BO ŽI D A R S V E T E K DELCI ČASA PRED VRATI FIZIKE OSNOVNIH DELCEV BOŽIDAR SVETEK DELCI ČASA PRED VRATI FIZIKE OSNOVNIH DELCEV LJUBLJANA V ČASU KOVIDA 19 DELCI ČASA PRED VRATI FIZIKE OSNOVNIH DELCEV Ljubljana 2022 Samozaložba Božidar Svetek Splitska 6, 1000 Ljubljana Uredil Božidar Svetek Jezikovno pregledal (World) Mojca Blažej Cirej Oblikovanje, risbe Božidar Svetek Oblikovanje e-knjige (?) Knjigo podprl ZRC – SAZU Ljubljana Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 99951875 ISBN 978-961-95510-1-1 (PDF) VSEBINA 03.1 Uvodna misel 04.1 O prisotnosti časa 05.1 Še nekaj o času 06.1 »Pozni usmerjeni čas« 07.1 Nekoliko drugače o času in zvoku 08. Pogled v »Platonovo votlino« in iz nje v »novo svetlobo« – »temno snov zvoka in časa« (»temno snov«) 09.0.1 Proces stvarjenja – »transformacija« časa in energije 09.0.2 Proces »transformacije« energije in časa 09.0.3 Proces »transformacije« energije in časa 09.1.1 Proces »transformacije« energije in časa 09.1.1.1 Proces »transformacije« energije in časa 09.1.1.2 Proces »transformacije« energije in časa 09.1.1.3 Proces »transformacije« energije in časa 09.1.2 Proces »transformacije« energije in časa 09.1.3 Časovna membrana 09.1.3.1. Struktura časovne membrane/«lupine« 09.1.3.2. Struktura časovne membrane/«lupine« vzdolž vodnika in na njemu izravnava energetsko/časovnih razlik 10.1 Proces izravnave energetskih razlik znotraj različnih medijev in medsebojne primerjave 10.2 Primerjava gibanja: plina, jate ptic in zvoka skozi različne medije 10.3 Primerjava gibanja: plina, jate ptic in zvoka skozi različne medije 11.1 Zvočni dogodek in nizanje njegovih dejanskih zdajev (Z1–Zn) vzdolž časovnih membran/«lupin« s usmerjenimi delci časa (t – tn) 11.2 Zvočni dogodek znotraj predslišnega polja – sfere so-zdaj z začetkom v dejanskem zdaj 12.1 Energetsko/časovni »volumen«(*) – in znotraj njega povezovanje »sfer so-zdaj« vsake posamezne aktivnosti in njenega usmerjenega časa 12.2 Energetsko/časovni »volumen« – in znotraj njega povezovanje »sfer so-zdaj« vsake posamezne aktivnosti in njenega usmerjenega časa 13 Znotraj modela povečana shema pomika točkovne znakovnosti zvoka in elcev »čistega časa« iz dejanskega stanja zdaj v dinamično sfero množice delcev – sfero so-zdaj 14. Dinamične podobe (ovojnic) jate ptic in njihova podobnost s točkovno znakovnostjo zvoka/tona in časa 15.1 Model stanja so-zdaj, izražen v točkovni znakovnosti zvoka/tona in časa ter njegova primerjava z jatami ptic v letu 15.2 Model stanja so-zdaj, izražen v točkovni znakovnosti zvoka/tona in časa ter njegova primerjava z jatam ptic v letu 16 Z refleksijo – površinski zajem in oblikovanje tonov/glasbe znotraj štiri razsežnostne dinamične sfere združenih so-zdajev 17 Znotraj številnih so-zdajev gibanje posameznih »kapsuliranih« zvočnih dogodkov (tonov) 01.1. 18 Znotraj sfere so-zdaj v ustavljenem trajanju tri površinske – zaporedne, likovne podobe točkovnih znakovnosti zvoka in časa posameznih glasbenih del 19.1 Vpogled v »aktivnost« točkovnih znakovnosti zvoka in časa znotraj stanja so-zdaj 19. 2 Vpogled v »aktivnost« točkovnih znakovnosti zvoka in časa znotraj stanja so-zdaj 19.3 Vpogled v »aktivnost« točkovnih znakovnosti zvoka in časa znotraj stanja so-zdaj 20. Nevidno postaja »vidno« 20.0.1 Sipajoči/interferenčni učinki energije zvezd/Sonca – svetlobe in njenih zajetih delcev časa – poizkus z dvojno režo Thomasa Younga 21.0.3. Iz zaporedja deljenih/sipajočih energetsko/časovnih delcev -na časovnih membranah/»lupinah« (1,2,3,..), oblikovanje energetskih svežnjev 21.1 Sipajoči učinki energije – zvezd/Sonca in njenih zajetih delcev časa 21.2 Učinki delcev energije zvezde/Sonca ter njihovih veznih delcev časa 21.3 Na časovni membrani/»lupini« izravnava energetskih razlik – delcev temperature, svetlobe in zvoka 22.0 Strukturna delitev delcev energije (svetlobe/fotonov) onstran T. Youngove ovire v »odprtem« sistemu 22.1 Gibanje svežnjev – delcev temperature, svetlobe, zvoka in njihovih delcev časa z zaznav interferograma 22.2 Fotoelektrični pojav 22.3 Istočasnost enega podatomskega delca/»objekt« na dveh različnih krajih – ene časovne membrane 22.4 Oblikovanje časovne membrane/»lupine« in na njeni površini, delitev – sipanje delcev energije 22.4.0. Max -Zenderjev eksperiment s interferimetrom -njegova obrazložitev s tri fotona in delci časa 22.4.1. Posamezni delec energije – svetlobe/foton po izstrelitvi v intrfermeter in dvojno režo T. Younga 22.4.2. Sprememba vedenja delcev elektronov/fotonov pri opazovanju njihovega interferenčnega učinka (T. Youngov eksperiment) 22.4.A. Maach – Zenderjev interferometer in tri fotona 22.4.B. Michelson, Morley – Largo interferometer in tri fotona 23.0. »Optični volumen« svetlobe – »dilatacija časa« … . 23.1 »Optični volumen« svetlobe – »dilatacija časa« …. 23.2 Z dovajanjem nove energije (posledične eksplozije) – povečanje svetlobne hitrosti in znotraj nje ločitev delcev svetlobe in njenih delcev časa 23.3 Le v pogledu odklon – »deformacija« svetlobe 23.4 Ob sončnem mrku eksperiment pogleda na zamaknjeno zvezdo – onkraj Sonca, na njeno imaginarno lego, pogojeno z lomom svetlobe skozi medij – zgoščene delce erupcij 24.0. »Temna snov zvoka in časa« (»temna snov«) znotraj medija 25.0. Zamolčani zvočni sunki – »kriki« sončnih erupcij – eksplozij 26.0. V praznino galaksij – vesolja »vsrkani« in zamolčani zvočni dogodki: zvezd, planetov in drugih snovi, izraženih v naraščajoči »temni snovi zvoka in časa« (»temni snovi«) 27.1 Tri oblike »rojstva« galaksije ali ozvezdja 27.2 Tri oblike »rojstva« galaksije ali ozvezdja 01.2. 29.3 Po erupciji – eksploziji (»kriku«) znotraj »odlepljenega« svežnja energij (temperature, svetlobe in zvoka – na posamezni ravni) njihovo delovanje 29.A Zaznava prenosa usmerjenega gibanja energije – njenih delcev ... zvoka in njihovih delcev časa skozi različne medije/snovi 29.B Erupcije eksplozije (»kriki«) na sončni površini, zaznava njihovih procesov in vplivov na planete/Zemljo, izraženih z delci temperature, svetlobe, zvoka in delci njihovih časov 30.1 S površine zvezde/Sonca po erupciji – eksploziji (»kriku«) »odcepljeni« svežnji energije in časa 30.2 S površine zvezde/Sonca po erupciji – eksploziji (»kriku«) »odcepljeni« svežnji energije in časa 30.3 S površine zvezde/Sonca po erupciji – eksploziji (»kriku«) »odcepljeni« svežnji energije in časa 31.1 Dogajanja onstran konvekcijske plasti – na robu/površini zvezde/Sonca 31.2 S sproščanje energetske razlike – zamolčanega zvoka in časa, oblikovanje sfere »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) ozvezdja/osončja 32.1 Gibanje dela energije (»temne snovi zvoka in časa – »temne snovi«) skozi osončje in njen »objem« Zemljine sfere z različnimi vplivi 32.2 Gibanje dela energije (»temne snovi zvoka in časa – »temne snovi«) skozi osončje in njen »objem« Zemljine sfere z različnimi vplivi 32.3 Gibanje dela energije (»temne snovi zvoka in časa – »temne snovi«) skozi osončje in njen »objem« Zemljine sfere z različnimi vplivi 32.3.1 Različni vplivi temne snovi zvokain časa (»temne snovi«) na površini Zemlje 32.4 Dinamični vpliv potiska (P) temne snovi zvoka in časa (»temne snovi«) na površini Zemlje – »gravitacija« (?) 33.1 V galaksiji/vesolju model privlaka zvezde/Sonca … in hkrati odboj in delovanje s »posledicami« njene »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) 33.2 V galaksiji/vesolju model privlaka zvezde/Sonca … in hkrati odboj in delovanje s »posledicami« njene »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) 33.3 V galaksiji/vesolju model privlaka zvezde/Sonca … in hkrati odboj in delovanje s »posledicami« njene »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) 34.1 Ali se onstran gravitacije, njenega privlaka še »skriva« potisk »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«), oblikovan z Bernoulli-Coanda »efektom«? 34.2. Ali se onstran gravitacije, njenega privlaka še »skriva« potisk »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«), oblikovan z Bernoulli-Coanda »efektom«? 34.3. Ali se onstran gravitacije, njenega privlaka še »skriva« potisk »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«), oblikovan z Bernoulli-Coanda »efektom«? 35.1 Delovanje –vplivi »temne snovi zvoka in časa (»temne snovi«) – sorazmerno njeni gostoti in razdalji od površine zvezde/Sonca 35.2 Delovanje –vplivi »temne snovi zvoka inčasa(»temne snovi«) – sorazmerno njeni gostoti in razdalji od površine zvezde/Sonca 36.0 V osončju model delovanje privlaka zvezde/Sonca in hkrati odboj njene »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) 36.1 V osončju model delovanje privlaka zvezde/Sonca in hkrati odboj njene »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) 36.2 V osončju model delovanje privlaka zvezde/Sonca in hkrati odboj njene »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) 01.3. 36.0 V osončju model delovanje privlaka zvezde/Sonca in hkrati odboj njene »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) 36.1 V osončju model delovanje privlaka zvezde/Sonca in hkrati odboj njene »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) 36.2 V osončju model delovanje privlaka zvezde/Sonca in hkrati odboj njene »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) 37.1 Vplivi in razmerja med privlakom Sonca in odbojnostjo »temne snovi zvoka in časa« (»temno snovjo«), delujočo na planete/Zemljo 37.2 Vplivi in razmerja med privlakom Sonca in odbojem »temne snovi zvoka in časa« (»temno snovjo«), delujočo na planete/Zemljo 38.1 Proces ohlajanja zvezde in njeno »preoblikovanje« v planet 38.2 Proces ohlajanja zvezde in njeno »preoblikovanje« v planet 38.3 Postopno »ugašanje« zvezde/planeta 38.4 Vpliv »Bernoullijevega efekta« na »temno snov zvoka in časa« (»temno snov«) in njeno neposredno delovanje na Zemljo (plimovanje, …) in luno 38.5 Posledice porušenega razmerja med privlačnostjo Sonca in odbojem »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) 39. Oblikovanje in prestopanje »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) v ozvezdje/osončje, galaksijo – vesolje 40. Dinamika jat ptic in rib, njihove različne forme – znotraj demagnetiziranega (dezorientiranega) zemeljskega magnetnega polja in njihova primerjava z dinamiko v formi »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) – znotraj razsežnosti galaksij – vesolja 40.1 Polarni sij – aurora borealis 40.2 Polarni sij – aurora borealis 41.1,2,3,4 Nekaj smelih misli, pogojenih z točkovno znakovnostjo energije (zvoka) in časa (pračasa) 41.5 Primerjava energetsko/časovnega prostora/volumna zvočnega dogodka (tona) posameznega inštrumenta znotraj orkestra z nam dostopnim vesoljem 41.6 Opazovanje zemljevida vesolja in relativnost oddaljenih zvezd, planetov in galaksij v odnosu na njihov energetsko/časovni »naboj« 42.1 »Navidezna« širitev vesolja 42.2 »Navidezna« širitev vesolja 42.3 »Navidezna« širitev vesolja 43.1 V objemu vesolja »temna snov zvoka in časa« (»temna snov«) in njen nepovratni učinek 43.2 V objemu vesolja »temna snov zvoka in časa« (»temna snov«) in njen nepovratni učinek 44. V ugašanju zvezde oblikovanje črne luknje in nove galaksije 44.1 V ugašanju zvezde oblikovanje črne luknje in nove galaksije 44.2 V ugašanju zvezde oblikovanje črne luknje in nove galaksije 44.3 V ugašanju zvezde oblikovanje črne luknje in nove galaksije 45.1 V jatah ptic nastanek različnih dinamičnih form – tudi »črne luknje« – in njihova primerjava z dinamiko in učinki »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) v praznini ozvezdja, galaksije – vesolja 45.2 V jatah ptic nastanek različnih dinamičnih form – tudi »črne luknje« – in njihova primerjava z dinamiko in učinki »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) v praznini ozvezdja, galaksije – vesolja 01.4. 46. V objemu ozvezdja, galaksije – vesolja proces »trka« »agresivnega« dela »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) z zvezdo, planetom ali drugo snovjo in s tem – onstran nastale »črne luknje« – povečanje (obstoječega) obsega »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) in s tem »širitev« sfer galaksij, ozvezdij in drugih snovi v praznini vesolja 47.1 Trk »zgoščene temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) z zvezdo, planetom, izzvana eksplozija in implozija ter oblikovanje črne luknje 47.3 Sklep 01.5. UVODNA MISEL Gradivo, ki je pred nami, ima vsebino z nekoliko obrnjenim »pravilom« pisanja – strokovnega besedila. Pri spremljanju vsebine bo izpostavljen pogled, ki omogoča nezavedno »uveljavitev« vizualizacije, tj. dominacijo fotografij, skic, slik, ... in s tem poveča dostopnost h gibajoči se – dinamični misli/ideji. Zato je vizualizacija – neznanega in nepredstavljivega v odnosu na besedilo s stališča miselnega opažanja, približevanja in odpiranja zaželenih spoznanj – preseganje znanega zagotovo v »rahli« prednosti. Ravno zaradi tega dejstva ima to nevidno in naši senzoriki nedostopno, a prisotno, izraženo v ideji – refleksiji vizualizirane imaginacije/realnega, nezavedno prioriteto – čist izraz. Toda zavedati se je treba, da je vizualizacija kot »novo videno« – žal tudi podvrženo in obremenjeno z realno – objektivno nezadostnostjo, tj. pomanjkljivostjo in vprašljivostjo, kar velja za vsako začetno – še nerazsvetljeno misel/idejo, .... Ali drugače: to nevidno zdaj v »novi« podobi – virtualno/materialni pojavnosti, skici, sliki, fotografiji, modelu, ... takoj tudi izgubi svojo »uokvirjeno« moč, čeprav v svoji potencialni miselni strukturi – ideji izpolnjuje svojo namensko vlogo. V bistvu to nevidno irealno znotraj zavedne ali nezavedne refleksije – predstave/ imaginacije vedno učinkuje kot »novo«, izvirno nedorečeno, v prihodnost odprto – le do svoje dokončne – realne spoznave, dosegljivosti ali zmotnosti s »stopinjami v snegu« (*). Tako je gradivo v nadaljevanju vizualni presežek moje radovednosti, intuicije – nagnjenosti k slutnji, usmerjeno v energijo, čas, svetlobo, temperaturo, zvok, ... in vse tisto, kar tem razsvetljuje, odpira, ... še nedostopno, nedojemljivo. Preprosto izhajam iz likovne prakse, upodobitve nevidnega – zvoka/glasbe, ... že obravnavanih v svoji knjigi: »Ustvarjanje svetlobe«, kakor tudi pri usvajanju znanj o Naravi – znanosti, ... poskušam odpreti nekoliko drugačen – načelen, širši, meni imanenten pogled in odnos do praznine, prostora, energije, časa ... Za energijo bi dejal, da je proces – pot izravnave različnih združenih količin in stanj znotraj počlovečenega »prostora«, tj. objektivne praznine, izražene v dinamiki delcev svetlobe, temperature in zvoka ter njim pripadajočih »delcev« zajetega časa. (* ) V časih Platona, Aristotela, Kanta, Einsteina, Bora, Schrodingena in drugih so bile številne “živahne” razprave o problemih Narave – fizike, katere, so v zadnjih časih s populizacijo znanosti ponovno oživele. Po drugi svetovni vojni v krogih fizike je veljalo neko -krivično, “nepisano, pravilo”: “bodi tiho in računaj”. Menim, da je omenjeno nepisano “pravilo” -na “DNK znanosti”, zapustilo posledice. Razumeti je, da so preverjanja idejej -pred objavo v nekem pomenu prehitro izspostavljena matematičnem orodju in kasnje v tekstni (protokularni) objavi izspostavljene “Rašamonovi resnici”. Nenazadnje, obravnavane vsebine, pri njihovih razsvetljevanjih, še posebaj tiste ki niso vidne/dostopne, so vedno vzbujale radovednost in hkratni večni primanjkljaj pri njihovih idejnih zasnovah. Ob tem je povdariti neizpodbitno dejstvo, da je matematika matematika, Narava pa Narava, kar zagotovo narekuje dopolnitev omenjenega “nepisanega pravila”, tj., da je k popularizaciji znanosti potrebno dodati: “imaginiraj, imaginiraj, imagineraj, vizualiziraj, vizualiziraj, vizualiziraj, razspravljaj (odpiraj po vertikali) na koncu pa računaj”. 03.1. Ta proces predvsem narekuje pogled na »nepočlovečeni čas«. Čas, ki ga ni možno obravnavati samega po sebi z mehanizmom – vzmetjo, uro, uravnano s cikličnostjo naravnih gibanj in matematiko. Govorimo o času, ki je nerazdružljivi in neponovljivi zajem dela vsake energije – aktivnosti zvezd, planetov ali drugih snovi brez naše prisotnosti ali naše zavesti. Zato v nekem izhodiščnem pomenu pogled, upodobljen zenergijo – delci temperature, svetlobe in zvoka ter njihovimi pripadajočimi delcičasa – usmerjam v praznino vesolja, ki je človeku od nekdaj privlačila pogled in v njem vzbujala neizmerni vrelec radovednosti. Še posebej z odprtim vprašanjem, s sliko Paula Gauguina z naslovom: »Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo?« (**) Pritem stamoja radovednost,vztrajnost,previdnost in premišljevanje del že omenjene vprašljivosti in skrivnosti –prisotnega nevidnega, tj. številnih »snovi«,ki nenehno v taki ali drugačni obliki manifestirajo svojo minevajočo – »usmerjeno« aktivnost ali »uspavano« energijo z njenim integralnim, toda »zamrznjenim« usmerjenim časom. Snov je v nadaljevanju upodobljena tako, da je razumljiva in transparentna; s pojasnili, skicami, fotografijami in posameznimi »fremi« različnih »optičnihpodob« glasbenih del https://www.youtube.com/user/PodobaGlasba/videos, tj. v »angelskem pogledu« na vsako stran, kakor tudi z mojo slutnjo in tveganim izrazom za posamezne vsebine. Spodano vsebinonič nedokazujem, nematematičnonefizikalno. Kot posrednik svojih premišljevanj le upam, da bodo bralci pri branju uspeli nekoliko izstopiti iz svojih že usvojenih in preverjenih pogledov, še posebej tisti, ki imajo »orodja« za tovrstna preverjanja, in bodo pri tem skupaj z vsebino zvezka spodbudili svoje še neobremenjene občutke radovednosti za dinamične misli/ideje, za nevidno/neslišno, ki nas – v našem zdaj in minljivosti nenehno obkroža, vključno s svojimi estetskimi razsežnostmi. Vsebina v nadaljevanju ima odprt značaj in bo zato v prihodnosti še nadgrajevana, če pa bi se komu zdela sporna, se odpovedujem »odgovornosti« za napisano. (**) Na posameznih mestih gradiva, ki je pred nami, je vprašalnik, s katerim v odnosu na obravnavano snov izražam dvom, negotovost ali svoje skromno znanje. Pri tem »odprto praznino« v snovi zapolnjujem s slutnjo, tj. v prihodnost usmerjenim »modelnim odgovorom«, ki naj bi ohranil celovitost zasledovane – dinamične misli/ideje. 03.2. O PRISOTNOSTI ČASA Prehojene so mnoge poti, toda »globino« časa, njegovo dejansko »bivanje« znotraj sfer galaksij, zvezd, planetov in drugih snovi, še posebej na podatomskih ravneh, in s tem njegovo integralno delovanje znotraj neomejene »praznine« in »prostorov«, nam – verjamem, ni uspelo celovito razumeti in osvetliti. Tako je sklepati, da je čas znotraj zgodovinske ujetosti našega bivanja in različnih kultur opredeljen izključno s koledarsko uro, tj. z linearnim štetjem naravnih cikličnih dogodkov, sonca, lune, … (Aristotel: »Čas je število gibanj glede na prej in pozneje«). Toda koledarske ure, prilagojene štetju ciklov, z izdelanimi mehansko/elektronskimi napravami, fizikalno/matematičnim formulami, … žal ne zajemajo in ne ohranjajo neločljivih/integralnih odnosov medčasominnjegovo neločljivo energijo. Alitopomeni, da je naše bivanje, naša eksistenca dejansko opredeljena z »neorganskim« štetjem »izpeljanih« ciklov (sonca, lune, …), ki smo jih usvojili s »počlovečenim časom«? Ob tem je naš izvorni/organski – človeški čas v nekem pomenu zasenčen, saj ciklična »koledarsko/matematična« –»hladna ura« v svojidelitvi in avtonomnem (»sebičnem«) »štetju« ne ohranja medsebojnih – »organskih«, celovitih odnosov energije in časa,(*) kot je že omenjeno. Tako je ob naši zavednosti ali nezavednosti, naši prisotnosti ali odsotnosti še mogoče spoznati, da »organski« čas neločljivo »biva« v energiji, se v njenem objemu – z njo izteka/ugaša, ali pa je v njej »zamrznjen«. (*) Prvi zakon termodinamike: »Zakon o ohranitvi energije« je zagotovo smiselno dopolniti z upoštevanjem neločljivih delcev časa. Pri tem je poudariti, da čas sam po sebi ni samostojna enota merjenja, primerjanja ali kaj podobnega. Je vezni – neločljivi delec, delcev; temperature, svetlobe in zvoka. Na oblikovani časovni membrani/«lupini« -vsakega energetskega vira (09.1.3. ST.-SL, 09.1.3.1. ST.-SL.) v vsakem stanju zdaj, ima vlogo energetsko/ informacijskega povezovanja in izravnav prisotnih razlik. V svojem bistvu, delci časa -pri manifestaciji izravnav razlik, so neločljivi/vezni udeleženci delcev energije, stanj dveh ali več različnih volumnov/količin/napetosti – delcev (»korpuskulov – Newton«), tj. temperature, svetlobe in zvoka. Ob soočanju le teh je zagotovo prisotna nenehna tendenca sprememb njihovih predhodnih stanj, usmerjenih v celostno izravnavo zajetih razlik. Tako soočeni nerazdružljivi delci časa energij v procesu izravnav razlik, tj. v energetskem do-oblikovanju novih stanj – snovi, prevzemajo podobo sile, gibanja, … z »usmerjenimi delci časa«. Začetek in konec procesov, nepovratnih izravnav razlik – energij in njenih delcev časa znotraj »prostorov« – sfer ozvezdij, galaksij, … so zagotovo globalni gradniki in sestavni deli vseh vsebin praznine vesolja, usmerjeni v svojo povečujočo se entropijo. Pri tem soočene, združene razlike – delcev energije in časa na poti izravnav (v podobi sile, gibanja, …) nikakor ne odražajo našega pojmovanja urejenosti/reda – zaporednega štetja ali primerjave; debelega z debelim, tenkega s tenkim, … temveč odražajo usmerjeno neurejenost – entropijo v trajanju (Ludwig Boltzmann – »S = k. log W« – merilo za nered ali naključja). Tako so vse neustavljive aktivnosti ozvezdij, galaksij, tj. erupcije, eksplozije (»zamolčani kriki«) – izravnave energetskih razlik v podobi odcepljenih svežnjev delcev temperature, svetlobe, zvoka in zajetih delcev časa, naravnane v svojo delitev (30.1, 30.2, 30.3, 31.1, 31.2 ST.-SL.). Iz navedenega je možno sklepati, da so procesi (interferenčne) delitve svežnjev, še posebej svežnjev iz zamolčanih zvočnih dogodkov (»krikov«), »nosilci« oblikovanja anizotropične sfere »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) – ozvezdja/galaksije. Pri tem proces nenehnega »polnjenja« že oblikovane sfere – žal, sproža občutek širitve (praznine) vesolja, ne pa dejanske anizotropične sfere »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) in v njej komfortno razširjanje, tj. medsebojno oddaljevanje njenih vsebin. Nenazadnje to pomeni, da izravnave razlik v obratni smeri – zmanjševanje sfere ozvezdja (»temne snovi zvoka in časa« – »temne snovi«), oziroma da bi »film – časovno premico zavrteli nazaj«, ni možno pričakovati. Tak pristop bi zahteval spremembo smeri začetnega »stvarjenja« s skrivnostnim »prvim delcem pra-časa«, tj. spremembo izhodiščnega procesa naraščanja delcev pra-časa, delcev temperature, svetlobe, zvoka, skupin podkvarkov, kvarkov, protonov, nevtronov, elektronov, atomov… – energije/mase, … (sl. 09.0.1). Ali še drugače: končanih aktivnosti/dogodkov« – življenja, ni možno več spremeniti ali obuditi, saj slednji nosijo v sebi nepretrgano (genetsko) verigo delcev pra-časa, ki so že od samega začetka – stvarjenja naravnani v prihodnost (entropijo) ne v preteklost. Pri tem je še omeniti, da so vsa živa bitja, v svoji trajajoči aktivnosti nenehno usmerjena v izravnavo njihovih energetskih in časovnih razlik, hkrati pa tudi v njihovo obnovo. Obnova delcev pra-časa -živih bitji pa je izvedena skozi kompleksni proces spanja. V primeru ko nastopi prekinitev povezave delcev energije (temperature, svetlobe in zvoka) in delcev pra-časa, življenje tudi ugasne. 04.1. Zato je možno zatrditi, da je uveljavljeni in »zasenčeni – počlovečeni čas« še vedno eden odpomembnih,ahkrati tudi razburljivih in skrivnostnihvprašanj, tem in informacij za vsakega posameznika v njegovem enkratnem bivanju, če se le malo poglobi vanj. Ko govorimo o času, ki ga »nosimo« v svojem zavedanju ali nezavednosti, o času kot stvarnem in neizogibnem spremljevalcu energije – temperature, svetlobe in zvoka, tj. vsega, kar nas obkroža, se ta odčitava predvsem v metaforičnem pomenu, kamor zagotovo lahko prištejemo tudi njegovo točkovno znakovnost. Zato ostaja odprto vprašanje, ali ga je možno – kot takega tudi primerjati in enačiti z znanimi ali še neznanimi, nastajajočimi in spremljajočimi podatomskimi delci, kot so nosilci sile (energije), tj. osnovni delci skupin, leptoni/nevtrini (»avdio nevtrini – delci zvoka«?), bozoni (mezoni – »delci pračasa«?). Če to enačenje usvojimo kot »stvarno« (jaz sem ga), potem v delcu (korpuskulu) zvočnega dogodka« (na ravniPlanckovega časa 10-43 sec)v njegovem »imaginarnem« začetku, tj. pripravi na naraščanje čistega stanja s prvim »dejanskim zdaj« (09.1.1, 10.2 ST.-SL.), obstajata dve (nenaključni) začetni točkovni znakovnosti, od katerih je ena zagotovo v podobi delca/korpuskula pračasa(?). To kot stvarno, dejansko, zagotovo lahko tudi označimo za edino z razlogom »nosilko« časa. Toda brez številčnice in kazalcev. Če pa so, vedno kažejo dejanski negibni zdaj, kar našemu usvojenemu pojmovanju časa – uri odvzame značaj. Zato je v širšem pomenu tudi obstoj »nekega« »absolutnega časa«, ki bi dominiral v vesolju, zagotovo vprašljiv. V svojem neločljivem interaktivnem trajanju je energija zvoka v svoji točkovni znakovnosti, s svojimi zajetimi in neločljivimi delcičasa(»avdio nevtrini«?) znotraj sfere so-zdaj (10.2, 40 ST.-SL.) v nekem pomenu primerljiva s parom sosednjih ptic znotraj jate. Razumevanje primerjave – zagotovo z razlogom, potrjuje dejstvo, da časa brez energije ni in obratno, tj. da energije – zvoka (jate) ni mogoče obravnavati ločeno od časa (ptic), saj je ta njen enakovredni, sestavno-vezni element. V svojih medsebojnih odnosih v trajanju delci energije/zvoka in delci časa oblikujejo zaključenohaptičnomedseboj odvisnopodatomskocelost –sfero so-zdaj. Pri razpadu (ovojnice) in vstopu njenih delcev onstran zdaja (13, 24, ST.-SL.) v prenosni medij se ti v njem manifestirajo v nam znanem slišnem in merljivem valovanju. Toda pri zamolčanih zvočnih, zvezdnih/sončnih erupcijah, eksplozijah (»krikih«), pri vstopu njihovih sfer so-zdaj – njenih delcev (29.B, 39,…….ST.-SL.) v praznino vesolja so pogoji delovanja in manifestacije energije (zvoka) in njenih zajetih delcev časa zagotovo z razlogom drugačni in verjetno še v celoti nerazumljivi in neobvladljivi. Tako haptično oblikovanje točkovnih znakovnosti/delcev, njihovih naraščajočih integralnih gibanj – znotraj združenih so-zdajev (v katerih še ni hkratnosti, sosledja in referenčnih točk) širše odpira povsem drugačna pojmovanja energije/zvoka in časa. Njihovih delovanj, struktur, … še posebej njihovih »integriranih delcev« znotraj sfer (»prostorov«) ozvezdij, galaksij in onstran njih. V taki ali drugačni obliki vsak »spoj« aktivnih ali »zamrznjenih« energij in njihovih neločljivih delcev časa predstavlja potencialni proces izravnav razlik vseh udeležencev. Zato ob naši prisotnosti vsak spoj energij – izravnav njihovih razlik omogoča zavestno ali nezavedno aktiviranje našega zaznavanja s hkratnim preoblikovanjem »dejanske praznine« v nam imanentno sprejemljiv in »razumljiv« imaginarno »počlovečeni prostor«. 04.2. Znotraj tega pa se delovanje in »merjenje« vseh medsebojnih odnosov – izravnav »izvaja« z »nepočlovečenim« – »zunanjim, ciklično/matematičnim« – »hladnim časom«, ki ga (žal) obravnavamo samostojno in z objektivno vprašljivim merjenjem in štetjem. Sklepati je, da so naša že uveljavljena pojmovanja časa, še posebej pojmovanja »gibanja v času« – »skozi čas« (»časovni stroj«, Ronald L. Mallett), da »čas teče sam po sebi – konstantno«,pojmovanje medčasovnih razdalj dveh ali večdogodkov (*), …, v primerjavi z dejanskim stanjem – »bivanjem« časa, neustrezna. Saj ko te besede izrečemo, pozabimo povedati, da je v teh besedah skrita in zamolčana (»zaklenjena«) energija delcev temperature, svetlobe in zvoka, ki je z njihovimi pripadajočimi delci časa nerazdružljivo povezana, a od nas – opazovalcev ločena. Topa pomeni, da je v vsaki izrečeni besedi »gibanje«(**)prisoten, azamolčan (avtonomni) proces izravnav razlik, sodelujočih energij (vsot delcev, temperature, svetlobe in zvoka) ter njihovih zajetih delcev časa – brez naše neposredne prisotnosti v »skupnem« času ali soudeležbe v samem procesu izravnav. Glede na navedeno si dovolim pojmovati in opredeliti čas z delci (dČ), ki so nerazdružljivo povezani in izenačeni s vsotami delcev temperature (dT), delcev svetlobe (dS) in delcev zvoka (dZ), kar pomeni, da čas ne »biva« samostojno in ne teče sam po sebi konstantno mimo pripadajoče energije!! Zato časa samega po sebi ni možno obravnavati ločeno, tj. šteti njegovo gibanje (Aristotel), ga meriti v odnosu na »zunanjo cikličnost«, … – kot je že omenjeno, ne da bi upoštevali njegove neločljive energije, tj. vseh udeležencev izravnav razlik. Iz navedenega razloga so že splošno sprejeta pojmovanja o »ločenem času«, času samem po sebi, času znotraj koordinatnega sistema/štirirazsežnostnega »prostora«, biti v času, … v odnosu do resnice neobjektivna, zavajajoča, vprašljiva -virtualna. Toda ne glede na navedeno znotraj našega »usvojenega – počlovečenega« prostora (ki je del praznine vesolja), našega izvirnega časa in našega omejenega bivanja smo si – kljub vsemu zagotovili (zgodovinsko) »zadovoljivo«, »sprejemljivo« in merljivo »zasenčeno« orientacijo znotraj »Platonove votline«, znotrajkatere – žal, velja ciklično izpeljani neorganski »čas«. (*) V svoji osnovi dva različna dogodka predstavljata prisotnost dveh procesov izravnav razlik/napetosti – različnih energij s svojimi različnimi volumni/količinami delcev temperature, svetlobe, zvoka in njihovimi zajetimi delci časa. Pri tem so pojmovanja njihovih »časovnih oddaljenosti« do opazovalca zagotovo neustrezna. Dejansko to tudi pomeni, da so razdalje »zamenjane« z zamolčanim obsegom njihovih razlik/napetosti, tj. energijami delcev temperature, svetlobe, zvoka in njihovih zajetih delcev časa. (**) Gibanje/hitrost ni merilo časa, merilo so izravnave različnih obsegov napetosti energij; delcev, temperature, svetlobe, zvoka in njihovih zajetih delcev časa, neodvisnih od opazovalcev v gibanju ali mirovanju. Tako so gibanja/hitrosti (tudi sončne svetlobe) znotraj našega oblikovanega imaginarnega »prostora« – v praznini vesolja le manifestacije naše optične zaznave, izravnav energetsko/časovnih razlik, podrejenih našemu »linearnemu«, »hladnemu«, »neorganskemu« času; štetju naravnih cikličnih dogodkov Sonca, lune,… leta, meseca, tedna, dneva, ure, minute, … ki z našo pomočjo, našim smislom dominirajo kakor Zemlja v času, ko je veljala za središče vesolja. 04.3. Če sklenem v zvezi z navedenimin s svojo radovednostjo, si dovolim primerno vsebini svojega »nahrbtnika« –v nadaljevanju podati svoj pogledin premišljevanje oševedno skrivnostnem in nadvse nepojmljivem »prvem« delcu »pračasa«. Zato menim, da je objektivnost pojmovanja časa zagotovo treba iskati ne le znotraj filozofske »lege časa«: Platona, Aristotela, Demokrita, R. Descartesa, H. Morea, I. Kanta, E. Husserla, M. Heideggerja, H. Bergsona, M. Prousta, …, znotraj praznine vesolja, »prostorov« galaksij, ozvezdij, osončja, … med veljavnim Newtonovim delovanjem sile – gibanjem, njegovimi “korpuskuli”, Einsteinovima teorijama relativnosti, predvsem pa znotraj kvantne fizike/mehanike Wernerja K. Heisenberga, Erwina Schrödingerja, M. Plancka, Nielsa Bohra, … ONSTRAN SLIŠNEGA – Posamezni točkovni, zvočni (glasbeni) in časovni “zajem 04.4. ŠE NEKAJ O ČASU Znotraj neomejenosti vesolja – sfere galaksij, ozvezdja/osončja, v katerem se nahajamo, je možno razumeti, da obstajata dva med seboj ločena časa, neodvisna od naše zavesti ali prisotnosti. Prvi je »zgodnji – imaginarno/akuzmatični pračas«. Lahko bi ga označili s prvo naraščajočo vsebino neomejene praznine (*) vesolja, ki ga z našimi »orodji« še ni možno opredeliti, ovrednotiti ali zaznati. Drugi, v objemuprostorov galaksij, ozvezdijin drugihsnovi,je»pozni –usmerjeni čas«. Opredeljen je kot sestavni in »usmerjeni« del delcev temperature, svetlobe in zvoka. Je enakovreden sestavni/vezni del nastajajočih energij; zvezd, planetov in drugih snovi. V njegovi omejeni celosti – začetku in koncu – ga je možno primerjati z našim počlovečenim »organskim časom«. (*) Naj omenim, da so mnoga vprašanja in rešitve zgodovinskem obdobju primerno pogosto na različne načine »obremenjena«, v napačno smer zapeljana in v »senci« resnice še dolgo »zamrznjena«. Tako so že od Demokrita ali tudi še prej prisotne mnoge polemike o vesolju. Pri tem so zagotovo še posebej zanimive razprave: G. Galileia, R. Descartesa, Henryja Morea, I. Newtona, G. W. Leibniza, A. Einsteina in drugih o praznini – niču, prostoru, času, gibanju, neskončnosti – razsežnosti, končnosti, …, o »zgrešeni domišljiji in zmedenem mišljenju«, da »praznina kakor nič ne moreta imeti lastnosti, ne razsežnosti, da ne obstaja prostor – neka entiteta, ki je različna od materije« itn. (»Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma«, A. Koyre', str. 88, … ). Vse navedeno in vrsta drugih razprav v zvezi s praznino in prostorom, še posebej z gibanjem (»Teorija relativnosti«, A. Einstein, F. Balibar, …) – žal, še vedno odraža prikrito jasnost njihovih pojmovanj. Zato bom, da bo gradivo v nadaljevanju bolj jasno, »praznino« pojmoval in obravnaval kot neomejeno odsotnost časa in njegove neločljive energije, »prostor« pa kot njuno prisotnost v omejenem obsegu (od podatomskega delca do galaksije, …). Ali drugače: z »vstopom« energije in njenega neločljivega časa v »praznino« se znotraj nje oblikuje »prostor« (volumen), opredeljen z zajemom delcev energije; temperature, svetlobe, zvoka in njihovih zajetih delcev časa (10.3, ST.–SL.), tj. manifestacija zunanjosti – ločitve in združitve. Tako oblikovan in nam razumljiv »prostor«/«kapsulirani volumen« je v svojem bistvu kompleksno »stanje« vseh zajetih/udeleženih energij, tj. njihovih energetsko/časovnih razlik. Njihovo nenehno, neizogibno integriranje znotraj »stanja prostora« pa se kaže v procesu njihovih izravnav razlik, zaznanih v enakomernem pospešenem gibanju ali v nenadni izravnavi prevelikih razlik – v eksploziji (znotraj praznine), in s tem povzroči delno ali celostno uravnoteženje vseh udeleženih – aktivnih ali »zamrznjenih« razlik energije – delcev temperature, svetlobe, zvoka in njihovih zajetih delcev časa. V dejanskem zdaj, ko se gibanje ustavi, se vzpostavi harmonija – »izravnava« sodelujočih energetsko/časovnih razlik in oblikovani »prostor« s svojimi delci; temperature, svetlobe, zvoka in njihovimi delci časa »sublimira« v neposredna »stanja praznin« iz množice prisotnih prostorov okolja (,…Zemljino sfero, sfero ozvezdja, galaksije – praznino vesolja). »Sublimiranje« prostorov znotraj praznine z izravnavo udeleženih energetsko/časovnih razlik je (omejeno) trajajoči usmerjeni proces povečujoče se entropije za vse »oblikovalce« prostorov. Iz opisanega je razumeti, da je naše pogosto besedno »pojmovanje« »prostora«, »absolutnega prostora«, »neskončnega prostora« ali »praznega prostora« zavajajoče. To enako velja tudi za »samostojni« »dodani« čas trem dimenzijam – »prostoru« (A. Einstein) … gibati se med »časovnimi razdaljami«, biti v »času, ki teče« – mehanizmu samostojne (sebične) ure, … Vse navedeno in še več nas v takih »prostorih« sooča z dvojnim: z izvirnim in nadvladujočimi – (ciklično) izpeljanimi časi, predvsem pa s tihim zanikanjem neizogibno prisotne celostne energije delcev temperature, svetlobe, zvoka, in njihovih neločljivih delcev – izvirnega, časa, ki je temeljni pogoj oblikovanja in pojmovanja »prostora«. Tako je tudi odsotnost pračasa ali izvirnega časa (energije) – kot je že omenjeno, osnovni pogoj obstoja »praznine« – vesolja. Če omenjeno zanikanje nekoliko osvetlimo, bomo spoznali, da gre še vedno za negotovo »praznino«, ki jo z imaginarnim »prostorom« in dodanim »cikličnim/avtonomnim« (»sebičnim«) časom »podimenzioniramo« in s svojo senzoriko »počlovečimo«, kar nam omogoča nadvse vprašljivo, a kljub temu »razumljivo« in udobno bivanje, gibanje, merjenje, … orientacijo. Toda ne glede na vse navedeno v osnovi ostaja še vedno izzivalna in negotova prisotnost »praznine« – vesolja, ki se še vedno polni z »zgodnjim« – imaginarno/akuzmatičnim pračasom, z »nenehnim ustvarjanjem iz »praznega prostora« – Fred Hoyl«, in v njem z oblikovanjem energije (delcev temperature, svetlobe in zvoka), tj. v nadaljevanju s »temno snovjo zvoka in časa« (»temno snovjo«) – »temno energijo«. Če sklenem to nekoliko daljšo opombo: pri še vedno negotovem razumevanju in pojmovanju »praznine«, »prostora« in časa bo v prihodnosti treba opraviti še vrsto popravkov, še posebej v kvantni fiziki, tj. z vprašljivimi »počlovečenimi« pojmovanji in ravnanjem, s katerimi bomo svoj odnos do Narave – Sveta lahko zagotovo spremenili in izboljšali. 05.1. ZGODNJI – IMAGINARNO/AKUZMATIČNI ČAS V razmislekih, ki sledijo, se glede na celotno gradivo zagotovo ni možno izogniti in ne spregovoriti tudi nekaj o nastanku, tj. stvarjenju sveta. Najprej je, verjamem, bila ena sama absolutna praznina, ko ni bilo ničesar – ena sama »statična« tema in tišina, ena sama neomejena odsotnost – »nulti čas«. V spoznanju, da energije brez časa ni in v »obrnjenem pogledu« na njihove povezave, tj. na en sam – izločeni delec časa (dejanski zdaj, 10.2 ST.–SL) je možno sklepati, da je ta – prav gotovo bil prva logična vsebina, ki je lahko – nenehno, »zapolnjevala« (in še zapolnjuje) neomejeno odsotnost/praznino (»gibajoča se podoba večnosti« – Platon, Timaj). Topajetudi razumeti, da je »prvi vstopajoči«delec (korpuskul)pračasa v neomejeni odsotnosti – praznini zagotovo omogočil »spočetje«/stvarjenje vesolja/sveta – ki še vedno poteka. Tako se je znotraj neomejene praznine vesolja, tj. v novi in zgoščujoči se sferi (gmot) nenehno pritekajočih »imaginarno/akuzmatičnih delcev pračasa« kot prva faza spremembe – transformacije (09.0.1 ST.–SL.), zaradi njihovega povečujočega se »trenja« pojavil tudi prvidelec(korpuskul) temperature. Ob naraščanju te pa tudi delec svetlobe. Zlitje novih in novih delcev naraščajoče temperature in povečujoče se svetlobe znotraj sfere »imaginarno/akuzmatičnega časa« s presežkom delcev pračasa sproži proces oblikovanjaprvega»prostora«v objemupraznine, tj. »podkvarkov«, kvarkov,protonov, … plinastihatomov, prestopajočihv »dvopolnost«plazme,instemv nadaljevanjusledi dvig napetosti – razlik, njihova nenadna sprostitev pa se izrazi v eksploziji. Omenjena sprostitev napetosti (primerljiva z gromom v nevihti) je tudi zadnja faza spremembe sfere imaginarno/akuzmatičnega časa, v kateri se izravnajo/»sprostijo« razlike – delcev (korpuskulov): temperature, svetlobe in zvoka, tj. celostno oblikovana energija »dvopolnih« snovi, mase, ... Pravzaprav je celostno oblikovana energija – onstran eksplozije v svojem sproščajočem procesu usmerjena v dokončno izravnavo temperaturnih, svetlobnih in zvočnih razlik z okoljem in s tem v stanje dvopolne »stabilnosti« prostora, oblikovanega v praznini vesolja. Iz opisanega je razbrati, da v neomejeno odsotnost – praznino nenehno »vstopajo« novi in novi povezujoči delci pračasa, ki se znotraj novonastalih imaginarno/akuzmatičnih sfer – skozi faze njihovih sprememb dooblikujejo v kompleksne delce »dvopolne« energije/mase – kasnejše zvezde. Ob tem je razbrati tudi smelo domnevo, da se je stvarjenje vsake posamezne zvezde/galaksije, zemljevida vesolja – sveta začelo z nenehnim »množenjem« novih in novih avtonomnih naraščajočih sfer delcev pračasa. S procesi njihovih temperaturno/svetlobnih/zvočnih sprememb, tj. z vsakokratnim »oplojevanjem« in »rojevanjem« novih in novih povezav izoblikovanih »dvopolnih« energij (atomi snovi, mase, ... z različnimi »genskimi zapisi«) in njihovimi zajetimi, zdaj avtonomnimi »usmerjenimi« časi (**) (09.0.1 ST.–SL.). Nenazadnje v nadaljevanju z neustavljivim, usmerjenim »rojevanjem« zvezd, galaksij in drugih snovi – »zemljevida vesolja« že oblikovanih življenj – nas samih. (**) Na tem mestu je omeniti, da pri vseh medsebojnih »prepletanjih« in »oplojevanjih« različnih »genskih« zapisov – celostnih energij v pomenu nenehne tendence izravnav razlik sodelujejo tudi delci pračasa«. Zagotovo je to zaslediti v vseh obstoječih nepretrganih in v prihodnost usmerjenih genskih ovojnicah DNK. 05.2. Z opisanimpremišljevanjem o»stalnem stvarjenju« sveta, zneprenehnim nastajanjem »novih in novih naraščajočih sfer delčkov pračasa – energij/atomov/snovi« si dovolim nekoliko –vsajteoretično približati inpotrditi teorijo angleškega astronoma, astrofizika, matematika Freda Hoyla (»človeka ki se je motil na velikem odru«) (***) in njegovih sodelavcev. Večji naklonjenosti k »stalnemu stanju«, tj. »nenehnemu ustvarjanju iz praznega prostora« o vedno enakem »kozmološkem načelu« vesolja, ki še vedno – žal, velja za nesprejemljivi širši vpogled v stvarjenje vesolja/sveta v odnosu na že splošno sprejeto teorijo »velikega poka« (kot posledico velike gostote in temperature snovi, oblikovane pred »začetkom stvarjenja«), ki jo je kozmolog in astrofizik Martin Ryle s svojimi sodelavci »dokazal« z merjenjem variacije (povečane – neenake) gostote vesolja na različnih razdaljah od Zemlje z radioteleskopom. Kljub »kozmološkemu načelu« menim, da je dinamični »zemljevid« vesolja – ki ga od nekdaj »enako« opazujemo, nastal in še nastaja iz neskončnih »množic« delčkov »pračasa«. »Zemljevid« vesolja Prav tako je sklepati, da je stvarjenje Sveta –galaksij, ozvezdij in drugih snovi nastajalo že dolgo dolgo pred »velikim pokom«. Predvsem pa ne hkrati z »vseobsežno« eksplozijo majhnega delca »snovi« z veliko »maso«/gostoto in temperaturo brez porekla in v izjemno »majhnem časovnem segmentu«. Poreklo, nastanek majhnega – »stisnjenega« delca (snovi) z veliko maso/gostoto in temperaturo, ki naj bi vzpodbudila ali bila sestavni del »velikega poka«, je, menim, le posledica aktivnosti (ene od faz sprememb) že izoblikovanih galaksij, ozvezdij, snovi, ….. (44.3 ST.–SL.). Iz vsega navedenega je razbrati, da se je proces »usmerjenih faz sprememb – sfer delcev pračasa« začel z izenačevanjem in pretvorbo njihovih nastajajočih temperaturno/energetskih razlik (atomov, snovi, mase, ...) z različnimi »genskimi zapisi«) in z njim pripadajočimi delci pračasa (09.0.1 ST.–SL.) – znotraj »objemov« podatomskih ovojnic. Proces izenačevanja energetskihrazlik–obstiku/(čutni)zaznavi živihbitij pa se dogaja znotraj različnih beljakovin in njihovih spiralnih »zvitosti« (****), pogojenih z njihovimi neločljivimi delci pračasa, usmerjenimi v »nenasitno« dvopolnost in DNK značaj. (***) Fred Hoyle: Sijajni moški, ki je izgubil razpravo o velikem poku, THE IRISH TIMES, 29. okt. 2015, Cormac O'Raifeartaigh. (****) Spiralna zvitost omogoča večjo koncentracijo zgoščenih (presežnih) delcev pračasa in s tem večjo dvopolnost v procesu izravnav energetskih razlik – kakovosti življenja. Proces je primerljiv z učinkom električnega toka skozi (različna) navitja/zvitost okoli železnega jedra in v njem izzvano magnetno dvopolnost. 05.3. Govorimo o »dejanskem zdaj« znotraj »prostora« – sfere galaksije, ozvezdja/osončja, v katerem se je – in se še nenehno vzpostavlja in razširja neomejeno točkovno (korpuskularno) energetsko/časovno združevanje in izenačevanje razlik preteklosti in sedanjosti (11,12,31,36 ST.–SL.). Toda v tem združevanju ni sledi izvora energij in njihovih zajetih časov, za razliko od »usmerjenega časa« v »prostorih«/sferah zvezd, planetov in drugih snovi, ki imajo vektorsko usmerjenost, kakor je naš »organski počlovečeničas« ssvojim začetkom –dejanskim zdaj in koncem/smrtjo, tj.»genetiko« svojega enkratnega omejenega bivanja – življenja. V svojem izhodišču neomejene sfere galaksij, ozvezdja in drugih snovi, s svojimi energijami in »usmerjenimi časi«, je to zaradi nedostopnosti in odsotnosti naše zavesti in čutnosti nedojemljivo in prepuščeno naši domišljiji. Zato je naše miselno in optično približevanje tem dejanskim, a preteklim »harmonijam praznin« v objemu »počlovečenega časa« pogosto obarvano s »transcedentalnim« predznakom, toda nikakor ne v povezavi z vero, kar zagotovo razkriva našo majhnost, negotovo spoznavnost in hkrati radovednost. »Rešitve« teh negotovosti v pomenu razumevanja oddaljenih energijin njihovih zajetih časov kot širšega dela neomejene slike – praznine vesolja so pogosto sprejete zadržano/s strahom (raje ostanemo »majhni«, zunaj tišine, teme in na »varnem« s svojim že usvojenim »hladnim/neorganskim« časom). Zato se pogled na energijo in čas zaradi »olajšanja« – reševanja neznank pogosto »osvetljuje« s številnimi naključji, ki jih zapolnjujemo s svojimi zavednimi ali nezavednimi prividi, tj. z upodobitvijo »imaginarnega prostora«, ki ga zapolnjujemo z že usvojenimi dimenzijami, dopolnjenimi zakoni, teorijami, abstraktnimi modeli, primerjavami, matematičnimi enačbami, …, (idejami) itn., ki so predvsem usmerjene v nam (tudi) prilagojeno empirijo, kar v končni fazi v pomenu odprtih iskanj odgovorov ni nič narobe. Zato je razumevanje in obravnavanje različnih aktivnosti – širše energije in njenih neločljivih delcev časa znotraj neomejene praznine, »prostora« galaksij, ozvezdij, planetov in drugih snovi – v kateri smo tudi sami, treba obravnavati ločeno: v dobi »zgodnjega –imaginarno/akuzmatičnega pračasa« in vdobi »poznega – usmerjenega časa« – kar je v uvodu že omenjeno. To tudi pomeni, da aktivnosti zvezd, planetov in drugih snovi – vesolja ni smiselno raziskovati in obravnavati v skupnem –»absolutnem času« ali celo v njem iskati »obrnjeni čas«, »časovni stroj« (Herbert G. Wells) ali kaj podobnega. Zagotovo so bolj od navedenega zanimivi oddaljeni, a zakasneli »stiki/eksplozije« (»kriki«) znotraj sfer galaksij, ozvezdij in drugih snovi v pomenu medsebojnih izravnav razlik – sodelujočih energij (svetlobe, temperature, zvoka) in njihovih zajetih delcev časa. 05.4. Ko govorimo in se »dotikamo« časa, se nehote izpostavlja vprašanje njegove objektivnosti, tj. ali ga je možno zaznati – »videti« samo znotraj naše zavedne ali nezavedne – »notranje imaginacije«, tj. znotraj počlovečene praznine, ki ji rečemo »prostor«, v katerega smo umestili napravo – uro z matematičnim štetjem naravnih cikličnih pojavov – Sonca, lune, …. Ob navedenem lahko spoznamo, da smo svoj »organski/počlovečeni« čas – ki ga nosimo v svojem »imaginacijskem prostoru – svoji biti«, zavedno ali nezavedno podredili cikličnosti naravnih pojavov, opredeljenih z leti meseci, dnevi, urami, minutami, …, štetju in merjenju z napravo – uro. Zato se nehote zastavlja vprašanje; ali je možno – čas sam po sebi v svoji eksistenci objektivno zaznati in »videti« še kako drugače. Da, odgovor je pritrdilen, saj prisotnost časa oblikuje integralno celost energije. Razumeti je, da energije brez časa ni in obratno – kar je že omenjeno. Ali še drugače: izravnava soočenih energetskih razlik temperature, svetlobe in zvoka zajema tudi delce časa. Ti, kot njihov neizogibni sestavni/vezni del sooblikujejo »prostor«, ki se v procesu izravnave – udeleženih razlik, manifestira z enakomerno (počasno) ali sunkovito sprostitvijo (eksplozijo) razredčenih ali zgoščenih delcev, zaznanih z gibanjem/hitrostjo v odnosu na izhodiščno praznino. Zato menim, da čas v svojem nerazdružljivem objemu z delci temperature, svetlobe in zvoka ni avtonomni del počlovečenega ali drugega »prostora«, da bi »potovali« skozenj (Ronald L. Mallett, »časovni stroj«) alibili v njem »kot v mediju«, temveč je del neodvisne resničnosti – manifestacije kompleksne celostne energije, neodvisne od naše zavednosti, nezavednosti ali prisotnosti. Nenazadnje časa samega po sebi ni mogoče izločiti iz njemu pripadajoče energije (stanja sistema – nas samih) in ga samostojnega – ločenega prestaviti iz enega dela prostora (praznine) v drugi del – »istega« prostora (praznine), znotraj katerega bi en čas sledil drugemu času. Saj od časa neločljiva energija s svojimi dimenzijami temperaturo, svetlobo in zvokom ni vključena v celostno sliko »splošne teorije relativnosti«. Sama imaginacija »avtonomnega« časa, opredeljenega s cikličnostjo naravnih dogodkov, mehanizmom ure, … v »času-prostoru« pa nam le pomaga pri orientaciji in smislu naše »ujetosti« v neomejeni, a hkrati za nas negotovi praznini – vesolja. To pa zagotovo odpira širše vprašanje same »gravitacije« (*) – privlaka zvezde/Sonca v odnosu na nasprotno delujoči »pozitivni potisk (P)« njene sfere – »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) ter druge planete, satelite in snovi v njenem objemu (32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, ... ST.–SL). (*) Na pod-atomski ravni (M. Planckovi razdalji) »gravitacijo«/potisk temne snovi zvoka in časa (»temne snovi«) nadomestijo/»zapolnijo« usmerjeni delci časa – neločljivi delci energije (temperature, svetlobe in zvoka) Posamezni točkovni – zvočni (glasbeni) in časovni “zajemi/fremi” (sl. 16) 05.5. POZNI – USMERJENI ČAS Da bi razumeli omenjene čase, je treba izpostaviti, da v osnovi ne govorimo o času merjenja; o letu, mesecu, dnevu, uri, minuti, … času, ki ga je ustvaril človek (*). Govorimo o dveh vsebinskih povezavah – energije in časa (v podobi »točkovnih znakovnosti«), ki znotraj objema »sfere so-zdaj« opredeljujejo svoje – sebi imanentno stanje (09.1.1, 10.2, 10.3 ST.– SL). V zvezi z navedenim je možno zatrditi, da prevladujeta dve obliki energije: potencialna in kinetična – ki brez časa zagotovo ne bi obstajali in obratno. Prvo, potencialno energijo, je možno pojmovati kot stanje – različnih, pod-atomskih delcev (temperature, svetlobe in zvoka), ki so v ravnovesju/mirovanju/»zamrznjenosti« z njim pripadajočimi delci časa (po principu en delec energije – en delec časa) ter v pričakovanju novih delcev energije in njihovih delcev časa -ki to stanje zrušijo. Druga, kinetična energija, je aktivni proces izravnave dveh ali več različnih stanj (tudi »zamrznjenih«) – količin/volumnov, delcev energije (temperature, svetlobe, zvoka) in njim pripadajočih delcev časa. Obe energiji s svojimi mirujočimi ali gibajočimi delci -svoja pod-atomska stanja, manifestirajo v latentnem pričakovanju – »zamrznjenosti« ali v dinamiki »sipanja« različnih količin/volumnov energij (delcev temperature, svetlobe in zvoka), ter njim pripadajočih – usmerjenih, delcev časa. V vsakem so-zdaju -slednji, prevzemajo »vlogo«»gravitacije«, zaznano s manifestacijo nepovratnosti dogodkov (11.1, 11.2, 13, ST.– SL). Če se vrnemo na energijo in njen usmerjeni čas, bi lahko dejali, da je čas neločljivi »ujetnik« iztekajoče se energije in njene minljivosti. V svoji »usmerjenosti« sta oba opredeljena z začetkom in koncem, »rojstvom in umiranjem«. Pri tem samo »število« »usmerjenih delcev časa«, znotraj sfere so-zdaj (10.2. ST.­SL.) v funkciji »gravitacije«, nosijo sorazmernost števila delcev – nerazdružljive energije, tj. delcev temperature, svetlobe in zvoka. Same delce usmerjenega časa – odcepljenih svežnjev pa si lahko predstavimo kot nizanje množice »dejanskih zdaj« (11.1 ST.-SL.) -sfer so-zdajev ter njihovih »prerezov«s »vtisnjenimi«delci temperature, svetlobe in zvoka, objetih s »gravitacijo« usmerjenih časov od preteklosti do prihodnosti, od začetka do konca (12.1, 12.2 ST.– SL.). (*) Na tem mestu je izpostaviti, da si je človek – zaradi svojega samozavedanja, samoorientacije, varnosti, … oblikoval čas, ki mu omogoča zgodovinsko kulturno in še kakšno drugo umeščanje v praznino – »prostor« svojega »usmerjenega« – enkratnega bivanja na planetu Zemlja. Prav tako tega časa, zaradi svojega zavedanja in s tem svojega minevanja ne more primerjati ali enačiti s tistimi delci pra-časa in njihovimi dimenzijami ki so nekoč »potekali«, so prisotni in še »potekajo« ter se »zlivajo« in »prelivajo« v praznini vesolja. Njihovo morebitno enačenje pa bi razsvetlilo vprašljivo primerjavo, v kateri bi naš/človeški – »neorganski« čas (ciklični čas merjenja) zagotovo imel enako vlogo, kot jo je imela Zemlja v času – ko je bila ta razumljena kot »geocentrično, Sonce pa kot heliocentrično središče vesolja«. Omenjena spoznanja kakor tudi naš odnos do narave (današnje ekološko stanje) – še posebej ob začetku osvajanja vesolja – upravičeno odpirajo vprašanja o naravni smiselnosti našega »hladnega« neorganskega časa, v katerega smo »varno okovani«. Zato menim, da bo potrebno v bližnji prihodnosti preveriti vse njegove objektivne koristi in posledice in ga temu primerno – v njegovi zajeti energiji (morda danes v neki utopični ideji) – na novo referenčno selekcionirati. 06.1. Zato, pri času kot integralnem/veznem elementu energije, tj. celostnem nastajanju zvezd, planetov in drugih snovi (tudi živih), ni povratnega delovanja. Ali drugače; iz starosti ne moremo nazaj v mladost, filma zavrteti nazaj, ali kaj podobnega, kot je že omenjeno v opombi (04.1. ST.–SL.). Pomeni, da znotraj posameznih sfer so-zdaj (10.1, 10.2, ST.–SL.), delci energije (korpuskule) in njihovi vezni/zajeti delci časa – na namišljeni premici, v procesu izravnav razlik, odražajo tudi njihovo usmerjenost v »nedoločenost« -entropijo (velja opomba na 04.1. ST.-SL.). Drugače povedano: na poti nizanja prerezov z zajetimi so-zdaji (12.1, 12.2 ST.–SL), od vzpostavljanja ravnotežja do izenačenja razlik – od preteklosti do prihodnosti – kot je že omenjeno, izstopa vzorec: nastajanje – rojstvo, življenje – vmesna pot, razkrajanje – ugašanje/smrt. Ob vsem navedenem je tako sklepati, da čas sam po sebi ni »prostor« ali pogoj njegovega obstoja – ali obratno, da ne gre za »poprostorjenje«/zapolnjevanje stalno navzočega časa in gibanje skozenj – kakor da bi bil »morje«, »megla«, … saj to ni. Zagotovo ječas sestavni del energije. Vnobenemprimeru, pa ni samostojni/avtonomni del »prostora«, ki je iluzija počlovečene zaznave praznine. V svoji »točkovni znakovnosti – korpuskularnosti« je uresničen znotraj vsake sfere so-zdaj (09.1, 10.2, 10.3, 11.1, 11.2 ST.–SL.), v kateri skupaj z energijo (temperaturo, svetlobo in zvokom) upodabljata svojo integralno/strukturno »usmerjenost« – življenja v entropijo. Ob prenehanju dovajanja energije in njenega integralnega časa njuna dinamika »usmerjenosti« ugasne, »zamrzne« ali se razprši v »imaginarno/akuzmatično podobo nam še nedostopne zaznave; v mediju, sferi galaksije, ozvezdja – praznine vesolja. Razumeti je, da časa – znotraj sfere so-zdaj (10.2, 10.3, ST.–SL.), ni mogoče izvzeti samega po sebi, ga odtujiti od energije – s katero tvorita celost, ga samostojnega vstaviti v »počlovečeni prostor« ali ga, celo avtonomnega, »ukriviti«. Energije in njene zajete čase je možno le združiti/nadgraditi v večje celosti sfer so-zdajev, kakor se združujejo in povečujejo jate ptic (14, 40 ST.–SL.). To dejstvo, energetsko množenje – celic, na časovni membrani (09.1.3.1. ST.-SL.) je najbolj izrazito v primeru, ko ena ameba »poje« drugo. Skupaj z njo, »poje« tudi energijo njenih celic in njihove vezne delce časa, da bi si tako povečala in podaljšala svojo aktivnost, svoj obseg časa – svoje genetsko opredeljeno usmerjeno trajanje – življenje (**). Opredelitev energije in njenega zajetega časa z »merjenjem« referenčnih izhodišč (10.2, 10.3, 11.1, 11.2, 12.1, 12.2, 13 ST.–SL.) je možno le zunaj sfere so-zdaj, tj. od trenutka izravnave prisotnih razlik s hkratnim prestopanjem le teh v nam zaznavne (senzorične) manifestacije valovanja: temperature, svetlobe in zvoka v trajanju. Dinamiko energije in njen zajeti čas v procesu vzpostavljanja ravnovesja (v »počlovečenem prostoru« ali v praznini vesolja), žal dojemamo s »samostojnim«, »zunanjim« časom, opredeljenim s cikličnimi procesi merjenja (sončnih/luninih) let, mesecev, tednov, dni, ur, minut, sekund, … Toda tako »samostojni« čas ki »teče« konstantno in nam omogoča olajšano in »počlovečeno« dojemanje, merjenje, …, ni stvaren, objektiven in združljiv z energijo. (**) Vsako podaljšanje energije in časa – »življenja« zahteva zajem/dotok nove energije, tj. delcev temperature, svetlobe, zvoka in njim pripadajočih veznih delcev časa. Taka ali drugačna odsotnost uravnotežene delitve/sipanja, posameznih delcev celostne energije (bioloških celic?) s veznimi delci časa -časovne membrane/«lupine«, po načelu en delec energije – en delec časa, skrajšuje »usmerjenost« trajanja – življenja, ki se konča in izgubi v entropiji – temni energiji (?) 06.2. Zato je potrebno vse posamezne energije in njihove zajete čase obravnavati v podobi svežnjev, tj. v njihovi dejanski neločljivi podatomski »kapsuliranosti«, še pred procesom razpadanja in izravnav razlik – onstran zdaja. Omenjena opredelitev je zato, ker se ob razpadu sfere so-zdaj (10.2, 10.3, 11.1, 11.2, 12.1, 12.2, 13, 15.1, 15.2, 16 ST.–SL.) in njenem prehodu onstran zdaja (v polje manifestacije ali praznino vesolja), pojavlja njena delitev; na delce temperature (dt) in delce svetlobe (ds) z zajetimi delci časa (dč), ter na drugi strani na delce zvoka (dz) in delce njegovega zajetega časa (dč), ki se »preoblikujejo« v »temno snov zvoka in časa« (»temno snov«) (24, 30.1, 30.2, 30.3, 31.1, 39 ST.–SL.). Vsi odcepljeni delci energije (temperature, svetlobe in zvoka) ter njihovi zajeti delci časa – ob delitvi/razpadu, prevzemajo novo »imaginarno/akuzmatično podobo, od katere je, še posebej, zanimiva in nam »nedostopna« podoba zvoka, tj. »temne snovi zvoka in časa« – »temna snov« (TS) (43.2, 45.1, 45.2, 46, 47.1, 47.2 ST.–SL.). Nenazadnje je še dodati, da je »usmerjeni in neločljivi čas energije – življenja«, za človeka temeljni »okvir« njegovega bivanja. Omogoča mu edinstveni proces prestopanja v pozabo/te'mo, ki mu na poti svojega postopnega »ugašanja – življenja« omogoča spoznanja – »razsvetljevanja«, še posebej nezavednega trenutka – »dejanskega zdaj«, ki je po trajanju lahko daljši od katere koli izravnave energij in njihovih časov ali neomejenosti. Pri tem gre morda le za dotik »imaginarno/ akuzmatičnega časa -praznine vesolja«, za prestop v njegovo neomejenost in še nedojemljivo in neločljivo energijsko »razsežnost« (sfere) »temne energije«. 06.3. NEKOLIKO DRUGAČE O ČASU IN ZVOKU V zvezi s časom je pogosta razlaga, da čas »teče« ali mineva »enosmerno« iz preteklosti prek sedanjosti v prihodnost. Naše bivanje znotraj te usmerjenosti pa je v nekem pomenu podobno reki, v kateri »plavamo« s tokom (Heraklitova metafora). V resnici so vse aktivnosti, ki nas obkrožajo in v katerih tudi sodelujemo, dejansko neposredne posledice procesov – edinstvenih izravnav energetskih razlik in njihovih zajetih časov. Zato naj še enkrat omenim, da je neizogibni sodelujoči čas, sestavno/vezni – podatomski del vsake aktivne ali »zamrznjene« energije (temperature, svetlobe in zvoka), ki v sferi so-zdaj (09.0, 09.1, 10,2, 10.3 ST.–SL.) oblikuje – neodvisno od naše zavednosti ali nezavednosti – podobo svoje točkovne volumnosti. Govorimo o »kapuskularnosti« delcev energije – odcepljenih svežnjih zvoka in časa, ki so znotraj sfer so-zdaj sebi imanentno strukturirani. To pomeni, da je vsak trenutek energetske aktivnosti – zvoka (tona, eksplozije, ...), integriran z zajetimi delci časa trajanja – predhodno opredeljen z naraščajočo »formo« sfere so-zdaj. Ali drugače: kolikor je različnih energetsko/časovnih izrazov – znotraj sfer so-zdaj, toliko je tudi njihovih različnih manifestacij naše neposredne zaznave (… zvočnega valovanja …) poslušane (optične) glasbe, … (12.1, 12.2 ,17 ST.–SL.) z zajetimi delci časa. Pri razpadlih formah ob izenačitvah razlik (energije) zvoka in časa, opredeljenih s svojim gibanjem, trajanjem, obsegom, dinamiko, zgoščenostjo, razredčenostjo in naključno »usmerjenostjo« – zagotovo posebno mesto zaseda sam začetek časa, ki ga običajno označujemo z »zdaj« slišanim/gibajočim. V resnici ta trenutek pogosto pojmujemo metaforično s točko na premici (11.1 ST.–SL.), ki odraža naše pojmovanje začetka časa – trajanja, predvsem pa linijsko nizanje in povezovanje »točkovnih zdajev« – onstran sfere so-zdaj, tj. v polju nam dostopne manifestacije – valovanja. Pripomniti je še, da znotraj naraščajoče sfere so-zdaj, tj. množice točkovnih znakovnosti – »delčkov/parov« »čistega« stanja zvoka in časa (»avdio nevtrinov« … in »mezonov«), ni mogoče objektivno določiti, kateri delci tega »stanja« »povzročajo« spoj, tj. edinstveno sintezo z našim zavednim ali nezavednim »spoznavanjem« začetka gibanja, naraščanja, … oziroma ga lahko označimo z »zdaj« slišanim/gibajočim se, kakor ga je razumeti s pozicioniranjem točke zdaj na premici (10.2, 11.1, 11.2, 13 ST.–SL.). Iz navedenega je možno sklepati, da znotraj vsakega avtonomnega dogodka/gibanja na»poatomski ravni«obstajale enzačetek–»dejanskinemerljivi zdaj«,ki ganimožno postaviti na premico. V njem še ni ne gibanja ne časa, zato ga lahko označimo kot združitev, ločitev ali ravnotežje med preteklostjo in prihodnostjo, »imaginarni« (virtualni) »predplanckov (anti)čas«, tj. »dejansko stanje zdaj« (10.2, 10.3 ST.–SL.). Vsi ostali prihajajoči/naraščajoči in »uveljavljeni zdaji« (»avdio nevtrini« in »mezoni« ) znotraj sfere so-zdaj pa so v odnosu do stvarnega začetka – »dejanskega zdaj« relativni (10.2, 10.3 ST.–SL.). 07.1. V principu je tako vsak posamezni zvočni dogodek na »podatomski ravni« zajet v sferi so-zdaj, tj. v predslišnem stanju in v svojem začetnem oblikovanju izpolnjen z množico naraščajočih delcev stanja energije zvoka in časa. Ti pa se »kapsulirajo« (kot je že omenjeno) v različneobsežne»svežnje«, ki sev svojembliskovitemrazpadanju vpolju manifestacije (mediju) transformirajo v nam znano kompleksno in merljivo valovanje, tj. zaznavo svetlobe, temperature in zvoka – glasbe (11.1, 11.2, 12.1, 12.2, 13, 15.1, 15.2, 16, ST.–SL.). Zagotovo nam omenjeno valovanje iz predhodne integracije (energije) zvoka in časa skozi tišino in »črvino naše refleksije« v napetosti, ki šele pričakuje zvok/glasbo, tudi omogoča njihov zavedni ali nezavedni zajem in s tem presežno reprodukcijo »delcev« zvoka (tona) in njihovo »časenje« (E. Husserl/M. Uršič) znotraj optične/barvite podobe (na ekranu), zdaj poslušane in videne glasbe – novega poustvarjalca (16, 18 ST.–SL.). Na tem mestu je še omeniti, da je prenos zvočnih dogodkov skozi praznino vesolja (26. ST.–SL.) nam tu na Zemlji v nekem pomenu »zamolčan«. Zvok kot energija v praznini vesolja zagotovo »deluje« v podobi delcev, neločljivo povezanih z delci časa. Tako je razumeti, da se zvok kot del posledic izravnav energetskih razlik v vesolju ne manifestira/giba v podobi valovanja, temveč v podobi delcev »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«). To tudi pomeni, da zvoka na Zemlji in v vesolju nista primerljiva. V vesolju (vakuumu) je zvok izražen z delci, ki nenehno dopolnjujejo sfero »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) galaksije ali ozvezdja. Pri tem se delci zvoka in njemu pripadajoči delci časa oblikujejo v stabilno sipajočo (interferenčno) strukturo ki se z oddaljevanjem od vira nastanka redči – vse do roba popolne energetske izravnave z okoljem/praznino (31.2. ST.–SL.). K navedenemu je še dodati, da se ekstremne eksplozije –zamolčani »kriki« (40 ST.–SL.), optičnozaznani v podobi korone (30.2. ST.–SL.), s procesom izravnave velikih energetskih razlik izoblikujejo v zgoščene »agresivne svežnje« – delce »temne snovi zvoka in časa (»temne snovi«). Pri tem se svežnji kakor jata ptic (40. ST.–SL.) z veliko zgoščeno energijo, hitrostjo, nepredvidljivo smerjo in različnimi posledicami »prebijajo« skozi že izoblikovano – stabilno strukturo/sfero »temne snovi zvoka in časa« (»temno snov«). Na svoji usmerjeni poti odcepljeni »svežnji« tudi izgubijo svoje poreklo. Če sklenem: vsaka stabilna sfera – »temna snov zvoka in časa« (»temna snov«), ki obdaja galaksijo ali ozvezdje, je pogojena s prvo izravnavo energetskih razlik, kakor tudi s trajanjem in obsegom vseh udeleženih izravnav razlik znotraj sfere (27.1, 28.2, 31.2 ST.–SL.). Posamezni točkovni – zvočni (glasbeni) in časovni “zajemi/fremi” (sl. 16) 07.2 POGLED V »PLATONOVO VOTLINO« IN IZ NJE V NOVO »SVETLOBO« – »TEMNO SNOV ZVOKA IN ČASA« (»TEMNO SNOV«) Prav gotovo je pojmovanje energije z njenim besednim izrazom in dimenzijo imanenten naši – človeški zgodovinski izkušnji. Toda resnica o stvarnih energijah, njihovih »kapacitetah«, »dimenzijah« in njihovih zajetihčasih v objemu sfer –»prostorov«galaksij, ozvezdij in drugih snovi »praznine« vesolja, zagotovo presega vsa vedenja in predstave, ujete v perspektivo našega dostopnega znanja. Zaradi tega dejstva menim, da je energije, zajete v »zemljevidu« vesolja, smiselno razdeliti v dve skupini: prvič energije, ki so sestavni (»zamrznjeni«) del samih zvezd, planetov in drugih snovi, iz katerih tudi sami izhajamo. Drugič: energije v podobi delcev; toplote, svetlobe in zvoka ter njihovih zajetih delcev časa, ki zapolnjujejo praznino »zemljevida« vesolja in onkraj njega. Pri delcih zvoka in njihovih neločljivih delcih časa naj izpostavimo, da se ti z usmerjenimi sipajočimi (interferenčnimi) procesi (09.1.2, 30.3, 31.1 ST.–SL.) »preoblikujejo« v »temno snov zvoka in časa« (»temno snov«). Ta, pogojena z neskončnimi izravnavami razlik, »brbotanji«, eksplozijami (»kriki«) zvezd in številnimi trki …, v širšem pomenu omogoča nenehno naraščajočo zgoščenost in dinamiko sfer zvezd in galaksij. (28.2., 42.1,ST.–SL). Tako lahko zatrdimo, da je naš »kozmološki« pogled na »zemljevid« zvezdnega neba v vsakem »trenutku« na poziciji zdaj v resnici »obrnjen pogled« v »Platonovo votlino«, tj. pogled na dinamično oddaljeno temno preteklost, ki je v svoji kompleksni danosti ni dovolj le materialno inčustveno spoznavati in prilagajati, temveč je treba iz nje izstopiti in onstran nje nenehno preverjati vsa naša idejna – kozmološka »razsvetljenja« *) V resnici se vsaka aktivnost na vseh ravneh manifestira s procesom soočanja in izravnave dveh ali več različnih energij. Sam proces izenačevanja razlik pa poteka s trki (sproščanje razlik) delcev svetlobe, temperature, zvoka in njim pripadajočih – neločljivih, delcev časa, ki so bili pred izravnavo razlik »shranjeni«/»zamrznjeni« v različnih podobah/dimenzijah energije in njenih delcev časa (mase – »prostorov«). Zato, kot je že večkrat omenjeno, (počlovečenega) časani mogočepojmovati in obravnavati ločenoodenergije –in obratno. Še posebej ne misliti ali govoriti o gibanju delcev svetlobe, temperature in zvoka ne da bi jih povezali z delci časa, že zajetih (»kapsuliranih«) v skupni – izhodiščni podobi obravnavane energije. Če sklenem: omenjena in nadvse logična povezava energije in časa ob njunih nerazdružljivih,a različnih procesih, še posebej opaznih v aktivnostih »zemljevida« vesolja, nas usmerja nazaj v podobo »točkovnih znakovnosti«; delcev temperature, svetlobe, zvoka in njihovih zajetih delcev pračasov. Ob tem naš negotovi, a radovedni pogled zagotovo zavedno alinezavednoposkuša »odpreti in razsvetliti« pot iz »Platonove votline«. Nenazadnje poskuša izstopiti iz naše »realnosti«, iz našega »počlovečenega prostora in časa« – znotraj dejanske praznine, in v njej omogočiti globlji vpogled v kvantni – podatomski svet, svet »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) in spoznati njen integralni ne-počlovečeni, »izgubljeni« pra-čas. .______________________________________ *) Informacije ki so danes »obilno« generirane in posredovane skozi številne »medije«, zagotovo večini ljudi iz razloga »ugodja« -»odrežejo jezik«, za radovedno/razmišljajoči odnos do stvarnega stanja stvari. 08.0. ČAS Pojmovanje časa, kakor da je le ta »samostojni medij«,…. v katerem se gibamo, bivamo, ali se v njem dogajajo različni procesi je zavajajoče. Tako pojmovanje -pred vsem, odraža le našo – človeško, željo po orientaciji in varnem bivanju. Iz razloga vprašljivega tolmačenja in dojemanja časa so zato, znotraj številnih naravnih pojavov, prisotne tudi mnoge zmote in nejasnosti. To še posebej velja znotraj sfer; ozvezdji, galaksij – vesolja, kakor tudi na pod atomskih ravneh -ker ni »kazalcev«. V nadaljevanju, čas, pojmujem in obravnavam kot pra -delec energije, kot neločljivi, usmerjeni vezni delec -aktivne ali »zamrznjene« energije s katerim si poskušam razložiti stvarjenje s številnimi danostmi naravne. Božidar Svetek 09.0. SIPAJOČE/INTERFERENČNI UČINKI ENERGIJE ZVEZD/SONCA – SVETLOBE IN NJENIH ZAJETIH DELCEV ČASA POIZKUS Z DVOJNO REŽO THOMASA YOUNGA Svežnji – delci sončne svetlobe, temperature, zvoka in njihovi zajeti delci časa pri vdoru v Zemljino sfero spremenijo svojo sipajočo strukturo in dinamiko svojega zaporedja. Pri vstopu v Zemljino sfero se s prvim stikom »naslanjajo« in potiskajo delce medija in ga s svojo interferenčno usmerjenostjo v podobi valovanja potiskajo pred seboj v našo senzorično zaznavo. Tako je spoznati, da pri eksperimentu »dvojne reže« T. Younga ne sodelujejo samo delci svetlobe in zamolčani delci iz svežnja (temperatura, zvok in njihovi zajeti delci časa) so še tudi delci medija (21.1 ST.–SL.). Sklepati je, daprieksperimentu zdvojnorežo, delcev svetlobe(fotonov)nimožnoobravnavati ločenoodostalih »zamolčanih«delcev iz svežnja(temperature,zvokain njihovih zajetih delcev časa), ki so sestavni del celostne energije Sonca (ali umetne svetlobe). V primeru ko je eksperiment »dvojne reže« »tolmačen« le z enim delcem svetlobe (fotonom), ostaja vprašanje koliko delcev časa je vezano na njega, saj le ti določajo občutljivi obseg njegove delitve/sipanja (09.1.1.2., 22.4. ST.-SL.) še posebej ob dodatnem –»stranskem« vplivu prisotnega energetskega vira energije in njene časovne membrane/»lupine« (22.4.2. ST.-SL.) Tako zamolčani in spregledani proces delitve/sipanja z križanjem časovnih sfer/»membran« ima razlago: hkratnega pojava enega istega delca (fotona) na več krajev, njegove »super pozicije«. V resnici gre za en delec svetlobe (fotona), ki vsebuje večje število delcev časa, le ta pa se zaradi aktivne nevtralizacij razlik -časovnih membran/«lupin« pojavlja na več krajih v »superpoziciji« Na zaslonu pa zaznamo »kolaps interferenčnega grafa. V nadaljevanju procesa, z odstranitvijo dodatnih – prisotnih, časovnih membran, delci svetlobe (fotoni) in njihovi »vezni« delci časa prestopijo v nam dostopni(ne več vprašljiv) interferenčni diagram na zaslonu. Pri navedenemu je še upoštevati neizogibni vpliv delcev medija v katerem se izvaja eksperiment (21.1, 22.1 ST.–SL.), čeprav njegove manifestacije niso zaznane/izmerljive. Zaradi velike hitrosti v trenutku stika svežnja z medijem se na zunanjem usločenem frontnem delu – stičišču svežnja z medijem, delci svetlobe in njeni delci časa (kot najhitrejši delci) pomaknejo na obod svežnja, v nasprotno smer gibanja, in se na njem »zgostijo« (21.1 ST.– SL.). Ostali delci iz svežnja z nekoliko manjšo hitrostjo (temperature in zvoka s svojimi delci časa) – posledično zasedejo izpraznjeno mesto na obodu, kar onstran dvojne reže sproži usmerjeno valovanje medija (21.1, 22.1 ST.–SL.). Pri tem se (gledano celostno/sferično po prerezu) desna polovica prvega svežnja s svojimi delci svetlobe, temperature in zvoka na zunanjem robu in leva polovica desnega svežnja s svojimi delci svetlobe, temperature in zvoka na zunanjem robu (ob razpadu svežnja) združijo v vrednost dveh polovic, tj. na novo preoblikovanega celotnega svežnja (22.1 ST.–SL.). 21.0.1. Neposredno nazaslonu,onstran dvehrež,imamotakonasredini zaznanozdruženosvetilnost dveh polovic – delcev svežnja. Levo in desno pa njihove polovične vrednosti. Če zaslon nekoliko odmaknemo dobimo dve svetlobne črte po 50% svetilnosti -združenih svežnjev,ternavsakistrani-levoin desno,podve svetlobnečrtipo25%svetilnosti -združenih svežnjev. Z nadaljevanjem odmika zaslona se v resnici izoblikuje (znotraj zemljine sfere) interferenčnost svežnjev -delcev (svetlobe, temperature, zvoka in njihovih delcev časa) v zaporedju; 2, 3, 6, 12, 24, 48, 96, 192, 384, 768, 1536, ………. Medosvetlitvaminazaslonu so šetemnejše »ločnice«kiso posledica prisotnosti ostalih delcev svežnja -temperature, njenih delcev časa in zvoka (»temne snovi zvoka in časa« -»temne snovi«). V bistvu z nenehnim »prihajanjem« novih in novih svežnjev ali ko odmaknemo zaslon se poveča razdalja, in s tem tudi predvidljivo število svetlih in temnih presledkov (po principu omenjenega zaporedja). Pri tem so srednje razsvetlitve najbolj intenzivne, ostale – proti robovom pa bledijo. Usmerjena sipanje zvezdne/sončne energije/svežnjev -delcev svetlobe (tudi umetne), temperature,zvoka inčasa (»temnesnovizvokain časa«-»temnesnovi«),(09.1.1.1,09.1.1.2, 09.1.1.3 ST.-SL.) onstran T. Youngovih rež, prestopa v interferenčno valovanje medija. Interferenčno valovanje, velja le znotraj medija (zemljine sfere) in je primerljivo z valovanjem medija (vode)…… Slednjega, pri opazovanju je možno »primerjati« z E. Husserlevo »retencijo« poslušane zvočne vsebine (glasbe) skozi zaporedje njene usmerjene energije (posameznih tonov) v časovno celost (12.2, 13,17,18,19.1 ST.-SL.). V zvezdni/sončni sferi ali praznini Vesolja, zagotovo velja le sipanje svežnjev -delcev temperatur, svetlobe, zvoka in njihovih delcev časa (09.1.1.1, 09.1,1.2, 09.1.1.3, 09.1.2 ST.­SL.). Pri tem je sklepati, da je celostna energija; erupcij, eksplozij (»krikov«) zvezd/sonca in drugih snovi – »prostorov« Vesolja, preoblikovana v delce, usmerjene na rob sfere ozvezdja/osončja, galaksije na katerem je dosežena izravnava razlik tj. stanje energetskega ravnotežja – harmonija praznine Vesolja ? Posamezni točkovni -zvočni (glasbeni) in časovni, “zajem/frem” (SL.16) 21.0.2. ISTOČASNOST RAZDELJENEGA DELCA/OBJEKTA ENERGIJE NA RAZLIČNIH POZICIJAH ENE ISTE ČASOVNE MEMBRANE/«LUPINE« Fenomeni kvantne fizike/mehanike zagotovo terjajo drugačno percepcijo časa. Glede na to spoznanje podajam idejno zasnovo, s katero poskušam razložiti, kako je »možno«, da je neki delec/»objekt« na podatomski ravni hkrati/»istočasno« na dveh oddaljenih mestih. Najprej, kot je že na samem začetku gradiva omenjeno, vsakem delcu energije – temperature, svetlobe zvoka ali drugem delcu/»objektu« na podatomski ravni »pripada« en ali več (veznih) delcev časa (09.02. ST.–SL.). V primeru, da delec/»objekt« pridobi dva ali več istih delcev časa, nastopi »superpozicija«, tj. razlika v napetosti,pričakovanje izravnave razlik s tendenco razpolovitve (razdelitve/dualizma) samega delca/»objekta«. Tako dobimo dva ali več ločenih – enakih delcev/»objektov« z enakimi (neločljivimi) delci časa in njihovo poenoteno notranjo povezanostjo. To tudi pomeni: če se vpliva na en delec/»objekt«, se iz razloga istih – skupnih/povezujočih delcev časa na časovni membrani/«lupini« – stanju zdaj »sočasno« vpliva tudi na druge delce/»objekte« iste membrane/«lupine« – ne glede, koliko so med seboj oddaljeni. Saj gre za isto časovno membrano/«lupino«, neomejeno »istočasnost« – zdaj vseh pozicij iste časovne membrane/«lupine«, tj. vseobsežne sfere ozvezdja/osončja/galaksije (09.1.3. ST.–SL.). Tako vsaka posamezna časovna membrana/«lupina« z delci časa povezuje vse dogodke in informacije ki so v dejanskem zdaj s neomejeno hitrostjo (?). Sklepati je, da so delci časa – časovne membrane/«lupine« ne le »lepilo« med delci/»objekti« na njeni površini, temveč so tudi zaporedni prenosni kontinuum »genetskega« zapisa, tj. »most/kontakt«, prek katerega delci/stanja hkrati sprejemajo (nepredvidljive ali predvidljive) informacije in vplive. Tovrstno istost delcev (genetskega/DNK) časa, povezanost in vzporednost njihovih medsebojnih vplivov (kontinuuma) je zaslediti v širšem arhetipu vseh živih bitji, predvsem preživetnega ali drugega obnašanja. Pri človeku je to prenos (DNK potencialov) »sočasne« čutnosti dvojčkov na razdalji, … ali podobno. Omenjene značilnosti so zagotovo del prečne povezave in vplivov na skupni časovni membrani/«lupini« (22.4. ST.–SL.) (?). 22.3. »OPTIČNI VOLUMEN« SVETLOBE, »DILATACIJA ČASA« … Znani miselni eksperiment s svetlobo, veliko hitrostjo in oznako »dilatacija« – »raztezanje časa« je možno nekoliko drugače »videti«. Gre za eksperiment, v katerem imamo dve vesoljni plovili, od katerih se eno giba z nekoliko manjšohitrostjo odsvetlobne. Na tejladji(A) njen»potnik« z lasersko svetlobo osvetliogledalo na tleh, tako da se svetloba od njega odbije na stropno ogledalo, od katerega se vrne nazaj na tla. Eksperiment potniku na gibajoči se ladji omogoči, da izmeri dve enaki poti časa potovanja laserske svetlobe (od tal do stropa in nazaj). V nadaljevanju eksperimenta zunanji opazovalec (B) opazuje gibajočo se ladjo in njen eksperiment. Zaradi velike hitrosti ladje zunanji opazovalec vidi eksperiment oziroma pot laserske svetlobe tako, da se ta pot giba poševno v smeri gibanja ladje. Meritve,kijih opravi zunanjiopazovalec, zdaj»daljših«optično/časovnih potilaserskesvetlobe na ladji z veliko hitrostjo pokažejo tudi »daljši« čas za njeno gibanje (čeprav gre za dva identična inštrumenta meritve). Ker velja »pravilo«, da je svetlobna hitrost vedno enaka, se v navedenem izkaže, da imamo dva »različna« časa (A in B) za en svetlobni dogodek – opazovan z različnih pozicij, in ta je »označen« z »dilatacijo časa«. Če eksperiment pogledamo nekoliko drugače(C): najprej je spoznanje, da energija – svetloba v svojem gibanju/oddaljevanju od svojega izvira vedno zajema tudi svoj –sebi pripadajočičas. Tegapazagotovo odnjenimožnoločiti–vse donjenega »razpada«/izenačitve prisotnihrazlik, tj. njenega »prehoda« v njeno »interferenčno«/»imaginarno/akuzmatično« stanje; stanje »izenačitve« – stabilnosti z okoljem. Tako se za potnika na ladji z veliko hitrostjo, tj. opazovalca svetlobnega dogodka – eksperimenta – »obseg« laserske energije (svetlobe) in njenega zajetega časa v odnosu na meritve hitrosti ne spremeni. Za opazovalca eksperimenta zunaj ladje pa se »predor«, izoblikovan z delci svetlobe in časa, tj. »optični volumen« opazovanega svetlobnega dogodka, »poveča«. Pomeni, da se nespremenjena količina zajetih delcev časa – laserske svetlobe znotraj povečanega »optičnega volumna« le bolj »komfortno« porazdeli – razredči, kar je razbrati v intenziteti svetlobe, nikakor pa se delci »časa« sami po sebi ne »raztegnejo/deformirajo«. To spoznanje potrjuje že znano dejstvo, da energije in njej pripadajočih – usmerjenih, zajetih delčkov časa ni možno ločeno spremljati ali obravnavati. Saj s prenehanjem usmerjene aktivnosti obeh v pomenu izenačitve razlik sočasno oba »ugasneta«, tj. prestopita v praznino in v njej vzpostavita »imaginarno/akuzmatično ravnotežje, v katerem delci časa ponovno prevzamejo svojo prapodobo in s tem zaprejo krožni cikel – »stvarjenja« znotraj praznine vesolja. Posamezni točkovni – zvočni (glasbeni) in časovni “zajemi/fremi” (Sl. 16) 23.0. NEKAJ SMELIH MISLI, POGOJENIH S TOČKOVNO ZNAKOVNOSTJO ENERGIJE (ZVOKA) IN ČASA (PRA-ČASA) Nenehna prisotnost energetsko-časovnih razlik in njihovo hkratno »usmerjeno« izenačevanje je zagotovo značilnost vseh aktivnosti galaksij, zvezd, planetov, satelitov in drugih snovi – življenja. Pri tem različne aktivnosti, kot so: erupcije, trki, …, tj. eksplozije/implozije (»kriki«) zvezd, planetov in drugih snovi (v pomenu doseganja uravnoteženosti razlik) omogočajo nenehno »odcepljanje« delov energije, izražene v podobi neskončnih množic so-zdajev z zajetimi delci temperature, svetlobe, njihovimi zajetimi delci časa in »zamolčanimi« zvočnimi delci –»temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) (09.1.1.1, 09.1.1.2,09.1.1.3, 09.1.2ST.– SL.). V neustavljivem energetsko/časovnem procesu, v inertnem oddaljevanju neskončnih množic – odcepljenih energij in njihovih zajetih časov (v pomenu izenačevanja razlik), se ti v podobi sipajočih delcev dooblikujejo v nove sfere ozvezdij ali že obstoječe dopolnjujejo. Pravzaprav vsaka aktivnost: erupcija, eksplozija/implozija (»krik«), … v »prostoru« galaksije prispeva k nastanku neskončnih množic so-zdajev, tj. sipajočih usmerjenih delcev temperature, svetlobe, zamolčanega zvoka in njihovih zajetih delcev časov. »Osvobojeni« delci na poti izenačitve razlik prevzamejo različne hitrosti in s tem se tudi med seboj ločijo, tj. na tiste delce, ki zajemajo temperaturo in svetlobo z njihovimi zajetimi delci časa, in na delce »zamolčanega« zvoka – integriranega s preostalimi zajetimi delci časa. Pri tem se delci »zamolčanega« zvoka in njemu pripadajočega zajetega časa v svojem sipajočem »objemu« (z ostalimi delci) »transformirajo« v »temno snov zvoka in časa« (»temno snov«) (30.3 – c drugi ločeni del, 31.1 ST.–SL.). Tako s številnimi eksplozijami/implozijami – »kriki« v »prostoru« galaksije oblikujejo sfere ozvezdij v podobi energetsko/časovnega »morja« – brez obale, dna in površine (31.2 ST.– SL.).Vtako»morje«–sfero »temnesnovizvokain časa« (»temnosnov«)nenehno »pritekajo« nove in nove sfere so-zdaj v podobi »jate ptic« (14, 40 ST.–SL.). Obseg in velikost nenehnih erupcij, eksplozij (»krikov«) in drugih energetsko/časovnih izravnav pa opredeljuje naše pojmovanje »širitve vesolja«, tj. nenehno večanje »volumna/morja« – sfere »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) ozvezdja/galaksije. Pri miselnem opazovanju obravnavanega »modela« je tudi smela domneva, da pri trku dveh ali več »volumnov« – sfer »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«), ki zajema galaksije, ozvezdja in druge snovi (28.2 ST.–ST.), prihaja do različnih obsežnih in sunkovitih sprememb. Širše gledano: posledice eksplozije/implozije so vedno usmerjene k energetski izravnavi, uravnoteženosti predhodnih razlik – napetosti, tj. k ponovnemu doseganju stabilnosti – harmonije sfer. V primeru naključnega trka zgoščenega/agresivnega dela »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) z zvezdo, planetom ali drugim telesom neskončnega vesolja, ta s svojo gostoto, temperaturo in svojo inertnostjo najprej povzroči »levitacijsko iztirjenje« in hkrati razpad zvezde, planeta ali drugega telesa (27.1 ST.–SL.). Posledice tega (orjaškega) trka so primerljive z zračnim pritiskom jedrske eksplozije, ki vso neposredno materijo s svojo močjo »pretvori« v prah. 41.1. Če proces trka strukturno analiziramo, je prvi del eksplozije podoben »inertno gravitacijskemu nategu« razpadlih/zdrobljenih delcev zvezde, planeta ali drugih snovi (27.1, 43.2 ST.–SL.). To pomeni, da se je ob trku/eksploziji predhodna gravitacija zvezde, njen privlak porazdelil na vse razpadle dele/delce. Tako se porazdeljeni razpadli delci zvezde v objemu eksplozijske inertnosti pod vplivom še delujoče gravitacije in pod vplivom delovanja povezav med delci (»veznega časa«) ustavijo in vrnejo nazaj na točko trka (27.1, 43.2 ST.–SL.). Na povratni poti eksplozije razpadli delci zvezde, zajeti s »temno snovjo zvoka in časa« (»temno snovjo«) trčijo v zaostali zgoščeni (agresivni) del »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«), ki se preoblikuje/formira v »inertni stožec« (45.1, 45.2 ST.–SL). Sam trk z neizmerno razliko v napetosti delcev v prvotni točki trka/eksplozije sproži implozijo. Po svojem obsegu je implozija sorazmerna vsoti razlik energetsko/časovnih napetosti predhodno razpadle zvezde, planeta ali drugega telesa/snovi, in vsoti zgoščene agresivne »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«). V zadnji fazi trka – imploziji se ta preoblikuje v »črno luknjo«. Njena velikost po imploziji, zgoščenost, usmerjenost, vrtljivostin ohlajanje nastale zmesi/mase črne luknje paje pogojeno s kotom »inertnega stožca« zaostale »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) (27.1, 43.2, 45.1, 45.2, 46, 47.1 ST.–SL.). Onstran trka eksplozije/implozije z naključno zvezdo, planetom ali drugim telesom in z njo nastalo »črnoluknjo« sev nadaljevanju oblikuje neskončniobseg svežnjev/so-zdaj(»jatptic«), tj. njihovih delcev temperature, svetlobe, (zamolčanega) zvoka in – njihovih, zajetih zdaj, imaginarno/akuzmatično usmerjenih časov. Poudariti je, da gre za »čisto stanje« energije; temperature, svetlobe, zvoka in njihovih zajetih delcev časa, kizapuščajoeksplozijo/implozijo(nastalo »črno luknjo«) v podobi delcev razpadle zvezde in delcev temperature, svetlobe in zvoka, tj. »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«). V nadaljevanju sta nevtralizacija in zapuščanje delcev iz črne luknje, oblikovane pod vplivom »inertnega stožca« (43.2, 45.1, 45.2, ST.–SL.), pogojena z njihovimi položaji znotraj črne luknje. To je razumeti, da so razpadli delci glede na položaj v črni luknji različno zgoščeni/ stisnjeni in oblikovani. »Praznjenje« in oblikovanje novih »prostorov« iz vsebin črne luknje (osončij, galaksij, …), je dolgotrajen proces (44.3 ST.–SL.). Tako v procesu izravnav razlik udeležene energije/mase s zajetimi nekoč »usmerjenimi« delci časa prevzemajo »imaginarno/akuzmatično« podobo, ki sproža navidezno širjenje ozvezdja/galaksije. Objektivno – onstran črne luknje se širijo le energetsko/časovni procesi, ki s prestopanjem v »temnosnovzvokain časa«(»temnosnov«) »komfortno«potiskajo »objete« zvezde, planete, satelite in druge snovi, znotraj sfer ozvezdij galaksij. Pravzaprav se z inertnim širjenjem zdaj uravnotežene »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) onstran ohlajajoče se črne luknje oblikujejo novonastale »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) sfere galaksije/ozvezdja, ali »dopolnitve« že obstoječe bližnje sfere galaksije/ozvezdja, ter oblivanja vseh neposrednih planetov in drugih snovi, ki niso bile zajete v eksplozijo/implozijo. Tako je s prisotnostjo povečane zgoščenosti žeprisotne»temnesnovizvoka in časa« (»temne snovi«–»jateptic«) ali oblikovanjem nove sfere ozvezdja, galaksije, … vzpostavljena nenehna dinamika praznine vesolja. V svoji neskončnosti praznina vesolja ostaja še naprej nespremenjena. Tako je sklepati, da so dinamika in druge spremembe znotraj sfer ozvezdja/osončja –prostorov galaksij vedno pod vplivom zajetosti z zgoščenimi in »agresivnimi« strujami/tokovi »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«), nadvse pa z njihovimi brezupornim, dolgotrajnim in nepredvidljivim gibanjem, ki je podobno letu jate ptic (14, 40 ST.–SL.). S pomočjo teleskopain prizme nam je dostopno opazovanje, galaksij, ozvezdij, …(še posebej njihovih; svetlobnih dogodkov sijev, relativnih medsebojnih razdalj, materialnih sestavin, opredeljenih z »usmerjenim« časom rojstev, trajanj in ugašanj), in to je, menim, vredno dopolniti še s »pogledom« skozi »optični volumen (V)« (41.3, 41.6 ST.–SL.). 41.2. Ta je zagotovo soočen s »prehodom« skozi različne plasti »ostankov« preteklih in oddaljenih energetsko/časovnih dogodkov, zajetih znotraj sfer »temne snovi zvoka in časa« (»temne snovi«) (31.2, ST.–SL. …) – primerljivih s strukturnim prerezom izvrtin zemlje ali ledu. 41.3. Pravzaprav vsako opazovanje galaksij ali ozvezdij v »dejanskem zdaj« je vedno novo. Novo soočanje s različno»zgoščenimi« povezujočimi se delcičasa, kiniso usmerjeni nev preteklost ne prihodnost, a so kljub temu v svoji strukturi nerazdružljivo povezani z oddaljeno energijo (»ostanki dogodkov«) in z nekoč vzpostavljenimi sipajočimi se harmonijami. Nenazadnje se pri opazovanju galaksij, ozvezdij, … skozi različno zgoščeno sfero »temne snovi zvoka in časa« (»temno snov«) (31.2, ST.–SL.) soočamo z imaginarno/akuzmatičnim pračasom, ki ne zapira vprašanja svojega porekla/nastanka. Zato kot odprto vprašanje še naprej vpliva ne le na objektivno oceno omenjenega opazovanja hitrosti svetlobe, gravitacije, privlaka, … temveč tudi mnogo širše. Če sklenem: delci pračasa so zagotovo »nosilci spomina DNK« – vsega, kar nas obkroža. So neizbežno sestavni del nastanka zemljevida vesolja (05.3, ST.–SL.) – morda tudi neke oddaljene vrste. V svoji osnovi – slutnji so zato še naprej največja in razburljiva skrivnost stvarjenja sveta; naše radovednosti, pričakovanj, eksistence, zaznave, domišljije, …, našega življenja. Izražajo svojo prisotnost, možnost neomejenega prenosa in svojo neminljivost. 41.4. V UGAŠANJU ZVEZDE OBLIKOVANJE ČRNE LUKNJE IN NOVE GALAKSIJE Najprej je treba ugotoviti, da vsaka aktivna zvezda na svoji površini s svojimi erupcijami – eksplozijami (»kriki«, …) okoli sebe oblikuje sfero »temne snovi zvoka in časa« (»temno snov«), ki se nenehno veča in hkrati inertno – »komfortno« pomika vse planete, satelite in druge snovi – v svoj objem. Ko se nekatere aktivne zvezde postopno »iztrošijo«, setudinjihovainertna sfera »temne snovi zvoka in časa« (»temna snov«) postopno ustavi/ugasne. Če pa se aktivna zvezda nenadoma sunkovito iztroši/ugasne ali iz različnih razlogov (trk) sprejme neko drugo energetsko/časovno »količino«, se njena inertna – naraščajoča sfera »temne snovi zvoka in časa« (»temna snov«) nenadoma ustavi in spremeni s posledicami. Omenjena posledična stanja odpirajo naslednja vprašanja: kaj se zgodi z zvezdo in njeno sfero – »temne snovi zvoka in časa« (»temno snovjo«) pri postopnem ugašanju zvezde, in kaj se zgodi z zvezdo in njeno sfero – »temno snovjo zvoka in časa« (»temno snovjo«) pri nenadnem/sunkovitem »ugašanju«? Odgovora na ti vprašanji sem poskušal dati v dveh skicah – »modelih« stanja: »počasnega ugašanje zvezde« in »nenadnega hitrega ugašanje zvezde« (44.1, 44.2 ST.–SL.). Posamezni točkovni – zvočni (glasbeni) in časovni “zajemi/fremi” (sl.16) 44. SKLEP Iz razloga naše varne orientacije in smisla bivanja, našem cikličnemu štetju, tj. »počlovečenem času«, omogočamo neki neulovljivi privid in pomen. Pri tem je narava/vesolje ki nas obdaja, ravnodušnaza»naš čas«. Hkrati pa je v hudem nasprotju s našimi agresivnimi (tehnološkimi) »pomeni«, ki v našem»okovanem«času in odtujenosti od nje, zapuščajo številne posledice. Slednje bodo zagotovo, usodno vplivale na že prihajajočo-»varno«, eksistenčno izpraznjenost (G. Orwell). Iz tega razloga je potrebnopresečinašo»zemeljsko nad–vlogo«, varnega in udobnega ciklično/atomskga časa, ki že od negdj – nezavedano, prevzema vlogo Zemlje iz časa ko je le ta veljala za center vsolja. Opravičenost in nujnost preseganja njegove že »zamrznjene« vloge, leži v dejstvu, da smo del vesolja, narave, energije in njenih nerazdružljivih -veznih delcev časa. Zato je teško sprejeti, misel in ravnanja, da naš »počlovečeni – ciklični čas« biva sam po sebi tudi onstran našega osončja – vesolja, pa čeprav njegove sekunde »segajo« do nepojmljivo majhnih nihajev. Obetavajoči izskorak za omenjeno spoznaje zagotovo leži v naši urojeni radovednosti in želji. Nenehno jih potrjujemo s številnimi realiziranimi vizijam. Danes (25.12.2021) s izstrelitvijo James Webbovega teleskopa v vesolje -kar je nedvoumno vrh razvoja uma s katerim posgamo v iskanja novih »globin časa«, energije in njihovih začetnih, veznih/ neločljivih -univerzalnih delcev pra-časa, katerih smo tudi sami del. Nenazadnje, obetajoča nova in naslednja spoznanja, bodo zagotovo posegla v našo orjentacijo, povezovanje, smisel in bivanje. Pred vsem v obnovljen – celostni pogled iz »votline« na stvarjenje – čas in čudež življenja. BOŽIDAR SVETEK 47.3. ST.-SL. LITERATURA • Kritika čistega uma, Immanuel Kant, Beogradski izdavačko-grafički zavod, Beograd, 1976. • Veselje v gledanju, Rastko Močnik, cf., Ljubljana, 2007. • Pogled, trenutek, blisk, Damir Barbarič, Nova revija, Ljubljana, zbirka Phainomena, 2004. • Kazimir Maljevič, Supramatizem, brezpredmetnost, radionica SIC, Beograd, 1980. • Kazimir Maljevič: dodatni element “Lenin”, Marko Jenko, Objekt stoletja, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Analekta, Ljubljana, 2007. • Robovi vidnega, Jože Horvat, Phainomena, 12/43–44, Ljubljana. • Filozofija med pojmom in metaforo, Marko Uršič, Predavanje: cikel Literatura in filozofija, Cankarjev dom, jan. 2011. • Prispodoba o votlini, Marko Uršič, Arnes, Alegorija o votlini, Platon, Politeia, sedma knjiga, • Vloga luči v antični filozofiji, I. J. Fridl, Antropos 2001 1/3 str. 105–126. • Ustvarjanje svetlobe, optična podoba glasbe, Božidar Svetek, Slovenska filharmonija, Ljubljana, 2014. • Aristotelova antična vzpostavitev znanosti in sodobne znanosti, Franci Zore, Antropos 2001, 1/3, str. 127–136. • Fenomenologija prostorskosti: topologija, Stephan Gunzel, Phainomena XVlll/70–71. • Smisel in neskončnost, Branko Klun, Phainomena XVI/62–63. • Logičnost kozmosa, Tine Hribar, Poligraf L.2, 1997–7/8. • O končnih in neskončnih vesoljih, Philip M. Dauber & Richard Muller, Poligraf L.2, 1997–7/8. • Kakšno ali katero vesolje, Matej Pavšič, Poligraf L.2, 1997–7/8. • O resnici in človeku, Pogovor med Einsteinom in Tagorejem, Poligraf L. 2, 1997–7/8. • V iskanju najmanjšega delca sveta, Gerhard Staguhn, založba Učila international Tržič, 2005. • Potovanje v središče atoma, Franc Rozman, Franc Rozman, Tržič, 2018. • Nikola Tesla, izumitelj za tretje tisočletje, A. Milinkovič, ARA, 2012. • Tesla evolucija svesti čovečanstva, V. Abramovič, Draslar, 2016. • Človek v kaosu, Stara Kitajska, Maja Milčinski, L.2, 1997–7/8. • Alexandre Koyré,Odsklenjenega sveta doneskončnegauniverzuma, prevedelBožidar Kante, Ljubljana 1988. • Vesolje veksploziji,NigelHenbest, ČGPDELO,TOZDGLOBUS,lzdavačka djelatnost,Zagreb 1983. • Prve tri minute, Steven Weinberg, Društvo matematikov, fizikov in astronomov SRS, Ljubljana 1983. • Duhovni univerzum, Mitja Peruš, Poligrafi, L. 2, 1997–7/8. • Kratka zgodovina časa, S. W. Hawking, Cankarjeva založba, Ljubljana 1990. • Ilustrirana kratka zgodovina časa, S. W. Hawking, DMF – založništvo, Ljubljana 2003. • Berilo h kratki zgodovini časa, S. W. Hawking, DMF – založništvo, Ljubljana 2004. • Skrivnosti vesolja, Gerhard Staguhn, Učila International, založba Tržič, 2002. • Znanost in realno, Milan Balažic, založba Sophia, 2008. • Revolucija nebesnih sfer, (prva knjiga), Nikolaj Kopernik, založba ZRC, 2003. • Mejni razum, Human čovek, Eugenio Tri’as, knjižna zbirka KODA, Študentska založba, Ljubljana 2004. • Deleuzova teorija časa: Razlika, virtualno in sinteza, Luka Omladič, Problemi, Društvo za 48.1 psihoanalizo, 2001. • Husserl v biti in času, Andrina Tonkli Komel, Phainomena 13/49–50. • Čas brez postajanja, Q. Meillassoux, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Analekta, Ljubljana, 2010. • Experimentum mundi, Ernst Bloch. • Sodobne filozofske teorije časa, Phainomena, XVII/64–65. • O kozmičnem času, komentar k “prvim trem minutam”, Marko Uršič, Poligraf L.2, 1997/7/8. • Ali čas biva, Marko Uršič, Emzin, XVIII, 3–4 (2008). • Dr.Marko Uršič, Filozofskipogovori o času,predavanje naIII. programu Radia Slovenija (ARS) april in maj 2000. • Vesolje po meri človeka, Paul Davies, založba Modrijan, Ljubljana, 2010. • Čudovito vesolje, Brian Greene, založba Učila International, Tržič, 2005. • O nebu, Aristotel, Založba ZRC SAZU, Ljubljana, 2004. • Gezneza kopernikanskega sveta, Hans Blumenberg, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2001. • Teorija gravitacije, Andrej Čadež, DMFA – založništvo, Ljubljana, 2011. • Teorija relativnosti, Albert Einstein, Založba ZRC, Z RC SAZU, Ljubljana, 2016. 48.2