jugoslo venskih nacijonalistov Letna naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykovail4/II. Račun pri Poštni hran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon 22-07. Leto VI. Ljubljana, dne 1. januarja 1937. St. 1. Napačni računi Kot smo izvedeli iz novoletnega govora nagega notranjega ministra, vladata v Jugosla-\ i ji red in mir. Mogoče vlada tudi sreča in zadovoljstvo, mogoče celo veselje. Zadovoljstvo nad dalekosežnimi personalnimi spremembami in veselje nad popravljenimi krivicami. Ako pa vlada tildi sreča, lo je drugo vprašanje, kajti srečo morejo okusiti le ljudje. ki nimajo slabe vesti in zavesti o storjeni krivici: ljudje, ki so. če so že slabo delali, pa vsaj dobro hoteli. Ali sreča kol visoka etična dobrina je postranskega pomena, je balast, pri današnjem pojmovanju politične morale, ki se izraža v nekih makiavelističnih dejanjih. Sreča je v r-klopu vsakdanjih skrbi političnega človeka ovira, ki mu ne da vzleta v popolen razmah do skrajnega uveljavljenja njegove osebne volje. Pa vendar so v taboru, nenaklonjenemu j u trosi o venskem u nacijonalizmu, vsaj malo srečni. Ne vsled lastnega napredka, ki je najbolj otipljiv v njihovih zadružnih ustanovah, marveč zaradi same misli, da so tisti, ki se štejejo med pripadnike jugoslovenske ideologije napravili med sabo poslednji obračun. Kajti: — tako je njihovo splošno mnenje — J ugosloveni si ne bodo nikoli edini vsled osebnih in taktičnih nesporazumov, predvsem pa zbog vprašanja svojih voditeljev. Ni še umestno razpravljati o tem, kilo je najbolj upravičen, da se smatra za nekega voditelja Jugoslovenov v Dravski banovini. Za taka razmotrivanja, ki so še vedno vodila do cepljenja jugoslovenskih sil, je bilo v preteklosti potrošenega vse preveč črnila. Žal so zabredle tu in tam v čisto principijelna taktična razhajanja tudi osebne note, ki so izdatno kvarile' možnost lepe harmonije v jugoslovenskih vrstah. Ne bi pa bilo pravično trditi, da so bili javni razgovori, kolikor se niso vodili na način, ki res ni odgovorjal. nepotrebni. Celo zelo potrebni in koristili so bili, le žal, dvanajst ur prekasno. Kajti: »Mornar, ko je naj višji dan, izmeri daljo in nebeško stran.« Vrenje v jugoslovenskih vrstah je kljub temu, da še ni končano, že sedaj dalo značilne sadove. Tisto najslabše, kar je vedno kalilo nujno potrebno sožitje med Jugosloveni v Dravski banovini, se je že izločilo, je že izpadlo v patoko med samoslovenstvo in upajmo, da bo v tej sredini tudi ostalo. Ni dvoma, da proces še ni končan. Še bodo prihajala na dan tudi osebna vprašanja in nervoza bo tu in tam ponovno skalila možnost skupnega dela vseh Jugoslovenov. Toda ni dvoma, »la bo prišlo s slabimi izkušnjami tudi iztrez-njenje in spoznanje, da je le v slogi dana možnost napredka in pohoda v zmago. Ali ta sloga ne sme temeljiti na izključni volji posameznikov, še manj sme biti od njih odvisna. To je danes zahteva vseli nacijonalistov, ki so prepuščeni v najtežjih trenutkih svojim silam. še je čas, da se vrne našemu jugoslovenske-mu človeku ne le v mestu, ampak predvsem »a deželi tista zavest, ki ga najbol j podpira v vsem njegovem utrudljivem delu - zavest skupnosti. Ni še prekasno, da se tudi onim, l enega kupčka nesreče, ki se naziva Srbijanska udruženil opozicija, ne nad eno ali dvema banovinama, marveč nad vso Jugoslavijo, to največ p> le-liko Hrvatsko in stoječ na oblasti pokazal. kaj zna in razume? Evo, tu se vidi spretnost in sposobnost politika. Politik mora v pripravnem trenutku spoznati, da je prišel njegov čas in izkoristiti ta trenutek. G. dr. Maček pa je zamudil ta trenutek in v tem obstoja vsa neplodnost njegovih političnih korakov. Kot smo omenili, je Stjepan Radič že prej rešil hrvatsko vprašanje, današnje hrvatsko vprašanje pa je neko popolnoma novo vprašanje. Dolžni smo, da iznesemo tudi razloge za to svojo trditev. Stjepan Radič je delal v svojem političnem izživljanju cesto tudi politične skoke, vendar je temeljila vsa njegova politika na Vseslo-vanstvu in gotovo ne bomo grešili, če uvrstimo St jepana Radiča med največje Panslovane vseli časov. Tej svoji ideji je bil Stjepan Radič skozi vse svoje življenje vdan in da je bila morda ravno ta ideja glavni povod, da je priznal tudi \ idovdansko ustavo. Kot izraziti Panslovan je veroval, da bo prišlo slej ali prej v Evropi do vseslovanske renesanse kot naslednice jirve romanske in druge germanske renesanse. Ravno ta vera Stjepana Radiča v slovansko bodočnost stare Evrope predstavlja najidealnejši del njegovega programa. Današnji epigoni Stjepana Radiča, ki so podedovali njegovo veliko politično zapuščino, so pa nasprotno pokazali, da so ravno oni najslabše razumeli bistvo naukov Stjepana Radira. Pravilnost tega dokazujejo ravno postopanja nekaterih voditeljev ta koz v. lirvat-skega pokreta, ki skušajo pridobiti za svoje cilje celo simpatije onih narodov, ki so skozi stoletja živeli na račun Slovanov in kojih lastni interes zahteva, da se Slovani med seboj čimbolj razdvajajo. Radi tega mislimo, da leži naša bodočnost v slogi in cdinstvu ne samo nas južnih Slovanov, marveč vseh Slovanov, pa moramo vsled tega v svojih političnih nastopih vedno podčrtavati svojo pripadnost k velikemu slovanskemu stebru, ker smo prepričani, da bo nastopila slej ali prej slovanska doba evropske zgodovine. To je bila ideja Stjepana Radiča, ki ga napravlja v naših očeh velikega. Današnje par-tikularistične ideje njegovih epigonov pa smatramo kot njvečjo nevarnost ravno za hr-vatski del jugoslovenskega naroda. V tem napačnem tolmačenju Radičevih idej s strani njegovih naslednikov tiči bistvo takozv. hrvat-skega vprašanja in tragedija Radičevih naukov.« Javno vprašanje Neka učiteljica je poročena s tujim državljanom, ki od te tuje. države prejema precejšnjo pokojnino. Ta učiteljica se je sodnijsko ločila od svojega moža samo zato, da si ohrani državljanstvo in s tem službo. Razen svoje neokrnjene plače dobiva tudi kurivo in drva od občine, torej take prejemke, ki jih poročene učiteljice ne prejemajo, čeprav njih zakonski možje nimajo nobenih dohodkov. Omenjena učiteljica pa je le formalno ločena od svojega moža, dejansko pa živita skupaj in vodita skupno gospodinjstvo. Vprašamo, ali ta praksa ne nasprotuje zakonskim predpisom, ki predvidevajo v takih slučajih popolno ločitev zakonske zveze — od mize in postelje. Navajamo slučaj, ki je povod različnim komentarjem. P O NAŠI Milan Rakočevič, I ju bi janski do pisni l, »Pravde« Pišite objektivno Pomanjkanje pravega razumevanja tam, kjer hi ga morali predvsem pričakovati, je povzročilo, da so stiki med našimi kulturnimi centri vse prerahli. Mnogo je k temu pripomogla politična prenapetost, še več lokalno obzorje malih ljudi, ki vedrijo pod krovom Maše kulture, mnogo pa tudi nepravilno in krivično poročanje o življenju našega naroda v različnih pokrajinah države, ki se je v dnevnih listih skoro praviloma izmaličilo v strupeno satiro ali pa časopisno senzacijo. Značilno je n. pr., da nasi dnevniki redno Zabeležijo, če so bili recimo v Petrovcu na Mlavi ubiti kaki hajduki, ali se je zgodila zopet otmica v Tetovskem srezu, da o samomorih v Zagrebu in Beogradu sploh ne govorimo. Aferam, kot je bila Bodijeva, posvečajo dnevniki cele strani, da le nasitijo svojo, senzacij željno publiko s čim bolj napetimi histerijami. Pri vsem tem pa ne najdejo nekaj vrstic, da bi zabeležili važne kulturne dogodke, ki gredo tako mimo čitajočega občinstva, kot da se ne bi bili niti zgodili. Seveda niso v tem pogledu nič boljši beograjski dnevniki, ki tudi o naših krajih in ljudeh prinesejo marsikatero vest, ki nam ni ne v čast, in nikomur v korist. V zadnjem času pa opažamo znaten pre-okret v tem pogledu v beograjski »Pravdi«. ki poleg dnevnih vesti iz naših krajev redno prinaša tudi dokumentirane članke o naših kulturni h dogajanjih. -—v Tako je prinesla »Pravda« izpod peresa svojega ljubljanskega sotrudnika, g. Milana Rakočeviča, članke o našem Stritarju, Gregorčiču, Prešernu in drugih, ki se„. poleg jasnosti, s katero so pisani, in uglajenega sloga, odlikujejo tudi z objektivnostjo, ki more z njo gledati na nase kulturne prilike le tisti, ki sam ni zapleten v kulturni kaos doline Šentflorijanske, kjer človek več ne ve, kje prične politika in kje neha kultura. Želeti bi bilo le, da bi »Pravda« nadaljevala to svojo kulturno misijo in našla posnemaleev v Beogradu, pa tudi v Ljubljani, da bi bili Slovenci objektivno informirani o dogodkih v lastni hiši! O komunizmu Ig dijaških krogov smo prejeli dopis, Id ga radi njegove aktualnosti prinašamo brez korekture: Beseda »komunizem« je sedaj že tako splošno v rabi, kakor beseda »kruh« ali »berač«.. Če nisi všeč komu izmed voditeljev te nli one stranke, pa si že komunist. 7 a ko smo komunisti dijaki, če kričimo, ko je profesor še, v razredu; komunist si, če »drukaš« s špansko vlado, če ne hodiš v cerkev, če kritiziraš socialnost nekaterih ljudi, itd. Beseda »komunizem« je tako splošna, da nima niti tistega vpliva več, kot ga je imela kmalu po boljševiški revoluciji v Rusiji. Onemu, ki zmerja bližnjega s komunistom, lahko reče-rtio, da je ali, tako neumen, da besede ne razume. ali pa zločinec, ki hoče s takimi klevetami: uničiti dobro ime svojega bližnjega. Proti tem izrazom se moramo boriti ]>rav i> •sedanjem času, ko niti ne vemo, kdo je resni' čen komunist in kdo denuncijant. Ta. tolikokrat premleta beseda ima pomen edino še za k ške ljudi, ker naznačijo z njo vse različne nasprotnike svojega nazora. Ker upam, da ta članek ni preoster, iti ker niti ni naperjen proti kakšni osebi, ampak proti splošno-*ti. sem prepričan, da ga bom lahko čital že 1 naslednji številki »Pohoda«. Mlad uacijonalen dijak je načel s tem dopisom problem, ki ga je treba načeli z vso Z E IVI I > J I resnostjo. Lahkomiselnost, s katero se danes žigosajo nesimpatični ljudje kratkomalo za komuniste, bo rodila težke posledice, zlasti če jo zagreše ljudje, ki bi morali že po svoji vzgojiteljski ali r o -gramski• razlike, ne bo n i k o l i naš pri ja tel j. Mi moramo napram prilikam, ki postajajo za nas vsak dan težje, iti po vse drugih potih, kot do sedaj. V prvi vrsti moramo osporiti politikantom pravico, da oni po dnevno-političnih potrebah urejajo kočevski problem, istočasno pa moramo vsej Jugoslaviji predočiti />ravo stanje na Kočevskem. I elevažen delež pri nacijonalnem delu za naše Kočevje pripada našemu učiteljstvu. Pisma, ki iz teh krogov prihajajo k nam, so polna obupa in hkrati polna nezlomljive volje. Toda šola more svoje delo le takrat z veseljem opravljati, kadar njenih plodov ne pokvarijo politični kvaražugoni. Pa berimo košček pisma iz kočevske šole: »ln kadar se i šoli mučim i c vtepam tem trdim glavicam najnavadnejše slovenske besede, blagru jem vse vas tam preko kočevskih hribov, ker ste med našimi ljudmi. Otroke učim, naj me vsaj po naše pozdravljajo .. . I sak dan me ti otroci obdajajo in prosijo kruha. Ne morem drugače, pritrgam si, pa jim dam. »Naša mama,« me kličejo Slovenčki in ponižni Kočevarčki. Zaskrbljena sem, kako bi jih za Božič toplo oblekla. Malo pred snegom so po dve uri daleč, po skalah prihajali bosi s hriba v šolo. Na vse strani bi prosila podpore, a kje najdeni odmeva? Tako me to delo in skrb za te revčke zamotita, da v tej domači tujini niti več ne mislim na svojo bedno zapuščenost. Časih od samega joka in prečutih noči izgubljam odpornost. O, da bi smela zopet med vas, delala bi noč in predele, na katerih ima poglaviten interes velekapital s kolonijami prenasičenih tujih držav. Ti milodari bi bili gotovo s prisrčnim občutkom sprejeti tudi v naših črnih revirjih, prav tako v oddaljenih in od nas tako pozabljenih krajih daljne J estfalije, kjer odteka naša kri. kjer omahuje n a š človek! . . . O —ze Narodne zastave in državne zastave »Slovenec« poroča: Tednik »Narodna svijest«, ki izhaja v Dubrovniku, je v 48. in 49. številki prinesel razpravo z naslovom »Kdo mora izobešati državno zastavo in kdaj - kdo sme izobešat" srbsko, hrvatsko in slovensko zastavo in kdaj?« Ker je to vprašanje še vedno v upravnem oziru precej zamotano, prinašamo v izvlečku glavne misli razprave: Današnji zakon o imenu in razdelitvi kraljevine na upravna področja« in »Zakon o praznikih«, oba iz leta 1929, določata, kdaj in kje se mora izobesiti državna zastava. — Upravne oblasti teh predpisov nikoli niso točno založile, zato so se v več primerih nepravilno uporabljali. »Zakon o imenu in razdelitvi kraljevine na upravna območja« se nanaša samo na uradne ustanove; § 29. o ustanovitvi banovin določa, da se smejo izobešati le državne zastave. Nič pa ne govori ta zakon o tem, da velja ta odredba tudi za državne in samoupravne urade, tudi ne pravi, da so prepovedane narodne zastave, srbska, hrvatska in slovenska. To je le obča določba za državne oblasti, ki jo donolninje istočasno izdani »Zakon o praznikih«. Ta pravi v § 9.; »Na državne praznike se smejo na zgradbah izobešati samo državne zastave. Oh teli dneh se morajo izobesiti državne zastave na vseh državnih in samoupravnih oblastvih, kakor tudi na zgradbah ustanov javnopravnega značaja, v mestih so vsi lastniki zgradb dolžni izobesiti državne zastave.« Iz tega sledi: Državno zastavo je treba izobešati dne 6. septembra in 1. decembra, to pa samo na državnih uradih, banovinskih in občinskih zgradbah, na javnopravnih zgradbah (bolnišnice,...) in na zasebnih hišah v mestih, ne pa po vaseh. Ker je s tem zakonskim predpisom določeno, kdo in kdaj mora izobešati državno zastavo, to pomeni, da ostale dni tudi državna in samoupravna ob-lastva in javnopravne ustanove in lastniki zgradb po mestih niso dolžni izobešati državne zastave. Sicer zakon ne bi določil, kdaj in kje se mora izobešati državna zastava. Zakon o občinah v § 136. točno določa, kateri kraji se smatrajo za mesta. Takih krajev je v vsej državi 73, v Sloveniji: Ljubljana. Maribor, Celje in Ptuj. Samo v teh mestih morajo hišni lastniki na dan 6. septembra in i. decembra izobesiti samo državno zastavo. Za vse ostale dni pa jim to ni ukazano. Vsi ostali hišni posestniki v državi pa tega nikdar niso dolžni storiti, tudi na ta dva državna praznika ne, kakor je tudi niso dolžni izobesiti zasebniki, zasebni uradi, pisarne, cerkve, ker tega omenjeni zakon od njih ne zahteva. Zakonodajalec je hotel s temi določili dati državni zastavi poseben značaj kot simbolu države, ki združuje Slovence, Hrvate in Srbe. Hotel ji je pridržati posebne dneve in taksativno določiti, kdo jo sme izobesiti, da hi se je ne posluževal vsakdo, kadar in kakor bi hotel. Zakon nikomur drugemu ne daje pravice, da bi rabil največji simbol državne skupnosti razen v § 9. omenjenih oseh, ustanov in oblastev. Ukazal pa je tudi tem samo na dva dni v letu, na oba državna praznika. Iz besede »samo« v § 9. tega zakona sledi, da smejo te pooblaščene osebe, ustanove in ob-lastva na druge dni izobešati tudi svoje narodne zastave, na ta dva državna praznika pa ne. Ni nobenega zakonskega predpisa, ki bi prepovedoval izobešanje slovenske, hrvatske-ali srbske narodne zastave. Vse srbske občine smejo na svojih zgradbah izobešati srbsko, hrvatsko ali pa slovensko zastavo, razen na dan 6. septembra in 1. decembra, ko morajo izobesiti samo državno zastavo. — Iz dobrega poznavanja zakonskega besedila in volje zakonodajalca sledi, da izobešanje narodnih zastav, srbske, hrvatske in slovenske ne samo, da ni nikjer prepovedano, ampak je tudi določeno, kdo in kdaj je'dolžan in uprav ičen izobešati državno zastavo. Po tej razlagi so upravne oblasti večkrat napak uporabljale zakonske predpise, ko so 7. globami kaznovale tiste, ki so izobešali narodne zastave, čeprav za to dejanje ni kazenske sankcije. Tako dubrovniška »Narodna svijest«. Morda bi bilo prav, da bi se še kak slovenski pravnik popečal s tem vprašanjem in ga razjasnil, da bodo ljudje o tako važnem zakonu pravilno poučeni. In zdaj si predstavljajte ta prizor za bogove: Vsi jugoslovenski pravniki naj se zbe-ro in temeljito preiščejo in prebrskajo vse zakone, predpise, uredbe, razsodbe itd., itd. in naj končno doženejo, kdaj, kje, kako, pod kakimi pogoji, ob katerih dneh, komu na čast, itd., itd., itd. se sme ali mora, ali ne sme in ne mora razobesiti narodna ali državna zastava. In potem povabimo ves svet, da si ogleda to vestno izpolnjevanje zakonov, predpisov, odlokov, ukazov, itd., itd., itd., da se bodo vsi ravnali po nas in se učili prave državljanske, zavesti. Pri tem smo se spomnili nekega dogodka pred vojno: Takrat, menda 1. 1911., je bil v Ljubljani nekak katoliški shod, na katerem se je zelo povdarjala avstrijska misel in hrvatsko-slo-venska »zajednica«. To je bil namreč že čas, ko so na Dunaju zaslutili srbsko nevarnost in so začeli misliti na trializem, pri čemer je dr. Šušteršič bil važen svetovalec prestolonasledniku Ferdinandu. Napredna Ljubljana, ki se je v tistih letih tresla pod pritiskom vsemogočne SLS, je bila vsa v zastavah, ni pa razobesila zastave Matica Slovenska, katere predsednik je bil dr. Fr. Ilešič. Naravno je, da so klerikalni listi ljuto napadali Matico in ' njenega predsednika hi na prvi odborovi seji je prišlo do interpelacije, češ, da je bil tisti katoliški shod nekaj kulturnega, vseslovenskega itd. in da bi morala Slovenska Matica, ki ima med duhovščino mnogo poverjenikov in je nepolitično društvo, pozdraviti shod vsaj s tem, da bi razobesila zastavo. Predsednik dr. Ilešič je priznal, da na strehi Slovenske Matice ni bilo zastave vsled kake malomarnosti, ampak da je s polno zavest jo ni dal razobesiti, češ: »Ako zastave ne razobesimo v srcu, je tudi na strehi ne.« Dr. Tavčar je na to pripomnil, da je včasih pač tako, da moramo razobesiti zastavo na strehi, čeprav je v srcu ne. Dr. Ilešič je nato še enkrat, ponovil: »Jaz, če je v srcu ne razobesim, je tudi na strehi ne.« Tako sc je takrat ta zadeva končala. Ostal pa je problem, ki so ga posebno v svetovni vojni vsrk po svoje reševali. Takrat je marši- kje na strehi visela zastava, ko je v srcu ni bilo, marsikje pa je visela zastava na strehi /.ato, ker se je gospodar veselil avstrijskih /mag. Mi bi svetovali, (la se držimo tega, kar je bilo takrat razrešeno v »Slovenski Matici« brez vseh pravnikov, sodnikov, biričev, žan-darjev, policajev, zakonov, odredb, odlokov itd., itd., itd. Kdor -astm e ne ra:i>bi'si v srcu, naj je nuli na strehi ne! Tako bomo imeli vsaj jasno sliko pred seboj: kdo smo in kaj smo. Kdor razobeša zastavo prisiljen, naj je rajši ne razobesi. To je edino pravilno stališče. Jugoslavija bo kljub temu obstala in vsaj ne bo v nji laži, hinavstva pretvare! Kaj pa pomaga zastava na strehi, če je v srcu ni. To je le slepilo za one, ki gledajo in iščejo resnice, da bodo ob pravem času vedeli, kdo je naš in kdo ni naš. Nam se smilijo državljani, ki morajo razobešati državno zastavo. To je namreč znamenje, da je nečejo. In čemu to?! Živela svoboda! Živela resnica! \ vsem in povsod! POSNEMAJTE! Te. dni se je v Franciji vršila zanimiva akcija oblasti pri vseli uradih in ustanovah, ki so v kakršnikoli zvezi s tujskim prometom. Smisel in cilj te akcije je ta, da se onemogoči vsem uradom, ustanovam in družbam, ki so uživale kakršenkoli priviligiran značaj za bodoče vsak stik in promet s tujci, ako ne uživajo v nacijonalnem pogledu popolnega zaupanja oblasti. Francoska vlada smatra namreč te ustanove kot sila pomembne, ker one usmerjajo potnike po državi ter jim pokažejo zemlio v oni luči, v kakršni ima država interes, da je vsak tujec gleda. Predvsem ima seveda interes, da spozna vse njene dobre strani, vse vrline in kreposti francoskega naroda in vso silo in lepoto francoske zemlje. To delo pa morejo vršiti le poedinci in družbe, ki so tudi same po sebi vseskozi na-cijonalno popolnoma izgrajene. Ta akcija francoskih oblasti je gotovo globoko premišljena in tudi potrebna. V nekaterih državah, kakor Italiji, Nemčiji in Rusiji je tujski promet že davno v istem smislu do podrobnosti organiziran. Francija je našla za potrebno, da izvrši to organizacijo sedaj. Skrajni čas bi bil, da se tudi pri nas prične v tem praven sistematično delo in organizacija. N e sme nam biti vseeno, kdo sprejema tujce [tri vstopu v našo zemljo in kdo jih usmerja v razna letovišča. Ob tej priliki do-tični, ki to funkcijo izvršuje, lahko državi veliko koristi, lahko ji pa tudi neizmerno škoduje. V sled tega smo mišljenja, da je skrajni čas tudi za nas posvetiti temu vprašanju vso pozornost, odvzeti vsakomur, ki ne nudi polnega jamstva, da bo to delo v celoti izvršil v korist naših državnih in nacijonalnib interesov ter ga izročiti izbranim in stoodstotno zanesljivim ljudem. Y Ljubljani je takšna tujsko-prometna pisarna, in sicer podružnica, v rokah g. Mikliča,, ki ga nemški turistični službeni organ označuje kot zavednega sina Kočevarja, ki je po njegovem mišljenju »novi nemški most do Jadrana«. Gospod Miklič kljub temu, da je bila ta pohvala v nemškem listu v celoti ponatisnjena tudi v »Kočevarici« in je vsled tega njemu dobro znana ni do danes protestiral proti tej označbi. Vsled tega imamo dovolj vzroka zahtevati od merodajne oblasti, da glede njegove tujskoprometne pisarne posnemajo oblasti v drugih državah in ukrenejo vse potrebno v zaščito naših nacijonal-nih interesov. delujejo v prospeh vse fare, je milo rečeno napihovanje žabe, ki bi rada bila konj. Nastopite, gospodine, z vašim imenom, da bomo videli, komu se imamo zahvaliti za tako klevetanje »nekaterih gasilskih društev«! \ .)0. številki istega lista pa ta gospod dopisnik zmagoslavno javlja, da je prejšnji dopis nekatere zabolel. Hinavsko zavija: »Nismo krivi, ako smo morali resnico povedati. Naj dokaže kdo nasprotno!« Resnično, g. dopisnik! Ta dopis je zobolel vse prebivalstvo Dola. \ gasilski četi sodeluje ves pošten Dol in z napadom na isto ste žalili vse poštene Dolance, ki so v gasilstvu organizirani, oziroma simpatizirajo ter občujejo ž njim. Na koncu še pripomnimo, da je zelo neokusno s takimi neresničnimi napadi v isto sapo govoriti o Kristusovem nauku, o ljubezni do bližnjega in morali. Laž, natolcevanje in te lepe krščanske čednosti ne spadajo skupaj. Ravnajte se po Kristusovih naukih in ne obrekujte po krivici tistih, ki so bolj pošteni od vas! Mokronog Smo v času vsemogočih stvari. Komasacije in prekomasacije, kakor tml i različno seciranji' je na dnevnem redu. Iz starih mest nastajajo vasi, iz mp.lih vasi nastajajo mesta. Tudi razne meje se spreminjajo. Pri nas je že tako, kakor bi bili na meji. Dobili smo že lep cestni valjar, ki trenutno počiva in čaka na boljše čase, v kratkem dobimo tudi davčno upravo, katere organi bodo imeli gotovo mnogo dela, saj se kraj razvija na vseli koncili in krajih. Kakor se na naših obmejnih postajah dobe eksportne cigarete po polovični ceni, tako se tudi pri nas dobe le z razliko, t. j. da stanejo polno ceno. Kdor jih hoče kaditi, naj gre kar na »Frenko«, tam jih bo gotovo dobil in zadovoljen bo. Tudi uradni gospod, ki se večkrat vozi z malim »samodrčem«, bi bil gotovo v svoji pobožni krščanski ljubezni s svojim »pilpogačastim šefom« tako ljubezniv, da bi vsak vsakemu tujcu, ki pride v naš stari Mokronog, postregel s prvovrstnimi ekspertnimi cigaretami. Zelo smo hvaležni tem gospodom, da tudi na ta način pomagajo k slavi in napredku našega (livnega Mokronoga. Svoječasno smo že poročali o mirnaki zadrugi in njenem občnem zboru, ki se že od 15. februarja t. 1. vleče in odlaga, a končno se je le vršil. Vsaj trenutno, ako ne za pr- mej je pravici zadoščeno. Upamo, da bo nova uprava, ki smo jo končno le dobili, napravila red kakršnega si v interesu v seli zadružnikov in zadruge vsi želimo. Iz dobro poučenega vira smo izvedeli, da bo Mokronog v kratkem obogaten z novo pridobitvijo. Snuje se akcijska družba d. d. z močnim kapitalom. Zgraditi se namerava velik mlin na veter. Vodstvo tega bi prevzel g. zač. šolski upravitelj s pomočjo g. predsednika občine. K temu velikemu delu že vnaprej čestitamo in se veselimo k tako hitremu napredku te novosnujoče se družbe. Res smo ponosni, da smo »mokronojzarji« fantje od fare in da se že od daleč poznamo po našem lepem pisanem perju, ki spreminja barvo kakor najlepša mavrica. Angelci že pojo — Boga hvalijo časi naprej gredo — in se spreminjajo Juhej! Srečno novo leto in še drugič kaj! « Laško Praznovali smo že IH letnico naše lepe Jugoslavije. Ni to dolga doba, a vendar smo doživeli v tem času že nešteto veselih, pa še več tužnih in vratolomnih poizkusov, a kljub temu moramo videti napredek in večjo ustaljenost naše domovine. Naj se vihre še tako podijo, naj strankarji uganjajo svoje nečedne orgije, pa naj jim še separatisti pomagajo, vendar so vsi skupaj prešibki, da bi mogli porušiti po nacijonalnib legijah ustvarjeno mogočno Jugoslavijo. Kamorkoli se ozremo, pa vidimo kako se redčijo one vrste, ki so ali še delujejo proti razvoju naše domovine tega je smrt pograbila, drugi je obupal, a kakor protiutež dorašča nam mladina, ki hoče očuvati to, kar je našega, ki ji je domovina nekaj svetega, za nečedne namene nedotakljivega, zato naj se oni le čuvajo, ki še vedno mislijo, delati kravje kupčije, ker dneva ne pove nobena pratka, ko bo prišel obračun. Ta obračun bo prinesla čista narodna mladina, ker le v njih rokah je bodočnost. Gotovo je malo krajev, kjer bi se predvečer našega uedinjenja tako svečano, vzvišeno in oduševl jeno praznoval kakor v Laškem. Nerazumljivo zlasti za one, ki so poznali la kraj pred vojno, pravo gnezdo nem-čurjev, nemškutarjev in vseli vrst odpadnikov, a sedaj nam služi lahko za vzor glede poveličevanja naše domovine. Na predvečer L decembra je pokazalo Laško, kako zna ceniti svojo domovino. Vsa mladina, Sokolstvo, možje in žene, gasilstvo, godba, vse, kar le čuti narodno, se je zbralo ob ob 20. uri v Sokolskem domu ter st' pripravljalo, da pokaže javno, kar mu je skritega v srcu. Streha Sokolskega doma zažari v bajni razsvetljavi, povorka se pred in V domu ureja, godba udari, a za njo se uvrsti številni narod. Sokolstvo, naraščaj in deca v neprestanem vzklikanju domovini in mlademu kralju, mesto pa je bilo okrašeno z narodnimi zastavami. Po obhodu po mestu sc množice vračajo v Sokolski dom, kjer sc jo vršila prekrasna slavnost. V neprestanem radostnem razpoloženju je ljudstvo vzklikalo in ploskalo nepričakovani dovršenosti našim telovadcem, naraščaju in deci, za kar ponovno izrekamo zahvalo in priznanje telovadcem kakor tudi načelniku in načelnici. Mladina, tako vzgojena, bo vselej v čast in ponos domov ini. a v potrebi bo znala čuvati njene meje. \ Sokolskem domu ima naša mladina tildi svojo knjižnico, ki jako dobro posluje, * ustvarila in uredila si jo je tudi suma, in sicer na posnemanja vreden način. S košem v roki so šli od hiše do hiše ter vsak je rad daroval po nekoliko knjig in tako je nastala precej ob širna knjižnica, ki se bo po tej poti gotovo še izpopolnjevala. Povdariti moramo, da so bili Laščani tozadevno zelo radodarni in merjeni smo, da niti v bodoče nam ne odpovedo enakih prispevkov. Želeti bi bilo, da hi se v vsakem kraju delalo toliko kot tu, pa bo srečna in močna naša Jugoslavija! • Leto 1936. je minul in ne bo slabo, če se ozremo nekoliko nazaj ter pogledamo, kako je kaj v našem mestu. Ugotovili bomo, bi hoteli odpovedati tem dobrotam. Mirna Vse se sveti luč blešči, le na Mirili še banovinske elektrike ni! O pardon! Pri kolodvoru je transformator in v njem se že iskre krešejo, elektrika je tu, samo da tega toka na Mirni še nismo vredni in so ga kar mimo nas naprej v St. Rupert poslali. Kakor smo pri raznih drugih delih prezrti, tako tudi pri elektriki. Kdo je kriv? Ali občinski očetje, ali vodstvo K DE V Pogodbo smo napravili takrat kakor Tržišče in drugi, a elektrike še vedno ni. Zakaj se zavlačuje s tem delom? Ako gre lahko tok prav tik vasi Št. Rupert, bi se ta gotovo lažje in preje dal Mirni, kakor pa St. Rupertu. Kaj se res ne da brez pritiskanja ničesar urediti? Gospodje od JRZ, kje ste? Ako ste dobri za razne druge nepotrebne stvari, za katere vedno drezate, zakaj ste pa tu kar pri miru? Pozivamo upravo KDE, ki opravlja to delo v naši dolini, da naj ne prezira Mirne še naprej tako kakor do sedaj, da ne bomo tud' mi prisiljeni v preziranje KDE. Čas je, da s*' tudi pri nas takoj izvrši napeljava elektrike-Poleg tega naj omenimo, da imamo tudi pri nas precej brezposelnih, ki imajo prazne želodce, za katere pa nekateri mislijo. d» niso vredni kruha na tej zemlji, temveč <1. Veselo in srečno novo leto želi vsem članom Narodne Odbrane in vsem jugoslovenskim nacionalistom Oblastni odbor NO v Ljubljani Srečno in uspešno novo leto želi vsem svojim članom Gospodarska akcija Narodne odbrane „Svoji k svojim4 Veselo in srečno novo leto želita vsem dopisnikom, naročnikom in čitateljem Uredništvo in uprava „Pohoda‘ Veselo in srečno novo leto želi svojim zadružnikom Narodno Obrambna Tiskovna zadruga v Ljubljani Mnogo sreče in uspehov ¥ novem letu 1937 žele: konfekcija manufaktura Drago Scliwab Ljubljana MnU, Aleksandrova . © Dežniki A., Mi k us Ljubljana Mestni trg 15 Steklo h . Koli mami Ljubljana Mestni trn 16 Manufaktui Žlendei Ljubljana Mestni trg e;\ ' SB35ITBBEB SVOJI K SVOJIM SVOJI K SVOJIM Ljubljane Kolodvorska ^kljf restavracija Majcen Ciril Svečarna milarna ^ Dolničar - Richter I jubljana Zvonarska ulica Restavracija Fr. Slamič Ljubljana Gosposvetska 6 Kavarna Ciril Majcen Ljubljana MJf Bežigrad Ljubljana 1 Glavni kolodvor r-A tu m SVOJI K SVOJIM lavracija L nion Ljubljana SVOJI K SV-OJIM M Kolektura srečk Slovenske banke Industrija perila in obleke Josip Olup Ljubljana Stari tre ? Staklo H. Tobei Št. Viil mul Ljubljano Tel. 39 ■ <>-t Mesarija Javornik Ivan Ljubljana NVolfova id. 12 Ljubljana Krekov 11**5 Mi& SVOJI K'SVOJIM ^OJI h DVOJIM Matko Pogačnik Ljubljana ir resni VOJI K SVOJIM bava d. z o Kovinska galanterijska industrija domačih izdel kov se zahvaljuje v»em Modistinja PINTAR ROZIKA Jesenic« Gosposvetska 17 Ima v zalogi najmoder nejše damske klobuke po niških cenah. Sprejemajo se tudi popravila V Brivski 111 frizerski salon lioštar Franc Jesenice Gosposvetska 2 in Obrtniška l-l ©AT Parna pekarna pristni domači kruli Poženel Stanko odjemalcem ter se ©32F Kovač Ognjeslav priporoča za j\\ tekoče __ leto ® Jesenici r incingei SVOJI K SVOJIM O JI K SVOJIM Sklendrovc Zagorje ob Savi SBTfflHEEEe™ /a loga špecerije, manufakture, stekla itTRuCTlBV-t-' Stoli - Parketi - Opreme iKupujte prvovrstne izdelke, BOSTON d. d. Podružnica: JČjubljana, ^Aleksandrova cesta 3 Moški čevlj i: 95— Din 65*— Din Moške ga 125— Din 145*— Din Damski čevlji: 95 — Din 125 — Din 160- Din 140- Din Otroške snežke: Damske snežke: 40- Din 50- Din 55- Din 45- Din 65- Din 80- Din Moški čevlji x dvojnim podplatom samo Din 140.- Ureja odbor. Odgovarja in izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z.: Franjo Kokolj. — Tiska Tiskarna Slatnar d. z o. z. v Kamniku. (Vodnik in Knez)