Pavel Keller: 6. nadaljevanje. ti ,,$hrivi_osfni slto Roman. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Tihotapci. Medven je hodil po gostilniški sobi »Pri lipi« gori in doli. Gotovo je že.petkrat potegnil u.ro iz žepa. »V desetih minutak bo polnoči. Kje le so, :kje le so ostali?« O.e Blažun je na ta skrbipolna vprašanja odgovarjal doslej: »Kdo ve, po kakšnem svetu morajo s smučmi! Tam gori na grebenu in v zavinku so lahko tudi zameti.« Sedaj pa, ko je šlo že na polnoč, ni vedel nobenega tolažljivega odgovora več. Nekaj se je moralo pripetiti. Medven je razburjcn pil mnogo žganja. Kozarec »brizganca«, ki mu ga jc prinesel Blažun, je ves divji izlil krčmarju v obraz. Nenadoma so se s hruščem odprla vrata. V. sobo je planil mož, čigar obraz je bil črno namazan, in je hripavo padel na stol. »Zajeti, zajeti!« »Kdo je zajet?« »No, mi, kdo pa naj bo sicer! Vseb sedera!<' »Kje — ikje? Kje so drugi?« »Zeleni so jih zajeii! Vse!« »Vsi hudiči!« je zavpil Medven. »Kjc pa je blago?« . ; »Izgubljeno seveda!« Medven je razjadeno zakričal. »Za tridesettisoč blaga — in lo naj je šlo po vodi? Moj denar izgubljen? Le počakajte psi, denar mi povrnete!« »Ničesar ne povrnemo! Ti sediš tu na gor-i kem, mi pa nosimo zate svojo kožo na prodaj!« »Jaz vas živim,« je divje kričal Medven, »brez menc bi nc imeli kaj žreli. Sedem močnih fantov se da ujeti, si da vzeti blago! Mevže! Če že nic ne slišite in ne vidite, vsaj vohati bi morali malo. Vsak pes voha sovražnika, vi pa še toliko niste vredni ko psi.« Močni fant jc vstal in stopil pred Medvena. Ta na se je bojazljivo umaknil za mizo. Blažun ie skušal miriti: »Sedaj se ne bosta pretepavala! Saj smo vendar vsi v nevarnosti. Naj Matija pove, kako jo bilo! Vsak čas labko pridejo obmejni stražniki.« »Kaj praviš? — Obmejni — Vsak čas? — Ti n_3 ne smejo najti tu,« je jecljal Medvcn. In hitro se je pobral iz gostilne. »Strahopetec,« je zaničljivo rekel Matija. »Mu že še posvetim.« »Sedi, Matija, pij rženko [n povej, kako jo bilo!« Šele po dmgem kozarcu rženke je ^latija za.el: »Nekdo nas je moral naznaniti. Bili smo žc čez greben. Prekleto, saj tamkaj čez sicei* nihčc nc pride. Hudi.evo plezanje je to. Toda črni Jernej si je vbil v glavo to pot; vohal je nevarnost na vseh drugih prelazih. In ravno-na tcm grebenu smo bili zajeti. Na poti navzdol! Pot se tam ostro zasu.e na desno. In tam so nacnkrat stali pred nami. Najmanj clvajset mož. Vsi z namer- jeninai puškami. Stali so v temi, mi pa v luči njihovih acetilenk. Kdor bi ne bil dvignil rok, bi bil na mestu mrtev. Braniti se nismo mogli, saj jib je bilo trikrat več. In tako smo mirno stali, »Dalje — daljc!<; Matija je počakal najprcj _e na tretji kozarec rženke, predno je nadaijeval: »Vzeli so nas v sredo mcd se. Iti smo morali drug za drugim. Na desni in levi pa obmejni z nasajenimi bajoneti. Vsi na smučeh. Bila je prekleta hoja to, po trije vštric na ozki poti v gorah. Prišli smo do stranpoti, ki sem jo poznal, ker sem delal nekoč pri drvarjih. Tam je bilo danes poledenelo. Obmejnemu poleg mene jc začelo drčati; sunil sem ga, da je odletel in padcl, skočil sem čez njega na stranpot. — Zbogom, gospodje! In odkuril sem jo! Poslali so dve kroglji za mcnoj, ena jc zadela drcvo poleg mene, druga pa je šlj. skozi moj levi rokav. In sedaj še trdi ta strahopetec, Medven, da smo mevže!« Očka Blažun je sedel z zaskvbljenim obrazom. »Čo jo to pot gc srečno izvozimo, nc bom več zraven. To razburjenje mi na stara leta škoduje. Ni vredno malega zaslužka. To kupčijo bodem opustil.« »Lepa reč,« se je jezil Matija, »saj vendar moramo imeti kraj, kamor lahko skrijemo blago; naravnost v mesto ga ne moremo nesti.« »Napravite, kar hočete, jaz ne bom več pomagal.« »Za slučaj, da res pridejo zelcni, ali je hiša varna?« »Varna — davi na vse zgodaj je odšel zadnji kos na kolodvor. Haha, stari špediter Drozg že ve, kako.je treba. — Kljub temu pa, jaz ne bom ve. pomagal. Je prenevarno. V vsej okolici me poznajo kot poštenega moža in me cenijo —« Matija se je zakrohotal. »Le smej se, brez mene bi vas že davno imeli. In sedaj se zgubi v kuhinjo. Jakob spi tam. Zbudi ga, naj ti segreje vode. Umij se; bolje bo za vsak slučaj.« Matija je odšel v kuhinjo in se umil. Ko sc je vrnil, je hodil ote Blažun razburjen po sobi sem in tja. »Nič ..aj rad se ne ločim od vas, kajti to mi je dajalo življenja in me razvnemalo. Sicer strohnim od dolgega časa v tej samotni luknji. Marsikak dan ni gosta blizu. Le v soboto zvečer in v nedeljo pride še kaj ljudi, in še ti, če je vreme lepo. Zato je bilo tihotapstvo vendar nekaka izprememba. Zaslužiti se je tako ali tako dalo prav malo pri tem poslu.« »Najve. zasluži ta svinja, Medven, ta lump, ta kapitalist! Brez njega bi ne mogli nakupiti. In z menoj je prav za prav ravno tako. Tudi jaz delam v prvi vrsti iz veselja do stvari. Poleti zidam; pozimi pa, če ni nikjer dela, no, tedaj grem pač čez hribe. Lepo je vendarle! Prekrasno je bilo, ko sem podrl danes obmejnega in kar naenkrat ušel! Ušel dvajsetim, ki so nosili puške in bajonete — haha — haha — kaj takega ne doživi navaden človek.« >,Da, Matija, ti si pravi — najboljši razeo črnega Jerneja —« »No, da, Jernej je kolovodja vseh tihotapcev. Tako mu vsi pravijo. Ne le vsak obmejni stražnik ve to, vsaka ženska ve, vsak otrok. Toda nihče mu ničesar ne more dokazati, nikoli ga ne ujamejo.« Oče Blažun je želel v srcu, da bi Matija rajši odšel, fcakor pa da se meni sedaj z njim o stvareh, ki so mu bile že tako ali tako znane. Toda ni si upal reči besedice nasilnemu možu. Tedaj se je nenadoma vzdignil trušč pred vrati. Zunaj so stale postave, katerih bi se prestrašil tudi srčen mož, če bi jih ponoči nepričakovano srečal na samotni cesti. Pet krepkih fantov, ki so imeli vsi črno namazane obraze. »Kaj ste vi? Kaj ste res vi?« je tresoč se vpra_al stari Blažun. »Mi smo,« je odgovoril eden njib. »Žganja in klobas bi radi, napol živi smo, čisto obnemogli!« Odpeli so si smuči, prišli v sobo in vsak je popil nekaj kozarčkov žganja; odgovoriti pa zaenkrat niso hoteli na nobeno vprašanje. »Najprej jesti, piti in vode, da se umijemo!« Umili so se v kuhinji za silo, nato pa planili po jedl in pijači in požirali brez besede. Stari Blažun jih je preštel. »Jerneja ni —!« »Kje je Jernej?« je sunil Blažun s komolcem bradatega moža. Ta je pokazal z nožem, s katerim si je rezal klobaso, čez ramo, in rekel s polnimi usti: »Mrtev!« »Mrtev?« sta zavpila Blažun in Matija. — »Mrtev?« Petorica jima je moICe prikimala. Končno se je eden napol najedel in je začel pripovedovati: »Ko je ušel Matija, je nas vse prevzel velik pogum, da jo tudi odkurimo. Seveda je bilo to tvegano. Dvajset prežavcev, vsi oboroženi s puškami, mi pa brez orožja, ker so nam ga bili pobrali. Prvi v vrsti je šel Jernej, ki so ga stražniki prepoznali; zato so še bolj pazili nanj ko na nas druge. Jernej je seveda tajil, da ni črni Jernej. Povedal jiin je drugo ime ter jim lagal in lagal. Nazadnje je začel jokati, jadikovati in kričati. (Dalje sledi.)