Z i m a.                           ^H
fesen je. Na suhi vejici nekega drevesca sedi veselo cvrčaje družinica lastavic. Starka pripoveduje svojim mladičem o dolgi poti, katero kmalu nastopijo, o deželi, kjer ai bodo poiskali novo bivališče, o veliki vodi, čez katero bodo leteli.
»A zakaj moramo tako daleč potovati?« vpraša mlada lastovica; »saj je vendar tu tako lepo, tako pri-jazno. Ljudje nas Ijubijo, hrane dobimo toliko, kolikor je potrebujemo. V hlevu onega prijaznega kmeta pa imamo toplo gnezdice . . .
»Ali zima. huda zima!« spregovori starka.
»Zima?! kaj pa je to?« vprašajo mlade lastavice vse hipoma; kajti niso še vedele prav nič o zimi.
»Zima, to je nekaj strašnega! Zima pomori vse, kar je po letu krasilo gozd, travnik, polje; pokrije vse z debelo sneženo odejo; obda ribnike, reke, potoke in studence z gladko ledeno skorjo in mušice, muhe, hrožči in metulji, črvi, polži, žabe in gaščerice, vse pomre ali se pa skrije v varni kotiček, ali globoko v zemljo, da jih strašni mraz ne doseže. Vse je prazno in mrtvo. Ljudje sede v gorki sobi. Celi dan je bolj temno, kajti ljubo solnce zakriva siva, gosta megla. Drevje stoji golo, listje je ormenelo in odpadlo. Mnogo
morajo pretrpeti naši ubogi bratci in sestrice, ki osta-nejo tu; veliko jih pomre vsled lakote in mraza.«
»Ne, ne,« pravijo mlade lastavice druga za drugo, me nočemo spoznati hudobne zime; raje hočemo poto-vati daleč tja čez širno morje, kakor pa, da bi tu ostale, da bi morale trpeti lakoto in mraz.«
»Toda vendar ima zima tudi mnogo veselja«, na-daljuje starka lastovica. »Otroci se vozijo na sankah po zmrzlem snegu ter se drsajo po gladkem ledu; delajo snežene može ter se kepajo. To je vrišč in krik! Kadar jih pa zebe, pustijo sneg ter hite v gorko sobo k lju-bim starišera. Tako imajo vedno mnogo veselja. Naj-večje veselje pa imajo o Božiču. To je najlepši čas za otroke.
0 Božiču napravljajo otroci jaslice. V kot v sobo pribijejo trioglato desko. Na nji narede majhen hlev z božjim Detetom, sv. Jožefom in Marijo. Okrog hleva pa razstavijo pastirce in ovčice. Na strop obesijo an-gelja, ki prepeva : Mir ljudem na zemlji. — Na sveti večer pa prižgo okrog jaslic vse polno svečic; vse 8e sveti in blišči v zlatu in srebru. Otroci se pa zvrste pred jaslicami in pojo lepe pesmi. Oj, to je veselje! Slednjič pa prineso mati sladkih potvic, katerih se otroci prav razvesele.«
»Oj, to mora lepo biti, zima pa vendar ni tako hudobna; rade bi videle take jaslice,« začno mlade lastavice, a skrbna starka jih zavrne: »Ni mogoče, kajti porarle bi Tse od gladu, še predno bi dočakale sveti večer.«                                   •
»Ali vi ste pač že morali videti take jaslice?«
»0 še ne! Meni je pravila pastaričica, ki je bivala z nami pri kmetiču, kjer imamo gnezdice. Ta pastari-čica je morala tu ostati čez zimo, ker je bila bolna. Dobrosrčni otroci so jo vzeli v sobo in tam je videla, kako je žalostno, pa tudi veselo po zimi. Spomladi pa so jo otroci zopet izpustili.«
Stara lastavica omolkne  ter vzleti v zrak, kamor so ji sledile   ostale  lastavice.  Obletavale  so gozd, vas in mesto ter si krepile peroti za dolgo pot, ki vodi na solnčni jug, kjer vedno kraljuje rajskomila pomlad. ¦                                                                         —a.