,,DOM  IN SVETi' 1892, štev. 5.
221
bile po ceni. Ako bi bili Podgoričani tisti denar, kar so ga zapravdali in zapravili mimogrede, spravili, bih' bi trdnejši kmetje, kakor so.
Tisti večer je bila marsikatera Pod-' goričanka tepcna, ki prej in potem ni bila nikdar v svojem življenju. Možje so bili silno bojeviti in omočeni od vinskih duhov, mislili so najbrž, da imajo Zabarje pred seboj.
Potem je bilo pa dobro. Začeli so obdelovati Ratike. Zasuli so jarke in luže, odpeljali vodo, pognojili travnike in preorali stelnike. In tam, kjer so se nekdaj razprostirale mlake in luže, raste sedaj najlepša trava, namestu stelje pa rode tla žito, sočivje in krompir.
Zabarje se ve boli, ko vidijo Ratike, ali kaj hočejo! Ratike so podgoriške in bodo podgoriške.
Planinska,
^z daljine, iz tujine ^?Na skaline, na planine
i  Duh mi speje; Na čerovje, tja v domovje, Kjer mahovje in skalovje Srečo veje.
Tajno peva, vse ogreva, Božjo slavo razodeva Tja čez griče; K sebi zove na vrhove Spehane dolin sinove, Mir jim kliče.
Solnce v skali se zrcali, Kakor biser na obali, In jo vžiga. Žari zlati so pečati, Ki jih nosi vrh gorati, Stvarstva knjiga.
Oj, tam doli, oj, tam doli Koli src od zla in boli Tožno gine!
Kot resnobno polje  grobno Siri se okrožje drobno Solz doline.
Poigrava, poletava,
Rob užgani poljubava
Sokol sivi;
Rob žareči, kres rudeči
Tajno peva ti o sreči
Neminljivi.
Tu pa vlada večno mlada Božja sreča, Božja nada
V  skalnem carstvu. Srce tvoje pa po svoje Pesem slasti mirne poje
V  Božjem varstvu.
Gori, gori k Božji zori, Kjer so raja bajni dvori I za mene;
Na skaline, na planine Mile moje domovine Duh me žene!
J. Sovran.