ACTA HISTRIAE VIII. prejeto: 1999-04-02 UDK 930.85"15" MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA IN PETRA PAVLA VERGERIJA ML. Francka PREMK ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, SI-1000 Ljubljana, Gosposka ul. 13 IZVLEČEK Na primeru genialnih osebnosti Trubarja in Vergerija je mogoče v ožjih in širših evropskih okvirih študirati ustvarjalna sodelovanja novomišljenikov 16. stoletja. Njihov skupni program vodi od osrednje težnje po izvirnem umevanju in tolmačenju stare biblične književnosti tudi preko manj uglašenih stališč do geneze ogromnega knjižnega opusa slovenskih protestantskih piscev. V prispevku so ob novejšem dokaznem gradivu iz različnih zornih kotov osvetljeni še nepojasnjeni motivi, ki so odločilno vplivali na vsebino in obliko Trubarjevega dela. Preverjeno je ozadje virov, ki bi preko njih utegnil P. P. Vergerij posredno vplivati na nastanek Trubarjeve Cerkovne ordninge (1564). Večplastno psihološko in filološko analizo dopolnjuje primerjava Trubarjevih izjav v knjižnih predgovorih z njegovimi manj znanimi izpovedmi v pismih švicarskim heretikom. Rezultat Trubarjevih in Vergerijevih povezav so sadovi tega prijateljstva, ki se je končalo ob Vergerijevi smrti. Ključne besede: kulturna zgodovina, protestantizem, 16. stoletje, Primož Trubar (1508-1586), Peter Pavel Vergerij (1498-1565), sodelovanje INFLUENZE RECIPROCHE FRA PRIMOŽ TRUBAR E PIER PAOLO VERGERIO IL GIOVANE SINTESI Partendo dall'esempio costituito dalle personalitä geniali di Trubar e Vergerio, possiamo capire meglio la collaborazione fra i nuovi pensatori europei del Cinquecento. Il loro programma comune ha origine nel desiderio di comprensione originale e di spiegazione dell'antica letteratura biblica, anche attraverso posizioni non sempre armonizzate, e porta alla genesi dell'enorme opus letterario dei protestanti sloveni. Nello studio, facendo uso del piu recente materiale e partendo da piu punti di vista, viene fatta luce sulle idee, sinora sconosciute, che influenzarono 61 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 l'opera di Trubar. Sono stati esaminati anche i retroscena di quelle fonti per mezzo delle quali Vergerio avrebbe potuto influenzare indirettamente l'ordinamento ecclesiastico di Trubar del 1564. La variegata analisi psicologica e filologica viene completata comparando le affermazioni di Trubar presenti nelle prefazioni dei suoi libri con le meno note confessioni, contenute nelle lettere agli eretici elvetici. Le connessioni fra Trubar e Vergerio sono frutto della loro amicizia, che fini con la morte di Vergerio. Parole chiave: storia culturale, protestantesimo, Cinquecento, Primož Trubar (15081586), Pier Paolo Vergerio (1498-1565), collaborazione Uvod Jezik je zrcalo duše - "sermo index animi" / A. Bohorič Jezik je pesem, ki jo človek poje od ognjišča do doma ... Materinščina je tisti sveti kruh, ki se kot božja pogača daruje človeku za njegovo vero. / Drago Kuhar, "Trubariana" Razmišljanja, ki slede, poglabljajo in potrjujejo izjavo enega prvih znanstvenih poročil o slovenskem tisku v 16. stoletju Christiana Friedricha Schnurrerja, filozofa, bibličnega eksegeta in hebraista (iz leta 1742), da sta bila oba reformatorja Trubar in Vergerij drug za drugega povsem nepogrešljiva. V njunem srečanju s skupnim poslanstvom je posebna usodnost, saj je "Vergerij poleg Boga prvi in najimenitnejši povzročitelj, da se je pričelo tole prevajanje" (Rupel, 1934, 19). Ce to ne bi bil Vergerij, bi na njegovo mesto vstopil kdo drug, kajti Trubarjevo poslanstvo bi se vsekakor izpolnilo. Na primeru njunih genialnih osebnosti in njunih povezav je mogoče v ožjih in širših evropskih okvirih študirati ustvarjalna sodelovanja novomišljenikov 16. stoletja, ki vodijo od skupne težnje po izvirnem umevanju in tolmačenju stare biblične književnosti, preko različnih in celo nasprotujočih si stališč do geneze ogromnega knjižnega opusa slovenskih protestantskih piscev. Dokončno je Vergerijev in Trubarjev načrt izpolnil Jurij Dalmatin, ki je leta 1584 s prevodom celotne Biblije dokazal, da izrazna moč slovenskega jezika ne zaostaja za jeziki drugih evropskih narodov. 62 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 Veliki duhovi stoletja se natanko zavedali, da vse človekove zablode izvirajo iz lenobe. Vergerijeve besede o tem, kakšne so posledice lenobe, imajo posebno poučno noto. In dejansko moramo včasih prebresti džunglo, premagati nepopisen odpor, da si utremo pot v enostavnost. Ta tolikokrat preverjena izkušnja je bila potrjena tudi pri preučevanju Trubarjevih povezav z Vergerijem. Peter Pavel Vergerij pravi: "Mi tudi uiakiga, kar htimu nashimu ¡tanu slihi po tui poitaui inu ¡apuuidi, cilu inu popelnoma, ne oprauimo inu ne doperneiemo, Mi ¡mo zheitu lini tar nemorni". (Trubarjev prevod Vergerijeve brošure Orazione dei perseguitati e fuorusciti per il Vangelo e per Gesu Cristo, 1549 - Ena molitov tih kerščenikov, kir ¡o sa volo te praue vere Vieiuia Criituia pregnani 1555, A3b). Največje napore za premagovanje lenobe zahteva povratek v preprostost. Tudi pri raziskavi odnosa Trubar-Vergerij je treba ponazoriti nekaj temeljnih izhodiščnih točk, ki so tako blizu pred nami, da jih je zaradi njihove enostavnosti najlaže spregledati. Metode in dokazni postopki a) Reformatorsko delovanje v azilu: Pričujoče preverjanje je povsem izkustveno. Začetne študije te tematike segajo že v obdobje izpred dvajsetih let. V Engadinu so jih omogočali ustni in pisni viri švicarskih knjižnic in arhivov. Zelo zamudno je bilo iskanje še nepoznanih ostalin o povezavah Trubarja ter Vergerija v engadinskih arhivih, čeprav je nudil požrtvovalno pomoč tamkajšnji evangeličanski pastor dr. Rico Parli. Nekatere misli so ostale dve desetletji na stopnji domnev in indicev in je bilo treba zaključiti ves krog iskanja za dodatnimi dokazi v Chiavenni, to je švicarskem obmejnem shajališču in zatočišču privržencev novi veri, ki jih je duhovno vodil P. P. Vergerij ml. Osvetlitve sodelovanj protestantskih piscev so dobile celovitejšo podobo, ko so jih še iz različnih zornih kotov dodatno dokumentirala koprska, tržaška in videmska znanstvena odkritja, ki so v zadnjih dveh desetletjih zelo napredovala. b) Vergerij, programski zagovornik zvestobi izvirniku,ad rudes. Glede te osrednje humanistične pobude je bila Švica s svojimi arhivi bistvenega pomena, saj je bila razlaga Psaltra Wolfganga Muskulusa (s švicarskim nazivom Muscli), ki jo navaja Trubar v svojem pismu švicarskemu reformatorju Bullingerju, neobhodno vezana na določeno znanje, to je prepoznavanje zapisa hebrejskih črk in najbolj elementarno znanje hebrejske slovnice. 63 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 fapiiuíJí inu uoTTEos^v ' prauízhnímríliím'm ftoíom Na tu uasShuImoftrCjPri'í ' " Criftufouom,raitingodaia* digaríe mu Gospodaric,prof - W,«nu-od nega bomo spet fimo inu opominamo na ' , nafaipryclu nash faslushen Boshim meiftu,devi,vua* ¡ shih Shulah, Cerquah inu A Eno obilno islagozhes ta Vhishah, lete shtukc te ker* ! Catchifnms , aku Bug da szhanske Vere, vfc shlaht nashimushiuotu odlog,bo* ludí, fufeb te mlade inu pre< j tudi cd nas, oli od drugih profte, fteim n?prei prauú ... | ' inicili, Vtimzhafliife visle* orli , berozh, pridiguiozh i to inu peruo kratko isla* inu vprashaiozhjkoker fino ' go vco pcii!čnslosheno,pos vom tukai naprei is piíTalí, j -jnofice, inu proifite fueiftu fueiftu vuzhitc.Spomislite Boga vtim Imcnilcfufa Cris demi vfi,koku druge vuzhi ! Jtufafanas.mitudihozlimo rno oli nc uzhimo, inu od «vas» Anno i y j iifiga nashiga giane bomo j / Ty Vashi Slushabnfc vkratkmi zhafo,pred teim i ^ kiinuBratic. N>V.T. • 1 A 4.....• Caccch* Slika 1: "Inicialke NVT" (Trubar, Catechismus, 1555). O dosedanjih objavah Osrednji viri raziskave slone na prepričljivih dognanjih slovenskih literarnih zgodovinarjev 60. in 70. let tega stoletja. Ta uveljavljena spoznanja so le na krako povzeta. Večina najbolj znanih slovenskih avtorjev, ki so se ukvarjali s Trubarjem in Vergerijem, je obravnavana v moji monografiji Korenine slovenskih Psalmov in v nadaljnjih navedenih sestavkih. Zato splošno znana in že velikokrat citirana pričevanja slovenskih literarnih zgodovinarjev ne bodo kronološko bibliografsko dokumentirana. To pa jim ne odreka njihove tehtnosti. Ukvarjanje s Trubarjem na slovenskih tleh pa nikakor ni brez nevarnosti. Pri tem mislim v prvi vrsti na tri naše sodobne trubarjeslovce, pred kratkim prezgodaj preminule velike može: Jakoba Riglerja, Jožeta Rajhmana in prekmurskega pesnika zgoraj citirane "Trubariane": Draga Kuharja. Morali so se posloviti v cvetu ustvarjalnosti, morda tudi zaradi naklonjenosti Trubarju in njegovi resnici, ki so jo skušali nanovo osvetliti, vsak iz svojega zornega kota. In če se ozremo nekoliko nazaj: kaj je 64 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 moral pretrpeti ubogi Anton Aškerc, ker si je drznil predstaviti Trubarja kot svetnika v pesnitvi "Primož Trubar?!" Živi duh preteklosti, polpreteklosti in sedanjosti si utira svojo pot. Pomislimo tudi na odkritja tujih znanstvenikov sosednje Italije očaku Trubarju v prid. Za Slovence je nenavadno zanimivo današnje severnoitalijansko zgodovinopisje, kot je to podrobno dokumentirana knjiga Salvatora Caponetta "La Riforma protestante nell'Italia del Cinquecento", kjer je natančneje obdelano 16. stoletje, to svetlo in bridko poglavje človeške zgodovine. O tem, kam vse je prav na začetku Trubarjevega ustvarjanja posegla roka inkvizicije, v vseh potankostih prihaja na dan s pravkar izdano knjigo Andrea del Col: Inquisizione nel patriarcato e diocesi di Aquillea 1557-59. O Trubarju, poznavalcu številnih jezikov, piše na podlagi zgodovinskih zapisov tržaški zgodovinar Silvano Cavazza. Nadalje nam daje laskavo priznanje z odkritjem Trubarja preroka in velikana v očeh njegovih heretičnih italijanskih sodobnikov (Cavazza, 1985, 25). Osrednje dokazno gradivo pričujoče raziskave je bilo torej zamišljeno kot nadgradnja domače literarnozgodovinske znanosti. Novejše domače in tuje študije, predvsem italijanske, so navedene v poglavju Viri in Bibliografija. Zahvala Rada bi se zahvalila Univerzi v Vidmu, ki mi je ob izidu mednarodnega natečaja leta l993 dodelila štirimesečno štipendijo. Pri tem mi je mentorica Fedora Ferluga-Petronio požrtvovalno stala ob strani. Ob izkušnjah tega dolgoletnega strokovnega sodelovanja in nesebične pomoči še drugih zamejskih znanstvenikov se odpirajo novi pogledi na ustvarjalne povezave, ki jih je Trubar vzdrževal s svojima mentorjema: Petrom Bonomom in Petrom Pavlom Vergerijem ml. V Vidmu, Trstu in Gorici so zanimive najdbe zadovoljivo odgovorile na nekatera odprta vprašanja. Obsežno tiskano rokopisno hebraistično gradivo iz 16. stoletja, shranjeno v videmskem nadškofijskem arhivu, zakladnica premožnih italijanskih družin, najverneje priča o pomembnosti, ki so jo pripisovali v Furlaniji in vsej severni Italiji prav v obdobju, ko je Trubar bival v Trstu pri škofu P. Bonomu, povratku k izvirnemu hebrejskemu zapisu starozaveznih besedil. Omenjena odkritja kažejo v novi luči pomembnost vpliva humanistične Bonomove šole na njegovega učenca Primoža Trubarja. 65 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 S®«);» &cr fafpttmgitcfjč £rbimfc[)cn fcnb (B;tect)tfc^cn loaar(;cpt ttrtc&/auffi3«UcrcÄ>lti cßcfc i>crcciufci)cc* CEetmcFtjS3ufict> bcy Cfoifloficl S :»f»utr/ im J ar al o man 3<"> Et in lege eius.) Chald.habet n^rvn^vid cft.ec in illuminatione eius.qua dt B (fHone legis potius eflec'him, de quo mfra pfalm. 19. quam ipfam legem ex-prefsit-Ebnruseandem didionem mSningeminat, idep non fine empha- fi utadmoneathanciuftoeflcquamcommendaufsimam. Me& rii -Q-id eft.Os iufti meditatur fapienriam. Ecce ÖC cordi 5C ori tributam hanciufti meditarionem.Necp immerito.Non enim corde tantG.fed et ore: nec ore duntaxat.fcd &C corde in lege Domini meditatur iuftus: qua ita de-Iefotunut meditationem Alius abqeere nequeat.unde « addit, Die ac no-cle ficuti illis acdderefolet, qiriuelferijsueladlubefcenn-bus coguat.ont-bus abftinere no poiTunt. Vnde 6C Grate i ftvAvT^r« dixerunt. quod uerbum curam quandam fenfu fuo complecfHtur. explanatio, Habet itaft hicuerfus alteram pietatis ac iufticie parte, quam hic prophe ta iufto tribuit.Nempc,ut non folum impiorum confilia,peccatorum uiam, ac deriforum fed em auerfctur ac fugucled SC in lege Domini feie obleflcc. 70 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 P S A L M V S PRIMVS. ARGVUENTVH PSALM I. H Omina iuftipirUtem tcfeiiciutem hoc pftlmo prophet* ddmirtmj>rotitu ilLm ammo concipunt,qut rttio humtnt nihil difcrimims coram Dro inter uiftum irnpimeffeßtiuitiideo^utnumcum effe iudictr, quilegtcuerbo Deißudet.eosuero beitos prctiicir^ui quibufcunq. modis fieri pott ft, mgemo fuo obfequundw : qiuctnucio £r mfrt pjilm.7j.ir Hier. u. (y Mtltch. j. retundttur. Difpofitio pfalmi. Sunt urrù pftlmi huius tresptrtes Prima uttes iufii hominis feliatttem tcpict*tem,Ver.L. j.pradictt. Alter* diuerftm impiorum fortem,Verify f.fubiungit, Tertit,rttioncpramißk utnfy iuRorum (y impiorumforti conurnientc ¡V er.ultimo tdijcit. PRIMA PSALM I PARS. eatvs illeuir .quinonambulacmconfilioim' Ver '-piorum,& in uia pcccatorum non ftat,&: in Cede deriiorum non feder. LECTIO. Grecus,etuulgatalatina,etreliquitäueteres quam re , _ centiores in pneterito legunt,quç ego ucrti in prefcntL B Deinde Graecus uertit , id eft, in iede peftilentiarum. Et Vule.lat. In cadiedrapeftilemiae.Hiero.Incathcdraderiforum. EXPLANATIO. Duo facit hoc ucrfa propheca. Primùm quafi poil diurinâ &Tintenfam hominislufti contemplations:&admirauonem,«damationequadamin celebrationcm ac prxdicationê illius prorumpit.dicens,Beatus tile uir,8ic. Icaquippcnofimpliciterdixit, Beatusuir, fed bcatusilleuu,WVn Eftcnirn hoc loco he. nota emphauca.Hacexdamationeno tam mfti fall citatem in fe, quam ftudium illud pietatis,quoiuftus eft pred.tus commen dat &C extollit : ficut K Chriftus cS dicit, Beati pauperes fpmru, beanpaci fici, beau mites,beati mundo corde, &c. non fimpliciter hdd.um fchaia-tempracdic3L,fedanimos humiles,padficos,mites,acfynccros célébrât. Lt cum dicit, B eati oculi quiuidentquae uosuidens:nodeoculorum fcliota te fed de temporis illius gratia ÔC falute diflerit: quae tanta fit, ut mcnto bea ri fint.quibus hanc conUKxi, agnofcere ôi ampledh datum fit. Ita & hoc lo* co p opheta^mpropofitumeiTetipfamiullihomimsergaDeumpieta. tern fidem ac religionem extollere,in hanc uocem prorupit, ut cum uirum qui ita fit afEeufto prçdicer, quodimpiorûqualecûcp comerciumfedulofugiat. urrfu altèro fubrioat,quata fedul.ute diuinçuoluntat.nodes atcjdicsftu deat. Didt l'tacp: Qyi no ambulatin confilio impioru, et ' no ftat,et in iede deriiorum no fedet.Ebrei^s,ut hoc obiter " hecambuladi,ftandi,acfededi informa prçtmtiteponspofuit:ut^te, am bulauit,ftetit,fedit.uerü interpreu huius lingug curandu eft,ut ^^ " 71 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 O Trubarjevi trditvi, da ne pozna bibličnih jezikov in o možnostih, da bi se jih sčasoma vendarle priučil, je bilo že veliko napisanega? Že tuji zgodovinarji so prišli na sled občasni nenatančnosti Trubarjevih izjav, ko poroča o svojem obisku v Gorici leta l963: "Quatro setimane orsono - riferiva il Trubar, probabilmente senza curarsi toppo dell'esatezza della data..." (Cavazza, 1985, 7) Izkušeni strokovnjaki kot J. Moder, K. Gantar idr., ki so dodobra seznanjeni s prevajalskim postopkom, se zavedajo, da se prevajalec, nevešč izvirnega jezika, posebno pri prevajanju Biblije vedno spotika ob isti kamen (hebrejščina in grščina), dokler se ne skloni in ga pobere. Pri prevajanju Biblije je izvirnik notranji imperativ. Prevajalci najprej sebi in drugim priznajo, da izvirnega jezika ne poznajo, nato pa se popolnoma ali do najpotrebnejše mere seznanijo z njim.3 Pri natančnem študiju Trubarjevega pisma z dne 20. decembra 1557 Henriku Bullingerju, ne moremo prezreti, da tolikokrat citirana izjava o Trubarjevem neznanju grščine in hebrejščine "... ne znam nobene hebrejske črke" ne more biti dokončna, temveč začasna, kot najboljši dokaz, da se je zavedal hudih posledic pri prevajanju vmesne tujejezične predloge. Želel je biti iskren, ni pa hotel ubežati pred odgovornostjo. Iz priloge Musculusovih komentarjev, ki jih Trubar navaja kot neobhoden vir svojih informacij pri prevajanju Psaltra (Rajhman, Pisma, 1986), je natančno razvidno, kakšno je bilo njegovo znanje. Saj bi bilo Trubarjevo "posvetovanje" z Musculusovimi komentarji nemogoče, če v letih 1564-1566 ne bi bil imel najobhodnejšega znanja hebrejščine (Gl. priloge 3-5!). S kakšnimi posledicami bi bil moral Trubar računati, če bi bil v svojem predgovoru k Psaltru navedel švicarske in hebrejske vire in svoje naknadno pridobljeno znanje tega svetopisemskega jezika, nam najlepše pojasni Ugo Rozzo v svoji zelo poučni razpravi o knjižnici Adriana di Spilimbergo, ko govori o prepovedanih hebrejskih slovnicah: "In particolare si notano veri e propri nuclei di opere vietate, come...le grammatiche ebraiche di Capitone, Münster e Kimchi" (Rozzo, 1989, 59). Zato pri resnih iskalcih kot Trubar, ki se zavedajo svojih pomanjkljivosti in dolžnosti, lahko pričakujemo, da nesporno hitro pridobivajo potrebno izobrazbo za dosego zaželenega cilja. Kot sta to v skupni programski opredelitvi domislila Trubar in Vergerij, je bila to težnja k razumljivosti in verodostojnosti prevoda. O dosedanjih pomislekih in o argumentih za smiselnost vzporejanja s hebrejskim izvirnikom prim. Premk (1992, 30-33). Ožji del filoloske raziskave prim. Premk (1992, 43-389). V ozadju novega gledanja bibličnih tekstov je humanistično geslo "ad fontes" (k virom). "Trubar se je zavedal možnih posledic ... saj mu morejo drugi prevodi v žive jezike ... pomagati le kot svetovalci (Moder, 1985, 30-66). V navedenem članku - o Trubarjevi verjetni nenatančnosti pri navajanju datuma prihoda v Gorico" ... probabilmente senza curarsi troppo dell'esattezza della data ..." (Cavazza, 1985, 7). "Iddio ha mandato molti profeti, et tra gli altri fu Giovanni Usio (Hus), il Savonarola, Martin Luthero e finalmente il nostro gran profeta Primos, accio gli christiani non stiano nelli errori" (Cavazza, 1985, 255). 72 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 Začetna vezanost na drugotno tujejezično predlogo je bila lahko le prehodnega značaja, kot tudi Trubarjeva pomanjkljiva strokovna in jezikovna usposobljenost za prevajanje Biblije. Tako so njegovi dvomi veljali izključno za čas, ko jih je izrekel. Njegova iskrenost je zvestoba sporočilu in s tem zvestoba samemu sebi. Nikjer ni trdil, da se bo nehal razvijati. Zato ne moremo govoriti o neovrgljivosti ali dokončnosti njegovih izjav, izrečenih na začetku prevajanja. Trubar se je sčasoma hebrejščine priučil, čeprav tega ni razglašal. Da se je Trubar pri svojem edinem ohranjenem starozaveznem svetopisemskem prevodu, to je prevodu Psaltra (1566), popolnoma uglasil s hebrejskim izvirnikom, kažejo natančne diferencialne filološke primerjave, podkrepljene z nespornimi dokazi tudi iz malo poznane korespondence s švicarskimi reformatorjih Kakšna pa je pri Trubarjevem izobraževanju Vergerijeva vloga? Z dodatnimi dokazi bo podprta domneva, da je tudi ta navidez neprestavljivi kamen Trubar po vsej verjetnosti dvignil z Vergerijevo pomočjo. Kot kažejo dejstva, je s svojo vsestransko izobrazbo Vergerij, človek iz najvišjih družabnih plasti, opozarjal ukaželjne teologe nove smeri na metode pridobivanja dodatnega znanja. Trubarjeva izobrazba se je razvijala v humanističnem kontekstu retorike in dialektike. Njegovo izpolnjevanje na strokovni ravni je preverljivo s pazljivo razčlembo Trubarjevih pisem Heinrichu Bullingerju. Vergerijeva podpora se je začela s spodbudo njegovega prevajalskega etosa, podžiganjem njegove gorečnosti in zanosa, nadaljevala pa se je tudi na nema-nifestirani, posredni, psihični ravni. Italija 16. stoletja je nudila obsežno in priročno didaktično literaturo. O tem strnjeno pišejo nekateri današnji italijanski katoliški teologi: monumentalno delo iz leta 1529 je Sante Pagnina "Thesaurus linguae sanctae" (Lion, 1548 Pariz, v ponatisih: Ženeva 1575, 1614). Večkratno ponatisnjene so bile tudi Pagninijeve slovnice iz istega obdobja, v Rimu je bila 1508 natisnjena tudi slovnica Elia Ben Asherja (1469-1549). Večkratni ponatis so doživele v Italiji zgodnje španske hebrejske slovnice Davida Kimhija (iz 13. stoletja). Poleg tega so bili v 16. stoletju izdelani številni učbeniki prav za nehebrejske študente; med avtorji omenimo J. Reuchlina, C. Pelicana, W. F. Capitona, S. Munstra in druge. Med krščanskimi hebraisti je treba omeniti J. Buxtorfa, med leksikologi Prim. ugotovitve filološke analize (Premk, 1992, 15-429) in nadaljnjih raziskav. Nekateri vidiki poglobitve omenjene monografije so podani v Premk (1996 a, 109-129). Trubar razodeva osrednje vire svojega prevoda Psaltra edinole Henriku Bullingerju: ... sein arbeit (von Gualtherus / Waltherus) vnd des Musculi jn psalterium dient mir ganz wol zu meinem windischen psalter. Ich hab schon 33 psalm vertirt, hab auch die argumenta vor vnd adnotationes jn margine vnd expositiones in fine wie der herr Walther gesetzt (Rajhman, 1986, 36). Podrobnejša primerjava z obema citiranima deloma je podana v monografiji Korenine slovenskih Psalmov. Opozorjeno je na primere, kjer se Trubar oddaljuje od Waltherja, zlasti tam, kjer je njegovo besedilo manj verodostojen prevod izvirnika. 73 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 hebrejskega konvertita A. de Zamora (Lexicon hebraicum za poligloto di Alcalà, 1517, v ponatisu 1526). S tem pa niti najmanj ni končana ogromna bira slovnic in slovarjev, ki so morali biti poznani tako Vergeriju kot Trubarju (prim. Fabris, 1987, 54-56). Ce si želimo ustvariti resnično podobo o Trubarjevi izobrazbi po letu l963, se lahko zamislimo v izjavo tržaškega zgodovinoslovja: "Egli (Trubar) infatti sapeva predicare al alto livello nelle tre lingue" (očitno slovenščina, latinščina, nemščina) "mostro un'aperta volontà di rivolgersi anche alla popolazione italiana." (Cavazza, 1985, 24). O tem, da je Trubar obvladal tudi italijanščino, potrjujejo isti viri (Cavazza, 1985, 11). 2. Duhovno bratstvo S tem pa prehajamo k psihološki analizi duhovnega bratstva, sodelovanja, prijateljstva, ki je bilo v 16. stoletju zelo živo. Napetosti celo med podobno mislečimi, čeri in paradoksi, notranji boji v človeku samem, so pogosto spodbujali ustvarjalnost tega obdobja k njenemu dozorevanju. Genialnost Trubarja in Vergerija, obeh raziskovanih reformatorjev, je bila predpogoj in osnova njunega medsebojnega ustvarjalnega sodelovanja. Junaško in popolnoma predano premagovanje težav s skupnim ciljem v smeri duhovnosti, kljubovanje tudi v smrtni nevarnosti, potrjujejo misel, da pri odnosu Trubar-Vergerij kljub vsem tolikokrat citiranim spletkam Kopercana lahko govorimo o pravem duhovnem prijateljstvu. Prav v 16. stoletju pa to ni bila nobena redkost, saj ga je vodilo in podžigalo posebno ozračje v verskem čustvovanju. 3. Trubarjev psihogram Vergerija O tem, kako je Trubar opisoval Vergerija, je največ ohranjenega v Trubarjevih pismih v izvirnem nemškem jeziku, pa tudi v slovenskem prevodu Jožeta Rajh-mana.5 Iz poglobljenega študija korespondence je natanko razvidna upravičenost izreka o vsestransko povezani univerzalnosti človekove narave. Domislil ga je humanist in Trubarjev sodobnik Michel de Montaigne, ki se je iskal, preiskušal in našel v sebi celoten spekter človeških lastnosti: "Tout homme porte en soi la forme entière de l'humaine nature" (Montaigne, Les Essais, 3/2). Glede na stopnjo zavesti prihaja ta človeška narava bolj do izraza. Velik človek pušča za seboj veliko senco6 Presenetljivo je, kako odkrit, kratek in jedrnat je Trubar v opisovanju Vergerijevega značaja in nesporazumov z njim. Vsekakor je to zelo kompleksen odnos. Na eni strani ga Trubar obsoja: Ne more odložiti svoje bahave in nadute ošabnosti, na drugi strani pa o njem in njegovih slabostih molči (Rajhman, 1986, 36). Veličina Trubarjeve presoje Vergerija je v njegovi kritičnosti in hkrati neizmerni toleranci. Sodobnik Montaigne išče v sebi celovitost človeških zavesti "tukaj in zdaj": "la cohésion de toutes les consciences du "hic" et "nunc" (Premk, 1973, 10, 13; Les Essais, 3/2). 74 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 Uspeh je le v zavedanju svojih lastnosti ter v brzdanju preprek, to je v iskanju notranjega "sebe". Z iskrenim odnosom Trubarja do Vergerija je bilo mogoče odpravljanje tega, kar Trubar v svojih pismih imenuje "vergersko"? Pri prebiranju teh pisem se ponuja vprašanje: kako je mogoče, da bi bila usoda celotnega kulturnega življenja slovenskega naroda odvisna od nadutega, nestanovitnega, ambicioznega, častihlepnega, zavistnega Vergerija, ki naj bi Trubarja zaradi njegove prevajalske plodovitosti leta 1559 celo ovadil vojvodi Krištofu? Kot kažejo dejstva, je bila prav taka kontroverzna osebnost potrebna za Trubarjev izziv. Opogumljala je njegovo življenje, polno vijug. Preden se vrnemo k Trubarju, vsaj naštejmo Vergerijeve vratolomne življenjske preskoke in postaje: Odvetnik in nato duhovnik, visok funkcionar v papeževi službi, koprski škof, 1548 (s 50 leti) prestopil k luteranstvu in razvijal močno protirimsko literarno dejavnost. Dokazi prijateljstva Med programskimi zamislimi obeh reformatorjev Trubarja in Vergerija je prišlo prav zaradi Vergerijevega slabega poznavanja in vrednotenja slovenščine (mislil je namreč, da gre samo za različne južnoslovanske dialekte) sicer do velikih nesoglasij, ki pa njune zveze vendarle niso zavrle, saj je trajala do groba: po pričevanju Ver-gerijevega vnuka Lodovica je rojak Primož Trubar 1565 umirajočemu Vergeriju pomagal z duhovno tolažbo.8 Navedimo indijsko spoznanje: kdor zavrže prijatelja v službi ambicije in svojih sebičnih razlogov, je gnojni tur v naročju Stvarnika: "ime mu smrdi". Vergerij je ušel temu prekletstvu, če omenjena pričevanja držijo in sta se s prijateljem Trubarjem, tolažnikom, resnično srečala v Tubingenu ob Vergerijevi smrtni postelji. Ostala sta morda vendarle ves čas povezana, četudi le na duhovni ravni. Poznano je globoko prijateljsko nagnjenje M. de Montaigna do La Boetia, ki se je prav tako končalo ob smrtni postelji, čeprav (kar pa je manj znano!) je v času življenja tudi tu prišlo do zapletov. Pravo prijateljstvo je dvosmerno in gre skozi človeka. Je nadčasovno, zato lahko tudi duhovnega očeta P. Bonoma 1458-1546 iz Trsta, ki svojega mentorskega poslanstva nikoli ni zatajil, imenujemo pristnega Trubarjevega prijatelja. Prim. opombo 5. Trubar v pismu Henriku Bullingerju 1. februarja, 1559 - o Vergerijevem obnašanju (prim. tudi Rupel, 1934, 154). O Vergerijevih zdrahah in lažeh. Trubar, izzvan, da o Vergeriju razsodi oz. potrdi, da je Vergerij lažnivec, pravi: "Na to sem molčal ... Se vedno ima veliko vergerskega na sebi" (Rajhman, 1986, 36). Na to prvi opozarja Schnurrer (Schnurrer, 1799, 18; prim. Grdina, 1993, 96; prim. Rajhman, 198091, 407-409). 75 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 Trubarjevo spoštovanje in naklonjenost do Vergerija izraža že njegov nagovor: "Der herr Vergerius mein herr und landsman ..." v Trubarjevem pismu, z dne 20. decembra 1557, naslovljenem Henriku Bullingerju. Prava biblična prijateljstva brez oblačka kot David in Jonatan pa so v življenju velika redkost. O Trubarjevi karizmatični osebnosti in o njegovih številnih novih prijateljstvih, ki jih je sklepal z novoverci, obširno piše S. Cavazza v prepričanju, da bi prav zaradi tega slovenskega očaka luteranstvo v Gorici popolnoma drugače napredovalo, če ne bi bil Trubar oktobra 1565 dokončno pregnan iz domovine9 Nekajkratna prelevitev Savla v Pavla Peter Pavel Vergerij je zaradi svojih značajskih lastnosti v življenju obšel zelo različne faze, doživljal pa je tudi težke trenutke. Znano je, kako si je zaradi svoje ambicije neutemeljeno prilaščal soudeležbo pri Trubarjevem prevajanju: "Začeli (začela: wir haben angefangen) smo (sva) prevajati wUrtemberško izpoved v slovanski (die Slavische Sprache!) jezik."10 Kot diplomat rimske kurije je bil Vergerij sprva oster nasprotnik mladega Trubarja, pozneje pa se je prelevil v gromkega novoverskega propagatorja. Po Trubarjevih besedah se je Vergerij "iz Savla, spremenil v Pavla". V pismu Henriku Bullingerju 13. septembra 1555 se je Vergerij "iz Savla, spremenil v Pavla"11 Prelevitev Savla v Pavla je torej poznana, redkejši in teže razumljiv pa je pojav, da se tako prelevljeni Pavel spet prelevi v novega Savla, in kleveta Trubarja. Preden zapusti ta svet, pa se ponovno prelevi v drugega, skesanega Pavla. Taka nestanovitnost je seveda skrajen preizkus Trubarjeve trdnosti. Kaj pa pravi Schnurrer o Trubarjevem odnosu do Vergerija? Schnurrer bistroumno ugotavlja, da Trubar Vergerijeve zasluge priznava in ga pravično obravnava12 9 "Primož Trubar ... aveva stretto molte amicizie, soprattutto tra i nobili piu irrequieti ... alcune famiglie prestigiose, quali gli Eck, i Lanthieri e i Della Torre professarono apertamente il lute-ranesimo, con gran parte dei loro dipendenti S. Cavazza Inquisizione e libri proibiti in Friuli e a Gorizia (Premk, 1995, 41; prim. Cavazza, 1985). 10 Vergerijeva znana izjava - govoreč o Würtemberski konfesiji: Coepimus vertere in linguam Slavicam Confessionem (Schnurrer, 1799, 18). 11 Rajhman, Pisma, 328: "Trubar namiguje na nekdanje razmere v Trstu, ko je Vergerij rovaril zoper njega. Savel, sedaj pa ga kot somišljenik podpira Pavel" (Rajhman, 1986, 328). Vergerij ... je preskrbel finančna sredstva za tisk Trubarjevih prevodov." Dušno zveličanje ubogega slovenskega in hrvaškega ljudstva (Rajhman, 1986, 41, prim. T. Elze, Briefe, 21). Zgovorno je tudi "Pismo kralju Maksimiljanu", Kempten, 2. januarja, 1560 (Rupel, 1962, 47, 249). 12 Schnurrer, hebraist, filozof in biblični ekseget, roj. v Cannstattu leta 1742 v kjigi o slovanskih tiskih "Slavischer Bücherdruck in Württemberg im 16. Jahrhundert" pravi: "Man sieht, Trubar lässt Vergerio die Gerrechtigkeit wiederfahren" (Schnurrer, 1799, 21). 76 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 4. K pisani besedi Osrednje trubarjansko življenjsko načelo so oči, uprte v bistvo stvari, verge-rjansko pa v duh, usmerjen v njegove rezultate. Istrski avtor Fulvio Tomizza na povsem izviren način iz še nenatisnjenih, jezikovno nenavadno sočnih dokumentov v ustvarjalnem romanu o Vergeriju "Il male viene dal nord, pravi": "Vergerio che tende alla sostanza delle cose, o meglio al risultato, dovrebbe toccare il cielo con un dito.13 Za ustvarjalen postopek ubeseditve v pisani besedi je potrebno součinkovanje enega in drugega: ideje in njene uresničitve. Oba pola se iščeta v težnji po izpolnitvi, dokler se ne najdeta. Fulvio Tomizza je tako ustvaril pripoved o povezavah italijanskih, nemških in švicarskih reformatorjev, ki poudarja evropske dimenzije protestantskega gibanja. Nadvse pomembni so Trubarjevi zgodnji stiki z italijanskimi heretiki, ki so končali kot žrtve inkvizicije. O enakopravnosti vseh jezikov Vergerij je želel, da bi Trubar pisal v slovanskem narečju, umljivem vsem južnoslovanskim narodom, predvsem tudi Hrvatom. Trubar pa se je zavedel resnosti prevajanja v slovenščino, ki je bilo dovolj hud zalogaj za njegovo celo življenje. Že Peter Bonomo, ki se je živo zanimal za slovanski svet in še posebno za Slovence, je Trubarja soočil z osrednjo Erazmovo humanistično filološko mislijo, naj bi se Sveto pismo "prevajalo v narodne jezike". Nadalje ga je seznanil s pomembnimi humanisti sodobniki, predvsem pa tudi z idejo o načelu enakopravnosti vseh jezikov s pisno tradicijo ali brez nje.14 5. Nova spoznanja Pri Trubarjevem katekizmu (Catechismus 1555) že dolgo zaman čakamo na razvezavo inicialke N, navedene ob Trubarjevi in Vergerijevi, na koncu spremne besede k posvetilu v slovenski Catechismus 1555 Mihael Glavan v svoji spremni besedi k ponatisu katekizma z veliko mero previdnosti omenja možnost, da se (domnevno!) za inicialko N. skriva Jakob Andreae (Glavan, Catechismus, 1592, neoštevilčeno). Kljub preverjanjem črka N. ni bila doslej nikjer izpričana začetnica Andre-aejevega psevdonima in previdnost je bila res na mestu. Ker sta bila Trubar in 13 O "odpiranju oči" drug drugemu, sebi, ljudem, imajo Luther, Vergerij in Trubar različna mišljenja in različne vizije. "Vergerio che tende alla sostanza delle cose, o meglio al risultato, dovrebbe toccare il cielo con un dito ..." (Tomizza, 1984, 142). 14 Več o tem razmerju prim. Pirjevec, 1992, 27-34. Ob mentorstvu škofa P. Bonoma, ki je zbiral okrog sebe številne italiManske novomišlMenike, Me P. Trubar že zgodaM poslušal v Trstu pridige G. da Milano, ki ga je vrgla beneška inkvizicija leta 1541 v ječo. Z nekaterimi od švicarskih novovercev, ki jih je Vergerij zbiral okrog sebe, je bil Trubar v pisnih povezavah (prim. Simoniti, 1979, 70). 77 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 Vergerij podpisana z začetnicama pravega imena, to prav gotovo velja tudi za tretjega sodelavca. Andreae, ki je svoje prvence resnično objavljal že po letu 1550 in je omenjen skupaj s teologi iz Ulma v zvezi z zgodovinsko pomembnim sestankom z Vergerijem in Trubarjem v tem mestu leta 1555, se očitneje pojavlja v zvezi s Trubarjem prevajalcem šele leta 1567 v povezavi s Formulo concordiae (Rupel, 1962, 65). Crka N. pa je bila začetnica priimka enega najtesnejših Vergerijevih sodelavcev in prijateljev. Zato je treba verjetno ustrezneje dešifrirati do danes nerazrešene inicialke (gl. sliko 1!) takole: N. V. T.: Francesco Negri, Peter Pavel Vergerij ml., Primož Trubar. Teza, da nerazrešena začetnica N. ob Trubarjevi in Vergerijevi verjetno pomeni "Negri (Francesco Negri)", je nastala ob preverjanju spoznanj italijanskih zgodovinarjev. Ugu Rozzu, specialistu za obdobje reformacije, dolgujem posebno hvaležnost, ker me je prvi opozoril na možnost take rešitve tega problema. Potrebni so bili nadaljnji dokazi. Pred inicialkami N.V.T. pri Trubarju beremo: "Ty Vashi Slushabniki inu Bratie" (Catechismus 1555, A4). Da je bil Trubar izgnanec v tesnih povezavah z Bullingerjem, Vergerijem in Ochinom, je splošno znano (Cavazza, 1985, 24). Treba pa je bilo še preveriti, če se njun prav tako tesen, le pri nas manj znani sodelavec, Francesco Negri, pojavlja v zvezi z avtorjem Vergerijem in v katerem obdobju. Najprej je prišla na pomoč pravkar izdana obširna knjiga Andrea del Col "Inquisizione nel patriarcato e diocesi di Aquillea 1557-59", ki preučuje v vseh podrobnostih prav najpomembnejše obdobje Vergerijevih pozitivnih pobud pri Trubarjevem nadaljevanju prevajanja. A. del Col omenja Francesca Negrija trikrat med pisci heretične literature, obsojene na pregone inkvizicije (Del Col, CCIX, 46, in 93). Negri je omenjen s svojim delom "La Tragedia del libero arbitrio", pogosto v neposredni zvezi z omenjenim Ochinom, zelo dobrim Vergerijevim prijateljem in žrtvijo inkvizicije. Med najbolj iskano heretično literaturo Del Col našteva... "i volumi del Vergerio sul santuario di Loreto .. ma anche venivano letti in incontri a due o nelle riunioni collettive libri come ... la Tragedia del libero arbitrio (Negri), Le prediche dell'Ochino (Del Col, CCIX)". Iz monografije Andrea del Col je razvidno, koga je Trubar, poimenoval: "Ty Vashi Slushabniki inu Bratie" (Catechismus 1555, A4). Ob Vergeriju, Negriju, Ochinu in drugih ta zgodovinar pravi, da so ti novoverci številna leta skupaj razmišljali in govorili o istih stvareh. Prebirali so iste knjige, imeli so podobno mišljenje o religiji, privlačila so jih ista teološka spoznanja. Prav tako pa so bili "ti duhovni bratje" na podoben način kritični do tradicionalnega verskega obredja (Del Col, CCIX). Omenjeni avtor nadalje pravi o "verjetno (probabilmente)" Negrijevi knjigi "La 78 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 Tragedia del libero arbitrio", da je naperjena zoper prelate in duhovnike. To pa velja tudi za Trubarjevo Cerkovno ordningo, in še bolj za Pramperjevo "Zrcala resnice" ("Specchio de verita, 1560"). Negrijeva "Tragedia" je izšla prav ob rojstvu Trubarjevega prvenca Catechismus in der Windischen Sprach, 1550 pod psevdonimom Francesco Negro Bassanese, druga izdaja naj bi izšla v Ženevi (Ginevra, Del Col, CCIX). Soavtorja Negri-Vergerij - utečena praksa Da sta bila prav Vergerij in Negri tesna sodelavca in sta napisala nekatere svoje polemike zoper mašo s skupnim posvetilom, lahko razberemo iz monografije L. De Biasia: "Vergerio che negli ambienti di Chiavenna era noto ... e assieme a Negri aveva dedicato alcuni di suoi scriti a polemizzare contro la messa (De Biasio, 1986, 25). Pri S. Caponettu v njegovi drgoceni knjigi razberemo, da je bil Negri v Chiavenni ob Vergeriju celo učitelj novovercev. Njegova knjiga "La Tragedia del libero arbitrio" (S. Caponetto o Negrijevem avtorstvu sploh ne dvomi!) je bila med najbolj cenjenimi, pa tudi najbolj preganjanimi v svojem času. Poimenovali so jo tudi "Heretični katekizem". Leta 1567 so obsodili vso družino Locatelli (Catinari) zaradi branja te Negrijeve knjige. To pa je še pospešilo njeno popularnost (Caponetto, 1992, 49). Tudi S. Caponetto obširno piše o skupnem reformatorskem delovanju Negrija in Vergerija v Graubundnu (Caponetto, 1992, 75). Pri pazljivem branju S. Caponetta je mogoče izluščiti dokaj natančne biografske podatke Francesca Negrija (1500-1563): nekdanji benediktinski opat v Padovi, leta 1525 za vedno zapusti svoj samostan, se v Nemčiji pridruži luterancem, leta 1538 ga Capitone in Zwingli kot radikalnega zagovornika reform in protestantskega pastorja pošljeta v Chiavenno. Negri, propagator nove vere z nadpovprečno humanistično izobrazbo, tam organizira šolo grščine in latinščine. Leta 1555 (izid Trubarjevega katekizma!) potuje v Tirano. Tudi Vergerij se 1556. leta odpravi na dve daljši potovanji, tudi v Graubunden, kar pa nadaljnjega slovanskega tiska nikakor ne ovira (Schnurrer, 1799, 22). Seveda se moramo najprej vprašati: kje se kaže Negrijeva reformatorska vnema v zvezi s Slovani? Negrija želja, da bi preobrnil k novi veri Slovane, stane življenje. Po letu 1562 dokončno zapusti Graubunden in odpotuje s posebno reformatorsko misijo na Poljsko, kjer v Pinczowu naslednje leto umre. Ne pozabimo, da je bil pred njim v letih 1556-59 na Poljskem tudi Vergerij (Caponetto, 1992, 47). O preganjanjih neposredno v zvezi s heretikom Trubarjem piše S. Cavazza v treh najnovejših člankih. (Gl. navedke v poglavju o virih in literaturi!) To, da je Francesco Negri uvrščen na spisek preganjanih heretikov, nadalje pojasni, zakaj ga kot sodelavca pri "Catechismus, 1555" Trubar nikjer posebej ne omenja. Niti v korespondenci. Podobno Trubarjevo zamolčanje za tedanjo dobo 79 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 spornih švicarskih priročnikov - komentarjev pri pisanju Psaltra, je bilo že zgoraj dodobra pojasnjeno. 6. Trubarjeva izvirnost Preverjane dokumentacije kažejo, da so Vergerijeve polemike zoper neprave kristjane in cerkvene hierarhije vsekakor uvod v odprto poglavje nastanka Trubarjeve Cerkovne ordninge (1564). Pod vplivom švicarskih reformatorjev je P. P. Vergerij neposredno vplival na njen nastanek. Kako pa je bil duhovno razgibani heretik N. Pramper preko Vergerija ml. posredno ali neposredno povezan s P. Trubarjem? Pramper je pisec "Zrcala resnice" ("Specchio de verita", 1560), ki je z razgibanimi stilističnimi figurami zadelo najbolj ranljive točke verskih razprtij v času, ko je teološki razkol v Furlaniji doživel svoj vrh. Po osrednji tematiki knjiga spominja na Trubarjevo "Cerkovno ordningo", 1564, ko s prefinjenim humorjem polemi zira z zlorabami katoliške maše. Obe deli vseskozi preveva močna avtorjeva osebna nota in živa vera. Med osrednjimi viri, ki jih je Pramper upošteval, je bil po vsej verjetnosti tudi latinski komentar Vergerijevega opusa.15 Vergerij je namreč nekaj svojih del skupaj z Negrijem (!) posvetil polemiki s katoliško mašo.16 To pa ne zmanjšuje originalnosti "Cerkovne ordninge", ki je povsem samosvoje kompilatorsko delo (prva lastna protestantska zamisel cerkvenega reda v avstrijskih dednih deželah). Trubar je imel povsem ustvarjalno zamisel o reorganizaciji slovenske cerkve in šolstva. Med Trubarjeva originalna dela lahko štejemo poleg "Cerkovne ordninge" v določeni meri prevajanje samo, ki je sicer strogo zvesto predlogi, obenem pa ga preveva vseskozi njegova močna osebna nota in živa vera, nadalje njegove lastne 15 "pare abbia avuto anche ... una traduzione latina ad opera del Vergerio" (De Biasio, 1986, 23; prim. Premk, 1987, 150, 151). Ko sem pred leti o tem pisala le na kratko, v obliki recenzije, leta 1997 v Vidmu pa problemsko ob S. Konzula "Govorenye vele prudno" (Tübingen 1565, prevod italijanskega izvirnika "Il Beneficio di Giesu Christo"), se se nisem natanko zavedala, kakšno neposredno zvezo ima Konzulov faksimile s Trubarjem (predstavljen na tiskovni konferenci leta 1997 v priredbi in z opombami A. Jembriha v Ljubljani). Izvirnik je bil namreč skoraj sočasno kot Trubarjeva "Cerkovna ordninga" izdan v Tübingenu. V Vidmu sem govorila o duhovnih povezavah Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina, Narcisa Pramperja in Stjepana Konzula Istranina in njihovi vpetosti v evropska dogajanja. Nikakor pa še nisem dojela Vergerijeve vloge prav pri "Cerkovni ordningi", 1564 in - da je morda posredi tudi Pramper oz. njegov vzornik Agostino Mainardi (gl. sliko 4). 16 "Un'opera del genere parrebbe iscriversi nel novero delle comuni polemiche tra cattolici e protestanti, ma l'autore la indirizza al Vergerio che negli ambienti di Chiavenna era noto e lo indirizza a lui non solo perché aveva lasciato la professione cattolica e la funzione di vescovo ma anche perché, assieme al Negri, aveva dedicato alcuni suoi scritti a polemizzare contro la messa" (De Biasio, 1986, 25). 80 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 komentarje v predgovorih (dolgi predgovor čez celotni Novi testament, predgovor k Psalterju) in številne verzne priredbe in stvaritve. L. De Biasio je izdal knjigo o duhovni razgibanosti italijanske reformacije ob njenem burnem predstavniku furlanskih heretikov N. Pramperju. Biasijeva monografija o Narcisu Pramperju nas na zanimiv način s skrbnim navajanjem dejstev seznanja z delovanjem reformatorjev v Furlaniji, kjer je bilo reformatorsko vrenje posebno živo. "Narcisso Pramper da Udene / Un prete eretico del Cinquecento" (Udine 1986), s svojim življenjem in delom neverjetno spominja na Trubarja. Podobno kot Trubar sta se predstavnika reformacijskega gibanja N. Pramper in hebraist F. Stancaro rešila pred inkvizicijo: N. Pramper se je prav čudežno iztrgal iz jetniških okov. 7. Dvosmerni odnos V življenju ni dovolj, da velik človek verjame neverjetno, da se to udejanji, je potrebna akcija. Tako sta si Trubar in Vergerij ob pravem trenutku podala roke in sta bila drug za drugega povsem nepogrešljiva. O Trubarjevem deležu v življenju Petra Pavla Vergerija so dokazi pri roki: Že s tem, da se je odzval kot človek z vsemi atributi, ki so bili potrebni, da uresniči Vergerijevo zamisel prevajanja Biblije v slovenščino in hrvaščino in da prevod dobi svojo zaželeno pisno podobo, se je Trubar izkazal povsem nepogrešljivega. 8. Vergerijeva vloga O Vergerijevi vlogi lahko še dodamo tole: Z izdajo prvih dveh knjig, Katekizma in Abecednika je imel toliko težav, tudi gmotnih, da je hotel za vedno odložiti pero. Vergerij pa ga je bodril ne samo k nadaljnjemu pisanju slovenskih knjig, temveč ga je spodbujal k prevodu celotne Biblije v slovenščino. Kakšna je bila Vergerijeva sugestibilna moč, si lahko mislimo, če je na njegovo prigovarjanje Trubar izbral latinico, to je vsekakor primernejšo pisavo od gotice, in se po prehodni krizi, kot ugotavljata Jože Rajhman in Janez Rotar, spet lotil prevajanja.17 17 Podajmo strnjeno priznana dejstva, ki jih je kot nesporna mogoče izluščiti iz najrazličnejših temeljnjih literarnozgodovinskih pričevanj. Slovstveno je Trubar začel delovati na Wurtemberškem, kamor je leta 1553 prišel tudi bivši koperski škof in bodoči Trubarjev sodelavec Peter Pavel Vergerij, ki je moral zaradi svojih protestantskih nagnenj škofijo zapustiti. Od 1555 je postopoma prevajal in tiskal Biblijo. Celotni novi testament "Ta celi novi testament" je izšel 1582. Zlagal je cerkvene pesmi, izdal prvo sl. pesmarico z notami "Eni psalmi", "Ta celi katehismus" (1567), ki je doživel še 4 izdaje. Edino Trubarjevo poznano ohranjeno starozavezno svetopisemsko besedilo je prevod celotnega "PsalterMa" (1566). Trubar se Me po kraMšem zastoMu na VergeriMevo nagovarManMe spet z vso vnemo lotil slovenskega pisanja in "vztraja pri zahtevi po pravem ljudskem jeziku (Rotar, 1988, 54). "Vsak jezik bode Boga spoznal" (Rotar, 1988, 55). 81 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 frrm*. L Pntfr tfpnUi -OmimU adAltm dti. fr Ji¿fpeitdt il (jutru«, *dtum fu l^tr/tcttjnmuhtitm mt*m pK&cfmi uiMkiwn dtlJifnsrt) futrí* fcii* Jiftt/k liin. mtcmft+ct/k che ¿tu ¿rjcnctur*, cLe*gt*(t*im»-e mnUut^yi'ttmt Jict^mná ñti. Arme' ¿ú> ¿*mmi$ugwtr ftvwkxkt M* AfJ/* Jtk fífftfit. fntmto t 4*Jkpm, cíe im*n¿i -éUlimrt Á», i\n\vf§ éijdm.+x. Upadfnr prjfmi Trmp.yun+^dkjtftbm /mMmb t*atM¿S Jé riti faá/*km pmtmim, (ftU\nkj > Uft*rt*.úlL c^mrwJs itfí diftttr tntm* t^l-TuítnmuiUr ¿mf trmé * éguumtt lmu¡*riM..>ttpitr duimt qmllrMtwr, AkmM^m 'prtít mafia» ftr tréntiiM, eúemm-dtmtHít cmx t*ie» ért/b dti 7tkrmeml0,jhmíf e/trttf nti SJjhb d/if. tr* fgrit étU Lrfg ctmwuik, « ájft íiytm Um*m MÍJbm ¿ •kmfa* MÍtmm i* Jcmés dr/umieftu -z¿er»*cxht ^Jt^fmuá fajmtitfcú: J-AmkmL imtúnáLimf¿*/f t^terr rfi4*mmJumitt yfa/mi ékmmm* yii fhyh ; Slika 4: Primerjava uvodnega dela N. di Prampero z osem let starejšim delom Agostina Mainardija kaže skoraj popolno identičnost (De Biasio, 1886, 24-25). 82 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 LA PRIMA PARTE 9 ANNOTOMIA DELLA MESSA, ET DEL MESALE, DIVISA 1N QVATRO PARTI. La prima parte cfamína la mcíIa,dalFíntroíbo fin» al canone, cío fin' al Te igirur. Et que* íla ha quatro capicolú ]1 primo dicchüra che tintroito e fálfo, cr c uns fupcr&itione. Etcbcil Confíteor non e ebriñiono. Etcbc le duc oratiom che fi dicono láfie,qu¿ndo fi tu alfoliare, Tuna e falf* ,cr Tdtrt derop dthonor di Chrifto, cr e molto crupi. CAPITOLO PRIMO L prete apparato comincia á diré. In* troiboad a Itare de i. Et rifpóde il chic rico, ad deum qut letificar uiucturcm meam. Etnel bel principio della mes ía,dice vnabofia,oHafalfitá. Neéda marauigliaf, perche cíícndo qfta mef __________ íá ímrentíon humana, dC non di Dio, comc prouaremo ( con Paíuto del Signore ) nella quaiv ta parte di quefto libro. Et concioíiachedica la ícrittura, cheogni huomo c mendace. No e ( dico) da marauiglta s*1m. 1i f. re/ccondo chcil principiodcllc parole di Dio c veritá^ s¿lm.u& cofnlcomincíamcntodellanicíratiafalfirá. Per tanto e da ftpere,che quefto introibo ad altare dci,e vn verfo de! falmo 4 z .il qual fece Dauid,per quel tempe, quandofii d1 Abfalone fuo figliuolo cacciato dal Rcgno, ncl qual falmo pregaua Dío,che lo volelTe liberare dalli congíui a ti di eífo Abfalone^gli fofle conccíTo di poter entrare ncl taba nacoIo,douc erano gFaltri, fi< degnamente SnuB dar 83 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 Tako je začel prevajati Sveto pismo nove zaveze in ga leta 1560 tudi dokončal. Vergerijeve zasluge bi lahko strnili v nesporne, kot so sprejetje pisave, začetna sugestivna moč, ki je pripomogla, da so leta 1555 izšle kar štiri knjige: tri Trubarjeve: Katekizem, Abecednik, Ta Evangelij Sv. Matevža in omenjene Trubar-Vergerijeve Molitve in posredne.18 Posredno so pripomogle k tisku Vergerijeve zveze, kot piše J. Rajhman: Vlačia je, kakor Trubar vedel, da Vergerij ni mož, na katerega bi lahko oprla svoje delo, potrebovala pa sta njegovo pomoč in njegove zveze. Sodba Theodorja Elzeja o Vergeriju ni posebno laskava19 O Vergerijevem vplivu zaradi izrednih družabnih sposobnosti in govorniške spretnosti ter izrazitega teološkega in juritičnega znanja, ki ni pojenjal niti v času najhujših preganjanj, in bega v Engadin, lahko preberemo tudi pri Salvatoru Caponettu: Povsod so ga sprejeli s spoštovanjem in odprtih rok: "Dovunque egli si recasse trovava accoglienze.20 Pri tem P. P. Vergerij ml. nadaljuje vergerjansko-huma-nistično oratorsko tradicijo. O Koprčanu Petru Pavlu Vergeriju st. govori P. Simoniti v zvezi z "zgledi nove prakse humanističnih nagrobnih govorov"21 Po Simonitijevih besedah bi lahko sklepali, da oba soimenjaka združuje stremljenje po "trajni slavi". "Stremljenje za slavo pa je bilo osrednje gibalo humanistov in njihovih sodobnikov"22 O manj znani naravi P. P. Vergerija ml., ki ji ni bilo mogoče očitati neprizadetosti do okolice, priča najprej Trubarjevo pismo z dne 20. decembra 1557 Henriku Bul-lingerju, ki govori o Vergerijevem trpljenju zaradi Bullingerjevega neupoštevanja, in zato Trubar Bullingerja prosi, da brzda zlobna človeška nagnjenja, kar je tudi Vergerij obljubil storiti. Nadalje moramo omeniti Vergerijeve sočutne besede ob preganjanih, na primer Italijanu Ochinu (Bernardinu Tommasini): v pismu Bullin- 18 Trubar je dal 1550 v Tübingenu natisniti prvi sl. knjigi: "Catechismus in der windischen Sprach" in "Abecedarium", nato je natisnil še več katekismov. Najpomembnejši in najoriginalnejši je "Katekizem z dvejma izlagama" (1575) (Humar, 1980, 9, 160 in drugi). 19 Elze: "ehrgeiziger, unruhiger, gern in Alles sich mischender und mit allen hervorragenden Persönlichkeiten Bekanntschaft anknüpfender Mann (Rajhman, 1977, 19; prim. Elze, 1877, 25). 20 S. Caponetto, La Riforma protestante, govori o Vergerijevem vplivu zaradi diplomatskih vrlin in znanja: " cultura giuridica e teologica, della grande capacitä di comunicazione e di rapporti sociali" (Caponetto, 1992, 230). 21 Vergerij St. take zglede pogrebnega pompa zvesto opisuje, pretežno posvetne humanistične govore v latinščini pa tudi sam daje (Simoniti, 1979, 27-29). "Vsekakor smemo ob Vergeriju (St.) ... že govoriti o izoblikovanem nagrobnem govoru humanističnega tipa (Simoniti, 1979, 29). 22 "Omnia inevitabilis obruit fatum". Ob Vergeriju (St.), ki se tudi zavzema prej za trajno slavo, "osrednje gibalo humanistov", kot za zveličanje v onostranstvu (Simoniti, 1979, 28) lahko bolje razumemo določene lastnosti, ki jih ne smemo brez pravega ozadja vkapljati v današnji moralno-etični vrednotni sistem. Humanistična tradicija daljnjega prednika se je vtelesila v Vergerija Ml. Hlastanje za slavo ga je vsekakor obvladovalo (po pričevanjih sodeč, morda še bolj!) kot Vergerija St. 84 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 gerju 22. decembra 1563, izraža svojo globoko bolečino zaradi izgona Ochina iz Zuricha: "Sed quid? fiat iustitia et pereat mundus"23 Sklep Vprašljivo je, kakšno bi bilo Trubarjevo vztrajanja pri peresu brez Vergerijevega vpliva. O tem, kaj bi bilo z nadaljnjim Trubarjevim prevajanjem po začetni krizi brez odločne Vergerijeve spodbude, so deljena mnenja. Tudi ugibanja o tem, da bi se brez nje podjetje ustavilo, niso na mestu. Slovenskemu narodu je bilo določeno zaživeti z neokrnjeno pisano božjo besedo med največjimi evropskimi narodi. Vergerij je bil mož na mestu, ki je odigral pravo vlogo ob pravem času, pravočasno pa se je tudi umaknil. Nekatere plati tega odnosa ostajajo izrazito sporne, take, ki zahtevajo alkimijo pretvarjanja minusa v plus. Vezane so izključno na duhovno močnega človeka, kar pa je Trubar nedvomno bil. Tako potrjujemo enega po Valvazorju prvih literarnih poročil z znanstveno težo o slovenskem tisku v 16. stoletju Christiana Friedricha Schnurrerja, da sta bila oba reformatorja, Trubar in Vergerij, drug za drugega povsem nepogrešljiva. Schnurrer pravilno poudarja, da je še posebno pomemben Trubar za Vergerija, ki ne bi brez Trubarja prav nič opravil.24 Vergerijeva pomembna vloga pri Trubarjevih objavah, Trubarjeva mila sodba njegovih spodrsljajev in dokazi o njegovi požrtvovalnosti, so močni razlogi za Vergerijevo človeško rehabilitacijo. 23 "Lettera di P. P. Vergerio a Bullinger del 29. dicembre 1563, in cui esprime il suo dolore per l'espulsione di Ochino da Zurigo." Caponetto se sklicuje na "Zürich, državni arhiv, Archivio di Stato" (Caponetto, 1992, 476). 24 "Truber hätte ohne Vergerio nicht viel, Vergerio aber hätte ohne Truber gar nichts in dieser Sache (dass der Druck nicht gehindert, vielmehr tätig befordert wurde ausgerichtet." (Schnurrer, 1799, 21, 22). 85 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 MUTUAL CREATIVE INFLUENCES OF PRIMOŽ TRUBAR AND PETER PAUL VERGERIUS, JR. Francka PREMK Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences & Arts, Fran Ramovš Institute of Slovenian Language, SI-1000 Ljubljana, Gosposka ul. 13 SUMMARY Well-known Slovenian studies on co-operation between Trubar and Vergerius, the Protestant writers, obtained a more complete form when they were additionally documented from different points of view by discoveries in Koper, Trieste, Udine and others. These have made a considerable progress in the last two decades. The examination of Trubar's correspondence with the Swiss reformators and philological analysis of their works has played a big role in the present findings. The illustrated Vergerius' and Trubar's supplementary characteristic elements show, that Trubar's main life principle are the eyes looking at the essence and that of Vergerius are "ideas and their results". With this the psychological analysis passes from spiritual brotherhood and co-operation to friendship between those of the same or similar ideas, which was in the 16th century very frequent and lively. The comparison of Trubar's and Vergerius' works with similar books of other Protestant writers are very interesting. With the support of distinguished teachers Peter Bonomo and Peter Paul Vergerius, Trubar felt the special circumstances as his own fatal duty to the mother tongue. He used the obtained knowledge and experience much more than both his mentors could ever have imagined or expected. Exceptional people are capable of exceptional actions, which are completely unpredictable. A great man, who believes that the incredible is possible, needs action for his deeds. This is where Vergerius helped Trubar. The article explains how important were Trubar's early contacts with less known Italian and Swiss heretics, who found sense in the prohibited literature. The original Hebrew written record of texts from the Old Testament belongs here, according to the archive collection of distinguished Italian families in the 16th century. The background of the ideas of the new religious order and sources, over which Vergerius might have indirectly influenced the creation of Trubar's "Cerkovna ordninga", 1564, is illuminated. The study of the latest documents on Italian heretics from the north reveals the names of Vergerius' controversial colleagues in his time. From the evidence given we can conclude that together they spread also the polemic literature among people and at the same time they played with Vergerius the basic role in publishing Trubar's first translations. On the basis of important provided data a mysterious initial letter N. at Vergerius' V. and Trubar's T. on Trubar's Catechism 86 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 1555 was unravelled. The unexplained initial is most probably the name of Francesco Negri. Vergerius and Negri wrote some of their polemics with a common dedication, therefore the initials N.V.T. are explained as: Francesco Negri, Peter Paul Vergerius Jr., Primož Trubar. One of the first scientifically grounded literary reports on Slovenian printing in the 16th century by Christian Friedrich Schnurrer confirms that both reformers Trubar and Vergerius were indispensable to each other. Their friendship, which was ended with Vergerius' death, has to be treated like a true friendship in their creative relation with noble goals. Key words: cultural history, Protestantism, 16th century, Primož Trubar (15081586), Peter Paul Vergerius (1498-1565), collaboration VIRI IN LITERATURA Barr, J. (1968): Semantica del linguaggio biblico. Societa editrice il Mulino Bologna. Traduzione di Paolo Sacchi. Copyright (1. ed. 1961, Clarendon Press, Oxford. BHS (1968) Biblia Hebraica Stuttgartensia. Edidit Rud. Kittel, Textum masoreticum curavit P. Kahle. Editio quinta, typis editionis tertiae expressa. Privileg. Wurtt. Bibelanstalt, Stuttgart. BIBLIJA (1914): Sveto pismo Starega in Novega zakona Stari zakon po hebrejskem, Novi po grškem izvirniku (BIB). Založila Britanska in inozemska svetopisemska družba, Natisnila Ig. pl. Kleeinmayr in Fed. Gamberg, Ljubljana. Bohorizh, A. (1584): Arcticae horulae succisivae. Johann Kraffts Erben, Wit-temberg. Caponetto, S. (1992): La Riforma protestante nell' Italia del Cinquecento. Torino. Cavazza, S. (1976): Inquisizione e libri proibiti in Friuli e a Gorizia tra Cinquecento e Seicento. V: Studi goriziani XLIII. Gorizia 1976, 29-69. Cavazza, S. (1985): Primož Trubar e le origini del Luteranesimo nella contea di Gorizia (1563-1565). V: Studi Goriziani LXI. Gorizia, 7-25. Cavazza, S. (1991): Un'eresia di frontiera. Propaganda luterana e dissenso religioso sul confine austro-veneto nel Cinquecento. V: Annali di storia isontina 4. Gorizia 1991. 7-33. Dalmatin, J. (1584): Biblia, tv ie, vse Svetv pismv, Stariga inu Noviga Tetamenta, Sloveniki, tolmazhena. Kraffts Erben, Wittemberg. Faksimile: (1968) Mladinska knjiga, Ljubljana. De Biasio, L. (1976): 1000 processi dell'Inquisizione in Friuli, Regione autonoma Friuli-Venezia Giulia. V: Quaderni del Centro di Catalogazione dei bei culturali, 4, Udine, 1-185. 87 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 De Biasio, L. (1986): Narcisso Pramper da Udene / Un prete eretico del Cinquecento. Del Bianco editore. Istituto di storia, Udine. Del Col, A. (1989): L' Inquisizione nel patriarcato e diocesi di Aquillea 1557-59. Edizioni Universita di Trieste, Centro studi storici Menocchio Montereale Valcellina. Elze, T. (1877): Die Universität Tübingen und die Studenten aus Kranj, Tübingen: Dr. Dr. R. Trofenik, 1977 München. Fabris, R. (1987): La Bibbia nell'epoca moderna e contemporanea. V: Varietas indivisa. Theologia della chiesa locale 2. 7-65. Fabris, R. (1987): Strumenti e sussidi per lo studio della Bibbia nei secoli. XV-XVII. 43-59. V: Varietas indivisa. Theologia della chiesa locale 2. 43-59. Fontanini Da Mantova, B. § Flaminio, M. (1991): Il Beneficio di Cristo. Claudiana Editrice "Testi della Riforma", 6, Seconda edizione, Torino. Grdina, I. (1993): Začetki slovenske književnosti. Slavistična revija (= SRL) 1. 78129. Hiersemann, A. (1989): Verzeichnis der im Deutschen Sprachbereich erschienenen Drucke des XVI. Jahrhunderts, 14, Herausgegeben von der Staatsbibliothek in München in Verbindung mit der Herzog August Bibliothek in Wolfenbüttel Stuttgart. Humar, J. (1980): Primož Trubar rodoljub ilirski. Založba Lipa, Založništvo tržaškega tiska, Koper, 35-36, 160. Ioly-Zorattini, P. C. (1987): Processi del S. Uffizio di Venezia contro Ebrei e giudaizzanti (1579-1586), Stori dell'ebraismo in Italia, Studi e testi 7, Firenze. Konzul, S. (1565): Govorenye vele prudno. Tübingen prevod italijanskega izvirnika Il Beneficio di Giesü Christo. Pretisak: Josip Turčinovic, Pazin. Konzul, S. (1996): Govorenye vele prudno. Tübingen 1565. Pretisak: Josip Tur-činovic, 1996, Pazin. Kuhar, D. (1996): Besedijana Trubariana. Založba Skledar, Ljubljana. Luther, M. (1545): Biblia. Das ist die gantze Heilige Schrifft. I, II, III. Wittenberg. Deudsch auffs new zugericht. Deutscher Fachenbuch Verlag, München. 1974. Musculus, W. (1551): In Sacrosanctum Dauidis Halterium. In Davidis Psalterium Comentarii Basileae. Merku, P. (1986): Osebna imena v družini Bonomo. V: Družbena in kulturna podoba slovenske reformaciMe, LMublMana, Slovenska akademiMa znanosti in umetnosti, 65-68. Moder, J. (1985): Ob Trubarjevih "treh rečeh", V: Štiristo let prevajanja na Slovenskem, Uredil K. Gantar, Društvo slovenskih knMiževnih prevaMalcev. LMub-lMana, 33-57. Negri, F. (1950): "La Tragedia del libero arbitrio", 2. ed. Ginevra? 88 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 Pirjevec, M. (1992): Rast in oblikovanje Trubarjeve osebnosti v Trstu. Na pretoku dveh literatur. ZIT, Trst, 27-34. Pogačnik, J. (1968): Zgodovina slovenskega slovstva I. Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem in barok. Maribor, 108, 149. Pogačnik, J. (1985): Scriptura sacra et viva vox. V: Štiristo let prevajanja na Slovenskem. Uredil K. Gantar, Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Ljubljana, 17-32. Premk, F. (1973): La signification du moment présent et l'idée de la mort chez M. de Montaigne. Philosophische Fakultät I. Zürich. Natisnila Univerzitetna tiskarna v Ljubljani, 15. Premk, F. (1987): Zrcalo resnice na novo odkritega furlanskega reformatorja N. Pramperja. "Dialogi" XXIII, 9-10, 150-151. Premk, F. (1992): Korenine slovenskih Psalmov, Trubarjevo društvo, Ljubljana, Tiskarna Deu. Premk F. (1995): Primož Trubar e i suoi rapporti con Trieste e la cultura religiosa italiana del "500". V: Studi Goriziani LXXXII - luglio/dicembre, Arti Grafiche Friulane, Tavagnacco, Gorizia, 35-42. Premk, F. (1996a): Globina korenin. V: SRP 15/16, Založba LUMI, d.o.o., Ljubljana, 109-129. Premk, F. (1996b): Primož Trubar, prvi slovenski pesnik Psalmov. V Riječ, časopis za filologiju, Hrvatsko filološko društvo. Tiskarna i Grafika Žagar, Rijeka 64-88. Premk, F. (1997): Slovensko-hrvaško-furlanski kulturni stiki v 16. stoletju. Mednarodni slavistični simpozij v Vidmu Convegno internazionale: Introduzione allo studio della lingua, letteratura e cultura croata. Università degli studi di Udine, Centro rapporti internazionali, 20-21 novembre 1997. V tisku. Rajhman, J. (1980-91): Peter Pavel Vergerij ml. V: Slovenski biografski leksikon 4, Ljubljana 1980-91, 407-409. Rajhman, J. (1977): Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarno-zgodovinskih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav, Ljubljana, 1977, 19. Rajhman, J. (1985): Metodologija prevajanja slovenskih protestantov. V: Štiristo let prevajanja na Slovenskem. Društvo slovenskih. Rajhman, J. (1986): Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Korespondence pomembnih Slovencev. Razred za filološke in literarne vede. Tiskarna Jože Moškrič, Ljubljana. Rajhman, J. (1997): Pisma slovenskih protestantov. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Korespondence pomembnih Slovencev. Razred za filološke in literarne vede. Natisnila Profima d.o.o. SAZU in ZRC SAZU Ljubljana. Rotar, J. (1988): Trubar in južni Slovani. DZS. Tiskarna Jože Moškrič, Ljubljana, 83. Rozzo, U. (1989): La biblioteca di Adriano di Spilimbergo e gli eterodossi in Friuli (1538-1542). "Metodi e ricerche" 1, 29-60. 37-56. 89 ACTA HISTRIAE VIII. Francka PREMK: MEDSEBOJNI USTVARJALNI VPLIVI PRIMOŽA TRUBARJA ..., 61-90 Rupel, M. (1934): Protestantski pisci XVI. stoletja. Založila Tiskovna zadruga. Delniška tiskarna, Ljubljana. Rupel, M. (1962): Primož Trubar, življenje in delo. Mladinska knjiga. Triglavske tiskarne, Ljubljana. Sakrausky, O. (1989): Primus Truber, Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformations werk. Institut für protestantische Kirchengeschichte mit der Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za filološke in literarne vede. Wien, 335. Tiskarna Jože Moškrič, Ljubljana. Schnurrer, Ch. F.: Slavischer Bücherdruck in Würtemberg im 16. Jahrhundert. Dr. Dr. Rudolf Trofenik. Unveränderter Nachdruck, München. Simoniti, P. (1979): Humanizem na Slovenskem, in slovenski humanisti do srede 16. stoletja. Slovenska Matica Ljubljana. Časopisno in grafično podjetje Delo, 1979. Todeschini - P., G. § Ioly - Zorattini C. (1991): Il mondo ebraico. Pordenone. Tomizza, F. (1984): Il male viene dal nord. Il romanzo del vescovo Vergerio. Collezione varia di letteratura, Edizione luglio. Milano, Arnoldo Mondadori editore. Trubar, P. (1550): Catechismus In der Windischen Sprach. Tübingen, Ulrich Morhart. Trubar, P. (1555): Catechismus. Tübingen, Ulrich Morhart. Trubar, P. (1555): Ena molitov tih kerszhenikou, kir ¡o i a volo te praue Vere Vieiui a Criituia pregnani. Oratione de Peiieguitati, e foruiciti per lo Euangelio, e per Gieiu Criito. Tübingen, Ulrich Morhart. Trubar, P. (1564): Cerkovna ordninga. Tübingen, Ulrich Morhart. Trubar, P. (1566): Ta Celi Psalter Dauidou. Tübingen, Ulrich Morhart. Vivian, A. (1982): Iscrizioni e manoscritti ebraici di Ljubljana. V: Egitto e vicino oriente V. Pisa. Vulgata (1961): Psalterii secundum Vulgatam Bibliorum Versionem (VUL). Nova recensio. Robert Weber, monachi Claravallensis edita, Clervaux (G. -D. de Luxembourg). Walther, R. [Gwalther] (1593): Die kleine Bibel oder Der Pialter Davids, aus der Hebräischen Sprache verdeutiched, 2. ed. 1831, David Bürkli, Zürich. Zwingli, U. (1531): Die Zürcher Bibel: Die Ganze Bibel der vriprünglichen Ebraii chen vnd Griechiichen waarheit, nach / auffs aller neüwlicheit vertiütchet. Getruckt zu Zürich bey Chitoffel Froichouer, Zürich. Pri dognanjih je bilo preverjeno listkovno gradivo Sekcije za zgodovino slovenskega jezika. Vsa omenjena datirana Trubarjeva pisma navaja J. Rajhman v Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana, 1986. 90