Dušan Ludvik | Slovo t jeseni
Sončno kroglo na svoj vrh nabada z zlatom ves preprežen hrib. Raz vejevje starih lip suho listje pada, pada . . .
Kakor mlado vino vsa kipeča z mano greš v svileni mrak, skozi zrak zvoni korak — s tabo smeh in s smehom sreča.
Krik pastirjev se z zvonjenjem snubi. Sama sva. Za nama gozd. Tu vinograd. — Utrgaš grozd — in po grozdu vonjajo poljubi.
Padel težek sad mi je v naročje, solzi dve na mojo dlan. Tvoj pogled mi ves je vdan, tvoj objem kot veter vroč je.
S pašnikov gre dim v koruzno lasje,
listje pada venomer;
pal na srca je večer
in med naju bol natrosil čas je.
Zdaj ne letajo golob je v parih: eden plaval je na jug, žalostno na sever drug, spomin igra v kostanjih starih.
Ko oblake na svoj srp nabada ščip v pristanu polnoči, s tvojih žametnih oči solza kakor listje pada . . .