^ *¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦ ¦¦¦ a - • Gospodarstvo, 'ummmmmmmm Naprava sadjevca. Da bo sadna pijača res prav dobra ter imela duh in okus tistega prijetnega ,,mirisa", ki ga duhamo v kleteh ali shrambi, kjer so hranjena jabolka, je potrebno to-le : Kadar otreseš jabolka, ne prešaj jih takoj, pusti jih ležati v seučni in suhi shrambi, da začnejo dišati, in ko vohaš prijeten vonj, tedaj jabolka stolči ter stolčene pusti zopet v kadi ali kaki drugi posodi vsaj 24 ur skupaj, v hladnem času tudi 48 ur in šele tedaj prešaj, ker ravno v olupku je tisti prijetni vonj, kateri se iz olupkov izloči ter preide v pijačo. Moram pa še omeniti, da se naj operejo vsa jabolka, pivdno se stolčejo, v snažni vodi, gnila in erviva pa odstranijo za drugo porabo, kot za jesih ali pa kot prihuho za svinje. Tako narejena pijača mora pa priti v ravno-tako snažne sode, ni torej res. kakor je marsikdo mnenja,|češ, za jabolčnikje vsaka posoda; ravno nasprotno: za dober jabolčnik mora biti prav tako osnažena in zdrava posoda, kakor za dobro vino. Tako napravljeni jabolčni mošt se pusti, ako ne začne kipeti, 24 ur pri miru, da se drože vsedejo, potem se pa pretoči in šele pretočen pusti kipeti. Nadaljno ravnanje je isto kot z vinom, pretaka se koncem prosinca, v zgodnji spomladi itd. Sod mora biti vedno poln in ne sme biti v kaki gorki kleti. Nedavno je nekdo piscu teh vrstic oporekal, da jabolka, ako dalje časa leže, ne dajo toliko mošta kot sveže. Imel je deloma prav, ali sok, ki ostane v del j P»aa ležečih jabolkah, se izrabi na ta način, da se na tropine, ko se vnamejo, nalije vode, to pusti 8 do 20 dni, potem izpreša; na tak način dobiš ravnotako dober in okusno dišeči jesih, kakor je bila poprej jabolčnica. Leta 1900, ko je bilo toliko sadja, da še nikdar poprej in tudi ne pozneje, so prodajali posestniki jabolčnik polovnjak po 5 do 6 goldinarjev, torej liter po 2 krajcarja ali 4 vinarje. V neki gostilni je gostilničar vsled pomanjkanja posode ljudem, ki so prišli v gostilno samo jest in ne pit, brez naročila prinesel vsakemu gostu vrček dobrega jabolč-nika ter mu pri jedi kratkomalo zaračunil po 4 vinarje. To so bili zlati časi, menda se ne bodo ponovili nikdar več. Iz tega leta sem povabil prijatelja, da ga prepričam, kaka pijača da se na Nemškem dela iz naših jabolk iz Slovenskih goric, na Severno Štajersko v Hartberg k Ant. Schafrler-ju, kjer je šola za pridelovanje umetnih sadnih pijač in tam je moj prijatelj pil sadni „šampanjec" iž naših jabolk, ki je stal takrat na veliko liter 2 K, pri nas tu pa hektoliter 4 K. Seveda, da je tam bila priprava tega „šampanjca" nekako po mojem zgoraj navedenem receptu, dodana je bila umetno očiščenemu soku le ena kavina žlica dišečega izvlečka ter 5 dek rektificiranega špirita iia liter in nič več. A nikdo bi ne verjel, da je kapljica sadjevca zraven. Leta 1908 je bilo zelo rodovitno sadno leto, jabolke so bile skoraj brez cene, takrat sem naredil na vla-stelinstvu M. Bistrica mnogo polovnjakov ja-bolenika po navedenem načinu in vsak kupec je hotel preje kupiti jabolčnik nego vino. Mnogi so mnenja, da se mora jabolčniku, ako hočemo, da bi bil dober in trpežen, pri prešanju dodati vode. Ne, in stokrat ne ! Nasprotno, kdor hoče imeti močan in stalen jabolčnik, ne sme priliti niti kapljice vode. Pač pa je potrebno, da se daje k sladkim jabol-kam ali hrušovcu po potrebi kislega soka od lesnik in ravno ta kislina, katera je trpežno-sti pijače nujno potrebna, jo napravi stalno dobro in zaradi čreslovine tudi čisto. Opozarjam še posebno na to, da bo sadno drevje v veliki sili, ono mora dajati svojemu sadu vse moči, da ga izredi, a pri tem samo ne usahne in za vedno ne umre, je nujno treba, da mu po mogočnosti priskočimo na pomoč s tem, da naredimo pod krono drevesa nekaj luknjic z ozko motiko, v te jamice nalijemo zredčene gnojnico, to po večerih in nikoli v jutro. Ako je gnojnica vodena, je dobra ; močna in gosta pa se mo. ra z vodo do in čez polovico zredčiti. To naj bi se storilo drevescem, ki se nahajajo na obrežju v suhljati prsti, dočim istim po mokrota«, ni dvorišču ni neobhodno potrebno. V. Kosi (Makole-Poljčane.) * • Vrednost našega denarja. Finančnemu ministru Stojanoviču se je bilo posrečilo, da so je začela dvigati vrednost našega denarja. Bilo je to v mesecih juniju in julija. Cene raznemu bla, u, zlasti pa manufakturnemu so se radi tega precej znižale, skoro za polovico, ker je bil naš dinar dosegel italijansko liro. Prišla pa je v juliju ministrska kriza in vrednost našega denarja je začela padati in še pada, ne sicer proti avstrijskim kronam, pač pa proti liri in frankom. Za 100 naših kron dobiš še vedno kakor julija 235 avstrij-kih kron, italijanskih lir pa še samo 19 (v juliju 25), švicarskih frankov pa 55 (v juliju 7-55). Ko se je sedaj ministrska kriza končala, je isti finančni minister takoj zopet začel delati za zboljšanje naše denarne vrednosti. Odredil je nove državne kurze, vsled katerih se bo menjavalo pri državnih blagajnah 100 franc. frankov za 150 dinarjev, 100 italijanskih lir za 105 dinarjev, 1 dolar za 20 dinarjev, 100 švicarskih frankov za 308 dinarjev in 100 češkoslovaških kron za 40 dinarjev. Razen tega je sklical konferenco vseh bankirjev in pridobitnih krogov, ki naj bi razpravljala, kaj je potrebno storiti za zaščito naše valute. Sklenili so: 1. Da se dvigne naša valuta, je treba, da se osvobodi in pospeši izvoz vseh predmetov, razen onih, ki so neizogibno potrebni za obnovo zemlje in prehrano prebivalstva. 2. Izvaža naj se za našo in ne za tuje valute. 3. Devizna centrala naj se takoj ukine. 4. Revidirati se mora uvozna carina. Treba je, da se zmanjša za nektere predmete 5. Treba je omejiti uvoz luksuzne- ga blaga tako, da bo postala naša zunanja trgovina aktivna. Monopolni zakon veljaven za vso kraljevino. Upravni odbor državnih monopolov je sklenil, da se monopolni zakon, ki je do sedaj veljal za Srbijo, razširi od sedaj na vse kraje Jugoslavije. Kuhanje žganja za domačo potrebo dovoljeno. Po obvestilu finančnega ministrstva je uvrščen v finančni zakon za 1920—1921. poseben predpis, s katerim se dovoljuje v določeni meri kuhanje žganja za domačo potrebo brez plačevanja davka. Ta predpis stopi v veljavo istočasno s sprejemom finančnega zakona in bo v veljavi za Hrvatsko, Vojvodino, Slovenijo, Bosno in Dalmacijo. Tvornica vžigalic v Rušah je prešla v narodne roke. Pudjetje je prevzela družba z omejeno zavezo. Z obratom bo pričela v kratkem. IZVOZ Sliv. Iz naše države se izvažajo velike množine sliv. Glavni kupec je Nemčija, Avstrija pa vsled svoje slabe valute le posre dovalec V zabojih po 25 kg, postaja ob Savi in ocarinjeno, stanejo slive po 15 K kilogram neto. Avstrijski posredovalci ponujajo v Slovenskih goricah in mariborski okolici za sveže slive po 60 vin. do 1*50 K kilogram. Res so naše slive kakovostno manjše od bosanskih, vendar je ta cena vsekakor prenizka. Veliko škode trpi na« sadjerejec, ker ni nikogar, ki bi se pečal s sušenjem in izvozom sliv. Lepo etuirano blago se prav lahko pro. da na Francosko in Angleško. Živinorejci, pozor pred slinovko in parkljevko ! Da se prepreči prenos kužne živinske bolezni slinovke in parkljevse iz nemške Koroške in nemške Štajerske v Slovenijo, je izdala deželna vlada za Slovenijo v Ljubljani naredbo: Dognano je, da je več okrajev Koroške in Štajerske, ki pripadajo Nemški Avstriji, zakuženih po slinovki in parkljevki. Ta kužna bolezen se nagloma širi in je zelo nevarna živinoreji. Zakuženi so skoro vsi okraji Koroške in Štajerske, ki pripadajo Nemški Avstriji, zlasti okraji : Sv. Vid, Spital, Wolfs-berg in Šmohor na Koroškem, Judeuburg, Hartberg, Nemški Lonč, Gradec in Lipnica na Štajerskem. Da se prepreči prenos te nevarne kužne bolezni v Slovenijo, zlasti v naše obmejne okraje, se določajo sledeče varnostne odredbe : 1. Strogo je prepovedan V;iak uvoz parklj?»te živine kot goved, ovc, koz in prašičev bodisi po železnici ali drugače iz vseh krajev Koroške in Štajerske, ki pripadajo Nemški Avstriji. 2. Prepovedan je vsak promet s parkljato živino iz glasovalnega pasa B v pas A in tudi nasprotno. 3. Osebam, ki prihajajo po svojem poklicu v do-tiko s parkljato živino, torej: mesarjem, klal-cem, gostilničarjem, živinskim trgovcem, re-zarjem, konjačem itd., katerih bivališče je v enem navedenih političnih okrajev Nemške Avstrije, je strogo prepovedano, hoditi v Sloveniji od vasi do vasi ali od dvorca do dvorca v kakršenkoli namen. Za prestopke te na-redbe so določene zelo ostre kazni. Naše kmetsko ljudstvo naj vsak tozadevni prestopek v svojo lastno korist nemudoma naznani oblasti. Kaj moramo vinogradniki zahtevati od naše vlade. Piše Robert Košar. Ker je vlada vsled nepoznanih razmer v naši novi državi izdala odredbe, ki so stagnirale ves naš promet posebno z inozemstvom, moramo ji pojasniti naše želje in zahteve, katere hočem na podlagi pogovorov z vinogradniki in raznih poročil v listih zbrati in formulirati sledeče : 1. Država naj ščiti vinarstvo in vinsko trgovino kot skupno last troimenega naroda. 2. Pri centralni vladi v Beogradu naj bo strokovnjak, ki soodločuje pri vseh haredbah, ti-čočih se vinarstva. Ta uradnik-strokovnjak je soodgovoren za izdane odredbe. 3. Kmetijsko strokovne in gospodarske organizacije naše države se naj pritegnejo k obravnavi važnih vprašanj iz vinarstva in vinske trgovine. 4. Država naj na Dunaju nastavi pri našem poslaništvu v svrho informacije strokovnjaka vinske trgovine, ki bo iskal tudi vezi z nemškimi, čehoslovaškimi in poljskimi vinskimi trgovci. 5. Vino mora biti prosto izvozne ca- rine, ali da se ista vsaj ne zviša. 6. Izvoz vina ne sme biti vezan na izvozna dovoljenja. 7. Za vinske pošiljatve se morajo na železnicah uvesti izjemni, kolikor mogoče nizki tarifi. 8. Vse priprave, orodja in materija!, ki se rabi v vinogradu in v kleteh za potrebe jugoslovanskih vinogradnikov, naj bo prost uvozne carine. 9. Prazna vinska posoda za vinske pošiljatve v inozemstvo se naj uvaža brez carine. 10. Železnico naj jamčijo za vse vinske transporte. 11. Vinski davek, ki se pobira le v nekaterih delih naše države, se naj odpravi. 12. Pri sklepanju trgovskih pogodb z Nemško Avstrijo, Čehoslovaško in Poljsko se naj vlada ozira tudi na izvoz našega vina. Države, ki rabijo naše žito, ne smejo otežkočiti uvoza našega vina. Poiam te točke v korekturo in dopolnitev. Delajmo, da nas ne prehitijo Italijani na inozemskih trgih vina! Pozor vinogradnikom! Vinogradniki, katerih skupni dohodki so se vsled plesnobe ali drugih uim znižali za eno tretjino, imajo pravico do odpisa davka, ako vložijo kolesa proste prošnje pri davčni oblasti tako pravočasno, da je še mogoče škodo konštatirati. Določbe glede izvoza. Z ozirom na nejasnosti glede izvoza podajamo sledeče pojasnilo: Načeloma je izvoz vsega blaga§dovoljen. Za-branjen pa je v smislu čl. 2. naredbe od 10. avgusta 1920 izvoz sledečih predmetov: 1. oves; 2. konji in kobile, razen starih preko 16 let. Izvoz teh (nad 16 let starih) konj se mora vršiti samo preko štirih sledečih cari-naren: Gjevgjelija, Subotica, Špilje in Koprivnica. Na teh carinarnicah pregleda živino-zdravnik živino in potrdi na carinski deklaraciji, da so konji stari nad 16 let. 3. Goveda, izvzemši vole nad 10 let, pitani voli. Formalnosti glede izvoza teh volov so iste kakor pri konjih nad 16 let. 4. ovce. 5. volna in volneni izdelki, izvzemši preproge. 6. goveje, telečje, bivolove, konjske in oslovske koža ter njih izdelki. 7. ovsena moka. 8. sladkor. 9. premog; 10. mineralna olja; 11. kristalna voda, pečena, kaustičn«, voda, natrijev hidrat in natrijev bikarbonat; 12. zlato in srebro ter izdelki; 13. staro in sirovo železo, navadno jeklo v palicah in polupredelano, izvzemši hladno valjano obročasto železo. Vsi drugi predmeti, ki niso tu našteti, se smejo izvažati. Samo glede pšenice, oziroma pšenične moke velja omejitev, da se sme izvoziti do 15 000 vagonov. Potrebno je naglasiti, da je sedaj dovoljen izvoz tudi v Madžarsko, ki je bil doslej prepovedan. Izvozna carina se plača pri glavnih carinarnicah, in sicer v Sloveniji: v Ljubljani, Mariboru, Boh. Bistrici, Žihpolju, Borovnici in Celju. Valuta se osigura pri delegacijah ministra financ ali pa v Beogradu pri devizni centrali.