi našla. 3. Pilat izpusti Baraba. Česar pro¬ kurator ni pričakoval, se zgodi. Nahujskana množica, ki so jo medtem, ko je Pilat govoril s selom svoje žene, starejšine čim najstrastnejše ob¬ delovali, se odloči za Baraba. Prestrašen in iz- nenaden zastavi ljudstvu drugo, z njegovega sta- Pilat v zadregi. 575 lišča silno nespretno vprašanje: Kaj naj pa torej storim z judovskim kraljem ? In nato zarjove božica: Križaj ga! Kakšen sodnik je Pilat! Pravico bi moral zastopati; vojaštvo ima na razpolago, da jo brani; ori pa izprašuje ljudstvo in pri njem išče sveta 111 pomoči v svoji zadregi. Sam si koplje brezdno, ^ se potem vanj poruši. Še eno reč poskusi. prestane Zveličar krvavo muko, se pomiri ljud¬ stvo, a vara se; strast ima svoja divja pota. Ko se ji odpre majhna gaz, zabuči silnejše in pre¬ plavi vse. Pilat čuti sam v globini svoje duše, da dela krivico. Vest se mu oglaša; mori ga strah, ki ga mu je vzbudilo sporočilo njegove žene. Preden izpusti Baraba, vzame vodo in umije roke pred Juda obupa. Iznova namreč ponovi svoje, že prej pridobljeno 111 izraženo prepričanje: Nič smrti vrednega ne na jdem na njem! Na ljudsko pravicoljubnost, na n Hhovo vest se sklicuje, ko jih bolestno izprašuje: pa je ta storil hudega? In pri tem gre še '^je do dejanske krivice, ko pravi: Bičal ga bom iore j, ter izpustil. Kako more obsoditi na bičanje ^ e zusa, ki je v njegovih očeh popolnoma nedolžen? Sam ge je zapletel v mreže, ki ne more iž njih. Kna krivica rodi drugo, hujšo. Misli si pač: Ko ljudstvom, rekoč: Jaz sem nedolžen pri krvi tega pravičnega; vi glejte. 7i ravno tistim imenom imenuje Jezusa, ki ga mu je imenovala njegova žena; iz tega se vidi, da ga je globoko zadel njen opomin. Pri rimskih sodiščih nimamo nobenega dru¬ gega zgleda, da bi si bil kdo v enakem slučaju umil roke. Pač je bila voda takrat kakor dan¬ danes znamenje čistosti in nedolžnosti, zlasti pri Judih. Judje so si sploh ob vsaki priliki umivali S76 Mat. 27, 26-30; Mark. 15, 15—19; Jan. 19, 1—3. Jezus bičan in zasramovan. roke. Tako beremo n. pr., da je sedemdeset mož, ki so prevajali sv. pismo iz hebrejščine v grščino, vsakokrat pred delom si umivalo roke, češ da so čisti in da si niso svesti nobenega greha. V Mojzesovi postavi je bila ta-le določba: če so našli kakega človeka ubitega na polju in niso mogli zvedeti, kdo ga je ubil, so morali starej- šine in sodniki tistega kraja kaki junici zlomiti vrat in si nad njo umiti roke, rekoč: Naše roke niso prelile te krvi in naše oči je niso gledale. Odpusti, Jehova, svojemu ljudstvu Izraelu, ki si ga odrešil in ne polagaj krivde nedolžne krvi na svoje ljudstvo Izrael.' Pilat je moral poznati to judovsko šego in zato je hotel tako, da so ga vsi razumeli, z be¬ sedo in dejanjem dopovedati Judom, da on noče nositi nobene krivde, marveč da vsa odgovornost zato, ker niso hoteli oprostiti Jezusa, zadene nje same. To umivanje rok izpričuje njegovo grešno vest. On je bil sodnik; torej je bil tudi on v prvi vrsti odgovoren. Besnost razdraženega ljudstva prikipi do vrhunca, ko zatuli: Njegova kri pridi nad nas in nad naše otroke. Ko so judovski sodniki zločinca obsodili na smrt, so mu položili roke na glavo, rekoč: Tvoja kri bodi na tvoji glavi! Ljudstvo pa prevzame nase in na svoje otroke krivdo Mesijevega umora. Podrti tempel, razsuto mesto, razkropljeni narod ji ima v kratkem času izpričati, kako izzivlje božjo kazen Mesijeva kri na nje¬ gove morivce in njihove otroke. Med divjim krikom, med besnim tuljenjem razsodi Pilat, da se oprosti Baraba. č) Jezus bičan in zasramovan. Mat. 27, 26—30; Mark. 15, 15—19; .Tan. 19, 1—3. Nato vzame Pilat Jezusa in ga da bičati. Vojaki ga pa peljejo na dvo¬ rišče sodne hiše in skličejo vso drhal. In slečejo ga, ter mu ogrnejo škrlatno rdeč plašč. In spleto mu krono iz trnja in mu jo denejo na glavo in trst v njegovo desnico. In poklekajo predenj, ter ga zasramujejo, rekoč: „Zdrav, kralj Judov!“ In bijejo ga po licu in pljujejo vanj, in jemljejo trst in ga tolčejo po glavi in padajo na kolena, ter ga molijo. 1 V. Mojz. 21, 7. 8. K a z 1 a g a. 1. Bičanje. Povedali smo že, da je imel pri Rimcih sodnik pravico z bičanjem izsiliti iz zatoženca priznanje njegove krivde. Pilat je sam priznal, da je Jezus nedolžen. Vendar ga P a ukaže bičati, seveda ne zato, da bi prisilil J e ' zusa h kaki izjavi, marveč edino zato, da bi v nekoliko ustregel krvoločni želji razburjene mno¬ žice in jo s tem pomiril. Razlagavci nam po¬ pisujejo, da sta bili poleg tega izpraševalnega bičanja še dve drugi v navadi pri Rimcih, namreč bičanje tistih, kateri so bili obsojeni k smrti na križu, in bičanje za nekatere zločine. To drugo se je pravzaprav smelo rabiti samo za sužnje. Pri Jezusu ne moremo govoriti ne o prvem, ker še ni bil obsojen, ne o drugem, ker ni mogel hiti kaznovan, ko mu sodnik ni priznal nobenega zločina. Zato je edino prava razlaga, da je bil Pilatov ukaz surova krivičnost, ki se je ž njo hotel umakniti še večji krivičnosti smrtne raz- l sodbe. Obsojencu so strgali obleko s telesa in so ga privezali k nizkemu kolu, da je stal popol¬ noma skrivljenega hrbta pred mučitelji. Zveli¬ čarja so privezali k nizkemu stebriču. Sveti Hieronim pravi, da so ta stebrič ob njegovem času (f 1. 420) imeli shranjen v Rimu. Pisatelj Prudencij piše, da je bil tri pedi visok. Bičanje so zvrševali vojaki. Jezus je pretrpel to muko na dvorišču sodne hiše. Bila je grozna. Rabili so pri tem drobne šibice, ali pa usnjate biče, ki so imeli na koncu pritrjene kosti ali svinčene kroglice. Verjetnejše je, da je bil naš Zveličar s takimi biči trpinčen. Večkrat se je primerilo> da je bičanec svojim trinogom kar v rokah iz¬ dihnil. Evzebij popisuje neko tako bičanje ve c oseb in pravi: „Vsi navzoči so strmeli, ko so j ib videli, kako so bili deloma do žil razmesarjeni tako, da so bili telesni členki goli, in da so se celo čreva videla. “ Že pri prvih udarcih se j e razmesarila koža in kri je brizgnila kvišku. Jezus je to molče prestal. Njegova kri j e škropila surove vojake in starejšine, ki so jib naganjali, naj brez usmiljenja bijejo; kosci mesa so padali na tla; on je pa vdano zvrševal volj 0 svojega Očeta. Krvoločnost njegovih sovražnikov se pa ni nasitila; rastla je, čim večje so bile njegove muke. 2 . Kove muke. Surovi vojaki niso bil* zadovoljni s samim bičanjem. Ko so odložili biče, Sramotenje. 577 so se lotili novih trpinčenj. Ne motimo se, če Pravimo, da so jih k temu vzpodbujali starejšine in da so misli novih muk izvirale od njih. Pred¬ stavljati si smemo, da so jih hujskali, češ: po¬ častite našega kralja, kakor se mu spodobi; oble¬ cite ga, dajte mu krono na glavo in žezlo v roke. Vojaki so v kruti surovosti zvršili vse to. Krog razmesarjenega trupla so mu obesili rdeč Plašček, kakor so ga sami nosili preko leve rame, na desni rami z zaponko zapetega tako, da je bila desna roka prosta. Podobne plašče so no¬ sili rimski cesarji, samo da so bili mnogo dalji m škrlatasti; vojaški plaščki — saga ali paluda- nienta v latinščini — so bili pa iz navadne volne in škrlatno rdeče barvani. Iz bodečega trnja So mu spletli venec in ga mu kakor vladarsko krono pritiskali na glavo; v roke so mu pa dali morski trst, ki je tako trd, da ga rabijo tudi za Zgodbe sv. pisma II. palice . 1 Tako so zasmešili Jezusa, s surovo pod¬ lostjo se norčevaje iž njega kot judovskega kralja. Pri Herodu in njegovih dvorjanih so se naučili tega; tam se je zasramovanje Jezusove kraljeve časti pričelo, tu se je na nepopisno divji način dovršilo. Kralji so na vzhodu o priliki svojega kronanja na prestolu sede v vsem svojem sijaju, ogrnjeni s kraljevskim plaščem, s krono na glavi in žezlom v roki, sprejemali poklone svojih pod¬ ložnikov, ki so poklekali pred nje in jih pozdrav¬ ljali: Zdrav, kralj ! 2 Ta običaj so podlo posnemali vojaki pred Jezusom in ga pri tem še vedno na novo mučili. Ne dolgo potem je pa rimsko ljudstvo s svo¬ jimi vladarji in s svojim vojaštvom na čelu v polnem priznavanju Jezusovega kraljestva in v 1 Arundo domax L. 2 Po grško: Haire ho basilevs; po latinsko: A ve, Caesar. 37 Zasramovanje. 578 Jan. 19, 4—16; Mat. 27, 26; Mark. 15, 15; Luk. 23, 25. „Glej, človek,!“ najglobljem zaupanju v njegovo moč in dobroto poklekalo pred njim v resnični molitvi. In danes milijoni in milijoni pripogibajo svoja kolena, verne ponižnosti polni, in kličejo iz dna duše pozdrave Jezusu, svojemu kralju: Zdrav, naš edini kralj! d) Smrtna obsodba. Jan. 19, 4—16; Mat. 27, 26; Mark. 15, 15; Luk. 23, 25. Pilat pride nato zopet ven in jim reče: „Glej, pripeljem ga vam ven, da izpoznate, da ne najdem na njem no¬ bene krivice . 41 Jezus torej pride ven, noseč trnjevo krono in škrlatni plašč. In jim reče: „Glej, človek ! 44 Ko ga pa ugledajo veliki duhovniki in služabniki, zavpijejo, rekoč: „Križaj, križaj ga!“ Pilat jim pravi: „Vzemite ga vi in ga križajte; zakaj jaz ne najdem no¬ bene krivice na njem . 44 Judje mu pa odgovore: „Mi imamo postavo in po postavi mora umreti, ker se je delal sina jjožjega . 44 Ko pa zasliši Pilat to besedo, se še bolj zboji in gre zopet v sodno hišo in reče Jezusu: ,,Odkod si ti ? 44 Jezus mu pa ne da odgovora. Nato mu pravi Pilat: „Meni ne odgovoriš? Ali ne veš, da imam oblast križati te, in da imam oblast te izpustiti . 44 Jezus odvrne: ,,Ne imel bi nobene oblasti nad menoj, ko bi ti ne bila dana od zgoraj; zato ima tisti, kateri me je tebi izročil, večji greh . 44 In odslej poizkusi Pilat, da bi ga izpustil. Judje pa kriče, rekoč: „Ce tega izpustiš, nisi prijatelj cesarju; zakaj vsak, kdor se kralja dela, nasprotuje cesarju . 44 Ko torej Pilat začuje to besedo, pri¬ pelje Jezusa ven in se vsede na sodni stol na prostoru, ki se imenuje Lito- stratos, hebrejski pa Gabata. Bil je pa petek velike noči, okoli šeste ure. In reče Judom: „Glejte, vaš kralj!“ Oni pa zavpijejo: ,,Proč ž njim, proč, križaj ga ! 44 Pilat jim pravi: „Vašega kralja naj križam ?“ Odgovore veliki duhovniki: »Ni¬ mamo kralja, ampak cesarja . 44 Nato izroči Jezusa njihovi volji, da ga križajo. Razlaga. 1. Glej, človek! Prokurator je bil sam pretresen v dnu duše, ko je videl tako grozno izdelanega Jezusa. Iz hiše stopi ven pred Jude, rekoč: Glej, pripeljem ga vam ven, da izpoznate, da ne najdem na njem nobene krivice. Njegove besede imajo ta-le pomen: Bičati sem ga dal; pravzaprav je bičanje že priprava za križanje, toda jaz še nisem izrekel obsodbe in vam hočem še enkrat izjaviti, da je nedolžen. Iz tega, da ga še nisem obsodil na smrt, to lahko izpoznate. Za njim pride Jezus ven, noseč trnjevo krono in škrlatni plašč. Prokuratorja samega prevzame usmiljenje. Ponosni Rimec, ki je že brez dvojbe večkrat gledal smrti v lice, ki je bil že mnogo¬ krat priča smrtnim obsodbam, ne more zakriti svojega čuvstva. Več ne more, nego da zamolklo- resno pokaže nanj in izpregovori: Glej, človek! češ, glej moža bolečin, skopanega v lastni krvi, obdanega s sramoto in zaničevanjem, bolj po¬ dobnega črvu nego človeku. — Sodil je, da ho ta prizor zadostoval. Najtrje srce bi se moralo omečiti ob takem pogledu, vsaka človeška strast bi se morala tu umakniti sočutju. A Pilat se je motil. Strast Jezusovih so¬ vražnikov je bila peklenska; njihova srca trja od kamna, holj mrzla kot led. Eno trenotje molk, a nato zadoni izmed velikih duhovnikov krik: Križaj ga — na križ ž njim! Duhovniki začno in za njimi zarjovejo njihovi služabniki- Evangelist Janez pravi naravnost: Ko ga f a ugledajo veliki duhovniki in služabniki, zavpijejo , rekoč: Križaj ga! Ljudstva ne omenja. Pri tem peklensko divjem prizoru so izkazali vso svojo nečloveško propalost tisti, kateri bi morali biti duhovni voditelji svojega naroda. 2 . Pilat se izvija. Pilata pretrese ta krvoločna trdosrčnost, ne more pa zatajiti glasu svoje vesti. Zato pravi: Vzemite ga vi in g a križajte, zakaj jaz ne najdem nobene krivice na njem. Pomen njegovih besed je ta-le: Jaz ga ne morem obsoditi na smrt, ker sem prepri¬ čan, da je nedolžen. Na se ne prevzamem odgo¬ vornosti, da bi izročil smrti človeka brez krivde; Pilatov strah. 579 sprejmite jo vi vso! Zato vam še enkrat dajem Pravico, da ga sami obsodite in umorite. Judje sicer po Mojzesovi postavi niso mogli nikogar križati, toda prokurator se na to ne ozira; reči koče: Kolikor se to tiče moje oblasti, vam dam tudi pravico, da ga križate; samo jaz nočem imeti pri tem ničesar. Pilata je to še bolj preplašilo. Skrivnostna Jezusova osebnost ga je navdajala že prej s stra¬ hom. Ko pa zasliši to besedo, se še bolj zboji. V srcu mu vstajajo čudovite misli: Ali ni morda ta Jezus, ki se iž njegovega lica vkljub nečlove¬ škemu trpinčenju zrcali nebeški mir, nadzemska krotkost in potrpežljivost, božje veličastvo in Judovski voditelji se navidez vdajo Pilatovi Ponudbi, ko pravijo: Mi imamo postavo in po po¬ stavi mora umreti, ker se je delal sina božjega. Sami so ga že prej obsodili zavoljo bogokletstva. Pilatu, rimskemu sodniku, tega prej niso pravili, marveč so samo poudarjali take izmišljene stvari, ki so bile nevarne rimski državi. Zdaj mu pa naravnost pravijo, da je po njihovi sodbi Jezus verski zločinec, češ, da je Boga preklinjal, ker Se je imenoval sina božjega. vzvišenost, morda res izredno božje bitje, eden izmed bogov, ki se je učlovečil? Rimljani so imeli v svoji veri mnogo bajk, ki so pripovedo¬ vale, da je kak bog v vidni, človeški podobi prišel na zemljo. Te misli so ga mučile vkljub njegovi nevernosti. Zato se je pa izpraševal: Ali se mi ni bati božjega maščevanja, če se pre¬ grešim nad njim? Ali ni že to kruto bičanje, ki sem ga mu prisodil, nepopisen zločin nad nje¬ govo nedolžnostjo ? Spomnil se je v živo poročila 580 Obsodba. in opomina svoje žene, ki je poznal njeno odkrito¬ srčno poštenje, in zato je sklenil, da hoče še to preiskati, kdo je pravzaprav Jezus. Pokliče ga v dvorano pred se in tam ga vpraša: Odkod si ti? Vprašanje se ne tiče nje¬ govega rojstnega kraja, marveč njegovega značaja. V zvezi s prejšnjim ga umevamo v tem-le zmislu: Povej mi, ali si ti res od Boga, božji sin, neko višje bitje? Zveličar molči, ker je že prej dovolj povedal o pomenu in značaju svojega kraljestva. Jezus je rekel, da to kraljestvo ni odtod, torej je od zgoraj, iz nebes. Pilata vznevolji Jezusov molk in ga hoče prisiliti s strahom, da mu odgovori. Pravi mu: Meni ne odgovoriš? Ali ne veš, da imam oblast križati te, in da imam oblast te izpustiti? V njem je namestu strahu vzrastel zopet ponos mogoč¬ nega prokuratorja. S pozivom na svojo moč hoče od Jezusa ponižnega, prosečega odgovora. Toda Zveličar zadene Pilatov ponos z vso silo. Proti samozavesti njegove moči postavi zavest svoje vzvišene naloge in božje pravice. Ne samo, da ne pokaže nobene pičice strahu, marveč kakor z viška, kot Pilatov učitelj in sodnik, mu reče večpo pomenljive besede: Ne imel bi nobene oblasti nad menoj, ko bi ti ne bila dana od zgoraj; zato ima tisti, kateri me je tebi izročil, večji greh. To se pravi: Ne pozabi, da si po božji volji postavljen za sodnika, in da moraš zvrševati to oblast tako, kakor Bog hoče. Odgovor boš dajal od te svoje službe; odgovor tudi od tega, kar si že storil z menoj. Zvršil si že več krivic. Težka je tvoja odgovornost pred Bogom. Svojo oblast zlorabljaš. Velik je tvoj greh. Večji je pa še besnih prvakov judov¬ skega ljudstva, ki so samo iz sovraštva in za¬ visti mene zgrabili in pripeljali pred tvoje sodišče. Ponosni Pilat je zopet ves izven sebe. Tako mu še nihče ni govoril. Njemu — sodniku, ki ima oblast na življenje in smrt — kliče obtože¬ nec v spomin njegovo vestno odgovornost in presoja s tega stališča njegovo ravnanje. Ulogi sta se izpremenili. Pri teh Jezusovih besedah je Pilat obtoženec in Jezus sodnik, ki ga v vz¬ višeni resnosti sicer obsodi, ki pa v nepojmljivi pravičnosti vendar najde milo besedico o njego¬ vem manjšem grehu njemu v tolažbo. Umljivo je torej, kar pristavlja evangelist: In odslej poizkusi Pilat, da bi ga izpustil. Voljo ima in sklep, da ga ne obsodi; v srcu mu zveni Jezusova beseda o njegovi odgovornosti in v prvem hipu se ji vda. 3. Obsodba. Brez dvojbe iznova pove Judom svoj sklep. Judje pa zdaj, ko vidijo, da je nevarnost za njihov načrt prikipela do vrhunca, porabijo zadnji pripomoček. Zarjovejo vanj: Ce tega izpustiš , nisi prijatelj cesarju; zakaj vsak, kdor se kralja dela, nasprotuje cesarju. To j e pomagalo. Pilat je imel na svoji vesti mnogo storjenih krivic. Vedel je, da so ga Judje pri Tiberiju že dovolj očrnili. Zdaj čuje, da hočejo tudi iz tega slučaja skovati proti njemu orožje. Poznal je Tiberija, o katerem pravi Tacit, da je bila pri njem veleizdaja višek vseh pregreh , 1 m zbal se je. Vsi prejšnji dobri sklepi so bili po¬ zabljeni. Misel na lastno nevarnost je zmagala, in dasi je par trenotij prej že pravzaprav izrekel, da izpušča Jezusa, je zdaj naenkrat izprevrgel svojo misel, sedel na sodni stol, da izreče usodno, po njegovem lastnem, tolikrat izraženem prepri¬ čanju krivično razsodbo. Prej se pa hoče še znesti nad judovskimi prvaki, ki jih je tako strastno sovražil. Zakliče jim, kažoč na Jezusa: Glejte, vaš kralj! Pekoče zasramovanje vsega judovskega mišljenja zvem iz teh besed: Toliko sanjate o svojem Mesijo, o svetovnem kraljestvu, ki ga ima on ustanoviti- Vse to je laž in goljufija. Tak je vaš kralj! Sami hočete od rimskega sodnika, naj ga vam obsodi v smrt. Tako padajo vaše sanjarije. Judje čutijo Pilatovo zaničevanje in v besni strasti zakriče: Proč ž njim, proč, križaj g a ■ Pilat se hoče še dalje v jeznem sramotenju nor¬ čevati iz Judov in jim zakliče: Vašega kralja naj križam? Vaše zadnje upanje naj vam vzamem? Nato zadoni odgovor: Nimamo kralja, ampak cesarja. Lopovski hinavci! Pred rimskim proku¬ ratorjem, ki so ga črtili kot zastopnika tuje, ne¬ opravičene države, lažejo, da so vdani podložniki rimskemu cesarju. Iz teh besed se kaže zopet jasni namen Pilatu namigniti, da njega obtožijo kot sovražnika cesarju, kateremu sami hlinijo zvestobo. V svojem hinavstvu se v tem zgodo¬ vinsko za nje in za človeštvo najvažnejšem tre* notju odrekajo svojih najsvetejših nad, vseh božjih obljub, ne samo Jezusa, marveč misli na Mesij a sploh, in javno priznavajo, da čakajo le od po¬ ganskega vladarja mir in blagostanje za svoj narod. S takimi, v dnu duše brezverskimi hi- r Tac. Ann. 2, 38. Gas obsodbe. 581 ttavci se je bojeval Jezus ves čas svojega očit¬ nega delovanja; danes se završuje ta boj. Sklepne judovske besede so pa najjasnejši dokaz, kako sveto pravičen je bil. Judovski prvaki so vrgli Pri ti priliki krinko z lica in pred vsem svetom pokazali, da jim ni ne za božjo postavo, ne za ljudstvo, da se ne menijo za vzvišeni namen, ki ga je dal Bog judovskemu narodu, marveč da lini je samo za lastno korist, za nasičenje svojih Podlih strasti. Obsodili so se sami. Obravnava proti Jezusu je obsodila Pilata in dude, in sicer, kakor je Zveličar dejal, Jude bolj kot Pilata. Čist kot nebeško solnce je pa stal sredi teh izkazanih hudodelcev, ki so sami pri¬ znali svoje zločine, božji Odrešenik, po njihovi Sl li obsojen v smrt, po njihovih besedah in de¬ žjih pa priznan kot nedolžno jagnje božje, ki °djemlje grehe sveta. Obsojenec je bil v tem tre- P°tju pravzaprav vzvišeni sodnik, ki so ga zlo¬ činci hoteli spraviti s pota. Evangelist Janez nam natančno zaznamenuje čas, kdaj se je to zgodilo. Pravi namreč: Bil je pa petek velike noči, okoli šeste ure. Velika noč pomenja sv. Janezu vedno vso osmino velikonoč¬ nih praznikov. Zato pomenjajo njegove besede: Bil je petek o velikonočnih praznikih, ali veliko¬ nočni petek. V četrtek zvečer, ko se je po ju¬ dovski štetvi že pričel 15. Nizan, je Zveličar imel s svojimi učenci zadnjo večerjo; drugi dan je bil pripravljalni dan pred soboto. Judje so imeno¬ vali petek splošno pripravljalni dan, ker je bilo treba za praznik, ko je bilo vsako hlapčevsko delo prepovedano, mnogo stvari prirediti. Pri¬ pravljalni dan, ali petek pred tisto soboto, ki je bila v velikonočni osmini, je bil Jezus obsojen. Sv. Janez pravi, da je bilo okoli šeste ure. On šteje vse drugače kakor drugi evangelisti. Ti računajo po judovsko; pri njih se pričenja dan ob šestih zvečer in traja do drugega večera ob šestih. Zato je pri njih naša šesta ura prva, deveta = tretja, dvanajsta = šesta, tretja = deveta, šesta = dvanajsta. Janez je pisal svoj evan¬ gelij , ko so judovske šege že izgubile svojo ve¬ ljavo; namenil ga je v prvi vrsti za kristjane v Turška vojašnica; zadaj samostan sv. Odrešenika (Kajfova palača). 582 Hat. 27, 31.32; Mark. 15, 20.21; Luk. 23, 26—30; Jan. 19, 16.19. Križeva pot. Mali Aziji, kjer sploh niso poznali judovskih obi¬ čajev. Zato se pri njem pričenja deliti dan od polnoči dalje, kakor so ga šteli v Mali Aziji, in kakor ga štejemo mi še dandanes. Potemtakem je njegova šesta ura ob šestih zjutraj. Ali se je moglo vse, kar nam pripoveduje evangelij izpred Pilata, zvršiti v tako kratkem času? Gotovo. Obsodbo je izrekel Pilat okoli šeste ure; torej brez pomislekov lahko postavimo ta dogodek na polusedmih. Judje so pripeljali Jezusa k Pilatu zjutraj zgodaj , 1 2 morda še pred peto uro. Obsodili so ga bili v starejšinstvu, ko se je dan zaznal. To je v Palestini meseca aprila že krog štirih. Umljivo je, da so hoteli čim najprej zvršiti svoj namen, ter že ob zgodnjih jutranjih urah Je¬ zusa spraviti do smrtne obsodbe. Iz njihovega ravnanja se tudi jasno vidi, da niso pri Pilatu pričakovali nobene razprave, marveč so mislili, da bo kar na njihovo izjavo potrdil smrtno ob¬ sodbo in pridružil Jezusa že obsojenim zločincem, da ž njimi vred počaka zvršitve smrtne kazni. Da so zjutraj tako zgodaj spravili Pilata pokonci, se nam ni čuditi, ker so mu brez dvojbe že, preden so pripeljali Jezusa k njemu, slikali nevarnost kakega upora, če se obsodba ne z vrši prej, nego prihrumi ljudstvo k sodišču, in ker so se hkrati sklicevali, da kasneje zavoljo praznika ne utegnejo. Vse to se jim je sicer izjalovilo; obravnava je zavlekla vso stvar; mnogo dalje, nego so priča¬ kovali, so se mudili pred Pilatom, toda v pol¬ drugi uri ali vsaj v dveh urah se je vse lahko zvršilo. Evangelisti nam namreč podajajo tako točno sliko o vseh dogodkih pri ti priliki, da je takorekoč res vse popisano, kar se je zgodilo. Pota niso vzela skoraj nič časa. Kajfova, Pila¬ tova in Herodova palača so bile na Sionu prav blizu skupaj. Največ časa se je še porabilo za bičanje in zasramovanje Jezusovo. Četudi za to odločimo pol ure, dalje pol ure pri Herodu, nam ostane za Pilatovo obravnavo eno uro, kar popol¬ noma zadostuje. Tako imamo dve uri. Pred peto uro so Jezusa pripeljali, pred sedmo, ali kakor pravi približno evangelist Janez, okoli šeste ure, je pa izrekel Pilat nad njim smrtno obsodbo, brez dvojbe z besedami, ki so bile rimskim sodnikom ob takih prilikah običajne: Na križ pojdeš! Birič, pripravi kriz P Potem ga je velel zapreti do časa, ko je imel biti križan. 1 Jan. 18, 28. 2 Po latinsko: Ibis ad crnoem! Liotor, espedi crncem! X. Trpljenje, smrt in pogreb. Vsi štirje evangelisti nam opisujejo žalostne dogodke, ki so se zgodili po Jezusovi obsodbi; vsak pa ima kaj posebnega. Sv. Matej pripoveduje zlasti o nečloveški neusmiljenosti Zveličarjevih rabljev in čudeže, ki so se pojavili ob ti priliki. Sv. Marka se drži njegovega poročila. Sv. Luka nam je ohranil ginljiva prizora, ko Jezus sreča na križevem potu jokajoče žene, in ko razboj¬ niku obeta raj. Sv. Janez je v svojem evangeliju sploh dodajal to, kar so prejšnji trije izpustili; tudi iz opisa Jezusovega trpljenja imamo od njega več znamenitih dodatkov: poročilo o nad- pisu na križu, oziroma o obravnavi starejšin s Pilatom v tem oziru, o razdeljevanju oblačil, o Jezusovi skrbi za ljubo mater, ki jo je izročil Janezu, in o njegovi prebodeni strani. Pri tem tudi poudarja, kako so se do pičice zvršile Je¬ zusove besede, da ga bodo prvaki judovskega ljudstva razpeli na križu. Vse, kar tu beremo, je ganljivo. Vsaka be¬ seda nas sili, naj v duhu pademo na kolena in molimo svojega Zveličarja za njegovo zveličalno delo in ga hvalimo, ker je svet odrešil, ki se je zavoljo našega rešenja prepustil lopovskim rokam in je za nas prenesel smrtne muke na križu. a) Križeva pot. Mat. 27, 31. 32; Mark. 15, 20. 21; Luk. 23, 26-32; Jan. 19, 16. 17. In ko vojaki Jezusa zasmeše, nyu slečejo škrlatni plašč in ga oblečejo v njegova oblačila, ter ga peljejo ven, da ga križajo. In noseč sam svoj križ, gre ven na kraj, ki se imenuje Kal¬ varija, po hebrejski pa Golgota. Gredoč pa, ko ga odpeljejo, dobe človeka iz Cirene, Simona po imenu, ki je šel s polja, očeta Aleksandra in Rufa; tega prisilijo in mu zadenejo križ, naj ga ponese za Jezusom. Za njim pa gre velika množica ljudstva in žen, ki jokajo in tožijo nad njim. Jezus se pa obrne k njim in reče: „Hčere jeruzalemske, nikar ne jokajte nad menoj, marveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki. Zakaj, glejte, dnevi pridejo, ki poreko ob njih: bla¬ gor nerodovitnim, in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojila.' Takrat Luk. 2.3, 31. 32. Križ. 583 jamejo praviti goram: ,Padite na nas!‘ in hribom: ,Pokrijte nas!‘ Če se nam¬ reč z zelenim lesom tako dela, kaj se bo godilo s suhim ?“ Peljejo pa ž njim tudi dva druga, zločinca, da ju umore. Pilat ni imel biričev, liktorjev, kakor so jim rekli Rimljani; zato so morali rabeljev posel opraviti vojaki. Vse potrebno je moral zvršiti stotnik — častnik, ki je na konju spremljal sprevod in vodil žalostni posel. Obsojenci so morali sami nesti vsak svoj križ na sodišče. Jezus nosi Razlaga. I. Križ. Razsodba je bila izrečena. Po razsodbi se je pri Rimljanih smrtna kazen na¬ vadno takoj zvršila; pri Jezusu so morali čakati hajmanj toliko, da so pripravili križ zanj. Za Sll[ irt so bili odločeni sicer trije: Baraba in dva razbojnika, a gotovo niso pripravili več nego dva križa, ker so vedeli, da enega Pilat na prošnjo ljudstva pomilosti. Vrli tega je bila ura smrti Za te brez dvojbe določena in do takrat so tudi z Jezusom počakali. Po obsodbi je bil torej hekako dve uri zaprt. težki križ. Belo desko, ki je bilo na nji zapisano hudodel¬ stvo, so nosili pred njimi, ali so jim jo obesili na vrat. Pred sprevodom je šel klicar, ki je glasno klical vzrok obsodbi. Smrtno kazen na križu so poznali Rimci, Grki, Sirci, Egipčani, Peržani in Afrikanci, Judje pa ne. Pri Judih so pač truplo kamenjanega zločinca obesili še na kol, a to je pomenjalo le globoko zaničevanje, ne pa kazni. Križi, ki so se rabili, so bili treh vrst. Prvi je imel to-le obliko X. Dva enaka kola sta se namreč križala na sredi. Na morišču so tak 584 Golgota. križ pritrdili v zemljo; obsojencu so pa razpro¬ strli roke zgoraj in noge spodaj in so ga tako pustili, dokler ni izdihnil. Drugi je imel podobo T. En raven kol, ki so ga zasadili v zemljo, je imel na vrhu raven krajši količ, ki so nanj razpeli obsojencu roke; na daljšem so mu pa spodaj pri¬ trdili nogi. Tretja oblika je pa tista, ki jo vsi poznamo f. Daljši kol ima proti vrhu povprek po¬ ložen manjši kol, tako da prvega nekaj še nad njim ven gleda. Kar imamo starih sporočil, jih največ pravi, da je bil Jezusov križ le-te tretje vrste. Tako mučenec Justin 1 iz drugega veka, Tertulian 2 in Minucij Feliks 3 iz tretjega, Hiero¬ nim, 4 Avguštin 5 iz četrtega. Vendar pa na naših podobah in slikah ni na tem križu vse tako, kakor je bilo v resnici. Najprej so naši križi previsoki. Rimski križi so bili le toliko visoki, da je bil obsojenec par črevljev nad zemljo. Dalje so imeli na sredi se¬ dalo, kamor se je moglo truplo nekoliko nasloniti. To je bilo potrebno, sicer bi bila telesna teža raztrgala roke, in truplo bi se bilo zgrudilo s križa po tleh. Sicer so pa v tem oziru roke pribili, vrh tega pa večinoma še trdo povezali. Lesa Jezusovemu križu ne moremo z goto¬ vostjo določiti. Skoraj gotovo so vzeli les, ki je bil na razpolago, od smokve, palme ali oljke. Sv. Ciprijan imenuje palmo v tretjem stoletju; nekateri drugi stari pisatelji pa pišejo, da je bil iz več vrst lesa; tako n. pr. stara razlaga sve¬ tega pisma pravi, da je bil gornji del cedrov, podolžni tram palmov, povprečni cipresov, deska nad križem pa oljkova. Pri Rimcih se je na smrt na križu zlasti izven Rima večkrat zvršila obsodba, posebno za roparje, morivce in upornike. Rimski prokonzul Kvintilij Var je velel n. pr. po smrti Heroda Velikega, ko je izbruhnil upor v Judeji, krog 2000 udeležencev pribiti na križ. L. 70 po Kr., ko se je obleganje bližalo koncu, so vse tiste, kateri so iz gladu ušli iz jeruzalemskega mesta, strašno trpinčili in jih pred mestnim ozidjem razpeli na križ. Dan na dan je bilo tako več časa po 500 križanih. Križ je bil zlasti Judu največji strah, največje zasramovanje, in je po- 1 Dial. c. Tryph. 111. 2 Apologeticum 16; de idol. 12. 3 Octavins 29. 4 ad Maro. 16 in ad Hos. 12. 6 In Ps. 103. menjal tudi najbolj grozne bolečine. Krizostom pravi: „Smrt na križu je bila več nego samo smrt, ker je bila združena s sramoto in pre- kletstvom. 111 Včasih je kdo na križu viseč živel cela dva ali celo tri dni, preden je izdihnil svojo dušo. 2. Golgota. Jezusa peljejo na kraj, ki sc imenuje Kalvarija, hebrejski pa Golgota. To ime pomenja lobanja, črepinja ali črepinjak — kraj, kjer so črepinje. Po hebrejsko se pravi črepinji Gulgolet, po aramejsko, ki se je go¬ vorilo ob Jezusovem času, pa gulgalta. Drugi l se je v navadni jeruzalemski govorici izpuščal; zato se je pa tudi a izpremenil v o. Judje so brez dvojbe izgovarjali to ime G-ulgota. Rinici so to prestavili na latinsko z besedo Kalvaria; kalva ali kalvaria se imenuje črepinja. Prvi pomen obeh besed je lobanja, črepinja, mrtvaška glava; šele v prenesenem pomenu pomenja tudi kraj, kjer so take glave. Če bi hoteli pravilno prestaviti evangelistove besede, bi morali reči v slovenščini: Jezusa so peljali na kraj, ki se ime¬ nuje Mrtvaška glava (lobanja, črepinja). Odkod to ime ? Zelo splošna je razlaga, da je bilo temu kraju zato tako ime, ker so na njem splošno morili hudodelce, in so tam sempatja ležale človeške mrtvaške glave. O tem starejših cerkve¬ nih pisateljev nihče nič ne ve. Misel je brez zgodovinske podlage. Judje so zakopavali svoje hudodelce v Hinomovi dolini; rimski cesar je raz- merno še premalo časa imel pred Jezusovo smrtjo oblast nad Jeruzalemom, da bi se že med tem časom, ko bi tudi res na Golgoti splošno morili zločince, kazale lobanje na nji. Iskati moramo torej drugega razloga. Nekateri pravijo, da je bila Golgota nizek griček, tako zaokrožen, da je bil podoben temenu mrtvaške glave. Tudi ta razlaga ni resnična. V evangeliju in v najsta¬ rejših poročilih nimamo prav nobene sledi o tem, da bi bila Golgota kak vzvišen kraj; bila je ravna. Edino prava se nam zdi ta-le misel: Sv. Epi' fanij, ki je jako natančno poznal Jeruzalem in njegovo okolico, nam pripoveduje, da Golgota proti gornjemu mestu ni stala višje in da je bila na tem mestu pokopana lobanja prvega človeka, Adama. 2 Iz začetka tretjega veka imamo spis, ki nam ravno to pripoveduje. 3 Tudi Origen nam 1 Ep. 2. ad Cor. 11. 2 Haer. 46. 3 Adv. Maro. II, 199. Adamova lobanja. 585 Križeva pot. začetkom tretjega stoletja piše o sta¬ rem izročilu, da je bilo truplo Adama, Prvega človeka, tam pokopano, kjer je Ml Kristus križan. 1 Sv. Atanazij nam Pa naravnost pravi, da je bilo to po¬ ročilo judovsko. 2 Judje prav gotovo niso pričeli tega trditi po Kristovi smrti. O tem seveda ne moremo raz¬ pravljati, ali je bil res Adam pokopan na Golgoti, ali ne. To pa smemo po navedenih poročilih trditi, da so Judje že pred Kristom to verjeli, in da so vsled tega Golgoto po Adamovi lobanji imenovali Lobanjo ali Mrtvaško glavo. Misel je silno lepa. Na tistem kraju, kjer so počivali telesni ostanki Prvega človeka, ki je s svojo nepo¬ korščine izzval nad vesoljni svet toliko gorja, je umrl za vse človeštvo, za vse Adamove otroke drugi Adam, Jezus Kristus. Kje je stala Golgota? Dandanes jn Golgota zazidana; nad njo in nad Kveličarjevim grobom se dviguje cer¬ kev božjega groba. Ob Jezuso¬ vem času je bila zunaj mesta, in sicer na njegovi severni strani. Že po tem, kar nam pripoveduje evangelij, je ne moremo drugod iskati, nego proti se¬ veru starega Jeruzalema. Moral je biti namreč obširen prostor, kjer se je mogla gibati mnogobrojna množica, Jeruzalem je bil pa od treh strani obdan z dolinicami, oziroma ozkimi zajedami; samo proti severu se je šlo PO ravnem iz mesta in samo tam se je torej dobil kraj, kakor ga nam opisujejo evangelisti. Iz dolinic se je seveda videla Golgota vzvišen kraj; iz Siona se je pa prišlo po ravnam do njega. Bil je prav blizu mesta. Pod rimskim cesarjem Klavdijem, deset let po Jezusovi smrti, se je namreč Jeruzalem tako povzdignil in razširil, Ja je bilo treba novega, tretjega obzidja. To obzidje se je pričelo pri stolpu Hipiku, šlo je severozapadno do stolpa Psefina, odtam proti severovzhodu do sedanjega groba sv. Helene, in Se je odtam proti jugu združilo z drugim obzidjem. 1 Com. ser. 126. 2 De pass. dom. 12. S tem je bilo predmestje Bezeta in Golgota pri¬ klopljeno mestu. Na severni strani, kjer je bil Jeruzalem najbolj izpostavljen, je stalo devetdeset stolpov za obrambo. Vse obzidje jeruzalemskega mesta je merilo rimskih 33 stadijev, ali po naše poldrugo uro hoda. Poleg Golgote in Kristovega groba je bilo še več drugih grobov in vrtov za obzidjem. Dandanes so vsi ti kraji zazidani; zato si je po današnji legi težko predstavljati, kakšni so bili ob Jezusovem času. Zunanje lice sedanjega Jeruzalema je popolnoma izpremenjeno. 586 Cerkev božjega groba. Simon iz Cirene. Popolnoma gotovo je pa, da je kraj, kjer danes v cerkvi božjega groba kažejo mesto Je¬ zusovega križanja, res pravi. Izročilo o njem sega do Krista. Prvi kristjani so brez dvojbe ta kraj ne samo poznali, marveč spoštovali in častili. Pred razdejanjem Jeruzalema so pač ubežali v Pelo, toda po nesrečnem padcu so se mnogi iz¬ med njih vrnili. Rimljani so dali Golgoto zazi¬ dati; zato pa spomin na kraj Jezusovega križanja ni izginil iz src vernih kristjanov. Cesar Kon¬ stantin je velel 1. 325 očistiti svete kraje. 1 Po¬ drli so poslopja na Golgoti in nad božjim grobom, odstranili sip in postavili veličastni božji hram, ki je oboje obsegal. Konstantinova mati je osebno vodila ta dela; ona je tudi našla Jezusov križ, zakaj Rimci so navadno križ zakopali poleg trupla mrtvega obsojenca. Konstantinova stavba je bila dokončana 1. 336. Po duhovitem načrtu so ho¬ teli kraj križanja in grob spraviti v eno stavbo, takorekoč pod eno streho, vendar pa tako, da bi bila oba kraja vsak za se svoj spomenik. V ta namen so odstranili skale krog Jezusovega groba in napravili daljši raven prostor; skala Jezuso¬ vega križanja je pa ostala in je bila potemtakem nekoliko vzvišena nad grobom, tako da so morali napraviti iz spodnjega dela stopnice na pravo Golgoto, in se je vsled tega lahko rodila misel, da je bila Golgota griček. Izvedeni romar se še dandanes lahko prepriča, da je ta griček umetno narejen, in da se je potemtakem ob Jezusovem času prišlo nanj po ravnem. Še nekaj moramo omenjati. Da se je iz¬ brala ravno Golgota za kraj križanja, je gotovo vplival tudi judovski praznik. Ob sobotah in velikih praznikih namreč Judje niso smeli niti dalje od mesta, nego k večjem šest stadijev, naše četrt ure. Da so torej mogli Judje iz mesta vi¬ deti križanje, se je izbral prav blizu mesta pri¬ praven prostor, kakršen je bil ravno na Golgoti. 3. Simon ias Cirene. Sv. Janez nam pravi, da je Jezus nosil sam svoj križ. Po rimski šegi je moral pač obsojenec križ nositi, toda ver¬ jetno je, da se je Pilat v tem oziru ravnal po judovskih šegah, ki po njih ni bilo dovoljeno o praznikih nositi kakih bremen. Smemo si mis¬ liti, da je bilo za oba razbojnika, ki so ju z Zveličarjem vred peljali na morišče, preskrbljeno, da ta dva nista sama nosila svojih križev. Bila sta namreč brez dvojbe Juda. Jezusa je v tem 1 Euseb. Vita Const. 3, 30. oziru zadela krivična izjema; zanj ni bilo nikogar, da bi mu bil nesel križ; zato je sam objel težko breme in si ga naložil na rame, ter ga na raz¬ bitem telesu nesel iz ljubezni do človeštva. Ko pride sprevod skozi vrata, ga sreča kmečki težak, ki gre s polja. Pozna se mu po obleki, da je pogan, ki je prišel iz dežele v Je¬ ruzalem iskat dela. Evangelij nam je ohranil njegovo ime: Simon iz Cirene. Skoraj gotovo je bilo že prej dogovorjeno, da tudi Jezusu odlože križ, če dobe kakega pogana. O Simonu beremo, da je sel s polja; s temi besedami hoče evangelij jasno povedati, da je bil Simon pogan, ki ni praznoval velikonočnega praznika, sicer bi ne bil šel s polja. Simon se seveda ni mogel upirati; rimski vojaki niso poznali šale; zato se je vdal. Kakor nam pripoveduje staro krščansko izročilo, je to Simona pripeljalo k zveličanju. S celo dru¬ žino je pristopil h krščanstvu. To nam kaže opazka v evangeliju, da je bil oče Aleksandra in Rufa. Zapisal jo je evangelist Marka, ki J e svoj evangelij po pridigah sv. Petra sestavil v Rimu. Drugega pomena ne more imeti, nego ta-le: Simon iz Cirene, ki je nesel Jezusov križ, je bil oče Aleksandra in Rufa, ki jih rimski kristjani dobro poznajo. Morda sta bila celo duhovnika. V pismu sv. Pavla Rimljanom be¬ remo med pozdravi, ki jih sporoča apostol v Rim, tudi te-le besede: „Pozdravite Rufa, izbranega v Gospodu, in mater njegovo in mojo. 1 Ta Ruf j e Simonov sin, njegova mati pa Simonova žena. S sv. Pavlom je morala biti cela rodbina znana, že preden se je preselila iz Palestine v Rim; domač je bil apostol pri njih, tako da je Rufovo mater milo pozdravljal kot svojo. Rodni kraj Simonov, Cirena, je bila glavno mesto Zgornje Libije, enajst rimskih milj odda¬ ljena od Sredozemskega morja. Pod Ptolemejci se je tam naselilo mnogo Judov, ki so imeli v Jeruzalemu c§lo lastno shodnico. 2 Dandanes j e mesto razdrto; na njegovih razvalinah stoji sedaj vas Krene. 4. Jokajoče žene. Za Jezusom gredo v žalostnem sprevodu tudi žene, ki jokajo in tožijo nad njim. Po judovskih postavah je bilo prepo¬ vedano javno objokavati koga, ki ga je obsodilo starejšinstvo. Ta prepoved pa ni mogla zabraniti, da ne bi nekaj plemenitih žen pokazalo svojega 1 Rim. 16, 13. 2 I. Mak. 15, 23; Dej. ap. 6, 9. Jokajoče žene. 587 blagega srca. Jezus jih imenuje hčere jeruza¬ lemske; iz tega je jasno, da si ne smemo misliti ffled njimi pobožnih galilejskih žen iz Jezusove družbe. O teh nam na tem mestu evangelij ni¬ česar ne pove. Bile so pač le Jeruzalemljanke, ki jih je ganila Jezusova usoda. V njem so vi¬ dele pravičnega moža, ki je veliko dobrot izkazal ftestu in ljudstvu, in smilil se jim je. Morda jih je bilo tudi med njimi, ki so verjele v njegovo božje poslanstvo. Javno pokažejo svojo žalost; solze, ki jim lijejo po obličju, tožbe, ki jih izre¬ kajo usta, so hkrati obtožba neusmiljenih in kri¬ vičnih sodnikov. Njihov nastop priča ne samo o njihovem mehkem srcu, marveč tudi o požrtvo¬ valnem pogumu. Prejšnjo nedeljo je Jezus z Oljske gore gre¬ doč proti mestu tudi milo zaplakal . 1 Ko zdaj zagleda solzne oči na usmiljenih ženah, ko sliši hjihove vzdihe, se mu ponovi v srcu to, kar je čutil ob svojem joku nad jeruzalemskim mestom. Z milo resnostjo jim, pravi: Nikar ne jokajte nad menoj, marveč jokajte nad seboj in nad svojimi °Jroki. Kako vzvišene besede! Kak nebeški mir 1 Luk. 19, 41 uasl. veje iž njih! On, obsojenec, ki ga bodo nekaj trenotij kasneje pribili na križ, ne potrebuje solza. Njegova pot je sicer križeva, a prostovoljna, in vodi k zmagi in veličastvu. Ni treba jokati nad njim. Pač pa je treba prelivati bridke solze nad nesrečnim mestom, njegovimi prebivavci in vsem judovskim narodom. Nadenj prihrume strašni dnevi. Takrat se bo štelo, da je za ženo naj¬ večja dobrota, če nima otrok. Matere bodo ob- jokavale svoje otroke in si bodo želele, da bi jih ne bile imele. To globoko misel izražajo Jezu¬ sove besede: Dnevi pridejo, ki poreko ob njih: ,Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile .‘ Tiste dni bo tolik obup, da si bodo ljudje želeli nagle smrti: Takrat ja- mejo praviti goram: , Padite na nas k in hribom: ,Pokrijte nas k Če mora namreč Jezus, ki je brez greha, nedolžen in pravičen, — res podoben ze¬ lenemu lesu , — tako strašno trpeti, koliko večje trpljenje čaka šele jeruzalemske prebivavce, ki so si, grešni po svoji naravi, nakopali na se od¬ govornost za umor božjega Sina, in so tako v resnici slični suhemu lesu. Z mečem in ognjem bodo pokončani. Krvava njiva. 588 Veronika. Mat. 27, 33—49; Mark. 15, 22—31; Jezus tudi na svoji križevi poti ne misli na se; ne toži nad svojim trpljenjem, marveč le nad pregrehami judovskega ljudstva in nad kaz¬ nimi, ki ga čakajo. Kakor je cvetno nedeljo, ko mu je ljudstvo klicalo vzvišene pozdrave na nje¬ govi poti v Jeruzalem, njegovo srce mislilo le na zapeljani, neverni judovski narod, tako tudi sedaj, ko stopa na morišče. Zveličar je hvaležen ženam za sočutje, a ne sprejema ga kot človek, marveč kot Mesija ga hoče obrniti na versko stran. S svojim opominom hoče reči: Če se hočete za svoje osebe izogniti strašnim kaznim, sprejmite vero vame! Bridko se je uresničila napoved o strašnih dneh jeruza¬ lemskega mesta, ki jih je Jezus na svoji zadnji poti napovedal. Grozovito so trpele matere s svojimi otroki ob obleganju jeruzalemskega mesta. Neka mati je v divjem obupu zaklala celo lastno dete, ga spekla in deloma pojedla. Mnogo Judov se je umorilo, da bi ušli nepopisni grozi obleganja. Staro izročilo nam pripoveduje iz tega pri¬ zora še neko podrobnost, ki je evangelisti niso zapisali, ki se je pa vendar lahko zgodila. Neka žena, po imenu Veronika, je namreč baje pristo¬ pila k Jezusu in mu v milem sočutju ponudila svojo potno ruto, da si obriše zasramljeno lice Zveličar, tako pravi pobožna povest, je to storil in v ruti so ostale sledi njegovega svetega obraza. O Veroniki sami imamo različna mnenja. Eno staro poročilo pravi, da je bila ona tista krvotočna žena, ki jo je Jezus ozdravil . 1 Že med obravnavo je neki pristopila in pripovedovala Pilatu svoje čudežno ozdravljenje. Judje so se pa temu upirali, češ, da žensko pričevanje nične izda. Drugi pravijo, da je Veronika Berenika, vdova po Aristobulu, nekem sinu Heroda Velikega. Stanovala je na Sionu, in ko je videla, kako peljejo Jezusa mimo, je sočutja ganjena hitela ven, predrla vojaško spremstvo in podala Jezusu svojo ruto. Kasneje je šla v Rim in cesarju Ti¬ beriju naznanila Jezusovo smrt. Te povesti niso zapisane v evangeliju, kakor smo že rekli. Ne moremo jih zgodovinsko izpri¬ čati; ne moremo jim pa tudi reči, da so neres¬ nične. Že to pa, kar nam pripoveduje evangelij, zadostuje, da izpoznamo, kako je Jezusova kri¬ ževa pot našla med ljudstvom vsaj nekaj usmi¬ ljenja in sočutja. Imk. 23, 33 — 35; Jan. 19, 18 — 24. Jezusa križajo. b) Jezusova smrt. Mat. 27, 33-50; Mark. 15, 22—37; Luk. 23, 33-46; Jan. 19, 18—30. In pridejo na kraj, ki se imenuje Golgota, to je kraj mrtvaške glave. In mu dajo piti kislega vina, zmeša¬ nega z miro in žolčem; in ko ga po¬ kusi, ga noče piti. Nato ga križajo, njega in oba razbojnika, enega na desni in enega na levi strani, v sredi pa Jezusa. In izpolni se sv. pismo, ki pravi: ,In med hudodelce je bil štet. Jezus pa reče: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajoč' Bila je pa tretja ura, ko ga križajo. Pilat je bil pa tudi napisal napis nje¬ gove krivice, ter ga pribil na križ nad njegovo glavo. Bilo je pa napisano: ,Jezus Nazarečan, judovski kralj"; na¬ pisano je bilo pa z grškimi, latinskimi in hebrejskimi črkami. Ta napis j e torej mnogo Judov bralo, ker je bil kraj, kjer so Jezusa križali, blizu mesta. Rekli so bili pa judovski duhovniki Pilatu: „Nikar ne piši: Judovski kralj/ ampak, da je on trdil: Judovski kralj sem‘.“ Pilat odvrne: „Kar sem pisal, sem pisal." Ko so torej vojaki Jezusa križali, vzamejo mu njegova oblačila in narede štiri dele, vsakemu vojaku en del, in suknjo. Bila je pa suknja brez šiva, od vrha sceloma tkana. Pravijo torej med seboj: ,,Nikar je ne režimo, marveč srečkajmo zanjo, čegava bodi," da se dopolni pismo, ki pravi: „Razdelili so med se mojo obleko in za mojo suknjo so srečkah." Vojaki torej to store in sedejo in ga stražijo- Ljudstvo pa stoji in gleda; in mimo- gredoči ga preklinjajo in majejo s svo¬ jimi glavami, rekoč: „Aha, ki podiraš božji tempel in ga v treh dneh zopet sezidaš, pomagaj sam sebi! Če si Sin božji, stopi s križa!" Ravno tako ga zasramujejo in za¬ smehujejo veliki duhovniki s pismarji in starejšinami vred in govore: »Dru¬ gim je pomagal, sam sebi pa ne more 1 Mat. 9, 20. nasl. Mat. 27, 45—48; Mark. 15, 32—36; Luk. 23, 36—45; Jan. 19, 25—29. Besede na križu. 589 Pomagati. Sam sebi naj pomaga, če Jo on Kristus, božji izvoljenec. Če je Kristus, izraelski kralj, naj stopi s križa, da bomo videli in verovali. V Boga je zaupal; naj ga zdaj reši, če ga ima rad; saj je pravil: ,Sin božji sem‘.“ Pa tudi vojaki ga sramote, ko pri¬ stopijo in mu ponujajo kisa, rekoč: „Če si judovski kralj, pomagaj si!“ Ravno tako ga zasramujeta tudi razbojnika, ki sta bila križana ž njim. Eden razbojnikov, katera sta visela, Poleg Jezusovega križa pa stoje njegova mati in sestra njegove matere, Marija Kleofova, in Marija Magdalena. Ko torej vidi Jezus mater in učenca, katerega je ljubil, da stoji poleg, reče svoji materi: „Zena, glej, tvoj sin!“ Potem reče učencu: „Glej, tvoja mati!“ In od tiste ure jo vzame učenec k sebi. Bilo je pa krog šeste ure; in stemni se po vsi zemlji do devete ure. In solnce zatemni. Jezusa pribijajo na križ. ga prekolne, rekoč: „Če si ti Kristus, pomagaj sam sebi in nama." Drugi ga pa posvari in mu odvrne: »Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ki si v r avno tisti kazni? In sicer midva P° pravici; po zasluženju svojih del namreč prejemava; ta pa ni nič hudega storil.“ In pravi Jezpsu: „Gospod, spomni Se nie, ko prideš v svoje kraljestvo!“ In Jezus mu reče: „Resnično ti po- Ver n, še danes boš z menoj v raju.“ Potem reče Jezus, vedoč, da je vse dokončano, da se tudi pismo dopolni: „Zejen sem!“ In ob deveti uri zakliče Jezus na ves glas: „Eli, Eli, lama sabaktani;“ to je: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil ?“ Nekateri tistih, kateri so poleg stali in to slišali, pravijo: „Glejte, Elija kliče.“ Stala je tam posoda, polna kisa; in takoj priskoči eden izmed njih, vzame gobo, napolni jo s kisom, natakne jo 590 Mat. 27, 49. 50; Mark. 15, 37; Luk. 23, 40; Jan. 19, 30. Grenko vino. Križanje. na hisop, ter mu jo pritakne k ustom in mu da piti. Drugi pa pravijo: „Pusti, da vidimo, če pride Elija, in ga sname in reši.“ Ko pa Jezus vzame kisa, reče: ,, Do¬ polnjeno je!“ Nato zopet Jezus zakliče na ves glas: ,,Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo!“ In ko to izreče, nagne glavo in izdihne svojo dušo. Razlaga. 1. Tino z mlro In žolčem. Preden se je pričelo križanje, pravi evangelij: ln mu dajo piti kislega vina, zmešanega z miro in žolčem; in ko ga pokusi, ga noče piti. Stari rimski in grški pisatelji pač pripovedujejo o posebni pijači, — vodi ali vinu, — ki so bila namočena v nji razna zelišča, med njimi tudi mira. Nikjer pa ne beremo, da bi bili to dajali obsojencem pred smrtjo. Pač pa imamo v tem ozira več judov¬ skih poročil. Tako piše n. pr. rabin Bamidbar, da se je vsem obsojencem, katere je starejšinstvo obsodilo v smrt, dalo piti močno vino, da bi se s tem omotili. — Tudi v tem običaju so pa Judje kazali le svojo zunanjost; niso uamreč tega de¬ lali iz sočutja, marveč samo zato, ker so jim v tem zmislu razlagali pismouki sledeče besede sv. pisma : 1 Dajte močne pijače žalostnim in vina tistim, kateri so potrtega srca. Pijejo naj, da po¬ zabijo na svoje uboštvo in se več ne spominjajo svoje bolečine. Farizejski Jud se je krčevito držal takih določil, ki so mu jih izbrskali po črkah sv. pisma pismouki. V tem zmislu beremo tudi v babilonski Gemari, da so devali za obsojence kadilo v vino, da je bilo tem močnejše. Tam tudi beremo, da so tako pijačo pripravljale go¬ sposke žene iz Jeruzalema, ki so tudi prosto¬ voljno ž njo postregle obsojencem. Namen je bil omotiti reveža, da ne bi toliko čutil svojih bo¬ lečin. Rimljani te judovske šege niso zabranjali. Evangelij nam pripoveduje, da so Jezusu dali piti take pijače. Kdo, ni povedano. Lahko si mislimo, da so bile ženske, v tem slučaju gotovo izmed tistih, katere so jokale na njegovi križevi poti. On je pač pokusil, piti pa ni hotel. Po¬ kusil, da se je s tem izkazal hvaležnega za de¬ janje ljubezni, ni pa pil, ker je hotel trpeti in umreti pri popolni zavesti. 1 Preg. 31, 6. 7. 2. Križanje. Splošno so križali Rime* obsojence potem, ko so že križ postavili in ga utrdili v zemlji. To kažejo vsi njihovi izrazi: na križ vzdigniti, nesti, dati itd . 1 Da se je z Jezusom ravno tako godilo, nam izpričujejo sveti Ciprijan, Avguštin, Krizostom, Gregor, Non m drugi. Najprej so obsojenca slekli. To se je zgodilo tudi z Jezusom, ker nam evangelij na¬ ravnost pravi, da so vojaki razdelili med se nje¬ govo obleko. Sam se ni mogel sleči; brez dvojbe so mu morali strgati oblačilo s kože, ki je bila vsa v ranah, in so mu s tem iznova odprli vse rane. Pustili so mu pa prt okrog ledij. Po j u ' dovskem zakonu so morali namreč skrbeti za sramežljivost. Preden so koga kamenjali, so g a tudi slekli, a vedno so ga opasali krog ledij. Potem so vzdignili obsojenca in ga posadili na sedalo na križu; nato so mu pa roki na P°' čreznem tramu trdo zvezali in ju šele potlej z močnimi žreblji pribili nanj. Za rokama nogi- Najverjetnejše je, da so se držali tudi pri Jezusu splošnega običaja in so mu pribili vsako nogo po- sebej, ne pa obe z enim žrebljem. S tem je bilo križanje dovršeno. Evangelij pravi, da se je to zgodilo ob tretji uri, to je po našem ob devetih- Potemtakem se je izprevod pričel nekoliko pred deveto uro pomikati proti Golgoti, tako da J e ob devetih Jezus že visel na križu. Ta kazen je bila združena s strašnimi boleči¬ nami. Ne imenujejo je zastonj rimski pisatelji naj¬ krutejše, najčrnejše kazni , 2 in ne pravijo zastonj križu nesrečni les, nesramno deblo . 3 Križani se ni mogel ganiti, da ne bi zlasti na ranjenih rokah in nogah in tam, kjer so ostale rane od bičanja, čutil najhujših, nepopisnih bolečin. Žreblji so bili zabiti skozi dlani in skozi noge, kjer se ravno stikajo najobčutljivejši deli živcev; to j e silno povečevalo bolečine. Rane so na zraku otekale in se prisajale. Prisad se je širil P° celem telesu. Kri ni mogla redno po žilah; zato je tembolj vrela proti glavi in tam provzročevala strašno bolest. Leva srčna stran, ki iž nje polJ e kri po vseh žilah, ni mogla oddajati vse krvi m vsled tega tudi od desne strani ne sprejemati vse; zato pa tudi kri po pljučih ni imela red- 1 Latinski izrazi slovejo: tollere, agere, ferre, d are ’ insultare, insalire, ascendere, salire in crucem, in craceffl statuere. 2 Cicero in Verr. V. 64. 3 Liv. I. 26; Minuc. Fel. Oct. 9. Razbojnika. Napis. 591 ne ga obtoka. Obsojenca je tiščalo pri srcu in v Prsih. Na vročem solncu je pritisnila še mrzlica, ^ je navadno vedno spojena z velikimi ranami. Tako je trpel naš mili Zveličar. Poleg njega sta pa visela dva razbojnika. Ta dva sta gotovo sprejela omotično pijačo; zato nj sta toliko čutila. Staro sporočilo nam je ohra- mlo njuna imena; levega imenuje Gesta, desnega Dizma. Gotovo so judovski starejši ne vse tako na nji zapisan zločin, zavoljo katerega je bil kaznovan. Pilat je dal tudi Jezusu napraviti tako deščico. Nosili so jo pred njim na križevi poti. Napisati je dal besede: Jezus Nazarečan, judovski kralj. Bil je gotovo v veliki zadregi. Sam je neštetokrat ponavljal, da ne najde nobene krivice na Jezusu, da torej ni nobene rimske postave, ki bi ga mogel po nji kaznovati: Kaj naj bi torej napisal? Edino, za kar so ga tožili Jezus na križu. uredili, da je prišel Jezus na sredo med dva Padla zločinca, kakor bi bil njun glavar. Evan- & e Pj pristavlja: In izpolni se pismo, ki pravi: In me d hudodelce je bil Štet. To beremo pri preroku Izaiju: 1 Delil bo plen močnih, zato ker je dal v Sntr t svojo dušo, in Je bil prištet med hudobneže. 3. Napis. Po rimski šegi se je na križ nabila majhna, bela deščica, ki je bil 1 Iz. 53, 12; Zgodbe I, str. 808. Judje, je bilo to, ker se je imenoval judovskega kralja. Tudi o tem se je Pilat prepričal, da ne meri prav nič proti rimskemu cesarju; res ni imel nič zapisati. Hotel se je brez dvojbe znesti nad starejšinami, ko je velel, naj se na deščico napiše: Jezus Nazarečan, judovski kralj. S tem se je prokurator trpko norčeval iz judovskega Mesijevega pričakovanja sploh. To so čutili prvaki; zato so brž, ko so to videli, hiteli nad 592 Delitev oblačil. Zasramovanje. Pilata, češ naj napiše: Ta se je delal za judov¬ skega kralja. Toda zastonj. Čuli so odločen odgovor: Kar sem pisal, sem pisal. Napis je bil v treh jezikih. Uradni jezik rimske države je bil latinski. Grško so zlasti na vzhodu vsesploh govorili; hebrejski je bil pa ju¬ dovski bogočastni jezik. Aramejščina, ki so jo ob Jezusovem času splošno govorili namestu he¬ brejščine, ni od te toliko različna, da bi ne raz¬ umel drugega, kdor zna enega izmed teh. Napis se je torej glasil: po latinski Jesus Nazarenus, Rex Judaeorum (Jezus Nazarenus, reks Jude- drum; odtod začetne črke J. N. E. J.); po grški 3 'Irjaovg d NaCajgaios, 6 j3aoil&ug rtov dovdaiojv (Jezus ho Nazoraios, ho bazilevs ton Judaion); po hebrej¬ sko pa, seveda s hebrejskimi črkami: Jehošua nazirjot hamelek hajehudin. — Značilno je, da je latinščina na prvem mestu, pač zato, da se je tudi pri napisu pokazalo, da so Judje pod rimsko oblastjo. 4. I>elltev oblačil. Vojaki so takoj pod križem razdelili svoj plen. Zveličar ni imel dru¬ gega, nego nekaj potrebne obleke, k večjemu simlo ali vrhnjo suknjo, pas, stkano tuniko, sandale in pokrivalo za glavo. Morda celo sandal in pokrivala imel ni. Simla je bila suknena; pravzaprav ni bilo nič drugega, nego velik štiri¬ oglat kos sukna; tega so si razdelili tako, da so ga raztrgali v štiri kose. Bili so namreč pri vsakem križanju po štirje vojaki, ki so zvrševali rabljevo službo. Kar je bilo manjših oblačil, so jih razdelili po dogovoru. Šlo se je še za tuniko, ki je bila stkana iz platna, morda tudi iz volne. Segala je od glave do nog kot nekaka daljša srajca ali jopica. Te ni kazalo trgati; zato so srečkali zanjo. Iz tega, da so celo ta neznatni dogodek evangelisti tako natančno opisali, vidimo, kako so se trudili, da bi pač vse, karkoli je bilo v zvezi z Jezusovim trpljenjem, ohranili. Sv. Janez nam pove tudi vzrok, zakaj je važen dogodek, kako so se delila oblačila. Pravi namreč, da se je s tem izpolnila beseda sv. pisma: Razdelili so medse mojo obleko, in za mojo suknjo so srečkali. V 21. psalmu, kjer David v duhu gleda Mesija in opisuje, kako Mesija sam slika svoje trpljenje, beremo te-le besede: Gledali pa in opazovali so me, razdelili so si moja oblačila, in črez mojo suknjo so vadljali. 1 1 Ps. 21, 19; Zgodbe I, str. 490. 491. Brez dvojbe se na prve besede te napovedi ozira evangelij, ko dalje pravi: Vojaki torej to store in sedejo in ga stražijo. Tako je res že 1000 let pred Kristom gledal v preroškem duhu kralj David krvavi prizor na Kalvariji in videl Jezusa, trpečega na križu. 5. Zasramovanje. Jezus visi na križu v svojih strašnih bolečinah in njegovi sovražniki ga vrh tega podlo zasmehujejo. Evangelij ime¬ nuje najprej med brezsrčnimi zabavljači mimo- gredoče, ki jih ločuje od ljudstva, o katerem pravi, da je stalo in gledalo. Ti mimogredoči so praz- niški romarji, ki so imeli svoje šotore v mestnem obližju, in so šli ali iz mesta k svojim šotorom, ali iz šotorov v mesto. Potoma vidijo Jezusa; skoraj gotovo so prebivavci Judeje, katerih ne¬ vero že od prej poznamo. 1 Čuli so o Jezusovi napovedi, da podere tempel, in ga v treh dneh zopet pozida, 2 in to mu zdaj očitajo majaje z glavami, češ kar se ti zdaj godi, se pač slabo ujema s tvojo napovedjo; s templom ne bo nič, če niti sebi ne moreš pomagati. To očitanje se naslanja na judovsko vero v Mesija, seveda le v posvetnega Mesija, ki naj pokaže svojo telesno nepremagljivost svojim sovražnikom. Zasramo¬ vanje teh nizkotnih ljudi je torej v tem, da oči¬ tajo Jezusu: Ti nisi Mesija; kar si o sebi pravil, in kar so nekateri verjeli, tudi ni res. Prvaki judovskega ljudstva se seveda tudi oglašajo. Ves čas so bili na čelu boja proti Jezusu; zdaj, ko je po njihovi sodbi on premagan, pač ne morejo zakrivati najzlobnejše škodoželjnosti in podlejše slasti med njegovimi mukami. Evangelij imenuje izrečno vse tri vrste judovskih voditeljev: velike duhovnike, pismarje in starejšine. Vidi se jim, kako peklensko se vesele, da morejo še z zasra¬ movanjem nasitovati svoje črno sovraštvo in s e maščevati nad Jezusom. Osveta jih tembolj tišči, ker so ravno prej pri Pilatu s svojo zahtevo, naj se izpremeni napis, docela pogoreli. Njihovo zaničevanje se kaže že v tem, da Jezusa niti ne nagovarjajo, kakor bi ne bil niti vreden, da se menijo ž njim, marveč le proti ljudstvu delajo škodoželjnosti polne, porogljive opazke: Drugih je pomagal, sam sebi pa ne more pomagati. S anl sebi naj pomaga, če je Kristus, božji izvoljenec. Ce je Kristus, izraelski kralj , naj stopi s križa.) da bomo videli in verovali. Iz sv. pisma so vzeli 1 Primeri Jan. 11, 46. 2 Jan. 2, 19. nasl. Oče, odpusti jim /“ 593 Pilatovo sodišče. velja njegovim sovražnikom: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Jezus prosi v teh milili be¬ sedah za vojake, ki so zvršili nad njim smrtno obsodbo, za ubogo, zapeljano ljudstvo, pa tudi za sovražne prvake. Odpuščenja jim prosi pri Očetu z ozirom na njihovo nevednost. Ta nevednost je bila prostovoljna, pregrešna, sicer bi jim ne bilo treba odpuščanja. Sv. Peter se opira na te Jezusove besede, ko v Salomonovi lopi množici pravi: Začetnika življenja ste umorili . . . Ali sedaj, bratje, vem, da ste iz nevednosti storili, kakor tudi vasi poglavarji. Bog je pa tako dopolnil, kar je bil naprej oznanil z ustmi vseh svojih prerokov, da bo Kristus trpel. Spokorite se torej in izpre- obrnite, da se izbrišejo vaši grehi . 1 1 Dej. ap. 3, 15. 17—19. 38 hesede: V Boga je zaupal; naj ga zdaj r eši, če ga ima rad; saj je pravil: ,Sin božji sem 1 . V enoindvajsetem psalmu, ki smo ga že navedli, beremo: Na Go¬ spoda je zaupal; otme naj ga, reši naj ( ja, ker se ga raduje . 1 V svoji strasti so starejšine zaslepljeni; zato ne spo¬ znajo, da je David y ravno tistem psalmu opisaval njihovo nevero in hu¬ dobijo, ki ž njo zasramujejo svojega Mesija. Gotovo je bilo med gledavci tudi kaj takih, ki se jim je Zveličar smilil; a ravno to počenjanje judovskih prvakov je zabranilo, da niso tega javno pokazali. Bali so se jih. Drugim sramotivcem se pridružijo tudi vojaki, ko pristopijo in mu po¬ nujajo kisa. Kakor nam namreč pri¬ poveduje sv. Janez, je bila pod križem Posoda s kisom, goba in hisop. Be¬ seda, ki jo v slovenščini prevajamo s kisom, pomenja v grščini tudi kislo vino. Kakšen pomen je imela ta pi¬ jača? Da bi bili vojaki hoteli polaj- šati obsojencu bolečine, na to ni misliti. Edino razumljiva razlaga je ta-le: V strašnih mukah je pač na križu lahko kdo popolnoma oslabel in omedlel, da se sploh zavedel ni. Da so ga spravili zopet k zavesti, in mu s tem povečali njegove bolečine, zato so imeli vojaki nalogo, da so mu od časa do časa s kisom ali kislim vinom namočeno gobo Pritaknili k ustom. Gobo so nataknili na hisop, ki ga je mnogo rastlo v jeruzalemski okolici. Ta rastlina ima trdo steblo, dolgo do poldrugega črevlja. Ker so bili križi nizki, je popolnoma zadostovalo. Z vojaki vred sta zaničevala Zveličarja tudi razbojnika; in si¬ cer kakor nam evangelij jasno pravi, začet¬ kom oba. 6. Jezusove besede ua križu. Šest Ur je visel Zveličar; malo je govoril med tem Sasom; a to kar nam je ohranjenih njegovih be¬ sedi v evangeliju, so sami najdragocenejši biseri. Iž njih lahko spoznamo, kaj se je godilo med tem časom v njegovi sveti duši. a) Prva beseda, ki jo izpregovori Zveličar, ko dokončajo nad njim rablji svoje krvavo delo, 1 Ps. 21, 9; Zgodbe I, str. 490. Zgodbe sv. pisma II. 594 Molitev za sovražnike. Judje so bili polni predsodkov in so si sami ustvarili podobo bodočega Mesija; niso premišlje¬ vali duha, ki se kaže v napovedih o njem. Prvaki so v teh predsodkih vzgojili ljudstvo. In ko je nastopil Jezus, jih je vžigal njihov napuh, njihova neizmerna častilačnost, da niso prav pre¬ sojali njegovega dela, in da so se mu slepo upirali vkljub njegovim nebrojnim dokazom božjega po¬ slanstva. Bili so nevedni, ker so v svoji strasti hoteli taki biti z ozirom na Jezusa. Vkljub temu je pa Jezus tudi nje odrešil; tudi njim je zaslu¬ žil svojo milost. In ko jih sv. Peter v navedenih besedah opominja: Spokorite se torej in izpreobr- nite, da se izbrišejo vaši grehi, hoče s tem reči: Spominjajte se, da je Jezus na križu molil za vas, in sprejmite s pravo pokoro odpuščenje, ki ga vam je prosil pri Očetu. Vzvišenejšega prizora še ni videl svet. Križ se je dvigal nad zemljo in na njem je visel božji Sin kot zločinec med razbojniki. Pred njim se je gnetla drhal njegovih sovražnikov besna slasti, da je premagan njen sovražnik. V neposrednji bližini se je lesketalo v žarkih vročega solnca jeruzalemsko mesto s svojim veličastnim templom. Jezus — krvav, zapljuvan, omazan, v najsilnej- ših bolečinah; trpi, a ne misli nase. Pod križ so se spravile njemu drage osebe: njegova ljub¬ ljena mati, apostol Janez in še dve drugi zvesti ženi, ki je vsem pokalo srce nepopisne bolesti, a Jezus tudi nanje ne misli. Njegovo oko, ki mu vanj kapljajo krvave kaplje iz ljutih ran na s trnjem kronani glavi, mu splava nad množico, ki se mu roga, nad rablje in njihove najemavce, nad nehvaležno ljudstvo, ki mu tako ostudno pla¬ čuje neizmerne dobrote. In sredi svojih bolečin, ko mu vsaka žilica, vsaka kita razboljena tako- rekoč kriči nad krivico, ki se mu godi, med tem ko upira vanj svoje neizrekljive otožnosti polne oči ljuba mati njegova, ko mu done na uho vzdihi njegovih dragih, in se čudovito mešajo z vpitjem strasti pijane drhali, mu prikipi na dan božja beseda: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! Kar je kdaj trpelo kako človeško bitje, se ne da primerjati z Jezusovim trpljenjem; in vse, kar je kdaj lepega in vzvišenega zaklilo v kakem človeškem srcu, nima primere z lepoto in vzvi¬ šenostjo Jezusove prve besede na križu. b) Razbojnika sta s kletvinami spremljala svoje muke. Zasramovala sta tudi Jezusa — oba. Jezus pa je miren; njegov duh je drugod, v sinjih nebeških višavah. Molil je za sovražnike; niti žal besedice ni čuti iž njegovih ust. T° pretrese celo enemu razbojniku trdo srce. Meh- Magdala. Srečni razbojnik. 595 Cerkev božjega groba. kosti ni bilo vajeno; razbojniški posel okameni srce; smrtna ka¬ zen ga ni zmodrila; v divjem srdu mu je kipela duša. Tu pa upre svoje oči v Jezusa. In ta pogled mu raztali trdi, mrzli led; mečje in mečje mu valuje srce; prej neznana čuvstva mu zapoljejo v njem. In ko tovariš prekolne Jezusa, ga posvari, rekoč: Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ki si v ravno tisti kazni ? Ustavi se mu, eeš v mojem imenu nimaš pra¬ vice tako govoriti. Jaz ne mi¬ slim več tako kakor ti. Midva po ■pravici trpiva; po zasluženju svojih del namreč prejemava; ta pa ni nič hudega storil. Razbojnik, — staro sporo¬ čilo nam pravi, da mu je bilo Dizma ime, — priznava tu svoje zločine, kesa se jih, vdano spre¬ jema kazen zanje; na križu iz¬ poveduje svojo bogaboječnost, ki je je v življenju popolnoma za¬ moril; boji se Boga. Še več: v ti z grehi obloženi duši se vname lučka vere v Jezusa in ž njo požene iz srca nežno, otroško zaupanje, ki ga izrazi v prepro¬ sto ljubkih besedah: Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo. Jasno je, da je judov¬ skega rodu. Na križu mu pridejo v spomin svete napovedi božjih prerokov nje¬ govega naroda in neprimerno čišče, vzvišenejše jih pojmuje, nego prvaki in voditelji njegovega ljudstva. Preprosti, neuki razbojnik priznava, Ju je resničen napis na križu, da je Jezus res kralj, da pa to kraljestvo ni od tega sveta. Kakor vedno, tako tudi zdaj Jezus vname tleči stenj in s tolažljivim mirom izreče besede: Resnično ti povem, še danes boš z menoj v raju. V razbojnikovo dušo je posvetilo solnce odpu- sčenj a in njegovi žarki so segali gori v sveta nebesa. Božja ljubezen ga je prevzela in sredi Jivje drhali je visel dalje, čist, pomirjen, vdan, In čakal, da mu odnese dušo smrtni angel v večno Mesijevo kraljestvo. Cerkev ga časti — sv. Dizma — na svojih oltarjih. Raj — po aramejsko paradiž — je Judu pomenjal kraj veselja, kamor pridejo pravične duše po smrti. Gehena — pekel za hudobne; raj — paradiž za dobre; tako je velela judovska vera. Jezus je rabil to besedo, ker je bila naj¬ bolj umljiva; poudaril pa hkrati, da je njegovo kraljestvo rajsko, nebeško. c) Poleg Jezusovega križa pa stoje njegova mati in sestra njegove matere, Marija Kleofova in Marija Magdalena. Tako poroča evangelist Janez. Iz drugih treh evangelijev pa spoznamo, da je bilo več žen, ki so gledale od daleč in so prišle za Jezusom iz Galileje; med njimi imenujejo Marijo Magdaleno, Marijo, mater Jakopa in Jožefa, in Salomo, mater Cebedejevih sinov Janeza in Jakopa . 1 1 Luk. 23, 49; Mark. 15, 40. 41; Mat. 27, 55. 38* 596 Žalostna mati. Te žene so torej prišle za Jezusom iz Ga¬ lileje. Kako in kdaj, nam evangelij ne pove. Na praznik so prišle, in sicer na kakšen praznik! Njihov Jezus je umiral najsramotnejše smrti na križu. Spremile so ga na Golgoto, kakor so ga ob srečnejših dnevih spremljale na potih, ko je na njih delil svojemu ljudstvu nebeških dobrot. Evangelist Janez pravi: Poleg Jezusovega križa so stale; drugi evangeliji pa: Od daleč so gledale. V tem ni nobenega nasprotja. Vojaki so jih od¬ ganjali od križa; le tri, in ž njimi apostol Janez, so smele stati poleg križa. Prvo imenuje Janez Jezusovo mater. Blažena med ženami 1 ne pozna strahu pred razdivjano tolpo. Srce jo vleče k preljubemu Sinu, da tam v duševni zvezi ž njim tudi ona sebe in njega daruje za človeštvo. Stoji, — dasi ji meč bolečin prebada dušo , 2 kakor ji je napovedal stari Simeon. Ljubezen, močnejša od smrti, diše iž nje, ko upira svoje oči v bo¬ lestno lice svojega edinca, ko ji srčna solza rosi oči, ko s tihimi vzdihi groznih maternih bolečin združuje svojo molitev, svoje žrtve, — žalostna mati! Poleg nje je učenec, katerega je Jezus ljubil — Janez, Bogoljub, ki se v svojem evangeliju vedno imenuje s tem imenom. Učlovečeni Bog, | Jezus Kristus, ga je ljubil in mu zlasti pri zadnji večerji izkazal svojo posebno ljubezen; zato po pravici samo svoje ime Janez — Bogoljub opisuje, ko pravi o sebi, da je učenec, katerega je Jezus ljubil. Ravno pod križem ga čaka največji do¬ kaz te ljubezni. Tik križa je tudi še Marija Kleofova. Opisali smo že njeno razmerje do božje matere. Evan¬ gelij ji pravi sestra Jezusove matere. Po judov¬ skem pomenu besede sestra ni treba, da bi bila prava sestra; to ime pomenja tudi sorodnico. Bila je žena Kleofa ali Klopa, brata sv. Jožefa. P° smrti svojega moža jo je vzel k sebi v svojo rodbino sv. Jožef, in ž njo tudi njene otroke Jakopa, Jožefa, Juda in Simona. Vsi ti so bili odslej ena družina in vsled tega se je Kleofova vdova tem primernejše imenovala sestro božje matere . 1 Navzoča je bila tudi blaga spokornica, po¬ božna Marija iz Magdale. Ni še dolgo, kar je klečala pri Jezusovih nogah in mu zatrjevala svojo vero, kar mu je v sveti slutnji mazilila glavo takorekoč za zadnjo pot v temni grob. Zdaj je prišla, neomajna v trdni veri, nepre¬ magljiva v požrtvovalni ljubezni, da se poslovi od svojega Jezusa. Jezus vidi pred seboj mater. Vse je dal, kar je imel; celo obleko so razdelili njegovi rablji med se. Ima pa še ma¬ ter, ki jo mora zapustiti- V nepopisnem sočutju, v nebeški milini najgloblj e ranjene sinovske lju¬ bezni napravi svojo opo¬ roko. Svoji žalostni ma¬ teri zašepne: Glej, tvoj sin, ozrši se hkrati na apostola Janeza. In Ja¬ nezu: Glej, tvoja mati'- Ločiti se bo treba; smrtna ura se bliža. Edinec Marijin zatisne kmalu svoje oči; ona pa ne sme ostati brez var¬ stva. Iz Jezusovih be¬ sedi je razvidno, da j e sveti rednik Jožef, njen deviški ženin, že umrl. Sama je; nikogar nima; 1 Glej Zgodbe II, str. 175. 1 Luk. 1, 28. 2 Luk. 2, 35. Cerkev božjega groba; spredaj zemeljsko središče. 597 Slikal Gvido Reni. 598 Žejen sem." Zapuščenost na križu. njene sorodnice Kleofove sinovi morajo skrbeti za lastno mater. Ljubljenemu učencu jo zato izroča, naj jo on čuva na stare dni kakor sin svojo mater. Zvrši se oporoka, ki se v nji zrcali morje nežne, sinovske ljubezni. Od dvanajstega veka sem se je pojavila med kristjani misel, da je bil Janez pravzaprav za¬ stopnik vsega človeškega rodu, in da besede: Glej, tvoja mati, veljajo vsem nam. Z apostolom Janezom smo prejeli Marijo za svojo mater. Je¬ zusova oporoka se tiče tudi nas. c) Potem reče Jezus, vedoč, da je vse dokon¬ čano, da se tudi pismo dopolni: „Žejen sem. u Vse prerokbe, vse svete napovedi o Mesiju so se do¬ polnile v Jezusu; treba je še, da se do pičice zvrše tudi vse tiste, katere pripovedujejo o nje¬ govem trpljenju. Med temi imamo v enoindvaj- setem psalmu te-le besede: Moja moč se je ususila kakor črepinja, in moj jezik se drži neba mojih ust . 1 2 V njih se opisuje strašna žeja, ki po Davidovem videnju muči trpečega Mesija. V oseminšestde¬ setem psalmu pa beremo: In dali so mi za jed žolča, in v žeji so me napojili s kisom J Ti dve napovedi sta se res popolnoma iz¬ polnili. Grozna žeja je trpinčila Jezusa in v nji je vzdihnil: Žejen sem. To je njegova prva be¬ seda, ki v nji očitno izrazi en občutek svojih nečloveških bolečin. In zgodi se, kakor je bilo napovedano. Takoj priskoči eden izmed [njih, vzame gobo, napolni jo s kisom, natakne na hisop, ter mu jo pritisne k ustom in mu da piti. Celo trdosrč¬ nemu vojaku se je zasmilil Jezus, da mu je omočil suhe ustne s kislo pijačo. d) Preden se je pa to zgodilo', je Jezus iz- pregovoril svojo peto besedo. V razlagi jo ločimo od prejšnje, da je tembolj razvidna. Takoj namreč, ko je dejal: Žejen sem, je pristavil besede: Eli, eli, lama sabaktani — Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil ? Iz dna srca mu prikipi ta beseda; grozna žeja ga muči; zraven mu divjajo po vseh udih neznosne bolečine. Tu ga prevzame tisto čuvstvo, ki ga je v njem gledal David, ko je v svojem enoindvajsetem psalmu napovedoval nje¬ govo trpljenje. Tisti psalm, kjer je napovedano njegovo zasramovanje, križanje in tudi njegova žeja, se namreč pričenja z besedami: O Bog, moj Bog, ozri se name: Zakaj si me zapustil . 3 Jezus, 1 Ps. 21, 16; Zgodbe I, str. 490. 2 Ps. 68, 22; Zgodbe I, str. 539. 8 Ps. 21, 1; Zgodbe I, str. 489. ki se je na njem izpolnilo vse, kar je bilo pre¬ rokovanega o Mesiju, zakliče potrt v svojih bo¬ lečinah iz globine svoje duše ravno te besede. Kaj pomenjajo? Bog ni mogel zapustiti Je¬ zusa; saj je on sam učlovečena druga božja oseba. Sam tudi imenuje Boga svojega Boga, torej je ž njim v zvezi. Njegov vzklik ni vzklik obupa, marveč le nepopisne žalosti in strašnega trpljenja. Teh besedi ne govori njegov um, ne njegova volja, marveč samo mehko, v bolečinah utopljeno srce. Premilo njegovo srce je toliko trpelo, kakor bi ga bil Bog zapustil. Sam je prepustil svojo človeško naravo trpljenju; dovolil je tudi, da je izkusila najhujšo muko, kakor bi bila od Boga zapuščena. S tem, ker je z besedami, ki je v njih David napovedal njegovo trpljenje, izrazil vso svojo srčno potrtost, je pa hkrati povedal: „Jaz, ki tako neizrekljivo trpim, sem od Boga v sv. pismu napovedani Mesija, ki se na meni zvr- šuje tudi strašna bolest, kakor bi bil od Boga zapuščen." Jezus je govoril v aramejskem jeziku. Evan¬ gelij nam ohranja v tem jeziku te njegove be¬ sede, ker bi sicer to, kar kasneje pripoveduje, ne bilo umljivo. Pravi namreč: Nekateri tistih, ka¬ teri so poleg stali in to slišali, pravijo: „ Glejte> Elija kliče." Morda niso pazili na njegove be¬ sede in razumeli le Eli, ali Eloj, da so prišli na Elija. Povedali smo že, da so Judje pred Me- sijevim prihodom pričakovali Elija. Zato so ob ti priliki brž združili to vero z Jezusovim vzkli¬ kom, češ na Elija se obrača, naj pride in g a reši, ter tako izkaže, da je res Mesija. Vse prizadevanje judovskih prvakov vendarle ni moglo niti iz src skvarjenih njihovih učencev odgnati suma: Morda bi pa Jezus vendar utegnil biti Mesija. Tako si moremo razložiti besede, ki jih beremo v evangeliju ob ti priliki: Drugi' pa pravijo: „Pusti, da vidimo, če pride Elija, %n ga sname in reši." e) Ko pa vzame Jezus kisa, reče: „Dopolnjeno je." Ko se je Jezus podal na zadnjo pot proti Jeruzalemu, nam evangelij to opisuje v pretres¬ ljivo resnih besedah: Učenci so bili na potu in so šli gori proti Jeruzalemu. Jezus je šel pred njimi ; oni so pa šli za njim v strahu in strmenju. Tu vzame zopet dvanajstere k sebi na stran in p™ jame pripovedovati, kaj se ima zgoditi ž njim, l er jim reče: „ Glejte, gori v Jeruzalem gremo in do¬ polni se vse, kar so pisali preroki o Sinu clo- Dopolnjeno je.' Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo. 599 večjem. Sin človečji bo izdan velikim duhovnikom pismarjem in starejšinom in obsodili ga bodo k smrti in izročili nevernikom. In ti ga bodo za¬ sramovali in pljuvali vanj in ga bičali; in ko bo bičan, ga bodo križali in umorili . 11 Oni pa niso tega nič razumeli . 1 Zapisali smo ves ta dogodek iznova na tem mestu, ker samo v zvezi ž njim moremo umevati Jezusovo šesto besedo. Zveličar hoče reči ž njo: Zdaj je dopolnjeno, kar sem vam napovedoval, ko smo krenili proti Jeruzalemu. Zdaj lahko razumejo moji učenci, o čem sem govoril, in tudi lahko preizkušajo na prerokbah starega zakona, kako se ujemajo z menoj. Vse, prav vse se je dopolnilo. Izdan sem bil velikim duhovnikom in pismarjem in starejšinom in obsodili so me v smrt in izročili nevernikom, — prokuratorju Pilatu, in po njem njegovim poganskim vojakom. Zasramovali so me in pljuvali vame in me bičali, bičanega pa križali. S tem je tudi dopolnjeno, kar sem vam napovedal, da dam namreč svoje življenje za množice. Dopolnjeno je delo, ki sem ga pre¬ vzel od Očeta: človeštvo je od¬ rešeno. Moja rešnja kri je prelita za učence in za množice človeš¬ kega rodu. Nova zaveza se pri¬ čenja, stara izgublja svoj pomen. Dopolnjeno je: priprava na Od¬ rešenika je končana; zdaj se pri¬ čenja moje kraljestvo. Daritve starega zakona so odslej brez Pomena; odslej se bo od solnčnege vzhoda do zahoda darovala samo čista, nekrvava daritev v spomin 111 °j e daritve na križu. f) Nato zopet Jezus zakliče via ves glas: „ Oče, v tvoje roke iz¬ ročam svojo dušo /“ In ko to izreče, nagne glavo in izdihne svojo dušo. Ta sedma in zadnja Jezusova beseda nam pojasnjuje njegovo Čudežno smrt. Čudežno, pra- v imo, ker nam evangelij tako ne- Jvomljivo pravi, daje predzadnjim dihljejem zaklical na ves glas, ali 2 močnim glasom svoje slovo od 1 Luk. 18, 31 nasl.; Mat.20, 17 nasl.; ^ark. 10, 32 nasl.; Zgodbe II, str. 426. življenja. Tako ne umira navaden Adamov sin. To ni navadna smrt, ki obvlada človeka, mar¬ več tu imamo znamenje, da Jezus obvladuje tudi smrt in prostovoljno umira. Svojo človeško dušo izroča nebeškemu Očetu. Telo počaka v grobu, da se duša zopet združi ž njim. Božji Sin pa gre medtem pred pekel na¬ znanit odrešenje umrlim pravičnikom. V molitvi umira. Ljubezen diha zadnji del njegove oporoke, sveto hrepenenje veje iž nje po srečnejši nebeški domovini. Od Očeta je prišel, zdaj gre zopet k njemu. Kar je tako živo napovedoval svojim apostolom po zadnji večerji, se zvršuje. Domov odhaja, k izvoru vseli stvari, vsega življenja. Ura je deveta, — ob treh popoldne. Milijoni in milijoni ljudi so umirali potola¬ ženi, vdani, s šepetom na bledih ustnah: Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo. In kar je mogoče Cerkev božjega groba; pred votlino. 600 Tema. Mat. 27, 51—56; Mark. 15, 38—41; Luk. 23, 45—49. Ob smrti. nade v obupnem zadnjem boju, tolažbe v smrtni stiski, vsa je obsežena v teh besedah. Po boju in trpljenju se vrača duša domov k Očetu. 7. Tema. Bilo je pa krog šeste ure; in stemni se po vsi zemlji do devete ure. In solnce zatemni. Nemogoče je misliti na solnčni mrk. Velika noč je bila o polni luni; popolnoma iz¬ ključeno je pa, da bi ob polni luni mrknilo solnce. Tri ure je že visel Zveličar na križu, ko se je zvršil ta čudež, ki je trajal do njegove smrti. Opoldne tega dne so Judje po svojih hišah imeli slovesne pojedine v spomin svoje rešitve iz Egipta. Sredi veselja se stemni in tako se jim zagreni njihov največji praznik. S tem so se zvršile dane napovedi. Že pre¬ rok Arno s je prerokoval: In oni dan — govori Gospod Bog — bo zatemnelo solnce opoldne, in deželi bom dal, da bo temnela ob času svetlobe; in izpremenil bom vaše slovesnosti v jok in vse vaše pesmi v plakanje. 1 In Jeremija: Solnce je zašlo, ko je bil še dan? Primerno! Jezus, luč sveta, zavržen od Ju¬ dov! Zato pa pade tema nanje. Brez svetlobe so bili in to je bila podoba prihodnje teme, ki je imela okleniti ves judovski narod, pravi Origen. 3 4 Čudežna tema ob Jezusovih zadnjih trenotjih je pomenjala temo greha in zmot, ki so v nji tavali Judje, ker so zavrgli svojega Zveličarja. Kako daleč se je raztezala tema, ne vemo. Evangelij pravi: po vsi zemlji; to se lahko raz¬ ume: po vsi palestinski deželi, ali po vsem svetu. Tertulijan piše začetkom tretjega veka poganskim sovražnikom kristjanov: 1 „Takrat (ob Jezusovi smrti) je ravno opoldne dan izginil; — ta dogo¬ dek imate zapisan v svojih zapisnikih." Mučenec Lucijan se je že prej skliceval na take zapiske, češ da jih imajo spravljene v Nikomediji, rekoč: „Poglejte svoje zgodovinske zapiske in tam boste našli, da je ob Pilatovem času, ko je trpel Jezus, opoldne otemnelo solnce in se pretrgal dan." Origen in Evzebij poročata, da je pisatelj Flegon opisal to temo in omenjal, da je bil takrat tudi potres na več krajih. S potresom je sploh solnčno zatemnenje več¬ krat v zvezi. Mogoče je, da je bilo to tudi ob Jezusovi smrti. Čudežno je na vsak način, da 1 Am. 8, 9. 10; Zgodbe I, str. 762. 2 Jer. 15, 9. 8 Com. ser. 134. 4 Apol. 21. se je vse to zgodilo ravno, ko je umiral Zveličar na križu. Imenovana poročila govore za to, da je bila tema tudi izven Palestine. Judje so svoj čas zahtevali od Jezusa zna¬ menje izpod neba, da je res Mesija. 1 Zdaj ga imajo. Tema jih je brez dvojbe silno oplašila. Tulili so veselja, da so uničili Jezusa. Kratko je bilo. Groza teme jim je legla na srce in težke slutnje so jih vznemirjale. Gotovo so se silili, da bi si to temo naravno razložili. V sta¬ rem spisu, Pilatova dejanja imenovanem, beremo, da je Pilat starejšine, ko so po Jezusovi smrti prišli k njemu, opozoril na ravno minule čudovite dogodke, zlasti na temo. Odgovorili so mu: „To je bil solnčni mrk, ki je bil tudi po drugih krajih." Pilat jim je pa odvrnil: „Včeraj, dne 14. Nizana, ste klali velikonočno jagnje, pa govorite o solnčnem mrku." 2 c) Ob smrti. Mat. 27, 51-56; Mark. 15, 38-41; Luk. 23, 45-49; Jan. 19, 31—37. In glej, pregrinjalo v templu se pre¬ trga na dvoje, od vrha do tal, in zemlja se strese in skale pokajo in grobi se odpirajo; in več teles svetih ljudi, ki so bili zaspali, se obudi. In gredo iz grobov po njegovem vstajenju in se mnogim prikažejo. Stotnik pa, in tisti, kateri so ž njim in stražijo Jezusa, se zelo prestrašijo, ko vidijo potres in vse, kar se je zgo- dilo. Ko pa stotnik, ki je stal nasproti, vidi, da je s tako glasnim vzklikom izdihnil svojo dušo, reče: „Resnično, ta človek je bil pravičen; zares, ta j e bil Sin božji.“ In vse ljudstvo, navzoče pri tem dogodku, ko vidi, kaj se je zgodilo, se trka na svoje prsi, ter se vrne. Od daleč pa stoje vsi njegovi znanci in gledajo; pa tudi več žen, ki so za njim prišle iz Galileje, ter mu stregle; med njimi je bila Marija Magdalena in Ma¬ rija, mati Jakop o va in Jožefova, in Sa¬ loma, mati Cebedejevih sinov, in več drugih. 1 Mat. 12, 38; Luk. 11, 16. 2 Acta Pil. 11, 249. 601 Jezusa snamejo s križa. Slikal Rubens, 602 Jan. 19, 31 — 37. Pretrgano pregrinjalo, potres. Bil je pa petek. Da bi torej trupla ne ostala na križu v soboto, tista so¬ bota je bila namreč velik dan, zapro¬ sijo Judje Pilata, naj se jim potero kosti, in naj se snamejo. Pridejo tedaj vo¬ jaki in potero kosti prvemu in drugemu, ki sta bila ž njim križana; ko pa pri¬ dejo do Jezusa, in vidijo, da je že mrtev, mu ne stro kosti, marveč eden vojakov odpre s sulico njegovo stran in brž pritečeta kri in voda iž nje. In ta, ki je videl, priča in njegovo priče¬ vanje je resnično; in on ve, da govori resnico, da tudi vi verujete. To se je namreč zgodilo, da se dopolni pismo: „Nobene kosti mu ne zlomite;“ in na drugem kraju pravi zopet pismo: „Gle- dali ga bodo, ki so ga prebodli." Razlaga. 1. čudežni dogodki. Jezus je že za svo¬ jega javnega delovanja omenjal čudežnih dogod¬ kov, ki bodo združeni ž njegovo smrtjo, rekoč: Ko povišate Sinu clovecjega, izpoznate, da sem jaz. 1 Vsa narava se je takorekoč pretresla ob Jezu¬ sovi smrti. Nebes in zemlja sta pričevala, da se je zvršilo najpomenljivejše dejanje, kar jih je in jih bo videl svet, — odrešilna smrt učlovečenega božjega Sinu. a) Pregrinjalo v templu se pretrga od vrha do tal. Dve pregrinjali sta bili v templu; eno je ločilo vhod od svetišča, drugo pa svetišče od presvetišča; prvo je bilo vezeno z raznimi pisa¬ nimi barvami; drugo je bilo še bolj dragoceno. Katero se je pretrgalo? Dozdaj se je splošno mislilo, da notranje med svetiščem in presveti- ščem. Ta misel pa utegne biti napačna. V starem spisu, ki se imenuje evangelij Hebrejcev, beremo, da je ob Jezusovi smrti počil zgornji podboj pri vhodnih vratih v svetišče. Jožef Flavij nam pri¬ poveduje: 2 * 4 „Ob času nekega velikonočnega praz¬ nika oblije ob deveti uri po noči taka svet¬ loba oltar in tempel, kakor po dnevu; to je tra¬ jalo nekako pol ure; pismouki so to razlagali, da pomeni nekaj slabega. Ob ravno tistem prazniku se je zgodilo, da je neka, za daritev v tempel pripeljana krava, porodila jagnje. Tudi južna vrata notranjega templa, ki so bila vsa bronasta 1 Jan. 8, 28. 2 Bell. jnd. 6, 5, 3. in tako silno težka, da jih je zvečer 20 mož težema zaprlo, so se ob šestih zvečer sama od sebe odprla. Čuvaji so brž pritekli to naznanit templovemu predstojniku, ki je šel brž k vratom in jih je mogel šele z velikim trudom zapreti/ Evzebij nam poroča, da se je to zgodilo tisto veliko noč, ko je Jezus umrl. Pravi namreč, da so ob ti priliki ljudje v templu klicali: „Pojmo odtod,“ o čemer v zvezi s prejšnjim dogodkom piše tudi Jožef Flavij. 1 Tudi jeruzalemski Talmud ima o tem poročilo, ko pravi: „Štirideset let, preden se je podrlo svetišče, so se v templu odprla ve¬ lika vrata po noči/ Vsa ta judovska poročila so v zvezi s tem, kar nam pripoveduje evangelij. Razlagamo si jih najložje tako-le: Ob Jezusovi smrti je počil go¬ renji podboj velikih vrat; razpoka se je do ve¬ čera tako zvečala, da so se vrata sama odprla. Ker se je to zgodilo z vrati, ki vodijo iz lope v svetišče, smemo po pravici sklepati, da se je torej prvo pregrinjalo, s katerim so bila ta vrata po¬ krita, pretrgalo, ne pa drugo, ki je ločilo svetišče od presvetišča. Ta dogodek je imel namen pokazati Judom, da se bliža strašna kazen nad tempel, da se prav¬ zaprav že pričenja čas, ko se razvali judovsko svetišče in od njega ne ostane kamen na kamnu/ Počeni podboj in raztrgano pregrinjalo sta bila začetek tistega strašnega konca, ki je zadel tempel in Jude 1. 70. h) Zemlja se strese, skale pokajo in grobi se odpirajo. Potres se je skoraj gotovo čutil samo v Jeruzalemu; pričal je Judom, kako blizu je večni, neskončno pravični Bog, ki obsoja kaznuje neverne hudobneže in tolaži vernike. Sv. Ciril Jeruzalemski nam piše, da je sam videl skale, ki so se razpočile ob Jezusovi smrti. Tako-le pravi/ „Ta sveta, vzvišena in do današnjega dne vidna Golgota kaže do danes, kako so takrat zavoljo Krista pokale skale/ Rufin nam v svoji cerkveni zgodovini za pričo tega dejstva navaja mučenca Luciana/ ,,Jeruzalemski romar" nam to potrjuje tudi za našo dobo, ko piše: »Takoj poleg onega mesta, kjer je stal sv. križ, vidi se še dandanes v skali taka razpoka. Ako se namreč skloniš 1 Bell. jnd. 6, 5, 3. 2 Mat. 24, 2. 8 Catech. 13, 39. 4 Hist. eccl. 9, 6. Mrtvi vstajajo. 603 na epistelski strani tega oltarja (grškega oltarja v cerkvi božjega groba) in pogledaš na tla, vidiš Podolgasto belo ploščo; lahko jo privzdigneš in vidiš razpoklino. Ogledoval sem si jo skrbno, toda premalo svetlobe je bilo, da bi bil mogel videti vse natančno, in še zdaj mi je žal, da Bisem imel s seboj luči. Opazovavci pričajo, da je tukaj res prava in globoka razpoklina v kamen, ki se je naredila sama ob potresu. V dolgost meri razpoka en ffieter in 60 centimetrov, široka je pa 15 centi¬ metrov. Ker je spodaj pod skalo kapela, vidi se lahko tudi tukaj, da je to res prava razpoka. Tudi se vidi, da se ujemata obe strani: Kjer l e na tej strani griček, tam je na nasprotni strani dolinica. Potemtakem lahko verujemo Poročilu, ki pravi, da se je ta razpoka naredila °t> smrti Kristusovi.“ 1 Ob potresu se je gotovo razpočilo še več skal; odpirali so se tudi grobovi. Sv. Matej pa Pristavlja k temu: In več teles svetih ljudi, ki so bili zaspali, se obudi. In gredo iz grobov po nje- 9ovem vstajenju in se mnogim prikazujejo. Iz gro¬ bov so torej šli ti blaženi, ki se jim je čudežno združila duša z mrtvim telesom, po vstajenju. Vprašanje pa ostane, kdaj so oživeli. Ker je Vend ar č udno misliti, da bi bili živi ostali v 1 Dr. Lampe: Jeruzalemski romar, str. 110. grobovih do nedelje zjutraj, je torej primerno, da si poročilo sv. Mateja tako-le razlagamo: Od¬ pirali so se grobovi; po Jezusovem vstajenju so se nekateri sveti ljudje, katerih trupla so bila v teh grobovih, vzbudili v življenje in se prika¬ zovali. Oba dogodka, obujenje in zapustitev grobov, sta se potemtakem zvršila šele po Jezusovem vstajenju. Natančnejšega poročila o tem nimamo. Brez dvojbe je pa ta čudež v zvezi s skrivnostjo Jezusove poti pred pekel. Tam je naznanil dušam odrešenje. Vidno znamenje Jezusove zmage nad grehom, smrtjo in hudičem, ki se je popolnoma dovršila ob vstajenju, je bilo vstajenje nekaterih pravičnih oseb. Njihove prikazni so izpričale moč Jezusove smrti na duše umrlih. Njihova telesa niso bila poveličana, ker sicer bi ne mogla nazaj v grob; marveč vsak je vstal v svojem naravnem telesu in se pokazal nekaterim, brez dvojbe v zgodnjem jutru velikonočne nedelje. Potem so pa legla trupla zopet v svoje gro¬ bove k počitku, duše so pa odhitele v nebesa, odkoder jih bo z vsemi drugimi vred poklicala angelska tromba, da se ob vesoljni sodbi zdru¬ žijo s svojimi, takrat že poveličanimi telesi. 2. Stotnik: in ljudstvo. Dogodki ob Jezusovi smrti so pretresli ljudi; bil je potres tudi v človeških srcih. Poganski stotnik in nje- Jezus pod križem. 604 ,Ta je bil Sin božji.“ Judovske postave o umorjenih obsojencih. govi vojaki so se silno prestrašili. Stotnik je spoznal, da so ti dogodki nadnaravni, da tn vmes deluje božja moč, in v moški odkritosrčnosti je zaklical besede: Resnično, ta človek je lil pravičen; zares ta je bil Sin božji. Evangelij pravi, da ga je prav posebno presunilo zadnje Jezusovo tre- notje. Glasni, nevzlomnega zaupanja polni vzklik ga je pretresel: Tako ne umira zločinec. Take vzvišene, veličastne, samozavestne in zaupne smrti ni sposoben noben človek. — To si je mislil in zato je on, ki je imel žalostno nalogo povelje¬ vati Jezusovim rabljem in voditi njegov umor, odkrito priznal, da Jezus umira nedolžen, da je bil po krivici obsojen in umorjen. Njegova be¬ seda je najhujša obsodba judovskih prvakov in neznačajnega Pilata. A šel je še dalje. Pri¬ stavil je: Ta je bil Sin božji, — nebeško, nad- zemsko bitje. Tudi ljudstvo, ki je malo prej pod peklen¬ skim vplivom strupenih starejšin zasramovalo Jezusa, so silno zadeli dogodki ob Jezusovi smrti. V strahu in trepetu so uklanjali svoje glave, potrti in preplašeni so trkali na svoje prsi in hiteli proti mestu. Pobožne žene iz Jezusovega spremstva so še ostale na Golgoti. Morda so vojaki vse druge, razen Jezusove matere in sv. Janeza, odpodili od križa. Evangelij nam naravnost pravi, da jih je hilo več; med njimi našteva zdaj tudi Janezovo mater Salomo. Gledale so vse te prizore; tudi njihova srca so bila polna groze; z nepopisno žalostjo se je družilo čudovito strmenje; toda iz tega strmenja je tem zvestim dušam kipela na dan potrjena vera v Jezusa, božjega Sinu, in vkljub strašnim dogodkom jim je božja tolažba njega, ki je vstajenje in življenje, rosila v raz- boljena srca. Ostale so pogumno v Jezusovem obližju do konca; zdaj jih je čakala žalostna dolžnost ljubezni, poskrbeti za njegov pogreb. 3. Jezus — s sulico preboden. Tretja ura popoldne je že prešla, ko so se zvršili straho¬ viti dogodki ob Jezusovi smrti. Bil je petek. Ob šestih zvečer se je pa že pričel sobotni dan; evangelij pravi o njem: Tista sobota je bila velik dan. Vsako soboto so morali Judje vestno in natančno praznovati, posebno pa to, ki je bila med velikonočnimi prazniki. Ljudje so v petek po¬ poldne že vse potrebno pripravljali in nakupo¬ vali; vse trgovsko življenje je namreč moralo s sobotnim večerom ponehati. Zato so tudi ime¬ novali petek po aramejsko arubata, po grško paraskeve, po naše pripravljalni dan. Po judovski postavi ni smelo truplo nobenega umorjenega obsojenca črez noč ostati zunaj, mar¬ več se je moralo še tisti dan, ko je dotičnik iz¬ dihnil, pokopati. Tako beremo n. pr. v Mojzesovi postavi : 1 Kdor zvrši kak smrti vreden zločin, in se obsodi v smrt ter obesi na kol, naj njegovo truplo ne ostane črez noč na lesu, marveč pokoplji ga $ e tisti dan. Preklet je namreč, kdor visi na lesu, in ne onečisčuj dežele, ki ti jo je dal Gospod, tvoj Bog, za dedščino. Iz tega sledi, da je smel pač zločinec živ viseti na kolu, da pa se je moral smrtni dan pred nočjo pokopati. Jožef Flavij nam to šego potrjuje, ko pravi: „Če se kdo osmeli Boga kleti, naj se kamenja, en dan obesi in potem v sramoti pokoplje . 112 „Idumejci so bili tako brezbožni, da so celo trupla umorjenih velikih duhovnikov pu¬ stili nepokopana tam, kamor so jih ravno vrgli; dasi Judje sicer nenavadno skrbe za pokop mrličev, in se morajo celo tisti, ki so bili kot zločinci križani, še pred solnčnim zahodom sneti in pokopati . 4 ' 3 Judovski zgodovinar govori v tem slučaju popolnoma gotovo le o takih, ki so jih Rimljani križali, ker Judje te kazni niso poznali. Rimci so sicer puščali križane na križu, dokler niso segnili, ali jih niso požrli ptiči ali zveri. Navadno jim tudi niso okrajšali muk; pustili so jih, dokler niso vsled križanja samega na sebi izdihnili. I z Flavijevih besedi pa vidimo, da so Judom tudi v tem oziru ustregli, in jim pustili pokopati trupla umorjenih obsojencev še pred nočjo. Veliki petek so viseli trije na Golgoti. Judje so se bali, da ne bi kdo umrl po noči, ko se že prične sobotni dan. V tem slučaju bi visela trupla črez noč. Drugi dan je bila pa prazniška sobota, — veliki dan —, ko ni bilo dovoljeno nobeno delo, in bi torej tudi črez soboto ne smeli sneti trupel in jih pokopati. Poganski vojaki bi pa tega tudi ne storili, ker sploh križancev Rimci niso pokopavali, kakor smo že povedali. Pristaviti moramo, da je bil navadne sobote pokop dovoljen; izjema je bila v tem slučaju samo zato, ker je bila drugi dan velika sobota med velikonočnimi prazniki. Zdaj razumemo, kaj hoče reči evangelij 1 V. Mojz. 21, 22 nasl. s Ant. 4, 8, 6. 3 Bell. jnd. 4, 5, 2. Sunek v srce. 605 z besedami: Da bi trupla ne ostala na križu v soboto, — tista sobota je bila namreč velik dan —, zaprosijo Judje Pilata, naj se jim potero kosti. Razložiti moramo le še zadnji odstavek, ki go¬ vori o potrtju kosti. To kruto kazen so Rimljani splošno po¬ znali. Cesto so obsojencem potrli s kladivi ali tnalami piščali na nogah. V našem slu¬ čaju prosijo judovski voditelji, naj se zvrši ta kazen nad obsojenci zato, da se jim pospeši smrt; ta kruta in sramotna kazen naj bi bila nekakšno nadomestilo, ker se prej nehajo nji¬ hove muke. Tu pa nastane vprašanje: ali se je s tem, če so se komu noge potrle, že tudi z gotovostjo vzelo življenje? Vsak mora reči, da no. Tudi s potrtimi nogami je še mogoče ži¬ veti. Judom se je pa šlo za to, da umrjejo še tisto popoldne vsi obsojenci, da se morejo do šeste ure sneti in pokopati. Zato po pravici trdimo, da je moral biti s strtjem kosti zve¬ zan tudi še takozvani milostni sunek, to se pravi sunek z mečem ali sulico, ki je bil brez- ^vojbeno smrten, potemtakem vedno sunek v srce ali vrat. 0 tem nam izpričuje n. pr. Amian Marcelin, W pravi, da sta bila oba Apolinarija, oče in sin, tako mučena, da so jima najprej strli kosti, po¬ tem ju pa umorili. 1 V mučeniških zgodbah be¬ remo za dan 18. junija: Po povelju sodnika Fa¬ biana sta visela Marcelian in Marka en dan in eno noč na križu s predrtimi nogami; potem so ja pa s kopjem zabodli v stran in tako umorili. Origen pa poroča, da so včasih križane, hoteč jim prikrajšati trpljenje, zabodli med rebra, da se tem hitreje umrli. Pilat je ustregel prošnji judovskih prvakov, ki se je naslanjala na verske običaje. Poslal je t°rej vojakov, ki naj stro vsem trem obsojencem kosti, in ko bi pri tem še ne umrli, jih zabodejo v srce. Prvaki so ga prišli prosit, še preden je Zveličar izdihnil. Radi bi bili tudi čimnajprej odstranili od sebe vse mučne slutnje, ki so jim Vsled čudne teme legale v dušo. Vojaki pridejo in zvrše pri obeh razbojnikih sy oj žalostni posel; ali ju je bilo treba tudi za¬ bosti, ne pove evangelij. Ko pa pridejo do Je- zusa, in vidijo, da je že mrtev, mu ne stro kosti, n jarvec eden vojakov odpre s sulico njegovo stran ln brž prihitita kri in voda iž nje. Čemu treti 1 Amm. Marc. 14, 9. Kapela najdenja križa. kosti Jezusu, ki je že mrtev? Brez pomena je kazen za tistega, kdor je ne čuti. Vojaki so pa hoteli biti popolnoma zagotovljeni, da ni morda vendar le samo v omedlevici; zato ga eden voja¬ kov zabode s sulico in mu odpre njegovo stran. Sulica, po latinsko hasta, je imela dolg, lesen roč, ki je bilo na njem pritrjeno za dlan široko, na koncu ostro ošpičeno železo, nekako v podobi jajca. Pri sunku je imel vojak levo roko pred desno, tako da je sunil z desno; tako je edino primerno. Vsled tega smemo trditi, da je pre¬ bodel Jezusu levo stran, ne pa desne, kakor se tolikokrat slika in upodablja. Sunek v srce je edini ustrezal svojemu namenu. Da je bila rana res za dlan dolga, vidimo iz besedi, ki jih po svojem vstajenju govori Jezus Tomažu: 1 Vloži 1 .lan. 20, 27. 606 Kri in voda. Mat. 27, 57—61; Mark. 15, 42—■ svoj prst sem in poglej moje roke, in podaj svojo roko in položi jo v mojo stran. Potemtakem so bile rane od žrebljev take, da je mogel vanje vložiti samo en prst; v stran je pa mogel dati celo roko. Iz tega se pa tudi spozna, kako na¬ pačna je misel nekaterih razlagavcev, ki pravijo, da se je vojak hotel s svojim sunkom samo pre¬ pričati, če živi, in ga v tem slučaju vzdramiti iz omotice, da hi mu potem potrl kosti. Edino prava razlaga je ta, da je hotel vojak s takim sunkom, ki je moral na vsak način umoriti Jezusa, ko bi bila še kaka iskrica življenja v njem, zagotoviti njegovo smrt. Iz prebodene strani priteče kri in voda. Tudi to nam dokazuje, da je sulica prebodla Jezusovo srce. Kri se še ni strdila, saj se je to zgodilo takoj po smrti. Voda je skoraj gotovo, kakor pravijo zdravniki, nastala vsled grozne vročine, ki je kuhala razboljeno truplo. Iz prsi se je sparila vodena tekočina, ki se je potem, ko se je truplo odprlo, izpremenila v vodene kaplje in pricurljala iz odprte strani. Rimski mučeniški zapisnik nam pripoveduje, da je bilo vojaku, ki je prebodel Jezusa, ime Longin; o njem pravi, da se je pokristjanil in v Kapadociji, v mestu Cezareji, umrl mučeniške smrti. Njegov spomin se praznuje dne 15. marca. En del sulice kažejo v Rimu; shranjen je med drugimi svetimi spominki v cerkvi sv. Petra. V Rim so jo dobili iz Carigrada. Leta 1492 jo je papežu Inocencu VIII. daroval sultan Bajazet II. Znamenito je, kako evangelist Janez po¬ udarja, da je te dogodke vse sam videl, in da pričuje samo, kar je gledal z lastnimi očmi. Za¬ gotoviti hoče prav posebno, da se Jezusu ni zdrobila nobena kost, da mu je vojak prebodel prsi, in da je tekla iz rane kri in voda. Namen mu je dokazati, kako so se do najmanjših po¬ drobnosti zvršile preroške napovedi na Jezusu. V triintridesetem psalmu beremo: 1 Čeprav so mnoge stiske pravičnih, vseh teh reši jih Gospod. Gospod varuje vse njih kosti; niti ena izmed njih ne ho potrta. Na to napoved se sklicuje sveti Janez, ko jo navaja po pomenu, rekoč: To se je namreč zgodilo, da se dopolni pismo: Nobene kosti mu ne sterite. Pri preroku Zahariju je pa zapisano: 2 Na Davidovo hišo in na jeruzalemske prebivavce raz- 1 Ps. 33, 20. 21; Zgodbe I, str. 502. 2 Zah. 12, 10; Zgodbe I, str. 1005. 47; Luk. 23, 50—56; Jan. 19, 38—42. Pogreb. lijem duha milosti in molitve, in gledali bodo mene, ki so me prebodli. Tudi na to prerokbo se skli¬ cuje sv. Janez. Da je pritekla voda in kri iz Jezusovih prsi, pa navaja zlasti zato, da pokaže, kako je Jezus res takorekoč zadnjo kapljo svoje srčne krvi prelil za grešno človeštvo, on jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta. c) Pogreb. Mat. 27, 57-61; Mark 15, 42—47; Luk. 23, 50-56; Jan. 19, 38—42. Bilo je proti večeru > namreč pred soboto. Tu pride k Pilatu bogat člo¬ vek iz Arimateje, judovskega mesta, po imenu Jožef, spoštovan starejšina, dober in pravičen mož, ki ni soglašal ž njihovim sklepom in njihovim de¬ janjem, ki je tudi sam pričakoval bož¬ jega kraljestva, in bil tudi sam Jezusov učenec, toda skrivaj, iz strahu pred Judi. Srčno gre k Pilatu in prosi, naj bi smel vzeti Jezusovo truplo. Pilat se pa začudi, da bi bil že umrl, pokliče stotnika in ga vpraša, ali je že umrl. In ko zve od stotnika, dovoli in izroči Jožefu truplo. Jožef pa kupi platna in ga sname. Pride pa tudi Nikodem, ki je bil prvič po noči prišel k Jezusu, in prinese zmesi mire in aloe okoli sto liber. In vzameta Jezusovo telo in ga zavijeta v platnene ovoje Z dišavami vred, kakor navadno Judje pokopavajo. Bil je pa na tistem kraju, kjer je bil križan, vrt in na vrtu nov grob, ki še nihče ni bil položen vanj, katerega si je bil dal Jožef vsekati v skalo. Tam sta torej položila Jezusa za¬ voljo petka, ker je že nastopala sobota. Pred vrata sta pa zavalila velik kamen, ter odšla. Bile so pa tam Marija Mag¬ dalena in Marijajožefova in druge žene, ki so ž njim prišle iz Galileje; sedele so grobu nasproti, ter gledale v grob, kam in kako so položili njegovo truplo- Vrnivše se pripravijo dišav in mazil! v soboto pa počivajo po postavi. Razlaga. 1. Proti večeru. Judje so imenovali ereb — večer čas med tretjo in šesto uro. Novi Arimateja. 607 d an go pričeli šteti ob šestih; dobo. ko se je Prejšnji dan že nagibal h koncu, so pa vsled tega nazivali večer, četudi še ni bilo teme. Nji¬ hova beseda ereb pomenja namreč konec dneva, ne pa mraku. Zdaj si lahko zvrstimo vse dogodke. Malo Pred tremi so bili starejšine pri Pilatu in so ga Prosili, naj se obsojencem stro kosti. Takoj po naj bi smel pokopati njegovo truplo. Čim je umrl, je brž pohitel k njemu, da bi morda že ne bilo prepozno. Ta razlaga je tako naravna in se tako tesno naslanja na evangelij, da se je lahko primemo. 2. Jožef Arimatejec, Arimateja ali Ramata (Ramataim), po naše Višava, je stala v bližini mesta Lide ob cesti, ki je držala iz Jope Jezusa v grob polože. tretji uri so že vojaki zvršili Pilatovo povelje, rm je videl Jožef Arimatejec, da je Jezus umrl, ! e brž šel nad Pilata, tako da je bil prej pri n J ei n, nego so se vrnili vojaki. On še ni imel Nobenega poročila o Jezusovi smrti; zato se je P a začudil, ko mu je Jožef to naznanil. Sklepati jboramo iz evangelija, da je Jožef prej prišel bjemu, preden so vojaki na Golgoti jeli treti °sti obsojencem. Gotovo je že prej, ko je e zus še visel na križu, sklenil prositi Pilata, v Jeruzalem. Bila je res na nizki, pločnati pla¬ ninki, krog katere se je prostirala velika peščena ravan. Arabci so jo vsled tega imenovali Ramleh, — po naše peščena. Pred križarskimi vojskami je bil ta kraj zelo znamenit; utrdili so ga, kar se je dalo. Bilo je nekako križišče, ker je tam skozi držala tudi cesta proti Damasku. L. 1099 so si ga osvojili križarji; ustanovili so tam škofijo, in za prvega škofa so postavili Roberta iz Ruena v Normandiji. Razvila se je ondukaj živahna 608 Jožef pri Pilatu. trgovina. L. 1266 je sultan Bibar iztrgal Ramleh iz krščanskih rok; krščanski romarji so pa vkljub temu še vedno skozi to mesto od Jope potovali v Jeruzalem. L. 1420 je ustanovil burgundski vojvoda Filip frančiškanski samostan, o katerem pravijo, da stoji tam, kjer je svoj čas stala hiša starejšine Jožefa. Cerkev je temu Jožefu posve¬ čena, oltar v bližnji kapelici pa sv. Nikodemu. Sedanji frančiškanski samostan je zavarovan s krepkim zidom. Prebivavcev je zdaj v mestu tu pregrinjalo pred teboj, na njej se ti pomudi oko pa tam na malik in redkih selih, na zapadu pa se blišči morje in na robu njegovem lepa Jafa.“ Tu je bil doma blagi Jožef, 1 ki je preskrbel pogreb božjemu Odrešeniku. Bogat, pošten mož, član judovskega starejšinstva je imel brez dvojbe mnogo vpliva. Z Jezusovo obsodbo ni imel no¬ bene zveze. Evangelij pravi, da ni soglašal s starejšinskim sklepom; ker pa tudi pravi, da so ga obsodili vsi navzoči starejšine, je jasno, d a Kapela sv. Helene. krog 3000, večinoma Mohamedove vere. Četrt ure od njega se dviga sredi razvalin nekdanjega obzidja star stolp v gotskem slogu, ki je ž njega najlepši razgled v Saronsko planjavo, proti Ju¬ dovskim goram in na Sredozemsko morje. Jeru¬ zalemski romar ga popisuje tako-le: 1 „Ko si do¬ spel na vrh, poplačan je ves trud, zakaj nepo¬ pisno lep razgled se ti ponuja s te višave na vse strani. Na vzhodu se ti dvigajo pred očmi judovske gore, raztezajoče se proti severu in jugu, krasna saronska planjava je razgrnjena kakor Jožefa takrat ni bilo pri seji. Bil je skriva] Jezusov pristaš, ali njegov učenec, kat or beremo v evangeliju. Ta mož gre k Pilatu prosit za Jezusovo truplo; evangelist imenuje njegovo pot srčno, P°' gumno. Pilata se mu ni bilo treba bati. P r0 ' kurator je imel pravico razpolagati z mrtvimi trupli po svoji volji. Smel mu je torej izpolnil njegovo prošnjo, osebno tudi ni mogel imeti no¬ benega nasprotstva proti nji, saj je vkljub svoji krivični obsodbi moral imeti Jezusa v najboljšem 1 Jer. rom., str. 80. 1 Prim. I. Mak. 11, 34. Aloa; ovoji; grobovi pri Judih. 609 spomina. Bati se je bilo pa treba drugih starej¬ šim Ti so gotovo hoteli, naj bi se Jezusovo truplo z obema razbojnikoma vred pokopalo kar oa Golgoti v skupnem grobu, da bi se tako še po smrti osramotil od njih tako sovraženi Zveličar. Jožef se pa ni pomišljal. Šel je, prosil in Pilat mu je ustregel. Prej je le še počakal uradnega Poročila od stotnika, da je Jezus v resnici mrtev. 3. Pogreb. Jožef gre brž na delo. Po¬ toma kupi kos platna in ž njim pride na Gol¬ goto. Tam sname brez dvojbe s pomočjo Jezu¬ sovih znancev, pred vsemi apostola Janeza, truplo s križa. Medtem pride tudi še drug starejšina, ki ga že poznamo iz evangelija, učeni Nikodem. 1 0 njem pravi evangelist: Pride pa tudi Niko¬ dem, ki je bil prvič po noči 'prišel k Jezusu. S tem hoče opozoriti na veliko izpremembo, ki se je medtem zvršila ž njim. Prvič je obiskal Zveličarja po noči, ves v strahu, da bi kdo ne zvedel o tem; z daj se nič več ne boji; očitno pride iu se s tem prizna, da drži z Jezu¬ som. Pa ne sam, marveč s seboj Prinese drago darilo: sto liber (fun¬ tov) zmesi iz mire in aloe. Aloa je kil zmlet les od zelo lepo dišečega drevesa, ki se imenuje Ksilaloa in raste v Arabiji. Običaji pri pogrebu so bili pri Judih taki-le: Mrliču so se najprej zatisnile oči in usta; truplo se je omilo, mazililo z raznimi dišavami, vsaj pri bogatejših ljudeh, tu potem povilo v platnene ovoje. Za maziljenje se je potrebovalo več uasa; zato so pa tu storili, kar je kilo v naglici mogoče, ker so brez dvojbe pričujoče žene obljubile, da takoj, ko mine sobotni dan, dopol¬ nijo, kar se v hitrici ni moglo zgoditi. Mi smo zapisali po evangeliju v slovenščini, da se je Jezusovo truplo zavilo v platnene ovoje. Po¬ temtakem se je platno — tančica ni primerna beseda — razrezalo na Ve č kosov in s temi ovoji se je po- v ilo; roke in noge posebej, truplo Posebej in glava .posebej. Ovoj za glavo je imel posebno ime sudarij ~~~ potni prt. 1 Glej Jan. 3, 1 nasl.; 7, 50 nasl. Zgodbe sv. pisma II. Staro izročilo, ki pa nimamo zanj nobene vesti v sv. pismu, nam pripoveduje, da so mrtvo truplo položili božji materi v naročje. To je takorekoč samo ob sebi umevno, da se je na po¬ seben način ločila od svojega Sinu presveta De¬ vica. Evangelij nam poroča, da so bile svete žene navzoče; ostale so pač ves čas na Golgoti. 4. Grob. Prav blizu Golgote je bil Jože¬ fov vrt in na njem grob, ki si ga je za se pri¬ pravil. Daši je imel svoj dom v Arimateji, je vendar hotel počivati v obližju svete prestolnice svojega naroda. Ta grob je prepustil Jezusu. Judovski grobovi so bili vedno zunaj selišč v votlinah, pa tudi pod drevjem po vrtovih. Prav radi so vsekavali grobove v skale. Včasih so bili precej prostorni z več celicami, kjer so lahko po¬ kopavali cele rodbine. Taki so bili n. pr. kraljevi Križarska cerkev v Ramleh (Arimateji). 610 Božji grob. Mat. 27, 62—64. Straža ob grobu. Jožefa Arimatejca grob. grobovi v Jozafatovi dolini, ki jih kažejo še dan¬ danes. Tudi Jezusov grob je bil vsekan v skalo, in sicer ne navzdol, marveč naravnost. Imel je skoraj gotovo tri dele, kakor je bilo to pri bo¬ gatejših ljudeh v navadi: nekako predvotlino, kamor se je zavalil kamen, da se je truplo ob¬ varovalo zverem, grobno votlino in v nji posebej za truplo izsekan prostor. Ko se je 1. 326 po povelju cesarja Konstantina podrl poganski tem- pel, ki so ga Rimci postavili nad Jezusov grob, in ko so odstranili vso podrtijo, se je pokazala grobna votlina v svoji prvotni obliki. 1 Ko so pa začeli zidati veličastno svetišče, ki se je do¬ vršilo 1. 336, so okrog groba odklesali mnogo skal in odbili tudi predvotlino tako, da je odslej stal grob sam za se, od vseh strani prost. Nad njim 1 Euseb. Vita Const. 3, 28. se je dvigala okrogla cerkev tako, da je bil grob ravno na sredi. Povedali smo že, 1 da je vsled tega Golgota postala nekoliko višja od svoje okolice, in da so se morale iz cerkve, kjer je stal sveti grob, napraviti stopnice do kraja, kjer so bili postavljeni križi. Vhod v grob je bil od vzhoda; potem¬ takem je bil obrnjen proti Oljski gori. Okrasili so ga z najraznovrstnejšimi dragocenostmi. Devet oseb je imelo v njem prostora. Veliki kamen, ki je pokrival grob, se je tudi ohranil. Grob je bil južnovzhodno od skalne razpoke na Golgoti; od groba do kraja, kjer je stal križ, je bilo 80 stopinj, kakor nam poročajo stari romarji. Konstantinovo svetišče je silno mnogo trpelo. Egip¬ tovski sultan Hakim je divjaško razdrl božji grob 1. 1010; kasneje so ga po obliki prejšnjega groba pozidali. Dan¬ danes je božji grob sam v grški lasti. Proti peti uri zvečer se je dovršil Jezusov pogreb. Žalostni pogrebci so se razšli. Blažena Devica in njene spremljevavke so zapustile grob; prva potrta v žalosti, a vendar v trdnem upanju, da se ta grob odpre. Druge že takoj potoma kupijo dišav, da do¬ polnijo na truplu maziljenje, ki se zavoljo bližnje sobote ni moglo zvršiti- Strogi počitek bližnjega sobotnega dne omenja evangelij, ko pravi, da so žene počivale. Tudi Zveličarjevo truplo je počivalo v skalnem grobu, zakritem z velikim kamenom. 6 ) Straža ob grobu. Mat. 27, 62—66. Drugi dan, ki je po petku, se zbero veliki duhovniki in farizeji pri Pilatu, rekoč: „Gospod, spomnili smo se, da je ta zapeljivec, ko je bil še živ, rekel: ,Črez tri dni vstanem.' Ukaži torej zastražiti grob do tretjega dneva, d a morda ne pridejo njegovi učenci, i n ga ne ukradejo, ter poreko ljudstvu: ,Od mrtvih je vstal,' in poslednja zmota bo hujša od prve." 1 Glej Zgodbe II, str. 581. Mat. 27, 65. 66. Jezusovi sovražniki v strahu. 611 Pilat jim reče: „Imejte stra¬ žo; pojdite, zavarujte, kakor veste.“ Oni pa gredo in grob za- stražijo s stražo, ter kamen zapečatijo. Razlaga. 1. Jezusovi sovražuiki po M j«govi smrti. Duše Jezusovih sovražnikov se še niso pomirile. Zdelo ti se pač, da mora biti njihovo sovraštvo že nasičeno, ker so zvršili svoj krvavi Dačrt, toda misel na Jezusa živi v nji¬ hovih srcih in jih tare ter vznemirja. Mrtvi Zveličar jim dela novih skrbi. Slutnje jim vstajajo, dvomi se jim vzbujajo; vest jih peče. Kamen maziljenja. Zlasti ena reč jim ne gre iz uma: napoved, da bo vstal. Delajo se sicer, kakor bi se jim to z delo popolnoma nemogoče, kakor bi se samo po sebi razumelo, da ta napoved nima nobenega po¬ lena, vendar se pa boje. Tako velik je njihov strah, da jih ne odvrača niti svetost sobotnega počitka, da ne bi stopili v dotiko s poganskim prokuratorjem. Vso noč jih je mučila misel: Kaj bo z Jezusom? In na to vedo samo en od¬ govor; samo en pripomoček, kako bi se rešili svojega suma, jim pride na um, namreč grob za- stražiti z rimskimi vojaki. Marija pri grobu. 3P* 612 Straža. Brez dvojbe jih je tudi to pretreslo, da sta po njegovi smrti dva starejšina odkrito priznala svojo vero vanj, in da so čudoviti dogodki ob tretji uri presunili ljudstvo in celo rimske vo¬ jake. Kaj bo, če se še kaj zgodi; ta misel jim ni dala miru. In prišli so do smešnega sklepa, da je treba grob zastražiti, kakor bi človeška straža mogla ovirati božjo moč. Če kdo vprašuje, kako so se mogli judovski prvaki spomniti, da bi bil Jezus napovedal svoje vstajenje, ko je o tem govoril le v krogu svojih učencev, imamo zanj lahek odgovor: Juda Iška- riot je to napoved pač mogel razkriti svojim na- jemavcem; po čudoviti Jezusovi smrti so mogli tudi slutiti skrivnostni pomen njegovih besedi, ki je ž njimi dejal, da podere tempel, in ga v treh dneh zopet pozida. 1 Tembolj je umljivo, da jih je mučil ta izrek, ker se je ravno pri obrav¬ navah ž njim večkrat zlobno zavito rabil. Kavno tako jim ni šla iz uma napoved, ki so jo sami slišali, da Judje ne dobodo drugega znamenja, nego znamenje preroka Jona. 2 Ob tisti priliki je Zveličar naravnost dejal, da bo tri dni v grobu, tretji dan bo pa vstal iz groba. 2. Straža. Pred Pilatom se hlinijo Jezu¬ sovi sovražniki, da se boje za javni red in mir. Grob je treba po njihovem pripovedovanju zato zastražiti, da morda ne pridejo njegovi učenci, in ga ne ukradejo, ter ne poreko ljudstvu: , Od mrtvih je vstal 1 . Taka goljufija bi bila pač prenerodna. Ko bi se bila tudi mogla zvršiti, kaj bi izdala? Vsak, komur bi se pravilo, naj gre pogledat prazni grob, in naj verjame, da je Zveličar vstal od mrtvih, bo vendar rajše verjel vse drugo, nego vstajenje. ,Če je vstal, kje je zdaj, zakaj se ne pokaže?' tako bi dejal vsak pameten človek. Toda poglejmo učence! Ali so bili res sposobni kaj takega narediti? Sami so potrebovali tolažbe in bodrila; treba jim je bilo pomoči upadajoči veri. Ali naj z lastno goljufijo preslepe tudi same sebe? Ali naj s tako nespametnim deja¬ njem sebi vlijejo toliko poguma, da potem ne¬ ustrašeno in odločno oznanjajo po vsem svetu vero v vstalega Odrešenika? Ta misel je preneumna in vidi se ji, da je prišla iz bolestne domišljije, oplojene s srčnim strahom in dušnim nemirom. Poslednja zmota bo 1 Jan. 2, 19. 2 Mat. 12, 38 naši. hujša od prve, tako pravijo Pilatu. S tem ga opozarjajo na nevarne posledice, češ, ljudstvo se bo v tem slučaju še bolj razburilo in nahujskalo. Strašna propalost! Kaj hočejo še več, nego da jim je Pilat Zveličarja po nedolžnem v smrt ob¬ sodil ? Kaj naj jim še da, ko je po njegovi kri¬ vični obsodbi Jezus že zadnjo kapljo izkrvavel na križu? Sami priznavajo, da ne zaupajo svoji zmagi; slutijo, da ni nič ž njo, in da se utegne prevrniti v popoln poraz. In da bi to zabranili, naj jim pomaga poganskih vojakov straža. Iž njihovih besedi se tudi vidi, kako zelo zoperno jim je, da je Pilat izročil Jezusovo truplo Jožefu; iz tega vidimo, da je bilo njemu res treba srč¬ nosti, ko je prišel prosit zanj. Pilata je gotovo vznemirila nova prošnja; nevoljen je bil, da že nima miru. Ni pa imel poguma, da bi se jim ustavil. Ne razgovarja se ž njimi, marveč kar kratko reče: Imejte stražo; pojdite, zavarujte, kakor veste. Iz njegovih be¬ sedi zveni zlasti ta-le misel: Naj bo; prepustim vam stražo, samo pojdite in pustite me pri miru. Skoraj gotovo jim je prepustil 12 ali 16 mož iz svoje kohorte. Starejšine so sami odvedli stražo h grobu in jo tam postavili; zavoljo večje varnosti so pa še kamen na grobu zapečatili s svojimi pe¬ čatniki, da bi se tako brž izpoznalo, ko bi kdo grob odprl. Pečat so napravili tako, da so črez kamen pred grobovimi vrati potegnili vrvico in jo s pečati pritrdili na obeh straneh skalne stene, v katero je bil grob vsekan. Neverjetno zaslep¬ ljeni in notranje groze razburjeni so s tem naj- točnejše preskrbeli, da se je vstajenje neovržno izpričalo. Nekaj podobnega o pečatenju beremo P rl preroku Danijelu. Ko je namreč vrgel kralj D a ' nijela v levnjak, pravi sv. pismo: 1 In prinesli so kamen in ga postavili na levnjak, in kralj ga J e zapečatil s svojim prstanom in s prstanom svojih plemičev, da bi se kaj ne izpremenilo z ozirom na Danijela. V starem spisu, ki pa ne izvira od apostolov, imamo poročilo, da se je imenoval stotnik, ki j® poveljeval straži, Petronij. Starejšine in pismarji so sedem pečatov pritisnili na kamen. Vojaki so pa poleg groba napravili šotor in stražili. 2 S. Jezus pred peklom. S smrtjo se j e ločila Jezusova duša od telesa; ni se pa ločila 1 Dan. 6, 17; Zgodbe I, str. 958. 2 Psendopetrns 29—34. Predpekel! Poročila o vstajenju. 613 božja oseba ne od telesa, ne od duše. Tudi v grobu je bilo telo združeno z božjo osebo; božji Sin je ležal v njem in ysled tega je pristojala tudi od duše ločenemu telesu božja čast. Kam je šla duša, ki je bila seveda tudi ne¬ ločljivo zvezana z božjo osebo? Kam je šel torej božji Sin in ž njim združena človeška duša po smrti? V apostolski veri molimo: Verujem v Jezusa Kristusa, . . . kateri je . . . umrl, šel pred pekel. Sv. Peter nam o ti skrivnostni Jezusovi poti pravi tako-le : 1 Tudi Kristus je ... za grehe trpel, pravični za krivične, da nas pripelje k Bogu; umorjen v telesu, oživljen pa v duhu, v katerem je tudi sel in oznanjal duhovom v ječi. Jezus je torej šel na kraj, kjer so bile duše Pravičnikov od začetka sveta, ki so čakale od¬ rešenja. Ta kraj je predpekel. Zavoljo greha prvih starišev niso mogli v nebeško blaženstvo, dokler Jih ni rešil Jezus. Njegova pot pred pekel pomenja njihovo osvobojenje; brez ovir so jim duše mogle v nebesa, uživat Boga od obličja do obličja. Predpekel ni bil kraj trpljenja, marveč samo kraj upanja in pričakovanja. V svojem upanju so bile Jnše že srečne; po Jezusovem oznanilu, da je od¬ rešenje zvršeno, so postale tudi dejansko blažene. Jezus je že pričel kraljevati, in sicer je najprej Pokazal, da mu mora biti pokorno tudi smrtno kraljestvo. Slekel je poglavarstva in oblasti in po¬ javil očitno na ogled* Prve so se mu poklonile duše pred peklom in izpričale, da se v njegovem vnienu pripogiblje vsako koleno nebeščanov, zemlja¬ nov in podzemljanov . 3 X. Jezusovo vstajenje. 0 Jezusovem vstajenju in o njegovih pri¬ kaznih imamo poročila pri vseh štirih evange¬ listih in vrh tega še pri sv. Pavlu . 4 Znamenito J 6 Pavlovo. Njegov opis slove: Izročil sem vam najprej to, kar sem prejel, da je Kristus umrl za naše grehe po pismih, in da je bil pokopan, in da l e vstal tretji dan po pismih, in da se je prikazal Kefu, potem dvanajsterim; potem se je prikazal °rez petsto bratom naenkrat, katerih večina noter danes živi, nekaj jih je pa že zamrlo. Za tem Se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. 1 I. Pet. 3, 18. 19. ! Kol. 2, 15. 8 Ml. 2, 10; primeri S. th. III. qu. 52. 4 I. Kor. 15, 3-7. Razvidno je, da ne pripoveduje vseh dogod¬ kov, marveč se sklicuje samo na nekatere priče, ki so se mogli Korinčani, katerim je v pismu to sporočil, o njih sami prepričati. Tako tudi vsak evangelist pripoveduje o Gospodovem vstajenju to, kar je bilo posebno pomenljivo za namen, ki ga je imel s svojim evangelijem. Sv. Matej piše Judom; zato se hoče prav posebno upreti laži, ki so jo širili starejšine, da je bilo namreč Jezusovo truplo ukradeno. Zato vestno popisuje, da niso prišli učenci prvi k grobu, marveč žene, in da se je njim prikazal vstali Jezus. Pojasnjuje tudi še posebej, kako neumna je judovska laž. Izmed drugili prikazni omenja le še eno, v Galileji. Sv. Marka hoče brez ozira na Jude kratko povedati, kaj se je zgodilo. Zlasti poudarja, da učenci niso bili lahkoverni, in da so se šele po neovržnih dokazih sami prepričali o Jezusovem vstajenju. Tri prikazni nam ohranja: nedeljo zjutraj Magdaleni, tisti dan popoldne učencema na poti v Emavs, in eno v Galileji. Sv. Luka piše poganom, ki se jim je vsta¬ jenje od mrtvih zdelo nemogoče. Zato navaja več prič, nego prejšnja dva in posebno poudarja, da ženam, ko so prišle od groba, učenci niso verjeli. Opisuje tudi, kako je vstali Zveličar sam iz svetih prerokb dokazoval, da se je vstajenje moralo zvršiti. Štiri prikazni opisuje, vse iz Ju¬ deje: Petru, učencema na potu v Emavs, apostolom velikonočno nedeljo zvečer in na vnebohodni dan. Sv. Janez pa pojasnjuje, kako se je po vsta¬ jenju na eni strani pri judovskih prvakih nevera še bolj zakrknila, na drugi strani pa vera pri učencih popolnoma utrdila in izpopolnila. To priča najprej o samem sebi. Dalje poroča, kako se je prikazal Jezus Magdaleni, velikonočno ne¬ deljo zvečer vsem apostolom brez Tomaža, črez osem dni vsem s Tomažem vred, končno pa sed¬ merim učencem v Galileji. Vse te prikazni imajo namen povedati, kako je Jezus prepričal svoje učence, da ne stoji pred njimi kak duh, marveč da imajo pred seboj iz groba vstalega Jezusa s tistim telesom, ki ga je imel pred smrtjo. Ozira se pri tem na krivoverce svoje dobe, Dokete, ki so trdili, da Jezus ni imel pravega človeškega telesa, marveč le navidezno. Tudi on poudarja, da je šele vstali Zveličar podučil učence o napo¬ vedih svojega vstajenja, da tega torej sami niso pričakovali. 614 Mat. 28, 1 — 8; Mark. 16, 1 — 8; Luk. 24, 1—8, 12; Jan. 20, 1—17. Žene pri grobu. Janez in Peter. Jezus se prikaže Magdaleni. a) Velikonočno jutro. Mat. 28, 1—15; Mark. 16, 1—11; Luk. 24, 1—12; Jan. 20, 1—18. Tu glej, nastane velik potres; zakaj, angel Gospodov pride z neba, pristopi in odvali kamen in sede nanj. Obličje mu je kakor blisk in obleka mu je bela kakor sneg. Strahu pred njim pa stre- petajo stražniki in postanejo kakor mrtvi. V soboto zvečer so nakupile Marija Magdalena in Marija Jakopova in Sa¬ loma dišav, da pojdejo mazilit Jezusa. Po sobotnem večeru pa, ko zasvita prvi dan tedna, jako zgodaj, ko je bilo še temačno, gresta Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. Ko pride Marija Magdalena h grobu, vidi kamen odvaljen od groba. Nato zbeži in gre k Simonu Petru in k onemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima reče: „Gospoda so vzeli iz groba, in ne vemo, kam so ga položili.“ In ob solnčnem vzhodu pridejo žene h grobu in prinesejo, kar so bile pri¬ pravile dišav. In pogovarjajo se med seboj: „Kdo nam odvali kamen od grobovih vrat?“ Bil je namreč silno velik. Ko se pa ozro tja, vidijo kamen odvaljen od groba, in ko pridejo v grob, ne najdejo trupla Gospoda Je¬ zusa. In zgodi se, ko se zavoljo tega v duhu silno užaloste, glej, zagledajo dva mladeniča, oblečena v svetla obla¬ čila, ter se prestrašijo. Enega vidijo se¬ deti na desni strani. Ko se zboje in pobesijo obličje k zemlji, jim reče ta (angel): „Ne bojte se! Vem, da iščete Jezusa Nazarečana, križanega. Zakaj iščete živega med mrtvimi? Njega ni tukaj, vstal je, kakor je rekel. Pridite in poglejte kraj, kjer je bil Gospod položen. Spomnite se, kako vam je rekel, ko je bil še v Galileji, rekoč: ,Sin človečji mora biti grešnikom iz¬ dan in križan in tretji dan od mrtvih vstati'.“ Tu se spomnijo njegovih besedi. „In pojdite hitro in povejte njego¬ vim učencem in Petru, da je vstal. In glejte, on pojde pred vami v Gali¬ lejo; tam ga boste videle, kakor vam je prerokoval. Glejte, jaz vam to napo¬ vedujem." One pa gredo ven in beže od groba, ker jih je obšel strah in trepet; in ni¬ komur ne povedo, ker se boje. Tu gre Peter in oni drugi učenec in prideta h grobu. Tečeta pa oba skupaj, toda drugi učenec teče hitreje od Petra in pride prvi h grobu, in se skloni, ter zagleda prte, da leže, toda ne vstopi. Nato pride tudi Simon Pe¬ ter za njim, stopi v grob, ter zagleda samo prte, da leže: potni prt pa, ki je bil okrog njegove glave, ni ležal z dru¬ gimi prti, marveč posebej zvit na ne¬ kem drugem kraju. Nato stopi notri tudi drugi učenec, ki je bil prvi prišel h grobu, in vidi in veruje. Nista bila še namreč razumela pisma, da mora od mrtvih vstati. Tu odideta učenca zopet k svojim. Marija (Magdalena) je pa zunaj pri grobu stala in jokala. Jokaje se pa pripogne in pogleda v grob in zagleda dva angela v belih oblačilih, da sedita, eden pri glavi in eden pri nogah, kjer je bilo položeno Jezusovo truplo. Rečeta ji: „Zena, kaj jočeš?“ Odgovori jima: „Ker so vzeli truplo mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili." Ko to izgovori, se obrne nazaj in zagleda Jezusa stati, pa ne ve, da j® Tezus. w V y n Jezus ji reče: „Zena, kaj se jočesr Koga iščeš?" Misleč, da je vrtnar, mu pravi: „Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil in jaz ga bom vzela." Jezus ji reče: „Marija!“ Ona se ozre in mu pravi: „Rabboni“ (to je učenik). Jezus ji pravi: „Nikar se me ne dotikaj, zakaj, nisem še šel k svojemu Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in povej jim, da grem k svojemu Očetu Mat. 28, 9 — 12; Mark. 16, 9—11; Luk. 24, 9—II; Jan. 20, 18. Jezus se prikaže ženam. 615 ln vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.“ Ko je zgodaj prvi dan po soboti vstal, se je torej najprej prikazal Ma- ri ji Magdaleni, ki je bil iž nje izgnal sedem hudičev. Marija Magdalena je Pa šla, ter naznanila tem, kateri so Nato jim reče Jezus: „Nikar se ne bojte! Pojdite, povejte mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.“ In gredo brž od groba v strahu in velikem veselju in hite naznanit nje¬ govim učencem. In vrnivše se od Vstajenje. kili ž njim, ki so žalovali in jokali: »Gospoda sem videla in to mi je po- vedal.“ In ko so slišali, da živi, in da ga J e ona videla, niso verovali. In glej, ko gredo žene, da sporoče n jegovim učencem, jih sreča Jezus, re koč: „Pozdravljene!“ One pa pri¬ stopijo in mu objamejo noge, ter ga ftiolijo. groba, naznanijo to enajsterim in vsem drugim. Bile so to Marija Magdalena in Ivana in Marija Jakop o va in druge, ki so bile ž njimi, ki so to povedale apostolom. Te besede so se jim pa zdele kakor blodnja; in niso jim verjeli. Ko pa odidejo, glej, pridejo nekateri stražnikov v mesto in povedo velikim duhovnikom vse, kar se je zgodilo. In se zbero s starejšinami, posvetujejo se, 616 Mat. 28, 13 — 15. Vstajenje. Stražniki. ter dajo vojakom obilo denarja, rekoč: „Recite, da so prišli njegovi učenci po noči in so ga ukradli, ker smo mi spali. In če bo poglavar to slišal, ga mi pregovorimo in naredimo, da boste brez skrbi.“ Oni pa vzamejo denar in store, kakor so bili podučeni. In to govor¬ jenje je razširjeno pri Judih do da¬ našnjega dne. Razlaga. 1. Vstajenje. Od petkovega večera je ležalo Jezusovo truplo v grobu. Prvi dan po soboti, to je v nedeljo zgodaj je pa vstal, kakor pravi evangelij. O vstajenju samem nimamo na¬ tančnejšega poročila. Kaj se je godilo v grobu, kako je Jezus vstal, kaj je potem storil, o tem ni nobene besede v svetih knjigah. Evangelisti prinašajo le to, kar so videli in slišali stražniki, kar so pravile pobožne žene, in kar so apostoli sami izkusili. Ne smemo namreč prezreti, da se gre za čudežno dejanje, katero je zvršil Jezus v svojem poveličanem telesu. Oživelo je pač tisto telo, katero je viselo na križu in bilo položeno v grob, toda bilo je že pripravljeno za nebeško slavo. Vse, kar je bilo umrljivega, boli in raz¬ padu podvrženega, je na njem minulo; naravne postave, ki veljajo za človeška telesa, ga niso več vezale. Lahko se je dvigalo tudi nad zemljo; lahko je šlo skozi zaprte duri, z izredno hitrico se je moglo prestaviti zdaj sem, zdaj tja, skratka: bilo je veličastno, popolnoma neuničljivo, deležno že blaženosti, ki jo je uživala njegova duša. Kdaj in kako je vstal, ga ni nihče videl; samo to nam pove evangelij, da je bilo v nedeljo zgodaj. Pač pa nam popisuje evangelij dogodke, ki so bili ž njegovim vstajenjem v zvezi, in ki so jih izkusili stražniki pri grobu: Glej, nastane velik potres, zakaj, angel Gospodov pride z neba, pristopi in odvali kamen in sede nanj. Obličje mu je kakor blisk in obleka mu je bela kakor sneg. Ali je ravno med tem časom Jezus vstal, ali se je to zgodilo po njegovem odhodu iz groba, ne vemo. Vstal je tako, da ga stražniki niso videli, pač jih ni imel za vredne, da bi se jim bil prikazal. 2. Stražniki. Vojaki začutijo potres, hkrati pa nebeška prikazen, odeta v snežnobelo krilo in kakor žareči blisk svetlega obličja stopi h grobu, odvali kamen in se nasloni nanj. Grob je odprt in prazen; prvi grob na svetu, ki ga je umrli sam zapustil. Nemi, tihi so vsi grobovi na svetu; življenja ni v njih. Grob pa, ki se je odprl ve¬ likonočno jutro, oznanja, da je Jezus zmagal tudi smrtno silo. Potres, — odprti prazni grob, — čudovita nebeška prikazen, — vse to pretrese stražnike, da strahu strepetajo in postanejo kakor mrtvi. Ko se vzdramijo, zapuste kraj, kjer so izkusili tako grozo, in sicer, še preden kdo pride z mesta h grobu. Bilo je zgodaj; vendar pa se nekateri izmed njih osrčijo, da gredo povedat velikim duhovnikom, kaj se je zgodilo. Ni čuda; saj jih je Pilat ravno njim dal na razpolago in brez dvojbe so jim ti zabičevali, naj vsako naj¬ manjšo sumljivo stvarco brž pridejo naznanit. Vojaki povedo vse, kakor je bilo: o potresu, prikazni in praznem grobu; ne zamolče tudi svo¬ jega silnega strahu. Duhovnikom je morala priti na misel napoved vstajenja; imeli so iznova pri¬ ložnost, da krenejo na boljšo pot in se podvržejo veri v Jezusovo božje poslanstvo. Toda tudi sedaj zmaga njihov napuh. Šiloma zatro v sebi ponujajočo se vero, češ, če se zdaj vdamo, je po nas, kaj naj si misli ljudstvo o nas, imelo nas bo za zapeljivce in sleparje in nas uničilo. Tako tudi to silovito znamenje božje roke ni imelo moči, da bi strlo njihovo trdovratnost. Le še bolj se zakrknejo in z vso bistroumnostjo premišljajo, kaj naj bi storili, da se čudežni dogodek prikrije. Sami se ne upajo odločiti; zato brž skličejo še druge starejšine v posvet in vsi sklenejo pod¬ kupiti vojake, naj lažejo. Obupna rešitev! Sv. Avguštin po pravici kliče : 1 „N e s rečno hi¬ navstvo! Če so spali, kako so mogli videti? Če niso ničesar videli, kakšne priče so?“ Toda niso si znali drugače pomagati. Sinovi očeta laži so si izbrali sebe vredno pomoč: pod- kupljevanje in neumno laž. Vojake so premotili svetli srebrniki; saj so vedeli, da se v tem slu¬ čaju ne gre nič za njihovo cesarsko službo, mar¬ več samo za judovske reči. Imeli so le en po¬ mislek: Kaj bo, če Pilat zve, da so na straži spali? Gotovo je bila za tako nemarnost dolo¬ čena huda kazen. Toda tudi v tem oziru jih po* tolažijo njihovi umazani podkupovavci, rekoč: Ce bo poglavar to slišal, ga mi pregovorimo in nare¬ dimo, da boste brez skrbi. Ne smemo namreč prezreti, da se je straža dovolila samo zavoljo r Jn7PŠ. 63, 7. Dogodki po vrsti. 617 judovskih prvakov. Če so bili torej ti zadovoljni tudi, če so vojaki spali, jim pač Pilat ni smel uičesar očitati. Vojaki so storili in lagali, kakor so bili plačani. Evzebij pripoveduje, da je starejšinstvo izdalo in razposlalo po selih na judovske srenje okrožnico, ki je v njih to laž prav posebno za¬ trjevalo. Sv. Matej naravnost pravi, da se do dogodek s stražniki smo že pojasnili; preostanejo nam še drugi, ki jih z velikonočnega jutra pri¬ povedujejo evangelisti. a) Marija Magdalena in Marija Kleofova gresta zelo zgodaj proti grobu z dišavami, da bi mazilile Gospodovo truplo. b) Magdalena hiti brž, ko zagleda odprt grob, v mesto povedat Petru in Janezu, da je Žene pri grobu. ZSCHCCi takrat, ko je on pisal svoj evangelij, še vedno trdi, da so Jezusovo truplo učenci ukradli, in Potem trdili o njem, da je vstal. Topa, nesmi¬ selna laž je bila edino orožje, ki so ga rabili Proti pričevanju nebrojnih prič, ki so vstalega Zveličarja same videle. 3. Dogodki po redu. Da bomo lepo P° vrsti lahko pregledali vse dogodke, jih ho- čemo najprej prav ob kratkem v razvrščenem re< lu, kakor so se zvršili, zapisati. Vstajenje in grob prazen. O vstajenju še ničesar ne ve. Kleofova ostane pri grobu. c) Medtem vzide solnce. Tu pridejo tudi še ostale žene, ki so bile z Marijo Magdaleno in Kleofovo dogovorjene, da pojdejo v nedeljo zjutraj mazilit Jezusovo truplo. Ko pridejo h grobu, opazijo, da je kamen odvaljen. Kleofova se jim tu pridruži. Gredo v grobno votlino. Tam vi¬ dijo prikazen dveh angelov in čujejo sporočilo, da je Zveličar vstal, in naročilo, naj gredo to 618 Pobožne žene. Magdalena, Peter in Janez pri grobu. stoji Jezus. Ozre se, in ko ga spozna, ga pri¬ srčno pozdravi. To je prva Jezusova pri¬ kazen, zapisana v evangeliju. Magdalena se nato potolažena vrne v mesto sporočit aposto¬ lom, da je videla vstalega Gospoda. Ti niso verjeli. e) Žene so se medtem vzdramile svojega strahu in šle proti Jeruzalemu. Potoma se jim prikaže Jezus. One padejo predenj in ga molijo. Nato pa vesele odhite naznanit apostolom in učencem to drugo prikazen Jezusovo. Tudi njim niso verjeli. vdova, ki smo o nji že večkrat slišali. Saloma je pa žena Cebedejeva in mati apostolov Janeza in Jakopa starejšega. Med ženami, ki so šle h grobu, pa nam je ohranjeno še ime Ivane, ki o nji že vemo , 1 da je bila žena Kuža, Herodovega oskrbnika, in ki nam pravi evangelij o nji, da je stregla Jezusu s svojim premoženjem. A te še niso vse. Izrečno beremo, da so bile še drug da je prej spisal evangelij, potem šele Dejanja apostolov, in sicer v Rimu. Drugoval je sv- Pavlu, kakor sam pravi, v njegovem dveletnem jetništvu; zato ni mogoče, da bi bil drugje pisal) nego v Rimu. Ta kraj izpričuje naravnost sv- Hieronim. 2 1 Dej. ap. 28, 30. 2 De vir. ill. 7. Vzhodna vrata v Damasku. Dej. ap. 1, 12—26. Apostoli po vnebohodu. 64 o Prvi del. Ustanovitev Cerkve. Prvi odstavek. Od vnebohoda do binkošti. I. Matija, apostol. Dej. ap. 1, 12—26. Po vnebohodu se vrnejo apostoli v Jeruzalem z gore, ki se ji pravi Oljska, P 1 je blizu Jeruzalema, en sobotni dan hoda. In ko pridejo noter, gredo v Zgornjo izbo, kjer so prebivali: Peter * n Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Jernej in Matej, Jakob Alfejev in Simon Gorečnik in Juda, Jakobov brat. Vsi h so bili ene misli, stanovitni v mo- htvi z ženami in z Marijo, Jezusovo Materjo, in ž njegovimi brati. Tiste dni vstane Peter sredi bratov ln pravi, — bilo je pa ljudi kakih 120 °seb skupaj — : ,,Možje, bratje, izpol¬ ni se mora pismo, ki ga je prerokoval r v - Duh v Davidovih ustih o Judu, ki J e bil vodnik tistih, kateri so Jezusa ?l e li; saj je bil nam prištet in je pre- del te službe. Ta je pridobil njivo 12 krivičnega plačila in se je obesil in Se razpočil po sredi in ves drob se je izsul. To vedo vsi Jeruzalem¬ ski, tako da se je tisti njivi dalo v hjihovem jeziku ime Hakeldama (to J e krvna njiva). Pisano je namreč v u kvah psalmov: ,Njegov dvor bodi Phst in nikogar naj ne bo, ki bi pre- lv al v njem* in: ,Njegovo službo naj P re jme drugi*. Zato mora eden teh k°ž, ki so bili z nami ves čas, dokler J e Gospod Jezus prebival med nami, h Janezovega-krsta do dne, ko je bil h nas v nebo vzet, teh eden mora Postati z nami vred priča njegovega v stajenja.“ Nato postavijo dva, Jožefa, ki mu je bilo ime Barsaba, s priimkom Just, in Matija. In molijo rekoč: „Gospod, ti, ki poznaš vseh srca, pokaži, kate¬ rega teh dveh si izvolil, da prejme del te službe in apostolstva, od kate¬ rega je odpadel Juda, da je odšel na svoj kraj.** In vadljajo za nju in vadljaj zadene Matija in prištejejo ga enajsterim apo¬ stolom. Razlaga. 1. Po vnebohodu. Apostoli so prebi¬ vali v zgornji izbi. Brez dvojbe pomenja ta be¬ seda tisti prostor, kjer je bila zadnja večerja, v hiši Markove matere. Na čelu apostolov imenuje sv. Luka Petra, ki je vselej, ko so našteta imena apostolov, na prvem mestu. S tem se jasno pri¬ znava, da so ga imeli že izprva po Gospodovem naročilu za svojega prvaka in voditelja. Z apostoli vred so bile tudi nekatere žene med njimi, gotovo Marija Magdalena, Marija Kleofova in Saloma. Sv. Luka omenja imenoma le presveto Devico Marijo. Bratje so bratranci, sinovi Marije Kleofove, kar smo že razložili v evangeliju . 1 Štirje so: Jakob, Jožef, Simon in Juda. Jakob in Juda sta bila med apostoli; torej more biti tu le govor o Jožefu in Simonu. Te in še druge, Jezusu zveste osebe, so pričakovale obljubljenega prihoda Sv. Duha v lepi edinosti in stanovitni molitvi. Krasen zgled nam dajejo, kako naj se pripravljamo na svete praznike, in kadar imamo prejeti kako posebno milost. Štiri¬ deset dni po vstajenju so se pričeli pripravljati apostoli; petdeseti dan so prejeli Sv. Duha. Pri¬ prava je torej trajala devet dni, — prva in naj- 1 Mat. 13, 55; Zgodbe II, str. 175. 64« Prva devetdnevnioa. Peter o Judu. pobožnejša devetdnevnica, kar jih je videl svet, saj se je je udeleževala sama božja Mati. 2 . Matija — izvoljen. Veliko se je pri apostolih izpremenilo po vstajenju. Prej potrti, polni strahu, brez vsake lastne moči, zdaj po¬ gumni, navdani svetega ognja za svoj poklic. To nam jasno izpričuje zgodba, ko so volili no¬ vega apostola. Peter vstane sredi bratov. Gre se za važno reč; zato jo vodi tisti, kateremu je iz¬ ročil Jezus svoje ovce, na katerem je sezidal Egiptovski Jud. svojo cerkev. Pete/ sproži in izpelje izvolitev Iškariotovega naslednika v apostolskem zboru. Iz tega lahko sklepamo, o čem so se posvetovali apostoli z učenci in pobožnimi ženami tisto sveto devetdnevnico. Razgovarjali so se gotovo o tem, kako bodo zvrševali Jezusovo povelje, in oznanjali evangelij po širnem svetu. Pri tem posvetovanju se je vzbudila misel, da se mora najprej izpo¬ polniti apostolski zbor. Dvanajst jih mora biti, kakor jih je Zveličar določil; dvanajst je bilo namreč očakov in dvanajst izraelskih rodov. 1 Jezus je obetal, da bodo ob sodbi sedeli in sodili apostoli na dvanajsterih sedežih in sodili dva¬ najstere rodove. 1 Tako je prišlo do tega, da je Peter vstal in poskrbel za izvolitev novega apo¬ stola. Petrov govor kaže, da se zdaj dobro zaveda, kakšno je Mesijevo kraljestvo; sv. pismo umeva in ve, da se je z Odrešenikovim trpljenjem in ž njegovo smrtjo izpolnilo le to, kar je prerokoval Sv. Duh po prerokih. Med prerokbe, ki govore o Jezusovem trpljenju, spadajo tudi napovedi o izdajavskem apostolu. Najprej omenja sv. Peter nekaj besedi iz 68. psalma. 2 V tem psalmu opisuje sveti pevec svojo veliko stisko in v trdnem zaupanju kliče Boga na pomoč. Že od nekdaj so ga razlagali o Me- siju, češ da David polaga trpečemu Mesiju te besede v usta. Tu beremo n. pr. besede: In dali so mi za jed žolča in v žeji so me napojili s kisom . 3 4 Trpeči Zveličar se spominja v svojih tožbah tudi sovražnikov in o njih pravi: Njih bivališče bodi zapuščeno, in nihče naj ne biva več v njih šotorih■ To misel navaja s svojimi besedami sv. Peter, ko pravi: Njegov dvor bodi pust in nikogar naj ne bo, ki bi prebival v njem. Tolmači jih pa o Juda Iškariotu. Njegove misli so te-le: Iškariot je bil svoj čas nam prištet in je prejel del te službe, ki j e nam naložena. Apostol je bil. Toda odpadel je in s svojim izdajstvom si je zaslužil krivično plačilo, za katero so potem kupili znano krvavo njivo. Namestu apostolstva — pusto grobljo' Sv. Peter poudarja tu duhovito nasprotje. Skoraj gotovo je bil na krvavi njivi nesrečni izdajavec prvi pokopan. Njegov dvor je res pust. Iškariot si je torej prislužil sramoten • grob; s tem j e njegova oseba izbrisana izmed apostolov. Zato je pa treba naslednika. V 108. psalmu beremo: Njegovo službo naj prejme drugi* David govori v tem psalmu o Doegu, povelj¬ niku kralja Savla, ki se je posebno sovražno ob¬ našal proti Davidu. On je podpihnil Savla, da je dal umoriti 85 judovskih duhovnikov, Češ da drže z Davidom. In ko nihče drugi ni hotel zvršiti tega groznega Savlovega povelja, je Doeg sam opravil posel krutega rahlja. Ko se spo- 1 Mat. 19, 28. 2 Ps. 68, 26; Zgodbe I, str. 589. 8 Ps. 68. 22. 4 Ps. 108, 8. 1 Skr. raz. 21, 14. Matijeva volitev. Dej. ap. 2, 1—13, Binkoštni praznik. 647 m inja David v imenovanem psalmu tega podlega ®oža, vzklikuje: Malo naj bo njegovih dni, in njegovo službo naj prejme drugi. Doeg je pred- Podoba Iškariotova. Tudi temu ni bilo nič sve¬ tega , saj je izdal v smrt Naj svetejšega. Zato Primerno obrača sv. Peter omenjene besede na Iškariota; češ njega je zadela kazen, kakor je bilo napovedano; pridobil si je krvavo njivo na- m ®stu apostolstva. Apostolska njegova služba je P a zdaj prazna; zato naj jo prevzame drugi. Sv. Peter tudi natančno pove, kakšen mora biti tisti, kateri naj se izvoli na Iškariotovo ®esto. Njegova glavna dolžnost bo, pričevati po svetu o Jezusovem vstajenju. Zato pa ni dovolj, J a je videl vstalega Jezusa, marveč mora poznati vse Jezusovo javno delovanje. Prav more ume¬ vati Jezusovo vstajenje le tak, kdor ve, kaj je Jezus delal in učil. Vstajenje je samo dopol¬ njenje in izpričanje njegovih naukov. Dva izmed tistih, ki so bili takrat v Jeru¬ zalemu pri apostolih, so spoznali za taka: Jožefa in Matija. Jožef Barsaba se pravi po naše Jožef Sabov sin (bar = sin). Kasneje so mu dali še latinsko ime Just, podobno kakor se je učenec Janez kasneje imenoval med Dimci Marka. O tem Jožefu ne vemo mnogo. Oznanjal je evan¬ gelij; ko so mu nekoč dali piti strupa, gaje Bog čudežno ohranil; umrl je mučeniške smrti. Drugi je bil Matija, gotovo kakor Jožef, eden izmed 72 Gospodovih učencev. O njegovem prejšnjem življenju nam ni nič znanega. Stara izročila Pripovedujejo, da je učil Kristusovo vero najprej J Judeji, potem v Etiopiji, kjer je ustanovil škofijo. Nekateri pravijo, da je umrl na križu; 1 ijrugi, da je bil kamenjan in potem obglavljen. 2 O Konštantinovi materi sv. Heleni pravijo, da je Prinesla njegove telesne ostanke v Rim; en del jih imajo v cerkvi sv. Matija v Trierju, drugi pa v Rimu pri S. Maria Maggiore. Njegov god ob¬ hajamo dne 24. svečana. Apostoli niso sami izbirali med Jožefom in "lutijem. Molili so k Jezusu: Gospod, ti, hi Poznaš vseh srca, pokaži, katerega teh dveh si lz volil. Iz te molitve se jasno vidi, da je bila v a postolih že živa vera v Jezusovo božanstvo. Vsevedni Jezus naj sam izbere Iškariotu nasled¬ ek 3 - Nato so vadljali. Na deščici so napisali ln ieni obeh učencev in ju tresli. Vadljaj je zadel 1 Nieefor H. E. 2, 40. 2 Perion. Vita Apost. 178 nasl. Matija. Apostola niso mogli izbrati apostoli sami; zato so vadljali. Odslej so pa sami volili svoje naslednike, škofe in mašnike. II. Binkošti. Dej. ap. 2, 1—41. « a) Čudež. Dej. ap. 2, 1—13. In ko pride binkoštni dan, so bili vsi skupaj na tistem kraju. Kar vstane nanagloma šum z neba, kakor bi za¬ pihal silen veter, in napolni vso hišo, kjer so sedeli. Tu se jim prikažejo raz¬ deljeni jeziki, kakor ognjeni, in po eden se vsede na vsakega izmed njih. In vsi se napolnijo s Svetim Duhom in začno govoriti v različnih jezikih, ka¬ kor jim je Sveti Duh dajal izgovarjati. Stanovali so pa v Jeruzalemu Judje, pobožni možje, od vsakega naroda pod nebom. Ko se pa zasliši ta glas, se snide množica in se zavzame, ker jih je slišal vsak govoriti v svojem jeziku. Vsi pa ostrme in se začudijo, rekoč: ,,Glejte, ali niso vsi ti, kateri govore, Galilejci? In kako slišimo mi vsak svoj jezik, v katerem smo se rodili: Par- čani, Medijani in Elamljani, in kateri prebivamo v Mezopotamiji, v Judeji in Kapadociji, v Portu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v straneh Li¬ bije, ki je pri Cireni, in mi, ki smo prišli iz Rima, Judje in pojudenci, Krečani in Arabci, kako jih slišimo govoriti v naših jezikih velika božja dela?“ Vsi pa strme in se čudijo in drug drugemu pravijo: „Kaj hoče to pome- niti?“ Drugi se pa posmehujejo, rekoč: „Sladkega vinca so polni.“ Razlaga. 1. Binkošti. Judje so šteli od 16. Nizana petdeset dni; petdeseti dan je bil binkoštni praz¬ nik, ki so pri njem zahvaljevali Boga za žito, ki se je ravno takrat želo; bil je pravzaprav praz¬ nik žetve, zlasti pšenične 1 in sploh prvih pridel¬ kov. Kasneje so Judje praznovali ta dan tudi spomin na tisti dan, ko je Mojzes vdrugič prejel 1 II. Moj z. 34, 22; prim. II. Moj z. 23, 16. od Boga v kamen vklesane zapovedi, V svetem pismu starega zakona nimamo o tem dnevu nič omenjenega. Umljivo je pa vsled tega, ker je binkoštni praznik padel v tretji mesec po Veliki noči; Judje so pa tudi tretji mesec potem, ko so šli iz Egipta, prejeli božje postave. Primerno je bilo, da je ta dan prišel Sveti Duh. Imela se je pričeti žetev tistih svetili sa¬ dov, ki jih je vsejal Kristus s svojim naukom in trpljenjem. Apostoli so nastopili takorekoč z du- prihoda Sv. Duha. Šum ni bil od vetra, marveč samo podoben vetru; slišal se je po celem mestu. Nekaj podobnega imamo pod Sinajem: In glej, zaslišalo se je (jromenje, in jeli so švigati bliski, — bucenje trombe pa se je silneje razlegaloI Tudi jeziki so bili samo ognju podobni. Ker beremo o razdeljenih jezikih, si moramo ves pojav tako-le predstavljati: V silnem šumu se je po¬ svetila soba, kakor bi bil zažarel mogočen plamen z neba, Ta plamen se je razdelil in majhni, je- Današnja hovnim srpom v roki. V Petrovi pridigi se je pa proglasila tudi nova postava, ki obsega vse na¬ rode in s tem se je rodila cerkev. 2. Prihod Sv. Duha. Zvečer dnč 14. Nizana, prvi veliki četrtek, je podučil Gospod učence, da pride nadnje Sv. Duh, Tolažnik, ki jih nauči vse resnice in jih potrdi v nadnaravni moči, da bodo mogli zvrševati svojo službo. Eavno v tistem posvečenem prostoru, kjer so slišali to upapolno napoved, so bili binkoštno jutro vsi apostoli z učenci vred zbrani. Tu se zvrši, kar je bilo obljubljeno, in sicer s čudovitimi zunanjimi znamenji. Nanagloma vstane šum z neba, kakor bi zapihal silen veter in prikažejo se razdeljeni jeziki, kakor ognjeni, in po eden se vsede na vsa¬ kega izmed njih. Bila so nadnaravna znamenja zikom podobni plamenčki so se posvetili nad gl a ' vami navzočih. Skoraj gotovo je to trajalo le malo časa. Podoba ognja je tudi primerna no- tranjemu delovanju Sv. Duha v Mesijevem kra¬ ljestvu. Mesija krščuje v Sv. Duhu in ognju; prinesel je ogenj na zemljo; 1 2 3 Gospod Bog je ogenj gorečnih ; 4 ogenj pomenja moč, ki preizkuša in čisti. 5 Ogenj je švigal v podobi jezikov. Apostoli in učenci so morali odslej z živo besedo ozna¬ njati evangelij in z jezikom pričati o Gospodovem trpljenju in vstajenju. 6 1 II. Mojz. 19, 16; Zgodbe I, str. 216. 2 Mat. 3, 11; Luk. 3, 16. s Luk. 12, 49. * V. Mojz. 4, 24; Zgodbe I, str. 296. 5 Iz. 1, 25; Ps. 11, 7. 8 Mat. 28, 20; Mark. 16, 15; Luk. 24, 47. Samarija. Čudež jezikov. 649 Kar so na zunaj izražala ta čutna znamenja, se je zvršilo v dušah apostolov in učencev. Vsi se napolnijo s Sv. Duhom. V umu jim je dozorelo jasno spoznanje, kakšna je odslej njihova naloga; voljo jim je napolnila moč neustrašnega poguma; srce jim je ogrel ogenj svete vneme in navdušenja za Jezusa in njegovo delo. Apostoli in učenci s o prejeli takorekoč milosti zakramenta sv. birme, ki so jim bile prideljene še posebne milosti daru jezikov, prerokovanja in delanja čudežev. Kasneje so sami delili zakrament sv. birme s pokladanjem rok in z maziljenjem. In začno govoriti v različnih jezikih, kakor jim je Sv. Duh dal izgovarjati. Prihod Sv. Duha je vnel apostole in učence; jeli so hvaliti Boga in odrešenika za prejete milosti, in sicer v raz¬ ličnih jezikih. — Naenkrat so znali najraznovrst- ne jše jezike, katerih se niso prej nikoli učili. Med glasnimi molitvami in morda tudi slavospevi so šli iz sobe ven, morebiti na streho, kjer so imeli Judje navado opravljati svoje molitve. Od tam se je razlegal glas njihovega poveličevanja božje dobrote po celi okolici. 2 . Različni jeziki. Šum je razburil mesto. Tam je bilo stalno mnogo Judov in po- judencev iz raznih krajev sveta, ali kakor splošno Pravi sv. Luka od vsakega naroda pod nebom. Ti so si iz pobožnosti izbrali sveto mesto za svoje Prebivališče. Nekateri so se prišli učit svetih v ed k jeruzalemskim pismoukom; drugi so hoteli Preživeti svoje življenje v obližju templa, da so se mogli udeleževati svetih molitev in daritev; tretji so si zaželeli umreti na sveti zemlji in dobiti zadnji počitek v posvečenih jeruzalemskih tleh. Vrh tega je bilo mnogo tujih romarjev v mestu zavoljo praznika. Vsi ti so bili po veri Judje, večinoma tudi po rodu; nekaj jih je bilo Pač rojenih poganov, ki so se kasneje pojudili. tovorili so najraznovrstnejše jezike, vsak po svoji domovini. Ko prihiti po izrednem šumu vzbujena Množica pred hišo, kjer so stanovali apostoli ib učenci, slišijo naenkrat vsak v jeziku svoje domovine govoriti navdušeno Jezusovo četo. Ni ouda, da ostrme in se vprašujejo med seboj, kako jo to mogoče, in kaj pomeni. Učence so vsaj nekateri poznali, da so Galilejci, in sicer preprosti neuki ljudje, ki hišo znali nobenega drugega je- zika, nego galilejsko aramejščino. Sedaj jih pa slišijo govoriti vsak v svojem jeziku. Sv. Luka našteva razne kraje, iz katerih je bila množica doma, in sicer jih polaga nji v usta. Kraji se naštevajo od vzhoda preko Judeje do juga in zapada. Parčani so bili iz Partije; dandanes spada ta dežela v Perzijo in se imenuje Kohestan in Komis. Medija je bila sosednja pokrajina, danes tudi s Perzijo zvezana. Elamljani 1 so se v ožjem zmislu imenovali prebivavci pokrajine Elimaide ob Perzijskem zalivu; v širšem je pa Elamljan pomenjal Peržana sploh. Mezopotamija (po naše Medvodje) se je imenovala dežela med rekama Evfratom in Tigrido. V svetem pismu starega zakona se imenuje tudi Aram. 1 2 Kapadocija je dežela, ki leži na skrajnem vzhodu Male Azije. Na severu meji ob Pont. Azija pomenja zapadno obrežje Male Azije: Lidijo, Karijo in Mižijo. Vzhodno od njih se je raztezala Frigija. Pamfilija je bila tudi v Mali Aziji, omejena na severu od Pizidije, na vzhodu od Cilicije, na jugu od Sredo¬ zemskega morja in na zapadu od Licije. Libija je tu Zgornja ali Cirenska Libija z glavnim mestom Cireno. Tudi iz Rima so bili navzoči pobožni romarji in celo iz grškega otoka Krete in daljnje Arabije. Nekaj jih je pa bilo med njimi, ki niso ho¬ teli umevati čudežnega božjega delovanja v apo¬ stolih. Ti so se norčevali in so zasmehovali Je¬ zusove učence, češ da so se napili sladkega vina, mošta. Vredni učenci so bili tistih farizejev, ki so Jezusova dela pripisovali hudiču, da bi ljudstvo odtrgali od njega. 3 Bili so pač iz tiste vrste ljudi, ki jim ni nič svetega, ki blatijo tudi naj¬ svetejše. 3. Pomeu binkoštnega čudeža. Na senaarski planjavi je Bog zmedel napuhnjenim narodom govorico. Hoteli so v svoji ošabnosti postaviti stolp od zemlje do neba. Odtam so se razkropili po širnem svetu, vsak rod s svojo po¬ sebno govorico. Nastali so raznovrstni jeziki. 4 Bilo je to potrebno. Napuh bi bil imel v edinosti jezika premočno oporo; raznovrstni narodi so si pa odslej drug drugemu krotili svojo nebrzdano sebičnost. V svojih izročilih so si pa ohranili spomin na nekdanjo edinost in najboljša srca so vedno hrepenela po tem, naj bi sovražne razlike med narodi padle, in naj bi bilo vse človeštvo 1 Ime je od Semovega sina Elama. 2 I. Mojz. 24, 10; 25, 20; IV. Mojz. 23, 7. 8 Mat. 12, 24 nasl. 4 I. Mojz. 11, 4 nasl. 650 Domovinski list človeštva. Dej. ap. 2, 14—36. Petrov govor. zopet ena lepa celota. V Mojzesovih bukvah 1 se je tudi ohranil zapisnik vseh prvotnih narodov iz Noetovega rodu. Ta zapisnik je domovinski list človeštva, pisani dokaz nekdanje edinosti in medsebojnega krvnega sorodstva, zraven pa tudi izpodbuja k hrepenenju po zopetni edinosti, Jezus je po svetu razbite, med seboj razprte Adamove otroke zopet združil. Prišel je za vse, učil vse, umrl za vse. Naročil je zato tudi svo¬ jim apostolom: Pojte in ulite vse narode . 2 Bin- koštni praznik je pa dokazal s čudežno močjo Sv. Duha, da je to tudi mogoče. Razločki med jeziki in narodi so padli, ko so Sv. Duha napol¬ njeni apostoli in učenci govorili pred začudeno množico velika dela božja. b) Petrov govor. Dej. 'ap. 2, 14—36. Tu stopi Peter z enajsterimi, dvigne svoj glas in jim pravi: „Možje Judje, in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu, bodi vam to na znanje in poslušajte moje besede! Ti namreč niso pijani, kakor vi menite; saj je tretja ura po dnevu; marveč to je, kar je bilo rečeno po preroku Joelu: Zgodi se poslednje dni, pravi Gospod: Izlijem od svojega Duha na vse meso in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere; in vaši mladeniči bodo videli prikazni in vašim starcem se bodo sanje sanjale. In tudi na svoje hlapce in na svoje dekle izlijem od svojega Duha tiste dni; in bodo pre¬ rokovali. In pokažem čudeže gori na nebu in znamenja doli na zemlji: kri in ogenj in dim. Solnce se izpremeni v temo in luna v kri, preden pride ve¬ liki in slavni Gospodov dan. In zgodi se: Vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo otet.“ Možje Izraelci, čujte te besede: Je¬ zusa Nazarečana, moža, ki ga je Bog potrdil med vami z močmi in čudeži in znamenji, ki jih je Bog delal po njem med vami, kakor tudi sami veste, tega, po posebnem sklepu in previd¬ nosti božji izdanega, ste po rokah kri¬ 1 I. Mojz. 10, 1 nasl. - Mat. 28, 19. vičnikov vi pribili in umorili. Njega je pa Bog obudil, ter ga odtrgal bo¬ lečinam podzemlja, ko ni bilo mogoče, da bi ga držale. David pravi namreč o njem: Gledal sem vedno Gospoda pred svojimi očmi, ker je na moji des¬ nici, da ne omahnem. Zato se je ve¬ selilo moje srce in moj jezik je vriskal; pa tudi moje meso bo počivalo v upanju. Ne boš namreč pustil moje duše v podzemlju in tudi ne pripustiš, da bi tvoj svetnik videl trohnobo. Na¬ znanil si mi pota življenja; in napol¬ nil me boš z veseljem pred svojim obličjem." Možje, bratje, dovoljeno je pač svo¬ bodno vam govoriti o očaku Davidu, da je umrl in bil pokopan, in njegov grob je med nami do današnjega dne. Ker je bil pa prerok in je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da bo nekoga od sadu njegovega ledja posadil na njegov prestol, je v prihodnjost gle¬ daje govoril o Kristovem vstajenju, da namreč ni bil puščen v podzemlju, in¬ ča tudi njegovo meso ni videlo troh¬ nobe. Tega Jezusa je Bog obudil, česar smo mi vsi priče. Na desnico božjo povišan in prejemši obljubo Svetega Duha od Očeta je izlil to, kar vidite in slišite. Zakaj David ni šel gori v nebo; on sam pa pravi: ,Rekel je Go¬ spod mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih so¬ vražnikov za podnožje tvojim nogam- Spoznaj torej za gotovo, vsa Izra¬ elova hiša, da ga je za Gospoda in Kristusa naredil Bog, tega Jezusa, ki ste ga vi križali." It a z 1 a g- a. 1. Vsebina in razdelitev govora- Pod vodstvom sv. Petra stopijo apostoli in učenci pred množico. Pogumno, samozavestno prične govoriti Peter ne samo, da zavrne zlobne zabav¬ ljače, marveč da prvič očitno razloži temeljne resnice o križanem Jezusu. Ne boji se nikogar; odkrito očita Judom njihovo nevero in Odreše¬ nikov umor. Najprej vzbudi pazljivost (v. 14); potem pa razvija svoje misli v dveh delih. ^ 651 liliiilsiBi IflltilliiiiMl ANTtOCHVS OTjimui: Peter binkoštni praznik. 652 Petrov govor. prvem (15- 21) pojasnjuje iz Joelove prerokbe, kako se mora tolmačiti čudežni pojav pri apo¬ stolih in učencih; v drugem (22—36) pa doka¬ zuje, da je Jezus Mesija in Bog, sklicevaje se na njegovo življenje, trpljenje, vstajenje, vnebohod in na Sv. Duha, ki ga je poslal svojim učencem. Tudi v tem delu navaja napovedi iz starega za¬ kona. Govoril je gotovo v aramejskem jeziku, ker se je v prvi vrsti obračal na Jeruzalemljane in domače Jude. 2 . Prvi del Petrovega govora. Na¬ poved Sv. Duha izpolnjena. Najprej za¬ vrne Peter očitanje, da so učenci pijani, češ saj je še-le tretja, to je naša deveta ura. Zjutraj nihče nima pojedin; vrh tega so bili Izraelci na¬ vadno ob praznikih do poldne tešč. Potem pa pravi: Ta čudež, ki ste ga videli in slišali pred seboj, ko so učenci govorili v raznovrstnih jezikih, ni drugega, nego izpolnitev napovedi, ki jo je po božjem navdihnjenju zapisal prerok Joel. Tam beremo tako-le: In potem bom razlil svojega Duha črez vse meso (to se pravi črez vse ljudi), in pre¬ rokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere; vaši starčki bodo sanjali sanje, in vaši mladeniči bodo videli prikazni. Pa tudi črez svoje hlapce in dekle bom razlil svojega Duha v onih dneh. 1 Po .Toelu obeta Bog, da se bo usmilil spokorjenih Judov, jim dal svoj blagoslov in kot posebno znamenje svoje dobrote bo izlil črez nje Sv. Duha, in sicer ne samo črez Jude, marveč črez vse meso — črez vse človeštvo. Sad tega bo prerokovanje. Tega nam ni treba tako umevati, da bodo vsi, ki bodo prejeli Sv. Duha, napovedovali prihodnje reči, marveč prerokovanje pomenja v duhu judovskega jezika sploh poduk. Pomen je torej ta-le: Od Sv. Duha razsvetljeni bodo ljudje spoznali božje skrivnosti in jih pripovedovali drugim v poduk in tolažbo. To se je tudi res izpolnilo binkoštni dan. Peter hoče reči: Poglejte apostole in učence, ki jih je duševno prenovil Sv. Duh; njihov pogum, njihovo znanje jezikov, njihovo razglašanje velikih del božjih je tisto prerokovanje, ki ga obeta Joel. Pokazale so se tudi čudovite prikazni: šum in ognju podobni jeziki. Sv. Peter pa nadaljuje in navaja domala do¬ besedno še daljnje Joelove besede: In bom storil čudeže na nebu in na zemlji: kri in ogenj in sopar 1 Joel 2, 28 nasl.; Zgodbe I, str. 758. in dim. Solnce se bo premenilo v temoto in luna v kri, preden pride veliki in strašni Gospodov dan. In tedaj se bo zgodilo: Kdorkoli bo klical ime Gospodovo, bo zveličan. Tu se napoveduje prav¬ zaprav sodni dan. Pomen je ta-le: Poglejte, ravno tisti Joel, ki vam je napovedal današnji binkoštni čudež, govori še o drugem dnevu, o sodbi in o dogodkih, ki se bodo zgodili pred njo. Znano nam je že, da je za Jude Jezus napovedal prvo sodbo v prerokbi o razdejanju Jeruzalema in templa. Ta dan ni bil daleč. Zato je primerno, da jih opozarja nanj in jim kliče v spomin, da bo rešen le tisti, kdor bo klical Gospodovo ime. Kdo je ta Gospod, jim raztolmači v dru¬ gem delu. 2 . Drugi del Petrovega govora. Je* zus — Mesija — Dog. Gospod je Jezus Na¬ zarečan. To dokazuje sv. Peter. Spominja pri tem poslušavce na čudeže, ki jih je Jezus toliko naredil v njihovi navzočnosti. Ž njimi ga je Bog sam izpričal. Oe torej njemu ne verjamejo, za- metajo Boga samega. In tega, od Boga tako iz¬ pričanega Jezusa ste po rokah krivičnikov — po¬ ganskih Rimljanov — vi pribili in umorili. Kdo ne občuduje Petrovega poguma, ki ž njim vrže to strašno očitanje zbrani množici v obraz? Res so bili v prvi vrsti voditelji krivi Jezusovega umora, toda tudi ljudstvo ga je bilo deležno, saj je kričalo križaj ga, in je klicalo njegovo kri nadse in nad svoje otroke. Sv. Peter prihaja sedaj k poglavitnemu do¬ kazu Jezusovega božjega poslanstva, ko popisuje njegovo vstajenje. Od Boga po čudežih poverjeni Jezus ni ostal v grobu, marveč Bog ga je obudil, ter ga odtrgal bolečinam podzemlja, ali kakor be¬ remo v grškem izvirniku vezem smrti, ko ni bilo mogoče, da bi ga držale. To dokazuje iz sv. pisma. Občudovanja vreden je način, kako hoče sv. Peter prepričati svoje poslušavce, da je res Jezus Mesija. On ne pravi: Jezus je vstal sam, marveč: Bog ga je obudil; ne pravi: Vstal je, ker ni mogoče, da bi bil vsemogočni učlovečeni Bog premagan od smrti, marveč pravi: Bog ga je obudil, ker je že v starem zakonu napovedano, da Mesija ne bo strohnel. To dokazovanje je bilo mnogo bolj primerno judovskemu mišljenju. Peter je hotel Jude prepričati, da so se na Jezusovem življenju, smrti in vstajenju uresničile preroške napovedi o Mesiju, in da je torej Jezus res obljubljeni Odrešenik. Napoved Jezusovega vstajenja in poveličanja. Dej. ap. 2, 37 — 39. Peter vabi h krstu. 653 V ta namen navaja nekaj besedi iz 15. psalma. 1 David se v duhu namreč zamisli v Mesija, ki se veseli svojega združenja z Bogom. Zato, ker je z Bogom zvezan, ve tudi, da bo njegovo meso - n i e govo mrtvo truplo počivalo v grobu v upanju skorajšnjega vstajenja. Saj ni mogoče, da bi bila Mesijeva duša v podzemlju — predpeklom, kjer so duše drugih pravičnikov, in tudi ni mogoče, da bi božji Svetnik — od Boga posvečeni Mesija — videl (izkusil) na svojem truplu trohnobo. Me¬ sija ve za pota življenja, ve, da ga bo Bog obudil in da bo z veseljem napolnjen v nebesih pred božjim obličjem. Sv. Peter dokazuje, da se te besede ne mo¬ rejo umevati o Davidu. David je umrl in njegov grob je znan. Njegovo truplo je videlo trohnobo. Govoril je pa te besede o tistem svojem potomcu, sadu svojega ledja, ki mu je o njem Bog prisegel, da ga bo posadil na njegov prestol , in sicer za vekomaj. 2 In to se je do pičice zvršilo na Jezusu, Davidovem potomcu, ki je o njem izpričano, da je vedno gledal Gospoda pred svojimi očmi, da je bil vedno z Bogom v zvezi, in da res po smrti ni izkusilo njegovo truplo trohnobe. Sv. Peter poudarja z odkrito odločnostjo to resnico, ko Pravi: Tega Jezusa je Bog obudil, česar smo mi vsi priče, češ temu, da je Jezus res izpričal svoje božje poslanstvo, in da je res vstal od smrti, se ne da ugovarjati. Tukaj smo priče: Jezusovo ču¬ dežno delovanje, njegova smrt in njegovo vsta- 3 e nje se ne da utajiti. Gre pa še dalje. Iz Prejšnjega je jasno, da je Jezus Mesija; hoče pa še povedati, kje je zdaj. Na desnico božjo povišan Po svojem vnebohodu in prejemki obljubo Svetega Duha, to se pravi prejemši pravico izpolniti dano obljubo, da se izlije Sv. Duh nad ljudi, je izlil to, kar vidite in slišite; — v čudovitih učinkih sami lahko spoznate, da je poslal Sv. Duha nad nas. Jasno je, da sv. Peter popisuje tukaj že Jezusovo božjo naravo. Svetega Duha je obljubil Bog; izlil ga je Jezus. To je nemogoče, če ni Jezus sam učlovečeni Bog. Te sklepe prepušča apostol Poslušavcem; do njih je moral priti vsak, kdor 3 e količkaj premišljeval. Sam pa iznova iz sv. Pisma starega zakona dokazuje, da mora Mesija r ®s sedeti na božji desnici. David pravi namreč: 3 1 Ps. 15, 10; Zgodbe I, str. 484. 2 Primeri: Prestol njegovega kraljestva utrdim na ve¬ komaj. ir. Kralj. 7, 13; Zgodbe I, str. 430. 8 Ps. 109, 1. Rekel je Gospod mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico. Tega David ni mogel trditi o sebi; on ne pravi, da je Bog njemu rekel, naj sede na njegovo desnico, marveč da je rekel — od veko¬ maj sklenil, naj sede tja njegov Gospod. Ta Go¬ spod pa ni drugi nego Mesija. Sv. Peter konča svoj govor z besedami: Spo¬ znaj toraj za gotovo, vsa Izraelova hiša, ves ju¬ dovski narod, da ga je za Gospoda in Kristusa (Mesija) naredil Bog; tega Jezusa, ki ste ga vi križali. O Jezusovi človeški naravi govori v temle zmislu: Bog je izpričal s čudeži, posebno pa z vstajenjem od smrti, da je Jezus res Kristus, ali Mesija; on je tudi njegovo človeško naravo po¬ vzdignil, da je zdaj tudi po človeški naravi Go¬ spod nad vsem svetom. 1 Poslušavci so morali sami priti do sklepa, da mora vsak, kdor se hoče rešiti, zveličati, najprej pripoznati Jezusa za Mesija in Gospoda, to se pravi verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Glo¬ boko je morala ganiti poslušavce zopetna huda obtožba: Tega Jezusa ste vi umorili. V kratkih in krepkih besedah jih je tako hotel pripraviti k izpreobrnjenju in k prejemu sv. krsta. Iz govora sv. Petra pa tudi moremo spoznati, kako je Jezus po svojem vstajenju učil apostole o božjem kraljestvu, 2 kako jim je odpiral um, da so razumeli sveto pismo. 3 S kakšno čudovito jasnostjo pozna tisti sv. Peter, ki je bil še pred nekaj tedni ves utopljen v posvetne judovske misli o Mesij u, zvezo med starim in novim za¬ konom, in kako duhovito pojmuje duhovni značaj Jezusovega kraljestva na zemlji. c) Vpliv Petrovega govora. Dej. ap. 2, 37—41. Ko pa to zaslišijo, jih zbode v srce, ter reko Petru in drugim apostolom: „Kaj nam je storiti, možje, bratje ?“ Peter jim pa pravi: „Spokorite se in krstiti se daj vsakdo izmed vas na ime Jezusa Kristusa v odpuščenje grehov; in prejeli boste dar Svetega Duha. Vam velja namreč obljuba in vašim otrokom in vsem, ki so odda¬ ljeni, karkoli jih je poklical Gospod, naš Bog.“ 1 Efež. 1, 22; Rim. 1, 3-4. 2 Dej. ap. 1, 3. 2 Luk. 24, 45. 654 Dej. ap. 2. 40. 41. Prvi kristjani. Dej. ap. 2, 42—47. Njihova pobožnost in ljubezen. Tudi z mnogimi drugimi besedami je pričeval in jih opominjal, rekoč: „Dajte se oteti od tega hudobnega rodu.“ Kar jih je torej sprejelo njegovo be¬ sedo , so bili krščeni. In pridruži se tisti dan krog 3000 duš. Razlaga. 1. Izpreobrnjenje. Gorke Petrove be¬ sede so našle pot do src. Pač so bili med po- slušavci njegovim dokazom dostopni v prvi vrsti le tuji Judje, ki so od drugod za stalno, ali samo za praznik prišli v Jeruzalem, toda znatno šte¬ vilo krščencev (krog 3000) nam dokazuje, da je bil vpliv Petrove pridige res čudovit. Zbodla j ib je v srce. Daši gotovo ravno tuji Judje osebno niso bili deležni sokrivde na Jezusovem umoru, jih je vendar prevzel strah in kesanje, ker so čutili, da pada ta grozni greh na ves narod. Zato vprašujejo: Kaj nam je storiti? Zopet odgovarja Peter v imenu vseh aposto¬ lov, da jim je treba popolnega izpreobrnjenja in krsta na ime Jezusa Kristusa. Potem se jim od¬ puste grehi in nato prejmejo Sv. Duha. Krst na ime Jezusa Kristusa se ne sme umevati, da bi bili krščeni s temi besedami; pri krstu se po Jezusovem naročilu mora rabiti ime Sv. Trojice. Na ime Jezusa Kristusa pomenja na vero v Je¬ zusa Kristusa. Vsak mora priznavati vero vanj kot Odrešenika in Gospoda. Po krstu jim obljubi sv. birmo z besedami: in prejeli boste dar Sv. Duha. Zelo pomenljivo je, da ob ti priliki poudarja sv. Peter, da je Sv. Duh, in seveda tudi podlaga za njegov prejem, sv. krst, za vse, karkoli jih je poklical Gospod Bog, tudi za oddaljene pogane, ne samo za Jude. Že pri prvem javnem nastopu izjavlja sv. Peter, da je Jezusova vera splošna. Kdaj se ima pričeti evan¬ gelij oznanjati poganskim narodom, je pričakoval pač še posebnega božjega navodila, 1 toda načelo mu je bilo že binkoštni praznik popolnoma jasno, kakor se brezdvojbeno razvidi iz njegovih besedi. Sv. Luka ne opisuje vsega, kar se je zdaj vršilo s tistimi, kateri so se hoteli izpreobrniti, marveč samo na kratko pravi, da jim je Peter še mnogo govoril, in jim pričeval o Jezusu in jih opominjal: Dajte se oteti od tega hudobnega rodu. Izprevidel je, da so naj večja nevarnost za izpreobrnjenje k Jezusovi veri zakrkneno trdo- 1 Dej. ap. 10. vratni Judje; zato je zlasti pred temi svaril prve ovčice, preden jih je sprejel v Gospodov hlev. 2. Krst. Brez dvojbe so krstili Peter in apostoli prve kristjane v ribniku Betezdi. Kakor je obljubil, jim je gotovo takoj potem podelil za¬ krament svete birme s pokladanjem rok. Nato se je pa zvršila evharistiška daritev, sv. maša, kjer so krščenci pristopili k sv. obhajilu. To smemo sklepati iz nastopnega poročila, kjer be¬ remo, da so verniki ostali stanovitni v lomljenju kruha J To se mora tako umevati, da so gotovo sveti evharistiški kruh, sv. Rešnje Telo, začeli lomiti takoj po krstu. Kar se je zgodilo binkoštni dan, se je v ravno tistem redu ponavljalo vedno, ko so se sprejemali novi udje v Jezusovo cerkev. Petrov govor obsega jedro misijonske pridige in poduka za krščence v prvi cerkvi. Po njegovem zgledu so delali drugi apostoli in učenci. Pred krstom so vsakega poučili, da je Jezus obljubljeni Odrešenik in Gospod, izpričan s čudeži, zlasti z vstajenjem, povišan na desnico božjo, odkoder bo prišel sodit žive in mrtve. Vedno so pa zahtevali poleg vere v Jezusa od krščencev izpreobrnjenje od greha k Bogu; krstili so jih, da so se jim odpustili grehi; nato so jih birmali, da so prejeli Sv. Duha, in naposled so jih po posebnem pouku v sv. Rešnjem Telesu pustili, da so se udeležili evha- ristiške daritve, in bili pri nji obhajani. Ta red in običaj je ostal od binkoštnega dne v prvi cerkvi. III. Življenje prvih kristjanov. Dej. ap. 2, 42—47. Bili so pa stanovitni v apostolskem nauku in v združevanju, v lomljenju kruha in v molitvah. Vsako dušo je pa navdal strah in mnogo čudežev in znamenj se je zgodilo po apostolih v Jeruzalemu, in velik strah je bil p rl vseh. Vsi verniki so bili pa vkup in so imeli vse skupno. Svojo last in pre¬ moženje so prodajali in delili med vse, kakor je kdo potreboval. In vsak dan so bili stanovitno enega duha v templu in tu in tam po hišah so lomili kruh, in prejemali so jed z veseljem in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vse ljudstvo jih je rado imelo. Gospod je pa vsak dan pridajal Cerkvi tiste, kateri so se reševali. 1 Dej. ap. 2, 42 nasl. . Življenje prvih kristjanov. 655 Razlaga. 1. ('erkveuo življenje. V krepkih po¬ tezah slika sv. Luka življenje prvih kristjanov; Pripoveduje nam, kako je bila krščanska družba sama urejena, in v kakšnem razmerju je bila do ljudstva. Lepo nam pojasnjuje njihovo zvezo svete ljubezni. Kazala se je v štirih stvareh: 1. Bili so stanovitni v apostolskem nauku; držali so se trdno vsega, kar so jih apostoli na¬ učili; priznavali so torej v apostolih od Jezusa Pooblaščene učitelje. 2. V združevanju; to se pravi, verniki so se čutili eno družbo; med seboj so bratovsko občevali; v ozki medsebojni zvezi so kazali, da so neka verska družba za se, da so nova Jezusova družba, ali Cerkev. Besede v združevanju bi torej Po svoje lahko tako-le razložili: Prvi kristjani so že imeli cerkvenega duha in so se zavedali, pa tudi v dejanju so kazali, da so posebna, od Jezusa ustanovljena verska družba. 3. V lomljenju kruha, to jev evharistiški daritvi. Splošno se namreč imenuje obhajanje ne¬ krvave, od Jezusa ustanovljene daritve, sv. maše, v sv. pismu novega zakona lomljenje kruha. 1 Ta beseda nam najprej priča, da so hoteli prvi kri¬ stjani skrivnost sv. Rešnj ega Telesa zakrivati. Niso karali, da bi dobili sovražniki priložnost blatiti ta najsvetejši zakrament; zato so rabili tako ime, ki ni nepoučenim ljudem nič pojasnjevalo skriv¬ nosti. Že od prvih časov je bila navada, da se je ta skrivnost razodela šele po krstu. Najprej so morali biti verniki krščeni; potem so jih šele Poučili o ustanovitvi sv. Rešnj ega Telesa, o naj¬ svetejši daritvi in o sv. obhajilu. Odkod pa ime lomljenje kruha ? Odgovor je lahek; saj nam evangelij sam pripoveduje, da je Pri zadnji večerji Jezus vzel kruh, zahvalil, ga prelomil 2 in dal učencem. Ko je Jezus sedel v Enaavsu poleg dveh učencev po svojem vstajenju, 3 e vzel kruh, blagoslovil in ga prelomil. Sama Pravita, da sta ga spoznala pri lomljenju kruha.' 3 tem zmislu piše o sv. Rešnjem Telesu tudi sv. Pavel, rekoč: Kruh, ki ga lomimo, ali ni Podeljevanje Kristovega telesa . 4 Tako torej vemo, kaj pomenja lomljenje kruha na tem mestu in ni 1 Dej. ap. 2, 46; 20, 7 11; I. Kor. 10, 16; 11, 23. 24; Pr ‘meii Luk. 22, 19- 24, 30. 35. 2 Luk. 22, 19; Mat. 26, 26. 8 Luk. 24, 30. 35. 1 I. Kor. 10, 16. se nam čuditi, da prevaja stari sirski prevod Pešito v 2. stoletju v lomljenju kruha z besedami: „v lomljenju sv. Rešnjega Telesa." 4. V molitvah. Ker so molitve omenjene takoj po lomljenju kruha, smemo sklepati, da tu misli sv. Luka v prvi vrsti na tiste stalne mo¬ litve, ki so se že v prvih časih opravljale pred sveto daritvijo in po nji, in iz katerih se je kasneje razvil tisti obred sv. maše, ki je danes v rabi. 2. Verniki in ljudstvo. Mlada verska družba je kazala posebno versko vnemo; nova, prej neznana pobožnost se je zrcalila iz vsega njihovega delovanja. Vrh tega se je pa po apo¬ stolih vršilo mnogo čudežev in znamenj. To je imelo velik vpliv na ljudstvo. Čutili so ljudje, da se v ti novi verski družbi, ki časti Jezusa za svojega Mesija in Gospoda, kaže nadnaravna moč, da je Bog ž njo. Sv. Luka opisuje ta vpliv v dveh stvareh; pravi namreč najprej, da je na¬ vdal vse ljudi, ki so zvedeli o binkoštnih dogod¬ kih, in so videli, kako se je stvar dalje razvijala, velik strah. Zraven pa pove tudi, da je prve vernike vse ljudstvo rado imelo. Jasno je, da so voditelji judovskega ljudstva imeli samo strah, in da se iz samega strahu niso upali začetkom nastopiti proti apostolom in proti razširjanju Je¬ zusovega nauka. Ljudstvu so bili pa pobožni verniki všeč; dopadlo jim je njihovo življenje; vnemal jih je njihov zgled. Tako je bilo seveda umljivo, da se jih je vedno več izpreobrnilo, da je Gospod vsak dan pridajal cerkvi tiste, kateri so se reševali. ii. Skupno premoženje. Vsi verniki so bili pa tudi vkup. Teh besedi ne moremo raz¬ umeti v tem zmislu, da bi bili prvi kristjani pre¬ bivali v eni hiši, marveč le tako, da so se vkup držali, da so v javnosti, zlasti v templu skupno nastopali kot svoja, posebno zvezana družba. Imeli so vse skupno. Svojo last in premoženje so prodajali in delili med vse, kakor je kdo potreboval. Med njimi je vladala skupnost ljubezni. Nikakor ni bil nihče še s tem, da se je dal krstiti, za¬ vezan odreči se vsaki lastnini in izročiti svoje premoženje skupnosti. Saj vidimo, da so imeli svoje hiše in da je bilo od vsakega posamnega volje odvisno, kaj je hotel izročiti skupnosti. Ni se nam pa čuditi, da so mnogi res svoje premo¬ ženje prepustili za vse. K temu jih je vodil duh Kristove vere sam, ki blagruje uboge v duhu. 656 Življenje prvih kristjanov. Čutili so, da so pravzaprav le oskrbniki svojega premoženja, ki ga morajo upravljati v božjem imenu. Najbolj je pa brez dvojbe vplival nanje zgled apostolov, ki so se res odrekli vsemu po¬ svetnemu premoženju, in so v vseh stvareh skupno živeli. Po tem zgledu se je ravnalo tudi mnogo vernikov. Skupno premoženje so oskrbovali apo¬ stoli pod vodstvom sv. Petra in ga rabili zlasti za reveže. Velika zmota je torej, če kdo misli, da prvi verniki niso smeli imeti ničesar svojega. Apo¬ stoli so zahtevali samo pokoro, vero in krst. Lepi pojav skupnosti gledč na premoženje je pa samo od gorke mlade ljubezni, ki je ž njo navdal Sveti Duh srca prvim kristjanom. Iz kasnejših dogod¬ kov, ko je sv. Pavel po drugih mestih nabiral milodare za jeruzalemske reveže, tudi lahko iz- previdimo, da ni bilo mnogo bogatinov v prvi cerkvi, ker skupno premoženje ni moglo preskr¬ beti vseh. Verniki so šli vsak dan v tempel, kjer so v Salomonovi lopi opravljali svoje molitve. To sicer ni bilo ukazano po Kristovi veri, toda začetkom potrebno. Bili so sami Judje, ukoreninjeni v ju¬ dovskih šegali; težko so jih vsled tega pustili. In ko bi jih bili, bi bili njihovi nasprotniki kazali nanje, češ da so brezverci. Poleg Judom običajnih molitev so pa opravljali tudi krščansko božjo službo. Tu in tam po hišah so lomili kruh. Obed- nica na Sionu ni več zadostovala za toliko mno¬ žico; zato so morali po več hišah, ki so jih dali bogatejši na razpolago, skrbeti za božjo službo. Z veseljem in preprostim srcem so se pa tudi ude¬ leževali skupnih prijateljskih obedov, ki so bili v prvih časih splošno v navadi. Po sveti maši so se namreč zbirali kristjani k skupnim obedom ljubezni (po grško agape). To pomenjajo besede: In prejemali so kruh z veseljem. Tudi pri teh obedih se je šlo v prvi vrsti za reveže. Bo¬ gatejši kristjani so prispevali vsak po svojem premoženju; apostoli izprva, kasnejše škofje ali tudi mašniki, ki so vodili krščansko versko družbo (Cerkev) v kakem posamnem kraju, so preskrbeli obed, ki so se ga udeleževali vsi, bogati in revni, v lepi slogi. Tudi te agape so bile popolnoma prostovoljne . 1 1 Prim. Tertull. Apol. 39; de ieiun. 17. Klem. Paed. 2 , 1 - Cidnov slap pri Tarzu. Dej. ap. 3, 1—10. Hromeč pred templom. 657 Drugi odstavek. Prvi napadi judovskih prvakov. Dej. ap. 3, 1—5, 42. I. Hrom berač ozdravljen. Dej. ap. 3, 1—10. Peter in Janez gresta gori v tempel ob deveti molitveni uri. Tu prineso nekega moža, ki je bil hrom od ma¬ ternega telesa, katerega so pokladali vsak dan pred templova tako imeno¬ vana zala vrata, da je prosil miloščine templove obiskovavce. Ko ta zagleda Petra in Janeza, da hočeta iti v tempel, ju poprosi, da bi dobil kaj vbogajme. Peter se pa z Janezom vred ozre vanj in mu pravi: „Poglej naju!“ Nato °n pazno pogleda na nju pričakovaje, da bo kaj dobil od njiju. Peter pa pravi: „Srebra in zlata nimam. Kar pa imam, to ti dam. V imenu Jezusa Kristusa, Nazarečana, vstani in hodi.“ In prime ga za desnico in ga vz¬ digne; in takoj se mu utrdijo stopala in gležnji; in poskočivši se vstopi in gre; in vstopi ž njima v tempel, hodeč in poskakujoč, in hvali Boga. In vidi ga vse ljudstvo hoditi in Boga hvaliti. Poznali so ga pa, da je tisti, ki je za¬ voljo miloščine sedel pri templovih zalih vratih in so bili polni strmenja ni groze nad tem, kar se je prigodilo. Razlaga. 1. Kraj in čas. Dvakrat se je vsak dan opravljala žgavna daritev v templu, in sicer zju¬ traj, pa krog treh popoldne (ob devetih po ju¬ dovski štetvi ). 1 Deveta ura je bila potemtakem Molitvena, oziroma daritvena. Tempel je imel devet z zlatom in srebrom ozaljšanih vrat. Na Vzhodni strani so bila ena posebno dragocena iz Gorinške kovine . 2 Imenovali so jih tudi Nika- n °rjeva, ali kakor nam poroča sv. Luka, zala vrata . 3 1 Jos. Ant. 14, 4, 3. 2 Jos. Bell. jud. 5, 5, 3. 3 Zgodbe II, str. 50. Zgodbe sv. pisma II. Na ti strani je bil pravzaprav glavni vhod v tempel in od nje se je moralo iti iz Cedronove doline kvišku; zato beremo, da sta šla Peter in Janez gori. 2. iiudež. Peter, apostolski prvak in Janez, Jezusov ljubljenec, sta bila med seboj zvezana z najplemenitejšimi srčnimi vezmi; rojaka, a še bolj prijatelja sta si bila v ljubezni do Zveličarja . 1 Skupaj sta hodila tudi v tempel. Nekega dne prideta k zalim vratom ravno, ko prineso od rojstva hromega berača in ga polože pred vrata, da bi tam prosil vbogajme. Tudi Petra in Janeza poprosi. Znamenito je, kako mu Peter reče: Poglej naju. S tem hoče obrniti vso beračevo pozornost na to, kar se bo zgodilo. Nekaj podobnega imamo tudi pri par Jezusovih čudežih, tako pri ozdrav¬ ljenju gluhonemega in nekega slepca . 2 Berač je pač bral iz milih Petrovih in Janezovih oči so¬ čutno usmiljenje in je zaupno pričakoval miloščine. To misel mu izpodbije Peter, ko mu pravi: Srebra in zlata nimam. A brž pove, da hoče dati še mnogo več. S čudodelno, v veri in usmiljenju utemeljeno močjo, ki mu jo je dal božji Zveličar, ga ozdravi. Sv. Hieronim duhovito ob spominu tega do¬ godka označuje sebične ljudi svoje dobe. Pravi namreč, da se Petrov in Janezov ne dobi več, pač pa obilo ljudi, ki pravijo revežem: „Vere in usmiljenja nimam. Kar pa imam, zlato in srebro, tega ti pa ne dam.“ Opis sv. Luka, kako je shodil ozdravljeni be¬ rač, je silno živahen. Pozna se mu, da je zdrav¬ nik, ker natančno našteje ude, ki so se hromcu uravnali: stopala in gležnje. Srečni revež poiz¬ kuša stati, hodi, skače nepopisno vesel. Zraven pa hvali Boga. Čudež je bil očit. Ljudje so na¬ tančno poznali berača, ki od rojstva ni mogel stopiti na noge, in ki sedaj poskakuje pred njimi; ni čuda, da jih je prevzelo strmenje in groza. 1 Prim. Jan. 13, 23. 24; 20, 2 nasL ; 21, 20 nas!.; Dej. ap. 4, 13. 19; 8, 14 nasl. 2 Glej Zgodbe II, str. 257. 285. 42 658 Dej. ap. 3, 11—26. Peter govori v templu. II. Petrov govor v templu. Dej. ap. 3, 11—26. Ta hromeč, ki je ozdravel, se je pa držal Petra in Janeza. Zato priteče vse ljudstvo k njima v lopo, ki se imenuje Salomonova, polno strmenja. Ko pa Peter to vidi, govori ljudstvu: „Možje Izraelci, kaj se čudite temu, ali kaj naju gledate, kakor bi bila iz svoje moči ali oblasti naredila, da ta hodi? Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov, Bog naših očetov je poveličal svojega Sina Jezusa, ki ste ga sicer vi izdali, in ga zatajili pred Pilatom, ko je on sodil, naj se izpusti. Vi ste pa svetnika in pravičnika za¬ tajili in zahtevali, naj se vam da ubi- javec; začetnika življenja stepa umo¬ rili, katerega je Bog obudil iz mrtvih, česar smo mi priče. In zavoljo vere v njegovo ime, je tega, ki ga vidite in poznate, utrdilo njegovo ime; in po njem vzbujena vera mu je dala popolno zdravje vpričo vas vseh. Zdaj pa, bratje, vem, da ste storili iz nevednosti, kakor tudi vaši pogla¬ varji. Bog je pa tako dopolnil, kar je prerokoval po ustih vseh prerokov, da mora njegov Kristus trpeti. Spokorite se in izpreobrnite se torej, da se iz¬ brišejo vaši grehi, da pridejo časi po- življenja od Gospodovega obličja, in da pošlje vam oznanjenega Jezusa Kri¬ stusa, katerega mora sicer nebo spre¬ jeti do časov, ko se prenovi vse, kar je od nekdaj govoril Bog po ustih svojih svetih prerokov. Mojzes je namreč rekel očakom: ,Preroka vam bo obudil Gospod, vaš Bog, izmed vaših bratov, kakor je mene; njega poslušajte v vsem, kar¬ koli vam bo govoril. Bo pa tako: Vsaka duša, ki ne bo poslušala tega preroka, se bo iztrebila izmed ljudstva/ Tudi vsi preroki od Samuela in potem, kolikorkoli jih je govorilo, so oznanjali te dni. Vi ste otroci prero¬ kov iz zaveze, ki jo je Bog sklenil z našimi očaki, ko je rekel Abrahamu: ,V tvojem zarodu bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje/ Vam je Bog naj¬ prej obudil svojega Sina, in ga je po¬ slal, da vas blagoslovi, da se vsak iz¬ med vas izpreobrne od svojih hudobij.“ Razlaga. Srečni ozdravljeni berač ni izpustil Petra in Janeza. Čudež se je brž raznesel po celem templu. Kar je bilo ljudi tam, so pridrli v Salomonovo lopo na vzhodni strani templove stavbe gledat, kaj se je zgodilo. To priliko porabi Peter za kratko, krepko pridigo. V nji razlikujemo dva dela. V prvem pripoveduje, da je ta čudež storil Bog v proslavo svojega Sina Jezusa; v drugem pa opominja navzoče, naj se izpreobrnejo, sprej¬ mejo vero v Jezusa in se dajo krstiti. 1. Odkod čudež ? Peter najprej zavrne misel, da bi bil storil čudež iz lastne moči. Silno lepo se poda, da govori vedno tudi o Janezu, dasi se je ozdravljenje zvršilo samo na njegovo besedo. Potem pa pravi, da je čudež delo Boga, ki ga časti judovski narod, in sicer zato, da se ž njim poveliča njegov Sin Jezus. To mu daje priliko, da prične govoriti o Jezusu, in sicer hoče najprej pretresti poslušavce s kesanjem, ko jim pripoveduje, kaj so storili ž njim. Izdali so ga poganskemu sodniku; zatajili so svojega Mesija, ko so kričali: Nimamo kralja, razen cesarja. In ko je Pilat razsodil, da ne najde nobene krivde v njem, so zahtevali njegovo smrt in si izbrali rajše hudodelca Baraba, da se je izpustil, nego svetega in pravičnega Jezusa; zahtevali so uU- javca; začetnika življenja, ki edini daje nadnaravno življenje, so pa umorili. Obtožba judovskega ljudstva je tu še hujša, nego v prvem Petrovem govoru. Globokost sve¬ tega prepričanja, zavest resnice in pravice daje Petru nepopisno moč, ki ž njo zbrani množici že vdrugič očita Mesijev umor. Nato pa poudarja, kakor binkoštni praznik, Gospodovo vstajenje in se sklicuje, da more to tudi izpričati. Iz njegovih besedi zveni misel: Da se vam upam očitno P°' vedati to hudo očitanje, temu je vzrok, ker sem vse to sam videl, in ker sem z apostoli vred ne' utajljiva priča Jezusove obsodbe, smrti in vsta¬ jenja. Kar sem povedal, sem sam videl in slišal in zato tudi lahko izpričam. Nato pa izpelje misel, ki jo je prej povedal, ko je rekel, da je s čudežnim ozdravljenjem hro- Vabilo k izpreobrnjenju. 659 niega berača Bog poveličal svojega Sina Jezusa. Pravi namreč: Zavoljo vere v njegovo ime, ker verujemo mi, da je Jezus res od Boga poslani Mesija, je tega berača, ki ga vidite in poznate, utrdilo, ozdravilo njegovo ime, katero sem ime¬ noval, ko sem rekel: Vstani in hodi. In po njem vzbujena vera, ki jo je Jezus podelil nama, mu Je dala popolno zdravje vpričo vas vseh. 2. Kaj naj stori ljudstvo? Sv. Peter jo s prejšnjimi besedami gotovo globoko ganil, kar je bilo poštenih poslušavcev. Zdaj jih hoče Pridobiti za izpreobrnjenje. Zato najprej nekoliko dila po božji volji. Tisti, ki so ga izročili v smrt, imajo sicer velik greh, toda Bog je obrnil tudi njihovo hudobijo na dobro. Še eno napačno misel hoče sv. Peter podreti pri poslušavcih s svojim sklicevanjem na preroke. Judje si niso mogli predstavljati trpečega Krista; zato jih opozarja apostol, da se je to moralo zgoditi, in da bi torej Jezus ne bil Mesija, ko bi ne bil trpel. Z ozirom na vse, kar je dozdaj povedal, za¬ kliče : Spokorite se in izpreobrnite se torej. Sad pokore je najprej izbrisanje grehov. V besedi iz- brisanje je namignjen obred sv. krsta, kjer se Peter in Janez pri zalih vratih. °mili svoje očitanje, ko pravi, da so storili svoj greh iz nevednosti, ki je bila pač pregrešna, toda jih more vsaj nekoliko izgovarjati. Saj je tudi J ezus v tem zmislu molil na križu: Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo J Nevednost je bila P^ seveda pri poglavarjih mnogo bolj pregrešna, ne go pri ljudstvu. Peter omenja tudi poglavarje, ker hoče vsem vzbuditi upanje odpuščenja in z veličanja. Zato najprej pravi, da so se s Kri- st °vo smrtjo zvršile davne preroške napovedi. Njegovo trpljenje in njegova smrt se je torej zgo- Luk. 23, 34. takorekoč grehi izmijejo in potem obrišejo. Drugi sad, ki ga prinese pokora je pa, da pridejo časi pozivljenja od Gospodovega obličja, in da posije oznanjenega Jezusa Kristusa. 1 Kateri so tisti časi, ki so zvezani s pokoro in izpreobrnjenjem k Je¬ zusovi veri ? Sv. Peter misli tu na čas drugega prihoda Mesijevega k sodbi, ko se zvrši poveli¬ čanje vsega stvarstva, ko se poživi za večno ves svet, in ko pride Jezus Kristus kot sodnik in razdeli plačilo članom svojega kraljestva. Z Me- 1 Vulgata ima tu napačno: da je poslal oznanjenega Jezusa Kristusa. 42* 660 Kakšno bodi spreobrnjenje? Dej. ap. 4, 1 —IH. Apostoli pred starejšinstvom. sijem so namreč pričakovali Judje tudi čas več¬ nega miru in popolne sreče. Sv. Peter jim obeta ta čas pozivljenja, ohlajenja od vročine pozemskih trudov in težav ob drugem Jezusovem prihodu. Njegove besede pomenjajo torej: Spokorite se, da se vam po sv. krstu izbrišejo sedaj vaši grehi, in da se tako tudi pripravite na čas večnega miru, ki ga vam podeli Jezus ob svojem drugem prihodu. Od zdaj do tistega časa mora Jezusa nebo sprejeti; v nebesih pri Očetu mora biti do časov, ko se prenovi vse, ko se vse izpopolni in poveliča, ko se odstrani vsa nepopolnost in pomanjkljivost, do tistih časov torej, ki so jih napovedovali sveti preroki . 1 2 Peter pa opominja svoje poslušavce, naj sprejmejo vero v Jezusa, in se izpreobrnejo k njemu, tudi s tem, da jim iz sv. pisma dokazuje, kakšne kazni čakajo tiste, ki tega ne store. Sklicuje se namreč na najznamenitejšega moža starega zakona, na Mojzesa,* kjer napoveduje ta prvi voditelj izraelskega ljudstva, da Bog po nje¬ govi smrti obudi ljudstvu posebnega preroka, kakor njega, in veleva, naj ga poslušajo. Ta prerok je Jezus. Kdor ga ne posluša, ga zadene kazen, ki jo je izrazil Mojzes v besedah: Vsaka duša, ki ne bo poslušala tega preroka, se bo iztrebila izmed ljudstva, se ne bo štela več med izvoljeno ljud¬ stvo, bo večno zavržena. Tudi vsi preroki od Samuela in potem so oznanjali te dni, ki v njih sedaj živimo, ko se pričenja oznanjati Jezusovo delo. Peter omenja Samuela, ker so ga sploh imeli Judje za očeta prerokov , 3 dasi nam ni od njega znana nobena napoved o Mesiju. Vse prerokbe o Zveličarju pa najprej veljajo za Jude, ker so takorekoč otroci prerokov iz zaveze, ki jo je Bog sklenil z očaki. Takrat je sicer obljubil Mesijevo kraljestvo in njegove dobrine vsem narodom, ko je rekel Abrahamu: V tvojem zarodu bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje. Toda ta blagoslov, ki pride po Abrahamovem zarodu — Mesiju — je najprej namenjen Judom in po njih še-le drugim naro¬ dom . 4 V tem zmislu kliče Peter: Vam (judov¬ 1 Primeri Iz. 65, 17: Glej, jaz ustvarim novo nebo in novo zemljo; II. Petr. 3, 13; Skr. raz. 21, 1. 2 V. Moj z, 18, 15 nasl. 8 Prim. I. Kralj. 3, 20. 4 Primeri Rim. 1, 16: Ne sramujem se Kristovega evangelija, ker je božja moč za zveličanje vsakomur, kdor veruje, najprej pa Judu. skemu ljudstvu) je Bog najprej obljubil (objavil) svojega Sina, in ga je poslal, da vas blagoslovi, da bi bili vi prvi med vsemi narodi zemlje de¬ ležni njegovega blagoslova. Namen temu blago¬ slovu je pa, da se vsak izmed vas izpreobrne od svojih hudobij. Prvi pogoj za to izpreobrnjenje je pa seveda vera v njegovega učlovečenega Sinu. III. Apostoli pred starejšinstvom. Dej. ap. 4, 1—22. Medtem ko pa govorita ljudstvu, pristopijo k njima duhovniki in templov poglavar in Saduceji, ki so bili neje¬ voljni, da učita ljudstvo in oznanjata v Jezusu vstajenje od mrtvih. In po- lože roke nanju in ju denejo v ječo do jutra; bil je namreč že večer. Mnogo teh, ki so slišali govor, je pa verovalo in postalo je število krog ,5000 mož. Zgodi se pa drugi dan, da se zbero njihovi poglavarji in starejšine in pis- marji v Jeruzalemu in Ana, veliki du¬ hovnik, in Kajfa in Janez in Aleksander, in kolikor jih je bilo iz velikoduhov- skega rodu. Nato ju postavijo na sredo in ju vprašujejo: „S kakšno močjo in v čigavem imenu sta vidva to storila ?“ Tu jim pravi Peter, poln Svetega Duha: „Poglavarji naroda in starejšine! Če naju danes izprašujete o dobroti nad bolnim človekom, kako je ozdravel, bodi na znanje vsem vam in vsemu Iz¬ raelovemu ljudstvu: V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, Nazarečana, ki ste ga vi križali, katerega je Bog obudil iz mrtvih, v njem stoji ta zdrav pred vami. Ta je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, ki je postal ogelni ka¬ men. In v nikomer drugem ni zveli¬ čanja. Ni ga namreč drugega imena danega pod nebom ljudem, ki bi se mi mogli v njem zveličati." Ko pa vidijo Petrovo in Janezovo srčnost, se začudijo, vedoč da sta ne- učena in preprosta človeka; poznajo ju tudi, da sta bila z Jezusom. In ko vidijo tudi človeka, ki je ozdravel, da stoji pri njih, ne vedo nič nasproti reči- Pa jima vele, naj odideta iz zbora; in Dej. ap. 4, 17—22. Prvi sovražniki apostolskega delovanja. 661 posvetujejo se med seboj, rekoč: Kaj naj storimo s tema človekoma, ko je čudež, ki se je zgodil po njima, znan vsem jeruzalemskim prebivavcem; oči¬ ten je; ne moremo tajiti. Da se pa ne razglasi dalje med ljudstvom, za¬ pretimo jima, naj nikoli več ne govo¬ rita nobenemu človeku v tem imenu. Nato ju pokličejo in jima zapovedo, naj nikomur več ne govorita in ne učita v Jezusovem imenu. Peter in Janez pa odgovorita, rekoč: „Sodite, a li je prav pred Bogom, da bi vas bolj Poslušala kakor Boga. Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar s va videla in slišala." Oni jima pa zaprete in ju izpuste, ker niso našli, kako bi ju kaznovali, zavoljo ljudstva. Vsi so namreč hva¬ lili Boga za to, kar se je zgodilo. Človek, ki se je na njem zgodil čudež ozdravljenja, je bil namreč nad štiri¬ deset let star. Razlaga. 1. Prvi napad. Petrov govor je imel °gromen vpliv; saj je prirastlo mladi cerkvi krog 2000 mož. Voditelji judovskega ljudstva seveda niso tega veselo gledali; dali so ju zgrabiti in zapreti črez noč; bil je namreč že večer. Iz tega »oramo sklepati, da je bil Petrov govor mnogo obsežnejši, nego ga je zapisal sv. Luka, in da So se brez dvojbe tudi ljudje obširno razgovarjali ^ njim in njegovim tovarišem, saj se je čudež zgodil krog tretje ure popoldne. Med sovražniki vidimo najprej duhovnike, ki So imeli opraviti z večerno daritvijo v templu, tempiovega poglavarja, tudi duhovnika, ki je unel pod seboj templovo stražo, in je moral skr¬ iti za red in mir po vsem templovem okrožju; ^ re tji so bili Saduceji. O zadnjih pravi sv. Luka, d a so bili nejevoljni, da učita Peter in Janez Mudstvo in oznanjata v Jezusa vstajenje od mrtvih. Saduceji se splošno niso menili za druge stranke; kjli so najbolj oholi in* najimenitnejši Judje pri Od Rimljanov in Grkov so se naučili mnogo še g, pa tudi njihove lahkoživnosti; v verskem °ziru so bili silno, mlačni, saj so tajili vstajenje 0t * mrtvih. Z Zveličarjem so prišli ravno zavoljo _ e stvari v resno navzkrižje; 1 in ravno zavoljo 1 Mat. 22, 23 nasl.; Zgodbe II, str. 453. Lazarjevega obujenja je ta stranka sklenila umo¬ riti Jezusa. Tiste rodbine, ki so bili iž njih prišli veliki duhovniki tiste dobe, so bile vse sa- ducejske, na čelu jim Ana s svojimi sinovi in svojim zetom, tedanjim vladajočim velikim du¬ hovnikom Jožefom Kajfom. Spomin na Jezusa jim je bil zopern, ker so se zavedali, da so ga ravno oni spravili v smrt; bali so se pa hkrati za svojo veljavo. Še za življenja Zveličarjevega so se zvezali svoj čas s farizeji, ker so se zbali ogromnega vpliva, ki ga je imelo njegovo javno delovanje. 1 Zato jih vi¬ dimo tudi sedaj zvezane z nasprotno farizejsko stranko proti Petru in Janezu. Njihov boj je zelo poceni: Zapreti ju dajo. Storila pa nista nič drugega, nego da je Peter ozdravil od rojstva hromega reveža in to pojasnjeval ljudstvu. Drugo jutro je bila seja starejšinstva in tam so pričeli obravnavo z apostoloma. Ana se ime¬ nuje veliki duhovnik, ker je bil najvplivnejši mož, dasi je tisto leto to službo opravljal njegov zet Jožef Kajfa. Ta je tudi brez dvojbe izpraševal apostola. Najprej ju vpraša, v kakšnem imenu sta storila čudež. Pričakoval je, da se ne bosta upala iz strahu pred starejšinstvom imenovati Jezusovega imena. Starejšine so pač dobro ve¬ deli, kako so se obnašali učenci ob Jezusovi ob¬ sodbi in smrti; mislili so, da imajo dva tistih boječih, groze trepetajočih mož pred seboj, ki so ubežali iz Getzemanskega vrta. A zelo so se zmotili. Danes so apostoli vsi drugi. Sv. Luka pravi o Petru, da je bil poln Svetega Duha. S tem hoče poudariti ravno, odkod je prišel zavedni pogum voditelja Jezusove cerkve vanj. Petrov odgovor je jasen, neustrašen in duhovit. Najprej globoko zbode starejšine, ko pravi, da sta prišla v preiskavo in ju izprašujejo o dobroti nad bol¬ nim človekom. Drugače se tožijo in sodijo ljudje zavoljo zločinov in krivic; onadva stojita pred starejšinskim zborom zavoljo izkazane dobrote. Trpko norčevanje zveni iz teh besedi, ki jasno pričajo, da ni ječa prav nič prestrašila apostolov, in da sta stala pred svojimi sovražniki mirna in vzvišena nad njimi. Peter pa gre še dalje. On se ne samo ne zagovarja, marveč napade starejšine. Očita jim Jezusov umor, javno izpričuje njegovo vstajenje in v kratkih slovesnih besedah opiše velikost njihove pregrehe: Ta (Jezus) je kamen, ki ste ga 1 Jan, 11, 47 nasl. 662 Neustrašena apostola. Dej. ap. 4, 23—31. Zahvalna molitev vernikov. vi zidarji zavrgli, ki je postal ogelni kamen. Te besede so vzete iz 117. psalma. 1 Kabil jih je že Zveličar o sebi proti svojim sovražnikom; 2 v svojem prvem listu jih ponavlja 3 sv. Peter v jasen dokaz, kako globoko so se mu vcepile v dušo. Starej- šine so imeli dolžnost in pravico zidati v Izraelu duhovno hišo božjo, to se pravi podučevati ljud¬ stvo v pravi veri in ga pripravljati na Mesijev prihod. Mesija je prišel, oni so ga pa zavrgli, dasi je on edini ogelni kamen, edina podlaga, ki se na njo more postaviti božja hiša, edini kralj izvoljenega ljudstva in božjega kraljestva. Iz tega sledi samo po sebi, da v nikomer drugem ni zve¬ ličanja, da je on edini vir odrešenja, miru in sreče. Ni ga namreč drugega imena danega pod nebom ljudem, ki bi se mi mogli v njem zveličati. Odločna je Petrova izjava, toda tudi polna upanja. Ž njo hoče poglavarje naroda opozoriti, naj se tudi oni izpreobrnejo, in naj ne zametajo več ogelnega kamna, posredovavca med Bogom in med ljudmi, zadoščevavca za naše grehe, 4 Jezusa Kristusa. Začudeni ostrme starejšine; mislili so, da bosta ta dva neuka, preprosta moža kar skopr- nela pred najsvečanejšim zborom judovskih uče¬ njakov in prvakov. Namestu tega so pa culi svojo obsodbo in z najresnejšim svarilom združeni opo¬ min, naj se sami predrugačijo. Kdo bi se ne čudil? Zraven apostolov stoji ozdravljeni revež; ni hotel pustiti svojih dobrotnikov. Tajiti se ne da nič. Odstranijo ju torej iz dvorane, da se posvetujejo. V posvetu govore podrobno, kakor svoj čas o Jezusu: Kaj naj storimo, ker ta človek dela mnogo čudežev? 5 Gre se jim samo za eno reč, da se ne bi več govorilo o Jezusu. Ne briga jih, odkod ozdravljenje hromega berača, da bi se le o Je¬ zusu molčalo. Zato sklenejo zažugati apostoloma z najhujšimi kaznimi, če bi še kdaj govorila o njem. Prazno delo: Peter in Janez — sv. Luka tu značilno imenuje oba — v sveti neustrašenosti odvrneta: Sodite, ali je prav pred Bogom, da bi vas bolj poslušala kakor Boga. Krista imenujeta Boga. On je ukazal pridigovati v svojem imenu. 6 Njega morata poslušati. Zmisel je: Popolnoma je nemogoče, da bi vas ubogala, ker imava od 1 Ps. 117, 22. 2 Mat. 21, 42. 3 I. Petr. 2, 7. 4 I. Tim. 2, 6; I. Jan. 2, 2. 6 Jan. 11, 47. 6 Luk. 24, 47; Dej. ap. 1, 8. Boga ukaz oznanjati Jezusovo delo in nauk. Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala. Nisva namreč samo v duhu prejela božjega ukaza, marveč sama sva videla božjega Sinu učiti, delati čudeže, mrtvega, vsta¬ lega in slišala sva ga, ko nam je ukazoval, naj gremo učit vse narode. 1 Starejšine so v sramotni zadregi. Obsoditi se ju ne upajo zavoljo ljudstva, ker je bil čudež na človeku, ki nad štirideset let, od rojstva sem, ni mogel stopiti na noge, preočit. Ni jim torej drugega kazalo, nego ju izpustiti. IV. Verniki. Dej. ap. 4, 23—35. Izpuščena prideta k svojim in jim povesta, kaj so jima rekli veliki du¬ hovniki in starejšine. Ko pa ti to za¬ slišijo, dvignejo vsi enega duha glas k Bogu in reko: „Gospod, ti si, kateri si ustvaril nebo in zemljo in vse, kar je v njem; kateri si po Sv. Duhu rekel z ustmi našega očeta Davida, tvojega hlapca: ,Zakaj so se togotili neverniki in zakaj so si narodi izmišljali praznih reči. Na¬ stopili so kralji zemlje in poglavarji so se zbrali zoper Gospoda in zoper nje¬ govega Kristusa'/ Zbrali so se namreč zares v tem mestu zoper tvojega sve¬ tega Sina Jezusa, katerega si mazilil) Herod in Poncij Pilat s pogani in z izraelskimi rodovi, da vse store, kar sta sklenila tvoj sklep in tvoja roka, naj se zgodi. In zdaj, o Gospod, poglej na nji' hovo pretenje in daj svojim hlapcem, da bodo z vso srčnostjo govorili tvojo besedo, s tem, da stegneš svojo roko za ozdravljanje, in da se zgode zna¬ menja in čudeži po imenu tvojega svetega Sina Jezusa.“ In ko odmolijo, se potrese kraj, kjer so bili zbrani; in vsi se napolnijo s Sv. Duhom, in govore srčno božjo be¬ sedo. Množica vernikov je bila enega srca in enega duha; in nihče m govoril, da je tega, kar je imel, kaj 1 Mat. 28, 19. Dej.ap. 4, 32—35. Edinost med verniki. Dej. ap. 4, 36—5, 5. Ananija. 663 njegovega, marveč vse jim je bilo skupno. In z veliko močjo so apostoli pričevali vstajenje Jezusa Kristusa, našega Gospoda. In velika milost je bila v njih vseh, saj ni bilo nobenega v revščini med njimi. Kolikor jih je bilo namreč, ki so imeli njive ali hiše, so prodajali, ter prinašali izkupilo tega, kar so prodali, in položili apostolom k nogam. Delilo se je pa vsakemu, kolikor mu je bilo treba. Razlaga. 1. Molitev. Peter in Janez se vrneta iz¬ pred starejšinstva k svojim tovarišem, skoraj gotovo v znano hišo Markove matere. Ko povesta, kako so jima zažugali prvaki, se zvrši silno mil in lep prizor. Odgovor prvih kristjanov na prvi sovražni napad, je goreča molitev. Ni nam treba misliti, da so čudežno vsi- molili ravno tiste be¬ sede na glas, marveč sklepati smemo, ker ta mo¬ litev zelo spominja na Petrove govore , 1 da jo je molil Peter, drugi so jo pa v duhu ponavljali. Silno je veličastna in ganljiva ob enem. Najprej se slavi božja vsemogočnost in vsevednost, ki je 2 njo po Davidu 8 tako jasno napovedal boje proti Mesiju in njegovemu kraljestvu. Saj so se res združili kralji in poglavarji (Herod in Pilat), ne¬ verniki (vojaki) in Judje dobro pred dvema me¬ secema proti Jezusu. S tem so pa zvršili le božji sklep. Molitev k sklepu iskreno prosi božje pomoči, oeš tako kakor so se združili proti Jezusu, se bodo tudi proti nam. Saj so ravno danes zdru¬ ženi poglavarji prepovedali in zažugali govoriti 0 Jezusu. Zato molijo za gorečnost, da bi mogli neustrašeno govoriti božjo besedo, kakor jim je Zveličar naročil; pomaga naj jim pri tem namenu 2 ozdravljanji, s čudeži. Apostoli in učenci čutijo, ba jim ni mogoče z lastnimi močmi vzdržati v bližnjem boju. Vsemogočnega Stvarnika prosijo, na i pokaže v čudežih svojo moč, in naj s tem Potrdi njihove besede. Ta lepa molitev je gotovo ostala dolgo časa v rabi prvim kristjanom. Z njo in iz nekaterih govorov Petrovih in Pavlovih se je že v prvi dobi sestavila takozvana apostolska veroizpoved, ki tudi pričenja z vero v vsemogočnega Stvarnika 1 Prim. Dej. ap. 3, 5. 10; 10, 28 nasl.; 13, 28. 2 Ps. 2, 1. 2. in ob trpljenju Jezusa Kristusa tudi omenja Pon- cija Pilata. Iz te molitve izvemo, da se je to ime imenovalo ravno v dokaz, da so se res po¬ glavarji zemlje združili proti Jezusu. Molitev je bila uslišana. Čulo se je čutno znamenje. Hiša, kjer so molili, se potrese; učenci in apostoli pa odslej, polni Sv. Duha, brez strahu srčno dalje oznanjajo evangelij. 2. Eno srce in en duh. Sv. Luka nam ob ti priliki zopet v kratkih potezah podaja pri¬ srčno sliko življenja prvih kristjanov. Vsi so bili edini, kakor eno srce in en duh. Ta edinost in ž njo združeni mir je bil sad Sv. Duha. Celo v premoženju se je kazala ta čudovita edinost. Kdor je kaj imel, ni rekel, da je to samo njegovo, marveč vseh. Seveda potemtakem ni mogel nihče trpeti pomanjkanja. Kdor je kaj potreboval, so mu dali apostoli. Če je pa njim pošla blagajna, je pa brž kdo kaj prinesel, oziroma prej prodal kako svojo last in jim izkupilo prinesel. Apostoli, pa gotovo tudi drugi učenci, so pa 2 veliko močjo, pogumno in med mnogimi čudeži, oznanjali Jezusa, in sicer pred vsem njegovo vstajenje. To je bilo središče njihove pridige; o tem so pričali. V. Dva zgleda: Barnaba; Ananija in Safira. Dej. ap. 4, 30—5, 11. Jožef, ki so mu apostoli dali priimek Barnaba (pretolmačen pomenja sin tolažbe), Levit, iz Cipra doma, je imel njivo in jo je prodal, prinesel izkupilo in ga položil apostolom pred noge. Neki mož, Ananija po imenu s svojo ženo Safiro, proda tudi posestvo; pridrži pa z vednostjo svoje žene nekaj izku- pila za posestvo in prinese en del in ga položi apostolom k nogam. Peter pa pravi: „Ananija, zakaj je napolnil satan tvoje srce, da si se zla¬ gal Svetemu Duhu in si utajil nekaj izkupila za posestvo? Ali bi ne bilo, ko bi je bil obdržal, ostalo tebi; in ko je bilo prodano, ali ni bil denar v tvoji oblasti? Zakaj si sklenil to reč v svo¬ jem srcu? Nisi se zlagal ljudem, am¬ pak Bogu.“ Ko Ananija zasliši te besede, pade in umrje. In velik strah obide vse, ki 664 Dej. ap. 5, 6 — 11. Safira. Barnaba. Pomen zgodbe o Ananiju in Safiri. so to poslušali. Mladeniči pa vstanejo, ga vzdignejo, nesejo ven in pokopljejo. Črez kake tri ure se pa zgodi, da pride njegova žena nevede, kaj se je zgodilo. Peter ji pa reče: „Povej mi, žena, ali sta za toliko prodala njivo ?“ Ona pa reče: „Prav za toliko." Peter ji pa odvrne: „Zakaj sta se dogovorila, da bosta izkušala Gospo¬ dovega Duha? Glej, noge tistih, ki so pokopali tvojega moža, so pred durmi in te poneso ven." In pri tej priči mu pade pred noge in umrje. In ko mladeniči stopijo noter, jo najdejo mrtvo, in jo nesejo ven, ter pokopljejo pri njenem možu. In velik strah obide vso cerkev in vse, ki so to slišali. Razlaga. 1. Barnaba. 0 tem, kako so prvi kiistjani razumevali skupnost ljubezni, navaja sv. Luka dva zgleda, in sicer enega v izpodbudo, drugega v grozo. Prvi se tiče Barnaba, moža, ki se odslej večkrat imenuje v svetih knjigah. Imenoval se je Jožef, doma je bil iz otoka Cipra, levitskega rodu. Morda je bil že prej v Gospodovi družbi. Apostoli so mu dali ime Barnaba, t. j. Sin tolažbe. Brez dvoma se tiče to ime njegove prisrčne zgovornosti. V svetili zgodbah je znan samo po tem imenu. V Jeruzalemu je imel njivo. Prodal jo je in izku- pilo prinesel apostolom. Poleg premoženja je pa izročil tudi vso svojo osebnost v sveto evangelj¬ sko službo. Izpreobmjenega Pavla je on pripeljal k Petru. Apostoli so imeli toliko zaupanja vanj, da so ga poslali kot svojega zastopnika v Antiohijo, kjer se je ustanovila prva cerkvena srenja iz poganov. Te kristjane je odslej on vodil in utrjeval. Z Markom sta bila v sorodu. Njegovo delo je, da je šel tudi ta ž njim vred s sv. Pavlom na prvo misijonsko pot. Pri drugi misijonski poti je bil Pavel sam, Barnaba in Marka sta pa šla po svojih načrtih v Ciper in kasneje v Aleksandrijo oznanjat Kristovo vero. * 1 Pobožno izročilo pripoveduje, da so ga v Salamini razjarjeni Judje kamenjali in truplo vrgli na grmado, toda čudežno ohranjeno je Marka 1 Prim. Dej. ap. 4, 36; 9, 27; 11, 22. 30; 12, 25; 13, 1. 7. 43. 46. 48. 49; 14, 13. 14. 20; 15, 2. 12. 22. 25. 35; I. Kor. 9, 6; Gal. 2, 1. 9; Kol. 4, 10. pokopal v neki votlini. Za vlade cesarja Zenona (474—491) se je prikazal Salaminskemu škofu Artemiju in mu je povedal, kje je njegov grob. Našli so truplo; na prsih je imel lastnoročno pisani evangelij sv. Mateja. 2. Ananija in Safira. V nasprotju z Barnabom, ki je dal sebe in vse, kar je imel, za sveto stvar, pripoveduje sv. Luka strašno zgodbo o Ananiju in Safiri. Ta dva sta hotela brez dvojbe zasloveti med kristjani in pri apostolih dobiti čim najveejo veljavo. Napuh je bil vzrok njunemu postopanju. Sklenila sta se hliniti, da sta vse svoje premoženje izročila v skupno blagajno. Iz razgovora med sv. Petrom in Ananijem vidimo jasno, da ni nihče silil nikogar, naj prepusti svojo last skupnosti. Peter naravnost pravi: Ali bi ne bilo, ko bi bil posestvo pridržal, ostalo tebi; in ko je bilo prodano, ali ni bil denar v tvoji oblasti ? Ananija se je lagal. Peter mu očita njegov greh v tem-le zraislu: Satan te je izkušal in te nagibal k napuhu in k hlimbi. Ti si pa odprl tej izkušnjavi svoje srce in si se ji vdal. Pre¬ mišljeno si storil vse. Nam, apostolom, ki smo namestniki Sv. Duha, si se zlagal; zato je tvoje delo greh proti Sv. Duhu. Sv. Duh je pa Bog; zato si se zlagal Bogu. Zadela ga je strašna kazen. Padel je mrtev na tla. — Pokopali so ga po tedanji šegi takoj po smrti, grobovi so bili namreč vedno pripravljeni. Četudi morda Ananijev greh ni bil smrten, in se vsled tega ne more reči, da je bil pogubljen, je bila vendar ta kazen vsled svojega vpliva na kristjane silno koristna. Strah jih je obšel. In ko je ravno tista kazen zadela Safiro, se je še povečal- Prej smo slišali o bratih, 1 to je o apostolih in učencih, o množici vernikov; 2 tu pa prvič čujemo o celem skrivnostnem Jezusovem Te¬ lesu , o cerkvi. Velik strah obide vso cerkev, pravi sv. Luka. V evangeliju imamo besedo cer¬ kev (po grško ekklezia) trikrat; tam se šele na¬ poveduje. O ustanovljeni Jezusovi družbi imamo pa ime cerkev (ekklezia) na tem mestu prvič zapisano. Nam se zdi primerno, da se ravno ob zgodbi Ananija in Safire, kjer se je tako straho¬ vito pokazala veljava cerkvene oblasti, prvič rabi tisto ime, katero je Jezus apostolu Petru prvič povedal, ko mu je obljubil, da bo na njem sezidal svojo cerkev. 1 Dej. ap. 1, 15. ! Dej. ap. 2, 44; 4, 32. 665 Sikstinska Madona. 666 Dej. ap. 5, 13 — 43. Starejšinstvo proti apostolom. VI. Starejšinstvo prvič prime apostole. Dej. ap. 5, 12—49. Po rokah apostolov se je pa zgodilo mnogo znamenj in čudežev med ljud¬ stvom ; vsi so bili enega duha v Salo¬ monovi lopi. Od drugih se jim pa nihče ni upal pridružiti; pač pa jih je poveličevalo ljudstvo. Tem bolj je rastla množica mož in žen, ki so ve¬ rovali v Gospoda, tako, da so bolnike nosili na ceste in pokladali na postelje in ležišča, da bi vsaj senca mimogre- dočega Petra koga izmed njih obsen- čila, in bi bili rešeni svojih bolezni. Prihajalo jih je pa tudi mnogo iz bliž¬ njih mest v Jeruzalem in so prinašali bolnike in take, ki so jih mučili ne¬ čisti duhovi; in vsi so ozdraveli. Vzdigne se pa veliki duhovnik in vsi, ki so bili ž njim od saducejske stranke, polni ljubosumnosti in polože roke na apostole in jih denejo v mestno ječo. Toda Gospodov angel odpre po¬ noči vrata v ječo in jih pelje iž nje, rekoč: „Pojdite, nastopite in govorite v templu ljudstvu vse besede tega življenja." Oni pa, ko to zaslišijo, gredo zjutraj v tempel in začno učiti. Tu pride ve¬ liki duhovnik, in kateri so bili ž njim, in skličejo zbor in vse starejšine Iz¬ raelovih otrok in pošljejo v ječo, naj jih pripeljejo. Ko pa pridejo služabniki tja, jih ne najdejo v ječi, in se vrnejo, ter sporoče, rekoč: „Ječo smo sicer našli zelo skrbno zaprto, ko smo pa odprli, nismo našli nikogar notri." Ko pa templov poglavar in veliki du¬ hovniki zaslišijo te besede, so bili v za¬ dregi, kaj bi to bilo. Tu pride nekdo in jim pove: „Glejte, možje, ki ste jih deli v ječo, stoje v templu in uče ljudstvo." Nato odide poglavar s služabniki in jih pripelje brez sile; bali so se namreč ljudstva, da bi jih ne kamenjalo. In ko jih pripeljejo, jih postavijo pred zbor; in veliki duhovnik jih vpraša, rekoč: „Trdo smo vam zapovedali, da ne učite v tem imenu; in glejte, napolnili ste Jeruzalem s tem ukom in na nas ho¬ čete spraviti kri tega človeka." Odgovori pa Peter z apostoli, rekoč: „Boga je treba bolj poslušati kot ljudi. Bog naših očakov je obudil Jezusa, ki ste ga vi obesili na les in umorili. Njega je Bog na svojo desnico povišal za vla¬ darja in Zveličarja, da podeli Izraelu pokoro in odpuščenje grehov. In priče teh reči smo mi, in Sveti Duh, ki ga • a je Bog dal vsem, kateri so mu pokorni. Ko to začujejo, se razsrdijo in jih mislijo umoriti. V zboru pa vstane neki farizej, Gamaliel po imenu, učenik po¬ stave, spoštovan od vsega ljudstva, in veli može za malo časa ven peljati. Nato jim reče: „Možje Izraelci, p°' mislite dobro o teh ljudeh, kaj hočete storiti. Pred temi dnevi je namreč vstal Te vda, ki je trdil, da je nekaj, in pri¬ družilo se mu je nekaj mož, krog 4 00 ’ on je bil ubit in vsi, ki so šli za njim, so se razkropili in uničili. Za njim se je vzdignil Juda Galilejec ob popiso¬ vanju in je potegnil ljudstvo za seboj, poginil je pa sam in vsi, kar jih je šlo za njim, so se razpršili. Sedaj vam torej pravim: Odstopite od teh ljudi in pustite jih. Če je namreč od ljudi to gibanje, ali to delo, se bo razdrlo. Če je pa od Boga, ga ne boste mogli razdreti; da se morda ne najde med vami, da se Bogu ustavljate." In pritrdijo mu. Nato vele apostole poklicati in jih pretepsti; in jim zapo¬ vedo , naj nikakor ne govore o Jezu¬ sovem imenu, in jih izpuste. Oni p^ gredo veseli izpred zbora, ker so bili vredni zavoljo Jezusovega imena trpeti zasramovanje; in ne odnehajo vsak dan v templu in po hišah učiti i n oznanjati Kristusa Jezusa. K a z 1 a g a. 1. Cerkev se množi. Zopet čujemo, da so se verniki zbirali v Salomonovi lopi. Zato imamo pač velik razlog v tem, da je bil tudi Zveličar rad tam , 1 dalje, da je bilo ravno v h 1 Jan. 10, 23. Čudežno rešeni apostoli. Gamaliel. 667 lopi mnogo prostora, toda največ zato, ker kri¬ stjani niso smeli v notranje templove prostore. Enega duha so bili tam; skupaj so se držali; skupaj so prihajali, skupaj molili, skupaj odhajali. Ljudstvo jih je poveličevalo, toda javno se jim vendar v lopi ni upal nihče pridružiti, ker so se vsi bali voditeljev. Toda, četudi ne v templu, je pa drugod rastla krščanska četa. Brez dvojbe so se oglašali na domu pri apostolih, se dali po¬ učiti v Jezusovi veri in krstiti. Največji nagib so bili mnogobrojni čudeži. Tudi v tem oziru je Peter v ospredju. Celo senco njegovo so iskali raznovrstni bolniki, da bi ozdraveli. Tu vidimo torej, da niso samo apostoli v njem videli svo¬ jega prvaka, verniki svojega vrhovnega pastirja, Marveč da so celo še nekrščeni Judje priznavali n jemu v vseh ozirih gledč na Kristovo vero prvo veljavo. 2. Apostoli ujeti in rešeni. Kajfa s svojimi saducejskimi pristaši je zasledoval apo¬ stolsko delovanje. Vsa Anova rodbina je bila brez dvojbe vmes in še kaj drugih. Ljubosumni so bili, bali so se za svojo veljavo. Ni čuda! Ljudstvo je visoko cenilo apostole, ki so vedno Ponavljali nauk o Mesiju Jezusu in poudarjali v dokaz njegovega božjega poslanstva njegovo vsta¬ jenje. Kajfovci so se lotili apostolov s silo; dali 80 jih ujeti in zapreti v ječo, gotovo zvečer, ali Ponoči. To je bil velik udarec za mlado cerkev. Kaj naj store verniki brez apostolov? Zato je Posegel Bog vmes in pokazal takoj pri prvi bridki Poizkušnji, da on varuje svoje namestnike. Angel jim odpre ječo in jih pelje iz nje bodreč jih, naj vedno dalje oznanjajo v templu ljudstvu vse besede življenja v Kristu, ki so ga doslej učili. Zjutraj so apostoli že zopet v templu in po¬ sujejo ljudstvo. To je moralo biti veselje med Kristjani in strmenje med drugimi, ko so videli upostole in slišali od njih samih, kako je nad n iimi izkazal Bog svojo moč. Naklep velikih duhovnikov je rodil ravno nasprotne sadove: več vneme pri vernikih, več poguma pri ljudstvu. Pred starejšinstvom. Kajfa je skli- Ca l redno starejšinstvo v posvet, ali pravzaprav k sodbi. Kako osupne vsa trdovratna sebična deta, ko jim biriči uradno izpričajo, da apostolov v ječi, in ko jim dojde vest, da že zopet uče. * z Kpa pokličejo apostole pred zbor; boje se ljud- stv a. Kajfa jim očita, zakaj vkljub prepovedi še Vedno uče v tem imenu. Sveto ime Jezus ne gre preko njegovih umazanih ustnic. Ko bi ga bilo zopet treba imenovati, ga nazivlje tega človeka, z zaničljivostjo pokrivaje notranji strah. Zopet govori Peter v imenu vseh pogumno in jasno kot vselej, ker nastopa kot Jezusov prvi namestnik. Ne brani se; priznava a poudarja, da dela on in apostoli po božjem povelju, in da zato niti na to ne mislijo, da bi se uklonili nji¬ hovemu, zgolj človeškemu ukazu. Boga je treba bolj poslušati kot ljudi. V teh besedah je obse¬ ženo vodilno načelo vsega apostolskega delovanja; te besede so cel, popoln program. Nato pa od¬ krito napade starejšine in iznova ponavlja resnice, ki smo jih razložili že v prejšnjih njegovih govorih. 1 Očita jim Jezusov umor. Poudarja, da je vstali, na desnico božjo povišani Jezus po božji naredbi vladar in Zveličar, ki daje pred vsem Izraelcem odpnščenje grehov, če sprejmejo vero vanj in se dade krstiti. O tem, zlasti o vsta¬ jenju in vnebohodu so apostoli priče; ž njimi vred pa priča tudi Sveti Duh s svojimi darovi, vsem, kateri so Bogu pokorni. Iz tega sledi seveda, da hočejo apostoli še dalje ostati Bogu pokorni in tako biti deležni darov Sv. Duha; zato pa hočejo pričati tudi za- naprej o Jezusu. Sledi pa tudi, naj starejšine opuste svojo trdovratnost in naj se izpreobrnejo, naj tudi oni postanejo Bogu pokorni. V Petrovem govoru opažamo iznova tisto vrsto krščanskih resnic, ki jo imamo v apostolski veroizpovedi. Najprej o Bogu, potem o Jezusu, njegovi smrti, vstajenju, vnebohodu in poveličanju na božji desnici, nazadnje pa o Sv. Duhu in nje¬ govem delovanju v odpuščenje grehov. 4. Oamaliel. Oholi starejšine ne sprej¬ mejo Petrovega opomina; razsrjeni mislijo na nove umore. Besni rohne, da se morajo apostoli umoriti. Tu nastopi Gamaliel. Judovska povest- nica ga imenuje starca in ga slavi z imenom dika postave. Bil je sin Simonov in učenec Hilelov, 2 sloveč pismouk farizejske stranke, učitelj Savlov, kasnejšega apostola; 3 umrl je 18 let pred razde¬ janjem jeruzalemskega mesta. Nanj je gotovo vplivala poleg Petrove odločne besede čudežna rešitev apostolov iz ječe. Y samem starejšinstvu, brez apostolov, svari pred vsakim prenagljenim korakom proti njim, češ, če je njihovo gibanje 1 Dej. ap. 2, 22 nasl.; 3, 12 nasl. 2 Primeri Zgodbe II, str. 418. 3 Dej. ap. 22, 3. 668 Pogum apostolov. človeško, se podere samo po sebi, če je pa božje, je zastonj vsak napad in starejšine si vrb tega nakopljejo greh proti Bogu. Da človeška podjetja ljudi, ki hočejo uprizoriti velike poli tiske in verske preobrate, sama po sebi poginejo, in da je nepo¬ trebno se utikati gosposki vmes, dokazuje iz dveh najnovejših zgledov iz najmlajše judovske zgo¬ dovine. Neki Tevda je vstal, in o sebi trdil, da je nekaj poseb¬ nega, da je od Boga poslan in je dobil nekaj pristašev, toda njegova reč se je kmalu žalostno kon¬ čala. Drugi — Juda G-alilejec iz Gamale v Dolenji Gaulani- tidi, je 1. 6 po Kr. ob drugem popiso¬ vanju cesarskega namestnika Kvirina dvignil nekaj ljudi, da so se temu uprli, češ, da se osvobodi judovski narod. 1 2 Pa tudi njegov poizkus se je žalostno končal. Gamalielove trez¬ ne besede so neko¬ liko ohladile strupe¬ no strast, toda brez vsake kazni niso ho¬ teli starejšine izpu¬ stiti apostolov. Ve¬ leli so jih pretepsti, 3 vsakemu so naložili po 39 udarcev. Jela se je torej na apo¬ stolih zvrševati Go¬ spodova napoved, da jih bodo bičali. 3 Poleg tega jim zopet prepovedo, da ne smejo več oznanjati Je¬ zusa, to pot sami v svesti, da jih apostoli ne bodo poslušali. Ti se vesele, da so bili vredni zavoljo 1 Prim Jos. E'lav. Ant. 18, 1, 1; 20, 5, 2. 2 Prim. V. Mojz. 25, 3; II. Kor. 11, 24. 3 Mat. 10, 17; Zgodbe II, str. 364. Jezusovega imena trpeti zasramovanje. Čudoviti vpliv Sv. Duha! Vesele se in radujejo trpljenja in sramote za svoje evangeljsko delo, kakor jim je naročil Gospod. 1 Odkar je Jezus trpel zanje, jim je trpljenje zanj največja čast. S tem večjim pogumom, s tem prisrčnejšim navdušenjem zvr- šujejo svojo nalogo, zopet dan za dnem javno v templu in zasebno po hišah oznanjevaje Kristusa Jezusa, in s tem branijo pravico svoje apostolske službe proti never¬ nemu starejšinstvu. Znane so jim njegove besede iz pridige na gori: Blagor vam , ko vas bodo ljudje sovražili in ko vas bodo iz- občevali in zasramo¬ vali in zametovali vaše ime kot hudobno zavoljo Sinu člove¬ kovega, in vse hudo zoper vas lažnivo govorili zavoljo mene. Veselite se tisti dan in se radujte, ker glejte, vaše plačilo je veliko v nebesih. Pomnijo, kaj jim j e rekel, ko jih je po¬ slal po svetu: Izro¬ čali vas bodo sodi¬ ščem in bičali v shod¬ nicah. Spominjajo se pa tudi besedi: Vsak, kdorkoli me izpozna pred ljudmi, ga tudi jaz, Sin člo- večji, izpoznam pred svojim Očetom in pred bož¬ jimi angeli. Zato se čutijo blažene in se vesele- Ko so padali udarci po njih, so gotovo ponav¬ ljali v svojem srcu: Blagor mi, da se nad menoj izpolnjuje Gospodova beseda! Blagor mi, ker s tem je dokazano, da sem res Jezusov učenec! 1 Mat. 5, 11. 12; Zgodbe II, str. 208—214, Ravna ulica v Damasku. Dej. ap. 6, 1—7. Diakoni. 6(19 Tretji odstavek. Diakoni in smrt sv. Štefana. Dej. ap. 6, 1—8, 3. I. Diakoni. Dej. ap. 6, 1—7. Tiste dni pa, ko so se množili učenci, začno Grki mrmrati zoper He¬ brejce, češ da se pri vsakdanji delitvi Prezirajo njihove vdove. Dvanajsteri Pa skličejo zbor učencev in pravijo: »Ni prav, da bi mi opuščali božjo be¬ sedo in oskrbovali mize. Ozrite se torej, bratje, na sedem mož izmed svoje srede, ki so dobro izpričani, polni duha to modrosti, da jih postavimo za to opravilo. Mi se bomo pa držali mo¬ litve in božje besede.“ In ta govor je bil všeč vsi množici. Nato izvolijo Štefana, moža polnega v ®re in Svetega Duha, in Filipa, in Prokora, in Nikanora, in Timona, in Parmena, in Nikolaja, izpreobrnjenca iz Antiohije. Te postavijo pred apo¬ stole; in oni molijo in polože roke Banje. Beseda Gospodova je pa rastla to število učencev se je močno mno- zilo v Jeruzalemu; tudi velika četa duhovnikov je bila veri pokorna. K a z 1 a g a. 1. Spor med Grki in Hebrejci. Sv. Luka pričenja ta dogodek z besedami tiste dni; ^ njih seveda ne moremo nič za gotovo sklepati, Ldaj. Mnogo razlagavcev pravi, da se je zgodilo t°> kar se pripoveduje v ravnokar navedenem °dstavku, drugo leto po binkoštnem prazniku. Med Judi v Jeruzalemu in okolici sta bili vrsti: eni so bili domačini iz mesta ali vsaj * z Palestine; ti so govorili med seboj v svojem ebrejskem (pravzaprav aramejskem) maternem Je ziku; drugi so bili doma izven Palestine in so občevali v svojem domačem grškem jeziku. Sveti J Uka imenuje prve Grke, druge Hebrejce. Izmed e h se jih je mnogo pokristjanilo. Sicer so obojni Jttoili Jeruzalem in judovsko domovino, toda do- ^ačini so se splošno šteli nad nje; in to je Grke bolelo. Bilo je splošno nekakšno narodno tekmo¬ vanje med njimi. Prvi čas so bili med kristjani vsi v lepi edinosti. Jezusova vera je naredila iž njih eno srce in enega duha. Tekom časa se je pa vrinila marsikaka nepopolnost med verniki; ena se je pokazala tudi v razmerju med palestin¬ skimi, hebrejskimi in izvenpalestinskimi (grškimi) kristjani. Grki začno mrmrati zoper Hebrejce, češ da se pri vsakdanji delitvi prezirajo njihove vdove. Že prej smo pojasnili, da so imeli prvi kristjani v Jeruzalemu skupno blagajno. Premožnejši so svojevoljno darovali od svojega premoženja; na¬ vadno so donašali svoje darove k službi božji, zlasti ob nedeljah , 1 pa tudi sicer v denarju ali v blagu. Darovavec je položil svoj dar na Go¬ spodovo mizo, na oltar; apostoli so ga sprejeli v oskrbovanje. Iz teh darov se je potem dajala miloščina pri vsakdanji delitvi , kakor pravi sveti Luka. Delili so potrebnim ob sklepu službe božje, ali pa so jim nosili tudi na dom. Jasno je, da so imeli vrhovno vodstvo vsega tega apostoli; jasno pa tudi, da se niso mogli sami z vsemi podrobnostmi pečati. Zato so imeli gotovo že iz početka može, ki so jim pri tem pomagali. Kakor je videti, so bili ti apostolski pomočniki Hebrejci, Judje domačini. Med podpiranci so bile v prvi vrsti vdove in sirote. Kjerkoli se v starih krščanskih spisih govori o podpore potrebnih re¬ vežih, so vdove in sirote na prvem mestu. Že sv. Jakob pravi : 2 Prava pobožnost je vdove in sirote obiskavati v njihovi žalosti. Kakor vidimo iz opisa sv. Luka, so hebrejski apostolski pomočniki prezirali grške vdove, da niso iz skupne blagajne toliko dobile, kolikor domačinke. Sklepati smemo, da ni bilo pri tem niti slabega namena. Domačini so pač domačine najbolj poznali, najložje občevali ž njimi in jim zato tudi prej in boljše ustregli. 2. Diakoni. Apostoli hočejo napraviti red. Skličejo vernike in naroče, naj se izvoli sedem mož, ki bodo imeli skrb za mize. Priznavajo 1 Prim. I. Kor. 16, 2. 2 .Tak. 1, 27. 670 Lastnosti diakonov. Dej. ap. 6, 8—14. Sv. Štefan. torej, da se doslej ni vse prav godilo; poudarjajo pa, da se ne sme nikakor krivda zavračati nanje, ker imajo oni drugega, važnejšega posla: voditi morajo molitev — brez dvoma pomenja tu molitev pred vsem darovanje sv. maše in delitev zakra¬ mentov — in oznanjati božjo besedo. Vsem je bilo to všeč. Edinost se je brž dosegla. Zbor je izvolil sedem mož, ki imajo vsi grška imena. Iz tega smemo sklepati, da so domači Judje drage volje prepustili skrb za mize grškim sobratom; ta izvolitev dokazuje popolno medsebojno zaupanje in potrjuje, da mali spor ni izviral nikakor iz osebnega preziranja, marveč edino iz razmer, ki smo jih že omenili. Apostoli so zahtevali le to, naj bodo izvo¬ ljenci dobro izpričani, pošteni, zanesljivi, polni Sv. Duha in modrosti. Določitev oseb so prepu¬ stili zboru. Sami so jih pa slovesno posvetili za njihovo službo: molili so nad njimi in položili so roke nanje, da so jim s tem naložili del svoje oblasti in jih v nekem oziru postavili za svoje namestnike. Zbor jih je izvolil; s tem so bile določene le osebe. Oblast so jim dali še-le apo¬ stoli s poklado rok 1 in z molitvijo. Že prej so bili kristjani polni Sv. Duha. Z molitvijo in po¬ klado rok se jim je torej podelila poleg službe tudi še milost službo prav zvrševati. Prejeli so po apostolih oblast in božjo milost — zakrament. Kakšna je bila njihova oblast, razvidimo iz besedi, da bodo oskrbovali mize. Miza je tu brez dvojbe Gospodova miza — oltar. Mize oskrbovati se torej pravi: streči pri oltarju, pri sv. maši, deliti sv. Kešnje Telo, oskrbovati pa tudi darove, ki so se polagali na oltar, in deliti te darove med reveže. Miloščina je bila ozko zvezana z božjo službo. Tisti, kateri so imeli skrbeti za reveže in bolnike, in jim nositi milodare na dom, so prinašali bolnikom tudi sv. Rešnje Telo. Dia¬ koni so bili potemtakem pomočniki apostolov pri božji službi in pri skrbi za reveže, ki je bila zve¬ zana ž njo . 2 Iz kasnejših podatkov sv. Luka vi¬ dimo, da so diakoni tudi pridigovali in delili za- 1 Poklada rok pomeni že v starem zakonu podelitev oblasti. Levitom so položili Izraelci roke na glavo. Prim. IV. Mojz. 8, 10. Mojzes je v tem zmislu položil Jo- zvetu roke na glavo. Glej IV. Mojz. 27, 18. in V. Mojz. 34, 9. V novem zakonu se je tudi sveta oblast tako delila. Glej I. Tim. 4, 14; 5, 22 in II. Tim. 1, 6. 2 Prim. Nauk ap. 14, 1; Ign. ad Trall. 2, 3; Polik. ad Phil. 5; Past. Herm. sim. IX, 26, 2. krament sv. krsta . 1 Tega jim seveda izprva v Jeruzalemu še ni bilo treba; saj je bilo vseh dvanajst apostolov tam; pač pa se je pokazala ta potreba drugod, kjer je le sempatja za kratek čas prišel kak apostol. Prvi med diakoni se imenuje Štefan, ker je bil najodličnejši med njimi. O njem bomo še čuli . 2 Drugi Filip se tudi v Dejanjih apostolov še večkrat omenja . 3 Ostalih ne poznamo. Vsi so bili rojeni Judje, samo Ni¬ kolaj je bil v Antiohiji rojen pogan, ki je kasneje prestopil k judovstvu. Nekateri pravijo, da se je po njem imenovala krivoverska ločina Nikolajcev, ki jo že sv. Janez v skrivnem razodetju omenja . 4 Diakoni so dobro delovali. Edinost se je popolnoma dosegla, vedno novi verniki so pristo¬ pali in celo mnogo judovskih duhovnikov se je izpreobrnilo. Torej celo tam, kjer je bilo na¬ sprotje proti Jezusu naj večje, se je jel tajati led. Sv. Luka lepo pravi o izpreobrnjeni četi duhov¬ nikov, da je bila veri pokorna. Vera res zahteva Bogu vdane, pokorne volje. Duhovniki so bili doslej pokorni judovskim voditeljem; izpreobrnjeni so pa postali pokorni veri. II. Sv. Stefan. Dej. ap. 6, 8—7, 59. a) Delovanje sv. Štefana in obtožba proti njemu. Dej. ap. 6, 8—15. Štefan, poln milosti in moči je zvr- seval velike čudeže in znamenja med ljudstvom. Tu jih vstane nekaj iz tako- imenovane libertinske in cirenske in aleksandrijske in cilicijske in azijske shodnice, ter se prično prepirati s Šte¬ fanom; ne morejo se pa ustavljati mo¬ drosti in duhu, ki je v njem govoril- Nato nahujskajo može, ki naj reko: ,Slišali smo ga govoriti kletvine proti Mojzesu in Bogu/ In tako razdražijo ljudstvo in starejšine in pismarje; in napadejo ga in zgrabijo ga in peljejo pred zbor. Tu postavijo krive priče, ki pravijo: „Ta človek ne neha govo¬ riti zoper sveto mesto in postavo. Sli¬ šali smo ga namreč reči: Ta Jezus, 1 Dej. ap. 6, 8 nasl.; 8, 4 nasl. 2 Dej. ap. 6, 8 nasl, 3 Dej. ap. 8, 5 nasl.; 21, 8 nasl. 4 Dej. ap. 2, 6. 15; primeri Iren. Adv. haer. 1, 26, 3, Epifan. 25. Clem. Alei. Strom. 3, 4. Dej. ap. 6, 13. Nastop sv. Stefana. 671 Nazarečan, bo razdrl to mesto in pre¬ cenil šege, ki nam jih je Mojzes izročil." In pogledavši nanj vidijo vsi, ki so sedeli v zboru, njegovo obličje, kakor a ngelovo obličje. in maloazijski Judje so tudi imeli svojo shodnico; vsi ti so bili takozvani grški Judje. Ker je sv. Štefan sam bil ,Grk‘, kakor priča njegovo ime, je umljivo, da je med grškimi Judi največ deloval, in da je gotovo marsikoga s svojo Prvi mučenec sv. Štefan. Razlaga. Stara rabinska izročila trdijo, da je bilo v Jeruzalemu 480 shodnic (sinagog), kjer so se shajali Judje k molitvi in razlagi sv. pisma, pa zborom tičočim se njihovega ver- a. Eno tako shodnico so imeli naše: osvobojenci); tako so se ime- n °vali potomci tistih Judov, katere je svoj čas hruški poveljnik odpeljal s seboj v Rim, pa so hh tam črez več časa osvobodili in so se vsled te ?a vrnili v domovino. Ž njimi so se zvezali bhseljenci iz Aleksandrije in Cirene. Cilicijski U1 k drugim ® k ega življenj cbertinci foo besedo, pa tudi s svojimi velikimi čudeži izpre- obrnil. Zato so jeli ravno grški Judje iz ime¬ novanih shodnic sovražiti Štefana. Prepirali so se ž njim, toda vedno jih je modrost mladega diakona premagala. Zato so zabesneli in upri¬ zorili z lažnivim hujskanjem cel upor proti njemu. Pa so starejšinstvo dobili brž za svoje naklepe, je umljivo samo po sebi. Ujeli so ga in pred starejšinstvom se je pričela obravnava proti njemu. Krive priče so mu očitale kletvine proti Mojzesu in Bogu in napade na Jeruzalem, tempel in postavo. 672 Dej. ap. 7, 1-20. Štefanov govor. Lahko si mislimo, kako je bilo: Štefan je oznanjal Jezusa, njegovo delo, smrt, vstajenje in vnebohod. Poudarjal je, da je on dopolnil obljube starega zakona, da se odslej pričenja novo božje kraljestvo, da so vsled tega Mojzesove zunanje postave o obrezovanju in jedilih izgubile veljavo, da je namestu starih daritev nastopila nova čista daritev, ki se bo obhajala povsod, in da je vsled tega tudi tempel izgubil svoj pomen. Gotovo je tudi pripovedoval Gospodovo napoved, da se raz¬ ruši sveto mesto in tempel. To so priče preobr¬ nile in tako se je naredila lažniva obtožba. Štefan stoji pred starejšinami, ki pazljivo gledajo nanj. Vtis tega pogleda je nepopisen. Sv. Luka pravi, da vsi vidijo njegovo obličje, kakor angelovo obličje. Veselje mu sije iz lic; iz oči mu žari nebeški mir in sveta navdušenost, da trpi za Jezusa; celo obličje mu ožarja čudo¬ vita svetloba. Kakor angel! Ali se more lepše označiti rajsko čista duša mladega diakona? Ali je mogoče večje nasprotje: Angelski Štefan in besnega sovraštva polni starejšine? b) Štefanov govor. Dej. ap. 7, 1—53. Veliki duhovnik reče nato: ,,Ali je to tako?" On pa pravi: „Možje, bratje in očetje, poslušajte! Veličastni Bog se je prikazal na¬ šemu očetu Abrahamu, ko je bil v Mezopotamiji, preden se je nastanil v Haranu, in mu je rekel: ,Pojdi iz svoje dežele in od svoje rodovine in idi v deželo, ki ti jo pokažem.' Tedaj je šel iz kaldejske dežele in se nastanil v Haranu. In ko umrje njegov oče, ga preseli odtam (Bog) v to deželo, ki vi zdaj prebivate v nji. Ne da mu pa deleža v nji, še za eno stopinjo ne; obljubi jo pa dati v posest njemu in njegovemu zarodu za njim, ko še ni imel sina. Bog mu pa reče, da bodo njegovi potomci tujci v tuji deželi, in jih bodo podvrgli sužnosti in hudo delali ž njimi štiristo let. ,In narod, ki mu bodo služili, bom jaz sodil,' — pravi Gospod — ,in potem pojdejo ven in bodo meni slu¬ žili na tem mestu.' Da mu tudi za¬ vezo obreze. In tako je rodil Izaka in ga obrezal osmi dan, in Izak Jakopa in Jakop dvanajst očakov. Očaki so pa Jožefa iz zavisti pro¬ dali v Egipt; a Bog je bil ž njim in ga je rešil iz vseh njegovih nadlog in mu je dal milost in modrost pred Fa¬ raonom, egiptovskim kraljem, in ga je postavil za poglavarja črez Egipt in črez vso svojo hišo. Tu pride pa la¬ kota nad ves Egipt in Kanaan in ve¬ like nadloge in naši očaki niso našli živeža. Ko pa sliši Jakop, da je žita v Egiptu, pošlje naše očake prvič. In drugič spoznajo bratje Jožefa in Fa¬ raon se seznani z njegovo rodovino. Jožef pa pošlje in veli pripeljati vso svojo rodovino, petinsedemdeset duš. In Jakop gre doli v Egipt in umrje on in naši očetje. Preneso ga pa v Sihem in polože v grob, ki ga je kupil Abra¬ ham za srebrn denar od sinov Hemorja, Sihemoviča. Ko se pa približa čas obljube, ki jo je Bog Abrahamu prisegel, naraste ljudstvo in se namnoži v Egiptu, dokler ne vstane drugi kralj, ki ni poznal Jo¬ žefa. Ta je bil zvijačen našemu rodu in je zatiral naše očete, naj bi izpo¬ stavljali svoje otroke, da ne bi ostali živi. Ravno tisti čas se rodi Mojzes; in je bil prijeten Bogu in tri mesece so ga redili v hiši njegovega očeta. Ko ga pa izpostavijo, ga vzame Fara¬ onova hči in si ga vzgaja kot sina- In nauči se Mojzes vse egiptovske modrosti; in je bil mogočen v svojih besedah in delih. Ko pa dopolni štirideset let, uciu pride na misel obiskati svoje brate Iz¬ raelce. In ko zagleda nekoga trpeti krivico, mu priskoči na pomoč in se maščuje zanj, ki je trpel krivico, * n ubije Egipčana. Menil je pa, da raz¬ umejo bratje, da jim hoče Bog P° njegovi roki dati odrešenje, toda oni niso razumeli. Drugi dan pa gre k njim, ko so se bojevali in jih mirb rekoč: ,Možje, bratje, zakaj škodujete drug drugemu?' Tisti pa, ki je delal Dej. ap. 7, 27- 58. Stefanov govor. krivico bližnjemu, ga pahne proč, re¬ koč: ,Kdo te je postavil za poglavarja m sodnika nad nami? Ali me hočeš umoriti, kakor si včeraj Egipčana umo- Mojzes pobegne na to besedo ln se nastani v madianski deželi, kjer rodi dva sina. In ko se dopolni štirideset let, se prikaže angel v puščavi Sinajske gore v plamenu gorečega grma. Ko to Mojzes zagleda, se začudi nad pri¬ kaznijo, pristopi pogledat in tu se mu °glasi Gospod, rekoč: Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakopov . 4 Mojzes se Pa prestraši in se ne upa pogledati. Gospod mu pa reče: ,Sezuj črevlje s s Y°jih nog, zakaj kraj, ki stojiš na n J e m, je sveta zemlja. Dobro sem vi- ^ e l stisko svojega ljudstva, ki je v Bgiptu, in sem slišal njihove vzdihe 111 prihajam jih rešit. In zdaj pridi, in Pošljem te v Egipt . 4 Tega Mojzesa, ki so ga bili zavrgli, f e koč: ,Kdo te je postavil za poglavarja m sodnika ? 4 tega je Bog poslal za po¬ glavarja in rešitelja po angelu, ki se m u je prikazal v grmu. Ta jih je iz- Peljal in delal čudeže in znamenja v Egiptovski deželi in v Rdečem morju m v puščavi štirideset let. Ta je tisti Mojzes, kateri je rekel Izraelcem: ,Pre- r °ka vam obudi Bog izmed vaših bra- t°v, kakor mene, njega poslušajte . 4 Ta Je tisti, kateri je bil pri množici v pu¬ ščavi z angelom, ki je govoril na Si¬ rski gori ž njim in z vašimi očeti, kateri je prejel besede življenja, da J 1 * 1 je nam dal. Njemu niso hoteli biti Pokorni naši očetje, marveč so ga za- Vr gli in obrnili svoja srca v Egipt; in ?? rekli Aronu: ,Naredi nam bogove, k J naj hodijo pred nami, ker ne vemo, . a J se je prigodilo temu Mojzesu, ki nas JE izpeljal iz egiptovske dežele . 4 In vlili s ° tel e tiste dni in so darovali daritev Uialiku in se veselili del svojih rok. Bog se pa odvrne od njih in jih Pusti služiti nebesnim zvezdam, kakor Je pisano v bukvah prerokov: ,Ali ste Zgodbe sv. pisma IT. (173 mi darovali žrtvene živali in daritve štirideset let v puščavi, vi Izraelova hiša? Nosili ste Molohov šotor in zvezdo svojega boga Remfana, podobe, ki ste jih naredili, da ste jih molili. In preselil vas bom za Babilon . 4 Šotor pričevanja je bil pri naših očetih v puščavi, kakor jim je bil za¬ povedal Bog, ko je rekel Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki jo je bil videl. Tega so prejeli naši očetje in ga nesli z Jozvom v posestvo poganov, katere je Bog izgnal izpred obličja naših oče¬ tov do Davidovih dni. Ta je našel milost pred Bogom in je prosil, da bi dobil prebivališče Bogu Jakopovemu. Salomon mu je pa zidal hišo. Toda Najvišji ne prebiva v templih, ki so z rokami narejeni, kakor pravi prerok: ,Nebes je moj stol in zemlja podnožje mojim nogam. Kakšno hišo mi boste zidali 4 — pravi Gospod — ,ali kateri kraj je meni za počivališče? Ali ni moja roka vsega tega naredila ? 4 Trdovratni in neobrezani na srcih in ušesih, vi se vedno ustavljate Sve¬ temu Duhu; kakor vaši očetje, tako tudi vi. Katerega prerokov niso pre¬ ganjali vaši očetje? In morili so tiste, kateri so napovedovali, da pride Pra¬ vičnik, katerega izdajavci in morivci ste vi postali, ki ste prejeli postavo po angelski naredbi, in je niste izpol¬ njevali . 44 Razlaga. Na Kajfovo vprašanje nastopi angelski diakon. V svojem govoru hoče dokazati, kako misli o Bogu, Mojzesu, Jeruzalemu in templu, in kakšno krivico mu dela, kdor ga dolži bogokletstva, ali izdajstva svetih izročil. Zraven se pa jasno vidi, da hoče starejšinom v živo pokazati, da pravo umevanje starega zakona vodi k Jezusu; hoče jih pripra¬ viti k pokori in izpreobrnjenju. Brezuspešen poizkus! Zakrkneni starejšine niso bili niti spo¬ sobni, da hi trezno presojali Štefanov govor. Ne smemo si misliti, da je mladi diakon mirno lahko povedal svoje misli in dokaze. Čisto jasno je, da so mu segali v besedo, ga motili in se mu vmes ustavljali, vedno hujše, vedno besnejše, dokler mu je nazadnje niso sploh več pustili. 43 674 Razlaga Štefanovega govora. Njihova jeza je rastla, dokler ni prikipela do vrhunca. To -se iz govora samega pozna, ker manjka uporabe vsega, kar je Štefan povedal, manjka določno izraženega namena, ki ga je imel s tem, da je v velikih potezah razvijal vso zgodovino judovskega naroda. Gotovo bi ga bil natančno povedal, ko hi mu bili pustili čas. Daši je torej Štefanov govor pretrgan in ne¬ dokončan, je pa vendar, kolikor ga je, vzvišen dokaz njegove globoke verske izobrazbe, njegove kot solnce čiste ljubezni za nesrečni judovski narod in njegovega navdušenja za Jezusa in njegovo vero. Delimo ga v štiri dele: prvi 7, 2—16; drugi 7, 17—43; tretji 7, 44—50; četrti 7, 51—53. V prvih treh popisuje tri glavne dobe judovske zgodovine, patriarhe, Mojzesa in od Mojzesa do Salomona; v zadnjem se pa dotika svojega časa in konča s hudo obtožbo svojih sodnikov. Opomniti moramo še, da je Štefan svoje po¬ datke zajemal nekaj iz starega zakona, nekaj iz judovskih izročil, in da je torej v njih marsikaj, česar ne nahajamo v sv. pismu. Tudi bi ne bilo nič čudnega, ko bi se bil v kaki malenkosti zmotil, saj njegov govor ni v svojih podrobnostih navdihnjen od Sv. Duha, marveč le sv. Luka, ki ga je sporočil. Ta je pa zapisal tako, kakor je prejel od koga, ki je bil navzoč, morda od sv. Pavla. 1. Doba patriarhov. Z imenom očetje izpričuje Štefan, da stoji pred starejšinami, in da jih tudi s primerno spoštljivostjo nazivlje. Potem pričenja z zgodovinskimi podatki. Sv. pismo nam pripoveduje, da se je že Abra¬ hamov oče Tare s svojo družino preselil iz Ura Kaldejcev v Haran, 1 odtam pa Abraham po nje¬ govi smrti na božje povelje v Palestino. 2 Oh ti priliki je Bog dejal: Tvojemu zarodu bom dal to deželo. Sv. Štefan pa pravi, da se je Bog pri¬ kazal Abrahamu že v Mezopotamiji; Ur Kaldejcev je bil res v severnem delu te dežele. Brezdvojbe je po božjem navdihnjenju šel Tare odtam; to izpričuje sv. pismo, 3 samo besede niso naznanjene. Judovska izročila so trdila, da se je Bog Abra¬ hamu že v Uru prikazal in mu obljubil Palestino. 4 Sv. Štefan poudarja zlasti vse, kar dokazuje po- 1 I. Mojz. 11, 31. 32. 2 I. Mojz. 12, 1-6. 8 I. Mojz. 15, 7. 4 Prim. Jos. Plav. Ant. 1, 7, 1; Philo de Abr. 2, 11, 6. sebno božjo skrb za Izraelce. V tem zmislu pravi, da mu je obljubil deželo, ki ni imel v nji ne za ped sveta, in sicer zanj in za njegov zarod, ko ni imel še nič otrok. Egiptovskih let se napoveduje Judom 400, rekoč: in bodo -podvrgli sužnosti in hudo delali z njimi štiristo let. In narod, ki mu bodo sluzih — Egipčane — bom jaz sodil, t. j. kaznoval. Vse drugo je v Štefanovem govoru jasno iz zgodb stare zaveze, samo neka majhna stvarca je izpregledana v njem. Ni namreč kupil Abra¬ ham groba od Hemorjevih sinov, marveč Jakob. 2. Mojzes. V drugem delu se vidi, da hoče Štefan natančno pojasniti, kako sodi o Mojzesu, in s tem zavrniti očitanje, da ga je preklinjal. Mojzesa je Bog sam izbral, a Izraelci so ga dolgo zametali in so mu tudi še potem, ko jih je iz¬ peljal, izkazovali grdo nehvaležnost. Odpovedali so mu pokorščino; jeli so častiti malike; božje postave niso izpolnjevali. Sveti diakon hoče reči: Vi očitate meni, da preklinjam Mojzesa, toda sami ste vredni potomci njegovih upornih na¬ sprotnikov. V tem, kako so se obnašali vaši očetje proti Mojzesu, je predpodoba vaših hudobij zoper Jezusa. Jaz res oznanjam novega zakonodavca Kristusa, toda v soglasju z Mojzesom, ki ga j e pred svojo smrtjo napovedal in zahteval, naj ga judovski narod posluša. 2 V dokaz, kako so Judje v puščavi častili malike, navaja iz preroka Amosa nekaj besed: 3 Ali ste mi darovali žrtvene Živah in daritve štirideset let v puščavi ? Ali so prihajale iz pravega srca vaše daritve v puščavi? $ e ’ Nosili ste Molohov šotor — prenesljiv tem pel ma- lika Moloha in zvezdo svojega boga llemfaua (Saturna). 3. Od Mojzesa do Salomona. V tretjem delu govori Štefan o templu, ki so mu očitali glede nanj, da ga zaničuje. Ob kratkem pove, da 3 e tempel sezidal šele kralj Salomon. Potem P a pristavlja: Toda Najvišji ne -prebiva v templih, M so z rokami narejeni, kakor pravi prerokb Nebe s je moj stol. . . Zmisel teh besedi je le: Tempel je svet kraj, toda napačna je judovska misel, da se bo pravi Bog vedno častil le v jeruzalemske® templu. Naj višji ne more in neče prebivati samo v poslopju, ki so ga ljudje zgradili. On presega 1 Glej I. Mojz. 33, 19. 2 V. Mojz. 18, 15. 18. 8 Am. 5, 25 26. 4 Iz. 66, 1. 2. 675 43 * 676 Dej. ap. 7. 54—59. Mueeništvo sv. Stefana. nebo in zemljo; zanj ni dovolj ena hiša. Ves svet je njegov dom. S tem priznava sicer za Jude opravičenost bogočastja v Jeruzalemu, pobija pa misel, kot bi bilo pravo bogočastje odvisno od templa. 4. Očitanje. Povedali smo že, da so Judje že prej gotovo vmes kričali; predobro so čutili ostrine, ki so bile skrite v Štefanovem govoru. Jasno so kazali s svojimi vmesnimi klici, da niti ne mislijo resno premišljati o Jezusu. To razvname Štefana. Kar mahoma preskoči iz svojega zgo¬ dovinskega dokazovanja na sedanjost in njegove besede zvene kakor najhujša obtožnica. Kot tož¬ nik pred hudodelci stoji angelski Štefan sredi svojih sovražnikov. Trdovratni in neobrezani na srcih in ušesih, tako z besedami preroka Jeremija 1 imenuje tiste, katerim je začetkom spoštljivo rekel očetje; to nepobitno jasno dokazuje, da so morali Judje s svojim vmesnim vpitjem že prej pokazati, da so trdovratni, in da se ustavljajo naravnost Svetemu Duhu, katerega delovanje jim je ravno dokazoval iz starega zakona: Kakor vaši očetje, tako tudi vi; kakor oni niso ubogali Mojzesa, kakor so kasneje preganjali preroke, tako ste tudi vi od prerokov napovedovanega Pravičnika izdali Pilatu in umorili. Upor vaših prednikov proti prerokom je bil pravzaprav upor proti Kristu, ki ste ga vi tako podlo izvršili. Kaj vam po¬ maga postava, kaj vam pomaga, da so jo celo angeli posredovali med Bogom in vami, ko je niste izpolnjevali? c) Prvi mučenec. Dej. ap. 7, 54—59. Ko pa to zaslišijo, se raztogote v svojih srcih in zaškripljejo z zobmi proti njemu. On pa, poln Svetega Duha, se ozre proti nebu in zagleda božjo slavo in Jezusa, ki stoji na božji desnici, in pravi: „Glejte, nebesa vidim odprta in Sinu človečjega, ki stoji na božji desnici.“ Nato zakriče na ves glas in si za¬ tisnejo ušesa in vsi obenem planejo nanj in ga pahnejo iz mesta, in ga začno kamenjati. Priče pa odlože svoja oblačila k nogam mladeniču, ki mu je bilo ime Savel. In kamenjajo Štefana, ki je klical, rekoč: „Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!" Nato pade na koleni in zakliče na ves glas: „Gospod, ne štej jim tega greha." In ko to izreče, zaspi. Razlaga. 1. Videnje. Pogumni diakon je razdražil svoje sodnike tako, da mu niso pustili več dalje govoriti. Tako zabesne, da so kar z zobmi škri¬ pali; nepopisno jih je ujezilo, da jim očita Mesijev umor. O Jezusu le čuti je bila zanje najhujša muka. Zdaj pa morajo poslušati, da je on od Mojzesa in prerokov obljubljeni prerok, Pravičnik, to je Mesija, in da so se proti njemu tako vedli, kakor njihovi očetje proti prerokom; beseda iz¬ dajava, morivci jih zaskeli do dna srca; vrh tega pa še očitek, da ne izpolnjujejo postave. Štefana je njihova trdosrčnost za trenotje razburila. Ko pa iž njihovega rjovenja spozna, da se mu bliža mučeniška krona, pa v nebeškem miru zasije iznova njegovo angelsko lice. Oko mu splava kvišku in Sv. Duh mu priigra čudovito videnje. Štefan ni z duhom več na zemlji. Pri svojem ljubljencu Jezusu je. V skrivnostnem videnju ga gleda na desnici božjega sijaja. Boga samega ne vidi, pač pa čarobno svetlobo, božjo slavo in poleg nje Jezusa, ki stoji. Zveličar je napovedoval starejšinstvu, da bo sedel na desnici božje moči , 1 Štefan ga vidi stoječega, kakor bi ravno vstal s svojega prestola, da mu pomaga v zadnjem boju, da ga takorekoč vabi k sebi in čim najprej sprejme njegovo dušo v svoje naročje. 2. Umor. Nato zakriče na ves glas. S temi besedami naznanja sv. Luka Štefanovo ob¬ sodbo. Z divjega krika so donele besede: Umreti mora, bogokletnež, takoj v smrt ž njim, pobijmo ga! Nobene Štefanove besede nočejo več slišati; zato si zatisnejo ušesa in ob enem planejo nanj- Jezusovo ime jih spravi v tako togoto. Pri Pilata so si gotovo že prej izprosili dovoljenje, da smejo človeka, ki se je, kakor so trdili, pregrešil z bogo¬ kletstvom, kaznovati po svoji postavi. Skozi Damaskova vrata na severni strani ženejo Štefana kakih pet minut od mesta in tam se prične kamenjanje. Priče so morale prve za¬ četi, da izkažejo svojo resničnost ; 2 preden zgi’ a ' 1 .Ter. G, 10; 9, 26. 1 Luk. 22, 69. - Prim. V. Mojz. 17, 7. M nčeniška smrt- «77 bij o za kamenje, odlože vrhnja oblačila, ki bi jim Mia na poti in jih dajo mladeniču Savlu v varstvo. Savel je moral biti navzoč že pri obravnavi in je skoraj gotovo že tam med potjo jasno kazal, 'M je s starejšinami enih misli. Mladenič po¬ nuja toliko kot mlad mož od 23. do 40. leta. Prizor sv. Štefana gotovo ni šel Pavlu nikoli M uma. Neustrašeni pogum, ki mu je bil priča, je imel velik vpliv nanj, že preden se je izpreobrnil; ffiorda je hotel ravno s strastjo proti kristjanom zatopiti v sebi občudovanje do svetega mučenca. Po Spreobrnjenju je pa gotovo sklenil posnemati Sv - Štefana, in veliko tolažbo mu je v njegovih težavah dajala zavest, da je angelski diakon v sairtni uri med svojimi preganjavci tudi zanj molil. Štefan stojč brez strahu prenaša udarce ves v mislih na Jezusa in na neizrekljivo srečo, da t>° njegova duša tako kmalu • združena ž njim. Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo zavzdihne tako- r ekoč sam zase. Nato pa v nepojmljivi krotkosti Poklekne v živem spominu nanj, ki je na križu ®°lil za svoje sovražnike in zakliče, kar more: Gospod, ne štej jim tega greha! Vidi se, da hoče za,dnje svoje moči porabiti v blagor svojih mo- Mvcev, vreden učenec svojega božjega učitelja. Sv. Cerkev se v svoji molitvi Štefanji dan tako- M spominja prvega mučenca: Daj nam, prosimo, o Gospod, posnemati, kar častimo; da se naučimo tudi sovražnike ljubiti, ker praznujemo rojstni dan tistega, kateri je znal tudi za preganjavce moliti našega Gospoda Jezusa Kristusa. Nato zaspi. Kako lepa beseda! To ni smrt, to je spanje, ki ga čaka sladko in slavno vsta¬ jenje. Sebe daruje kot žrtev ljubezni in v tem zaspi za ta svet. V svetem pismu, zlasti v no¬ vem zakonu sploh večkrat čitamo namestu be¬ sede umreti, zaspati. 1 Lepše se ne da izraziti veselo upanje, ki je zvezano s krščansko, pred vsem z mučeniško smrtjo. Prvi mučenec! Nepregledna vrsta mož in žena, otrok in starcev, učenjakov in preprostih kristjanov, kateri so dali življenje za Jezusa, se nam ob ti besedi vrine v spomin. Vodi jih sv. Štefan, krvava je njegova armada, a oči so vsem uprte v Jezusa, od katerega zajemajo moč in stanovitnost. Mi, ki jih občudovaje gledamo, pa obujamo željo v svojih srcih, da bi imeli vsaj trohico njihovega navdušenja za sveto vero. 1 Prim. Dej. ap. 13, 36: I. Kor. 7, 39; Iz. 14, 8. Mlatev na jutrovem, 678 Dej.ap. 8, 1—3. Prvo večje preganjanje. Dej. ap. 8, 4—22. Krščanstvo v Samariji. Četrti odstavek. Savel. Preganjanje in razširjanje cerkve. Pavel. Dej. ap. 8, 1—9, 30. I. Preganjanje cerkve. Dej. ap. 8, 1—3. Savel je pa odobraval Štefanovo smrt. In tisti čas nastane veliko pre¬ ganjanje zoper cerkev, ki je bila v Jeruzalemu: in vsi se razkrope po ju¬ dejskih in samarijskih krajih, razen apostolov. Bogaboječi možje pokopljejo Šte¬ fana in zelo žalujejo za njim. Savel pa jame zatirati cerkev, hodi po hišah in vlači može in žene in jih izdaja v ječo. Razlaga. Kar pripoveduje sv. Luka o Savlu, je zvedel od njega samega. Saj je sam o sebi to povedal, rekoč : 1 Ko se je -prelivala Stefanova kri, sem jaz stal poleg in sem odobraval in varoval oblačila njegovih ubijavcev. Besno sovraštvo, ki je butilo proti Štefanu tako krvavo na dan, se ni poleglo, marveč je bilo od dne do dne večje; zlasti se je odlikoval v tem Savel. Kogar so dobili, ki se je priznaval za kristjana, so ga vrgli v ječo. Apostoli so ostali, kakor jim je naročil Gospod ; 2 izmed drugih kristjanov jih je pa mnogo ušlo; če pravi sv. Luka vsi, ni umevati po besedi, saj bi drugače ne mogel Savel mož in žen tirati v ječo. 0 Štefanovem pogrebu beremo, da so ga pre¬ skrbeli bogaboječi možje; skoraj gotovo se tu misli na take, ki niso bili kristjani. Nekaj se jih vendar še ni vdalo divji strasti; ti so obču¬ dovali Štefanovo junaštvo in so ga lepo in do¬ stojno pokopali. Žalovali so tudi za njim, kakor je velela judovska šega . 3 II. Krščanstvo v Samariji. Dej. ap. 8, 4—25. Ti, ki so se bili razkropili, so hodili krog in oznanjali božjo besedo. Filip je pa šel doli v samarijsko mesto in 1 Dej. ap. 22, 20. 2 Mat. 10, 32. 3 Glej Zgodbe II, str. 229. 259. jim je oznanjeval Kristusa. In ljudje so enega duha pazili na to, kar je Filip govoril in so poslušali in gledali znamenja, ki jih je delal. Iz mnogih, ki so imeli hudobne duhove, so namreč šli ven kričoč na ves glas. Tudi ve¬ liko mrtvoudnih in hromih je ozdravelo. Bilo je tedaj veliko veselje v tistem mestu. Bil je pa neki mož, po imenu Simon, ki je prej v mestu čaroval in zapeljeval ljudstvo v Samariji, ker je trdil, da je on nekaj velikega; in tega so vsi p°' slušali od najmanjšega do največjega, rekoč: ,,Ta je velika božja moč.“ P°' slušali so ga pa zato, ker jih je dolg 0 časa slepil s svojimi čarovnijami. K° so pa verovali Filipu, ki jim je oznanjal o božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa, jih je krščeval može in žene. Takrat je tudi Simon veroval; in ko je bil krščen, se je držal Filipa. Ko pa tudi opazi, da se gode znamenja i° silno veliki čudeži, ostrmi in se čudi- Ko pa slišijo apostoli, ki so bili v Jeruzalemu, da je Samarija sprejela božjo besedo, jim pošljejo Petra m Janeza; in prideta in molita zanje, da bi prejeli Šv. Duha. V nobenega i z ' med njih še namreč ni prišel, ampak samo krščeni so bili v imenu Gospoda Jezusa. Nato pokladata roke nanje m prejmejo Sv. Duha. Ko pa Simon vidi, da se po pokladi rok apostolov daje Sv. Duh, jima p°' nudi denarjev, rekoč: „Dajta tudi meni to oblast, da na kogarkoli položim roke, prejme Svetega Duha.“ Peter mu pa reče: „Tvoj denar naj s teboj vred pogine, ker si mislil za denar dobiti dar božji. Nimaš ga dela, ne deleža v ti reči, zakaj, tvoje srce ni pravično pred Bogom. Spokori se torej zavoljo te svoje hudobije in pr° sl Dej.ap. 8, 23 — 25. Samarija. Čarovnik Simon. 679 Boga, da se ti odpusti ta misel tvojega srca. Vidim namreč, da si poln gren¬ kega žolča in v zvezi s krivico.“ Simon pa odgovori in pravi: »Pro¬ sita vidva zame Gospoda, da ne pride nič tega name, kar sta rekla.“ In ko izpričata in opravita Gospo¬ dovo besedo, se vrneta v Jeruzalem; lr ) mnogim samarijskim krajem ozna¬ nita evangelij. Samarijci so se kmalu izpreobrnili. Božja beseda in čudeži so jih presunili; radi so se dali krstiti. Med njimi je bil celo neki čarovnik po imenu Simon. Sv. Justin (f 167), ki je bil sam Samarijan, pripoveduje o tem možu, da je bil doma iz Grit blizu samarijskega mesta, torej do¬ mačin. Kakšne so bile njegove čarovnije, ne vemo. Mogoče je, da je bil samo spreten slepar; mogoče seveda tudi, da so bile njegove čarovnije demon¬ skega izvora. Bodi kakor more: ljudje so drli Vrata v Tarzu. Razlaga. I. Krščanstvo v Samariji. Samarijsko TOesto je kralj Herod čim najsijajnejše preuredil; v čast cesarju Avgustu mu je dal ime Sebaste; ljudje so ga pa seveda še dolgo časa imenovali P° starem. V tem mestu je diakon Filip jel oznanjati Jezusa. Ljudje so bili nekoliko že Pripravljeni po Jezusovem bivanju med njimi . 1 Cisto jasno je, da ni tu govora o apostolu Filipu, figar ime se sploh v Dejanjih apostolov le enkrat imenuje . 2 Ta Filip, ki v Samariji oznanja evan- Š e lij, nima apostolske oblasti; zato prideta za njim dva apostola, da dopolnita s sv. birmo, knr je on začel. 1 Jan. 4, 25. 35. 42. 2 Dej. ap. 1, 13. za njim in so trdili o njem, da je velika božja moč. To ime je skoraj gotovo pomenjalo Sama¬ rijanom ime kakega angela; ali pa so hoteli s tem samo reči, da se v njem na poseben način kaže božja moč. Na vsak način so pa ljudje Simona spravljali v zvezo z Odrešenikom, ki so ga pričakovali in so zato tembolj šli za njim. Tudi Simon se izpreobrne; sv. Luka pravi o njem, da je veroval, to se pravi, da je izpovedal vero v Jezusa. Ali je tudi v srcu to priznaval, ne vemo. Starejši cerkveni očetje govore zelo trdo o njem. Evzebij pravi, da je hlinil vero ; 1 Avguštin ga imenuje krokarja v cerkvi ; 2 Ambrož 1 H. E. 2, 1. 2 In Joan. 6, 18. 680 Birma. Simonija. Dej. »p. 8, 2* *> 37. Etiopski knezi. trdi, da ni imel čistega verskega prepričanja, 1 Hieronim pa, da je bil pač z vodo krščen, toda ne v zveličanje. 2 2 . Sv. birma. Samarijski kristjani so bili krščeni, toda v nobenega izmed njih še ni prišel Sv. Duh. Zato prideta apostola Peter in Janez in jim ga podelita s poklado rok in z molitvijo. Filipovo delovanje je torej potrebovalo izpopolnitve. Apostoli in njihovi prvi drugovi so prejeli Sv. Duha binkoštni praznik naravnost od Jezusa; kasneje so pa posredovali apostoli in njihovi nasledniki. S poklado rok, z molitvijo in maziljenjem so delili zakrament sv. birme, ki se je po njem utrjevala vera in ljubezen v ver¬ nikih, in so dobili kristjani moč stanovitno iz- poznavati Jezusov nauk. Jasno je, da Filip ni imel te oblasti. V prvih časih so bile s tem zakramentom zvezane izredne milosti, zlasti govorjenje raznih jezikov. Skoraj gotovo se je to zgodilo tudi v Samariji. Moralo je biti kaj izrednega, ker pravi sv. Luka: Ko Simon vidi, da se po pokladi rok apostolov daje So. Duh; videti je mogel pač le kako čudežno znamenje, zvezano s sv. birmo. Bivši čarovnik bi bil rad tudi imel oblast deliti Sv. Duha. V ta namen ponudi apostoloma denar. Toda Peter ga strogo zavrne in mu zažuga najhujše kazni, če ostane v svoji grešni misli, da se dar božji za denar kupuje. Nimaš ga dela, ne deleža v ti reci, to se pravi v oblasti deliti Sv. Duha, mu pravi. Opominja ga k pokori in pristavi: Vidim namreč, da si poln grenkega žolča in v zvezi s krivico. Podobo grenkega žolča je vzel sv. Peter iz Mojzesovih bukev. Mojzes svari namreč Iz¬ raelce: 2 Vi veste, kako smo prebivali v egiptovski deželi, . . . ste videli njih gnusobe in ostudnosti, to je njih malike, . . . da ne bodi med vami ne moža ali žene, ne družine ali rodu, ... da bi šel in služil bogovom tistih narodov, in da ne bodi med vami korenine, ki bi rodila žolč in grenkost . . . Gospod mu ne bo odpustil. Ko torej Simonu Peter reče, da je poln grenkega žolča, misli na to, da je še vedno v starih blodnjah, da tiči še v poganskih demon¬ skih čarovnijah. Starejši cerkveni očetje pravijo, da se Simon ni izpreobrnil; štejejo ga za prvega 1 De poen. 2, 4. * In Ez. ]6. 0 V. Mojz. 20. 16—18. 20. krivoverca, za očeta vseh drugih. 1 Po njem pra¬ vimo simonija tistemu grešnemu dejanju, ki se ž njim kupuje za kako telesno, gmotno vred¬ nost kaj duhovnega; tako je na pr. simonija, če bi kdo z denarjem hotel dobiti kako cerkveno du- hovsko službo. III. Etiopski knez krščen. Dej. ap. 8, 20-40. Tu pravi angel Gospodov Filipu, rekoč: „Vstani in pojdi proti jugu na cesto, ki drži iz Jeruzalema v Gazo; ta je zapuščena." In vstane in gre. In glej, mož iz Etiopije, evnuh, knez etiopske kraljice Kandake, postavljen nad vsemi njenimi zakladi, ki je prišel molit v Jeruzalem, se je vračal in je na svojem vozu sede bral preroka Izaija. Duh pa pravi Filipu: „Pristopi in pridruži se temu vozu.“ Nato pohiti Filip in ga sliši brati pre¬ roka Izaija in reče: „Ali meniš, da razumeš, kar bereš ?" Ta mu odvrne: „Kako bi mogel, ko mi nihče ne da navodila ?“ In poprosi Filipa, naj stopi gori in sede k njemu. Mesto v pismu, ki g a je bral, je bilo to-le: ,Kakor ovco k moritvi so ga peljali; in kakor jagnje pred njim, ki ga striže, brez glasu, tako ni odprl svojih ust. V ponižanju se je preklicala njegova sodba. Kdo naj razloži njegov rod, ker vzeto bo z zemlje njegovo življenje?' Obrne se pa evnuh na Filipa in mu reče: ,,Prosim te, o kom govori to prerok, o sebi, ali o kom drugem." Filip pa odpre svoja usta in pričenši od tistega pisma mu razloži evangelij o Jezusu. In ko potujeta po poti, pr 1 ' deta do neke vode in evnuh reče: „Glej, voda! Kaj zadržuje, da m® krstiš?" Filip pa pravi: ,,Ako veruješ i z vsega srca, se sme zgoditi." Oni odvrne: „Verujem, da je Jezus Kristus Sin božji." 1 Iren. Adv. haer. 1,28; Justin Apol. 1, 26.56; Di* 1 - c. Tryph. 120; Tert de praeseript. 46. I )ej. aj>. 8, 38 40. Gaza. «81 In veli ustaviti voz in oba stopita v vodo, Filip in evnuh; in ga krsti. Ko pa stopita iz vode, vzame Duh Filipa, in evnuh ga ni več videl. Ve¬ sel pa nadaljuje svojo pot. Filip se znajde v Azotu in grede skozi oznanja evangelij vsem mestom, dokler ne pride v Cezarejo. Judovemu rodu, a kasneje so jo osvojili Filistejci. Tam se je bojeval Samson, odnesel je mestna vrata in v razvalinah tamošnjega Dagonovega templa našel svojo smrt. 1 V Jeremijevem času si egiptovski kralj Nekar podvrže to mesto; za¬ dele so ga napovedane božje kazni. 2 Aleksander Veliki je G-azo s silo premagal; v makabejski dobi je pa prišla pod judovsko Diakon Filip in dvornik etiopske kraljice. Razlaga. !. Filip in evnuh. V Samariji razsvetli ^ v - Duh Filipa, naj gre na zapuščeno pot, ki vodi lz Jeruzalema v Gazo, ker ga tam čaka nekaj Posebnega. Poti je bilo več, zato mu posebej določi, po katerj naj gre, s pristavkom: ta je opuščena. Gaza je bila na skrajnem jugu ne¬ kdanje kanaanske dežele, poldrugo uro od Sredo- Ze ttskega morja. V sveti deželi je spadala k oblast. Aleksander Janej jo je porušil; rimski poveljnik Gabinij pa na novo pozidal. Nato jo je cesar Avgust odstopil Herodu. L. 6f> po Kr. so se Judje uprli; cesar Hadrian je pa dal upor¬ nike prodati za sužnje. Krščanstvo se je kmalu razširilo semkaj. Ohranjeno imamo ime škofa Silvana, ki je v Gazi 1. 285 za cesarja Diokleciana 1 Sodn. 16, 1 nasl. 2 Amos 1, 6 nasl.; prim. Sofon. 2, 4 . 682 Kandake. Evnuh. Azot. Dej. ap. 9, 1—12. Savlovo videnje. umrl mučeniške smrti. L. 634 jo je osvojil muha- medovec Kalif Abubekr. Ob križarskih vojnah je prišla kristjanom v roke, toda po bitki pri Hitinu 1. 1187 jo je dobil Sultan Saladin; in od takrat je v turški oblasti. Danes ima blizu 20.000 prebivavcev. Važna je za zvezo med Sirijo in Egiptom. Na vzhodu je naslonjena na prijazne gričke; obdajajo jo lepi oljčni nasadi. Na poti, ki drži tja, zagleda Filip voz. V njem se vozi evnuh, t. j. dvornik, minister etiopske kraljice. 1 Kandake je splošno ime; tako so se sploh imenovale ženske, ki so vladale na etiop¬ skem prestolu. Evnuh je bil pojudenec, prozelit, ki je iz poganstva prestopil v judovsko vero. Moral je biti globoko bogaboječ, moder mož, ki je sredi svojih velikih poslov med šumnim dvor¬ nim življenjem iskal pravega Boga in ga tudi po posebni božji dobroti našel. 2. Izprcobrnjenje. Evnuh bere preroka Izaija. Po božjem navdihnenju se mu približa Filip in začne ž njim razgovor o tem, kar je ravno bral. 2 Tam opisuje Izaija v videnju božjega hlapca trpljenje, ponižanje in poveličanje. Filip mu razloži to, česar ne razume, ker ne ve, o kom govori prerok. Oznani mu evangelij o Jezusu. Jezus je tisti, ki so ga kakor ovco peljali k moritvi, in ki je stal kakor jagnje pred svojimi mučitelji. V ponižanju se je pa preklicala nje¬ gova sodba. Bog sam jo je preklical, ker ga je sramotno križanega povišal z vstajenjem od smrti in z vnebohodom. Kdo naj razloži njegov rod? Neštevilno jih je, njegovih duševnih otrok, ki jih preraja za večno življenje; izpolnilo se je tudi, kar je napovedoval Izaija, da bo vzeto z zemlje njegovo življenje; — sedaj namreč sedi na božji desnici; odtam je poslal Sv. Duha in očiščuje in posvečuje vse, ki verujejo vanj iu se dajo krstiti. Etiopskemu knezu se pri ti razlagi odpro duševne oči; v duši se mu rodi trdna vera in brž, ko prideta do vode, poprosi Filipa, naj ga krsti. Potem se pa zgodi čudež: Filip izgine. Božja moč ga prestavi v Azot; evnuh pa vesel milosti, ki jih je prejel, nadaljuje svojo pot. O njem ne vemo ničesar več; smemo pa trditi, da je milost, ki se je nanjo tako iskreno pripravljal, tudi stanovitno ohranil do konca. 1 Evnuh pomenja po naše skopljenca; toda v naši povesti se poudarja s to besedo visoka služba na kraljičinem dvoru. 2 Iz. 53, 7. 8, po Septuaginti. Azot je bilo staro filistejsko mesto med Jam- nijo in Askalonom, nekako 10 ur hoda od Gaze. Danes stoji na njegovem mestu mohamedanska vas Esdud. Iz Azota gre Filip proti Cezareji ob morju; skoraj gotovo je šel skozi Ekron, Ramle, Lido in Jope in povsod je oznanjal Jezusa. Reka, ki je v nji krstil Filip evnuha, je brez dvojbe Elevter, z današnjim imenom Nahr el Kebir, ki izvira v libanonskem pogorju in se steka severno od Tripolide v Sredozemsko morje. Ob nji stoji mesto Elevteropolida. Zapadno od tega mesta je po sporočilu sv. Antonina krščišče etiopskega kneza. III. Savel se izpreobrne. Dej. ap. 9, 1—19. Savel, še drhteč grožnje in moritve zoper Gospodove učence, pa gre k ve¬ likemu duhovniku in si izprosi od njega pisem za v Damask na shodnice, da pripelje, če najde koga mož ali žen tega pota, zvezane v Jeruzalem. Na potu se pa zgodi, da se približa Damasku, in nanaglem ga obsveti svet¬ loba z neba. Tu pade na tla in zasliši glas, ki mu pravi: „Savel, Savel, zakaj me preganjaš?" On pa reče: „Kdo si, Gospod?" In ta: „Jaz sem Jezus, ki ga ti pre¬ ganjaš; težko ti je upirati se osti." In trepetaje in strme pravi: »Go¬ spod, kaj hočeš, naj storim?" Nato mu reče Gospod: »Vstani in pojdi v mesto in tam se ti pove, kaj ti je storiti." Možje pa, ki so ž njim potovali, ostrme in obstoje, ker sicer glas slišijo, nikogar pa ne vidijo. Savel nato vstane od tal in z odprtimi očmi ni¬ česar ne vidi. Peljejo ga pa za roke in pripeljejo v Damask. In tam tri dni ne vidi ničesar in ne je in ne pij e - Bil je pa neki učenec v Damasku, Ananija po imenu. In Gospod nciu reče v prikazni: »Ananija!" On pa odvrne: »Glej, Gospod, tu¬ kaj sem." In Gospod Jmu 'pravi: »Vstani i* 1 pojdi v ulice,^ ki se imenujejo Ravne, 683 684 Dej. ap. 9, lii lit. Savel se izprenbrne. Damask. Ost pri oračih. in vprašaj v Judovi hiši po Tarzanu, Savlu po imenu; zakaj, glej, moli.“ In ta vidi v prikazni moža, Ananija po imenu, vstopiti in roke položiti nase, da bi izpregledal. Ananija pa odgovori: „Gospod, sli¬ šal- sem od mnogo ljudi, koliko hudega je storil ta mož tvojim svetnikom v Jeruzalemu. In tu ima oblast od ve¬ likih duhovnikov zvezati vse, kateri kličejo tvoje ime.“ Gospod mu pa reče: „Pojdi; izvo¬ ljena posoda mi je namreč on, da po¬ nese moje ime pred nevernike in kralje in Izraelove otroke; jaz mu namreč pokažem, koliko je treba trpeti za moje ime.“ In Ananija gre in vstopi v hišo in položi roke nanj, ter reče: „Savel, brat, Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na potu, ki si šel po njem, me pošilja, da izpregledaš in se napolniš s Sv. Duhom.“ In brž, kakor bi padle luščine od njegovih oči, izpregleda in vstane in se da krstiti. Nato vzame jedi in se okrepča. Razlaga. 1. Damask. Najvažnejše mesto v Siriji, ob vznožju Antilibanona, je Damask. Hebrejsko ime mu slove Damesek, sirsko Darmesuk; Arabci mu pa dandanes pravijo Dimišk ali Kar El-Šam (Sirija). Krasna in rodovitna je planjava, ki leži na nji. Sadno drevje in cvetoči vrtovi jo zaljšajo. Ni čuda, da jo imenuje Arabec raj na zemlji, pisani grlični ovratnik, ovratnik le¬ pote. Mesto je križišče važnih trgovskih cest, ki vežejo Sprednjo in Zadnjo Azijo. Ena vodi mimo Antilibanona in Hermona k G-enezareškemu jezeru in odtam v Ako, Tir in Karmel; druga črez Libanon proti Sidonu in Tiru, in tretja k teniškim obmorskim mestom. Pol ure od Damaska proti vzhodu kažejo kraj, kjer se je Savel izpreobrnil. Ena vrata imenujejo še danes Pavlova, in po Ananiju se zovejo še sedaj Ananijeve ulice. Tudi njegovo hišo še ka¬ žejo. Ravne ulice so še danes največje in naj¬ lepše v mestu; dele ga od vzhoda proti zapadu. Vsled bujne trgovine raste mesto; nad 200.000 prebivavcev ima. Najlepša njegova stavba je omejadska mošeja, iz krščanske cerkve predelana. Največ ima mohamedancev, precej judov in tudi lepo število kristjanov. 2. Izpreobrajenje. Kaj ta da Savlu pri¬ poročilna pisma za shodnice v Damask. Izvedeti je moral, da so kristjani iz Jeruzalema ubežali tudi tja, in slutil je, da so stopili v zvezo s ta- mošnjimi Judi. Potemtakem jih je Savel upal najložje s pomočjo Judov zaslediti in jih ujete nazaj pripeljati v Jeruzalem. Na potu se mu prikaže čudovita prikazen. Čisto gotovo je, da to ni bilo notranje videnje, marveč da se je videlo tudi na zunaj in slišalo. Čudovita svetloba se razlije na Savla, in iz nje se mu prikaže poveličani Jezus ter začne govoriti ž njim. Savlovi spremljevavci so ž njim vred padli na tla, 1 kakor to kasneje sam pripoveduje, nato se pa kmalu dvignili in strmč obstali. Glas so slišali, toda niso ga razumeli. 2 3 Svetlobo so videli, toda vstali Zveličar jim ni bil viden. Tako si popolnoma lahko razložimo to, kar o spremlje- vavcih Savlovih pripoveduje v našem odstavku sv. Luka, in kar po njegovem poročilu govori sv. Pavel na dveh omenjenih mestih. Jezus očita Savlu preganjanje, in sicer tako kot bi njega preganjal, dasi velja njegovo so¬ vražno delo le njegovim učencem. S tem se sam istoveti z učenci. Pavel ga ne izpozna; nato mu pa odvrne Zveličar: Jaz sem Jezus, ki ga ti pre¬ ganjaš; težko ti je upirati se osti. Te zadnje be¬ sede se nanašajo na jutrovsko šego, kjer so rabili orači ali vozniki osti, da so ž njimi dregali vole pri vožnji in delu. Ko je vol začutil ost, je za- cebal in s tem se je še bolj ranil. Nam se zdi, da se te besede nanašajo na tisto reč, ki je je Pavel sam o sebi kasneje naravnost izrazil, rekoč: Jaz sem menil, da moram zelo nasprotovati proti imenu Jezusa Nazarečana . 8 Silila ga je nje¬ gova judovska vnema, preveč je bil goreč za svoja ocetna izročila . 4 Potemtakem je ost, ki g a je naganjala, njegova judovska strast. Jezusove besede bi pomenjale v tem zmislu to-le: ti m 6 preganjaš; umljivo je to, ker z ozirom na tvojo judovsko gorečnost, ki te sili k temu, ti je težko delati drugače. Ta razlaga se nam zdi tudi zato primerna, ker se sv. Pavel sam sklicuje na to, da je dosegel vkljub svojemu preganjanju 1 Dej. ap. 26 , 14. 2 Dej. ap. 22, 9. 3 Dej. ap. 26, 9. 4 Gal. 1, 14. Ananija in Savel. 68 T) usmiljenje od Gospoda, ker je to delal nevede v neveri . 1 Nebeška svetloba je vzela Savlu pogled . 2 Slep se dvigne in spremljevavci ga morajo voditi v Damask. Ne smemo si misliti, da bi bila to božja kazen, marveč le posledica nebeškega si- J a ja, ki je imela namen njega za nekaj časa vega trpljenja in smrti. O tem se je šele kas¬ neje pred krstom podučil. 3. Ananija in Savel. Sv. Pavel zatrjuje sam o sebi, da ni prejel krščanske vere od kakega človeka, marveč da mu je bila razodeta od Boga . 1 Zato pa tudi nikjer ne beremo, da bi se bil kaj učil, marveč Jezus je le poslal k njemu učenca Trg v sedanjem Damasku. takorekoč ločenega od zunanjega sveta tem bolj kopiti v misel na Jezusa. Tri dni je bil slep. Postil se je in molil. Potrtega srca se je topil v kesanju nad svojimi deli in v razgovoru z ■Pogom delal trdne sklepe za prihodnost. Kakor Sain pravi v pismu Korinčanom, je spoznal Kri- s tusa po mesu : 3 ni mu bil še znan pomen njego- 1 I. Tim. 1, 13. 2 Dej. ap. 22, 11; I. Kor. 15, 40. 8 II. Kor. 5, 16. Ananija (ime pomenja Bog je milostljiv); in ta ga je pozdravil in ga krstil po preteku treh dni od čudežne prikazni. Bog je tudi Savlu na¬ povedal Ananijev prihod. Besede, ki je ž njimi Jezus označil pomen Savlovega izpreobrnjenja za cerkev, so znamenite: Izvoljena posoda mi je on; — posebno pripraven pripomoček, najprimernejše sredstvo mi je on, da ponese moje ime pred ne- Gal. 1, 12; I. Kor. 11, 23; Ef. 3, 3. 686 Izvoljena posoda. Tarz. Pavlovo življenje do izpreobrnjenja. vernike in kralje in Izraelove otroke. Na prvem mestu so imenovani neverniki. Sv. Pavel je to mnogokrat poudarjal, da je on posebno za pogane določen. 1 2 Jezusove sklepne besede slovejo: Jaz mu namreč pokažem, koliko je treba trpeti za moje ime. Znana nam je že njegova beseda, ki jo je govoril svojim apostolom: Ko vas bodo ljudje so¬ vražili, in ko vas bodo izobčevali in zasramovali in zametavali vaše ime zavoljo Sinu človečjega in zoper vas vse hudo lažnivo govorili zavoljo mene: Veselite se in se radujte .. J Savel je izvoljena posoda, izbran za apostola, torej ga čaka ravno to, kar druge njegove tovariše. V dokaz, da je res vstopil v vrsto Jezusovih prijateljev, mu na¬ poveduje hudo trpljenje. V resnici je vse življenje sv. Pavla nepre¬ trgana vrsta skrbi, truda, bolečin, preganjanja, dokler mu ne pade glava pod rabljevo sekiro. Sam opisuje Korinčanom svoje mukotrpno življe¬ nje: 3 Od Judov sem jih dobil petkrat štirideset f manj eno. Trikrat so me ošibali, enkrat kamenjali; trikrat se je z menoj ladja razbila; noč in dan sem prebil na globočini. Potoval sem mnogokrat; bil sem v nevarnosti od vod, v nevarnosti od raz¬ bojnikov, v nevarnosti od domačinov, v nevarnostih od poganov, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med krivimi brati; v trudu in težavi, dostikrat brez spanja, v lakoti in žeji, mnogokrat v postu, v mrazu in goloti. Tako se je izpolnjevala Je¬ zusova beseda. Ananija je krstil Savla. Zakrament svete birme je prejel kasneje, brez dvojbe od apostolov, skoraj gotovo od Petra. Njegovo izpreobrnjenje je ogromnega pomena za Kristovo vero. Ne samo, da prej ni veroval na Jezusovo vstajenje, in seveda tudi ne na njegovo božje poslanstvo, temveč so¬ vraštva poln je bil proti vsemu, kar je bilo z Jezusom v zvezi. Ni se plašil ne truda, ne skrbi, ne stroškov, ne nevarnosti, da bi iztrebil vse, kar je spominjalo nanj. In ta najhujši Jezusov sovražnik postane mahoma njegov najzvestejši služabnik, iz preganjavca apostol. To je ne- pobiten dokaz njegovega iskrenega prepričanja, hkrati pa tudi njegovega jeklenega značaja. Nikjer polovičar, povsod cel mož. Čim spozna Jezusa, se ga oklene in drži neustrašeno do zadnjega dihljaja. 1 Rim. 1, 5; 11, 13; Gal. 1, 16; Ef. 2, 1 nasl. 2 Mat. 5, 11. 12. 3 Prim. II. Kor. 11, 23—29. 4. Tarz. Savel je Tarzan. Mesto Tarz je glavno v Ciliciji, najbolj južnovzhodni pokrajini Male Azije. V rodovitni ravnini stoji ob reki Cignu. V prvi krščanski dobi je slovelo po svoji silno razviti trgovini. Bogato ljudstvo je prebivalo v njem; tudi za izobrazbo so mnogo storili. Do začetka štirinajstega veka so ga imeli armenski kristjani v svoji oblasti; od takrat mu gospoduje Turek. Na mestu, kjer je stala Savlova rojstna hiša, so postavili lepo mošejo, ki jo zelo časte. Dandanes ima nekaj nad 30.000 prebivavcev in je še vedno za trgovino, zlasti za baker, ki se koplje v Mali Aziji, važno središče. Iz rimske dobe je mnogo razvalin do danes ohranjenih. 5. Savel — Pavel. Zavoljo večje jas¬ nosti podajamo tu kratko življenje sv. Pavla do izpreobrnjenja. Njegovi stariši, tarški Judje, so si z denarjem ali vsled kakih posebnih zašla? pridobili rimsko državljanstvo. S tem so dobili vse pravice Rimljanov; in po njih jih je pode¬ doval tudi sin. Med Judi se je imenoval nas apostol z judovskim imenom Savel, med Grki in Rimci pa Pavel. To se je večkrat zgodilo, da so Judje svoja imena v občevanju z Grki ali Rimci nekoliko izpremenili, da so dobili jezikom teh narodov bolj domačo obliko. Stariši so po¬ skrbeli za versko vzgojo svojemu sinu. Poslali so ga namreč v Jeruzalem, kjer je imel za uči¬ telja slovečega Gamaliela. Tu se je mladi Tarzan vglobil v svete judovske knjige in iž njih nasrkal najčišče ljubezni in gorečega navdušenja za svoj ubogi, pod tujim jarmom trpeči narod. Postal j e sam izobražen pismouk; prišteval se je k farizejski stranki. Mojzesova postava mu je bila nad vse. Izbral si je za cilj svojega življenja boj za vero svojih očetov. Tako si lahko razlagamo, zakaj j e tako strastno nastopil proti kristjanom. Videl je v njihovem nauku in življenju odstop od judov¬ skih izročil; in z vso doslednostjo se je vsled tega vrgel v boj proti njim. A tu ga zadene božja milost in odslej je prvi oznanjevavec Je¬ zusovega evangelija. Svoje prejšnje življenje in svoje zmote opi¬ suje odkrito. Priznava, da je bil kriv, ker j e brez treznega premisleka se vdal strasti pr ot j kristjanom; 1 vsled tega se ponižuje med drugimi apostoli, češ da ni vreden apostol imenovan biti, popolnoma priznava, da je le po božji milosti, kar 1 I. Tim. 1, 13. - 1. Kor. IB, 9. Dej.ap. 9, 19—30. Pavel prične'oznanjati evangelij. 687 vratih noč in dan, da bi ga umorili, toda učenci ga vzamejo ponoči in ga spuste v košu po zidu doli. Ko pa pride v Jeruzalem, se poiz¬ kuša pridružiti učencem; a vsi so se ga bali, ker niso verjeli, da bi bil učenec. Barnaba ga pa vzame in ga pelje k apostolom in jim pripoveduje, kako je na poti videl Gospoda, in da je ž njim govoril, in kako je v Damasku srčno oznanjal Jezusovo ime. Nato AnanijaHpri Savlu. Sin božji. Zavzamejo se pa vsi, ki ga slišijo, in pravijo: „Ali ni to tisti, ki l 1 ^ je preganjal v Jeruzalemu, kateri tičejo to ime, in je zato sem prišel, na bi jih zvezane odpeljal k velikim duhovnikom ?“ Savel je pa nastopal vedno krep- ^ e jse in je uganjal Jude, ki so prebi¬ jali v Damasku, dokazujoč, da je ta Kristus. Ko pa preteče mnogo dni, f> a sklenejo Judje umoriti. Savel pa 1ZVe njihov naklep. Stražili so ga pri 1 Dej. ap. 22, 5 nasl.; I. Tim. 1, 13. ostane pri njih, hodi v Jeruzalemu ven in noter in srčno oznanja Gospodovo ime. Tudi poganom govori in raz¬ pravlja z Grki; oni ga pa izkušajo umoriti. Ko pa bratje to zvedo, ga odpeljejo v Cezarejo in pošljejo v Tarz. Razlaga. 1. Savel v Arabiji. Takoj po svojem krstu začne Pavel oznanjati evangelij po shod¬ nicah v njihovo veliko začudenje. Toda le nekaj dni, kakor pravi sv. Luka, ostane v Damasku. V Dejanjih apostolov nimamo zapisano, kam je je- Vse svoje uspehe pripisuje Bogu, toda z moško odkritosrčnostjo pa tudi navaja vzroke, ki se iž njih da razlagati njegov hoj proti kri¬ stjanom in pošteno opisuje svojo mladeniško go¬ rečnost za vero svojih pradedov . 1 IV. Pavel začne apostolsko delo. Dej. ap. 9, 19—30. Savel ostane nekaj dni pri učencih v Damasku; in takoj začne oznanjati Po shodnicah Jezusa, da je namreč on 688 Pavel v Arabiji, iznova v Damasku; očitam ubeži v Jeruzalem in odondod v Tarz. šel iz tega mesta; zvemo pa to iz Pavlovega lista Galačanom. Tam pravi namreč: 1 Nisem šel v Jeruzalem k tistim, kateri so bili pred menoj apo¬ stoli, marveč odšel sem v Arabijo in se iznova vrnil v Damask. Potem crez tri leta sem prišel v Jeruzalem, da vidim Petra, in ostal sem pri njem petnajst dni. Potem sem prišel v sirske in cili- djske kraje. Potemtakem imamo torej to-le vrsto: Pavel prične pridigovati v Damasku. Črez nekaj dni gre v Arabijo, kjer ostane tri leta; odtam se vrne, ko preteče mnogo dni (tri leta), v Damask; tam oznanja Jezusa, toda skrivaj mora ubežati Judom. Potem gre v Jeruzalem in odtam v cilicijske kraje, najprej seveda v glavno mesto Tarz. Kaj je gnalo Pavla v Arabijo? Brez dvojbe želja po mirni pripravi na apostolski poklic. Izbral si je Arabijo, sinajski polotok, torej kraje, kjer je Gospod dal postavo njegovemu narodu. Pobožno srce ga je vleklo sem, da v tihi samoti, v premišljevanju in molitvi premisli neizrekljive milosti, ki jih je prejel od Gospoda. Tukaj se je vglobil v zvezo med Starim in med Novim za¬ konom in je spoznal, da je bila Mojzesova postava le priprava na Jezusa, da je Stari zakon poznal le hlapce in sužnje, Novi pa daje svobodo božjih otrok. Sinajska gora, ki pomen j a Mojzesovo po¬ stavo, služi s svojimi otroci — z Judi, ki se drže le nje; Jeruzalem je pa svobodna mati vseh, po Kristusu, ki je tam trpel in umrl. Tako nam v pismu Galačanom sam razkriva, 2 kaj je bilo glavno njegovo premišljevanje v sinajski (arab¬ ski) samoti. Tam mu je pa tudi Jezus razkril skrivnosti svojega kraljestva in ga usposobil za svojega apostola. 3 2 . Pavel apostol. Iz Arabije se vrne Pavel v Damask, ki je bil pod oblastjo arabskega 1 Gal. 1, 17. 18. 21. 2 Gal. 4, 25. 26. 3 Gal. 1, 12; I. Kor. 11, 23; Ef. 3, 3. kralja Areta. 1 Čudno se nam mora zdeti, da med tem časom niso v Jeruzalemu nič zvedeli o njego¬ vem izpreobrnjenju. Zgodovinski dogodki iz tiste dobe nam pa to lepo pojasnjujejo. Kralj Herod Antipa in Areta sta bila namreč ravno takrat v vojski med seboj in vsled tega je bila zveza med Damaskom in Jeruzalemom pretrgana. Poleg tega je pa Savel tako malo bival v Damasku, da je pač spomin nanj lahko kmalu oslabel. V Damasku začne Pavel takoj srčno oznanjati evangelij in s tem si nakoplje smrtno sovraštvo svojih rojakov. Ti si preskrbe celo straže od Areta, ki čuvajo ob mestnih vratih, da bi jim ne ušel. Toda kristjani zvedo o pravem času za ta naklep in ponoči skrivaj po zidu v košu spuste Pavla iz mesta. Prva pot mu je v Jeru¬ zalem. Hoče se pridružiti kristjanom, a ti mu ne zaupajo, dokler ga ne vzame Barnaba prija¬ teljsko v svoje varstvo. Skoraj gotovo sta bila z Barnabom že od prej znana; temu prvemu raz¬ odene, kaj se je zgodilo ž njim in ta ga pelje k apostolom. . Takrat sta bila v Jeruzalemu samo dva apostola Peter in Jakop starejši. 2 Pavla je vleklo le k Petru; sam pravi, da je zato šel v Je¬ ruzalem, da vidi Petra.' 6 Daši ga je namreč Go¬ spod naravnost poklical za apostola, je vendar ob začetku svojega apostolskega dela najprej obiskal prvaka apostolov, ki je na njem zidal Jezus svojo cerkev. 4 S tem je hotel pokazati svoje spoštovanje do Jezusovega prvega namest¬ nika na zemlji in izpričati, da sta edina v veri in v ljubezni. Obisk je trajal 15 dni. Prekinile ga je judovsko sovraštvo, ki mu je moral Pavel tudi iz Jeruzalema ubežati. V spremstvu bratov kristjanov je šel v Cezarejo in odtam sam v svojo rodno pokrajino Cilicijo. 1 II. Kor. 11, 32. 2 Gal. 1, 19. 3 Gal. 1. 18. 4 Mat. 16, 18. 689 Pavla rešijo v košu. Zgodbe sv. pisma II. 44 690 Dej. ap. 9, 31—43. Enej in Tabita. Lida. Jopa. Peti odstavek. Peter. Dej. ap. 9, 31—12, 25. I. Peter v Lidi in Jopi. Dej. ap. 9, 31—43. Cerkev je pa imela mir po vsi Ju¬ deji in Galileji in Samariji in se je širila in živela v strahu Gospodovem; in napolnjevala jo je tolažba Sv. Duha. Zgodi se pa, da pride Peter, ki je vse obiskoval, k svetnikom, ki so pre¬ bivali v Lidi. Tam pa najde nekega človeka, po imenu Eneja, ki je že osem let ležal v postelji in bil mrtvouden. In Peter mu reče: „Enej, Gospod Je¬ zus Kristus te ozdravlja; vstani in si sam postelji." Nato takoj vstane; in vsi, ki so prebivali v Lidi in Saroni, in so se izpreobrnili h Gospodu, so ga videli. V Jopi je bila pa neka vernica, Tabita po imenu, kar pomenja pre¬ stavljeno Gazela. Ta je bila polna dobrih del in miloščin, ki jih je delila. Zgodi se pa tiste dni, da zboli in umrje. Ko jo omijejo, jo polože v zgornjo sobo. Ker je pa Lida blizu Jope, in verniki slišijo, da je Peter tam, pošljejo dva moža k njemu s prošnjo: „Ne odlagaj priti k nam!" Peter pa vstane in gre ž njima. In ko pride, ga peljejo v zgornjo izbo in obstopijo ga vse vdove in mu objokane kažejo krila in obleke, ki jim jih je Gazela naredila, dokler je bila še ž njimi. Peter pa odstrani vse ven, po¬ klekne in moli. Nato se obrne proti mrliču in pravi: „Tabita, vstani!" In ona odpre svoje oči; in ko ugleda Petra, sede. Nato ji poda roko in jo vzdigne in pokliče svetnike in vdove in jo pokaže živo. Razglasi se pa po vseh Jopah in mnogo jih jame verovati v Gospoda. Zgodi se pa, da veliko dni prebije v Jopah pri nekem strojarju Simonu. Razlaga. 1. Uda. Devet ur od Jeruzalema, ob cesti, ki vodi odtam v Jope, šest ur oddaljena od tega mesta, je stala Lida. V starejši dobi se je ime¬ novala Lod. 1 Eimski vojskovodja Cestij jo je za časa Nerona razdrl, a se je kmalu zopet pozidala. Rimci so jo imenovali Diospolis (po naše: Mesto boga Jupitra). Že v četrtem veku je bil tam ško¬ fovski sedež. Znamenito je to mesto, ker spo¬ roča staro izročilo, da je bil v nji začetkom tretjega stoletja rojen sv. Jurij, ki je za časa Diokleciana v Nikomediji umrl mnčeniške smrti. Ostanke njegove so prenesli v Lido in tam se¬ zidali mučeniku v čast krasno cerkev. Moha- medanci so jo porušili, križarji iznova pozidalb toda po njihovem porazu je zopet propadla; neka] umetniško zanimivih razvalin še stoji v kraju, k 1 je danes mohamedanska vas, z imenom Lud. Okolica je še danes silno plodovita; samo na vzhodu se kmalu konča in iz lepe ravnine se pričenja proti Gazi in Samariji se raztezajoče golo, pusto apnenčasto pogorje. 2. Jopa. Ob Sredozemskem morju, na pr 1 ' jaznem griču, petnajst ur severozapadno od Je' ruzalema in šest ur severno od Jamnije, je stalo staro teniško pomorsko in trgovsko mesto Jafa, ali Jopa. Imelo je sloveče pristanišče, kjer se je na pr. izkrcaval les za prvi in drugi tempel in se potem prepeljal v Jeruzalem. Prerok Jona je prišel sem, da se je odtod podal v TarzidJ Kasneje se je tu nastanilo mnogo Judov. Za časa Makabejcev so jih Jopljani 200 surovo umo¬ rili, potopivši jih v morje. Juda Makabejec se je maščeval za ta zločin. 3 V rimski dobi je spa¬ dalo mesto k Siriji. Cestij je tudi Jopo razdejal, a se je kmalu obnovila. Za časa križarjev j e bila tam škofija; pod Turki so se pa uničili vsi krščanski spomini. Leta 1799 so si jo osvojili Francozi; 1. 1832 jo je pa zopet zasedel moha- medanec Ibrahim. 1 I. kron. 8, 12; I. Ezdr. 2, 33; Neh. 11, 34. 2 Jon. 1, 3. 3 II. Mak. 12. 691 Prvo nadpastirsko obiskovanje. Dej. ap. 10, 1—8. Kornelij. Dandanes se imenuje Jafa; krog 12.000 pre- bivavcev ima. Za katoličane skrbe frančiškani, katerih samostan je zelo obširen. Odtam vodi železnica v Jeruzalem. Romarji preko Egipta gredo vsi na Jafo v Sveto deželo. Pogled na mesto je prijazen; razgled odtam lep na Saronsko Planjavo, na Sredozemsko morje in na višnjevo ludejsko gorovje. Bujna rast diči celo okolico. y izobilju se blišče citrone, smokve in granate 12 najbujnejšega zelenja. 3. Peter pri nad pastirskem obisko- v anju. Silno zanimivih je par opazk, ki se v n ji slika prvo krščanstvo v Palestini. Cerkev se { e zidala. — Podoba je vzeta od stavbe, kakor 1° je rabil Jezus, ko jo je prvič imenoval. Kakor se zida mogočna stavba, tako se je množila družba Jezusovih vernikov. Ni pa rastla samo Po številu, marveč tudi po duhu: Živela je v strahu Gospodovem in napolnjevala jo je tolažba Sv. Duha, ki je spremljal apostolske pridige in zlival svojo milost v srca. Peter je vse obiskoval. Tu imamo prvič ome¬ jeno nadpastirsko obiskovanje. Kakor še danes Škofje hodijo od fare do fare po svojih škofijah Nadzirat, ogledovat si delo pastirjev in življenje 0Vac > tako je tudi Peter že v prvi dobi zvrševal i° svojo nadzorovalno nalogo. Vse je obiskoval, ( l a je potrjeval v veri, delil zakrament sv. birme, Ure jal, svaril, če je bilo treba, in oznanjal Je¬ zusov evangelij. Pri svojem obiskovanju je zvršil gotovo tudi Vec čudežev. Dva nam pripoveduje sv. Luka: eil ega iz Lide, drugega iz Jope. V prvem mestu °zdravi mrtvoudnega Eneja. Ime je grško; zato oklepamo po pravici, da je bil bolnik grški Jud. P° Lidi in Saroni (t. j. saronski planjavi med d0 P° in Cezarejo ob Sredozemskem morju) je vsled ^ e & a zaslovelo krščanstvo. V Jopi obudi dobrodelno Tabito (Gazelo) v mvljenje. Skoraj gotovo je bila devica. Ginljiv l e opis, kako so žalovale za njo vdove, ki je skrbela zanje. Značilno je, da imenuje sv. Luka mstjane — svetnike. Ta beseda se ne sme ume- vati v sec j a j p r i nas veljavnem pomenu, marveč Zna Či ljudi, ki so po veri in zakramentih Bogu Posvečeni. Peter ostane- dalje časa v Jopi pri nekem ^ r °jarju. Po farizejsko-judovskih izročilih je bil a Posel nečist, ker se je pečal z mrtvimi živalmi. eter je torej že s svojim bivanjem pod strojar- jevo streho pokazal, da se ne drži več farizejsko- judovske omejenosti, in ne priznava več sitnih določeb glede na telesno očiščevanje. II. Pogan Kornelij se izpreobrne. Dej. ap. 10, 1-11, 18. a) Kornelij pošlje po Petra. Dej. ap. 10, 1—8. Bil je neki mož v Cezareji, Kor¬ nelij po imenu, stotnik v takoimeno- vani italski kohorti, pobožen in boga¬ boječ z vso svojo hišo, ki je ljudstvu dajal obilo miloščine in vedno molil k Bogu. Ta zagleda v prikazni raz¬ ločno, okoli devete ure podnevu, an¬ gela božjega vstopiti k sebi in reči; „Kornelij.“ On pa pogleda vanj in ves prestra¬ šen pravi; „Gospod, kaj je?“ Ta mu pa odvrne: „Tvoje molitve in tvoje miloščine so se dvignile in se spominjajo pred Bogom. In zdaj pošlji nekaj mož v Jopo in pokliči nekega Simona, s priimkom Petra. Ta stanuje pri nekem strojarju, Simonu, čigar hiša je poleg morja. On ti pove, kaj ti je storiti.“ Ko odide angel, ki je govoril ž njim, pokliče dva svojih služabnikov in ne¬ kega bogaboječega vojaka izmed tistih, kateri so imeli stalno službo pri njem, jim pove vse, ter jih pošlje v Jope. K a z 1 a g a. 1. Cezareja. V sv. pismu sta omenjeni dve Cezareji, ena na severu pod libanonskim po¬ gorjem, ki se je imenovala Filipova, o kateri smo že pisali; 1 druga pa Cezareja v Palestini, ali pomorska Cezareja ob Sredozemskem morju med Dorom in Jopo. Sezidal jo je kralj Herod in jo v čast cesarju Avgustu imenoval cesarsko mesto ali Cezarejo. Rimski oblastniki so imeli tu svoj sedež. Po razdejanju jeruzalemskega mesta se je štelo to mesto za poglavitno v Palestini. Dvakrat smo že v Dejanjih apostolov slišali to ime. Diakon Filip je prišel krstivši etiopskega komornika semkaj; apostola Pavla so na njego- 1 Glej Zgodbe H, str. 292. 44* 692 Cezareja. Dej. ap. 10, 9—16. Petrovo videnje. vem begu iz Jeruzalema verniki spremili do sem.' Ta je bil še večkrat tukaj. Že zadavna je imel v Cezareji škof svoj sedež. Tudi že v prvih časih je bila tam sloveča bogoslovska šola, ki sta med drugimi v nji učila Pamfil (f 309) in Evzebij (f 340). Začetkom 10. veka je egiptovski Kalif El Muktudir razdrl več krščanskih cerkva. Križarji so jih obnovili, a sultan Bibars je vse mesto 1.1265 tako razdejal, da je ostalo le še nekaj razvalin, ki jih imenujejo Arabci Kajzurije. Visoka trava prerašča prostor, kjer je stalo nekdaj cve¬ toče mesto. Vmes leže ostanki krasnih granitnih stebrov, razdrobljena opeka in groblje. 2. Pomen Kornelijevega izpreobr- njenja. V odstavku, ki ga ravnokar razlagamo, se pričenja povest, kako se je izpreobrnil pogan¬ ski stotnik Kornelij. Dejansko se je s tem jela rušiti stena, ki je ločila Izraelce od drugih na¬ rodov. Božje kraljestvo se je jelo širiti tudi med pogani. Pogan in Jud sta odslej skupaj se čutila enakorodna domačina Jezusove družbe, ravno- pravna društvenika njegove družbe, svete cerkve. Kakor pri vseh važnih stvareh, je tudi tukaj apostol Peter v ospredju. On je kot vrhovni po¬ glavar Jezusove cerkve, kot njegov prvi namest¬ nik binkoštni praznik vabil prvi Jude k veri v Jezusovo ime; tudi zdaj je on poklican, da krsti prvega pogana. Znamenito je to izpreobrnjenje. Gre se za rimskega častnika iz slovečega rodu Kornelijev. V Cezareji je bila takrat kohorta italskih vojakov; v nji je služil Kornelij. Vsaka kohorta je imela po šest stotnij, ki jim je pove¬ ljeval po en stotnik; deset kohort je bila ena legija. Naš stotnik je bil pobožen in bogaboječ mož, globoko veren, seveda poganske vere. Častil je Boga in ga molil, ter izvrševal dobra dela. Tako se je pripravljal za izredno božjo milost. Ob treh popoldne, tisto uro, ki je ob nji umrl naš Zveličar, je molil nekega dne in tu se mu prikaže angel, ter mu naroči, naj pošlje po Petra v Jopo. Dva služabnika brž odredi, naj gresta, kakor mu je rekel angel; v varstvo jima da enega vojaka. Treba je bilo oboroženega varstva, ker so se po Palestini rade potikale roparske čete in po samotnih potih napadale potnike. V spremstvu rimskega vojaka je bila 44 kilometrov dolga pot varna. Zelo pomenljiva je opomba, da je bil ta vojak bogaboječ. Pobožni stotnik je s svojim zgledom vplival tudi na svoje podložnike. b) Petrovo videnje. Dej. ap. 10, 9—16. Drugi dan, ko so bili ti na potu, in se približujejo mestu, gre Peter na streho molit krog šeste ure. Tu po¬ stane lačen in hoče jesti. Ko mu pa pripravljajo, se zamakne in vidi odprto nebo in nekakšno posodo, ki prihaja doli kakor velik prt, ki se za četvere vogle spušča z neba na zemljo. Notri so bile štirinogate in lazeče živali zemlje in ptice neba. Tu se mu oglasi glas: „Peter, vstani, zakolji in jej!“ Peter pa reče: ,,Tega ne, Gospod, ker nisem nikoli jedel nič nagnusnega in nečistega. 4 ' In glas mu zopet drugič reče: „Kar je Bog očistil, ne imenuj ti nagnusnega.' To se pa zgodi trikrat; nato šepa naenkrat dvigne posoda nazaj v nebo. K a z 1 a ga. Kornelijevi odposlanci so se drugi dan do¬ poldne bližali mestu. Peter je ob devetih molil na strehi strojarjeve hiše. Že iz evangelijev vemo, da so bile palestinske strehe ravne. Gori ga n 1 nihče motil; zato je mirno lahko opravljal svoj 0 pobožnost. Tu se ga loti lakota. Preden mu P a domači pripravijo jed, se zamakne: Nevidna roka drži na štirih voglih velik prt, ki se pomika proti njemu. V prtu so najraznovrstnejše živali. ! z njegovih besedi, ki se ž njimi brani jesti nečiste stvari, sklepamo, da so bile samo take živali v prtu, ki jih je prepovedovala Mojzesova postava- Ločila je namreč čiste in nečiste živali. Nečistih Izraelci niso smeli jesti. Čiste živali, katere so smeli, so bile med sesavci take, ki imajo preklan® parklje, in ki prežvekujejo, n. pr. govedo, ovca, srna itd., med vodnimi pa ribe, ki imajo luskin® in plavuti. Med ptiči jih je bilo mnogo nečistih- Zlasti so bile nečiste vse male živali, ki lazi] 0 ali se plazijo. 2 Trikrat čuje Peter notranji glas, naj j® te živali. Umljivo je, da se mu upira narava, P r ®j pojena s starimi judovskimi izročili. A notranji glas mu zakliče: Kar je Bog očistil, ne imenuj ^ 1 Mat. 10, 27; 24, 17. a Primeri III. Moj z. 11; V. Mojz. 14; glej Zgodbe b str. 253. 254. 1 Dej. ap. 8, 40; 9, 30. Dej. ap. 10, 17—24. Kornelijevi poslanci pri Petru. 693 nagnusnega. 1 S tem je pojasnjeno, da so odprav¬ ljene stare levitske postave o jedilih; vsled tega je pa tudi razveljavljen razloček med čistimi in nečistimi ljudmi, med Judi in pogani. Ločilna stena med njimi je porušena. njimi brez pomišljanja; zakaj jaz sem jih poslal.“ Nato stopi Peter k možem doli in pravi: „Glejte, jaz sem, katerega iščete. Kaj je vzrok, zavoljo katerega ste prišli?“ Videnje sv. Petra. c) Kornelijevi poslanci pri Petru. Dej. ap. 10, 17—24. , ,Ko pa Peter sam pri sebi pomišlja, Ka J bi pomenila prikazen, ki jo je videl, & le L stopijo od Kornelija poslani možje Pred vrata in izprašujejo za Simonovo 1So ; pokličejo in vprašujejo, ali gostuje p Simon, s priimkom Peter. Ko pa 0 ter premišlja o prikazni, mu reče • ,,Glej, trije možje te iščejo. st ani torej in stopi doli, ter pojdi ž * PrimTMat. 15, 17; Mark. 7, 15. Oni odgovore: „Kornelij, stotnik, pra¬ vičen in pobožen mož, dobro izpričan od vsega judovskega ljudstva, je prejel povelje od svetega angela, naj te pokliče v svojo hišo in sliši besede od tebe.“ Nato jih Peter pokliče noter in vzame pod streho. In drugi dan se dvigne in odpotuje ž njimi; in nekaj bratov iz Jope ga spremi. Drugi dan pride v Cezarejo. Kornelij jih je pa pričakoval in je bil sklical sorodnike in posebne prijatelje. 694 Dej. ap. 10, 25—48. Peter pri Korneliju. Razlaga. Peter je pač izprevidel iz svojega videnja, da meri na odpravo razločka med čistimi in nečistimi živalmi, toda čemu je ravno sedaj videl to pri¬ kazen, si ni bil svest. Tu ga že čaka pojasnilo. Pred vratmi Simonovega gostoljubnega doma že izprašujejo trije možje po njem. Notranji glas mu veli, naj gre brez odloga k njim. Prikazen se mu brž pojasni. Poganski seli ga kličejo k svojemu poganskemu gospodarju. On tudi že brž dokaže, da se hoče ravnati po videnju; brez pre¬ misleka vzame poganske može pod streho in jih pogosti črez noč. Drugi dan odrinejo. Korneli¬ jevi poslanci so bili torej štiri dni na potu. Odšli so gotovo še tisti dan, ko je imel njihov gospodar prikazen. Drugi dan so prišli v Jopo in so ostali tam črez noč. Na poti so tudi še enkrat prenočili. c) Peter pri Korneliju. Dej. ap. 10, 25—48. Ko se pa zgodi, da vstopi Peter, mu pride Kornelij naproti, mu pade k nogam in se pokloni. Peter ga pa vzdigne, rekoč: „Vstani, tudi jaz sem človek.“ In v pogovoru ž njim gre notri in najde mnogo zbranih, ter jim reče: „Vi veste, kako se gnusi judovskemu možu pridružiti ali približati se tujcu. Meni je pa Bog pokazal, da se ne sme nihče imenovati nagnusen ali nečist. Zato sem prišel brez pomisleka, ko sem bil poklican. Vprašam torej: ,Iz katerega vzroka ste me poklicali?‘“ Nato pravi Kornelij: „Štiri dni je do te ure, kar sem molil v svoji hiši ob devetih, in glej, mož se postavi pred me v belem oblačilu in reče: ,Kornelij, uslišana je tvoja molitev in tvoje miloščine so v spominu pred Bogom. Pojdi torej v Jope in pokliči Simona s priimkom Petra, ki prebiva v hiši strojarja Simona poleg morja. 4 Zato sem brž poslal k tebi; in ti si prav storil, da si prišel. Zdaj smo tedaj mi vsi pred teboj, da slišimo vse, kar ti je zapovedano od Boga.“ Peter pa odpre svoja usta in reče: „V resnici spoznam, da Bog ne gleda na osebo, ampak med vsakim narodom mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravico. Svojo besedo je poslal Izra¬ elovim otrokom, oznanjujoč mir po Jezusu Kristusu. Ta je Gospod vseh. Vi veste, kaj se je zgodilo po vsi Ju¬ deji, kar se je začelo v Galileji po krstu, ki gaje oznanjal Janez; kako je Jezusa iz Nazareta Bog mazilil s Sv. Duhom in z močjo, kateri je hodil krog do¬ brote deleč in ozdravljajoč vse od hu¬ diča obsedene, ker je bil Bog ž njim. In mi smo priče vsega, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu, ka¬ terega so obesili na les in umorili- Tega je Bog obudil tretji dan in dal, da se je pokazal ne vsemu ljudstvu, marveč od Boga poprej izvoljenim pričam, nam, ki smo ž njim jedli iu pili potem, ko je od mrtvih vstal. 1° nam je ukazal, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on odločen od Boga za sodnika živim in mrtvim. O tem pričajo vsi preroki, da dobe v njego¬ vem imenu odpuščenje grehov vsi, kateri verujejo vanj.“ Medtem ko Peter še govori te be¬ sede , pade Sv. Duh na vse, kateri so poslušali ta govor. In verniki iz obreze, ki so bili s Petrom, se zavzamejo, da se je tudi na pogane izlila milost Svetega Duha. Čujejo jih namreč govoriti mno¬ gotere jezike in poveličevati Boga. Nato pravi Peter: „Ali more kdo braniti vode, da bi ne bili krščeni tl, kateri so prejeli Svetega Duha, kakor tudi mi?“ In ukaže jih krstiti v imenu Go¬ spoda Jezusa Kristusa. Nato ga p°' prosijo, naj nekaj dni ostane pri njih- Razlaga. 1. Petrov prihod. Stotnik je šel Petru iz hiše naproti in se mu do tal poklonil. Ni u a ® treba misliti, da je imel apostola za Boga; P e ' trova ponižnost se je pa uprla sploh počaščenju- Prijateljsko jo odkloni, češ saj sva oba človeka, enaka pred Bogom, in v ljubeznivem pogovoru gresta z ostalimi tovariši v hišo. Peter tako] pove, da ne drži na judovska izročila, ki zabra- Petrov govor. 695 ajajo Judu občevanje s pogani. Vi veste, kako se gnusi judovskemu možu pridružiti ali približati se tujcu; tako prične. Ne smemo si misliti, da bi Judje sploh ne bili stopali v dotiko s pogani; kolikor so velevale razmere, so pač občevali ž njimi. Pridruženje in približanje umeva Peter v tem zmislu, da Jud ni prijateljsko zahajal v Poganske hiše, in da se ni udeleževal s pogani skupnih pojedin. To se mu je pač gnusilo . 1 Peter je dobro vedel, da ostane dalje časa pri Korneliju in je takoj iz prva izjavil, da brez pomisleka sprejema Kornelijevo gostje. 2. Kornelijev govor. Ura je bila tri Popoldne; to vidimo iz Kornelijevega uvoda, ko Pravi, da je ravno do te ure preteklo štiri dni, kar je videl prikazen. Prav si storil, da si prišel, Pravi Petru, ne da bi ga hvalil, niarveč da pokaže s tem, da je Petrov prihod izpolnitev izražene božje volje. Dobro ve, da je Peter o J Boga pooblaščen, in da bo Podučil celo njegovo hišo, kaj rr >orajo storiti v svoje zveličanje. Kornelij je namreč zbral v svoji hiši mnogo ljudi, brez dvojbe svoje znance in prijatelje, pa tudi služabnike in podložnike, hi so bili ž njim enega duha. Lep zgled nam je ljubeznivega gospodarja, kakor jih malo pozna Poganska zgodovina. Bogaboječi vojak, ki ga je bil poslal s svo- jima služabnikoma, je bil sicer Preprost podložnik njegov, toda vidi se, da je občeval ž njim Za upno in prijateljsko. 3. Petrov govor. V Pe¬ trovih besedah imamo glavne ver- s ke nauke Jezusove vere in iz Q jih lahko posnamemo, kako je Pričenjal prvi papež svoje mision- ske govore. Te-le stvari omenja: Jezusovo živi j en j e in smrt na križu, vstajenje tretji dan, prikazni vsta- le ga Zveličarja učencem, njegovo °hlast, ki bo ž njo sodil žive in ^rtve, potrebo vere vanj in sad te vere — odpuščenje grehov. Tt 1 Primeri Mark. 7, 3. 4; Tacit. S >st. 5, 5. Najprej pa Peter jasno pove, da je Jezus Gospod vseh, ne samo Judov, marveč tudi poga¬ nov, da je umrl za vse, dasi je bil najprej poslan Izraelovim otrokom. Bog, ki ga je poslal, namreč ne gleda na osebo, ampak med vsakim narodom mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravico; to se pravi: Bogu je vsak všeč, kdor ima res¬ nično voljo izpolnjevati božje zapovedi, in dela po svoji vesti. Takemu daje Bog svojo milost in ga pripelje k resnici in zveličanju. Iz njegovega govora je razvidno, da so mo¬ rali njegovi poslušavci že nekoliko vedeti o Je¬ zusu; gotovo so jim to povedali seli, ki so prišli ponj. Vendar pa ponovi o njem glavne stvari. Zlasti poudarja, da ga je Bog mazilil s Svetim Duhom; to maziljenje se tiče Jezusovega krsta Mohamedanec moli. 696 Dej. ap. 11, 1—18. Peter v Jeruzalemu. v Jordanu, ko je Sveti Duh v vidni podobi po¬ trdil njegovo božje poslanstvo. Silno lepo izraža Jezusovo ljubeznipolno delovanje, ko pravi, da je hodil krog dobrote delec. Besede o Jezusu kot sodniku živim in mrtvim so po zmislu prešle v apostolsko veroizpoved. 4. Xovi kristjani. Sv. Krizostom pravi, da je sv. Luka samo na kratko posnel Petrov govor. Gotovo je namreč, da je Kornelija in njegovo hišo podučil o sv. krstu, o skrivnosti sv. Trojice in še o drugih resnicah. Še med njegovim govorom se zgodi čudež; navzoči začno govoriti v mnogoterih jezikih in poveličevati Boga. Peter in njegovi krščanski spremljevavci brž spoznajo, da je to izredna milost Sv. Duha, in to jim je nepobiten dokaz, da so pogani tudi poklicani v Jezusovo kraljestvo. Peter jih ukaže krstiti. Apostoli so sploh večkrat krščevanje prepuščali drugim. 1 Sam pa ostane na njihovo prošnjo še nekaj dni med njimi, da jih potrdi v Jezusovi veri. O Korneliju govori sveta povest, da je umrl v Cezareji mučeniške smrti. Prvega škofa v Cezareji imenujejo Caheja, drugega Kor¬ nelija; njegov god praznuje latinska cerkev dne 2. svečana, grška pa dne 13. kimavca. Kornelij je bil prvi pogan, ki je bil sprejet v cerkev. Pred njim krščeni nejudje so bili vsi pojudenci; tako n. pr. komornik etiopske kraljice. Cezarejski stotnik je bil pač že pustil češčenje malikov, molil je enega Boga; bil je prijazen izraelskemu ljudstvu in je to tudi izkazoval z dobrimi deli, toda v bližnjo versko zvezo z Judi še ni bil stopil. Zato je pa njegovo Spreobr¬ njenje, ki pri njem posreduje prvi papež, silno važno za nadaljnje razširjanje Jezusove cerkve. d) Peter v Jeruzalemu o poganih. Dej. ap. 11, 1—18. Apostoli in bratje, ki so bili v Judeji, so slišali, da so tudi pogani sprejeli božjo besedo. Ko pa pride Peter v Jeruzalem, začno tisti, kateri so bili iz obreze, prepir ž njim, rekoč: „Zakaj si šel k neobrezanim možem in si jedel ž njimi ?“ Peter pa začne in jim razloži po vrsti, rekoč: „Jaz sem molil v mestu Jopi in sem videl v zamaknjenju pri¬ kazen: nekakšno posodo, ki se je po¬ mikala doli kakor velik prt, kateri se je spuščal za štiri vogle z neba in je prišel k meni. In pogledam vanj in opazim, ter vidim štirinogate živali, zveri in lazeče živali in ptice neba. Zaslišim tudi glas, ki mi pravi: ,Vstani, Peter, zakolji in jej! £ Nato odgovorim: ,Nikakor ne, Gospod, ker nikoli ni prišlo nič nagnusnega in nečistega v moj a usta.' Vdrugič mi pa odvrne glas z neba: ,Kar je Bog očistil, ne imenuj ti nagnusnega.' To se je pa zgodilo trikrat; in vse se je zopet dvignilo v nebo. In glejte, tu stopijo trije možje pred hišo, v kateri sem bil, poslani iz Cezareje do mene. Reče mi pa Duh, naj grem brez po¬ misleka ž njimi. Slo je pa z menoj tudi tehle šest mož. In smo vstopili v moževo hišo. Pripovedoval nam ')f pa, kako je videl angela stati v svoji hiši in mu reči: ,Pošlji v Jopo in po¬ kliči Simona, s priimkom Petra, kateri bo govoril s teboj besede, ki boš v njih zveličan ti in vsa tvoja hiša.' Ko sem pa začel govoriti, pade Sveti Duh nanje, kakor tudi na nas v začetku. Spomnil sem se pa besede Gospodove, kakor je rekel: Janez je sicer krščeval z vodo, vi boste pa krščeni s Svetim Duhom-' Ko je torej Bog njim dal ravno tisto milost kakor nam, ki smo verovali v Gospoda Jezusa Kristusa, kdo sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu braniti?" Ko to zaslišijo, obmolče in poveli¬ čujejo Boga, rekoč: „Torej tudi poga- nom je dal Bog pokoro za življenje. Razlaga. Po celi Judeji se je med kristjani razširil 8, vest o izpreobrnjenju prvih poganov. V nekaterih rokopisih imamo o Petru še natančnejše poročilo? ki ga ni v splošno rabnem svetem pismu. Beremo namreč to-le: Peter se hoče, potem ko preteče dolg 0 časa, podati v Jeruzalem. In ko sklice brate v Cezareji in jih okrepča, odrine in povsod obširno razlaga in uči vernike, ter potuje tako skozi krajo- Nam se zdi sila verjetno, da je ta odstavek, 4 Mat. 3, 11; Mark. 1, 8; Luk. 3, 16; Jan. 1, 26. 2?! Dej. ap. 1, 5. 1 Primeri I. Kor. 1, 17; Dej. ap. 13, 5. Pogani v cerkvi. 697 četudi ga ni v našem sv. pismu, ves od sv. Luka. Prilega se sv. Petru, da je svoje bivanje v Ceza¬ rji in svojo pot odtam v Jeruzalem obrnil za oznanjevanje evangelija. Zlasti je to umljivo za¬ voljo tega, ker je Kornelij s svojim poslanstvom Misionsko pot apostolskega prvaka prerušil, in je ta gotovo, kar je že prej nameraval, kasneje dopolnil; gotovo je pa tudi v Cezareji in okolici z vršil, kar se je dalo, v korist Jezusovi veri. V Jeruzalemu so bili judovski kristjani ne¬ voljni na Petra, ker je občeval s pogani. Ne očitajo mu, da jim je oznanjal evangelij; le ob- dovski kristjani, marveč ko to, kar se je zgodilo, zaslišijo, obmolce, ne rečejo nobene več zoper Petra, marveč celo 'poveličujejo Boga, rekoč: Torej tudi poganom je dal Bog pokoro za življenje. Ta dogodek nam pa izpričuje, kako globoko so bili Judje vtopljeni v svoje narodne običaje, in kako oholi na svoje posebnosti. Še večkrat srečamo v prvi dobi krščanstva take dogodke, kakor ga tu razlagamo; žalibog pa se kasneje niso dali Judje vedno tako kmalu prepričati, da so pogani ravno tako poklicani v Mesi je vo kraljestvo kakor oni. Nekateri so se rajše odrekli veri v Jezusa, Pavel in Barnaba v Antiohiji. čevanje se jim zdi napačno. Seveda niso bili ® e d temi ozkosrčnimi Judi apostoli in njihovi °žji učenci, marveč drugi, nedavno krščeni ljudje. Ti niso mogli razumeti, da bi se smele presto¬ pati stroge farizejske prepovedi domačega, rod¬ binskega občevanja s pogani. Peter ne kaže no- bene nevolje, marveč natančno opiše, kako se j® vse zgodilo, in poduči pregoreče Častivce ju¬ dovskih izročil, da je bilo vse to božja volja, kateri se ni smel in ni hotel ustavljati. Njegove besede niso ostale brez uspeha. Po¬ jasnilo je izdalo. Nič več se niso hudovali ju- nego da bi prijateljsko in bratsko občevali s kri¬ stjani, ki niso bili obrezani . 1 Spor je trajal v tem oziru še dolgo časa. Deset let po tem do¬ godku so še nekateri judovski kristjani zahtevali, da se mora vsak pogan, preden se krsti, dati obrezati, toda ravno z ozirom na Kornelijevo iz- preobrnjenje se je ta zahteva zavrgla . 2 Sv. Peter se je pri apostolskem zboru naravnost skliceval na to, da je Bog po njegovih ustih poklical po¬ gane k evangeliju. 1 Primeri Dej. ap. 13, 45; Gal. 6, 12.13. * Prim. Dej. ap. 15, 5. 7. 14. 28. 29. 698 Dej. ap. 11, 19—30. Sirofenicija. Ciper. Antiohija. III. Krščanstvo v Antiohiji. Dej. ap. 11, 19—30. Tisti, kateri so se razkropili zavoljo stiske, ki je nastala zaradi Štefana, so šli do Fenicije in Cipra in Antiohije, nikomur ne oznanjevaje besede, razen Judom. Bilo jih je pa nekaj med njimi, — možje iz Cipra in Cirene, ki so prišli v Antiohijo in so tu govorili tudi po¬ ganom, oznanjevaje jim veselo vest o Gospodu Jezusu. In Gospodova roka je bila ž njimi, in veliko število jih je bilo, ki so verovali, in se izpreobrnili h Gospodu. O tem pa pride glas do ušes cerkve, ki je bila v Jeruzalemu; in ta pošlje Barnaba v Antiohijo. Ko torej ta pride tja in vidi božjo milost, se razveseli in opominja vse, naj ostanejo s srčnim sklepom pri Gospodu. Bil je namreč dober mož in poln Sv. Duha in vere. In znatna množica se pridruži Gospodu. Barnaba pa odpotuje vTarz poiskat Savla; in ko ga najde, ga pripelje v Antiohijo. Nato ostaneta tam celo leto pri cerkvi in podučujeta veliko mno¬ žico , tako, da so učence v Antiohiji najprej imenovali kristjane. Tiste dni pa pride iz Jeruzalema nekaj prerokov v Antiohijo, in eden izmed njih, Agab po imenu, vstane in napove po Duhu, da bo velika lakota po vsem svetu, kar se je zgodilo pod Klavdijem. Učenci pa sklenejo , da vsak po svojem premoženju pošlje kaj podpore v Jeruzalemu stanujočim bra¬ tom. To tudi store, ter pošljejo po roki Barnaba in Savla mašnikom (prez- biterjem). Razlaga. 1. Feniclja; Ciper; Antiohija. Fe- nicija se je imenovala ozka, toda zelo rodovitna in za kupčijo silno pripravna pokrajina ob Sredo¬ zemskem morju, na severu in vzhodu omejena s Sirijo, na jugu s Palestino. Od Aleksandra Ve¬ likega sem je segala na jugu do Cezareje. V stari dobi je bila samostojna; pravzaprav so bila izprva mesta Tir, Sidon in Arad vsako samo za se, prostovoljno zvezana med seboj na podoben način, kakor švicarski kantoni; nazadnje je pa dobil Tir vrhovno oblast nad vso pokrajino. Osvojili so jo Asirci; iz njihove oblasti je prešla v babilonsko, od te v perzijsko in potem v Ale¬ ksandrovo, po njegovi smrti pa pod Selevcide; ob Kristovem času so jo vladali Rimljani. Ker je spadala k sirski pokrajini, se je imenovala Sirofenicija. 1 Ciper je otok, ki stoji med Sirijo in Malo Azijo v Sredozemskem morju. V svetem pismu se tamošnji otoki imenujejo Cetim, ali poganski otoki; štirje so po imenu navedeni: Ciper, Rod, Kreta in Kavda. Ciper je bil izredno rodovit, v bujnem blagostanju in vsled tega tudi zloglasen po razkošju svojih prebivavcev. Starejši Katon ga je podvrgel rimski oblasti. Apostolski tovariš Barnaba in učenec Mnazon sta bila rojena na tem otoku. Včasih so bili tam trije škofje. Kri¬ žarji so ga osvojili; 1. 1498 je prišel pod beneško vlado; 1. 1572 si ga je pa osvojil sultan Selim H- Turki, ki mu sedaj gospodujejo, mu pravijo Kebris. Večina prebivavcev je grško razkolne vere. Antiohija, ki je omenjena v našem odstavku, stoji v Siriji. To moramo poudarjati, ker se v sv. pismu bere o dveh mestih s tem imenom; drugo stoji v Pizidiji. Sirska Antiohija je bila glavno mesto sirske države in sedež selevcidskib kraljev. Ime je dobila od krvoločnega judovskega sovražnika kralja Antioha. Začetkom drugega veka je bil tu za škofa učenec sv. Janeza, mu¬ čenik in cerkveni oče Ignacij. L. 347 je bil tu rojen sv. Krizostom. V ti dobi je bila v mestu izvrstna krščanska visoka šola, ki se je v uji vzgojilo lepo število znamenitih mož: sv. Teofil, škof Serapion, mučenik Lucian, Dorotej, Meletij, Diodor iz Tarza in Ciril Jeruzalemljan. Antiohij¬ ski škofje so bili po časti izprva na tretji sto¬ pinji za Rimom in Aleksandrijo; imenovali so se od petega veka sem patriarhi; ko so pa cari¬ grajski škofje dobili takoj prvo čast za rimskim, so stopili antiohijski na četrto mesto. Antiohija je mnogo trpela od perškega kralja Kozroa 1. 504. Rimski cesar Justinian jo je pozidal in ob kri¬ žarskem času je imela veliko veljavo. Egiptovski sultan Bibars jo je pa 1. 1269 razdejal in sedaj je stoji od nekdanje mogočne sirske prestolice komaj četrtina. Imenuje se Antakia; lego im a silno lepo sredi bujno cvetočih vrtov; mesto samo je pa s svojimi ozkimi ulicami neprijazno. Kri¬ stjani so proti mohamedancem v znatni manjšini- 1 Mark. 7, 26; Zgodbe II, str. 283. Pavel in Barnaba v Antiohiji. 699 2. Barnaba. Sv. Luka sega v naši zgodbi nazaj v dobo preganjanja, ki je zadelo cerkev po Stefanovi mučeniški smrti. Opisuje nam, kako je ta žalostni čas vendarle koristil Jezusovi cer¬ kvi. Razkropljeni kristjani so oznanjali, kamor s o prišli, njegovo vero, splošno le Judom; samo ubežniki Oiprani in Cirenčani , 1 ki so našli za¬ vetje v Antiohiji, so pridigovali tudi poganom, ter jih mnogo izpreobrnili. Apostoli zvedo o tem, m pošljejo Barnaba, da potrdi njihovo delo. Že to, da izbero za ta posel rojenega Ciprana, nam ^pričuje, da so bili antiohijskih kristjanov veseli prvič pojavi ime kristjan. Tega imena si niso dali verniki sami; oni so se imenovali učenci, bratje ali svetniki. Tudi Judje jih niso tako ime¬ novali; oni so Jezusovim vernikom rekali Naza- rejci ali Galilejci. Ime kristjani izvira popolnoma gotovo od poganov, in sicer se je najprej pridevalo krščenim poganom. Ob Neronovem času se je pa to ime splošno rabilo za vse vernike ; 1 v drugem veku so se tudi sami tako imenovali . 2 Ko sta bila Barnaba in Pavel v Antiohiji, pride iz Jeruzalema nekaj prerokov, to se pravi, nekaj mož, ki so imeli od Sv. Duha poseben dar Antiohija v Siriji. in so jih hoteli na vso moč podpirati. Barnaba zvrši svojo nalogo izvrstno. Sv. Luka ga posebno Pohvali, češ da je bil dober mož in poln Sv. Duha in vere. Takoj je spoznal, da so pogani tudi po¬ klicani v cerkev in brž se mu je zahotelo delo¬ vaje med pogani čimnajbolj podpreti. V ta na men je potreboval sodelavcev in pri tem je Prišel na srečno misel poiskati Pavla. Sam gre P°uj v njegovo rodno mesto Tarz in ga pripelje v Antiohijo, tako da pravzaprav on uvede veli- ^ e ga poganskega’ apostola v njegovo službo. Leto ^ui delujeta oba v Antiohiji. Ob tem času se 1 O Cireni smo že pisali; glej Zgodbe II, str. 649. prerokovanja. 3 Eden izmed njih, Agab po imenu, napove lakoto. Ta je res zavladala ob času ce¬ sarja Klavdija (41—54), 4 * 6 ki je bila v Judeji in Jeruzalemu zlasti 1. 45 silno huda. 8 Barnaba je bil 1. 41 v Antiohiji. Še za njegove navzočnosti so sklenili antiohijski verniki, da bodo vsak po svojem premoženju ob času lakote podpirali zlasti jeruzalemske sobrate. Gotovo jim je Barnaba po- 1 Tacit. Ann. 15, 44. 2 Ign. ad Magn. 4. 8 Primeri I. Kor. 13 in 14; Ki m. 12, 6; I. Tes. 5, 20. 4 Sueton. Vita Claud. 18; Tac. Ann. 12, 43; Dio Cass. 60, 11. 6 Jos. Antiq. 20, 2. 5; 5, 2. 700 Prezbiterji, episkopi. Dej. ap. 12, 1—17. Peter čudežno rešen. vedal, koliko revežev je že ob navadnem času pri njih, in jim naslikal, kako hudo bo ž njimi, če pritisne še vsled splošnega pomanjkanja živil grozna draginja. To, kar pripoveduje sv. Luka v zadnjem stavku, se pa ni zgodilo brž takrat, ker tedaj še ni bilo lakote, marveč kasneje. To-le beremo: To tudi store, ter pošljejo po roki Barnaba in Savla mašnikom; to se pravi: Antiohijski kristjani zvrše svoj davni sklep, ko črez nekaj let res pride na¬ povedana lakota in po Barnabu in Savlu pošljejo podpore v Jeruzalem. Jasno je, da sta bila Bar¬ naba in Savel ob tem času drugič v Antiohiji, ker od prvega bivanja sta šla po preteku enega leta drugam. Morda sta se ob nastopu lakote vrnila v Antiohijo naravnost z namenom, da opo¬ zorita kristjane na njihov sklep, in jih v imenu stradajočih jeruzalemskih kristjanov poprosita podpore. 3. Mašnllci — prezbiterji. Prvič be¬ remo tu v novem zakonu o prezbiter jih v Jezusovi cerkvi, ko pravi sv. Luka, da so Antiohijci po¬ slali podporo prezbiterjem v Jeruzalem. Prezbiter pomenja po naše starejšina. Motil bi se pa, kdor bi mislil, da so bili prezbiterji samo starejši, iz¬ kušenejši možje, marveč to so mašniki, kakor tudi mi naravnost prevajamo. Sv. Luka sicer ne pove naravnost, kdaj in kako so jih apostoli ustanovili, toda ne smemo pozabiti, da so njegovi bravci vso cerkveno ustavo poznali, in da mu vsled tega nikakor ni bilo treba znanih stvari natančno raz¬ lagati. Sam pa poroča, da sta Pavel in Barnaba povsod, kjer sta ustanovila krščanske občine, na¬ stavila prezbiterje . 1 Jasno je, da ta dva nista delala drugače, nego drugi apostoli . 2 O teh be¬ remo, da so bili pod njihovim vrhovnim vodstvom prezbiterji predstojniki kristjanov, ki so oznanjali vero in opravljali božjo službo. Prezbiterat je torej duhovska služba, različna od apostolske in diakonske. Pristaviti pa moramo, da se je v prvih časih imenoval tudi semtertja kak škof prezbiter, toda navadno so nazivali s tem imenom le mašnike. Škofom so pa rekli episkopi, to se pravi nadzorniki. Toda v apostolski dobi so večkrat tudi prezbiterje mašnike tako imenovali. Proti koncu prvega stoletja so se pa ta imena stalno ustanovila. 1 Dej. ap. 14, 22. 3 Primeri Jak. 5, 14; I. Petr. 5, 1; Dej. ap. 15, 2. 6. 23; 20, 17. IV. Preganjanje kristjanov in Petrova rešitev. Dej. ap. 12, 1 — 25. Tisti čas pa dvigne kralj Herod roke, da bi uničil nekaj članov cerkve. In umori Jakopa, Janezovega brata z me¬ čem. Ko pa vidi, da je to Judom všeč, da tudi še Petra ujeti. Bili so pa dnevi opresnikov. Ko ga torej ujame, ga vrže v ječo in veli štirim oddelkom vojakov ga stražiti, ker ga hoče po veliki noči po¬ staviti pred ljudstvo. Peter je bil sicer zaprt v ječi; cerkev je pa neprenehoma zanj molila. Ko ga pa Herod hoče postaviti pred ljudstvo, je tisto noč spal Peter med dvema vojakoma, uklenjen v dve verigi; in varihi so pred vratmi stražili ječo. In glej, Gospodov angel pristopi in svetloba se zasveti v ječi: in udari Petra v bok in ga zbudi, rekoč: „Vstani brž." In verige mu padejo z rok. Angel mu pa reče: „Opaši se in obuj svoje opanke." To z vrši; on mu pa pravi: „Ogrni svoj plašč in pojdi za menoj." In gre ven za njim, toda ne zaveda se, da je res, kar se godi po angelu, ampak misli, da vidi prikazen. Ko odideta mimo prve in druge straže, prideta do železnih vrat, ki vodijo v mesto, in te se jima odpro same od sebe. In prideta ven, ter gresta p° ulici; tu pa naenkrat odstopi angel od njega. Peter se tu zave in reče: „Zdaj se res zavedam, da je Gospod poslal svo¬ jega angela in me je otel iz Herodove roke in iz vsega čakanja judovskega ljudstva." Ko to premišljuje, pride do hiše Ma¬ rije, matere Janeza, s priimkom Marka, kjer jih je bilo veliko zbranih v mo¬ litvi. Ko potrka na vežna vrata, pride poslušat deklica, ki ji je bilo ime Rode. In ko spozna Petrov glas, od veselja ne odpre vrat, marveč teče noter in naznani, da stoji Peter pred durmi- 701 Petrova rešitev iz ječe. 702 Dej. ap. 12, 18—25. Mučeniška smrt sv. Jakopa. Agripa vrže Petra v ječo. Oni ji pa pravijo: „Meša se ti.“ Ona pa zatrjuje, da je tako. Oni pa reko: »Njegov angel je.“ Peter pa le še trka. Ko pa odpro, ga zagledajo in ostrme. On jim pa migne z rokami, naj molče in pove, kako ga je Gospod izpeljal iz ječe in pravi: „Povejte to Jakopu in bratom. u Nato gre ven in se poda v drug kraj. Ko se pa zdani, ni bil majhen strah med vojaki, kaj se je neki s Petrom zgodilo. Herod ga da iskati, pa ga ne najde; nato veli po preiskavi stražnike odpeljati v smrt. Nato odide iz Judeje v Cezarejo, in tam prebiva. Bil je pa v sovraštvu s Tirci in Sidonci. Ti pridejo po skupnem do¬ govoru k njemu in pridobivši zase kra¬ ljevega komornika Blasta, prosijo za mir, ker so njihove dežele dobivale živila od njega. Odločeni dan pa za¬ sede Herod, oblečen v kraljevo oblačilo, sodni prestol in jim začne govoriti. Ljudstvo mu pa kriči: „Božji glas je to, in ne človeški/' Pri ti priči ga pa udari Gospodov angel, ker ni dajal časti Bogu; in od črvov sneden umrje. Beseda Gospodova je pa naraščala in se razširjala. Barnaba in Savel se pa vrneta, ko opravita svoj posel, iz Jeruzalema in vzameta s seboj Janeza, s priimkom Marka. Razlaga. 1. Mučeniška smrt apostola Jakopa. Herod Agripa I., trat zloglasne Herodiade, je bil sin Aristobula in Berenice, nečak kralja Heroda Antipa, ki je vladal ob času Kristove smrti in vnuk Heroda Velikega, ki je kraljeval ob Kristo- vem rojstvu. Cesar Kaligula mu je dal pokrajino, ki jo je imel prej Filip; dovolil mu je tudi kra¬ ljevo ime in navrgel deželici Iturejo in Traheni- tido. Cesar Klavdij mu je pa dal ves tisti del Judeje in Samarije, ki ga je imel svoj čas njegov ded v oblasti. L. 40 ali 41 je nastopil svojo vlado. Bil je hinavskega značaja; Judom je hlinil svojo bogaboječnost in se je na videz držal vseh njihovih običajev in daritev; hkrati je pa v Beritu in Cezareji izdajal mnogo denarja za poganske naprave, da hi se prikupil Rimljanom. Da hi si pridobil naklonjenost krščanstvu tako silno sovražnih starejšin, je jel preganjati kristjane. Prva žrtva njegove krvoločnosti je bil apostol Jakop, Cebedejev sin, brat apostola Ja¬ neza, eden izmed tiste srečne trojice, ki jo je Jezus posebno odlikoval. Svoj čas je Zveličar njemu in bratu Janezu rekel: 1 Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila in s krstom, ki se z njim kršen¬ jem, bosta krščena. To se je izpolnilo. Evzebij nam pripoveduje tole lepo dogodbico o njegovem mučeništvu: Neki Jud je povedal kralju o Jakopu in ga izdal. Ko je pa pri obravnavi videl nje¬ govo stanovitnost, se je izpreobrnil in sam izjavil, da tudi veruje v Jezusa. Zato je kralj tudi njega obsodil v smrt. Na zadnjem potu se obrne k apostolu in ga prosi, naj mu odpusti. Jakop mu odvrne: „Mir bodi s teboj", in ga poljubi. Nato sta skupno prejela mučeniško krono. Po rimski šegi sta bila obglavljena. 2 . Peter v ječi. Agripa veli zgrabiti tudi Petra. Skoraj gotovo se je to zgodilo 1. 42, in sicer velikonočne praznike (14.—21. Nizana), morda drugi ali tretji dan prazniškega tedna; po praznikih ga je hotel umoriti. Stražili so ga noč in dan po štirje vojaki; po dva v ječi in po dva pri vratih. Štirje oddelki, vsak po četvero mož, so se vrstili pri straži. Cerkev je pa nepre¬ nehoma zanj molila. Prekrasen zgled, ki se vedno ponavlja, kadar prete pastirjem nevarnosti. Kri¬ stjani so se bojevali za svojega prvega papeža tako, kakor je naročal Jezus. Niso vlomili v ječo, niso pobili vojakov, niso raztrgali verig, marveč pribežali so k molitvi. Krščansko orožje v pre¬ ganjanju je potrpežljivost in zaupna molitev. Bog jih usliši ravno tisto noč, ko ga je drugo jutro hotel Herod postaviti pred sodbo. Peter je bil uklenjen za obe roki, za vsako s posebno ve¬ rigo; verigi sta bili pa priklenjeni na roke straž¬ nikoma, tako da sta vsak njegov pregib morala čutiti. Ponoči, ko so vsi trije spali, zbudi angel Petra in ga čudežno reši verig, ter ga pelje mimo obeh drugih stražnikov, ki sta stala pred ječo, skozi železna vrata na prosto. Tam gresta p° sedmerih stopnicah in prideta na cesto; tu P a angel izgine. Iz Petrovih besedi vidimo, kako je judovsko ljudstvo, nahujskano od svojih prvakov, sovražilo kristjane. Ko se zave, da je rešen, vzklikne zahvalo Gospodu, ki ga je otel iz vsega čakanja judovskega ljudstva; čakalo je namreč 1 Mark. 10, 39. V drug kraj — v Rim. 703 judovsko ljudstvo brez dvojbe v strastnem hre¬ penenju njegove smrti. Prva pot ga vodi v hišo, ki mu je bila naj¬ lažja; tja, kjer je z Zveličarjem sedel pri zadnji večerji, v prvo in najsvetejšo cerkev, kjer je sam Jezus daroval prvič nekrvavo daritev. Na za- Padnem gričku je stala; lastnica je bila mati kasnejšega evangelista Janeza Marka, ki ga sv. Peter ljubeznivo imenuje v svojem prvem listu sina. 1 Sv. Luka nam silno živo popisuje ta do¬ godek. Mnogo kristjanov je bilo tisto noč zbranih v molitvi; gotovo smemo trditi, da so opravili Pogled na vanj in ga od vseh strani izpraševali, kako je prišel iz ječe. Peter jim migne, naj molče in jim pove čudežni dogodek, ter jim naroči: Po¬ vejte to Jakopu, mlajšemu, sinu Alfejevemu in bratom, vsem drugim kristjanom. Treba je bilo namreč brez šuma brž odriniti iz mesta. To tudi zvrši. Še tisto noč se poda v drug kraj , iz Palestine ven, da se umakne Agripovi oblasti, in da po božji volji drugod prične oznanjati evangelij. Staro izročilo nam pripoveduje, da je šel iz Jeruzalema naravnost v Rim. Evzebij in Hiero- iohijo v Siriji. tudi evharistiško daritev; molili so za Petra in Za vso Jezusovo versko družbo. Tu zaslišijo, da ae kdo trka. Treba je bilo pazljivosti, ker lahko bilo mogoče, da bi kralj segel tudi po drugih kristjanih. Dekla, z imenom Rode (po naše Roža), £ re gledat. Po glasu spozna Petra, v osuplosti ne odpre, marveč brž teče povedat, kdo trka. ^■fistjani ji ne verjamejo, marveč pravijo, ko jim še zatrjuje: Njegov angel je. To nam priča, so takoj že v prvih časih kristjani verovali, iuua vsak človek svojega angela variha. Ko da °dpro, zagledajo Petra. Brez dvojbe so vsi tiščali 1 I. Petr. 5, 13. nim, pa tudi Julij Afrikanski sporočajo namreč, da je prišel Peter za časa cesarja Klavdija v Rim, in sicer pravi sv. Hieronim, da se je to zgodilo drugo leto njegove vlade, torej ravno 1. 42. Morda se sme tudi to-le upoštevati: Pri Ezekielu 1 beremo: Pojdi iz enega kraja v drugi; drugi kraj je Ezekielu brez vsake dvojbe Babilon. Babilon pa pomenja Petru Rim. 2 Kakor je bilo namreč za Jude središče nevernega poganskega sveta Babilon, tako je bilo za kristjana mesto Rim središče Bogu in Kristu sovražnega pogan- 1 Ez. 12, 3. 2 I. Petr. 5, 13. 704 Herodova smrt. stva. Zato se morejo besede poda se v drug kraj razlagati: poda se v Rim. 3. Herodova smrt. Herod je dal straž¬ nike umoriti, sam je pa šel v Cezarejo. Tam ga je zadela grozna božja kazen. Sv. Luka nam podrobno pripoveduje, ob kateri priliki se je to zgodilo. Herod Agripa je bil v sovraštvu s Tirci in Sidonci v Feniciji; to je bilo prebivavcem teh mest v veliko škodo. Vojske sicer ni bilo, pač pa nagajanje. Agripa je namreč, kakor je raz¬ vidno iz besedi sv. Luka, zaprl mejo, da ni smelo palestinsko žito in drugi živež v imenovani mesti; gotovo je tudi branil, da črez mejo ni prihajalo tirsko in sidonsko trgovsko blago. Imenovani mesti s celo Fenicijo vred sta bili za žito in živino navezani na Palestino; za svojo trgovino pa tudi. Umevamo torej, da sta si želeli miru. Odposlanci obeh mest se najprej obrnejo na kra¬ ljevega komornika Blasta. Ko pri njem dobro opravijo, se obrnejo na kralja. Ta se hoče po¬ kazati v vsem svojem sijaju. O priliki bojnih iger, ki jih priredi v cezarejskem gledišču ce¬ sarju Klavdiju v čast, namerava sprejeti tudi tirske in sidonske odposlance. Jožef Flavij nam ravno tako, kakor sv. Luka popisuje, kako je v oblačilu, vsem s srebrom pretkanem, sedel na prestolu. Pravi tudi o njem: 1 „Ko so ga pri- liznenci od vseh strani pozdravljali, in ga imeno¬ vali Boga, jim kralj tega ni nič očital in ni za¬ vrnil njihovega bogokletnega prilizovanja/ 1 Popis sv. Luka je pa natančnejši. Lahko nam je um¬ ljivo, da so ljudje kmalu spazili Agripovo hinavsko željo prikupiti se jim. Vedno se dobe, ki znajo take slabosti izrabljati. Zato je popolnoma na¬ ravno, da si je kralj s svojim postopanjem sam vzgojil med ljudstvom vse polno hinavcev in pri¬ liznjencev. Potemtakem si lahko razlagamo usodni dogodek. Agripa se šopiri na svojem prestolu in prične govoriti v vsi napuhnjeni mogočnosti, kar je je le pokazati mogel. Ljudje ga brž začno slaviti, ga proslavljati, ali če rečemo po naše, kričati ,živio 1 in druge pozdrave; in najbolj pre¬ drzni priliznjenci ga začno celo šteti med bo¬ gove. Božji glas je to in ne človeški, mu vpijejo. Za Juda, ki pozna pravega Boga, so take besede 1 .Tos. Mav. Ant. 19, 8. 2. najostudnejše bogokletstvo. Agripa jih je dovolil in se je gotovo še veselo nasmihaval temu pod¬ lemu lizunstvu. Tu ga pa zadene, — bilo je, po Jožefa Flavija sporočilu, drugi dan bojnih iger, — božja kazen. Sv. Luka pravi, da ga udari Gospodov angel; seveda si ne smemo misliti, da bi bil Bog poslal angela v vidni podobi nad Heroda, marveč te besede so samo opis za ne¬ nadno božjo kazen. V Dejanjih apostolov beremo dalje, da od črvov sneden umrje. Jožef Flavij P a pripoveduje, da ga prične strašno gristi v trebuhu, in da v strašnih bolečinah po preteku petih dni, 54 let star, izdihne svojo dušo. Sv. Luka, ki j e bil po svojem stanu zdravnik, nam je natančnejše ohranil Herodovo smrtno bolezen — črvivost. 4. Cerkev. Silno lepo pravi sv. Luka: Beseda Gospodova je pa naraščala in se razširjala. S tem hoče reči: Agripovo preganjanje ni nič škodovalo Jezusovi cerkvi. Preganjavec je ža¬ lostno poginil; vera v Kristovo ime se je pa ši¬ rila od dne do dne bolj. Agripa je umrl 1. 44' Šele po njegovi smrti se je zgodilo, kar beremo na koncu tega odstavka: Barnaba in Savel se p a vrneta, ko opravita svoj posel, iz Jeruzalema. P°' vedali smo že, kako so antiohijski kristjani ob Agabovi napovedi, da pride huda lakota, sklenili podpirati revne jeruzalemske sobrate. To je bilo krog 1. 41. Barnaba in Savel sta ostala v An¬ tiohiji eno leto; potem sta oznanjala brez dvojbe evangelij po raznih krajih. L. 45 nastane napo¬ vedana lakota. Tu prideta iznova v Antiohijo* prejmeta od vernikov darovano zbirko in odideta v Jeruzalem. Ko opravita svoj posel, ko namreč oddasta antiohijske milodare, zapustita Jeruzalem in vzameta s seboj Janeza, s priimkom Marka. Pot jih vodi v širni svet oznanjat evangelij- ^ Jeruzalemu sta se sestala s sv. Jakopom Alfej e ' vičem, jeruzalemskim škofom, s sv. Janezom H 1 sv. Petrom. Ta je bil, kakor pripoveduje Papij a > v spremstvu Janeza Marka odšel v Rim, kakor smo razložili v prejšnji zgodbi. Ko je tam zvedel, da je umrl Agripa, se je s svojim tovarišem vrnil v Jeruzalem. Sv. Pavel je ta sestanek opisal v svojem listu Galačanom. 2 1 Eus. H. E. 2, 15; glej zgoraj str. 698. 2 Gal. 2, 1-10. Dej. ap. 13, 1- 12. Sv. Pavel na Cipru. Preroki in učitelji. 705 Drugi del, Misionsko delovanje sv. Pavla. Dej ap. 13, 1—21, 16. Prvi odstavek. Pot sv. Pavla na Ciper in Malo Azijo. Dej. ap. 13, 1—14, 27. I. Pot na Ciper. Dej. ap. 13, 1—12. V cerkvi, ki je bila v Antiohiji, so bili pa preroki in učitelji; med njimi Barnaba in Simon, ki so mu rekli Niger, in Lucij iz Cirene in Manahen, vzrejen s tetrarhom Herodom, in Savel. Ko so ti opravljali sveto službo Gospodu in postili, jim reče Sv. Duh: „Odločite *ni Savla in Barnaba za opravilo, za katero sem ju izvolil.“ Nato se postijo tn molijo in polože roke nanju, ter se poslove od njiju. Onadva pa, poslana od Sv. Duha, gresta v Selevcijo; in odondod se po niorju prepeljeta na Ciper. In ko prideta v Salamino, začneta oznanjati božjo be¬ sedo po shodnicah. Imela sta pa tudi Janeza (Marka) v službi. In ko obho¬ dita ves otok do Pafa, najdeta nekega vražarja, krivega preroka, Juda, ki mu j e bilo ime Barjezu, in je bil pri de¬ želnem glavarju Sergiju Pavlu, pamet- nem možu. Ta pokliče Barnaba in Savla k sebi, želeč slišati božjo besedo. ToclaElima, vražar (to namreč pomenja n jegovo ime) se jima ustavi, iščoč kako ki poglavarja odvrnil od vere. Savel pa, ki se mu tudi Pavel pravi, Poln Svetega Duha, pogleda vanj in J e de: ,,Oj ti, polni vsakršne zvijače ln vsakršne lažnivosti, hudičev sin, Sovražnik vsake pravice, ali ne odne- k&š prevračati pravih Gospodovih po¬ tov? Toda glej, zdaj je Gospodova J°ka nad teboj in oslepel boš in ne b °š videl solnca nekaj časa.“ Zgodbe sv. pisma II. In takoj pade nanj mrak in tema in tipajoč krog išče, kdo bi mu roko podal. Deželni poglavar nato, ko vidi, kaj se je zgodilo, veruje in se čudi Gospodovemu nauku. Razlaga. 1. Prerolti In učitelji. Povedali smo že, da je v prvih časih krščanstva Sv. Duh delil vernikom izredne darove. Med nje spada tudi prerokovanje in učiteljstvo (po grško profetia in didaskalia). Da je mogla Jezusova vera prekvasiti skvarjeni judovski in poganski svet, je bilo takih izrednih milosti treba. Kakor smo že razložili, so bili večkrat vsi pri krstu ali pri birmi deležni posebnih božjih darov, tako da se je po njihovih zunanjih besedah in dejanjih poznalo, da so prejeli Sv. Duha. Eno tako milost — govorjenje v mnogoterih jezikih — smo že omenjali in pojasnili. V našem odstavku govori sv. Luka o prero¬ kih in učiteljih. Te besede srečamo večkrat v novem zakonu. Prerok pomenja človeka, ki more povedati in razložiti, kar je skritega našim čutom ali našemu umu, najnavadnejše se imenuje prerok tisti, kateri pripoveduje stvari, ki so zakrite v prihodnjosti. Vendar pa ne smemo misliti, da so prvi kristjani imeli splošno dar prerokovanja v tem zmislu. Iz pisem sv. Pavla spoznamo namreč, da so imeli domala vsi kristjani dar prerokovanja, in da so pri božji službi nastopali kot preroki. Tako-le beremo: 1 Preroka naj govorita dva ali trije, drugi naj pa razsojajo. Ce se pa drugemu, ki sodi, kaj razodene, naj prvi molči. Saj morete drug za drugim vsi prerokovati, da vsi uče in opominjajo. Iz teh besedi se jasno vidi, da je namen izrednega daru Sv. Duha v prvih časih i I. Kor. 14, 29-31. 45 706 Prerokovanje. poduk in opomin. Kdo bi si mogel misliti, da bi pri božji službi posamezni kristjani drug za drugim vstajali in napovedovali prihodnje reči v poduk in opomin? Šlo se je v prvi vrsti za sedanjost. Potemtakem smemo to izredno milost tako-le razlagati: Bog je razsvetlil kristjane, da so globokost krščanske vere umevali, da jim je bil brž jasen razloček med poganstvom ali judov¬ stvom in krščanstvom. Dal jim je milost, da so spoznali sebe, da so pa tudi drugih srca razkri¬ vali. To nam izpričuje sv. Pavel, ko pravi: Ko bi se torej sešla vsa cerkev na en kraj, in bi vsi govorili jezike, in bi prišli noter tudi nepodučeni verniki, ali ne poreko, da norite? Ko bi pa vsi prerokovali in bi prišel noter kak nevernik ali ne¬ podučen, bi ga vsi opominjali in presojali. In tako bi se razodele skrivnosti njegovega srca, in padši na obraz bo tako molil Boga, oznanjujoč, da je Bog zares v vas . 1 Iz tega je razvidno, da se je prerokovanje v prej razloženem zmislu res rabilo v prvih časih. Ne smemo namreč pozabiti, v kakšnih razmerah so bili prvi kristjani. Vse, kar so doslej videli in slišali, vsa njihova vzgoja, vse javno življenje je bilo Jezusovi veri nasprotno. Ta je bila po¬ polnoma nova. To, kar so slišali od apostolov, je bilo pač premalo, da bi mogli docela prenoviti vse svoje mišljenje. Zato se je res potrebovalo posebno notranje razsvetljenje za pravo krščansko spoznanje. Če to premislimo, potem si tudi lahko razlagamo, zakaj je dar prerokovanja izginil. Potreben ni bil več. Ko se je cerkev razširila, in se je krščanska vera ukoreninila v srcih, je bilo rednega poduka dovolj; in zato ni bilo treba, da bi Bog takorekoč vsem mahoma razkril obseg in pomen Jezusove vere. Mi se učimo od sta- rišev, v šoli, v cerkvi svoje vere in to zadostuje. Gotovo pa je, da Bog, ki je prve čase tako ču¬ dežno razsvetljeval srca, more to storiti tudi dandanes, in tudi stori in bo storil v prihodnjosti, kadar za potrebno spozna. Kako se je potemtakem v prvih časih spo¬ znal preroški dar? Ne motimo se, če pravimo, da tako-le: Kristjan, ki je kar naenkrat dobil v svoji duši zavest o vzvišenosti in pomenu Jezu¬ sove vere, ki je bliskoma po božjem daru izpre- videl svoje srce, svojo naravo in zvezo te vere s seboj, ki je mnogokrat tudi videl v srca drugih in čudežno spoznal njihova čuvstva, in njihovo r L Kor. 14, 23-25. notranje hrepenenje, je navdušen vstal in jel v gorečih besedah razlagati, kar je čutil in spoznal. Takega kristjana so imenovali preroka. Kdor je bil pa tudi zmožen svoje misli lepo urejeno tako pripovedovati, da so jih tudi preprosti lahko ume¬ vali, kdor je znal, da rabimo svetopisemsko be¬ sedo, tako prerokovati, da so se drugi učili od njega, takega so imenovali učitelja. Učitelj (di- daskales) je prevod hebrejske besede rabbi. Za nas je seveda težko zamisliti se v prve krščanske čase. Iz mlada smo podučeni v veri in priložnosti, izpopolniti svoje znanje, imamo vedno dovolj v knjigah, v cerkvi, med seboj. Prvi kristjani tega niso imeli. Apostoli niso mogli biti povsod; na¬ stavili so pač po posamnih krajih svoje namest¬ nike, škofe, mašnike, diakone, toda ti so bili sami novinci. Zato ni čuda, da je bilo treba po izredni milosti postavljenih pridigarjev in katehetov, kakor bi jim rekli z današnjimi imeni, ali učiteljev in evangelistov (oznanjevavcev evangelija), kakor so jim rekli v prvih časih. Pripomniti pa moramo, da so se preroki in učitelji imenovali tisti, kateri so trajno zvrševali prerokovanje' in ,učiteljstvo. Že prej smo povedali, da je bil začetkom dar prerokovanja splošen; in da je bil vsak, kdor j e imel ta dar, kolikor toliko sposoben tudi učiti, je jasno samo po sebi. Toda vsi niso tega zvr¬ ševali. Nekateri so po posebnem božjem navdih- nenju in brez dvojbe tudi z dovoljenjem apostolov, svojo izredno milost trajno rabili drugim v korist. Tako vidimo, da so v prvih časih hodili od kraja v kraj preroki in učitelji in vršili svoj vzvišeni poklic, ter razširjali Jezusovo vero. Samo takim, ki so trajno zvrševali ta posel, so rekli preroki, oziroma učitelji. Sv. Pavel piše Efežanom : 1 Kri¬ stus jih je dal nekaj za apostole, nekaj za evan¬ geliste, nekaj za pastirje in učitelje v pripravo svetnikov, za zvrševanje službe, za izpopolnen)# Kristovega Telesa. Te besede nam pričajo, da so bili učitelji in preroki poseben stan v prvih časih tako kakor apostoli in drugi pastirji. Še nekaj moramo p°' vedati: Preroki, učitelji in evangelisti 2 * * so bili navadni kristjani, ne že sami po sebi cerkveni predstojniki. Ti so se imenovali pastirji, in med nje so se šteli samo apostoli, škofje, mašniki m 1 Ef. 4, 11. 12. 2 Beseda evangelist ne pomenja tu tistih svetih ki so pisali evangelije, marveč oznanjevavce evangelij 8 "’ pridigarje, torej učitelje Jezusove vere. Škofovsko posvečenje Savla in Barnaba. 707 diakoni. Cerkveni predstojnik ni nihče mogel 1 nam neznani. Luc©*< Cirene ^ moMa H postati po kaki izredni božji milosti, marveč le | ga omenja sv. Pavel »mljaaom. Manahen je po tem, da so ga apo¬ stoli, oziroma njihovi namestniki — škofje — posvetili. Gotovo so apostoli izbirali radi diakone, mašnike in škofe izmed takih, ka¬ teri so imeli izredne milosti v posebni meri, toda vezani niso bili nanje. Tako je na pr. sv. Pavel izbral za svojega pomočnika Sila, ki je bil prerok. 1 Razloček med preroki in učitelji in med pa¬ stirji je tudi ta-le: Pa¬ stirji (škofje, mašniki, diakoni) so ostali in morali ostati na enem kraju; tam, kjer so bili Postavljeni, so imeli dolžnost zvrševati svojo sveto službo; preroki in učitelji so Pa hodili od kraja v kraj. Duhovni pastir dotičnega kraja, če so ga že imeli, je bil go¬ tovo vesel, da pride od Boga posebno raz¬ svetljen mož k njego¬ vim ovčicam, in mu je drage volje dovolil, da jih je ob cerkveni službi navdušil in po¬ učil. 2. Havel iu Kar- H »l*a škofa. Pre r oki in učitelji so bil Po vseh cerkvah; tak< tudi v Antiohiji. Tan jih našteva sv. Luks Pet. Barnaba in Savla, ze Poznamo. Iz poro- znamenit, ker je bil vzrejen s tetrar- Clla sv. Luka izvemo, da sta ta dva iz Jeru- d Antipom, morivcem Janeza Krst- z alema šla najprej v Antiohijo. Drugi trije so hom_Heroaom a ' 1 Rim. 16, 21. 1 Dej. ap. 15, 40. 1 45* Splošni pogled na Tarz. 708 Paf. Barjezu. ])ej. ap. 13, 13. 14. Pavel v Pergi. nika, znanem tudi iz Gospodovega trpljenja. Morda je bil sin Herodove dojke; morda je bil pa tako znamenitega rodu, da je bil v svoji mladosti tovariš njegov. Knezi so namreč imeli takrat navado, kakega tujega dečka, seveda iz dobre rodbine, prideliti svojim sinčkom, da se je ž njimi igral in učil. Sv. Luka nam opisuje znamenit dogodek, ki se je zgodil v antiohijski cerkvi, ko pravi: Ko so ti (imenovani preroki in učitelji) opravljali sveto službo Gospodu in se postili, jim reče Sveti Duh: „ Odločite mi Savla in Barnaba za opravilo, za katero sem ju izvolil. “ Nato se postijo in molijo in polože roke nanju. Te besede si najprimernejše razlagamo tako¬ le: Savel in Barnaba sta želela iti oznanjat evan¬ gelij po širnem svetu. Savla je pač Gospod sam izbral za apostola; Barnaba so pa apostoli določili za oznanjevanje evangelija. 1 Imela pa še nista škofovskega posvečenja. Svojo željo sta razodela svojim prijateljem v Antiohiji, ki so bili morda vsi že mašniki; eden izmed njih skoraj gotovo že tudi škof. Sv. Luka nam tega ne pripoveduje, ker svojim čitateljem to ni bilo potrebno. Vsi sklenejo prositi Boga, naj razodene svojo voljo. V ta namen se postijo; in ko darujejo sv. mašo — sveto službo Gospodu — jih navdihne Sv. Duh, naj se zvrši želja Savla in Barnaba, in naj se odločita za opravilo, za katero ju je izvolil. Nato se s postom pripravijo na škofovsko posvečenje. Morda je prišel posvetit nova škofa sam sv. Peter, o katerem vemo, da je kmalu potem, ko sta bila odšla Barnaba in Savel iz Jeruzalema , obiskal Antiohijo. 2 3. BTa Cipru. Pavel in Barnaba odrineta preko Selevcije; to mesto je dobilo ime po Selevku Nikatorju, ki jo je porušeno iznova pozidal. Bilo je takorekoč pristanišče za Antiohijo; stalo je na griču Pieriju ob Sredozemskem morju. S seboj sta imela Janeza Marka v svoji službi. Jasno se iz tega izprevidi, da hoče sv. Luka opozoriti na višjo duhovsko oblast, ki sta jo imela škofa Barnaba in Savel gledč na Marka, ki je bil skoraj gotovo samo diakon. Podasta se v Barna¬ bovo domovino, na otok Ciper, in sicer najprej v mesto Salamino, na vzhodnem otokovem obrežju; kasneje se je to mesto imenovalo Konštancija; dandanes je razdrto. Nato prideta v Paf. 1 Dej. ap. 11, 22. 2 Gal. 2, 11 nasl. Paf (grško Pafos) stoji na otokovi zapadni strani. Na njegovem mestu je kraj Bafa, v čigar okolici je vse polno granitnih stebrov, rezanih kamnov in drugih ostankov, ki pričajo nekdanjo slavo njegovo. V Pafu je prebival rimski pro- konzul (po grško antipathos). Ti poglavarji so bili v takih pokrajinah, ki so bile neposrednje odvisne od rimskega senata. V starih zapiskih je bilo pa zapisano, da je Ciper spadal neposrednje pod rimskega cesarja, in da je vsled tega imel za svoje poglavarje propretorje (grško antistra- tegos). Iz tega so nasprotniki sv. pisma trdili, da Dejanja apostolov ne poročajo čiste resnice, ker imenuje sv. Luka poglavarja črez Ciper anti¬ pathos, ne pa antistrategos. Toda 1. 1877 so našli blizu Soli na Cipru kamen z napisom: „Pod Pavlom antipathom“ izza časa cesarja Klav¬ dija, in izkazalo se je, da je 1. 22 pred Kr. cesar Avgust dal senatu Ciper, ki ga je prej res imel v svoji neposrednji oblasti. Tako se je zgodo¬ vinsko izpričalo, kako natančno poroča sv. Luka. V Pafu je živel judovski vražar Barjezu, ki se je z arabskim imenom imenoval Elima, t. j- vražar, čarovnik. Takih ljudi je bilo takrat do¬ volj; živeli so od sleparij in od neumnosti drugih, ki so jim verjeli. Prokonzul Sergij Pavel je bil sicer razumen mož; poganstvo mu ni ugajalo; zato se mu je pa vsilil Barjezu, da bi ga V re ' slepil s svojimi vražami. Svojega namena še m dosegel ta slepar, ker je bil prokonzul toliko pa¬ meten, da je poklical Barnaba in Pavla, ko j e zvedel zanju, in se dal podučiti v krščanski veri- Barjezu se jima je upiral in ustavljal, ko sta razlagala Jezusove nauke; šlo se mu je za do¬ biček, ki ga je imel od prokonzula. Toda Pavel ga je silno izdelal; imenoval ga je, kakor je za¬ služil, polnega zvijače in lažnivosti, hudičevega sinu, sovražnika pravice. Napovedal mu je tudi kazen — slepoto —, ki ga je takoj udarila- Sergij Pavel se je vsled tega dogodka izpreobrnil- II. V pizidijski Antiohiji. a) Pavlov govor. Dej. ap. 13, 13—43. Pavel se odpelje iz Pafa s svojini tovarišema in pride v Pergo v Pamfilij 0- Tu se loči Janez od njiju in se vrne v Jeruzalem. Onadva pa gresta iz Perg e in prideta v pizidijsko Antiohijo * n Dej. ap. 13, 15—35. Pavlov govor. 709 Antiohija v Pizidiji. Iz njegovega zaroda je Bog po obljubi obudil Izraelu Zveličarja Jezusa. In Janez je oznanjal pred njegovim prihodom krst pokore vsemu izrael¬ skemu ljudstvu. Ko je bil pa Janez pri koncu svojega teka, je rekel: „Jaz nisem tisti, kateri mislite, da sem, temveč, glejte, za menoj pride, ki mu nisem vreden odvezati črevljev z nog.“ Možje, bratje, sinovi Abrahamovega rodu, in kateri se med vami Boga boje, vam je poslana beseda tega zveličanja. gresta sobotni dan v shodnico, ter se usedeta. Ko se nehajo brati postave in prerokbe, jima dade reči predstojniki shodnice: „Moža, brata, če imata kaj besede ljudstvu v izpodbudo, govorita!" Nato vstane Pavel in migne z roko, naj molče, ter pravi: „Možje Izraelci in vi, ki se bojite Boga, poslušajte! Bog Izraelovega ljudstva je izvolil naše očete in je povzdignil ljudstvo, ko so Prebivali v egiptovski deželi in jih je s povzdignjeno roko izpeljal iz nje. In štirideset let jih je v puščavi hranil. In i e Pokončal sedem narodov v kanaanski ueželi ) ter jim je po srečkanju razdelil Ujihovo zemljo po nekako 450 letih; in Potem jim je dal sodnike do preroka Samuela. Potem so pa hoteli imeti ^ r alja, in Bog jim je dal Savla, Kiso- Y e ga sinu, moža iz Benjaminovega rodu, štirideset let. In ko je tega zavrgel, jim J 6 obudil kralja Davida, o katerem je Pričeval, rekoč: „Našel sem Davida, sinu Jesovega, moža po svojem srcu, 1 bo izpolnjeval vso mojo voljo." Zakaj, jeruzalemski prebivavci in nji¬ hovi prvaki niso spoznali njega, ne preroških glasov, ki se vsako soboto prebirajo; te so dopolnili s svojo ob¬ sodbo in dasi niso nič smrti vrednega našli nad njim, so zahtevali od Pilata, naj se umori. In ko so vse dopolnili, kar je bilo pisanega od njega, so ga sneli z lesa in ga položili v grob. Bog ga je pa tretji dan obudil od mrtvih. In prikazoval se je skozi več dni tem, ki so bili prišli ž njim vred iz Galileje v Jeruzalem; in ti so zdaj 710 Dej. ap. 13, 36—45. Perga. Antiohija v Pizidiji. njegove priče pred ljudstvom. Midva vam pa oznanjava tisto obljubo, ki je bila dana našim očetom, da jo je Bog dopolnil našim otrokom, ko je obudil Jezusa, kakor je tudi pisano v drugem psalmu: „Moj sin si ti; danes sem te rodil.“ Da ga je pa obudil od mrtvih, in da se več ne vrne v trohnenje, je tako-le izrekel: „Dal vam bom Davi¬ dovo svetinjo zvesto." Zato pravi na drugem kraju: „Ne boš pripustil, da bi tvoj svetnik videl trohnobo/' David je namreč, dosluživši ob svojem času božji volji, zaspal in položili so ga k njegovim očetom in je videl trohnobo. Ta pa, ki ga je Bog obudil, ni videl trohnobe. Vedite torej, možje, bratje, da se vam po njem oznanja odpuščenje gre¬ hov. In vsak, kdor veruje, se v tem opraviči od vsega, od česar se niste mogli opravičiti v Mojzesovi postavi. Glejte torej, da se vam ne zgodi, kar je rečeno v prerokih: „Glejte, zaniče- vavci, in čudite se in izginite, zakaj, delo zvršim v vaših dneh, delo, ki ga ne boste verjeli, ko ga vam bo kdo pripovedoval." Ko pa gresta ven, ju prosijo, naj jim prihodnjo soboto govorita te besede. In ko se razide zbor, gre mnogo Judov in bogaboječih pojudencev za Pavlom in Barnabom, ki jim pripovedujeta in prigovarjata, naj ostanejo v božji mi¬ losti. R a z 1 a g a. 1. Perga; pizidJjska Antiohija. Iz Cipra krene Pavel s svojima spremljevavcema po morju na obrežje Male Azije; in odtam ob reki Kestru proti Pergi, glavnemu mestu v Pam- filiji, ki je imelo sloveč tempel v čast boginje Artemide. Danes stoji na tem mestu selo, z imenom Karahisar. Marku zmanjka poguma in stanovitnosti; 1 zato se poslovi in odide v Jeru¬ zalem. Barnaba in Pavel gresta nato sama skozi Pamfilijo v gorato Pizidijo. Tam je prebivalo krepko, junaško ljudstvo, ki ga Rimci niso mogli nikoli popolnoma podvreči. Še dandanes živi v pizidijskih gorah svobodoljuben, samostojen rod, zmes karamanskih Turkov s prvotnimi prebivavci. Glavno mesto Antiohijo je sezidal Selevk Nikator; stalo je pravzaprav na frigijskih tleh; toda Av¬ gust, ki jo je podvrgel, jo je pridelil k Pizidiji. Tam je bila važna rimska vojaška naselbina. Ob času, ko se godi naša zgodba, je tam stanovala kraljica Trifena, sorodnica cesarja Klavdija. Dan¬ danes je mesto razdrto. Neznatna vasica, P° imenu Burdur, stoji na njegovih razvalinah. 2 . V shodnici. Pavel in Barnaba gresta najprej v judovsko shodnico sobotni dan, ko so se vsi odrastli Judje in pojudenci (prozelitje), ki jih imenuje sv. Pavel tiste, kateri se Boga boje, sešli molit in poslušat berilo iz sv. pisma. Sv. Pavel je sploh povsod, kjer so Judje prebivali, najprej pri njih poizkusil z oznanjevanjem evan¬ gelija. 1 Neizrekljivo je ljubil svoj narod; saj je v neumljivi gorečnosti celo zapisal, da bi rad dal svoje zveličanje, ko bi mogel rešiti svoje telesne brate. 2 * Naravnost pravi, da je njegov poklic, najprej Judom oznanjati Jezusa. 8 V antiohijski shodnici so brali ob sobotah, kakor povsod drugod, odstavek iz postave, namreč iz Mojzesovih bukev in iz prerokov, iz preroških in podučnih knjig starega zakona. Če je prišel kak tuj rabi, učitelj, je imel potem nagovor. Pavel je bil podučen v vsi judovski vedi, saj j e bil učenec slovečega Gamaliela. To je o sebi tudi rad povedal in zato se ni treba čuditi, da so shodnični predstojniki njega in njegovega to¬ variša prosili, naj izpregovorita zbranim Judom, če imata kaj besede v izpodbudo. Pavel porabi brž to priliko za svoj sveti namen. Njegov govor ima tri dele: V prvem (16—25) razvija pomen izvoljenega ljudstva in ob kratkem našteva božje dobrote, ki jih j e prejelo; v drugem (26—39) dokazuje, daje Jezus obljubljeni Mesija, dasi so ga judovski prvaki zavrgli, ker ga izpričuje njegovo vstajenje in na njem dopolnjene prerokbe; v tretjem (38—41) vabi navzoče, naj sprejmejo vero vanj in se s tem udeleže odrešenja. Govor je sam na sebi umljiv; zato ga ne potrebujemo podrobno razlagati. Samo par stvari! Pavel pravi: Bog je po srečkanju razdelil zemlj 0 po nekako 450 letih. Ta leta šteje od zaveze 1 Primeri Dej. ap. 13, 5; 14, 1; 16, 13; 17, 1. 2. 1 °’ 17; 18, 4. 19; 19, 8. 2 Rim. 9, 1 nasl. 8 Rim. 1, 16. 1 Primeri Dej. ap. 15, 38. Razlaga Pavlovega govora. Dej. ap. 13, 44—52. Pavel in Barnaba izgnana. 711 Abrahamove z Bogom do časa, ko so trajno za¬ sedli Izraelci sveto deželo. Zaveza se je pričela z Izakovim rojstvom. Od takrat do izhoda iz Egipta je minulo 400 let; 40 let so bili Judje v puščavi, nekaj let je pa trajalo, da je Jozuve osvojil Palestino; torej imamo res nekako 450 let. Besede, ki jih govori Bog o Davidu: Našel sem Davida, sinu Jesovega, moža po svojem srcu, ki bo izpolnjeval vso mojo voljo, so vzete iz več svetopisemskih mest. 1 Krstnikove besede o Je¬ zusu so bile govorjene, ko je Zveličar po svojem Štiridesetdnevnem postu iznova prišel k Jordanu. O Jezusu pravi, da prvaki niso spoznali njega, preroških glasov, ki se vsako soboto prebirajo, iu ki dokazujejo, da je res Mesija. Vendar so pa te (preroške glasove) dopolnili s svojo obsodbo, sa j je zlasti prerok Izaija natančno napovedal, bo obsojen in umorjen. 2 Da je Jezus moral vstati od mrtvih, dokazuje iz sv. pisma. Najprej razlaga drugi psalm o Jezusu, zlasti besede: Moj sin si ti; danes sem te rodil, če je Jezus pravi božji Sin, pač ne more zapasti trohnobi. Ob vstajenju se je izkazalo njegovo božje sinovstvo. Bog je Pa tudi napovedal, da obujeni Mesija več ne Umrje: Dal vam bom Davidovo svetinjo zvesto . s Davidova svetinja so dobrine Mesijevega kraljestva. Te so res zanesljive, zveste samo, če trajajo večno; z ato pa mora tudi Mesija, ki posreduje te dobrine, večno živeti; njegovega kraljestva ne sme biti konec. 4 To izpričuje tudi beseda sv. pisma: 5 Ne boš pripustil, da bi tvoj svetnik videl trohnobo. Svetnik je obljubljeni Mesija; o njem torej pravi Psalmist, da ne bo zapadel smrti, da bo torej večno živel. Te besede ne morejo veljati o Da¬ vi Ju, marveč le o Mesiju. David je namreč umrl. Jezus je neizrekljivo več nego David. Ravno to dokazovanje že poznamo iz govora sv. Petra bin- koštni praznik. 6 Navzoči naj torej sprejmejo vero v Jezusa s tem odpušcenje grehov in opravičenje od vsega, °d cesar se niso mogli opravičiti v Mojzesovi po¬ stavi. g v . Pavel večkrat poudarja, da je bila po¬ stava mrtva, ker je pač imela zapovedi, ni pa ^Dt a milo sti in zato ni mogla spraviti človeka T 1 I. Kralj. 13, 14: Ps. 88, 21; primeri I. Kralj. 16, 13; lz - 44, 28. 2 Iz. 53, 7. 8 Iz. 55, 3. - . 4 Primeri Luk. 1, 33 nasl. 8 Ps. 16, 10. 6 Dej. ap. 2, 25-36; Zgodbe II, str. 650. z Bogom; 1 Jezusova vera pa daje notranje opra¬ vičenje pred Bogom. Zato naj se je oklenejo poslušavci, sicer jih zadene, kar je rekel prerok Habakuk, 2 ko je napovedoval Kaldejcem strašno, nezaslišano kazen. Splošno je bil vpliv Pavlovih besedi ugoden; poslušavci so ga prosili, naj prihodnjo soboto še prideta z Barnabom v shodnico govorit o Mesiju. Več Judov in pojudencev gre celo po končanem zboru v njuno stanovanje. Gotovo se jih je dalo nekaj med njimi krstiti; saj beremo, da sta jim prigovarjala Pavel in Barnaba, naj ostanejo v božji milosti. III. Pavel in Barnaba izgnana iz Antiohije. Dej. ap. 13, 44—52. Drugo soboto se pa zbere domala vse mesto poslušat božjo besedo. Ko pa Judje zagledajo množice, jih navda srd in se preklinjevaje proti vij o vsemu, kar Pavel pripoveduje. Nato pravita Pavel in Barnaba odkritosrčno: „Vam se je morala najprej govoriti božja beseda; ker jo pa pehate od sebe, in se nevredne štejete večnega življenja, glejte, obrneva se k poganom. Gospod nama je namreč zapovedal: ,Postavil sem te v svetlobo poganom, da si v zveličanje do zemskih mej‘.“ Ko pa pogani to zaslišijo, se raz- vesele in poveličujejo Gospodovo be¬ sedo, ter sprejmejo vero, kar jih je bilo določenih za večno življenje. Božja beseda se pa razširja po vsi deželi. Tu nadražijo Judje bogaboječe in po¬ štene žene in mestne prvake in vzbude preganjanje zoper Savla in Barnaba. Ta dva pa otreseta prah od svojih nog proti njim in prideta v Ikonij. Učenci se pa napolnijo z veseljem in s Svetim Duhom. Razlaga. 1. Razkačeni Judje. Drugo soboto se snide v shodnici poleg Judov in pojudencev tudi mnogo poganov; glas o Pavlovem govoru se je moral povsod razširiti. Gotovo je Pavel zopet nastopil in je brez dvojbe poudarjal, da 1 Rim. 3, 20; Gal. 3, 10 nasl. 2 Hab. 1, 5. 712 Ikonij. Dej. ap. 14, 1—7. Pavel v Ikoniju. velja evangelij tudi poganom. To razkači Jude; zavist, da bi imeli pogani tiste pravice v Mesi- jevem kraljestvu kakor Judje, bruhne z vso silo na dan. Preklinjajo in protivijo se Pavlu, kar morejo. Oba oznanjevavca evangelija jim pa od¬ krito in jasno povesta, da se zdaj obrneta k po¬ ganom, ker Judje zametajo božjo besedo. V po¬ trdilo svojih besed se sklicujeta na preroka Izaija, kjer govori Bog svojemu hlapcu Mesiju : 1 Postavil sem te v svetlobo 'poganom, da si v zveličanje do zemsJcih mej, to se pravi: Bog je odločil Mesija Listre, v rodovitni planjavi ob Tavrovem pogorju. Cesar Klavdij mu je dal pravice rimske naselbine; njemu v čast so se imenovali prebivavci Klavdi- konijci. L. 235 je bil tu pokrajinski cerkven shod, kjer so se zbrani škofje posvetovali o veljavnosti krsta, ki ga podeljujejo krivoverci. V srednjem veku so imeli v Ikoniju seldžuški sultani svojo prestolnico. Danes se imenuje Konie; poleg mnogih mošej in velikega derviškega samostana ima tudi grško in armensko cerkev. L. 1832 so tu EgiP' čani premagali Turke. Tavrovo pogorje. tudi za pogane; njegovo zveličanje obsega ves svet. Zato morajo oznanjevavci vere v Mesija tudi poganom pridigovati. Poganov se je res v Antiohiji precej izpreobrnilo; v krščanski občini, ki je nastala, so bili pogani v večini; ne samo v mestu, marveč tudi po okolici, po vsi deželi, se razširi Jezusova vera. Judje poizkusijo nato s silo, in sicer nahujskajo pojudene žene, boga¬ boječe jih imenuje sv. Luka, in mestne predstojnike proti Pavlu in Barnabu. Preganjanje nastane. Gotovo sta sveta moža silno mnogo pretrpela. Po naročilu Gospodovem 2 otreseta prah s svojih nog proti njim, — v pričevanje, da so zapadli božji sodbi — in odideta v Ikonij. Preganjanje pa ne potare kristjanov, marveč jih navda z ve¬ seljem, ker jih je podpiral Sv. Duh s svojo milostjo. 2. Ilconlj. To mesto se je štelo včasih k Likaoniji, včasih k Frigiji; stalo je na severu od 1 Iz. 49, 6. 2 Luk. 9, 5; 10, 10; primeri Mat. 10, 14. IV. V Ikoniju. Dej. ap. 14, 1 — 7. V Ikoniju se pa zgodi, da gresta ravno tako v judovsko shodnico in tako govorita, da sprejme vero obilna mno¬ žica Judov in Grkov. Judje pa, ki ostanejo neverni, hujskajo in dražijo srca poganov proti bratom. Precej časa torej ostaneta, govoreč odkrito¬ srčno in v zaupanju na Gospoda, ki je izpričal besedo svoje milosti in do¬ delil, da so se po njunih rokah godila- znamenja in čudeži. Množica v mestu je bila pa razdeljena! in eni drže z Judi, drugi pa z apostoli- Ko se pa vzdignejo pogani in Judje s svojimi poglavarji, da bi ju trpinčili in kamenjali, pobegneta, ko to zvesta, v likaonski mesti Listro in Derbe in v vse okolne kraje; in tam oznanjata evangelij- 713 Pavel pridiguje poganom 714 Dej. ap. 14, 7—20. V Listri. Razlaga. 1. Dogodki v Ikoniju. V Ikoniju sta Pavel in Barnaba ravno tako, kakor prej v An¬ tiohiji, oznanjala evangelij. Najprej sta šla v shodnico in sta jih nekaj dobila za Jezusovo vero, — Judov in Grkov, brez dvojbe grških pojuden- cev. Neverni Judje so jima nagajali; hujskali so pogane proti njima in proti bratom — kristjanom. Vendar sta pa mogla precej časa, morda krog dva meseca, zvrševati svoj vzvišeni posel. Gotovo je v tem času sv. Pavel izpreobrnil Teklo, ki jo časti cerkev kot deviško mučenico med svetnicami. Bog je potrjeval pridigo obeh oznanjevavcev evangelija s čudeži. Nasprotniki niso mirovali, neverni Judje in pogani so ju sklenili ujeti, mučiti in kamenjati. Sv. Luka ob ti priliki ime¬ nuje Pavla in Barnaba — apostola; s tem seveda noče reči, da sta spadala v zbor 12 apostolov, saj je imena teh sam navedel. Ime apostol po- menja tukaj oznanjevavca evangelija, ki po božjem naročilu zvršuje svoj poklic. Ko zvesta sveta moža, kaj ju čaka, ubežita. 2 . Iiistra In Derba. Likaonija je bila pokrajina v Mali Aziji, omejena na severu od Galacije, na vzhodu od Kapadocije, na zapadu od Frigije in na jugu od Pizidije in Cilicije. Tam sta bili mesti Listra in Derba, kamor sta ubežala Pavel in Barnaba. Listra je stala na zapadu, Derba na vzhodu; torej sta prehodila, oznanje- vaje evangelij, celo deželo. Od Ikonija je bilo v Listro štiri ure; danes stoji na njenem mestu selo Katun-Seraj, Derba je bila pa blizu Kapadocije; v prvih časih je imela krščanskega škofa. V starih zapisnikih beremo, da je hil tamošnji škof navzoč pri prvem cerkvenem zboru v Carjem gradu (1. 390) in v Efezu (1. 430). V. V Listri. Dej. ap. 14, 7—20. Neki mož v Listri, bolan na nogah, hrom od maternega telesa, ki ni nikdar hodil, je sedel in poslušal Pavla, ko je govoril. Ta pogleda vanj in spozna, da ima vero, da bo ozdravel. Nato mu reče na ves glas: „Stopi pokoncu na svoje noge.“ In skoči in gre okrog. Ko pa množice zagledajo to, kar je storil Pavel, povzdignejo svoj glas, ter reko po likaonsko: „Bogova sta v člo¬ veški podobi prišla k nam.“ In Barnaba imenujejo Jupitra, Pavla pa Merkurja, ker je on besedo vodil. In svečenik Jupitrovega templa, ki je bil pred me¬ stom, pripelje juncev in prinese ven¬ cev pred vrata in jima z ljudmi vred hoče darovati. Ko pa to apostola Bar¬ naba in Pavel zaslišita, raztrgata svoja oblačila, skočita med ljudstvo, zavpi- jeta in pravita: „Možje, kaj to počenjate? Tudi midva sva umrljiva, vam enaka člo¬ veka, ki vam oznanjava, da se od teh ničevih (bogov) obrnete k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. Ta je v prošlih časih pustil vse narode, da so hodili po svojih potih, toda ni pa sebe pustil brez pričevanja; delil je namreč do¬ brote z neba, dajal dež in rodovitne čase in napolnjeval z jedjo in z ve¬ seljem naša srca.“ In ko to govorita, komaj ustavita ljudstvo, da jima ne daruje. Medtem pa pride nekaj Judov iz Antiohije in Ikonija in pregovorivši ljudstvo, kamenjajo Pavla in ga vle¬ čejo ven iz mesta misleč, da je umrl- Učenci ga pa obstopijo in vstane iu gre v mesto; drugi dan pa odide od¬ tod z Barnabom v Derbo. Razlaga. 1. Čudež In posledice. Eno božje zna¬ menje, ki se je zgodilo po Pavlu, nam popisuje sv. Luka. Neki hromeč posluša Pavlovo pridig 0 o Jezusu, velikem prijatelju revežev in bolnikov, o njegovih naukih in čudežih. V srcu se mu rodi upanje, da bi tudi on mogel ozdraveti v njeg°' vem svetem imenu. Pavel mu to bere z obraza in na njegovo besedo ozdravi. Ljudstvo ta čudež silno razburi; med seboj začno govoriti v svojem domačem likaonskem jeziku, ki ga Pavel in Barnaba nista razumela- Pogani so imeli silno veliko bajk, da so bog° vl prišli v človeški podobi na zemljo. Te bajke pridejo Likaoncem v spomin in brž zaženejo gl aS > da sta tudi čudodelna tujca učlovečena bogova- Barnaba je bil krepke, velike postave; njega kai Jupiter, Merkur. 715 naenkrat začno imenovati Jupitra, prvaka med rimskimi in grškimi bogovi; Pavla pa, ki je bil manjši in zgovoren, ker je ravno on večinoma Pridigoval, imenujejo Merkurja (po grško Herma). O tem bogu so namreč trdili pogani, da je sprem- Ijevavec Jupitrov, in posebno spreten v govoru. Apostola nista slutila, kaj namerava ljudstvo. Šumu sta se odtegnila v hišo, kjer sta prebivala. besedah zavrneta praznoversko množico. V spo¬ min ji kličeta, da so njeni bogovi ničevi, in da naj se zato izpreobrnejo k živemu Bogu, stvar¬ niku vesoljstva, ki ga oznanjata onadva. Ta je v prošlih časih res pustil vse narode, da so hodili po svojih potih, ni jih na poseben način z nad¬ naravnim razodetjem vzgajal in vodil kakor Jude. Ni pa sebe pustil brez pričevanja; kazal se jim Pavel in Barnaba v Listri. Tu pa pripelje pred hišo svečenik Jupitrovega te mpla, ki je bil pred mestom, junce in vence, jih okrasi ž njimi po poganski šegi, preden jih zakolje za daritev. Ta je bila namenjena Tavlu in Barnabu, oziroma Jupitru in Merkurju, ^ jih je množica slutila v njih. Ko spoznata a Postola, kaj se godi, skočita brž iz hiše in v bolestnem ogorčenju, da jima hočejo izkazovati božjo čast, raztrgata svoja oblačila. V krepkih je vendar le, in sicer po naravi; delil je namreč dobrote z neba, dajal dež in rodovitne čase in na¬ polnjeval z jedjo in z veseljem naša srca; kdor je hotel, je potemtakem tudi lahko njega spoznal, in iskal pri njem dušne utehe. — Tako sta govorila, a le težko sta odvrnila ljudstvo od daritve. Iz tega dogodka vidimo, kako globoko so tičali pogani v svojem malikovavstvu, in kako težko so se ga otresli. 716 Dej. ap. 14, 21—28. V sirski Antiohiji. 2 . Pavel kamenjan. V Listri sta apo¬ stola pridobila precejšnjo množico za Jezusovo vero; med drugimi tudi Timoteja, njegovo mater in babico. Jndovsko sovraštvo pa ni mirovalo. Iz zlobne podlosti so namreč prišli Judje iz pi- zidijske Antiohije in Ikonija za njima, samo zato, da bi tudi v Listri nahujskali ljudstvo proti krščanski veri. Posrečilo se jim je to. Ne smemo se čuditi vrtoglavim ljudem, ki so ju še nedavno hoteli po božje častiti, da so se dali v popolnoma nasprotnem zmislu nadražiti. Bili so pač tako vdani svojemu malikovavstvu, da ga niso hoteli pustiti. Za malo se jim je zdelo in sram jih je bilo, da sta jih apostola tako odločno zavrnila od daritve. Judje so jim pa brez dvojbe pravili, da sta le navadna sleparja in čarovnika, ki za¬ služita najhujše kazni. Nahujskano ljudstvo se loti Pavla, gotovo brez vsake obsodbe, kar na cesti in ga začne kamenjati, 1 da se neza¬ vesten zgrudi na tla. Misleč, da je mrtev, ga vlečejo iz mesta ven. Ko kristjani to zvedo, hite brž tja in ga vzdramijo iz nezavesti; peljejo ga v mesto, odkoder drugo jutro z Barnabom odide v Derbo. VI. Vrnitev v sirsko Antiohijo. Dej. ap. 14, 21—28. V Derbi oznanjata evangelij in jih mnogo podučita; potem se pa vrneta v Listro in Ikonij in Antiohijo, potr- jevaje duše učencem in opominjevaje, naj ostanejo v veri, in da moramo po mnogih stiskah priti v božje kraljestvo. V molitvah in v postu jim postavita mašnike po cerkvah in jih priporočita Gospodu, ki so verovali vanj. In gresta skozi Pizidijo in prideta v Pamfilijo in govorivši Gospodovo besedo v Pergah prideta v Atalijo; in odtod se prepeljeta po morju v An¬ tiohijo, odkoder sta bila izročena božji milosti za delo, katero sta dokončala. Ko pa prideta in zbereta cerkev, pri¬ povedujeta, koliko reči je Bog storil 1 Sv. Pavel sam pripoveduje o tem II. Kor. 11, 25; II. Tim. 3, 11. ž njima, in da je odprl poganom vrata vere. Nato ostaneta nemalo časa pri učencih. Razlaga. Derba je bila dober dan hoda od Listre. Tam uspešno oznanjata evangelij. Tu skleneta vrniti se v sirsko Antiohijo, odkoder sta začela svojo misionsko pot. Ne gresta pa po najbližnji poti črez Tavrovo pogorje v Cilicijo in odtam v Antiohijo, marveč po tisti poti se vrneta, P° kateri sta prišla. Ne bojita se smrtnih nevar¬ nosti, ki jima prete; ne plaši ju judovsko sovraštvo, saj se gre za neumrljive duše, ki sta jih pokli¬ cana reševati. Nočeta zapustiti Male Azije, da ne hi še enkrat obiskala vseh mladih krščanskih srenj in ne potrdila v veri nedavno krščenih so¬ bratov. Opominjata jih in dajeta jim pogum, češ, da je treba trpeti za večno zveličanje. Be¬ sede iz ust takih mož, ki sta sama toliko pre¬ stala, gotovo niso ostale brez sadu. Sv. Pavel se še več let kasneje spominja, kaj je prestal v pizidijski Antiohiji, Listri in Derbi, ko piše: 1 Kdor hoče pobožno živeti v Kristusu Jezusu, vsak trpi preganjanje. Apostola pa še posebej poskrbita za vsako posamezno krščansko občino, ali cerkev. V m °- litvah in v postu jim postavita mašnike; izbereta si na vsakem kraju pripravnih mož, ter jim po¬ delita zakrament mašniškega posvečenja. Ti naj po njunem odhodu vodijo cerkev, ohranjajo in razširjajo vero, in opravljajo hožjo službo. Potoma oznanjata evangelij še v Pergi, kjer sta se prej samo glasila in skoraj gotovo tudi v obmorskem mestu Ataliji. To mesto je sezidal pergamski kralj Atal Filadelf, po katerem se tudi imenuje; dandanes se ji pravi Satalia, šteje nad 3000 pre- hivavcev in je sedež grškega nadškofa. V obližjn je vse polno starinskih spomenikov. V sirski Antiohiji, kamor prideta črez morje preko Selevcije, pripovedujeta apostola svoje do¬ godke. Uspehov ne pripisujeta sebi, marveč v odkriti ponižnosti hvalita zanje Boga, zlasti zato, ker je odprl poganom vrata vere. Nekako dve leti (48. in 49. leto po Kr.) ostaneta v Antiohiji in tam in v okolici zvršujeta svoj sveti pokim- 1 II. Tim. 3, 11. 12, Timotej se uči sv. pisma (zadaj mati in babica). 718 Dej. ap. 15, 1—5. Strogi Judje. Drugi odstavek. Apostolski zbor. Dej. ap. 15, 1—34. I. Povod zboru. Dej. ap. 15, 1—5. Tu jih pride nekaj iz Judeje, ki podučujejo brate: „Če se ne daste obre¬ zati po Mojzesovi šegi, se ne morete zveličati." Pavel in Barnaba se jim silno ustavita in nato sklenejo, da naj gresta Pavel in Barnaba in nekaj dru¬ gih od nasprotnikov k apostolom in mašnikom v Jeruzalem zavoljo tega vprašanja. Cerkev jih spremi nekaj pota; in tako gredo skozi Fenicijo in Samarijo in pripovedujejo o izpreobr- nenju poganov in napravijo vsem bra¬ tom veliko veselje. Ko pa pridejo v Jeruzalem, jih sprejmejo cerkev in apostoli in mašniki, ter pripovedujejo, koliko je Bog storil z njimi. Tu jih vstane nekaj od farizejske stranke, ljudje, ki so verovali, in pravijo: »Obrezati jih je treba in zapovedati jim, naj izpolnjujejo Mojzesovo postavo." Razlaga. 1. Stroga judovska stranka med kristjani. Nekateri Judje so se že nad Petrom, ko je izpreobrnil poganskega stotnika v Cezareji, prepirali, češ, da je prijateljsko občeval in celo jedel s pogani . 1 Peter jih je podučil, da je tako božja volja, in vdali so se ter slavili Boga, da je tudi pogane poklical v Jezusovo cerkev . 2 Od takrat je minulo že nekaj let. Mnogo Judov, tudi izmed duhovnikov in farizejev, se je izpre- obrnilo. Kar jih je bilo za judovski narod po¬ sebno vnetih, so neradi videli, da se pridružuje toliko poganov krščanski cerkvi, in da se vsled tega zatemnjuje čast izvoljenega ljudstva. Zato so jeli trditi, da se mora vsak, kdor hoče postati kristjan, najprej pojuditi, prejeti mora obrezo, in se tako priklopiti izraelskemu ljudstvu, potem se šele sme sprejeti v cerkev. 1 Dej. ap. 11, 3. 2 Dej. ap. 11, 18. Ne smemo si misliti, da so bili ti Judje samo zakrkneni pristaši judovske vere; ne, prepričani kristjani so bili, toda ljubezen do lastnega na¬ roda jih je tako preslepila, da so jeli trditi take zmote. Sklicevali so se gotovo na Jezusa, ki j e rekel, da ni prišel razvezat postave, ampak po¬ trdit, ki je zagotavljal, da nobena črka in no¬ bena pika iz postave ne preneha. Zlasti so pa iskali dokazov za svoje misli v starem zakonu. Mnogo zapovedi je takih, ki o njih sveto pismo samo pravi, da so večne, da ne bodo nikoli pre- nehale. Take izjave so obračali na vse, kar je zapisanega v postavi, torej tudi na obrezovanje, na določila o jedeh in o očiščevanju. Navada je železna srajca. Jud je od mlada vedno slišal, da je obrezava znamenje zaveze z Bogom; vajen je bil svojih šeg in prepričan, da jih je sam Bog zapovedal. Potemtakem nam ni težko raz¬ ložiti, zakaj so taki goreči Judje čudno gledali, ko so slišali, da so pogani sprejeti v Jezusovo cerkev, ne da bi bili obrezani, in ne da bi se od njih zahtevalo izpolnjevanje Mojzesovih je¬ dilnih in čistilnih zapovedi. V judovstvo zaljub¬ ljeni, zraven pa trmasti ljudje so se vsled tega jeli upirati sprejemanju poganov v cerkev. Kakor je videti, so se med seboj dogovorili, da hočejo povsod razširiti in uveljaviti svojo misel. V Je¬ ruzalemu se je napravila cela stranka, ki je šla krepko na delo. Sv. Luka nam popisuje, da ] e nekaj takih prišlo v Antiohijo; iz tega smemo sklepati, da so šli tudi drugam, kjer so vedeli za judovske kristjane. 2. K apostolom ! Pavel in Barnaba sta bila seveda popolnoma nasprotnega mnenja. Pavel je po božjem navdihnjenju spoznal, da so s Kri' stovo smrtjo odpravljene vse obredne postave. On, ki je v resnici neizrekljivo ljubil svoj narod, se je najodločnejše s svojim tovarišem vred uprl zmotni judovski ljubosumnosti in zatrjeval, da so krščeni pogani popolnoma ravnopravni bratje ju' dovskih. Novi nauk judovskih prenapetežev > z Jeruzalema ni bil samo napačen, ampak je imel svojo ost naravnost obrnjeno zlasti proti Pavlu in Barnabu. Ta dva sta na svojem misionskem Dej. ap. 15, 6—13. Petrov govor pri apostolskem zboru. 719 Potu na stotine poganov krstila, pa nikjer nista drugega zahtevala, nego vero v Jezusa in izpol¬ njevanje njegovih naukov; nikogar nista učila, naj se obreže, ali naj izpolnjuje judovske obredne šege. Zato je umljivo, da je bil med njima in njunimi pristaši in med judovskimi sitneži velik spor. Treba je bilo misliti, kako naj se poravna. Odgovor je bil enostaven: Apostole je treba iti vprašat. Kar bodo ti rekli, to je prav. Jasno nam to izpričuje, da so bili vsi kristjani prepričani, da apostoli nezmotno ohranjajo Jezusovo vero. Barnaba in Pavel, pa tudi nekaj od nasprotne stranke, morda ravno tisti, kateri so bili prišli dražit v Antiohijo, se podajo na pot. Med potom Porabijo vsako priložnost, kjer dobe kaj kristjanov, da jim pripovedujejo, kako se evangelij razširja tndi med pogani, vsem v veliko veselje. V Jeru¬ zalemu se zberejo kristjani z apostoli na čelu, da pozdravijo svoje sobrate. Že pri tem pozdrav¬ im shodu se pa pokažejo različna mnenja. Stroga judovska stranka, — sv. Luka jim pravi, da so bili krščeni farizeji, — takoj prične s poudar¬ janjem svojega stališča. Od poganov, ki so bili s Prejeti v cerkev, zahtevajo kar naravnost: Obrezati jih je treba in zapovedati jim, naj iz- Polnjujejo Mojzesovo postavo. Farizeji so potem¬ takem tudi, ko so se že izpreobrnili, še vedno ostali v svojih malenkostnih judovskih mislih in tiščali svojo. Niso hoteli razumeti, da je Mojze¬ sa obredna postava samo priprava na Krista. II. Apostolski zbor. Dej. ap. 15, 6—34. Apostoli in mašniki se zbero, da presodijo to reč. Dolgo se posvetujejo med seboj. Tu pa vstane Peter in jim reče: „Možje, bratje, vi veste, da je Bog že od prvih dni izvolil med nami, naj pogani po mojih ustih slišijo evangelj¬ sko besedo in verujejo. In Bog, ki pozna srca, je izpričal, ker jim je dal Svetega Duha, kakor tudi vam; in nič razločka ni postavil med nami in med njimi, ko je po veri očistil njihova srca. Zakaj torej zdaj izkušate Boga, da nakladate učencem jarem na vrat, ki ga ne naši očetje, ne mi nismo mogli nositi, marveč po milosti Go- # spoda Jezusa Kristusa verujemo mi, da bomo zveličani, kakor tudi oni.“ Vsa množica nato obmolkne in po¬ sluša Barnaba in Pavla, ko pripove¬ dujeta, kolika znamenja in čudeže je Bog storil po njima med pogani. Ko pa umolkneta, izpregovori Jakop: „Možje, bratje, poslušajte me! Si¬ mon je povedal, kako je Bog prvi obiskal pogane, da bi iz njih zbral ljudstvo svojemu imenu. In s tem se Tarz (v sedanjosti). 720 Dej. ap. 15, 14—34. Jakopov govor. Apostolski sklep. ujemajo besede prerokov, kakor je pi¬ sano : ,Potem se vrnem ter sezidam zopet Davidov šotor, ki je razpadel, in zopet pozidam njegove razvaline, in ga vzdignem, da ostali ljudje po¬ iščejo Gospoda, in vsi narodi, nad ka¬ terimi se kliče moje ime. Tako go¬ vori Gospod, ki to dela.‘ Gospodu je od večnosti znano njegovo delo. Za¬ voljo tega sodim, da ni treba nadlego¬ vati tistih, kateri se izmed poganov izpreobrnejo h Gospodu, vendar naj se jim pa piše, da naj se zdrže ognu- šenja malikov in nečistosti in zaduše¬ nega in krvi. Mojzes ima namreč svoje oznanjevavce od davnih časov v vsakem mestu, po shodnicah, kjer se prebira vsako soboto." Nato sklenejo apostoli in mašniki in vsa cerkev izvoliti izmed sebe dva moža in ju poslati v Antiohijo s Pav¬ lom in Barnabom, namreč Juda, s pri¬ imkom Barsaba, in Sila, prva moža med brati. In jima izroče to-le pismo: „Apostoli in mašniki, bratje, pozdrav¬ ljajo brate izmed poganov, ki so v Antiohiji, Siriji in Ciliciji! Slišali smo, da jih je prišlo nekaj izmed nas, ki so vam oznanjali s svo¬ jimi besedami, in begali vaše duše brez našega naročila. Zato smo skupaj zbrani sklenili izvoliti dva moža in ju poslati k vam z našima predragima Barnabom in Pavlom, možema, ki sta tvegala svoje življenje za ime našega Gospoda Je¬ zusa Kristusa. Pošiljamo torej Juda in Sila, ki vam bodeta ravno to z besedo povedala. Dopadlo je namreč Svetemu Duhu in nam nobenega bremena vam več ne nakladati, razen teh-le potrebnih reči: ,Zdržujte se malikom darovanega in krvi in zadušenega in nečistosti/ Če se tega zdržite, boste prav storili. Zdravi bodite!“ Ti, kateri so bili odposlani, gredo tedaj v Antiohijo, zbero množico in oddajo pismo. Ko ga prebero, se raz- vesele tolažbe. Juda pa in Sila, ki sta bila tudi preroka, tolažita z obilnimi be¬ sedami brate in jih pokrepčujeta. Nekaj časa se pomudita tam; potem ju pa bratje izpuste v miru k tistim, kateri so ju poslali. Šilu je bilo pa všeč ondi ostati, Juda pa odide sam v Jeruzalem. Razlaga. 1. Petrov govor. Apostoli skličejo velik zbor, poleg mašnikov so tudi navadni verniki zbrani; in tam se posvetujejo, kaj naj se ukrene o poganih. Kakor je videti, so navzoči apostoli, skoraj gotovo sv. Peter, Jakop in Janez, pustili, da so drugi prej povedali svoje misli. Šele na koncu se oglase sami. In sicer najprej Peter. Ta zastopa in brani stališče popolne svobode. Sklicuje se na dogodek, ki se je zvršil nekako pred desetimi leti, v prvih letih krščanstva (od ■prvih dni), ko je namreč on po božjem naročila sprejel poganskega stotnika Kornelija v cerkev. Božja volja je velela tako; in Bog je tudi potrdil to sprejetje, ker je podelil poganom ravno tako Svetega Duha, kakor judovskim kristjanom; pred njim ni nič razlike med obojimi. Vsled tega se ustavlja objavljeni, znani božji volji, in torej iz- kuša Boga, kdor zahteva, naj se pogani štejejo med ravnopravne cerkvene člane še-le, če se dajo obrezati, in če zvršujejo obredne postave. T e postave so težak jarem, ki tišči; po njem n 1 nihče zveličan. Edina sila, ki nas more zveli¬ čati, je milost Jezusa Kristusa. Vpliv Petrovega govora je bil velikanski- V pojasnilo njegovih besedi, da so pogani res tudi prejeli Sv. Duha, in da Bog ne dela nobe¬ nega razločka med njimi in krščenimi Judi, iz¬ stopita Barnaba in Pavel in ob veliki tišini pri¬ povedujeta pazljivo poslušajočim zbranim sobratom dogodbe s svojega misionskega potovanja. P°' udarjata, da sta zviševala velike čudeže in da je torej Bog sam potrjeval njuno delovanje, v katerem nista od poganov nič judovskih Šeg zahtevala. 2. Jakopov govor. Jakop je bil jer u ' zalemski škof; sam je torej najbolj poznal judovski značaj, ker je bil vedno med njimi. Staro izro¬ čilo nam tudi pripoveduje, da je zelo natančno zvrševal kot apostol in škof judovske obredne postave. Njemu se gre zato, da bi se njegovi ljubljeni judovski rojaki čimnajprej izpreobrnili in vstopili v Jezusovo cerkev; zato želi, da bi se jim to, kolikor se da, olajšalo in bi se torej Ognušenje malikov; nečistost. 721 oziralo vsaj nekoliko na njihove predsodke. Se¬ veda je tudi on odločno Petrove misli in jo spošt¬ ljivo potrjuje, da načelno pogani niso s krščan¬ stvom vezani na judovske šege; Bog je prvi obiskal pogane; po božji volji je bil namreč Kornelij krščen s svojo hišo vred. S tem so se izpolnile med drugimi prerokbami tudi davne napovedi preroka Amosa . 1 V njih gleda prerok v duhu čas, kako obnovi Mesija Davidov šotor Davidovo kraljestvo; v to kraljestvo — v Mesijevo cerkev — vstopijo poleg Judov tudi ostali ljudje, ki so bili dotlej izven izrael¬ skega ljudstva, to je vsi poganski narodi, ki se kodo tudi imenovali božje ljudstvo. Gospod, ki t° govori, bo tudi to zvršil. Od večnosti je tako sklenil, da namreč v Mesijevem času združi Jude in pogane v eno krščansko ljudstvo. Vendar naj se pa od poganov z ozirom na Jude, da se omogoči čim tesnejša zveza med njimi, nekaj malega zahteva v obrednem oziru, kar bodo lahko zvrševali. Zapove naj se jim Prvič, naj se zdržijo ognušenja malikov, to se pravi vsega ognušenja, ki je z malikovavstvom v zvezi. Jasno je, da se tu ne prepoveduje ma- likovavstvo samo na sebi, ker to je bilo pri v sakem kristjanu tako in tako izključeno, marveč Prepovedane so le take reči, ki same ob sebi niso 1 Am. 9, 11. 12. nujno pregrešne, zlasti uživanje malikom daro¬ vanega mesa in udeležbe pri maliških gostijah . 1 Pač je lahko kak kristjan, ki je malike zaničeval, ako ni bilo s tem zvezanega nobenega pohujšanja, užival malikom darovano meso; po krščanskih nazorih ga to ni ognušalo, pač pa po judovskih; zato je ta prepoved umljiva. Drugič zahteva sv. Jakop, naj se poganom prepove nečistost. Nekateri sodijo, da je s tem posebej hotel zabi- čiti sv. Jakop, da se morajo pogani zdržati izven- zakonskih, že po naravnem zakonu pregrešnih zvez med moškimi in ženskami. Nam se ta razlaga ne zdi prava, ker vendar ne smemo misliti, da bi se bila od apostolov kot neka posebnost prepovedala reč, ki je za vsakega kristjana sama po sebi prepovedana. Če se ti razlagavci sklicujejo na to, da pogani takih zvez niso imeli za greh, jim lahko odgovorimo, da pri Judih ni bilo dosti boljše. Ne smemo poza¬ biti, za kaj se gre sv. Jakopu. On lioče zbližati pogane z Judi in hoče torej nekatere judovske šege, ki se tičejo domačega življenja, uvesti tudi med poganske kristjane. Zato se zlagamo s tistimi razlagavci, ki tolmačijo nečistost kot skle¬ panje zakonov s sorodnimi osebami, kakor je prepovedano v Mojzesovi postavi . 2 Seveda iz 1 Primeri I. Kor. 8, 7—13; 10, 14 nasl. 8 III. Mojz. 18 naši. 722 Pomen apostolske prepovedi. Barsaba in Sila. pisma samega tega pogani niso mogli umevati; zato so jim pa poslali apostoli svoje odposlance, ki so jim to razložili. Judu je bil vsak nečist¬ nik, kdor se ni pri sklepanju zakona držal Moj¬ zesove postave in s takim ni prijateljsko občeval. Ker se je pa šlo sv. Jakopu ravno za to, da se tako prijateljsko občevanje omogoči, nam je ta prepoved v našem zmislu zelo lahko umljiva. Mojzesova postava je prepovedovala zakon med osebami, ki so si bile v sorodstvu do drugega kolena. Tretjič predlaga Jakop, naj se pre¬ pove poganom uživanje zadušenega in krvi. Judu je bilo namreč uživanje krvi strogo zabranjeno, 1 ker jim je kri pomenjala sedež duše, in ker duša pripada Bogu. Iz ravno tega vzroka niso uživali nobene živali, ki ni bila zaklana, in ki ji torej ni odtekla kri. V Mojzesovi postavi beremo: Nihče izmed vas naj ne je krvi, tudi nihče izmed tujcev ne, ki prebivajo pri vas. Vsak človek izmed Izraelovih otrok in izmed tujcev, ki gostujejo pri vas, naj zverini ali 'ptici, katera se sme jesti, če jo na lovu ali z nastavo ujame, izpusti kri. 2 Zakaj je nasvetoval Jakop ti dve prepovedi, saj sta v krščanstvu brez pomena? Judovsko ljudst v0 je moralo imeti tudi za svoje domače življenje po¬ sebne postave in šege, da se ni pomešalo s pogani in v kaki zunanji dotiki ž njimi iz¬ gubilo svoje vere. Tega ozira kristjanom ni bilo treba; njihova vera je bila določena za ves svet, ne samo za en narod in zato so taka po¬ sebna določila o jedeh le bolj zavirala, nego po¬ speševala krščansko cerkev. To je vse res; toda Jakopov nasvet je bil vendar-le za tiste čase silno moder. On sam je priznaval, da se poga¬ nom ni treba držati judovskih določil, toda upo¬ števal je, kako se judovski kristjani še krčevito drže svojih starih šeg in se boje ognušenja. Ravno pri jedi so se Judje tega najbolj bali; zato v tem oziru niso hoteli občevati s pogani. Jasno je pa, da ne more biti prave prijaznosti med ljudmi, ki drug k drugemu niti k mizi nočejo sesti. To nasprotstvo je hotel Jakop med pogani in kristjani odstraniti; zato je pa predlagal prepoved glavnih reči, za¬ voljo katerih so se Judje bali poganskih obedov: kri in zadušeno; iz ravno tega vzroka je pred¬ lagal prepoved malikom darovanih jedi. Da bi se pa omogočilo bratovsko rodbinsko občevanje, da bi se judovske rodbine ne ogibale poganskih, 1 III. Mojz. 17, 10-14. a III. Mojz. 17, 12. IB. je nasvetoval, naj tudi za pogane veljajo tista določila o zakonu kakor za Jude, da jih ti ne bodo imeli za nečiste. Obrezovanja pa ni pred¬ lagal, ker je zahteva tega obreda slonela na popolnoma napačni misli, da so namreč samo obrezani poklicani v Mesijevo kraljestvo. Apostol Jakop sam pove, kje je povod njegovemu pred¬ logu, ko pravi: Mojzes ima namreč svoje oznanje- vavce od davnih časov v vsakem mestu, po shodnicah, kjer se prebira vsako soboto. To se pravi: V Siriji in Ciliciji, kjer prebivajo krščeni pogani, je mnogo Judov, ki natančno poznajo Mojzesove postave, ker se jim vsako soboto prebirajo. Ti se bodo še vedno ogibali poganskih kristjanov in iz strahu pred ognušenjem ne bodo hoteli občevati z njimi; to bo zaviralo njihovo izpreobrnjenje; in če so krščeni, kalilo edinost v cerkvi. Zato naj se v navedenih rečeh pogani prilagodijo Judom. Jakopov predlog je bil sprejet. Gotovo ga je potrdil tudi Peter, ker se je bistveno popol¬ nima ujemal z njegovimi načeli. 3. Odposlanci. Po zborovem sklepu sta nesla s Pavlom in Barnabom dva nalašč zato od¬ ločena moža posebno pismo v Antiohijo, kjer se je naznanilo, kar so sklenili. Namenjeno je bilo sploh poganskim kristjanom, ne samo antiohij¬ skim. Antiohija je bilo glavno mesto Sirije in v neposrednji zvezi s sosednjo cilicijsko pokra¬ jino. Posebna odposlanca sta bila Juda Barsaba in Sila. Prvi, Juda Barsaba, je bil skoraj gotovo brat tistega Jožefa Barsaba, ki se je med njim in Matijem vadljalo, kdo vstopi v apostolski zbor. Pri krstu je prejel izrednih milosti; bil j e preroškega duha in moral je brez dvojbe imeti mnogo vpliva pri jeruzalemskih sobratih, da so mu poverili tako važen posel. Drugi, Sila ali Silvanus, je spadal k prvim kristjanom jeruzalemske cerkve; imel j® pravico rimskega državljana. Ime Sila je okraj¬ šano latinsko Silvanus (Gojzdar). Tudi on j e slovel kot prerok. Pri ti priliki opozarjamo na našo razlago preroške milosti. Apostolski zbor je izbral dva preroka, ki sta globoko umevala krščanske resnice, zraven pa po svojem, od Sv. Duha razbistrenem umu poznala tudi človeško naravo in njene slabosti, in potemtakem združe¬ vala potrebno gorečnost in navdušenost s P rl ' merno previdnostjo. 1 Dej. ap. 1, 23. „Dopadlo je Svetemu Duhu m nam. 723 Apostol Pavel je na svojo drugo pot vzel Sila s seboj. S Timotejem, ki se jima je pri¬ družil v Listri, so šli v Frigijo, preko Mizije in Troade v Neapolido in potem v Filipe, Solun in Berejo. Odtod je odšel Pavel sam v Atene, Sila je pa ostal v Bereji, odkoder se je podal v Korint, da je tam pomagal Pavlu pri apostolskem delo¬ vanju. Kasneje (1. 63) je prišel v Rim, kjer je s v. Petru poročal o razmerah v Mali Aziji; to je Bilo povod, da je Peter spisal svoje prvo pismo in ga po Šilu poslal maloazijskim kristjanom. 1 Brugih podatkov nimamo o tem gorečem apostol- s kem sodelavcu. O obeh, Judu Barsabu in Šilu, SE aemo z gotovostjo trditi, da sta bila vsaj maš- Dl ka, če ne morda celo škofa. Pismo, ki sta ga nesla v Antiohijo, najprej Za vrača tiste, kateri so iz Jeruzalema prišli vzne- nai rjat in begat antiohijske kristjane. Naravnost P ra vi, da so to storili brez kakega apostolskega Naročila; na svojo pest in na lastno odgovornost šli v Antiohijo in tam zahtevali od poganskih ^stjanov obrezoyanje. Apostoli pohvalijo Bar- na ^ Ja in Pavla; imenujejo ju 'predraga, ki sta ive- r 1 Primeri I. Tes. 1, 1; II. Tes. 1, 13; II. Kor. 1, 19; Pe tr. 5 j 12 gola življenje za Jezusa. S tem hočejo reči, da sta ta dva zastopala pravo stališče, in da so vsled tega vredni obsodbe vsi, ki so se jima ustavljali. Potem pride sklep, ki se pričenja s pomenlji¬ vimi besedami: Dopadlo je Svetemu Duhu in nam. To se pravi: To, kar sedaj povemo, ni samo naš sklep, marveč tako hoče tudi Sv. Duh, ki nas je postavil, da vladamo Jezusovo Cerkev, in ki nam daje svojo milost, da se pri takih določbah ne zmotimo. Kdor bi se torej našemu odloku upiral, ne nasprotuje samo nam ljudem, marveč samemu Sv. Duhu. — Tako torej apostoli zvršujejo oblast, ki jo jim je dal Jezus, in se zavedajo pomoči, ki jo jim je pri tem zvrševanju obljubil. 1 V odloku sta dve stvari. Prvič se poudarja načelo, da so pogani ravnopravni udje Jezusove Cerkve, in da po veri niso dolžni ravnati se po judovskih obrednih šegah. Drugič se pa naroča, naj se zdržujejo navedenih štirih reči. To drugo naročilo je samo cerkvena postava načelo je božjega izvora. Cerkvene postave ali zapovedi se po potrebah in razmerah lahko izpreminjajo, božje se ne morejo nikoli. Res je ta prva cer- 1 Mat. 18, 18; Jan. 14, 26; 15, 26; 16, 13. 46 * 724 Kaj je danes z apostolskim sklepom? kvena zapoved, ki se je sklenila na prvem cer¬ kvenem zboru v Jeruzalemu, prenehala, kakor hitro je izgubila svoj pomen. Ko se je med ju¬ dovskim ljudstvom zvršila ločitev, da so vsi po¬ štenjaki med njimi sprejeli Jezusovo vero, drugi jo pa odklonili, ni bila več potrebna in se ni več zvrševala. Kako in kdaj je ponehala, ne vemo. Sodimo pa, da se je to zgodilo tako-le: pomena. Zapovedi o zakonu so pa ostale in so se po rimskih škofih in po cerkvenih zborih še izpopolnjevale in poostrovale. Iz tega pa vidimo, kako napačno sodijo tisti, kateri pravijo, da ni poleg sv. pisma tudi še ustnega izročila, kakor na pr. protestanti. Ko bi bilo to res, bi se mo¬ rali kristjani še danes zdrževati krvi in zadu¬ šenega, ker prepoved v tem oziru imamo pač v PRVO POTOVANJE SV. PAVLA. Kakor hitro se judovski kristjani niso sami več s tako silo držali svojih šeg, kakor v prvih časih krščanstva, in so jih sami opuščali, ni bilo no¬ benega vzroka več, da bi bili pogani z ozirom nanje gledali na njihove obredne zapovedi. Brez dvojbe se je najprej po splošnem običaju razve¬ ljavila zapoved o zadušenem in krvi. Ko je po¬ ganstvo vedno bolj propadalo, je prepoved uži¬ vanja maliških daritev sama po sebi postala brez sv. pismu, razveljavljenje te postave nam pa pri^ a samo ustno izročilo. Apostolski sklep je imel v Antiohiji velik uspeh. Poganski kristjani so bili silno veseli tolažbe, ki so jo prejeli ž njim, pa tudi iz besedi* ki sta jim jih Juda in Sila govorila. Ko od¬ pravita svoj posel in pomirita vso krščansko srenjo, odide Juda v Jeruzalem, Sila pa ostane v Antiohiji. Dej. ap. 15, 35—41. Pavel in Barnaba. Dej. ap. 16, 1—10. V Troado. 725 Tretji odstavek. Druga misionska pot sv. Pavla. Dej. ap. 15, 35-18, 22. I. Pavel se loči od Barnaba. Dej. ap. 15, 35—41. Pavel in Barnaba pa ostaneta v Antiohiji in učita in oznanjata z več drugimi Gospodovo besedo. Za nekaj dni pa reče Pavel Barnabu: „Vrniva s e in obiščiva brate po vseh mestih, kjer sva oznanjala Gospodovo besedo, kako se imajo.“ Barnaba pa hoče vzeti s seboj tudi Janeza, ki se je imenoval s priimkom kvarka. Pavel ga pa prosi, naj ga ne J^ljeta s seboj, ker se je bil ločil od n jiju iz Pamfilije, in ni hotel iti z njima na delo. Tako nastane nesoglasje, da Se ločita drug od drugega, in da Bar¬ aba vzame s seboj Marka in se po ^orju pelje na Ciper. Pavel pa si iz¬ dere Sila in gre odtod, priporočen od bratov božji milosti. Prehodi pa Sirijo ln potrjuje cerkve; in jim zapove iz¬ polnjevati postave apostolov in mašni- kov. 11 a z 1 a g a. V tem odstavku se nam kaže ljubezniva škrb¬ ast sv. Pavla. Ne trpi ga ved v Antiohiji; na ® v °je duhovne otroke misli, ki jih je pustil v ^ a li Aziji in hoče k njim. 1 Svojo misel pove Barnabu in ga nagovori, naj gre z njim. Tu pa Pnde do nesoglasja. Barnaba hoče imeti svojega bratranca Marka 2 s seboj, Pavel ga pa ne mara, ter ju je na prvem potu sredi dela zapustil. Vsled * e ga gresta vsak po svojem. Barnaba se poda Ciper. Kakor nam pripovedujejo stari spisi, 3 1 Pa niso apostolskega izvora, ostane tam do Sv °je smrti, ki ga je kmalu zadela. Pavel pa lzb ere Sila za svojega spremljevavca, in sicer gre s kozi gi r ij 0 in Cilicijo proti južni Galaciji. Kri- s tjane je v teh krajih pridobil sv. Pavel že prej, 1 Primeri, kako gam piše, da ima vedno s Tcrb za vse " erfcl ' c ■' It. Kor. 11, 28, da neprenehoma moli zanje: Kim. ’ 9 1 Ef. 1, 16; I. Tes. 1, 2; Kil. 1, 3. * Kol. 4, 10. 8 Act. ss. Inn. II. preden je šel na svojo prvo misionsko pot, torej med 1. 36 in 42. 1 Ker sta Juda in Sila samo v Antiohiji razložila apostolskega zbora odlok, po¬ rabita Pavel in Sila sedaj priložnost in raztol¬ mačita poganskim kristjanom, kako se morajo odslej obnašati. II. Pot v Troado. Dej. ap. 16, 1-10. Tu pride Pavel v Derbo in Listro. In glej, neki učenec je bil tam, po imenu Timotej, sin judinje, verne žene, očeta pa poganskega. Temu so dali dobro izpričevalo bratje, ki so bili v Listri in Ikoniju. Njega hoče Pavel imeti, da bi z njim hodil; in ga vzame k sebi, ter ga da obrezati zavoljo Judov, ki so bili v tistih krajih; vsi so namreč vedeli, da je bil njegov oče pogan. Ko pa hodijo po mestih, jim pri¬ poročajo izpolnjevati zapovedi, ki so jih dali apostoli in mašniki, ki so v Jeruzalemu. In cerkve so se utrjevale v veri in njihovo število se je množilo vsak dan. Tu gredo skozi Frigijo in skozi galacijsko deželo. Sv. Duh jim pa zabrani govoriti božjo besedo v Aziji. Ko pa pridejo v Mižijo, izku¬ šajo iti v Bitinijo, toda Jezusov Duh jim ne pripusti. In ko pridejo skozi Mižijo, gredo v Troado. Ponoči se pa prikaže Pavlu prika¬ zen: Neki macedonski mož stoji in ga prosi, rekoč: „Pojdi v Macedonijo in pomagaj nam.“ Ker je pa to prikazen videl, smo brž poizkusili iti v Mace¬ donijo, prepričani, da nas je Bog po¬ klical oznanjat jim evangelij. Razlaga. 1. Timotej. Iz Cilicije gresta Pavel in Sila črez Taver v likaonska mesta Derbo in Li stro. V^zadnjem si dobi novega spremljevavca, 1 Prim. Dej. ap. 9, 30. 726 Timotej. Macedonija. mladega, pri kristjanih čislanega Timoteja, ki ga je brez dvojbe izpreobrnil ob svojem prvem potu in morda že tudi takrat prav posebno vklenil v svoje srce. Bil je ta mladi mož sin judinje in pogana; ni se pa prišteval k judovski veri, ker ni bil obrezan. Pavel je nameraval obhoditi južno Galacijo in zapadno obrežje Sprednje Azije, kjer je bilo po vseh mestih dovolj Judov. Po svojem običaju je hotel povsod začeti oznanjati evangelij v shodnicah. Eako naj ima torej s seboj neobre¬ zanega Timoteja, o katerem so splošno vedeli, da je njegov oče pogan? Moral je torej biti iz precej čislane in daleč na okrog poznane rodbine. Pavel ga je pa hotel imeti s seboj; zato ga da obrezati- Nikakor ni s tem priznal, daje zahteva obreze opra¬ vičena; sam se je temu najbolj upiral in od navad¬ nih poganskih kristjanov tega ni nikoli zahteval. Tu je pa s prostovoljnim dovoljenjem Timoteja sa¬ mega, morda celo na njegovo zahtevo, poskrbel, da je bil obrezan, ker bi drugače ne bil mogel med Judi zvrševati evangeljskega poklica. Judje bi ga še v shodnice ne bili pustili in zavoljo njega bi tudi Pavla ne hoteli poslušati. Timotejevo obre- zanje je bilo torej samo potrebna žrtva, da se je apostolsko delo brez ovir lahko razvilo tudi z njegovim sodelovanjem. . Timotej je res sv. Pavlu zvesto pomagal, zlasti v Solunu in Korintu; apostol mu je pre¬ pustil večkrat važne, samostojne posle; spremil ga je tudi v Rim in mu je drugoval, ko je bil tam prvič zaprt. Iz ječe rešen je Pavel s Timo¬ tejem obiskal cerkve v Mali Aziji; in v najvaž¬ nejšem mestu te velike pokrajine, v Efezu, ga je postavil za škofa 1. 65; škofovsko posvečenje je pač že dalje časa prej imel. Bila je žalostna ločitev, ko se je Timotej poslovil od svojega pre¬ ljubega dušnega očeta . 1 Ta ga ni pozabil. Že iz Macedonije mu je poslal ljubezniv list. Iz Rima mu je iznova zopet pisal drugo pismo, v katerem ga prosi, naj pride k njemu. Prišel je in ostal pri apostolu do njegove smrti 1. 67. Iz Rima se je Timotej vrnil na svoj škofovski sedež v Efezu. L. 69 se je tam nastanil apostol Janez in Timotej je dobil v njem svojega drugega očeta. Umrl je pred 1. 95, ker takrat je apostol Janez pisal svoje Skrivno razodetje, v katerem govori o efeškem škofu tako, da je nemogoče misliti na Timoteja. Natančnejših podatkov o njegovem življenju in delovanju pa nimamo. 1 II. Tim. 1, 4. 2. Mlsionska pot. Vsi trije sveti možje obiščejo kristjane v Ikoniju, Antiohiji, Pergi in Ataliji; povsod navdušujejo, uče in sprejemajo nove kristjane; povsod tudi razglašajo sklep je¬ ruzalemskega cerkvenega zbora. Ko pa hočejo iti proti zapadu na obrežje, jim Sv. Duh to za- brani. Ali se je to zgodilo po notranjem navdih- nenju, ali po kaki prikazni, ne vemo. Obrnejo se nato proti severozapadu skozi Mižijo z name¬ nom priti v severno bitinijsko pokrajino, a tudi tu jih odvrne Sv. Duh. Tako pridejo v Troado, kjer sv. Pavel v sanjah zagleda Macedonca, h 1 ga prosi, naj pride k njim. V Troadi je bil ob Pavlovem prihodu sv. Luka; brez dvojbe je ozna¬ njal evangelij. Ko pride Pavel s svojimi sprem- Ijevavci, se mu brž pridruži; to se jasno vidi odtod, ker govori odslej o daljnem potovanju z besedico mi, torej šteje sebe tudi vmes. Troada je bila rimska naselbina v Mali Miziji ob Helespontskem morskem obrežju. Se¬ zidal jo je kralj Antigon in po njem se je i z ' prva imenovala Antigonia; v čast Aleksandru Velikemu so jo pa kasneje klicali Aleksandria- Troa. Sv. Pavel je bil dvakrat tam; drugič na svojem tretjem misionskem potu, ko je mladeniča Evtiha obudil v življenje. Danes stoji na tem mestu revna turška vas Eski Stambul, kjer samo razmetane razvaline še izpričujejo nekdanjo slavo. 3. Macedonija je spadala v starih časib k Traciji. Šele pod kraljem Filipom (360 —336 pred Kr.), očetom Aleksandra Vel., je prišla do samostojne veljave. L. 142 pr. Kr. so jo osvojili Rimljani; mejila je na severu obDardanijo, Mezi ] 0 in Tracijo, na vzhodu ob Tracijo in Egejsko morje, na jugu ob imenovano morje in ob Tesali ] 0 in na zapadu ob Ilirijo. Apostol Pavel je bil večkrat tam. Ob preseljevanju narodov so se tam naselili Slovani, ki so še sedaj, pod turško vlado, v veliki večini. Za razširjanje krščanstva med Slovani je Macedonija izrednega pomena. I z macedonskega mesta Soluna sta bila namreč doma sveta brata Ciril in Metod, ki sta med našimi pi -a ' dedi oznanjala krščansko vero. V Novem zakonu se imenujejo ta-le macedonska mesta: Neapolida, Filipi, Amfipolida, Apolonia, Solun in Bereja. Iz macedonskega obrežja se prostira v mor ] 0 kalcidski polotok s tremi jeziki; na severnem s 0 dviga sveta gora Atos, središče razkolnega redov¬ nega življenja. Ob gori in na nji je namreč samostanov in veliko število puščavniških hišic- Dej. ap. 16, 11—21. Pitonov duh. 727 III. V Filipih,. Dej. ap. 16, 11—40. Iz Troade se peljemo po morju in Pridemo naravnost v Samotracijo, drugi dan pa v Neapol, in odtod v Filipe, ki so prvo mesto macedonske pokrajine, n aselbina. V tem mestu se pomudimo nekaj dni. V soboto pa gremo ven skozi vrata k reki, kjer je bil navaden Prigodi se pa, ko gremo k molitvi, pride nam naproti neka deklica, ki je imela Pitonovega duha, ter je veliko dobička privedeževala svojim gospo¬ darjem. Ta gre za Pavlom in za nami, ter kriči, rekoč: „Ti ljudje so služab¬ niki najvišjega Boga, ki vam oznanjajo pot zveličanja." Tako je delala mnogo dni. Pavel, ki ga je to bolelo, se obrne in reče duhu: „Zapovem ti v imenu DRUEO POTOVANJE 5V. PAVLA. kraj molitve; in sede govorimo ženam, ki so se sešle. In neka žena, po imenu Lidija, ki je prodajala škrlat, iz diatir- ?kega mesta, bogaboječa, je poslušala; ln Gospod ji odpre srce, da je pazila na to, kar je Pavel povedal. Ko je kila pa krščena ona in njena hiša, je 2a prosila rekoč: „Če me spoznate za ^®rnico Gospodovo, pojdite v mojo kišo in ostanite." In primorala nas je. Jezusa Kristusa, da greš iz nje." In šel je ven tisto uro. Ko pa spoznajo njeni gospodarji, da je izginilo upanje na njihov dobiček, zgrabijo Pavla in Sila, ter ju pripeljejo na tržišče k mestnim predstojnikom; in ko ju privedejo pred mestne sod¬ nike , pravijo: „Ti ljudje motijo naše mesto, ker so Judje, in nam oznanjajo šege, ki r nam jih ni dovoljeno ne spre- 728 Dej. ap. 16, 22—40. Pavel in Sila rešena. Filipi. Piton. jemati, ne izpolnjevati, ker smo Rim¬ ljani.” Nato se ljudstvo vzdigne zoper nju; mestni sodniki pa ukažejo strgati oblačila z njiju, ter ju pretepati s ši¬ bami. In ko jima podele mnogo udar¬ cev, ju vržejo v ječo, ter zapovedo varihu, naj ju skrbno varuje. Na to zapoved ju postavi ta v najbolj no¬ tranjo ječo, ter jima dene noge v klado. O polnoči sta Pavel in Sila molila in Boga hvalila; jetniki so ju pa po¬ slušali. In nanagloma vstane velik potres tako, da se je stresel temelj ječi. In naenkrat se odpro vsa vrata in vsem se razklene železje. Ječar se tu zbudi in ko zagleda vrata v ječo odprta, izdere meč in se hoče umoriti, ker meni, da sojetniki pobegnili. Pavel pa zavpije na ves glas, rekoč: ,,Ne stori si nič žalega, saj smo vsi tukaj.” On si pa da luč napraviti in gre noter, ter trepetaje pade Pavlu in Šilu k nogam, in ju pelje ven in pravi: „Gospoda, kaj mi je storiti, da se zve¬ ličam ?“ Onadva pa rečeta: „Veruj v Gospoda Jezusa in zveličaš se ti in tvoja hiša.” Nato govorita Gospodovo besedo njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši. Vzel ju je pa še tisto uro ponoči, ter jima je izpral rane. In dal se je krstiti sam in vsa njegova hiša. In ko ju pripelje v svojo hišo, jima postreže z jedjo, ter se veseli, da je z vso svojo hišo začel verovati v Boga. Ko se pa zdani, pošljejo mestni sod¬ niki biriče, ter pravijo: „Izpusti te ljudi.” Ječar pa pove te besede Pavlu: „Mestni sodniki so poslali, da naj se izpustita. Pojdita torej ven in hodita v miru.” Pavel jim pa reče: ,,Očitno šibana, neobsojena rimska državljana so vrgli v ječo in sedaj naju skrivaj izpuščajo! Ne tako, temveč pridejo naj, in sami naj naju izpeljejo.” Biriči pa povedo te besede mestnim sodnikom, in ti se preplaše, ko začujejo, da sta rimska državljana, ter pridejo, in ju prosijo; nato ju izpeljejo, ter poprosijo, naj gresta iz mesta. Iz ječe grede pa sto¬ pita k Lidiji in obiščeta brate in jih razveselita in odideta. Razlag a. 1. Filipi. Pot po morju vodi Pavla in njegovega tovariša iz Troade v Samotrako, otok Egejskega morja med Mižijo in Tracijo; odtam v Neapol, pomorsko mesto v Traciji ob strimon- skem zalivu, znamenito po svojem ladjevišču in po zlatih rudokopih, ki so bili v bližini. Že Krizostom omenja, da se Pavel začetkom, ko je prišel v kako pokrajino, ni mudil v manjših mestih, marveč si je poiskal velika središča, od koder je potem poskrbel za evangeljsko pridigo celi deželi. Zato, pa tudi vsled tega, ker ga je božje povelje gnalo v Macedonijo, - gre kar na¬ ravnost v znamenito mesto Filipi. Od Avgusta sem je bilo to mesto rimska naselbina; imenovalo se je po latinsko: Augusta Julia Philippensis (Avgusta Julija Filipijanska). Stala je na strmem griču ob traški meji. Im® Filipi je dobilo od macedonskega kralja Filip a > ki ga je razširil in utrdil. Še v srednjem veku je cvetelo; danes je pa tam neznatna vas z imenom Filiba. Nekaj dni ostanejo sveti možje v mestu, ne da bi dobili pripravno priložnost za svoje zveli- čalno delo. Skoraj gotovo ni bilo niti nobene shodnice v mestu. V soboto gredo ven k reki. Judje so namreč zavoljo zaukazanih umivanj zelo radi izbirali kraj za svoje molitve ob rekah. (Jotovo so šli apostoli ob takem času k reki, ko so si mislili, da pridejo Judje molit in se umivat. R eS dobe nekaj bogaboječih žen in brž jim začno oznanjati evangelij. Neka pojudenka, doma Tiatire, Lidija po imenu, se izpreobrne in jih sprejme v svojo hišo. 2. Pavel s tovarišema v ječi. P° judovski šegi hodijo sveti možje redno molit tja, kamor Judje in ob ti priliki uče Jezusovo vero. Na potu ju večkrat sreča neka deklica. Sv. Luka pravi, da je imela Pitonovega duha. Piton je bila po grški poganski bajki kača, ki jo je umoril bog Apolon, kateremu so vsled tega rekli pitijsk 1 Apolon. Ta je bil bog vedežev. Pitonov duh pomenja torej vedeževanje. Deklica je pod vph' vom hudobnega duha vedeževala, pripovedovala tajne, ljudem skrite stvari in od tega so imeli njeni gospodarji veliko dobička. Ta nesrečna 729 Pavel in Sila v ječi (v Filipih). 730 Ječar. Dej. ap. 17, 1—9. Solan. deklica je v glasnih klicih izpričevala, da so Pavel in tovariši služabniki najvišjega Boga, ki oznanjajo pot zveličanja. Iz Jezusovega življenja vemo, da so večkrat hudobni duhovi po obsedencih izpričali njegovo božje poslanstvo . 1 Pavel izžene deklici hudobnega duha; s tem si pa nakoplje sovraštvo njenih gospodarjev. Ti gredo in pri gosposki obrekljivo obtožijo Pavla in njegova spremlje- vavca, češ, da širijo take judovske šege, ki so proti rimskim postavam; hkrati pa nahujskajo ljudstvo. Šlo se je pa samo proti Pavlu in Šilu; Luka in Timoteja so pustili pri miru. Na tržišču, kjer so se po rimskih običajih vršile sodbe, na¬ stane velik hrup. Ljudstvo kriči in zahteva kazni. V tem vpitju ni bilo Pavlu in Šilu niti mogoče, da bi se bila sklicevala na svoje rimsko državljanstvo; brez vsake obravnave ju vele sod¬ niki našibati po golem telesu, ter ju vreči v ječo. Obravnavo in končno obsodbo so si prihranili za kasneje. Ječarju so naročili, naj ju skrbno zapre. Ponoči se pa ječa potrese, vrata odpro in železje pade jetnikom z rok. Vse je preplašeno, najbolj pa ječar, ki se v misli, da so jetniki ušli, hoče sam umoriti. Pavel ga potolaži in ječar spozna, da je vmes višja božja moč. Najprej spravi druge jetnike v varen zapor, potem pa strahu in ke¬ sanja prevzet pade Pavlu in Šilu k nogam. Vedel je, da sta zaprta zato, ker sta oznanjala neko novo vero; zdaj pa tudi spozna, da mora hiti ta vera prava. Omije jima rane in nato ju pelje na svoj dom, kjer ju pogosti in se da poučiti v Jezusovi veri. Še tisto noč krstita Pavel in Sila njega in vso njegovo hišo. Gotovo naznani ječar vse, kar se je zgodilo, takoj zjutraj gosposki. Potres se je brez dvojbe čul po celem mestu; o ječarjevi resničnosti ni bilo dvoma, saj so bili vsi jetniki temu priče; in zato je umljivo, da so mestni sodniki v strahu pred neznano višjo močjo, ki se je tu pokazala, veleli izpustiti jetnika. Daši nam sv. Luka izrečno ne pripoveduje, je vendar gotovo, da sta se dala proti jutru Pavel in Sila zopet odpeljati v ječo. Brez dvojbe nista hotela, da bi jima mogel kdo očitati, da sta sama ubežala iz ječe; hotela sta, da se jima storjena krivica javno popravi. Sklicevala sta se na svoje rimsko državljanstvo. Popolnoma protipostavno je bilo, da so sodniki rimska državljana brez obravnave in obsodbe javno našibali. Sodniki ju vsled tega prosijo, naj ne zamerita, ter ju izpuste. Apostola 1 Prim. Mark. 1, 24; 3, 12; 5, 7; Zgodbe I[, str. 177. pa gresta v svoje stanovanje k Lidiji in tam povesta vse, kar se je zgodilo, obiščeta vse kri¬ stjane, jih potrdita v veri in odideta. Luka in Timotej pa ostaneta v Filipih. IV. V Solunu. Dej. ap. 17, 1—9. Na potu skozi Amfipol in Apolonijo prideta Pavel in Sila v Solun, kjer je bila judovska shodnica. Pavel gre po navadi notri k njim in jim tri sobote govori iz sv. pisma, ter razklada in do¬ kazuje, da je moral Kristus trpeti in vstati od mrtvih, češ da je ta tisti Jezus Kristus, ki ga vam oznanjam. Nekateri izmed njih sprejmejo vero in se pri' družijo Pavlu, Šilu, in iz pojudencev in poganov velika množica in ne malo imenitnih žen. Judje si pa v ljubosumnosti pridru¬ žijo izmed druhali nekaj hudobnežev, uprizore hrup in razburijo mesto; ob- stopivši Jazonovo hišo ju začno iskati, da bi ju postavili pred ljudstvo. In ko ju ne najdejo, privlečejo Jazona in ne¬ kaj bratov pred mestne prvake, kričoč: „Ti, ki po vsem svetu delajo zdražbe, so tudi sem prišli. Jazon jih je sprejel. Vsi ti pa delajo zoper cesarske zapo¬ vedi, ker pravijo, da je nekdo drugi kralj, namreč Jezus.“ Tako razdražijo ljudstvo in mestne predstojnike, ki so to slišali. Ko pa prejmejo zadoščenje od Jazona in dru¬ gih, jih izpuste. Razlaga. 1. Solun. Po Egnacijski poti, ki je držala od Helesponta do Dirahija, prideta apostola naj¬ prej v Amfipol, atensko naselbino, po reki Stri¬ ni ona razdeljeno v dva dela. To mesto je bil° glavno v prvem delu Macedonije, ki se je delila v dve pokrajini. Od Filipov je Amfipol oddaljen skoraj sedem ur; danes se imenuje Emboli; v srednjem veku so ji rekli Hrisopol (Zlato mesto) zavoljo zlatih in srebrnih rudnikov v obližju. Drugo mesto, skozi katero sta šla, je bilo Apolonija, šest ur oddaljena od Amfipola, stoječa ob jezeru Bolbi. Ustanovili so jo Korinčani 111 Korcirejci. V Solunu. Dej. ap. 17, 10-15. V Bereji. 731 Solun je bilo pa glavno mesto vse Macedonije, sedež rimskega poglavarja ob termajskem zalivu. Antipatrov sin Kasander jo je baje sezidal in jo imenoval po svoji soprogi Tesaloniko, ali po slo¬ vanski izreki Solun. Prebivavci so bili ob Kri- stovem času pač zelo bogati, toda na vso moč razuzdani. Sv. Pavel je bil samo enkrat tukaj; za njim je zlasti Timotej oznanjal evangelij Solunjanom. Apostol narodov jih pa ni pozabil; iz Korinta jim je pisal dvoje pisem, ki sta ohra¬ njeni v novem zakonu. Že iz prve dobe našteva zgodovina krščanske škofe v tem mestu. Tu sta bila doma sveta brata Ciril in Metod, ki sta v devetem stoletju prinesla Slovanom sveti evangelij. Turki imenujejo sedaj mesto Salonik ali Selaniki. Zidano je na pogorju, ki se polagoma dviga v polkrogu od morja; od morske strani je nanj silno lep pogled. Katoli¬ čani imajo notri svoje cerkve, sirotišnice in šole. 2. Pavel la Sila v Solunu. V Solunu je bilo ložje, nego v Filipih, ker so tu Judje imeli shodnico. Po svojem stalnem običaju je začel Pavel tu oznanjati Jezusa, oziraje se na prerokbe starega zakona, toda Judov ni mnogo pridobil zanj, pač pa veliko število pojudencev, poganov in imenitnih žensk. To je Jude razdražilo in kakor navadno, je tudi tu odpor proti evangeliju butil pri njih na dan. Zbrali so nekaj potepuhov izmed lene, vsakomur na prodaj pripravljene po¬ cestne druhali, ter so ž njimi napravili hrup po niestu zoper Pavla in Silo. Z razdraženo mno¬ žico so obstopili njuno gostišče, Jazonovo hišo, in ju hoteli dobiti ven. K sreči ju ni bilo doma; v svoji predrznosti so vlekli gostoljubnega Ja¬ zona in nekaj kristjanov pred mestno gosposko. Tam so tožili sveta misionarja, da razburjata ves svet in učita veleizdajske stvari, nasprotne ce¬ sarskim ediktom. Ta grda kleveta je bila po¬ polnoma taka, kakor so jo jeruzalemski judovski voditelji izmislili proti Jezusu, ko so ga tožili Pred Pilatom, da hoče ustanoviti cesarju nasprotno, svoje kraljestvo. 1 Apostola sta res pridigo vala 0 kralju Jezusu in njegovem božjem kraljestvu, *;°da to ni bilo posvetno, marveč duhovno in ni imelo s cesarskimi postavami nobene zveze. Jazon je dal zadoščenje; to se pravi: pojasnil l e > da delovanje Pavla in Sila ni politično, in da Dl v njem nič protizakonitega. Poglavarji so ^iii toliko pametni, da jim je zadostovalo to po- 1 Jan. 18, 33 nasl.; Lnk. 23, 2. jasnilo in so potem Jazona in kristjane, ki so bili ž njim, izpustili. Gotovo je moral dati ta mož tudi zagotovilo in jamstvo, da se od krščanske strani mir v mestu ne bo motil. Morda je moral celo obljubiti, da poskrbi, da odideta Pavel in Sila iz mesta. V. V Bereji. Dej. ap. 17, 10—15. Bratje pa brž ponoči izpuste Pavla in Sila v Berejo. Ko prideta tja, gresta v judovsko shodnico. Ti so bili pa do- stojnejši od Solunjanov; sprejeli so be¬ sedo z vsem hrepenenjem in vsak dan so preiskovali sv. pismo, če je temu tako. In tako jih je mnogo izmed njih sprejelo vero, in ne malo poganskih žen in mož. Ko pa Judje v Solunu zvedo, da Pavel tudi v Bereji oznanja božjo be¬ sedo, pridejo tudi tja in podpihujejo ter begajo množico. Toda bratje naglo odpravijo Pavla, da je šel do morja; Sila in Timotej pa ostaneta ondi. Tisti, kateri so Pavla spremljali, so ga pri¬ peljali do Aten; ko jim pa ta da na¬ ročilo za Sila in Timoteja, naj čim- najhitreje prideta k njemu, se vrnejo. Razlaga. Zapadno od Soluna ob vznožju gore Bermija, blizu Pele, je stalo mesto Bereja. Danes se ime¬ nuje Beria, ima krog 20.000 prebivavcev s sedežem grškega nadškofa. V tem mestu sta sveta mi¬ sionarja, ubežavši iz Soluna, našla plemenitejše rojake nego tam. Ž njima je šel brez dvojbe tudi Timotej. Iz Pavlovih pisem v Solun vemo, da je v Solunu deloval; v našem odstavku se pa izpričuje njegovo bivanje v Bereji. Da ga sv. Luka ne imenuje ob opisu bega iz Soluna, ni nič čudnega. Preganjanje je bilo obrnjeno proti Pavlu in Šilu; zato ni bilo treba govoriti o Timo¬ teju, ki je radovoljno spremljal apostola v Berejo. Tu sprejmejo Judje evangelij z veliko vnemo; vsak dan, pravi, so preiskovali sv. pismo in iskali potrdila Pavlovim dokazom, ki jih je zajemal iz starega zakona; proučevali so svete knjige, je-li se davne prerokbe res izpolnjujejo nad Jezusom Nazarečanom. Mnogo se jih je dalo tudi krstiti. Solunski Judje so pa sejali svojo strupenost tudi 732 Dej. ap. 17, 16—31. Atene. v Berejo. Prišli so tja in jeli hujskati proti apo¬ stoloma. Novokrščenci so pa Pavla, proti kate¬ remu je šlo vse hujskanje, odpravili naglo iz mesta in ga spremili zavoljo varnosti do morja, v Dium, Metono ali Pidno, iu odtam z ladjo celo do Aten, odkoder so se vrnili v Bereji ostalima Timoteju in Šilu sporočit Pavlovo naročilo, naj gresta brž za njim. Med temi ljuheznipolnimi Pavlovimi spremljevavci je bil tudi kasneje ime¬ novani Sopater. 1 VI. V Atenah. Dej. ap. 17, 16—34. Ko pa Pavel čaka v Atenah Sila in Timoteja, se mu vname njegov duh, ko opazi malikovanju vdano mesto. Razgovarja se torej z Judi in s poju- denci v shodnici in na trgu s tistimi, na katere naleti. Nekaj epikurejskih in stoiških modrijanov se jame prepi¬ rati ž njim; in nekateri reko: ,,Kaj hoče povedati ta brbljač?“ Drugi pa: „Kakor se vidi, oznanja nove bogove,“ ker jim je oznanjal Jezusa in vstajenje. Nato ga primejo in peljejo na Areopag, rekoč: „Ali bi mogli zvedeti, kakšen je ta novi nauk, ki ga oznanjaš? Nekaj novega namreč govoriš našim ušesom; radi bi torej zvedeli, kaj bi to bilo.“ Vsi Atenci in tam prebivajoči tujci niso pa imeli drugega opraviti kot kaj novega ali praviti, ali poslušati. Pavel se pa vstopi sredi Areopaga in reče: „Možje, Atenci, vidim, da ste v vsem nekako preveč verni. Ko sem namreč okrog hodil in ogledoval vaša svetišča, sem našel tudi oltar, ki je bilo zapisano na njem: ,Nepoznanemu Bogu‘. Kar tedaj častite, dasiravno vam je neznano, to vam jaz oznanjam. Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je v njem, — on, ki je Gospod nebes in zemlje, ne prebiva v templih, ki so z rokami narejeni, in ne streže se mu s človeškimi rokami, kakor bi česa po¬ treboval ; saj sam daje vsem življenje in dih in vse. On je ustvaril iz enega ves človeški rod, da prebiva po vsi zemlji in je odločil odmenjene čase in meje njihovemu prebivanju, da bi iskali Boga, ne bi li ga morda obtipali ali našli, dasiravno ni daleč od nikogar izmed nas; v njem namreč živimo in se gibljemo in smo. Tako je tudi nekaj vaših pesnikov reklo: ,Saj smo pač njegovega rodu.‘ Ker smo torej božjega rodu, ne smemo misliti, da je Bog enak zlatu, ali srebru, ali kamnu, izrezanemu po umetnosti in človekovem izmišljenju. In Bog je sicer te čase nevednosti pre¬ ziral ; zdaj pa oznanja ljudem, naj vsi povsod delajo pokoro, zato ker je od¬ ločil dan, ob katerem bo sodil svet po pravici, po možu, ki ga je zato postavil, kar je vsem verjetno storil, ker ga je obudil od mrtvih.“ Ko pa zaslišijo o vstajenju od mrtvih, se jih sicer nekaj začne posmehovati, drugi pa pravijo: „Poslušali te bomo drugič o tem.“ Tako gre Pavel izmed njih. Nekaj mož se ga pa oklene in sprejmejo vero; med njimi Dionizij Areopažan in žena, po imenu Damara in drugi z njima. Razlaga. 1. Atene. Na G-rškem (v sv. pismu se imenuje ta pokrajina največkrat .Tavan) je bilo pred Kristom več samostojnih držav. Ena naj¬ znamenitejših je bila Atika, z glavnim mestom Atene ob potoku Ilisu in reki Cepisu. To mesto se po pravici imenuje sedež grške vede in umet¬ nosti, pa tudi najbujnejšega malikovavstva. Na ozkem hrbtu vapnenega griča vzhodno od nekdanjega glavnega trga, je stalo obširno sodno poslopje s prostranimi lopami. Imenovalo se je Areopag. Še sedaj se vidijo v skalo vsekani sedeži sodnikov; v severnovzhodnem kotiču so pa ohranjene sledi nekdanje kapele, posvečene prve¬ mu atenskemu škofu, Dioniziju Areopažanu. Grki imenujejo Atene dandanes Atina, Turki pa Setna ali Lepsina. Zdaj je to mesto sedež grškega kralja. Po dolgotrajnih, junaških bojih so se namreč Grki 1. 1834 popolnoma osvobodili izpod turškega jarma in si izbrali bavarskega princa Otona za kralja. 2. Epikurejci In stoiki. Pavla je bo¬ lelo, ko je videl v Atenah, kako silno so prebi- Dej. ap. 20, 4. Epikur. 733 vavci vdani malikovanju. Vse polno je bilo templov in na najabotnejše načine, z največjimi podlostmi so častili Atenci svoje domala neštevilne malike. Pavel začne svoje zveličalno delo v shodnici pri Judih; vrh tega se pa približa poganom na trgu in se razgovarja z njimi. Na trgu se je sploh razgrinjalo najživahnejše življenje. Atenski me¬ ščani so bili bogati; delali so jim sužnji; sami pravzaprav bogotajec. Iz njega se je Epikur navzel svojih zmot. Trdil je, da je duša tudi nekaj telesnega; v smrti se njeni deli razprše in tako premine; potemtakem seveda ne more biti govora o kaki neumrljivosti. Na svetu in v življenju je vse samo slučajno. Človek je dol¬ žan samo za to skrbeti, da si pripravi srečno življenje. Srečen je pa, če čim največ slasti Sv. Pavel na Areopagu. so najrajše pohajkovali po trgu in si tratili čas z razgovori. Sv. Luka pripoveduje, da je Pavel na t zadel ob epikurejske in stoiške modrijane. I lo žiti moramo, kaj to pomeni. Epikur je bil rc P 341 pr. Kr. v Gargetu pri Atenah; premožt je imel dovolj; zato se je lahko posvetil vedn ne mu delovanju. Prebiral je stare spise, i ^jimi najrajše Demokrita, ki je postanek sa izkušal razložiti naravno, in je bil potemtal užije, in če kolikor se da, bolesti odstrani. Vsled tega naj gleda, da svoje potrebe tako omeji, da jih more vse zadovoljiti. Ker ne priznava življenja po smrti, zato tudi ne pozna nobenih nravnih postav. Dobro mu je to, kar človeku pomnožuje telesne sla¬ sti, slabo to, kar mu jih zavira. Brez dvojbe je ta nauk silno zložen in prikupen človeškim strastem; zato ni čuda, da se ga je mnogo ljudi oprijelo. Stoiško modroslovje so začeli Ženo iz Citija (350—258 pr. Kr.), Kleant iz Asa in Hrisip iz 734 Stoiki. „Neznanemu Bogu: Tarza (282—209). Stoa pomenja po naše lopo. Ker je Ženo svoje učence zbiral v neki lepo okrašeni atenski lopi, so dejali njemu in njegovim pristašem stoiki. Ti so trdili, da je svet božje telo; zvezde in drugi znamenitejši deli so pa telesa manjših bogov. Svet ima pamet, ki ga vodi. Človeška duša je božji delček. Ves svet bo svoj čas zgorel; in do takrat bodo človeške duše tudi po smrti svojih teles še obstale; ob tem velikem požaru bodo pa uničene. Človekova dolžnost je, živeti po naravi; tako življenje je čednostno. Narava pa zahteva, da se ne smeš vdajati svojim strastem. Zatajiti moraš torej v sebi vsak strah, vsako poželenje in vsako slast. Ne smemo si pa misliti, da so vsled tega stoiki res tudi krepostno živeli. Dejali so: Če ti je vse eno to ali drugo, če si ravnodušen do vsega, smeš vse; potem tudi najgrja nečistost in suro¬ vost ni pregrešna. Stoiki so torej učili, naj po¬ stane človek takorekoč brezčuvstven; potem naj pa dela, kar hoče. Vse eno naj mu bo, kaj se godi z njim; mrzel, neobčuten naj bo do vsega; kar dela, naj dela z neko brezbrižnostjo; potem bo srečen. Epikurejcev in stoikov je bilo v Ate¬ nah dovolj. Na trgu so se tudi zastopniki obeh teh dveh modroslovskih struj priklopili k ljudem, ki se je z njimi razgovarjal Pavel. Kakor pravi sv. Luka so delali dvoje vrst opazk. Eni so rekli, da ni to vse skupaj nič, in so zaničevaje prezirali Pavla in njegove besede. Tem polaga v usta: Kaj hoče povedati ta brbljav? Drugi niso sodili o njem, marveč so samo dejali: Kakor se vidi, oznanja nove bogove. Po tem, kar smo po¬ vedali, smemo sklepati, da so bili prvi iz vrste epikurejcev, drugi pa stoiki. Na nove bogove so mislili, ker so čuli o Jezusu. Modrijani bi pa vendar le radi na kakem primernem kraju slišali Pavla, kjer bi mogli mirno poslušati, in bi se lahko razvil razgovor, kar na trgu ni bilo lahko mogoče. Zato ga peljejo na Areopag, kjer gotovo tisti dan ni bilo nobenih obravnav. Ne smemo si misliti, da so Pavla s silo prijeli in ga odvedli s seboj; ni se šlo za kako sodno obravnavo, marveč samo po¬ vabili so ga, naj gre z njimi, da se na mirnej¬ šem kraju pogovore. Sami pravijo, da jih pri tem vodi radovednost, kar tudi sv. Luka na¬ ravnost poudarja. Že njihov najslavnejši go¬ vornik Demosten 1 jim je očital, da se vedno po¬ vprašujejo : „Kaj je novega?" Eimski učenjak Seneka pa pravi o njih: 1 „Aleksander je vzel, kar je bilo najboljšega: Lakedemoncem je velel slu¬ žiti, Atenam molčati." To se pravi: Aleksander Veliki je kaznoval obe mesti, da jim je vzel, kar so imeli najrajše in za najboljše: Lakedemonci so mu morali služiti, Atenci pa molčati. 3. Pavlov govor. Nebeško lep, izredno poučen in čudovito moder je Pavlov govor, ki ga nam je sv. Luka ob kratkem sicer, toda brez dvojbe po vsebini natančno ohranil od te prilike. Naslanja se popolnoma na razmere, v katerih je bil govorjen; hkrati se pa sklada z vsem, kar je drugod apostol govoril ali pisal. Najprej hoče dobiti poslušavce zase. Pohvali jih, da so nekako preveč verni, bolj verni in po¬ božni, nego drugi Grki. To izpričuje veliko šte¬ vilo svetišč, templov, oltarjev in žrtvenikov po mestu. Med njimi je tudi oltar z napisom: Ne¬ znanemu Bogu. Sv. Hieronim piše, 2 da je še oh svojem času videl v Atenah oltar z napisom: Bogovom Azije, Evrope in Afrike, neznanim in tujim bogovom. To omenja sv. Pavel; potem P a preide k svojemu predmetu. Najprej določi raz¬ merje med svetom in Bogom in v kratkih po¬ tezah pokaže nezmiselnost malikovavstva: Bog j e le eden, stvarnik nebes in zemlje, neomejen Go¬ spod vsega, kar je. Do te resnice se pogani sami niso nikoli povzpeli. Celo največji modri¬ jani med Grki, Sokrat, Platon in Aristotel niso imeli tu jasnih pojmov. Sokrat in Platon sta pač spoznala, da more biti le en sam Bog, toda oba sta trdila, da je z Bogom vred tudi svet večen; do pojma Boga stvarnika nista prišla- Aristotel pač na nekaterih mestih svojih spisov govori o Bogu stvarniku; na drugih se pa izraža podobno kakor Sokrat in Platon. V središču vse posvetne modrosti, v mestu, kjer so delovali vsi imenovani trije največji grški modrijani, se je i z ust preprostega tujca slišala prvič vzvišena res¬ nica, da je Bog stvarnik in Gospod nebes ib zemlje. Iz nje sklepa Pavel dalje: Ker je ne¬ omejen gospodar vesoljstva, ne more biti omejen samo na en kraj, ne more prebivati v templih« tudi ni navezan na ljudi, kot bi potreboval nji¬ hove službe in njihovih daritev. Ne streže se mn s človeškimi rokami, kakor bi česa potreboval, sa J sam daje vsem življenje in dih in vse. 1 In Filipp. 1, 10. 1 Ep. 94. 2 Ad Tit,. 1, 12. Pomen Pavlovega govora. 735 Ko sv. Pavel pojasni, da je en sam neomejen Bog, gre dalje in pravi, da je tudi človeštvo med seboj ena rodbina. Bog je ustvaril iz enega ves doveski rod. Vsi izvirajo iz enega človeka, Adama, so torej bratje in sestre med seboj. Tudi te misli Se ni slišal poganski svet. Pogan je ljubil samo lastni narod, druge je zaničeval. Grk je imenoval v se druge narode manjvredne barbare, ki nimajo nobenih pravic. Vsled tega so se zdele poganu vojske proti drugim narodom vedno pravične; proti njim je bilo vse dovoljeno. Pavel pobije to misel, ko poudarja krvno, rodbinsko enotnost vsega človeškega rodu. Po božji volji so razni darodi, vsak v svojem času in na svojem kraju; 011 je odločil odmenjene čase in meje njihovemu Prebivanju. En Bog je torej in človeštvo je ena družina. Kaj je pa naloga človeštva? Nepopisno lepo pravi sv. Pavel, da imajo namen, da bi iskali Boga. Vzvišena resnica! Človeški rod mora ls kati Boga. To je njegova najvišja dolžnost. Spoznavati mora svojega Očeta in Stvarnika; Sa l je to lahko mogoče. Iz ustvarjenih reči se c * a spoznati, se da najti, se da takorekoč otipati. Kar človek premišljuje, vse ga vodi k Bogu. On l e blizu nas. Če opazujemo svoje življenje, svoje dušne moči, svoj um, svojo voljo, nas to sili, da uklonemo svoje glave pred njim in ga počastimo: E njem živimo. Če gledamo izpreminjanje in gi- ba,nje v naravi, zlasti pri živalih in rastlinah, čudovite moči, ki se kažejo pri hranjenju, rasti ln Plojenju, moramo čutiti njegovo bližino: V n iem se gibljemo. Če gledamo karkoli, vsaka naj- ^u-ujša stvarca, vse kar je, nam izpričuje Boga: njem, smo. V tem zmislu pravi knjiga Mo- ^osti: 1 Nespametni so vsi ljudje, ki ne poznajo °P a > ki ne morejo spoznati iz vidnih dobrot njega, ki j ■ ' kdo 3o, in ki tudi z ozirom na dela ne spoznajo, Iz veličine ustvarjene sklepoma lahko spozna njihov je njihov stvarnik le Pote se namreč Jarnik. Ravno to misel ponavlja sv. Pavel z drugimi es edami v svojem pismu Rimljanom, rekoč: 2 Kar Se na Bogu ne more videti, to se da opaziti od Ustvarjenega sveta in videti na delih. Saj so celo P°ganski pesniki izražali to, da smo res z Bogom Neprestani zvezi. Sv. Pavel se sklicuje na nje, 0 pravi: Tako je tudi nekaj vaših pesnikov reklo: 1 Modr. 13, 1 nasl.; Zgodbe I, str. 1115. * Rim. 1, 20. Saj smo pač njegovega rodu. To beremo pri pes¬ niku Aratu 1 in Kleantu. 2 Lahko bi torej našli Boga; če ga niso, je njihova krivda. Zgodovina človeškega rodu nam v resnici izpričuje, da se ljudje niso mogli odreči od Stvarnika jim nalo¬ žene naloge iskati Boga. Če so tudi hudo zašli, v uživanju in veselju, v njihovih znanstvenih na¬ porih in v umetnosti, v vsem njihovem življenju zveni vendar le hrepenenje po Bogu. Zlasti Atencem so bile primerne te besede. Kako so se mučili vsi najvišji duhovi, da bi raz¬ rešili večne zagonetke, odkod in čemu je svet, kaj je človek in kaj je njegov namen! Iskali so Boga. Česar pa niso mogli najti, ker so jih za¬ virale starodavne iz napuha in človeške poželji- vosti izvirajoče zmote, to jim Pavel v preprostih besedah s čudovito, še nikoli zaslišano jasnostjo pripoveduje. Iz svojih trditev sklepa: Ker je torej človek od Boga, božja podoba, ne moremo iskati božje podobnosti v zlatih, srebrnih ali ka- menitih podobah, ki jih je človek sam izumil in naredil. Ljudje niso razumeli, kar jim je govo¬ rilo stvarstvo; v napuhu in hudobijah so zgrešili Boga, zašli so v grdo malikovavstvo. Ti časi so bili res časi nevednosti, ali kakor pravi knjiga Modrosti skoraj enako vojska nevednosti , s Bogu niso bili všeč; preziral jih je. Sedaj pa se nas je usmilil. Oznanja nam pokoro. Pavel je ozna- njevavec te pokore v božjem imenu. To je po¬ men njegovega nauka. Kdor bi ga hotel še dalje poslušati, bi mu povedal, kako se more spokoriti človek. Oznanil bi mu, da je učlovečeni božji Sin Jezus Kristus zaslužil vsemu človeštvu milost odpuščenja grehov, ki se deli po veri in krstu v njegovem imenu. Tega pa noče takoj povedati. Njegov namen je pretresti srca poslušavcev, da bi spoznali nevednost in greh, ki jih tlačita, in bi si želeli pokore. Vsak, kogar bi njegove be¬ sede ogrele v tem zmislu, bo pripravljen, da ga natančno poduči o Jezusu. Da bi pa svoje po- slušavce tembolj vnel za pokoro, zažuga s sodbo. Pokora je potrebna, ker pride sodba. Bog je od¬ ločil dan , ob katerem bo sodil svet po pravici. Groza sodnega dne naj vzbudi željo po pokori. Sodnik je tudi določen. Bog bo sodil po možu, ki ga je za to postavil. Neki določen ,mož‘, torej pravi človek, bo sodil svet. Bog je to vsem ver- 1 Phaenom. 5. 2 Hymn. in Jo v. 5. 8 Modr. 14, 22. Dionizij Areopažan. Dej. ap. 18, 1—6. V Korintu. 736 jetno storil, izpričal je to in neovržno dokazal, ker ga je obudil od mrtvih. Vsak poslušavec si je lahko mislil, da tega ,moža ( oznanja Pavel. Iz njegovih besedi zveni misel: Kdor hoče kaj več slišati o njem, naj se oglasi. Jaz ga poučim in povem mn tudi, kako naj dela pokoro. G-lavne misli tega znamenitega govora so torej te-le: Bog je en sam, neomejen Stvarnik in Gospod. Prvi človek je ustvarjen po njegovi podobi. Vsi ljudje so ena družina, ker izvirajo vsi iz enega človeka. Njihova dolžnost je najti pravo vero. Malikovavstvo je grda zmota, zdru¬ žena z velikimi grehi. V neskončnem usmiljenju pošilja Bog osebe, ki te resnice kličejo ljudem v spomin in jih vabijo k pokori. Ta je potrebna, ker nas čaka strašni dan sodbe. Sodnik je do¬ ločen v tistem enem ,možu‘, Jezusu Nazarečanu, ki ga je Bog izpričal s tem, da ga je obudil od mrtvih. Kakor vidimo, je sv. Pavel poganom popol¬ noma drugače pridigoval, nego Judom. Pri teh se je vedno skliceval na stari zakon in je iz davnih prerokb dokazoval, da so se na Jezusu do pičice izpolnile. Poganom je pa govoril skli¬ cevaje se na razam. Temeljne resnice o Bogu, človeku in svetu je pojasnjeval in dokazoval, da je malikovavstvo zmotno in pregrešno. Kešitev iz zmote in greha je pa oznanjal v Jezusovem imenu. Šel je previdno po vrsti; ravno iz nje¬ govega atenskega govora spoznamo, kako je ho¬ tel najprej vneti srca in z željo po pokori vzbu¬ diti hrepenenje po spoznanju krščanske vere. 4. Uspeh. Povedali smo že, da so epi- kurejci in stoiki tajili neumrjočnost duše; ti ljudje seveda niso mogli doumeti, da bi bilo obu¬ jen j e od mrtvih mogoče. Zato nam je umljivo, da so se vsaj nekateri, v svoje zmote zariti pri¬ staši teh dveh modroslovskih naukov, začeli po¬ smehovati, ko so slišali o vstajenju od mrtvih. Nekaterim je pa vendar šla Pavlova beseda ne¬ koliko do srca, da so sklenili premišljati o nji. Dejali so: Poslušali te bomo drugič o tem. Za enkrat jim je bilo dovolj. V kratkih besedah toliko novih misli! Po naši sodbi je Pavel do¬ končal vse, kar je za prvič hotel povedati, in si torej ne smemo misliti, da bi mu bili poslušavci presekali govor. On je nameraval vzbuditi za¬ nimanje za svoj evangelij in misli poslušavcem spraviti na pravi pot; to je tudi dosegel, razen pri nedostopnih trdovratnežih. Daljnjo razlago je ohranil za tiste, kateri bi je hoteli. Sv. Luka nam to jasno pove, ko pravi: Nekaj mož se ga pa oklene in sprejmejo vero; to se pravi: nekaj poslušavcev gre takoj za njim in se da poučiti o ,možu‘, ki je vstal od mrtvih in o pokori. Ko jih Pavel pouči, jih krsti. Med njimi je bil tudi Dionizij. Posebej se omenja njegovo ime, ker je bil tako imeniten mož, da je bil člen najvišjega atenskega sodišča na Areopagu; in zato ga tudi imenuje sv. Luka Dionizij Areopažan. Ta je postal prvi škof v Atenah ; 1 umrl je pod cesarjem Do- micianom mučeniške smrti na grmadi . 2 Ne smemo zamenjati tega Dionizija z drugim, ki je v drugi polovici tretjega veka deloval na Francoskem in umrl mučeniške smrti v Parizu. Na Montmartru v Parizu stoji veličastna prestolnica temu svet¬ niku v čast. Sv. Luka pove tudi ime neke ženske Damare, ki se je izpreobrnila. Nekateri razlagavci pravijo, da je bila Dionizijeva žena, toda za to nimamo v Dejanjih apostolov nobenih podatkov. O nji ne beremo nikjer drugje. Poleg imenovanih je pa stopilo v Jezusovo cerkev v Atenah še več drugih. Pavlovo delo potemtakem ni bilo zastonj. VII. V Korintu. Dej. ap. 18, 1—17. Potem se pa Pavel poslovi iz Aten in pride v Korint. Tu najde nekega Juda, po imenu Akvila, rojenega v Pontu, kateri je nedavno prišel iz Ita¬ lije, in Priscilo njegovo ženo; — Klav¬ dij je bil namreč zapovedal, da morajo iti vsi Judje iz Rima. — In gre k njima- Ker je znal ravno tisto rokodelstvo, ostane pri njima in dela; izdelovala sta pa po rokodelstvu šotore. In govori v shodnici vsako soboto in vpleta vmes ime Gospoda Jezusa, ter prigovarja Judom in Grkom. K° pa prideta Sila in Timotej iz Macedo- nije, začne Pavel še srčnejše trditi m izpričevati Judom, da je Jezus Mesija (Kristus). Ko mu pa nasprotujejo m preklinjajo, si otrese oblačila in j* 10 reče: ,Vaša kri vam pridi na glavo, jaz sem nedolžen; zdaj pa pojdem k poganom/ 1 Euseb. H. e. 3, 4, 10, 4, 23, 3; Const. ap. 7, 46, 2- 2 Niceph. II. E. 3, 11. Zgodbe sv. pisma II. Pavel pridiguje poganom. L 47 738 Dej. ap. 18, 7—17. Korint. Krest, Judje izgnani iz Rima. Nato gre odtam in vstopi v hišo nekega bogaboječega moža, Tita Justa po imenu, čigar hiša je bila tik shod¬ nice. Krišp pa, predstojnik shodnice, je sprejel vero v Gospoda z vso svojo hišo; in mnogo Korinčanov, ki so po¬ slušali, je verovalo in so se dali krstiti. Gospod pa reče Pavlu ponoči v prikazni: „Ne boj se, temveč govori in ne molči, saj sem jaz s teboj in nihče se te ne bo dotaknil, da bi ti škodoval, ker imam mnogo ljudstva v tem mestu.“ In ostane tam eno leto in šest mesecev in podučuje pri njih božjo besedo. Ko je bil pa Gabon namestnik v Ahaji, se dvignejo Judje soglasno nad Pavla in ga pripeljejo pred sodni stol, rekoč: „Ta pregovarja ljudi, naj časte Boga zoper postavo.“ Ko pa hoče Pavel odpreti usta, reče Gabon Judom: „Če bi bilo kaj krivice, ali kako hudobno dejanje, bi vas, možje Judje, po dolžnosti poslušal; ker se pa sporna vprašanja gredo za besede in imena in za vašo postavo, glejte vi sami. V teh rečeh nočem biti sodnik.“ Nato jih odžene od sodnega stola. Grki pa vsi zgrabijo Sostena, pogla¬ varja shodnice, ter ga bijejo pred sod¬ nim stolom, Gabon se pa za to ni nič menil. Razlaga. 1. Korint je bilo glavno mesto Ahaji na ožini med Egejskim in Jonskim morjem. Imelo je dve luki, na zapadu Lehej in na vzhodu Ken- hrej. Iz Kenhreja, odkoder je šel sv. Pavel v Sirijo, je bila doma diakonisa Feba, ki je nesla apostolovo pismo v Rim. V apostolski dobi je imel tu rimski prokonzul svoj sedež; njegova oblast je segala črez celo Ahajo. V trgovskem oziru je imelo mesto izredno ugodno lego; zato je bilo tudi silno bogato in razuzdano. Sv. Pavel je bil dvakrat tukaj. Korinčanom je pisal tri pisma, katerih prvo se je pa izgubilo. Iz Korinta je pisal v Rim. Cerkvena zgodovina imenuje najstarejša škofa Perigena in Petra. Mnogobrojni boji pod Alarikom, Sbilikonom in za časa Turkov so mesto dodobra razdejali. Nekaj pozlačenih stebrov, ostankov nekdanjega Minervinega sve¬ tišča, priča še o stari slavi; drugo je vse razdrto. V čast sv. Pavlu stoji majhna kapelica. Sedanji Korint je na novo pozidan in neznaten. 2 . Klavdijev ukaz. Cesar Klavdij j 6 zapovedal, da morajo iti vsi Judje iz Rima. Tako poroča sv. Luka. To nam izpričuje tudi rimska povestnica. 1 Zgodovinar Svetonij piše o Klavdiju: „Ker so se Judje pod vodstvom nekega Kresta silno bunili, jih je izgnal iz mesta.“ Lahko nam je po teh besedah razložiti, kako je prišlo do tega. Judje so povsod hujskali zoper kristjane in silno radi uprizarjali proti njim pouličen šum. To vemo že iz Antiohije, Ikonija, Listre, Soluna in Bereje. 2 Tako je bilo tudi v Rimu. Že od binkoštnega praznika so bili tam kristjani izmed rimskih Judov, ki so se takrat po Petrovi pridigi dali krstiti. Njihovi judovski rojaki so jih preganjali in tako so bile med Judi vedno bune. Judje so trdili, da se gre pri teh sporih za Krista. T° ime ni bilo poganskim Rimcem domače, pač pa je bilo ime Krest med njimi dobro znano. Zato so izprevrgli ime Krist in so judovske poulične šume razlagali tako, da jih dela neki Krest, ker o Je¬ zusu Kristu niso nič vedeli. Svetonij je zapisal to govorico, kakor jo je slišal in nam s tem izpričal tudi iz Rima podlo judovsko sovraštvo proti krščanstvu. Cesar Klavdij je šum na kratko končal; izgnal je vse Jude iz Rima. Njegovo povelje je potemtakem zadelo tudi judovske kri¬ stjane. Da je bilo Judov v Rimu silno mnogo, nam izpričuje Jožef Flavij, ko pripoveduje, da se je judovskemu poslanstvu, ki je prišlo Arhe- laja tožit cesarju, pridružilo nad 8000 v Rimu živečih Judov. 3 ' Ravno zavoljo tega se Klavdi- jevo povelje ni dalo popolnoma zvršiti in se j e kmalu pozabilo. Klavdijev edikt proti Judom j e bil izdan 1. 50. 3. Začetek evangelija v Korint**« Pavel se sestane v Korintu z judovskima zakon¬ skima Akvilom in Priscilo, ki sta iz Rima pri¬ bežala semkaj, skoraj gotovo poleti 1. 51; jeseni ravno tistega leta je prišel sv. Pavel. Nastanili se se skupaj ne samo kot judovski rojaki, mar¬ več zlasti zato, ker so vsi zvrševali eno in isto rokodelstvo. Izdelovali so namreč iz usnja i® platna majhne, prenašljive šotore. Rabinci so se cesto, če niso bili z doma bogati, živili z roko- 1 Oros. 7, 6; primeri Tacit. Hist. 7, 15. 2 Dej. ap. 13, 50; 14, 2. 18; 17, 5.13. 8 Antiqu. 17, 11, 1. Akvila in Priscila. Pavlovo rokodelstvo. 739 delstvom; zato se nam ni čuditi, da je sv. Pavel imel tudi svoje. Sam večkrat poudarja, da si je s svojimi rokami služil kruh, da bi ne bil komu nadležen pri svojem apostolskem delovanju . 1 Akvila in Priscila sta bila morda že kristjana; sodimo, da bi bil sv. Luka gotovo omenjal, ko bi ju bil šele sv. Pavel izpreobrnil. Apostol prične, poučen po svojih izkušnjah, v bogatem, razvpitem Korintu silno previdno svoje delo. V shodnici redno govori vsako soboto, ter pri razlagi sv. pisma vpleta vmes tudi ime Jezusa Kristusa. Šele ko prideta tovariša Sila in Timotej, se loti z vso vnemo evangeljskega dela. Timoteja je bil Judi, kakor se je to zgodilo tudi drugod, in nato se obrne k poganom. V znamenje, da se po¬ slavlja od Judov, si otrese oblačila 1 in izjavi, naj sami nosijo kazen za svojo nevero. Pojudenec Tit Just ga sprejme v svojo hišo tik shodnice. To kaže, da je hotel dati Pavel Judom, ki bi se hoteli izpreobrniti, še vedno najbližjo priliko priti k njemu. Tako je dosegel, da je celo shodnični predstojnik Krišp sprejel Jezusovo vero poleg mnogih poganskih Korinčanov. Kakor smemo sklepati iz zadnjega stavka te zgodbe, ki jo ravno razlagamo, so Judje Krišpa brž odstavili od shodničnega predstojništva in si izvolili Sostena. Tempel boginje Diane. 12 Aten poslal v Solun 2 brez dvojbe v evangelj¬ skih poslih; ko se je ta vračal, je šel ž njim tudi Sila; apostola ga že nista našla več v Atenah, Marveč v Korintu. Prej je bil Pavel nekoliko Potrt; ko sta mu pa tovariša prinesla veselih Novic od njegovih ljubljenih duhovnih otrok, je Za gorela vsa njegova velika duša v ognju in Navdušenju za Jezusa in srčno je dokazoval nje- S°vo Mesijevo poslanstvo, vedno pa še samo v shodnici. Njegov nauk pa vzbudi nasprotje med T 1 Dej. ap. 20, 34; I. Kor. 4, 12; 9, 18; I. Tes. 2, 9; u - Tes. 3, 8. 2 I. Tes. 3, 1—5. Pavel ostane v Korintu poldrugo leto. Sv. Luka nam to nenavadno dolgo bivanje razloži, ko pripoveduje o Gospodovi prikazni, ob kateri prejme apostol nalogo, naj pogumno oznanja evangelij. Jezus mu pravi, da ima mnogo ljudstva v tem mestu. Iz tega moremo sklepati, da je Pavel hotel kmalu zapustiti Korint, in da je ostal le po božjem povelju. Ostal pa ni samo v mestu, marveč daleč po okolici je razprostrl svoje delo¬ vanje. 4. Pred Ctalionom. Lep zgled, kako je res Bog varoval apostola, nam podaja zgodbica 1 Primeri Luk. 9, 5; Dej. ap. 13, 51. 47* t 740 Galion in Seneka. Dej. ap. 18, 18- 22. Pavlova obljuba. pred Galionom. Junij Anej Galion, brat modri¬ jana Seneka, je bil ahajski prokonzul. Zopet se lahko prepričamo, kako natančen je sv. Luka v svojem spisu. Ahaja je šele pod Klavdijem do¬ bila prokonzule; prej so se imenovali njeni oblast¬ niki prokuratorji. Po Klavdijevi smrti je pa Domicij Neron osvobodil Ahajo; torej potem ni bilo več prokonzulov tam. H Galionu se obrnejo Judje, da bi pregnali Pavla iz mesta, češ ker pregovarja ljudi, naj caste Boga zoper postavo. Gotovo so mu tvezli še mnogo drugega, a pro¬ konzul je dobro poznal Jude in njihove tožbe niti sprejeti ni hotel, češ tu se ne gre za dru¬ gega, nego za besede in imena, — slišal je go¬ tovo, da so mu govorili o Mesiju in Jezusu, — in za postavo. To so bile samo notranje judovske reči in zato se zanje ni hotel zmeniti. Velel je gotovo Judom, naj prostor pred sodiščem izpraznijo. Pogani, ki so bili navzoči pred sodiščem, so bili, kakor kaže konec, zelo veseli, da so jo Judje s svojo zlobno sitnostjo izkupili. Privoščili so zlasti to Sostenu, shodničnemu predstojniku, ki je brez dvojbe Jude vodil. Svoje mišljenje so pokazali na zelo občuten način. Zagnali so se proti Sostenu in kar vpričo Galiona so ga začeli nabijati, Galijon se pa za to niti zmenil ni. Jasno je, da je tudi on v srcu odobraval, da jih je nekaj dobil oholi, zavistni in netečni glavni tožnik; delal se je kot hi ničesar ne videl. Ne¬ kateri sklepajo iz njegovega postopanja, da mu je bil Pavel zelo všeč, in da se je gotovo sezna¬ nil ž njim in s krščanstvom, ter gredo še tako daleč, da trdijo, da se je sam in po njem tudi njegov brat Seneka izpreobrnil h krščanski veri. VIII. Pavel se vrne v Jeruzalem in Antiohijo. Dej. ap. 18, 18—22. Pavel pa ostane še mnogo dni, na¬ to se pa, poslovivši se z brati, odpelje po morju v Sirijo in ž njim Priscila in Akvila; v Kenhrah si pa ostriže glavo; imel je namreč obljubo. In pride v Efez in onadva pusti ondi. Tam gre v shodnico in se razgovarja z Judi. Ko ga pa poprosijo, naj dalje časa ostane pri njih, ne pritrdi, marveč se poslovi od njih, rekoč: „Prihodnji praznik moram za vsako ceno prazno¬ vati v Jeruzalemu, toda, če Bog hoče, se vrnem zopet k vam.“ Nato se od¬ pelje iz Efeza. In ko pride v Cezarejo, se poda gori in pozdravi cerkev; potem gre doli v Antiohijo. K a z 1 a g a. 1. Pavlova obljuba. Spomladi 1. 53 od¬ ide Pavel v spremstvu Akvila in Priscile iz ken- hrejskega pristanišča proti Efezu. Preden stopi na ladjo, se da ostriči, imel je namreč obljubo, kakor pristavlja sv. Luka. Kakšno obljubo? Ne bomo se motili, če pravimo, da se je zaobljubil Bogu potem, ko mu je Gospod obljubil svojo po¬ sebno pomoč v Korintu. 1 Pavlova obljuba je veljala za toliko časa, dokler je bil v tem mestu. Zdaj, ko se je vse srečno zvršilo, je njegova ob¬ ljuba končana. Izraelska postava je poznala tako obljubo. 2 Kdor jo je storil, se je moral svoj do¬ ločeni čas zdržati vseh opojnih pijač in v zna¬ menje tega se ni smel ostriči. Ko je bila obljuba njegove dobe končana, se je zopet ostrigel. P° Mojzesovi postavi se je to moralo zgoditi pred vratmi svetega šotora in dotičnik je moral pri¬ nesti Gospodu dve grlici ali dva goloba v dar. Kasneje se je seveda to izpremenilo. Kako bi mogli Judje iz celega sveta hoditi ob takih pri¬ likah v Jeruzalem. Kakor je videti, se je Pavel zaobljubil po judovski šegi; sam je pa dobro vedel, da so zunanjosti te šege le postranskega pomena. Jožef Flavij nam pravi, da se splošno večkrat zaobljubljajo Judje njegovega časa v bolezni, ali kakršnih koli stiskah, in sicer za 30 dni, da se bodo zdržali vina (druge opojne pijače niso po¬ znali), da bodo opravljali več molitev, nego na¬ vadno in v znamenje obljube si pustili rasti lase in brado. Pavel je skoraj gotovo opravil kasneje zahvalno daritev v Jeruzalemu. 2. Efez. Na svoji poti obišče najzname¬ nitejše jonijsko mesto Efez. Stalo je ob reki Kaistru med Miletom in Smirno, sloveče po vsem poganskem svetu ne samo zavoljo bogato razvite trgovine, marveč še mnogo bolj po svojem kras¬ nem Dianinem templu, ki se je prišteval sedmerim čudom na svetu. Oh apostolskem času je pre¬ bivalo tam mnogo Judov. Šteti ga moramo med glavna mesta Pavlovega delovanja; ko je drugih prišel vanj. je ostal tam dve leti. Kakor Antio- 1 Dej. ap. 18, 9. 10. 2 IV. Mojz. 6, 2 nasl. Efez. 741 hi j a, Korint in Rim, je torej tudi Efez za vedno združen s Pavlovim imenom. L. 431 je bil v tem mestu cerkveni zbor proti krivovercu Nestorju, ki je odrekal presveti Devici ime božje matere. Tekom stoletij se je pa nekdaj tako krasni Efez porušil. Kakor raztrgan mrt¬ vaški prt pokrivajo nebrojne z mahom poraščene razvaline kraj, kjer je stal. V štirinajstem veku so še videli krščanski romarji tam cerkev, posvečeno sv. Janezu; danes je tudi ta popolnoma v grobljah. V bližini stoji sedaj mala vasica Aja Seluk (po naše: Sveti učenjak), katere ime spominja na sve¬ tega apostola Janeza, ki je po starem izročilu tam umrl. Prebivavci so dandanes sami Turki. Pri svojem prvem obisku na poti v Jeruza¬ lem je sv. Pavel ostal le malo časa v Efezu, dasi so ga Judje zelo prosili, pač je pa obljubil, da se vrne. Akvila in Priscilo je pustil v mestu, da sta oznanjala evangelij. Sam pa gre preko Cezareje v Jeruzalem. Sv. Luka pravi: Ko pride v Cezarejo, se poda gori in pozdravi cerkev; be¬ sede se poda gori pomenjajo popolnoma gotovo Pot v Jeruzalem. 1 Sicer bi si tudi ne mogli raz¬ ložiti, zakaj bi hodil po velikem ovinku iz Efeza preko Cezareje v Antiohijo. Sv. Pavel sam pravi, da hoče prihodnji praz¬ nik za vsako ceno praznovati v Jeruzalemu; ta Praznik je bil skoraj gotovo binkoštni. Iz Je¬ ruzalema je šel v Antiohijo in je tako nekako meseca maja 1. 53 dokončal svoje drugo misionsko potovanje. L. 54 pride zopet v Efez in ostane tam do 1. 56, kakor bomo pojasnili v prihodnjem odstavku. Pobožno izročilo pripoveduje, da je sv. apo¬ stol Janez, ki je do smrti blažene Device Marije prebival večinoma v Jeruzalemu, po smrti sv. Pavla prevzel duhovno vodstvo efeške cerkve in s tem višje pastirstvo nad vso Malo Azijo. Od- tam ga je cesar Domician velel odpeljati v Rim ter ga obsodil k mučeniški smrti v kotlu vre¬ lega olja. Čudežno ga je pa Bog obvaroval in nato ga je cesar pregnal na otok Patem. Za časa cesarja Nerva se je smel zopet vrniti v efeško mesto, kjer je ostal do svoje smrti. Kakor smo že omenjali, je še danes ohranjen spomin nanj v imenu Aja Seluk. Najbolj sloveč izmed nje¬ govih učencev in od njega posvečenih škofov je sv. Polikarp, škof v Smirni. Skoraj gotovo je bil ta sveti mož doma iz Efeza. Bridko dene člo¬ veku, ko premišljuje, kako globoko je padel od Boga tako izredno odlikovani Efez. Sedež sv. Pavla in sv. Janeza je danes razdrt in polumesec vlada nad pokrajino, kjer sta ta dva apostola za¬ sadila svoj čas znamenje sv. križa. 1 Primeri IV. Kralj. 24, 10; Ps. 121, 4; Mat. 20, 18; Mark. 10 3.3- T.nlr 9 49- .Trm 9 13- 5 1-7 8: 11. 55: Obzidje sv. Pavla v Damasku, 742 Dej. ap. 18, 23—28. Apolon. Dej. ap. 19, 1—7. Janezovi učenci. Četrti odstavek. Tretja misionska pot sv. Pavla. Dej. ap. 18, 23—21, 17. I. Apolon. Dej. ap. 18, 23—28. Nekaj časa se pomudi Pavel v An¬ tiohiji ; potem pa gre dalje, ter obhodi zapored galacijsko in frigijsko deželo in potrjuje vse učence. V Efez je pa prišel neki Jud, Apolon po imenu, rojen v Aleksandriji, zgo¬ voren mož, dobro izobražen v svetem pismu. Ta je bil poučen v Gospodo¬ vem potu in gorečega srca je govoril in pridno učil, kar se tiče Jezusa; vedel je pa le o Janezovem krstu. On torej začne poganom govoriti v shodnici. Ko ga Priscila in Akvila slišita, ga vzameta k sebi, ter mu natančnejše razložita Gospodovo pot. Ko pa hoče iti v Ahajo, ga bratje izpodbujajo in pišejo učencem, naj ga sprejmejo. In ko pride, koristi mnogo tistim, kateri so sprejeli vero. Silno namreč očitno zavračuje Jude in dokazuje iz svetega pisma, da je Jezus Mesija (Kristus). Razlaga. Kot dober pastir gre Pavel po kratkem od¬ moru, skoraj gotovo jeseni 1. 53, zopet med svoje ovčice. Obiskati hoče in potrditi vse, ki so po njegovi besedi spoznali Jezusa. Skozi Sirijo in Cilicijo gre v južno Galacijo, skozi Derbo, Listro, Ikonij in Antiohijo; odtam pa skozi Frigijo v Efez, kamor pride najkasneje početkom 1. 54. Sv. Luka opisuje, kaj se je v krščanskem oziru posebnega zgodilo v Efezu, odkar je Pavel odšel. Med tem časom je namreč prišel tja neki aleksandrijski Jud, po imenu Apolon, ki se je odlikoval po svoji izobrazbi in blesteči zgovor¬ nosti. Ta je že doma zvedel o Jezusu, toda ni bil še popolnoma poučen o njegovem nauku. Ve¬ roval je pač, da je Jezus Mesija in to je tudi v Efezu dokazoval z veliko gorečnostjo, toda vedel je le o Janezovem krstu. Iz tega vidimo, da mu o krščanskem krstu še ni bilo dosti zna¬ nega in da resnic o odrešilni smrti, o Sv. Duhu še ni poznal. Gotovo tudi še sam ni bil krščen. Akvila in Priscila poučita tega izrednega moža in ga krstita. Misionska gorečnost se mu še bolj vname in brez dvojbe po pripovedovanju Akvila in Priscile, ki mu iz lastne izkušnje po¬ vesta, kako ugodne razmere za razširjanje evan¬ gelija so v Korintu, gre v Ahajo, namreč v Ko¬ rint, ki je bilo tam glavno mesto. Efeškim kristjanom je bilo to všeč; dajali so mu pogum k njegovemu namenu in dali so mu v roke priporočilno pismo. Gotovo sta to pismo spisala in prva podpisala Akvila in Priscila, ki so ju korinški kristjani edina poznali. Tu imamo prvi zgled takih priporočilnih pisem, s katerimi so se kristjani v tujini izkazali; 1 kasneje se je iz tega razvila stalna navada, da tujca, ki ni imel ta¬ kega priporočilnega lista od svoje domače cerkve, kristjani sploh niso medse sprejeli. II. V Efezu. Dej. ap. 19, 1 —40. a) Janezovi učenci. Dej. ap. 19, 1—7. Zgodilo se je to-le: Med tem, ko je bil Apolon v Korintu, pride Pavel, ob¬ hodi vši gorenje kraje, v Efez in najde nekaj učencev in jim reče: „Ali ste prejeli Sv. Duha, ko ste sprejeli vero ?‘‘ Oni mu pa pravijo: „Saj še nikoli slišali nismo, da je Sveti Duh.“ On pa reče: „Na kaj ste bili torej krščeni ?“ Odgovore: „Na Janezov krst.“ Pavel pa pravi: „Janez je krščeval ljudstvo s krstom pokore, rekoč, naj verujejo v onega, ki pride za njim, to je v Jezusa.“ Ko to začujejo, se dajo krstiti v imenu Gospoda Jezusa. In ko Pavel položi roke nanje, pride nanje Sv. Duh in začno govoriti jezike in prerokovati- Vseh mož je bilo pa krog dvanajst. 1 Primeri II. Kor. 3, 1. Dej. ap. 19, 8—20. Sv. Pavel drugič v Efezu. 743 Razlaga. Kar je Pavel Efežanom obljubil, to tudi zvrši; med nje gre. Tam dobi nekaj mož, ki so se šteli med kristjane, o katerih pa zve, da še niso krščeni. Skoraj gotovo še niso bili dolgo časa v Efezu, ker drugače bi jih bila Akvila in Priscila podučila v Kristovi veri. Odkod so prišli, ni znano; gotovo še niso imeli priložnosti slišati kakega apostola, ali apostolskega učenca. Bili so Janezovi učenci in od njega krščeni; od tega so tudi zvedeli, da je Jezus Mesija in sprejeli so vero vanj. Nič ni čudnega, da niso drugih resnic o Jezusu poznali, da tudi še niso nič slišali o tretji božji osebi, Svetem Duhu; saj je bilo nekaj podobnega tudi z Apolonom, ki tudi ni drugega vedel, nego o Janezovem krstu. Krstnikovo delovanje, njegove spokorne pridige in njegov krst, — vse to je svoj čas privabilo mnogo Judov iz najrazličnejših krajev k Jordanu. Tam so čuli med drugim tudi, da je Mesija že prišel, da ga on oznanja, in mu pripravlja pot in Krstnik ga je celo osebno pokazal v Jezusu Nazarečanu. Lahko je torej mogoče, da so ne¬ kateri iz oddaljenih krajev nesli od Jordana Sa mo Janezove besede s seboj in po njegovih trditvah verovali v došlega Mesija, da pa o njem natančnejšega niso nič slišali. Med take je spa¬ dala tudi dvanajstorica mož, ki se je ž njimi sešel Pavel v Efezu. Tu jih je podučil, krstil in birmal. Za zakrament sv. birme je poročilo sv. Luka ne- izpodbojne vrednosti. Po krstu, kakor ga je za¬ povedal Gospod Jezus, ali v imenu Gospoda Je¬ zusa, položi Pavel roke nanje in potem pride nanje Sveti Duh. Izredna milost govorjenja je¬ zikov in prerokovanja se tudi pojavi med njimi. b) Delovanje sv. Pavla v Efezu. Dej. ap. 19, 8—20. Pavel pa hodi v shodnico in srčno govori tri mesece, razlaga in prigovarja glede na božje kraljestvo. Ker jih je bilo pa nekaj otrpnjenih, ki niso spre¬ jeli vere, in so hudo govorili o Gospo¬ dovem potu pred množico, gre in od¬ strani učence od njih, ter poučuje vsak dan v šoli nekega Tirana. To se je godilo dve leti tako, da so vsi pre- oivavci v Aziji slišali Gospodovo be- Se do, Judje in pogani. In nemajhne čudeže je delal Bog po Pavlovih rokah tako, da so celo potne robce od njegovega telesa in ovoje pokladali na bolnike, in bolezni so jih popustile in duhovi so šli iz njih. Nekaj Judov, ki so hodili krog in rotili hudiče, je pa tudi poizkusilo nad obsedenci od hudobnega duha klicati ime Gospoda Jezusa, rekoč: „Zarotim vas pri Jezusu, ki ga Pavel oznanja." Bilo je pa sedem sinov judovskega ve¬ likega duhovnika Skeva, ki so to de¬ lali. Hudobni duh pa odgovori in jim pravi: ,Jezusa poznam in za Pavla vem; vi pa, kdo ste?“ In človek, ki je bil v njem hudobni duh, skoči vanje in dva premaga, ter ju tako izdela, da naga in ranjena ubežita iz tiste hiše. To pa zvedo vsi Judje in pogani, ki so prebivali v Efezu in vse jih obide stfah. In poveličevalo se je ime Go¬ spoda Jezusa. Mnogo vernikov pa pride in izpo¬ vedo se, ter naznanijo svoja dela. Ve¬ liko takih, kateri so uganjali čarovnije, prinesč knjige in jih sežgo vpričo vseh. In preračuna se njihova cena, ter se najde, da so veljale 50.000 srebrnikov. Tako krepko je rastla božja beseda in se utrjevala. Razlaga. 1. V Efezu. Tudi v efeškem mestu prične sv. Pavel svoje delovanje v judovski shodnici, ter oznanja božje kraljestvo, ki ga je ustanovil učlo¬ večeni božji Sin Jezus Kristus. A tudi tukaj so prvi nasprotniki Jezusovi veri vstali izmed Judov. Začeli so, kakor drugod, z obrekljivimi besedami hujskati ljudstvo. Sv. Pavel jim odgovori s tem, da sebe in vse svoje učence popolnoma loči od vsake zveze s shodnico. Pri poganskem učitelju govorništva ali modroslovja dobi pripravno sobo za svojo krščansko šolo. V nekaterih starih ro¬ kopisih sv. pisma beremo, da je učil tam vsak dan od 10. dopoldne do 4. popoldne. To je bila prva redna krščanska šola, ki je trajala dve leti. Sv. Luka pravi, da so po nji vsi prebivava v Aziji slišali Gospodovo besedo. Iz tega vidimo, da so tudi od drugod prihajali poslušat k Pavlu krščanski nauk. To nam izpričuje tudi to-le: O tem, da bi 744 Efeška šola. Zarotovavci. Spoved. bil sv. Pavel prišel v tri znamenita mesta Male Azije, v Sardicejo, Kolose in Hierapol ne beremo nikjer nič v sv. pismu; vemo pa, da se je tudi tam že v prvih časih razširilo krščanstvo. V Kolose je Pavel poslal celo lepo pismo, ki se iz njega vidi, da več tamošnjih kristjanov osebno pozna. Lahko nam je misliti, da so iz teh mest, pa tudi od drugod, prihajali ljudje poslušat v efeško šolo. Pavel je imel tudi pomočnike Ti¬ moteja, Tita, Erasta; te je lahko pošiljal iz Efeza ven in tako je bilo res mogoče celo Malo Azijo tostran Tavra seznaniti z Jezusovo vero. Pavlovo besedo je pa podpiral Bog tudi z izrednimi čudeži. Kakor svoj čas Petra, tako so tukaj Pavla stregli bolniki v trdnem zaupanju, da ozdrave, če se le kakega njegovega oblačila dotaknejo; rabili so v ta namen celo njegove robce in ovoje (robce, ki so imeli ž njimi na Jutrovem zavite glave). To zaupanje jih ni va¬ ralo; bolnike so popuščale bolezni in iz obsedencev so šli hudobni duhovi po Pavlovi čudežni moči. 2 . Judo vsili zaroto va vel. Iz evange¬ lija vemo, da so bili med Judi ljudje, ki so za¬ roto vali hudobne duhove, brez dvojbe ne zastonj. 1 Jožef Flavij pripoveduje, da so trdili, da imajo skrivne pesmi, ki jih je zložil sam Salomon, in da ž njimi zvršujejo svoje zagovore; 2 rabili so tudi razne rastline in varili raznovrstne pijače, ter uganjali še druge vražarske reči. Nekaj takih je poizkusilo po Pavlovem zgledu rotiti hudobne 1 Mat. 12, 27; Luk. 11, 19; Zgodbe II, str. 35B. 2 Antigu. 8, 2, 5. duhove v Jezusovem imenu. Zlasti znamenitih je bilo sedem sinov velikega duhovnika Skeva. V nekaterih rokopisih imamo tu samo besedo du¬ hovnik. Če je pa veliki duhovnik zapisal sv. Luka, potem pomenja to, da je bil nekdo iz Skevove rodbine res veliki duhovnik; v tem slučaju so se namreč njegovi potomci iz baharije sami radi imenovali tudi velike duhovnike. En dogodek s temi zarotovavci nam je ohra¬ njen v naši zgodbi. Nekega dne pridejo v hišo nekega obsedenca in vele v imenu G-ospoda Je¬ zusa, ki ga oznanja Pavel, naj izide hudobni duh. Ta pa odvrne, da pač pozna Gospoda Jezusa in njegovega zvestega služabnika Pavla, da pa ne pozna judovskih zarotovavcev. Tem se zgodi slaba. Obsedenec plane nanje, vrže dva izmed njih na tla in ju nabija in tolče, da vsa ranjena in naga komaj ubežita. Ta dogodek vzbudi velik strah pri Judih in poganih. Spoznajo, da se ne sme po nemarnem rabiti vzvišeno Jezusovo ime, ki se ga boje celo hu¬ dobni duhovi. Zato umevamo, kar pravi sv. Luka: In poveličevalo se je ime Go¬ spoda Jezusa. Pavel je pa dobil na ta način mir za svoje evangeljsko delo. Umljivo je, da so ravno v Efezu prav posebno butile s krščanstvom moči teme. To mesto je bilo središče pogan¬ skega vedeževanja, čarovništva in vra- žarstva. Judje in pogani so se s tem pečali. Bog je torej s svojo vsemogoč¬ nostjo podprl Pavla tudi v boju s temi ljudmi, in z duhovi, s katerimi so bili zvezani, da mu je bilo mogoče iz glavnega mesta pogan¬ skega in judovskega vražarstva napraviti središče Jezusove cerkve za vso Malo Azijo. 3. Vražarstvo pada. Dogodek z zaro¬ tovavci je pa rodil še druge dobre posledice. Sv. Luka pravi: Mnogo vernikov pa pride in iz¬ povedo se, ter naznanijo svoja dela. V takem, z vražarstvom prepojenim mestom se je bilo težko otresti vsake zveze z raznimi zagovori in čarov¬ nijami. Saj imamo še dandanes, ko je krščanstvo že nad tisoč let ukoreninjeno med nami, še vedno vse polno praznih ver in vraž. Ali se moremo torej čuditi efeškim kristjanom, da je ta in oni izmed njih še vedno imel v svojem srcu kaj takega, in tudi delal tako. Pomisliti moramo tudi, da jih je mnogo s tem služilo veliko do- Razvaline efeškega gledišča. Čarovne knjige. Dej. ap. 19, 21—38. Sumni shorl proti krščanstvu. 745 bička. Omenjeni dogodek je vse pretresel in vsled tega je mnogo vernikov prišlo, ter se iz¬ povedalo svojih del. Odslej so natančno spoznali, da je vražarstvo velik greh; hoteli so dobiti mir vesti in šli so k spovedi. Nam se zdi, da je edino ta razlaga primerna. Sv. Luka govori tukaj o zakramentu sv. pokore in omenja kot neko izrednost, da so ravno vsled dogodka z vražarji verniki v posebno velikem številu pri¬ hajali k spovedi. Še en uspeh zaznamuje sv. Luka. Mnogo vražarjev je skupaj znosilo veliko število čarov¬ niških knjig in so jih zažgali. Zlasti v Efezu so slovele take knjige; o tem poročata Klemen Aleksandrijski 1 in Hezihij. V njih so bili razni zagovori, razlaganje sanj, čarovniška znamenja in druge take stvari. Njihovo vrednost so računali na 50.000 srebrnih drahem; t. j. po naše krog 36.000 kron. Seveda niso bile knjige, na papiru pisane, same na sebi toliko vredne; cenili so jih zavoljo tega tako visoko, ker so bile tajne, in so se le težko dobile, in ker so vražam vdani ljudje za take dragocene skrivnosti, kakršne so mislili, da so v njih, ponujali visoke svote. Pozabiti ne smemo pri tem, da so bile knjige v tistih časih sploh izredno drage, ker še ni bilo tiska, in so se morale vse pisati. Ceno navaja sv. Luka zato, da izpriča, kako temeljito se je izpreobrnilo mišljenje v Efezu. Jezusovo ime je imelo toliko moč, da so zavoljo njega vražarji celo knjige, ki bi bili zanje lahko dobili tisočake, javno se¬ žgali. Poganske zmote so torej padale; grde in praznoverske navade so se izgubljale; božja be¬ seda je pa kakor seme na rodovitnem polju rastla v vernih srcih in se krepila, množila in utrjevala od dne do dne. c) Srebrar Demetrij. Dej. ap. 19, 21—40. Ko se to izpolni, sklene Pavel v Duhu prehoditi Macedonijo in Ahajo in iti v Jeruzalem, rekoč: „Potem, ko bom tam, moram videti še Rim.“ Pošlje pa v Macedonijo dva izmed svojih po¬ močnikov, Timoteja in Erasta, sam pa nekaj časa ostane v Aziji. Tisti čas vstane namreč nemajhen hrup zavoljo Gospodove poti. Neki srebrar, po imenu Demetrij, ki je delal 1 Strom. 5, 8. srebrne Dianine tempelčke, je dajal umetnikom nemajhen zaslužek. Po¬ kliče torej nje in druge take delavce, ter pravi: „Možje, vi veste, da imamo od tega dela svoj dobiček. Vidite pa in slišite, da je ta Pavel, ne le v Efezu, marveč skoraj po vsi Aziji veliko mno¬ žico pregovoril in odvrnil, rekoč: ,To niso bogovi, ki so z rokami narejeni. 1 Ni pa samo ta naš obrt v nevarnosti, da ne pride ob veljavo, marveč tudi tempel velike Diane bo prišel v zani¬ čevanje, pa tudi veličastvo tiste, ki jo časti vsa Azija in svet, bo jelo pro¬ padati.“ Ko to zaslišijo, jih razvname jeza, ter začno vpiti, rekoč: „Velika je efe- žanska Diana.“ In mesto se napolni z zmešnjavo in soglasno napadejo gle¬ dišče, ter zgrabijo Gaja in Aristarka, Macedonca, Pavlova tovariša. Ko pa hoče Pavel stopiti med ljudstvo, mu učenci ne puste. Pa tudi nekaj azij¬ skih knezov, ki so bili njegovi prijatelji, pošljejo k njemu in ga prosijo, naj ne hodi v gledišče. Kričali so pa eni to, drugi drugo; bil je namreč zbor poln zmešnjave in največ jih ni vedelo, zakaj so se sešli. Potegnejo pa iz druhali Aleksandra, ki so ga Judje tiščali naprej. Aleksan¬ der je pa dajal z roko znamenje, naj molče in je hotel dati ljudstvu odgovor. Ko pa spoznajo, da je Jud, dvignejo vsi en glas in skoraj dve uri kriče: „Velika je efežanska Diana.“ Tajnik pa, pomirivši ljudstvo, reče: „Možje, Efežani! Kdo je neki med ljudmi, ki bi ne vedel, da časti efežan- sko mesto veliko Diano in Jupitrovo hčer? Ker se torej to ne da tajiti, se morate pomiriti in ne delajte nič brez premisleka. Pripeljali ste namreč te ljudi, ki niso ne templa napadli, ne preklinjali vaše boginje. Ce imajo pa Demetrij in umetniki, ki so ž njim, zoper koga kako tožbo, so sodni zbori za to in gosposka; naj tožijo drug dru¬ gega. Če pa kaj drugega iščete, naj se zvrši v postavnem zboru. Zakaj v 746 Dej. ap. 19, 39. 40. Demetrij. Efeško gledišče. nevarnosti smo, da bomo toženi za¬ voljo današnjega hrupa, ker nihče, o katerem bi mogli dati odgovor, ni kriv tega hrupa.“ In ko to izgovori, razpusti shod. Razlaga. 1. Demetrij. Pavlovo delovanje v Efezu se je imelo bližati koncu. Hotel se je posloviti in napravil si je že načrt, kam pojde zdaj. Naj¬ prej hoče prepotovati mesta v Macedoniji in na Grškem, kjer je že oznanjal evangelij; potoma namerava, kakor izprevidimo iz njegovega prvega pisma Korinčanom, nabirati milodare za strada¬ joče jeruzalemske kristjane; 1 iz Jeruzalema pa sklene obiskati Kirn, davni cilj svojih želja. Pred seboj pošlje Timoteja 2 z Erastom, 3 naj gresta v Macedonijo in od tam v Korint. Sam ima pa namen do binkošti ostati v Efezu, potem pa skozi Macedonijo za svojima tovarišema iti v Korint. 4 Pokazalo se je pa, da je v Efezu še silno mnogo dela; mnogo uspehov, pa tudi vse polno težav in nasprotstev. 5 6 Zato ostane še precejšen del 1. 56 ondukaj. Koncem tega leta ga pa prisili javen hrup, upor proti krščanski veri, da zapusti mesto. Srebrar Demetrij je provzročil ta upor. Ta je namreč izdeloval majhne tempelčke boginje Diane po vzorcu slovečega efeškega templa. Hero- strat je pač Dianin tempel 1. 356 pred Kr. zažgal, toda kmalu so ga zopet pozidali. Umljivo je, da so tujci take tempelčke radi kupovali, nekaj iz pobožnosti, nekaj pa za spomin. Demetrij je dajal mnogim mojstrom in delavcem dober za¬ služek. Vsled Pavlovega delovanja je jelo giniti malikovavstvo in vedno manj jih je bilo, ki so častili bogove; vsled tega se je to poznalo tudi Demetrijevemu rokodelstvu. Da bi se posvetovali, kako in kaj, skliče v ta namen za mojstre in delavce poseben shod, ter jim razloži, za kaj se gre. Kakor povsod na svetu, je tudi ta poziv na dobiček izdal. Demetrij je zelo zvito pridejal izgubi, ki jo imajo srebrarji vsled Pavlovih pridig, še drug razlog, češ da po ti poti pride ob ve¬ ljavo svetišče in celo veličastvo boginje Diane. 1 I. Kor. 16, 1 nasl. 3 I. Kor. 4, 17. 8 II. Tim. 4, 20. 4 I. Kor. 4, 19; 16, 8. 6 I. Kor. 16, 8. 9. Povedali smo že, da so se Efežani najbolj po- našali z Dianinim templom; pred svetom je bila to njihova največja znamenitost. Umljivo je, da so vsled tega tudi velikokrat imenovali Dianino ime; praznikov ti boginji je bilo vse polno. Imeli so pa tudi zaslužek od tega. Od vseh strani so hodili tujci gledat v Efez svetovno čudo — Dia¬ nino svetišče, ob praznikih še prav posebno in ob teh prilikah so pustili mnogo denarja v mestu. Če se izgubi pomen svetišča, in če pade celo bo¬ ginja v pozabo, ne bo to samo v sramoto, marveč tudi v obilno denarno škodo celemu Efezu. Tako je bilo Demetrijevo dokazovanje. 2 . Sliod. Mož je znal; dosegel je tudi svoj namen. Mojstri in prizadeti delavci so bili polni ogorčenja proti Pavlu in v strastni razdraženosti so jeli vpiti po ulicah: Velika je efežanska Diana- Tako vpitje je vzbudilo pozornost drugih; ljudje so se vsi povprek povpraševali, kaj to pomenja; vsakovrstne misli so se jim rodile v glavi; govo¬ rilo se je brez dvojbe, da se hoče uničiti tempel, oskruniti Diana, in da se je treba postaviti v obrambo za mestno svetišče in boginjo. Nič ni torej umljivejega, nego to, da se je vedno vec množice nabralo, ki je rjula v strastnih vzklikih: Velika je efežanska Diana. Tu je moral nekdo vreči med ljudstvo misel: V gledišče! na shod! Skoraj gotovo je pi’ e ' tkani Demetrij, vesel, da se tako dobro suče cela stvar, to zapletel. V gledišču je bilo navadno zborovališče za javne zadeve 1 sploh po mestih rimskega cesarstva. Efeško je bilo za take reči posebno pripravno zaveljo svoje ogromnosti. Ve- ščaki pravijo, da je imelo v njem do 25.000 ljudi prostora. 2 Potoma je zadela množica ob Pavlova tovariša Gaja in Aristarha in ju je vlekla s seboj- Iz tega se vidi, da je zašumelo med množico tudi o tem, kdo hoče napasti Dianino svetišče. Ves hrup je veljal apostolu Pavlu; seveda pa ljudstvo ni vedelo, za kaj se pravzaprav gre; gotovo so od Demetrija nahujskani mojstri in delavci o Pavlu klevetali in lagali, kar se je dalo. Iz ^aj' nikovih besedi, ki je ž njimi miril razburjeno množico, je jasno, da so govorili o napadu na tempel, o ropu, o preklinjanju Diane, kar naj bi bil vse Pavel s svojimi tovariši že zvršil. Kd° r pozna, kako med ljudmi ob času razburjenj'' 1 rastejo razne govorice kar iz tal, se temu ne bo 1 Glej. Dej. ap. 12, 19 nasl. 2 Wood, Discoveries str. 63. Shod. 747 čudil. Ko bi bili ljudje vedeli, da je samo ne¬ koliko manjši dobiček srebrarjev nagib temu hrupu, in da se gre samo proti Pavlovim naukom, hi ne bilo prišlo do tako razdraženega shoda. Pavel je hotel sam na shod, toda učenci ga &iso pustili in celo nekaj azijskih poglavarjev, aziarhov , 1 zastopnikov posamnih pokrajin v de¬ želnem zboru Male Azije, katerih je bilo vseh s kupaj deset, mu sporoči svarilo, naj na noben aačin ne gre med razkačeno ljudstvo v gledišče. Znamenito je, da si je Pavel tudi med temi bogatimi in imenitnimi možmi pridobil prijateljev. Ti so gotovo sami izkušali dobiti kak pripomoček, da pomirijo ljudstvo in tajnikov nastop se je brez dvojbe zvršil v soglasju ž njimi; po pravici so Pa sklepali, da Pavlu nikakor ne kaže med na¬ hujskane ljudi, ki v svoji nebrzdani strastvenosti s Ploh niso bili sposobni, da bi bili mirno in trezno kako reč poslušali. To nam dokazuje prizor z Aleksandrom. Kakor se razvidi iz pripovedo- v anja sv. Luka, je ljudstvo zabesnelo najprej proti Tavlu, potem pa po lahko razložljivi zvezi, proti Judom sploh. Judov niso nikjer pogani radi anaeli; upori proti njim so bili zelo pogostni. T°gani so pa tudi vedeli, da Judje radi napadajo uphove bogove in vero. Zato je vzrastel med burno množico šum proti Judom. Ti so se jeli * Eus. H. E. 4, 15. Poslance so volile posamne po¬ gine, da so vodili domače zadeve, kar jim jih je v lastno u Pravo prepustil cesar. Med drugimi stvarmi so imeli tudi Upravo templov in skrb za ljudske igre in veselice, ki so bile v zvezi z malikovavskimi prazniki. bati in bi bili radi odvrnili od sebe vsak sum; skoraj gotovo so hoteli ljudstvu dokazovati, da pravi Judje nimajo s Pavlom in njegovimi pristaši nobene zveze, in da ga celo obsojajo in zaničujejo. V ta namen so tiščali nekega Ale¬ ksandra naprej, naj bi stopil na pozornico in branil Jude. Aleksander se res stlači na oder, zamahne z roko, da bi mogel do besede, toda zastonj. Med ljudstvom zašumi, da je Jud. In kakor bi trenil, se razlije še hujša strastvena razburjenost med množico in izmed divje zbesne- losti se čuje samo tuljenje: Velika je efežanska Diana. Gotovo je poizkušal Aleksander dalje časa poprijeti za besedo, za njim tudi drugi, a brez uspeha. Dve uri je trajalo vpitje. Lahko si mislimo, kakšen je moral biti ta shod, tembolj ker so gotovo vedno novi ljudje prihajali v gledišče. Šele po preteku dveh ur se posreči pisarju, mestnemu tajniku, toliko pomiriti množico, da more izpregovoriti par besedi. Pametno zvrši svojo nalogo. Najprej se prilizne ljudstvu, češ kdo bi si pa upal v Efezu kaj proti svetišču in Diani, ki jo vse časti. Zato naj se pomirijo; ni prav, da so dve osebi, Gaja in Aristarha, ši¬ loma privlekli pred zbor in ju sramotili, saj nista nič naredila, če imajo pa Demetrij in drugi srebrarji, oziroma delavci, kaj proti temu, naj to¬ žijo pred sodniki. Take stvari se smejo pač obrav¬ navati tudi v zboru, a biti mora reden, postaven, ne pa, kakor se ravno vrši. Lahko pridemo vsled tega v velike sitnosti. Če nas kdo zatoži pri prokonzulu zavoljo upora, smo v nevarnosti, ker Grad in cerkev sv. Janeza v Efezu. 748 Rej. ap. 20. 1—(j. Pot sv. Pavla in njegovih spremljevavcev. ne vemo nikogar imenovati, ki bi bil kaj takega storil, da bi se moglo opravičiti današnje rav¬ nanje. To pomenjajo tajnikove zadnje besede: Nihče, o katerem, hi mogli dati odgovor, ni kriv tega hrupa. Tajnik in mnogo drugih je pač dobro vedelo, kdo je kriv tega burnega shoda, toda o tem ne govori, marveč pravi, da ni nihče, o ka¬ terem bi mogli pred prokonzulom reči, da je kaj tako hudega storil, kar bi opravičevalo šumni nastop. III. Preko Macedonije in Grškega v Troado. Dej. ap. 20, 1—6. Ko se pa hrup poleže, pokliče Pavel učence, jih opominja in se poslovi, ter se poda na pot in gre v Macedonijo. Ko pa prehodi tiste okraje opominjaje jih z mnogimi besedami, pride na Grško. Tam ostane tri mesece; ko se pa hoče prepeljati v Sirijo, ga hočejo Judje za¬ lesti in zato sklene vrniti se skozi Macedonijo. Spremljajo ga pa Sopater, sin Pirov iz Bereje; od Solunjanov pa Aristarh in Sekund, dalje Gaj iz Derbe in Ti¬ motej , končno od Azijanov Tihik in Trofim. Ti gredo naprej in počakajo na nas v Troadi. Mi se pa peljemo po dnevih opresnikov in pridemo v petih dneh k njim v Troado, kjer osta¬ nemo sedem dni. Razlaga. Pavel spozna, da ne more več mirno delo¬ vati v Efezu; zato sklene mesto zapustiti, koncem 1. 56. Najprej gre v Macedonijo, in sicer preko Troade, kakor vemo iz njegovega drugega, Ko- rinčanom pisanega lista; 1 in tam pridobi mnogo novih kristjanov. Potem prehodi Macedonijo in ohišče vsa mesta, kjer je imel kaj ljubljenih du¬ hovnih sinov. V Filipih najde Tita, ki je prišel s svoje misionske poti iz Korinta, in ki ga je apostol že v Troadi težko čakal. 2 Tz Filipov piše Korinčanom drugo pismo in pošlje Tita drugič tja. Brez dvojbe obišče tudi Solun in Berejo in povsod izpodbuja vernike, naj ostanejo trdni v Jezusovi cerkvi; gotovo jih tudi mnogo nanovo 1 II. Kor. 2, 12. 2 II. Kor. 2, 13; 7, 6. sprejme vanjo. V Macedoniji ostane črez poletje in jesen; proti koncu leta odpotuje v Korint in tam prebije zimo 1. 57 in 58; odtam tudi piše v Rim svoje znamenito pismo. 1 Po morju hoče iz vzhodnega kenhrejskega pristanišča v Sirijo, toda to misel opusti že prav tik pred odhodom. Zve namreč, da ga hočejo oh ti priliki, ko odpotuje, Judje skrivaj počakati in umoriti. Zato gre s svojimi tovariši nazaj proti Troadi. Pavel je imel namen vrniti se v Jeruzalem; potoma j e nabiral milodarov za jeruzalemske reveže. Nje¬ govi spremljevavci, ki jih našteva sv. Luka, so bili zastopniki tistih krajev, ki so kaj darovali v tem oziru: 2 Timotej iz Listre 3 in Gaj iz Borb zastopata južno Galacijo; 4 Tihik 5 in Trofim 6 Malo Azijo; Sopater, Aristarh 7 in Sekund pa mace- donske krščanske kraje. Poleg teh je bil v P» v ' lovem spremstvu tudi Luka; to vemo, ker pri¬ čenja zopet govoriti v prvi osebi mi, in ker apo¬ stol sam piše o njem, da so ga srenje izvolite za tovariša pri delu ljubezni . 8 Ahaja ni imela zastopnika; sklepati smemo, da so v Korintu naprosili Pavla samega, naj nese njihov dar v Jeruzalem. 9 Sedem imenovanih mož gre pr^ Pavlom naprej v Troado in tam ga po dogovoru počakajo; sam se pa ustavi v Filipih in ondukaj praznuje veliko noč. Iz Filipov ga spremlja v Troado Luka. Po našem mnenju se je Luka v Korintu pridružil apostolu Pavlu. Ker je bila namreč izprva določena pot iz Korinta po morju v Jeruzalem, so se tam zbrali vsi odposlanci p°j samnih krščanskih občin, med katerimi je bil tudi Luka. Neumljivo bi bilo, da bi ga bil Pavel dobil šele v Filipih. Na drugi strani (749) je obris tega potovanja. Troada je tam zaznamovana z imenom Troja. Iz pridejanega merila se lahko spozna, kako ogromne daljave je prepotoval sveti Pavel, brez dvojbe po suhem večinoma peš. 1 Primeri I. Kor. 16, 5; Rim. 16, 1. 2 Primeri Rim. 15, 25 nasl. 8 Dej. ap. 16, 1. 4 I. Kor. 16, 1. 5 II. Tim. 4, 12. O Tihiku piše sv. Hieronim: ' to se pravi: molčeč". Iz tega sklepajo nekateri, da j e Hieronim Slovan, ker je znal raztolmačiti pomen i® ena Tihik (od našega tih). 8 Dej. ap. 21, 29; II. Tim. 4, 20. 7 Dej. ap. 19, 29. Ta Aristarh je bil iz Efeza, e tistih dveh, ki jn je razdražena množica vlekla v gRd 1 na opisani burni shod. 8 II. Kor. 8, 19. 0 Primeri I. Kor. 16, 3. 4; II. Kor. 9, 7. Dej. ap. 20, 7—12. Nedelja. 749 IV. čudež v Troadi. Dej. ap. 20, 7-12. Prvi dan po soboti, ko se zberemo kruh lomiti, jim začne Pavel govoriti, ker je hotel drugi dan zjutraj oditi, ter svoj govor podaljša do polnoči. Bilo je pa mnogo svetilnic v obednici, kjer srno bili zbrani. Razlaga. 1. BTedelja. V Dejanjih apostolov imamo tu prvič omenjeno, da so kristjani jeli praznovati nedeljo namestu sobote. Prvi dan po soboti, pravi sv. Luka. Da je sv. Pavel to navado, brez dvojbe po dogovoru z drugimi apostoli, že prej uvedel, pa vidimo iz njegovega prvega pisma Korinčanom, kjer beremo : 1 Prvi dan po sobotah naj vsak pri tretje in Četrto potovanje sv. pavla. Na oknu je pa sedel neki mladenič, P° imenu Evtih. In ker je Pavel dolgo govoril, zaspi trdo, omahne v spanju ln pade doli iz tretjega nadstropja; in ^rrtvega ga vzdignejo. Pavel pa gre y°li k njemu, se vleže nanj, ga objame lr J pravi: „Ne vznemirjajte se; zakaj, Njegova duša je še v njem.“ Nato gre Sori, zlomi kruh in je; in še do dne ^in°go govori; in tako odide dalje. Mladeniča pa pripeljejo živega in raz- Ve sele se nemalo. vas deva na stran in spravlja, kolikor se mu prav zdi, da se ne bo takrat zbiralo, ko jaz pridem. Kristjani so se hoteli ločiti od Judov. In kateri dan je bil pripravnejši za praznik, nego nedelja? V nedeljo je Gospod vstal; njegovo vstajenje je bila pa podlaga evangeljski pridigi in krščanski veri. V nedeljo je tudi sv. Duh prišel nad apo¬ stole; takrat je bil rojstni dan Cerkve. Zato umevamo apostolsko uvedbo nedeljskega prazno- 1 I. Kor. 16, 2. Na navedenem mestu priporoča apostol, naj ob nedeljah pri božji službi nabirajo milodare za stra¬ dajoče Jeruznlemljane. 750 Mrtvi Evtih oživi. Dej. ap. 20. 13—17. Pot do vanja. Naša zgodba nam je pa porok, da sega to praznovanje v prve čase krščanstva. Po naši sodbi so pač še nekaj časa kristjani z Judi skupno praznovali soboto. Ko je pa vedno bolj naraščalo število poganskih kristjanov, in je zmiraj hujše nastopalo judovsko sovraštvo in nasprotstvo do krščanstva, se je pa sobota opustila in na njeno mesto je stopil prvi dan po soboti, ali prvi dan tedna, 1 namreč nedelja. 2 . Pri božji službi. Zvečer v nedeljo je bila v Troadi božja služba, pri kateri se je hotel posloviti, ker drugi dan je nameraval od¬ riniti dalje. V lepo razsvetljeni dvorani tretjega nadstropja so zbrani kristjani lomili kruh, to se pravi: so obhajali daritev sv. maše in prejeli sv. Rešnje Telo. Spoštovanje do svete daritve in posebno slovesno praznovanje božje službe hoče naznaniti sv. Luka z besedami: Bilo je pa mnogo svetilnic v obedniti, kjer smo bili zbrani. Pavel najprej prične s svojo pridigo; ta se zavleče do polnoči. Med njo se pripeti velika nesreča. Neki mladenič zaspi na oknu, se pre¬ vali in pade iz tretjega nadstropja na cesto — mrtev. Pavel pa gre doli, poklekne in se pri¬ sloni k njemu in brez dvojbe moli; potem pa mirno vstane, češ da je še duša v njem. Nato gre nazaj in prične se sveta daritev. Po maši je bil skoraj gotovo mal obed pripravljen za vse navzoče, kakor je bilo to v prvih časih večkrat v navadi. A tudi ta čas do dne porabi apostol za svoje opomine in nauke. Veliko veselje je zavladalo v dvorani, ko pride padli Evtih živ in zdrav v dvorano, ravno ko se hoče Pavel odda¬ ljiti. Med tem časom so ga gotovo kam peljali počit. V. Do Mileta. Dej. ap. 20, 13—17. Mi pa gremo naprej na ladjo in se peljemo v Ason, kjer smo hoteli sprejeti Pavla. Tako je namreč ukazal, ker je sam hotel iti po suhem. Ko se pa v Asonu snide z nami, ga vzamemo na krov in pridemo v Mitileno. In od tam se odpeljemo, ter dospemo drugi dan Kiju nasproti; prihodnji dan se dotaknemo Samosa, in prenočivši ob podgorju Trogilja, pridemo naslednji dan v Milet. Pavel je namreč sklenil Mileta. Dej. ap. 20, 18—22. Mašniki pri Pavlu. peljati se mimo Efeza, da bi ga v Aziji kaj ne mudilo. Hitel je namreč, če bi mu bilo mogoče priti binkoštni praznik v Jeruzalem. Iz Mileta pa pošlje v Efez in pozove mašnike cerkve k sebi. Razlaga. Kraji. Ason ali Asur je bilo mesto ob Egejskem morju, ki je stalo otoku Lezbu nasproti; danes stoji tam revna vasica Bejram. — Mitilena je stala na otoku Lezbu blizu strigijskega obrežja, bogata in znamenita. Danes je tam mesto Kastro; ves otok se pa imenuje v naših dneh Metelin. G-rki in Turki prebivajo ondukaj ter se pečajo z ovčjerejo in svilarstvom, nekaj tudi s trgovino. — Kij (Kius ali Hios) je bil otok med Lezbom in Samom; v starem veku so ga slavili zavoljo njegovega balzama, vina in svile. Danes ga kli¬ čejo Scio; v ogromni večini prebivajo tam raz- kolni Grki. — Samos,, severno od Patma stoječi otok, je slovel v starih časih kot domovina modro- slovca Pitagora in bivališče pesnika Anakreonta in zgodovinarja Herodota. Turki ga sedaj kli¬ čejo Suzam; glavno mesto slove Kora. — Trogil / je bilo neznatno jonijsko mestece ob mikadskem predgorju v obližju otoka Samosa. — Milet, staro in sloveče mesto v Joniji, je imelo štiri pristanišča' Bilo je krasno; modrijana Tales in Anaksimander in pesnik Eshin so bili tam doma. Na njegovi groblji ob reki Meandru stoji zdaj umazana turška vas Paladža. VI. Slovo v Miletu. Dej. ap. 20, 18—38. Ko pridejo ti (mašniki) k njemu i° se zbero, jim reče: „Vi veste, kako sem bil od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, ves čas z vami, služeč Gospodu z vso ponižnostjo in s solzami in z iz¬ kušnjami, ki so se mi dogodile zavoljo judovskega zasledovanja; kako niseiu nič koristnega izpustil, da bi ne bil vam naznanil, in vas učil očitno in p° hišah, izpričevaje Judom in nevernikovo izpreobrnjenje k Bogu in vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa. In zdaj, glejte, grem v Duhu zvezah v Jeruzalem in ne vem, kaj se mi bo v njem zgodilo, razen, da mi Sveti Duh 1 Primeri Mark. 16, 2; Luk. 24, 1; Jan. 20, 1. Dej. ap. 20, 23—38. Slovo. 751 Po vseh mestih pričuje in pravi, da me čakajo vezi in stiske v Jeruzalemu. Toda tega se nič ne bojim; in svojega življenja ne cenim zase nič, da le do¬ končam svoj tek in besedno službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da ^pričujem evangelij božje milosti. Zdaj pa, glejte: jaz vem, da ne boste videli več mojega obličja, vi vsi, ki sem toed vami hodil in oznanjal božje kra¬ ljestvo. Zato vam pričam, da sem čist krvi vseh. Nisem se namreč umaknil, da bi vam ne bil naznanil vse božje Volje. Pazite nase in na vso čredo, ki vas Je Sveti Duh postavil v nji za škofe, da vladate božjo cerkev, ki jo je pri¬ dobil s svojo krvjo. Vem, da pridejo P° mojem odhodu grabežljivi volkovi ? le d vas, ki ne bodo prizanašali čredi. izmed vaS'samih vstanejo možje, ki b odo napačno govorili, da bi potegnili u £ence za seboj. Zavoljo tega čujte in °kranite v spominu, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas. Zdaj vas pa priporočim Bogu in mi¬ lostni besedi njega, ki more sezidati in vam dati dedščino med vsemi posve¬ čenimi. Nikogar srebra in zlata, ali oblačila nisem poželel; saj sami veste, da so te-le moje roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, kateri so z menoj. Vse sem vam pokazal, da je treba tako delati in sprejemati slabe in se spominjati besede Gospoda Je¬ zusa, da je sam rekel: ,Mnogo boljše je dajati nego jemati 4 .“ In ko to dogovori, poklekne in začne moliti ž njimi. Velik jok pa vstane med vsemi, in začno ga objemati krog vratu, ter poljubljati. Najbolj so bili pa ža¬ lostni zavoljo besede, ki jo je rekel, da ne bodo več videli njegovega obličja. In spremijo ga do ladje. Razlaga. 1. Razdelitev. Krasen je Pavlov govor, ki ga je govoril za slovo zbranim cerkvenim pred- Pavel se loči od učencev v Miletu. 752 Kako so nastala imena za cerkvene službe? stojnikom iz Efeza in iz drugih azijskih mest. Apostolova svete vneme polna duša se zrcali v njem in čudovito nežna skrb za zveličanje duš se svita iz njegovih besedi. Ravno tisti Pavel se kaže v njem, kakor v pismih, ki so nam ohranjena od njega; celo enake izraze imamo tu in tam. V tem-le sporedu se suče govor: Najprej kliče svojim poslušavcem v spomin, kako skrbno se je trudil za njihovo po- učenje v Jezusovi veri; potem omenja, da hoče iti v Jeruzalem, kjer ga čakajo vezi in stiske. Nato pa v gorkem opominu opominja zbrane du¬ hovne pastirje, naj po njegovih navodilih in po njegovem zgledu pasejo Gospodovo čredo. — Po¬ slavlja se; zato daje nekak račun od vsega svo¬ jega delovanja in izpričuje, kakor nekdaj Samuel , 1 da je zvršil pošteno in nesebično svojo nalogo. 2. Škofje — mašniki. Sv. Luka je za¬ pisal (koncem prejšnje zgodbe), da je pozval Pavel mašnike iz Efeza k sebi v Milet. V Pav¬ lovem govoru pa beremo, da jih imenuje škofe, ko jim pravi: Pazite nase in na vso čredo, ki vas je sveti Duh postavil v nji za škofe. Kdo so bili torej Pavlovi poslušavci, mašniki ali škofje? Eno je gotovo: bili so cerkveni predstojniki, ki so zvrševali v cerkvi oblast. Ž njimi je hotel Pavel ob slovesu iz Male Azije še enkrat govo¬ riti. Zato je pa najbolj verjetno, da je povabil k sebi škofe, kar jih je morda že posvetil in na¬ stavil v tamošnjih mestih, pa tudi mašnike in diakone, — skratka vse cerkvene služabnike. Vsled tega se nam že iz tega razloga ni čuditi, da beremo enkrat o mašnikih, in drugič gledč na ravno tiste poslušavce, o škofih. Bili so pač oboji v Miletu. Še nekaj moramo opomniti. Duhovske službe so bile od začetka določene v tri stopnje: v ško¬ fovsko, mašniško in diakonsko. Vse tri spadajo k enemu zakramentu, ki ga imenujemo mašniško posvečenje. Diakonstvo je začetek, mašništvo nadaljevanje, škofovstvo dopolnilo tega zakra¬ menta. En zakrament je, ima pa tri stopnje. Ne smemo pa prezreti, da je bilo treba za te stopnje določenih imen, najprej v aramejskem jeziku, ko se je evangelij širil med aramejsko govorečimi Judi v Palestini, potem pa v grščini. Za aramejska imena ne vemo; izgubila so svoj pomen, ker se je kmalu jezik sploh izgubil, in ker je tisto, razmerno majhno številce aramejsko govorečih Judov, ki so se izpreobrnili h krščan¬ stvu, znalo tudi grški. V prvi cerkvi je bil brez dvojbe občevalni jezik grški. V tem jeziku j e bilo treba šele dobiti besede za nove pojme, ki jih je uvedla Kristova vera. Zato se nam P a ni čuditi, da začetkom ta imena še niso bila d°' ločena, in da se je šele tekom časa eno im e vstavilo za eno reč. Najprej so vzeli za neki krščanski pojem iz grščine besedo, ki je opisala njegov pomen; takih besedi je pa več. Vzemimo par primerov: Treba je bilo besede za sv. mašo. Imenovali so jo lomljenje kruha, božjo službo (leiturgeja), za ~ hvaljevanje (evharisteja), dokler se ni izmed vseh teh besedi ustanovila med vsemi kristjani ena sama beseda. Podobno vidimo pri besedi apostol. To P°' menja prvotno poslanec; v krščanstvu je pome- njalo poslance, kr jih je Kristus poslal, da ozna¬ njajo njegovo vero. Začetkom so se imenovali s tem imenom sploh vsi, ki so razširjali Jezusov nauk; polagoma, in sicer gledč na to besedo precej kmalu, se je pa jela rabiti beseda apostol samo o tistih dvanajsterih, ki jih je Jezus izbral za svojo duhovsko službo. Vendar se pa na pr. sv. Pavel še dandanes splošno imenuje apostol, dasi ne spada v to število. Ime prezbiter (starejšina) je pomenjalo P° zgledu judovskih starejšin cerkvene predstojnike sploh. Zato nam je umljivo, da je bilo mogoče imenovati tudi tiste, kateri so imeli vso duhovsko oblast v rokah, torej tiste, katerim pravimo sedaj škofje, s tem imenom. Šele tekom časa, do konca prvega stoletja, se je ime prezbiter vstavilo tako, da je pomenjalo samo mašnike. Beseda škof je grškega izvora; po grško se izgovarja episkopos. Od te besede so naredili Slovani ime biskop ali biskup. Slovenci smo jo pa še bolj skrajšali in smo iz zadnjega zloga skop ali skup naredili škof. Episkop P°' menja nadzornika. Jasno je, da je ime nad¬ zornik zelo primerno za duhovsko pastirsko službo. Tisti, ki je imel dolžnost voditi, nadzirati vernike, se je zelo primerno imenoval njihov episkop ali nadzornik. Sv. Peter imenuje v tem zmislu celo našega Zveličarja, ko piše vernikom iz Male Azije : 1 Bili ste kakor tavajoče ovce, toda vrnili ste se zdaj k pastirju in škofu svojih duš. Tudi papež Kle¬ men, koncem prvega stoletja, imenuje Kristusa 1 I. Petr. 2, 25. 1 I. Kralj. 12, 3 naši. Pastirji in čreda. 753 škofa ; 1 ravno tako sv. Ignacij, učenec sv. Janeza 111 antiohijski škof, mučen začetkom drugega veka, imenujoč Jezusa Kristusa škofa vsehJ Um¬ ljivo je pa, da more beseda nadzornik pomenjati vse duhovne oblastnike, torej ne samo sedanjih škofov, marveč tudi mašnike. Rabila se je za¬ četkom tudi semtertja sploh v pomenu duhovnega pastirja. Toda kmalu so ime episkop, škof, pri- pa, da je mogoče, da so bili samo mašni ki, ki se pa imenujejo enkrat prezbiterji (starejšine — mašniki) in drugič episkopi (nadzorniki — škofje). Duhovni predstojniki so bili, to je gotovo iz Pav¬ lovih besedi, ker jih opominja, naj skrbe za Go¬ spodovo čredo. Po Jezusovem zgledu so se namreč že od prvih časov sem duhovni predstojniki ime¬ novali pastirji in verniki ovce, čreda. Saj vemo, devali samo tistim cerkvenim predstojnikom, ki so sami v nekem določenem okrožju zvrševali popolno duhovsko oblast; prezbiter (mašnik) so pa dejali tistim duhovnim pastirjem, ki so pod vodstvom episkopov (škofov) zvrševali svojo, glede na vrhovno pastirsko oblast omejeno službo. Mi sicer sodimo, da so bili med Pavlovimi poslušavci v Efezu škofje in mašniki; ne tajimo 1 I. Klem. 59, 2. 3 Magn. 3, 1. Zgodbe sv. pisma II. da se je Zveličar sam imenoval dobrega pastirja, da je govoril o svojem hlevu, da je Petru ukazal, naj pase njegove ovce, ovčice in jagnjeta. V tem zmislu piše tudi sv. Peter cerkvenim predstojnikom v Mali Aziji : 1 Pasite božjo čredo med vami in jo nadzirajte ne po sili, marveč prostovoljno. — In ko se prikaže najvisji pastir, boste dobili nevenljivi venec slave. 3. Govor. Pavel poudarja najprej svoje delo. Vse njegovo življenje v Mali Aziji je bilo 1 I. Petr. 5, 2. 4. 48 754 Pavlovo delovanje. v službi Jezusa Krista. Sam se tudi drugod silno rad imenuje Kristovega služabnika . 1 Svojo službo je opravljal ponižno in vdano sredi neštetih te¬ žav, sredi sramotnega poniževanja in trpljenja. Služil je ,,s solzami". A ni jokal sam nad seboj; solz mu ni iztiskavala lastna bol, marveč edino le, če niso pomagali ne opomini, ne prošnje, je s solzami izkušal omehčati trda srca . 2 Koliko je prestal od Judov preganjanja; za vso ljubezen, ki jim jo je izkazoval, so mu plačevali s sovraš¬ tvom, vso njegovo skrb, ki je ž njo vedno in povsod najprej pri njih pričel z evangelijem, so mu vračali z obrekovanjem, napadi, obtožbami pred sodiščem, lažnivim hujskanjem ljudstva in z naklepom, da ga umore. Težki so bili torej Pavlovi časi, huda nje¬ gova služba in silno neugodne razmere, ki je v njih deloval. Toda vkljub temu ni poznal strahu in napačne ozirnosti. Govoril je, kar je bila njegova naloga, in učil vse, kar je bilo treba. Nič koristnega ni izpustil, da bi ne bil povedal. Povsod, Judom in poganom, je oznanjal, da je treba najprej spokornosti, izpreobrnitve; da se pa to da doseči edino le z vero v Gospoda Jezusa. To po¬ znamo že iz njegovih drugih govorov; zlasti smo na to opozarjali pri razlagi njegove pridige v Atenah Razloživši svoje delovanje prehaja ksedanjosti: Zdaj, glejte, grem v duhu zvezan v Jeruzalem. Ne¬ kateri razlagajo te besede tako, da ga Sv. Duh sili, naj gre, toda nam se ne zdi to pravilno, ker kasneje govori o delovanju Sv. Duha. Zato tol¬ mačimo imenovani stavek tako-le: ,Čutim se v svoji duši kakor bi bil povezan; nekaj me tišči in sili, naj grem v Jeruzalem. Nič ne vem, kaj me čaka. Ljudje, ki jim je Sveti Duh dal pre¬ roškega duha, so mi po vseh mestih napovedali vezi in stiske, ječo in trpljenje. Sam pa čutim neko notranjo silo, ki me žene v sveto mesto.' Toda napoved nevarnosti in neka temna slutnja, ki ga navdaja, ne more potreti Pavla. Vsega tega se nič ne boji; ni mu tudi mar, da utegne izgubiti svoje življenje, saj ga ne ceni zase nič, marveč edino le za sveti namen, ki ga ima pred seboj. Svoj tek hoče dokončati v be¬ sedni službi pridigarja in evangeljskega oznanje- vavca, v izpričevanju evangelija božje milosti; potem naj se konča ta tek prej ali kasneje, kakor je božja volja. Njega to nič ne skrbi. 1 Rim. 1, 1; Ef. X, 1; Pil. 1, 1. 2 Primeri Gal. 4, 20; Fil. 3, 18; II. Kor. .2, 1. Ginljiv je Pavlov daljni stavek; Glejte, ja? vem, da ne hoste videli. več mojega obličja. Daši on sam ni dobil v tem ozira nobenega razodetja od Boga, ker sicer bi prej ne bil rekel, da ne ve, kaj ga čaka, vendar ima sam zase trdno slut¬ njo, da se od Mileta in sploh od Male Azije za vedno poslavlja. Namen ima obiskati Rim i n tam nadaljevati svoje zveličalno delo. Že iz tega lahko sklepa, da mu ne bo več mogoče vi¬ deti Male Azije; toda temna slutnja v srcu m u govori še več, da se bodo namreč res izpolnile napovedi, ki so mu jih maloazijski kristjani izrekali- Zato pa jemlje slovo. In daljnje njegove besede zvene kakor zadnji opomin umirajočega očeta. Najprej poudarja, da je od svoje strani vse storil, da bi bil vse spravil na pravo pot k zve¬ ličanju. Če se kdo pogubi, ni njegova krivda. On je čist krvi vseh, ker je vse povedal, kar se tiče Jezusove vere, in razkril vso božjo voljo, ki jo je razodel učlovečeni božji Sin. Od njega je torej vse zvršeno. Zdaj pa čaka nadaljnje delo tistih, ki so po Sv. Duhu poklicani, da pasejo Jezusovo čredo, da vladajo božjo cerkev. Apostol jih je določil, kakor mu je velela njegova vest, pa tudi božje razsvetljenje . 1 Položil jim je svoje roke na glavo, ter jih posvetil za diakone, maš- nike in škofe, toda milosti jim ni dal on, marveč Sv. Duh in zato po pravici pravi, da jih je Sveti Duh postavil. Silno lepe so te Pavlove besede, ki jih govori zbranim dušnim pastirjem .cele Male Azije: Pazite nase in na vso čredo, ki vas je Sv- Duh postavil v nji za škofe, da vladate božjo cerkev. V njih imamo potrdilo naše vere, ki smo prepri¬ čani v nji, da po božji volji, po milosti Sv. Duha zvršujejo duhovsko oblast duhovni pastirji. Zato pa vemo, da smo jim dolžni pokorščino in spo¬ štovanje, ker se s tem pokorimo Sv. Duhu sa¬ memu, kateri jih je postavil. Potreben je bil Pavlov opomin. On vidi že v duhu prihodnje čase, ko pridejo grabežljivi vol¬ kovi nad Gospodovo čredo, da bodo celo izmed kristjanov vstajali krivoverci. Oboje se je iz¬ polnilo. Judje so tudi po Pavlovem odhodu z vso besnostjo preganjali krščansko vero in iz¬ kušali škodovati kristjanom, kjer in kakorkoli se je dalo. Izmed poganskih pokrščencev so pa nastale razne krive vere. Dva taka krivoverca iz Male Azije, Himeneja in Fileta, imenuje apostol 1 Glej Dej. ap. 13, 2; 14, 22; I. Tim. 1, 18; 2, 14; II. Tim. 1, 6. ..Delež med posvečenimi Potreba nesebičnosti. 755 kasneje v drugem pismu, ki g a je pisal imoteju . 1 Učili so zlasti, da je kristjanu vse °voljeno, da zanj ne veljajo nobene postave, da zadostuje le vera, sicer velja zanje popolna svo- 0( >a tudi v nravnem oziru. Za temi je nastopil ne ki Nikolaj 2 v Mali Aziji, ki si je dobil mnogo PMstašev. Ti so zlasti zametali zakon, zagovar- J a k pa največje nesramnosti. Zavoljo tega pri- Poroča Pavel, naj čujejo nad seboj duhovni pa- s ^irji in nad čredo, ter naj se spominjajo njegovih °Pominov. Na konec, ko se že bliža ura slovesu, moli Zan je, priporoča nje in njihove ovčice vsemogoč- Ilfirnu Bogu, ki more sezidati in dati delež med v semi posvečenimi. Apostol sploh večkrat primerja SVe to cerkev stavbi in pod podobo zidanja govori ° razširjanju Jezusove vere . 3 Verniki so namreč ftlsa božja; če rastejo v veri, upanju in ljubezni, Se ta hiša vedno holj pozidava in olepšava. Zato ■P ! Pa treba božje milosti in vsled tega jih pri- P°roča Bogu, naj s svojo milostjo v njih pozida Sv °jo hišo. Kristjani so pa tudi dediči božji in ^dediči Kristovi , 4 ker so božji otroci po posve- Cft ]oči božji milosti. Zato imenuje sv. Pavel Ve čno zveličanje večkrat dedščino . 8 Tako tudi tukaj . 6 To dedščino daje Bog posvečenim, to je tistim, kateri ohranjajo ali iznova dobe svetost, ^ so jo prejeli pri sv. krstu in ž njo pridejo pred teistov sodni prestol. Sv. Pavel, kakor tudi sv. Buka v Dejanjih apostolov, imenuje kristjane junogokrat svete. Po sv. krstu so namreč očiščeni lQ posvečeni. 7 Zato moli sv. Pavel, naj bi dobri Bog dal vsem duhovnim pastirjem dedščino, Ve čno zveličanje, med posvečenimi, med svetniki v nebesih. Prav nazadnje pa opominja duhovne pastirje, Pnj bodo po njegovem zgledu požrtvovalni in ne¬ sebični. Sam ni ves čas, kar je bil med njimi, °d dragih zahteval ničesar. Evangelij je oznanjal Popolnoma zastonj. Kar je zase in za svoje to- Va riše potreboval, je sam zaslužil s svojimi ro¬ kami. To že vemo, ker smo že razložili, da je 1 n. Tim. 2, 17 ; 3. 1 nasl. a Skr. raz. 2, 6. 3 Primeri Rim. 15, 20; I. Kor. 3, 9; 8, 1. 10; 14, 3. 1 5. 12. 17. 26; II. Kor. 10, 8; 12, 19; 13, 10; Ef. 2, 20; 4 ’ 12. 16; I. Tes. 5, 11. 4 Rim. 8, 17. 5 Gal. 3, 18; Ef. 1, 14.18; 5, 5; Kol. 3, 24; Hebr. 1, 14. 6 Rim. 1, 7; 8, 27; 12. 13; 16. 15; I. Kor. 6. 1 nasl. 7 I. Kor. 6, 11. zvrševal rokodelstvo; delal je šotore. Kako gan¬ ljiv prizor je bil, ko je sveti apostol pokazal svojim poslušavcem žuljave roke in vzkliknil: Tele moje roke so prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, kateri so z menoj. r L dejanskim zgle¬ dom je pokazal, da je treba delati in si z delom pridobiti pripomočkov, da se morejo sprejemati slabi, to je podpirati reveži. Ljubezen ne jemlje, marveč daje in zato se tudi trudi, da se kaj pri¬ dobi, kar se potem more dati drugim. V tem zmislu navaja Kristovo besedo: Mnogo boljše je dajati, nego jemati. Tega ne beremo nikjer v evangelijih; ohranila se je samo po ustnem iz¬ ročilu apostolov in sv. Pavel nam jo je zapisal. Duhovnim pastirjem je bilo vedno, zlasti pa v prvih časih potrebno, da so se varovali vsake se¬ bičnosti. Kako bi bili mogli najti zaupnih učencev, ko bi bili gledali na svoj dobiček, ko bi bili iskali pri njih zlata in srebra? Zato se je pa sv. Pavel tako skrbno varoval vsake sledi kakega takega dejanja, da bi mu mogel kdo v tem oziru kaj očitati. Sam je delal, da je dobil zase, kar je potreboval, in da je še sam lahko kakemu revežu kaj podelil. Taki naj bodo tudi škofje in mašniki; rajše naj delajo, če si imajo tudi s težkim delom služiti kruh, nego da bi jemali od drugih. Tu pa moramo pristaviti, da je sv. Pavel večkrat užival zastonj gostoljubnost dobrih ljudi, in da sam pravi, da je vsak delavec vreden svo¬ jega plačila, in da naj torej od oltarja živi, kdor oltarju služi . 1 Njegove besede se torej nikakor ne morejo tako umevati, da bi moral vsak du¬ hovni pastir s telesnim delom si služiti potreb¬ nega kruha, ker to sploh mogoče ni, marveč le pomenjajo, da morajo cerkveni predstojniki vedno biti nesebični, da so pa morali izredno paziti na to lastnost v prvih časih. S prisrčnim opominom k nesebični požrtvo¬ valnosti konča Pavel svoje slovo. Nato pa pade na koleni in v goreči molitvi priporoči Bogu pastirje in vernike, naj sezida njihove duhovne hiše božje, in naj jim da enkrat dedščino med svetniki v nebesih, da se vsi zopet tamkaj se¬ stanejo. Ta molitev je izpričala neizprosno bridko resnico, da Pavel jemlje slovo, in da le še malo trenotkov poteče do odhoda. Z vso silo bruhneta žalost in ljubezen na dan, kakor otročiči zavekajo dozoreli možje, — saj je gotovo izmed starejših izbiral predstojnike, — in vse hiti, da se z oh- 1 I. *Kor. 9, 13. 48* 756 Dej. ap. 21, 1—17. Preko Cezareje v Jeruzalem. jemom in poljubom poslovi od njega — duhov¬ nega očeta in očetovskega prijatelja. Veliki apostol, — o tem se prepričujemo tudi iz tega nepopisno ganljivega slovesa, — ni pridobival samo duš za Jezusovo vero, marveč si je tudi s čudovito silo osvojil srca svojih učencev. VII. Preko Cezareje v Jeruzalem. Dej. ap. 21, 1-17. Ko se je pa zgodilo, da se odtrgamo od njih, se odpeljemo in pridemo na¬ ravnost v Kov, drugi dan pa v Rod in odtam v Pataro. In ko najdemo v Fe- nicijo namenjeno ladjo, stopimo vanjo, ter odplujemo. Ko ugledamo Ciper in ga pustimo na levi, se odpeljemo v Sirijo in pridemo v Tir; tam je imela namreč ladja izkrcati blago. Ko pa najdemo učencev, ostanemo ondi se¬ dem dni; ti reko Pavlu po Duhu, naj ne hodi gori v Jeruzalem. In ko pretečejo dnevi, se vzdignemo in gremo in spremijo nas vsi z ženami in otroci venkaj pred mesto; in na bregu pokleknemo, ter molimo. In ko se poslovimo drug od drugega, sto¬ pimo v ladjo; oni se pa vrnejo na svoj dom. Mi pa, ko dovršimo vožnjo po morju, gremo iz Tira doli v Plolemajdo in pozdravimo brate, ter en dan osta¬ nemo pri njih. Drugi dan pa gremo odtam in pridemo v Cezarejo. Tam gremo v hišo evangelista Filipa, ki je bil eden izmed sedmerih, in ostanemo pri njem. Ta je pa imel štiri hčere device, ki so prerokovale. In ko se nekaj dni pomudimo, pride iz Judeje neki prerok, po imenu Agab. Ko ta pride k nam, vzame Pavlov pas in si zveže roke in noge, ter reče: „To govori Sv. Duh: ,Moža, čigar je ta pas, bodo Judje tako zvezali v Jeruza¬ lemu in ga bodo izročili poganom v roke‘.“ Ko to začujemo, zaprosimo mi in tamošnji domačini, naj ne hodi gori v Jeruzalem. Nato odgovori Pavel in pravi: „Kaj delate, da se jokate in ža¬ lite moje srce? Saj jaz nisem samo pripravljen zvezan biti, temveč tudi umreti v Jeruzalemu zavoljo imena Gospoda Jezusa." In ko ga nismo mogli pregovoriti) odnehamo, ter pravimo: „Zgodi se Gospodova volja!" Po tistih dneh se pa napravimo, ter gremo gori v J erU ' zalem. Z nami je pa šlo tudi nekaj učencev iz Cezareje, ki so nas peljm 1 tja, kjer smo imeli najti prenočišča- In ko pridemo v neko vas, se podamo k nekemu Mnasonu iz Cipra, staremu učencu. In ko pridemo v Jeruzalem) so nas bratje radi sprejeli. Razlaga. 1. Pot. Apostol je hotel na vsak nač® priti do binkošti v Jeruzalem; zato je potova hitro. Sv. Luka sicer ne pove, ali je dosegel svoj namen, ali ne; toda ravno iz tega sklepa® 0 ’ da ga je. Ko bi ga ne bil, bi bil to povedal- Po veliki noči 1. 58 je šel iz Filipov; izlabka j e torej v poldrugem mesecu (binkošti so 50 dni P° veliki noči) prehodil vso pot do Mileta in odta® preko Cezareje v Jeruzalem, kakor je opisana 7 ti in prejšnji zgodbi; popolnoma lahko se je tud 1 na nekaterih krajih po nekoliko dni pomudil ( v Troadi, v Miletu, Tiru in Cezareji). Kraji, kij'* 1 nanovo beremo v naši zgodbi, so tile: Kov je otok med Samom in Rodom, dandanes se imenuje Stankio; Rod je tudi otok, ki stoji nasproti Perejb ležeči med Karijo in Ličijo; Patara je glavno mesto cilicijske pokrajine, sloveče po preroeis®! malika Apolona. Od tam so šli naravnost pr otl Tiru, kamor je bilo ob ugodnem vetru mogoče priti v dobrih dveh dneh. V Feniciji se je bil evangelij že znatno raz¬ širil; 1 takoj po Štefanovi smrti so namreč ubegU kristjani ondi oznanjali Judom Kristovo verO) kasneje sta tam delovala tudi Pavel in Barnaba- Pavel je torej imel v Feniciji znancev; zato J e umljivo, da je ostal nekaj dni pri njih. Zopet tu se ponovi, kar je apostol že večkrat čul; preroško navdihnjeni kristjani mu namreč napovedo, da g a čaka v Jeruzalemu preganjanje, in ga svare, uaj ne hodi gori. Seveda se Pavel ne da pregovoriti) marveč po prisrčnem slovesu, ki se ga je udele¬ žila vsa tirska krščanska srenja, odpotuje s svo¬ jimi tovariši v Cezarejo. 1 Dej. ap. 11, 19; 15, S. Prve redovnice. 757 2. Deviške prerokinje. V Cezareji °stane Pavel s tovariši v gostoljubni hiši diakona ^lipa, ki se na tem mestu imenuje evangelist. dandanes imenujemo evangeliste tiste svete može, ^ so pisali evangelije; ob apostolskem času pa t u di to ime še ni bilo natančno določeno in zato se je rabilo po svojem prvotnem pomenu. Evan- £ e list pa pomenja v grščini človeka, ki ima z evangelijem opraviti; potemtakem se lahko rabi 0 tistem, kateri ga piše, pa tudi o tistem, kateri & a oznanja. Diakon Filip, eden izmed sedmerih na °ž, ki so bili v Jeruzalemu postavljeni za dia- k°ne, je bil evangelist v drugem pomenu, kot ° z nanjevavec evangelija. Slišali smo že o njem, je ubežal ob preganjanju po Štefanovi smrti v Samarijo in tam pridigoval, da je krstil etiop- s kega komornika, in da se je potem podal v Če¬ šejo. Skoraj gotovo je bil kasneje posvečen za škofa in je bil ob času, ko so prišli Pavel in njegovi tovariši tjakaj, višji duhovni pastir nad mestom. 0 njem pravi sv. Luka, da je imel štiri hčere, de- ® !ce , ki so prerokovale. Ta kratka opazka je vrlo Namenita. Izpričuje nam, kako se je tudi pri luskah že v prvih časih jel izpolnjevati Gospo¬ dov svet o devištvu. Prvič se omenjajo v svetem P^tnu na tem mestu device po številu in vsaj po očetovem imenu. Da so bile pa tudi drugod, raz¬ idimo iz prvega lista, ki ga je pisal sv. Pavel v Korint. 1 Tam beremo: Za Gospodove device pa n imam zapovedi, toda svet dajem. Natančnejšega Pe vemo iz njegovega življenja, razen kar nam Poroča sv. Hieronim, da je bila ob njegovem času Kornelijeva hiša cerkev, in da je bil ohranjen tudi Filipov dom. in še prav posebno omenja sobico, kjer so prebivale preroške device in ži- Ve le nekakšno samostansko življenje. 2 Da se je torej več nego dve stoletji v svetem spominu ohra¬ ni prostor, kjer so živele, nam priča ne samo, da so živele device skupno, torej nekako redovno, Marveč tudi, da so jih imeli kristjani v velikih Čislih. Sveti Hieronim silno lepo pravi: „Za Kri- stovim križem pojavi brž v Dejanjih apostolov hiša evangelista Filipa četverovprežni voz de¬ viških hčera. Cezareja, ki je bila cerkev izmed Poganov po stotniku Korneliju posvečena, daje s t e m tudi deviških deklic zglede. 4 5 ' Device so prerokovale. Že v ti besedi je po¬ vedano, da so bile posvečene edino le Gospodovi 1 I Kor. 7, 25. 2 Dej. ap. 1, 39; ep. 108. službi. Od preroškega daru niso bile ženske ni¬ koli izvzete. V starem zakonu beremo o njih; v novem poznamo prerokinjo Ano, ki je spoznala v otročiču Jezusu ob njegovem darovanju v templu obljubljenega Mesija. 1 Kristjani so spoštovali take ženske. Sv. Pavel jim pač prepoveduje, da ne smejo v cerkvi učiti, da torej ne morejo imeti redne pastirske učne oblasti, 2 zasebno so pa pač tudi bogoljubne ženske rade podpirale evangelij. Saj vidimo to iz življenja sv. Pavla samega, ki so mu marsikje ravno dobre ženske močno po¬ magale pri njegovem delu. 3 Spomin na cezarejske preroške device so zlorabljali krivoverci, zlasti Montanisti. Ti so namreč trdili, da imata dve ženski, Priscila in Maksimila, tovarišici Montana, preroškega duha, in so poudarjali, da so Filipove hčere njihove prednice. Ob času, ko se vrši naša zgodba, je moral biti Filip krog 50 let star; njegove hčere so bile skoraj gotovo med dvajsetim in tridesetim letom. Pokopane so bile v Cezareji. 3. Napoved Pavlovega preganjanja. V Filipovo hišo pride iz Judeje prerok Agab, ki smo že slišali o njem, da je v Antiohiji napovedal lakoto. 4 Ta napove, da bo Pavel v Jeruzalemu ujet in izročen poganom, in sicer pokaže to v de¬ janju. Taka preroška dejanja poznamo iz starega zakona. 6 Pavlovi tovariši, ki so take napovedi že večkrat slišali, so bili seveda tembolj utrjeni v prepričanju, da res čakajo hudi časi ljubljenega apostola; in zato lahko umevamo, da so ga iskreno, v solzah prosili, naj ne hodi v sveto mesto. Ob¬ čudovati moramo moški pogum in nevzlomno sta¬ novitnost Pavlovo. Od njegovega sklepa ga ne more odvrniti strah pred preganjanjem, pa tudi ne prisrčne solze, ki jih je mehka ljubezen ro¬ sila, da bi ga pregovorila, naj ne hodi v nevar¬ nost. Sam je ganjen in žalostno je zavoljo nji¬ hovih prošnja njegovo srce, toda misel na njegovo sveto nalogo premaga tudi to izkušnjavo in v sveti gorečnosti pravi: Jaz nisem samo pripravljen zvezan hiti, temveč tudi umreti v Jeruzalemu za¬ voljo imena Gospoda Jezusa. Njemu se gre le za Jezusa; nase ne misli; svojega življenja ne ceni 1 Luk 2, 36. s I. Kor. 14, 34; I. Tim. 2, 12. Fil. 4, 2. 3. 4 Dej. ap. II, 28. 5 Dej. ap. 20, 2—4; Jer. 13 nwl,; 27, 2, Ezek 4, 1 nasl. 758 Preko Cezareje v Jeruzalem. nič, da le zvršuje tek, ki ga mu je določil Go¬ spod. Ta izjava pomiri tovariše, da odnehajo s svojimi prošnjami in se sami vdajo v božjo voljo. Potoma se ustavijo pri nekem Mnasonu, ki je bil že dalje časa kristjan in pri njem prenoče. Iz Cezareje v Jeruzalem je namreč 102 kilometra, torej najmanj za dva dni hoda; zato so morali potoma vsaj enkrat prenočiti. Mi smo prevedli zadnji odstavek po starem rokopisu. V Vulgati je opazka o Mnasonu skrajšana, da ni umljiva- lako-le slove: Z nami je pa šlo nekaj učenčev te Cezareje, ki so peljali s seboj nekega Mnasona iz Cipr a > starega učenca, pri katerem smo tudi stanovali- Vidi se tem besedam, da je nekaj izpuščenega- Božja Mati. (Rafaelova Madonna della Sedia.) Dej. ap. 21, 18—26. Sv. Pavel v Jeruzalemu. 759 Tretji del. Zgodbe sv. Pavla 1. 58—63. Dej. ap. 21, 18—28, 31. Prvi odstavek. Sv. Pavel ujet in odpeljan v Cezarejo. Dej. ap. 21. 18-23, 25. I. Pogovor s sv. Jakopom. Dej. ap. 21, 18—26. Drugi dan gre Pavel z nami k Ja¬ kopu in zbero se vsi mašniki. In ko jih pozdravi, jim začne pripovedovati zaporedoma, kaj je Bog po njegovi službi storil med neverniki. Ko pa oni to zaslišijo, jamejo poveličevati Boga in mu reko: „Vidiš, brate, koliko tisoč jih je med Judi, ki so sprejeli vero in vsi so vneti za postavo. Sli¬ šali so pa od tebe, da učiš odstop od Mojzesa tiste Jude, kateri so med ne¬ verniki, in da praviš, naj ne obrezujejo svojih sinov in naj se ne ravnajo po šegah. Kaj je torej storiti? Množica se bo gotovo zbrala; slišali bodo namreč, da si prišel. Stori tedaj to, kar ti pra¬ vimo: Štirje možje so med nami, ki imajo obljubo nad seboj. Tem se pri¬ druži in posveti se ž njimi, ter plačaj zanje, da si ostrižejo glave; tako bodo vsi spoznali, da ni res, kar so slišali o tebi, temveč da tudi sam tako živiš in izpolnjuješ postave. Kar se pa tiče tistih poganov, kateri so sprejeli vero, smo mi presodili in pisali, naj se zdrže ma¬ likom darovanih reči in krvi in zadu¬ šenega in nečistosti.“ Nato vzame Pavel može k sebi, se da drugi dan ž njimi očistiti, ter gre v tempel in -naznani, da so dopolnjeni dnevi očiščevanja (in ostane v templu), dokler ne opravi daritve za vsakega izmed njih. 1 • - Razlaga. 1. Zbor. Z velikim veseljem se zbero je¬ ruzalemski duhovni pastirji pri svojem škofu Ja¬ kopu, da skupno pozdravijo svojega ljubljenega prijatelja in tovariša Pavla in zvedo, kako se mu je godilo. Ko jim to pove, začno vsi hvaliti in poveličevati Boga. Vsi so ž njim enih misli. Toda ob ti priliki mu tudi naznanijo, kakšne zlobne spletke so skovali proti njemu sovražni Judje, in kako so celo judovske kristjane pre¬ motili s svojimi lažmi o njem. Lagali so se namreč o njem, da uči Jude odstop od Mojzesa, in da naj nikar ne obrezujejo svojih sinov, ter naj opuste svoje judovske šege. To je bilo se¬ veda popolnoma napačno. Sv. Pavel ni nikjer Judov tega učil, saj se je sam celo tako daleč prilagodil njihovim ozkosrčnim mislim, da je dal obrezati Timoteja. Pustil jim je njihove šege in jih ni zametal. Pač je pa učil, da se more člo¬ vek poveličati le po veri v Jezusa, in da torej ni greh, če se stare judovske šege opuste, toda silil ni nikogar, naj to stori. — Bridko je mo¬ ralo biti pri srcu Pavlu, ko je tudi v svojem ljubljenem Jeruzalemu zvedel, da gre vse sovraštvo in ves besni srd proti njemu od njegovih rojakov. Hudo mu je bilo, ko je od napornega apostolskega pota vrnivši se v svojo domovino zvedel, da ga njegovi rojaki in celo kristjani zaničujejo kot svojega nasprotnika. 2. Pameten nasvet. Da bi se zavrnila lažniva sporočila o Pavlu, mu svetujejo jeruza¬ lemski sobratje, na čelu jim gotovo sv. Jakop sam, naj prevzame zavetništvo nad štirimi možmi, ki ravno dokončujejo dneve svoje nazirejske obljube. Povedali smo že o priliki, ko smo govorili o Pavlovi obljubi, da so morali nazirejci ob sklepu 760 Pavlovo očiščevanje. Dej. ap. 21, 27—40. Napad na Pavla, svoje dobe darovati zapovedane daritve Gospodu. Pavel naj se sedaj pridruži tem štirim kristjanom in naj tako postane tudi sam posvečen, potem naj pa zanje plača vse stroške, ki je bil ž njimi zve¬ zan konec judovskih obljub: namreč za daritve. Sv. Luka pravi sicer samo, da so mu rekli: Plačaj zanje, da si ostrižejo glave, toda to ostriženje je bilo vedno zvezano z daritvijo. Namestu, da bi rekli Judje o kom: „Končal je čas svoje obljube in je dovršil svoje predpisane daritve,“ so kar na kratko dejali: „Ostriči se je dal / 4 V tem zmislu hvali Jožef Flavij kralja Agripa: „D ar o val je žrtve tako, dani nič opustil, kar ve¬ leva postava; zato je tudi dal mnogo nazirejcev ostriči/* Jasne so zadnje besede, da hoče ž njimi reči: Agripa je plačal za mnoge nazirejce stroške ob koncu njihove zaobljubljene dobe. Če bo Pavel to storil, bodo vsi videli, da ne zaničuje postave, in da vsled tega tudi gotovo drugih ne uči takega zaničevanja. Značilno je pa, da se tudi ob ti priliki v Jeruzalemu poudarja načelo, ki ga je sprejel je¬ ruzalemski apostolski zbor gledč na pogane. Od teh se seveda izpolnjevanje Mojzesove postave slej ko prej ne bo zahtevalo, marveč zanje ve¬ ljajo le omenjene neznatne prepovedi. Pavel sprejme Jakopov nasvet. Res se je on sam najbolj goreče boril za krščansko svobodo proti prenapetim zahtevam nekaterih judovskih kristjanov, toda Mojzesovo postavo je spoštoval in rad je sprejel nase vse breme, ki jo je nakladala, če se je šlo za to, da je odvrnil od Judov po¬ hujšanje in jih s tem ložje pridobil za Jezusa . 1 Pohujšanje Judov je bilo sicer res otročje in nespametno, toda on se je oziral tudi na neute¬ meljene predsodke in je res vsem vse postal. Stvar sama je bila nedolžna in Pavel se ji je rad podvrgel: Vpričo Judov je pokazal v družbi s štirimi zaobljubljenci, kako visoko čisla Moj¬ zesovo postavo, da ne zvršnje le, kar mora vsak, marveč da se udeležuje tudi obljub. Drugi dan gre v tempel, naznani konec obljube in poskrbi, da se opravi zapovedana daritev. Kakor mu je svetoval sv. Jakop, je plačal zase in za tiste štiri zaobljubljence. katerim se je pri¬ družil, kar so stale zaukazane daritve. Njegova požrtvovalnost je bila pa popolnoma zastonj; so¬ vraštva zaslepljenih Judov proti njemu tudi njegov lepi zgled ni mogel premagati. 1 Dej. ap. 16, 3; primeri I. Kor. 9, 20. 22, II. Hrup v templu. Dej. ap. 21, 27—40. Ko se pa sedem dni bliža koncu, nadražijo Judje, ki so bili iz Azije, vse ljudstvo, in ga zgrabijo, ter začno vpiti- „Možje Izraelci, pomagajte! Ta je tisti človek, ki vsepovsod uči zoper ljudstvo in postavo in ta kraj, in je vrh tega tudi pogane pripeljal v tempel, ter oskru¬ nil to sveto mesto.“ Videli so namreč z njim v mestu EfežanaTrofima in so me¬ nili, da ga je Pavel v tempel pripeljal- Vse mesto skoči pokoncu in ljud¬ stvo pridere skupaj. Nato zgrabijo Pavla, ter ga vlečejo iz templa; in ti urno zapro vrata. Ko ga pa hočejo umoriti, zve poveljnik vojaške posadke, da je ves Jeruzalem v zmešnjavi. Ta vzame takoj vojakov in stotnikov, ter pohiti doli mednje. Ko zagledajo po¬ veljnike in vojake, nehajo tolči Pavla- Nato pristopi poveljnik in ga prime, ter ga veli ukleniti v dve verigi i n vpraša, kdo je, in kaj je storil. Tu začno kričati eni to, drugi drugo med množico. In ker zavoljo hrupa ne more nič gotovega zvedeti, ga ukaže odpeljati na grad. In ko pride k stop¬ nicam, se zgodi, da ga y vojaki nesejo zavoljo sile ljudstva. Sla je namreč za njim ljudska druhal, ter rjovela: „Proč ž njim!“ Ko so hoteli Pavla peljati v grad, reče poveljniku: „Ali smemsteboj govoriti?“ Odgovori mu: „Ali znaš grško? Nisi li ti Egipčan, ki je pred temi dnevi napravil upor in izpeljal štiritisoč raz¬ bojnikov v puščavo?“ Pavel mu pa reče: ,Jaz sem Jud, iz Tarza v Ciliciji, meščan ne nezna¬ nega mesta. Prosim te pa, dovoli mi, da govorim ljudstvu.“ In ko mu do¬ voli, migne Pavel na stopnicah stoječ ljudstvu z roko, in ko nastane velika tihota, jih ogovori v hebrejskem jeziku. Razlaga. 1. Napad na Pavla. Ko se sedem, dni bliža koncu, uprizore azijski Judje silovit napad na apostola Pavla. Kaj pomenja teh sedem dni ? 761 Vojaki peljejo Pavla v grad 762 Judovske spletke proti Pavlu. Grad Antonija. Nekateri mislijo, da so sedem dni trajale daritve ob koncu zaobljubljene dobe, toda o tem nimamo nikjer niti sledu; takoj drugi dan se je za štiri nazirejce, katerim se je pridružil Pavel, vse iz¬ polnilo, kar zahteva postava. Toda apostol se je še zase podvrgel sedemdnevnemu posveče¬ vanju za praznik. Da je tako iz pobožnosti na¬ loženo posvečevanje in očiščevanje trajalo po sedem dni, zato imamo dokaze . 1 Sedem dni mo¬ ramo torej računati od Pavlovega prihoda v Je¬ ruzalem. Kasneje vidimo, da je bil potemtakem peti dan , 2 ko je buknil usodni hrup v templu. Uprizorili so ga Judje iz Male Azije, ki so stru¬ peno sovražili apostola ; 3 prišli so bili kot romarji na binkoštni praznik. S svojimi starimi lažmi in obrekljivimi očitki so razburili Jude, ki so bili tiste dni od vseh krajev zbrani v mestu. Dolžili so ga, da govori proti izraelskemu ljud¬ stvu, čigar prednosti s svojimi pridigami pred pogani zaničuje, dalje da uči proti postavi, češ da je ni treba izpolnjevati, in da tudi dela proti templu, ki mu odreka za bodočnost pomen. Proti templu se je še posebej pregrešil, ker je neobre¬ zane pogane pripeljal noter. Ta očitek je bil popolnoma brez podlage. Samo iz tega, ker so videli nekateri poganskega kristjana Trofima iz Efeza v Pavlovi družbi v Jeruzalemu, so sklepali, da ga je tudi v tempel peljal s seboj. O Trofimu smo že slišali, da je v imenu azijskih kristjanov prinesel milodarov v Jeruzalem . 4 Iz tega očitka lahko sklepamo, da so bili med azijskimi Pav¬ lovimi sovražniki zlasti efeški Judje v prvi vrsti, ker so z doma poznali Trofima in brez dvojbe tudi bratsko zvezo med njim in med Pavlom. Nastala je velika buna; ljudstvo prigrmi skupaj in besneči Judje zgrabijo Pavla, ter ga vlečejo iz templa. Sklenjena je bila že njegova šmrt; da se tempel ne oskruni s krvjo, zato so ga med divjim krikom surovo potegnili iz njega; levitski templovi čuvaji so pa zaprli vrata, da ne bi mogel nazaj ubežati in bi tako ne preprečil svoje smrti. K sreči so se dobili ljudje, ki so brž sporočili o hrupu med Judi rimskemu povelj¬ niku jeruzalemske posadke. Ta j p imel, kadar ni bilo navadno v Cezareji stanujočega proku¬ ratorja v mestu, vrhovno oblast in pred vsem 1 Jos. A. 18, 4. 3. 2 Dej. ap. 24, 11. 3 Dej. ap. 20, 19. ' 4 Dej. ap. 20, 4. dolžnost zabraniti vsak nemir in nered. Posadka je imela svoj sedež v gradu Antoniji, ki je stal nekoliko višje od templa; od gradu do templa so vodile stopnice. Dvigal se je na severozapadnem templovem oglu na gričku Akra; sezidal ga j e Antioh Epifan, znan po svojem preganjanju izza Makabejske dobe, da bi imel tempel in mesto v svoji oblasti. Makabejec Simon si je ta grad osvojil in razdrl, ter grič Akr o znatno ponižal. Janez Hirkan je pa iznova sezidal tam močno trdnjavo z imenom Baris, Herod Veliki jo j e znatno utrdil, ter ji dal v čast rimskemu vojsko¬ vodju Marku Antoniju ime Antonija. Ob velikih praznikih je vedno prišlo še iz Cezareje nekaj vojaštva, ker se je ob takih prilikah sploh rad pripetil kak upor. Vojaki so morali biti torej vedno pripravljeni. Zato se nam ni čuditi, da je poveljnik z nekaterimi častniki in z večjim oddelkom vojakov brž prihitel, ko je čul, da j e nemir. 2 . Poveljnik reši Pavla. Sveti apostol je bil že v rokah svojih razdivjanih sovražnikov, ki so ga v besni strasti že začeli biti; par tre- notkov kasneje bi bilo že prepozno, tako je P a ravno o pravem času prihitela nenadna pomoč. Pogan je rešil enega največjih in najboljših ju¬ dovskih sinov iz rok njegovih rojakov. Seveda ni vedel, kdo je. Mislil je, da je moral zvršiti kak velik zločin in zato ga je velel zvezati v dve verigi in odpeljati v grad. Komaj je šlo. Vojaki so morali porabiti vso svojo silo, da so ubranili apostola divji množici, ki jim ga je ho¬ tela iztrgati iz rok. Po stopnicah so ga morali vzdigniti in nesti, da so ga rešili pred njo. Ko pridejo na vrh, se pa Pavel vljudno obrne do poveljnika v grškem jeziku. Že vsled tega osupne poveljnik. Menil je, da je neki Egipčan, ki je pred leti povzročil krvav boj v mestu. Jožef Flavij nam pripoveduje o tem dogodku tako-le: »Neki lažnivi prerok iz Egipta je zbral krog sebe četo ljudi, ter jih pripeljal do Oljske gore; hotel si je osvojiti mesto in pregnati Rimce iz njega, toda prokurator Feliks je zvedel o tem, naskočil njegovo trumo in jo premagal, štiristo ubitih je ostalo na bojišču, dvesto je bilo ujetih. Nekaj jih je ušlo na razne kraje; štiritisoč jih je pa še izpeljal s seboj v puščavo." Poveljnik imenuje te ljudi razbojnike. Med Judi v Jeruzalemu je bila sploh neka skrivna družha, ki so se tako imeno¬ vali; nosili so s seboj skrita bodala in s temi so Moo materinega jezika. Dej. ap. 22, 1—20. Pavlov govor. včasih kar sredi mesta, zlasti ob velikih praznikih, zabadali svoje sovražnike; pred vsem so se radi lotili vseh, ki so se šteli za rimske prijatelje. 1 Upor tega Egipčana se je zvršil skoraj go¬ tovo 1. 54. Kako je prišel poveljnik na to misel, da se gre pri hrupu za tega egiptovskega upor¬ nika, ne vemo. Morda so mu prihiteli povedat, da so Judje zgrabili nekega razbojnika, in da je zato brž mislil, da se je Egipčan iznova vrnil v mesto. Pavel mu seveda brž pove, da se moti in mu razloži, odkod je; zraven ga pa poprosi, naj bi smel govoriti ljudstvu. Zlati značaj sve¬ tega apostola se tu pokaže v vsem nebeškem blesku. On tako ljubi svoje ljudstvo, da tudi sedaj, ko izkuša najbolj divje sovraštvo, ne obupa nad njim, marveč sodi, da ga bo mogel pomiriti in pridobiti katerega izmed njih za Jezusa. Daši mu je to ljudstvo izkazovalo najgršo nehvaležnost za njegovo čudovito ljubezen, vendar misli le, kako bi ga pridobil za zveličanje. Tepen, ukle- njen stoji vrh stopnic; Judje dvigajo svoje pesti Proti njemu, preklinjajo ga in kriče, da mora umreti, on pa plamti svetega ognja za božjo čast in za Jezusovo cerkev. Tudi sedaj ne more molčati, in ko mu poveljnik dovoli, začne svoj govor v hebrejskem jeziku. Silno moder je ta poizkus. Ob praznikih pa tudi sicer se je v Jeruzalemu vsepovsod govorilo grški. Z besedami mile ma¬ terinščine, zaničevane od tujcev, prezirane od samih domačinov, upa Pavel utoliti divji hrup. Sam je ljubil svoj dom in svoj jezik, pa tudi nesrečni narod, ki se je zaslepljen odvračal od svojega Zveličarja. Svojemu narodu hoče govoriti o Mesiju v njegovem ljubem domačem jeziku. Ni bila prazna njegova nada. Česar niso mogle vojaške pesti, je dosegel uklenjeni Pavel z močjo maternega jezika. Ljudstvo se je pomirilo in je utihnilo. III. Pavlov govor. Dej. ap. 22, 1—30. Tako-le govori: „Možje, bratje in očetje, poslušajte odgovor, ki ga vam zdaj dam.“ Ko pa zaslišijo, da jim govori v hebrejskem jeziku, še bolj utihnejo. In pravi: ,,Jaz sem Jud, bojen iz Tarza vCiliciji, vzgojen pa v tem mestu, 1 Prim. Jos. Fl. Bell. jud. 2, 13, 3; 2, 17, 16; Antiqu. 20, 6 nasl. 763 pri Gamalielovih nogah podučen v res¬ nici očetne postave, vnet za postavo, kakor ste tudi vi vsi danes; saj sem preganjal to pot do smrti, vezal in iz¬ ročal v ječo može in žene, kakor mi izpričuje veliki duhovnik in vsi starej- šine, ki so mi dali pisma. In šel sem k bratom v Damask, da bi jih pripeljal odtam zvezane v Jeruzalem, da bi bili kaznovani. Prigodilo se je pa, ko sem šel in se bližal Damasku, me opoldne nanagloma obsije velika svetloba z neba. In padem na tla, ter začujem glas, ki mi je rekel: ,Savel, Savel, kaj me preganjaš . 4 —Jaz pa odgovorim: ,Kdo si, Gospod ? 4 — In mi reče: Jazi sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš . 4 In kar jih je bilo z menoj, so sicer videli svetlobo, niso pa slišali glasu tistega, kateri je govoril z menoj. — Nato sem rekel: ,Kaj naj storim, Gospod ? 4 — Gospod mi pa pravi: ,Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse pove¬ dalo, kar ti je storiti . 4 — In ker nisem videl zavoljo tiste bliščeče svetlobe, sem prišel ob roki svojih tovarišev v Damask. Neki Ananija pa, mož po postavi, ki ima izpričevalo od vseh ž njim bi¬ vajočih Judov, pride k meni, se vstopi in pravi: ,Brat Pavel, izpreglej . 4 In glej, tisto uro sem gledal vanj. — On pa pravi: ,Bog naših očetov te je iz¬ volil, da bi spoznal njegovo voljo in videl Pravičnika in slišal glas iz nje¬ govih ust. Zakaj, za pričo mu boš pri vseh ljudeh o tem, kar si videl in slišal. In zdaj, kaj se obotavljaš? Vstani in daj se krstiti in klicaje njegovo ime si operi grehe . 4 Zgodilo se je, ko pridem v Jeruza¬ lem nazaj in molim v templu, se za¬ maknem, ter zagledam njega, ki mi pravi: ,Hiti in pojdi urno iz Jeruzalema; ne bodo namreč sprejeli tvojega pri¬ čevanja . 4 Jaz sem pa dejal: ,Gospod, saj vedo, da sem jaz tiste, kateri so verovali vate, zapiral v ječo in pretepal po shodnicah. In ko se je prelivala kri Štefana, tvojega pričevavca, sem 764 Dej. ap. 22, 21 —30. Opis dogodka pred Damaskom. zraven stal in odobraval, ter sem va¬ roval oblačila njegovih ubijavcev.* Nato mi reče: ,Pojdi, ker poslal te bom daleč med nevernike*.“ Do te besede ga pa poslušajo, nato pa vzdignejo svoj glas, rekoč: „Proč z zemlje s takim; saj ni prav, da živi.** Ko pa še kriče in začno od sebe metati svoja oblačila, ter prah kvišku lučati, ga veli poveljnik v grad peljati, z jermeni tepsti, ter mučiti, da bi zvedel, zakaj so tako vpili zoper njega. Ko ga trdo z jermeni povežejo, reče Pavel stotniku, ki je stal poleg njega: „Ali vam je dovoljeno rimskega državljana in neobsojenega tepsti ?“ Ko to začuje, gre stotnik k povelj¬ niku, ter mu pove, rekoč: „Kaj misliš storiti? Ta človek je namreč rimski državljan.“ Poveljnik pa pristopi in mu reče: „Povej mi, ali si ti Rimljan ?“ On mu nato pravi: „Sem.“ Poveljnik pa odvrne: „Jaz sem za mnogo denarja kupil to državljanstvo.“ In Pavel pravi: „Jaz sem pa celo tak rojen.“ Nato brž odstopijo od njega tisti, kateri so ga mislili mučiti. Poveljnik se tudi zboji, ko je zvedel, da je rimski državljan, in da ga je dal zvezati. Drugi dan je pa hotel natančnejše zve¬ deti, zakaj ga tožijo Judje; vsled tega veli njega odvezati, starejšinstvu pa, naj se snide, ter pripelje Pavla in ga postavi med nje. Razlaga. 1. Govor. Sv. Pavel ne pokaže z nobeno besedo najmanjšega vznemirjenja; njegova duša je pokojna, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Spoštljivo in vljudno, kakor bi govoril prijateljem, začne z besedami: bratje in očetje. Brate imenuje Jude, ki so ga hoteli ravnokar umoriti, z besedo očetje počasti starejšine, ki so z vsem srcem odo¬ bravali napad nanj. To je moralo vplivati. Tako kot Pavel ne zna nihče; ni ga pa tudi, ki bi imel sebe tako v oblasti kakor on. Mirno jim prične nato pripovedovati že znane zgodbe svojega življenja; zlasti poudarja, da je v Jeruzalemu vzgojen v hiši svoje tam omožene sestre, 1 in da se je učil postave pri slovečem rabinu Gamalielu. Odkrito popisuje, kako je iz judovske vneme pre¬ ganjal to pot, ki jo zdaj sam hodi, 2 in kako mu mora celo najvišja gosposka judovskega ljudstva dati izpričevalo, da je strastno preganjal kristjane. Nato pa popisuje svoje izpreobrnjenje, kakor smo ga že opisali; 3 par novih stvari pove, ki jih sv. Luka prej ni omenjal; tako na pr., da je bilo ravno opoldne. Pač si je dobro zapomnil tisto srečno uro; zato si je tudi še po preteku več let tako v živo ohranil pred očmi vse najmanjše stvarce, ki so se takrat zgodile. Vse razkrije; razgovor z Jezusom, oslepelost, ki ji tudi navede vzrok za¬ voljo tiste bliščeče svetlobe, pot v Damask, prihod Ananijev, ki ga hvali, da je bil mož po postavi, izpregledanje in izpreobrnjenje. Znamenite so Ananijeve besede, ki jih sv. Luka nima v svojem prvem poročilu: Bog naših očetov te je izvolil, da bi spoznal njegovo voljo in videl Pravičnika, to je Jezusa Kristusa, in slišal glas iz njegovih ust. Zakaj, za pričo mu boš pri vseh ljudeh o tem, kar si videl in slišal. Pavel je zvrševal natančno to svojo nalogo. V stiskah in smrtnih nevarnostih, doma in v tujini, med prijatelji in sovražniki je pričal o Jezusu. Tudi zdaj stoji uklenjen in raz¬ bit, po poganskih vojakih rešen, neustrašeno za pričo svojemu Gospodu. Novo je, kar pripoveduje o svojem videnju v templu, ki se je zgodilo ob njegovem prvem obisku v Jeruzalemu po krstu 1. 36. Jezus se mu je pri¬ kazal in mu dejal: Hiti in pojdi urno iz Jeruza¬ lema, ne bodo namreč sprejeli tvojega pričevanja. Iz prejšnjih zgodb vemo, da so se že ob tem prvem obisku zarotili Judje proti Pavlu, in da so ga bratje kristjani opominjali, naj beži. Ta opomin bi pa sam ne bil izdal; v Pavlu je vrela samo nepopisna vnema, da bi razširil Jezusovo kraljestvo med svojimi rojaki, katerih zasleplje¬ nost je iz svoje izkušnje najbolj poznal. Šele, ko mu je Gospod v templu dejal, naj ubeži, ker nje¬ govo delo v Jeruzalemu ne bo imelo uspeha, je ubogal. Celo Jezusu je hotel v nepojmljivi go¬ rečnosti za svoje sobrate po krvi nekako doka¬ zovati, da je pač najbolj sposoben za delovanje med njimi, ker se je tako v živo izkazal vnetega zanje, ko je preganjal kristjane, posebno pa ob 1 Dej. ap. 23, 16. 2 Dej. ap. 9, 2; 22, 5. 3 Dej. ap. 9, 1 naši.; Zgodbe II, str. 682. Pavel se sklicuje na rimsko državljanstvo. Dej. ap. 23, 1—11. Pred starešinstvom. 765 Štefanovi mučeniški smrti. Toda Gospod mu je Velel: Pojdi, ker poslal te bom daleč med pogane. 2. Po govoru. Sv. Pavel je upal, da bo s svojo mirno povestjo dokazal, da ga je božja volja določila proti njegovim namenom za ozna- ujevavca med pogani, toda varal se je. Komaj je ljudstvo zaslišalo o poganih, je iznova zavrelo ffled njim in vsa surova besnost se je zopet raz¬ lila vanje. Obnašali so se naravnost divje; rjo¬ več in kričoč so si trgali oblačila in jih metali od sebe, grabili prst in prah po tleh, ter ga lu- čali kvišku in vpili, da mora umreti. Poveljnik jo moral poseči vmes, sicer bi mu ga bili sredi vojakov potolkli do mrtvega; dal ga je torej od- Poljati. Takoj je pa velel, naj se prične ž njim Preiskava z bičanjem. Hebrejskega govora ni razumel; divji hrup mu je pa utrjeval misel, da ima pred seboj hudega zločinca. Zvedeti hoče, kaj je storil in zato da omenjeno kruto povelje. Kako so Rimljani bičali obtožence in zločince, smo že razložili, ko smo govorili o Kristovem bičanju . 1 Že ga privežejo z jermeni h kakemu stebriču, tu pa izpregovori Pavel in se sklicuje na svoje rimsko državljanstvo. Pravice se poslužuje v skrajnem slučaju in se pritoži, da ga hočejo bičati in tako brez obsodbe kaznovati. To ni bilo dovoljeno za rimske državljane. Važno pra¬ vico rimskega državljanstva je dobil že njegov °če, preden se je Pavel rodil. Poveljnik se je temu silno čudil, da ni že prej povedal o tem; verjel mu pa je. Ce se je namreč kdo zlagal, da ima rimsko državljanstvo, ki ga ni imel, so ga takoj obsodili na smrt. Taka laž bi torej ne bila mogla trajno prav nič pomagati, marveč samo poslabšala bi bila njegovo usodo. Poveljnik da Pavla tudi razkleniti ; 2 nato ga veli odvesti v preiskovalni zapor. Za drugi dan pa napove sejo judovskega starejšinstva, da bi tam zvedel, kaj je storil njegov nepojmljivi jetnik. K ti seji pripelje Pavla brez vezi. S tem dogodkom se prične za svetega apo¬ stola dolga doba preiskovalnega zapora, najprej v Jeruzalemu in potem v Cezareji; odtam ga pa odpeljejo kot jetnika v Rim, kjer pretrpi večleten zapor. Slutnje, ki jih je sam imel, in napovedi, ki jih je slišal, so se potemtakem popolnoma uresničile. Judovska strast je dosegla svoj namen. 1 Glej Zgodbe II, str. 576. 2 Oic. Ver. 2, 5, 170. IV. Pred starejšinstvom. Dej. ap. 23, 1—11. Pavel pa upre svoje oči na zbor in pravi: „Možje, bratje, jaz sem s popolnoma dobro vestjo hodil pred Bogom do današnjega dne." Veliki duhovnik Ananija pa ukaže poleg njega stoječim, naj ga udarijo po ustih. Nato mu reče Pavel: „Tebe bo Bog udaril, pobeljena stena. Ti sediš, da bi me sodil po postavi in me velevaš udariti zoper postavo?" Poleg stoječi pa reko: „Ali veli¬ kega duhovnika kolneš?" Pavel pa pravi: ,,Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik; zakaj, pisano je: ,Poglavarja svojega ljudstva ne preklinjaj'." Ker je pa Pavel vedel, da jih je nekaj saducejev, nekaj pa farizejev, zakliče v zboru: „Možje, bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zavoljo upanja in vstajenja od mrtvih stojim pred sodbo." In ko to izreče, nastane razpor med farizeji in saduceji in veliki zbor se razdeli. Saduceji pravijo namreč, da ni vstajenja, ne angela, ne duha; fa¬ rizeji pa oboje zatrjujejo. Tu nastane velik krik. In dvigne se nekaj fari¬ zejev in se začno prepirati, rekoč: „Nič hudega ne najdemo nad tem človekom. Morda je pa kak duh go¬ voril ž njim, ali angel?" In ker na¬ stane velik razpor in se poveljnik zboji, da ne bi raztrgali Pavla, za¬ pove vojakom doli priti, ter ga po¬ tegniti izmed njih in odpeljati v grad. Drugo noč se mu pa prikaže Go¬ spod in mu reče: „Bodi stanoviten; zakaj, kakor si pričal o meni v Jeru¬ zalemu, tako moraš tudi v Rimu pri¬ čati." H a z 1 a g a. 1. Surovost velikega duhovnika. Sv. Luka nam ne pove, kaj je poveljnik rekel, ko je pripeljal Pavla v starejšinstvo; tudi ne pove, kaj so starejšine povedali, marveč takoj prične, kako se je Pavel zagovarjal. Iz tega 766 Pavel in Ananija. Farizeji in saduceji v velikem starejšinstvu. zagovora pa lahko razvidimo, da so Judje njega tožili kot hudobnega, Bogu in njegovi postavi nezvestega človeka. Na to odgovarja apostol, da ima popolnoma mirno vest. To razjezi velikega duhovnika, ki je bil že prej poln sovraštva do Pavla; ko pa začuje, kako se sklicuje ta na svojo dobro vest, se razkači in veli, naj udarijo tako smelega obtoženca po ustih. Apostol ni pazil, kdo je velel to kruto krivico; vedel je le, da je prišlo povelje iz vrst starejšin, ki jih je bilo vseh nad sedemdeset. Vrh tega je služabnik takoj zvršil ukaz in to je tudi nekoliko razburilo Pavla, da ni mogel iskati tiste osebe, katera je ukazala hlapcu, naj ga udari. Veliki duhovnik se je takrat imenoval Ana¬ nija, sin Nebedejev (1. 47—59), 1 2 ki gaje postavil Herod, brat kralja Agripa. Ta je namreč dobil od Klavdija med drugim pravico nastavljati svoje¬ voljno velike duhovnike. Najprej je odstavil Kanterana in imenoval Jožefa, sinu Kamovega, na njegovo mesto. Ko se mu je pa ta zameril, ga je odgnal in postavil imenovanega Ananija. Judovski zgodovinar Jožef Flavij pripoveduje o njem, da je bil silno lakomen in krut. 3 Pavel udarca ni mirno prenesel. Reč, ki jo je zastopal, je zahtevala, da se očividni krivici upre. Pred poganskim poveljnikom se noče dati osramotiti od svojih rojakov. Zato po pravici vzraste in očita sebi neznanemu starejšinu, ki je dal povelje, da dela zoper postavo; imenuje ga pobeljeno steno, namreč hinavca, 3 ki se na eni strani dela, da kot sodnik brani postavo, na drugi pa sam prav ob tistem času izpričuje, da mu za postavo ni nič mar, marveč le za svojo grdo strast. Napoveduje mu tudi, brez dvojbe po božjem razsvetljenju, da ga bo Bog udaril. Ta prerokba se je tudi zvršila ob času, ko je buknil judovski upor. 4 Meseca septembra 1. 66 se je skril Ananija v vodovodni kanal kraljeve palače, toda prej opisani razbojniki so ga našli in z bratom Ezekijem vred neusmiljeno umorili. Tako ga je res Bog hudo udaril. Pavel zve od drugih starejšin, da je veliki duhovnik sam ukazal, naj ga udarijo in ga po- svare. Apostol tudi res hoče omiliti svoje trde besede, češ da tudi on priznava, da se ne sme 1 Jos. A. 20, 5, 2. 2 A. 20, 9, 2-4. 3 Primeri Mat. 23, 27; Zgodbe II, str. 4G0. 4 Jos. Bell. iud. 2, 17, 9. hudo govoriti o velikem duhovniku, in v tem zmislu celo navaja besedo iz postave: 1 Poglavarju svojega ljudstva ne preklinjaj. Pravi celo, da bi ne bil izpregovoril svoje grožnje, ko bi bil vedel, za koga se gre. 2 . Farizeji in saduceji. Prejšnji do¬ godek je v starejšinstvu napravil nemir. Veliki duhovnik je bil saducejske stranke; farizejem, ki jih je bilo mnogo med starejšini, seveda to m bilo všeč; neradi so tudi videli, da jim tujci vsi¬ ljujejo njihove duhovske voditelje. Nekaj jih j e bilo morda, ki so Ananiju celo privoščili, da ga je Pavel zavrnil, in so mu vsled tega postali prijaznejši. Apostol je natančno izprevidel, da si je odbil vse saduceje, in da pri njih nima upati pravice. Zato pa silno spretno porabi dano trenotje in se postavi odkrito na farizejsko stran. Starejšine so se med seboj nemirno jeli razgo- varjati; Pavel jim pa zakliče: Možje, bratje, jaz sem farizej; sin farizejev, zavoljo upanja in vsta¬ jenja od mrtvih stojim pred sodbo. Pravzaprav ni spadal več k farizejski stranki, toda lahko je poudarjal svoje farizejsko pokoljenje in izrazil, da ga mnogo temeljnih reči edini s to stranko. Kar je začetkom rekel, da je namreč z dobro vestjo hodil pred Bogom, to potrjuje. On upa kakor farizeji na to, da Mesijevo kraljestvo prenovi svet; zlasti pa upa na vstajenje od mrtvih. Saduceji so to tajili. Vse, kar je duhovnega, so zanikali; zato niso verjeli na duhove, angele, pa tudi ne na vstajenje od mrtvih. Farizeji so bili ob obojem, namreč o bivanju duhov (angelov) in o vstajenju od mrtvih trdno prepričani v svoji veri. Modri Pavlov nastop je izdal. Zgodilo se je, kar je pričakoval. Povedal je popolno resnico: Ravno zato, ker je v trdni veri na Mesija in na njegovo vstajenje upal na vesoljno vstajenje od mrtvih in duševno prenovljenje celega sveta, so ga preganjali Judje in spravili pred sodišče. Farizejem je bilo silno všeč, da je obtoženec tako pogumno in neustrašeno osramotil velikega duhovnika in druge saduceje, očitajoč jim tako rekoč njihovo nevero. Zato se jih je nekaj jelo takoj potezati zanj in dokazovati njegovo nedolž¬ nost. Kregali so se med seboj. Saduceji so se brez dvojbe sklicevali na prikazni, ki jih je pri¬ povedoval Pavel prejšnji dan pred ljudstvom in kričali, da so to izmišljene stvari, nasprotne ju¬ dovski veri. Nato so jim pa odgovarjali farizeji: 3 II. M oj z. 22, 28. Dej. ap. 23, 12 — 34. Poveljnik pošlje Pavla v Cezarejo. 767 Morda je pa kak duh govoril ž njim ali angel ? dodobra so se razprli in pri tem so seveda tiščali tudi v Pavla. Bil je grd prizor, ki je najbolj Pokazal, kako razrita je bila vsa judovska družba, ^ujvišji zbor bi se bil kmalu končal s pretepom. Poveljnik je spoznal, da se gre pri Pavlu samo Za judovske verske reči; videl je pa tudi, da se takem zboru ne bo prišlo do nobenega sklepa, ^rii tega se je pa zbal, kakor pravi sv. Luka, da ne bi raztrgali Pavla in zato pozove večje število vojakov iz grada in jim veli, naj ga po¬ čnejo iz srede strastno se prepirajočih starejšin, ter ga odpeljejo. Moralo je biti res hudo, da je Dilo treba vojaške sile za to, da je jetnika iztrgal lz r ok tistih, katere je poklical, da hi ga sodili. Gospod, ki je blizu tistih, kateri so žalost¬ ma srca in ki reši vse, ki so ponižne duše , 1 se Prikaže ponoči Pavlu in ga potolaži, ter potrdi: Bodi stanoviten; kakor si pričal o meni v Jeruza- leniu, tako moraš tudi v Rimu pričati. Kar je Po-vel sam nameraval, to mu potrjuje božje vi- ^ en je, da bo namreč videl Rim, in da bo tudi tam pogumno in neustrašeno zvrševal svoj vzvi- še ni poklic. V. V Cezarejo. Dej. ap. 23, 12—35. Ko se zdani, se jih zbere nekaj iz- Jried Judov, in se zaprisežejo, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ne umore P^vla. Bilo jih je pa nad štirideset ki so sklenili to zaroto. Ti gredo P velikim duhovnikom in starejšinom, * er pravijo : „Zakleli smo se in zarotili, ba ničesar ne pokusimo, dokler Pavla ne umorimo. Recite torej zdaj vi s starejšinstvom vred poveljniku, naj ga Pripelje pred vas, češ da hočete kaj batančnejšega zvedeti o njem. Mi smo P a pripravljeni, da ga umorimo, preden Pride v vaše obližje.“ Sin Pavlove sestre pa zve o naklepu ^ pride, ter stopi v grad in pove Pavlu, t^avel pa pokliče k sebi enega izmed potnikov in reče: „Pelji tega mladeniča * Poglavarju; ima mu namreč nekaj Povedati." Ta ga vzame s seboj in ga P e ije k poglavarju, ter pravi: „Ujeti ^ a vel me je prosil, naj pripeljem tega 1 Ps. 33, 19. mladeniča k tebi; ima s teboj nekaj govoriti." Nato ga prime poveljnik za roko in stopi ž njim na stran, ter ga vpraša: „Kaj mi imaš povedati?" On pa reče: , Judje so sklenili te prositi, naj jutršnji dan pripelješ Pavla v starejšinstvo, kakor bi ga hoteli na¬ tančnejše izpraševati. Ti jim pa nikar ne verjemi, zalezuje ga namreč nad štirideset mož, ki so se zarotili, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ga ne umore. In zdaj so že pripravljeni in čakajo tvojega dovoljenja." Nato izpusti poveljnik mladeniča, ter mu zaukaže, naj nikomur ne pove, da mu je to naznanil. In pokliče dva stotnika in jima reče: „Pripravita dve¬ sto vojakov, da pojdejo v Cezarejo, in sedemdeset konjikov in dvesto strelcev do tretje ure ponoči; in preskrbita žival, da posade Pavla nanjo, in ga zdravega pripeljejo k deželnemu poglavarju Fe¬ liksu." Bal se je namreč, da bi ga Judje ne zgrabili in ne umorili, in da bi ne bil potlej obrekovan, češ da je bil podkupljen. In napiše list, ki je imel tole vsebino: ,.Klavdij Lizija po¬ zdravlja častitega deželnega poglavarja Feliksa! Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti. Prišel sem pa naglo z vojaki in sem ga otel, ko sem zvedel, da je Rimljan. In ker sem hotel dognati krivdo, ki so mu jo oči¬ tali , sem ga peljal v njihovo starej¬ šinstvo. Našel sem, da je tožen za¬ voljo vprašanj njihove postave, da pa nima nobene smrti ali verig vredne pregrehe. In ko sem zvedel o naklepu, ki so mu ga napravili, sem ga poslal tebi in sem tudi tožnikom rekel, naj pri tebi tožijo. Zdrav bodi!" Vojaki torej vzamejo Pavla, kakor jim je bilo zapovedano, ter ga peljejo ponoči v Antipatrido. In drugi dan spuste konjike, da gredo ž njim; sami se pa vrnejo v grad. Ko pridejo v Cezarejo in oddajo list deželnemu po¬ glavarju, postavijo predenj Pavla. Ko pa prebere in vpraša, iz katere dežele 768 Dej. ap. i>8. 35. Poveljnik pošlje Pavla v Oezarejo. je, in zve, da je iz Cilicije, reče: »Za¬ slišim te, ko pridejo tvoji tožniki.” In ukaže ga stražiti v Herodovem poslopju. Razlaga. 1. Sovražna zarota. Nad štirideset so¬ vraštva razbesnelih Judov se zaroti, da hoče Pavla umoriti. Slepa strast jih žene tako daleč, da sklenejo ne jesti, in ne piti, dokler tega ne zvrše. Načrt napravijo tako-le: Starejšinstvo naj zahteva, da pride Pavel še enkrat pred sejo; na poti od grada v tempel, kjer je starejšinstvo zborovalo, ga počakajo, napadejo in umore. Izjalovila se jim je pa ta namera, ker je o nji zvedel Pavlov nečak. Ali je bil kristjan, ali ne, ne vemo; gnala ga je gotovo ljubezen do ujca, da je šel in mu zaroto razkril. K jetniku je bilo mogoče priti, ker je bil šele v preiskavi, in ker je kot rimski državljan užival tudi v za¬ poru precej svobode. Pavel ga pošlje k povelj¬ niku in ta brž sklene temeljito preprečiti judov¬ sko nakano. Sam je videl, kako divja samo slepa strast proti Pavlu; hkrati se je pa bal zase. Sitno bi bilo zanj, da pusti jetnika množici iz¬ trgati in umoriti; lahko bi mu bil kdo očital, da je bil podkupljen, in to bi mu bilo škodovalo. 2. Pot v Cezarejo. Poveljnik izda takoj povelje, naj bo večje število vojaštva za zvečer ob devetih pripravljeno in sicer vseh vrst, težko oboroženih, jezdecev in lahko, z lokom in sulico oboroženih strelcev. Na vsak način hoče zabra- niti vsak napad. Kakor je zaukazal, tako se tudi zgodi. Zvečer odrinejo vojaki s Pavlom, ki ga posade na konja in gredo brez daljšega po- stanka do Antipatride. To mesto je bilo od Je¬ ruzalema oddaljeno 63 kilometrov, torej dobrih dvanajst ur, od Cezareje pa 3J kilometrov. Se- zidal ga je Herod Veliki v čast svojemu očetu Antipatru na mestu, kjer je prej stala vas Ka- farsaba. Danes se imenuje ta kraj Kefr Saba. Tam so vojaki počivali; pešci so se vrnili v Je¬ ruzalem, konjiki so pa peljali prenočivši v Auti- patridi Pavla v Oezarejo. Ker so bili že toliko oddaljeni od Jeruzalema, da se ni bilo treba bati nobenega napada, tudi ni bilo toliko vojaško var¬ stvo več potrebno. S seboj so nesli tudi povelj¬ nikovo pismo, iz katerega izvemo, da mu je bilo ime Klavdij Lizija. V Cezareji je imel svoj sedež rimski proku¬ rator, deželni poglavar Anton Feliks, silno krut in nesramen mož. Imel je v Rimu brata Palasa. ki je užival silno veliko veljavo na cesarske® dvoru; zato se je tudi lahko drznil v svojem delo- vanju mnogo več, nego drugi. Iz Lizijevega pisma zvemo, da je poveljnik povedal pač po večje® resnico, da je pa izpustil vse, kar bi moglo g°' voriti proti njemu; o tem, kako je začetkom kruto postopal s Pavlom, ni v listu nobene besede. Prokurator je v Cezareji stanoval v palacb ki jo je svoj čas Herod sezidal; tam je tudi dal zapreti Pavla, dokler ne pridejo iz Jeruzale® 8 njegovi judovski tožniki. Priporočamo v naročevanje in so dobiti še vsi snopiči Zgodbe sv. pisma. vsaki po 1 K za ude, 1 K 40 vin. za neude in knjigarje. Celi I. del: Stari zakon (9 snopičev), trdo vezan 15 K za ude, 20 K za neude in knjigarje. Krasno izdelane, trpežne platnice za I. del „ Zgodb sv. pisma “ veljajo v pol usnji 3 K, vezanje posebej 3 K, vkup torej 6 K; popolnoma v šagrenu (usnji) in lepo pozlačene platnice veljajo 6 K, vezanje posebej 4 K, vkup torej 10 K. Naročila na stare knjige (glej cenik knjigam v Koledarju) naj se naslovljajo naravnost na tiskarno Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Pošiljatve in naročila, ki se tičejo knjigoveštva, naj se pa naslovljajo izključljivo na ime: Martin Bruggcr. knjigovez Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Dr. Fr. Lampe - dr. Jan. Ev. Krek: S podobami. Dej. ap. 24, 1—26, 32. Feliks in Pavel. 769 Drugi odstavek. Pavel v Cezareji. 24, 1—26, 32. I. Feliks in Pavel. 24, 1—26. Crez pet dni pa gre doli veliki du¬ hovnik Ananija in nekaj starejšin, ter govornik Tertul. Ti pridejo k pogla¬ varju zoper Pavla. Ko pokličejo Pavla, začne Tertul s tožbo, rekoč: „Preblagi Feliks, na vso moč smo ti vselej in Povsod hvaležni, ker nas vladaš v obil- ne ni miru, in ker je tvoja previdnost Panogo zboljšala. Da ti pa ne delam preveč nadlege, prosim, poslušaj nas °b kratkem v svoji dobrotljivosti. O t e m človeku se je izkazalo, da je kuga, ln da hujska k uporu zoper vse Jude Po vesoljnem svetu, in da je voditelj nazarenske puntarske krive vere. Po¬ skušal je tudi oskruniti tempel; pri ti Priliki smo ga pa zgrabili in hoteli so¬ diti po naši postavi. Tu je pa prišel Poveljnik Lizija in ga je z veliko silo iztrgal iz naših rok, ter je zapovedal njegovim tožnikom, naj pridejo predte. Ko ga zaslišiš, boš mogel od njega sam zvedeti vse to, za kar ga tožimo.“ Judje temu pritrdijo, da je res tako. Pavel pa odvrne, ko mu namigne deželni poglavar, naj govori: „Ker vem, da si že več let sodnik te ga naroda, se bom tem srčneje zago¬ varjal. Lahko zveš, da ni več kot dva¬ najst dni, kar sem prišel molit v Jeru¬ zalem. Niso me pa našli ne v templu, da bi se bil s kom prepiral ali naprav¬ ljal hrup med ljudstvom, ne v shod¬ nicah, ne v mestu. Zato tudi ne morejo ukazati, česar me zdaj tožijo. To pa pripoznam pred teboj, da po nauku, ki mu pravijo kriva vera, tako služim Očetu in svojemu Bogu, da ve¬ rujem vse, kar je pisanega v postavi in v prerokih, v upanju na Boga, ki ga tudi ti sami čakajo, da pride vsta- jenje pravičnih in krivičnih. Zavoljo- Zgodbe II. tega si tudi sam prizadevam, da bi vedno imel neomadeževano vest pred Bogom in pred ljudmi. Po mnogih letih sem prišel delit miloščino med svoj narod in opravit daritve in obljube. Pri tem me je našlo nekaj Judov iz Azije, ko sem se očiš¬ čeval v templu, pa ne z množico in ne s hrupom. Oni bi morali biti na¬ vzoči pred teboj in tožiti, če imajo kaj zoper mene. Ali naj pa ti sami povedo, če so kaj krivice našli na meni, ko sem stal pred zborom, razen te edine be¬ sede, ki sem jo zaklical stoječ med njimi: ,Zavoljo vstajenja od mrtvih me danes vi sodite'." Feliks jih nato odloži, — on je nam¬ reč dobro poznal ta nauk — , rekoč: „Ko pride poveljnik Lizija doli, vas zaslišim." Nato ukaže stotniku, naj ga straži, zraven pa pusti v miru, in ne brani njegovim, da mu postrežejo. Nekaj dni kasneje pa pride Feliks z Družilo, svojo ženo, ki je bila Judinja, ter pokliče Pavla in ga posluša o veri v Jezusa Kristusa. Ko mu pa začne govoriti o pravičnosti in čistosti in prihodnji sodbi, mu Feliks preplašen reče: „Za zdaj le pojdi; prilično te pa pokličem." Zraven se je tudi nadejal, da bo dobil od Pavla denarja; zato ga je pogosto klical in se ž njim razgovarjal. K a z I a g' a. 1. Prokurator Feliks. Ta poglavar, ki je imel pod seboj Judejo, Samarijo, Galilejo in Perejo, je začel svojo vlado leta 52 pod cesarjem Klavdijem. Prej je bil v Siriji v vojni službi. Za ženo je imel Družilo, sestro kralja Heroda Agripa II. in Berenike. Mati njegove žene, Cipra, je bila vnukinja Marka Antonija in zloglasne kraljice Kleopatre. Cesar Klavdij je bil tudi iz Antonijevega rodu. Potemtakem je bil Feliks na 49 770 Obtožba in zagovor. eni strani v sorodstvu s kraljevo družino Heroda Agripa, na drugi pa v svaščini z rimskim cesar¬ jem. Tudi po smrti cesarja Klavdija dne 13. okto¬ bra leta 54 je užival Feliks na rimskem cesar¬ skem dvoru mnogo zaupanja. Ostal je za pro¬ kuratorja najmanj do leta 59, če ne še dalje. Nekateri trdijo, da je bil celo do leta 61 pogla¬ var v Palestini. Dogodek, ki se je zvršil s Pav¬ lom, se je zgodil leta 58. 2. Obtožba proti Pavlu. Peti dan potem, ko so Pavla pripeljali v Cezarejo, je že prišel tjakaj veliki duhovnik Ananija in nekaj starejšin, to se pravi, nekaj članov velikega zbora, z govornikom Tertulom. Tega moža so vzeli Judje zato s seboj, ker je bil zveden v rimskem pravu, in naj bi zato namesto njih imel besedo pri so¬ dišču. Po našem bi rekli namesto govornik ad¬ vokat. Tertul je bil potemtakem od Judov najet odvetnik. Ali je bil po rodu Jud ali Rimljan, se ne da sklepati. V razpravni dvorani prostranega pretorija, ki je v njem prebival prokurator, je imel Tertul svoj obtožni govor vpričo judovskih prvakov in Pavla, pred prokuratorjem Feliksom samim. Z ostudno priliznenostjo se izkuša naj¬ prej prisladkati rimskemu poglavarju, ter ga po¬ hvali zavoljo njegove previdnosti, s katero je baje vladal judovsko ljudstvo. Kakšna je bila ta pre¬ vidnost, vemo iz zgodovine pisatelja Tacita, kateri pravi, da je Feliks v Judeji brez kazni zvrševal vsakovrstne hudobije, da je bil krut in nesramen proti podložnikom, proti rimskemu dvoru pa su¬ ženjsko hinavski. Ti judovski prvaki, ki so ga ob tej priliki iz sovraštva proti Pavlu po svojem advokatu hvalili, so ga potem, ko je bil prestav¬ ljen, šli tožit v Rim k cesarju Neronu in prosit, naj se jim popravijo krivice, katere so prestali od njega. Pavla so tožili Judje teh-le reči: a) Pavel je kuga, to se pravi, da je popolnoma pokvarjen in ničvreden človek, splošno nevaren za vse, s katerimi pride v stik; b) povsod med Judi dela razprtije in uprizarja upore proti Judom; c) du¬ ševni vodja je nazarenske verske stranke — Judje so imenovali kristjane „Nazarence“ — , katera povsod dela razdore in punte; c) poizkusil je celo tempel oskruniti. Te obdolžitve so bile zelo hude. Med narodi, o katerih zvestobi do rimskega cesarstva so Rim¬ ljani dvomili, se je vsaka upornost in vsak punt kruto kaznoval. Tudi oskrunjenje judovskega templa je bilo po rimskem pravu kaznivo, ker je bila judovska vera pod varstvom rimskega zakona. 3. Pavlov zagovor. Obtožba je kazala na sebi razburjeno razdraženost in strastno so¬ vraštvo tožiteljev proti Pavlu in je bila tem ostud- nejša, ker se je iz nje kazalo lažnivo lizunstvo. Pavlov zagovor je pa miren in jasen, brez vsake nepotrebne besede, dasi odločen po svojem duhu. Najprej izraža Pavel svoje veselje, da govori pred možem, ki je dalj časa judovski poglavar. Feliks je bil takrat že 7 do 8 let judovski prokurator. Lahko se je med tem časom podučil v vseh ju- judovskih šegah, lahko je zvedel tudi o krščanstvu, tem bolj, ker je imel po svoji ženi Družili naj¬ tesnejšo zvezo z vodilnimi osebami judovske družbe. Po kratkem uvodu pobija Pavel judovsko obtožbo v glavni točki s tem, da pravi, da ni več kot 12 dni, odkar je prišel v Jeruzalem. Potem je pač nemogoče, da bi bil po Judeji in Jeruzalemu delal upore. O sebi pravi, da je prišel v Jeruzalem zato, da bi molil, torej opravil svojo pobožnost v templu. Mi vemo, da je poleg tega prišel v glavno mesto svoje domovine zato, da je prinesel zbirko miloščine, ki jo je nabral po Mah Aziji in po Ahaji. 1 Odločno taji, da bi bil kakorkoli zbiral lj u< l' stvo, ali ga celo hujskal. Jasno sicer priznava, da je kristjan, da pa zavoljo tega nikakor ne nasprotuje judovskim svetim knjigam. V svoji veri goji upanje, da bo vstal od mrtvih; ker P a hoče biti ob vstajenju med pravičnimi, zato iz* kuša ohraniti neomadeževano svoje življenje in se torej že vsled svojega upanja izogiblje vsaki pregrehi. Silno lepe so njegove besede: »P° mnogih letih sem prišel delit miloščino med svoj narod in opravit daritev in obljubo Nekako hudo mu je pri srcu, ko to zatrjuje. Več let ni mogel v Jeruzalem, kamor ga je vedno gnalo njegovo srce. In sedaj, ko je prišel z najboljšim namenom, ko je prinesel jeruzalemskim revežem obilnih darov, in ko je tiho in mirno hotel opra^ viti svojo pobožnost v templu, so ga pa zgrabili kot hudodelca. Neposredna priložnost je bila v tem, ker je nekaj Judov iz Azije brez vsakega povoda začelo ropotati proti njemu. Vsled tega zahteva Pavel, naj se ti Judje sami zaslišijo, da povedo, kako in kaj je bilo. 1 I. Kor. 16, 1 nasl.; II. Kor. 8,1 nasl.; Rim. 15,25 n& g l' Dej. ap. 24, 27—25, 12. Pred Pestom. 771 4. Vpliv Pavlovega zagovora. Pro¬ kurator takoj spozna, da obtožba nima nobenega temelja, toda iz političnih ozirov, iz strahu pred judovskimi prvaki, ne izpusti Pavla, marveč od¬ loži razpravo. Dve leti ga drži zaprtega v Ceza- re ji, ne da bi ga kedaj poklical k sodbi. Pač pa sam in s svojo ženo večkrat zahaja k njemu, ter Se ž njim razgovarja o krščanski veri iz rado¬ vednosti, še bolj pa zato, da bi ga Pavel pod¬ kupil. Bil je torej res grd značaj. Ko mu Pavel vpričo njegove lahkožive žene prične govoriti o pravičnosti in čistosti in prihodnji sodbi, se pro¬ kurator prestraši. Take besede so bile pač ne¬ navadne za uho tako krutega in razuzdanega oloveka, kakor je bil Feliks. II. Pavel pred Pestom. 24, 27—25, 12. Ko pa preideta dve leti, dobi Feliks naslednika Porcija Festa. Feliks se je Pa hotel prikupiti Judom in zato je Pustil Pavla v ječi. Ko pride Fest v deželo, gre črez tri dni iz Cezareje v Jeruzalem. Tu pridejo k njemu veliki duhovniki in judovski prvaki zoper Pavla, ter ga prosijo, naj jim izkaže Milost z ozirom nanj, in ga ukaže pre¬ peljati v Jeruzalem. Pri tem so imeli naklep, da bi ga potoma umorili. Fest pa odgovori, da je Pavel za- P f t v Cezareji, in da pojde on sam kmalu tjakaj, ter pravi: »Komur je izmed vas mogoče, naj gve z menoj doli, in če je kaka krivica na možu, naj ga tožijo.“ Samo osem do devet dni prebije Med njimi; potem pa odide doli v Cezarejo. Že drugi dan sede na sodni s *ol, ter veli pripeljati Pavla. Ko ga Pripeljejo, ga obstopijo Judje, ki so bili prišli iz Jeruzalema, in mu očitajo Mnogovrstne in težke pregrehe, ki jih P a ne morejo izkazati. Pavel se je namreč zagovarjal: »Nič se nisem pregrešil ne zoper judovsko postavo, ne zoper tempel, ne z oper cesarja." Fest pa hoče Judom ustreči; zato °dvrne Pavlu, rekoč: „Ali hočeš iti gori v Jeruzalem, da te tam sodim zavoljo teh reči?" Pavel pa pravi: „Pred cesarskim sodiščem stojim; tu moram biti sojen. Judom nisem storil nobene krivice, kakor ti sam najboljše veš. Če sem kriv, in če sem kaj smrti vrednega storil, se ne branim smrti. Če pa ni nič tega, česar me dolžijo, me nihče ne more njim izdati. Sklicujem se na cesarja." Fest se nato pogovori z zborom in potem reče: „Na cesarja si se sklical, k cesarju pojdeš." Razlaga. 1. Prokurator Fest. Porcij Fest, na¬ slednik poglavarja Feliksa v Palestini, je bil svojemu predniku popolnoma nasproten značaj, pošten in pravičen na vse strani. Najprej je z vso silo zatrl roparske čete, ki so se vlačile po Sveti deželi. Da bi se podučil o pritožbah in željah judovskega ljudstva, odpotuje že takoj tri dni po svojem nastopu iz Cezareje v Jeruzalem, da tam zasliši judovske prvake. Strast proti Pavlu med temi ljudmi ni še nič odnehala. Te¬ danji veliki duhovnik, Izmael po imenu, je kot eno svojih glavnih želj izrazil deželnemu pogla¬ varju to, naj da prepeljati Pavla v Jeruzalem, da bo tam sojen. Ta želja je bila opravičena, toda Judje niso imeli namena, pospešiti obrav¬ nave proti Pavlu, marveč so hoteli v svojem besnem sovraštvu proti njemu dobiti samo pri¬ ložnost, da bi ga potoma umorili. Prokurator se ni hotel takoj vdati judovski zahtevi, temveč je odločil, da bo čimnajprej obravnava proti Pavlu v Cezareji, in je pozval vse, kateri imajo kaj proti njemu, naj pridejo doli. To je tudi držalo. Takoj drugi dan po svojem prihodu v stolno mesto je zaslišal Pavla vpričo njegovih tožnikov. Iz Pavlovega zagovora vemo, da so ga tožili hudo¬ delstva proti judovski postavi, proti templu, proti cesarju. Zadnje obdolžitve njegovi sovražniki niso bili pred Festom jasno izrazili. Lahko si pa mislimo, da so obdolžitve hujskanja in upornosti pred Festom povečali, tako, da so jim pridejali še razžaljenje cesarjevega veličanstva. Ta zlo¬ čin so Rimljani silno strogo kaznovali, in zlasti med drugimi narodi so bili v tej reči čestokrat nasilni. 49 772 Dej. ap. 25, 13 — 26, 8. Pred Festom in Herodom Agripom. 2. Tzfclic na cesarja. Fest je vprašal Pavla, ali hoče biti v Jeruzalema sojen. S tem je hotel izkazati Judom posebno prijaznost. Pavlu je bilo pa takoj jasno, kam to meri. Predobro je poznal Jude, da ne bi bil slutil nevarnosti, ki bi ga čakala na poti. Po pravici je tudi sumil, da bi v slučaju, ko bi srečno prišel v Jeruzalem, prokurator pod pritiskom nahujskane judovske množice ne sodil pravično. Zato je mirno in od¬ ločno izjavil, da se vzklicuje na cesarja. To je bila njegova pravica. Rimski državljan je smel že med obravnavo in ne šele potem, ko je bil že obsojen, zahtevati, da se obravnava zvrši pred cesarjem. Fest se je ob kratkem posvetoval z drugimi navzočimi sodniki. Ker ni bilo nobenega vzroka, da bi ne ustregli Pavlovemu vzklicu, je pravomočno proglasil: „Na cesarja si se sklical, k cesarju pojdes.“ III. Pavel pred Festom in Hero¬ dom Agripom. 25 , 13 — 26 , 32 . Ko pa preteče nekaj dni, prideta kralj Agripa in Berenika v Cezarejo pozdravit Festa. Tam se pomudita več dni; in medtem pove Fest kralju o Pavlu, rekoč: „Neki mož je tu ujet še od Feliksa sem. Zavoljo njega so prišli k meni, ko sem bil v Jeruzalemu, veliki duhov¬ niki in judovski starejšine, ter so za¬ htevali, naj ga obsodim. Odgovoril sem jim, da pri Rimljanih ni navada ob¬ soditi kakega človeka, dokler nima ob¬ toženec tožnikov pred seboj, in ne dobi priložnosti, da se zagovarja proti ob¬ tožbi. Ko so pa prišli semkaj, sem se brez odloga drugi dan usedel na sodni stol, ter sem velel pripeljati moža. Tožniki, ki so tam stali, pa niso povedali nobene take krivice o njem, kakoršno sem pričakoval; imeli so samo nekaj prepirov o svojem praznoverju ž njim in o nekem Jezusu, ki je umrl, o katerem je pa Pavel trdil, da živi. Ko pa nisem vedel, kaj bi odgovoril na te prepire, sem rekel, ali ne bi hotel iti v Jeruzalem in se tam dati soditi o teh rečeh. Pavel si je pa izgovoril, naj ga pridržimo do cesarjeve sodbe; in nato sem ga ukazal stražiti, dokler ga ne pošljem k cesarju.” Agripa reče nato Festu: „Jaz bi tudi rad slišal tega človeka.” Ta mu odgovori:, Jutri ga boš slišal. 1 Drugi dan prideta Agripa in Bere¬ nika z velikim sijajem, ter stopita na sodišče v spremstvu častnikov in mest¬ nih prvakov. Tu pripeljejo na Festovo povelje Pavla. Fest pa pravi: „Kralj Agripa, in vsi možje, ki ste tukaj z nami, poglejte tega, ki me je zanj nadlegovala vsa judovska množica v Jeruzalemu m tukaj, zahtevajoč in kričoč, da ne sme več živeti. Jaz sem pa spoznal, da ni nič smrti vrednega storil. Ker se j e pa sam sklical na cesarja, sem sklenil, da ga pošljem. Nimam pa nič goto¬ vega, kar bi pisal o njem gospodarju- Zato sem ga pripeljal pred vas in zlasti pred tebe, kralj Agripa, da bom imel kaj pisati, ko ga zaslišite. Neumno se mi namreč zdi, pošiljati jetnika in ne povedati njegove krivde.” Agripa reče Pavlu: „Dovolim ti, da se sam zagovarjaš.” Nato dvigne Pavel svojo roko, ter se prične zagovarjati: „Srečnega se štejem, kralj Apripa, da se smem danes pred teboj zagovarjati za vse, česar me dolže Judje, zlasti zato, ker vem, da poznaš vse judovske šege in prepire- Prosim te torej, da me potrpežljivo p°" slušaš. Moje življenje od mladih let, k a ' koršno je bilo od začetka med mojim narodom v Jeruzalemu, je pač vsem Judom znano. Dobro me poznajo od začetka, in če hočejo pričati, vedo, da sem živel po najostrejši stranki naše vere, kot farizej. Zdaj pa stojim pred sodbo zavoljo tega, ker upam na ob¬ ljubo, ki jo je Bog obljubil našim oče¬ tom, ki jo upa doseči naših dvanajst rodov, služeč Bogu noč in dan. Zavoljo tega upanja, o kralj, me tožijo Judje- Kaj ? Ali se vam zdi neverjetno, da Bog mrtve obuja? 774 Dej. ap. 2f>, 9 — 32. Herod Agripa. Tudi jaz sem mislil, da moram hudo nasprotovati imenu Jezusa Nazarečana. To sem tudi zvrševal v Jeruzalemu in mnogo svetih sem zaprl v ječe, ko sem bil za to dobil oblast od velikih duhov¬ nikov. In ko so jih morili, sem bil vesel. Večkrat sem jih po vseh shod¬ nicah dal pretepati, ter sem jih silil, naj preklinjajo ; moja besnost proti njim je šla tako daleč, da sem jih preganjal do izvenjudovskih mest. Ob taki priliki se napotim v Damask s pooblastilom in po ukazu velikih du¬ hovnikov. Tu pa zagledam opoldne na potu z neba doli svetlobo, svetlejšo od solnčnega žara, ki je obsvetila mene in moje tovariše. In ko vsi pademo na zemljo, zaslišim glas, ki me ogovori v hebrejskem jeziku : ,Savel, Savel, za¬ kaj me preganjaš? Težko ti je upirati se osti/ Jaz sem pa dejal: Kdo si, gospod? Gospod pa odvrne: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Vstani pa in stopi na svoje noge. Zato sem se ti namreč prikazal, da te postavim za služabnika in za pričo tega, kar si videl in tega, zavoljo česar se ti bom še prikazoval. Otmem te izmed ljudstva in izmed po¬ ganov, h katerim te zdaj pošiljam, da jim odpreš oči, da se izpreobrnejo iz teme k luči, in od satanove oblasti k Bogu, da prejmejo odpuščenje grehov in delež med svetimi po veri vame/ Kralj Agripa, jaz nisem bil nepokoren nebeški prikazni in zavoljo tega sem pridigoval najprej v Damasku in v Jeruzalemu in po vsi judejski deželi, potem pa poganom, naj se izpokore in izpreobrnejo k Bogu in delajo dela, vredna pokore. Zato so me zgrabili Judje, ko sem bil v templu in me iz¬ kušali umoriti. Božja pomoč me je pa podpirala; tako sem obstal do današ¬ njega dne, ter pričujem malim in ve¬ likim, nič drugega ne govoreč, nego kar so govorili preroki, da se bo zgo¬ dilo, in Mojzes, da bo Kristus trpel, da bo prvi izmed vstalih od mrtvih, in da bo oznanjal luč ljudstvu in poganom/' Ko je to povedal in se tako zago¬ varjal, vzklikne Fest na ves glas: „Meša se ti, Pavel. Prevelika učenost ti jemlje um." Pavel pa pravi: „Ne meša se mi, preblagi Fest, temveč resnične in pa- metne besede govorim. Kralj namreč to pozna; zato tudi svobodno govorim pred njim. Sodim namreč, da mu no¬ bena teh reči ni neznana; saj se ni nic tega zgodilo v kakem kotu. Ali veruješ, o kralj Agripa, prero¬ kom? Vem, da veruješ/' Agripa pa odgovori Pavlu: „Malo manjka, pa me boš pregovoril, da se pokristjanim." Nato odvrne Pavel: „Želel bi od Boga, naj že manjka malo ali veliko, da bi bili danes ne le ti, marveč tudi vsi drugi, ki me poslušajo, taki, kakor- šen sem jaz, izvzemši te verige." Tu vstane kralj in deželni poglavar in Berenika in njihovo spremstvo. In ko stopijo na stran, se pogovarjajo med seboj, rekoč: „Ta človek ni nič smrti ali verig vrednega storil." Agripa pa pravi Festu: „Ta človek bi se lahko izpustil, ko bi se ne bil sklical na cesarja." Razlaga. 1. Herod Agripa. Novega prokuratorja Festa prideta kmalu po njegovem nastopu obiskat kralj Agripa in njegova sestra Berenika. Polno ime tega kralja se glasi Herod Agripa II. Bil je sin tistega Heroda Agripa I., kateri je dal ob¬ glaviti Jakoba starejšega in zapreti Petra. Bil je zadnji moški potomec Heroda Velikega in zadnji Herodijanec na kraljevskem prestolu. Vzgojen je bil na dvoru cesarja Klavdija. Zato je imel mnogo več poganskega, nego judovskega na sebi. Izkušal je pa v svoji domovini kazati judovsko mišljenje. Njegovo kraljestvo je obsegalo Bata- nejo, Trahonitido, Gavlonitido, Abilo in nekaj galilejskih in perejskih mest. Vsa druga Pale¬ stina je bila v oblasti rimskega prokuratorja. Naj d ra go cenejša kraljeva pravica je bila pa ta, da je čuval tempel in da je imenoval velike du¬ hovnike. Njegova sestra Berenika je slovela po svoji lepoti; bila je že dvakrat omožena. Ljud- Pavlov zagovor. 775 stvo jo je splošno dolžilo krvoskrunskega raz¬ bija z Agripom. Kasneje je imela znanje z vojskovodjo Titom, ki je leta 70 osvojil Jeruzalem in podrl tempel. Samo nezadovoljnost rimskega ljudstva je preprečila, da ni postala Titova žena. Njon značaj se torej nikakor ne kaže v dobrem. Tudi njen brat ni bil nič boljši. V judovsko- rimski vojski se je nazadnje očitno postavil na rimsko stran. 2. Pavel pred Agripom. Fest je po¬ rabil priliko Agripovega obiska, da se je posve¬ toval ž njim o Pavlu. Poslati je moral apostola v Rim, ni pa vedel, kaj bi poročal cesarju o njem. Km* so mu bile judovske obdolžitve meglene in nejasne, zato je hotel dobiti od Agripa potrebnih Pojasnil. Ko je kralj zvedel o Pavlu, se ga je lotila radovednost, kakor svoj čas njegovega sorodnika Heroda Agripa, ki je želel videti Kristusa. 1 Tudi on je želel videti Pavla. Takoj drugi •ian je s sijajnim spremstvom in svojo sestro za¬ slišal apostola. Najprej je Fest ob kratkem po- yedal, za kaj se gre. V svoji pravicoljubnosti je javno priznal, da Pavel ni ničesar storil, kar bi bilo vredno smrtne obsodbe. Nato pravi: „Ker se je pa sam sklical na cesarja, sem sklenil, da ga Pošljem. Nimam pa nič gotovega, kar bi pisal o n jcm gospodarju (to je cesarju), zato sem ga pri¬ peljal pred vas in zlasti pred tebe, kralj Agripa, da bom imel kaj pisati, ko ga zaslišite. Neumno Se »ii namreč zdi, pošiljati jetnika in ne povedati n jegove krivde.“ Iz tega se vidi, da je hotel Fest °b tem zaslišanju dobiti samo gradiva za svoje Poročilo v Rim. J5. Pavlov zagovor. Pavel začetkoma izraža svoje veselje, da se more zagovarjati pred kraljem, ki natančno pozna judovske šege in judovska preporna vprašanja. Nato opisuje svoje življenje do izpreobrnenja h krščanstvu ter do¬ kazuje, da se mu iz tedanje dobe ne more ničesar očitati. Bil je namreč pristaš najstrožji judovski stranki. Prišteval se je namreč farizejem. Potem Pravi: „Zdaj pa stojim pred sodbo zavoljo tega, ker upam na obljubo, ki jo je Bog obljubil našim očetom, ki jo upa doseči naših dvanajst rodov, slu¬ žeč Bogu noč in dan. Zavoljo tega upanja, o kralj, n, e tožijo Judje. l ‘ Obljuba, ki tukaj o nji govori Pavel, se tiče Odrešenika. Vsi Judje so upali vsled božjih ob¬ ljub, da pride Zveličar na svet. Zavoljo tega so opravljali razne obrede, ki jih je ukazovala Moj¬ zesova postava. V tem upanju so se postili, očiščevali, so zvrševali svoje daritve in molitve. Razloček med Pavlom in med Judi je pa ta, da Pavel oznanuje že došlega Zveličarja, Judje pa šele upajo nanj. S tem torej Pavel načelno po¬ jasni svoje stališče nasproti drugim Judom. Nato pa silno lepo dokazuje, da tudi on ni lahkomiselno sprejel vere v Jezusa, ter opisuje, kako je strastno preganjal kristjane, kako jih je tiral v ječo in sodeloval, ko so jih morili. Takrat torej tudi on nikakor še ni verjel, da bi bil Odrešenik že prišel. Potem pa živo opisuje tisto povest, katero je tako rad ponavljal, kako se mu je namreč čudežno na poti v Damask prikazal Zveličar in kako je od takrat, izpremenjen po svojem duhu, stopil v vrsto Kristusovih služabnikov. Prej smrten sovražnik Jezusove vere, je postal potem njegov apostol. Ob ti priliki navaja Gospodove besede, ki jih je slišal na poti v Damask: „Zato sem se ti prikazal, da te postavim za služabnika in za pričo tega, kar si videl, in tega, zavoljo česar se ti bom še prikazoval.“ Iz teh besedi se jasno vidi, da mu je že takrat obljubil Zveličar, da ga bo še kasneje večkrat podučeval. Iz tega spo¬ znamo, da se je Pavel, kar tudi sam v svojih pismih poudarja, krščanske vere naučil neposredno od Kristusa. Svoj namen in svojo nalogo opisuje Pavel pred Agripom s tem, da pravi, da mora odpirati Judom in poganom oči, da se izpreobr- nejo iz teme nevere in greha k luči resnice in kreposti, da se osvobode iz sužnosti hudobnega duha in da postanejo božji otroci, ter da se jim odpuste njihovi grehi. Na ta način prejmejo delež med svetimi, to se pravi, na ta način postanejo deležni božjega kraljestva in dosežejo večno zve¬ ličanje. Pot k temu je vera v Jezusa, ki jo oznanuje Pavel. Nato pravi: „Kralj Agripa, jaz nisem bil ne¬ pokoren nebeški prikazni, in zavoljo tega sem pri- digoval.“ S tem hoče reči, da se je popolnoma svobodno podvrgel božjemu ukazu, da je prosto¬ voljno sprejel vero in ž njo tudi nalogo, ki mu jo je dal Zveličar. Začel je oznanjati evangelij, zavoljo tega ga preganjajo Judje. Na koncu svo¬ jega govora pa slovesno dokazuje, da resnice, ki jih on uči, izpričujejo preroki in Mojzes. Judje se najbolj upirajo misli, da bi bil njihov odreše¬ nik oseba, ki bi trpela in umrla. Pavel pa pravi, 1 Luk. 23, 8. 776 Vpliv Pavlovih besedi. da je ravno to izkazano v svetih judovskih knji¬ gah. Odrešenik je moral trpeti, umreti in prvi vstati od mrtvih. Judje so vedno trdili, da ima priti odrešenik samo zanje. Pavel pa odločno poudarja in se pri tem sklicuje na sveto pismo, da je Kristus prišel ne samo za Jude, marveč tudi za pogane. 4. Vpliv Pavlovega govora. Festu so se zdele besede Pavlove, da bi bil trpeči, križani, od mrtvih vstali Jezus za Jude in pogane Zve¬ ličar, naravnost nespametne in popolnoma neum- ljive. Pavel je to, kar je zapisal v svojem prvem pismu v Korint , 1 da se evangelij zdi poganom neumnost, sam izkusil, ko mu je prokurator Fest po njegovem zagovoru zabrusil v lice besede: „Mesa se ti Pavelprevelika učenost ti jemlje um.“ Apostol se ni čutil po teh besedah prav nič raz¬ žaljenega, zato je na kratko odvrnil, da so nje¬ gove besede resnične in pametne. Pri tem se je skliceval na navzočega kralja, češ, da ta gotovo pozna vse to, kar se je zgodilo z Jezusom in pri¬ stavi: „ Saj se ni nič tega zgodilo v kakem kotu“; s tem hoče reči, da je bilo življenje in trpljenje Zveličarjevo znano v judovski javnosti in da se torej ne gre za nobene tajne reči. 1 I. Kor. 13. Vpliv Pavlovih besedi na kralja je bil silno velik; sam pravi, da malo manjka, da ne postane kristjan. Zadrževalo ga je namreč samo njegovo razuzdano življenje. Pavel nato zelo nežno pravi, da samo to želi, da bi bili vsi, Agripa in njegova sestra, in vse njegovo spremstvo, in prokurator Fest in vsi, ki so navzoči v dvorani, taki, ka-- koršen je on sam, namreč tako prepričani m vneti kristjani. Pristavlja pa: „Izvzemsi te verige. Predstavljajmo si Pavla pri teh besedah. V kra¬ ljevskem sijaju sede pred njim judovski in rimski mogočniki. Pavel pa kot jetnik, zvezan z verigo, uči in opominja, kot bi bil njihov predstojnik. Čuti se višjega, srečnejšega, nego so oni. Očito jim prizna, da jim manjka poglavitne reči, namreč prave vere. V zavesti te vere jim izraža željo, naj bi bili vsi kakor je on, izvzemši seveda nje¬ govega trpljenja in njegove ječe. Prokurator m Herod s svojim spremstvom odideta iz dvorane. Kralj ob kratkem pove vtis Pavlovega zagovora s tem, da naravnost pravi, da je Pavel nedolžen in da bi se ga moralo izpustiti, ko bi se ne bil sklical na cesarja. Fest je gotovo cesarju Neronu poročal te besede, in tako moremo razumeti, zakaj je Pavel kot jetnik v Rimu užival toliko pro¬ stosti, da je v spremstvu vojaka, ki ga je stražil, lahko prebival v svobodno najetem stanovanju. Prostor za črevlje pred džamijo. Dej. ap. 27, 1 — 13. Do Krete. 777 Tretji odstavek. Pavel gre v Rim. 27, 1—28, 31. I. Od Cezareje do Krete. 27, 1—13. Sklenilo se je, da Pavel po morju odpotuje v Italijo in da se izroči z drugimi jetniki stotniku Juliju iz cesar¬ ske^ stotnije. Nato smo stopili v adru- ftieško ladjo in odrinili, ter se odpeljali poleg azijske meje. Z nami je bil Ari- starh, Macedonec iz Soluna. Drugi dan pridemo v Sidon. Julij l e milo ravnal s Pavlom, ter mu je dovolil, iti k prijateljem in si dati po¬ streči. In ko odtam odrinemo, se pe¬ ljemo za Ciprom, ker so nam bili ve¬ trovi nasprotni. Prejadravši cilicijsko * n . pamfilijsko morje, pridemo nato v pstro, ki je v Liciji. Tam najde stot¬ ak aleksandrijsko ladjo, ki je plula Proti Italiji, ter nas prestavi vanjo. Več dni smo se nato počasi vozili in komaj srno prišli do Knida, ker nam je veter branil; potem smo se peljali poleg Krete PriSalmonu. Komaj smo pripluli mimo; nato pridemo v kraj, ki se mu pravi Doniportus (Dobri pristan), poleg ka¬ terega je bilo mesto Talasa. Ko pa preteče več časa in vožnja Po morju že ni bila varna, ker je post minul, jih opomni Pavel: „Možje, Vj dim, da začenja vožnja huda in silno nevarna postajati ne le za blago in Indjo, temveč tudi za naše življenje." Stotnik je pa krmarju in ladjinemu gospodarju bolj verjel nego temu, kar bjn je Pavel povedal. In ker pristan n } bil pripraven za prezimljenje, je ve¬ lika večina sklenila peljati se odtam, ln ko bi bilo mogoče priti do Fenike, tnr prezimiti v pristanu na Kreti, ki je Proti jugu in proti severozahodu. Ko Potegne jug, odrinejo v mislih, da bodo dosegli svoj namen, ter se peljejo ob Kreti. Razlaga. Pot do Krete. Prokurator pošlje ob prvi priliki Pavla proti Rimu. Kakor vemo iz nje¬ govega pisma v Rim, 1 je imel namen, po dokon¬ čani tretji misijonski poti iz Jeruzalema preko Rima potovati na Špansko. Zdaj gre v Rim, toda ne kot svoboden oznanjevalec evangelija, marveč kot jetnik, potem ko je bil že dve leti zaprt v Cezareji. V njegovi družbi je več drugih jetnikov, ki so imeli ravno tisto pot kakor on. Stražijo ga vojaki iz stotnije, ki se je imenovala cesarska. Takih stotnij je bilo več, ki so zavoljo posebnih zaslug imele po cesarju ime. Stotnijo je vodil stotnik Julij. S prokuratorjevim dovoljenjem gresta ž njim kot zvesta tovariša, ki nočeta za¬ pustiti apostola jetnika, njegov učenec in evan¬ gelist Luka in macedonski kristjan Aristarh. Vozijo se na trgovski ladji iz Adrumeta. Adru- met je bilo znamenito mesto mizijske dežele. Iz Cezareje je šla pot poleg maloazijskega obrežja. Ladja je odrinila meseca avgusta leta 60. Drugi dan po odhodu dospejo v teniško mesto Sidon, 120 km oddaljeno od Cezareje. Stotnik Julij, ki je z jetnikom ljubeznivo ravnal, je dovolil Pavlu, da je mogel obiskati kristjane v tem mestu. Tam so bili že v Jezusovem času kristjani. 2 Zveličar sam je bil v teh krajih, obiskal je Tir in Sidon. 3 Pavel je na svoji poti k apostolskemu zboru pre¬ hodil Fenicijo in tam že našel kristjane. 4 Gotovo so se čutili sidonski kristjani zelo srečne, da so mogli Pavla, četuli ujetega, pozdra¬ viti v svoji sredi. Pot iz Cezareje v Sidon je šla gladko, iz Sidona proti Miri v Liciji je pa jel nagajati veter. Le počasi je mogla ladja naprej, ker se ni smela spustiti na odprto morje, temveč je morala ob Cipru najprej proti zapadu jadrati. Nekako 15 dni je trajala vožnja v Miro. To mesto je stalo na precej visokem griču. Nje¬ govo pristanišče se je imenovalo Andrijaka. V Miri je imel svoj sedež kasneje krščanski nadškof, ki mu je bilo podložnih 22 škofov. Danes tam 1 I. Rim. 15, 22 nasl. 3 Dej. apost. 15, 21. 3 Luk. 6, 17, 20. L Mat. 15, 21 nasl. 778 Dej. ap. 27, 14 — 26. Na morju. stoluje razkolni metropolit. V Miri izpremene jetniki in vojaki ladjo, ter se vkrcajo na neko aleksandrijsko ladjo, ki je skoro gotovo žito pe¬ ljala v Italijo. Vožnja je bila še vedno zelo počasna. Do Knida, kamor je bilo nekako 1000 km daleč, so mogli dospeti šele po dolgem potu. Knid je pomorsko mesto karijske pokrajine in ima dva lepa pristana. Odtam se je morala ladja vedno boriti s severnim zapadnikom. In le polagoma in po trudapolni poti so prišli do Dobrega pri¬ stana na južnem vzhodu kretskega otoka. Tu stopi Pavel pred stotnika in ga opozori, naj nikar več dalje ne potuje, marveč naj črez zimo tam ostane, če hoče ohraniti sebe in ladjo velike nevarnosti. Sveti Luka, ki je napisal Dejanje apostolov, pravi, da vožnja po morju takrat že ni bila več varna, ker je post že minul. Tukaj misli na post veli¬ kega spravnega dne, ko namreč Judje cel dan niso smeli ničesar užiti. Ta post je bil 10. dan judovskega meseca Tišri; po našem računu je bilo to koncem septembra ali začetkom oktobra. Rimljani so računali, da je vožnja po morju do¬ pustna med 5. marcem in 11. novembrom, varna pa od 27. maja do 14. septembra. Potemtakem je bil torej takrat že nevaren čas za vožnjo po morju. Stotnik Julij bi bil morda rad ubogal Pavla, toda krmarji in lastnik ladje sta ga pre¬ govorila, da se je odločil za daljno vožnjo. Ta dva sta hotela dalje tudi zato, ker se jima ime¬ novani „Dobri pristan" ni zdel pripraven za pre- zimljenje. Na vsak način sta hotela dospeti vsaj še do luke pri Feniku 1 na južnozapadnem kret¬ skem obrežju, ki je bila nekako 80 km odtam oddaljena. II. Na morju. 27, 14—26. Kmalu potem se pa vzdigne nasproti viharen vrtinec, ki se mu pravi vzhodni sever. Tu zanese ladjo, vetru se ne more več upirati in prepustimo jo ve¬ trovom, ter se tako peljemo. Ko pri¬ demo proti nekemu otoku, ki se mu pravi Kavda, komaj zadržimo čolnič. Vzdignejo ga; nato pa zgrabijo vrvi, ter ovijejo ladjo v strahu, da bi ne za¬ deli ob kleče; nato spuste orodje doli in tako je šlo dalje. Vihar nas je tako 1 Feniko imenuje Dejanje apostolov Fenika. hudo gonil semtertja, da so drugi dan blago ven metali. Tretji dan smo pa s svojimi rokami ladjino orodje izme¬ tali. Solnce in zvezde se niso več dni pokazale, silna burja je pritiskala; in tu je izginilo že vsako upanje, da bi se oteli. Dalj časa smo se že tudi postili. Tu stopi Pavel v sredo mednje, rekoč: „Možje, mene bi bili morali po¬ slušati in ne odriniti od Krete in se tako obvarovati te nesreče in izgube. Zdaj vas pa opominjam, da bodite srčni: izgubljeno ne bo življenje nikogar iz¬ med vas, samo ladja. To noč se mi J e namreč prikazal angel tistega Boga, čigaver sem in kateremu služim, rekocj ,Ne boj se, Pavel, pred cesarja moraš stopiti in glej, Bog ti je daroval vse, kar se jih pelje s teboj/ Bodite torej srčni, možje: jaz namreč verjamem Bogu, da bo res tako, kakor mi je bilo rečeno. Na kak otok moremo naleteti/ Razlaga. Hevarna vožnja. Viharni vetrovi zane¬ sejo ladjo na široko morje. Krmar ni mogel ni¬ česar več pomagati, ladjo je bilo treba prepustiti vetrovom, da so jo gnali po svojem. Zanesli so jo proti otoku Kavda, severozapadno od Krete. Od otoka nekoliko zavarovani so hoteli vsaj ne¬ koliko pripraviti ladjo za daljno pot. Najprej so komaj mogli vzdigniti čoln, ki ga je ladja vlekla s seboj, zato da so se na njem izkrcali ljudje in blago tam, kjer ladja sama ni mogla do brega. Komaj so spravili ta čoln na varno; potem so ovili celo ladjo z močnimi vrvmi, da bi bila trd¬ nejša proti valovom. Ker je bila nevarnost, da se ne bi vihar zagnal proti silno nevarnim afriškim klečem, so drugi dan spustili orodje, to se pravi: spustili so sidra, verige in vrvi v vodo, da bi na ta način oslabili nasprotni veter. To se je izkazalo. Ker pa vihar ni odnehal, je bilo treba kmalu ladjo olajšati s tem, da so blago iz ladje pometali v morje. To pa še ni zadostovalo, morali so celo več ladjinega orodja in oprave pometati v morje. Zdelo se je, da je ladja iz¬ gubljena. Solnca ni bilo od nikoder, zvezde se tudi niso videle, zato ni bilo mogoče določiti, kje da so. Vse je bilo obupano, in že več dni niso Dej. ap. 27, 27 44. Potop. 779 v strahu koprneči ljudje na ladji imeli redne hrane. Tu nastopi Pavel kot tolažnik in od Boga razsvetljen prerok. Pove namreč, da se mu je Prikazal božji angel iij mu je razodel, da bo Bog ohranil njegovo življenje, zato da doseže svoj °ilj in da pride v Rim, in da bodo ž njim vred rešeni tudi vsi, ki so na ladji. Stotnik Julij je gotovo uradno poročal o vseh dogodkih, ki so se godili na poti, in je brez dvojbe tudi povedal, kako je Pavel s pomočjo svojega Boga rešil ladjo. Gotovo je tudi to pomagalo, da se je rimska go¬ sposka s Pavlom kasneje tako prijazno obnašala. III. Potop. 27, 27— 44. Ko pa pride štirinajsta noč in nas je drvilo semtertja po Jadranskem morju, Se zazdi o polnoči mornarjem, da je blizu nekje suha zemlja. Nato vržejo svinčeno mero in najdejo dvajset sež- njev. In ko malo pridejo odtam, naj¬ dejo petnajst sežnjev. Bali smo se pa, da ne bi prileteli na skalovje; zato vržejo s krme štiri sidra in zažele, naj bi se zdanilo. Mornarji so pa hoteli zbežati iz ladje, te r so izpustili čolnič v morje z izgo¬ vorom, da hočejo s sprednjega konca pometati sidra. Tu pravi Pavel stot¬ niku in vojakom: „Če ti ne ostanejo na ladji, se vi ne morete oteti.“ Nato odsekajo vojaki vrvi pri čol¬ niču in ga puste pasti. Ko se pa prične daniti, poprosi Pavel vse, naj vzamejo jedi, rekoč : „Štirinajsti dan je že danes, kar čakate in se postite, ter nič ne vzamete vase. Zavoljo tega vas pro¬ sita, vzemite jedi, da se ohranite, saj nikomur izmed vas ne bo padel las z glave.“ Ko to izreče, vzame kruha, zahvali Boga vpričo vseh, ga razlomi, ter začne jesti. Vsi so se nato osrčili, ter so tudi 2 ačeli jesti. Bilo nas je pa vseh v ladji dvestošestinsedemdeset duš. Na¬ jedo se do sitega; potem olajšajo ladjo, tzmetavši žito v morje. Ko se pa zdani, ni nihče poznal dežele; videl se je pa zaliv, ki je imel breg, na kateri so mis¬ lili, ako bi bilo mogoče, izvleči ladjo. Nato vzdignejo sidra, ter se prepuste morju in tudi krmilom odvežejo vrvi, ter razpno sprednje jadro po vetru in se peljejo proti bregu. Tu naletimo na kraj, ki je imel morje po obeh straneh; ladja udari ob pečino, sprednji konec se nasadi in trdo obtiči; zadnjega pa razbije morska sila. Vojaki so se tu dogovorili, da po¬ more jetnike," da ne bi kateri pobegnil, ko izplava. Stotnik je pa hotel ohraniti Pavla, ter prepove ta naklep; nato zaukaže, naj se tisti, kateri znajo pla¬ vati, naprej izpuste, se otmo in pridejo na suho. Drugih nekaj pa spravijo na deskah, nekaj pa na kosih od ladje. In tako se je zgodilo, da so vsi živi prišli na suho. Razlaga. Ladja se potopi. Celih trinajst dni so gonili vetrovi ubogo ladjico po Jadranskem morju, kakor pravi sv. Luka. Stari zemljepisci in pisa¬ telji so imenovali morje od Sicilije do Grškega s tem imenom. Zemljepisec Strabo (od leta 66 pred Kr. do leta 24 po Kr.) piše, da se obe morji, Jonsko in Jadransko (v ožjem zmislu), imenujeti Adrija. Nekateri trdijo, da je ladja prišla v se¬ danje Jadransko morje do otoka Meleda blizu Dubrovnika v Dalmaciji, toda to ni verjetno. Otok, ki tu govori o njem Dejanje apostolov, ne more biti drug nego Malta. Štirinajsto noč o polnoči se zazdi mornarjem, da se bližajo suhi zemlji. Takoj prično meriti morsko globino in opazijo, da se vedno manjša. Zato vržejo sidra v vodo in čakajo dne, da ne bi v temi z ladjo butili ob obrežno skalovje. Mornarji hočejo tu pustiti druge ljudi na ladji njihovi usodi, in sami s čolnom poizkusiti svojo rešitev. Čoln, ki so ga prej potegnili na ladjo, hočejo zopet spustiti v vodo. Toda Pavel se jim ustavi, rekoč stotniku in vojakom: „Ce ti ne ostanejo na ladji, se vi ne morete oteti.“ Vpliv Pavlov je razviden iz tega, ker so vojaki takoj skočili in posekali vrvi, na katerih je visel čolnič, ter so ga prepustili va¬ lovom. Jasno je videti, da so trdno zaupali v Pavlove besede. Jetnik Pavel je postal tako duševni voditelj svojih stražnikov. Tudi, ko jih je opomnil, naj se najedo, so ga brž ubogali. 780 Dej. ap. as, Ladja je morala biti zelo velika, ker je bilo na nji 276 oseb. Ko se je zdanilo, so se pričeli pri¬ pravljati na rešitev. Saho zemljo so videli pred seboj, niso je pa poznali. Zaliv, ki so ga imeli pred seboj, se zove zaliv sv. Pavla, na severno- zapadnem koncu otoka Malte. Ob zapadu tega zaliva stoji skalnat otočič Salmoneta, ki ga loči samo ozek kanal od suhe zemlje. Mornarji so se trudili, da bi obvarovali ladjo, da bi ne zadela ob skalen otok. Posrečilo se jim je, ladjo spra¬ viti v obližje suhe zemlje. Tu jim je sprednji 1—8. Na Malti. pa izkazali veliko ljudomilost; zažgali so namreč grmado in so nas vse po¬ življali zavoljo dežja, ki je lil, in mraza. Pavel pa nabere kup hoste in jo dene na ogenj; tu pa plane gad vsled vro¬ čine kvišku in se mu obesi za roko. Ko pa otočani zagledajo, da mu visi grda žival na roki, rečejo med seboj: ,,Gotovo je ta človek morilec, ker ga, otetega iz morja, maščevalna pravica ne pusti živeti." Sv. Pavel na konec obtičal trdo v pesku, zadnji konec so pa valovi tako naganjali, da se je razdiral. Vojaki so hoteli ob ti priliki jetnike pomoriti, da ne bi kdo ušel, ker je moral takorekoč vsak sam zase gledati, kako bi priplaval na breg. Stotnik Julij pa že zavoljo Pavla tega ni dopustil. Vsi so srečno prišli na suho. IV. Na Malti. 28 , 1 — 10 . Ko smo bili rešeni, spoznamo, da se otok imenuje Melita. Otočani so nam otoku Malta. On pa strese žival v ogenj in nič hudega se mu ni zgodilo. Oni so pa mislili, da bo otekel, naglo padel in umrl. Ko pa dalj časa čakajo in vidijo, da se mu ne zgodi nič hudega, za¬ obrnejo svojo misel, ter reko, da je bog. V tistih krajih so bile pristave oto- kovega poglavarja, Publija po imenu, ki nas je sprejel in tri dni prijazno pogostil. Slučajno je pa Publijev oče na mrzlici in griži bolan ležal. Pavel Dej. ap. 28, 8—15. Malta. V Rim. 781 § r e k njemu, pomoli, položi nanj roke * n ga ozdravi. Ko se pa to zgodi, pri¬ dejo, kar jih je bilo bolnih na otoku, in ozdrave. Ti so nam tudi izkazovali velike časti, in ko smo odhajali, so nam n aložili, česar je bilo treba. Razlaga. Sfa Haiti. Otok Malta ima 275 km 2 ob¬ sega; nekako 90 km ga loči od Sicilije. Izprva je bila tam teniška naselbina. Leta 218 pred Kr. P a je prišel k rimski državi. Spadal je k cesarski Pokrajini Siciliji. Od leta 1800 ga imajo Angleži v lasti. Otočani so govorili punsko, zato jih ime¬ tje sv. Luka barbare; mi smo prestavili to be¬ sedo z otočani. Bili so pa silno prijazni in pri¬ ljudni. Takoj so napravili rešenim nesrečnežem, ki so bili vsi premočeni, in jih je silno zeblo, velik ogenj, in so jim postregli, kar so mogli. Pavel je pridno znašal suhljad in drva na ogenj. Pri tej priliki se je zgodilo nekaj, kar mu je pri vseh otočanih pridobilo silno veljavo. Iz boste, ki jo je prinesel na ogenj, se je namreč vzdignil gad, ki je tičal v nji, in se ovil okrog Pavlove roke. Poganski otočani so brž mislili, da je to kožja kazen, in so obsodili Pavla, da mora biti borilec, češ zdaj, ko se je tako čudovito rešil iz morskih valov, ga preganja božja pravica. Ko je pa Pavel mirno otresel gada v ogenj in ko so videli, da se mu ni nič žalega zgodilo, so pa naenkrat izpremenili svojo misel, in so ga imeli, kakor nekdaj prebivalci v Listri 1 , za boga. Iz¬ polnilo se je, kar je Jezus napovedal svojim Učencem: 2 „Znamenja tistim, ki verujejo, kodo ta: kače bodo prijemali, na bolnike bodo pokladali voke in ozdraveli bodo.“ Sv. Pavel je res izkazal čudodelno moč na otoku. Ozdravil je očeta pri¬ jaznega in gostoljubnega predstojnika na Malti, Publija, in celo vrsto drugih bolnikov. S tem je izkazal svojo hvaležnost za prejete dobrote, zraven j 0 pa tudi poskrbel za vse svoje tovariše. Ko so se namreč napravljali za odhod, so hvaležni oto¬ čani živeža in obleke in vsega, kar so potrebo¬ vali potniki, nanosili na ladjo. — Na kraju, kjer se je zvršila zgodba s kačo, stoji danes sv. Pavlu Posvečena kapelica in poleg nje njegov kip, ki mu kača roko ovija. 1 Dej. ap. 14, 10. 11. 2 Mark. 16, 18. V. Iz Malte v Rim. 28, 11—15. Črez tri mesece se odpeljemo na aleksandrijski ladji, ki je bila prezimila na otoku, in ki je imela znamenje Ka- storja in Poluksa. In ko pridemo v Sirakuze, ostanemo tam tri dni. Odtod se peljemo naokoli, ter pridemo v Re¬ gijo ; in ko en dan potem potegne jug, pridemo drugi dan v Puteole. Tam najdemo bratov, ki nas prosijo, naj ostanemo pri njih sedem dni. In tako pridemo v Rim. Ko pa zaslišijo bratje o nas, nam pridejo odtam naproti do Apijevega trga in Treh krčem. Ko jih Pavel za¬ gleda, zahvali Boga, poln zaupanja. Razlaga. 1. Od Malte do Puteol. Na ladji, ki je iz Aleksandrije vozila žito v Puteole za Rim, se je odpeljal Pavel s svojo družbo iz Malte od lju¬ beznivih tamošnjih prebivalcev. Nosila je zna¬ menja Kastorja in Poluksa, dveh rimskih bogov, ki so ju upodabljali na konjih s sulicami v rokah in s svetlo zvezdo na čelu. Poganski mornarji so častili v njih svoja posebna zavetnika. Skoraj gotovo se je bila prejšnja ladja potopila meseca novembra 1. 60; potemtakem je bilo meseca fe¬ bruarja, ko so odpluli z Malte, kjer so bili ostali tri mesece. V ondotnih južnih krajih se je že budila pomlad. Najprej pridejo v Sirakuze na južnem vzhodu sicilskega otoka. To mesto je v starem času zelo slovelo. L. 212 so je osvojili Rimljani in dodobra oplenili. Od takrat se ni več vzdignilo. Danes priča le še par kamenitih stebrov o nekdanjem sijaju. Tri dni ostane Pavlova ladja pri tem mestu, potem pa brž dalje proti Regiju. Regij (Lahi mu pravijo danes Redžo) stoji na vzhodni strani mesinske morske ožine. Staro sporočilo pripoveduje, da je apostol pozno v večer oznanjal tu strmeči množici Kristusov evangelij. Baklja, pritrjena na steber, je dogorela in ugasnila. Tu pa zažari steber sam in razsvetljuje nočno temo, dokler ne dovrši Pavel svoje pridige. Iz Regija gre ladija do Puteol (danes Puzzuoli) v bližini mesta Neapolja, ki je bilo takrat zelo važno po¬ morsko mesto, nekako predpristanišče za Rim. 782 Apijev trg. Tri kreme. Dej. ap. 28, 16 — 28. V Rimu. Tam najde Pavel že krščansko srenjo. Kristjani ga poprosijo, naj ostane teden dni pri njih, da se naužijejo njegovih naukov, in da v njegovi družbi praznujejo vsaj eno nedeljo. Stotnik Julij privoli; to je iznova dokaz, kako velik vpliv je imel Pavel nanj. Jetniku na ljubo ostane tudi sam en teden v imenovanem mestu. Soditi smemo, da ga je bil Pavel že pridobil ne samo za svojo osebo, marveč tudi za Kristusa. 2 . D« Kima. Iz Puteol je šla pot po suhem. Dve postaji nam imenuje Dejanje apo¬ stolov ž nje: Apijev trg in Tri krčme. Prva, Apijev trg (po latinsko: Forum Appii) je bila precejšnje mesto sredi pontinskega močvirja ob bajno lepi Apijski cesti. Cenzor Apij Klavdij jo je zgradil in ji zapustil svoje ime. Bila je ravna in gladka. Zanjo je bilo treba odnesti cele griče, v pontinskem močvirju nasuti štirideset črevljev visoke nasipe, zgraditi vse polno mostov in pre¬ kopov. Petnajst črevljev široka je bila, od Kapue do Rima potlakana z oglajenimi pločami okame- nele lave. Imenovali so jo po pravici „kraljico cest“. Po nji je vrvelo neprenehoma najbujnejše življenje: trgovski promet, ki je bil namenjen za Rim, je po večini šel po ti cesti. Vojskovodje so po nji razvili svoje zmagoslavne sprevode v mesto; rimska gospoda se je šetala po nji in vozila na svoja letovišča. Po nji se je tudi veliki apo¬ stol narodov z verigo na rokah bližal cesarskemu mestu. Njegova pot pa ni bila pot navadnega jetnika. Rimski kristjani so mu prišli do Api- jevega trga in še v večjem številu do Treh krčem naproti pozdravit ga kot Gospodovega namest¬ nika prisrčnejše in vdanejše, nego je kdaj rimska množica pozdravljala kakega zmagovalca. Tri krčme (latinsko Tres Tabernae) so bile na severnem robu pontinskega močvirja, petnajst kilometrov bližje Rimu od Apijevega trga. Odtam se je v dobrem dnevu moglo dospeti do glavnega mesta. V spremstvu došlih kristjanov nadaljuje Pavel svojo pot brez strahu, brez otožnosti. Rim¬ ski kristjani so ga razveselili in z uteho napol¬ nili njegovo srce. Koliko je obseženega v kratkih besedah sv. pisma: Ko jih Pavel zagleda , zahvali Boga, poln zaupanja. Njihova ljubezen, ki so mu jo izkazovali, ga je potolažila; zavedal se je, da je doma, med svojimi. Večinoma ga še niso po¬ znali, toda solze, ki so jim lile z lica, ko so po¬ ljubljali njegovo verigo, so svedočile, da jim je že dolgo zapisan v srcih. VI. V Rimu. 28 , 16 — 31 . Ko pa pridemo v Rim, je bilo Pavlu dopuščeno prebivati, kjer sam hoče, z vojakom, ki ga je stražil. Crez tri dni pa skliče judovske prvake skupaj. In ko se snidejo, jim reče: „Možje, bratje, dasi nisem nič storil zoper ljud¬ stvo ali zoper očetovske šege, so me vendar zvezanega izročili Rimljanom v roke. Ko so me pa ti zaslišali, so me hoteli izpustiti, ker ni bilo nobene smrti vredne krivde na meni. Ko so se pa Judje upirali, sem bil prisiljen, sklicati se na cesarja, seveda ne zato, da bi se imel kaj pritožiti zoper svoj narod. Zavoljo tega sem vas torej po¬ prosil k sebi, da bi vas videl in z vami govoril, ker zavoljo Izraelovega upanja sem vkovan v to verigo." Oni mu pa odvrnejo: „Mi nismo do¬ bili nobenih pisem zavoljo tebe iz Judeje in tudi nihče izmed bratov ni prišel, ki bi nam kaj hudega sporočil ali povedal o tebi. Želimo pa od tebe slišati, kaj misliš; o tem nauku nam je namreč znano, da se mu povsod ustavljajo." Nato mu določijo dan; in tu j ib pride prav mnogo k njemu na njegovo stanovanje; tam jim razlaga in izpri¬ čuje božje kraljestvo, ter jim dokazuje o Jezusu iz Mojzesove postave in pre¬ rokov od jutra do večera. Nekaj jih je verovalo temu, kar je povedal, nekaj jih pa ni verjelo. In ker niso bili ene misli med seboj, so šli vsaksebi. Pavel jim je pa povedal še eno be¬ sedo : „Prav je govoril Sveti Duh po preroku Izaiju našim očetom, rekoč: ,Pojdi k temu ljudstvu in jim reci: 2 ušesi boste poslušali, pa ne boste umeli, gledajoč boste gledali, pa ne boste spo¬ znali. Srce tega ljudstva je namreč otrpnilo, z ušesi slabo slišijo in z očmi miže, da bi morda ne videli z očmi, in z ušesi ne slišali in s srcem ne raz¬ umeli, in se ne izpreobrnili, ter bi jih ozdravil.' Bodi vam torej znano, da je poganom poslano to božje zveličanje, in oni bodo poslušali." Dej. ap. 28, 29 — 31. Rim. 783 Ko to izreče, odidejo Judje od njega, Mesto je bilo ogromno: 423 ulic, med njimi ter se začno prepirati med seboj. Pavel 24 tlakanih z granitom, 425 trgov, 856 kopališč, P a ostane celi dve leti v svojem na- dva velika cirkusa, 1300 vodnjakov na cestah, J e tem stanovanju in sprejme vse, ki 14 vodovodov, 32 bujno nasajenih javnih logov, Pridejo k njemu, ter oznanja božje kra- 46.602 hišnih skupin, 2117 marmornih palač, Ijestvo in uči o Gospodu Jezusu Kri- na milijone prebivalcev, razen nekaj tisoč Judov stusu z vso srčnostjo, ne da bi mu kdo samih poganov, ki so častili v 470 templih svoje branil. malike. Sv. Pavel v Rimu pred smrtjo. Razlaga. 1. Rim. Mnogo lepih mest je že videlo Pavlovo oko, a nobeno se ni moglo primerjati središču tedanjega sveta, na sedmerih gričih sto¬ ječemu, sijajnemu Rimu. Bogastvo celega sveta je lepšalo cesarsko mesto; umetnost in učenost, Pa tudi razkošje in lahkoživost, kar je je zmogel Sy et, je imela v Rimu svoj dom, ki se je po Pravici imenoval vzvišena mati cele države. V ta ogromni Rim vstopi Pavel kot jetnik v varstvu rimskih vojakov. Mirno mu preplava oko to morje hiš in ves lesk in šum, ki ga je razvijalo burno življenje po mestu. Njegov duh poseže v bodočnost in gleda čase, ko bo rimski cesar z ljudstvom vred klečal pred križanim Bogom, ki ga on oznanja, in ko se bo v zvezi s sv. Petrom imenovalo njegovo ime — med prvaki cesarskega mesta. 784 Pavel in rimski Judje. Julij je peljal Pavla brez dvojbe najprej v pretorij, v poslopje, kjer je bila nastanjena ce¬ sarska telesna (pretorianska) straža. Načelniku pretoriancev je izročil jetnike in mu na kratko poročal o njih. Takrat je opravljal to službo po¬ šteni Afranij Bur, bivši vzgojitelj cesarja Nerona. Po rimskih postavah je smela gosposka ob¬ tožencem, preden so bili obsojeni, iz posebnih ozirov dovoliti, da niso bili zaprti v državni ječi, marveč da so si smeli sami izbrati svoje stano¬ vanje v mestu, s tem pogojem, da jih je stražil za to določen vojak. Tak jetnik je smel tudi po mestu hoditi, kamorkoli je hotel, seveda vedno v vojakovem spremstvu in z verigo na desni roki, ki je bila z drugim koncem pritrjena ob vojakovo roko. Doma je smel vojak pač dovoliti, da je bil jetnik brez verige. Pretorianski načelnik je Pavlu dovolil to polajšavo, ki se je sicer navadno podelila samo znamenitim, po stanu ali službi vzvišenim ose¬ bam. Gotovo je vplivalo na to ugodno poročilo prokuratorja Festa, še bolj pa stotnika Julija prisrčna vdanost do apostola. Morebiti je tudi kak imeniten kristjan posredoval pri dvoru v tem oziru. Tako je bilo mogoče, da je Pavel brez ovir stanoval celi dve leti v najetem stanovanju in sprejemal vse, ki so prihajali k njemu, ter ozna¬ njal božje kraljestvo in učil o Gospodu Jezusu Kristusu z vso srčnostjo. Staro izročilo pripoveduje, da je bilo Pavlovo stanovanje tam, kjer danes stoji cerkvica Alla Regola, ki jo je postavil tretji red v čast sve¬ temu apostolu. Stranska kapela, 14 korakov dolga in 10 široka, obsega baje prostor, kjer je stanoval. 2. Pavel in Judje. Pavel je tudi v Rimu ostal zvest svoji navadi, ki jo je ohranil vkljub vsem bridkim prevaram, katere je doživel od svojih rojakov. Že črez tri dni stopi v stik z judovskimi prvaki. V Rimu do 1. 51 niso ločili Judov od kristjanov. Sv. Peter je oznanjal evan¬ gelij v Rimu zlasti med Judi in le mimogrede se je pridružil kak pogan. Krščanska vera je bila za Rimljane izprva samo nekaka judovska stranka. Ko je 1. 51 cesar Klavdij pregnal Jude iz Rima, so morali tudi kristjani judovskega rodu ž njimi pretrpeti to kazen. Ostali so torej v mestu samo maloštevilni poganski Kristusovi verniki. Klavdijev ukaz je nekaj let kasneje iz¬ gubil svojo veljavo. Pregnanci so se vračali. Razloček med Judi in kristjani je bil pa medtem že tolik, da so se Judje nastanili sami zase v mestu, povrnivši se kristjani so se pa priklopih skoraj izključno iz poganskih izpreobrnjencev obstoječi krščanski srenji. Med Judi in kristjani ni bilo odslej takorekoč nobenega stika več, razen tega, da so Judje od dne do dne bolj sovražili kristjane, in jim izkušali škodovati na vse načine. Pavel je hotel oznanjati evangelij tudi med rimskimi Judi. Vedel je pa, da bo težko dobiti pristop do njih, če bodo slišali, da je tožen zlo¬ činov proti templu in Mojzesovi postavi. Zato je tako kmalu po svojem prihodu v Rim osebno hotel govoriti z judovskimi prvaki, jim pojasniti svojo zadevo in si pridobiti njihovo zaupanje za nadaljno delo. Judje pridejo in Pavel jim najprej dokazuje, da se ni nič pregrešil proti judovskemu narodu, ali proti Mojzesovi postavi. Svoje krščansko pr e ' pričanje izraža v besedah: Zavoljo Izraelovega upanja sem vkovan v to verigo. S tem hoče reci: Zavoljo Zveličarja, o katerem trdim, da je že prišel, zavoljo svoje krščanske vere, ki uči, da je judovsko upanje na prihodnjega Odrešenika že uresničeno v Jezusu, sem rimski jetnik. Judovski prvaki so dobro razumeli te besede. To nam izpričujejo njihove besede: „0 tem nauku nam je znano, da se mu povsod ustavljajo.“ VeC nočejo reči, dasi so brez dvojbe natančneje P°' znali Kristusovo vero. Iz njihovih besedi zveni zaničevanje do krščanstva. Pavel sam je pa na¬ pravil ugoden vtis nanje. Kakor povsod, je tudi njim njegova čudovita osebnost omečila srca in določili so mu dan, kdaj se natančnejše pomeni] 0 ž njim. Pavel porabi priložnost in jim cel dan raz¬ laga Jezusovo vero, ter dokazuje njeno resničnost iz starega zakona, kakor je imel sploh navado pri Judih. Pri nekaterih doseže popoln uspeh; uklonijo se Jezusu in sprejmejo krščanstvo. Nekaj jih pa ni verjelo. Tem pove za slovo nekaj be¬ sedi iz preroka Izaija, 1 v katerih prerok slika ljudi, ki so vsled lastne spačenosti sami krivi svoje nevere. Izaijeve besede so bile kakor nalašč za neverne Jude. Pavel hoče reči ž njimi: „Vaša trdovratnost je kriva, da ne sprejmete Jezusove vere,“ ter pristavlja: „Bodi vam torej znano, da je poganom poslano to božje zveličanje, in oni bodo poslušali. “ 1 Iz. 6, 9. 10. Pavel v Rimu. — Pregled o delovanju drugih apostolov. 785 S temi besedami se je Pavel ločil od never- n ih rimskih Judov, ter med pogani jel razširjati sveti evangelij. V Kirnu. Apostol Pavel je prišel v Rim skoraj gotovo meseca marca 1. 61, ter ostal tam marca 1. 63. V tem času je napisal pisma v Efez, Kolose in Filemonu. V teh pismih omenja Pavel nekaj mož, ki so prostovoljno ž njim delili y se težave njegovega jetništva in ga podpirali Pri njegovemu delu. Ti so: Luka in Aristarh, ki sta že iz Cezareje spremljala ujetega apostola, 1 Tihik iz Azije, ki je skoraj gotovo nesel Pavlovi 1 Dej. apost. 27, 1. 2. pismi v Efez in Kolose, evangelist Marka in Epafra, ki ga imenuje apostol s častnim imenom sojetnika . 1 Ta Epafra, rojen pogan, je ustanovil cerkev v Kološah, Laodiceji in Hiarapolidi. Prišel je v Rim, da apostolu pove, kako se godi v ime¬ novanih krščanskih srenjah in da dobi potrebnih navodil in naukov. Srce ga pa ni pustilo proč od ljubljenega učitelja; zato je ostal pri njem. Staro cerkveno izročilo pripoveduje, da je umrl kot škof v Kološah. Poleg teh so bili pri apo¬ stolu še Justus in Demas , 2 ter nekaj časa tudi njegov zvesti učenec Timotej. 1 Filem. 23. 2 Filem. 24. DOSTAVEK. 1. Drugi apostoli. V Dejanjih apostolov Se opisuje ponajveč delovanje sv. Petra in Pavla; flekaj malega izvemo tudi o Janezu in obeh Jakobih; drugih apostolov življenja pa iz spisa sv - Luke ne moremo spoznati. Pač pa imamo o ®jih skromne podatke iz raznih cerkvenih očetov ia pisateljev . 1 Sv. Andrej je oznanjal evangelij v Scitiji, kakor pripoveduje Origen . 2 Scitija je takrat Se gala na severu do Moldave in Valahije, na vzhodu do Dona in Azovskega morja. Ruska fegenda sporoča, da je ob Dnjepru prišel celo do ^feva in tam ustanovil krščansko cerkev. Rusi c aste sv. Andreja kot svojega prvega blagovestnika. Proti koncu svojega življenja je šel Andrej v Tracijo, Epir in Ahajo. V Patrah ga je pro- konzul Egej, skoraj gotovo za cesarja Trajana (98^—117), obsodil k smrti na križu. Po starih izročilih je bil ta križ iz dveh napoševnih tra¬ kov ; imenuje se še danes splošno Andrejev križ. A Postol je, zagledavši križ, vzkliknil: „Pozdrav- ifen, križ, ki te je Kristovo telo posvetilo, in so fe njegovi udje kakor z biseri ozaljšali.*' Mučen fe bil dne 30. listopada. L. 357 so prenesli nje¬ gove ostanke v Carigrad. Kardinal Peter iz Enpue jih je kasneje dal prenesti v Amalfi, papež Eij II. pa v Rim. 1 O sv. Mateju in Janezu smo že poročali (Zgodbe II., s ^ r - H, 16, 17), o sv. Mateju (str. 647). * Eus. 3, 1. Zgodbe n. Sv. Bartolomej (Jernej) je deloval izprva v Indiji, kjer je razširjal posebno evangeljski spis sv. Mateja. Stara izročila pravijo, da je šel odtam v Frigijo in Armenijo. Ondi je izpreobrnil kralja Polimija, njegovo ženo in mnogo ljudstva v dvanajst mestih. Poganski Polimijev brat je bil vsled tega tako razjarjen, da ga je velel v Albanopolidi iz kože deti in mu glavo odsekati. Ostanke so prenesli na otok Lipari, od tam pa v Benevent in potem po naročilu cesarja Otona III. 1. 983 v Rim. Sv. Jakob mlajši, brat apostola Juda Tadeja, je bil sin Alfeja in sestre božje Matere. Ker je bil potemtakem bratranec našega Gospoda, se imenuje večkrat po judovski šegi njegov brat. Po vnebohodu so določili apostoli njega za jeru¬ zalemskega škofa; in to težko službo je opravljal do svoje smrti. O njem se pripoveduje, da je držal nazirejske obljube celo življenje. Priznaval je, da poganom ni treba izvrševati judovskih obrednih postav; sam se jih je pa vedno najstrožje držal. V templu je ves svoj prosti čas kleče premolil; kakor velblodu se mu je vsled tega zagulila koža na kolenih. L. 63 je umrl muče- niške smrti. Judovski prvaki so ga že od nekdaj strupeno sovražili, ker je od dne do dne več ljudstva sprejemalo Jezusovo vero. Ko je umrl prokurator Fest, in njegovega naslednika Albina še ni bilo v Jeruzalem, se je predrzni veliki du¬ hovnik Onan znesel nad njim. Jakoba in ž njim 50 786 Božja mati. več odličnih kristjanov je dal pritirati pred veliki zbor in jih je proti rimskim postavam obsodil, naj se s kamenji pobijejo. Strast proti apostolu ga je tako obvladala, da ga je takoj po obsodbi izročil razjarjeni množici, ki ga je kar pred tem- plom obsula s kamenjem. Umirajoč je po zgledu svojega Gospoda in sv. Štefana molil za sovraž¬ nike. Napol mrtvega ga je nekdo še s kolom udaril po glavi. Tako je izdihnil. Od njega imamo v sv. pismu ohranjeno lepo pismo dvanaj¬ sterim judovskim rodovom izven sv. dežele. O njem bomo govorili kasneje. Sv. Juda Tadej se imenuje v cerkvenih knjigah samo z imenom Tadej. Bil je, kakor smo že povedali, Jakobov pravi brat in Jezusov bratranec. Preden ga je Gospod izbral za apo¬ stola, je imel dva sinova, ki sta dolgo vrsto let kot ubožna kmetiča živela v Palestini. Za cesarja Domiciana so ju zavoljo sorodstva z Zveličarjem preganjali. Tadeja takrat že ni bilo več med živimi. Prehodivši na misijonskih potih Arabijo, Sirijo, Mezopotamijo in Perzijo, je umrl mučeniške smrti v Beri tu. Sv. Filip, rojen v Betzaidi, je bil med prvimi Gospodovimi učenci. Prvi je tudi iz nje¬ govih ust slišal besede: Pojdi za menoj J Po vnebohodu je oznanjal Kristovo vero v Frigiji in je v Hierapolidi umrl po cerkvenih izročilih mu¬ čeniške smrti. Pribili so ga na križ in nato s kamenjem umorili. Izmed treh hčera ste dve živeli deviško in so ju še v drugem stoletju v celi Mali Aziji visoko spoštovali. Njegovi ostanki so prišli v Carigrad in od tam v Rim, kjer po¬ čivajo v lepi cerkvi, ki nosi apostolovo ime. V zapadni cerkvi se časti njegov spomin dnč 1. vel. travna; na vzhodu dne 14. listopada. Sv. Simon, s pridevkom Gorečnik, ker se je s posebno vnemo držal vseh zapovedi in ob¬ redov," judovske postave, je oznanjal sveto vero v Egiptu, potem pa v Perziji, kjer je umrl mu¬ čeniške smrti. Sv. Tomaž je deloval po Gospodovem vnebo¬ hodu med Parti; na svojem misijonskem potu je prišel celo v Indijo. Kralj Mazdaj ga je dal samo iz sovraštva do Kristove vere štirim vojakom s sulicami prebosti. Latinska cerkev praznuje nje¬ gov god dnč 21. grudna, grška pa dnč 6. vino¬ toka. Njegovi ostanki počivajo v Edesi, kamor so jih prenesli 1. 232 iz Indije. 2. Božja Mati. Zadnja vest o božji Materi v sv. pismn je sporočilo v Dejanjih apostolov, da je bila po vnebohodu do binkošti med apo¬ stoli. O njenem kasnejšem življenju imamo samo pobožna izročila. Sveta tajnost, ki jo obdaja skrivnosti polno vse njene dni, veje tudi iz nje¬ nih zadnjih let na svetu. Sv. Janez je gotovo najvestnejše zvrševal svoje sinovske dolžnosti do nje. Ali je šla ž njim iz Jeruzalema v Efez, se ne da z gotovostjo dognati. Najverjetneše je, da sv. Devica v svoji prečisti ljubezni do svojega Sinu ni zapustila mesta, ki je bilo priča njegove božje moči, pa tudi njegove odrešilne smrti. Tem- pel, Oljska gora, Golgota so bili gotovo zanjo najljubši kraji. Tja je romala; tam je ponavljala v duhu križev pot božjega Zveličarja. 0 njeni smrti je jeruzalemski škof Juvenal pri cerkvenem zboru v Kalcedonu 1.451 povedal cesarju Marcijanu na vprašanje, ali je še truplo božje Matere v Palestini, v grobu, kamor je bilo položeno, tako-le: „V svetem pismu ni nič zapisanega o Mari' jini smrti; prastaro in popolnoma resnično spo¬ ročilo pa pravi: Ko se približa Marijina smrtna ura, prihite apostoli iz raznih dežel, kjer so ozna¬ njali evangelij, v Jeruzalem, tudi njen Sin se prikaže in sprejme njeno dušo. Sveto truplo p°' kopljejo v Getzemanskem vrtu ob angelskem i fl apostolskem petju. Ko pa tretji dan zopet odpro grob, ne najdejo več svetega trupla, marveč samo krila, ki*so razširjala nepopisno lepo vonjavo. Apostoli nato grob zopet zapečatijo in osupli nad tem velikim čudežem samo to premišljajo, da jo Gospod neomadeževano, sveto Marijino telo pred splošnim vstajenjem počastil in po angelih pre¬ nesel v nebesa.“ Cesar Marcijan in njegova žena Pulherija sta potem zahtevala od Juvenala, naj jima pošlje sveti grob s svetim krilom v Carigrad. To se je tudi zgodilo. Papež Leon I. je pa sveto krilo dal prenesti v Rim, kjer ga je spravil v posebni, za to sezidani cerkvi. Spomin Marijinega vnebo¬ vzetja praznujemo dnč 15. vel. srpana. 1 1, 14; Zgodbe II., str. 105. 1 Jan. 1, 43. Tretji oddelek. Uvod. I Apostoli so prejeli od Zveličarja dolžnost, / ustno oznanjati, kar so videli o njem in slišali od njega. Nikdar jim ni Naročil, naj pišejo, pač pa naj oznanjajo in pri¬ kujejo evangelij vsem narodom, in naj bodo ustne priče njegovega življenja in delovanja, ^uirti in vstajenja po vsem svetu. Že to, da si i® zbral neuke ribiče za svoje zastopnike, nam Priča, da je hotel postaviti svojo vero na ustno Pridigo, ne pa na pisane knjige. Ustnemu poduku v pomoč so pa prišli kmalu tudi spisi. Evangelije in Dejanja apostolov smo opisali in razložili, kdaj in čemu so bili spi¬ hani. V Novem zakonu imamo pa tudi eno- ^dvajset apostolskih pisem. V uvodu v vsako Posebej bomo povedali, ob kakšni priliki je bilo s Pisano. Tukaj samo splošno poudarjamo, da je hjihov postanek lahko umljiv. Apostoli niso ^ogli biti vedno osebno pri vseh tistih, katere So izpreobrnili h krščanski veri. Lahko si pa mislimo, da so imeli kristjani povsod večkrat že ljo, zvedeti mnenje in sodbo svojih apostolov. Razne stvari so jim bile nejasne; imeli so svoje spore in dvome; vgnezdile so se razne napake. Ko ni mogel apostol osebno tja, je pa pisal in v pismu pojasnjeval, kar je bilo treba, opominjal, svaril. Tako so nastala pisma apostolov. Jasno je, da so kristjani, katerim so bila naslovljena, visoko cenili te spise, jih prebirali pri božji službi, prepisavali in dalje razširjali. Na tak način se je v Cerkvi ohranila lepa zbirka apostolskih pisem in po njeni nezmotni besedi se je prištela med svete, od Svetega Duha navdihnjene knjige Novega zakona. Vsa pisma, ki so jih spisali apostoli, se niso ohranila; tako vemo na pr. iz sedanjega prvega pisma sv. Pavla v Korint, 1 da | je bil že pred njim napisal eno pismo ravnotja, ki se nam je pa izgubilo; iz pisma v Kolose pa, 8 da je pisal tudi v Laodicejo pismo, ki ga tudi nimamo več, vsaj ne pod tem naslovom. Imamo jih, kakor smo že rekli, enoindvajset: štirinajst Pavlovih, dve Petrovi, eno Jakoba mlaj- _ 1 5, 9. s 4, 16. 50 * 788 Pisma svetih apostolov. šega, eno Judovo in tri Janezova. Nobeno pismo nima namena učiti vse vere, podati vsega krščan¬ skega nauka. Bralci so bili že podučeni in pismo, ki so ga prejeli od apostola, je imelo samo na¬ men, potrditi jih v veri, podučiti v dvomnih stva¬ reh in z ozirom na njihove razmere poživiti v lepem, čednostnem življenju. Vsa pisma so lepa. Daši so bila pisana v prvi vrsti za ljudi, ki jih že zdavnaj ni več, za razmere, ki so od naših popolnoma različne, imajo vendar veljavo in pomen za vse čase in za vse kraje, tudi za nas. Ko iz njih gledamo vere in ljubezni polno, s čudežnimi darovi pretkano živ¬ ljenje prvih kristjanov, se tudi nam dviguje duša v vnemi za Jezusovo vero; in ko beremo o člo¬ veških slabostih, ki so se kazale v mladi Cerkvi, čutimo v živo, da si ostane človeška narava povsod enaka, in da je le potem lepa in čista, če se vda duhovni moči božje milosti. Korinčani in Solunci, Rimljani, Galačani in vsi drugi nam stopajo pred oči ljubeznivo domači, bratje in sestre po slabi naravi, po grehu in po duševnem prerojenju v našem Zveličarju. Napake, ki jih šibajo apostoli v svojih pismih, nam tudi danes niso neznane. Čim bolj se javnost odtujuje od Jezusa, tem bolj se množe grehi, ki so bili navadni v poganskih časih. Zato le radi jemljimo apostolska pisma v roke; in kadarkoli jih bomo prebirali, bomo uvideli, da so pisana tudi za nas, in da so tudi nam studenec poduka in utehe. Vsak apostol pa kaže v svojih pismih ne¬ kako svoj poseben značaj. Sv. Peter poudarja zlasti, da je Jezus obljubljeni Odrešenik, Mesija, ki nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil; kdor se hoče zveličati, se mora spokoriti, sprejeti mora vero in krst. Sv. Jakob uči krščansko prostost in zatrjuje prav posebno, da ne zado¬ stuje sama vera za zveličanje, marveč da so poleg nje potrebna tudi dobra dela. Sv. Janez raz¬ laga v nepopisno milih besedah, kako daje božji Sin pravo življenje človeštvu, in kako nas po svojem trpljenju v svetem krstu s Sv. Duhom preraja in osvobaja od greha. Življenje, ki nam ga daje, je ljubezen do Boga; iz nje izvira od- puščenje grehov, lastno posvečenje, spoznanje božje resnice, izpolnjevanje božjih zapovedi, za¬ upanje v molitvi in vesela nada večnega zve¬ ličanja. Sv. Juda piše proti krivovercem, ki so tajili Jezusovo božanstvo in v gorečih besedah opisuje kazni, ki jih čakajo. Najbogatejši v svojih mislih je pa veliki apostol narodov, sv. Pavel. Filipljanom izliva samo svoje srce v hvaležnosti in ljubezni, nežno kot mati, prisrčno kot nevesta. Drugod (v 2. pismu v Korint) brani svojo apostolsko veljavo. V 1. pismu v Korint se peča samo z življenjem med tamošnjimi kristjani in daje podrobna navo¬ dila o posameznih zadevah: o strankah, o ma- liških zadevah, o izrednih darovih, o nečistosti, zakonu, bratskih obredih. Timoteju in Titu piše, kako naj opravljata svojo pastirsko službo. Verske nauke tolmači v ostalih pismih. Rimljane uči, da so vsi ljudje grešniki, da pa po Mojzesovi postavi nihče ne more doseči odpuščenja in opra¬ vičenja, marveč edino le od Kristusa po veri. Galačanom poudarja, da je Mojzesova postava pripravljala ljudi za Kristusa, da pa zvrševanje njenih obredov • nima več pomena v Novem za¬ konu. Kološanom piše o Kristusovem božanstvu in odrešenju. Efežanom razlaga Cerkev in opi¬ suje srečo, živeti ž njo v zvezi. Soluncem opi¬ suje Kristusovo vstajenje in govori o drugem njegovem prihodu k vesoljni sodbi. Hebrejcem pa riše neskončno vzvišenost Kristusove osebe in primerja, koliko višja je krščanska vera, kr¬ ščanski veliki duhovnik in krščanska daritev od vere, duhovstva in daritve Starega zakona, in jih opominja k stanovitnosti v veri. Vsi nauki v apostolskih pismih pa vendar, kakor smo že rekli, nikakor ne obsegajo vsega krščanskega nauka. O Sv. Trojici imamo l e mimogredč kako opazko; apostoli ne govore o tem, ker je ta skrivnost vernikom že tako od prej dobro znana; tudi o zakramentih imamo samo kratke opombe, ker so bili bralci o njih Že ustno dovolj podučeni. Vendar se pa vse, kar pišejo apostoli, nepopisno lepo ujema med seboj. Vsi uče do pičice ravno tisti nauk, dasi vsak P° svojem. Janez govori mirno, lahno; resnice kr¬ ščanske vere poudarja v ljubeznivi zavesti, da so božjega izvora. Pavel pa prehaja od ene misli na drugo, trga stavke, misli se mu tako kopičijo, da jih beseda komaj, komaj zmaguje. Vmes se živahno pogovarja z nasprotniki, nagovarja bralce, vzklikuje in razkriva goreča čuvstva svojega srca. Včasih misli niti ne dokonča, včasih jo raztegue na široko in spravi vmes vse polno drugih; često je nekoliko trd, tudi pikro zbadljiv, vmes mu pa zazvenč najmilejše strune njegovega srca iu takrat se berejo njegove besede kakor sladko Jezik in veljava svetih pisem. 789 ttežna pesem ljubezni, ali kakor veličastna himna ferskega navdušenja. Vsa apostolska pisma so pisana v grškem jeziku, kakor ga je govorilo ljudstvo v tedanjem easu. Pozna se mu pa, da so ga pisali Judje, ker je v njem vse polno oblik, ki spominjajo na judovski jezik. Prevod sv. pisma Starega zakona je bil apostolom za podlago. Mnogo besedi, ki jih pogan takorekoč v verskem pomenu niti po- znal ni, — vera, pokora, pravičnost, svetost — 80 sprejeli iz njega. Toda treba jih je bilo ustva¬ riti še mnogo več. Krščanska vera je prinesla 8 seboj vse polno novih, globokih pojmov; zanje je bilo treba besedi. Apostoli so vzeli zanje stare besede, toda v popolnoma novem pomenu. Tako so na pr. besedo, ki je Grkom pomenjala z bor, shod, rabili za Kristusovo duhovno versko družbo — cerkev; besedo, ki je Grk ž njo za- z uamenjal ljubeznivost, milino, so rabili v poganom Popolnoma neznanem pomenu božje milosti; vest, 8 v et, telesnost in duha so izražali v novem kr¬ ščanskem zmislu. Pogan teh pisem v mnogih oddelkih niti razumeti ni mogel. Že iz tega pa lahko sklepamo, kako vestno so morali biti v veri Podučeni kristjani, katerim so bila pisana. Še eno reč naj omenjamo: zvezo apostolskih Pisem s Starim zakonom. V vseh je vse polno spominov na svete judovske knjige. Domala vsi spisi Starega zakona so v kakem stavku ome- n j e ui; poleg Mojzesovih bukev zlasti preroki Izaija, Jeremija, Daniel in psalmi. Skoraj vedno navajajo izreke Starega zakona v dokaz, da je hila krščanska resnica že popolnoma ali vsaj deloma, ali v podobi obsežena že pred Kristu- s°m. Povsod vidijo predpodobe svojega Zve¬ ličarja in njegove Cerkve. Vse, kar je bilo v Starem zakonu, gledajo kot pripravo na Jezusa, kot senco krščanske vere. Mnogokrat se ne drže strogo besedi, kakor so bile zapisane, marveč jih navajajo samo po zmislu. Včasih se sklicujejo tudi na druge spise, ki niso v sv. pismu. Enkrat, v drugem pismu sv. Petra, beremo, kako se sklicuje apostolski prvak na pisma sv. Pavla, pišoč kristjanom v Mali Aziji, da jih je ljubljeni brat Pavel že tudi v svojih pismih opominjal, naj sveto živijo gledč na Gospodov drugi prihod; pristavlja pa, da je v njih marsikaj težko umljivega, kar hudobni ljudje, kakor tudi druge svete spise, v krivoverske namene preobra¬ čajo . 1 Veljave božje, od Sv. Duha navdihnjene be¬ sede, pa ne prilagajo apostolski pisatelji sami svojim pismom. To prepuščajo Cerkvi. Ko se gre za vero, se sklicujejo v prvi vrsti na svoj ustni nauk, na ustno izročilo. Cerkev nam jih je ohranila med svetimi knjigami in na njeno besedo jih štejemo med nje. Ko jih prebiraš, ne pozabi pregledati uvoda, da spoznaš, ob kakšni priliki in čemu je bilo pisano vsako izmed njih. Mnogo je zlasti pri sv. Pavlu težko umljivega. Preberi najprej od¬ stavek iz pisma pazno in premišljeno; potem raz¬ lago in nato še enkrat dotični odstavek. Zlasti pazi na zvezo enega odstavka s prejšnjimi. Vedno si najprej odgovori na vprašanje: Kaj je hotel apostol s svojimi besedami povedati tistim, ka¬ terim je pisal? Potem ti bo pomen jasen in tvoja duša bo nasičena duhovne hrane po vsakem takem berilu, polna notranje tolažbe zahvalila Boga, v čigar poveličanje je pisan tudi ta del sv. pisma Nove zaveze. 1 II. Petr. 3, 16. S '3*r Filadelfija. 790 Zadnja leta sv. Pavla. 791 A. Pisma sv. Pavla. I. Zadnja leta. Preden pričnemo po vrsti razlagati Pavlova Pisma, naj najprej dopolnimo njegovo življenje. ■Dejanja apostolov se končajo s tem, da nam sli¬ kajo sv. Pavla v rimskem zaporu. Ta zapor je Dajal dve leti. Pomladi 1. 63 je dobil Pavel zopet svojo svobodo in je potem razvil svoje apostolsko delovanje na vzhodu in zapadu. V Rimu ujet je Napisal več pisem: Efežanom, Kološanom, File- m °nu, Filipljanom in Hebrejcem. Iz Rima se je obrnil najprej proti Španiji. V svojem pismu Rimljanom je sam izrazil željo, da bi rad poto- v al na Špansko. 1 2 O tem potovanju piše tudi Kle- ®en rimski in omenja ga neznani pisatelj, ki je sestavil prvi zapisnik knjig svetega pisma. 8 Sv. Krizostom pa pripoveduje, da je apostol Pavel r ešen iz ječe obiskoval vzhodne kraje. Tako-le pravi v svojem uvodu v razlago Pavlovega pisma Hebrejcem: „Ko prebije Pavel dve leti v rimski •leči, g a končno izpuste. Potem potuje na Špansko, nato pride v Judejo, obišče Jude, potem se zopet Vl 'ne v Rim, kjer pretrpi pod Neronom mučeniško smrt.“ Iz pisma sv. Pavla Titu 3 zvemo, da je prišel Ravel s tem svojim ljubljenim učencem na otok Rrnto, da je Tita pustil na njem z natančnimi naročili, sam pa je odšel in po daljšem času iz Hacedonije Titu pisal. Jeseni 1. 65 je bil še v Hacedoniji, kakor spoznamo iz besedi Titu: 4 Hiti, da prideš k meni v Nikopolido, ker tam sem sklenil, da ostanem crez zimo. Staro izročilo nam poroča, da je šel Pavel iz Macedonije v Malo Azijo, v Efez in Milet, in od tam v Korint. Korintski škof Dionizij je poslal 1. 170 Rimljanom nabrana darila in pismo: „Potemtakem ste s svojim živo Se gajočim opominom trdno med seboj zvezani na- Sa d, ki sta ga vsadila Peter in Pavel v Rimu in 1 Rim. 15, 24. 28. 2 Glej Zgodbe II., str. 21. 3 Tit. 1, 5. 4 Tit 3, 13. Korintu. Oba sta namreč evangeljsko seme v Korintu vsejala in nas skupno podučevala, kakor sta tudi v Italijo šla, vas učila in hkrati pretr¬ pela mučeniško smrt.“ Iz tega pisma se sklepa, da je Pavel zadel na Petra v Korintu, kjer sta oba nekaj časa ostala v apostolski službi, potem pa oba nastopila pot v Rim. Vsa stara izročila pripovedujejo, da Pavel to pot ni prišel v Rim kot jetnik, ampak prost. Zgodilo se je to kon¬ cem pomladi 1. 66. Pravi se, da je pridigoval zunaj mesta v nekem skednju, in da je mnogo tudi imenitnih ljudi prišlo poslušat njegove nauke. Iz cesarjeve hiše jih je bilo tudi nekaj. Stari zapiski imenujejo celo cesarjevega učitelja Seneka in njegovega točaja Patrokla. Cesar Neron je zvedel za to Pavlovo delovanje in brez dvojbe ga je zlasti izpreobrnenje njegovega ljubljenca Patrokla silno razjarilo. Krščanski pisatelj Lak- tancij piše o tem krvoločnem cesarju: 1 „Najprej je jel preganjati božja služabnika Petra in Pavla, ko je opazil, da velika množica ne samo v Rimu, marveč povsod odpada od malikov in pristopa k njuni veri.“ V ječi se je Pavlu hudo godilo; ni¬ kogar ni imel za pomoč, razen Luka. Zaprt je bil nekako devet ali deset mesecev, zadnji čas v takozvani mamertinski ječi. Ta ječa je bila v vznožju Kapitola, ob poti na glavni rimski trg. Spodnja sobica se je imenovala Tulijeva ječa. Bila je komaj 3 m široka in 6 m dolga; samo zgoraj je imela majhno odprtino. Cesar Neron je obsodil Petra in Pavla zavoljo veleizdaje in hu¬ dodelstva proti rimski državi na smrt. Po starem izročilu je bil kraj, kjer je rabljeva sekira od¬ sekala Pavlovo glavo, na Ostijski cesti zunaj mesta, blizu mestnih vrat. Danes se imenuje ta kraj Tre fontane — trojni studenec, nekako 2 km od sedanje veličastne cerkve sv. Pavla. Pravijo, da je apostolova glava trikrat odskočila, in kjer se je dotaknila zemlje, je prižuborel studenec na dan. Mala kapelica kaže prostor, kjer je bil Pavel 1 De mort. persec. 2. 792 Smrt in značaj sv. Pavla. obglavljen. Stara izročila pripovedujejo nekatere lepe podrobnosti: Peter in Pavel sta šla skupaj na zadnjo pot. Na poti sta se tam, kjer sedaj stoji lepa kapelica, ločila, tako da je Pavel šel po Ostij- ski poti dalje, Peter pa proti Vatikanu. Pavla sta peljala prefekta Longin in Megist in stotnik Acest. Po poti ga ti trije poprosijo, naj jim pove, kak¬ šen je tisti kralj, kateremu kristjani tako zvesto služijo, da rajši vse, tudi smrt pretrpe, kakor da bi ga zapustili. Pavel jim nato pripoveduje o Kristu in nato ga poprosijo, naj jih sprejme med Kristove vojake. Med tem pošlje Neron dva vojaka, Partenija in Ferita z zahtevo, naj pospešijo pot. Pri mestnih vratih dd krščanska žena Flavtila Pavlu svoj robec, ki naj si ž njim zaveže pred smrtjo oči. Ko pridejo do določenega mesta, bla¬ goslovi Pavel veliko četo vernega ljudstva, po¬ klekne na tla, obrnjen proti vzhodu, si zaveže s Flavtilinim robcem oči in nato mu rabelj s sekiro mahoma odseka glavo. Krvavi robec spravi Flav¬ tila v nedrije. Drugi dan obiščejo Longin, Megist in Acest apostolov grob, najdejo tam Luka in Tita in prejmejo sveti krst. Truplo sv. Pavla je pokopala pobožna in bogata rimska gospa Lucina na svojem posestvu blizu morišča. Dan smrti je bil 29. junija 1. 67, kakor govori naj¬ starejše izročilo. II. Značaj sv. Pavla. Pisma sv. Pavla bomo veliko lažje razumeli, če si ob kratkem ogledamo njegov značaj. Po naravi je bil veliki apostol silno bistrega uma, ki ga je izuril v strogi judovski šoli, pa tudi obo¬ gatil s sadovi grške vede. V obilni meri je imel dar jezika. Krizostom ga imenuje najmodrejšega govornika celega sveta in pravi o njem: „Dovolj je, da Pavel izpregovori, pa zavriskajo nebesa in se razvesele. Namesto loka, sulic in puščic in vsega drugega orožja je imel Pavel jezik.“ Ome¬ njam za zgled samo njegov govor na Areopagu v Atenah, 1 dalje njegov govor pred Judi, 2 pred Feliksom 3 in pred kraljem Agripom, ki se je na¬ ravnost bal, da bi ga Pavel s svojo zgovornostjo ne pokristjanil. Prav ima Krizostom, ko govori o njem: „Kako je, prosim, vgnal Jude v Damasku, ko še ni pričel delati znamenj in čudežev, kako je premagal Grke, zakaj je moral v Tarz nazaj: ali se ni to zgodilo, ker jih je z besedo prema¬ gal? Ko niso mogli svojega poraza prenašati, so se razjezili in ga hoteli umoriti." Veliki apostol je imel tudi silno trden spomin. Oseminosemdeset- krat navaja sv. pismo stare zaveze, in sicer včasih iz hebrejskega izvirnika, včasih pa tudi iz gr¬ škega prevoda. Iz njegovih pisem vidimo, kako natančno se spominja posameznih oseb. Vse vidi in vse ve. Za najmanjše stvari skrbi, in sicer n 0 samo za en kraj, marveč za vse kraje, kjer j 0 kedaj deloval: za Korint ravno tako, kakor z a Solun, za Filipe in za Rim. Bogata je tudi nje¬ gova domišljija, njegove primere so bujne in žive. Jemlje jih iz navadnega življenja, iz vojaštva, iz stavbeništva, iz človeškega telesa, iz nebes. Krepka je njegova volja, ki pred vsem ljubi resnico. Močna je njegova ljubezen do domovine, njegov pognm, silna je pa tudi njegova žalost, kadar vidi v ne¬ varnosti svoje delo. Te lastnosti se kažejo vse že pred njegovim izpreobrnjenjem. Ko ga pa na poti v Damask zadene luč božje milosti, se pokažejo vse njegove naravne vrline še mnogo sijajnejše in plemenitejše. Od tega časa vemo, da preveva ena misel vse njegovo življenje. Ta misel mu je ostala od čudovite prikazni, ki ga je izpreobrnila. 1 Na tleh ležeč je zaklical takrat: Kdo si, Gospod? In začul je odgovor: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš- Preganjal je kristjane; zdaj je zvedel, da je Jezus ž njimi tako zvezan in združen, da preganja njega v kristjanih. O tem Jezusu, ki tvori eno telo z vsemi svojimi verniki, zve dalje, da je učlovečeni božji Sin in da je Odrešenik sveta. Odslej sodi ljudi in svet, naravo in vest po njem, v trdnem prepričanju, da samo tisti dosežejo svoj konečm cilj, ki so združeni ž njim, in da so vsi prokleti, kateri ne poznajo te zveze. Jasno se oklene od¬ slej te misli. V njegovi volji se zgodi trden sklep, da hoče celo življenje ostati združen s Kristom, in da hoče tudi po njegovem naročilu vse svoje moči napeti, da jih čim največ zedini ž njim. Ta sklep je Pavel tudi pod vplivom božje milosti celo življenje izvrševal. En Gospodje, ena vera, en krst, 1 in ta Gospod je glava, iz katerega vse telo zdru¬ ženo in zedinjeno raste v ljubezni. 3 V enem Duhu smo namreč vsi krščeni v eno telo; bodisi Jud] 0 , 1 Dej. ap. 17, 22 — 31. 2 Dej. ap. 22, 81. 8 Dej. ap. 24, 10 — 22. 1 Dej. ap. 9, 1 — 19. 2 Ef. 4, 5. 3 Ef. 4, 15. 16. Ljubezen sv. Pavla do Jezusa. 793 bodisi Grki, bodisi sužnji, bodisi svobodni in vsi s> no se napojili v enem Duhu. 1 Udje imajo razna opravila, razne namene, toda prva naloga vseh je, Ča zidajo Kristovo telo, dokler ne dospemo vsi do ( ‘dinosti vere in spoznanja božjega Sinu. 2 Ta ve¬ lika misel je takorekoč visoka pesem sv. Pavla, ki jo je pričel v Damasku oslepljen na telesu, pa razsvetljen v duhu, ki jo je 30 let neumorno raz¬ širjal, in za katero je končno dal svojo glavo. Samo ob sebi je umljivo, da je bila s tem spo¬ znanjem združena tudi neizmerna ljubezen Pavla do Krista. Sam pravi: Živim sicer, toda ne več jaz, Marveč v meni živi Kristus. Kolikor pa sedaj živim v telesu, živim v veri božjega Sinu, ki me je ljubil 2n je dal samega sebe zame. 2 In res, kar misli Pavel, je Kristovo, kar govori, je o Kristu, kar dela, je za Krista. Rimljanom piše: 4 Ne predrznem se govoriti o ničemur, česar ni napravil Kristus po Meni, ko so me poslušali pogani z besedo in deja¬ njem. Galačanom pravi: S Kristom sem na križ pribit . 5 Filipljanom: Moje življenje je Kristus. 2 Iz te ljubezni zajemlje svojo moč. Kristus je njegov Gospod, on njegov služabnik, njegovo orodje. Od njega prejema poduk, svete in tolažbo; vedno gleda le na Krista. Če bo Gospod hotel, bo videl Korinčane, 7 če bo Gospod dopustil, ostane nekaj časa pri njih. 8 Več nego štiridesetkrat imenuje Kristovo, nad dvestokrat Jezusovo ime v svojih pismih in govorih. V tem imenu išče pomoči in tolažbe. To je edino njegovo upanje in njegova nioč. Zato lahko razumemo nastopne njegove be¬ sede, iz katerih žari sila njegove ljubezni do Krista: Kdo nas bo ločil od Kristove ljubezni? Stiska ali nadloga, ali preganjanje, ali lakota, ali nagota, ali nevarnost, ali meč? Prepričan sem namreč, da ne s Mrt, ne življenje, ne angeli, ne poglavarstva, ne Moči, ne sedanjost, ne prihodnost, ne višina, ne globočina, ne nobena druga stvar nas ne bo mogla ločiti od božje ljubezni, katera je v Kristusu, Go¬ spodu našem. 2 Zato se nam ni čuditi, da se je Pavel tako odločno odpovedal vsem zmotnim mi¬ slim judovskega naroda. Po Kristusu je postal 1 I. Kor. 12, 13. a Ef. 4, 12. 13. 8 Gal. 2, 20. 1 Rim. 15, 18. 6 Gal. 2, 19. 8 Pil. 1, 21. 7 I. Kor. 16, 7. 8 I. Kor. 4, 19. 9 Rim. 8, 35. 38. 39. prost in v svoji prostosti objema s tisto vnemo kristjane kakor Jude. Bivši farizej, ki se je od doma in v šoli nasesal nasprotstva proti nejudom, ki je vse svoje prejšnje življenje hotel posvetiti misli, da so Judje prvi narod na svetu, ki jim morajo vsi drugi služiti, je po svojem Spreobr¬ njenju postal apostol poganom. To svojo apostol¬ sko službo spoštuje sam in hoče, da jo tudi drugi spoštujejo, ker jo je prejel od Krista. Najrajše se imenuje služabnika Kristovega in njegovega apo¬ stola. Služba njegova ni lahka. V Dejanjih aposto¬ lov beremo, koliko nepopisnih muk je imel prestati v svojem delovanju. Ni ga bilo mirnega trenotka zanj, odkar je nastopil apostolsko pot. Preganjan, tepen, izgnan, zaprt, to se je venomer ponavljalo v njegovem življenju. Sredi muk in trpljenja pa ni nikdar pozabil naloge, ki mu jo je naložil njegov Gospod. Krizostom kliče o njem: „V veri¬ gah je v Jeruzalemu in v verigah govori kralju. Pa ga pretrese in preplaši predstojnika. Zvezan je na ladji in jo obvaruje potopa, ter pomiri ne¬ vihto. V verige vklenjen osramoti Nerona s krono na glavi. Umazan in raztrgan, v cunje oblečen, pa vendar se obračajo oči vseh bolj na njegove verige, kakor na kakoršnokoli baržunasto obleko. Rimska ječa je zanj prižnica za evangelij." Ne- vzlomna stanovitnost diše iz vseh njegovih pisem, ki jih je spisal v ječi Efežanom, Kološanom, Fi- lemonu in Filipljanom. Priporoča se molitvi efeš- kih kristjanov, ne da bi postal svoboden, marveč zato, da bi se mu dovolila prosta beseda, da bi smel zaupno odpreti svoja usta in oznanjevati evangelij, 1 in Kološanom 2 piše podobno: Bodite stanovitni v molitvi. Molite zraven tudi za nas, da nam Bog odpre vrata besede, da bom govoril o skrivnosti Kristovi, zavoljo katere sem tudi vklenjen, da jo bom tako razodeval, kakor mi je treba govo¬ riti. Pri njegovem delu ga podpira neomajano upanje v Krista. Boga imenuje Boga upanja 3 in pravi : 4 Naš Gospod Jezus Kristus nam je sam dal to večno tolažbo in dobro upanje v milosti. In Fi¬ lipljanom piše: 6 Pričakujem in upam, da ne bom v ničemur osramočen, temveč v vsi zaupnosti kakor vedno, se bo tudi sedaj poveličeval Kristus v mojem telesu, bodisi z življenjem, bodisi s smrtjo. 1 Ef. 6, 18-20. ! Kol. 4, 2-4. 8 Rim. 15, 13. 4 II. Tes. 2, 16. 5 EU. 1, 20. 794 Kreposti sv. Pavla. Zase ne išče nobenih stvari, ne premoženja, ne časti, ne oblasti. Sam dela s svojimi rokami, da si zasluži potrebnega kruha, in da mu ni treba biti vernikom v nadlego. Kristjani ga ljubijo, hvalijo in časte, tudi pogani se večkrat uklonijo vzvišenosti njegove osebe. V Listri ga hočejo po božje častiti. Kralj Agripa in predstojnik Feliks mu dajeta dokaze svojega spoštovanja. Galačani so ga sprejeli kot božjega angela, kot Kristusa Jezusa ; 1 na otoku Malti mu naravnost pravijo, da je bog. On sam se pa imenuje najmanjšega med svetimi , 2 najmanjšega med apostoli, ki ni vreden, da bi se imenoval apostola, ker je preganjal cerkev . 3 Imenuje se preklinjevalca in preganjalca in silo- vitnika A Galačanom piše: Bog ne daj, da bi se jaz hvalil, razen s križem Gospoda našega Jezusa Kristusa, po katerem je meni svet na križ razpet in jaz svetuj Zato zaničuje vse posvetne časti in čaka samo prihodnje slave, ki se bo razodela v nas 6 in naravnost pravi : 7 Ali izkušam ljudem do- pasti ? Če bi še ljudem dopadel, bi ne bil Kristov služabnik. Pavel je sebe celega, svoj um in svojo voljo, svoje telo in svojo dušo postavil v službo Kristovo. Velik, plemenit duh je postal, naravnost čudovita prikazen, kakoršnih poleg njega nima svet. Vse kreposti so se pod vplivom božje milo¬ sti razvile v njem; ponižnost in pobožnost, po¬ trpežljivost in krotkost, zmernost, čistost in srč¬ nost. Pred vsem se je pa razvila do nepopisne lepote čarobna, ves svet, nebo in zemljo v Kristusu obsegajoča ljubezen. Prisrčno ljubi svojo domovino in svoj narod. Vkljub temu, da ga Judje povsod strupeno preganjajo, se vendar v vsakem mestu najprej obrne k njim in pri njih prične oznanjati evangelij. Neverni Judje so Pavlu po evangelju sovražniki zavoljo vernikov. Kristjane opominja, naj ne zaničujejo Judov zavoljo vere ; 8 njegova ljubezen do lastnega naroda ne pozna takorekoč nobenih mej. Tako-le piše Rimljanom : 9 Resnico govorim v Kristusu, ne lažem; to mi spričuje moja vest v sv. Duhu, da imam veliko žalost in nepre- nehne bolečine v svojem srcu. Želel bi namreč, da bi 1 Gal. 4, 14. 8 Ef. 3, 7. 3 I. Kor. 15, 9. 4 I. Tim. 1, 13. 6 Gal. 6, 14. 8 Kirn. 8, 18. 7 Gal. 1, 10. 8 Kim. 11, 17 — 24. 9 Kirn. 9, 1 — 3. bil sam proklet za svoje brate od Kristusa, kateri so mi v rodu po telesu. Ginljiva je tudi Pavlova lj a ' bežen do prijateljev, močnejša kot demant, pravi sv. Krizostom. Najlepši zgled za to nam je nje¬ govo slovo v Miletu . 1 Tam se sam sklicuje pred zbranimi škofi in duhovniki na njo, rekoč: Zavoljo^ tega čujte in ohranite v spominu, da tri leta noc in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas. Taka ljubezen ni mogla ostati brez sadu. Zato pa tudi ni čudno, kar piše sv. Luka dalje, rekoč: Velik jok pa nastane med vsemi m začno ga objemati okrog vratu ter poljubljati . 2 Ka¬ kor ni ljubeznivejšega na Kristusu, kot je solza v njegovem očesu, ki mu jo rodi njegova ljube¬ zen do prijatelja Lazarja, tako tudi ni nič milej¬ šega na junaškem in neustrašnem Pavlu, kakor solza ljubezni. Kako lepe so njegove besede, k 1 jih piše ljubljenim Filipljanom : 3 Mnogo jih živi, o katerih sem vam večkrat pravil, zdaj jih pa tudi v solzah imenujem sovražnike Kristovega križa. Pavel pa ne ljubi samo prijateljev, marveč vse Ijndfi tudi najnižje, najbolj zapuščene: reveže, sužnje in grešnike. Za revne kristjane nabira milodarov, zase ne prosi nikoli. Za ubožce zna prositi, kakor nikdo drugi. Korinčanom piše , 4 * naj bi tako obilno darovali jeruzalemskim revežem, da bi se v pre¬ moženju takorekoč zenačili ž njimi. Rimljane opominja , 6 naj dajejo za potrebe svetnikov. He¬ brejcem piše : 6 Bratoljubje ostani pri vas, gosto¬ ljubnosti ne pozabite, spominjajte se jetnikov, kakor bi bili sami jetniki, in bolnikov, kakor ste tudi sami v telesu; dobrotljivosti in miloščine ne pozabite; take daritve so namreč Bogu všeč. Najlepše pove svoje misli v tem oziru Timoteju : 7 Bogatinom na tem svetu naročaj, naj se ne prevzamejo in naj ne za¬ upajo v negotovo bogastvo, marveč v živega Boga, ki nam bo dal vsega obilno za užitek. Naj dobro delajo, bogati na dobrih delih, radodarni, usmiljeni’ naj si nabirajo zaklad za podstavo dobre prihod¬ nosti, da dosežejo večno življenje. Izpreobrnjenega sužnja Onezima ljubi Pavel kakor svojega sina in se sam zaveže, da bo plačal škodo, ki jo j e imel njegov gospodar Filemon od njega. V gorki ljubezni pa oklepa Pavel tudi svoje sovražnike. 1 Dej. ap. 20, 17 — 38. 2 Dej. ap. 20, 37. 3 Fii. 3, 18. 4 II. Kor. 13, 14. 6 12, 13. 6 13, 1 — 3. 16. 7 I. 6, 17 — 19. Pregled posameznih dogodkov iz življenja sv. Pavla od 1. 1 56 po Kr. 795 Korinčanu, ki ga je moral izobčiti zavoljo krvo¬ skrunstva , 1 odpusti popolnoma njegov greh in kazen, ko zve, da se je poboljšal. Pavlova ljubezen P a ni slepa; kadar je treba, je tudi strog in od¬ ločen. Vernikom pravi, da so njegovo veselje in njegov venec, 2 imenuje jih otročičke , 3 kliče jim pa ludi naravnost: O neumni Galačani. 4 Korinčanom Podaja neizmerno dokazov svoje ljubezni. Piše jim pa tudi strogo, tako-le : 5 Nekateri so se napih¬ nili, toda kmalu pridem k vam, če ho Gospod hotel, ln spoznam ne besede napihnjenih, ampak moč. Kaj hočete, ali naj pridem s šibo, ali v ljubezni, ali v duhu krotkosti? Bridko jih zna zbosti, rekoč : 0 Siti ste še, obogateli ste še, brez nas ste zakraljevali, da bi le bili zakraljevali, da bi tudi mi z vami za¬ hvaljevali. Ko se boji pohujšanja, se celo sv. Petru ustavi . 7 Trideset let je hodil Pavel za svojim namenom, pod vplivom božje milosti, z ljubeznijo in modro¬ stjo, vedno enako pogumen, naj je moral tudi naj¬ više stvari pretrpeti. Bog nam je dal sv. Pavla, ki je prvi in poglavitni steber postavljen na Pe¬ trovo skalo, ki je s svojim delom v življenju zidal cerkev božjo, in jo še vedno zida s svojimi spisi. Pisma sv. Pavla in obris nje¬ govega življenja po letih. V svetem pismu novega zakona imamo ohra¬ njenih 14 Pavlovih pisem po tej-le vrsti: eno Kimljanom, dve Korinčanom, po eno Galačanom, Kfežanom, Filipljanom, Kološanom, dve Soluncem a li Tesaloničanom, dve Timoteju, po eno Titu, Filemonu in Hebrejcem. Prevedli in razložili jih bomo vse, in sicer P° tisti vrsti, kakor so bili spisani. Preden bomo ra-zložili list sam, bomo ob kratkem pojasnili, kdaj in zakaj je bil pisan. Po ti vrsti bomo Pavlove liste tako-le razvrstili: 1. Oba lista kristjanom v Solun, 2. Galačanom, 3. Prvi in drugi list Korinčanom, 4. Rimljanom, 5. Efežanom, 6 - Kološanom, 7. Filemonu, 8. Filipljanom, 9. He- ' I. Kor. 5, 6. 2 Fil. 4, 1. 3 (ral. 4, 19. 4 3, 1. 6 I. Kor. 4, 18 — 21. 6 I. Kor. 4, 8. 7 Gal. 2, 11. brejcem, 10. Prvi list Timoteju, 11. list Titu, 12. Drugi list Timoteju. Da se pa ložje čitatelji umislijo v delo sv. Pavla in v posamne dobe nje¬ govega življenja, zato podajamo kratek pregled njegovega življenja po letih. Prvo ali drugo leto pred Kr. se Pavel rodi v Tarzu v Ciliciji. L. 34 ali 35 po Kr. se Pavel izpreobrne in se da krstiti v Damasku. L. 35—38. Pavel prebiva v Arabiji; vrne se v Damask; tam pridiguje; Judje se zarote proti njemu. Nato beži iz Damaska. L. 38. Pavel potuje v Jeruzalem, da se po¬ kloni Petru. Poizkuša izpreobrniti Jude. Hočejo ga umoriti. Nato pride v Tarz. L. 38 — 42. Pavel se pripravlja na misijonsko delovanje v Tarzu med pogani. L. 42. Barnaba pripelje Pavla iz Tarza v Antiohijo, kjer se je ustanovila med pogani prva krščanska srenja, in kjer so se Kristusovi učenci najprej jeli imenovati kristjani. Barnaba in Savel delujeta v Antiohiji. Agab napoveduje hudo la¬ koto v Palestini. L. 44. Pavel nese v Jeruzalem nabrane da¬ rove in se vrne v Antiohijo. Jeseni 1. 44. Prva misijonska pot sv. Pavla. Pavel in Barnaba, za škofa posvečena, pridigujeta na Cipru in v Mali Aziji, v Pergi, v pizidijski Antiohiji, v Ikoniji, Listri in Derbi. Ko se vra¬ čata v Antiohijo, uredita nove krščanske srenje. Konec 1. 50. V apostolskem zboru v Jeru¬ zalemu se odloči spor med judovskimi in drugimi kristjani. Sv. Pavel je tretjič v Jeruzalemu. L. 51. Sv. Peter in Pavel se snideta v An¬ tiohiji. L. 51 — 53. Pavel na drugi misijonski poti. Iz Antiohije gre skozi Sirijo, Cilicijo, Likaonijo v pizidijsko Antiohijo, v Frigijo, Galacijo, Azijo, in pride v Troado; od tam ga prikazen napoti v Macedonijo. Tukaj izpreobrne mnogo ljudi v Filipih, Solunu in Bereji. L. 53. Pride v Atene; jeseni tistega leta gre v Korint. Tam ostane poldrugo leto. Izpreobrne mnogo Korinčanov. Spiše oba lista v Solun. Preko Efeza in Cezareje se vrne v Jeruzalem (četrtič) in od ondot v Antiohijo. L. 54. Na svoji tretji misijonski poti pride sv. Pavel iz Antiohije v vzhodno Malo Azijo, v Galacijo, Frigijo in Efez. Koncem 1. 54 je že v Efezu in deluje tam do 1. 56. Tam piše pismo 796 Pregled od 1. 56— 67. Galačanom. Odpošlje Timoteja in Erasta v Korint. Sprejme odposlanca iz Korinta in piše prvi list Korinčanom. Tita pošlje z listom v Korint. Srebrar Demetrij uprizori ljudski upor proti Pavlu. Pavel odpotuje iz Efeza preko Troade, skozi Macedonijo in Ilirijo. V Macedoniji nabira darove za stradajoče Jeruzalemljane. Tita pošlje od tam z drugim pismom v Korint. Jeseni 1. 57. Pavel pride v Korint in ostane tri mesece tamkaj. Začetkom 1. 58 piše od tam¬ kaj list v Rim. Pomladi 1. 58. Pavel odpotuje iz Korinta skozi Macedonijo v Troado in Milet. Tam se poslovi od cerkvenih predstojnikov in gre preko Cezareje v Jeruzalem (petič). Binkošti 1. 58. Ljudstvo se upre proti Pavlu. Pavla denejo v Jeruzalemu v ječo. Od tam ga peljejo v Cezarejo. L. 58—60. Pavel v Cezareji v ječi. Poleti 1. 60. Prokurator Fest nastopi službo. Pavel se zagovarja pred njim in pred kraljem Agripom. Avgusta 1. 60. Pavel odpotuje iz Cezareje v Rim. Novembra 1. 60. Ladja se razbije pri Malti. Februarja 1. 61. Potuje iz Malte v Rim. Marca 1. 61 do marca 1. 63. Pavel prvič ujet v Rimu. Tu spiše liste v Efez, Kolose in File- monu in jih pošlje po Tihiku in Onezimu. Izprva stanuje v najetem stanovanju. Spomladi 1. 63. Pripeljejo ga v pretorij. Od- tam piše pismo v Filipe. Kmalu nato je Pavel prost. V prostosti napiše pismo Hebrejcem. Poleti 1. 63. Pavel gre na Špansko. Jeseni 1. 64. Pavel se vrne na vzhod. Na Kreti postavi Tita za škofa. Spomladi 1. 65. V Efezu posveti Timoteja iu ga postavi tam za škofa, ter odpotuje v Mace¬ donijo. Jeseni 1. 65. Pavel napiše prvo pismo Time- teju v Efez in Titu na Kreto. Pozimi 1. 65 in 66. Pavel prezimi v Niko- polidi v Traciji. Pomladi 1. 66. Odpotuje v Troado in odtam v Korint, kjer se sestane s Petrom. Oba potujeta zadnjič v Rim. Tam delujeta nekoliko časa. Jeseni 1. 66. Pavla zapro. Prične se novo, drugo jetništvo. Ujet napiše drugo pismo Tim°' teju. Nasprotniki so mu vedno hujši. Po pri' tisku cesarja Nerona ga obsodijo na smrt. Dne 29. junija 1. 67. Sv. Peter in Pavel umr- jeta mučeniške smrti v Rimu. Razvaline Sibelinega templa v Sardah.] Solunsko mesto. Uvod v prvo pismo Uvod. L. 51 po Kr. je sv. Pavel na svojem drugem misijonskem potu iz Filipov prišel v slovečo tr¬ govsko mesto Solun. 2 * * * Tam je nekaj tednov ozna¬ njal evangelij. Mnogo pojudencev in poganov je Pridobil za Krista. Med njimi je bilo, kakor čitamo v Dejanjih apostolov, nemalo imenitnih Judje so pa v slepi strasti nahujskali po¬ ulično druhal, da je začela divjati proti Pavlu iu njegovemu tovarišu Šilu, češ, da oznanja zoper cesarjeve zapovedi novega kralja Jezusa. Pavel s tovarišem uide ponoči in se poda preko Aten v Korint. Misli na Solunce mu ne dajo miru; ves v skrbeh, kaj je z njimi, bi se najrajše sam Vr nil k njim, da bi jih potolažil v veri, in jih Pokrepčal. Ker pa sam ni mogel, pošlje iz Aten tvojega zvestega učenca Timoteja v Solun z naro¬ čilom, naj vernike uteši in naj mu pride natančno Povedat, kako se jim godi. Timotej se vrne iz Soluna že potem, ko je Pavel odšel iz Aten, in Pričel svoje delovanje v Korintu. Prinesel je večinoma vesele novice. Solunci so svojo težko Preizkušnjo prestali in izkazali svojo medsebojno ljubezen tako, da je njihova sreda postala zgled Za vse macedonske in ahajske kristjane. Nekaj J 6 bilo pa tudi takih novic, ki so bridko užalile 1 Solun je..slovansko ime za Tesalonike. Rabimo ga, ^ er je prikladnejše; ko pa navajamo besede iz Pavlovih Pisem v to mesto, se poslužujemo že splošno navadnih kratic 1' Tes., II. Tes., ne pa I. Sol., II. Sol. * Glej Zgodbe II., str. 37 nasl. sv. Pavla v Solun . 1 apostolovo srce. Nesramnost in lakomnost sta bili med pogani poglavitni pregrehi, ki še nista popolnoma izginili iz solunske srenje. Zlasti so pa med tamošnjimi kristjani delale zmede in te¬ žave napačne misli o drugem Kristusovem pri¬ hodu k sodbi. Splošno so mislili, da bo Kristus prav kmalu zopet prišel, da je torej konec sveta zelo blizu in zato je mnogo Soluncev zanemar¬ jalo svoja opravila in se vdalo lenobi. Skrbelo jih je tudi, kaj bo s tistimi, kateri so pred dru¬ gim Kristusovim prihodom že umrli, ali bodo neki tudi ti deležni njegovega zveličanja. Timotejevo poročilo je dalo Pavlu povod, da je napisal prvi list v Solun. To pismo je hkrati prvi spis, ki ga imamo od Pavla. Spisan je skoraj gotovo 1. 53. Delimo ga v uvod in dva dela. V uvodu (1, 1 — 10) zahvalja Pavel Solunce zavoljo zve¬ stobe v veri in jih zavoljo njihove stanovitnosti in medsebojne ljubezni silno pohvali. V prvem delu (1, 11—3, 13) se sklicuje na svoje ne¬ sebično delovanje med njimi. Timotej mu je moral povedati, kako grdo ga sumničijo njegovi sovraž¬ niki, češ, da oznanja evangelij samo iz častihlepja in lakomnosti. Proti temu obrekovanju se skli¬ cuje Pavel na svoj zgled in v toplih besedah kliče v spomin svoje delo med Solunci. Prvi del je torej bolj zgodovinskega značaja. V drugem delu (4, 1—5, 28) pa podaja Pavel lepe opomine in uči Solunce čistega, delavnega in vseskozi poštenega življenja. O drugem Kristusovem pri¬ hodu jim pove, naj nikar ne sprašujejo o času, 798 Sklep prvega pisma v Solun. kedaj se bo to zgodilo, marveč naj mirno in pridno vrše vsak svoja opravila. Zavoljo rajnih naj ne bodo v skrbeh, ker tudi oni bodo ob koncu sveta združeni s Kristusom. Na koncu jih opominja, naj bodo vedno pripravljeni na sodbo, priporoča jim ubogljivost na¬ sproti cerkvenim predstojnikom in jih prosi, naj molijo zanj. To pismo nam priča, kako tesna je bila zveza, ki jo je imel Pavel s svojimi verniki. Ecce homo. (Slikal Gnido Reni.) 1. Tes. 1—1, 10. Naslov; pohvala Soluncev. 799 Prvo pismo Soluncem. Uvod. 1 , 1 - 10 . Pavel, Silvan in Timotej Solunski cerkvi v Bogu Očetu in v Gospodu Jezusu Kristusu: Milost z vami in mir! Mi vedno za vas vse zahvaljamo P°ga, ter se vas spominjamo v svojih Molitvah. Pred svojimBogominOčetom Neprenehoma mislimo na vašo vernost ln vašo požrtvovalno ljubezen in vašo stanovitnost v upanju na našega Go¬ spoda Jezusa Kristusa. Prepričani smo, °d Boga ljubljeni bratje, da ste vi iz¬ voljeni. Naše veselo oznanilo namreč ni Prišlo k vam samo v besedi, marveč v moči in v svetem Duhu in v popolnem prepričanju; saj dobro veste, kako smo Nastopali med vami zavoljo vas; vi ste P a postali naši in Gospodovi posne- malci, prejemši v mnogobrojnih stiskah besedo z veseljem Svetega Duha tako, ste postali zgled vsem vernikom v Macedoniji in Ahaji. Od vas se je namreč razglasila Go¬ spodova beseda ne samo po Macedoniji ln Ahaji, temveč povsod se je razširil glas o vaši veri v Boga, da nam ni treba o tem več govoriti. Ljudje nam¬ reč sami pripovedujejo o nas, kako smo Prišli k vam, in kako ste se od malikov Spreobrnili k Bogu služit živemu in Pravemu Bogu in pričakovat njegovega Sinu z nebes, ki ga je obudil od mrtvih, J e zusa, ki nas reši jeze, katera ima priti. R a z 1 a g' a. 1. Naslov pismu. Stari Grki in Rim¬ ljani so takoj začetkom vsakega pisma napisali, kdo in komu piše in pristavili zraven pozdrav. Te šege se je držal v vseh pismih sv. Pavel. Samo v pismu Hebrejcem nimamo naslova. Pavel, Silvan in Timotej so imenovani kot pisci našega pisma. Pravzaprav je pisal pismo samo Pavel, imenoval je pa svoja dva tovariša, ker so Solunci oba poznali, in ker je v svoji ponižnosti Pavel hotel tudi njima ohraniti veljavo med Solunci. Silvan je grška oblika za judovsko ime Sila, ki o njem večkrat čitamo v Dejanjih apostolov . 1 Timotej, doma iz Listre v Likaoniji, sin pogan¬ skega očeta in judovske matere, je bil na drugi misijonski poti Pavlu najzvestejši in najljubši učenec in tovariš. Pismo je namenjeno solunski cerkvi, to se pravi solunskim kristjanom, združenim med seboj v duhovno cerkveno zvezo pod vodstvom določenih predstojnikov. Ko bi bile razmere ta¬ krat že take, kakor so danes, bi smeli reči, da je to pismo pisano solunski fari. Apostol želi milost in mir. Milost pomenja stan posvečujoče božje milosti, v katerem so verniki z Bogom in Kristusom združeni. Mir je sad te milosti: mir z Bogom, z bližnjim, mir vesti in ž njim zvezano upanje v večno srečo. 2. Hvala. Pavel pove, kako hvaležen je Bogu za Solunce; in sicer: prvič zavoljo tega, ker so Solunci polni vere, upanja in ljubezni; drugič zato, ker so Solunci sredi velikih težav trdno ohranili evangeljski nauk tako, da so za zgled vsem vernikom daleč na okoli. Iz Soluna se je razširila božja beseda ne samo v bližnji okolici, marveč tudi drugod. Nekateri Solunci so gotovo sami oznanjali evangelij; vrh tega so pa mnogobrojni tujci, ki so po trgovskih opravilih prihajali v Solun, zvedeli za Kristusovo vero. Daleč po svetu se je raznesla novica, kako so se Solunci izpreobrnili od malikov k pravemu Bogu. 1 Prim. IB, 22/32. 40; 16, 25. 37; 17, 4. 14. 15. 800 L Tes. 2, 1—16. Uspehi Pavlovega dela. Prvi del. Spomini na Pavlovo delo v Solunu. 2 , 1 — 3 , 13 . I. Uspešno delo. 2 , 1 — 16 . Bratje, vi sami veste, da nismo prišli zastonj k vam. Daši smo, kakor vam je znano, prej v Filipih trpeli in za¬ sramovani bili, smo vendar imeli v svojega Boga trdno zaupanje, ko smo vam v hudem boju oznanjali božji evan¬ gelij. Naša pridiga ne prihaja namreč iz zmote, ali iz nepoštenosti, ali v zvi¬ jači, marveč mi govorimo tako, kakor nas je Bog spoznal za vredne, izročiti nam evangelij, ne kakor bi želeli do- pasti ljudem, ampak Bogu, ki preizkuša naša srca. Saj nismo nikoli govorili priliznjenih besedi, kakor veste; Bog je priča, da naše delovanje ni bila nobena pretveza za lakomnost; tudi nismo iskali časti od ljudi, ne od vas, ne od drugih, dasi bi bili lahko ponosno nastopili kot Kristovi apostoli. Pač pa smo bili kakor otroci v vaši sredi. Kakor mati, ki pestuje svoje otroke, tako smo bili pripravljeni v nežni ljubezni do vas ne samo izročiti vam evabgelij, temveč tudi svoje živ¬ ljenje zato, ker smo vas silno radi imeli. Saj se, bratje, dobro spominjate na¬ šega truda in muk. Delali smo noč in dan, da ne bi nikogar izmed vas ob- teževali; tako smo vam oznanjali božji evangelij. Vi ste priče in Bog je priča, kako sveto in vestno in pošteno smo se z vami, verniki, obnašali. Dobro vam je znano, kako smo vsakega iz¬ med vas posebej opominjali in izpod- bujali, kakor oče svoje otroke, in vas rotili, da živite vredni Boga, ki vas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo. Zato pa tudi mi neprenehoma za- hvaljamo Boga za to, ker niste imeli božje besede, ki ste jo sprejeli po naši pridigi, za človeško besedo, marveč za božjo besedo, kar tudi v resnici je, in se tudi uspešna izkazuje za vas, ki verujete. Vi ste namreč, bratje, jeli posnemati božje cerkve, ki so na Ju* dovskem v Kristusu Jezusu, ker ravno to trpite od svojih rojakov, kar oni od Judov, ki so umorili Gospoda Jezusa in preroke, in so nas preganjali, ki niso všeč Bogu, in sovražijo vse ljudi. Greh na greh nakladajo; zato so nam hoteli preprečiti, da ne bi pridigo- vali poganom, da bi se zveličali. Toda božja jeza prihaja v polni meri nad nje. Razlaga. Uspešno delovanje sv. Pavla. V tem oddelku se Pavel brani proti zlobnemu obreko¬ vanju svojib nasprotnikov. Boji se, da se ne bi verniki dali preslepiti takim napadom. Zato se sklicuje na svoje delovanje med njimi. Smisel njegovih besedi je ta-le: Ne dajte se nikomur preslepiti, ko bi kdo mene napadal, marveč spom¬ nite se raj še, kako sem se jaz pri vas obnašal, kaj ste videli in slišali od mene. Slave nisem iskal, marveč v težkih časih, v hudih bojih sem oznanjal evangelij, kakor mi je naročeno. Tudi premoženja od nikogar nisem iskal, marveč sam sem se trudil, da sem se preživil z delom svojih rok- V mojem delovanju ni bilo nobene zvijačnosti, nobene priliznjenosti; preprost kakor otrok sem bil med vami in zvest in skrben kakor mati ali oče. Hvaležen je Bogu za Solunce tudi zato, ker trpe za svojo vero. V tem oziru posnemajo krščanske srenje na Judovskem, katere Judje pre¬ ganjajo, posnemajo jih namreč v tem, da tudi oni trpe od svojih rojakov. O Judih piše Pavel krepke besede; pravi, da so umorili Gospoda Jezusa, ha niso všeč Bogu, da sovražijo vse ljudi. Najhujše je pa to, da sami zaslepljeni branijo tudi P°' ganom, da ne bi postali deležni zveličanja. S tem so si seveda nakopali božjo jezo, ki prihaja v polni meri na nje. Bog jih je namreč zavrgel- Tukaj ne govori natančneje o usodi judovskega naroda, marveč samo na kratko pravi, da j ib Judje sovražniki evangelija. I. Tes. 2, 17 — 3, 13. Hrepenenje po Soluncih. 801 čakajo božje kazni. V pismu Rimljanom 1 pa piše, da so pravzaprav vsi verni kristjani duhovni Abra¬ hamovi otroci, in spadajo potemtakem vsled svoje vere med izvoljeno ljudstvo. Tam tudi razlaga, da judovski narod obstane do konca sveta, in da Se potem, ko sprejmejo vsi drugi narodi krščansko Ve ro, izpreobrne tudi judovsko ljudstvo, in da Potem neha biti zavrženo. II. Pavel hrepeni po Soluncih. 2, 17-3, 13. Bratje, mi smo pa osiroteli in od¬ daljeni od vas za kratek čas po licu, ne pa po srcu; zato smo tembolj v v elikem hrepenenju hoteli videti vaše obličje. Vsled tega smo sklenili poto¬ vati k vam, namreč jaz Pavel, enkrat, dvakrat, toda satan nas je zadržal. Kdo l e namreč naše upanje, ali veselje, ali v enec slave? Ali niste to tudi vi pred oašim Gospodom Jezusom ob njegovem zopetnem prihodu? Da, vi ste naša bast in radost. Zato nismo mogli več prestajati in St no sklenili sami ostati v Atenah; in snio poslali Timoteja, svojega brata in božjega služabnika v Kristovem evan¬ geliju, naj vas okrepča in vas opominja v vaši veri, da se nihče ne da omajati v teh stiskah. Sami veste, da smo za namenjeni, saj smo vam tudi napo- yedali, ko smo bili pri vas, da nas čakajo stiske, kar se je tudi zgodilo, kakor vam je znano. Zavoljo tega sem Poslal, ko nisem mogel več prestati, da zvem o vaši veri, ali vas ni morda iz- kušnjavec izkušal, in bi bilo zastonj n &še delo. Zdaj pa, ko je Timotej prišel od vas k nam in nam pripovedoval o vaši veri in vaši ljubezni, in da nas imate vedno v dobrem spominu, in da nas 1 9, 1—11, 36. želite videti, kakor tudi mi vas, smo potolaženi, bratje, zavoljo vas pri vsi svoji stiski in nadlogi zavoljo vaše vere. To je namreč naše življenje, če ste vi stanovitni v Gospodu. Kako bi pač mogli zahvaliti Boga zavoljo vas za vse veselje, ki ga občutimo za vas pred svojim Bogom, ko noč in dan na vso moč prosimo, da bi videli vaše obličje in dopolnili, kar manjka vaši veri? Sam Bog pa in naš Oče in naš Gospod Jezus naj vodi našo pot k vam. Vas naj pa Gospod obogati in pomnoži v ljubezni med seboj in do vseh, kakoršno imamo mi do vas, da se potrdijo vaša srca brez madeža v svetosti pred Gospodom in našim Očetom pri prihodu našega Gospodajezusa z vsemi njegovimi svet¬ niki. Amen. Razlaga. 1. Pavlovo hrepenenje po No 1 n li¬ cih. Ko apostol obnavlja spomin na Solunce, mu zahrepeni srce po njih in spominja se tudi, kolikokrat jih je želel obiskati. Čuti se brez njih kakor sirota. Pravi, da ga je satan zadržal. Kakšne so bile ovire, da se ni mogel vrniti v Solun, ne pove. Želi si po njih, ker so mu So- lunci upanje, veselje, venec v slavi, čast in radost. Spominja se pri tem drugega Gospodovega pri¬ hoda, ko bo apostol stal pred Zveličarjem in ž njim vsi verniki od njega ustanovljenih srenj. Vsi ti in med njimi tudi Solunci bodo takrat njegova čast, njegovo upanje in zagotovilo njegove večne krone. 2 . Timotej pri Soluncih. Pavel pri¬ poveduje, zakaj je poslal Timoteja v Solun. Vo¬ dila ga je pri tem živa skrb za nje in strah, da bi se kdo ne dal v nadlogah omajati v svoji veri. Ko se je Timotej vrnil, je bilo Pavlovo srce po¬ tolaženo. Ves vnet zopet ponavlja hrepenenje, da bi jih sam osebno obiskal, ter s prisrčnim blagoslovom, ki jim ž njim želi pomnoženje lju¬ bezni in brezmadežno svetost, sklepa svoj prvi del. Zgodbe H. 51 802 I. Tes. 4, 1—12. Opomin k zvestobi, Čistosti, poštenju in ljubezni. Drugi del. Poduk in opomini. 4, 1—5, 23. I. Opomini. 4, 1—12. Moji bratje, sedaj vas dalje prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da čimdalje bolj napredujete v tem, kakor smo vas podučili, kako ste dolžni ži¬ veti in Bogu dopasti, kakor že tudi živite. Saj veste, kakšna navodila sem vam dal po Gospodu Jezusu. To je namreč božja volja, da se posvetite, da se zdržite nečistosti, da vsak izmed vas svoje telo ohrani v svetosti in časti, ne v strastnem poželjenju, kakor pogani, ki pravega Boga ne poznajo. Nihče naj ne gre predaleč in naj ne ukani svojega brata v nobeni reči; Gospod se namreč za vse to maščuje, kakor smo vam prej povedali in izpri¬ čali. Bog nas namreč ni poklical h grdobiji, marveč k posvečenju. Kdor torej to zametuje, ne zametuje človeka, marveč Boga, ki vam daje sv. Duha. O bratovski ljubezni vam ni treba pisati, ker vas je sam Bog podučil, da se ljubite med seboj. Saj to tudi delate z vsemi brati po vsi Macedoniji. Opo¬ minjamo vas pa, bratje, da še vedno bolj napredujete, in si prizadevate mirno živeti, svoja dela opravljati, in delati s svojimi rokami, kakor smo vam naročili, da boste spodobno živeli pred tistimi, kateri so zunaj, in ne boste po¬ trebovali od nikogar podpore. Razlaga. 1. Zvestoba in čistost. V svojih oče¬ tovskih opominih uči Pavel Solunce najprej, da so dolžni v svojem duševnem življenju vedno na¬ predovati in v kratkih besedah to je božja volja, da se posvetite, pove namen njihovega življenja. Posebej jih uči, kako morajo živeti v spolskem življenju. Pogani, ki so živeli v mnogoženstvu, ki niso držali nobene zakonske zvestobe, ki so vrhu tega bili vdani najostudnejšim protinaravnim pregreham, so seveda le težko tudi v krščanstvu takoj sprejeli stroge zapovedi Kristusove vere. Solun, primorsko mesto, je bilo v tem oziru po¬ sebno na slabem glasu. Zato ni čuda, da so mladi kristjani potrebovali ravno zato več res¬ nih opominov. Sv. Pavel jih silno lepo svari, naj ne posnemajo poganov in njihovega strastnega poželjenja. Kristjan, ki pozna pravega Boga, mora ohraniti svoje telo v svetosti in čistosti. 2 . Poštenje. V trgovskem življenju pogani niso poznali poštenja. Celo v njihovih postavah je bilo dovoljeno, da sme pri pogodbah in kup¬ čijah drug drugega ukaniti. Živahna trgovina solunskega mesta je dala tem več priložnosti zn tako obnašanje. Pavel je zvedel gotovo od Timo¬ teja, da pri krščanskih Soluncih v tem oziru ni vse v redu. Zato jih prav posebno opominja, naj nihče svojega bližnjega, svojega brata v nobeni reči ne ukani, in jih opozarja, da čuva Bog nad tem, kako se izpolnjujejo njegove zapovedi. Kdor se vda nečistosti, ali kdor iz lakomnosti prevara svojega brata, ga bo kaznoval Bog. Kristjan, ki je prejel sv. Duha, zametuje božjo milost, če ne posluša božjega klica k posvečenju, in se res s tem sam pogubi. 3. Bratovska ljubezen. Silno lepo je, ko vidimo iz Pavlovih besedi, da Solunci ne po¬ trebujejo nobenega opomina o bratovski ljubezni- Že v uvodu je pohvalil svoje duhovne otroke zavoljo te kreposti, sedaj jih zopet. Nauk o bra¬ tovski ljubezni se je tako kmalu ukoreninil v mlado krščansko srenjo, da je njena radodarnost in bratoljubje znano bilo že po vsi Macedoniji- Z radodarnostjo je bila pa zvezana tudi zmotna in slaba razvada. Nekateri kristjani so glede na to, da so v bližnjem času pričakovali Zveli¬ čarja k sodbi, zanemarjali svoja opravila in v lenobi pohajkovali. Česar so potrebovali, jim j e dala dobrotna roka njihovih premožnejših sobratov. To Pavlu ni všeč. On zahteva od kristjanov, da mirno žive, to se pravi, da se ne dajajo kakim izrednim posebnostim. Njihova dolžnost je, da tudi kot kristjani izvršujejo svoje dolžnosti in opravljajo svoja dela. Posebno jim naroča, da morajo delati z rokami, in jih opozarja, da jim Telesno delo. I. Tes. 4, 13—18. O umrlih. 803 3® to že prej naročil. Nekateri sovražniki krščan- s tva še dandanes trdijo, da krščanska vera od¬ vrača človeka od njegovih posvetnih opravil, in ga ovira v njegovem gospodarskem napredku. Takim ni treba drugega odgovoriti, nego poka¬ di jim to mesto iz prvega Pavlovega pisma v Solun, kjer črno na belem jasno stoji, da je kristjan dolžan svoja dela redno in mirno opravljati, in da je tudi delo z rokami zanj častno in dobro. Tavel priporoča pridno življenje, zlasti z ozirom na pogane, kateri so zunaj, in opozarja, da je &rdo za kristjana, ako brez potrebe živi od pod¬ pore in miloščine drugih. Venomer poudarja v svojih pismih in tudi tukaj, naj vsak zase skrbi, da si s svojim delom zasluži potrebnega kruha. Življenje brez dela je Pavlu pregrešno. Tisti, kateri zanemarjajo svoje domače dolžnosti, niso pravi kristjani. Silno lepo se kaže nravna vred¬ nost in čast telesnega dela iz teh-le besedi v dejanjih apostolov: Bog je tudi delal velike ču¬ deže -po Pavlovih rokah, tako da so na bolnike P°kladali potne prte od njegovega života in opas- nike, in so jih zapuščale bolezni, ter so hudobni duhovi izhajali iz njih. Potni prti in opasniki so kili pač najlepši znaki njegove pridnosti in dokaz njegovega težkega dela. Na te reči, ki jih leni gosposki svet prezira, je Bog navezal dela svoje y segamogočnosti. Celo Pavlovo življenje je pač glasen opomin: Moli in delaj! II. O umrlih. 4, 13—18. Nečemo pa, bratje, da bi ne vedeli, kako je s tistimi, ki so zaspali, da ne žalujete, kakor oni, kateri nimajo no¬ benega upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog ravno tako tudi tiste, kateri so v Jezusu za¬ spali, pripeljal ž njim. To vam povemo Po Gospodovi besedi: Mi, ki živimo, ki ostanemo za Gospodov prihod, ne bomo prehiteli rajnih. Ko pride po¬ šlje, ko zadoni nadangelov glas in božja tromba, pride namreč Gospod s am z nebes in vsi v Kristusu umrli bodo najprej vstali; potem bomo mi, ki še živimo, obenem ž njimi splavali v oblake Kristusu naproti v zrak, tako da bomo vedno z Gospodom. Tako se to rej tolažite s temi besedami med seboj. Razlaga. 1. O umrlih. Solunci so zlasti želeli od¬ govora na dve vprašanji: Prvič, kaj je z rajnimi kristjani ali sploh s tistimi, kateri bodo do pri¬ hoda Gospodovega že umrli, drugič, kdaj pride Gospod? Kakor je videti, se je vsa solunska srenja pečala s tem vprašanjem in kristjani so bili vsi vsled tega razburjeni, ker niso mogli dati nanj odgovora. Sv. Pavel je odgovoril najprej na prvo vprašanje. Ni se nam čuditi, da so bili Solunci žalostni in preplašeni. Gotovo je nekaj njihovih ljubih sobratov med tem umrlo. Kakor je videti, niso bili natančno razumeli Pavlovih naukov o vstajenju od mrtvih. Morda so si tudi mislili, da ustanovi Kristus ob drugem prihodu svoje kra¬ ljestvo na zemlji, ki bi ga bili potemtakem deležni samo živeči. Morda se pa da razlagati njihova razburjenost samo iz žalosti, ko so stali ob od¬ prtih grobovih svojih bratov. Sv. Pavel jih potolaži in najprej vzhudi v njih upanje na Zveličarjevo odrešenje. O rajnih pravi, da so zaspali. To besedo beremo tudi v evangeliju. 1 Sv. Pavel sam jo tudi večkrat rabi. 2 Lepa je. Smrt za kristjane ni dru¬ gega, kakor spanje. Že v tej besedi je obseženo trdno upanje prihodnjega vstajenja. Kdor spi, se ho vzbudil. Sv. Tomaž pravi v tem oziru tako-le: „Kdor spi, dela troje: počiva v nadi, da vstane, v spečem bedi duša, končno vstane človek iz spanja oživljen in okrepčan." Upanje v prihodnje vstajenje ima svoje trdne korenine v veri, da je Kristus od mrtvih vstal. Verniki so združeni s Kristom. Po krstu se kristjan takorekoč vsadi v Krista. 3 V svojem nadnaravnem življenju je ud Kristusovega telesa, tako da po besedi sv. Pavla Galačanom 4 ne živi več sam, marveč v njem živi Kristus. Iz tega sledi, da, kdor v Kristusu, to je v milosti božji, ž njim združen umrje, gotovo tudi ž njim, po njem vstane od mrtvih. Sv. Pavel se naslanja na Kristove besede, ki pa niso zapisane v evangeliju, marveč katere je zvedel ali po posebnem razodetju, ali pa po ust¬ nem izročilu od drugih apostolov. Glede na te besede zatrjuje, da živeči ne bodo rajnih prehiteli, to se pravi, da tisti, ki bodo sodni dan na svetu, ne bodo v nobeni stvari imeli prednosti pred ti¬ stimi, ki so že prej umrli. 1 Mat. 9, 24; Jan. 11, 11. 2 I. Kor. 7, 39; 11, 30; 15, 6. 8 Rim. 6, 5. 4 2 , 20 . 51 * 804 Sv. Pavel. (Kip na Angelskem mostu v Kirnu.) O vstajenju. I. Tes. 5, 1 — 11. Kdaj pride Gospod? I. Tes. 5, 12 — 15. Opomini. 805 2. Vstajenje. V lepi sliki opisuje nato sv. Pa-vel, kako se bo vstajenje zvršilo. Najprej pride božje povelje; sodni dan je torej odvisen popol¬ noma od božje volje. Potem zadoni nadangelov glas in začuje se božja tromba. Kako je to raz¬ umeti, nam natančneje apostol ne pove. Potem se Prikaže Kristus. Vsi v Kristusu umrli vstanejo in z živečimi vred se združijo za vekomaj z Gospo¬ dom. Na tem mestu sv. Pavel ne govori nič o sodbi, ker gotovo o tej stvari ni bilo nobenega dvoma med Solunci; tudi posebej ne poudarja, da bodo morali tudi tisti, kateri bodo živeli ob Kri- stovem prihodu, prej umreti in šele potem iznova Vz bujeni doseči zveličanje. To, da morajo vsi ljudje omreti, ker so vsi podvrženi grehu in vsi potrebni odrešenja, uči jasno na drugih mestih svojih pisem . 1 III. Oas Gospodovega prihoda. 5, 1—11. O času in uri, bratje, pa ni treba, da vam pišem. Sami namreč dobro veste, da pride Gospodov dan kakor bat po noči. Ko poreko: „Mirni in varni s mo,“ tedaj jih mahoma doleti poguba, kakor porodne bolečine ženo, in ne bodo ušli. Vi pa, bratje, niste v temi, da bi vas tisti dan kakor tat zagrabil. Saj ste vsi otroci luči in otroci dneva; noč in tema vas nimata v oblasti. Zato ne spimo, kakor drugi, marveč bedimo in bodimo trezni. Kdor spi, s Pj ponoči, in kdor je pijan, je ponoči Pijan. Mi pa, ki smo otroci dneva, bočemo biti trezni, oblečeni v oklep vere in ljubezni, in s čelado zveličav¬ nega upanja. Bog nas namreč ni od¬ ločil za jezo, marveč za to, da dose¬ žemo zveličanje po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je za nas umrl, da ž njim vred živimo, kadar čujemo ali spimo. Zato se tolažite med seboj in Spodbujajte drug drugega, kakor tudi delate. Razlag a. Kdaj pride Ciospod? Drugo vprašanje 0 času Gospodovega prihoda je posebno razburjalo Solunce in je bilo zelo nevarno za mir v srenji in za napredek v nravnem življenju. Sv. Pavel odklanja odgovor, češ, da je o tem govoriti ne¬ potrebno. Poduči pa Solunce, da pride Gospod nanagloma, nepričakovano, kakor tat po noči. To primero rabi že tudi Zveličar . 1 Sv. Peter tudi piše v svojem drugem pismu : 2 Pride pa dan Gospodov, kakor tat po noči. V razodetju sv. Janeza 3 tudi beremo božjo besedo, ki slove tako-le: Ako se torej ne vzbudiš, pridem k tebi kakor tat, in ne boš vedel, ob kateri uri pridem k tebi. In : 4 Glej, pridem kakor tat in blagor mu, kdor čuje. Dalje pravi sv. Pavel, da pride Gospodov dan, to se pravi vesoljna sodba, nepričakovano nad nevernike. Ne¬ verniki ne bodo pripravljeni nanj in nepriprav¬ ljene zadene poguba. Kristjani pa morajo biti kot otroci luči vedno pripravljeni, z vero, upanjem in ljubeznijo oboroženi, živeti v Kristusu, naj bede ali spe, naj bodo na svetu ali naj bodo mrtvi. Ž njim vred živimo, kadar čujemo ali spimo. Zadnje besede se morajo gotovo umevati v prenešenem pomenu. Čujemo, to se pravi živimo na tem svetu; spimo pomenja: mrtvi smo. Lepa je primera sv. Pavla o orožju. Prej je rekel, da mora kristjan bedeti in trezen biti, imeti pa mora tudi proti sovražnikom primerno orožje. Obleči se mora v oklep vere in ljubezni. Oklep obdaja prsi in srce, ki se po njem celo telo ogreje in oživi. Tako ohranja ljubezen duhovno življenje in ogreva in oživlja celega človeka. Kakor se odbijajo ob močnem oklepu sovražnikove puščice, tako izgube svojo moč ob krepki veri izkušnjave in vade v greh. Čelada pokriva glavo vojaku in ga drži po konci. Tako brani upanje dušo duhovnega vojaka in jo vzdržuje v vseh viharjih življenja. IV. Sklepni opomini. 5, 12 — 22. Prosimo vas pa, bratje, da pripo- znajte tiste, kateri se trudijo za vas, ki so vaši predstojniki v Gospodu in vas opominjajo, da jih na vso moč spoštujete v ljubezni za njihovo delo. Živite v miru med seboj! Tudi vas, bratje, opominjamo: sva¬ rite nerodne, tolažite malodušne, skr¬ bite za slabotne, potrpite z vsemi. Glejte, 1 Mat. 24, 34. Luk. 12, 39. Primeri Dej. ap. 1, 6. 7. 2 3, 10. 3 3, 3. 4 6, 15. 1 Rim. 5, 12; 8, 10; I. Kor. 15, 22; 51 — 53. 806 I. Tes. 5, 12 — 22. O izrednih milostih. da ne bo kdo hudega s hudim povra- čeval, marveč hodite vedno za dobrim med seboj in do vseh. Veselite se vedno! Molite nepre¬ nehoma! Za vse reči se zahvaljujte! To je namreč božja volja v Kristusu Jezusu za vas. Duha ne gasite! Ne zametujte pre¬ rokovanj. Poizkusite vse; dobro obdr¬ žite. Vsake sence hudega se zdržite! Razlaga. 1. Dolžnosti do duhovnikov. Sv. Pavel ob sklepu opominja svoje drage Solunce, naj ne pozabijo poglavitne stvari, katera jih more držati v edinosti in zvestobi, namreč ubogljivosti do predstojnikov. Predstojniki so tukaj mašniki; morda so že tudi imeli kakega škofa med seboj. G-lede na te predstojnike jim kliče v spomin tri dolžnosti: 1. Jih morajo priznavati, zavedati se morajo, kaj so jim predstojniki, in kak pomen ima njihovo delo zanje. 2. Jih morajo na vso moč spoštovati in sicer ne samo na zunaj, marveč v prisrčni ljubezni, in ne zavoljo osebnih vzrokov, ampak za njihovo delo. 3. Morajo živeti v miru med seboj. Mir mora vladati med predstojniki in podložniki; iz tega izvira mir za celo srenjo. Sv. Pavel rad poudarja dolžnosti vernikov do duhovnih predstojnikov, mašnikov in škofov. Kjer je oznanjal evangelij, je vedno ustanovil cerkveno srenjo s tem, da je pripravne može posvetil za mašnike, nad njimi navadno enega za škofa in zahteval od vernikov, da jih ubogajo. 2. Dolžnosti inašnilcov. Sv. Pavel prične ta odstavek z besedami: Tudi vas, bratje, opomi¬ njam. Iz zveze je jasno, da se te besede tičejo v prvi vrsti duhovnikov, katerim je, kakor se vidi, poslal svoje pismo v roke. Tem nalaga dolžnost, da morajo svariti, tolažiti in krepčati. Prelep je njegov opomin: Potrpite z vsemi. Potrpljenje je tista čednost, ki v ljubezni stanovitna ostane vkljub stiskam, nehvaležnosti in neuspehom. Go¬ tovo je ta lastnost najbolj potrebna za vse pred¬ stojnike, zlasti duhovske. To, kar je veljalo v prvi dobi krščanstva, velja še v polni meri danes. 3. Sklepni opomini. Sv. Pavel ginljivo uči svoje učence, naj vkljub vsem težavam ohra¬ nijo veselje v svojih srcih. Čudno se sliši njegov opomin: Veselite se vedno, ko je ravno prej opi¬ soval mnogobrojne težave, s katerimi se imajo Sol unči boriti; in vendar je njegov poziv globoko utemeljen. Sv. Pavel misli na tisto nadnaravno veselje, ki ga daje zavest božje milosti, združenja s Kristusom in upanje bodoče slave, tisto veselje, ki ga dela Sv. Duh v dušah vernikov. Dalje pri¬ poroča neprenehno molitev. Neprenehoma ne moli tisti, ki vedno z ustmi ponavlja molitve, marveč tisti, ki sicer večkrat goreče moli, ki pa je vedno, neprenehoma v svojem srcu in svoji volji obrnjen proti Bogu. Poudarja jim tudi, da morajo biti za vse stvari, majhne in velike, žalostne in ve¬ sele, hvaležni, ker se nobena stvar ne zgodi brez božje volje; zato je gotovo vse, kar se zgodi, vernikom k pridu. Vsled tega je treba tudi za vse stvari Bogu hvaležnost izkazovati, in sicer t&ko, katero je mogoče izpolniti v zvezi s Kri¬ stusom. V tej zvezi imajo verniki podlago za vedno veselje, za neprenehno molitev in za vse¬ stransko hvaležnost. 4. Izredne milosti. Glede na izredne čudežne milosti, ki so se med prvimi kristjani često pojavljale, daje sv. Pavel tri navodila: Prvič v besedi Duha ne gasite naroča, naj se skrivnostni darovi Svetega Duha kratkomalo ne zaničujejo ali ne ovirajo. Tukaj gotovo misli na čudežne milosti. V drugem naročilu pravi: Ne zametujte pre¬ rokovanj. O prerokovanju smo že slišali v De¬ janjih apostolov. 1 Izredna milost prerokovanja je bila namenjena poduku in opominu, ž njo oblagodarjeni ljudje so umevali globokost krščan¬ ske vere, spoznali sebe, pa tudi srca drugih, in so vsled tega ložje učili, opominjali in tolažili- Sempatja je bila združena s tem tudi napoved prihodnjih stvari. Sv. Pavel opominja, naj Solunci ne zametujejo prerokovanja, saj se je tikalo, kakor je videti, zlasti poduka in opomina. S svojimi besedami hoče reči: Nikar ne zametujte tistih ljudi, ki, navdušeni za vašo dušno srečo, vstajajo in govore o Kristusovi veri, ter v gorečih be¬ sedah razlagajo svoja čustva in svoje versko spoznanje. Tretji opomin sv. Pavla meri na to, naj Solunci vse, kar se kaže kot izredna milost božja, skrbno z lučjo vere in razuma preizkušajo. Samo to, kar se jim izkaže, da je dobro, pravo, resnično, naj ohranijo in obdrže. Kar se pa po¬ kaže slabega, krivičnega, lažnivega, tega naj se 1 Zgodbe II., str. 705, 706, 707. I. Tes. 5, 23 — 28. Sklep listu. 807 ogibljejo. Sv. Pavel je ta navodila dal vsem solunskim kristjanom, v prvi vrsti seveda nji¬ hovim duhovnikom. V. Blagoslov in pozdrav. 5, 23 — 28. On pa, Bog miru, posveti vas po¬ polnoma ; in vaš duh, vaša duša in vaše telo naj se ohrani brez madeža ob pri¬ hodu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zvest je, kateri vas kliče; on bo tudi z yršil. Molite za nas, bratje! Pozdra¬ vite vse brate s svetim poljubom! Za¬ rotim vas pri Gospodu, naj se ta list Prebere vsem svetim bratom. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi 2 vami! Amen. Razlaga. Sklep. Apostol konča svoje pismo s pre¬ spim blagoslovom. Obrača se k Bogu, naj iz¬ popolni, kar manjka, dovrši, česar Solunci sami iz sebe ne zamorejo, naj jih s svojo milostjo po¬ sveti popolnoma na duši in na telesu. Kliče ga Bog miru, ker je ravno v Solunu najbolj miru treba. Prepričan je, da bo njegova prošnja usli¬ šana, ker ve, da je Bog zvest v svojih obljubah. S tem, da je Solunce poklical k veri, jim je ne¬ kako zagotovil, da bo dovršil njihovo zveličanje. Ponižno jih prosi, naj molijo zanj in njegove to¬ variše. Predstojnikom, duhovnikom, katerim je poslal neposredno ta list, naroča, naj v njegovem imenu sobrate s svetim poljubom pozdravijo. Ta poljub naj bo dokaz njihove bratovske zveze med apostoli in verniki. Pozdrav z bratovskim po¬ ljubom in z besedo mir bodi s teboj, je bil pri prvih kristjanih, zlasti pred sv. obhajilom, splošno v navadi . 1 Iz sklepnih besedi, ki v njih zahteva, naj se njegov list prebere pri javnem shodu celi srenji, se jasno vidi, da je pismo prišlo v roke duhovnikom. S splošnim blagoslovom milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vami, ki mu pri- dene kot pokrepilo besedo amen — zgodi se —, konča apostol svoje lepo pismo. 1 Prim. Justin. Apol. 1, 6. B. Tertull. De grat. 18. Iz domačega življenja na Jutrovem. 808 Uvod v drugo pismo v Solun. II. Tes. 1, 1—12. Tolažilo. Uvod v drugo pismo sy. Pavla v Solun. Ne dolgo potem, ko je poslal svoje prvo pismo v Solun, prejme sv. Pavel pismeno ali ustmeno novih poročil od svoje ljube srenje. Novice so bile deloma vesele, — Solunci so namreč vkljub vsemu preganjanju ostali v veri zvesti in so se potolažili gledč na svoje rajne, toda splošno se je razširila med njimi misel, da bo prihod Go¬ spodov prav kmalu, in vsled tega je bil ves kr¬ ščanski Solun silno vznemirjen. Nastopili so ljudje, ki so trdili, da imajo posebna božja raz¬ odetja, in so se sklicevali tudi na to, da imajo od sv. Pavla pismena sporočila. Ti ljudje so venomer širili trditev, da se bliža vesoljna sodba. Zato se je Soluncev lotilo strastno hrepenenje, združeno s strahom in nemirom. Zanemarjali so svoje dolžnosti in čakali, kdaj pride napovedani trenutek, ko se prikaže Gospod v oblakih neba. Sv. Pavel je zavoljo tega napisal za Solunce svoje drugo pismo, in sicer še vedno v Korintu. To pismo se deli v tri dele. V prvem delu (1,1—12) tolaži svoje drage vernike in jih pohvali zavoljo njihove trdne vere. V drugem delu (2, 1—12) govori o Gospodovem prihodu in pove neko P°' sebno znamenje, katero se prikaže pred njim. ^ tretjem delu (2, 12—3, 18) podaja nekaj očetov- skih opominov in svaril, zlasti pred lenobo m pohajkovanjem, ter z lepim pozdravom in blago¬ slovom sklepa svoje pismo. Pismi sv. Pavla v Solun imenujejo bogoslovci eshatološki. Eshato- logij a je grška beseda in pomenja po naše nauk o poslednjih rečeh, smrti, sodbi, peklu in nebesih. Apostol Soluncem pobija zmotne misli gledč na smrt in pa vesoljno sodbo in ob ti priliki govori tudi podrobno o znamenjih, ki se imajo prikazati pred koncem sveta. Zato sta njegovi pismi res znamenit vir za nauk o poslednjih rečeh, ali kakor pravijo učeni teologi, za eshatologijo. Cerkveni očetje in bogoslovci so ju radi razlagali. Poudar¬ jati pa moramo, da glede na nekatere stvari, zlasti glede na antikrista, ni pri njih edinosti, in da tudi druge skrivnostne izraze sv. Pavla zelo raz¬ lično razlagajo. Na vsak način pa imamo v obeh pismih v Solun dragoceno zakladnico za važne ver¬ ske nauke in pomenljiva nravna določila naše vere. Drugi list I. V tolažbo. 1 , 1 — 12 . Pavel in Silvan in Timotej solunski Cerkvi v Bogu, našem Očetu in Go¬ spodu Jezusu Kristusu: Milost vam bodi in mir od Boga, našega Očeta in Go¬ spoda Jezusa Kristusa. Zahvaljevati smo se vedno dolžni Bogu za vas, bratje, kakor se spodobi, ker vaša vera na vso moč raste, in se množi medsebojna ljubezen vsakega posamnika med vami vsemi tako, da se mi sami z vami ponašamo po božjih cerkvah zavoljo vaše stanovitnosti in vere v vsem vašem preganjanju in v nadlogah, ki jih prenašate. To je dokaz pravične božje sodbe tako, da boste za vredne spoznani bož¬ jega kraljestva, za katero tudi trpite. Saj je pravično pri Bogu, povrniti s stisko tistim, kateri vas stiskajo, vam Soluncem. stiskanim pa s počitkom z nami vred, ko se prikaže Gospod Jezus z nebes Z angeli svoje moči, ko se zmaščuje z ognjenim plamenom nad tistimi, kateri ne poznajo Boga in ne poslušajo evan¬ gelija našega Gospoda Jezusa Kristusa, kateri bodo trpeli večne kazni v po- gubljenju izpred Gospodovega obličja in izpred veličastva njegove moči, ko pride poveličat se v svojih svetnikih, da ga bodo občudovali vsi verniki tisti dan. Saj je naše pričevanje našlo vero pri vas. Zavoljo tega tudi vedno molimo za vas, da bi vas naš Bog vredne spoznal svojega poklica in krepko dopolnil vsa- koršno dopadajenje nad dobrim in vse delo vere, da se poveliča ime našega Gospoda Jezusa Kristusa v vas in vi v njem po milosti našega Boga in.; Go¬ spoda Jezusa Kristusa. Razlaga. 809 Razlaga. Pohvala In tolažilo. Za navadnim po¬ zdravom in naslovom priznava Pavel napredek solunskih kristjanov v veri in ljubezni do bliž¬ njega, ki je tolika, da se ž njo apostol ponaša tudi po drugih krščanskih srenjah. Stanovitnost jim božjo pravico, ki ho s strašno kaznijo povr¬ nila hudobije tistim, kateri jih preganjajo, njim pa podelila večni počitek. Živo riše božjo kazen nad neverniki, kateri nočejo poznati Pavlovega Boga, kateri se ustavljajo evangeliju. Z ognjenim plamenom jih pogubi. Trpeli bodo večno kazen v Sv. Pavel pri mučeniški smrti sv. Štefana. (Preproga po načrtu Rafaela Sanzio.) solunskih kristjanov je jasen dokaz, da jih ho B °g za vredne spoznal božjega kraljestva. Kakor jasen solnčni 'žarek predere temne oblake, tako Pozlati in osladi ta Pavlova beseda trpljenje in težave vernih Soluncev. Res je, da trpč, zato j lni je pa zagotovljeno božje kraljestvo. Slika pogubljenju. Jasno je tukaj izražena večnost pe¬ klenskih kazni. Zvesti verniki bodo pa poveli¬ čani. Korenina njihove slave je pa vera. Ker so sprejeli evangeljsko pričevanje sv. Pavla o Kristusu, zato so postali vredni, da jih Kristus posveti in o vesoljni sodbi končno večno zveliča. 810 II. Tes. 2, 1—11. O Gospodovem prihodu. Antikrist. Apostol moli vsled tega za Solunce, naj jih Bog spozna za vredne, da jih pokliče k večnemu živ¬ ljenju, moli pa tudi ravno zato, naj jim s svojo milostjo preobrazi duše, da bodo imeli dopadajenje samo nad dobrim, in naj jim dopolni delo vere; to se pravi, vse, kar izvira iz žive vere; naj do¬ polni, da jim bodo izvirale vse misli, besede in dejanja iz te vere. II. O Gospodovem prihodu. 2 , 1 — 11 . Prosimo vas pa, bratje, zavoljo pri¬ hoda našega Gospoda Jezusa Kristusa in zavoljo našega združenja ž njim: ne dajte se takoj razburiti ali oplašiti, ne po kaki prikazni, ne po kaki besedi ali po pismu, češ, da je od nas, kot bi bil Gospodov dan že blizu. Nihče naj vas nikakor ne preslepi. Prej pride namreč odpad in razodene se človek greha, sin pogubljenja, ki se upre in dvigne proti vsemu, kar se imenuje Bog, ali se po božje časti, tako, da se sam posadi v božji tempel in se pokaže, kakor bi bil Bog. Ali se ne spominjate, da sem vam to pravil, ko sem bil še pri vas ? Tudi veste, kaj je zdaj zadržek, da se raz¬ odene šele ob svojem času. Skrivnost hudobije že deluje; samo da se on, kateri zadržuje, umakne s poti, pa se razodene tisti krivičnik, ki ga bo uničil Gospod Jezus z dihom svojih ust in pokončal s sijajem svo¬ jega prihoda. Njegov prihod bo pod¬ piral satan z vsakovrstno močjo in z znamenji in lažnivimi čudeži in vsako¬ vrstnimi krivičnimi prevarami. To bo za tiste, kateri se pogube, ker niso ljubili resnice, in je niso spre¬ jeli, da bi se zveličali. Zato jim pošlje Bog silne zmote, da bodo verjeli laži, da bodo vsi obsojeni, kateri niso ver¬ jeli resnici, temveč jim je bila krivica všeč. 11 a z 1 a g a. 1. Gospodov prihod. Najprej prosi apo¬ stol, naj se Solunci ne razburjajo. Naj si ne dajo vzeti trezne razsodnosti, ne po kaki prikazni, to se pravi, po kakem izrednem pojavu v cerkvi, pa tudi ne, kakor da bi bil apostol pismeno ali ustno kake podobne misli izrazil, da se drugi pri¬ hod G-ospodov že bliža. Iz tega vidimo, da so se nekateri sklicevali na Pavlovo pismo. Apostol na¬ vaja dalje, kateri predpogoji se morajo zvršiti? preden pride vesoljna sodba. Prej odpade svet od vere in Boga. V brezboštvu, v javnem in družab¬ nem življenju se bo ta odpad kazal. Poleg odpada od Boga in ž njim združen pride tudi odpad od vsake, od Boga postavljene oblasti. Po sv. Pavlu bo torej pred vesoljno sodbo zavladalo brezboštvo (ateizem) in upor proti vsaki oblasti (anarhizem). Sv. Tomaž tolmači ta odpad kot odpad proti ka¬ toliški rimski cerkvi; sv. Anzelm kot odpad od papeža in cerkve, Estij kot splošni odpad od ka¬ toliške vere, od rimskega papeža. Ker govori sv. Pavel o odpadu kot o posebnem vidnem znamenju* je jasno, da se ne tiče ta odpad posamnih oseb, marveč celih narodov in stanov, in sicer v javnem življenju, v politiki, šoli, vedi in umetnosti. Ta odpad je torej ateizem (brezboštvo) zvezan hkrati z uporom proti vsaki človeški oblasti, s popolno anarhijo. 2. Antikrist. Drugi predpogoj pred pri' hodom Gospodovim je pa nastop človeka greha. človek greha je grehu popolnoma vdan človek, ki ga imenujemo s posebnim imenom antikrist. Pri sv. Janezu imamo to ime naravnost imenovano. V prvem pismu piše: 1 Otročiči, skrajna ura je in kakor ste slišali, da se bliža antikrist, so vstali sedaj mnogi antikristi, ki taje Očeta in Sina in: 2 Vsak duh, ki ne spozna Jezusa Kristusa, da je prišel v telesu, ni iz Boga; ta je antikrist, o katerem ste slišali, da pride, in je že sedaj na svetu. V svojem drugem pismu 3 pravi sv. Janez : Mnogi sleparji so prišli na svet, ki ne priznavajo, da je Jezus Odre¬ šenik, da je prišel v telesu. Vsak tak je slepar in antikrist. Beseda antikrist pomenja toliko kot na¬ sprotnik Kristov (anti = nasproti, Krist = Kristus). O antikristu imamo dvoje različnih misli. Ako sprejmemo prvo misel, potem moramo reči, da na¬ poveduje sv. Pavel posebnega, Kristusu nasprot¬ nega, grehu vdanega človeka pred koncem sveta. V tem smislu so mnogi cerkveni očetje to napo¬ ved razumeli. V starih spisih beremo celo posa¬ mezne znake tega antikrista, da bo rojen i z 1 2, 18. 2 4, 3. 8 v. 97. 811 Ladja s Pavlom se potopi. 812 Antikrist. II. Tes. 2, 12 — 3, 5. Stanovitnost in molitev. Babilona, iz Danovega rodu, da se ga bodo začetkom zlasti Judje oklenili, da bo pa pogla¬ vitno deloval na zapadu. Te napovedi pač nimajo nobenega pomena, sadovi so domišljije, ki se je igrala na podlagi besed sv. Pavla in morda tudi skrivnega razodetja, kjer se v 13. in 17. poglavju napoveduje Kristu nasproten posveten vladar in lažniv prerok, ki oba nastopita pred koncem sveta. Če pa se oklenemo druge misli, ki so se je držali med cerkvenimi očeti in pisatelji Origen, Hipolit, Teodoret in deloma tudi Avguštin, potem hoče reči sv. Pavel tako-le: Pred koncem sveta se po¬ javi poleg velikega odpada od vere in Boga tudi še velika množica grehu popolnoma vdanih ljudi, ki bodo z vsemi silami nasprotovali Kristu in njegovi cerkvi. Če si ogledamo antikriste, kakor jih opisuje sv. Janez, potem moramo reči, da tam ni govora o neki določeni, posebni osebi, marveč, da so pri sv. Janezu vsi krivoverci in sploh so¬ vražniki Kristusovi antikristi, in da takih anti¬ kristov že v prvih časih krščanstva ni manjkalo- Reči pa moramo, da se besede sv. Pavla veliko bolj prilegajo posameznemu človeku, kakor družbi ali skupini več oseb. Antikrist, kakor ga opisuje sv. Pavel, je hudoben človek, sin pogubljenja, to se pravi: namenjen in odločen za pogubljenje. V ne¬ izmerni oholosti se upre proti pravemu Bogu, pa tudi proti vsemu, kar se versko časti, taji torej Boga in vsako versko življenje. Tako daleč gre v tem svojem boju, da se posadi v tempel pravega Boga, in se tam kaže, kakor bi bil sam Bog. Težko je to zadnjo napoved razložiti. Najprimer¬ nejše je, če razlagamo besedo tempel v preneše- nem pomenu za božjo cerkev v tem-le smislu: Antikrist bo hotel, da kristjani odpadejo od vere in cerkve, in da se mesto Boga začne častiti so¬ vraštvo proti Bogu, nevera in greh. Apostol govori ob kratkem o zadržku, zavoljo katerega se antikrist še ne prikaže. Pravi tudi, da je o tej stvari Soluncem že pri svojem bivanju med njimi pripovedoval. Kakšen je ta zadržek, je težko razložiti. Zdi se nam, da je imel sv. Pavel tu v mislih, da se mora prej po vsem svetu oznanjati evangelij, in da mora prej ves svet sprejeti Kristusovo vero. Res je, pravi sv. Pavel, da skriv¬ nost hudobije že deluje, to se pravi: brezbožnost, sovraštvo proti Kristusu zlasti pri Judih, pa tudi pri poganih živi že sedaj. Skrivnostna je hudo¬ bija zavoljo tega, ker je mnogi ne spoznajo in ne izprevidijo njenih namenov. Toda Bog, ki je sklenil, da se mora prej evangelij razširiti P° vsem svetu, zadržuje, da še ne pride antikrist. Dokler se on ne umakne s poti, dokler ne pripusti) ga ne bo. O končni usodi tega nasprotnika Kristusovega pravi Pavel, da ga bo Gospod Jezus uničil z dihom svojih ust. To se pravi: že s tem, da se bo P rl svojem drugem prihodu prikazal, bo vsa antikri' stova moč strta. Antikrist bo s satanovo pomočjo delal nadčloveška znamenja in čudovita dela, ki pa ne bodo pravi čudeži, marveč bodo v službi laži, samo krivične prevare. Goljufati se bodo dali antikristu samo tisti, kateri ne ljubijo resnice) ki jo zametujejo, ki torej nočejo sprejeti vere, da bi se zveličali. Ker se svojevoljno sami odvračajo od resnice in obrnejo h krivici in neveri in hudob¬ nemu življenju, zato jih bo kaznoval Bog s teni) da jih prepusti lažnivim zmotam. Ko niso hoteli verjeti resnice, bodo verjeli laži in se vsled tega pogubili. III. Opomini in prošnje. 2, 12 — 3, 18. Mi pa smo dolžni zavoljo vas, od Boga ljubljeni bratje, Boga vedno za¬ hvaljevati, da vas je Bog od začetka izvolil za zveličanje v duhovnem p°' svečenju in v veri v resnico, za k ar vas je poklical po našem evangelijih da dosežete slavo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Stojte torej trdno, moji bratje, in držite se izročil, ki ste se jih naučili, ali po naši besedi, ali P° pismu. Sam naš Gospod Jezus Kristus pa in naš Bog in Oče, ki nas je ljubi* in dal v milosti večno tolažbo in dobro upanje, potolaži vaša srca in vas p°' trdi v vseh dobrih delih in besedah- Sicer pa molite, bratje, za nas, naj se razširi in poveličuje božja beseda, kakor je bilo pri vas, in da bi bili re¬ šeni nadležnih in hudobnih ljudi; vere namreč nimajo vsi. Bog je pa zvest; on vas bo potrdil in branil hudega- Zaupamo pa vam v Gospodu, da delate in boste delali, kar vam zapovedujemo- Gospod pa naj vodi vaša srca tja k božji ljubezni in h Kristusovi potrpež¬ ljivosti. II. Tes. 3, 5—18. Proti nerodnežem. 813 Zapovemo vam pa, moji bratje, v lr ttenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, se ognete vsakemu sobratu, ki živi nerodno in ne po izročilu, ki so ga Prejeli od nas. Saj sami veste, kako l e treba nas posnemati. Mi se nismo namreč nerodno obnašali med vami, tudi nismo zastonj jedli kruha pri ni¬ komur, marveč smo noč in dan s tru¬ dom in težavo delali, da bi nikomur tzined vas ne bili nadležni; ne kakor da bi ne imeli pravice, ampak zato, da smo vam sebe dali za zgled, da nas Posnemate. Saj smo vam tudi veleli, ko smo bili pri vas: Kdor ne dela, naj tudi^ ne je. Čujemo namreč, da se nekateri med v ami nerodno obnašajo, nič ne delajo, Marveč se okrog potepajo. Tem pa zapovedujemo in jih opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj mirno delajo, in tako uživajo svoj kruh. Vi pa, bratje, ne utrudite se v dobrih delih. Če pa kdo našega pisanega opo¬ mina ne posluša, zaznamujte ga in ne P e čajte se ž njim, da ga bo sram. Ven¬ dar ga pa ne štejte med sovražnike, Marveč svarite ga kot brata. On pa, Gospod miru, naj vam da povsod vedni rair. Gospod bodi z vami vsemi! Pozdrav je z mojo, Pavlovo roko; to je znamenje v vsakem pismu. Tako Pišem. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vami vsemi! Amen. Razlaga. 1. Zahvala in prošnja. Sv. Pavel želi P°tem, ko je naslikal strašno sliko antikrista in Pogubljenje njegovih pristašev, s tolažbo pomiriti srca svojih ljubljenih Soluncev. Hoče jim napol¬ niti duše s trdnim zaupanjem in jih vneti za Sy eto življenje. Zato jim izjavlja, da je tako pre¬ pričan o njihovem zveličanju, da se zato čuti dolžnega, vedno Bogu se zahvaljevati. Potem pa Pristavlja: Stojte torej vedno trdno, moji bratje, ln držite se izročil, ki ste se jih naučili, ali po n(l ši besedi, cdi po pismu. Neomajna stanovit¬ nost je potrebna in sicer stanovitnost v veri. yerovati se mora to, kar je od apostolov izro¬ jenega. Sv. Pavel čisto jasno pove, da apostoli niso vsega zapisali, marveč da so mnogo naukov izročili samo ustno. Iz tega vidimo, da sta dva studenca Kristusove vere, sveto pismo in ustno izročilo; držati se je treba obojega, oboje obsega božjo besedo. Pravzaprav se je Kristusovo raz¬ odetje redno in splošno razširjalo samo po ustni besedi. Le za pomoč ustnim pridigam so napisali apostoli in evangelisti svete knjige. Protestant, ki trdi, da je edino sveto pismo vir božje besede, se naravnost ustavlja navodilu in ukazu, ki ga daje sv. Pavel Soluncem. Apostol pa doda, da je za stanovitnost v veri treba božje milosti, zato se v prisrčnih besedah obrača k Zveličarju in ga prosi za svoje verne otroke tolažbe in pomoči. 2 . Prošnja za molitev. Sv. Pavel je glavni namen svojega pisma zvršil. K sklepu dodaja nekaj lepih naukov. In sicer najprej prosi, naj Solunci bratovsko molijo zanj. Prosijo naj Gospoda, da bi božja beseda zmagonosno šla po vsem svetu, in da bi jo povsod tako sprejeli, kakor so jo v Solunu, zraven pa tudi, naj bi bil Pavel s svojimi tovariši vred rešen vseh hudob¬ nih ljudi, ki nagajajo njemu in njegovemu sve¬ temu delu. Pavel ljubi vse ljudi in rad bi vse zveličal, toda žalibog prejasno vidi, da pri vseh ni to mogoče, zato odkritosrčno pravi: vere nimajo vsi; in tisti, ki je nimajo, in ki se ne brigajo zanjo, marveč jo samo pri drugih ovirajo, ne za¬ služijo drugega, nego da se onemogoči njihovo delo. Apostol je prepričan, da bodo Solunci z božjo milostjo zvrševali svoje dolžnosti, želi jim, naj bi bila njihova srca vedno bolj polua ljubezni do Boga in tiste potrpežljivosti, katero je imel Kristus v svojem življenju in trpljenju. S. Apostolska navodila proti ne¬ rodnežem. Sv. Pavlu je hudo, da se mora pe¬ čati s tisto .stvarjo, s katero se je že v prvem pismu obširno bavil, in da mora zopet opominjati Solunce, naj se varujejo lenobe in naj izvršujejo svoja opravila. V prvem pismu je le bolj prosil in po predstojnikih naročal, sedaj ukazuje. Strogo zahteva, naj se verniki ognejo vsakemu sobratu, kateri se ne drži Pavlovih navodil. Svoj zgled jim navaja v tem oziru, kako je namreč on sam pridno delal, in tako živel, da ni bil nikomur v nadlego. Opozarja jih na besedo, katero je med njimi izpregovoril: Kdor ne dela, naj tudi ne je. Lahko rečemo, da je sv. Pavel to besedo povsod, kjer je oznanjal evangelij, večkrat ponavljal. Silno pomenljiva je bila zlasti v poganski dobi. 814 Kdor ne dela, naj tudi ne je. Sklep. Pogan je sodil, da je delo zoprno in sramotno; hotel je jesti, uživati življenje, ne da H se kaj trudil in mučil. Sv* Pavel pa naravnost pravi, da si človek pravico do živeža prisluži šele z delom. On ne pravi: Kdor nima v posesti pozemskih dobrin, nima pravice do življenja, ampak kdor ne dela, naj ne je. Pravice do življenja ne daje torej premoženje in posest, marveč delo. Zato pa tako živo svari Solunce, kateri brez dela po¬ hajkujejo, naj se lotijo zopet rednega, mirnega dela, in naj si s svojim delom zaslužijo, česar potrebujejo za življenje. Iznova opozarja, da je ta nova zapoved tako stroga, da ne smejo kri¬ stjani občevati z nikomur, kdor se je ne drži. Pismo je bilo pisano gotovo zopet duhovnim pred¬ stojnikom cerkvenih srenj v Solunu. Ti so imeli dolžnost, naznaniti dotičnika, kateri ni izvrševal Pavlovih navodil. Namen njegove stroge zahteve je bil, kakor sam pove, ta, da bi dotični nerodneŽ, ki bi se ga kristjani jeli ogibati, iz sramu krenil na pravo pot. 4. Sklep. To pismo se konča z neko po¬ sebnostjo. Sv. Pavel ni sam pisal celega pisma. Iz drugih njegovih pisem natančno vemo, da je svoja pisma narekoval. Pisal mu jih je gotovo kak tovariš. Da bi pa Solunce obvaroval, da bi se ne dali ujeti na podlagi kakega pisma, češ, da je od Pavla, zato je v tem pismu pisal nekaj besedi na koncu s svojo lastno roko. In sicer pravi sam, da je ta njegova pisava znamenje, da je pismo res od njega. Solunci naj si zapomnijo njegovo pisavo in po nji bodo lahko spoznali, ali je kako pismo res njegovo ali ne. Iz tega smemo sklepati, da je sv. Pavel v vseh svojih pismih sklepne pozdrave pisal lastnoročno. To pomenjajo besede: Pozdrav je z mojo, Pavlovo roko. Razvaline v Sardah. Uvod v pismo Galačanom. I. Galačani in Galacija. V Dejanjih apostolov beremo, da je sv. Pavel Da svojem drugem misionskem potu prehodil tudi Salacijsko deželo. 1 Ravno tako je na tretjem mi¬ sionskem potu obhodil zapadno galacijsko in fri- Sijsko deželo. 2 Leta 26 pred Kristusom se je ^enovalo celo kraljestvo kralja Aminta, ki so Se ga po njegovi smrti Rimljani popolnoma po- lastili, z imenom Galacija. Obsegalo je poleg Palacije v ožjem smislu še Pizidijo in Karijo, ttekaj Likaonije, Pamfilijo, Frigijo in Cilicijo. Palacija v ožjem smislu, o kateri govori sveto Pismo, je pa obsegala večji del Frigije, nekaj Kapadocije in Ponta ob rekah Halis in Sangarij. Tam so prebivali Galačani, katerim je pisano Pismo sv. Pavla. Galačani ali Galati pomenja r avno toliko kot Kelti. Bili so res tudi keltskega rodu. Njihovi predniki so jeli zlasti od četrtega stoletja zapuščati prvotno svojo domovino in se seliti proti vzhodu. Ustanovili so si v Panoniji Iliriji mogočne države. Skoraj vsa zemlja, kjer ^anes prebivamo Slovenci, je bila v njihovi obla¬ ki- V starih izkopinah naše domovine imamo Dittogo dokazov njihovega bivanja na naših tleh. Tl Galati sicer niso bili slovenskega rodu, ven¬ dar pa je gotovo zanimivo, da so potomci nek¬ danjih prebivalcev naše domovine imeli čast, da 16 , 18 , 6 . 23 . so od apostola prejeli prelepo pismo. Iz naših krajev so prodirali proti Macedoniji in Grški. Tam krog leta 79 pred Krist, premagani, so se umak¬ nili proti Bizancu, sedanjemu Carigradu, in od tam v Malo Azijo, kjer jih je bitinijski kralj Niko- med sprejel v svojo službo. V sredi Male Azije so imeli svojo pokrajino; toda s tem niso bili zadovoljni. Ropali so venomer daleč na okoli, dokler jih ni kralj Atal 1. 29 pred Krist, z od¬ ločilno zmago ukrotil in prisilil, da so ostali odslej mirni v svoji pokrajini. V boju kralja Antioha z Rimljani so potegnili z Antiohom; in ko je bil ta premagan, so postali tudi sami podložniki rimske države. Ohranili so si pa prostost in samostojnost, imeli so lastno upravo in celo svo¬ jega lastnega kneza. Odslej so zvesto podpirali Rimljane in vsled tega dosegli toliko samostoj¬ nosti, da si je njihov knez Dejotar mogel pri¬ dati kraljev naslov. Dejotarjev naslednik je bil Aminta. Po njegovi smrti 1. 26, kakor smo že ome¬ njali, je pa padla vsa samostojnost galaške države in Galacija je postala navadna rimska pokrajina. Splošno in popolnoma po pravici se sklepa, da je sv. Pavel pisal svoje pismo galaškemu rodu, Galačanom v ožjem smislu, ne pa vsem prebival¬ cem rimske pokrajine tega imena, ki so bili poleg Judov tudi Grki in Rimljani. Povedali smo že, da je sv. Pavel že na svoji drugi misionski poti oznanjal Galačanom krščanstvo. Iz njegovega pisma zvemo, da ga je huda bolezen prisilila, da 816 Sv. Pavel med Galafiani. Vsebina in razdelitev pisma Galačanom. je dalje časa ostal med njimi, kakor je mislil. Prebivalci, večinoma pogani, so sprejeli apostola z velikim veseljem, izkazovali so mu prisrčno spoštovanje in s hvaležnostjo so poslušali nje¬ gove nauke. Ob svojem tretjem potovanju jih je za kratek čas obiskal. Že takrat je brez dvojbe videl, da so se širile med njimi od Judov raz- trošene zmotne misli. Vendar se pa krivoverci še niso upali javno pokazati. Natančno je šele zvedel, kako se nesrečno pletejo razmere med Galačani, ko je prišel v Efez, kjer je ostal nad dve leti. 1 Med Galačani se je namreč to-le zgo¬ dilo: Prenapeti kristjani judovskega rodu so zahtevali od kristjanov, ki so se izpreobrnili med pogani, da se morajo dati obrezati, in da morajo tudi v krščanstvu izpolnjevati vso Mojze¬ sovo postavo. Te nauke so razširjali tudi med Galačani. Da bi ložje dosegli svoj namen, so na¬ ravnost napadli Pavla, ki je bil naj hujši nasprot¬ nik njihovim zahtevam. Trdili so o njem, da sploh ni pravi apostol, da si prisvaja apostolsko čast proti vsem pravicam, da je v nasprotju s pravimi Kristusovimi apostoli, da s svojim naukom dela samo zmedo, in da njegov nauk vodi v pogub¬ ljenje. Sv. Pavla so te novice silno užalile in, v velikih skrbeh za svoje ljube Galačane, je napisal zanje posebno lepo pismo 1. 55. II. Razdelitev in vsebina. Pismo Galačanom delimo najložje tako-le: 1. Uvod (1, 1—10). 2. Prvi del, ki obsega obrambo sv. Pavla (1, 12—2, 21). V drugem delu razlaga, v kakšnem razmerju je Mojzesova postava do 1 Glej Zgodbe II., str. 47 nasl. Kristusove vere (3, 1—4, 31). V tretjem delu (5, 1—6, 18) daje raznovrstnih navodil in opo¬ minov. Vsebina je ob kratkem ta-le: Pismo j e pisano zato, ker se obračajo Galačani od edinega pravega evangelija, ki ga je apostol prejel ne- posredno od Kristusa in njim oznanjal. Apostol je v svojih naukih popolnoma v soglasju z dru¬ gimi apostoli. S Petrom sta sicer imela v Anti¬ ohiji kratek spor, pri katerem je Pavel zmagal- Apostol zabičuje Galačanom to-le poglavitno res¬ nico : Človek se more opravičiti, to se pravi, more dobiti odpuščenje grehov in posvečujočo milost božjo samo po Kristusu, ne pa po postavi ali P° obrezi. Mojzesova postava je samo vzgajala ljud 1 za Kristusa. Doba pred Kristusom je bila doba mladoletnosti, po Kristusu smo postali polnoletni- Judje, ki so pod Mojzesovo postavo, niso prosti) kristjan je pa prost; in zato ne smejo siliti nazaj v sužnost, ki jo naklada Mojzesova postava. Apo¬ stol upa, da se bodo Galačani spreobrnili: opomi¬ nja jih končno, naj zvršujejo božjo voljo, in naj lepo krščansko žive. Na koncu še enkrat v lastno¬ ročno pisanem dostavku posname glavne mišk svojega pisma in jih s prisrčno ljubeznivostjo priporoča svojim ljubim Galačanom. Pri tej priliki omenjamo, da je sv. Pavel te misli, katere je v tem pismu le bolj na kratko razvil, natančnejše in jasnejše opisal v svojem prelepem pismu, ki ga je poslal Rimljanom. To Pavlovo pismo nam pa že samo priča, kako gl°' boka je bila njegova modrost, kako obširno nje¬ govo znanje, kako duhovit njegov boj z nasprot¬ niki, pred vsem pa, kako čudovita njegova skrb) da se odvrne vsaka nevarnost, ki preti P raVl veri njegovih duhovnih otrok. Patmos. Gal. 1, 1—11. Uvod. 817 Pismo Galačanom. Uvod. 1 , 1 — 11 . Pavel, apostol ne od ljudi, tudi ne Po človeku, pnarveč po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu, ki gaje obudil od mrtvih, in vsi bratje, ki so pri meni, cerkvam v Galaciji. v Milost vam bodi in mir od Boga Očeta in našega Gospoda Jezusa Kri¬ stusa, ki se je samega sebe dal za naše grehe, da bi nas tako otel iz sedanjega hudobnega sveta po volji Boga, našega Očeta, ki mu bodi čast na veke. Amen. Čudim se, da ste se tako hitro od¬ vrnili od tistega, kateri vas je v Kri- stovi milosti poklical k drugemu evan¬ geliju. Saj ni nobenega drugega; samo nekaj jih je, ki vas motijo in hočejo Preobrniti Kristo v evangelij. Toda če- Prav bi vam mi sami ali kak angel z n ebes oznanjal drug evangelij, kot smo ga vam mi oznanjali, bodi preklet. Kakor smo vam prej rekli, tudi se- haj ponovim: Če vam kdo oznanja drug evangelij, kakor ste ga prejeli, bodi Preklet. Ali se morda sedaj izkušam ljudem prikupiti ali Bogu, ali se pri- bupujem ljudem? Če bi bil še ljudem povšeč, bi ne bil Kristov služabnik. Naznanjam vam namreč, moji bratje, ha evangelij, ki sem ga vam oznanjal, od človeka. Jaz ga namreč nisem prejel od nobenega človeka in nisem Se ga naučil od nikogar, marveč po razodetju Jezusa Kristusa. R a z 1 a g a. Uvod. Že iz začetka spoznamo, kako glo¬ boko je razburjeno apostolovo srce. Takoj v Prvih besedah pove glavno misel, katero hoče Utrditi pri čitateljih. Pravi namreč: Pavel, apostol ne od ljudi, tudi ne po človeku, marveč po Jezusu Kristusu. Njegovo apostolstvo torej ni človeško, ampak božje, ni ga poklical k apostolski službi kak človek, marveč Jezus Kristus sam in ž njim v enem božjem bistvu združeni Bog Oče. Poklical ga je od mrtvih obujeni Kristus, ki je s svojo smrtjo in svojim vstajenjem dovršil odrešilno delo. Misel na to tako pretresa dušo sv. Pavla, da proti vsem običajem že pri naslovu in pozdravu po¬ udarja odrešilno moč Kristusove smrti in pri¬ stavlja prisrčno počeščenje božje. V drugih pismih sv. Pavel navadno pohvali svoje čitatelje zavoljo njihove vere. V tem pismu tega ni, marveč takoj izraža svoje začudenje, da so se Galačani tako hitro odvrnili od njega in njegovega evangelija. Evangelij je samo eden, razen če noče kdo imenovati te žalostne stvari drugega evangelija, da je nekaj ljudi, ki motijo Galačane in jih vznemirjajo. V krepkih besedah prekolne sv. Pavel svoje krivoverske nasprotnike in sicer s tem, da najprej pravi, da bi bil sam in celo kak angel z nebes preklet, če bi druge nauke učil, kakor so jih Galačani slišali od Pavla. Nato krivoverce naravnost prekolne. Pri tem pravi, kakor smo vam prej rekli; iz tega sklepamo, da je to prekletstvo izrekel ustno, ko je bil pri njih, in da je gotovo imel to navado povsod, kjer je oznanjal Kristusovo vero. Vsi njegovi verniki so vedeli, da so prekleti vsi, kateri drugače uče, kakor Pavel. Gotovo merijo njegove besede tudi na njegove nasprotnike, ki se pred vsem izkušajo ljudem prikupiti. Najhujša obsodba zanje je pač v besedah, da taki niso Kristusovi služabniki. V svojem prvem pismu v Korint pravi, da se vsem prilagoduje; 1 tukaj pa zvemo, da velja to samo za posvetne reči. Ko se pa gre za božje, pa ne odneha za las in se ne meni za ljudsko sodbo. Nato pravi apostol, da se gotovo ne želi prikupiti ljudem, ampak Bogu in se vsled tega ne more ozirati na to, ali so Galačanom njegove besede všeč ali ne. Njegova dolžnost je ohraniti evangelij, ki ga je prejel od Jezusa Kristusa. 1 I. Kor. 10, 33. Zgodbe II. 52 818 Gal. 1, 11—2, 2. Spomini sv. Pavla. Pavlovo izpreobrnenje. (Preproga po načrtu Rafaela Sanzio.) tovarišev svoje starosti v svojem na¬ rodu in sem se mnogo huje kot oni poganjal za svoje očetovsko izročilo. Dopadlo je pa njemu, kateri me je od¬ ločil od telesa moje matere in me po¬ klical po svoji milosti, razodeti mi svo¬ jega Sinu, da evangelij o njem ozna¬ njam med pogani. Tedaj nisem vprašal za svet mesa in krvi, tudi nisem šel gori v Jeruzalem k tistim, kateri so bili pred menoj apostoli, marveč sem šel v Arabijo in sem se potem zopet vrnil Nato sem prišel v sirske in cilicijsk e kraje. Bil sem pa po obličju tuj Kri' stovim cerkvam na Judovskem. Samo slišali so: Naš nekdanji preganjalec oznanja sedaj vero, ki jo je prej za¬ tiral. In zavoljo mene so častili Boga- Nato sem šel črez štirinajst let zopet z Barnabom v Jeruzalem in sem vzel tudi Tita s seboj. Podal sem se p a gori vsled nekega razodetja in sem jim razložil evangelij, ki ga oznanjam med pogani, prav posebno veljavnim možem. V obrambo. 1 , 11 — 2 , 21 . v Damask. Črez tri leta potem sem šel gori v Jeruzalem, da vidim Petra, in sem ostal pri njem petnajst dni- Drugih apostolov pa nisem nikogar videl razen Jakoba, Gospodovega brata- Kar vam tukaj pišem, glejte, Bog J e priča, ne lažem. I. Pavlovo izpreobrnenje. 1 , 11 - 2 , 10 . Slišali ste pač o mojem nekdanjem življenju v judovstvu, kako sem na vso moč preganjal Cerkev in jo zatiral, in kako sem presegel v judovstvu mnogo GaL g, 3-10. Sv. Pavel v zvezi z apostoli. 819 da bi se zastonj ne trudil, ali ne bil trudil. Toda celo Tita, mojega sprem¬ ljevalca, dasi je bil poganskega rodu, nihče silil, da bi se dal obrezati, ^rinili so se k nam vmes hinavski bratje, ki so prišli zalezovat našo pro¬ stost, ki jo imamo v Jezusu Kristusu, da bi nas zasužnjili. Tem se nismo bili niti eno trenotje vdali. Nismo se jim bili podvrgli, zato ne, da bi evangeljska resnica pri vas ostala. Koliko so jih P re j cenili veljavni možje, mi ni nič rrrar; Bog ne gleda na človeško veljavo. Veljavni možje mi tudi v tem oziru n iso nič naročili, marveč nasprotno, ko So videli, da mi je izročen evangelij ^ed neobrezanimi, kakor Petru med °brezanimi, — tisti, kateri je namreč deloval pri Petru glede na apostolstvo rrred obrezanimi, je deloval tudi z menoj 'Tred pogani, — in ko so spoznali milost, katera mi je dana, so podali Jakob, Kefa i n Janez, ki so se šteli za stebre, desnico v znamenje vzajemnosti, meni Barnabu, da naj midva med pogani, °oi pa med obrezanimi oznanjajo evan- S e lij; samo revežev naj se spominjava; tn to storiti sem se tudi skrbno trudil. Razlaga. 1. Pavel pred izpreobrnenjem. Apo- st °l kliče svojim čitateljem v spomin svoje živ- Ijenje pred izpreobrnenjem, kako vnet in goreč Jud je bil sam, da mu v tem oziru ni bilo para. ^uganjal se je za svoje očetovsko izročilo, to se P r uvi za vse stvari, ki j ib je slišal od svojih s taršev, za najstrožje farizejske nauke, ki jih je Prejel doma v svoji farizejski rodbini in v šoli. Tako je bil vnet za judovsko vero, za Mojzesovo Postavo in za farizejska izročila, da je na vso ®oč preganjal Kristusovo Cerkev. To pripoveduje gotovo samo zavoljo tega, da bi Galačani spoznali, kako je popolnoma nemogoče, da bi bil on po haravni poti zapustil judovsko vero in začel ozna¬ njati prostost od Mojzesove postave. Sam pove globoko ginjen, da ga je na to pot poklical Bog Sai u, ki mu je razodel svojega Sinu in njegovo udrešiino delo, ter mu naložil, da oznanja njegov evangelij med pogani. Od Boga je zato odločen, 111 sicer že od svojega prvega začetka sem. Zato zvršuje svoje težko delo po božji volji in po božjem ukazu, in kdor njega ne posluša, se Bogu ustavlja. 2 . Prvo inisioiisko delovanje. Tedaj nisem vprašal za svet mesa in krvi, tudi nisem šel gori v Jeruzalem k tistim, kateri so bili pred menoj apostoli. Iz teh besedi se jasno vidi, da je sv. Pavel takoj po svojem izpreobrnenju najnatančneje spo¬ znal krščansko vero in svoje dolžnosti. Judovstvu se je takoj popolnoma odpovedal, ni se oziral na meso in kri, na svoj judovski rod, pa tudi ni iskal poduka pri ljudeh, tudi pri apostolih ne, saj ga je podučil Kristus sam. Šel je v Arabijo, da bi se tam v samoti, samo v občevanju z Bogom, pri¬ pravil za svojo nalogo. Odtam je šel v Damask in potem, ko so od njegovega izpreobrnenja mi¬ nula tri leta, je šele šel v Jeruzalem, in sicer ne zato, da bi se podučil v krščanski veri, marveč edino zato, da vidi Petra. Peter je bil poglavar apostolov, namestnik Kristusov, skala, ki je bila na njem zidana Cer¬ kev. Njemu se je hotel pokloniti, ž njim je hotel stopiti v osebni stik in zato je šel v Jeruzalem ter ostal pri Petru petnajst dni. S tem je hotel Pavel pokazati, da vkljub temu, da je sam od Kristusa neposredno bil izbran za apostola, ven¬ dar priznava sv. Petra za poglavarja Kristusove Cerkve; v dogovoru ž njim je hotel začeti svoje misionsko delo. V Jeruzalemu je tudi videl apo¬ stola Jakoba, gotovo Jakoba mlajšega, Alfejevega sina in Zveličarjevega sorodnika. Brat Kristusov se imenuje, ker je bil njegov rojak in sorodnik, sin Marijine sestre . 1 Posebej ga omenja, ker je bil jeruzalemski škof. Nato je šel Pavel v Sirijo in Cilicijo; s kri¬ stjani v Palestini ni imel nobene zveze. Osebno ga niti niso poznali, pač pa so bili veseli nje¬ govega delovanja in so častili v njem čudežno delo božje milosti. To pripoveduje zato, da opo¬ zarja svoje čitatelje, da kristjani v Palestini ni¬ kakor niso nasprotovali njegovemu delu. Krivo¬ verci so brez dvojbe v Galaciji trdili, da je že izprva njegovo apostolsko delovanje zadelo pri krščanskih Judih v Palestini na odpor. 3. Stebri Cerkve odobrijo l*avlov evangelij. Apostol pripoveduje nato, da je šel črez štirinajst let zopet v Jeruzalem. Teh štiri¬ najst let računajo nekateri od njegovega izpre- Glej Zgodbe II., str. 175. 52 * 820 Pavel v Jeruzalemu. Gal. 2. 11—14. Prvaka apostolov v Antiohiji. obrnjenja, nekateri pa od njegovega prvega obiska v Jeruzalemu. Druga trditev se nam zdi mnogo verjetnejša. Potemtakem je bil sv. Pavel to pot v Jeruzalemu koncem leta 50, ko je bil apostolski zbor, ki se je pečal s sporom med judovskimi in poganskimi kristjani. Ravno zaradi tega spora je šel Pavel v Jeruzalem. Sam pripoveduje, da so se v tiste kraje, kjer je on oznanjal evangelij, vrinili hinavski bratje, zalezovat njegovo prostost v Kristusu, da bi ga zasužnjili. Ti hinavski bratje so bili strupeni, trmasti in zariti ljudje, ki so zahtevali od kristjanov, naj se dajo obrezati, in da morajo izpolnjevati vso Mojzesovo postavo. Že tam torej, v Mali Aziji in Siriji, se jim je Pavel krepko ustavljal in jih pobijal, ter branil prostost Kristusovega evangelija od sitnih Mojzesovih določil in ukazov. Imel je pa v prikazni raz¬ odetje, ki mu je velelo, naj gre v Jeruzalem raz¬ ložit svoj evangelij. Sam ni sicer nobeno trenotje dvomil, da je njegov evangelij pravi, in da uči popolnoma v Kristovem zmislu. Toda na zunaj je bilo pa gotovo zelo koristno, če se je mogel izkazati, da je njegov nauk v popolnem soglasju z naukom drugih apostolov. Sklepati smemo, da se je po razodetju, o katerem pripoveduje, tem jasnejše zavedal te resnice, in se zato podal v Jeruzalem. Tam je pri skupnem shodu razložil jeruzalemskim vernikom, kaj uči med pogani; posebej in natančneje je to razložil veljavnim možem v jeruzalemski cerkveni srenji, to se pravi: apostolom in duhovnikom. Storil je to, kakor pravi, zato, da bi se zastonj ne trudil. Ko bi bili judovski prenapeteži zmagali v tem sporu, bi bil seveda ves njegov trud zastonj. Veljavni možje jeruzalemske Cerkve pa niso prav nič nasproto¬ vali evangeliju sv. Pavla. Njegovega spremlje¬ valca Tita, neobrezanega kristjana, so sprejeli kot brata in niso zahtevali obreze od njega. Tudi mu niso nič naročili, kako naj se obnaša s pre¬ napetimi Judi, ki so se vtihotapili v njegovo misionsko ozemlje. To mu je zadostovalo. Koliko so jih prej cenili veljavni možje, mi ni nič mar, tako pravi. Pomen njegovih hesedi je ta-le: Ju¬ dovski prenapeteži se sklicujejo, da so pri veljav¬ nih možeh krščanske Cerkve v Jeruzalemu v čislih in v velikem spoštovanju. Ne preiskujem, kaj je bilo prej, ali je ta njihova trditev resnična ali ne, ker pri Bogu sploh človeška veljava nič ne pomeni. Kaj je bilo prej z njimi, mi pa tudi zato ni nič mar, ker so mi v znamenje vzajemnosti v Jeruzalemu celo stebri krščanske Cerkve Jakob, Kefa in Janez podali svoje desnice in s tem P rl ' poznali, da imam jaz ravno tako pravico ozna¬ njati med pogani vero, kakor oni med Judi. Jakob je bil takrat v Jeruzalemu škof. Kefa je judovsko ime za Petra. Poleg teh dveh se je s Pavlom bratovsko zvezal tudi Janez Evangelist. Samo eno reč so naročili Pavlu, da naj namreč s svo¬ jim tovarišem Barnabom ne pozabi jeruzalemskih revežev; to se pravi: naj med pogani nabira milodarov, ter naj jih kot dokaz vzajemnosti, bratovske ljubezni in hvaležnosti do prve jeru¬ zalemske Cerkve pošilja jeruzalemskim kristjanom v pomoč. Pavel je pristavil, da se je tega tudi vedno držal. S tem seveda še ni rečeno, da bi Pavel že prej ne bil nabiral miloščin za j erU ' zalemske kristjane. O tem nam poroča Dejanje apostolov, 1 ko pripoveduje o drugi poti Pavlovi v Jeruzalem 1. 47., ko je ravno nesel milodare v sveto mesto. II. Peter in Pavel v Antiohiji* 2, 11—14. Ko pa pride Peter v Antiohijo, se mu v lice ustavim, ker je bil gr a J® vreden. Predno jih je namreč nekaj prišlo od Jakoba, je jedel s pogani sku¬ paj. Ko so pa prišli, se je umaknil ločil v strahu pred tistimi, kateri so bili iz obreze; in ž njim vred so se jej 1 hliniti tudi drugi Judje, tako da je nji' hova hlimba zapeljala celo Barnaba- Ko sem pa videl, da ne hodijo prav po evangeljski resnici, sem rekel Kefu vpričo vseh: „Če ti, ki si Jud, pogansko živiš in ne judovsko, kako moreš siliti pogane, naj po judovsko žive?“ Razlaga. Pavel in Barnaba sta se vrnila iz Jeruzalema v Antiohijo. Kmalu nato pride tudi Kefa, Peter, tjakaj. V začetku je Peter hrez pomisleka občeval pri skupnih prijateljskih obedih in tudi pri doma¬ čih gostijah z nejudovskimi kristjani, ki so bik brez dvojbe v večini. Jedel je ž njimi, potemtakem se ni držal judovskih ukazov in zapovedi, ki P re ' povedujejo posamne jedi, in se tudi ni menil z a 1 11, 30. • O a B 1 O 15 — 21. Kristus in postava. Spor med Petrom m Pavlom, al. , 821 oneeiščenje, ki je bilo s takim občevanjem po judovski postavi zvezano. Obnašal se je tako, kakor Pavel in Barnaba in je s tem izpričal, da ima Pavel prav, ko trdi, da niso kristjani zavezani izpolnjevati obrednih določil Mojzesovega zakona. *^ e smemo prezreti, da je bilo Judu in zlasti farizeju strogo prepovedano pri jedi se družiti s Pogani. Prišlo je pa iz Jeruzalema nekaj judov¬ skih kristjanov. Sv. Pavel pravi, da so prišli od Jakoba; nikakor ne smemo in ne moremo misliti, da bi jih bil apostol Jakob poslal. Pavlova opazka Pomenja samo, da so bili v tem oziru Jakobovi Pristaši, ker so ravno tako zvesto kakor on zvr- ševali Mojzesovo postavo. Po njihovem prihodu Se je Peter začel drugače obnašati. Prijateljsko r °dbinsko občevanje je z nejudovskim kristjanom Pretrgal in se družil samo z judovskimi kristjani. Sv. Pavel pravi, da iz strahu 'pred njimi; to se Pravi: ni se bal za svojo osebo, marveč bal se jo za svojo apostolsko cerkev. On je imel nalogo oznanjati Kristusa pred Judi in zato se je bal, d ft bi se ne zgledovali Judje pred njim, ko bi še dalje občeval v domači družbi z nejudi in tako Prestopil Mojzesovo postavo. Bal se je pohujšanja, f^ri poganih je mislil, da ne bo zadel ob odpor, ker je gotovo pričakoval, da bodo razumeli nje¬ govo težko stališče, in ga mu oprostili. Petrov namen je bil torej velik in lep, toda njegovo ob¬ našanje je imelo slabe posledice; drugi judovski kristjani v Antiohiji so šli za Petrom, celo Bar¬ aba ga je začel posnemati. Sv. Pavel tega ni m ogel mirno gledati; naravnost pravi, da je tako obnašanje hlimba, to se pravi, da je nasprotno notranjemu prepričanju, in da vzbuja misli, kakor da bi bila Mojzesova postava za zveličanje še Potrebna. Sv. Pavel torej naravnost pripoznava, dn je imel Peter ravno tisto prepričanje, kakor °n, in da je samo iz napačnega ozira na preob¬ čutljive Jude izpolnjeval judovske šege. Dokler niso pokazale slabe posledice, je molčal. Ko jo pa videl, da judovski kristjani ne hodijo prav P° evangeljski resnici , to se pravi, ko so jeli ju¬ dovski kristjani veljavnost Mojzesove postave braniti in gotovo tudi naravnost zahtevati, da Se mora izpolnjevati, je nastopil odkrito in krepko v pHčo vseh; to se pravi: pri cerkvenem shodu se Se v lice uprl Petru in ga odločno pokaral, češ, ti, ki si Jud, včasih živiš po poganskih šegah, m torej ne izpolnjuješ judovskega obrednega za- k°na, ker si prepričan o evangeljski prostosti, kako moreš sedaj s svojim zgledom ne judovske kristjane siliti, naj se drže judovskih obredov. Ne smemo prezreti, da se je sv. Pavel čutil povsod apostola za pogane, in da je zato skrbno čuval, da se ni njegovo delovanje med njimi z ničemur oviralo. O Petru ne pripoveduje Pavel ničesar več o tej stvari. Sklepati smemo, da je sprejel Pavlove besede tiho in ponižno, in s tem izpričal, da ima Pavel prav. Teodoret piše tako-le: „ Veliki Peter j molče pritrjuje navzočim judovskim kristjanom Pavlove besede, kakor bi hotel reči: Po pravici nas kara in njegovim besedam se ne da ugovar¬ jati." Pri tem sporu se ni šlo za noben verski nauk, v verskem načelu sta bila Peter in Pavel edina; tudi se ni šlo za kako nravno vprašanje, marveč samo zato, kaj je bilo v dotičnih razmerah bolj pametno in previdno. Sv. Avguštin pravi: „Pavel se je odlikoval z ljubeznijo, polno odkrito¬ srčnosti, Peter pa s sveto, ljubezni polno poniž¬ nostjo. Pavel zasluži pohvalo pravične odkrito¬ srčnosti, Peter pohvalo svete ponižnosti." III. Jezus je Odrešenik in ne postava. 2, 15 — 21. Mi smo po rojstvu Judje in ne greš¬ niki, rojeni od poganov. Ker pa vemo, da človeka ne opravičijo dela po po¬ stavi, ampak vera v Jezusa Kristusa, zato verujemo v Jezusa Kristusa, da se iz Kristusove vere opravičimo, in ne iz del po postavi; ker iz del po postavi se ne da opravičiti noben človek. Ako smo pa mi, ki iščemo svojega opra¬ vičenja, tudi izkazani kot grešniki, ali je torej Kristus služabnik greha? Bog ne daj! Če namreč to, kar sem podrl, zopet zidam, se s tem kažem, da sem pre¬ stopnik. Po postavi sem namreč umrl postavi, da bi živel Bogu. S Kristom sem pribit na križ. Nič več ne živim jaz, marveč Kristus živi v meni. Ko¬ likor zdaj živim v telesu, živim v veri božjega Sinu, ki me je ljubil in samega sebe zame dal. Božje milosti ne zame¬ tujem. Če bi namreč po postavi prišla pravičnost, potem je Kristus zastonj umrl. 822 Postava ne dajo pravičnosti. Razlaga. V tem odstavku ponavlja Pavel tiste misli, katere je v zboru v Petrovi navzočnosti poudarjal. Ž njimi je hotel podučiti judovske in poganske kristjane, da postava po Kristusovem odrešenju nič več ne pomaga k zveličanju, in dokazuje, da se kristjani opravičijo samo po božji milosti, ne pa po zvrševanju Mojzesove postave. Začetek njegovega dokazovanja se da ob kratkem tako-le opisati: Mi, kar nas je Judov, smo sinovi izvo¬ ljenega naroda; v primeri z nami so pogani, ki ne poznajo pravega Boga in ne njegovih postav, grešniki v posebnem smislu. Sv. Pavel ne taji s tem, da hi Judje ne bili grešniki, saj dokazuje, da vsi Judje in pogani potrebujejo opravičenja, marveč hoče le reči, da so pogani, ker ne poznajo pravega Boga in njegove postave, veliko bolj z grehom zvezani kakor Judje. Judovski kristjani so pa sprejeli vero v Kristusa, zato da bi se opra¬ vičili, da bi se jim odpustili njihovi grehi, da bi dosegli posvečujočo milost Božjo, in da bi tako postali deležni večnega zveličanja. Iz tega sledi, da se opravičenje ne more doseči iz del po po¬ stavi, namreč iz zvrševanja Mojzesove postave, ker bi sicer ne bilo treba vere v Kristusa. S tem, da so navzoči Judje sprejeli Kristovo vero, so sami dokazali, da pričakujejo opravičenja in zve¬ ličanja samo od Kristusa, ne pa od zvrševanja Mojzesove postave. Vera, ki govori o nji tukaj sv. Pavel, pa ni samo zaupanje v Kristusa, marveč je najprej trdno prepričanje, da je evangelij, ki ga je Bog razodel, resničen. S tem prepričanjem pa mora biti zvezana tudi ljubezen in pokorščina do Boga. Vera, ki jo omenja Pavel, pomeni popolno izro¬ čitev celega notranjega človeka, njegovega uma, srca in volje božjemu razodetju. Ta vera ni samo človeško delo, marveč tudi delo božje milosti. Po tej veri se človek opraviči in sicer tako, da je vera začetek, korenina, temelj, nujna predpriprava, neobhoden pogoj in sredstvo za opravičenje. Sv. Pavel se nato loti morebitnega ugovora, ki se da tako-le povedati: Če judovski kristjani opuste Mojzesov zakon, potem se s tem postavijo na tisto stopnjo, kjer so pogani, in postanejo vsled tega taki grešniki, kakor oni. Če se pri tem sklicujejo na Kristusa, potem po njihovem Kristus, zavoljo katerega se zvrševanje postave zanemarja, postane sam sodeležen greha, ker se zavoljo njega prestopi božja volja. Ta ugovor omenja Pavel v besedah: Ako smo pa mi, ki iščemo svojega opravičenja, tudi izkazani kot grešniki, je torej Kristus služabnik greha? Nato odgovori Pavel: Bog ne daj! Kdor išče svojega opravičenja brez postave v Kristusu, ni grešnik. Ravno na¬ robe je: Kdor to sezida, kar je preje podrl, tak izpričuje, da prej ni prav delal. To se pravi, če kak vernik, ki se je izpreobrnil iz judovstva, tisto postavo, katero je prej spoznal za nesposobno, da bi se po nji doseglo opravičenje, zopet začenja zvrševati, in trdi o nji, da je za zveličanje P°' trebna, tak kaže, da je prestopil božjo voljo ta¬ krat, ko se je obrnil h krščanstvu. Mojzesova postava je za kristjana podrta in Jud, ki se obrne h krščanstvu, jo prostovoljno podere. Če jo potem¬ takem zopet začne zidati, to se pravi, če začne trditi, da je postava za zveličanje potrebna, potem spričuje s tem, da prej ni prav delal. Nato pravi Pavel: Po postavi sem umrl postavi, da bi Bogu. Topomenja: Mojzesova postava sama kaže na Kristusa in pričakuje njegovega odrešenja- Postava sama uči, da je naša dolžnost, oprijeti se Kristusa in njegovega nauka. Po postavi sem torej umrl postavi, sem torej prost od postave, da bi živel Bogu, da bi se prerodil za popolnoma novo življenje. Potemtakem je zopetna zahteva, da se mora postava zvrševati, proti namenu Moj¬ zesove postave same. Silno lepo pojasnjuje nato sv. Pavel, kako se zvršuje smrt postave, in kako se poraja novo živ¬ ljenje. Smrt postave je v zvezi s križanim Kri¬ stusom. Kdor veruje v Kristusa, je ž njim na križ pribit. S tem se začenja popolnoma novo življenje zanj. Telo ima sicer še vedno umrljivo, toda vir življenja je popolnoma nov. Nič več ne živi v delokrogu Mojzesove postave, marveč samo v ozračju vere božjega Sinu, in po tej veri živi Kristus v njem. Sv. Pavel pristavlja: Božje milosti ne zametujem; to se pravi tiste milosti, ki sem jo prejel, in ki jo čutim v samem sebi, ne pusti®) hočem se je držati; in zato tudi ne morem prip B ' stiti, da bi bilo zvrševanje postave za opravičenje potrebno. Če bi bilo to res, potem je bila Kri¬ stusova smrt nepotrebna. Ga!. 3, 1—18. Vera daje pravico. 823 Drugi del. Mojzesova postava in Kristova vera. 3 , 1 — 4 , 31 . Opravičenje iz vere in ne iz postave. 3 , 1 — 18 . Nespametni Galačani! Kdo vas je Premotil, da ne verujete resnice, saj smo vam pred vašimi očmi opisali kri¬ žanega Jezusa Kristusa. Samo to bi rad zvedel od vas, ali ste iz dela po po¬ stavi prejeli Duha, ali zato, ker ste sprejeli vero. Tako neumni ste, ki ste v Duhu začeli, da hočete sedaj v mesu končati. Ali ste zastonj toliko trpeli? Da ki bilo vsaj le zastonj! Ali deluje tisti, kateri vam daje Duha, in čudeže dela ^ed vami, iz del po postavi ali iz vere ? Abraham je tudi Bogu veroval in to mu je bilo všteto v pravičnost. Spo¬ znajte torej: Tisti, kateri so iz vere, So Abrahamovi otroci. Ker je pa pismo naprej videlo, da Bog opravičuje na- rode iz vere, je napovedalo Abrahamu: V tebi bodo blagoslovljeni vsi narodi. Tako so blagoslovljeni tisti, kateri so iz vere z vernim Abrahamom vred. Vsi, kateri so namreč iz del po postavi, so pod prekletstvom. Zapisano je namreč: Preklet bodi vsak, kdor ne ostane pri vsem, kar je Pisanega v bukvah postave, da na j izpolnjuje. Da pa po postavi nihče ni opravičen pri Bogu, je jasno, ker pravični živi iz vere. Postava pa ni iz vere, marveč kdor jo izpolnjuje, ko živel v nji. Kristus nas je odkupil od prekletstva Postave, ker je postal za nas preklet, kakor je pisano: Preklet je vsak, kdor visi na lesu. Tako je prišel v Kristusu Jezusu Abrahamov blagoslov k narodom, da smo mi prejeli po veri °bljubljenega Duha. Bratje, po človeško vam povem: Celo kakega človeka pravnoveljavne °Poroke nihče ne ovrže, ali nihče ji ničesar ne pridene. Abrahamu in nje¬ govemu zarodu so bile pa zagotovljene obljube. Ne pravi se: in zarodom, kakor bi jih bilo več, marveč le o enem: In tvojemu zarodu, to je Kristusu. Tako-le sodim: Od Boga prej pravno¬ veljavne oporoke ne ovrže štiristo in trideset let kasneje došla postava, da bi uničila obljubo. Če namreč pride dedščina iz postave, ne pride več iz obljube. Bog jo je pa Abrahamu po obljubi daroval. Razlag 1 a. 1. Izkušnje. Med prejšnjim odstavkom in tem, ki se sedaj pričenja, je globoka notranja zveza. Prej je sv. Pavel ponavljal, kar je svoj čas v Antiohiji govoril zbranim kristjanom. Ob teh mislih se mu je vzbudil v duši spomin na neskončno božjo ljubezen, ki se je pokazala v Kristusovem odrešenju. Tako veličastno, tako bla¬ ženo se mu je zdelo to delo, da mu je naravnost nepojmljivo, kako more kdo vrednost Kristusovega dela zmanjševati. In sedaj se spomni Galačanov. Vidi jih, kako vsled nesramnega zapeljevanja že skoraj zametujejo Kristusa in njegovo milost, ter se uklanjajo Mojzesovi postavi. Iz dna razboljene duše mu prikipi očitek: Nespametni Galačani. In jih vprašuje: Kdo vas je premotil, ko ste vendar natančno slišali o odrešenju, katero nam je za¬ služil križani Jezus? Sklicuje se dalje na njihovo lastno izkušnjo. Ali so sv. Duha prejeli vsled tega, ker so zvrše- vali postavo, ali ker so sprejeli Kristusovo vero ? Odgovora ne pričakuje, saj je umljiv sam po sebi. Galačani so bili po večini pogani, zato judovske postave niti poznali niso. Po pravici jim torej očita neumnost, da hočejo življenje, ki so ga pri¬ čeli s sv. Duhom, sedaj končati v mesu; to se pravi, v različnih telesnih delih, katere zahteva Mojzesova postava, zlasti v obrezovanju. Iz besedi: Ali hočete zdaj v mesu končati ? sklepamo po pra¬ vici, da so judovski prenapetneži zahtevali pred vsem obrezo. Dalje spominja Pavel Galačane na raznovrstno trpljenje, ki so ga zavoljo Kristusa 824 Abrahama je opravičila vera. pretrpeli. Kliče jim: Ali ste zastonj toliko trpeli? in pristavlja, da bi bilo vsaj le zastonj; to se pravi, da bi vsaj ne bilo druge škode kakor to, da so nekoliko trpeli, da bi vsaj ne bilo te škode, da pri tem ne izgube vsega svojega prejšnjega zasluženja in končno celo večnega zveličanja. Nazadnje jih opozarja na čudežna dela sv. Duha med njimi in jih zopet vprašuje: od kod to, ali iz postave ali iz vere? 2. Abrahamov zgled. Apostol navaja za zgled očaka Abrahama in pravi o njem, da je on zavoljo vere v Boga dosegel opravičenje. Potemtakem je Abraham oče vseh tistih, ki ve¬ rujejo in dosežejo v veri opravičenje; samo ti so pravi Abrahamovi otroci. Vsled tega so tudi verni Galačani v tem smislu iz Abrahamovega rodu. To nam dokazuje sv. pismo. Abrahamu je rekel Bog: V tebi bodo blagoslovljeni vsi narodi, to se pravi: tisti, kateri bodo kakor ti verovali, bodo blagoslovljeni kakor ti. Nasprotniki so trdili, da so deležni Abrahamovega blagoslova samo tisti, kateri izpolnjujejo postavo. Temu odgovarja sv. Pavel, da so vsi, kateri so iz del po postavi, ki iščejo zveličanja v zvrševanju postave, pod prekletstvom. Da to dokaže, se sklicuje na sv. pismo, kjer je zapisano, da je vsak preklet, kdor ne zvršuje vse Mojzesove postave. 1 Ugovar¬ jati bi se moglo: preklet je samo tisti, kdor vse postave ne izpolnjuje. Nato odgovarja: z zvrse¬ vanjem postave ne doseže nihče opravičenja in zato ne uide nobeden prekletstvu. Pač so bili v starem zakonu tudi pravični ljudje, toda opravi¬ čeni niso postali po postavi. V sv. pismu stoji zapisano jasno, da pravični živi iz vere; 2 te be¬ sede je govoril sam Bog. Postava pa ni iz vere; to se pravi: postava ni zidana na vero, njen namen se ne uresničuje po veri, marveč postava se tiče raznovrstnih zunanjih dejanj. Zato pravi sv. pismo: Kdor izpolnjuje postavo, bo živel v nji, ali po nji. 3 Tem resnicam, ki jih je dokazoval do sedaj, da postava ni nikogar notranje opra¬ vičila, da ni nikogar rešila prekletstva, stavi apostol poln hvaležnosti in veselja Kristusa na¬ sproti, ki je celo človeštvo odkupil od prekletstva; prostovoljno je namreč na križu postal za nas preklet. Kakor je les, ki nanj obesijo k smrti obsojenega človeka, zunanje znamenje prekletstva, 1 Prim. V. Mojz. 27, 26. 4 Hab. 2, 4. 3 Glej III. Mojz. 18, 5; prim. Ez. 20, 11. ki mu je obsojenec zapadel, tako tudi križ, na katerem je Kristus za človeštvo umrl. V tem zmislu navaja apostol besede sv. pisma: preklet je vsak, kdor visi na lesu. 1 Po judovski šegi so namreč posebno velike hudodelnike potem, ko so jih kamenjali, še mrtve na kol obesili v javno osramotenje. Ni bilo pa dovoljeno pustiti trupla takega nesrečnika črez noč, da se s tem ne bi onečistila vsa dežela. V tej zvezi stoji zapisano, da je preklet, kdor visi na lesu. Sv. Pavel nato ponavlja že prej izrečeno misel, da je Kristus odvzel s svojo smrtjo prekletstvo od nas, in da se je zato Abrahamu dani blagoslov razlil nad vse narode, nad Jude in pogane, da so vsi pr e ' jeli obljubljenega sv. Duha, in sicer ne po postavi, ampak po veri. Mogel bi kdo ugovarjati, naj torej velja, da je za opravičenje treba vere, toda odkar je Bog dal postavo, je navezano tudi nanjo. Ta ugovor pobije sv. Pavel s čisto domačim zgledom. Opo¬ roka, ki je prav narejena, ostane v veljavi. Nihče je ne sme zavreči, ali ji kaj pridejati. Bog je dal Abrahamu in njegovemu zarodu obljubo. Te ob¬ ljube so nekako božja oporoka, ker je v nji do¬ ločena dedščina za Abrahama in njegov zarod. Kdo je ta zarod? Pavel razlaga, da se tiče ta beseda enega, samo ene osebe in ne vsega judov¬ skega rodu. Zarod, ki o njem govori sv. pismo, je samo pravi postavni Abrahamov zarod. Ta zarod je v polnem pomenu besede samo Mesija- Kristus, seveda ne samo za svojo osebo, marveč za vse tiste, ki so ž njim, kakor s svojo glavo, eno telo; skratka: vsi tisti, ki so prava Kristu¬ sova družina; to se pravi: Kristus in vsi njegovi verniki. Ta Pavlova razlaga je popolnoma opra¬ vičena. Bog je Abrahamu obljubil večno dedščino obljubljene dežele. Zagotovil mu je, da bodo v njegovem zarodu vsi narodi na zemlji blagoslov¬ ljeni. Potemtakem je nemogoče, da bi veljale te besede samo o judovskem narodu, marveč se mo¬ rajo tolmačiti tako, kakor jih je tolmačil Pavel- Na podlagi te razlage sklepa apostol tako-le: če je že oporoka vsakega človeka, ki je pravilno narejena, neizpremenljiva, potem je gotovo od Boga narejena oporoka tembolj stalna in ne¬ omajna. Bog je po svoji oporoki obljubil Abraha¬ movemu zarodu večno dedščino in blagoslov z a vse narode. Nemogoče je torej, da bi Mojzesova postava, ki je bila še-le 430 let po tej oporoki 1 V. Mojz. 21, 23. Gal. 3, 19—4, 7. Postava je priprava za Kristusa. 825 dana , božjo oporokou ničila. Nemogoče si je mis¬ liti, da bi se vsled te poznejše dane postave °bljubljena dedščina dobila samo, če bi se postava z vrševala, in ne več na temelju iz neskončne milosti božje dane obljube. II. Pomen postave. 3 , 19 — 4 , 7 . V Čemu je torej postava? Zavoljo pre- s topkov se je pridodala, dokler ne pride Za rod, ki mu je bila dana obljuba, iz¬ ročena po angelu posredovalcu v roko. Posredovalec pa ni enega samega; Bog l e pa en sam. Ali je torej postava zoper božje ob¬ ljube? Bog ne daj! Ko bi bila namreč ^ a na postava, ki bi mogla oživljati, bi čila res pravičnost iz postave. Toda Pismo je vse zaprlo pod greh, da bi bila obljuba dana vernikom iz vere v J e zusa Kristusa. Preden je pa prišla vera, nas je Varovala postava združene, dokler se ^i razodela vera, ki je imela priti. Postava je bila torej naš vzgojitelj za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere. ^dkar je pa prišla vera, nismo več pod Vz gojiteljem. Saj ste vsi božji otroci po veri v Kristusu Jezusu. Kar vas je namreč krščenih v Kristusu, ste oblekli Kri¬ stusa. Tukaj ni ne Juda, ne Grka, ne sužnja, ne prostega, ne moškega, ne zenske: saj ste vi vsi eno v Kristusu Jezusu. Če ste pa Kristusovi, P° tem s te tudi Abrahamov zarod, dediči po °bljubi. Pravim pa, dokler dedič še ni polno¬ čen, se ne razloči od hlapca, če je tudi gospodar vsega, marveč je pod Varihi in oskrbniki do takrat, kakor je odločeno od očeta. Tako smo bili tudi dokler nismo bili polnoletni; slu- 2l li smo pod ukazi sveta. Ko se je pa čas dopolnil, je poslal Kog svojega Sinu, rojenega iz žene, Podložnega postavi, da odkupi tiste, kateri so pod postavo, zato, da dose¬ žemo posinovljenje. Ker ste pa sinovi, je poslal Bog Duha svojega Sinu v vaša srca, ki kliče Aba = Oče. Potemtakem nisi več suženj, ampak sin, če si pa sin, si tudi božji dedič po Kristu. Razlaga. 1. Pomen postave. Iz vsega, kar je sv. Pavel prej povedal, se samo po sebi ponuja vprašanje, kakšen pomen ima torej Mojzesova postava? Na to vprašanje odgovarja sv. Pavel, in sicer pravi prvič, da je imela postava namen s svojimi težkimi zapovedmi in prepovedmi tako- rekoč izzivati prestopke proti sebi. Prej dani ob¬ ljubi je bila postava pridodana zavoljo prestopkov; s tem noče reči sv. Pavel, da je Bog prestopke naravnost nameraval; to bi bilo pač z božjo sve¬ tostjo nezdružljivo. Toda po besedah sv. Pavla je hotel Bog, da bi se greh pokazal v vsi svoji strašni moči, in sicer zato, da hi ljudje splošno spoznali, da so grešniki, da sami nimajo moči, da bi se greha rešili, da bi vsled tega zahrepeneli po odrešenju in se s tem pripravili na to, da se zvrše nad njimi od Boga dane obljube. Vsled tega je bila tudi postava dana samo za nekaj časa, dokler namreč Abrahamov zarod, ki mn je bila dana obljuba, to je namreč Kristus, ne pride. Ko je ta prišel, je postava sama po sebi kon¬ čana. Obljubo je prejel Abraham neposredno od Boga, pri postavi so pa sodelovali angeli in po¬ sredovalec Mojzes, ki je posredoval med izrael¬ skim ljudstvom in angeli. Sv. Pavel govori, da je bila postava izročena posredovalcu v roko. Tu misli v prvi vrsti na kameniti ploči, ki so bile na njih božje zapovedi. Apostol sklepa, da posredovalec ne more biti za enega samega, marveč posredo¬ vati se more samo k večjemu med dvema, in vsled tega je to popolnoma različno od testamenta ali obljube. Posredovalec pomaga, da se med dvema strankama sklene pogodba. Taka pogodba je dvostranska; tako je Mojzes posredoval, da se je sklenila med Bogom in Izraelci pogodba. Bog je zahteval od Izraelcev zvestobo in zvrševanje po¬ stave. Izraelci so pa imeli od Boga zagotovilo, da se v tem slučaju zvršijo dane obljube. Sv. Pavel pravi: Bog je pa en sam, to se pravi: Bog je svojo obljubo dal sam in pri tej ni bilo nobenega posredovalca in zato tudi ta obljuba ni dvo¬ stranska, ampak samo enostranska, neodvisna, samostojna. Drugič uči apostol, da je bila po¬ stava dana zato, da bi vzgojila ljudi za Kristusa. 826 Ravnopravnost po Kristusu. Vprašuje se začetkom, ali je postava zoper božjo obljubo, to se pravi, ali je potemtakem postava, ki je popolnoma drugačnega značaja kakor ob¬ ljuba, nasprotna božjim obljubam, in nato odgo¬ varja : Bog ne daj! To utemeljuje s tem, da kaže, kako bi se ravno v nasprotnem slučaju moralo tako sklepati. Če bi namreč postava ne bila dana zavoljo prestopkov, marveč ko bi sama mogla duhovno oživljati, to se pravi, posredovati nad¬ naravno življenje božje milosti, bi bila ravno v tem slučaju zoper obljube. V dokaz, da je tako, navaja sv. Pavel sveto pismo, in sicer besede, da je vse zaprto pod greh. Vsi ljudje so kakor v trdnih verigah zvezani podvrženi grehu in s tem tudi prekletstvu tako, da ne more iz svoje moči grehu nihče uiti. Greh pomenja tukaj izvirni greh, pa tudi vse dejanske grehe. Sv. Pavel se ne nanaša tukaj na kak poseben izrek svetega pisma, marveč na sveto pismo sploh. Iz svetega pisma je razvidno, da so vsi ljudje grehu pod¬ vrženi zavoljo tega, da bi verniki prejeli obljub¬ ljeno božjo dedščino samo kot milostni dar na podlagi vere v Kristusa. Sv. Pavel razlaga dalje: Preden je prišla vera, je Izraelce varovala postava. Mojzesova postava je bila za izvoljeni izraelski narod nekak čuvaj. Branila jih je stika z drugimi narodi in s tem tudi malikovalstva in silnih pregreh, ki so bile med pogani v navadi. Zraven je pa Izrael¬ cem pojasnjevala božjo voljo, jih učila, kaj je prav in kaj je greh, in jih je z obljubami in kaznimi bodrila, naj ljubijo dobro in sovražijo hudo. Ker so pa Izraelci spoznali, da ne morejo zvrševati naloženih dolžnosti, in ker so se vsled pomno¬ ženih zapovedi pomnožili tudi prestopki, se je morala vzbuditi v Izraelcih zavest, da so sami popolnoma nezmožni rešiti se iz grešnih verig. Tako je postava vzgojevala izraelsko ljudstvo za Kristusa. Vsled postave so se Izraelci morali obračati v svojem hrepenenju in svojem upanju na Odrešenika in s tem so morali priti do pre¬ pričanja, da jih more rešiti samo Odrešenik. Iz¬ raelsko ljudstvo je bilo pred Kristusom kakor otrok, postava je bila pa njegov učitelj in vzgo¬ jitelj; ko je Kristus prišel na svet, je moral ta vzgojitelj odstopiti. Kristjani potem ne stoje več pod postavo, marveč so polnoletni božji otroci; s krstom so namreč združeni s Kristusom, Kristusa so takorekoč oblekli, postali udje njegovega skriv¬ nostnega telesa. Ker so pa vsi krščeni kristjani združeni z ravno tistim Kristusom, zato so vsi v Kristusu enakopravni. Odstranjeni so vsi drugi razločki, ki so ljudi pred Kristusom ločevali med seboj, in ki jih brez Kristusa vedno ločujejo. Od¬ stranjen je narodni razloček med Judi in pogani; ni ne Juda, ni ne Grka. Grk pomenja tukaj P°' gana. Tudi med prostimi in med sužnji ni več razločka. Pogani sužnja niso šteli za popolnega človeka. Gospodar je imel sužnja samo za svoje orodje. Ta veliki družabni razloček med boga¬ timi vlastelini in sužnji nima v Kristusu nobene podlage več. Krščeni suženj je popolnoma enako¬ praven krščenemu svobodnemu imenitniku. Tudi spol ne odloča nič več. Pri Judih, še bolj pa P rl poganih, je bila ženska takorekoč brez pravice. Štela se je za manj vredno od moškega. Tega po Kristusu ni več. Vsi kristjani štejejo vsled svoje zveze s Kristusom takorekoč eno osebo, žive eno življenje. Seveda velja to popolnoma samo v nadnaravnem življenju. Toda brez vsakega dvoma se je po Kristusu tudi razloček med na¬ rodi in stanovi postavil na popolno novo podlago- Posameznik in narodi so dobili v Kristusu novo višjo vrednost; tudi v narodnem in družabnem življenju sploh je postala edinost in medsebojna vzajemnost po Kristusu mnogo večja, neprimerno višja nego naravni razločki. Iz tega sledi: če so vsi verniki, torej tudi Galačani, Kristusovi, ker so ž njim združeni, potem so tudi Abrahamov zarod, ker je Kristus Abrahamov zarod, če so pa Abrahamov zarod, potem so tudi dediči P° obljubi, to se pravi, potem imajo pravico na ded¬ ščino, ki jo je Bog Abrahamu obljubil. 2 . Mladoletnost. Prejšnji odstavek rodi vprašanje, zakaj je bilo na obljubljeno dedščino treba tako dolgo čakati. Na to odgovarja apostol z zgledom mladoletnega dediča. Mladoletni dedič se ne razloči od hlapca, varihi in oskrbniki g a vodijo, dokler ne postane polnoleten. Tudi božji dediči, ki jim je bila obljubljena dedščina v Kri' stusn, so bili pred Kristusom mladoletni, nezreli- Služili so pod ukazi sveta. Njihova vera je bi ki le bolj zunanja, telesna. Judje so sicer poznali pravega Boga, toda njihovo versko življenje je bilo navezano na mnogobrojne zunanje, telesne oblike. Pri poganih je bila telesna stran še ve¬ liko bolj očita, ker so namesto Boga telesne p°' svetne reči po božje častili. Ko pride določeni čas in postane dedič polno¬ leten, prevzame gospodarstvo, očetovo dedščino- Bog po Kristusu naš Oče. Gal. 4, 8—20. Nespamet (ialaoanov. 827 Ravnotako se je zgodilo z božjim dedičem, ko se 3 e dopolnil čas. Bog je poslal svojega Sina na Sy et, in sicer ne v božji slavi, ampak rojenega iz žene, podložnega postavi, kot pravega človeka s popolno človeško naravo, kot sina postavi pod¬ ložnega izvoljenega ljudstva. S tem, da je božji Sin nase vzel postavo, je zvršil predpogoj, da je Izraelce s svojo smrtjo na križu odkupil od su¬ ženjstva Mojzesove postave. Božje učlovečenje 3 e Pa tudi predpogoj, da so vsi ljudje dosegli Posinovljen j e, to se pravi, da so pogani in Judje P° Kristovem zasluženju in v njem dosegli pra¬ vice svobodnih, polnoletnih božjih otrok. Pravi Sin božji je samo Kristus. Verniki, ki so z njim združeni, so po milosti posinovljenci božji. Nato se obrača Pavel zopet h Galačanom; tudi oni so postali božji otroci, zato jim je pa Rog poslal Duha svojega Sinu, Duha, ki izvira iz Očeta in Sina in v tem Duhu molijo Boga in ga kličejo z imenom Oče = Aba. Aba je aramejska keseda in pomen j a očeta. Sami iz sebe bi nikoli ne mogli Boga imenovati svojega očeta. Bog je za človeka, ki je v grehu, ki še nima božje mi¬ losti, samo groze poln gospodar in strašen sod¬ nik- S Kristusom združeni človek pa moli v Bogu Sy ojega očeta. Svetega Duha pa niso prejeli Galačani zavoljo postave, marveč po veri. Ker so po veri in Kristusu postali božji otroci, po¬ sinovljenci božji, zato jim je poslal Bog svetega Ruha. Potemtakem, tako sklepa sv. Pavel, ti Galačan nisi več suženj, hlapec, kakor so bili Judje pod postavo pred Kristusom, postava ni tvoj učitelj in vzgojitelj, marveč svoboden, polno¬ leten sin si in s tem tudi božji dedič po Kristusu. III. Galačani in postava. 4, 8—20. Takrat, ko še Boga niste poznali, s te seveda služili bogovom, ki v resnici niso bogovi. Sedaj pa, ko ste spoznali Rloga, ali pravzaprav, ko je Bog vas spoznal, se obračate zopet k slabim in revnim začetnim naukom, katerim ho¬ čete zopet iznova služiti. Dneve ob¬ hajate in mesece in dobe in leta. Bojim se, da ne bi bil morda zastonj pri vas deloval. Bodite kakor jaz, ker sem tudi jaz kakor vi. Prosim vas zato, moji bratje. Najmanjše krivice mi niste storili, veste pa, da sem vam poprej v slabotnem telesu oznanjal evangelij, in kakšna iz¬ kušnja vam je bila naložena vsled moje bolezni. Vi me pa niste zaničevali, niste me s sramoto odpodili, marveč sprejeli ste me kot božjega angela, da, kot Jezusa Kristusa. Kje je sedaj vaše blagrovanje? Moram vam pač izpričati, da bi bili, če bi bilo treba, sebi oči izdrli, in jih meni dali. Ali sem torej postal vaš sovražnik s tem, da sem vam resnico povedal ? Vneti so za vas, pa ne, kakor je prav, temveč izključiti vas hočejo, da bi se vi zanje vneli. Dobra pa je vnema za dobro povsod in vselej, ne samo takrat, ko sem pričujoč pri vas. Otro¬ čiči moji, za vas zopet trpim porodne bolečine, dokler se Kristus ne upodobi v vas. Sedaj bi bil rad pri vas in bi izpremenil svoj glas, ker sem v skrbeh za vas. Razlaga. Apostol slika v tem odstavku, kako nepojm¬ ljivo je, da Galačani svojo sinovsko čast zametajo in se podajajo v sužnost pod postavo. Bili so suž¬ nji, hlapci, ki so častili malike, ker niso poznali pravega Boga, zdaj pa, ko so ga spoznali, in ko jih je tudi Bog za svoje otroke pripoznal, se mu zdi silno čudno, kako se morejo oprijemati slabih in revnih naukov in zopet iznova podajati se v sužnost. Ti slabi in revni začetni nauki niso nič drugega, kakor judovske obredne šege: obrezovanje, umivanje, očiščevanje itd. Slabe jih imenuje, ker ne morejo človeka zveličati, revne, ker so samo predpodobe krščanskih dobrin. Žalosten poudarja, da so Galačani tako daleč zašli, da praznujejo judovske sobote in druge praznike. Dneve, to je sobote; mesece, to je prvi dan v mesecu, kije bil pri Judih praznik; dobe, to je praznike, ki so tra¬ jali po več dni; leta, to je sedmo in petdeseto leto. Judovski agitatorji so potemtakem vpeljali med Galačani judovski koledar. Ker se omenja praz¬ novanje let, smemo sklepati, da so leta 47—48, ko je bilo sobotno leto za Jude, Galačani že za¬ šli v njihove mreže. Ves v skrbeh vzklikuje apostol, da se boji, da ne bi bil pri njih zastonj deloval, 828 Ljubezen sv. Pavla do GalaSanov. da ne bi bilo njegovo delo za njihovo zveličanje brezuspešno. Da bi jih nagnil k povratku, prične oseben opis. Prisrčno jih prosi, naj bi šli za njim in naj bi se tako odpovedali postavi, kakor se je on. On, rojen Jud, se je odrekel postavi in se prilagodil njihovim šegam. Spominja jih, kako so ga ljubili in spoštovali, ko je bil med njimi. Spominjajo se gotovo še, kako je bil bolehen in slab, ko je bival med njimi. O tej bolezni ne vemo nič drugega. Po pravici pa smemo sklepati, da je ravno bolezen Kdo je tako izpremenil Galačane? Pavel ne imenuje nobenega imena, saj jih Galačani sami dobro poznajo. Ob kratkem pa naslika njihove sebične spletke. Vnemo kažejo za Galačane, toda ne prave, marveč samo hinavsko; izključiti hočejo Galačane iz zveze s Pavlom zato, da bi bili Oa- lačani samo zanje vneti. Pavel dela drugače. On je vnet za Galačane in gori za njihov blagor tudi takrat, ko ga ni pri njih. Kakor mati v porodnih bolečinah, tako trpi tudi on zanje, dokler ne pr®' kvasi njegov duh in njegovo življenje vsega nji' Sv. Pavel v Lystri, kjer ga imajo za Merkurja in mu hočejo žrtvovati. (Preproga po Bafaelovem. načrtu.) zadržala Pavla, da je ostal dalje časa medGala- čani. Vkljub temu, da je bil Pavel ves slaboten in bolan, ko jim je oznanjal evangelij, ga pa vendar niso zaničevali, marveč so ga sprejeli kot angela, kot bi bil prišel med nje Zveličar sam. Pavel vprašuje: Kje je sedaj vaše blagrovanje ? to se pravi, kje je sedaj vaše veselje, s katerim ste pozdravljali apostola v svoji sredi? Svoj čas bi bili dali oči zanj, zdaj se pa vidi, kakor bi ga imeli za sovražnika, in sicer samo zato, ker ozna- nuje čisti evangelij in vam govori resnico. hovega življenja. Zaželi si po njih. Kad bi, namesto da govori ž njimi v mrzlem pismu, go¬ voril osebno ž njimi, in sicer bi izpremenil svoj glas in tako izpregovoril pred njimi, da bi njegova beseda našla pot k njihovemu srcu. Zdaj je daleč od njih in v skrbeh zanje ne ve, kako bi se jih lotil in s kakšnimi besedami bi jih spravil na pravo pot. V tem odstavku kaže sv. Pavel svoje gorko srce za vernike, ki jih je izpreobrnil h krščanski veri. Ljubi jih v resnici kakor svoje otroke in s celo svojo dušo skrbi za njihov blagor. Gal. 4, 21-23. Krščanska prostost. 829 IV. Krščanska prostost. 4, 21—23. Povejte mi vi, ki hočete biti pod postavo, ali ne poznate postave? Saj je pisano: „Abraham je imel dva sina,_ enega od dekle, enega od svobodne. Od sužnje rojeni je spočet po telesu, od svobodne pa po obljubi. To je v podobi povedano. To sta namreč dve zavezi: ena na sinajski gori, ki rodi za sužnost, in ta je Hagara. Sinajska gora stoji v Arabiji, v eni vrsti s se¬ danjim Jeruzalemom, ker ta je s svo¬ jimi otroci vred v sužnosti. Gornji Jeruzalem, ki je naša mati, je pa svo¬ boden. Pisano je namreč: „Raduj se ti nerodovitna, ki ne rodiš, veseli se in zaukaj, ki nimaš porodnih bolečin, ker samica ima mnogo več otrok, kakor tista, katera ima moža.“ Mi pa, bratje, smo po Izaku otroci obljube. Kakor je pa takrat po telesu spočeti pregnal po duhu spočetega, tako je tudi zdaj. In kaj pravi pismo. »»Izženi deklo in njenega sinu, ker de¬ klin sin naj nima dedščine s sinom svobodne.“ Zato, moji bratje, nismo deklini otroci, ampak otroci svobodne matere. Razlaga. Apostol hoče iz svete zgodovine podati Gala- čanom nov dokaz, da so verniki oproščeni od Postave. Opisuje namreč, da je imel Abraham dva sina, enega s Hagaro, svojo znano sužnjo, drugega s svobodno ženo Saro. 1 Oba sta bila sicei sinova, toda različna po svojem rojstvu: Izmael Po naravi rojen, Izak pa po obljubi in milosti dobrega Boga, kije stari Sari dal sina. >5 v. Pave razlaga ta dogodek v prenešenem, preroškem duhu. Pravi namreč, da pomenj ata Hagara in Saia o e zavezi. Hagara je podoba stare zaveze, Sara pa 1 Glej I. Mojz. 16, 1—5; 15 nasl. 21, 2 nasl. nove. Stara zaveza izvira iz Sinajske gore in rodi za sužnost, to se pravi: njeni otroci so od roj¬ stva zavezani k postavi, mladoletni in neprosti morajo služiti pod vzgojiteljem, namreč pod po¬ stavo. Gora Sinaj stoji pa v Arabiji in Izmaelov rod se je ravno v Arabiji razširil. Sinajska gora pa'stoji v eni vrsti s sedanjim Jeruzalemom; res se tudi gore držč skupaj. Sedanji Jeruzalem je središče stare zaveze in pomenja vse Jude. Ta Jeruzalem je ravno tako v sužnosti s svojimi otroci, kakor Hagara s svojimi. Sužnja Hagara, ki rodi samo sužnje, je potemtakem predpodoba tudi za sedanji Jeruzalem in za vso staro zavezo. Gornji Jeruzalem, ki ga pomenja Sara, je pa naša mati, mati vernikov. Gornji Jeruzalem je sv. Pavlu novi zakon, nebeško kraljestvo, ki ga je Kristus ustanovil, z eno besedo Kristusova cerkev, ki jo tako silno lepo imenuje z besedo mati. Hagara je predpodoba stare zaveze, Sara s svojimi otroci pa pomenja Kristusovo cerkev. Kakor je namreč Sara rodila Izaka po božji obljubi in milosti, tako je tudi novi Jeruzalem nastal na nadnaraven način. Verniki so tudi otroci obljube kakor Izak. Sv. Pavel navaja pri tem besede iz preroka Izaija. 1 Tam gleda Izaija v duhu, kako se razvija cerkev nove zaveze in jo pozivlje, naj se veseli in raduje. Kakor je Sara po naravi sicer nerodovitna, toda po božji milosti rodi vendar na nadnaraven način ogromno število otrok, ki je večje kakor narod, ki ga predstavlja Hagara. Izmael je svoj čas preganjal Izaka. Tako se godi tudi še sedaj; Judje preganjajo kristjane, toda njihovo prega¬ njanje nima uspeha. Ravno to, ker je Izmael Izaka preganjal, je bilo vzrok, da ga je Abraham z materjo vred izgnal. Tako se godi tudi Judom. S svojim nasprotstvom proti kristjanom se izže¬ nejo sami iz vrste božjih otrok in izključijo iz obljubljene dedščine. Pavel sklepa: Potemtakem nismo mi deklini otroci, ne izviramo po telesu od Abrahama, in zato nismo sužnji postave, marveč smo svobodni sinovi svobodne matere Kristusove cerkve nove zaveze. 54, 1. 830 Gal. 5, 1 — 24. Obreza nič ne pomaga. Tretji del. Opomini in navodila. 5, 1—6, 18. I. Ohranite prostost! 5, 1—24. Kristus nas je osvobodil za prostost. Bodite torej stanovitni in ne pustite se zopet upreči v sužnji jarem. Glejte, jaz, Pavel, vam pravim: Če se daste obrezati, vam Kristus ne bo nič po¬ magal. Iznova izpričujem vsakemu človeku, ki se da obrezati, da je dol¬ žan držati celo postavo. Če mislite, da vas bo postava opravičila, se sami odtrgate od Krista in odpadete od mi¬ losti. Mi namreč čakamo in upamo pravičnosti v Duhu in veri; v Jezusu Kristusu namreč nič ne velja ne obreza, ne neobreza, ampak vera, ki deluje po ljubezni. Dobro ste začeli teči! Kdo vas je ustavil, da niste resnici pokorni? Tako vas ni tisti pregovoril, ki vas kliče: Malo kvasu okisa vse testo. Zanesem se na vas v Gospodu, da ne boste drugače mislili; kdor vas pa moti, bo prejel svojo obsodbo, bodisi kdor¬ koli. Če bi jaz še oznanjal obrezo, ali bi me potem še preganjali? Potem bi pohujšanje križa minulo. O da bi pač bili odsekani, kateri vas motijo. Vi ste namreč poklicani k svobodi, moji bratje. Svoboda naj pa ne daje priložnosti telesu, marveč v ljubezni služite drug drugemu. Cela postava se namreč izpolnjuje z eno zapovedjo. Ta zapoved slove: Ljubi svojega bliž¬ njega kakor samega sebe. Če se pa drug drugega grizete in ujedate, potem glejte, da se medseboj ne pokončate. Pravim vam pa: hodite v duhu in potem ne boste ustrezali telesnim željam. Telo namreč hrepeni proti duhu, duh pa proti telesu. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne storite, kar je vaša volja. Če se pa daste duhu voditi, potem niste pod postavo. Telesna dela so očitna. Ta-le so: prešestvo, nečistost, nesramnost, raz¬ uzdanost, malikovalstvo, vražarstvo, sovraštvo, zdražba, zavist, jeza, boj, prepir, razprtija, nevoščljivost, umor, pijanost, požrešnost, in kar je temu podobnega. O tem vam napovem, kakor sem vam že napovedal: Kdor to dela, ne doseže božjega kraljestva. Duhovni sad je pa ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrot¬ ljivost, zaupnost, krotkost, zvestoba, zmernost, zdržnost, čistost. Zoper to ni nobene postave. Kdor je pa Kristov, je svoje telo križal z grehi in željami vred. K a z 1 a g a. 1. Obreza nič ne pomaga. Sv. Pavel v krepkih besedah poln prisrčnega navdušenja ponavlja, kar uče njegovi prejšnji dokazi. Kristus nas je osvobodil za prostost. Zato naj Galačani nikar ne silijo nazaj v sužnji jarem. Kakor se razvidi iz njegovih besedi, so jih pač prenapeti agitatorji pridobili za judovske šege, niso jih P a še pripravili, da bi se dali obrezati. Pred tem jih svari, češ, če se bodo dali obrezati, potem j e zanje Kristusovo delo brez uspeha. Kdor misli, da je obreza za zveličanje potrebna, pravzaprav zanikava Kristusovo odrešenje. Odločno in slo¬ vesno zatrjuje Pavel, da, kdor se da obrezati, mora izpolnjevati vso postavo. Pravi vernik pri¬ čakuje zveličanja samo v veri, H deluje po ij u ' bežni, to se pravi, v tisti veri, katero oživlja mati vseh čednosti — ljubezen, katera poveličuje vse človeško delovanje, in brez katere tudi vera sama za večno življenje nič ne pomaga . 1 Sv. Pavel po¬ bije s tem zmoto judovskih prenapetežev, hkrati pa tudi zmoto, kakor bi bila vera sama brez dobrih del sposobna človeka opravičiti. Nato apostol bridko toži nad Galačani. Dobro so začeli, sedaj so pa na napačnem potu. Na to pot jih ni V°' klical Bog, ki jih kliče k zveličanju. Galačani se morajo že izprva upirati judovskim nakanam, ker so v nevarnosti, da se popolnoma ne pokva- 1 Prim. I. Kor. 13, 2. Duh in telo. 831 r ij°, če se tudi izprva le malo vdajo. Kakor malo kvasu veliko testa okisa, tako bo tudi le majhna Popustljivost silno škodovala. Upa pa, da bodo Ualačani njegove nauke sprejeli in ne bodo dru¬ gače mislili, kakor on sam. Njihovim zapeljiv¬ cem pa obeta božjo kazen. Nato pravi: Ce bi jaz s ' e oznanjal obrezo, zakaj bi me potem še prega¬ njali. Potem bi pohujšanje križa minulo. Iz tega s ledi, da so judovski hujskači trdili, da Pavel sam d nigod zahteva obrezo. Ta neumni ugovor jim Pobije tako-le: Če bi bilo to res, potem bi bilo nemogoče, da bi me Judje preganjali, in potem bi tudi oznanjevanje Kristusovega križa ne bilo Judom v izpodtiko. Ko bi res oznanjal obrezo in jo zahteval od vernikov, bi s tem tudi pri¬ znaval, da je postava za zveličanje potrebna. Želja, da bi bili hujskači popolnoma odsekani, Popolnoma odstranjeni od Galačanov, sklepa ta odstavek. 2. Pomen ljubezni. Z ljubeznijo se iz¬ polnjuje cela postava. Galačani so božji otroci in zato svobodni. Toda ta svoboda ni svoboda Za greh, ne sme dajati priložnosti telesu, to se Pravi: ne sme se tako rabiti, da bi počutna na¬ bora v svoji poželjivosti smela iskati zase sebični slasti. Krščanska svoboda je sicer tudi služba, ampak služba iz ljubezni. Drug drugemu morajo služiti kristjani in zvrševati dela ljubezni Pri te i priliki ponavlja sv. Pavel to, kar je Kristus svoj čas slovesno izjavil, da je namreč poglavitna zapoved cele postave zapoved: ,.Ljubi Boga nad v se in svojega bližnjega kakor samega sebe. K dor to zapoved izpolnjuje, zvršuje s tem celo blojzesovo postavo. Med Galačani so se pojn\ > e razne stranke. Na te se ozira Pavel, ko pravi: Ge se pa drug drugega grizete in ujedate, potem 9lejte ) da se medseboj ne pokončate. Da ne bo o krščanske svobode zlorabili, se morajo dati voditi Sv - Duhu, potem ne bodo živeli po telesnem po¬ denju. I>nli in telo. Duh in telo si naspro¬ tujeta. Telo ima svoje naravno, a izprijeno čutno P°željenje, duh pa hrepeni po večnih, božjih rečeh. Pha ne moreta gospodovati. Vsak izmed njiju Izkuša človeka pripraviti do tega, da ravno t( ga Ue zvrši, kar bi hotel po nagnjenju drugega v Posameznem slučaju storiti. Kadar si telo zaže i P regrešnih slasti, se mu upira duh; duhovnemu 1 Glej m. Mojz. 19, 18; Mat. 22, 39. hrepenenju pa telesna počutnost. Ta pomen imajo Pavlove besede: Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne storite, kar je vaša volja. Kdor se da voditi duhu, ni pod postavo. Prostovoljno, ne kot su¬ ženj, v veselju in svobodni ljubezni izpolnjuje božje zapovedi. Da bi Galačani izprevideli, ali se dajo voditi od telesa ali od duha, jim našteva celo vrsto del, ki izvirajo iz telesnega poželjenja. Najprej na¬ števa grehe zoper čistost: prešestvo, nečistost, nesramnost, spolsko razuzdanost; potem navaja grehe proti Bogu: malikovalstvo, vražarstvo; dalje našteva grehe proti ljubezni do bližnjega: sovraštvo, zdražbo, zavist, jezo, boj, prepir, raz¬ prtijo, nevoščljivost, umor; končno omenja grehe nezmernosti: pijanost, požrešnost, ter pristavlja: in kar je temu podobnega, češ, da s tem vrsta telesnih del grešnega poželjenja nikakor še ni izčrpana. K sklepu ponavlja, da kdor tako dela in tako živi, izgubi pravico na božje obljube, se ne zveliča, ne doseže božjega kraljestva. Jasno je iz tega, da sama vera človeka ne more zve¬ ličati, marveč, da se mora tudi ogibati vsakega greha. 3. I>uhovnI sadovi. Proti delom teles¬ nega poželjenja navaja apostol krepostna dela, ki jih sveti Duh zvršuje v tistih, kateri se dado voditi od njega. Vsa ta krepostna dela imenuje sad svetega Duha. Vsak posamezni vernik je po¬ doben drevesu, v katerem rodi Sveti Duh dragocen sad najlepših čednosti. Vse te čednosti so en sam sad, ker jih ljubezen tako veže med seboj, da ni eden brez drugega. Te-le našteva posebej: 1. Ljubezen v celem njenem obsegu do Boga in do ljudi: ljubezen, ki je mati in kraljica čed¬ nosti in vrhunec popolnosti. 1 2. Veselje nad Bogom in božjimi stvarmi. 3. Mir srca, ki izvira iz zavesti, da smo božji otroci in dediči nebeškega kraljestva. 4. Potrpežljivost, ki v vseh težavah in stiskah stanovitna ostane. 5. Prijaznost, ki vsem dobro hoče. 6. Dobrotljivost, ki tudi de¬ jansko zvršuje dela ljubezni do bližnjega. 7. Za¬ upnost, ki nič slabega ne misli, ki govori samo resnico. 8. Krotkost v mislih in dejanju, ki ohrani v pravih mejah vse človeške misli in strasti. 9. Zve¬ stoba, ki drži dano obljubo. 10. Zmernost, zdrž- nost in čistost, ki skrbno pazi, da nizki nagoni ne obvladajo človeka. 1 Glej I. Kor. 13, 4. 832 * Gal. 5, 25—6, 10. Opomin li kreposti. Na koncu pristavlja: zoper to ni nobene po¬ stave; to se pravi: kdor tako živi, ne stoji pod postavo, ker tega, kar postava nekako s silo za¬ hteva, ne zvršuje iz strahu, marveč iz ljubezni. Vzvišen je ta nauk. Kdor v posvečujoči milosti živi v ljubezni do Boga in do bližnjega, tak prav¬ zaprav ne čuti nobene postave; dobro dela tako- rekoč samo po svojem srcu. V silno lepih besedah opominja apostol ver¬ nike, da se ne smejo nikdar voditi od telesnega poželjenja, in jim tudi pove, zakaj so zavezani, da žive po Svetem Duhu. Kdor je namreč po veri in krstu Kristusov, ud Kristovega telesa, ta je tudi zvezan s Kristusovo smrtjo. Križan in po¬ kopan je ž njim vred; kakor je Kristus po telesu umrl, tako mora tudi kristjan po svojem telesnem poželjenju umreti. Svoje telo mora križati z grehi in željami vred. Nič več ne sme živeti po te¬ lesnem poželjenju, marveč po Svetem Duhu. Če pa v Svetem Duhu živi, potem tudi v Svetem Duhu hodi, to se pravi, potem tudi dela po Svetem Duhu, in s tem rodi sadove svetih čednosti, ki jih je apostol prej naštel. II. Opomini. 5, 25—6, 10. Če živimo v duhu, hodimo tudi v duhu. Ne želimo si prazne časti in ne dražimo drug drugega, ne bodimo drug drugemu nevoščljivi. Bratje, četudi človeka podere kaka pregreha, potem takega vi, ki ste du¬ hovni, dvignite v duhu krotkosti. Glej sam nase, da tudi ti ne boš izkušan! Nosite drug drugega bremena in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Kdor namreč misli, da je kaj, ko nič ni, vara samega sebe. Vsak naj preizkusi svoje delo in tako bo imel čast sam zase in ne za drugega. Vsak naj namreč nosi svoje lastno breme. Kdor se uči vere, naj deli vse svoje dobrine s svojim učiteljem. Nikar se ne motite! Bog se ne pusti zasmehovati. Kar namreč človek seje, to bo tudi žel. Kdor seje svoje telo, bo torej žel od telesa pogubljenja. Kdor pa seje svojo dušo, bo žel od duše večno življenje. Delajmo torej dobro in ne utrudimo se pri tem; ob svojem času bomo namreč želi, če ne ope- šamo. Dokler imamo torej časa, de¬ lajmo dobro vsem, zlasti pa tistim, kateri so naše vere. Razlaga. Ob koncu svojega pisma svari sv. Pavel Ga- lačane pred tistimi napakami, ki so bile pri njih posebno v navadi. Opominja jih, naj ne bodo častihlepni, naj ne dražijo drug drugega, in s tem ne napravljajo nepotrebnih prepirov in stran¬ karstva, in naj se varujejo nevoščljivosti. Uči jih tudi, naj se bratovsko drug drugega opominjajo- Vsak naj se spominja svoje lastne slabosti; ogihlj e naj se zlasti napuha. Človek namreč iz lastne moči pred Bogom ni nič, zato je vsaka misel o lastni prednosti v duševnem oziru zmota in napuh- Kdor samega sebe prav spozna, bo tudi bližnjega v duhu ponižnosti in krotkosti prav učil in svaril- Nato pravi: Nosite drug drugega bremena. Vsak ima dovolj slabosti in nepopolnosti, vsak ima svoje izkušnjave, svoje nevarnosti, težave in trp¬ ljenje. Verniki naj imajo torej sočutje drug z drugim, naj se med seboj tolažijo, naj drug za drugega molijo, in naj si tudi dejansko pomagaj 0 - Tako bodo izpolnili Kristusovo postavo, ki zahteva, da se morajo ljubiti med seboj, in bodo posnemali njega, ki se je za nas daroval in naša bremena nase vzel. Kdor misli, da je v primeri z bliž¬ njim kaj več, da ne potrebuje pomoči drugega in je sam tudi brez sočutja do trpečega bližnjika, tak zapeljuje in goljufa in vara sebe samega- Vsak naj natančno izprašuje svojo vest in izreče sodbo o sebi. Potem bo spoznal, da ima svojega lastnega bremena več nego dosti, in s tem h° tudi do svojega bližnjega popustljiv in dobrotljiv Enega posebnega slučaja se tu dotakne apo¬ stol, rekoč: Kdor se uči vere, naj deli vse svojo dobrine s svojim učiteljem. To se pravi: učenec naj ne posluša samo božje besede, ki mu j° oznanja učitelj, marveč oba naj v vzajemni lj u ' bežni hodita eno pot in naj se v vseh dobrih stvareh podpirata. Pač smemo v teh besedah videti krotek opomin sv. Pavla glede na svojo osebo. On je učil Galačane krščanske vere, zato bi bili pač dolžni, drugače se obnašati do njeg a > kakor so se. Oni pač niso delili vseh svojih dobrin ž njim. Niso ohranili vzajemnosti ž njim, marveč so se jeli oklepati lažnivih in zmotnih judovskih hujskačev. Dobra dela. Gal. 6, 11-18- Hvala v svetem križu. 833 Galačani naj se ne motijo; te stvari so resne. Kar bo kdo sejal, to bo tudi žel. Lepa primera! Sv.Pavel primerja telo in duha njivi in pravi: Kdor njivo svojega telesa poseje, to se pravi, kdor goji telesno poželjenje, ta bo žel žetev, ki ? a pripelje v večno pogubljenje; kdor pa duhovno n jivo poseje, to se pravi, kdor skrbi, da se nje¬ gova duša pod vplivom Svetega Duha razvije, ta se bo veselil žetve za večno življenje. Stanovit¬ nosti je treba v dobrem. Sejavec se ne sme upe- hati. Samo potem bo ob svojem času, to se pravi, sodbi, žel večno življenje. Dokler ima človek ® as , dokler je na tem svetu, mora delati dobro, in sicer vsem, zlasti pa tistim, kateri so naše v ore. Ljubezen ne sme nikogar izključiti; pra¬ vično pa je, da se pred vsem ozira na tiste, ki so združeni s skupno vero, ki so v eni Cerkvi takorekoč ena družina. Domači po veri so Pavlu vedno v mislih. Tako živo pojmuje skrivnostno telo Jezusove oorkve, da neprenehoma ponavlja, kako morajo biti njeni udje tesno zvezani med seboj , 1 kar se ®ora seveda kazati v dejanski ljubezni, v med- sebojui dušni in telesni podpori in vzajemnem sočutju. ran na svojem telesu. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen. IV. Sklep. 6, 11-18. Glejte, s kako velikimi črkami vam Pišem, z lastno roko. Kdorkoli hoče namreč dopadati v telesu, ta vas sili, da se dajte obrezati samo zato, da 1 ne bil preganjan zavoljo Kristovega križa. Kateri se obrezujejo, tudi sami namreč ne drže postave. Hočejo pa, da se daste obrezati, da bi se hvalili 2 vašim telesom. Bog pa ne daj, a ki se jaz hvalil s čim drugim, kakor s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, Po katerem je meni svet na kriz pri 1 in jaz svetu. V Jezusu Kristusu nam¬ reč nima nič veljave ne obreza, ne neobreza, ampak novo stvarjenje. n karkoli jih hodi po tem navodilu, naj Pride mir in usmiljenje nad nje m nad božji Izrael. Zanaprej naj mi nihče ne dela težav, jaz namreč nosim znamenja Kristusovih 1 Ef. 2, 20—23; Kol. 1, 18 nasl. Zgodbe II. Razlaga. 1. Hvala v križu. Sklepne besede svo¬ jega pisma je napisal sv. apostol Pavel lastno¬ ročno, in sicer z velikimi črkami, da bi s tem čitatelje posebno opozoril na svoje lepe besede. Naravnost pravi, da imajo tisti, kateri zahtevajo od njih obrezo, grde namene. Samo zato se jim gre, da bi pri drugih Judih dobili ugled, in pa da bi se ognili judovskemu preganjanju. Hinavci so; sami se ne drže postav, marveč hočejo se hvaliti s telesom Galačanov; to se pravi, s te¬ lesnim znamenjem obreze se hočejo bahati pred svojimi rojaki, češ, poglejte nas, kako vneti Judje smo, in sicer zato, da bi jih zavoljo krščanstva zavoljo Kristusovega križa, ne preganjali. Na¬ sproti judovskemu hinavstvu, sebičnosti in straho¬ petnosti pove Pavel, kakega duha je on. On za¬ ničuje vsako baharijo in častihlepje, on se hvali samo v eni reči, v Kristusovem križu. Križ, les sramote, ki je bil na njem božji Sin darovan za nas, je zanj studenec milosti in dobrote. To, kar hočejo judovski prenapeteži v svoji strahopetosti zakriti iz strahu pred Judi, to poudarja on od¬ krito in ponosno, da je zanj vse. Križ je edini predmet, s katerim se on ponaša in hvali. Križ pomenja zanj, da je svet zanj na križ pribit, in se torej za svet ne meni. Ravnotako je pa on za svet križan; in kakor se svet križa boji, tako tudi njega zaničuje. Nato se zopet povrača k svoji glavni misli in iznova ponavlja, da v Kri¬ stusu nima nič pomena, ali je kdo obrezan ali neobrezan, , marveč v njem velja le novo stvarjenje, na novo ustvarjeno bitje. To novo ustvarjeno bitje je vsak človek, kateri je umrl svetu, ki je oblekel Kristusa, ki živi v nadnaravnem življenju, ki je osvobojen od postave, greha in smrti, ki ga Sveti Duh vedno bolj prenavlja. Vsem tistim, ki se drže Pavlovega nauka, ki se ravno tako s križem hvalijo kakor on, ki so tudi svetu od¬ mrli, ki iščejo le v tem svojo srečo, da so v Kri¬ stusu nova stvar, želi božjega miru in usmiljenja; pa ne samo Galačanom, marveč vsemu božjemu Izraelu vošči teh božjih darov. Božji Izrael, to so vsi krščanski verniki, vsa po svetu razširjena Kristova Cerkev. 53 834 Pomen pisma Galačanom. 2. Kristusove rane. K sklepu naroča svojim poslušalcem, naj mu zanaprej nič več ne delajo težav z neubogljivostjo in z evangeliju nasprotnim obnašanjem. Sklicuje se, da ima pra¬ vico to zahtevati, rekoč: Jaz namreč nosim zna¬ menja Kristusovih ran na svojem telesu. Med po¬ gani je bila navada, da so se sužnjem vžigala znamenja njihovih gospodarjev v kožo. Kavno- tako so nosili vojaki vžgana ali vbodena zna¬ menja svojih vojskovodij. Pavel ima pa Kristusovo znamenje na svojem telesu. Nekateri so iz teh besedi sklepali, da je imel sv. Pavel, kakor kasneje sv. Frančišek, na nogah, rokah in na prsih ču¬ dežna znamenja Kristusovih ran. Ker pa o tem krščansko izročilo starih časov nič ne ve, se nam zdi ta misel neutemeljena. Zato Pavlove besede tako-le razlagamo: Na mojem telesu je vse polno brazgotin, ki sem jih prejel od sovražnikov za¬ voljo Kristusa. Ker sem oznanjal križanega Kri¬ stusa in njegove rane, zato so me mučili in bili. Moje izmučeno, z brazgotinami pokrito telo je znamenje Kristusovih ran. Z navadnim blago¬ slovom sklepa Pavel svoje pismo. Beseda bratje daje pismu prisrčen, ljubeznipoln završetek. 3. Pomen pisma Oalačanom« Ne prezrimo, kolikega pomena je bilo, da se je apo¬ stol Pavel tako odločno postavil za krščansko prostost in se uprl mladi cerkvi tako škodljivim zahtevam prenapetih judovskih kristjanov. Tu se ni šlo samo za mehke, preproste Galačane, mar- več za bodočnost evangelija. Kaj bi bilo, ko bi bili zmagali tisti, kateri so silili vse kristjane k obrezi. Med pogani bi pač že zavoljo tega malo¬ kdo hotel poslušati Jezusov nauk o zveličanju. Nevarnost je bila pa tem večja, ker so se j u ' dovski prenapetneži sklicevali na Petra, Jakoba in Janeza in so trosili krog, da Pavel sploh m pravi apostol. Tu je bilo treba naglo delati m z odločno besedo jasno pokazati, kaj je prav. Sv. Pavel je to zadel v svojem prelepem pismih ki smo ga ravnokar razložili. Proti judovskim splet¬ karjem, ki so begali kristjane, se je skliceval na evangelij, ki mu ga je razodel Kristus sam, in ki so ga potrdili apostolski prvaki. Sovražniki so V sramoti obmolknili; zvesti verniki so se pa odslej z vso vnemo oprijeli Pavlovih naukov. Z orožjem svoje apostolske besede je sijajno zmagal veliki apostol. Beduinske koče v Jerihi. Krvoskrunca izobčijo. Uvod v prvo pismo sv. Pavla Korinčanom. I. Kdaj in zakaj je bilo spisano? Sv. Pavel je na svoji drugi misionski poti preko Macedonije in Aten prišel v glavno mesto Ahaje, sloveči Korint, luč cele Grške, ki so cve¬ tele v njem vede in razne umetnosti. Grozna pa je bila v Korintu tudi razuzdanost in nesram¬ nost. Zlasti v Afroditinem templu na gradu Akrokorintu je bilo nad 1000 oseb, ki so živele samo nesramnemu življenju, in sicer tako, da so se njihova dela štela za božjo službo imenovane boginje. Sv. Pavel je dobil v tem mestu pri kršče¬ nih judovskih zakonskih Akvilu in Priscili, ki sta se bila iz Ponta malo prej tamkaj naselila, ljubezniv in prijazen dom. Apostola je veselilo tudi to, da sta zvrševala ravno tisto rokodelstvo kakor on; izdelovala sta namreč šotore iz usnja in platna. Pavel je delal pri njima, da si je za¬ služil potrebnega živeža. Ob sobotah je izprva oznanjal v judovski shodnici evangelij o križanem Zveličarju. Judje so pa kmalu sovražno nastopili proti njemu in zato se je ločil od njih, ter jel oznanjati Kristusa poganom. Sam Gospod ga potrdi pri tem delu. Prikaže se mu namreč po noči, ter mu reče: Ne boj se, temveč govori in ne molči, saj sem jaz s teboj in nihče se te ne bo dotaknil, da bi ti ško¬ doval, ker imam mnogo ljudstva v tem mestu. Ta beseda se je sijajno izpolnila. Po poldrugem letu je sv. Pavel zapustil v Korintu veliko in dobro urejeno krščansko srenjo. Po odhodu sv. Pavla pride v Korint neki Apolo oznanjat Kristusa. Ta mož je bil jako izo¬ bražen Jud'iz Aleksandrije, svoj čas učenec Janeza Krstnika, ki sta ga Akvila in Priscila spreobrnila h krščanstvu. Učil je prav, toda način njegovih pridig je bil popolnoma drugačen od Pavlovega. Pavel je preprosto, ponižno, po domače pridigoval o Kristusu, njegovem nauku in njegovem delu. Učeni Apolo je pa v izbranih besedah, govorni¬ ško dovršeno, z vsem sijajem svoje učenosti ozna¬ njal krščanstvo. Izobražencem je to zelo ugajalo in zato so jeli nekateri med njimi Pavla takorekoč zaničevati, češ, da je premalo učen. Naredila se je tako cela stranka, ki je rekla, da je Apolova. Za Apolom so prišli iz vzhoda nekateri judovski kristjani, nekoliko tiste vrste, proti kateri se je sv. Pavel bojeval v svojem pismu Galačanom. Ti so zlasti poudarjali imenitnost in korist judovskih šeg in obredov, ter se pri tem sklicevali na apo¬ stola Petra. Sv. Pavla so prezirali in govorili, kakor bi sploh ne bil apostol. Tudi oni so dobili v Korintu svojo stranko, ki se je imenovala po Petru, ali po njegovem judovskem imenu Kefova. Nekaterim pa to strankarstvo ni bilo všeč in zato so se sklicevali samo na Kristusa, ter so prezirali vse tiste, ki so se držali kake osebe. Tako je nastala zopet posebna Kristusova stranka, ki je trdila o sebi, da se ne drži nobenega človeka, marveč samo Kristusa. Ta je bila zato nevarna, ker se je takorekoč apostolski oblasti odtrgala, in s tem rušila cerkveno mišljenje in življenje. 53 * 836 Krvoskrunec. Vsebina in razdelitev prvega pisma v Korint. Sv. Pavel je o teh razmerah zvedel, ko je prišel na svoji tretji misionski poti v Efez. Po¬ sebno ga je še bolelo, ko je tudi slišal, da med kristjani razuzdanost ni minula. Čul je namreč o človeku, živečem v krvoskrunstvu s svojo ma¬ čeho. Vsled tega je v sveti vnemi napisal v Korint pismo, ki je v njem svoje ljube duhovne otroke svaril, zlasti pred nečistostjo. To pismo se je pa izgubilo. Korinčani so mu pa na to pismo odgo¬ vorili v posebnem pismu in ga vprašali v raznih stvareh za svet. Poslali so tri svoje rojake, Šte¬ fana, Fortunata in Ahaika k apostolu v Efez. Pavel je pa poleg njih tudi od domačinov iz Kloine rodbine — Kloa je bila gotovo odlična krščanska gospa v Korintu — zvedel, kako in kaj se godi med Korinčani, zlasti o njihovem po¬ gubnem strankarstvu. V skrbeh zanje jim pošlje takoj svojega zvestega učenca Timoteja, da bi zedinil razdražene in razprte vernike. Naročil mu je pa, naj s tovarišem Erastom potoma obi¬ ščeta kristjane po Macedoniji. Preden je Timotej prišel v Korint, je pa hotel Pavel vsaj pismeno govoriti ž njimi in zato je napisal pismo, ki ga imamo v sv. pismu pod imenom Prvo pismo sv. Pavla Korinčanom, in ki ga ravno sedaj razlagamo. Iz pisma samega se vidi, da je pisano proti koncu Pavlovega bivanja v Efezu. Ker v njem opo¬ minja Korinčane, kako naj praznujejo Veliko noč, zato po pravici sklepamo, da je bilo to pismo pisano 1. 57, malo pred Veliko nočjo. II. Vsebina in razdelitev. Po kratkem uvodu se loti apostol takoj ko¬ rintskega strankarstva in v gorečih besedah raz¬ laga potrebo edinosti. Pri tej priliki tudi brani sebe in svoj način pridigovanja; pove, da nalašč noče z govorniškim sijajem nastopati pri svojem apostolskem delu, ker božja beseda ne potrebuje človeške modrosti. Neumno je, če Korinčani svoje stranke imenujejo po raznih osebah, ki so jih učile, saj pridigarji in tudi apostoli niso nič dru¬ gega, nego Kristusovi služabniki. Nato se obrača sv. Pavel k žalostnemu dogodku o krvoskrunskem kristjanu. Izobči ga iz Cerkve. Posebno živo svari Korinčane, naj svojih pravd ne vlačijo pred po¬ ganske sodnike in v ganljivih besedah jih opo¬ minja, naj se varujejo nečistosti. Kakor je videti, je te stvari, katere smo do sedaj omenjali iz njegovega pisma, zvedel od Kloinih domačih. To pa, kar sedaj pride, je od¬ govor na vprašanja, ki so mu jih Korinčani v pismu in pa ustmeno po svojih odposlancih sta¬ vili, proseč ga odgovora. Najprej jim odgovori na razna vprašanja o zakonu in devištvu. P°' jasni, da je zakon med kristjani ne razdražljiv, da je tudi zakon pogana in kristjana, če pogan¬ ski zakonski hoče ostati v zakonski zvezi, ne da bi oviral krščansko življenje svojega moža ali svoje žene, pravi zakon. O devištvu govori obširno in dokazuje, da je devištvo popolnejše od zakona. Potem podučuje Korinčane o maliških žrtvah in jim pravi, da je kristjanom sicer dovoljeno jesti meso, ki je bilo žrtvovano malikom, da p a naj tega ne store, kadar bi se utegnil kdo P°' hujšati. O božji službi daje Pavel več naročil- Ženam ukazuje, da naj bodo pri božji službi p°' krite. Pri skupnih obedih, ki so bili zvezani s sv. mašo, naj bogatejši dele svoje jedi z revnim 1 ’ O izrednih darovih Svetega Duha govori dolg odstavek v Pavlovem pismu. Našteva jih po vrsti in zlasti uči, kako se naj obnašajo tisti, ki imajo dar govorjenja v tujem jeziku. Ker so se v Korintu dobili ljudje, ki so ta¬ jili telesno vstajenje od mrtvih, jim sv. Pavel v jasnih in odločnih besedah pojasni to resnico. Na koncu jim naroča, kako naj zbirajo miloščino za jeruzalemske ubožce, in z nekaterimi splošnimi in prisrčnimi pozdravi završi svoje lepo pismo. Prvo pismo Korinčanom delimo najložje v uvod in štiri dele. Uvod (1, 1—9) obsega običajni naslov in pohvalo. V prvem delu (1, 10—4, 21) govori sv. Pavel o strankarstvu med Korinčani. V drugem delu (5, 1—11, 1) graja nečistost in pravdarstvo, poučuje o zakonskem življenju, 0 devištvu in o maliških žrtvah. Ta del se peča z zasebnimi razmerami korinških kristjanov. \ tretjem delu (11, 2—14, 40) govori o javni božji službi, o sv. maši in o izrednih božjih darovih- V četrtem delu (15, 1—16, 54) pobija zmote tistih, ki taje telesno vstajenje, in daje še raznovrstna naročila. Veliki pomen prvega pisma v Korint je ta, da jasnejše nego vsi drugi spisi novega zakona kaže na milostih tako bogato in čvrsto živ¬ ljenje prvih kristjanov. Brez tega pisma bi ne imeli jasne slike o čudovitih silah, ki so se takoj v prvih časih zbudile po krščanski veri. Važno je pa to pismo tudi za naš čas. Tiste nevarnosti, I. Kor. 1, 1—9. Uvod. 837 ki so pretile Korinčanom, še tudi danes niso iz¬ ginile. Tudi danes se človeška modrost marsikje bolj poudarja nego božja resnica in hrepenenje po učenosti je večje nego želja po tihi, skromni, preprosti pobožnosti. Kakor v Korintu, se tudi med nami v spolnem oziru širijo najohlapnejši nazori in tem primerno tudi razuzdano življenje. Veljava oseb se tudi na škodo resnice med nami preveč poudarja. Zato je tudi za naše čase Pav¬ lovo pismo važno in tudi mi se moremo iz njega ravno za sedanje razmere neizmerno mnogo naučiti. •nT^» Prvo pismo Korinčanom. Uvod. 1, 1—9. Pavel, po božji volji poklicani apo¬ stol Jezusa Kristusa, in brat Sosten božji Cerkvi, ki je v Korintu, posve¬ čenim v Kristusu Jezusu, poklicanim svetim in vsem, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa po vseh krajih, njihovem in našem: Milost vam bodi in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa! Zavoljo vas neprenehoma zah valjam Boga za božjo milost, ki vam je dana v Kristusu Jezusu; po njem ste namreč obogateli v vsakovrstnih naukih in v raznovrstnem spoznanju. Sploh se je pričevanje o Kristu utrdilo med vami tako, da vam ne manjka nobenega daru, ko čakate razodetja našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki vas bo tudi potrjeval do konca, da boste brez greha na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zvest je Bog, ki vas je poklical v družbo svojega Sinu, Jezusa Kristusa, našega Gospoda. Razlaga. Sv. Pavel se v naslovu imenuje poklicanega apostola Jezusa Kristusa, da takoj izprva pove, odkod ima svojo oblast. Korinško Cerkev ime¬ nuje božjo Cerkev in s tem izključuje, da bi se smela imenovati po kakem človeku. Korinčanom pravi, da so poklicani sveti; vsi tisti, ki so namreč združeni s Kristusom, se po pravici štejejo med svete, ker jih je Sveti Duh s svojo milostjo po¬ svetil. Sploh se v novem zakonu velikokrat kri¬ stjani imenujejo sveti. Najprej pohvali Korinčane. Vkljub raznim zmotam in trenotnim zmedam je bilo vendar v Korintu silno veliko krepkega krščanskega živ¬ ljenja, veliko razumnosti v krščanski veri, veliko darov in milosti med njimi. Pavel upa, da jih bo Bog v tem tudi zanaprej ohranil. Tiatira. 838 1. Kor. 1, 10—31. Modrost tega sveta. Prvi del. Stranke med Korinčani. 1 , 10 — 4 , 21 . I. Modrost tega sveta. 1 , 10 — 31 . Prosim vas pa, bratje, v imenu na¬ šega Gospoda Jezusa Kristusa, da vsi enako govorite, in da naj ne bodo raz- pori med vami, marveč bodite zdru¬ ženi v enem duhu in v eni misli. Klo- jini so mi namreč pravili o vas, moji bratje, da imate prepire med seboj. To hočem reči, da se pri vas splošno go¬ vori: „Jaz sem Pavlov, jaz pa Apolov, jaz pa Kefov, jaz pa Kristov.“ Ali je Kristus razdeljen? Ali je bil Pavel za vas križan? Ali ste bili v Pavlovem imenu krščeni? Hvala Bogu, da nisem nikogar krstil med vami, razen Krispa in Kaja, da ne more kdo reči, da ste bili krščeni v mojem imenu. Krstil sem tudi še Štefanovo hišo; sicer pa ne vem, da bi bil koga drugega krstil. Kristus me namreč ni poslal krščevat, marveč oznanjat evangelij, in sicer ne v modri besedi, da ne pride Kristov križ ob moč. Nauk o križu je sicer pogubljencem nespamet, nam pa, ki se zveličujemo, božja moč. Pisano je namreč: „Modrost mo¬ drijanov uničim in razumnost razumnih zavržem." Kje je kak modrijan, kje kak pismouk, kje kak raziskovavec tega sveta? Ali ni Bog modrosti tega sveta preobrnil v neumnost? Ker namreč svet v božji modrosti ni po modrosti Boga spoznal, se je zazdelo Bogu z neumnim oznanjevanjem zveličati ver¬ nike. Ko Judje hočejo znamenj in Grki iščejo modrosti, oznanjamo mi Kristusa, na križ pribitega, Judom v pohujšanje, poganom pa neumnost, poklicanim samim pa, Judom in Grkom, Kristusa božjo moč in božjo modrost. Neumno od Boga je namreč modrejše od ljudi, in slabo od Boga je močnejše kot ljudje. Pomislite pač svoj poklic, bratje, da jih ni mnogo po mesu modrih, ne mnogo mogočnih, ne mnogo imenitnih, ampak kar je nespametnega pred sve¬ tom, je izvolil Bog, da bi osramotil modre, in kar je slabega pred svetom, je Bog izvolil, da bi osramotil moč, m kar je nizkega in zaničevanega V x . svetom, je Bog izvolil, in kar nič m, da bi uničil to, kar je, da se noben človek ne ponaša vpričo njega. Vi ste pa iz njega v Kristusu Jezusu, ki nam je dan od Boga v modrost in pravič¬ nost, in posvečenje in odrešenje; zato, kakor je pisano: „Kdor se ponaša, naj se v Gospodu ponaša." Razlaga. 1. Strankarstvo. Med Korinčani so se pokazale štiri stranke, ki smo jih v uvodu v to pismo že razložili. Apostol temu nasproti pravi: „Ali je Kristus razdeljen?“ Reči hoče: Kristus je le eden in tako je tudi Cerkev le ena. Kdor torej v cerkvi začne delati stranke, se izobči iz nje in odpade kot mrtev ud od Kristusovega te¬ lesa. Dalje je pa Kristus edini naš Odrešenik i® samo eno sredstvo je, da se moremo udeležiti njegovega odrešenja, namreč krst. To hoče reci s svojim vprašanjem: Ali je bil Pavel za vas kri¬ žan, ali ste bili v Pavlovem imenu krščeni? Pri tem hvali Boga, da po srečnem naključju on ni skoro nikogar krstil v Korintu; samo tri omenja: Krispa , 1 ki je bil predstojnik judovske shodnice v Korintu in po starem izročilu kasneje škof v Egini; dalje Kaja, ki ga imenuje v svojem pismu Rimljanom svojega gostitelja ; 2 končno Štefanovo hišo, brez dvojbe torej družino tistega Štefana, ki mu je bil prinesel z dvema tovarišema pismo v Efez. Nato pristavlja: Kristus me namreč »* poslal krščevat, marveč oznanjat evangelij. Sam noče reči, da on ni imel tudi oblasti in naloge deliti sv. krst, marveč samo pravi, da je njegova poglavitna in prva naloga učiti, pridigovati, i z ' 1 16 , 18 . 2 12 , 23 . Razlaga. 839 preobračati, da pa more krščevanje prepustiti svojim tovarišem. 2. Modrost tega sveta. V tem odstavku prične sv. Pavel zagovarjati način svojega pod¬ uka in dokazuje, da je njegova preprosta, skromna pridiga primerna Kristusovi veri. Pravi namreč, da je njegova dolžnost oznanjati evangelij, in in je vero vanj med svetom, polnim hudobije in napuha, tako hitro razširilo, se kaže božja moč Kristusovega križa. Za tiste, ki ne verujejo in se zato pogube, je nauk o križu, o križanem Zveličarju nespamet, neumnost. Ne zdi se jim nič bolj nespametnega, kakor pričakovati zveli¬ čanja od takega, ki je na križu umrl. Kdor pa Sv. Pavel govori na Areopagu v Atenah. (Slikal Rafael Sanzio.) sicer ne v modri besedi, da ne pride Kristusov križ ob moč. Torej se ne gre za zunanji sijaj in za učenost pri oznanjanju evangelija. Kristusov križ mora biti središče krščanske pridige. Na dobre in poštene ljudi vpliva pričevanje o Kri¬ stusovem križu najbolj. Ravno v tem, ker je dvanajst neukih, preprostih mož oznanjalo Kri¬ stusa, ki je kot navaden hudodelec umrl na križu, veruje in se po veri zveliča, zanj je nauk o križu božja moč, ki celega človeka preustvari in prenovi. Sv. Pavel navaja pri tej priliki besede iz preroka Izaija : 1 Modrost modrijanov uničim in razumnost razumnih zavržem. Izaija govori tukaj o Bogu, ki obeta, da bo osramotil modrost judov¬ skih prvakov. Ravno tako se je pa ob Kristusovem 29 , 14 . 840 I. Kor. 2, 1—12. Božja modrost. prihoda osramotila vsa posvetna modrost. Sv. Pavel, v svesti si svoje zmage, kliče, naj se pokaže, če je kje kak modrijan, kak pismouk ali drug uče¬ njak, in naj razloži, odkod prihaja čudovita moč Kristusovega evangelija. Pred Bogom se je iz¬ kazala modrost tega sveta kot neumnost. Beseda ta svet pomenja pri Pavlu ljudi, ki so od Boga odpadli in še niso sprejeli krščanske resnice. Posvetni ljudje so se sicer bahali s svojo modro¬ stjo, toda vkljub temu niti do tega niso prišli, da hi bili Boga spoznali. Zato je pa Bog, da bi pokazal, kako ničeva je vsa človeška „modrost“, sklenil, da s preprostim naukom o križanem Zve¬ ličarju, ki se svetu neumen zdi, reši in osreči človeštvo. Judje iščejo znamenj, čudežev, čakajo, da jih bo Bog čudežno osvobodil od vseh sovražnikov in jim vrnil njihovo samostojnost, in jim dal oblast nad vsemi narodi na svetu. Grki, ki jih sv. Pavel tukaj imenuje, namesto da bi rekel po¬ gani, malikovalci, iščejo modrosti, se trudijo v vseh posvetnih vedah, hočejo hiti učeni in v tem mislijo najti svojo srečo. Vmes pa nastopajo apostoli in oznanjajo na križ pribitega Kristusa, ki je pravzaprav največji čudež in neskončna modrost. Judom je v pohujšanje. Hoteli so namreč imeti Mesija, ki bi po njihovih željah delal ču¬ deže. Videli so pa v Kristusu ponižanega, na križ pribitega človeka. V pohujšanje jim je bil tudi zato, ker so ga ravno Judje izročili v sra¬ motno smrt. Misel, da bi bili umorili lastnega Mesija, jih je zbodla, ujezila, pohujšala. Poganom je bil pa križani Kristus neumnost, ker se jim je zdelo, da je človeški pameti nasprotno, da bi bil Bog umrl, in da bi se pravičen iu moder človek prostovoljno izročil najsramotnejši smrti. Poklicani , to se pravi, po božji milosti v veri razsvetljeni Judje in pogani pa spoznavajo v križanem Kri¬ stusu božjo moč in časte v njem božjo modrost. To misel potrjuje sv. Pavel z besedami: Neumno od Boga je namreč močnejše od ljudi; to se pravi: kar pride od Boga, če se ljudem še tako neumno in slabotno zdi, je vendar modrejše in močnejše od ljudi. Božja modrost in božja moč je tako velika, da tudi tam, kjer se človeškemu razumu zdi nespametna in slabotna, vse preseže, kar more izumiti človeška modrost ali zvrševati človeška moč. Tako je tudi Kristus, čeravno se nevernemu člo¬ veku zdi zaupanje vanj nespametno, in dasi se naravnemu spoznanju vidi na križu slaboten, božja moč in božja modrost. Da je res tako, po¬ kaže Pavel na Korinčanih samih. Evangelija se niso oprijeli najprej modrijani in bogatini, mar¬ več le bolj neuki. Nizki, pred svetom zaničevani ljudje, ki takorekoč nič ne veljajo, so tudi v Korintu v večini med kristjani. Bog je izbral ravno nje, da jih zveliča in s tem podere napuh, ki je največja ovira Kristusovi veri. Pri tem na¬ vaja besede preroka Jeremije : 1 Kdor se ponaša, naj se v Kristusu ponaša. II. Božja modrost. 2, 1—16. Ko sem prišel k vam, tudi jaz nisem prišel z visokim govorjenjem ali z modrostjo oznanjevat vam pričevanja božjega. Sodil sem namreč, da ne vem nič drugega med vami, kakor o Jezusu Kristusu, in sicer na križu pribitem- Slab in boječ in v velikem trepetu sem bil pri vas in moja beseda in moja pridiga ni imela prepričevalnih besedi človeške modrosti, ampak je izkazo¬ vala duha in moč, da bi vaša vera ne bila v človeški modrosti, ampak v božji moči. Tudi o modrosti govorimo med po¬ polnimi, toda ne o modrosti tega sveta* tudi ne o poglavarjih tega sveta, ki bodo poginili, marveč mi govorimo o božji modrosti, o skrivnosti, ki je bila skrita, ki jo je Bog od vekomaj od¬ ločil v naše poveličanje, ki je noben poglavar tega sveta ne spozna. Ko bi jo bili namreč spoznali, bi ne bili nikdar križali veličastnega Gospoda. O tem je pisano: „Česar ni videlo oko in ni slišalo uho in ni prišlo nobenemu člo¬ veku v srce, to je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.“ Nam je pa Bog to raz¬ odel po svojem Duhu. Duh namreč vse predere, tudi božje globine. Kdo izmed ljudi ve, kaj je v človeku, če ne človečji duh, ki je v njem? Tako tudi nihče ne spozna, kar je božjega, razen le božji Duh. Mi pa nismo prejeli duha tega sveta, ampak Duha, ki je iz Boga, da bi spoznali, kaj nam je Bog daro- 1 9, 23. 24. I. Kor. 2, 13 — 16. Gospodov Duh. I. Kor. 3, 1—3. Mlečna hrana za KorinSane. 841 val. To tudi govorimo ne z besedami človeške modrosti, marveč podučeni od Duha, z duhovnimi stvarmi združevaje duhovne. Telesni človek ne sprejema tega, kar je od božjega Duha. Zanj je to neumnost in on ne mara razumeti, kar se duhovno presoja. Duhovni člo¬ vek pa vse presoja, njega pa nihče ne presoja. Kdo je pač spoznal Gospo¬ dovega Duha, da ga poduči? Mi pa imamo Kristovega Duha. K a z 1 a g a. V prejšnjem oddelku je apostol dokazal, da je krščanstvo božje delo in ne sad človeške mo¬ drosti. Zdaj pa koče pokazati, da je vsled tega on imel popolnoma prav, ko je preprosto in brez zunanjega sijaja učil pri njih. 0 sebi pravi, da ni hotel ničesar drugega vedeti med njimi, nego o križanem Zveličarju. Saj se pri oznanjevanju evangelija ni šlo za to, da bi se podajale po- slušavcem kake učene razlage ali bistroumno modrovanje, marveč za to, da so zvedeli, kdo je bil Kristus, kako je bil čudežno spočet in rojen od Device, kako je začel učiti, kako je delal ču¬ deže, kako je učil, se moral bojevati z nasprot¬ niki, kako je na križu zanje umrl, in kako je tretji dan od mrtvih vstal. Tudi sv. Pavel je bil učen, poznal je vso judovsko učenost, izobražen je bil pa tudi v grškem slovstvu, vendar je pa nastopal tako, kakor bi nič drugega ne znal, nego lepo, ginljivo povest o križanem Kristusu. Dalje opisuje, da se je v Korintu bal in tresel, ko je začel svoje apostolsko delo. Pavel je bil po postavi majhen in slaboten in glasu ni imel močnega. To vidimo iz njegovega drugega pisma Korinčanom, 1 kjer navaja besede, ki so jih o njem govorili njegovi nasprotniki v Korintu: Njegova pisma so tehtna in krepka, njegova telesna postava je pa brez moči in njegov govor slaboten. Pavel prizna, da se v svoji ponižnosti ni čutil kos težki nalogi, ki jo je prevzel s svojimi pridigami v Korintu. Iz tega se tudi vidi, da ni sebi ničesar pripisoval, marveč je prepustil vse delu Svetega Duha in notranji moči evangelija samega. S tem pa seveda ni rečeno, da krščanstvo ne pozna modrosti; tudi Pavel jo pozna, toda o nji more govoriti šele popolnim ljudem, ki so že napredovali v krščanskem življenju in mišljenju. 1 10 , 7' Poglavarji tega sveta, to so oblastniki in ljudski prvaki, je ne poznajo. Dokazali so to judovski oblastniki in prvaki, ki so Kristusa križali. Pavel govori tisto modrost med popolnimi kristjani, ki o nji pravi sv. pismo, da oko ni videlo in uho ni slišalo in v človeško srce ni prišlo, kar je Bog tistim pripravil, ki ga ljubijo. Te besede so po zmislu vzete iz Izaija; 1 to, kar imenitniki tega sveta niso spoznali, je Bog razodel apostolom po Svetem Duhu. Sveti Duh obsega vse božje misli in sklepe, v božjo globino prodira. Kakor člo¬ veški duh edini spozna človeške misli in sklepe, tako tudi božji Duh božje. Ker so torej apostoli prejeli božjega Duha, zato tudi poznajo božjo modrost in morejo govoriti o nji, in sicer ne z učenimi besedami, ker te so primerne za človeško modrost, marveč v obliki, ki je duhovnemu pred¬ metu primerna. Da morejo božjo modrost raz¬ umeti samo popolni ljudje, to dokazuje sv. Pavel z besedami: Telesni človek ne razume tega, kar je od božjega Duha. Samo duhovni, popolni človek se more vglobiti v božjo modrost in ž njo razsvet¬ ljen presoditi vse, tudi posvetne stvari. Njega pa nihče ne more presoditi, kdor ni sam duhoven. Duhovnega človeka notranje življenje se ne da spoznati in razumeti od posvetnih ljudi. To res¬ nico nam jasno izpričujejo zgledi iz življenja svetnikov. Največje svetnike so ljudje prezirali in zaničevali ravno zato, ker jih niso mogli prav presoditi, ker jih niso razumeli in spoznali. To utemeljuje sv. Pavel z besedami preroka Izaija, 2 ki jih navaja po grškem prevodu: Kdo je pač spoznal Gospodovega Duha, da bi ga pmdučil? Nato pravi: Mi pa imamo Kristusovega Duha. S tem hoče reči: Gospodovega Duha, da bi ga presodil in proučil, ne more nihče drug imeti, kot kdor ga dobi od Kristusa. Apostoli ga imajo. III. Korinčani so še posvetni. 3, 1—4, 5. Bratje, jaz pa nisem mogel govo¬ riti z vami kakor z duhovnimi, marveč kakor s telesnimi, kakor z otročiči v Kristusu. Z mlekom sem vas napajal in ne z jedjo. Zanjo namreč še niste bili in tudi še sedaj niste, ker ste še telesni. Ali niste res telesni in ali ne 1 6, 4; primeri Iz. 62, 15; 65, 17. 2 40, 13. m 842 I. Kor. 3, 3—4, 5. Posvetnost Korinčanov. hodite po človeških potih, ko imate med seboj zavist in prepire? Ali niste meseni, ko ta pravi: „Jaz sem Pavlov,“ drugi pa: „Jaz sem Apolov?“ Kaj je neki Pavel in kdo je Apolo? Služab¬ nika sta, po katerih ste vi sprejeli vero, in sicer vsak tako, kakor jo je Bog dal. Jaz sem sadil, Apolo je zalival, Bog je pa dal, da je rastlo. Torej ni nič tisti, kateri sadi in ni nič, kateri priliva, ampak Bog je, kateri daje rasti. In kdor sadi in kdor priliva, sta eden; in vsak bo prejel svoje lastno plačilo po svojem lastnem delu. Mi smo nam¬ reč božji sodelavci, vi ste pa božja njiva, božje poslopje. Kot moder zidar sem po milosti božji, ki mi je dana, postavil temelj, drug pa zida nanj. Vsak pa naj pazi, kako bo nanj zidal. Drugega temelja pa nihče ne more postaviti, kakor je postavljen, namreč Jezus Kristus. Iz¬ kazalo se bo pa delo vsakega, kdor na ta temelj zida, ali zlato, ali srebro, dra¬ gulje, ali les, travo, ali steljo. Gospo¬ dov dan ga bo namreč razodel in v ognju se bo odkrilo in ogenj bo pre¬ izkusil vsakega delo, kakoršno je. Tisti, čigaver delo, ki ga je sezidal, obstane, bo prejel plačilo. Kogar delo pa zgori, bo trpel škodo. Sam se bo pa rešil, toda tako, kakor skozi ogenj. Ali ne veste, da ste božji tempel in da božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo božji tempel oskruni, ga bo Bog pokončal. Božji tempel je namreč svet, in ta ste vi. Nihče naj se ne vara! Kdor misli, da je moder na tem svetu, naj postane neumen, da se zmodri. Modrost tega sveta je namreč nespamet pred Bogom. Saj je pisano: „Ujel bom modrijane v njihovi zvitosti," in drugje: „Gospod pozna misli modrijanov, da so praznezato naj se nihče z ljudmi ne hvali. Saj je vse vaše: bodisi Pavel, bodisi Apolo, bodisi Kefa, bodisi življenje, bodisi smrt, bodisi sedanje ali bodoče. Vse je vaše, vi ste pa Kristovi, Kristus pa božji. Tako naj o nas misli vsak, kdo da smo, namreč Kristusovi služab¬ niki in oskrbniki božjih skrivnosti. Od oskrbnikov se pa sploh zahteva, da se vsak zvestega izkaže. Mene pa malo skrbi, če me vi sodite ali kaka člo¬ veška sodba. Tudi sam se ne sodim. Ničesar si nisem sicer svest, toda zato še nisem opravičen. Gospod je pa, ki me sodi. Zato ničesar ne sodite pred časom, dokler Gospod ne pride, kateri bo razsvetlil tudi to, kar je v temi skri¬ tega, in razkril srčne misli. Takrat bo vsak od Boga hvale deležen. Razlaga. 1. Bog daje rast. Sv. Pavel sedaj na podlagi resnice, katero je prej dokazal, pojasnjuj 6 ) zakaj ni mogel v Korintu oznanjati globoke mo¬ drosti Kristusove vere, ki je dostopna samo po¬ polnim ljudem. Pravi namreč, da so bili Korin- čani takorekoč še otročiči, ki še niso prenesli druge jedi, razen mleka, in še zdaj so taki. To dokazuje prepir med njimi; kjerkoli vladata z a ' vist in prepir, tam je sebičnost doma, in tam še ni prišel duhovni človek do veljave, tam se ne more govoriti o popolnosti. To dokazujejo njihove strankarije, ki se po njih nekateri pri¬ števajo Pavlovi, nekateri Apolovi stranki. Sa] Pavel in Apolo nista drugega kot božja služab¬ nika, ki sta jih izpreobrnila k veri. Pavel j 6 preoral in obsejal njivo, Apolo jo je zalival, B°£ je pa dal, da je zrastlo. Za svojo vero morajo biti torej Korinčani hvaležni le Bogu. Oznanje¬ valci evangelija, krščanski učitelji sploh so eno, med seboj so si enaki, razlikujejo se le po tem, da bo vsak dobil plačilo primerno svojemu trudu. Silno lepo pravi sv. Pavel o sebi in o drugih apo¬ stolih : Božji sodelavci smo mi, takorekoč božji p°' močniki. V latinščini stoji beseda „kooperator , sotrudnik, sodelavec. Ravno ta beseda se rabi v cerkvenem jeziku v pomenu kaplana. Lepo se sliši, ,če Pavel sebe in svoje apostole imenuje božje kaplane, ne misli pa tukaj samo na apostole, marveč sploh na vse, ki podučujejo krščansko vero. Vsi krščanski stariši, vzgojitelji, učitelji, sploh vsi, ki podučujejo v krščanskem nauku, torej tudi pestunje in dekle, ki otročiče vadijo v molitvi in jih uče Jezusove vere, se po pravici štejejo med božje sodelavce, med božje kaplane. Vsi, kateri se pa uče, so pa božja njiva, božja stavba. Cerkev božja stavba. Strankarstvo. 843 2. Božja stavba. Sv. Pavel primerja sa¬ mega sebe z modrim stavbenikom. Imenuje se modrega zidarja. To ni nobena oholost, ker hkrati pravi, da mu je zato Bog dal svojo milost. Vse, kar zida, je torej končno božje delo in vsa nje¬ gova slava je Bogu v čast. On je položil temelj v Korintu, drugi so na tem temelju zidali. Temelj pa more biti za krščansko vero samo eden, nam¬ reč Kristus, in sicer zgodovinski Kristus, ki je za nas živel, deloval in umrl. Sv. Pavel nadaljuje: Izkazalo se bo pa delo vsakega, kdor na ta temelj zida ali zlato, ali srebro, dragulje ali les, travo ali steljo. Te besede so težko umljive. Nekateri so jih razlagali tako, da pomenjajo dragocene stvari, ki jih našteva Pavel, dobra dela, manj vredne pa hudobna dela. Ta razlaga pa ne more biti pravilna, ker sv. Pavel pravi, da se bo rešil tudi tak stavbenik, ki zida na temelj manj vredne stvari. Zato razlagamo ta odstavek tako-le: Na edini pravi temelj, na Kristusa, se more postaviti bolj ali manj trdna stavba, to se pravi: oznanje¬ valci in učitelji krščanstva morejo učiti samo preizkušene, trdne, neminljive resnice, ali pa mo¬ rejo temu pridejati tudi kake manj trdne, deloma zmotne svoje lastne misli, ki sicer ne nasprotu¬ jejo naravnost Kristusu in njegovemu delu, ki so pa vendar bolj ali manj napačne. Ko pride božja sodba, se bo vse pokazalo. Božja sodba je kakor ogenj, ki razsvetli temo in požge, kar ni posebno trdnega. Pa tudi izkušnjave v kristjano¬ vem življenju so tak ogenj. Ogenj bo preizkusil vsakega delo, kakoršno je; to se pravi: V trpljenju in preganjanju se bo spoznalo, ali morejo nauki posameznih krščanskih učiteljev res tolažiti in krepčati; če morejo, potem so zlato, srebro in dragulji, če pa pokažejo v težavah svojo ničnost, so pa le podobni lesu, travi ali stelji. Čigaver stavba se bo v izkušnjavah sedanjega življenja in pri sodbi izkazala, tisti prejme zasluženo pla¬ čilo ; če se bo videlo, da so njegovi nauki prazni, potem bo, kakor pogorelec, ki mu pogori hiša. Škodo bo trpel, sam se bo pa rešil, toda tako kakor skozi ogenj. To se pravi: če se bo ob sodbi izkazalo, da je sicer pravo vero v križanega Kristusa ohranil in oznanjeval, da je pa prideval zraven bolj ali manj napačne misli, potem ne bo sicer večno pogubljen, toda čaka ga vendar kazen v vicah. Skozi ogenj pojde. 3. Pogubno strankarstvo. Svoji pre¬ lepi podobi o stavbi doda apostol nekaj naukov, iz katerih sledi, kako pogubno je strankarstvo med Korinčani. Trdi namreč, da so Korinčani božji tempel, to se pravi, da je vsak vernik živ kamen v templu svete Cerkve, in da Sveti Duh, ki vodi celo Cerkev, oživlja vsakega posameznika. Čim imenitnejša je kaka stavba, čim višji je tisti, ki prebiva v nji, toliko hujše je poškodovanje take stavbe. Kdor oskruni božji tempel, ga bo Bog pokončal, v tem-le pomenu: Kdor s strankar¬ stvom in prepiri ruši božjo Cerkev, tega bo Bog zavrgel. Vse strankarstvo izvira pri Korinčanih zlasti iz dveh izvirov, namreč iz tega, ker so se nekateri korinški kristjani šteli za preveč modre, in potem iz tega, ker so nekateri preveč poudar¬ jali veljavo raznih oseb, Pavla, Apola itd. Sv. Pavel pobija oboje, in sicer pravi najprej domišljavim modrijanom: Kdor misli, daje moder na tem svetu, naj postane neumen, da se zmodri. Modrost tega sveta je namreč nespamet pred Bogom. To se pravi: Grehu vdani svet, ki nasprotuje Bogu in noče o Kristusu nič vedeti, in krščanstvo, sta si v največjem nasprotju, zato si pa nasprotujeta tudi božja in človeška modrost. Kdor sam o sebi misli, da je modrijan, je nesposoben, da bi se ponižno vdal Kristusovemu nauku. Pravo krščan¬ sko modrost more doseči le tisti, kdor v vernem srcu sprejme Kristusa in njegovo vero. Ta je pa ravno taka, da se zdi posvetnim modrijanom ne¬ umna. Zato mora vsak, kdor se hoče res zmodriti, najprej v veri sprejeti to, kar se posvetni mod¬ rosti neumno zdi. Sv. Pavel navaja nekaj izrekov iz starega zakona za dokaz svojih trditev, in sicer iz Joba 1 te-le besede: Ujel bom modrijane v nji¬ hovi zvitosti. Pred 3000 leti jih je izpregovoril Jobu njegov prijatelj Elifaz, češ, da Bog tako govori. Zgodovina jih je nepobitno izkazala. Naj- raznovrstnejši modroslovski nauki, ki so bili sicer na videz zelo zviti, so propadli. Ostal je pa Kri- stov nauk. Drugi izrek sv. pisma slove: Gospod pozna misli modrijanov, da so prazne. Vzet je iz psalmov. 2 Ker je torej človeška modrost pravza¬ prav neumna pred Bogom, zato je pa seveda po¬ polnoma napačno, če se kdo glede na krščansko vero zanaša samo na človeškega učitelja in na njegovo modrost. V tem zmislu pravi Pavel: Zato naj se nihče ne hvali z ljudmi. To se pravi: Ne bahajte se, da vas je učil Apolo ali kak prijatelj sv. Petra, marveč zanašajte se samo na Kristusa. 1 5 , 14 . 2 93 , 11 . 844 Kaj so apostoli? I. Kor. 4, 6 — 21. Ponižni apostol. Saj je vse vaše, bodisi Pavel, bodisi Apolo, bodisi Ke/a, bodisi življenje, bodisi smrt , bodisi sedanje ali bodoče. Pomen je jasen: Korinčani, ne iščite svoje časti v tem ali drugem učitelju ali vodi¬ telju. Ta je samo pripomoček, da pridete h Kri¬ stusu. V tem zmislu pa niso samo tisti, kateri vas uče krščanske vere, marveč vse, kar je na svetu, vse sedanje in prihodnje, pripomoček, ki ga morete rabiti na svoji poti h Kristusu, kateri je edini vaš pravi gospodar in voditelj, kakor je edini njegov voditelj Bog. Sv. Pavel nato poduči Korinčane, kako naj presojajo oznanjevalce Kristusove vere. Vsak naj misli o njih, da so Kristusovi služabniki in oskrb¬ niki ali delilci božjih skrivnosti. Apostoli, škofje in duhovniki morajo torej vsi Kristusu služiti in učiti njegov nauk, zraven pa oskrbovati in deliti božje skrivnosti, zlasti sv. zakramente v sveti Cerkvi. Oskrbnik mora biti zvest, samo po nje¬ govi zvestobi se prav presoja. Sv. Pavel se ne boji zase te sodbe. Pravi, da si sam ni ničesar svest, da pa v tem, ker je njegova vest mirna, še vendar ni izkazana njegova popolna zvestoba. On prepušča sodbo o sebi samo Kristusu. Iz tega naj Korinčani spoznajo, da ne kaže prezgodaj in samolastno soditi o njem. Kristus bo ob sodbi sam delil pohvalo, seveda pa tudi kazen. IV. Strankarska domišljavost in apostolska ponižnost. 4, 6 — 21. Bratje, to sem pa obrnil nase in na Apola zavoljo vas, da se na nama učite, in ne mislite o sebi več, nego kar sem vam zapisal, da se drug nad drugega ne napihujete proti drugemu. Kdo ti namreč daje prednost? Kaj pa imaš, česar nisi prejel? Če si pa prejel, po¬ kaj se ponašaš, kakor bi ne bil prejel? Vi ste že nasičeni, obogateli ste že, brez nas ste zakraljevali in Bog daj, da bi bili zakraljevali, da bi tudi mi z vami zakraljevali. Mislim namreč, da je Bog nas apostole postavil za take, ki so na smrt obsojeni. Saj se zgleduje nad nami svet, angeli in ljudje. Mi smo neumni zavoljo Kristusa, vi pa razumni; mi slabi, vi pa močni; vi ste slavni, mi pa brez časti. Noter do te ure tr¬ pimo lakoto in žejo, manjka nam po¬ trebne obleke, s pestmi nas bijejo in brez stalnega doma smo. Trudimo se in delamo s svojimi rokami; ko nas kolnejo, blagoslavljamo; ko nas prega¬ njajo, trpimo; ko nas preklinjajo, mo¬ limo. Za smeti celega sveta smo, iz- vržek vseh do sedaj. Ne pišem vam tega, da bi vas sramotil, marveč, da vas posvarim kot svoje ljubljene otroke. Čeprav bi bili imeli desettisoč učiteljev v Kristusu, vendar nimate veliko očetov, ker jaz sem vas rodil po evangeliju v Jezusu Kristusu. Prosim vas torej, posnemajte mene. Zato sem vam poslal Timoteja, ki mi je ljubljeno in zvesto dete v Gospodu. On vam bo poklical v spo¬ min moja pota v Kristusu, kakor po¬ vsod v vsaki cerkvi učim. Nekateri so se napihnili, kakor da mene ne bo k vam. Toda kmalu pridem k vam, če bo Gospod hotel, da spoznam ne be¬ sede napihnjencev, marveč njihovo moč. Božje kraljestvo namreč ni v besedi, ampak v moči. Kaj hočete, ali naj pridem s šibo k vam, ali v ljubezni in duhu krotkosti? Razlaga. Sv. Pavel sam zastavi vprašanje, kaj je Apolo, kaj Pavel, in nato odgovarja, da sta Kristusova služabnika. Z bridko zbadljivostjo slika sedaj apostol domišljavost in bahavost nasprotnikov v Korintu in pri tem kaže svoje trpljenje in svoje stiske. Opominja Korinčane, naj se iz tega, kar jim je napisal, uče, da se ne smejo drug nad dru¬ gim napihovati za kakega učitelja. Nihče naj si ne domišlja, da ima kaj prednosti pred drugim; kar ima kdo v krščanskem oziru, je prejel od Boga. Nato pa začne šibati ohole nasprotnike, rekoč: Vi ste že nasičeni, obogateli ste že, brez nas ste za¬ kraljevali in Bog daj, da bi bili zakraljevali, da bi tudi mi z vami zakraljevali. To se pravi: Vi, Korinčani, ki ste pravzaprav otroci, da ne mo¬ rete prenesti trdne jedi, da vas moram pitati še takorekoč z mlekom, pa si domišljujete, da ste modrosti tako že nasičeni, da je nič več ne po¬ trebujete ; za bogate se imate, ki morejo drugim . 845 846 Apostolsko trpljenje. deliti. Domišljate si celo, da ste dosegli nebeško kraljestvo, ki se more popolnoma doseči še-le po smrti, in sicer brez mene. Oj, kako vesel bi bil, če bi bilo res tako! Kako zadovoljen bi bil, če bi res brez mene prišli v nebeško kraljestvo, ker potem bi smel upati, da bi pustili v tem kralje¬ stvu tudi meni majhen delež. Nato pa iz užaljenega, razboljenega srca pravi: Mislim namreč, da je Bog nas apostole po¬ stavil za zadnje, kakor so tisti, ki so na smrt obsojeni. Gotovo je na smrt obsojeni človek zadnji na svetu. Po poganski šegi so take nesrečnike pred smrtjo javno razstavili, da so se ljudje zgledovali nad njimi. Pomen navedenih in nadaljnih besedi sv. Pavla je torej ta-le: Ko bi bili vi že prišli v nebeško kraljestvo, bi bili tudi pač mi z vami tega deležni. Seveda bi bili vi prvi, mi bi prišli še-le za vami na vrsto. Kakor vi mislite in de¬ late, smo mi apostoli zadnji na svetu; vsak se lahko zgleduje nad nami. Mene imate za nespa¬ metnega, vi se pa štejete za razumne modrijane. Jaz sem slab v vaših očeh, vi si pa domišljate, da ste močni in krepki; vi se štejete za časti¬ vredne ljudi, jaz sem pa brez časti; in vi me zaničujete. Pavlova bridkost se pri tem še posebno razvije. Do dna duše užaljen opisuje Korinčanom svoje trpljenje, kako strada in žejo trpi, kako mu manjka potrebne obleke, kako ga s pestmi bijejo, kako nima nobenega stalnega doma, mar¬ več nemirno potuje zdaj sem, zdaj tja, kako se sam s telesnim delom trudi in muči. Nato pa pristavi: Ko nas kolnejo, blagoslav- slavljamo, ko nas preganjajo, trpimo, ko nas pre¬ klinjajo, molimo; za smeti celega sveta smo, izvržek vseh. Te besede so morale osramotiti Pavlove nasprotnike. V tej pretresljivi sliki neizrekljivega trpljenja, ki ga je Pavel izkušal pri svojem delu, je gotovo najboljši odgovor proti bahavim na¬ sprotnikom, ki so hoteli v Korintu izpodriniti njegovo veljavo. Pri tem se tudi Pavlovo srce pomiri in zbadljivost in trpko norčevanje preneha odslej v njegovih besedah. Prisrčna ljubezen do ljubih korinških vernikov pridere zopet z vso silo na dan. Pravi jim, da jih ni hotel s svojimi besedami užaliti, marveč kot ljube otroke pod¬ učiti in opomniti. Sme jih imenovati svoje otroke, ker jili je po evangeliju rodil. Naj imajo celo veliko vrsto raznih učiteljev krščanske vere, oče njihov je vendar-le on, ki je prvi začel med njimi oznanjati evangeljsko vero. Na koncu vzklikuje: Posnemajte mene, češ, ker sem vaš duhovni oce, je vaša otroška dolžnost, da se držite mojih zgle¬ dov. Ravno zato, da bi jih k temu nagnil, ji® i e poslal Timoteja, ki ga v prisrčnih besedah i® e ' nuje svoje ljubljeno in zvesto dete, torej otroka, ki ga je tudi v Kristusu rodil, kakor Korinčane. Povedali smo že v uvodu v to pismo, da je apostol iz Efeza takoj, ko je zvedel resne novice iz Ko¬ rinta, poslal Timoteja na pot, naj preko Macedo- nije osebno obišče tudi Korinčane. Predno je P rl ' šel Timotej, so imeli Korinčani že njegovo pis®° v rokah. V njem jim torej napoveduje Timotejev prihod, o katerem pravi, da jim bo poklical v spomin njegova pota v Kristusu. Ne reče: učil vas bo. Da bi ne žalil ponosnih Korinčanov s te®) da jim mladeniča pošlje za učitelja, pravi o njem samo, da jih bo spominjal na Pavlova pota v Kristusu. Pot pomenja tukaj nauke, kakor tudi na več drugih mestih novega zakona . 1 Hkrati jim pa napoveduje, da tudi sam pride v Korint in v grozepolni resnosti pravi, da hoče pri te® poizkusiti moč svojih nasprotnikov, in ne sa®° njihovih besedi. Božje kraljestvo namreč ni v ^ e ' sedi ampak v moči; to se pravi: Član božjeg a kraljestva se ne postane s samimi besedami, ne s tem, da se lepo in učeno govori o krščanskih resnicah, marveč, da je srce in duša močna v v ponižnosti in ljubezni. V odločnih besedah P°' svari in zažuga na koncu tega odstavka, rekoč- Kaj hočete, ali naj pridem s šibo k vam ali v ljubez in duhu krotkosti? Češ, ko pridem k vam, bo® vestno vse preiskal. Izbirajte! Od vašega obna¬ šanja bo odvisno, kako pridem; ali kot strog sodnik, ki deli zaslužene kazni, ali kot oče, ki izkazuje ljubezen. Čudovit pojav! Ubogi božji romar, ki si j e s trdim delom služil kruh na svojih težkih potih, ki se je ravnokar imenoval smeti celega sveta, vržek od vseh, žuga, svest si od Boga podeljene oblasti, s šibo imenitnim Korinčanom. 1 Olej Mat. 21, 32; Dej. ap. 9, 2. I. Kor. 4, 1—13. Krvoskrunca izobči sv. Pavel. 847 Drugi del. Posebna svarila. 5, 1—11. 1. I. Krvoskrunec. 5, 1—13. Splošno se sliši o nečistosti med vami in celo o taki nečistosti, kakor- šne se tudi med pogani ne najde, da ima namreč nekdo ženo svojega očeta. Vi se pa napihujete, namesto da bi ža¬ lovali, da bi se odpravil izmed vas tisti, ki je storil tako dejanje. Jaz zase sem sicer nenavzoč po telesu, navzoč pa po duhu že sklenil sodbo nad tistim, ki je to storil, kakor bi bil pri vas: v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa ga izročam z vami združen v svojem duhu, z močjo našega Gospoda Jezusa Kristusa satanu v pogubljenje telesa, da se duh zveliča ob dnevu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vaša hvala ni lepa. Ali ne veste, da malo kvasu okisa vse testo? Po¬ strgajte stari kvas, da postanete novo testo, saj ste opresni. Tudi naše veliko¬ nočno Jagnje, Kristus, je namreč za¬ klano. Praznujmo torej Veliko noč ne v starem kvasu, ne v kvasu hudobij in pregreh, marveč v opresnih kruhih čistosti in resnice. V pismu sem vam pisal, da se ni¬ kar ne pečajte z nečistniki. Nisem pa mislil nečistnikov tega sveta, ali la¬ komnikov, ali roparjev, ali malikoval¬ cev, ali pijancev, sicer bi morali iti s tega sveta, ampak tako sem vam pisal, da se ne pečajte s takim, ki se imenuje brat, če je nečistnik, lakomnik, ropar, ali pijanec. S takim nikar niti ne jejte. Saj ni moja reč, da bi sodili tiste, kateri so zunaj. Ali ne sodite vi samo tistih, ki so znotraj ? Tiste, kateri so zunaj, bo že Bog sodil. Odpravite hudobneža od sebe! Razlaga. 1. Krvoskrunec. Sv. Pavel prične govo¬ riti v tem odstavku o grdem grešniku, ki se je med kristjani pokazal v Korintu. Svoje besede prične tako-le: Splošno se sliši o nečistosti med vami. To se pravi: Splošno se govori o vas, da ste nečistosti vdani. Že to je hudo, tem hujše pa je, da se je kristjan med vami tako spozabil, da je vzel mačeho za ženo. Nekateri razlagalci mis¬ lijo, da je bil dotičnik po rodu Jud. Rabinci so trdili, da je vsak izpreobrnjenec kakor na novo rojen človek, in da vsled tega poneha zanj vse j prejšnje sorodstvo. Tako si je menda tudi ta mož domišljal, ko je sprejel krščansko vero, da prejš¬ nje sorodstvo nič več ne velja, in da se torej sme oženiti tudi s svojo mačeho. Mačeha gotovo ni bila kristjana, ker je sv. Pavel nič več dalje ne omenja. Misel na ta greh razburi apostolovo srce in nevoljen vzklikuje: Vi se pa napihujete, namesto da bi žalovali, da bi se odpravil izmed I vas tisti, kije storil tako dejanje. Češ, vi bi morali biti žalostni in izločiti tega grešnika iz svoje srede in pretrgati ž njim vsako zvezo. Ker pa vi tega niste storili, zato zvršim to jaz sam. V slovesni razsodbi v imenu Kristusa, naj¬ višjega sodnika, z njegovo močjo izobči nato Pavel krvoskrunca iz cerkve. Nenavzoč je sicer, toda njegova sodba velja, kakor bi bil navzoč. V duhu vidi pred seboj zbrane Korinčane in kot namest¬ nik Kristusov združen ž njimi razsodi, da je krvo¬ skrunec izobčen. Apostol imenuje to izobčenje izročenje satanu. Ni čuda; kdor je izven cerkve, ki je vidno božje kraljestvo, spada takorekoč v ' satanovo kraljestvo. Kdor ne pripada več cerkvi, ostaja zunaj na svetu, kjer kraljuje hudobni duh. Satanu izroča torej Pavel krvoskrunca, in sicer | v pogubljenje telesa, to se pravi zato, da bi se mu z raznimi telesnimi nadlogami uničila njegova poželjivost, in bi se zopet spokoril. Cerkvena zgo- j dovina nam pripoveduje več dogodkov o takih hudih posledicah, ki so bile z izobčenjem zvezane. | Tako pripoveduje na primer Pavlin iz življenja sv. Ambroža, da je človeka, ki ga je izobčil ta sveti škof, takoj zasedel hudobni duh, in ga ne¬ usmiljeno mučil. Sv. Pavel pa pristavlja, da ne j izobčuje za večno pogubljenje, marveč zato, da bi se duša zveličala ob sodbi. Njegov namen je, grešnika pripeljati k pokori. Ker je v Korintu 848 Kako naj žive kristjani. I. Kor. 6, 1—19. Pravde pred pogani. Proti nečistosti. med kristjani tako pohujšanje, zato seveda ni lepo, da se hvalijo in bahajo. Korinčani naj ne pozabijo, da malo kvasu okisa veliko testa. Grešnik, ki ga je ravnokar izobčil, bi mogel še druge pohujšati. 2. Krščanska Velika noč. Nato pa pravi: Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, saj ste opresni; tudi naše velikonočno Jagnje, Kristus, je namreč zaklano. Stari kvas pomenja Pavlu vse grešne in hudobne navade iz poganstva. Kar je ostalo od poganskega življenja, naj krščanski Korinčani postrgajo iz sebe. Podoba je vzeta iz znane zapovedi Mojzesove postave , 1 po kateri je bilo Judom zapovedano, da morajo pred veliko¬ nočnimi prazniki skrbno odstraniti ves kvas iz svojih hiš. Po pravici sklepamo, da je sv. Pavel to podobo porabil tudi zato, ker se je ravno pri¬ bliževal velikonočni praznik. Kristjane imenuje opresne, ker jih je Kristus s svetim krstom oči¬ stil grešnega kvasu. Tudi kristjani imamo svoje velikonočno Jagnje, namreč Kristusa. To veliko¬ nočno Jagnje je že zaklano. Duhovna Velika noč, ki ji je bila judovska samo predpodoba, je torej že napočila za nas in zato se moramo vedno ogibati grešnega kvasu. Kakor so Judje pred svojo veliko nočjo odstranili ves kvas iz svojih hiš, da so potem smeli jesti velikonočno jagnje, tako moramo tudi mi glede na svoje velikonočno Jagnje, ki je bilo zaklano za nas, očistiti svoja srca vseh grehov. 3. Življenje med pogani. Sv. Pavel omenja nato, da je že v prejšnjem pismu, ki se je pa za nas izgubilo, svaril Korinčane, naj ne občujejo z nečistniki in hudobneži. Seveda pri tem ni mislil na pogane, ker sicer bi Korinčani niti živeti ne mogli. Prebivali so sredi poganov, torej so morali tudi v trgovini in drugih opra¬ vilih občevati ž njimi. Potemtakem se jim ni bilo mogoče ogibati poganskih nečistnikov, mali¬ kovalcev, pijancev, lakomnežev. Svari jih samo, naj pretrgajo prijateljske zveze s kristjanom, ki je takim hudobijam podvržen. Ne pečajte se s takim, ki se imenuje brat — slove njegova lepa beseda. Tak kristjan, ki služi grehu, ima pravza¬ prav samo ime brata, samo po imenu je kristjan, ne pa v resnici. Pogane je treba prepustiti božji sodbi, saj tudi korinški kristjani sodijo glede na krščansko življenje samo svoje. Na koncu od¬ stavka jim pa še enkrat posebej naroča, naj pre¬ trgajo vsako zvezo s krvoskruncem. II. Pravde pred pogani. Nečistost. 6 , 1 — 20 . Kako je to, da se drzne, kdor ima tožbo zoper drugega, pravdati se pred krivičnimi, in ne pred svetimi? Ali ne veste, da bomo celo angele sodili, nikar le stvari, ki so na svetu? Kadar imate torej posvetne pravde, postavite naj- zadnje v cerkvi za sodnike; na sramoto vam to pravim. Ali res nimate med seboj nobenega modrega človeka? Niti enega, ki bi mogel razsoditi med brati- Marveč brat se z bratom pravda, m to pred neverniki. Ze to je slabo vas, da imate sploh pravde med seboj > zakaj rajši ne prenesete krivice, zakaj ne trpite rajši škode? Vi pa delate krivice in škodo bratom. Mar ne veste, da krivični ne bodo podedovali nebe¬ škega kraljestva? Ne motite se! Ne nečistniki, ne malikovalci, ne prešestniki, ne meh' kužniki, ne nesramniki, ne tatje, nf lakomniki, ne pijanci, ne preklinjevalcb ne roparji ne bodo podedovali božjegf kraljestva. Taki ste bili sicer nekateri, toda oprani ste in posvečeni ste i n opravičeni ste v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga- Vse je dovoljeno, toda ni vse korist¬ no, vse je pripuščeno, toda jaz se ne smem dati ničemur obvladati. Jedi so za trebuh in trebuh za jedi. Bog bo te in onega uničil. Telo pa ni za nečistost, ampak za Gospoda in Gospod za telo- Bog je pa Gospoda obudil in tako ho tudi vas obudil s svojo močjo. Ali ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje- Ali naj torej vzamemo Kristusove ude in jih naredimo za ude nečistnice? Bog ne daj! Ali ne veste, da postane eno telo, kdor se združi z nečistnico, kakor pravi sveto pismo: „Dva bosta namreč eno telo?“ Kdor se pa z Gospodom združi, je en duh. Ogibajte se nečistosti- Vsak drugi greh, ki ga človek stori, j® zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu. Ali ne veste, da je vaše telo tempel Svetega Duha, ki 1 II. Mojz. 12, 19; 13, 7. I. Kor. 6, 20. Razlaga. 849 ga imate od Boga, in da niste sami svoji? Kupljeni ste namreč za drago ceno. Poveličujte torej in nosite Boga v svojem telesu. K a z 1 a g- a. 1. Pravde pred pogani. Prej je rekel Pavel, da ni njegova reč, da bi sodil pogane. Nato naveže nauk, da se ne smejo kristjani pred poganskimi sodniki pravdati. Že to, da se sploh pravdajo, je napačno, da pa gredo s svojimi spori iskat pravice pred poganske sodnike, to je še mnogo hujše. Zato jih opominja, da bodo svet¬ niki svet sodili. Kristus je sam obljubil apostolom , 1 da bodo ž njim vred sedeli na prestolu in sodili Izraelove rodove. Sv. Pavel govori tukaj o svet¬ nikih sploh; svetniki so mu vsi resnični kristjani. To sodbo si lahko mislimo tako-le: Kristus je s svojimi verniki zvezan, kakor bi bil ž njimi eno telo. On je sodnik vsega sveta in torej so tudi vsi njegovi zvesti verniki, ki so zvezani ž njim, hkrati sodniki. Ta sodba se zvršuje že na tem svetu. Verniki so namreč s svojo vero in s svo¬ jimi čednostmi od Kristusa prižgana luč na svetu. Od njih se loči vse, kar ni Kristusovega. Nevera in greh se ravno vsled njih pri drugih jasneje spozna. S tem po pravici ločijo in sodijo ljudi na svetu. Če so torej kristjani pravzaprav sod¬ niki celega sveta, potem so tudi sposobni, da razsojajo tiste posvetne, neznatne stvari, ki se ž njimi pečajo posvetni sodniki. Kristus bo s svojimi verniki sodil celč angele, ki so odpadli od Boga, in jih bo končno zavrgel. Koliko bolj so torej kristjani sposobni soditi o posvetnih stvareh! Nato pravi apostol: Kadar imate torej po¬ svetne pravde, postavite najzadnje v cerkvi za sodnike; na sramoto vam to pravim. Reči hoče: Za take stvari, za katere se vi pravdate, so za sodnike dobri najneznatnejši, najpreprostejši med vami. Pravzaprav bi moral kristjan rajši krivico trpeti, kakor da bi krivico storil, in pri prepirih bi ne smel takoj zahtevati stroge pravice, ampak bi moral znati tudi v ljubezni kako škodo pre¬ nesti. Zdi se nam, da so bili med Korinčani ljudje, ki so rekli: „Bog je dober in ne bo tako hudo kaznoval raznih grehov." Zato sv. Pavel resno opominja, naj se ne varajo, in našteva razne vrste grehov, zlasti nečistosti, katerim za- 1 Mat. 19, 28. Zgodbe II. žuga večno kazen. Med nečistniki imenuje tudi malikovalce. Malikovalstvo je hilo splošno, po¬ sebno pa pri Afroditinem templu v Korintu, o katerem smo že govorili, najtesnejše zvezano s spolno razuzdanostjo. Tudi Korinčani so bili prej v poganstvu podvrženi raznim pregreham. Sedaj so pa oprani po sv. krstu, posvečeni, torej izlo¬ čeni iz sveta, kjer gospoduje greh, in odločeni za Boga in božjo službo. Opravičeni so, pravični pred Bogom, ker so združeni s Kristusom po veri in ljubezni. 2. Nečistost. Samo mimogrede se je pečal apostol s pravdarstvom med kristjani. Sedaj se vrača zopet k svojemu predmetu in govori o ne¬ čistosti. Tako-le pričenja: Vse mi je dovoljeno, toda vse ni koristno, vse mi je dopuščeno, toda jaz se ne smem dati ničemur obvladati. Najlažje si razlagamo te besede tako-le: V Korintu so ne¬ kateri kristjani posebno poudarjali krščansko prostost, češ, Kristus nas je osvobodil in zato smemo vse; kristjanom je vse dovoljeno. Sv. Pavel jim je gotovo poudarjal ravno tista načela, kakor Galačanom v svojem pismu, da namreč kristjan ni vezan na judovske obredne postave, in da se mu ni treba držati starih judovskih izročil. Ka¬ kor je videti, so šli nekateri Korinčani v tem oziru predaleč in so zatrjevali, da sme kristjan tudi to, kar splošno imenujemo nečistost. Mislim, da se ne motimo, če si njihovo dokazovanje tako¬ le predstavljamo: Kristus nas je rešil vseh tistih sitnih določb judovske postave o raznovrstnih je¬ deh, o ognušenju in očiščevanju. Kristjan sme vse jedi uživati in se mu ni treba držati vsakovrstnih ukazov Mojzesove postave in judovskih izročil. To, kar se imenuje nečistost, je tudi samo nekaj zunanjega, telesnega, tako kakor jed in pijača. Sv. Pavel se obrača proti tej zmoti in uči, da je glede na nečistost stvar popolnoma dru¬ gačna. Njegove uvodne besede imajo ta-le pomen: Vi pravite: vse mi je dovoljeno; prav, pritrjujem; toda vse ni koristno meni, pa tudi ne bližnjemu. Kristjan je torej res prost, toda tudi tistih stvari, katere so dovoljene, v katerih je prost, ne sme zvrševati, če bi imel kdo škodo od tega. To prelepo načelo je potrebno poudarjati tudi v današnjih dneh. Marsikdo dela, če sodi, da je pravica na njegovi strani, tudi take stvari, ki so bližnjemu v škodo. Krščansko načelo, ki ga uči sv. Pavel, pa slove: Tudi svoje pravice ne smeš rabiti, da bi drugemu škodoval. Dalje pravi 54 850 Zakaj je nečistost greh? I. Kor. 7, 1 — 17. Zakon. apostol: Vi trdite: vse je pripušeeno; prav, toda četudi to zvršujem, kar je dopuščenega, ne bom nikoli tako delal, da bi me kaka reč obvladala. Ohraniti moram pri vsakem delu svojo prostost. Po tem splošnem nauku se loti sv. Pavel posebno dokaza, da je nečistost pregrešna, v tem-le zmislu: Vi pravite, da je človek po naravi prisiljen, da jč, in ima zato tudi posebne ude. Ravno tako, trdite, je pa tudi v spolnem življenju. Vi pra¬ vite: telesni udje vsi poginejo. Potemtakem je uporaba telesa, ki je samo zunanja minljiva stvar, dovoljena za vse stvari, torej tudi za nečistost. Na to odgovori apostol, in sicer tako, da jedi nič več ne omenja, marveč samo spolno življenje, in pravi v tem-le smislu: To ni res, da bi bilo telo samo za ta svet, da bi se smelo rabiti kakor se hoče, kakor za jed, tudi za nečistost, marveč telo je ud Kristusovega telesa. Kristus je nje¬ gova glava. Telo tudi ni popolnoma minljivo, ker ga bo Bog obudil, kakor je obudil Kristusovo telo. Po sv. krstu smo po telesu tudi prerojeni iz Kristusa, naše telo je potemtakem njegovo. Ne smemo mu ga torej vzeti in ga dati nečistnici. Kdor se ž njo združi, je ž njo eno telo, kdor se pa z Gospodom združi, je ž njim en Duh. To se pravi: Kdor se s Kristusom združi, in takorekoč kakor v zakon zveže in ostane v veri in ljubezni ud njegovega telesa, ta je tudi duhovno zvezan ž njim, takorekoč en duh, ena duša. Vsak greh, ki ga kak človek stori, je zunaj telesa, nečistnik pa greši zoper lastno telo. S tem hoče Pavel reči, da se z nobenim grehom telo tako ne osramoti in ne omadežuje, kakor z nečistostjo. Vsak greh je prav¬ zaprav malikovalstvo. Napuhnjenec išče malika v lastni imenitnosti, ničemurnik v obleki, lakomnik v denarju, pijanec v pijači, nečistnik ima pa svoje telo za malika. Ker je pa telo, kakor pravi dalje sv. Pavel, tempel Svetega Duha, potemtakem je nečistost, ki se ž njo greši zoper telo, neke vrste božji rop, oskrunjenje Svetega Duha, hožje hiše. Kristjani so hožji, ne pa sami svoji, kupljeni za drago ceno, namreč za ceno Kristusove krvi. In zato, ker nas je kupil Kristus, ima tudi strogo pravico do nas, ne samo do naše duše, ampak tudi do našega telesa. Duša mora hiti neomade- ževana in čista; tako pa mora biti tudi telo, da bo Kristusu všeč. Sedaj razumemo sv. Pavla, ko kliče Korinčanom in vsem kristjanom: Poveličujte in nosite Boga v svojem telesu, zlasti s tem, da ga obvarujete nečistosti. III. O zakonu. 7, 1—24. O tem, kar ste mi pisali, povem to¬ le: Dobro je za moža ne dotakniti se žene. Da pa ne bo nečistosti, imej vsak s v vojo ženo, in vsaka svojega moža- Ženi zvršuj mož, kar je v dolžan; ravno tako tudi žena možu. Žena nima ob- v , lasti nad svojim telesom, ampak moz, ravno tako tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, ampak žena. Ne odmi' kajta se drug drugemu, razen po mo¬ rebitnem dogovoru za kratek čas, da se moreta nemoteno posvetiti molitvi- Potem se pa zopet vrnita drug k dru¬ gemu, da vaju ne bo izkušal satan za¬ voljo vajine nezdržnosti. To pa govorim samo v iz prizaneslji' vosti, ne pa kot povelje. Želim namreč, da bi bili vsi ljudje, kakor sem jaz. Toda vsak ima svoj dar od Boga; ta takega drug drugačnega. Neoženjenim in vdo¬ vam pa pravim: dobro je zanje, ce ostanejo tako, kakor sem jaz. Ce se pa ne morejo zdržati, naj stopijo v zakon; boljše je namreč v zakon stopiti kot goreti. Zakoncem pa naročam, ne jaz, mar- več Gospod, naj se žena ne loči od moža. Če se pa loči, naj ostane neo- možena, ali naj se spravi z možem, i° mož naj ne odpušča žene. Drugim pa pravim jaz, ne Gospod: Če ima kak mož neverno ženo, in on hoče prebivati ž njo, naj je ne odpušča* in žena, ki ima nevernega moža, kateri hoče prebivati ž njo, naj moža ne od¬ pušča. Neverni mož je namreč po ženi posvečen in neverna žena po možu- Sicer bi bili vaši otroci nečisti, tak° so pa posvečeni. Če se pa nevernik loči, naj se loči. Brat ali sestra namreč nista zavezana v takih slučajih, pač pa nas je Bog poklical k miru. Odkod namreč veš, žena, da boš zveličala svojega moža, ali odkod veš, mož, da boš zveličal svojo ženo? Vsak naj tako živi, kakor ga J e poklical Bog. Tako učimo po vseh I. Kor. 7, 18 — 24. Pomen tega odstavka. 851 cerkvah. Kdor je obrezan poklican, naj se ne dela neobrezanega. Če je kdo neobrezan poklican, naj se ne da obrezati. Obreza in neobreza ni nič, temveč izpolnjevanje božjih zapovedi. Vsak naj ostane v stanu, ki je bil v njem poklican. Če si kot suženj pokli¬ can, ne skrbi. Če moreš pa doseči pro¬ stost, se rajše nje okleni. Kdor je nam¬ reč kot suženj v Gospodu poklican, je Gospodov oproščenec; kdor je pokli¬ can kot prost, je Kristov suženj. Drago ste kupljeni; nikar ne postanite sužnji ljudem. Bratje, vsak naj ostane pred Bogom v tem, v čemur je poklican. Razlaga. V nastopnem delu svojega pisma odgovori sv. Pavel na razna vprašanja, na katera so želeli Korinčani od njega odgovora. Med temi je po¬ glavitno o zakonu. Iz pisma spoznamo namreč, da so bili poleg lahkomiselnih ljudi, ki so krščan¬ sko prostost tako razlagali, da celo nečistosti niso šteli v greh, tudi taki, ki so bili na drugo stran prenapeti. Ti so trdili, da kristjan pravzaprav ne sme stopiti v zakon, zaničevali so zakonski stan, zahtevali od krščanskih zakonskih zdržno življe¬ nje in od takih kristjanov, ki so bili s kakimi pogani v zakonski zvezi, popolno ločitev. Vsled tega se ni čuditi, da so kristjani želeli odgovora, kakšen je krščanski zakon in katere so njegove postave. Posebej so hoteli tudi pojasnil o devištvu. Na vse to jim sv. Pavel obširno odgovarja. V svojem prvem pismu Timoteju’ napoveduje Pavel, da se bodo v poslednjih časih odpadniki od vere držali lažnivih duhov in hudičevih naukov, bra¬ nili se zeniti in možiti. O več krivovercih, ki so tako učili, nam pripoveduje cerkvena zgodovina. Zato je zelo pomenljiv ta oddelek Pavlovega pisma v Korint, ki natančno in jasno opisuje pomen, namen in svetost krščanske zakonske zveze. 1. O zakonu sploli. Izprva takoj pravi sv. Pavel, da je devištvo dobro; to se pravi: samo na sebi dobro, tako da je nasprotna reč manj dobra. Po apostolovem bi bil torej najboljši deviški stan. Če kdo vprašuje, kako se ujemajo te besede z božjimi: 2 Ni dobro, da je človek sam, mu odgovar¬ jamo tako-le: Ta božja beseda se tiče človeškega rodu sploh. Namen zakona je namreč, da se po¬ množi človeški rod. Vsak posameznik je sicer dolžan skrbeti tudi za druge, za blagor celote, za splošno korist. Posameznik pa ni dolžan na do¬ ločen način za to skrbeti. Kdor torej za splošno korist drugače deluje, mu ni treba stopiti v zakon, saj pravzaprav izven zakona še v mnogih ozirih lažje skrbi za druge kakor v zakonu. Bog govori o tem, kar je človek dolžan za splošno korist. Ta dolžnost se torej ne tiče posameznega človeka. In zato pravi sv. Pavel, da tisti redki posamezniki, kateri se odpovedo zakonu, in na drug način skrbe za splošno korist, delajo naj¬ boljše. Da pa ne bode nečistosti, imej vsak svojo ženo in vsaka imej svojega moža. Kako umeva te besede, spoznamo iz njegovih lastnih besedi ne¬ koliko kasneje, ko pravi: To pa govorim samo iz prizanesljivosti, ne pa kot povelje. Želim namreč, da bi bili vsi ljudje kakor sem jaz. Sv. Pavel hoče torej reči: Kdor je v nevarnosti, da pade v ne¬ čistost, naj stopi v zakon. S posebno odločnostjo poudarja apostol, da ni v zakonu niti žena, niti mož sam svoj, mar¬ več, da sta drug drugega, in zato ju živo opo¬ minja, da imata svoje zakonske dolžnosti. Iz Pavlovih besedi vidimo, da ima zakon poleg po¬ glavitnega namena, da se namreč pomnoži člo¬ veški rod, tudi namen pomagati zoper izkušnjave. Odobrava dalje, da se mož in žena iz pobožnosti zavoljo molitve, ob prejemanju sv. zakramentov ali v postnem času zdržita, toda pristavlja, da mora to biti po medsebojnem dogovoru in za kratek čas. Sv. Hieronim dokazuje iz teh besedi sv. Pavla dolžnost duhovnikov, da ne stopajo v zakon: „Če je namreč za navadnega vernika lažje opravljati molitev, če se zdrži zakonskih dolžnosti, velja to toliko bolj za duhovnika, ki mora vedno oprav¬ ljati sv. daritve, in takorekoč vedno moliti. Kdor je dolžan vedno moliti, naj se tudi vedno zdrži zakona. 4 ' Poudarja pa tudi sv. Pavel, da se za zdržnost zahteva posebna milost božja. To beremo že v knjigi Modrosti (8, 21): Ko sem pa spoznal, da ne morem biti drugače zdržen, razen ako to Bog da, sem stopil pred Gospoda in sem ga prosil iz celega svojega srca. Božji dar se pridobi z mo¬ litvijo po besedah: Prosite in dalo se vam bo. 1 Sv. Pavel namreč ne pravi: Vsak ima svojo na- 1 4, 1—3. 2 I. Mojz. 2, 18. 1 Mat. 7, 7. 54* 852 Krščanski zakon. toro od Boga, marveč, vsak ima svoj dar od Boga. V zmislu svojih prejšnjih naukov svetuje vsem neoženjenim, zlasti pa vdovam, da je najbolje za nje, če ostanejo samske. Odločno pa tudi po¬ udarja, da je boljše stopiti v zakon, kot goreti; to se pravi, kot trpeti škodo vsled prehudih strasti in izkušnjav. Popolnejši je pač samo enkraten zakon; tako je cerkev vedno učila. Toda nikakor ni greh, večkrat zaporedoma stopiti v zakonsko zvezo; to se jasno vidi iz Pavlovih besed. 2. IVerazdrnžljivost krščanskega zakona. Že v evangeliju smo razložili, da je naš Gospod od svojih vernikov zahteval neraz- družljivost zakona . 1 Sam pravi: Vsak, Mor se loči od svoje šene in se oženi z drugo, prešestuje, in vsak, kdor se oženi z ločeno od moža, prešestuje. Zakonska zveza pri kristjanih traja do smrti. Ravno to poudarja sv. Pavel, in sicer sklicujoč se na Gospoda, rekoč: Zakoncem pa naročam , ne jaz, marveč Gospod. Ločiti se pač more mož od žene, toda če se ločita, ostaneta še vedno v za¬ konski zvezi, in na noben način ne moreta skle¬ niti drugega veljavnega zakona. Te resnice so Korinčani gotovo natančno po¬ znali. Dvomili so pa, kaj naj velja o takem, pri njih gotovo neredkem slučaju, če se izmed dveh pogan¬ skih zakonskih eden izpreobrne h krščanski veri. Sv. Pavel uči, da se tak zakon tudi ne sme kratko- malo razrušiti. Ako hoče poganski mož s krščan¬ sko ženo, ali poganska žena s krščanskim možem prebivati, potem naj ostaneta v zakonu. To se pravi: Krščanski zakonski naj se ne loči; samo če se hoče poganski ločiti, potem se zakon raz¬ ruši. Po zakramentu sv. krsta se namreč ne raz¬ rušijo zakoni, marveč odpuste se grehi. Če se eden izmed dveh nevernih poganskih zakonskih izpreobrne, potem naj se torej dogovori s svo¬ jim poganskim drugom, ali hoče še ž njim dalje živeti, seveda tako, daje kristjanu potem mogoče izpolnjevati vse krščanske dolžnosti. Ako pogan¬ ski drug tega noče, potem sme krščanski zakon¬ ski skleniti nov zakon, in s tem je prejšnji raz¬ dražen. Razdražljivost takega zakona je le zato mogoča, ker je tak zakon le naravna zakonska zveza, ne pa zakrament. Sv. Pavel pravi, da je to samo njegova določba. Ker je pa Kristus sam obljubil apostolom, da jih bo pri njihovih delih vodil Sveti Duh, zato imajo take apostolske do¬ 1 Glej Zgodbe II., stran 398, 399. ločbe za nas popolno veljavo in sv. Cerkev se ] e vedno po njih ravnala. O zakonu med nevernikom in kristjanom pravi apostol: Neverni mož je po ženi posvečen in neverna žena po možu. Sicer bi bili vasl otroci nečisti, tako so pa posvečeni. Te besede razlagamo tako-le: Judu se je zdela vsaka zveza s poganom nečista in zato je bil t ®' 1 zakon s poganom Judu strogo prepovedan. Gotovo so korinški kristjani z ozirom na to vprašali sv. Pavla, ali ni za kristjana še bolj napačno, e e ostane v zakonski zvezi s poganom. In to pobi] a sv. Pavel, češ, krščanski zakonski posveti ne t°' liko poganskega druga kakor zakonsko zvezo, ki sta združena v nji; zato je tudi zakonska zveza prava in otroci so zakonski, ne pa nečisti, to ] e nezakonski otroci. Nekateri Korinčani so, kakor je videti, R' dili, da se zakon poganskega druga s krščanskim sploh ne sme razdreti, češ, da je kristjan ravno zato dolžan ostati v zakonu, da izpreobrne svo' j ega druga. Temu odgovarja sv. Pavel, rekoč- Odkod ves, žena, da bos zveličala moža, ali oak° ves, mož, da boš rešil ženo? Poudarja pa iznova, naj kristjan svojevoljno ne razruši zakonske zvez e - Pravi namreč: Vsak naj tako živi, kakor g® i e poklical Gospod. Trikrat ponavlja v tem odstavku to misel. Globoko hoče namreč svojim ljubi® Korinčanom vtisniti v srce prepričanje, da kr - ščanska vera ne podira naravnega življenja, a®' pak ga le očiščuje in blaži. Človek naj zvršu] e v krščanstvu svoj poklic, naj se drži stanu, v katerem ga je Bog poklical. To tudi kaže u a zgledu iz suženjstva. Ravno v tem oziru vidim 0 čudovito modrost sv. Pavla. 3. O suženjstvu. Suženjstvo je gotov 0 krščanstvu popolnoma nasprotno. Po poganski i nazorih je bil suženj le orodje za svojega gosp 0 ' darja. Modrijan Aristotel naravnost imenuje suŽ' nja govoreče orodje, medtem ko pravi domačim živalim, da so napol govoreče orodje, drugim stva¬ rem pa, ki jih rabi človek v svojem gospodarstvu? da so nemo orodje. Vendar pa apostol ne zahteva, naj bi se vsi sužnji takoj odpustili, in bi se su¬ ženjstvo brž odpravilo. Taka zahteva bi bila na¬ ravnost nemogoča in nastale bi bile silne zmede- Sv. Pavel ne odpravi suženjstva z zunanjo P re ' povedjo, marveč z notranjim prenovljenjem. P re ” kvasiti hoče sužnje in njihove gospodarje z du¬ hom krščanstva, po katerem so vsi ljudje P r ° Zakon med nevernikom in kristjanom. Suženjstvo. I. Kor. 7, 25—40. Sklepanje zakona. 853 Bogom in Kristusom popolnoma enaki, po katerem so bratje in sestre med seboj, po katerem gospodar ni pravzaprav nič več, nego suženj in suženj nič manj, nego gospodar. V resnici se je ravno na ta način suženjstvo odpravilo. Zato kliče: Ce si kot suženj poklican, ne skrbi, to se pravi, to naj te ne bega, tudi v suženjskem stanu se moreš zve¬ ličati. Pristavlja pa: če moreš doseči prostost, se rajši nje okleni. Iz tega vidimo, kako visoko je cenil sv. Pavel tudi zunanjo prostost. Silno lepo poudarja, da smo pravzaprav vsi ljudje prosti, da je tudi suženj v Kristusu prost, ker je dobil po Kristusu pravo duhovno prostost. Hkrati pa smo pravzaprav vsi sužnji Kristusovi, ker smo ž njim duhovno zvezani, in po tej zvezi nismo takorekoč več sami svoji. Pri teh mislih, ki jih tukaj raz¬ vija sv. Pavel, se spomni zopet strankarstva v Korintu. Prej je rekel: Drago ste kupljeni; to se pravi: Kristusovi sužnji ste, ker vas je kupil s svojo dragoceno krvjo. Zdaj pa pristavlja: Nikar ne postanite sužnji ljudem. To se pravi: Prosto¬ voljno nikar s svojim strankarstvom ne postanite sužnji. Ker ste torej Kristusovi, ne poudarjajte svoje odvisnosti od kakih strankarskih voditeljev. S tem hoče reči, da je tisti, kateri se sam obesi na kakega človeka, večji suženj kakor tisti, 'ki mora služiti določenemu gospodarju. Taka sužnjost je hujša, ker pri nji odda človek tudi pamet in svojo voljo drugemu v odvisnost. Tudi za današ¬ nji čas velja ta opomin. Kristusove službe se ljudje le preradi otresajo, zraven pa služijo s svojimi mislimi in s svojo voljo ljudem v najne- spametnejšem hlapčevstvu. IV. Device. 7 , 25 - 40 . O devicah pa nimam Gospodovih zapovedi. Dajem pa svet, ker sem milost dosegel od Gospoda, da sem zvest. Jaz sodim, da je to dobro za¬ voljo prihodnjih težav; res dobro je človeku tako biti. Če si zvezan z ženo, ne išči ločitve, če si prost žene, ne išči žene. Če se pa oženiš, ne grešiš, in devica, ki se omoži, ne greši. Toda taki bodo imeli telesne nadloge. Jaz bi vas pa rad obvaroval. Rečem vam torej to-le, bratje: Čas je kratek, zato naj bodo tudi tisti, ki imajo žene, kakor bi jih ne imeli, in kateri jokajo, kakor bi ne jokali, kateri se vesele, kakor bi se ne veselili, kdor kupčuje s posestvom, kakor bi nič ne imel v posesti, in kateri uživajo ta svet, kakor bi ga ne uživali. Podoba tega sveta bo namreč prešla. Jaz bi pa rad videl, da bi bili vsi brez skrbi. Kdor je brez žene, skrbi za to, kar je Gospodovega, kako bi Gospodu dopadel. Kdor je pa oženjen, skrbi za to, kar je posvetnega, kako bi ženi do¬ padel, in je razdeljen. In neomožena žena in devica misli, kar je Gospodo¬ vega, da bi bila sveta na telesu in na duši. Omožena pa misli na posvetne reči, kako bi bila všeč možu. To vam pa pravim k vašemu pridu, ne da bi metal zanke na vas, marveč zato, ker je pošteno, in zato, da bi stanovitni ostali pri Gospodu. Kdor pa misli, da je grdo, če je njegova hči že dozorela, in mora tako biti, naj stori, kar hoče, ne greši; ona se lahko omoži. Kdor je pa trden v svojem srcu, in ni prisiljen, marveč ima moč nad svojo lastno voljo, in je to sklenil v svojem srcu, da obvaruje svojo hčer devico, tak prav dela. Kdor torej omoži svojo hčer, dela dobro; kdor je pa ne omoži, stori bolje. Zena je na¬ vezana na zakon, dokler živi nje mož. Ko ji pa mož umrje, je prosta; naj se omoži s komur hoče, samo v Gospodu. Srečnejša pa je, če tako ostane po mojem svetu. Mislim pa, da imam tudi jaz božjega Duha. K a z 1 a g' a. Pri poganih in Judih je bila navada, da je oče oddajal svoje hčere v zakon. Gotovo so Ko- rinčani vprašali apostola, kaj je s tem; in na to vprašanje jim odgovarja v tem odstavku. Pravi, da nima zapovedi o devicah, in da daje samo svet, toda tak svet, ki ima apostolsko veljavo. Daje ga kot zvest oskrbnik božjih skrivnosti. Vsled tega je jasno, da je Pavlov nauk v tem oziru dan pod vplivom Svetega Duha in zato obvezen za kristjane. To-le uči: Jaz sodim, daje to — nam¬ reč devištvo — dobro zavoljo prihodnjih težav. Kakšne so te prihodnje težave, nam ni težko 854 Device. Pomen devifitva. uganiti. Sv. Pavel se gotovo tukaj tudi ozira na tiste težave, ki jih s seboj donaša zakonski stan sam, na skrbi in velikokrat težke dolžnosti, ki jih nalaga, toda to ni poglavitno. Kakor vemo iz njegovih pisem v Solun in kakor tudi v drugih pismih velikokrat beremo, je pričakoval apostol Gospodovega prihoda na zemljo k sodbi v bliž¬ njem času. Zveličar je o tem rekel tako-le: Ti¬ stega dne in ure pa ne ve nihče, niti angeli v nebesih, temveč oče sam . 1 Iz tega sledi, da je po božji volji čas drugega prihoda Gospodovega na svet k vesoljni sodbi zakrit, da ga Kristus ne more povedati, in zato je jasno, da tudi apostoli niso o času vesoljne sodbe ničesar vedeli, razen nekaterih znamenj, ki imajo priti pred njo. Zato se ne smemo čuditi, če dobimo v apostolovih be¬ sedah večkrat misli, da je morda drugi prihod Gospodov že blizu. Kolikokrat govori sv. Pavel o Gospodovem prihodu! Seveda tudi sam pristavlja, da je čas neznan, da pride kakor tat po noči in s tem ne vodi kristjanov v nobeno zmoto, marveč jih tem¬ bolj nagiblje, da naj bodo vedno pripravljeni. Četudi se ne da tajiti, da se iz mnogih besedi sv. Pavla vidi njegova misel, da bo kmalu ve¬ soljna sodba, so vendar njegove besede v tem oziru popolnoma pravilne, nauki, ki jih daje, po¬ polnoma opravičeni in vsestransko koristni. Go¬ spodov prihod velja namreč tudi za posameznega človeka glede na njegovo smrt. Če torej sv. Pavel opominja vernike, naj bodo pripravljeni, ker je Gospodov prihod blizu, velja to v polni meri glede na posebno sodbo, ki čaka vsakega človeka po smrti. V tem oziru je Gospodov prihod res za vsakega blizu in vsak je dolžan biti nanj pri¬ pravljen. V tem zmislu tudi razlagamo Pavlov svet o devištvu. Najboljše je devištvo zavoljo prihodnjih težav. To se pravi, zavoljo tistih težav, ki čakajo vsakega ob Gospodovem prihodu, ki bodo zadele ves svet o vesoljni sodbi, ki pa pridejo tudi na vsakega posameznika ob njegovi smrti. Iz tega njegovega sveta bi pa kdo lahko sklepal, da je prav, če se sedaj obstoječi zakoni ločijo; drugi bi pa morda sklepali, da je zakon¬ ski stan sploh pregrešen. Ta dva ugovora pobija apostol z besedami: Ce si zvezan z ženo, ne išči ločitve; če si prost žene, ne išči žene. Ge se pa oženiš, ne grešiš, in devica, ki se omoži, ne greši- Ker je pa čas kratek, čas človeškega življenja namreč, naj nihče ne naveže svojega celega srca na ženo, da bi mu ljubezen do žene ne pogasila vsake višje ljubezni in skrbi za božje kraljestvo. Tudi v zakonu mora ohraniti kristjan svoje srce prosto za Boga. Zakonski naj bodo torej kakor bi ne bili v zakonu; to se pravi, naj imajo tudi smisel za višje, božje stvari. Kavno to pa zahteva tudi od vseh drugih razmer človeškega življenja. Žalostni naj se ne vtope popolnoma v svojo žalost, veseli ne v veselje; trgovci ne v trgovino in v premo¬ ženje. Pri vsakem posvetnem užitku naj si ohrani človek svobodno srce. Podoba tega sveta bo prešla, to se pravi: Svet z vsem, kar je na njem, z ve¬ seljem in žalostjo, z dobrinami in slastmi premine- Pomenljivo pa je, da govori Pavel samo o minlji' vosti tega sveta, ne pa o minljivosti sveta samega- Svet ostane potemtakem, samo v sedanji oblik 1 se izpremeni in premine. Kdor se nasloni na posvetne stvari, tak ho imel skrbi, čutil bo kmalu, da je prevaran. Zato pravi apostol: Jaz bi pa rad videl, da bi bili vS1 brez skrbi. In iz tega zopet prihaja k svojemu svetu, da je boljše ostati v deviškem stanu, češ, da mora zakonski skrbeti za zakon, žena gledati, kako bi možu dopadla, medtem ko more neože- njeni in neomožena nerazdelno obrniti svoje srce h Kristusu in k svojemu najvišjemu namenu. Kdor je brez žene, skrbi za to, kar je Gospodovega; skrbi za to, kako bi Gospodu dopadel. Te misli so bil e in so še vedno veljavne. Tiste duše, v katerih j e hrepenenje po večnih in nebeških stvareh tako živo, da se jim zdi zakon ovira za njihov notra¬ nji mir, imajo Kristusa takorekoč za ženina. A tem duhu smo imeli in imamo v cerkvi celo vrsto mož in žena, ki so se odpovedali zakonu zavoljo Kristusa. Samo v tem duhu je pa življenje brez zakona častno in zaslužno. V tem smislu govori tudi Zveličar o zdržnih ljudeh, ki se odrekajo za¬ konski zvezi zavoljo nebeškega kraljestva . 1 Ap°' stol pri tem iznova poudarja, da noče dajati kake zapovedi, marveč da hoče samo svetovati. Noe 6 metati zanke na Korinčane. To podobo jemlje °d lova, ko je metal lovec zanko na divjačino. Vsled tega je jasno, kako se imajo obnašati stariši gle de na svoje hčere. Lahko jim puste, da se omože, lahko pa tudi dovolijo, da ostanejo v devištvu- 1 Mat, 24, 36; glej Zgodbe II., str. 277. 1 Mat. 19, 12; glej Zgodbe II., str. 420. 855 Apostolsko življenje: Pavel piše Efežanom. stiskah, potrebah, težavah, v udarcih, v ječah, v naporih, v Irudu, v bedenju, v postu.“ 856 I. Kor. 8, 1—9, 16. Pravica apostolov do preskrbe. K sklepu govori Pavel o drugem zakonu. Vdova in seveda tudi vdovec sme po smrti svojega za¬ konskega druga stopiti iznova v zakon, toda samo v Kristusu. To se pravi, vzeti sme samo kristjana. Srečnejša pa je, če tako ostane, namreč neomožena. Zakaj, je pač že dovolj razloženo v prejšnjih be¬ sedah sv. Pavla. Splošno se je štelo med prvimi kristjani, da pomenja drugi zakon neko slabost, dasi seveda ni pregrešen. Zato zahteva sv. Pavel od diakonov, mašnikov in škofov, da smejo hiti samo enkrat oženjeni ; 1 ravno tako se smejo po njegovem na¬ vodilu samo tiste vdove sprejeti kot diakonice v cerkveno službo, ki so bile samo enkrat omožene . 2 Vse to priča, da je bil ponovni zakon znamenje neke nepopolnosti. Popolnoma zmotno so pa ne¬ kateri prenapeteži naravnost prepovedali kri¬ stjanom drugi zakon. Cerkev jih je vsled tega obsodila. V. Krščanska prostost. 8 , 1 — 11 ; 1 . Kaj je z mesom, ki se malikom daruje, vemo, ker smo vsi podučeni. Znanje napihuje, ljubezen pa bodri. Kdor misli, da kaj ve, še ni nič spo¬ znal, kako je treba vedeti. Kdor pa Boga ljubi, tega Bog spozna. O jedeh, ki se malikom darujejo, vemo, da malik ni nič na svetu, in da razen enega Boga ni nobenega več. Dasi se namreč imenujejo razni bogovi, ali na nebu, ali na zemlji, in je prav veliko bogov in veliko gospodov, imamo vendar mi le enega Boga in enega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je vse in mi po njem. Toda vsi ne vedo tega, nekateri namreč sodijo še zdaj, da je malik nekaj, in jedo mališke žrtve kot take. Njihova vest se omadežuje ravno zato, ker je slaba. Jed nam pa ne daje ve¬ ljave pred Bogom. Če jemo, nismo pač nič boljši, in če ne jemo, nismo pač nič slabši. Glejte pa, da morda ta vaša prostost ne pohujša slabotnega. Če tebe, ki si podučen, vidi kdo, da sediš v mališkem templu za mizo, 1 I. Tim. 3, 2. 12. 2 I. Tim. 5, 8. ga bo morda njegova vest, ki je sla¬ botna, vodila, da bo jedel od maliških žrtev. In zavoljo tvojega znanja se bo pogubd ta slabi brat, ki je zanj Kristus umrl. Če pa tako grešite nad brati in ranite njihovo slabotno vest, grešite nad Kristusom. Če jed pohujšuje mojega brata, ne bom jedel mesa na veke zato, da ne pohujšam svojega brata. Ali nisem svoboden, ali nisem apo¬ stol, ali nisem videl Kristusa Jezusa, našega Gospoda, ali niste vi moje delo v Gospodu? In če za drugega nisem apostol, sem vendar za vas, saj ste vi pečat mojega apostolstva v Gospodu. To je moj zagovor pri tistih, ki me hočejo soditi. Ali nimam oblasti, jesti in piti, ali nimam pravice, sestre, ženske voditi s seboj kakor drugi apostoli, tudi Gospodovi bratje in Kefa? Ali morda samo jaz in Barnaba nimava pravice, da ne delava? Kje je kak vojak, ki služi na lastne stroške? Kdo sadi vino¬ grad, in ne je njegovega sadu, kdo pase čredo, in ne je mleka od črede? Tega vendar ne govorim po človeško. Ali ne pravi ravno tega tudi postava? Pi' sano je namreč v postavi: „Ne zavezuj volu gobca, ko mane žito.“ Ali Bog skrbi ali govori to zavoljo volov? Za¬ voljo nas je pač to pisano. Kdor orje, mora namreč orati v upanju in kdor mlati, mlati v upanju, da bo prejel svoj delež. Mi smo vam sejali duhovne reči, ali je torej kaj posebnega, če žanjemo vaše telesne reči? Če imajo drugi to pravico pri vas, zakaj ne veliko bolj mi ? Toda mi se nismo poslužili te pra¬ vice, temveč vse pretrpimo, da ne de¬ lamo kake ovire Kristusovemu evan¬ geliju. Ali neveste, da tisti, ki opravljajo v svetišču službo, tudi to jedo, kar je od svetišča, in kateri oltarju služijo, od oltarja delež prejemajo? Tako je tudi Gospod ukazal, naj ti, kateri evangeliju služijo, od evangelija žive. Jaz se pa tega nisem nič poslužil; tudi vam ne pišem tega zato, da bi tako z menoj delali: rajši namreč umrjem, kakor da bi mi kdo uničil mojo slavo. Če evan- I. Kor. 9, 16—10, ‘18. Nesebičnost sv. Pavla. 857 gelij oznanjam, mi ni to v slavo, ker J e to moja dolžnost. Gorje namreč me ni, če bi evangelija ne oznanjal. Zakaj, če rad to delam, imam plačilo, Ce pa nerad, mi je vendar služba iz¬ ročena. Kaj je torej moje plačilo? To, da zastonj pridigujem evangelij, da se ne poslužim svoje pravice v evangeliju. Daši sem namreč od vseh neodvisen, sem se vsem usužnjil, da bi jih več pridobil. Za Jude sem postal takorekoč Jod, da bi Jude pridobil, tistim, ki so Pod postavo, kakor bi bil sam pod po¬ stavo, dasi sam nisem pod postavo, da bi tiste, ki so pod postavo, pridobil; tistim, kateri so brez postave, kakor bi bil brez postave, dasiravno nisem brez božjih postav, marveč sem podKristovo Postavo, da bi pridobil tiste, ki so brez Postave. Slabim sem postal slab, da bi slabe pridobil. Vsem sem vse postal, da bi vse zveličal. Vse to pa delam zavoljo evangelija, da bi od njega prejel svoj delež. Ali n e veste, da tisti, ki na tekališču tekajo, v si sicer tečejo, darilo pa le eden dobi. Tekajte tako, da ga dosežete! Vsak, kdor se pripravlja na boj za slavo, se ysega zdržuje; in sicer zato, da bi pre¬ jel trohljiv venec, mi pa netrohljiv. Jaz torej tako tekam, da ne tečem na ne¬ gotovo in ne bojujem se tako, kakor bi po zraku mahal, marveč tarem svoje telo in ga imam kot sužnja ujetega, da Oe bi bil, ko druge učim, sam zavržen. Nočem pa, bratje, da bi ne vedeli, ^a so bili naši očetje vsi pod oblakom, in so vsi šli skozi morje, in so bili vsi na Mojzesa krščeni v oblaku in v morju. Vsi so uživali eno duhovno jed in vsi pili eno duhovno pijačo. Pili so nam¬ reč iz duhovne skale, ki jih je sprem- ljala; in ta skala je bila Kristus. Toda večji del ni bil Bogu všeč, ter so bili Pobiti v puščavi. Te stvari so se pa nam za zgled zgodile, da bi ne želeli hudega, kakor so oni želeli. Tudi ne malikujte, kakor so nekateri izmed njih storili, kot je zapisano: „Ljudstvo je sedlo jest in pit in vstalo igrat.“ Tudi ne prešestujmo, kakor so nekateri izmed njih prešestovali, in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč. In ne izkušajmo Kristusa, kakor so ga nekateri izmed njih izkušali in poginili od kač. In ne mrmrajmo, kakor so nekateri izmed njih mrmrali, in jih je pokončal po- končevalec. Vse to se jim je zgodilo za predpodobo. Zapisano je bilo pa za naš poduk, ki živimo v poslednjih časih. Kdor torej misli, da stoji, naj gleda, da ne pade. Druga izkušnjava ni prišla nad vas, kakor samo človeška. Bog je pa zvest in ne bo dopustil, da bi bili nad svoje moči izkušani, ampak z izkušnjavo bo dal tudi rešitev, da jo zmagate. Zavoljo tega, dragi moji, bežite od malikovalstva! Govorim vam, ki ste pametni, presodite sami, kar pravim: Posvečeni kelih, ki ga posvečujemo, ali ni delež Kristusove krvi, in kruh, ki ga lomimo, ali ni delež Kristusovega telesa? En kruh in eno telo smo mi množica. Vsi smo namreč deležni enega kruha. Glejte Izraelce po telesu! Ali se ne udeležujejo oltarja tisti, ka¬ teri jedo žrtve? Kaj torej pravim, ali da je mališka žrtev kaj, ali da je malik kaj? Ne, marveč to, kar žrtvujejo po¬ gani, žrtvujejo vragom, ne Bogu. No¬ čem pa, da bi bili tovariši vragom. Ne morete Gospodovega keliha piti in vražjega keliha; ne morete imeti de¬ leža pri Gospodovi mizi in pri vražji mizi. Ali naj dražimo Gospoda? Ali smo močnejši od njega? Vse je dopuščeno, toda vse ni ko¬ ristno. Vse je dovoljeno, toda vse ne bodri. Nihče naj ne išče svojega, am¬ pak to, kar je drugega. Vse, kar se prodaja v mesnici, jejte, in nič ne bo¬ dite v skrbi zavoljo vesti. Gospodova je namreč zemlja in kar jo napolnjuje. Če vas pa kak nevernik povabi, jejte vse, kar se pred vas postavi, in nič ne povprašujte zavoljo vesti. Če vam pa kdo reče: „To je mališka žrtva,“ nikar ne jejte zavoljo tistega, kateri je to 858 I. Kor. 10, 28— 11, 1. Krščanska prostost. povedal, in zavoljo vesti. Ne govorim pa o svoji, ampak o drugega vesti. Čemu namreč naj sodi mojo pro¬ stost tuja vest? Če jaz z zahvalo uži¬ vam, zakaj bi se dal preklinjati zavoljo tega, za kar se zahvaljujem? Če torej jeste ali pijete ali kaj drugega delate, delajte vse v božjo čast! Bodite brez izpodtike Judom in poganom in božji Cerkvi, kakor tudi jaz vsem v vseh rečeh izkušam prav storiti in ne iščem, kar je meni, ampak kar je množici v korist, da se zveliča. Posnemajte mene, kakor tudi jaz Kristusa! K a z1 a g a. 1. Krščanska prostost. Med vpra¬ šanji, na katera so hoteli Korinčani odgovora od sv. Pavla, sta bili tudi dve glede na mališke žrtve. Pri maliških žrtvah se je namreč vedno le samo eden del mesa žrtvovanih živali sežgal na oltarju, drugo meso se je pa razdelilo; nekaj so ga vzeli žreci ali poganski duhovniki zase, ostalo so pa darovalci dobili v svojo uporabo. Pojedli so ga ali sami, ali pa so napravili v templu ali pa doma gostije za povabljene goste. Nekaj tega mesa, brez dvojbe zlasti tistega, ki so ga duhovniki dobili, se je prodalo na trgu; in gotovo se ni moglo natančno zvedeti, ali je tako meso, ki se na trgu prodaja, od maliških žrtev ali ne. Korinčani so bili v tem oziru v dvomu in zato so vprašali, ali se sme malikom žrtvovano meso sploh jesti, in ali se sme morda kristjan udeležiti obedov, ki se pri njih jč tako meso. Predmet sam spada torej v davno prošlost. Za danes nima nobenega pomena več. Vendar so pa tu tri poglavja, 8., 9., 10., ki v njih sv. Pavel obravnava to zadevo, še za danes silno pomen¬ ljiva, ker apostol tudi pojasnjuje zadevo maliških žrtev iz najširšega splošnega stališča. Govori namreč o krščanski prostosti sploh in uči, kako naj se rabi. V tem oziru je ta odstavek zelo podoben 14. in 15. poglavju njegovega pisma Kimljanom. V tem, ali se sme meso maliških žrtev uži¬ vati ali ne, so bili v Korintu različnega mnenja. Nekateri, brez dvojbe bivši pogani, ki so se po¬ polnoma odpovedali vsem poganskim zmotam o malikih, so trdili, da maliki po krščanski veri niso pravzaprav nič in da vsled tega tudi meso, ki je bilo malikom darovano, ni prav nič dru¬ gačno od drugega mesa, torej se sme uživati. Sklicevali so se pri tem na krščansko svobodo in na krščansko spoznanje. Drugi so pa pri' pisovali malikom neko čarovniško moč in vsled tega so sodili, da je z mesom, katero se je njim darovalo, združena neka škodljiva vražja sila. Ti so trdili, da se tako meso ne sme jesti. Sv. Pavel jim obširno razloži, kako je s to stvarjo. Potrdi misel tistih, kateri se sklicujejo na krščansko prostost in torej prizna, da se samo na sebi sme jesti meso od maliških žrtev. Pristavlja pa, da se mora kristjan pri vseh svojih stvareh, in tudi pri tem, ozirati na svojega bližnjega. Taki kri¬ stjani, kateri imajo pretenko vest, in ki mislijo, da je kaj slabega združenega z mesom maliških žrtev, bi se lahko pohujšali, ko bi videli, kako drugi kristjani jedo tako meso. Morda bi se dal marsikdo izmed njih zapeljati, da bi proti svoji vesti tudi sam užival mališke žrtve, in s tem bi vznemiril svojo dušo. Zato pravi sv. Pavel, da se mora kristjan, ki uživa mališke žrtve, ozi¬ rati na take rahločutne kristjane, in jih ne sme pohujševati. O skupnih obedih, pri katerih se uživajo mališke žrtve, pa uči, da naj se jih kri¬ stjani ne udeležujejo. 2 . Uživanje niališkili žrtev. Znanje napihuje, ljubezen pa bodri. S to prelepo resnico pričenja apostol svoje premišljevanje. Obrnjena je proti tistim Korinčanom, ki so se sklicevali na svoje višje spoznanje in zaničevali slabejše in tenkovestnejše svoje rojake. Samo človeško znanje, človeška učenost dela človeka napuhnj enega in ošabnega; treba je poleg nje ljubezni, ki ogreva in oživlja, zida in ne podira. Kdor si domišlja, da kaj ve in je na to ponosen, ta nima pravega pojma o resnični vedi. Samo kdor Boga ljubi, kdor je z Bogom najtesnejše zvezan, tisti prejme od Boga pravo vedo. Bog ga spozna; to se pravi: tudi Bog ga ljubi in mu v svoji ljubezni kakor nekako v duhovnem zakonu da pravo spoznanje. Nato prehaja Pavel k svojemu predmetu. Poudarja, da malik ni nič. S tem ne pravi, da poganski bogovi prav nič ne pomenjajo, saj jih sam ime¬ nuje v ravno tem pismu 1 vragove, marveč trdi le, da maliki, kakoršni se časte po templih, kot taki niso nič. Iz tega seveda sledi, da tudi meso, ki se njim žrtvuje, ni različno od drugega mesa. Pogansko praznoverje časti mnogo bogov in go- ~To720. Apostolov zgled. 859 spodov. Za kristjane je pa jasno, da je samo en Bog in samo en Gospod, po katerem je vse, ker je kot učlovečeni Bog Odrešenik sveta, in mi verniki —po njem, ker on daje vero in zve¬ ličanje. Apostol pravi dalje: Toda vsi ne vedo ie ffa, namreč vsi ne vedo, da malik ni nič. Taki ljudje omadežujejo svojo vest, če jedo mališke žrtve. Proti svoji vesti pa človek ne sme nikoli delati. Tudi če se moti, greši, ako dela proti nji. Razumnejši kristjani bi lahko ugovarjali, da je Pač napačno, če bi se jih sililo, da bi se morali ravnati proti svojemu prepričanju po slabotnih in neukih kristjanih. To so tudi delali, ker so, kakor vidimo iz besedi sv. Pavla, šli celo tako daleč, da so se v templih udeleževali maliških gostij. Zato jim pravi sv. Pavel, da se tukaj gre za neko samo ob sebi brezpomembno stvar. Jed nam daje veljave pred Bogom. Taka brezpomembna stvar se pa ne sme rabiti na škodo drugim. Ge se rahlovestni kristjan pohujšuje in greši, ko vidi druge, da jedo mališke žrtve in od njih nekako Prisiljen iz napačnega sramu ravno tako dela, ter se v svojem grehu morda celo pogubi, je pa seveda stvar drugačna. Zato pravi Pavel: če jed pohuj¬ šuje mojega brata, ne bom jedel mesa na veke, da ne pohujšam svojega brata. Iz tega vidimo vso gorečo vnemo sv. Pavla. Razkriva se nam nje¬ govo ljubezni polno srce. 3. Apostolov zgled. Na svojem zgledu kaže apostol, kako se mora človek iz prave lju¬ bezni do bližnjega večkrat odreči prostosti, ki je sama na sebi dovoljena. Pri tej priliki poudarja svojo apostolsko veljavo in pobija tiste, kateri so šteli njega za manj vrednega od drugih apostolov. Sklicuje se na to, da je videl Kristusa. S tem tudi poudarja, da ga je Kristus sam postavil za apostola. Korinčani sami so dokaz njegovega apostolstva, takorekoč njegov pečat. Podoba, ki mu tu igra pred očmi, je ta-le: Kristus, ki me je postavil za apostola, mi dal takorekoč v duhu pismo, v katerem me je imenoval za svojega apostola. Pečat na tem Pismu ste vi, korinški kristjani. Nato pravi: Ali nimam oblasti jesti in piti, ali nimam pravice, sestre, ženske voditi s seboj kakor drugi apostoli, tudi Gospodovi bratje in Kefa? Ali morda samo jaz in Barnaba nimava pravice, da n e delava? Te besede in nastopno dokazovanje sv. Pavla, da ima vsak oznanjevavec sv. evan¬ gelija pravico, da tisti, katerim pridiguje, skrbe za njegove telesne potrebe, moramo razumeti tako-le: Kristjan se ne sme poslužiti svojih pravic in ne sme rabiti svoje svobode, če bi s tem imel bližnjega pohujšati. Pavel in njegov prijatelj Barnaba, ki je ž njim gotovo tudi v Korintu deloval, sta apostola. Pavel ima torej ravno tiste pravice, kot vsak drug apostol; sme torej zahte¬ vati, da tudi je in pije, da torej verniki poskrbe za njegove telesne potrebe. Ima pravico, imeti sebi v pomoč in postrežbo sestro, ženo. Nekateri katoliški razlagavci, zlasti sv. Hieronim in sv. Av¬ guštin, pravijo, da so apostoli vodili s seboj za postrežbo poštene ženske. Judovski učitelji so imeli sploh to navado. Toda nam se zdi, da sv. Pavel tu govori o pravi ženi, saj vemo, da je bil na pr. sv. Peter oženjen. Iz tega, kar go¬ vori sv. Pavel o Gospodovih bratih, sklepamo, da jih je bilo izmed znanih štirih Gospodovih bra¬ trancev tudi nekaj oženjenih. Apostol hoče reči: Kot apostol bi imel tudi pravico, da sem oženjen, imel bi tudi pravico, da bi svojo ženo vodil s seboj, in da bi verniki tudi za njene telesne potrebe poskrbeli. Toda vsega tega se jaz ne poslužujem. Drugi apostoli imajo in rabijo pravico, da ne delajo s svojimi rokami, tako pravico imava tudi midva z Barnabom; vendar pa zavoljo evangelija zato, da nikogar ne pohujšam, da nisem nikomur v nadlego, hodim sam brez vse postrežbe po ini- sionskih potih, nimam nikogar, da bi mi stregel in to, kar potrebujem, zaslužim z lastnimi rokami. 0 Barnabu, ki ga omenja, smo že govorili v Dejanjih apostolov.' Da ima Pavel kot apostol pravico na po¬ trebno preskrbo od kristjanov, dokazuje najprej s tremi zgledi iz navadnega življenja: Vojak dobi svojo plačo', vinogradnik uživa to, kar sadi, pastir uživa mleko svojih ovac. Lepo so izbrani ti zgledi. Po pravici se more oznanjevanje evangelija pri¬ merjati z vojakom za resnico in pravico proti laži in hudobiji se borečim; z vinogradnikom, ki vedno nove mladike cepi v trto, katera je Kristus; in končno s pastirjem, ki pase Kristusovo čredo. Svojo pravico pa tudi dokazuje apostol iz svetega pisma, ko navaja besede iz Mojzesove postave : 1 2 Ne zavezujte volu gobca, ko mane žito. Na vzhodu so namreč žito večinoma z voli meli in so jim seveda pri tem dajali potrebnega živeža. 1 Glej Zgodbe II., str. 699. 2 V. Mojz. 25, 4. 860 Apostolova nesebičnost. Sv. Pavel hoče reči: Ta postava o volu ni dana toliko zavoljo volov, kolikor zavoljo ljudi. V nji je rečeno, da se mora vsakemu delavcu dati pla¬ čilo za njegovo delo. To velja mnogo bolj še za duhovnega delavca. Kdor duhovne stvari seje, takemu se gotovo spodobi, da se mu da, kar po¬ trebuje telesnega. In nato pristavlja: Ve imajo drugi to pravico pri vas, zakaj ne veliko bolj mi ? Skoraj gotovo so se v Korintu razni učitelji in voditelji dali dobro plačati. Sv. Pavel pa pravi, da se te pravice ni poslužil, ker ni hotel delati nobene ovire Kristusovemu evangeliju, da ne bi kdo zavoljo stroškov, ki bi jih imel zanj, ne spre¬ jel vere. Tudi zgled iz Starega zakona, ki ga navaja Pavel, priča, da ima Pavel prav. Duhov¬ niki in leviti so živeli od svetišča, dobili so del darov, ki so jih verniki prinesli v tempel. Sam Gospod je ukazal, naj ti, kateri sluzijo evangeliju, tudi od evangelija žive. To se brez dvojbe nanaša na Kristusove besede , 1 ki jih je govoril svojim učencem: V katerokoli hišo pridete, recite: Mir tej hiši; in če je tam otrok miru, počije nad njim vaš mir. V tisti hiši ostanite, ter jejte in pijte, delavec je namreč vreden plačila. Sv. Pavel naravnost pove, da ne piše in ne dokazuje tega zato, da bi mu Korinčani odslej kaj dali. Pravi namreč: Rajši umrjem, kakor da bi kdo uničil mojo slavo. Njegova slava pa je, kakor sam trdi, evangelij sam. To, da rad dela, kar mu je naložil Gospod, da z notranjim vese¬ ljem oznanja evangelij, je njegova plača. Evan¬ gelij mora oznanjati; njegova slava pa je, da ga oznanja rad, z veseljem in zastonj. Zato se od¬ reka svojim pravicam, zato tudi žrtvuje svojo prostost. Zavoljo tega se je vsem usužnjil. Postal je suženj za vse, da bi jih več pridobil za Kri¬ stusa. Med Judi se je obnašal kot Jud, med po¬ gani kot pogan. Držal se je vedno postave Kri¬ stusove, postave milosti in ljubezni. Slabim je postal slab, da bi slabe pridobil. To se pravi: neukim, nevednim, neizobraženim Judom in po¬ ganom se je prilagodil. Postal je tak, kakor so bili sami. Vsem je postal vse. To se pravi: Kjer¬ koli je mogel in smel, se je prilagodil vsakemu, samo da ga je tem ložje izpreobrnil. Ne pozabimo, da tako govori tisti Pavel, kateri ni za las od¬ stopil od svojega prepričanja, kateri se je celo sv. Petru ustavil, ko je videl, da utegne vsled njegovega obnašanja trpeti škodo del kristjanov. Vzrok temu pove sam v besedah: Vse to pa de¬ lam zavoljo evangelija, da bi od njega prejel svoj delež. Svoje plačilo hoče dobiti samo od evange¬ lija v večnem zveličanju. Da je to delo težko, in da zahteva veliko truda in veliko zatajevanja, dokazuje iz zgleda bojnih iger. Korinčani so take igre dobro poznali- V bližini njihovega mesta v Istmu so se obhajale v največjem obsegu leto za letom, in od daleč so jih prihajali ljudje tjakaj gledat. Tam so za stavo tekali, za stavo so se borili med seboj itd. Kdor je najhitreje tekal, ali kdor je drugega v boju premagal, je dobil poleg drugih daril tudi venec, spleten iz smrekovih, bršljanovih ali oljičnih vejic. Sv. Pavel primerja delo za evangelij in krščansko življenje sploh tekanju in borenju pri bojnih igrah; in zato kliče Korinčanom, naj tako tekajo, kakor bi samo eden mogel dobiti večno plačilo, torej naj se s tako gorečnostjo trudijo za večno živ¬ ljenje, kakor se trudi tekač za posvetno darilo. O borilcih omenja, da se zdržujejo vsega, kar bi jih moglo pri boju ovirati ali slabiti. To nam tudi poganski pisatelji potrjujejo. Rimski pesnik Horacij na pr. piše, da se borilci, ko se uče in pripravljajo za svoje posle, zdržujejo vseh opijan- Ijivih pijač, in da tudi drugače popolnoma zdržno žive. Sv. Pavel pravi o sebi, da ne sega na ne¬ gotovo. To se pravi, da ima vedno svoj veliki namen pred očmi, tudi ne maha po zraku, ko se bojuje, ne tolče tako, da bi nasprotnik nič ne čutil, marveč se resno bojuje. Pravi namreč: J® z tarem svoje telo in ga imam kot sužnja ujetega da ne bi bil, ko druge učim, sam zavržen. Iz tega se jasno vidi, kdo je Pavlu največji in najhujši nasprotnik, ki se mora ž njim borilec za nebeško kraljestvo vojskovati, in katerega mora premagati. To je lastno telo, ki poželjuje proti duhu . 1 Zato se bori sv. Pavel s tem nasprotnikom, namreč s svojim telesom, z največjo odločnostjo, da ne bi bil sam zavržen, ko druge uči. 4. Zgled iz judovske zgodovine. Da se je za zveličanje treba resno bojevati in zatajevati, to priča zgodovina judovskega ljudstva. Tudi Judje so se morali z velikimi težavami bo¬ riti, predno so prišli v obljubljeno deželo. Judje so bili vsi pod oblakom na poti v sveto deželo. O tem oblaku govori Mojzes, ko pripoveduje, 1 Luk. 10, 8. 1 Gal. 5, 17. 861 862 Zgledi iz judovske zgodovine. da so šli Izraelci iz Egipta skozi Rdeče morje proti obljubljeni deželi. Te besede pomenjajo, da so bili vsi Izraelci — kot Jude jih imenuje svoje očete — pod posebnim božjim varstvom. Krščeni so bili s tem, da jih je zakrival oblak; in ko so šli skozi morje, so takorekoč prejeli predpodobo krščanskega krsta. Kakor jih je njihova pot skozi morje rešila egiptovske sužnosti in jih osvobodila, tako tudi krščanski krst reši človeka sužnosti greha in ga osvobodi. Na Mojzesa so bili krščeni Izraelci, ker jih je Mojzes vodil na tej poti, in ker je tako posredoval med njimi in med Bogom, kakor v novem zakonu Kristus. Izraelci so jedli vsi eno duhovno jed, namreč mano. Duhovna se imenuje, ker jo je Bog čudežno dal, pa tudi zato, ker je bila predpodoba duhovne mane novega zakona, sv. Rešnjega Telesa. Izraelci so 'pili vsi eno duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, kijih je spremljala, in ta skala je bil Kristus. Izraelci so, kakor vemo iz starega zakona, dva¬ krat na čudežni način iz skale dobili vodo. Skala jih sicer ni spremljala v telesnem pomenu, pač pa jih je vedno spremljal Bog, ki je tudi skrbel, da jim v puščavi ni zmanjkalo vode. Potemtakem je bila skala, ki so iz nje dobili v potrebi vode, takorekoč vedno pri njih. O skali pravi Pavel, da je bil Kristus, namreč predpodoba učlovečenega Boga, iz katerega za vse ljudi, ki romajo skozi puščavo življenja, izvira živa voda milosti in resnice. 1 Vkljub temu, da je Bog tako čudovito varoval Izraelce, in da so vsi uživali njegove dobrote, jih pa vendar ni mnogo doseglo zaže- ljenega cilja. Kakor vemo, sta samo Jozve in Kaleb prišla v obljubljeno deželo. 2 Apostol pravi: Te stvari so se pa nam za zgled zgodile, da bi ne želeli hudega, kakor so oni želeli. Pri tem se skoro gotovo ozira na tisto dogodbo, 3 kjer pripoveduje Mojzes, kako so Izraelci želeli mesa. Bog jim je sicer poslal prepelic, pri tem jih je pa mnogo zavoljo požrešnosti kaznoval s smrtjo. Ta zgled je bil primeren za tiste, ki so brez ozirov jedli mališke žrtve. Dalje pravi: Tudi ne malikujte in potem navaja iz Mojzesovih bukev, kako so se gostili Izraelci, ko so zlatemu teletu prirejali žrtve. 4 Igrali so tudi, to se pravi, plesali so ob tej priliki. V tretjič opominja apostol Korinčane, 1 Prim. Jan. 4, 10; 7, 37. 2 Glej IV. Mojz. 14, 30 nasl. 3 IV. Mojz. 11, 4. 4 II. Mojz. 32, 6. tudi ne prešcstujte in jim pripoveduje žalostno judovsko zgodbo v svarilo : 1 Moabljanska dekleta in žene so namreč zapeljale Izraelce k maliko¬ vanju v čast maliku Peoru, ki so ga s posebno ostudnimi nesramnostmi častili. Umrlo jih je za kazen vsled tega mnogo tisoč. V rokopisu novega zakona beremo 23.000, v starem zakonu beremo 24.000. Tukaj mora biti zmota; kak prepisovalec se je zmotil in je mesto 23 zapisal 24.000 ia tako je ostalo. V četrto svari sv. Pavel, naj ne iz¬ kušajo Korinčani Kristusa, kakor so ga nekateri izmed njih, namreč izmed Izraelcev, izkušali. Ozira se tu na dogodek, 2 ko se je izraelsko ljudstvo nezadovoljno v puščavi jelo hudovati zoper Boga in Mojzesa, in so zato nadenj prišle strupene kače. Končno svari Pavel splošno, naj Korinčani ne mrmrajo, kakor so nekateri Izraelci mrmrali, m jih je pokončal pokončevalec. Gotovo je tu Pavlu v mislih upor, ki pripoveduje o njem Mojzes, 3 da se je ljudstvo zavoljo Kora, Datana in Abirona nevoljno dvignilo proti Mojzesu in Aronu. Pri¬ šla je nad nje kazen in jih je 14.000 pokončala. Pavel govori o pokončevalcu (angelu), ker je Bog po angelih delil svoje plačilo, pa tudi zvr- ševal svoje kazni. Vse te kazni so bile predpo- dobe za prihodnost, zapisane za naš poduk, ki živimo v poslednjih časih. S temi besedami n e ponavlja Pavel svoje, sicer večkrat izražene misli, da je sodni dan blizu, temveč hoče reči to-le: Kristus loči ves čas v dva dela; kar ga je bilo pred njim, je prvi pripravljalni čas; kar ga je za njim, je poslednji dovršeni čas. Kristus je središče, kjer se stikata oba časa. Pred Kristusom je bila prva doba človeštva, po Kristusu je druga, zadnja ali poslednja doba. Iz vsega tega sledi: Kdor torej misli, da stoji, naj gleda, da ne pade. Izraelci so mislili, da so posebno gotovi božjega varstva, vendar so padli. Tudi mi, dasi smo kri¬ stjani, moramo v strahu in trepetu skrbeti za svoje zveličanje. Nato razvija Pavlov list sledeče misli: Korinčani niste do sedaj imeli nepremagljivih izkušnjav, Bog vam bo tudi v prihodnje rad dal svojo milost, da bodete mogli izkušnjave prema¬ gati; toda sami se ne smete brez potrebe podajati v nevarnost in zato se varujte vsega, kar je z malikovalstvom v zvezi, torej tudi malikovalskih obedov z mališkimi žrtvami. 1 Glej IV. Mojz. 25, 1—9. 2 Glej IV. Mojz. 21, 5. 6. 3 IV. 16, 41. Sv. Rešnje Telo zedinja vernike. Kaj je z mališkirai žrtvami? 863 Nato pa hoče dokazati, da se tisti, kdor se udeleži malikovalskih obedov, tudi udeležuje Malikovalstva samega, z dvema zgledoma: Naj¬ prej z zgledom sv. Rešnjega Telesa. Pravi nam¬ reč: Posvečeni kelih, ki ga posvečujemo, ali ni delež Kristusove krvi, in kruh, ki ga lomimo, ali ni delež Kristusovega telesa ? En kruh in eno telo smo mi množica. Vsi smo namreč deležni enega kruha. To se pravi: Mi vsi vemo, da se združimo, ko uži- vamo posvečeno vino in kruh, s krvjo in telesom Kristusovim, in da se s tem udeležimo nove da¬ ritve. V teh besedah je jasno povedano, da sta Kristusovo telo in Kristusova kri v sv. Rešnjem Telesu dejanjsko pričujoča. Kdor uživa posvečeno v iuo in kruh, je namreč deležen Kristusovega telesa in njegove krvi. Hkrati je pa tudi doka- z ano, da je sv. Rešnje Telo daritev. Kakor se hamreč človek udeleži s sv. Rešnjim Telesom Kristusove daritve, tako se udeleži z uživanjem Malikovalskih obedov tudi malikovalskih daritev. Sv. Pavel dokazuje, da je uživanje sv. Rešnjega Telesa udeleževanje Kristusovega telesa in nje¬ gove krvi tudi iz učinkov. Po sv. Rešnjem Telesu 80 vsi kristjani takorekoč en kruh in eno telo. Tri pozemski jedi izpremeni tisti, kateri je, jed v svoje telo; pri tej duhovni jedi pa izpremeni jed tistega, kateri jo uživa. Vsi postanemo deli en ega skrivnostnega telesa. Če torej kristjani P° sv. obhajilu postanejo takorekoč eno telo med s eboj, potem postane tudi tisti, kateri obeduje Mališke žrtve, eno telo z malikovalci. Drugi zgled zajemlje sv. Pavel iz judovskega Verskega življenja. Pravi namreč: Glejte Izraelce P° telesu; ali se ne udeležujejo oltarja tisti, ki jedo žrtve? Izraelec, ki je prinesel v tempel kako žrtev, jo je izročil duhovnikom. Duhovnik je vzel žival in jo s posebnim obredom zaklal; en del žrtve se je nato Bogu v čast sežgal, en del je Pa dobil darovalec nazaj. Bog mu je takorekoč ^ekaj, kar je bilo že njegovega, podaril, in tako je bil darovalec, ko je jedel darovano meso, ne¬ kako pri Bogu v gostijah. Tako se je poudarila ln okrepila medsebojna ljubezen med Bogom in človekom. Korinčani so lahko sklepali tako-le: Potem¬ takem stopijo tudi tisti, kateri se v templu gostijo 2 Mališkimi žrtvami, z malikom nekako sami v z vezo. Nato bi mu lahko kdo odgovoril: Torej Pa ti vendar-le trdiš, da je malik nekaj, dasi s i prej rekel, da ni nič. Nato odgovori Pavel, ko pravi: Kaj torej pravim, ali da je maliska žrtev kaj, ali da je malik kaj? Ne, marveč to, kar žrt¬ vuje pogan, žrtvuje vragom in ne Bogu. S tem hoče reči: Malik res ni nič sam na sebi, toda vse malikovalstvo pravzaprav obvladujejo hu¬ dobni duhovi. Tukaj poudarja Pavel tisto misel, ki jo poznamo že iz starega zakona. Tam beremo o Izraelcih: Žrtvovali so vragom,, ne Bogu . 1 In v psalmu 2 beremo: Vsi poganski bogovi so vragi. Človek, ki odpade od Boga, pride pač v oblast hudobnega duha. Samo po sebi se iz vsega tega vidi, da ni dovoljeno, in da ne more biti kristjanu dopuščeno, udeleževati se malikovalskih pojedin. Kdor sv. Rešnje Telo uživa, kdor torej tako tesno stopi v zvezo z Gospodovo daritvijo, se ne more udeleževati maliških daritev in v zvezo stopiti z hudobnimi duhovi. Korinčani naj torej ne dra¬ žijo Gospoda in naj svojo svobodo tako zvršujejo, da se tudi dopuščenim in dovoljenim stvarem, ki niso koristne, katere ne vzbujajo pobožnosti, od¬ rečejo in se pri vseh rečeh ozirajo na svoje bližnje. Nihče naj ne išče svojega, ampak to, kar je dru¬ gega. Nihče naj pri tem ne poudarja svoje stroge pravice, češ, jaz že lahko uživam tudi mališke žrtve, ker sem dovolj razumen, marveč naj se ozira na slabost in rahlovestnost drugih kri¬ stjanov. 5. Podrobna določila. Že iz tega, kar je prej povedal sv. Pavel, lahko Korinčani spo¬ znajo, kako se jim je obnašati, vendar jim pa nekatere stvari še posebej naroča. Brez skrbi lahko kristjani na trgu kupijo meso, bodisi kakoršnokoli. Gospodova je namreč zemlja in kar jo napolnjuje ; 3 kar je zemlja dala, je vse dobro in čisto in človek ne greši, če to uživa . 4 Če kak pogan povabi kristjana na obed, tudi lahko gre; seveda se to tiče samo zasebnih obedov, ne pa mališkili obedov, pri katerih se je v prvi vrsti uživalo žrtvovano meso. Pri takem zasebnem po¬ ganskem obedu tudi kristjan lahko je, kar hoče. Če ga pa tam kdo opomni, da je meso, ki stoji na mizi, žrtvovano, potem naj dotične jedi nikar ne uživa. Poganski gostitelj ali kak drug gost, ki opozarja kristjana na žrtvovano meso, bi se namreč lahko pohujšal, če bi kristjan dotično jed vendar-le užival. Mislil bi si lahko, da si po- 1 V. Mojz. 23, 17. 2 45, 5. 3 Glej Ps. 21, 3. 4 Glej I. Tim. 4, 4. 864 Ozir na rahločutne kristjane. ganstvo in krščanstvo toliko ne nasprotujeta, kakor se navadno trdi, ali pa, da kristjani za dobro jed tudi popuste kaj od svoje vere. Treba se je torej pri tem ozirati na vest rahločutnih sobratov. V sv. pismu beremo v tem oziru: Čemu namreč naj sodi mojo prostost tuja vest ? To se pravi: Zakaj bi tako delal, da bi vest mojega bližnjega napačno sodila mojo prostost, in bi mi bližnji morda očital, da sem lahkomiseln in brez¬ vesten človek. Če jaz z zahvalo uživam, zakaj hi se dal preklinjati zavoljo tega, za kar se zahva¬ ljujem. To se pravi: Vsak kristjan uživa jedi s hvaležnostjo do Boga; kako pa more Boga za¬ hvaliti za nekaj, kar daje drugemu povod za pre¬ klinjanje in za greh? Vsled tega je jasno, da se ne sme jesti maliških žrtev, kadarkoli bi to vzbu¬ jalo pohujšanje, dasi samo na sebi to nikakor ni pregrešno. V Dejanjih apostolov beremo, da so pri jeru¬ zalemskem zboru apostoli o teh rečeh sklepali in zaukazali kristjanom, naj se zdrže ognušenja malikov . 1 Potemtakem so sploh prepovedali uži¬ vanje maliških žrtev, torej so šli dalje, nego Pavel. Toda ne smemo pozabiti, da je dotična zapoved veljala samo za kristjane v Palestini in bližnji okolici. Dana je bila zato, da bi kristjani tam, kjer je veliko Judov prebivalo, z uživanjem maliških žrtev ne dajali judovskemu ljudstvu po¬ hujšanja. Na koncu pristavlja apostol še nekaj opo¬ minov. Priporoča Korinčanom, naj vse, kar delajo, delajo v božjo čast. Naj skrbe, da ne bodo v izpodtiko ne Judom, ne poganom, in naj posne¬ majo njegov zgled, ki pri vseh stvareh išče samo drugim koristiti in jih zveličati. 1 G-lej Zgodbe II., str. 719 nasl. Palmirske razvaline. Napake pri božji službi. 865 Tretji del. javna božja služba in izredni darovi Svetega Duha. 11, 2—14, 40. Vsebina tretjega dela. Dosedaj se je Pečal sv. Pavel bolj z zasebnimi razmerami posa¬ meznikov in je dajal temu primerne svete. Zdaj Pa uči, kako se morajo obnašati Korinčani pri božji službi, in jih svari pred nekaterimi napa¬ kami, ki so se vrinile mednje, in ki jih zavoljo lažjega umevanja tukaj skupno označujemo. Prva je bila ta, da so se ženske preveč svo¬ bodno vedle v cerkvi pri božji službi. Judovstvo in Poganstvo je ženske takorekoč zaničevalo. Vzbujene Po duhu krščanske prostosti so zahtevale ženske tudi več prostosti zase in so pri tem zašle pre¬ daleč. Šega je bila za pošteno žensko, da je bila izven doma zagrnjena in pokrita; samo javno razuzdane ženske najslabšega slovesa se tega niso držale. Temu nasproti so se v Korintu kristjanke nosile tudi v cerkvi popolnoma prosto. Odgrnjene in odkrite so se udeleževale božje službe in so 8 tem bile v izpodtiko navzočim. Ne smemo pre¬ deti, da sv. Pavel daje svoje nasvete z ozirom na tiste razmere, ki so bile takrat v Korintu. Dandanes ne bo nikomur prišlo na misel, da bi zahteval od ženske, naj bi bila v cerkvi zagr¬ njena. Takrat je bilo pa to treba, ker so se sicer poganskih šeg navajeni kristjani zgledovali in pohujševali. Ženske v Korintu so pa šle pri božji službi še dalje. Oglašale so se tudi, govo¬ rile so in pridigovale v cerkvi. To ni Pavlu ni¬ kakor všeč in z vso odločnostjo zahteva, naj ženska v cerkvi molči. Druga velika napaka, ki se je vgnezdila med Korinčane, je bilo sebično obnašanje pri tako- z vanih obedih ljubezni, ki so bili združeni s sveto mašo in skupnim obhajilom. 1 Nekateri bogatejši kristjani so namreč prinesli s seboj svoje jedi in jih uživali s svojimi pristaši, med¬ tem ko so reveži gladovali. Apostol te raz¬ vade silno graja in zahteva, da se mora pri teh skupnih obredih kazati medsebojna edinost in enakost. Najprej je bila sv. maša, pri nji skupno obhajilo, po nji pa skupni prijateljski obed. Ta °bed bi imel "biti spomin zadnje večerje. Potem¬ takem je bilo seveda nedopustno in skrajno ne¬ varno, da so se pri njih pokazala nasprotstva 1 Glej Zgodbe II., str. 656. Zgodbe II. med kristjani, in se je tako razdirala prepotrebna edinost. Kakor nas uči cerkvena zgodovina, splošno ni bilo mogoče ohraniti teh obedov stalno v pravem redu. Zato so od četrtega stoletja naprej popolnoma prenehala. Ob ti priliki, ko sv. Pavel govori o napakah pri teh obedih, po¬ kliče Korinčanom v spomin, ob kateri priliki in kako je Jezus Kristus ustanovil sv. Rešuje Telo. Tretja reč, ki jo obravnava sv. Pavel v tem oddelku, so pa izredni darovi Svetega Duha. V treh poglavjih (v 12., 13. in 14.) govori o tem. Važno je vse, kar nam tu pripoveduje, ker nam kaže, kako se je razvijalo življenje milosti v mladi cerkvi, toda težko je tudi za nas, ker obravnava stvari, ki so bile ob Pavlovem času zelo razširjene in splošno znane, ki pa mi zanje sedaj nimamo takorekoč nobenih izkušenj. Samo eno reč, ki jo sv. Pavel kot poglavitno slika, namreč ljubezen, poznamo tudi sedaj in to, kar nam o nji govori, ostane za kristjana vedno naj¬ lepše in najvzvišenejše, po čemur mora težiti. Izredne darove so prejeli posamezni kristjani v splošno korist, v blagor cele Cerkve. Cerkev je živa, med seboj zvezana celota, Kristusovo telo. Udje tega telesa so verniki, ki so s svetim krstom stopili v stik s svojim Odrešenikom. Duša temu telesu je pa takorekoč Sveti Duh, ki ude med seboj veže in jim daje življenje in moč. Življenska moč, ki jo ima posameznik, se imenuje božja milost, po kateri je vsak človek prost smrtnega greha, otrok božji, dedič nebeškega kraljestva. Poleg te milosti, ki je za večno življenje neob- hodno potrebna, so pa tudi še izredne milosti, ki jih deli Sveti Duh v splošno korist. Posveču¬ joča milost in dejanske milosti, ki so ž njo zdru¬ žene, se dele posamezniku za njegovo osebno posvečenje in njegovo osebno zveličanje, iz¬ redne milosti pa deli Sveti Duh v korist cele Cerkve. Te milosti torej ne povečujejo svetosti posameznikov, marveč pospešujejo samo vero in pobožnost v Cerkvi. Čudodelnost, ki so jo imeli apostoli, je bila že taka izredna milost božja. Sv. Pavel jih našteva več, zlasti se pa peča z dvema; s prerokovanjem in z govorjenjem jezikov. O daru prerokovanja smo že govorili in ga raz- 55 866 I. Kor. 11, 2 — 16. Zenske v cerkvi. ložili v Dejanjih apostolov . 1 Tam smo rekli, da je Bog razsvetlil nekatere kristjane, da so glo¬ bokost krščanske vere posebno živo razumeli, in da jim je bil brž jasen razloček med poganstvom, judovstvom in krščanstvom; dal jim je milost, da so spoznali sebe, da so tudi srca drugih razkri¬ vali. Kristjan, ki se je naenkrat po božji milosti zavedel, kako vzvišena je Kristusova vera, ki je izprevidel, kako se razlikuje od judovske ali po¬ ganske, ki je hkrati spoznal, kako se prilega njegovemu srcu in njegovi naravi in spoznal tudi notranje hrepenenje v drugih ljudeh, pa tudi zmotne in pogubne misli, ki so marsikoga zadr¬ ževale od krščanstva, in ki je o vsem tem na¬ vdušeno jel govoriti in razlagati drugim, kar čuti v srcu, in kar mu prešinja njegov razum, se je imenoval prerok. Dar govorjenja jezikov se omenja že v Dej. apost. dvakrat in tudi že prej pri sv. Marku . 2 Danes si seveda tega ne moremo natančno pred¬ stavljati. Pri božji službi so se vsled teh iz¬ rednih darov pokazali včasih neredi, ne sicer veliki, toda vendar toliki, da se je Pavlu zdelo potrebno dati posebna natančna navodila, kako naj se v tem oziru odslej postopa. I. Ženske pri božji službi. 11, 2 --16. Bratje, pohvalim vas, da se v vsem mene spominjate in se držite zapovedi, ki sem vam jih dal. Hočem pa, da veste, da je vsakemu možu glava Kri¬ stus, glava ženi pa mož, glava Kristusu pa Bog. Vsak mož, ki moli ali navdu¬ šeno govori (prerokuje) s pokrito glavo, sramoti svojo glavo. Vsaka žena, ki moli ali prerokuje razoglava, sramoti svojo glavo; to je namreč ravno tako, kakor bi bila ostrižena. Če se žena ne pokriva, naj se tudi striže. Če je pa sramota za ženo striči se ali briti, naj se pokriva. Mož naj ne pokriva svoje glave, ker je božja podoba in čast. Zena je pa moževa čast. Mož namreč ni od žene, marveč žena od moža. Saj ni ustvarjen mož zavoljo žene, ampak žena zavoljo moža. 1 Str. 705 n asi. 2 16, 17. Dej. ap. 4, 6; 19, 6. Torej mora imeti žena znamenje mo¬ ževe oblasti na glavi zavoljo angelov; vendar pa ni mož brez žene in žena brez moža v Gospodu. Kakor je nam¬ reč žena od moža, tako je tudi moz po ženi, toda vse je od Boga. Sami med seboj presodite, ali je spodobno za ženo, da razoglava moli Boga. Ah vas ne uči narava sama, da je sramota za moža, da pušča dolge lase rasti. Ženi pa, če si pušča, je to v čast, ker so ji lasje dani kot ogrinjalo. Kdor se pa hoče prepirati, naj ve, da mi nimamo take navade, in tudi ne božja Cerkev. Razlag' a. V uvodu pohvali sv. Pavel Korinčane, da se drže zapovedi, kakor jih je dal; to se pravi: tiste zapovedi, katere jim je dal apostol glede na božjo službo, so natančno izpolnjevali. O teh stvareh, ka¬ tere hoče sedaj omenjati, še ni nič govoril. Splošno jih pohvali, potem pa pričenja grajati nekatere posameznosti. Najprej izreče glavno misel, da je ženi glava mož, možu Kristus, Kristusu pa Bog- Glava pomenja tukaj tistega, kateremu je kdo podložen, pa tudi tistega, v katerem ima svojo veljavo in svoj namen. Potemtakem hoče reči: Kristus kot človek ima v Bogu svoj namen; Bogu je podložen Jezus Kristus, mož Kristusu; ženi je pa veljava in namen v možu. V starem veku je bila pokrita glava znamenje podložnosti. Sužnji so hodili pokriti, svobodni pa odkriti. Iz tega sklepa torej sv. Pavel, da mož, ki je takorekoč na svetu neodvisen, ki ima svojega gospodarja samo v Kristusu, ne sme biti pokrit, ne sme ka¬ zati tudi pri božji službi, kakor bi bil kakemu človeku podložen. Lahko si mislimo, daje sv. Pavel hotel reči, naj se pri božji službi vsi moški ver¬ niki pokažejo, da so medseboj enaki in v Kristusu svobodni, da torej tudi sužnji, ki so v vsakdanjem življenju odvisni od svojih gospodarjev in hodijo pokriti, ne smejo imeti pokrival pri božji službi, ker bi s tem sramotili svojo glavo, namreč Kri¬ stusa, ki jih je osvobodil. Žena — sv. Pavel misli tukaj seveda v prvi vrsti omožene ženske — je pa odvisna od moža in mu podložna. Zato mora biti zakrita. Če bi bila razoglava, potem bi bilo ravno tako, kot da bi bila ostrižena. Med pogani so se namreč vlačuge strigle v znamenje, da jih ni nič sram, in da ne priznavajo nobenega dolo- Zena in mož. I. Kor. 11, 17. 18. 867 čenega gospodarja nad seboj. Žena, ki javno na¬ stopa razoglava, je bila potemtakem podobna vlačugi. S tem je gotovo sv. Pavel zadel naj¬ občutljivejšo stran žen;i, ki so se v preveliki zavednosti in napačnem pojmovanju krščanske Prostosti preveč svobodno in takorekoč izzivajoče obnašale pri božji službi. Vlačuga gotovo nobena oi hotela biti. In zato brez dvojbe beseda Pav¬ lova ni ostala brez uspeha. Apostol hoče od žene, da naj bo posebno sramežljiva in skromna pri Molitvi in prerokovanju pri božji službi, torej pri javni molitvi in pa pri javnem navdušenem go¬ voru pred zbranimi kristjani. Razmerje med možem in ženo še dalje raz¬ vija, češ, da je mož božja podoba in božja čast, ž ena pa moževa čast. Bog je namreč ženo iz B, °ža ustvaril, in sicer zavoljo moža, možu v po¬ močnico . 1 Zato naj ima žena znamenje moževe oblasti na glavi zavoljo angelov; to se pravi: ker s° angeli navzoči pri sveti daritvi in pri božji službi, naj bodo ženske že zavoljo njih lepo skromne in sramežljive. Dosedaj"je sv. Pavel ženo nekako poniževal, z daj pa pove, da se mož ne sme ošabno vzdigo¬ vati nad žensko. Mož ni namreč brez žene in žena 1 I. Mojz. 2, 18. ne brez moža v Kristusu. Oba spola sta drug na drugega navezana. Žena je od moža, ker jo je Bog iz moža ustvaril. Mož je pa po ženi, ker je rojen od nje. V Kristusu sta si oba enaka. Apostol se sklicuje tudi na glas človeške narave. Skoraj pri vseh narodih je šega, da si možje strižejo lase, ko postajajo polnoletni. V Atenah so na pr. nosili mladeniči dolge lase do osem¬ najstega leta. Kdor jih je nosil kasneje, so ga šteli med mehkužnike. Ženske so pa povsod no¬ sile in še nosijo dolge lase, ki so jim takorekoč naravno ogrinjalo. Na koncu pravi Pavel: Kdor se pa hoče prepirati, naj ve, da mi nimamo take navade in tudi ne božja Cerkev. To se pravi: o tem, kar sem sedaj povedal, naj se nihče ne pre¬ pira z menoj. Tako, kakor sem opisal, se obna¬ šajo ženske v judovstvu, pa tudi povsod drugod v krščanskih cerkvah. II. Obnašanje pri sveti daritvi. 11, 17—34. To pa zapovem in ne hvalim, da se ne shajate k boljemu, marveč k slab¬ šemu. Najprej čujem namreč, da imate razpore med seboj, ko pridete v cer- 55* Ženska pri službi božji (Magdalena pri Gospodovih nogah.) 868 I. Kor. 18 — 34. Sv. obhajilo. Obedi ljubezni. kev, in nekoliko to tudi verjamem. Saj morajo celo krivoverske stranke biti pri vas, da se izkažejo, kateri so pre¬ izkušeni. Ako se zberete, to ni Go¬ spodova večerja. Vsak namreč jemlje svojo jed pred se, ter je, in tako je eden lačen, drugi se pa opija. Ali nimate hiš za jed in pijačo? Ali zaničujete božjo srenjo in sramotite tiste, ki nič nimajo? Kaj bi vam rekel? Ali naj vas hvalim? V ti zadevi vas ne hvalim. Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil, da je Gospod tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in zahvalil, ter razlomil in rekel: „To je moje telo, ki bo za vas darovano. To storite v moj spomin.” Ravno tako tudi kelih po večerji, rekoč: „Ta kelih je novi zakon v moji krvi. To storite, kolikorkrat boste pili, v moj spomin.” Kolikorkrat boste namreč jedli ta kruh in pili ta kelih, boste oznanjevali Gospodovo smrt, dokler ne pride. Kdor torej nevredno je ta kruh, ali pije Go¬ spodov kelih, bo kriv telesa in krvi Gospodove. Naj torej človek sebe pre¬ sodi, in potem naj je od tega kruha in pije iz tega keliha. Kdor namreč ne¬ vredno je in pije, si je in pije obsodbo, ker ne razločuje Gospodovega telesa. Zato je med vami mnogo slabih in bolnih in mnogo jih spi. Če bi mi sami sebe presojali, bi ne bili sojeni. Ko smo pa sojeni, nas kaznuje Gospod, da bi ne bili obsojeni s svetom. Zato, moji bratje, počakajte drug drugega, ko se zbirate k jedi. Kdor je lačen, naj doma je, da se ne snidete za obsodbo. Drugo bom naročil, ko pridem. It a z 1 a g a. Zavoljo oholosti nekaterih bogatejših kri¬ stjanov, ki so jedi, katere so prinesli s seboj k božji službi, sami použivali, ne da bi revnejšim sobratom kaj dali od njih, so nastali razpori, ki so bili tem grji, ker so se vršili ob božji službi. Verniki so namreč splošno prinašali s seboj jedi in pijače. Nekaj kruha in vina, kar so ga pri¬ nesli, se je porabilo za sveto daritev, kar je pa ostalo jedi, so se pa imele použiti pri skupnem obedu. V Korintu so pa nekateri tako delali, da so najprej sami pojedli, kar so prinesli s seboj, in seveda potem za reveže ni nič ostalo. Apostol pravi sicer, da morajo biti stranke med njimi. Tega ne misli drugače kakor Zveličar, ko govori o pohujšanju: Pohujšanje mora priti. 1 Reči hoče: Z ozirom na slabost človeške narave je umljiv°> da so prepiri in stranke med njimi. Toda pri božji službi naj ne pozabijo, da se zbirajo v spomin Gospodove zadnje večerje. Ob ti priliki opisuje sv. Pavel, kako je Kristus ustanovil sv. Rešnje Telo. Zvedel je to od Gospoda samega. Iz tega vidimo, da je sv. Pavel prejel od Zveli¬ čarja natančno razodetje ne samo o krščanskih resnicah, marveč tudi o važnejših dogodkih nje- govega življenja. Opis je tak, kakor ga poznamo iz evangelija. Samo nekaj besedi je posebnih: ,,To je moje telo, ki bo za vas darovano Kakor se sveti kruh zlomi, tako je bilo tudi telo Kri¬ stusovo takorekoč zlomljeno za človeštvo. Kdaj je Gospod posvetil kruh in vino, pove sv. Pavel šele, ko govori o kelihu z besedami: ravnotako je namreč vzel tudi kelih po večerji. Besede „P° večerji" spadajo pravzaprav že tja, ko govori, da je vzel Gospod kruh in zahvalil, ter razlomil. 0 kelihu pravi, da je govoril Gospod besede: Ta kelih je novi zakon v moji krvi, v ravno tistem pomenu, kakor pri evangelistih. 2 Pomen je: Kar je v tem kelihu, je moja kri, ki se v nji sklepa novi zakon, nova božja zaveza s človeštvom. T e besede smo že v evangelijih slišali. 3 Nato beremo v Pavlovem pismu: Kolikorkrat hoste jedli in pili ta kelih , boste oznanjevali Go¬ spodovo smrt, dokler ne pride, v tem-le zmislu: Uživanje telesa in krvi Kristusove je oznanjevanje in obnavljanje njegove odrešilne smrti. To bo trajalo, dokler ne pride vesoljna sodba. Potem¬ takem je seveda nemogoče, da bi kak pravi kri¬ stjan, ko se spominja Zveličarjeve neskončne Ijm bežni, kazal, da nima pravzaprav nobene ljubezni do bližnjega. Kdor torej nevredno je ta kruh, ah pije Gospodov kelih, bo kriv telesa in krvi Gospo¬ dove. Kdor živi v prepiru s svojimi sobrati, kdor se pregreši proti ljubezni, ta se ob prejemu sv. ob¬ hajila pregreši nad Gospodovim telesom in nad njegovo krvjo, in ju oskruni. Zato naj se človek prej presodi; to se pravi, naj si izpraša vest, 1 Mat. 18, 7. 2 Luk. 22, 20; Mat. 26, 28; Mark. 14, 24. 3 Glej Zgodbe II., str. 500. Kazni nevrednega sv. obhajila. I. Kor. 12, 1 — 29. Izredni darovi. 8(39 na i izkuša izpoznati, kakšna je njegova duša in, ‘ ;e vidi, da je v grehih, naj se prej grehov očisti, Preden pristopi k božji mizi. Kdor nevredno pri- sto Pi, si je in pije obsodbo, ker ne razločuje Go¬ spodovega telesa od navadne jedi. Temu pristavlja Pavel: Zato je med vami n jnogo slabih in bolnih in mnogo jih spi. V prvih c asih se je namreč velikokrat pokazala božja kazen za nevredni prejem sv. obhajila takoj v raznih telesnih težavah. Sv. Pavel kaže Korin¬ tom žalostne zglede iz njihovega življenja. Mnogo jih je oslabelih in bolnih med njimi, mnogo •Ph spi; to je: mnogo jih je prezgodaj umrlo. M teh rečeh se vidi božja kazen za nevredno s v. obhajilo. Ce bi mi sami sebe presojali, bi ne bili sojeni, smo pa sojeni, nas kaznuje Bog, da bi ne bili obsojeni s svetom. S temi besedami hoče reči sv. Pavel: Če se sami vestno pripravljamo na sv. obhajilo in skrbimo, da ga ne prejmemo po nevrednem, potem nas seveda ne čakajo božje kazni. Te božje kazni, bolezni ali celo smrt nam Pošilja Bog zato, da bi se spokorili in tako ušli večni obsodbi. Po teh splošnih naukih pravi, naj verniki, ko se zbirajo k svojemu obedu, počakajo Mmg na drugega; to se pravi: naj svoje jedi, ki so jih prinesli s seboj, skupno v bratovski lju¬ bezni použijejo. Sklepne njegove besede slovejo: ■Drugo bom naročil, ko pridem. Iz tega vidimo, da si prisvaja apostol pravico vladati, ukazovati in voditi kristjane. Hi. O duhovnih, darovih sploh. 12 , 1 — 30 . Bratje, nočem vas pustiti o duhov¬ ih darovih v nevednosti. Ko ste bili Pogani, veste, da ste hodili k nemim malikom, kakor so vas vodili. Zato v am naznanjam, da nihče, kdor govori v božjem Duhu, ne pravi: „Preklet je Jezus.“ In nihče ne more reči: „Gospod Jezus," razen v Svetem Duhu. Darovi so mnogoteri, Duh je pa ®den, in službe so raznovrstne, Gospod je pa eden, in čudežna dela so raz¬ lična, Bog je pa eden, ki dela vse v v sem. Duhovno razodetje se daje vsa¬ kemu v prid. Enemu daje Duh besedo modrosti, drugemu besedo učenosti po ravno tistem Duhu, drugemu zopet vero v ravno tistem Duhu, drugemu pa dar ozdravljanja v ravno tistem Duhu, dru¬ gemu čudodelnost, drugemu prerokbe, drugemu razločevanje duhov, drugemu raznovrstne jezike, drugemu pa razla¬ ganje govorov. Vse to pa dela eden in ravno tisti Duh, ki vsakemu deli, kakor hoče. Kakor je namreč telo eno, ima pa veliko udov; vsi telesni udje, dasi jih je veliko, so pa vendar eno telo —, tako tudi Kristus. V enem Duhu smo namreč mi vsi krščeni v eno telo: bodisi Judje ali pogani, sužnji ali prosti, in vse nas je napojil en Duh. Tudi telo namreč ni en sam ud, ampak več. Ko bi noga rekla: ,,Ker nisem roka, nisem od telesa;" ali zato ni od telesa? In ko bi uho reklo: „Ker nisem oko, nisem od telesa;" ali zato ni od telesa? Ako bi bilo vse telo oko, kje bi bil sluh? Ako bi bil vse sluh, kje voh? Bog je pa vse ude postavil v telesu; vsakega, kakor je hotel. Ko bi bili vsi en ud, kje bi bilo telo? Tako je pa sicer veliko udov, telo pa eno. Oko ne more reči roki: „Tvoje po¬ moči ne potrebujem;“ ali glava nogam: „Niste mi potrebne." Pač pa so tem potrebnejši telesni udje, kateri se zde slabši: in kateri se nam zde manj častni na telesu, te obdajamo z obilnejšo častjo; in kateri so nespodobni za nas, jih po¬ krivamo z obilnejšo spodobnostjo; ka¬ teri so pa spodobni, ničesar ne potre¬ bujejo. Da, Bog je tako zložil telo, da je pomankljivemu dal večjo čast, da ni razpora v telesu, marveč da udje drug za drugega enako skrbe, in če en ud kaj trpi, trpe vsi udje ž njim, in če se slavi en ud, se vesele ž njim vsi udje. Vi ste pa Kristusovo telo in udje med seboj vsak po svojem namenu. In sicer je Bog nekatere v Cerkvi posta¬ vil: najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potlej čudodelnosti, potem darove ozdravljanja, pomoči, vladanja, govorjenja, raznovrstnih je¬ zikov, razlaganja govorov. Ali so mar 870 J. Kor. 12, 29. 30. Vrste izrednih darov. vsi apostoli, ali vsi preroki, ali vsi uči¬ telji, ali imajo vsi čudodelnost, ali vsi darove ozdravljanja, ali vsi darove raz¬ laganja govorov, ali vsi razne jezike? Razlaga. Apostol spominja Korinčane na tiste žalostne čase, ko so bili še pogani; takrat so takorekoč brez lastne volje slepo hodili k nemim malikom, kakor bi jih gonila nevidna sila. Skoraj gotovo misli tukaj na silo hudobnega duha. S tem jih hoče opozoriti, da je v krščanstvu to popolnoma drugače. Tukaj vodi in vlada vso Cerkev Sveti Duh. Znamenje, da ima kdo Svetega Duha, je pa, če v živi veri priznava s srcem in ustmi Kristusa za svojega Gospoda in Zveličarja. Kdor hoče torej spoznati, ali ima kdo res kak duhovni dar od Boga, mora najprej to upoštevati. Vsi du¬ hovni darovi morajo izvirati iz žive vere v Kri¬ stusa in morajo služiti njegovi časti, sicer niso pravi. Kdor zanemarja Kristusa, ali ga celo pre¬ klinja, tak gotovo nima duhovnih darov. To izraža v besedah: Nihče ne more reci: „Gospod Jezus 11 , razen v Svetem Buhu. Nato pa izvaja te-le misli: V krščanstvu je le en sam pravi Sveti Duh. Ta se pa pri posa¬ meznikih različno kaže; različni so duhovni da¬ rovi, različne pa tudi službe v Cerkvi. Pod besedo službe misli sv. Pavel na apostolsko, škofovsko, duhovniško in diakonsko službo. Tudi čudežna dela so različna; izganjanje hudobnega duha, ozdravljanje bolnikov itd. Toda vse so božje delo. O duhovnih darovih pravi, da jih dobi po¬ sameznik v prid; to se pravi: v korist cele Cerkve. Našteva jih devet. Najložje jih delimo v tri vrste. Prvič v tiste, ki se tičejo globljega spozna¬ nja krščanske resnice; sem spadata: beseda mo¬ drosti in učenosti. Modrost pomenja tukaj globlje spoznanje božjih skrivnosti, na pr. pomen raznih predpodob iz starega zakona, spoznanje, kako je Bog vodil judovsko ljudstvo in pripravljal Odre¬ šenikov prihod na zemljo, spoznanje, kako je Kristus s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem zveličal človeštvo; sploh globlje umevanje krščan¬ stva in njegovih naukov. Beseda učenosti pa po¬ menja zmožnost, krščansko vero podpreti s človeško modrostjo in s človeškim spoznanjem, torej dokazati potrebo, da se je Bog razodel: dokazati grešnost človeške narave in potrebo odrešenja, izpričati, kako lepo se ujema Kristusova vera s človeško naravo, in jo izpopolnjuje v vseh ozirih. Sv. Pavel ne govori o Duhu modrosti in Duhu učenosti, marveč o besedah modrosti in učenosti. Modrost in učenost spadata sami med darove Svetega Duha. Tukaj pa govori apostol o izrednih darovih; zato imenuje besedo, to se pravi govor, dar pripovedovanja. Kdor ima torej besedo mo- drosti in učenosti, more to, kar je spoznal, tudi jasno in umljivo drugim povedati. V drugo vrsto izrednih darov Svetega Duha spadajo tisti, ki se tičejo vere in njenega raz- širjevanja. Ti-le šo: vera, ozdravljanje, čudodel¬ nost, prerokbe in razločevanje duhov. Vera ne pomenja tukaj božje čednosti vere, marveč tisto vero, ki je o nji govoril Gospod, da more gore prestavljati , 1 to se pravi, tisto živo vero, ki je združena z neomajnim zaupanjem v Boga, in ki v tem zaupanju dela čudeže. S tem se seveda tudi v drugih vzbudi vera v Boga in Kristusa. Ozdravljanje je čudežna moč, ki jo daje Bog lju¬ dem, da morejo v njegovem imenu ozdravljati razne bolezni. Čudodelnost pomenja moč, zvrševati druge čudeže, izganjati hudobne duhove, obujati mrtve, kaznovati hudobne ljudi itd. Prerokbe smo že razložili. Z darom prerokovanja je v najožji zvezi razločevanje duhov; namreč tisti dar Svetega Duha, po katerem se more natančno spoznati, ali je kak izredni pojav od Boga ali ne. Jasno jo namreč, da morejo tudi hudobni duhovi, seveda z božjim dopuščenjem, zvršiti kake navidezno čudežne, človeku nepojmljive stvari. Zato jo treba pri izrednih pojavih velike previdnosti in opreznosti. Potreben je vsled tega dar razloče¬ vanja duhov. V tretjo vrsto spadata dar raznovrstnih je¬ zikov in razlaganje govorov, ki sta tudi zvezana med seboj. Kdor je namreč v svetem zamaknjenju govoril neznane jezike, ni mogel pač vernikom nič koristiti, ako niso imeli človeka, ki je njihov govor razložil. Poleg daru jezikov je bilo tudi treba razlaganja govorov. Iznova ponavlja sv. Pavel, da vse te darove daje eden in ravno tisti Duh. Kdor ima katerega izmed njih, naj se ne ponaša, marveč naj bo hva¬ ležen tistemu, ki mu ga je dal. Nato pa hoče dokazati, da ti različni darovi nič ne motijo edi¬ nosti v Cerkvi. Kakor je namreč v človeškem telesu veliko udov, tako tudi v telesu svete 1 Mat. 17, 20. Stopnje cerkvenih služb. I. Kor. 12, 31 -13, 13. Ljubezen. 871 Cerkve, v Kristusovem telesu. Vsi kristjani smo en ° telo po zakramentu sv. krsta in po sv. birmi. Sv. krst omenja Pavel z besedami: V enem duhu smo vsi krščeni v eno telo. Sv. birmo pa omenja, ko pravi: Vse nas je napojil en Duh. Kakor raz- lične ude človeškega telesa zedinja ena duša, tako Je tudi v Cerkvi. Udje so različni, vsem pa daje življenje en Duh. V človeškem telesu mora biti vsak ud zvezan s celoto. Udje so različni, manj a li bolj imenitni; vsi so pa potrebni. Tem po- trebnejši so telesni udje, kateri se zde slabši, 11 a pr. srce in pljuča, Kateri se nam zde manj častni v telesu, te obdajamo z obilnejšo častjo, na pr. ušesa, roke, noge z raznimi okraski. Kateri so n cspodobni za nas, jih pokrivamo z obilnejšo spo¬ dobnostjo, pazimo nanje, da so z obleko zakriti. Iz vsega tega hoče sv. Pavel, da bi spoznali Ko- rinčani, naj se imenitnejši ali pa z izrednimi darovi bolj odlikovani kristjani ne prevzamejo nad drugimi. Kristjani so med seboj ozko združeni. Kar ima kdo, je tudi drugemu v korist. Prelepo Se iz tega odstavka v Pavlovem pismu razvidi krščanska resnica o občestvu svetnikov. Daši so pa verniki udje enega Kristusovega telesa, je pa vendar med njimi določen red, ki ga je Bog postavil. Eni so apostoli in sicer prvi; t° je tistih dvanajst mož s Pavlom vred, ki jih Je Kristus neposredno učil in poslal pričat o sebi. Ka njih sloni Cerkev, ki se zato tudi imenuje apostolska. Drugič so preroki , ki so prejeli od Koga izredne darove za oznanjevanje sv. evan¬ gelija in so bili vsled tega najimenitnejši pomoč¬ niki apostolom. Tretjič so učitelji , to so redni, stalni predstojniki v raznih cerkvah: škofje in duhovniki, ali tudi diakoni. Nato našteva sv. Pavel še darove čudodelnosti, ozdravljanja, pomoči, ki Pomenja brez dvojbe skrb za reveže in bolnike, vladanja, to se pravi, dar voditi božjo Cerkev in jo prav upravljati; ta dar se tiče pred vsem škofov. Končno omenja še darove raznovrstnih jezikov in razlaganja govorov, ki smo o njima že govorili. Na koncu pa pristavlja: Ali so mar vsi apo¬ stoli, mar vsi preroki, ali mar vsi učitelji? To se Pravi: Kakor bi bilo nezmiselno, ko bi kdo hotel imeti v telesu vse ude ene vrste, tako bi bilo tudi skrajno nespametno, ko bi v Kristusovi Cerkvi kili vsi ali apostoli, ali preroki, ali učitelji itd. in bi potemtakem imeli vsi eno in tisto službo, e u in tisti dar. IV. Ljubezen. 12 , 31 — 13 , 13 . Hrepenite pa po boljših darovih! Pokazal vam bom še mnogo lepšo pot. Ko bi govoril človek angelske je¬ zike, pa bi ne imel ljubezni, bi bil kakor bučeč bron ali zveneč zvonček. In ko bi znal prerokovati, in bi vedel vse skrivnosti, in bi imel vso učenost, in ko bi imel vso vero tako, da bi gore prestavljal, pa bi ne imel ljubezni, ni¬ sem nič. In ko bi razdal revežem v živež vse svoje premoženje, in ko bi dal vse svoje telo, da bi zgorelo, pa bi ne imel ljubezni, mi nič ne pomaga. Ljubezen je potrpežljiva, je dobrot¬ ljiva, ljubezen ni zavistna, ljubezen se ne hvali, se ne napihuje, se ne obnaša nespodobno, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse po¬ krije, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine. Naj bodo prerokovanja, toda minula bodo, in je¬ ziki, toda jenjali bodo, in učenost, toda prešla bo. Naše spoznanje je namreč samo delno in prerokovanje je pomanj¬ kljivo ; ko pa pride popolno, potem delno preneha. Ko sem bil otrok, sem go¬ voril po otročje, umel po otročje, mislil po otročje. Kar sem pa mož, sem opu¬ stil, kar je bilo otročjega. Sedaj gle¬ damo namreč skozi zrcalo, v uganki, potem pa bomo gledali od obličja v obličje. Sedaj spoznam samo deloma, takrat bom pa spoznal, kakor sem bil tudi sam spoznan. Sedaj pa ostane vera, upanje, lju¬ bezen, to troje. Največja med temi je pa ljubezen. It a z 1 a g- a. 1. Pomen tega odstavka. Nastopni odstavek po pravici imenujemo slavospev čiste ljubezni. Apostol narodov, ki je sicer večinoma oznanjal samo le bolj vero, se tukaj vzdigne v nepojmljive božje višave. Zdi se, kakor bi se bil sv. Pavel sam ob premišljevanju božjih darov tako- rekoč zamaknil in v svojem zamaknjenju jel peti 872 Potreba in lastnosti ljubezni. nedosežno lepo pesem o ljubezni. Njegova beseda je v tem odstavku vzvišeno preprosta, in dasi je predmet njen tako skrivnosten, je vendar to po¬ glavje, ko govori o ljubezni, jasno kot solnčni dan in umljivo tudi preprostemu človeku. O lju¬ bezni pravi, da je središče, duša vsega krščan¬ skega življenja, da je brez nje vse drugo prazno in brez vrednosti. Slavi jo v njenih čudovitih lastnostih in blagonosnih posledicah. Končno pa ne imel ljubezni, bi sicer napravil morda veliko šuma in zgledovanja, toda bil bi prazen in mrtev, podoben bučečemu bronu in zvenečemu zvončku. Ravno tako je brez pomena dar prerokovanja, dar učenosti, dar čudotvornosti, dar vere brez ljubezni. Saj vemo, da more Bog tudi grešniku dati take izredne darove. Tudi največja zunanja dobra dela brez pravega (namena nič ne hasnijo- Ko bi vse, kar ima človek premoženja, in celd Zveličar in apostoli. (Mozaik v cerkvi sv. Pavla v Rimu.) poudarja, da bo vekomaj trajala, da bo svet minul in ljudje na njem, da bodo minuli tudi izredni darovi, ljubezen pa bo ostala brez konca. 2 . Potreba ljubezni. Svoj odstavek o ljubezni pričenja tako-le: Hrepenite po boljših darovih. Pokazal vam bom še mnogo lepšo pot. To se pravi: Pokazal vam bom, kaj je še mnogo lepšega in imenitnejšega, kakor izredni darovi Svetega Duha. To je ljubezen. Če bi imel človek dar angelskih, ne samo človeških jezikov, pa bi svoje življenje dal za svojega bližnjega brez lju¬ bezni — torej iz častihlepja, zavoljo človeške slave — mu to nič ne pomaga. 3. Lastnosti ljubezni. Potem našteva sv. Pavel petnajst lastnosti, ki jih ima ljubezen. Potrpežljiva je, torej prenaša brez jeze zmote in napake bližnjega, ni zavistna, ker umori v Člo¬ veku sebičnost, se ne hvali z domišljenimi pred¬ nostmi pred ljudmi, se ne napihuje, ne povzdiguje se ošabno nad druge. Kdor Boga in bližnjega Neminljivost ljubezni. I. Kor. 14, 1—17. Darovi prerokovanja in jezikov. 873 ljubi, je hkrati ponižen. V svojem bližnjem vidi toliko dobrega in lepega, pri sebi pa toliko sla¬ bega in grešnega, da mu niti na um ne pride, da bi se povzdigoval nad druge. Ljubezen se ne obnaša nespodobno, marveč ohrani v vseh stvareh dostojnost in spodobnost, ne išče svojega, ni se¬ bična, se ne da razdražiti, ne misli hudega; to se Pravi: kdor je poln ljubezni, se ne ujezi hitro in misli o vsakem dobro. Ljubezen se ne veseli kri- rtee; kdor ljubi bližnjega, ni vesel, kadar vidi, da je v grehih, ali da kaj hudega stori, marveč 16 žalosten nad tem, seveda se tudi ne veseli krivice, ki jo kdo prizadene svojemu bližnjemu, marveč želi vsakemu vse dobro; veseli se pa res¬ nice; vesel je, kjerkoli vidi kaj dobrega., kaj le- P e ga, kjerkoli opazi kako krepost ali dobro delo. Ljubezen vse pokrije, vse hoče na dobro obrniti ln na boljše razlagati; vse veruje, nima nezaup- nosti, ne sumniči; povsod vse upa, Bogu in bliž¬ njemu zaupa, vse prenese; iz ljubezni pretrpi člo¬ vek tudi vse težave in bridkosti. 4. Neminljivost ljubezni. Ta ljubezen Pa tudi nikoli ne mine. Med tem, ko bodo vsi mredni darovi svoj čas prenehali, bo ljubezen obstala. Kar moremo na zemlji spoznati božjih resnic, je le nekaj malega, nepopolnega in del¬ nega. Ko se po smrti združimo z Bogom, bo vsa nepopolnost minula. Kakor otroci smo zdaj in zato tudi takorekoč po otročje mislimo o božjih resnicah, za može bomo dorastli šele v večnem zveličanju. Zdaj gledamo božje stvari samo kakor skozi neko zrcalo, kakor uganka so nam krščan¬ ske skrivnosti. Pride pa čas, ko bomo gledali Loga od obličja do obličja. Zrcalo, skozi katero gledamo, je naša vera. Ne vidimo božjih skriv¬ nosti, ampak samo verjamemo jih. V večnem zveličanju jih bomo pa spoznali, kakor bi jih gledali iz obličja do obličja. To, kar zdaj spo¬ znamo, je samo majhen kos. V nebesih bomo pa Inko jasno spoznali, kakor jasno Bog sedaj nas spozna. Dokler pa ne dosežemo tega spoznanja, nam ostanejo kot temelj krščanskega življenja, kot trdna podlaga za naše zveličanje vera, upanje ln ljubezen. Največja med temi je pa ljubezen, ker ta ostane tudi po smrti. Izredni darovi Sve¬ tega Duha niso potrebni; brez njih se človek lahko zveliča; Potrebni so samo vera, upanje in ljubezen, v prvi vrsti in pred vsem pa ljubezen. Ljubezen je krona božjih čednosti; kraljica vseh krščanskih kreposti sploh. V. Dar prerokovanja in jezikov. 14, 1—40. Prizadevajte si imeti ljubezen ; hre¬ penite pa tudi po duhovnih darovih, posebno pa, da bi prerokovali. Kdor namreč govori jezike, ne govori z ljudmi, ampak z Bogom; nihče ga nam¬ reč ne razume; v duhu govori skriv¬ nosti. Kdor pa prerokuje, govori ljudem v bodrilo in opominjevanje in v tolažbo. Kdor govori jezike, vzbuja sebe k po¬ božnosti ; kdor pa prerokuje, vzbuja k pobožnosti sveto Cerkev. Želim pa, da bi vi vsi govorili jezike, še bolj pa, da bi prerokovali. Večji je namreč, kdor prerokuje, kakor kdor govori jezike, razen če tudi razlaga, da se cerkev vzbudi k pobožnosti. Zdaj pa, bratje, če pridem k vam in govorim jezike, kaj vam koristim, če ne govorim ali razodetja ali spoznanja ali prerokbe ali poduka? Tako je tudi z neživimi stvarmi, katere glas dajejo. Če piščalka ne daje razločnega glasu, kako se more umeti, kar se piska ali kar se citra, in če tromba daje nerazločen glas, kdo se bo pripravil na boj? Tako je tudi z vami; če ne govorite z jezikom raz¬ umljivih besedi, kako se bo vedelo to, kar se govori? V zrak boste govorili. Veliko vrst jezikov je pač na svetu, noben pa ni nerazumljiv. Če pa ne poznam pomena jezika, bom za tistega, s katerim govorim, tujec, in kdor go¬ vori, bo zame tujec. Tako morate tudi vi, ko hrepenite po duhovnih darovih, prizadevati si, da jih boste imeli v obil¬ nosti za pobožnost v cerkvi. Kdor go¬ vori jezik, naj torej prosi, da bi mogel tudi razlagati. Če namreč molim z jezikom, moli moj duh, moj razum je pa brez sadu. Kaj naj torej storim? Molil bom z duhom, molil bom tudi z umom, pel bom z duhom, pel bom tudi z umom. Če namreč zahvalno molitev moliš v duhu, kako naj nepodučeni kristjan poreče amen tvoji molitvi, ko ne ve, kaj govoriš? Ti sicer lepo moliš, toda oni ne čuti pobožnosti. 874 I. Kor. 14, 18 40. Dar jezikov. Zahvaljam svojega Boga, da govorim jezike vas vseh. Toda v cerkvenem zboru rajše pet besedi razumno govo¬ rim, da tudi druge podučim, nego deset tisoč besedi v tujem jeziku. Bratje, ne bodite otroci v razumnosti, ampak v hudobiji bodite otroci; v razumnosti pa bodite popolni. V postavi je pisano: „V drugih jezikih in z drugimi ustni¬ cami bom govoril temu ljudstvu; in tudi tako me ne bodo poslušali, pravi Gospod.“ Jeziki torej niso za znamenje vernikom, marveč nevernikom; prero¬ kovanja pa niso za nevernike, temveč za vernike. Ko se torej snide ves cer¬ kveni zbor, in bi vsi govorili v tujih jezikih, pa bi prišli noter nepodučeni in neverniki, ali bi ne rekli, da norite? Ko bi pa vsi prerokovali, in bi prišel noter kak nevernik ali nepodučen, bi ga vsi zavrnili in razkrili; tajnosti nje¬ govega srca bi se razodele in vsled tega bi on padel na obraz in molil Boga in spoznal, da je resnični Bog v vas. Kaj torej, bratje? Ko se snidete, ima vsak izmed vas nekaj, ta hvalno pesem, drugi poduk, drugi jezik, drugi razlago. Vse naj se zgodi, da se poveča pobož¬ nost. Tuj jezik naj govorita dva, k večjemu trije, in drug za drugim, eden naj pa razlaga. Ko bi pa ne bilo raz- lagavca, naj molči v cerkvi, in naj govori sebi in Bogu. Preroka naj pa govorita dva ali trije, drugi naj pa razsojajo. Če je komu drugemu kaj razodetega, naj prvi molči. Drug za drugim moreta vsem prerokovati, da se vsi uče in opominjajo. Preroški du¬ hovi so prerokom podvrženi. Bog nam¬ reč ni Bog razpora, ampak Bog miru, kakor tudi po vseh cerkvah učim. Zenske naj pa v cerkvah molče; ni jim namreč dovoljeno govoriti, marveč pokorne naj bodo, kakor tudi postava veli. Če pa hočejo v čem poduka, naj doma vprašajo svoje može. Ne spo¬ dobi se namreč ženski v cerkvi go¬ voriti. Ali je od vas izšla božja beseda? Ali je samo do vas prišla? Kdor meni, da je prerok ali navdihnjen, naj spozna, da so besede, ki vam jih pišem, Go¬ spodove zapovedi. Kdor pa tega ne spozna, tak tudi sam ne bo spoznan. Prizadevajte si torej, bratje, preroko¬ vati ; v jezikih govoriti pa nikar ne branite. Vse naj se pa spodobno in v redu godi. Razlaga. 1. Prerokovanje je boljše za cer¬ kev nego dar jezikov. Sv. Pavel se zopet vrača nazaj k svojemu poduku, kako naj se Korinčani obnašajo pri božji službi glede na iz¬ redne darove. Pravi namreč: Prizadevajte si imeti ljubezen, hrepenite pa tudi po duhovnih darovih, posebno pa, da bi prerokovali. Pomen je ta - le : „Rekel sem, da vam pokažem lepšo pot, pot lju¬ bezni, držite se te poti. Seveda pa smete tudi hrepeneti, da vam Bog da izredne darove, in v tem oziru vam priporočam, da prosite Boga pred vsem, naj vam da dar prerokovanja." Prerokovanje je večjega pomena za cerkev kakor govorjenje jezikov. Kdor namreč govori jezike, ne govori z ljudmi, ampak z Bogom; nihče ga namreč ne razume, v duhu govori skrivnosti. Že prej smo kratko omenjali, da se je dar go¬ vorjenja kazal v zamaknjenju. Tak zamaknjenec je, vtopljen v božje skrivnosti, govoril nerazum¬ ljive besede. Skrivnostno se je pogovarjal z Bogom- Verniki ga niso razumeli in vsled tega tudi od njegovega govorjenja niso ničesar imeli. Prerok pa, ki je v sveti vnemi razlagal krščanske res¬ nice in razkrival njihovo zvezo s človeškim srcem, je koristil vsem. Sv. Pavel sicer želi, da bi se vsi kristjani mogli tako čudežno zamakniti, da bi govorili neznane jezike, toda mnogo bolj želi, d a bi prerokovali, ali če hočemo to povedati z nam navadno besedo, da bi vsi znali, od Svetega Duha razsvetljeni, lepo in spodobno pridigovati. Zamak¬ njenca primerja sv. Pavel piščalki ali citram ali trombi, ki ne daje razločnega glasu. Samo potem more dar jezikov koristiti cerkvi, ako se to, kar se v zamaknjenju govori, kristjanom tudi razloži. In vsled tega naj vsak, kdor ima ta čudežni dar, prosi Boga, da bi mogel to, kar v zamaknjenju govori, kasneje tudi razložiti. 2. Prerokovanje bolj vpliva na ver¬ nike, nego dar jezikov. V dokazovanju sv. Pavla v tem oziru so sledeče besede težko um¬ ljive: Če molim v tujem jeziku, moli moj duh, moj Navodila gledd na izredne darove. 875 razum je pa brez sadu. Razlagamo jih tako-le: Tuji jeziki so se govorili v zamaknjenju. Zamak¬ njenemu človeku takorekoč vse njegove telesne m duševne moči zastanejo, tudi razum njegov ne dela samostojno, marveč samo njegov duh se upre v zamaknjenju in gleda pred seboj to, kar mu Bog razkriva. Zato pravi Pavel: Molil bom z du- h°m, ne bom torej zametal izredne božje milosti, ki se po nji zamaknem in govorim neznane be- se de, toda vse ob svojem času in na svojem kraju. Zraven bom pa tudi molil in pel z razumom brez zamaknjenja in tako, da me bodo vsi razumeli. Nato pravi: Če zahvalno molitev moliš v duhu, kako naj nepodučen kristjan poreče amen v tvoji 'Molitvi, ko ne ve, kaj moliš? Iz tega vidimo, da je v prvih časih cela cerkev odgovarjala duhovniku, Pa tudi pridigarju, ko je pred njimi molil. Umljivo je, da niso mogli odgovoriti, ako niso razumeli jezika. O sebi pravi Pavel, da ima dar jezikov v popolni meri. Pristavlja pa, da rajše pet be¬ sedi govori razumno v cerkvi kakor desettisoč v zamaknjenju. Ko bi verniki preveč hrepeneli po daru jezikov, bi bili kakor otroci. Iz svetega Pisma navaja sv. Pavel besede Gospodove : 1 Vdru¬ gih jezikih in z drugimi ustmi bom govoril temu ljudstvu, in tudi tako me ne bodo poslušali. Bog žuga v teh besedah, da bodo prišli tujci, ki go¬ vore tuj jezik, namreč Asirci, nad izraelsko ljud¬ stvo. Pa tudi to ne bo zlomilo njihove nevere. Za nezveste in neverne Izraelce je bil tuj jezik znamenje božje kazni. Tako je tudi med kristjani dal Bog dar jezikov, dar zamaknjenja, ki se v n jom govori neznan jezik, zato da bi neverniki spoznali božjo moč v Kristusovi Cerkvi. To po¬ udarja z besedami: Jeziki torej niso za znamenje vernikom, marveč nevernikom. Nato pravi: Ko se torej snide ves cerkveni zbor in bi vsi govorili v tujih jezikih, pa bi pri- S H noter nepodučeni in neverniki, ali bi ne rekli, da norite? To se pravi: Ko bi v cerkev došli ne¬ verniki videli v zamaknjenju enega ali dva kri¬ stjana, bi se morda izpreobrnili. Ko bi pa vsi bili zamaknjeni, in bi govorili v tujih jezikih, bi se 1 .7 er. 28, 11. zdelo neverniku, da nore. Ko bi pa vsi imeli dar navdušenega pridigovanja, in bi drug za drugim vstali in razkrivali tajnosti božje in globoko se¬ gali v srce poslušavcem, bi se navzoči neverniki pretresli v svojih srcih in se izpreobrnili. 3. Navodila. Sv. Pavel daje nato nekoliko navodil. Pri božji službi naj se dopusti k večjemu dvema ali trem, da govore v neznanih jezikih, in sicer le v tem slučaju, če je kak razlagavec navzoč, ki naj potem neznane besede razloži. Govori naj drug za drugim. Če je komu drugemu kaj raz¬ odetega, naj prvi molči; to se pravi: če kdo za¬ čuti, da ga je Bog ravnokar navdihnil, naj začne pridigovati (prerokovati), potem naj prvi, ki je do sedaj govoril, preneha in prepusti drugemu besedo. Preroški duh je namreč preroku podvržen; to se pravi: navdušen govornik je tolik gospodar sam nad seboj, da more svoj navdušeni govor tudi prekiniti in prepustiti mesto drugemu. Bog namreč ni Bog razpora, vsled tega seveda ne sme priti do tega, da bi se preroki prepirali med se¬ boj, kdo bi govoril. Pri ti priliki naglaša sv. Pavel, da naj pa žen¬ ske, ki morajo biti po svoji naravi tihe, skromne in sramežljive, pri božji službi ne nastopajo. V nobeni cerkveni srenji ni te navade, da bi tudi ženske pridigovale v cerkvi; potemtakem naj jo tudi Korinčani opuste. Ženske naj tudi v cerkvi javno ne izprašujejo. Vprašajo naj doma može o tem, o čemur se hočejo podučiti. K sklepu pa pravi sv. Pavel: Kdor meni, da je prerok in na¬ vdihnjen, naj spozna, da so besede, ki jih pišem, Gospodove zapovedi. Kristus ni dal, kolikor nam je iz evangelija znano, nobenih posebnih zapovedi o izrednih darovih Svetega Duha. Sv. Pavel se pa kot njegov apostol vendarle jasno zaveda, da to, kar ukazuje, odobrava tudi njegov Gospod. Hkrati pa pove, kje je glavno znamenje, ali ima kdo božjega ali Bogu nasprotnega duha. Kdor je božjega duha, bo v prvi vrsti brezpogojno poko¬ ren Bogu in njegovim namestnikom. Pokorščina je znamenje pravega duha. Če ima kdo še tako čudovite pojave in prikazni, če pa ni pokorščine pri njem, če ne uboga svojih duhovnih predstoj¬ nikov, dokazuje s tem, da nima božjega duha. 876 1. Kor. 15, 1 — 12. Prikazni vstalega Kristusa. Četrti del. Vstajenje. Miloščina. 15 , 1 — 16 , 24 . spali. Potem se je prikazal Jakobu, potlej vsem apostolom, nazadnje za vsemi se je pa prikazal tudi meni ka¬ kor nezrelemu otroku. Jaz sem namreč najmanjši med apostoli in nisem vreden apostolskega imena, ker sem preganjal I. Vstajenje. 15 , 1 — 58 . Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanjeval, ki ste ga tudi sprejeli, ki ste v njem tudi stano- Sv. Pavel govori Feliksu o vstajenju. vitni, ki boste tudi zveličani v njem, če se ga boste tako držali, kakor sem vam oznanjeval; sicer bi bili vero za¬ stonj sprejeli. Sporočil sem vam nam¬ reč posebno, kar sem tudi prejel, da je Kristus umrl za naše grehe, kakor je pisano, in da je bil pokopan, in da je tretji dan vstal po pismih, in da se je prikazal Kefu in potem enajsterim; potlej se je prikazal več nego petsto bratom vsem kmalu, izmed katerih je še zdaj mnogo živih, drugi so pa za- božjo Cerkev. Po božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost ni bila prazna v meni, marveč nadelal sem se več od vseh njih, toda ne jaz, marveč božja milost, ki je z menoj. Pa naj bom že jaz, ali naj bodo oni; tako oznanujemo in tako ste vero¬ vali. Ko oznanjamo, da je Kristus od mrtvih vstal, kako pravijo nekateri med vami, da ni vstajenja od mrtvih? Ce ni vstajenja od mrtvih, pa tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, j e I. Kor. 15, 13 — 53. Vstajenje od mrtvih. 877 Prazna naša pridiga, prazna pa tudi naša vera. Potemtakem smo izkazani kot krive božje priče, ker smo priče¬ vali proti Bogu, da je obudil Kristusa, katerega ni obudil, če mrtvi ne vsta¬ jajo. Če namreč mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, j e zastonj vaša vera; še ste v svojih grehih. Potem so tudi tisti, kateri so zaspali v Kristusu, poginili. Če samo v tem življenju upamo v Kristusa, smo vredni, da nas milujejo vsi ljudje. Tako je pa Kristus vstal °d mrtvih, postal je prvenec tistih, kateri so zaspali. Kakor je po človeku smrt, je tudi po človeku vstajenje od rnrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli, vsak pa v svojem redu: prvenec Kristus, za tem oni, ki so Kristusovi °b njegovem prihodu. Potem je konec, ko izroči kraljestvo Bogu in Očetu, ko uniči vse gospodstvo in vso moč in °blast. Kraljevati pa mora, dokler ne Položi vseh sovražnikov v svoje vznožje. Kadnji sovražnik, ki bo uničen, je smrt. Vse je namreč podvrgel njegovemu vznožju. Ko pa pravi: „Vse mu je Podvrženo/' je očito, da razen tistega, kateri mu je vse podvrgel. Ko mu bo pa vse podvrženo, takrat se pod¬ loži tudi sam Sin tistemu, ki je vse Podložil njemu, da bo Bog vse v vsem. Kaj je sicer s tistimi, kateri se kr- ščujejo za mrtve, če sploh mrtvi ne vstajajo; pokaj se še krščujejo zanje? Čemu se tudi mi vsako uro izpostav¬ ljamo nevarnostim? Vsak dan umiram, bratje, ob vaši hvali, ki jo imam v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Ko sem se po človeško bojeval z zvermi v Efezu, kaj imam od tega, če Uirtvi ne vstajajo? Jejmo in pijmo, jutri bomo namreč umrli. Ne dajte se pre- variti! Slabi pogovori pačijo dobre na¬ vade. Predramite se, da bo prav, in ne grešite! Nekateri namreč nimajo bož¬ jega spoznanja, kar vam povem v vašo sramoto. Morda poreče kdo: kako bodo vstali mrtvi, ali v kakšnem telesu se bodo pokazali? Neumnež, kar seješ, ne oživi, če prej ne umrje. In kar seješ, ni telo, ki ima zrasti, ampak golo seme, na pr. pšenično ali kako drugo. Bog mu pa da telo po svoji volji, in sicer vsakemu semenu lastno telo. Ni vsako meso enako meso, ampak drugo je človeško, drugo živinsko, drugo je ptičje, drugo ribje. Tudi na nebu so telesa in na zemlji. In drugačen je sijaj nebeških, drugačen pa pozemskih. Solnce se dru¬ gače sveti, drugače pa mesec, drugače zopet zvezde. Zvezda se namreč loči od zvezde po svetlobi. Taka je z vsta¬ jenjem od mrtvih. Seje se v trohnobi, vstaja se pa v nestrohljivosti, seje se v nečasti, vstaja se v slavi, seje se v slabosti, vstaja v moči, seje se po- zemsko telo, vstaja pa duhovno telo. Če je pozemsko telo, je tudi duhovno. Tako je tudi pisano: „Prvi človek Adam je postal živa duša;“ zadnji Adam je pa oživljajoč duh; ni pa prej to, kar je duhovno, marveč kar je te¬ lesno, potem šele, kar je duhovno. Prvi človek iz zemlje je pozemski, drugi človek z nebes je nebeški. Kakoršen je pozemski, taki so tudi pozemski, in kakoršen je nebeški, taki so tudi ne¬ beški. Kakor smo torej nosili podobo pozemskega, tako nosimo tudi podobo nebeškega. To pa rečem, bratje, da meso in kri ne moreta podedovati nebeškega kra¬ ljestva, in da tudi trohnoba nestrohlji¬ vosti ne bo podedovala. Glejte, skriv¬ nost vam povem: Vsi bomo sicer vstali, toda vsi ne bomo izpremenjeni. Naglo, kot bi z očmi trenil, bodo vstali ob poslednji trombi. Oglasila se bo namreč tromba in mrtvi bodo vstali nestroh- ljivi in mi se bomo izpremenili. To, kar imamo trohljivega, mora namreč obleči nestrohljivost in to, kar imamo umrljivega, mora obleči neumrljivost. Ko pa to umrljivo obleče neumrljivost, takrat se izpolnijo besede, ki so pisane: Požrta je smrt v zmagi. 878 I. Kor. 15, 54 — 58. Vera v vstajenje. Smrt, kje je tvoja zmaga, smrt, kje je tvoje želo? Zelo smrti je pa greh in moč greha je postava. Toda hvala Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu! Moji ljubi bratje, bodite torej stano¬ vitni in nepremakljivi, bogati v Gospo¬ dovem delu neprenehoma, saj veste, da vaše delo ni zastonj v Kristusu. Razlaga. 1. Vera v vstajenje. Med Korinčani so se nekateri, brez dvojbe iz poganstva izpreobrnjeni kristjani, glede na vstajenje od mrtvih zarili v po¬ polnoma zmotne misli. Trdili so namreč, da je telesno vstajenje od mrtvih nemogoče. Podobno zmoto poznamo iz pisma sv. Pavla Timoteju, 1 kjer beremo, da sta dva moža, Himenej in Filet v Efezu trdila, da se je vstajenje od mrtvih že zvršilo, da je namreč izpreobrnjenje od poganstva h krščanstvu že tisto vstajenje, ki nam ga obeta Kristus. Tej zmoti se upira sv. Pavel in dokazuje iz Kristusovega vstajenja pa tudi iz drugih, iz življenja vzetih dokazov, da bomo vsi tudi s te¬ lesom vstali od mrtvih. Nekoliko tudi opisuje, kakšno bo to vstajenje. Na koncu tega odstavka pa še s posebno živahnostjo pravi, kako je po Kristusu popolnoma premagana smrt, in proslav¬ lja Zveličarjevo zmago nad njo. Najprej spominja vernike na svoj evangelij, v katerem jim je natančno povedal tudi nauk o vstajenju. Pravi, da bi bili zastonj sprejeli vero, da bi bila vera brez haska pri njih, ako bi se je ne držali v vseh ozirih, zlasti ako bi zavrgli nauk o vstajenju. Potem opisuje, kako je Kristus tretji dan po smrti vstal, in sicer se sklicuje dvakrat na sveto pismo, kakor bi hotel reči: Kdor tega ne verjame, ta zavrže tudi sveto pismo starega zakona. Izmed prikazni omenja kot prvo tisto, o kateri beremo pri sv. Luku, 2 da se je namreč Kristus prikazal Petru (Kefu). Kakor vemo, se je najprej prikazal pobožnim ženam. Sv. Pavel pa imenuje Petra v prvi vrsti, ker je bil kot prvak apostol prva in poglavitna priča za Kristusovo vstajenje. Apostol pravi dalje, da se je Zveličar prikazal enajsterim. Tudi o tem beremo v evangeliju. 3 Potem pa omenja prikazen 1 II. Tim. 2, 17. 8 24, 34. 3 Luk. 20, 19. Gospodovo več nego petsto bratom, ki se je zvr- šila brez dvojbe v Jeruzalemu, o kateri pa 7 evangeliju nimamo nobenega poročila. Tudi posebne prikazni Jakobu, gotovo Jakobu mlaj¬ šemu, prvemu jeruzalemskemu škofu, ne omenjajo evangelisti. Nato pa pravi: Nazadnje za vsemi se je pa ■prikazal tudi meni, kakor nezrelemu otroku. P rl tem misli na tisto čudovito prikazen, ki jo je imel na potu v Damask, na katero se sploh velikokrat sklicuje. Sebe imenuje nezrelega otroka, češ, da je tako nevreden za apostolsko službo, kakor je nezrel otrok nepripravljen za življenje. Imenuje se najmanjšega med apostoli, ki ni vreden, da se imenuje apostol, ker je preganjal Cerkev, čim večja je bila namreč njegova ljubezen do Zveličarja; čim bolj je hrepenel, da bi se žrtvoval za nje¬ govo cerkev, tem hujše mu je bilo, ko se je spo¬ minjal grehov svoje mladosti. Toda, če se je živo zavedal, da je bil svoj čas med preganjavci Kri¬ stusove Cerkve, se vendar tudi ne boji jasno po¬ vedati, kaj je storil za njo; seveda pa pristavlja v svoji živi veri in vdani ponižnosti, da je vse, kar je storil, sad božje milosti. Vse eno je, kdo oznanjuje nauk o vstajenju, poglavitna reč je, da so ga verniki sprejeli. V tem oziru uče vsi apo¬ stoli enako. Vsi oznanjajo, da je Kristus umrl in od mrtvih vstal, in da vsled tega vstanejo od mrtvih tudi ljudje. Kdor v Kristusa veruje, da je poglavar odrešenih ljudi, in kdor veruje na njegovo vstajenje, veruje s tem tudi na splošno vstajenje od mrtvih. Kdor taji vstajenje od mrt¬ vih, ga taji tudi pri Kristusu, in če to taji, j e potem vsa njegova vera prazna. Potemtakem hi bili apostoli krive priče, lažnivci in hudodelci; ker pričajo o nečem, kar se ni zgodilo. V t ein slučaju bi bili kristjani še vedno v svojih grehih* Kristus bi ne bil celega človeka odrešil, telo hi ostalo neodrešeno, smrt bi bila nepremagana, in vsled tega bi bili tudi verni rajnki izgubljeni* Pravzaprav dokazuje sv. Pavel v teh besedah neumrljivost človeške duše. Toda po njegovem dokazovanju je duša tako tesno zvezana s tele¬ som, da je nemogoče govoriti o odrešenju, ako bi se odrešenje ne tikalo tudi telesa. Značilne so te-le njegove besede: če savno v tem življenju upamo v Kristusa, smo vredni, da nas milujejo vsi ljudje. Res je, če bi kristjan ne upal na prihodnje življenje in trdno ne pričako¬ val, da se zveliča po duši in po telesu na ve- Smrt — zadnjega sovražnika — premaga Kristus. 879 komaj, potem bi bil pomilovanja vreden zavoljo težav, ki jih mora prestajati, zavoljo preganjanja, ki mu grozi, zavoljo zatajevanja, ki si ga na- Ia ga. 2. %a>la zdaj pri njem v Efezu. Njuna hiša je bila 1 Dej. ap. 18, 2. takorekoč krščanska cerkev. Sporoča jim njun pozdrav. Svoj pozdrav zapiše lastnoročno, ne samo iz ljubezni, ampak tudi zato, kakor vidimo iz drugega pisma Soluncem , 1 da bi po njegovi pisavi spoznali, da je pismo res od njega. Pred navadnim sklepnim pozdravom pa še v kratkem pokaže svojo gorečo ljubezen do Kristusa, rekoč: Kdor ne ljubi Gospoda Jezusa Kristusa, bodi preklet, in tem besedam pristavlja v aramej¬ skem jeziku besede Maran ata, to je: naš Gospod prihaja, češ, prekletstvo Kristusovih sovražnikov se zvrši, ko pride k sodbi. Zakaj je zapisal te besede v aramejščini, ko je vse drugo pismo pi¬ sano v grškem jeziku, ne vemo. Hotel je menda svojemu sklepnemu opominu dati posebno slove¬ sen poudarek. 1 3, 17. Cerkev Trefontane (trije vrelci), kjer je bil sv. Pavel obglavljen. 884 Uvod v drugo pismo v Korint. Uvod v drugo pismo sv. Pavla v Korint. I. Kdaj in zakaj je bilo pisano? Sv. Pavel je nekoliko prej, kot je nameraval, odšel iz Efeza. Pregnal ga je namreč znani De¬ metrijev upor. Iz Efeza je bil, kakor vemo, od¬ poslal svojega učenca Timoteja v Korint. Kmalu, ko je napisal prvo pismo, je pa poslal tjakaj še Tita, ker ga je zelo skrbelo, kako je s tamošnjimi kristjani. Dogovorjena sta bila s Titom, da se snideta v Troadi, toda Pavla ni strpelo tamkaj, marveč se je podal v Macedonijo. Tam je ves ne¬ miren čakal, kdaj pride Tit, in kaj mu pove. Našel je ondi tudi Timoteja, ki je imel po macedonskib cerkvah toliko dela, da še ni bil mogel iti v Korint, kamor mu je bilo naročeno. Ves srečen je bil Pavel, ko mu je Tit prinesel celo kopo veselih novic iz Korinta. Korinčani so bili pač žalostni zavoljo Pavlovega pisma, toda ta žalost jih je vodila k pokori. Celo krvoskrunec, ki je bil po Pavlovi sodbi izobčen, se je poboljšal. Korinčani so želeli vedeti, kaj naj se zdaj ž njim zgodi. Vzradostila je Pavla novica, kako hrepene Korinčani po njem, kako v solzah kažejo svojo vnemo zanj, kako ga ljubijo. Ni mu bilo pa všeč marsikaj, kar mu je Tit vrh tega sporočil. Nekaj jih je bilo, ki so se odvrnili od apostola. Med tem so namreč prišli v Korint nekateri judovski kristjani, ki so narav¬ nost zaničevali Pavlovo apostolsko oblast in sum¬ ničili njegovo pismo, češ, da je lahkomiseln in nestanoviten, ker ni držal besede, ker ni prišel takoj iz Efeza k njim, da je predrzen in ohol, da je drugačen v pismih, drugačen pa navzoč. Z eno besedo, kar so mogli, so poizkusili napadati Pavla in mu iztrgati zaupanje iz src korinških kristja¬ nov. To je bilo seveda slabo. Pavel je zato iz- nova sklenil, da hoče čim prej osebno v Korint, da tam uredi, kar je treba, in popravi, kar je napačnega. Preden pa nastopi pot, si hoče pri¬ praviti svoj prihod s pismom. Še nekaj mu je dalo povod k drugemu pismu. Že v prvem je opo¬ minjal Korinčane, naj zbirajo milodare za jeruza¬ lemske kristjane. Kakor je videti, se vsled raznih spletk in strankarstva to naročilo ni zvršilo. Zato v svojem drugem pismu iznova to reč na vso moč priporoča. To pismo je nesel v Korint učenec Tit. Pismo je spisano skoraj gotovo poleti leta 57 v Macedoniji, najbrže v Filipih. II. Vsebina. Celo pismo je takorekoč obramba sv. Pavla. V njem popisuje milosti, ki mu jih je izkazal Gospod, pa tudi raznovrstno trpljenje, ki ga je prestal zavoljo njega. V pismu Galačanom se je dotaknil nekaj zunanjih dogodkov svojega življe¬ nja, tukaj pa slika svojo notranjost. Pismo je duhovito in zato v mnogih mestih zelo težko raz¬ umljivo. Pisano je v najlepšem slogu in v najpo¬ polnejši zunanji obliki. Čustva se kaže v njem toliko, kakor v nobenem drugem pismu ne. Delimo ga v tri dele. Najprej je kratek uvod (1, 1—14). V prvem delu, ki ga lahko imenujemo obrambni del, ker se v njem sv. Pavel brani proti lažiapostolom in njihovemu obrekovanju (1, 15—7, 16), imamo te-le glavne misli: Najprej dokazuje, da se mu nikakor ne more očitati lahkomiselnost in nestanovitnost. Vedno oznanja evangelij z nezlomljenim pogumom in najčistejšim namenom brez vsake sebičnosti. P fl tej priliki sprejme apostol izpreobrnjenega krvo- skrunca zopet v cerkev. Potem dokazuje, da se mu ne more očitati predrznost. Njegova odkritost in njegova zaupljivost, s katero govori, izvira od¬ tod, ker si je svest svoje vzvišene naloge. P rl tem upa na večno plačilo. Opominja kristjane, naj se ogibljejo poganov in njihovih grešnih šeg. V drugem delu (8, 1—9, 15) naroča, kako naj se zbirajo milodari, in priporoča, naj kristjani vse, kar dajo, dele z veseljem in ljubeznijo. V tretjem delu (10, 1—13, 10) se naravnost obrača proti svojim nasprotnikom, zlasti proti laži¬ apostolom, ki so mu hoteli izpodkopati njegov vpliv in njegovo veljavo. Poudarja svojo apostolsko ob¬ last in svari sovražnike, naj ga nikar ne izzivajo, ker sicer bo nastopil z vso strogostjo in porabil vso moč svoje apostolske oblasti. Ker so mu zlasti očitali, da ni pravi apostol, zato se sklicuje na to, da je dobil apostolsko oblast od Gospoda samega; našteva, kako silno je trpel izvrševaje svojo apo¬ stolsko službo. Pripoveduje pa tudi, kako čudovite milosti mu je izkazal Gospod. Sam pove, da se ne hvali zavoljo sebe, marveč zavoljo evangelija in zavoljo Kristusa. V dostavku (13, 11—13) imamo poleg krat¬ kega, splošnega opomina pozdrav in blagoslov. II. Kor. 1, 1—14. čista vest sv. Pavla. 885 Drugo pismo U v o d. 1 , 1 — 14 . Pavel, apostol Jezusa Kristusa po božji volji, in brat Timotej božji Cerkvi, bi je v Korintu z vsemi svetimi, kar jih je v Ahaji: Milost vam bodi in mir od Boga Očeta in od našega Gospoda J e zusa Kristusa! Blagoslovljen bodi Bog in Oče na¬ loga Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nam haje tolažbo v vseh naših nadlogah, da moremo tudi mi tolažiti vsakovrstno stiskane, s tolažbo, ki nas ž njo Bog sam tolaži. Kakor je namreč Kristusovo trpljenje obilno za nas, tako je tudi po Kristusu obilna naša tolažba. Bodi, da srno v stiskah, saj je vam v opomin in blagor, bodi, da smo potolaženi, saj je v vašo tolažbo; bodi, da smo opo- niinjani, saj je v vaš opomin in blagor, tako da prenesete vse tiste nadloge, ki jih tudi mi trpimo. Potemtakem je naše upanje za vas trdno, ker vemo, da ste nam tako tovariši v trpljenju kakor v tolažbi. Zvedite namreč, bratje, o naši stiski, bi nas je zadela v Aziji, ter nas pre- obložila črez moč, tako da smo že nad življenjem obupali. Čakali smo zase na gotovo smrt, da bi ne zaupali vase, jnarveč v Boga, ki mrtve obuja, ki nas j e iz tolike nevarnosti otel in nas še °timlje, ki upamo vanj, da nas bo tudi v bodoče otimal. Če pri tem tudi vi Pomagate z molitvijo za nas, potem se jih bo mnogo zahvalilo za tisti dar, ki smo ga zavoljo mnogih prejeli. Naša slava je namreč to in tako Priča naša vest, da smo preprostega s rca in čisti pred Bogom, in ne v te¬ lesni modrosti, marveč v božji milosti živeli na tem svetu, posebno pa pri v as. Drugega vam pač ne pišem, nego Korinčanom. kar ste brali in spoznali. Upam pa, da boste do konca spoznavali, kakor ste nas tudi nekoliko spoznali, da smo vam v čast, kakor ste tudi vi nam za dan našega Gospoda Jezusa Kristusa. Razlaga. Iz uvoda razvidimo, da je bil Timotej takrat pri apostolu, ko je bilo pisano to pismo. Gotovo ga zavoljo tega imenuje v uvodu, ker je bil Ko¬ rinčanom dobro znan. Kristjane imenuje z navad¬ nim imenom, ki ga ponavlja tudi po drugih pis¬ mih, svete. Da bi pripravil srca za svojo obrambo, slika najprej tesno zvezo med seboj in Korinčani. Zahvaljuje se namreč Bogu, da mu pošilja nadloge v blagor korinških vernikov. Trdno upa, da mu bodo tovariši ne samo v trpljenju, ampak tudi v tolažbi. V tej zvezi pripoveduje o hudi stiski, katero je prestal v Aziji. Gotovo misli na tisti upor, ki ga je vzbudil proti njemu srebrar Demetrij v Efezu. Bil je takrat res v nevarnosti; tako hudo mu je bilo, da je že nad življenjem obupal. Bog ga je pa rešil zato, da bi se odslej tembolj zanesel samo na njegovo pomoč, ne pa nase. Pri tem mu pa pomagajo tudi korinški verniki, ki molijo zanj. Mnogo jih je molilo zanj, zaradi tega jih bo tudi mnogo zahvalilo Boga za njegovo re¬ šitev. Ta pomen imajo besede: Potem se jih ho mnogo zahvalilo za tisti dar, ki smo ga zavoljo mnogih prejeli. Zdaj prehaja k svojemu poglavitnemu pred¬ metu. Pri vsem svojem delu zaupa namreč v svojo čisto vest in v svoje odkritosrčno obnaša¬ nje povsod, zlasti pa v Korintu. Korinčani ga poznajo; 'kakoršen se jim je pokazal v prvem pismu, tak je še sedaj. Zato pa tudi upa, da bodo do konca življenja vedno pripoznavali njegove dobre lastnosti, ki jih je kazal pri njih in s tem se tudi nadeja, da jim bo v čast in slavo ob sodbi, kakor tudi sam upa, da bodo Korinčani njemu v čast. Dan našega Gospoda, ki ga imenuje, mu pomenja v prvi vrsti prihod Zveličarja ob vesoljni sodbi, hkrati pa tudi njegovo in njegovih čitate- ljev smrt in posebno sodbo. 886 II. Kor. 1, 15—53, 17. Apostol ni lahkomiseln in nestanoviten. Prvi del. Proti lažiapostolom. 1, 15—7, 16. I. Očitek lahkomiselnosti in nestanovitnosti. 1, 15—2, 17. V tem zaupanju sem hotel prej priti k vam, da bi imeli dvakrat milost; od vas pa iti v Macedonijo in iz Mace- donije zopet k vam, potem pa z vašim spremstvom v Judejo. Ko sem torej to nameraval, sem li mar delal lahko¬ miselno? Ali po mesu sklepam, kar sklepam, da bi bilo pri meni obenem da in ne? Bog je pa zvest: V našem govorjenju, ki smo ga imeli pri vas, ni bilo obenem da in ne. Saj božji Sin Jezus Kristus, ki smo ga oznanjali med vami, jaz in Silvan in Timotej, ni bil ne, marveč da je bilo v njem. Kolikor je namreč božjih obljub, so v njem da, njemu pravimo amen Bogu v čast. Ta, ki nas pa potrjuje z vami v Kristusu, in nas je mazilil, je Bog, ki nas je tudi zapečatil in dal zastavo Duha v naša srca. Jaz kličem Boga na pričo na svojo dušo, da nisem prišel v Korint, ker sem vam hotel prizanesti, ne da bi gospo¬ doval vaši veri, marveč da bi podpiral vaše veselje; v veri namreč stojite. Sklenil sem pa to sam pri sebi, da bi ne prišel v žalosti k vam. Če vas nam¬ reč jaz žalim, ga ni, ki bi me razve¬ selil, razen kdor je po meni razžaljen. In ravno zato sem vam bil pisal, da ne bi, ko pridem k vam, žalosti nad žalost imel nad tistimi, nad katerimi bi se moral veseliti v nadeji, da je moje veselje vseh vas. V bridkosti in s težkim srcem sem vam bil pisal med obilnimi solzami, ne da bi bili žalostni, marveč da bi spoznali, kako obilno lju¬ bezen imam do vas. Tisti, kateri je pa žalil, ni užalil samo mene, marveč nekoliko, da ne rečem kaj hujšega, vas vse. Dosti je zanj kazen, ki mu jo je večina odlo¬ čila; zato mu pa sedaj rajši odpustite in ga potolažite, da bi ga morda pre¬ obilna žalost ne utopila. Zavoljo tega vas prosim, da utrdite ljubezen do njega. Pisal sem vam bil zategadelj, da bi spoznal in izkusil, ali vse ubogate. Njemu, ki ste mu odpustili, sem tudi jaz; tudi jaz sem namreč, če sem kaj odpustil, zavoljo vas odpustil v Kri¬ stusovem imenu, da nas ne ukani satan; saj poznamo njegove misli. Ko sem bil pa prišel v Troado za¬ voljo Kristusovega evangelija, in so se mi vrata v Gospodu odprla, nisem imel miru v svojem duhu, ker nisem našel svojega brata Tita; zato sem se po¬ slovil od njih in odšel v Macedonijo. Hvala Bogu, ki nam vedno daje zmago v Kristusu Jezusu, in dišavo svojega spoznanja povsod po nas razširja. Dobra Kristusova dišava smo namreč pred Bogom, pri zveličanih in pri po¬ gubljenih. Tem smo sicer smrtna di¬ šava za smrt, onim pa oživljajoča di¬ šava za življenje. Kdo je pa za to pri¬ pravljen? Mi pač nismo kakor mnogi, ki kaze božjo besedo, marveč odkrito, marveč kakor iz Boga, vpričo Boga govorimo v Kristusu. Razlaga. 1. Očitanje lahkomiselnosti in ne* stanovitnosti. V prvem pismu 1 smo že pove¬ dali iu pojasnili, da je sv. Pavel hotel, še preden je pisal svoje prvo pismo iz Efeza, naravnost v Korint, od tam v Macedonijo in potem iznova v Korint. To je Korinčanom obljubil skoro gotovo v tistem pismu, ki se je izgubilo. Njegovi korin- ški nasprotniki so mu zavoljo tega očitali, da je lahkomiseln, in da se ni na njegovo besedo za¬ nesti. Proti temu se brani v odstavku, ki ga sedaj razlagamo. Pravi, da je hotel zato priti k njim, da bi imeli dvakrat milost. To se pravi, hotel 1 Glej stran 865, 866. Zakaj še ni prišel sv. Pavel v Korint? 887 jih je dvakrat obiskati. Preden bi šel v Macedo- n ijo (zato pravi: prej sem hotel priti k vam ) je nameraval k njim, iz Macedonije pa zopet vdrugič. Ta sklep je bil natančno premišljen. Ne sme se mn očitati, da sklepa po mesu, to se pravi, da tako dela, kakor drugi posvetni ljudje, da bi bilo Pri njem obenem da in ne, da bi sedaj obetal, kasneje pa ravno narobe naredil, da bi sedaj za¬ trjeval, kasneje pa zanikaval. Sklicuje se na božjo trdno vero pripoznavamo Kristusa v božjo čast. Bog potrjuje Pavla in vernike; on je mazilil Pavla, ga je poklical v apostolsko službo. On ga je za¬ pečatil in mu dal zastavo Svetega Duha v srce s tem, da mu je podelil svoje izredne milosti, s katerimi je bil sposoben oznanjati evangelij. Te milosti: dar prerokovanja, čudodelnosti, dar mo¬ drosti in učenosti so bile takorekoč ara, zastava Svetega Duha in pečat njegovega apostolstva. Cerkev sv. Pavla v Rimu (pročelje). zvestobo, da pri njem ni bilo tako. Oznanjal je s svojima tovarišema Silo (Silvanom) in Timote¬ jem Kristusa, v katerem je božji dar, to se pravi, v katerem se kaže večna resnica, ki je neskončno zanesljiva, ki ne obeta in ne odreka obenem, mar¬ več vse, kar se tiče njega, je večno res. Vse hožje obljube starega zakona so se v njem iz¬ polnile, so v njem postale da in mi, ki verujemo y anj, pravimo k temu amen; to se pravi: z veselo, Nato pa kliče na pričo Boga, prisega pri njem, da samo zavoljo tega ni prišel v Korint, kakor je prej napovedal, ker jim je hotel priza¬ nesti, in sicer ne, kakor bi bil gospodar njihove vere, da bi hotel zavoljo vere jih grajati in kaz¬ novati (v veri je bila pač ogromna večina trdna), marveč, da bi podpiral njihovo veselje; da bi po svojih močeh njihovo veselje pomnožil. H Korin- čanom ni hotel priti v žalosti, in sicer ni hotel, 888 Krvoskrunec zopet sprejet v cerkev. II. Kor. 3, 1 5. Apostol ni rapnhnjen. da bi bil sam žalosten, in da bi s svojo žalostjo nžalostil vernike. Saj nima nikogar, ki bi ga razveselil, razen Korinčanov samih. Ko bi torej prišel k njim in jih užalostil s svojo žalostjo, bi ne imel sam nikogar, ki bi ga razveselil. Ker ni hotel osebno priti v žalosti k njim, zato jim je bil pisal, in sicer v ljubezni. Pismo so mn močile gorke solze, izvirajoče iz njegovega ljubezni pol¬ nega srca. 2. Krvoskrunec. Pri tej priliki se spo¬ minja Pavel krvoskrunca, kateri je njemu in Ko- rinčanom napravil veliko žalost. Med tem se je poboljšal. Sv. Pavel ne imenuje njegovega imena kakor ga tudi v prvem pismu ni imenoval, mar¬ več mu pravi: tisti, kateri je zalil. Odpušča mu kazen izobčenja. Kristjani so se po večini odlo¬ čili od njega in niso hoteli več občevati ž njim. Zdaj jih opominja, naj mu tudi oni odpuste, naj ga potolažijo, da ga ne utopi žalost, to se pravi, da vsled svoje žalosti ne obupa; naj ga še bolj ljubijo kakor prej, in naj ga zopet sprejmejo v svojo zvezo. Apostol mu v Kristusovem imenu odpušča njegovo kazen, da nas ne ukani satan, da prevelika strogost ne da priložnosti hudob¬ nemu duhu pripraviti izobčenca k odpadu od vere. Pristavlja: Saj poznamo njegove (satanove) misli; saj namreč vemo, kako hudobni duh samo to pre¬ mišlja, kako bi škodoval cerkvi, ali kako bi ljudi spravil v obup ali odpad. Tukaj vidimo prvi zgled odpustkov. Apostol je v imenu božjem, po oblasti, ki mu jo je dal Kristus, odpustil krvoskruncu časno kazen, katero je zaslužil. To dela tudi cer¬ kev, ko podeljuje odpustke. Iz zakladnice zaslu- ženja božjega Sinu in svetnikov oprosti vernika, ki je zvezan s cerkvijo, kolikor se ji zdi primerno, časnih kazni. 3. Kvangelij — dišava. Nato se vrača Pavel zopet k svojemu predmetu. Prej je pravil, kako je bil v skrbeh, ko je pisal prvo pismo; zdaj pristavlja, da ga je ta skrb tlačila celo pot iz Efeza. Vkljub temu, da je imel v Troadi, ka¬ mor je prišel iz Efeza, vrata odprta v Kristusu, ugodno priložnost za evangelij, ga vendar tam ni strpelo. Pričakoval je Tita, ki ga je bil prej po¬ slal v Korint, in ko ga ni našel, je šel v Mace- donijo, da se tam sestane ž njim in zve, kako je vplivalo prvo pismo na Korinčane. V Macedoniji je dobil Tita in je od njega zvedel vesele novice. Spomin nanje mu vzbudi iz srca besede: Hvala Bogu, ki nam vedno daje zmago v Jezusu Kristusu in dišave svojega spoznanja povsod po nas razširja. Dišava spominja na dišavo pri daritvah. V svetem pismu starega zakona , 1 pa tudi v pismih sv. Pavla 2 srečamo večkrat to besedo. Dopadajenje božje nad daritvami, ki so se mu zažigale v čast, izraža ravno beseda dišava, kakor bi daritve Bogu pri' jetno dišale, in v tej primeri pravi Pavel, da je Kristusovo spoznanje taka dišava. Kakor so bile daritve Bogu všeč v starem zakonu, tako je v novem zakonu Bogu všeč, da se razširja pravo spoznanje Jezusa Kristusa, prava vera vanj. P°' tem pa pravi: Dobra Kristusova dišava smo nam¬ reč pred Bogom pri zveličanih in pogubljenih, ko oznanjamo evangelij in prenašamo vse težave. Za¬ voljo Kristusa so tudi apostoli pred Bogom da¬ ritvena dišava, in sicer ne glede na to, ali se tisti, katerim oznanjajo evangelij, zveličajo ali pogube. Pridigar ni odgovoren za uspeh pri svoji pridigi; ta je odvisen od božje milosti in proste volje poslušavcev. Za pogubljene je oznanjevanje evangelija smrtna dišava, ki vodi v smrt pogub¬ ljenja; za zveličane pa oživljajoča, ki vodi v večno življenje. Brez presledka vprašuje sv. Pavel nato: Kdo je zato pripravljen? To se pravi: Kdo je tisti, ki more biti dobra Kristusova dišava pred Bogom, ki prav oznanja Zveličarjev evangelij? Nato bi mogel odgovoriti: Jaz Pavel sem gotovo tak; na¬ mesto tega reče nenaravnost: Mi pač nismo iz¬ med tistih, kateri kazč božjo besedo, marveč odkrito govorimo v Kristusu. II. Očitek napuha. 3, 1-4, 6. Ali zopet začenjamo sebe priporo¬ čati? Ali potrebujemo, kakor nekateri, priporočilnih pisem na vas ali od vas? Naše pismo ste vi, pisano v naša srca, ki je znano, in ki ga bero vsi ljudje- Znani ste, da ste Kristusovo pismo, ki smo ga mi zložili in spisali ne s čr¬ nilom, ampak z Duhom živega Boga, ne na kamenite ploče, marveč na me¬ sene srčne ploče. Tako zaupanje pa imamo po Kristusu v Boga, ne kakor bi bili zmožni sami po sebi kaj misliti, kakor sami iz sebe, marveč naša zmož- 1 Glej II. Mojz. 1, 9. 2 Ef. 5, 2; Fil. 4, 18. XI. Kor. 3, ti—4, 6. čast evangeljske službe. 889 n °st je od Boga, ki nas je napravil zmožne za služabnike nove zaveze, ne Po črki, ampak po Duhu. Črka namreč o^ori, Duh pa oživlja. Služba smrti, vdolbena s črkami v kamenje, je bila tako veličastna, da niso ^ogli izraelski otroci pogledati v Moj¬ zesov obraz zavoljo minljive svetlobe n jegovega obličja. Ali ne bo potem¬ takem služba Duha še mnogo bolj veli¬ častna? Če je služba pogubljenja častna, je mnogo bolj častna služba pravice. Kar je bilo v oni častitega, ai več častito zavoljo imenitnejše časti. Ce je namreč častno, kar mine, je ve¬ liko bolj častno, kar ostane. Ker imamo torej tako upanje, de¬ lamo z veliko srčnostjo; in ne tako kakor Mojzes, ki je del zagrinjalo na svoje obličje, da ne bi gledali Izraelovi otroci v lice temu, kar mine. Njihovi občutki so pa otopeli. Noter do današ- n jega dne je še vedno tisto zagrinjalo Pri berilu starega zakona neodgrnjeno, odgrinja ga pa namreč Kristus. Prav do današnjega dne, ko se bere Mojzes, je zagrinjalo na njihovih srcih, ko se Pa izpreobrnejo h Gospodu, se jim od¬ vzame zagrinjalo. Gospod je pa duh, kjer je pa Gospodov duh, tam je pro¬ stost. Mi vsi kažemo z odgrnjenim obličjem Gospodovo veličastvo in se izpreminjamo od slave v slavo v tisto Podobo, ki je Gospodovemu duhu pri¬ merna. Zato, ker imamo to službo po ^smiljenju, ki smo ga zadobili, ne pe¬ šamo, marveč odpovedujemo se skriv¬ nim sramotnim delom, ter ne hodimo v zvijači in ne kazimo božje besede, marveč razodevamo resnico in se tako Priporočamo vesti vseh ljudi pred Bo¬ gom. Kolikor je pa naš evangelij za¬ krit, je pa zakrit za tiste, ki se pogube, v katerih je Bog tega sveta oslepil neverno pamet, da jim ne zasije svet¬ lost evangelija veličastnega Kristusa, ki je podoba božja. Ne oznanjamo namreč sebe, ampak to, da je Jezus naš Gospod, mi pa vaši služabniki za¬ voljo Jezusa. Bog, ki je rekel, naj luč sveti iz teme, je sam razsvetlil naša srca, da razsvetljujemo spoznanje božje svetlobe v obličju Kristusa Jezusa. S a z 1 a g a. Apostolovi nasprotniki so tudi očitali, da je predrzen in ohol, in da se sam hvali. Zato pravi: Ali zopet začenjamo sebe priporočati; ali že zopet sebe hvalimo in preveč povzdigujemo svojo ve¬ ljavo; ali potrebujemo, kakor nekateri, priporočil¬ nih pisem na vas? Tn se gotovo spominja svojih nasprotnikov, ki so prinesli od Petra ali od Ja¬ koba priporočilna pisma v Korint, da so potem zlorabili in izpodkopavali njegovo veljavo. Pavel ne potrebuje takih priporočilnih pisem. Odkrito pismo, ki ga je sam spisal s Svetim Duhom v srca, so Korinčani sami. Ponosen je nato, toda hkrati poudarja, da mu je zmožnost za apostolsko delo dal Bog in ponižno priznava, da sam za tako delo ni zmožen. Služabnik nove zaveze, Kristusov apostol pa ni po črki. Novi zakon temelji namreč na milosti Svetega Duha, med tem ko je stari zakon utemeljen v mrtvih črkah pisane postave. Črka mori; to se pravi: postava je dala s svojimi zapovedmi in prepovedmi ljudem priložnosti za greh in z grehom za dušno smrt. Sveti Duh, ki vodi novo zavezo, pa daje dušam pravo trajno življenje, rešuje jih iz greha in končno večno zveliča. V zvezi s tem navaja sv. Pavel tri dokaze, da je novi zakon mnogo vzvišenejši od starega. Apostoli, ki zvršujejo službo duha v novem za¬ konu, so višji, nego je bil Mojzes, ki je zvrševal službo smrti, ko je dal postavo Izraelcem. Pa tudi celo njegova služba je bila tako veličastna, da izraelski otroci niso mogli gledati v njegov ob¬ raz zavoljo minljive svetlobe njegovega obličja. O tem dogodku beremo v drugi Mojzesovi knjigi . 1 Ko je namreč prišel Mojzes s Sinaja z obema plo- čama, se je svetilo njegovo obličje in Izraelci so se mu bali približati. Ta svetloba je kmalu pre¬ minula. Služabnike nove zaveze, apostole in nji¬ hove naslednike škofe in duhovnike, čaka vsled njihove službe gotovo tudi božja čast; ko pride Kristus v svoji slavi, bodo tudi služabniki njego¬ vega evangelija zažareli v neminljivi svetlobi. Zakramentalni značaj Kristusovih duhovnikov se bode takrat tudi na zunaj pokazal. 1 34, 29 nasl. 890 Upanje sv. Pavla. II. Kor. 4, 7- 10. Apostolske stiske. Drugi razlog, zakaj je apostolstvo novega zakona vzvišenejše od duhovstva starega zakona, izraža v besedah: Ce je služba pogubljenja častna, je mnogo bolj častna služba pravice. Službo v sta¬ rem zakonu imenuje službo pogubljenja, ker so grehi, katerim je postava dala priložnost, izzivali božje prekletstvo in božjo obsodbo na grešnike. Novi zakon pa očisti človeka greha, ga prerodi, mu daje pravičnost pred Bogom. Zato je tudi duhovniška služba novega zakona mnogo bolj častna. Kar je bilo v oni, v Mojzesovi službi in službi duhovstva starega zakona častitega, ni več častito, ker je nastopila mnogo častnejša služba novega zakona. Tretji dokaz za svojo trditev izraža z bese¬ dami: Ce je častno, kar mine, če je bila torej častna in slavna služba starega zakona, je veliko bolj častno, kar ostane, namreč trajna, do konca sveta neminljiva služba novega zakona. Ker se sv. Pavel zaveda, kako častno službo opravlja v svojem apostolstvu, in ker upa, da bo tudi on dosegel neminljivo slavo, ki čaka ozna- njevavce evangelija v nebesih, zato je tako srčen in pogumen, zato govori jasno in brez strahu. Ne tako, kakor Mojzes, ki je del zagrinjalo na svoje obličje, da bi Izraelci ne zapazili, kako iz¬ ginja njegova svetloba, ne tako, kakor celi stari zakon, ki je s svojimi neštevilnimi obredi in žrt¬ vami takorekoč zakrival večno resnico, ki se je pokazala v Kristusu. Zagrinjalo na Mojzesovem obličju je pomenjalo, da je bila v starem zakonu božja resnica v podobah zakrita. Vkljub temu pa, da sv. Pavel in vsi apostoli odkrito oznanjajo evangelij in imajo Judje torej priložnost brez za¬ grinjala spoznati božjo resnico, tega vendar no¬ čejo, ker so njihovi čuti otopeli. Kakor je bilo ob Mojzesovem času, tako je tudi še dandanes, pravi Pavel. Še vedno je zanje zagrinjalo nad starim zakonom, ne morejo ga spoznati, zakrit jim je, ker nočejo razumeti, da je umljiv samo po Kristusu. Na njihovih srcih, to se pravi, na njihovem raz¬ umu in njihovi volji je zagrinjalo. Iz tega se vidi, da so sami krivi, če ne pridejo do pravega spoznanja. Ko se pa izpreobrnejo, ko prostovoljno sprejmejo Kristusovo vero, se jim odvzame za¬ grinjalo in jasna jim postane zveza starega za¬ kona z novim. Izprevidijo, da je stari zakon s Kristusom prenehal, in v luči krščanske vere bodo razumeli pomen starega zakona. Gospod Kristus je pa duh, namreč ravno tisti, o katerem je prej rekel Pavel, da oživlja. Ta božji Duh se v novem zakonu jasno kaže. Apostoli in učitelji evangelija kažejo z odgrnjenim obličjem Gospodovo veli¬ častvo; odkrito in jasno, brez podob oznanjajo Kristusovo milost in resnico, veličastvo učlove¬ čenega Sinu, ne kakor Mojzes z zakritim obličjem. In se izpreminjajo iz slave v slavo v tisto podobo, ki je Gospodovemu duhu primerna. To se pravi: Apostoli in učitelji evangelija tudi v svojem živ¬ ljenju kažejo vedno bolj podobo poveličanega Kri¬ stusa po milosti Svetega Duha, in s tem napre¬ dujejo k vedno večji slavi. Ker imajo to službo po božjem usmiljenju, ne pešajo, ne izgubijo poguma in ne delajo skrivaj, kar bi bilo sramotno in zvijačno, marveč odkrito oznanjajo božjo besedo in se tako priporočajo vesti vseh ljudi pred Bogom. To se pravi: Zato, da od¬ krito oznanjajo evangelij, jih mora ceniti in jih mora biti vesel vsak pošten človek. Utegnil bi kdo ugovarjati, daje vendar evan¬ gelij, ki ga oznanjajo apostoli, mnogim zakrit- Temu odgovarja Pavel, da je to res, toda samo za tiste, katere je oslepil bog tega sveta, namreč hudobni duh. Pavel ne oznanja evangelija tako, kakor njegovi praznoverski nasprotniki v Korintu, ki mislijo pri tem samo n&se, marveč on in njegovi tovariši ne oznanjajo sebe, temveč Kristusa za Gospoda. O sebi pa pravijo samo, da so služabnik' vernikov zavoljo Kristusa. Bog jih je tako raz¬ svetlil, da morejo zvrševati svoje delo in da mo¬ rejo razkrivati spoznanje božje svetlobe v oblicj « Jezusa Kristusa, namreč spoznanje, da je Kristus božji Sin, odsvit božjega veličastva , 1 ki je nepri¬ merno vzvišenejše, nego je bila svetloba na Moj¬ zesovem obličju. III. Kako opravljajo apostoli ap<>' stolsko službo? 4, 7—6, 10. Ta zaklad imamo pa v lončenih posodah, da se pokaže vzvišenost iz božje moči, in ne iz nas. V vseh ozi¬ rih trpimo nadloge; toda ni nam hudo, v zadregah smo, pa ne omagujemo- preganjani smo, toda nismo zapuščeni, pobijajo nas, pa ne poginjamo, vedno nosimo na svojem telesu Jezusovo smrt s seboj, da se Jezusovo življenje očitno 1 Hebr. 1, 3. II. Kor. 4, 11 — ti, 8. Želja po nebesih. 891 pokaže tudi na našem telesu. Vedno s mo namreč mi še pri življenju zavo¬ ljo Jezusa izročeni smrti, da se tudi Kristovo življenje očitno izkaže na na¬ šem umrljivem telesu. Tako dela smrt Pri nas, življenje pa pri vas. Ravno tistega duha vere imamo, kakor je pisano: „Veroval sem, zato sem tudi govoril.“ Tudi mi verujemo, m zato tudi govorimo. Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Kristusa, tudi n as obudil s Kristusom in z vami po¬ stavil. Vse je pač zavoljo vas, da bi obilno razlita milost v mnogih pomno¬ žila hvaležnost v čast Bogu. Zato ne Pešamo. Naj se tudi naš zunanji člo¬ vek pokončuje, notranji se pa obnavlja pd dne do dne. Sedanja naša kratka in lahka nadloga nam pripravlja neiz¬ merno večno čast, ki vse preseže. Ne gledam na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se vidi, je časno; kar se pa ne vidi, je večno. Mi vemo, da imamo, ko razpade naša pozemska hiša, ki zdaj v nji sta¬ nujemo, stanovanje od Boga, hišo, ki ni z rokami narejena, ampak večna v nebesih. Saj zato vzdihujemo, ker se želimo preobleči s svojim stanovanjem, ki je iz nebes. Da bi bili pač tudi mi oblečeni in ne goli! Kar nas je v sedanjem šotoru, vzdi¬ hujemo obteženi, ker nočemo biti sle¬ dom, ampak preoblečeni, da bi življe¬ nje to použilo, kar je umrljivega. K temu nas pa pripravlja Bog, ki nam je dal zastavo Svetega Duha. Zato smo torej vedno dobre volje in vemo, da dokler smo v telesu doma, potujemo na tujem, ločeni od Gospoda. Po veri namreč živimo in ne v gledanju. Polni paupanja smo pa in iskreno želimo rajši Izseliti se iz telesa in naseliti se pri Go¬ spodu. Zato si tudi prizadevamo, naj si bo, da smo doma — pri njem, ali na hijem — proč od njega, da bi mu bili v šeč. Vsi se moramo namreč pokazati Pred Kristusovim sodnim stolom, da v sak prejme, kakor je živel v svojem telesu, ali dobro ali hudo. Ker torej vemo, da se moramo Go¬ spoda bati, prepričujemo ljudi, Bog nas pa pozna. Upam, da nas pozna tudi vaša vest. Ne priporočam se vam pa zopet, temveč dajem vam priložnost hvaliti se z nami, da morete odgovoriti tistim, kateri se na lice hvalijo in ne v srcu. Ko se torej preveč hvalimo, je to zavoljo Boga, če smo pa zmerni, je zavoljo vas. Priganja nas namreč Kristova ljubezen. In tako-le sodimo: Če je eden umrl za vse, so torej vsi umrli. In Kristus je za vse umrl, da tudi tisti, kateri žive, ne žive več sebi, marveč njemu, ki je zanje umrl in vstal. Zato mi odslej nikogar ne poznamo po telesu, in če smo tudi Kristusa po telesu poznali, sedaj ga nič več ne poznamo. Kdor je torej v Kristusu, je nova stvar; staro je prešlo, glej, vse je prenovljeno. Vse je pa iz Boga, ki nas je spravil s seboj po Jezusu Kristusu in nam je na¬ ložil službo sprave. Bog je namreč v Kristusu spravil svet s seboj in mu ni zaračunil njegovih pregreh, ter je nam naročil, naj oznanjamo spravo. Na Kri- stovo mesto smo torej poslani tako, da Bog opominja po nas namesto Kristusa. Prosimo vas namesto Kristusa, spravite se z Bogom. Njega, ki ni greha poznal, je storil za nas greh, da bi mi postali božja pravičnost v njem. Kot pomočniki vas opominjamo, da ne sprejemate zastonj božje milosti. Bog pravi namreč: „V prijetnem času sem te uslišal in na dan zveličanja sem ti pomagal.“ Glejte, sedaj je milosti poln čas, glejte, sedaj je dan zveličanja. Nikomur nismo v izpodtiko, da bi se zaničevala naša služba, marveč v vseh rečeh kažemo, da smo božji služabniki: v obilnem potrpljenju, v stiskah, po¬ trebah, težavah, v udarcih, v ječah, v naporih, v trudu, v bedenju, v postu, v čistosti, v znanju, v prizanesljivosti, v dobrotljivosti, v Svetem Duhu, v ne- hinavski ljubezni, v besedi resnice, z orožjem pravice na desno in levo, s slavo in sramoto, s slabim in dobrim imenom, kot zapeljivci, pa vendar res- 892 II. Kor. 6, 9. 10. Težko apostolsko življenje. nični, kot neznani in vendar znani, kot umirajoči, ki pa živimo, kot tepeni in neumorjeni, kot žalostni, pa vendar vedno veseli, kot reveži, vendar pa mnoge bogateči, kot nemaniči in ven¬ dar vse posedajoči. Razlaga. 1. Težko apostolsko življenje. Sv.Pa- vel je razložil, kako vzvišeno službo opravlja; sedaj pa pojasnjuje, da se zaveda pri tem vse svoje člo¬ veške slabosti, in da iz sebe ničesar ne premore, ampak vse le iz Boga. Zaklad svoje apostolske službe nosi v lončeni posodi slabotnega telesa. V globoki ponižnosti pa tudi v iskrenem zaupanju pripoveduje svoje telesne težave. V vseh ozirih trpimo nadloge, toda ni nam hudo, v zadregah smo, pa ne omagujemo, preganjani smo, toda ni¬ smo zapuščeni (namreč od Boga). 1 Pobijajo nas, pa ne poginjamo, vedno nosimo na svojem telesu Kristusovo smrt s seboj (naše življenje je v vedni smrtni nevarnosti), da se Kristusovo življenje očitno pokaže tudi na našem telesu (da se izkaže, kako nas samo večno živi Bog čudežno ohranja v živ¬ ljenju). Tako dela smrt pri nas, življenje pa pri vas. To se pravi: Čim bolj mi trpimo, in v čim večjih nevarnostih smo, tembolj napredujete vi v duševnem življenju. Z našim trpljenjem in z našo smrtjo se krepi življenje v Cerkvi. To se je tudi jasno izpričalo v cerkveni zgodovini. Čim več jih je umrlo mučeniške smrti za Kristusa, tem več se jih je izpreobrnilo k njegovi veri. Mu- čeniška kri je bila seme novih kristjanov. Sv. Pavel pa upa v svojem trpljenju na vsta¬ jenje. To ga vzdržuje v njegovem trpljenju. Drži se besed svetega pisma: Veroval sem, zato sem tudi govoril . 2 Zato, ker veruje, da je Kristus vstal od mrtvih, in da bo tudi njega obudil k večnemu življenju, oznanja pogumno sv. evangelij. Nato pravi: Vse je pač zavoljo vas, da bi mi¬ lost obilno razlita, v mnogih pomnožila hvaležnost Bogu v čast. Te besede imajo ta-le pomen: vse, kar izkušamo hudega ali dobrega, je zavoljo ver¬ nikov. Naš namen je samo ta, da bi se čim naj¬ več milosti razlilo v ljudi, in da bi potem ljudje v hvaležnosti tem bolj častili Boga. Zunanji člo¬ vek, namreč umrljivo, trpljenju podvrženo telo se v sv. Pavlu in apostolih vedno bolj zatira in po- končuje. Notranji človek, prerojeni človek, v Kri¬ stusu za nadnaravno življenje poklicani človek se pa obnavlja od dne do dne. Čim več trpi Pavel, tembolj napreduje tudi sam v svojem dušnem živ¬ ljenju; v svojem trpljenju gleda samo na večno čast, ki ga čaka, in se ozira samo na nevidno večno plačilo. Zato se mu zdi vse trpljenje na svetu le kratka in lahka nadloga, na katero ne gleda. Prelep nauk je v teh besedah za vsakega kristjana, kako naj se obnaša v svojih časnik težavah. Apostol tolmači natančneje svoje upanje v srečno vstajenje. 2 . Upanje na vstajenje. Že prej je apo¬ stol povedal, da ga vzdržuje upanje na vstajenje- O tem govori sedaj obširneje. Svoje telo primerja pozemski hiši in smrt mu je potemtakem selitev iz dosedanjega stanovanja. To podobo rabi tudi že naš Zveličar. 1 Ko človek umrje, se mu podere njegova pozemska hiša, razpade njegovo telo. Vemo pa, da nas potem čaka nova, od Boga na¬ rejena hiša, ki bo večno obstala v nebesih. Ta druga večna hiša je poveličano telo, ki nas čaka po našem vstajenju. Po tem poveličanem življenju si želi apostol in za njim vzdihuje. Pri tej pri' liki izpremeni Pavel svojo dosedanjo primero o hiši, in primerja poveličano truplo novi obleki. Že pri Judih se je telo večkrat imenovalo obleka duše. V tem zmislu govori, da se želi P re ' obleči v stanovanje, ki je za nebesa, da želi svo¬ jega telesnega poveličanja. Svojo iskreno željo izraža za vse v besedah: Da bi bili pač tudi nn oblečeni in ne goli. Vsi, ki bodo vstali, namreč ne bodo poveličani; tiste, kateri bodo pogubljeni, brez poveličanega telesa, imenuje Pavel gole- Nato pravi: Kar nas je v sedanjem šotoru, vzdi¬ hujemo obteženi, ki nočemo biti slečeni, ampak pre¬ oblečeni, da bi življenje to použilo, kar je umrljiv®} 0 " S tem sv. Pavel izraža tisto natorno hrepenenje po življenju, ki človeku dela smrt tako bridko in groze polno. On pravi, da ljudje v sedanjem življenju vzdihujejo obteženi v svojem umrljivem telesu, radi bi bili pa samo preoblečeni, sleči telo — umreti — se boje; brez smrti bi radi dosegi 1 večno življenje, in večno življenje naj bi na nji¬ hovih telesih použilo to, kar je umrljivega. Menda se da iz tega sklepati, da bi bil Adam, ko bi ne bil grešil, brez smrti dosegel poveličano telo za večno življenje in ž njim seveda tudi vsi njegovi 1 Glej II. Tim. 4, 16. 2 Ps. 115, 1. ' Luk. 19, 9. Kaj vodi Pavla pri delu? 893 otroci. Pozemsko telo bi se bilo potemtakem pod Vplivom božjega Duha polagoma poduhovilo. Apostol upa trdno, da doseže večno življenje, ker mu je dal Bog aro, zastavo Svetega Duha, v božji milosti. Zavoljo tega je pa tudi vedno dobre volje, saj ve, da je na tem svetu samo v tujini. Ne boji se smrti, saj ga smrt vrne na nje¬ gov dom h Kristusu. Da je na tujem, mu doka- Zll .]'e tudi to, ker sedaj živi samo v veri, samo v veri spoznava Kristusa in njegove skrivnosti, ne Pa v gledanju. Gledal ga bo še-le, ko pride domov. Zato iskreno želi, da bi se že izselil iz svojega telesa in se naselil pri Gospodu. Prizadeva si, da ki mu bil vedno všeč, naj si bo sedaj, ko živi oddaljen od njega, ali ko stopi pred njegovo sodbo. K temu ga nagiblje prepričanje, da se mora vsak človek pokazati pred Gospodovim sodnim stolom, da vse čaka Gospodova sodba. 3. Kaj vodi Pavla pri njegovem delu? Apostol pravi v tem odstavku, da se ne krani zato, da bi ga Korinčani hvalili, marveč s amo zato, da bi znali odgovoriti njegovim obreko¬ valcem. Ker ve, da se mora Gospoda, prihodnjega sodnika, bati, zato prepričuje ljudi o svojih poštenih oamenih. Boga mu ni treba prepričevati, ker ga Pozna; upa pa, da ga poznajo tudi Korinčani. Nato pravi: Ne priporočam se vam pa zopet; 11 e govorim vam tega, da bi se pri vas opravi¬ čeval, temveč dajem vam priložnost hvaliti se z nami, da morete odgovoriti tistim mojim sovraž¬ nikom, kateri se na lice hvalijo s svojo pobož¬ nostjo, zgovornostjo, pravovernostjo, medtem ko je njihovo srce hinavsko in napuhnjeno. Ko se torej preveč hvalimo, je to zavoljo Boga, če kako kesedo v svojo lastno pohvalo, morda po vaših kislih, preveč izrečemo, je to samo v božjo čast, °d katerega smo vse prejeli, če smo pa zmerni, če poniževalno govorimo o sebi in ne poudarjamo Svojih prednosti zavoljo vas, storimo to zavoljo koga, da bi vam dali zgled skromne ponižnosti. Sv. Pavel dela vse samo za Boga in Cerkev, kn ničesar ne iz sebičnih namenov, k temu ga Priganja Kristusova ljubezen, ker mu je vedno v ndslih, da je Kristus za vse ljudi umrl. Tisti, za katere je umrl, dobivajo življenje od njega in ne smejo več živeti sebi, ne smejo več imeti svojih sebičnih namenov, ne smejo več misliti nase, mar¬ več se morajo posvetiti samo Kristusu. Jasno nam v teh besedah sv. Pavel poudarja resnico, da je Kristusova smrt zadostila Bogu za naše grehe. Nato pravi: Zato mi odslej nikogar ne poznamo po telesu, in če smo tudi Kristusa po telesu poznali, sedaj ga nič več ne poznamo. Pomen njegovih besedi je ta-le: Ker me oživlja samo Kristusova lju¬ bezen in mi je samo Kristus mar, zato ne sodim nikogar po njegovih zunanjih razmerah in ozirih; Judu ne dajem nobene prednosti pred poganom, svobodnemu ne pred sužnjem, izobražencu ne pred neizobražencem. Če sem tudi Kristusa samo po njegovi človeški strani, samo kot človeka poznal in sodil pred izpreobrnjenjem o njem, da je bil po pravici v smrt obsojen, ga sedaj ne poznam več tako, marveč v njem vidim samo Gospoda in Zveličarja, v njem častim božjega Sinu. Kdor je torej v Kristusu, je nova stvar, staro je prešlo, glejte, vse je prenovljeno. To se pravi: Kdor je s svetim krstom in pravo vero s Kristusom združen, je kakor na novo ustvarjen po svojih mislih in po svoji volji. Stara človeška stran s svojimi grehi in zmotami je zanj prešla, minula, ves je prenovljen. To prenovljenje pa ima svoj končni vir v Bogu, ki nas je s seboj spravil po Kristusu. Apo¬ stoli in njihovi nasledniki imajo pa dolžnost o tej spravi z Bogom pridigovati ljudem in hkrati tudi z delitvijo svetih zakramentov spravljati posamez¬ nike z Bogom. Naložil jim je Bog službo sprave. Ta služba obsega oznanjevanje vere in delitev zakra¬ mentov. Apostoli so namestniki Kristusovi in na¬ mesto Kristusa uče; Bog po njih opominja človeštvo. Ko je apostol tako lepo pojasnil pomen svoje službe, pravi v prisrčni vnemi: Rotimo vas na¬ mesto Kristusa: Spravite se z Bogom in poudarja, da je Bog Kristusa, ki je bil sam popolnoma brez greha, za nas storil takorekoč greh, to se pravi, nanj je naložil grehe celega sveta, da bi mi po¬ stali božja pravičnost v njem, da bi bili po njem očiščeni svojih grehov in opravičeni pred Bogom. Kakor je prej prosil, naj se spravijo z Bogom, tako jih zdaj opominja kot božji pomočnik, naj božjo milost, ki jo sprejmejo s spravo z Bogom, tudi ohranijo do konca. Zdaj je milosti polni čas, zdaj je dan zveličanja, tisti čas, o katerem beremo pri preroku Izaiju, da pravi o njem Bog: V pri¬ jetnem času sem te uslišal in na dan zveličanja sem ti pomagal. 4. Apostolovo priporočilo. Zdaj na¬ števa apostol, s čim se priporoča, in kako daje priložnost Korinčanom, da ga branijo nasproti obrekovalcem: Nikomur ni v izpodtiko, marveč povsod kaže, da je božji služabnik. V vseh svojih 894 Kako se bojuje sv. Pavel? II. Kor. 0, težavah in v svojih krepostnih delih se bojuje z orožjem pravice na desno in na levo. Vojaki so namreč takrat nosili v desni sulico in meč, v levi pa ščit. Namesto obojega se bojuje Pavel s pra¬ vico. Da je božji služabnik, kaže s slavo in s sra¬ moto, s slabim in dobrim imenom. Vzvišen je torej nad vsakoršno sodbo, ki jo imajo ljudje o njem. Naj mu tudi pravijo, da je zapeljivec, on je pri tem vendar vedno resničen; naj reko o njem na¬ sprotniki, da je neznanec, tujec, vendar je ver¬ nikom dobro znan. Naj se tudi zdi, da že gre h koncu, da bo kmalu ž njim vse pri kraju, da umira, vendar krepko živi; četudi mu očitajo, da ga zadevajo razne božje kazni, ni še mrtev; če¬ tudi bi imel dovolj vzroka žalovati, je vendar veselega srca; četudi ga imajo za reveža in nemaniča, je vendar na duhovnem premoženju tako bogat, da mnoge obogati sam ž njim. Saj ima v Kristusu vse. IV. Svarilo pred poganskimi pre¬ grehami. 6 ,' 11 — 7 , 1 . Naša usta so odprta k vam, Ko- rinčani, in naše srce je razširjeno. Vam ni tesno v nas, tesno vam je pa v va¬ ših srcih. Da nam pa ravno to povr¬ nete, vam govorim kakor otrokom: Razširite se tudi vi. Nikar se ne vpre- zajte z neverniki skupaj v jarem! Kako naj se namreč pravičnost druži s kri¬ vico? In kako naj se pajdaši luč s temo? Kako naj se zlaga Kristus z Belialom, ali kako naj si deli delež vernik z ne¬ vernikom? Kakšno zvezo ima božji tempel z maliki? Vi ste pa tempel živega Boga, ka¬ kor pravi Gospod: „Pri njih bom pre¬ bival in med njimi bom hodil in bom njihov Bog, oni pa bodo moje ljudstvo. Torej pojdite izmed njih in ločite se, pravi Gospod, in ne dotaknite se, kar je nečistega, in jaz vas sprejmem in bom vaš oče in vi boste moji sinovi in hčere; pravi vsegamogočni Gospod." Ker imamo torej take obljube, preljubi, očistimo se vsakega madeža na telesu in duši in dopolnimo posvečenje v božjem strahu. 11—7, 1. Ljubezen do Korinčanov. Razlaga. Pavel je razlil v prej razloženih besedah takorekoč vse svoje srce pred Korinčane. Kasa usta so k vam odprta, nase srce razširjeno, tako jim kliče. Vam ni tesno v nas, tesno vam je po v vaših srcih; to se pravi: moje srce je tako široko, da je za vas vse prostora v njem, žalibog je P a vaše srce preozko zame. Zato jih opominja, naj mu povrnejo njegovo ljubezen, in naj tudi oni zanj razširijo svoja srca. Po tem prelepem nago¬ voru se zopet vrača k prejšnjim besedam, ko jih je opominjal, naj ne prejmejo zastonj božje milosti- Največja nevarnost za Korinčane je bila v teni) da so preveč prijateljsko občevali s pogani. Svari jih vsled tega, naj to opuste; tako občevanje pri¬ merja s skupno vprego v en jarem. V ta namen na¬ vaja pet nasprotij med poganstvom in krščanstvom- 1. Pravičnost se ne more družiti s krivico. Pošteno, nravno življenje, ki je kristjanova dolž¬ nost, se ne more vezati s pregrešnim in krivič¬ nim poganskim življenjem. 2. Luč se ne more pajdašiti s temo; duhovna luč, ki razsvetljuje človeški um, je Kristusova vera, ki pač ne more imeti stika s temo, z ne¬ vednostjo in zmotami, s katerimi je poganstvo zaslepljevalo človeški um. 3. Kristus se ne more zlagati z Belialom- Kristus, večna dobrota, ne more bivati skupaj z Belialom, samo po slabem težečim duhom. Belial pomeni po hesedi pravzaprav ničemurnost, podlost. Rabilo se je pa to ime splošno za hudobnega duha. 4. Vernik ne more deliti deleža z nevernikom- Vernik časti večnega Boga in je ž njim združen; neverni pogan je pa odpadel od njega. 5. Božji tempel tudi nima nobene zveze z niO' liškim; potemtakem se tudi božja cerkev, h kateri spadajo tudi korinški kristjani, ne more družiti s tistimi, ki časte malike. Nato pojasnjuje zadnjo primero in pravi, da so Korinčani tempel živega Boga. V dokaz navaja več besedi iz svetega pisma : Iz tretje Mojzesove knjige 1 besede: Pri njih bom prebival in med njim' 1 bom hodil in bom njihov Bog, oni bodo pa moje Ijad‘ stvo. Iz preroka Izaija: 2 Torej pojdite izmed njih (namreč izmed poganov), in ločite se, pravi Gospod, in ne dotaknite se, kar je nečistega in jaz vas sprej' meni. Končno besede iz več svetih knjig : s & 1 20 , 11 . 12 . 2 52, 11. 3 II. Kralj. 2, 7. 14; .Ter. 31, 9; Iz. 43, 6. Poganstvo in krščanstvo. II. Kor. 7, 2 — 5. Zaupanje. 895 oni vaš oče, vi boste moji sinovi in hčere, |pravi Vs emogočni Gospod. Te besede, s katerimi je Bog v starem zakonu Izraelce svaril, naj se ogibljejo P°ganov, in jim obetal, da bo potem med njimi akor med svojim ljudstvom, kakor oče med svo- bmi otroci in kakor v svojem domu, v svojem ^niplu, rabi tudi Pavel za ljubljene duhovne otroke, na J se ohranijo na telesu in na duši čiste vsakega ; Planskega madeža, nečistosti, pohlepnosti, ošab- vas obsojal. Že prej smo namreč rekli, da ste v našem srcu, da hočemo z vami živeti in umreti. Mnogo zaupanja imam v vas. Zelo se hvalim z vami, poln sem tolažbe, preobilno imam veselja vkljub vsem našim stiskam. Tudi, ko smo pri¬ šli v Macedonijo, ni imelo [naše telo nobenega počitka, ampak na vse strani smo^bili stiskani: zunaj boji, znotraj Trefontane: Trije vrelci, ki so privreli iz tal, kjer je bil sv. Pavel obglavljen. n °sti, in naj dopolnijo posvečenje, ki se je tudi P ' 1 njih pričelo s svetim krstom, v božjem strahu. Pavlova ljubezen do Korin- čanov. 7 , 2 — 16 . Sprejmite nas v srce. Nikomur ni- storili krivice, nikogar spridili, ni- °gar goljufali. Ne govorim tega, da bi strah. Bog pa, ki tolaži ponižne, je tudi nas potolažil s Titovim prihodom, pa ne samo zato, ker je prišel, marveč tudi zavoljo tolažbe, ki je bil ž njo po¬ tolažen pri vas. Ko nam je pripovedoval o vašem hrepenenju, o vašem joku, o vaši vnemi zame, sem bil še bolj vesel. Užalil sem vas s pismom, toda tega se ne kesam, in ko bi se bil kesal, ker vas je tisto pismo, četudi le za malo 896 II. Kor. 7, 6 -10. Očetovska skrb. časa, razžalostilo, se pa zdaj veselim ne zato, ker ste bili užaljeni, marveč zato, ker ste bili užaljeni za pokoro. Žalostni ste bili namreč po Bogu, tako da ne trpite od nas v ničemur škode. Žalost, ki je po Bogu, rodi namreč pokoro k stalnemu zveličanju, posvetna žalost pa prinaša smrt. Glejte namreč: ravno to, da ste bili po Bogu žalostni, vam je napravilo veliko gorečnosti, pa tudi opravičenje in nevoljo in strah in hrepenenje in vnemo in spokorjenje. V vsem tem ste pokazali, da ste v ti¬ sti reči nedolžni. Ko sem vam pisal, nisem pisal zavoljo njega, kateri je z vršil krivico, tudi ne zavoljo tistega, kateri jo je tr¬ pel, marveč zato, da se je pokazala vaša skrb, ki jo imate za nas pri Bogu. Vsled tega smo potolaženi. V svoji tolažbi smo se pa še bolj veselili Titovega veselja, čegar duha ste vi vsi poživili in, če sem se proti njemu zavoljo vas kaj hvalil, me ni sram, temveč kakor smo vam vse go¬ vorili po resnici, tako se je tudi naša hvala proti Titu izkazala za resnično. Njegova ljubezen se je do vas pomno¬ žila. Spominja se namreč pokorščine od vas vseh, kako ste ga sprejeli s strahom in trepetom. Veselim se, da se smem v vseh rečeh na vas zanesti. Razlaga. 1. Pavlova ljubezen doKorinčanov. Apostol se zopet vrača k tisti želji, ki jo je ravno prej izrekel, naj mu namreč Korinčani po vračaj o njegovo ljubezen, in jih poprosi: Sprejmite nas v srce. Pravi pa tudi ves ginjen, da ima zato pra¬ vico. Nikomur ni storil nobene krivice, nikogar ni spridil s slabim zgledom, nikogar ni goljufal, da bi iskal pri kom kakega posvetnega dobička. Tako delajo nasprotniki. 0 njih tega ne misli, da bi mu to očitali, zato ne govori tako, da bi jih obsojal. Korinčani so združeni ž njim, naj živi ali umrje. Zaupanje ima vanje, hvali jih, tolaži se ž njimi, vesel jih je. Nato pa pripoveduje, kako hudo se mu ]e godilo, ko je prišel v Macedonijo. Imel je zuna¬ nje težave s sovražniki Kristusovega evangelija, trle so ga pa tudi težke skrbi, zlasti zavoljo Korinčanov. Ko je pa prišel Tit, in mu je P rl ' nesel vesele novice iz Korinta in pripovedoval, kako hrepene Korinčani po njem, kako so se jokali zavoljo njega, kako so vneti zanj, ga je t° potolažilo. Spoznal je iz tega, da je korinške kri¬ stjane njegovo pismo bridko razžalostilo. Tega se pa zdaj ne kesa, ker jih je ta žalost izpod- budila k pokori. Dvojna je namreč žalost. Ena, ki je po Bogu, ki izvira iz ljubezni do Boga, h e samo ni škodljiva, marveč iz take žalosti izvira kesanje in pokora, katera vodi k večnemu zve¬ ličanju. Druga je pa posvetna žalost, ki ima svoje korenine v ljubezni do sveta in do posvetnih reci, ki izvira iz posvetnega poželjenja in ki vodi v smrt, časno in večno. Kakoršna ljubezen, taka žalost! Korinčani so bili pa vsled Pavlovega P 1 ' srna žalostni po Bogu in vsled tega so jeli kazati veliko gorečnost, pa opravičevati so se jeli P r0 d Titom v tem, kar jim je Pavel očital. Nevoljm so postali proti krvoskruncu in proti Pavlovim sovražnikom. Bati so se jeli Pavla, da ne pride s šibo, kakor jim je zažugal. Zahrepeneli so P a tudi po njem v sveti vnemi. Ker so pa kazali tak stud nad krvoskruncem, so s tem tudi izpričali, da so sami v tej reci nedolžni. G-lavni namen P rl tem, da jim je o krvoskruncu pisal, je bil ta, da jim je hotel dati priložnost pokazati njihovo skrb zanj, ne toliko zavoljo krvoskrunca samega, ki j e storil krivico, tudi ne zavoljo tistega, ki jo je trp#h to je zavoljo očeta. Največjo krivico je pač P rl ' zadel dotičnik svojemu očetu, ker se je zakonsko zvezal z njegovo ženo. Titovo poročilo ga je potolažilo, bil je P a tudi vesel, da je Tit tako vnet za KorinČaiie prišel nazaj. Proti njemu jih je prej večkrat hva¬ lil in sedaj je Tit sam spoznal, da je bila ta hvala resnična, sam je izkusil, kako so ga Ko¬ rinčani lepo ubogali, kako so ga sprejeli s strahom in trepetom. In vsled tega veseli Pavla, da se je izkazalo njegovo zaupanje vanje. i IHT Priporočamo y nar oče vanj e in so dobiti še vsi snopiči Dr. Fr. Lampe - dr. Jan. Ev. Krek: Zgodbe sv. pisma. 16. snopič, vsaki po 50 vin. za ude, 80 vin. za neude in knjigarje. Celi I. del: Stari zakon (9 snopičev), trdo vezan K 10*50 za ude, 14 K za neude in knjigarje. Krasno izdelane, trpežne platnice za I. del „ Zgodb sv. pisma “ veljajo v pol usnji 3 K, vezanje z rdečo obrezo posebej 3 K, vkup torej 6 K; popolnoma v šagrenu (usnji) in lepo pozlačene platnice veljajo 6 K, vezanje z rdečo obrezo posebej 4 K, vkup torej 10 K. Naročila na stare knjige (glej cenik knjigam v Koledarju) naj se naslovljajo naravnost na tiskarno Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Pošiljatve in naročila, ki se tičejo knjigoveštva, naj se pa naslovljajo izključljivo na ime: Martin Brugger. knjigovez Družbe sv. Mohorja v Celovcu. S podobami. m Slovencem pričel razlagati dr. Frančišek Lampe dr. Janez Ev. Krek Izdala in založila V Celovcu 1911. Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja, II. Kor. 8, 1—14. Milodari za jeruzalemske kristjane. Drugi del. O miloščini za jeruzalemske reveže. 897 8, 1—9, 15. I. Kako naj se nabira miloščina ? 8, 1—14. Bratje, na znanje vam dajem božjo milost, ki je dana macedonskim cer¬ kvam. Izkusili so mnogo stisk, pa je bilo vendar njihovo veselje obilno. Veliki siromaki so, vendar so daro¬ vali obilne darove. Pričujem jim, da so po svoji moči in črez moč poka¬ zali dobrotljivost. Silno so nas prosili za milost, da bi se smeli udeležiti po¬ moči za svete. Ne samo, kakor smo upali, marveč sebe so darovali najprej Gospodu, potem pa nam po božji volji. Vsled tega smo naročili Titu, naj ka¬ kor je začel, tudi dopolni pri vas to dobroto. Kakor ste v vseh rečeh bo¬ gati, v veri, v znanju, v vsi skrbnosti, vrh tega pa še v ljubezni do nas, bo¬ dite bogati tudi v tej dobroti. Tega ne rečem, kakor bi vam zapovedal, mar¬ več zato, da po skrbnosti drugih pre¬ izkusim resničnost vaše ljubezni. Znana vam je namreč milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je bil bogat, pa je za vas revež postal, da bi po njegovem siromaštvu vi obogateli. Svetujem vam v tem, ker to je vam v prid, ki ste prej, od lani, začeli to ne samo delati, ampak tudi hoteti. Zdaj pa tudi v dejanju dovršite: Kakor je vaš duh pripravljene volje, tako naj bo tudi pripravljen dovršiti po tem, kar premorete. Ce je namreč volja pri¬ pravljena, je prijetna po tem, kar ima, ne po tem, česar nima. Seveda ne za¬ htevam tako, da bi bili drugi polajšani, vi pa obteženi, marveč po enakosti. Sedaj naj vaše premoženje nadomesti njihovo revščino, da kasneje njihova obilnost popravi vašo pomanjkljivost, da nastane enakost, kakor je pisano: „Kdor je mnogo nabral, ni imel preveč, in kdor je malo, mu ni manjkalo." Zgodbe II. Razlaga. Že večkrat smo govorili, ko smo razlag. Pavlova pisma, da je sv. apostol pri vseh krščan' skih srenjah nabiral milodarov za jeruzalemske reveže. 0 tej stvari govori tudi v nastopnem od¬ stavku. Najprej prisrčno hvali radodarnost mace- donskih vernikov. Vkljub svoji revščini so vendar radi darovali obilno svoto za jeruzalemske krist¬ jane. Nad svojo moč so se pokazali dobrotljive. Celo prosili so sv. Pavla za milost, da bi se smeli udeležiti miloščine za svete, to je za kristjane v Jeruzalemu. Tako vnemo so pokazali, da je v tem videl Pavel, da hočejo ne samo svoje premoženje, marveč sebe popolnoma darovati Kristusu in apo¬ stolu. Ta uspeh je izpodbudil Pavla, da je naročil Titu, naj tudi pri Korinčanih, kjer je začel na¬ birati milodare, dokonča svojo biro. Silno lepo jih opominja, zakaj naj bodo rado¬ darni. Saj imajo vsega dovolj, ljubezni in vere in spoznanja; pokažejo naj, da so tudi proti revnim sobratom dobrotljivi. Miloščine jim neče ukazovati, marveč samo po skrbnosti drugih, to se pravi po darežljivosti Macedoncev bi rad preizkusil in pre- mei’il resničnost njihove ljubezni. Da se usmilimo revežev, nas najbolj nagiblje naš Zveličar sam, ki je zavoljo nas zapustil nebeško bogastvo in postal reven človek zato, da bi nas reveže obo¬ gatil s svojo milostjo. Nato pravi: Svetujem vam v tem, ker to je vam v prid, ki ste prej, od lani, začeli to ne samo delati, ampak tudi hoteti. Pomen teh nekoliko temnih besedi je ta-le: Zato vam svetujem, da kolikor se da, veliko naberete za jeruzalemske kristjane, ker ste vi prej, kakor macedonski kristjani, začeli nabirati in hoteti; to se pravi: in prej tudi sklenili, da hočete nabrati večjo svoto za v Jeruzalem. Vsled tega naj sedaj dovrše, kar so sklenili, dajo naj, kar premorejo. Ce je namreč volja pri¬ pravljena, je prijetna po tem, kar ima, ne po tem, česar nima. To se pravi: Bogu nas ne dela prijetnih, če veliko darujemo, marveč če to, kar imamo, dasi je majhno, radi damo. 1 Tega pa ne misli tako, da bi sami potem trpeli pomanjkanje, mar- 1 Prim. Zgodbe o vinarju uboge vdove. Mark. 12, 42 naši.; Luk. 21, 2 naši. 57 898 II. Kor. 8. 16—9, 5. Tit z dvema tovarišema naj skrbi za biro. več tako naj dajo, da se bo pri tem premoženje med njimi in revnimi jeruzalemskimi kristjani ne¬ kako izenačilo. Seveda ni mogoče do popolne ena¬ kosti, pač pa je mogoče, ako premožnejši dajo to, kar imajo preveč, da dobe reveži to, česar jim manjka. Kakor so sedaj Korinčani Jeruzalemča¬ nom pomagali, tako utegne priti čas, ko se bo zgodilo narobe; vsaj v duševnem oziru morejo jeruzalemski kristjani s svojimi molitvami in do¬ brimi deli za Korinčane izprositi božjih milosti, katere jim izpopolnijo to, kar jim manjka v duš¬ nem oziru. Pri tej priliki navaja besede iz starega zakona, 1 ki govore o nabiranju mane; vsak je je namreč imel v svojem zmislu enako. Besede slovejo: Kdor je mnogo nabral, ni imel preveč, in kdor je malo, mu ni primanjkovalo. II. Kdo naj pobira ? 8, 16—9, 6. Hvala Bogu, ki je dal ravno tako skrb za vas v Titovo srce. Pozval sem ga bil namreč. On je bil pa skrbnejši, ter je svojevoljno šel k vam. Poslali smo ž njim tudi brata, ki ga zavoljo evangelija hvalijo po vseh cerkvah. Pa ne samo to, ampak njega so iz¬ volile cerkve glede na to miloščino, ki skrbimo zanjo, za tovariša na našem potu v Gospodovo čast in po naši želji. Tako se varujemo, da nas kdo ne ob¬ rekuje, ker je obilno to, kar oskrbujemo. Skrbimo namreč za dobro ne-le pred Bogom, ampak tudi pred ljudmi. Poslali smo pa ž njima vred tudi svojega brata, katerega skrbnost v raz¬ nih rečeh smo večkrat spoznali. Sedaj pa vemo, da je še mnogo skrbnejši, ker ima veliko zaupanja v vas. Kar se pa Tita tiče, je on moj tovariš in po¬ močnik med vami. In kar se tiče obeh naših bratov, sta cerkvena poslanca, Kristusova slava. Dokažite torej vpričo cerkva svojo ljubezen do njih in našo hvalo zavoljo vas. O dobrotljivosti do svetih mi vam ni treba več pisati. Znano mi je nam¬ reč vaše voljno srce, ki se ž njim hva¬ lim pri Macedoncih, daje Ahaja že od lani pripravljena; in vaša vnema jih je zelo mnogo izpodbudila. Poslal sem pa brate, da v tem oziru ne bo naša hvala z vami prazna in da boste, ka¬ kor sem rekel, pripravljeni, da bi morda, ko pridejo z menoj Macedonci, in bi vas našel nepripravljene, ne bilo sram mene, da ne rečem,vas, v ti zadevi. Potrebno se mi je torej zdelo, poprositi brate, naj gredo naprej k vam in prej pripravijo vaše obljubljene darove, d a bodo pripravljeni z blagoslovom in ne v skoposti. Razlaga. Da dovrše omenjeno biro, zato je poslal Pa¬ vel Tita z dvema tovarišema v Korint. 0 Tita pravi, da ga je sicer sam poslal, naj se poda med Korinčane, toda ni mu bilo treba ukazovati, ker je šel sam svojevoljno, rad k njim. Da bi ne mo¬ gel nihče ničesar očitati, je ž njim poslal brata, to se pravi tovariša v krščanski veri, pri vseh kristjanih čislanega. Ta sobrat, čigar ime nam je neznano — morda je bil Sila, ali Barnaba, morda evangelist Luka — je bil slovesno izvoljen, da naj spremlja Pavla na njegovem potu, in naj zla¬ sti skrbi za imenovano biro. Izvolile so ga ma- cedonske cerkve in sicer po Pavlovi želji. Odkrito¬ srčno pove, da se je hotel s tem izogniti vsakemu sumničenju. Denarja se je nabralo obilo, in tako bi mogel kdo očitati Pavlu, da je morda kaj zase porabil. Zato je zahteval od kristjanov, naj i z ' volijo svojega zaupnika, ki bo skrbel, da bo vse v redu. Apostol pristavlja pri tej priliki, da skrbi za dobro ne samo pred Bogom, ampak tudi pred ljudmi, da se torej izogiblje vsemu, kar bi moglo vreči nanj kak sum. Poleg Tita in prej označenega tovariša je poslal Pavel v Korint še tretjega sobrata, čigar imena tudi ne poznamo. Nekateri ugibljejo, da je bil morda Apolo ali pa Ženo, ki ga imenuje Pavel v pismu Titu. 1 O njem pravi, da je zelo vnet iu goreč mož, da je pa vrh tega zlasti do Korinčanov poln zaupanja. Oba Titova tovariša imenuje cer¬ kvena poslanca in Kristusovo čast; to se pravu moža, ki sta Kristusa poveličala v svojem življenju in delovala za njegovo čast. Tita pa še posebno imenuje svojega tovariša in pomočnika med njimi. Opominja jih, naj dokažejo tem poslancem vpričo cerkva, katerih zastopniki so, svojo ljubezen do njih, in naj tako opravičijo njegovo hvalo zavol)° 1 II. Mojz. 16, 18. 1 3, 13. II. Kor. 9, 6 — 15. Bog povračuje darežljivost. 899 njih; s tem hoče reči, da je častna zadeva za Korinčane, da kar se da, lepo sprejmejo te može. Nato pripoveduje Pavel, zakaj je poslal apo¬ stola Tita s tovarišema že zdaj v Korint. Prav¬ zaprav se je šlo, kakor vemo, za biro. Apostol pa noče naravnost s to stvarjo na dan, marveč silno nežno naveže svojo prošnjo na druge stvari. Pravi, da mu o miloščini ni treba pravzaprav nič več pisati; pohvali jih, da je njihov zgled, ko so preteklo leto že pričeli nabirati milodarov, tudi v Macedoniji zelo dobro uplival. Tita s to¬ varišema je zato poslal, da bi bili milodari pri¬ pravljeni, ko pride on sam v Korint in jih pobere. Rad bi videl, da bi bili njihovi darovi obilni, da bi pomenjali blagoslov za reveže, ne pa skoposti. III. Kakšna bodi darežljivost? 9, 6—15. To pa rečem: kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in kdor obilno seje, bo tudi obilno žel. Vsak naj da, kakor je namenil v svojem srcu, ne z nevoljo ali zavoljo sile. Bog namreč ljubi ve¬ selega darovalca. Bog je pa tako mo¬ gočen, da vsak dar pomnoži v vas, da imate vsega v vsem dovolj in ste bo¬ gati za vsako dobro delo, kakor je pisano: ,,Razsul je, dal je ubožcem; njegova pravičnost ostane vekomaj." Kdor da sejalcu semena in kruha za jed, vam bo dal in namnožil seme in vzplo- dil sad vaše darežljivosti, da boste obo¬ gateli v vsem, in vsega preveč imeli za vsako dobrodelnost, ki se zavoljo nje po nas Bogu daje zahvala. Kdor zvršuje tako radodarnost, ne namesti samo tega, kar svetim pri¬ manjkuje, ampak rodi tudi obilen sad, ker se jih toliko Bogu zahvaljuje. Za¬ voljo te radodarnosti hvalijo namreč Boga, ker vi udano pripoznavate Kri¬ stusov evangelij, in ker ljubeznivo iz¬ kazujete sočutje njim in vsem. Oni tudi molijo za vas, ter vas ljubijo zavoljo posebne božje milosti, ki je v vas. Hvala Bogu za njegov neizrek¬ ljivi dar! Razlaga. Lepo uči v nastopnem odstavku apostol, za¬ kaj naj kristjani radi obilno darujejo. Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo zel, in kdor obilno seje, bo tudi obilno žel. Dobrotljivost se v svetem pismu več¬ krat primerja s sejanjem . * 1 * Kdor seje s tem, da deli dobrote, bo žel od Boga plačilo; kakoršen dar, tako plačilo. Darovati se mora prostovoljno, ne z nevoljo, ne zavoljo sile, zakaj Bog ljubi ve¬ selega darovalca, kakor beremo v knjigi Pre¬ govorov . 8 K darežljivosti nas opominja tudi zaupanje v Boga, ki nam more dati potrebnih sredstev zato. Bog more vsak dar bogato povrniti. Kdor daje miloščino, s tem ne uboža. V tem oziru na¬ vaja Pavel besede iz psalma , 3 ki slovejo: llazsul je, dal ubožcem , njegova pravičnost ostane vekomaj. Beseda pravičnost pomenja tukaj dobrotljivost; po¬ temtakem govori psalmist o dobrotljivem, pobož¬ nem možu, ki vedno takorekoč razsiplje svoje premoženje ubožcem, in ki ima vendar toliko, da more izkazovati dobrote, brez dvojbe zato, ker mu da Bog svoj blagoslov in mu s tem bogato povrne njegovo radodarnost. Bog, ki daje seme sejalcu, bo dal tudi ko- rinškim kristjanom sredstva, da bodo mogli zvr- ševati darežljivost. Sejalec dobi za svoje plačilo kruha za jed in tudi kristjani bodo imeli, kar potrebujejo, da bodo v vseh stvareh bogati. Čim več bodo pa Korinčani darovali, tembolj bodo tisti, kateri bodo darove prejeli, Boga hvalili. To bo verski dobiček iz njihove miloščine. Jeru¬ zalemski kristjani bodo Boga hvalili, ker Korin¬ čani udano pripoznavajo Kristusov evangelij, in ker ljubeznivo izkazujejo s svojo dobrotljivostjo krščansko sočutje. Molili bodo tudi zanje in na¬ vdala jih bo prisrčna ljubezen do njih. Tako bodo tudi judovski kristjani spoznali, da so iz pogan¬ stva izpreobrnjeni verniki njihovi pravi bratje v Kristusu, in po vseh judovskih krščanskih cerkvah se bo rodila ljubeznipolna vzajemnost s pogan¬ skimi kristjani. Ko sv. Pavel to premišlja, ga misel na blagonosne posledice te bire popolnoma prešine, in hvaležno vzklikne: Hvala Bogu za njegov neizrekljivi dar! 1 Preg. 11, 24; 22, 8; Ps. 12, 9. 1 Preg. 22, 8. s 112, 9. •nT^« 57 * 900 II. Kor. 10, 1 — 18. Pavlova apostolska samozavest. Tretji del. Proti lažiapostolom. 10 , 1 — 13 , 10 . I. Apostolska oblast sv. Pavla. 10 , 1 — 18 . Jaz Pavel sam, vas prosim po Kri¬ stusovi krotkosti in dobrotljivosti, ki sem sicer vpričo med vami ponižen, kadar pa me ni pri vas, pa drzen proti vam; prosim vas, da mi ne bo treba navzočemu tiste drznosti, ki mi jo ne¬ kateri pripisujejo, pokazati proti tistim, ki mislijo o nas, da hodimo po mesu. V mesu sicer živimo, ne vojskujemo se pa v mesu. Orožje v našem boju namreč ni meseno, temveč močno po Bogu, da more razrušiti trdnjave, uni¬ čiti naklepe in vsako bahavost, dvigu¬ jočo se zoper božje spoznanje in ujeti vsak um, da uboga Kristusa, in je pri¬ pravljeno maščevati se nad vsako nepo¬ korščino, če se izpolni vaša pokorščina. Vi vidite samo, kar je pred očmi. Kdor zaupa vase, da je Kristusov, naj tudi preudari pri sebi, da smo tudi mi tako Kristusovi, kakor je on. Če bi se namreč tudi kaj več pohvalil s svojo oblastjo, ki jo je Gospod dal, da ž njo zidam, in ne da vas podiram, me ne bo sram. Naj se pa nikar ne misli o meni, da vas hočem strašiti s pismi. Pravijo namreč, da so pisma sicer tehtna in krepka, da je pa telesna po¬ stava slabotna in beseda za nič. Kdor je tak, naj pomisli, da smo navzoči v dejanju ravno taki, kakoršni smo z be¬ sedo v pismih. Ne drznemo se namreč prištevati ali primerjati nekaterim ljudem, kateri sami sebe povzdigujejo, pa nespametni merijo sebe po sebi in sebe sebi primerjajo. Mi se pa nečemo črez mero hvaliti, am¬ pak po meri tiste meje, ki nam jo je Bog nameril za mero, da sežemo do vas. Ne segamo namreč predaleč, kakor bi ne mogli do vas, saj smo namreč prišli do vas s Kristusovim evangelijem. Ne hvalimo se črez mero z deli drugih; imamo pa upanje, ko se pomnoži vaša vera, da se v vas obilno povečamo, glede na svoje meje, da bomo tudi onkraj vas oznanjevali evangelij, in se ne bomo hvalili s tem, kar je nareje¬ nega v tujem delokrogu. Kdor se p a hvali, naj se v Gospodu hvali. Kdor se namreč sam hvali, ni potrjen, am¬ pak tisti, ki ga Bog hvali. Razlaga. V tem oddelku govori sv. Pavel večinoma v prvi osebi v ednini. Drugače je zelo navadno p rl njem, da govori v množini: mi, nas, naše, ker se šteje vedno samo za del apostolskih mož, in ker zelo rad omenja s seboj v zvezi svoje spremljevalce in tovariše. V tem oddelku pa brani svojo lastno osebo in sicer burno, včasih celo silno zbadljiv 0. Nikjer drugod, razen nekoliko v pismu G-alačanott, ne vidimo sv. Pavla, kako zna streti svoje na¬ sprotnike. Ko ga prisilijo, odpre takorekoč svoje srce, notranjosti svoje duše in pokaže, kako čudo¬ vito se druži v njem ponižnost s ponosno zavestjo vsega tega, kar je Bog ž njim dovršil. Najprej se obrne proti tistim, ki mu očitajo boječnost, češ da ne zna osebno nastopati krepko in odločno. Jaz Pavel sam, tako pričenja ta od¬ stavek, češ, jaz tisti Pavel, ki ga poznate, da J e Kristusov apostol, tisti Pavel, ki mi očitate, da sem drugačen pri vas, drugačen v pismih, vas prosim, nikar me ne prisilite, da bom moral, ko pridem k vam, pokazati proti nekaterim obreko¬ valcem vso svojo oblast. Očitajo mi, da hodi?* 1 po mesu, to se pravi, da živim po telesnem P°' želenju, in da imam posvetne ozire. Kes sem sice r slab človek, toda za svojo reč se pa ne bojuje « 1 s slabotnimi sredstvi, marveč moje orožje je P° božji milosti močno, da more razrušiti trdnjav 6 ’ uničiti naklepe (sovražnikov) in vsako bahavost dvigujočo se zoper božje spoznanje in ujeti vsak da uboga Kristusa, in je pripravljeno maščevati nad vsako nepokorščino, če se izpolni vaša pokorščin 0. Apostol mora prej podreti sovražno trdnjavo, preden more zvršiti svoj namen. Te trdnjave s° ,,. TT rr 1 1—11, 7. Zagovor apostolske oklasti. Sv. Pavel in nasprotniki. II. Kor. 11, 1 901 lavno napuh in domišljavost, ki se upirata kr¬ čanskemu spoznanju in krščanski veri. Vero pri¬ orja sv. Pavel ujetju. Kakor srčni vojskovodja Da jprej podere in razruši trdnjavo, potem pa ujame n jene prebivalce, tako tudi oznanjevalec evan- S e lij a najprej podere napuh in pozemsko časti¬ hlepje, potem pa ujame um, da se podvrže veri, torej uboga Kristusa. More se pa tudi mašče- Va ti nad uporniki, zato je torej treba, da so krist- 3 a ni Bogu in Kristusu popolnoma udani. Sv. Pavel pravi Korinčanom, da je njegovo °r°žje pripravljeno, maščevati se, če se izpolni njihova pokorščina. Maščevanje pomeni tukaj cer¬ kvene kazni. Da se morejo cerkvene kazni uspe- naložiti, je treba, da so kristjani sami po¬ korni, in da se potemtakem nasproti kaznovanim obnašajo tako, kakor je treba, kakor zahteva cerkvena zapoved. Nasprotniki so trdili o Pavlu, da nima apo- stolske oblasti; zato naj odločnejše poudarja, da je pravi Kristusov apostol in pristavlja: Ge bi se tudi kaj več 'pohvalil s svojo oblastjo, ki mi jo je °9 dal, me ne bo sram. S tem hoče reči: Kar Z( Lj hočem povedati, se bo morebiti komu zdelo, ^ a je prevelika samohvala, toda pokazalo se bo, ha moje besede niso prazne, in da se mi jih ni čeba sramovati. Sovražniki so hoteli ugled Pav¬ lovih pisem s tem oslabiti, da so trdili, da je v Pismih ves drugačen, kakor osebno. Iz pisma se na mreč vidi, kakor bi bil mogočen in krepek mož, Os ebno je pa Pavel slaboten in njegova beseda krez poudarka. O pismih govori zavoljo tega, ker j e pisal že dve pismi, eno se je namreč izgubilo Za nas. Z ozirom na to pravi, da neče strašiti s Pismi in poudarja, da je navzoč v dejanju ravno t a k, kakor z besedo v pismih. Tako-le pravi: Ne drznemo se namreč prištevati ali primerjati ne¬ katerim ljudem, ki sami sebe povzdigujejo, pa ne¬ spametni merijo sebe po sebi in sebe sebi primerjajo, ■^di se pa nečemo črez mero hvaliti, ampak po meri tiste meje, ki nam jo je Bog nameril za mero, da dosežemo do vas. Pomen teh besedi je: Moji na¬ sprotniki merijo sebe po sebi in si vsled tega v eliko več pripisujejo, kakor je prav, njihova domišljija in njihovo častihlepje nima nobene meje. ^ en i je pa Bog dal določene kraje za moje de¬ janje; med te spada tudi Korint. Tudi do Korinčanov seže njegova moč. Samo z ozirom na svoje apostolsko delovanje v tem določenem delokrogu se hoče hvaliti. Jasno je, da apostol meni tudi vsiljivost svojih nasprotnikov, ki so se vrinili v njegov delokrog in se bahali, kakor bi bilo krščansko življenje v Korintu nji¬ hova zasluga. Nato pravi: Ne segamo namreč predaleč, kakor bi ne mogli do vas, saj smo nam¬ reč prišli do vas s Kristusovim evangelijem. Pomen: Če trdim, da je Korint še v mejah tistega delo¬ kroga, ki ga mi je Bog dal, ne segam predaleč, ker dejansko sem tam ustanovil krščansko cerkev. On se ne hvali, kakor njegovi nasprotniki, z deli drugih, upa pa, da bo mogel, ko se versko življenje v Korintu razraste, svoj delokrog raz¬ širiti še v neznane daljave, kjer še pred njim ni nihče oznanjal evangelija. V tuj delokrog se ne mara vmešavati in ne mara se hvaliti s tem, kar so drugi naredili. S temi opazkami, s katerimi gotovo v živo zadene svoje bahave nasprotnike, ki so se ravno ponašali v njegovem Korintu s sadovi njegovega truda, nam tudi razkrije, da ima namen na neko daljno pot. Soditi smemo, da misli tukaj na Španijo, o kateri naravnost govori v pismu Rimljanom: 1 Ko pojdem na Špan¬ sko, pridem k vam. Na koncu pa poudarja, da je lastna človeška hvala brez pomena, in zato naj se hvali samo v Gospodu, kdor se hvali. II. Pavlova hvala in obramba. 11, 1—12, 18. Prenesite malo moje nespameti, pa potrpite z menoj. Ljubosumen sem namreč na vas z božjo ljubosumnostjo, saj sem vas zaročil enemu možu in sem vas pripeljal h Kristusu kot čisto devico. Kakor je pa kača zapeljala Evo s svojo zvitostjo, tako se bojim, da bi se ne spačila vaša srca in ne izgubila zvestobe do Kristusa. Če bi namreč kdo prišel in bi oznanjal drugega Je¬ zusa, ki ga mi nismo oznanjali in bi vi prejeli drugega Duha, katerega niste prejeli, ali drug evangelij, katerega ni¬ ste sprejeli, bi vi to radi prenesli. Mi¬ slim pa, da nisem nič manj, kakor tisti veliki apostoli. Čeravno sem namreč neuk v govorjenju, pa nisem neuk v znanju. Saj nas v vseh ozirih poznate. Ali sem mar grešil, ko sem sebe po- 1 15, 24. 902 II. Kor. 11, 7 — 12, 10. Pavlova nesebičnost, njegovo trpljenje in njegova zainaknenja. nižal, da bi bili vi povišani, ko sem vam brez plačila oznanjal evangelij? Od drugih cerkev sem jemal in pre¬ jemal plačilo za vašo službo, in ko sem bil pri vas v pomanjkanju, nisem bil nikomur nadležen. Kar mi je nam¬ reč manjkalo, so dodali bratje, ki so prišli iz Macedonije. V vseh rečeh sem se varoval vam biti nadležen in se bom varoval. Kristusova resnica je v meni in ta moja pohvala ne bo ob¬ molknila v ahajski pokrajini. Zakaj? Ker vas morda ne ljubim? Bog to ve. Kar pa delam, bom delal, da odsekam priložnost tistim, kateri iščejo prilike, da bi se izkazali v tem, s čemur se hvalijo, taki, kakor smo mi. Ti so namreč lažiapostoli, goljufivi delavci, ki se pretvarjajo v Kristusove apostole. Ni čuda, saj se celo satan pretvarja v svetlega angela, torej ni nič posebnega, če se njegovi služabniki pretvarjajo v služabnike pravice; nji¬ hov konec bo pa primeren njihovim delom. Zopet pravim, nihče v naj ne misli, da sem nespameten. Če pa, me pa sprejmite kot nespametnega, da se tudi jaz malo pohvalim. Kar sedaj govorim, ne govorim po Gospodu, am¬ pak kakor nespameten, ker se gre za hvalo. Ker se jih toliko hvali po mesu, naj se še jaz hvalim, saj radi prena¬ šate nespametne. Sami ste seveda pa¬ metni. Prenašate namreč, če vas kdo usuž- njuje, če vas kdo objeda, če vam kdo jemlje, če se kdo povišuje, če vas kdo v lice bije. V svojo sramoto rečem, da smo bili mi v teh rečeh slabotni. V nespameti pa pravim, da se tudi jaz upam, kar se kak drug upa. Hebrejci so, jaz tudi, Izraelci so, jaz tudi, Abrahamov zarod so, jaz tudi, Kristusovi služabniki so; kakor manj pameten, pravim: jaz še več: v mno¬ gih nadlogah, večkrat v ječah, tepen črez mero, velikokrat v smrtnih ne¬ varnostih. Od Judov sem jih dobil petkrat po štirideset, manj eno, trikrat so me izšibali, enkrat kamenjali in trikrat se mi je ladja razbila; noč m dan sem bil v morski globini. Potoval sem mnogokrat, bil sem v nevarnostih na vodah, med razbojniki, rojaki ne¬ verniki, v mestih, v puščavi, na morju, med lažnivimi brati, v trudu in težavi, velikokrat brez spanja, v lakoti, v žeji, v pogostem postu, v mrazu in nagoti. Poleg tega, kar je zunanjega, so vsak dan ljudje nad menoj in tare me skrb za vse cerkve. Kdo je bolan, da bi tudi mene ne bolelo? Kdo se pohujšuje, da bi tudi mene ne peklo? Če se je treba hvaliti, se bom hvalil s svojo slabostjo. Bog in oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je blagoslovljen na veke, ve, da ne lažem. V Damasku je dal namestnik kralja Areta zastražiti da- maško mesto, da bi me ujel. Skozi okno so me pa v košu spustili po zidu in tako sem ubežal njegovim rokam- Če naj se hvalim, kar seveda nič ne pomaga, naj preidem na prikazni in Kristusova razodetja. Poznam člO' veka v Kristusu, ki je bil pred štiri' najstimi leti, — ne vem, ali v telesu, ah zunaj telesa, Bog ve, — zamaknjen v tretja nebesa. In poznam tega človeka, — ne vem ali v telesu, ali zunaj telesa, Bog ve, — da je bil zamaknjen v raj, in je slišal skrivnostne besede, ki se jih ne sme človeku povedati. In s tem se bom hvalil, sam s seboj se pa ne bom hvalil, razen s svojimi slabostmi. Kb bi se namreč hotel hvaliti, bi ne bil nespameten, ker bi govoril resnico- Zdržim se pa, da bi kdo več ne misln o meni, kakor vidi na meni, ali kar slis 1 od mene. Da se pa zavoljo obilnega razodetja ne prevzamem, mi je dan trn v meso, satanov angel, da me tep e ; Trikrat sem zato prosil Gospoda, naj odstopi od mene, pa mi je rekel: „D°' volj ti je moja milost, ker v slabosti se dovršuje moč.“ Rad se bom torej hvalil s svojimi slabostmi, da bo v meni prebivala Kristusova moč. Zavoljo tega sem sam sebi všeč v svojih slabostih, v zasramovanju, v potrebah, v prega' II. Kor. 12, 10 18. Očetovski opomini. Lažiapostuli. 903 njanju, v stiskah za Kristusa. Kadar sem namreč slab, takrat sem močan. Postal sem nespameten. Vi ste me prisilili. Vi bi me namreč morali hva¬ liti, ker nisem nič manj kot tisti ime¬ nitni apostoli, dasi nisem nič. Saj so se vendar med vami godila znamenja mojega apostolstva v raznovrstnem potrpljenju, v znamenjih, v čudežih in močeh. Kaj je pač, kar ste imeli manj, nego druge cerkve? Samo to, da vas jaz sam nisem nadlegoval. Odpustite mi to krivico! Glejte, že tretjič sem pripravljen priti k vam, in ne bom vam nadležen, saj ne iščem, kar je vašega, ampak vas. Otroci niso dolžni spravljati pre¬ moženja za stariše, ampak stariši za otroke. Jaz bom pa prav rad vse dal, tudi samega sebe bom dal za vaše duše, če bi me tudi vi tem manj ljubili, čim bolj bom jaz vas ljubil. Pa naj bo, jaz vam nisem nadlege delal, ampak sem vas menda kot pre¬ kanjen človek z zvijačo ujel. Ali sem vas mar goljufal po kom izmed tistih, katere sem poslal k vam? Naprosil sem Tita in ž njim sem poslal enega brata. Ali vas je Tit goljufal, ali nisva oba hodila v enem duhu, ali ne po ravno tistih stopnjah? K a z 1 a g a. 1. Uvod. Ravno prej je rekel sv. Pavel, naj se človek ne hvali sam, zdaj pa ravno on pri¬ čenja naštevati svoje prednosti, svoja dela in svoje trpljenje; potemtakem se zdi, kakor hi ne¬ spametno delal. Zato prosi Korinčane: Prenesite malo moje nespameti, pa potrpite z menoj. Pove pa tudi vzrok, zakaj se hvali. Ljubosumen je na¬ nje. Pavel je bil takorekoč drug, korinška srenja nevesta, Kristus ženin. Korinčani so Kristusu za¬ ročeni in v njegovem imenu mora paziti Pavel, da ostanejo svojemu ženinu zvesti. Ta primera je iz Starega zakona splošno znana. Velikokrat 1 se imenuje Bog ženina judovskega ljudstva. Pavel se boji za" Korinčane, da ne bi izgubili svoje zvestobe do Kristusa. Kakor je Evo zapeljal satan, tako je mogoče, da se dado zapeljati tudi Korin¬ čani. Silno lepa je primera z Evo. Kakor je bila Eva mati vseh živih . 1 tako je Cerkev mati vseh v Kristusu prerojenih. Boji se, ker se mu zde Korinčani premalo stanovitni. Zbadljivo jim pravi, da bi radi prenesli, ko bi jim kdo kakega dru¬ gega Jezusa oznanjal, nego ga je on, da bi se torej krivovercem udali; in nato pravi: Mislim pa, da nisem nič manj kakor tisti veliki apostoli, tisti strupeni nasprotniki namreč, kateri se pri vas tako bahajo s svojo oblastjo. S tem zopet trpko zadene svoje nasprotnike. Naj velja, da je v govorjenju neuk. Toda, če bi tudi ta ugovor, o katerem pa vemo iz Pavlovega delovanja in nje¬ govih pisem, da je popolnoma neresničen, bil opravičen, se sme sklicevati na to, da je v znanju učen, in poživlja Korinčane same na pričo, da je temu res tako. Potem pravi: Ali sem mar grešil, ko sem sebe ponižal, da bi bili vi povišani, ko sem vam brez plačila oznanjal evangelij? S tem hoče reči: Ali mi boste zaradi tega očitali moj skromni nastop, ker sem pri vas sam z rokami delal, in kar mi je manjkalo, dobival od drugih cerkva, da sem vam zastonj zvrševal svojo apostolsko službo ? O bratih, ki so iz Macedonije prišli, pravi, da so ga podpirali. Skoraj gotovo sta bila med njimi Sila in Timotej. S tem se po pravici hvali in v tem oziru si ne da zamašiti ust. Svobodno in odkrito se hoče s tem v celi ahajski pokrajini ponašati. Vzrok temu navaja v nastopnih besedah: Zakaj? Ker vas morda ne ljubim? in nato nežno in prisrčno odgovori: Bog to ve. Potem pa zatr¬ juje, da hoče s svojo pohvalo vzeti priložnost zlobni in obrekljivi bahariji svojih nasprotnikov, ki ga ravno povsod blatijo, češ da je sebičen in lakomen.- Te ljudi imenuje lažiapostole, goljufive delavce, ki se pretvarjajo v Kristusove apostole, ki se na zunaj kažejo kot pravi njegovi poslanci, v resnici so pa satanovi služabniki. To ni čudno, saj celo satan, angel laži in teme v izkušnjavah, s katerimi človeka napada, nastopa kakor pravi dobri angel, ki je deležen večne svetlobe božje resnice in pravičnosti, in katerega sv. Pavel ime¬ nuje svetlega angela. Zato se tudi njegovi slu¬ žabniki hinavsko pretvarjajo, toda samo pred ljudmi; Bog jih pozna in jih ho kaznoval, kakor zaslužijo. 1 Iz. 54, 5; 62, 5; Ez. 16, 8. nasl. Oz. 2, 18 nasl. 1 I. Mojz. 3, 20. 904 Trpljenja in skrbi sv. Pavla. Nato se apostol iznova opravičuje zavoljo svoje hvale, ki jo namerava zdaj pričeti v svo¬ jem pismu. Vedno zbadljivejša je njegova beseda. Pravi: Nihče naj ne misli, da sem nespameten, češ, ker samo tisti je nespameten, kateri se hvali iz častihlepja. Če ga pa hočejo imeti za naspametnega, naj ga vsaj poslušajo, saj tudi radi poslušajo njegove nasprotnike, ko se bahaj o pri njih. Sami ste seveda pametni, pravi zbadljivo. Ve¬ liko več še namreč prenesejo od njegovih nasprot¬ nikov, nego samo neumno hvalo. Mirno pretrpe, ko jih njegovi nasprotniki usužnjujejo, ko jih ob¬ jedajo, ko jim jemljejo, ko se povišujejo in ko jih v lice bijejo. Trpko je to očitanje, iz njega pa spoznamo, kako so se obnašali njegovi nasprot¬ niki. Vladoželjni, lakomni, oholi in celo predrzno surovi so bili. O sebi pa pravi: V svojo sramoto rečem, da smo bili mi v teh rečeh slabotni. To se pravi: To je res, da takih reči jaz nisem delal. Prav imate, če mi torej v tem oziru očitate slabost. Zbadljivi značaj te opazke je jasen; ravno tako tudi nastopne: V nespameti pravim, da se tudi jaz upam, kar se kak drug upa, da bi navsezad¬ nje tudi jaz znal z vami tako postopati, kakor moji sovražniki. 2. Primera as nasprotniki. Vse, kar je do zdaj povedal, je bil samo uvod k temu, kar zdaj pričenja, ko primerja sebe s svojimi nasprotniki. V živahnih vprašanjih, ki so pri¬ merna njegovemu razburjenemu čuvstvovanju, slika vso njihovo nesramnost in pri tem vzraste njegova osebnost do nepojmljivih višin. Gledamo ga v njegovem nepopisnem trpljenju vnetega vedno le za Kristusa in njegov evangelij. Vidimo ga poveličanega z izvenrednimi božjimi milostmi, zamaknjenega v nebeške skrivnosti; in vzbuditi se mora v našem srcu nepopisno občudovanje do tega tudi osebno tako nepopisnega apostola narodov. Če pravijo njegovi nasprotniki, da so Heb¬ rejci, je tudi on; če pravijo, da so Izraelci, si¬ novi izvoljenega naroda, je tudi on; če pravijo; da so Abrahamov zarod, ki mu je obljubljen Od¬ rešenik, je tudi on. Po rojstvu si ne morejo ničesar več pridevati nego Pavel. Po milosti pa šteje sebe za večjega. Tako-le pravi: Kristusovi služabniki so; kakor manj pameten pravim: jaz se več; in to tudi dokazuje. Večji Kristusov služab¬ nik je po svojih nadlogah in težavah in ječah. Sedemkrat je bil v ječi. Od Judov jih je [dobil petkrat po štirideset manj eno. Po Mojzesovi po¬ stavi 1 2 se ni smelo nikogar na več obsoditi nego na 40 udarcev, da bi se pa pri tem številu ne všteli, so jih dajali samo po 39. Ta kazen je bila tako grozovita, da so obsojenci velikokrat umrli. O tej stvari nimamo v Dejanjih apostolov u°' benega poročila. Sv. Pavel pravi dalje, da je bil trikrat izšiban; enkrat nam to pripoveduje Dejanje apostolov. Enkrat je bil kamenjan, namreč v Listri, 3 trikrat se mu je ladja razbila. Tudi o tem molči Dejanje apostolov. Potem pravi, da je bil noč in dan, torej 24 ur v morski globini. Kako se je to zgodilo, ue vemo, morebiti je ves omenjeni čas na kakem tramu od razbite ladje preživel, ali ga je morda Bog čudežno drugače živega ohranil. Trpel je na svojih potih v nevarnostih na vodah, med razbojniki, med rojaki (med Judi)? med neverniki pogani, v mestih, v puščavi, na morju, med lažnivimi brati, med judovskimi kristjani, ki so po krivici prenapeto poudarjali veljavo Mojze¬ sove postave, 4 v trudu in težavi, velikokrat brez spanja (n. pr. v ječi), 5 pri oznanjevanju evangelija , 6 7 pri svojem telesnem delu, n v lakoti in žeji, v po¬ gostem postu, namreč prisiljenem, v mrazu in goloti. Nato pa pravi: Poleg tega, kar je zunanjega, so vsak dan ljudje nad menoj in tare me skrb za vse cerkve. To pomenja: Nikdar nimam miru, ne zunaj, ne v srcu. Za svojo skrb podaja apostol dva dokaza vprašujoč: Kdo je bolan, da bi tudi mene ne bolelo, kdo se pohujšuje, da bi tudi mene ne peklo? Češ, kjerkoli slišim o kaki slabosti v veri, o kakem zapeljevanju, vedno tudi jaz trpim- S tem se je začel hvaliti s svojo slabostjo. In 'f tem zmislu pravi: Če se je treba hvaliti, se bom hvalil s svojo slabostjo. Kakor da bi mu bil prej izpadel en dogodek izpod peresa, ga omenja sedaj, da ga je namreč hotel namestnik kralja AretaV Damasku zgrabiti, da je pa črez zid v košu srečno ušel. Skoraj gotovo omenja ta dogodek zato, ker je bilo to prvo preganjanje, ki ga je trpel za Kristusa. 1 V. Moj z. 25, 3. 2 16, 22. 3 Dej. ap. 14, 19. 4 Prim. Gal. 2, 4. 5 Dej. ap. 16, 25. 6 Dej. ap. 7, 31. 7 II, Tes. 3, 8. Prikazni in izkušnjave sv. Pavia. 905 3. Skrivnostno življenje sv. Pavla. Pavel preide sedaj k čudežnim prikaznim in raz¬ odetjem, ki jih je po božji milosti prejel. Tako-le Pričenja: Če naj se hvalim, kar seveda nič ne po¬ maga, naj preidem na prikazni in Kristusova raz¬ odetja, češ, če se že moram hvaliti, potem hočem tudi povedati o velikih milostih, ki sem jih bil deležen. Nato pripoveduje o neki prikazni, ki jo je imel pred štirinajstimi leti, torej leta 43 ali 44 po Kr., ker je bilo to pismo pisano, kakor smo rekli, skoraj gotovo 1. 57. Leta nimajo tu nobe¬ nega večjega pomena. Sv. Pavel jih je zapisal s amo zato, ker je tista prikazen napravila nanj tako silovit utisek, da se jasno spominja tudi časa, kedaj se je zgodila. Pravi, da je bil takrat zamaknjen v tretje nebo. V Starem veku so raz¬ likovali trojno nebo. Prvo v pomenu ozračje, ua to nebo se misli, ko se govori o pticah ali oblakih. Drugo zvezdno nebo; o tem beremo: 1 Pomnožil bom tvoj zarod kakor zvezde na nebu. Tretje nebo kot prebivališče božjih in blaženih duhov; na to nebo mislimo, ko mo¬ limo: Oče nas, kateri si v nebesih. To tretje nebo ima v mislih Pavel. Apostol pravi, da ne ve, ali jo bil zamaknjen v telesu ali zunaj telesa; to se Pravi: on se niti ne zaveda ali je takrat njegova duša še bivala v telesu; tako popolno je bilo njegovo zamaknjenje. Apostol govori potem o drugem svojem za¬ maknjenju, češ, da je bil zamaknjen v raj in je slišal skrivnostne besede, ki se jih ne more člo¬ veku povedati. Raj pomenja tukaj najbolj notra¬ nji in najvišji del duhovnega neba , 2 torej tisti kraj, kjer si mislimo, da je božji prestol. Sv. Pavel hoče reči, da je bil zamaknjen takorekoč v ne- Posrednjo božjo bližino. Kar je v tem zamaknjenju slišal, ne more nikomur povedati. Človeške besede s ° preslabe, da bi se dalo to ž njimi izraziti. Še Veliko več bi lahko povedal, toda neče in prepušča vernikom, da ga sodijo ne po njihovih izvenred- nih milostih, ampak po njegovem govorjenju in delovanju. 4. Izkušnjave. Svoje hvale ni zapisal zavoljo sebe iz častihlepja; to prelepo izpričuje sam, ko v neizrekljivi ponižnosti govori o svojih skušnjavah. Pravi namreč: Da se pa ne prevza¬ mem zavoljo "obilnega razodetja, mi je dan trn v meso, satanov angel, da me tepe. Ta trn v mesu ~ T I, Mojz. 22, 17. 2 Prim. Raz. 2, 7; 22, 1. pomenja nizko telesno poželenje, ki ga ž njim izkuša hudobni duh, satanov angel; to se pravi, odposlanec satana samega. Gotovo ni za Pavla nič bolj sramotilnega in poniževalnega, kakor te izkušnjave, ki jih v nepopisno ginljivi odkritosrč¬ nosti razkriva svojim duhovnim otrokom, katerim je ravnokar izpričal svojo apostolsko veljavo, svoje trpljenja polno apostolsko življenje, pa tudi nekaj svojih izvenrednih milosti. Pravi, da je trikrat prosil Gospoda, naj ga reši takih izkušnjav, toda prejel je odgovor: Dovolj ti je moja milost, ker v slabosti se dovršuje moč. Več ko trikrat ni prosil, ker se je potem, ko je dobil od Gospoda odgovor, njemu popolnoma udal. Kristusov odgovor ima ta-le pomen: to ni potrebno, da bi ne imel izkuš¬ njav, saj ti zagotavljam svojo milost. Tam, kjer je človek slab, in kjer tudi sam svojo slabost spozna, se kaže najsijajnejša moč božje milosti. To velja za vsakega kristjana. Spomin na zoperne izkušnjave in na Kristu¬ sov odgovor izpremeni popolnoma Pavlovo srce in v otroški udanosti do Kristusa vzklikuje: Rad se bom torej hvalil s svojo slabostjo, da bo v meni prebivala Kristusova moč, in trdi, da je takrat sebi všeč, ko je slab, ko je zasramovan, ko je v po¬ trebah, ko je preganjan in stiskan za Kristusa. Kadar je slab, takrat se čuti močnega. Že prej je rekel, da hoče, kakor bi bil ne¬ spameten, sebe hvaliti. Zdaj k sklepu, ko pre¬ gleda vse, kar je povedal v lastno pohvalo, pravi zopet zbadljivo: Postal sem nespameten, kakor bi hotel reči: Dovršeno je, zgodilo se je, da sem bil nespameten, toda k temu ste me pripravili vi. In zdaj trpko očita Korinčanom, da oni niso zvršili svojih dolžnosti do njega. Oni bi ga bili morali hvaliti, ker ni nič manj od tistih oholih nasprot¬ nikov, ki 'se štejejo za imenitne apostole, dasi pravi o sebi, da ni nič. Korinčani so sami imeli dokaze Pavlovega apostolstva. Godili so se pri njih čudeži. V Korintu niso kristjani nič manj prejeli od apostola, kakor drugod od drugih apo¬ stolov. Še enkrat jih zbode pri tej priliki, rekoč: Kaj je pač, kar ste imeli manj kot druge cerkve? Samo to, da vas jaz sam nisem nadlegoval; odpu¬ stite mi to krivico! Nato pa ne zbada nič več, marveč očetovsko jih svari. Tretjič je že pripravljen priti k njim; tudi sedaj jim ne bo v nadlego, ker ne išče nji¬ hovega premoženja, ampak njih same, njihove duše. On je njih duhovni oče, in kakor mora oče sprav- 906 II. Kor. 1:1. 19—13, 10. Napoved tretje poti v Korint. ljati premoženje za otroke, tako bo tudi on du¬ hovne zaklade zbiral zanje in jim jih delil. Za¬ trjuje, da bi vse dal, tudi samega sebe za njihove duše. Daši, kakor trpko pristavlja, bi me vi tem manj ljubili, čimbolj bom jaz vas ljubil. To se pravi: Če bi tudi vsi tako delali, kakor delajo nekateri, ki mi z nehvaležnostjo vračajo ljubezen, bi vas vendar vse ljubil in delal za vas. Nasprotniki so mu tudi očitali, da sicer sam ni delal nadlege, da jih je pa z zvijačo ujel s tem, ker jih je po svojih poslancih nadlegoval in jim izvabil nekaj 'premoženja. Temu tudi odločno odgovori in kliče vse Korinčane na pričo, da jih tudi njegovi po¬ slanci niso izkoriščali. Za zgled navaja Tita, ki ga je na zadnje poslal z nekim, nam neznanim tovarišem, in jih vprašuje, ali ni Tit ravno tako nesebično deloval med njimi, kakor on sam. III. Apostol pojde v Korint. 12, 19—13, 10. Nikar ne mislite, da se zopet za¬ govarjamo pri vas. Vpričo Boga, v Kristusu govorimo in sicer vse, pre¬ ljubi, v vašo izpodbudo. Bojim se namreč, da vas morda, ko pridem k vam, ne najdem takih, kakoršnih si že¬ lim, in da vi mene najdete takega, ka- koršnega si ne želite. Bojim se, da morda ne bi bilo med vami prepirov, nevoščljivosti, sovraštva, razprtije, ob¬ rekovanja, podpihovanja, napihovanja in uporov, da bi me, ko zopet pridem, ne ponižal moj Bog pri vas, in da bi ne žaloval nad mnogimi izmed tistih, kateri so prej grešili in se niso spoko¬ rili za nečistost in prešestvo in ne¬ sramnost, ki so jo uganjali. Glejte, zdaj pridem tretjič k vam. Kar povesta dve priči ali tri, to bo obstalo. Napovedal sem vam ko sem bil drugič pri vas, in še napovedujem sedaj, ko nisem pri vas, tistim, kateri so prej grešili, in vsem drugim, da ne bom prizanašal, ko zopet pridem. Ali hočete izkusiti Kristusa, ki govori v meni, kateri ni slab pri vas, marveč je močan med vami? Daši je bil v sla¬ bosti celo na križ pribit, vendar živi v božji moči. Tudi mi smo slabi v njem, toda živeli bomo po božji moči ž njim med vami. Preizkusite sami sebe, ali imate vero! Sami se preudarite! Ah ne poznate sami sebe, da je Jezus Kristus v vas, razen če niste izkušeni? Upam pa, da spoznate, da mi nismo neizkušeni. Mi prosimo Boga, da bi vi nič hudega ne storili, ne zato, da bi mi pokazali svojo izkušenost, marveč da bi vi zvrševali dobra dela, in da bi bili mi kakor neizkušeni. Ničesar nam¬ reč ne zmoremo proti resnici, marveč za resnico. Veselimo se pa, če smo mi slabi, vi pa močni, zato tudi molimo za vašo popolnost. Pišem vam to ne- navzoč zavoljo tega, da mi ne bo treba navzočemu ostrejšemu biti po oblasti, ki mi jo je dal Gospod, da ž njo zi¬ dam, ne pa podiram. Razlaga. V tem odstavku poudarja Pavel, da se j e sicer branil, toda ne pred Korinčani; pred njimi se neče zagovarjati. Kar je povedal v svojo po¬ hvalo, je bilo vse govorjeno kakor pred božjim sodnim stolom v njihovo vzpodbudo. Misel, da bi bili Korinčani njegovi sodniki, jim hoče resno izpodbiti in jim zato obeta, da jih bo on sodih Resen strah izraža, da bi morda Korinčani ne našli Pavla takega, kakoršnega, si ne žele, in on Korinčanov ne takih, kakoršnih si želi. Nato našteva nekaj grehov, ki so bili v na¬ vadi med njimi: prepir, obrekovanje, upori. Boji se, da bi ne bil žalosten tistih, ki se še niso spokorili grehov nečistosti, katerih so bili nava¬ jeni pred izpreobrnjenjem. Potem pa pravi: Glejte, zdaj pridem tretjič k vam; kar povesta dve priči', ali tri, to bo obstalo. Imel bo torej strogo sodbo, zaslišal bo priče in napoveduje jim, da ne bo prizanašal. Vprašuje jih, ali hočejo po njem h" kusiti Kristusa in njegovo večno moč. V zvezi s Kristusom je bil dozdaj Pavel slab v tem oziru, da je bil prizanesljiv, toda odslej bo oživela v njem apostolska moč in strogost. Pravi, da jih bo preizkusil; prej jih pa opominja, naj si sami izprašajo vest, kakšni so, ali imajo vero, ali niso pred Bogom samo po imenu kristjani. Korinčani bodo spoznali, da Pavel ni neizkušen, rad bi P a videl, da bi mu ne bilo treba njegove izkušenosti- Če bodo dobri, potem se jim ni ničesar bati. Trdi II. Kor. 13, 11—13. Blagoslov. 907 ttamreč o sebi: Ničesar ne zmorem proti resnici, marveč za resnico, in zato se veseli, če bi bil Z0 Pet slab pred Korinčani, če bi zopet ne mogel nikogar izmed njih obsoditi, ker ne bi bilo treba; če bi bili oni močni, to se pravi: taki, da bi ne potrebovali nobene sodbe. To pismo jim piše z ato, da se prej poboljšajo, in da mu potem, ko Pride, ne bo treba rabiti ostre apostolske oblasti. Sklep. 13, 11—13. Sicer pa, bratje, veselite se, bodite Popolni, opominjajte se med seboj, bo¬ dite enih misli, ohranite mir in Bog oriru in ljubezni bo z vami. Pozdravite se med seboj s svetim Poljubom. Vsi sveti vas pozdrav¬ ijo. Milost našega Gospoda Jezusa Kri¬ stusa in božja ljubezen in združenje s Svetim Duhom bodi z vami vsemi! Amen. It a z 1 a g a. V sklepnih besedah opominja Pavel z ozirom na spletke in stranke med korinškimi kristjani k edinosti in k miru. V prvih časih so imeli kristjani navado, da so se med božjo službo pred svetim obhajilom v znamenje medsebojne ljubezni bratovsko objeli in poljubili. Spomin na to je ostal še pri slovesni maši, kjer se duhovniki pred ol¬ tarjem objemajo z besedami: Mir s teboj! Sv. Pavel naroča, naj o priliki, ko se jim prebere njegovo pismo, z bratovskimi poljubi potrdijo svojo versko vzajemnost. Sklepni blagoslov ima, kakor v nobenem drugem Pavlovem pismu tri dele. Brez dvojbe se ozira pri tem na Sv. Trojico. Pravi namreč: Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa in božja ljubezen in združenje s Svetim Duhom bodi z vami vsemi! Ta milost ima svoje korenine v ljubezni Boga Očeta, ki je svojega Sina dal za nas in ki se zato imenuje milost našega Gospoda Jezusa Kri¬ stusa. Te milosti pa postajamo deležni samo, če se združimo s Svetim Duhom, če nam Sveti Duh daje v naši duši Kristusovo milost in Očetovo ljubezen. Sv. Pavel piše v ječi. 908 Krščanstvo v Rimu. Sv. Peter prvi rimski škof. Uvod v pismo v Rim. I. Rimska cerkev. V Dejanjih apostolov beremo, 1 da so bili binkoštni praznik, ko je Sveti Duh napolnil apo¬ stole, tudi romarji iz Rima v Jeruzalemu. Lahko je umljivo, da je tudi katerega izmed njih pre¬ tresel čudoviti dogodek, in so ga pridobile Pe¬ trove besede za Kristusovo vero. Romarji, ki so se takrat kot kristjani vrnili vsak ua svoj dom, so brez dvojbe nesli s seboj tudi zagotovilo, da jih apostoli ne bodo pozabili, marveč da pridejo tudi sami med nje. Zlasti sv. Peter, ki jih je sprejel med Kristusove vernike, je prevzel tudi poglavitno skrb zanje. Gotovo je dobival od raz¬ nih krajev, kamor so se razšli, poročila in pova¬ bila, in ne motimo se, če trdimo, da je svoja mi- sionska pota urejeval s posebnim ozirom na tiste kristjane, ki mu jih je božja milost pripeljala v Cerkev tisto čudovito binkoštno nedeljo. Tako je utegnilo biti tudi v Rimu. Tam je živelo mnogo Judov. Ko je prišlo po smrti kralja Heroda 50 Palestincev prosit Avgusta, naj jim dovoli svobodno ustavo, se jim je pridružilo 8000 rimskih Judov. Ob Tiberijevem času je bilo do 60.000 Judov v Rimu, ki so imeli krog 12 shod¬ nic; imeli so poseben oddelek v mestu onstran Tibere skoraj izključno zase. Največjega pomena za krščanstvo je bilo, da je Jezusova vera dobila med rimskimi Judi zvestih pristašev in gotovo je sv. Peter komaj čakal, da bi mogel osebno tja, da v središču vsega znanega sveta ustanovi cerkev. Kakor smo že omenili, so skoraj gotovo tudi rimski kristjani prosili Petra, naj pride med nje. V Dejanjih apostolov smo zapisali, da je apo¬ stolski prvak 1.42, potem ko'je čudovito ubežal iz ječe, krenil v Rim. To nam izpričujejo cer¬ kveni očetje in stari pisatelji. Zbral je kristjane, ki so se že izpreobrnili iz judovstva in jih cer¬ kveno združil; zraven je pa oznanjal evangelij, skoraj gotovo izprva samo Judom in pridobival novih vernikov.- Sam je bil mladi rimski cerkvi prvi škof. Njegova višja pastirska služba, ki mn je nalagala skrb za vesoljno cerkev, mu pa ni pustila, da bi bil ostal dalje časa v Rimu. Po¬ stavil je namestnike, ki so v njegovem imenu in po njegovih naročilih zvrševali duhovsko službo; sam je pa šel po svetu po svoji težki, evangelj¬ ski poti. Proti koncu 1. 50, ali k večjemu začet¬ kom 1. 51 vidimo Petra, ko načeljuje apostolskemu zboru v Jeruzalemu. 1 Kdaj je odšel iz Rima, ne vemo, to pa vemo, da se je med tamošnjimi Judi Kristusova vera zelo močno razširjala. Neverni Judje so se tako razkačili, da so tako kakor nji¬ hovi rojaki v Ciliciji, Ikoni ju in Listri s silo hoteli uničiti izpreobrnjence. Nastal je upor v judovskem delu mesta. Cesar Klavdij je dal pozvedovati in je dognal, da gre prepir za Kristusa. Kratkomalo je dal nato vse Jude izgnati iz mesta. To se je zgodilo 1. 50. Ker se je njegova obsodba tikala rodu in ne vere, so morali tudi judovski kristjani v prognanstvo. O tem smo že pisali, 2 ko smo go¬ vorili v Dejanjih apostolov o Pavlovem mision- skem delu v Korintu. Akvila in Priscila, ki je pri njima stanoval apostol narodov, sta bila nam¬ reč tudi takrat pribežala iz Rima. Potemtakem se je krščanska cerkev v Rimu zelo zmanjšala. Ostali so domala le tisti, kateri so se od poganstva izpreobrnili k judovstvu in so potem sprejeli krščanstvo. Cerkev je bila pre] v ogromni večini judovsko-krščanska; od sedaj so pa poganski izpreobrnjenci vzdrževali v Rimu krščansko vero. Tako je tudi ostalo. Judovski značaj je takorekoč v tamošnji cerkvi popolnoma izginil; kristjani niso več zahajali v shodnice in judovski obredi, ki so se jih prej vsaj deloma še držali, so popolnoma izginili. Izgnani judovski kristjani, ki so se nekaj let potem vrnili v Ri®; so se priklopili cerkvi, ne da bi še dalje ohranili stik z drugimi Judi. Ločitev med Judi in krist¬ jani je bila tako popolna, da je sv. Pavel, ko je pozval judovske prvake ob prvem svojem ujet¬ ništvu v Rimu, od njih zvedel, da komaj poznajo krščanstvo. 3 Sv. Peter je gotovo večkrat prišel v Rim in se je docela prilagodil novim razmeram. Saj j e v Jeruzalemu pri apostolskem zboru branil svo¬ bodo poganskih kristjanov in v Antiohiji sam živel po njihovih šegah. Sklep tega zbora ni ve¬ ljal za ves svet, nego samo za kristjane po Pa¬ lestini in bližnjih pokrajinah; v Rimu brez dvojbe ni bil proglašen. 1 Dej. ap. 15, 1 nasl. Zgodbe II, str. 718—724. 2 Glej Zgodbe II, str. 738 3 Dej. ap. 28, 22; Zgodbe II., str. 782. 1 2, 40; Zgodbe II., str. 647. Namen pismu. Njegova temeljna misel. 909 II. Povod pismu. Sv. Pavel je že davno želel obiskati Rim in tudi tam razviti svoje delovanje. Na tretjem mi- sionskem potu v Efezu sklene Pavel prehoditi Ma¬ kedonijo in Ahajo in iti v Jeruzalem, rekoč: „Potem, ko bom tam, moram videti se Rim. ul Ni pa imel namena dalje časa ostati tamkaj, nego samo ob¬ iskati tamošnje kristjane, jih potrditi v veri in Potem odpotovati na misionsko delo na Špansko. Daši je bilo za rimsko cerkev dobro preskrbljeno, saj jo je vodil sam sv. Peter, je vendar tudi Pavel želel priti tjakaj; in sicer ne samo zato, ker je imel tam mnogo znancev, svojih duhovnih otrok, ki so se iz raznih krajev naselili v Rimu, marveč zlasti zato, ker je bil Rim središče sveta. Pavel je bil v resnici apostol narodov, evangeljski uči¬ telj poganov. Za ta posel mu je stik z glavnim mestom ogromnega poganskega cesarstva mogel mnogo pomagati. Spoznal je brez dvojbe, da bo tem prej krščanstvo obvladalo svet, čim bolj se razširi v Rimu. Da bi pripravil rimske kristjane na svoj pri¬ hod, jim piše pismo, ki v njem razloži svoj evan¬ gelij. Nima namena, da bi kaj popravljal, ali do¬ stavljal, saj ve, da so rimski kristjani dovolj Podučeni v veri. Pokazati jim samo hoče, da uči 0n to, kar sv. Peter in drugi apostoli, in v tem hi jih rad potrdil. V svojem pismu jim zato raz¬ kriva svoj um in svoje srce, da bi ga, ko pride med nje, sprejeli kot ljubega tovariša in znanca. Pismo je spisano v Korintu. Sam pravi v ujem proti koncu: Sedaj pa potujem v Jeruzalem služit svetim. Macedonija in Ahaja sta namreč sklenili napraviti nekakšno biro za ubožce onih svetih, ki so v Jeruzalemu . 2 Gotovo govori tukaj 0 tisti biri, ki jo je Korinčanom priporočal v svojih dveh pismih, 3 in o kateri je obljubil, da 3° sam ponese v Jeruzalem. V pismu priporoča Rimljanom Febo, diakonico kenhrejske cerkve. 4 Renhreja je bila korinško morsko predmestje. Ko 3® Pisal, je moral biti brez dvojbe v stiku s Febo, ki je skoraj gotovo nesla njegovo pismo v Rim. Duije omenja v pismu Kaja in ga imenuje svo- l e ? a gostitelja; 5 o njem pa vemo, 6 da je bil Ko- 1 Dej. ap. 19, 21; Zgodbe II, str. 745. 2 Rim...l5, 25. 26. 8 I. Kor. 16, 1—4; II. Kor. 8, 1 — 9, 15. 4 16, 1. 2. 5 Rim. 16, 23. 6 I. Kor. 1, 14. rinčan, eden izmed redkih, katere je Pavel sam krstil. Potemtakem ne more biti prav nobenega dvoma, da je pismo spisano v Korintu. Tudi čas je jasen. Pavel je dokončal svojo biro in se pripravlja za pot v Jeruzalem; torej je pisal svoj list ob koncu svojega bivanja v Ko¬ rintu, meseca januarja ali februarja 1. 58. III. Vsebina in razdelitev. Ena velika misel zveni iz Pavlovega pisma v Rim: Krščanska vera je namenjena, da si pod¬ vrže vesoljni svet. Ravno rimski kristjani so se morali najbolj živo zavedati te misli in jo pod¬ pirati z vsemi močmi. To hoče doseči apostol s pismom. Zato v njem opisuje razmerje vseh ljudi do Kristove vere, ter razvija in dokazuje ta-le načela: Bog ponuja zveličanje vsem ljudem. Vsi brez izjeme — Judje in pogani — ga potrebujejo, ker so v grehih. Pot do zveličanja je za vse ena; treba se jim je opravičiti pred Bogom. To opra¬ vičenje pa dosežejo s tem, da z vero v Jezusa Kristusa dosežejo božjo milost, ki jo je Jezus s svojo smrtjo zaslužil. Vera pa mora biti živa, združena z zvrševanjem evangeljskih zapovedi, z ljubeznipolnim življenjem. Pismo delimo v uvod, dva dela in konec. Uvod (1, 1—15) obsega namen, čemu piše Pavel v Rim in pohvalo rimskih kristjanov za¬ voljo njihove trdne in žive vere. Prvi del (1, 16-11, 36) opisuje potrebo in moč posvečujoče milosti božje, ki se doseže po veri v evangelij Jezusa Kristusa. V prvem razdelku tega dela (1, 16—4, 25) poudarja te-le misli: Vsi ljudje, Judje in pogani so zapadli grehu in zato potrebujejo zveličanja. Tudi pogani bi morali poznati Boga, ki jim raz¬ odeva svojo moč v ustvarjenih stvareh. Ker pa niso živeli po božji volji, jim je spoznanje zatem- nelo in zašli so v poganske zmote. Srce jim je odpadlo od Boga in zato jim je v verskem oziru oslabel um. Judje so tudi v grehih; poganske hudobije so tudi pri njih v navadi. Zato ne uidejo božji sodbi. Pogani sicer nimajo pisane postave kakor Judje, toda božja postava je zapisana v njihovih srcih. Po svojem natornem spoznanju, ki jim ga javlja vest, bi mogli soditi, kaj je dobro in kaj slabo. 910 Vsebina pisma v Rim. Judje se ne morejo bahati nad pogani. Pač imajo postavo, pa kaj to pomaga, ko jo tolikokrat prestopajo? Tako jim tudi obreza nič ne pomaga. Ko bi imeli poleg obrezanega telesa tudi obre¬ zana, ponižna, Bogu udana srca, bi imeli še-le veljavo pred Bogom. Samo eno prednost imajo Judje pred pogani: Bog jim je namreč izročil razodetje in ž njim obljube prihodnjega odrešenja. Te obljube se iz¬ polnijo, četudi Judje ostanejo nezvesti in neverni. Odrešenje je za vse potrebno. Dosežejo ga tisti, kateri verujejo v Jezusa Kristusa; po ti veri zadobč namreč pravičnost pred Bogom, od- puščenje grehov in notranje posvečenje. Ta pra¬ vičnost je božji dar, božja milost, ki izvira iz zasluženja spravne daritve, s katero je Jezus Kristus samega sebe daroval nebeškemu Očetu. Doseči jo more le tisti, kateri se z živo vero združi z Jezusom. To nam priča že stari zakon. Abraham je bil pravičen pred Bogom zavoljo svoje vere. Ob¬ reza je bila le zunanje znamenje njegove pravič¬ nosti. Abraham je že prej, preden je bil obrezan, dosegel božjo milost. Zato ni samo oče Judov, marveč tudi poganov, ki ga posnemajo v veri. Abrahamu je bila obljubljena božja dedščina v duhovnem zmislu, namreč zveličanje. Te duhovne dedščine ne dobe tisti, kateri zvršujejo postavo marveč edino-le tisti, kateri verujejo. V drugem razdelku prvega dela (5, 1 — 8, 39), slika apostol sadove in svojstva pravičnosti pred Bogom. Ta pravičnost prinaša najprej mir z Bo¬ gom in s tem upanje večnega življenja. Kristjan se more že v težavah in nadlogah na tem svetu veseliti, ker se mu ravno s tem utrdi njegovo upanje, katero ima svoj temelj v ljubezni do Boga. Križani Jezus je studenec zveličanja za vesoljni svet, kakor je Adam studenec greha. Pravičnost pred Bogom reši kristjana iz grešne sužnosti. Po sv. krstu postane takorekoč ves prenovljen, najožje zvezan s Kristusom. Ž njim mora duhovno grehu odmreti, telo, udano grehu, takorekoč na križ pribiti in potem vstati v novem krepostnem življenju. Opravičeni kristjan pa tudi ni več pod po¬ stavo. Kakor je žena po moževi smrti prosta in se lahko omoži z drugim, tako je tudi kristjan prost po veri v Kristusa in ni več navezan na postavo. S Kristusom je takorekoč združena nje¬ gova duša v novem skrivnostnem zakonu. Najlepši sad pravičnosti pred Bogom, ki jo učini posvečujoča milost, je pa zveza s Svetim Duhom. V opravičenih kristjanih prebiva sam Sveti Duh, tako da postanejo božji posinovljeni otroci in s tem dždiči nebeškega kraljestva. On jim daje zagotovilo, da bodo tudi po telesu od¬ rešeni, ko poveličani vstanejo iz grobov, in da bo ž njimi vred poveličano vesoljno stvarstvo. V tretjem razdelku prvega dela (9, 1 — H? 36) razlaga apostol, kako je to, da večina Judov ne mara za Kristusovo vero. To je sicer zdaj res, toda obljube odrešenja in odrešenika niso izgubile svoje veljave. Bog ni dal svojih obljub telesnim potomcem svetih očakov, marveč samo pravim vernikom, ki so v duhovnem pomenu „otroci obljube. “ Svojo milost deli Bog, komur hoče. Zveliča¬ nje je najprej Judom ponudil, a prostovoljno so ga odklonili, ko so zavrgli Kristusa. Bog poskrbi, da zvedo vsi ljudje o Zveličarju. Po celem svetu pošilja svoje poslance, ki oznanjajo evangelij, in kdor hoče, se lahko seznani ž njim in sprejme vero. Zazdaj je res večina judovskega ljudstva Kristusu nasprotna. Ker se neče ukloniti evan¬ geliju, se je jel Kristus širiti med pogani. Izpre- obrnjeni pogani bodo za Jude veden opomin, naj tudi oni krenejo na boljšo pot. Pride čas, ko se vso judovsko ljudstvo izpreobrne in zedini v Kri¬ stusovi veri. To se bo zgodilo potem, ko se raz¬ širi evangelij med vsemi poganskimi narodi. Drugi del (12, 1—15, 13) opominja Rim' Ijane k resničnemu krščanskemu življenju in po¬ daja v tem oziru raznovrstnih naukov. V prvem razdelku (12, 1—13, 14) uči, naj bo kristjanovo življenje sveta, Bogu dopadljiva daritev; verniki naj bodo v medsebojnem življenju vredni svoje zveze s Kristusom, ponižni in krotki- Goje naj ljubezen do vseh, tudi do sovražnikov, ubogajo naj od Boga postavljeno gosposko in drug drugega v ljubezni podpirajo. V drugem razdelku (14, 1—15, 13) opo¬ minja apostol, naj v veri vztrajni kristjani milo in ljubeznivo ravnajo s tistimi sobrati, kateri so v veri še slabi, zlasti z ozirom na Jude, katerih mnogi se še niso upali zavreči Mojzesove obredne postave. Bilo jih je med njimi takih, kateri sploh niso jedli mesa iz strahu, da bi ne bilo kaj takega vmes, kar je bilo malikom darovano; drugi so zlasti soboto in druge judovske praznike še praz- Važni pomen pisma. 911 novali. Teh slabotnežev naj v samoljubni oho¬ losti ne zaničujejo in ne obsojajo, ter naj se ne prepirajo ž njimi. V sklepu (15, 14 — 16, 27) opisuje sv. Pavel na široko svoje razmerje do Rimljanov in ute¬ meljuje svoje hrepenenje, da bi jih že skoraj mogel videti. Temu dodaja mnogo pozdravov; na koncu pa z veličastnim slavospevom izreka čast in hvalo neskončno modremu, večnemu Bogu. IV. Pomen pisma v Rim. Pavlovo pismo v Rim je najznamenitejše, po vsebini najdovršenejše izmed vseh, kar jih imamo ohranjenih. V njem so sestavno izražene pogla¬ vitne resnice krščanske vere. V drugih pismih se je oziral na posebne potrebe tistih, katerim je pisal. Odgovarjal je posamnim vprašanjem, re¬ ševal razne dvome, ki jih je čul iz dotičnega kraja, pobijal zmote, ki so se tam širile; v tem pa razvija evangeljske resnice splošno in med seboj zvezano, in podaja takorekoč vodilne misli, kako naj kristjan razume zgodovino vesoljnega človeštva. Iz tega njegovega pisma se učimo, kako je nastalo poganstvo, kakšen pomen ima judovstvo za človeštvo, v kakšnem razmerju sta oba do krščan¬ stva. Natančno zvemo, odkod je greh in kako se zvrši odrešenje iz grešne sužnosti. Oba očeta človeškega rodu, Adama in Kristusa nam opisuje apostol. Adam, naš telesni oče, je hkrati korenina naše grešnosti, Kristus pa studenec milosti in ž njo zvezanega notranjega prenovljenja in posvečenja. Nauk o izvirnem grehu in o posvečujoči in dejanski milosti je v tem prelepem pismu naj¬ temeljitejše razložen. Sveta Cerkev se v tem oziru vedno nanj sklicuje. Pismo je pisano čudovito mirno in temeljito. Pozna se pa apostolu, da je vedel, komu piše. Poznal je visoko izobrazbo rimskih kristjanov; zato rabi tudi globoke in duhovite dokaze. Kakor vemo, je pismo v Rim po vrsti šesto Pavlovih pisem, kar jih imamo v svetih knjigah. Cerkev pa že od nekdaj stavi to pismo v prvo vrsto in v svetem pismu ga beremo vedno na čelu Pavlovih spisov. Že to nam dokazuje, da ga najvišje ceni, in da mu prilaga izmed vseh naj- lz Male Azije. 912 Rim. 1, 1 — 7. Napis in blagoslov. Rim. 1, 8—12. Pavlovo hrepenenje po Rimu. Pismo Rimljanom. Ut 1 , 1 - 1. Napis. 1 , 1 - 7 . Pavel, — služabnik Jezusa Kristusa, poklican apostol, odločen za božji evan¬ gelij, (ki ga je Bog prej obljubil po svojih prerokih v svetih pismih,) o nje¬ govem Sinu, rojenem iz Davidovega zaroda po telesu, izkazanem za bož¬ jega Sinu v moči s posvečujočim Du¬ hom po vstajenju od mrtvih, o Jezusu Kristusu, našem Gospodu, ki smo po njem prejeli milost in apostolstvo, da bi bili veri pokorni v njegovem imenu vsi pogani, ki je med njimi tudi vas poklical Jezus Kristus, — vsem božjim ljubljencem v Rimu, poklicanim svetim: Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa! Razlaga. 1. Apostolska veljava. Rimljani niso poznali Pavla osebno, razen nekaterih posamnikov, ki so se bili naselili v cesarskem mestu; tamoš- nje cerkve ni osnoval apostol narodov, ne nepo- srednje, pa tudi ne posrednje po svojih učencih, kakor n. pr. kološko cerkev. Zato pa takoj v uvod¬ nih besedah utemeljuje, da ima oblast pisati tudi v Rim, ker je od Boga poklican apostol. Njegova apostolska služba se razteza na vesoljni svet; on ima nalogo poskrbeti, da bi bili veri pokorni vsi pogani, torej ima pravico govoriti tudi Rimljanom, katere je iz poganstva poklical Jezus Kristus k zveličanju. Iz teh besedi vidimo, da so bili takrat v večini nejudovski kristjani v Rimu, kakor smo že v uvodu povedali, in da je Pavlovo pismo zla¬ sti tem namenjeno. Apostolska služba nalaga Pavlu oznanjevanje božjega evangelija, tistega evangelija, ki ga na¬ povedujejo preroki v najširšem zmislu, namreč vsi sveti pisatelji starega zakona. Evangelij se tiče božjega Sinu, Jezusa Kristusa, ki je bil po telesu iz Davidovega rodu, ki je pa zlasti s svojim vsta¬ jenjem izkazal, da ni samo človek, marveč daje včlovečeni božji Sin. o d. -15. 2. Pozdrav. V pozdravu imenuje Pavel rimske kristjane božje ljubljence, ker so s svojim poklicem k veri in z raznovrstnimi milostmi, ki so jih bili deležni, izkusili posebno božjo ljubezen. Imenuje jih tudi poklicane svete. Sveto je to, kar je izvzeto iz pozemske rabe in odločeno za Boga in božjo službo. Tako imenujemo stavbo, posodo, obleko sveto, ki se ne rabi za posvetne reči, marveč pri božji službi. Kristjani so takorekoč tudi izvzeti izmed tega sveta in določeni, da ostanejo z Bogom prav posebno združeni. Zato se v tem pomenu sme vsak kristjan šteti med svete. Sv. Pavel rabi večkrat to besedo o kristjanih; tako tudi tukaj. Rimljani in Grki so začeli svoja pisma s pozdravom, na pr.: Kaj Titu zdravje (želi). Za¬ četek Pavlovega pisma, ki tudi najprej imenuje sebe kot pisatelja in potem pove, komu piše, se torej popolnoma sklada s staro šego. Namesto da bi rekel: Pavel. .. želi božjim ljubljencem v miri 1 zdravje, pa pravi, da jim želi: Milost in mir! Namesto pozdrava jih blagoslavlja in sicer z dvema besedama, ki obsegata vso krščansko vero. Miloši, ki jo daje Bog Oče, je podlaga vsemu krščanskemu življenju. Mir, ki ga deli Kristus, in ga svet ne dati, ne vzeti ne more, je pa njen najlepši cvet in sad. II. Zahvala in Pavlova ljubezen do Rimljanov. 1, 8—15. Najprej zahvaljujem svojega Boga po Jezusu Kristusu za vse, ker gr e glas o vaši veri po celem svetu. Bog, ki mu služi moja duša v evangeliju njegovega Sinu, mi je pa za pričo, da se vas neprenehoma spominjam, in v svojih molitvah vedno prosim, da bj vendar že enkrat imel srečo po božji volji priti k vam. Močno vas namreč želim videti, da vam podelim kaj du¬ hovnih darov za vaše potrjenje; to j e , 1 Prim. I. Kor. 7, 14. Rim. 1, 12 — 15. Zakaj si želi sv. Pavel v Rim? 913 da se med seboj pri vas pokrepčamo 2 vašo in z mojo vero. Nečem pa bratje, da bi ne vedeli, da sem bil večkrat nameraval priti k vam, da sem bil pa dozdaj zadržan; r ad bi namreč imel kaj sadu tudi med vami, kakor med drugimi pogani. Gr¬ kom in barbarom, izobražencem in ne¬ ukim sem dolžnik; torej sem priprav¬ ljen, kolikor je v moji moči, tudi vam, ki ste v Rimu, oznanjati evangelij. Razlaga. 1. Zalivala. Sv. Pavla prisrčno veseli, da so Rimljani v veri iskreni in trdni. Po celem svetu, kjerkoli se je razširil Kristusov evangelij, Povsod se tudi ve, da je v središču rimskega ce¬ sarstva, v glavnem mestu Rimu, ustanovljena kr¬ ščanska cerkev, in da so njeni verniki zvesti in neupogljivi. Zato zahvaljuje Boga in sicer po Je¬ zusu Kristusu. Sam nam je velel, da moramo mo¬ liti v njegovem imenu, in se po njem, ki posreduje med nami in med Bogom, zahvaljevati. Tega se drži tudi Pavel. 2. Pavlova ljubezen do Rimljanov. Pavel kliče Boga na pričo, da je vkljub temu, dasi še ni bil osebno nikoli v Rimu, v ozki zvezi z rimskimi kristjani. Spominja se jili in prisrčno moli, naj bi se mu po božji volji že enkrat iz¬ polnila davna želja, da bi prišel med nje. Rad bi jim dal kaj duhovnih darov. Te besede pa v ču¬ doviti ponižnosti omili, ko pristavi, da bi se tudi sam rad pri njih pokrepčal ž njihovo vero. Cerkev je živo telo, v katerem se vsi udje med seboj podpirajo in krepijo. Duhovnik vnema vernike, pa se tudi sam ogreva ob njihovi pobožnosti. Plamen se vžiga ob plamenu, da se tako ob vza¬ jemnem delu ohrani ogenj prave vere in pošte¬ nega življenja. To hoče povedati sv. Pavel, ko pravi, da tudi zase išče pokrepčila med Rimljani. Apostol bi rad oznanjal tudi v Rimu evan¬ gelij, ker je posebno poklican za apostolsko delo med pogani. Grkom in barbarom, izpreobrnjencem in neukim sem dolžnik; tako pravi. Grki so šteli sebe med izobražene narode; vsi drugi so jim bili neizobraženi, surovi, ali barbari, kakor so jih imenovali. Rimljani so bili sicer zase svoj narod; vzeli so pa svojo omiko od Grkov, grški jezik je bil med njimi v navadi. Zato po pravici sodimo, da misli Pavel v besedi Grki tudi na izobražene Rimljane. Pomen njegovih besedi je tale: Jaz sem dolžan evangelij oznanjati vsem poganom brez razlike, kateri narodnosti pripadajo, in tudi ne glede na to, ali so izobraženi ali ne. Zato je umljivo njegovo hrepenenje, da hi tudi v Rimu mogel razviti svoje delo. Romarji na lutrovem. Zgodbe II. 58 914 Rim. 1, 16—32. Izvor in posledice poganstva. Prvi del. O posvečujoči milosti. 1, 16—11, 36. Prvi razdelek. Zveličanje iz evangelija. 1, 16 I. Pogani v grehu, 1, 16—32. Jaz se ne sramujem evangelija, saj je božja moč v zveličanje vsakomur, kdor veruje, najprej Judu, pa tudi Grku. V njem se namreč razodeva pravičnost pred Bogom iz vere za vero, kakor je pisano: „Pravičnik pa živi iz vere.“ Jeza božja se razkriva z neba nad vso brezbožnostjo in krivico tistih ljudi, kateri božjo resnico s krivico zadr¬ žujejo. Kar se namreč more o Bogu spoznati, je očito med njimi; Bog jim je namreč razodel. Kar je nevidnega na njem, se spozna in vidi od ustvar¬ jenja sveta po njegovih delih; tudi nje¬ gova večna moč in božanstvo. Potem¬ takem nimajo izgovora. Daši so namreč Boga poznali, ga niso kot Boga častili ali hvalili, mar¬ več zmešale so se jim misli in zatem- nelo jim je nespametno srce. Modre so se imenovali, pa so znoreli, ko so izpremenili veličastvo neminljivega Boga v podobo minljivega človeka in ptic in četveronožnih in plazečih živali. Zato jih je prepustil Bog poželenju njihovega srca v nečistosti, da so skru¬ nili med seboj svoja telesa. Božjo re¬ snico so zamenili z lažjo in ustvarjene reči so častili in jim služili rajše, nego Stvarniku, ki je blagoslovljen na veke. Amen. Zato jih je Bog prepustil nesramnim strastem; njihove ženske so zavrgle naravno postavo in se vdale proti¬ naravnim slastem; tudi moški so za¬ pustili naravni red z ženskami, pože¬ ljivo so se vnemali med seboj, moški z moškimi so uganjali nesramnosti; zato so pa prejemali zasluženo plačilo •4, 25. svoje zmote na samih sebi. In ko niso marali Boga pripoznavati, jih je Bog prepustil popačenim počutkom, da de¬ lajo, kar se ne spodobi; polni vseh krivic, hudobij, prešestva, lakomnosti, zlobnosti, polni zavisti, ubojstev, pr e " pirov, zvijačnosti, malopridnosti, pod- pihovavci, obrekovavci, Bogu sovražni, oholi, napuhnjeni, bahači, izmišljevavci hudobij, starišem nepokorni, nespa- metni, razuzdani, brez srca, brez zve¬ stobe, brez usmiljenja; dasi so pač spo¬ znali božjo postavo, da so smrti vredni, kateri tako delajo, pa ne samo, kateri tako delajo, marveč tudi, kateri pritr¬ jujejo tistim, kateri to delajo. Razlaga. 1. Moč evangelija. Morda bi kdo očital, da se Pavel boji v Rim, da g a je groza pred mestom, kjer je bila nakopičena modrost, učenost, pa tudi bogastvo celega cesarstva. Zato pravi, da se ne sramuje evangelija. Nato pa navaja v enem stavku pomen evangelija in s tem tudi vsebino svojega pisma, ko pravi: Evangelij je božja moč, v zveličanje vsakomur, kdor veruje, najprej Judu, pa tudi Grku. Evangelij je božja moč; od Boga ima svojo veljavo in zato tudi neizmerno prekaša vsako človeško modrost. Evangelij je v zveličanje, in sicer s tem, da doseže človek, ki se ga oklene, odpuščanje grehov in notranje posvečenje, s tem pa tudi trdno upa¬ nje, da pride v nebesa. Zveličanja je deležen vsak, kdor veruje. Evan¬ gelij je za vse, nihče ni izvzet; zveličanje pa dobi le tisti, kateri veruje, kateri vse za resnično sprejme, kar je Bog razodel. Vera je začetek člo¬ veškega zveličanja, temelj in korenina vsakega opravičenja; brez nje ni mogoče Bogu dopasti in priti v družbo njegovih otrok . 1 1 Cone. Trid. VI. 8. Pravičnost pred Bogom. 915 Evangelij ponuja zveličanje najprej Judu, P a tudi Grku. Judje in Grki (t. j. pogani) so po¬ klicani k zveličanju. V Cerkvi in na onem svetu razločka med njimi. Kar se pa tiče časa, so Judje prej, ker jim je Bog dal obljube, in ker Se je med njimi najprej jela oznanjati Kristova vera. Moč evangelija pojasnjuje apostol v nastop¬ nih besedah : V njem se namreč razodeva pravič¬ nost pred Bogom iz vere za vero, kakor je pisano: Pravičnik pa živi iz vere. Stari zakon ni jasno Povedal, kaj je treba za zveličanje. V evangeliju jo pa vse to jasno razodeto. Iz njega namreč Popolnoma odkrito spoznamo, da je treba vere, in Ju se le tistim, kateri verujejo, podeli pravič¬ nost pred Bogom. Po besedi prevedeno pravi sv. Pavel, da se v evangeliju razodeva božja pravica, ali božja pravičnost. Mi smo pa prevedli pravičnost pred Bogom, da je vsaka napačna razlaga izključena. Razložimo najprej besedo pravičnost. Po nauku sv. Pavla so vsi ljudje grešniki, ali krivični pred Rogom, ki zaslužijo božje kazni. Iz te krivičnosti nli grešnosti se ne more nihče z lastnimi močmi rešiti; nihče ne more postati pred Bogom pra¬ vičen s svojim prizadevanjem, tudi ne, če pozna vse, kar ukazuje Mojzesova postava. Postave namreč ne more sam človek zvrševati; skvarjena natora sili ravno vsled postave, da se postavna določila prestopajo. Bog se je pa usmilil nesrečnega človeštva in nam je daroval po odrešilni smrti svojega Sinu pravičnost, ki obsega dvoje: očiščenje gre¬ hov ali opravičenje pred Bogom in notranje po¬ svečenje. Pravičnost božja v tem zmislu ni torej pravičnost, po kateri je Bog sam pravičen, mar¬ več tista, s katero nas pravične naredi; ko nam jo daruje, se namreč duhovno prenovi naša duša m potem nismo samo navidez pravični, marveč se resnično tako imenujemo, ker smo sprejeli Pravico vase . 1 Božja pravičnost ali pravičnost pred Bogom je torej tisti božji dar, po katerem postanemo iz grešnikov, ki zaslužijo božjo kazen, posinovljeni hožji otroci, iz krivičnih pravični, iz sovražnikov Prijatelji in v upanju dediči večnega življenja . 2 Najkrajše torej rečemo: Ta pravičnost je posve¬ tujoča milost. ~~ r CončT Trid. VI. 7. 2 Cone. Trid. r. t., pogl. 4. To pravičnost ali posvečujočo milost raz¬ odeva evangelij in sicer iz vere za vero. To se pravi: Po evangeliju je razodeto, da se pravič¬ nost pred Bogom, ali posvečujoča milost dobi iz vere, ne iz kakih naravnih dobrih del, kakor so morda sodili pogani, in tudi ue iz postave, kakor so trdili Judje. Vere je treba; človek mora vse za resnico imeti, kar je Kristus razodel. Vera v Kristusa je temelj in začetek opravičenja. Sv. Pavel rabi tu besedo vera v najširšem pomenu, da se namreč človek celega takorekoč nasloni na Kri¬ stusa in njemu izroči, da upa vanj in ga ljubi. Taka vera rodi pravičnost pred Bogom. Evangelij pa tudi razodeva, da je pravičnost pred Bogom, posvečujoča milost, za vero, to se pravi: za tiste, kateri verujejo, brez razločka. Beseda za vero pomenja torej za vernike. Sv. Pavel dostavlja iz preroka Habakuka , 1 brez dvojbe za judovske kristjane, v dokaz svo¬ jemu nauku te-le besede: Pravičnik pa živi iz vere, to se pravi: Vse notranje življenje pravič¬ nega človeka, njegova grehov čista duša, njegove kreposti, njegovo zveličanje, — vse izvira iz vere. 2. Pogani v grehu. Apostol je pokazal v prejšnjem odstavku, kako se dobi pravica pred Bogom. Zdaj pa pričenja svoj dokaz, da so vsi ljudje te pravice potrebni, ker so grešniki. Člo¬ veštvo deli v dva dela: v pogane in Jude iu najprej govori o poganih, ter pojasnjuje, kako globoko so padli. Tako-le začne: Jeza božja se razkriva z neba nad vso brezbožnostjo in krivico tistih ljudi, kateri božjo resnico s krivico zadržujejo. Zveza s prej¬ šnjimi besedami je: Po evangeliju se razodeva pot k pravičnosti pred Bogom. Zunaj evangelija, med pogani, se pa kažejo božje kazni nad brez¬ božnimi, versko propalimi in krivičnimi, nravno skaženimi ljudmi. Ti zadržujejo božjo resnico s krivico: Božja resnica bi bila lahko tudi njim znana; lahko bi spoznali Boga in njegove lastnosti iz vstvarjenega sveta; lahko bi tudi vedeli, kaj je prav, toda s krivico, s hudobnim, razuzdanim življenjem zadr¬ žujejo spoznanje božje resnice. Njihove hudobije so vzrok njihovim verskim zmotam. Kar se namreč more o Bogu spoznati po na- tori, po pameti, je očito med njimi, bi lahko spo¬ znali. Bog jim je namreč razodel. Kakšno je to 1 Hab. 2, 4. 58 * 916 Pogani morejo spoznati Boga. Njihovi grehi. Rim. 2, 1 — 5. Vsi ljudje so grešniki. razodetje, pojasnjuje v prelepih besedah, rekoč: Kar je nevidnega na njeni, se spozna in vidi od ustvarjenja sveta po njegovih delih, tudi njegova večna moč in božanstvo. Pomen je ta-le: Tudi poganu se je Bog razodel. Odkar je svet ustvar¬ jen, se kaže božja moč na njegovih delih. Človek, ki gleda veličastno božje stvarstvo, mora priti do tega, da to ni samo iz sebe, da mora biti neko večno, neskončno bitje, ki je vse to ustva¬ rilo in ki ves svet zdržuje. Bog se sicer ne vidi naravnost, toda njegove nevidne lastnosti, modrost, dobrota, mogočnost in vsa druga svoj- stva se morejo spoznati po njegovih delih. Potemtakem tudi pogani nimajo izgovora. Daši so namreč Boga spoznali, dasi so izprva imeli pravi pojem o Bogu, ga niso kot Boga častili ali hvalili. Izprva je bila religija (vera) prava in dobra; ljudje so pa sami odpadli od nje, ker niso hoteli izvrševati njenih dolžnosti. To nam izpričuje tudi zgodovina. Čimdalje nazaj zasledujemo razne reli¬ gije, tembolj čiste so in vse nam kaže, da so začetkom povsod pripoznavali enega Boga. Ker niso hoteli Boga prav častiti, so se jim polagoma zmešale misli in zatemnelo jim je nespametno srce. Duša se jim je odvrnila od Boga in brez Boga jim je ostala tema v srcu in umu. Srce jim je bilo nespametno; saj je največja nespamet, zavreči Boga, vir vse sreče. Pridružil se je še napuh; z lastnimi silami in z lastno modrostjo so si hoteli pomagati, pa so le vedno globlje zabredli. To opisuje apostol, ko pravi: Modre so se imenovali, pa so znoreli. Največja norost je bilo namreč malikovanje, v katero so zašli. Izpremenili so veličastvo nemin¬ ljivega Boga v podobo minljivega človeka in ptic in četveronožnih in plazečih živali. Namesto Boga so jeli častiti narejene podobe, ki so predstav¬ ljale ljudi ali razne živali, vdali so se najgrjemu malikovalstvu. Šlo je po stopnjah. Najprej so Boga sicer poznali, toda niso hoteli zvrševati dolžnosti do njega. Nato so pozabili nanj, ali ga celo tajili; božje spoznanje je popolnoma otemnelo in konec je bil surovo malikovalstvo. To se pravzaprav godi še dandanes in bo ostalo tako do konca sveta. Nevera izvira iz spačenega srca, iz grešne duše. Človek, ki noče izpolnjevati božjih zapovedi, ki živi v grehu, tudi noče misliti na Boga. Želi si, da bi ga ne bilo; in iz te želje izvira potem nevera, da ga prične celo tajiti. In potem se nagne z vso dušo k ustvarjenim rečem in jim služi in jih takorekoč po božje časti: Ker Boga ne prizna, pa se uklanja ljudem ali denarju. Vedno ga pa pri tem spremlja napuh. V bahavi domiš¬ ljavosti se šteje za modrejšega od drugih. Ni ga brezverskega človeka, ki bi ne bil hkrati odurno prevzeten in napuhnen. Sv. Pavel pa slika dalje’ posledice, ki so prišle za pogane iz odpada od Boga in prave religije. Bog jih je prepustil njihovim strastem. Zato so zašli v najgrje pregrehe: najnesramnejše stvari zoper šesto zapoved so jeli uganjati; zra¬ ven so se pa pogreznili tudi v vse druge vrste hudobij. Ne bomo razlagali posamnih grehov, ki jih tu Pavel našteva. Zgodovina poganstva nam jasno priča, kako bridko resnične so vse njegove besede. Samo zadnje tri hudobije, ki so za po¬ ganstvo posebno značilne, naj tu navedemo: Po¬ gani so postali brez srca, brez zvestobe, brez usmi¬ ljenja. Topi proti tuji revščini, proti revežu, bol¬ niku, otroku, brez zvestobe do žene, rodbine, do vseh, brez usmiljenja — strašna slika, če se ozremo danes po svetu, srečamo ravno to. Kjer izginja vera, tam so ljudje brez srca, brez zve¬ stobe in brez usmiljenja. Koncem tega odstavka pravi apostol, da so pogani tako živeli vkljub temu, da so spoznali božjo postavo v svoji vesti. Vest jih je svarila jim je očitala njihove grehe, toda za njen glas niso marali. Našli so se pa med njimi celo taki, kateri so naravnost pritrjevali grehom, ter so jih odobravali. Seveda zaslužijo tudi ti božjo kazen. II. Tudi Judje so v grehih. 2, 1—3, 8. Zato nimaš izgovora, o človek, kdor¬ koli obsojaš. Kar namreč na drugem sodiš, obsojaš na samem sebi; saj ravno to delaš, kar obsojaš. Vemo pa, da pride božja sodba po pravici nad tiste, kateri tako delajo. Mar misliš, o člo¬ vek, da uideš božji sodbi, ko obsojaš tiste, kateri tako delajo, pa sam ravno tako delaš? Ali zaničuješ bogastvo njegove dobrote in potrpežljivosti i n prizanesljivosti? Ali ne veš, da te božja dobrota vodi k pokori? S svojo trdo¬ vratnostjo in nespokornim srcem si p a nakopavaš jezo za dan jeze, ko se Rim. 2, 5—3, 8. .Judje in pogani. 917 razodene pravična božja sodba, ki po¬ vrne vsakemu po njegovih delih: tistim, kateri stanovitni v dobrih delih iščejo slave in časti in neminljivosti, večno življenje; prepirljivim, ki ne poslušajo resnice, in se vdajajo krivici, pa jezo in smrt. Bridkost in stiska zadene dušo vsa¬ kega človeka, kateri hudobno živi, naj- prej Juda, potem tudi Grka; slava pa in čast in mir doleti vsakega, kdor dobro dela, najprej Juda, potem Grka. Bog namreč ne pozna strankarstva. Vsi tisti, kateri so grešili brez postave, se pogube brez postave, kateri so pa grešili v postavi, bodo obsojeni po po¬ stavi. Pred Bogom namreč niso pra¬ vični poslušalci postave, marveč izpol¬ njevalci postave bodo opravičeni. — Pogani nimajo postave, pa delajo po naravi, kar je po postavi, in zato so, dasi nimajo postave, sami sebi postava; dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih, ker jim je vest za Pričo in njihove misli se bodo med seboj tožile, a tudi izgovarjale tisti dan, ko bo Bog sodil človeške tajnosti, kakor uči moj evangelij, po Jezusu Kristusu. Če se pa imenuješ Juda, se pa za¬ našaš na postavo in se hvališ z Bogom *n poznaš njegovo voljo in presojaš, kaj je boljše, ker te je postava pod¬ učila in si domišljaš, da si voditelj slepcev in luč tistih, kateri so v temi, yzgojitelj nerazumnih, učitelj otrok, ki J rnaš vodilo znanja in resnice v postavi. Pač torej drugega učiš, ne učiš pa samega sebe; oznanjaš, da se ne sme krasti, pa kradeš, praviš, da se ne sme Prešestovati, pa prešestuješ, imaš stud n ad maliki, pa delaš božji rop, s po¬ stavo se hvališ, pa prestopaš postavo ln s tem žališ božjo čast. Božje ime se po vas preklinja med pogani, kakor J e pisano. Obreza res koristi, če izpolnjuješ Postavo ; če pa prelamljaš postavo, po¬ staneš iz obrezanega neobrezan. Če torej neobrezanec zvršuje postavne za¬ povedi, ali se ne bo štel, dasi je ne¬ obrezan, med obrezane? In on, ki je po naravi neobrezan, pa izpolnjuje po¬ stavo, bo sodil tebe, ki ob postavi in obrezi prelamljaš postavo. Kdor je le po zunanjem Jud, ni Jud; tudi obreza, ki je le zunaj na mesu, ni obreza; temveč Jud je tisti, kateri je v notra¬ njosti Jud, obrezan na srcu, v duhu, ne po črki, kogar ne hvalijo ljudje, marveč Bog. Kakšne prednosti ima torej Jud, ali kaj koristi obreza? Na vsak način mnogo. Najprej, ker so Judom izročeni božji izreki. To nič ne dene, da niso nekateri izmed njih verovali. Ali naj njihova nevera uniči božjo zvestobo? Bog ne daj! Saj je Bog resničen; vsak človek je pa lažniv, kakor je pisano: „Opravičen si v svojih besedah in zma¬ guješ, kadar te sodijo.“ Če pa naša krivica potrjuje božjo pravico, kaj porečemo? Ali je Bog krivičen, ko jezo kaže? (Po človeško govorim.) Nikakor ne. Kako bo sicer Bog sodil ta svet? Če se namreč božja resnica po moji laži poviša v njegovo poveličanje, zakaj bi bil ravno jaz še kakor grešnik sojen? Zato pa ne de¬ lajmo hudobij, češ, da bo iz tega prišlo dobro, kakor nas obrekujejo in kakor trdijo o nas, da govorimo, taki so po pravici obsojeni. Razlaga. Za pogane je sv. Pavel že dokazal, da so tako globoko v grehih, da se sami ne morejo več rešiti; edina pomoč je zanje, da se oklenejo evan¬ gelija. Kaj pa z Jndi, ki jih je Bog posebej iz¬ volil? Že prej je rekel, da je tudi zanje pot k zveličanju odprta samo po evangeliju. Zdaj to pojasnjuje in pravi, da so pravzaprav Judje še slahši od poganov, ker so udani ravno tistim grehom, kakor pogani, dasi mnogo jasnejše po¬ znajo božjo postavo. Nič jim ne pomaga, če se sklicujejo na svoje prednosti, ki jim jih je Bog dal; vse te prednosti nič ne veljajo, če se po¬ stava ne izpolnjuje. 1. Bog l>o Jude ostrejše sodil, nego pogane. Zato nimaš izgovora, o človek, kdorkoli 918 Vest. Judovske prednosti pred pogani. obsojaš, če si tudi Jud. V tem zmislu pričenja apostol ta odstavek. Judje so pogane silno strogo sodili in jim očitali njihovo malikovalstvo in razne pregrehe. Toda med hudobijami, ki jih je sv. Pavel prišteval poganom, jih ni bilo nič, ki bi ne bile tudi med Judi navadne. Zato jih resno opominja, naj ne pozabijo, da se pred božjo sodbo ne bodo mogli izgovarjati. Pogane obsojajo, sami pa žive v grehih in namesto, da bi se vsled božje dobrote in prizanesljivosti, ki jih takoj ne kaznuje, izpreobrnili, pa celo to dobroto zani¬ čujejo. Tako si nakopavajo božjo jezo za dan jeze, za sodni dan, ko Bog povrne vsakomur -po njegovih delih. Iz teh besedi spoznamo, da ne zadostuje za zveličanje sama vera, marveč da mora biti kristjanova vera živa. Bog ga bo sodil po delih; kdor bo stanovitno zvrševal dobra dela, pride v večno življenje; kdor bo pa prepir¬ ljiv proti Bogu in njegovim zapovedim zametal resnico, ki jo podaja krščanska vera, si nakoplje božjo jezo in smrt, večno pogubljenje. Judje so priznavali vesoljno sodbo; trdili so pa, da se zveličajo vsi obrezani Abrahamovi po¬ tomci, vsi drugi pa pogube. To zmoto pobija sv. Pavel, ko pravi, da se ob sodbi ne bodo delili ljudje med Jude in Nejnde, marveč samo med dobre in hudobne. Pravzaprav bo hudobni Jud prej in bolj kaznovan, kakor Grk (pogan). Bog namreč ne pozna strankarstva. Ozira se samo na dela; zato ne prizanese grešniku, če je tudi Jud; in ne izključi od večnega življenja krepostnega človeka, dasi je poganskega rodu. Pogani, ki nimajo pisane Mojzesove postave, imajo delo po¬ stave, to se pravi določila, zakone, postave, za¬ pisana v svojih srcih, v svoji vesti. Zato bodo obsojeni zavoljo svojih grehov ravno tako kakor Judje, ki imajo pisano Mojzesovo postavo. Pogani nimajo postave, pa delajo po naravi, kar je po postavi , in zato so, dasi nimajo postave, sami sebi postava; tako pravi apostol. S tem hoče reči, da tudi pogani morejo kaj dobrega storiti. Božje zapovedi so večne in človeška narava jih more sama spoznati. Bog je dal človeku pamet in po nji loči dobro od slabega; tako je res sam sebi postava. Iz zgodovine vemo, da je mnogo poganskih modrijanov spoznalo veliko nravnih dolžnosti; iz njihovih posvetnih postav vidimo, da so bile tudi med njimi razne hudobije prepo¬ vedane. To nam priča, da so po naravnem raz¬ umu spoznali, kaj je prav in kaj ne. Vest jim je za pričo in njihove misli se bodo med seboj to¬ žile, ali tudi izgovarjale tisti dan, ko bo Bog sodil človeške tajnosti. Njihove misli, kar jim je v živ¬ ljenju vest rekla, vsi opomini in glasovi njihove vesti bodo ob sodbi očiti in jih bodo ali tožili, če jih niso poslušali, ali izgovarjali, če so se ravnali po njih. Zdaj prihaja sv. Pavel k svoji poglavitni tr¬ ditvi glede na Jude. Dokazuje namreč, da Judje še bolj, nego pogani zaslužijo božje kazni. Prej je rekel, da niso pravični pred Bogom poslušalci postave, marveč izpolnjevalci. Zdaj pa pravi o Judih, da se pač hvalijo s postavo, da je pa sami ne zvršujejo. O poganih pravijo, da so slepci in v temi, nerazumni kot otroci. Štejejo se za nji¬ hove voditelje in učitelje, toda v življenju pa ravno narobe delajo, kakor uče v Mojzesovi po¬ stavi. Tako delajo med pogani grdo pohujšanje. Ti namreč slišijo njihove nauke, vidijo pa tudi njihova hudobna dela; zato pa preklinjajo Boga. To trpko resnico jim dokazuje iz očitka, ki ga je Judom svoj čas vrgel v lice prerok Izaija 1 : Božje ime se po vas preklinja med pogani. Slabo judovsko življenje jemlje veljavo njihovi veri. 2. Judovske prednosti so brez haska. Judje so se sklicevali na svoje pred¬ nosti, pred vsem na obrezo. Rabinci so učili, da noben obrezan Abrahamov sin ne bo pogubljen. Apostol pa uči, da obreza sama nič ne pomaga. Kdor živi po božjih zapovedih, velja pred Bogom za obrezanega. Kdor jih pa ne izpolnjuje, ga nje¬ gova obreza ne reši. V duhovnem pomenu so vsi tisti Judje, to se pravi: otroci izvoljenega ljud¬ stva, kateri se drže božjih zapovedi. Zunanje zna¬ menje obreze je brez haska. Bog hoče, da smo vsi obrezani na srcu in v duhu, da smo očiščeni grehov in prenovljeni v posvečujoči milosti. Obreza za kristjana je v tem, da premaga grešne željo svojega telesa , 2 3 da Bogu služi v duhu in časti Jezusa Kristusa, ter ne zaupa na svoje telo. Tako obrezani človek zasluži hvalo pri Bogu, četudi ni judovskega rodu. S tem je podrl Pavel prazno zaupanje Judov, ki so mislili, da z zgolj zunanjo obrezo uidejo večnemu pogubljenju. Ker je poglavitno znamenje judovske vere tako v nič dejal, se samo po sebi vriva vprašanje: Ali torej ni prav nobenega raz- 1 52, 5. 2 Kol. 2, 11. 3 Kil. 3, 3. Greh se ne da opravičiti. Rim. 3, 9 — 20. Grešnost vsega človeštva. 919 ločka med Judom in poganom? Ali nima Jud nobene prednosti? Nato odgovarja, da imajo Judje pač veliko prednost pred vsemi drugimi narodi zato, ker jim je Bog izročil svoje razodetje in svete obljube. Ta prednost je tolika, da se ne izgubi vkljub neveri večine Judov. Bog je resničen in zvest in izpolni svoje obljube, najsibodo vsi ljudje hu¬ dobni in lažnivi. To potrjuje s psalmistovimi be¬ sedami, ki pravi Bogu: 1 Opravičen si v svojih besedah in zmaguješkadar te sodijo. Te besede so vzete iz znanega spokornega psalma „Usmili se me, o Gospod. - ' David tam skesan priznava svoj greh: „Zoper tebe samega sem grešil," pa priznavam zategadelj, „da si opravičen v svojih besedah" — v svoji sodbi o meni, „in zmaguješ, ko te sodijo", da se prizna tvoja pravičnost, ko se morda kdo izpodtika nad velikimi nadlogami, ki si mi jih za kazen poslal. Apostol hoče reči, ko navaja te besede: Kakor je očitno priznani Davidov greh pojasnil božjo pravičnost, katera se je pokazala v kaznih, ki so ga zadele, tako se tudi ob neveri in nezvestobi judovskega ljudstva božja resničnost in zvestoba tem veličastnejše spozna. Iz tega, kar je povedal Pavel, bi morda kdo sklepal: Če se torej božja resnica tembolj kaže, čimbolj Judje greše, potemtakem ne zaslužijo za greh božje kazni, saj ravno z grehom Boga po¬ veličujejo. Torej je prav, če se greh dela, saj iz tega prihaja dobro, namreč božja čast. Te more¬ bitne zmote pobija s tem, da se sklicuje na Boga sodnika, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Ko bi bili imenovani sklepi resnični, potem bi ne m °gel Bog grešnika obsoditi. Ta pomen imajo besede: če se božja resnica po moji laži poviša v n )egovo poveličanje, zakaj bi bil ravno jaz še kakor 9 r ešnik sojen ? Res je sicer, da nazadnje tudi greh in večno Pogubljenje poveličuje božjo čast, ker kaže nje¬ govo neskončno pravičnost. Toda iz tega se ne s uie sklepati, da je greh dovoljen; s tem bi se bajila božja sodba in potemtakem tudi izkaz božje Pravičnosti. Kdor torej drugače trdi, zasluži po Pravici pogubljenje. Grešiti se ne sme s pre¬ tvezo, češ, da bo iz tega prišlo dobro; greh je v vsakem slučaju božje razžaljeuje in vsled tega Prepovedan. III. Sv. pismo priča, da so pogani in Judje grešniki. 3, 9—20. Kaj torej sledi ? Ali smo boljši od onih? Nikakor ne, saj smo izkazali, da so Judje in pogani vsi pod grehom, kakor je pisano: „Ni ga pravičnega, ne enega, ni ga modrega, ni ga, ki bi Boga iskal. Vsi so krenili od prave poti, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi dobro delal, ni ga ne enega." „Odprt grob je njihovo grlo, s svojimi jeziki varajo.“ „Gadji strup jim je pod ustnami." „Usta so jim polna kletve in grenkobe." „Njihove noge hite kri pre¬ livat." „Podiranje in nadloge sprem¬ ljajo njihova pota; pota miru ne po¬ znajo," „Božjega strahu nimajo pred svojimi očmi." Mi pa vemo, da vse, kar govori postava, tistim govori, kateri so pod postavo, da se vsem zamaše usta, in da ves svet postane kazniv pred Bogom. Iz del postave se namreč ne more nihče opravičiti pred njim, ker po po¬ stavi prihaja spoznanje greha. Razlaga. Sv. Pavel povzema sedaj svoje dokaze in pravi naravnost, da glede na grešnost nimajo Judje nič pred pogani. Oboji so pod grehom, pod oblastjo in gospodstvom greha. O poganih je iz izkušnje povedal vse polno med njimi navadnih pregreh; za Jude pa seže v Sveto pismo in odtam navaja dokaze: Iz raznih psalmov in iz preroka Izaija jih jemlje; in sicer najprej iz štirnajstega psalma, 1 kjer slika sveti pevec svoj hudobni čas in vzdi¬ huje, da je vse izprideno, in da ga ni niti enega, ki bi dobro delal. Potem ima stavek iz petega psalma, 2 kjer opisuje sovražnike, kateri so ne¬ varni vsled svojega govorjenja: Odprt grob je njihovo grlo, kjer so s svojimi hinavskimi in obrekljivimi besedami že marsikoga uničili in takorekoč pokopali. Gadji strup jim je pod ustnami; te besede so vzete iz stodevetintridesetega psalma. 3 Usta so jim polna kletve in grenkobe so iz de- 1 14, 1—3. 2 5, 10. 3 139, 4. 1 Ps. 50, 6. 920 Postava in greh. B-im. 3, 21—4, 10. Vera. vetega psalma . 1 Nadaljne besede so pa iz pre¬ roka Izaija 2 in končni stavek: Božjega strahu ne poznajo, je zopet iz psalmov . 3 Da bi pa ne mogli Judje oporekati, češ, to govori Sveto pismo o poganih, pristavlja: Mi pa vemo, da vse, kar govori postava, tistim govori, kateri so pod postavo. Sveto pismo imenuje sv. Pavel s splošnim imenom postava in o njem trdi, da je namenjeno v prvi vrsti Judom, in da se morajo tudi očitki grešnosti, ki jih beremo v njem, raz¬ umeti od Judov. Potemtakem je na neovrgljiv način dokazano, da tiče tudi Judje v grehih, in da so vsled tega kaznivi pred Bogom. K sklepu tega odstavka pa izreka dve važni trditvi: a) Iz del postave se ne more nihče opra¬ vičiti. Kdor zvršuje nravne zapovedi in druga določila, ki jih Mojzesova postava nalaga, ne more samo iz tega še postati pravičen pred Bogom. Postava ne more dati človeku posvečujoče milosti. Zato se tudi tisti Judje ne morejo šteti za pra¬ vične pred Bogom, ki bi natančno izpolnjevali vso postavo po svojih naravnih močeh, brez božje milosti, ki ima svoje korenine v Jezusovi veri. h) Po postavi prihaja spoznanje greha. Spo¬ znanje greha je pravzaprav namen Mojzesovi postavi. Ljudje, ki so v postavi spoznali svoje dolžnosti do Boga, so tudi izprevideli, da jih ne morejo zvrševati brez posebne božje pomoči. Izkusili so svojo slabost in zavedali se svoje grešnosti. Iz tega se jim je pa rodilo hrepenenje po odrešenju. Če hoče zdravnik bolnika, ki ne pazi na svojo bolezen, vzdramiti, mu naslika njeno nevarnost. Tako je tudi Bog Jude s po¬ stavo, pogane pa s tem, da so zagazili tako glo¬ boko v pregrehe, prepričal, da sami iz svoje moči ne morejo nikamor več. Po ti poti jih je pri¬ pravil, da so se tem rajše oklenili Kristusovega evangelija in v njem iskali odrešenja. IV. Vera opravičuje. 3, 21—4, 25. V sedanjem času se je pa objavila pravičnost pred Bogom, ki so jo izpri¬ čali postava in preroki, in sicer pra¬ vičnost pred Bogom po veri v Jezusa Kristusa vseh in nad vse, kateri ve¬ 1 9, 7. 2 Iz. 59, 1. 3 Ps. 35, 1 rujejo. Ni ga namreč razločka, ker so vsi grešili, in jim manjka časti pred Bogom, opravičuje jih pa zastonj nje¬ gova milost po odrešenju, ki je v Kri¬ stusu Jezusu. Njega je Bog postavil za spravno daritev po veri, v njegovi krvi, da iz¬ kaže svojo pravico, zato ker je v svoji prizanesljivosti dopustil prejšnje grehe, da dokaže svojo pravico v sedanjem času, da je on pravičen in da opraviči tistega, kateri je iz vere Jezusa Kri¬ stusa. Kje je torej tvoje bahanje? Izključeno je. Po kateri postavi? Ali po postavi del? Ne, marveč po postavi vere. Mi namreč sodimo, da se človek opraviči po veri brez del postave. Ah je morda Bog samo za Jude, ali ne tudi za pogane? Seveda tudi za po¬ gane, ker je samo en Bog. In ta opra¬ viči obrezane iz vere in neobrezane po veri. Ali torej ovržemo postavo po veri? Nikakor ne, marveč postavo potr¬ dimo. Kaj porečemo torej, da je dosegel Abraham, naš oče, po mesu? Če je namreč Abraham po delih postal pra¬ vičen, ima čast, toda ne pri Bogu. Kaj pa pravi pismo? „Abraham je veroval Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost.“ Kdor pa dela, se mu pa ne računa plača po milosti, marveč po dolgu. Kdor pa ne dela, temveč veruje v tistega, kateri grešnika opraviči, njemu se šteje nje¬ gova vera v pravico po sklepu božje milosti. Saj tudi David blagruje člo¬ veka, ki mu Bog podeli pravico brez del: „Blagor jim, katerim so se od¬ pustili prestopki in pokrili grehi. Bla¬ gor možu, ki mu Gospod ne prišteva greha.“ Ali je to blagrovanje samo za ob¬ rezane, ali tudi za neobrezane? Pra¬ vimo pa, da se je Abrahamu vera štela v pravičnost. Kako se je štela? V obrezi ali v neobrezi? Rim. 4, 10—4, 25. Abrahamovi otroci. Posvečujoča milost — božji dar. 921 Ne v obrezi, marveč v neobrezi. In prejel je znamenje obreze, pečat pra¬ vičnosti iz vere, ki jo je imel, preden je bil obrezan. S tem je postal oče vseh, ki verujejo, ko niso obrezani, da se tudi njim to šteje v pravičnost. S tem je pa tudi oče obreze, ne samo tistim, kateri so iz obreze, marveč tudi tistim, kateri hodijo po stopinjah vere, ki jo je imel naš oče Abraham, preden je bil obrezan. Abraham ali njegov zarod pač ni prejel po postavi obljube, da bo dedič sveta, marveč po pravičnosti iz vere. Ce so namreč dediči tisti, kateri so iz postave, je vera nepotrebna in obljuba brez veljave, ker postava dela jezo; saj kjer ni postave, tudi ni prestop¬ kov. Zato so dediči tisti, kateri so iz vere, da se tako po milosti zagotovi obljuba vsemu zarodu, ne samo tistemu, kateri ima postavo, marveč tudi tistemu, kateri ima vero Abrahama, ki je nas vseh oče. Tako je pisano o njem: „Za očeta Mnogih narodov sem te postavil,“ pred Pogoni, kateremu je verjel, ki oživlja ^rtve in kliče to, kar ni, kakor to, kar je. ^n je veroval zoper vse upanje in upal, da bo oče mnogih narodov, kakor mu J e bilo rečeno: „Toliko bo tvojega za- r °da.“ In ker ni bil slab v veri, ni mislil na svoje velo telo, ko je bil že skoraj sto let star in ne na velo Sarino tr uplo. O božji obljubi ni nezaupno dvomil, marveč trden je bil v veri, te r je dajal hvalo Bogu popolnoma pre-, Pričan, da more zvršiti, kar je obljubil; 2 ato mu je bila tudi šteta v pravičnost. Ni pa pisano samo zavoljo njega, da mu je bila vera šteta v pravičnost, ^arveč tudi zavoljo nas, ki se nam bo stela, če verujemo v njega, ki je od ^rtvih obudil Jezusa Kristusa, našega gospoda, kateri je bil dan za naše grehe ln je vstal za naše opravičenje. It ji z 1 a, g* a. I. Pravičnost pred Kogom je božji Apostol je ravnokar dokazal, da so vsi ljudje grešniki, in da nihče nima pravičnosti pred Bogom. Zdaj se pa vrača k tisti misli, ki je ž njo pričel svoje pismo, da se namreč zadobi pra¬ vičnost pred Bogom iz evangelija po veri v Jezusa Kristusa. To poudarja iznova, češ, da o tem priča celi stari zakon (postava in preroki). Zraven pa naglasa, da se ta pravičnost ljudem deli od Boga zastonj, da je torej nezaslužen dar. Zaslužil jo je Jezus Kristus. Njega je Bog postavil za spravno daritev po veri, v njegovi krvi. Predpodoba Zveličarjeve spravne daritve so bili zlasti obredi, ki jih je ukazovala Mojzesova po¬ stava za spravni dan (deseti dan sedmega me¬ seca ). 1 Takrat je veliki duhovnik vstopil v naj¬ svetejši prostor, najprej s kadilom v znamenje, da se samo z molitvijo bližamo Bogu; potem je pa prišel s krvjo zaklane živali in je ž njo sedem¬ krat poškropil pokrov skrinje zaveze, kjer je bil v dokaz posebne božje navzočnosti oblak. Ta obred je pomenjal, da se more odpuščanje grehov doseči samo od Boga. S Kristusovo odrešilno smrtjo na križu se je ta predpodoba zvršila. Bog je poslal svojega Sina na svet in ta je samega sebe daroval za spravno daritev svojemu Očetu. Spravna daritev je bila v njegovi, za nas na križu preliti krvi. Udeležujemo se pa te spravne daritve po veri. Na Kalvariji stoječi križ in na njem trpeči Zveličar vabita ves svet, naj se ju z vero oklene, in s tem zadobi zase sadove spravne daritve. Bog je postavil svojega učlovečenega Sinu za spravno daritev, da izkaze svojo pravico, zato, ker je v svoji prizanesljivosti dopustil prejšnje grehe. S tem, da je toliko časa pustil človeštvo v gre¬ hih in ga ni kaznoval, kakor bi bilo zaslužilo, je izkazal svojo neskončno prizanesljivost in po¬ trpežljivost. Da bi pa nihče ne dvomil o njegovi neizprosni pravičnosti, ki zahteva za vsak greh tudi spravo, zato je daroval svojega lastnega Sinu. S tem je izkazal na eni strani svojo pra¬ vičnost, ki ji je bilo treba zadostiti s krvjo samega učlovečenega Boga, na drugi strani pa zopet svojo neskončno ljubezen in usmiljenost, ker opraviči tistega, kateri je iz vere Jezusa Kristusa. Te misli pretresejo Pavla samega. V kratkih, pretrganih vprašanjih in odgovorih nadaljuje svoje pismo. Pred očmi mu je neskončni božji dar, po¬ svečujoča milost, ki jo Bog zastonj deli vernikom. 1 Glej Zgodbe I., str. 250, 251. 922 Abraham — opravičen iz vere. Zato pa v krepkih besedah odločno zavrača ju¬ dovsko oholost, ki se veduo sklicuje na Mojzesovo postavo in noče o Kristusu nič slišati. Pomen njegovih besedi je ta-le: Ko bi samo zvrševanje postave dajalo pravičnost pred Bogom, bi je po¬ gani, ki nimajo postave, ne mogli doseči. Bog bi bil torej samo za Jude, ne pa za pogane. Bog je pa en sam za vse in hoče vse zveličati in opravičuje s svojo milostjo vse, kateri sprejmejo vero v Jezusa. 2 . Dokazi iz Starega zakona. Apo¬ stol dokazuje iz Abrahamovega življenja in iz Davidovih izrekov, da je že v Starem zakonu znano opravičenje po veri brez postave in brez obreze. Zato pravi, da s tem, ko trdimo, da se po veri doseže posvečujoča milost, nikakor ne ovržemo postave, ne zametamo Starega zakona, marveč ga pravzaprav šele potrdimo. Oče judovskega rodu je bil Abraham. Njega je Bog izbral in njegovemu rodu je dal posebne obljube. Zato je važno, kako je Abraham prišel do te izredne veljave. Sv. Pavel dokazuje, da je postal Abraham oče izvoljenega ljudstva po veri in ne po svojih delih. Začetkom vprašuje: Kaj porečemo torej, da je dosegel Abraham, nas oče po mesa (naš telesni oče)? Dostaviti moramo še drugo vprašanje: Ali je morda pravičnost pred Bogom dosegel po svojem lastnem zasluženju, po svojih dobrih delih? In nato moramo dopolniti odgovor: Nikakor ne. Dokaz temu so nadaljne Pavlove besede: Če je Abraham po delih postal pravičen, ima čast, toda ne pri Bogu. Taka pra¬ vičnost bi pač veljala pred ljudmi, pa ne pri Bogu. Sveto pismo namreč naravnost pravi, da je bil Abraham pravičen zavoljo svoje vere: Abra¬ ham je veroval Bogu in to mu je bilo šteto v pra¬ vičnost . 1 1 2 Bog mu je namreč, starcu brez otrok, obljubil mnogobrojen zarod, češ, da bo njegovih potomcev toliko kot zvezd na nebu. Temu zago¬ tovilu je verjel; zanesel se je trdno na božjo besedo in ta vera mu je bila šteta v pravičnost. V svoji zvesti veri je veroval tudi na tistega največjega svojega potomca, ki je imel odrešiti svet. Njegova vera je obsegala torej tudi vero v Kristusa. Abraham takrat še ni bil obrezan, po¬ stava ni bila še dana. Bog tudi ni opravičil Abra¬ hama zavoljo njegovih dobrih del; marveč samo zavoljo njegove vere mu je zastonj dal svojo 1 I. Mojz. 15, 6; glej Zgodbe I., str. 78—80. milost. Pravičnost pred Bogom ni bila plačilo za njegove zasluge, marveč darilo zavoljo njegove vere. Kdor dela, ima pravico do plače, do za¬ služka. Plača ni zanj milost, marveč pravica. Za dokaz, da Bog opravičuje samo po svoji mi¬ losti in ne zavoljo del, navaja Pavel Davidove besede: 1 Blagor jim, katerim so se odpustili pre¬ stopki in pokrili grehi. Blagor možu, ki mu Gospod ne prišteva greha. Psalm, iz katerega so vzete, je zapel David, ko je zadobil odpuščenje grehov. Ko mu je prerok očital njegovo hudobijo, se je skesano ponižal pred Bogom in v živi veri prosil usmiljenja. Tudi o njem se torej lahko reče, da mu je bila njegova vera šteta v pravičnost. Davidov izrek pa ne velja samo zanj, mar¬ več za vse, ki so dosegli pravičnost pred Bogom, torej tudi za Abrahama. David tudi ne blagruje samo obrezanih Judov, ki jim je Bog greh od¬ pustil. To je dokazano s tem, da je Abraham prej postal pravičen pred Bogom, preden je bil ob¬ rezan. Potemtakem je jasno, da pravičnost 12 vere, ki se ž njo odpuščajo grehi, ni samo med obrezanimi, marveč tudi med pogani. Abraham je s svojo vero duhovni oče vseh vernikov, kateri se izpreobrnejo iz poganstva. Po svoji obrezi, ki jo je prejel kot zunanje znamenje svoje pravič¬ nosti pred Bogom, je pa duhovni oče vseh vernih Judov. Sicer je telesni oče vseh, tudi nevernih Judov, toda kdor hoče doseči pravičnost pred Bogom, mora hoditi po stopinjah njegove vere', drugače se ne more šteti med njegove duhovne sinove. Bog je obljubil Abrahamovemu zarodu kana¬ ansko deželo za dedščino. Obljubil mu je tudi, da bodo v njem blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji- Potemtakem so se obljube raztezale na ves svet. »Zato tudi apostol pravi, da je prejel Abraham obljubo, da bo dedič sveta. Obljubljena dežela, ki je bila določena za dedščino telesnih Abrahamovih potomcev, je Pavlu podoba Zveličarjevega kra¬ ljestva, ki v njem prebivajo duhovni Abrahamovi otroci, in ki obsega celi svet. Ta obljuba prihodnje dedščine ni bila dana zavoljo postave, marveč zavoljo vere. Dediči sveta, Odrešenikovega kraljestva, — člani Kristusove vere, niso samo tisti, kateri so iz postave, ker sicer bi bila vera, ki ji Sveto pismo prilaga toliko moči, brez pomena. Pa še več: Obljuba bi bil 0, 1 Ps. 31, 1. 2. Zgodbe I., str. 500. 2 I. Mojz. 12,7. 13, 15. 15, 18. 17, 8; 12, 3. 1. 18, l8 ' Duhovni Abrahamovi otroci. 923 brez veljave, ker postava dela jezo, saj kjer ni postave, tudi ni prestopkov. Postava namreč na¬ giblje spačeno naravo v greh in s tem nakopava božjo jezo. Obljuba pa sloni na milosti. Jeza in milost sta si pa tako nasprotni, da ne moreta bivati obenem. Kjer ni postave, tudi ni prestop¬ kov, torej tudi ne božje jeze; tam se more svo¬ bodno razviti delo božjega usmiljenja. Zato je Bog navezal svojo obljubo na vero in tisti, kateri imajo vero, so dediči božjega kraljestva, da se s tem izkaže, da so po milosti dediči, ne pa zavoljo zvrševanja postave, in da morejo torej postati deležni božje dedščine vsi, tudi samo duhovni otroci očeta Abrahama. Bog je rekel Abrahamu: Za očeta mnogih narodov sem te postavil A Pred Bogom, kateremu 1 I. Mojz. 17, 5. Zgodbe I., str. 80. je verjel, ni oče samo judovskega naroda, marveč nas vseh. Bog je vsemogočen, oživlja mrtve in kliče to, kar ni, kakor to, kar je; iz nič more ustvarjati. Zato je tudi mogel starcu Abrahamu zagotoviti mnogoštevilen zarod. Abraham je tudi nezlomno zaupal v božjo moč in verjel njegovim besedam; in ta vera mu je bila šteta v pravičnost. Iz tega pa sledi: Besede Svetega pisma, da se je Abrahamu štela vera v pravičnost, niso za¬ pisane samo zavoljo njegove osebe, marveč tudi za nas. Abraham je veroval, da mu bo Bog dal obilno potomstvo in medtem tudi Zveličarja. Mi moramo verovati, da je že prišel, da je bil križan za naše grehe in da je od mrtvih vstal za naše opravičenje. Šele po Kristusovem vstajenju je namreč prišel Sveti Duh nad apostole in ti so šli križem sveta oznanjat Jezusov evangelij, delit sveti krst in odpuščat grehe. Mestno obzidje. 924 Rim. 5, 1—21. Iz vere se rodita mir in upanje. Drugi razdelek. Sadovi posvečujoče milosti. 5 , 1 - 8 , 39 . I. Mir in upanje. 5 , 1 — 21 . Opravičeni torej iz vere imamo mir z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Po njem imamo tudi po veri pristop k tisti milosti, ki stojimo v nji, in se hvalimo z upanjem božjih otrok. Pa ne samo s tem, temveč hvalimo se tudi z nadlogami, ker vemo, da nadloga rodi potrpežljivost, potrpežljivost pa iz¬ kušenost, izkušenost pa upanje. Upanje pa ne vara, ker je božja ljubezen raz¬ lita v naša srca po Svetem Duhu, kateri nam je dan. Ali ni Kristus, ko smo bili še slabi, ob svojem času umrl za grešnike? Težko bi kdo umrl za pravičnega; k večjemu bi kdo hotel umreti za do¬ brotnika. Bog nam pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej zdaj, ko smo opravičeni v njegovi krvi, rešeni po njem jeze. Če smo se namreč, ko smo bili sovražniki, spravili z Bogom po smrti njegovega Sinu, bomo mnogo bolj gotovo, ko smo se že spravili, re¬ šeni v njegovem življenju. Ne samo to, temveč celo hvalimo se v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki smo po njem zdaj zadobili spravo. Potemtakem je tako, kakor je po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt, in je vsled tega smrt prešla na vse ljudi, ker so vsi grešili. Do postave je bil namreč greh na svetu, greh se pa ni prišteval, ko še ni bilo postave. Toda smrt je zakraljevala od Adama do Mojzesa tudi med tistimi, kateri niso grešili podobno, kakor Adam, ki je podoba prihodnjega. Dar pa ni tak, kakor pregreha. Zakaj, če jih je po pregrehi enega mnogo umrlo, sta se še mnogo bolj povečala milost in dar po milosti enega človeka Jezusa Kristusa za še večjo množico. Dar tudi ni tak, kakor greh enega. Sodba je prišla sicer iz enega v pogubljenje, milost pa o priliki mnogo grehov v opravičenje. Če je po pregrehi enega človeka smrt zakraljevala po enem, bodo mnogo bolj tisti, kateri so prejeli obilo milosti in darov in opravičenja, v življenju zakraljevali po enem, Jezusu Kristusu. Kakor je torej po pregrehi enega prišla obsodba za vse ljudi, tako je prišlo po pravičnosti enega za vse ljudi opravičenje življenja. Kakor jih je namreč po nepokorščini enega člo¬ veka mnogo postalo grešnih, tako jih postane po pokorščini enega mnogo pravičnih. Postava je pa prišla vmes, da so se pomnožile pregrehe. Ko so se se pa pregrehe pomnožile, se je še bolj pomnožila milost, da tako, kakor je greh zakraljeval za smrt, zakraljuje tudi milost za večno življenje po Je¬ zusu Kristusu, našem Gospodu. Razlaga. 1. Kristus je zaslužil vernikom mil* z Bogom in upanje večnega zveličanja* Kadarkoli Pavel v svojih pismih pojasnjuje kako krščansko resnico, navadno opiše tudi, kakšnega pomena je za življenje. Dosedaj je dokazoval, da so Judje in pogani grešniki, in da vsled tega zaslužijo božjo jezo. Potem je pojasnil, da nas je Kristus rešil te jeze s svojo odrešilno smrtjo. Zdaj pa opisuje, kakšne sadove ima to odrešenje za nas. Najprej pravi, da imamo vsled tega mir a Bogom, to se pravi, da smo v prijateljstvu z Bogom, da je prenehalo prejšnje sovraštvo med nami in med Bogom. Potem imenuje drugi sad posvečujoče milosti, namreč upanje časti božjih otrok; to se pravi: Po posvečujoči milosti se nam okrepi veselo upanje, da bomo dosegli večno čast v nebesih, in da bomo te časti deležni kot od Boga ljubljeni božji otroci. Morda bi kdo ugo¬ varjal, da imamo v sedanjem življenju veliko Adam in Kristus. Rim. 6, 1—4. Odmrimo grehu! 925 nadlog in težav. Apostol dokazuje, da te nadloge in težave ne samo ne podirajo našega upanja, marveč ga celo pospešujejo. Iz nadlog se rodi potrpežljivost; čim več nadlog imamo, tem več priložnosti imamo tudi, da se vadimo v potrpež¬ ljivosti. Iz potrpežljivosti pa izvira izkušenost; vedno bolj spoznavamo lastno natoro, svojo sla¬ bost, pa tudi svojo moč. Iz tega se pa krepi upanje, kdor se namreč v nadlogah potrpežljivo obnaša, tak se brez dvojbe krepi v svojem upanju. To upanje nas ne vara. Posvečujoča milost božja je takorekoč za nas ara ali zastava Svetega Duha, da se nam bo zvršilo naše upanje. Ona je dokaz, da nas Bog res ljubi. Apostol še natančnejše izkazuje božjo ljubezen do nas in sicer s temi-le dokazi: Bog nas je ljubil, ko smo bili še grešniki, in sicer tako, da je svojega Sinu za nas poslal na svet, da nas je s svojo smrtjo odrešil. Neumljivo je, da bi kdo z a svojega sovražnika umrl. Težko bi kdo umrl pravičnega; k večjemu bi kdo hotel umreti za dobrotnika. Kako neskončna je torej božja lju¬ bezen do nas, ko je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki! Vsled tega je pač utemeljeno naše u Panje, da bomo dosegli večno zveličanje zdaj ko smo po smrti božjega Sinu z Bogom sprav¬ ljeni, in nismo več njegovi sovražniki. S. Adam In Kristus. Kristus je posre¬ dovalec med nami in med Bogom. On zastopa človeški rod pred svojim Očetom in ga je odrešil Izvršujoč to zastopstvo. To misel hoče Pavel v drugem delu tega odstavka jasnejše razložiti; zato primerja Kristusa z Adamom. Adam je tudi uekak zastopnik človeškega rodu, ker je njegov dlesni oče. Kot zastopnik celega človeštva je Prejel od Boga prepoved, katere se pa ni držal. Glrešil je s svojo ženo Evo tudi kot zastopnik felega človeštva in zato je za vse svoje potomce lz gubil posvečujočo milost in si nakopal božjo kazen. Po Adamu smo vsi deležni izvirnega greha 111 njegovih posledic. Kristus je pa narobe Adam. Kot zastopnik celega človeštva je s svojo smrtjo s Pravil vse ljudi z Bogom in jim zaslužil božjo milost. To hoče povedati Pavel v tem delu. Prične z besedami: Potemtakem je tako, kakor je po e nem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt, ln je vsled tega prišla smrt na vse ljudi, ker so v $i grešili. Ta stavek si moramo dopolniti tako-le: Totemtakem je tako prišla po Kristusu milost na Sy et in z milostjo upanje večnega življenja, kakor je po prvem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt. Sv. Pavel jasno pravi, da je izvirni greh in ž njim tudi kazen za greh od Adama prišla na vse ljudi. Ne omenja takoj edine izjeme božje matere, ki je bila spočeta brez izvirnega greha, zato ne, ker ta edina izjema nikakor ne naspro¬ tuje splošni resnici. Ob kratkem dokazuje Pavel, kakšno je bilo človeštvo pred grehom do Kristusa; potem pa pojasnjuje razmerje Mojzesove postave do grešnega človeštva. Dokler ni bila dana člo¬ veškemu rodu postava, je bil greh na svetu le bolj lastnost celega človeškega rodu in človeške natore. Greh se ni prišteval, ko še ni bilo postave. Potem ko je Bog dal postavo po Mojzesu, so se pa pričeli osebni grehi. Toda tudi tisti, kateri niso imeli osebnih grehov, so bili deležni Adamovega greha in njegovih posledic. Adam je podoba pri¬ hodnjega, drugega Adama, namreč Kristusa v tem, ker od obeh izvirajo za celo človeštvo gotovi učinki. Adam in Kristus si pa nista enaka; po¬ dobna sta si, da sta vsak v svojem oziru očeta človeštva, toda neskončen razloček je v tem, da je Adam za vse začetnik greha in smrti, Kristus pa milosti in zveličanja. Ta razloček opisuje Pavel in sicer: a) Moč Kristusove milosti je večja, kakor moč Adamovega greha, b) Bog je obsodil vse zavoljo enega Adamovega greha; opravičuje pa ljudi ne samo od enega greha, marveč od grehov sploh. Potemtakem je Kristusovo odrešenje mnogo več dalo človeštvu, nego je zagrešil Adamov greh. Po Kristusu je prišlo na svet opravičenje življenja. Po njegovi milosti so ljudje res čisti in pravični pred Bogom. Zavednih grehov je bilo vsled Mojzesove postave mnogo več, kakor bi jih bilo brez nje. S tem so ljudje tembolj čutili svoje slabosti in potrebo odrešenja, s tem se je hrepe¬ nenje po Odrešeniku povečalo. In tako se je res vsled pomnoženih pregreh še bolj pomnožila božja milost. II. Rešitev iz grešne sužnosti. 0, 1—23. Kaj naj torej porečemo? Ali naj ostanemo v grehu, da se pomnoži mi¬ lost? Bog ne daj! Kako naj še dalje živimo v grehu, ko smo mu odmrli? Ali ne veste, da smo vsi, kateri smo v Kristusu Jezusu krščeni, v njegovi smrti krščeni? Po krstu smo namreč 926 Rim. 6, 4—23. Kristjani morajo biti mrtvi grehu in živi Bogu. ž njim pokopani v smrt, da tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih v Očetovem veličastvu, tudi mi hodimo v novem življenju. Ce smo namreč po podobi drugovi njegove smrti, bomo tudi nje¬ govega vstajenja. Saj vemo to, da je bil naš stari človek ž njim vred na križ pribit, da bi se razdejalo grešno telo, in bi več ne služili grehu. Kdor je namreč umrl, je opravičen od greha. Ako smo pa umrli s Kristusom, veru¬ jemo, da bomo tudi živeli s Kristusom vred, ker vemo, da Kristus več ne umrje, ker je vstal od mrtvih; smrt nima nič več oblasti nad njim. Kar se namreč tega tiče, da je umrl, je umrl grehu enkrat za vselej. Tako tudi vi mislite, da ste grehu mrtvi, živi pa za Boga v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Greh naj torej ne kraljuje v vašem umrljivem telesu, da bi služili njegovemu poželenju, pa tudi nikar ne vdinjajte svojih udov kot orodje za hudobijo, marveč vdinjajte Bogu sebe, ki ste iz smrti oživeli, in Bogu svoje ude kot orodje pravičnosti. Greh ne bo gospodoval nad vami, saj niste pod postavo, temveč pod milostjo. Kaj torej? Ali naj grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Bog ne daj! Ali ne veste, da komur se vdi- njate za pokorščino, ste sužnji tistega, kateremu ste pokorni: ali grehu za smrt, ali pokorščini za pravičnost. Hvala pa bodi Bogu, da ste bili pač sužnji greha, da ste pa iz srca pokorni sprejeli tisto obliko nauka, ki ste bili podučeni v nji. Rešeni greha ste postali sužnji pravič¬ nosti. Po človeško govorim zavoljo slabosti vaše telesne natore : Kakor ste namreč vdinjali svoje ude v službo nečistosti in krivice za hudobijo, tako vdinjajte zdaj svoje ude v službo pra¬ vice za posvečenje. Ko ste bili namreč sužnji greha, ste bili prosti pravičnosti. Kakšen sad ste takrat imeli v tem, česar se zdaj sramujete? Konec tega je pač smrt. Zdaj pa, ko ste prosti greha, vdinjani pa Bogu, imate svoj sad, posvečenje, konec pa večno živ¬ ljenje. Plačilo za greh je namreč smrt, milost božja je pa večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Razlaga. 1. Opravičeni verniki so mrtvi za greh. Dve kraljestvi imamo, ki vladata nad ljudmi. Prvo je kraljestvo greha in smrti, ki ima svoj začetek v Adamovi nepokorščini. Drugo je kraljestvo pravičnosti in večnega življenja, ki ga je Kristus za nas ustanovil s svojo smrtjo. Iz tega dokazuje Pavel v nastopnem odstavku, da moramo skrbno sodelovati z božjo milostjo, da ostanemo v kraljestvu pravičnosti in življenja. Zato je naša dolžnost, da se tudi grehu popol¬ noma odpovemo, in v krepostnem življenju ohra¬ nimo zvezo s Kristusom. Po svetem krstu smo združeni s svojim Zveličarjem. Krst nas je tako- rekoč zvezal z njegovo smrtjo. Po krstu smo umrli grehu in smo s Kristusom vred pokopani za greh, da ž njim vred vstanemo. Kristus je vstal od mrtvih, smrt nima nič več oblasti nad njim; zato moramo tudi mi tako živeti, da greh ne bo imel nič več oblasti nad nami. Silno lepo opisuje Pavel, da je bil naš stari človek s Kristusom na kriz 'pribit, da bi se razdejalo grešno telo, in bi več ne služili grehu. Stari človek je človek pred odre¬ šenjem, tak kakor je po svoji natori Adamov sin: z grehi obdan in k grehu nagnjen. Potem¬ takem je človek, ki je po Kristusu dobil posve¬ čujočo milost, prenovljen, nov človek. Stari človek je bil križan. Križ pomenja tukaj zatajevanje samega sebe, s katerim odrešeni človek zatira svoje hudobno nagnenje in takorekoč razdira grešnost v svojem telesu. Grešno telo , ki o njem govori sv. Pavel, ni nič drugega, nego hudobno nagnenje in grešna poželivost, katera se kaže v telesu. Ker mora odrešeni človek svojo poželivost zatirati in s premagovanjem in zatajevanjem takorekoč na križ pribiti, zato je pač umljivo, kar Pavel pravi: Greh naj torej ne kraljuje v vašem umrljivem telesu, da bi služili njegovemu poželenju, pa tudi nikar ne vdinjajte svojih udov kot orodje za hudobijo, marveč vdinjajte Bogu sebe, ki ste iz smrti oživljeni, in Bogu svoje ude, kot orodje pravičnosti. Odrešeni človek mora služiti pravičnosti- Sv. Pavel je večkrat poudarjal, da je božja milost tem večja, čimveč je grehov; zato bi utegnil kak nasprotnik ugovarjati in reči: Potemtakem J e Rim. 7, 1—25. Postava in greh. 927 Prav, da delamo grehe, ker se s tem pomnoži božja milost. Ta ugovor je pobil Pavel že v ravnokar razloženem odstavku; zdaj ga zavrača z novimi dokazi, pravi namreč, da so kristjani rešeni iz sužnjosti greha, s tem so pa obenem postali sužnji pravičnosti. Iz tega jasno sledi, da morajo s tisto vnemo, s katero so svoj čas delali greh, sedaj skrbeti za svoje posvečenje. Ne smejo Pozabiti, da vodi služba greha v smrt. Plačilo, ki ga greh daje svojim sužnjem, je večna smrt, to je večno pogubljenje. Plačilo, ki ga Bog daje svojim služabnikom, je pa večno življenje. Apostol Pravi tako: Plačilo za greh je namreč smrt, milost božja je pa večno življenje v Kristusu Jezusu. Ne Pravi naravnost: plačilo za pravičnost je večno življenje, ampak: milost božja je rečno življenje. S tem hoče reči, da pravzaprav večno življenje ni Plačilo za naše zasluge, marveč dar božje dobrote, njegove milosti. III. Rešitev izpod postave. 7 , 1 — 25 . Ali mar ne veste, bratje, — tistim namreč govorimo, kateri poznajo po¬ stavo, — da postava gospoduje človeku, dokler živi? Omožena ženska je pač s Postavo privezana na moža, dokler je z iv; ko ji pa mož umrje, je odvezana od moža. Zato se ji torej reče prešest- nica, če postane drugega moža, dokler z ivi njen mož; če pa mož umrje, je Prosta od postave, da ni prešestnica, če postane drugega moža. Tako, bratje moji, ste tudi vi umrli Postavi po Kristusovem telesu, da po¬ stanete drugega, tistega, kateri je vstal °d mrtvih, da obrodimo Bogu sad. Ko smo bili namreč v mesu, so delovale v naših udih grešne strasti, vzbujene po Postavi, ter obrodile smrtni sad. Zdaj smo se pa oprostili postave, ko je od¬ mrlo to, v čimur so nas držali, tako, da služimo v novini duha in ne v sta¬ rini črke. Kaj torej porečemo? Alije postava greh? Nikakor ne, toda greha nisem s Poznal, razen s postavo; za poželenje “i namreč ne bil vedel, ko bi postava ne govorila: „Ne poželi!" Ko je pa dobil greh po zapovedi priložnost, je napravil v meni vsakovrstno poželenje, brez postave bi bil namreč greh mrtev. Jaz sem pa nekdaj živel brez postave; ko je pa prišla zapoved, je greh oživel. Potlej sem pa umrl in izkazalo se je, da mi je ta zapoved, katera je bila za življenje, za smrt. Greh je namreč našel z zapovedjo priložnost, ter me je uka¬ nil in ž njo umoril. Postava je torej sveta in zapoved je sveta in pravična in dobra. Ali je torej dobro postalo zame smrt? Nikakor ne, marveč greh mi je pripravljal z dobrim smrt, da se pokaže greh, in da se črez mero namnoži greh po za¬ povedi. Saj vemo, da je postava duhovna, jaz pa sem mesen, suženj greha pod postavo. Kar delam, ne razumem; saj ne delam tega, kar hočem, marveč kar sovražim, to delam. Če pa to delam, česar nočem, pritrjujem postavi, da je dobra. Potem pa že nič več jaz ne delam tega, marveč greh, ki v meni prebiva. Vem namreč, da ne prebiva v meni (to je v mojem mesu) dobro, ker voljo pač imam, dovršiti pa ne morem. Dobrega, kar hočem, namreč ne delam, marveč hudo, česar nečem. Ko pa to delam, česar nečem, ne delam tega nič več sam, marveč greh, ki v meni prebiva. Spoznam torej v sebi tako postavo, da se me hudo drži, ko hočem delati dobro. Veselim se nam¬ reč božje postave po notranjem člo¬ veku, toda drugo postavo vidim v svo¬ jih udih, ki se ustavlja postavi mojega uma in me lovi z grešno postavo, ki je v mojih udih. Jaz nesrečni človek! Kdo me otme iz telesa te smrti ? Za- hvaljam Boga po Jezusu Kristusu, na¬ šem Gospodu! Tako torej jaz sam z duhom služim božji postavi, z mesom pa postavi greha. Razlaga. 1. Opravičeni so skrivnostno umrli postavi. Apostol je že prej zatrjeval, da za kristjane ne velja več Mojzesova postava, to po- 928 Zakon Mojzesove postave z judovskim ljudstvom. Postava je dobra. jasnjuje še natančnejše v nastopnem odstavku, in sicer najprej s tem, da opisuje, kako so kristjani skrivnostno umrli za postavo. Za zgled navaja zakonsko zvezo. Omožena ženska je toliko časa privezana na moža, dokler mož živi; ko umrje, se sme po svoji volji na novo omožiti. Tako je tudi z Judi in s postavo. Judje so bili takorekoč s postavo omoženi, Mojzesov zakon je bil mož judovskega ljudstva. Po Kristusu je postava umrla. Sv. Pavel pravi: Tako, bratje moji, ste tudi vi umrli postavi po Kristusovem telesu. Nece reči, da je postava umrla zato, da ne bi preveč ob¬ čutno zadel Judov; zato pravi, da so oni umrli postavi. Zdaj, ko je torej postava takorekoč mrtva, so Judje prosti. Kristus jih je s svojo smrtjo zato oprostil, da bi se takorekoč ž njimi zvezal v novem duhovnem zakonu. S Kristusom je umrlo vse to, kar je vezalo Jude na postavo. Pristavlja pa, da se je to zgodilo tako, da mo¬ ramo odslej služiti v novini duha in ne v starini črke. S tem razlikuje zunanjo in notranjo stran Mojzesove postave. Njen duh ostane. Črka, to se pravi, vsa obilica sitnih zunanjih določb in ukazov, je pa izgubila svojo veljavo. Tisti, kateri so se hoteli držati teh zunanjih določb, so sami izkušali, da jih Mojzesova postava ni mogla no¬ tranje prenoviti; ravno vsled teh določb so se vzbudile razne grešne strasti in vsled tega so se pomnožili grehi. Kristjan, ki je s Kristusom pre¬ magal svojo grešno poželivost, ki je svoje grešno telo takorekoč na križ pribil, služi Bogu v novini duha, v ljubezni, s katero zvršuje božjo voljo. 2. Postava je dobra. Prej je apostol rekel, da je postava vzbudila grešne strasti. Iz tega bi mogel kdo sklepati, da je postava sama na sebi pregrešna in slaba. Proti temu ugovoru pripoveduje v tem odstavku, kako se morajo raz¬ umeti njegove besede. Greh, ki tukaj o njem go¬ vori, je izvirni greh in pomenja pravzaprav grešno poželenje. Postava pomenja vse zapovedi Starega zakona ne samo obrednih, marveč tudi nravne, torej tudi deset božjih zapovedi. Njegovo doka¬ zovanje je tako-le : Postava je sama na sebi dobra in sveta, toda vsled raznovrstnih zapovedi te postave je človek spoznal, da težko uboga in občutil je v sebi moč svojega grešnega poželenja. S tem se je pa povečalo tudi nagnenje k grehu. Tako so razumeti besede: ko je prišla zapoved, je greh oživel; to se pravi: z zapovedjo Mojzesove postave je prišlo spoznanje lastne slabosti, hudega poželenja in nagnenja k grehu. S človekom pred postavo je bilo tako, kakor je z vsakim človekom, dokler je še otrok, in še nima popolne zavesti in ne ve še o svojem slabem poželenju, ter ne čuti še posledic izvirnega greha; greh je zanj tako¬ rekoč še mrtev; ko se mu pa vzbudi zavest, oživi tudi hudobno poželenje in ž njim greh. Človeštvo je bilo po nauku sv. Pavla tako¬ rekoč v otročji dobi, ko še ni imelo zavesti o svoji skvarjeni natori o grešnem poželenju in o izvirnem grehu. Apostol se vprašuje: Ali je torej dobro po¬ stalo zame smrt? To se pravi: ali je bila torej Mojzesova postava, ki je sama na sebi dobra in pravična, vzrok, da so ljudje padli v grehe, in si nakopali kazen pogubljenja? Nato odgovarja: Po¬ stava ni človeku prinesla smrti, ampak izvirni greh s svojimi posledicami, s svojim slabim nag- nenjem in hudobno poželivostjo je povzročil, da so ljudje postavo zlorabljali in se s tem pogubili' Bog je pa tudi to k dobremu obrnil; s tem se je namreč zavest lastne slabosti in skvarjenosti tem jasnejše razvila, izvirni greh se je pokazal v vsi svoji strašni sili. Pomnožili so se osebni grehi, ljudje so od dne do dne bolj propadali in s tem seveda vedno bolj čutili, da se iz lastne moči ne morejo rešiti. To pomenjajo Pavlove be¬ sede : Greh je pripravljal z dobrim smrt. Izvirni greh je s tem, da se je dobra postava zlorabljala, pripravljal smrt, da se pokaže greh , in da se črez mero namnoži greh po zapovedi. 3. Moč greha na so postavljene od Boga. Posvetni oblastniki so torej le božji namestniki, in kristjan, ki jih ubogaj posluša s tem Boga. Sv. Pavel ne govori tukaj o tem, kako si posamezni oblastniki oblast pri¬ dobe, tudi ne o tem, ali ima oblast v kaki državi en sam človek, cesar ali kralj, ali ljudstvo P° svojih izvoljenih zastopnikih v rokah; on samo to pravi, da je vsaka prava oblast od Boga, i n da smo ji vsled tega dolžni pokorščine. Človek je namreč tako ustvarjen, da na tem svetu ne more živeti sam, marveč da potrebuje pomoči drugih: živeti mora v družbi. Človeška narava sama sili človeka, da se z drugimi zveže v družbo. Nobena družba pa ne more obstati brez oblasti. Bog, ki je torej človeško naravo tako ustvaril, da se brez družbe ne more raz¬ vijati, je s tem tudi določil, da se mora človek pokoriti oblasti. Tista človeška narava, katera zahteva vsled božje naredbe, da mora človek živeti v družbi, zahteva ravno tako vsled božje naredbe, da mora biti podložen oblasti. Jasno J e namreč, da ne more biti nobenega reda v družbi, če ni oblasti. Oblast mora biti zato, da varuje 1 25, 21. 1 V. Mojz. 32, 35. Orožje svetlobe. 947 red in mir, in mora vsled tega kaznovati vse tiste, kateri red in mir kale. Zato nosi meč. To se pravi: zato ima pravico, da kaznuje, če je treba, tudi s smrtjo, hudobne in krivične ljudi. Zato ima pa tudi pravico, zahtevati od podlož¬ nikov davek, da si tako dobi sredstev za zvrše- vanje svoje službe. Vsled tega se gosposka po pravici imenuje božja služabnica, in osebe, ki vladajo, božji služabniki. Te misli poudarja Pavel v tem odstavku popolnoma v soglasju z Gospo¬ dovo besedo: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. 4. % ljubeznijo se Izpolnijo vse za¬ povedi. Na koncu tega odstavka se vrača Pavel iznova k ljubezni, katero je že prej tako toplo priporočal. Z živo besedo dokazuje, da z ljubez¬ nijo izpolni človek vse dolžnosti, ki jih postava ukazuje do bližnjega. Sam pravi: Vse zapovedi so obsežene v teh-le besedah: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Naš Gospod je dejal, da je v ljubezni do Boga in do bližnjega obsežena vsa postava in preroki . 1 Tukaj pa govori Pavel samo o ljubezni do bližnjega, torej samo o eni teh za¬ povedi. To je lahko razložiti. Sv. Janez pravi : 2 Kdor pravi, da ljubi Boga, pa sovraži svojega brata, je lažnih. Iz tega sledi, da je s pravo ljubeznijo 1 Mat. 22, 39. 40. 2 I. Jan. 4, 20. do bližnjega že tudi zvezana ljubezen do Boga, kakor je z ljubeznijo do Boga vedno združena tudi ljubezen do bližnjega. Razložili smo že parkrat, da sv. Pavel misli, da bo Kristus kmalu v drugo prišel na svet k vesoljni sodbi . 1 To misel, ki je glede na posebno ; sodbo ob smrti posameznega človeka za vsakega resnična, poudarja tudi na tem mestu, in z ozirom na bližnji Gospodov prihod k sodbi še posebej priporoča kristjanom, naj zvršujejo ljubezen do bližnjega. Čas pred Kristusom imenuje apostol noč, s Kristusom se približuje dan; in zavoljo j tega opominja kristjane, naj se odrečejo vsem hudobijam, ki se opravljajo ponoči, in naj žive, kakor se spodobi ob jasnem, očitnem dnevu. Opo¬ minja tudi, naj oblečemo orožje svetlobe. Kaj si tukaj misli, je podrobno naštel v svojem pismu v Efez : 2 Pas resnice, ščit vere, čelado upanja, oklep pravičnosti, meč božje besede. Tukaj pa na kratko pravi: Oblecimo Gospoda Jezusa Kristusa, češ: kdor hoče biti prav oborožen, naj stopi v zvezo s Kristusom, ki je resnica sama na sebi, ki je naša vera, naše upanje in naša pravičnost. Konča pa z besedami: Ne strezite torej telesu v poželenju. Kristjani naj zatajujejo sami sebe in premagujejo hudobno nagnenje. 1 Prim. I. Tes. 4, 15. 2 Ef. 6, 11 liasi. Okolica avstro-ogrskega gostišča v Jeruzalemu. 948 Rim. 14, 1—15, 11. Slabotni v veri. Drugi razdelek. Slabotni v veri. 14 , 1 — 15 , 13 . Slabotnega v veri pa sprejmite, ne da bi se prepirali o raznih mnenjih. Nekateri namreč mislijo, da smejo vse jesti; slabotnež pa uživa le sočivje. Kdor je, naj ne zaničuje tistega, kateri ne je; in kdor ne je, naj ne sodi tistega, kateri je; Bog ga je namreč sprejel. Kdo si ti, ki sodiš tujega hlapca? Svojemu Gospodu stoji in pade. Stal bo pa, ker ga Bog more vzdržati. Nekaj jih dela razliko med dnem in dnem; drugemu so pa vsi dnevi enaki; vsak delaj po svojem prepričanju. Kdor praznuje kak dan, ga zavoljo Gospoda praznuje; in kdor je, zavoljo Gospoda je, ker Bogu hvalo daje; in kdor ne je, zavoljo Gospoda ne je in Bogu hvalo daje. Nihče izmed nas namreč ne živi sebi in nihče ne umrje sebi. Ko nam¬ reč živimo, Gospodu živimo, in ko umr- jemo, Gospodu umrjemo. Ko živimo ali umrjemo, smo torej Gospodovi. Zavoljo tega je namreč Kristus umrl in vstal, da gospoduje mrtvim in živim. Zakaj torej sodiš svojega brata? Ali, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vsi stali pred Kristusovim sodnim sto¬ lom. Pisano je namreč: „Kakor res¬ nično živim, pravi Gospod, se bo pri¬ pognilo meni vsako koleno, in vsi jeziki bodo spoznavali Boga . 11 Tako bo torej vsak izmed nas zase Bogu dajal od¬ govor. Torej ne sodimo več drug dru¬ gega! Tako rajše sodite, da ne boste na¬ stavljali bratu izpodtike ali pohujšanja. Vem in prepričan sem v Gospodu Je¬ zusu, da nobena jed ni sama na sebi nečista; le tistemu je nečista, kdor meni, da je nečista. Če je pa tvoj brat ža¬ losten zavoljo jedi, že ne ravnaš po ljubezni. Ne pogubljaj s svojo jedjo njega, ki je zanj Kristus umrl. Nikar naj se torej ne preklinja naše dobro! Božje kraljestvo namreč ni jed in pi¬ jača, temveč pravičnost in mir in ve¬ selje v Svetem Duhu. Kdor v tem služi Kristusu, je všeč Bogu in pri ljudeh priljubljen. Prizadevajmo si torej za to, kar vodi k miru in ohranimo med seboj, kar vzpodbuja k dobremu. Za¬ voljo jedi nikar ne razdiraj božjega dela. Vse jedi so sicer čiste; slabo je pa za človeka, kateri z jedjo pohujšuje. Dobro je ne jesti mesa in ne piti vina, in nič ne storiti, nad čimur se tvoj brat izpodtika, ali pohujša, ali poslabša. Imaš-li prepričanje? Imej ga sam pri sebi, pred Bogom. Blagor mu, kdor ne sodi samega sebe v tem, kar se mu prav zdi. Kdor pa dvomi in vendar je, je že obsojen, ker ne dela iz prepri¬ čanja. Vse pa, kar ni iz prepričanja, je greh. Mi močnejši pa moramo pre¬ našati slabosti slabotnih in ne sebi po godu delati. Vsak izmed vas naj dela bližnjemu po godu na dobro, da ga izpodbudi. Kristus namreč ni delal sebi po godu, marveč tako, kakor je pisano: „Zasramovanje tvojih zasramovalcev je padlo name." Karkoli je namreč pisano, je v naš poduk pisano, da imamo upanje po stanovitnosti in vsled tolažbe Svetega pisma. Bog potrpežljivosti in tolažbe naj vam pa dodeli, da boste med seboj složni po Jezusu Kristusu, da enega srca, soglasno počastite Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zavoljo tega sprejmite drug dru¬ gega, kakor je tudi Kristus vas sprejel Bogu v čast. Pravim namreč, da j e bil Kristus Jezus služabnik obreze za¬ voljo božje resničnosti, da bi potrdil obljube očakov, da pa pogani čast e Boga zavoljo usmiljenja, kakor je pi' sano; „Zato te bom, Gospod, hvalil med pogani, in pel tvojemu imenu . 11 In drugod je rečeno: „Veselite se pogani z njegovim ljudstvom . 11 In drugod: „Hvalite vsi pogani Gospoda, in povi- Rim. 15, 11—13. Kako naj se obnašajo poganski kristjani do judovskih? 949 šujte ga vsa ljudstva." Izaija pa pravi na drugem mestu: „Tako bo; Jesetova korenina in tisti, kateri požene iz nje, nanj bodo upali pogani." Bog upanja pa vas napolni z vsem veseljem in mirom v veri, da obogatite v upanju in moči Svetega Duha! Razlaga. 1. Trdnejši v veri naj ne obsojajo slabejših. Odstavek, ki ga sedaj razlagamo, ima svojo posebno podlago. Že v uvodu smo po¬ vedali, da je bila rimska cerkev ob času, ko ji je Pavel pisal naše pismo, večinoma iz nejudov- skih kristjanov. Samo po sebi se razume, da niso d prav nič vedeli o raznih judovskih prepovedih obrednega značaja, niso jim bila znana določila o očiščevanju, o raznih postih, o raznih umivanjih, sploh niso imeli priložnosti seznaniti se z Moj¬ zesovo postavo. Bilo je pa med kristjani v Rimu tudi pre¬ cejšnje število izpreobrnjenih Judov, in med temi gotovo tudi več takih, kateri so se še po krstu držali Mojzesovih obrednih postav. Stvar se je potem razdelila takole : Pogani so se iz Judov brez dvojbe norčevali, ko so jih videli, kako vestno opravljajo razne obrede, in so jih imeno¬ vali nespametne. To je seveda dalo povod razno¬ vrstnim prepirom med rimskimi kristjani; zato se Pavel v posebnem odstavku peča s temi raz¬ merami, in pove, kako se je treba kristjanom obnašati v tem oziru. Sam sebe šteje, kakor že vemo jasno iz drugih njegovih pisem, med tiste kristjane, ki ne priznajo nobene veljave več ob¬ rednim postavam, vendar pa naroča, naj nihče o e zaničuje slabotnih v veri. Tiste boječe, ozko¬ srčne kristjane judovskega rodu, ki so se krčevito držali sitnih določb Mojzesove postave, imenuje namreč slabotne v veri, ali slabotneže. Njihovo obnašanje je bilo res nekoliko čudno. Nekateri mrned njih so se bali, da ne bi v Rimu, kjer je bilo toliko templov in raznih žrtev, dobili na trgu niesa, ki je bilo malikom žrtvovano. Ravno tega so se bali nekateri pri vinu, in zato niso sploh hoteli jesti mesa in piti vina. Ravno tako so natančno praznovali vse judovske praznike: so¬ boto, prite dni v mesecu in druge praznične dneve. Mesa so se brez dvojbe tudi vsled tega zdrževali, ker so se bali, da ne bi bilo kaj krvi poleg; kri Jo bila namreč Judom prepovedana; zato Judje vseh časov skrbno gledajo, da živali, katere meso vživajo, odteče vsa kri. Apostol se tukaj me peča podrobno s tem, kar je v prvem pismu v Korint povedal o tej zadevi. Tam je namreč jasno dokazal, da je vži- vanje maliških žrtev samo na sebi dovoljeno. Tukaj se mu gre samo zato, da bi razrušeno slogo med rimskimi brati obnovil. Svoj opomin k slogi naslanja na te misli: Obojni, v veri krepki poganski kristjani, in slabotni Judje delajo vsak po svoje iz enega in tistega namena, namreč zato, da bi bili Gospodu Kristusu všeč. Poganski kristjani ne smejo judovskih slabotnežev prezi¬ rati, kakor bi bili manj nego oni, kakor bi bili njihovi hlapci, marveč se zavedati, da so obojni Gospodovi služabniki. Take stvari, ki nimajo z vero nobenega bistvenega stika, je treba prepu¬ stiti božji sodbi. Kristus nas bo vse sodil, kakor apostol tudi iz Starega zakona dokazuje nava¬ jajoč iz preroka Izaija 1 tele besede: Kakor res¬ nično živim, pravi Gospod , se bo pripognilo meni vsako koleno, in vsi jeziki bodo spoznavali Boga. 2. Trdni v veri naj ne pohujšujejo slabotnih. Prej je sv. Pavel opominjal rimske kristjane, naj se zavoljo obrednih stvari med seboj ne prepirajo, in drug drugega ne obsojajo. Gotovo so namreč tudi judovski kristjani ostro sodili poganske, in jim bogvekaj očitali, ker se niso nič ozirali na določbe Mojzesove postave. V tem odstavku pa samo takozvane trdne v veri uči, naj slabotnejšim ne bodo v izpodtiko in naj jih ne pohujšujejo. Ta odstavek pričenja z besedami: Tako rajše sodite, da ne boste nastav¬ ljali bratu izpodtike ali pohujšanja. Sv. Pavel jasno pravi, da v Kristusu ni nobena jed sama na sebi nečista. Božje kraljestvo na zemlji, Je¬ zusova cerkev, se ne peča z jedjo in pijačo, tem¬ več s pravičnostjo in z mirom in z veseljem v sv. Duhu. Zato je pa tudi samo na sebi vse eno, ali kdo dela kako razliko med jedjo in pijačo, ali ne, vendar se pa mora kristjan ozirati na svoje brate, in ne sme tudi dovoljenih jedi vživati, če s tem pohujša druge kristjane. Medsebojni mir in složna vzajemnost je več, nego vse drugo. V tem zmislu pravi: Dobro je ne jesti mesa in ne piti vina, in nič ne storiti, nad čimur se tvoj brat izpodtika, ali pohujša. Zato uči: Če si prepričan, da so vse jedi čiste, in da te kot kristjana ne 1 Iz. 45, 23. 950 Vest. Sveto pismo. Sloga. Kim. 15, 14. 15. Sklep. vežejo določbe Starega zakona, ohrani to svoje prepričanje za se, nikar pa na zunaj ne dajaj slabotnim kristjanom pohujšanja. To pomenijo besede: Imaš li prepričanje? imej ga sam pri sebi, pred Bogom. Kdor pa nima tega prepričanja, in še vedno misli ali dvomi, ali so obredni zakoni v veljavi, ali ne, tak greši, je še obsojen, ako uživa prepovedane jedi. Za vse kristjane velja načelo: Vse, kar ni iz prepričanja, je greh. Človek greši namreč s svojo voljo. Ako se njegov razum moti in sodi, da je nekaj prepovedanega, kar ni, tega vendar ne more storiti brez greha. Nje¬ gova volja privoli namreč v tem slučaju v nekaj, četudi po napačni sodbi, slabega, in ker v to privoli, greši. Iz tega sledi pa tudi, da nihče ne sme tega storiti, o čimur dvomi, ali je prav, ali ne. Če kaj takega stori, greši. 3. Trdni v veri naj posnemajo Kristusa. V tem odstavku uči Pavel, kako naj se obnašajo kristjani do svojih sobratov, opominja jih, naj potrpežljivo prenašajo njihove slabosti, ter naj se takorekoč prilagodijo njim, da pospeše njihovo duhovno korist. Tako je delal tudi Kristus, kateri je zavoljo nas vzel nase najhujše zasramovanje, kakor je pisano: Zasra¬ movanje tvojih zasramovalcev je padlo name . 1 Te besede pomenjajo tole: Kristus govori Bogu: Zato ker se tebe držim, me zasramujejo ljudje, zasra¬ movanje proti tebi pada na me. Ob ti priliki govori apostol v kratki opazki o pomenu sv. pisma sploh, rekoč : Kar je namreč pisano, je v naš poduk zapisano, da imamo upanje po stanovitnosti in rsled tolažbe sv. pisma. V teh besedah govori o vsem sv. pismu Starega zakona: Branje sv. pisma tolaži človeka, razsvetli njegovega duha, ga ojači, da lažje pretrpi težave in nadloge sedanjega življe¬ nja, in da ga ne zapusti upanje srečnejše več¬ nosti. Daši nam pa sv. pismo deli utehe in poguma v trpljenju, vendar ne smemo pozabiti, da je glavni vzrok temu samo Bog; Bog daje potrpež¬ ljivost in tolažbo. Iz teh dveh reči pa izvira med¬ sebojna sloga in vzajemna ljubezen. Najdrago¬ cenejši sad te vzajemnosti je skupno češčenje božje dobrote zavoljo milosti, ki jih je izkazal po svojem včlovečenem Sinu Jezusu Kristusu. Da bi skupno in složno hvalili Boga vsi kristjani brez izjeme, opominja Pavel: Zavoljo tega sprej¬ mite drug drugega, kakor je tudi Kristus vas sprejel Bogu v čast. Kristus je Jude in pogane sprejel v svojo Cerkev, in jih zedinil med seboj; vsled tega morajo v složni in bratovski ljubezni ohra¬ niti to edinost. Judje so imeli zavoljo obljub, katere so prejeli njihovi očaki, takorekoč neko pravico na odrešenika. Bog je torej Jude poklical k zveličanju zavoljo svoje resničnosti, da je izkazal resničnost svojih obljub; pogane je pa poklical samo zavoljo usmiljenja. V Starem zakonu je pač napovedano, da bodo tudi pogani častili pravega Boga: Zato te bom, Gospod, hvalil med pogani, in pel tvojemu imenu . 1 Veselite se pogani z nje¬ govim ljudstvom , 2 Hvalite vsi pogani Gospoda, in povišujte ga vsa ljudstva , 3 4 Tako bo; Jesetova kore¬ nina in tisti, kateri požene iz nje, nanj bodo upah pogani 1 Tisti, kateri je pognal iz Jesetove kore¬ nine (Jese je bil oče Davidov) ni nihče drug, nego obljubljeni Odrešenik. S temi besedami iz Starega zakona hoče sv. Pavel zabičiti poganskim kristjanom resnico, da izvira Zveličar pravzaprav izmed Izraelcev, da torej ne smejo prezirati in zaničevati Judov, marveč da se morajo v spoštovanju do njih zdru¬ žiti ž njimi pri skupnem češčenju božjega usmi¬ ljenja. Na koncu tega odstavka blagoslavlja apostol rimske kristjane. Boga je prej imenoval Boga potrpežljivosti in tolažbe, tukaj ga imenuje Boga upanja, in se ozira na ravno prej zapisano mesto iz preroka Izaija, da bodo pogani upali na odre¬ šenika. Svojim ljubim Rimljanom želi veselja in miru v veri, in sicer zato, da bi bili od dne do dne bogatejši na upanju, katero je dar sv. Duha. Veselje in mir izvirata iz vere; iz vseh teh kreposti pa raste tisto močno krščansko upanje, katero se nikdar ne podere, katero človeka sprem¬ lja skozi celo življenje, do srečne večnosti. Sklep. 15, 14—16, 27. Prepričan sem pa, bratje moji, tudi sam za vas, da ste tudi vi sami polni ljubezni, napolnjeni z vsem spoznanjern, da morete drug drugega opominjati- Pisal sem vam pa nekoliko drzneje» 1 Ps. 18, 50. s Mojz. 32, 43. * Ps 117, 1. 4 Iz. 11, 10. 1 Ps. 69, 10. Kim. 15, 15—16, 18. Pavlovo delo. Pozdravi. 95 L da vam to pokličem v spomin vsled milosti, ki mi je dana od Boga zato, da bi bil duhovnik Jezusa Kristusa za po¬ gane, ter da bi duhovsko opravljal božji evangelij, da bi bila daritev poganov prijetna in posvečena v Svetem Duhu. Torej se smem ponašati v Kristusu Jezusu z ozirom na Boga. Ne drznem se namreč ničesar drugega reči, razen, kar je Kristus naredil po meni za ver¬ nost poganov z besedo in dejanjem, z močjo znamenj in čudežev, z močjo Svetega Duha, tako, da sem od Jeru¬ zalema in po okolici tja do Ilirije raz¬ širil Kristusov evangelij. Nisem pa oznanjal tega evangelija tam, kjer je Kristusovo ime že znano, da ne bi zidal na tujem temelju, temveč, kakor je pisano: „Tisti, katerim ni bil ozna¬ njen, bodo videli, in kateri niso slišali, bodo razumeli.“ To me je tudi najbolj zadrževalo, da nisem prišel k vam; tudi sedaj sem zadržan. Ker pa sedaj nimam nič več Prostora v teh pokrajinah, imam pa že davno, dolgoletno željo, vas obiskati, upam, da vas bom videl mimogrede, ko se napotim v Španijo, da me boste spremili tjakaj, ko se vas prej nekoliko naužijem. Zdaj se ravno napravljam v Jeru¬ zalem postreč svetim. Macedonci in Ahajci so namreč sklenili napraviti zbirko za ubožce med jeruzalemskimi svetimi. Radi so to storili, saj so tudi njihovi dolžniki. Ker so namreč pogani deležni njihovih duhovnih darov, so dolžni jim postreči s svojimi telesnimi darovi. Potem, ko to opravim, in jim izročim ta sad, pojdem mimo vas na špansko. Vem pa: Ko pridem k vam, bom prišel z obilnim blagoslovom Kri¬ stusovega evangelija. Zato vas prosim, bratje, po našem Gospodu Jezusu Kri¬ stusu in po ljubezni Svetega Duha: Pomagajte mi s svojimi molitvami zame Pri Bogu, da bi bil rešen nevernikov v Judeji, in da bi bil dar moje postrežbe svetim v Jeruzalemu všeč, da bi mogel Priti k vam z veseljem po božji volji in se poživiti med vami. Bog miru pa bodi z vami vsemi! Amen. Priporočam vam pa Febo, našo sestro, ki je služabnica kenhrejske cerkve, da jo sprejmete v Gospodu, kakor se spodobi svetim, in ji poma¬ gate pri vseh opravkih, kjer bi vas potrebovala. Ona je namreč tudi mno¬ gim pomagala in tudi meni. Pozdravite Prisko in Akvila, moja pomočnika v Kristusu, ki sta tvegala svoji glavi za moje življenje, katerih ne zahvaljam samo jaz, marveč vse cerkve med pogani, —- in cerkev, ki je v njuni hiši. Pozdravite Epeneta,- meni preljubega, ki je prvenec Azije v Kri¬ stusu. Pozdravite Marijo, ki se je zelo trudila za vas. Pozdravite Andronika in Junijo, moja sorodnika in sojetnika, ki imata veljavo pri apostolih, ki sta tudi pred menoj sprejela vero v Kri¬ stusa. Pozdravite Ampliata, meni pre¬ ljubega v Gospodu. Pozdravite Urbana, našega pomočnika v Kristusu Jezusu in mojega predragega Stahija. Pozdra¬ vite Apela, izkušenega v Kristusu. Po¬ zdravite vse iz Aristobulove hiše. Po¬ zdravite Herodiona, mojega sorodnika. Pozdravite, kar jih je v Gospodu iz Narcisove hiše. Pozdravite Trifeno in Trifozo, ki se trudita v Gospodu. Po¬ zdravite Perzido, preljubo, ki se je mnogo trudila v Gospodu. Pozdravite Rufa, izvoljenega v Gospodu in nje¬ govo mater, ki je tudi moja. Pozdra¬ vite Asinkrita, Flegonta, Herma, Pa- troba, Hermesa in brate, ki so ž njimi. Pozdravite Filologa in Julijo, Nereja in njegovo sestro in Olimpiado in vse svete, ki so ž njimi. Pozdravite se med seboj s svetim poljubom. Vse Kristusove Cerkve vas pozdrav¬ ljajo. Prosim vas pa, bratje, pazite na tiste, kateri delajo razpore in pohuj¬ šanje proti nauku, ki ste se ga naučili, in ogibajte se jih. Taki namreč ne slu¬ žijo Kristusu, našemu Gospodu, marveč svojemu trebuhu in s sladkimi bese¬ dami in s prilizovanjem zapeljujejo ne¬ dolžna srca. 952 Rim. 16, 19—27. Zadnji pozdravi in zahvala Bogu. Kje je Pavel pridigoval V Vaša poslušnost je razglašena po vseh krajih. Zato se veselim zavoljo vas. Želim pa, da bi bili modri v do¬ brem in preprosti v hudem. Bog miru pa mahoma steri satana pod vašimi nogami. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vami! Pozdravlja vas Timotej, moj po¬ močnik, in Lucij in Jazon in Sosipater, moji sorodniki. Pozdravljam vas v Gospodu tudi jaz, Tercij, ki sem pisal ta list. Pozdravlja vas Kaj, moj gospo¬ dar, in vsa cerkev. Pozdravlja vas Erast, mestni ključar in brat Kvart. Milost našega Gospoda Jezusa Kri¬ stusa bodi z vami vsemi! Amen. Njemu pa, — ki vas more potrditi po mojem evangeliju - in oznanjevanju Jezusa Kristusa, po razodetju skriv¬ nosti, ki je bila zamolčana od večnih časov, ki je pa zdaj odkrita po pre¬ roških pismih vsled povelja večnega Boga, za poslušnost v veri oznanjena med vsemi pogani, — edinemu modremu Bogu, po Jezusu Kristusu, — njemu bodi čast in slava od vekov na veke! Amen. It a 7 ,1 a g a. 1. Zakaj je Pavel tako pisal? Pi¬ smo v Rim je sv. Pavel začel s precej dolgim uvodom; tudi konec, ki ga sedaj pričenjamo raz¬ lagati, je mnogo daljši, nego v drugih njegovih pismih. Nazadnje se ne drži več tistega strogega reda, katerega se je prej v celem pismu tako vestno držal, marveč pripoveduje razne stvari, kakor mu ravno pridejo pod pero. Najprej se takorekoč opravičuje, zakaj je Rimljanom tako odkrito in drzno pisal; on še ni bil nikoli v Rimu in zato bi se morda komu čudno zdelo, kako se upa tako resno in odločno pisati po večini neznanim ljudem. Svojo drznost opravičuje s tem, ker je nje¬ gova posebna dolžnost, oznanjati evangelij med pogani. Priznava, da so rimski kristjani tako dobri in tudi tako izvedeni v krščanskih resnicah, da ne potrebujejo takorekoč tujega opominjevalca, toda on ima vendar pravico, da stopi pred nje, ker ga je Kristus poslal pred vsem med pogane, da bi bila daritev poganov prijetna in posvečena v sv. Duhu. Pogani so daritev; oznanjevanje evan¬ gelija je duhovsko opravilo, ki se ž njim ta da¬ ritev Bogu daruje; apostol je pa duhovnik. Ravno zato, ker mu je Bog izročil apostolsko službo, in ker je duhovnik Jezusa Kristusa, se sme s tem ponašati, kar je storil za Boga, toda pri tem ne hvali sebe, marveč samo Kristusa, s ka¬ terega močjo je deloval. Vse, kar je storil Pavel z besedo, dejanjem in s svojimi čudeži, je prav¬ zaprav le Kristusovo delo. Od Jeruzalema do Ilirije je razširil Kristusov evangelij. Jeruzalem imenuje zato, ker je tam pravzaprav začel svoje delo, ko je bil sprejet med apostole, 1 2 in ker je bil Jeruzalem z okolico takorekoč najskrajnejši kraj na vzhodu, kjer je on evangelij oznanjeval. Nasproti temu imenuje najskrajnejši kraj na za- padu, namreč Ilirijo. Drugod nikjer ne slišimo nič o kaki apo¬ stolski poti v Ilirijo; morda je na svoji poti skozi Macedonijo, ki jo je zvršil malo prej, nego je pisal v Rim, zadel ob to deželo. Stari Grki so imenovali vse gorate pokrajine severozapadno od svoje domovine Ilirik, ali Ilirija. Rimljani so pa to ime prilagali pokrajini vzhodno od Italijo in južno od Istra (Donave). Kasneje se je ime¬ novala Ilirija samo vzhodna obal ob Jadranskem morju. Sv. Pavel je torej na svoji poti prišel tudi v kraje, kjer danes prebivajo Slovani. Načelo, ki se je ravnal po njem pri svojem delu, omenja takole: Nisem pa oznanjeval evangelija tam, kjer je Kristusovo ime že znano, da ne bi zidal ncl tujem temelju, temveč, kakor je pisano: Tisti, ka¬ terim ni bil oznanjen, bodo videli, in kateri niso slišali, bodo razumeli J Sv. Pavel je torej po svojih lastnih besedah hodil le po takih krajih, kamor še ni prišel nobeden drug krščanski oznanjevalec. To je bila pač naloga vseh apostolov; oni niso mogli v posamnih krajih dolgo ostati, marveč so morali skrbeti, da so v čimnajveč krajih uteme¬ ljili krščanstvo. Daljno izpopolnitev so morali prepustiti svojim učencem; tako je delal tudi Pavel. 2. Zakaj hoče Pavel v Iti in ? T a odstavek pričenja Pavel z besedami: To me J e tudi najbolj zadrževalo, da nisem prišel k vami tudi sedaj sem zadržan. S tem hoče reči: K er sem imel toliko misionskega dela po takih krajih, kjer še nihče ni oznanjeval Kristusa, zato nisem mogel izpolniti svoje davne želje, da bi obiskal 1 Dej. ap. 9, 26. nasl 2 Iz. 52, 15. Feba. Pozdravi prijateljem. 953 Rim. Zdaj sem še zadržan, zdaj imam še nekaj važnih opravil, to bo pa kmalu opravljeno in potem pridem v večno mesto. Nato opisuje Pavel, kako upa urediti svoja Pota, da doseže svoj namen, in obišče rimske kristjane. Najprej mora v Jeruzalem, da ponese tjakaj zbirko, ki so jo macedonski in ahajski kristjani darovali jeruzalemskim revežem. Potem namerava odriniti na Špansko, da tudi tam ozna¬ čuje Kristusa in obišče tako najskrajnejši zapad velike rimske države. On pravi: Zdaj ravno se napravljam, v JeruzalemJ Iz tega vidimo, da je pisano pismo v Kirn ravno, preden je Pavel za¬ pustil Korint. Na potu na Špansko se hoče Pavel ustaviti v Rimu. Silno lepo je, kako zna Pavel prositi za reveže. Ko omenja zbirko med Macedonci in Ahajci, pravi tako-le: Radi so to storili, saj so tudi njihovi dolžniki, namreč dolžniki revnih Je¬ ruzalemskih kristjanov, ker so namreč pogani deležni njihovih duhovnih darov, so dolžni jim po¬ streči s svojimi telesnimi darovi. S tem hoče ne¬ naravnost tudi rimske kristjane opozoriti, naj se spomnijo revnih sobratov v Jeruzalemu. Sv. Pavel sluti nevarnosti, katere ga čakajo; Pravi namreč: Pomagajte mi s svojimi molitvami Pm Bogu, da bi bil rešen nevernikov v Judeji. Iz tega se jasno vidi, da se popolnoma na¬ tančno zaveda, kakšne nevarnosti ga čakajo na Potu v Jeruzalem. Dobro je poznal besno sovra¬ štvo judovskih prvakov, in od njih nahujskanega ljudstva do svoje osebe; zato se tako ganljivo Priporoča rimskim kristjanom, naj molijo zanj, *la bi mogel srečno zvršiti svoj načrt in vesel dospeti med nje v rimsko mesto. 3. Priporočilo diakonice Febe. Apo- stol proti koncu svojega pisma omenja razne osebne zadeve in sporoča različne pozdrave. Naj- P re j pa priporoča rimskim kristjanom Rebo, ki 1° imenuje svojo sestro in služabnico kenhrejske cerkve. Kenhreja se je imenovalo primorsko pred- Uiestje korinškega mesta. Iz vsega se da sklepati, je ravno ta Feba nesla Pavlovo pismo v Him, kamor je šla skoraj gotovo po svojih lastnih opravkih. Sestro jo imenuje zato, ker je bila kristjana, služabnico kenhrejske cerkve pa zato, ker je v Kenhreji opravljala neko cerkveno službo. V prvi cerkvi so imeli za razne cerkvene 1 Prim. Dej. ap. 24, 17 ; 2. Kor. 8, 9. potrebe tudi ženske služabnice, ki so se imeno¬ vale z grškim imenom diakonise ali diakonice, kakor bi rekli po našem. Take diakonice so mo¬ rale zlasti skrbeti za reveže, bolnike in tujce. Ker je cerkvena srenja v prvih časih sama za vse to skrbela, zato je popolnoma umljivo, da je potrebovala za postrežbo spretnih ženskih rok. Med diakonice je sprejel škof ali duhovni pred¬ stojnik v srenji device ali pa vdove, ki niso bile več nego enkrat omožene. Nosile so se vse tako kakor vdove; imele so temno obleko. V cerkvi je bil zanje določen poseben prostor. Preden so bile sprejete, so morale obljubiti, da se ne bodo omožile. Iz raznih cerkvenih pisateljev vemo tudi, da so diakonice vzgajale osirotele otroke, in da so ženske pripravljale h krstu in jim stregle, ko se jim je delil ta zakrament. Feba je bila tudi diakonica, in kakor pravi Pavel, je svojo službo zelo dobro opravljala, ter je celo apostola v mar¬ sičem podpirala. 4. Pozdravi prijateljem. Pavel na¬ števa na to celo vrsto imen ženskih in moških oseb, katerim sporoča prisrčne pozdrave. Iz tega se vidi njegova ljubeznivost in očetovska ter prijateljska ljubezen. Vkljub temu, da je imel toliko velikih skrbi in težav, je vendar takorekoč na vsakega kristjana, ki ga je poznal, posebej mislil. Nič ni čudnega, da je poznal tudi mnogo rimskih kristjanov, ker je bil Rim pač središče tedanjega sveta, in ljudje so iz cele rimske države vreli vanj. Zato je tudi mnogo verni¬ kov, ki jih je na svojih potih spoznal in katere je morda sam izpreobrnil h Kristusu, iz raznih vzrokov in ob raznih prilikah prišlo v Rim. Nič ni torej čudnega, če Pavel tiste izmed njih, za katere je vedel, da so v Rimu, posebej pozdravlja. Najprej sporoča pozdrav Briški ali Priscili in Akvilu, krščanskima zakonskima iz Ponta, ki sta se bila že prej nastanila v Rimu. Ukaz cesarja Klavdija je tudi ta dva judovska kristjana pregnal iz mesta. Iz Dejanj apostolov vemo, 1 da sta šla najprej v Korint in od tam s Pavlom v Efez. 2 V Efezu se je zbirala v njunem stanovanju krščanska cerkev. 3 Ko je cesarjev ukaz izgubil svojo veljavo, sta se vrnila v Rim, toda tam nista stalno ostala. Ko je namreč Pavel pisal svoje drugo pismo Timoteju leta 66, sta bila 1 Dej. ap. 18, 2. 2 Dej. ap. 18, 18. 26. 3 I. Kor. 16, 19. 954 Paljnji pozdravi. zopet v Efezu. 1 O teh dveh, njemu posebno ljubih zakonskih, pravi, da sta tvegala svoji glavi za njegovo življenje, da sta se torej zanj izpostavila smrtni nevarnosti. Morda se je to zgodilo v Efezu, o priliki, ko je srebrar Demetrij nahujskal ljud¬ stvo proti Pavlu. 2 Drugi, ki jih Pavel tukaj pozdravlja (vseh skupaj je 24) niso nikjer drugod, ne v njegovih pismih, ne v Dejanjih apostolov imenovani. Stara sveta izročila izpovedujejo, da so bili večinoma Škofje in mučenci med njimi. Prvega imenuje Pavel Epeneta, ki mu pravi prvenec Azije v Kri¬ stusu. Azijo misli tukaj prokonzularno rimsko pokrajino Azijo, ne pa cele Male Azije. Epenet je bil torej prvi kristjan iz te pokrajine. Dalje pravi: Pozdravite Marijo, hi se je zelo trudila za vas. O tej Mariji ne vemo ničesar več. Ali je ta žena posebno zvesto stregla bolnikom in revežem, ali je tudi razširjala krščansko vero med pogani, nam ni znano. Zanimivo pa je, kako brž je krščan¬ stvo premagalo sramotno suženjstvo, v katerem so zdihovale ženske pred Kristusom. V Starem zakonu ni imela ženska nobene samostojnosti med ljudstvom in nobenega pomena za versko življenje. Z božjo materjo se je to na enkrat iz- premenilo. Že v evangeliju beremo, da so pobožne žene stregle Gospodu pri njegovem delu, in da so ga podpirale s svojim premoženjem. 3 Žene so ostale zveste Zveličarju tudi, ko so apostoli bežali od njega, in so ga spremile do križa. 4 Tako so že od prvih časov sem tudi žene po¬ magale graditi veličastno stavbo božje cerkve, žrtvovale se zanjo, in če je bilo treba, darovale tudi svoje lastno življenje. Nekaj oseb imenuje Pavel svoje sorodnike; Andr onika in Junijo, Jazona, Sosipatra in Hero- diona; skoraj gotovo zato, ker so bili iz Benja¬ minovega rodu. Izmed dalje naštetih oseb pravi staro izročilo, da je bil Stahij eden izmed 70 Gospodovih učencev in pozneje prvi škof v Bi¬ zancu. Apel je bil kasneje baje škof v Smirni ali Herakleji, Hcrodion pa škof v Tarzu. Aristobul, čigar hišo tudi pozdravlja Pavel, je skoraj go¬ tovo nečak Heroda Velikega, ki je bil s svojima bratoma Agripom in Herodom v Rimu vzgojen. Brata sta dosegla kraljevsko čast, on je pa ostal 1 2. Tim. 4, 19. 2 Dej. ap. 19. 23 nasl. 8 Primeri Luk. 8, 3. 4 Jan. 19, 25. kot zasebnik v Rimu in je imel pri cesarja Klavdiju velik vpliv. Kakor se vidi, se je izpre- obrnil h krščanski veri, in zato ga Pavel z vso njegovo družino prisrčno pozdravlja. Tako po- dravlja tudi kristjane iz Narcisove hiše. Narcis je bil tajnik cesarja Klavdija in je imel veliko oblast na dvoru. Cesar Nerva ga je pa dal brez vzroka umoriti leta 54 po Kristusu. Njegova hiša, torej njegovi bližnji sorodniki in sužnji so pa postali kristjani. Daši je bil torej že dlje časa mrtev, se je njegovo ime še vedno v časti ohranilo. Trifena in Trifoza sta bili po rimskem mu- čeniškem zapisniku sestri iz Ikonija, ki jih je sv. Pavel s sv. Teklo vred izpreobrnil. Ker pravi o njih, da se trudita v Gospodu, smemo misliti, da sta bili diakonici v Rimu. Ruf je bil baje sin Si¬ mona iz Cirene. 1 Mater tega Rufa imenuje Pavel tudi svojo mater; brez dvojbe mu je izkazovala že v Jeruzalemu ljubezen in udanost. Sv. Pavel hoče pozdraviti vse rimske kristjane, ne samo tistih, katere je imenoma naštel, zato pravi: P°' zdravite se med seboj s svetim poljubom. Judje so se splošno pozdravljali s poljubom, kakor vemo že iz evangelija. 2 To znamenje medsebojne lju¬ bezni se je ohranilo tudi pri prvih kristjanih. Večkrat beremo o svetem poljubu, o poljubu lju¬ bezni, o poljubu v Gospodu, o poljubu miru itd. 5. Drugi pozdravi in opomini« P a ' vel piše: Vse Kristusove cerkve vas pozdravlja)°- Vedel je pač, da govori lahko v imenu vseh kri¬ stjanov celega sveta, ker se vsi silno vesele, da je v središču rimske države Kristusova vera tako krepko poganjala, in brez dvojbe vsi žele rim¬ skim kristjanom sreče in božjega blagoslova. Potem pa opominja k edinosti; spominja se nam¬ reč prenapetih krščenih Judov, kateri so povsod po svetu izkušali s svojimi neosnovanimi zahte¬ vami napraviti razdor in prepir med kristjani. Zato naroča tudi rimskim kristjanom, naj se takih ogibajo, in naj se drže tistega nauka, ki so g a sprejeli od apostolov. Korenina, iz katere poga¬ njajo krive vere in razdori med verniki, je P° apostolovih besedah umazana sebičnost. Taki laži- učitelji in sleparski zapeljivci služijo pri svojem grdem delu samo svojemu trebuhu. Da pa morejo zapeljevati preproste nedolžne ljudi, zato rabiJ 0 sladke besede in se prilizujejo. Zgodovina krščan¬ ske cerkve nam izpričuje, da so bili krivoverci 1 Glej Mark. 15, 21. 2 Primeri Luk. 7, 45, 22, 48. Mat. 26, 48. Tercij, Kaj. Slavospev. 955 vedno taki. Zato slove Pavlov spomin, ki ga zlasti Timoteju in Titu ponovno poudarja: Ogibajte se jih . 1 Pavel zaupa Rimljanom, ker ve, da so evan¬ gelija poslušni, upa tudi, da bo Bog potrl satana pod njihovimi nogami; to se pravi, da bodo z božjo pomočjo vse tiste pomočnike hudobnega duha, ki bi hoteli iz dobičkarije delati nemir v njihovi cerkvi, premagali in zatrli. Na to jim sporoča še nekaj pozdravov od oseb, ki so bile v njegovem obližju. Zanimiva je opazka, ki jo beremo v njegovem pismu; pozdrav¬ ljam vas v Gospodu tudi jaz, Tercij, ki sem pisal ta list. Iz tega vidimo, kakor smo že v razlagi drugega pisma v Solun povedali , 2 da Pavel ni sam pisal svojih pisem, temveč jih je narekoval. Pisec, kateremu je narekoval pismo v Rim, se je imenoval Tercij. Ta mož je porabil priliko in je, seveda brez dvojbe s Pavlovo vednostjo uvrstil svoj pozdrav v pismo. Pozdravlja vas Kaj, moj gospodar, in vsa cerkev. V Dejanjih apostolov in v apostolskih pismih poznamo štiri Kaje. Prvi je Korinčan, ki ga je Pavel krstil ; :i tukaj je brez dvojbe ta ime¬ novan. Pri njem je Pavel stanoval, in v njegovi hiši se je zbirala krščanska srenja k božji službi. Drugi Kaj je Macedonec, ki je bil v Efezu ob Demetrijevi vstaji z Aristarhom vred ujet . 4 Tretji, iz Derb doma, je spremljal Pavla na zadnji poti 1 Glej II. Tim. 2, 1-5, 21 nas!.; Tit. 3, 9 nasl. 8 II. Tes. 3, 17. 5 I. Kor. 1, 14. 4 Dej. ap. 19, 29. v Jeruzalem , 1 in četrti je tisti, kateremu je sv. Janez pisal svoje tretje pismo. Apostol sporoča še Erastov in Kvartov pozdrav. Erast je bil ključar v Korintu ; imel je torej upravljati mestni davek. O bratu Kvartu nimamo nobenih drugih sporočil. O. Slovesni slavospev. Pavlova srčna želja, da bi tudi med rimskimi kristjani ozna¬ njeval evangelij, se je z njegovim pismom že deloma izpolnila. Predobro pa ve apostol, da člo¬ veške besede, tudi njegove, ne veljajo nič, ako jim ne da Bog svojega blagoslova. Zato ni za¬ dovoljen pri tem svojem pismu z navadnim vo¬ ščilom, s katerim sklepa druga pisma, marveč vzvišena vsebina njegovega pisma in veliki pomen rimske cerkve ga tako prevzame, da k sklepu v veličastnih besedah proslavi božjo moč in veli¬ častvo. V tem svojem slavospevu hvali Boga, ker je razodel skrivnost Kristusovega včlovečenja in njegovega odrešenja, in je to skrivnost razglasil tudi med pogani. Ta skrivnost je bila zamolčana od večnih časov. Bog je namreč svoje odrešenje od vekomaj sklenil, razodel ga je pa, ko so se dopolnili časi, in je tudi naročil in ukazal, da morajo za to izbrani poslanci razodeto božjo skrivnost oznanjati po celem svetu za poslušnost v veri, to se pravi: zato da jo poslušalci verno sprejmejo, in se ž njo zveličajo. Njemu, ki v svoji dobrotljivosti zveličuje svet, edinemu modremu Bogu po Jezusu Kristusu kliče Pavel na koncu svojega pisma čast in slavo od vekov na veke. 1 Dej. ap. 20, 4. Božja služba pod milim nebom ob Jordanu. 956 čas in kraj pisma v Efez. Vsebina. Uvod v pismo v Efez. I. Kdaj in čemu je bilo spisano? Ko je bil Pavel v Kirnu zaprt, so prihajali iz raznih krajev njegovega prejšnjega misionskega delovanja poročevalci, ki so mu naznanjali, kako se med kristjani godi. Povedali so mu, kako napreduje vera, kako se kristjani vadijo v raznih krepostih, kako napreduje medsebojna ljubezen, hkrati pa tudi povedali, kar je bilo slabega: da so se nekateri jeli pridruževati nasprotnim in zmotnim naukom, da so drugi v svojem življenju kazali žalostne slučaje človeške slabosti, da je namesto sloge marsikje zavladal prepir. Prvo mesto, iz katerega je dobil Pavel poro¬ čilo v Kim, je bilo Efez. V to mesto je bil prišel Pavel, ko se je od svojega drugega misionskega potovanja vračal iz Korinta v Antiohijo. Ker pa takrat ni utegnil dalje časa ostati v mestu, je obljubil, da se čim najprej povrne tjakaj. To obljubo je izpolnil na svojem tretjem misionskem potu, ko je skoraj tri leta ostal v Efezu. V tem času se je tam ustanovila mnogobrojna krščanska srenja, ki je imela večinoma bivše pogane v svoji sredi. Poročilo o Efezu in tudi nekaterih drugih cerkvah v Mali Aziji je prinesel Pavlu neki Tihik. O njem nam ni mnogo znanega. Sv. Hijeronim pravi, ko ga omenja, da pomeni njegovo ime toliko kot „molčeč“; iz tega bi po pravici skle¬ pali, da je bil ta mož Slovan, in da se je Tihik imenoval od besede „tih“. Sv. Pavel ga je že odprej poznal in ga je imel silno rad. O njem govori kot o svojem ljubem prijatelju, imenuje ga svojega preljubega brata, zvestega služabnika in sodelavca v Gospodu. Po starem cerkvenem poro¬ čilu je umrl Tihik na Pafu, mestu ciperskega otoka, kot prvi tamošnji škof. Po poročilih, ki jih je prejel sv. Pavel od Tihika, je sklenil, da napiše par pisem. Med temi je bilo v prvi vrsti njegovo pismo v Efez. Ne smemo si misliti, da je bilo pisano samo v Efez, marveč namenjeno je bilo vsem krščanskim srenjam v Mali Aziji, ka¬ terih središče je bilo efeško mesto. Njegovo pismo je poleg pisma v Kolose zlasti globoko in veli¬ častno. Vsi cerkveni očetje so se pečali s tema pismoma, toda niso prišli do dna, in niso izčrpali visokih in prekrasnih misli, ki jih je Pavel vanju nanizal. Pismo v Efez in v Kolose je pisano ob času, ko je bil Pavel v Rimu zaprt, in ko še nikakor ni vedel, kako se bo izšlo ž njim. Skoraj gotovo ju je pisal kmalu potem, ko je prišel v Rim. II. Vsebina in razdelitev. 1. Vsebina. Apostol pove glavno vsebino svojega pisma v besedah: Hvaljen bodi Bog, ki nas je blagoslovil z vsem duhovnim blagoslovom v nebesih v Kristusu. Te misli pojasnjuje Pavel in sicer takole: Ta božji blagoslov, po katerem so kristjani poklicani k zveličanju, ima svoj končni vzrok v svobodni volji božji; Bog pokliče, kogar sam hoče; to pa dela iz ljubezni. Namen tega poklica k zveličanju je ta, da bi bili kristjani sveti in neomadeževani pred Bogom, da bi s Kri- stusom združeni ostali božji otroci, da bi z vsem tem počastili božje veličanstvo. Nihče ne more poznati božje volje, zato je bil tudi ta načrt zveličanja skrivnost božje volje- Ko so se pa izpolnili časi, se je zvršil po Kri¬ stusu, in sicer s tem, da je Kristus s svojo krvjo vernike takorekoč zase odkupil. Pavel je želel, naj bi bralci njegovega pisma ohranili milost poklica k zveličanju, in naj bj tudi čimdalje bolj jasno spoznavali resnice, k 1 jih je Bog razodel. V ta namen našteva in opi¬ suje temeljne resnice Kristusovega razodetja 1 Kristus sedi na desnici Božji kot kralj, ki m 11 je vse podložno; posebej je pa glava, poglavar Cerkve, katero je ustanovil. Cerkev je potem¬ takem njegovo telo. Verniki so torej pravzaprav udje enega telesa, katero ima svoje življenj®! svojo moč v Kristusu, svoji glavi. Odrešenje, ki ga je prinesel Kristus, je vzvi¬ šeno in ima silno moč. Pred izpreobrnenjem s ° bili bralci njegovega pisma otroci jeze po natori ; vsled svoje rodbinske zveze z Adamom so bih duhovno mrtvi in podvrženi raznovrstnim grešni® razvadam. Po odrešenju so pa postali takorekoč na novo ustvarjeni in so dobili milost, s katero morejo zvrševati dobra, krepostna dela. Apostol posebno natančno pojasnjuje, da so k zveličanju poklicani tudi pogani. To skrivnost) pravi, mu je Bog posebej razodel. Stari zakon je takorekoč s Kristusom na križ pribit, in J e postal potemtakem brez veljave. Od takrat se ljudje nič več ne ločijo v pogane in Jude, marveč Razdelitev. 957 obojni so takorekoč en sam nov človek; to se Pravi: Kristus je ustvaril iz Judov in poganov e no med seboj in z Bogom tesno združeno krščan¬ sko ljudstvo. V nobenem drugem pismu ni Pavel tako jasno in odločno povedal, da v krščanstvu ni med Pogani in Judi nobenega razločka več. Pogani niso UiČ več tujci ali priseljenci, marveč so domačini božje družine ravno tako, kakor izpreobrnjeni Judje. Na koncu dodaja Pavel več lepili opominov svojim bralcem. Pred vsem jim naroča, naj bodo složni in edini med seboj, in naj napredujejo v Jobrem. Silno lepi so tudi nauki, ki jih Pavel daje posameznim stanovom : zakonskim med seboj, otrokom do starišev, starišem do otrok, sužnjem do gospodarjev in gospodarjem do sužnjev. Na koncu opisuje v krasnem odstavku, kako naj se oborožijo kristjani v duhovnem boju proti hudob¬ nemu duhu. 2. Razdelitev. Pismo v Efez se deli v dva dela; v prvem delu 1, 1 do 3, 31, opisuje Pavel verske nauke, ki smo jih v prejšnjem od¬ stavku v kratkem podali; zlasti je znamenit nauk o cerkvi, ki ga tu prvič čujemo od Pavla. Kavno vsled tega nauka je pismo v Efez za vse čase posebno dragoceno. Drugi del, 4, 1, do 6, 24, pa obsega nraven poduk, opomine za krščansko življenje, ki so bili sicer najprej namenjeni samo kristjanom v Efezu in okolici, ki pa imajo vendar svojo veljavo in svoj pomen za vedno. Romarji na Jutrovem. 958 Ef. 1, 1 — 14. Božja izvolitev in odi-ešenje. Pismo v Efez. Prvi del. O Cerkvi. p i- I. Zahvala za zveličanje. 1 , 1 — 14 . Pavel, po božji volji apostol Jezusa Kristusa, — vsem svetim, ki so v Efezu, in vernim v Jezusu Kristusu: Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa! Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je blagoslovil z vsem duhovnim blago¬ slovom v nebesih v Kristusu. Saj nas je izvolil v njem, preden je bil svet ustvarjen, da bi bili v ljubezni sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem, ko nas je že naprej določil za svoje otroke po Jezusu Kristusu, kakor je dopadlo njegovi volji, v čast njegove vzvišene milosti, ki nam jo je podaril v svojem preljubem Sinu. V njem imamo odrešenje po njegovi krvi, odpuščenje grehov po bogastvu njegove milosti, katere nam je preobilno podelil v vsi modrosti in razumnosti. Razodel nam je namreč skrivnost svoje volje, kakor mu je bilo všeč, in kakor je sklenil sam pri sebi, da zvrši izpolnjenje časov in zedini vse v Kristusu, kar je v nebesih, in kar je na zemlji; v tistem Kristusu, ki smo bili v njem tudi mi izvoljeni, naprej določeni po sklepu Onega, kateri vse dela po sklepu svoje volje, da bi hvalili njegovo slavo, ki smo prej upali v Kristusa. V njem ste tudi vi, odkar ste slišali besedo resnice, evangelij svo¬ jega zveličanja; v njem ste tudi vi v svoji veri zapečateni z obljubljenim Svetim Duhom, ki je zastava naše ded- ščine, da se reši lastnina, in da hva¬ limo njegovo čast. Razlaga. 1. Božja Izvolitev. Po kratkem pozdravu pričenja Pavel svoje pismo s tem, da zahvali 3 , 21 . Boga za duhovne dobrote, ki jih je v Kristusu podelil vernikom. Tako-le pravi: Saj nas je iz¬ volil v njem, predenje bil svet ustvarjen, ...določil za svoje otroke po Jezusu Kristusu. Kakor v pismu v Rim, tako tudi tukaj dokazuje Pavel, da nas je Bog brez našega zasluženja poklical k zveli¬ čanju; od vekomaj je določil svoje izvoljence. Namen temu je tisti, ki je namen vsega stvar¬ stva, namreč čast njegove vzvišene milosti. Po Kri¬ stusu očisti Bog človeka grehov, in ga ozaljša s posvečujočo milostjo, da je potem res v ljubezni svet in brez madeža pred njegovim obličjem, in da je pravi božji otrok. Odrešil nas je Kristus s svojo krvjo; v tem se je pokazalo neskončno bogastvo božje ljubezni do nas. 2. Skrivnost učlovečenja. Bog je 0< ^ vekomaj sklenil nas odrešiti, toda način njego¬ vega odrešenja je bil skrivnost, in šele, ko so se dopolnili časi, ko je poslal svojega Sina na svet, nam je po njem razodel to skrivnost. Namen Kristusovega prihoda je bil, da se v njem vsi zedinimo. Po grehu je bilo namreč vse stvarstvo takorekoč razbito med seboj, prepad je zijal med svetom in med Bogom, med človekom, angeli m drugo naravo. Greh je porušil prvotno edinost, po odrešenju hoče Bog zopet vesoljstvo zediniti v Kristusu; to, kar je bilo po grehu razbito m razdeljeno, postane v njem zopet edino. Sv. Pavel pravi: V Kristusu smo bili tudi mi izvoljeni, d a bi hvalili njegovo slavo, ki smo prej tipali v K rl ' stusa. Tukaj misli posebej na judovske kristjane; v judovski zgodovini vlada od začetka upanje na bodočega Odrešenika. Judje so torej res že p re J upali v Kristusa, preden je prišel. Pogani s° živeli brez upanja, in so šele po evangeliju zve¬ deli o Odrešeniku. Judje so pa že tisočletja P re d čakali nanj. Iz tega se tudi vidi, da je judovski narod, ko ni hotel sprejeti Kristusa, na katerega je merila vsa njegova zgodovina in vse njegovo versko in javno življenje, takorekoč samega sebe umoril s svojo nevero. Nato se obrača Pavel na svoje bralce, ki s0 bili po ogromni večini bivši pogani: V njem ( v Kristusu) ste vi, odkar ste slišali besedo resnice, Zastava Svetega Daha. lif. 1, 15—2, 10. Mofi Kristovega odrešenja. 959 v njem ste tudi vi v svoji veri zapečateni z obljub¬ ljenim Svetim Duhom, lci je zastava naše dedščine, da se reši lastnina in da hvalimo njegovo čast. Te besede imajo ta le pomen: Kristjani sprejmejo pri sv - trsta in pri sv. birmi takorekoč pečat Svetega Duha. Sveti Duh jih potrdi, da so pravi kristjani; s tem dobi človek zastavo, aro, da bo podedoval v ečno zveličanje. Sveti Duh, ki ga sprejme s po¬ svečujočo milostjo vred, je pač najveličastnejša zastava. Po pravici kliče torej sv. Hieronim: „Če J e že ara tolika, kolika bo šele posest.“ Bog nas Pa potrjuje s Svetim Duhom tudi zato, da se reši lastnina. V Starem zakonu so se imenovali Izra¬ bi v nasprotju s pogani božja lastnina . 1 Tako 86 tudi v Novem zakonu imenujejo kristjani po¬ sebna božja lastnina. Sv. Peter naravnost imenuje kristjane ljudstvo za last . 2 V Dejanjih apostolov govori sv. Pavel azijskim duhovnikom o Cerkvi božji, katero je pridobil Kristus s svojo krvjo . 3 T° pomenja tudi tukaj beseda lastnina v tem-le zmislu: Bog vas je zapečatil s Svetim Duhom uajprej zato, da se rešite z vsemi kristjani vred, ki so njegova lastnina, potem pa zato, da vsi hvalimo božjo čast. II. Polivala in prošnja. 1, 15—2, 10. Kar sem zvedel o vaši veri v Go¬ spoda Jezusa in o ljubezni do vseh svetih, se vsled tega tudi jaz ne neham zahvaljevati za vas in se vas spomi- Bjati v svojih molitvah, naj vam Bog Bašega Gospoda Jezusa Kristusa podeli duha modrosti in razodetja, da ga spo¬ znate, in da se razsvetle oči vašega Sr ca, da veste, kakšno je upanje nje¬ govih poklicanih, in koliko je bogastvo ujegove slavne dedščine v svetih, in kako vzvišena je obilnost njegove moči glede na nas, ki imamo vero. Poglejmo j e vpliv njegove silne moči, ki jo je l2 kazal v Kristusu, obudivši ga od mrt- v ih in posadivši na svojo desnico v Bebesih nad vse poglavarstvo in oblast *B moč in gospodstvo, in nad vsako Bne, kar se jih imenuje, ne samo na 1 Primeri II. Mojz. 19, 5; V. Mojz. 7, 6. 2 I. Pet. 2, 9. 3 Dej. ap. 20, 28. tem, marveč tudi na prihodnjem svetu. In vse je podvrgel pod njegove noge, in njega je postavil za glavo nad vso Cerkev, katera je pač njegovo telo, do¬ polnjenje njega, kateri se glede na vse v vseh dopolnjuje. Tudi vas je podvrgel, ki ste bili mrtvi po svojih prestopkih in pregre¬ hah, ki ste svoj čas živeli v njih po duhu tega sveta, po poglavarju zračne oblasti, po duhu, kateri kaže zdaj svoje delo med nevernimi sinovi, med ka¬ terimi smo tudi mi svoj čas živeli v poželenju svojega mesa, ter zvrševali mesene želje in misli. Takrat smo bili po naravi otroci jeze, kakor tudi drugi. Bog pa, ki je bogat na usmiljenju, nas je po svoji veliki ljubezni, s katero nas je ljubil, ko smo bili mrtvi vsled gre¬ hov, oživil s Kristusom, po njegovi milosti ste rešeni! — ter nas obudil in posadil med nebeščane v Jezusu Kri¬ stusu, da pokaže v naslednjih časih obilno bogastvo svoje milosti po do¬ brotljivosti do nas v Jezusu Kristusu. Milost vas je namreč rešila po veri, pa ne iz vas samih, ona je namreč božji dar; tudi ne iz del, da se nihče ne more hvaliti. Mi smo pač njegova stvar, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog pripravil, da v njih živimo. Razlaga. 1. Kristusova vzvišenost. Najprej po¬ hvali Pavel Efežane zavoljo njihove vere in jih zagotavlja, da vedno moli za nje, naj bi od dne do dne bolj jasno spoznavali, kakšne dobrote jim je Bog s Kristusom podelil. Pravi, da je zvedel o njihovi veri. Iz tega po pravici sklepamo, da svojih bralcev ni vseh osebno poznal, in zato smemo trditi, da pismo ni bilo pisano samo za Efez, marveč tudi za druge kraje v Mali Aziji, kjer Pavel še ni bil oznanjeval evangelija. Želi jim, naj jim Bog podeli duha modrosti in raz¬ odetja , to se pravi: naj jih razsvetli, da bodo vedno globlje umevali krščansko resnico. Apostol imenuje tri stvari, ki jih želi, naj bi jih njegovi bralci jasno poznali: 1 . Kakšno je upanje božjih poklicanih; to se pravi: kako vzvišeno je to, kar 960 Kristora moč. — Vpliv hudobnega duha. upamo doseči. 2. Koliko je bogastvo njegove slavne dedsčine v svetih; kako veličastno je to, do česar imajo verniki pravico kot božji otroci, ki so že prejeli aro s Svetim Duhom ; kako bogata je ded- ščina, ki jim jo Bog zagotavlja, in ki se že tukaj na tem svetu v svetih, v vernikih, z živo vero in s trdnim upanjem pričenja. 3. Kako vzvišena je obilnost njegove moči glede na nas, ki imamo vero, to se pravi: kako mogočen je Bog, ki torej more to, kar je obljubil, tudi gotovo izpolniti. Svojo moč je pokazal Bog najprej v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in posadil na svojo des¬ nico nad vse angele. Tukaj našteva apostol štiri angelske zbore: poglavarstva, oblast, moč in go- spodstvo. V pismu v Kolose 1 imenuje tudi prestole. Drugod beremo večkrat o angelih in arhangelih; kerube in serafe omenjajo cesto preroki. Potem¬ takem dobimo devet zborov angelov, ki jih na¬ števajo že stari cerkveni učeniki, zlasti Gregor Veliki. Sv. Pavel hoče reči, da je Kristus gospo¬ dar nad vsemi angelskimi zbori, in sploh nad vsakim imenom, kar se jih imenuje, ne samo na tem, marveč tudi na prihodnjem svetu. Naj se torej ime¬ nuje še kaka večja čast, nego so imenovani an- geljski zbori, vzvišenejši je vedno še Kristus. Bog je vse podvrgel pod njegove noge. Te besede so vzete iz psalmov. 2 Kristus je potemtakem gospo¬ dar vesoljstva; seveda se mu zdaj še marsikdo ustavlja, toda na koncu sveta bodo vsi njegovi sovražniki in nasprotniki premagani in bo Kri¬ stus od vseh priznani gospodar. Tukaj na zemlji se Kristusovo gospodstvo nad vesoljstvom kaže v Cerkvi, kateri je on glava, ker je Cerkev nje¬ govo telo. Kakor so v telesu zedinjeni raznovrstni udje, ki jih glava vodi in vlada, tako so tudi v Cerkvi združeni verniki, ki jih vodi Kristus. Kakor je glava najvažnejši in najplemenitejši del človeškega telesa, in je takorekoč vse drugo telo samo dopolnjenje glave, tako je tudi Cerkev prav¬ zaprav samo dopolnjenje Kristusovo. Kristus sam sicer ne potrebuje nobenega dopolnjenja, toda Cerkev ga potrebuje; človeštvo se v Cerkvi vedno prenavlja in premlaja, do sodnega dne se usovr- šuje in dopolnjuje. Vsak nov kristjan je dopol¬ njevanje Kristusovega telesa; vsako dobro delo, ki se zvrši v Cerkvi, usovršuje Kristusovo telo. Kristusove roke se dopolnjujejo v tistih, ki z rokami delajo dobra dela, njegove noge v tistih, 1 l, 16. 2 Ps, 8, 6. ki hodijo za dobrimi deli, njegov jezik v tistih, ki govore resnico in pravico. Tako se v resnici glede na vse v vseh dopolnjuje. 2. Moč hudobnega duha. V prvem odstavku je apostol rekel, da prosi Boga za svoje bralce, naj jih razsvetli, da bi spoznali velike dobrote, ki jih je Bog izkazal. Zdaj pravi, naj se zavedajo, da je tudi njih Bog s Kristusom vred obudil od smrti greha in jih poklical k sebi. Spominja jih na tisto dobo, ko so živeli v naj- hujših pregrehah, po duhu tega sveta; to se pravi: po pregrešnem poželenju in hudobnem nagnjenju; pripoveduje tudi, da so živeli prej po poglavarju zračne oblasti v pregrehah. Po mnenju judovskih učenjakov so hudobni duhovi prebivali v ozračju, in zato je jasno, da poglavar zračne oblasti po- menja tukaj hudiča, kateri je vsled greha postal nekako gospodar narave. Že v pismu v Rim smo razložili Pavlov nauk, kako si tudi narava želi odrešenja, in kako tudi ona zdihuje pod božjim prekletstvom. Cerkev pri svojih blagoslovilih na¬ ravne stvari, vodo, sol in druge reči najprej za¬ roti, da izžene oblast hudobnega duha nad njim 1 - To zarotenje ima svoj temelj v tistem prepP' Čanju, ki ga tukaj izraža sv. Pavel, ko imenuje hudobnega duha poglavarja zračne oblasti. Pavel pa tudi pojasnjuje, kako se kaže vph v hudobnega duha in njegovega nasilnega gospo - darstva. Pravi namreč, da ta hudobni duh kaze svoje delo med nevernimi sinovi. Njegov vpliv torej zlasti javlja v trdovratnosti in trmasti ne¬ veri, s katero so Judje in pogani zametali evan¬ gelij. Jasno pravi, da so bili kristjani pred svo¬ jim izpreobrnjenjem, in sicer tudi judovski kristjani, med katere spada Pavel, ravno taki, kakor so zdaj neverni ljudje. Živeli so v poželenju svojega mesa, po svoji skvarjeni naravi so se vdajali te¬ lesnim slastem in stregli posvetnim željam. Ap°' stol pravi nato: Takrat smo bili po naravi otroj 1 jeze, kakor tudi drugi. To se pravi: Zavoljo svoj e spačene narave in zavoljo pregrešnega, strastem vdanega življenja nismo bili Bogu všeč. že ° rojstva sem smo nosili madež izvirnega greha, 111 vsled tega madeža je naša narava izzivala božjo jezo in kazen. Bog nas je pa od madeža izv ir ' nega greha in od vseh drugih grehov rešil P° Kristusovi milosti. Parkrat ponavlja Pavel v tem odstavku, da je odrešenje prišlo samo po stusovi milosti, ne zavoljo dobrih del, marveč samo kot dar božje milosti. Da doseže človek to Et. 2, 11 — 3, 21. Pogani poklicani. 961 milost, pa mora sprejeti vero. Milost vas je rešila P° veri, tako vzklikuje apostol. Vera dela šele človeka sposobnega, da more sprejeti božjo milost v svojo dušo. Pa tudi vera je dar božje milosti. Dobra dela morejo slediti iz milosti s tem, da sodelujemo ž njo, in tako tudi s svojimi deli za¬ služimo zveličanje. Toda začetek našega zveli- č a nja je vedno le božja milost. Judje in pogani zedinjeni v Kristu. 2 , 11 — 3 . 21 . Pomnite torej vi, ki ste bili svoj čas Pogani po mesu, ki so vas neobrezance klicali tisti, kateri imajo na telesu z r oko narejeno obrezo, da ste bili takrat brez Kristusa, ločeni od zveze z Iz¬ raelom in tujci glede na zavezo, brez u panja in brez Boga na tem svetu. Zdaj ste se pa. vi, ki ste bili svoj c as oddaljeni, približali v Kristusu Je¬ zusu, v Kristusovi krvi. On je namreč mir; saj je iz obojega naredil eno ln je podrl vmesno pregrajo, — so¬ vraštvo, — ter je v svojem telesu od¬ pravil postavo in njene zapovedi s s yojimi nauki zato, da je iz dveh ustva- r D v samem sebi enega človeka, da n apravi mir, da oba spravi z Bogom y enem telesu s križem, na katerem J 6 umoril sovraštvo. Prišel je, ter ozna¬ njal mir vam, ki ste bili oddaljeni, in nnr tistim, kateri so bili blizu, ker po njem imamo oboji pristop v enem Duhu k Očetu. Zato pa niste več tujci in priseljenci, n*arveč someščani svetih in božji do¬ mačini, vzidani na temelj apostolov in Prerokov; vogelni kamen je pa sam ^ristus Jezus, na katerem je vse po- ®’opj e zgrajeno, da se razrašča v sveti e rnpel v Gospodu, v katerem tudi iz Vas Duh zida božje prebivališče. Zategadelj vam kličem jaz, Pavel, i^nik Jezusa Kristusa za vse pogane: ^bšali ste menda naredbo za vas meni nune božje milosti, da mi je bila po razodetju razkrita skrivnost, kakor sem v nrn jo prej ob kratkem popisal. Če to Zgodbe II. berete, morete spoznati, kako jaz raz¬ umem Kristusovo skrivnost, ki je v prejšnjih časih niso poznali človeški otroci tako, kakor se je zdaj razodela v duhu njegovim svetim apostolom in prerokom: da so pogani sodediči in soudje in sodeležni njegove obljube v Kristusu Jezusu po evangeliju, katerega služabnik sem postal vsled daru božje milosti, ki mi jo je podelil vpliv nje¬ gove moči. Meni, najmanjšemu med vsemi svetimi, je dana ta milost, da oznanjam med pogani neumljivo Kri¬ stusovo bogastvo in razsvetlim vse, kaj pomeni skrivnost, ki je bila od za¬ četka skrita v Bogu, kateri je vse ustvaril, da spoznajo nebeška pogla¬ varstva in oblasti po Cerkvi mnogo¬ vrstno božjo modrost po večnem sklepu, ki ga je zvršil v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, po katerem imamo srčnost in pristop v zaupnosti po veri vanj. Zato prosim: ne obnemagajte vsled mojih stisk za vas, katere so vaša slava. Zavoljotega uklanjam svoja kolena pred Očetom našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je Oče vsega, kar je v ne¬ besih in na zemlji, naj vam podeli po bogastvu svoje slave, da se čvrsto okre¬ pite po njegovem Duhu glede na no¬ tranjega človeka, da se Kristus po veri naseli v vaših srcih, da morete v lju¬ bezni ukoreninjeni in utrjeni razumeti z vsemi svetimi, kakšna je širokost in dolgost, visočina in globočina, in spo¬ znate Kristusovo ljubezen, katera um preseže, da se napolnite do vse božje polnosti. Njemu pa, ki more vse storiti, mnogo več, nego prosimo ali razumemo, z močjo, ki v nas deluje, — njemu bodi čast v Cerkvi in v Kristusu Jezusu pri vseh rodovih na vekov veke! Amen. Razlaga. 1. Pogani brez Kristusa. Kakšne so bile razmere med pogani pred Kristusom, in kakšno je bilo njihovo stališče do Boga in do njegovega kraljestva na zemlji, opisuje Pavel v tem odstavku. Pravi, da so jih Judje klicali neobrezance. Nekako 61 962 Poganska zapuščenost. Kristus naš mir. prezirljivo imenuje Jude tiste, kateri imajo na telesu z roko narejeno obrezo. S tem hoče reči: Jaz vam ne maram očitati, da niste obrezani, in vas nečem zavoljo tega žaljivo psovati, ker je obreza končno vendar-le samo neko telesno zna¬ menje, toda jaz vam hočem predočiti, da ste bili pred izpreobrnjenjem ločeni od Boga. V pojasnilo slika zapuščene in žalostne razmere med pogani s temi-le krepkimi potezami. 1. Pogani so brez Kristusa. Judje so imeli svoje upanje na Kristusa in so bili zavoljo tega notranje ž njim zvezani. Ko Pavel izpregovori besedo brez Kristusa, ki mu je Kristus edini vir vsega zveličanja vsega miru, središče vsega nje¬ govega mišljenja in življenja, predmet njegovega najprisrčnejšega hrepenenja in najbolj goreče lju¬ bezni, si lahko mislimo, kako živo si predstavlja pogansko zapuščenost in duševno revščino. 2. Pogani so bili ločeni od zveze z Izraelci. Judje so imeli posebno notranjo zvezo z Bogom v Mojzesovi postavi, ki jim jo je Bog sam dal. Pogani niso poznali te zveze, bili so kakor odlomljena veja od božjega drevesa, kakor izgubljeni sin, ki nima več nobenega stika z očetovo hišo. 3. Pogani so tujci glede na zavezo. Bog je sklenil zavezo z Abrahamom, z očaki in s tem s celim izraelskim ljudstvom. Zavezi je bila pri- dejana obljuba prihodnjega odrešenika. Pogani niso imeli zaveze in vsled tega tudi niso poznali božjih obljub; zato jih Pavel po pravici imenuje tujce. 4. Pogani so brez upanja. Judje so živeli v upanju na prihodnjega Mesija. Pogani tega upania niso poznali, in zato so bili pravzaprav brez vsa¬ kega upanja. To nam jasno izpričuje poganska zgodovina. Tudi med pogani so se našli p steni možje, ki so globoko čutili duševno revščino in propalost med svojimi rojaki, toda v to temo, ki se je razgrinjala pred njimi, ni prisijal noben žarek upanja na boljše čase. 5. Pogani so bili brez Boga na tem svetu. Na tem hudobnem svetu, kjer vsak človek tako živo potrebuje vere v Boga. niso poznali pravega živega Boga, ki so ga častili Judje, in s tem tudi niso imeli v svojem duševnem življenju nobene trdne opore. V trpljenju in težavah, v izkušnjavah in stiskah se niso imeli kam nasloniti; bili so res brez Boga. 2. Pogani po KriNtuMii. Ko Pavel na¬ šteje grozna znamenja poganske zapuščenosti pred Kristom, pa brž preide k veselemu preobratu po njem. Pogani, ki so bili prej oddaljeni od Boga in njegovega kraljestva na zemlji, so se mu zdaj približali v Kristusovi krvi, odrešeni z njegovo krvavo daritvijo na križu. Kristus je naš mir. Preroki so ga že ime¬ novali kralja miru; 1 2 nad jaslicami so mu peli angeli: „Mir ljudem na zemlji!“ In res je prinesel mir na svet ne samo posamnikom, marveč vesolj¬ nemu človeštvu. Pred njim sta si obe polovici, v kateri se je delil svet v verskem oziru, — Judje in pogani, — stali sovražni nasproti, in sta se druga proti drugi borili. Kristus je ti dve pol°' vici človeštva zopet zedinil. Mojzesova postava s svojimi nebrojnimi določili in ukazi je ki* a takorekoč pregraja, s katero so bili Judje od poganov ločeni. Zveličar je s smrtjo na križu to pregrajo podrl in v samem sebi je iz dveh ustvaril enega človeka. S temi besedami hoče reči apostol, da sta bila judovstvo in poganstvo kakor dva sovražna človeka, ki sta postala v Kristusu lep a enota. Iz starih dveh je ustvaril novega človek® Oba je spravil z Bogom, ko je na križu s svoj 0 smrtjo podrl sovraštvo med Bogom in med Judi in pogani. Svoj mir je pa prišel tudi oznanjat in sicer poganom, ki so bili prej oddaljeni od njega, m Judom, ki so mu bili po svoji zavezi z Bogo® blizu. On sam sicer ni mnogo učil evangelija med pogani, pač pa je ukazal svojim apostolom, uaj ga oznanjajo vsem narodom in stvarem. 8 Tukaj torej ne misli Pavel na Jezusovo osebo, marveč na njegovo skrivnostno življenje v cerkvi, kateri je glava, in ki v nji dela in uči za vse čase m vse narode. Po Kristusu imamo Judje iu P°' gani pristop v enem Duhu k Očetu. K vzhodni® kraljem je bilo težko priti; moral je biti kdo, ki je izposloval pristop. To podobo ima Pa ? e pred očmi: Bog, mogočni kralj, ni pustil lju a predse vsled njihove grešuosti. Tu pride Krist uS in jim zopet odpre pot s svetim Duhom, P° terem postanejo božji otroci. Zopet se smejo p® bližati Bogu iu sicer brez strahu; kot posiaovlj enC ! ga smejo klicati z milim imenom: Oče; otro® imajo pristop k očetu. Iz vsega tega sledi, da pogani niso več W cl in priseljenci, marveč someščani svetih, pravi ® e ščani božjega mesta, ki imajo državljansko P ra 1 Iz. 9, 6. 2 Mark. 16, 15. Cerkev — katoliška. 963 vico v božjem kraljestvu, v Cerkvi, in spadajo kot božji domačini k domači družini, ki ji gospodari Bog sam. Tukaj primerja torej Pavel Cerkev mestu ali državi in družini. Nato pa v živahnih besedah izpremeni svojo primero in govori o Cerkvi kot o sveti stavbi, o templu. V ti stavbi so kristjani brez razločka kamni vzidani na temelj apostolov in prerokov. Apostoli, ki so to videli, kar so preroki napovedovali v Starem zakonu, so položili temelj nove božje stavbe, Kristusove Cerkve, ki ima svojo moč v vogelnem kamnu, Je¬ zusu Kristusu . 1 Če ta kamen odstraniš, se sesede vse poslopje; v njem se pa razrašča v sveti tempel v Gospodu. Do konca sveta raste ta sveta stavba; vedno se vlagajo novi kamni. Vzidava jih Sveti Duh. Cerkev vedno napreduje; vedno pa ostane edina, Postavljena na enem vogelnem kamnu, sveta, ker jo oživlja Sveti Duh, katoliška, ker je namenjena vsem časom in vsem narodom in apostolska, ker sloni na apostolskem temelju in ohranja vedno neizpremenjen apostolski nauk. Kako tolažilne besede za pogane, ki jim je Prej pravil, da so bili svoj čas brez Kristusa, brez u panja, brez Boga! Kristus jih je pa sprejel v s vojo Cerkev in jim s tem podelil čast, o kakršni Prej niti sanjati niso mogli. Tako lepo imamo malokje pojasnjeno bistvo Cerkve, kakor v tem tako živo pisanem odstavku. 3. Ujeti Pavel slavi katoliško na¬ delo. Misli, ki jih je ravnokar razvijal apostol 0 vzvišenosti katoliške Cerkve, v kaUri so vsi ljudje enaki med seboj, v kateri ni nobenega razločka med Judom in poganom, ga silno pre¬ vzamejo in osebno dvignejo. Zaveda se. da je po Božji naredbi on poklican, da te resnice oznanja P° svetu. Stari zakon ima sicer tudi preroške Uapovedi, da bodo pogani vstopili v Mesijevo kra¬ ljestvo, toda, da bodo neposrednje in brez Mojze- s °vih postav sprejeti vanj, in da bi se moglo kedaj zgoditi, da bi ne bilo nobenega razločka >Ued pogani in Judi, o tem Stari zakon ničesar ne govori. Šele Bog je po Kristusu razodel, da je Mesijevo kraljestvo splošno, katoliško; in da je Vsled tega padla vsaka razlika med pogani in -tudi. Pavel se zaveda, da je on pred vsem postav¬ en, da brani katoliško načelo, in da poudarja e< linost vsega človeštva v Kristusu. Njemu je posebej dana naloga, da oznanja evangelij med pogani, in da seveda pri tem v enomer razglaša načelo, da je Kristusova Cerkev za vse čase in za vse narode. Sv. Pavel pravi, da je on takorekoč glavni katoliški apostol, ki nosi veselo novico po svetu, da Kristus ne pozna ne Juda, ne pogana, ne sužnja, ne svobodnega, ne bogatina, ne reveža, marveč, da so mu vsi v veri ž njim združeni kristjani enaki. Zato občuduje božjo milost, ki ga je tako poveličala, in v nepopisni ponižnosti izjavlja, da on ni vreden tolike časti. Meni naj¬ manjšemu med vsemi svetimi je dana ta milost. Ne imenuje se samo najmanjšega med apostoli, marveč med vsemi svetimi, to je, med vsemi ver¬ niki ; hodi mu pač na misel tista nesrečna doba njegovega življenja, ko je v judovski zasleplje¬ nosti preganjal Kristusovo Cerkev. Začetkom tega odstavka se pa spominja svojih verig in se imenuje jetnika Kristusa za pogane, kakor bi hotel reči: Ravno zato, ker sem kato¬ liški apostol, in oznanjam katoliško načelo po svetu, in s tem učim popolno enakost poganskih kristjanov z judovskimi pred Kristusom, zato, ker ravno pred vsem poganom kličem, naj se vdeleže Odrešenikovih milosti, ravno zato sem jetnik, zato me vklepajo v verige. Vendar je pa hvaležen Bogu, da ga je poklical za apostola med pogani, in njegove verige mu nič ne motijo iskrene hva¬ ležnosti in svetega navdušenja. Zaveda se, da bujno krščansko življenje, ki se razvija v Cerkvi, ni bilo prej niti angelom znano. Pravi namreč, da vsled njegovega evangelija spoznajo celo ne¬ beška poglavarstva in oblasti po Cerkvi mnogo¬ vrstno Božjo modrost. Angeli sicer gledajo Boga, njihovo gledanje je primerno njihovi poveličani naravi, vendar kot ustvarjena bitja ne morejo spo¬ znati neskončnega božjega bistva, zato tudi ,ne vidijo v Bogu vseh posamnosti, ki se imajo zgoditi. Angeli brez dvojbe spoznajo in vedo, da bo Bog svoj čas svet sodil, toda naš Gospod sam trdi o njih , 1 da ne poznajo dneva in ure, kdaj se bo to zgodilo, in tudi ne natančnih okolnosti, kako se bo sodba vršila. Tudi božji sklep, da se človeštvo odreši, so poznali angeli, toda kako se odrešenje v Cerkvi zvršuje, kako se ga posamezni ljudje udeležujejo, kako deluje in živi Cerkev, tega niso naprej poznali. Vsled tega se angelski zbori — nebeška poglavarstva in oblasti, uče iz Cerkve, uče 1 Prim. Ps. 118, 22; I. Pet. 2, 6 ; Mat. 21, 42. 1 Mark. 13, 32. 61 * 964 Kristova ljubezen. tudi iz Pavlovega delovanja, ko gledajo čudoviti razvoj cerkvenega življenja, ki ga vodi neskončna božja modrost. Apostol poudarja, da nam daje vera v Kristusa srčnost in zaupnost, da se drznemo bližati Bogu. In na koncu tega odstavka pravi: Zato prosim, ne obnemagajte vsled mojih stisk za vas, katere so vaša slava. S tem hoče reči: Vera v Kristusa, ki vas je naredila enakopravne pred Bogom z Judi, vas mora tako osrečiti in napol¬ niti z zaupanjem, da ne izgubite poguma niti sedaj, ko slišite o mojem jetništvu; ravno narobe: moje verige vas morajo dvigniti, saj so vaša slava, nosim jih zavoljo vas, zato ker oznanjam vašo enakopravnost v Kristusu. Od Boga poklican sem; v zavesti, da Kristusov apostol trpi za vas, morete spoznati, kako visoko čast ste dosegli. 4. Kristusova ljubezen. Apostol pri¬ čenja ta odstavek z besedami: Zavoljo tega ukla¬ njam svoja kolena pred Očetom našega Gospoda. Pomen njegovih besedi je tale: Zavoljo tega, ker ste tudi vi pogani poklicani v Kristusovo Cer¬ kev, ker ste tudi vi domačini božje družine, kamni vzidani v sveto stavbo, pa zavoljo tega, ker je mene Bog za vrednega spoznal, da sem apostol med pogani, in ker mi je dodelil milost, da morem zato trpeti, poklekam in kleče hvalim nebeškega Očeta. Pavel pripoveduje dalje, da goreče moli za poganske kristjane, in sicer prvič zato, da bi se kristjani okrepili po božjem Duhu glede na notranjega človeka. Po grehu seje namreč človek razdelil takorekoč v dva; v zunanjega, telesnega človeka, s telesnim poželenjem in z raz¬ nimi strastmi ter v notranjega, ki mu je pamet in vest govorila, naj premaguje grešne strasti. Zu¬ nanji človek je pa imel večjo moč, nego notranji; poželenje je zmagalo nad pametjo in vestjo. Zato pa moli Pavel, naj bi sv. Duh okrepil kri¬ stjane glede na notranjega človeka, to se pravi: naj bi jim dal moči, da bi bil notranji človek, ki živi po božjih zapovedih močnejši nad zuna¬ njim, telesnim. Drugič moli apostol, naj bi se Kristus po veri naselil v krščanskih srcih. Že s krstom so kristjani s Kristusom zvezani. Pavel si pa želi najtesnejše zveze, da bi jih Kristus takorekoč prešinjal, da bi prebival v njihovih srcih, kar se more zgoditi le po živi veri. Tretjič prosi Pavel, naj bi kristjani spoznali neskončno Kristusovo ljubezen. Takole piše: Zavo¬ ljo tega uklanjam svoja kolena, — da morete v lju¬ bezni ukoreninjeni in utrjeni razumeti z vsemi svetimi, kakšna je širokost in dolgost, visočina M globočina, in spoznate Kristusovo ljubezen, katera um preseže, da se napolnite do vse božje polnosti- S tem, da jim Sveti Duh okrepi notranjega člo¬ veka, s tem, da pride Kristus prebivat v njihova srca, naj se bralci ojačijo v ljubezni, in naj tako postanejo sposobni, da spoznajo, kako neskončno ljubezen jim je izkazal Kristus s svojim odre¬ šenjem. Ukoreninjeni morajo biti v ljubezni. B.j 11 ' bežen je tista zemlja, v kateri korenini kristjan, celo njegovo življenje poganja iz ljubezni. Šele potem more spoznati, kako široka je Kristusova ljubezen, to se pravi, kako se razširja po celem svetu, na vse človeštvo; kako dolga je, kako traja od vekomaj, in kako presega vse čase do konca sveta in dalje celo večnost; kako globoka je, ker sega tudi v kraljestvo smrti in prinaša odrešenje tudi dušam na onem svetu; kako vi¬ soka je, da preseže vse človeške pojme. Naš um presega. Premišljuj jo, kolikor hočeš, nikdar je ne izčrpaš, vedno boš pa našel v nji novih, veli¬ častnih reči! Morda so pri teh besedah Pavlu prišle v spomin prelepe besede iz Jobovih bukev ; 1 AH boš morda razumel pota božja, in ali boš našel Vsemogočnega popolnoma? Višji je kakor nebo, i n kaj storiš, globlji je kakor pekel in od kod ga b° s spoznal? Daljša kakor zemlja je njegova mera in širša kakor morje. Sklepne besede, da se napolnite do vse božje polnosti, izražajo željo, naj bi Bog vse polno svoje milosti razlil v Efežane, tako, da bodo napolnjeni ž njo. Postanejo naj takorekoč podobni sveti božji Materi, ki jo je angel pozdravil: Milost polna. Svoj prvi del konča apostol s slovesnim sla¬ vospevom na Boga. Takih slavospevov imam 0 tudi v drugih njegovih pismih . 2 Pričajo nam iskreno Pavlovo pobožnost, sredi pisma mora tako¬ rekoč nekaj trenotij prenehati, da v goreči mo¬ litvi počasti Boga. Tako tudi tukaj. 1 Job. 11, 8. nasl. 2 Primeri Rim 9, 5; 11, 36; 16, 25, nasl. Ef. 4, 1—16. Edinost v Cerkvi. 965 Drugi del. Opomini. 4, 1—6, 24. I. Edinost. 4, 1—16. Opominjam vas torej jaz, jetnik v Gospodu, da se spodobno vedite po Poklicu, h kateremu ste poklicani, z vso Ponižnostjo in krotkostjo, s potrpež¬ ljivostjo, drug drugega prenašajoč v ljubezni, skrbno si prizadevajoč ohra- nj ti edinost duha, zvezani v miru. Eno telo je in en duh, kakor ste tudi pokli¬ cani k enemu upanju svojega poklica. Gospod, ena vera, en krst: en Bog ln Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh. Vsakemu izmed nas je pa dana mi¬ lost po meri Kristusovega daru. Zato ? e pravi: „Šel je kvišku ter peljal ujete Jetnike; ljudem je delil darove.“ „Šel J e kvišku,“ kaj pomeni to drugega, nego, ua je prej tudi doli prišel v spodnje kraje zemlje? Tisti, kateri je doli prišel, J® šel tudi kvišku nad vsa nebesa, da ki vse dopolnil. On jih je tudi postavil n ekaj za apostole, nekaj za preroke, n ®kaj p a za evangeliste, nekaj za pa¬ stirje in učitelje, da dovršujejo svete, ka opravljajo službo, da izdelujejo Kri¬ stusovo telo v ta namen, da dospemo ^si do edinosti v veri in do spoznanja b°žjega Sinu, do doraslih mož, do sta¬ rostne mere Kristusove polnosti, da ne komo več otroci, ki bi nas vsaka sapa kakega nauka semtertja majala in go- tula po hudobnih ljudeh, po prekanje- n °sti, ki bi nas zapeljala v zmoto, mar- y e č da bi se držali resnice v ljubezni ! n rastli v vseh stvareh glede nanj, ki J e glava, Kristus. On združuje in veže Cel ° telo, ki je raznovrstno spojeno v Medsebojno pomoč, kakor premore vsak Posamezni ud; in iz njega raste telo M se gradi v ljubezni. Razlaga. I* Edinost. V svojem drugem delu opi- Su Je Pavel, kaj sledi iz prej povedanih resnic. Najprej opominja svoje bralce k edinosti. V prejšnjih odstavkih je dokazoval, kako so v Kri¬ stusu in v njegovi Cerkvi Judje in pogani tako- rekoč en nov človek, ena država, ena družina, ena stavba. Tukaj pa uči, naj ne bo edinost samo zunanja, ampak tudi notranja, naj torej kristjani v medsebojni ljubezni res ohranijo tisto edinost, ki jo zahteva Kristusovo odrešenje. Edini naj bodo v Duhu, to se pravi, edini v mišljenju, v verskem prepričanju, v veri; seveda morajo biti tudi ponižni, krotki in potrpežljivi, ter se morajo med seboj ljubiti, potem jih bo, takorekoč kakor trdna veriga, skupaj držal mir. Verniki so vsi skupaj eno telo, namreč Cerkev. To telo oživlja en duh, božji Duh, zato ker imajo vsi en namen, večno zveličanje, in vsi eno upanje, da bodo to zveličanje dosegli. Edinost kristjanov ima pa še več drugih vzrokov: Vsi imajo enega Gospoda Jezusa Kri¬ stusa, s katerim so notranje zvezani po eni vezi, zunanje pa po enem krstu, in vsi imajo tudi enega Boga in enega Očeta. Ta Bog je nad vsemi, kot pravzrok vseh stvari, on je po vseh, ker kot Bog Sin v Cerkvi deluje po svojih udih, on je v vseh kot Sv. Duh, ki prebiva v vernikih in jih posve¬ čuje. Tako torej Pavel v teh besedah jasno spominja na Sv. Trojico. Edinost, ki vlada v Cerkvi, pa ne zahteva, da bi ne bilo nobenega razločka med kristjani. Vsi verniki imajo sicer en namen, enega Gospoda, eno vero, en krst in enega Boga, člani so ene Cerkve, toda vkljub temu so milosti med njimi različno razdeljene. Vsako telo mora biti edino, toda, če bi bili vsi ljudje enaki, bi ne bilo te¬ lesa. V vsakem telesu so udje različni med seboj, tako tudi v Cerkvi. To pomenjajo Pavlove besede: Vsakemu izmed nas je pa dana milost po meri Kristusovega daru. Milosti imamo torej različne, kakor nam jih je odmeril Kristus. Vse milosti so Kristusov dar. V tem zmislu govori že psalmist: Sel je kvišku, ter peljal vjete jetnike, ljudem je delil darove . 1 To mesto razlaga na j kratko sv. Pavel: S tem, da se pravi o Kristusu, da je šel kvišku, je že tudi rečeno, da je bil prej 1 Ps. 68, 19. 966 Službe v Cerkvi in njihov namen. nižje, v spodnjih krajih zemlje, pred peklom. Apostol hoče reči, Kristus deli svoje darove v nebesih, na zemlji in pred peklom. 2. Razne službe v Cerkvi. Apostol je že prej, kakor smo že razložili, zatrdil, da Kristus različno meri posamnikom svoje milosti. To doka¬ zuje zdaj na Cerkvi. Tam so raznovrstne službe, ki jim odgovarjajo različne milosti, toda vsi med seboj neenaki služabniki v Cerkvi služijo njeni edinosti in jo povspešujejo. Prvo službo imenuje Pavel apostolsko; tu misli na tiste, katere je Gospod sam postavil za apo¬ stole, da kot neposrednje priče Jezusovega živ¬ ljenja, smrti in vstajenja oznanjajo evangelij; med njimi je tudi Pavel. Drugi so preroki , pri¬ digarji, ki razsvetljeni od Svetega Duha globoko umevajo zvezo krščanskih resnic s človeško na¬ ravo, in to tudi v navdušeni besedi drugim raz¬ lagajo. Tretji so evangelisti; po naše bi jim naj- ložje rekli misionarji, oznanjevalci evangelija, ki hodijo od kraja v kraj, in oznanjajo Kristusa; v tem zmislu se imenuje v Dejanjih apostolov diakon Filip evangelist. 1 Četrti in peti so pastirji in učitelji, ki so jih apostoli določili za posamne kraje, da so tam zvrševali duhovsko službo in stalno učili Kristusov nauk na enem kraju. Far še takrat ni bilo ustanovljenih v našem zmislu. Bile so pa po posamnih krajih verske cerkvene občine. Predstojniki teh občin so bili posvečeni škofje ali mašniki; obojne imenuje Pavel tukaj pastirje. Poleg njih so bili pa tudi še določeni njim v pomoč diakoni, ki so imeli dolžnost streči pri božji službi, oskrbovati skupno blagajno za bolnike in reveže, pa tudi učiti evangelij in tol¬ mačiti sv. pismo pri cerkvenih sestankih. Te ime¬ nuje apostol učitelje. Opravek vseh teh različnih služb, ki za vsako podeljuje Kristus svojo mero božjih milosti, je pa: 1. Da dovršujejo svete, da s svojim delovanjem pospešujejo popolnost, dovršenost med svetimi t. j. med kristjani; vsak je že svet s tem, da je sprejet v Kristusovo cerkev, njegova svetost pa še ni dovršena, ni popolna; zato, da ga vodijo k vedno večji popolnosti, so pa ravno postavljeni apostoli, škofje, mašniki in diakoni. 2. Da oprav¬ ljajo službo, da vsak v svojem delokrogu zvršuje cerkveno službo. 3. Da izdelujejo Kristusovo telo. Ta krasna primera pomeni: Cerkev, ki je Kristu¬ sovo telo, ni dodelana do konca sveta; sveta stavba ni dozidana do zadnjega dne; raznovrstni služabniki v Cerkvi s svojim delom izdelujejo to telo s tem, da pridobivajo vedno novih udov, m da izpolnjujejo prejšnje. Končni namen cerkvenih služb izraža apostol, ko pravi, da so postavljene v ta namen j da dospemo vsi do edinosti v veri in spoznanja božjega Sinn, do doraslih mož, do starostne mere Kristusove pol¬ nosti. Po zadnji večerji, ob slovesu z apostoli je Zveličar v čudovito lepi molitvi izpregovoril te-le besede: Ne prosim pa samo za apostole, marveč tudi za tiste, kateri bodo po njihovi besedi vero¬ vali vame, da bodo vsi eno, — da bo svet veroval, da si me ti poslal. Da bodo vsi eno; to zveni tudi iz Pavlovih besedi. Cerkveni služabniki raznih vrst in stopinj imajo pred vsem vzvišeni namen gojiti, pospeševati cerkveno edinost, ki izvira iz vere v Kristusa, — edinost v veri in spoznanja božjega Sinu. Kristjani morajo priti do dorasli'h mož. Otroci se pričkajo za prazne stvari, ker se nimajo jasnega dozorelega razuma, in ker jih moti burna, mlada kri. Kristjani pa morajo kot dorasli možje s polno zavestjo, za kaj se gre m s treznim razumom držati se Kristusa in njegove Cerkve. Povzpeti se morajo do starostne mere Kristusove polnosti. Kristus je bil v najlepšem pomenu dorasel mož. Njemu ni ničesar manjkalo do popolnosti. Bil je v duhovnem oziru res polno¬ leten. On mora biti vsem kristjanom v tem zgled, da v duhovnem življenju, v veri in ljubezni tako rastejo, da se bodo v tem Kristusu prihh' ževali. Starostna mera, katero naj izkušajo doseči? naj bo duhovna Kristusova doraslost in polno¬ letnost. Neskončno popolni mož Kristus naj ho zgled, ki naj ga posnemajo; njegova možatos za cilj, ki se mu približujejo. Za vse čase veljajo te besede: Vsi moramo težiti za vzor — možem — Kristusom, da bomo več otroci, ki bi nas vsaka sapa kakega naU semtertje majala in gonila po hudobnih ljudeh, P° prekanjenosti, ki bi nas zapeljala v zmoto. N a] noj značilna lastnost pri otroku je nestalnost. 2daj se joče, takoj pa zopet smeje ; predrznost se men] a s strahom, trma z mehkostjo; dostopen je tako- rekoč vsakemu vplivu; lahko ga nagneš zdaj >J ’ zdaj sem. Kristjan v svojem verskem in cerkve nem življenju ne sme biti podoben otrokom; ne 1 Dej. ap. 21, 8. 1 Jan. 17, 1—26; Zgodite II, str. 538 nasl. Ef. 4, 17—-5, 15. Opomini. 967 sme tekati za vsakim, kdor mu kaj pravi, mar¬ več držati se mora resnice, ki jo oznanja Cerkev, kateri je glava Kristus. Hudobnih, prekanjenih nasprotnikov našega Zveličarja in njegove Cerkve nikoli ne zmanjka; bilo jih je dovolj ob Pav¬ lovem času in več, nego dovolj, jih je tudi dan¬ danes. Kdor se jim da preslepiti, je res kakor otrok, kakor veja, ki se podaja vsakemu vetru. Bodimo možati in ne otročji, trdni v svojem pre¬ pričanju, zavedni Kristusovi učenci, zavedni ka¬ toličani, ne pa omahljivi otroci! Ta velika misel je izražena v omenjenih duhovitih Pavlovih be¬ sedah. Cerkev potrebuje celih mož, ki se zavedajo, da so udje Kristusovega telesa. Izpopolnjevati se morajo v vseh stvareh glede nanj, ki je glava, Kristus. Pri tem ne smejo nikoli pozabiti, da so tndi udje v tem telesu raznovrstni; vsak ima svoje opravilo; vsak svoje posebne zmožnosti. Telo je raznovrstno spojeno v medsebojno pomoč, kakor premore vsak posamezni ud. Vse pa zdru¬ žuje in veže Zveličar. Iz njega raste telo kato¬ liške Cerkve in se gradi v ljubezni. Udje morajo biti v ljubezni udani Kristusu in se morajo lju¬ biti tudi med seboj. V ti ljubezni se gradi Cerkev do konca sveta. II. Razne nravne zapovedi. 4 , 17 — 5 , 20 . To torej pravim in zatrjujem v Go¬ spodu, da ne živite, kakor drugi pogani Zlv e, prazni v svojem srcu, otemnelega Ur Ha, odtujeni božjemu življenju zavoljo ne vednosti, ki je v njih, zavoljo svojega ptrpnelega srca, ki se brezvestni uda- Jajo razuzdanosti, ter uganjajo nena- s itni vsakovrstno nečistost. Vi se pa niste tako učili od Kri- st usa, če ste ga namreč poslušali in ? te bili podučeni v njem tako, kakor ^ resnica v Jezusu, da namreč sle- Clte > glede na prejšnje življenje, sta- re ga človeka, ki ga kvarijo goljufive . as ti, temveč, da prenovite duha svo¬ jega srca, ter oblecite novega človeka, . 1 je po Bogu ustvarjen v pravičnosti ln svetosti resnice. . Zato odložite laž in govorite res- n ic° vsak s svojim bližnjim; mi smo namreč udje med seboj. „Ko se jezite, ne grešite.“ Solnce naj ne zaide nad vašo jezo. Tudi ne dajte prostora hu¬ diču. Kdor krade, naj ne krade več, temveč naj dela in se z rokami pošteno trudi, da bo imel revežu kaj podeliti. Iz vaših ust naj ne pride nobena grda beseda, marveč le taka, ki je dobra za vspodbudo po potrebi, da dobro dene poslušalcem. In ne žalite Svetega Duha, ki ste v njem zapečateni za dan odre¬ šenja. Vsakoršna čmernost in razbur¬ jenost in jeza in vpitje in preklinjanje izgini od vas z vso hudobijo vred. Bodite pa med seboj blagi, usmiljeni, odpuščajte drug drugemu, kakor vam je tudi Bog v Kristusu odpustil. Tako torej posnemajte Boga, kakor ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus nas ljubil, ter se je za nas dal za daritev in žrtev Bogu v prijetno dišavo. Nesramnost in vsakoršna nečistost ali lakomnost naj se nikar ne imenuje med vami, kakor se spodobi svetim, in grdobija in neumno, pohujšljivo go¬ vorjenje, ki je nespodobno, marveč za¬ hvaljujte se. Saj veste to, da noben nesramnik ali nečistnik, ali lakomnik, kateri je pravzaprav malikovalec, nima deleža v Kristusovem in božjem kra¬ ljestvu. Nihče vas ne varaj s praznimi besedami; za te stvari prihaja namreč božja jeza nad neverne sinove. Ne bodite torej njihovi tovariši! Nekdaj ste bili pač tema, sedaj ste pa svetloba v Gospodu. Živite kakor otroci svetlobe, svetloba rodi nam¬ reč vsakovrstno dobroto in pravičnost in resnico, — ter preizkušajte, kaj je Gospodu po volji. Ne udeležujte se nerodovitnih del teme, temveč razkrijte jih. Kar namreč skrivaj počenjajo, je še praviti grdo. Vse, kar se razkrije, pa razsveti svetloba; vse namreč, kar se razsveti, je samo svetloba. Zato se pravi: „Vzbudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in prisvetil ti bo Kristus." Glejte torej, da previdno ži¬ vite, ne kot neumneži, marveč kot 968 Ef. 5, 15—20. Poganstvo. .Jeza. modri, in da skrbno rabite čas, ker dnevi so hudi. Zato ne bodite nespa¬ metni, marveč umevajte, kaj je Gospo¬ dova volja. Tudi se ne upijanjajte z vinom, v katerem je razbrzdanost, marveč napol¬ njujte se z Duhom, pogovarjajoč se v psalmih, slavospevih in pesmih, pojoč in vriskajoč Gospodu v svojem srcu, vedno hvaležni Bogu in Očetu za vse v imenu našega Gospoda Jezusa Kri¬ stusa. Razlaga. 1. Krščanstvo in poganstvo. V tem odstavka se ozira apostol na posebne razmere svojih bralcev in jih temu primerno uči, kako naj žive. Najprej pa v par krepkih besedah opiše pogansko propalost v nravnem oziru: Prazno je njihovo srce in takorekoč otrpnelo, topo za krepost in poštenje. Ni čuda; um jim je otemnel, ker ne poznajo pravega Boga in so odtujeni krepostnemu življenju, ki ga more dati le Bog. Taki so v prvi vrsti zavoljo nevednosti. Že v knjigi Modrosti beremo, da je poganom življenje velika vojska ne¬ vednosti . 1 Ker ne poznajo Boga, ne morejo imeti prave zadovoljnosti in sreče. Celo življenje jim je prazno in pusto. Brez Boga človek ne ve, čemu živi; njegovo življenje ni vredno življenja. Zato, ker nima za um in srce v Bogu tolažbe in po¬ duka, se pa vdaja telesnim slastem in zaide v nenasitno nesramno življenje. V tem zmislu piše že tudi knjiga Modrosti : 2 Iznajdba malikov je začetek nečistosti. Poganski skvarjenosti postavi Pavel prave kristjane nasproti, med katere šteje tudi svoje bralce. Ti so podučeni od Kristusa, ki jih je učil po svojih namestnikih, in ki vedo, da morajo sleči starega človeka, ki ga kvarijo goljufive slasti. Stari človek je neodrešeni Adamov sin, ki ga tlači iz¬ virni greh, in ž njim zvezano hudobno poželenje po goljufivih slasteh. Tega mora kristjan vreči od sebe, in se prenoviti v svoji duši, ter obleči no¬ vega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice. Novi človek je po Kristusovi milosti v Cerkev sprejeti kristjan. Bog ga tako¬ rekoč nanovo ustvari. Adamovi otroci so z gre¬ hom oskrunili božjo podobo, ki so bili po nji ustvarjeni; zato pa Bog po Kristusu nanovo ustvarja ljudi. Stari človek je prazen v svojem srcu, vdan zmotam in lažem; prenovljeni človek je pa pra¬ vičen pred Bogom in posvečen z resnico, katere se oklepa z vero v Odrešenika. 2. Kreposti do bližnjega. V podrobno sega apostol in našteva najprej, kako so se dolžni vesti njegovi bralci do drugih ljudi. Prva krepost, ki jim jo priporoča, je resničnost; utemeljuje jo s tem, da smo udje med seboj. Udje enega telesa se ne smejo varati; marveč ker so poklicani da drug z drugimi sodelujejo v blagor celega telesa, morajo biti tudi med seboj resnični. Brez resnič¬ nosti ne more biti pravega vzajemnega delovanja. Na drugem mestu svari Pavel pred jezavostjo: Ko se jezite ne grešite. Te besede, vzete iz psalmov 1 pomenjajo, da je mogoča tudi opravičena, sveta jeza, ko je človek po pravici hud nad grehom in grdobijo. Kristjan se mora ogibati le take jeze, ki je pregrešna, ki izvira iz napuha, ničemurnosti ali sebičnosti, ki meri na pr. na človeško osebo, ne pa na njegov greh, ali ki je prehuda in preburna, da zatemni človeški um, ali predolga- Zlasti poslednjo lastnost jeze bi rad očrnil pred svojimi bralci, ko pravi: Solnce naj ne zaide nad vašo jezo! Ta opomin je silno važen. Če se človek s kakim živim čuvstvom vleže spat, se mu med spanjem to čuvstvo le še bolj zaleze v živce, in kasneje se mnogo težje premaga. Končno pravi apostol o jezi: Tudi ne dajte prostora hudiču l Jeza nam jemlje jasno zavest, nam zmede dušo in zato ima ravno pri jeznem človeku hudobni duh več priložnosti, da ga zapelje. Poleg jeze naj se varujejo kristjani tudi vsake tatvine. Ker pa človeka k tatvini večinoma nagi' bije revščina, zato opominja apostol, naj si nihče s svojo lenobo ne daje priložnosti za tatvin 0 ; Kdor se je doslej nepošteno preživel, naj odslej dela in se trudi s svojimi rokami, da bo imel sam dovolj, in da bo mogel še poleg tega revežem deliti miloščine. Pri tem opominu se nam kaže tisti Pavel, ki je v Miletu zbranim duhovnikom in škofom ob slovesu pokazal svoje žuljave roke, ter dejal: Sami veste, da so tele moje roke p rl služile, kar je bilo treba meni in tistim, kateri so z menoj; tisti Pavel, ki je Soluncem tako resno veleval, naj se ogibljejo lenobe, in naj marljh 0 opravljajo svoja dela ; 2 tisti Pavel, ki se ni sra¬ moval ubeglega sužnja imenovati svojega ljubega 1 Modr. 14. 2 Modr. 14. 1 Ps. 4, 5. 2 II. Tes. 3, 6-9. Nečistost in lakomnost. Tema in svetloba v duši. 969 sina. Tudi iz teli njegovih besedi vidimo, kako je krščanska vera od prvega začetka sem cenila in spoštovala telesno delo, in kako je vedno sva¬ rila pred lenobo. Važno se nam tudi zdi v teb besedah, da Pavel tako zelo priporoča miloščino. Ze zato, da more to krščansko krepost zvrševati, n aj vsak pridno in pošteno dela. Grdih besedi, ki se ž njimi lahko bližnji po- hujša, naj tudi ne pozna kristjan; pri svojih po¬ govorih naj skrbi, da bo ž njimi sobratom v vspod- budo. V medsebojnem občevanju naj se verniki vedno spominjajo, kako je bil Kristus dober in usmiljen, in naj ga posnemajo. Zlasti naj pa ne pozabijo, da jim je Bog v Kristusu odpustil vse grehe; zato naj tudi drog drugemu odpuščajo. Neskončno lepi zgled ljubezni do bližnjega, ki ga moramo vedno posnemati, četudi ga nikoli ne moremo doseči, je in ostane božji Zveličar. 3. Pogansko in krščansko življenje. Že prej je Pavel slikal, kakšen je razloček med Poganstvom in krščanstvom; sedaj se zopet vrača k temu predmetu. Pred vsem svari pred dvema grehoma, ki sta bila v poganstvu splošno v na¬ vadi, namreč pred nečistostjo in pred lakomnostjo. ri nečistosti in njeni zvezi s poganstvom smo že večkrat govorili. Ž njo vred obsoja Pavel tudi vse pohujšljivo govorjenje, dvoumne nesramne šale, ki jih je bilo življenje med pogani vse polno. Lakomnost prav v živo pobija in krasno pravi, ^a je lakomnik pravzaprav malikovalec. Človek, kateri se vda kaki ustvarjeni stvari s celo dušo, m služi, je pravzaprav malikovalec. Tista stvar, katera napolnjuje takorekoč ves njegov um in vse njegovo srce, je njegov malik. Lakomnik ima svojega malika v denarju; za denar stori vse; ujegove misli se obračajo samo na denar, zato se po pravici imenuje malikovalec, kateri se po¬ klanja denarju, svojemu maliku. Tako umevamo n J p gov krepki opomin, ki pravi: Nečistost ali la¬ komnost naj se še nikar ne imenuje med vami. Potem pa pristavlja: Nihče vas ne varaj s praz¬ nimi besedami. Že iz drugih njegovih pisem, zlasti lz prvega pisma v Korint 1 vidimo, da so ob nje¬ govem času nekateri trdili, da na pr. nečistost bi pregrešna. Pred temi ljudmi svari svoje bralce ln jih opominja, naj se ne družijo ž njimi. Da -jih tembolj vname za stud nad grdimi Poganskimi pregrehami, jim v nepopisno lepih primerah slika krasoto krščanskega življenja. Grešno življenje v poganstvu primerja s temo, krščansko življenje pa svetlobi. Kar je solnce za telesno oko, to je Bog in njegova resnica za človeško dušo. Duša, ki sprejme božjo resnico, postane sama svetla; svetloba je, katera razsve¬ tljuje življenje. Duša torej po božji milosti ni samo razsvetljena, ampak tudi sama razsvetljuje. Duša brez Boga in brez Kristusa je v temi, in še več, sama je tema. Zato pravi Pavel svojim bralcem: Nekdaj ste bili pač tema, zdaj ste pa svetloba v Gospodu. Imenuje jih otroke svetlobe, ki naj takorekoč vse, na kar zadenejo, razsvetljujejo s svetlobo božje milosti. Vpliv, ki ga krščansko razsvetljenje v človeku napravi, je silno lep, sv. Pavel ga imenuje dobroto, pravičnost in resnico, v nasprotstvu s hudobijo, krivičnostjo in lažjo. V svetlobi človek lahko spozna posamezne predmete, ki jih v temi ne more, zato tudi kristjan raz¬ svetljen od božje svetlobe, lahko izprevidi, kaj je Gospodu po volji. Dela teme so nerodovitna; tema v naravi in duši ne rodi sadov. Kakor se v naravi za rodo¬ vitnost živali in rastlin nujno potrebuje solnčna svetloba, tako je treba duši žarkov božje milosti, da more roditi duhovnih sadov. Kristjani naj se ogibljejo nerodovitnih del teme, in naj jih raz¬ krivajo. Razkrivajo jih pa ravno s tem, da žive pobožno in čisto. Ljudje, ki vidijo njihovo kre¬ postno življenje, spoznajo tudi, kako grde so nasprotne pregrehe, in s tem je mogoče, da se prej grehu vdani tudi sami razsvetle in izpre- obrnejo. Ko namreč neverniki vidijo pri kristjanih krepostno življenje in s tem spoznajo lastno hu¬ dobijo, so že na potu k poboljšanju. Kar jim raz¬ krije svetloba krščanskih kreposti, je že raz¬ svetljeno ; s tem postanejo pristopni Kristusovi milosti in resnici; razsvetljeni od nje pa morejo postati sami svetloba. Tako je, kakor v naravi; kar je razsvetljeno, tudi samo sveti. Potrebno je torej, da kristjani s svojim po¬ božnim življenjem poganske hudobije takorekoč potegnejo iz teme na dan. To jim sv. Pavel za- bičuje z besedami: Vzbudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in prisvetil ti bo Kristus , 1 Glejte torej, da previdno živite, ne kot nesramneži, marveč kot modri, in da skrbno rabite čas, ker dnevi so hudi. Prvi stavek je vzet iz Starega zakona in opo- I. Kor. G. 12. nasl. 1 Iz. 26, 19. 970 Pijanost. Ef. 5, 21 — 6, 9. Posamni stanovi. minja grešnika, naj vstane iz svojega hudobnega življenja. Opozarja zlasti na to. da je čas, v ka¬ terem žive njegovi bralci, poln raznovrstnih iz- kušnjav in nevarnosti, in zato pravi: Dnevi so hudi. Iz teh besedi smemo tudi sklepati, da je bilo sv. Pavlu jasno, kako hudo preganjanje čaka kristjane; zato jim ravno priporoča, naj skrbno rabijo čas. V grškem izvirniku stoji pravzaprav ta opomin takole: Kupujte čas, kakor bi hotel reči apostol, naj s časom tako varno delajo, kakor s takimi rečmi, ki jih je treba drago plačati. Dalje svari apostol pred tistim grehom, v katerem se najbolj kaže nespamet in neumnost, in ki je najbolj nasproten modrosti, ki jo je prej priporočal, namreč pred pijančevanjem. Ne upija¬ nite se z vinom, v katerem je razbrzdanost. S tem hoče reči, da pijan človek nima več nad seboj oblasti, da je kakor konj brez brzde, in da se vsled tega le prerad izgubi in streže raznovrstnim slastem. Nasproti temu pa opozarja apostol svoje bralce, naj se takorekoč napijejo Svetega Duha, in naj se tako navdajo z notranjim veseljem. Človek ki je poln Svetega Duha, prekipeva prave duševne radosti, in v nji v pesmih in slavospevih hvali Boga. Stari pisatelji nam res pripovedujejo, da so pri cerkvenih shodih po dovršeni božji službi med obedi ljubezni kristjani silno radi popevali, peli so psalme, pa tudi pesmi, ki so jih sami zla¬ gali. Marsikak kristjan je kar pri obedu zložil pobožno pesem in jo v splošno spodbudo zapel. Na koncu tega odstavka pa opominja Pavel, da se morajo njegovi bralci za vse zahvaljevati Bogu in sicer vedno v imenu Jezusa Kristusa. Za vse, za veselje in žalost, trpljenje in tolažbo, gre Stvarniku prisrčna zahvala. III. Rodbinsko življenje. 5 , 21 — 6 , 9 . Med seboj bodite pokorni v Kri¬ stusovem strahu. Žene, bodite podložne svojim možem, kakor Gospodu. Mož je namreč ženi glava, kakor je tudi Kristus glava Cerkvi, on, Odrešenik telesa. Kakor je pa Cerkev podložna Kristusu, tako naj bodo tudi žene mo¬ žem v vsem. Vi možje, ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus ljubil Cerkev in sebe dal zanjo, da bi jo posvetil, očistivši jo z vodno kopeljo v besedi, da bi si pripravil sijajno Cerkev, brez madeža ali gube ali kaj enakega, temveč da bi bila čista in brezmadežna. Tako naj tudi možje ljubijo svoje žene kakor lastna telesa. Kdor svojo ženo ljubi, ljubi samega sebe. Nihče namreč ne sovraži svojega telesa, temveč ga hrani in greje, kakor tudi Kristus Cerkev, saj smo udje njegovega telesa, iz njego¬ vega mesa in iz njegovih kosti. »Za¬ voljo tega zapusti človek očeta in mater in se oklene svoje žene in oba posta¬ neta eno telo.“ Ta skrivnost je velika; jaz pravim pa z ozirom na Kristusa in Cerkev. Sicer pa tudi vi posamezni: vsak naj ljubi svojo ženo kakor samega sebe. Žena naj se pa boji moža. Otroci ubogajte svoje stariše v Go¬ spodu ; tako je namreč prav. »Spoštuj očeta in mater,“ — to je prva zapoved z obljubo: »da se ti bo dobro godilo, in da boš dolgo živel na zemlji.“ Vi očetje, pa ne dražite svojih otrok, temveč vzgajajte jih s podukom in v Gospodovem strahu. Sužnji, ubogajte gospodarje po te¬ lesu s strahom in trepetom, v priprostosti svojega srca, kakor Kristusa, ne na¬ videzno, da bi bili ljudem všeč, marveč kot Kristusovi sužnji zvršujoč božjo voljo iz srca, dobrovoljno, služeč Go¬ spodu, ne ljudem, saj veste, da bo vsak samo to prejel od Gospoda, kar j e dobrega storil, bodisi suženj ali svo¬ boden. Gospodarji, obnašajte se ravno tako ž njimi; pustite grožnje in se zavedajte- da je ravno tako njihov, kakor vas Gospod v nebesih, in da on ne gleda na osebo. Razlaga. 1. Mož in žena. V tem odstavku govori Pavel o krščanskem življenju v rodbini in sicer najprej o zakonskih dolžnostih med možem ženo. Tako vzvišeno še ni svet slišal govoriti o zakonu. Svoje nauke nasloni na to le primero: Zveza med možem in ženo je samo posnetek tiste zveze, ki jo ima Kristus s svojo Cerkvijo. Kristus je glava Cerkvi; on je Odrešenik telesa svoje Mož in žena, otroci in stariši; sužnji. 971 Cerkve; zato mu je ta tudi podložna. Tako morajo tudi žene ubogati svoje može v vsem kakor Go¬ spoda, torej v vseh stvareh, ki so Gospodu všeč; potemtakem je greh sam po sebi izvzet. Kristus ljubi svojo Cerkev; zanjo se je daro¬ val na svetem križu, da jo je s tem očistil z vodno kopeljo, z besedo, z zakramentom sv. krsta, ki ga Ju ustanovil v nji, in z besedo svetega evangelija, ki ga ji je izročil. Hotel je imeti sijajno nevesto, duhovno, brez madeža in brez starikavih gub. In res je Kristusova Cerkev po svojem božjem delu večno lepa in večno mlada, taka kakor si jo je pripravil njen božji ženin sam. Iz tega sledi, da na j tudi možje skrbe za duševno lepoto svojih žen. Zakonska zveza ne sme biti samo telesna, tuarveč srčna in duševna. Mož mora ljubiti tudi ženino dušo in mora skrbeti za njeno izpopolnjenje. Kristus ljubi svojo Cerkev, ker je njegovo luštno telo. Zato skrbi za nas, svoje ude, kakor zase. Daje nam duševne jedi in s svojim lastnim telesom in s svojo krvjo nas prehranja v svetem Rešujem Telesu; greje nas s Svetim Duhom, ki vžiga v naših srcih ogenj svete ljubezni. Mi smo udje njegovega telesa, njegove Cerkve, kakor bi kili iz njegovega mesa in iz njegovih kosti. Zato uiorajo tudi možje tako ljubiti svoje žene, kakor svoja lastna telesa. Že v raju je Bog izrekel besede , 1 da bo mož zapustil svojega očeta in svojo mater in se oklenil svoje žene, in oba postaneta eno telo. Najtesnejša zveza, ki jo ima človek do očeta in matere, tako- rekoč preneha z zakonom. Zveza med možem in ženo je še ožja, ker sta pravzaprav eno bitje. Pavel nadaljuje: Ta skrivnost je velika; jaz pravim P a z ozirom na Kristusa in Cerkev. Tudi Kristus je zapustil zavoljo Cerkve, svoje neveste, nebeški dom in božjega Očeta, zapustil svojo mater, cer¬ kev Starega zakona, da se je združil z odrešenim Človeštvom v sveti katoliški Cerkvi. Iz te primere smemo sklepati še dalje: Kri¬ stusova zveza s Cerkvijo je nerazrušna in milosti P°lna; tako je tudi krščanski zakon, posnetek te z veze, nerazrušljiv in zvezan z božjo milostjo. Zato moremo reči, da misli sv. Pavel v navedenih besedah tudi na to, da je krščanski zakon za¬ krament. 2. Otroci in stariši. Otrokom naroča Pavel, naj izpolnjujejo četrto božjo zapoved in 1 I. Moj z. 2, 24. pristavlja: To je prva zapoved z obljubo. V desetih božjih zapovedih ni to samo prva, marveč edina zapoved, ki ima obljubljeno dolgo življenje in srečo na zemlji. Apostol pa ne misli tu samo na deset božjih zapovedi, marveč na vse mnogobrojne ukaze, ki jih je Bog dal po Mojzesu Izraelcem. Med temi jih je bilo več, ki so imele zagotovljene tudi razne obljube. V tem oziru je četrta božja zapoved prva z obljubo. Starišem, zlasti očetom, veleva, naj ne dražijo svojih otrok. Umljive so nam te besede, če po¬ mislimo, kakšno moč so imeli pri poganih stariši nad otroci. Poganski oče je smel novorojenca zavreči, smel sploh po svoji volji delati z otro¬ kom in ga celo umoriti. Zato pravi Pavel, naj očetje ne dražijo svojih otrok, naj ne bodo pre¬ strogi ž njimi, marveč naj jih vzgajajo s pod¬ ukom in v Gospodovem strahu. Svoje ocetne oblasti torej ne smejo zlorabljati, marveč se morajo za¬ vedati, da imajo oni in otroci nad seboj višjega Gospoda. 3. Sužnji in gospodarji. Sv. Pavel se večkrat v svojih pismih obrača tudi do sužnjev. Dobro ve, da se suženjstvo ne da mahoma od¬ praviti; ve pa tudi, da se takoj bistveno izpre- meni, čim prekvasi sužDje in gospodarje duh krščanske vere. Sužnji naj se zavedajo, da zvr- šujejo v svojem stanu božjo voljo, ki je pripustila greh in ž njim tudi eno najgrših njegovih po¬ sledic, namreč suženjstvo. Ubogajo naj svoje telesne gospodarje v svetem strahu, ki naj ga jim vdihava iskrena ljubezen. Zavoljo te ljubezni naj se boje razžaliti svoje gospodarje; iz nje naj izvira srčna priprostost in odkrita vdanost, ki ne išče samo z navidezno pokorščino, prilizneno in hinavsko gospodarjeve pohvale, marveč katera iz notranjih nagibov z ozirom na Boga rodi pravo, odkritosrčno pokorščino. V svojem težkem stanu naj si mislijo, da so Kristusovi sužnji, in naj bodo prepričani, da jim bo Kristus vse povrnil, kar bodo dobrega storili: vse krivice in vso za¬ puščenost, trud, muke in trpljenje. Zdaj so sužnji, toda ko bodo s svojimi gospodarji vred stali pred sodbo, ne bo nobenega razločka več v takih zu¬ nanjih rečeh. Samo dobra dela bodo imela takrat veljavo pred Gospodom in v tem se bo izravnalo na drugem svetu, kar je bilo tukaj neenakega. V tem zmislu svari tudi gospodarje, naj ne pozabijo, da imajo sami ravno tistega Gospoda v nebesih, kakor sužnji, in da on ne gleda na osebo. 972 Ef. 6, 10 24. Duhovni boj. Njemu je vse eno, ali je kdo suženj, ali svoboden, revež ali bogatin; on gleda le na verno, čisto srce. Zato naj se pa gospodarji zavedajo svojih dolžnosti do sužnjev in naj te ravno tako izpol¬ njujejo, kakor sužnji svoje do njih; puste naj grožnje, to se pravi: zamore naj v sebi trdosrč¬ nost in surovost, ki iz njiju izvirajo neusmiljene grožnje in krute kazni. IV. Duhovni hoj in molitev. 6 , 10 — 24 . Sicer pa, bratje moji, ojačite se v Gospodu in v sili njegove moči. Denite nase popolno božje orožje, da se boste mogli zdržati zoper hudičeve zvijače. Nimamo namreč boja proti krvi in mesu, marveč proti poglavarstvom, proti oblastem, proti tem temnim go- spodovalcem na svetu, proti hudobnim duhovom v nebesnih pokrajinah. Zavoljo tega primite za popolno božje orožje, da se boste mogli ustavljati ob hudem dnevu in obstati, ko boste vse zvršili. Stojte torej, ob ledjih opasani z resnico in oblečeni z oklepom pra¬ vičnosti, na nogah obuti s pripravlje¬ nostjo za evangelij miru; zraven še zgrabite ščit vere, ki boste ž njim mogli ugasiti vse goreče strelice hudobnega duha, in vzemite čelado zveličanja in meč Duha, ki je božja beseda. Molite raznovrstne molitve in ob vseh časih prosite v Duhu in ravno zato čujte v popolni stanovitnosti in v prošnjah za vse svete, in posebno zame, da se mi podeli beseda, da odprem svoja usta, in da srčno oznanjam evan¬ geljsko skrivnost, zavoljo katere sem jaz poslanec v verigah, da o nji govo¬ rim srčno, kakor moram govoriti. Da pa tudi vi zveste, kako se mi godi, in kaj delam, vam bo vse nazna¬ nil Tihik, ljubljeni brat in zvesti slu¬ žabnik v Gospodu, katerega ravno zato k vam pošiljam, da zveste, kako je z nami, in da potolaži vaša srca. Mir bodi bratom in ljubezen z vero od Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kri¬ stusa! Milost bodi z vsemi, kateri stano¬ vitno ljubijo našega Gospoda Jezusa Kristusa! Amen. K a z 1 a g a. 1. Duhovni boj. V tem odstavku razlaga apostol v resnih besedah, kako hude sovražnike ima kristjan, ki hoče živeti po Kristusovih nau¬ kih. Ti niso pravzaprav kri in meso, navadni ljudje, marveč hudobni duhovi. Ljudje, ki s svojo zlobnostjo nasprotujejo krščanskemu življenju, so le sredstva hudobnih duhov. Teh je več vrst. Kakor med dobrimi duhovi, med angeli, razliku¬ jemo več zborov, tako tudi med pogubljenimi, hu¬ diči. Pavel našteva dve njihovi vrsti: poglavar¬ stva in oblasti. Imenuje jih temne gospodovalce na svetu, ker je duševna tema, zmota in greh zna¬ menje njihovega gospodarstva, ki ga imajo črez svet, kolikor še ni združen s Kristusom. Pravi jim hudobni duhovi v nebesnih pokrajinah, kakor bi stanovali v ozračju nad zemljo. Zoper te sovražnike se mora kristjan oboro¬ žiti s popolnim božjim orožjem. Kadar je bil Ri m ' ljan popolnoma oborožen, je nosil ščit, meč, oklep- nice na nogah, sulico, oklep in čelado. Kristjan mora imeti tudi popolno orožje, in sicer tako, ki more uspevati proti duhovom, namreč božje, ki ga takoj natančnejše opisuje. Treba mu ga j e zato, da se more ustavljati ob hudem dnevu, to se pravi ob času, ko izkušnjave z vso silo bu¬ tajo vanj. Duhovno orožje imamo opisano že v Starem zakonu. Izaija pravi o Bogu : 1 Pravičnost si obleče za oklep, in čelado zveličanja si dene na glavo. Ker je imel Pavel, ko je pisal pismo v Efez, vedno rimske vojake pred seboj, je gotovo mislil tudi nanje, ko je opisaval svoje duhovno orožje. Krog ledij je nosil rimski vojak širok, železno kovan pas, da si je branil tisti del telesa, ki je najbolj in najlažje ranljiv. Tudi pri kristjanu je nečisto poželenje, ki ima v ledjih svoj sedež, največja priložnost za greh. Zato naj si jih opaše z resnico- Resnica ga dela močnega proti izkušnjavam, od¬ kritega proti vsem, zvestega Bogu in bližnjemu. Prsi, ki imajo v svoji notranjosti sedež živ¬ ljenja, srce, je pokrival Rimec s kovinskim ali p a usnjatim oklepom. Kristjanov oklep je pravičnost, ki mu ohrani čisto vest in mirno srce. V pismu v Solun primerja Pavel ljubezen in vero z okle- 1 59 , 17 . Molitev. 973 Pom . 1 Iz tega vidimo, da so vse te in enake nje¬ gove primere svobodno izbrane, in da se torej ne smejo preozkosrčno tolmačiti. Za obuvalo v du¬ hovnem zmislu naj ima kristjan pripravljenost za evangelij miru. Pavel govori o boj u; zato se nam Z( ii primerna edino ta-le razlaga: V svoji duši oživljen in okrepčan z mirom, ki ga daje Kristusov evangelij, bodi njegov vernik pripravljen iti tudi na boj. Duhovna obutev je torej pripravljenost Da boj za evangelij. S ščitom je rimski vojak branil celo telo, da ga niso zadele sovražnikove pušice ali strelice. Najnevarnejše so bile take, ki so gorele. Ob trdem ščitu so se pa pogasile in so padle na tla. Kri¬ stjan naj ima za ščit vero. Kakor drugo orožje hrez ščita vojaka ne more braniti, tako tudi kristjan brez vere ne more ničesar; vse druge kreposti mu nič ne pomagajo. Z živo vero v Boga m Kristusa pa odbije od sebe tudi najnevarnejše J D najsilnejše napade hudobnega duha, ko ga hoče °bžgati z ognjem nečiste poželjivosti. čelada je varovala vojaku glavo, najpleme- Ditejši del njegovega telesa. Kristjan naj ima Damestu čelade zveličanje, ali kakor heremo jas- Dejše v pismu v Solun upanje zveličanja . 2 To zveličavno upanje daje človeku moči, da ob vseh viharjih in bojih dušnega življenja zaupno in varno dviga svojo glavo proti nebu, odkoder za trdno Pričakuje rešitve. Za napad na sovražnika naj pa dviga meč Svetega Duha, božjo besedo; z besedami Svetega pisma in z iskrenimi molitvami naj ga Prežene. 2. Molitev. O molitvi, ki jo je ravnokar imenoval meč Svetega Duha, govori apostol še dalje in priporoča, naj bo kristjanova molitev 1 I. Tes. 5, 8. 2 I. Tes. 5, 8. vztrajna in stanovitna. Seveda ni mogoče ob vseh časih z besedami moliti, mogoče pa je, in to pri¬ poroča Pavel, da človek vse svoje misli in dela večkrat Bogu daruje in v tem zmislu res nepre¬ nehoma moli. Z dobrim namenom izpremeni tako- rekoč celo življenje v molitev. Moliti mora kri¬ stjan zase, pa tudi za druge, v prvi vrsti za svete, za kristjane. Ko apostol to zapiše, se spomni tudi nase in v prisrčni milini poprosi svoje bralce: Molite tudi zame. Zavoljo evangelija je poslanec v verigah. Kristus ga je poslal oznanjat svoje blagovestje križem sveta. Zdaj je ujet. Ne želi si, da bi prosili zanj, naj izgubi svoje verige; marveč samo po tem hrepeni, naj bi mogel vneto in srčno oznanjati evangeljsko skrivnost, namreč Kristusa, njegovo delo in njegov nauk. Njegovi bralci so gotovo izpolnili srčno prošnjo in po vseh krščanskih srenjah so se dvigale goreče molitve za Pavla k Bogu. Apostol ve, kako radi bi kaj o njem samem slišali, kako se mu godi, in kaj je z njegovo pravdo. O tem pa neče pisati. Pošlje jim ljub¬ ljenega brata in zvestega služabnika Tihika, ki jim prinese Pavlovo pismo, in jim ustno razloži vse, kar bodo želeli. O Tihiku beremo še na več mestih Novega zakona ; 1 bil je baje kasneje škof na Pafu. Pavel ga pošilja, da potolaži srca njegovih bralcev, brez dvojbe tudi z veselim upanjem, da bo Pavel kmalu rešen rimske ječe in vrnjen svojim duhovnim otrokom. Začetkom jim je želel milosti in miru; na koncu jim pa v lepem blagoslovu prosi od Boga miru, ljubezni v veri in milosti. Milost je kore¬ nina, ki iz nje poganja z ljubeznijo oživljena vera, in rodi sad pravega notranjega miru. 1 Dej. ap. 20, 4 nasl. Kol. 4, 7; II. Tim. 4,12; Tit. 3,12. L 974 Pismo v Kolose. Uvod v pismo v Kolose. I. Namen in pomen. Kolose je bilo ime mestu, ki je stalo v Mali Aziji ob reki Liku, katera se steka v mogočno reko Meander ne daleč od mesta Hierapolide in Laodicej e. Stari pisatelji pravijo o njem, daje bilo najzname¬ nitejše in najbolj bogato mesto v Frigiji. Prebi¬ valstvo se je zlasti pečalo s tem, da je tkalo volno in jo prodajalo daleč po svetu. Stalo je ob veliki trgovski cesti, ki vodi iz Efeza v Sirijo. Zato se je trgovina v njem lahko uspešno razvijala. L. 65 po Kristusu je zadela Kolose velika nesreča; strašen potres jih je skoraj do tal razrušil. Po¬ stavili so mesto iznova, toda kasneje ni dosegel več sijaja in bogastva prejšnjih let. V srednjem veku se je imenovalo Konos; to ime se je ohra¬ nilo do danes. Tam, kjer je stalo nekdaj tako sloveče mesto, imamo danes nekoliko večjo, po¬ zabljeno vas. Sv. Pavel je bil pač na svoji drugi in tretji misionski poti v Frigiji, toda nobenkrat ni prišel do Kolos in tudi ne do sosedne Laodiceje. Sam pravi v svojem pismu, da ga tamošnji kristjani osebno še ne poznajo. Cerkev v Kološah je usta¬ novil Pavlov učenec Epafra, ki ga imenuje apo¬ stol zvestega služabnika in preljubega sodelavca. O njem poroča staro poročilo le to, da je umrl mu- čeniške smrti kot kološki škof Njegove kosti počivajo v cerkvi Santa Maria Maggiore v Kirnu. God mu praznuje Cerkev dne 19. julija. Epafra je hil prišel v Rim in je povedal apostolu, kako raznovrstni hudobni ljudje širijo krivo vero med tamošnjimi kristjani. Skoraj go¬ tovo je nesel že v uvodu k pismu v Efez imeno¬ vani Tihik tudi v Kolose pismo, ki ga je vsled Epafrovega poročila skrbni Pavel napisal. V tem pismu pravi Pavel tako-le: In ko se to pismo pri vas prebere, preskrbite, da se bo prebralo tudi v laodicejski cerkvi, laodicejskega pa vi berite. Med pismi, ki so nam ohranjeni od sv. Pavla, nimamo nobenega, ki bi bil napisan v Laodicejo. Torej je samo dvoje mogoče; ali se je Pavlovo pismo, katero je napisal v Laodicejo, izgubilo, ali pa je oeou v ... pismo v Laodicejo eno izmed nam ohranjenih Pavlovih pisem, ki pa danes ne nosi več tega naslova. Obojno je mogoče, zdi se nam pa, da si je zelo težko misliti, kako naj bi se bilo pismo velikega apostola v Mali Aziji, kjer je bilo krščan¬ stvo zelo razvito, moglo izgubiti, tembolj, ker je bilo namenjeno na več krajev. Čisto jasno je, da so kristjani pismo, ki so ga dobili od Pavla, Bog ve kolikrat prepisali; ne samo vsaka krščan¬ ska srenja, ki ga je dobila v roke, ga je hotela obdržati v prepisu, marveč brez dvojbe tudi mnogo posameznikov. Zato se nam zdi verjetneje, da se pismo v Laodicejo ni izgubilo, in da je pismo v Laodicejo tisto Pavlovo pismo, ki se imenuje danes pismo v Efez. Že prej smo rekli, da je sv. Pavel pisal pismo v Efez za širše kroge, ne samo za efeške kristjane. Po naši sodbi je bilo namenjeno zlasti tudi v Laodicejo. Pismo v Kolose je pisano ob ravno tistem času kakor v Efez. II. Razdelitev. Tudi v tem pismu obravnava Pavel ravno tisto stvar, kakor v pismu v Efez; zato ne bomo podrobno navajali vsebine, marveč podamo samo razdelitev. Prvi del obsega poglavje 1, 1—2. 23 in obrav¬ nava skrivnost Kristusovega odrešenja: Krist uS je pravi Bog in človek, Stvarnik sveta in njegov Odrešenik, ki je s svojo smrtjo na križu izbrisal grehe padlemu človeštvu, in Jude, ter pogane združil v sebi v novo višjo enoto. To se je zvr- šilo po večnem božjem sklepu, ki ga je Bog Kristusovem času razodel, in ki ga Pavel oznanja- Udeležiti se pa moremo tega božjega sklepa samo s trdno vero in stanovitnim upanjem, ne p a s človeško modrostjo ali praznoverjem. V drugem delu 3, 1—4, 18 opominja Pavel kristjane sploh in posamezne stanove posebej, kako naj lepo krščansko žive, ter sklepa svoje pismo z raznovrstnimi osebnimi novicami, naro¬ čili in pozdravi. Kol. 1, 1—28. Kristus in Pavel. 975 Pismo v Kolose. Prvi del. Odrešenje. 1, 1—2, 23. I. Kristus učlovečeni Bog. 1, 1—29. Pavel, po božji volji apostol Kristusa Jezusa in brat Timotej, svetim, ki so v Kološah in vernim bratom v Kristusu: Milost vam bodi in mir od Boga, našega Očeta in Gospoda Jezusa Kri¬ stusa ! Hvaležni smo Bogu in Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa, in neprene¬ homa molimo za vas, ker smo slišali ° vaši veri v Kristusu Jezusu in o lju¬ bezni, ki jo imate do vseh svetih. Upate namreč to, kar vam je prihranjeno v nebesih, o čemur ste že slišali v besedi evangeljske resnice, ki je do vas do¬ spela, kakor tudi povsod drugod po svetu, kjer rodi sad in raste, kakor tudi med vami od dne, ko ste začuli in spo¬ znali božjo milost v resnici. Tega ste se namreč naučili od Epafra, našega ljubega sodelavca, ki je za vas zvest Kristusov služabnik, ki nam je tudi naznanil vašo ljubezen v Duhu. Zato tudi mi od dne, kar smo to slišali, neprestano molimo za vas in Prosimo, da bi bili napolnjeni z spo¬ znanjem njegove volje v vsakovrstni duhovni modrosti in razumnosti, da bi živeli pristojno Gospodu v vsem tako, kakor je njemu všeč, da bi rodili sad vsakovrstnih dobrih del, in bi rastli v božjem spoznanju na vso moč ojačeni P° njegovem mogočnem veličastvu v v sestranski stanovitnosti in potrpežlji¬ vosti. Veseli zahvaljamo Očeta, ki nas je nsposobil za delež na dedščini svetih v svetlobi, ki nas je rešil iz oblasti J^me, ter nas prestavil v kraljestvo Sina svoje ljubezni, v katerem imamo °drešenje v njegovi krvi, odpuščenje grehov, kateri je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva; v njem je bilo namreč ustvarjeno vesolj¬ stvo, to kar je v nebesih, in to kar je na zemlji, vidno in nevidno, bodisi pre¬ stoli ali gospodstva, bodisi poglavarstva ali oblasti. Vesoljstvo je po njem in zanj ustvarjeno in on je pred vsem in vesoljstvo biva v njem. On je glava telesu, Cerkvi, on, ki je začetek, prvorojenec iz mrtvih, da ima v vseh rečeh prvo mesto. Bog je namreč hotel, da vsa polnost prebiva v njem, da je po njem spravil vesolj¬ stvo s seboj, ko je sklenil mir po krvi njegovega križa, — po njem, — bodisi kar je na zemlji, bodisi kar je v ne¬ besih. Tudi vas, ki ste bili svoj čas odtu¬ jeni in sovražni po mišljenju v hudob¬ nih delih, je zdaj spravil v telesu svo¬ jega mesa s smrtjo, da vas posveti in naredi brez madeža in brez krivde pred Bogom; seveda če ostanete trdni in stanovitni v veri in se ne daste oma¬ jati od upanja v evangelij, ki ste ga slišali, ki se oznanja po vesoljnem stvarstvu pod nebom, čegar služabnik sem jaz, Pavel, postal. Zdaj se veselim v svojem trpljenju za vas in dopolnjujem v svojem telesu to, kar je premalo Kristusovega trp¬ ljenja za njegovo telo, to je za Cerkev. Saj sem postal njen služabnik kot božji oskrbnik, ki moram vas oskrbovati s tem, da dopolnim božjo besedo, tisto skrivnost, ki je bila zakrita od vekov in rodov sem, ki se je pa zdaj razodela njegovim svetim, katerim je Bog hotel naznaniti, kako sijajno je bogastvo te skrivnosti med pogani, katera je Kri¬ stus med vami, upanje slave. Njega oznanjamo mi, opominjajoč vsakega človeka in učeč vsakega vse modrosti, da pripeljemo vsakega človeka do popol- 976 Kol. 1, 29. Kološanska vera. JJedščina svetili. nosti v Kristusu. Zato se tudi trudim in borim po njegovem vplivu, ki v meni z močjo deluje. K a z 1 a g a. 1. Pavel je Kogu hvaležen zavoljo Kološanov. Pavel je zvedel od Epafra, ki je ustanovil Cerkev v Kološah, kakšne so verske razmere med tamošnjimi kristjani; vesel je bil njegovih novic in to svoje veselje izraža v uvodu svojega pisma. Posebno ga veseli, da imajo Ko¬ lošam tako gorečo bratovsko ljubezen med seboj, ali kakor pravi: ljubezen do svetih. O ljubezni trdi, da je utemeljena v upanju na večno zveli¬ čanje. To upanje je pa pridobljeno po evangeljski resnici. Važne so apostolove besede, da ima lju¬ bezen svoje korenine v upanju, in sicer zato, ker se iz tega vidi, da ljubezen do Boga in do bliž¬ njega ne izključuje upanja na zveličanje. Nekateri prenapeti ljudje so trdili, da bi človek ne smel v svoji ljubezni nič misliti na lastno zveličanje, češ, da bi bilo to sebično. Sv. Pavel je drugega mnenja, hvali Kološane zavoljo bratovske ljubezni in takoj pristavlja: Upate namreč to, kar vam je prihranjeno v nebesih. S tem hoče reči: Ljubezen zato tako toplo živi v vas, ker imate zveličavno upanje. O evangeljski resnici pravi apostol, da je dospela po vsem svetu. Kakor drugod, tudi tukaj poudarja katoliški značaj svetega evangelija, ki obsega vse kraje in vse čase. Krivoverci so vedno in tudi ob Pavlovem času delali posebne ločine in stranke; tako so na pr. hoteli imeti krščanstvo samo za Jude. Krivoverci obsegajo vedno samo neki omejen del človeštva, katoliška vera je pa za vse. Sv. Pavel pravzaprav še ne more reči, da bi bil evangelij v njegovem času prodrl že prav v vse kraje, toda moč zato je imel in povsod, kjer se je razširil, je bil podoben semenu, ki rodi stoteren sad, gorčičnemu zrnu, ki se razraste v veliko drevo. Apostol hvali Ko¬ lošane zavoljo njihove pravovernosti, pove pa tudi, da izvira pravovernost odtod, ker so poslu¬ šali pravega in od apostola priznanega evangelj¬ skega oznanjevalca. Povedali smo že v uvodu, da je bil to Epafra, ki ga imenuje Pavel svojega ljubega sodelavca. V pismu Filemonu 1 ga imenuje sojetnika. Iz tega vidimo, da je Epafra z zaporu pri Pavlu prebival. Sv. Pavel je vesel, da ga ljubijo Kološani in jim vrača to ljubezen s svojimi molitvami; prosi za nje, naj bi natančno spoznali božjo voljo in s tem postali duhovno modri in razumni. Tako bodo tudi živeli, kakor je Bogu všeč. Nato na¬ števa, kaj prinaša tako Bogu dopadljivo življenje; iz njega izvira prvič sad vsakovrstnih dobrih del in vedno jasnejše božje spoznanje; drugič potrpež¬ ljivost v težavah tega življenja. Samo božja milost more človeku dati moč, da vstraja stanovitno tudi v težavah in v trpljenju. 2. Kristusova oseba. Zavoljo dobrote, ki jo je skazal Bog nad nami, mu moramo biti hvaležni. On nas je usposobil za delež na dedščini svetih v svetlobi. Apostol misli tukaj na stare zgodbe svojega naroda, v katerih je bilo zapisano, kako je dobil vsak Izraelec svoj delež v kanaan¬ ski deželi. Kanaanska dežela je bila takorekoč dedščina, ki jo je dal Bog izraelskemu ljudstvu. Tudi kristjani imajo vsak svoj delež, toda ne na pozemskih rečeh, marveč na dedščini svetih v svet¬ lobi. Izraelci so imeli svoj delež na zemlji, kjer vlada tema greha, verniki pa pričakujejo svoj delež v kraljestvu svetlobe, v nebesih, in deloma že prej v Kristusovi Cerkvi. Bog je kristjane rešil iz satanovega kraljestva, kjer vlada tema, in jih je prestavil v kraljestvo Sina svoje lj u ' bežni, namreč v kraljestvo Jezusa Kristusa. D a morejo priti v to kraljestvo, je treba prej sprave z Bogom; to spravo dosežemo pa po Kristusu, ki nas je s svojo krvjo odrešil in nam zaslužil 0(1 ' puščanje grehov. Tu prične Pavel z veličastnimi besedami opi' sovati Kristusovo osebo. V pismu v Efez in v Filipe 1 imamo nekaj podobnega, toda opis je na tem mestu na vsak način naj lepši in tudi na]' važnejši. Ta opis ima dva dela. V prvem delu govori apostol, v kakšnem razmerju je Kristus do nebeškega Očeta in do sveta. V drugem P a slika Kristusa kot poglavarja Cerkve in Odreše¬ nika vsega človeštva. Najprej pravi o Kristusu, da je podoba ne¬ vidnega Boga. Človek se gleda v ogledalu, t anl se mu razodeva njegova podoba. Tisti, ki gl eda in podoba sta si pa različna med seboj, sta dve razni reči. Bog Sin pa ni Očetu samo podoben, ampak mu je popolnoma enak: Oče in Sin sta eno bistvo. Imenuje se Sin podoba nevidnega Bog a > 1 Filem. 2, 3. 1 Ef. 1, 20-30; Ml. 6, 11. Učlovečeni Bog in Odrešenik. 977 ker je božanstvo za nas neprodirno, in samo to vemo o njem, kar nam je božji Sin razodel; v učlovečenem božjem Sinu gledamo torej nekoliko božjih skrivnosti. Dalje se imenuje Sin prvorojenec vsega stvar¬ stva. Tukaj imamo povedan razloček med Sinom in med stvarstvom. On je rojen od vekomaj, spo¬ čet od Očeta; svet je pa ustvarjen. Besede prvo- r ojenec vsega stvarstva bi se jasneje izrazile tako-le: bog Sin je od Boga rojen, preden je bila kaka reč ustvarjena, torej od vekomaj. To nam doka¬ zujejo tudi nastopne besede: V njem je bilo namreč ustvarjeno vesoljstvo, to kar je v nebesih, in to kar l e na zemlji, vidno in nevidno, bodisi prestoli ali 9°spodarstva, bodisi poglavarstva ali oblasti. Božji Sin je od vekomaj, svet je pa nastal v času. V njem je bil ustvarjen telesni in duhovni svet, ali kakor pravi apostol, to kar je vidno in nevidno, angeli in telesni svet. Med angelskimi zbori na¬ števa tudi prestole; gospodstva, poglavarstva in oblasti imenuje tudi v drugih pismih; prestole pa samo na tem mestu. Vse, kar je, vesoljstvo, je ustvarjeno v njem. Bog od vekomaj v svojem Sinu Sleda samega sebe in spoznava svojo neskončnost, s tem pa tudi od vekomaj gleda, da je njegovo bistvo na neskončno načinov upodobljivo. Vsa ta upodobljivost se kaže v Sinu; nekaj te upodob- Ijivosti je vsegamogočni Bog pokazal s tem, da je svet ustvaril. Svet je bil torej na ta način od vekomaj v božjem Sinu. Pa še več! Pavel pravi: Vesoljstvo je po njem in zanj ustvarjeno in on je Pred vsem in vesoljstvo biva v njem. Bog Sin je torej Stvarnik sveta, on je pa tudi njegov namen, k njemu meri vse, kar je ustvarjenega. Zopet poudarja Pavel, da je Bog Sin pred vsem. S tem hoče zopet zatrditi, da je neskončno višji od vsega stvarstva. Stvarstvo je nastalo v času, božji Sin pa je pred vsem časom, torej večen. On pa tudi ohranjuje vse ustvarjeno vesoljstvo, vesoljstvo biva v njem. On daje moč, ki drži stvari v njihovem obstoju. Vse bi propadlo in se zgru¬ dilo v nič, ko bi s svojo vsegamogočnostjo ne zdrževal sveta. V drugem delu pravi Pavel, da je Bog Sin 9lava telesu, Cerkvi. Že večkrat smo slišali v Pav- lo vih pismih, da se imenuje Cerkev Kristusovo telo. Tukaj hoče reči, da je Kristus v verskem oziru glede na razmere človeštva do Boga v vseh re čeh prvi. On je poglavar verske družbe, začetek Verskega življenja, prvorojenec iz mrtvih, prvi, ki Zgodbe II. je smrt popolnoma premagal, in ki je s tem za¬ gotovil tudi nam, da bomo vstali od mrtvih in se tudi po telesih večno zveličali. Tu vidimo, da ne govori več Pavel o božji naravi in božji osebi, marveč da ima tu v mislih Kristusovo Človeško naravo. Kot božji Sin je po svoji naravi Bogu enak, Stvarnik in ohranjevalec vesoljstva. Kot učlovečeni Bog po svoji človeški naravi je pa v vseh rečeh prvi, najvišji, najpopolnejši človek, o katerem je Bog po svojem večnem sklepu hotel, da vsa polnost prebiva v njem. Nikakor ni samo človek, marveč je Bog in človek ob enem; nje¬ govo človečanstvo takorekoč dopolnjuje božje bistvo. On je torej drugi boljši Adam, poglavar Cerkve, pričetnik novega življenja, premagovaleč smrti, učlovečeni Bog. Po njem je Bog spravil vesoljstvo s seboj, ki je bilo po grehu z njim razprto. Po njem je sklenil mir s celim stvar¬ stvom. Kri, ki je tekla na križu, je očistila grehe sveta. 3. Kološami In Kristus. Kar je doslej apostol splošno povedal, to pojasnjuje na Kolo- šanih. Kakor je Kristus vesoljstvo spravil z Bogom, tako je spravil z njim tudi Kološane, ki so bili prej Bogu odtujeni in sovražni. Polni grehov, so bili v resnici tujci pred Bogom, Kri¬ stus jih je pa s svojo milostjo posvetil in jim bo pomagal, da bodo na sodni dan brez madeža in brez krivde stali pred Bogom. Neobhodno potrebno pa je, če hočejo doseči ta cilj, da ostanejo stano¬ vitni v veri in v upanju. Držati se morajo kato¬ liškega evangelija, ki je namenjen za vesoljni svet, tistega evangelija, ki ga kot Kristusov slu¬ žabnik oznanja Pavel. Nato piše apostol: Zdaj se veselim v svojem trpljenju za vas in dopolnjujem v svojem telesu to, kar je premalo Kristusovega trpljenja za njegovo telo, to je za Cerkev. Pomen teh besedi je ta-le: Vkljub temu, da vas nisem še nikoli videl, in da osebno nisem oznanjeval evangelija med vami, delujem vendar tudi za vas in sicer s tem, da trpim za vesoljno Cerkev, in da torej moje trp¬ ljenje koristi vsem njenim članom, potemtakem tudi vam. Apostol je prisrčno vesel, da more trpeti za vso Cerkev, torej tudi za Kološane. Po nje¬ govem nauku je Cerkev veliko telo, v katerem so vsi udje lepo zvezani med seboj; zato tudi dobra dela posameznega uda koristijo celemu telesu. Dobro delo, ki ga kristjan zvršuje, ni samo zanj zaslužno, marveč je zadostilno tudi za 62 978 Občestvo svetnikov. Kol. 2, 1—21. Trdnost v veri. druge. O sebi pravi Pavel, da dopolnjuje v svojem telesu to, kar je premalo Kristusovega trpljenja. Vsi vemo, da je bilo Kristusovo trpljenje ne¬ skončno zaslužno, in da mu torej nikakor ni ni¬ česar manjkalo, toda Kristus živi skrivnostno življenje s celo Cerkvijo, in takorekoč v vsakem posameznem svojem verniku; v tem oziru se trp¬ ljenja ne zmanjka do konca sveta. Posamezen kristjan mora s svojim trpljenjem takorekoč do¬ polnjevati zase in za Cerkev tisto neskončno vredno trpljenje, ki ga je prestal Kristus za ve¬ soljni svet. Kristus sicer ne more več trpeti po svoji človeški naravi, v Cerkvi se pa skrivnostno njegovo trpljenje še vedno nadaljuje, saj sam pravi, da je z lačnimi sam lačen, z žejnimi žejen, z reveži ubog. Njega preganjajo v kristjanih, za¬ sramujejo v vernikih. Ko Pavel trpi v svoji ječi, trpi pravzaprav tudi Kristus v njegovem telesu. Tako se dopolnjuje v cerkvenem življenju Kri¬ stusovo trpljenje. Iz teh besedi izprevidimo, kako živo se je zavedal Pavel katoliške resnice o občestvu svet¬ nikov, notranje zveze med verniki na zemlji, svet¬ niki v nebesih in dušami v vicah, ki si drug drugemu pomagajo in se podpirajo med seboj. Neskončni zaklad zasluženja Kristusovega in božje Matere se z dobrimi deli vernih kristjanov še vedno pomnožuje, in iz tega zaklada zajemajo vsi, ki potrebujejo pomoči. Sv. Pavel se nič ne čudi temu, da mora tr¬ peti; to je delo njegove službe, ker je služabnik svete Cerkve in od Boga postavljen oskrbnik. Njegova naloga je oznanjevati skrivnost božjega odrešenja, in zlasti razglašati, da se razteza odre¬ šenje tudi na pogane. Središče vseh krščanskih skrivnosti je Kristus, v katerem imamo vsi upanje večne slave. Apostol se zaveda, da ne zvršuje svoje službe samo s svojo lastno močjo, marveč da se trudi in bojuje s tisto močjo, ki mu jo daje Kristus. II. Krivoverci. 2 , 1 — 23 . Le zvedite, kako hudo se bojujem za vas in za Laodičane in sploh za vse, ki še niso videli mojega telesnega obličja, da se njihova srca utrdijo, združena v ljubezni zato, da se obogatijo v popol¬ noma gotovem spoznanju, in da spo¬ znajo skrivnost Boga Očeta in Kristusa Jezusa, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja. To pa pravim, da vas kdo ne pre¬ vara s sladkimi besedami. Četudi sem namreč po telesu oddaljen, v duhu sem vendar z vami, vesel, ko gledam vašo rednost in trdno podlago vaše vere v Kristusa. Kakor ste torej prejeli Go¬ spoda Kristusa Jezusa, tako živite v njem, ukoreninjeni in sezidani v njem in utrjeni v veri, kakor ste se učili* bogati v nji na zahvali. Glejte, da vas kdo ne zapleni z modrovanjem in prazno prevaro p° človeškem izročilu, po prvinah tega sveta, in ne po Kristusu; v njem biva namreč telesno vsa polnost božanstva, in sami ste tudi napolnjeni v njem, ki je glava vsega gospodstva in moči. V njem ste bili tudi obrezani z obrezo, ki je niso roke naredile, s tem, da ste slekli meseno telo po Kristusovi obrezi, ko ste bili ž njim vred pokopani v krstu. V njem ste bili tudi soobujeni po veri v božjo moč, ki gaje obudila od mrtvih- In vas, ki ste bili mrtvi v grehih in neobrezani na svojem telesu, je oživil Bog z njim vred, odpustivši vam vaše grehe, izbrisavši dolžno pismo v p°' stavi, ki se je glasilo zoper vas, ki nam je bilo nasprotno. On ga je odpravil, ko ga je na križ pribil; razorožil J e poglavarstva in moči, ter jih očitno postavil v zgledovanje, ko jih je zmago- slavno peljal v njem (Kristusu). Naj vas torej nihče ne sodi zavoljo jedi ali pijače, ali glede na kak praznik* mlaj ali soboto; to je vse senca pr 1 ' hodnjosti, telo je pa Kristusovo. Nihče naj vas ne ukani, četudi izkuša to v ponižnosti in s češčenjem angelov, ste- gajoč se po tem, česar ni videl, brez razloga napihnjen od svojega mesenega mišljenja in ne držeč se glave, iz katere raste vse telo, podprto in zvezano P° členkih in vezivu, v božji rasti. Če ste torej s Kristusom umrli P r ' vinam tega sveta, zakaj vam velevajo* kakor bi še v svetu živeli: ,,Ne dotakn 1 se, tudi ne pokušaj, niti ne potipaj Kol. 2, 22. 23. Nevarnost judovskih krivovercev. 979 vsled človeških zapovedi in naukov? yse to je pač namenjeno, da se porabi uniči. To bi se sicer moglo šteti, da Je modro, ker je v njem nekaj prosto¬ voljne vernosti in ponižnosti in brez- ozirnosti do lastnega telesa, vendar pa Ui nič vredno, ker si hočejo s tem na¬ sititi meso. Razlaga. 1. Stanovitnost v veri. V tem odstavku hoče apostol Kološane vneti za boj proti vsem krivovercem, ki so se vsiljevali med nje. V ta namen jim najprej pove, kako se trudi za vse kristjane, in kako v svojem srcu nosi tudi tiste, m ed katerimi sam osebno ni oznanjal evangelija. Posebej imenuje Kološane in Laodičane v tem oziru; v Kološah in v Laodiceji namreč še ni bil. Hrepeni po tem, da bi bili tudi verniki v Kološah ln v Laodiceji trdni v veri, in da bi se držali Kristusa, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti ln spoznanja. Že s tem hoče reči, naj se njegovi hralci ne dajo zapeljati kakemu posvetnemu mo¬ drijanu, ali kaki posvetni učenosti. Brez Kristusa 111 mogoče najti prave modrosti; ta je v Kristusu skrita. Bog jo pa razodeva ponižnim in priprostim lodem, ki se v živi veri oklenejo svojega Odre¬ šenika. Zato naj se ogibljejo bralci sladkobesednih Za peljivcev, ki jih hočejo samo odtrgati od Kri- s tusa. Opominja jih, naj ohranijo trdno podlago Sv ete vere, naj tako žive, kakor so se učili, naj tor ej nauke in izročila, ki so jih prejeli od apo- s k>lskega učenca Epafra, ohranijo neizpremenjene y edno in vedno. Tako tudi na tem mestu poudarja, d a je treba ohraniti sprejeta izročila nepokvar- lena in čista. Evangelij je samo eden in sicer Sa mo tisti, ki ga je prinesel Kristus, in ki ga 0z Danja njegova Cerkev. Kristus in krivoverci. Apostol piše: le Jte, da vas kdo ne zapleni z modrovanjem in P r azno prevaro, po človeškem izročilu, po prvinah te 9a sveta, in ne po Kristusu. Tukaj že natanč- d e jše imenuje in opisuje krivoverce, katerih naj Se njegovi bralci ogibljejo. Bili so to, kakor se lz vsega kaže, judovski kristjani. Ti so se rav- na K po postavah in šegah judovske vere in so ^ Se Sv oje modrovanje zajemali iz nje. V tej veri iu ^!° mnogo praznih človeških izročil 2 Vse Polno bajk. Judje so modrovali po prvinah d a sveta. Prvine so pravzaprav prvi začetki kake vede; judovske šege in judovske postave so bile v verskem oziru samo prvine, takorekoe abece; prava veda je prišla šele s Kristusom. Sv. Pavel hoče torej reči: Od tistih modrijanov, ki vam v enomer samo govore o judovskih šegah in izro¬ čilih, se ne boste zmodrili, od njih ne boste do¬ bili nobene učenosti, ker to, kar je iz njih dobrega in resničnega, je samo skromen začetek prave verske modrosti. Tako malo se more kdo od Judov modrosti naučiti in prave verske vede, kakor malo more iz abecednika postati učen. Versko modrost moremo zajemati le iz Kristusa; v njem biva namreč telesno vsa polnost božanstva. To se pravi: V Kristusu, ki se je telesno pokazal svetu, ki je imel pravo človeško telo, je vsa polnost božanstva, je Bog v celem svojem bistvu; Kristus je učlo¬ večeni Bog. Zato je pa seveda tudi vsa modrost v njem, in kdor se ž njim združi, ga tudi napolni božja moč. O Kristusu pravi dalje apostol, da je glava vsega gospodstva in moči; to se pravi, da je gospodar nad angelskimi zbori. To poudarja zato, ker so krivoverci v Kološah trdili, da mora človek najprej z angeli stopiti v stik, in da more šele po angelih dobiti pravo versko spoznanje. Ker je torej Kristus poglavar nad angeli, zato ni treba kristjanom, ki so z njim združeni, angelskega posredovanja. Kristus je pa tudi vesoljnega sveta Odreše¬ nik, ki je umrl za grehe in od mrtvih vstal. To pove Pavel v besedah: V njem ste bili tudi ob¬ rezani z obrezo, ki je niso roke naredile s tem, da ste slekli meseno telo po Kristusovi obrezi, ko ste bili ž njim vred pokopani v krstu. V njem ste bili tudi soobujeni po veri v božjo moč, ki ga je obu¬ dila od mrtvih. Judovski kristjani so zahtevali, da se morajo tudi poganski kristjani dati obre¬ zati. Sv. Pavel pravi, da te telesne obreze ne po¬ trebujejo, ker so v duhovnem zmislu obrezani, in sicer s tem, da so odložili greh in takorekoč slekli telesno poželjivost po Kristusovi obrezi, to se pravi: po njegovi odrešilni smrti. Duhovno obrezo je torej zvršila Kristusova smrt. V svetem krstu se vsak posameznik Kristusove smrti udeleži in tako¬ rekoč umrje glede na starega človeka. Pavel ne pravi: ,.Vi ste z njim vred v krstu umrli,“ ampak: Pokopani ste z njim vred v krstu. Pomen je ravno tisti, toda primera s pokopom je zavoljo tega boljša, ker se nanaša na obrede svetega krsta v prvem času, ko krščencev namreč niso oblivali, marveč jih potapljali v vodo. To potapljanje je 62 * 980 Dolžno pismo. Oeščenje duhov. bilo nekaka podoba Kristusovega pokopa. Jasno pa je, da se pokoplje le tak, kdor je umrl; s tem hoče reči: ko ste prejeli sveti krst, ste bili tudi duhovno obrezani, in vam ni več treba telesne obreze, ki jo zahtevajo judovski krivoverci. Pav¬ lovi bralci pa niso samo v Kristusu dobili du¬ hovne ohreze, marveč so bili tudi soobujeni po veri v božjo moč, ki je Kristusa obudila od mrt¬ vih. To se pravi: Z vero v vstalega Kristusa so bili tudi sami obujeni od mrtvih; vstali so iz smrti zmote in greha in so dobili zagotovilo, da bodo svoj čas tudi po svojih telesih obujeni k večnemu življenju. Apostol slika dalje Kristusovo odrešenje še natančnejše: Bog je Kološanom od¬ pustil grehe, izbrišavši dolžno pismo v postavi, ki se je glasilo zoper nas, ki nam je bilo nasprotno. Mojzesova postava je bila takorekoč res dolžno pismo, obtožnica ljudi pred Kristusom, pred Bogom. Postava je namreč obsegala nebrojno ukazov in določb, ni pa dajala moči, da bi jih mogel človek izpolnjevati. Vsak Jud je bil s tem, da je po obrezi stopil v zvezo z Bogom, dolžan zvrševati vse določbe v postavi. Tudi pogani so imeli to dolžnost, v kolikor je bila postava zapisana v njihovih srcih. 1 Judje in pogani so pa živeli proti postavi, so jo nebrojnokrat prelomili in s tem grešili. Potemtakem je bila postava zanje res dolžno pismo, ki je pričalo o njihovem dolgu in njihovih grehih pred Bogom, in klicalo takorekoč božje maščevanje. Kristus je pa to dolžno pismo odstranil, izbrisal, odpravil, ko ga je na križ pribil. S svojo krvjo je izbrisal dolg, o katerem je govorilo to dolžno pismo. S tem je pa tudi jasno, da je s Kristusom prenehala moč Mojzesove postave, in da torej judovski krivoverci nimajo prav, ko se še vedno nanjo sklicujejo. V njegovi krvi se je rodil Novi zakon. Človeštvo so pred Bogom, z ozirom na ome¬ njeno dolžno pismo hudobni duhovi venomer to¬ žili. Bog je tudi te tožnike osramotil; to hoče reči Pavel z besedami: Razorožil je poglavarstva in moči, ter jih očitno postavil v zgledovanje, ko jih je zmagonosno peljal v njem. Poglavarstva in moči so vrste hudobnih duhov. Kakor je posvetni zmagovalec po dobljeni zmagi ujetim sovražnikom vzel orožje in jih očitno v slovesnem sprevodu peljal s seboj, da so se ljudje zgledovali nad njimi, tako je tudi Bog hudobne duhove, ki jih je Kristus premagal, takorekoč celemu svetu po¬ stavil v zgledovanje. 3. Krivoverske spletke. Apostol na¬ števa nato posamezne zmotne zahteve judovskih krivovercev. Ti so hoteli, naj bi se kristjani dr¬ žali Mojzesove zapovedi glede na jedi in pijače, naj bi praznovali judovske praznike, mlaj in so¬ botni dan. O vsem tem pravi, da je samo senca prihodnjosti, namreč krščanske cerkve. Senca ni sama na sebi nič, kaže pa na tisto stvar, katera jo dela, in sicer tem natančnejše, kolikor jasnejša je svetloba. Tako so tudi vse ustanove Starega zakona samo kazale na Kristusa in na njegovo kraljestvo. Telo,, ki je dajalo to senco, je bil Kristus; potemtakem naj se kristjani več ne drže sence, ko imajo Kristusa samega med seboj v nje¬ govi Cerkvi. Judovski krivoverci so učili tudi napačno pobožnost in zahtevali od kristjanov, naj iščejo stika z duhovi. Pred to napačno pobožnostjo svari Pavel. Krivoverci so zlasti poudarjali, da se mo¬ rajo častiti angeli namesto Boga. Kasneje se J® to češčenje razvilo v popolno malikovanje. v cerkvi v Laodiceji so zbrani škofje leta 364 P° Kristusu nasproti temu strogo nastopili. V svoj 1 določbi pravijo: „Kristjani ne smejo hoditi k shodom, kjer se na pregrešen način angeli P° božje časte. Kdorkoli bi se udeležil tega tajneg a malikovalstva, bodi preklet, ker je zapustil na¬ šega Gospoda Jezusa Kristusa in se obrnil malikom." Prazne sanjarije judovskega krivover stva šiba sv. Pavel v krepkih besedah; o nj 1 pravi, da se stegajo po tem, česar niso videli j to se pravi: domišljajo si stvari, ki niso resnične) in se slepe s svojimi praznimi domišljijami- izvira iz napihnjenosti in prevzetne misli, da so posebno modri in učeni. Meseno mišljenje, o ka terem govori Pavel, ni nič drugega nego telesna domišljija, kateri so se udajali krivoverci. P 11 tem so pozabili, da se je treba držati Kristus 9 ) glave cele cerkve, katera veže med seboj P oS f mezne ude, členke in vezivo (živce), da se razrašča cerkveno telo. Krivoverci, ki so zapustili glav 0 ’ so se s tem tudi odločili od telesa; to se P raV1 ' izgubili so zvezo s Kristusovo Cerkvijo. Judovski krivoverci so kristjane nadlego ya > zahtevajoč, da se ne smejo dotakniti tistih stvarh katere so bile Judom nečiste, da jih ne smej pokušati ali potipati. O teh rečeh pravi iznova> da so samo prvine tega sveta, in še enkrat na 1 Glej Rim. 2, 15. Hinavstvo judovskih krivovercev. 981 glasa, da se ne smejo ozirati na take zahteve. Apostol pravi, da so te telesne reči po božjem namenu odločene, da se porabijo in s tem uničijo. Potemtakem ni mogoče misliti, da bi Bog za večno zveličanje zahteval, naj takih minljivih re ci ljudje ne rabijo. Na koncu pravi Pavel: To bi se moglo šteti modro, ker je v njem nekaj prostovoljne vernosti ln ponižnosti in brezobzirnosti do lastnega telesa. Pomen: To, kar delajo krivoverski Judje, ima nekak videz modrosti, se zdi, kakor da bi bilo res nekaj dobrega, ko sami v svojevoljni ver¬ nosti zvršujejo raznovrstne obrede, ko kažejo hi¬ navsko ponižnost, in ko na videz tudi zatajujejo lastno telo. Toda vsa ta modrost in ponižnost je samo navidezna zato, ker izvira iz napuha. Ta hinavska pobožnost nima nič častnega na sebi, je sramotna zato, ker končno krivoverci vendarle hočejo zadovoljiti svojo telesno naravo, in vse, kar delajo, delajo na vse zadnje samo zato, ker si hočejo s tem meso nasititi; to se pravi: vso svojo hinavsko pobožnost opravljajo samo zato, da se njihova čutna narava zadovolji in njihov napuh nasiti. Strma pot na Jutrovem. 982 Kol. 3, 1 — 17. Življenje v Kristusu. Drugi del. Nravni opomini. 3, 1-4, 18. I. Splošni opomini. 3, 1—17. Če ste torej vstali s Kristusom, iščite, kar je gori, kjer je Kristus na desnici; mislite na to, kar je gori, ne pa na to, kar je na zemlji. Umrli ste namreč in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se prikaže Kristus, vaše živ¬ ljenje, takrat se tudi vi ž njim prika¬ žete v slavi. Mrtvite torej svoje po- zemskeude, nesramnost, nečistost, slast, hudo poželenje in lakomnost, ki je prav¬ zaprav malikovanje. Zavoljo teh reči prihaja božja jeza nad neverne sinove, med katerimi ste tudi vi svoj čas ži¬ veli, ko ste bivali med njimi. Zdaj pa odložite tudi vi vse to: jezo, razdra¬ ženost, hudobijo, preklinjanje, grdo go¬ vorjenje — iz svojih ust. Nikar ne lažite drug drugemu. Sle¬ cite starega človeka z njegovimi deli, ter oblecite novega, ki se prenavlja po podobi tistega, kateri ga je ustvaril, da doseže spoznanje. V takem novem člo¬ veku ni ne Grka, ne Juda, ne obrezanca, ne neobrezanca, ne divjaka, ne Scita, ne sužnja, ne svobodnega, marveč vse in v vsem Kristus. Oblecite torej kot božji izvoljenci, sveti in ljubi, srce polno usmiljenja, do¬ brotljivost, ponižnost, skromnost, potr¬ pežljivost, ter prenašajte drug drugega in odpuščajte, kadar ima kdo kako pri¬ tožbo proti komu. Kakor je Kristus nam odpustil, tako tudi vi. Na vse to oblecite ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir vam razveseljuj srca, saj ste poklicani k njemu v enem te¬ lesu, in hvaležni bodite. Kristusova beseda prebivaj v obilnosti v vas, da se med seboj učite v vsi modrosti in se opominjate s psalmi, slavospevi in duhovnimi pesmimi, da v milosti pre¬ pevate Bogu v svojih srcih. In vse, karkoli storite v besedi ali dejanju, vse storite v imenu Gospoda Jezusa, z a ' hvaljevaje Boga Očeta po njem. Razlaga. 1. Staro življenje. V drugem delu opo¬ minja apostol svoje bralce z ozirom na posebne razmere njihovega življenja. Splošno moramo pri¬ pomniti, da je večina teli opominov takih, kakor v pismu v Efez; nekaj jih je skoraj po besedi enakih. Svoje nravne nauke pričenja apostol s tem, da opominja bralce, naj hrepene po višjih nebeških rečeh in naj zato odlože staro grešno življenje. Prej je dejal, da so kristjani v krstu s Kristusom pokopani, in da so v veri ž njim vstali. Na besede naveže svoje nauke, češ, ker je zdaj Kristus naš Odrešenik v nebesih, se moramo tudi mi ozi¬ rati k njemu in hrepeneti po nebeških dobrinah- Kristjan je po svojem grešnem življenju mrtev, zato pravzaprav ne sme imeti za posvetne grešne reči nobenega zmisla več, njegovo življenje J e skrito s Kristusom v Bogu; skrito zavoljo tega, ker se notranje življenje, ki ga božja milost vod), ne vidi pred svetom in ga tudi posvetni ljudje ne razumejo. Veren, pobožen kristjan more biti v tem zadovoljen in srečen, da njegova duša živi v zvezi s Kristusom, četudi ga zunanji svet noče razumeti. Kristus je pravzaprav življenje vernih kri¬ stjanov; on živi v posameznih udih svojega te¬ lesa, in sicer tukaj na zemlji skrito in svetu nevidno, toda pride sodni dan, ko se razkrije ta zveza, in ko postane to notranje življenje v zmag 0 slavju nad vsemi sovražniki, pred celim svetom očito. Na to naj se ozirajo Pavlovi bralci. V tem zmislu jim kliče: Mrtvite torej svojepozemske ude, nesramnost itd. Apostol slika tukaj grešno naravo v podobi telesa; posamezne strasti in želje P a kot ude tega telesa. Pri ti priliki zopet imenuj e lakomnost malikovanje, kakor smo to že razloži v pismu v Efez . 1 Mrtviti ali zamoriti je treba grešno poželenje zato, ker Bog kaznuje vse tiste, kateri se mu udajajo. Neverniki, h katerim s0 spadali tudi Pavlovi bralci pred svojim izpreobr 1 Ef. 5, 3-5. Stari in novi človek. Kol. 3, 18. 19. 983 uenjem, nočejo zatirati hudobnih želja, in vsled tega jih zadeva božja jeza ne samo po smrti, ampak že tudi tukaj na zemlji. Apostol našteva razne grehe, katerih naj se varujejo njegovi ljubi bralci. Opominja jih, kakor Prej Efežane , 1 naj slečejo starega človeka in oble¬ čejo novega. Tukaj živahni Pavel rabi zopet novo Podobo. Grešna, k slabemu nagnjena stran se mu vidi, kakor obleka, ki naj se odloži. Iz te podobe se tudi vidi, da greh ni nekaj naravnega, ampak da je pridejan k naravi, ki se more in mora od¬ ložiti. O novem človeku pravi: Oblecite novega, ki se prenavlja po podobi tistega, kateri ga je ustvaril, da doseže spoznanje. Njegova obleka mora biti torej vkrojena po božji podobi. Človek, ki je bil po tej podobi ustvarjen, je z grešno obleko takorekoč zakril to podobo; treba jo je zopet po¬ kazati, v milosti božji preustvariti človeka na novo, po tisti božji podobi, po kateri je bil ustvar¬ jen . 2 Namen te nove obleke je spoznanje. Stari, v greh oblečeni človek je takorekoč duševno slep in neveden, prenovljen pa spozna zopet Boga, samega sebe, svoj namen in pot k njemu po Kri¬ stusovem odrešenju. Kološki krivoverci so, kakor smo slišali, de¬ lali razloček med Judi in drugimi ljudmi, ter so zahtevali celo od krščanskih poganov, naj se dajo obrezati. Apostol zopet poudarja katoliški značaj Kristusove vere, ki ne pozna nobenega razločka med stanovi, ne med narodi. Pravi namreč: •K novem človeku ni ne Grka, ne Juda, ne obre¬ zanca, ne neobrezanca, ne divjaka, ne Scita, ne sužnja, We svobodnega, marveč vse in v vsem Kristus. Naj- Ve čja nasprotja, ki so vladala v tedanjem času, Se tedaj v Kristusu popolnoma izravnajo. Jud in Pogan sta si enaka; verski razloček med obre¬ zanim in neobrezanim je padel; naj si bodo po¬ gani tudi divjaki, ali celo najbolj divji in najbolj s nrovi med vsemi znanimi narodi — Scitje — v Kri¬ stusu so eno. Tudi tisto globoko brezdno, ki zija ^d suženjskim in prostim stanom, ki loči sužnja, ^a je takorekoč orodje brez pravic v gospodarjevi r °ki, od drugih stanov, je minulo. Suženj ne po¬ nuja v Kristusu nič manj, nego njegov gospodar. 2. Krščanske kreposti. Prej je apostol Našteval grehe starega človeka, ki naj jih odlože Pjegovi bralci, zdaj pa imenuje tiste kreposti, v katerih naj se posebno vadijo. Te kreposti se 1 Ef. 4, 22. ! I. Mojz. 1, 27. Primeri Ef. 4, 24. tičejo zlasti ljubezni do bližnjega. Svoje bralce imenuje z milimi besedami božje izvoljence, svete in ljube. Posebno priporoča, naj bodo drug z drugim usmiljeni, in naj prenašajo drug drugega težave in slabosti. Krepost ljubezni do sovražni¬ kov je tudi tukaj posebej omenjena. V živih be¬ sedah jih opominja Pavel, naj po Kristusovem zgledu odpuščajo drug drugemu. Vse te razne čednosti so pa Pavlu takorekoč samo spodnja obleka; vrlina obleka vernega kristjana pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. To pomenja: Vse čednosti krščanskega življenja veže v lepo celoto ljubezen. Kristusov mir naj razveseljuje srca njegovih bralcev; tisti mir, ki vlada v človeku, kateri se zaveda, da je z Bogom spravljen, tisti mir, ki ga more dati samo Kristus . 1 K temu miru so pokli¬ cani vsi verniki s tem, ker so udje Kristusove Cerkve, Zveličarjevega telesa. Telo bi razpadlo, ko bi posamezni udje med seboj ne bili v lepi slogi; zato je umljivo, da mora tudi v Kristu sovem telesu, v njegovi Cerkvi vladati vzajem¬ nost, sloga in ž njo združeni mir. Apostol opominja na koncu tega odstavka svoje bralce, kako naj med seboj drug drugega vzpodbujajo, in kako naj bodo res iz srca po¬ božni. Kristusova beseda prebivaj v obilnosti v vas, tako pravi, in s tem hoče reči, naj evangeljski nauki prešinjajo njihova srca; potem bodo spo¬ sobni, da se bodo drug drugega vzpodbujali. Pri¬ poroča jim psalme, slavospeve in duhovne pesmi, s katerimi naj se med seboj bodre in duševno to¬ lažijo, pa tudi vsak posameznik naj v svojem srcu prepeva Bogu, naj premišljuje božje reči, v pobožnih mislih na Boga naj bo iz srca pobožen. Vse, kar dela kristjan, pa naj dela v Jezusovem imenu. S tem je povedano, kakšna bodi njegova pobožnost: vse besede in vsa dejanja naj se zvrše v imenu našega Odrešenika; s tem bodi pa vedno tudi združena hvaležnost do Boga Očeta. Potem je v resnici vse življenje takega kristjana po¬ božna pesem, ki jo prepeva verno srce svojemu Bogu. II. Posebni opomini. 3, 18—4, 19. V Žene, bodite podložne možem, kakor se spodobi, v Gospodu. Možje, ljubite 1 Jan. 14, 21. 984 Opomini in pozdravi. Kol. 3, 19—4 19. Posamnim stanovom. svoje žene in ne bodite čmerni proti njim. Otroci bodite pokorni staršem v vseh rečeh; to je namreč Gospodu všeč. Očetje, nikar ne dražite svojih otrok, da jim srce ne upade. Sužnji, ubogajte v vseh rečeh svoje telesne gospodarje, ne samo navidezno, da bi bili ljudem všeč, marveč v prisrčni priprostosti, v božjem strahu. Vse, karkoli delate, de¬ lajte iz srca radi kakor Gospodu in ne kakor ljudem, saj veste, da vam Go¬ spod povrne dedščino. Služite Gospodu Kristusu! Kdor pa dela krivico, prejme po tem, kar je slabega storil; Bog ne gleda na človeško veljavo. Gospodarji, izkazujte sužnjem pravico in blagohot¬ nost, ker veste, da imate tudi vi Go¬ spoda v nebesih. V molitvi bodite stanovitni in čujte v nji v hvaležnosti; zraven molite tudi za nas, da nam Bog odpre vrata be¬ sede, da bomo oznanjali Kristusovo skrivnost, zavoljo katere sem tudi vkle¬ njen, da jo bom tako razodeval, kakor jo moram. Modro se vedite s tistimi, ki so izven Cerkve in porabite ugodno priliko. Vaše govorjenje bodi vedno prijazno, s soljo zabeljeno, da veste, kako je treba vsakemu odgovarjati. Kako in kaj je z menoj, vam pove Tihik, preljubi brat in zvesti služabnik in sodelavec v Gospodu, katerega ravno zato k vam pošiljam, da zve, kako se vam godi, in da potolaži vaša srca, z Onezimom, zvestim in ljubim bratom, ki je iz vašega mesta. Vse vam bosta naznanila, kako in kaj je tukaj. Po¬ zdravlja vas Aristarh, moj sojetnik in Marka, bratranec Barnabov; o njem ste dobili priporočilo, — če pride k vam, ga sprejmite; in Jezus z imenom Just. Od obrezanih so samo ti moji sodelavci za božje kraljestvo, ki so mi bili v tolažbo. Pozdravlja vas Epafra, ki je iz va¬ šega mesta, Kristusov služabnik, vedno skrben za vas v molitvah, da bi ostali popolni in izpolnjevali vso božjo voljo. Pozdravlja vas tudi predragi zdravnik Luka in Dema. Pozdravite brate vLaodiceji in zlasti Nimfa in cerkev v njegovi hiši. In ko se pri vas prebere to pismo, poskrbite, da se prebere tudi v laodicejski cerkvi; laodicejskega pa tudi vi berite. In recite Arhipu: „Pazi na službo, ki si jo v Gospodu prejel, da jo prav opraviš." Pozdrav je z mojo, Pavlovo roko. Spominjajte se mojih verig. Milost bodi z vami. Amen! Razlaga. 1. Posamni stanovi. V tem odstavku ponavlja Pavel to, kar je v pismu v Efez pove¬ dal . 1 Opominja namreč posamne stanove, zakon¬ ske, otroke in stariše, sužnje in gospodarje. Kratko in krepko jim riše medsebojne dolžnosti in prav posebno poudarja pokorščino in udano podložnost nižjih do višjih, samo nekoliko krajši so ti opo¬ mini, kakor v efeškem pismu. Ženam pravi, naj bodo podložne možem, kakor se spodobi v Go¬ spodu; to pomenja, da morajo kot prave kristjana izpolnjevati zakonske dolžnosti po Kristusovi P°' stavi in po njegovem nauku. Možem priporoča ljubezen do žena in pristavlja, česar ni v pismu v Efez: Ne bodite čmerni proti njim, to se pravi: Oblast, ki jo ima mož nad ženo, ne sme biti su¬ rova in trda, ampak prevevati jo mora prava ljubezen. Otroke uči, naj ubogajo svoje stariše, stariši pa, zlasti očetje, naj ne bodo prestrogi z otroci. Sužnjem naroča, naj v vseh rečeh ubogajo' svoje telesne gospodarje; telesne jih imenuje zato, ker imajo oboji duševnega gospodarja nad seboj, namreč Kristusa. Pokorščino naj zato zvršujejo udano in iz notranjih nagibov, ker jih čaka od Gospoda plačilo. Krasne so njegove besede, ki jih v tem zmislu govori sužnjem: Služite Gospodu Kristusu. V teh besedah je rešeno suženjsko vpra¬ šanje. Sužnji naj si mislijo, da je njihov gospodar Kristus in naj zvršujejo dolžnosti svojega težkega stanu kot njegovi služabniki v zavesti, da ji® bo on vse njihovo trpljenje povrnil. Temu P rl ' stavlja: Kdor pa dela krivico, prejme po tem, ^ a> ' je slabega storil; Bog ne gleda na človeško velja 10 ' Te tolažilne besede pomenjajo: Če imate vi, sužnji, od svojih gospodarjev pretrpeti kako krivico, p° m ' nite, da bo že Bog poskrbel, da se to popravi- Ne iščite sami maščevanja, marveč kazen za kri- 1 Ef. 5, 21 nasl. Molitev za Pavla. Pozdravi. 985 vice, ki jih imate prestati, prepustite Bogu; on je neskončno pravičen in ne gleda na to, ali stoji pred njegovo sodbo suženj ali gospodar, ampak vsakega sodi samo po njegovih delih. V tem zmislu uči tudi Pavel gospodarje, naj bodo proti svojim sužnjem pravični in blagohotni, ter naj se zavedajo, da imajo tudi oni svojega gospodarja v nebesih, ki bo tudi ž njimi trdo postopal, če bodo delali krivico svojim sužnjem. 2. Molitev. Kakor Efežane, tako prosi tudi Kološane, naj stanovitno molijo tudi zanj, rekoč: Molite tudi za nas, da nam Bog odpre vrata be¬ sede, da bomo oznanjevali Kristusovo skrivnost, zavoljo katere sem vklenjen, da jo bom tako raz¬ odeval, kakor jo moram. Tudi tukaj vidimo, da Pavel ne prosi za svojo osebo, marveč prosi samo za svojo službo, on si želi samo tega, da bi mogel, četudi v verigah, zvrševati svoj apostolski poklic in sicer tako, kakor je treba: odkritosrčno in Pogumno. Nato pravi: Modro se držite s tistimi, ki so izven Cerkve, in porabite ugodno priliko. Ta opomin se tiče obnašanja kristjanov do nekrist¬ janov. Pavel uči, naj bo to obnašanje modro, naj kristjani porabijo vsako ugodno priliko, da pri Poganih ali pa pri Judih povspešijo evangelij. govorjenju pravi, naj bo okusno in s soljo za¬ beljeno. Govorjenje primerja tukaj jedi. Kakor Postane jed po soli okusna, tako je tudi modro govorjenje v prijaznih besedah okusno tistim, kateri ga poslušajo. Pavlove besede so bile za Kološane posebno važne, ker so imeli opraviti s strastnimi neverniki, pa tudi s sladkobesednimi krivoverci. Treba jim je bilo opreznega, obzir- Qe ga, previdnega občevanja. Veljajo pa seveda tudi za vse druge čase. 3. Osebna naročila. Tihi k, o katerem žo vemo, da je nesel pismo v Efez, je tudi tukaj omenjen, tudi v Kolose je on nesel Pavlovo pismo. * njim vred pošilja Onezima, o katerem pravi, da je doma iz Kolos. Imenuje ga zvestega m ljubega brata. Ta Onezim je bil suženj uglednega kološkega meščana Filemona. Ubežal je svojemu gospodarju in po raznih potih prišel v Rim, kjer Se je seznanil s Pavlom, in se izpreobrnil. Kako globoko pojmuje Pavel katoliško misel, ki ne pozna izločka med stanovi, vidimo iz tega, da ubeglega s nžnja naziva z nad vse častnim imenom zvestega * n ljubega brata. Onezim je nesel sam posebno Pisemce od Pavla k svojemu prejšnjemu gospo- 'iurju. O tem pismu bomo kasneje govorili. Kološanom sporoča nato apostol nekaj po¬ zdravov, in sicer najprej od judovskih kristjanov. Prvi, ki ga imenuje, je Aristarh; pravi mu moj sojetnik. Aristarh je bil rojen v Solunu, in je spremljal Pavla na njegovih potih po Mali Aziji. V Efezu so ga Pavlovi nasprotniki zgrabili in ujeli, kasneje zvemo o njem, da je spremljal apo¬ stola iz Cezareje v Rim. 1 Zato, ker je prostovoljno ostal pri Pavlu v jetništvu, ga imenuje svojega sojetnika. Drugi mož, ki pozdravlja Kološane, je evangelist Marka, ki ga imenuje Dejanje apo¬ stolov Janeza Marka, sina goreče kristjane Marije v Jeruzalemu, lastnice tiste hiše, kjer je imel Gospod svojo zadnjo večerjo. 2 O tem Marku pravi Pavel, da je Barnabov bratranec; tega ne beremo nikjer drugod. Jasno nam pa je potem, zakaj je na drugi misionski poti hotel Barnaba s seboj vzeti tudi Marka. 3 O Barnabu piše Pavel, da so dobili o njem priporočila in priporoča, naj ga lepo sprejmejo, če pride k njim. V prvih časih so kristjani, ki so potovali od kraja v kraj, no¬ sili s seboj priporočila od svojih znanih verskih srenj. To je bilo potrebno zlasti za škofe, duhov¬ nike in diakone, da so kristjani tam, kamor so prišli taki cerkveni služabniki, vedeli, s kom imajo posla, in jih pustili, da so opravljali božjo službo. Zadnjega imenuje Pavel v svojem listu med ju¬ dovskimi kristjani Jezusa Justa, o katerem nimamo natančnejšega izročila. Rimska Cerkev praznuje njegov praznik dne 21. junija. Izmed poganskih kristjanov imenuje Pavel Epafra, ki je bil tudi Kološan, in o katerem pravi, da je vedno skrbno molil za versko stanovitnost koloških krisljanov. Ta Epafra je oznanjal evan¬ gelij v Kološah in sosednjih mestih; bil je torej kološki apostol. Dalje imenuje zdravnika Luka, brez dvojbe evangelista. Izročilo iz starih časov pravi, da je bil tudi slikar in da je prvi naslikal podobo božje Matere. To prav nič ne zavira, da ne bi mogel biti po svojem glavnem poklicu zdravnik. 1 Na koncu naroča Pavel, naj Kološani pozdra¬ vijo laodicejske brate, zlasti Nimfa in cerkev v njegovi hiši, to se pravi, vse tiste vernike, kateri se zbirajo v njegovi hiši k božji službi. Nimfov cerkven god praznujemo dne 28. februarija. Nato 1 Dej. ap. 19, 29; 20, 4; 27, 2. 2 Dej. ap. 12, 12. 3 Dej. ap. 15, 39. Zgodbe II., str. 725. * Primeri Zgodbe II., str. 14, 15. 986 Laodicejsko pismo. Arhip, Dema. pristavlja: In ko se pri vas prebere to pismo, po¬ skrbite, da se prebere tildi v laodicejski cerkvi, laodicejskega pa vi berite. Tukaj nastane vpra¬ šanje, o katerem smo govorili že v uvodu v to pismo, kaj misli Pavel, ko govori o laodicejskem pismu. Povedali smo že, da je to pismo gotovo tisto, katero ima daues naslov v Efez. Kekli smo, da dotično pismo ni bilo namenjeno samo v Efez, ampak tudi za sosednja mesta v Mali Aziji. Obe pismi je nesel Tihik s seboj, prvo je oddal v Kološah, drugo pa v Efezu, ali pa morda takoj v Laodiceji z naročilom, naj se potem izroči tudi drugim mestom. K sklepu pravi Pavel: Pecite Arhipu: Pazi na službo, ki si jo v Gospodu prejel, da jo prav opraviš. Arhip se omenja v Pavlovem pismu na Filemona, in sicer v zvezi ž njim in z njegovo ženo; zato po pravici sklepamo, da je bil Filemonov sin. Služba, ki o nji govori Pavel, ne more biti druga, nego duhovska. Epafra, ko- loški škof, je bil odsoten, vsled tega je bila Arhipova služba tem važnejša. Pavlove besede ne pomenjajo nobene graje, marveč so samo lju¬ bezniv očetovski opomin. Dema, ki ga tukaj ime¬ nuje apostol, je tisti kristjan, ki beremo o njem v drugem Pavlovem pismu na Timoteja; tam zvemo, da je iz strahu za svoje življenje zapustil apostola . 1 O vsakem svojem tovarišu ima Pavel kako pohvalno besedo, za Dema nobene; iz tega sledi, da mu že takrat ni mnogo zaupal; kazal je pač že tedaj, da ni stanoviten. Konec Pavlovega pisma slove: Pozdrav je z mojo, Pavlovo roko. Spominjajte se mojih verig- Drugo je Pavel narekoval, te besede je pa zapisal lastnoročno. Verige so zažvenketale, ko je prijel pero v uklenjeno roko, in vse mile občutke svo¬ jega srca, ki so se mu pri tem vzbudili v meh¬ kem srcu, je položil v te štiri besedi: Spominjajte se mojih verig. Prepričan je bil, da bodo njegovi bralci s tem večjim spoštovanjem vzeli njegovo pismo v roke, v katerem so črke zapisane z roko, ki je tudi zanje uklenjena, in da bodo tem skrb- nejše zvršili, kar jim apostol naroča. 1 II. Tire. 4, 10. Pogled z vasi Silvan na goro hudega sveta. V sredi samostan »votlina apostolov 1 ', pod katerim se združita Hmomova in Kidronova dolina. Namen in vsebina pisma Filemonu. 987 Uvod v pismo Filemonu. I. Onezim. V Kološah je prebival premožen kristjan, po imenu Filemon s svojo ženo Apijo. V njegovi hiši se je opravljala božja služba za celo srenjo; njegova skrb za krščansko vero in njegova lju¬ bezen do kristjanov je bila tolika, da ga je Pavel imenoval svojega ljubega sodelavca. Apostol je bil osebno ž njim znan, ker ga je on izpreobrnil h krščanstvu. Ta blagi mož je imel med svojimi sužnji mladeniča, po imenu Onezima, ki mu je nekoč ubežal. Zakaj, ne vemo; ali iz strahu pred kako kaznijo, ali samo zato, da bi mogel svobodno pohajkovati po svetu, se ne da določiti; gotovo Pa je, da je pred svojim odhodom Filemonu po¬ bral, kar se je v naglici dalo, in se tako tudi gmotno preskrbel za svoje življenje. Sužnjev beg je bila nevarna reč, lastnik ga je mogel kazno¬ vati, kakor je hotel, tudi s smrtjo. Iz starih pi¬ sateljev vemo, da so ubegle sužnje najprej kruto bičali, potem jim pa vtisnili na čelo grško ali latinsko črko „F‘V ali jim okovali vrat z že¬ leznim obročem. Ni čuda, da so gospodarji čuvali svoje sužnje, ki so bili razmerno zelo dragi. Naj- bavadnejši so stali pač le 200 do 300 kron, toda izvežbanejši so se cenili od 12.000 do 15.000 kron. Frigijske sužnje so posebno radi imeli, ker so bili zelo nadarjeni, navadno lepe prikupne po¬ stave in za vsako delo spretni. Znan je bil pre¬ govor: Frigijec je povsod za dva; to se pravi: Za dva dela, treba ga je pa tudi za dva kazno¬ vati, kadar drugače ne gre. Onezim je porabil prvo priliko, da se je od¬ tegnil tako daleč, da je mislil, da ga ne bo več dosegla gospodarjeva roka. Morda po daljšem Potovanju je dospel v Rim, kjer se je med ogromno množico najložje pomešal vsak potepač. V Rimu 1 Latinsko fugere, grško fevgein pomeni po naše bežati. Začetna Srka F je torej značila begana. je prišel v stik z apostolom Pavlom, ki ga je po očetovsko sprejel in ga izpreobrnil h krščanski veri. Potepuh, ubegel suženj je postal Pavlov zvesti sin, ki ga je ljubil res kakor očeta, in mu pomagal in stregel, kar je mogel. Pavel bi ga bil pač rad obdržal pri sebi, toda zavoljo File- mona ni maral. Ko je odhajal Tihik s pismoma v Efez in v Kolose, mu je pridružil tudi Onezima, naj ga popelje nazaj k njegovemu gospodarju. Pri tej priliki je za Filemona napisal kratek, toda silno prisrčen in ljubezniv list. II. Vsebina. Nežno opisuje v tem pismu Pavel Onezimov beg, zraven pa tudi njegovo izpreobrnenje in naznanja Filemonu, zakaj ga mu nazaj pošilja. Prosi ga, naj mu vse njegove hudobije odpusti, in izjavlja, da je sam pripravljen poplačati vso škodo, ki jo je imel morda Filemon od njega, ter ga prosi, naj ga sprejme kot brata, in naj mu daruje prostost. III. Važnost tega pisma. Pavlovo pismo Filemonu nam kaže, kako se je po krščanski veri suženjstvo odpravilo. Jasno se vidi iz Pavlovih besedi, kako nasprotuje krščan¬ stvu pogansko mišljenje, katero vidi v sužnju manj vredno človeško bitje. Po Kristusu so si vsi ljudje enaki; tudi suženj je ravnopraven z vsemi drugimi ljudmi na svetu. Krščanskemu gospodarju mora biti suženj ljubi brat. Potem¬ takem je moralo suženjstvo samo po sebi izginiti, kakor, hitro so se ukoreninila v človeški družbi krščanska načela. O Filemonu poročajo stara cerkvena poro¬ čila, da je bil posvečen za škofa, in da je za cesarja Nerona v Kološah umrl mučeniške smrti. Tudi Onezim je dosegel škofovsko čast. Njegov sedež se imenuje Bereja v Macedoniji. 988 Fil. 1—7; 8—19. Filemon, Onezim. Pismo Jr^ilemoiuui. I. Pohvala in zahvala. 1—7. Pavel, jetnik Kristusa Jezusa, in brat Timotej, ljubljenemu Filemonu, našemu sodelavcu in ljubi Apiji in Arhipu, na¬ šemu soborilcu in cerkvi v tvoji hiši: Milost vam bodi in mir od Boga, na¬ šega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa! Svojega Boga zahvaljujem, ko se neprenehoma spominjam tebe v svojih molitvah, ker čujem o tvoji ljubezni in zvestobi, ki jo imaš do Gospoda Jezusa in do vseh svetih, da se izkaže tvoja verska vzajemnost v spoznanju vsega dobrega, ki je v vas za Kristusa Jezusa. Zelo sem namreč vesel in potolažen zavoljo tvoje ljubezni, ker si ti, brate, svetim poživljal srca. Razlaga. Uvod. Pavel se imenuje jetnika Jezusa Kri¬ stusa na zaglavju tega pisma. Drugod pravi o sebi, da je služabnik ali suženj Kristusa Jezusa; tukaj, ko se gre za to, da prav posebno gane Filemona, se pa nazivlje jetnika. V drugih listih vedno tudi pristavlja, da je apostol; tukaj to opušča, zato ker je to pismo popolnoma zasebnega značaja, v katerem Pavel nastopa kot prosilec, ne pa kot duhovni oblastnik. V Pavlovi družbi je bil, ko se je pisalo to pismo, tudi Timotej; brez dvojbe je Filemon tudi Timoteja dobro po¬ znal, in Pavel hoče z njegovim imenom takorekoč še podpreti svojo prošnjo. Filemona imenuje ljubljenega sodelavca; bil je pač v Kološah s svojo dobrotljivostjo do vernikov največja podpora Kristusovega evangelija. Pavel imenuje sploh vse tiste, kateri so kakorkoli po¬ speševali razvoj evangelija in razširjanje Kri¬ stusove vere, svoje sodelavce ali svoje tovariše. Pismo je naslovljeno tudi ljubi Apiji. Apija je bila gotovo Filemonova žena. Arhip, ki se tretji imenuje, je pa, kakor smo že omenjali , 1 skoraj gotovo Filemonov sin, in duhovnik v Kološah; zato ga nazivlja Pavel svojega soborilca. Predstoj¬ niki cerkvene srenje morajo na poseben način in brez strahu braniti vero in cerkev, ter se boriti za njo. Nazadnje naslovi apostol svoje pismo tudi še cerkvi v Filemonovi hiši. Tukaj misli tiste kristjane, kateri so se zbirali pri Filemonu k božji službi. Iz raznih Pavlovih pisem vidimo, da je bilo takih domačih cerkev v vsakem mestu več, da so pa poleg tega imeli kristjani svoje skupno zbirališče. Verske srenje v posameznih hišah so bile začetek kasnejšim faram. Najprej pohvali apostol Filemona in mu za¬ trjuje, da neprenehoma zanj moli. Vesel je, ko sliši toliko lepih reči o Filemonovi ljubezni in zvestobi do Kristusa in njegovih vernikov (svetih). Moli pa zato zanj, da bi vsled žive vere še vedno bolj napredoval v dobrem in še vedno bolj iz¬ kazoval ljubezen do svojih verskih sobratov. Filemon je moral biti zelo premožen mož. Iz Pavlovih besedi, da je voživljal svetim srca, skle¬ pamo lahko, da je v vseh potrebah koloških kri¬ stjanov radodarno odpiral svojo roko in jim po¬ magal. II. Onezim. 8 — 21 . Daši imam toliko zaupanja v Kri¬ stusu, da bi ti mogel ukazati, kar se spodobi, te vendar rajši prosim zavoljo najine ljubezni, jaz stari Pavel, zdaj pa zraven tudi jetnik Jezusa Kristusa. Prosim te pa za svojega sinka, ki sem ga rodil v svojih verigah, za One- zima. Svoj čas je bil tebi koristen, zdaj je pa tebi in meni. Pošiljam'ti ga nazaj, ti pa sprejmi njega, moje srce. Rad bi ga bil obdržal pri sebi, da bi mi namestu tebe služil, ko sem v verigah zavoljo evangelija, toda brez tvojega soglasja nisem hotel nič storiti, da ne bo tvoja dobrota prisiljena, am¬ pak prostovoljna. Morda je bil namreč zato nekaj časa ločen od tebe, da bi ga imel vekomaj, ne več za sužnja, nego nad sužnja, za brata, ki je meni pač ljub, koliko bolj pa še tebi, po te¬ lesu in v Gospodu. Če ti je pa kaj žalega storil, ali ti je kaj dolžan, tisto zaračuni meni. JaZ> Pavel, pišem s svojo roko: Jaz ti to poplačam, da ti ne rečem, da si rni 1 Glej Kol, 4, 17. Fil. 19—21. Suženjstvo. 989 tudi še samega sebe dolžan. Da, brate, naj bi imel jaz kaj koristi od tebe v Gospodu! Poživi moje srce v Gospodu ! Zaupam v tvojo vdanost, ko ti to pišem, in vem, da boš še več storil, nego pravim. Razlaga. 1. Onezim. V nastopnem odstavku izraža in utemeljuje Pavel svojo prošnjo. Kaže se nam v občudovanja vredni ponižnosti in ljubezni. Ob enem pa je njegova prošnja tako prisrčna, in uporablja vse, kar bi moglo nagniti Filemona, da jo usliši, da lahko rečemo : tako prositi, kakor Pavel, zna malokdo. Pravi takole: Daši imam toliko zaupanja v Kristusu, da bi ti mogel ukazati, kar se spodobi, te vendar rajši prosim, zavoljo najine ljubezni, iaz stari Pavel, zdaj pa zraven tudi jetnik Jezusa Kristusa. Pomen teh besedi je: Kot apostol bi imel pravico zahtevati od tebe, da sprejmeš svojega ubeglega sužnja kot kristjana z ljubeznijo, in mu odpustiš njegovo hudobijo, toda ne maram ti delati sile; rajši prosim in sicer sklicevaje se na najino prisrčno ljubezen. Jaz stari Pavel! Kako so morale te besede zadeti globoko Filemona v srce! Leta so že zaorala v Pavlu brazde utrujenosti in starosti. Daši je bil komaj 60 let star ko je pisal to pismo, je bil vendar že upognjen in siv. Nad 30 let je v evan¬ geljski službi, neizrekljive so muke, nepopisno je trpljenje, ki ga je prestal; vse to je pustilo sledi ua Pavlovem telesu, in zdaj, ko to piše, mu veriga visi od rok in rimski vojaki stražijo vsak njegov korak; jetnik je. Ali je mogoče, da se staremu Prijatelju, ki iz ječe prihaja s prošnjo, more kaka r eč odreči? Prosi pa ta častiti, stari Pavel za svojega sinka, o katerem pravi, da ga je rodil v svojih v erigah, torej v trpljenju in v bolečinah. Tak otrok je starišem še ljubši. Kdor ljubi očeta, gotovo ue bo odrekel prošnje, ki se tiče njegovega lju¬ bega sina. Ta sinko, ki zanj sklicevaje se na svojo ljubezen do Filemona, na svoje sive lase, na svoje nagubano lice, na svoje verige, tako Prisrčno prosi veliki apostol, je Onezim, ubegli suženj, ki je Filemonu svojemu gospodarju na¬ pravil veliko krivico, ki je ušel kot hudodelec, ln ki se vrača kot Pavlov duhovni sin. O njem Pravi, da je bil svoj čas Filemonu koristen, ker J e kot suženj opravljal telesna dela zanj, zdaj & a pa imenuje koristnega sebi in njemu, in sicer v duhovnem oziru kot kristjana. Pavlu še ni dovolj, kar je prej rekel, da bi podkrepil svojo prošnjo, marveč udari še na nežnejšo struno. Takole piše: Pošiljam ti ga nazaj , ti pa sprejmi njega, moje srce. Ganljivejša pač ne more biti Pavlova prošnja. Kako bi mogel biti Filemon trd in neizprosen do srca svojega apostolskega pri¬ jatelja ! Pomnimo, kako so mislili o sužnjih stari pogani. Suženj jim je bil samo po podobi človek, pravic ni imel nobenih. Celo najplemenitejši mo¬ drijan Aristotel piše takole: „Nekaterih del ne more opravljati svoboden človek, da bi ne ponižal samega sebe; narava je zavoljo tega ustvarila posebno vrsto ljudi, sužnje, ki morajo s svojim telesom delati za nas“. Gospodar je videl v sužnju svoje orodje, in kolikor je skrbel zanj, ni bilo prav nič drugega, nego sebičnost; kakor je pazil, da se mu kako orodje ni pokvarilo, kakor je skrbel za svojo živino, tako je seveda tudi sužnju, ki je zanj pomenjal precejšnje premoženje, moral dati, kar je potreboval. Toda suženj ni imel no¬ benih pravic, ni se mogel nikamor pritožiti; go¬ spodar je lahko naredil ž njim, kar je hotel; cenil ga je samo toliko, kolikor mu je koristil, človeka ni poznal v njem. Zato se ni čuditi, da so sužnji strastno sovražili svoje gospodarje; zvijačno hi¬ navstvo se je družilo pri njih s škodoželjno ne¬ zvestobo. Suženj je bil prepričan, da sme vse, samo da ga ne dobe; in tudi to je umljivo, da so se sužnji med seboj razgovarjali o tem, kako bi otresli jarem s svojih tilnikov. Le majhne iskre je bilo treba, pa bi ta ogromna množica zapušče¬ nega, zavrženega ljudstva v krvavem uporu uni¬ čila vso tedanjo družbo. Bilo jih je mnogo več nego svobodnih. Srednje premožni Rimljani so jih imeli po več sto. Zgodovina nam pripoveduje, da so se večkrat uprli, toda brez uspeha, vendar je bilo pa gotovo, da bi se rimska država ob sploš¬ nem uporu sužnjev ne bila mogla zdržati. Kaj je storilo krščanstvo v tem vprašanju, vemo že iz prejšnjih Pavlovih pisem. 1 Ravnal se je apostol pri tem po naukih svojega nebeš¬ kega učitelja. Na enkrat se suženjstvo ni dalo odpraviti; pregloboko je bilo zvezano z vsem družabnim življenjem. Vsa obrt, poljedelstvo in trgovina bi morala silno trpeti, ko bi suženjstvo na mah odpadlo. Zato tudi apostol Pavel niti od 1 Primeri Ef. 6; Kol. 3, 11; I. Kor. 7. 20 — 24; I. Tim. 6, 1, nasl.; I. Pet. 2, 18. nasl.; Jak. 5, 1. nasl. 990 Pa? el za sužnja. krščanskih gospodarjev ne zahteva, naj oproste svoje sužnje, marveč priznava takorekoč pravico, ki jo imajo do suženjskega dela, toda ne več kot do dela. Sužnjeva oseba mora biti prosta, gospodar mora spoštovati v sužnju božjo podobo, po kateri je ustvarjen, in se mora zavedati, da sta si on in suženj pred Bogom enaka. Suženj torej ni več brezpravno orodje v gospodarjevih rokah, marveč je samo delavec, na katerega stalno delo ima gospodar pravico. Za njegovo delo, ki ga pa sme tirjati le toliko, kolikor je prav, pa mora dati sužnju vsega, kar potrebuje: dostojno hrano in stanovanje, primerno obleko, skrb v bolezni in starosti. Ko se je to načelo razširilo med gospo¬ darji, je bilo suženjstvo na enkrat končano. Sužnje je pa Kristusova vera učila, naj oprav¬ ljajo svoj težki stan iz ljubezni do Boga. Vsi ljudje so pravzaprav Kristusovi služabniki ali sužnji; in zato naj tudi suženj, ko zvršuje svoje opravilo, misli na to, da je njegov pravi gospodar Kristus. Zaveda naj se, da ima v cerkvi ravno tiste pravice, kot njegov gospodar in drugi svo¬ bodni, bogati ljudje. Suženj je mogel namreč do¬ seči tudi razne duhovske službe in postati diakon, mašnik, ali celo škof. V Kristusovi verski družbi ni bilo nobenega razločka med svoboduim in sužnjem, kakor tudi med Judom in poganom ne. Suženj je imel ravno tisto upanje na večno zve¬ ličanje, kakor njegov gospodar. In v tem upanju, da mu bo Kristus vse njegovo trpljenje in njegov trud na onem svetu bogato povrnil, je lahko pre¬ našal težave svojega stanu. Ali potrebujemo večjega dokaza zato, da so bili med kristjani sužnji popolnoma enaki svo¬ bodnim, ko čujemo Pavla, da imenuje ubeglega sužnja svojega ljubega sinka, Filemonovega brata, za katerega prosi sklicevaje se na svojo starost in na svoje verige, in o katerem pravi, da je njegovo srce? 3. Pavlova prošnja. Apostol hoče upli- vati na Filemona, da bi vse to, kar mu je Onezim storil, pozabil, in da bi ga zopet prijazno sprejel v svojo hišo. Pravi, da bi ga bil rad sam pri sebi obdržal, ker bi mu bil lahko mnogo pomagal. Pravzaprav bi imel k temu pravico, ker je izpre- obrnil Filemona h krščanstvu, in ker mu je torej on kot duhovni sin dolžan pomagati, toda tega ni hotel, on neče prisiljene dobrote, ampak pro stovoljno, in ničesar ne mara storiti v tem oziru brez Filemonovega soglasja. Iz tega se jasno vidi, da apostol priznava Filemonovo pravico nad Onezimom. On ve, da je Onezim Filemonov suženj, ki mora svoja dela opravljati zanj, in ker neče nikakor kratiti te pravice, zato ga pošilja nazaj, dasi bi ga bil iskreno rad pri sebi obdržal, Pošilja mu ga pa ne več za sužnja, nego nad sužnja, za brata. Fi- lemon je bil od Onezima kratek čas ločen. Pavel v svoji nežnosti neče rabiti prave besede, neče reči, da je Onezim od njega ubežal, marveč mu samo slika, da je bil njegov beg po božji pre¬ vidnosti za oba koristen. Za kratek čas ga ni imel; zdaj ko se vrača, ga bo imel vekomaj. Vera in ljubezen, ki sta ž njima v Kristusu zvezana Filemon in Onezim, sega v večnost. Na to pravi Pavel o ubeglem sužnju: On je meni pač ljub, koliko bolj pa se tebi po telesu in po Gospodu. P° telesu je Onezim Filemonu ljub, ker spada k nje¬ govi družini kot njegov posel ali suženj; po Go¬ spodu mu je sedaj ljub, ker je kristjan. 3. Pavlova ljubezen. Onezim je svo¬ jega gospodarja oškodoval, gotovo mu je tudi marsikaj pokradel. To bi bilo treba povrniti, toda kako povrniti, ko nima nič. Zato prosi Pavel zanj, naj mu njegov gospodar odpusti ves dolg in pre¬ gleda storjeno škodo. Silno ljubezniv je ta od¬ stavek Pavlovega pisma. Uljudno, zraven pa pri¬ jateljsko šegavo piše Pavel, naj dotično škodo Filemon njemu zaračuna. Z veliko obzirnostjo pravi takole: Če ti je pa kaj žalega storil, ali ti je kaj dolžan, tisto zaračunaj meni. Pavel neče naravnost povedati Onezimove krivde, marveč nežno pravi: če ti je kaj žalega storil. Potem pa zapiše tele besede: Jaz Pavel pišem s svojo roko; jaz ti poplačam, da ti ne rečem, da si tudi še samega sebe dolžan. Te besede je zapisal Pavel lastnoročno, kakor bi hotel reči: S svojim podpisom jamčim jaz za Onezimovo škodo, in moje pismo naj ti bo namesto dolžnega pisma- Toda ob enem ga lepo opominja, da ni prav nič posebnega, če odpusti svojemu sužnju ta njegov dolg; pravi mu, da je Filemon njemu samega sebe dolžaD, ker ga je izpreobrnil h krščanstvu, in ker je torej njegova boljša krščanska stran Pavlovo delo. S tem v zvezi pravi: Da, brate, naj bi im,el jaz kaj koristi od tebe v Gospodu, P°' živi moje srce v Gospodu. Zaupam v tvojo vdanost, ko ti to pišem in vem, da boš še več storil, nego pravim. Njegove besede imajo tale pomen: Ce izpolniš mojo prošnjo, in Onezimu odpustiš njegov Fil. 22—24. Sklep. 991 dolg, s tem ne izkažeš svoje ljubezni samo One- zimu, s tem ne bo imel koristi od tebe samo tvoj suženj, marveč pravzaprav meni izkažeš ljubezen in jaz bom imel od tega duševno korist. Moje srce je polno žive skrbi za Onezima. Poživi s tem, da svojega sužnja dobrotljivo sprejmeš, in mu odpustiš v Gospodu. Vem pa, da mi prav¬ zaprav tega ni treba pisati, ker te predobro Poznam, kako si mi udan, in kako rad me ubogaš; zato boš gotovo še mnogo več storil, nego te Prosim. Kaj se je zgodilo na to Pavlovo pismo, ne vemo. Iz Pavlovih besedi pa zveni prošnja, naj t>i Filemon daroval popolno prostost Onezimu, in morda, naj bi ga zopet poslal k njemu v Rim, da bi mu bil v postrežbo pri njegovem apostol¬ skem delu. III. Sklep. 22—24. Poleg tega mi pripravi tudi stano¬ vanje. Upam namreč, da vam bom Podarjen vsled vaših molitev. Pozdrav¬ ljajo vas Epafra, moj sojetnik v Kri¬ stusu Jezusu, Marka, Aristarh, Dema, Luka, moji sodelavci. Milost našega Gospoda Jezusa Kri¬ stusa bodi z vašim duhom! Amen. Razlag' a. Sklep. Na koncu svojega pisma pravi Pavel Filemonu: Poleg tega mi pripravi tudi stanovanje, upam namreč, da ram bom podarjen vsled vaših molitev. Ko je torej pisal to pismo, je že precej za trdno pričakoval, da bo kmalu oproščen, in da se bodo tako izpolnile molitve njegovih duhovnih sinov zanj. Da že naprej poplača Filemonovo do¬ broto do Onezima, mu takorekoč obljubi, da ga bo v Kološah obiskal, in da bo pri njem imel stanovanje. To je bila brez dvojbe za Filemona velika čast, in gotovo je tudi vsled tega vestno izpolnil vse apostolove želje. Kdaj je Pavel iz¬ polnil svoj namen in kdaj je torej obiskal kološke kristjane in zlasti Filemona, ne vemo. Njegova obljuba je bila pa za Kolose tem lepša, ker Pavel do takrat še ni bil nikoli v tem mestu. Pozdravi, ki jih sporoča Pavel Filemonu, so ravno tisti, kakor na koncu pisma v Kolose . 1 Samo Jezus Justus tukaj ni imenovan. Ti po¬ zdravi naj vzbude v Filemonu misli, da za One¬ zima ne prosi samo sam s Timotejem, marveč da vsi ožji Pavlovi prijatelji, ki so ubeglega sužnja in Pavla poznali, podpirajo njegovo prošnjo. Bla¬ goslov ob sklepu tega pisma je ravno tak, kakor v pismu Galačanom . 2 1 Kol. 4, 10. 14. 2 Gal. 6, 18. Romarji ob Jordanu. 992 Cas, namen in vsebina pisma v Filipe. Uvod v pismo v Filipe. I. čemu in kdaj je bilo spisano? Proti konca svojega jetništva v Rimu, ko je bilo že precej gotovo, da bo oproščen, je napisal Pavel pismo kristjanom v Filipe. Potemtakem je spisano to pismo spomladi leta 63. Pavel takrat že ni bil več v svojem najetem stanovanju, mar¬ več v cesarski ječi v pretoriju. Iz pisma samega pa vidimo, da je vkljub temu še smel občevati s svojimi tovariši. O Filipih smo že govorili. Sv. Pavel je bil dvakrat tam, prvič na svoji drugi misionski poti, ko je pa mogel le nekaj dni tamkaj ostati. Že malo dni je zadostovalo, da je ustanovil v tem mestu zelo lepo krščansko srenjo. Nekaj let kas¬ neje je Pavel na poti iz Korinta proti Jeruzalemu zopet obiskal Filipe in tam praznoval velikonočne praznike. Filipljani so bili izmed vseh od Pavla ustanovljenih srenj svojemu apostolu najbolj vdani. Vedno so pošiljali za njim svoje odposlance, ki so jim potem poročali, kako se godi ljubljenemu duhovnemu očetu, in vedno so mu tudi pošiljali raznovrstnih daril. Ko so filipski kristjani slišali, da je Pavel zaprt v cesarski ječi, jim njihova ljubezen ni dala miru. Vsi skrbni so poslali k njemu svojega ro¬ jaka Epafrodita z bogatimi darovi, naj sam poizve, kako je s Pavlom, in naj jim brž potem poroča. Epafrodit, ki ga Pavel imenuje brata, sodelavca in sobojevnika, je bil ljubezniv kristjan in Pavlu iz vsega srca vdan mož. Ko je pa prišel v Ri ffl > ga je pa zadela nesreča; silno nevarno je zbolel. Apostol se je sam zelo bal zaDj. Rad bi ga bil obdržal pri sebi, toda ko je ozdravel, je hotel napraviti Filipljanom posebno veselje s tem, da ga je poslal domov in mu ob tej priliki izročil posebno pismo za ljube filipske kristjane. 1° pismo izpričuje globoko vero, stanovitnost in P°' žrtvovalnost filipske krščanske srenje. Iz njega veje nežna, prisrčna hvaležnost Pavlova do fihp' skih kristjanov, katere imenuje svoje veselje tn svoj venec. II. Vsebina. V uvodu 1, 1—26 poroča Pavel o sebi. Dalje 1, 27—2, 18 slavi krščansko slogo, ki ima svoje korenine v ponižnosti. V nastopnem odstavku 2, 19—30 poroča razne novice o Timoteju in Epa- froditu; v zadnjem oddelku 3, 2—4, 1 pa svar* Filipljane pred napetimi Judi in na koncu 4, 2—23 zahvaljuje še enkrat svoje duhovne otroke in j )IT1 sporoča raznovrstne pozdrave. Egiptovska šola za ženska ročna dela. Fil. 1, 1—26. Pohvala. Kako se godi Pavlu V 993 Pismo v F^ili/pe. I. Osebne zadeve. 1, 1—26. Pavel in Timotej, služabnika Jezusa Kristusa, vsem svetim v Kristusu Jezusu, ki so v Filipih, s škofi in diakoni: Milost vam bodi in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kri¬ stusa ! Hvaležen sem svojemu Bogu, ko- Hkorkrat se vas spomnim. V vseh svo¬ jih molitvah prosim vedno z veseljem za vas zavoljo darov, ki ste mi jih darovali za Kristusov evangelij od pr¬ vega dne do zdaj. Prepričan sem z ozirom na to, da bo tisti, kdor je začel dobro delo, ga tudi dokončal do dne Kristusa Jezusa; saj je prav zame, da tako mislim od vas vseh, ter vas nosim v srcu, ki ste vsi sodrugi mojega ve¬ selja v mojih verigah, pa tudi, ko ozna¬ njam in potrjujem evangelij. Bog mi Je namreč za pričo, kako hrepenim po vas vseh v srcu Jezusa Kristusa. To vas pa prosim, naj se vaša lju¬ bezen bolj in bolj krepi v spoznanju in raznovrstni umnosti, da preudarite, kaj je bolje, da boste čisti in brez iz- Podtike na Kristusov dan, napolnjeni s sadom pravičnosti po Jezusu Kristusu, Bogu v slavo in čast. Želim vam pa povedati, da se je tftoje stanje zboljšalo za uspeh evan¬ gelija, tako da se je v Kristusu raz¬ nesel glas o mojih verigah po vsem Pretoriju in povsod drugod; vsled tega se več bratov, osrčenih po mojih ve¬ rigah, bolj upa brez strahu oznanjati božjo besedo. Nekaj jih pač tudi oznanja Kristusa jz zavisti in prepirljivosti, nekaj pa tudi jz dobrega namena. Kar jih vodi lju¬ bezen, oznanjajo Kristusa zato, ker vedo, da sem jaz postavljen v obrambo evangelija; kar jih pa iz prepirljivosti, n e iz čistega namena, pa zato, ker mi¬ lijo, da prizadenejo s tem stisko mojim Ve rigam. Zgodbe II. Kaj torej ? Da se le, kakorkoli že bodi, ali s kako pretvezo, ali z resnico oznanja Kristus, tega se zdaj veselim in se bom veselil. Vem namreč, da mi bo to v zveličanje po vaši priprošnji in pomoči Duha Jezusa Kristusa, kakor pričakujem in upam, da ne bom v ničemur osra- moten, temveč da se bo ob vsi srčnosti, kakor vedno, tako tudi sedaj poveličal Kristus v mojem telesu, bodisi z živ¬ ljenjem ali s smrtjo. Kristus je namreč moje življenje in smrt dobiček. Ker je pa življenje v mesu zame sad za delo, ne vem, kaj bi si izvolil. Obe strani pa pritiskata name: hrepenim, da bi bil razvezan, in bi bival s Kristusom, kar bi bilo mnogo boljše; da ostanem v mesu, je pa potrebno za vas. In v tem zaupanju vem, da ostanem, in da vstrajam pri vas vseh vam v prospeh in v veselje v veri, da se vaša radost pomnoži v Kristusu Jezusu nad menoj, ko bom zopet pri vas. Razlaga. 1. Apostolovo veselje nad Filip Ijani. Nobeno Pavlovo pismo ni pisano s tabo prisrčnim veseljem, in s tako gorko ljubeznijo do bralcev, kakor to. Že v uvodu izraža Pavel svojo prisrčno radost nad gorečnostjo, ki so jo Filipljani izkazali za krščansko vero. Pismo pravi, da sta ga pisala Pavel in Timotej; pisal ga je seveda Pavel sam, toda v svoji ponižnosti je na¬ vadno v uvodu imenoval tiste tovariše, ki so bili poleg njega, in so mu pomagali zvrševati apo¬ stolsko službo. S to nežno obzirnostjo je najlepše poplačal njihovo vnemo in jih je tembolj priklenil na se. Da imenuje tukaj Timoteja, ima pa še poseben vzrok; s Timotejem sta bila namreč skupno prvič v Filipih 1 . Filipljani so Timoteja zelo radi imeli. Pavel hoče svojega učenca prav v kratkem poslati v Filipe in zato ga omenja v začetku svojega pisma, da mu s tem takorekoč pri¬ pravi pot. Pismo je namenjeno vsem svetim v Kri¬ stusu Jezusu, id so v Filipih, s škofi in diakoni, 1 Dej. ap. 16, 10. 63 994 Dobri Filipljani. Oznanjevalci evangelija. torej vsem filipskim kristjanom ž njihovimi du¬ hovnimi predstojniki vred. Beseda škofje pomenja tukaj mašnike. Nikjer drugod sv. Pavel v naslovu ne imenuje mašnikov in diakonov, dasi je popol¬ noma jasno in iz večine Pavlovih pisem tudi razvidno, da so dobili njegova pisma v roke naj¬ prej cerkveni predstojniki, ki so jih potem pri cerkvenem zboru oh službi božji prebrali. Tukaj jih imenuje zato, ker jih hoče posebej počastiti in jim izkazati svojo hvaležnost. Filipski mašniki in diakoni so namreč pod vodstvom svojega škofa Epafrodita večkrat za apostola nabrali denarne zbirke in mu jih poslali, tako tudi sedaj; škof Epafrodit je sam prinesel v Rim znatno zbirko. Pavel, čegar srce je bilo za vsako najmanjšo do¬ broto silno hvaležno, je torej že v uvodu svojega pisma hotel pokazati, kako globoko čuti požrtvo¬ valno ljubezen, ki mu jo izkazujejo filipski cerkveni predstojniki. Za poslane darove se pa tudi takoj v pričetnih besedah prisrčno zahvali. Potem pa pravi: Prepričan sem z ozirom na to, da bo tisti, kdor je začel dobro delo, ga tudi dokončal do dne Kristusa Jezusa. S tem hoče reči: Bog, ki je do zdaj vodil filipske kristjane, in jih s svojo milostjo podpiral, da so zvrševali dobra dela, jih bo tudi zanaprej vodil, dokler ne pride sodba. Filipljane imenuje sodruge svojega veselja v verigah. Silno lepe besede! Pavel trpi v svojem jetništvu, toda on ne žaluje zavoljo tega, marveč se veseli, da more trpeti zavoljo Kristusa, in Filipljani, ki ga v tem njegovem trpljenju pod¬ pirajo z denarno podporo, so vsled tega tudi de¬ ležni njegovega veselja. Svoje hrepenenje po Filipljanih izraža v tehle besedah: Bog mi je za pričo, kako hrepenim po vas vseh v srcu Jezusa Kri¬ stusa . 1 Njegova ljubezen in njegovo hrepenenje ni torej samo naravno čutno, marveč krščansko, v Pavlovih prsih bije takorekoč Kristusovo srce za Filipljane. Ti so sicer dobri in krepostni, toda v krščanskem življenju se mora vedno napredo¬ vati, zato jih opominja, naj venomer raste njihova ljubezen do Boga in do ljudi, iz katere izvira pravo spoznanje in krepostno življenje. 2. Uovice Iz Kima. S prisrčnim veseljem opisuje Pavel prav po domače, da tudi v svojem jetništvu more zvrševati svojo službo in oznanjati Kristusa. Iz njegovih besedi vidimo, da ni več v svojem najetem stanovanju pod varstvom rim¬ skega vojaka, marveč da je v pretoriju v zaporu. Pretorij je bila vojašnica cesarske telesne straže. Med pretorijanci se je jela širiti Kristusova vera. Pogum, ki ga je kazal apostol, je osrčil tudi druge kristjane, da so brez strahu po Rimu ozna¬ njali božjo besedo. Tudi v Rimu ima Pavel opraviti z judovskimi prenapeteži in strankarji, ki Kristusa oznanjajo iz zavisti nad vedno večjim Pavlovim uplivom, in iz prepirljivosti proti njemu. Ti oznanjevalci evangelija seveda ne zajemajo poguma iz Pavlovega jetništva in njegovih verig, marveč mu vse to privoščijo. Radi bi pravzaprav njemu prizadeli s svojim oznanjevanjem samo bolest in žalost, ker širijo z judovskim strankar¬ stvom nasprotstvo proti Pavlu med kristjani; teh Pavlovih protivnikov je pa samo nekaj, samo malo; drugi oznanjevalci pazvršujejo svojo službo iz ljubezni do Pavla, ker spoštujejo v njem od Boga poklicanega apostola med pogani, in S a hočejo s svojim delom podpirati. Z ozirom na to, kar je prej povedal, pravi apostol: Kaj torej? Da se le, kakorkoli že bodi, ali s kako pretvezo, ali z resnico oznanja Kristus, tega se sedaj veselim in se bodem veselil. Te besede nam pričajo, da sitni judovski prenapeteži v Rimu niso bili naravnost krivoverci, marveč so samo brez potrebe vlačili v krščanstvo judovske šego, in so zavoljo tega, ker je Pavel tako odločno poudarjal krščansko prostost, nasprotovali Pavlu in mu jemali med kristjani ugled. Veliki apostol pokaže tudi tukaj svojo nesebično velikodušnost. On se veseli uspehov v evangeliju, če tudi ozna¬ njevalci pri tem zasledujejo proti njegovi osebi naperjen slab namen. Četudi oznanjajo Kristusa pod pretvezo, da se je treba otresti Pavlovega upliva, se on vendar le veseli, samo da se evan¬ gelij razširja, in da se Kristus poveličuje. To misel razvija še natančnejše: Mi smo se Bogu po Kristusu darovali, zato ne smemo sami izbi¬ rati, kako naj se poveličuje Kristus; pri tem mora biti človeku vseeno, kaj se zgodi ž nji®, tudi smrti se ne sme bati. O sebi pravi Pavel- Kristus je moje življenje in smrt dobiček. S tem hoče reči: Kar se mene tiče, si jaz celo želi® smrti, ker bi se potem toliko tesnejše združil s Kristusom. Zame je samo Kristus življenje in ®® ožje sem ž njim zvezan, tem srečnejši sem. Zato bi bila smrt za me dobiček, ker bi ravno po smrti prišel v naj ožjo zvezo s Kristusom, in živel njim večno življenje. Pri tem se pa spomni, da 1 Tukaj imamo prvič posebej omenjeno Jezusovo srce. Pavel o smrti. Pil. 1, 27—2, 27. Kristus zgled ponižnosti in povišanja. Timotej. 995 ima v svojem pozemskem življenju važno nalogo, življenje v mesu je zanj sad za delo, življenje na tem svetu mu daje namreč priložnost za ozna¬ njevanje evangelija, za zvrševanje apostolske službe. Zato pravi, da se bojuje sam s seboj, in ne ve, kaj bi si izvolil, ali da bi bil razvezan, to se pravi, da bi umrl in bival v nebesih s Kri¬ stusom, ali da bi še ostal na svetu in deloval v blagor človeštva. Podobno govori sv. Pavel tudi v pismu v Korint 1 , kjer pravi, da bi bil mnogo najsi odsoten od telesa in navzoč pri Gospodu. Lju¬ bezen do Kristusa premaga pri Pavlu vso smrtno gnozo in ga tako prevzame, da mu je smrt celo ljuba, toda misel na apostolsko dolžnost ga zopet zadrži, da pogumno prenaša nadloge življenja z vzvišenim namenom tem več storiti za Kristusa in njegov evangelij. II. Opomini in poročila. 1, 27—2, 30. Le dostojno po evangeliju živite, naj še pridem in vas vidim, ali naj ne pri¬ dem, da slišim od vas, da stojite složni v enem duhu, skupno se poganjajoč za evangeljsko vero, in da se v nobeni reči ne daste ostrašiti nasprotnikom, kar je njim znamenje pogubljenja, vam Pa zveličanja, in sicer od Boga. Dana vam je namreč milost zavoljo Kristusa, n e samo, da vanj verujete, marveč da tudi zanj trpite, ko imate ravno tak boj, kakor ste ga videli na meni, in kakor ga o meni zdaj slišite. Če mi morete dati kako tolažbo v Kristusu, ali kako vspodbudo v ljubezni, še imamo kako duhovno zvezo, če irnate kaj srca in usmiljenja, dopolnite u^oje veselje s tem, da ste složni v e ui ljubezni, ene duše, enih misli, da uičesar ne storite iz prepirljivosti ali častihlepja, marveč da ima vsak dru- § e ga v ponižnosti za izvrstnejšega, nego J e sam, in da nihče ne gleda na svoje, Marveč na to, kar je drugega. Tako mislite, kakor je tudi Kristus J^zus, kateri, dasi je bil v božji podobi, ui tega štel za rop, da je Bogu enak, 1 IT. Kor. 5, 8, temveč se je sam v nič dejal, ko je podobo sužnja nase vzel, postal člo¬ veku enak in bil po podobi izkazan kot človek. Ponižal se je, ko je postal po¬ koren do smrti, in sicer do smrti na križu. Zato ga je tudi Bog povišal in mu podelil ime, ki je nad vsa imena, da se v Jezusovem imenu pripogibajo vsa kolena nebeščanov in zemljanov in podzemljanov, in da vsi jeziki izpri¬ čujejo, da je Gospod Jezus Kristus v slavi Boga Očeta. Zatorej, preljubi moji, ki ste me vedno ubogali, dovršujte v strahu in trepetu svoje zveličanje ne samo ob moji na¬ vzočnosti, marveč še mnogo bolj zdaj, ko me ni pri vas. Bog je namreč, ki dela v vas, da hočete, in da delate, kakor ga je volja. Vse delajte brez mrmranja in pomišljanja, da boste brez pogreška in priprosti božji otroci, brez madeža sredi hudobnega in spačenega ljudstva, med katerim svetite, kakor luči na svetu, držeč se besede življenja meni v slavo na Kristov dan, da nisem za¬ stonj tekal in ne zastonj se trudil. Ve¬ selim se pa, ko bi bil celo žrtvovan ob žrtvi in v službi vaše vere, in vam vsem želim sreče. Ravno tako se pa tudi vi veselite in mi voščite srečo. Upam pa v Gospodu Jezusu, da vam kmalu pošljem Timoteja, da bom tudi jaz mirnega srca, ko zvem, kako je pri vas. Nobenega somišljenika namreč nimam, ki bi za vas tako pošteno po¬ skrbel. Vsi namreč iščejo svojega, ne pa tega, kar je Jezusa Kristusa. Njega pa poznate iz izkušnje, da je kakor otrok z očetom z menoj služil za evan¬ gelij. Tega torej upam poslati precej, ko izprevidim, kako je z menoj. Upam pa v Gospodu, da tudi sam kmalu pridem. Potrebno se mi je pa zdelo poslati k vam brata Epafrodita, svojega po¬ močnika in sobojevnika in vašega od¬ poslanca in žrtvonosca za mojo potrebo, hrepenel je namreč po vas vseh in žalosten je bil, ker ste slišali, da je zbolel. Res je bil zbolel blizu smrti, 996 Fil. 2, 28—30. Po Kristusovem zgledu. toda Bog se ga je usmilil, pa ne samo njega, marveč tudi mene, da bi ne imel žalosti nad žalost. Podvizal sem se torej in ga vam pošiljam, da se raz¬ veselite, ko ga zopet zagledate, in da bom jaz manj žalosten. Sprejmite ga torej z vsem veseljem v Gospodu in take može imejte v čislih. Zavoljo Kristusovega dela je bil namreč smrti blizu, ker je postavil svoje življenje v nevarnost, da je dopolnil službo, ki mi je vi niste mogli zvršiti. Razlaga. 1. Po Kristusovem zgledu. Apostol v tem oddelka opominja svoje bralce h krščan¬ skemu življenju in k vztrajnosti v boju za Kri¬ stusovo vero; zato je pa prvi pogoj, da so med seboj složni in v ljubezni zedinjeni. Korenina nesloge je sebičnost in napuh ; resnična edinost izvira samo iz ponižnosti in požrtvovalne ljubezni. Vsled tega jih svari, naj premagajo vsako prepir¬ ljivost in častihlepnost, naj vsak misli o svojem bližnjem, da je boljši in popolnejši od njega, in naj v vsem svojem življenju skrbi mnogo bolj za druge, kot za se. Sv. Pavel opozarja na sebe, ki trpi za Kristusa in ganljivo opominja k edi¬ nosti in slogi ravno z ozirom na prisrčno ljubezen, katera ga veže s Filipljani. Večno lepe ostanejo njegove besede: Ce mi morete dati kako tolažbo v Kristusu, ali kako vzpodbudo v ljubezni, če ima¬ mo kako duhovno zvezo, če imate kaj srca in usmi¬ ljenja, dopolnite moje veselje s tem, da ste složni. Za vzor ponižnosti in nesebičnosti navaja Pavel svojim bralcem Jezusa, čigar zgodbo podaja čudovito kratko in jasno. Kristus Jezus je Bog. Preden je prišel na svet, je živel v božji podobi samo božje življenje. Tega ni stel za rop, da je Bogu enak, temveč se je sam v nič dal, ko je po¬ dobo sužnja na se vzel. Te besede so nekoliko težke, razlagajo se najložje takole: Božji Sin ni smatral, da je božja narava, ki jo ima, nekaj ta¬ kega, kar naj služi za pridobivanje moči in go- spodstva, za rop oblasti nad svetom, marveč je vzel na se podobo sužnja, ko se je včlovečil. S svojim včlovečenjem je sprejel popolno človeško naravo, izkazal se je, da je pravi človek; neskončna ponižnost je pa dosegla vrhunec v tem, da je na križu umrl. Sv. Pavel hoče s tem reči Filipljanom: Poglejte na Kristusov zgled, on neskončni Bog stopi na zemljo, sprejme na se človeško naravo, postane tako iz gospoda suženj, enak dragim sla¬ botnim ljudem, in gre še dalje, kot hudodelec umrje najsramotnejše smrti. To neskončno ponižanje je pa imelo tudi vzvišeno plačilo. Kristus je tudi po svoji človeški naravi dvignjen nad vse ljudi. Bog mu je dal ime, ki je nad vsemi imeni; nobeno ime ne izraža višjega bitja od njega, Bog ga je tako povišal, da časte in molijo tudi njegovo človeško na¬ ravo vsa bitja. Pavel pravi, da se v Jezusovem imenu pripogibajo vsa kolena nebeščanov in zem¬ ljanov in podzemljanov. Pripogibanje kolen je zu¬ nanje znamenje molitve . 1 Ker je Kristus s svojo ponižno pokorščino za vse najvzvišnejši vzgled, zato naj tudi Pavlovi bralci v pokorščini dovršujejo svoje zveličanje, in sicer v strahu in trepetu. To se pravi: Z ve¬ liko skrbjo, brez predrznega zaupanja v samega sebe, v vedni bojazni, da bi kake potrebne reči ne zamudili, naj izpolnjujejo svoje krščanske dolž¬ nosti. Nato pristavlja: Bog je namreč, ki dela v vas, da hočete, in da delate, kakor ga je volja. P°' nižnega strahu je treba kristjanu zato, ker iz svojih moči ničesar ne premore, samo božja moč ga more podpreti, da hoče dobro delati, samo božja milost mu torej more nagibati njegovo voljo k dobremu in samo božja milost mu more dati moči, da dela dobro, da to, kar je v svoji volji po božji milosti sklenil, tudi z božjo pomočjo dovrši. Seveda ne smejo pri tem mrmrati pi ’ 0 *' 1 Bogu, marveč se morajo veselo in voljno, brez¬ pogojno izročiti njegovi volji. Svet je hudoben in spačen, kristjani pa morajo biti kakor Inči na svetu. Kakor zvezde na nebu razsvetljujejo temnojnoč in kažejo pot mornarjem na razburkanem morju, tako naj tudi Filipljani s svojimi dobrimi deli, s svojo ponižno pokorščino razsvetljujejo du¬ ševno temo pregrešnega sveta, spačenega in hu- dobnega ljudstva, med katerim žive. Apostol se veseli že naprej Filipljanov za sodni dan. Pr aV1 namreč, da bodo, če se bodo ravnali po njegovih besedah, njemu v slavo Kristusov dan; ž njimi se bo ponašal pred Gospodovim sodnim stolom in na nje bo lahko pokazal, ter s tem izpričal, da ni zastonj tekal in se ni zastonj trudil, da torej njegovo življenje ni bilo prazno in brezuspešno' Veselje, ki mu ob teh mislih polje v srcu, zanese 1 Glej Ef. 3. 14. Epafrodit. Fil. 3, 1 9. Pravi obrezanci. 997 apostola še dalje, pravi namreč, da bi bil vesel tudi, ko bi bil žrtvovan za evangelij, ko bi imel prestati mučeniško smrt. Njegova pravda še ni bila končana, bil je pa že precej iz nevarnosti, toda njemu bi bilo vseeno, ko bi bil tudi obsojen k smrti. Tudi v tem slučaju bi bil vesel in bi celo častital, želel sreče Filipljanom, ker bi ravno njegova smrt brez dvojbe njihovi veri mnogo koristila. V tem smislu tudi opominja svoje bralce, naj se vesele ž njim, in tudi njemu častitajo, ko bi bilo treba, da bi umrl za Kristusa. Vzviše- nejšega pojmovanja apostolove dolžnosti si ni mogoče misliti, kakor ga Pavel tukaj kaže. 2. Timotej in Epalrodit. V tem od¬ stavku podaja Pavel posamna naročila: najprej to, da kmalu pošlje Timoteja v Filipe. Prej je na- migaval, da bi ga utegnila doleteti celo smrt. Jasno jo, da so morali Filipijani ob teh besedah biti v silnem strahu in da so iz celega srca želeli zve¬ deti, kako je pravzaprav s Pavlom. Zato jim hoče apostol v kratkem poslati ljubljenega učenca Ti¬ moteja; nežno pravi pri tem, da hoče to storiti zavoljo tega, da bo tudi sam mirnega srca, ko zve kako je pri njih; od Timoteja upa torej zve¬ deti samo dobre reči o njih. Pri tem pravi, da nima drugega razven Timoteja, ki bi imel toliko skrbi za Filipljane in za kristjane sploh. Bridko toži: Vsi iščejo svojega, ne pa tega, kar je Jezusa Kristusa. Iz tega vidimo, da ni imel Pavel med svojimi sodelavci mnogo takih, ki bi bili tako vzvišeno pojmovali apostolsko službo kakor on. v emo pa, da je ravno vsled tega tudi kako ne¬ znatno napako pri oznanjevalcu evangelija zelo strogo obsojal. Zato je tem dragocenejša pohvala, ki jo tukaj beremo o Timoteju. O njem pravi, da mu je vdan kakor otrok očetu, a tudi to pove neizmerno lepo. On ne pravi, Timotej je meni Pomagal kakor otrok očetu, marveč: Kakor otrok z očetom je z menoj služil za evangelij. Tihika boče poslati Pavel takoj, ko izprevidi, kako se b° nagnila pravda, upa pa, da bo izpadla ugodno, in da bo tudi sam kmalu obiskal ljube Filipljane. Nastopni odstavek govori o Epafroditu. Ta jo bil duhovni predstojnik, Škot v Filipih. Pri¬ nesel je znatno denarno zbirko apostolu v Rim ; tam je pa nevarno zbolel. Bil je že blizu smrti, toda Bog se ga je usmilil in ga ozdravil že za- v °ljo Pavla, kakor pravi, da bi ne imel žalosti Da žalost. Apostol silno hvali tega moža, imenuje £a žrtvonosca za svojo potrebo; dar, ki ga je prejel, se mu zdi Bogu prijetna žrtva. Posebej torej priporoča, naj ga z veseljem sprejmejo Filipljani zopet v svojo sredo. To priporočilo je bilo prav¬ zaprav nepotrebno. Filipski kristjani so bili za¬ voljo Epafroditove bolezni silno žalostni, in zato ga jim Pavel brž, ko je ozdravel, pošilja nazaj. Izročil mu je brez dvojbe to pismo, ki ga ravno razlagamo. Kako visoko ceni Pavel dobroto, ki so mu jo izkazali Filipljani po Epafroditu, raz- vidimo po sklepnih besedah tega odstavka: Za¬ voljo Kristusovega dela je bil Epaf-'rodit smrti blizu, ker je postavil svoje življenje v nevarnost, da bi dopolnil službo, ki mi je vi niste mogli zvršiti. To, da je Epaf rodit nesel zbirko v Rim, je bilo torej Kristusovo delo, delo za evangelij, delo za Kri¬ stusovo reč. Filipljani niso mogli k apostolu, zato so mu poslali svojega škofa. Pavel bi rad videl, da bi bili vsi Filipljani poleg njega, in da bi mu izkazali svojo vdanost in ljubezen. Ker pa to ni bilo mogoče, je zvršil vso to službo blagi Epafrodit. III. Proti krivovercem. 3, 1—4, 1. V ostalem, bratje moji, se veselite v Gospodu! O eni reči zopet pisati meni sicer ni sitno, tem manj, ker je za vas po¬ trebno. Varujte se psov, čuvajte se sla¬ bih delavcev, varujte se razrezancev. Obrezanci smo namreč mi, kateri v duhu služimo Bogu in se hvalimo v Kristusu Jezusu in nimamo zaupanja v telesu, dasi bi jaz lahko imel tudi v telo zaupanje. Če kdo drugi meni, da sme zaupati v telo, še bolj jaz: obrezan osmi dan, iz Izraelovega naroda, Benjaminovega rodu, Hebrejec iz Hebrejcev, po postavi farizej, po gorečnosti preganjavec cer¬ kve, po pravičnosti v postavi brez pre- greška. Toda, kar mi je bilo dobiček, to sem smatral zavoljo Kristusa za iz¬ gubo. Res vse imam za izgubo zavoljo previsokega spoznanja Kristusa Jezusa, svojega Gospoda, zavoljo katerega sem vse izgubil in smatram vse za gnoj, da bi pridobil Kristusa, in da bi me on pri- poznal, ne tako, da bi imel svojo pra¬ vičnost iz postave, marveč tisto, katera 998 Fil. 3, 9—4, 1. Pavel za Kristusom. je iz vere v Kristusa, ki je pravičnost iz Boga v veri, da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja in delež nje¬ govega trpljenja, da bi bil podoben nje¬ govi smrti, in da bi tako pač prišel do vstajenja od mrtvih. Ne pravim, da sem to že dosegel in že dovršil, pač pa hitim za tem, da morda dosežem, kakor je tudi Kristus Jezus mene dosegel. Bratje, jaz ne sodim, da sem že dosegel. Eno pa delam: Pozabivši, kar je za menoj in spenjajoč se po tem, kar je pred menoj, hitim proti cilju, tja proti bojnemu da¬ rilu nebeškega božjega poklica v Kri¬ stusu Jezusu. Kolikor nas je torej popolnejših, bodimo teh misli. In če ste v kaki reči drugih misli, vam bo Bog tudi to raz¬ kril ; le to, do česar smo dospeli, da smo že ene misli, nam bodi za pravilo. Posnemajte mene, bratje, in glejte na tiste, kateri tako žive, kakor imate zgled nad nami. Mnogo jih namreč živi, ki sem vam o njih že večkrat pravil, zdaj pa celo v solzah rečem, kateri so so¬ vražniki Kristusovega križa, katerih konec je poguba, katerih bog je trebuh, in kateri imajo svojo čast v sramoti, ko hrepene po pozemskih rečeh. Naša država je pa v nebesih, od¬ koder tudi čakamo Zveličarja, našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo pre¬ obrazil naše revno telo, da bo podobno njegovemu častitemu telesu, z močjo, ki si ž njo more podvreči tudi vesolj¬ stvo. Torej, ljubi moji in prisrčni bratje, moje veselje in moj venec, tako stojte trdni v Gospodu, preljubi! Razlaga. 1. Nevarno zaupanje vase. Proti koncu svojega pisma se spominja Pavel judovskih krivo¬ vercev, ki so tudi med Filipljani poizkušali delati zmede. Ojstro iu zbadljivo šiba te nasprotnike in opominja ljube sinove, naj se jih varujejo. Ime¬ nuje jih -pse; pes je bil Judu nečista žival, zato pomenja ta beseda nečiste, omadeževane ljudi. Pes je pa tudi podoba predrznega, zajedljivega človeka. Krivoverci so res kakor besni psi na- j padali krščansko čredo. Dalje imenuje apostol te ljudi slabe delavce; zdelo se je namreč, kakor da bi tudi oni delali za evangelij, toda njihovo delo je bilo slabo in zato se niso smeli šteti med apo¬ stolske delavce. Posebno značilno pa je, da jih imenuje razvezance. S tem se norčuje iz tega, ker so se tako bahali s svojo telesno obrezo. Pavlu obreza ne pomenja nič več, nego samo zunanje telesno znamenje. V nasprotju s temi obrezanci pravi Pavel: Obrezanci smo namreč mi, kateri v duhu služimo Bogu in se hvalimo v Kristusu Je¬ zusu in nimamo zaupanja v telesu. To pomenja: Pravi obrezanci, pravi člani izvoljenega naroda smo samo kristjani, ki ne stavimo svojega za¬ upanja v kako zunanjo telesno reč, tudi v telesno obrezo ne, marveč samo v Kristusa. Ko bi se Pavel hotel ponašati s svojim ro¬ dom in s svojo obrezo, bi se tudi lahko, ker je bil rojen Jud, obrezan osmi dan, in je pred svo¬ jim izpreobrnenjem pripadal k strogi farizejski stranki; bil je tako vnet za judovstvo, da je celo strastno preganjal cerkev. Njegovemu judovskemu življenju ni mogel nihče nič očitati. Toda vse te prednosti, s katerimi bi se lahko ponašal, so se mu zdele brez pomena, ni jih imel za dobiček, ampak za izgubo, in jih ima še vedno. Vse ju¬ dovske prednosti je takorekoč vrgel od sebe. Sam pravi: Zavoljo Kristusa smatram vse za gnoj, za smeti, za nesnago, ker hočem pridobiti Kristusa. Apostol želi samo to, da bi bil pred Kristusom pravičen. Pravičnost iz postave mu je brez P°' mena, zanj velja samo pravičnost iz vere v Kri¬ stusa. Želi si z Zveličarjem trpeti, umreti hrepeni ž njim, ker ve, da tako pride do veličastnega vstajenja od mrtvih. 2 . Pot k cilju. Iz Pavlovih besedi ne smejo sklepati bralci, da je on že dosegel krščan¬ sko popolnost. Tega si nikakor ne domišlja. dovsko prevzetnost je pobijal; krščanska bi tudi ne bila boljša. O sebi pravi, da hiti za Kristusom, da bi dosegel, kakor je Kristus že njega. V mislih ima tekanje za stavo. Tekalci so imeli določen cilj, proti kateremu so tekali. Pavlov cilj l e Kristus. Na poti v Damask je Jezus njega že dosegel; zdaj ga mora še on. Vstrajno hiti na¬ prej ; kar je zadaj, kar je prestanega, na to ne misli; neprestano gleda samo na svoj vzvišen 1 cilj. Spenja se za njim; z rokami in celim životo® se poganja tekalec, da pomaga nogam; tako tudi Pavel z vsemi svojimi močmi izkuša doseči Kn Posvetnost. Pil. 4, 2—18. Pilipski dar. 999 stusa, ki je njegovo dragoceno bojno darilo, katero bo nžival v nebesih. V ponižnosti morajo vsi kristjani tako mi¬ sliti in delati, tembolj, čim popolnejši so v res¬ nici. Vsi se morejo zavedati, da je še daleč do cilja, in da je zato treba neprenehnega truda in boja. Če je pa kdo drugih misli, če sodi, da je že dosegel popolnost, ga bo že Bog razsvetlil in podučil, da ni tako. Na vsak način pa moramo vsi držati to, kar smo že dosegli. Krščanske kre¬ posti, ki jih že imamo, moramo stanovitno zvrše- vati in jih tako ohraniti. Zgledov za to imajo Bilipljani dovolj; za zgled jim je Pavel sam, pa tudi vsi tisti, kateri njega posnemajo. Nasprotno se pa morajo ogibati slabih zgledov, ki ne drže tega, kar so že dosegli, marveč se, dasi kristjani, zopet vračajo k nasladnemu posvetnemu življenju. Solze porose Pavlove oči, ko se spomni teh ne¬ srečnih vernikov. Imenuje jih sovražnike Kristu¬ sovega križa, ker nočejo iti za Kristusom po poti trpljenja in zatajevanja, marveč iščejo samo svo¬ jemu telesu lagodnega življenja. Trebuh — telesne slasti — imajo za boga. Čutno uživanje je nji¬ hov najvišji cilj; nesramno, nečisto življenje si štejejo v čast; samo posvetne reči so predmet njihovemu hrepenenju. Njihov konec je poguba. Zvesti kristjan doseže na koncu Kristusa in se večno zveliča; ti ljudje pa dero naravnost v večno Pogubo. Apostol hoče svoj opomin k ponižni pokor¬ ščini in k zatajevanju podpreti z veselim upanjem. K ta namen primerja nebesa z državo. Kristjan je pravzaprav tujec na zemlji, ki šele išče svo¬ jega doma. Ta dom je veličastna nebeška država, kjer bo z angeli in svetniki v varstvu kralja Kristusa večno srečen. Kristus je že zasedel svoj Prestol v ti državi, in odtam ga čakamo, da pride s odni dan po nas. Takrat bo preobrazil naše revno telo, da bo podobno njegovemu častitemu telesu. Moč in>a, da si podvrže vesoljstvo; in tista moč, ki ž n jo premaga vse sovražnike, se bo zrcalila tudi * z poveličanih teles, v katerih bo premagana vsa Srešnost in vse hudobno nagnenje. Apostol še en krat opomni Filipljane, naj se vsled tega stano- y itno drže Gospoda in jim pravi v dokaz svoje £°rke ljubezni do njih: Ljubi moji in prisrčni bratje, moje veselje in moj venec. Vesel je filipskib kristjanov. Njihovo krščansko življenje mu je Plačilo, zmagoslavni venec za vse trpljenje in vse trude, ki jih je prestal med njimi. IV. Opomini in pozdravi. 4 , 2 — 23 . Evodijo opominjam in Sintiho opo¬ minjam, naj bosta složni v Gospodu. Tudi tebe, blagi tovariš, prosim: po¬ magaj njima, ki sta se borili v evan¬ geliju z menoj in s Klemenom in dru¬ gimi mojimi pomočniki, katerih imena so v knjigi življenja. Veselite se vedno v Gospodu, še enkrat pravim: Veselite se! Vaša mi¬ loba bodi znana vsem ljudem; Gospod je blizu. Nič naj vas ne skrbi, marveč v vseh zadevah naj vaše molitve in prošnje z zahvalo vred naznanjajo vaše želje Bogu. In božji mir, ki presega vsak razum, varuj vaša srca in vašo pamet v Kristusu Jezusu! Sicer pa, bratje, skrbite za vse to, kar je resnično, kar sramežljivo, kar pravično, kar sveto, kar ljubeznivo, kar na dobrem glasu, bodisi kaka čednost, bodisi kako hvalevredno obnašanje; tako ste se tudi učili in ste prejeli in slišali in videli na meni. To delajte in Bog miru bo z vami. Razveselil sem se pa silno v Go¬ spodu, da ste končno vendar-le enkrat zopet zacveteli v skrbnosti zame; bili ste pač vedno skrbni zame, toda pri¬ like niste imeli. Ne trdim pa tega zato, da bi govoril o svojem pomanjkanju; saj sem se naučil zadovoljiti se s tem, kar imam. Znam živeti v pomanjkanju, znam tudi v obilnosti; povsod in vsega sem se naučil: sit biti in stradati, v obilnosti živeti in v pomanjkanju. Vse morem v njem, ki mi moč daje. Vendar ste pa prav storili, da ste imeli sočutje z mojo stisko. Vi, Filip- ljani, pa tudi veste, da ob začetku evan¬ gelija, ko sem odpotoval iz Macedonije, nobena cerkev ni stopila z menoj v stik, da bi se poračunali dohodki in stroški, izvzemši samo vas, saj ste mi parkrat poslali celo v Solun za potrebo. Prav ste storili ne zato, ker iščem darov, marveč zato, ker iščem sadu, ki dorašča na vaš račun. Odslej pa 1000 Kil. 4, 18- 23. Naročila in pozdravi. imam vsega dovolj in obilo: napolnjen sem, odkar sem prejel od Epafrodita to, kar ste poslali, — ljubko dišavo, prijetni, Bogu dopadljivi dar. Moj Bog pa naj izpolni vse vaše želje po svojem bogastvu v slavi, v Kristusu Jezusu! Bogu pa in našemu Očetu čast na vekov veke! Amen. Pozdravite vse svete v Kristusu Jezusu! Pozdravljajo vas bratje, ki so z menoj. Pozdravljajo vas vsi sveti, po¬ sebno kar jih je iz cesarjeve hiše. Milost našega Gospoda Jezusa Kri¬ stusa bodi z vašim duhom! Amen. Razlaga. Po sam na naročila. Ob sklepu svojega pisma opominja apostol dve kristjani Evodijo in Sintiho, naj bosta složni. Zakaj sta bili v prepiru, ne vemo. Da ju posebej omenja, nam kaže, da sta imeli veliko veljavo v Filipih. Morda ste bili diakonici. Sintiha se v rimski cerkvi praznuje dne 22. julija. Nato se obrača na nam neznanega tovariša, ki ga prosi, naj jima pomaga. Morda je bil ta blagi tovariš mož ali brat katere izmed teh dveh. Pri tem se spominja, da sta mu imenovani ženi s Klemenom in drugimi pomočniki pomagali pri njegovem apostolskem delu. Iz Dejanj apostolov vemo, da je neka žena, po imenu Lidija, 1 prva sprejela krščansko vero v Filipih. Klemen je skoraj gotovo kasnejši tretji naslednik sv. Petra v Rimu (1. 91 — 101), ki ga je cesar Trajan pregnal na Krim in ga tam kasneje velel s sidrom na vratu potopiti v Ornem morju. Voda se je pa čudežno umaknila in kristjani so dobili njegovo truplo, katero sta kasneje sveta brata Ciril in Metod prenesla odtam preko naših krajev v Rim. Pavel ne mara navajati imenoma vseh svojih pomočnikov, ker pravi, da so drugod, namreč v knjigi življenja zapisani. Bog jih je odločil za večno zveličanje in to je zanje najčastnejši spomin. Že prej je apostol opominjal svoje bralce k veselju. To ponavlja: marsikaj, kar je povedal, je bilo žalostno. A vkljub temu naj se kristjani vesele in naj bodo milega, dobrotljivega srca, ker je Gospod blizu. Sodba pride kmalu in potem bo 1 Doj. a]). Ki, 13. za božje izvoljence konec trpljenja. Kadar pa Filipljane kaj zaskrbi ali zaboli, naj se obrnejo v zaupni molitvi k Bogu. Božji mir, ki ga nihče ne more doumeti, naj pa stoji na straži, ter jim čuva čuvstva in misli združene s Kristusom, da bodo v vseh ozirih skrbeli za resnično krščansko življenje, kakor so se naučili, in kakor so tudi videli na Pavlovem zgledu. Ne more se pa apostol ločiti od svojih ljubih duhovnih sinov, da bi jim ponovno ne izrekel svojega veselja nad darom, ki so mu ga poslali- Iz življenja sv. Pavla vemo natančno, da zase ni skrbel in nase ni takorekoč nikoli mislil. Navadil se je stradati in trpeti za Kristusa. To poudarja tudi tukaj. Za pomanjkanje se pravzaprav ne meni; Kristus mu daje moč, da vse prenese, ven¬ dar je pa vesel Filipljanov zavoljo sočutja z nje¬ govo stisko. Prav posebno jih pohvali v tem oziru. Oni so bili edini, ki so ga večkrat zdatno pod¬ pirali. Primerja se s trgovcem, ki nosi okrog duhovne dobrote; pravico ima, da zato prejme telesno podporo, da mu njegovo delo plačajo kri¬ stjani s tem, da mu podele, kar potrebuje za živ¬ ljenje. Drugod so sicer prejeli njegove dobrote; imeli so dohodke v duševnem oziru, toda na stroške, ki jih je imel Pavel pri tem, niso mislili in mu jih niso povrnili. Sam si je s svojimi rokami za¬ služil, kar je potreboval. Samo Filipljani so po¬ računali ž njim dohodke in stroške in so celo za njim pošiljali denarne podpore. To veseli Pavla, ne zavoljo darov, marveč zato, ker njegovi ljnbi filipski kristjani s tem zase nabirajo kapital; kar dajo apostolu, se šteje pri Bogu na njihov račun; Bogu posojajo, ki jim bo seveda vse z bogatimi obrestmi vred povrnil. Tako je vesel, da vzkli- kuje: Odslej imam vsega dovolj in obilo, napolnjen sem. Darilo, ki ga je prejel, imenuje ljubko dišavo, prijetni, Bogu dopadljivi dar in s tem iznova po¬ navlja z drugimi besedami, da so to, kar so njemu poslali, darovali pravzaprav Bogu za Kristusa in njegovo Cerkev. V tem zmislu moli, naj jim Bog povrne s tem, da jim izpolni z večno slavo vse njihove želje. Pri Filipljanih noče Pavel delati s svojimi pozdravi nobene razlike; vse enako pozdravlja- Njegov apostolski pozdrav velja vsakemu posebej- Iz Rima omenja, da jih posebno pozdravljajo kri¬ stjani iz cesarjeve hiše. Iz tega vidimo, da J e krščanstvo prodrlo že na cesarski dvor. Imen ne navaja; zato tudi ne vemo, ali misli na služab- „Iz cesarjeve hiše.“ 1001 n ike, ali morda celo na kakega Neronovega so¬ rodnika, ali na oboje. Rimski martirologij ima hne 11. in 17 . maja zapisana dva svetnika, Eve- lija in Torpeta, o katerih pravi, da sta bila iz Neronove družine. Morda sta bila ta dva že med tistimi, kateri so po Pavlu poslali iz cesarjeve hiše pozdrave. Apostol je hotel s tem pozdravom brez dvojbe posebno razveseliti in pokrepčati svoje bralce, češ, da ima evangelij toliko moč, ha se širi že v hiši poganskega vladarja. Povedali smo že v razlagi prvega odstavka, ha je bil sv. Pavel, ko je pisal pismo v Filipe, v cesarskem pretoriju zaprt. 1 Pravi namreč o sebi: Želim vam pa povedati, da se je moje stanje zbolj¬ šalo za uspeh evangelija, tako da se je v Kristusu raznesel glas o mojih verigah po vsem pretoriju in povsod drugod. Cesarska straža se je štela k cesarski hiši. Kakor se jasno vidi iz navedenih besed, se je Kristusova vera med pretorijanci že jela razširjati. Zato se nam ni čuditi, da more ujeti apostol svoje ljube Filipljane pozdravljati tudi v imenu kristjanov „iz cesarjeve hiše.“ 1 Glej Zgodbe II., str. 994. Marija z Jezusom. 1002 Komu in čemu je bilo spisano pismo Hebrejcem? Uvod v pismo Hebrejcem. I. Cit at el ji. Med Pavlovimi pismi ima zadaje mesto v sv. pismu Novega zakona pismo Hebrejcem. Po¬ sebno je zaradi tega, ker nima nobenega nad- pisa; torej ne pove, komu je pisano; brez pozdrava na bralce, takoj prične svoj predmet. Cerkev je ohranila staro izročilo, da je bilo pismo pisano Hebrejcem. Tako so se imenovali Judje, ki so stanovali v Jeruzalemu in v sv. deželi zavoljo tega, ker se je med njimi kolikortoliko še ohranil stari hebrejski ali kakor se je kasneje razvil, sirsko kaldejski jezik, med tem ko so drugod po svetu brez izjeme govorili samo grški; Hebrejci so torej Judje, ki so bili doma v sv. deželi, in so tudi tam stanovali. Kristjanom izmed teh Judov, brez dvojbe najprej jeruzalemskim, je namenjeno naše pismo. Iz pisma se vidi, da so bralci potomci takih ljudi, ki so Gospoda osebno poznali; med seboj štejejo mučence, kateri so svoje življenje dali za Gospoda, hkrati je pa iz pisma jasno, da bralci neposredno takorekoč gledajo tempel, duhovnike, daritve in vse druge obrede judovske božje službe. Hebrejci, katerim je namenjeno, vise še s celim srcem na judovskem bogočastju, so sploh zelo vneti za judovska izročila in v veliki nevarnosti odpada od vere. II. Namen pismu. Iz Dejanja apostolov in iz Pavlovih pisem vidimo jasno, da je imel apostol zelo hude na¬ sprotnike v prenapetih Judih, ki so preveč poudar¬ jali pomen in važnost judovskih obredov. Taki Judje so tudi od poganskih kristjanov zahtevali, naj se dajo obrezati, in naj se podvržejo vsem šegam po Mojzesovi postavi. Najhujši v tem oziru so bili jeruzalemski in palestinski Judje. To tudi ni bilo nič čudnega; v Jeruzalemu in v sveti deželi je bila Mojzesova postava tako ozko zve¬ zana z vsem javnim in zasebnim življenjem ju¬ dovskega naroda, da se je bilo posamniku silno težko odtrgati od nje. Kristjani so vedeli, da se je bil celo Kristus podvrgel postavi, in da so tudi apostoli opravljali v templu svojo pobožnost, zato se je prav lahko v njih rodila napačna misel, da so tudi še v krščanstvu dolžni zvrševati ju¬ dovske obredne postave. Držali so se pač Moj¬ zesa in njegovih določb, ker je bilo to takorekoč zraščeno ž njimi. Pri tem so zašli v zmoto, češ da so judovske daritve z judovskim duhovstvom vred potrebne za odpuščenje grehov in za zveličanje. Čimbolj se je ta misel vkoreninila med njimi, tembolj so bili v nevarnosti, da pozabijo na Kristusa in na pomen njegove odrešilne daritve. Nevarnost je bila tolika, da se je bilo bati odpada od krščan¬ stva. Pred njimi so se dan za dnem zvrševale judovske daritve; v dragocenih oblekah so ju¬ dovski duhovniki in levitje darovali krvave in nekrvave daritve, med tem ko so se kristjani skrivali po zasebnih hišah, revni, priprosti, brez vsakega zunanjega sijaja. Kristusova smrt na križu, ki so jo neverni Judje tako strastno za¬ ničevali, se je tudi marsikateremu krščanskemu Judu zdela nekaj nizkega, v primeri z bogatim veličastvom judovske božje službe. Ne smemo pozabiti, da so Judje v Jeruzalemu in v Palestini imeli že od prvega začetka pre- stajati silno mnogo trpljenja zavoljo svoje vere. Judovski prvaki so bogatejše kristjane oropali premoženja, revnejšim odvzeli vsako podporo in zaslužek, zaničevali in zasramovali so jih, kar so mogli. Saj vemo, s kako živimi slikami predstavlja Pavel poganskim kristjanom pomanjkanje jeru¬ zalemskih bratov. Judovska strast je pa šla še dalje; kristjanom ni vzela samo posvetnega pre¬ moženja, marveč jim je žugala tudi s smrtjo. Sv. Štefan je bil prvi, ki je padel kot žrtva judov¬ skega sovraštva do Kristusa. Jeruzalemske ječe so bile vedno polne kristjanov, in kdorkoli se j e v javnosti kaj bolj pokazal kot kristjan, je s tem tvegal svoje življenje. Leta 62 je buknilo posebno hudo preganjanje, pri katerem so ubili častitega starčka, svojemu narodu in Kristusu do dna duše vdanega jeruzalemskega škofa, apostola Jakoba, ki je v nevarnih časih spretno vodil šibko krščan¬ sko ladjico v Jeruzalemu in v okolici. V teh razmerah je bilo umljivo, da so jeru¬ zalemski in palestinski Judje potrebovali poduka in posebne tolažbe. Z Jakobovo smrtjo jim je i z ' ginila zadnja močna opora v njihovi veri. Lote¬ vala se jih je malodušnost in boječnost, in s tem je nastajala zanje od dne do dne večja nevarnost, da popolnoma ne odpadejo od vere. Oas in pisatelj. 1003 III. Pavel in palestinski Judje. Pavel je bil, kakor sam pravi, postavljen v prvi vrsti za apostola med pogani, Peter pa zlasti med Judi. Pa tudi o Pavlu vemo, da je povsod, kjer je našel kaj Judov, med njimi začel razšir¬ jati evangelij. Sam pravi kralju Agripu: Najprej sem pridigoval v Damasku in Jeruzalemu in po vsi judovski deželi, potem med pogani. 1 Prvaki ga vsled tega tožijo pred Feliksom, da po celem svetu hujska proti Judom. 2 Njegova zadnja pri¬ diga v Jeruzalemu je bila za Jude. 3 4 Iz tega se vidi, da je čutil Pavel svojo apostolsko dolžnost do Judov. Če pri tem pomislimo, kako silno je ljubil svoj narod, da je bil pripravljen celo svoje zve¬ ličanje dati zanj, in če pomnimo, kako zelo se je trudil, da bi prenapeti Judje ne škodovali njegovemu evangeliju, potem bomo lahko razumeli, zakaj se je tako silno zanimal zlasti za pale¬ stinske Jude, in kako skrbno se je trudil za kri¬ stjane med njimi. Nabiral jim je darove po Mali Aziji in Macedoniji in naročal povsod, naj ne pozabijo verniki drugod po svetu na njihovo rev¬ ščino. V pismu v Rim pravi proti koncu: Poma¬ gajte mi s svojimi molitvami za me pri Bogu, da bi bil dar moje postrežljivosti svetim v Jeruzalemu všeč, da bi mogel priti k vam z veseljemJ Te be¬ sede jasno kažejo, kako so mu bili jeruzalemski kristjani pri srcu in kako se je že takrat, ko je pisal pismo v Rim, ko je sv. Jakob še živel, in ko razmere med palestinskimi kristjani še niso bile tako žalostne, nekako bal, da bi morda je¬ ruzalemski kristjani vsled svojih predsodkov niti ne hoteli sprejeti darov od njega. Osebno je zato nesel darove, da bi sklenil ž njimi prijateljstvo. V tem smislu si želi, naj bi jim bili njegovi da¬ rovi všeč in izjavlja, da bi še le potem vesel prišel v Rim, ko bi se zagotovil prijaznosti in bratovske zaupnosti jeruzalemskih kristjanov. Pavlu se ni šlo nikjer za njegovo lastno osebo, marveč samo za stvar. Všeč je hotel biti kri¬ stjanom v Jeruzalemu samo zato, da bi potem tem ložje pobijal razne zmotne misli med njimi, in bi tako preprečil nevarnosti, ki so pretile krščanstvu med pogani od judovske prenapetosti. 1 Dej. ap. 2 5, 20. 2 Dej. ap. 24, 5. 3 Dej. ap. 22. 4 Rim. 15, 31, 32. Gotovo je takrat dobro opravil; in zato je tudi dobil dovolj poguma, da je v težavnih in nevarnih razmerah judovskih kristjanov iz daljave stopil prednje s svojim pismom, ki je v njem razložil Kristusov nauk v primeri z judovstvom, in s to¬ lažbo dvignil potrta srca. IV. Kje in kdaj je bilo pisano pismo Hebrejcem? Na koncu pisma stoje besede: Pozdravljajo vas bratje iz Italije. 1 Torej je bilo pismo pisano v Italiji. Iz njega se tudi vidi, da ga je nesel Timotej, kamor je bilo namenjeno. Kraj, kjer je bilo pisano, ni naznačen, toda z gotovostjo smemo sklepati, da se je to zgodilo v Rimu. Iz pisma tudi vidimo, da je bil Pavel takrat, ko ga je pisal, že na tem, da se vrne iz Italije na svoje misionsko delo. Priporoča se Hebrejcem, naj molijo zanj, da bi jim bil kmalu vrnjen. 2 Iz vsega se vidi, da je že pripravljen na pot, torej pismo ni bilo pisano v ječi. Pavel je bil pa v Rimu prost samo leta 63, ko se je srečno rešil od svoje prve obtožbe, preden je odšel oznanjevat evan¬ gelij na Špansko. Vsled tega imamo precej na¬ tančno določen čas, kedaj je bilo pisano pismo Hebrejcem. Spomladi leta 63 je zapustil Pavel svobodno rimski pretorij, kjer je bil nazadnje zaprt, in je potem še nekaj časa ostal med lju¬ bimi sobrati v cesarskem mestu. V tem času je tudi sestavljeno pismo Hebrejcem. Ta čas, leto dni po smrti sv. Jakoba, je bil ravno najbolj pri¬ meren za tako podučno in tolažilno pismo. Pale¬ stinski kristjani so ravno takrat najbolj potre¬ bovali duševne opore. V. Pisatelj. Izročilo vzhodne cerkve imenuje vseskozi sv. Pavla za pisatelja tega pisma. Na zapadu pa trdijo nekateri cerkveni učeniki, da ga ni Pavel sam spisal. Toda izročila iz tistih krajev, za ka¬ tere je bilo pismo namenjeno, so gotovo mnogo večjega pomena, nego druga, in vsled tega po pravici trdimo, da govori krščanska prošlost za Pavla, Res pa je, da je pismo Hebrejcem pisano v zelo lepem jeziku, ki ga ne najdemo v drugih 1 Hebr. 13, 24. 2 Hebr. 13, 19. 1004 Razlika od drugih pisem. Vsebina. pismih sv. Pavla. Drugod povsod vidimo živahno, burno naravo apostola narodov. Velikrat pretrga svoje misli, skoči od ene druge. Tako bogat je na njih, da mu beseda ne more slediti; zato je njegov slog večkrat raztrgan in vsled tega tudi nekoliko nejasen. Sredi svojega dokazovanja se začne Pavel po drugih pismih živahno razgovar- jati s svojimi bralci, vse polno vprašanj najdemo v njegovih pismih; tako v živo piše, kakor da bi imel svoje bralce osebno pred seboj. Pismo Hebrejcem je pa pisano v mirnem slo¬ vesnem duhu, vsak stavek je lepo izklesan in opiljen, vsaka misel je posebej natančno izpeljana. V tem oziru torej ne moremo tajiti, da se pismo Hebrejcem zelo loči od drugih v Svetem pismu ohranjenih Pavlovih pisem. To razliko si pa lahko razložimo takole: Pi¬ smo Hebrejcem je pravzaprav razprava, in ne pismo; nima tistega osebnega značaja, kakor ga imajo pisma, marveč je takorekoč znanstveno, učeno delo, v katerem se dokazuje razloček med judovstvom in krščanstvom. Šlo se je pri pale¬ stinskih Judih za najvažnejšo stvar, za njihovo vero, in zato je umljivo, da se je pisatelj na vso moč prizadeval podati jim v lepi obliki jasen in prepričevalen poduk. Nekateri cerkveni očetje in bogoslovci pa hočejo razliko med našim in drugimi pismi sv. Pavla razložiti takole: Apostol je svoje misli in svoja načela ustmeno povedal nekemu svojemu učencu z naročilom, naj jih on v lepi, opiljeni obliki napiše. Nekateri pravijo, da je bil ta učenec kasnejši rimski škof Klemen, drugi, da je bil evangelist Luka, v najnovejšem času pa trdijo, da je po Pavlovih navodilih napisal pismo Hebrejcem učeni aleksandrijski Apolo, ki o njem govori Pavel zlasti v prvem pismu v Korint. 1 To bi seveda nič ne izpremenilo pomena njegovega pisma. Pavel je hotel pisati Hebrejcem; vsebina tega pisma je njegova; in zato je popolnoma vseeno, kdo je Pavlovim mislim dal v pisanih besedah izraza. Če je na primer sv. Luka napisal pismo ali kdorkoli drug, je apostol popolnoma gotovo, preden se je pismo odposlalo, natančno vse prebral, in tako popravil, kakor je sam mislil in hotel pisati sobratom v Palestino. Potemtakem je pismo na vsak način njegovo in ima tisto ve¬ ljavo za nas, kakor vsa druga Pavlova pisma. VI. Vsebina in razdelitev. Pismo delimo v dva dela. Prvi del obsega 1, 1—10, 18. drugi del pa 10, 19—13, 25. Celo pismo ima namen pokazati, koliko je Nov zakon vzvišenejši od Starega. Ta svoj namen izpeljuje takole: V prvem delu, že takoj v prvih besedah pove, da je Kristus včlovečeni božji Sin, večna božja beseda, potem pojasnuje, da je tudi po svoji človeški naravi višji od angelov. Res je bil v svojem trpljenju in smrti nekoliko ponižan, toda to trpljenje je Odrešenika končno le še bolj P°" višalo. Kristus je tudi višji od Mojzesa, Mojzes je bil zvest božji služabnik med Judi, Kristus je gospodar nad celim svetom. Najvažnejši odstavek v pismu je dokaz, da je Kristus vzvišenejši nego Aron, da je torej Kristusovo veliko duhovstvo neprimerno važnejše, nego levitsko. Levitski duhovniki morajo darovati tudi zase, ker so tudi sami grešniki; na zemlji opravljajo svojo službo; umirajo, in zato jih mora biti več. Kristus je pa sam, brez greha, on kra¬ ljuje v nebesih in je edini veliki duhovnik v krščanstvu. Kristusova daritev je neskončno višja od daritve Starega zakona. Stari zakon je samo predpodoba Kristusove vere. Duhovniki in daritve med Judi so samo senca Kristusa in njegove cerkve. Daritve Starega zakona niso mogle opravi¬ čiti nobenega človeka, Kristus je pa s svojo krvjo zaslužil popolno odrešenje; v tem oziru izpopol' nuje pismo Hebrejcem tiste misli, katere je P°' udarjal Pavel v pismih v Rim in Galačanom. V njih je dokazoval, da nihče ne more z zvrševanjem postave in z obrezo doseči opravičenja pred Bogom, tukaj pa, da daritve Starega zakona ne morejo posvetiti človeka in ga spraviti z Bogom. Potem¬ takem obsega prvi del 4 glavne dokaze: L Kri¬ stus je višji od angelov. 2. Kristus je višji od Mojzesa. 3. Kristus je višji od Arona in sploh duhovnikov Stare zaveze. 4. Kristusova daritev na križu je višja od judovskih daritev. V drugem delu imamo opomine, s katerimi apostol vabi svoje bralce, naj se ravnajo po reS ' nicah, ki jih je prej razložil. Najprej se morajo s Kristusom združiti v živi, neomajni veri in v trdnem upanju: zunanje znamenje njihove zveze je zakrament svetega krsta. Vera in upanje P a ne zadostujeta, pridružiti se mora tudi čista lJ u bežen do Boga in do bližnjega. Z innogobrojni® 1 1 I. Kor. 3, 4 — 6. 22. \'sebina. 1005 zgodovinskimi zgledi pojasnjuje v pismu moč in blagoslov, ki izvirata iz vere in strašne kazni, s katerimi Bog kaznuje odpadnike. Tu imenuje Abela, Henoha, Noeta, Abrahama, čigar vero sv. Pavel tudi v drugih pismih, zlasti v pismu v Rim , 1 prav posebno hvali; dalje našteva Izaka, Jakoba, Mojzesa, Izraelce pred Jeriho, Rahabo, Gedeona, Baraka, Samsona, Jefteja, Samuela in Davida. Na podlagi teh zgledov vzklikuje: Ko 1 Rim. 4; Gal. 3, 6 nasl. imamo torej tako silo prič krog sebe, vrzimo tudi mi raz sebe vse breme in greh, ki se nas drži, po¬ trpežljivo se lotimo naloženega nam boja, ter se pri tem oziraj mo na začetnika in do vršilca vere, Jezusa. Na koncu uči bralce, naj se ravnajo po Kristusovem zgledu in naj potrpežljivo prena¬ šajo zasramovanje in trpljenje, ozirajo naj se proti nebeškemu Jeruzalemu, kjer gledajo nanje sveti angeli in svetniki, med seboj naj se ljubijo, in naj v trdnem upanju večnega zveličanja zvr- šujejo božjo voljo. Ulica v Jeruzalemu. 1006 Hebr. 1, 1-4. Uvod. Pismo Hebrejcem. Uvod. 1, 1-4. Mnogokrat in na razne načine je govoril nekdaj Bog očakom po pre¬ rokih ; nazadnje, te dni, nam je pa go¬ voril po Sinu, ki gaje postavil za dediča vesoljstva, ki je po njem tudi svet ustvaril. Taje odsvit njegove slave in podoba njegovega bistva, ter vse nosi s svojo mogočno besedo in očiščuje grehe; zato pa sedi na desnici veli¬ častva v višavah; in je toliko boljši od angelov, kolikor odličnejše ime je dobil, nego oni. Razlaga. Uvod. Takoj začetkom pove apostol temeljno misel svojega pisma, da je namreč Novi zakon neprimerno vzvišenejši od Starega. To dokazuje tako-le: V Starem zakonu se je Bog mnogokrat in na razne načine razodeval. Obudil je razno¬ vrstne preroke, torej razne človeške posredovalce in po njih je razkrival svojo voljo. Preroki po- menjajo tu splošno vse tiste osebe, katere so od Boga prejele v Starem zakonu kako razodetje, in ga drugim oznanjevale, torej pravzaprav spa¬ dajo med nje tudi očaki, Mojzes, David in drugi. V Novem zakonu pa Bog ni obudil nobenega človeka, marveč je poslal svojega lastnega Sinu na svet in po njem nam je razodel svoje zveli¬ čanje. To se je zgodilo na zadnje, te dni, ko se je namreč dopolnil čas, ko je minula priprava na Zveličarja, malo pred, preden je bilo pisano naše pismo. Apostolu se zdi ta čas tako blizu, da pravi: te dni, češ, v tem času, ki smo ga še mi doživeli, je poslal Bog svojega Sina na svet. O Sinu pravi, da ga je Bog 'postavil za dediča in da je po njem svet ustvaril. Božji Sin je enega bistva z Očetom in zato je od vekomaj postavljen za njegovega dediča, saj je on Stvarnik sveta. Da je Bog Sin enega bistva z Očetom, izraža apostol v besedah: Ta je odsvit njegove slave; to se pravi: od vekomaj spočet od Očeta. Sinovo bistvo ima svoj vir v božjem bistvu. Zraven j e pa sam svoja božja osebnost, on je podoba božjega bistva, to se pravi, v njem je tisto bistvo, kakor v Očetu. V Sinu je Očetovo bistvo popolnoma enako izraženo. Sin nosi vse s svojo mogočno be- ; sedo; vse je ustvaril in vse ohranja. Dozdaj je govoril apostol o božji naravi druge božje osebe, sedaj pa govori o učlovečenem Bog;u rekoč, da očiščuje grehe. S tem hoče reči, da ] e božji Sin tudi naš Odrešenik. Ko je dovršil svoje odrešenje, je odšel v nebesa in tam sedi na bozp desnici, deležen je božje slave in časti. Iz Svetega pisma Starega zakona vidimo, da so božje razodetje posredovali angeli. Judje so se sklicevali vsled tega, da so dobili svojo vero in svoje postave po angelih. Zato dokazuje Pavel, da je božji Sin neprimerno vzvišenejši, nego so angeli. S tem hoče izpričati, da je razodetje, ki ga je prinesel božji Sin, tudi neprimerno višje od prejšnjega razodetja, da je torej Novi zakon vzvišenejši od Starega. To misel izraža v besedah- Sin je toliko boljši od angelov, kolikor odličnega ime je dobil, nego oni. Natančnejše jo dokazuje v nastopnem oddelku. Asumpcionistovsko gostišče v Jeruzalemu. Hebr. 1, 5—2, 4. Angeli in Kristus. 1007 Prvi del. Stari in Novi zakon. 1, 5—10, 39. Prvi razdelek. Kristus nad angeli. 1, 5—2, 18. I. Kristus božji Sin . 1 1. 5-2, 4. Komu izmed angelov je Bog pač kdaj rekel: „Ti si moj Sin; danes sem te rodil?“ In drugič: „Jaz mu bom Oče ln on bo moj Sin.“ In ko zopet pri- Pelje prvorojenca na svet, pravi: „In m olijo naj ga vsi božji angeli." An¬ gelom sicer pravi: ,,Svoje angele stori Za vetrove in svoje služabnike za ognjen Plamen." Sinu pa: „Tvoj prestol, o Bog, Je na vekomaj; žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva. Ljubil si pravico in sovražil krivico; zato te je mazilil Bog, tvoj Bog, z oljem radosti pred tvojimi sodrugi;" in: „Ti, Gospod, si v začetku Ustanovil zemljo in nebes je delo tvo- J J h rok. Oboje preide, ti pa ostaneš, obojno se postara kakor obleka, in kakor plašč ju zviješ; ti si pa vedno tisti in tvojih let ne bo konca." Komu izmed angelov pa je kdaj rekel: „Sedi n a mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojim n ogam?“ Ali niso vsi službujoči duhovi, Poslani služit zavoljo tistih, kateri bodo Podedovali zveličanje? Zato moramo tembolj paziti na to, kar smo slišali, da nam morda ne iz¬ teče. če je namreč po angelih pove¬ dana beseda postala trdna, in sta vsak Prestopek in vsaka nepokorščina dobila ^asluženo kazen, kako naj ubežimo mi, Hf zanemarimo tolikošno zveličanje? A ° je namreč začetkom oznanjal Go- ^Pod; potem pa je bilo od tistih, ka- e ri so slišali, potrjeno med nami; zra- Y en je pa Bog pričal z znamenji in Judeži in mnogoterimi močmi in z arovi Svetega Duha po svoji volji. Razlaga. 1. Kaj so angeli in kaj je Kristus? V tem odstavku dokazuje apostol iz Starega za¬ kona, da ni nikoli Bog angelov imenoval božjih sinov v tistem zmislu, kakor Zveličarja. 0 bo¬ dočem Zveličarju je pa jasno na več mestih po prerokih govoril kot o svojem pravem Sinu. V psalmih beremo, da je Bog rekel o Mesiju: Ti si moj Sin, danes sem te rodil, 1 in v drugih bukvah Kraljev: Jaz mu bom oče, in on bo moj sin. 2 Potem pa piše Pavel: In ko zopet pripelje prvorojenca na svet, pravi: In molijo naj ga vsi božji angeli . 3 4 Apostol ima pred očmi drugi Kristusov prihod na zemljo. Kristusa imenuje božjega prvorojenca in pravi, da ga bodo takrat po napovedih Starega zakona molili vsi božji angeli. Ker je torej Kri¬ stus pravi božji Sin, angeli pa ne, in ker angeli molijo božjega Sinu, je jasno, da je Kristus ne¬ skončno višji od angelov, in da je vsled tega tudi Novi zakon, ki ga je ustanovil, neprimerno po¬ polnejši od Starega, pri katerem so posredovali angeli. Nato pove apostol, kaj so angeli po besedah Svetega pisma in kaj je Kristus. 0 angelih be¬ remo, da so njegovi duhovi in služabnikiJ Dotične besede slovejo: Svoje angele stori Bog za vetrove in svoje služabnike za ognjen plamen. To se pravi: Tako, kakor se Bog poslužuje vetrov in ognja in sploh naravnih sil, da zvršujejo njegovo voljo, tako se poslužuje tudi angelov. Potemtakem so angeli samo od njega popolnoma odvisni služab¬ niki, ki morajo tako ubogati Boga, kakor ga ubo¬ gata veter in ogenj. O Sinu pa pravi Bog v Starem zakonu: Tvoj prestol, o Bog, je na ve¬ komaj. 5 6 In ti, Gospod, si v začetku ustvaril zemljo, in nebes je delo tvojih rok J Bog torej sam pravi &lej Hebr. 1, 2; Zgodbe II., str. 1006. 1 Ps. 2, 7. 2 H. Kralj. 7, 14. 3 Ps. 97, 7. Primeri V. Mojz. 32, 43. 4 Ps. 104, 4. 5 Ps. 45, 7. 8. 6 Ps. 102, 26—28. 1008 Božja nespremenljivost. Hebr. 2, KS. Trpeči Kristus. svojemu Sinu, da je Bog in Gospod. Angeli so samo božji služabniki, Kristus je pa z Bogom enega bistva in gospodar vesoljstva. Silno lepo slika psalmist božjo neizpremenljivost v nazadnje navedenem odstavku. Zemlja se izpreminja; vse, kar je ustvarjeno, je minljivo, svet se stara, božji Sin pa ostane neizpremenljiv, vedno tisti. Kri¬ stusu je rekel Bog: Sedi na mojo desnico, dokler ne podložim tvojih sovražnikov za podnožje tvojim nogam. 1 Angeli so pa samo službujoči duhovi, poslani služit zavoljo tistih, kateri bodo podedovali zveličanje. Božji služabniki so; njihova služba je pa namenjena ljudem. Bog jih pošilja, da pod¬ pirajo njegove izvoljence, Kristus pa uživa božje veličastvo in gospodstvo, sedeč na njegovi des¬ nici. Iz tega se torej jasno vidi, da je Novi zakon, ki ga je Kristus ustanovil, višji od Starega. 2. Evangelij moramo bolj čislati, nego Judovsko postavo. Apostol sklepa v tem odstavku, kaj smo dolžni z ozirom na Novi zakon. Tako-le pravi: Zato moramo tem bolj pa¬ ziti na to, kar smo slišali, da nam morda ne iz¬ teče. To se pravi: Kristusov nauk, ki smo ga pre¬ jeli, moramo trdno držati, da ga ne izgubimp. Stari zakon, ki so ga posredovali angeli, je imel toliko veljavo, da je prejel kazen vsak, kdor je prestopil njegove zapovedi. Potemtakem nas ča¬ kajo gotovo tem večje božje kazni, če zanema¬ rimo zveličanje, ki izvira od božjega Sinu. Učlo¬ večeni Bog je to zveličanje oznanjal. Apostoli, ki so ga sami slišali, so njegovo vero razširjali po svetu; svoje oznanjevanje so izpričali tudi s čudeži. Tako je Bog sam izkazal, da je njihovo oznanjevanje resnično. Iz Pavlovih besedi spo¬ znamo, kako obilno se je izkazovala čudodelnost v prvih časih. Sklep, ki so ga njegovi bralci lahko sami naredili, slove torej: Ker je krščanska vera neizrekljivo višja od judovske, in mnogo bolj izpričana, zato se je je treba s celim srcem okleniti, in zavrniti vsak poizkus, s katerim bi kristjani prišli iznova pod oblast judovske postave. II. Trpeči Kristus in angeli. 2, 5- -18. Prihodnjega sveta, o katerem govo¬ rimo, ni namreč Bog angelom podložil. Nekdo je pa pričal na nekem mestu, 1 Ps. 109, 2. rekoč: „Kaj je človek, da se ga spo¬ minjaš, ali sin človečji, da ga obiskuješ? Za malo si ga ponižal pod angele; s slavo in častjo si ga ovenčal in postavil si ga nad dela svojih rok. Vse si pod¬ ložil njegovim nogam.“ S tem torej, da mu je vse podvrgel, ni pustil ničesar njemu nepodvrženega. Zdaj pa še ne vidimo, da bi mu bilo vse podvrženo. Njega pa, ki je bil za malo ponižan pod angele, Jezusa, vidimo zavoljo smrt¬ nega trpljenja ovenčanega s slavo in častjo, ko je z božjo milostjo za vse okusil smrt. Spodobilo se je pa Bogu, za katerega je vse, in po katerem vse, ko množico svojih otrok vodi v veli¬ častvo, začetnika njihovega zveličanja popolniti s trpljenjem. Posvečujoči in posvečeni so namreč vsi iz enega; zato se ne sramuje imenovati jih bratov, rekoč: ,.Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom, sredi zbora te bom hvalil. 1 ' 1° drugod: „Jaz bom vanj zaupal." zopet: „Glej, jaz in otroci, ki mi jih je Bog dal.“ Ker so torej otroci deležni mesa in krvi, se je ravno tako obojeg a udeležil, da bi s smrtjo podrl tistega ki je imel oblast nad smrtjo, to je hu¬ diča, in da bi rešil tiste, kateri so bih v smrtnem strahu vse življenje suž- nosti podvrženi. Nikoli pa ni prišel angelom na p°' moč, marveč Abrahamovemu zarodu je prišel na pomoč. Zato je moral biti v vseh rečeh bratom podoben, da hi postal usmiljen in zvest veliki duhov¬ nik pred Bogom, da bi zadostil za grehe ljudstva. V kolikor je namreč sam trpel in izkušan bil, more tistim, kateri so tudi v izkušnjavah, pomagati. Razlag a. 1. Kristusovo trpljenje In angeli’ Prej je dokazoval Pavel, da je Kristus nad an gele vzvišen. Proti temu bi pa utegnil kdo ug° varjati, da je Kristus v podobi slabega člove živel na svetu, kjer je sramotno trpel in u ®. ’ da je torej potemtakem vsaj v svojem trplj eDJ nižji od angelov. Nasproti temu poudarja P aV . ’ da trpeči Kristus šele prav posebno pomel, < Kristusovo ponižanje 111(19 vzvišenost in sijajnost njegovega nauka. Za uvod svojemu dokazu pravi takole: Prihodnjega sveta, o katerem govori, ni namreč Bog angelom podložil. S tem hoče reči, da angeli niso gospodarji v cerkvi in v nebesih; dostaviti bi pa morali nje¬ govim besedam: pač pa je Bog Sinu dal gospod- stvo v cerkvi in v nebesih. Prihodnji svet pome¬ rja tukaj Novi zakon, in sicer v svojem priprav¬ ljanju na zemlji in v svoji dovršenosti v nebesih. To tudi dokazuje v nastopnih besedah, vzetih iz sv. pisma . 1 Psalmistove besede razlaga Pavel o Mesiju, in sicer v temle smislu: Človek je revno bitje, in v kolikor je bil Kristus človek, je tudi °n revščino nase vzel, vendar se pa Bog spo¬ minja človeka in se milostno ozira nanj. Kristus j® bil za malo časa, ko je kot človek trpel in mnrl, na videz ponižan pod angele. To je pa trajalo samo čisto kratko dobo, in sicer zavoljo odrešenja; ko je bilo pa odrešenje dovršeno, ga jo Bog s častjo in slavo ovenčal in vse podložil Pod njegovo gospodstvo. Angelom ni ničesar Podložil, pač pa svojemu Sinu. Zdaj pa še ne vidimo, da bi mu bilo vse pod¬ ložno. Mnogo jih je med Judi in pogani, ki Kri¬ stusa še ne priznavajo, njegovo kraljestvo še ne obsega celega sveta, toda pride čas, ko se bo to gospodstvo za vse vidno raztezalo nad vse na¬ rode celega človeštva. To pa že zdaj vidimo, da e naš Odrešenik v nebesih povišan na božjo desnico. Vera nas uči, da je za svoje trpljenje že dosegel nebeško čast in slavo. 2. Potreba Kristusovega ponižanja. ^ nastopnem odstavku dokazuje apostol, da je Kristusovo trpljenje popolnoma v soglasju z božjo modrostjo in ljubeznijo. Bog je končno °ilj vsemu, kakor je tudi vzrok vsemu. Bog je tako hotel, da se človeštvo zveliča po trpljenju in smrti njegovega včlovečenega Sina. V svoji dobroti je hotel zveličati ljudi, ki jih je ustvaril. Množino svojih otrok vodi v veličastvo. Zato je Popolnoma prav, da Odrešenika vseh ljudi, ki so Se > ali se bodo zveličali, začetnika njihovega zve¬ ličanja, popolni s trpljenjem. Kristus je namreč Prišel do nebeške popolnosti po svojem trpljenju; P° vsem, kar je prestal v svojem življenju na sv etu, se je povspel do večne slave. Trpljenje torej ni'bilo nič poniževalnega za Kristusa, mar- 1 Ps. 8, 5 7. več samo vzrok in sredstvo njegovemu povišanju. Začetnik človeškega zveličanja, Kristus je bil pravi človek in zato brat vseh ljudi. On, ki jih je s svojo odrešilno milostjo posvetil, in odrešeni ljudje, ki so bili po njem posvečeni, imajo vsi Boga za Očeta in so med seboj udje ene družine. Da Jezus res imenuje ljudi svoje brate, nam do¬ kazuje že sv. pismo Starega zakona : 1 Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom , sredi zbora te bom hvalil. Zveličar je na križu sam začetne besede tega psalma izpregovoril, ko je rekel: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil; zato po pravici polaga apostol besede celega psalma Kristusu v usta. Reči hoče, da Kristus takorekoč s križa kliče Bogu, da bo oznanjal njegovo ime med svojimi brati, to se pravi, med človeštvom, in da ga bo hvalil sredi zbora, sredi božje cerkve. Izaijeve besede pa govore o zaupanj u Odrešenika v Boga in o tem, da ž njim vred zaupajo vanj tudi božji otroci, ki mu jih je Bog dal za brate. Ker je bil Kristus torej brat vseh ljudi na zemlji, jim je bil v vsem enak, razen greha; meso in kri je imel kakor drugi ljudje, in sicer zato, da je mogel svojo kri darovati za svoje brate; s svojo smrtjo je premagal hudobnega duha, katerega gospodstvo se je ravno v smrti najbolj kazalo. Strah pred smrtjo je vladal pred Kristusom. Ta strah je bil takorekoč sužnost, v kateri so koprneli pogani in Judje. S Kristusovo smrtjo je premagan, odpuščanje grehov je dose¬ ženo in s tem je strta groza pred smrtjo. Hkrati je pa zagotovljeno srečno vstajenje in poveličanje in zato tembolj premagana smrtna sužnjost. Kri¬ stus se je učlovečil, da je pomagal Abrahamovemu zarodu, to se pravi, odrešenja potrebnim ljudem, ne pa angelom; zato je bilo potrebno, da je vzel nase popolno človeško naravo, meso in kri in tudi trpljenje in smrt, Samo tako je mogel postati pravi veliki duhovnik za vse ljudi. Vsak veliki duhovnik mora biti usmiljen in zvest. Kristus je bil določen, da zadosti kot pravi veliki duhovnik za grehe celega sveta s svojo smrtjo. Zato je moral biti v vseh rečeh bratom podoben. Sam na sebi je izkusil vse težave človeškega življenja in najhujše trpljenje. Ravno vsled tega pa sam najboljše zna pomagati v izkušnjavah in težavah tega življenja stiskanemu človeku. 1 Glej Ps. 21. in Iz. 8, 17. 18. kyodbe II. M 1010 Hebr. 3, 1 — 4, 13. Kristus in Mojzes. Drugi r Kristus višji 3 , 1 - Zato se ozrite, sveti bratje, delež¬ niki nebeškega poklica, na poslanca in velikega duhovnika naše vere, Jezusa, kateri je zvest njemu, ki ga je postavil, kakor je bil Mojzes v vsi njegovi hiši. Kolikor večjo čast ima od hiše tisti, kateri jo je napravil, toliko večje slave je on vreden nad Mojzesom. Vsako hišo namreč kdo zgradi; tisti, kateri je vse ustvaril, je pa Bog. Mojzes je bil sicer zvest v vsi njegovi hiši, kakor služabnik, da je pričal o tem, kar se je imelo oznanjati. Kristus je pa kakor sin v svoji hiši; ta hiša smo mi, če do konca trdno ohranimo srčnost in slavno upanje. Zato pravi Sveti Duh: „Ko danes zaslišite njegov glas, ne odrevenite svo¬ jih src, kakor ob razdraženju, na dan izkušnjave v puščavi, kjer so me iz¬ kušali vaši očetje, izkusili so me in videli moja dela. Štirideset let sem se srdil nad tem rodom in rekel sem: ,Vedno se jim motijo srca.‘ Oni pa niso spoznali mojih potov tako, da sem pri¬ segel v svoji jezi; ,Ne pojdejo v moj pokoj 1 ." Glejte, bratje, da ne bo morda v kom med vami hudobno, neverno srce, da bi odstopil od živega Boga, marveč opominjajte se med seboj vsak dan, dokler še velja danes, da ne zakrkne kdo izmed vas v grešni zmoti. Saj smo deležni Kristusa, da le trdno ohranimo začetno podlago do konca, kakor se pravi: „Ko danes zaslišite njegov glas, ne odrevenite svojih src, kakor ob raz¬ draženju." Kdo ga je pa slišal, in ga potem razdražil? Ali ne vsi, kateri so bili prišli iz Egipta po Mojzesu? Nad kom se je pa srdil štirideset let? Ali ne nad tistimi, kateri so bili grešili, katerih trupla so obležala v puščavi? Komu je pa prisegel, da ne pojde v njegov pokoj, nego tistim, kateri so bili ne- a z d e 1 e k. l od Mojzesa. - 4 , 13 . verni? Zato pa vidimo, da niso mogli noter iti zavoljo nevere. Bojmo se torej, da morda kdo ne zanemari obljube, priti v njegov pokoj in se spozna, da je zaostal. Obljubo smo namreč prejeli, kakor tudi oni, toda onim ni nič pomagala beseda, ki so jo slišali, ker ni bila pridružena veri v to, kar so slišali. V pokoj pojdemo le, kateri smo verovali, kakor je rekel: „Prisegel sem v svoji jezi: Ne pojdejo v moj pokoj," dasi so bila dela že do¬ končana od začetka sveta. Na nekem mestu je namreč rečeno o sedmem dnevu tako-le: „In Bog J e počival sedmi dan od vseh svojih del.‘ In drugje zopet: „Ne pojdejo v moj pokoj." Ker je torej določeno, da jih nekaj pride vanj, tisti, katerim je bilo prej oznanjeno, pa niso šli vanj zavoljo nevere, zato določuje zopet neki dan „Danes“, ko pravi po Davidu, toliko časa kasneje, kakor sem že povedal: „Ko danes zaslišite njegov glas, nikar ne odrevenite svojih src." Ko bi jih bil namreč Jozuve pripeljal v pokoj, hi potem ne govoril o drugem dnevu. Prihranjen je torej dan počitka božjemu ljudstvu. Kdor namreč pride v njegov pokoj, tudi sam počiva od svojih del, kakor Bog od svojih. Hitimo torej priti v tisti pokoj, ha ne pade kdo po ravno tem zgledu ne¬ vere. Božja beseda je namreč živa m krepka, ter ostrejša od vsakega dvo¬ reznega meča, ki predere do tja, kjer se ločita duša in duh, tudi členovje m mozeg in razsoja srčne misli in naklepe- Ni je stvari skrite pred njim; vse J e pa golo in odgrnjeno pred očmi tistega* kateremu nam bo treba dati odgovor. K a z 1 a g- a. 1. Kristus iu Mojzes. Do zdaj je P°' kazal apostol, da je božji Sin vzvišenejši n a angeli; zdaj pa pojasnjuje, da je višji, nego naj Pot v božji pokoj. 1011 večji človeški posredovalec med Bogom in med ljudmi v Starem zakonu, namreč Mojzes. Oba sta zvesta v božji hiši, toda med njima je velik raz¬ loček, Mojzes je samo božji služabnik, Kristus je pa božji Sin. Mojzes je pisal o tem, kar seje imelo oznanjati, on je razglasil izraelskemu ljud¬ stvu božje postave, Kristus pa uživa kot božji Sin večjo čast v njegovi hiši. Božja hiša smo mi kristjani, krščanska cerkev. To primero rabi sv. Pavel večkrat tudi v drugih pismih . 1 Seveda ostanemo člani te božje hiše samo v tem slučaju, Se trdno ohranimo srčnost v veri in slavno upanje ea svoje večno zveličanje, če v živi veri in v stanovitnem upanju ostanemo zvezani s Kri¬ stusom. 2. Opomini. Apostol v tem odstavku resno opominja svoje bralce, naj z ozirom na vzvišenost krščanske vere trdni ostanejo v svoji zvestobi do Kristusa. Najprej navaja v ta namen besede iz psalmov . 2 David opominja tukaj Izraelce, naj ne odrevene svojih src, kakor so jih neverni Iz¬ raelci ob Mojzesovem času, zlasti takrat, ko so v puščavi mrmrali nad Bogom in Mojzesom, ker jim je manjkalo vode . 3 Takrat je bil dan izkuš- vjave v puščavi in takrat so Izraelci razdražili B°ga. Zato jih je pa kaznoval in skoraj nobeden izmed njih ni prišel v božji pokoj, v obljubljeno deželo. Apostol hoče reči s temi besedami: Tudi kristjani hodijo po puščavi tega življenja v ob¬ ljubljeno deželo večnega zveličanja, in zato mo- rajo tudi oni skrbeti, da ne bodo dražili Boga z nevero in nezvestobo, sicer jih utegne zadeti božja kazen, da ne bodo dosegli večnega miru. V tem smislu pravi: Glejte, bratje, da ne bo morda v kom med vami hudobno, neverno srce, da bi od¬ stopil od živega Boga, marveč opominjajte se med seboj vsak dan, dokler še velja danes. Besede sv. pisma slo vej o: Ko danes zaslišite njegov glas, ne 0 drevenite svojih src. Ta opomin velja do konca SVe ta za človeštvo, za posameznega človeka pa d° njegove smrti. Dokler živi na svetu, velja še la danes; toliko še traja čas milosti in usmiljenja, zato pravi Pavel, naj se kristjani med seboj opominjajo vsak dan, dokler še velja ta danes. Tembolj se morajo ogibati odpada od vere in Vsakega greha, ker so deležni Kristusa, ker so z vero in” krstom sprejeti v Kristusovo skrivnostno 1 I. Kor. 3, 16. 17; II. Kor. 6, 16; I. Tim. 3. 15. 2 Ps. 95, 8-11. 3 Glej II. Mojz. 17, 7. in IV. Mojz. 20, 1-13. telo, v njegovo cerkev, in ostanejo v nji, dokler trdno ohranijo začetno podlago, namreč tisto živo vero in krepko zaupanje, ki so ga imeli začetkom, ko so se izpreobrnili. Žalosten je zgled izraelske nevere v puščavi. Vsi, kar jih je rešil Mojzes iz Egipta z božjo močjo, razven Jozveta in Kaleba, so pomrli v puščavi, Bog jih je kaznoval, ker so bili neverni; slišali so sicer božje obljube, toda niso se ravnali po njih in niso jih sprejeli z vernim srcem. Iz vsega tega sledi, da moramo v strahu skrbeti, da nas ne zadene podobna kazen, kakor svoj čas Izraelce. Tudi mi smo sprejeli obljubo, da bomo prišli v obljubljeno deželo; naša dolžnost je, da tej obljubi verujemo. Gospod nas kliče v svoj pokoj, ta božji pokoj traja že od začetka sveta . 1 Kar se je dokončalo božje stvar¬ jenje, pravi sv. pismo, da Bog počiva. V svoj pokoj, v svoj večni mir, ki je zvezan z neskončnim bla- ženstvom, pa sprejme le tiste, kateri so združeni ž njim po živi veri. Izraelce je tudi vabil in ob¬ ljubil jim je, da pridejo v njegov mir, v njegov pokoj, toda Izraelci ob Mojzesovem času tega niso dosegli. To se vidi že iz tega, ker jih kasneje v božjem imenu David kliče, naj ne odrevene svojih src..Pokoj, ki ga je Bog obljubil, ni mo¬ gla biti kanaanska dežela, ker v kanaansko de¬ želo je Jozve pripeljal Izraelce, in vendar Bog še nekaj stoletij potem po Davidu govori: Danes ne odrevenite svojih src; torej jih še mnogo kasneje iznova vabi v svoj pokoj. Iz tega se vidi, da božji pokoj pomenja pravi nebeški mir, ki se popolnoma doseže šele na onem svetu. Dan po¬ čitka torej človeštvo še pričakuje. Kadar doseže ta počitek, bo s tem podobno Bogu, ki počiva, odkar je svet ustvaril. Ta dan počitka nas čaka šele v nebesih in človeštvo ga bo doseglo po vesoljni sodbi. Božje ljudstvo, kristjani, ki veru¬ jejo v evangelij in žive po njem, imajo trdno upanje, da pride zanje večni božji pokoj. Seveda pa se morajo zvesto držati vere, ki jo je prinesel Zveličar na svet. Izraelska nevera nam je za zgled, kako ne smemo živeti. Vzvišeni cilj, ki čaka kristjane na koncu njihovega potovanja, je večni počitek pri stvarniku sveta. Tja mo¬ ramo hiteti, ker je pot dolga, življenje kratko in nevarnosti vse polno. Zavedati se moramo, da božja volja, ki jo je izrazil in naznanil v Starem in Novem zakonu, ne izgubi nikoli svoje veljave. 1 Primeri I. Mojz. 2, 2. 64 * 1012 Božja beseda. Živa je in krepka božja beseda, ostrejša od dvo¬ reznega meča; če kaj zažuga, izpolni. Kazni, ki jo izreče, nihče ne uide. Kakor oster meč, tako tudi božja beseda predere celega človeka v no¬ tranjosti njegovega življenja, in razpara tako- rekoč vse posamezne njegove dele. Božja beseda seže v človeški um in v njegovo voljo, v dušo, v vse dele njegovega čutnega življenja, v njego¬ vega duha, razkrije vse njegove člene in njegov mozeg in pregleda njegove srčne misli in naklepe. Najgloblje globine človeškega življenja, najbolj skrite tajnosti njegovega srca razkriva božja beseda. Bog vse ve, pred njim ni mogoče ničesar skriti; zato se pa mora vsakdo tudi v svojih mislih ogibati vsaki nepokorščini do Boga in vsaki neveri. Kristjan naj pomisli, da bo treba dajati odgovor pred vsevednim Bogom. Kdor se ne bo po tem ravnal, ne pride v božji pokoj. Moslimska šola v Kairu. ffebr. 4. 14 -5, 14. Kristus in Aron. 1013 Tretji razdelek. Kristus veliki duhovnik. 4 . 14 — 10 , 39 . I. Kristus višji od Arona. 4, 14—5, 14. Ko imamo torej velikega duhovnika, ki je predrl nebesa, Jezusa, božjega Sinu, držimo se vere. Veliki duhovnik, ki ga imamo, namreč ni tak, ki bi ne mogel imeti usmiljenja z našimi sla¬ bostmi, marveč je enako izkušan v vseh rečeh razen greha. Stopimo torej za¬ upno k prestolu milosti, da dosežemo usmiljenje, da najdemo milost za pravo¬ časno pomoč. Vsak veliki duhovnik je namreč iz¬ bran izmed ljudi in za ljudi postavljen v tistih rečeh, ki se tičejo Boga, da daruje darila in žrtve za greh, da more biti usmiljen z nevednimi in tavajočimi, ker se tudi njega drži slabost. Torej mora opravljati daritve za greh ravno tako, kakor za ljudstvo, tudi zase. Nihče si pa ne more sam prilastiti te časti, razen kdor je od Boga po¬ klican, kakor Aron. Tako tudi Kristus ui samega sebe poveličal s častjo ve¬ likega duhovnika, marveč poveličal ga je tisti, kateri mu je rekel: „Moj Sin s i ti; danes sem te rodilkakor tudi drugje pravi: „Ti si duhovnik na veke Po Melkizedekovem redu.“ On je ob dneh svojega telesnega življenja z močno silo in v solzah daroval molitev m prošnjo njemu, ki ga je mogel oteti s mrti. In uslišan je bil zavoljo svoje udane volje, ker se je, dasi je bil Sin, po trpljenju vadil v pokorščini. Ko se j® izpopolnil, je pa postal njim vsem, kateri so mu pokorni, začetnik večnega zveličanja, od Boga imenovan za ve- likega duhovnika po Melkizedekovem redu. Razlaga. 1. Kristus višji od Arona. Že prej imenoval apostol dvakrat Kristusa velikega 'tuhovnika 5 1 sedaj v tem odstavku natančnejše 3, l. pojasnjuje Kristusovo višjo duhovsko službo, in pri tej priliki dokazuje tudi, da je Kristus ne¬ primerno višji od prvega velikega duhovnika med Izraelci, Arona, in od vseh drugih judovskih ve¬ likih duhovnikov . 1 Kristus je kot veliki duhovnik predrl nebesa. Aron je šel samo skozi svetišče pozemskega svetega šotora. Vsled tega je jasno, da je Kristus toliko višji od Arona, kolikor višji je Bog od človeka in nebesa od zemlje. Z ozirom na Jezusa, ki v nebesih kraljuje, se držimo svoje vere in nikar ne mešajmo vanjo starih obredov in judovskih šeg. To hoče poudariti Pavel z uvod¬ nimi besedami tega odstavka. Da bi pa bralci ne imeli strahu nad vzvišenim božjim Sinom, in da bi ne izgubili zaupanja do njega, zato pravi, da je ta božji Sin hkrati tudi človečji sin, ker je slabosti in težave, ki jih je zmožen kak človek, izkusil na sebi vse, razen greha. V vseh rečeh nam je enak, samo v eni reči ne, greha ni poznala njegova duša. Ker je sam izkusil lakoto in žejo, trpljenje in preganjanje in sploh vse težave rev¬ nega človeškega življenja, zato pozna vse naše slabosti in vsled tega pač more imeti usmiljenje z nami. Potemtakem smemo torej zaupno stopiti pred prestol njegove milosti. V zavesti, da nam bo pomagal, se mu približajmo in on nam bo gotovo izkazal usmiljenje in podelil potrebno pomoč. 2. Kristus je pravi veliki duhovnik. Kakor je veliki duhovnik Starega zakona daroval za ljudstvo od Boga zaukazane daritve, tako je tudi Kristus v Novem zakonu zadostil s svojo daritveno smrtjo na križu za naše grehe. Veliki duhovnik je postavljen za ljudi, da po¬ sreduje med njimi in med Bogom, da daruje da¬ rila in žrtve za grehe. Iz ljudi je vzet, zato, da jih more zastopati, pa tudi, da more hiti usmiljen z nevednimi in tavajočimi, ker sam v svoji naravi pozna človeške slabosti. Judovski veliki duhovnik mora darovati za ljudstvo in zase. Spravni dan je molil veliki duhovnik najprej zase in za svojo družino, ker je bil sam tudi podvržen grehom. Vsled tega je jasno, da je mogel imeti sočutje tudi z drugimi grešnimi ljudmi. 1 Glej Zgodbe I., stran 233. a 1014 Meikizedek. Kristusova molitev. Hebr. 5, 11—6, 4. Pomanjkljivost v veri. Za velikega duhovnika je pa še nekaj po¬ trebno.: Te časti si ne more nihče sam prilastiti, marveč jo more dobiti le od Boga Kakor je prvega duhovnika Arona Bog poklical , 1 * tako more to službo prav zvrševati le tisti, ki je od Boga določen. To velja tudi za duhovstvo Novega za¬ kona. Kristus je tak veliki duhovnik, Bog sam ga je poklical, kakor beremo v psalmih : 8 Moj sin si ti, danes sem te rodil. S tem namreč, da je Kristus večni božji Sin, ima že tudi vse časti v sebi. Jasnejše se pa še spozna Kristusova višja duhovska služba iz besede, ki merijo na Mesija: Ti si duhovnik na vek po Melkizedekovem redu . 3 V prvih Mojzesovih bukvah beremo, kako je Abrahamu, ko se je vračal iz zmagoslavne bitke nad sovražnim kraljem, prišel nasproti salemski kralj Meikizedek. Ta kralj je imel s seboj kruha in vina, in je to daroval v zahvalo za zmago. Ko je daroval, je blagoslovil Abrahama, potem pa prejel od njega desetino. Meikizedek je poseben mož v svetih zgodbah. Kar hipoma ga zagledamo, ne da bi vedeli, katerega rodu je, kako je živel, kako je umrl. To vemo, da je bil kralj in du¬ hovnik ob enem. Bil je pa duhovnik pravega Boga, kar omenja sv. pismo še posebej, ker takrat so bili vsi narodi že zašli v malikovalstvo. Prava vera je živela v njem, služil je pravemu Bogu . 4 Bog torej napoveduje v psalmu, da bo Mesija veliki duhovnik po Melkizedekovem redu, kralj in duhovnik ob enem, ki bo poleg krvave daritve na križu daroval tudi nekrvavo kruha in vina, in sicer na veke. Iz tega sledi, da Mesija nima biti duhovnik po redu Mojzese postave. Kristus je v resnici tak veliki duhovnik. Zdaj je v nebesih, toda prebival je svoj čas na zemlji. V pretres¬ ljivih besedah slika apostol Zveličarja, ko je v smrtnih težavah vzdihoval k svojemu Očetu. Ta¬ kole pravi: On je ob dneh svojega telesnega živ¬ ljenja z močno silo in v solzah daroval molitev in prošnje njemu, ki ga je mogel oteti smrti, in uslišan je bil zavoljo svoje vdane volje, ker se je, dasi je bil Sin, po trpljenju vadil v pokorščini. Pavel se spominja tistega žalostnega dogodka, ko je Zveličar v getzemanskem vrtu, oblit s krva¬ vimi sragami, prosil Očeta: Oče, vse ti je mogoče, vzemi ta kelih od mene, pa ne, kakor jaz hočem, 1 IV. Mojz. 16—18. 8 Ps. 2, 7. 3 Ps. 110. 4 Zgodbe I., stran 77, 78. ampak kakor ti, moj Oče; če ne more ta kelih mimo iti, razen, da ga spijem, zgodi se tvoja volja. Sin božji, ki bi bil v svoji vsegamogočnosti lahko odvrnil od sebe vsako nevarnost, je pa takorekoc zatajil svojo božjo naravo in se po svoji človeški volji popolnoma udal božjim sklepom. Sin je bil, toda po trpljenju se je vadil v pokorščini. Hotel ]e zvršiti božjo voljo, da se z njegovo smrtjo odreši človeštvo. Takrat je 2 močno silo in v solzah molil in prosil. Njegova prošnja pa ni konečno hotela nič drugega, nego da se zvrši božja volja, in v tem oziru je bil uslišan, božja volja se je zvršila. Še tisto noč so ga ujeli in drugi dan je že visel na križu. S tem je izpolnil božji sklep, s tem je svojo pokorščino izkazal v najpopolnejsi meri. Tako seje izpopolnil in potem je postal vsem, kateri so mu pokorni, začetnik večnega zveličanja. S svojo smrtjo je bil Kristus popoln, njegova na¬ loga je bila končana, in vsi, kateri ga ubogajo, ki verujejo vanj, postanejo po njem deležni večnega zveličanja. S svojo smrtjo je zvršil veliko duhov- sko krvavo daritev, kot kralj in veliki duhovnik ob enem, kakor je bilo napovedano o njem, da bo namreč veliki duhovnik po Melkizedekovem redu. II. Moč v upanju. 5, 11—6, 20. O tem imamo mnogo govoriti, kat je pa težko razložiti, ker ste postali počasni za poslušanje. Vi bi sami m°' rali biti sčasom učitelji, potrebujete pa, da vas iznova podučim, kateri so začetni nauki božjega razodetja; in taki ste, da vam je mleka treba, ne p a močne hrane. Kdor se hrani z mlekom* se še ne more učiti pravičnosti, ker J e še otrok. Za popolne je pa močna hrana, za take, kateri imajo iz izkušnje vajene čute, da razločijo dobro in slabo. Pustimo torej poduk v začetnih Kri' stusovih naukih in obrnimo se k p°' polnejšim rečem, da se ne pečamo i£' nova s temeljnimi nauki o izpreobrnenju od mrtvih del in o veri v Boga, z naukom o krstu in pokladanju rok, ? vstajenju od mrtvih in o večni sodo • Z božjim dovoljenjem bomo to stori l* 1 Zgodbe II., stran 554. Hebr. 6, 5—6, 20. Stanovitnost. Začetni nauki. 1015 Kdor je bil namreč že razsvetljen in je že okusil nebeški dar, ter se ude¬ ležil Svetega Duha, okusil pa tudi lepo božjo besedo in moči prihodnjega živ¬ ljenja, in odpade, takemu je nemogoče, da bi se zopet prenovil v izpreobrnenju; ker taki iznova zase križajo božjega Sinu in ga zasramujejo. Zemlja, ki se napije dežja, ko večkrat nanjo pade, in rodi koristna zelišča za svoje ob¬ delovalce, ima blagoslov od Boga; ka¬ tera pa rodi trnje in osat, je malopridna in blizu prekletstva; njen konec je v tem, da se požge. Upamo pa od vas, preljubi, kaj bolj¬ šega in zveličavnega, četudi tako go¬ vorimo. Bog namreč ni krivičen, da bi Pozabil na vaše delo in ljubezen, ki ste jo izkazali njegovemu imenu, v ker ste svetim stregli in še strežete. Želim pa, naj vsak izmed vas kaže tako goreč¬ nost, da se mu izpolni upanje do konca, da se ne polenite, marveč posnemate tiste, kateri so z vero in stanovitnostjo dobili obljube. Bog, ki je bil dal Abrahamu ob¬ ljubo, ' nima namreč nikogar večjega, ki bi prisezal pri njem; zato je pri¬ segel pri samem sebi, rekoč: ,,Resnično, z blagoslovom te bom blagoslovil in te obilno pomnožil. 11 Ta je pa potrpež¬ ljivo čakal, ter dosegel obljubo. Ljudje Prisezajo namreč pri kom večjem, nego so sami; in vsaka pravda med njimi se konča s tem, kar potrdi prisega. Bog je hotel dedičem obljube tembolj po¬ kazati neizpremenljivost svojega sklepa; z ato je pristavil prisego, da imamo po dveh neizpremenljivih rečeh, ki ni mo¬ goče, da bi v njih Bog lagal, najkrep¬ kejšo tolažbo, ko pribežimo oklenit se Ponudenega upanja, katero je za dušo varno in trdno sidro, ki prodira v no¬ tranjost za pregrinjalo, kamor je pred¬ nik Jezus vstopil za nas, ter postal po ^elkizedekovem redu veliki duhovnik vekomaj. K a z 1 a g a. 1. Terčke slabosti med Hebrejci. Apostol je začel ravno govoriti o višji duhovski službi Zveličarja Kristusa. Tu se pa ozre na svoje bralce in z žalostjo priznava, da so oni za tak nauk pravzaprav malo sposobni, imeli so namreč napačno misel, da so daritve Starega zakona še vedno potrebne. Zato jih v živih besedah spo¬ minja na to njihovo versko slabost. Pravi, da so postali počasni za poslušanje. Začetkom so se bili tako uglobili v verske resnice, da bi bili mogli postati učitelji za druge; ko so se pa iz nova vdali judovskim šegam, so pa postali potrebni, da bi jih apostol zopet učil začetnih naukov Kri¬ stusove vere. Treba jim je bilo verskega mleka, ne pa močne hrane. S tem, da so se uklanjali določilom judovskega bogočastja, so postali kakor otroci, in zato takorekoč nesposobni, da bi vzvi¬ šeni nauk o Kristusovem velikem duhovstvu spo¬ znali in razumeli. Njihovi duševni čuti so bili še otročji. Kakor otrok še ne spozna natančno raz¬ ločka med dobrim in slabim, tako so tudi Hebrejci zamešali prave pojme med Starim in Novim za¬ konom, med evangelijem in Mojzesovo postavo. Zato so nesposobni, da bi se učili pravičnosti, to se pravi, da bi natančno spoznali, kako se edino le po božji milosti, ki nam jo je Kristus zaslužil, človek more opravičiti. Pavel bi pa rad, da bi bili njegovi bralci p polni v krščanskem spoznanju, zato vkljub nji¬ hovi slabosti pravi, da jih hoče podučiti v popol¬ nejših rečeh, da jim hoče razložiti vzvišeni nauk o Kristusovi velikoduhovski službi in njegovi spravni daritvi. Najpopolnejša reč krščanske vere, najvišji njen nauk je pač nauk o zadostilni da¬ ritvi na križu. Apostol našteva tudi, kateri so začetni ali temeljni nauki: izpreobrnjenje od mrtvih del in o veri v Boga, nauk o krstu in pokladanju rok, o vstajenju od mrtvih in o večni sodbi. Iz tega iz- previdimo, kako so on in drugi njegovi apostolski tovariši učili krščansko vero. Najprej se je raz¬ lagal nauk o izpreobrnjenju od mrtvih del. Mrtva dela so grehi, imenujejo se mrtva, ker odtrgajo dušo od Boga, in ji s tem vzamejo njeno pravo življenje. Iz greha izvira telesna in duševna smrt, zato je torej krščanski učitelj popolnoma pravilno najprej svoje poslušalce pretresel s tem, da jim je pokazal, kako žalosten je njihov grešni stan. O sv. Pavlu vemo, da je to misel v svojih pismih, zlasti pa v pismu v Rim temeljito in obširno razpravljal. Gotovo je tudi v svojih pridigah ravno tako delal. 101« njiva. Krščanski nauk v prvih časih. človeška duša Drugi nauk je vera v Boga. Ko je krščanski katehet ljudi prepričal, da so v grehih, in da je vsled tega njihova duša takorekoč mrtva, jim je obudil zaupanje do Boga. Podučil jih je, da se mora grešnik v živi veri okleniti svojega stvar¬ nika in zaupno od njega pričakovati odpuščenja. V tej zvezi je jel govoriti o učlovečenem božjem Sinu in njegovem odrešenju. Trdnega zaupanja v Boga ni mogel nihče obuditi v svojem srcu, kdor ni poznal Kristusa in njegove odrešilne mi¬ losti. Vera v Boga, ki tukaj govori o nji Pavel, ne obsega torej samo vernega zaupanja v božjo dobroto, marveč tudi vero v Kristusa. Potem pride nauk o krstu. Krščanski učitelj je na to razlagal, kako more človek s tem, da prejme zakrament sv. krsta, postati deležen Kri¬ stusove milosti. Moral je torej natančno podučiti svoje poslušalce o tem zakramentu. Četrti temeljni nauk je o pokladanju rok, namreč o zakramentu sv. birme. Krščanski učitelj je namreč potem, ko je razložil zakrament sv. krsta, razlagal tudi milosti Svetega Duha, in je pri tem prišel na drugi zakrament. Kakor vemo, položi pri birmi škof roko na birmanca in ga ma¬ zili z sv. krizmo. Samo ta dva zakramenta, krst in birmo omenja tukaj sv. Pavel. Znano je namreč, da so nauke o drugih zakramentih, zlasti o sv. Rešnjem Telesu kristjani prejeli šele potem, ko so bili že krščeni. Tistim, kateri so se priprav¬ ljali za krščansko vero, še niso razodeli te naj¬ višje skrivnosti Kristusove vere. Peti nauk je nauk o vstajenju od mrtvih. Krščanski učitelj je razložil najprej, kako je Kri¬ stus s svojim vstajenjem premagal smrt, in je na to navezal, da bodo tudi kristjani koncem sveta vstali iz grobov. Na zadnje je pa učil krščanski učitelj nauk o večni sodbi. Tolmačil je, kako bo Bog vsakega človeka po njegovi smrti sodil in mu določil njegovo srečno ali nesrečno usodo, in kako bo koncem sveta Zveličar ob vesoljni sodbi sodil vse človeštvo. Sodba se imenuje večna, ker bo pri nji izrečena razsodba imela večno veljavo. Apostol pravi, da o teh rečeh neče učiti svojih bralcev, češ, da morajo te resnice že sami na¬ tančno poznati. On hoče razlagati globlje nauke krščanske vere in sicer z božjim dovoljenjem, ker namreč pri tem upa na božjo pomoč. O svojih bralcih se nadeja, da še niso od¬ padli od Kristusa. Resno zatrjuje tole: Kdor je bil že razsvetljen, kdor je že po božji milosti spo¬ znal krščansko resnico, kdor je izkusil nebeški dar, kdor je prejel božjo milost v zakramentu sv. krsta, kdor se je udeležil Svetega Duha s tem, da je prejel sv. birmo, kdor je izkusil lepo božjo besedo, kdor je torej verno sprejel evangelij, in kdor je izkusil moči prihodnjega življenja, namreč milosti in darove Svetega Duha, ki niso doma na zemlji, marveč v nebesih, in kdor potem od¬ pade od vere, takemu je nemogoče, da bi se zopet prenovil v izpreobrnjenju. Odpadli človek vedoma in svojevoljno iznova križa božjega Sinu, ker za svojo osebo takorekoč umori Gospoda, ko pretrga zvezo ž njim. Zasramuje ga in zaničuje njegovo milost. Tak človek greši zoper Svetega Duha, in o tem grehu pravi Gospod sam, da zanj ni od¬ puščenja . 1 Gospodova beseda slove takole: Vsak greh in preklinjanje se odpusti človeku, preklinjanje zoper Svetega Duha se pa ne odpusti človeku. S tem hoče reči Kristus, da so taki grešniki, kakor jih opisuje, tako zakrkneni in trdovratni, da zame¬ tujejo vsako božjo milost, in seveda vsled tega ne morejo doseči odpuščenja, ali kakor apostol pravi, zopetnega prenovljenja v izpreobrnjenju. Z lepo primero pojasnjuje to resnico: člo¬ veška duša je podobna zemlji, njivi, milost božja je podobna blagodejnemu dežju, ki namaka njivo, veren človek je enak njivi, ki rodi dober sad. Bog ga vsled tega blagoslovi. Človek, ki odpade od Boga, je pa podoben njivi, ki rodi le trnje in osat, ker zameta božjo milost in se obrača v ne¬ vero in greh. Tak človek je od Boga preklet. Kakor se trnje in osat izpuli iz njive in zažge, tako se tudi z večnim ognjem kaznuje odpadli neverni kristjan. 2. Polivala. Apostol je v prejšnjih besedah pretresel srca svojih bralcev, govoril je strog 0 in grozilno, zdaj pa pričenja milo in ljubeznivo, ter zagotavlja, da trdno zaupa vanje, in si je v svesti, da oni še niso odpadli. Imenuje jih P re ' ljube, in pravi: Upamo od vas kaj boljšega in zve¬ ličavnega, če tudi tako govorimo. Če tudi so bil® naše besede stroge, in sem vas morda ž njim 1 hudo zadel, vendar zaupam, da ste vi boljši, in da niste zanemarili svojega zveličanja, ali ce ^° odpadli od njega. Nato jih v lepih besedah P°' hvali, da so zvršili mnogo dobrih del in mnog 0 ljubezni izkazali kristjanom. Stregli so svetim m jim še strežejo. Pavel misli s tem na vsa dobra 1 Mat. 1-2, 31. 32. Plej Zgodbe TL, str. 355 nasl. Božja obljuba. Upanje sidro. Hebr. 7, 1 3. Melkizedek. 1017 dela, ki so jih judovski kristjani izkazovali svo¬ jim sobratom v Jeruzalemu, in v sv. deželi sploh. Tjakaj je prihajalo mnogo vernikov iz raznih krajev, zato je bilo priložnosti za dela ljubezni dovolj. S tem so izkazali ljubezen do božjega imena , do Boga samega, ko so namreč podpirali njegove otroke. Zato je prepričan Pavel, da Bog ne bo Pozabil njihovih dobrih del, in da jim jih bo s svojo milostjo obilno poplačal. Temu upanju pri¬ stavlja željo, naj bi ostali v gorečnosti za krščan¬ sko vero stanovitni do konca, in naj bi posne¬ mali svoje svete očake, ki so tudi z vero in s stanovitnostjo dočakali, da so se jim izpolnile od Boga dane obljube. S. Božja obljuba in prisega. Apostol navaja izmed očakov najbolj znani zgled, nam- rer Abrahama, pradeda izraelskega ljudstva. Spo¬ minja se tistega dogodka, ki se je zgodil na gori Moriji , 1 ko je namreč Abraham poslušno hotel Bogu darovati celo svojega sinu, in mu je Bog Po angelu izrekel tele besede: Sam pri sebi sem prisegel , ker si storil to stvar in nisi prizanesel svojemu edinorojemu sinu zaradi mene, blagoslovil lo bom in pomnožil tvoj zarod kakor zvezde neba lYl kakor pesek, ki je na morskem bregu. Tvoj zarod bo dobil v oblast vrata tvojih sovražnikov in blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi rodovi zem- tf e > ker si slušal moj glas. Apostol razlaga ta do¬ godek in poudarja, kako je Bog Abrahamu ob¬ ljubil blagoslov za celi njegov zarod, in mu to obljubo še potrdil s prisego, ker je bil stanoviten v veri. Pri samem sebi je prisegel, ker nobenega višjega ni, pri katerem bi mogel prisegati. Apostol opozarja bralce, da velja Abraha¬ mova obljuba tudi zanje, ker se je pravzaprav izpolnila v Kristusu, in jih opominja, naj trdno zaupajo v zapriseženo božjo obljubo, ter naj se zavedajo, da je božji sklep neizpremenljiv, in da jo torej popolnoma gotovo, da se božja obljuba tudi izpolni. Hebrejci, ki so sprejeli krščansko y ero, in sploh vsi kristjani, so dediči te božje °bljube, zato naj jo sprejmejo kot najkrepkejšo tolažbo v svojih stiskah in naj se oklenejo upanja, ga jim Bog ponuja v tej svoji obljubi. Pre¬ pričani naj bodo, da dosežejo večno življenje, ^am se popolnoma izpolni božja obljuba, ki se Pričenja-izpolnjevati v krščanski cerkvi. Silno lepo opisuje Pavel krščansko upanje katero je za dušo varno in trd,no sidro, ki prodira 1 I. Mojz. 22. 1 32. v notranjost za pregrinjalo, kamor je prednik Jezus vstopil za nas, ter postal po Melkizedekovem redu veliki duhovnik vekomaj. Podoba sidra, ki jo tukaj rabi sv. Pavel za krščansko upanje, je ostala v cerkvi do današnjega dne. Kakor se upodablja vera s križem, ljubezen z gorečim srcem, tako upanje s sidrom. Podobe v tem zrnislu najdemo že v katakombah in kasneje neštevilnokrat. Na viharnem morju vržejo mornarji sidro v vodo, da se na dnu morja zapiči in s tem obdrži ladjo v razburkanih valovih. Sidro daje ladji na morju varnost in trdnost. Ravno tako drži po konci in čuva človeka v viharjih življenja trdno krščansko upanje, da ne pogine njegova duša v težavah in trpljenju. Krščansko upanje pa ni zasidrano v morski globini, marveč v nebesih. Apostol pravi, da prodira v notranjost za ogrinjalo, kamor je pred¬ nik Jezus vstopil za nas. V mislih ima judovski tempel, kjer je med svetiščem in presvetiščem viselo dragoceno pregrinjalo; za to pregrinjalo je vstopil samo enkrat v letu, spravni dan, ju¬ dovski veliki duhovnik, da je z daritveno krvjo poškropil presvetišče. Vse to primerja apostol z Jezusom. Jezus je šel s svojo spravno, odreš ! lno krvjo v nebeško presvetišče, v nebesa. Notranjost za pregrinjalom so namreč nebesa. Kot večni duhovnik po Melkizedekovem redu je vstopil naš Odrešenik v nebeško presvetišče, kjer sedaj sedi na desnici božjega veličastva, na prestolu milostiJ Krščansko upanje ima svoj temelj v nebesih pri Zveličarju. Kakor je sidro zapičeno v morska tla, tako je krščansko upanje utrjeno v nebesih. Vrv, na kateri visi sidro krščanskega upanja, sega za pregrinjalo, tjakaj v nebeške višave. III. Kristus in Melkizedek. 7, 1—28. Ta Melkizedek, salemski kralj, du¬ hovnik najvišjega Boga, je bil namreč prišel Abrahamu naproti, ko seje vračal z boja s kralji, ter ga je blagoslovil. Abraham mu je podelil desetino od vsega. Melkizedek pomeni najprej kralj pravice, potem pa tudi salemski kralj, to je kralj miru. Brez očeta je, brez matere, brez rodbinskega zapisnika, ne ve se mu ne za začetek, ne za konec 1 GlefHebr. 1, 3. 13; H, 1. 10; 12, 2. 4. IH. 1018 Hebr. 7, 4 — 29. „Po Melkizedekovem redu.“ življenja; tako je podoben božjemu Sinu, ter ostane duhovnik za vedno. Poglejte torej, kolik je ta, ki mu je celo očak Abraham dal desetino od najboljših reči! Tisti, ki prejemajo du- hovstvo od Levijevih sinov, imajo pač povelje, jemati desetino po postavi od ljudstva, to je od svojih bratov, dasi tudi sami izvirajo iz Abrahamovega ledja. On pa, ki ne izhaja iz njih rodov, je vzel desetino od Abrahama in je blagoslovil njega, ki je imel obljube. Temu pa ne more biti ugovora, da večji blagoslavlja manjšega. Tukaj spreje¬ majo desetino umrljivi ljudje; tam pa on, ki se priča o njem, da živi. Z Abrahamom je bil takorekoč tudi Levi, ki je sam jemal desetino, odesetinjen; bil je namreč še v očetovem ledju, ko mu Je Melkizedek prišel naproti. Če bi bilo levitiško duhovstvo po¬ polno, — pod njim je namreč ljudstvo prejelo postavo —, čemu bi bilo še treba, da vstane po „Melkizedekovem redu“ drug duhovnik, in se ne imenuje po Aronovem redu? Kadar se duhov¬ stvo izpremeni, se mora pač tudi po¬ stava izpremeniti. Tisti namreč, ki se o njem to pravi, (da je po Melkize¬ dekovem redu), je iz drugega rodu, ki iz njega ni nihče opravljal službe pri oltarju. Znano je namreč, da je naš Gospod rojen iz judovskega rodu ; glede na ta rod pa Mojzes ni nič govoril o duhovnikih. Se bolj očitno je pa to, ako vstane Melkizedeku podoben, drug duhovnik, ki ni postal duhovnik po postavi mesene zapovedi, marveč po moči neminljivega življenja. Izpričano je namreč tako-le: „Ti si duhovnik vekomaj po Melkizedekovem redu.“ Prejšnja postava je s tem odprav¬ ljena, ker je bila slaba in brez koristi; postava namreč ni ničesar pripeljala k popolnosti. Vpeljano je pa boljše upanje, po katerem se bližamo Bogu. To se pa ni zgodilo brez prisege. Drugi so namreč postali duhovniki brez prisege, ta pa s prisego po tistem, kateri mu je rekel: „Prisegel je Gospod in se ne bo kesal: Ti si duhovnik vekomaj.“ Zato je Jezus postal porok boljše za¬ veze. Onih duhovnikov je bilo tudi več, ker jim je smrt branila ostati; ta pa ima večno duhovstvo, ker ostane ve¬ komaj. Zato more tudi vekomaj zveli¬ čati tiste, kateri se bližajo po njem Bogu, ker vedno živi, da posreduje za nas. Spodobil se nam je namreč tak ve¬ liki duhovnik, svet, nedolžen, neomade- ževan, od grešnikov izločen in nad nebesa vzvišen, ker mu ni treba, kakor duhovnikom, vsak dan najprej darovati žrtev za svoje grehe, potem šele za ljudstvo. To je namreč z vršil enkrat, ko je sebe daroval. Postava postavlja namreč za duhovnike ljudi, ki imajo slabosti, zaprisežena beseda, ki je prišla za postavo, pa vekomaj popolnega Sina. Razlaga. 1. Melkizedek. Koncem prejšnjega od¬ stavka je dejal apostol, da je Kristus kakor Mel¬ kizedek, večni duhovnik. V tem odstavku pa P°" jasnjuje, kako je Melkizedekovo duhovstvo večno. 0 Melkizedeku smo že govorili. 1 Sv. Pavel ga tolmači v skrivnostnem pomenu Kristusove pred- podobe. Zlasti to poudarja, da je Abrahama bla¬ goslovil, in da je bil zato višji od njega, zato, ker samo večji ali višji blagoslavlja manjšega; dalje pa, da je Abraham dal Melkizedeku desetino svo¬ jega vojnega plena. S tem dokazuje, da je bil Levi in njegov rod mnogo nižji od Melkizedeka. V Mojzesovi postavi je bilo ukazano, da morajo izraelski rodovi dajati desetino duhovskemu Levi- jevemu rodu: Abraham je bil praded vseh Izrael¬ cev, torej tudi Levijevega rodu, v njem je bil takrat ves njegov rod; v imenu vseh svojih po¬ tomcev, torej tudi v imenu Levijevega duhovskega rodu je dal desetino Melkizedeku. Iz tega J e jasno, da je Levijevo duhovstvo manjše od Mel- kizedekovega. Apostol tolmači pri tej priliki tudi Melkizedekovo ime in pravi, da pomenja tolik 0 ? kot kralj pravice. (Hebrejska beseda melek j® P° naše kralj, zedek pa pravica.) V tem oziru je ta kralj prava predpodoba Kristusa, ki je v n a J' vzvišenejšem pomenu kralj pravice. V svojem 1 Glej Zgodbe II., str. 1014. Judovsko in krščansko duhovstvo. 1019 nebeškem kraljestvu deli s svojo milostjo ljudem pravičnost pred Bogom. Melkizedek je bil salemski kralj. Salem po- menja po naše mir, zato mu Pavel po pravici Pravi, da je bil kralj miru. Salem se je takrat imenovalo kasnejše mesto Jeruzalem. Jeru po¬ denja po hebrejsko mesto, tako da se Jeruzalem imenuje po naše mesto miru. Tudi v tem oziru je bil Melkizedek Kristusova predpodoba, ki deli svojim vernikom mir z Bogom in jih vodi k ne¬ beškemu miru. Apostol hoče s tem poudarjati, da je bil Melkizedek kralj in duhovnik obenem, in vsled tega dokazati, da je tudi Kristus kralj in duhovnik. O Melkizedeku piše Pavel končno tudi tako-le: Brez očeta je, brez matere, brez rodbinskega za¬ pisnika, ne ve se mu ne za začetek, ne za konce življenja. Tako je podoben božjemu Sinu, ter ostane duhovnik za večno. Apostol neče s tem reči, da Melkizedek ni imel ne očeta, ne matere, marveč samo to, da Sveto pismo ničesar tega ne pripo¬ veduje o njem. O vsakem judovskem duhovniku je bilo treba izkazati, da izvira iz Aronovega rodu. Moralo se je torej izpričati iz rodbinskega zapisnika, da ima res pravico do duhovstva. Mel¬ kizedek je duhovnik sam zase, njegovo duhovstvo je utemeljeno v njegovi osebi. Vsled tega je tem¬ bolj predpodoba za Kristusa, čigar duhovstvo tudi n 'ma nobene zveze z judovskim duhovstvom. O Melkizedeku se tudi ne ve, kdaj se je rodil, 'n kdaj je umrl. Sv. Pavel ta molk razlaga skriv¬ nostno in ga tolmači tako, da je zaradi tega Podoba večnega duhovstva. Osebno je pač Mel¬ kizedek imel svoj rojstni in smrtni dan, toda Pavel ga ne gleda kot človeške osebe, marveč kot duhovnika, in razlaga, da je z njegovo po¬ dobo zvezana misel večnega duhovstva. Na ta način je predpodoba božjega Sinu, ki res nima De začetka, ne konca, ker je od vekomaj rojen °d Očeta, in vekomaj ostane združen ž njim v onem bistvu. 2. Kristus veliki duhovnik po Mel- kizedekovem redu. V prejšnjem odstavku dokazuje apostol, da je bil Melkizedek višji od Abrahama in od Levijevega rodu, ki je izviral njega. Zato to misel nadaljuje iu na podlagi s voj ih prejšnjih dokazov sklepa, koliko vzvišenejši Voliki duhovnik je Kristus od judovskih. Prva misel, ki jo poudarja, je ta, da je ju¬ dovsko duhovstvo in Mojzesova postava nekaj nepopolnega. Judovsko duhovstvo je z Mojzesovo postavo tesno zvezano. Če se izpremeni duhov¬ stvo, se mora izpremeni ti tudi postava. Duhovstvo Starega zakona se je pa moralo izpremeniti, ker je Bog po Davidu obljubil, da bo odrešenik du¬ hovnik po Melkizedekovem in ne po Aronovem redu. Potemtakem se je z odrešenikom imelo iz¬ premeniti tudi duhovstvo. In res je Kristus že zavoljo tega popolnoma drugačen duhovnik, kakor so bili judovski, ker ni izviral iz Aronovega, am¬ pak iz Judovega rodu. Judov rod po Mojzesovi postavi ni imel nobene pravice do duhovstva; potemtakem se je morala s Kristusom izpremeniti tudi postava. To je pa še bolj jasno iz Davidove napovedi, kjer se očitno napoveduje, da bo od¬ rešenik duhovnik po Melkizedekovem redu. Kristus ni postal duhovnik po postavi mesene napovedi; to se pravi: Ni postal duhovnik zavoljo svojega rodu, kakor judovski duhovniki, ki so samo vsled tega imeli pravico do duhovstva, ker so izvirali iz Arona. Kristus je postal duhovnik po moči ne¬ minljivega življenja: ker je imel človeško naravo združeno z neminljivo, vekomaj živo, božjo na¬ ravo, v večni božji osebi. Melkizedek je zato nje¬ gova predpodoba, ker je tudi njegova duhovska služba večnega značaja. Že prej je dokazoval Pavel, da se mora z izpremembo duhovstva izpremeniti tudi postava. Ker je Kristus popolnoma drugačen duhovnik, kakor so bili judovski, zato je jasno, da se mora ž njim pričeti tudi popolnoma nova postava. Apostol pravi: Prejšnja postava je s tem odprav¬ ljena, ker je bila slaba in brez koristi, in sicer zato, ker ni ničesar pripeljala k popolnosti; to se pravi: ker ni mogla ljudi spraviti z Bogom, in jim s tem odpreti poti do večnega zveličanja. Po Kristusu je pa vpeljano boljše upanje, po katerem se bližamo Bogu. Po Mojzesovi postavi ljudje niso mogli do Boga dospeti, ne tukaj na zemlji s posvečujočo milostjo, in tem manj po smrti. Novi duhovnik, Kristus, je pa vpeljal boljše upanje s svojim odrešenjem. Judovsko upanje je bilo senčno; v upanju na odrešenika so pričako¬ vali zveličanja. Krščansko upanje pa naravnost človeka zveže z Bogom. Judovski duhovniki nimajo nobenega zagoto¬ vila, da bodo vedno obstali. Bog jim ni obljubil večne trajnosti, ni jim prisegel, da bo njihovo duhovstvo brez konca. O Odrešeniku pa beremo: Prisegel je Gospod in se ne bo kesal, ti si duhovnik 1020 Večno duhovstvo. IJobr. 8, 1 9. Nova zaveza. na vekomaj. Judovsko duhovstvo se je tudi v res¬ nici odpravilo in je izgubilo svoj pomen, Kristu¬ sovo duhovstvo ima pa s prisego potrjeno božje zagotovilo, da je nepreklicno, in da bo vekomaj trajalo. Kristus je potemtakem postal porok boljše zaveze. Stari zakon s svojim duhovstvom je od¬ pravljen, pričenja se Novi zakon, nova zaveza ljudi z Bogom. Ta zaveza je boljša od stare, ker je neizpremenljiva in nepreklicna; porok zato je ravno Jezus, ki ima zagotovilo večnega duhovstva; ker traja Jezusovo duhovstvo vekomaj, ima tudi nova zaveza, s katero je združeno, večno veljavo. Apostol podaja še nekaj novih dokazov, da je Kristusovo veliko duhovstvo neizrekljivo višje od levitskega. Judovski duhovniki so bili osebno umrljivi ljudje, potemtakem ni moglo biti duhov¬ stvo združeno z njihovimi osebami. Osebe so se menjavale, s smrtjo je bilo duhovstvo vsakega judov¬ skega duhovnika končano. Kristus pa večno živi; odkar je vstal od mrtvih, ne umrje več. Zato je du¬ hovstvo združeno z njegovo osebo, in je vsled tega neprimerno višje od judovskega. Zavoljo tega ima pa Zveličar tudi večno moč, vekomaj zastopa vernike in jih spravlja z Bogom. Zato more tudi vekomaj zveličati tiste, kateri se bližajo po njem Bogu, ker vedno živi, da posreduje za nas. Kri¬ stus v nebesih takorekoč vedno kaže na braz¬ gotine svojih ran, in s tem na neskončno zaslu- ženje svoje odrešilne smrti. Vedno predstavlja Bogu svojo krvavo daritev na križu; s tem po¬ sreduje za nas. Vsi tisti, kateri hočejo po njem priti k Bogu, kateri torej v veri in v zaupanju na Kristusovo odrešenje hočejo doseči večno srečo, se zveličajo, in sicer za vekomaj. Apostol navaja še dva bistvena znaka, ki razlikujeta Kristusa od judovskih duhovnikov. Judovski duhovniki so bili grešni ljudje, ki so morali darovati tudi zase, Kristus je pa svet, ne¬ dolžen, neomadeževan, od grešnikov izločen, torej neskončno popoln, brez sence vsakega greha; zato mu tudi ni treba zase darovati. Kristus je vzvišen nad nebesa, višji, nego vsako ustvarjeno bitje, najtesnejše zvezan s samim Bogom, med tem, ko so judovski duhovniki navadni ljudje. Z eno samo daritvijo, ko je namreč sebe daroval na križu, je odrešil svet in dosegel spravo z Bogom. Pri Judih so se daritve dan za dnem ponavljale, leto za letom je veliki duhovnik spravni dan škropil ljudstvo in vstopal v presvetišče. Kristu¬ sova odrešilna daritev je samo ena. Vse to, kar je do zdaj povedal sv. Pavel, obsega sklepna beseda tega odstavka, ki slove. Postava postavlja namreč za duhovnike ljudi, ki imajo slabosti, zaprisežena beseda, ki je prišla za postavo, pa vekomaj popolnega Sina. V Novem zakonu je veliki duhovnik sam božji Sin, v Sta¬ rem zakonu so bili slabi, grehu podvrženi ljudje. Sv. Krizostom pravi z ozirom na ta Pavlov dokaz: „Kristus je postal veliki duhovnik po božji pri¬ segi, Aronovci brez prisege. Kristus je pričel svoje duhovstvo za postavo, kot njen naslednik, Aronovci pa s postavo. Kristus je Sin, oni sužnji, Kristus ostane vekomaj, oni so časni in se me¬ njajo drug za drugim. Kristus je popoln v milosti, slavi in blaženstvu, oni so podložni slabosti, smrti, trpljenju in grehu.“ IV. Stara zaveza je minula. 8 , 1 — 18 . Pri tem, kar pravimo, je pa pogla- vitno to-le: Velikega duhovnika imamo takega, kateri sedi na desnici veli čast' nega prestola v nebesih kot oskrbnik svetišča in pravega šotora, ki ga je po¬ stavil Gospod in ne človek. Vsak veliki duhovnik je namreč postavljen, da daruje darove in žrtve. Zato je treba tudi njemu, da ima kaj, kar naj daruje. Ko bi bil namreč na zemlji, bi še duhovnik ne bil, ker so drugi, ki darujejo dari po postavi, slu¬ žeč podobi in senci nebeških reči, kakor je bilo rečeno Mojzesu, ko je naprav¬ ljal šotor: „Glej, — tako se glasi da narediš vse po zgledu, ki ti je bij pokazan na gori.“ Zdaj je pa dobil toliko odličnejšo duhovsko službo, ko¬ likor odličnejše zaveze posredovalec je, ki je zagotovljena z boljšimi oblju¬ bami. Ko bi namreč ona ne bila pomanj¬ kljiva, bi se ne iskalo prostora za drugo- On jih pa pograja, ter pravi: „Glejte, pridejo dnevi,“ pravi Gospod, „ko skle¬ nem z Izraelovo hišo in z Judovo hišo novo zavezo; ne kakor je bila zaveza, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti tis 1 dan, ko sem jih zgrabil za roko, ter jm odpeljal iz egiptovske dežele. Oni nam Ilebr. 8. Sl lij. Obljuba nove zaveze. lugi reč niso ostali pri moji zavezi in jaz sem jih pustil vnemar, pravi Gospod. Zaveza, ki jo bom sklenil po tistih dnevih z Izraelovo hišo, pravi Gospod, je ta-le: Svoje postave jim bom dal v um in v srca jim jih zapišem; in bom jim za Boga, oni bodo pa moje ljud¬ stvo. In ne bo treba nikomur učiti svojega bližnjega, in nikomur svojega brata, češ: ,Spoznaj Gospoda, 1 ker me bodo vsi poznali od najmanjšega do največjega med njimi: Milostljiv bom namreč njihovim hudobijam in njihovih grehov se ne bom več spominjal.*' Ker torej govori o ,,novi“ zavezi, je s tem prejšnja ostarela. Kar je pa starinskega in ostarelega, kmalu pogine. Razlaga. 1. Kristusova daritev. V tem odstavku dokazuje najprej apostol, da je kraj, kjer zvršuje Kristus svojo veliko duhovsko službo, veliko vzvi- šenejši, nego je bil kraj, kjer se je zvrševalo judovsko bogočastje. Kristus sedi na božji desnici m daruje torej pred Bogom samim. On je oskrbnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod, in ne človek. Judje so opravljali svoje daritve najprej v šotoru in potem v templu, ki sta bila darejena s človeškimi rokami. Kristus pa zvršuje svojo duhovsko službo v pravem svetišču, v pravem božjem šotoru, kjer je Bog dejansko pričujoč, v nebesih samih. Oskrbnik, duhovnik samih nebes je Kristus. Kristus mora darovati tudi v nebesih, ker je večni duhovnik. Vprašanje pa nastaja, kaj daruje v nebesih. Že prej smo povedali, kako se to da¬ rovanje vrši. S tem, da ima Kristus znamenja svojega trpljenja na svojem telesu, ponavlja tako- rekoč vekomaj pred Očetom svojo daritev za člo¬ veštvo, ki jo je dovršil na križu. Darovati mora v nebesih in ne na zemlji, ne v jeruzalemskem templu. Tam žrtvujejo duhovniki iz Aronovega rodu; oni bi ga za duhovnika niti ne pripoznali. K pozemskem smislu, po judovskih izročilih bi Jezus niti ne bil duhovnik. Pozemsko duhovstvo ■Je samo judovsko, torej mora biti Kristusovo Johovstvo, ker je v resnici pravi duhovnik, nad- 2 e msko, nebeško. Svetišče, kjer darujejo judovski duhovniki, opisuje na to Pavel in pojasnjuje iz sv - pisma. Judovski tempel je samo podoba in senca nebeških reči. Mojzesu je rekel Bog, ko je napravljal šotor : 1 Da narediš vse po zgledu, ki ti je bil pokazen na gori. Potemtakem je bil šotor samo pozemska podoba tega, kar je Bog Mojzesu na gori pokazal. Judovski duhovniki opravljajo svojo službo v tem pozemskem, z ro¬ kami narejenem svetišču. Kristus pa ne služi v takem svetišču, marveč v nebesih; njegova duliovska služba je mnogo odličnejša. Stari zakon ima prenehati, na njegovo mesto stopi nova za¬ veza. Zato stopi tudi nova duhovska služba na¬ mesto stare. Da je bil stari zakon pomanjkljiv, se vidi iz tega, ker je Bog Izraelcem obetal večkrat nov zakon. Da to dokaže, navaja apostol nekaj besedi iz preroka Jeremija . 5 V teh besedah napoveduje najprej Gospod, da bo sklenil novo zavezo 3 z Izra¬ elovo hišo, to se pravi, s tistimi Izraelci, ki so se pod Jeroboamom ločili od Judovega in Benja¬ minovega rodu, in z Judovo hišo, to se pravi, s tistimi, ki so ostali zvesti jeruzalemskemu kralju. To zavezo opisuje prerok od dveh strani. O nji pravi, da bo drugačna, kakor tista, ki je bila sklenjena na sinajski gori in mnogo popolnejša. V novi zavezi bo Bog svojo poscavo dal ljudstvu v um in v srca in ne samo na kamenitih pločah; to se pravi: božja postava, ki so jo gledali Iz¬ raelci v mrtvi črki, bo v novi zavezi notranja, ter bo oživljala srce in dušo. Ljudstvo nove za¬ veze bo v svojem srcu izpolnjevalo božjo voljo. Bog bo takorekoč prebival v njihovih dušah, v najlepšem besede pomenu jim bo za Boga in oni bodo njegovo ljudstvo. Dalje bodo vsi splošno živo spoznali Boga in njegovo voljo. Skrivnosti, ki Stari zakon ni vedel zanje, jim bodo razodete. Sveti.Duh bo razsvetljeval vse. Apostol pravi: Ne bo treba nikomur učiti svojega bližnjega in ni¬ komur svojega brata, češ; „spoznaj Gospoda “. Naj- ložje razlagamo te besede takole: V Starem za¬ konu je božji Duh obujal posebne može, preroke, ki so globlje spoznali božjo voljo in jo učili druge. V Novem zakonu bo pa Sveti Duh vse razsvet¬ ljeval, in zato ne bo treba več prerokov. Končno bo Bog v novi zavezi milostljivo odpuščal ljudem njihove grehe, ne tako, kot v Starem zakonu, kjer ni bilo pravega odpuščanja grehov. Novi zakon bo zakon milosti in resnične sprave z Bogom. 1 Glej, II. Mojz. 25. 40. - Jer. 31, 31—34. :l Glej Zgodbe I., str. 887, 878. 1022 Hebr. 9, 1 — 28. Kristusova daritev. Apostol pravi na koncu tega odstavka: Ker torej govori Bog o novi zavezi, je s tem prejšnja ostarela; kar je pa starinskega in ostarelega, kmalu pogine. Ta resnica sledi sama po sebi iz tega, kar je prej povedal. Ob času, ko je Pavel pisal to pismo, je Staremu zakonu že bila zadnja ura. Sijaj judovskega bogočastja je bledel; ob nastopu krščanstva se je videlo vse judovsko versko živ¬ ljenje velo in starinsko. To poudarja Pavel zlasti zato, ker so njegovi bralci še vedno viseli na zunanjostih judovskega bogočastja in jih je še vedno slepil zunanji lesk judovske božje službe. V. Nepopolnost judovske božje službe. 9 , 1 — 28 . Tudi prva zaveza je imela pravice za božjo službo in pozemsko svetišče. Napravil se je prvi šotor, ki so bili v njem svetilniki in miza in posvečeni kruhi; njemu se pravi svetišče. Za drugim zagrinjalom je bil pa šotor, ki se mu pravi presvetišče, v njem pa zlata kadilnica in zavezna skrinja, od vseh strani z zlatom okovana, v nji zlati vrč z mano in ozelenivša Aronova palica in zavezni ploči, nad njo pa dva častna keruba, obsenčujoča spravni po¬ krov. O teh rečeh mi pač sedaj ni treba na drobno govoriti. To je bilo torej tako narejeno: v prvi šotor so duhovniki vedno hodili opravljat daritveno službo; v drugi pa samo enkrat na leto edini veliki du¬ hovnik, ne brez krvi, darujoč jo za svoje in ljudstva grehe. Sveti Duh s tem na¬ znanja, da pot v presvetišče še ni od¬ prta, dokler stoji prejšnji tempel. Ta šotor je podoba za dosedanji čas, po kateri se darujejo darovi in žrtve, ki ne morejo v vesti narediti darovalcev popolnih, samo v jedeh in pijačah in z raznimi umivanji in telesnimi očišče¬ vanji, ki so bila naložena, dokler ne pride popravljeni čas. Kristus pa nastopi kot veliki duhov¬ nik prihodnjih dobrin v večjem in po¬ polnejšem šotoru, ki ni z roko narejen, to se pravi, ki ni od tega stvarstva; in vstopil je, ne s kozlovsko ali telečjo krvjo, marveč z lastno krvjo enkrat za vselej v presvetišče in je dosegel večno odrešenje. Če namreč kri kozlov in juncev in juničin pepel, ko se potrese, onečiščence posveti, da se telesno oči¬ stijo, koliko bolj bo Kristusova kri, ki se je po Svetem Duhu brezmadežnega Bogu daroval, očistila našo vest od mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu. Zato je on posredovalec nove opo¬ roke, in tako prejmejo poklicani vsled smrti, ki se je zgodila v odrešenje od tistih pregreh, katere so bile pod prej¬ šnjo zavezo, obljubo večne dedščine. Kjer je namreč oporoka, se mora na¬ znaniti oporočnikova smrt. Oporoka dobi pač veljavo po smrti; dokler opo- ročnik živi, še ne velja. Zato tudi prva oporoka ni bila brez krvi potrjena. Ko je namreč Mojzes vse zapovedi iz postave vsemu ljudstvu prebral, je vzel telečjo in kozlovsko kri z vodo in škrlatno volno in s hisopom> ter je knjigo in ljudstvo poškropil, rekoč : „To je kri zaveze, ki jo je Bog z vami sklenil/' Ravno tako je s krvjo poškro¬ pil tudi šotor in vse orodje za božjo službo. Dalje se po postavi skoraj vse očiščuje s krvjo in brez prelitja krvi ni odpuščenja. Podobe nebeških reči se morajo torej tako očiščevati, nebeške reči pa z boljšimi žrtvami od teh. Kristus namreč ni šel v svetišče, narejeno 2 roko, ki je podoba pravega, marveč v nebesa, da se zdaj za nas kaže božjemu obličju: tudi ne, da bi se večkrat daro¬ val, kakor veliki duhovnik, ki gre vsako leto s tujo krvjo v presvetišče, ker sicer bi bil moral večkrat trpeti od začetka sveta; zdaj se je pa s svojo žrtvijp prikazal enkrat, ko so se dopolnili časi; da izbriše greh. In kakor je ljudem določeno enkrat umreti, potem j® sodba, tako je bil tudi Kristus enkra darovan, da bi odvzel grehe množic- Vdrugič se bo pa brez greha pokazal v zveličanje tistim, kateri ga pričakujejo- Judovske daritve. 1023 Razlaga. 1. Nepopolnost judovskih daritev. Apostol ostaja še vedno pri svojem dokazu, da je Kristusovo veliko duhovstvo višje od duhovstva Starega zakona. V tem odstavku opisuje sv. šotor in omenja daritve, ki so se opravljale v njem . 1 V odprtem preddvoru je stal sv. šotor, ki je imel dva dela, svetišče in presvetišče. Vhod v svetišče je zakrivalo prvo pregrinjalo; notri je stal svečnik sedmerih rogljev, na katerem je bilo sedem sve- tilnic, ki so gorele celo noč. Na desni strani od svečnika je stala miza s posvečenimi kruhi, to je dvanajstero tankih hlebcev, ki so pomenjali izraelske rodove. Po šest jih je bilo drug vrh drugega na zlati skledi. Vsako soboto so se prejšnji odnesli, da so jih duhovniki použili, in položili so se na mizo novi. Z drugim pregrinjalom je bilo ločeno presvetišče od svetišča. V presvetišču je bila po Pavlovih besedah zlata kadilnica, česar ne beremo v sv. pismu Starega zakona. Potemtakem je moral apostol to vedeti po ustnem judovskem izročilu. Poleg kadilnice je stala v presvetišču tudi zavezna skrinja, ki je imela pokrov iz čistega zlata, na obeh krajših koncih pa dva kerubina, z obrazom obrnena drug proti drugemu in skle¬ njena proti pokrovu, peruti pa razprostrti nad skrinjo. V skrinji je bila posodica, zlati vrč z ^ano, zelena Aronova palica, znamenje njego- Ve ga poklica v duhovsko službo, potem pa za- y ezni ploči, na katerih je bilo zapisano deset božjih zapovedi. V drugem templu je bilo pre¬ svetišče prazno. Jeremija je namreč velel duhov¬ nikom, preden so se podali v babilonsko pre¬ gnanstvo, naj skrijejo še ohranjeni Mojzesov šotor in skrinjo zaveze na neznan kraj. Duhovniki so v svetišču vsak dan opravljali daritveno službo; vsak dan je namreč veliki du¬ hovnik daroval kadilno daritev na oltarju, zjutraj *n zvečer vsak dan so se na novo napolnile sve¬ tilke z oljem in vsako soboto so se obnovili hleb. ki ci na mizi. Vrh tega so bile še razne daritve, Riso bile določene za gotov čas. V presvetišče Pa smel vstopiti samo enkrat na leto, spravni dan, edino veliki duhovnik, ne brez krvi, darujoč d° za svoje in ljudstva grehe. Vstopil je ta dan Pravzaprav dvakrat. Pavlove besede, samo enkrat na leto, pomenjajo torej: samo en dan v letu. ^ a jprej je prišel s kadilom v roki, v znamenje, 1 Glej Zgodbe II., str. 266 nasl. da se moramo z molitvijo bližati Bogu; potem pa s krvjo zaklane živali, in ž njo poškropil sedemkrat proti pokrovu zavezne skrinje. Ta nje¬ gov drugi vstop v presvetišče je imel značaj daritve. Za daritev se je nujno zahtevala prelita kri. Žival, ki jo je zaklal darovalec Bogu v čast, je pomenjala, da smo Bogu dolžni dati vse, tudi svoje življenje, in da smo s svojimi grehi prav¬ zaprav izgubili pravico do življenja. Namestu ljudi, ki bi bili morali izgubiti življenje v zado¬ stilo za grehe, so se pa darovale živali. Prava daritev je bila torej v tem, da se je žival za¬ klala, škropljenje s krvjo je samo daljni obred, v katerem se je pomen daritve jasnejše izrazil. Veliki duhovnik je poškropil oltar z daritveno krvjo, kakor bi hotel s tem pred božjim obličjem pokazati, da seje daritev zvršila, in prositi Boga z ozirom na prelito kri odpuščanja grehov. Presvetišče torej ni bilo splošno odprto. Sv. Pavel pravi tako-le: Sveti Duh s tem naznanja, da pot v presvetišče še ni odprta, dokler stoji prejšnji tempel. To se pravi: Sveti Duh kaže s tem, ker je smel samo veliki duhovnik v presvetišče, da je Stari zakon nepopoln. Dokler je stari judovski tempel še stal, oziroma imel še svojo veljavo in svoj pomen, in dokler je ž njim vred še veljala Mojzesova postava, še ni bila odprta pot do pra¬ vega presvetišča, do nebes, ki jih je judovsko presvetišče pomenjalo. Pot v presvetišče se je pa popolnoma odprla za vse, odkar je naš veliki duhovnik Kristus po svoji krvi vstopil v nebesa. Judovski šotor je prcdpodoba za sedanji čas. Kakor večkrat, ločuje Pavel tudi tukaj čas v dva dela: do Kristusa in po Kristusu. Do Kristusa ga imenuje dosedanji čas, po Kristusu pa poprav¬ ljeni čas. V dosedanjem času, v Starem zakonu se darujejo darovi in žrtve, ki ne morejo v vesti narediti darovalcev popolnih, ki nimajo notranje moči, da bi duševno očistili in posvetili človeka. Že iz drugih Pavlovih pisem vemo, da ti obredi po Kristusu nimajo več obveznosti, in da noben kristjan o njih ne sme trditi, da jih je še dolžan izpolnjevati. Tudi tukaj poudarja to rekoč, da so bile naložene vse te daritve in šege in vsi ti raznovrstni zunanji obredi samo, dokler ne pride popravljeni čas. Ta popravljeni čas je tisti, ko se z Bogom sklene boljša nova zaveza, ki more tudi vest in dušo ljudem očistiti in posvetiti, in ki nima samo začasne veljave, ampak, ki je večna. 1024 Oporoka. Kri pri daritvah. 2 . Kristus popolni veliki duhov¬ nik. V nasprotju z judovskim velikim duhovni¬ kom slika v tem odstavku Pavel Kristusa in ga imenuje velikega duhovnika prihodnjih dobrin, nam¬ reč milosti, ki vodijo v večno zveličanje. O Kri¬ stusu pravi, da nastopa kot veliki duhovnik v večjem in popolnejšem šotoru, ki ni z roko narejen; brez dvojbe misli tukaj na nebesa, kjer je Kri¬ stusov pravi dom. Judovski veliki duhovnik je vstopil v presvetišče z živalsko krvjo. Kristus je pa odprl nebesa in pokazal pot vanje vesolj¬ nemu človeštvu s svojo lastno krvjo, in sicer enkrat za vselej, med tem ko je moral svojo pot v presvetišče ponavljati judovski veliki duhovnik vsako leto spravni dan. Z eno samo svojo darit¬ vijo nam je zaslužil Zveličar večno odrešenje, ki ne bo nikoli nehalo, marveč bo trajalo celo večnost. Ni čuda, da so se s Kristusovo krvjo odprla ne¬ besa, saj je imela živalska kri in pepel od rdeče junice v Starem zakonu tako moč, da so bili Izraelci, ki so se poškropili s to daritveno krvjo, ali potresli z imenovanim pepelom, telesno oči¬ ščeni . 1 S pepelom rdeče junice ali krave se je očiščeval, kdor se je dotaknil mrtvega trupla. Pepel se je dobival takole : Dorastlo, brezmadežno kravo so darovali in sežgali zunaj tabora, pepel zbrali in tam shranili za rabo. Kristusova kri ima pač veliko večjo moč. On ni šel prisiljen v smrt, kakor daritvene živali, marveč prostovoljno. Njegova kri ne očisti samo telesno in zunanje, marveč našo vest od mrtvih del, to je od grehov, in sicer zato, da moremo ž njo posvečeni služiti živemu Bogu. Bog je živ, zato mora biti tudi njegov služabnik živ, torej mora vstati iz grešne smrti. K novemu življenju ga pa obudi Kristus s svojo milostjo, katero je zaslužil s prelito krvjo. Zato je Kristus posredovalec nove zaveze, no¬ vega testamenta, nove oporoke. Umrl je zato, da spravi ljudi z Bogom in jim zagotovi večno dedščino, na katero so vsled svojih grehov iz¬ gubili vsako pravico. Apostol govori tukaj samo o odrešenju od tistih grehov, ki so bili pod prejšnjo zavezo, ker piše Judom, in torej v prvi vrsti poudarja, da jih je Kristus odrešil od tistih gre¬ hov, ki so jih še v judovstvu storili. Nikakor pa ne misli s tem reči, da ni Kristus umrl za vse grehe. Potem pa lepo opisuje, kako ima Kri¬ stusovo odrešenje značaj oporoke. Šlo se je za večno dedščino, ki so jo izgubili ljudje. Dedščina se ne more prej nastopiti, preden oporočnik ne umrje; oporoka dobi veljavo šele po smrti. Zato se tudi že v Starem zakonu ni mogla nastopiti dedščina brez smrti daritvenih živali. Dedščina Starega zakona je bila zunanje očiščenje in s tem zve¬ zana pravica do obljub, ki jih je Bog dal izrael¬ skemu ljudstvu. Zato je bilo treba daritev, ki so bile zvezane s smrtjo daritvenih živali. To hoče reči sv. Pavel, ko pravi: Zato tudi prva oporoka ni bila brez krvi potrjena. Oporočnik nove opo¬ roke je bil Kristus; daritvene živali so bile pa njegova predpodoba, ki so skrivnostno kazale na njegovo odrešilno smrt. Kristus je bil posredovalec nove oporoke po svoji človeški naravi; sam je bil pa tudi hkrati oporočnik, ker je bil pravi Bog. Pred njegovo smrtjo so se mogli opravičiti ljudje le z ozirom na njegovo odrešenje. Bili so tudi v Starem zakonu pravični ljudje, torej de¬ ležni božje dedščine. Bog je namreč zanje po - trdil že naprej tisto oporoko, ki jo je sklenil njegov Sin in katere predpodoba so bile stare judovske daritve. Da je pa tudi Stara zaveza imela svoje posvečenje v krvi, dokazuje apostol iz Mojzesovih bukev P In ko je zjutraj vstal, se- zidal je oltar na podnožju gore in dvanajst zna¬ menj, za dvanajstero izraelskih rodov, in je poslal mladeniča izmed izraelskih sinov in so daroval ' 1 žgavne daritve in so zaklali teleta za spravno da¬ ritev. Mojzes je torej vzel polovico krvi in vlil v sklede, ostali del je pa vlil na oltar, in je vzel knjigo zaveze, ter jo bral, da je ljudstvo slišal 0 ! ki je reklo: „ Vse hočemo storiti , kar je govonil Gospod in pokorni bomo.“ On pa je z vzeto krvjo poškropil ljudstvo in rekel : „ To je kri zaveze, k > večno življenje. Potrpežljivost jim bo tem ložja, 1 V. Mojz. 17, 3. 2 V. Mojz. 32, 35. 36. 1 Ps. 135, 14. Hebr. 11, 1 — 23. Zgledi žive vere. 1029 ker ne bo dolgo, ko pride Gospod ponje. Nekaj malega se, pa pride tisti, kateri ima priti in ne bo odlašal. Človeško življenje je kratko, in kmalu pokliče Gospod vsakega človeka pred svojo sodbo. Ta misel zveni iz teh Pavlovih besedi; ob enem Pa tudi tukaj vidimo, da je sv. Pavel zase že v bližnji bodočnosti pričakoval vesoljne sodbe. K stanovitnosti opominja tudi z besedami preroka Habakuka : 1 Moj pravičnik pa živi in veruje; oko odjenja, ne bo všeč moji duši. Duhovno življenje kristjanov je ravno verno zaupanje v Boga ; kdor ga ima, je pravičen pred njim; in kdor je pra¬ vičen, ima tudi živo vero in trdno zaupanje. Ako Pa odneha v zaupanju, ako ga zapusti stano¬ vitnost, potem ni več Bogu všeč. Apostolovi bralci n aj bodo krepki, značajni možje, ne pa otroci, ki bi odnehali, kar so enkrat začeli, in se tako Pogubili, marveč morajo biti otroci vere, združene s trdnim zaupanjem, da dosežejo večno življenje. II. Zgledi žive vere. 11, 1-40. Vera je pa trdno pričakovanje tega, kar se upa, prepričanje o takih rečeh, ki se ne vidijo. V nji so prejeli očaki pričevanje. Po veri umevamo, da je božja beseda zasnovala svet, da so iz nevidnih vidne reči postale. Po veri je daroval Abel Bogu boljšo daritev od Kajna in po nji je bil iz¬ pričan za pravičnega, ker ga je Bog z a daritev pohvalil, in po nji še tudi Po smrti govori. Po veri je bil Henoh odmaknjen, da ni videl smrti, „in ga ni bilo najti, ker ga je bil Bog odmaknil. 4 ' Preden jo bil namreč odmaknjen, je dobil pri¬ čevanje, „da je Bogu dopadel.“ Brez vere je pa nemogoče Bogu dopasti. Kdor se hoče približati Bogu, mora namreč verovati, da Bog biva, in da Plačuje tiste, kateri ga iščejo. Po veri je prejel Noe razodetje o tom, kar se še ni videlo, in bogaboječ i e zgradil ladijo, da je ohranil svojo družino; po nji je obsodil svet in je Postal dedič pravičnosti po veri. 1 Primeri Rim. 1, 17; Gal. 3, 11. Po veri je ubogal Abraham, ko je bil poklican, ter je šel v deželo, ki jo je imel prejeti za dedščino; šel je, dasi ni vedel, kam gre. Po veri je prebival v obljubljeni deželi, kakor v tuji, stano- vaje v šotorih z Izakom in Jakobom, sodedičema ravno tiste obljube. Pri¬ čakoval je namreč dobro vtemeljenega mesta, katerega zidar in stvarnik je Bog. Po veri je tudi nerodovitna Sara dobila moč, da je spočela zarod, dasi je bila že črez čas v letih, ker je vero¬ vala zvestobi tistega, kateri je bil dal obljubo. Zato se jih je tudi od enega, in sicer ko je bil za zarod že mrtev, narodilo kakor zvezd na nebu po številu, in kakor peska ob morskem obrežju brezštevilno. V veri so umrli vsi ti in še niso prejeli obljubljenih reči, ampak so jih le od daleč gledali in pozdravljali in izpozna- vali, da so tujci in gostje na zemlji. Kdor namreč tako govori, izpričuje, da išče domovine. Ko bi bili namreč mi¬ slili na tisto domovino, iz katere so prišli, bi bili pač imeli čas, vrniti se. Toda zdaj hrepene po boljši, to je po nebeški domovini; zato se Bog ne sra¬ muje imenovati sebe njihovega Boga; saj jim je pripravil mesto. Po veri je Abraham daroval Izaka ob izkušnji; in edinorojenca je daroval on, ki je bil prejel obljube, ki mu je bilo rečeno: „Po Izaku se bo imenoval tvoj zarod." Mislil je, da je Bogu mo¬ goče tudi od mrtvih obuditi, odkoder ga je tudi po priliki prejel. Po veri je tudi Izak blagoslovil Ja¬ koba in Ezava glede na prihodnjost. Po veri je umirajoči Jakob blago¬ slovil oba Jožefova sinova in je molil oprt na konec svoje palice. Po veri se je umirajoči Jožef spo¬ minjal izhoda Izraelovih sinov in je naročal o svojih kosteh. Po veri so Mojzesa starši po rojstvu skrivali tri mesece, ker so videli, da je dete zalo, in se niso bali kraljeve zapovedi. Po veri se Mojzes, ko je bil dorastel, ni hotel imenovati sinu Fa- 1030 Hebr. 11. 23- -10. Mojzes. Trpljenje Bogu zvestih Izraelcev. Kaj je vera? raonove hčere, temveč si je rajši iz¬ volil trpeti z božjim ljudstvom, nego začasno se dobro imeti z grehom, ker je imel sramoto za Kristusa za večje bogastvo, nego egiptovske zaklade; ozi¬ ral se je namreč na povračilo. Po veri je zapustil Egipt ne boječ se kraljeve jeze; držal se je namreč Nevidnega, kakor bi ga bil videl. Po veri je ob¬ hajal velikonoč in prelival kri, da bi se angel morilec ne dotaknil njihovih prvorojencev. Po veri so šli skozi Rdeče morje, kakor po suhi zemlji; ko so pa to po¬ izkusili Egipčani, jih je morje pogolt¬ nilo. Po veri je razpadlo jeriško ozidje, obkroženo sedem dni. Po veri ni po¬ ginila nečistnica Rahab z neverniki, ker je oglednike sprejela v miru. Čemu bi pa še dalje govoril? Časa bi mi namreč zmanjkalo, ko bi pripo¬ vedoval o Gedeonu, Baraku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in o prerokih, ki so po veri premagali kraljestva, de¬ lali pravico, dosegli obljube in levom mašili žrela, ugasili silen ogenj, ubežali ostremu meču, ozdraveli v bolezni, hra¬ bro se izkazali v boju, odbijali tuje napade. Žene so prejemale svoje mrliče, ki so vstali od mrtvih. Drugi so bili pa mučeni na tezalnicah, ne da bi marali za rešitev zato, da so dosegli boljše vstajenje. Drugi so pa poizkusili za¬ sramovanje in bičanje in zraven še vezi in ječe; kamenjali so jih, razžagali, na tezalnici razpeli, umorili z meči; hodili so v ovčjih in kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah. Svet jih ni bil vreden; potikali so se po pušča¬ vah in po gorah, po brlogih in po pod¬ zemeljskih jamah. Vsi ti pa, izpričani po veri, niso prejeli obljube, ker je bil Bog nekaj boljšega pripravil za nas, da bi oni brez nas ne dosegli popol¬ nosti. It a z 1 a g a. 1. Vera starih očakov. V celem od¬ delku dokazuje Pavel iz Starega zakona na živih zgledih, kako je bila vera v vseh časih tisti temelj, na katerem so si ljudje pridobivali božje dopadajenje in njegov blagoslov. Vera je bila studenec za vsa velika krepostna dela; iz nje je izvirala potrpežljivost in stanovitnost v najhujših mukah. Apostol Pavel skratka slika vero iz svetih zgodb, ki je svet premagala. Najprej pove glavni potezi, ki se držita vere. Vera je trdno pričakovanje teya, kar se upa, pre¬ pričanje o takih rečeh, ki se ne vidijo. Kdor ve¬ ruje, ima tudi trdno zaupanje v Boga. Upanje ima vedno za podlago vero. Obe kreposti merite v prihodnjost, Vera je prepričanje o takih rečeh, ki se ne vidijo, ki se ne morejo spoznati s človeškim razumom. Kdor veruje, ne ve; ve le tisti, kdor razodeva; kdor veruje, se samo zanese, da je razodetje resnično; zaupa torej tistemu, kdor razodeva. Kdor veruje, pa tudi upa, da bo v pri- hodnjosti to, kar veruje, gledal od obličja do obli¬ čja, spoznaval s svojim razumom. V tem smislu meri tudi vera na prihodnjost, toda vera obsega tudi sedanjost. Pričakovanje in prepričanje, o katerem govori sv. Pavel, nima svojega sedeža samo v razumu, marveč tudi v srcu, v volji, že zavoljo tega, ker je, kakor vidimo iz prvih besedi, zvezano z upanjem. Zato je taka vera sposobna, da rodi vzvišena krepostna dela. V nji so prejeli očaki pričevanje. Očaki so namreč imeli tako živo vero in Bog jim jo je z raznovrstnimi čudeži izpričal. Po veri umevamo, daje božja beseda zasnovala svet, da so iz nevidnih vidne reči postale. Brez vere ostane že prvo vprašanje, ki razumnega človeka na svetu tare, nerazrešljiva uganka. Brez vere se namreč ne more vedeti, kako je svet ustvarjen. Modrijani, ki niso poznali božjega raz¬ odetja, so imeli v tem oziru najrazličnejše zmote; eni so mislili, da je Bog duša sveta, ki oživlja svet, kakor človeška duša telo. Drugi so trdili, da se je svet iz Boga razvil, da torej svet ni nič drugega, nego razviti Bog. Tretji so učili, da sta od vekomaj oba svet in Bog, in nazadnje so nekateri trdili in še trdijo, da sploh ni no¬ benega razločka med dušo in med telesom, mar¬ več, da se je vse na svetu razvilo po slepih, brezsmotrenih, natornih silah. Vera nas pa uči, da je Bog svet ustvaril, in da je bil svet prej v božjem umu. Bog je od vekomaj spoznaval svet; ko pa je spoznal za dobro, je ta od vekomaj spoznani svet, ki je bil v njem neviden, priklical in ga ustvaril. Abel, Henoh, Abraham. 1031 Že stari očaki so imeli, kakor smo že rekli, vero, in so v veri zvrševali krepostna dejanja. Apostol jih našteva celo vrsto, najprej Abela. 1 Živa vera tega očaka je posvetila njegovo da¬ ritev, da ga je Bog pohvalil za njo, in po nji še tudi po smrti govori. Apostol misli pri tem na besede sv. pisma: Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje , 2 S tem je Abel tudi še po smrti govoril. Drugi zgled je Henoh, Javedov sin. 3 Judje so vedno trdili, da Henoh ni umrl, marveč, da ga je Bog zaživa postavil na neki neznan kraj, od koder bo z Elijem vred sodni dan prišel zopet na svet. Henoh je bil Bogu všeč zavoljo svoje vere; brez vere je nemogoče Bogu dopasti. Kdor se hoče približati Bogu, mora verovati, a) da Bog biva; prepričan mora biti, da Bog res živi; b) verovati mora, da plačuje tiste, kateri ga iščejo. Boga išče, kdor ga časti in mu služi, kdor zvršuje njegove zapovedi, kdor se zaveda, da toliko časa ne more najti pravega miru, dokler si v Bogu ne poči je. Kdor išče Boga, spozna tudi resnico njegovega razodetja, Kristusa in njegovo Cerkev. Pred Abrahamom je zadostovalo, da so ljudje verovali v božje bivanje in v njegovo pravičnost, s katero dobro plačuje in hudo kaznuje, ter vsled tega dobro delali in se hudega ogibali. Kasneje je bilo pa treba verovati tudi vse, kar je Bog posebej razodeval. Kdor je Boga v resnici iskal, ga je tudi v tem oziru našel. Tretji zgled je Noe. 4, 5 Ko je začel graditi svojo ladjo, še ni bilo nobene sledi o vesoljnem potopu, verjel je pa Bogu, da bo kaznoval s po¬ topom svet, in da se bo rešila njegova družina. S to vero je svet obsodil, pokazalo se je namreč, da je on imel prav, in da so bili ljudje, ki niso marali za Boga in njegovo postavo, v veliki zmoti. Tako je postal dedič pravičnosti po veri. Od Boga je namreč prejel zavoljo svoje vere opravičenje. 2. Abraham. Na to prehaja apostol do pradedov izraelskega ljudstva in najprej opisuje Abrahama. 6 V njegovi domovini je vladalo mali¬ kovalstvo, celo oče Tara je častil malike. Po božjem navdihnenju je pa Abraham zapustil do¬ 1 I.'Mojz. 4, 3 nasl. 2 I. Mojz. 4, 10. 8 I. Mojz. 5, 18. 4 I. Mojz. 6, 8 nasl. 5 I. Mojz. 12, 1 nasl. movino in šel na tuje, v deželo, ki mu jo je imel Bog pokazati. Vera ga je vodila na tej poti in mu je ostala zvezda vodnica skozi celo živ¬ ljenje. Prišel je v kanaansko deželo, kjer je prejel obljubo, da bo ta dežela last njegovega zaroda. On in njegovi prvi potomci so stanovali v tej deželi v šotorih, kot nomadi, brez stalnega biva¬ lišča. Bili so res tujci v nji, vendar pa z Abra¬ hamom vred niso dvomili o tem, da se izpolni božja obljuba. Apostol pravi o Abrahamu: Pri¬ čakoval je namreč dobro utemeljenega mesta, kate¬ rega zidar in stvarnik je Bog. S tem hoče reči, da je Abrahama vzdrževalo v njegovem nemirnem življenju trdno upanje, da pride po božji milosti po smrti v nebeško mesto, v svojo pravo domo¬ vino. Po veri je tudi 901etna Sara dobila sinu. 1 Učinek te vere opisuje apostol v tehle besedah: Zato se jih je tudi od enega (Abrahama), in sicer ko je bil za zarod že mrtev, ko je bil že 100 let star, narodilo, kakor zvezd na nebu po številu, in kakor peska ob morskem obrežju brezštevilno . 2 Vera se je pa kazala pri očakih tudi v njihovi smrti; dasi so umirali, ne da bi doživeli uresničenje božjih obljub, so vendar trdno upali, da jih bo izpolnil; od daleč so jih gledali in pozdravljali, v svoji živi veri. Upali so, da bo njihov zarod dobil v last obljubljeno deželo. O sebi so trdili, da so tujci in gostje na zemlji, in s tem so tudi izpričevali, da upajo na boljšo domovino po smrti. Za svoj zarod so upali na tem svetu obljubljene dežele, zase so pa ob smrti upali, da pridejo v nebeško domovino. Zato so bili pa Bogu tako všeč, da se je imenoval njihovega Boga in jim je pripravil v nebeškem mestu večno prebivališče. Apostol ne omenja verske resnice, ki jo od drugod poznamo, da umrli očaki niso takoj po smrti zasedli nebeškega mesta, marveč šele po Kristu¬ sovem odrešenju. Samo to pravi, da je bilo že takrat pripravljeno zanje. Doslej je nekaj časa govoril apostol o vseh treh očakih, Abrahama, Izaku in Jakobu, sedaj se vrača zopet k Abrahamu in opisuje njegovo vero, v kateri je hotel darovati svojega sina Izaka. Izak je bil njegov edini dedič. Bog mu ga je dal z obljubo, da bo oče vsega njegovega zaroda. Ko mu je pa velel, naj tega svojega edinca da¬ ruje, se vkljub temu ni pomišljal, ampak je ubogal 1 I. Mojz. 18, 10 nasl. 2 I. Mojz. 13, 6; 15, 5; 22, 17; 26, 4; 32, 12. 1032 Mojzes, Jeriho, Rahaba. božji ukaz. V svoji veri si je mislil: Bog, če hoče, tudi mojega mrtvega sina lahko zopet pokliče v življenje. Veroval je, da se to zgodi, in zato ga je miren hotel darovati. Abraham je Izaka po priliki res od mrtvih prejel. Izak je bil zanj takorekoč mrtev, ko je nad njim zavihtel svoj nož; bil je torej po podobi, po priliki že res mrtev. Apostol omenja nato še enkrat Izakovo in Jakobovo vero in pravi, da je blagoslov, s katerim sta blagoslavljala svoje potomce, izviral iz vere. V zaupanju na Boga in njegove obljube sta mo¬ lila nad svojimi otroci. Silno lepo pravi o Jakobu, da je, blagoslavljajo oba Jožefova sina, molil oprt na konec svoje palice. Star in na smrt bolan si je torej velel prinesti svojo potno palico, znamenje svojega nemirnega romarskega življenja na svetu. In tu je v živem zaupanju na božje obljube iz- pregovoril besede: Glej, jaz umrjem in Bog bo z vami in vas bo pripeljal v deželo vaših očetov. 1 3. Mojzes. O Mojzesu omenja apostol naj¬ prej vero njegovih starišev. Faraon je bil ukazal, 2 da morajo Judje vse novorojene dečke pometati v reko; stariši so pa vkljub temu tri mesece pri¬ krivali mladega Mojzesa. Sklepati smemo, da jim je Bog razodel, da ima posebne namene z nji¬ hovim sinom. Mojzesa je držala njegova vera, da se je ponosno štel med judovsko ljudstvo, in da tudi na kraljevem dvoru ni zatajil svojega naroda. Faraonova hči ga je ljubila kot mati. Lahko bi bil veljal za princa v kraljevi hiši, toda on se je rajši prišteval k zaničevanemu in trpečemu ju¬ dovskemu narodu, ki ga je Bog izvolil za svoje posebne namene, nego da bi ga bil zatajil in ž njim Boga, ter užival sijaj dvornega življenja. Apostol pravi, da je imel Mojzes sramoto za Kri¬ stusa za večje bogastvo, nego egiptovske zaklade. Tukaj govori Pavel s svojega stališča, in nikakor ne trdi, da bi bil že Mojzes vedel o Kristusovem trpljenju. Njegove besede imajo ta-le pomen: Moj¬ zes je rajši trpel sramoto z božjim ljudstvom, kakor bi bil užival egiptovske zaklade. Božje ljudstvo je pa pomenilo bodočega Kristusa, in zato si je Mojzes v resnici, dasi nezavestno, izbral za delež sramoto, ki je bila v predpodobi Kristusova. Mojzes je zapustil v veri Egipt, ko je izpeljal svoje ljudstvo od tam, v veri je praznoval prvo veliko noč. V veri je velel poškropiti duri izra¬ elskih koč z jagnjetovo krvjo, da je angel mo- 1 Glej Zgodbe I., str. 136. 2 II. Mojz. 1, 22. rilec, ki je pokončal ponoči egiptovske prvorojence, šel mirno mimo njih. Vera je vzdrževala Izraelce, ko so šli skozi Rdeče morje. 1 Voda, ki se jim je umaknila, je pa pokrila za njimi prodirajoče Egipčane. Apostol tolmači torej vso veliko lju¬ bezen, ki jo je imel Mojzes do svojega naroda, vse požrtvovalno naudušenje, s katerim se je po¬ stavil njemu na čelo in ga rešil iz sovražne de¬ žele, samo iz njegove žive vere. 4. Daljnji zgledi. Iz Jozvetovih bukev navaja apostol dva zgleda žive vere: 1. Čudoviti razpad ozidja v mestu Jeriho. Izraelci niso zma¬ govali s svojo močjo in s svojim orožjem, ampak edino le v svojem zaupanju na Boga, ki je iz¬ viralo iz njihove vere. Vojska, s katero so se bojevali proti Kanaancem, je bila božja vojska v veri, na njegovo besedo in v njegovem imenu. 2. Poganska Rahaba je izraelska moža, ki sta si bila prišla Jeriho ogledat, sprejela v svojo hišo in ju rešila gotove smrti. 2 K temu jo je nagnila vera v izraelskega Boga. Imenuje se nečistnica, ker je do tedaj živela razuzdano življenje. Njena vera se je bogato izplačala, Izraelci so jo sprejeli v svojo narodno zvezo, potomec Judovega rodu jo je vzel za ženo, in tako se našteva ta bivša poganka Rahaba med starimi materami našega Odrešenika. 3 Odslej apostol ne opisuje več po- samnih verskih junakov, marveč splošno našteva več imen, sodnike Gedeona, Baraka, Samsona in Jefteja, Samuela in preroke, ter kralja Davida. čas sodnikov je bil res čas verskega boja s fe- niškimi in kanaanskimi malikovalci. Z največjimi težavami so ohranili ti možje, med katerimi so se odlikovali zlasti Gedeon, Barak, Samson iu Jeftej, svojo domovino malikovalstva in s tem tudi politično svobodo. Tudi Samuel in preroki so z vršili mnogo nesmrtnih del v obrambo svoje domovine. Vzdrževala jih je pri tem njihova živa vera. Izmed kraljev imenuje apostol samo Davida, naj vzvišenej šega zastopnika j udovskega kralj estva. Pravi, da mu zmanjkuje časa, govoriti o vsakem omenjenih mož posebej in zato le v splošnih po¬ tezah slika njihova junaška dela. O njih pravi, da so po veri premagali kraljestva. To velja na P 1 - o Gedeonu, ki je podrl moč madijanske države, o Baraku, ki je slavno premagal kanaanskega kralja, o Samsonu, ki se je maščeval nad Fin- 1 H. Mojz. 14. 2 Glej Jozve 6. 8 Glej Mat. 1, 5. Požrtvovalnost in pogum iz vere. 1033 stejci, o Jefteju, ki je rešil- Izraelce iz rok amo- nitskega kralja, posebno pa o Davidu, ki je pre¬ magal Filistejce, Moabljane, Amonite, Sirce, Edom- ljane. Vse te zmage so bile pridobljene v veri. Duh, ki je preveval te razne boje, je bil globoki verski duh . 1 Dalje pravi apostol, da so delali pravico. Tu¬ kaj misli zlasti na to, da so pravično sodili svoje ljudstvo. O Samuelu beremo, da so pričali o njem Izraelci: Ti nam nisi storil nobene sile in nobene krivice in iz nobene roke nisi nič zase vzel . 2 O Davidu beremo: David je tudi sodil in je delil pravico vsemu svojemu ljudstvu . 3 Apostol hoče s tem reči: Pravica se more deliti samo od vernih ljudi; kjer ni vere v Boga in v njegovo večno pravičnost, tam ne more biti nobene pravične sodbe. V tem zmislu torej pohvali Pavel verne voditelje in kralje judovskega ljudstva, da so bili pravični sodniki. Dalje pravi apostol o vernih Judih, da so mašili levom zrela. Skoraj gotovo misli tukaj na rešitev Danielovo iz levnjaka . 4 Zgodilo se je to, ker je veroval svojemu Gospodu. Junaške in čudovite čine, ki jih nato našteva apostol, mo¬ ramo razdeliti na vso judovsko zgodovino, od sod¬ nikov do Makabejcev. Danielovi tovariši 5 so uga¬ sili v svoji živi veri, zavoljo katere so bili pre¬ ganjani, silni ogenj. David, ki je ušel Savlovi sulici , 6 Elija, ki je ubežal meču kraljice Jeza- bele , 7 Elizej, ki ga je hotel sirski kralj obgla¬ viti 8 in drugi so ubežali ostremu meču. Zlasti velja to o Elizeju . 9 Kralj Ezekija je vsled svoje verne molitve ozdravel v bolezni . 10 Nebrojno jih je bilo, ki so se hrabro izkazali v boju in odbijali tuje napade. O tem priča vsa judovska zgodovina od Mojzesa do junaških Makabejcev, ki so s po¬ sebnim pogumom branili vero in dom. Nato pa navaja Pavel zglede iz zasebnega in družinskega življenja. Najprej pravi: Žene so prejemale svoje mrliče, ki so vstali od mrtvih. Apo¬ stol misli na vero vdove iz Sarepte, katere sina 1 Glej Sodn. 7, 4; 15, 11. II. Kralj. 5-12. 2 I. Kralj. 12, 4. 3 II. Kralj. 8, 15. * Dan. 6, 22. 6 Dan. 3, 1 nasl. 6 r. Kralj. 18, 11; 19, 10 nasl. 7 III. Kralj. 19, 1 nasl. 8 IV. Kralj. 6, 14 nasl. 8 Glej Zgodbe I., str. 719. 10 IV. Kralj. 20, 1. je obudil Elija , 1 in Sunamljanke, ki ji je prerok Elizej priklical sina v življenje . 2 Nato pa slika v živih besedah, kaj more vera vse prenesti in pretrpeti, in kako se ne ustraši tudi najbolj krute mučeniške smrti. Opisuje nam junake, ki so za svojo vero trpeli na tezalnicah, kakor na pr. Eleazar . 3 V svojem trpljenju je vzkliknil: Gospod, ki imaš sveto modrost, ti dobro veš, da trpim hude bolečine na telesu, ko bi se bil lahko otel, v duhu pa to rad trpim, ker me navdaja tvoj strah. Iz teh besedi se jasno vidi, da je trpel samo zavoljo svoje vere, in da bi se bil lahko otel, ko bi jo bil zatajil. Trpel pa je, ker je upal na večno življenje. Drugi so pa poizkusili vsa zasramovanja in bičanja in zraven še vezi in ječe; na pr. prerok Mihej 4 in Jeremija . 5 Kamenjali so jih: na pr. pre¬ roka Zaharija, ki ga je k tej smrtni kazni ob¬ sodil kralj Joas; razžagali: judovsko izročilo pri¬ poveduje, da je na povelje kralja Manasa pre¬ trpel to kazen prerok Jeremija; na tezalnici raz¬ peli: kakor je delal kralj Antioh s pravovernimi Judi; umorili z meči: pod kraljem Ahabom in Jezabelo je bilo pomorjenih mnogo prerokov . 6 Kralj Joakim je umoril z mečem preroka Urija . 7 Hodili so v ovčjih in kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah. V teh besedah slika Pavel revščino, ki so jo trpeli preroki, in vse njihovo truda in trpljenja polno življenje. Svet jih ni bil vreden, potikali so se po puščavah in po gorah, po brlogih in po podzemskih jamah. S tem hoče reči, da je bil svet vedno nehvaležen proti tistim, ka¬ teri so mu hoteli dobro. Elija se je moral poti¬ kati po horebskih votlinah, Elizej je samoval na Karmelu. Ob makabejskem času so se verniki zbirali v puščavah in po gorah, in v brlogih so imeli svoje zavetje. Vsi ti pa, izpričani po veri, niso prejeli ob¬ ljube. To se pravi: Vkljub svojemu trpljenju pa niso dosegli odrešilne milosti, ker Kristus še ni bil prišel na svet. Bog je za nas pripravil nekaj boljšega, namreč Kristusovo milost, da bi oni brez nas ne dosegli popolnosti. Kristjani imajo božje obljube, izpolnjene v cerkvi, in le s kristjani vred 1 III. Kralj. 17, 17 nasl. 2 IV. Kralj. 4, 17 nasl. 3 II. Mak. 6, 18. 4 III. Kralj. 22, 27. 6 Jerem. 32, 3; 38, 13. 8 ID. Kralj. 18, 4. 13; 19, 10. 7 Jerem. 26, 23. 1034 Hebr. 12, 1—13. Trpljenje v kristjanovem življenju. so dosegli tudi oni popolnost, ko je namreč Zve¬ ličar šel pred pekel po nje in odpeljal njihove duhove v nebesa. Šele takrat se jim je popla¬ čala njihova verska stanovitnost. II. Stanovitnost v trpljenju. 12, 1—13. Ko imamo torej tako silo prič krog sebe, zato vrzimo tudi mi raz sebe vse breme in greh, ki se nas drži, potrpež¬ ljivo se lotimo naloženega nam boja, ter se pri tem ozirajmo na začetnika in dovršilca vere, Jezusa, kateri je pre¬ trpel križ za odločeno mu veselje, ne meneč se za sramoto, ter sedi na des¬ nici božjega prestola. Mislite nanj, ki je prestal toliko nasprotovanja od greš¬ nikov proti sebi, da se ne utrudite in vam ne upadejo srca. Niste se še nam¬ reč ustavljali do krvi v boju zoper greh in pozabili ste na tolažbo, ki vam go¬ vori kakor otrokom, rekoč: „Moj sin, ne preziraj Gospodove pokore in ne omaguj, ko te kara. Kogar namreč ljubi Gospod, tega pokori in tepe vsakega otroka, katerega sprejme za svojega." Prenesite pokoro ! Kakor otrokom se vam izkazuje Bog. Kje je namreč otrok, ki ga oče ne pokori? Če ste pa brez pokore, katere so vsi otroci de¬ ležni postali, potem ste postranski otroci in ne pravi. Dalje: Naši telesni očetje so nas strahovali, mi smo jih pa spo¬ štovali. Ali ne bomo mnogo bolj po¬ korni duhovnemu Očetu, ter živeli? Oni so nas namreč pokorili za malo dni, kakor se jim je ljubilo. Ta nas pa po¬ kori v našo korist, da dosežemo od njega posvečenje. Nobena pokora se pa zdaj ne zdi prijetna, temveč boli; kasneje pa obrodi na tak način izpokorjenim miru polni sad pravičnosti. Zato „dvignite oma¬ hujoče roke in šibeča se kolena.“ In „ravne stopinje delajte s svojimi no¬ gami, da kdo šepajoč ne zaide, marveč da se ozdravi." Iščite miru z vsemi in svetosti, brez katere nihče ne bo gledal Boga. . Razlaga. 1. Krščansko trpljenje. Apostol slika v tem odstavku, kaj sledi za kristjane iz sijajnih zgledov, katere je ravnokar opisal. Jasno je, da morajo vsled tega tudi kristjani ostati stanovitni v veri. Bralci njegovega pisma so že nastopili pot evangelija in so že začeli boj z grehom in nevero. Bili so pa v nevarnosti, da ne odnehajo v tem boju, ker jih je zlasti težilo breme judov¬ skih obredov in razni grehi. Apostol obrača nji¬ hove duševne oči na najvzvišenejši zgled za kri¬ stjane, na Jezusa, in jih opominja, naj se v svo¬ jih težavah, v svojem trpljenju in preganjanju nanj ozirajo. On je začetnik in dovršilec vere; prvi je začel učiti vero Novega zakona, sam se je tudi po nji ravnal in je vzdržal v veri, ter zavoljo ne¬ beškega veselja, ki ga je imel zaslužiti človeštvu in tudi svoji človeški naravi, pretrpel sramotno smrt na križu. Njegova vera se je dovršila, ko je prejel plačilo v nebesih, kjer sedi na božji desnici. Nanj se je treba ozirati in na njegovo stanovitnost. Kakor je on dosegel sijajno plačilo, tako ga dosežejo tudi kristjani. Potem se ne bodo utrudili v stanovitnem krščanskem življenju, in srca jim ne bodo upadla v omahljivosti in obupu. Bralci naj pomislijo, da se še niso do krvi ustav¬ ljali v boju zoper (jreh. Kristus je dal svoje živ¬ ljenje, je prelil svojo kri. Njihov boj še ni bil tako hud, da bi bili morali že dati svoje življenje za sveto vero. Trpeli so pač razna preganjanja in pomanjkanje; to preganjanje je pa pravzaprav dokaz božje ljubezni do njih in znamenje, da so sprejeti med božje otroke. To pričajo besede iz Starega zakona :' 1 Moj sin, ne preziraj Gospodove pokore in ne omaguj, ko te kara. Kogar namreč ljubi Gospod, tega pokori, in tepe vsakega otroka, katerega sprejme. Bralci naj torej ne prezro, kako velik pomen ima pokora, ki jim jo Bog nalaga. V šoli trpljenja vzgaja Bog svoje otroke za ne¬ besa. Kogar Bog ljubi, ga pokori; te besede SO se vedno izkazale. Trpljenje in zaničevanje, ki so ga imeli pravoverni kristjani in pobožni ljudje prestajati na svetu, so temu dokaz. Hebrejci naj se po tem ravnajo. Ko bi ne trpeli, bi bilo to znamenje, da niso pravi božji otroci, marveč po¬ stranski. Otrok mora spoštovati očeta, tudi ko g a kaznuje in strahuje; zato se moramo tudi mi vdati božji roki, ki nas pokori in nas s tem vodi v večno življenje. Telesni očetje strahujejo svoje otroke, kakor se jim ljubi, večkrat torej nepri" „Omahujoče roke. 11 Hebr. 12, 14—29. Skrb za zveličanje. 1035 merno; Bog nas pa vedno pokori zato, da dose¬ žemo od njega posvečenje. V trpljenju mu posta¬ jamo vedno bolj podobni. Naše življenje je tem¬ bolj sveto, čimbolj potrpežljivo prenašamo trp¬ ljenje. Trpljenje je res nekaj hudega in boli, toda 2 njim se doseže miru polni sad pravičnosti. S trpljenjem se v človeku okrepi vera, ojači kre¬ post, posveti duša, da je pravična pred Bogom. Tak človek ima mirno vest, in s tem okuša že naprej tisti nebeški mir, ki je združen z večnim zveličanjem. V tem zmislu opominja Sveto pismo: Dvignite omahujoče roke in šibeča se kolena. 1 Kakor mora tekač pri svojem teku za stavo naprej hi¬ teti, tako mora tudi kristjan stanoviten ostati. Hebrejcem so roke že omahnile in kolena so se jim že jela šibiti, v nevarnosti so bili, da ne one- magajo v svojem boju. Dalje se glasi v Svetem pismu: Ravne stopinje delajte s svojimi nogami, da kdo šepajoč ne zaide, marveč, da se ozdravi , 1 2 Ko hočejo biti Hebrejci ob enem Judje in kristjani, ko se krčevito drže judovskih šeg in navad, so podobni kruljavim ljudem; njihova hoja ni ravna. Apostol jim želi, da bi od svoje kruljavosti ozdra¬ veli, to se pravi, da bi se nepremično držali samo krščanskih resnic. III. Skrb za zveličanje. 12, 14—29. Glejte, da kdo ne izgubi božje mi¬ losti, in da ne požene kaka grenka kore¬ nina in ne naredi napotja, ter jih mnogo ne ognusi, da ne bo kdo odpadnik ali posvetnjak, kakor Ezav, ki je za eno jed prodal svoje prvorojenstvo. Saj veste, da je bil zavržen, ko je potlej hotel zadobiti blagoslov; ni namreč našel mesta kesanju, dasi ga je s sol¬ zami iskal. Niste namreč pristopili k dotakljivi gori in k gorečemu ognju in k viharju in temi in nevihti in k donenju trombe in k glasu besedi, ki so se njegovi po¬ slušalci branili, da bi se jim dalje go¬ vorile. — Niso namreč mogli prenesti, kar je bilo rečeno: „In če se tudi kaka žival dotakne gore, naj se kamenja." In tako strašno je bilo, kar se je videlo, da je Mojzes rekel: ,,Prestrašen sem in tresem se.“ Vi ste pa pristopili k gori Sionu in k mestu živega Boga, k nebeškemu Jeruzalemu in k tisočebrojni množici: k angelskim zborom, k cerkvi prvencev, ki so zapisani v nebesih, in k Bogu, sodniku vseh in k duhovom popolnih pravičnikov in k Jezusu, posredovalcu Nove zaveze in k očiščevalni krvi, ki govori boljše od Abelove. Glejte, da ne zavržete njega, kateri vam govori. Ako namreč niso ubežali oni, ki so zavrgli njega, ko je govoril na zemlji, koliko manj mi, ako ga za¬ vržemo, ko govori z nebes? Njegov glas je takrat pretresel zemljo; zdaj pa obeta, rekoč: ,,Se enkrat pretresem, pa ne samo zemlje, marveč tudi nebo.“ S tem, ko pravi „še enkrat," hoče reči, da se prenove omajane stvari, ki so bile ustvarjene, in da se to, kar ostane, več ne omaje. Ker smo prejeli neomajno kraljestvo, zato izkazujmo hvaležnost in služimo ž njo v strahu in trepetu tako, da bomo Bogu všeč. Tudi nam je namreč Bog „paleč ogenj". It a z 1 a g' a. 1. Skrb za zveličanje. Apostol opomi¬ nja v tem odstavku svoje bralce, naj ohranijo zvestobo v veri, da se jim ne bo godilo, kakor Ezavu, ki je izgubil pravico do božjih obljub s svojo lahkomiselnostjo. Najprej morajo skrbeti, da bodo z vsemi ljudmi živeli v miru; kjer ni miru, tam ni ljubezni in tam tudi ni svetosti. Kdor se hoče posvetiti, mora biti zbranega duha, mora ohraniti dušni mir. Pravi jim: Glejte, da kdo ne izgubi božje milosti; vsi naj pazijo na vse, in naj skrbe, da nobeden ne odpade od vere. Tak odpadnik je za vse druge grenka korenina J Ta beseda je vzeta iz Mojzesovih bukev. Mojzes svari proti koncu svojega življenja Izraelce, naj se varujejo malikovalstva, in pravi: Naj ne bo med vami moža ne žene, ne družine ne rodu, ka¬ terega srce bi bilo danes odvrnjeno od Gospoda našega Boga; in naj ne bo med. varni korenine, 1 Iz. 35, 3. ' 2 Preg. 4, 20. Glej V. Mojz. 29, 18. 1036 Sinaj in nebeški Sion. ki bi rodila žolc in grenkost. Odpadnik se zato imenuje grenka korenina, ker so ga vsi njegovi sobratje žalostni. Kakor iz korenine poganja deblo in se razrašča, tako tudi odpadnik razširja s svojim slabim zgledom pohujšanje, razdor in nevero med druge. Tak odpadnik je res na potu mirnemu in rednemu življenju krščanske srenje. Potem pravi Pavel: Naj ne bo kdo odpadnik ali posvetnjalc, kakor Ezav, kije za eno jed prodal svoje prvorojenstvo. Kristjan, ki se peča z judov¬ skimi šegami in pri tem zanemarja krščansko božjo službo, je kakor Ezav, ki je za skledico leče prodal prvorojenstvo. Kasneje je pač obža¬ loval to svojo nespamet, toda njegovo kesanje mu ni pomagalo. Izak ga je zavrgel. 2 . Jfebeški Jeruzalem. V nastopnem odstavku slika Pavel v pesniških besedah bistveno različni značaj Starega in Novega zakona. Stari zakon se je pričel v strahu, s čutnimi znamenji. Izraelci so ob blisku in gromu pod Sinajsko goro prejeli postavo. Vsi so se tresli, in v smrtni grozi so prosili Mojzesa, naj jim on govori namestu Go¬ spoda. Strašno se jim je zdelo, da mora zadeti smrt celo vsako žival, ki se dotakne gore. Vse, kar je spremljalo ustanovitev Starega zakona, je bilo strašno in grozno. Celo Mojzes je bil ves prestrašen in se je tresel. 1 Kristjani so popolnoma drugače prejeli svoje razodetje. Izraelci se niso smeli bližati Sinajski gori, Kristus je pa na stežaj odprl pot na Sion in v nebeški Jeruzalem. Sion in Jeruzalem sta bila že v Starem zakonu podobi nebes. Iz jeru¬ zalemskega mesta se je dvigal grič Sion; tako se tudi v nebeškem mestu dviguje božje prebi¬ vališče, na katerem stoluje Bog sam, in kamor upirajo prebivalci nebeškega mesta svoje oči. Prebivalci v nebeškem Jeruzalemu so mnogobrojni: najprej angeljski zbor , dalje cerkev prvencev, krščan¬ ska cerkev, ki se pričenja tukaj na zemlji in dovrši v nebesih; potem je v nebeškem Jeruza¬ lemu večni sodnik, Bog sam in duhovi popolnih pravičnikov, ki so že umrli in so sprejeti v nebeško kraljestvo, naj si bodo iz Starega ali iz Novega zakona. In končno je v nebesih Jezus, posredo¬ valec nove zaveze, ki s svojo očiščevalno krvjo govori boljše od Abela. Abelova kri je vpila po maščevanju, Kristusova kri govori o milosti in odpuščenju. Vse to je kristjanom odprto, v naj¬ ožjo zvezo smejo stopiti z nebeškim Sionom, s svetim, nadzemskim Jeruzalemom in vsemi nje¬ govimi prebivalci. 3. V strahu in trepetu. Kristjani, ki so dobili pristop v nebeški Jeruzalem, morajo potemtakem skrbno čuvati svojo vero. Apostol svari na koncu tega odstavka svoje bralce, naj se ne odvrnejo od Boga in njegovega razodetja, Takole pričenja svarilo: Glejte, da ne zavržete njega, kateri vam govori. Božje razodetje imenuje božje govorjenje, in primerja razodetje Starega zakona z Novim. Stari zakon je bil, kakor pravi Pavel, razodet na zemlji, tikal se je bolj pozem- skih stvari in podajal se je Izraelcem v pozemski obliki, v Novem zakonu pa govori Bog z nebes. Brez dvojbe misli tukaj Pavel zlasti na dopol- nenje Kristusovega razodetja po Svetem Duhu. Z nebes je binkoštni praznik poslal Svetega Duha nad apostole in vsakega kristjana posvečuje s svojimi milostmi in darovi. Če so Izraelci, ki niso poslušali razodetja Starega zakona, izkusili strašno božjo kazen, potem čakajo še mnogo hujše kazni tiste, kateri nočejo poslušati Kristusa, ko jim P° Svetem Duhu posreduje razodetje z nebes. Ko je bila na Sinajski gori dana postava, se je zemlja tresla. Za Novi zakon pa veljajo besede preroka Ageja: 1 Še enkrat pretresem, p a ne samo zemlje, marveč tudi nebo. S tem ko pravi, še enkrat, hoče reči, da se prenove omajane stvari, ki so bile ustvarjene, in da se to, kar ostane, več ne omaje. Apostol torej razlaga, kako je treba umevati prerokove besede; on ne misli na to, da bi bil strah, ki je vladal ob začetku Starega zakona, še hujši v Novem, marveč hoče le reči, da se zgodi še enkrat velika izprememba, ne na zemlji, ampak tudi na nebesu, ko se prenovi ves svet ob vesoljni sodbi. Še enkrat pretrese Bog zemljo, in ž njo tudi nebes, potem nikoli več ne. Stvarstvo, ki se pretrese sodni dan, bo ob enem prenovljeno in ostane neomajno vekomaj. Apostol napoveduje torej novo zemljo in nov nebes ob koncu sveta, in opominja bralce, naj se zavedajo, da so poklicani v to novo stvarstvo, da so prav- zaprav z vero v Kristusa že vstopili v tisto božje kraljestvo, katero bo neomajno ostalo za vso več¬ nost. Zato naj bodo pa hvaležni in naj služijo Bogu v strahu in trepetu. Zavedajo naj se, da je Bog neskončno svet in pravičen, zato naj se tudi 1 Glej II. Mojz. 19 nasl. Ag. 2, 6. Hebr. 13, 1—2B. Sklepni opomini. 1037 boje njegovih kazni. V Starem zakonu se je imenoval Bog palec ogenj . 1 Kakor namreč ogenj uniči vse, kar pride v njegovo oblast, tako tudi božja moč stre vse nasprotnike. Za odpadnike od vere ima pripravljen večni ogenj. To pa ne velja samo za Stari zakon, marveč tudi za Novi. V tem smislu pravi apostol: Tudi nam je Bog palec ogenj. To se pravi: tudi v Novem zakonu kaznuje Bog vse tiste, kateri se mu upirajo, in tudi sedaj izroča večnemu ognju tiste, kateri žive in umrjejo brez njega. Sklep. 13, 1—25. Bratovska ljubezen ostani med vami. Ne pozabite na gostoljubnost; ž njo so namreč nekateri angele sprejeli. Spo¬ minjajte se jetnikov, kakor bi bili so¬ jetniki, in trpečih, ker bivajo še v telesu. Častita bodi zakonska zveza pri vseh in zakonska postelja neomadeževana. Nečistnike in prešestnike bo namreč Bog sodil. Srce bodi brez lakomnosti; bodite zadovoljni s tem, kar imate. Sam Bog je namreč rekel: „Ne odtegnem se ti in ne zapustim te.“ Vsled tega smemo zaupno reči: „Gospod je moj pomoč¬ nik, ne bom se bal. Kaj mi more sto¬ riti kak človek?" Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali božjo besedo. Ozi¬ rajte se na konec njihovega življenja posnemajte njihovo vero. Jezus Kristus je ravno tisti včeraj in danes na veke. Ne dajte se zapeljati z različnimi in tujimi nauki. Najboljše je namreč, pokrepčati srce z milostjo in ne z jedmi, od katerih niso imeli koristi, kateri so jih uživali. Imamo oltar, od katerega ne smejo jesti, kateri služijo šotoru. Tistih živali telesa, katerih kri veliki duhovnik nese za greh v svetišče, se namreč zažigajo zunaj šotorišča. Zato je tudi Jezus zunaj vrat trpel, da bi s svojo krvjo ljudstvo posvetil. Pojmo torej k njemu ven iz šotorišča, noseč njegovo sramotilno znamenje. Nimamo 1 V. Moj z. 4, 24. namreč tukaj stalnega mesta, temveč prihodnjega iščemo. Po njem torej ne¬ prenehoma darujmo Bogu hvalno da¬ ritev, to je sad ustnic, ki časte njegovo ime. Dobrodelnosti in miloščine pa ne pozabite; taki darovi so namreč Bogu V V vsec. Ubogajte svoje predstojnike in bodite jim podložni; oni namreč bede, ker bodo dajali odgovor za vaše duše, da bodo to veseli storili in ne vzdiho- vaje; to bi namreč ne bilo dobro za vas. Molite za nas, prepričani smo nam¬ reč, da imamo čisto vest, ker hočemo v vseh rečeh lepo živeti. Tembolj vas pa prosim, da molite zame, da bi vam bil kmalu vrnjen. Bog miru, ki je od mrtvih nazaj pri¬ peljal velikega ovčjega pastirja v krvi večne zaveze, našega Gospoda Jezusa, naj vas vsposobi za vse dobro, da bi zvrševali njegovo voljo, in naj dovrši v vas, kar bi mu bilo všeč po Jezusu Kristusu, kateremu bodi čast na vekov veke. Amen. Prosim vas pa, bratje, poslušajte te tolažilne besede; kaj kratko sem vam namreč pisal. Vedite, da je brat Timo¬ tej oproščen; ž njim vred, če kmalu pride, vas bom videl. Pozdravite vse svoje predstojnike in vse svete. Pozdravljajo vas bratje iz Italije. Milost bodi z vami vsemi! Amen. Razlaga. 1. Razni opomini. V tem odstavku našteva apostol razne kreposti, v katerih naj se se vadijo bralci, a) Najprej jim priporoča ljubezen do bližnjega, ravno zato, ker so te najbolj potre¬ bovali. Kolikor hujše so jih preganjali neverni Judje, toliko bolj jim je bilo treba, da so se v zvesti medsebojni ljubezni podpirali in tolažili. Najlepša, in za njegove bralce najpotrebnejša bratovska ljubezen je bila pa tista, katera se je kazala v gostoljubnosti. Ob času, ko so krščan¬ stvo in njegove vernike splošno sovražili, ko so jih preganjali in jim ropali premoženje, je bilo nujno, da so kristjani kazali proti preganjanim sobratom dejansko ljubezen s tem, da so jih radi 1038 Bratoljubje. Sveta maša. sprejemali pod streho in jim nadomestili njihov izgubljeni dom. Apostol priporoča gostoljubnost zato, ker so ž njo nekateri angele sprejeli. Tukaj misli na Abrahama in Lota, ki sta gostoljubno sprejela neznane može, o katerih se je izkazalo kasneje, da so bili angeli, in sta zato prejela božji blagoslov. Gostoljubnost je splošno cvetela v prvih časih krščanstva: Tertulijan pravi v tretjem veku: „Katoliška vera ima tri znamenja, po katerih se spozna: miroljubnost, bratovstvo in gostoljub- nost.“ Bratoljubje se je moralo kazati tudi za vjete in trpeče kristjane. Ob času, ko je pisal apostol svoje pismo v Palestino, je bilo v ječah polno kristjanov; tudi sicer je bilo trpljenja zavoljo Kristusove vere dovolj. Zato poudarja na tem mestu, naj bralci kažejo svojo bratovsko ljubezen s tem, da podpirajo jetnike in pomagajo vsem svojim trpečim sobratom. Zavedajo naj se, da so preganjani kristjani še vedno v telesu Kristusove Cerkve, in da morajo torej tudi drugi udje Kri¬ stusovega skrivnostnega telesa imeti sočutje ž njimi, b) Drugi nravni nauk daje apostol zakon¬ skim in jih svari, naj se varujejo zakonske ne¬ zvestobe. c) Na tretjem mestu priporoča apostol bralcem, naj se varujejo lakomnosti, pohlepa po denarju, ki je danes značilen znak judovskega ljudstva, ki je pa v najhujšem nasprotstvu s krščansko vero. Kristjan naj se zaveda, da Bog skrbi zanj. V Starem zakonu je Bog sam rekel: Ne odtegujem se ti, in ne zapustim te. 1 Te besede veljajo tudi za kristjane. Zato naj kristjan ne išče svoje rešitve v posvetnem premoženju, mar¬ več naj se sklicuje na Boga, in poudarja s psal¬ mistom : 2 Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal. Kaj mi more storiti kak človek ? Tako naj se tudi verni Hebrejci tolažijo, č) Apostol opominja bralce, naj se spominjajo svojih prejšnjih predstojnikov , ki so darovali življenje za Kristusa in njegovo Cerkev. Spominjajo naj se diakona Štefana, ki je izdihnil svojo dušo zavoljo svoje vere, ravno tako apostola Jakoba starejšega, ki ga je dal umoriti Herod Agripa L, posebno pa prvega jeruzalemskega škofa apostola Jakoba mlajšega, ki je ravno malo prej, leta 62, umrl mučeniške smrti. Lepo vzkli- kuje: Ozirajte se na konec njihovega življenja in posnemajte njihovo vero. Nato pa pristavlja: Jezus Kristus je ravno tisti včeraj in danes na veke. 1 V. Mojz. 31, 6. 8; Joz. 1, 5. 2 Ps. 118, ti. Kakor je Kristus podpiral prejšnje škofe, mašnike in diakone, ki so v živi veri živeli, delovali in umirali, tako pomaga tudi sedaj. Kristus ostane neizpremenljivo središče vse vere in milosti. Ro¬ dovi prihajajo in odhajajo, razmere na svetu in med kristjani se izpreminjajo, zdaj butajo na nje viharji preganjanja, kri lije v potokih, zdaj zopet zasije solnce miru, in vera in cerkev se razvijata v čarobnem svitu. Božja služba se opravlja zdaj v preprostih lesenih hišicah, zdaj zopet v veli¬ častnih katedralah. Kristus pa ostane na veke ravno tisti, vedno združen s svojo Cerkvijo kot Odrešenik sveta. 2. A e krvava daritev Aove zaveze. V uvodu tega odstavka svari sv. Pavel bralce, naj se ogibljejo tujih naukov, ki trdijo, da se je treba tudi kristjanom še držati starih judovskih šeg in izpolnjevati razne zapovedi, tičoče se jedil in očiščevanja. Z jedmi, naj si bodo tudi po ju¬ dovskih pojmih čiste, se ne pokrepča srce, zato naj Hebrejci ne mislijo več na judovske obrede, in naj se zavedajo, da si morejo srce pokrepčati samo z božjo milostjo. Izpolnjevanje judovskih obredov ne more očistiti in posvetiti duše; to je mogoče samo Kristusovi milosti. Na to pa pravi: Imamo oltar, od katerega ne smejo jesti, kateri služijo šotoru. Zveza tega stavka s prejšnjim je tale: Mi kristjani ne potrebujemo judovskih da¬ ritvenih jedil in zato se nikar ne menite zanje; mi imamo popolnoma novo darilno jed, katera je odločena samo za kristjane, in katere ne smejo uživati judovski duhovniki. Po Mojzesovi postavi so morali spravni dan trupla daritvenih živali, katerih kri je nesel veliki duhovnik v presvetišče, zunaj šotorišča, ali kasneje zunaj jeruzalemskega mesta sežgati. Pri teh žrtvah torej niso imeli duhov¬ niki nobene pojedine; od teh živali niso dobili zase nič mesa. Ta predpodoba se je izpolnila ob Kristusovi smrti; Golgota je bila zunaj jeruza¬ lemskih vrat, in Kristus je torej zunaj mesta do¬ vršil svojo spravno daritev. Iz tega sledi, da judovski duhovniki in njihovo ljudstvo, dokler se še drže judovskih obredov, nimajo nobenega deleža pri Kristusovi daritvi, tako, kakor niso imeli judovski duhovniki deleža na daritvenih živalih spravni dan. Zato je torej jasno, da ju¬ dovski duhovniki ne morejo uživati tiste daritve, katera se ponavlja v krščanski Cerkvi dan za dnem v spomin Kristusove spravne smrti na križu. Vsled tega pa opominja Pavel svoje bralce: Pojw° ..Sramotilno znamenje.“ Predstojniki. 1039 torej k njemu, ven iz šotorišča, noseč njegovo sra¬ motilno znamenje. To se pravi: Ako hočejo ju¬ dovski kristjani biti deležni njegove spravne daritve in uživati darilno jed Novega zakona v sv. Rešnjem Telesu, morajo priti ven iz šotorišča, se morajo odpovedati Mojzesovim obredom, in popol¬ noma izločiti iz zveze z judovstvom. Prava spravna daritev je zunaj Starega zakona, zunaj Mojzesove postave, zunaj judovstva. Potemtakem je mogoče samo dvoje: ali odreči se judovstvu, ali pa Kri¬ stusu. Seveda je to združeno s sramoto, toda ta sramota je enaka tisti sramoti, katero je izkusil Kristus, ko so ga Judje pahnili od sebe. In zato naj Hebrejci z ozirom na Kristusa brez strahu prenesejo izobčenje, ki ga izrekajo judovski du¬ hovniki nad njimi, in naj tako pogumno in brez strahu nosijo njegovo sramotilno znamenje. To znamenje je sveti križ, ki ga je nesel Jezus, zavržen od Judov iz mesta na Kalvarijo. Križ bodi naša častna zastava na poti za Jezusom. Pri tem naj se zavedajo, da ni cilj njihovega življenja pozemsko božje kraljestvo Starega zakona, ki ni stalno, ki je minljivo, marveč nebeški in nemin¬ ljivi Jeruzalem, ki nas čaka v srečni prihodnjo- sti. Zato naj verniki po Kristusu neprenehoma darujejo duhovno hvalno daritev, s tem, da molijo Boga in ga časte. Tako molitev imenuje apostol sad ustnic, ki časte božje ime , Pri tem naj pa ne pozabijo zvrševati ljubezni do bližnjega. Takole pravi apostol: Dobrodelnosti in miloščin pa ne pozabite, taki darovi so namreč Bogu všeč. Kakor je pobožna molitev duhovna daritev, tako spada med daritve tudi krščanska dobrodelnost. Poudar¬ jal jo je že začetkom tega odstavka; z ozirom Da veliko revščino med palestinskimi kristjani ponavlja svoj opomin še enkrat na tem mestu. 3. Predstojniki. Poleg naštetih kreposti je pa potrebna tudi ubogljivost in pokorščina do Predstojnikov. V dobrodelnosti se kaže ljubezen do revežev, v pokorščini pa ljubezen do predstoj¬ nikov. Prej je obudil apostol spomin na umrle Predstojnike svojih bralcev, zdaj jim slika dolž¬ nosti, ki jih imajo do živih. Pravi jim: Ubogajte svoje predstojnike in bodite jim podložni, oni nam- r eč bede, ker bodo dajali odgovor za vase duše, da bodo to veseli storili, in ne zdihovaje; to bi namreč ne bilo. dobro za vas. Pastirska služba je bila v takih nevarnih časih silno težka. Diakoni, duliov- hiki in škofje so imeli prestajati največje nevarnosti zase; vrh tega so morali čuvati svoje vernike vseh raznovrstnih napadov, skrbeti, da niso one- magali v veri, svariti jih, kadar so opazili kaj slabega med njimi. Truditi so se morali takorekoč noč in dan, saj so vedeli, da bodo morali dajati pred Bogom odgovor za duše svojih ovčic. Treba je. da predstojniki zvršujejo svojo službo z ve¬ seljem, ne pa vzdihovaje. Z veseljem jo bodo pa zvrševali samo, če jim bodo verniki pokorni. Ne¬ ubogljivost uniči vso pastirsko skrb in ljubezen. Tožbe predstojnikov bi bile zelo slabo znamenje za kristjane. Ta opomin je veljal v prvi vrsti kristjanom, toda iz njega se pa tudi bere nežni nauk za predstojnike same. Besede sv. Pavla o predstojnikih veljajo za vse čase; zlasti se pa moramo ravnati po njih sedaj, ko se vera in Cerkev tako strastno na¬ padata, in ko ima duhovska služba prestajati toliko zaničevanja in krivičnega obrekovanja. Najboljša tolažba za skrbnega duhovnika je pač le zvestoba in zaupnost njegovih vernikov. Vdanost in ubogljivost krščanskega ljudstva razveseli nje¬ govo srce, da ne omaga pod udarci nasprotnikov. 4. Sklepna prošnja In blagoslov. Proti koncu svojega pisma prosi sv. Pavel, kakor v drugih pismih, naj njegovi bralci molijo zanj. 1 Apostol je sicer prepričan, da ima čisto vest in trdno voljo lepo živeti. S to opazko hoče brez dvojbe udariti svoje sovražnike, ki so med judov¬ skimi kristjani napadali in obrekovali njegovo osebo in njegov nauk; potem pa pravi: Tembolj vas pa prosim , da molite zame. da bi vam bil kmalu vrnjen. Pisano je to v Rimu, ali vsaj še v Italiji, ko je bil že Pavel rešen iz ječe, leta 63. Iz sklepnih besedi vemo, da čaka samo še Timo¬ teja, in potem se odpravi na pot. O Timoteju pravi, da je oproščen. Iz tega vidimo, da je bil Timotej takrat v tisti deželi, kjer apostol, in da je bil malo prej rešen iz ječe. O tem Timotejevem jetništvu ne vemo drugega nič. Pavel ima še dolgo pot, preden bi mogel obiskati Jeruzalem, ker misli na Špansko. Zato pa prosi, naj molijo zanj, da bi se vse to, kar namerava, srečno zvršilo. Na to jih blagoslovi, Boga kliče na pomoč za svoje bralce. Bog je od mrtvih nazaj pripeljal velikega ovčjega pastirja v krvi večne zaveze. Veliki pastir božjih ovac je dal življenje za nje, Bog ga je obudil od mrtvil). Zato, ker je prelil svojo kri in ž njo ustanovil Novo zavezo, je izkazal, da je veliki 1 Rim. 15, 30; Ef. 6, 19; Kol. 4, 3; I. Tes. 3, 1. II. Kor. 1, 11. 1040 Sklepna prošnja in blagoslov. pastir svetih ovac. Bog, ki je obudil Jezusa, naj pripravi Hebrejce za vse dobro, in naj dovrši, da bodo tudi v resnici prav živeli. Kdor hoče dobro delati, se imenuje sposoben ali pripravljen za dobro delo; ko torej Bog s svojo milostjo nagne voljo, jo usposobi ali pripravi za dobro delo. Bog pa tudi da pri zvrševanju dobrih del dejansko božjo milost. Vse to želi, naj bi prejeli tudi Hebrejci. Apostol pravi prav na koncu: Prosim vas bratje, poslušajte te tolažilne besede; Jcaj na kratko sem vam namreč pisal. Pismo je res glede na svojo vsebino zelo stisneno in kratko. Svoje misli bi bil apostol lahko mnogo obširnejše razvil. Na zadnje še pozdravlja vse duhovske predstojnike svojih bralcev, in sporoča pozdrave od bratov iz Italije. Iz tega se sme torej z gotovostjo skle¬ pati, da je bilo pismo Hebrejcem spisano v Italiji. S pismom Hebrejcem smo razložili Pavlova pisma do 1. 63. Odkar je prijel za pero, da je Soluncem pisal dve pisemci v poduk, pa do takrat, ko se je iz jetništva rešen zopet napravljal na misionsko pot in se pri ti priliki v prelepem pismu obrnil do svojih rojakov v Sveti deželi, je preteklo nekaj let. Pavlova vnema pa ni pre¬ nehala, marveč je vedno rastla in ž njo se je tudi njegova čudovita ljubezen do Jezusa razžarjala v vedno bujnejši svetlobi. Kristusov vnebohod. PIT Priporočamo v naročevanje in so dobiti še vsi snopiči Dr. Fr. Lampe - dr. Jan. Ev. Krek: Zgodbe sv. pisma. S podobami. L, 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 11., 12., 13., 14., 15., 16. in 17. snopič, vsaki po 50 vin. za ude, 80 vin. za neude in knjigarje. Celi I. del: Stari zakon (9 snopičev), trdo vezan K 10*50 za ude, K 14*40 za neude in knjigarje. Krasno izdelane, trpežne platnice za I. del „Zgodb sv. pisma “ veljajo v pol usnji 3 K, vezanje z rdečo obrezo posebej 3 K, vkup torej 6 K; popolnoma v šagrenu (usnji) in lepo pozlačene platnice veljajo 6 K, vezanje z rdečo obrezo posebej 4 K, vkup torej 10 K. Naročila na stare knjige (glej cenik knjigam v Koledarju) naj se naslovljajo naravnost na tiskarno Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Pošiljatve in naročila, ki se tičejo vezanja knjig, naj se pa naslovljajo izključljivo na ime: Martin Brugger, knjigovez Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Slovencem prižel razlagati dr. Frančišek Lampe IS. snopič. Spisal dr. Janez Ev. Krek. in založila V Celovcu 1912. Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja. Ctiniii}liiiimi)limiHiiiiiiiiiiiililiiiiiiimiii obsojali Kristusa in preklinjali njegov nauk, češ, da zapeljuje ljudi k nepokorščini. Ravno tako se motijo sužnji, ki imajo krščanske gospo¬ darje, ako mislijo, da so vsled tega prosti svojih dolžnosti do njih. Bog ljubi verne gospodarje, zato jih morajo tudi sužnji ljubiti. Kot kristjani izka¬ zujejo dobrote svojim bližnjim, torej tudi sužnjem, vsled tega naj jim bodo sužnji hvaležni. Zopet tukaj vidimo, da sv. Pavel suženjstva ne odpravlja, marveč ga samo oblaži z duhom krščanske vere. r Ef. 5, 18. III. Končna navodila. 6, 3—21. Kdor pa drugače uči, in se ne ravna po zdravih besedah našega Gospoda Jezusa Kristusa in po nauku k pobož¬ nosti, je napuhnjen in nič ne razume, temveč boleha na sporih in prepirih z besedami, iz katerih izvira zavist, raz¬ prtija, preklinjanje, natolcevanje, ne¬ potrebne spletke med ljudmi, ki so po¬ pačenega srca, brez resnice, in ki mi¬ slijo, da je pobožnost dobičkarija. Res je pobožnost z zadovoljnostjo velik dobiček. Ničesar nismo namreč prinesli na svet; in jasno je, da tudi ničesar odnesti ne moremo. Če imamo hrano in obleko, bodimo s tem zado¬ voljni. Kdor pa hoče obogateti, pade v izkušnjavo in v veliko neumnih in škodljivih želj, ki potope človeka v po¬ gubo in pogin. Korenina vsega slabega je namreč pohlep po denarju; nekaj, ki so po njem hrepeneli, jih je namreč zašlo od vere in se zapletlo v velike nadloge. Ti pa, božji mož, ogiblji se tega! Hodi pa za pravico, pobožnostjo, vero, ljubeznijo, potrpežljivostjo, krotkostjo. Bojuj se v lepem boju vere; sezi po večnem življenju, ki si k njemu po¬ klican, in si izpovedal lepo prepričanje pred mnogimi pričami. Naročam ti pred Bogom, ki vse oživlja, in pred Kristusom Jezusom, ki je izpričal pred Poncijem Pilatom lepo prepričanje, da ohrani zapoved brez madeža in brez napake do prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ga bo ob svojem času pokazal blaženi in edini vladar, Kralj nad kralji, in Go¬ spod nad tistimi, kateri gospodujejo, ki ima edini nezmotnost, in ki prebiva v nedostopni svetlobi, ki ga nihče iz¬ med ljudi še ni videl, pa tudi videti ne more. Njemu bodi čast in večno vladarstvo! Amen. Bogatinom na sedanjem svetu na¬ ročaj, naj se ne prevzamejo, in naj ne zaupajo v negotovo bogastvo, marveč v živega Boga, ki nam deli za uživanje 1056 I. Tim. 17—21. Pohlep po denarju — korenina slabega. vsega dovolj, naj dobro delajo, naj bo¬ gate v dobrih delih, naj bodo radodarni, podeljivi, naj si zbirajo zaklade za dober temelj za prihodnjost, da dose¬ žejo pravo življenje. Timotej, ohrani, kar ti je izročenega in ogiblji se praznih posvetnih govoric in prepirov tiste vede, ki se po krivem tako imenuje, ki so se nekateri šteli k nji, pa so odpadli od vere. Milost bodi s teboj! Amen. Razlaga. I. Nesebičnost. V docela skvarjenem efeškem mestu je mogel Timotej svojo težko dolžnost izpolnjevati samo, če ni dal nobene, niti najmanjše prilike za kako očitanje. Zlasti mu je bilo treba popolne nesebičnosti. Bojevati se je moral proti judovskim posebnežem, ki so željno hrepeneli po dobičku. Zato ga opominja Pavel, naj se varuje vsake sence lakomnosti. O nasprot¬ nikih krščanske resnice, s katerimi se je moral Timotej bojevati, pravi, da imajo pobožnost za dobičkarijo; svoje prazne prepire, svoje bajke razlagajo za denar. To ni zdravo, taki ljudje so duševno bolni. Pobožnost je res velik dobiček, ker je zvezana z zadovoljnostjo; pobožen človek je namreč z malim zadovoljen in ne potrebuje veliko. Zadovoljnost je pravzaprav bogastvo; pobožnost uči namreč kristjana, da so posvetne reči nekaj postranskega za človeka, ki ne spadajo k nje¬ govemu bistvu. Na svet ni nihče ničesar prinesel in tudi s seboj na drugi svet ničesar ne odnese. Zavoljo tega je nespametno misliti samo na to, kako bi namnožil svoje premoženje. Kristjan mora biti zadovoljen, če ima toliko, kolikor potrebuje, da si ohrani svoje življenje; hrane in obleke mu je treba; če je ima, je s tem zadovoljen. Gorje pa tistim, kateri mislijo, da je naloga njihovega življenja obogateti. Kdor hoče obogateti, pade v izkušnjavo in v veliko neumnih in škodljivih želj, ki potope človeka v pogubo in pogin. Tak človek se ne ustraši tudi umazanih pripomočkov, da do¬ seže svoj namen; bližnjega oškoduje, ogoljufa, kjer more; trd in neusmiljen je, obenem pa zase ve¬ likokrat razudan; pri tem zanemarja molitev in božjo službo in se tako pogubi. Zato vzklikuje apostol: Korenina vsega slabega je pohlep po de¬ narju. V Sirahovih bukvah beremo, da je začetek vsega greha napuh; to je izkazano iz greha angelov in prvih starišev. Sv, Pavel ne govori tukaj o izviru, o začetku greha, marveč o korenini vsega slabega. Pohlep po denarju je za človeka najbolj nevaren. Človek je iz duše in telesa; greh duše je napuh, greh telesa nezmernost in nečistost, greh telesa in duše obenem je pa lakomnost. Pri tem grehu sodelujeta duša in telo. Zveza med stvarmi, ki jih človek ima v svoji lasti, in med njim je duševna. Moja last je to, čemur sem jaz prvi in poglavitni namen. To razmerje je nekaj duševnega, stvari so pa telesne in namenjene za telesno rabo, torej prijajo telesu. S tem, da imam posvetne stvari v svoji lasti, je torej zadoščeno moji duši in mojemu telesu. Ker se potemtakem lakomnost tiče celega človeka, duše in telesa, zato je izmed vseh strasti najbolj nevarna. Greh duše-napuh je večji, greh telesa-nečistost in ne¬ zmernost je ostudnejša, toda greh telesa in duše lakomnost je nevarnejša. Sv. Pavel pa ne pravi lakomnost, ampak pohlep po denarju. Ta pohlep je najnevarnejša oblika lakomnosti zato, ker nima nobenih mej. Želja po posameznih rečeh je namreč vedno ome¬ jena. Ne morem si želeti neizmernega števila hiš, ali obleke, ali zemljišča; tu more iti moje hrepenenje samo do neke gotove meje. Če si pa želim denarja, pa nimam nobenih mej; nobeno število ni tako visoko, da bi si lakomen človek ne želel še več. V tem smislu je torej beseda sv. Pavla za vse čase globoko resnična. On se sklicuje tudi na zgled, trdeč, da so nekateri vsled pohlepa po denarju odpadli od vere; morda misli pri tem na izdajalca Juda Iškarjota. 2. Neomadeževano življenje. Apostol uči v tem odstavku Timoteja, kako naj se ravno nasprotno obnaša, kakor se obnašajo tisti, katere je prej opisal. Imenuje ga božjega moža, ker je bil po svoji službi Bogu posvečen služabnik. Opominja ga, naj bo pravičen, ter naj vsakemu da, kar je njegovega, naj bo pobožen, veren, naj z ljubeznijo išče blagra za druge, naj bo potrpež¬ ljiv in krotak, ki ga naj hudobija in sovraštvo nikoli ne vznemirita. Njegovo življenje primerja tekmovalnemu boju. To podobo poznamo že iz drugih Pavlovih pisem . 1 Pravi mu: Bojuj se v lepem boju vere; samo veren človek se more ude¬ ležiti lepega boja, kateremu je obljubljeno darilo večnega življenja. Zopet ga spominja na njegovo škofovsko posvečenje, ko je izpovedal lepo p re ' 1 I. Kor. 9, 24 nasl.; Pil. 3. 12. Bogatini. Versko izročilo. 1057 pričanje pred mnogimi pričami. Iz tega vidimo, da se je veroizpoved zahtevala že v Pavlovih časih tudi pred posvečenjem, kakor seveda tudi pri krstu in morda pri drugih zakramentih. Ta navada velja še danes; pri krstu botri molijo vero namestu otroka krščenca. Pred prvim ob¬ hajilom izpovedo obhajanci javno svojo vero, tudi pri mašniškem in škofovskem posvečenju se zahteva javna veroizpoved, prav tako, kakor takrat, ko je Timotej v pričo mašniškega zbora in efeških vernikov pred svojim škofovskim posvečenjem očitno izpovedal svojo vero. Na to mu naroča apostol, naj ohrani zapoved brez madeža. Zapoved pomenja tukaj brez dvojbe krščansko vero. Iznova mu veleva, naj z vsemi silami skrbi, da bo ohranil verski nauk tako, kakor ga je prejel. Pri tem ga slovesno spominja na Boga in na Kristusa, o katerem pravi, da je izpričal pred Poncijem Pilatom lepo prepričanje. S tem hoče reči, daje Kristus s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo izkazal, da je od prerokov na¬ povedani Odrešenik in pravi božji Sin. Ponciju Pilatu je to brez ovinkov tudi z besedo zatrdil. Pri tej priliki zopet vidimo, da je Pavel mislil, da se bo morda drugi prihod Gospodov kmalu zvršil, in da ga utegne celo Timotej dočakati. Na koncu pa v nepopisno lepih besedah slavi neskončno vzvišeno božjo moč. 3. Bogatini. V tem odstavku uči apostol Timoteja, kako naj opominja bogatine. Zlasti jim je treba poudarjati, naj se ne prevzamejo, saj je neovržena resnica, da so bogati ljudje le preradi oholi do drugih. Bogatini naj tudi ne stavijo vsega svojega upanja v bogastvo, zavedajo naj se, da je to negotovo; premoženje pride in mine, zato naj ne mislijo, da imajo v bogastvu že vse, marveč naj pomnijo, da je edino zanesljivo upanje v Boga, kateri v svoji vsegamogočnosti more vsakemu dati, česar mu je treba. Bogatin naj dobro dela, bogati naj v dobrih delih. To mu bo pomagalo, to bo imelo vrednost za drugi svet. Na ta način si bo postavil temelj za srečno pri- hodnjost. S tem izreka sv. Pavel ravno tisto misel, ki jo je povedal Gospod: Delajte si prijatelje s krivičnim bogastvom, da vas sprejmejo v večno pre¬ bivališče . 1 Potemtakem vidimo, da opominja Pavel bogatine pred vsem, naj zato, ker imajo več pre¬ moženja, tudi tem vspešnejše izkazujejo dela usmi¬ ljenja svojim bližnjim. Bogastva torej ne zameta, ne obsoja, zahteva pa od kristjanov, da svoje bogastvo rabijo v smislu ljubezni do bližnjega. 4. Izročilo. Na koncu svojega pisma ogo¬ varja Pavel Timoteja s prisrčnimi besedami: Timotej, ohrani, kar ti je izročenega in ogiblji se praznih, posvetnih govoric in prepirov tiste vede, ki se po krivem tako imenuje, ki so se nekateri šteli k nji, pa so odpadli od vere. S temi bese¬ dami ga opominja, naj tisti evangelij, ki ga je slišal od njega, vestno in natančno drži. Kar je Pavel pridigoval v Mali Aziji, na Grškem, v Rimu, na Španskem, to je naučil tudi svojega ljubljenega Timoteja in to naj Timotej ohrani neskaljeno in neizpremenjeno. Jasno se vidi iz teh besedi, kako se v cerkvi ohranja Kristusova vera. Kar so sprejeli apostoli od Zveličarja, so z ustnimi nauki izročili svojim naslednikom. Škof za škofom ohranja in vzdržuje to, kar je prejel. Kakor je Timotej vestno držal, česar se je naučil od Pavla, kar mu je bilo izročenega od njegovega apostolskega učitelja, tako tudi dandanes katoliški škofje to ohranjajo, kar so prejeli od svojih prednikov. Vera ostane na ta način vedno neizpremenjena; svet se menja, zunanje razmere v cerkvi se iz- preminjajo, vera pa ostane in se po skrbi od Boga postavljenih božjih namestnikov ohranja čista od roda do roda. Vsi škofje imajo vsak ob svojem času tudi svoje verske nasprotnike, proti katerim morajo ohranjati versko resnico. Tndi Timotej jih je imel, kakor smo jih že opisali. Bili so to kakor vemo, pred vsem judovski praznoverci, ki so zanašali nepotrebne prepire med kristjane, in povzdigovali pomen raznih judovskih bajk. Šteli so se, da so učeni, prisvajali so si, da imajo vedo. Apostol pa pravi, da jo po krivem tako imenujejo, da to ni nobena veda, marveč grda zmota, ki vodi k od¬ padu od vere. Prava veda je edino le spoznanje krščanskih resnic. Kristjan si ohrani pravo versko vedo samo tedaj, če se drži tega, kar je izroče¬ nega od apostolov, in kar mu katoliška cerkev kot sveto apostolsko izročilo veleva verovati. 1 Luk. 16, 9. Zgodbe IX., str. 396. Zgodbe II. 67 1058 Pismo Titu. Uvod v pismo Titu. Kreta, danes Kandija, je eden največjih in najbogatejših otokov Sredozemskega morja; zlasti vina in žita se na njem veliko pridela. Leta 67 pred Kristusom so si Rimci Kreto podvrgli. Ko so se pod cesarjem Avgustom določevale meje rimskih pokrajin, so Kreto priklopili Libiji. Že poganski pisatelji so prebivalce tega otoka slabo opisavali; pravijo, da so bili leni, razkošni, lažnivi, siloviti in veliki pijanci. Iz Dejanja apostolov vemo, da so bili binkoštne praznike tudi Judje iz Krete v Jeruzalemu. 1 Verjetno je, da se je že takrat krščanstvo zaneslo na ta otok. Pavel sam je prišel na Kreto prvič, ko se je kot jetnik peljal v Rim. 2 Toda takrat pač ni mogel mnogo storiti, da bi razširil evangelij. Kasneje in sicer potem, ko se je že povrnil s svojega španskega misijonskega pota, je s Titom vred zopet obiskal ta otok in tam delj časa zvrševal apostolsko službo. Preden je odšel, je postavil Tita za škofa, skoraj gotovo v glavnem mestu Gortini. Krščan¬ stvo se je na tem otoku lepo razcvitalo; tekom časa je nastalo 11 škofij, ki so bile odvisne od 1 Dej. ap. 2, H. 2 Dej. ap. 27, 8. gortinskega nadškofa. Vsled svoje zveze z vzhod- njim cesarstvom in svoje odvisnosti od Carigrada je tudi Kreta izgubila v srednjem veku zvezo z Rimom in postala razkolna. Odkar so Turki leta 1699 osvojili ta otok, so katoličani takorekoč izginili z njega. Sedaj šteje otok 300.000 prebi¬ valcev, med katerimi jih ni več nego 1000 kato¬ ličanov, ki imajo šele od leta 1874 zopet svojega škofa, čigar sedež je v obrežnem mestu Kaneji. Po odhodu s Krete jeseni leta 65 napiše Pavel v Korintu ali pa v Macedoniji, morda v Filipih, pismo svojemu ljubemu učencu Titu, ki ga mu pošlje po prijatelju Zenu in Apolu. Pismo delimo v tri odstavke, ki odgovarjajo trem poglavjem tega pisma. V prvem daje apo¬ stol Titu navodila, kako naj izbira in nastavlja duhovne predstojnike, ki naj skrbno čuvajo pravo vero, in jo branijo proti vsem krivovercem. V drugem odstavku naroča apostol, kako naj Tit skrbi za posamezne stanove v svoji škofiji, da bodo živeli, kakor se kristjanom spodobi. Tretji odstavek pa obsega opomine, kako naj se kristjani obnašajo do poganske gosposke in do drugih ljudi. Zaobljubni oltar na mestu rojstva Marijinem v cerkvi sv. Ane. Tit. 1, 1—4. Razlaga uvoda. Tit. 1, 5 — 8. 1059 Pismo JPitii. Uvod. 1, 1-4. Pavel, božji služabnik in apostol Jezusa Kristusa glede na vero božjih izvoljencev in na spoznanje resnice, ki je združena s pobožnostjo, na te¬ melju upanja večnega življenja, katero je Bog, ki ne laže, obljubil pred dav¬ nimi časi, ob svojem času pa razodel svojo besedo po oznanjevanju, ki je bilo izročeno meni po povelju Boga, našega Zveličarja, Titu, ljubemu sinku po skupni veri: Milost in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega Gospoda! Razlaga. Pavlovo apostolstvo. V nobenem pismu nima Pavel tako dolgega uvoda, kakor v tem. Vzrok za to je lahko najti. Tit je imel kot škof na Kreti silno velike težave. Tako kakor drugod so tudi tam hoteli Judje krščansko vero prekva- siti z judovstvom in so na vso moč tiščali med kristjane svoje posebnosti. To je bilo seveda za pravo cerkveno življenje nevarno, ker so se do- tičniki jako malo ozirali na cerkvene predstojnike, in s tem rušili potrebno edinost in slogo. Apostol hoče dati Titu že takoj uvodoma močno orožje v roke. Zato v krepkih besedah opisuje svojo oblast in dokazuje, da je od Boga postavljen apostol. Tit naj torej proti svojim nasprotnikom poudarja, da se ravna v boju proti njim po navodilih Kristu¬ sovega apostola Pavla in naj svoje besede pod¬ pira s Pavlovo oblastjo. Pismu je hotel dati Pavel popolnoma uraden značaj. V njem ne piše kot očetovski prijatelj duhovnemu sinu, marveč kot apostol, ki ima pra¬ vico in dolžnost nadzirati pastirsko delovanje svojega učenca. Imenuje se uvodoma božjega služabnika, kakor drugod služabnika Jezusa Kristusa . 1 Sv. Pavel se sploh nikdar ne veže na kake besede, prosto teče njegov govor, svobodno si izbira zdaj ta, zdaj drug naslov, kakor mu ravno veleva srce. Smisel njegovega pozdrava je tale: Jaz Pavel 1 Primeri Rim 1, 1; Pil. 1, 1. sem poslan za apostola, zato, da razširjam vero med tiste, ki jih je Bog poklical v svojo Cerkev, in da jih učim resnice, in sicer tiste resnice, ka¬ tera je združena s pobožnostjo. Že s temi bese¬ dami se dotakne krivovercev, kateri so tudi učili raznovrstne reči, toda to kar so učili, je rodilo prepire, mržnjo do cerkvenih predstojnikov in nravno propalost. Kdor se drži zdravega nauka, tak pa napreduje v krepostih in se vadi v pobož¬ nosti. S spoznanjem resnice je zvezano tudi upanje večnega življenja. Bog je od davnih časov sem napovedal večno življenje. Že prvim staršem v raju je obljubil odrešenika, in s tem tudi zveli¬ čanje. Zdaj je pa po Kristusu razodel pot, po kateri se pride do večnega življenja. In to, kar je razodel, oznanjuje Pavel, in sicer po povelju Boga, našega Zveličarja. Na poti v Damask mu je vstali Zveličar ukazal in naložil to službo. Kar dela, dela torej po božjem povelju, saj po¬ znamo njegovo besedo: Gorje mi, ko bi ne ozna¬ njal evangelija D Iz tega pa tudi sledi, da se Bogu ustavlja, kdor Pavla ne posluša. Tita imenuje Pavel ljubega sinka po skupni veri. Skoraj gotovo je bil Tit rojen v Antiohiji in sicer kot pogan. Nekateri pravijo, da je bil Lukov sorodnik, toda o tem ni nič gotovega. O njem vemo, da je leta 44—45 spremljal Pavla, in šel z njim v Jeruzalem. 2 I. Naročila o duhovnih predstoj¬ nikih. 1, 5-16. Zato sem te pustil na Kreti, da po¬ praviš, kar je pomanjkljivega, in na¬ staviš po mestih mašnike, kakor sem ti naročil; take, ki so brez napake, samo ene žene možje, ki imajo verne otroke, ki niso na glasu razuzdanosti, ali nepokorni. Škof mora biti namreč brez pregrehe kot božji oskrbnik, ne prevzeten, ne jezav, ne vinu udan, ne surov, ne pohlepen po grdem dobičku, marveč gostoljuben, dobrotljiv, trezen, pravičen, svet, zdržen, držeč se za- 1 I. Kor. 9, 16. 2 Gal. 2, 1. 67* 1060 Tit. 1, 9—12. Škofje in mašniki. Judovski nepokorneži. nesljive besede po nauku, da more opominjati s pravim podukom in za¬ vrniti nasprotnike. Mnogo jih je namreč nepokornih, praznih blebetačev in sleparjev, zlasti izmed Judov. Takim je treba zamašiti usta, ko cele hiše narobe prevračajo in uče, kar se ne sme, zavoljo uma¬ zanega dobička. Nekdo izmed njih, njihov lastni prerok, je rekel: „Krečani so vedno lažniki, grde zveri, leni tre¬ buhi.“ To izpričevalo je resnično. Zato jih ostro posvari, da bodo zdravi v veri, in da ne bodo poslušali judovskih bajk in človeških ukazov, ki se obra- čajo v od resnice. Čistim je vse čisto; ognušenim in nevernikom pa ni nič čistega, marveč njihovo srce in vest sta ognušena. Trdijo, da poznajo Boga, z besedami ga pa taje, ker so ostudni in neverni in niso sposobni za nobeno dobro delo. E a z 1 a g a. 1. Cevliveni predstojniki. Najprej naroča Pavel Titu, naj po mestih na Kreti na¬ stavi masnike. Iz njegovih besedi vidimo, da je že sam deloval na Kreti. Kdaj se je to zgodilo? Leta 60 se je pač nekoliko na svojem potu v Rim približal temu otoku, toda misionskega de¬ lovanja takrat ni prav nič razvil, tudi Tita ni bilo takrat pri njem, zato je popolnoma jasno, da je apostol s Titom prišel na Kreto, ko se je oproščen rimske ječe s Španskega vračal in ob¬ iskal Malo Azijo in Grško. Tita je postavil tam za škofa in mu naročil, kako naj zvršuje svojo pastirsko službo. Gotovo je pa kmalu zvedel, da ima njegov učenec silne težave; zato mu je pi¬ sal pismo, katero ravno razlagamo. Najprej naj poskrbi Tit za cerkvene pred¬ stojnike in naj pri tem pazi, kakšne lastnosti imajo tisti, katere namerava posvetiti za maš- nike. V tem oziru ponavlja apostol to, kar je pisal Timoteju, 1 samo da ne našteva vseh tistih svojstev, katera so v Timotejevem pismu, marveč le poglavitna. Tudi tukaj zahteva, da sme biti škof samo enkrat oženjen. Po besedilu se jasno vidi, da misli pri tem tudi na mašnike. Dokler ni bilo mogoče dobiti neoženjenih mož za duhov- sko službo, so pač morali jemati zakonske. Škofa imenuje Pavel božjega oskrbnika, ki v imenu bož¬ jem deli in oskrbuje darove, ki jih je Bog poda¬ ril svoji Cerkvi. Razloček med škofom in maš- nikom je iz Pavlovih besedi popolnoma razviden: Škof vodi cerkev, on je tudi vrhovni predstojnik mašnikom; držati se mora zanesljive besede po nauku, da more opominjati z zdravim poukom m zavrniti nasprotnike; to se pravi: držati se mora prave vere, ki izvira od apostolov. Le tako more zdrav nauk razširjati in zavračati nasprotnike. 2. Proti nepokorščini. Apostol doka¬ zuje, zakaj mora ravno na Kreti škof zavračati nasprotnike, ko pravi: Mnogo jih je namreč ne¬ pokornih, praznih blebetačev in sleparjev, zlasti izmed Judov. Iz teh besedi jasno vidimo, da so bili nasprotniki na Kreti taki, kakor v Efezu. Pečali so se z judovskimi izročili in s praznimi bajkami kvarili krščansko vero. Njihovo delova¬ nje je bilo zelo pogubno. Apostol pravi o njih, da prevračajo cele hiše narobe, da kale mir po krščanskih družinah, in sicer zavoljo umazanega dobička. Takim je treba zamašiti usta. Na te ljudi se sme obrniti beseda pesnika Epimenida, ki je v šestem stoletju pred Kr. živel na Kreti. Pavel ga imenuje preroka. Njegove besede slo- vejo: Krecani so vedni lažniki, grde zveri, leni trebuhi. V starem veku so splošno trdili, da jo laž na Kreti doma. Znana je bila prislovica: „Lažeš kakor bi bil Krečan“. Bili so tudi surovi in siloviti, zato jih primerja Epimenid grdim zverem; lene trebuhe jih imenuje, ker so bili vdani lenobi in razuzdanemu življenju. Apostol pravi, da so te pesnikove besede tudi ob njego¬ vem času resnične, in zato opominja Tita, naj z vso odločnostjo svari tamošnje kristjane, naj ostanejo trdni v veri. Judovski posebneži so učili razne puhle bajke, zraven so pa tudi trdili, da se morajo kristjani ravnati po judovskih ob¬ redih, in se torej ogibati nekaterih jedi ter oči¬ ščevati in umivati po judovskih šegah, zlasti gledč na Mojzesovo postavo o nečistih jedeh m pijačah. Z ozirom na to pravi Pavel: Čistim jo vse cisto. To se pravi: Kar je ustvarjenega člo¬ veku za uporabo, ne onečisti in ne omadežuje samo na sebi nikoli tistega, kateri je po veri in krstu očistil svoje srce. Ljudje, ki so pa zapU' stili čisto resnico, in ki so vdani grehu, ki imajo torej ognušeno srce in vest, pa sodijo, da so vsi taki, kakoršni so sami, in zavoljo tega iščejo pri' 1 Tim. 3, 2. nasl. Tit. 2, 1—15. Dolžnosti raznih stanov. 1061 like za napade proti drugim v postavi o nečistih jedeh. Ob vsaki priložnosti trdijo, da poznajo Boga, v resnici ga pa taji, ker v svojem življe¬ nju s svojo nevero in nepokorščino niso sposobni za nobeno dobro delo. II. Posamni stanovi. 2, 1-15. Ti pa govori, kar se spodobi zdra¬ vemu poduku: Starci naj bodo trezni, sramežljivi, razumni, zdravi v veri, v ljubezni, v potrpežljivosti. Ravno tako naj se vedejo stare žene, kakor se svetim spodobi, ne obrekljive, ne vdane obilnemu vinu; dobro naj uče, da se navadijo mlade žene ljubezni do svo¬ jih mož, ljubezni do svojih otrok, da bodo pametne, čiste, trezne, skrbne gospodinje, dobrotljive, podložne svo¬ jim možem, da se ne bo preklinjala božja beseda. Mlajše može ravno tako opominjaj, naj bodo trezni. V vseh rečeh pa izkaži samega sebe za zgled dobrih del: v poduku, v dostojnosti, v resnosti; nauk bodi zdrav, neoporečen, da bo nasprotnika sram, ker ne bo imel nič hudega po¬ vedati o nas. Sužnje opominjaj, naj bodo pod¬ ložni svojim gospodarjem, v vseh rečeh prikupni, brez ugovarjanja, naj ne iz¬ mikajo, marveč naj v vsem izkazujejo pravo zvestobo, da bodo v vseh rečeh v čast nauku Boga, našega Zveličarja. Prikazala se je namreč milost Boga, našega Zveličarja, vsem ljudem, ki nas uči, da se odpovejmo hudobiji in po¬ svetnim željam, in naj trezno, pravično in bogaboječe živimo na tem svetu, čakajoč blaženega upanja in slavnega prihoda velikega Boga in našega Zve¬ ličarja Jezusa Kristusa, kateri je sa¬ mega sebe dal za nas, da bi nas rešil vse krivice, in zase očistil svoje izbrano ljudstvo, ki bi bilo goreče za dobra dela. Tako govori in opominjaj in svari z vsem poudarkom. Nihče naj te ne prezira. Razlaga. 1. Posamni stanovi. Pavel uči Tita, kako naj oznanja pravo pobožnost posamnim vrstam svojih vernikov. Uči naj tako, kakor je primerno njihovi starosti, spolu ali stanu. Zlasti naj skrbi, da se ne bo preklinjala božja beseda. Pogani in Judje so krščansko vero silno obre¬ kovali in ji podtikali razne pregrehe. Vsled tega želi Pavel, naj bi kristjani s pobožnim, vzornim življenjem izpodbili vsako priložnost takim na¬ padom. Najprej omenja starce, naj bodo trezni. Sv. Tomaž Akvinec dokazuje, da je nezmernost znamenje otročjega duha. Zato sv. Pavel tolikrat priporoča zmernost in treznost; možak, ki se tega ne drži, ne more biti značajen. Od starih žen zahteva, naj ne bodo obrekljive in ne vdane obil¬ nemu vinu. Obrekljivost je bila torej tudi na Kreti doma in kakor je videti, so se zlasti stare žene v tem oziru slabo izkazovale. Žene naj se rešijo sužnjosti pijanstva. V resnici je uživanje opojnih pijač podobno sužnjosti. Na Kreti so morale biti v tem oziru žalostne razmere. Tudi dandanes je Pavlov opomin splošno silno važen. Pijača drži ljudstvo kakor suženjska veriga. Sv. Hieronim piše v tem oziru ko razlaga pismo Timoteju takole: „Naj reče kdo, kar hoče, jaz govorim po svoji vesti; zavedam se, da mi je vedno škodovalo, kadar sem zdržnost v pijači prelomil in vedno koristilo, kadar sem jo obnovil.“ Stare žene naj tudi skrbno uče mlajše v vseh tistih lastnostih, ki jih mora imeti dobra žena, mati in gospodinja. Mlajšim možem priporoča apostol zopet treznost. Tit naj bo sam v vseh rečeh svojim vernikom najlepši zgled, naj bo dostojen in resen, in naj tako živi, da mu ne bo mogel nihče ničesar očitati. Pavel mu pravi: Nauk bodi zdrav, neoporečen, da bo nasprotnika sram, ker ne bo imel nič hudega povedati o nas. To se pravi: Tako uči, da krivo¬ verci in judovski posebneži ne bodo mogli napa¬ dati mene in tebe, marveč, da se bo videlo, da oznanjaš samo čisto apostolsko vero. 0 sužnjih uči Pavel, kar smo že slišali v drugih pismih . 1 Silno bi bilo škodovalo evangeliju, ko bi bili krščanski sužnji postali uporni. Na¬ sprotno je pa gotovo razširjanje Kristusove vere zelo povspešila pokorščina in zvestoba krščanskih sužnjev. Zato naj bodo v vseh rečeh v čast nauku Boga našega Zveličarja. 1 I. Kor. 7, 21. nasl. Ef. 6, 5 — 9. Kol. 3, 22. nasl. Filem. 16. 1062 Odrešenik. Tit. 3, 1—11. Rimska gosposka. 2 . Kristusovo odrešenje. Zveličar je prinesel odrešenje vsem ljudem, torej tudi sužnjem. Tit naj skrbi v svoji pastirski službi za vse, ker se je Kristus za vse učlovečil. Prikazala se je namreč milost Boga, našega Zveličarja vsem ljudem. Kakor solnčna zarja predere nočno temo, tako je tudi Kristusova milost razsvetila noč neved¬ nosti in greha. Ta milost nas uči in vzgaja; mi smo takorekoč njeni otroci. V cerkvi zvemo njene nauke, tam dobimo v zakramentih pripomočkov, da jih izpolnjujemo. Namen te vzgoje je pobožno življenje, v katerem čakamo svojega večnega zveličanja. Ko končamo to življenje, se nam pri¬ kaže veliki Bog in naš Zveličar Kristus. Ob tej priliki opozarja Pavel, kakor večkrat v svojih pismih, 1 neskončno ljubezen, ki se kaže v Kristusovem odrešenju, ko je samega sebe dal za nas, da bi nas rešil vse krivice. Še enkrat opominja Tita, naj krepko, pogumno, odločno, z vsem poudarkom uči in svari po njegovih navo¬ dilih. Zaveda naj se, da ne dela tega v lastnem imenu, marveč kot služabnik Kristusa in njegove Cerkve. Na koncu pa pravi: Nihče naj te ne pre¬ zira. To .se pravi: Verniki naj se zavedajo, da zvršuješ svojo službo kot božji namestnik in naj zato tudi spoštljivo in ubogljivo sprejemajo tvoje besede. III. Posvetna gosposka, krivo¬ verci. 3; 1—11. Opominjaj jih, naj bodo poglavar¬ jem in gosposki podložni, pokorni, pri¬ pravljeni za vsako dobro delo; nikogar naj ne preklinjajo, naj ne bodo pre¬ pirljivi, marveč pohlevni, in naj izka¬ zujejo vso krotkost vsem ljudem. Tudi mi smo bili namreč svoj čas nespa¬ metni, neverni, v zmotah, v službi na¬ sprotnih želja in slasti, tja v en dan živeč v hudobnosti in zavisti, sami vredni sovraštva in med seboj v so¬ vraštvu. Ko se je pa prikazala do¬ brota in ljubezen Boga, našega Zveli¬ čarja, nas je rešil, ne zavoljo naših pravičnih del, marveč vsled svojega usmiljenja, po prerodilni in prenovilni 1 Primeri Gal. 3, 20. kopeli svetega Duha, ki ga je obilo razlil nad nas po Jezusu Kristusu, na¬ šem Odrešeniku, da bi po njegovi mi¬ losti opravičeni postali dediči po upanju večnega življenja. Resnična je beseda: in hočem, da to krepko potrdiš, naj si prizadevajo zvrševati dobra dela, kateri verujejo v Boga. To je dobro in ljudem koristno. Neumnih preiskav in rodopisov in pre¬ pirov in sporov o postavi se pa izogiblji, brez koristi so namreč in prazne. Kri¬ vovernega človeka posvari enkrat, ali dvakrat in potem se ga ogiblji, saj veš, da je tak popačen, in da greši, ko prav¬ zaprav samega sebe obsoja. Razlaga. Gosposka in nasprotniki. V tem od¬ stavku uči Pavel ob kratkem, kako naj se verniki obnašajo do poganske gosposke in do nekristjanov sploh. O gosposki pravi, da so ji kristjani dolžni pokorščino. Pri tej priliki naj omenjamo, da je imelo to pogostno opominjevanje k pokorščini do gosposke važen vzrok. Mlado krščanstvo je izšlo iz judovskega ljudstva, Galilejci so ga razširjali- Zato se ni čuditi, da so Rimljani vedno sumili, da je tudi krščanstvo, tako kakor judovstvo, rimski državi nevarno. Dobro so vedeli, da duh upornosti pri Judih ni izumrl, in to kar so očitali Judom, so prenašali tudi na kristjane. Ravno ob tem času se je pa vsak upor proti državi silno strogo kaznoval, zločin proti cesarskemu veličastvu je zadela smrtna kazen. Cesar in njegovi višji urad¬ niki so se velikokrat zelo krivično obnašali, živeli so nenravno in niso se zbali pred najkrutejšimi silovitostmi, kadar jim je kazalo; zato je bilo popolnoma umljivo, da so se kristjani nad rimsko gosposko izpodtikali. Vsled tega pa ravno Pavel opominja tolikokrat, naj bodo gosposki podložni, da ne bodo s svojim obnašanjem dali nobene pri¬ ložnosti za preganjanje kristjanov. Krščanska cerkev je od začetka učila vernike, naj bodo mirni in udani državljani; tega ni opustila niti potem, ko je rimska država z najkrutejšimi sredstvi začela preganjati krščanstvo. Pavel pravi, na] bodo verniki pripravljeni glede na gosposko za vsako dobro delo, to se pravi, naj vedno, kadar se gre za kako dobro reč, tudi brez ukaza pod¬ pirajo rimske urade. Nekristjani. Tit. 3, 12—15. Artema, Tihik, Zena, Apolo. 1063 Kako naj se obnašajo proti nekristjanom, opisuje nastopni odstavek. Kristjani naj nikogar ne preklinjajo, naj torej ne žalijo časti nobenega človeka. Neverniki so z največjo podlostjo lagali o kristjanih in netili sovraštvo proti njim. Po Pavlovem nauku naj kristjani delajo ravno nasprotno, nikar naj se z nikomur ne prepirajo, marveč pohlevni in krotki naj bodo do vseh, zavedajo naj se, da so bili sami pred svojim iz- preobrnjenjem ravno tako usmiljenja vredni in vsi polni raznih napak in grehov, kakor njihovi neverni nasprotniki. Sv. Pavel pravi v tem smislu: Tudi mi smo bili namreč svoj čas nespametni, ne¬ verni . . . samega sebe šteje tudi med nje, ker so bili Izraelci v tem oziru malo bolji od poganov. V živo opisuje, kako je življenje brez Kristusa udano samo telesnim željam in strastem, in kako vlada v njem samo sovraštvo. Ako se verniki ozro na svojo grešno sužnjost, potem morajo čutiti sočutje s tistimi, kateri še žive brez Kristusa; tembolj se jim pa omeči srce, če pomislijo, da se niso sami rešili iz grehov, marveč da jih je rešila samo božja ljubezen in njegovo usmiljenje. Kakor je Bog nam izkazal svojo milost, tako naj tudi mi v svoji ljubezni in prijaznosti kažemo sočutje z neverniki. Bog nas ni rešil zavoljo naših pravičnih del, marveč vsled svojega usmiljenja po prerodilni in prenovilni kopeli sv. Buha. Sv. krst je ta blagonosna kopel; po sv. krstu smo se takorekoč prenovili in prerodili v sv. Duhu, ko smo vstopili v Kri¬ stusovo cerkev. Zaslužil nam je pa to milost naš Odrešenik. S to milostjo smo postali opravičeni, to se pravi, božja milost nas je očistila grehov in nas je posvetila. S tem smo dobili nekako pravico na dedščino večnega življenja. Na koncu opominja Pavel Tita iznova, naj te njegove nauke krepko razširja med verniki. Vernike imenuje tiste, kateri verujejo v Boga; s tem hoče reči, da je prava vera v Boga mogoča samo v krščanstvu, katero uči, da je Bog naš Oče in božji Sin naš Zveličar. Te nauke naj Timotej vedno ponavlja, ogiblje naj se pa vsega, kar bi moglo krščansko resnico oslabiti ali po¬ kvariti, zlasti naj zavrača vse judovske posebnosti, neumne preiskave o judovskih izročilih, o rodo- pisih* in iz teh izvirajoče prepire. Posebej mu naroča, kako naj dela s krivoverci. Parkrat naj jih resno posvari in izkuša pripeljati na pravo 1 Glej ]I. Tim. 1, 4. pot, če pa ne ubogajo, naj se jih ogiblje. S tem, da krivoverec ne posluša škofa in se ne meni za njegovo svarilo, obsoja samega sebe in do¬ kazuje, da je popolnoma popačen. IV. Sklep. 3, 12—15. Ko pošljem Artema, ali Tihika k tebi, podvizaj se, da prideš k meni v Nikopolido, tam sem namreč sklenil prezimiti. Pismouka Zena in Apola pošlji naprej na pot in posikrbi, da jima ne bo ničesar manjkalo. Tudi drugi naši naj se nauče opravljati dobra dela za nujne potrebe, da ne bodo ne¬ rodovitni. Pozdravljajo te vsi, ki so pri meni. Pozdravi vse, ki nas lju¬ bijo v veri. Božja milost bodi z vami vsemi! Amen. K a z 1 a g a. Sklep. V zadnjih stavkih daje Pavel nekaj važnih naročil: Ko pošljem Artema ali Tihika k tebi, podvizaj se, da prideš k meni v Nikopolido, tam sem namreč sklenil prezimiti. Pismouka Zena in Apola pošlji naprej na pot in poskrbi, da jima ne bo ničesar manjkalo. 0 Artemu ne vemo nič gotovega, staro cer¬ kveno izročilo pripoveduje, da je umrl kot škof v Listri. Tihik je znan zvesti pomočnik Pavla, ki ga je leta 58 spremljal v Jeruzalem; 1 ko je bil Pavel prvič zaprt v Kirnu, je bil pri njem; od tam je nesel v Malo Azijo dve Pavlovi pismi. 2 Tudi ob drugem Pavlovem zaporu je bil v Rimu, od koder ga je poslal apostol v Efez. 8 Zena je moral biti rojen Jud, kateri se je pred svojim izpreobrnjenjem posebno pečal z judovskim bogoslovjem in je zato tudi kot kristjan ohranil ime pismouka. Apolo iz Aleksandrije je bil znan Pavlu od tretje mi- sionske poti. O njem beremo v Dejanju apostolov, 4 in v prvem pismu v Korint. 5 Apostol je temu učenemu in zgovornemu Aleksandrijcu vse zaupal. Verjetno je, daje Pavel judovskega učenjaka Zena in zgovornega Apola poslal na Kreto, da bi mu pomagala v boju proti judovskim posebnežem. 1 Dej. ap. 20, 4. 2 Ef. 6, 21; Kol. 4, 7. * n. Tim '4, 12. 4 Dej. ap. 18, 24. 6 I. Kor. 1, 12; 3, 4. nasl.; 16, 12. 1064 Nikopolida. Kakor je videti iz pisma, sta imela še druga pota in zato naroča Titu, naj jima preskrbi denarja in priporočilnih pisem za daljno pot. Ko je Pavel pisal Titu svoje pismo, je bil nekje na G-rškem; nameraval je od tam odriniti v Nikopolido in ondi počakati, da se zopet prične vožnja na morju. V tej dobi je hotel imeti poleg sebe Tita in morda še kaj drugih znancev. Da bi Kreta ne ostala brez vestnega cerkvenega vodstva, zato namerava poslati Pavel Ar tema ali Tihika tjakaj, da bi ga namestovala pri zvrše- vanju višje pastirske službe. Kakor vidimo iz drugega pisma Timoteju, je Tit skoraj gotovo naravnost iz Nikopolide po Pavlovem naročilu odšel v Dalmacijo na misionsko pot . 1 Potemtakem je imel njegov namestnik veliko in dalje časa delo na Kreti. Kdo je bil ta — Artema ali Tiliik? Iz drugega pisma Timoteju 3 vidimo tudi, da je bil Tihik nekaj časa s Pavlom v Rimu, in da ga je 1 II. Tim. 4, 10. 8 II. Tim. 4, 12. od tam poslal v Efez, gotovo zato, da bi Timoteja, ko odide v Rim, namestoval. Iz tega smemo skle¬ pati, da je Tita na Kreti namestoval Artema. Nikopolida, kjer misli prezimiti Pavel je mesto v Epiru, torej v bližini Dalmacije. Pismo Titu sta nesla, kakor se sme sklepati, na Kreto Zena in Apolo. Ko opomiDja Tita, naj poskrbi za nje¬ gova odposlanca, ki sta imela še druga pota, pristavlja tudi splošen nauk, naj kristjani sploh izkazujejo dobra dela za nujne potrebe. To se pravi, naj vselej, kadar pridejo kaki tuji misionarji, poskrbe zanje in jim dajo, česar potrebujejo. Ravno tako naj bodo gostoljubni do potujočih sobratov sploh. Na ta način bodo rodovitni, ker bodo de¬ ležni dobrih del vseh tistih, katere bodo podpirali. Ko sporoča pozdrave, ne imenuje imen, marveč samo pravi: Pozdravljajo te vsi, ki so pri meni, ker je mogel Tit imena dotičnikov zvedeti od Zena in Apola. S prisrčnim blagoslovom, naj božja milost spremlja vse kristjane na Kreti, završuje Pavel to pismo. Absalomov grob. Uvod v drugo pismo Timoteju. 1065 Drugo pismo Timoteju. Uvod. 1. <5as Ju namen. To pismo je spisano v pozni jeseni leta 66. Pavel je zopet v Rimu zaprt. Vrgli so ga v ječo zavoljo tega, ker je oznanjeval evangelij. Vsaj izprva je bilo obče¬ vanje z ujetim apostolom popolnoma pretrgano. Pavel je sam, ločen od vseh svojih prijateljev in znancev, vzdihoval v rimski ječi. Kasneje se je to nekoliko zboljšalo, posamezni njegovi učenci so zopet smeli k njemu, toda splošno je bil Pavel vendar zelo osamljen in ni imel nobenega upanja, da bi dosegel prostost. Za ta svet nima nobene nade več. Pred seboj že gleda svojo mučeni ško smrt; dobro ve, da je njegov tek že dokončan, in da ima edino upanje v tem, da ga bo Bog podpiral in ga v nebesih venčal s krono pravice. Veselo pa je, da je ob tem času v rimski cerkvi zopet vzkalilo veliko novih kristjanov, in da so celo na cesarskem dvoru že častili Kristusa. Pavel si v svoji otožnosti in duševni pobi¬ tosti zaželi po ljubljenem sinku Timoteju in zato mu napiše to drugo pismo, v katerem ga pri¬ srčno vabi, naj pride v Rim, da ga še enkrat vidi, in da ostane v njegovem obližju ob njego¬ vem najhujšem času in njegovi smrti. S tem va¬ bilom pa zveže Pavel v prelep šopek še celo vrsto opominov, kako naj Timotej po zgledu svojega učitelja stanovitno in požrtvovalno zvršuje svoj poklic. 2. Vsebina In razdelitev. Pismo de¬ limo v dva dela. V prvem delu (1, 3—2, 13) po¬ življa apostol Timoteja, naj brez strahu brani evangelij, in naj se ne zboji nobenega trpljenja za krščansko stvar. Zato ga uči, kako naj so¬ deluje z milostjo škofovskega posvečenja, in naj se spominja, čemu je položil Pavel roko na nje¬ govo glavo. Da bo lažje razvnel svojo gorečnost, naj premišlja, kako neizrekljivo nas je usmiljeni Bog ljubil v Kristusu. Ravna naj se po njego¬ vem zgledu, ki tudi trpi v svoji ječi. Lepo ga podučuje, kako naj bo dober duhovni pastir, ki naj se ne vstraši nobenega truda in boja in trpljenja v skrbi za božjo cerkev. Pri tem naj vedno upa na večno zveličanje, in naj iz Pavlovega zgleda zajema potrebnih moči. V drugem delu (2, 14—4, 22) opisuje apostol Timoteju, kako mu je treba zvestobe zlasti zato, ker je veliko praznih in škodljivih prepirov med kristjani. Judovski prenapeteži so namreč v Ti¬ motejevi škofiji delali zmede in se pričkali za kake prazne stvari iz Mojzesove postave, ter de¬ lali s tem raznovrstne predpise. Taki ljudje sicer ne morejo cerkve uničiti, toda nevarni so vendar¬ le; in zato jih je treba pobijati, ter se krepko, pa zraven ljubeznivo bojevati za resnico. Pri- hodnjost bo še bolj žalostna, nravna skvarjenost bo vedno večja. Timotej naj se zato drži resnice, kakor se je je naučil od svojega učitelja, in naj se pri tem spominja stisk in trpljenja, ki jih mora Pavel prestajati. Da bo mogel zvrševati svojo nalogo, naj zlasti prebira sv. pismo; potem bo lahko brez strahu oznanjeval božjo besedo. Na koncu poroča apostol, kako se mu v Rimu godi, in vabi Timoteja še enkrat, naj se podviza k njemu. S par pozdravi in z lepim blagoslovom završuje svoje pismo. 1066 II. Tim. 1, 1 — 18. Jetnik Pavel. Prvi del. Stanovitnost. 1, 1—2, 13. I. Pogani. 1, 1—18. Pavel, apostol Jezusa Kristusa po božji volji vsled obljube življenja v Kristusu Jezusu, Timoteju, preljubemu sinku: Milost, usmiljenje, mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega Go¬ spoda ! Hvaležen sem Bogu, kateremu s čisto vestjo služim od pradedov, ko se te neprenehoma spominjam v svojih molitvah noč in dan, hrepeneč te vi¬ deti, spominjajoč se tvojih solz, da bi se napolnil z veseljem; spominjam se tiste tvoje nehlinjene vere, ki je bila najprej v tvoji stari materi Loidi in v tvoji materi Evniki; prepričan sem pa, da je tudi v tebi. Zavoljotega te opominjam, da obu¬ diš iznova božjo milost, ki je v tebi po pokladi mojih rok. Bog nam namreč ni dal duha boječnosti, marveč moči in ljubezni in zatajevanja. Torej se nikar ne sramuj pričevanja o našem Gospodu, tudi ne mene, njegovega jet¬ nika, marveč trpi z menoj vred za evangelij po moči Boga, kateri nas je odrešil in poklical s svojim svetim po¬ klicem, ne po naših delih, temveč po svojem sklepu, in milosti, ki nam je bila dana v Kristusu Jezusu pred za¬ četkom sveta. Zdaj se je pa razodela po prihodu našega Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je uničil smrt in razkril življenje in nestrohljivost po evangeliju, ki sem jaz postavljen zanj za ozna¬ njevalca in apostola in učitelja poga¬ nom. Zavoljo njega tudi to trpim, toda ni me sram; saj vem, komu sem ve¬ roval, in sem prepričan, da more mojo zalogo ohraniti za tisti dan. Zdravih naukov se drži tako, kakor si jih od mene slišal v veri in ljubezni, katera je v Kristusu Jezusu. Ohrani dobro izročilo po svetem Duhu, ki prebiva v nas. To veš, da so se od¬ vrnili od mene vsi tisti iz Azije, h ka¬ terim spadata Figel in Hermogen. Go¬ spod daruj usmiljenje Oneziforovi hiši, ker me je večkrat poživil in se ni sramoval mojih verig, marveč me je, prišedši v Rim, skrbno iskal in našel. Naj mu podeli Gospod, da najde usmi¬ ljenje od Gospoda tisti dan. In koliko mi je v Efezu stregel, sam boljše veš. R a z 1 a g a. 1. Apostolova molitev. V uvodu želi apostol Timoteju v prisrčnem blagoslovu milosti, usmiljenja in miru; potem pa pričenja svoje pismo z izrazom hvaležnosti do Boga. Pomnimo, da je apostol, ko to piše, v Rimu vdrugič v ječi, in da nima nobenega upanja na rešitev. Jasno vidi pred seboj, da ga čaka mučeniška smrt. Boji se, da ne bi Timotej obupaval, da bi ga prevelika žalost zavoljo apostolove usode preveč ne potrla, zato diše njegovo pismo že takoj začetkom pogum in tolažbo. Lepe so njegove besede, v katerih zagotavlja ljubljenega učenca, kako moli zanj noč in dan, in kako hrepeni po njem. Spominja se njegovih solz, ki jih je Timotej pretakal, ko sta se ločila v Efezu. Spominja se Timotejeve stanovitne vere, pri tej priliki tudi omenja njegovo staro mater in mater; obe, stara mati Loida in mati Evnika sta se pokristjanili. Oče Timotejev je bil pogan; mati in stara mati sta bili pa iskreno pobožni. Pavel upa, da bo Timo¬ tej vedno posnemal njun zgled. 2. Apostolov zgled. Pavel pravi: Za- voljo tega te opominjam, da obudiš iznova božjo milost, ki je v tebi po poldadi mojih rok. 1 Opo¬ zarja ga torej na tisto milost, ki jo je prejel ob škofovem posvečenju. Ko mu je Pavel položil roke na glavo, mu je s tem dal tudi zagotovilo božje milosti pri zvrševanju njegovih dolžnosti. To milost, ki jo je takrat prejel, mora v sebi obuditi. Iz tega se vidi, da je sveti ogenj apo¬ stolske gorečnosti v Timoteju nekoliko pojemal, gotovo vsled silovitih težav, pa tudi vsled strahu 1 Primeri I. Tim. 4, 14. Pavlova zaloga. Figel in Hermogen. 1067 pred različnimi nevarnostmi. Timotej naj ta sveti ogenj iznova zapiha s premišljevanjem in spokornimi deli. Kakor je v zakramenta škofov¬ skega posvečenja prejel milost, s katero more krepko, pogumno, poln ljubezni in požrtvovalno zvrševati svojo dolžnost, tako naj tudi deluje; brez strahu naj bo. Nato pa pravi Pavel: Torej se nikar ne sramuj pričevati o našem Gospodu, tudi ne mene, njegovega jetnika. Ko je bil Pavel prvič ujet, je bilo znano po celem svetu, da mu očitajo samo oznanjevanje evangelija, in da je bil le žrtva judovskih spletk. Zdaj je pa zaprt kot hudodelec, očitajo mu raznovrstne zločine; med kristjani so se gotovo našli tudi taki, ki so trdili, da je Bog Pavla zapustil. Žalostna apostolova usoda je bila velika nevarnost, da se ne poloti kristjanov nezaupnost, in ne opeša njihova vnema za Kristusovo vero. Zato kliče Pavel Timoteju, naj se ga ne sramuje, češ, da je Gospodov jetnik, ki po Kristusovi volji trpi v svoji ječi. Da bi vnel Timoteja k pogumu in ga okrepil, da bi brez strahu spoznaval krščansko vero, mu slika božjo ljubezen in usmiljenje, ki se je pokazalo s tem, da ga je Bog poklical k veri in zveličanju. Iznova tukaj poudarja, da Bog kliče ljudi po svoji milosti, ne pa vsled njihovega zasluženja . 1 Bog je od vekomaj, pred začetkom sveta odločil svoje izvoljence. S Kristusovim učlovečenjem je pa svoj večni sklep razodel. Zveličar je uničil smrt in razkril življenje in nestrohljivost po evan¬ geliju. Uničil je duševno smrt, ker nas je odre¬ šil od greha, pa tudi telesno smrt, s svojim vsta¬ jenjem. Vsem, ki se ž njim z vero in ljubeznijo združijo, daje posvečujočo milost, ki je življenje naše duše. Duša pa posveti tudi telo, in ob vstajenju nam je zagotovljena tudi telesna ne¬ strohljivost. Vse to nas uči evangelij. Ta evan¬ gelij oznanja Pavel. Kristus ga je postavil, da je po celem svetu kot apostol narodov učil evan¬ geljske resnice. Zavoljo tega, ker je svoje dolž¬ nosti vestno zvrševal, je zapadel sovraštvu; in zavoljo tega trpi zdaj kot jetnik v ječi. Toda vkljub temu, da mora zavoljo evangelija trpeti, se ga ne sramuje. Temu pristavlja besede: Saj vem, komu sem veroval, in sem prepričan, da more mojo zalogo ohraniti za tisti dan. Pavlova zaloga so vsa 'dobra dela, vse njegovo trpljenje, vse pre¬ stane skrbi in težave, vse telesne bolečine, pa tudi vse tolažbe, s katerimi je napolnil verna 1 Primeri Rim. 8, 30; I. Kor. 9, 7. 17. srca, vsa ljubezen, ki jo je izkazoval najrazlič¬ nejšim narodom na svetu, krotkost in potrpežlji¬ vost, s katero je prenašal stiske svojega težkega poklica, požrtvovalnost, ki je ž njo združeval ne¬ omajno gorečnost v svoji službi, vse molitve in zatajevanja samega sebe . . . vse to je Pavlova zaloga. Apostol se zaveda, da je vsa ta zaloga dobro spravljena. Kristus, za katerim je šel in katerega vero je oznanjal, mu čuva in varuje to sveto zalogo. Ne sramuje se evangelija, ker ve, da ni v službi kakega posvetnega gospodarja, ki na tem svetu daje čast in posvetne dobrote svo¬ jim pristašem. On ve, da se mora v Kristusovi službi trpeti, prepričan je pa tudi vkljub temu, da ga v kratkem čaka mučeniška smrt, da bo Kristus njegova dobra dela poplačal z večnim plačilom. To je njegova zaloga, ki mu je nihče ne more vzeti. 3. Službeni opomini. Apostol opominja Timoteja, naj se drži vere tako, kakor se je je od njega naučil, in naj tudi tako po njegovem zgleda druge uči. Kar mu je bilo izročenega, naj ohrani in sicer po sv. Duhu, ki prebiva v nas. Iz tega se vidi, da sv. Duh vodi cerkev in njene predstojnike, ko ohranjajo pravo vero. Sv. Duh skrbi, da se krščanska resnica neskaljeno in ne- zmotno tako ohranja, kakor jo je Kristus učil, in kakor so jo apostoli od njega sprejeli. V teh nau¬ kih opominja torej Timoteja, naj svoje škofovske dolžnosti kot učitelj in pastir vestno izpolnjuje. Da bi podžgal njegovo gorečnost, mu pove nekaj žalostnih zgledov; piše namreč: To veš, da so se iz Azije odvrnili od mene tisti, h katerim spadata Figel in Hermogen. Te besede si takole razlagamo: Pavel je potreboval v svoji pravdi prič, ki bi ga branile proti obtožbam. V ta na¬ men je imenoval nekaj kristjanov iz Male Azije, ki naj bi bili prišli v Rim in tam pričali zanj. Med temi sta bila posebno dva znamenita, Figel in Hermogen. Toda Pavel se je prevaral: krist¬ jani, na katere se je skliceval, niso hoteli o njem nič vedeti, odvrnili so se od njega in niso hoteli pričati zanj, skoraj gotovo iz strahu, da bi si sami ne nakopali kake nevarnosti. To je hudo bolelo mehko Pavlovo srce, in zavoljo tega je umljivo, da pričakuje od Timoteja, ki je bil metropolit v Mali Aziji, tem večje udanosti in ljubezni. Za zgled požrtvovalnosti in poguma pa na¬ vaja apostol Onezifora. O njem pravi staro izro¬ čilo, da je bil doma iz Ikonija in da je tam sprejel apostola v svojo hišo. Ko je bil Pavel 1068 Onezifor. II. Tim. 2, 1—13. Zvesti cerkveni služabniki vdrugič v ječi, je prišel v Rim in se je skrbno trudil, da ga je našel. Pohvali ga, da se ni sra¬ moval njegovih verig. Večkrat ga je poživil, brez dvojbe dušno in telesno, prinesel mu je boljše hrane, skoraj gotovo je tudi podkupil ječarje, da so prijaznejše ravnali ž njim. Apostol je poln hvaležnosti do blagega Onezifora in ga iskreno blagoslavlja s celo njegovo družino. Timoteja tudi spominja, da mu je svoj čas v Efezu stregel. Skoraj gotovo se je torej iz Ikonija preselil v Efez. Rimska cerkev praznuje spomin sv. Onezifora dne 6. septembra. O njem vemo, da ga je pro- konzul Hadrian dal mučiti; najprej ga je bičal, potem ga je pa navezal na repe divjih konj, ki so ga toliko časa vlekli s seboj, dokler ni izdih¬ nil svoje duše. II. Delo in trpljenje. 2, 1-13. Sinko moj, ojači se torej v milosti, ki je v Kristusu Jezusu, in kar si slišal od mene po mnogih pričah, to izroči zvestim ljudem, ki bodo sposobni tudi druge učiti. Trpi torej, kakor dober vojak Jezusa Kristusa. Nihče, kdor se bojuje za Boga, se ne zapleta v po¬ svetna opravila, da je všeč tistemu, ka¬ teri ga je najel. Tudi, kdor se bojuje v rokoborbi, ne dobi venca, če se pra¬ vilno ne bojuje. Poljedelec, ki se trudi, naj prvi uživa sad. Umevaj, kar ti pravim, saj ti bo Gospod dal razumnost v vseh rečeh. Spominjaj se Jezusa Kristusa, ki je vstal od mrtvih, ki je iz Davidovega rodu, po mojem evangeliju, zavoljo katerega trpim do verig kot hudodelec; toda božja beseda ni uklenjena. Zato tudi vse pretrpim zavoljo izvoljenih, da tudi oni dosežejo zveličanje, ki je v Kristusu Jezusu, z nebeško slavo. Resnična je beseda: Če smo namreč umrli ž njim vred, bomo tudi ž njim vred živeli. Če trpimo, bomo tudi ž njim kraljevali; če ga zatajimo, bo tudi on nas zatajil; če smo nezvesti, ostane on vendar zvest, ker ne more zatajiti samega sebe. Razlaga. Stanovitnost. V prejšnjem odstavku je pokazal Pavel lep Oneziforov zgled; na to na¬ veže svoj opomin na Timoteja, ki ga imenuje svojega sinka. Pravi mu, naj se ojači, svoje moči pa naj nikar ne naslanja na človeške sile, mar¬ več na nadnaravno moč in milost, ki izvira iz Kristusa. Posebno naj bo čvrst, ko se gre za razširjanje evangelija, poišče naj dobrih učiteljev in sodelavcev, in naj skrbi, da se bo tista vera, katero je tolikokrat slišal od Pavla, oznanjevala med neverniki. Živa ustna beseda razširja torej od apostolov sem krščansko vero. Ko pravi Pavel: Kar si slišal od mene po mnogih pričah, to izroči zvestim ljudem, meri brez dvojbe tudi na Timo¬ tejevo škofovsko posvečenje; takrat je gotovo Pavel ob kratkem pojasnil glavne nauke krščan¬ ske vere, in navzoči mašniki in ljudje so jih po¬ trdili. Na to naj se spominja ljubljeni učenec in naj skrbi, da bo našel pripravnih oznanjevalcev za evangelij. Kdor stopi v to službo, se ne sme bati trpljenja; zavedati se mora, da je vojak pod Kristusovo zastavo. Vojak se ne briga za druga opravila, ne peča se ne z obrtmi, ne s trgovino, marveč gleda samo to, da je všeč svojemu po¬ veljniku. Tako mora tudi škof pustiti vse drugo na stran in se držati samo svoje službe. Cerkev je v smislu Pavlovega naročila od nekdaj prepovedovala svojim klerikom obrti in trgovino, ter zahtevala, da se popolnoma posvečujejo svoji nalogi. Apostol dodaja še dve primeri, namreč rokoborca in poljedelca. Rokoborec se mora na¬ tančno ravnati po pravilih, ki veljajo za take bitke, pravilno se mora bojevati, sicer ne dobi venca, četudi vrže svojega nasprotnika ob tla; ravno tako se mora tudi oznanjevalec evangelij* držati cerkvenih pravil in postav. Poljedelec se mora truditi, mora zvrševati trda težka dela, ee hoče, da bo užival sadove; tako mora tudi škof in mašnik najprej pridno in čvrsto delati, potem seveda sme upati, da bo v nebesih užival odlično plačilo. O poljedelcu pravi, da prvi uživa sad, to pomenja, da tudi oznanjevalec evangelija do¬ seže posebno stopnjo v nebeškem kraljestvu, če se drži zvesto Kristusovega zgleda, ki je P° svojem trpljenju veličastno vstal od mrtvih. II. Tira. 2, 14—26. Himenej in Filet. 1069 Drugi del. Naročila 2, 14 I. Slabi učitelji. 2, 14—26. To opominjaj, izpričevaje pred Go¬ spodom, da se ne sme prepirati zavoljo besedi; to ne pomaga prav nič, razen k pogubi poslušavcem. Skrbno se pri¬ zadevaj, da boš pred Bogom preizku¬ šen delavec, ki ga ni sram, ki prav uporablja besedo resnice. Posvetnemu in praznemu besedičenju se pa izogibaj. Taki vedno bolj napredujejo v hudobiji in njihovo besedičenje razjeda krog sebe kakor rak. Himenej in Filet sta taka, ki sta odpadla od resnice, trdeč, da se je vstajenje že zvršilo, in sta ne¬ katerim vero omajala. Toda trdni božji temelj stoji in ima ta-le napis: »Go¬ spod pozna, kdo je njegov 1 ' in »Od¬ stopi naj od krivice vsak, kdor kliče Gospodovo ime." V veliki hiši pa ni samo zlatih in srebrnih posod, marveč tudi lesene in lončene in nekatere čedne, druge ne¬ čedne. Kdor se torej osnaži od teh, bo čedna posoda, posvečena in koristna Gospodu, pripravna za vsako dobro delo. Mladeniškega poželenja se pa ogiblji, temveč hodi za pravičnostjo, vero, lju¬ beznijo, mirom z vsemi, ki kličejo Go¬ spoda iz čistega srca. Odklanjaj be¬ dasta in neumna vprašanja, saj veš, da rode prepire. Gospodov služabnik se pa ne sme prepirati, ampak mora biti z vsemi krotak, podučljiv, potrpež¬ ljiv, skromno svareč tiste, kateri se ustavljajo resnici, da jim morda Bog da kesanje, da spoznajo resnico, in se iztrgajo iz zanjk hudiču, ki jih je vjel za svojo službo. Razlaga. 1. Krivoverci. V tem odstavku uči apostol, kako naj Timotej varuje in brani krščansko res- Timoteju. -2, 26. nico proti krivovercem in judovskim posebnežem. Ogiblje naj se prepirov zavoljo besedi, kakor so jih bili navajeni sitni, prenapeti Judje. Z lepim zgledom naj kaže, da je v svojem poklicu pre¬ izkušen delavec, ki čisto in neskaljeno podaja besedo resnice. Kdor se uda praznemu preiskavanju in nespametnemu besedičenju, postane vedno bolj trmast, vedno manj posluša cerkvene predstojnike in tako pride lahko celo ob vero. Za zgled na¬ števa apostol dva moža Himeneja in Fileta. Hi¬ menej je tisti, ki ga je imenoval že v prvem pismu Timoteju . 1 Ta dva moža sta trdila, da se je vstajenje od mrtvih že zvršilo; to se pravi, tajila sta temeljni verski nauk Kristusovega evan¬ gelija, da bodo namreč ljudje sodni dan tudi telesno vstali od mrtvih. Učila sta, da je člove¬ kovo izpreobrnjenje že vstajenje od dušne smrti. Razlagala sta torej vstajenje samo v duhovnem pomenu. Žalibog sta nekaterim s svojimi zmotami omajala vero. Toda trdni božji temelj stoji in ima tale napis: Gospod pozna, kdo je njegov 3 In od¬ stopi naj od krivice vsak, kdor kliče Gospodovo ime . 3 Te besede pomenjajo: Četudi nekateri zataje vero in druge zapeljujejo, božji temelj, Kristusova cerkev, ostane vendar le trden. Četudi kak posamezen kamen iz cerkvene stavbe odpade, temelj ostane vendar neporušen in neporušljiv. Kakor oznanja napis na kaki hiši lastnika ali namen stavbe, tako sta v duhovnem smislu dva napisa na cerkvi ki pojasnujeta, kdo prebiva v nji in kakšne po¬ stave veljajo zanjo. V prvem napisu se naznanja, da božji stavbenik vse tiste pozna, ki so njegovi, ki so zvezani z vero in ljubeznijo z Bogom. V drugem napisu se pa poudarja, da se mora vsak, kdor hoče biti kot kamen vložen v cerkveno stavbo, odpovedati pregrešnemu življenju in živeti tako, kakor veleva Kristusova vera. Pomen Pav¬ love primere je jasen: Cerkev je trdna, zato ker Bog ljubi in čuva njene člane, in ker se tudi vsi pravi verniki zavedajo resnih nravnih dolžnosti, ki jih imajo v nji. Kakor so pa v kaki veliki hiši raznovrstne posode, bolj in manj dragocene, 1 I. Tim. 1, 20. ! IV. Mojz. 16, 5. 8 Iz. 26, 13. 1070 Miroljubnost. II. Tim. 3, 1—9. Nevarni 8asi. tako so tudi v cerkvi kristjani, ki imajo različno vrednost pred Bogom. Kdor se torej osnaži od teh, ho čedna posoda. Te besede pomenjajo: kdor hoče biti pred Bogom dopadljiva in uporabna posoda, kdor hoče kaj veljati pred njim, se mora od teh, namreč od krivovercev, odtrgati in odpovedati vsako zvezo ž njimi. 2. Osebni opomini. V nastopnem od¬ stavku se obrača Pavel osebno na Timoteja in ga svari, naj se ogiblje mladeniškega poželenja, brez dvojbe zlasti prevelike gorečnosti, občutlji¬ vosti ali častihlepja, in mu priporoča, naj bo pra¬ vičen in naj se utrjuje v veri, v ljubezni, zlasti proti nasprotnikom, in v miru z vsemi, ki kličejo Gospoda iz čistega srca. S tem že tudi priznava, da je težko mogoče ohraniti mir tudi nasproti takim, kateri so hudobni. Na to pravi: Odklanjaj bedasta in neumna vprašanja, saj veš, da rode prepir. Iznova torej svari pred raznimi prena¬ petimi judovskimi učitelji, ki se kregajo za popol¬ noma nepotrebne stvari. Taki ljudje so prevzetni, si ne dajo nič dopovedati, bahajo se nad drugimi, vse hočejo prav imeti in iz tega seveda ne more priti drugega nego prepir. Gospodov služabnik se pa ne sme prepirati, proti vsem mora biti krotak in prijazen, tudi proti krivovercem in praznoverskim učiteljem. Gledati mora na to, da jih izpreobrne. Ti ljudje, ki jih tukaj omenja Pavel, gotovo še niso popolnoma izstopili iz cerkve, so pa na poti odpada, hudobni duh jih je že vjel v svoje zanjke; zato je Timotej dolžan, da jih iztrga in reši. II. Nevarna prihodnjost. 3, 1—9. To pa vedi, da nastanejo poslednje dni nevarni časi. Ljudje bodo sebični, pohlepni po denarju, košati, prevzetni, preklinjavci, starišem neubogljivi, ne¬ hvaležni, brezbožni, brez občutka, brez miru, obrekljivi, nezmerni, grozoviti, brez dobrotljivosti, izdajavski, predrzni, napihnjeni, ki bodo bolj ljubili slasti kot Boga, ki bodo imeli videz po¬ božnosti, pa tajili njeno moč. Takih se ogibaj. K tem spadajo tisti, kateri lazijo po hišah in love ženice, ki so obložene z grehi, in ki jih goni razno¬ vrstno poželenje, ki se vedno uče, pa nikdar ne morejo priti do spoznanja resnice. Kakor sta se Janes in Mam- bres ustavljala Mojzesu, se tudi ti ustavljajo resnici, ljudje spačenega srca, malopridni za vero. Toda na¬ predovali ne bodo; njihova nespamet bo namreč vsem očita, kakor je bila tudi onih dveh. Razlaga. Pogled v prihodnjo«!. Apostol Pavel napoveduje nato, kako se bo godilo v poslednjih dneh, to se pravi ob času pred drugim Gospodovim prihodom na zemljo. Do zdaj se kaže še le za¬ četek hudega, proti koncu sveta se bo hudobija še mnogo bolj razvila. Celo brezdno nravne pro- palosti se nam odpira iz Pavlovih besedi. V dolgi vrsti našteva apostol grde grehe, katerim se bodo udajali ljudje pred koncem sveta; zlasti je zani¬ miva napoved, da bodo brez občutka, da ne bodo imeli ne za ljubezen in ne za prijateljstvo nobe¬ nega smisla več, marveč da bodo trdi in topi, in pa tudi to je važno, da bodo imeli videz pobož¬ nosti, pa tcijili njeno moč. Na zunaj se bodo še kazali kristjane, toda po svojem srcu bodo odtu¬ jeni Kristusu in njegovi veri. Hinavsko bodo hoteli veljati pred svetom za pobožne, v resnici bodo pa sovražni Bogu in cerkvi. Pavel našteva te grehe Timoteju, zato ker je imel dovolj prilož¬ nosti videti takih, ki so jim bili vsaj deloma udani. Grešniki v Timotejevi škofiji so bili takorekoč predniki tistih, kateri so imeli priti pred koncem sveta. Natančnejše jih opisuje, ko pravi: K tem spadajo tisti, kateri lazijo po hišah in love ženice, ki so obložene z grehi, in ki jih goni raznovrstno poželenje, ki se vedno uče, pa nikdar ne morejo priti do spoznanja resnice. Iz tega vidimo, da so ti neverni praznoverci in krivoverci zlasti ženske izkušali dobiti za svoje nauke. Skrivaj so se plazili po hišah in so z zvijačnimi besedami lovili ženice v svoje mreže, gotovo so se ji ffl laskali in jih učili, da ni treba pokore za grehe, marveč so jih tolažili s svojimi praznimi bajkami- Take ženice so sicer vedno kaj novega zvedele, vedno so se hotele česa naučiti, toda do resnice niso prišle po tej poti nikoli. Kristjan more spo¬ znati resnico samo, če se oklepa s celim srcem od Boga določenih predstojnikov. Za zgled, kakšni so judovski krivoverci, navaja dva egiptovska čarovnika, ki sta se pred Fara- Janes in Mambres. II. Tim. 3, 10—4, 8. Sveto pismo. 1071 onom uprla Mojzesu. V svetem pismu Stare za¬ veze nimamo njunih imen, judovsko izročilo ju je pa ohranilo; Pavel ju tudi pozna, imenuje ju Janes in Mambres. Kakor sta se ta dva ustav¬ ljala Mojzesu, tako se tudi med kristjani upirajo imenovani krivoverci resnici. Apostol pa tolaži Timoteja, da hudobija teh zapeljivcev ne bo dolgo trajala. Kakor se je izkazala sleparija egiptov¬ skih čarovnikov, tako se bo tudi nespamet novih krivovercev izpričala, in njihovih pristašev ne bo veliko. III. Vztrajnost v poklicu. 3 , 10 - 4 , 8 . Ti si pa hodil za mojim naukom Po mojem življenju in namenu, v moji veri, krotkosti, ljubezni, potrpežljivosti, v preganjanju, v trpljenju, kakoršno sem prestal v Antiohiji, Ikoniji in Lis- tri. Kakšna preganjanja sem prestal, in iz vseh me je Gospod rešil! Vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo tudi preganjanje trpeli. Hudobni in sleparski ljudje bodo pa napredovali v hudobiji, sami se bodo niotili in druge zapeljevali v zmoto. Ti pa ostani v tem, česar si se na¬ učil, in kar ti je bilo izročenega, saj veš, od koga si se naučil, in ker po¬ znaš od mladih nog sveta pisma, ki te morejo modriti k zveličanju po veri v Kristusa Jezusa. Vse od Boga na¬ vdihnjeno pismo je koristno za poduk, za prepričevanje, za posvaritev, za vzgojo v pravičnosti, da se božji člo¬ vek izpopolni in usposobi za vsako dobro delo. Rotim te pred Bogom in Kristusom Jezusom, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovem prihodu in njegovem kra¬ ljestvu: Oznanjuj božjo besedo, ne od¬ nehaj, bodisi priložno ali nepriložno; Prepričuj, prosi, svari z vso potrpežlji¬ vostjo in podukom. Pride namreč čas, ko ne podo prenašali zdravega poduka, marveč si bodo po lastnem poželenju Volili na kopice učiteljev, ki žgačejo ušesa, in bodo od resnice odvračali ušesa, ter se obračali k bajkam. Tipa čuj v vseh rečeh, trpi, opravljaj evangelistovo delo, izpolnjuj svojo službo; bodi trezen. Jaz bom namreč kmalu darovan in čas moje ločitve je blizu. Lep boj sem bojeval, tek do¬ končal, vero ohranil. Zdaj mi je pa pripravljen venec pravice, pa ne samo meni, marveč vsem, ki ljubijo njegov prihod. Razlaga. 1. Sveto pismo. Kakor umirajoč oče opominja Pavel duhovnega sina, naj vestno zvr- šuje svoje dolžnosti. Spominja ga, kako je Timo¬ tej v trpljenju in križu Pavlov naslednik. Kliče mu v spomin, kako je trpel v Antiohiji, Ikoniju in zlasti v Listri, kjer je bil Timotej sam priča, kako so ga sramotno izgnali iz mesta in hoteli pohiti s kamenjem. Timotej je hotel posnemati Pavla, zato ga opominja, naj bo tudi v svojem trpljenju stanoviten in pogumen, in naj vedno zaupa v božjo pomoč. Vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo tudi preganjanje trpeli, torej ne samo oznanjevalci evangelija, apostoli in Gospodovi služabniki so izpostavljeni trpljenju, marveč vsak, kdor hoče krščansko živeti, mora trpeti. Timotej naj tega ne pozabi, zraven naj se pa zaveda, da zapeljivci vedno hujše zagazijo v pregrehe in vedno bolj zaidejo sami v zmote, pa tudi druge prevarajo. Iznova ga opominja apostol, naj ohrani, kar mu je bilo izročenega; prav posebej mu pa priporoča sv. pismo. Kavno zaradi tega naj bo tem bolj stanoviten v veri, ker pozna sv. pismo že od mladih nog, naučil se ga je gotovo od svoje matere in stare matere. Celi stavek se glasi: Ti pa ostani v tem, česar si se naučil, saj veš, od koga si se naučil, in ker poznaš od mladih nog sv. pismo. V teh besedah je izražena temeljna resnica krščanske vere. Ti¬ motej naj bo vedno v veri, prvič zato, ker je to vero sprejel od apostola, torej od zato poklica¬ nega cerkvenega predstojnika, in drugič zato, ker iz Starega zakona natančno ve, da je bilo Kristusovo življenje, trpljenje in odrešenje napo¬ vedano že v sv. pismu. Vse od Boga navdihnjeno pismo je koristno; tukaj splošno trdi apostol, da je vse sv. pismo od Boga navdihnjeno, da torej ni človeško delo, marveč, da se v njem bere božja beseda. Ob tistem času, ko je Pavel zapisal te besede, so bili že tudi prvi trije evangeliji znani med kri- 1072 Lep boj. II. Tim. 4, 14. Zadnja naročila. stjani, dalje njegova pisma, pa tudi obe Petrovi, Judovo in Jakobovo. Po pravici torej sklepamo, da sv. Pavel tukaj ne misli samo sv. pisma Sta¬ rega zakona, marveč tudi svete spise evangelistov in apostolov iz Novega zakona, in da tudi o njih trdi, da so od Boga navdihnjeni. Sv. pismo je po besedah sv. Pavla koristno za 'poduk, za pre¬ pričevanje v krščanski resnici, za posvaritev na¬ sprotnikov, za vzgojo v pravičnosti, to se pravi, za vzgojo v krščanskem življenju, da se božji človek izpopolni in usposobi za vsako dobro delo. Apostol misli v besedah božji človek pred vsem na Timoteja, 1 toda njegove besede veljajo tudi za vsakega kristjana. Timotej naj torej pridno prebira sv. pismo in naj si tako pridobi tisto dušno popolnost, ki bo ž njo mogel kot učitelj voditi svoje verne ovčice. 2 . Gorečnost. Apostol hoče zagotoviti, da bi Timotej z vso vnemo in z vestno zvestobo zvrševal svojo težko nalogo, zato ga roti pred Bogom in Kristusom, in s tem opozarja na sijajno plačilo, ki ga čaka v nebesih. V ti zvezi ga opo¬ minja, naj oznanja božjo besedo, in naj ne odneha od tega, bodisi pritožno ali nepriložno ; to se pravi: bodisi da se poslušalcem zdi prav ali ne; svari naj jih, kjer navaden opomin nič ne pomaga, in sicer s potrpežljivostjo in podukom. Krščanski učitelj mora biti pred vsem potrpežljiv, znati pa mora tudi krščanske resnice na pravi način razlagati, jasno, temeljito in premišljeno. Napoveduje mu, da se bliža čas, ko si bodo spačeni kristjani izbirali učiteljev, ki jim bodo všeč; ne bodo gledali na to, ali je nauk čist in dober, marveč kar na kopice učiteljev si bodo vo¬ lili, in sicer takih, ki žgačejo ušesa, to se pravi, ki znajo tako govoriti, da bo všeč njihovemu po¬ želenju. Hoteli bodo poslušati samo prijetne in laskave besede, in zato se bodo odvračali od resnice, ter se udajali raznovrstnim bajkam. Z ozirom na to nevarno prihodnjost naj Ti¬ motej stanovitno in oprezno zvršuje svoj poklic, zlasti naj bo trezen v vsem svojem delovanju, posebno v svojem duševnem življenju. Kazali so se že poizkusi nespametnih zmot, ki so se na¬ slanjali na raznovrstne domišljije. V tem oziru je bilo posebno treba premišljene, mirne treznosti. Nato pa pravi: Jaz bom namreč kmalu da¬ rovan in čas moje ločitve je blizu. S tem hoče reči: toliko bolj skrbi, da boš vestno in zvesto 1 Glej I. Tim. 6, 2. opravljal svojo službo, ker jaz kmalu ne bom mogel več učiti in opominjati tebe in nikogar drugega na svetu, ker se bliža konec mojega življenja; darovan bom, moja kri se bo v muče- niški smrti prelila Bogu v daritev, in čas, ko se bo treba ločiti od tega sveta, ko bo treba odri¬ niti proti nebeški domovini, se že bliža. Ko je pisal pisma iz prvega jetništva, je bil poln veselega upanja in je zatrjeval Kološanom, Filipljanom in Filemonu, da jih kmalu obišče; zdaj ni upanja niti trohice več v njegovih bese¬ dah. Jasno gleda pred seboj, kaj ga čaka, in v nepopisnem zaupanju vzklikuje prelepe besede: Lep boj sem bojeval, tek dokončal, vero ohranil. Kot kristjan in Gospodov apostol se je boril dolgo vrsto let za krščansko vero. Kot pogumen tekač je pretekel pot, ki mu jo je odločil Gospod, nikdar ni sredi svojega trpljenja in svojih težav niti za trenotek omahoval v veri. Vero, s katero se je oklenil božjega Zveličarja, je ohranil neska¬ ljeno, neomajno sebi in drugim. In zdaj gleda v bližnjo prihodnjost, ter že pozdravlja venec, ki mu je pripravljen, venec pravice, ki mu ga podeli pravični sodnik za njegovo pravico, to se pravi: za njegovo Bogu udano krščansko življenje. To je zapisal Pavel takorekoč sam zase, toda tako] zopet pozabi nase, in v tolažbo Timoteju in vsem vernikom vzklikne, da ta venec, ki ga on priča¬ kuje, ni samo zanj namenjen, marveč da ga do¬ sežejo vsi, ki ljubijo Kristusov prihod, vsi, ki se v smislu krščanske vere pripravljajo nanj, ki se vesele, ko bodo smeli stopiti pred Gospodov sodni stol. IV. Sporočila in naročila. 4, 9-22. Skrbi, da prideš kmalu k meni- Dema me je zapustil, ker ljubi ta svet in je šel v Solun, Krescent v Galacij°> Tit v Dalmacijo; samo Luka je P rl meni. Marka vzemi in ga pripelji s seboj; poraben je namreč za pom° c ' nika. Tihika sem pa poslal v Efe z ; Plašč, ki sem ga popustil v Troadi p rl Karpu, prinesi s seboj, ko prideš, * n knjige, zlasti pa pergamene. Kovač Aleksander mi je mnog 0 hudega prizadel; Gospod mu bo P°' vrnil po njegovih delih. Tudi ti se II. Tim. 4, 15—22. Otožni Pavel. 1073 ga ogiblji, silno se je namreč ustavljal našim besedam. Ko sem se prvič zagovarjal, ni bilo nikogar poleg mene, marveč vsi so me zapustili: naj se jim nikar ne prišteva. Gospod me je pa podprl in me ojačil, da sem dopolnil svoje oznanjevanje, in da so ga čuli vsi pogani; in otel sem se levu iz žrela. Gospod me bo tudi zdaj otel vsega hudega in me rešil v svoje nebeško kraljestvo. Njemu bodi slava na vekov veke! Amen. Pozdravi Prisko in Akvila in One- ziforovo hišo. Erast je ostal v Ko¬ rintu, Trofima sem pa pustil bolnega v Miletu. Podvizaj se, da prideš pred zimo. Pozdravljajo te Evbul in Pu- dent in Lin in Klavdija in vsi bratje. Gospod Jezus Kristus bodi s tvojim duhom ! Milost bodi z vami! Amen. Razlaga. 1. Občutek otožnosti. Ob sklepu svo¬ jega zadnjega pisma se nam kaže Pavel v svoji blagi, čisti človeški natori. Svojemu ljubemu učencu ne more zatajiti otožnosti, ki tlači njegovo srce, ko se spominja, kako je od vseh zapuščen. Pri¬ srčno želi, naj bi Timotej kmalu prišel k njemu v Rim, da se pred smrtjo še enkrat vidita; želi si ljubega učenca, ker je tako sam. Izmed vseh znancev, ki so mu drugovali pri prvem jetništvu, je samo Luka pri njem. Dema ga je zapustil in odšel v Solun, ker je ljubil ta svet. Zbal se je gotovo, da ne bi sam prišel v kako nevarnost, če bi ostal v apostolovem obližju. Ljubezen do življenja ga je premagala in odgnala od Pavla. Iz tega ne smemo sklepati, da bi bil Dema že odpadel od vere, marveč samo to smemo reči, da je pokazal obžalovanja vredno slabost. O Krescentu, ki pravi o njem, da je odšel v Galacijo, ne vemo nič gotovega; šele od četrtega veka sem poroča staro izročilo, da je bil ustanovil v Vieni na južnem Francoskem krščansko cerkev. Pod Trajanom je baje umrl mučeniške smrti; njegov spomin se praznuje dne 27. junija. O Titu pravi Pavel, da je odšel v Dalmacijo. Oba ta dva sta torej brez dvojbe" po apostolovem naročilu šla na misionska pota. O Tihiku pravi, da ga je poslal v Efez. Potemtakem je ta zvesti učenec tudi ob drugem jetništvu obiskal velikega apostola. Skoraj gotovo Zgodbe II. mu je prinesel raznovrstnih poročil iz Male Azije. Pavel mu je brez dvojbe na pot dal mnogo na¬ ročil za razne kraje; zato si je mislil, da bo Timotej že prej dobil njegovo pismo in prej od¬ potoval iz Efeza, preden pride Tihik tjakaj. Timoteja prosi tudi, naj mu prinese s seboj plašč, ki ga je pustil v Troadi pri Karpu. Ko se je bil vrnil iz Španskega in je prepotoval Malo Azijo in Grško leta 65, je prišel tudi v Troado in tam je pustil svoj potni plašč. Karp velja v grški cerkvi za enega izmed 72 Kristusovih učencev; rimska cerkev se ga spominja dne 13. oktobra. Plašč potrebuje Pavel zavoljo bližnje zime. Vrh tega prosi tudi, naj mu prinese Timotej knjige in pergamene s seboj. 1 Knjige, ki si jih je želel Pavel, so bile skoraj gotovo spisi Starega zakona. Apostol bi bil rad v ječi še kaj napisal, zato je naprosil svojega učenca, naj mu s seboj prinese pisalne potrebščine. 2. Kako se godi Pavlu ? Apostol omenja, da ima hudega sovražnika v Rimu, kovača Ale¬ ksandra. Skoraj gotovo je bil to tisti Aleksander, ki ga je bil izobčil iz cerkve. 2 Brez dvojbe je pred sodiščem nastopil proti apostolu in ga ob¬ rekoval ter očrnil. Pavel ga omenja Timoteju tudi zato, da se ga bo ta vedel ogibati; doma je bil namreč iz Male Azije. Nato pripoveduje, kako je bil pri prvi obravnavi sam, nikogar ni imel, ki bi ga bil branil. Tukaj misli na svoje prvo jetništvo leta 61—63; takrat ga je pa Gospod rešil levu iz žrela, zato da je mogel dopolniti svoje oznanjevanje in zvršiti svoj sklep ter iti na misionsko pot na Špansko. Zdaj je drugače, toda tudi zdaj upa Pavel na Boga, toda ne upa več na rešitev, ampak samo na srečno smrt. Iz 'prvega jetništva ga je Bog rešil, da je še na tem svetu mogel nadaljevati svoj o apostolsko službo, sedaj upa samo, da ga bo rešil v nebeško kraljestvo in s tem odtegnil vsemu trpljenju in preganjanju na tem svetu. V iskreni hvaležnosti že naprej slavi Boga za to svojo rešitev, ko vzklikuje: Njemu bodi slava na vekov veke! Amen. 3. Pozdravi. Na koncu pozdravlja apostol nekaj znancev, najprej Prisko in Akvila. Ta dva krščanska zakonska sta bila, kakor smo že pove- 1 V starih časih so pisali ali na papirus, na posušene liste neke egiptovske rastline, ali pa na ustrojene kože, ki so jih imenovali pergamene. 2 I. Tim. 1, 20. 68 1074 Osebne novice. Katoliška pisma. dali, pregnana po Klavdijevi odredbi iz Kima; v Korintu sta se prvič sešla s Pavlom. Od tam sta šla ž njim v Efez, od ondod pa v Rim. Ko je leta 58 Pavel pisal svoje pismo v Kirn, sta bila tamkaj. Kasneje sta se morda ravno zaradi bližnjega preganjanja umaknila zopet v Efez. Poleg teh dveh pozdravlja Pavel tudi Oneziforovo družino. O nji smo že govorili. 1 Nato pove Pavel nekaj osebnih novic. O Erastu pripoveduje, da je ostal v Korintu. Erast je bil tamkaj mestni ključar, kakor vemo iz pisma v Rim; 2 skoraj gotovo je bil Pavla spremljal po Mali Aziji in ž njim vred obiskal Timoteja v Efezu. Potemtakem bi utegnil Timotej misliti, da je šel ž njim tudi v Rim, zato mu sporoča, da ga je spremil samo do Korinta, kjer je ostal. Ravno zaradi tega, ker je brezdvojbe Timotej v Pavlovem spremstvu videl v Efezu tudi Trofima, mu sporoča, da ga je pustil bolnega v Miletu. Iz tega pa tudi vidimo, da je bil Pavel še malo 1 Glej Zgodbe II., str. 953. 2 Glej II. Tim. 1, 16. Zgodbe II., str. 1067. časa zaprt. To, kar pripoveduje o Erastu in Tro- limu, se je moralo malo prej zgoditi. Timoteju sporoča še pozdrave rimskih kristjanov. Štiri osebe imenuje imenoma, med njimi Lina, ki je bil Petrov naslednik na rimski stolici. O njem pripoveduje cerkveno izročilo, da je bil svet mož, ki je v veliki meri imel dar čudodelnosti. Pod konzulom Saturninom so ga zavoljo Kristusa ob¬ glavili in pokopati v Vatikanu. Praznujemo ga dne 23. septembra. Evbul je bil baje višji častnik v Rimu; natančnejšega ne vemo o njem. Pudent, rimski senator, je sprejel v svojo hišo apostola Petra in mu jo je popolnoma prepustil na razpolago. Grška cerkev ga praznuje dne 14. aprila. O Klavdiji ne vemo ničesar gotovega. Nekateri sodijo, da je bila ta žena, ki je imela čast pred Pavlovo smrtjo občevati z velikim apostolom, vdova po Ponciju Pilatu. V svoji skrbnosti in v svojem hrepenenju, da bi pred smrtjo še videl ljubljenega Timoteja, mu ob sklepu še enkrat naroča, naj se podviza, da pride še pred zimo, ker zimski čas, od novembra naprej, bi mogel le težko dobiti kako ladjo za vožnjo. B. Katoliška pisma. V sv. pismu Novega zakona imamo poleg štirinajstih pisem sv. Pavla še sedem drugih apo¬ stolskih pisem, ki se od četrtega stoletja sem imenujejo katoliška pisma. Med nje spadajo: eno sv. Jakoba, dve sv. Petra, tri sv. Janeza in eno sv. Juda Tadeja. Zakaj se imenujejo katoliška, ni popolne edinosti med učenjaki. Nam se zdi tole najbolj verjetno: Pisma sv. Pavla so bila od¬ ločena za posebne osebe, kakor na pr. za Timo¬ teja, ali Tita, ali pa za posamezne cerkvene srenje. Večina pisem, ki se imenujejo katoliška, pa niso namenjena posameznim srenjam, marveč so ne¬ kake okrožnice, ki so imele namen iti iz kraja v kraj in daleč na okoli utrjevati krščansko vero. Pri Pavlovih pismih vidimo, da je vsako nastalo iz prav posebnega vzroka. Razmere v nekem določenem kraju so nagnile Pavla, da je pisal. V teh pismih, ki jih sedaj pričenjamo razlagati, se pa opaža bolj splošni značaj, in zato so krist¬ jani po vseh krajih s pridom čitali njihove na¬ uke. Tudi Pavlova pisma sicer niso ostala samo v tistih krajih, kamor so bila naslovljena, mar¬ več so se razširila kmalu po vsej cerkvi, toda vendarle je pismo Korinčanom ali Soluncem do dobra razumel le Korinčan, oziroma Solunec, ker se je naslanjalo popolnoma na dotične razmere. Vsega tega pri večini teh pisem ni. Imamo pac dve kratki pismi sv. Janeza, ki sta tudi odločeni, eno posebni cerkveni srenji, drugo neki osebi, toda prištevata se vendarle katoliškim pismom, ker ju -zaradi silno kratke vsebine ne kaže uvr¬ ščati v kako posebno vrsto. Prvi pomen „katolikos“ pomenja po grško ,.za vse ali vesoljen." Katoliška pisma so torej tista, katera so določena za vse kristjane, za vesoljno cerkev. Uvod v pismo sv.'Jakoba. 1075 Uvod v pismo sv. apostola Jakoba. 1. Pisatelj. Pisatelj se imenuje Jakob, božji in Gospoda Jezusa Kristusa služabnik. Kateri je ta Jakob? V sv. pismu novega zakona po¬ znamo med apostoli dva. Eden je Zebedejev sin, brat evangelista Janeza. Ker je bil pa ta 1. 42 Po Kristusu, na povelje kralja Heroda Agripa I. umorjen, in ker se iz našega pisma razvidi, da je bilo pisano precej kasneje, zato je popolnoma jasno, da ne izvira od tega apostola, ki se ime¬ nuje tudi Jakob starejši. Drugi apostol z imenom Jakob, ki se imenuje mlajši, je bil Alfejev ali Kleofov sin in po svoji materi Gospodov bratranec. V evangeliju se našteva med Gospodovimi brati. Tudi sv. Pavel ga imenuje: Jakob, Gospodov brat. Pavel pripoveduje, da se je Jakobu Zveličar Po svojem vstajenju posebej prikazal, poleg Petra m Janeza ga imenuje steber cerkve. Po starem izročilu je bil po Gospodovem vnebohodu škof v Jeruzalemu in je opravljal to težko službo tri¬ deset let-. Že od mlada se je zdržal vsake opojne Pijače in mesnih jedi. S svojo pobožnostjo in svetostjo je mnogo Judov izpreobrnil; zato so ga judovski prvaki silno sovražili in iskali prilike, kako bi ga uničili. Ko je umrl rimski prokurator Porcij Fest in je bila dežela nekaj časa brez poglavarja, je veliki duhovnik Anan nahujskal Jude proti Jakobu in kristjanom sploh. Apostola so postavili pred veliki zbor; tam je slovesno Priznal svojo vero v Odrešenika in v njegovo božanstvo. Veliki zbor ga je vsled tega kot od¬ padnika od judovske vere in bogokletneža obsodil k smrti. Vrgli so ga z vrh templa in potem s kamenjem pobili o veliki noči leta 62. 2. Komu Je pisano pismo? Iz pisma samega vidimo v naslovu, da je namenjeno raz¬ kropljenim dvanajsterim rodovom. Iz tega se vidi, da je bilo namenjeno judovskim kristjanom izven Palestine. Vsebina tudi potrjuje, da je pisano Pismo bravcem, ki so bili rojeni Judje. Pisatelj Ve , da poznajo judovske šege in navade, da jim je dobro znano sv. pismo Starega zakona; tudi pregrehe, katere šiba, so bile pri Judih prav Posebno v navadi. Judje so že takrat na vso moč gledali ha posvetno premoženje, njihova najbolj ^iva želja je bila, čim največ obogateti. Poleg tega so bili predrzni, opravljivi, lahkomiselno so prisegali in z brbljavostjo so si hoteli pridobiti upliva Skoraj gotovo je šlo pismo najprej v Antiohijo in se je od tam razširilo po celem svetu najprej seveda med judovske kristjane. 3. Kdaj je bilo pisano? Pismo je bilo spisano kasneje nego leta 42, ko je umrl Jakob starejši, sicer bi se bil namreč pisatelj jasneje razlikoval od tega apostola. Iz pisma vidimo, da so bravci sami prejeli krščansko vero, da so torej prvi krščanski rod. Imenujejo se prvenci. Iz tega sklepamo, da so takrat tudi že pogani jeli pri¬ stopati v cerkev. Od izpreobrnjenja je pa vendar moralo preteči že več časa. Krščansko življenje ni več tako čisto in sveto, kakor je popisano v Deja¬ njih apostolov. Boji, ki jih poznamo iz pisem sv. Pavla med prenapetimi Judi in drugimi kristjani, se v pismu še nikjer ne zaslede. Iz tega smemo skle¬ pati, da jih takrat še ni bilo. Potemtakem je bilo pismo spisano pred apostolskim zborom leta 50. 4. A »m e n pismu. Bravci so kristjani, Jakob jih imenuje brate. Iz pisma se vidi, da jim ne manjka prave vere. Apostol pogreša samo odločnosti in ustrajnosti v krščanskem življenju; zato kara razne napake. Med bravci vlada oprav¬ ljivost, trdosrčnost, pohlepnost in posvetnost. Pismo ima torej namen zboljšati nravne razmere med judovskimi kristjani in jih utrditi v krščan¬ skih krepostih. O verskih naukih sploh ne govori. Umljivo je, da je prvi jeruzalemski škof v vnemi za svoje rojake napisal to lepo pismo, s tem name¬ nom, da bi jih nagnil k poboljšanju od naštetih napak. 5. Vsebina in razdelitev. Najprej opo¬ minja Jakob bravce, naj bodo stanovitni in naj zaupno molijo za pravo modrost. Odpovedo naj se svetu, kjer vlada poželenje, greh in smrt, in naj začno novo nadnaravno življenje. Svojo vero morajo kazati tudi v dejanju. Krote naj svoj jezik, zvršujejo naj dela krščanskega usmiljenja in čiste naj se ohranijo pred svetom. Z vso odločnostjo kara Jakob njihovo pohlepnost. Opominja jih, naj lahkomiselno ne prisegajo in naj radi molijo; za bolnike priporoča zakramet sv. poslednjega olja, za vse pa sv. pokoro. Bravci naj na vso moč skrbe, da grešne sobrate izpreobrnejo na pravo pot. 68 * 1076 Jak. 1, 1—18. Izkušnjave. Pismo sv. apostola Jakoba. I. Izkušnje in izkušnjave. 1 , 1 — 18 . Jakob, božji in Gospoda Jezusa Kri¬ stusa služabnik, razkropljenim dvanaj¬ sterim rodovom: Zdravi! Le veseli bodite, če pridete v razne izkušnjave, ter si mislite, da se v pre¬ izkušnji vaše vere rodi stanovitnost. S stanovitnostjo naj bo pa združeno kre¬ postno delovanje, da boste popolni in dovršeni, in da vam ničesar ne bo manjkalo. Kdor izmed vas pa ima pre¬ malo modrosti, naj si je izprosi od Boga, ki vsem rad daje brez oponašanja, pa jo bo dobil. Prosi naj pa v veri brez dvomov; kdor dvomi, je namreč po¬ doben morskemu valu, ki ga veter goni in premetava. Naj pač nikar ne misli, da bo kaj prejel od Gospoda tak člo¬ vek, ki ima dvojno srce, in ki je ne¬ stanoviten na vseh svojih potih. Nizki brat naj se pa ponaša s svojo visokostjo, bogati pa s svojo nizkostjo, saj bo minul kakor cvet med travo. Solnce vzide z vročino in posuši travo in njen cvet odpade in lepota njenega lica izgine; tako zvene tudi bogatin na svojih potih. Blagor človeku, ki pre¬ stane izkušnjavo! Preizkušen prejme namreč venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, ki ga ljubijo. Nihče, kdor ima izkušnjavo, naj ne trdi, da ga Bog izkuša. Boga namreč ne more izkušati hudo, sam pa tudi nikogar ne izkuša. Vsakega pa izkuša lastna poželjivost, ki ga vleče in vabi, poželjivost potem spočne in rodi greh; greh pa, ko je dovršen, rodi smrt. Ne motite se, moji ljubi bratje. Vsak dober dar in vsako popolno darilo pride od zgoraj, od Očeta svetlobe, pri ka¬ terem ni nobene zmene ali sence kake izpremembe. Po svoji volji nas je ro¬ dil z besedo resnice, da smo nekako prvenci njegovih stvari. Razlaga. 1. Jtfaslov. V pozdravu pove pisatelj, da piše razkropljenim dvanajsterim rodovom. Judje so se imenovali narod dvanajsterih rodov. S tem so se sklicevali, da izvirajo iz očakov. Njihova prava domovina je bila Palestina z glavnim me¬ stom v Jeruzalemu. Ogromno število Judov je bilo pa po širnem svetu. In ti so se imenovali razkropljenci, ki so morali živeti nekako na tujem med pogani, daleč od svoje domovine. Tem je bilo namenjeno Jakobovo pismo. 3. Molitev v izkušnjavah. Kristjani morajo prestati razne izkušnjave, toda to naj jih ne žalosti, marveč veseli naj bodo. Bog jim po¬ šilja izkušnjave zato, da bi bili tembolj stanovitni, in da bi vedno krepkejše napredovali v krščan¬ skem življenju, ter tako postali popolni in dovršeni. Podlaga za krščansko življenje je pa modrost. Ta uči kristjana, kakšne so njegove dolžnosti, in kakšno mora biti torej njegovo življenje. V tej modrosti tudi spozna, kakšen pomen ima trplje¬ nje, in kako se tudi težke izkušnje in izkušnjave morejo porabiti v lastni blagor. Ta modrost je dar sv. Duha in zato je treba zanjo moliti. Mo¬ litev pa mora biti verna in zaupna. Apostol v lepi primeri svari svoje bralce pred dvomi. Srce vernega in v Boga zaupajočega človeka je P°' dobno mirni čisti vodi, v kateri se zrcali božja podoba. Človek, ki dvomi, je pa enak nemirni skaljeni vodi, ki jo razburjajo vetrovi njegovih dvomov. Tak ima dve srci: eno za Boga, eno za svet. Sam v sebi je razbit in razdeljen m zato tudi nestanoviten. Kdor je v resnici moder, ga ne bo potlačila njegova revščina, pa tudi ne povzdignilo njegovo bogastvo. Nizki brat naj se ponaša s svojo visokostjo. Ubogi kristjan naj se ne sramuje svo¬ jega uboštva, marveč naj se zaveda, da je Kri' stus revščino posvetil s svojim lastnim življenjem, in da je reveže in priproste ljudi najprej poklical v svoje kraljestvo. Bogat kristjan naj se pa za¬ veda, da je bogastvo minljivo in naj ponižno zvršuje svoje dolžnosti. 3. Izkušnjave izvirajo iz greš«*® narave. V tem odstavku pobija apostol mnenje tistih, kateri v izkušnjavah omagajo in potem krivdo zvale na Boga, češ, da je on vzrok nji' Oče svetlobe; Jak. 1, 19^-2, 14, 6. Pobožnost. 1077 hovega padca. Bog nikoli človeku ne pošilja izkušnjav, da bi ga zapeljal v greh, marveč edino zato, da bi ga utrdil v kreposti. Izkušnjave izvirajo iz poželjivosti; ako se ji človek uda, po¬ tem nastane greh, in sicer najprej v volji, potem pa v zunanjem dejanju. Iz tega se pa rodi smrt; večna smrt je namreč kazen za greh . 1 2 Jakob ne trdi, da ne izvirajo izkušnjave tudi od hudobnega duha. Kasneje sam opominja svoje bralce: Vsta¬ vite se hudiču, da bo bežal od vas* Hudobni duh namreč v tem izkuša ljudi, da jim vzbudi grešno poželenje. Od Boga izvira samo dobro. Vse, kar pride od njega, je dobro, in nobene dobre reči ni, ki ti ne izvirala od Boga. On je Oče svetlobe, in sicer je njegova svetloba neskončno bolj popolna, kot svetloba solnca, meseca in zvezd. Pri teh se svetloba menja, izpreminja se po raznih časih, svetloba božje milosti in dobrote pa sveti nepre¬ nehoma enako in vedno izvirajo iz nje nešteti darovi za človeštvo. Največji njegov dar je kr¬ ščansko prerojenje, izpreobrnjenje h Kristusovi veri. Po svoji volji nas je rodil, z besedo resnice: prostovoljno, samo vsled svojega usmiljenja nas je poklical h krščanstvu. Beseda nas pomenja tukaj judovske kristjane, ki so bili v resnici prvenci Kristusove cerkve. S tem hoče apostol reči: Prav posebno smo izkusili mi judovski krist¬ jani božjo dobroto, ko nas je prve poklical k svojemu zveličanju. II. Vera in dobra dela. 1, 19. — 2, 26. Veste, ljubi moji bratje; vsak človek bodi nagel pri poslušanju, počasen pa pri govorjenju, počasen pri jezi. Člo¬ vekova jeza namreč ne dela pravič¬ nosti pred Bogom. Zavoljo tega odlo¬ žite vso nesnago in izrastke hudobije, ter v krotkosti sprejmite vsajeno be¬ sedo, ki more rešiti vaše duše. Zvršujte pa besedo in ne poslušajte je samo, da bi sami sebe slepili. Kdor namreč besedo posluša in ne zvršuje, je enak možu, ki ogleduje v zrcalu svoje telesno lice; ko se pa ogleda, odide in brž pozabi, kakšen je bil. Kdor si pa 1 Rim. 6, 23. 2 4, 7. ogleda popolno postavo prostosti in pri tem ostane, ter ni samo pozabljiv poslušalec, marveč jo v dejanju zvršuje, tak bo blažen v svojem delo¬ vanju. Kdor meni, da je pobožen, pa ne brzda svojega jezika, marveč vara svoje srce, takega pobožnost je puhla. Čista in neomadeževana pobožnost pred Bo¬ gom in Očetom je ta-le: skrbeti za si¬ rote in vdove v njihovi nadlogi in sebe ohraniti brez madeža pred tem svetom. Bratje moji, ne imejte z osebnimi oziri združene vere v našega veličast¬ nega Gospoda Jezusa Kristusa. Če na primer pride, ko ste v cerkvi zbrani, kak mož z zlatimi prstani, sijajno oblečen, vstopi pa tudi revež v umazani obleki, pa se ozrete na drago oblečenega in mu porečete: „Sedi zložno semre¬ vežu pa velite: „Tam-le stoj, ali sedi pod moje podnožje/' — ali ne delate v tem sami razločka med seboj in ne sodite po napačnih mislih? Čujte, ljubi moji bratje: Ali ni Bog izvolil revežev tega sveta, da so bogati v veri in de¬ diči kraljestva, ki ga je obljubil njim, kateri ga ljubijo? Vi pa zaničujete re¬ veža. Ali niso bogatini tisti, kateri vas zatirajo in vlačijo pred sodišča? Ali ne preklinjajo oni lepega imena, ki se imenujete ž njim? Čepa izpolnjujete kraljevo postavo, kakor veli pismo: ,,Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe," prav delate. Če se pa na osebe ozirate, grešite, ker vas postava izpriča, da jo prestopate. Kdor bi namreč iz¬ polnjeval celo postavo, v eni reči se pa pregrešil zoper njo, je vsega kriv. Tisti, kateri je rekel: „Ne prešestuj," je tudi rekel: „Ne ubijaj." Če torej ne prešestuješ, ubijaš pa, si prestopil po¬ stavo. Tako govorite in tako delajte, ker boste sojeni po postavi prostosti. Sodba je namreč brez usmiljenja za tistega, kateri sam ni izkazoval usmiljenja. Usmiljenost pa slovi pred sodbo. Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali 1078 Jak. 2, 15- 26. Ljubezen do bližnjega. ga bo vera zveličala? Recimo, da sta brat in sestra gola in brez potrebnega živeža, pa naj jima kdo reče: ,,Pojta v miru, ogrejta in nasitita se,“ ne daste jima pa, kar je telesu potrebno, — kaj bi to pomagalo? Tako je tudi vera, če nima del, mrtva sama v sebi. Morda poreče kdo: „Ti imaš vero, jaz pa dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti pokažem iz svojih del svojo vero.“ Ti veruješ, da je en sam Bog. Prav delaš; tudi hudobni duhovi verujejo in se tresejo. Ali pa hočeš spoznati, puhli človek, da je vera brez del mrtva? — Ali Abraham, naš oče, ni bil opravičen iz del, ko je svojega sina Izaka daroval na oltarju? Vidiš, da je vera sodelo¬ vala z njegovimi deli, in da se je vera izpopolnila z deli. In izpolnilo se je pismo, ki pravi: ,Abraham je pa vero¬ val Bogu, in štelo se mu je v pravič¬ nost/ in božji prijatelj se je imenoval. Vidite, da se človek opraviči iz del, in ne samo iz vere. Ali ni bila ravno tako nečistnica Rahaba opravičena iz del, ko je sprejela poslanca in ju od¬ pravila po drugem potu? Kakor je namreč telo brez duše mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva. Razlaga. 1. Božjo besedo je treba rado* voljno sprejeti. Beseda resnice, namreč evangelij, je studenec za naše dušno prerojenje. Zato jo moramo radi poslušati. Poslušati jo pa more s pridom samo človek, ki je v svojem srcu zbran, ki ni čenčav in jezav. Seme božje besede ne more vzkaliti v raztresenem in z jezo raz¬ burjenem srcu. Duševna nesnaga in izrastki hu¬ dobije zavirajo evangelij, da ne more obroditi sadu, zato morajo kristjani prej očistiti duše. 2. Mamo poslušanje božje besede ne zadostuje. Božjo besedo, ki jo je kristjan samo sprejel, mora tudi v dejanju zvrševati. V evangeliju spoznamo sami sebe, svoje napake in pregrehe, toda to ni dovolj, da se takorekoč samo pogledamo v evangelij, in potem na vse pozabimo, marveč toliko časa se moramo v njem gledati, dokler se s krepostnim življenjem popolnoma ne predrugačimo. Zrcalo človeku nič ne pomaga, če se samo vanj pogleda in ne popravi, kar vidi na sebi umazanega in neprimernega. Kdor pa iz evangelija zajema postavo za svoje življenje in se po nji ravna, tak doseže že tukaj mir v svojem srcu, in s tem je že na tem svetu blažen in srečen. Evangelij se imenuje postava prostosti, ker je postava ljubezni in vodi ljudi k prostosti božjih otrok, v nasprotju s Starim zakonom, ki je bil s svojimi strogimi določili jarem sužnjosti . 1 Nato opisuje apostol več zgledov, kako se mora beseda v dejanju zvrševati: Prvič govori o napačni in pravi pobožnosti. Prava pobožnost se kaže v usmiljenju, ljubezni do revežev, in v olira- njenju pred omadeževanjem grešnega sveta. Jakob navaja samo dve znamenji prave pobožnosti, ker sta bili ti dve za njegove bralce posebno potrebni. Med reveže šteje samo sirote in vdove, ki pac najbolj potrebujejo pomoči, Saj se imenuje že v psalmih Bog oče sirot in sodnik vdov . 2 Judje so bili trdosrčni; tudi med judovskimi kristjani se je ta temeljna napaka judovskega rodu še vedno kazala; zato jim tako zabičuje Jakob, da ni prave pobožnosti brez usmiljenosti do bližnjega. Judje so se po svetu pečali večinoma s trgovino in se pri tem seveda družili s pogani. Zato svari apostol svoje bralce, naj se ohranijo brez madeža pred tem svetom, to se pravi, naj v občevanju z neverniki skrbe, da se sami ne pogreznejo v njihove grehe. Drugič svari apostol pred strankarstvom. Kristjani ne smejo delati razlike med bogatim in reveži; osebnih ozirov v cerkvi ne sme biti, saj je Bog prav posebno odlikoval ravno reveže. Bogati kristjani niso vedno najboljši; večkrat se dogodi, da tirajo svoje revne sobrate pred poganska sodišča in z vso strogostjo zahtevajo od njih svojih pravic. S tem preklinjajo lepo ime, ki se kristjani imenujejo po njem. To ime J e Kristus. S tem, da trdosrčni bogatini revne krist¬ jane stiskajo in jih celo vlačijo pred sodišča, one- čaščujejo pred pogani Kristusovo ime in njegovo vero, ker pogani potem sklepajo, da Kristusova vera podpira trdosrčno sebičnost. Zapoved ljubezni do bližnjega je kraljeva zapoved, ker je prva in poglavitna, takorekoč kraljica vseh drugih zapovedi. Kdor je stran- karsk, kdor se ozira na razloček med bogatim' 1 Gal. 5, 1. 2 Ps. 68. 6. Vera brez dobrih del. Jak. 3, 1.2. Učitelji. 1079 in reveži, tak jo prestopa. Nato pa pravi: Kdor bi namreč, izpolnjeval celo postavo, v eni reči se pa pregrešil zoper njo, je vsega kriv. Jakob ne misli tukaj na enkraten, slučajen prestopek, mar¬ več pomen njegovih besedi je ta-le: Kdor je v eni reči pokvarjen, da takorekoč že iz navade prestopa eno božjo zapoved, tak je pravzaprav tudi v vseh drugih ozirih grešen človek. Kdor hoče biti pravi kristjan, mora imeti trdno voljo izpolnjevati vse božje zapovedi, posebno pa lju¬ bezen do bližnjega. Kdor je usmiljen, se ne po¬ trebuje bati pred sodbo; usmiljenost slovi pred sodbo, po Gospodovem izreku: Blagor usmiljenim, ker usmiljenje bodo dosegli - 1 Usmiljeni ljudje bodo zmagovali pri sodbi, saj je to zmaga božje lju¬ bezni, s katero je tudi sam pri sebi takorekoč premagal svojo neskončno pravičnost. S. Sama vera ne zadostuje. Vera, ki v tem odstavku govori sv. Jakob o nji, je golo prepričanje o resničnosti božjega razodetja, ki ima svoj sedež samo v razumu, in ki se srce in volja takorekoč ne zmenita zanjo. Ravno tisto vero opisuje tukaj Jakob, o kateri pravi Pavel: Ko bi imel vso vero, ljubezni bi pa ne imel, nisem nič. 2 Dela pa pomenijo Jakobu dobra dela, ki izvirajo iz žive vere. V tem smislu pravi, da je vera, če nima del, mrtva sama v sebi, manjka ji namreč notranjega in čvrstega življenja; taka vera je nična. Brez del se vera ne more poka¬ zati. Človek, ki ima samo tako mrtvo vero, ne more dokazati, da jo ima, ker se prav nič ne vidi. Kdor pa zvršuje dobra dela, če se pri tem tudi ne sklicuje na vero, vendar le dokazuje, da jo ima. Iz dobrih del, kakor jih opisuje Jakob, se namreč jasno vidi človekova ljubezen do Kri¬ stusa, in s tem se izkaže tudi njegova vera. Vera brez dobrih del nima nobene nravne vrednosti, saj celo hudobni duhovi verujejo v enega Boga, toda njihova vera je prisiljena in jim samo povečuje kazni. V svoji veri se ven¬ darle tresejo pred mogočno pravičnostjo večnega sodnika. Med Judi so trdili nekateri, da že za¬ voljo tega ne bodo zavrženi od Boga, ker se z vero v enega Boga ločijo od poganov, ki časte malike, in da jim ta vera pokrije vse njihove grehe. Zato nam je tembolj umljivo, da apostol Jakob svojim judovskim bralcem tako jasno pravi, da gola vera v enega Boga nima nravne veljave. 1 Mat. 5, 7. 2 I. Kor. 23, 2. Vera brez dobrih del pa tudi nima nobene moči. To dokazuje Jakob iz sv. pisma. Abraham je dosegel pravičnost pred Bogom zato, ker je v verni pokorščini do Boga hotel darovati celo svojega sina Izaka. Sv. Pavel govori tudi o Abrahamu in pravi, da je dosegel pravičnost iz vere in ne iz del . 1 Navidez si torej oba apo¬ stola nasprotujeta, toda v resnici se le lepo do¬ polnjujeta. Sv. Pavel misli na dela iz postave, ki se zvršujejo iz zgolj hlapčevske pokorščine z lastnimi človeškimi močmi. Sv. Jakob pa ima v mislih taka dobra dela, ki izvirajo iz žive vere in iz božje milosti, katera jim daje nadnaravno moč in veljavo. Abrahama je torej opravičila njegova vera, združena z dobrimi deli, torej ravno tista živa vera, o kateri pravi sv. Pavel, da dela pravičnost pred Bogom brez dobrih del po postavi. Jakob ne taji, da vera ni potrebna za opravičenje, ampak samo pravi, da gola vera, golo razumovo prepričanje ne zadostuje, marveč, da je treba tudi dobrih del. Sv. Pavel imenuje vero združeno z dobrimi deli, vero, ki deluje po ljubezni 2 Jakob navaja še en zgled, namreč nečistnico Rahabo . 3 Rahaba je sprejela v mestu Jerihu dva izraelska poslanca in ju rešila hudobne na¬ kane tamošnjih prebivalcev. To je storila, ker je po božji milosti spoznala resničnost izraelske vere. Sv. Pavel jo zavoljo tega omenja kot zgled vere v svojem pismu Hebrejcem. Njena vera pa ni bila prazna, marveč se je pokazala v dejanju. In zavoljo dobrih del, ki so izvirala iz te žive vere, jo pohvali Jakob. Na nji dokazuje, da gola vera brez dobrih del nima nobene moči. Ko bi bila Rahaba pač sprejela vero v pravega Boga, pa bi tega v dejanju nič ne pokazala, in bi izrael¬ ska odposlanca prepustila gotovi smrti, bi ne bila dosegla božje milosti. III. Napačna in prava svetost. 3, 1—18. Ne silite v večjem številu med uči¬ telje, bratje moji, saj veste, da bo za nas učitelje sodba hujša. Vsi pač mnogo grešimo. Kdor se ne pregreši v govor¬ jenju, je popoln mož, ki more brzdati tudi celo telo. Saj tudi konjem celo 1 Rim. 4, 2. nasl. a Gal. 5, 6. 8 Glej Iiebr. 11, 31; Zgodbe II., stran 1032. J oz. 2, 1. nasl. 6, 22-25. 1080 Jak. J. 3 — 18. Jezik. Prava modrost. telo vodimo, ko jim brzde devamo v gobce, da so nam pokorni. Glejte, tudi ladje, dasi so velike, in jih gonijo silni vetrovi, vodi prav majhno krmilo, kakor sklene krmarjeva volja. Tako je tudi jezik majhen ud, toda veliko premore. Glejte, kakšen gojzd zažge majhen ogenj. Tudi jezik je ogenj, vesoljstvo hudobije. Jezik se tako kaže med našimi udi, da oskrunja vse telo in zažiga kolo našega življenja, njega pa zažiga pekel. Raz¬ lične narave živali, štirinoge in leteče, plazivke in morske živali kroti in je krotila človeška narava; jezika pa ne more ukrotiti noben človek; nemirno zlo je, polno smrtonosnega strupa. Z njim blagrujemo Boga in Očeta, z njim pa tudi preklinjamo ljudi, ki so ustvar¬ jeni po božji podobi. Iz ravno tistih ust prihaja blagrovanje in kletev. Stu¬ denec menda ne izliva iz ene votline sladke in grenke vode. Bratje moji, trnjev grm pač ne rodi oljk, ali trta smokev? Slana voda tudi ne more de¬ lati sladke. Kdo je moder in razumen med vami? V krotki modrosti naj pokaže z lepim vedenjem svoja dela. Če pa imate grenko zavist in prepirljivost v svojih srcih, se nikar ne ponašajte in ne la- žite zoper resnico. Taka modrost ne pride od zgoraj, marveč je posvetna, počutna, hudičeva. Kjer je zavist in prepir, tam je namreč nered in vse polno slabih del. Modrost od zgoraj je pa pred vsem čista, potem miro¬ ljubna, prizanesljiva, poslušna, polna usmiljenja in dobrega sadu, nepristran¬ ska, odkritosrčna. Sad pravičnosti pa v miru sejejo tisti, kateri so miroljubni. Razi a g' a. 1.. Grehi * jezikom. Že iz evangelija vemo, kako radi so Judje nastopali kot učitelji drugim . 1 Gotovo so tudi med izpreobrnjenimi Judi mnogi hoteli sloveti kot učitelji. Jakob opominja v nastopnem odstavku, naj se njegovi bravci ne silijo med učitelje; s tem si povečajo samo svojo odgovornost, ki je tem večja, ker je za človeka 1 Mat. 23, 7; glej Rim. 2, 17 nasl. tako silno težko krotiti jezik. Kdor z jezikom ne greši, se sme imenovati popoln mož. Kdor ima jezik v oblasti, o njem se sme trditi, da ima v oblasti tudi drugo telo. Pri konju se tudi z brzdo v gobcu vlada celo truplo. Kdor ne zna brzdati svojega jezika, je kakor jezdec na konju brez uzde, kakor mornar na viharnem morju v ladji brez krmila. Jezik se more primerjati ognju in sicer v dobrem in slabem pomenu. Beseda apo¬ stolskega moža užiga v poslušalcih ogenj božje ljubezni, zapeljivčeva beseda pa vnema ogenj pregrešne slasti v srcih in s tem ogenj pregreh v življenju. V tem slabem smislu imenuje Jakob jezik vesoljstvo hudobije. V mislih ima neizrekljivo množino grehov in zločinov, ki jih rodi zapelje¬ vanje, pohujšanje, kriva vera, jeza, preklinjanje, kriva prisega. Človek more ukrotiti celo razne živali • in zveri, da mu služijo in ga ubogajo. Jezika pa ne more ukrotiti noben človek; to se pravi: skoraj nemogoče je, da bi kdo sem pa tja ne izpregovoril kake lahkomiselne, jezne ali ne¬ resnične besede. In vendar je neobhodno potrebno človeku krotiti svoj jezik. Nenaravno je, da iz ravno tistih ust izvira blagoslov in kletvina. In zato je nemogoče, da bi dosegel blagoslov od Boga, kdor s svojim jezikom greši proti bližnjemu. Nemogoče je, da bi bila hvala, ki jo Bogu daje v tem slučaju, resnična in prava. 2 . Prava modrost se kaže v kršč*aw skl h krepostih. Prej je posvaril apostol bravce, naj ne tišče med učitelje in naj se ogibljejo nebrzdane brbljavosti; sedaj dokazuje, da se prava modrost kaže v lepem krščanskem življenju. Takole vpraša: Kdo je moder in razumen med vami? S tem hoče reči: Vi bi radi druge učili in drugim podajali svojo navidezno modrost, raje se najprej vprašajte, kaj je treba za pravo modrost. Najprej kažite modrost in razumnost s čistim krščanskim življenjem, posebno s krepostjo. Zavedajte se, kako tičite v zavisti in kako radi se prepirate, potem ne boste lagali zoper resnico in ne boste se ponašali s svojo dozdevno modrostjo, katere nimate. Taka modrost, ki je združena z zavistjo in prepirljivostjo, ima svoje korenine v očetu laži in sovraštva, v hudiču. Kjer je zavist in prepir> tam je namreč nered in vse polno slabih del. zavisti in prepirljivosti se izcimi nemir v družini in srenji. Vse je narobe in v neredu in sebičnost zavlada namestu ljubezni, s sebičnostjo so P a zvezani vsi drugi grehi: škodoželjnost, krivičnost Jak. 4, 1—12. Posvetnost. 1081 v vseh oblikah in grda maščevalnost. Te Jako¬ bove besede nam pojasnjujejo najbolj temno stran v zgodovini človeške duše in sveta. Apostol našteva nato sedem lastnosti prave modrosti. Izmed njih omenjamo dve: cista je in že s tem kaže, da je od zgoraj, nebeškega izvora; ni ošabna in trmasta, ki bi hotela le vedno prav imeti, marveč sveti mir je njen namen. Učitelj, ki nima prave modrosti, rodi torej nemir in nered in je vzrok vsemu hudemu. Pravi krščanski učitelj pa v miru seje sad pravičnosti, to se pravi,' oznanja evangelij brez prepirljivosti in rodi potemtakem red in mir. IV. Posvetnost. 4, 1—12. Odkod so boji in prepiri med nami? Ali ne odtod, ker se vaše poželenje bo¬ juje v vaših udih? Poželenje imate, pa ne dobite; morite in ste ljubosumni, pa vendar ne morete doseči, prepirate se in bojujete. Nimate pa, ker ne prosite; prosite, pa ne prejmete, ker slabo prosite, zato namreč, da bi zapravljali v svojih sla¬ steh. Prešestniki, ali ne veste, da je prijaznost s svetom sovraštvo do Boga? Kdor hoče biti s tem svetom prijatelj, postane božji sovražnik. Mar mislite, da zastonj govori pismo: „Duh, ki pre¬ biva v vas, je ljubosumen v svojem hrepenenju." Zato pa deli tem večjo milost. Vsled tega beremo: „Bog se ustavlja prevzetnim, ponižnim pa daje milost." Podvrzite se torej Bogu, ustavite se pa hudiču, da bo bežal od vas. Pri¬ bližajte se Bogu in tudi on se vam bo približal. Očistite roke, grešniki, in po¬ svetite srca, omahljivci. Vzdihujte in žalujte in jokajte. Vaš smeh naj se pre¬ vrne v jok in veselje v žalost. Ponižajte se pred Gospodom, pa vas bo povišal. Ne sramotite se med seboj, bratje. Kdor sramoti brata, ali sodi brata, v sra¬ moti., postavo in sodi postavo. Če pa postavo sodiš, ne zvršuješ postave, mar¬ več si njen sodnik. En sam je posta- vodajalec in sodnik, k more pogubiti in streti. Kdo si pa ti, ki sodiš bližnjega? Razlag a. Posvetnost. V tem odstavku je apostolova beseda stroga in odločna, z ogorčenjem obsoja posvetnost, sebičnost in napuh. Najprej poudarja, da izvirajo prepiii med kristjani iz neukrotenega poželenja. Človek si želi posvetnega imetja in uživanja; ko pa tega ne doseže, začne zavidati in sovražiti tiste, kateri imajo, po čemur hrepeni. Iz tega pa izvirajo prepiri in boji. Jakob pravi svojim bravcem: Morite in ste ljubosumni; ne misli pa na umor v pravem pomenu besede, marveč samo na strastno sovraštvo, v tistem smislu, kakor beremo v prvem pismu sv. Janeza: Vsak kdor sovraži svojega brata, je morilec . 1 Hrepenenje po posvetnem premoženju je zato brez uspeha, ker ne molimo prav. Tudi za posvetne reči moramo Boga moliti, toda s pravim namenom, da bi jih rabili v božjo čast, ne pa zato, da bi jih zaprav¬ ljali v svojih slasteh. Nato pravi: Prešestmki , ali ne veste, da je prijaznost s svetom sovraštvo do Boga? Prešestvo pomenja tukaj odpad od Boga, svet pa vse pože¬ lenje, ki služi grehu. Nato pravi apostol: Mar mislite, da zastonj govori pismo: „Duh, ki prebiva v vas, je ljnbosumen v svojem hrepenenju?“ Te besede so vzete iz raznih mest sv. pisma, v katerih beremo o božji ljubosumnosti do izraelskega ljud¬ stva . 51 Sv. Jakob jih rabi, da opiše božjo ljubezen do nas. Duh, ki prebiva v človeku, je božji Duh. On ljubi človeka in ga hoče celega imeti; zato je takorekoč ljubosumen, da bi mu ga svet ne odtrgal, in v tej svoji goreči ljubezni hrepeni po tem, da bi človeka nerazdeljenega izključno imel le zase. Zato pa tem večjo milost deli tistim, kateri se ga v ponižnosti popolnoma oklenejo. Prevzetni ljudje ne dajejo Bogu celega svojega srca, marveč mislijo pred vsem nase in na svoje dozdevne prednosti. Ponižni se mu pa vsi izroče in zato Bog ponižnim daje svojo milost, prevzetnim se pa ustavlja . 3 Zato pa opominja apostol svoje bravce, naj se ubogljivo udajo in izroče Bogu, ter ustavljajo hudobnemu duhu. Priporoča jim pokoro in poni¬ žanje pred Bogom. Ker se pa prava ponižnost kaže v človekovem obnašanju do bližnjega, naj o svojih sobratih ne govore nič slabega, naj jih trdo ne sodijo, marveč naj jim izkazujejo ljubezen. 1 I. Jan. 3, 15. 2 Primeri Ez. 3, 5; 23, 25; V. Mojz. 5, 9; 6, 5, 15; 7, 6. 3 Preg. 3, 34. 1082 Jak. 4, IB — 17. Baharija. Jak. 5, 1—6. Proti bogatinom. Pri tem pravi, da kdor postavo sodi , ne zvršuje postave, marveč je njen sodnik. Tak človek, kateri bližnjega sodi, zaničuje s tem božjo postavo, ki ukazuje ljubezen do bližnjega. Bog ima edini pra¬ vico soditi; človek, kateri bližnjega obsoja, si torej prilastnje oblast nad postavo in sega s tem ne¬ kako v pravice božjega veličastva. V. Predrzno zaupanje. 4, 13—17. Kaj pa vi, ki pravite: „Danes ali jutri odrinemo v to ali drugo mesto in tam ostanemo eno leto; trgovali bomo in dobiček delali,“ ko vendar ne veste, kaj bo jutri? Kaj pa je vaše življenje? Saj ste le dim, ki se za kratko po¬ kaže, potem pa zopet izgine. Recite rajši: Ce je Gospodova volja, bomo živeli in to ali ono zvršili. Zdaj se pa bahate v svoji košatiji. Vsaka taka baharija je hudobna. Kdor namreč ve, kako se dela dobro, in ne stori, ima greh. K a z 1 a g a. Posvetna dela. Kakor je Bog sam sebi pridržal sodbo nad ljudmi, tako tudi on sam vodi življenje človeštva. Zato je predrzno, če kdo dela načrte za prihodnjost, kakor bi bili samo od njega odvisni, ali če se zanaša na svoje premoženje, kakor na nekaj stalnega. S tem se hoče neod¬ visnega kazati od Boga; in to je nespametno. Človeško življenje je nestalno in popolnoma v Gospodovih rokah. To bi moral vedeti vsak človek; vsak naj se zaveda, da je življenje le dim in popolnoma odvisno od božje volje; zato naj se ogiblje predrznega zaupanja v posvetne reči in naj tako živi, kakor je Bogu všeč. Ta nauk je v smislu Gospodove prilike o bogatem človeku, ki je velel svoji duši: Počivaj, jej, pij, bodi dobre volje, in ki je Bog še tisto noč terjal dušo od njega . 1 VI. Proti trdosrčnim bogatinom. 5, 1—6. Zdaj pa vi, bogatini: jokajte in tu¬ lite zavoljo nadlog, ki prihajajo nad 1 Luk. 12, 13—21. Zgodbe II., str. 367. vas. Vaše bogastvo je segnilo in vaša obleka je od moljev razjedena. Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rja bo pričala zoper vas in žrla vaše meso kakor ogenj. Zakladov jeze ste si nabrali v poslednjih dneh. Glejte, plačilo, ki ste ga utrgali de¬ lavcem, kateri so vam poželi polje, kriči in tožbe žanjic so prišle do ušes Go¬ spoda vojnih čet! Požrešno ste živeli na zemlji in stregli ste pohoti; srca ste si redili kakor klavni dan. Obsodili, celo umorili ste pravičnika, ki se vam ni ustavljal. K a z 1 a g a. Bogatini. Že v prejšnjem odstavku je apostol strog; tukaj je pa njegova beseda na¬ ravnost trda, podobna najstrožjim grožnjam starih prerokov. Obrača se na bogatine med kristjani. Že takrat so bili namreč nekateri bogati kri¬ stjani neusmiljeni do svojih sobratov. Sami so živeli razkošno, reveže so pa zatirali; zato j ib opominja, naj se izpokore. Piše jim, kakšne nad¬ loge jih čakajo, in kako bo ob sodbi njihovo bo¬ gastvo brez pomena in brez veljave, samo priča njihovih pregreh. Ob času, ko je bilo pisano naše pismo, so se že v Palestini kazala znamenja od Kristusa napovedanega boja proti Judom v Pa¬ lestini. Kmalu se je imelo razdejati jeruzalemsko mesto s templom vred. Moč božje sodbe nad Izraelci se je imela v kratkem pokazati; zato Jakob tembolj živo opisuje, kako nično je po¬ svetno bogastvo. Posebej opisuje grehe bogatinov in sicer naj¬ prej njihovo krivičnost do delavcev. Tako še m nikdar prej govoril nihče o pravicah delavskega stanu. Bog sam se maščuje za vse krivice, ki se jim gode, utrgano plačilo izziva maščevanje. De¬ lavci žive tožno in v pomanjkanju, bogatini pa razkošno in pohotno. Kakor se živali brez skrbi pasejo tudi tisti dan, ko imajo biti zaklane, tako brez skrbi uživajo svoje slasti bogatini, vkljub temu, da je sodba blizu. Bogati ljudje se tudi ne boje krivic pred sodiščem, kadar jim kaže dobiček; sodnike podkupujejo in jih pridobe, da krivično razsojajo. Brez skrbi spravljajo pravične ljudi v kazen in nič jim ni mar, če se jim zgodi tudi naj večja krivica. Ubogi pravični človek nima nikjer nobene podpore in se mora brez ugovora udati svoji usodi. Jak. 5, 7—11. Jobov zgled. Jak. 5, 12. Priseganje. Jak. o, 13 — 17. Sv. poslednje olje. 1083 VII. Tolažba. 5, 7—11. Potrpite torej, bratje, do Gospodo¬ vega prihoda. Glejte, poljedelec pri¬ čakuje dragega sadu iz zemlje in po¬ trpi, da pride zgodnji in poznejši dež; tako tudi vi potrpite in okrepčajte svoja srca, ker Gospodov prihod se bliža. Nikar ne tožite, bratje, drug zoper dru¬ gega, da ne boste obsojeni. Glejte, sodnik stoji pred vratmi. Bratje, za zgled trpljenja in po¬ trpežljivosti vzemite preroke, ki so go¬ vorili v Gospodovem imenu. Glejte, mi jih blagrujemo, ker so trpeli. O Jobovi potrpežljivosti ste slišali; po¬ glejte na konec, ki mu ga je Gospod dal; Gospod je namreč usmiljen in mi¬ lostljiv. Razlaga. Zatirani kristjani. V tem odstavku se obrača Jakob do nedolžno trpečih kristjanov, češ naj potrpe in prepuste vse maščevanje božji sodbi. Za zgled jim navaja kmetiča. Kakor ta sicer ne ve, kaj bo z njegovo žetvijo, vendar pa leto za letom zaupno seje svoje žito v zemljo in mirno čaka, kaj mu bo Bog poslal; tako naj tudi kristjan v veri seje dobra dela in zaupno gleda v prihodnjost. Kmetič čaka, kakor pravi apostol, da pride zgodnji in poznejši dež. Na vzhodu sta dve deževni dobi na leto: prva od konca oktobra do začetka de¬ cembra, takoj po setvi, druga pa od začetka marca do začetka aprila, nekoliko pred žetvijo. Na to pravi: Nikar ne tožite bratje drug zoper drugega, da ne boste obsojeni. Kristjan mora od¬ pustiti svojim sovražnikom in moliti zanje. Zato je zelo pregrešno, ako zatiranci nepotrpežljivo tožijo proti svojim zatiralcem. Za zgled trpljenja in potrpežljivosti kaže Jakob na preroke; brez dvojbe misli tukaj na Mojzesa, Elija, Amosa, Izaija, Jeremija in druge, ki so jih Judje zavoljo njihovih svaril kruto preganjali. Joba posebej omenja in pristavlja: Poglejte na konec, ki ga mu je Gospod dal. To se pravi: Ko berete o njegovem trpljenju, pomislite tudi, kako ga je Bog na zadnje obilno poplačal. Pisano je, da bo vstal s tistimi, katere bo Gospod obudil . 1 1 Job 42, 9—15; Zgodbo I., str. 76. 177. VIII. Lahkomiselno priseganje. 5, 12. Pred vsem pa, bratje moji, ne pri¬ segajte: ne pri nebu, ne pri zemlji, ne kake druge prisege, temveč vaš da bodi da in vaš ne bodi ne, da ne pa¬ dete pod sodbo. Razlaga. Prisega. Med Judi je bilo lahkomiselno priseganje silno v navadi. Že Zveličar je v svoji pridigi na gori svaril pred tem grehom . 1 Na tiste Gospodove besede se ozira apostol, ko tudi svoje bralce svari, naj se tega ogibljejo. Takrat je bil evangelij sv. Mateja že spisan in sklepati smemo, da so te besede apostola Jakoba vzete iz ome¬ njenega evangelija. Sploh opažamo v našem pismu, da se naslanja na Jezusovo pridigo na gori. Krivične obsodbe bližnjega 2 se v Jezusovi pridigi obsojajo. Zveličar priporoča pravo poniž¬ nost , 3 krepost , 4 miroljubnost , 5 * usmiljenost 3 in za¬ upno, brezpogojno udanost v božjo voljo v mo¬ litvi . 7 Vse te nauke ponavlja sv. Jakob v svojem pismu. IX. Sv. poslednje olje. 5, 13—20. Kdor trpi med vami, naj moli. Kdor je dobre volje, naj poje hvalnice. Če pa kdo med vami zboli, naj pokliče k sebi mašnike iz cerkve; ti naj molijo nad njim in naj ga mazilijo z oljem v Gospodovem imenu. In molitev v veri otme bolnika in Gospod mu polajša, in če je v grehih, se mu odpuste. Izpovejte se odkrito svojih grehov in molite drug za drugega, da ozdra¬ vite. Stanovitna molitev pravičnega človeka namreč mnogo premore. Elija je bil človek take narave kakor mi, pa je goreče molil, naj ne dežuje; in ni bilo dežja na zemljo tri leta in šest 1 Mat. 5, 34—36; Zgodbe 11., str. 216. 220. 2 Mat. 5, 22; 7; 11. 3 Mat. 5, 3. 4 Mat. 5, 4. 5 Mat. 5, 9. 8 Mat. 5, 7; 6, 14. 7 Mat. 7, 7—11. 1084 Jak. 5, 18—29. Učinki sv. poslednjega olja. Sv. pokora, izpreobrnjenje. mesecev. In zopet je molil in nebes je dal dežja in zemlja je rodila svoj sad. Bratje moji, če kdo izmed vas zaide od resnice, in ga kdo nazaj vrne, vedi, da kdor grešnika nazaj vrne od njegove krive poti, reši njegovo dušo smrti in pokrije obilo grehov. Razlaga. 1. Molitev. Apostol priporoča bralcem, naj ob vsaki priliki v molitvi počaste Boga, naj se jim godi kakor hoče, vedno naj mislijo na svojega Očeta v nebesih in naj se v molitvi zdru¬ žijo ž njim. V trpljenju naj molijo in Bogu po¬ tožijo svoje bolečine, v veselju naj se zopet v hvalnih pesmih vzdignejo nad zemljo in slave nebeškega Očeta. 2. Sv. poslednje olje. Apostol naroča, kaj naj store kristjani v nevarni bolezni. Bolnik sam naj pokliče k sebi kakega mašnika, da mu podeli zakrament sv. poslednjega olja. Jakob pravi, naj pokliče mašnike iz cerkve, to se pravi, kakega mašnika, ali enega izmed mašnikov. Ta zakrament se deli v Gospodovem imenu, to se pravi, tako kakor je Kristus to ukazal. V evan¬ gelijih imamo o tem samo majhen spomin. 1 Na¬ tančnejša določila so se torej ohranila po ustnem sporočilu. Ta zakrament se deli tako, da se bolnik z oljem mazili. Z maziljenjem je zdru¬ žena duhovnikova molitev. Učinki tega zakra¬ menta so ti-le: 1. Bolnika otme molitev v veri; to se pravi: bolnik doseže telesno zdravje, če je to za njegovo dušo boljše in koristnejše. 2. Gospod mu polajša, vzbudi mu zaupanje v božje usmilje¬ nje, s tem ložje prenaša svoje bolečine in se uspešneje ustavlja izkušnjavam, ter se okrepča za zadnji smrtni boj. 3. Če je v grehih, se mu odpuste. Grehi, ki mu še niso odpuščeni, in ka¬ terih se še ni izpokoril, se mu odpuste, seveda če 1 Mark. 6, 13; Zgodbo II., str. 281. 282. je zadostno pripravljen. Zakrament sv. posled¬ njega olja mu tudi izbriše posledice njegovih grehov. 3. Izpoved. Bolnik, ki hoče dobiti odpu- ščenje grehov, mora pa tudi, če mu je mogoče, opraviti odkritosrčno izpoved. Jakob pravi: Iz¬ povejte se odkrito svojih grehov in molite drug za drugega, da ozdravite. Tukaj ima v mislih za¬ krament sv. pokore in zakramentalno izpoved. Zdravje, ki govori o njem, je duševno zdravje. Pri tej priliki iznova priporoča molitev in na¬ vaja Elija , za zgled, kaj doseže goreča in stano¬ vitna molitev. Elija je dosegel, da ni bilo tri leta in pol dežja na zemljo, za kazen malikova¬ nju udanim Izraelcem. Na njegovo molitev je pa po tem času Bog poslal dež. 1 V sv. pismu Starega zakona beremo samo o treh letih. Sv. Jakob natančnejše pove tisti čas, brez dvojbe iz starega judovskega izročila. 2 Elijev zgled priča, da tako- rekoč nebo in zemlja poslušata in ubogata, kar moli Bogu udan človek. 4. Izpreobrnjenje. Prej je apostol pri¬ poročal, naj molijo njegovi bralci drug za dru¬ gega, da si izprosijo dušno zdravje. Na koncu svojega pisma pa poudarja, kako vzvišeno in dobro delo je, če kdo pripomore, da se njegov bližnji duševno ozdravi. Pomen njegovih besedi je tale: Če kak kristjan zaide na grešna pota, in se takorekoč nravno izgubi, naj ga njegovi sobratje opominjajo in svare, in naj molijo zanj; če se jim posreči, da ga izpreobrnejo, naj se za¬ vedajo, da so zvršili sijajno dobro delo. Kdor grešnika vrne od njegove krive poti, reši njegovo dušo smrti, namreč večne smrti reši neumrljivo dušo, ki je zanjo Kristus umrl, in pokrije obilo grehov; s tem namreč doseže, da grešniku Bog odpusti njegove grehe, naj si jih bo tudi veliko število. 1 3. Kralj. 18, 42. 2 Primeri Luk. 4, 25. Bralci Petrovih pisem. Namen prvemu pismu. 1085 Uvod v obe pismi 1. Pisatelj. V Betzajdi, na zapadnem bregu Genezareškega jezera je bil rojstni kraj apostola, ki je nanj sezidal Gospod svojo cerkev. Njegovo prvotno ime je bilo Simon; s tem imenom se sam podpisuje v svojem drugem pismu, Zveličar ga je sprejel med prve učence in že prvi dan mu je napovedal, da mu bo izpremenil ime v Kefa, po naše skala, po grško in latinsko Peter. Pod ime¬ nom Peter beremo o njegovi zvestobi in neomajno živi veri v evangelijih, o njegovem apostolskem delu in o vodstvu prve cerkve v Dejanjih apo¬ stolov in pod tem imenom ga častimo kot apo¬ stolskega prvaka in prvega papeža. Njemu je posvečena najveličastnejša cerkev na svetu, ki se dviguje nad njegovim grobom v Rimu. Iz njegovega peresa imamo dve pismi, ki pričata o njegovi čudoviti vnemi za Odrešenika. Vidimo ga tudi v teh pismih polnega moči in življenja, pogumnega, odločnega,vzvišenega, vendar pa priprostega v najprisrčnejši ponižnosti, veli¬ častno gorečega v boju proti krivici in laži, proti grehu in zmoti, obenem pa najljubeznivejšega prijatelja vseh ljudi, sočutnega za vsako tujo bol, usmiljenega in radodarnega do vseh, ki trpe na duši, ali na telesu. Tudi v svojih pismih je Peter miren in vesel glede na lastno trpljenje; na se ne misli, marveč edino le na to, kako bi pridobil čim več duš za Kristusa, mož resnice in dejanja, mož življenja in moči. 2. Homu sta pisani Petrovi pismi ? Iz pisem samih izprevidimo, da sta namenjeni krščanskim srenjam v Pontu, Galaciji, Kapa- dociji, Aziji, Bitiniji. V teh pokrajinah Male Azije je oznanjeval evangelij sv. Pavel. Sv. Peter je bil morda od leta 51—54 mimogrede tudi tamkaj. Pravice in dolžnosti voditi jih pa ni imel zato, ker bi jih bil izpreobrnil, marveč edino le kot poglavar vesoljne cerkve. Pont je bila maloazijska pokrajina, ki se je na severnem vzhodu raztezala ob morskem obrežju; v gorskem delu nerodovitna, v ravninah pa plodovita na sadju in vinu in polna sočnih pašnikov. Galacijo smo že opisali v uvodu Pav¬ lovega pisma Galačanom. Južno od Ponta in severno vzhodno odGalacije, se razteza Kapadocija, večinoma neplodovita gorska pokrajina. Azija, ki jo omenja Petrovo pismo, je takozvana pro- sv. apostola Petra. konzularna Azija, posvečena po apostolskem de¬ lovanju sv. Pavla in tudi po sv. Janezu, ki je svoja stara leta tamkaj preživel in tudi umrl. Obsegala je dežele Mižijo, Lidijo, Karijo, Frigijo. Med njenimi mesti je najznamenitejše stari bogati Efez, kjer je tako vspešno deloval sv. Pavel, in kjer je krog leta 101 izdihnil sv. Janez svojo sveto dušo. Med drugimi mesti imenujemo Smirno, Milet, Filadelfijo, Laodicejo, Kolose in Pergam, ki so nam znana iz raznih mest Novega zakona. Zadnja pokrajina, ki se imenuje v Petrovem pismu, je Bitinija, južno od Galacije in Frigije, večinoma izredno rodovitna in bogata. Novi zakon ne ime¬ nuje nobenega bitinijskega mesta. Iz cerkvene zgodovine pa poznamo dve: Nicejo, kjer sta bila dva splošna cerkvena zbora, prvi 1. 325 in sedmi leta 787, in Kalcedon, kjer je nad 600 škofov leta 451 v cerkvenem zboru obsodilo monofizitsko krivo vero. Iz tega cerkvenega zbora se nam sporoča ganljiv znamenit prizor. Ko se je v drugi seji dne 10. oktobra prebralo pismo papeža Leona na zborovalce, so vzkliknili zbrani škofje: To je vera očetov, to je vera apostolov, mi vsi tako veru¬ jemo, pravoverni tako verujejo; preklet bodi, kdor tako ne veruje. Peter je po Leonu tako govoril. Zdi se iz teh besedi, kakor bi bila tista vnema, ki so ž njo svoj čas Bitinijci sprejeli Petrovi pismi, na novo vzkipela, ko so nekaj stoletij kasneje cerkveni predstojniki začuli glas njego¬ vega naslednika. 3. Namen prvemu pismu. Kristjani so imeli v Mali Aziji silno mnogo pretrpeti od poganov. Odtrgali so se od poganskega življenja, vsled tega so jih pogani sumničili, obrekovali in napadali. Že zato, ker niso častili domačih bogov in se niso udeleževali narodnih veselic v čast malikom, so jih imeli za zločince. Kristjani so morali tiho in sami zase živeti. Vsled tega se ni čuditi, da so jim pogani podtikali raznovrstne hudobije; zlasti sojih sumničili, da snujejo skrivno zaroto proti rimski državi in jih v enomer napa¬ dali, ter kazali strastno sovraštvo proti krščan¬ skemu imenu. Bati se je bilo, da ne bi to postopanje nagnilo kristjanov k uporu proti poganom. Ne¬ varnost je bila tudi, da ne bi v svoji žalosti in v svojih stiskah izgubili poguma in odpadli od vere. L086 Babilon — Rim. Sv. Peter je zvedel o teh žalostnih razmerah skoraj gotovo po Silvanu. 1 Ta sveti mož, ki je s Pavlom ob njegovi drugi misionski poti pre¬ potoval Frigijo in Galacijo, 2 je bil tamošnjim kristjanom osebno znan. On je tudi nesel prvo Petrovo pismo iz Rima v Malo Azijo. Sv. Peter sam pravi: Po Silvanu, zvestem bratu sem vam, kakor sodim, ob kratkem pisal, da vas opomnim. Apostol ima dva namena v svojem pismu: najprej hoče svoje bravce podučiti, kako naj se obnašajo z ozirom na svoje težke razmere proti poganom, potem jim pa dokazuje, da je krščanstvo vkljub trpljenju in preganjanju, ki je združeno ž njim, resnična božja milost. 4. Kje In kdaj je bilo spisano prvo Petrovo pismo? V sklepnih besedah piše apostol svojim bralcem: Pozdravlja vas soizvoljena cerkev v Babilonu , 3 Pismo je bilo torej spisano v mestu, ki ga Peter imenuje Babilon. Babilonov je več, najprej stari Babilon ob Evfratu; to mesto je bilo ob Petrovem času popolnoma razdejano; puste razvaline so stale tam kot zadnji ostanek stare slave. Tudi ne sporoča prav nobeno sporo¬ čilo, da bi bil sv. Peter kdaj v teh krajih. Kraj, odkoder je pisano naše pismo, torej ne more biti stari Babilon, pa tudi ne Selevcija ob Tigridi, ker tudi tam ni nikoli zvrševal apostol svoje službe. Ravno tako je nemogoče, da bi bilo mesto, ki ga omenja sv. Peter, vojaška postaja blizu sedanje Kaire, ki se je imenovala Babilon. Nikogar ni, ki bi Petrov Babilon tako razlagal. Nobenega dvoma ne more biti, da je Petrov Babilon Rim. Judje in kristjani so namreč po¬ ganski Rim imenovali s tem imenom. Razlaga za to je lahka: Iz prerokov starega zakona vemo, da pomenja Babilon za Jude toliko, kakor sre¬ dišče razuzdanega, malikovalskega, pravemu Bogu sovražnega življenja. Kakor je Judu pomenjal Jeruzalem sedež prave vere in mu je bilo sveto mesto, tako je bil Babilon zanj sedež sovraštva proti Bogu in zastopnik greha in upora proti božjim zapovedim. Ob Petrovem času je bil stari Babilon razdrt. Središče poganskega sveta, mali¬ kovanja in najhujše nravne razuzdanosti je bil pa Rim; zato je umljivo, da so Judje ob tem času in ž njimi vred tudi kristjani imenovali mesto Rim novi Babilon. Da je naša trditev resnična, 1 I. Peter 5, 12. 2 Dej. ap. 10, 6. 3 5, 13. imamo pa tudi še drugih dokazov. 1. V starih judovskih spisih se Rim večkrat imenuje Babilon, tudi v sibilskih bukvah se imenuje Rim s tem imenom. 2. V skrivnem razodetju sv. Janeza se Rim imenuje samo z imenom Babilon. 1 O tem mestu se pravi, da stoji na sedmih gričih 2 in opisuje se kot glavno mesto celega sveta. 3 Iz tega je torej jasno, da sv. Janez v svojem razodetju pozna Rim pod imenom Babilon. 3. Ob koncu svojega pisma pravi sv. Peter, da bralce pozdravlja tudi njegov sin Marka; ta je bil torej pri njem. Iz pisma v Kolose in Filemonu 4 vemo, da je bil evangelist Marka v Pavlovi družbi, ko je bil ta prvič v Rimu zaprt. Vsi stari pisatelji sporočajo, da je sv. Marka pomagal Petru v Rimu, in da je tam po apostolovih pridigah sestavil sv. evan¬ gelij. Naše pismo je spisano kmalu potem, ko je bil sv. Pavel rešen iz svoje ječe, tedaj malo kasneje, nego sta bili spisani pismi v Kolose in Filemonu, iz katerih vemo, da je bil sv. Marka takrat v Rimu. Edina pametna razlaga je torej ta, da je Marka ostal v Rimu tudi še po Pavlovem odhodu, da je tam počakal Petra, in da je bil navzoč, ko je apostolski prvak pisal svoje prvo pismo. 4. Prastaro cerkveno izročilo nam jasno in odločno pravi, da je bilo prvo Petrovo pismo pisano v Rimu. To nam sporoča že apostolski učenec Papija, nekoliko kasneje Klemen iz Aleksandrije, Evzebij in Hieronim. Ime Babilon je lepo izbrano. Peter je hotel potolažiti svoje bralce in jim vliti novega poguma; tega ni mogel storiti lepše in boljše, nego da jih je opozoril na to, da cvete v novem Babilonu, v središču poganskega sveta, čvrsto in krepko krščanska cerkev, ki je po božji milosti soizvoljena, poklicana k ravno tistemu zveli¬ čanju, kakor maloazijski kristjani. Pismo je bilo spisano krog leta 64, ali k večjemu v drugi polovici leta 63. Pavel je bil takrat na misionskem potu na Španskem, zato ni mogel sam potolažiti stiskanih kristjanov v Mali Aziji. Umljivo je torej, da jim je prvak med apostoli, ko je zvedel za žalostne razmere in nevarnosti, ki jim prete, s svojim pismom dal potrebnega poduka in nujnih opominov. *>. Vsebina. Najprej blagruje apostol kri¬ stjane zavoljo zveličanja, ki so poklicani k njemu; 1 Razod. 14, 8; 16, 19; 17, 5; 18, 2, 10, 21. 2 Razod. 17, 9. 3 Razod. 17, 18. 4 Kol. 4, 10; Filem. 24. Vsebina Petrovih pisem. 1087 potem jih opominja, naj glede na svoj poklic sveto žive, in naj se vedno spominjajo dragocene Jezusove krvi, s katero so bili odrešeni. Ogibljejo naj se starih pregreh in naj se zlasti vnemajo v bratovski ljubezni; zavedajo naj se, da so v cerkvi združeni s Kristusom, ki je njen vogelni kamen. Pogansko gosposko naj ubogajo in spoštujejo. Krščanski sužnji naj se udano in potrpežljivo obnašajo do svojih gospodarjev. Med seboj in do poganov naj bodo kristjani krotki in ljubeznivi, pred seboj naj imajo vedno zgled božjega Zve¬ ličarja, ter naj ne pozabijo, da trpljenje in pre¬ ganjanje prinaša božji blagoslov. Molijo naj radi in zaupno in v vsem dobrem naj ostanejo stano¬ vitni. Duhovniki naj vestno zvršujejo svoje pastir¬ ske dolžnosti, neduhovniki naj jih spoštljivo ubo¬ gajo, vsi kristjani naj se pa ponižno podvržejo v živi veri in krepkem zaupanju sklepom božje volje. 6. ženili je spisano drugo pismo sv. Petra ? Iz uvoda jasno vidimo, da je pisatelj tega pisma apostol Simon Peter. Pisano je ravno tistim bralcem, kakor prvo, ker se pisatelj sam sklicuje na svoje prvo pismo; pravi namreč: Glejte, preljubi, to je že drugi list, ki ga vam pišem. Znamenito je tudi to, da se sklicuje Peter na neko Pavlovo pismo posebej in splošno na Pavlova pisma: Preljubi, pomislite, da je potrpežljivost našega Gospoda zveličanje za vas, kakor vam je tudi naš preljubi brat Pavel pisal po svoji modrosti, ki mu je dana; tako pa tudi v vseh pismih, ki v njih govori o tem. V njih je marsikaj težko umljivega, kar nevedni in nestanovitni ljudje zavijajo, kakor tudi druga pisma v svojo lastno pogubo. Apostol torej jasno pravi, da so njegovi bralci prejeli od Pavla neko pismo. Če vse premislimo, ne more biti drugo, nego pismo v Efez, ki je bilo, kakor smo že povedali , 1 namenjeno cerkvenim srenjam Male Azije, torej ravno tistim kristjanom, katerim je pisal Peter svoje prvo pismo. Imenovano Pavlovo pismo v Efez so nekateri ljudje zlorabljali. Pavel uči v tem pismu, kakor ' Glej Zgodbe II., str. 956. sploh v svojih pismih, da je krščanska vera opro¬ stila človeka judovske postave, seveda pa tudi, da mora kristjan iz ljubezni do Boga izpolnjevati vse njegove zapovedi. Zlasti v Mali Aziji so se pa dobili ljudje, kateri so trdili, da se kristjanu ni treba nič več ozirati na kake zapovedi. Po¬ udarjali so, da so popolnoma svobodni, ter so se pogrezali vedno bolj v razuzdanem življenju. Iz svojih pregrešnih dejanj so potem razvili tudi razna krivoverska načela. Pobijali so vero v nad¬ naravno božje delovanje in trdili, da se ni treba bati Kristusovega drugega prihoda na svet. Nauk o poslednji sodbi se jim je zdel prazen. Sv. Peter je zvedel za take zapeljivce in v veliki skrbi, da ne bi ti ljudje okužili vseh maloazijskih kristjanov, je napisal svoje drugo pismo. 7 . Kdaj In bje je bilo spisano? Apostol pravi: 1 Vem, da se kmalu podere moja koča, kakor mi je tudi naš Gospod Jezus Kristus razodel. Iz tega vidimo, da pričakuje Peter v kratkem svoje mučeniške smrti in z gotovostjo sklepamo, da je bilo naše pismo pisano v Rimu in sicer v prvi polovici leta 67. Dne 29. junija tega leta je namreč sv. Peter na križu razpet umrl za svojo vero. 8. Vsebina. Pismo opominja bralce, naj v hvaležnosti za svoj poklic, z milostjo, ki jim je dana, napredujejo v krščanskih krepostih, dokler ne postanejo popolni. Pisatelj ima posebno pravico, da jih k temu opominja, ker je bil priča Gospo¬ dovega izpremenjenja na gori Tabor. Krivoverci hočejo vernike zapeljati v razuzdano in razkošno življenje, sami žive kakor pogani, zato jih čaka strašna božja kazen. To kažejo razni zgledi iz Starega zakona. Na koncu pobija pismo dvom o drugem Gospodovem prihodu in o koncu sveta. Jasno pravi, da so njegovi nauki ravno tisti, kakor jih uči Pavel in sklepa s pozivom, naj se bralci varujejo grešnega stika s poganskim svetom in naj brez greha pobožno in pravično žive. 1 1, 14. 1088 I. Pet. 1, 1 — 2. Sv. Trojica: I. Pet. 1, 3—12. Zveličanje. Prvo pismo sv. Pozdrav. 1 , 1 . 2 . Peter, apostol Jezusa Kristusa, iz¬ voljenim romarjem, razkropljenim po Pontu, Galaciji, Kapadociji, Aziji in Bitiniji, po sklepu Boga Očeta, v po¬ svečenju Duha, k pokorščini in s po- škropljenjem s krvjo Jezusa Kristusa: Milost vam bodi in mir v vedno večji obilnosti! K a z 1 a g a. Pozdrav in blagoslov. Uvodni pozdrav je v tem pismu obširen in obsega v sebi naj- vzvišenejše skrivnosti krščanske vere. Jasno se razvidi iz njega skrivnost sv. Trojice: Bog Oče je po svojem večnem sklepu izvolil bralce za svoje otroke. Bog Sin jih je s svojo krvjo kot učlovečeni Zveličar očistil in poškropil, in sv. Duh jih posvečuje. Bralci se imenujejo romarji, ki po¬ tujejo po tuji deželi, daleč od svoje prave nebeške domovine, ki so pa že tukaj napolnjeni z božjo milostjo in nebeškim mirom, in v pokorščini vdani Kristusu, svojemu Zveličarju. I. Kristjan je srečen. 1, 3—12. Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je po svojem velikem usmiljenju prerodil k živemu upanju po vstajenju Jezusa Kri¬ stusa od mrtvih, k neminljivi in ne- omadeževani in nevenljivi dedščini, ka¬ tera se hrani v nebesih za vas, ki ste v božji moči ohranjeni po veri za zve¬ ličanje, ki je pripravljeno, da se raz¬ odene poslednji čas. Takrat se boste veselili, ki sedaj, če že mora biti, ne¬ koliko žalujete v raznih izkušnjavah, da se preizkušnja vaše vere izkaže dragocenejše nego minljivo, v ognju preizkušeno zlato v hvalo in slavo in čast, ko se razodene Jezus Kristus. Njega ljubite, dasi ga niste poznali; vanj tudi sedaj verujete, ne da bi ga apostola Jr^etra. videli, in se po tem radujete v neiz¬ rekljivem in sijajnem veselju, da boste dosegli namen svoje vere, zveličanje duš. To zveličanje so iskali in zasledo¬ vali preroki, ko so napovedovali vam namenjeno milost, preiskovaje, kdaj in kakšen čas jim razodeva Kristusov duh v njih, in napovedovaje Kristusovo trpljenje in nastopno veličastvo. Raz¬ odeto jim je pa bilo, da niso zase, mar¬ več za vas podajali tega, kar so vam v svetem Duhu zdaj oznanjali ozna¬ njevalci evangelija, ki je bil z nebes poslan, in ki ga angeli žele gledati. II a z 1 a g a. 1. Ljubezen do Kristusa. Apostol hvali najprej Boga za milosti, ki so jih bralci prejeli. Po Kristusovem vstajenju so prerojeni in poklicani, da dosežejo dedščino nebeškega kraljestva. Vero so ohranili, in s tem imajo trdno upanje svojega zveličanja, zato naj se pa vedno zavedajo, da bodo težave in stiske minule. Take izkušnje imajo namen utrditi njihovo vero. Kakor se zlato v ognju izkuša, tako se tudi v trpljenju izkuša prava vera. Pred vsem naj lju¬ bijo božjega Zveličarja. Osebno ga niso poznali, vendar pa verujejo vanj, in iz te vere izvira ne¬ izrekljivo in sijajno veselje. To veselje poganja iz upanja, da bodo dosegli namen svoje vere, zveličanje duš. 2 . Preroki. Da bi bralci svojo srečo, da so kristjani, tem bolj spoznali in tem krepkejše prenašali vse trpljenje in težave, ki jih morajo prestati zavoljo vere, jih opozarja apostol, da so postali deležni tistega zveličanja, po katerem so preroki Starega zakona tako željno hrepeneli. Pre¬ roki so zasledovali čas, kedaj se bo razodel Kristus. Peter misli tukaj zlasti na Daniela , 1 ki napove¬ duje, da bo preteklo do Kristusa sedemdeset let¬ nih tednov. Preroka je vodil Kristusov duh, Kri¬ stus je bil kot božji Sin voditelj Starega zakona. Glavni predmet preroških napovedi je po aposto¬ lovih besedah Kristusovo trpljenje in nastopno veličastvo. Kakor se vidi iz naslednjih besedi, 1 Dan. 9, 2. I. Pet. 1, 3—2, 10. Sveto duhovstvo. 1089 mu je bila pred očmi zlasti Izaijeva prerokba , 1 kjer se tako v živo opisuje Odrešenikovo trplje¬ nje in poveličanje. Preroki so napovedovali Kri¬ stusa za kristjane; vedeli so, da bodo milost, o kateri prerokujejo, dosegli kasnejši rodovi, vendar pa so pogumno in navdušeno zvrševali svojo službo. Koliko bolj morajo torej kristjani, ki že uživajo božjo milost, vkljub vsem težavam sta¬ novitno ohraniti, kar so prejeli! To, kar so preroki napovedovali, oznanjajo oznanjevalci evangelija, da je že dovršeno. Evangelij, ki ga razširjajo, je iz nebes poslan; ravno tisti Duh, ki je razsvetljeval preroke, navdaja tudi učitelje Kristusove Cerkve. Božji evangelij žel d gledati celč angeli, tudi oni bi radi spoznali skrivnost božjega odrešenja. Prihodnjih časov in bodočega razvoja odrešenega človeštva tudi angeli ne po¬ znajo; zato hrepene, da bi v skrivnost odrešenja vedno globlje prodrli, in jo vedno natančnejše spoznali. To, po čemur so hrepeneli preroki, in kar bi nebeški angeli radi doumeli, je izročeno kristjanom, zato naj pač hvaležno ohranijo svojo neizrekljivo milost. II. Dolžnost krščanskega živ¬ ljenja. 1, 3—2, 10. Zato opašite ledja svojega srca, bodite trezni in zaupajte popolnoma v milost, ki se vam ponuja v razodetju Jezusa Kristusa. Kakor pokorni otroci se ne ravnajte po prejšnjem poželenju svoje nevrednosti, temveč po Svetem, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem svojem življenju, kakor je pisano: „Sveti bodite, ker sem jaz svet.“ In ko kličete Očeta njega, ki brez osebnih ozirov vsakega sodi po njego¬ vih delih, živite v strahu ob času svo¬ jega romanja, vedoč, da niste odkup¬ ljeni s kako minljivo rečjo, s srebrom ali zlatom, od praznega življenja, kakor so vam ga izročili vaši očetje, marveč z dragoceno krvjo Kristusa, nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta, ki je bil naprej spoznan pred ustvarjenjem sveta, razodet pa poslednji čas zavoljo vas, ki verujete po njem v Boga, kateri ga je obudil od mrtvih, in mu dal veli¬ častvo, da je vaša vera tudi upanje na Boga. Posvetite svoje duše v pokorščini do resnice, v odkritosrčni bratovski ljubezni in iskreno, iz čistega srca se ljubite med seboj, prerojeni ne kakor minljiv zarod, marveč kakor neminljiv po božji besedi, ki živi in ostane. ,,Vse meso je namreč kakor trava, in ves njegov sijaj, kakor cvet v travi. Trava zvene in cvet odpade, Gospodova be¬ seda pa ostane vekomaj.“ Ta je pa beseda, ki vam je bila oznanjena. Od¬ ložite torej vso hudobijo in zvijačnost in hinavščino in zavist in vsako obre¬ kovanje, ter hrepenite kakor novoro¬ jeni otroci po čistem duhovnem mleku, da v njem rastete v zveličanje, oku- sivši, kako sladek je Gospod. K njemu pristopite, k živemu kamnu, ki so ga ljudje sicer zavrgli, ki ga je pa Bog izvolil in počastil, in bodite tudi sami kakor vzidani živi kamni, duhovna stavba, sveto duhovstvo, da darujete po Jezusu Kristusu duhovne, Bogu prijetne darove. Zato se bere v pismu: „Glej, na Sionu postavim izbran in dragocen vogelni kamen, in kdor vanj veruje, ne bo osramoten.“ Vam, ki verujete, je torej v čast; nevernikom je pa kamen, ki so ga zidarji zavrgli; ta je postal vogelni kamen in kamen izpodtike in skala pohujšanja tistim, kateri se izpodtikajo in ne verujejo be¬ sedi, kakor je določeno zanje. Vi ste pa izvoljeni rod, kraljevo duhovstvo, sveti narod, v last pridob¬ ljeno ljudstvo, da oznanjate sijajne last¬ nosti njega, ki je iz teme poklical k svoji čudoviti svetlobi vas, kateri svoj čas niste bili ljudstvo, zdaj ste pa božji narod, kateri niste dosegli milosti, zdaj ste pa pomiloščeni. Razlaga. 1. Upanje. V tem odstavku opominja apo¬ stol svoje bralce, naj se utrdijo s svojem upanju. Zavoljo tega naj bodo Bogu pokorni otroci in 69 1 Poglavje 53. Zgodbe II. 1090 Svetost. Bratovska ljubezen. Živi kamni. naj zatirajo vse grešno poželenje, ki so se mu udajali Ob času svoje poganske nevednosti. Prej je bilo Celo njihovo notranje in zunanje življenje samo izraz nevere in hudobnih strasti. Kot kri¬ stjani de morajo spominjati, da jih je poklical Sveti, namreč Bog sam, ki je izvor vse svetosti, zato morajo tudi sami biti sveti in morajo iz¬ polnjevati besede sv. pisma Starega zakona: „Sveti bodite, ker sem jaz svet . 1 ' 1 Sveto je to, kar se izvzame iz posvetne, pozemske rabe in odloči Za Boga in njegovo službo. V tem smislu imenujemo svete tiste posode, tiste stavbe, tista oblačile, ki se ne rabijo za posvetne namene, marvefi za versko božjo službo. Tako se tudi ljudje imenujejo sveti, ki se odločijo od pregrešne posvetnosti, od hudobnega poželenja in služijo Bogu. Ker je bil cel judovski narod od drugih narodov takorekoč izvzet in posebej določen za Boga in njegove namene, se je imenoval svet. Pri kristjanu velja to še v mnogo vzvišenejšem pomenu. Posvečujoča milost ga prerodi v božjega otroka in ga s skrivnostno močjo zveže z Bogom po Kristusu. Zato je dolžan v svojem življenju kazati to zvezo in živeti tako, da se iz vsega njegovega obnašanja vidi, da je božji otrok in ne suženj pregrešnega sveta in njegovega poželenja. 2. Božji otroci. Kristjani morajo ravno zato, ker jim je Bog izkazal tako velike dobrote, v otročjem strahu pred njim živeti. Na tem svetu samo romajo; spominjajo naj se vedno drago¬ cenega odrešenja, ki so ga prejeli s tem, da se je zanje darovalo nedolžno božje Jagnje. Zato se pa morajo odpovedati praznemu poganskemu živ¬ ljenju, kakor so se ga naučili od svojih očetov. O Kristusu, božjem Jagnjetu, pravi apostol, da je bil naprej spoznan, pred ustvarjenjem sveta, razodet pa poslednji čas. To se pravi: Bog je od vekomaj sklenil, da bo na koncu časov, poslednji čas, ko se namreč neha doba Starega zakona, Kristus svet odrešil. Ta večni sklep se je z včlovečenjem božjega Sinu in z njegovim delo¬ vanjem na svetu tudi resnično zvršil. Peter kliče svojim bralcem, da se je to zgodilo zavoljo njih. S tem hoče reči, da se morajo zavedati, kako je Bog že od vekomaj na nje mislil, in kako je v svoji ljubezni do njih daroval svojega Sinu. Vsak posamnik mora biti Bogu neizrekljivo hvaležen in mora vedeti, koliko mu je dolžan. Kristus jim ni prinesel samo vere na svet, marveč s tem, da HlLMojz. 11, 44; 19, 2; 20, 7, 26. verujejo v Kristusovo vstajenje od mrtvih in njegovo poveličanje, imajo tudi trdno upanje, da bo Bog tudi njih obudil in jim dal večno slavo. Ta pomen imajo besede: Kristus je bil razodet zavoljo vas, ki verujete po njem v Boga, ki ga je obudil od mrtvih in mu dal veličastvo, da je vaša vera tudi upanje v Boga. 3. Krščanske kreposti. Kristjani se morajo svoji veri in svojemu upanju primerno obnašati v življenju. Sredi pregrešne puščave poganskega sveta morajo biti krščanske srenje kakor bujno zelene in cvetoče livade. Najprej morajo kazati odkritosrčno bratovsko ljubezen. Pre¬ rojeni so iz neminljivega zaroda; njihovo pre- rojenje ni človeško, ampak božje. Prerodila jih je božja beseda, ki živi in ostane, evangelij, ki ga je Kristus prinesel na svet, ki izvira od večno živega Boga in daje dušam novo, neminljivo živ¬ ljenje, in ki ostane, ki traja sredi minljivih, po¬ svetnih stvari neizpremenjen in neporušljiv celo večnost. To resnico dokazuje iz preroka Izaija . 1 Zavoljo tega naj kristjani odlože zlasti vse grehe proti ljubezni do bližnjega: hudobijo, zvijačnost, hinavščino, zavist in obrekovanje. Peter piše: Hre¬ penite, kakor novorojeni otroci, po čistem duhovnem mleku. Kakor so otroci nedolžni, priprosti in žele sebi primerne hrane, tako naj bodo tudi prerojeni kristjani nedolžni in priprosti, in naj hrepene po čisti, redilni, duhovni hrani krščanske vere. Otroci uživajo mleko, da telesno rastejo, kristjan naj uživa duhovno hrano verskih naukov zato, da raste v zveličanju, okusivši, kako sladak je Gospod. Kakor otroka sladko mleko, ki ga je okusil, na¬ giblje, da vedno bolj hrepeni po njem, tako naj tudi kristjan, ko je okusil sladkost Kristusa in njegovih naukov in milosti, vedno bolj hrepeni po njem. 4. Vogelni kamen. Sv. Peter gleda krščan¬ sko cerkev pod podobo stavbe ali templa, kakor smo jo že večkrat razložili pri sv. Pavlu. Kristus je v tej stavbi temeljni ali vogelni kamen, hi drži vso stavbo po koncu. Verniki naj se nanj ozirajo in naj se zvežejo ž njim, zavedajo naj se, da je Kristusa Bog izvolil in počastil. Nikar naj jih to ne moti, da ga neverni svet zametuje, da so ga judovski duhovniki in pismouki izročili smrti na križu, in da se še sedaj Judje in pogani odvračajo od njega. Verniki naj bodo sami živi kamni v duhovni stavbi, živi namreč po veri m 1 40, 6. nasl. Kristjan-duhovnik, kralj; I. Pet. 2, 11 — 22. Pokorščina. 1091 % ljubezni. Apostol gleda pred seboj duhovno stavbo, sveti božji tempel, ki temelji na Kristusu, in čegar posamezni kamni so verniki. V templu je treba duhovnikov in ti duhovniki so vsi kristjani, v kolikor so zvezani s Kristusom; vsi darujejo po Kristusu Bogu prijetne darove. Kadarkoli kristjan v molitvi dviga svoje srce k Bogu, kadarkoli pre¬ maga kako izkušnjavo in se upre grehu, kadar¬ koli v skesanem srcu obžaluje svoje grehe, kadar¬ koli potrpežljivo trpi in udan v božjo voljo pre¬ naša svoje križe, kadarkoli izkaže ljubezen svo¬ jemu bližnjemu, sploh kadarkoli kaj dobrega stori, je pravzaprav duhovnik, ki daruje Bogu. Ti darovi se imenujejo duhovni , ker jih milost sv. Duha rodi in jih posvečuje, ter jim daje nadnaravno vrednost. V dokaz, da je Kristus res živi vogelni kamen božje stavbe, navaja apostol preroka Izaija . 1 Ta vogelni kamen stoji na Sionu. S tem imenom se namreč imenuje Davidov grad in mesto, ki ga je on sezidal, ali pa tudi celi Jeruzalem. Na našem mestu pomenja Jeruzalem sploh, ker se je tam Kristus daroval, trpel in umrl. Na Kristusu sloni krščanska vera kakor na trdnem kamnu. Bogu sovražni svet zida svoje zaupanje na po¬ svetne moči, modrost ali bogastvo, kristjan pa samo na Kristusa. Zato jim je v čast pred Bogom; tukaj jih namreč časti božja milost, v večnosti pa večna slava. Judovski zidarji, prvaki judov¬ skega ljudstva so Kristusa kot vogelni kamen zavrgli s tem, da so ga umorili. Zanje je postal kamen izpodtike in pohujšanja. Pohujšujejo se nad njim v svojem trdovratnem uporu proti evan¬ geliju, zato jih pa čaka pogubljenje. Kristjani so pa izvoljeni rod, ker jih je Bog od nevarnega sveta odločil in prerodil v Kristusu; kraljevo duhovstvo, kralji in duhovniki obenem. S tem, da so Bogu posvečeni in da mu darujejo duhovne daritve dobrih del, so v skrivnostnem smislu duhovniki. Kristjan je v duhovnem pomenu tudi takorekoč kralj. Samega sebe ima v oblasti, s svojim svetim življenjem pa tudi vlada nad svetom. Peter imenuje dalje kristjane sveti narod, v na¬ sprotju s pregrešnim svetom, in v last pridobljeno ljudstvo; dasi namreč izvirajo iz raznovrstnih na¬ rodov in različnih dežela, so vendar v cerkvi eno ljudstvo'," ki jih je Kristus s svojo krvjo za Boga odkupil; zato so res božja last, V Starem zakonu se je imenovalo Izraelsko ljudstvo božja last, ker 1 28, 16. ga je Bog na poseben način vodil in vladal. Preden so se kristjani izpreobrnili, takorekoč niso bili ljudstvo, ker niso uživali sadov božje milosti. Narod, ki ne priznava božjih pravic, in ki ne živi po božji volji, takorekoč niti imena naroda ne zasluži. Kristjani morajo biti vsled tega nekako božje ogledalo; v njihovih besedah in dejanjih se mora kazati božja moč in dobrota, in na ta način morajo biti nevernikom za zgled. Življenje v ne¬ veri in grehu je tema. Krščanska vera je pa čudovita svetloba, ki v svetosti in ljubezni pre¬ navlja duše. III. Kristjani in pogani. 2, 11—3, 13. Preljubi, opominjam vas kot tujce in romarje, da se zdržite mesenih želj, ki se bojujejo zoper dušo, in lepo ži¬ vite med pogani, ki vas sramote, češ, da ste hudodelniki, da vidijo vaša dobra dela in slave Boga na dan obiskanja. Bodite podložni vsemu človeškemu redu zavoljo Gospoda, bodisi cesarju kot vrhovnemu gospodu, bodisi na¬ mestnikom kakor takim, katere je on poslal, da kaznujejo zločince in pohva¬ lijo tiste, kateri dobro delajo. Taka je namreč božja volja, da z dobrimi deli zamašite usta nevednim in nespa¬ metnim ljudem kakor svobodni, pa ne kakor tisti, kateri s svobodo pokrivajo svojo hudobijo, marveč kot božji slu¬ žabniki. Vse spoštujte, ljubite brate, Boga se bojte, cesarja častite. Sužnji, bodite v vsem strahu pod¬ ložni gospodarjem ne le dobrim in krot¬ kim, marveč tudi osornim. V tem se namreč kaže, da je kdo Bogu všeč, ako iz vestnosti do Boga prenaša te¬ žave in trpi krivico. Kaj je namreč tu častnega, v če trpite zavoljo kakega pre- greška? Če pa dobro delate in zraven prenašate trpljenje, je to častno pri Bogu. K temu ste namreč poklicani, ker je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da hodite po njegovih stopinjah. ,,On ni storil nobenega greha in zvijače niso našli v njegovih ustih.“ 69* 0 1092 I. Pet. 2, 23-3, 13. Ko so ga kleli, ni klel; ko je trpel, ni pretil, marveč je to prepustil pravič¬ nemu Sodniku. Sam je nesel naše grehe na svojem telesu na les, da bi mi umrli grehom in živeli pravičnosti. Z njego¬ vimi ranami ste bili ozdravljeni. Bili ste namreč kakor izgubljene ovce; zdaj ste se pa obrnili k pastirju in škofu svojih duš. Enako žene: bodite pokorne svojim možem, da se po vedenju žen brez be¬ sede pridobe tudi tisti, kateri ne veru¬ jejo besedi, ko gledajo vaše bogaboječe in čisto življenje. Zena naj se ne lišpa v zunanjosti, s pletenimi lasmi ali z obešeno zlatnino, ali z oblačili, marveč v tajnosti svojega srca z neminljivim lepotičjem krotkega in tihega duha, ki je pred Bogom dragocen. Tako so se namreč tudi svoj čas lišpale svete žene, ki so upale v Boga in bile podložne svojim možem. Taka je bila Sara, ki je bila pokorna Abrahamu, in ga je imenovala svojega gospoda. Ve ste njene hčere, če dobro delate, in se ne ustrašite nobenega nasprotovanja. Ravno tako možje! ravnajte ž njimi po pameti, kakor s slabim ženskim spolom; spoštujte jih, saj so sodedinje milosti življenja, da ne bode ovire za vaše molitve. Na zadnje pa bodite vsi složni, so¬ čutni, bratoljubni, usmiljeni, krotki, po¬ nižni. Ne povračujte hudega s hudim, ali kletve s kletvijo, nasprotno: bla¬ goslavljajte, ker ste za to poklicani, da dosežete blagoslov. „Kdor namreč hoče ljubiti življenje in videti srečne dneve, naj brzda svoj jezik pred hudobijo in ustnice pred zvijačnim govorjenjem. Miru naj išče in naj hodi za njim. Go¬ spodove oči so namreč obrnjene v pra¬ vične in njegova ušesa v njihove mo¬ litve, jezno obličje pa v hudobneže." Kdo bi vam pa delal krivico, če ste za dobro vneti? Bazlaga. 1. Tujci in romarji. V tem odstavku opisuje apostol, kako naj se kristjani obnašajo med Škof duš. Komarji. pogani. Zavedajo naj se, da je njihov pravi dom v nebesih, in da so tukaj na zemlji samo tujci med nevernim svetom in romarji v svojo pravo domovino. Zavoljo tega naj se pa ogibljejo po¬ svetnega življenja in naj nimajo ž njim nobene zveze. Zdrže naj se mesenih želj, torej vseh gre¬ hov, ki izvirajo iz skvarjene človeške natore . 1 Vsi taki grehi se bojujejo zoper dušo, ki je od Boga posvečena in namenjena za večno zveličanje. Neverniki jih sramote, da so hudodelniki, ker se ne udeležujejo poganskih veselic in slovesnosti, in se v nasprotju z vsemi navadami tedanjega sveta zatajujejo in odrekajo javnemu življenju. Pogani jih zato obrekujejo in sumničijo. Podti¬ kajo jim, da snujejo v svojih tajnih zborih upore proti državi. Ne morejo si misliti, da bi bili v resnici krepostni, zato pa trdijo o njih, da na skrivnem tem ostudnejše žive. Apostol opominja kristjane, naj lepo žive med pogani. Krščansko življenje naj nevernike prepriča, kako lepa je Kristusova vera. In ko pride dan obiskanja tudi zanje, ko jih Bog obišče s svojo milostjo, da se izpreobrnejo h krščanstvu, bodo tudi oni slavili Boga. Apostol je torej trdno prepričan, da čaka Kristusovo vero vkljub vsem težavam konečna zmaga. 2. Gosposka. Kristjani so utegnili mis¬ liti, da v krščanski prostosti niso dolžni pokor¬ ščine gosposki, državi in njenim postavam; to tem bolj, ker so pogani tako strastno sovražili Kristusovo vero in kristjane zavoljo nje prega¬ njali. Zato jih opominja apostol, naj bodo pod¬ ložni vsemu človeškemu redu, to se pravi, vsem občinskim in državnim postavam, in sicer zavoljo Gospoda, ker je namreč božja volja, da človek živi v družbi in da se pokori postavni oblasti. V tem smislu morajo ubogati cesarja, ki stoji na čelu države, pa tudi njegove namestnike, ki v njegovem imenu vladajo posamezne pokrajine. Namen posvetne oblasti je dober in vzvišen, P°' stavljeni so namreč zato, da kaznujejo zločince in pohvalijo tiste, kateri dobro delajo. Če kristjani tako žive, jim pogani ne bodo mogli ničesar oči¬ tati. Kristjani so sicer res svobodni s tem, da so prosti greha in zmot. Ravno zato naj P a tem čvrsteje izpolnjujejo božjo voljo. Ob času sv. Petra so se že med kristjani pojavili nekateri, ki so krščansko svobodo popolnoma napačno raz¬ lagali; apostol pravi o njih, da s svobodo zakn- 1 Primeri Gal. 5, 16. 19. nasl. Sužnji. Zakonski. 1093 vajo svojo hudobijo, to se pravi, da sklicevaje se na krščansko prostost zametajo posvetne in božje postave. 3. Posamezni stanovi. Potem ko je sv. Peter opomnil bralce, kako naj se obnašajo do poganske gosposke, uči, kako naj se vedejo posamezni stanovi, najprej sužnji. Prej je rekel, naj bodo kristjani podložni vsemu človeškemu redu, zavoljo Gospoda; to velja tudi za sužnje. Gospodarskega reda, ki je takrat zahteval suženj¬ ski stan, krščanstvo na prvi mah ne izpreminja. V razlagi Pavlovega pisma Filemonu smo na¬ tančno pojasnili, zakaj to ni bilo mogoče . 1 Sužnji naj vsled tega ubogajo svoje gospodarje, in sicer tudi takrat, če imajo kaj po krivici trpeti. Kdor namreč nedolžen trpi, ko zvršuje svojo dolžnost, je Bogu všeč. Kdor trpi zavoljo kakega pre¬ stopka ali greha, zavoljo lastne krivde, tak ne zasluži časti. Za zgled naj jim bo Kristus, ki je tudi po krivici trpel, in svoje trpljenje potr¬ pežljivo prenašal. On ni storil nobenega greha, in zvijače niso našli v njegovih ustih} Trpel je pa za nas, za naše grehe je umrl na križu; nje¬ gove rane so ozdravile kristjane. Potemtakem morajo sužnji, ki se zavedajo, da so grešniki, tem rajši potrpežljivo prenašati svoje trpljenje. Kri¬ stus je prišel na svet kakor dober pastir, ljudje so pa bili kakor izgubljene ovce. Glas dobrega pastirja, njegov evangelij, jih je pripeljal iz pu¬ ščave greha in zmote k pravi čredi. Kristus je škof krščanskih duš, edini nevidni pastir in vr¬ hovni poglavar vesoljne cerkve. Nato se obrača apostol k zakonskemu živ¬ ljenju in opominja najprej žene, naj bodo pokorne svojim možem. Krščanskim ženam se je nasproti poganskim možem godilo podobno, kakor sužnjem. Apostol jih uči, naj mož ne opominjajajo toliko z besedo, kakor s svojim lepim življenjem. Nji¬ hovo poštenje in zvestoba naj bo takorekoč nema pridiga, s katero naj pridobe neverne može za Kristusa. Nikar naj se nečimerno ne lepotičijo, marveč naj raj še skrbe, da bodo njihova srca krepostna in s tem dragocena pred Bogom. Za zgled jim navaja iz Starega zakona zlasti Saro. Apostol pravi krščanskim ženam, da so Sarine hčere, ker so postale deležne tistih obljub, ki jih je Bog dal njenemu zarodu. Kakor so poganski možje 2 po veri v Kristusa postali v duhovnem po¬ 1 Glej Zgodbe EL, str. 989. 990. 2 Glej Rim. 4, 11; Gal. 4, 22. menu Abrahamovi sinovi, tako so tudi krščanske žene v duhovnem pomenu iz Sarinega rodu. Možem, priporoča Peter, naj se ozirajo na to, da so žene slabejši spol, in naj torej krotko in prijazno ravnajo ž njimi. Veleva jim, naj jih spoštujejo in naj se zavedajo, da so tudi žene poklicane k večnemu zveličanju, da imajo pred Bogom ravno tiste pravice kakor možje. Potem¬ takem je sicer žena v zakonu možu podložna, toda v Kristusu pred Bogom sta si popolnoma enaka. Če se mož in žena držita svojih krščan¬ skih dolžnosti v zakonu, potem je njun zakon miren in srečen. Središče in temelj lepemu dru¬ žinskemu življenju je pa skupna molitev. Ta je pa nemogoča, če mož žene ne spoštuje, če ne uvažuje njenih slabosti, če ne ravna ž njo kot z enako pred Bogom. 4. Nauki za vse. V tem odstavku opo¬ minja apostol vse bralce, kako naj Bogu dopad¬ ljivo žive. Najprej se morajo med seboj prav obnašati; biti morajo složni, sočutni, bratoljubni, usmiljeni, krotki, ponižni; potem se bodo tudi nasproti nevernim poganom in Judom prav ob¬ našali. Zlasti se morajo ravnati po Gospodovem zgledu v tem oziru, da ne povračajo hudega s hudim. Da svoj opomin tem bolj okrepi, navaja nekaj besedi iz psalmov . 1 Smisel teh besedi je tale: Vsak človek sicer ljubi življenje, toda ne¬ kateri se s svojim grešnim obnašanjem, zlasti proti bližnjemu, zakopljejo v raznovrstne težave in trpljenja, da jim postane lastno življenje tako¬ rekoč težko breme. Kdor hoče imeti res veselje nad svojim življenjem, se mora ogibati grehu, zlasti mora krotiti svoj jezik. Krščanstvo je vera miru, zato naj se kristjan ogiblje vsemu, kar bi utegnilo roditi prepir in sovraštvo, potem sme upati, da ga bo Bog ljubil in uslišal njegove prošnje. Na koncu pravi: Kdo bi vam pa delal kri¬ vico, če ste za dobro vneti? Te besede se nana¬ šajo na cel odstavek v temle pomenu: Če bodo kristjani vestno ubogali gosposko, če bodo sužnji skrbno podložni svojim gospodarjem, če bodo možje in žene v zakonu lepo krščansko živeli, in če bodo kristjani med seboj zvrševali dela krščanske ljubezni in se do poganov kazali krotke in potrpežljive, potem se sme upati, da bodo v miru živeli s svojimi poganskimi so¬ državljani. 1 Ps. 33, 13—17. 1094 I. Pet. 3, 14—4, 19. Trpljenje. IV. Kristjan v trpljenju. 3 , 14 — 4 , 19 . Pa če bi tudi kaj trpeli zavoljo pra¬ vičnosti, blagor vam! Ne bojte se pa njihovega strahu in ne plašite se. Go¬ spoda Kristusa pa posvečujte v svojih srcih. Bodite vedno pripravljeni za odgovor vsakemu, kdor bi zahteval od¬ govora o vašem upanju, toda kratko in spoštljivo. Imejte čisto vest, da se osra- mote obrekljivci vašega krščanskega ži¬ vljenja, ki vas zaničujejo kot hudodelce. Boljše je namreč, da trpite, če je tako božja volja, zavoljo dobrih, nego zavoljo hudobnih del. Kristus je tudi enkrat umrl za grehe, pravičen za krivične, da bi nas pripeljal k Bogu; umorjen po telesu, oživljen pa po duhu. V njem je tudi šel k duhovom v ječo in je oznanjal njim, ki so bili svoj čas neverni, ko je božja potrpežljivost ča¬ kala ob Noetovih dneh, ko se je gra¬ dila ladja, v katero se jih je otelo malo, namreč osem duš, po vodi. Tako tudi vas zdaj otimlje temu podobni krst, ki ni očiščevanje telesne nesnage, marveč pogodba čiste vesti z Bogom po vstajenju Jezusa Kristusa, ki je na božji desnici, zmagovalec smrti, da bi mi postali deležni večnega življenja, ki si je po vnebohodu podvrgel angele in oblasti in moči. Ker je torej Kristus trpel v telesu, oborožite se tudi vi z ravno to mislijo: Kdor je namreč trpel v telesu, je nehal grešiti; ostali čas življenja ne živi več človeškim slastem, marveč božji volji. Dovolj je bilo prošlega časa, ko ste delali po poganskem poželenju, ko ste živeli v razuzdanosti, slasteh, pijanstvu, gostijah, ko ste popivali in pregrešno malikovali. Zdaj se pa čudijo, da ne zahajate v to nezmerno razuzdanost, ter preklinjajo; morali bodo pa odgo¬ vor dajati njemu, ki je pripravljen, da sodi žive in mrtve. Zato se je namreč tudi umrlim oznanil evangelij, da se sicer sodijo po človeško v mesu, v duhu pa žive po božje. Konec vsega se pa približuje, Bo¬ dite torej modri in bedite v molitvah. Pred vsem pa imejte iskreno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokrije obilo grehov; gostoljubni bodite brez mr¬ mranja, postrezite drug drugemu po tem, kakor je kdo prejel darove od Boga, kot dobri oskrbniki mnogovrstne božje milosti. Kdor govori, naj govori kakor bi govoril božje besede. Kdor služi, naj služi v moči, ki jo Bog daje, da se v vsem proslavi Bog po Jezusu Kristusu, ki mu bodi slava in moč na vekov veke! Amen. Preljubi, ne čudite se pekoči pre¬ izkušnji med seboj, ki vas izkuša, ka¬ kor bi se vam kaj neznanega pripetilo, temveč veselite se, ker ste deležni Kristusovega trpljenja, da se boste tudi ob razodetju njegovega veličastva ve¬ selili in radovali. Ko vas psujejo za¬ voljo Kristusovega imena, blagor vam; zakaj, Duh slave in torej božji Duh počiva nad vami. Nihče izmed vas naj ne trpi kot morilec, ali tat, ali hudodelec ali kot upornik; če pa trpi, ker je kristjan, naj se ne sramuje, temveč naj hvali Boga v tem imenu. Čas je namreč, da se začne sodba pri božji hiši. Če pa najprej od nas, kakšen bo konec tistih, kateri ne verujejo božjemu evan¬ geliju? In če se pravični komaj reši, kje ostane brezbožnik in grešnik? To¬ rej naj tudi tisti, kateri trpe po božji volji, priporočajo z dobrimi deli svoje duše zvestemu Stvarniku. Razlaga. 1. Blagor potrpežljivemu krist¬ janu. Misel na trpljenje, ki ga morajo krist¬ jani prestajati zavoljo svoje vere, navduši apostola. V duhu svojega Odrešenika jih blagruje zavoljo tega in jim naroča, naj se s trpljenjem ne dajo nikoli ustrašiti, marveč naj vedno ohranijo svoja srca sveta v Kristusu. Gospoda Kristusa posve¬ čujte v svojih srcih. Zavedajo naj se, da je samo eden pravi njihov Gospod, namreč Kristus; v ljubezni naj ga priznavajo in naj vse radi žrtvu- Kristus pred peklom. Potop — krst. 1095 jejo, da ostanejo zvezani ž njim. Cela njihova notranja natora mora biti s Kristusom takorekoč napolnjena. Morda bi kdo sklepal, da se potem¬ takem kristjanu za druge ljudi sploh nič ni treba brigati. Proti temu pravi Peter, naj se njegovi bralci ne dajo na noben način odvrniti od vere, naj pa zraven tudi vsakemu, kdor jih vpraša, prijazno dajo odgovor o svoji veri. Takole pravi: Bodite vedno pripravljeni za odgovor vsakemu, kdor bi zahteval odgovora o vašem upanju, toda krotko in spoštljivo. Umljivo je, da so pogani kristjane radi izpraševali, kako je to, da se odrekajo vsemu posvetnemu veselju, in da vse trpljenje in muke potrpežljivo prenašajo. Kristjan je imel ob takem vprašanju lepo priliko, da je poudarjal svoje upa¬ nje na boljše življenje po smrti, da je pri tem tudi povedal, na kaj se naslanja to upanje. Kri¬ stus, ki je sramotno umrl na križu, tretji dan pa vstal iz groba, in ki sedaj sedi na božji desnici v nebesih, je vir krščanskemu upanju; v njem dobi kristjan moči, da se premaguje, in da potr¬ pežljivo trpi. Z neverniki morajo kristjani o svoji veri govoriti krotko in spoštljivo, brez stra¬ sti, s tisto milino in s tistim mirom, ki edini more pridobiti srca, in ki dokazuje, da smo učenci njega, ki je rekel: Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen . 1 Seveda si pa morajo ohraniti vedno čisto vest, samo potem bodo mogli svojo vero proti poganom uspešno braniti. Če se bodo krepostno obnašali, bodo na zadnje morali obmolkniti vsi, kateri jih sedaj sumničijo in ob¬ rekujejo. Po apostolovih naukih so se obnašali krščanski mučenci vseh časov. Gledamo jih, kako z nebeškim mirom in krotkostjo branijo svojo vero pred nevernimi sodniki in kako izpričujejo svoje upanje, v katerem so nepremagljivi tudi v naj¬ hujših mukah; sredi neznosnega trpljenja posve¬ čujejo Kristusa v svojih srcih in s svojimi kre¬ postmi sramote krivično poganstvo. Čujemo jih, kako se blagrujejo, da smejo trpeti zavoljo Kri¬ stusa in krščanske pravičnosti. 2. Kristusov zgled. Iznova ponavlja apostol, da je boljše trpeti zavoljo dobrih, kakor zavoljo hudobnih del, in to dokazuje s Kristusovim zgledom. Kristus je za naše grehe umrl; iz nje¬ govega trpljenja pa je izviralo njegovo poveličano vstajenje. Njegova duša je bila poveličana; zato ga imenuje oživljenega po duhu. Potem pa pravi: V njem je tudi šel k duhovom v ječo in je ozna¬ njal njim, ki so bili svoj čas neverni, ko je božja potrpežljivost čakala ob Noetovih dneh. Kristusova duša je namreč šla pred pekel, kjer so bile duše tistih ljudi, ki so čakali božjega odrešenja. Bili so kakor v ječi, ker še niso uživali nebeškega veselja. Apostol Peter omenja med njimi zlasti tiste ljudi, kateri so živeli ob Noetovem času. O njih so trdili Judje, da zanje ne pride Odre¬ šenik, toda, kakor vidimo iz Petrovih besedi, so se konečno vsled božje kazni, ob vesoljnem po¬ topu, vendarle nekateri kesali svoje prejšnje nevere in tako ušli večnemu pogubljenju. Kristus je tudi te odrešil in je poleg vseh drugih pra¬ vičnih umrlih iz Starega zakona tudi njim oznanil, da so odrešeni. Potopa se je rešilo v ladji samo osem oseb, in sicer po vodi; voda je namreč varno nosila rešilno ladjo. Ta voda je Petru predpodoba krščanskega krsta. Kakor je Noetovi družini izkazala voda svojo rešilno moč, tako reši kristjana voda sv. krsta in ga prerodi za novo življenje. Krst ni očiščevanje telesne nesnage; ne gre se zato, da se očisti telo s krstno vodo, marveč duša in vest se očistita. Krst je pogodba čiste vesti z Bogom: Pri krstu se vpraša krščenec, ali se odpove hudiču, ali veruje v Kristusa, in ko oboje potrdi, prejme sv. krst; tako sklene v resnici neko pogodbo z Bogom; on obljubi Bogu vero in zvestobo, Bog mu pa obljubi milost in večno življenje. Svojo moč ima krst od Kristusa, ki po svojem vstajenju v nebesih vlada nad ve¬ soljnim stvarstvom in tudi nad vsemi angelskimi zbori. 3. Vdanost v božjo voljo. Ker je Kri¬ stus v svojem pozemskem telesu umrl, naj se tudi kristjani zavedajo, da so v duhovnem smislu, po svoji grešni telesni natori umrli in se odpovedali grehom ter človeškim slastem. Živeti morajo torej po božji volji; dovolj naj jim bo prošlega greš¬ nega življenja, ko so se s pogani vred udeleževali raznovrstnih pregreh in malikovanja. Pogani se sicer čudijo, da kristjani več ne žive tako, in jih sramote, ter preklinjajo, toda sodnik je tudi zanje pripravljen in morali bodo dajati strog odgovor za svoja dela. Zato se je namreč tudi umrlim oznanil evangelij, da se sicer sodijo po človeško v mesu, v duhu pa žive po božje. Kakor Bog večno in blaženo živi, tako živi tudi pravični umrli večno pri njem. Ko je šel Kristus pred pekel, je oznanil umrlim to večno življenje. Po človeško so obsojeni umrli v mesu: S tem, da so umrli, 1 Mat. 11, 29. 1096 Potrpežljivost. se je nad njimi zvršila tista sodba, ki je odločena za vse ljudi, da morajo namreč zavoljo greha umreti . 1 V tej sodbi se človeško telo uniči. Kristus, ki je pravičnim umrlim pred peklom oznanil večno življenje, je s tem pokazal, da ima pravico soditi žive in mrtve. Ko so umrli, so bili obsojeni po tisti postavi, ki velja za vse ljudi, po človeški; ko jim je pa Kristus oznanil svoje odrešenje, jim je takorekoč odvzel trpkost smrtne kazni in jih je pripeljal v nebeško kraljestvo, kjer žive pri Bogu večno življenje. Nato pravi apostol: Konec vsega se pa pri¬ bližuje. V mislih ima drugi prihod Gospodov. S tem, da se je včlovečil božji Sin, se je pričela druga, zadnja doba človeštva. Kristjani morajo biti vedno pripravljeni na Gospodov prihod; ka¬ kor se mora vsak človek pripravljati na smrt, tako tudi na vesoljno sodbo. Človek je takorekoč z vsakim dnem bliže smrti, tako je tudi svet vsak dan bliže koncu in sodbi. Kristjani se mo¬ rajo torej v molitvah in v medsebojni ljubezni pripravljati na Gospodov prihod. Ljubezen pokrije obilo grehov. Kjer se ljudje ljubijo med seboj, si radi odpuščajo razne napake in žalitve in s tem ohranijo mir in slogo. Medsebojno ljubezen mo¬ rajo kristjani kazati zlasti v prijazni gostoljub¬ nosti. Vsled preganjanja so morali marsikje zapustiti svoje domove in drugod iskati gosto¬ ljubne strehe. Potreba krščanske gostoljubnosti je bila torej v prvih časih zelo velika; zato naroča Peter bralcem, naj bodo gostoljubni brez mrmranja. Kar je kdo prejel od Boga, naj rad da. Vse, kar ima, je prazaprav božji dar, ki ga mora dobro oskrbovati. To velja tudi za izredne da¬ rove. Kdor govori, naj govori, kakor bi govoril božje besede. Pomen teh besedi je tale: kdor je dobil od Boga dar besede, da zna verske stvari lepo povedati, dar prerokbe, dar jezikov, dar raz¬ lage , 2 mora vedno brez oholosti, brez sebičnosti govoriti v zavesti, da je to, kar govori, prejel od Boga. Kdor služi, naj služi v moči, ki jo Bog daje. Prej je govoril apostol o darovih govora, zdaj govori o darovih, ki se kažejo v dejanju. Kdor služi, pomeni torej: kdor ima dar delati čudeže, na pr. izganjati hudobne duhove, ozdravljati bol¬ nike, ali tudi, kdor ima dar streči bolnikom in revežem, kdor je prejel milost duhovskega stanu, ' Rim. 5, 12. 2 I. Kor. 12, 8—10. se mora zavedati, da je za to dobil moč od Boga, in se mora torej v duhu prave ponižnosti in lju¬ bezni posvetiti svoji službi. Potem bo po Kri¬ stusu, po katerem kristjani prejemajo nadnaravne darove, vse njihovo govorjenje in delovanje v božjo čast. Apostol se zopet vrača k svojemu glavnemu predmetu v tem odstavku opominjajoč svoje bralce, naj radovoljno in potrpežljivo trpe vse težave. Naj si ne mislijo, da je trpljenje za kristjana nokaj tujega, neznanega, kar se ne sklada s kr¬ ščanskim poklicem, marveč naj se trpljenja vesele, in sicer zato, ker se s tem udeleže Kristusovega trpljenja, in ker je trpljenje na tem svetu pogoj za prihodnje večno veselje. Blagruje jih vsled tega v smislu Gospodovih besedi na gori: Blagor vam, ko vas bodo ljudje sovražili, in ko vas bodo izobčevali in zasramovali in zametovali vaše ime kot hudobno zavoljo Sinu človekovega, in vse hudo zoper vas lažnjivo govorili zavoljo mene . 1 Sramo¬ tenje in preganjanje zavoljo vere mora kristjana notranje dvigniti in ga napolniti z veseljem; ker je svet proti njemu, je ravno dokazano, da je z njim božji Duh, Duh slave, ki je pa hkrati zagoto¬ vilo, da tudi trpečega kristjana čaka večna slava. Trpljenje zavoljo Kristusa je popolnoma dru¬ gače kakor kazni, ki jih ima kdo prestati zavoljo svojih hudodelstev in zločinov. Take kazni so sramotne, trpljenje za Kristusa pa je častno; zato naj kristjan, ki trpi, hvali Boga v tem imenu. Ime kristjan mora biti zanj največja čast. Mučenci so se ravnali po teh besedah; brez strahu in ponosno so priznavali pred poganskimi sodniki, da so kristjani, in z veseljem so prenašali vse muke zavoljo tega imena. Čas je namreč, da se začne sodba pri božji hiši. Božja hiša je krščanska cerkev. Peter hoče reči s svojimi besedami tole: Po božjem sklepu se mora pričeti trpljenje pri kristjanih. Bog jim to pošilja, da jih poizkusi in s tem posveti in zveliča. Trpeči kristjani naj iz tega izprevidijo, kako strašna in grozna bo šele sodba za navernike in grešnike, ter naj pomislijo, da je celo kristjanu težko prestati božjo preizkušnjo in sodbo, in naj iz tega preudarijo, koliko hujša je ta sodba za brezbožnike. Na koncu svojega odstavka pravi, naj tudi tisti, ka¬ teri trpe po božji volji, priporočajo 0 dobrimi deli svoje duše zvestemu Stvarniku. Iz tega se vidi, da nimajo vsi kristjani prestati enakega trpijo - 1 Mat. 5, 7. I. Pet. 5, 1—11. Duhovniške dolžnosti. 1097 nja; samo nekaj jih je, kateri trpe, vsi pa morajo z dobrimi deli skrbeti za zveličanje svojih duš, tudi tisti, kateri trpe. Tudi ob času preganjanja in trpljenja ne smejo odnehati v krepostnem živ¬ ljenju in se morajo zaupno obračati na svojega zvestega Stvarnika. V. Cerkvenim predstojnikom. 5, 1—11. Duhovnike, ki so med vami, opo¬ minjam jaz, soduhovnik in priča Kri¬ stusovega trpljenja, in tudi sodeležnik prihodnje slave: Pasite božjo čredo pri vas in pazite nanjo, ne prisiljeno, mar¬ več prostovoljno, po božji volji, tudi ne iz umazane dobičkarije, marveč z voljnim srcem, tudi ne kakor bi od zgoraj doli gospodovali nad cerkvijo, marveč kot zgled za čredo iz srca. In ko se potem prikaže nadpastir, prej¬ mete nevenljivi častni venec. Enako vi, neduhovniki, bodite pod¬ ložni duhovnikom. Vsi se pa oblačite med seboj s ponižnostjo; Bog se nam¬ reč ustavlja napuhnencem, ponižnim pa daje svojo milost. Ponižajte se torej pod mogočno božjo roko, da vas poviša ob času obiskanja. Vse svoje skrbi zvrnite nanj, ker on skrbi za vas. Bodite trezni in bedite, ker hudič, vaš nasprotnik, hodi kakor rjoveč lev krog in išče, koga bi požrl. Ustavljajte se mu trdni v veri in vedite, da vaši bratje po svetu trpe ravno tako trpljenje. Bog vse milosti pa, ki vas je po¬ klical k svoji večni časti v Kristusu Jezusu, on vas po kratkem trpljenju sam izpopolni, utrdi, okrepi. Bodi mu slava in moč na vekov veke! Amen. 11 a z 1 a g a. 1. Škofje In duhovniki. Ob času pre¬ ganjanja je bilo posebno potrebno, da so cerkveni predstojniki in duhovni pastirji vestno zvrševali svoje dolžnosti; zato se proti koncu svojega pisma obrača apostol nanje. Sebe imenuje soduhovnika in pričo Kristusovega trpljenja in sodeležnika pri¬ hodnje slave. V bratovski ljubezni in ponižnosti se ne imenuje njihovega predstojnika; ne poudarja tega, kar so sami dobro vedeli, da je on Kristusov namestnik za celo Cerkev, marveč se takorekoč v duhovski službi dela njim enakega. Pač pa s tem, ko se imenuje pričo Kristusovega trpljenja, poudarja svojo apostolsko oblast. S tem hoče duhovnike in škofe ganiti, naj tem rajše poslušajo njegove opomine, ki je z Gospodom žive.1 in z lastnimi očmi gledal trpečega Zveličarja na križu. Ko pa pravi o sebi, da je sodeležnik prihodnje slave, jih pa hoče nagniti, naj tudi oni svojo duhovsko službo vestno zvršujejo, da bodo dosegli ž njim vred večno življenje. Sv. Peter si je po¬ polnoma svest svojega zveličanja, ker se zaveda ozke zveze, ki jo ima po svojo službi in po svojem življenju z božjim Odrešenikom. Duhovne pastirje imenuje s splošnim imenom duhovnike; jasno pa je, da misli pri tem tudi škofe. Povedali smo že, 1 da sta se v prvih časih obe imeni, škof in duhovnik rabili za mašnike in za prave škofe. V svojem opominu pravi apostol: Pasite božjo čredo pri vas in pazite na njo neprisiljeno, to se pravi, iz notranjega nagiba, s pravo gorečnostjo za božjo čast in za zveličanje duš; njihova služba jim mora biti sladko in veselo breme. Zavedati se morajo, da ž njo zvršujejo božjo voljo. Dalje jih svari pred umazano dobičkarijo. Ta opomin beremo tudi v pismih sv. Pavla Timoteju in Titu. 2 Judje, katerih so gotovo apostoli mnogo sprejeli v duhovsko službo, so bili po svojem značaju nagnjeni k dobičkaželjnosti, pa tudi med pogani je pohlep po denarju močno vladal; zato je bilo potrebno, da so apostoli duhovnikom in škofom vedno priporočali nesebičnost. Duhovniki morajo delati z voljnim srcem iz čiste ljubezni. Končno pravi apostol, naj zvršujejo duhovniki in škofje svojo težko službo, ne kakor bi od zgoraj doli gospodovali nad cerkvijo, marveč kot zgled za čredo iz srca. To se pravi: Svoje duhovske oblasti naj ne zvršujejo oholo, sebično in samo¬ voljno, kakor delajo poganski vladarji in oblast¬ niki, marveč krotko, ponižno in milo, tako, da se vidi, kakor bi pravzaprav vernikom služili in se zanje žrtvovali, ne pa kakor da bi gospodovali nad njimi. V tem smislu je že Gospod pri zadnji večerji rekel svojim apostolom: Kralji poganov jim gospodujejo, in kateri imajo oblast, se imenujejo dobrotniki, vi pa ne tako, nego kdor je največji med vami, bodi kakor najmanji, in predstojnik 1 Glej Zgodbe II., str. 700. 752. 753. 2 I. Tim. 3, 3. 8; Tit 1, 7, 11. 1098 Ponižnost. Hudič-lev. I. Pet. 5, 12 — 14. Sklep. bodi kakor služabnik . 1 Če bodo tako delali, bodo nevernikom najlepši zgled; čimvečje bodo njihove kreposti, tem večji bo tudi upliv in tem blago- nosnejša njihova vlada. Ozirajo naj se pri tem na sijajno plačilo, ki ga prejmejo od nadpastirja Kristusa ob sodbi. Zmagovalcem so pogani oven¬ čali glave z venci iz venljivih lavorovih listov, ali minljivih cvetic. Zvesti duhovnik pa prejme nevenljiv venec večne slave. 2 . Aedulioviiflil. Apostol opominja ne- duhovnike, naj bodo duhovnikom podložni. Vsem pa naroča, naj se oblačijo s ponižnostjo. Ponižnost mora biti takorekoč obleka za vsakega kristjana, vse cerkveno življenje naj preveva duh prave ponižnosti, Bog se namreč ustavlja napuhnencem, ponižnim pa daje svojo milost . 2 Vsled tega naj torej v ponižnosti udani prenašajo trpljenje in preganjanje, v katerih se končno kaže mogočna božja roka. Uklonijo naj se ji, da jih potem poviša, ko jih obišče ob smrti in ob vesoljni sodbi. Za¬ vedajo naj se, da Bog skrbi zanje, in vsled tega naj v zaupanju na Boga vse svoje skrbi na Boga zvrnejo in Bogu prepuste. Ponižnosti in zaupanja v Boga je treba krščan¬ ski duši tudi zato, ker hudobni duh nikdar ne miruje, zlasti v trpljenju in preganjanju jo iz¬ kuša zapeljati k odpadu od vere; zato je treba kristjanu treznosti in čuječnosti in trdne vere. Hudiča primerja apostol levu, ki lakote rjove in išče hrane. V besnem rjovenju poganskega sveta proti kristjanom sliši apostol takorekoč rjoveče glasove hudobnega duha samega. Petrovi bralci ne trpe sami, tudi drugod po svetu se mo¬ rajo njihovi bratje boriti proti hudim sovražnikom, toda trpljenje se lahko prenese, ker daje Bog svojim zvestim otrokom milost in moč. Trpljenje je kratko; za njim pride večno veselje. 1 Mat. 20, 25—28. Zgodbe I., str. 501 nasl. 2 Preg. 3, 34. Sklep. 5, 12—14. Po Silvanu, zvestem bratu, sem vam, kakor sodim, ob kratkem pisal, da vas opomnim in izpričam, da je to prava božja milost, ki stojite v nji- Pozdravlja vas soizvoljena cerkev v Babilonu in moj sin Marka. Pozdravite se med seboj s svetim poljubom. Milost bodi vam vsem, ki ste v Kristusu Jezusu! Razlaga. Slclep. Petrovo prvo pismo je nesel bralcem Silvan, ki mu je prišel v Rim povedat, kako se godi kristjanom v Mali Aziji. Silvan se imenuje v Dejanjih apostolov tudi Sila; 1 bil je eden naj¬ znamenitejših članov krščanske srenje v Jeruza¬ lemu. Po apostolskem zboru je s Pavlom šel v Antiohijo, kjer je vernike učil in utrjeval v veri. Na drugem misionskem potu je spremljal Pavla po Mali Aziji in po Grškem. V Filipih so ga s Pavlom vred vrgli v ječo in kruto našibali, Bog je oba čudežno rešil iz ječe. V Solunu je moral s Pavlom ubežati judovskim nakanam in je prišel v Berejo, tam ga je Pavel s Timotejem vred pustil, kasneje ga pa vidimo zopet pri Pavlu v Korintu, kjer ga je podpiral pri apostolskem delu. Ta Silvan je nesel Pavlovo pismo v Malo Azijo. Apostol na koncu ob kratkem pravi, kaj je bil namen njegovemu pismu. Opomniti jih je hotel in zraven izpričati, da je ta vera, ki jo imajo, prava božja milost. Nazadnje sporoča bralcem pozdrave rimskih kristjanov z besedami: Pozdravlja vas soizvoljena cerkev v Babilonu. V uvodu smo že dokazali, da Babilon tukaj pomenja Rim. Sporoča jim tudi pozdrav svojega sina Marka, ki mu je takrat, kakor svojemu očetu, zvesto pomagal in ga podpiral. 1 Hej. ap. 15, 22; 16, 19. II. Pet. 1, 1 — 2. Pozdrav. II. Pet. 1, 3—11. Osem kreposti. 1099 Drugo pismo sv. Petra, Pozdrav in blagoslov. 1 , 1 - 2 . Simon Peter, služabnik in apostol Jezusa Kristusa, vam, ki ste z nami prejeli enako vero v pravičnost našega Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa: Milost vam bodi in mir se napol¬ njuj v spoznanju Boga in Jezusa, na¬ šega Gospoda! Razlaga. Simon Peter. V uvodu tega pisma po¬ stavi apostol svoje staro ime Simon na čelo. Pisal ga je malo pred smrtjo; zato hoče z neko sloves¬ nostjo izročiti svoj opomin dragim bralcem, kakor duhovno oporoko. Ko se spominja vseh milosti, ki jih je prejel od Gospoda, se tudi zaveda svo¬ jega starega imena Simon, ki ga je imel prej, preden mu je Zveličar obljubil, da bo poglavar vesoljne cerkve. Spominja se, da je bil Simon tisti, ki ni hotel nič vedeti o Kristusovem križu, tisti, ki je obupaval na valovih, ko ga je Gospod pozval k sebi, tisti, ki je Kristusa zatajil; in sedaj, ko se mu bliža konec življenja, stopa s tem starim imenom pred svoje vernike, da bi jih tembolj vnel za Kristusa, da bi na njegovem zgledu občudovali Zveličarjevo milost. Imenuje se služabnika Jezusa Kristusa in njegovega apostola. Prej je služabnik kakor apostol; služba mu veleva, da opominja vernike, apostolska veljava pa daje moč njegovim besedam. I. Krepostno življenje. 1, 3—11. Vse, kar služi k življenju in pobož¬ nosti, nam je dala njegova božja moč s tem, da spoznamo njega, ki nas je poklical v lastni slavi in moči. Po njem nam je dal največje in dragocene obljube, da se po njih udeležite božje narave, ubežavši pogubljenju, ki vlada na svetu vsled pregrešnih slasti. Zato se pa na vso moč prizadevajte in iz¬ kazujte v svoji veri krepost, v kreposti pa spoznanje, v spoznanju pa zataje¬ vanje samih sebe, v zatajevanju pa potrpežljivost, v potrpežljivosti pa po¬ božnost, v pobožnosti pa bratoljubje, v bratoljubju pa ljubezen. Če namreč to imate pri sebi, in se to množi, ne boste prazni in brez sadu za spoznanje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kdor pa tega nima, je slep, kratkoviden in pozabi na očiščenje svo¬ jih starih grehov. Zato se pa, bratje, vedno bolj prizadevajte z dobrimi deli utrditi svoj poklic in življenje; če to storite, gotovo nikoli ne boste padli. Tako vam bo sijajno dovoljen vstop v večno kraljestvo našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa. Razlaga. 1. Življenje v božji milosti. V po¬ zdravu imenuje apostol Kristusa našega Gospoda in Zveličarja. V tem odstavku opisuje najprej njegovo moč; vse, kar služi k življenju in pobož¬ nosti, imamo od Zveličarja. Milosti njegove pa prejmemo s tem, da v veri sprejmemo krščanstvo. K krščanstvu nas je Bog sam poklical v svoji slavi in moči nadnaravno, s tisto vsegamogočnostjo, ki more vse ovire grešne človeške natore pre¬ magati in preroditi grešnega človeka v božjega otroka. Po svoji slavi in moči nam je dal naj¬ večje in dragocene obljube, nam je v Kristusu iz¬ polnil to, kar je v Starem zakonu obljubil. S tem so kristjani deležni božje natore. Božji otrok je duševno iz Boga rojen. Kakor pravi otrok s svojim rojstvom prejme nekaj od natore svojih starišev, tako prejme tudi pred Bogom opravičeni človek s posvečujočo milostjo takorekoč delež na božji natori, na Bogu, ki ga je prerodil. Ker so kri¬ stjani deležni božje natore, zato so tudi ubežali pogubljenju, kateremu je podvržen svet vsled grešnih slasti. Kratko in krepko slika nato apostol vrsto kreposti, v katerih se mora zrcaliti življenje vsakega kristjana. S svojim pismom hoče ravno poudarjati svojim bralcem, naj se ne udajo hudobnim zapeljivcem, kateri trdijo, da kristjanu ni treba izpolnjevati nravnih zapovedi, in da lahko živi kristjan, kakor hoče. Zato pa v osmih krepostih poudarja velika nravna načela, ki morajo pre- 1100 Stanovitnost; II. Pet. 1, 12—21. Apostolova koča. šinjati vsako krščansko življenje. Najprej je treba vere; z vero pričenja, ker je vera začetek, podlaga in korenina vseh drugih krščanskih čednosti. Z vero mora biti združena krepost, trdnost, stano¬ vitnost, ž njo spoznanje, da bralci jasno in zanes¬ ljivo doumejo, kaj morajo storiti in kaj opustiti, da torej krščansko krepost rabijo vedno le v božjo čast in v zveličanje duš. S spoznanjem bodi združeno zatajevanje samega sebe, da drži na brzdi slabo nagnenje, strasti in poželenje; za tako delo je pa treba potrpežljivosti, ki se ž njo prenašajo vse zunanje in notranje težave. S po¬ trpežljivostjo bodi zvezana pobožnost; to se pravi: tako življenje, ki se v njem vedno izpolnjuje božja volja v duhu vere, upanja in ljubezni. S pobož¬ nostjo pa bodi združeno bratoljubje, ljubezen kri¬ stjanov med seboj. Ljudje, ki so Bogu udani, morajo skazovati ljubezen tudi vsem tistim, ki so ž njimi vred božji otroci. Bratoljubje je posebno potrebno ob času preganjanja in zapeljevanja; takrat morajo biti kristjani posebno tesno drug z drugim zvezani. Ta medsebojna ljubezen pa vodi do krone vseh krščanskih kreposti, do božje čed¬ nosti ljubezni, v njenem celem obsegu. V ljubezni morajo najprej oklepati Boga, potem pa vse ljudi brez razločka. 2. Stanovitnost v poklicu. Apostol opominja v tem odstavku bralce, naj premislijo, kako nesrečni so tisti, kateri ne žive s pomočjo božje milosti tako, kakor je prej opisal. Taki ljudje so prazni, brez pomena, brez sadu v du¬ hovnem življenju, slepi, kratkovidni, ker ne spoznajo resnic in lepote krščanske vere, in jih zato kri¬ voverci in hudobneži lahko zapeljejo. Sama vera ne zadostuje, s samo vero je človek prazen in brez sadu. Zavoljo tega pa tudi izgubi lahko smisel za vero samo. Samo tisti spozna lepoto in notranjo srečo krščanske vere, kdor krepostno živi. Vsled tega naj torej utrdijo svoj poklic in izvoljenje; to se pravi, naj vedno bolj hrepene po popolnosti, vadijo naj se z dobrimi deli v krščan¬ skih krepostih. Če to store, potem ne bodo padli, to se pravi, ne bodo izgubili krščanske vere in s tem večnega zveličanja, potem jim je zagotovljen vstop v božje kraljestvo. Nebesa se tukaj primerjajo mestu, ki ima vrata odprta samo za svoje prijatelje. Lepo se poda ta primera v ustih sv. Petra, ki ima po Gospodovi besedi ključe nebeškega kraljestva. II. čemu piše apostol? 1 , 12 — 21 . Zavoljo tega ne odneham nikoli vas opominjati v tem, dasi že veste in ste utrjeni v resnici, ki jo imate. Zdi se mi, da sem dolžan, dokler sem v ti hiši, buditi vam spomin; saj vem, da se kmalu podere moja koča, kakor mi je tudi naš Gospod Jezus Kristus raz¬ odel. Poskrbel bi pa rad, da bi se tudi po moji smrti tega pogosto spominjali- Saj nismo šli za kakimi izmišljenimi bajkami, ko smo vam oznanjali moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, marveč pričali smo, ker smo sami na lastne oči videli njegovo veličastvo. To je bilo takrat, ko je prejel od Boga Očeta čast in slavo, ko je prišel nadenj od veličastne slave ta-le glas: „Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam do- padajenje; njega poslušajte 14 . In ta iz nebes došli glas smo mi slišali, ko smo bili ž njim na sveti gori. Imamo pa tudi veliko trdnost v pre¬ roških besedah. Pazite nanje kakor na svetilko, ki sveti v temnem kraju, do¬ kler ne napoči dan, in ne vzide danica v vaših srcih. Najprej vedite, da no¬ bena prerokba v svetem pismu ni na¬ stala po človeški domnevi; prerokbe namreč nikdar niso prišle po volji ka¬ kega človeka, marveč po navdihnjenju svetega Duha so govorili sveti božji možje. Razlaga. 1. Namen pismu. Apostol ve, da so njegovi bralci v krščanstvu dobro podučeni in tudi po njem žive. Ta pohvala se pa seveda ne tiče vseh posameznih kristjanov; nekateri izmed njih so bili v velikih nevarnostih. Apostol pravi nato: Zdi se mi, da sem dolžan, dokler sem v ti koci, vzbujati vam spomin, saj vem, da se kmalu podere moja koca. Koca pomenja tukaj apostolovo telo; v svesti si je, da ga kmalu zadene mučeniška smrt. Koca se podere; to pomenja zunanjo silo, s katero mu bodo vzeli življenje. Zveličar sam mu je tako razodel. Staro krščansko izročilo nam pripoveduje o tem razodetju takole: Rimski verniki so toliko Spomin na zamaknjenje. Sveto pismo. II. Pet. 2, 1—11. Božja strogost. 1101 časa silili v Petra, naj se umakne preganjanju, da je nekoč ponoči res hotel zapustiti mesto, in tako uiti sovražnim nakanam. Pri mestnih vratih se mu pa prikaže Kristus. Peter ga vpraša: „ Gospod kam greš?“ Nato mu odvrne Zveličar: „Prišel sem, da se zopet dam križati. 11 Peter se nato takoj vrne v Rim prepričan, da je njegova dolžnost smrt na križu pretrpeti za Kristusa. Rad bi, da bi bralci tudi po njegovi smrti ne pozabili, kako jim je treba s krščanskim živ¬ ljenjem stanovitnim ostati v svetem poklicu. Skrb za to mu narekava naše pismo. 2. Spomin na poveličanje na gori Tabor. Apostol pravi: Saj nismo šli za kakimi izmišljenimi bajkami, ko smo vam oznanjevali moč in prihod našega Gospoda. Tukaj ne misli samo na se, ampak na apostole sploh. Apostolska pri¬ diga je slonela na tem, kar so apostoli sami videli in slišali od Kristusa. Ničesar se niso iz¬ mišljevali, ničesar sami niso dodajali k Kristuso¬ vemu nauku. Krivoverci se izmišljujejo raznih stvari, iz svoje domišlije zajemajo razne zmote. Apostoli so pa govorili samo to, kar so po lastni izkušnji vedeli o Gospodu. Apostoli so tudi na lastne oči videli Kristusovo veličastvo, kakor pravi Peter; pri tem se sklicuje na znani dogodek na gori Tabor. Takrat so ga videli v poveličanem telesu, takrat so tudi slišali z nebes glas: Ta je moj ljubi Sin . . A Tako je Bog sam izpričal, da je Kristus včlovečeni božji Sin. Peter je bil z Jakobom in Janezom navzoč, ko se je to zgodilo. Živo se še kot siv starček spominja tistega sve¬ tega trenotka; zato tudi Tabor, kjer se je to zgodilo, imenuje sveto goro. 3. Prerokbe sv. pisma. Poleg izpriče- vanja apostolov o Kristusu imajo kristjani tudi v prerokbah Starega zakona trden dokaz za res¬ ničnost krščanske vere. Te prerokbe so kakor svetilka na temnem kraju. V temi greha in izkušnjav, laži in zmote, dvoma in negotovosti svetijo na¬ povedi prerokov Starega zakona in trdno pričajo, da pride Gospod iznova na svet, ter dokazujejo njegovo moč. Ko pride k sodbi, takrat napoči za kristjane dan in vzide danica v njihovih srcih. Kristus je tista danica; ž njo se prične zanje novo, blaženo življenje. Iz tega vidimo, da so laži- učitelji" v Mali Aziji tajili posebno drugi Gospodov prihod na zemljo. Bralci naj se glede na prerokbe Starega zakona jasno zavedajo, da prerokbe niso ' Ma/tAl7, 5. človeško delo, da niso zapisane po človeški dom¬ nevi, po človeški volji, marveč, da so jih govorili sveti božji možje po navdihnjenju sv. Duha. Pre¬ roki se imenujejo sveti, zavoljo svoje svete službe; božji, ker jih je Bog za posebne stvari odločil. Navdihoval jih je sv. Duh; to se pravi: sv. Duh je dvignil njihove duše v skrivnostne višine in jim razodel prihodnje stvari in božje sklepe, ter jih vodil, da so to, kar so spoznali, tudi ljudem prav povedali in pravilno zapisali. Prerokbe Sta¬ rega zakona so torej v resnici božje delo. III. Krivoverci. 2 , 1 — 22 . Med ljudstvom so bili pa tudi laž¬ nivi preroki; tako bodo tudi med vami lažiučitelji, ki bodo vpeljevali pogubna krivoverstva in zatajevali Gospoda, ki jih je odkupil, in si s tem nakopali naglo pogubljenje. In mnogo jih pojde za njihovo razuzdanostjo, zavoljo ka¬ tere se bo preklinjala pot resnice. In v lakomnosti vas bodo z izmišljenimi besedami ukanjali; za take že od ne¬ kdaj ne odlaša obsodba in njihov po¬ gin ne spi. Saj Bog ni prizanesel niti angelom, ki so grešili, marveč jih je s peklenskimi vrvmi potegnil v brezdno in izročil mukam, da se prihranijo za sodbo. Tudi staremu svetu ni zanesel, temveč je samo Noeta, oznanjevavca pravice s sedmimi drugimi ohranil, ko je potop poslal nad brezbožni svet. Tudi mesti Sodomo in Gomoro je vpe- pelivši obsodil k razdejanju prihodnjim brezbožnežem v zgled; le pravičnega Lota, ki je trpel vsled razuzdane kri¬ vice in nesramnosti, je otel; ta je bil po pogledu in posluhu pravičen, pre¬ bivajoč pri njih, ki so mu od dne do dne žalili pravično dušo s hudobnimi deli. Gospod zna pobožne rešiti iz iz- kušnjave, krivične pa ohraniti za sodni dan, zlasti pa tiste, kateri žive po mesu v nečistem poželenju, ter zaničujejo Gospoda. Predrzni samopašniki! ne sramujejo se preklinjati hudobnih duhov, ko ven¬ dar angeli, ki so močnejši in mogoč- 1102 II. Pet. 2, 12—22. LažiuSiteJji in njihova usoda. nejši, proti njim ne izrekajo nobene preklinjajoče sodbe. Ti bodo pa po¬ ginili v svoji skvarjenosti, kakor ne¬ spametna živina, ki je ustvarjena za lov in klanje, ker preklinjajo, česar ne poznajo. Tako bodo prejeli plačilo za krivico, ko se jim zdi sladka slast, ka¬ kor jo vsak dan prinaša, ko nagnusni in oskrunjeni prekipevajo v razkošju, v svojih gostijah razuzdano živeč z vami, z očmi, polnimi prešestva in ne¬ nasitnimi greha, vabeč k sebi nestano¬ vitne duše, s srcem, izprijenim v la¬ komnosti. Otroci prekletstva! popustivši ravno pot, zaidejo, ter hodijo po potu Balaama, Bosorjevega sinu, ki je ljubil krivično plačilo, toda prezrl posvarilo za lastno nespamet: nemo tovorno živinče je iz- pregovorilo s človeškim glasom in ustavilo prerokovo neumnost. Ti so vodnjaki brez vode, in megle, ki jih vetrovi semtertja gonijo; čaka jih temni mrak. Prevzetno namreč govore prazne besede in zapeljujejo v nečisto meseno poželenje take, kateri so ravno komaj ubežali tistim, kateri žive v zmoti. Obe¬ tajo jim prostost, ko so vendar sami sužnji skvarjenosti; kdor je namreč od koga premagan, je postal njegov suženj. Če se namreč tisti, kateri so bili ubežali posvetnemu gnusu po spoznanju našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, iznova zapletejo vanj in se dado premagati, je njih poslednja hujša od prve. Boljše bi bilo namreč, da bi ne bili spoznali pravične poti, nego da spoznavši jo, odstopijo od svete zapo¬ vedi, ki jim je bila dana. O njih velja namreč resnični pregovor: Pes se obrne k temu, kar je izbljuval —; izkopana svinja pa —-v blatno lužo. Razlaga. 1. I^ažiučitelje čaka pogubljenje. Že iz prejšnjih besedi vidimo, da sv. Peter opominja bralce proti krivoverskim lažiučiteljem. V tem odstavku jih natančnejše opisuje. Čuditi se ni, da pridejo, ker so nastopali tudi med ljudstvom Starega zakona. Tako vstanejo tudi med kristjani lažiučitelji, ki bodo zapeljevali ljudi k odpadu od krščanstva. Ti krivoverci taje Gospoda, ker nečejo priznavati, da je Kristus včlovečeni božji Sin, pa tudi zato, ker z nesramnim življenjem odpovedujejo pokorščino Zveličarju in njegovim zapovedim. Žalostnega srca gleda apostol v bodočnost, ko jih mnogo pojde za njimi. Zapeljala jih bo strast, pregrešno življenje jim bo všeč; in zato se jim udajo. To pa bo vzrok, da se bo preklinjala pot resnice. Pot resnice je prava krščanska vera. Ko bodo pogani videli, kako nesramno se obnašajo odpadniki, bodo njihove grehe šteli na rovaš Kri¬ stusove vere same in jo bodo vsled tega prekli¬ njali. Posebno znamenje lažiučiteljev je to, da jih pri njihovem delu vodi grda sebičnost in lakomnost; zato jih čaka najstrožja božja sodba in kazen, ki jim jo je Bog že od nekdaj odločil. S tremi zgledi dokazuje apostol, kako že od nekdaj kaznuje hudobneže, ki so podobni krivo¬ verskim lažiučiteljem. Najprej omenja kazen nad angeli, o katerih pravi, da jih je s peklenskimi vrvmi potegnil v brezdno, pahnil v pekel in izročil mukam, da se prihranijo za sodbo, namreč za ve¬ soljno sodbo sodni dan. Obsojeni so že zdaj, toda njihova obsodba se bo v pričo vsega človeštva na koncu sveta obnovila. Slika sv. Petra je jasna; iz nebeških višav so angeli pahnjeni v grozni peklenski prepad. Drugi zgled je potop, ki ga je Bog poslal na grešni svet. Pri tej priliki omenja, kako je bil takrat Noe s svojo družino po božji dobroti rešen. Bil je oznanjevalec pravice med grehom in nevero svojih rojakov. Tretji zgled sta mesti Sodoma in Gomora. Ti mesti, ki sta bili, kakor božji vrt , 1 je zadela strašna kazen, žveplo in ogenj sta ju vpepelila; samo Lot z dvema hčerama se je rešil. Angele je Bog kaznoval zavoljo njihovega napuha. Noe¬ tove sodobnike zavoljo posvetne nečimernosti in ž njo zvezane nevere, Sodomo in Gomoro pa za¬ voljo nečistosti. Ravno ti grehi so se kazali in se kažejo ves čas v cerkveni zgodovini pri krivo¬ verskih lažiučiteljih. Lotov zgled pa uči kristjane, kako naj se vedejo sredi grešnega sveta. V raz¬ uzdanem mestu med nesramnimi ljudmi je ostal pravičen; njegova čista duša je veliko trpela zavoljo hudobnih del, ki jih je moral dan za dnem gledati in slišati. Po njegovem zgledu naj tudi kristjane globoko boli v duši brezbožno in raz- 1 I. Moj z. 13, 10. Zlobnost lažiučiteljev. II. Pet. 3, 1—4. Porogljive!. 1103 uzdano obnašanje krivovercev. Tolažijo naj se, da Gospod pobožne reši iz vseh nevarnosti, brez- božneže pa strogo kaznuje. 2 . Skvarjenost laži učiteljev. Ta od¬ stavek pričenja Peter z ogorčenim vzklikom: Predrzni samopamiki. Ne sramujejo se preklinjati hudobnih duhov! Krivovercem torej najprej očita, da preklinjajo hudobne duhove; to se pravi, da zaničujejo njihovo moč, in trdijo, da se jim jih ni treba prav nič bati. Potemtakem nečejo pri¬ znavati nikogar nad seboj; Kristusovo oblast taje, zanikavajo pa tudi moč hudobnega duha. Lahko si mislimo, kako so vernike zapeljevali, češ, za hudobne duhove se vam ni treba nič meniti, ker nimajo nobene moči. Apostol jim torej pravi, da preklinjajo, česar ne vedo in se sklicuje na angele, kateri vkljub svoji veliki moči in mogočnosti vendarle ne izrekajo nobene preklinjajoče sodbe nad hudobnimi duhovi, marveč jo prepuščajo Bogu in z nekim svetim strahom mislijo na skrivnostne moči peklenskega brezdna. Zato bodo krivoverci poginili, kakor nespametna živina; njihova pre¬ drznost se bo maščevala nad njimi. Peter primerja krivoverce še dalje nespametnim živalim: Živali nimajo namreč nobenega višjega namena, nego da se polove in pobijejo. Tako tudi krivoverci izgube vsak smisel za kaj višjega in čakajo prav¬ zaprav samo svojega pogubljenja. Na to opisuje v krepkih potezah, kako se v resnici živalsko ob¬ našajo. Žive samo slasti, kakor jim jo prinaša vsak dan, in se ne menijo za bodočnost. Razkošni, požrešni, razuzdani, v grehu nenasiteni vabijo k sebi nestanovitne duše, zlasti k telesni razuzdanosti. Apostol pravi svojim bralcem, da krivoverci raz¬ uzdano ž njimi žive; s tem očita nekaterim kri¬ stjanom, da krivoverce sprejemajo pod streho in se gostijo ž njimi. Nazadnje pravi, da imajo laži- učitelji srce izurjeno v lakomnosti; to se pravi: vsa njihova duša je polna sebičnosti, goljufivosti, prekanjenosti, s katero si znajo pridobivati pre¬ moženje. Krivoverce primerja dalje Peter z Balaamom . 1 Kakor je Balaam zavoljo plačila zapustil pot spoznanja in po naročilu kralja Balaka šel proti Izraelcem, da jih prekolne, tako se tudi krivo¬ verci iz dobičkaželjnosti podajajo v zmoto in vanjo druge zapeljujejo. Balaama je osramotila oslica, na kateri je jezdaril; po božji naredbi je namreč videla angela pred seboj in ni hotela dalje; ko jo je Balaam pretepal, je začela s člo¬ veškimi besedami tožiti. Iz tega se vidi, kako je bilo osramoteno Balaamovo počenjanje. Tudi kristjani, kateri so zašli v krivo vero, naj bi se svojega padca sramovali. Krivoverci so vodnjaki brez vode; kakor tak vodnjak ne more dati žejnemu človeku okrepila, tako tudi duša zastonj čaka od lažiučiteljev tolažbe in poduka. Megle so, ki jih vetrovi semtertja gonijo; kakor oblaki v viharju begajo semintja, tako tudi krivoverci v svoji duši tavajo od ene strasti do druge; vihar strasti jih preganja. Čaka jih temen mrak; konec njihovega nemirnega življenja je večna tema. Kristjanom prostost obetajo, ko so vendar le sami sužnji svoje zmote in pokvarje¬ nosti. Pogubljenje jih je takorekoč premagalo in sedaj mu morajo služiti. Posvetne reči so jim v mislih, samo po slasteh hrepene, taki ne morejo govoriti o prostosti. Peter nam tukaj izpričuje, kako so krivoverci zapeljevali kristjane. Poudarjali so jim, da so sedaj popolnoma prosti, in da se jim ni treba ozirati na nobeno zapoved, da smejo torej živeti, kakor hočejo. S tem so zapeljevali v ne¬ čisto poželenje; nevarnost je bila zlasti pri tistih, kateri so se ravnokar izpreobrnili; taki so le pre- radi v izkušnjavi omagali in se iznova udali pregrešnemu življenju. Drugi padec je pa hujši od prvega. V živih besedah riše apostol, da bi bilo boljše za take, ko bi sploh ne bili spoznali krščanske resnice, nego da odpadejo od nje . 1 Podobni so nagnusnim živalim, ki ne ločijo grdih reči od čednih. IV. Konec sveta. 3, 1-13. Glejte, preljubi, to je že drugi list, ki ga vam pišem, ter vas opominjam in vam spodbadam čisto srce, da se spominjajte od svetih prerokov napo¬ vedanih besedi in vaših apostolov za¬ povedi od Gospoda Zveličarja. To najprej pomnite, da pridejo po¬ slednje dni porogljivi zasmehovalci, držeč se svojih lastnih slasti in govoreč; „Kje je obljuba njegovega prihoda? Odkar so namreč očetje legli, ostane vse tako, kakor jc bilo od začetka stvarjenja." Nalašč namreč pozabijo, 1 IV. Mojz. 22, 5; V. Mojz. 23, 5. Glej Zgodbe I. 280. 1 Mat. 12, 45. Glej Zgodbe II., str. 355. 1104 11. Pet. 3, 5 — 13. Konec sveta in sodni dan. da sta od davna nebes in zemlja, ki se je prikazala iz vode in z vodo po božji besedi; po njima je tudi nekdanji svet v vodi potopljen poginil. Sedanji nebes in zemlja sta pa po ravno tisti besedi ohranjena; hranita se za ogenj na dan sodbe in pogubljenja brezbož¬ nih ljudi. Tega pa nikar ne pozabite, preljubi, da je en dan pri Gospodu, kakor tisoč let in tisoč let, kakor en dan. Gospod ne odlaša z obljubo, kakor nekateri menijo, marveč potrpi zavoljo vas, ker neče, da bi se kdo pogubil, marveč da bi se vsi obrnili k pokori. Pride pa Gospodov dan, kakor tat; nebes takrat šumeč premine, prvine se v vročini razkrojijo in zemlja s stvarmi, ki so na nji, zgori. Ker se torej vse to razdre, kako sveto in po¬ božno morate potemtakem živeti, ko pričakujete in želite prihoda Gospo¬ dovega dne, po katerem razpade nebes v ognju, in se prvine v vročini raz¬ kroje ! Novega nebesa in nove zemlje, v katerih prebiva pravica, pa pričaku¬ jemo po njegovih obljubah. Razlaga. 1. Porogljivci. Peter spominja bralce, da jim je že pisal eno pismo. Takrat je bil in sedaj je njegov namen nagniti jih, da bi se spo¬ minjali preroških napovedi in naukov, ki so jih prejeli od apostolov. Pred vsem naj pomnijo, da bodo pred koncem sveta prišli porogljivi za- smehovalci, ki bodo tajili vesoljno sodbo, češ, da je na svetu vse tako, kakor je bilo od začetka sveta, in da se obljube, na katere so se sklicevali očaki, niso prav nič izpolnile. Svet je tak, ka- koršen je bil; in tak ostane. Zasmehovalci se bodo torej norčevali iz sv. pisma in iz vseh nje¬ govih napovedi o koncu sveta. Apostol pravi, da pridejo taki porogljivci poslednje dni. Tudi on ne ve, kedaj pride Gospod vdrugo na zemljo in tudi on, kakor sv. Pavel, pričakuje tega že kmalu. Zato je njemu že tisti čas, v katerem on živi, poslednji čas; svojo lastno dobo imenuje poslednje dneve, gledč na smrt si vsakdo lahko tako imenuje tudi svoje življenje. Porogljivci, ki jih opisuje, so se pojavili že ob njegovem času. Proti imenovanemu roganju, da se svet nič ne izpreminja, kaže na vesoljni potop, češ, potop jasno izpričuje, da se je na svetu enkrat že zvršila velikanska izprememba. Zasmehovalci nalašč no¬ čejo vedeti o tej žalostni zgodbi, ko je ves svet v potopu poginil. Zemlja, ki se je ob stvarjenju na božjo besedo prikazala iz vode, katera jo je obdajala, je bila ob potopu zopet z vodo pokrita. Nova izprememba zemlje bo pa z ognjem; hu¬ dobni svet v Starem zakonu je poginil v vodi, sedanji se pa pokonča z ognjem. 2 . <5as je neznan. Apostol pravi svojim bralcem: Tega pa nikar ne pozabite, da je en dan pri Gospodu, kakor tisoč let, in tisoč let, ka¬ kor en dan P Zato je neumno in bogokletno vpra¬ ševati, zakaj Bog ne izpolni svoje obljube. To, kar se ljudem zdi dolga doba, ni pred Bogom nič. Porogljivci bi morali biti Bogu hvaležni, da tako dolgo čaka z vesoljno sodbo; to je do¬ kaz njegove ljubezni in usmiljenosti. On želi, da bi se ljudje spokorili in ušli pogubljenju. Vsak novi dan je nova božja milost; tisočletja v zgodovini človeštva so milo pričakovanje ne¬ beškega Očeta, da se ljudje obrnejo k pokori. Toda, četudi božja potrpežljivost sodni dan odloži § e tisočletja in tisočletja, vendarle gotovo pride, iu sicer kakor tat, nanagloma in skrivnostno. P°' dobno govori tudi sv. Pavel: 1 2 O času in uri, bratje pa ni treba, da vam pisem. Sami namreč dobro veste, da pride Gospodov dan, kakor tat ponoči. V nastopnih besedah slika apostol, kako se ima zvršiti konec sveta. Zemlja se bo v ognju razkrojila in uničila v sedanji obliki, nato P a nastane nova zemlja in nov nebes. Kristjani naj torej sveto in pobožno živč, da bodo pripravljeni ob Gospodovem prihodu, in da bodo deležni veli¬ častva, ki čaka božje otroke. Nov nebes in nova zemlja pomenja ravno to, kar napoveduje sv. apo¬ stol Pavel v svojem pismu v Rim. 3 Tudi ustvar¬ jeni svet je po Adamovem grehu prišel pod oblast hudobnega duha in tudi on ječi pod božjim pre- kletstvom. Ko pride vdrugič Gospod na svet poveličat svoje izvoljene, bo tudi svet deležen sadov njegovega odrešenja in tudi on zasije v neminljivi nadnaravni lepoti in večnem sijaju. Tako nam govore božje obljube. 1 Ps. 89, 4. 2 I. Tes. 5, 1—11. Zgodbe II., str. 80o. 8 8, 19—21. II. Pet. 3, 14 — 18. Pavlova pisma. 1105 V. Sklepni opomini. 3, 14—18. Preljubi, zato se prizadevajte v tem pričakovanju, da vas najde v miru brezmadežne in brez napake, in po¬ mislite, da je potrpežljivost našega Go¬ spoda zveličavna za vas, kakor vam je tudi naš preljubi brat Pavel pisal po svoji modrosti, ki mu je dana; tako pa tudi v vseh pismih, ki v njih go¬ vori o tem; v njih je marsikaj težko umljivega, kar nevedni in nestanovitni ljudje zavijajo, kakor tudi druga pisma, v svojo lastno pogubo. Vi pa, bratje, to naprej veste, torej se varujte, da vas ne zapelje nespa¬ metna zmota, in ne odpadete od svoje stanovitnosti. Pač pa rastite v milosti in spoznanju našega Gospoda in Zve¬ ličarja Jezusa Kristusa. Njemu bodi slava zdaj in na večne čase! Amen. Razlaga. 1. Pavlova pisma. Apostol spominja tukaj bralce, da so že od Pavla prejeli neko pismo, katero jih opominja k pobožnemu življenju in jim slika, kako dobrotljiv je Bog, ki potrpi ž njimi in čaka njihovega poboljšanja. Pri tej pri¬ liki pohvali Pavla; imenuje ga preljubega brata, potemtakem ga priznava za svojega pravega apostolskega tovariša; pristavlja, da je Pavel v tem smislu pisal več pisem. Nato pa pravi: V njih je marsikaj težko umljivega, kar nevedni in nestanovitni ljudje zavijajo, kakor tudi druga pisma, v lastno pogubo. Tukaj nam potrjuje Peter sam, da so se zapeljivci zlasti na Pavla sklice¬ vali, češ, da on uči krščansko prostost. Njegove besede, s katerimi je dokazoval, da kristjanov več ne veže Mojzesova postava, so preobračali v svojem smislu, češ, da uči, da je kristjanom vse, tudi razuzdano življenje dovoljeno. Ko je Peter to pisal, je bil Pavel na Španskem; zato ni mo¬ gel sam nastopiti proti zlobnim krivovercem. Pismo, o katerem trdi Peter, da so ga njegovi bralci prejeli od Pavla, ne more biti drugo, nego tista lepa okrožnica velikega apostola narodov, ki nam je ohranjena pod imenom: Pismo v Efez, in ki je bila določena sploh za cerkve v Mali Aziji. 2. Sklep. Na koncu opominja Peter še enkrat svoje bralce, naj se varujejo razuzdanih lažiueiteljev, naj se trdno drže krščanske vere, naj bodo stanovitni v krepostnem življenju, in naj vedno bolj napredujejo v milosti in Kristu¬ sovem spoznanju. Čimbolj se bodo namreč uglo- bili v Kristusovo življenje in njegove nauke, tembolj bodo varni pred vsakim nasprotnim zalezovanjem. Zgodbe II. 70 1106 Uvod v I. Jan. pismo. Uvod v prvo pismo apostola Janeza. 1. Pisatelj. V pismu se pisatelj imenoma ne imenuje, pravi pa o sebi, da je bil priča Kri¬ stusovega življenja. Cerkveni očetje in pisatelji imenujejo sv. evangelista Janeza pisatelja tega pisma. Pismo samo nam to tudi brezdvojbeno dokazuje. V njem imamo vse polno takih besedi, ki jih poznamo samo iz evangelija sv. Janeza. Zveza med pismom in evangelijem je popolnoma očividna. Izrazi: duh resnice, iz Boga, iz Boga rojen, v ljubezni ostati, resnico delati, so popol¬ noma Janezovi. Kakor se je v evangeliju ime¬ noval tistega učenca, katerega je Kristus ljubil, tako se tukaj imenuje tistega, ki je slišal in videl Kristusa od začetka. Še več: to pismo se naravnost sklicuje na evangelij. V uvodu pravi: Kar smo videli in sli¬ šali, vam oznanjamo. V pismu samem pa ne go¬ vori pisatelj prav nič o Gospodovem življenju, o njegovem delovanju, o njegovi smrti in vstajenju. Zato se navedene besede ne morejo nanašati na nič drugega, nego na evangelij. Svojim bralcem hoče reči: Iz evangelija, ki ga imate v rokah, in ki sem ga sam spisal, spoznate natančno Go¬ spodovo življenje, kakor sem ga sam videl in slišal. Pri tem se lepo skladajo besede, v katerih pove namen svojemu pismu 1 rekoč: To vam pa pišem, da se razveselite, in da bi bilo vaše veselje popolno. 2 . Komu in čemu je bilo spisano? Pismo ne imenuje kraja, kamor je namenjeno. Iz njega pa izprevidimo, da so njegovi bralci po večini bivši pogani, ki so se že pred dalje časom izpreobrnili h krščanstvu. Pisatelj pozna dobro njihove razmere in zgodovino, njihovo vero in krščansko življenje, pa tudi nevarnosti, ki jim prete. Ljuhi jih, naziva jih otročiči, skrbi ga, kaj bo ž njimi. Bralci so pač tisti, katerim je v prvi vrsti bil namenjen evangelij sv. Janeza, torej kristjani v Mali Aziji. Pismo torej ni šlo na kako posamezno osebo ali na kak posamezni kraj, mar¬ več je bilo namenjeno vsem cerkvam Male Azije. Apostol pobija v njem nevarne krivoverce, ki jih imenuje lazipreroke in antikriste. Kakor je videti, so jih kristjani iz Male Azije že izob¬ čili iz cerkve, vendar so pa še vedno pohujševali in zapeljevali, kogar so mogli. Učili so sicer vero v enega Boga, tajili so pa, da je Jezus božji Sin. Jezus je bil zanje samo velik prerok. Poudarjali so, da se je treba držati Mojzesove postave. Iz tega sklepamo, da so bili ti krivo¬ verci po večini judovski kristjani. Njihovo živ¬ ljenje je bilo zelo posvetno; hrepeneli so po de¬ narju in časteh, do bližnjega so bili trdosrčni, ter so zlasti zanemarjali splošno zapoved bratov¬ ske ljubezni. Med kristjani seje izkazala verska vnema proti tem zapeljivcem; nekaj se jih je pa vendarle dalo zapeljati. Apostol jih svari in opominja, naj krenejo na pravo pot. Namen pismu je torej tale: S svojim evan¬ gelijem je hotel apostol Janez utrditi maloazijske kristjane v veri, da je Jezus včlovečeni Bog in Zveličar. Evangeliju je pa dodal svoje pismo, da bi škodo, ki so jo krivoverci prizadeli krščan¬ skemu življenju tamošnjih kristjanov, popravil in jih vnel za prave kreposti. Evangelij ima pred vsem verski namen, pismo pa obsega nravne opomine k pokori in izpreobrnjenju. Pisano je ljubeznivo in milo in ima vsled svoje mirne od¬ ločnosti velik upliv na človeško srce. Samo ko govori o antikristih ali krivovercih, je strogo. Apostol je torej najprej napisal sv. evangelij, temu je dodal naše pismo in oboje obenem izro¬ čil maloazijskim kristjanom. 3. Kdaj je bilo spisano? V uvodu v evangelij sv. Janeza 1 smo zapisali: „Najverjetnejše je, da je spisal sv. Janez evangelij v Efezu, prav v zadnjih letih svojega življenja, že po dokonča¬ nem svojem pregnanstvu na Patosu. Potemtakem je bil Janezov evangelij spisan od leta 92 do 96 v Efezu.“ Ko je bil evangelij dokončan, je bilo ravno tam spisano naše pismo. 4. Vsebina. Pismo razlaga najprej, da se mora kristjan zavedati, da je Bog svetloba, in zato mora izpolnjevati božje zapovedi in se či¬ stega ohraniti v pregrešnem svetu in premago¬ vati hudobno poželenje. Bog je pravičen; zato mora biti tudi kristjan pravičen; oklepati se mora Kristusa in se ogibati vseh krivovercev, ki taje božje včlovečenje. Bog je ljubezen, in zato mora kristjan ljubiti Boga in to kazati v požrtvovalni, resnični ljubezni do bližnjega. 1 i, 4. 1 Zgodbe II., str. 16, 17. I. Jan. 1, 1—4. Janez Kristova priča. I. Jan. 1, 5—2, 8. Bog je svetloba. 1107 Prvo pismo sv. Janeza. Uvod. 1 , 1 — 4 . Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli s svojimi očmi, kar smo gledali, in kar so tipale naše roke, — o besedi življenja, — in živ¬ ljenje se je razodelo, in smo videli, ter vam pričujemo o večnem življenju, ki je bilo pri Očetu, in se je nam razodelo; — kar smo videli in slišali, vam ozna¬ njamo, da tudi vi stopite v družbo z nami, in da bomo združeni z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. To vam pa pišemo, da se razveselite, in da bi bilo vaše veselje popolno. Razlaga. Vsebina Janezovega evangelija. Sv. Janez je napisal to prvo pismo, kakor smo že povedali, kot nekako spremnico svojemu evangeliju. V uvodu pove glavno vsebino evangelija, ki je bilo pismu priloženo, ter poudarja, da je v evan¬ geliju opisal Kristusa, besedo življenja, kakor ga je sam spoznal. To, kar je sam videl in slišal, to je zapisal v svojem evangeliju; sam se ga je po vstajenju dotaknil; s svojimi očmi ga je gledal. O Kristusu pa priča v svojem evangeliju tudi, da je večni božji Sin, saj je začetkom takoj v lepili besedah opisal, kako je bila v začetku Beseda pri Bogu in zatrdil, da je bila ta Beseda Bog sam. Namen, ki ga hoče doseči apostol s svojim evangelijem je dvojen. To želi, da bi bralci stopili v družbo z apostolom v živi veri in goreči ljubezni, in da bi bili potem vsi skupaj, cela cerkev združeni z Bogom Očetom in njegovim včlovečenim Sinom. Tukaj vidimo, kako se doseže zveza z Bogcm; kdor jo hoče imeti, mora biti v družbi z apostoli, to se pravi, mora pripadati tisti veliki verski družbi, ki so jo ustanovili apostoli, in ki jo sedaj pod imenom katoliške cerkve vla¬ dajo njihovi nasledniki. Temu pristavlja: To vam pa pišem, da se razveselite, in da bi bilo vaše veselje popolno. Prej je govoril o evangeliju; sedaj pravi, čemu piše to svoje pismo. V pismu opominja bralce, naj se po¬ gumno bore proti vsem izkušnjavam tega sveta. Tak boj dviga kristjana in ga vnema k pravemu prisrčnemu veselju. Zato jim torej piše, da bi jih prav posebno razveselil, s tem, da bi okrepil njihovo zvezo s Cerkvijo, z Bogom in s Kristusom. I. Izpolnjevanje božjih zapovedi. 1 , 5 — 2 , 28 . Oznanilo, ki smo ga slišali od njega, in ki ga vam oznanjamo, je pa to-le: Bog je svetlobain nobene teme ni v njem. Če bi rekli, da smo zdru¬ ženi ž njim, in bi hodili v temi, bi la¬ gali in ne govorili resnice. Če pa ho¬ dimo v svetlobi, kakor je tudi on v svetlobi, smo združeni med seboj, in kri Jezusa, njegovega Sina, nas očiščuje vseh grehov. Ko bi rekli, da nimamo greha, bi se sami varali in resnice bi ne bilo v nas. Če se pa izpovemo svo¬ jih grehov, je zvest in pravičen, da nam odpusti naše grehe in nas očisti vseh hudobij. Ko bi pa rekli, da nismo grešili, bi ga postavili za lažnika in njegove besede bi ne bilo v nas. Otro¬ čiči moji, to vam pišem, da ne grešite. Če je pa kdo grešil, imamo zagovor¬ nika pri Očetu, Jezusa Kristusa, ki je pravičen, in on je sprava za naše grehe, pa ne samo za naše, temveč za celega sveta. Po tem pa spoznamo, da smo ga spoznali, če izpolnjujemo njegove za¬ povedi. Kdor pravi, da ga je spoznal, pa ne izpolnjuje njegovih zapovedi, je lažnik in v njem ni resnice. Kdor pa izpolnjuje njegovo besedo, v njem se je v resnici popolnila ljubezen do Boga. Na tem poznamo, da smo v njem. Kdor pravi, da ostane v njem, mora tudi tako živeti, kakor je on živel. Preljubi, ne pišem vam nove zapovedi, marveč staro zapoved, ki jo imate od začetka. Stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. Pišem vam pa tudi novo zapoved, ki je resnična v vas in v njem; 70* 1108 I. Jan. 2, 9—28. Antikrist. tema je namreč prešla in že sveti luč. Kdor pravi, da je v svetlobi, pa sovraži svojega brata, tak je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre; ker tema mu oči slepi. Pišem vam, otročiči, ki so vam od¬ puščeni grehi zavoljo njegovega imena. Pišem vam, očetje, ki ste spoznali njega, ki je od začetka. Pišem vam, mladeniči, ki ste močni, in božja beseda ostaja pri vas in ste premagali hudobo. Ne ljubite sveta, ne kar je na svetu. Kdor ljubi svet, ni očetove ljubezni v njem. Vse, kar je na svetu, je namreč poželenje mesa in poželenje oči in na¬ puh življenja; to ni iz Očeta, marveč iz sveta. Svet in njegovo poželenje pa preideta; kdor pa zvršuje božjo voljo, ostane vekomaj. Otročiči, zadnja ura bije. Kakor ste ža slišali, da pride antikrist, je res zdaj več antikristov vstalo; iz tega poznamo, da bije zadnja ura. Izmed nas so izišli, pa niso bili iz nas; ko bi bili namreč iz nas, bi bili pač pri nas ostali; izka¬ zati se je pa moralo, da niso vsi iz nas. Vas je pa mazilil Sveti in vse veste. Ne pišem vam tega, ker ne po¬ znate resnice, marveč ker jo poznate in veste, da nobena laž ni iz resnice. Kdo je lažnik, če ne tisti, kateri taji, da je Jezus Kristus? Ta je anti¬ krist, ki taji Očeta in Sina. Vsak, kdor taji Sina, tudi Očeta nima; kdor spozna Sina, ima tudi Očeta. Kar ste slišali od začetka, naj ostane v vas! Če ostane v vas, kar ste od začetka sli¬ šali, ostanete tudi vi v Sinu in Očetu. Obljuba, ki nam jo je sam obljubil, je pa ta-le: večno življenje. To vam pišem o njih, ki vas zape¬ ljujejo. Maziljenje, ki ste ga prejeli od njega, pa ostani v vas. Potem ni treba, da bi vas kdo učil, marveč tako, kakor vas o vsem uči njegovo maziljenje, je tudi res in ni laž. In kakor vas je pod¬ učilo, v tem ostanite. Zdaj pa, otročiči, ostanite v njem, da bomo imeli zaupa¬ nje, ko se razodene, in da nas ne osramoti ob svojem prihodu. Razlaga. 1. Pot resnice. Na čelu temu odstavku pravi Janez: Bog je svetloba. Iz tega sledi, da mora človek v tej svetlobi živeti. Bog je namreč večna resnica; vse kar je res, je v njem res; Bog je neskončna svetost; vse kar je dobro, je zato dobro, ker je njemu podobno. Resnica je tako- rekoč svetloba za človeško pamet, svetost, dobrota pa za človeško voljo. Zato se po pravici imenuje zmota in greh tema. Nihče ne more biti z Bogom združen, zraven pa služiti zmoti in grehu. Ljudje, ki se drže resnice in kreposti, so tudi med seboj združeni v bratovski ljubezni. Človeka loči od človeka samo laž in greh. Jezusova kri nas pa neprestano očiščuje naših grehov. Greh se nas drži, noben človek ne sme trditi, da je brez njega, samo Kristus in božja Mati sta bila brez vsakega madeža. Najprej moramo torej svoje grehe spoznati. Na to pravi apostol: Če se pa izpovemo svojih grehov, je Bog zvest in pravičen, da nam odpusti naše grehe in nas očisti vseh hudobij. S tem hoče reči, da samo spoznanje greha ne zadostuje, da je treba tudi zunanje izpovedi, seveda pred božjim namestnikom. Bog je zvest in izpolni obljube, da bo odpustil vsakemu grešniku njegove grehe. On je pravičen in zato more opravičiti vsakega greš¬ nega človeka. Kristjani naj se sicer varujejo greha, toda če greše, naj ne obupajo, marveč naj se za¬ vedajo, da imajo pri Očetu zagovornika, ki je s svojo smrtjo že zadostil za grehe celega sveta. 2. Božje zapovedi. Kristjan, ki hoče živeti v svetlobi, mora izpolnjevati vse božje zapovedi, posebno zapoved ljubezni. Kdor Boga spozna, ga tudi ljubi, in kdor ga ljubi, drži nje¬ gove zapovedi. To je smisel Janezovih besedi v tem odstavku. Med božjimi zapovedmi je po¬ glavitna zapoved ljubezen do bližnjega. Ta je sicer že stara in jo je Bog že ob vstvarjenju zapisal človeku v srce; ljudje jo imajo že od začetka. Ravno to zapoved so slišali v apostolskih pri¬ digah; zlasti sv. Janez je ob vsaki priliki po¬ navljal: „Otročiči, ljubite se med seboj.“ Toda od druge strani je pa vendarle ta zapoved tudi nova, ker je pravzaprav šele po Kristusu dobila pravi pomen. Postala je tudi pri bralcih Janezovega pisma resnična; tudi pri njih je dobila svojo pravo veljavo. Kar je namreč od njih izginila tema poganske zmote in greha, in je evangelij jel raz¬ širjati med njimi svojo blagodejno svetlobo, se je tudi ljubezen do bližnjega pokazala med njimi- Trojno poželenje. I. Jan. 2, 29—3, 12. Hudičeva dela. 1109 Samo kdor ljubi svojega brata, res živi v svetlobi. Kdor pa nima te ljubezni, hodi v temi, ne ve kam gre. Vsako trenotje more pasti v kak drug greh, izročen je črnim nagonom svojega poželenja. Nato svari apostol svoje bralce pred tistimi pregrehami, ki bi utegnili razdejati bratovsko ljubezen in slogo med njimi. Prva pregreha v tem oziru je napačna ljubezen do sveta. Preden se loti dokaza, zopet opozarja na evangelij, ki je pismu priložen. Pismo in evangelij je napisal zato za vse vernike, ker so po Kristusu prejeli od- pnščenje svojih grehov in spoznali Boga za svo¬ jega Očeta. Očetom podaja pismo in evangelij, ker so spoznali Kristusa kot včlovečenega božjega Sinu in se niso dali omajati v svoji veri od kri¬ vovercev. Mladeničem piše zato, ker so se izkazali trdne v boju proti izkušnjavam. Kdor hoče ostati v pravi ljubezni do Boga, ne sme ljubiti grešnega sveta. Grešni svet teži samo po svojem poželenju. To poželenje ima tri smeri: prvič 'poželenje mesa, pohoto; drugič pože¬ lenje oči, pohlepnost; tretjič napuh življenja, pre¬ vzetnost. Tukaj so imenovane tri korenine greš¬ nega življenja, trije nagoni, ki vladajo v duši, katera je od Boga odtrgana. Spominjajo nas na trojno izkušnjavo našega Zveličarja , 1 in na tri evangeljske svete, ki jim odgovarjajo redovniške obljube čistosti, uboštva in pokorščine. Svet in njegovo poželenje preideta, kdor pa zvrsuje božjo voljo, ostane vekomaj. Grešniku že tukaj večkrat srce v strahu zakoprni, ko vidi, kako mu stvari, ki jih je ljubil, izginjajo. Koliko bolj bo čutil minljivost vseh posvetnih reči na drugem svetu! V živi skrbi opominja na to apostol svoje bralce, naj se ogibljejo krivovercev. Ker so ob njegovem času nastopili lažiučitelji, zato sklepa, da se že bliža konec sveta. Seveda o času tega konca ne ve ničesar. Spominja jih, da so že slišali o antikristovem prihodu od apostolov, in pravi, da je že več antikristov nastopilo, ki so bili prej kristjani, ki so pa odpadli od vere. V nasprotju s temi krivoverci, ki jih imenuje Kristusove pro- tivnike ali antikriste, pa pravi o svojih bralcih, da jih je mazilil Sveti, in da vse vedo. Kristus jim je namreč podelil sv. Duha; s tem jih je du¬ hovno mazilil. Zunanje znamenje tega duhovnega maziljenja je maziljenje s sv. krizmo in sv. oljem pri zakramentu sv. krsta. Vse, kar je bistvenega v krščanski veri, vedo njegovi bralci; zato jih 1 Primeri Mat. 4, 1 — 11. neče šele učiti, ampak samo opozarjati, naj svoje spoznanje tudi uporabljajo, in naj se upro lažem krivih prerokov. Poglavitna zmota, ki so jo učili krivoverci, je bila ta, da so tajili, daje bil Jezus včlovečeni Bog in naš Odrešenik. Kdor to taji, je v resnici antikrist, s Sinom taji tudi Očeta. Verniki naj se drže sv.Duha; to pomenjajo besede: Maziljenje, ki ste ga prejeli od Kristusa, ostani v vas. Potem ne potrebujejo nobenega drugega nauka, Janez bi prisrčno rad, da bi ob drugem prihodu božjega Zveličarja nobenega njegovih duhovnih otročičev ne manjkalo; zato jim priporoča, naj ostanejo v Kristusu stanovitni do konca. II. Pravica. 2, 29—4, 6. Vi veste, da je Bog pravičen, zato pa spoznajte, da je vsak, kdor pravično živi, iz njega rojen. Poglejte, kakšno ljubezen nam je izkazal Oče, ko se imenujemo in smo božji otroci. Za- voljotega nas svet ne pozna, ker njega ne pozna. Preljubi, zdaj smo božji otroci; ni pa še očito, kaj bomo. Vemo pa, da bomo, ko bo očito, njemu po¬ dobni, ker ga bomo gledali, kakoršen je. In vsak, kdor tako upa vanj, se posvečuje, kakor je on svet. Vsak, kdor dela greh, dela tudi krivico; greh je krivica. Veste pa, da je On prišel, da odvzame grehe, in greha ni v njem. Nihče ne greši, kdor ostane v njem; vsak kdor greši, ga ni videl in ni spoznal. Otročiči, nihče naj vas ne zapelje! Kdor dela pravico, je pravičen, kakor je on pravičen. Kdor dela greh, je iz hudiča, ker hudič greši od začetka. Božji Sin je zato prišel, da bi razdejal hudičeva dela. Nihče ne dela greha, kdor je iz Boga rojen, ker ostane v njem njegovo sorodstvo, in ne more grešiti, ker je iz Boga ro¬ jen. Iz tega se spoznajo božji otroci in hudičevi otroci. Nihče ni iz Boga, kdor ni pravičen, in ne ljubi svojega brata. Oznanilo, ki ste ga čuli od začetka, slove namreč, da se ljubite med seboj. Ne, kakor Kajn, ki je bil iz hudobe, in je ubil svojega brata. In zakaj ga je ubil? 1110 I. Jan. 3, 12—4, 6. Bratovska ljubezen. Ker so bila njegova dela hudobna, bra¬ tova pa pravična. Ne čudite se, bratje, če vas svet so¬ vraži. Mi vemo, da smo bili prestavljeni iz smrti v življenje, ker ljubimo brate. Kdor ne ljubi, ostane v smrti. Vsak, kdor sovraži svojega brata, je morilec; in vi veste, da v nobenem morilcu ne ostane večno življenje. Na tem smo spo¬ znali božjo ljubezen, da je on dal svoje življenje za nas; tudi mi moramo tve¬ gati življenje za brate. Kdor ima po¬ svetno premoženje in vidi svojega brata v trpljenju, pa zapre svoje srce pred njim, kako naj ostane v njem božja ljubezen? Otročiči, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici. Na tem spoznamo, da smo iz resnice, in tako bomo pomirili svoja srca pred njim, naj nam srce očita karkoli, ker je Bog večji od našega srca, in vse ve. Preljubi, če nam pa naše srce nič ne očita, imamo zaupanje v Boga, in karkoli poprosimo, prejmemo od njega, ker izpolnjujemo njegove zapovedi in delamo, kar mu je všeč. Njegova za¬ poved je pa ta, da verujemo imenu njegovega Sina Jezusa Kristusa, in se ljubimo med seboj, kakor nam je za¬ povedal. In kdor izpolnjuje njegove zapovedi, ostane v njem, in on v njem. Na tem spoznamo, da ostane v nas: iz Duha, ki nam ga je dal. Preljubi, ne verjemite vsakemu duhu, marveč preizkusite duhove, če so iz Boga, ker je mnogo lažiprerokov prišlo na svet. Božji duh se pa na tem spo¬ zna: Vsak duh, ki izpoznava Jezusa kot v mesu došlega Kristusa, je iz Boga. Duh, ki ne izpoznava Jezusa, ni iz Boga; tak je antikrist, o katerem ste slišali, da pride, in je že zdaj na svetu. Otročiči, vi ste iz Boga in ste ga premagali, ker je večji tisti, kateri je v vas od onega, ki je na svetu. Oni so iz sveta; zato govore o svetu in svet jih posluša. Mi smo iz Boga. Kdor spozna Boga, nas posluša; kdor ni iz Boga, nas ne posluša. Na tem spo¬ znamo duha resnice in duha zmote. Razlaga. 1. Posvečenje. Prvi odstavek se pri¬ čenja z besedo: Bog je svetloba, drugi pa: Bog je pravičen. Iz tega razvija apostol dokaz, da mora tudi vsak človek skrbeti za to, da postane pra¬ vičen pred Bogom. Prava pravičnost se more dobiti samo od Boga, pravičen človek je pravi božji otrok. Apostol opisuje na kratko, kaj čaka božje otroke. Gotovo je namreč, da bodo po vsta¬ jenju samemu Bogu podobni in ga bodo gledali od obličja do obličja, zvezani ž njim v najprisrč- nejši ljubezni. Potemtakem mora kristjan hre¬ peneti po tej prihodnji sreči in upati, da jo doseže. S tem hrepenenjem in upanjem v srcu pa ne more služiti grehu, marveč se gotovo sam vedno bolj izpopolnjuje in posvečuje. Kristjan je k temu tembolj zavezan, ker je vsak greh neka krivica proti Bogu, dalje, ker nasprotuje Kristusovemu odrešenju in njegovim delom in človeka veže s hudičem, ter se konečno ne more združevati s častjo božjih otrok. Božji otrok je Bogu v sorodstvu, torej ne sme rušiti teh najožjih rodbinskih vezi, ki ga vežejo z Bogom. 2 . ljubezen in sovraštvo. Kdor ni pravičen, ni po Janezovem nauku iz Boga, ampak iz hudiča, ni božji, ampak hudičev otrok. Najgo- tovejše znamenje božjih otrok je medsebojna bra¬ tovska ljubezen. Sv. Janez se vedno vrača k temu svojemu najpriljubljenejšemu predmetu, da pripo¬ roča bratovsko ljubezen. Za zgled kaže Kajna, ki je sovražil svojega brata, zato ker je bil hu¬ doben in ni zvrševal del pravičnosti. Kajn je pravzaprav predpodoba posvetnih ljudi, ki se ne brigajo za pravičnost pred Bogom, ampak služijo samo svojim strastem. Kakor je Kajn sovražil Abela, tako tudi svet sovraži božje otroke. To naj nas pa ne moti; če bi nas tudi preganjali in sovražili do smrti, nič ne dene, v Kristusu smo pravi dušni smrti že ušli in zadobili resnično življenje božje milosti, ki ima trajati celo večnost. Glavno znamenje, po katerem poznamo, da je v nas nadnaravno življenje, je bratovska ljubezen. Kdor je nima, je še vedno duševno mrtev. Apo¬ stol dokazuje to zadnjo resnico z besedami: Vsak, kdor sovraži svojega brata, je morilec. Iz tega Vi¬ dimo, da se v nravnem življenju ne gre samo za zunanja dejanja, ampak pred vsem za namen. Kdor sovraži svojega bližnjega, mu želi vse hudo in je v svoji volji takorekoč njegov morilec, če tudi tega v dejanju ne zvrši. Jasno pa je, da Mirna vest. Lažiučitelji. I. Jan. 4, 7—21. Ljubezen je iz Boga. 1111 morilec ne more imeti večnega življenja v sebi. Ljubezen do bližnjega se mora zajemati iz Kri¬ stusovega zgleda. Janez neprenehoma misli nanj, da niti njegovega imena ne imenuje, marveč samo pravi On, kakor bi se samo ob sebi razumelo, o čem govori. Kristus, ki je iz ljubezni do člove¬ štva dal svoje življenje, nas uči, da mora biti tudi naša ljubezen požrtvovalna. Kadi moramo darovati od svojega premoženja trpečim bratom, svojo ljubezen moramo kazati v dejanju. Zopet ponavlja apostol, da na bratovski ljubezni spo¬ znamo, da smo božji otroci. Nato pristavi: In Teo smo pomirili svoja srce pred njim, naj nam srce očita, kar koli, ker je Bog večji od našega srca in vse ve. To se pravi: Če ljubimo brate in smo torej božji otroci, imamo lahko mirno srce; tudi če nam naša vest očita razne druge napake, se nam ni treba bati, ker Bog vse ve in pozna tudi našo ljubezen do bratov, ki ima svoje korenine v ljubezni do njega. 3. Uslišana molitev. Mirna vest in mirno srce nam daje zaupanje, da se moremo obrniti k svojemu nebeškemu Očetu in mu pred¬ ložiti svoje prošnje. V svesti smo si lahko, da nas bo uslišal. Ljubezen sama moli za nas. Tisti, ki nam jo je dal, ji ne more zapreti svojih ušes. Ljubezen pa izvira iz vere v Kristusa; zato jo moramo trdno ohraniti, ker sicer tudi ljubezni ne more biti v nas. Če hočemo torej, da nam bo Bog uslišal naše molitve, moramo se držati nje¬ gove temeljne zapovedi, ki nam veleva vero v Kristusa in ljubezen do sobratov. To je pa tudi za nas znamenje, da imamo božjega Duha, in da smo po njem z Bogom v najtesnejši zvezi. 4. Uaž in zmota. Pravi krščanski uči¬ telji, pravi oznanjevalci evangelija govore iz božjega Duha; sv. Duh jih vodi. Navdušenost laži-učiteljev pa izvira iz duha laži, iz hudiča. Kristjani naj torej skrbno razlikujejo med pra¬ vimi in lažnjivimi oznanjevalci vere. V prvih časih krščanstva je mnogo raznih misionarjev ho¬ dilo po svetu; to je potem prenehalo, ko se je uvedlo v cerkvi redno duhovno pastirstvo. Med takimi misionarji je bilo ob Janezovem času tudi več laži-učiteljev, ki so tajili božanstvo Jezusovo in njegovo odrešilno delo. Apostol pravi, da so vsi taki krivoverci, antikristi. Pravi kristjani že s tem premagujejo laži- učitelje, ker s pobožnim življenjem stoje v zvezi nepremagljivega, vsegamogočnega Boga. Nasprot¬ niki imajo svojega gospodarja v svetu in njego¬ vem poželenju; zato jih poslušajo samo posvetni ljudje. Kristjan se pa v boju proti posvetnim mislim nasloni na apostole in njihove naslednike, posluša božjo Cerkev, in s tem ohrani v sebi Duha resnice, ter se ogne zmoti. III. Ljubezen. 4, 7-5, 21. Preljubi, ljubimo se med seboj, ker ljubezen je iz Boga, in vsak, kdor ljubi, je iz Boga rojen in pozna Boga. Kdor ne ljubi, ne pozna Boga, ker Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas se je v tem izkazala, da je Bog poslal svo¬ jega edinorojenega Sina na svet, da bi po njem živeli. V tem je ljubezen, ne kakor bi bili mi ljubili Boga, marveč ker nas je on prej ljubil, in je poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Preljubi, ko nas je Bog tako ljubil, moramo tudi mi drug drugega ljubiti. Boga ni nikoli nihče videl. Če se lju¬ bimo med seboj, ostane Bog v nas in njegova ljubezen je v nas popolna. Na tem spoznamo, da ostanemo v njem, in on v nas, ker nam je dal od svo¬ jega Duha. Mi smo pa videli in pri¬ čujemo, da je Oče poslal svojega Sina, Zveličarja sveta. Kdorkoli izpove, da je Jezus božji Sin, ostane Bog v njem, in sam v Bogu. To smo spoznali in verovali ljubezni, ki jo ima Bog do nas. Bog je ljubezen, in kdor ostane v lju¬ bezni, ostane v Bogu in Bog v njem. V tem je božja ljubezen popolna v vas, da imamo zaupanje za sodni dan ; ker smo tako, kakor je on, tudi mi na tem svetu. Strahu ni v ljubezni, temveč popolna ljubezen izžene strah; strah se namreč boji kazni; kdor se pa boji, ni popoln v ljubezni. Ljubimo torej Boga, saj nas je Bog prej ljubil. Ko bi kdo re¬ kel: „Jaz ljubim Boga“, pa bi sovražil svojega brata, je lažnik; kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, kako more ljubiti Boga, ki ga ne vidi? To zapoved imamo pa od Boga: Kdor Boga ljubi, naj tudi svojega brata ljubi. 1112 I. Jan. 5, 1—21. Ljubezen do Boga. Vsak, kdor veruje, da je Jezus Kri¬ stus, je rojen iz Boga. In vsak, kdor ljubi roditelja, ljubi tudi tiste, ki so rojeni iz njega. Na tem spoznamo, da ljubimo božje otroke, ko ljubimo Boga in izpolnjujemo njegove zapovedi. To je namreč ljubezen do Boga, da izpol¬ njujemo njegove zapovedi. Njegove zapovedi pa niso težke; vse, kar je namreč rojeno iz Boga, zmaguje nad svetom. Zmaga, ki premaga svet, je pa naša vera. Kdo je, kdor premaga svet, razen samo tisti, kateri veruje, da je Jezus božji Sin? Ta je, kateri je prišel z vodo in krvjo, Jezus Kri¬ stus; ne le v vodi, marveč v vodi in krvi. In Duh je, ki pričuje, da je Kristus resnica. Trije so, ki pričujejo v nebesih: Oče, Beseda in sveti Duh; in ti trije so eno. In trije so, ki pričujejo na zemlji: Duh in voda in kri; in ti trije so eno. Če sprejmemo še človeško pričevanje, božje pričevanje je še večje; to pa je božje pričevanje, ki je večje, da je Bog pričal o svojem Sinu. Kdor veruje v božjega Sinu, ima božje pri¬ čevanje v sebi; kdor ne veruje Sinu, ga postavi za lažnika, ker ne veruje pričevanju, s katerim je Bog pričal o svojem Sinu. Pričevanje je pa to, da nam je Bog dal večno življenje, in to življenje je v njegovem Sinu. Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Sina, nima življenja. To vam pišem, da veste, da imate večno življenje, ki verujete v ime božjega Sina. In to je zaupanje, ki ga imamo vanj, da nas usliši, česarkoli prosimo; vemo, ker prejemamo darove, ki ga prosimo zanje. Kdor ve, da greši njegov brat, pa ne za smrt, naj prosi, in dano bo življenje njemu, ki ni za smrt grešil. Je pa tudi greh za smrt; glede nanj ne pravim, naj kdo prosi. Vsaka krivica je greh, toda je neki greh, ki je za smrt. Vemo, da nihče ne greši, kdor je iz Boga rojen, temveč od Boga rojeni se ohrani in hudič se ga ne dotakne. Vemo, da smo iz Boga, in da ves svet tiči v hudem. In vemo, da je prišel božji Sin in nam dal razum, da spo¬ znamo pravega Boga, in da smo v nje¬ govem pravem Sinu. Ta je pravi Bog in večno življenje. Otročiči, ogibajte se malikov! Amen. Razlaga. 1. Ljubezen in zveza z Bogom- Učenec ljubezni je že dvakrat v svojem pismu poudarjal bratovsko ljubezen med verniki. V tem odstavku se zopet vrača k temu svojemu pred¬ metu in mu na čelo postavi stavek, da je Bog ljubezen. Svojo ljubezen je pokazal s tem, da je poslal svojega edinorojenega Sinu na svet, in s tem izpričal, da nas je on prej ljubil, nego mi njega. Naša medsebojna ljubezen ima torej svoje korenine v božji ljubezni do nas, ki se je tako- rekoč vtelesila v včlovečenju njegovega Sinu. Zavoljo tega smo dolžni ljubiti svoje sobrate. Bog je sam na sebi neviden, toda njegovo nevidno bistvo se nam kaže v medsebojni ljubezni; ž njo stopimo z Bogom v zvezo in nevidni Bog pre¬ biva po nji med nami in se nam razodeva. Lju¬ bezen mora biti zvezana z vero, vero pa zdržuje v nas sv. Duh, ki ga nam je Bog sam dal. Po¬ samezni človek ima takorekoč samo del božjega Duha, le v Kristusu biva vsa neskončna popolnost sv. Duha. Nato pravi: Mi smo pa videli in pri¬ čujemo, da je Oče poslal svojega Sina Zveličarja sveta. To govori o sebi in o drugih apostolih, ki morejo nastopiti kot priče Kristusovega življenja za resnico njegovega božjega poslanstva. Iz vere v božjega Sinu izvira tudi vera v božjo ljubezen, in s to vero je zvezana najožja zveza z Bogom. Krščanska ljubezen v svoji popolnosti brez strahu, zaupno pričakuje božjo sodbo; kristjan se bliža svojemu Očetu v otroškem zaupanju. Tako kakor je Kristus ves naudan z ljubeznijo do Boga, smo tudi mi na tem svetu prevzeti te ljubezni. V nji ni strahu; kjer je suženjski strah, tam ni prave ljubezni; kdor dela samo iz strahu pred kaznijo, je ne pozna. Prava ljubezen do Boga je pa nujno združena z ljubeznijo do sobratov; kjer te ni, tudi prve ni. Sobrat je vidna božja podoba; če njega ne ljubimo, tudi ne moremo ljubiti tistega, ki ga je ustvaril in posvetil. K tej ljubezni nas veže tudi izrečna božja zapoved. Trojno pričevanje. Sv. Trojica. 1113 2. Vera v Jezusa. Vera in ljubezen mo¬ rata biti združeni. Kdor ljubi Boga, mora ljubiti tudi Kristusa in verovati vanj. Prava ljubezen do bližnjega zahteva, da izpolnjujemo vse zapovedi, ki so zvezane ž njo. Če torej hočemo vedeti, ali imamo pravo ljubezen do sobratov, se moramo najprej vprašati, ali izpolnjujemo božje zapovedi. Njegove zapovedi pa niso težke. Že Kristus pravi: Moj jarem je sladak in moje breme je lahko . 1 Ljubezen posladi vse težave. Kdor je v Bogu prerojen in torej ž njim z ljubeznijo zvezan, tak zmaguje neprenehoma nad svetom, to se pravi, nad vsem, kar na svetu nasprotuje božji volji; nad poželenjem mesa, oči in napuhom življenja. To zmagovanje je pa mogoče samo v trdni veri na Kristusa. Vera zagotavlja kristjanu božjo po¬ moč v boju proti nasprotnikom in ga krepi z upanjem večnega plačila. Apostol se nato obrača na izkušnje svojih bralcev, ko zmagoslavno vprašuje: Kdo je, kdor premaga svet, razen samo tisti, kateri veruje, da je Jezus božji Sin ? Jezus je prišel z vodo in krvjo. Apostol se tu sklicuje na dogodek, ko je na križu iz odprtih prsi Gospodu tekla kri in voda. Voda pomenja novo prerojeno življenje, ki ga dobi kristjan pri sv. krstu, kri pa spravo z Bogom in zadoščenje za grehe. Kristus nam je torej prinesel novo življenje in spravo z Bogom; s tem se je izkazal za Zveličarja sveta. Sv. Duh nam pa posreduje to življenje in spravo in nje¬ govo čudovito, milosti polno delovanje v kristja¬ novi duši nas prepričuje, da se je to res zgodilo. Potemtakem imamo torej tri priče o Kristusovi resnici: Sv. Duha, ki nam daje gotovost našega Odrešenja, vodo in kri, prerojeno življenje, ki ga nam daje Bog Oče, in spravo z Bogom, ki nam jo je zaslužil včlovečeni božji Sin s svojo krvjo. Vse te tri priče potrjujejo Kristusovo resnico in vero vanj; vse so takorekoč ena priča, podobno, kakor so v nebesih Oče, Beseda in sv. Duh eno božje bistvo. Potemtakem sloni naša vera na božjem pričevanju; kdor ne veruje, postavi Boga za lažnika. Božje pričevanje nam dokazuje, da imamo v Kristusu večno življenje. Vse tri božje osebe v sv. Trojici nam jamčijo za to. J Mat. 11, 30. 3. Zaupanje v Boga. Iz vere v Jezusa izvira tudi zaupanje, da nas bo Bog uslišal, kar prosimo po Kristusovi volji, ali v Kristusovem imenu. O tem je vsak kristjan prepričan po lastni izkušnji. Apostol zlasti priporoča, naj njegovi bralci molijo za svoje grešne sobrate. Takole pravi: Kdor ve, da greši njegov brat, pa ne za smrt, naj prosi, in dano bo življenje njemu, ki ni za smrt grešil. Greh za smrt ne pomenja tukaj vsakega smrtnega greha, marveč popolen odpad od vere in cerkve. V tem smislu pravi: Je pa tudi greh za smrt, glede nanj ne pravim, naj kdo prosi. Za odpadnike torej ne nalaga bralcem molitve, za odpadnike, ki so se sami prostovoljno odtrgali od Kristusa in njegove cerkve, nima zagotovila, da bo uslišana. Apostol na koncu tega odstavka opominja bralce, naj se sploh ogibljejo vsakega greha. Vsaka krivica je greh, najbolj naj se pa ogibljejo tistemu groznemu grehu, ki je za smrt, namreč odpadu od vere. 4. Zagotovilo zmage. Na koncu svojega pisma poudarja apostol iznova, da sta si greh in v Bogu prerojeni kristjan med seboj v notranjem nasprotstvu: Vemo, da nihče ne greši, kdor je iz Boga rojen, temveč iz Boga rojeni se ohrani in hudič se ga ne dotakne. V teh besedah ni rečeno, da kristjan ne more grešiti, saj je apostol sam poudarjal, da smo vsi grešniki. Njegove besede imajo tale pomen: Kristjan, ki greši, se zaveda, da je greh zanj nekaj tujega, nekaj nasprotnega njegovemu značaju, in se ga izkuša s kesanjem in z izpovedjo oprostiti, na ta način se obvaruje in ohrani hudičevim nakanam. Svet s svojim grešnim poželenjem je ves v hudem; satan je tako¬ rekoč njegov gospodar. Kristjan je pa iz Boga. Spoznanje pravega Boga nam je prinesel Kristus, ki je sam pravi Bog in večno življenje. Sklepni stavek Janezovega pisma slove: Otro¬ čiči, ogibajte se malikov. Maliki ne pomenjajo tukaj poganskih bogov, marveč krive nauke tedanjih lažiučiteljev, ki ne uče pravega Boga. Ker je pravega Boga samo Kristus razodel, zato ga ne more spoznati, kdor ne veroje v Kristusa. Kar ima tak človek za Boga, je pravzaprav le malik. Kdor ni kristjan, je potemtakem gotovo neke vrste malikovalec. i 1114 Drugo in tretje pismo sv. Janeza. Uvod v drugo in tretje pismo sv. Janeza. 1. Drugo pismo. Pisatelj se imenuje duhovnika; imena ne pove. Iz pisma je pa jasno, da ga je pisal sv. Janez, ker raki popolnoma tiste besede, ki so njemu lastne, in ki jih po¬ znamo iz evangelija in njegovega prvega pisma. Namenjeno je izvoljeni cerkvi in njenim otrokom; pisano je torej neki maloazijski cerkveni srenji. Tudi stara izročila potrjujejo, da ga je spisal sv. Janez. Kratko pisemce ima namen utrditi bralce v pravi veri v učlovečenega Boga in v prisrčni medsebojni ljubezni. Vernike opominja, naj se najstrožje izogibljejo vsakemu stiku s krivoverci, naj jim celd odrekajo dejanja navadne vljudnosti in gostoljubnosti. Nevarnosti, ki so pretile krist¬ janom od krivovercev, so morale biti torej zelo velike; že prijazno občevanje ž njimi je bilo po¬ gubno za vero. 2. Tretje pismo. Pisano je nekemu Gaju, ki ga natančneje ne poznamo. Ta stanuje v neki krščanski srenji, ki je oddaljena od Janezovega j bivališča. Gaj je pogostil popotne misionarje, ki so potem vpričo apostola in zbranih vernikov hvalili njegovo dobrohotno ljubezen. Ti misio- narji potujejo zopet tja, kjer Gaj prebiva. Apo¬ stol Janez napiše ob tej priliki pismo, v katerem prosi Gaja, naj se iznova izkaže gostoljubnega do njih. Janez piše Gaju, in ne tamošnjemu škofu Diatrefu, kateri je bil zelo trmoglav in trd. Apostol je bil prej Diatrefu priporočil mi¬ sionarje v posebnem pismu, toda ta se ni zmenil za to priporočilo, ter je celd prepovedal svojim vernikom vsako zvezo z misionarji. Janez graja to postopanje in obeta, da pride sam kmalu tja¬ kaj, in da tam očitno pokara Diotrefovo posto¬ panje. Posebej priporoča apostol Gaju Demetrija. 3. Čas iu kraj. Drugo in tretje pismo je brez dvojbe spisano v Efezu, in sicer proti koncu prvega veka. Janez je bil takrat metro¬ polit cele Male Azije, in kot vrhovni nadzornik nad tamošnjimi cerkvami ju je spisal. Najver¬ jetnejše je, da ju je spisal kasneje, nego evan¬ gelij in prvo pismo, torej malo pred svojo smrtjo (krog 1. 100). > Zaharijev grob. II. Jan. 1—3. Uvod: 4—6. Ljubezen; 7 — 11. Antikrist. 1115 Drugo pismo sv. Janeza. I. Uvodni pozdrav. 1—3. Duhovnik izvoljeni cerkvi in nje¬ nim otrokom, ki jih zares ljubim, pa ne samo jaz, marveč tudi vsi, ki so spoznali resnico, zavoljo resnice, ki ostaja v nas in bo z nami na veke. Bodi z vami milost, usmiljenje, mir od Boga Očeta in od Jezusa Kristusa, II a z 1 a g a. Izvoljeni cerfcvi! Apostol se imenuje duhovnik (z grško besedo prezbiter ). 1 Bil je pač po celi Mali Aziji dobro znan, ker je že par desetletij tam vodil kot metropolit vse tamošnje škofije. Tisti, kateri je nesel pismo, je bralcem že povedal, da je od apostola Janeza, katerega ponižnost so vsi dobro poznali in so zato s tem večjim spoštovanjem sprejeli besede apostolskega starca, ki si pridevlje samo ime duhovnik. Saj tudi mi dobro vemo, kako skromen je Janez v svojem evangeliju, kjer se niti po imenu ne ime¬ nuje, marveč samo v nežnem notranjem veselju pravi sebi učenec, ki ga je ljubil Jezus. Tudi v prvem in tretjem pismu se ne imenuje imenoma; v skrivnem razodetju pa pravi o sebi samo Janez, brez vsakega pristavka. Naše pisemce je namenjeno izvoljeni cerkvi. Ko bi hoteli prevajati po besedi iz grškega iz¬ virnika, bi rekli: izvoljeni gospe. Toda beseda kiria (po naše gospa) pomenja tukaj brez vsa¬ kega dvoma cerkev. Gospa, ki govori o nji Janez, je s svojimi otroci neka krščanska srenja, katere ime se nam pa ni ohranilo. Slovani smo iz te grške besede kiria (po latinski izreki ciria) napravili našo cerkev (kiriake oikia = Gospodova hiša), Nemci pa svojo Kirche. V dotični cerkvi se je versko življenje bujno razcvitalo; zato jo imenuje apostol izvoljeno. Prav posebno poudarja Janez, da ljubi vse ondotne vernike, z besedico jaz; ž njo se sklicuje na svojo višjepastirsko službo. Korenina njegove ljubezni je krščanska resnica, ki so jo bralci spozuali, in ki se je drže. 1 Glej Zgodbe II., str. 700. II. Krščanska ljubezen. 4—6. Zelo sem bil vesel, ko sem našel med tvojimi otroci take, ki zares tako žive, kakor smo prejeli zapoved od Očeta. Zdaj te pa prosim, cerkev, ne kakor bi ti pisal o kaki novi zapovedi, marveč o tisti, ki smo jo imeli od za¬ četka, da se ljubimo med seboj. Lju¬ bezen je pa to, da hodimo po njegovih zapovedih. To je namreč zapoved, da živite v nji, kakor ste slišali od za¬ četka. It a z 1 .a g a. ljubezen. Silno lepo spleta apostol v tem odstavku venec krščanskih dolžnosti, ki jih vse veže ljubezen. Njegovi bralci naj se ljubijo med seboj, ker tako veleva Očetova zapoved. Ljube¬ zen sama pa zahteva, da se izpolnjujejo vse božje zapovedi; nenravno življenje se ne da združiti s pravo krščansko ljubeznijo. Med božjimi zapo¬ vedmi je pa zopet prva in poglavitna ta, da žive kristjani v medsebojni ljubezni. Božja zapoved zahteva ljubezen; ljubezen pa obsega izpolnjeva¬ nje vseh božjih zapovedi in med te spada v prvi vrsti ljubezen. Tako postavi Janez kolobar krščan¬ skemu življenju, ki se z ljubeznijo pričenja in ž njo konča. Svojega božjega Zveličarja nauk po¬ navlja, ki je tudi učil, da je ljubezen prva in poglavitna dolžnost. III. Krivoverci. 7—11. Mnogo zapeljivcev hodi namreč po svetu, kateri ne priznavajo Jezusa za Kristusa, ki je prišel v mesu. Tak je zapeljivec in antikrist. Glejte nase, da ne izgubite, kar ste pridobili, marveč da prejmete polno plačilo. Kdorkoli odstopi in ne ostane v Kristusovem nauku, nima Boga; kdor ostane v nauku, ima Očeta in Sina. Če pride kdo k vam, in ne prinese tega nauka, ga ni¬ kar ne sprejmite v hišo in ga nikar ne pozdravite. Kdor ga namreč pozdravi, je deležen njegovih hudobnih del. 1116 Krivoverec Cerint. II. Jan. 12. 13. Sklep. Razlaga. Ceri ut. V tem odstavku svari apostol pred krivoverci. Ni dvoma, da misli tukaj na zmotne nauke, ki jih je ob njegovem času trosil neki Cerint v Mali Aziji in kasneje v Egiptu, kakor pripoveduje sv. Irenej. Imenovani mož je bil ju¬ dovskega rodu in se je tudi kot kristjan držal še vedno judovskih zapovedi in obredov. V svoji prenapetosti je zašel v grdo zmoto, da je jel ta¬ jiti Jezusovo božanstvo in s tem v zvezi tudi njegovo odrešilno delo. Sv. Irenej nam pravi, kako je nekoč apostol Janez prišel v Efezu v kopališče. Ko zve, da je Cerint tam, vzklikne: „Proč od tod, da se kopališče ne podere! V njem je Cerint, sovražnik resnice." Lahko umevamo, kako je ljubezni do Jezusa prevzeto Janezovo srce vzkipelo, ko 'je čul, da krščen človek med kristjani taji včlovečenega božjega Sina in Zve¬ ličarja; jasno nam je tudi, da je on, ki sicer vedno priporoča medsebojno ljubezen, trd in oso¬ ren, ko ' govori o njem. Zapeljivec in antikrist mu pravi in o njem trdi, da nima Boga. Kdor Kristusa taji, tudi Boga ne pozna. Gotovo so bili ravno verniki, katerim je bilo namenjeno drugo pisemce, v veliki nevarnosti, da jih ne preslepi Cerint ali kak njegov učenec, in zato jih tako odločno svari pred njim. Roti jih, naj takega zapeljivca niti v hišo ne sprej¬ mejo, in ga ne pozdravijo. Kdor ima namen raz¬ širjati zmoto, takega se je treba ogibati; cel6 navadno prijateljsko občevanje utegne biti ne¬ varno. Pomnimo, da govori Janez tukaj o od¬ padlem kristjanu, ne o Judu, ali poganu, in sicer o takem, kateri namenoma napada temeljne nauke krščanske vere. Ljubezen do bližnjega sama za¬ hteva, da se ustavimo zapeljivcem in odpadnikom, in da sebe in drugega ne izpostavljamo v prija¬ teljskem občevanju s takimi ljudmi strašni ne¬ varnosti odpada od vere. IV. Sklep. 12, 13. Daši bi vam imel mnogo pisati, ne¬ čem na papir in s črnilom, upam pa priti k vam in govoriti iz ust do ust, da bo popolno vaše veselje. Otroci tvoje izvoljene sestre te pozdravljajo. Razlaga. Še mnogo je apostolu na srcu; ker pa upa, da svoje bralce kmalu z ustno besedo poduči, sklepa svoje pisemce, ki jih je imelo pripraviti na njegov prihod. Prepričan je, da bodo veseli, ko zagledajo svojega sivega apostolskega nad- pastirja. S pisemcem jim hoče tako rekoč dati okusiti že nekaj tega veselja, ki bo ob njegovem prihodu popolno. Na koncu pravi: Otroci tvoje izvoljene sestre te pozdravljajo. Ta izvoljena sestra je pač krščan¬ ska srenja, iz katere je pisano naše pismo; skoraj gotovo efeška, kjer je apostol redno prebival. Namesto da bi rekel: kristjani moje škofije vas pozdravljajo, pa sveti starec v svojem milem duhu imenuje svoje vernike otroke izvoljene sestre. Marijin grob pri Jeruzalemu. III. .Jan. 1—4. Gaj; 5—11. Diotref in I)emetrij. 1117 Tretje pismo sv. Janeza. I. Uvod. 1—4. Duhovnik preljubemu Gaju, ki ga zares ljubim. Preljubi, pred vsem molim, da bi se ti dobro godilo, in da bi bil zdrav, kakor se dobro godi tvoji duši. Zelo sem bil vesel, ko so prišli bratje in izpričali tvojo resnico, kako živiš po resnici. Večjega veselja nimam, nego to, da slišim, kako moji otroci po res¬ nici žive. E a z 1 a g' a. Gaj. Kdo je bil ta Gaj, ki je nanj naslov¬ ljeno tretje pismo, ne vemo. Sklepati pa smemo, da je bil bogat, pošten mož v nekem maloazijskem mestu. Morda je on tisti Gaj, o katerem poroča cerkveno izročilo, da je bil kasneje škof v Pergamn. 1 Apostol mn piše, ker ga skrbi, kaj bo s ta- mošnjimi kristjani. Iz pisma se vidi, da se čuti nekako odgovornega zanje. To je umljivo, ker je bil metropolit cele Male Azije, in je vsled tega imel vrhovno nadzorstvo nad duhovnimi pastirji in verniki. Zato jih tudi imenuje svoje otroke in v prisrčni milini poudarja, da nima na svetu večjega veselja, nego če sliši, da so nje¬ govi skrbi izročeni verniki lepega, krščanskega življenja. II. Opomini Gaju. 5—11. Preljubi, zvesto ravnaš, kar delaš za brate in za tujce, ki so pričali o tvoji ljubezni vpričo cerkve; in prav storiš, če jih preskrbiš za daljno pot, kakor se spodobi pred Bogom. Saj gredo na pot zavoljo njegovega imena, ne da bi kaj prejeli od poganov. Take moramo torej sprejemati, da postanemo sodelavci za resnico. Pisal sem nekoliko cerkvi, toda Diotref, ki hoče imeti prvo mesto med njimi, nas ne sprejme, Zato ga opom¬ nim, ko pridem, na njegova dela, ki jih zvršuje, ker blebeta s hudobnimi besedami zoper nas; to mu pa še ni zadosti, namreč sam ne sprejema bra¬ tov, pa tudi tistim, kateri jih spreje¬ majo, brani in jih izganja iz cerkve. Preljubi, nikar ne posnemaj hudega, ampak to, kar je dobro. Kdor dobro dela, je iz Boga; kdor hudo dela, ni videl Boga. O Demetriju vsi dobro pričujejo, tudi resnica sama; in tudi mi mu da¬ jemo dobro izpričevalo; in ti veš, da je naše izpričevalo resnično. Razlag a. I>lotref — Demetrij. V cerkveni sre¬ nji, kjer je prebival Gaj, je bil za škofa Diotref, kakor je videti, sila oblasten človek. Tujih mi- sionarjev ni pustil med svoje vernike; in tiste, kateri so jih sprejeli, ter poslušali, je izobčil celd iz cerkve. V prvih časih so tudi tam, kjer je bilo že urejeno redno duhovsko pastirstvo, veliko¬ krat prihajali razni krščanski misionarji, ter so potrjevali s svojimi pridigami kristjane v veri. Za njihovo delovanje so jim dobri verniki kaj darovali; ob času, ko so bili med njimi, so jih pa gostoljubno sprejeli pod streho in jim poskrbeli, kar jim je bilo treba. Gaj je bil že tak mož; zato ga pa Janez tako toplo pohvali. Diotrefu ni bilo všeč, da so tuji misionarji hodili po nje¬ govi škofiji. Skoraj gotovo jim je zavidal darove od vernikov; dobičkaželjuost ga je morila, rad bi bil imel vse sam. Sv. Janez ga je v posebnem pisemcu, ki se nam je pa izgubilo, posvaril in ga podučil, da tako ni prav. Toda Diotref se za apostolovo pismo niti zmenil ni, marveč je celo napadal Janeza zavoljo tega in je kasneje še bolj surovo in nasilno postopal proti tujim misionarjem. Vsled tega piše apostol Gaju naše pisemce in ga pohvali, da se vkljub Diotrefu ne boji iz¬ kazovati dejanske ljubezni potujočim oznanjeval¬ cem krščanske vere. Priporoča mu jih tudi še zanaprej. Od poganov ne dobe ničesar; potem¬ takem morajo kristjani skrbeti za njihove potrebe. Misionarji potujejo zavoljo Kristusovega imena, in kdor jim kaj pomaga, je deležen njihovega zasluženja; s tem postane sam sodelavec za resnico. 1 Const. apost. 7, 46. 1118 III. Jan. 13 — IB. Sklep. Apostol se zaveda svoje metropolitske dolž¬ nosti. Zato pravi, da pride sam in opomni Dio- trefa nstno in pred celo cerkvijo. Osebno popravi vse, kar je napačnega. Iz njegovih besedi se vidi, da hoče Diotrefa ostro prijeti in tudi ostro kaz¬ novati, če se ne uda. Dokler pa ne pride, in dokler se vse ne uredi, naj Gaj vernikom pove, kako sodi apostol o ti stvari, in naj jim zlasti naznani, da je Diotref že prejel v tem opisu njegovo pismo, ki se pa neče ravnati po njem. Pisemce je Gaju nesel neki Demetrij, brez dvojbe kak potujoči misionar. Janez ga Gaju toplo priporoča, češ, da vsi dobro pričujejo o njem, tudi resnica sama, to se pravi: tudi lastno Demetrijevo življenje in delovanje. Posebno se pa sklicuje na svoje lastno izpričevalo. Apostol ve, koga priporoča, in na njegovo besedo se mora Gaj zanesti. III. Sklep. 13—15. Mnogo bi ti imel še pisati, pa ti nečem pisati s črnilom in s peresom; pač pa upam, da te kmalu vidim; potem bova govorila iz ust v usta. Mir bodi s teboj! Prijatelji te po¬ zdravljajo. Pozdravi prijatelje ime¬ noma. Oltar v Odrešenikovi cerkvi v Jeruzalemu, Pismo sv Juda. 1119 Uvod v pismo 1. Pisatelj. Začetek pismu slove: Juda, služabnik Jezusa Kristusa, pa Jakobov brat. Pi¬ satelj se ne imenuje izrečno apostola, ker je dovolj jasno povedano iz besedi, da je Kristusov slu¬ žabnik in Jakobov brat, kdo piše. Bralci so ga natančno poznali. Jakob, ki se tukaj imenuje, je apostol, ki je pisal že razloženo pismo razkropljenim judovskim kristjanom. Juda je njegov pravi brat, ki se imenuje v evangeliju Tadej, 1 ali Juda Jakobov v Dejanjih apostolov. 2 Iz evangelija sv. Mateja vemo, 3 da je imel Jakob brata Juda. Potemtakem je tudi Juda Gospodov bratranec. O njegovem delovanju ni mnogo znanega; staro izročilo pri¬ poveduje, da je zvrševal svoje apostolsko delo v Arabiji, Siriji, Mezopotamiji in Perziji, in da je umrl mučeniške smrti v Beritu. 2. Komu in čemu je pisano Judovo pismo ? Iz pisma samega ne moremo natančno razvideti, komu je bilo namenjeno, toda iz tega, da poudarja pisatelj svoje bližnje sorodstvo z Jakobom, smemo sklepati, da piše kristjanom, kateri so Jakoba posebno dobro poznali. Jakob je bil škof v Jeruzalemu, kjer je leta 62 muče¬ niške smrti umrl. Zato je najverjetneje, da je njegov brat Juda pisal svoje pismo jeruzalemskim in palestinskim kristjanom. Mednje so se vrinili razni zapeljivci in krivoverci, ki so nenravno in razuzdano živeli, in uganjali razne protinaravne, nečiste pregrehe. Duhovnim predstojnikom so se upirali in tajili celo božje dostojanstvo Gospoda Zveličarja. Juda je hotel s svojim pismom vneti 1 Mark. 3, 18. 2 1, 13. ” 13, 55. apostola Juda. bralce, naj bi se pogumno bojevali proti vsem razdirajočim poizkusom teh sleparjev, za pravo in čisto vero. 3. Kdaj je bilo spisano ? Iz pisma se natančno spozna, da v Jeruzalem že ni več apo¬ stola Jakoba; spisano je brez dvojbe po njegovi smrti. Od Jakobovega časa se je tam marsikaj izpremenilo, zato je moralo od njegove smrti preteči vsaj nekaj let. Peter je v svojem drugem pismu marsikaj povzel iz Judovega pisma, vsled tega je torej jasno, da ni moglo biti spisano po letu 67. Pisano je torej nekaj let po Jakobovi smrti leta 62 iu pred letom 67. Najverjetnejše je: leta 66. 4. Zvez a Judovega pisma z drugim pismom sv. Petra. Drugo poglavje in za¬ četek tretjega poglavja drugega pisma sv. Petra sta zelo podobna Judovemu pismu. Ker sv. Peter opisuje krivoverce že na hujši stopinji kakor Juda in slika nevarnosti vsled njih mnogo živejše, zato je jasno, da je bilo Judovo prej spisano. Peter je imel, ko je v Rimu pisal svoje drugo pismo, Judov spis v rokah in je iz njega povzel nekatere stvari, zlasti v boju proti krivovercem primeren zgled iz Starega zakona. Pisal je sicer drugim bralcem in tudi ne judovskim, toda raz¬ mere so bile tudi v Mali Aziji podobne, kakor v Jeruzalemu in v Palestini. Zmota, da se kristjanu ni treba ozirati na nobeno zapoved, in da lahko živi po svojem poželenju, kakor mu drago, se je razširila povsod; zato je umljivo, da je mogel sv. Peter nekaj posebno živih in krepkih judov¬ skih primer in zgledov porabiti tudi v svojem pismu. 1 1120 Jud. 1-5. Namen pismu; 5 — 16. Stari zgledi za lažiučitelje. Pismo sv. apostola Juda. Uvod. 1—5. Juda, služabnik Jezusa Kristusa, pa Jakobov brat, izvoljencem, v Bogu Očetu ljubljenim in za Jezusa Kristusa ohranjenim: Obilo usmiljenja in miru in ljubezni! Preljubi, skrbno sem želel pisati vam o našem vzajemnem zveličanju; zdi se mi pa tudi potrebno, da vam pišem in vas opomnim, da se bojujte za vero, ki je bila svoj čas svetnikom izročena. Priplazilo se je namreč ne¬ kaj ljudi, ki so že zdavnaj zapisani vsled tega za sodbo, brezbožnikov, ki božjo milost zlorabljajo za razuzda¬ nost in taje edinega vladarja in Go¬ spoda Jezusa Kristusa. Razlaga. Apostol Ju«l:u brat mlajšega Jakoba, bivšega jeruzalemskega škofa, želi bralcem usmi¬ ljenja, miru, ljubezni. V tem blagoslovu meri na sv. Trojico. Pri Očetu je usmiljenje, Sin je naš mir, sv. Duh pa ljubezen. Kakor sam pravi, je že dalje časa nameraval pisati skoraj gotovo večjo razpravo o vzajemnem zveličanju; tega pa ni mogel zvršiti; pač ga pa sedaj naganja potreba, da ne odlaga več, nego da takoj napiše opomin, naj se bralci bojujejo za svoj najdragocenejši zaklad, sveto vero. Vzrok tudi sam pove. Krivoverski sleparji in zapeljivci, ki jih poznamo že iz drugih apo¬ stolskih pisem, so se nekako skrivaj vtihotapili tudi med jeruzalemske kristjane, učeč, da kristjan vse sme, da je torej nespametno vsako zatajevanje samega sebe. Človek naj se prosto giblje po svojem nagnenju in poželenju. Tajili so tudi včlovečenje božjega Sina in vsled tega njegovo odrešenje. Jezus je bil zanje zgolj človek. O njih pravi apostol, da so že zdavnaj zapisani za sodbo in s tem za večno kazen. Božjo milost, ki nam je dala pravo prostost od Mojzesove postave, greha in smrti , 1 zlorabljajo za razuzdanost, ker se sklicevaje na to prostost udajajo grdemu življenju; poleg tega taje Jezusovo vladarsko in odrešenikovo čast in oblast. I. Svarilo iz svete zgodovine. 5—19. Spomniti vas pa hočem, ki ste že enkrat vse to zvedeli, da je Gospod rešil izraelsko ljudstvo iz egiptovske dežele, pozneje pa pokončal tiste, ka¬ teri niso verovali. Angele, ki niso ohranili svojega gospodstva, marveč so zapustili svoje bivališče, je pridržal za sodbo velikega dne z večnimi vezmi pod temo. Sodoma in Gomora in okolna mesta, ki so enako nečistost uganjala in hodila za drugim mesom, so tudi zgled, ker trpe kazen večnega ognja. Ravno tako tudi ti skrunijo telesa, Gospoda pa zaničujejo in preklinjajo hudobne duhove. Ko se je nadangel Mihael s hudičem prepiral in prego¬ varjal o Mojzesovem telesu, se ni upal izreči sodbe s preklinjevanjem, marveč je rekel: „Gospod te kaznuj!“ Ti pa preklinjajo vse, česar ne poznajo; kar¬ koli pa po naravi, kakor brezumna ži¬ vina, razumejo, v tem se pogubljajo. Gorje jim, ker hodijo po Kajnovi poti in zavoljo Balaamovega dobička se zapletajo v zmote in v Koretovem uporu poginjajo. Ti sramotno omadežujejo vaše bra¬ tovske obede, brez strahu se gosteč in pasoč: oblaki brez vode, ki jih veter zaganja, jesenska drevesa brez sadu, dvakrat puhla, izkoreninjena; divji morski valovi, ki lastno sramoto pe¬ nijo iz sebe; tavajoče zvezde, ki jim je črna tema prihranjena na veke. Prerokoval je pa tudi o njih Henoh, sedmi za Adamom. rekoč: ,,Glejte, Gospod pride s tisoči svojih svetnikov sodit vse in kaznovat brezbožne za vsa njihova hudobna dela in za vse pregrešne besede, kar so jih govorili zoper Boga brezbožni grešniki." Ti godrnjajo in tožijo; po svojem poželenju žive in usta jim govore šo- 1 Rim 6, 7. Jud. 16—19. Mojzesovo truplo. 1121 pirno, zraven pa občudujejo ljudi za¬ voljo dobička. Vi pa, preljubi, spomnite se besedi, ki so jih napovedali apostoli našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki so vam rekli, da pridejo poslednji čas zasme- hovalci, ki bodo v hudobijah živeli po svojem poželenju. Ti so, ki delajo razkole, čutni, brez Duha. K a z 1 a g a. 1. Trije zgledi. Apostol je ravno prej go¬ voril o zapeljivcih; sedaj navaja tri zglede, kako Bog kaznuje take ljudi. Bralci jih že poznajo, on jih hoče le opomniti na nje: Prvi zgled so Izraelci, Gospod jih je izpeljal iz Egipta; zavoljo njihove upornosti in nevere jih je pa strogo kaznoval; vsi razven Jozveta in Kaleba so umrli v puščavi. Bralci naj torej skrbno gledajo, da jih ne doleti podobna usoda. Kristus jih je rešil iz sužnjosti greha in hudobnega duha; če se sedaj dajo zapeljati k neveri, bodo poginili na poti skozi puščavo tega življenja in ne bodo dosegli nebeške obljubljene dežele. Drugi zgled so padli angeli, hi niso ohranili svojega gospodstva, ki niso priznavali Boga za svojega edinega gospodarja, marveč so zapustili svoja bivališča, so takorekoč odpovedali Bogu svojo pokorščino in službo, zato jih je vrgel Bog v peklensko temo in pri vesoljni sodbi se obnovi in dovrši večna obsodba nad njimi. Tretji zgled sta Sodoma in Gomora z okol- nimi mesti. Poleg prvih dveh nam imenuje Mojzes še Adamo in Seboim . 1 Tam se je gojila proti¬ naravna nečistost; zato jih je kaznoval Bog z ognjem, ki je podoba večnega ognja. 2 . Kako se obnašajo lažineitel ji ? Krivoverski zapeljivci delajo tako, kakor so delali tisti, na katerih je Bog po prejšnjih zgledih iz¬ kazal svojo osveto. Tudi oni skrunijo telesa v nečistosti, kakor Sodomljani, Gospoda zaničujejo, kakor so ga zaničevali neverni Izraelci v puščavi, in preklinjajo hudobne duhove ;' 2 to se pravi: Trdijo, da nimajo hudobni duhovi nobene moči več. Iz starega judovskega izročila, ki ni zapisano v sv.pismu, pripoveduje z ozirom na to zmoto apostol Juda tble zgodbo: Ko se je nadangel Mihael s hudičem prepiral in pregovarjal o Mojzesovem telesu, 1 V. Mojz. 29, 23. 2 Primeri II. Pet. 2, 11. Zgodbe II. se ni upal izreči sodbe s preklinjevanjem, marveč je rekel: „Gospod te kaznuj. u To zgodbo si takole razlagamo: Mojzes je umrl, preden je prišel v ob¬ ljubljeno deželo. V Mojzesovih bukvah beremo: In Bog ga je pokopal v dolini v moabljanski deželi, proti Bet Peoru in nihče ne pozna njegovega groba do današnjega dne J Bog ni sam pokopal Mojzesa, marveč prvak njegovih angelov, nadangel Mihael, (po naše: Kdo je kakor Bog ). 2 Bog je bil sklenil, da truplo njegovega zvestega služabnika ostane nestrohnjeno. Hudobni duh, kralj smrti , 3 je pa zahteval, da se trohnoba raztegne tudi na Mojze¬ sovo truplo. To nasprotovanje hudobnega duha nadangelu Mihaelu opisuje staro judovsko izročilo kot prepir med njima in pravi o Mihaelu, da ni preklinjal hudobnega duha ob tej priliki, torej ni tajil moči in oblasti hudobnega duha, marveč ga je samo, sklicevaje se na božjo kazen, zavrnil. Krivoverski sleparji pa preklinjajo vse, česar ne poznajo, to se pravi: ves nevidni, nadčutni in nadnaravni svet. Potemtakem delajo popolnoma drugače, kakor je delal Mihael. Nato pravi apostol: Karkoli pa po natori, kakor brezumna živina, razumejo, v tem se pogubljajo. Lažiučitelji taje, kakor smo že rekli, vse, kar je nadčutnega in nadnaravnega; samo to ima zanje veljavo, kar vidijo in otipljejo. Kakor brezumna živina se dajo voditi samo svojemu nagnenju. Jed, pijača in spolsko življenje jim je vsebina njihovih misli in želja. Samo to razumejo; v tem se pa pogubljajo, ker jih nezmerno uživanje čutnih stvari časno in večno pokončuje. Kajna posnemajo, ki je tudi samo svojo strast poslušal; tako, kakor je Balaam zavoljo dobička, ki ga mu je kralj obljubil, hotel prekleti Izraelce, se tudi oni samo iz dobičkaželjnosti zapletajo v zmote ; 4 in kakor se je Kore s svojimi pristaši uprl proti Mojzesu in Aronu , 5 se tudi oni ustavljajo od Boga postav¬ ljenim cerkvenim predstojnikom. Osebno skvarjenost lažiučiteljev dokazuje tudi to, da se pri bratovskih obedih, ki so bili v prvih časih krščanstva z božjo službo zvezani , 6 nespo¬ dobno in požrešno obnašajo, in so torej zanje pravi madež. 1 Glej V. Mojz. 34, 5 nasl. 2 Primeri Dan. 12, 1, 10; 13, 21. 3 Hebr. 2, 14. 4 Glej Zgodbe I., str. 281. nasl. 6 Glej IV. Mojz. 16. 6 I. Kor. 11, 17. nasl.; glej Zgodbe II., str. 867, 868. 71 1122 Jud, 20—23. Zapeljani kristjani; 24. 25. Sklep. Lažiučitelji so notranje prazni, kakor oblaki brez vode, ki jih veter zaganja, nerodovitni, kakor gola jesenska drevesa, umazani in nemirni, kakor morski valovi, ki blato in drugo gnusobo mečejo na površje. Tako kažejo v svojem življenju tudi lažiučitelji vso svojo notranjo umazanost; podobni so tavajočim zvezdam, ki nimajo nobenega cilja. Kakor se take zvezde za kratko pokažejo na nebu in potem zopet izginejo v temi, tako nastopijo tudi lažiučitelji za malo časa z velikim sijajem, za katerim pa pride zanje večna tema. Juda navaja potem nekaj besed iz Henohove knjige, ki ni sprejeta v sv. pismo. V nji se na¬ poveduje vesoljna božja sodba. Končno označi apostol krivoverce še s temile lastnostmi: Nobena reč jim ni prav, z vsem so nezadovoljni; to je tudi umljivo: človek more biti le zadovoljen, če je gospodar nad svojim poželenjem, drugače ne more imeti miru, ne sam s seboj, ne s svojim bližnjim. Dalje so krivoverci oholi bahači, na eno plat, na drugo pa priliznem hinavci, ki se iz dobičkaželjnosti hočejo prikupiti imenitnim in bogatim ljudem. 3. Apostolska napoved. Pred je svaril Juda svoje bralce pred krivoverci z ozirom na dogodek in napovedi iz starega časa, sedaj jih pa opozarja na to, kar so slišali od apostolov. Zlasti je to napovedoval sv. Peter, pa tudi pri sv. Pavlu beremo večkrat napoved hudobnih za¬ peljivcev . 1 Juda se pa ne sklicuje samo na pisane besede, marveč v prvi vrsti na ustne pridige. O krivovercih pravi končno, da delajo razkole, stranke, ločine v cerkvi, dalje, da so čutni, ki žive samo po svojem čutnem poželenju, ki taje vse nadnaravno, in ki torej seveda nimajo milosti in darov sv. Duha v sebi. Brez Duha so. II. Opomin. 20—23. Vi pa, preljubi, vzpodbujajte se v svoji presveti veri, molite v svetem Duhu, ohranite se v božji ljubezni, ko čakate usmiljenja našega Gospoda Je¬ 1 Primeri Dej. ap. 20, 29; I. Tim. 4, 1, 2; Tim. 3, 1. naši. in II. Peter 3, 3. zusa Kristusa za večno življenje. Ene osramotite z izobčenjem, druge pa otmite in jih iztrgajte ognju; drugih se pa usmilite v strahu; gnusi naj se vam pa celo srajca, ki je omadeževana po mesu. S a z 1 a g a. Kristjani med seboj in z zapelja¬ nimi sobrati. Verniki naj se vzpodbujajo med seboj v veri, ki je temelj pravega krščanskega življenja, ki je presveta, ker izvira od najsvetejšega bitja, in vodi k njemu. Sv. Duh moli pravzaprav, kadar moli verna duša; zato naj kristjani molijo v njem; ohranijo naj se vedno bolj v božji ljubezni. Z nesrečnimi sobrati, ki se jih je kriva vera že prijela, naj ravnajo, kakor je primerno. S tistimi, kateri so se zapeljivcem že popolnoma udali, naj strogo postopajo; treba jih je brez premišljanja izobčiti iz cerkve. Druge, ki so napol že odpadli, ki že steza nanje ogenj pogube svoj zubelj, naj krepko in pogumno s strogim posvarilom in od¬ ločnim opominom iztrgajo zapeljivcem in jih tako otmo. Tretje, ki so vsled svoje slabosti in omah¬ ljivosti v nevarnosti, naj pa ljubeznivo in usmi¬ ljeno, v strahu za lastno zveličanje izkušajo pri¬ peljati na pravo pot. S takimi ljudmi utegne biti preveč domače občevanje nevarno. Od kužnega človeka se naleze bolezen. Krivoverci so bili zlasti udani nečistosti; zato svari apostol, naj se kristjani, ogibljejo vsakega preozkega stika z ljudmi, ki so od njih skvarjeni, in naj se jim gnusi vse, kar ima zvezo ž njihovimi pregrehami. Sklep. 24—25. Njemu pa, ki vas more ohraniti brez greha in vas postaviti pred obličje svo¬ jega veličanstva brez madeža, v ve¬ selju ob prihodu našega Gospoda Je¬ zusa Kristusa, edinemu Bogu, vašemu Zveličarju, bodi po Jezusu Kristusu, našem Gospodu, slava in čast, gospod- stvo in oblast zdaj in na vse veke! Amen. * Pisatelj in namen knjige. 1123 Četrti oddelek. Uvod v Skrivno Razodetje. 1. Naslov. Zadnja knjiga sv. pisma No¬ vega zakona se imenuje: Skrivno Razodetje sv. apo¬ stola Janeza. Po grško in po latinsko se ji pravi apokalipsa. To ime pomenja razodetje, preroško zamaknenje. Knjiga spada torej med preroške knjige; tako jo imenuje pisatelj sam. 1 V Starem zakonu imamo več preroških knjig, pisatelj svojo primerja ž njimi. V prvih treh poglavjih je sicer le malo napovedi, od četrtega poglavja so pa same prerokbe, ki jih je posnel sv. Janez iz svojega zamaknenja. 2. Pisatelj. Pisatelj se večkrat imenuje sam z imenom Janez. O sebi pripoveduje, da je sprejel skrivnostno razodetje na otoku Patmu. Tjakaj je pregnal apostola Janeza cesar Domi- cian, ki je vladal od leta 78 do 96. Iz knjige se jasno vidi, da je bil njen pisatelj višji duhovni pastir nad cerkvami v Mali Aziji, njihov metro¬ polit. Cerkveno izročilo nam to popolnoma ne¬ dvomno sporoča o apostolu Janezu. Najstarejši cerkveni pisatelji brez izjeme vsi poudarjajo, da je Razodetje napisal ta apostol. Tako govori Papija, ki je sv. Janeza še sam poznal, in za njim sv. očeta Justin in Ciprian. Besede in po¬ dobe, ki jih poznamo iz Janezovega evangelija in njegovih pisem, se tudi v naši knjigi večkrat ponavljajo. Kristus se imenuje Jagnje, božji Sin se imenuje Beseda, Cerkev se primerja z nevesto, večkrat beremo o živi vodi; vse to nam priča, da je apostol Janez spisal zadnjo knjigo sv. pisma. Pisatelj je po rodu Jud, ki dobro pozna judovski jezik; Judje so imenovali Boga z imenom Jahve. Naš pisatelj prevaja to besedo po njenem pomenu in imenuje Boga večkrat tistega, ki je bil, je, in ki bo. 2 Razna imena za stvari, ki jih je videl v zamaknenju, navaja v hebrejščini, ker jih je občutil v svojem maternem, domačem jeziku. Vero in ljubezen, ki ju venomer poudarja v svojem evangeliju in v svojih pismih, priporoča tudi ne¬ prenehoma v svojem Razodetju. 3. Namen knjigi. Iz Razodetja izpre- vidimo, da je bilo najprej namenjeno krščanskim srenjam v Efezu, Smirni, Pergamu, Tiatiri, Sar¬ dah, Filadelfiji in Laodiceji. V Efezu in Laodi- ceji sta bili krščanski srenji že v Pavlovem času. Skrbni nadpastir maloazijskih cerkva je bil vsled svojega pregnanstva na Patmu ločen od svoje črede, zato se je v goreči molitvi z Bogom po¬ govarjal o nji. Časi so bili žalostni. Domician je preganjal kristjane; zahteval je od svojih dr¬ žavljanov, naj ga po božje časte; temu se krist¬ jani seveda niso mogli udati, in vsled tega so jih rimski oblastniki kot veleizdajnike tirali pred sodišča in kruto preganjali. Poleg tega so imeli kristjani mnogo prestati od sovražnih Judov. Jeruzalem in tempel sta bila sicer že dobrih dvajset let podrta, judovsko sovraštvo proti krščanski resnici pa vsled tega nikakor ni pre¬ nehalo. Ob rimskem preganjanju so imeli ravno Judje obilo prilike nasititi svoj besni srd proti Kristusu in njegovim vernikom. V cerkvi sami so pa nastopili takrat s po¬ sebno silo razni krivoverci. Znan nam je Cerint, po rodu Jud, ki je tajil Kristusovo božanstvo. Cela vrsta krivovercev se je imenovala po diakonu Nikolaju' z imenom Nikolajci. Ti krivoverci so tajili sploh vse, kar je nadnaravnega, in učili, da je človek popolnoma prost, da se mu ni treba ozirati na nobene postave. Živeli so silno raz¬ uzdano. Kristjane same je pa zlasti mučila misel, kdaj pride Gospod drugič na zemljo. Lotevala se jih je obupnost, omahovali so v krščanskem življenju in že tudi v veri. Vse to je vedel apo¬ stol Janez in srce se mu je krčilo. Neke nedelje, Gospodov dan, kakor sam pravi, 2 je posebno go- 1 1, 3; 22, 7. nasl. 2 Glej Zgodbe I., str. 186. 1 Lej. ap. 6, 5. 2 1 , 10 . 71 * 1124 Vsebina. * reče molil, naj bi Bog pokazal svojo moč in pri¬ skočil pomagat svoji Cerkvi proti vsem notranjim in zunanjim sovražnikom. Tu se zamakne. Kristus sam se mu prikaže in mu v veličastnih podobah naslika boje in konečno zmago svoje Cerkve. Kar Janez v tem zamaknenju gleda, to takoj napiše in pošlje imenovanim cerkvenim sre¬ njam v Malo Azijo v roke njihovih škofov. Namen njegove knjige je vliti tolažbo v obupana srca, napolniti jih z upanjem bodoče zmage, od¬ vrniti oči od trenotne stiske in jih obrniti v veli¬ častno bodočnost in s tem vzpodbuditi kristjane k stanovitnosti v veri in krščanskem življenju. Kdaj je bilo spisano Razodetje sv. Janeza, se da posneti iz knjige same. Apostol je bil takrat, ko je prejel v svojem zamaknenju to Razodetje, na otoku Patmu pregnan. To se je zgodilo proti koncu vlade cesarja Domiciana. Sv. Hieronim pravi natančno, da je bilo to 1. 95. Ker je sv. Janez svoje Razodetje takoj, ko ga je sprejel, tudi napisal, saj mu je to Gospod sam ukazal, smemo z veliko verjetnostjo trditi, da je bila naša knjiga spisana na otoku Patmu leta 95. 4. Vsebina in razdelitev, a) Vsebina. Najprej gleda Janez v sedanjost in opisuje raz¬ mere v imenovanih sedmih cerkvenih srenjah Male Azije. Tamošnje škofe opominja deloma z ljubeznivimi obljubami, deloma v strogi resnosti, naj bodo stanovitni v veri. Odkrito šiba vse njihove napake in jasno jim kaže nevarnosti, ki jim prete. Škofe imenuje angele. Že v Starem zakonu 1 imamo ime angel v pomenu preroka. Angel pomenja po naše poslanca; zato se prilega škofom, ki jih je Bog postavil, in ki jih tako kakor preroke Starega zakona vodi sv. Duh. Tudi zato je to ime primerno, da se poudarja velika važnost in veliki pomen škofovske službe. Med temi škofi, na katere se obrača Janez, je bil tudi njegov uče¬ nec, sloveči cerkveni oče, sv. Polikarp v Smirni. Od četrtega poglavja dalje pa upira apostol svoj pogled v prihodnjost. Zamaknjen gleda v nebo in pred njim se v bujnih podobah in živo- bojnih slikah razvija daljna bodočnost Jezusove cerkve in njenih nasprotnikov. Najprej vidi knjigo zapečateno s sedmerimi pečati poleg božjega pre¬ stola, ki jo more odpreti edinole božje Jagnje, katero tudi zaporedoma odtrga pečat za pečatom. Popolnoma v duhu napovedi našega Zveličarja o koncu sveta se opisujejo veličastni dogodki pred 1 Mal. 2, 7. 8. Jezusovim prihodom k vesoljni sodbi: oznanje¬ vanje evangelija po celem svetu, vojske, draginja, kuga, preganjanje vernikov, viharji in potresi. Preden se odtrga sedmi pečat, gleda Janez, kako se velika četa krščanskega ljudstva sredi vseh te¬ žav ohrani v zvestobi do Boga in doseže nebeško slavo. Sedmi pečat se odtrga, toda sodbe še ni. Nato gleda Janez sedem angelov s sedme¬ rimi trombami. Čuje posamič, kako zatrobijo in naznanijo zopet strašne dogodke, ki se imajo zgoditi pred drugim Jezusovim prihodom na zemljo. Preden zatrobi sedmi angel, vidi Janez, kako Bog izkazuje milosti izraelskemu ljudstvu, katerega se en del izpreobrne, drugi pa zapade večni obsodbi. Sedmi angel zatrobi v znamenje, da prihaja Gospod, toda tudi sedaj se še ne po¬ pisuje konec sveta in ž njo združena vesoljna sodba. Janez gleda namreč v novem zamakne¬ nju boj, ki ga bojujejo satan in njemu udane posvetne sile proti cerkvi. V hudem boju zmaga cerkev. V daljnem zamaknenju vidi Janez sedem angelov, ki izlivajo iz kupic razne nadloge na zemljo, katere pošilja božja jeza. To pomenja zadnje šibe božje, s katerimi pred koncem sveta Bog obišče neverne ljudi. V zopetnem zamak¬ nenju se slika razpad brezbožnega glavnega mesta velike, protikrščanske svetovne države, ki ga ob¬ jokujejo vsi brezbožniki, ki se ga pa v navduše¬ nih slavospevih vesele čete božjega ljudstva v nebesih. Zadnje zamaknenje nam kaže Kristusa, ki prihaja premagat vse sovražnike božjega ljudstva. Stara kača, satan, se zgrudi v peklen¬ sko brezdno. Še en boj se začne; peklenski zmaj razvije še enkrat svojo moč, toda Kristus ga premaga in pahne v pekel. Zveličano človeštvo nastopi kot sijajno ozaljšana nevesta in slavi svojo svatbo z Jagnjetom, ter se nastani za ve¬ komaj v veličastnem božjem mestu. Na koncu potrdita resnico razodetja v po¬ sebni prikazni angel in Kristus sam. Sv. Janez opominja bralce, naj verno sprejmejo zapisano razodetje in z blagoslovom sklepa svojo knjigo. b) Razdelitev. Knjigo delimo v uvod in dva dela. Uvod (1, 1—20.) obsega naslov in pozdrav tistim, katerim je knjiga namenjena (1, 1—8), in uvodno zamaknenje, v katerem gleda Janez prikazen božjega Sinu (1, 9 — 20). Prvi del obsega sedem apostolskih opomi¬ nov sedmerim cerkvenim srenjam v Mali Aziji (2. 1—3, 22.). Vsebina. 1125 Drugi del opisuje boje Jezusove cerkve in njeno konečno zmago (4, 1—22, 5.). V uvodnem zamaknenju (4, 1—11.) gleda Janez v nebesa in vidi tam Boga sedečega na prestolu in veličastno spremstvo okrog njega. Potem se v prvem razdelku slikajo dogodki pred koncem sveta (5, 1—11, 14.) in sicer najprej knjiga s sedme¬ rimi pečati (5, 1—8, 1.), vmes pa dve zamakne- nji o usodi od Boga izvoljenega ljudstva (7, 1—17.), Nato se opisuje prikazen sedmerih angelov s trom¬ bami (8, 1—11, 14.). V drugem razdelku se slikajo konečni boji sv. cerkve (11, 15—20, 6.). Opisujejo se njeni sovražniki v podobi grdih zveri, in njim nasproti se slika deviška Gospodova družba na Sionu (11, 15 — 14, 5.). Nato se opisujejo priprave za sodbo, zlasti v podobi, kako izlivajo angeli božjo jezo na zemljo (14, 6—16, 21.). Konečno se slika sodba nad Babilonom, antikristom in satanom in veselje v nebesih vsled nje (17, 1—20, 6.). V tretjem razdelku se opisuje zadnji boj in koneena zmaga, vstajenje in vesoljna sodba, prenovljenje neba in zemlje in novi Jeruzalem kot prebivališče zveličanega ljudstva v sijajnih podobah nebeškega kraljestva (20, 7 — 22, 5). Sklep (22, 6—21.) obsega trojno potrdilo, da je Janezovo razodetje resnično, in apostolov dostavek na bralce. Jaz sem A in Sl. 1126 Raz. 1, 1—8. Naslov. Številka sedem. Hazodetj e sv. apostola Janeza. Uvod. 1 , 1 — 20 . I. Naslov in pozdrav. 1 , 1 - 8 . Razodetje Jezusa Kristusa, ki nam- ga je Bog dal, da pokaže svojim hlap¬ cem, kaj se ima kmalu zgoditi; ki ga je naznanil in poslal po svojem angelu svojemu služabniku Janezu, kateri pri¬ čuje božjo besedo in priča o Jezusu Kristusu vse, kar je videl. Blagor mu, kdor bere in posluša besede tega pre¬ rokovanja, in ohrani, kar je pisanega v njem, čas je namreč blizu. Janez sedmerim cerkvam v Aziji: Milost vam bodi in mir od njega, ki je, in ki je bil, in ki pride, in od sedmerih duhov, ki so pred njegovim prestolom, in od Jezusa Kristusa, ki je zvesta priča in prvorojenec umrlih, vladar nad pozemskimi kralji! Njemu, ki nas ljubi, in nas je opral naših gre¬ hov v svoji krvi, in je naredil iz nas kraljestvo, duhovnike za Boga in nje¬ govega Očeta: Njemu čast in oblast na vse veke! Amen. Glej, z oblaki pride in vsako oko ga bo videlo, tudi tisti, kateri so ga prebodli. In žalovali bodo nad njim vsi zemski narodi. Tako je! Amen. Jaz sem A in Q (alfa in omega), pravi Gospod Bog, ki je, in ki je bil, in ki pride, Vsemogočni. Razlaga. 1. Naslov. Skrivno Razodetje ima obširen naslov, kakršnega ne pozna nobena druga sveto¬ pisemska knjiga. V njem je povedano, da obsega ta knjiga Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je Bog dal. Zveličar po svoji človeški natori ni vsegaveden; od božje osebnosti in natore ima pa tudi kot človek odprt pogled v prihodnjost. Zato je popolnoma pravilno, ko pravi Janez, da je Kristusu dal Bog razodetje. Kristus pa Janezu ni naravnost razodel bodočih skrivnostnih reči, marveč po angelu, in sicer kakor vemo iz knjige, ne samo po enem, ampak po več. Kar je apostol videl, to pričuje, to je zapisal. Zato pa Kristusa in Boga posluša, kdor verno sprejme napovedi te knjige. Apostol poudarja, da se imajo te napovedi kmalu zgoditi, da je čas blizu. Večinoma opisujejo njegove napovedi dogodke pred koncem sveta, toda pričenjajo se pravzaprav z začetkom Jezusove cerkve. Boji proti nji, ki se proti koncu sveta najsilnejše razvijejo in s sijajno zmago končajo, se kažejo že v prvih časih krščanstva. Vsled tega Janez popolnoma prav trdi, da je čas blizu. Nje¬ gove napovedi se imajo kmalu zgoditi. Pred Bogom ne pomenjajo stoletja nič; v primeri z večnostjo je ves čas, kar ga je določenega svetu v sedanji obliki, kratko trenotje. Apostol blagruje vse, ki berejo in -poslušajo njegovo prerokovanje. Knjiga je bila sicer v prvi vrsti namenjena sedmerim cerkvenim srenjam v Mali Aziji, toda iz njegovega splošnega blagro- vanja vidimo, da je spisana za celo Cerkev, za vse kristjane. 2. Skrivnostna številka sedem* Janez pošilja svojo knjigo sedmerim cerkvam v Aziji, ki smo jih že v uvodu našteli, in ki si jih pri kasnejši razlagi posebej ogledamo. Teh sedem krščanskih škofij pa pomenja vesoljno cerkev. Številka sedem je Janezu skrivnostno pomembna. Že v starem zakonu igra veliko ulogo. Šest dni je Bog svet stvaril, sedmi dan pa počival. Sedem dni po rojstvu so Izraelca obrezali; sedmi dan v tednu je bil praznik, ravno tako sedmo leto in sedemkrat sedmo, jubilejsko leto; spravni dan je veliki duhovnik sedemkrat poškropil proti zavezni skrinji. Že judovski pismouki so razlagali sedmico, da pomenja zvezo sveta z Bogom. Sestavljena je iz treh in štirih. Trojka pomenja Boga (sv.Trojico); četvorka pa svet, ki je po mislih starega sveta čveterovoglat in sestavljen iz štirih prvin: vode, ognja, zemlje in zraka. Sedmica je torej: Bog v zvezi s svetom. Boga imenuje Janez njega, ki je, in ki je bil, in ki pride. Že v uvodu smo povedali, da pri tem misli na judovsko ime Jahve, ali po nalašč napačni Raz. 1, 9—20. Prikazen božjega Sinu. 1127 izreki Jehova. Beseda Jahve se namreč, po naše lahko prevede: Sem, ali pa: sem bil, ali: bom. Apostolu pomenja Boga Očeta. Poleg njega imenuje sedmere duhove, ki so pred njegovim prestolom. Pri tem ne smemo misliti na angele. Janez želi cerkvam svoje metropolije milost od Jehova, od sedmerih duhov, in od Kristusa. Sedmeri duhovi pomenjajo torej tukaj edinega sv. Duha, ki se kaže ljudem s svojimi sedmerimi darovi. Tem darovom pravi apostol duhovi, ker so duhovnega značaja in izvirajo iz sv. Duha. Tako imamo takoj v uvodu jasno izraženo sveto Trojico. Kristus se imenuje zvesta priča, ker je zvest posredovalec božje resnice med Bogom in ljudmi, prvorojenec umrlih, ker je prvi vstal od smrti in s tem dal vsem umrlim zagotovilo bodočega vsta¬ jenja, vladar nad kralji, ker ima v svojem pove¬ ličanju oblast nad nebom in zemljo. O njem pravi, da je naredil iz nas kraljestvo, duhovnike. Apostol pove tu ravno tisto misel, kakor sv. Peter v svojem prvem pismu, kjer imenujejo kristjane kraljevo duhovstvo. 1 Kristus je ustanovil svojo Cerkev, katere verniki so kralji in duhovniki obenem. 3. Drugi Gospodov prihod. Skrivno razodetje se v svojem večjem delu peča s pri¬ pravami na Gospodov prihod. Zato takoj v uvodu omenja ta dogodek. Z oblaki neba pride, kakor ga napoveduje že Daniel, 2 in kakor beremo o njem v evangelijih. 3 Vsi ga bodo videli, tudi njegovi sovražniki. Iz strahu pred njegovo sodbo bodo žalovali narodi. Na koncu tega odstavka pa stoji stavek: Jaz sem A in D pravi Gospod Bog. A (alfa) je prva črka grške abcede; £2 (omega) pa zadnja. To pomenja: Bog je začetek in konec vsega; ž njim se vse pričenja in v njem se vse konča. II. Prvo zamaknenje. 1, 9-20. Jaz Janez, vaš brat in tovariš v stiski in v kraljestvu in v potrpežlji¬ vosti v Jezusu, sem bil na otoku, ki se mu pravi Patmos, zavoljo božje be¬ sede in Jezusovega pričevanja. Za¬ maknem se Gospodov dan in tu za¬ slišim,za seboj močan glas, kakor od trombe, ki veli: „Kar vidiš, zapiši v 1 I. Pet. 2, 9. 8 Dan. 7, 13. Zgodbe I., str. 962. 8 Mark. 14, 62; Mat. 24, 30; 26, 64. knjigo in pošlji sedmerim cerkvam v Aziji: v Efez in v Smirno in v Per- gam in v Tiatiro in v Sarde in v Fila¬ delfijo in v Laodicejo.“ Tu se ozrem, da bi videl, čegav je glas, ki govori z menoj. In ko se ozrem, zagledam sedem zlatih svetilnikov in sredi svetilnikov nekoga, podobnega človečjemu Sinu, oblečenega v obleko do tal in krog prs opasanega z zlatim pasom. Nje¬ gova glava in lasje so pa beli kakor bela volna, kakor sneg; oči so mu kakor ognjen plamen; noge pa po¬ dobne v plavžu razbeljeni svetli rudi; in njegov glas kakor šumenje mnogih voda. V svoji desnici ima sedem zvezd in iz njegovih ust izhaja dvorezen, oster meč in obličje mu sije kakor solnce v svoji moči. In ko ga zagledam, padem k nje¬ govim nogam kakor mrtev. On pa položi svojo desnico name in pravi: „Ne boj se! Jaz sem Prvi in Poslednji in Živi. Mrtev sem bil in glej živ sem na vse veke in imam ključe smrti in podzemlja. Piši torej, kar vidiš: kar je, in kar se potem zgodi: skrivnost sedmerih zvezd, ki jih vidiš na moji desnici in sedem zlatih svetilnikov. Sedmero zvezd so angeli sedmerih cerkev in sedem svetilnikov je sedem cerkva.“ Razlaga. 1. Zamaknenje. Patmos (dandanes Pa¬ tino ali Palmosa) je majhen, skalnat otok v Egejskem morju med otokoma Naksos in Samos blizu maloazijskega obrežja. Rimljani so radi pošiljali zločince, ki jih niso hoteli ravno umoriti* na puste otoke. Tako je prišel tudi Janez na Patmos zavoljo božje besede, ker je oznanjal evan¬ gelij in pričal o Jezusu. Gospodov dan se je tam zamaknil. Prvič se imenuje s tem lepim imenom na tem mestu ne¬ delja. Iz spisov cerkvenih očetov sv. Ignacija in Dionizija iz Korinta, ki sta jih pisala malo kasneje, vidimo, da je bilo koncem prvega veka to ime že splošno. Gospodov dan se imenuje, ker je ta dan Gospod vstal od mrtvih. 1128 Božji Sin. 2. Prva prikazen. Janezovo prvo za- maknenje nas opominja nekoliko na Danielovo videnje o božjem kraljestvu . 1 Tam beremo: Gle¬ dal sem, da S o se postavili prestoli, in da se je vsedel Starodnevni (Bog); njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg in lasje njegove glave kakor očiščena volna; njegov prestol je bil ognjen plamen, njegova kolena pa goreč ogenj. Žareča in dereča reka j e tekla ž njegovega obličja . . . Glej , z oblaki neba je prihajal kakor Sin človekov in je prišel do Staro- dnevnega in postavili so ga pred njegovo obličje. Janez vidi pred seboj sredi sedmerih svetilnikov včlovečenega božjega Sinu, oblečenega v dolgo duhovsko obleko s snežnobelimi lasmi, ne zavoljo starosti, marveč zavoljo veličastne nebeške svet¬ lobe, ki ga ožarja. Čudovita svetloba mu sije iz oči in nog; glas mu je vzvišen, silen kakor mor¬ sko šumenje. Iz ust mu izhaja dvorezen meč, ki pomenja čudovito moč njegove besede, prodira¬ joče v dno človeških src, in strogost njegove sodbe, ki ukroti za vedno vse sovražnike. Ravno to podobo ima sv. Pavel v pismu Hebrejcem : 2 Božja beseda je živa in krepka, ter ostrejša od vsakega dvoreznega meča, ki predere do tja, kjer se ločita duša in duh, tudi členovje in mozeg in razsoja srčne misli in naklepe. Čarobna svetloba in dvorezni meč v ustih vzbuja občudovanje pri vernikih in strah in grozo pri nasprotnikih. V desnici ima božji Sin sedem zvezd , ki pomenjajo, kakor sam pravi, sedem angelov, to je sedem škofov, katerim velja v prvi vrsti Janezova 1 Dan. 7; Zgodbe I., str. 963. 2 4, 12. Zgodbe It., str. 1010. knjiga. Škofje se imenujejo angeli, ker so od Boga poslani. Kristus jih drži v svoji roki, ker imajo od njega moč in oblast; on jih varuje in skrbi zanje . 1 Podoba zvezd je primerna za škofe; svetiti morajo vernikom s čistim naukom v temi človeškega življenja. V tem zmislu opo¬ minja tudi sv. Pavel, da se mora škof držati za¬ nesljive besede, da more opominjati z zdravim podukom in zavrniti nasprotnike. Sedmero svetil¬ nikov pa pomenja sedmero njihovih cerkva, krščan¬ skih srenj. Vsaka škofija, vsaka fara mora biti takorekoč lep svetilnik, prižgan v božjo čast in zveličanje duš. Svojo svetlobo mora dobivati od božjega Zveličarja v zmislu njegovih besedi : 2 Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne hodi po temi , ampak bo imel luč življenja. Sam je to podobo o svojih vernikih še natančnejše razvil, rekoč : 3 Vi ste luč sveta ... Ne prižigajo luči, da bi jo deli pod mernik, marveč na svečnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luc pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega Očeta, ki je v nebesih. Kristus izpregovori in potolaži osuplega Ja¬ neza, naj se ne boji njega, vstalega Zveličarja, ki je Prvi in Poslednji, večno Živi, Bog, ki ima ključe do smrti, in ki odpira podzemlje, grobove. Naroča mu, naj zapiše prikazni; to kar je, kar meri na sedanjost o sedmerih cerkvah, in kar bo, kar odpira pogled v veličastne prihodnje čase. 1 Glej Zgodbe II., str. 1124. 2 Jan. 8, 12. 3 Mat. 5, 14—16. Zgodbe II., str. 215. llaz. 2, 1—7. V Efez; 2, 8—11. Smirna. 1129 Prvi del. Sedem apostolskih pisem. 2, 1—3, 22. I. Pismo v Efez. 2, '1—7. Angelu efeške cerkve piši: Tako govori on, ki drži sedmero zvezd v svoji desnici, ki hodi med sedmerimi zlatimi svetilniki: „Poznam tvoja dela, tvoj trud in tvojo vztrajnost, in da ne moreš pre¬ našati hudobnežev; poizkusil si tiste, kateri pravijo, da so apostoli, pa niso, in si našel, da so lažniki; in da imaš stanovitnost, ter si trpel zavoljo mo¬ jega imena in nisi omagal. Imam pa to zoper tebe, da si za¬ pustil svojo prvo ljubezen. Spomni se torej, odkod si padel in izpreobrni se, ter delaj prva dela; če pa ne, pa pridem in odmaknem tvoj svetilnik ž njegovega mesta, ako se ne izpo- koriš. To pa imaš, da sovražiš dela Nikolajcev, ki jih tudi jaz so¬ vražim.“ Kdor ima uho, poslušaj, kar govori Duh cerkvam: „Zmagovalcu dam jesti od drevesa življenja, ki je v raju mo¬ jega Boga.“ Razlaga. 1. Pisma, ki jih imamo v prvem delu Janezovega razodetja, so naslovljena na angele- škofe dotičnih krščanskih srenj. Tičejo se v prvi vrsti tedanjih razmer in opomini v njih merijo na to, da se razne napake popravijo. Razmere, ki jih opisujejo, se pa več 'ali manj vedno po¬ navljajo v cerkveni zgodovini; imamo jih ob vseh časih; zato veljajo njihovi nauki.tudi za vse druge dobe. V tem zmislu pravi pisatelj koncem vsakega pisma: Kdor ima uho, -poslušaj, češ kdor si hodi, se lahko mnogo naučiš iz teh pisem. 2 . Meški cerkvi. Efez, nekdaj tako bogato, ..dandanes popolnoma razdrto mesto, smo že opisali. 1 Prvo pismo velja efeški cerkvi, kjer je imel Janez svoj metropolitski sedež. Iz njega vidimo, da so se po Mali Aziji potikali lažiučitelji, ki so se sklicevali na apostole, češ da so od njih poslani. Efeški kristjani s svojimi duhovniki na čelu so se stanovitno upirali tem ljudem, zlasti Nikolajcem, ki so izvirali od diakona Nikolaja, j in učili, da kristjan sme vse, da zlasti nečistost ni pregrešna, in poleg tega tajili Kristusovo božanstvo. 1 Prva ljubezen, zlasti do bližnjega, se je pa med njimi že nekoliko ohladila. V boju s krivoverci je skoraj gotovo ponehala medsebojna bratovska zaupnost in vzajemnost. Zato jih opo¬ minja apostol, naj se v tem oziru izpreobrnejo. Obeta jim sadov od drevesa življenja, če zmagajo, če namreč ostanejo stanovitni v veri in krščan¬ skem življenju. Drevo življenja je stalo v prvem raju. Drugi raj je cerkev; njeno drevo življenja je sv. križ, ki rodi sadove milosti na tem in večno zveličanje na onem svetu. II. Pismo v Smirno. 2, 8—n. Angelu smirnske cerkve pa piši: Tako govori Prvi in Poslednji, ki je bil mrtev in živi: „Vem za tvojo stisko in revščino, — toda bogat si —, in da te prekli¬ njajo oni, ki pravijo, da so Judje, pa niso, marveč satanova sinagoga. Ne boj se ničesar, kar boš trpel. Glej, hudič bo vrgel nekaj vaših v ječo, da se preizkusite; in žalostni boste deset dni. Bodi zvest do smrti, pa ti dam venec življenja." Kdor ima uho, naj posluša, kar pravi Duh cerkvam: „Zmagovalca go¬ tovo ne rani druga smrt." Razlaga. Smirna stoji nekako 18 ur severno od Efeza ob morju. Dandanes ima nad 150.000 pre¬ bivalcev z bujno razvitim trgovskim življenjem. Ob Janezovem času je bil skoraj gotovo tamošnji škof sv. Polikarp, ki je kasneje umrl mučeniške smrti. Glej Zgodbe II., str. 740. Glej Zgodbe II., str. 1123. 1130 Eaz. 2, 12 — IT. Pergam. Kristjani so imeli mnogo prestati, zlasti telesne revščine. Napadali so jih prav posebno Judje. O njih pravi Janez, da se le imenujejo tako, da pa niso pravi; sklicujejo se pač na Abrahamov izvor, ker pa ne posnemajo svojega pradeda v veri in pobožnosti, so pravzaprav le satanova sinagoga / družba hudobnega duha. Apostol jim napoveduje, da bodo še več trpeli. Poganska gosposka jih bo jela preganjati; to bo pa trpelo le deset dni; najprimernejše je, če pra¬ vimo, da pomenja to število kratek čas, ne pa, kakor mislijo nekateri, deset preganjanj rimskih cesarjev, ali deset let preganjanja pod cesarjem Domicianom in Decijem. Če vstrajajo, jim obeta, da jih ne rani druga smrt, to se pravi večno pogubljenje. Prva smrt je telesna, ločitev duše od trupla; druga pa dušna, ki zadene dušo, katera se v smrtnem grehu loči s tega sveta. III. Pismo v Pergam. 2, 12—17. In angelu pergamske cerkve piši: Tako govori, ki ima dvorezni, ostri meč: „Vem, kje prebivaš, kjer je satanov prestol; pa se držiš mojega imena in nisi zatajil mojega imena niti one dni, ko je bil Antipa zame zvesta priča, ki je bil umorjen pri vas, kjer satan pre¬ biva. Imam pa nekaj malega zoper tebe: imaš take, kateri se drže Balaamovega nauka, ki je učil Balaka, naj nastavi Izraelovim otrokom past, da bodo jedli mališke žrtve in nečistovali. Tako imaš tudi ti take, kateri se drže Niko¬ lajevega nauka. Izpokori se torej; če ne, pridem kmalu in se bom bojeval ž njimi z mečem svojih ust.“ Kdor ima uho, poslušaj, kar pravi Duh cerkvam: ,,Zmagovalcu dam skrite mane in dam mu bel kamenček, in na kamenčku zapisano novo ime, ki ga nihče ne pozna, nego samo, kdor ga prejme." 1 Sinagoga se imenuje kraj, kjer se Judje zbirajo k svojim molitvam, pa tudi njihova verska družba sploh. Glej Zgodbe I., str. 1034. Razlaga. 1. Pergam stoji nekoliko severno od Smirne ob reki Kaik. Svoj čas so tam stolovali malo¬ azijski kralji, kasneje rimsko nadsodišče. Danes se imenuje Bergam. Ob Janezovem času je bil tam sloveč tempel bogu zdravja, Eskulapu v čast. Od vseh strani so romali ljudje semkaj; maliko- kovalsko praznoverje je imelo torej zelo trdno središče. Eskulapa so imenovali pogani zveličarja; upodabljal se je s kačo v roki. Zato pravi apostol da ima v Pergamu svoj prestol satan, peklenska kača, ki si pridevlje v nasprotju z edinim Zveli¬ čarjem Jezusom zveličarjevo ime. Tamošnji kristjani so se splošno zelo goreče držali svoje vere; imeli so mučenca Antipa v zgodbah svoje cerkve. O njem pripovedujejo kas¬ nejša izročila, da je bil pergamski škof, in da ga je rimsko sodišče za časa cesarja Domiciana ob¬ sodilo k smrti. V votlini razbeljenega bronastega bika je izdihnil svojo dušo malo prej, nego je Janez pisal svoje razodetje. V pergamski cerkvi se je pa širila Nikola¬ jeva kriva vera. Apostol jo imenuje Balaamov nauk , 1 1 2 ker je Balaam svoj čas svetoval kralju Balaku, naj zapelje Izraelce k malikovanju in k nečistosti združeni ž njim, da jim odtegne božje varstvo. Nikolajci so to, kar je Balaam svetoval, učili, češ, da nečistost ni greh, in da je dovoljeno jesti mališke žrtve.* Bog jim žuga za to s svojo kaznijo. 2. Obljuba. Zvestim Pergamcem obeta Gospod skrite mane. Če se zdrže maliških žrtev in nagnusnih grehov, jim v nebeškem svetišču da najslajše hrane, ki je za ta svet seveda za¬ krita, s tem, da bodo njega samega gledali od obličja do obličja. Da jim tudi bel kamenček. Kamenčke so rabili Rimci pri glasovanju. Sodniki so po končani obravnavi sklepali na ta način, da so v določeno posodo položili po en bel ali črn kamenček. Bel kamenček je pomenjal opro- ščenje, črn pa obsodbo. Pri volitvah so se rabili kamenčki, na katerih je bilo vdolbeno kandida¬ tovo ime. Pomen božje obljube je potemtakem jasen: Zveste kristjane osvobodi Gospod pri sodbi in jih izvoli za svoje kraljestvo; da jim novo ime, ki pomenja novo, večno življenje. To ime pozna samo dotičnik, ker edino sam ve popolnoma ceniti svoje blaženstvo. 1 Glej II. Pet.; Juda; Zgodbe II., str. 1120. 2 Glej I. Kor. 6; 12 nasl.; Zgodbe II., str. 847. nasl. Raz. 2, 18—29. Tiatira; 3, 1—6. Sarde. 1131 IV. Pismo v Tiatiro. 2, 18-29. Angelu tiatirske cerkve pa piši: Tako govori božji Sin, čegar oči so kakor ognjen plamen in noge enake svitli rudi: „Poznam tvoja dela, namreč tvojo ljubezen in tvojo vero in tvojo službo in tvojo stanovitnost, in da je tvojih poslednjih del več od prvih. Imam pa zoper tebe, da dopuščaš ženi Jezabeli, ki se za prerokinjo šteje, učiti in zapeljevati moje služabnike k nečistosti in k mališkim žrtvam. Dal sem ji odloga, da bi se izpokorila; pa se neče izpokoriti od svoje nečistosti. Glej, vržem jo na postelj in njene prešestnike v veliko stisko, če se ne izpreobrnejo od njenih del. In njene otroke pomorim in vse cerkve bodo spoznale, da jaz preiskujem obisti in srca; in vsakemu izmed vas povrnem po njegovih delih. Vam pa in ostalim v Tiatiri, ko¬ likor se jih ne drži tega nauka, ki, kakor trdijo, niso spoznali satanovih globin, pa pravim: Ne naložim vam drugega bremena, toda, kar imate, ohranite, dokler ne pridem. Zmago¬ valcu in njemu, kdor ohrani do konca moja dela, dam oblast nad pogani; in pasel jih bo z železno palico in kakor lončena posoda se razbijejo. Tako oblast sem tudi jaz prejel od Očeta. In dam mu danico.“ Kdor ima uho, poslušaj, kaj pravi Duh cerkvam. Razlaga. Tiatira (dandanes Ak-Hissar) je bilo bo¬ gato trgovsko mesto 19 ur vzhodno od Pergama. Tam je bila doma Lidija, ki jo je Pavel v Filipih izpreobrnil; 1 morda je ravno ta žena razširila krščansko vero v našem mestu. Med Tiatirci je bilo mnogo žive vneme za Boga, pa tudi za bliž¬ njega; ..službo do revežev in bolnikov so zvesto opravljali. Toda tudi tam se je šopirila nikolajska razuzdanost. Razširjala jo je zlasti neka žena, ki jo Janez imenuje z ozirom na Ahabovo soprogo Jezabelo. Opomini so bili pri nji in njenih pri¬ staših brez uspeha. Hvalili so se celo s svojim globokim spoznanjem in se sklicevali na svojo modrost. Kristjani so pa imenovali to lažimodrost satanove globine. Radi te zapeljivosti ji žuga, da jo vrže na bolniško postelj; njenim pristašem pa da hude stiske. Gospod obeta zvestim Tiatircem, da jim ne naloži drugega bremena; to se pravi, da jim ne pošlje novega trpljenja in novih bojev, marveč da le to zahteva od njih, naj ohranijo, kar imajo , naj se kreposti, zavoljo katerih jih hvali, še dalje drže. Kdor ostane stanoviten do konca, bo ob sodbi kraljeval z Gospodom nad pogani in svetil se bo v poveličanem telesu kakor danica na nebu. V. Pismo v Sarde. 3, 1—6. In angelu sardske cerkve piši: Tako govori, ki ima sedem božjih duhov in sedem zvezd: „Poznam tvoja dela, da imaš ime, da živiš, pa si vendar mrtev. Vzbudi se in potrdi ostalo, ki umira, tvojih del nisem namreč našel popolnih pred Bogom. Spomni se torej, kako si pre¬ jel in slišal, ter ohrani in izpokori se. Če se pa ne vzbudiš, pridem kakor tat in ne boš vedel, ob kateri uri pridem nad tebe. Nekaj malega jih pa imaš v Sardah, ki niso omadeževali svojih obisti, in ti bodo hodili z menoj v belih oblačilih, ker so tega vredni. Zmagovalec bo torej oblečen v belo obleko; in nje¬ govega imena nikoli ne izbrišem iz knjige življenja in njegovo ime izpo- znam pred svojim Očetom in pred nje¬ govimi angeli.“ Kdor ima uho, poslušaj, kaj pravi Duh cerkvam. Razlaga. Sarde, danes uboga vas z razdrtimi kočami z imenom Sart, je bilo svoj čas znamenito glavno mesto lidijskega kraljestva ob reki Paktol, krog 13 ur južno od Tiatire. Krščanska cerkev je bila ob času, ko je pisal Janez svoje Razodetje, v tem mestu v silno žalostnih razmerah. Škof in verniki so bili sicer po imenu še kristjani; ime 1 Dej. ap. 16, 14 nasl. 1132 Raz. 3, 7—13. Filadelfija; 3, 14 — 22. Laodicejska cerkev. so imeli, da žive, po življenju so bili pa vdani raznim grdim pregreham; njihove duše so bile z malimi izjemami mrtve pred Bogom. Zato opominja Janez škofa, naj se sam vzbudi iz smrtnega, grešnega spanja in naj potrdi ostale vernike, ki že umirajo, ki so že v nevarnosti, da izgube tudi vero. Kliče mu v spomin, s kakšno gorečnostjo je sprejel evangelij, in ga vabi k pokori. Nekaj pobožnih, čistih duš se je pa vkljub splošni spačenosti ohranilo v mestu. Tem obeta Gospod, da bodo v večnosti v belih oblačilih pra¬ vičnosti in svetosti v njegovi družbi. Dalje jim pravi, da njihovih imen nikoli ne izbriše iz knjige življenja, in da jih izpozna pred svojim Očetom za svoje zveste prijatelje. VI. Pismo v Filadelfijo. 3, 7—13. Angelu filadelfijske cerkve pa piši: Tako govori Sveti in Resnični, ki ima Davidov ključ, kateri odpre, in nihče ne zapre, ter zapre, in nihče ne odpre: „Poznam tvoja dela. Glej, odprl sem vrata pred teboj, ki jih nihče ne more zapreti; ti imaš majhno moč, ohranil si pa mojo besedo in nisi za¬ tajil mojega imena. Glej, tole ti dam iz satanove sinagoge, od tistih, kateri se sami imenujejo Jude, pa niso, tem¬ več lažejo, — glej, naredim, da pridejo in ti padejo k nogam in spoznajo, da sem te ljubil. Ker si ohranil mojo be¬ sedo v stanovitnosti, te tudi jaz obva¬ rujem ure izkušnje, ki pride nad ves svet preizkusit prebivalce na zemlji. Glej, kmalu pridem! Trdno drži, kar imaš, da ti nihče ne vzame venca. Zmagovalca postavim za steber v tem- plu svojega Boga, in več ne pride iž njega, in nanj napišem ime svojega Boga, in ime mesta svojega Boga, no¬ vega Jeruzalema, ki prihaja iz nebes od mojega Boga, in moje novo ime.“ Kdor ima uho, poslušaj, kar pravi Duh cerkvam. Razlaga. Filadelfija, 14 ur južnovzhodno od Sard, Ima svoje ime od ustanovnika kralja Atala Fila- delfa. Danes se imenuje Alak Šahr. Po starem izročilu je baje sv. Peter postavil tam Demetrija za prvega škofa. Gospod, ki govori Janezu v zamaknenju, pravi o sebi, da ima Davidov ključ, 1 to se pravi ključ tistega kraljestva, ki ga ustanovi obljubljeni potomec iz Davidove rodbine; on je torej napo¬ vedani Odrešenik; po njem se pride v Cerkev in v večno zveličanje; brez njega so vrata zaprta. Primero o ključu nadaljuje, ko pravi, da je v Filadelfiji odprl vrata. Pomen teh besedi nam je jasen, če se ozremo na to, kar govori o Judih. Reči hoče: Vrata v cerkev so pri vas odprta tudi za neverne Jude in s svojo milostjo jih pripravim nekaj, da vstopijo vanjo in se oklenejo krščanske resnice. VII. Pismo v Laodicejo. 3, 14—22. Angelu laodicejske cerkve pa piši: Tako govori Amen, zvesta in resnična priča, začetek božjega stvarstva: „Poznam tvoja dela, da nisi ne mrzel, ne gorak. Ko bi bil vsaj mrzel ali gorak! Ker si pa mlačen in nisi ne mrzel, ne gorak, te izpljujem iz svojih ust. Ko praviš: ,Bogat sem in premožen in ničesar ne potrebujem', pa ne veš, da si revež in usmiljenja vreden in ubog in slep in gol. Svetu¬ jem ti, da kupiš od mene v ognju očiščenega zlata, da obogatiš, in belih oblačil, da jih oblečeš, in se ne pokaže sramota tvoje golote, in očesnega ma¬ zila, da si pomažeš oči, in izpregledaš. Jaz svarim in pokorim vse, ki jih lju¬ bim. Vnemi se torej in se izpokori! Glej, jaz stojim pri vratih in trkam: Kdor posluša moj glas in odpre vrata, vstopim k njemu; in večerjal bom ž njim, in on z menoj. Zmagovalcu bom dal, da bo sedel z menoj na mojem prestolu, kakor sem tudi jaz zmagal in se vsedel s svojim Očetom na njegov prestol." Kdor ima uho, poslušaj, kaj pravi Duh cerkvam. 1 Prim. Iz. 22, 22. Mlačna Laodiceja. 1133 Razlaga. Laodiceja, dandanes neznatna vas po imenu Eski-Hissar, nam je že znana iz Pavlovega pisma v Kolose . 1 Prvi tamošnji škof je bil baje Arhip. Janez očita tej cerkvi, da je mlačna, da nima nič čilega, krepkega življenja ne na dobro, ne na slabo stran. Ko bi bili verniki tam mrzli, ko bi se upirali Gospodu in njegovemu razodetju, bi bilo ložje mogoče, da se izpreobrnejo, ker bi tem preje utegnili spoznati svoje žalostno stanje. V svoji brezbrižni mlačnosti pa ne zaslužijo dru¬ gega, nego da jih Zveličar zavrže. Vkljub temu 1 Kol. 4, 16. se pa Laodicejci bahajo , 1 češ, da imajo vere in kreposti dovolj. Z bridko strogostjo jim pobija Gospod to zmoto, čes, da so popolni duševni reveži in nemaniči. Resno jih vabi k pokori. Nato pa izpremeni svojo ostrost v prijateljsko milino, češ: Jaz svarim in pokorim vse, kijih ljubim. Prisrčna beseda, ki mora pretresti vsako grešno srce. Svojo ljubezen opisuje Kristus podrobnejše, ko pravi, da takorekoč pri srčnih vratih vsakega kristjana stoji in trka, proseč, naj se mu da gosto¬ ljubna streha. 1 Prim. Mat. 21, 31; Zgodbe II., str. 446, kjer pravi Kristus, da so mu nečistniki in cestninarji bližji, nego farizeji. Sest prvih pečatov. (Raz. 6.) 1134 Raz. 4, 1 — 11. Pred božjim prestolom. Drugi del. Boji Jezusove Cerkve in končna zmaga. 4, 1—22, 5. Uvodno zamaknenje, 4, 1—11. Potem pogledam in glej: vrata od¬ prta v nebesih; in prejšnji, trombi enak glas, ki sem ga bil slišal govoriti s seboj, mi pravi: „Stopi sem gori, pa ti pokažem, kaj se ima potem zgo¬ diti.“ Takoj se zamaknem. In glej: pre¬ stol stoji v nebesih in na prestolu sedi nekdo. In sedeči je na videz kakor kamen jaspid in sard, in mavrica je krog prestola, na videz kakor iz sma¬ ragda. In krog prestola štiriindvajset sedežev in na sedežih štiriindvajset belo oblečenih starejšin in na glavah z zla¬ timi kronami. In iz prestola švigajo bliski in strele in grom; in sedem ognje¬ nih bakelj gori pred prestolom; te so sedmeri božji duhovi. Pred prestolom pa kakor stekleno morje, kristalu podobno, in sredi pre¬ stola in krog prestola štiri živa bitja, polna oči spredaj in zadaj. In prvo bitje podobno levu in drugo podobno juncu in tretje bitje z obličjem kakor človek in četrto bitje podobno lete¬ čemu orlu. In štiri bitja, katerih vsako posamno ima po šest peroti, krog in krog in znotraj polna oči in brez po¬ koja noč in dan, govoreča: „Svet, svet, svet Gospod, vsegamogočni Bog, ki je bil, je, in ki pride.“ In ko ta bitja poslave in počaste in zahvalijo na prestolu sedečega, ki živi na vekov veke, pade štiriindvajset sta¬ rejšin pred njim, ki sedi na sedežu in ga molijo, ki živi na vekov veke, in polože svoje krone pred prestol, rekoč: ,,Vreden si Gospod, naš Bog, prejemati slavo in čast in moč; saj si ti vse stvari ustvaril in, ker si ti hotel, so bile in so ustvarjene." Razlaga. Božji prestol. Apostol je gledal svoje Razodetje, ne da bi bil nehal biti zamaknjen; pač pa se mu menjajo prikazni in prizori. V prvi prikazni drugega dela gleda v odprta nebesa. Tam vidi Boga Očeta z veličastnim spremstvom. Razložimo pregledno celi prizor. Na sredi stoji prestol; na njem Bog Oče v čarobnem blesku, kakor bi bil iz jaspida in sarda. Jaspid ne more pomeniti drugega nego čisti, svetli demant; sard pa rdeči rubin. Demant znači božjo svetost; rubin pa pravičnost. Krog prestola se v polukrogu, kakor mavrica, razgrinja smaragdno zelena svetloba. Okoli prestola je štiriindvajset sedežev, na katerih sedi štiriindvajset starejšin; ti pomenjajo dvanajst očakov Starega zakona, in dvanajst apo¬ stolov Novega zakona; bela oblačila značijo nji¬ hovo svetost, krone na glavi pa čast in slavo. Janez gleda, kako švigajo od božjega prestola bliski in strele in gromi, znamenje neskončne oblasti in vsegamogočnosti. Sedem bakelj pred prestolom pomenja sv. Duha z njegovimi sedmerimi darovi. Tla pred prestolom so kakor stekleno, pro¬ zorno morje, svetla in čista. Najložje si mislimo, da to pomenja božjo vsevednost; skozi prozorna tla gleda Bog vse, kar se godi na svetu. Božji prestol je v polukrogu. Na sredi tega polukroga in na obeh straneh stoje štiri bitja, eno levu, drugo juncu, tretje po licu človeku, četrto orlu podobno. Zastopano je v njih vse stvarstvo in njegove glavne lastnosti; moč v levu, plodovitost v juncu, bistrovidnost, vzvišenost v orlu in razum¬ nost v človeku. Ob prestolu stoje in poveličujejo Gospoda v znamenje, da se ves ustvarjeni svet klanja njegovi moči in moli njegovo dobroto. Peroti imajo v znamenje, da so pripravljena ma¬ homa izpolniti vsako božjo voljo; oči so polna, ker od vseh strani gledajo božje veličastvo; v vsaki najmanjši stvarci se zrcali, kakor luč v očesu, božja moč. Noč in dan proslavljajo Boga. Za njimi, kakor bi odgovarjali njihovemu slavo¬ spevu, pa starejšine neprestano padajo pred pre¬ stolom. Za zastopniki stvarstva se oglase torej očaki in apostoli kot zastopniki božje milosti. Raz. 5, 1—14. Zapečatena knjiga. 1135 Prvi razdelek. Dogodki pred koncem sveta. 5, 1—11, 14. Uvod: Zapečatena knjiga. 5, 1—14. Tu zagledam na desnici njega, ki je sedel na prestolu, knjigo, znotraj in zunaj popisano in zapečateno s sedmimi pečati. In zagledam mogočnega an¬ gela, kličočega na ves glas: ,,Kdo je vreden odpreti knjigo in odtrgati njene pečate?" Pa nihče ne more ne v nebesih, ne na zemlji, ne pod zemljo odpreti knjige in pogledati vanjo. Jaz pa silno za¬ jokam, da ni nikogar vrednega odpreti knjige in pogledati vanjo. In eden iz¬ med starejšin mi reče : ,,Ne jokaj! Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu, Da¬ vidova korenina, da odpre knjigo in odtrga njenih sedmero pečatov." Pogledam in glej: sredi prestola in štirih bitij in sredi starejšin stoji Jagnje, kakor zaklano, ki ima sedem nog in sedem oči; — to so sedmeri božji du¬ hovi, ki so poslani po vesoljni zemlji. — In pride in vzame knjigo iz desnice njega, ki sedi na prestolu. In ko vzame knjigo, padejo štiri bitja in štirindvajset starejšin pred Ja¬ gnjetom vsak s citrami in s kupicami, polnimi kadila; — to so molitve svetni¬ kov. — In zapojejo novo pesem tako-le: ,Vreden si, Gospod, vzeti knjigo in od¬ preti njene pečate, umorjen si bil nam¬ reč in odrešil si nas Bogu s svojo krvjo iz vseh rodov in jezikov in ljudstev in narodov in si iž njih naredil našemu Bogu kraljestvo in duhovnike, ki za- kraljujejo na zemlji.' Pogledam in zaslišim glas angelske množice krog sedeža in bitij in starej¬ šin na tisoče tisočev po številu, kličo¬ čih na ves glas: „Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, prejeti oblast in bo¬ gastvo in modrost in moč in čast in slavo in hvalo." In vse stvari, kar jih je v nebesih in na zemlji in pod zemljo, in kar jih je v morji, vse, kar je v njih, zaslišim vsklikati: „Njemu, ki sedi na prestolu in Jagnjetu bodi hvala in čast in slava in oblast na vekov veke." In čvetera bitja pristavijo: Amen. Štiriindvajset starejšin pa popada na svoja obličja in moli njega, ki živi na vekov veke. It a z 1 a g a. Zveličarjeva moč in slava. Preden se pred Janezom v duhn odpro prihodnji časi, se pokaže veličastna moč včlovečenega božjega Sinu. V prejšnjem zamaknenju je gledal neskončno čast Boga Očeta in ž njim združenega sv. Duha; sedaj vidi moč in slavo križanega Odrešenika. Prihodnjost Jezusove cerkve in njenih bojev z raznimi sovražniki je skrita. To pomenja knjiga, zapečatena s sedmerimi pečati. Ne smemo si misliti, da je videl apostol knjigo, kakor jih imamo dan¬ danes. Takih v starem času niso poznali, nego videl je velike, na obeh straneh popisane per- gamenove liste, povite v ovoj. Vsak list je imel svoj pečat, ki je bil ž njim pritrjen k drugemu. Nihče ni mogel odpreti skrivnostne knjige. Janez je bil vsled tega zelo žalosten. Tu ga potolaži eden izmed starejšin, rekoč: Ne jokaj! Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu, Davidova korenina, da odpre knjigo. Lev iz Judovega rodu je obljubljeni Odrešenik iz Judove rodovine. Jakob je na smrtni postelji primerjal Judov rod levu . 1 Kakor namreč lev kraljuje živalim, tako je imel Judov rod voditi Izraelce. Kralji so bili iz tega rodu, iz njega je bil tudi napovedan Mesija, kateri je zmagal s svojo odrešilno smrtjo na križu; zato ga Janez ne vidi v podobi leva, nego v podobi zaklanega jagnjeta. Davidova korenina se imenuje z ozirom na Izaijevo prerokbo, da požene mladika iz Jesetove (Davidovega očeta) korenine . 2 Starejšinove besede pomenjajo torej: „Janez, bodi brez strahu! Vse težave je premagal božji Zveličar, tisti lev, ki o njem govori umirajoči Jakob, tisti Davidov po- 1 I. Mojz. 49, 9; Zgodbe I., str. 136, 137. 2 Iz. 11, I, 10; Zgodbe L, str. 796, 797. 1136 Raz. 6, 1—17. Šest pečatov. tomec, ki ga napovedujejo drugi preroki. On odpre knjigo. “ In res zagleda Janez v neposrednjem obližju Boga Očeta Zveličarja v podobi Jagnjeta, kakor zaklanega, ki ima torej na sebi brazgotine svojih ran; s sedmimi rogovi in sedmimi očmi; to se pravi: sveti Duli s sedmerimi darovi je ž njim bistveno združen. Sedmeri rogovi pomenjajo moč darov sv. Duha, oči pa duševno razsvetljenje, ki izvira iz njih. Jagnje vzame knjigo. Tu ga počaste štiri bitja v imenu vesoljnega stvarstva; starejšine pa spremljajo slavospev s citrami in iz kupic, ki jih imajo v rokah, se dviga blagodišeče kadilo proti prestolu. Apostol spozna, da pomenja kadilo mo¬ litve svetnikov, to se pravi: vseh Bogu zvestih ljudi, katerih prošnje se kakor kadilov dim dvi¬ gajo proti nebu in razširjajo pred Bogom duhovno vonjavo. Veličastna pesem v slavo Jezusovemu odre¬ šenju se odzove v nebesih; začno jo štiri bitja v imenu stvarstva in starejšine v imenu pravovernih bogoljubov Starega in Novega zakona; ž njimi se združijo tisočeri angelski glasovi in nato se oglasi vesoljno stvarstvo slaveč Boga Očeta in včlovečenega Sina. I. Šest prvih, pečatov. 6 , 1 — 17 . Tu vidim, kako odtrga Jagnje enega izmed sedmerih pečatov, in zaslišim eno izmed čveterih bitij z grmečim glasom reči: „Pridi in poglej." In po¬ gledam in glej: bel konj in jezdec na njem z lokom in podele mu venec; nato odjaha kot zmagovalec na zmago. In ko odtrga drugi pečat, začujem drugega bitja glas: „Pridi in poglej!" Tu izide drug, rdeč konj in jezdecu na njem je bilo dano mir rušiti na zemlji, da bi se ljudje klali med seboj; in dan mu je bil velik meč. In ko odtrga tretji pečat, zaslišim besedo tretjega bitja: „Pridi in poglej!“ In glej: črn konj in jezdec na njem s tehtnico v rokah. In začujem glas iz¬ med štirih bitij, rekoč: „Merica pšenice za en denar in tri merice ječmena za en denar; vinu in olju pa ne škoduj!“ In ko odtrga četrti pečat, začujem glas četrtega bitja, rekoč: „Pridi in po¬ glej!" In glej: bled konj in na njem sedeča smrt; in podzemlje gre zanjo; in dana ji je oblast četrtino zemlje po¬ moriti z mečem in z lakoto in s kugo in s pozemskimi zvermi. In ko odtrga peti pečat, zagledam pod oltarjem duše tistih, kateri so bili pomorjeni zavoljo božje besede in za¬ voljo pričevanja, ki so ga bili ohranili. Ti kličejo na ves glas, rekoč: „Doklej, Gospod, ti Sveti in Resnični, ne raz¬ sodiš in ne osvetiš naše krvi na po- zemskih prebivalcih?" In dano jim je — vsakemu posebej — belo oblačilo, in veli se jim, naj počakajo še malo časa, dokler ne do¬ končajo tudi njihovi soslužabniki in bratje, ki imajo ravno tako umorjeni biti, kakor oni. Tu vidim, ko odtrga šesti pečat; in glej: velik potres nastane in solnce očrni kakor raševa vreča in mesec po¬ stane kakor kri in nebeške zvezde pa¬ dajo na zemljo, kakor smokva stresa svoj sad, če jo vihar maje; in nebes izgine kakor papir, ki se ovije, in vse gore in otoki se premaknejo s svojih mest. In pozemski kralji in prvaki in po¬ glavarji in bogatini in mogočniki in vsi sužnji in svobodni se skrijejo po votlinah in gorskem skalovju, govorec votlinam in skalovju: „Padite na nas in pokrijte nas pred obličjem njega, ki sedi na prestolu in pred Jagnjetovo jezo; prišel je namreč veliki dan njune jeze: in kdo more obstati?" Razlaga. Knjiga se odpira. Janez gleda, kako božje Jagnje pečat za pečatom odtrga, in obenem vidi v prikazni, kar je na dotičnem listu zapi¬ sanega, kakor bi se še godilo pred njim. V teh prikaznih se napovedujejo dogodki, ki se imajo zvršiti na zemlji, zlasti pred koncem sveta. Beli konj, ki ovenčan gre na boj po nove zmage, pomenja Jezusovo cerkev, ki v vseh stiskah in preganjanjih vedno zmaguje. Rdeči konj po- Raz. 7, 1—15. Zaznamovani. Svetniki v nebesih. 1137 menja krvave vojske, ki čakajo človeštvo, zlasti v poslednjih dneh. Črni konj, ki ima jezdec na njem tehtnico v rokah, znači draginjo. Merica pšenice, kolikor je potrebuje en človek za kruh na dan, in tri merice ječmena, hrane za reveže, bo stalo po en denar. Denar se je plačeval za eno dnino . 1 Vina in olja, ki služi le bolj za raz¬ košje bogatinom, bo dovolj. Strašna draginja, ki bo v nji ubogo ljudstvo neznosno stradalo, se slika v ti prikazni. Bledi konj pomenja kruto, strašno smrt za kugo, lakoto, vojsko, od zveri. Ko se odtrga peti pečat, zagleda Janez pod oltarjem v nebesih duše krščanskih mučencev. Ker si predstavlja nebesa kot tempel, vidi na pridvorju tudi klavni oltar. Primerno je, da so mučenci pod oltarjem; kakor se na oltarju žrtvujejo Bogu zaklane živali, tako so se tudi oni darovali v svoji veri. Njihov klic ne pomenja hrepenenja po maščevanju, nego po tem, da se izkaže vsegamogočna božja pravica. Bog jim ob¬ ljubi, da jo pokaže, ko bo število mučencev do¬ vršeno. Iz teh besedi smemo sklepati, da se bo do konca sveta našlo kristjanov, ki bodo dali svoje življenje za vero. Bela oblačila pomenijo zmago. V šesti prikazni vidi Janez, kako grozen potres pretresa zemljo; vživi, pretresljivi sliki jo riše: Solnce brez svetlobe in topline, mesec krvavo rdeč, zvezde padajo na zemljo; nebes, ki so si ga v starem času predstavljali kakor streho nad zemljo, premine; vsak prostorček na zemlji se razgiblje. Prebivalci na zemlji brez razločka se prestrašijo; spoznajo, da prihaja Kristusov dan; zato si zažele smrti, da bi tako ušli grozeči jezi. V tem zamaknenju vidi torej apostol, da bodo pred koncem sveta krvave vojske, draginja, strašno umiranje, divje preganjanje kristjanov in strašne prekucije v naravi. Cerkev bo pa zmago¬ slavno prestala vse te stiske in njene sovražnike zadene božja osveta. II. Dve vmesni zamaknenji. 7, 1—11, 14. a) Prvo zamaknenje. 7, 1—8. Potem vidim štiri angele, ki stoje na čveterih voglih zemlje, držeč štiri zemske vetrove, da ne pihajo nad 1 Mat. 20, 2; Zgodbe II., str. 425. Zgodbe II. zemljo, ne po morju, ne po nobenem drevesu. In zagledam drugega angela, ki se dviguje od solnčnega vzhoda in ima znamenje živega Boga; in kliče na ves glas štirim angelom, ki jim je dano poškodovati nebo in morje, in pravi: „Ne poškodujte ne zemlje, ne morja, ne dreves, dokler ne zaznamu¬ jemo služabnikov našega Boga na nji¬ hovih čelih.“ Tu zaslišim število zaznamovanih: stoinštiriinštiridesettisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih sinov: Iz Ju¬ dovega rodu dvanajstisoč zaznamova¬ nih, iz Rubenovega rodu dvanajsttisoč, iz Gadovega rodu dvanajsttisoč, iz Manasejevega rodu dvanajsttisoč, iz Simeonovega rodu dvanajsttisoč, iz Le- vijevega rodu dvanajsttisoč, iz Isahar- jevega rodu dvanajstisoč, iz Zabulono- vega rodu dvanajsttisoč, iz Jožefovega rodu dvanajsttisoč, iz Benjaminovega rodu dvanajsttisoč zaznamovanih. bj Drugo zamaknenje. 7, 9-17. Potem zagledam veliko množico, ki je nihče ne more prešteti, iz vseh plemen in rodov in narodov in jezikov, stoječo pred prestolom in pred Jagnje¬ tom, v belih oblačilih in s palmami v rokah. v In na ves glas vsklikujejo, re¬ koč: „Zivel naš Bog, ki sedi na pre¬ stolu, in Jagnje!“ In vsi angeli, stoječ krog prestola in krog starejšin in štirih bitij, popadajo pred prestolom na svoja obličja in molijo Boga, rekoč: ,,Amen! Hvala in slava in modrost in zahvala in čast in mogočnost in moč našemu Bogu na vse veke! Amen.“ Tu pa izpregovori eden izmed sta¬ rejšin in mi reče: „Ti, ki so oblečeni v bela oblačila, kdo so in odkod so prišli ?“ Odvrnem mu: „Gospod moj, sam veš.“ Nato mi reče: „Ti so oni, kateri prihajajo iz velike stiske, in so oprali svoja oblačila in jih pobelili v Jagnje- tovi krvi. Zato so pred božjim pre- 72 1138 Raz. 7, 15 — 17. Zaznamovani; 8, 1—3. stolom in mu služijo noč in dan v njegovem templu ; in na prestolu sedeči bo prebival nad njimi. Ne bodo več ne lačni, ne žejni, tudi solnce jih ne bo več peklo, ne nobena vročina, saj jih bo Jagnje, ki je na sredi pred pre¬ stolom, paslo in vodilo k izvirkom žive vode in Bog jim obriše vse solze iz oči.“ Razlaga. 1. Vmesni seamaknenji. Preden se od¬ trga sedmi pečat, vidi Janez dve novi prikazni, ki nimata neposrednje s skrivnostno knjigo nobene zveze. Pretreslo ga je v dno duše, ko je gledal v strašno bodočnost in tudi njegovo mehko srce je zgomazelo, ko je čul v zamaknenju obupne klice: „Kdo more obstati?" Gospod ga potolaži in mu takoj vmes pokaže, kako bo njegova do¬ brotna moč čuvala vernike in jih rešila iz vseh stisk v večno domovino. 2. Stoštirinštiridesettisoč zazna¬ movanih. Janezu je najprej na mislih njegov lastni narod. Kaj bo ž njim ? Na to mu odgovarja prva prikazen. Na štirih vogalih zemlje vidi štiri angele, ki drže viharne vetrove, da se ne vzdignejo nad zemljo. Drugi božji poslanec jim v božjem imenu naroča, naj jih zadržujejo toliko časa, dokler se ne zaznamujejo božji služabniki na čelih. Vi¬ harni vetrovi pomenjajo vse stiske, preganjanja, izkušnjave, zapeljevanja, ki čakajo vernike pred koncem sveta. Znamenja na čelih naj jih varujejo in rešijo v teh hudih dneh zlasti pred odpadom od Kristusa. Rimei so užigali sužnjem znamenja na čelu, ki so jasno svedočila, kdo je njih gospodar. Veliki duhovnik je imel na čelu napis: „Sveto Jehovi". 1 V znamenje božjega služabništva in izvoljenja naj angeli takorekoč pritisnejo božji pečat izvoljencem na čelo. Kakor smo že rekli ; je Janeza skrbela usoda lastnega naroda. Bog mu razkrije, da jih bo veliko število rešenih. 144.000 je 12X12.000. Izraelovih rodov je dva¬ najst. Iz vsakega jih bo zveličanih 12.000, to se pravi na tisoče, torej veliko število. Številke se ne smejo razlagati po besednem pomenu, marveč pomenjajo tu le zelo veliko množico. Prvi je naštet Judov rod, voditelj vsega ljudstva; drugi pa nimajo nobenega reda. Vsi so našteti, samo Danov ne, ki se je po babilonski sužnjosti 2 popol¬ 1 Glej Zgodbe I., str. 235. 2 Glej I. Kron. 4 — 7. noma izgubil. Izmed Jožefovih sinov se imenuje samo Manase; Efraim pa ne, ker je ravno ta rod pravzaprav širil med Izraelci odpad od pravega Boga. Namesto njega se imenuje Jožef sam. V prvi vrsti se torej v ti prikazni kaže, da bo ve¬ liko število izraelskega naroda proti koncu sveta pripadalo cerkvi in se zveličalo. Ne smemo pa trditi, da bo samo krščanske Jude Bog varoval poslednje dni, marveč iz nastopne prikazni je jasno, da v daljnem pomenu značijo ti zaznamo- vanci ves duhovni Izrael, vso Kristusovo cerkev. 3. Odrešeni verniki v nebesih. Po¬ tolažen vsled srečne bodoče usode svojega naroda prejme Janez še večjo uteho v drugi prikazni. Prej je gledal, kako bo Bog varoval svoje zveste služabnike na zemlji; sedaj se mu odpro nebesa. In tam vidi nešteto množico iz vseh plemen in rodov in narodov in jezikov v družbi Boga Očeta in včlovečenega Sinu. Med vsemi narodi se bo torej proti koncu sveta razširil evangelij in VS1 bodo zastopani med svetniki. Bela oblačila sve¬ tosti imajo na sebi; v znamenje prestanih bojev in dobljene zmage nosijo palme v rokah in v iskrenih slavospevih časte Boga. Eden izmed starejšin razloži Janezu to pri' kazen. Kadar gre za stvarstvo sploh, tolmačijo štiri bitja skrivnostne prikazni; o vernikihin cerkvi pa govore starejšine, zastopniki očakov in apo¬ stolov. Ta nešteta množica so verniki, ki v težkih stiskah poslednje dni ohranijo svojo vero in v skesanem zaupanju na Jezusovo rešnjo kri očistijo duše. Zato jih čaka neizrekljivo večno veselje. Boga gledajo! nobene stiske ne poznajo več. Srečna čreda so, ki jo pase božje Jagnje in jih vodi k izvirkom žive vode; v zvezi ž njim srkajo tako¬ rekoč vase večno življenje. 1 III. Sedmi pečat in sedmero tromb. a) Angeli s trombami. 8 , 1 — 6 . In ko odtrga sedmi pečat, nastane molk v nebesih nekako pol ure. Tu vidim sedem angelov, ki stoje pred Bogom; in dano jim je sedem tromb. In drug angel pride, pa se vstopi pred oltar z zlato kadilnico in obilo kadila mu je dano, da ga položi 1 Prim. Iz. 49, 10; Zgodbe I. str. 804; I. Petr. 3, 21; Zgodbe II., str. 1094. Raz. 8. 3—6. Molitve svetnikov; 8, 7 -12. Štiri trombe; 8, 13—9, 1.2. Padajoča zvezda. 1139 k molitvam vseh svetnikov na zlati oltar pred božjim prestolom. In ka¬ dilni dim se dvigne od molitev svet¬ nikov iz angelove roke pred Boga. In angel vzame kadilnico in jo napolni z oltarjevim ognjem in vrže na zemljo; in nastane grom in tresk in blisk in potres. In sedmero angelov s sedmero trombami se pripravi, da zatrobijo. Razlaga. 1. Molk v nebesih. Apostol vidi v svojih prikaznih nebesa polna življenja. V imenu stvar¬ stva pojo štiri bitja slavo trojedinemu Bogu; za¬ stopniki očakov in apostolov se družijo ž njimi; neštete trume angelov jih spremljajo v slavospevih. Tu pa pravi, da nastane potem, ko se odtrga en pečat, molk v nebesih, nekako pol ure. To se pravi: Janez ne sliši v svoji prikazni nekako pol ure nobenega glasu z nebes. Slovesni molk pomenja, da se nekaj strašnega pripravlja, — tišina pred viharjem. 2 . Angeli s trombami. Nato zagleda sedem angelov s trombami tiho stati pred Bogom. Neki drug angel pa gre s kadilnico k žgalnemu oltarju v nebesih; tam naloži v zlato kadilnico žerjavice, ter jo nese na zlati kadilni oltar, kjer so nakopičene molitve svetnikov; k njim strese žerjavico in nasuje dišečega kadila nanjo, da se blaga vonjava dvigne proti božjemu prestolu. Tako si moramo stvar predstavljati. Janez vidi torej v nebesih dva oltarja, kakor sta bila v templu: eden v pridvorju, drugi pa v svetišču, in angel opravlja daritev tako, kakor judovski duhovnik vsak dan v templu. Molitve svetnikov merijo na to, naj se že kmalu izkaže božja pravičnost, in naj kmalu pride božji Sin k sodbi zopet na svet. Bog sprejme milostno angelovo daritev s svet¬ niškimi prošnjami vred, toda ne ustreže takoj njihovi želji, marveč pošlje človeštvu še nekaj hudih izkušenj. Angeli jih imajo naznaniti s svojimi trombami. Prej pa angel darovalec da znamenje s tem, da vrže kadilnico napolnjeno z oltarjevim ognjem na zemljo, in strašen vihar in potres pričenjata nove grozne čase. Tista žerja¬ vica, ki je užgala molitve svetnikov, vname torej takorekoč tudi Boga, da obišče s svojimi kaznimi grešni svet. Neskončno dobri Oče svojih zvestih otrok je ob enem neskončno pravični sodnik. h) Prve štiri trombe. 8, 7—12. In prvi angel zatrobi, pa nastane toča in ogenj, zmešan s krvjo, in se vsiplje na zemljo; in tretjina zemlje se požge, in tretjina dreves se požge, in vsa zelena trava se požge. In drugi angel zatrobi; in velika, v ognju goreča gora se zvali v morje in tretjina morja postane kri. In tret¬ jina živih stvari pogine v morju in tretjina ladij se razbije. In tretji angel zatrobi; in z neba pade velika zvezda, goreča kakor bak- lja, in pade na tretjino rek in studen¬ cev. In ime zvezde slove: pelin. In tretjina vode se izpremeni v pelin in mnogo ljudi umrje od voda, ker ogrene. In četrti angel zatrobi; in tretjina solnca in tretjina meseca in tretjina zvezd je zadeta, da otemni njihova tretjina, in da se ne sveti tretjina dneva in noči ravnotako ne. Razlaga. Štiri nadloge. Že Zveličarje napovedoval, da bodo poslednje dni strašne naravne izpremembe. Janez jih opisuje v tem odstavku v živih podobah, kakor jih je videl v svojem zamaknenju. Nam se ne zdi primerno poizkušati kakih umetnih razlag, kaj pomenijo posamne reči. Splošno se napoveduje v njih, da bo velik del (tretjina) stvari, ki jih človek potrebuje za živež, pokončan, da se ho zavrla trgovina po morju, da se bo celo pitna voda pokazila, in da bo del dneva in noči v po¬ polni temi . 1 c) Peta tromba. 8, 13—9, 12. Tu pogledam in začujem orla, ki leti po sredi neba in kriči na ves glas: „Gorje, gorje, gorje zemskim prebival¬ cem zavoljo ostalih trombinih glasov treh angelov, ki bodo še trobili!“ Nato zatrobi peti angel; in zagle¬ dam zvezdo, ko pade z neba, in dan ji je ključ k brezdanjemu žrelu. In odpre brezdanje žrelo ; in dvigne se dim iz dna žrela kakor dim velike peči in 1 Glej Mat. 24, 29 nasl.; Zgodbe II., str. 474. nasl. 1140 Raz. 9, 3—12. Kobilice; 9, 13—21. Šesta tromba. solnce in zrak potemnita od žrelovega dima. In iz dima pridejo kobilice na zemljo; in dana jim je moč, kakor- šno imajo pozemski škorpioni; in reče se jim, naj ne poškodujejo ne trave na polju, ne nobene zelenjave, ne nobe¬ nega drevesa, marveč le ljudi, ki ni¬ majo božjega znamenja na svojih čelih. In veli se jim, naj jih ne pomore, mar¬ več naj jih mučijo pet mesecev. In njihovo mučenje je kakor mučenje škorpiona, ko piči človeka. In tiste dni bodo iskali ljudje smrti in je ne bodo našli; želeli bodo umreti, pa smrt bo bežala pred njimi. Kobilice pa so podobne konjem, pripravljenim na boj; in na njihovih glavah zlatu podobne krone in njihovi obrazi kakor človeški obrazi; in nji¬ hovi lasje kakor ženski lasje in zobje kakor levji; v oklepih so, kakor v že¬ leznih oklepih; in peroti jim ropotajo kakor vozni ropot z mnogimi konji, ki divjajo na boj; in repi so jim kakor škorpionovi, in žrela v repih; in oblast škodovati ljudem za pet mesecev. In nad seboj imajo za kralja angela brez- dna, ki se mu po hebrejsko pravi Abadon, po grško Apolion, po naše pa Pokončevalec. Prvo gorje mine; glej, dvojno gorje še pride za njim. Razlaga. Orel, ki se ž njim večkrat pri prerokih pri¬ merja sovražen napad, 1 tukaj sam naznanja, da se bližajo grozne reči. Zvezda ki pada z neba, je satan, ki ga je Bog vrgel v brezdanje žrelo — v pekel. Strah in grozo v peklu pomenja vse zatemnujoči dim, ki se dviga iz žrela. Iz dima se prikažejo čudovite kobilice. Naravne kobilice zlasti na Jutrovem, kjer so mnogo večje, imajo, kakor že njihovo ime kaže, nekoliko konjsko po¬ dobo; zlatu podobne krone so svetli grebeni na njihovem telesu; v obrisih njihovega obličja vidi Janez nekakšno podobo človeških obrazov; tipal- nice se mu zde podobne ženskim lasem; zavoljo požrešnosti jim primerja zobe z levjimi; trda luskina krog života se mu vidi kakor železen oklep, in ko v trumah lete po zraku, se mu zdi, 1 Oz. 8, 1 ; Hebr. 1, 8. kakor bi slišal ropot mnogih voz. Popolnoma dru¬ gačni so pa njihovi repi, kakor pri naravnih kobilicah; podobni so škorpionovim s strupenimi želi. Kralja imajo, ki se mu pravi Pokončevalec. Verniki imajo za kralja Kristusa, kijih odrešuje in zveličava; hudič, kralj peklenskih kobilic, pa uničuje in pogublja. Iz tega nam je jasno, da splošno pomenjajo te kobilice hudobne duhove in tiste ljudi, ki se jim dado voditi, — pohujševalce, zapeljivce, krivoverce. Kobilice navadno le pet mesecev v letu nadlegujejo rastline, od maja do septembra. Peklenskim kobilicam je odločen tudi le omejen čas, da škodujejo ljudem, ki niso za¬ znamovani z božjim znamenjem, ki zavoljo svoje nevere in svojih grehov niso izvoljeni za nebeško kraljestvo. č) Šesta tromba. 9, 13—21. Nato zatrobi šesti angel. Tu zasli¬ šim glas od čveterih rogljev zlatega oltarja pred Bogom, rekoč šestemu angelu s trombo: „Odveži čvetere an¬ gele, ki so privezani ob veliki reki Evfratu.“ In razvežejo se čveteri an¬ geli, pripravljeni na uro in dan, in na mesec in leto, da pomore tretjino ljudi. In število konjiče je dvajsettisočkrat desettisoč; slišal sem njihovo število. In tako zagledam v prikazni konje in jezdece z ognjenobojnimi in višnjevimi in žveplenorumenimi oklepi, in konjske glave, kakor levje glave in iz njihovih gobcev prodirajoč ogenj in dim in žveplo. Tretjino ljudi pobijejo te tri nadloge: ogenj in dim in žveplo, pro¬ dirajoče iz njihovih gobcev. Konjem je namreč moč v njihovih gobcih in v njihovih repih. Repi so jim namreč enaki kačam in imajo glave, ki gri¬ zejo ž njimi. Ostali ljudje, kar jih ne pomore te nadloge, se pa niti ne izpreobrnejo od del svojih rok, da bi ne molili več hu¬ dobnih duhov in zlatih in srebrnih in bronastih in kamenitih in lončenih malikov, ki ne morejo ne videti, ne slišati, ne hoditi, in se ne izpokore od svojih umorov in svojih vraž, ne od svojih nečistosti, ne od svojih tatvin. Štirje angeli ob Evfratu. Raz. 10, 1 — 11, 7. Knjižica. Dve priči. 1141 Razlaga. Sovražna armada. Zlati oltar v tem- plovem svetišču je imel štiri roglje, ki so se oškropili z daritveno krvjo; zločinec, ki je pri¬ bežal v tempel in se zanje prijel, si je rešil živ¬ ljenje. Angel čuje, kako prihaja odločilno povelje ravno od rogljev nebeškega darilnega oltarja, kjer so se malo prej zažigale molitve svetnikov. To povelje izpričuje, da je Bog molitve za pra¬ vično sodbo uslišal, Povelje se glasi, naj šesti angel odveže štiri angele ob Evfratu. Tam je stalo svoj čas babilonsko mesto; od tam so marširale ogromne armade, ki jih je Bog pošiljal za kazen nad nezveste Jude. Primerno je, da vidi Janez zvrševalce božjih kazni nad nevernimi ljudmi Novega zakona ob Evfratu privezane, to se pravi, pripravljene na božje povelje. Vezi pomenjajo njihovo popolno odvisnost od Boga. Apostol ne pove naravnost, toda jasno je iz vsega, da imenovani štirje angeli vzbude nešteto armado, ki se razkropi po svetu pokončevat in morit. Barve oklepov so primerne trojnim nadlogam, ki jih prinaša ta peklenska armada med ljudi: ognjenobojna — ognju, višnjeva — dimu, žvepleno- rumena — žveplu. Strašni konji pokončujejo tudi z repi. Smrt in pogin gresta pred njimi in za njimi. — Ta armada znači zopet peklenske moči, ki se vzbude s posebno silo poslednje dni, ter razderejo mir in red med ljudmi. Lahko bi ne¬ verno človeštvo spoznalo, da ni na pravih potih, toda tudi najhujše božje kazni ga ne bodo izpre- obrnile. Kakor nekdaj Egipčani, bodo tudi v poslednjih časih ljudje ostali še vedno pri svojih malikih, častili bodo dela svojih rok, posvetnim rečem bodo služili in udani bodo krivici in raz¬ uzdanosti. d) Sodba nad Izraelom. 10 , 1 — 11 , 14 . Tu zagledam drugega mogočnega angela z nebes priti, odetega v oblak in mavrico nad njegovo glavo in nje¬ govo obličje, kakor solnce in njegove noge, kakor ognjena stebra, in v roki odprto knjižico. Pa postavi svojo desno nogo na morje in levo na zemljo in zakliče z mogočnim glasom, kakor ko lev zarujove. In ko zakliče, se oglasi sedem gromov s svojimi glasovi. In ko poneha sedem gromov, hočem pi¬ sati, pa zaslišim glas z neba, rekoč: „Zapečati, kar so govorili sedmeri gromovi, in tega nikar ne piši.“ Angel, ki sem ga videl stati na morju in na zemlji, pa dvigne svojo desnico proti nebu in priseže pri njem, ki živi na vse veke, ki je ustvaril nebo, in kar je v njem, in zemljo, in kar je na nji, in morje, in kar je v njem: „Časa ne bo več. Ob dnevih trombe sedmega angela, ko zatrobi, se izpolni božja skrivnost, kakor jo je oznanil svojim služabnikom prerokom.“ In glas, ki sem ga slišal govoriti iz nebes s seboj, se zopet odzove: „Pojdi, vzemi knjižico, odprto v roki angela, ki stoji na morju in na zemlji.“ Nato grem k angelu in mu rečem, naj mi da knjižico. In on mi pravi: „Vzemi knjižico in jo pojej; v trebuhu ti zagreni, v tvojih ustih bo pa sladka kakor med.“ Tu vzamem knjižico iz angelove roke in jo pojem; in v ustih mi je bila kakor med sladka, in ko sem jo pojedel, mi je zagrenel trebuh. In mi reče: ,,Iznova moraš prerokovati mnogim rodovom in na¬ rodom in jezikom in kraljem.“ Tu se mi poda trst, palici podoben, in reče se mi: „Vstani in odmeri božji tempel in oltar in tiste, kateri molijo v njem. Dvor, ki je zunaj templa, pa izpusti in ga ne meri, dan je namreč poganom in sveto mesto bodo teptali dvainštirideset mesecev. In svojima dvema pričama podelim, da bodeta prerokovala tisočdvestošestdeset dni, odeta v vreče. Ta dva sta dve oljki in dva svetilnika, ki stojita tu pred Gospodom zemlje. Ko bi jima pa kdo hotel kaj žalega storiti, švigne ogenj iz njunih ust in požge njune sovražnike; in ko bi jima kdo kaj žalega storil, mora biti torej umorjen. Tadva imata oblast zapreti nebo, da ne bo dežja ob dnevih njunega prerokovanja, in moč imata nad vodami, izpremeniti jih v kri in udariti zemljo z vsakovrstnimi nadlogami, kolikorkrat hočeta.“ In ko dovršita svoje pričevanje, začne zver, ki vstane iz brezdna, boj 1142 Iiaz. 11, 7 -14. Sodem gromov. Dva preroka. ž njima in ju premaga in umori. In njuni trupli obležita na cesti velikega mesta, ki se duhovno imenuje Sodoma in Egipt, kjer je bil tudi njun Gospod križan. In izmed rodov in plemen in jezikov in narodov ogledujejo njuni trupli tri dni in pol in ne puste njunih trupel položiti v grob. Prebivalci na zemlji se pa vesele in radujejo vsled njiju in si medseboj pošiljajo darov, ker sta ta dva preroka mučila prebivalce na zemlji. In po treh in pol dneh pride duh življenja od Boga nanju in stopita na svoje noge in velik strah obide tiste, kateri ju vidijo. In začuje se mogočen glas z neba, ki jima pravi: „Vzdignita se semkaj.“ In vzdigneta se v nebesa v oblaku ; in njuni sovražniki ju gledajo. Tisto uro pa nastane velik potres in desetina mesta se razsuje in v potresu pobije sedemtisoč ljudi; in kar jih ostane, se prestrašijo in dajejo čast nebeškemu Bogu. Drugo gorje je prešlo in tretje gorje pride naglo. Razlaga. 1. Angel s knjižico. V nastopnem razodetju se Janezu natančneje razkrije usoda lastnega naroda. Ko je ravno prej čul strašne napovedi o zakrknjeni nespokornosti, mu je gotovo vskalilo v srcu vprašanje: Kaj bo pa z mojimi rojaki, z judovskim ljudstvom? Ali to tudi do konca ostane po večini neverno? Gospod mu pokaže v veličastni prikazni, kako bo kaznoval izraelsko ljudstvo, in kako se bo konečno po ogromni večini izpreobrnilo. Naj¬ prej vidi Janez mogočnega angela, kot sodnega sela, odetega v oblak, v mavrico kot oznanjevalca miru, s solnčnosvetlim obličjem — nebeškega si¬ jaja, in noge kakor ognjena stebra — nadzemske moči. Na morju in na suhem stoji, torej obsega vso zemljo. Z mogočnim glasom vzbudi sedem gromov, ki potrdijo njegove besede. Število sedem pomenja tu posebno zvezo sveta z Bogom, ki se kaže takrat, ko človek kliče Boga na pričo, ko prisega. Po hebrejsko se rabi beseda posedmoriti v pomenu priseči. Sedem gromov torej znači, da Bog s prisego potrjuje angelove besede. Janez razume pomen angelovih besedi in gromenja, toda ne sme jih zapisati. Iz tega sklepamo, da je Janez svoje prikazni med zamaknenjem zapisoval. Angel prisega pri Bogu in stvarstvu, da ne bo več časa. S sedmo trombo se prične konec; napovedana božja skrivnost, izpopolnjenje božjega kraljestva na zemlji, se izpolni. V knjižici, ki jo ima angel v roki, so popisani bodoči dogodki. Kakor nekdaj preroku Ezekielu, 1 tudi Janezu veli angel, naj poje knjižico, to se pravi, naj si to, kar je v nji, popolnoma prilasti. Knjižica je v ustih sladka, — zavest, da mu Bog razodeva pri¬ hodnje reči, je prijetna; v trebuhu je pa grenka, — njena vsebina je žalostna. 2 . Konečna usoda izraelskega ljud¬ stva. Janez prejme nato trst z naročilom, ki mu ga da brez dvojbe Kristus, naj odmeri božji tempel, to je: svetišče in presvetišče s pridvor- jem, kjer je stal glavni oltar. Zunanji dvor naj pusti, ker je izročen poganom. Pomen tega po¬ velja je: Preden se začne sodba nad Izraelci, naj se odločijo Kristusu zvesti, pravoverni Judje od nevernih, ki se v tem oziru izroče poganom. Neverni Judje (dvor, ki je zunaj templa) bodi kratek čas (3£ leta = 42 mesecev) 2 v popolni oblasti poganov, ki bodo besneli nad njimi. Kristus nato napoveduje, da nastopita med Judi dva preroka, oznanjevalca pokore (odeta v vreče), 1260 dni, torej tudi 42 mesecev. Številke se tudi tukaj ne morejo razlagati dobesedno. Ta dva preroka se imenujeta dve oljki in dve sve¬ tilki z ozirom na videnje preroka Zaharija. 3 Ta prerok vidi zlat svečnik in na vsaki strani po eno oljko. Svečnik mu pomenja pravo vero; oljki pa Zorobabela in velikega duhovnika Jozva, ki jo varujeta. Kristus primerja preroka dvema lončenima svetilnikoma; v tem opisu se torej ta primera razlikuje od Zaharijeve prikazni. Pre¬ roka imata veliko moč. Kakor Elija moreta pri¬ klicati ogenj z neba in izprositi kazen grozne suše; kakor Mojzes v Egiptu moreta izpremeniti vodo v kri in udariti zemljo z božjimi šibami. Potemtakem smemo reči, da sta ta dva, za po¬ slednje dni napovedana preroka Mojzes in Elija. Mojzes pomenja božje postave Starega zakona, 1 Ez. 3, 1. 3 Primeri .Danielovo prerokbo o sedemdesetih letnih tednih: Dan. 9, 26. 27., Zgodbe I., str. 868. nasl. 3 Zah. 4, 2. nasl.; Zgodbe I., Str. 909. Judje se izpreobrnejo. 1143 Elija pa preroke pred Kristusom. Celo napoved tolmačimo takole: Med Judi bo poslednje dni oživel spomin na Mojzesovo postavo in na pre¬ roke. Ustavljala se bo temu zver iz brezdna — satanska nevera, ki neče ničesar slišati o kakem božjem razodetju, in ki torej zameta Mojzesa in preroke. Ta zmaga; to se pravi: nevernih Ju¬ dov, ki bodo zavrgli tudi ves Stari zakon, bo več, nego Mojzesovi postavi zvestih. Na cesti velikega mesta obležita trupli ubitih prerokov. Veliko mesto je Jeruzalem; tukaj pomenja po vsem svetu razkropljeno judovsko ljudstvo. Po večini je Bogu sovražno in udano grdim grehom; zato zasluži ime Sodoma in Egipt. Tri dni in pol — zelo kratek čas — se bo zdelo, kakor bi bil med Judi vsak spomin na Mojzesa in preroke ugasnil. Hudobni, razuzdani, neverni svet bo tega silno vesel, češ da se more popolnoma raz¬ viti vsaki veri sovražna svobodna misel. Toda Bog obudi umorjena preroka — med Judi se začne izpreobračanje. Mojzesova postava in pre¬ roške napovedi oži ve in se poveličujejo (preroka se vzdigneta v nebesa). Neverni svet to vidi. Tu pride božja kazen. Desetina jeruzalemskega me¬ sta se poruši, 7000 njegovih ljudi pobije potres. Zadnja številka nas spominja na Elijev čas, kjer je bilo samo 7000 Bogu zvestih Judov, ki niso uklonili kolen pred Balom. Proti koncu sveta bo ravno narobe. Samo majhen del (deseti del mesta) Judov ostane v neveri in ga zadene po¬ gubljenje; ogromna večina pa se izpreobrne, sprejme krščansko vero in se zveliča. Angeli s trombami. 1144 Raz. 11,15—19. Sedma tromba; 12, 1—12. Žena in zmaj. Drugi razdelek. Konečni boji. 11, 15—20, 10. I. Priprava v nebesih. 11, 15—19. Tu zatrobi sedmi angel in v nebe¬ sih se odzovejo glasni glasovi, rekoč: „Kraljestvo na svetu je postalo našega Gospoda in njegovega Kristusa in vla¬ dal bo na vse veke. Amen.“ In štiriindvajset starejšin, ki sede pred Bogom na svojih sedežih, popada na svoja obličja in moli Boga, rekoč: „Zahvalimo te, Gospod, vsegamogočni Bog, ki si bil in prideš, ker si prejel svojo veliko moč, in si zakraljeval. Neverniki so se pač razsrdili, pa pri¬ šla je tvoja jeza in čas mrtvim, da so sojeni, in da se da plačilo tvojim slu¬ žabnikom — prerokom in svetnikom in vsem, ki se boje tvojega imena, malim in velikim, in da poginejo tisti, kateri pogubljajo zemljo.“ In odpre se božje svetišče na nebu in pokaže se zavezna skrinja v njegovem templu; in nastanejo bliski in treski in gromovi in potres in velika toča. Razlaga. Sedma tromba. Sedmi angel zatrobi. To je znamenje, da se bliža konec. Vse, kar odslej gleda Janez, pomenja konečne dogodke. Najprej pa vidi, kako v nebesih že naprej slave bodočo gotovo zmago. Angeli proslavljajo Boga zavoljo zmage nad sovražnim svetom in se ve¬ sele, da se bliža njegovo veličastno kraljestvo. Neverniki so se razsrdili; te besede nas opomi¬ njajo na drugi psalm, kjer beremo : 1 Zakaj hrume narodi ? — Vzdigujejo se kralji zemlje in knezi se zbirajo zoper Gospoda. Zastopniki očakov in apostolov se radujejo, da prihaja čas sodbe, ki poplača z večnim plačilom vernike in pravično kaznuje hudobneže. Na nebu se prikaže zvezna skrinja , znamenje božje zaveze s človeštvom in zagotovilo, da se pričenjajo izpolnjevati vse božje obljube. Vihar, ki ga gleda apostol, naznanja, da se zvrši obsodba Kristusu sovražnega sveta. II. Jezusova Cerkev in njeni sovražniki. 12, 1—14, 5. a) Boj z zmajem. 12, 1—17. Tu se prikaže veliko znamenje na nebu: Zena, s solncem odeta, in mesec ji je pod nogami, na glavi pa venec dvanajsterih zvezd. Noseča je in veka v porodnih bolečinah in mukah. In prikaže se drugo znamenje na nebu, in glej: velik rudeč zmaj s sed¬ mimi glavami in desetimi rogovi in na njegovih glavah sedem kron, in njegov rep potegne tretjino nebeških zvezd in jih vrže na zemljo. In zmaj se vstopi pred ženo, ki ima poroditi, da požre dete, ko ga porodi. In porodi sina, moško dete, ki ima kraljevati nad vsemi narodi z železnim žezlom; in sina ji umaknejo k Bogu in k njego¬ vemu prestolu. Zena pa pobegne v puščavo, kjer ima od Boga pripravljeno mesto, da se tam preživi tisočdvesto- šestdeset dni. Tu nastane velik boj v nebesih. Mihael in njegovi angeli se udarijo z zmajem. Bojuje se pa zmaj in njegovi angeli, toda ne morejo zmagati, in za nje ni potem več prostora v nebesih. In tisti veliki zmaj, stara kača, ki se ji pravi hudič ali satan, ki zapeljuje ves svet, se pahne doli; na zemljo doli ga pahnejo in njegove angele vržejo ž njim. Nato zaslišim mogočen glas v nebesih, rekoč: „Zdaj se je pokazalo zveličanje in moč in kraljestvo našega Boga in oblast njegovega Kristusa; saj je doli pahnjen tožnik naših bratov, ki jih je tožil pred obličjem našega Boga noč in dan. Pa premagali so ga zavoljo Jagnjetove krvi in zavoljo besede svojega pričevanja in iz ljubezni do življenja se niso zbali smrti. Zato se veselite nebesa in njihovi prebivalci! 1 Ps. 2, 1. 2; Zgodbe I., str. 473. Raz. 12, 12—17. Satan preti vernim Jndom. 1145 Gorje pa zemlji in morju, satan je namreč prišel k vam doli v hudi jezi, ker ve, da ima malo časa.“ In ko vidi zmaj, da je pahnjen na zemljo, začne preganjati ženo, ki je bila rodila moško dete. Toda žena je prejela peroti velikega orla, da odleti v puščavo na svoj kraj, kjer naj se preživi en čas in dva časa in pol časa, varna pred kačo. Kača pa brizgne iz svojega žrela za ženo vode kakor reko, da bi jo z vodo odplavila. Zemlja pa pomaga ženi in zemlja odpre svoja usta in požre reko, ki jo je bil zmaj brizgnil iz svojih ust. In zmaj se raz¬ srdi nad ženo in se poda bojevat boje z ostalimi iz njenega zaroda, ki iz¬ polnjujejo božje zapovedi in imajo pri¬ čevanje Jezusa Kristusa. Razlaga. Žena in zmaj. Veličastna, pretresljiva slika! Janez gleda v svetlobi žarečo ženo v porodnih bolečinah. Strašen zmaj čaka, da požre novorojeno dete, toda zastonj, ker ga umaknejo na varno k Bogu. Zmaj napade nebesa, pa Mihael z angeli ga pahne na zemljo. Tu začne preganjati ženo, toda ne more ji ničesar; ona mu ubeži v puščavo. Zato pa prične zmaj boje z drugimi njenimi otroci. To je ob kratkem vse¬ bina. Poudarjamo, da se boj v nebesih zvrši brž, ko je dete umaknjeno. Zato je pravzaprav prvič prezgodaj povedano, da žena pobegne v puščavo. Prikazni v zamaknenju so se tako naglo in živo vršile, da pisatelj z besedo ne more za njimi, in takorekoč ne ve, kaj bi prej zapisal, in kako bi povedal, da bi se nič ne izgubilo. Zdaj pa k pomenu! Žena je judovski narod, ki se na koncu sveta izpreobrne h Kristusu in ga takorekoč duhovno rodi iz sebe. Odeta je v solnce, v nadnaravno luč božjega spoznanja, prave vere; pod nogami ima mesec , ki dobiva svojo luč le od solnca; to pomenja menjavo posvetno mod¬ rost in učenost, ki se ž njo ponaša neverni svet. Ta je podvržena pravi veri. Dvanajstere zvezde pomenjajo dvanajst Izraelovih rodov, ki je iz njih “sestavljen judovski narod. Porodne bolečine pomenjajo dušne boje in telesne stiske, ki se v njih zvrši konečno izpreobrnjenje celega naroda. Zmaj je satan, ki zasleduje Kristusovo vero. Rad bi jo požrl. Krone na glavi pomeDjajo njegovo mogočnost, rogovi pa bojevito moč. Novorojeno dete je Kristus, ali pravzaprav njegova vera, ki ji je odločeno stalno pravično kraljestvo (z že¬ lezno 'palico) nad vsemi narodi. Satan ne more premagati vere pri izpreobrnjenih Izraelcih, ne more jih pripraviti k odpadu, ker jih čuva Bog sam. Kristus ob božjem prestolu je predmet te vere. Kristjan ima svojo vero takorekoč v nebesih. 1 Satan sili v nebesa. Iz slavospeva nebešča- nov razvidimo, kako je mogoče, da satan vkljub temu, da je po svojem grehu že pahnjen v pekel, še vedno more do nebes. Tam beremo: Doli je pahnjen tožnik naših bratov, ki jih je tožil pred obličjem našega Boga noč in dan. To oblast torej ima še satan, da se takorekoč sklicuje na sla¬ bosti in pregreške kristjanov in zahteva, naj se mu izroče. V tem smislu sega njegova moč do nebes. Janez gleda, kako mu v odločilnem boju angelska četa pod vodstvom prvega angela Mi¬ haela 2 vzame tudi to oblast. Tudi tožnikovo pra¬ vico izgubi. Po božjem dovoljenju se pahne na zemljo, to se pravi, dopusti se mu, da na zemlji po sklepih božje previdnosti še nazadnje poizkuša človeštvo in šiba grešnike in nevernike. V ne¬ besih zavlada vsled zmage nad satanom veliko veselje. K ti zmagi so pravzaprav največ pripo¬ mogli kristjani sami vsled svoje žive vere do Kristusa, za katero so radi dajali celd svoje življenje. Satan se zdaj na zemlji loti najprej z vso silo mlade izraelske cerkve, Judov, ki so se ravnokar izpreobrnili. Bog jih pa varuje pred njegovimi napadi. Orlove peroti, ki ž njimi od¬ leti žena v puščavo, pomenjajo ravno čudežno ohranjenje krščanske vere med judovskim naro¬ dom. Zmaj brizgne vodo za ženo, da bi jo letečo zadel; to se pravi: satan poskusi vse, da bi Jude zapeljal k odpadu od Kristusa. Žena prebije v puščavi en čas, dva časa in pol časa (37 2 leta), zadnjega pol letnega tedna po Danielovi pre¬ rokbi; to pomenja: Judovsko ljudstvo se ohrani zvesto Jezusovi veri vkljub vsem stiskam, ki jih ima prestajati na potu skozi puščavo svojega življenja proti nebeški domovini. Ker satan ne opravi ničesar z judovsko Kristusovo cerkvijo, 1 Primeri Hebr. 6; 19., kjer se o krščanskem upanju pravi, da je zasidrano onstran zagrinjala — v nebesih. 2 Prim. Zgodbe II., str. 1120. 1146 Raz. 12, 18 — 13, 10. Bogokletna zver. se poda bojevat boje . z ostalimi iz njenega rodu, to se pravi: z drugimi nejudovskimi kristjani. Te boje nam opisujejo kasnejše prikazni. Žena znači torej v širšem pomenu vesoljno Kristusovo cerkev. Omenjati še moramo, da se dogodki z ženo vrše na zemlji, ne na nebu. Znamenje na nebu pomenja le, da je bila Janezu ta prikazen raz¬ odeta iz nebes. b) Morska zver. 12 , 18 - 13 , 10 . In zmaj stopi na morski pesek. Tu zagledam, da prihaja zver iz morja s sedmimi rogovi in sedmimi glavami, in na sedmih rogovih sedem kron, in na sedmih glavah bogokletna imena. Zver, ki jo zagledam, je podobna risu in noge medvedovim in usta levjim ustom. In zmaj mu podeli svojo moč in veliko oblast. In eno njenih glav zagledam, kakor bi bila zaklana v smrt; pa smrtna rana se ji zaceli. In ves svet občuduje zver; in mo¬ liti začno zmaja, ker je dal moč zveri, in moliti zver, rekoč: „Kdo je zveri enak in kdo se more boriti ž njo?“ In dan ji je gobec, ki govori predrzno in preklinja; in moč ji je dana go¬ spodovati dvainštirideset mesecev. Tu odpre svoj gobec za bogokletstva, ter prekolne njegovo ime in njegovo biva- vališče in nebesne prebivalce. In dano ji je bojevati se s svetimi in jih pre¬ magati ; in dana ji je moč nad vsemi rodovi in plemeni in jeziki in narodi. In poklonijo se ji v molitvi vsi pre¬ bivalci na zemlji: vsak, čegar ime ne stoji zapisano v Jagnjetovi knjigi živ¬ ljenja, ki je zaklano od ustvarjenja sveta. Kdor ima uho, poslušaj: Kdor v ječo vodi, pride v ječo, in kdor z mečem mori, mora biti z mečem umorjen. Tukaj je potrpežljivost in vera svetnikov. Razlaga. Kristusu sovražna država. Zmaj, ki mu je ušla žena in najmlajše dete, gre na boj proti njenim starejšim otrokom. Na morski obali stoječ prikliče iz morske globine strašno zver, ki bogokletno govori in se bojuje proti svetni¬ kom — kristjanom med vsemi narodi. Občuduje jo neverni svet in jo po božje časti. Samo Jag¬ njetovi pristaši se ji ne udajo. Kaj pomenja ta prikazen? Daniel je v svo¬ jem zamaknenju videl štiri zaporedne zveri: leva, medveda, risa in neimenovano četrto zver ; 1 pre¬ jel je pa tudi pojasnilo, da zveri pomenjajo štiri božjemu kraljestvu sovražne države, ki ne morejo biti druge, nego babilonska, perzijska, macedonska in rimska. Janezova zver združuje znamenja vseh štirih Danielovih v sebi. Sama je brez imena, podobna je risu, v nogah medvedu, v ustih levu. Potemtakem je jasno to-le: V poslednjih časih nastopi po satanovem uplivu Kristusovi cerkvi sovražna, mogočna država, ki bo v sebi spajala takorekoč vse, kar so kdaj imele slabega in Bogu nasprotnega države na svetu. Janez je pisal ob času rimske države, ki je pričela kruto preganjanje proti kristjanom. Podobe iz rimskega preganjanja, stvari iz njegove dobe, se družijo v njegovem duhu s podobami, ki jih gleda v bodo¬ čih dneh. Rimski cesarji so se šteli med bogove, zahtevali so, da jih morajo po božje častiti; ravno zato, ker kristjani tega niso hoteli, so jih krvavo preganjali. Rimska država je bila v tem v svojem jedru bogokletna; slonela je na malikovanju, torej je bila sovražna pravemu Bogu; hotela je zatreti Kristusovo ime in njegovo vero. — Podobno pre¬ ganjanje nastopi v poslednjem času. Bogu in Kristu se odtuji javno državno življenje in za prave kristjane se začno hudi časi. V novejšem času čujemo večkrat besede, da je država prav¬ zaprav edini bog. Osebnega Boga in Sodnika brezverci ne priznavajo; edino državni oblasti se klanjajo. Najvišji cilj zanje je v tem, da bi do¬ bili državno oblast v roke. To je v resnici neka vrsta malikovanja. Poslednje dni se tudi ta zmota še hujše razvije. Boga bodo v bogokletni predrz¬ nosti takorekoč odstavili in častili samo državo, ki jim bo vse. Ali ne vidimo v brezverskem so¬ cializmu, kateri hoče takorekoč vsegamogočno državo brez Boga, že začetkov te zmote? Tudi liberalna načela o državi govore ravno tako. Zver ima sedem rogov in sedem glav s sed¬ merimi kronami. Zdi se nam, da se v razlago številk ne kaže spuščati. Gotovo je le, da s temi številkami hoče povedati Janez, da bo država zelo 1 Glej Dan. 7; Zgodbe I., str. 962 nasl. Obnovljeni Neron. Raz. 13, 11 18. Pozemska zver. 1147 močna (sedem rogov) in da bo obsegala več kra¬ ljestev ali poddržav (sedem kron). Tudi smrtno ranjene in potem zaceljene glave ne moremo z gotovostjo razložiti. Take posamnosti spadajo sicer k celotni prikazni, toda za bistvo napovedi nimajo velikega pomena. Apostol deli človeštvo v pristaše grde zveri, v služabnike satanskega so¬ vraštva proti Bogu in Kristu, in v Jagnjetovo družino, ki moli božje Jagnje in pod njegovim vodstvom roma v nebeško domovino. Jagnje ima na sebi brazgotine, znamenja prejetih ran; kakor zaklano je. Temu podobno ima tudi sata¬ nova zver na eni glavi sledi zaceljene smrtne rane. Mnogo razlagalcev misli tu na Nerona in tudi nam se zdi ta razlaga najbolj primerna. Potemtakem bi bilo sedem glav sedem rimskih cesarjev, katerih peti, Neron, se je sam z mečem umoril; zavoljo tega pa seveda ni propadla rim¬ ska država. Tem jasnejša nam je pa ta razlaga, če pomislimo, da so kristjani in pogani o Neronu pripovedovali, da oživi in iznova pride na svet. Pomen bi bil torej ta-le: Pred koncem sveta se mogočna država dvigne proti Bogu in Kristusu z vsemi silami in z vso besnostjo, kar so jo ke- daj kazale Bogu sovražne države v boju s pravo vero; najboljša predpodoba te prihodnje države je rimska. Kar delajo njeni cesarji proti krščan¬ stvu, se vse obnovi; tudi Neronova krutost in divja sovražnost, ki se je z njegovo smrtjo štela, kakor bi bila uničena za vedno, se obnovi. Tudi na Neronovi glavi se takorekoč zaceli smrtna rana in v bogokletni državi poslednjih časov se pokaže tudi ves njegov satanski duh. Zahteval bo, da ga morajo ljudje po božje častiti. 1 Nastopni odstavek nam razlago potrjuje. Ne pozabimo tudi, da je sv. Janez z drugimi apostoli vred pričakoval Gospodov drugi prihod že v bližnjem času. Na koncu svoje napovedi pravi apostol: Kdor ima uho, poslušaj: Kdor v ječo vodi, pride v ječo, in kdor z mečem mori, mora hiti z mečem umorjen. Tukaj je potrpežljivost in vera svetnikov. Te besede so namenjene v prvi vrsti maloazijskim in drugim kristjanom prvih časov. Pomen jim je: V preganjanju se kaže potrpežljivost in vera pravih kristjanov. Zave¬ dajo “se, da Bog sam kaznuje vse njihove pre¬ ganjalce, in da zato ne smejo poizkušati z upori in revolucijami potreti sovražnih sil. 1 Primeri I. Tes. 2, 4; Zgodbe II., str. 810. c) Pozemska zver. 13 , 11 — 18 . Nato zagledam drugo zver dvigati se z zemlje z dvema rogovoma kakor ovca in govorečo kakor zmaj. In vso oblast prve zveri zvršuje pred njo; in naredi, da se zemlja in njeni prebivalci v molitvi poklonijo prvi zveri, ki se ji je zacelila smrtna rana. In dela ve¬ lika znamenja, da celo napravi, da pada ogenj z neba na zemljo vpričo ljudi. In zapelje prebivalce na zemlji z zna¬ menji, katera ji je dano delati vpričo zveri, rekoč prebivalcem na zemlji, naj narede podobo zveri, ki ima rano od meča, in je oživela. In dano ji je, da podeli duha zve¬ rinski podobi, in da govori zverinska podoba in stori, da se vsi pomore, ki ne molijo zverinske podobe. In naredi, da imajo vsi mali in veliki, bogati in ubogi, svobodni in sužnji znamenje na svoji desni roki, ali pa na svojih čelih, in da nihče ne more ne kupovati, ne prodajati, razen kdor ima znamenje ali ime zveri ali število njenega imena. Tukaj je modrost! Kdor ima um, preštej število zveri; saj je človečje število; in to število je šeststošestin- šestdeset. Razlag a. Antikrist. Satanova zver dobi pomočnico v pozemski zveri, ki ima videz krotke ovce, deluje pa po zmajevem (satanovem) zgledu. Ta nova zver zapeljuje ljudi s čudovitimi dejanji, da po božje časte morsko zver, ki ima pravzaprav svoj značaj in svoje ime od glave z zaceljeno rano. Ljudje narede podobo morske zveri in jo molijo. Kakor so sužnji nosili na rokah, ali na čelu zna¬ menja svojih gospodarjev, imajo tudi oni znamenje satanove morske zveri na najbolj vidnih krajih svojega telesa, na desnici, ali na čelu. Znamenje je ime zveri, ali pa število njenega imena, ki znaša 666. Najprej razložimo, kaj pomenja imenovano število, o katerem pravi Janez, da je število imena morske zveri, in glede na katero sam poziva svoje bralce, naj ga modro in umno razlože. Število imena! Grki in Judje so pisali številke s črkami; prva črka v abecedi jim je pomenjala eno itd. Potem- 1148 66tJ = Kesar Neron. Raz. 14, 1—B. Jagnjetova dražba. takem je jasno, da 666 pomenja take črke, katerih številna vrednost daje skupaj tosvoto. Pri sv. Janezu moramo misliti na hebrejske črke; saj smo že rekli, da je v zamaknenju slišal vse v svojem maternem, domačem jeziku. Po ti poti pridemo do imena morske zveri: Kesar Neron. Kesar, grško kajsar, po naše cesar. Samoglasnikov Judje ne pišejo; v besedi Neron pa zaznamujejo o zavoljo jasnosti s posebnim soglasnikom v ali vav. V imenu Kesar Neron imamo torej tele hebrejske črke: k = 100, s = 60, r = 200; n = 50, r = 200, u (vav) = 6, n = 50; vse skupaj 666. Pomorski zveri je torej ime cesar Neron. To se pravi: Bogu sovražna država bo tako divjala proti Kristu in njegovi Cerkvi, kakor bi vladal v nji oživljeni, znova na svet došli Neron. Spomin na Nerona je bil po celi državi res kakor spomin na grdo, divjo zver. Ta krvoločnik je umoril lastno mater, nebrojno svojih dobrotnikov in bivših prijateljev; iz same satanske zlobnosti je dal zažgati Rim. Še hujše so ga pa pomnili kristjani, ki je zanje iznašel nebrojno najgorjih muk; v ovčje kože zašite jih je metal pred divje pse; v vreče povite in v smolo oblite je zažigal na javnem trgu, z mečem in križem, z divjimi zvermi in z ognjem jih je pokončaval. Po njegovi obsodbi sta tudi apostolska prvaka Peter in Pavel izdihnila svoji duši. Vse to so kristjani vedeli. Zato si lahko mislimo, kako v živo jih je pretresla Janezova napoved, da se v poslednjih dneh pokaže takorekoč oživljeni Neron. Preostaja nam še razložiti, kaj pomenja po- zemska zver z ovčjim videzom in zverinskim srcem. Iz Janezove napovedi je jasno, da pozemska zver služi morski zveri in zapeljuje ljudi k malikovanju pred njo; posebno znamenje te pozemske zveri so njena čudovita dela. Sv. Pavel napoveduje v svojem drugem pismu v Solun, 1 da bo antikrist pred koncem sveta zvrševal navidezne čudeže. Tudi tukaj ne more pozemska zver pomeniti dru¬ gega, nego antikrista, ki je vzet iz zemlje, izmed ljudi. Ali pomenja pozemska zver eno osebo, ali več, je za pomen vseeno. Kakor morska zver znači celo Bogu sovražno državo, ki ima nastopiti v Neronovem duhu, tako more tudi pozemska zver pomenjati vse lažiučitelje in sleparske zapeljivce, ki se pojavijo poslednje dni, in ki z božjim dovo¬ ljenjem s satansko močjo zvršujejo človeku ne- umljiva, navidez čudežna dela. Tudi o poganskih malikih beremo, da so včasih čudežno govorili. Na to se naslanja Janez, ko napoveduje, da bo govoril malik, ki predstavlja morsko zver. Anti¬ krist, naj bo en sam, ali naj jih bo več, bo zape¬ ljeval ljudi, naj se popolnoma udajo protikrščan- skemu duhu napovedane države. Kdor se ne bo udal, ne bo mogel živeti v nji. Vse javno in zasebno življenje (trgovina, obrt itd.) bo zvezano z Bogu sovražnim mišljenjem. Za boga bo takorekoč edino le Bogu in Kristu sovražna država. čj Gospodova družba na Sionu. 14, 1—5. Tu pogledam, in glej: Jagnje stoji na Sionski gori in ž njim stoštiriin- štiridesettisoč, ki nosijo njegovo ime in ime njegovega očeta zapisano na svojih čelih. Pa začujem glas z neba, kakor šum mnogih voda in kakor bob¬ nenje mogočnega groma; in glas za¬ slišim, kakor bi citrarji citrah na svoje citre. In zapojejo pred prestolom in pred štirimi bitji in pred starejšim. Nihče se pa ne more naučiti te pesmi, nego le teh stoštiriinštiridesettisoč, ki so odkupljeni z zemlje. Ti so, kateri se niso oskrunili z ženami; deviški so namreč. Ti so, kateri gredo za Jag¬ njetom, kamor gre. Ti so odkupljeni od ljudi, kakor prvenci za Boga in za Jagnje, in v njihovih ustih se ni našla laž; brez madeža so namreč pred božjim prestolom. Razlaga. Jagnjetova družba. Ostuden je pogled na zmajevo družino. V tolažbo Janezu in njegovim bralcem pokaže Bog drugi veličastni prizor na Sionski gori, — na nebeškem Sionu, v gornjem Jeruzalemu, 1 kakor pravi sv. Pavel, v svetlih nebesih. Doli, v satanovem kraljestvu, nosijo ne¬ verni ljudje znamenja grde pošasti na čelih in desnicah, gori blaženi zveličani (144.000 2 ) im e Boga Očeta in njegovega včlovečenega Sina. Doli kletvine, bogokletstva, pohujševanje, sleparstvo, — gori kakor šum voda, kakor gromovo bobnenje, mogočni, kakor citre glas mili in ljubki slavospevi v čast Trojedinemu Bogu. Doli divji boji, potoki krvi, najostudnejši grehi; gori veličasten sprevod 1 Gal. 4, 26; Hebr. 12, 22. 2 Glej 7, 4 nasl., kjer smo pomen tega Števila razložili. 1 2, 9; Zgodbe II., str. 810. Raz. 14, 6—13. Blagor vernim mrtvim; 14, 14 — 13. Žetev. 1149 čiste, svete, brezmadežne družine, ki jo vodi božje Jagnje, zanjo umrli, zanjo vstali in poveličani Odrešenik. Deviški so njegovi izvoljenci; gotovo smemo tu misliti v prvi vrsti na to, da se niso omadeževali z duhovnim prešestvom, z odpadom od vere in Boga, ohranili so namreč svoje duše čiste in neoskrunjene za božjega ženina. Kristus jih je s krvjo odkupil od sveta; prvenci, prvi cvet in sad človeštva so pred Bogom in Kristom. III. Priprave na sodbo. 14, 6—16, 21. a) Napoved sodbe. 14, 6—13. Nato zagledam drugega angela, ko leti po sredi neba, ki ima večni evan¬ gelij, da bi ga oznanjal prebivalcem na zemlji in vsem rodovom in pleme¬ nom in jezikom in narodom. In reče na ves glas: ,,Bojte se Gospoda in dajte mu čast, ker je prišla ura nje¬ gove sodbe, in molite ga, ki je ustvaril nebo in zemljo, morje in vodne stu¬ dence.“ Za njim pa pride drug angel, rekoč: „Pada, pada Babilonija velika, ki z omotnim vinom svoje nečistosti na¬ paja vse narode.“ In za njim pride tretji angel, rekoč na ves glas: „Kdor moli zver in njeno podobo, in vzame znamenje na svoje čelo, ali na svojo roko, bo tudi pil omotno božje vino, ki je nemešano na¬ točeno v čaši njegove jeze, in bo trpel v ognju in žveplu vpričo svetih ange¬ lov in vpričo Jagnjeta. In dim njihove muke se dvigne v vse veke in ne bo jim miru noč in dan, kateri molijo zver in njeno podobo, in kdor vzame zna¬ menje njenega imena.“ Tukaj je potrpežljivost svetnikov, kateri ohranijo božje zapovedi in Jezu¬ sovo vero. Tu zaslišim glas z neba, ki mi pravi: „Zapiši: Blagor mrtvim, ki v Gospodu umrjejo. Potlej, pravi Duh, naj pobi¬ jejo od svojega truda, saj gredo njihova dela za njimi." It a z 1 a g n. Trije angeli se prikažejo Janezu. Prvi leti sredi neba oznanjat večni evangelij na svet. Iz njegovih besedi vidimo, da pomenja njegovo za vernike res veselo oznanilo napoved bližnje sodbe, ki je bila pri Bogu že od vekomaj sklenjena. Drugi naznanja padec Babilonije. Ker se primerja nečistnici, pravimo namestu Babilon — Babilonija, glavno mesto Bogu sovražne države. Ker je bil Babilon nekdaj stolnica tiste države, ki je premagala Jude, podrla mesto in tempel, zato se po pravici imenuje glavno mesto krščan¬ skemu ljudstvu nasprotne države s tem imenom. Vse narode zapeljuje to mesto; nečistnici jo pri¬ merja apostol, ker so vsi grehi proti Bogu in njegovi veri takorekoč prelomitev dolžne zvestobe v duhovnem zakonu, ki ga ima duša ž njim. Ja¬ nezu ne more pomeniti Babilonija drugega, nego Kristovi veri tako sovražni Rim . 1 Tretji angel napoveduje božje kazni vsem tistim, kateri se bodo udali Bogu sovražni državi, grdi morski zveri. Trpeli bodo v peklu (v ognju in žveplu). Vino božje jeze bodo morali piti ne¬ mešano. Vino se je navadno mešalo z vodo. Čisto vino jih tem prej omoti. Janez poziva kristjane k potrpežljivosti, k stanovitnosti v veri, da jih ne zadenejo večne kazni, ki so odločene za pristaše morske zveri. Potem pa začuje glas: Blagor mrtvim, ki v Gospodu umrjejo. Kdor ohrani stanovitno zvestobo Kristusu, se mu smrti ni bati. Zlasti si pa v poslednjem času umrli počijejo od svojega truda, ker se bliža končna zmaga nad satanom in njegovo drhaljo. Njihova dela gredo za njimi pred sodbo; in zanje prejmejo primerno plačilo. h) Bližnja sodba. 14, 14—20. Tu pogledam in glej: bel oblak in na oblaku sedi nekdo, kakor človečji sin; na glavi mu je zlata krona in v roki ojster srp. In drug angel stopi iz templa, ki na ves glas zakliče se¬ dečemu na oblaku: ,,Nastavi svoj srp in žanji; prišla je namreč ura za žetev, saj je že suha pozemska žetev." In sedeči na oblaku nastavi srp na zemljo in zemlja se prične žeti. 1 Glej II. Pet. 5, 13; Zgodbe II., str. 1086. 1150 Raz. 14, 15—20. Trgatev; 15, 1—8. Slavospev odrešenih; 16, 1—5. Tri prve kopice. In drug angel pride iz templa, ki je v nebesih; ta ima tudi ojster srp. In drug angel pride od oltarja sem, ki ima moč nad ognjem in za¬ kliče na ves glas tistemu, kateri ima ojster srp, rekoč: „Nastavi svoj ojstri srp in poreži grozdje zemskega vino¬ grada, ker so jagode že dozorele.“ In angel nastavi svoj ojstri srp na zemljo in začne porezavati zemske trte in metati v veliko tlačilnico božje jeze. In tlačilnico jamejo tlačiti zunaj mesta in kri teče iz tlačilnice do konjskih ujzd, tisočšeststo tečajev daleč. Razlaga. Žetev in trgatev. Pod podobo žetve in trgatve se slika priprava za bližnjo sodbo. Angel, ki ima pripravljen srp, je podoben človečjemu sinu, ker je takorekoč Kristusov namestnik, ni pa Kristus sam, že zato ne, ker mu ukazuje drug angel. Prične se žetev, ki ima požeti svet, — vse ljudi, da se loči ljulika od pšenice. Prične se tudi trgatev. Grozdje se meče v tlačilnico, da se zrnasti in sicer zunaj mesta. Tudi prerok Joel 1 napoveduje, da bo sodba v dolini Jozafat poleg Jeruzalema. Janez izpremeni svojo podobo. Mesto vina teče kri; vojska je tako huda, da konji gazijo do ujzd krvavo reko, ki sega 1600 tečajev daleč; to število je 4 X 4 X 100; skoraj gotovo pomenja vesoljno zemljo, češ da se raztegne na vse štiri zemske vogale. c) Angeli s sedmerimi nadlogami. 15 , 1 — 8 . In zagledam drugo znamenje na nebu, veliko in čudovito: Sedem ange¬ lov, ki imajo sedem poslednjih nadlog, ker se v njih dovrši božja jeza. In zagledam kakor kristalno morje, zme¬ šano z ognjem in zmagovalce nad zverjo in nad njeno podobo in nad številom njenega imena stoječe na kristalnem morju z božjimi citrami v rokah. In zapojejo pesem Mojzesa, božjega služabnika in Jagnjetovo pe¬ sem, rekoč: „Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, vsegamogočni Bog; pra¬ vična in resnična so tvoja pota, Kralj večnosti. Kdo bi se te ne bal, Gospod, in ne bi poveličeval tvojega imena? Sam si namreč svet; vsi narodi pridejo in pomolijo pred tvojim obličjem, ker so se razodele tvoje sodbe.“ In nato se ozrem in odpre se tem- pel šotora pričevanja v nebesih in ven iz templa stopi sedem angelov s sed¬ mimi nadlogami, oblečenih v čisto in belo platno in okrog prs prepasanih z zlatimi pasovi. In eno izmed štirih bitij poda sedmerim angelom sedem zlatih kupic, polnih jeze Boga, ki živi na vse veke. In tempel se napolni z dimom božje slave in njegove moči; in nihče ne more vstopiti v tempel, dokler se ne dovrši sedmero nadlog sedmerih angelov. Razlaga. Priprave za sedmero nadlog. Izraelci so svoj čas rešeui egiptovske sužnjosti varno šli skozi Kdeče morje. Apostol gleda Kristusove iz¬ voljence rešene na kristalnem morju, ki ima pri¬ pravljen ogenj, da pogoltne nasprotnike. Bogu pojo slavo, kakor nekdaj Mojzes, 1 v zahvalo za svojo rešitev. Nad verniki se pa zbirajo hude nove nadloge. Sedem angelov stopi iz nebeškega templa (šotor pričevanja = zavezni šotor) in prejme sedem zlatih kupic, polnih božje jeze. Tempel se pa napolni z dimom božje slave v dokaz božje navzočnosti. č) Kupice božje jeze. 16 , 1 — 21 . Tu zaslišim močan glas iz templa sem, ki pravi sedmerim angelom: „Pojte in izlijte sedmere kupice božje jeze na zemljo." Nato gre prvi in izlije svojo kupico na zemljo in naredi se grozna in gnojna oteklina na ljudeh, ki so imeli zname¬ nje zveri, in so molili njeno podobo. In drugi izlije svojo kupico v morje, ki postane kakor mrliška kri; in vsa živa bitja, kar jih je v morju, poginejo. In tretji izlije svojo kupico na reke in na vodne studence; in nastane kri. Tu zaslišim angela voda reči: „Pravičen 1 Joel 4, 12 nasl. 1 II. Mojz. 14, 31. Raz. 16, 5—21. Sedem nadlog. Armagedon. 1151 si Gospod, ki si, in si bil, Sveti, ki si tako razsodil. Kri svetnikov in prero¬ kov so namreč prelivali; zato si jim dal piti krvi; vredni so tega.“ In dru¬ gega začujem od oltarja reči: ,,Da, Gospod, vsegamogočni Bog, resnične in pravične so tvoje sodbe.“ In četrti angel izlije svojo kupo na solnce; in dano mu je z vročino in ognjem nadlegovati ljudi. In ljudi začne peči vsled prevelike vročine.in jamejo preklinjati ime Boga, ki ima oblast nad nadlogami, ter se ne me¬ nijo za pokoro, da bi mu izkazali čast. In peti angel izlije svojo kupico na zverin prestol; in njeno kraljestvo otemni in začno si grizti jezike zavoljo muke. In preklinjajo nebeškega Boga zavoljo svojih muk in oteklin, ter ne mislijo na pokoro za svoja dela. Nato izlije šesti svojo kupico na veliko reko, na Evfrat, in mu posuši vodo, da se pripravi pot kraljem od solnčnega vzhoda. In iz zmajevih ust, in iz zverinih ust, in iz ust lažipreroka zagledam tri nečiste duhove kakor žabe. Ti so hudičevi duhovi, ki delajo zna¬ menja, ki gredo h kraljem vesoljne zemlje zbirat jih na boj velikega dne vsegamogočnega Boga. „Glej, kakor tat pridem! Blagor mu, kdor čuje in ohrani svoja oblačila, da ne hodi nag, in se ne vidi njegova sramota!“ In zbero se na kraju, ki se po he¬ brejsko imenuje Armagedon. In sedmi izlije svojo kupico v zrak in iz templa pride močan glas od pre¬ stola, rekoč: ,,Zgodilo se je.“ In nasta¬ nejo bliski in treski in velik potres vstane, kakoršnega še nikoli ni bilo, kar je kak človek na zemlji. Tak, tolik potres! In razdeli se veliko mesto v tri dele; poganska mesta padejo; tudi velike Babilonije se spomni Bog, ter ji da kelih omotnega vina svoje jeze. In vsi otoki izginejo in gora ni več najti:- In velika toča, na cente težka, jame padati z neba na ljudi. In ljudje začno preklinjati Boga zavoljo nadloge s točo, ker je na vso moč velika. Razlaga. Sedmere nadloge. V 8. in 9. poglavju, 1 ki smo ji že razložili, opisuje Janez, kako udari Bog tretjino zemlje s sedmerimi nadlogami, katerih vsako naznani poprej angel s trombo. Tu pa iz¬ livajo angeli svoje čaše na zemljo. Nadloge imajo obakrat marsikaj skupnega. Druga je obakrat krvavo morje, tretja skvarjenje pitne vode v prvem slučaju z grenkobo, v drugem s krvjo; četrta se tiče obakrat nebesnih teles; v prvem slučaju otemni solnce in mesec; v drugem pa se vname izredno huda solnčna vročina. Tudi šesta nadloga je vojska od Evfrata, in sedma je v obeh slučajih skoraj enaka; grozen vihar. Različna je pa prva in peta. V osmem poglavju toča in ognjen dež, tukaj otekline; peta tam kobilice, tu tema. Podrobnejša razlaga bi bilo pač samo ugibanje. Iz Gospodove napovedi vesoljne sodbe vemo, da bodo pred njo prišle hude stiske nad ljudi. Janez jih vidi po sedem, ker so mu sedmere šibe nad Faraonom in Egipčani predpodoba za nadloge koncem sveta. Samo k šesti par opazk. Voda v Evfratu se posuši, da imajo vzhodni kralji prosto pot. Pripravlja se končni boj proti Kristusu in njegovi Cerkvi. Od Evfrata so hodile svoj čas vojske nad izvoljeno ljudstvo Starega zakona; zato gleda tudi Janez, kako od tam prihajajo kralji borit se proti božjemu narodu Novega zakona. Hujskajo jih k temu hudobni duhovi, ki žabam podobni pridejo iz ust zmaju (satanu), zveri (proti- krščanski državi) in lazipreroku (antikristu). Tukaj se pozemska zver naravnost imenuje lažiprerok; iz tega se vidi, da je naša razlaga o nji popol¬ noma pravilna. Ponavljamo pa, da ednina ne iz¬ ključuje, da bi jih ne bilo več. Šesta nadloga pomenja potemtakem zapeljevanje proti Kristusu in Cerkvi združeno z lažičudeži. Hudiči so žabam podobni, ki žive v blatnih lužah ostudne in zoprne. Nadloge se tičejo nevernega ljudstva; da bi pa šesta — zapeljevanje — ne zadela tudi ver¬ nikov, zato navaja Janez Gospodov opomin, naj bodo kristjani stanovitni, oblečeni v oblačilo po¬ svečujoče božje milosti, da jih ne zaloti Gospodov dan nepripravljenih. Kralji se zbirajo v Armagedonu, to se pravi v mestu Magedonu (ar = mesto). Pri Magedonu je sijajno zmagal Barak z Deboro mogočnega ka¬ naanskega vojskovodja Sisara. 2 Pomen: Od liu- 1 Glej Zgodbe II., str. 118 nasl. 5 Sodn. 5, 19. 1152 Raz. 17, 1—18. Bogu sovražna država. dobnih duhov nahujskani kralji se zbero na boj proti Kristusu. Njihovo zbirališče bo zanje tako usodno, kakor je bilo mesto Magedon kanaanskim sovražnikom izvoljenega ljudstva. Vihar sedme nadloge zadene veliko mesto — Babilon, središče vsega Bogu sovražnega sveta, in ž njim vred tudi vsa druga neverna (poganska) mesta. Potres pretrese zemljo, da se pogreznejo otoki in posujejo gore. Ljudje tišče ven iz mest; tam jih pa zadene strašna toča. Nihče torej ne more uiti. IV. Sodba nad Babilonom, anti¬ kristom in satanom. 17, 1—20, 6. a) Kraljica nečistnica. 17, 1—18. Tu pride eden izmed sedmerih an¬ gelov, ki imajo sedmere kupice in iz- pregovori z menoj, rekoč; „Pridi, po¬ kažem ti sodbo nad veliko nečistnico, ki so ž njo nečistovali pozemski kralji in se vpijanili zemski prebivalci v vinu njene nečistosti. In v zamaknenju me prenese v puščavo; tu zagledam ženo, ki sedi na škrlatnordeči zveri s s v edmimi glavami in desetimi rogovi. Zena pa oblečena v bager in škrlat in prezlačena z zlatom in dragulji in biseri; v roki ima zlato čašo, polno gnusob in nečednosti svojega nečistovanja. In na čelu ji je zapisano ime —- skrivnost: „Velika Babilonija, mati nečistnic in gnusobe na zemlji.“ In vidim ženo pi¬ jano od krvi svetnikov in od krvi Je¬ zusovih pričevalcev in začudim se, ko jo zagledam, v velikem začudenju. Tu mi reče angel: „Cemu se čudiš? Povem ti skrivnost žene in zveri, ki jo nosi, ki ima sedem glav in deset rogov. Zver, ki si jo videl, je bila in je ni več, pride pa iz brezdna in pojde v pogubo. In začudijo se zemski pre¬ bivalci, katerih ime ni zapisano v knjigi življenja od ustvarjenja sveta, ko za¬ gledajo zver, ki je bila in je ni. Tu je razum, ki ima modrost v sebi. Sed¬ mere glave so sedmeri griči, na katerih sedi žena in sedmeri kralji. Pet jih je padlo; eden je in eden še ni prišel. In ko pride, ima kratek čas ostati. In zver, ki je bila, in je ni, je sama osma in ena izmed sedmerih; in gre v pogubo. In deseteri rogovi, ki si jih videl, so deseteri kralji, ki še niso prejeli kra¬ ljestva; kraljevsko moč pa dosežejo eno uro z zverjo. Ti so ene misli in oddajo svojo moč in oblast zveri. Ti se bodo bojevali z Jagnjetom; in Jag¬ nje, ki je Gospod nad gospodi in Kralj nad kralji, jih premaga in ž njim po¬ klicani in izvoljeni in zvesti.“ Nato mi reče: „Vode, ki si jih videl, kjer sedi nečistnica, so ljudstva in na¬ rodi in jeziki. In deseteri rogovi, ki si jih videl na zveri, ti bodo sovražili nečistnico in jo oropajo, ter do nagega slečejo in bodo žrli njeno meso in jo sežgali v ognju. Bog je namreč dal v njihova srca, da zvršujejo, kar je njemu všeč, da dajo svoje gospodstvo zveri, dokler se ne dopolnijo božje besede. In žena, ki si jo videl, je veliko mesto, ki ima oblast nad pozemskimi kraljih H a 'i 1 a g a. Skrivnostna žena. Napoved, da pade Babilon, smo že pojasnili. 1 V tem odstavku se pričenja opis njene žalostne usode. Središče pred¬ krščanskega sveta, v prenešenem pomenu ime¬ novano Babilon, gleda apostol v podobi bogato okrašene kraljice, ki sedi na škrlatnordeči zveri¬ na, je tista morska zver, ki smo jo že raz¬ ložili, da pomenja Bogu sovražno državo. Škrlatno- rdeča barva znači njeno vladarsko oblast. Žena je nečistnica, ker zapeljuje ljudi k odpadu od Boga; pijana je od krvi svetnikov, ker je pomorila ne- brojno krščanskih mučencev. Ob Janezovem času je bilo rimsko cesarstvo Bogu sovražna država. V prvem in neposrednjem pomenu je torej opisana žena rimsko mesto. Na koncu tega odstavka beremo naravnost: Žena je veliko mesto, ki ima oblast nad pozemskimi kralji- Prej pa je zapisano o nji, da sedi na sedmerih gričih. To meri jasno na Rim, kakor tudi opazka, da je žena pijana od krščanske krvi, ki je v potokih lila zlasti ob Neronovem času. Zgodbe II., str. 1149. Oživljeni Neron. Raz. 18, 1—30. Babilon pade. 1153 Težko umljive so pa besede o zveri, ki je bila in je ni več, in ki iznova pride iz brezdna, in o njenih sedmerih glavah in deseterih rogovih. Po našem mnenju gleda apostol, kako propade po¬ ganski Eim, obenem pa tudi padec poslednje Bogu sovražne države, ki nastopi pred koncem sveta. Obojno je zvezano med seboj; zato je težko raz¬ ločiti posamnosti. To se nam pa zdi gotovo, da je zver, o kateri pravi, da je bila, in je ni več, in zopet pride, — obnovljeni Neron, kakor smo ga že razložili. Tudi sedmere glave, ki pomenjajo sedem kraljev, se morajo tolmačiti o rimskih cesarjih. O njih beremo: Pet jih je padlo; eden je in eden se ni prišel. In ko pride, ima kratek čas ostati. In zver, ki je bila, in je ni, je sama osma in ena izmed sedmerih; in gre v pogubo. Raz- lagavci se tukaj tako izgubljajo vsak v svoje domneve, da more pomeniti naša razlaga samo nov poizkus, in ne več. Po našem šteje Janez kralje (cesarje) od Nerona. Ti le so: Neron, Oto, G-alba, Vitelij, Vespazian, Tit, Domician. Izmed teh sedmih govori o Neronu posebej. Pet, ki jih je padlo, so torej: Oto, Gralba, Vitelij, Vespazian, Tit. Tisti, ki je, je Domician, cesar ob Janezovem času. Eden, ki še ni prišel, ki ima kratek čas sedeti, pa ni po naši sodbi nihče drugi, nego zver, ki je bila, in je ni, in ki zopet pride. Ta zver je ena izmed sedmih; Neron je med sedmerimi vla¬ darji, ki smo jih našteli; obenem je pa osma, ker zopet pride proti koncu sveta v svoji obnovljeni podobi, po propalosti in sovraštvu proti Bogu in Kristusu enaka Neronu. Rogovi so deseteri kralji, kakor angel sam pojasnjuje. Ti pomenjajo manjše državice, katere se ob končnem boju združijo z veliko potikrščansko državo Neronovega duha (z zverjo) proti Kristusu. Te državice bodo pa so¬ vražile nečistnico. To si najložje razlagamo tako-le: Vkljub temu, da jih bo združevalo sovraštvo proti Bogu in Kristusu, bodo vendarle med seboj v razporu; zlasti bodo zavidale sijaj in bogastvo glavnega mesta velike države in v sebičnem po¬ hlepu jo bodo napadale, ropale in uničile. To se je nekoliko izpolnilo že nad Rimom; izpolni se pa tudi nad prvostolnico bodoče Bogu sovražne države ob koncu sveta, katero predstavlja Rim ob Janezovem času, ki ga dosledno imenuje, kakor sv. Peter v svojem prvem pismu, z imenom Ba¬ bilon. Apostol vidi tudi že naprej, da bo v končnem boju zmagal Kristus s svojimi pokli¬ canimi in izvoljenimi in zvestimi verniki. Zgodbe II. Ob kratkem se da torej Janezova prikazen tako-le povedati: Tako kakor je danes rimsko mesto središče poganskega, Kristusu protivnega sveta in zasluži po pravici ime Babilon, bo tudi prvostolnica končne Bogu sovražne države, ki bo delovala v Neronovem duhu, taka kakor bi krvo¬ ločni Neron iznova oživel v nji, središče never¬ nega človeštva, ki se po pravici primerja s puščavo. Z bodočo državo bo združeno večje število (10 pomenja tu le splošno: več) drugih državic v boju zoper Kristusa. Te državice bodo pa po božji pre¬ vidnosti iz zavisti in sebičnega pohlepja uničile imenovano prvostolnico. b) Babilon pade. 18, 1—24. Potem zagledam drugega angela, ko prihaja z nebes z veliko oblastjo in zemlja se razsvetli v njegovi slavi. In zakliče na ves glas, rekoč: „Padla je, padla velika Babilonija; in postala je prebivališče hudičem in ječa vsem nečistim duhovom in ječa vsem neči¬ stim in ostudnim pticam. Od omotnega vina njene nečistosti so namreč pili vsi narodi in pozemski kralji so ne¬ čistovali z njo in pozemski trgovci so obogateli vsled njenega razkošja. 1 ' Tu zaslišim drug glas z neba, ki pravi: „Izselite se iz nje, moje ljudstvo, da se ne udeležite njenih grehov in ne prejmete njenih šib. Njeni grehi so namreč nakopičeni do neba in Bog se spominja njenih hudobij. Vrnite ji, kakor je tudi ona vračevala in dajte ji podvojeno po njenih delih; v čaši, ki je napijala ž njo, ji napijte dvakrat. Kolikor se je povzdigovala in razkošna bila, toliko ji dajte muke in žalosti. V svojem srcu pravi namreč: „Kakor kraljica sedim in nisem udova in ža¬ losti gotovo ne uzrem.“ Zato pridejo na en dan njene nadloge, smrt in ža¬ lost in lakota in z ognjem se sežge, ker Bog, ki jo bo sodil, je mogočen. In nad njo zajočejo in zastočejo pozemski kralji, ki so ž njo nečisto¬ vali in živeli v razkošju, ko zagledajo dim njenega pogorišča, z daleč stoječ iz strahu pred njenimi mukami, rekoč: 73 1154 Raz. 18, 10—24. 8tok nad padlim Babilonom. „Gorje, gorje, ti veliko mesto Babilo- lonija, ti mogočno mesto, da v eni uri prihaja tvoja sodba!” In zemski trgovci zajočejo in za- plačejo nad njo, ker nihče več ne kupi njenega blaga: zlata in srebra in dra¬ guljev in biserov, in tančice in bagra in svile in škrlata in kovin in železa in marmorja in cimeta in dišav in ma¬ zil in kadila in vina in olja in bele moke in pšenice in tovorne živine in ovac in konj in voz in sužnjev in člo¬ veških duš. In slastno sadje tvoje duše izgine od tebe in vsa mast in sijaj sta izgub¬ ljena zate in nič več ju ne najdeš. Trgovci s tem blagom, ki so obogateli od nje, postoje od daleč iz strahu pred njenimi mukami jokajoč in žalujoč, ter poreko: „Gorje, gorje! veliko mesto, oblečeno v tančico in bager in škrlat in pokrito z zlatom in dragulji in bi¬ seri, da se v eni uri uniči toliko bo¬ gastvo.“ In vsi krmarji in vsi čolnarji in mornarji, in kar jih dela na morju, stoje z daleč in zakriče, ko zagledajo dim njenega pogorišča, rekoč: ,,Kjeje enako temu velikemu mestu ?“ Pa potrosijo pepel na svoje glave, ter zakriče joka¬ joč in žalujoč, rekoč: „Gorje, gorje! tisto veliko mesto, ki so vsi obogateli v njem od njegovih dragocenosti, ka¬ teri so imeli ladje na morju, — v eni uri je pokončano.” Veseli se njega nebo in sveti apo¬ stoli in preroki, ker Bog se za vas osveti nad njim. Tu dvigne mogočen angel skalo, veliko kakor mlinski kamen, ter jo vrže v morje, rekoč: ,,Tako se prevrže na en mah Babilonija, veliko mesto in gotovo se več ne najde. In glas citrarjev in godcev, in piskačev in trombačev se ne zasliši več v tebi in umetnika kakoršnekoli umetnosti ne bo več najti v tebi in mlinski ropot se ne začuje več v tebi, in svetloba sve¬ tilk ne bo več svetila v tebi in glasu ženina in neveste ne bo več slišati v tebi; tvoji trgovci so bili namreč po- zemski veljaki; s tvojimi čarovnijami so se namreč zapeljevali vsi narodi. In v njem se je našla kri prerokov in svetnikov in vseh, ki so bili umorjeni na zemlji.” Razlaga. Padec brezbožne prvostolnice in stok njenih prijateljev. V tem odstavku imamo štiri različne prizore. V prvem opisuje božji angel grozni poraz in pove tudi, zakaj se je to zgodilo. V drugem naznanja drug angel, kako se v tem padcu kaže pravična božja sodba. Mesto je bahavo in v predrznem napuhu misli, da se mu ne more nič žalega zgoditi, toda smrt in žalost in lakota in ogenj ji povrne njene hudobije. Zato naj se pa verniki ogibljejo vsake zveze ž njim, da ne padejo v njene grehe, in jih potem ne zadene tudi ž njim vred strašna kazen. V četrtem prizoru se pa opisuje jok in stok vseh tistih, kateri imajo biti prizadeti ob propadu brezbožne prvostolnice. Propad pride v eni uri, to se pravi: kar naenkrat in se naglo zvrši. Naj¬ prej zajočejo kralji, ki so uživali njeno razkošje, potem trgovci. Mesto je središče trgovine za vse vrste blaga: za nakitje, obleko, dišave, živež, raznovrstne živali in tudi za sužnje. Zanimivo je, kako se navajajo v zmislu poganskega sveta v neposrednji zvezi z ovcami, konji in vozovi tudi sužnji in človeške duše. Človeške duše so popolnoma tistega pomena, kakor sužnji, da se tem živejše izrazi sramotnost suženjskega trgovanja. Za trgovci, ki so z mestom izgubili vir za svoje bo¬ gastvo, zastočejo tudi vsi brodarji in lastniki ladij, ki so bogateli ob prometu z mestom. V četrtem prizoru se uvodno poživljajo ne- beščani, naj se vesele, ker se je Bog tako veli¬ častno maščeval zanje nad mestom, ki je pre¬ ganjalo vse Bogu zveste ljudi. Nato pa čujemo, kako mogočen angel iznova v pretresljivih besedah opisuje grozo strahovitega poraza. Kakor se skala, ki se vrže v morje, naglo potopi, tako se pokonča tudi brezbožna prvostolnica. V nebesih vlada veselje in večna lepota in vzvišena nebeška godba in božja svetloba osrečuje božje izvoljence; doli v razdrtem mestu pa molk in groza in tema. Pn nebeškem ženinu se vesele zveste duše; doli pa ni več ne ženina, ne neveste. Strašna je božja osveta nad nevero in pohujševanjem; grozna je kazen za prelito mučeniško kri. Raz. 19, 1—10. Zmagoslavje; 19. 11 — 17. Božja Beseda. 1155 c) Zmagoslavje v nebesih. 19 , 1 - 10 . Potem zaslišim, kakor bi obilna množica glasno govorila na nebu, re¬ koč: „Aleluja! blagor in moč našemu Bogu, ker so resnične in pravične nje¬ gove sodbe; obsodil je namreč veliko nečistnico, ki je pokvarjala zemljo s svojim nečistovanjem, in je osvetil kri svojih služabnikov na njeni roki.“ In iznova zakličejo: „Aleluja!“ In njen dim gre kvišku na vse veke. In štiriindvajset starejšin in čvetera bitja popadajo in molijo Boga, ki sedi na prestolu, rekoč: „Amen, Aleluja." In s prestola izide glas, rekoč: ,.Hvalite na¬ šega Boga vsi njegovi služabniki, ki se ga bojite, mali in veliki." Nato začujem, kakor bi se oglašala obilna množica, in kakor bi šumelo mnogo voda, in kakor bi bobneli silo¬ viti gromovi, rekoč: „Aleluja! Gospod, naš vsegamogočni Bog je zakraljeval. Veselimo se in radujmo, in izkažimo mu čast, ker Jagnjetova svatba prihaja, in njegova nevesta je pripravljena." In dano ji je, da se obleče v svetlo, čisto tančico. Tančica pomeni namreč pravice svetnikov. Nato mi reče: ,,Zapiši! Blagor jim, ki so povabljeni na gostijo Jagnjetove svatbe." In mi reče: „To so resnične božje besede." Tu padem pred njegove noge, da bi ga molil. On mi pa pravi: „Glej, da tega ne storiš. Jaz sem služabnik tvoj in tvojih bratov, ki imajo Jezusovo pričevanje. Jezusovo pričevanje je namreč preroški duh." Razlaga. V nebesih. Janez je videl v daljni bo¬ dočnosti padec brezbožne prestolnice. Nato se zamakne v nebesa in gleda, kako se tam vesele vsled tega, in kako hvaležni poveličujejo božjo pravičnost in moč. Najprej se oglase vsi nebe- ščaniodgovarjajo jim štiri bitja in starejšine. Eno izmed štirih bitij (glas s prestola) pozove nato k novemu slavospevu, ki poudarja dve reči: 1. Bog je zakraljeval; to se pravi: ker je poru¬ šena Bogu sovražna prvostolnica in s tem naj¬ hujši nasprotnik božjemu gospodstvu nad člove¬ štvom, je zdaj Bog takorekoč od vseh priznani, edini kralj. 2. Jagnjetova svatba in njegova nevesta je pripravljena. Nečistnica je preganjala ženo, s solncem odeto in z dvanajsterimi zvezdami krog glave — namreč Jezusovo Cerkev, novi pravi Jeruzalem. Zdaj je preganjanja konec. Jezus pride na svet in vzame za stalno v posest svojo Cerkev; zvrši se duhovna svatba z njo. Veličastno, obenem pa ljubko zvene za vsako krščansko srce besede, ki jih ob ti priliki veli angel zapisati Janezu: Blagor jim., ki so povabljeni na gostijo Jagnjetove svatbe. Apostol prevzet no¬ tranjega veselja, da je tudi on med povabljenimi, pade na kolena, misleč, da govori Kristus sam v angelovi podobi ž njim. Toda angel ga opomni, da je tudi on samo božji služabnik, kakor Janez in kakor vsi pravi kristjani. Napoved bodoče Jagnjetove gostije je sicer preroška, toda vsak, kdor ima Jezusovo pričevanje, kdor veruje in upa vanj, ima že pravzaprav preroškega duha, saj ga uči njegova vera, da ob sodbi Jezus vse svoje zveste sprejme k nebeški gostiji. č) Sodba nad sovražno državo in antikristom. 19 , 11 — 21 . Nato zagledam nebo odprto in glej: bel konj in jezdec na njem, ki mu je ime Zvesti in Resnični, in ki po pra¬ vici sodi, ter se bojuje. Oči so mu kakor ognjen plamen in na njegovi glavi obilo kron in ime zapisano, ki ga nihče ne pozna, razen njega. Oble¬ čen je v oblačilo, v kri omočeno, in njegovo ime slove: „Božja Beseda." In nebeške vojne čete gredo za njim na belih konjih, oblečene v belo, čisto tančico. In iz njegovih ust pro¬ dira ojster meč, da ž njim udari pogane. In zavladal bo nad njimi z železnim žezlom; in bo tlačil tlačilnico omotnega vina srda vsegamogočnega Boga. Na obleki, in sicer na svojem ledju, ima zapisano ime: „Kralj nad kralji in Gospod nad gospodi." Potem zagledam angela, ki stoji v solncu in kliče na ves glas, ter govori vsem pticam, ki letajo sredi neba: „Pridite in zberite se k veliki božji 1156 Raz. 19, 18 — 21. Kristus in njegovi sovražniki; 20, 1— 6 . Satan. gostiji, da boste žrle meso kraljev in meso prvakov in meso mogočnikov in meso konj vseh svobodnih in sužnjev, malih in velikih.“ Nato zagledam zver in pozemske kralje in njihove armade zbrane za vojsko ž njim, ki sedi na konju, in ž njegovo armado. In zgrabijo zver in ž njo lažipreroka, ki je delal znamenja pred njo, s katerimi je zapeljeval vse, ki so sprejeli zverino znamenje in mo¬ lili njeno podobo: živa vržejo oba v ognjeno brezdno, kjer gori žveplo. In ostale pomori iz ust prodirajoči meč njega, ki sedi na konju, in vse ptice se nasitijo njihovega mesa. Razlag a. Zver in lažiprerok. Janez našteva tele sovražnike Jezusove Cerkve: zmaja, — satana, morsko zver, — Bogu sovražno državo, pozemsko zver, — lažipreroka, antikrista in nečistnico z imenom Babilon — prvostolnico brezbožne države. Poraz te prvostolnice je že opisal in v ne¬ besih je že gledal, kako se vsled njenega padca nebeščani že naprej radujejo konečne popolne zmage božjega Zveličarja. V nastopnem odstavku imamo pa apostolove prikazni o zmagi nad zverjo in lažiprerokom (pozemsko zverjo); za tem pa zgodbo satanovega poraza. Dve armadi se zbirata. Eno vodi na belem konju — zmagovalec Kristus, Zvesti in Resnični, ker se v njem izpolnjujejo vse božje obljube in žuganja. Oči so mu ognjen plamen, prodirajoč srcem do dna; krone ga dičijo; imena — njego¬ vega božjega bistva, skrivnosti njegovega včlo- večenja in odrešenja ne more nihče doumeti. Poznamo ga, da je Božja Beseda, ki je meso po¬ stala, in ki nas je s svojo krvjo odrešila, — zato ga gleda apostol v krvavi obleki; — vemo pa tudi, da so to za nas neumljive skrivnosti, ki jim prodira do dna edini Bog. Vojskovodja Kri¬ stus ima v ustih ojster meč — svojega evangelija, pa tudi svoje vsemogočne obsodbe. Janez ga gleda, kako bo po konečni zmagi zakraljeval nad vsemi narodi, in kako bo s strogimi kaznimi udaril nasprotnike. Na ledju mu čita veličastno ime: Kralj nad kralji in Gospod nad gospodi. Za njim gre njegova zmagovita nebeška četa. Zmaga je tako gotova, da v solnčnem svitu žareči angel že poziva ptice k gostiji pobitih sovražnikov. Drugo armado vodi zver in lažiprerok — brezbožna država in antikrist. Boj je takoj kon¬ čan. Zver in lažipreroka trešči zmagovalec v pekel — v ognjeno brezdno, kjer gori žveplo. Z mečem svoje obsodbe pokonča tudi vse njune čete. d) Uklenjeni satan in tisočletno kraljestvo. 20 , 1 — 6 . Tu zagledam angela, ki prihaja z neba s ključem od brezdna in z veliko verigo v roki. On zgrabi zmaja, staro kačo, namreč hudiča in satana in ga vklene za tisoč let; in ga vrže v brez¬ dno in ga zapre in zapečati nad njim, da ne bi več zapeljeval narodov, do¬ kler se ne dopolni tisoč let. Potem se ima razkleniti za malo časa. Nato uzrem prestole; in vsedejo se nanje in sodba se jim izroči; in zagle¬ dam duše obglavljenih zavoljo Jezuso¬ vega pričevanja in zavoljo božje be¬ sede, in tistih, kateri niso molili ne zveri, ne njene podobe, in niso prejeli njenega znamenja na svojih čelih, ali na svojih rokah. In ožive in zavladajo s Kristusom tisoč let. Ostali mrliči pa ne ožive, dokler se ne dovrši tisoč let. Blažen in svet, kdor je deležen prvega vstajenja! Nad temi nima druga smrt nobene moči, marveč božji in Kristu¬ sovi duhovniki bodo, vladajoči ž njim tisoč let. Razlag' a. Kristusov« tisočletno kraljestvo. Apostol vidi v zamaknenju satanov poraz. Angel s ključem od pekla in verigo v roki vklene zmaja — satana, ter ga vrže v pekel in zaklene. Pomen je jasen: satanova moč je strta in Bog mu ne dovoli več, da bi izkušal in zapeljeval narode — ljudi sploh. Toda Janez pristavlja, da bo ta sa¬ tanova zaprtija trajala le tisoč let, in da potem zopet za kratek čas zadivja na zemlji in se šele potlej konečno premagan za večno skrije v pe¬ klenskem brez dnu. Za tisoč let je torej satan pogreznjen v pe¬ klenskem brezdnu. Ob času, ko se nad njim zvrši obsodba na tisočletno ječo, je pa v nebesih druga, veličastna sodba. S Kristusom sede na Tisočletno Kristovo kraljestvo. 1157 prestolih sodniki; morda gleda tu Janez same apostole , 1 ali pa vseh štiriindvajset starejšin. Sodba se tiče Bogu zvestih umrlih. Duše mu¬ čencev, izraženih v besedi obglavljenih in vseh, ki so ostali vkljub vsemu zapeljevanju Bogu udani v pravi veri, so pred tem sodiščem. Zdi se nam, da duše tistih, kateri niso molili ne zveri, ne njene podobe, in niso prejeli njenega znamenja ne na svojih celih, ali na svojih rokah, pomenjajo sploh vse umrle Bogu zveste izvoljence. Sodba je zanje sijajna in častna. Oživi in zavladajo v Kristusu tisoč let. Apostol jih torej vidi v za- maknenju, kako se obude, da potem večno žive. To je prvo vstajenje; drugo, splošno, ki bo za vse, torej tudi za dotlej umrle pogubljene in za tiste, kateri bodočih tisoč let umrjejo, pride šele kasneje. Vstali zveličani se ne potrebujejo bati druge smrti — pogubljenja ob vesoljni sodbi; njihovo blaženstvo je zagotovljeno na vse veke. Duhovniki in kralji so obenem v Kristusovem tisočletnem kraljestvu. 0 pomenu tega tisočletnega kraljestva mo¬ ramo glede na najrazličnejša mnenja med razla¬ galci brez ovinkov reči, da je popolnoma zanes¬ ljiva razlaga nemogoča. Čudovite, tajnostipolne Janezove prikazni nam pač v velikih potezah slikajo poslednje boje in konečno zmago Jezu¬ sove Cerkve in njenih vernikov; podrobnosti v njih pa morejo buditi le razne podmene in slutnje. Iz njih se vidi, da se mu vrivajo med slike pri¬ hodnjih časov tudi stvari iz njegove sedajnosti (Neron, rimsko mesto, rimski cesarji, preganjanje kristjanov), in težko je v posamnih slučajih raz¬ ložiti, kaj velja za Janezovo dobo, kaj za vse prihodnje čase Jezusove cerkve, in kaj za po¬ slednji čas pred vesoljno sodbo. Tudi to moremo z gotovostjo trditi, da apostol ne gleda prikazni tako, kakor se imajo zaporedoma vršiti, marveč večkrat preskoči celo vrsto vmesnih dogodkov, ki se imajo šele kasneje zvršiti; in mnogokrat v različnih prikaznih gleda eno in tisto reč. Tako gleda na pr. večkrat sodbo v nebesih; ravno tako slika v več prizorih poraz sovražnikov in zmagoslavje med nebeščani. Stvari, ki se imajo zgoditi obenem, gleda razdeljene, kakor bi se godile zaporedoma, na pr. dvakratni opis strašnih nadlog, ki imajo priti nad človeštvo. 1 Mat. 19, 28., kjer napovedaje Gospod, da bodo ob njegovem drugem prihodu apostoli sedeli na dvanajsterih prestolih in sodili dvanajstere Izraelove rodove. Zdi se nam, da je tako razdeljen tudi opis drugega Kristusovega prihoda na svet. Vstajenje in sodba bo takorekoč obenem; in s tem bo tudi združena končna zmaga nad smrtjo, grehom in hudobnim duhom. Te reči pa gleda Janez vsako posebej. Številke, ki jih navaja Janez, so skriv¬ nostne in se ne morejo razlagati po besednem pomenu. To velja tudi o tisoč letih v našem odstavku. Najprimernejši se nam vidi v smislu naše razlage ta-le pomen tisočletnega Kristusovega kraljestva: Proti koncu sveta nastopi hudobni duh z božjim dovoljenjem s posebno silo proti Jezusovi cerkvi in njenim vernikom. Sleparski lažiučitelji (antikrist), oprti na mogočno brezbožno državo poizkusijo vse, da bi zapeljali kristjane v greh in k odpadu od vere. Njihove nakane se pa izjalovijo. Brezbožno prestolnico Bogu so¬ vražne države porazijo sebični in zavistni brez- božniki sami; tudi država propade in z njo izgi¬ nejo lažipreroki. S tem je satanov načrt razdrt. Bog mu za nekaj časa ne privoli več nadlegovati vernikov. Prične se lep, miren razvoj Kristusove cerkve in krščanskega, Bogu udanega življenja na zemlji. Greh in nevera takorekoč ne gospo¬ dujeta več, ampak Kristus kraljuje s svojimi svet¬ niki v duhovnem smislu nad človeštvom. Njihovo vstajenje se mora razlagati potemtakem v duhov¬ nem smislu. Janez jih gleda, kakor bi bili že vstali od mrtvih, ker je s tem, da je satan ob moč, tudi smrt, posledica greha, izgubila tako¬ rekoč svojo pravico. Svetniki so pri Kristusu oživljeni, ker je Kristusov sovražnik, hudobni duh, brez moči. Tisoč let je lahko daljši, ali krajši čas. V psalmih beremo: 1 Tisoč let je pred teboj, o Bog, kakor včerajšnji dan. Zato se ne da na dolgost te dobe iz te številke nič sklepati. Sv. Avguštin razlaga tisočletno Kristusovo kraljestvo od za¬ četka krščanstva do vesoljne sodbe. Po njegovem je satan zaprt že od odrešilne smrti na križu. Svetniki, ki kraljujejo s Kristusom, so vsi, kateri umrjejo v posvečujoči milosti od začetka sveta. Sodba nad njimi se zvrši po njihovi smrti; takrat ožive, takrat se zvrši z njimi prvo vstajenje, ko se njihove duše sprejmejo v nebesa. Tudi ta raz¬ laga je lepa in primerna. Na vsak način pa moramo zavreči vse do¬ besedne razlage, ki so v krščanski Cerkvi napra- 1 Ps. 90, 4. 1158 Tisočletno Kristovo kraljestvo. vile že toliko zmed. Že v prvih časih krščanstva so se zlasti Judje oprijeli Janezove napovedi o tisočletnem kraljestvu, ki so ga tudi nekateri cerkveni očetje in pisatelji dobesedno razlagali (Papij, Irenej, Justin, Tertulijan, Metodij, Lak- tancij), ter so trdili, da pomenja to kraljestvo ohnovljenje judovske države na zemlji. Mesija pride vdrugič, premaga vse judovske sovražnike, postavi Jeruzalem in tempel, obnovi vse judovske daritve, šege in postave, ter razširi svoje kralje¬ stvo po vsem svetu. V Mesijevem tisočletnem kraljestvu ho Judom vse prosto; tako so trdili judovski prenapeteži in poudarjali, da bodo vse raznovrstne telesne slasti uživali v najpopolnejši meri. Cerkev je imela mnogo truda, da je zatrla to škodljivo zmoto. Vse polno zmed je tudi nastalo vsled tega, ker so nekateri oh določenem času pričakovali, da se to Kristusovo tisočletno kraljestvo prične; tako na pr. že v prvih časih krščanstva, ob pre¬ ganjanjih, ali ko se je imelo dovršiti tisoč let po Kristusu. Praznoverje, združeno s pohajkovanjem in lenobo, je bilo v spremstvu teh zmotnih misli. Držimo se verskih naukov, ki nam zadostujejo, da vemo, kaj nas čaka. Iz Janezovih prikazni pa si ogrejmo srce za Jezusa in njegovo vero; ne iščimo pa tam reči, ki jih ni v njem! Njegovo razodetje je imelo utrditi v maloazijskih kristjanih stanovit¬ nost v veri. Kdor se v tem smislu vglobi v Jane¬ zovo knjigo in tega išče v nji, blagor mu! Kdor pa zvedavo stiska vsako besedo posebej, škoduje sebi in drugim. Premagani satan Raz. 20, 7 — 10. Gog in Magog; 20, II — 15. Vstajenje. 1159 Tretji razdelek. Dopolnjenje. 20, 7- I. Zadnji boj in zmaga. 20, 7—10. In ko se dovrši tisoč let, se izpusti satan iz svoje ječe in izide zapeljevat narode, ki so na štirih vogalih na zem¬ lji, Goga in Magoga, in zbrat jih na vojsko; njihovo število je kakor mor¬ skega peska. In gredo gori po široki zemlji in obstopijo taborišče svetnikov in ljubljeno mesto. Tu pade ogenj od Boga z neba in jih požge. In hu¬ dič, ki jih je zapeljal, se trešči v og¬ njeno in žvepleno brezdno, kjer bosta tudi zver in lažiprerok trpela noč in dan na vse veke. Razlag a. Oog In Magog. Ko premine od Boga do¬ ločeni čas (tisoč let), se iznova vzbudi zopet satansko sovraštvo proti Jezusovi cerkvi, — zadnje pred koncem sveta. Hudobni duh nahujska Goga in Magoga, narode na skrajnih koncili zemlje. Pri Ezekielu beremo o Gogu, knezu v Magogu . 1 Tam napoveduje prerok, da se ta narod dvigne proti izvoljenemu ljudstvu hoteč mu uropati nje¬ gove zaklade. Božje ljudstvo prebiva mirno in srečno v svoji deželi; z vojaškimi pripravami se ne peča; nima ne ozidja, ne zapahov, ne vrat. Tega miru in te sreče ne more gledati sovražni Gog; zraven ga pa žene tudi lakomnost in divjost. Na videz slabotno kraljestvo upa kmalu prema¬ gati. Z vso silo ga torej napade s svojimi za¬ vezniki. Toda Bog pošlje ogenj nadenj in ga uniči. Tako se zgodi tudi Gogu in Magogu ob njunem zadnjem napadu. Pri Ezekielu imamo samo en narod Gog —; tu pa dva. Magoga našteva že Mojzes v rodovniku Noetovih sinov . 2 V prikazni vidi Janez, kako sovražniki oblegajo taborišče svetnikov in ljubljeno mesto — novi Je¬ ruzalem, kjer so zbrani kristjani. Poraz sovražne čete pomenja hkrati popolni poraz hudobnega duha, ki ga odslej Bog strmoglavi v pekel. 1 Ez. 38, 39; Zgodbe I., str. 935. 2 I. Mojz. 10, 2. -22, 5. II. Vstajenje in sodba. 20, 11—15. Tu zagledam velik bel prestol, in sedečega na njem, pred katerim se umakneta zemlja in nebo, da ni več najti prostora zanju. In uzrem umrle, velike in male stati pred prestolom in knjige se odpro in druga knjiga se od¬ pre, ki je knjiga življenja. In umrli se sodijo po tem, kar je zapisanega v knji¬ gah, po svojih delih. In morje izmeče mrliče, ki so v njem, in smrt in pod¬ zemlje dasta svoje mrliče, ki so v njima ; in sodijo se po svojih delih. Smrt in podzemlje se pa vržeta v ognjeno brezdno; to je druga smrt. In kogar ne najdejo v knjigi življenja, ga vržejo v ognjeno brezdno. Razlag a. Sodba. V kratki sliki nam krasno in živo nariše apostol, kako bodo ob vesoljni sodbi vsi umrli vstali. Kristus jih bo sodil. V zamaknenju vidi apostol dve knjigi, v eni so popisana dela vsakega človeka; v drugi, — knjigi življenja, — pa imena božjih izvoljencev. Po svojih delih prejme vsak svojo sodbo. Smrt, — zadnji sovražnik —, je odslej pre¬ magana . 1 Smrt, kje je tvoja zmaga, smrt, kje je tvoje želo? Zelo smrti je pa greh . s Z grehom je prišla na svet. Ko je oče greha, hudobni duh, poražen, pade tudi smrt. Zadnji sovražnik, ki bo uničen; je smrt. Janez jo vidi, kakor bi bila živa; nji more biti torej samo tisti prostor primeren, kjer je njen provzročitelj, namreč v peklu. S podzemljem, — krajem mrličev —, se torej tudi ona trešči v peklensko brezdo. Zemlja in nebo se odmakneta v svoji stari obliki, ker se pripravlja njuno prenovljenje in poveličanje, katero nam opisuje apostol v na¬ stopnem enoindvajsetem poglavju. 1 I. Kor. 15, 26; Zgodbe II., str. 877. 879. 2 I. Kor. 15, 54; Zgodbe II., str. 878. 1160 Raz. 21, 1 — 8. Novo nebo in nova zemlja; 21, 9—20. Novi Jeruzalem. III. Novo nebo in nova zemlja. 21 , 1 — 8 . Nato zagledam novo nebo in novo zemljo. Prvo nebo in prva zemlja sta namreč prešla in morja ni več. In jaz, Janez, uzrem sveto mesto, novi Jeru¬ zalem, kako prihaja z neba od Boga, pripravljeno kakor nevesta, okrašena za svojega ženina. Tu zaslišim mogo¬ čen glas s prestola, ki pravi: „Glej, božje bivališče z ljudmi. On bo pre¬ bival pri njih in oni bodo njegovo ljudstvo in on sam, Bog ž njimi, bo njihov Bog. In On jim obriše vse solze iz oči in smrti ne bo več, ne žalosti, ne toge, ne bolečine; prejšnje je namreč minulo." Sedeči na sedežu pa reče: „Glej, vse prenovim." Nato mi pravi: „Zapiši, ker te božje besede so zanesljive in resnične." In reče mi: „Zgodilo se je. Jaz sem A in Q, začetek in konec. Za¬ stonj podelim žejnemu iz studenca žive vode. Kdor premaga, bo to podedoval; in jaz mu bom Oče, on bo pa moj sin. Strahopetniki in neverniki in ostudneži in morilci in nečistniki in čarovniki in malikovalci in vsi lažniki bodo imeli svoj delež v brezdnu, ki gori v žvep¬ lenem ognju, kar je druga smrt." Razlaga. Zveličanje. Prva Mojzesova knjiga, začetek svetega pisma, nam pripoveduje, kako je Bog ustvaril nebo in zemljo, in kako je bilo vse dobro, kar je iz nič priklicala njegova vsegamogočna beseda. V zadnji knjigi prav na koncu, takorekoč na poslednji strani, pa beremo o novem nebesu in novi zemlji. Že Pavel je napovedoval, da se tudi brezumno stvarstvo udeleži božjega odrešenja in končnega poveličanja . 1 To nam v kratkih be¬ sedah potrdi Janez v svoji zadnji prikazni. Svatba božjega Jagnjeta z nevesto, Zveličarja s solnčno ženo, z novim, veličastnim Jeruzalemom, s poveličano Cerkvijo, se pričenja. Blaženi svet¬ niki žive pri Bogu, gledajo ga in uživajo neskončno veselje. Ni ne solze, ne vzdiha, ne smrti, marveč radost in življenje. Žeja, hrepenenje po sreči, je ugašena; gasi jo studenec žive vode, večnega življenja, ki priteka od Kristusa. Vse je prenovljeno. Za Janezove bralce, torej tudi za nas, izreka Sodnik na zadnje resen opomin. Kdor hoče, da bo svoj čas tudi prenovljen, božji sin ali hči v nebeški domovini pri Bogu, vekomaj blažen, naj se ogiblje greha. Prvi greh, ki izključuje od ne¬ beškega kraljestva, je strahopetnost. Kdor iz strahu pred svetom, pred kratkim trpljenjem, pred ma- lotnimi izkušnjavami odpade od vere in krščan¬ skega življenja, ga čaka druga smrt , — večno pogubljenje. IV. Novi Jeruzalem. 21, 9—22, 5. Tu pride eden sedmerih angelov, ki so imeli sedmere čaše, napolnjene s sedmerimi nadlogami, in mi pravi, rekoč: ,,Pridi in pokažem ti nevesto, Jagnjetovo zaročnico." In me dvigne v zamaknenju na veliko in visoko goro in mi pokaže sveto mesto Jeruzalem, ki prihaja iz nebes od Boga in ima božje veličastvo, in njegov sijaj je enak dragulju, kakor prozornemu kamenu jaspidu. Velik in visok zid ima, ki ima dvanajst vrat in na vratih dvanajst angelov in zapisana imena dvanajste¬ rih rodov Izraelovih sinov: od vzhoda trojna vrata in od zahoda trojna vrata. In mestno ozidje ima dvanajst temelj¬ nih kamnov in na njih imena dvanaj¬ sterih Jagnjetovih apostolov. In govoreči z menoj ima za mero zlat trst, da premeri mesto in njegova vrata in njegovo ozidje. Mesto je pa na štiri vogale zidano in dolgo je, koli¬ kor široko. In premeri mesto z zlatim trstom do dvanajsttisoč tečajev. Dol¬ gost in širina in višina so enakomerne. In mu premeri ozidje: stoštiriinštiri- deset komolcev človeške mere, ki je angelska. In ozidje mu je jaspidovo, mesto pa čisto zlato, kakor čist kristal. Temelji mestnemu ozidju so pa okra¬ šeni z raznovrstnimi dragulji. Prvi te¬ meljni kamen je jaspid, drugi safir, tretji kalcedon, četrti smaragd, peti sardonik, šesti sardis, sedmi krizolit, 1 Rim 8, 19 nasl .; Zgodbe II. Str. 930. 931. Raz. 20, 20—21, 5. Nebesa. 1161 osmi beril, deveti topas, deseti krizo- praz, enajsti hiacint, dvanajsti ametist. In dvanajstero vrat je dvanajst biserov; vsaka vrata so iz enega bisera; in mestne ulice so čisto zlato, prozorne kakor kristal. Templa pa nisem videl v njem. Gospod, vsegamogočni Bog, je namreč njegov tempel in Jagnje. In mestu ni treba ne solnca, ne meseca, da bi sve¬ tila v njem, ker ga razsvetljuje božje veličastvo, in njegov svetilnik je Jag¬ nje. In narodi hodijo v njegovi svetlobi in pozemski kralji prinašajo vanj svojo slavo in čast. Njegova vrata se ne zapirajo po dnevi; noči sploh ni tam¬ kaj; in slavo in dragocenosti narodov prinašajo vanj. In nič omadeževanega ne pojde vanj, tudi nihče, kdor zvršuje gnusobo in laž, marveč le tisti, kateri so zapisani v Jagnjetovi knjigi življenja. Nato mi pokaže reko žive vode, svetlo kakor kristal, ki se izteka od božjega in Jagnjetovega prestola sredi njegovih ulic. To in onstran reke pa stoji drevo življenja, ki rodi dvanajstero sadov, ker vsak mesec daje svoj sad; in drevesni listi ozdravljajo narode. In nobenega prekletstva ni več, am¬ pak božji in Jagnjetov prestol je v njem in njegovi služabniki mu služijo in gledajo njegovo obličje; in njegovo ime je na njihovih čelih. Tudi noči ni več; in ne luči kake svetilke, ne solnčne svetlobe, ker jim sveti Gospod Bog; in zakraljujejo na vse veke. Razlaga. [Nebesa. Pod podobo poveličanega, novega svetega mesta Jeruzalema gleda Janez nebeško bivališče blaženih svetnikov in svetnic. Tudi satanovo nevesto nam je slikal v podobi ogrom¬ nega mesta. Napačno bi bilo pa misliti, da bodo nebesa v resnici imela podobo mesta s poslopji, ulicami in ozidjem. Nebeške reči presegajo naš um. Da jih torej vsaj nekoliko doumejemo, moramo dobiti- v tistih rečeh, ki jih poznamo, ki jih naša čutila spoznavajo, podobe zanje. V tem zmislu je torej tudi ta podoba primerna, ne dopušča pa že sama na sebi, da bi se vsaka posamna reč, ki se na nji opisuje, dobesedno razlagala. Na vzhodu je domišljija živahnejša, nego pri nas; tam si ljudje vse v podobah predstavljajo. Zato je sv. pismo, ki so ga pisali možje, doma z vzhoda, neposrednje za vzhodne narode, polno primer. Pri podobah, ki jih rabi vzhodni pesnik ali pisatelj pa imamo to-le posebnost. On razlaga podobo ne samo, kolikor je res podobna tisti reči, kateri jo primerja, marveč še tudi naprej; tudi take reči opisuje, ki nimajo s podobo nič več opraviti. Janezovo razodetje je od Boga, toda to, kar mu je Bog skrivnostno položil v domišljijo, je bilo vzeto iz sveta, ki ga je apostol poznal, notranje predelal in preživel tudi po svojih natornih zmož¬ nostih in navadah. Ko je videl veličastno mesto v svoji od Boga oplojeni domišljiji, je seveda videl tudi vrata in ozidje, zunanjo obliko in druge take reči, ki so pač nujno zvezane z vsakim mestom, ki pa z nebesi, katera predstavlja mesto, nimajo nujne zveze. Po tem uvodu nam bo lahko dobiti tiste znake v opisu, ki se gotovo nanašajo na nebesa. Mesto je zidano na 12 temeljih z imeni apo¬ stolov; nebeška cerkev, ki j e nadaljevanje pozemske, je postavljena na apostole. Temelji mestnemu ozidju so pa okrašeni z raznovrstnimi dragulji. Prvi temeljni kamen je jaspid. Po pravici smemo to primero obrniti na prvaka apostotov, sv. Petra. Kar je trdi, neprelomni demant (jaspid) med dra¬ gimi kamni, to je apostol Peter in za njim vsak njegovih naslednikov med drugimi cerkvenimi predstojniki. Kakor demant se sveti papeštvo v Jezusovi cerkvi in ji daje s svojo nezmot¬ ljivostjo stalnost v veri in ž njo združeni sijaj neporušljive edinosti. V mestu je božje ve¬ ličastvo —; Bog sam na poseben način prebiva med nebeščani; mestni sijaj je enak jaspidu, — svetlemu demantu; božji sijaj se razliva po nebesih; večni dan je v njih. 1 Kakor so v mestu, ki ga gleda Janez, nakopičeni dragoceni zakladi raznih narodov, tako so tudi v nebesih vsi zakladi dobrih del; vse kar je najboljšega in najlepšega, so pri¬ nesli nebeščani z zemlje s seboj, saj gredo nji¬ hova dela za njimi. V mestu je reka žive vode, 3 ki se izteka od božjega in Kristusovega prestola; v nebesih izvira večno življenje, ki oživlja vse svetnike in svetnice od Boga in Kristusa. Večno zdravje izvira iz tega življenja, kakor kaže po- 1 Prim. Iz. 60; Zgodbe I. Str. 810. 2 Prim. Ez. 47, 1—12; Zgodbe I. Str. 936. 1162 Nebesa. doba dreves življenja, ki stojita ob reki žive vode v Janezovi prikazni. Nobene podobe božjih reči ni več v nebesih, torej tudi ne templa, in daritev. Tempel in naše cerkve na zemlji samo predstav¬ ljajo božje bivališče, oziroma imajo Boga samo v skrivnostni podobi v svoji sredi; v nebesih pa biva Bog sam, in nebeščani ga naravnost gledajo. Na zemlji je mnogo tudi nečistega, prekletstva podvrženega; v nebesih je sama svetost; preklet¬ stva ni več. Kaj pomenjajo številke, ki jih našteva Janez o vratih, o dolžini in širini, o ozidju, ne vemo. Ponavljajo se v vseh številke 3, 4 in 12. Morda se nanašajo na 12 Izraelovih rodov; nekateri pravijo, da pomenja dvanajstorica, sestavljena iz 4 X 3, zvezo sveta, ki ga pomenja število štiri, z Bogom, ki ga znači trojka. Samo zavoljo jasnosti moramo razložiti še en stavek. O mestni razsežnosti pravi Janez: Dolgost in širina in višina so enakomerne. To ne pomenja, da bi bilo mesto, katero je gledal Janez, tudi toliko visoko, kolikor dolgo in široko, marveč le to, da je bilo glede na višino povsod enako visoko, kakor je bilo — pravilen četvero- kot gledč na dolžino in širino. Enakomernost v tem oziru povzdiguje samo njegovo lepoto in je tudi v tem oziru slika neskončno lepih nebes. Nebeški Jeruzalem. Raz. 22, 6—17. Trojno potrdilo. 1163 Konec. 22 , 6 — 21 . a) Trojno potrdilo te knjige. 22, 6—17. Nato mi reče: „Te besede so za¬ nesljive in resnične, in Gospod, Bog preroških duhov, pošilja svojega angela pokazat ljudem, kaj se ima v kratkem zgoditi. In glej: ,Kmalu pridem! 1 Bla¬ gor mu, kdor ohrani prerokbe te knjige." In jaz, Janez, sem to slišal in videl. In ko sem bil slišal in videl, sem se zgrudil, da bi molil pred angelom, ki mi je to pokazal. On mi pa reče: „Glej, da tega ne storiš. Tvoj služab¬ nik sem in tvojih bratov, prerokov, in tistih, kateri ohranijo besede te knjige. Boga moli!“ Nato'mi pravi; ,,Ne zapečati pre¬ roških besedi te knjige, čas se namreč bliža. Kdor dela krivico, naj jo še dela, in kdor je nagnusen, naj bo še dalje, pravični naj pa dalje zvršuje pra¬ vičnost in sveti naj se še posvečuje." ,,Glej, kmalu pridem in moje plačilo z menoj, da vsakomur povrnem po njegovih delih. Jaz sem A in Q, prvi in poslednji, začetek in konec." Blagor jim, kateri spirajo svoja obla¬ čila v Jagnjetovi krvi, da imajo oblast do drevesa življenja, in da gredo skozi vrata v mesto. Zunaj so psi in vra- žarji in nečistniki in morilci in mali¬ kovalci in vsak, kdor ljubi in dela laž. „Jaz, Jezus, pošljem svojega angela, da vam, cerkvam, to izpriča. Jaz sem Davidova korenina in njegov zarod, svetla Danica." Duh in nevesta pa pravita: Pridi! In kdor posluša, naj reče: Pridi! In kogar žeja, pridi; kdor hoče, vzemi zastonj žive vode. Razlaga. Na koncu opozarja angel Janeza na važnost prejetega razodetja. Kliče mu Gospodove besede: Kmalu pridem, češ naj bodo verniki vedno pri¬ pravljeni na njegovo prihod. Janez se mu hoče v molitvi pokloniti, a zopet 1 zve, da ima pred seboj samo angela, ki se šteje za njegovega soslužabnika. Angel mu še naroča, naj ne zapečati preroških besedi, naj jih torej zapiše in razglasi. Potemtakem veljajo tudi za nas; kristjani vseh časov naj jih radi prebirajo in se navzamejo iz njih veselega upanja in ž njim zvezane nevzlomne stanovitnosti v Jezusovi veri. Kdor potem, ko zve, kaj čaka brezbožne ljudi, še vedno ostane v svojih hudobijah, naj le ostane; na koncu bo izkusil silo božjih kazni. Kdor je pa že prej sveto živel, naj potlej, ko je prebral to knjigo, živi še svetejše, da bo tembolj gotovo dosegel večno slavo, ki je v tako živih podobah opisana v nji. Nato pa prične govoriti Jezus sam, ki obeta pravično sodbo vsakomur. Janez pa blagruje tiste, ki so oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi, ki so se udeležili sadov odrešenja in bodo spre¬ jeti v nebeško domovino, ter s krepkimi besedami nariše žalostno usodo trdovratnih grešnikov. Zunaj bodo, ali kakor Zveličar tolikokrat pravi: v zunanji temi, kjer je jok in škripanje z zobmi. Imenuje jih med drugimi pse, ker je Judu pomenjal pes ne¬ čisto, nesramno bitje, zlasti pogane. Nato zopet govori Jezus, ki pravi, da je on poslal angela s tem razodetjem Janezu in sicer v prvi vrsti za maloazijske cerkve. Jezus, ki izvira od Davida in ki je za svetnike svetla danica, oznanjevavka večnega, neminljivega dne, je torej razkril to razodetje po svojih angelih. Razodetje je res, kakor beremo v naslovu , 2 Jezusa Kristusa. Janeza Jezusovo ime, s katerim se sam ime¬ nuje, nežno pretrese. Pred seboj gleda vesoljno Cerkev, polno svetega Duha, ki jo vodi, kako posluša razodetje, ki je v knjigi, in kako ji ob napovedi veličastne končne zmage zakoprni srce po Jezusovem prihodu. Nevesta si želi, naj že pride božji ženin, in naj napravi ž njo vekomaj trajajočo svatbeno gostijo. Pridi, Jezus in pokaži svoje veličastvo; duh te želje, tega hrepenenja živi v vsem cerkvenem življenju: v njenih molitvah daritvah, njenih naukih in njeni božji službi. In vsak posamnik, ki sliši ta glas neveste in sv. Duha, naj tudi sam vzklikne Jezusu: „Pridi“. 1 Glej 19, 10. 2 Raz. 1, 1. Zgodbe JI., str. 1122. 1164 Raz. 22, 18—21. Sklep. V srčnem koprnenju naj tudi on zahrepeni po njem. To hrepenenje je žeja svetih duš. Janez po božjem navdihnenju zagotavlja, da vsak, kdor čuti žejo po Gospodu, lahko pride do njega in si v njegovi Cerkvi z živo vodo verskih naukov, sv. zakramentov in vsega drugega cerkvenega življenja uteši svojo dušo. Janezovo knjigo potrjuje v tem odstavku najprej angel, potem Janez sam, na koncu pa božji Zveličar. b) Dostavek sv. Janeza. 22, 18-21. Vsakemu, kdor posluša preroške besede te knjige, pričujem: Kdor jim kaj doda, mu pošlje Bog nadloge, za¬ pisane v ti knjigi. In kdor kaj odvzame od preroških besedi te knjige, mu Bog odvzame njegov delež na drevesu živ¬ ljenja in na svetem mestu, ki sta po¬ pisana v ti knjigi. Tisti, kateri to potrjuje, pravi: „Tako je! Kmalu pridem.“ Amen. Pridi, Gospod Jezus! Milost našega Gospoda Jezusa Kri¬ stusa bodi z vami vsemi! Amen. Razlaga. Mojzes je v svojih bukvah zažugal z božjimi kaznimi Izraelcem, ki bi jim hoteli kaj odvzeti ali dodati . 1 Tako tudi Janez, o katerem so nje¬ govi bralci vedeli, da je od Boga postavljeni apostol, ki so mu dolžni vero in zaupanje. Iznova ponavlja, da Jezus sam potrjuje njegove besede. „Kmalu pridem 11 zveni apostolu v srcu in umu. Star je že; zaveda se, da nastopi zanj ta prihod res prav kmalu, in v iskreni prošnji Fridi Gospod Jezus! se loči od njega. Nato pa z blagoslovom bralcem, naj bo Je¬ zusova milost ž njimi, sklepa svojo knjigo. 1 V. Mojz. 4, 2. 1165 Acest 792. Adrija 779. Adrumet 777. Afranij Bur 784. Agab 757. Agape 556. Ain es Sultan 431. Ain Karim 52. Aja Seluk 741. Akar 356. Akaron 356. Akvila in Priscila (Priska) 953. Alla Regola 784. Aloa 609. Amfipol 730. Ana,velikiduhovnikll4, 551. Ananija, veliki duhovnik 766. Andrej 785. Antakia, glej Antiohija. Antiohija Sirska 698. Antiohija v Pizidiji 710. Antikrist 810, 1147. An tipa glej Herod An tipa. Antonija 49, 762. Apel 954. Apija 987. Apijeva cesta 782. Apijev trg 782. Apolo 1063. Apolonija 730. Arat 735. Areopag 732. Areta 688. Arimateja 607. Aristarh 985. Aristohul 954. Arhelaj 48. Arhip 986. Armagadon 1151. Artema 1063. Ason 750. Atalija 716. Atene 732. Avgust 80, 81. Aziarhi ?47. Azija prokonzularna 1085. Azot 682. liabilon — Rim 1086. Banija, glej Cezareja Filipova. Baris, glej Antonija. Bar Kohba 468. Barnaba 664, 725. Bartolomej 785. Belcebnh 356. Belial 894. Bereja 731. Berenic kanaanejska 285. Berenika, sestra Heroda An- tipa II., 775, 776. Bersabeja 46. Betanija pri Jeruzalemu (El Lazarie) 323, 324. Betanija pri Jordanu 34, 116. Betfage 440. Betlehem 78. Betezda 192, 193. Bet-Tulma 624. Stvarno kazalo . 1 Betzaida 34, 145, 146. Betzaida Julijina 268. Bitinija 1085. Cahej 432. Cedron 544. Cerint 16, 17. Cestninarji 11, 188. 1118. Cezareja Filipova 34, 292. Cezareja Pomorska 293, 691. Ciper 698. Cirena 586. Cirin 81, 82. I>almanuta 288. Damask 684. Dem a 986. Demetrij 1119. Denar 425. Derbe 714. Deseteromestje 34, 206. Device prerokinje v Cezareji 757. Diakon 670, 1048. Dimišk, glej Damask. Dionizij Areopažan 736. Diotref 1119. Dizma 591, 595. Djehl Šeh 283. Doketi 613. Družila 769. Džesmanije, glej Getzemani. Efez 740. Efrem 409. Egipčan, prerok 467. Elevter, reka 682. Elimanda 649. El Kubeibe, glej Emavs. El Medždel, glej Magdala. Emavs 624. Enon 160. Epafra 785, 974. Epafrodit 992, 997. Eperet 954. Epikurejd 732 nasl. Epimenid 1060. Episkop 700, 752, 1047. Erast 955. Eriha, glej Jeriha. Esdud, glej Azot. Eski Stambul, glej Troada. Evangelij 9, 10. Evbul 1074. Evnika 1066. Evodija 1000. Evtalij 19. Et Tel 291. Farizeji 6. Eeba 953. Feliks, prokurator 769. Fest prokurator 771. Filadelfija 1132. Filemon 987. Filip, apostol 786. Filipi 728. Filip Herodov 114. Flavlila 792. Fostat 101. Frigija 649. Ciadara 252. Gaj 1119. Galacija 815. Galačani 815. Galion 740. Galileja 32. Gamaliel 667. Garicim 30, 165. Gaza 681. Gazit 408. Gehena, gl. Hinomova dolina. Genezar 280. Genezareško jezero 32. Gerazenska dežela 34. Gest 591. Getzemani 493. Golgota, glej Kalvarija. Gora blagrov 205, 206. Gortina 1058. Ilagiga 497. Hakeldama 564. Hall el 544. Ilaroset 498. Herod Agripa I. 49, 113, 114, 702, 704, Herod Agripa II. 49,114, 775. Herod Antipa 48, 113, 114, 162, 571, 572. Herod Vel. 29, 30, 98, 99, 102 . Herodion 954. Hilel 418. Hillel 107. Hinomova dolina 218, 564. Idumeja 206, 207. Ikonij 712. Jafa, glej Jopa. Jakob ml. 785, 1075. Jakob star. 16. Janez Evangelist 16. .Janez iz Gišale 468, 472. Janez Krstnik, truplo 264. Jaspid 1134. Jeriha 430, 431. Jeriška roža 431. Jezus Just 985. Jopa 690. Jordan 31. Jozafat dolina 483. Jožef Barsaha 647. Jožef Flavij 73. Juda Galilejec 467, 668. Juda Tadej 786. Judeja 33, 160. Judje v rimski državi 28, 29. Judje v Rimu 28, 908. Justa 284. Jutrovo Treh Modrih 93. ■ Kafarnavm 11, 150, 151. Kaj 955. Kajfa 114, 551. Kajzarije, glej Cezareja. Kalvarija 584. Kana 149. Kananejci 282. Kandake 682. Kapadocija 649, 1085. Kar-el Šam, glej Damask, Karp 1073. Kavda 778. Kebris. glej Ciper. Kefa .144. Kefr Bil 478. Kehal 294. Kenhrej 738, 909, 953. Kij 750. Kiriake 294. Klavdija 1074. Klavdija Prokula 574. Kleant 735. Klemen 1000. Knid 778. Kohorta 692. Kolose 974. Konos, glej Kolose. Korint 738, 835. Kornelij 696. Kov 7f>6. Krescent 1073. Kreta 1058. Krisp 838. Kulat Banija 293. Kvarantana 129. Kvart 955. Eaodiceja 1133. Lazar 438. Legija 550, 692. Libija Cirenska 649. Lida 690. Likaonija 714. Lin 1074. Listra 714. Litostroton 568. Lizanija 114. Loida 1066. Longin, prefekt 792. Lope v templu 49. Lud, glej Lida. Lucij iz Cirene 707. Lucina 792. Luka 14. Macedonija 726. Magdala 237, 288. Magedan 288. Maher 30, 34, 163. Mamertinska ječa 791. Mamon 397. Manahen 707. Manihejci 1050. Marcion 1050. Marija (ime) 58, 59. Marijina smrt 786. Marka 12. Matej 11. Matija 647. Medija 649. 1 V to kazalo smo sprejeli imena krajev in pokrajin, imena oseb in tuja imena. 1166 Megist 792. Melita 780. Mezopotamija 649. Milet 750. Mina 434. Mira 777. Mitilena 750. Muratori 21, 1041. Madcestninar 432. Nahr el Kebir, glej Elevter. Naj m 229. Narcis 954. Nardovo olje 437. Nazaret 54, 55. Neron 1148. Nikodem 155, 156. Nikolaj 755. Nikopolida 1064. Nimfa 985. Očenaševa cerkev 349. Oljska gora 332, 349. Onezifor 1068. Onezim 985, 987 nasl. Ostijska cesta 791. I*af 708. Paladža, glej Milet. Pamfilija 649. Paneja 292. Partija 649. Patara 756. Patmos 1127. Pavel 795, 796. Pela 472. Perga 710. Pergam 1130. Pergamen 19. Perikopa 19. Piton 728. Pismouk 5, 107. Poncij Pilat 112, 113, 567. Pont 1085. Pretorij 784. Prezbiter 700, 752. Prozelitje 460. Pndent 1074. Puščava sv. Janeza 73. Puteoli 781. Rabi 147. Rahaba 45. Ramleh, glej Arimateja. Regij 781. Rim 27, 783. Rimska cerkev 908. Rod 756. Ruta 46. Saduceji 6, 453, 454. Saj da, glej Sidon. Saloma Herodiadina 264. Saloma, Janezova in Jako¬ bova mati 16. Salomonova lopa 658. Samarija 32, 33. Samarijani 30, 31, 165. Samos 750. Sard 1134. Sarde 1131. Saturnin 1050. Šekel, glej srebrnik. Selevcija 708. Shodnica, glej sinagoga. Sidon 283, 286. Sihar 33, 165. Sikomora 432. Sila 1098. Siloa, studenec 330. Silvan, glej Sila. Simon, apostol 786. Simon, čarovnik 679. Simon iz Cirene 586. Sinagoga 172. Sinedrij 5,105, 140, 218, 408. Sintiha 1000. Sirakuze 781. Sirofenicija 283, 698. Smirna 1129. Solun 731, 797. Srebrnik, šekel 496. Stahij 954. Stater 308. Stoiki 733 nasl. Sur, glej Tir. Suzanova vrata 465. Šamaj 107, 418. Šeol 296. Tabor 302. Tabiga 632. Tacian 1050. Tajibe 410. Talent 481. Tamara 45. Targum 37. Tarz 686. Tekla 714. Tempel 49—51. Teofil 15. Tercij 955. Tevd, čarovnik 467. Tevda 668. Tiatira 1131. Tiberij 110. Tiberija 266. Tibik 956, 973, 1063. Timotej 716, 725, 726. Tir 283, 286. Tomaž 786. Tre fontane 791. Trifena 454. Trifoza 954. Tri krčme 782. Troada 726. Trogilj 750. Tulijeva ječa 791. Velika sinagoga 5. Veliki duhovnik ob Kristu¬ sovem času 114. Veliko starejšinstvo=Sinedrij. Veronika 588. Vrata zala 50. Vrata zlata 50, 657. Vrste v evangeliju 20. Zakladnica templova 334. Zakumovo drevo 431. Zaliv sv. Pavla 780. Zelotje 472. Zena 1063. Osebe in svetopisemski dogodki. Stran Dopolnjeno je . . . Naslovna stran Stari in novi zakon. 3 Evangelisti in Jezus ..... 9 Angel oznani Zahariju Janezovo rojstvo. 48 Ceščena Marija. 57 Glej, dekla sem Gospodova . . 59 Marija gre črez gore. 63 Marija pri Elizabeti. 65 Janez je njegovo ime .... 68 Angel se prikaže pastirjem pri Betlehemu. 79 Pastirji molijo Jezusa .... 82 Sveta noč. 83 Božična noč med pastirji ... 85 Simeon in Ana. 89 Modri pri Herodu. 91 Modri molijo Jezusa. 93 Modri prejmo opomin .... 95 Angel se prikaže Jožefu ... 98 Sveta družina beži v Egipt . . 99 Nedolžni otročiči ...... 101 Sveta družina z angeli .... 105 Dvanajstletni Jezns v templu . 107 Tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala. 109 Glava cesarja Tiberija . . . . 110 Iz templa gre ž njima .... 111 Slike. Stran Pridiga sv. Janeza Krstnika . . 115 Janezov krst.124 Jezus in izkušnjavec.128 Tretja izkušnjava.131 Glej, Jagnje božje.137 Jezus in njegovi prvi učenci . . 146 čudež v Kani galiiejski .... 148 Jezus očisti tempel.153 Jezus in Nikodem. 155 Jezus in Samarijanka .... 163 Čudežni ribji lov.181 In potegnejo čolna h kraju . . 183 Jezus ozdravi mrtvoudnega . . 186 Učenci smučejo klasje .... 199 Jezus izbere dvanajst apostolov . 203 Pridiga na gori.207 Mesto se ne more skriti, ki stoji na gori.215 Mladenič iz Najma.232 Janez Krstnik z učenci .... 235 Marija Magdalena in Jezus . . 237 Sovražnik seje ljuliko .... 243 Vihar na jezeru.248 Jezus izžene hudobnega duha . 253 Jezus obudi Jairovo hčer . . . 257 Jezus in dva slepca.259 Dobri pastir.262 Sv. Matej.262 Sv. Marka.263 Sv. Luka.263 Sv. Janez.265 Stran Earizej in cestninar.415 Jezns blagoslavlja otročiče ... 421 Bogati mladenič.423 Smrt Janeza Krstnika .... 267 Jezus nasiti množico.276 Sv. Peter.276 Sv. Pavel.277 Sv. Andrej . ..- 277 Sv. Jakob večji. 284 Jezns in Kananejka.285 Jezus ozdravi gluhonemca . . . 295 Ti si Peter.298 Sv. Filip.298 Sv. Jernej .... ... 299 Sv. Tomaž.299 Sv. Jakob mlajši.301 Izpremenjenje na gori Tabor . . 311 Jezus in otročiči.310 Sv. Simon.316 Sv. Tadej.317 Sv. Matija.317 Sv. Barnaba.317 Usmiljeni Samarijan.323 Jezus in Marija.325 Jezus in prešestnica.333 Usmiljeni Samarijan.379 Marija si je izvolila najboljši del 383 Jezus in vodenični bolnik . . . 388 Izgubljeni sin.393 Lazar' in bogatin.399 Lazar, pridi ven .405 Stran Delavci v vinogradu.425 Jezus in otroci.427 Marija mazili Jezusa.437 Kozana Sinu Davidovemu . . . 439 Nebeško kraljestvo je podobno kralju . ,.449 Udovin dar.461 Modre device.479 Jezusova zadnja pot v Jeruzalem 491 Zadnja večerja.499 Umivanje nog.502 Jezus in Peter.510 Peter in Janez pripravita zadnjo večerjo.514 Iškariot odhaja iz obednice . . 515 Vnebohod. 523 Filip in Natanael.525 Zadnja večerja.531 Jezusovo slovo.533 Učenci spe.535 Jezus moli na Oljski gori . . . 537 Jezus ozdravi Malha.539 Angel tolaži Jezusa.547 Peter pri ognju.549 Peter zataji Jezusa.551 Jezusa ujamejo.553 Jezus pogleda Petra.555 Peter se joka.559 Juda beži iz templa.563 Jezus pred judovskim starejšin- stvom.565 Juda obupa.575 Zasramovanje.577 Glej, človek.579 Jezus nosi težki križ.583 Jezusa pribijajo na križ .... 589 Jezus na križu.591 Jezus na križu.597 Jezusa snamejo s križa .... 601 Jezus pod križem.603 Jezusa v grob polože .... 607 Marija pri grobu.611 Vstajenje.615 Žene pri grobu.617 Magdalena, Peter in Janez pri grobu.618 Magdalena pri grobu .... 619 Rabboni.621 V Emavsu.625 Moj Gospod in moj Bog . . . 628 Jezus pri Tiberijskem jezeru . . 633 Obed pri Tiberijskem jezeru . . 635 Jezus pošilja apostole .... 641 Kristusov vnebohod.643 Peter binkoštni praznik . . . 651 Peter in Janez pri zalih vratih . 659 Sikstinska Madona.665 Prvi mučenec sv. Štefan . . . 671 Smrt sv. Štefana. 675 Diakon Eilip in dvornik etiopske kraljice.681 Savel se izpreobrne.683 Ananija pri Savin.687 Pavla rešijo v košu.689 Videnje sv. Petra.693 Pavel in Barnaba v Antiohiji . 697 Petrova rešitev iz ječe .... 701 Pavel pridiguje poganom . . . 713 Pavel"in Barnaba v Listri . . . 715 Timotej se uči sv. pisma . . . 717 Janez in Jakob v Samariji . . 723 Pavel in Sila v ječi.729 Pavel na Areopagu.733 Pavel pridiguje poganom . . . 737 Stran Pavel se loči od učencev v Miletu 751 Slovo sv. Pavla v Miletu ... 753 Božja Mati.758 Vojaki peljejo Pavia v grad . _. 761 Sv. Pavel govori pred kraljem Agri- pom in kraljico Bereniko . . 773 Sv. Pavel na otoku Malta . . . 780 Sv. Pavel v Kirnu pred smrljo . 783 Apostoli darujejo Cerkvi svoja pisma 787 Sv. Pavel. 790 Ecce homo.798 Sv. Pavel (na Angelskem mostu) 804 Sv. Pavel pri mučeniški smrti sv. Štefana.809 Ladja s Pavlom se potopi ... 811 Verniki berejo Pavlovo pismo 815 Pavlovo izpreobrnjenje .... 818 Sv. Pavel v Ljstri.828 Krvoskrunca izobčijo.835 Sv. Pavel govori na Areopagu . 839 Sv. Pavel piše.845 Pavel piše Efežanom.855 Ženska pri službi božji .... 8b7 Zveličar in apostoli.872 Sv. Pavel govori Feliksu o vstajenju 876 Sv. Pavel piše v ječi.907 Marija z Jezusom.1001 Kristusov vnebohod.1040 Jaz sem A in Sl .1126 Šest prvih pečatov.1133 Angeli s trohami.1143 Premagani satan.1158 Nebeški Jeruzalem.1162 Kraji in pokrajine. Aleksandrijsko pristanišče, mlin na veter. 12 Mahmudije, prekop v Aleksandriji J3 Patre. 15 Votline ob Genezareškem jezera . 30 Genezareško jezero poleg Tiberije 32 Tiberija. 33 Nazaret iz daljave. 35 Sv. Janez v puščavi (Ain Karim) 46 Nazaret. 50 Cerkev Marijinega oznanjenja v Nazaretu. 51 Cerkev Marijinega oznanjeuja v Nazaretu od znotraj .... 53 Oltar Marijinega oznanjenja . . 54 Marijin studenec . 55 Cerkev sv. Ane v Jeruzalemu . 56 Betlehemska okolica. 69 Vhod v cerkev Jezusovega rojstva 72 Cerkev Jezusovega rojstva znotraj 74 Kapela Jezusovega rojstva . . . 75 Vhodvmlečno votlino v Betlehemu 76 Betlehem. 77 Kraj, kjer se je angel prikazal pastirjem. 81 Pogled na Kairo.103 Marijino drevo v Matariji poleg Kaire. 103 Palmov drevored poleg Kaire . . 104 Krščevališče sv. Janeza ob Jor¬ danu .117 Votlina sv. Janeza Krstnika . . 119 Začetek puščave. 133 Jeruzalem z moabskimi hribi v daljavi. 135 Planjava ob Jordanu.139 Pogled s Safeda na Genezareško jezero. 143 1167 Stran Razvaline Kefr Kana .... 149 Tel Kum (Kafarnavm) .... 151 Jutranja megla z Oljske gore . . 159 Jakopov studenec.165 Planjava El Mukna.166 Gora Garizim.166 Samarijske razvaline na Garizimu 168 Samarijske razvaline.169 Sedanji Nazaret.173 Razvaline nekdanjega Kafarnavma 177 Tiberija od strani jezera . . . 184 Betezda.193 Templovo obzidje iz daljave . . 195 Pogled na današnji Jeruzalem iz daljave. 197 Hatinska rogova (gora blagrov) . 205 Pokrajina na južnem vzhodu od Jeruzalema.211 Pogled na jug z Oljske gore po zimi.218 Nebi Duhy (Mali Hermon) . . . 223 Najm.228 Na Galilejskem jezera .... 239 Rob pri Kan-Minje.251 Razvaline Geraze.251 Genezarska planjava.269 Sidonska trdnjava.282 Sidon v mesečini.283 Pogled na Tir.287 Tiberija.291 Banija.293 Tabor.303 Razvaline trdnjave na Taboru . 305 El Medždel . '.318 Oljska gora.327 Pot iz Betanije v .Jeruzalem . . 329 .Jordanova dolina.337 Pogled na samostanske goie v južni Judeji.341 Pastir v dolini Surar v Judeji . 347 Daherij a.351 Jordan blizu Mrtvega morja . . 353 Pogled iz daljave na Jordan . . 357 Dolina Bait Ibrim v Judeji . . 359 ■ Razvaline Bait Ibrima .... 361 Rafaimska ravan v Judeji . . . 365 Kameniti jezovi v Judeji . . . 371 Betanija z razgledom po moab- skih gorah.373 Grobovi v Betaniji.375 Pot v Jeriho . 377 Templovo ozidje z Omarjevo mošejo 381 Zveza med Cedronovo, Tiropejsko in Hinomovo dolino .... 411 Oljska gora.435 Pot z Oljske gore.443 Most erez Cedron.466 Šotor v Jeruzalemu.473 Pokopališče v Jozafatovi dolini . 483 Hinomova dolina.485 Getzemani.493 Kapelica vrh Oljske gore . . . 496 Obednica zadnje večerje .... 498 Južnovzhodni del Jeruzalema in Jozafatova dolina.505 Betanija.507 J eruzalem z Odrešenikovega stolpa 511 Getzemanski vrt dandanes . . . 527 Anova hiša.541 Grad Antonia.541 Kapela krvavega pota na Oljski gori.543 Novi samostan apostolske votline; na desno Hakeldama .... 567 1168 Stran Sv. Štefana vrata.571 Turška vojašnica; zadaj .-amostan sv. Odrešenika.581 Križeva pot.585 Krvava njiva.587 Pilatovo sodišče.593 Magdalena. 594 Cerkev božjega groba .... 595 Cerkev božjega groba; spredaj zemeljsko središče.596 Cerkev božjega groba .... 599 Kapela najdenja križa .... 605 Kapela sv. Helene.608 Križarska cerkev v Rainleli 609 Jožefa Arimatejca grob .... 610 Kamen maz ljenja.611 Pot v Emavs; pred hišo spravnih sester 622 Emavs.622 Vzhodna vrata v Damasku . . 641 Današnja Samarija.648 Cidnov slap pri Tarzu .... 656 Ravna ulica v Damasku . . . 668 Vrata v Tarzu.679 Trg v sedanjem Damasku . . . 685 Antiohija v Siriji.699 Pogled na Antiohijo v Siriji . . 703 Splošni pogled na Tarz .... 707 Antiohija v Pizidiji.709 Tavrovo pogorje.712 Tarz.719 Tarz.721 Tempel boginje Diane .... 739 Obzidje sv. Pavla v Damasku . . 741 Razvaline efeškega gledišča . . 744 Grad in cerkev sv. Janeza v Efezu 747 Filadelfija.789 Razvaline Sibelinega templa v Sardah.796 Stran Solunsko mesto.797 Razvaline v Sardah.814 Patmos.816 Beduinske koče v Jerihi . . . 834 Tiatira.837 Cerkev sv. Pavla v Rimu . . . 861 Palmirske razvaline.864 V baziliki sv. Pavla v Rimu . . 880 Cerkev Trefontane.883 Cerkev sv. Pavla v Rimu (pro¬ čelje) .887 Trefontane.895 Pred mestnimi vrati -.933 Okolica avstro-ogrskega gostišča v Jeruzalemu.947 Strma pot na Jutrovem .... 981 Pogled z vasi Silvan na goro hu¬ dega sveta.986 Ulica v Jeruzalemu.1005 Asumpcionistovsko gostišče . . 1006 Šege. Betlehemljanka pri vodnjaku . . 71 Božični praznik v Betlehemu . 87 Tesarjeva delavnica v Nazaretu . 112 Brodarji na Galilejskem jezeru . 175 Obed na Jutrovem.189 Ročni mlin r ...... . 310 Judovska žena.370 Sandali na Jutrovem .... 395 Judovsko žalovanje z godbo . . 403 Pogreb na Jutrovem.407 Juda molita.413 Stari obredi pri poroki .... 417 Svatba na Jutrovem.419 Judovski imenitnik.429 Vinski mehovi.431 Stran Posoda za umivanje.434 Judovske vaščanke v Palestini . 448 Sveta omara v judovski sinagogi 456 Vrči za vodo na Jutrovem . . . 467 Judovski pogreb na Jutrovem . 459 Daritev golobov.459 Umivanje rok na Jutrovem . . 468 Zavitki z rokopisi.471 Piskanje na piščal.475 Ženske na Jutrovem z zavojem . 480 Karavana na Jutrovem .... 487 Judje v šotorih.488 Domačini v sveti deželi .... 567 Egiptovski Jud.646 Mlatev na Jutrovem.677 Mohamedanec moli.695 Prostor za črevlje pred džamijo . 776 Iz domačega življenja na Jutrovem 807 Romarji v Meko.913 Božja služba pod milim nebom ob Jordanu.955 Romaiji na Jutrovem .... 957 Romarji ob Jordanu.991 Egiptovska šola za ženska ročna dela.992 Moslimska šola v Kairu .... 1013 Kavarna v Jeruzalemu .... 1026 Absalomov grob.1064 Zaharijev grob. 1115 Oltar v cerkvi sv. Odrešenika . 1118 Zemljevidske risbe. Prvo potovanje sv. Pavla . . . 724 Drugo potovanje sv. Pavla . . . 727 Tretje in četrto potovanje sv. Pavla 749 Palestina ob Kristusovem času na konca. Berila in evangeliji . 1 Nedelje in Gospodovi prazniki: Berilo: 1006. 82 ; Stran 945 918 999 842 1061 1062 1007 825 5. 826 825 944 944 944 944 982 799 842 902 871 891 802 967 829 1022 995 Evangelij : Luk. 21, 25—33. Mat. 11, 2—10. Jan. 1, 19—28. Luk. 3, 1—6. . Luk. 2, 1—14. Luk. 2, 15—20. Jan. 1, 1—14. . Luk. 2, 33—40. Luk. 2, 21. . . Mat. 2, 19—23. Luk. 2, 42-52. Jan. 2, 1—11. . Mat. 8, 1—13. . Mat. 8, 23-27. Mat. 13, 24—30. Mat. 13, 31—35. Mat. 20, 1—16. Luk. 8, 4—16. Luk. 18, 31—43. Mat. 4, 1—11. Mat. 17, 1—9. Luk. 11, 14—28. Jan. 6, 1 — 11. . Jan. 8, 46—59. Mat. 26, 27. . Stran 474 318 137 116 78 78 39 86 86 97 104 148 227 229 234 338 424 415 426 129 301 355 265 336 493 nasl. 1 Strani kažejo svetopisemsko besedilo. 1169 Nedelje in Gospodovi prazniki: Berilo: Stran Velikonočna nedelja . . Velikonočni pondeljek 1. nedelja po Veliki noči o a • n n n >1 'j n >i ii 4 n ji ji Ji f; u ‘ Ji >i >i Ji Vnebohod. 6. nedelja po Veliki noči BinkoSti. BinkoStni pondeljek . 1. nedelja po Binkoštih Sv. Režnje Telo . . 2. nedelja po Binkoštih 3- „ n n 4 *• JJ Ji >i 6* n » » 6* jj jj 7- jj ,j 8 - jj jj jj Q JJ JJ JJ 16. j, jj 11* JJ JJ JJ 12- jj j, jj 13- n u jj 14- „ „ 15. „ „ 16- j> ,j >, 17- „ 18. 19. 20 . 21 . 22 . 23. 24. ?1 ,1 ii >i ii ii ii n n it ii ii ;i ii ii i) ii ii Ji ii Ji I. Kor. 5, 7-8. . Dej. ap. 10, 37—43. I. Jan. 5, 4-10. I. Pet. 2, 21—25. I. Pet. 2, 11—19. Jak. 1, 17—21. . Jak. 1, 22—27. . Dej. ap. 1, 1—11. I. Pet. 4, 7—11. Dej. ap. 2, 1 — 11. Dej. ap. 10, 42-48. I. Jan. 4, 8—21. I. Kor. 11, 23—29. I. Jan. 3, 13—18. I. Pet. 5, 6—11. Rim. 8, 18 — 23. . I. Pet. 3, 8-15. Rim. 6, 3 — 11. • Rim. 6, 19—23. . Rim. 8, 12—17. . I. Kor. 10, 6—13. 1. Kor. 12, 2—11. I. Kor. 15, 1—10. II. Kor. 3, 4-9. Gal. 3, 16—22. . Gal. 5, 16—24. . Gal. 5, 25—6. 10. Ef. 3, 13—21. . Ef. 4, 1—6. . . I. Kor. 1, 4-8. . Ef. 4, 23—28. . Ef. 5, 15—21. . Ef. 6, 10—17. . Fil. 1, 6—11. . . Fil. 3, 17—4, 3. . Kol. 1, 9—14. . . . 847 . . 694 . . 1114 . . 1091 . . 1091 1075. 1076 . . 1076 . 641. 639 . . 1094 . . 650 . . 694 . . 1113 . . 868 . . 111 . . 1097 . . 930 1092. 1094 . . 925 . . 926 . . 929 . . 857 . . 869 . . 876 . . 888 . 823. 825 . . 830 . . 832 . . 961 . . 965 . . 837 . . 967 . . 967 . . 972 . . 993 . 998. 999 . . 975 Drugi prazniki: Evangelij: Mark. 16, 1—7. . Luk. 24, 13—35. . Jan. 20, 19—31. . Jan. 10, 11—16. . Jan. 16, 16—22. . Jan. 16, 5—14. . Jan. 16, 23—30. . Mark. 16, 14—20. Jan. 15, 26—16, 4. Jan. 14, 23—31. . Jan. 3, 16—21. Luk. 6, 36—42. ■. Jan. 6, 56—59. . Luk. 14, 16—24. . Luk. 15, 1—10. . Luk. 5, 1—11. . . Mat. 5, 20—24. . Mark. 8, 1 — 9. . . Mat. 7, 15—21. . Luk. 16, 1—9. . . Luk. 19, 41-47. . Luk. 18, 9—14. Mark. 7, 31—37. . Luk. 10, 23-37. . Luk. 17, 11—19. . Mat. 6, 24-33. . Luk. 7, 11—16. . Luk. 14, 1—11. . Mat. 22, 34—46. . Mat. 9, 1—8. . . Mat. 22, 1—14. . Jan. 4, 46—53. . Mat. 18, 23—35. . Mat. 22, 15—21. . Mat. 9, 18—26. . Mat. 24, 15—35. . Luk. 1, 26 -38. Mat. 23, 34—39. Mat. 2, 1 — 12. . Luk. 2, 21. . . Mat. 1, 18—21. Luk. 1, 26—38. Luk. 3, 21—23. Mat. 16, 13—19. Jan. 19, 31—35. Jan. 19, 30—35. Luk. 10, 38—42. Mat. 18, 1—10. Mat. 1, 1—16. . Luk. 1, 26—38. Jan. 19, 25—27. Luk. 1, 26—38. Luk. 19, 1—10. Mat. 5, 1 — 12. . Jan. 5, 25 —29. Stran . . 614 . . 623 . . 626 . . 345 . . 530 . . 530 . . 530 . . 530 . . 530 . . 522 . . 154 . . 222 . . 272 . . 390 . . 392 . . 181 . . 216 . . 288 . . 225 . . 396 . . 439 . . 415 . . 285 320. 321 . . 410 360. 368 . . 229 . . 387 424. 425 . . 185 - . 449 . . 170 . . 314 . . 452 . . 254 471. 474 . . 56 . . 459 . . 92 . . 78 . . 73 . . 56 . . 125 . . 292 . . 600 . . 600 . . 323 308. 310 . . 42 . . 56 . . 589 . . 56 . . 432 . . 208 . . 194 1 Zgodbe I. Zgodbe II. 74 42 48 90 106 111 122 126 164 164 249 271 300 304 313 316 321 357 375 379 398 406 407 408 430 486 493 544 552 568 574 586 599 599 606 610 613 622 649 649 678 682 687 691 694 738 746 796 802 831 832 868 870 Popravki. vrsta 3 zgoraj 15 spodaj beri 2 „ 4 ,, 24 zgoraj „ 28 „ 19 „ 2 spodaj pred 22 „ beri za 12 „ za Helijev prideni: ki je bil Matatov. Falegov 6 presune desni po krstil mesto Falezov. „ 7 „ prešine. „ resni. ,, v „ krotil, krščeni prideni: bodo. žanje prideni: V tem namreč pregovor resnično pravi: Drug seje, drug pa žanje. 7 24 22 9 „ izbriši: zgoraj beri spodaj „ zgoraj ,, » 12 „ 1 » 8 „ „ „ 15 „ izpusti: „ 1 „ beri » 1 j' » 9 , „ 22 spodaj „ „ 22 spodaj „ n 9 zgoraj „ , 13 „ „ 1 14 „ „ 7 spodaj „ „ 14 „ „ „ 30 zgoraj „ 23 jj jj >i „ G spodaj „ 14 JJ JJ jj „ 15 „ „ pod sliko izpusti besede njegovega v ladj i. je Jezusu izpremenjenje Ta do praznika šotorov izredno mesto njihovega. mesto jo. „ Jezusa. „ izpreobrnjenje. „ To. do posvečevanja templa. izrečno. se. XXII. e) Če 3. 4. XII. za — 4. Jadovska nevera človeško Absalomovega tiste hiše mesto XX. „ c) . „ Ce. » 2 . „ 3. XI.; podobno popravi številke pri naslovih do str. 460. žago — Judovska nevera, člaveško. Abrahamovega, tistega. za besedo Sionu prideni stavek: Drugi pa sodijo tako-le: 4. mesto 3. k večjemu ,, k večjem, solnčnega ,, solnenege. : Pred votlino in namestu njih zapiši: Grški sv..ogenj. Vsebina Stran 3 Stari in novi zakon . Prvi oddelek: Evangelij. Zgodbe Jezusa Kristusa. A. Uvod v evangelij. Stran I. Kaj je evangelij?. 9 II. Evangelisti.10 Sv. Matej 11. — Sv. Marka 12. — Sv. Luka 14. — Sv. Janez 16. III. Kako se razlikujejo štirje evangelji . IV. Kako je prišel evangelij do nas . . Kako so opisani in kako se navajajo evan¬ geliji 19. — Kako se je ohranil evangelij 20. V. Resničnost sv. evangelija . ... . VI. Skrivnostne podobe sv. evangelistov . 24 VII. Kako delimo evangeljske zgodbe . . 25 B Uvodne zgodbe. I. Čas in razmere ob Jezusovem prihodu 27 Rimska država 27. — Judovska država 29. II. Odrešenikova zemska domovina . . 31 1. Ime 31. — 2. Obseg 31. — 3. Zapadne pokrajine 32. — 4. Vzhodne pokrajine 33. — 5. Ceste 34. — 6. Podnebje 35. III. Jezus — božji Sin.36 Božji Sin — Beseda 36. Začetek evangelija sv. Janeza ... 39 Razlaga 39. IV. Jezus — pravi človek.41 Rodovnik iz evangelija sv. Mateja . 42 Rodovnik iz evangelija sv. Luka . . 42 Razlaga. 1. Rodovnika sta Jožefova in Ma¬ rijina 43. — 2. Heli in Jakop 43. — 3. Sa- latiel in Zorobabel 44. — 4. Izpuščeni rodovi 44. — 5. Pomen treh podob in števila štir- najst 45. — 6. Žene v rodovniku sv. Mateja 45. C. Prva doba: Jezusova mladost. I. Angel oznani rojstvo Janeza Krstnika 47 Kdaj se je zvršila ta zgodba 47. — Tempel, kraj oznanjenja rojstva sv. Janeza 49. — Raz¬ laga. 1. Imeni Zaharija in Elizabeta 51. — 2. Zaharijev dom — Ain karim 52. — 3. Za¬ harija duhovnik 52. — 4. Angelova napoved 53. — 5. Zaharija mutast 54. II. Včlovečenje božjega Sinu.54 Nazaret 54. — Marijina mlada leta 56. — An¬ gelovo oznanjenje 56. — Razlaga. 1. Zaroka in zakon blažene Device 58. — 2. Ime Marija 58. — 3. Angelovo oznanilo 60. — 4. Marijin odgovor 61. III. Marija pri Elizabeti.61 Razlaga. 1. Marija gre k Elizabeti 62. — 2. Marijin pozdrav in Janezovo posvečenje 62. — 3. Elizabetin pozdrav 62. — 4. Marijin slavospev — Magnifikat 64. — 5. Marija pri •• Elizabeti 67. IV. Rojstvo sv. Janeza.67 Razlaga. 1. Obrezovanje sv. Janeza 68. — 2. čudeži pri Janezovem obrezovanju 70. — 3. Zaharijev slavospev — Benediktus 70. — 4. Janez v pnščavi 72. Stran V. Angel oznani sv. Jožefu božje včlo¬ večenje .73 Razlaga. 1. Skrb sv. Jožefa 73. — 2. Angelova beseda 74. — 3. Marija in Jožef 75. VI. Jezusovo rojstvo.78 Betlehem 78. — Razlaga. 1. Popisovanje 80. — 2. Rojstvo 84. — 3. Pastirji 84. — 4. Ime Kristus 86. VII. Jezusovo obrezovanje in darovanje . 86 Razlaga. 1. Obrezovanje 88. — 2. Darovanje v templu 88 — 3. Simeon in Ana 89. Vili. Modri z Jutrovega.92 Razlaga. 1. Kdaj so prišli Modri z Jutro¬ vega 92. — 2. Domovina Modrih z Jutrovega 93. — 3. Zvezda 94. — 4. Modri pri Herodu 96. — 5. Modri v Betlehemu 96. IX. Beg v Egipt. Nedolžni otročiči. Jezus v Nazaretu.97 Razlaga. 1. Nedolžni otročiči umorjeni 98. 2. Sv. družina beži v Egipt 100. — 3. Smrt kralja Heroda 102. — 4. Jezus v Nazaretu 102. X. Dvanajstletni Jezus v templu . . . 104 Razlaga. 1. Jezusova deška leta 104. 2. Romanje v Jeruzalem 106. — 3. Jezus v templu 106. 4. Jezusovo skrito življenje 108. C. Druga doba: Jezusovo javno delovanje. Prvi odstavek: Priprava in začetek. I. Kdaj je nastopil sv. Janez Krstnik . 110 Razlaga. 1. Cesar Tiberji 110. — 2. Leto Jezusovega rojstva 110. 3. Rimski oskrbnik Poncij Pilat 112. — 4. Herod, Filip in Liza- nija 113. — 5. Velika duhovnika Ana in Kajfa 114. — 6. Sv. Janez v puščavi 114. II. Sv. Janez pripravlja Jezusu pot . . 116 Razlaga. 1. Krščevališče sv. Janeza 116. - 2. Zunanje življenje sv. Janeza 116. — 3. Sv. Janez napovedan v starem zakonu 117. — 4. Pridiga sv. Janeza 118. — 5. Nauki po- samnim stanovom 121. III. Janez napoveduje bližnji Kristusov prihod.122 Razlaga. Sv. Janez o Kristusu 122. IV. Jezusov krst.124 Razlaga. 1. Jezns se da krstiti Janezu 125. — 2. Čudežna znamenja pri Jezusovem krstu 125. V. Jezus se posti v puščavi. Hudobni duh izkuša Jezusa.129 Razlaga. 1. Puščava 129. — 2. Jezus se posti v puščavi 129. — 3. Hudobni duh 130. — 4. Izkušnjava 132. — 5. Po zmagi nad iz- skušnjavcem 136. VI. Janez pričuje o Jezusu.137 Razlaga. 1. Sveti Janez Krstnik po Jezuso¬ vem krstu 138. — 2. Poslanci iz Jeruzalema 140. — 3. Jagnje božje 141. 74 * VII. Prvi učenci — Andrej, Janez in Peter Razlaga. 1. čas, Jagnje božje in sv. Janez 142 2. Začetek cerkve. Pomen imena Kefa- Peter 144. VIII. Filip in Natanael. Razlaga. 1. Betzaida 145. — 2. Filip 146. — 3. Natanael 147. IX. Ženitnina v Kani ....... Razlaga. 1. Kana 149. — 2. Ženitnina 149. — 3. Materina prošnja 150. — 4. Vpliv ču¬ deža 150. — 5. Pot v Kafarnavm 150. Drugi odstavek: Jezusovo javno živ¬ ljenje od prve do druge velikenoči. I. Prva velikanoč. Očiščenje templa . Razlaga. 1. Pot v Jeruzalem 152. — 2. Oči¬ ščenje templa 152. — 3. Vpliv Jezusovega nastopa 153. II. Nikodem. Razlaga. 1. Nikodem 155. — 2. Pogovor 156. — 3. Katere resnice je razodel Jezus Niko- demu 158. III. Janez Krstnik zopet pričuje o Kristusu Razlaga. 1. Jezus v Judeji 160. — 2. Jane¬ zovo pričevanje 160. IV. Janez Krstnik v ječi. Razlaga. 1. Herod s priimkom Antipa 162. — 2. Maher 162. V. Jezus v Samariji . Razlaga. 1. Jezus gre iz Judeje 164. — 2. Samarijani. Sihar 165. — 3. Jezus in Sama- rijanka 166. — 4. Jezus in učenci 168. — 5. Samarijani in Jezus 169. VI. Jezus v Galileji ozdravi sina kralje¬ vega uradnika . Razlaga. 1. Jezus v Galileji 170. - 2. Drugi čudež v Galileji 170. VII. Jezus uči v Nazaretu. Razlaga. 1. Shodnice 172. — 2. Jezus v Na- zareški shodnici 172. — 3. Jezusovi bratje in sestre 175. VIII. Jezus se nastani v Kafarnavmu . . Razlaga. Jezus v Kafarnavmu 176. IX. Obsedenec v shodnici. Razlaga. 1. Obsedenci 178. — 2. Prvi čudež nad obsedencem 180. X. Jezus ozdravi Petrovo taščo in zvrši več drugih čudežev. Razlaga. 1. Petrova tašča 180. — 2. Drugi čudeži 180. IX. Čudežni ribji lov. Peter in tovariši gredo stalno za Jezusom. Razlaga. 1. Jezus v Petrovem čolnu 182. — 2. Čudež 182. — 3. Poklic 182. XII. Jezus ozdravi gobavega . , v . . . Razlaga. 1. Gobava bolezen 184. — 2. čudež 184. XIII. Jezus ozdravi mrtvoudnega .... Razlaga. 1. Priložnost za čudež 185. — 2. Čudež 186. XIV. Jezus pokliče Mateja. Razlaga. 1. Cestninarji 188. — 2. Levi Matej 188. XV. Judovski post. Razlaga. 1. O judovskem postu 190. — 2. Stari in novi zakon 190. Tretji odstavek: Jezusovo delovanje od druge do tretje velike noči. stran a) Od druge velikenoči do pridige na gori. I. Jezus ozdravi 38 let bolnega moža v Jeruzalemu.192 Razlaga. 1. Betezda 192. — 2. čudež 193. II. Jezus — božji Sin.194 Razlaga. 1. Jezus in Bog Oče 196. — 2. Do¬ kazi, da je Jezus božji Sin 198. III. Učenci smučejo klasje.199 Razlaga. 1. Kraj in čas 200. - 2. Jezus brani učence 200. IV. Jezus ozdravi suho roko.201 Razlaga. 1. Farizejska zlobnost 201. 2. Usmiljeni Jezus 202. V. Jezus izvoli apostole.203 Razlaga. 1. Jezus moli 204. — 2. Izvolitev apostolov 204. — 3. Vrsta apostolov 204. b) Pridiga na gori. I. Kraj.205 II. Poslušavci.206 Razlaga. 1. Deseteromestje. Idumeja 206. — 2. Dogodki 207. III. Jezusov govor.208 a) Blagri.208 Razlaga. 1. Blagri 208. — 2. Blagri in apo¬ stoli 214. b) Jezus pojasnjuje apostolom njihovo dostojanstvo.215 Razlaga. 1. Apostoli — sol zemlje 215. — 2. Apostoli — Inč sveta 215. c) Jezus in postava starega zakona . . 216 Razlaga. 1. Splošno razmerje Jezusa do po¬ stave 217. — 2. Posamne postave in Jezus 218. c) Hinavščina pri dobrih delih .... 222 Razlaga. 1. Miloščina 223. — 2. Molitev 223. 3. Post 223. — 4. Usmiljenost 224. d) Učitelji v novem zakonu.224 Razlaga 224. e) Krivi preroki.225 Razlaga. 1. Svarilo pred farizeji 225. 2. Vera in dobra dela 226. f) Sklep pridige na gori.226 Razlaga 226. c) Od pridige na gori do tretje velikenoči. I. Kafarnavmski stotnik.227 Razlaga. 1. Poganski stotnik 227. — 2. Stot¬ nikova vera 227. — 3. Judje in pogani 228. II. Mrtvi mladenič v Naj mu.229 Razlaga. 1. Najm 229. - - 2. Jezus v Najmu 229. III. Janez pošlje dva učenca k Jezusu . 230 Razlaga. 1. Janezova poslanca 231. — 2. Je¬ zusov odgovor 231. - 3. Jezus slavi Ja¬ neza 233. IV. Grešnica se izpreobrne.234 Razlaga. 1. Obed pri farizeju 234. — 2. Greš¬ nica 236. — 3. Grešnica — Marija Magdalena, sestra Lazarja in Marte 237. V. Kako uči Jezus ........ 238 Razlaga. 1. Jezusovo spremstvo 239. - 2. Prilike 239. — 3. Zakaj nči Jezus v prilikah 240. — 4. Prilika in apostoli 240. VI. Prilike o nebeškem kraljestvu . . . 241 a) O sejavcu.241 Razlaga. 1. Prilika 241. — 2. Pomen pri¬ like 242. Sttan 142 145 148 152 154 160 162 163 170 171 176 177 180 181 183 185 188 189 Stran b) Rastoče žito.242 Razlaga. Pomen prilike 242. c) Ljulika med pšenico.243 Razlaga. 1. Tretja prilika o semenu 243. — 2. Pomen prilike 244. c) Kvas.244 Razlaga. Pomen prilike 244. d) Skriti zaklad.245 Razlaga. Pomen prilike 245. e) Biser.245 Razlaga. Pomen prilike 245. f) Ribiška mreža.245 Razlaga. Pomen prilike 245. VIL Sorodniki iščejo Jezusa.246 1. Jezns in njegovi sorodniki 245. — 2. Božja mati s sorodniki išče Jezusa 245. VIII. Vihar na jezeru.249 Razlaga. 1. Vihar 249. — 2. Vpliv čudeža 250. — 3. Ladja v viharju — Jezusova cerkev 251. IX. Jezus v Geražanski deželi .... 251 azlaga. I. Geražanska dežela 252. 2. udež 252. X. Jezus ozdravi krvotočno ženo in obudi Jairovo hčer.254 Razlaga. 1. Jezus zopet v Galileji 254. 2. Krvotočna žena 254. — 3. Jairova hči 255. — 4. Duše obujenih 256. — 5. Krvotočna žena — poganstvo, Jairova hči — judovstvo 256. XI. Dva slepca in mutec.257 Razlaga. 1. Dva slepca 257. — 2. Obsedeni , mutec 258. XII. Jezus deluje po Galileji.258 Razlaga. 1. Ovce brez pastirja 258. — 2. Žetev 260. XIII. Jezus razpošlje prvič svoje apostole učit.260 Razlaga. 1. Jezns odpravlja apostole 261. — 2. Nauki na pot 261. - - 3. Apostolska pot 262. XIV. Herod se zboji Jezusa, ker je umoril Krstnika.263 Razlaga. 1. Mučeniška smrt Janeza Krst¬ nika 263. — 2. Herodov strah 264. XV. Jezus prvič čudežno nasiti veliko mno¬ žico .265 Razlaga. 1. Jezus gre z učenci v samoto 266. — 2. Čudežno nasičenje 266. — 3. Jezus — kruh in riba 268. XVI. Apostoli ponoči na jezeru .... 269 Razlaga. 1. Nasičeno ljudstvo in Jezus 270. — 2. Apostoli na jezeru 270. — 3. Pomenek Jezusa s Petrom na valovih 271. XVII. Jezus obljubi v Kafarnavmski shod¬ nici sv. Rešnje Telo.272 Razlaga. 1. Jezus v kafarnavmski shodnici 273. — 2. Glavne misli in razdelitev Jezusovega govora 274. — 3. Jezus — kruh življenja 275. — 4. Izkušnja učencev 277. — 5. Apostoli in Jezus 278. Četrti odstavek: Od tretje do četrte .. velike noči. a) Jezus v Galileji do praznika šotorov. I. Jezus zavrača več farizejskih zmot . 279 Razlaga. 1. Genezar 280. — 2. Jezus in stara izročila 280. Stran II. Kananejska žena.282 Razlaga. 1. Kraji Tira in Sidona 282. — 2. Jezus v Fenioiji 283. — 3. Jezus in Kana- nejka 283. III. Gluhonemec v deseteromestju . . . 285 Razlaga. 1. Jezusova pot v Deseteromestje 285. — 2. Čudež z gluhonemcem 286. — 3. Skriv¬ nostni pomen čudeža 286. IV. Jezus nasiti, drugič lačno množico 288 Razlaga. 1. čudež 288. - 2. Magdala in Dalmanuta 288. V. Jezus svari pred farizeji.289 Razlaga. 1. Znamenja z neba 289. — 2. Kvas farizejev in saducejev 290. VI. Slepec v Betzaidi.291 Razlaga. 1. Betzajda 291. - 2. Slepec izpre- gleda 292. — 3. čudeži nad pogani 292. VII. Jezus obljubi Petru prvenstvo . . . 292 Razlaga. 1. Cezareja Filipova 292. — 2. Je¬ zusovo vprašanje 293. — 3. Odgovor apo¬ stolov 293. — 4. Jezusova pohvala 204. — 5. Jezus obljubi Petru prvenstvo 294. VIII. Jezus napove svoje trpljenje . . . 298 Razlaga. 1. Napoved trpljenja in smrti 298. - 2. Peter in Jezusova napoved 299. — 3. Nauk o križu 299. — 4. Križ in poveli¬ čanje 300. IX. Izpremenjenje.301 Razlaga. 1. Kraj 302. — 2. Namen izpreme- njenja 302. — 3. Izpremenjenje 304. — 4. Po izpremenjenju 304. X. Jezus ozdravi obsedenega mutca . . 306 Razlaga. 1. Čudež 306. — 2. Pogoji za čudež 306. XI. Jezus vnovič napove svojo smrt . . 307 Razlaga. 1. Tabor in Kalvarija 307. - 2. Vpliv Jezusove napovedi 307. XII. Davek za tempel.307 Razlaga. 1. Davek za tempel 308. — 2. Jezus in davek 308. XIII. Prepir med učenci.308 Razlaga. 1. Prepir med apostoli 308. — 2. Janezovo vprašanje 309. XIV. Razni nauki.310 a) Pohujšanje . ..310 Razlaga. 1. Pohujšanje 310. — 2. Varujmo se pohujšanja 310. — 3. Jezus svari apostole 312. b) Prilika o izgubljeni ovci.312 Razlaga. Namen in pomen prilike 312. c) Bratovski opomin.313 Razlaga. 1. Bratovski opomin 313. 2. Cer¬ kvena oblast 313. č) Prilika o neusmiljenem hlapcu . . . 314 Razlaga. 1. Priložnost za priliko 314. — 2. Prilika 314. — 3. Pomen prilike 315. XV. Jezus pred praznikom šotorov . . . 315 Razlaga. 1. Jezusovi sorodniki in praznik 315. — 2. Jezusov odgovor 315. b) Delovanje Jezusovo do praznika šotorov. I. Jezus gre v Judejo.316 Razlaga. 1. Jezus potuje iz Galileje 316. — 2. Samarijani ne sprejmejo Jezusa 316. II. Na potu.317 Razlaga. 1. Pismar 317. — 2. Pismarjev učenec 317, Stran III. Jezus razpošlje dvainsedemdeset učencev.318 Razlaga. 1. Dvainsedemdeset učencev 319. — 2. Pouk učencem 319. — 3. Gorje ne¬ vernim galilejskim mestom 319. — 4. Ve¬ ljava Jezusovih učencev 320. IV. Učenci se vrnejo.320 Razlaga. 1. Učenci se vrnejo 320. — 2. Je¬ zusova molitev 321. — 3. Opomin in va¬ bilo 321. V. Ljubezen do bližnjega in prilika o Samarijanu.321 Razlaga. 1. Kdaj je povedal Jezos to pri¬ liko 322. — 2. Prilika 322. — 3. Razlaga prilike 322. VI. Marta pogosti Jezusa.323 Razlaga. 1. Betanija 323. 2. Marija in Marta 323. c) Jezus ob prazniku šotorov v Jeruzalemu, kasneje v Judeji. I. Jezus uči v templu.325 Razlaga. 1. Judje 326. — 2. Praznik šo¬ torov 326. — 3. Jezusov nauk 326. II. Zadnji prazniški dan.330 Razlaga. 1. Izlivanje vode ob prazniku 330. — 2. Jezus — studenec žive vode. — 3. Vpliv Jezusovih besedi 331. III. Prešestnica.332 Razlaga. 1. Oljska gora 332. — 2. Pre¬ šestnica in prvaki 332. •— 3. Jezusov od¬ govor 333. — 4. Jezus in prešestnica 334. IV. Jezus — luč sveta.334 Razlaga. 1. Jezus v zakladnici 334. 2. Jezus luč sveta 334. Stran XV. Opomin učencem.364 Razlaga. 1. Učenci in farizeji 364. — 2. Je¬ zusov pogovor 365. XVI. Varujte se lakomnosti.367 Razlaga. 1. Priložnost za priliko 367. — 2. Prilika 368. XVII. Zaupanje v božjo previdnost . . . 368 Razlaga. 1. Napačna skrb za posvetne reči 368. — 2. Skrb za božje kraljestvo 369. XVIII. Iščite nebeških zakladov .... 369 Razlaga 369. XIX. Bodite pripravljeni na Gospodov prihod.370 Razlaga. 1. Dve priliki 370. — 2. Nauk 371. XX. Prilika o hišniku.371 Razlaga. 1. Petrovo vprašanje in Jezusova prilika 371. 2. Pomen Jezusovega od¬ govora 372. XXI. Kakšno je Jezusovo kraljestvo . . 373 Razlaga. 1. Odločitev za Kristusovo kra¬ ljestvo 373. — 2. Odločitve je treba 374. XXII. Pokora je vsem potrebna .... 375 Razlaga 375. XXIII. Nerodovitna smokva.376 Razlaga. 1. Priložnost za priliko 376. — 2. Pomen prilike 376. XXIV. Sključena žena.376 Razlaga. 1. Sključena žena in starejšina shodnice 377. — 2. Jezusov odgovor 377. XXV. Prilika o gorčičnem zrnu . . . .378 Razlaga. 1. Namen 378. — 2. Gorčično zrno 378. č) Od praznika templovega posvečevanja do smrti. V. Vera v Jezusa osvoboja grehov in daje življenje.336 Razlaga. 1. Jezusov odhod k Očetu 338. — 2. Resnica osvobaja 338. - 3. Hudič oče nevernih Judov 339. — 4. Jezus večji od Abrahama 340. VI. Jezus ozdravi slepca od rojstva . 340 Razlaga. 1. Prilika in pomen čudeža 342. — 2. čudež se razglasi 343. — 3. Jezns in ozdravljeni slepec 344. VII. Prilika o dobrem pastirju .... 345 Razlaga. 1. Namen prilike 345. 2. Pri¬ lika 346. — 3. Pomen prilike 346. — 4. Prilika in posiušavci 349. VIII. Očenaš.349 Razlaga. 1. Kraj 349. — 2. Očenaš 349. 3. Očenaš najpopolnejša molitev 350. IX. Prilika o prosečem prijatelju . . 353 Razlaga. 1. Prilika 353. - 2. Pomen 354. X. Prilika o prosečem otroku . . . 354 Razlaga 354. XI. Kristusovo in satanovo kraljestvo . 355 Razlaga. 1. čudež 355. — 2. Satanovo kra¬ ljestvo 356. — 3. Farizejsko bogokletstvo 357. XII. Blažena Jezusova mati.358 Razlaga. 1. Žena slavi Jezusovo mater 358. — 2. Jezusov odgovor 360. XIII. Znamenje Jona preroka .... 360 Razlaga. 1. Znamenje z neba 360. — 2. Jezusov odgovor 361. — 3. Luč in fari¬ zeji 362. XIV. Proti farizejem in pismarjem . . 362 Razlaga. 1. Jezus pri farizeju 363. — 2. Vpliv Jezusovih besedi 363. T. Jezus ob prazniku templovega po¬ svečevanja .380 Razlaga. 1. Praznik templovega posveče¬ vanja 380. — 2. Farizejsko vprašanje 380. 3. Jezusov odgovor 382. — 4. Jezus iz- nova potrdi da je Bog 382. - 5. Jezus gre v Perejo 383. II. Zaprta vrata.384 Razlaga 384. III. Farizeji svare Jezusa pred Herodom 385 Razlaga. 1. Herodova nakana 385. — 2. Jezu¬ sov odgovor 385. — 3. Gorje Jeruzalemu 385. IV. Obed pri farizeju: a) Jezus ozdravi vodeničnega človeka 387 Razlaga. 1. Jezus pri farizeju 387. — 2. Jezus ozdravi bolnika 387. b) Prilika o sedežih pri obedu . . . 387 Razlaga. 1. Obedi na Jutrovem 387. — 2. Nauk iz prilike 388. c) Ubogi gostje.388 Razlaga. 1. Namen Jezusovih besedi 388. — 2. Jeznsov nauk 388. č) Prilika o gostiji.389 Razlaga. 1. Priložnost za priliko 389. — 2. Prilika 389. —'3. Pomen prilike 389. V. Kakšen mora biti Kristusov učenec 390 Razlaga. 1. Kdaj je Jezns to govoril 390. — 2. Zatajevanje 391. — 3. Tri prilike 391. VI. Prilike o božji ljubezni do greš¬ nikov .392 a) Izgubljena ovca.392 Razlaga. 1. Kdaj in komu je govoril Jezus to priliko 392. — 2. Prilika 392. Stran b) Izgubljena dralima.392 Razlaga. Prilika 392. c) Izgubljeni sin.393 Razlaga. 1. Prilika 394. 2. Pomen 395. VII. Prilika o krivičnem oskrbniku . . 396 Razlaga. 1. Prilika 396. — 2. Pomen 397. VIII. Nauki o premoženju cestninarjem in farizejem.398 Razlaga 398. IX. Lazar in bogatin. 399 Razlaga. 1. Prilika 400. 2. Kaj uči pri¬ lika 401. X. Jezus poučuje učence.401 Razlaga. 1. O pohujšanja 401. . 2. Sprav¬ ljiva ljubezen 402. - 3. Vera 402. — 4. ponižnost 402. XI. Jezus obudi Lazarja . . . • 403 Razlaga. 1. Pomen Lazarjevega obujenja 404. — 2. Lazar zboli in umrje 405. — 3. Jezus vstajenje in življenje 406. — 4. Čudež 406. XII. Veliko starešinstvo sklepa Jezusovo smrt. - 408 Razlaga. 1. Kdaj se je to zgodilo 408. — 2. Zbor velikega starejšinstva 408. - 3. Kajfovo prerokovanje 409. — 4. Efrem 409. XIII. Deset gobavcev.410 Razlaga. 1. Jezusova pot 410. XIV. Prihod božjega kraljestva . . . . 412 Razlaga. 1. Farizejsko vprašanje 412. 2. Napoved kazni nad nevernimi Judi 413. XV. O krivičnem sodniku.414 Razlaga. 1. Prilika 414. — 2. Pomen 414. XVI. Farizej in cestninar . . . . . . 415 Razlaga. 1. Prilika 416. - 2. Nauk iz pri¬ like 416. XVII. Zakon in aevištvo.416 Razlaga. 1. Judovski zakon 417. — 2. Jezus o zakonu 418. - - 3. Devištvo 420. XVIII. Jezus blagoslavlja otročiče .... 420 Razlaga. 1. Otročiči pri Jezusu 420. — 2. Pomen 420. XIX. Jezus in bogati mladenič .... 422 Razlaga. 1. Bogati mladenič 422. — 2. Nauk o bogastvu 423. 3. Plačilo aposto¬ lom 424. XX, Delavci v vinogradu.424 Razlaga. 1. čas 424. — 2. Prilika 425. - 3. Pomen 426. XXI. Jezus vnovič napoveduje svojo smrt in vstajenje.426 Razlaga. 1. Apostoli v strahu 427. - - 2. Jezusova napoved 427. XXII. Saloma prosi za svoja sina . . . 429 Razlaga. 1. Prošnja 429. - - 2. Jezusov od¬ govor 429. — 3. Nejevolja med apostoli 430. XXIII. Dva slepca v Jerihi. Razlaga. 1. Jeriha 430. - 2. čudež 432. XXIV. Cahej.432 Razlaga. Cahej 432. XXV. Prilika o desetih minah .... 433 Razlaga. 1. Priložnost in namen prilike 433. — 2. Prilika 433. - - 3. Pomen 434. XXVI. Večerja v Betaniji ...... 436 Razlaga. 1. čas 436. — 2. Apostoli in maziljenje 437. — 3. Posledice Jezusovega bivanja v Betaniji 438. Stran XXVII. Slovesni sprevod v Jeruzalem . 438 Razlaga. 1. Jezus kralj miru 440. 2. Slavospev 440. 3. Jezus joka nad Jeruzalemom 441. - 4. Jezus v tem- plu 441. XXVIII. Smokvino drevo.442 Razlaga. 1. Jezus prekolne smokvo 442. — 2. Jezusov nauk 442. XXIX. Jezus očisti drugič tempel . . 444 Razlaga. 1. Cas 444. — 2. Jezusov od¬ govor 445. XXX. Prilike o nasprotnikih božjega kraljestva. a) O dveh bratih.446 Razlaga. 1. Prilika 446. — 2. Pomen 446. b) O hudobnih viničarjih .... 447 Razlaga. 1. Prilika 447. — 2, Pomen 448. c) Prilika o kraljevi ženitnim . . 449 Razlaga. 1. čas in namen prilike 450. - 2. Prilika 450. 3. Pomen 451. — 4. Zveza 451. XKXI. Farizejsko vprašanje o cesarskem davku.452 Razlaga. J. Farizejska zlobnost 452. 2. Jezusov odgovor 452. XXXII. Saduceji o vstajenju od mrtvih . 453 Razlaga. 1. Sadncejsko vprašanje 453. — 2. Jezus o življenju po smrti 454. XXXIII. Pismar in Jezus.454 Razlaga. 1. Pismarjevo vprašanje 454. — 2. Prva zapoved 455. XXXIV. Davidov sin.455 Razlaga. 1. Pomen velikega vtorka 465. — 2. Vprašanje o Davidovem sinu 456. XXXV. Jezus svari ljudstvo pred farizeji 457 Razlaga. 1. Povod 457. — 2. Jezusovo svarilo 457. XXXVI. Gorje farizejem.459 Razlaga. L Iskanje prozelitov 460. 2. Prisega 462. XXXVII. Vdovin dar.462 Razlaga. 1. Puščica 462. — 2 Vdova 462. XXXVIII. Jezus in pogani v templu , . . 462 Razlaga. 1. Pogani v templu 463. 2. Jezus pšenično zrno 463. — 3. Očetov odgovor in Jezusove zadnje besede v templu 464. XXXIX. Govor na Oljski gori o razdeja¬ nju Jeruzalema in o vesoljni sodbi. Priložnost za govor.465 Razlaga. 1. Učenci se čudijo templu 465. 2. Vprašanje učencev 465. Jezusov govor .466 I. Izkušnje in boji.467 Razlaga. 1. Zapeljivci 467. — 2. Boji in upori 468. — 3. Potresi 468. — 4. Kuga in lakota 469. - 5. Groza in znamenja z neba 469. - 6. Preganjanje apostolov in pomoč sv. Duha 469. — 7. Evangelij po celem sveta 470. II. Jeruzalemski poraz.471 Razlaga. 1. Gnusoba razdejanja 471. 2. Beg kristjanov. Velika stiska 472. 3. Poteptani Jeruzalem 473. III. Konec sveta in sodba , , , . 474 1. Znamenja konca sveta in Gospo¬ dov prihod. Razlaga. 1. Lažnivi Kristi 475. — 2. Grozna znamenja 475. — 3. Znamenje Sinu eloveč- jega 476. — 4. Prilika o smokvi 476. — 5. Ta rod ne preide 477. 2. Čujte in molite. a) Splošen opomin k čuječnosti . . . Razlaga. 1. Dan sodbe 477. — 2. Čuječ¬ nost 478. b ) Prilika o vratarju. Razlaga 478. c) Prilika o tatu. Razlaga 478. c) Prilika o zvestem hišniku . . . Razlaga 479. d) Deset devic. Razlaga. 1. Prilika 480. — 2. Pomen 480. e) Pet talentov. Razlaga. 1. Prilika 481. — 2. Pomen 481. 3. Vesoljna sodba. Razlaga. 1. Pred sodbo 483. — 2. Sodba 484. 4. Judovska nevera. Razlaga. 1. Uspeh Jezusovega delovanja 486. — 2. Izaija in judovska nevera 486. — 3. Bistvo Jezusovega nauka 488. Peti odstavek: Jezusovo trpljenje . I. Neposrednja napoved trpljenja . . . Razlaga. 1. Getzemani 493. — 2. Velika noč, čas opresnih kruhov 494. II. Juda proda Jezusa. Razlaga. 1. Posvet velikega starejšinstva 495. — 2. Juda Iškariot 495. III. Priprave velikonočnega jagnjeta . . Razlaga. 1. Velikonočno jagnje 497. — 2. Apostola pripravita velikonočno jagnje 498. — 3. Obednica 498. IV. Zadnja večerja. 1. Velikonočno jagnje. Razlaga. 1. Velikonočna večerja 500. — 2. Zadnje velikonočno jagnje 500. — 3. Izdajavec 501. a) Prepir med učenci. Razlaga. 1. Povod prepiru 501. — 2. Jezusov nauk 502. b) Umivanje nog. Razlaga. 1. Bilo je pred praznikom 504. — 2. Umivanje nog 504. c) Izdajavec. Razlaga. 1. Jezusova napoved 506. — 2. Sv. Janez 507. — 3. Jezusovo poveličanje 508. č) Sveto Eešnje Telo. Razlaga. 1. Po večerji 509. — 2. Sv. Reš¬ uje Telo 510. — 3. To je moja kri 512. — 4. Daritev 513. — 5. Imena 513. — 6. Kruh in vino 514. 2. Jezusovo slovo. Nova zapoved . . Razlaga. 1. Jezusovo Srce 516. — 2. Iskali me boste 516. — 3. Nova zapoved 516. — 4. Peter 517. Tolažba. Razlaga. 1. Satan 518. — 2. Moč Jezusove molitve 519. — 3. Apostolom 520. Druga napoved Petrovega zatajenja Razlaga. 1. Pohujšanje 520. — 2. Napoved Petru 521. Stran Jezusov govor k slovesu . . . 521 Tolažba.522 Razlaga. 1. Prvo tolažilo 522. — 2. Drugo tolažilo 523. - 3. Tretje tolažilo 524. — 4. Četrto tolažilo 524. — 5. Dostavek 526. Prilika o trti.528 Razlaga. 1. Prilika 528. — 2. Pomen 528. Ljubezen.529 Razlaga. 1. Jezusova ljubezen 529. — 2. Apostoli Jezusovi prijatelji 530. Preganjanjeučencevinnjihovazmaga 530 Razlaga. 1. Napoved sovraštva in preganja¬ nja 532. — 2. Delovanje sv. Duha 535. — 3. Napoved vstajenja 536. — 4. Vnebohod in zmaga 538. Jezus veliki duhovnik moli .... 538 Molitev.538 Razlaga. 1. Jezus moli zase 540. — 2. Mo¬ litev za apostole 540. — 3. Molitev za ver¬ nike 542. — 4. Sklep 543. V. Krvavi pot.544 Razlaga. 1. Zahvalna pesem. Cedron 544. — 2. Smrtna groza 545. VI. Jezus ujet.547 Razlaga. 1. Priprava Jezusovih sovražni¬ kov 548. — 2. Judov poljub 548. — 3. Ujetje 549. VII. Pred judovskim sodiščem. a) Jezus pred Anom.550 Razlaga. 1. Ana 551. — 2. Obravnava pri Anu 552. b) Pred starejšinstvom.553 Razlaga. 1. Starejšinstvo 554. — 2. Obrav¬ nava proti Jezusu 554. — 3. Kajfova zaro¬ titev 556. c) Peter zataji Jezusa.557 Razlaga. 1. Drugi učenec 558. — 2. Za- tajenje 558. c) Starejšine in hlapci zasramujejo Jezusa.560 Razlaga. 1. Kje se je godilo to zasramo¬ vanje 560. — 2. Med hlapci 560. d) Druga obsodba starejšinstva . . . 560 Razlaga. 1. Zakaj druga obsodba 561. — 2. Druga obravnava 561. VIII. Smrt Juda Iškariota.562 Razlaga. 1. Judov obup 562. — 2. Lončar¬ jeva njiva 564. IX. Jezus pred Pilatom. a) Prvo zaslišanje.566 Razlaga. 1. Poncij Pilat 567. — 2. So¬ dišče 568. — 3. Judje izroče Jezusa Pilatu 560. — 4. Obtožba 569. — 5. Izpraševanje 569. b) Jezus pred Herodom Antipom . . 570 Razlaga. 1. Pilatova neznačajnost 571. — 2. Herod Antipa 571. — 3. Pred Herodom 572. c) Druga obravnava pred Pilatom . . 572 Razlaga. 1. Spletke 573. — 2. Baraba 574. — 3. Pilatova žena 574. — 4. Pilat izpusti Baraba 574. c) Jezus bičan in zasramovan ... 576 Razlaga. 1. Bičanje 576. — 2. Nove muke 576. d) Smrtna obsodba.578 Razlaga. 1. Glej, človek 578. — 2. Pilat se izvija 578. — 3. Obsodba 580. Stran 474 477 478 478 478 479 480 482 486 489 493 494 497 499 501 503 506 509 515 518 520 Stran Stran X. Trpljenje, smrt in pogreb. a) Križeva pot.582 Razlaga. 1. Križ 583. — 2. Golgota 584. — 3. Simon iz Cirene 586. — 4. Jokajoče žene 586. b) Jezusova smrt.589 Razlaga. 1. Vino z miro in žolčem 590. — 2. Križanje 590. — 3. Napis 591. — 4. Delitev oblačil 592. — 5. Zasramovanje 592. — 6. Jeznsove besede na križu 593. — 7. Tema 600. c) Ob smrti.600 Razlaga. 1. čudežni dogodki 602. — 2. Stotnik in ljudstvo 603. — 3. Jezus s su¬ lico preboden 604. c) Pogreb. 606 Razlaga. 1. Proti večeru 606. — 2. Jožef Ari- matejec 607. — 3. Pogreb 608. — 4. Grob 609. d) Straža ob grobu.. . 610 Razlaga. 1. Jezusovi sovražniki po njegovi smrti 611. — 2. Straža 612. — 3. Jezus pred peklom 612. XI. Jezusovo vstajenje.613 a) Velikonočno jutro.614 Razlaga. 1. Vstajenje 616. — 2. Stražniki 616. — 3. Dogodki po redu 617. — 4. Po¬ božne žene 618. — 5. Prva Jezusova pri¬ kazen 622. b) Učenca na potn v Emavs .... 623 Razlaga. 1. Emavs 624. — 2. Učenca 624. — 3. Učenca in apostoli 626. c) Jezus dvakrat pri apostolih . . . 626 Razlaga. 1. Apostoli velikonočno nedeljo zvečer 627. — 2. Mir vam bodi 627. — 3. Apostoli se prepričajo 627. — 4. Oblast grehe odpuščati 629. — 5. Za osem dni 629. — 6. Tomaž 629. č) Na Tiberijskem jezeru.630 Razlaga. 1. Učenci na jezera 631. — 2. Peter vrhovni pastir Jezusove črede 632. — 3. Napoved Petrove smrti 634. — 4. Apo¬ stol Janez 635. d) Na gori.636 Razlaga. 1. Gora v Galileji 636. — 2. Apostolsko poslanstvo 637. XII. Vnebohod.639 Razlaga. 1. Jezusovo slovo 639. — 2. Vne¬ bohod 640. Sklep.640 Drugi oddelek: Dejanja apostolov. Stran 1 Uvod.641 Razlaga. 1. Kdo je spisal Dejanja aposto¬ lov 641. — 2. Ime knjige 641. — 3. Namen in vsebina 642. — 4. Viri 642. — 5. Oas 644. Prvi del: Ustanovitev cerkve. Prvi odstavek: Od vnebohoda do binkošti. I. Matija apostol.645 Razlaga. 1. Po vnebohodu 645. 2. Ma¬ tija izvoljen 645. II. Binkošti: a) Čudež. 647 Razlaga. 1. Binkošti 647. — 2. Prihod sv. Duha 648. — 3. Različni jeziki 649. — 4. Pomen binkoštnega čudeža 649. b) Petrov govor.650 Razlaga. 1. Vsebina in razdelitev govora 650. — 2. Prvi del Petrovega govora 652. — 3. Drugi del Petrovega govora 652. c) Vpliv Petrovega govora . . . . 653 Razlaga. 1. Izpreobrnjenje 654. — 2. Krst 654. III. Življenje prvih kristjanov .... 654 Razlaga. 1. Cerkveno življenje 655. — - 2. Verniki in ljudstvo 655. — 3. Skupno premoženje 655. Drugi odstavek: Prvinapadi judov¬ skih prvakov. I. Hrom berač ozdravljen . . . . . 657 .o Razlaga. 1. Kraj in čas 657. — 2. Čudež 657. II. Petrov govor v templu ..... 658 Razlaga. 1. Odkod čudež? 658. - 2. Kaj naj stori ljudstvo? 659. III. Apostoli pred starejšinstvom . . . 660 Razlaga. Prvi napad 661. Stran IV. Verniki.662 Razlaga. 1. Molitev 663. — 2. Eno srce in en duh 663. V. Dva zgleda, Barnaba, Ananija in Safira 663 Razlaga. 1. Barnaba 664. — 2. Ananija in Safira 664. VI. Starejšinstvo prvič prime apostole . 666 Razlaga. 1. Cerkev se množi 666. — 2. Apo¬ stoli ujeti in rešeni 667. — 3. Pred starej¬ šinstvom 667. — 4. Gamaliel 667. Tretji odstavek: Diakoni in smrt sv. Štefana. I. Diakoni.669 Razlaga. 1. Spor med Grki in Hebrejci 669. 2. Diakoni 669. II. Sv. Štefan: a) Delovanje sv. Štefana in obtožba proti njemn.670 Razlaga 670. b) Štefanov govor.672 Razlaga. 1. Doba patriarhov 673. — 2. Moj¬ zes 674. — 3. Od Mojzesa do Salomona 674. — 4. Očitanje 676. c) Prvi mučenec.676 Razlaga. 1. Videnje 676. — 2. Umor 676. Četrti odstavek: Savel. Preganja- nje in razširjanje cerkve. Pavel. I. Preganjanje Cerkve.678 Razlaga 678. II. Krščanstvo v Samariji.678 Razlaga. 1. Krščanstvo v Samariji 679. — 2. Sv. birma 680. III. Etiopski knez krščen.680 Razlaga. 1. Filip in evnuh 681. — 2. Iz¬ preobrnjenje 682. Stran IV. Pavel se izpreobrne.682 Razlaga. 1. Damask 684. — 2. Spreobr¬ njenje 684. — 3. Ananija in Savel 685. 4. Tarz 686. 5. Savel Pavel 686. V. Pavel začne apostolsko delo . . . 687 Razlaga. 1. Savel v Arabiji 687. — 2. Pa¬ vel apostol 688. Peti odstavek: Peter. I. Peter v Lidi in Jopi.690 Razlaga. 1. Lida 690. — 2. Jopa 690. 3. Peter pri nadpastirskem obiskovanju 691. II. Pogan Kornelij se is preobrne: a) Kornelij pošlje po Petra . . . . 691 Razlaga. 1. Cezareja 691. — 2. Pomen Kor¬ nelijevega izpreobrnjenja 692. b) Petrovo videnje.692 Razlaga 692. c) Kornelijevi poslanci pri Petru . . 693 Razlaga 694. c) Peter pri Korneliju.694 Razlaga. 1. Petrov prihod 694. — 2. Kor¬ nelijev govor 695. - 3. Petrov govor 695. — 4. Novi kristjani 696. d) Peter v Jeruzalemu o poganih . . 696 Razlaga 696. IIT. Krščanstvo v Antiohiji.698 Razlaga. 1. Fenicija; Ciper; Antiohija 698. — 2. Barnaba 699. — 3. Mašniki prezbi- terji 700. IV. Preganjanje kristjanov in Petrova rešitev.700 Razlaga. 1. Mučeniška smrt apostola Ja¬ koba 702. — 2. Peter v ječi 702. — 3. He¬ rodova smrt 704. — 4. Cerkev 704. Drugi del: Misijonsko delovanje sv. Pavla. Prvi odstavek: Pot sv. Pavla na Ciper in v Malo Azijo. I. Pot na Ciper.705 Razlaga. 1. Preroki in učitelji 705. 2. Savel in Barnaba škofa 707. — 3. Na Cipra 708. II. V pizidijski Antiohiji: Pavlov govor 708 Razlaga. 1. Perga; pizidijska Antijohija 710. 2. V shodnici 710. III. Pavel in Barnaba izgnana iz Antiohije 711 Razlaga. 1. Razkačeni Judje 711. — 2. Ikonij 712. IV. V Ikoniju.712 Razlaga. 1. Dogodki v Ikoniju 714. — 2. Listra in Derba 714. V. V Listri.714 Razlaga. 1. Čudež in posledice 714. — 2. Pavel kamenjan 716. VI. Vrnitev v sirsko Antiohijo .... 716 Razlaga 716. Drugi odstavek: Apostolski zbor. I. Povod zboru.718 Razlaga. 1. Stroga judovska stranka med kristjani 718. — 2. K apostolom 718. II. Apostolski zbor.719 Razlaga. 1. Petrov govor 720. 2. Jako¬ bov govor 720. — 3. Odposlanci 722. Tretji odstavek: Druga misionska pot sv. Pavla. Stran I. Pavel se loči od Barnaba .... 725 Razlaga 725. II. Pot v Troado.725 Razlaga. 1. Timotej 725. — 2. Misionska pot 726. — 3. Macedonija 726. III. V Filipih . . . . ' .727 Razlaga. 1. Filipi 728. - - 2. Pavel s to¬ varišema v ječi 728. IV. V Solunu.730 Razlaga. 1. V Solan 730. — 2. Pavel in Sila v Solunu 731. V. V Bereji.731 Razlaga 732. VI. V Atenah.732 Razlaga. 1. Atene 732. — 2. Epikurejci in stoiki 734. — 3. Pavlov govor 736. — 4. Uspeh 736. VII. V Korintu.738 Razlaga. 1. Korint 738. — 2. Klavdijev nkaz 738. — 3. Začetek evangelija v Ko¬ rintu 738. — 4. Pred Galionom 739. VIII. Pavel se vrne v Jeruzalem in An¬ tiohijo .740 Razlaga. 1. Pavlova obljuba 740. — 2. Efez 740. Četrti odstavek: Tretja misionska pot sv. Pavla. I. Apolon.742 Razlaga 742. II. V Efezu: a) Janezovi učenci.742 Razlaga 743. b) Delovanje sv. Pavla v Efezu . . 743 Razlaga, i. V Efezu 743. — 2. Judovski zarotovavci 744. — 3. Vražarstvo pada 744. c) Srebrar Demetrij.745 Razlaga. 1. Demetrij 746. - 2. Shod 746. III. Preko Macedonije in Grškega v Troado 748 Razlaga 748. IV. Čudež v Troadi.749 Razlaga. 1. Nedelja 749. — 2. Pri božji službi 750. V. Do Mileta.750 Razlaga. Kraji 750. VI. Slovo v Miletu.. . 750 Razlaga. 1. Razdelitev 751. — 2. Škofje — mašniki 752. — 3. Govor 753. VII. Preko Cezareje v Jeruzalem . , . 756 Razlaga. 1. Pot 756. - 2. Deviške prero¬ kinje 757. - 3. Napoved Pavlovega pre¬ ganjanja 757. Tretji del: Zgodbe sv. Pavla 1 . 58 — 63 . Prvi odstavek: Sv. Pavel ujet in odpeljan v Cezarejo. I. Pogovor s sv. Jakobom.769 Razlaga. 1. Zbor 759. — 2. Pameten nar svet 759. II. Hrup v templu .760 Razlaga. 1. Napad na Pavla 760. — 2. Poveljnik reši Pavla 762. III. Pavlov govor.763 Razlaga. 1. Govor 764. 2. Po govoru 764. Stran Stran IV. Pred starejšinstvom.765 Razlaga. 1. Surovost velikega duhovnika 765. - 2. Farizeji in saduceji 766. V. V Cezarejo.767 Razlaga. 1. Sovražna zarota 768. — 2. Pot v Cezarejo 768. Drugi odstavek: Pavel v Cezareji. I. Feliks in Pavel.769 Razlaga. 1. Sovražna zarota 768. — 2. Obtožba proti Pavlu 770. — 3. Pavlov zagovor 770. 4. Vpliv Pavlovega zagovora 771. II. Pavel pred Festom.771 Razlaga. 1. Prokurator Fest 771. — 2. Vzklic na cesarja 772. III. Pavel pred Festom in Herodom Agripom 772 Razlaga. 1. Herod in Agripa 774. — 2. Pavel pred Agripom 775. — 3. Pavlov zagovor 775. - 4. Vpliv Pavlovega govora 776. Tretji odstavek: Pavel gre v Rim. L Od Cezareje do Krete.777 Razlaga. Pot do Krete 777. II. Na morju.778 Razlaga. Nevarna vožnja 778. III. Potop.779 Razlaga. Ladja se potopi 779. IV. Na Malti.730 Razlaga. Na Malti 781. V. Iz Malte v Rim.781 Razlaga. 1. Od Malte do Puteol 781. 2. Ho Rima 782. VI. V Rimu.782 Razlaga. 1. Rim 783. — 2. Pavel in Judje 784. — 3. V Rimu 785. — Dostavek. 1. Drugi apo¬ stoli 785. — 2. Božja Mati 786. Tretji oddelek: Pisma apostolov. Stran Uvod.787 A. Pisma sv. Pavla. I. Zadnja leta.791 II. Značaj sv. Pavla.792 III. Pisma sv. Pavla in obris njegovega življenja po letih.795 Uvod v prvo pismo sv. Pavla v Solun . . 797 Prvo pismo Soluncem. Uvod.799 Razlaga. 1. Naslov pismu 799. - 2. Hvala 799. Prvi del: Spomini na Pavlovo delo v Solunu. I. Uspešno delo.800 Razlaga. Uspešno delovanje sv. Pavla 800. II. Pavel hrepeni po Soluncih . . . .801 Razlaga. 1. Pavlovo hrepenenje po Soluncih 801. — 2. Timotej pri Soluncih 801. Drugi del: Pouk in opomini. I. Opomini.802 Razlaga. 1. Zvestoba in čistost 802. — 2. Poštenje 802. — 3. Bratovska ljubezen 802. II. O umrlih.803 Razlaga. 1. O nmrlih 803. — 2. Vstajenje 805. III. Čas Gospodovega prihoda.805 Razlaga. Kdaj pride Gospod 805. IV. Sklepni opomini.806 Razlaga. 1. Dolžnosti do duhovnikov 806. 2. Dolžnosti mašnikov 806. — 3. Sklepni opo¬ mini 806. — 4. Izredne milosti 806. V. Blagoslov in pozdrav.807 Razlaga. Sklep 807. Uvod v drugo pismo sv. Pavla v Solun . . 808 Drugi list Soluncem. I. V tolažbo ..808 Razlaga. Pohvala in tolažilo 809. II. O Gospodovem prihodu. 810 .. Razlaga. 1. Gospodov prihod 810. — 2. Anti¬ krist 810. III. Opomin in prošnje.812 Razlaga. 1. Zahvala in prošnja 813. — 2. Prošnja za molitev 813. - 3. Apostolska na¬ vodila proti nerodnežem 813. — 4. Sklep 814. Uvod v pismo Galačanom. stran I. Galačani in Galacija.815 II. Razdelitev in vsebina.816 Pismo Galačanom. Uvod. 817 Razlaga 817. Prvi del: V obrambo. I. Pavlovo izpreohrnenje.818 Razlaga. 1. Pavel pred izpreobrnenjem 819. 2. Prvo misijonsko delovanje 819. — 3. Stebri cerkve odobrijo Pavlov evangelij 819. II. Peter in Pavel v Antijohiji .... 820 Razlaga 820. III. Jezus je odrešenik in postava . . . 821 Razlaga 822. Drugi del: Mojzesova postava in Kristusova vera. I. Opravičenje iz vere in ne iz postave 823 Razlaga. 1. Izkušnja 823. — 2. Abrahamov zgled 824. 11. Pomen postave.825 Razlaga. 1. Pomen postave 825. — 2. Mla- doletnost 826. III. Galačani in postava.827 Razlaga 827. IV. Krščanska prostost.829 Razlaga 829. Tretji del: Opomini in navodila. I. Ohranite prostost.830 Razlaga. 1. Obreza nič ne pomaga 830. — 2. Pomen ljubezni 831. — 3. Duh in telo 831. 4. Duhovni sadovi 831. II. Opomini.832 Razlaga 832. IIT. Sklep.833 Razlaga. 1. Hvala v križu 833. — 2. Kristu¬ sove rane 834. 3. Pomen pisma Galača¬ nom 834. Uvod v prvo pismo sv. Pavla Korinčanom. I. Kdaj in zakaj je bilo spisano . . . 835 II. Vsebina in razdelitev.836 Prvo pismo Korinčanoni. Prvo pismo Korinčanoni. Stran Uvod.837 Razlaga 837. Prvi del: Stranke med Korinčani. I. Modrost tega sveta.838 Razlaga. 1. Strankarstvo 838. — 2. Modrost tega sveta 839. II. Božja modrost.840 Razlaga 841. III. Korinčani so še posvetni.841 Razlaga. 1. Bog daje rast 842. — 2. Božja stavba 843. — 3. Pogubno strankarstvo 843. IV. Strankarska domišljavost in apostol¬ ska ponižnost.844 Razlaga 844. Drugi del: Posebna svarila. I. Krvoskrunec.847 Razlaga. 1. Krvoskrunec 847. — 2. Krščanska Velikanoč 848. — 3. Življenje med pogani 848. II. Pravde pred pagani. Nečistost . . . 848 Razlaga. 1. Pravde pred pogani 849. — 2. Nečistost 849. III. O zakonu.850 Razlaga. 1. O zakonu sploh 851. — 2. Neraz- družljivost krščanskega zakona 852. — 3. O suženjstvu 852. IV. Device.853 Razlaga 853. V. Krščanska prostost.856 Razlaga. 1. Krščanska prostost 858. — 2. Uži¬ vanje maliških žrtev 858. — 3. Apostolov zgled 859. - 4. Zgled iz judovske zgodovine 860. — 5. Podrobna določila 863. Tretji del: Javna božja služba in izredni darovi Svetega Duha. Vsebina tretjega dela.865 1. Ženska pri božji službi.866 Razlaga 866. II. Obnašanje pri sveti daritvi .... 867 Razlaga 868. III. O duhovnih darovih sploh.869 Razlaga 870. IV. Ljubezen.871 Razlaga. 1. Pomen tega odstavka 871. — 2. Potreba ljubezni 872. — 3. Lastnosti ljubezni 872. — 4. Neminljivost ljubezni 873. V. Dar prerokovanja in jezikov .... 873 Razlaga. 1. Prerokovanje je boljše za cerkev nego dar jezikov 874. — 2. Prerokovanje bolj vpliva na vernike nego dar jezikov 874. — 3. Navodila 875. Četrti del: Vstajenje. Miloščina. I. Vstajenje.876 Razlaga. 1. Vera v vstajenje 878. - 2. Zadnji sovražnik 879. — 3. Dva dokaza 879. II. Sklepna naročila.881 Razlaga. 1. Bira 882. — 2. Kdaj pride apo¬ stol 882. - 3. Timotej 882. — 4. Priporočila 882. — 5. Pozdravi 883. Uvod v drugo pismo sv. Pavla v Korint. I. Kdaj in zakaj je bilo pisano .... 884 II. Vsebina.884 Drugo pismo Korinčanoni. Uvod.885 Razlaga 885. Prvi del: Proti lažiapostolom. Stran I. Očitek lahkomiselnosti in nestanovit¬ nosti .886 Razlaga. 1. Očitanje lahkomiselnosti in nesta¬ novitnosti 886. — 2. Krvoskrunec 888. — 3. Evangelij dišava 888. II. Očitek napuha.888 Razlaga 889. III. Kako opravljajo apostoli apostolsko službo.890 Razlaga. 1. Težko apostolsko življenje 892. — 2. Upanje na vstajenje 892. — 3. Kaj vodi Pavla pri njegovem delu 893. — 4. Aposto¬ lovo priporočilo 893. IV. Svarilo pred poganskimi pregrehami . 894 Razlaga 894. V. Pavlova ljubezen do Korinčanov . . 895 Razlaga. Pavlova ljubezen do Korinčanov 896. Drugi del: O miloščini za jeruzalemske reveže. I. Kako naj se nabira miloščina . . . 897 Razlaga 897. II. Kdo naj pobira.898 Razlaga 898. III. Kakšna bodi darežljivost.899 Razlaga 899. Tretji del: Proti lažiapostolom. I. Apostolska oblast sv. Pavla .... 900 Razlaga 900. II. Pavlova hvala in obramba .... 901 Razlaga, i. Uvod 903. 2. Primera z na¬ sprotniki 904. 3. Skrivnostno življenje sv. Pavla 905. 4. Izkušnjave 905. III. Apostol pojde v Korint.906 Razlaga 906. Sklep 907. — Razlaga 907. Pismo v Rim. I. Rimska cerkev.909 II. Povod pismu.909 III. Vsebina in razdelitev.909 IV. Pomen pisma v Rim.911 Pismo Rimljanom. Uvod: I. Napis .912 Razlaga. 1. Apostolska veljava 912. — 2. Pozdrav 912. II. Zahvala in Pavlova ljubezen do Rim¬ ljanov .912 Razlaga. 1. Zahvala 913. — 2. Pavlova lju¬ bezen do Rimljanov 913. Prvi del: O posvečujoči milosti. Prvi razdelek: Zveličanje iz evan¬ gelija. I. Pogani v grehu.914 Razlaga. 1. Moč evangelija 914. — 2. Pogani v grehu 915. II. Tudi Judje so v grehih.916 Razlaga. 1. Bog bo Jude ostrejše sodil nego pogane 917. — 2. Judovske prednosti so brez haska 918. III. Sv. pismo priča, da so pogani in Judje grešniki.919 Razlaga 919. IV. Vera opravičuje. 920 Razlaga. 1. Pravičnost pred Bogom je božji dar 921. — 2. Dokazi iz Starega zakona 922. Drugi razdelek: Sadovi posveču¬ joče milosti. Stran I. Mir in upanje.924 Razlaga. 1. Kristus je zaslužil vernikom mir z Bogom 924. — 2. Adam in Kristus 92B. II. Rešitev iz grešne sužnjosti .... 925 Razlaga. Opravičeni verniki so mrtvi za greh 926. III. Rešitev izpod postave.927 Razlaga. 1. Opravičeni so skrivnostno umrli po¬ stavi 927. — 2. Postava je dobra 928. — 3. Moč greha nad človekom pod postavo 928. IV. Posinovljenje.929 Razlaga. 1. Sveti Duh prebi\a v opravičenih 930. — 2. Posinovljenje 931. — 3. Večno živ¬ ljenje 931. — 4. Izvoljenci se nimajo ničesar bati 932. Drugi del: Opomini. Stran I. Edinost.965 Razlaga. 1. Edinost 965. — 2. Razne službe v Cerkvi 966. II. Razne nravne zapovedi.967 Razlaga. 1. Krščanstvo in poganstvo 968. — 2. Kreposti do bližnjega 968. — 3. Pogansko in krščansko življenje 969. III. Rodbinsko življenje.970 Razlaga. 1. Mož in žena 970. 2. Otroci in stariši 971. — 3. Sužnji in gospodarji 971. IV. Duhovni boj in molitev.972 Razlaga. 1. Duhovni boj 972. — 2. Molitev 973. Uvod v pismo v Kolose. I. Namen in pomen.974 II. Razdelitev.974 Tretji razdelek: Judovski ugovori. I. Obljube judovskemu narodu .... 934 Razlaga. 1. Apostolova žalost 935. — 2. Očaki in božje obljube 935. — 3. Bog ni krivičen 936. — 4. Dokazi iz prerokov 936. II. Krivda nevernih Judov.937 Razlaga. 1. Judje so zavrgli Mesija 938. 2. Judovska nevednost 938. - 3. Judje so sami krivi svoje nevednosti 939. III. Judom v tolažbo.940 Razlaga. 1. Bog ni zavrgel vseh Izraelcev 941. — 2. Namen judovske pogube 942. - 3. Na¬ poved o izpreobrnjenju judovskega ljudstva 943. Drugi del: Opomini. Prvi razdelek: Krščansko življenje 944 Razlaga. 1. Versko življenje 945. — 2. Lju¬ bezen v zasebnem življenju 946. — 3. Pokor¬ ščina posvetni gosposki 946. — 4. Z ljubeznijo se izpolnijo vse zapovedi 947. Drugi razdelek: Slabotni v veri . 948 Razlaga. 1. Trdnejši v veri naj ne obsojajo slabejših 949. — 2. Trdni v veri naj ne pohuj¬ šujejo slabotnih 949. — 3. Trdni v veri naj posnemajo Kristusa 950. Sklep.951 Razlaga. 1. Zakaj je Pavel tako pisal 952. — 2. Zakaj hoče Pavel v Rim 952. — 3. Pripo¬ ročilo diakonice Kebe 953. — 4. Pozdravi pri¬ jateljem 953. — 5. Drugi pozdravi in opo¬ mini 954. — 6. Slovesni slavospev 955. Uvod v pismo v Efez. I. Kdaj in čemu je bilo spisano . . . 956 II. Vsebina in razdelitev.956 Pismo v Efez. Prvi del: O cerkvi. I. Zahvala za zveličanje. 958 Razlaga. 1. Božja izvolitev 958. — 2. Skriv¬ nost učlovečenja 958. II. Pohvala in prošnja.959 Razlaga. 1. Kristusova vzvišenost 959. — 2. Moč hudobnega dulia 960. II. Judje in pogani zedinjeni v Kristu . 961 Razlaga. 1. Pogani brez Kristusa 961. — 2. Pogani po Kristusu 962. — 3. Vjeti Pavel slavi katoliško načelo 963. — 4. Kristusova ljubezen 964. Pismo v Kolose. Prvi del: Odrešenje. I. Kristus učlovečeni Bog.975 Razlaga. 1. Pavel je Bogu hvaležen zavoljo Kološanov 976. — 2. Kristusova oseba 976. — 3. Kološani in Kristus 977. II. Krivoverci.978 Razlaga. 1. Stanovitnost v veri 979. 2. Kristus in krivoverci 979. — 3. Krivoverske spletke 980. Drugi del: Nravni opomini. I. Splošni opomini.982 Razlaga. 2. Staro življenje 982. — 2. Krščanske kreposti 983. II. Posebni opomini.983 Razlaga. 1. Posamni stanovi 984. — 2. Mo¬ litev 985. — 3. Osebna naročila 985. Uvod v pismo Filomenu. I. Onezim.987 II. Vsebina.987 III. Važnost tega pisma.987 Pismo Filomenu. I. Pohvala in zahvala.988 Razlaga. Uvod 988. II. Onezim.988 Razlaga. 1. Onezim 989. — 2. Pavlova pro¬ šnja 990. III, Sklep. 991 Razlaga. Sklep 991. Uvod v pismo v Filipe. I. Čemu in kdaj je bilo spisano . . . 992 II. Vsebina.992 Pismo v Filipe. I. Osebne zadeve.993 Razlaga. 1. Apostolovo veselje nad Pilipljani 993. — 2. Novice iz Rima 994. II. Opomini in poročila.995 Razlaga. 1. Po Kristusovem zgledu 996. — 2. Timotej in Epafrodit 997. III. Proti krivovercem.997 Razlaga. 1. Nevarno zaupanje vase 998. 2. Pot k cilju 998. IV. Opomini in pozdravi.999 Razlaga. Posamna naročila 1000. Stran Uvod v pismo Hebrejcem. stran I. Čitatelji. 1002 II. Namen pismu.1002 III. Pavel in Palestinski Judje .... 1003 IV. Kje in kdaj je bilo pisano pismo He¬ brejcem .1003 V. Pisatelj.1003 VI. Vsebina in razdelitev.1004 Pismo Hebrejcem. Uvod.1006 Razlaga. Uvod 1000. Prvi del: Stari in novi zakon. Prvi razdelek: Kristus nad angeli. I. Kristus božji Sin.1007 Razlaga. 1. Kaj so angeli in kaj je Kristus 1007. — 2. Evangelij moramo bolj čislati, nego ju¬ dovsko postavo 1008. n. Trpeči Kristus in angeli.1008 Razlaga. 1. Kristusovo trpljenje in angeli 1008. — 2. Potreba Kristusovega ponižanja 1009. Drugi razdelek. Kristus večji od Mojzesa.1010 Razlaga. 1. Kristus in Mojzes 1010. — 1. Opo¬ mini 1011. Tretji razdelek: Kristus veliki duhovnik. I. Kristus višji od Arona.1013 Razlaga. 1. Kristus višji od Arona 1013. — 2. Kristus je pravi veliki duhovnik 1013. II. Moč v upanju.1014 Razlaga. 1. Verske slabosti med Hebrejci 1013. — 2. Pohvala 1010. 3. Božja obljuba in prisega 1017. III. Kristus in Melkizedek.1017 Razlaga. 1. Melkizedek 1018. - 2. Kristus veliki duhovnik po Melkizedekovem redu 1019. IV. Stara zaveza je minula.1020 Razlaga. Kristusova daritev 1021. V. Nepopolnost judovske božje službe. . 1022 Razlaga. 1. Nepopolnost judovskih daritev 1023. — 2. Kristus popolni veliki duhovnik 1024. VI. Levitske daritve in Kristus .... 1025 Razlaga. Kristusova daritev zadošča za vse človeštvo 1025. Drugi del: Opomini. I. Vera, upanje in ljubezen ..... 1027 Razlaga. 1. Vera, upanje in ljubezen 1057. — 2. Odpad od Kristusa 1028. — 3. Prva po¬ božnost med Hebrejci 1028. II. Zgledi žive vere.1029 Razlaga. 1. Vera starih očakov 1030. — 2. Abraham 1031. — 3. Mojzes 1032. — 4. Daljni zgledi 1032. III. Stanovitnost v trpljenju.1034 Razlaga. Krščansko trpljenje 1034. IV. Skrb za zveličanje.1035 Razlaga. 1. Skrb za zveličanje 1035. — 2. Ne¬ beški Jeruzalem 1036. — 3. V strahu in tre¬ petu 1036. Sklep.1037 Razlaga. 1. Razni opomini 1037. — 2. Ne¬ krvava daritev Nove zaveze 1038. — 3. Pred¬ stojniki 1039. — 4. Sklepna prošnja in bla¬ goslov 1039. Prvo pismo Timoteju. Uvod. 1. Kdaj je bilo spisano 1041. — 2. Vse¬ bina in Razlaga 1041. Prvo pismo Timoteju. Prvi del: Splošna navodila za vodstvo v cerkvi. I. Judovski praznoverci.1042 Razlaga. 1. Naslov 1042. 2. Judovski pre- napeteži 1042. — 3. Spomini 1043. — 4. Ti¬ motej 1043. H. Navodila o božji službi .1044 Razlaga. 1. Molitev za posvetno gosposko 1044. 2. Molitve za vse ljudi 1045. — 3. Kako naj se opravljajo molitve 1045. III. Cerkvena služba.1046 Razlaga. 1. Škofje 1047. - 2. Škofove last¬ nosti 1047. 3. Diakoni 1048. — 4. Cerkev 1049. — 5. Nevarnosti 1050. — 6. Molitev pri jedi 1050. Drugi del: Osebni opomini za Timoteja. I. Timotej, škof.1051 Razlaga. 1. Škof mora biti nravno čist 1051. — 2. Škofovsko delo 1051. II. Pastirska skrb za vse stanove . . . 1052 Razlaga. 1. Dober pastir 1052. — 2. Vdove v cerkveni službi 1053. — 3. Mašniki 1054. — 4. Timotej in vino 1055. III. Končna navodila.1055 Razlaga. 1. Nesebičnost 1056. - 2. Neoma- deževano življenje 1056. — 3. Bogatini 1057. — 4. Izročilo 1057. Uvod v pismo Titu.1058 Pismo Titu. Uvod.1059 Razlaga. Pavlovo apostolstvo 1059. I. Naročila o duhovnih predstojnikih . 1059 Razlaga. 1. Cerkveni predstojniki 1060. — 2. Proti nepokorščini 1060. II. Posamni stanovi.1061 Razlaga. 1. Posamni stanovi 1061. - 2. Kri¬ stusovo odrešenje 1062. III. Posvetna gosposka, krivoverci . . . 1062 Razlaga. Gosposka in nasprotniki 1062. Sklep.1063 Razlaga. Sklep 1063. Drugo pismo Timoteju . . . 1065 Uvod. 1 Cas in namen 1065. — 2. Vsebina in razdelitev 1065. Prvi del: Stanovitnost. I. Pogani .1066 Razlaga. 1. Apostolova molitev 1066. — 2. Apo¬ stolov zgled 1066. — 3. Službeni opomini 1067. II. Delo in trpljenje. 1068 Razlaga. Stanovitnost 1068. Drugi del: naročila Timoteju. I. Slabi učitelji.1069 Razlaga. 1. Krivoverci 1069. — 2. Osebni opo¬ mini 1070. II. Nevarna prihodnjost.1070 Razlaga. Pogled v prihodnjost 1070. III. Vztrajnost v poklicu .1071 Razlaga. 1. Sveto pismo 1071. — 2. Goreč¬ nost 1072. IV. Sporočila in naročila.1072 Razlaga. 1. Občutek otožnosti 1073. — 2. Kako se godi Pavlu 1073. — 3. Pozdravi 1073. Stran B. Katoliška pisma .... 1074 Uvod v pismo sv. Jakoba . . . 1075 1. Pisatelj 1075. — 2. Komu je pismo pisano 1075. — 3. Kdaj je bilo pisano 1075. — 4. Namen pismu 1075. — 5. Vsebina in razdeli¬ tev 1075. Pismo sv. apostola Jakoba, I. Izkušnja in izkušnjava.1076 Razlaga. 1. Naslov 1076. — 2. Molitev v iz- kušnjavah 1076. — 3. Izkušnjave izvirajo iz grešne narave 1076. II. Vera in dobra dela.. 1077 Razlaga. 1. Božjo besedo je treba radovoljno sprejeti 1078. — 2. Samo poslušanje božje besede ne zadostuje 1078. — 3. Sama vera ne zadostuje 1079. III. Napačna in prava svetost .... 1079 Razlaga. 1. Grehi z jezikom 1080. — 2. Prava modrost se kaže v krščanskih krepostih 1080. IV. Posvetnost.1081 Razlaga. Posvetnost 1081. V. Predrzno zaupanje.1082 Razlaga. Posvetna dela 1082. VI. Proti trdosrčnim bogatinom .... 1082 Razlaga. Bogatini 1082. VII. Tolažba.1083 Razlaga. Zatirani kristjani 108B. VIII. Lahkomiselno priseganje.1083 Razlaga. Prisega 1083. IX. Sv. poslednje olje.1083 Razlaga. 1. Molitev 1084. — 2. Sv. poslednje olje 1084. - 3. Izpoved 1084. — 4. Spre¬ obrnjenje 1084. Uvod v obe pismi sv. apostola Petra 1085 1. Pisatelj 1085. — 2. Komu sta pisani Petrovi pismi 1085. — 3. Namen prvemu pismu 1085. — 4. Kje in kdaj je bilo spisano prvo Petrovo pismo 1086. — 5. Vsebina 1086. - 6. Cernu je spisano drugo pismo sv. Petra 1087. 7. Kdaj in kje je bilo spisano 1087. — 8. Vse¬ bina 1087. Prvo pismo sv.apostola Petra. Pozdrav.1088 Razlaga. Pozdrav in blagoslov 1088. I. Kristjan je srečen.1088 Razlaga. 1. Ljubezen do Kristusa 1088. 2. Preroki 1088. II. Dolžnost krščanskega življenja . . 1088 Razlaga. 1. Upanje 1089. — 2. Božji otroci 1089. — 3. Krščanske kreposti 1090. — 4. Vo¬ gelni kamen 1090. III. Kristjani in pogani.1091 Razlaga. Tujci in romarji 1092. 2. Gospo¬ ska 1092. — 3. Posamezni stanovi 1093. — 4. Nauki za vse 1093. IV. Kristjan v trpljenju.1093 Razlaga. Blagor potrpežljivemu kristjanu 1094. — 2. Kristusov zgled 1095. — 3. Udanost v božjo voljo 1095. V. Cerkvenim predstojnikom.1097 Razlaga. 1. Škofje in duhovniki 1097. — 2. Neduhovniki 1098. Sklep.1098 Razlaga. Sklep 1098. Drugo pismo sv. Petra. stran Pozdrav in blagoslov.1099 Razlaga. Simon Peter 1099. I. Krepostno življenje.1099 Razlaga. 1. Življenje v božji milosti 1099. — 2. Stanovitnost v poklicu 1100. II. Čemu piše apostol.1100 Razlaga. 1. Namen pismu 1100. 2. Spomin na poveličanje na gori Tabor 1101. — 3. Pre¬ rokbe sv. pisma 1101. III. Krivoverci.. . 1101 Razlaga. 1. Lažinčitelje čaka pogubljenje 1102. — 2. Skvarjenost lažiučiteljev 1103. IV. Konec sveta.1103 Razlaga. 1. Porogljivci 1104. - 2. Čas je neznan 1104. V. Sklepni opomini.1105 Razlaga. 1. Pavlova pisma 1105. — 2. Sklep 1105. Uvodvprvo pismo apostola Janeza 1106 1. Pisatelj 1106. — 2. Komu in čemu je bilo spisano 1106. — 3. Kdaj je bilo spisano 1100. — 4. Vsebina 1106. Prvo pismo sv. Janeza. Uvod.1107 Razlaga. Vsebina Janezovega evangelija 1107. I. Izpolnjevanje božjih zapovedi . . .1107 Razlaga. 1. Pot resnice 1108. — 2. Božje zapovedi 1108. II. Pravica.1109 Razlaga. 1. Posvečenje 1110. — 2. Ljubezen in sovraštvo 1110. — 3. Uslišana molitev 1111. — 4. Laž in zmota 1111. III. Ljubezen.1111 Razlaga. 1. Ljubezen in zveza z Bogom 1112. 2. Vera v Jezusa 1113. — 3. Zaupanje v Boga 1113. — 4. Zagotovilo zmage 1113. Uvod v drugo in tretje pismo sv. Janeza .1114 1. Drugo pismo 1114. — 2. Tretje pismo 1114. — 3. čas in kraj 1114. Drugo pismo sv. Janeza. I. Uvodni pozdrav.mg Razlaga. Izvoljeni cerkvi 1115. II. Krščanska ljubezen. 1115 Razlaga. Ljubezen 1115. III. Krivoverci. 1115 Razlaga. Cerint 1116. IV. Sklep.1H6 Razlaga 1116. Tretje pismo sv. Janeza. I. Uvod. 1117 Razlaga. Gaj 1117. II. Opomini Gaju.1117 Razlaga. Diotref — Demetrij 11)7. III. Sklep.1118 Uvod v pismo apostola Juda . . 1119 1. Pisatelj 1119. — 2. Komu in čemu je pi¬ sano Judovo pismo 1119. — 3. Kdaj je bilo spisano 1119. — 4. Zveza Judovega pisma z drugim pismom sv. Petra 1119. Pismo sv. apostola Juda, stran Uvod.1120 Razlaga. Apostol Juda 1120. I. Svarilo iz svete zgodovine . . . '1120 Razlaga. 1. Trije zgledi 1121. — 2. Kako se obnašajo lažiučitelji 1121. — 3. Apostolska napoved 1122. Stran II. Opomin.1122 Razlaga. Kristjani med seboj in z zapeljanimi sobrati 1122. Sklep 1122 Četrti oddelek: Skrivno razodetje. Stran Uvod v skrivno razodetje .... 1223 1. Naslov 1123. — 2. Pisatelj 1123. — 3. Na¬ men knjigi 1123. — 4. Vsebina in razdelitev 1124. Razodetje sv. apostola Janeza. Uvod. I. Naslov in pozdrav.1126 Razlaga. 1. Naslov 1126. — 2. Skrivnostna številka sedem 1126. — 3. Dragi Gospodov prihod 1127. II. Prvo zamaknenje.1127 Razlaga. 1. Zamaknenje 1127. — 2. Prva prikazen 1127. Prvi del: Sedem apostolskih pisem. I. Pismo v Efez.1129 Razlaga. 1. Pismo 1129. — 2. Efeški cerkvi 1129. II. Pismo v Smirno.1129 Razlaga. Smirna 1129. IIT. Pismo v Pergam.1230 Razlaga. 1. Pergam 1130. - 2. Obljuba 1130. IV. Pismo v Tiatiro.1131 Razlaga. Tiatira 1131. V. Pismo v Sarde.1131 Razlaga. Sarde 1131. VI. Pismo v Filadelfijo.1132 Razlaga. Filadelfija 1132. VII. Pismo v Laodicejo.1132 Razlaga. Laodiceja 1133. Drugi del: Boji Jezusove Cerkve in končna zmaga. Uvodno zamaknenje.1134 Razlaga. Božji prestol 1134. Prvi razdelek: Dogodki pred kon¬ cem sveta. Uvod. Zapečatena knjiga.1145 Razlaga. ZveliSarjeva moč in slava 1135. I. Šest prvih pečatov.1136 Razlaga. Knjiga se odpira 1136. II. Dve vmesni zamaknenji: a) Prvo zamaknenje.1137 b) Drugo zamaknenje.1137 Razlaga. 1. Vmesni zamaknenji 1138. — 2. Stoštirinštiridesettisoč zaznamovanih 1138. — 3. Odrešeni verniki v nebesih 1138. III. Sedmi pečat in sedmero tromb: a) Angeli s trombami.1138 Razlaga. 1. Molk v nebesih 1139. - 2. An¬ geli s trombami 1139. b) Prve štiri trombe.1138 Razlaga. Štiri nadloge 1139. c) Peta tromba.1139 Razlaga. Orel 1140. Stran č) Šesta tromba.1140 Razlaga. Sovražna armada 1141. d) Sodba nad Izraelom.1141 Razlaga. 1. Angel s knjižico 1142. — 2. Ko- nečna usoda izraelskega ljudstva 1142. Drugi razdelek: Konečni boji. I. Priprava v nebesih.1144 Razlaga. Sedma tromba 1144. II. Jezusova Cerkev in njeni sovražniki. a) Boj z zmajem.1144 Razlaga. Žena jn zmaj 1145. b) Morska zver.1146 Razlaga. Kristusu sovražna država 1146. c) Pozemska zver.1147 Razlaga. Antikrist 1147. c) Gospodova družba na Sionu .... 1148 Razlaga. Jagnjetova družba 1148. III. Priprave na sodbo, a) Napoved sodbe 1149 Razlaga. Trije angeli 1149. b) Bližnja sodba.1149 Razlaga. Žetev in trgatev 1150. c) Angeli s sedmerimi nadlogami . . . 1150 Razlaga. Priprave za sedmero nadlog 1150. c) Kupice božje jeze.1150 Razlaga. Sedmere nadloge 1251. IV. Sodba nad Babilonom, antikristom in satanom, a) Kraljica nečistnica . .1152 Razlaga. Skrivnostna žena 1152. b) Babilon pade.1153 Razlaga. Padec brezbožne prvostolnice in stok njenih prijateljev 1154. c) Zmagoslavje v nebesih.1155 Razlaga. V nebesih 1155. c) Sodba nad sovražno državo in anti¬ kristom .1155 Razlaga. Zver in lažiprerok 1156. d) Uklenjeni satan in tisočletno kraljestvo 1156 Razlaga. Kristovo tisočletno kraljestvo 1156. Tretji razdelek: Dopolnjenje. I. Zadnji boj in zmaga.1159 Razlaga. Gog in Magog 1159. 11. Vstajenje in sodba . . . . . . . 1159 Razlaga. Sodba 1159. III. Novo nebo in nova zemlja . . . .1160 Razlaga. Zveličanje 1160. IV. Novi Jeruzalem.1160 Razlaga. Nebesa 1161. Konec, a) Trojno potrdilo te knjige . 1163 Razlaga 1163. b) Dostavek sv. Janeza.1164 Razlaga 1164. Gena knjigam in tiskovinam katere je družbena tiskarna izdala in založila: Naslov pisatelja in knjige Za ude, nsurie in po knjigarnah ~~K — Naslov tiskovine Za de, neude In po knjigarnah K | v A.Janežič-A. Bartol: Deutscli - slovenisches Hand-Wbrterbucli. IV. Auflage. 1905 . . . A. Janežič-Fr. Hubad: Slovensko-nemški slovar. IV. natis. 1908 . . . . . . - • Trdo vezan z usnjatim hrbtom, vsaki del A. Janežič-Sket: Slovenska slovnica. Deseta izdaja. 1911. V platno vezana . . ... . . Sket-Podboj: Sloven. Spracli- und Ubungs- buch. Nebst Chrestomathie und \V6rterverzeichnis. VII.Aufi. 1912. In Leinen gebunden. Dr.J. Šket: GrundriC dcr slovenischen Gram- matik mit Ubungsbeispielen, Ge- spriichen u. deutsch-slovenischem Worterverzeichnis. II. Auflage. 1904. In Leinen gebunden . . . Sket-\V ester: Slovenska čitanka. I. Četrta pre¬ delana izdaja. 1910. V platno vez. — Slovenska čitanka. II. Tretja pre¬ delana izdaja. 1911. V platno vez. Dr. J. Šket: Slovenska čitanka. III. Druga iz¬ daja. 1906. V platno vezana . . Sket-Wester: Slovenska čitanka. IV. Druga predelana izdaja. 1912. V platno vez. Dr. J. Šket: Slovenska čitanka. V. in VI. Tretja izdaja. 1904. V platno vezana . . S k e t - W e s t e r: Slovenska čitanka za prvi raz¬ red dekliškega liceja, i. 1909. V platno vez. Dr. L. Poljanec: Mineralogija in geologija za velike gimnazije. S slikami. V platno vez. — Prirodopis živalstva za višje razrede srednjih šol. Bogato ilustr. V platno vez. . . . Ant. Kržič : Zgodovina sv. katoliške cerkve za : srednje šole. 1904. Potrjena kot učna knjiga. V platno vezana. Al. Stroj : Kratka zgodovina katoliške cerkve. 1904. Z 28 podobami. Potrjena za ljudske, me¬ ščanske, nadaljevalne in višje dekliške ter za obrtne nadaljevalne šole. V platno vezana . . Mali katekizem ali krščanski nauk. Vez.. . . Srednji katekizem ali krš čadski nauk. Vez.. . Veliki katekizem ali krščanski nauk. Vez. . . (Izvirnik potrdili vsi avstrijski škofje. — Visoko c. kr. ministrstvo za uk in bogočastje je je pripustilo kot učne knjige.) Katekizem za katoliške šole v združenih drža¬ vah ameriških. Z dovoljenjem prečastitega St. Cloudskega škofijstva sestavil in izdal Rev. F. S. Šušteršič, Joliet, 111. Vez. Komelpl.Sočebran: Kurzgefafitepraktische Grammatik der slovenischen Sprache. II. Aufl. 1887. Broschiert K 2-60. In Leinen gebunden J. Kosec: Kršč.-katol. nravoslovje. 1879. . . A. Einspieler: Jedro katoliškega nauka. 1873. Po znižani ceni. Ta knjiga trdo vezana. — Kazalo za »Slovenske Prijatelje* _ . — Krščanski nauk: Od blagoslovil. 368 strani. 1872 — » V Varuj se hudega. 658 strani. 1874 — r » Stori dobro. 1273 strani. 1876 . . Dr. J. Šket: „Kres“, leposloven in poučen list. Letnik VI. (1886) po znižani ceni . . . Ksaver Meško: Na smrt obsojeni? Dramat- ska slika v treh dejanjih, broš. Trsatski romar. Mehko vez. ,, ,, V platno vez. 60 50 20 50 50 60 60 80 60 80 40 30 64 80 80 80 60 16 80 20 40 80 Za župnijske urade: Stolni red, slovenski, 53X 4 2 cm, iztis po . . . Reši dušo! Spomin na sveti misijon, 16 str. 1 izt. 100 iztisov. 500 iztisov. 1000 iztisov. Angelska služba ali pouk, kako se pri sv. maši streže. 1 iztis. 12 iztisov. Litanije presv. Srca Jezusovega s posvetilno molitvijo in prošnjo k najsvetejšemu Srcu. 25 iztisov . . ..'. 50 iztisov. 100 iztisov . . .... . Po pošti 10, 20, oziroma 30 vin. več. Tri božje čednosti. 100 iztisov 80 vin., po pošti Molitve na čast sveti, s trnjem kronani božji glavi. 25 iztisov . . . '. 50 iztisov. 100 iztisov. Po pošti 20 vin. več. Trdni sklepi pri mojem prvem svetem obhajilu. 100 iztisov .. * * . * Kmetijski dnevnik, slov., za 1 mesec, iztis po Za občinske urade: Plačilni nalog občinskih doklad, slov., 4°, 100 izt. Poselske knjižice vsled poselskega reda za voj¬ vodino Koroško z dne 19. sušca 1874 z dodat¬ kom k poselskemu redu, slovensko-nemške, 8°, 64 strani, vezan iztis po. Red za točenje (Schankordnungl, slovensko-nem- ški, v velikosti 62X48cm, iztis po . . . Dovoljenje za godbo, slov.-nemški, folio, lOO.izt. Domovinski list, slovensko-nemški, 100 »■ Spričevalo uboštva, samo slovensko, » 100 » Žlvinoogledni zapisnik, slovensko-nemški, folio, (4 strani), 100 iztisov.. Živinoogledni list, slovenski . . . 8°, 100 izt. Prej emni list, slovensko-nemški, 4°, 100 » Poziv glede tožb, » 4 1 ’, 100 » Poziv glede opravičevanj, slov.-nem , 4°, 100 » Mrliški ogledni list, slov.-nemški, 4°, 100 » „ „ ,, slovenski, folio, 100 •> Glasovnice za volitev občinskih odbornikov. slovensko-nemški, 4°, 100 iztisov ..... Glasovnice za volitev namestnikov v občinski odbor, slovensko-nemški, 4°, 100 iztisov . . Pooblastila za občinske volitve, slovenska in nemška, folio, 100 iztisov.. • Dolžno pismo za posojilnice, slovensko, folio, 3 strani, 100 iztisov. Za krajne šolske svete: Šolska naznanila (Schulnachrichten), slovensko- nemška, folio, 100 iztisov. Vabila k sejam krajnega šolskega sveta, slo¬ venska, 4°, 100 iztisov.. | 1 Pozivnice zaradi šolskih zamud, slovenske, 4", 100 iztisov ..| 1 Opomin za oglašanje za šolo godnih otrok, 4°, 100 iztisov .| 1 Obvestilo o opominu radi šolskili zamud, 4°, I 100 iztiso v .I 1 Obvestilo o pretnji s kaznijo radi šolskih zamud, I 4°, 100 iztisov ... . . 1 3 12 20 60 24 20 60 40 60 80 60 20 20 60 80 40 20 60 10 10 10 90 60 80 50 90 60 80 JPF* Priporočamo v naročevanje in so dobiti še vsi snopiči "TU 18. snopič, vsaki po 90 vin. za ude, K 1*20 za neude in knjigarje. I. del: Stari zakon (1.—9. snopič), trdo vezan 12 K za ude, 16 K za neude in knjigarje. II. del: Novi zakon (10.—18. snopič), trdo vezan 12 K za ude, 16 K za neude in knjigarje. Krasno izdelane, trpežne izvirne platnice za vsaki del „Zgodb sv. pisma“ veljajo v pol usnji 3 K (za I. in II. del 6 K), vezanje z rdečo obrezo posebej 3 K (za I. in II. del 6 K), vkup torej 6 K (za I. in II. del 12 K); popolnoma v šagrenn (usnji) in lepo pozlačene izvirne platnice veljajo za " 7 saki del 6 K (za I. in II. del 12 K), vezanje z rdečo obrezo posebej 4 K (za I. in II. del 8 K), vkup torej 10 K (za I. in II. del 20 K); vezanje z zlato obrezo posebej 6 K (za I. in II. del 12 K), vkup torej 12 K (za I. in II. del 24 K). Naročila na stare knjige (glej cenik knjigam na drugi in tretji strani ovitka) naj se naslovljajo naravnost na Tiskarno Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Pošiljatve in naročila, ki se tičejo vezanja knjig, naj se pa naslovljajo izključljivo na Knjigoveznico Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Dr. Fr. Lampe - dr. Jan. Ev. Krek: Zgodbe sv. pisma. S podobami.