SODOBNO
ČEBELAR-


■

'
SODOBNO ČEBELARSTVO
PRAKTIČNI DEL
NAPISALI: Avgust Bukovec Stane Mihelič Slavko Raič Franc Robida Vlado Rojec Edo Senegačnik
UREDILI: Avgust Bukovec Stane Mihelič Slavko Raič Vlado Rojec
OB DESETLETNICI OSVOBODITVE izdala Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani 1958
MESTNA
l MZ ‘60 '81
On v oi«_ivjq
t O^IGoJ0^
ODPISANO
1Q, 09, 20U
vsefIna
Predgovor ..............................................................
I.	Od ropanja čebeljih gnezd do gojenja čebel........................
Uvod 3 — Naravna čebelja bivališča 6 — Človek^ ropar divjih čebel 10 — Zasledovanje divjih čebel 16 — Preprosto čebelarjenje 20 — Gozdno čebelarstvo 24 — Domače čebelarstvo 33 — Čebelarjenje izven Sredozemlja in Orienta 41
II.	Ljudski panji na slovenskem ozemlju..............................
Uvod 47 — 0 nastanku kranjiča 48 — Razširjenost kranjiča in kranjičem podobnih panjev 58 — Korito 61 — Ljudski panj iz desk (truga) 66 — Gorenjski panj 68 — Naklade 72 — Slikanje panjskih končnic 77 — Kranjski panj-kranjič 81 — Koši 86
V-VII 1— 44
45— 98
III.	Panji s premičnim satjem in druge iznajdbe....................99—170
Uvod 101 — Iznajdba satnika 104 — Satnica 110 — Točilo 112 —
Matična rešetka 114 — Dzierzonirani kranjiči in podobni panji z manjšo mero satnikov 118 — Panji z veliko mero satnikov 125 — Nadrobnosti o nekaterih panjih ameriškega sistema 132 — Alberti-Žnideršičev panj 142 — Za posebne namene preurejeni AŽ-panji 161 — Opazovalni panj 168
IV.	Čebelnjaki, kakršni so bili in kakršni so danes.................171—220
Uvod 173 —• Naši čebelnjaki v preteklih stoletjih 176 — Razne vrste sodobnih čebelnjakov 184 — Izbira prostora za stalni čebelnjak 188 — Notranja ureditev stalnega čebelnjaka 193 — Graditev stalnega čebelnjaka 197 — Zasilni čebelnjak za 24 AŽ-panjev 204 — Zložljivi čebelnjaki 208 — Postavljanje zložljivega čebelnjaka na pasišču 218 — Zložljivi čebelnjak-dvojček 219
V.	Redno opravljanje čebeljih družin med letom...................... 221—360
Uvod 223 — Najnujnejše čebelarske potrebščine 224 — Čebelarska tehtnica 233 — Splošno o pregledovanju panjev 237 — Pomen spomladanskih čebelarskih opravil 241 — Spomladanska trebitev 243 —
Prvi spomladanski pregled panjev 250 — Spomladansko širjenje gnezda in obnavljanje satja 264 — Pitanje na zalego 268 — Izenačevanje in ojačevanje panjev 272 — Povečanje prostora v panju 275 — Skrb za večjo proizvodnjo voska 285 — Preprečevanje rojenja 291 — Narejanje rojev 298 — Pospeševanje rojenja in znamenja, ki rojenje naznanjajo 307 — Ogrebanje, prestrezanje in vsajanje rojev 309 — Ločitev in združitev rojev 319 — Oskrbovanje rojev in izrojencev 322 — Opravila pred jesensko pašo 324 —
Jesenski pregled čebeljih družin 328 — Pripravljanje družin za
zimo 334 — Dopolnjevanje zimskih zalog 33? — Zazimovanje 340 — Skrb za čebele pozimi 346 — Pregled čebelarskih opravil po mesecih 353
VI.	Izredna in stranska čebelarska opravila...........................361____428
Uvod 363 — Zbijanje satnikov 364 — Zažičevanje satnikov 367 — Izdelovanje satnic 373 — Vtiranje žice v satnice 379 — Sladkor v čebelarstvu 385 — Razne vrste pitalnikov in njih uporaba 388 — Pripravljanje sladkorne raztopine 396 — Suha hrana za čebele 410 — Nadomestila za obnožino 412 — Pleskanje panjev 420 — Preseljevanje čebel iz kranjiča ali koša v panj s premičnim satjem 424 — Izdelovanje slamnic 426
VIL Prevažanje čebel na pašo in kar je s tem v zvezi.................. 429___466
Uvod 431 — Iz zgodovine prenašanja in prevažanja čebel na pašo 452 — Splošna navodila za prevažanje 436 — Kako pripravimo panje za različne prevoze 437 — Potrebščine, ki jih mora imeti pre-važevalec s seboj 445 — Načini prevažanja in prevozna sredstva 447 Opravljanje čebel med vožnjo 453 — Postavljanje in oskrbovanje panjev na pasišču 458 — Povratek s paše 463 — Zakonske olajšave pri prevažanju čebel 464
VIII.	Pridobivanje in uporaba čebeljih proizvodov...................... 467__544
Uvod 469 — Kako so pridobivali med naši predniki 470 — Razne vrste medu 471 — Kemične in fizikalne lastnosti medu 478 — Med kot živa snov 481 — Točenje medu 483 — Čiščenje in shranjevanje medu 495 — Prodaja medu in propaganda za njegovo uporabo 500
— Naš med v inozemstvu 502 — Pridelovanje medu v satju 504 _______
Vrednost medu in njegova uporaba 507 — Medica in medeno pecivo 509 — Rarva in druge lastnosti čebeljega voska 514 — Voski drugačnega izvora in potvorbe čebeljega voska 517 — Zbiranje, shranjevanje in kuhanje voščin 519 — Čiščenje in beljenje voska 533 — Ravnanje s pokvarjenim in okuženim voskom 536 — Uporaba voska 538 — Zdravilna svojstva matičjega mlečka 539 — Pridobivanje, konserviranje in uporaba matičjega mlečka 543 — Zdravilnost cvetnega prahu 544
IX.	Vzreja, odbiranje in dodajanje matic..............................545____614
Uvod 54? — Odbiranje čebeljih družin nekdaj in sedaj 548 —
Telesni znaki, po katerih odbiramo čebelje družine 552 — Biološke posebnosti in gospodarsko pomembne lastnosti čebel 562 — Preprosta vzreja matic 571 — Pomen trotov pri vzreji matic 579 — Plemenilne postaje 583 — Matičar in rednik 588 — Dodajanje vzrejnega gradiva redniku in godnitev matičnikov 590 — Označevanje matic 596 — Naseljevanje prašilnikov 600 — Dodajanje, izmenjavanje in razpošiljanje matic 606
X.	Čebelarsko knjigovodstvo in statistika............................615____664
Uvod 617 — Splošno čebelarsko knjigovodstvo 618 — Vzrejno knjigovodstvo in organizacija plcmenilnih postaj 626 — Rentabilnost čebelarstva 637 — Opazovanje panja na tehtnici in organizacija opazovalne službe 640 — Metode statističnega proučevanja 647 — Binomiadne krivulje in meje odbiranja 659 — Srednja mera in standardni odklon 662
Slovstvo................................................................... (,65
Imensko kazalo.............................................................. 667
Stvarno kazalo.............................................................. 669
c—^tevilnc ugodne ocene in priznanja, ki jih je doživel o domačih m tujih strokovnih čebelarskih listih kakor tudi v dnevnem in periodičnem tisku prvi del knjige Sodobno čebelarstvo iz leta 1955, so prav gotovo bodrilno vplivale ne le na založnico Zvezo čebelarskih društev za Slovenijo, ampak tudi na uredniški odbor in pisce drugega dela te čebelarske enciklopedije, da so se s še večjo vnemo lotili pisanja njenega praktičnega dela. Res je, da drugi del ni izšel v prvotno napovedanem času, to je leta 1957, toda upamo, da bosta že sama izčrpnost in obsežnost drugega dela knjige ter vloženi denar za prvi del, ki ga je morala založnica z razprodajo dobiti nazaj, opravičila to zamudo. Uredniški odbor meni, da ta zamuda tudi sami knjigi ni v škodo, saj je bilo prav s tako pridobljenim časom omogočeno piscem, da so nekatera vprašanja v knjigi temeljiteje obdelali, uredniškemu odboru pa, da je rokopise posameznih piscev bolje strnil v povezano celoto in stilno poenotil. Žal, da je pri tem moral nekatera napisana poglavja zaradi pomanjkanja prostora krčiti.
Največja težava za uredniški odbor je bila prav gotovo ta, da je bilo treba tako obširno snov, v kateri se prepleta naša in tuja sodobna čebelarska praksa z nekdanjo, spraviti v določen sistem, ki naj bi zagotovil enotnost celotnega dela. Odločil se je slednjič za razvojno pot podajanja, in sicer iz tehle vzrokov:
Na sam način praktičnega čebelarjenja Slovencev v preteklih stoletjih so vplivale vsakokratne gospodarske in družbene razmere skupno s klimatskimi in pašnimi činitelji. Poleg teh so delovali še zunanji vplivi. Vse to je ustvarilo pri nas svojstveno čebelarsko tradicijo, ki se je spreminjala, kakor so se spreminjali zgoraj omenjeni činitelji, na drugi strani pa je sama dajala pečat nadaljnjemu čebelarskemu razvoju. Le če poznamo vse to, lahko ugotovimo, kako in zakaj smo prišli na primer do takih in ne drugačnih panjev, kako in zakaj danes tako čebelarimo in ne drugače. Vse je namreč vzročno povezano med seboj, nič ni slučajnega, nič takega, kar bi lahko zamenjali, ne da bi morali s tem hkrati tudi spremeniti te ali one pogoje.
Drugo, kar nas je pri tem vodilo, je dejstvo, da zlasti mladi čebelarji zelo radi hlastajo za »novostmi« v čebelarstvu. Vsi začetniki kaj radi sami odkrivajo na novo stvari, ki sta jih čebelarska praksa in teorija že zdavnaj zavrgli. Posledica tega je, da večkrat po nepotrebnem trošijo denar in čas, če jih zaradi takih novotarij ne mine celo veselje do čebelarstva. Naša knjiga naj
torej seznani čebelarje z vsemi nekdanjimi in sedanjimi pripomočki in poglavitnimi načini čebelarjenja ter jim da korenito podlago za to, da bodo znali, kadar bo treba, sami presoditi, kaj je resnično novo in koristno in kaj je le muha enodnevnica.
Sicer smo v zadnjem času brali v nekem časopisu (tre čebelarskem), da so v Ameriki velečebelarji z 2000 do 20 000 panji, ki ne poznajo nobene čebelarske teorije in sploh ne tega, kar najdemo v čebelarskih knjigah, pa vendar čebelarijo nadvse uspešno. Ni naš namen v tem uvodu razpravljati, ali je to res ali ne. Opozorimo naj le vse tiste, ki kaj takega verjamejo, da ameriška čebelarska znanost, ki je danes v svetu vsega upoštevanja vredna, in tudi druga literatura s svetovno znanimi ameriškimi čebelarji vred govori proti temu in za to, kar je poudarjeno na številnih mestih tako v prvi kakor drugi naši knjigi, namreč, da sam panj kakor tudi znanje čebelarske teorije in prakse ne moreta roditi večjih uspehov v čebelarstvu, če vse to nima podlage v dobrih pašnih in drugih za čebelarstvo ugodnih razmerah, ali narobe: da še tako dobre pašne in druge razmere ne morejo narediti dobrih čebelarjev, če ti nimajo primernih čebelarskih pripomočkov in čebelarskega znanja. Kako so si ga prisvojili, je druga stvar, vendar pa brez njega ne bo mogel biti ne eden ne drugi, vsaj brez škode za čebelarstvo ne.
In še tretje nas je pri našem načinu obravnave čebelarske prakse v drugem delu Sodobnega čebelarstva vodilo. Čas, v katerem živimo, teče dosti hitreje, kot pa je tekel nekoč. Minevala so stoletja, ko se ni tako rekoč nič bistvenega spremenilo. Danes pa je marsikaj že zastarelo, kar je bilo včeraj novo. Prav je tako, vendar je potrebno, da cenimo tisto, kar nam je pripomoglo do novega, da ohranimo, kolikor je potrebno in mogoče, v evidenci preteklost, če hočemo dobro razumeti sedanjost in delati načrte za prihodnost. Tako je tudi v čebelarstvu. Drugi narodi že dolgo zbirajo v čebelarskih muzejih čebelarske starine, ne morda le kot častitljive posebnosti, marveč kot del čebelarskega življenja, ki je prispevalo h kasnejšemu napredku. Pri nas smo glede tega šele v začetku. Kdo je tega kriv, tu ne bomo razpravljali, gotovo pa tudi mi čebelarji. Dejstvo je, da bodo morali tisti, ki bodo temeljiteje raziskavah našo čebelarsko preteklost, marsikaj poiskati po tujih muzejih. Vse to nas je pri pisanju te knjige vodilo, da smo nekoliko obširneje, kakor je za praktično čebelarsko knjigo potrebno, obravnavali posamezna zgodovinska poglavja našega nekdanjega čebelar jetija.
Menimo, da smo s tem dovolj utemeljili, zakaj smo v tej knjigi obdelali čebelarsko prakso tako in ne kakor je sicer navada v sodobnih čebelarskih učbenikih.
Temeljni načrt za drugi del Sodobnega čebelarstva sta sestavila Vlado Rojec iti Stane Mihelič. Uredniški odbor ga je skupno s pisci na eni izmed svojih sej podrobno obravnaval in z manjšimi popravki odobril. Glavno in tehnično uredniško delo je slonelo kot pri prvem delu na Bojčevih ramah.
Kakor prvi del Sodobnega čebelarstva je tudi drugi del razdeljen na deset oddelkov. Prvi oddelek je napisal razen uvoda (Vlado Rojec) Stane Mihelič. Prav tako je napisal Mihelič drugi in tretji oddelek. Četrtega in sedmega je razen zgodovinskih poglavij in opisa čebelnjaka za 24 AZ-panjev na 11 satov (Stane Mihelič) sestavil Edo Senegačnik. Osmi oddelek je z malenkostnimi izjemami delo Avgusta Bukovca, deveti in deseti pa Vladislava Rojca. Pri petem in šestem oddelku so zastopani v manjši ali večji meri kot sodelavci Stane Mihelič, Vlado Rojec, Slavko Raič, Franc Robida in Avgust
Bukovec. Mimo tega smo mestoma upoštevali članke dr. Bezlaja, Goslarja, M a perja, Milosta in Žnideršiča. Posamezni sestavki so zlasti v petem in šestem oddelku tako povezani, da je težko ločiti, kaj je napisal ta ali oni avtor. Večino načrtov za čebelnjake je narisal Niko Seliškar, za AZ-panj pa Milan Mihelič. Tudi drugo knjigo je opremil inž. Milan Mihelič.
Slovenska čebelarska literatura (glej Sodobno čebelarstvo I) doslej nima dovolj monografij, ki bi natančneje obravnavale posamezna vprašanja iz čebelarske zgodovine in prakse, kakor na primer o izvoru našega ljudskega panja, o panjih, ki so bili doslej pri nas v rabi, modernih panjih na sploh, načinu čebelarjenja, medu, vosku itd. Nekaj tega je sicer obdelano v slovenskih čebelarskih listih, vendar se pisci praktičnega dela Sodobnega čebelarstva niso mogli kakor pisci prvega dela povsod sklicevati na take razprave in po njih posneti, kar bi bilo za praktično čebelarsko knjigo primerno in poučno. Morali so marsikaj sami nadrobno in na novo preučiti ter ponekod popraviti dosedanja mnenja in sodbe, če so se jim zdele pomanjkljive ali napačne. Prav zato so včasih nekatera vprašanja obširneje obdelana, kakor bi bilo sicer potrebno za praktično čebelarsko knjigo, druga že znana pa, čeprav po pomembnosti ne zaostajajo za prvimi, samo toliko, kolikor je to zahteval celotni načrt. Morda kaže zaradi tega knjiga na zunaj tu in tam neko neenotnost, ki pa je iz vzrokov, ki smo jih navedli, namerna; na znotraj, to se pravi vsebinsko, pa je osa snov, kakor smo že rekli, povezana v enoten sistem razvoja čebelarjenja od prvih začetkov do danes.
Jasno je, da smo v knjigi upoštevali tudi vse novejše pridobitve s področja čebelarske prakse pri nas in drugod. Zato upamo, da bodo knjigo s pridom uporabljali osi, ki jim je pri srcu čebelarstvo bodisi kot razvedrilo, bodisi kot pomembna gospodarska panoga, ki naj služi kot vse druge napredku naše socialistične družbe.
Ob zaključku druge knjige Sodobnega čebelarstva, ko izpolnjuje uredniški odbor dokončno nalogo, ki jo je prevzel, se znova zahvaljuje Zvezi čebelarskih društev za Slovenijo za razumevanje, s katerim se je lotila izdaje tako monumentalnega čebelarskega dela, Svetu za prosveto in kulturo LRS za denarno podporo, ravnatelju etnografskega muzeja v Ljubljani tovarišu Orlu za dokumentarni fotografski material, vsem piscem in sodelavcem in ne nazadnje kolektivu Triglavske tiskarne v Ljubljani, ki nam je potrpežljivo in z razumevanjem pomagal premagovati težave v zvezi z natisom.
Hkrati čestitamo Zvezi čebelarskih društev za Slovenijo, da je, čeprav z majhno zamudo, s to izdajo tako lepo in koristno proslavila desetletnico naše osvoboditve.
V Ljubljani, 1. avgusta 1958.
Uredniški odbor
Zatorej čebelarja neuredni so osi taisti, katiri, de-silih obilnu čebel derže, vender taiste same sebi izroče, na mar puste, iz zanikernosti ali nevednosti taistem potrebno strežbo ne skažejo, zatorej tudi od čebel le en majhni inu ne os dobiček prejmejo, kir vse reči, iz katirim preoidnej inu pridnejši se rouna, obilnejši oužitik temu gospodarju povernejo.
Pravi čebelarje so, katiri skuz lestno dougulejtno skušno ali od drugih podvučeni čebelam vso potrebno strežbo skažejo ne le samu, ampak tudi s taistem čaker okuli hoditi zadosti so pregnani, za vs mogočne vužitik od iz čebelne reje prejeti. Toku skušeneih, vučenih, pregnanih čebelarjou, spoznam, se malu najde, kir enih um inu pamet to zapopasti nemore, ti ble rezsvetleni pak redku k zapopadenju čebelarstva potrebnih reči se podado.
P. P. Glavar: »Pogovor od čebelnih rojev« iz leta 1776, odstavka 569 in 570

ROPANJA čebeljih gnezd do gojenja čebel
pravna čebelja bivališča — Razmere v drevesnih duplih — ^ »vek ropar divjih čebel — Zasledovanje divjih čebel — eer®Sanjanie čebel iz dupel in drugih votlin — Preprosto _ ari(nje na Orientu — Gozdno čebelarstvo —- Prvi ,Jermeni panji — Prehod od gozdnega čebelarjenja k čebe-fjenju pri domu — Rimsko čebelarstvo — Čebelarjenje izven Sredozemlja in Orienta
1 Sod°bno čebelarstvo II
K sliki na sprednji strani
Gozdni delavec pobira medeno satje čebelam, ki so si napravile gnezdo v duplu starega drevesa. Včasih je tak plen kar izdaten (po Doeringu iz knjige »Svet čebele«)
/ 'Aebele so se povzpele do zadružnega načina življenja bržkone sredi terciara (v spodnjem miocenu; glej I. del, str. 8!). Nekateri raz->—V iskovalci celo domnevajo, da je prišlo do te važne življenjske spremembe še v kredni formacijski dobi, tako da nastopajo v terciaru že kot Popolna socialna bitja. Naj bo tako ali tako! Eno je brez dvoma res: njih zgodovina je starejša od človeške. Človek se je pojavil na zemeljskem Pozorišču mnogo kasneje in zato mu ni bilo prisojeno, kar je bilo dano čebelam, da bi videl našo zemljo v njenem najbujnejšem razmahu.
Ves terciar se je odlikoval po izredno milem podnebju, po podnebju, ki je ustvarilo iz Evrope pravcati rastlinski in živalski paradiž (sl. 1). Tedaj so se razprostirali še visoko gori na severu obsežni gozdovi brez in topolov, lip in javorov, smrek in drugih iglavcev. Na Spitzbergih so rastle platane in ciprese, v Grtinlandiji sta uspevali lovorika in magnolija, v Nemčiji in vse niže doli pa so pošumevale ob božajočih sapicah, prihajajočih s toplih morij, sagove, kokosove in datelnove palme, cimetovci, aralije in prave akacije. Po palmovih logih so se spreletavale kričave papige in kovinsko se lesketajoči tropski metulji. Ob rekah so Poležavali povodni konji, po planjavah so se pasle gazele in antilope, v gošči jo prežal nanje mečezobi tiger. Pradobni sloni, kot mastodon in dinothe-riurn, nosorogi, tapirji in žirafe so bile dokaj pogostne živali. V Pikermiju blizu Maratonskega polja na Grškem so našli razen okostij prej navedenih živali celo okostja žirafam podobnih okapijev, ki so jih odkrili šele leta 1901 v močvirnatih pragozdovih Konga, a so morali v terciaru prebivati tudi n a evropski celini. Od raznovrstnih opic in polopic so se ohranili iz tiste uobe do današnjih dni samo še magoti. Njih zadnje ostanke najdemo v gibraltarskih pečinah in, če bi se ne zavzela zanje angleška vojaška oblast, bi najbrž tudi ti že zginili z evropskih tal.
Zime in mraza tedanja Evropa ni poznala. Zato se živalim ni bilo treba zatekati v votline in podobna skrivališča, pa tudi za bodočnost jim ni bilo reba skrbeti. Naše čebele so gradile na prostem in obešale svoje sate na Veje dreves. Njihove medene zaloge so bile najbrž pičle, saj so lahko vedno sproti nabrale, kar so rabile zase in za zalego. Cvetlice so medile brez prestanka, jedilna miza je bila skozi leto in dan bogato pogrnjena.
Spomin na ta zlati vek ni pri čebelah nikoli popolnoma zamrl. Še danes Se primeri, da kak roj ostane v vejevju drevesa, kamor se je usedel ne-
posredno po izrojitvi. Dokler traja toplo vreme, je vse v najlepšem redu, toda ko se pripode od severa mrzli vetrovi, ko zapleše v njih strupenem pišu orumenelo jesensko listje, se prične obupen boj čebel na življenje in smrt. Dolgo ta boj nikdar ne traja. Prva hujša slana ne popali samo cvetja po travnikih in vrtovih, temveč utrne tudi poslednjo iskrico življenja v neprevidni čebelji družini. Prav taka usoda je morala doleteti vse tiste pradavne družine, ki se niso znale prilagoditi novim, silno neugodnim živ-ljen jskim razmeram terciaru sledečega diluvija.
SI. 1. Terciarna pokrajina v nekdanji srednji Evropi
V diluviju je ječala vsa severna in velik del srednje Evrope pod neizmernimi skladi ledu in navali mraza. Kako je prišlo do teh klimatskih sprememb, si še danes ne znamo popolnoma razložiti. Vemo samo to, da je bilo več ledenih dob in več vmesnih otoplitev, ko so se ledeniki zopet umaknili na sever in v višave večjih pogorij. A še glede tega, koliko jih je bilo, si znanstveniki niso edini. Po Penck-Briicknerju naj bi bile štiri ledene dobe (giinzka, mindelska, riška in wiirmska) s tremi daljšimi toplejšimi presledki. Nekateri trdijo, da so bile samo tri, nekaj pa jih je celo mnenja, da lahko z gotovostjo računamo le z dvema poglavitnima poledenitvama in da so bile ostale zgolj prehodne stopnje obsežnejših klimatskih nihanj.
Ob vsaki poledenitvi so bile vse Alpe ena sama ledena gmota, s severa pa je stegal čez morje mrzle šape mogočni Skandinavski ledenik daleč v osrčje Nemčije. Pri nas je segal led z Julijskih Alp prav v dolino Soče do Tolmina in na vzhodni strani približno do tja, kjer stoji danes mesto Radovljica. Največje ledene
Sl. 2. Mamut
gmote so se zbrale v Celovški kotlini. Ta je bila čez in čez pokrita z ledom in, kot domneva Melik, niti Šent urška gora ni gledala iz njega.
Med Skandinavskim in Alpskim ledenikom se je širila zaledenela stepa, ki se je v poletju samo na površju otajala in za kratek čas ozelenela. V stepi so životarile nekatere redke živali, kot na primer mamut (sl. 2), dlakavi nosorog (sl. 3), severni jelen, moškatno govedo, polarna lisica, nordijski zajec, snežna jerebica in postrušnik. Od rastlin so prevladovali mahovi in lišaji. Le tu in tam je kljubovala obupnim razmeram kaka
Sl. 3. Rjavodlaki nosorog
*
travnata bilka, skromna cvetlica, zakržljana vrba ali pritlikava breza. Za čebele prav gotovo ni bilo tukaj prostora. Morda so se nekatere družine obdržale v zavetnejših dolinah Neckarja, Rene in Maine, večina pa se jih je umaknila v toplejše pokrajine Francije in Španije ter južno od Alpskega ledenika, a še od teh so ostale pri življenju samo tiste, ki so se zavlekle v skalne votline ali drevesna dupla, da so se izognile posledicam zim, ki so se vsako leto menjavale s toplimi poletji. Za zimo pa so se morale že poleti preskrbeti s primerno zalogo hrane. Družine, ki tega niso znale, so morale prav tako klavrno poginiti. Zaradi tega so postale čebele v gozdnih območjih zmernega in hladnejšega podnebja prebivalke drevesnih in zemeljskih rovov. Pa tudi v tropskih, z drevjem redko poraslih pokrajinah so si izbirale zlasti zemeljske rove za stalna bivališča, tam pač zato, da bi zavarovale svoje voščene sate pred žgočo pripeko sončnih žarkov.
NARAVNA ČEBELJA BIVALIŠČA
Bivališča divje živečih čebel se ne razlikujejo samo po snovi, iz katere so (zemlja, kamen, les itd.), ampak tudi po velikosti, obliki in legi. Tako gnezdijo divje čebele v večjih ali manjših votlinah, rovih in duplinah večinoma okroglaste, včasih pa tudi drugačne oblike. Vse je namreč odvisno od tega, kaj najdejo v naravi, kajti rovov ne znajo več kopati same, kot jih znajo še danes čebele samotarke, iz katerih so se razvile. Reči smemo, da si v zemlji in skalovju izbirajo za prebivališča raje tiste rove, jame in luknje, v katerih jim mokrota in druge nevšečnosti ne morejo do živega, torej take, ki so primerno suhe in speljane od žrela v vodoravni smeri ali pa navzgor. V drevesnih duplih so čebelja bivališča največkrat pokončna, v nekdanjih pragozdovih z mogočnim drevjem pa niso bila redka podrta debla, v katerih so gnezdile čebele v votlinah vodoravne ali poševne smeri. Tako je še danes v pragozdovih Afrike in Azije.
Izjemoma in v sili si kakšen roj izbere zavetje v krošnji košatega drevesa, v grmu, med koreninami ali v zidovju, našli pa so ga že tudi v lobanji večje živali, ki je poginila in so od nje ostale le gole kosti. Starogrški zgodovinar Herodot poroča, da se je čebelja družina naselila v izsušeni lobanji vojaškega poveljnika, ki so jo zmagovalci obesili nad mestna vrata.
Iz vsega tega sledi, da je narava tista, ki je nekdaj kakor danes dajala zavetje divjim čebelam. Tam, kjer je dosti drevja, so to drevesna dupla, tam, kjer takih ni, ali jih primanjkuje, pa skalne votline in zemeljski rovi. Dalje je jasno, da tudi lego narekuje narava sama in da so se takim ali drugačnim bivališčem, taki ali drugačni legi bivališč čebele prilagodile.
Iz nepisanih in pisanih spomenikov preteklosti in sedanjosti lahko razberemo, da je res tako.
Prastara risba. V skalni votlini Cuevas de la Arana, severozahodno od Bicorpa v vzhodni Španiji (v provinci Valenciji), so odkrili leta 1919 okoli 50 cm od tal precej slabo ohranjeno stensko risbo v temnordeči barvi. Ta nam kaže ne le naravno čebelje bivališče, ampak tudi dva človeka, ki se pripravljata, da bi oropala čebele medu, zalege, skratka vsega, kar je takratnemu našemu predniku šlo v slast (sl. 5).
Slika je po ugotovitvah arheologov stara približno 20.000 let in sodi torej še v staro kameno dobo, v tako imenovani paleolitik. Risbo je napravil človek, ki je kot lovec in nabiralec sadežev iskal začasno zavetja v zgoraj omenjeni votlini.
Najstarejše nam znano pisano poročilo o bivališčih divje živečih čebel izvira iz 9. stoletja pred našim štetjem let. Čebele omenja slavni grški pevec Homer v epu o padcu Troje, Iliada imenovanem. Ko nam slika v drugem spevu zbiranje grškega ljudstva, da bi poslušalo govor kralja Agamemnona, uporablja tole primero:
>Kakor se roji čebel uspo iz votle pečine,
v gostih vršelih brneč, za njimi pa nove im nove,
zbrane kot jagode v grozd, obletavajo cvetje pomladno,
ene na to stran iščejo pot, spet druge na ono:
prav tako ljudstva dero brez konca iz ladij, šotorov,
vsi proti trgu hite, ob robu globoke obale,
trop za tropom na zbor.«
(Prevod dr. A. Sovreta)
Tudi v 12. spevu omenja čebelja bivališča »na strmem ob skalnati poti«.
Poročila o bivališčih divje živečih čebel iz srednjega veka imamo že tudi pri nas. V srbskih zgodovinskih spomenikih (Monum. Serb.) se v neki listini omenja v 14. stoletju »pčelinja stijen a«, kar je brez dvoma skalna pečina, v kateri so gnezdile divje čebele.
Zanimivo je, da so znane take »čebelje stene« tudi drugod. Tako poznamo v južni Franciji blizu Nice vas, ki se imenuje R o q u e -killiere, kar pomeni v tamkajšnjem francoskem narečju dobesedno prevedeno pečina čebel. Vas je dobila ime po pečini, ki se dviga nad njo. V tej apnenčevi skali je namreč pod vrhom vse polno naravnih votlin, v katerih so do nedavna gnezdile številne čebelje družine. Danes so se morale pred človekom umakniti v bolj nedostopne kraje.
Vejsil Čurčič navaja v svoji, leta 1938 izišli knjigi »N a r o d n o Pčelarstvo u Bosni i Hercegovini« vse polno primerov prebivališč divje živečih čebel v skalnih stenah in drevesnih duplih. Takih opisov ne manjka tudi po slovenskih čebelarskih listih in knjigah. Dovolj ko, če omenimo le nekatere.
Novejša poročila o bivališčih divje živečih čehel. V Levstikovem leta 1867 napisanem »B u č e 1 s t v u« beremo: »Poznal sem hruško, ki je imela posebno dobro škramoljo, v kateri so dolgo poprej leto za letom prebivale ose in seršenje. Kar najdemo v njej bučele, ki so imele kaj čudno delo (to je satje; op. pis.). Satovi so bili v začetku bučelnim sicer podobni, ali nekam okorni in kosmati. Vosek so imeli v sebi, pa vendar so bili sivi, kakoršen je mehur pri osah. Potlej pa se je le-ta sivost čedalje bolj gubila ter nazadnje popolnoma izginila.«
V Slovenskem čebelarju leta 1929 poroča neki J. Š., da je naletel na divje čebele 1500 m visoko v na pol suhi smreki precejšnjega obsega. Približno dva metra od tal je imelo drevo majhno odprtino, skozi katero so pridno izletavale čebele. Ko je drevo odprl, je ugotovil v notra-ujosti duplino, visoko približno 55 cm in prečnega premera kakih 30 cm. * gnezdu so bili štirje sati, nekako 45 cm visoki. Dva sta bila široka okoli 20 cm, zunan ja pa 12 do 15 cm.
Filip K r š nam prav tam poroča leta 1949:
»Nad Mlakami (na Kočevskem; op. pis.) se razprostira mogočna hosta, ki ji pravimo Kotlarski hrib. To vam je bil včasih pravi raj za čebele. V njenih starih bukvah je bilo vse polno votlin, v katerih so se silno radi naselili pobegli roji...
Roji so bili pri iskanju prostorov za naselitev zelo izbirčni. Ponekod so bili razmeroma pripravni prostorčki, pa 30 let nisem našel tamkaj čebel. Drugod, kakor na primer na Kotlarskem hribu, pa je bilo divjih čebel povsod dovolj ...
Včasih so imele divje čebele vhode v žlambore tik pri tleh, včasih visoko med vejami. Ce sem hotel priti do njih, sem si moral stesati zasilno lestev in se dobro zavarovati. Ko sem se povzpel do vhoda, sem ga navadno izžagal. To se mi je skoro vedno splačalo. Nekoč sem v takšni bukvi blizu neke ogljenice našel družino, ki je imela tri metre (!; op. pis.) dolge sate, strdi pa toliko, da sem z njo napolnil več velikih vrčev. Dolgo sem imel doma na vrtu del spodžaganega debla, ki sem ga s čebelami vred pripeljal domov. Leta in leta so čebele iz njega izleta vale na pašo, čeprav jih ni bilo mogoče oskrbovati.«
Sicer pa skoro ni starejšega čebelarja, ki bi ne bil že sam našel v gozdu divjih čebel, čeprav pri nas redko katere prežive več zim.
Teh poročil in opisov ne navajamo samo zato, da bi iz njih zvedeli, kje so včasih bile in kje še danes prebivajo divje živeče čebele, ampak tudi zato, da se vsaj površno seznanimo z naravnimi čebeljimi bivališči in podpremo z njimi odgovor na vprašanje, kako so se mogle obdržati čebele v njih skozi stotisočletja brez človekove pomoči in nege, kako so se mogle obdržati zlasti v gozdovih, kjer so več ali manj prezimovale na gozdnem medu. Saj vemo, da še danes pri skrbni človeški negi na takem medu spomladi rade dobe grižo, če že ne pomro.
Razmere v drevesnih duplih. V pomembni čebelarski knjigi »V čela f s k a e n c y k 1 o p e d i e«, ki je izšla na Češkem leta 1956 že v drugi izdaji, odgovarja tovariš J. Vitek na to vprašanje po našem mnenju docela pravilno, in sicer nekako takole:
Današnji gozd se v marsičem razlikuje od nekdanjega pragozda. Votla drevesa so v njem redka (glej Miklič, str. 19 v tej knjigi!), gotovo pa je malo starih, z obširnimi duplinami. Take primerke danes lahko najdemo le še v resničnem pragozdu, v stoletnih parkih in drevoredih. Drevesna dupla v današnjem gozdu so navadno ozka in prostorninsko majhna, da se roji ne morejo pošteno razviti (glej J. Š., str. 7!) in vanje nanesti medenih zalog, ki bi jim prišle prav še v brezpašnih letih. Posledica tega je, da čebele v njih samo životarijo in jih navadno vzame že prva zima.
Prav gotovo tudi v preteklosti niso bila vsa leta za čebele ugodna. Toda njihova tedanja bivališča in notranja razporeditev gnezda so jim omogočala, da so se založile z zadostnimi zalogami rezervne hrane. Drevesne votline so bile prostorne; širile so se navzdol in navzgor. Med so družine nakopičile zgoraj, kjer je sčasoma tudi skristaliziral. Čebele so vsako leto gradile navzdol in tako je matica zalegala vedno v novo satje. Nič ni torej čudnega, če so bili v teh duplih sati dolgi tudi po tri metre, kakor je navedeno spredaj v poročilu tovariša F. Krša.
V žlamborih sovražniki čebel praktično skoro niso mogli popolnoma uničiti čebelje družine. Le kolikor so mogli seči v votlino, so jo obrali, uničeni del satja pa so čebele potem obnovile.
V duplih in pečinah, kjer so bile čebele varne pred vsakim zalezovanjem, bodisi da je vodilo žrelo v žlambor skozi kako znotraj segnito vejo ali v pečino skozi daljši in ožji kanal, niso mogli zalezovalci čebeljih gnezd »poskrbeti« za obnovo satja. Po nekaj letih zaleganja so se celice občutno zmanjšale. Zato so jih čebele spomladi razgrizle do dna in na novo zgradile. Družina je tako lahko živela leta in leta, rojila, zaloge pa so se večale. Le nesrečno naključje, če se je matica zgubila na prahi in ni bilo v panju odprte mlade zalege, jo je uničilo. Pojavile so se trotovke, ki so valile le trote. Troti so jedli, dokler so imeli kaj, nato pa so poginili. Morda so jim pomagale hrano pospraviti celo roparice, ki so razgrizle še satje. Zadnje delo je opravila vešča in naslednjo pomlad je bila votlina zopet prazna in primerna za naselitev novega roja. To se je skozi stoletja ponavljalo.
Ce si pobliže ogledamo naravno čebelje bivališče, vidimo, da vodi vanj luknja, največkrat skozi zlomljeno daljšo ali krajšo votlo vejo. Včasih mole
Sl. 4. Prerez skozi desko in steno dupla (po J. Vitku)
v tako votlino še ostanki polomljenih vejic, ki utrjujejo celotno stavbo satja. Da bi se duplo ne navzelo vlage, čebele notranje stene temeljito Premažejo z zadelavino, sicer pa skozi stene vlaga težko prodira, ker so debele kakih 8 do 10 cm. Če prerežemo počez tako votlo, s čebelami naseljeno drevo, opazimo, da je votlina na notranji strani premazana s tenko plastjo zadelavine, za to plastjo je plast trhlega lesa, za njo plast zdravega lesa, nato še ličje in lubje (sl. 4). Stena, kakor pravimo, ne »diha«, torej ni Propustna. To je prav, da si zapomnimo, ker je še danes najti čebelarje, ki menijo, da morajo biti stene sodobnih panjev propustne. Taki panji Pozimi vsrkavajo vlago in so zato dosti hladnejši od panjev, ki ne vlečejo vlage nase.
Če izrazimo v toplotnih koeficientih, koliko toplote uhaja skozi stene votlega debla, pravi Vitek, lahko ugotovimo, da je ta koeficient 0,08 do 0.18, medtem ko je pri enako debeli deski 0,1 do 0,4. Z drugimi besedami povedano: panji iz desk bi morali biti najmanj dvakrat tako debeli, to je 16 do 20 cm, da bi zadrževali toliko toplote, kot je zadrži votlo duplo. To pa zato, ker so letne rasti pri votlem drevesu strnjene okoli in okoli, pri deski pa prerezane.
To nam kaže, pravi avtor, da so naravni panji dosegli toplotnost okoli Pet sto kalorij, da so imeli toplotno izolacijo, ki je najprimernejša za normalen razvoj čebelje družine. Skozi take stene ni nikoli vdiral mraz in na njih notranji strani se ni nabirala vlaga. Zato so bili panji znotraj
pozimi in poleti suhi in so imeli skozi vse leto skoraj enako notranjo klimo. Čebele so v njih porabile najmanj hrane čez zimo, se fiziološko najmanj izrabljale in se spomladi najhitreje razvile, seveda, če so bile tudi druge življenjske razmere primerne.
Divje živeče čebele v takih panjih so z lahkoto kljubovale boleznini in drugim škodljivim vplivom in so dobro prestale zimo celo na gozdnem medu. Od oktobra do konca januarja so ga porabile dva kilograma, največ tri. Zato se jim v črevesju ni nabralo toliko blata, da bi ne vzdržale do prvega izleta. Razen tega so bile v gozdu klimatske razmere ugodnejše kot na odprtem ozemlju. Če ni pozimi nihče vznemirjal čebel, so porabile še manj.
Vse to je pomagalo, da se je ta drobna živalca ohranila skozi tisočletja brez človekove pomoči.
ČLOVEK ROPAR DIVJIH ČEBEL
Prvotni človek je prišel v stik z divjimi čebelami približno tako, kakor pridejo živali, ki rade jedo čebelje proizvode, to je med, obnožino in zalego, ali bolje povedano, tako, kakor to delajo še dandanes nekatera zaostala plemena v Afriki in drugod. Ko je našel čebelje gnezdo, je potrgal, če je bila odprtina vanj dovolj velika, vse, kar je dosegel, in hlastno pojedel med, obnožino, zalego in marsikdaj celo kako čebelo, saj za pik ni bil preveč občutljiv. Čebele je kasneje, ko je spoznal ogenj, verjetno dušil z dimom, prej pa lahko z vodo.
Ropanje čebeljih gnezd. Roparja čebeljih proizvodov in dostikrat tudi uničevalca čebeljih družin nam kaže omenjena slika iz španske skalne votline. Na njej sta, kakor smo že rekli, narisana dva človeka. Eden izmed njiju je splezal po nekakšni vrvi do odprtine visoko v pečini, kjer gnezdijo divje čebele. Z levo roko sega v luknjo, v desni pa drži najbrž kožnato torbo.
Čebele je nabiralec čebeljih slaščic »panal« z dimom. Zunaj sicer še letajo okoli njega, a to so menda tiste, ki se, nič hudega sluteč, vračajo domov.
Nihče ne bi mogel lepše razložiti te slike in hkrati opisati načina ropanja čebeljih gnezd v tistih davnih časih, kakor nam to nazorno riše ljudska pesem iz življenja divjih V e d o v na Cejlonu, ki poje o spodrezovalcih medenega satja.
Cejlon, džungla, noč — tako se začenja. Ob ognju skupina divjakov. Dim ovija vso okolico. Visoko na odsekanih strminah velikanskih pečin so votline, v katerih prebivajo planinske čebele »bambari«. Divjaki so vznemirjeni. Pripravljajo se na napad na votline, pojejo: »Čebele, čebele, podkuri ogenj, podkuri ogenj! Ho, čebele odleta jo! Gidi, gidi, gidi, rung, rung, rung!« V pesmi posnemajo šum čebeljega leta. Nato nastopi odločilen trenutek. Krhka trstikova lestev z zankami, narejenimi iz lijane, je prislonjena na steno. Po nji se vzpenja spodrezovalec medenega satja z zažgano baklo v eni in s tradicionalnim lesenim zobčastim nožem v drugi roki. Vtika j e kolena v zanke na lestvi, ki se ziblje nad prepadom, dušeč se od dima, braneč se pred čebelami, spodrezovalec neprestano poje. Že je v višini, kjer so votline. Stopalo ene noge je vtaknil v nižjo, koleno druge
pa v višjo zanko, z brado se je oprijel dveh zgornjih zank. Venomer se z baklo varuje pred čebelami, kadi proti votlinam, seka satje in ga meče v kožnati meh. Poje pesem spodrezovalca medenega satja.
Kakor vidimo, pravi Vojislav Burič v razpravi »Postanek in razvoj ljudske književnosti« (Beograd 1957), je bila v prvi fazi divjaštva ljudska pesem sestavni del samega procesa dela. Naj je človek zbiral plodove ali lovil, proizvod n o magijski značaj tedanje pesmi je izven vsakega dvoma: z njo si je hotel zagotoviti srečen konec prevzetega dela. Isto smemo reči tudi o tedanjem človekovem likovnem ustvarjanju.
Ko so kmalu po prvi svetovni vojni odkrili stensko risbo v votlini Cuevas de la Arana, so jo imeli za dokaz, da se je človek že takrat, v najzgodnejši dobi svoje civilizacije, ukvarjal s čebelami. Šele kasneje, ko so z drugimi odkritji nekoliko bolje spoznali življenje in navade jamskega človeka, se je uveljavilo prepričanje, da te risbe niso nastale samo iz njegovih umetniških potreb, ampak da so predvsem odsev njegovega verovanja in pogleda na svet.
Animizem. Prvotni človek ni ničesar vedel o fizikalnih in fizioloških zakonih prirode, vendar je že razmišljal o skrivnostih življenja in smrti ter iskal vzročne zveze med različnimi pojavi. Kakšna je razlika med življenjem in smrtjo? V gibanju ne, ker človek miruje, tudi kadar spi. Ostane samo dihanje. Človek živi, dokler diha, umre pa, ko preneha dihati, ko ga zapusti tisto nevidno, ki je v njem dihalo. To osnovno spoznanje, nastalo po preprosti logiki, je človek prenesel na druge stvari okrog sebe, na živali, na drevje, celo na vodo (od kod dobiva studenec vodo?) in postopoma še na dolgo vrsto življenjskih pojavov. To stopnjo spoznavnega razvoja človeka imenujemo animizem. Zasledimo ga tudi v jezikih. V slovenščini imata na primer duša in duh isti koren kakor dih, dihati, v latinščini a n i m a 1 žival, a n i m a duša itd. Vsake nesreče, bolezni, smrti, dobrega ali zlega je bila kriva nevidna »d u š a« te ali druge stvari, ki se ji je človek zameril ali prikupil, ki se mu je maščevala, ali mu izkazala svojo naklonjenost. Zato je že paleolitski človek iskal sredstev, da bi pomiril nevidne sovražnike, ki so ga obkrožali, ali jih vsaj naredil neškodljive. Iz tega prizadevanja se je rodila črna magija, čarovnija in zagovarjanje. Ko je pračlovek risal živalske podobe na stene svojih jamskih bivališč ali na kosti orjaških živali, je veroval, da bo tako »zagovoril« duše pobitih živali, ki mu poslej ne bodo mogle škodovati, hkrati pa si je hotel s tem že naprej zagotoviti plen. Ker je to počel stalno, se je risarska tehnika paleolitskega človeka razvila do takšne popolnosti kakor na primer v naših dneh pisava.
Paleolitska risba človeka, ki pobira čebelam med, ne more biti torej nikakršen dokaz za starost čebelarstva. Priča nam samo, da je človek že °d nekdaj poznal čebele in jim pobiral med. Če bi takrat že čebelaril, ne bi čutil potrebe, da bi jih upodobil. Lahko pa sklepamo, da je moralo biti pobiranje medu za jamskega človeka prav tako nevarno in tvegano Podjetje kakor lov na orjaške sesalce.
Med kot kulturna beseda. Med je moral biti v tisti dobi izredno važen živež, najbrž naj izdatnejši med redkimi živili, ki so se dala shraniti na zalogo. Že sama beseda »med« je silno stara. V indoevropskih jezikih najdemo zanjo dve osnovi. Iz korena *m elit- je latinsko m el, grško fieAi,
f.........................................


Sl. 5. Prastara risba iz skalne votline Cuevas de la Araiia, na kateri je s preprostimi potezami upodobljen paleolitski človek, ko ropa čebelje gnezdo
albansko m j a 1, armensko m e 1 r ; iz korena *m e d h tipa je staroindijsko ni a d h u, staroperzijsko m a d u , slovansko medt, litavsko medu s , toharsko mit (m o t) itd. Ne vemo, v kakšnem medsebojnem razmerju sta si obe osnovi. Nima pa dosti smisla, da bi iskali razlago za vsako posebej, ker so zelo podobne besede tudi pri jezikih iz drugih jezikovnih skupin. V semitskih jezikih je osnova me tek s pomenom »sladek« (slovensko sladek je iz iste osnove kakor sol); tudi ugrofinski jeziki kažejo indoevropskim sorodne izraze, na primer finsko mat, m a -1 j a , madžarsko meze in podobno. Celo kitajščina pozna besedo m i t s pomenom »med«. Takšne besede, ki so skupne jezikom različnega izvora, imenujemo kulturne besede. Današnje so na primer radio, kino, tobak itd. Toda vsaka doba je imela svoje. Pri nekaterih, zelo starih, ni mogoče več ugotoviti, kateri jezikovni plasti so pripadale.
Med je gotovo ena izmed najstarejših kulturnih besed, kar jih poznamo. Raziskovalci sodijo, da se je širila od zahoda proti vzhodu, torej v nasprotni smeri, kot so se selili narodi v Evraziji. To bi se ujemalo z mnenjem, da je Evropa pradomovina čebele, saj so doslej samo v Evropi našli okamenele ostanke vrste Apis adamitica še iz terciarne dobe in različne vrste S in apis (pračebele) iz spodnjega miocena. Dvoje izhodišč za besedo med v indoevropskih jezikih bi pričalo,
da so ju Indoevropejci sprejeli iz starejših jezikovnih plasti, toda nekdanja skupna Praoblika teh besed ni več dostopna našemu raziskovanju.
Od kod ime čebela? —
S kulturnozgodovinskega stališča je zanimivo tudi ime čebela. Starokeltsko besedo za čebelo b e k a , staroirsko bech, kimbrijsko begegyr vežejo s predindoevropskimi besedami, ohranjenimi v Alpah, b e s e n a »panj«, v En-gadinu meseina. Predindo-evropskega porekla je tudi alpski izraz za čebelo a n -vida, anviža iz *a n v i -s i a , *a m b i s i a. Nekateri vežejo s tem še staro visoko-iiemško imbi, današnje nemško I m b e »roj, panj«. Podobno je grško kpnis komar, dudi alpska beseda bris ca ^sat« je predindoevropskega izvora. Nerazloženo pa je še vedno latinsko apis in novo-Perzijsko ang »čebela«; dalo bi se s tem primerjati abia »obad« v jeziku Baskov. Kljub vsem težavam pri luščenju besednega s u b-strata (jezikovnih ostankov starejših plasti prebivalstva) s° vendarle te, danes že na splošno priznane etimologije važen prispevek za ugotavljanje starosti evropskega čebelarstva.
Tabuiranje pojma čebela, -^a splošno pa moramo biti zelo previdni pri besedah, ki Pomenijo v raznih jezikih čebelo. Pokazalo se je nam-reč, da spada pojem čebela 1 območje jezikovnega tabu.
d a b u imenujemo pri x sek narodih razširjeno vero,
Sl. 6. Afriški Pigmejci plezajo na drevo, da izropajo čebelje gnezdo. Nanj se vzpenjajo^ po močnih viticah rastlin ovijalk, ob deblu pa iščejo z nogami oporo
Sl. 7. Paleolitski divjak ob ubitem losu s pestu jakom v roki (Risba Franza Roubala po navodilih dunajskega paleontologa O. Abela)
da je nevarno izgovoriti ime kakega bitja, ker bi te to lahko slišalo in se utegnilo maščevati. Še danes pravimo: »Če govoriš o volku, volk pride.« Preprost človek je bil prepričan, da imajo besede magično moč in je iskal načinov, da ga obkrožajoči nevidni svet skrivnostnih moči ne bi razumel in mu preprečil njegovih nakan. Tabu je na primer slovanska beseda medved. Ker so se medveda bali, ni nihče izgovoril njegovega pravega imena, pa se je zaradi tega sčasoma popolnoma pozabilo. Ostal je samo opisni naziv m e d o j e d , iz česar se je razvil medved.
Poznamo d e m o n o 1 o š k i tabu (prepoved, imenovati boga, hudiča itd.), lovski in naviravski tabu, dalje tabu čustev, bolezni, mrličev, ognja itd. Tabuirane besede so ljudje radi spreminjali. Namesto prave besede so pri pripovedovanju rabili opise (za čebelo je silno razširjen opis »medena muha« v evropskih in azijskih jezikih), ali pa so besedo preokrenili do nepoznanja (slovensko čebela je nastalo iz bučela k bučati), ali pa so v naivni veri, da jih obkrožajoče sile ne bodo razumele, rabili besede iz sosednjih jezikov. Sledov jezikovnega ta-
SI. 8. Pestnjak s treh različnih strani
Hlja za čebelo najdemo vse polno ne samo v indoevropskih, ampak tudi v kavkaških, ugrofinskih in semitskih jezikih.
Zakaj je bila čebela tabuirana, ne vemo. Gotovo ne samo zaradi pika. ^ riajstarojši dobi bi bil za iskanje divjih čebel razumljiv lovski tabu. -di se pa, da je bila čebela tabuirana še tudi kasneje, ko jo je človek že
udomačil.
Paleolitski človek (sl. 7) ni še poznal domačih živali in ni znal obdelo-Aati zemlje. Njegovo edino orodje je bil na eni strani obel, na drugi pa na obeh straneh priostren kamen, ki mu pravimo pestnjak (sl. 8), ker §a je držal človek v pesti, kadar ga je uporabljal. Razen kožnatih mehov m poznal nobenih drugih posod. V skupinah 40 do 50 ljudi se je klatil iz raja v kraj, iščoč živeža, ki mu ga je ponujala narava, in pobijajoč divje ^veri z neprestanim tveganjem, da postane sam njihov plen. Poznal je že tudi ogenj.
Severno Evropo je takrat pokrival sneg in led, pod obronki alpskih edenikov pa so se pasle črede sedaj že davno izumrlih živali. — Za to dobo C 0v6Ških stikov s čebelami je značilno ropanje čebeljih gnezd z vsemi razpoložljivimi sredstvi, med katerimi so prišli v poštev zlasti ogenj, dim in voda.
Opredelitev dveh bistvenih pojmov. V čebelarski literaturi večkrat obravnavajo pisci pod naslovom »Lov na divje čebele« dve časovno popolnoma ločeni poglavji iz naše čebelarske preteklosti, dvoje glede na namen in cilj iskanja divjih čebel popolnoma različnih vprašanj.
Iz vsega tega, kar smo doslej slišali o prvih stikih človeka z divjimi čebelami, smemo brez pridržkov reči, da ne moremo v tej zgodnji dobi govoriti niti o najpreprostejšem čebelarjenju. Če paleolitski človek torej ni čebelaril, potem ni »lovil« čebel, zato ni bil lovec na čebele, ampak samo ropar, neusmiljen ropar njihovih gnezd, kakršne najdemo kasneje v vsej človeški zgodovini in še danes. Seveda pa s tem ni rečeno, da nista tako ropar čebeljih gnezd kakor kasnejši lovec na divje čebele uporabljala istih zvijač in načinov pri iskanju divjih čebel, čeprav so bili njuni nameni in cilji drugačni.
S tem mislimo, da smo natančneje določili »vlogo« enega kakor drugega, hkrati pa spoznali, da se je mogel lov na divje čebele pričeti šele, ko se je človek stalno naselil na določenem območju zemlje, ko je spoznal,- da je pri odvzemanju čebeljih zalog koristneje obvarovati žival pred uničenjem, mnogo bolje pa jo prenesti v bližino svojega bivališča, kjer jo bo mogel braniti pred uničevalci in bo še nadalje imel od nje koristi.
ZASLEDOVANJE DIVJIH ČEBEL
Poročil o načinih iskanja čebeljih gnezd, ki si jih je usvojil v stotisoč-letjih prazgodovinski človek, ko še ni čebelaril in je le ropal čebele, nimamo. Ker pa nam najstarejša poročila iz dobe, ko je človek postal čebelar in se prav zato ukvarjal tudi z lovom na čebele, kažejo v primerjavi z najnovejšimi, da se ti načini bistveno niso spreminjali, smemo trditi s precejšnjo gotovostjo, da tudi v dobi nastanka niso bili dosti drugačni, kvečjemu še preprostejši. Zato se bomo ob prebiranju nekaterih najznačilnejših lahko zamislili v davno preteklost, če bomo izločili iz njih, kar jim je dala doba, v kateri so nastala.
Najstarejše vsaj nam znano poročilo, kako so iskali gnezda divjih čebel, najdemo pri rimskih čebelarskih piscih C o 11 n m e 1 i in P a 11 a -d i j u. Ker je Palladij pisal o čebelah, naslanjaje se na Collumelo, bo dovolj, če sledimo kar Collumeli.
Rimski izsledovalci čebel. V krajih, kjer je dosti divjih čebel, je aprila meseca najprikladnejši čas za lov nanje. Čebele so najraje tam, kjer je poleg medovitih rastlin dovolj vode. Na takih napajališčih jih zasledujmo, ko prihajajo pit. Če jih prihaja le malo, to pomeni, da v bližnji okolici ne gnezdi dosti divjih čebel, če pa jih prihaja več, smemo upati, da bo naš lov uspešen.
Kadar gremo zasledovat in iskat gnezda divjih čebel, vzemimo s seboj tekočo rdečo barvo! Ustavimo se ob kaki vodi, kamor hodijo čebele pit. Najbolje je to zjutraj. Ko opazimo čebele, kako pijejo vodo, jih nekaj pobarvajmo po zgornji strani oprsja! Če se tako pobarvane čebele po odletu kmalu zopet vrnejo k napajališču, vemo, da gnezdijo nekje blizu, če pa se vračajo v daljših presledkih, je njih gnezdo kje bolj daleč. Medtem ko lahko najdemo gnezdo v bližini brez večjih težav, se moramo za iskanje oddaljenejših pripraviti drugače.
Kos votlega, vsaj kot prst debelega rastlinskega stebla prirežemo tako, da ostaneta na obeli odrezanih koncih kolenci, ki zapirata votlino. Nato napravimo ob strani v odrezani kos stebla za grah veliko luknjico in skoznjo nalijemo v votlino medu ali sladkega mošta. Tako pripravljeno vabo Položimo na tla blizu vode, pri čemer mora biti odprtinica v odrezanem koščku stebla obrnjena navzgor. Čebele kmalu zavohajo med, prilete in zlezejo skozi odprtinico v notranjost. Ko jih je že več notri, zamašimo s prstom luknjico, čez nekaj časa pa spustimo skoznjo eno samo čebelo, da odleti. Sledimo ji z očmi in gremo za njo v smeri, kamor leti, dokler nam ne zgine izpred oči. Nato spustimo drugo, tretjo, četrto itd., vsaki prav lako sledimo, dokler nas ena ne pripelje do svojega gnezda.
Avstralski izsledovalci divjih čebel. Kakor poroča de Beauvoir v svoji knjigi »Potovanje okoli sveta«, iščejo avstralski domačini gnezda divjih čebel na podoben način. Ob vodi, kamor hodijo čebele pit, v ležejo na trebuh, napolnijo usta z vodo in, ko prilete čebele na vodo, jih poškrope, da ne morejo zleteti. Nato jih polove, obesijo vsaki na zadek kosmič prediva in jo izpuste. Kosmič otežuje čebeli let. Ker leti počasneje, J° je laže opazovati v zraku in ji slediti. Tako jih divjaki zasledujejo čez nrn in strn, dokler ne najdejo njihovega gnezda.
V Bosni in Hercegovini, kakor poroča Č n r č i č v spredaj omenjeni knjigi, iščejo ljudje po gozdu čebele še dandanes. Kjer mislijo, da bi utegnile biti, zakurijo ogenj, vržejo nanj nekaj voščin, v bližini ognja pa po-k-Te j o po tleh nekaj dišečega medu. Divje čebele naglo zavohajo na ognju topeč se vosek in prilete na med. Ljudje opazujejo, od kod in kam lete, nakar jim slede, dokler ne najdejo njihovih gnezd. Drugi hodijo po gozdu z obrobkanimi koruznimi storži, namazanimi z medom. Čebelam med zadiši la Prilete. V smeri njihovega leta išče človek njih gnezda. Pozimi jih za-s,ede, če opazijo pod drevesi v gozdu satje, ki so ga raznesle kune, ko so v drevju ropale čebelja gnezda.
v Sicer pa najdeš taka poročila o iskalcih divjih čebel tudi v slovenski Cebelarski literaturi.
v Levstikovo poročilo. »Pri nas je mož,« pripoveduje Levstik v svoji ^1 elarski razpravi Bučelstvo, »ki ima posebno veselje do njih (to je ° divjih čebel; op. pis.). Tako jih išče, kakor je navada Indijanom in belim JUdem v Ameriki, kjer neki ni bilo — ako je res — nikakoršnih bučel. Preden so bili Evropejci tjekej prišli; zdaj pa so se močno zaredile.
Pa namre^ v hosto in sabo nese medu. Tam zakuri; dene malo satja °šenj> da diši, cvetlice pa, ki jih ravno tačas (čebele; op. pis.) bero, Riaze se staro sterdjo, ki jim je ljubša od rožne. Potlej pa med cvetje stavi medu koritce, ki je zdolaj zapepeljeno, da mravlje ne morejo do pre®a.’ tako pusti do prihodnjega jutra. Če imajo blizo dom, gotovo jih te CCC/i (^ruSi dan pride prav dosti obirat in obsledijo med, ki ga jemljo .odletavajo v širokem curku vse proti eni strani. Bučelar pa ide za njimi KadCe" jih ne najde, zopet kuri, kadi z voskom, cvetlice maže in čaka. Za i er. nazaj letajo, je gotovo znamenje, da so v prostori med pervim in Sa nJ1In; vrača se tedaj in berž je pri njih stanovanji. Da se premakne hi;10 Za kratek prostor, bučele kmalu najdejo med; da je pa šel dalje in □-r, r°’ niora čakati druzega dne, ali pa še delj. Tako ravnaje najde več snezd na leto.«
S°dobni
0 iebelaratvo H
17
Kako se je iskanje divjih čebel moderniziralo, piše deloma po ameriških virih tovariš Peradin v svoji najnovejši izdaji knjige »Nove metode p č e 1 a r e n j a«, ki je izšla v Zagrebu leta 1956:
»Iskanje čebel po gozdu je pravzaprav lov na čebele,* ki ni nič manj zanimiv kot vsak drugi lov. Lovec ne potrebuje skoraj nobenega orodja. Zgodaj spomladi, ko gozd še ni popolnoma ozelenel, se prične lov, preneha pa med pašo. Traja vse do jeseni, samo da tedaj ni več lov na čebele, marveč lov na med.
Lovec gre v določeni smeri skozi gozd. Ko naleti na mlako vode, se ustavi in opazuje, če pijejo čebele iz nje. Če hodijo pit, potem je na sledi. Če ne lete na mlako, gre dalje, dokler ne najde pri vodi čebel. Vsako, ki odhaja z vode, spremlja lovec z očmi, da bi ugotovil, v katero smer leti. Ko se čebela dvigne z vode, napravi navadno v zraku dve do tri eliptične vijuge in naglo odleti v smeri daljše osi vijug. Če v tem trenutku lovec pazi na čebelo in smer njenega leta, ve, kam ji mora slediti. Če leti čebela nizko, je njeno drevo blizu. Če se krožeč dvigne v zrak, je drevo daleč. Treba je počakati drugo, tretjo čebelo.
Če v gozdu ni vode ali pa je je preveč, je treba ravnati drugače. Prižgati je treba voščeno svečo ali še bolje tako iz zadelavine in počakati kakih deset minut. Strastni lovci narede škatlo iz tenkih deščic, na primer 15 X 9 X 5 cm s premičnim pokrovom. Vanjo izvrtajo okroglo luknjico s premerom 5 cm. S posebnim zapiralom (zapahom) iz pločevine to luknjico lahko poljubno odpirajo in zapirajo. V škatlo denejo kos praznega sata, a v njegove celice nalijejo razredčenega medu, ker čebela, polna čistega medu, ne leti tako naravnost, pa je zato teže opazovati smer njenega letenja. Po možnosti moramo uporabiti med čim močnejšega duha, poleg tega pa je treba na notranji strani škatlo natreti z rastlino, imenovano »matičnjakc (melisa?). Lovec hodi skozi gozd z odprto škatlo, dokler ne začno prihajati čebele. Brž ko prične prva lizati med, škatlo zapre in počaka nekaj minut, da se napije. Nato postavi škatlo na kak štor ali na zemljo bližnje ravnice in odpre pločevinasto zapiralo, da čebela lahko odleti. Lovec stopi nekaj korakov proti soncu, da laže opazuje smer njenega letenja. Nato nadaljuje iskanje v tej smeri z odprto škatlo. V kratkem času 10 do 15 minut se bo čebela vrnila v lovčevo škatlo, da bo mogel po smeri njenega odleta zopet kontrolirati smer, v kateri je njeno bivališče. Ko tako zanesljivo ugotovi smer, mora začeti natančno preiskovati vsako drevo od vseh strani...«
Medtem ko gre roparju gnezd divjih čebel le za take čebelje družine, za katere meni, da imajo primerno zalogo tega, kar išče, to se pravi za družine, ki so že nekaj časa v duplih, rovih ali votlinah, pa lovci na divje čebele oprezajo tudi za roji in jih love. Tu ne mislimo govoriti o tem, kako love roje, ki še sede na veji, ampak le na kratko o tem, kakšne načine so uporabljali in jih še uporabljajo, da pridejo do rojev, ki bi si sicer sami poiskali kako naravno bivališče.
Lovljenje rojev. Najznačilnejše in zgodovinsko zelo staro je lovljenje rojev v primerne naprave — največkrat so to kar panji. Take naprave nastavi lovec na divje čebele pa tudi na pobegle roje iz čebelnjakov v krajih, kjer se roji radi ustavljajo in si iščejo naravnih bivališč.
* Ne vedno! Le v primeru, kadar nam je pri zasledovanju tudi za čebeljo družino in ne le za njen med in vosek (op. pis.).
Že Collumela poroča, da mnogi lovci na čebele zbirajo zgodaj spomladi »apiastrum« in druga čebelam prijetno dišeča zelišča, nadrgnejo z njimi panje, da dobe duh, jih namažejo še z medom in porazdele po gozdu v bližini, kamor hodijo čebele pit vodo. Ko se vanje naselijo roji, jih odneso domov.
J. Miklič pripoveduje v Slovenskem čebelarju iz leta 1934 *ndi nekaj podobnega:
»V omenjenem gozdu (v bližini Dobrepolj; op. pis.) oziroma steljnikih ie ponekod ob vznožju hriba precej redko in debelo drevje. To je kakor nalašč za čebele in se tu prav radi ustavljajo roji ter iščejo votlih debel, n-er so jih tu že veliko našli, so ljudje pri ogrebanju uničili domala vse votline, tako da se nimajo skoraj nikamor naseliti. Zamislil sem si, da bi
Sl. 9. Čebelji rovi v zemlji v Makedoniji (po Nachtsheiinu)
nlo dobro napraviti primerne zabojčke in jih obesiti na drevje. To sem udi storil. Vzel sem nekoliko starih panjev, jih prerezal čez pol ter zabil ln VSe razpoke zamazal z voskom, v dno pa prirezal žrelo. Ob rojitvi sem nesel panjiče v gozd ter jih obesil po starih deblih, koder čebele najrajši ‘Cejo votlin ... Cez teden dni sem šel pogledat... Ko sem prišel pod bukev, Da .ateri je visel panjič, sem že od daleč videl, da kroži roj okrog drevesa, Panjič pa je bil ves črn od čebel...«
v S i ^er sem ravnal po starem načelu,« piše že omenjeni F. K r š leta 1949 ? i/jVnnskem čebelarju, »da pravi čebelar nikoli ne sme kupiti v , e|> sern si jih vedno preskrbel na ta nekoliko divji način (z lovom na ele; op. pis.). Družin sem imel vedno dovolj celo za prodajo. Saj so se iV1, T *eh območjih (glej spredaj; op. pis.) naselili tudi v panjičkih, ki sem 1 nastavil in primerno zavaroval v drevesnih duplih (?; op. pis.). V delu |ez a, ki leži med Klinjo vasjo in Grintavcem (pri Kočevju; op. pis.), imam na n^0*’0 na stari bukvi nastavljen dvanajstlitrski sodček, ki je vedno od n/^ S Čebelami' Sedaj se je že čisto vrasel med vejami ter je ves zelen
pQi a. in podoben način so mogli loviti roje seveda le v gozdnatih .raJlnah, kjer ne primanjkuje lesa. Drugače je bilo z lovljenjem rojev Je 'erjetno ponekod še danes tam, kjer čebele zaradi pomanjkanja
drevja prebivajo v zemlji. Poročilo o tem lovu na divje čebele oziroma roje imamo iz naše države, to je iz Makedonije. Po dr. Nachtsheimu piše dr. Armbruster, da domačini jugovzhodno od S k o p 1 j a pri Katlanovskem jezeru v Vardarski dolini skopljejo v zemljo na ježi posebne rove (sl. 9), jih znotraj premažejo s kravjekom, sprednje odprtine pa zadelajo z deščicami, v katere vrežejo žrela. Ko se roji divjih čebel naselijo vanje, jih preženejo v druge narejene panje.
Preganjanje čebel iz dupel in drugih votlin. Ko smo tako ilustrirali načine zasledovanja divjih čebel in lovljenja rojev, spregovorimo še o tem, kako je človek nekoč spravljal čebele iz dupel in drugih votlin. 1 udi za to so nam na razpolago zgodovinski viri, a moramo reči, da se ti načini prav nič ne razlikujejo od današnjih. Zato jih tu ne bomo navajali. Kot posebnost v teh načinih naj opišemo le spravljanje čebel iz take dupline, kjer z nobenim orodjem ne moremo do njih, kjer bi nastala škoda, če bi skušali duplino toliko razširiti, da bi lahko iz nje pobrali čebele in njihovo zalogo. Primer sicer ne sodi povsem v ta zgodovinska poglavja, ker je novejši, vendar ne bo odveč, če ga omenimo že zaradi praktičnega pomena. Opis tega načina najdemo v Rootovem ABC.
V bližini žrela, kjer izletavajo divje čebele, postavimo panjič s čebeljo družinico. Pred luknjo z divjimi čebelami pritrdimo begalnico, tako da tiste, ki izlete iz votline, ne morejo več nazaj in si morajo sprositi stanovanje pri zunanji družinici. Čebelja družina za begalnico iz dneva v dan bolj slabi in po nekaj tednih je v gnezdu le še malo zalege. V duplini pa je kljub temu lahko še dosti medu. Zato odvzamemo begalnico, razširimo žrelo, kolikor moremo in smemo, ter ga, če je treba, še namažemo z medom. Zunanja družina, ki se je medtem opomogla s čebelami iz votline, bo začela gnezdo v votlini ropati in ga bo izropala do kraja. Duplino potem, ko ne bo v njej nobene čebele več, dobro zamašimo, družino v panju pa odnesemo na primerno oddaljeno mesto.
Kakor bo vsak bralec sam spoznal, smo se z opisovanjem lova na divje čebele zgodovinsko nekoliko prehiteli, saj spada ta lov v dobo, ko že lahko govorimo o nekakem preprostem čebelarjenju. Ker pa smo morali načenjati vprašanja, ki so skupna tako dobi, ko je človek le ropal divje čebele, kakor dobi preprostega čebelarjenja, se je bilo seveda temu težko izogniti.
PREPROSTO ČEBELARJENJE
Stalna naselitev človeka, izboljšano orodje, zlasti v bakreni in železni dobi (sekira, sveder, žaga itd.), temu sledeče družbene spremembe s čedalje večjo delitvijo dela in pridobljene izkušnje, vse to je poleg primernosti krajev za čebelarstvo spremenilo tudi odnos človeka do čebel. Iz njihovega sovražnika je postal njihov prijatelj in varuh. Seveda se tudi ta odnos ni spremenil kar čez noč in povsod v istem času, saj vemo, da se ponekod in pri nekaterih ljudeh še do danes ni. Skratka, človek je pričel čebelariti.
Preprosto čebelarjenje v gozdnatih krajih. Izmed prebivalcev prvotnih naselij so se počasi izločali ljudje, ki so se z vsakdanjo prakso specializirali za iskanje divjih čebel in za zbiranje njihovih pridelkov. Najdenih čebeljih gnezd niso več podirali do kraja, tudi če je bilo to mogoče, zavedajoč se, da od tako uničenih čebeljih družin v prihodnje ne bi bilo
nobene koristi več in da bi jih z uničevanjem kmalu iztrebili iz svojega okoliša. Hkrati pa so si čebelarji začeli čebelje družine prilaščati. Da bi opozorili druge iskalce na lastnino, so drevesa in zemeljske rove, v katerih s° našli čebele, ali jih sami z njimi naselili, označevali s posebnimi znaki. Označeno čebeljo družino naj bi pustil vsakdo pri miru, ker je last tega in tega, ki se »podpisuje« s takim znakom. V tisočletjih je tako nastalo Posebno čebelarsko naravno pravo, ki so ga kasneje tudi kodificirali.
Dokler je človek gojil čebele kar v naravnih čebeljih bivališčih in kar na mestu, kjer jih je bil našel, lahko sam način čebelarjenja skrčimo na pobiranje medu z voščinami vred. Pri tem je moral vhod v duplo največkrat razširiti in ga po opravljenem delu zopet primerno zožiti. V vsej zgodnji dobi tega preprostega čebelarjenja ne moremo govoriti o nobenem načrtnem spodrezovanju, ki bi omogočalo pomladitev satja. Čebelar je iz-
Sl. 10. Na levi: pleteni valjasti panji v nekem vrtu blizu Beiruta. Na desni: palestinski panj iz ilovice (po Kehrleju)
rezoval pač sate, do katerih je najlaže prišel, ne glede na to, ali so bili stari ali mladi.
Vsekakor pa so že v prvih začetkih čebelarjenja poskušali delati panje, ki se niso tako rekoč nič razlikovali od naravnih. Tu si bomo ogledali samo lste> ki so pomembni za nadaljnji razvoj čebeljih bivališč in čebelarjenja v njih. Vrstnemu redu, ki se ga bomo držali pri obravnavanju, bi sicer ntegnil kdo ugovarjati, češ da ni v skladu z dosedanjimi zgodovinskimi Ugotovitvami, toda to nas ne sme motiti, saj dejstvo, da se kak panj ali nnein čebelarjenja po doslej znanih zgodovinskih virih kasneje omenja, Sf ni dokaz za tako ali drugačno razvojno pot čebelarstva. Nam pa gre prav Za razvojno pot.
Preprosto čebelarjenje na Orientu. Najnazorneje lahko rekonstruiramo način preprostega čebelarjenja na Orientu, ker so nam od tam na razpolago ajstarejši pisani in slikani viri in se nam je sam panj kakor tudi prvotni C1n čebelarjenja do danes ohranil skoraj v nespremenjeni obliki. v Divje čebele je v krajih brez drevja ali z redkim drevjem, kakor že _)Cni0’ našel nekdanji človek največkrat v zemeljskih rovih. Ker se je motni človek po Armbrusterjevem mnenju pojavil najprej v takih
rajih> je verjetno, rl n TO inrH	n n	CT-tnvn ni
n je verjetno, da je tudi čebele tu najprej spoznal
ni napravil prostor za nove roje, ki se v teh krajih usedajo v sili 1 r 11 a tla, je, ko je že čebelaril, v neposredni bližini naravnih čebeljih
bivališč skopal nove rove in lovil vanje roje. Primer iz Makedonije, ki smo ga po dr. Nachtsheimu omenili, ko smo govorili o lovu na čebele, nam to jasno kaže. Tak način čebelarjenja je še danes zelo razširjen po Orientu in je verjetno najstarejša oblika čebelarjenja sploh (Armbruster).
Naslednja stopnja, na katero se je čebelarstvo tod povzpelo, je čebelarjenje v glinastih ali iz mešanice gline in kameljega blata in blata drugih domačih živali izdelanih ležečih valjih, dolgih nekaj manj kot meter in s premerom okoli 20 cm (sl. 10). Kakor vidimo, je čebelar povzel docela naravno obliko čebeljega bivališča v teh pokrajinah in mu
Sl. 11. Skladanica valjastih panjev, ometana z blatom (po Aimbrusterju)
pustil tudi tako lego, to je položno. Kakor so bili izvrtani rovi v zemlji drug poleg drugega in drug nad drugim, tako je tudi narejene valjaste panje zložil v skladanico (sl. 11). Reže med njimi je zadelal z gnojem in blatom, a prav tako prednjo in zadnjo odprtino valjev, da jih skoraj ni bilo opaziti. Le žrela je s prstom zvrtal v prednjo steno. Skladanica valjastih panjev je postala nekak zid prizmatične ali piramidaste oblike. Umetna prispodoba naravnih čebeljih bivališč na Orientu! Panji v tem zidu so bili nepremični in z zadnjim koncem navadno prislonjeni h kaki steni. Z žreli so bili obrnjeni proti jugu. Za streho so nametali na čebelje zidove trsja ali kake odpadke, ki so varovali panje pred dežjem in vročino.
Še danes najdemo na vsem Orientu, v Egiptu, Palestini, srednji Afriki, da, celo v Turkestanu in na Kitajskem take panje, včasih pa so v njih čebelarili tudi v Grčiji, Italiji in Španiji. Nekateri trdijo, da pod orientalskim vplivom. Iz slike 12, ki so jo našli
x neki egiptovski piramidi in je stara okoli 5000 let, je razvidno, na je bilo čebelarstvo v Egiptu in verjetno po vsem Orientu tedaj prav lako kot danes.
Čebelar Kuntsch poroča s svojih potovanj po Orientu v znameniti knjigi Imkerfragen (Čebelarska vprašanja), izišli leta 1915 v drugi p^aji, tudi o koničastih valjih in ležečih panjih kvadraste oblike (sl. 13). noleg omenjenih panjev so uporabljali orientalci še pletene ležeče ' a 1 j e , ki so jih znotraj in zunaj zamazali z blatom in kravjekom, na-
Sl. 12,
Del staroegipčanske stenske slike iz groba Pabasa (po Armbrusterju)
■V® vrčem podobne panje iz žgane gline (sl. 14) idr. Panje iz blata so ,„e 0,V| tak°, da so na pletenjačo nanesli primerno debelo plast plastič-blata, nato pa vse skupaj zvili in pustili, da se je na soncu posušilo, da SG klato strdilo, so zunanjo pleteno šablono odvzeli. Čeprav vemo, s a egiptovska in palestinska čebela med naj večjimi rojivkami, čebe-kap11^6 Orientu ni izrazito rojilno, ker že sama nepremičnost panja, ^	01 meni dr. Armbruster, tega ne dopušča. Bilo pa bi tudi nesmiselno, da
na^° načinu čebelarjenja na roje jeseni uničevali družine, saj puščajo, kakor Por°čajo poznavalci tamkajšnjih čebelarskih razmer, »čez zimo« če-maaif. o majhne medene zaloge. Sicer pa imamo enake primere v Dal-Štir'° ^ ° ^u Hvaru na primer lahko prezimijo čebele s tremi, prvce *' rami zimske zaloge. Zato obdrže čez zimo vse roje, to se pravi m dr ujce, kajti šele po drugem rojenju potrgajo odvečne matičnike. spr d riC7 a^s . čebelarji jemljejo oziroma spodrezujejo medeno satje od 0 aJ- Zato imajo posebno orodje, ki ga vidite na sliki 11. Še danes menda
večkrat spodrežejo z medenimi sati celo zaležene, spravijo vse skupaj v kožnate mehove, jih trdno zvežejo in z nogami stlačijo, nato pa puste, da se vsebina v posodah očisti. Z modernim načinom čebelarjenja prodira seveda tudi v te kraje sodoben način pridobivanja medu.
GOZDNO ČEBELARSTVO
Čeprav segajo prvi zgodovinski viri, ki govore o gozdnem čebelarstvu, nekako v 10. stoletje po našem štetju, se nam zdi prav, da ga obravnavamo na tem mestu, ker nam kakor preprosto čebelarjenje na Orientu najlepše pokaže razvoj umetnih čebeljih bivališč in načina čebelarjenja v nekaterih gozdnih območjih Evrope. Na drugi strani pa skoraj vsi srednjeveški zgodovinski viri, ki govore o čebelarstvu, in srednjeveška čebelarska zakonodaja omenjajo zlasti ta način čebelarjenja, kar dokazuje, da je bil v tem času najpomembnejši in seveda tudi najdonosnejši.
Ime gozdno čebelarstvo je dobil ta način čebelarji) j en j a predvsem zato, ker je bil tesno povezan z gozdom ne le kot mestom tega čebelarjenja, ampak tudi z drevjem kot prebivališčem čebel.
Nastanek in razširjenost gozdnega čebelarstva. Čeprav je gozdno čebelarstvo doseglo svoj vrh v f evri a 1 n e m srednjem veku in se s fevdalizmom kot družbenim redom tako spojilo, da si težko zamišljamo drugo brez drugega, vendarle menimo, da ni nastalo rv	šele v tej zgodovinski dobi. Njegovi začetki segajo prav
različnih obUk11,11 g0t°vo vsaj v zadnja stoletja pred našim štetjem, to je z Orienta	v začetke železne dobe. Po vsej verjetnosti so
(po Kuntschu) ga razvili Slovani še v svoji prvotni domovini iz preprostega čebelarjenja v naravnih drevesnih duplih in ga v dobi selitve proti severu, zahodu in jugu prenesli tudi v novo naseljene pokrajine Evrope, kjer so ga od njih vsaj deloma prevzeli Germani. Dejstvo je namreč, da je doseglo naj višjo stopnjo pri vzhodnih in severnih Slovanih, na zahodu Evrope pa se je razširilo do reke Labe in Zale (Saale), ki sta hkrati najzahodnejša meja, do katere so v drugi polovici 6. stoletja in v prvi polovici 7. stoletja Slovani prišli in se tudi naselili.
Srednji pas Evrope so v pradavnini tja do Urala pokrivali velikanski gozdovi, ki so morali biti raj za divje čebele. Antični grški pisci nam sporočajo o načinu čebelarjenja pri A1 a z o n i h, ljudstvu, ki je živelo nekje ob Karpatih in v katerem so včasih iskali prednike Slovanov. Alazoni so v gozdovih poiskali divje čebele, zaznamovali drevesa, kjer so jih našli, in jim ob primernem času odvzemali med. Tudi stari Slovani so še čebelarili na takšen način. Pri Letoncih se je ta tehnika ohranila prav do konca preteklega stoletja. Prisekali so v gozdu drevo dovolj visoko od tal, ga ob vrhu izdolbli, vdolbino prekrili s primerno deščico in nato vsadili vanjo roj. Včasih pa so kar počakali, da se je roj sam naselil. Pod takšnim panjem so pritrdili okoli drevesa nekakšen oder, ki je onemogočil, da bi medved
Priplezal do čebel. Na ta način čebelarjenja kažejo tudi nekateri starejši izrazi za čebelarja. V litavščini se čebelar imenuje bitkopis, kar je sestavljeno iz besede bitis »čebela« in glagola ko p ti, ki pomeni »plezati«. V stari ruščini poznamo podoben naziv za čebelarja, namreč drevo-^ a z s. Tudi izraze za panje v baltskih jezikih, letonsko drawa, litavsko d r a v i s, staroprusko d r a v i n e izvajamo brez težave iz iste osnove kakor naše drevo. V nekem starem slovanskem k u r g a n u (nasutem grobu) p r i ^molensku so arheologi našli nekakšne ostroge, za katere so sklepali,
Pa so jih uporabljali čebelarji pri ple-Zanju na drevesa.
Dr. Armbruster je območje gozdnega čebelarstva dokaj natančno Poločil. Pri tem se je naslanjal na zgo-Povinske vire, kolikor so mu bili dostopni, na drugi strani pa na dejstvo,
Pa najdemo še danes več ali manj po-' sod v tem območju tako imenovano klado, ali iz desk zbit pokončen panj, ki se odpira od zadaj in kakršen po Pjegovem mnenju pri južnih Slovanih ni bil v navadi.
Zaradi skopih zgodovinskih virov, k1 so nam dostopni, je težko oporekati Arnrbrusterju, vendar pa mislimo, da imamo dovolj vzrokov, če trdimo, da so mh ti Slovani poznali gozdno čebelarstvo predvsem v tistih stoletjih po naselitvi, ko so živeli še svobodno, deloma Pa še v času tujih fevdalnih gospodov.
Če so Slovani prinesli v zahodno Vropo gozdno čebelarstvo (tega mne-Pja je tudi dr. Armbruster), potem bi i ° zelo čudno, da bi ga ne poznali Slokani južno od Donave. Vzrok, da ga ne i obdržali v novi domovini, bi moglo Hi edinole pomanjkanje gozda in za čebele neugodne pašne razmere, ali Pa naprednejši način čebelarjenja v novo naseljenih pokrajinah, ki bi ga 1 i od prejšnjih prebivalcev prevzeli. Toda niti prvega niti drugega za te Pokrajine ne moremo trditi.
v. zgodovine vemo, da je Tasilo leta 772, ko je z ognjem in mečem rT krščansko vero po Karantaniji, odpeljal s seboj na Bavarsko prav mnogo najboljših slovenskih čebelarjev. Dvomimo, da bi bil Tasilo to s oril, če bi ne bil zvedel, da so ti ljudje res dobri čebelarji in da znajo Ivi e ariti na način, kakršen je bil tam kasneje izpričan. Brez dvoma pa je i o to gozdno čebelarstvo.
Leta 933 je kralj Oton III. podelil nekemu Sasu tri kmetije v kraju
izengisazi, kjer je prebival nekdo po imenu G1 u z o, hkrati z
.®«E;
Sl. 14. Sudanka s starima vrčema, ki sta odslužila in sta sedaj namenjena čebelam (po Armbrusterju)
»gozdovi, lovom, čebeljimi pasišči (Zidalweide Ker omenjajo to listino tudi freisinške kartularije, meni zgodovinar Kos, da je bil Gluzo Slovenec in Gluzengisazi kraj na slovenskih tleh, kajti freisinška cerkev je imela zemljo le med Slovenci, ne pa med drugimi Slovani.
Leta 1002 je podelil kralj Henrik II. cerkvi Matere božje in sv. Kor-binijana v Freisingu svoje imetje z vsemi pritiklinami, tudi s čebeljim pasiščem (zidalvedon), in sicer v Stražišču in na zemlji med Lipnico (Žabnico, to je potokom, ki se pri Lipnici izliva v Soro), Savo in Soro na Kranjskem v Waltilonovi grofiji.
Leta 1007 je podelil kralj Henrik II. freisinškemu škofu Engel-bertu in njegovi cerkvi svoje posestvo v Kaču (Katsch), vasi na zgornjem Štajerskem, v tedanji karantanski pokrajini, s čebeljimi pasišči (zidal-veidis).
Istega leta je podelil cerkvi Matere božje in sv. Korbinijana v Freisingu svoja posestva v Welzu in Lindu na zgornjem Štajerskem z »apum pascuis« (to je čebeljimi pasišči).
O	kakšnem čebelarjenju nam govore ti viri? Vsekakor o gozdnem. Kakor vemo, je bilo čebelarjenje v gozdu v teh krajih izključna pravica lastnikov gozda, to je fevdalcev. Okoriščali so se s tem tako, da so najemali ali postavljali posebne čebelarje, ki so v gozdu čebe-larili zanje.
Nastane vprašanje, ali se je po naselitvi Slovanov gozdno čebelarjenje vendarle razširilo tudi južno od Donave, ali to, o čemer nam poročajo zgornji viri, sploh lahko imenujemo gozdno čebelarjenje ali samo lov na čebele ali celo le lov na med in vosek, kakor to trdi Armbruster. In slednjič, če je to bilo gozdno čebelarjenje, ali se je razlikovalo od gozdnega čebelarjenja severno od Donave.
Lahko bi trdili, da so bile darilne pogodbe, ki jih omenjamo zgoraj, pisane po nekih ustaljenih navadah in da tisti, ki so jih sestavljali, niso natančno ločili pomena posameznih besed v njih. Nadalje lahko mislimo, da je bilo takrat v teh pokrajinah razvito že domače čebelarstvo in da je bil lov na divje čebele ali na med le posebna pravica fevdalcev. Res bi bilo lahko tako, vendar pa glede na vse, kar smo že rekli o gozdnem čebelarstvu, ne moremo trditi, da ponekod vendarle ni bilo pravega gozdnega čebelarjenja tudi južno od Donave, vsaj tam, kjer so bile zanj ugodne razmere.
Ce so ga Slovani poznali, ne vemo, zakaj ga ne bi bili uvedli tudi južno od Donave. Sicer pa, če menimo, da je delo, ki ga opravljajo čebelarji, v navedenih primerih celo poklicni čebelarji, čebelarjenje, in če to delo opravljajo v naravnih čebeljih bivališčih ali pa izdolbenih, potem se po svojem bistvu to gozdno čebelarjenje, izpričano tudi za območje južno od Donave, ne razlikuje od gozdnega čebelarjenja severno od Donave. Razlikuje se, kakor bomo še videli, samo po odnosih čebelarjev do fevdalca in glede na čebelarske navade, ki jih ti odnosi terjajo. Na severu združenje gozdnih čebelarjev s svojimi privilegiji na eni strani in dolžnostmi do fevdalca na drugi, na jugu najeti in privzeti čebelarji skoraj brez pravic in s samimi dolžnostmi, ki jim jih nalaga fevdalec. Skratka, bistvene razlike v samem načinu čebelarjenja skoraj ni, osnovna razlika je v družbenih odnosih med lastnikom gozda in čebelarji ter verjetno tudi v obsegu.
Zakaj so bile te razlike? Na severu je fevdalec, ko je postal lastnik gozda, našel ^ njem gozdne čebelarje, in to v tolikem številu in že toliko °rganizirane, da je moral računati z njimi kot z delovno silo. Gozdno čebelarstvo na severu je bilo pomemben gospodarski In socialni činitelj, plasti še v krajih, kjer je bila zemlja manj rodovitna in bi ne bila še zdaleč Rajala tistega, kar Je dajalo čebelarstvo. Na jugu pa so bile gozdne površine vendarle manjše, toda Zenilja je bila rodovitne j ša. Zato so se blovani, ko so jo naselili, oprijeli večidel kmetijstva in živinoreje. Čebelarstvo jim ni bilo glavni poklic, nli pa jim je bilo 1® izjemoma. V dobi fevdalnega družbenega reda je fevda-vec dobil gozd brez eebelarske organiza-mje, kakršne so bile na severu. Ker pa mu Je bilo na tem, da Potegne iz gozda čim-več koristi, je nasta-
vil
Sl. 15. Gozdni čebelar pri opravljanju čebel (po Kriinitzu)
svoje čebelarje,
ki so skrbeli, da si niso mogli nepoklicani prilaščati čebeljih gnezd in da mu čebelarili. Nekaj podobnega zasledimo tudi v srbski čebelarski zgo-°vini. Tu bomo navedli samo en primer.
Car Dušan (1331—1355), ki je ustanovil samostan sv. arhangela jdihaila in Gavrila v Prizrenu, je določil meje uljnjaka na Slatini ta-olo: meja ul jn jaka gre od Gramost v hrib Stražnik, od Stražnika pa strmo ?n potok čez livado in preko potoka v Golo brdo, od tod v Mekineš, iz nfekineša navzdol na Golo brdo in z Golega brda po delu Patkovskega
brda (Glasnik XI, str. 283). Za oskrbovanje uljnjaka je nastavil 10 čebelarjev. Tako poroča po zgodovinskih virih Jovan Živanovič v svojem Srbskem čebelarju iz leta 1893. Nadalje pravi, »da je bilo tedaj tudi več poklicnih čebelarjev, ki so uživali posebne pravice. Imeli so dvakrat na leto čebelarske zbore, na katerih so se posvetovali o zboljšanju čebelarjenja.« — Meje uljnjaka, o katerem je v tem poročilu govor, so tako
Sl. 16. Preganjanje medvedov in opravljanje čebel v dobi gozdnega čebelarstva
(po Kriinitzu)
obsežne, da gre brez dvoma za večje gozdno področje z drevesi, naseljenimi s čebelami, ne pa morda za čebelnjak v današnjem smislu ali za ozek prostor, kjer naj bi bili razmeščeni taki ali taki panji.
Vse to so torej vzroki, da dvomimo o pravilnosti Armbrusterjevih zaključkov. Vendar bo treba še več dokazov, da jih bomo mogli ovreči.
V nečem bi gozdno čebelarstvo lahko primerjali z orientalskim čebelarjenjem v zemlji. Kakor je čebelar na Orientu kopal ob naravnih čebeljih bivališčih v zemlji umetne rove, da je spravil vanje roje, tako je tudi gozdni čebelar v evropskih gozdovih vsako zimo in pomlad dolbel v drevesa votline, v katere so se v rojilni dobi naselile nove čebelje družine.
Gozdno čebelarstvo je bilo za tedanje čase eden izmed načinov izkoriščanja gozda zlasti v tistih krajih, kjer ga zaradi slabe zemlje ni veljalo
krčiti za obdelovalno zemljo in kjer je bilo poleg primernega drevja Ikrhlika, smreka, bor, jelka, trepetlika, javor, jesen, lipa idr.) dovolj rastlinja, ki je nudilo čebelam medičino in cvetni prah.
Organizacija gozdnih čebelarjev. Gozdni čebelarji so bili poklicni čebelarji vsaj v srednjem veku in so se v posameznih pokrajinah, kjer Je bilo razširjeno gozdno čebelarstvo, družili v cehom podobna združenja. Na čelu takega združenja je bil starosta, izkušen čebelarski mojster, ki je zastopal čebelarje pred gosposko, na drugi strani pa skrbel, da so elani čebelarskega združenja opravljali svoje dolžnosti tako, kakor je zahteval od njih čebelarski statut ali postava o posebnih pravicah in dolžnostih gozdnih čebelarjev. Čebelarske postave je izdajal lastnik


Sl. 17. Tipična »paseka« iz Vol in 1 je (po Jocifu)
Sozda, fevdalec. Čebelarski cehi so imeli svoje »gruntne« knjige in r e g i s t r e. Med najstarejšimi znanimi postavami za gozdno čebelarjenje naJ omenimo statut, ki ga je izdal leta 1350 cesar Karel IV. za čebe-arjenje v bavarskih gozdovih okoli N ti r n b e r g a. Središče tega čebe-arskega območja je bilo v kraju F e u c h t, kjer je bilo tudi posebno Cebelarsko sodišče, ki se je sestajalo menda šestkrat na leto, raz-s°jalo o sporih in reševalo pritožbe gozdnih čebelarjev. Na Češkem je zHana litomyšlska knjiga čebelarskih artikulov iz leta 1570
00	1578. Podobne statute so poznali tudi gozdni čebelarji na Poljskem in v Rusiji.
Gozdni čebelarji so se letno shajali na zborih v kraju, kjer so imeli Sv°je sodišče, se seznanjali s pravicami in dolžnostmi, volili staroste in prejemali nove člane v organizacijo.
1	Pravice in dolžnosti gozdnih čebelarjev. Dokler so bili gozdovi svo-°dna last in niso imeli gospodarjev, so seveda čebelarji delali v njih, kar
‘i° hoteli. Kolikor bolj pa se je utrjeval fevdalni red, toliko bolj so pre-aJaIi gozdovi v last fevdalcev. Ti sicer gozdnih čebelarjev niso preganjali, Marveč so jih še celo vabili v gozdove, toda čebelarji so morali svojim
gospodarjem odštevati posebne dajatve. Tako so jim morali letno plačevati od vsakega drevesa, ki so ga izvotlili za čebelje bivališče, dogovorjeni znesek, vrh tega pa je moral gozdni čebelar letno oddajati svojemu gospodu del čebelarskih pridelkov, izdob-sti določeno število novih panjev in skrbeti za gozdno čebelarstvo svojega okoliša.
Vsak gozdni čebelar je imel točno odmerjen gozdni okoliš. Število panjev, ki jih je opravljal posamezen čebelar, je obsegalo navadno kakih 70 čebeljih	družin, pa
tudi manj. Od gozdnega čebelarjenja je živelo v dobi njegovega razcveta na tisoče družin, saj so nekatera čebelarska združenja oskrbovala tudi po 7000 panjev.
Kakor lovec	med lovo-
pustom ne sme streljati divjačine, tako ponekod gozdni čebelar med glavno pašo in v dobi rojenja sploh ni smel v gozd, to pa zaradi tega, da ne bi mogel pobirati medu v tujih okoliših in loviti tujih rojev. Zato so se roji naseljevali v prazne, pozimi izdolbene in spomladi že dokaj suhe drevesne panje po mili	volji.	Drugod	je	zopet	smel	čebelar	v svojem okolišu	pobirati in
ogrebati	roje,	toda	izven	svojega	okoliša	jim	je smel slediti le	tako daleč,
kakor daleč je lahko zalučal svojo čebelarsko sekiro. Ce pa je po vsej sili hotel dobiti ubegli roj nazaj, je moral plačati zanj določen znesek, ki je bil skoraj vedno nižji od vrednosti roja. Vsak čebelar je imel na drevesih, v katerih je čebelaril, vrezana posebna znamenja, ki so kazala, čigave so čebele v drevesu.
O tehniki gozdnega čebelarjenja vemo pravzaprav malo. Kakor že rečeno, je moral gozdni čebelar, ko je postal odvisen od fevdalnega gospoda, letno izdolbsti določeno število novih panjev. Drevesa, v katera naj bi izdobel nova čebelja bivališča, mu je določil po navadi gozdar. Dolbli so jih v drevesa, debela vsaj 70 cm, kakih pet metrov od tal, da bi bile čebelje družine varnejše pred sladkosnedimi medvedi, pa tudi pred drugimi nepridipravi. Kako so še posebej zavarovali čebele pred medvedi, nazorno kažejo slike, ki smo jih posneli po K r ii n i t z u. Ponekod čebelarji niso
Sl. 18. Pokončna klada iz Volinije (po Jocifu)
niogli drugače do čebel kakor z lestvo ali vrvjo, drugod pa so imeli nalašč za 1° prirejene železne krpi j e ali pa so si napravili kar v drevo nekake stopnice (sl. 15 in 16).
Izdolbeni panji niso bili vsi enako veliki. Predvsem je bilo to odvisno „ debeline drevja. Povprečno so izdolbli kake 4 čevlje visoke, en in pol evUa globoke ter en čevelj in tri palce široke panje.* V posamezno deblo s° izdolbli po dva do tri. Vrh in veje takega drevesa so deloma oklestili. Panje s° zapirali s primerno prirezanimi deskami ali plohi in jim napravili žrela.
Roje so ponekod vabili v nove panje tako, da so jih znotraj namazali s Posebnim dišečim mazilom, ki so ga sestavljali iz različnih zelišč. Način
Sl. 19. Na pol ležeča klada iz Volinije (po Jocifu)
brfC/aVe maž -t6 bR večkrat skrivnost posameznikov, saj so upali, da jim ° pomagalo in spravilo več rojev v njihove panje.
Najvažnejše opravilo je bilo seveda spodrezovanje, to je od-)e jlniante medu. Pobirali so ga večidel spomladi, včasih pa tudi jeseni. Ce je 110 satje v panju v mrzli stavbi, kakor ga navadno stavijo močni roji, sat In<ne.^ oebelar obnavljati satje tako, da je vsako leto spodrezal druge p ,e’ . i topli stavbi pa je moral spodrezovati enkrat levo, drugič desno čeb°l 1C° vsabeSa sata, če je hotel obnavljati satje. Jeseni, pred zimo, je nv ear Pregledal družino, dodal poznim rojem medu v satju, če jim je dir'1/ v ° ^mske zaloge, ali pa jih podrl. Toda gozdni čebelar ni rad po-pa a ’ ber je moral gospodarju gozda plačevati od vsakega panja ne glede p °Jati je imel družino v njem ali ne. Verjetno je v jeseni zamazal pri nadleg ncP°trebne reže in jih, kolikor je mogel, zavaroval pred zimskimi
Čevelj = 31 cm, palec = 2,63 cm.
Višek in pojemanje gozdnega čebelarstva. Višek razvoja je doseglo gozdno čebelarstvo nekako v 14. in 15. stoletju, potem pa je začelo upadati. Na Zgornjem Lužiškem se je ohranilo do konca 18. stoletja, n a Poljskem in v Rusiji pa še dlje.
V srednjem veku so čebelarske produkte zelo cenili, saj je med na-domestoval sladkor, vosek pa skoraj vse, kar nam danes služi za razsvetljavo. Posebno pomemben je bil vosek v cerkvenem bogoslužju, saj so morale po cerkvah goreti številne voščene sveče.
Sl. 20. Čebelnjak na drevesu iz Volinije (po Jocifu)
Najbolj cenjena srednjeveška alkoholna pijača je bila medica, od slaščic pa medeni kruhek. Na Bavarskem, Poljskem, v Rusiji in drugod so bile znane obrtne delavnice za medeni kruhek in kuhanje medice.
Reformacija v 16. stoletju, tridesetletna vojna (1618—1648) in po njej razširitev trgovine ter uvažanje nadomestkov za med (sladkor) in vosek, vse to je vplivalo, da je gozdno čebelarstvo počasi usihalo. Na zadnjem mestu tudi ni bilo to, da je z naraščajočim prometom dobival les čedalje večjo veljavo.
Gospodar gozda zato ni več puščal dolbsti novih panjev. Ce so jih čebelarji vendarle hoteli imeti, so morali debla kupovati. Da pa bi jih lahko razpostavili po gozdu, kakor bi sami želeli, so jih razžagali na primerno
^°lge kose, izdolbli vanje panje in jih obešali ali postavljali na drevesa drevesne štore. Sčasoma so začeli nameščati klade* na gozdnih jasah. iak kraj s čebeljimi kladami so v Rusiji imenovali »pasek a«, v Srbiji ha »uljanik«. Od tega načina čebelarjenja na gozdnih tleh pa seveda več daleč do naslednje razvojne stopnje, domačega čebelarstva. Kakor 11 Pa tam že prej, se je sedaj še hitreje začelo iz gozdnega čebelarjenja razvijati vzporedno tudi domače, dokler ni slednjič prevladalo. Kot spomin r'a pomembno gospodarsko, socialno in kulturno vlogo, ki jo je odigralo Sozdno čebelarstvo v srednjem veku, pa so ostale le pokončne in ležeče Kla(*e, v katerih še dandanes deloma čebelarijo po teh krajih.
krimer take »paseke« (sl. 17) nam je nazorno popisal Peter Jocif v. Slovenskem čebelarju leta 1918 in vse pojasnil s preprostimi lsbami v članku »V o 1 i n i j a in njeno čebelarstvo«. Jocif je bil n|ed prvo svetovno vojno avstrijski vojak in je služil tudi v Voliniji. Kar Svojem članku pripoveduje, posnemamo v kratkem izvlečku, i Volinijski čebelarji-samotarji čebelarijo v kladah, visokih do 1,5 m in ehelih 60 do 70 cm. Približno na sredi ima vsaka klada s sekiro vsekano . r‘uh) in žrelo, sestoječe iz dveh ali več luknjic (sl. 18). Od strani je klada zoolbena kakor korito z 20 do 25 cm široko in 50 do 60 cm dolgo zunanjo c-P rti no. Odprtino pokrivajo s posebnim pokrovom (b), dno klade (c) se . 1 Po potrebi odpira. Znotraj je votlina široka »nekako 2/s debelosti in pIS°ka % dolgosti klade«. Klade postavljajo pokonci ali pa poševno (sl. 19).
°nekod imajo razpostavljene po drevju (sl. 20). Okoli takega »čebelnjaka ?a drevesu« so po drugih drevesih razobešene v večjih razdaljah prazne ade. Čebelar prepušča rojem samim, da si izbirajo nova bivališča, torej . °> kakor je bila navada v dobi pravega gozdnega čebelarjenja. Ko se r°i naseli v prazni kladi, ga čebelar prepodi iz nje v drugo klado in ga ' ^ej odnese v »čebelnjak«. Podobne primere iz čebelarjenja v zemlji smo araenili že spredaj. Posebej je v tem opisu za nas pomembna polležeča „. a d a (sl. 19), ki je nekakšna prehodna stopnja med pokončnimi in leže-11111 kladami. Vse to namreč dokazuje, da ne smemo iskati povsod orien-lskih vplivov, kjer naletimo na ležeče panje.
DOMAČE ČEBELARSTVO
j '^a vprašanje, kdaj in kje je človek prvič prenesel čebele iz gozda v°niov, lahko odgovorimo samo z ugibanji. Gotovo pa je to vprašanje po-je lln° s premičnostjo panja, čeprav ni nujno, da bi bil človek takoj, ko i lltlredil prvi premični panj, le-tega odnesel domov. Narobe: ugotovitve Ha' °	. gozdnega čebelarjenja kažejo, da je človek tudi v premičnih panjih
čebelaril v gozdu na drevju ali ob gozdu in šele kasneje doma. pr .^,VI premični panji. Tudi odgovor na vprašanje, kakšen je bil prvi X1j . 1Icni Panj, ni tako preprost, kot bi si kdo mislil. V dobi, ko človek še Pai 1111 lui.iprimernej šega orodja za spodrezovanje drevesnih debel, so bili lahko iz drevesnega lubja (sl. 21), kakršne najdemo na Sardiniji,
ki je ? j^razoni klada poimenujemo povsod panj iz primerno dolgega kosa debla, 1Zvotl ■ zc , *)eno od strani, medtem ko uporabljamo za prirezan, od obeh koncev J n kos debla izraz votlak, bedenj, žlambor.
Sodobno ..	..
čebelarstvo II
33
v Italiji in Španiji, pleteni iz šibja (sl. 23) ter zunaj in znotraj zamazani s kravjekom in blatom, ali pa iz blata samega. Kakor so si na Orientu napravili panje iz plastičnega blata in šibja, to se pravi iz tvarine, ki jim je bila najbolj pri roki in ki so jo s tedanjimi tehničnimi sredstvi najlaže preoblikovali v panje, tako smemo misliti, da so tudi v gozdnatih pokrajinah Evrope na enak način izdelovali tu prej, tam pozneje premične panje iz lubja, šibja in protja v obliki naravnih panjev, to je drevesnih žlamborov (sl. 22 in 24).
Kaj je starejše, drevesni panj ali pleteni čebelji koš, ne bomo nikoli dognali. Glede na možnost izdelave s preprostejšim orodjem bi seveda dali prednost košu. Sicer pa ni izključeno, da se je tu pojavil prej eden, tam drugi.
Prehod od gozdnega čebelarjenja k čebelarjenju pri domu. Vzroki, da se je pojavilo poleg čebelarjenja v gozdu tudi čebelarjenje pri domu, bi bili nekako naslednji:
Človek je ugotovil, da čebele prav tako uspevajo izven gozda kakor v gozdu, da ne zbeže nazaj v gozd, če jih v roju prinese domov, da tudi ob rojenju doma takoj ne pobegnejo, ampak se usedejo na bližnje drevo ali grm, da so doma veliko bolj varne pred vremenskimi nezgodami in nepoklicanimi vsiljivci vseh vrst, da tu laže pazi na roje itd. Človeku se je skratka zdelo, da so se udomačile, da ga poznajo in da so zato manj divje kot tiste v gozdu. — Posledica različnega gledanja na >domače« in »divje« čebele je bil tudi spremenjen človekov odnos do enih kakor do drugih. Medtem ko je domače skrbno gojil, je divje le izrabljal bodisi tako, da jih je pri pobiranju zalog izropal, ali pa tako, da jih je preganjal iz žlamborov in selil domov v lastne panje.
Zato se je seveda število divjih čebel v okolici naselij vse bolj manjšalo, dokler niso postale tam sploh redkost, kot so danes na primer pri nas. ^ Po vsem tem, kar smo rekli, nam preostaja, da si ogledamo najbližji znani primer domačega čebelarjenja iz prvih stoletij po našem štetju let, in sicer pri Rimljani h. To pa zato, ker iz virov, ki so nam na razpolago, lahko dokaj natančno prvič v zgodovini spoznamo ne le narejene
Sl. 21. Panji iz lubja (plutovine)

panje, ampak tudi praktično čebelarsko znanje na evropski celini, na drugi strani pa zato. ker vemo, da so prišli nekako v začetku našega štetja let tudi vsi kraji, ki so jih kasneje posedli Slovenci in drugi južni Slovani, pod rimsko oblast, da so na tem območju Rimljani uveljavljali svoj družbeni red, svoj način gospodarstva in, kakor nekateri menijo, tudi čebelarstva.
Viri o rimskem čebelarstvu. Čebelarstvo je moralo biti vsaj v zadnjih stoletjih pred našim štetjem v rimski državi precej razvito. O tem nam pričajo številni pisci. Mark f e r e n c i j Varro (116—27 Pred našim štetjem) je začel Pisati kot osemdesetletni starec. V svojem delu o kmetijstvu (De r e rustica) nam v tretji knjigi kot prvi izmed rimskih pisateljev poroča tudi 0 čebelarstvu. Vergil Maro (70—19 pred našim štetjem), najpomembnejši pesnik Avgustove dobe, je uvedel v rimsko slovstvo poučno pesem, kjer daje navodila za kmetovanje.
Tej dokaj obširni pesnitvi je dal grško ime Georgika.
Tplival je nanj Varro. Z ve-Hko ljubeznijo in globokim čustvom je opeval idilično življenje v naravi. Četrto knjigo svojega speva o poljedelstvu Je posvetil čebelam. L. Junij polumella (1—68 po našem štetju) je napisal kar dvanajst knjig o kmetijstvu. Rodil se je v Španiji, kjer se je verjetno seznanil s čebelarstvom. Kot Xo.jaški častnik je poznal zlasti Vzhodni del rimske države, tako |Ja primer Kilikijo in Sirijo.
kmetijstvom se je sam mnogo ukvarjal. Da bi navdušil Rimljane, ki so fjepuščali delo na kmetijah sužnjem, za obdelovanje zemlje, se je lotil Pisanja. Njegovi spisi o kmetijstvu so najpopolnejši, kar jih je izšlo v 'iraškem slovstvu. O čebelarstvu govori v deveti knjigi. Tudi sodobnik čdnmelle C. Plinij Secundus (23—79 po našem štetju) posveča v nsezni zgodovini narave (Naturalis historia) precej strani čebelam, ecidel se pri tem opira na druge avtorje. Nekako v četrtem stoletju po našem štetju poroča o čebelah P a 11 a d i j, ne da bi omenjal predhodnike, asti Columello. na katerega se docela naslanja. Geoponika, grški uietijski zbornik, ki je nastal okoli leta 950 po našem štetju, prinaša malo noyega o čebelarstvu. Nazadnje naj omenimo še A e 1 i a n a (okoli 200 po j asem štetju), ki pripoveduje v svojih živalskih zgodbah o čudovitostih
Sl. 22. Panja votlaka
facula) čebel, seveda brez strokovnega znanja.
Preobširno in odveč bi bilo, če bi dela vseh teh piscev tu nadrobno analizirali, saj je v njih mimo tega, kar nas zanima, vse polno brezpomembnega, vraževernega in posnetega po grških pisateljih, zlasti Aristotelu. Skušali bomo iz njihovih spisov izluščiti samo tisto, kar je za nas posebej pomembno, hkrati pa odgovoriti na vprašanje, v kakšnih vrstah panjev so Rimljani čebelarili in kakšen je bil način njihovega čebelarjenja.
Rimski panji. Vsaj v dobi, v kateri so živeli in ustvarjali zgoraj navedeni pisci, so Rimljani v južni polovici Italije čebelarili domala izključno v ležečih panjih, torej v podobnih, kot smo jih videli na Orientu, čeprav so se rimski panji večidel po snovi, iz katere so jih izdelovali, kakor tudi po obliki razlikovali od orientalskih. Deloma so bili to okrogli drevesni žlambori, deloma štirioglati (kvadratasti) panji, visoki in široki približno po 1 čevelj. Prednje in zadnje končnice panjev so bile tako prirejene, da jih je bilo mogoče potisniti v notranjost. Žrela so bila v sprednji in zadnji končnici. Pogosto so žrelo sestavljale luknjice, ki so jih zvrtali pri dnu končnice. Luknjice so bile majhne, da bi ne mogle skoznje miši in da bi v panj ne vdiral preveč mraz, po več (2 do 3) pa jih je bilo zato, da so mogle čebele iz panja in v panj tudi tedaj, kadar je pred eno ali drugo »prežal kuščar«.
Panji so merili v dolžino približno 3 čevlje, tako da je moglo biti v njih po 24 do 25 satov v topli stavbi, v mrzli pa kakih osem.
Panje so izdelovali iz različnega gradiva: iz lubja hrasta plutca, iz ilovice, blata, kravjeka (!), drevesnih debel, iz šibja, žganih glinastih plošč (nekake opeke), iz desk in palic rastline Ferula thyrsiflora, nekateri, premožnejši ljubitelji čebel pa še iz posebnih snovi, na primer iz prozorne roževine in Marijinega stekla.
Columella piše o rimskih panjih takole: »Ce imamo hrast plutovec, jih naredimo najbolje iz njegovega lubja... Ako pa najdeš dovolj ferul, lahko iz njih narediš primerna čebelja bivališča. Iz šibja jih spleteš kot koše... Če tudi šib ni, jih boš naredil iz votlega drevesnega debla ali iz desk. Najlepši so iz ilovice... Poleg teh sta še dve vrsti panjev. Prvo dobiš, če jih narediš iz kravjeka, drugo pa, če jih sezidaš iz opeke.«
Sl. 23. Francoski panj, pleten iz šibja in ometan s kravjekom
Vsaj poglavitne si oglejmo nadrobneje!
Panji iz lubja hrasta plutca so bili valjaste oblike in različne velikosti, kakor je pač bilo veliko lubje, ki so ga pri izdelavi uporabili. Lubje so sešili, za končnice pa so prikrojili okrogle lesene deske. Reže v panjih so zamazali z blatom ali kravjekom, kakor to delajo še danes ponekod kranjičarji, pa tudi prevaževalci, če jim med potjo panj nenadoma poči. Take panje najdemo še dandanes v Severni Afriki. Za prevažanje in selitve niso bili primerni in tudi trpežni niso bili preveč.
Prav isto velja za glinaste valjaste panje, še bolj pa za Podobne panje iz blata ali celo iz kravjeka, ki jih omenja Columella. Nekateri trdijo, da so glinaste panje v obliki valjev prinesli Rimljani iz Egipta, a ni izključeno, da so domačega porekla.
Tudi v nekaterih italijanskih pokrajinah je malo lesa, pa so si tisti, ki so hoteli čebelariti,
Pomagali z glino in blatom. Glede velikosti se niso dosti raz-Imeli so približno en čevelj v premeru.
y°tlake, ležeče panje lz drevesnih debel, Columella pa še posebej Punje iz desk. Pognali so poleg teh iz šibja pletene ležeče valje, ki so jih zunaj iu znotraj zamazali z blatom ali kravjekom.
Panji iz žganih glinastih plošč niso bili dosti drugačni, kot j® kamniti panj z otoka Brača, ki ga kaže naša slika 25.
Posebno zanimiv je panj iz palic rastline Ferula thyrsi-•1 o r a (sl. 26 in 27), ki ga je videti še danes ponekod v Italiji, zlasti na Siciliji, in v Berberiji v Afriki. Palice narežejo na primerno dolžino, od strani blizu vsakega konca preluknjajo in z lesenimi klinci sestavijo v ravne ploskve, ki jim služijo za stranice panjev. Nato jih še zunaj in znotraj mmažejo z blatom. Kakor vsi doslej popisani, so bili tudi ti panji kak čevelj visoki in široki ter 3 čevlje dolgi.
Če od drugih panjev omenimo še panj iz prozorne roževine, storimo to zategadelj, ker smemo reči, da je nekak predhodnik kasnejših
°Pazovalnih panjev.
Posebnih, grajenih čebelnjakov Rimljani menda niso poznali, čeprav So Panje zlagali v skl a da niče. Pri tem so se ravnali predvsem Po velikosti čebelarskega obrata. Vsekakor so nad zloženimi panji napravili streho, ki jih je varovala ne le pred padavinami, ampak tudi pred hudo Pripeko. Najraje so jih skladali v zavetja hiš, ker je bila tam enakomernejša toplota. Obračali so jih v smer, kjer pozimi vzhaja sonce, torej proti
Jugovzhodu.
Pisatelja Varro in Columella omenjata tudi
°d drugih likovali.
Sl. 24. Panji votlaki z konjskega polja (foto Robida)
Panje so skladali na kamnite, pa menda tudi na drugačne podstavke, visoke približno en meter in ravno toliko široke. Dolžina je bila seveda odvisna od števila panjev. Podloga je bila nagnjena nekoliko naprej, da se je odtekala voda in deževnica, če je po naključju prišla v panje.
Po navadi so bili panji v skladanicah zloženi v tri vrste, da se do zgornjih ni bilo treba preveč vzpenjati. Ta način skladanja se torej razlikuje od orientalskih čebeljih »zidov«. V rimski skladanici je bil vsak panj premičen, medtem ko je bil pri Egipčanih tako rekoč vzidan. V bližini »čebelnjaka« je stala največkrat lopa za čebelarsko orodje in odvečne panje-
Sl. 25. Kamniti panj z otoka Brača
Manjši čebelarji so imeli včasih svoje panje kar na kaki verandi, v zidni dolbini, preddverju ali pa ob steni na nosilcih, ki so bili vanjo vzidani.
Rimsko čebelarsko orodje. Med čebelarskim orodjem omenjajo pisci dolg nož spodrezilnik, ki je bil na koncu pravokotno ukrivljen in na obeh straneh priostren, nadalje nož, ki je bil spredaj širok (nekakšna lopatica) in zelo oster. Uporabljali so ju za spodrezovanje satja. Čebele so ometali z gosjim peresom. Razen tega so poznali posebno posodo za krmljenje čebel (pitalnik), pleteno posodo za precejanje medu, vrečo za iztiskanje medu iz satov, slamo in ločje za prešanje voska.
Svojevrsten je bil njih kadilnih. To je bil lončen ročak (sl. 28) s pokrovom in dvema luknjicama ob strani: dimnikom in ustnikom. Dimnik je bil tanjši, nasproti mu ležeči ustnik pa širši. V kadilnih so dali tleče oglje, nanj pa suhega gnoja ali trhlega lesa. Podoben ročak najdemo na sliki v Kuntzschevi knjigi »Čebelarska vprašanja« iz leta 1915. Našel ga je v Grčiji, od koder so ga verjetno prevzeli Rimljani.
V rabi je bil tudi svojevrsten lovil n ik za vešče. Na dnu posode so postavili čez noč luč, ki je s svojo svetlobo vabila vešče, da so se zaletavale vanjo in se tako uničevale. Najbrž se je to zgodilo tudi kaki čebeli, če je bil lovilnik preblizu panjev.
Rimski način čebelarjenja. Menda niti Grki niti Rimljani niso čebe-larili zgolj na roje. Za tako čebelarjenje je namreč značilno jesensko podiranje večjega dela panjev, zazimovanje majhnega števila čebeljih družin in močno naravno razmnoževanje spomladi. Poleg tega je potrebna tam, kjer hočemo tako čebelariti, tudi izdatna jesenska paša. Ob rojenju so tolkli na cimbale in ropotali, da bi roj ne pobegnil in da bi se hitreje usedel, lovili pa so roje kar v panje.
Sl. 26. Na levi: panj iz ferulnih palic.
Na desni: vrčem podobni glinasti panji izpod Libanona (po Kehrleju)
Panje so opravljali od spredaj in zadaj in jih obračali, da so tako °bnavljali satje. Po potrebi so spredaj ali zadaj s premičnimi končnicami Zoževali (prav: skrajševali) panje. Čebele so krmili spredaj, a verjetno. udi zadaj. Poznali so že neko vrsto špekulativnega pitanja s figovim in STozdnim sokom, »da bi čebele ne živele le od medu«. Če je poročanje resnično, so ob posebno dobri paši panjem vsak tretji dan zapirali žrela lz bojazni, da bi preobilna paša ne škodovala čebelam (zaradi omejevanja '■alege?). Maticam so prirezovali krila, da bi zavrli rojenje in verjetno zato, a bi jim roji ne ušli. Če v panju ni bilo nobene zalege, so združevali po . Ve> tri družine. V takem primeru so jih prej poškropili s sladko tekočino n Za tri dni zaprli. Panjem, oslabelim zaradi kužne bolezni, so dodajali Satie in zalego. Čebele so prevažali v pašo.
Medene sate so spodrezovali dvakrat na leto, in sicer v maju in no-'nnibru. Varro trdi, da celo trikrat.
Golumella piše, da dajejo nekateri jeseni v panje mrtve ptiče, ki so '*Un Prej odvzeli drob, da bi s perjem greli čebele in jim bili tudi za hrano.
če bi jim zmanjkalo medene zaloge. Zdi pa se mu pametneje, pokladati za hrano v posebnih posodicah pred žrelo stlačene in v vodi namočene fige, vodo od rozin itd.
Nikjer pisci ne omenjajo jesenskega morjenja čebel. Niti Grki niti Rimljani kljub tako razvitemu čebelarstvu niso poznali vloge posameznih čebeljih bitij in njih spola.
Že iz tega kratkega izvlečka lahko spoznamo, da so bili Rimljani praktični čebelarji. Seveda je težko to, kar beremo pri rimskih pisateljih o čebelarjenju, posploševati, zlasti še zato, ker ne vemo, ali je bil med njimi kdo res čebelar. Pisali so o čebelah po pripovedovanju drugih, le tu in tam tudi po lastnih opazovanjih, večidel pa so posnemali po tujih virih, zlasti grških. Njihove sodbe in pripovedi niso torej povsod kritično preverjene
Sl. 27. Panj, sestavljen iz ferulnih palic in zamazan z blatom (po A.Vecchi)
in objektivne. — Rimljanom so ponekod kot poklicni čebelarji služili grški sužnji. Zato smemo sklepati, da so Grki močno vplivali na rimsko čebelarstvo, tako na njihovo teorijo kakor na prakso. Sicer pa so ostali rimski čebelarski pisci učitelji čebelarstva v srednji in zahodni Evropi skoraj ves srednji vek.
Zanimivo je, da ne najdemo nikjer v Italiji pletenih ali glinastih panjev v obliki košar, ki so zelo razširjeni v Grčiji. To obliko so narekovale Grkom čebele, ali bolje povedano, njih način grajenja satja. Kot je vsak sat spodaj kolikor toliko srčasto zaokrožen, tako so tudi ti panji spodaj ožji in zgoraj širši, torej ravno narobe kot slamnati ali pleteni koši drugod po svetu (sl. 30). Iz slame ali iz šibja pletene take panje postavljajo po navadi posamič na planem in jih odevajo s slamnatim plaščem, glinaste pa v dolbine zidanih ograj ali hišnih sten. Ker jih starejši grški pisci ne omenjajo v svojih delih, bi utegnil kdo misliti, da so mlajšega porekla. Vendar je treba vedeti, da vsi ti grški čebelarski pisci sploh ne govore nikjer o snovi in obliki svojih panjev; zato bi bil tak sklep neupravičen. Že zdavnaj so bili njihovi panji, to je košare, opremljeni z letvicami, na katere so čebele pritrjevale sate. Kakor vse kaže, je vzniknila ideja premičnosti satja na Grškem ali Orientu.
ČEBELARJENJE IZVEN SREDOZEMLJA IN ORIENTA
Medtem ko nam je zgodovina orientalskega čebelarstva bolj ali manj poznana, kakor smo videli, vsaj za 6000 let nazaj, pa za Evropo (če izvzamemo dežele, ležeče ob Sredozemlju, to je predvsem Grčijo, Italijo in Španijo) skoraj ni nobenih pisanih zgodovinskih virov o čebelarstvu vse tja do začetka našega štetja Ipt. Sila redki in skopi so tudi kasneje, to je v prvem tisočletju naše dobe.
Stari Sumerijci so že poznali med, toda čebel še niso gojili. O Babiloncih vemo, da so poznali med divjih čebel, ki so ga dobivali z gričevja na severni strani Mezopotamije. Stari Asirci so v medu kon-servirali meso. Med je moral biti nekoč važen tudi za balzamiranje trupel. Ne vemo sicer, kako so ga uporabljali, vendar imamo v antičnem slovstvu več opazk, ki se nanašajo na to vprašanje.
Čebelarjenje v alpskih deželah pred naselitvijo Slovanov. Grški zgodovinar Herodot (rojen leta 484 pred naših štetjem) poroča, da so gojili čebele ob Donavi naseljeni T r a k i j c i.
Prav tako poroča o Gotih na levi strani Po na ve, da so se hranili med drugim s čebeljimi proizvodi. Pisec St rabo (rojen mta 63 pred našim štetjem) piše, da so pre-Pivalci, ki so živeli na kasnejšem ozemlju (vranjske, zamenjavali čebelje proizvode, to je med in vosek, z Italijo.
Pri Germanih govore o domačem Vebelarstvu prvič Leges Barbarorum,
*n sicer v zakonih Vzhodnih Gotov (466—485), i?a je v zakonih salijskih in ripuarijskih
Pfankov (486—496), v bavarskem zakonu (744—748) in tudi v Saks o n s k e m. Tu je govor o lovljenju rojev in tatvini čebel. Glede panjev, yerjetno pokončne oblike, je treba poudariti, da so bili narejeni iz lesa 'Pokončni votlaki), iz lubja ali pa pleteni iz šibja. Slamnati koš se menda Prvič omenja šele v 16. stoletju.
Sl. 28. Ročak za podkaditev čebel (po M. Kuntzschu)
,, Okoli leta 400 pred našim štetjem so se v vzhodnih Alpah naselili Jkelti in se razširili proti jugu še na današnja gorenjska tla. Prebivali 'So tudi ob zgornjem Jadranu, na Krasu, v vzhodnih delih Kranjske in zahodnem delu Panonske nižine. Zanje pravijo, da so poznali panje iz lubja n najbrž iz šibja pletene koše. Francoska beseda za panj ruche izhaja namreč iz keltske beseda ruska, kar pomeni skorja, lub; prav tako so ' Švici pogostne besede, izpeljane iz keltskega korena »b e n n e« v pomenu cebelji koš.
Iz teh res revnih zgodovinskih podatkov moremo ugotoviti troje, in vlcer, da je bilo v naših krajih in zahodni Evropi pred prihodom Slovanov e razvito čebelarstvo, da je bilo to domače čebelarstvo in da so čebelarili . Panjih iz lesa (duplih), pletenih iz šibja in narejenih iz lubja. Morda se jp Pod rimskim vplivom, ko so te kraje v začetku našega veka zasedli imljani, uveljavil tu in tam tudi rimski način čebelarjenja z ležečim Pnnjeni, kar pa je sila dvomljivo, ker so raziskavanja starega rimskega 'ebelarjenja dokazala (Armbruster), da je bil ležeč panj v navadi pred-xsem le v južni polovici Italije, medtem ko je v severni polovici že od davna
doma pokončni panj kot v južnih Alpah. Na drugi strani pa so bile klimatske in pašne razmere v naših krajih povsem drugačne kot v južnem delu Italije, kar je imelo za posledico tudi drugačen način čebelarjenja.
Eno je glede čebelarjenja za to zgodnjo dobo nesporno, namreč to, da ni bilo na posebno visoki stopnji, prav gotovo ne na višji, kot je bilo tisto, ki nam ga opisujejo rimski pisci, saj še v kasnejši dobi pokristjanjenja ljudstev v Evropi, ko je tudi cerkev propagirala čebelarstvo, ni doseglo
Sl. 29. Grški koši, spleteni iz šibja in razpostavljeni posamič na planem
(po Kuntzschu)
v srednjem veku nobenega napredka. Posredni vzrok temu je bilo vsekakor dejstvo, da je mračnjaštvo katoliškega srednjega veka zaviralo vsak razvoj znanosti. Brez poznanja življenja čebel, torej brez teorije, pa ni dobre čebelarske prakse, ali še bolje, njenega razvoja.
Mimogrede naj za dokaz temu omenimo, da so šele proti koncu 13. stoletja začeli zopet izhajati spisi, ki so obravnavali zgolj čebelarstvo. Tako je tedaj izdal v Italiji Peter Crescentis 12 knjig o kmetijstvu. V eni izmed njih piše tudi o čebelarstvu. Prva čebelarska knjiga v Nemčiji je izšla okoli leta 1480 v Kolnu. Napisal jo je v latinskem jeziku Tomaž Cantipratensis in ji dal naslov: Apiarius s. liber qui dici-tur bon um universale, de proprietatibus a p um. Leta 1488 je izdal isti avtor v nemščini (niederdeutsch) novo čebelarsko knjigo. Prva, napisana v visokonemškem jeziku, pa je znamenita knjiga »Temeljit
in koristen pouk za opravljanje čebel« (Griindliclier und niitzlicher Unterricht von Wartung der Bienen) iz leta 1568, ki jo je izdal Nikol Jakob. Vsi pred njim se bolj ali manj naslanjajo na rimske čebelarske pisce.
Izvor slovanskega imena matica. Človek, ki je s čebelarjenjem vse bolj spoznaval posamezna različna bitja v čebelji družini, je tem bitjem tudi dal svoja imena, ki pa zaradi tega, ker ni poznal njih spola, niso vedno ustrezala. Tako so na primer Grki imenovali matico basileus ali hegemon, kar pomeni vladar, Rimljani r e x (kralj), d u x (vodja), Germani der K o n i g (kralj), der W e i s e 1 (vodja) itd. Le vsi Slovani imajo za isto bitje skupen izraz matica. Že v 13. stoletju najdemo to besedo zapisano. Od nas so si jo izposodili tudi Albanci in Romuni.
Sl. 30. Grški panji v zidni vdolbini in na prostem (po Kehrleju)
v Preveč drzno bi bilo trditi, da so Slovani že v tisti zgodnji dobi, ko so se bili v svoji prvotni domovini, tako natančno poznali ustroj čebelje dru-^ne, da bi bili vedeli, kakšne funkcije opravljajo čebela, trot in matica, t^ako pa naj si potem razlagamo dejstvo, da so vendarle z imenom pravilno uoločili spol matice? Po naključju menda ne, ker tudi drugi narodi niso P° naključju dali matici moškega imena, marveč zato, ker so bili mnenja, Je matica, ki je edina in največja v panju, prav to, kar je v človeški 1 ružbi tisti, ki je samo eden in najmočnejši med ljudstvom, to je n. pr. kralj.
Nekako tako si moramo razlagati tudi splošno slovansko ime matica Za to bitje.
. Zgodovinarji so ugotovili, da so nekatera ljudstva v zgodnji zgodo-inski dobi živela po materinskem pravu, to je v taki družinski v. uPuosti, v kateri je imela mati prvo besedo in je torej bila gospodar dru-Zlne- Tudi pri Slovanih smemo predpostavljati, da je bilo tedaj tako, zato s° edino in največje bitje v čebelji družini krstili za matico. To ime pa ji Je ostalo seveda še kasneje, ko je postal poglavar družine oče.
Izvor imena matica se je sčasoma pozabil, ime, ki je bilo ženskega spola, j® utrdilo misel, da je matica v resnici ženskega spola, i Nič ni torej čudnega, če zato lahko ugotovimo pri nas že dosti prej vot drugod (vsaj za začetek 18. stoletja), da naši čebelarji poznajo po spolu oe“elja bitja in da so ravno Slovani, v našem primeru Slovenci, prvi vedeli matici, da se spari s trotom v zraku zunaj panja (Scopoli, Glavar, Hummel, Janša).
Čebelarjenje Slovanov v prvotni domovini. Čeprav govori že vsak šolski učbenik o starih Slovanih kot vnetih in sposobnih čebelarjih, ki so znali pripravljati iz medu močno medico, pa vendar viri, ki nam o tem poročajo, skoraj ne omenjajo panjev in načina čebelarjenja samega. Le na podlagi primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov in gozdnega čebelarjenja, ki so ga zlasti severni Slovani vpeljali tudi v novo naseljenih evropskih pokrajinah od druge polovice 6. in prve polovice 7. stoletja dalje, lahko s precejšnjo gotovostjo sklepamo, da je bil ta način čebelarjenja znan Slovanom že v prvotni domovini, kjer je bila zemlja močvirna, slabo rodovitna in porastla z obširnimi, zlasti lipovimi gozdovi. Kako pa je bilo z gozdnim čebelarstvom, ali se je razvilo prav pri Slovanih, ali so ga prevzeli od drugih, sosednih ljudstev, je seveda za sedaj nerešeno vprašanje, ki ga tu ne bomo načenjali.
Arheološka raziskovanja v prvotni domovini Slovanov severovzhodno od Karpatov kažejo, da so se Slovani gospodarsko in družbeno že v skupni domovini različno razvijali, čeprav so vsi poznali poljedelstvo in živinorejo. Slovanska plemena v severnem delu tega ozemlja so bila po mnenju zgodovinarjev zaostalejša tako gospodarsko kakor družbeno, medtem ko so bila plemena ob Karpatih in na ozemlju ob Dnjestru v svojem razvoju pred njimi. Vzrok temu so bili stiki slovanskih plemen z rimskimi pokrajinami ob Karpatih in Dnjestru ter z grškimi kolonijami ob severni obali Črnega morja. Začetki uporabe rala, živinoreja, pojavljanje obrti, nastajanje večjih plemen in začasnih plemenskih zvez, to so bile poglavitne značilnosti razvojne poti slovanskih plemen prvega tisočletja v južnem območju prvotne domovine, severnejša plemena pa so jim v razvoju sledila.
Vse to bi govorilo za to, da tudi način čebelarjenja starih Slovanov ni bil povsod enoten, da so Slovani v severnem delu svoje prvotne domovine čebelarili kot gozdni čebelarji, medtem ko so južneje tu in tam pod vplivom Rimljanov in Grkov gojili morda čebele že doma v pokončnih ali pa celo v ležečih kladah.
ljudski panji na slovenskem ozemlju
^ nastanku kranjiča — Razširjenost kranjiča in kranjičem Podobnih panjev — Pokončni votlaki — Pokončne, s strani zdolbene klade — Dve obliki ležečih klad — Korita — Mudski panj iz desk — Gorenjski panj — Naklade — Sli-anJe panjskih končnic — Razvoj trgovine s čebelami — Lcbelarski sejmi — Kranjski panj — Koši, pleteni iz šibja — Slamnati koši
K sliki na sprednji strani
Slamnati koši iz Haloz na Štajerskem. Koši stoje na tako imenovanem dvcriču, to je na kaki tričetrt metra visoki klopci. Odeti so s plaščem iz slame, ki brani čebele poleti pred hudo vročino, pozimi pa pred mrazom (foto Stane Mihelič)
A Ipski Slovani so se naselili proti koncu 6. in v začetku 7. stoletja na AA ozemlju, ki je na zahodu segalo do Furlanske nižine, Karnskih Alp, 7*- izvirov Drave, Visokih Tur, Dachsteina in reke Travne; na severu J e bila meja Donava do Dunajske kotline, na vzhodu nekako črta od Dunaja do zahodne obale Blatnega jezera; od tod je šla meja na izliv Mure v Dravo, po Muri navzgor nekako do današnje ločnice med Slovenci in Hrvati ter po tej proti jugozahodu in jugu do Jadranskega morja. Ozemlje, na katerem danes žive Slovenci, je komaj tretjina nekdanjega slovenskega
ozemlja.
Kakor trdijo zgodovinarji, alpski Slovani Romanov, Ilirov in h-e 11 o v, ki so jih našli na tem ozemlju, niso popolnoma uničili in pre-Snali. Njihovi ostanki so torej živeli med njimi, dokler se niso poslovanili. Uanes nas samo nekatera krajevna in druga imena, pravi zgodovinar M. Kos, spominjajo nanje, na primer Vlah, Laško, Lahovče, Laška vas itd.
Zanimivo je pri tem tudi to, da se starejše slovensko naselitveno ob-toočje večinoma krije s predslovensko naselitveno in kulturno pokrajino.
kaže, da so se Slovenci naselili predvsem tam, kjer so že našli obdelano zemljo, odprt, iztrebljen ali pa le slabo porasel, zlasti gričevnat svet. Sta-Iejši slovenski kolonisti so se naselili ob robovih ravnin in dolinskih tal na Prisojnih legah in tudi na široko odprtih kraških planotah, kjer je mirava zemlje omogočala naselitev. Ozemlje spočetka ni bilo pregosto naoljeno, saj pravijo zgodovinarji, da je »na vsem ozemlju, ki je bilo v tem ,asu naseljeno, moglo živeti pod pogoji požigalskega poljedelstva in polje-elskega sistema neustaljenih njiv na že izkrčenem ozemlju, kar je bilo v tern času v navadi pri alpskih Slovanih, komaj 150.000 do 200.000 prebi-mcev«. Najgosteje so bili naseljeni kraji, kjer še danes prebivajo Slovenci. ^ Vpliva prvotnih prebivalcev na duhovno in materialno kul-u r o slovenskih doseljencev ne smemo po mnenju zgodovinarjev ne pod-ecnjevati ne precenjevati. Najdbe v staroslovenskih grobovih iz 7., 8. in • stoletja po našem štetju nam večkrat kažejo, kako je na izdelek obrti Plivala poznoantična tradicija.
^ novi domovini so Slovani po starem prebivalstvu marsikaj povzeli Ha86 0<^ n-ieSa učili- Tako so pod njegovim vplivom zlasti ob stalni naselitvi ozemlju, ki je bilo že kultivirano, spremenili svojo tehniko obdelave lnlJe, čeprav so osnove poljedelske tehnike prinesli s seboj. O tem nas
potrjujejo izrazi, kakor njiva, ralo, žeti itd., ki so skupni vsem Slovanom.
Vse naše dosedanje ugotovitve na podlagi zgodovinskih virov tako o panjih in načinu čebelarjenja Slovanov v prvotni domovini kakor o panjih in načinu čebelarjenja ljudstev, ki so živela pred naselitvijo alpskih Slovanov na osvojenem ozemlju, o rimskem čebelarjenju itd. nam ne dovoljujejo, da bi mogli napraviti kakšne zaključke o tem, kaj je v našem ljudskem čebelarjenju podedovano od naših prednikov in kaj prevzeto od drugih ljudstev. Zato se moramo lotiti vprašanja z druge strani. Poglobiti se moramo v preteklost skozi sedanjost in v vire, ki so sicer mlajši, zanesljivejši. Ker pa načina čebelarjenja v preteklosti ni mogoče obravnavati brez zveze s panjem, v katerem so naši predniki čebelarili. je prav, da se najprej lotimo vprašanja o izvoru našega ljudskega panja, ki ga sedaj imenujemo k r a n j i č. Rešitev tega vprašanja bo tudi pokazala komponente, ki so vplivale na naš nekdanji način čebelarjenja.
O	NASTANKU KRANJIČA
Izmed avtorjev, ki so se doslej ukvarjali s tem vprašanjem, se nam zdi primerno, da omenimo tri, in sicer E. Rothschiitza, trgovca s čebelami v Podsmreki pri Višnji gori iz druge polovice 19. stoletja, A. Bukovca, bivšega urednika Slovenskega čebelarja, in dr. L. Armbrusterja, izdajatelja in urednika znanstvenega čebelarskega časopisa Archiv fiir Bicnenkunde.
Oglejmo si na kratko, kako rešujejo to zanimivo vprašanje!
Rothschiitzevo mnenje. Baron E. Rothschiitz pravi v svoji »Ilustrirani knjigi o čebelarskem obratovanju« (lllustrierter Bie-nenzucht-Betrieb), I. zvezek, 1875, na str. 225: »Kot produkt prehodne razvojne stopnje od surovo posekanih okroglih klad (Klotzbeute) verjetno preko kasneje štirioglato otesanih klad lahko tukaj omenim najprej iz klanih plohov in sedaj iz desk zbita čebelja bivališča z nepremičnim satjem svojega ožjega stanovanjskega okoliša, tako imenovane kranjske originalne panje (Krainer Originalstocke) kot take, ki so pri slovanskih plemenih južne Avstrije v rabi od 5. do 6. stoletja dalje.«
Leta 1902 pa v brošurici »Ljudsko in mobilno čebelarjenje s kranjsko čebelo« (Die Volks- u. Mobilzucht der Krainer Biene) isti avtor to svoje trditev spreminja takole: Odkar so se Slovani stalno naselili na Kranjskem, torej več kot 1200 let nazaj, je najbrž prevladovala oblika panja, ki je še danes v rabi; prvotno so verjetno uporabljali drevesne krclje, ki so jih izdolbli v ležeče klade, kasneje pa so jih začeli izdelovati iz cepljenih smrekovih kalanic in pred kakimi 200 ali 300 leti iz žaganih desk (str. 14—15).
Bukovčevo mišljenje. Tovariš Avgust Bukovec razpravlja o tem vprašanju obširneje v članku »O postanku našega narodnega panja«, objavljenem v Slovenskem čebelarju leta 1925. Marsikaj v tem članku je sporno in nedognano, dragocene pa so originalne fotografije klad in polklad ter podatki o krajih, kjer jih je našel. Bukovec je prepričan, da je ležeča klada nastala iz stoječe (sl. 31). Čebelar je po njegovem mnenju klade »preuredil tako, da jih je mogel odpirati z obeh koncev in zgoraj.
Na enem koncu je napravil žrelo in pustil kladi škrbino, ki je štrlela iz nje. Ta kos lesa je imenoval brado, ker je molela iz klade res nekako tako kot človeška brada izpod čeljusti.« Ker pa so se podolžne klade rade valile, misli avtor, da so jih zato prežagali po dolgem na dvoje, vsako polovico izdolbli in pritrdili na obeh konceh končnici, spodaj padno. Podnicaje bila na sprednjem koncu daljša, da je panj dobil brado.
Ker je bilo dolbenje takih »p o 1 k 1 a d« težavno in zamudno, so panje pričeli izdelovati najprej iz klanih, kasneje pa iz žaganih desk. —
Kot bomo kasneje videli, je ta Bukovčeva osnovna misel sprejemljiva.	Sl. 31. Pokončni, od strani izdolbeni kladi
Armbrusterjeva teza.	(po Armbrusterju)
Dr. Armbruster se je brez
dvoma temeljiteje kot omenjena dva večkrat v svojih spisih loteval tega vprašanja. Že leta 1926 dodaja v svoji knjigi »Čebelnjak kot narodopisni spomenik« (Der Bienenstand als vblkerkundliches Denkmal) h zgoraj navedeni Rothschiitzevi trditvi o nastanku našega kranjiča (iz leta 1875: vira istega avtorja iz leta 1902 menda ne pozna), da je pri oblikovanju kranjskega panja morala sodelovati še rimska čebelarska tehnika ^s svojim kopičenjem v skladanice in opravljanjem« (mit seiner Stapelung und Behandlung) in da ni nastal neposredno iz klade (Klotzbeute), ker imajo Srbi in Bolgari iz šibja pletene koše. Pripominja pa po sliki v Prosserjevi knjigi »Zgodovina avstrijskega čebelarstva« (Geschichte der Bienenzucht in Osterreich) iz leta 1915, da ležeča klada na južnem robu severnih Slovanov ni popolnoma neznana. Zakaj, tega ne pove.
Še bolj se je poglobil Armbruster v to vprašanje v svoji knjigi »Staro čebelarstvo v Alpah« (Die alte Bienenzucht der Alpen) leta 1928. V njej na 25 straneh izčrpno zasleduje meje, v katerih je še danes, ali pa je bil v preteklosti v navadi našemu kranjiču soroden panj — imenuje ga Tunnelstock — na drugi strani pa na podlagi njegove razširjenosti in ostalih ugotovitev skuša rešiti vprašanje njegovega izvora. Tudi tu prihaja do zaključka, da je naš kranjič po izvoru romanski, torej dediščina
nekdanjih rimskih kolonistov v naših krajih. K temu vprašanju se vrača kasneje še večkrat, tako tudi v 10. in 12. zvezku časopisa Archiv fiir Bienenkunde v razpravah »Staro italijansko čebelarstvo« (10. zvezek) in ko piše »O Slovanih z gozdnim čebelarstvom in brez njega« (12. zvezek). Pomembna je za obe razpravi ugotovitev, ki jo beremo v zadnji razpravi na str. 33 A. f. Bkde XII: »Najbrž niti ni treba računati s preveč močnimi vplivi iz Italije, kajti, kot sem leta 1929 dokazal, ni ležeč panj iz desk (der liegende Tunnelstock) pristno italijanski, ampak orientalski in v Italiji mnogo manj razširjen kot smo doslej domnevali.«
Kakor je razvidno, Armbruster že sam v tej razpravi izraža pomisleke o svojih prejšnjih zaključkih glede izvora ležečega panja iz desk, čeprav vztraja pri tem, da so ga prinesli v alpske kraje rimski kolonisti iz južnega dela Italije, kjer je bil podoben ležeč panj v navadi.
Na romanski oziroma mediteranski izvor našega ljudskega panja sklepa iz dejstva, da najdemo tudi izven nekdanjega slovenskega naselitvenega območja, to je v centralnih Alpah — zlasti na ozemlju Retoromanov, potomcev nekdanjih rimskih naseljencev — sledove in ostanke podobnih panjev. Armbruster trdi, da so jih prinesli tja rimski kolonisti (biti so morali iz južnega dela Italije, ker so tam poznali take panje) tedaj, ko so bila ta ozemlja skoraj brez prebivalstva in brez izrazite čebelarske kulture. Z drugimi besedami povedano, ti rimski kolonisti so bili v centralnih Alpah pravzaprav utemeljitelji domačega čebelarstva, ker ga pred njimi skoraj ni bilo. Nadalje pa pravi nekje, da se je ta rimski panj v centralnih Alpah počutil vedno kot tujec in »je danes, lahko rečemo, izumrl«.
Prav tako pravi, da so tudi v naše kraje prinesli ta panj rimski kolonisti, od katerih so ga prevzeli Slovenci, ki so tako znali izkoristiti njegove odlike, da še danes klubuje vsem novostim in jih celo zavira.
Razen tega ugotavlja, da je v čebelarstvu dobro podkovani Slovan (der bienentiichtige Slave) prevzel to rimsko dediščino zahodno od Celovca, ker so bila tam že pred prihodom Slovanov gosto naseljena gospodarska območja z rimskimi kolonisti. Vse to še podkrepi z ugotovitvijo, da drugače ni moglo biti, ker priseljeni Slovani niso prinesli iz svoje prvotne domovine izza Karpatov nič takega, kar bi bilo boljše, kar bi bilo sposobno izpodriniti tu že zakoreninjeni rimski panj.
Nevzdržnost Armbrusterjevih dokazov za njegovo tezo. Stvarnejših dokazov za to svojo hipotezo Armbruster seveda ne navaja, ker jih nima. Vse, kar navaja, se opira na njegov znani trikotnik, po katerem je za severne in vzhodne Slovane tipično gozdno čebelarjenje, za Germane slamnat koš, a za Orient in Romane ležeč panj. Posledice takega gledanja so vidne tudi tu. Slovenski ljudski panj (kranjič) je bilo treba razložiti z mediteranskimi vplivi in je za to našel rimske koloniste iz južnega dela Italije, čeprav nima nobenih dokazov, da so bili ti kolonisti res iz južne Italije in da so prav oni vpeljali ta panj v centralnih Alpah oziroma na našem ozemlju. Nič bolj prepričljiv ni njegov naslednji zaključek, po katerem se je rimski panj, ki so ga prinesli kolonisti v centralne Alpe, tu počutil vedno kot tujec in je zato že skoraj izumrl. Težko je namreč verjeti, da bi se mogel počutiti kot tujec med ljudmi, ki so ga sami prinesli tja, in celo
v krajih, kjer baje ni bilo prej nobene izrazite čebelarske kulture. Pa pustimo nadaljnja Armbrusterjeva razglabljanja in skušajmo z viri, ki so nam na razpolago, najti našemu panju pravi izvor.
V knjigi dr. M. Fasslingerja »G ospodarski pomen bavarskih samostanov v času Agilolfingov« (Die wirtschaftliche Bedeutung der Bayrischen Kldster in der Zeit Agilolfinger, Freiburg 1903) beremo, da je T a s i 1 o leta 772 »odpeljal s seboj na Bavarsko prav mnogo najboljših slovenskih čebelarjev za bavarske cerkve in samostane«.
Sl. 32. Dr. Ludwig Armbruster, pomembni čebelarski znanstvenik
Če drži, kar trdi zgoraj Armbruster, bi bil Tasilo bolje storil, da bi 5d najel rimske koloniste, od katerih so tedaj komaj priseljeni Slovani Prevzeli panj in se šele učili nove čebelarske tehnike.
V potnih poročilih Arabca Ib n Dasta iz 9. stoletja, ki ga omenja tudi Armbruster, beremo, da imajo Slovani čebelja bivališča iz lesa, podobna nebi jakom, čolnom, izdolbenim iz debla. To kaže, da so Slovani (ne vemo, katere ima Ibn Dast v mislih) že tedaj tu in tam poznali poleg gozdnega domače čebelarjenje v drevesnih, od strani izdolbenih kladah kot na-‘ ,ednicah drevesnih panjev.
p Dne 26. avgusta leta 1240 je v L o e b n u (Ljubnem) na Koroškem r i d e r i k , vojvoda avstrijski in štajerski ter gospod Kranjskega, pod-Pisal listino, s katero je sprejel Vetrinjski samostan na Koroškem 'Uionasterium Victoriense) z vsemi pritiklinami brez pravice patronstva v
svoje varstvo: »Ker cistercijanski red ne sme imeti odvetnikov, temveč samo branitelje, si nihče ne sme lastiti pravice odvetništva čez samostan, tudi ne zahtevati odvetniškega modija ali kakšnih služnosti, niti ne kosila in večerje po samostanskih vaseh zaradi prenočišča. Prav tako ne sme terjati volov, ovac, čebeljih panjev (truncos a p um),* gosi..., davkov ter velikih ali malih del od hlapcev in kmetov, pač pa naj cerkvene stvari služijo opatu in menihom.« (Urkunden und Regestenbuch des Her-zogthums Krain — Knjiga listin in njih posnetkov za vojvodino Kranjsko,
II.	zvezek, Ljubljana 1884—1887.)
Sl. 33. Koriti iz prirezanih bukovih debel (fotoarhiv ZČDS)
Znano je, da je imel Vetrinjski samostan svoja posestva in podložnike v slovenskem delu Koroške. Torej so bili podložniki Slovenci, ki so čebe-larili v »t r u n c o s a p u m«, to je v panjih iz drevesnih debel vsaj še v 15. stoletju, ne pa v ljudskih panjih iz desk, ki naj bi jih bili prevzeli od romanskih kolonistov kot »rimsko dediščino«.
Valvasor v svojem delu »Sl ava vojvodine Kranjske« (Die Ehre Herzogthums' Krain) še leta 1689 omenja poleg ljudskega panja iz desk tudi drevesni panj, to je »štirioglato, iz desk zbito skrinjo« in »štor, ki ga je gnitje lesa izvotlil o«.* Ti najstarejši znani viri nam povedo, da so bili Slovenci že takoj po naselitvi znani kot spretni čebelarji,
da so čebelarili že v 15. stoletju v drevesnih panjih in da so še v 17. stoletju poleg panjev iz desk uporabljali panje iz debel.
Čebelarska poročila iz kasnejše dobe nam prav tako potrjujejo, da ljudski panj iz desk, sedanji kranjič, ni dediščina rimskih kolonistov, marveč pravi naslednik nekdanjih panjev-korit.
Omenimo samo značilnejša!
Jonke v drugi izdaji svojega »Kranjskega č b e 1 a r č k a« iz leta 1844 popisuje »ležeči panj« iz drevesnega debla takole: »Desiravno so ti 3 ali 4 čevlje, nekteri ki imajo po dva predela, tudi čez klaftro dolgi zvotljeni terklji ali korita,* ki se navadno panjevi imenujejo, čebelni naturi narperjetneji, zavolj česar tudi čebele v njih nar raji prebivajo,
Sl. 34. Na levi: poveznjeno korito-polMada. Na desni: kranjič z dvema žreloma
(po Bukovcu)
ler se prav rade rede, vender taki panjevi sploh niso perporočevati, ker se ne morejo kakor diljnati, ki se dajo vsak sebi djati, z nakladami in Podkladami povekšati ali pomanjšati.
Iz tega vzroka dam jest vse svoje panje ... iz dilj lepiga, beliga, kerh-^iga, ne preterdiga in tudi ne premehkiga bukoviga lesa narediti.«
Tu se prvič omenjajo korita (sl. 33), iz prirezanih bukovih debel izdolbeni panji, ki so bili pri nas verjetno splošno v rabi na ozemlju, kjer Najdemo kasneje kranjiča, saj je bilo ime korito za izdolbeni panj pri nas pekoč znano po vsej Kranjski, medtem ko ga je na Koroškem zamenjalo ime sod (Fassl). V Slovenskem čebelarju uporabljajo nekateri pisci to udomačeno ime celo za panje, zbite iz desk, še v 20. stoletju.
V svojem neizdanem »B u č e 1 s t v u« pravi F. Levstik o »koritih« |°le: »Sem ter tam rabijo — tudi med nami bukovi b e d n j i* iz msa, ki je dve ali tri leta ležal, ali tudi iz tacega, ki je še v moči.« In dalje: >>Ležeč bedenj ne sme biti okrogel, ker tak bi za vse bil neukreten, ampak Tm štiri robove naj bo obtesan, da se dobro in lahko naklada nanj. Izdolbe
se taka otlina, kakršno imajo korita sploh, in, če bode morda treba to posodo kam prenašati ali prepeljevati, naj se preklini z dvema ali tremi oblimi klinci, kakor deščeni uli.* Skončnici se naj odpirata obe; podnica naj se pribije... pa tudi žoltno izdela, kakor pri navadnih panj eh. Čebele pridno rabijo v takem, ker ima vrhu tega tudi še to korist, da se ne poti pozimi in boljšo gorkoto dela, posebno če je les uže prešel, kakor šen je pa toliko nevarnejši zarad miši in žolne, ako pride blizu njega.
Navadnejši pri nas je deščeni panj ali ul. Za to rabo je bukov les boljši od jelovega, ker se pozimi ne poti...«
Iz Levstikovega opisa zvemo že nekaj več o teh koritih. Izdolbena so pač kot korita, vendar niso zaprta na konceh. Na podolžno odprtino nabijemo podnieo, ki je verjetno spredaj podaljšana v brado, na obeh koncih pa vstavimo končnici, ki sta premični. Da lahko nakladamo korito na korito, vsakega na zunanji strani pravokotno obtešemo. Korito, ki ga opisuje Levstik, bi lahko že imenovali polklada ali poveznjeno korito, kakršno je razvidno s slike 34.
Janez S n m p e r, župnik v Skočidolu na Koroškem, v svojem »Slovenskem b n č e 1 a r č k u« leta 1871 piše o takih koritih: »V svojem divjem stanu živijo bučele ... v votlih deblih ali dupljih... Po izgledu teh dupelj so narejali nekedaj bučelam prebivališča ... Izsekali so seženj dolgo korito* iz panja ali terklja, 10 do 11 palcev globoko in široko, ter so na obeh straneh še nekoliko lesa pustili; deska, z žrelom previdena in na korito pribita, je zapirala ta pervotna prebivališča, kakoršnih nahajamo še den denešnji na Poljskem, Ruskem in v nekterih krajih na Češkem in Sileskem.
Tudi Slovenci so nekedaj rabili take panje, ker se še sedaj panji in korita* imenujejo; na Koroškem pa se rabi namesto panja beseda sod* zategadel, ker so bučelna korita, kakor sod okrogla, i z -dolboval i.«*
V Jurančičevi čebelarski knjigi iz leta 1888, ki je ostala v rokopisu, beremo:
»Korito je gotovo najstarejše čebelno prebivališče. Od začetka, ko so začeli naši stari pradedje čebelico udomačevati, poiskali so drevo, v katerem so prebivale čebele v divjem stanu. Podrli so drevo in oni del, v katerem so bile čebele, odsekali ter nesli domu. To je bilo prvo prebivališče čebel. Ko so se pa udomačene čebele že bolj pomnožile, ni bilo takega dupla ali votlega drevesa vsakokrat pri roki, kadar bi se potrebovalo. Po tem izgledu so pa začeli ljudje sami izdolbovati po poldrugi meter dolge kose dreves ali panje... Ker so bili ti-le prvi umetni panji izdolbeni, dobili so ime korit o.*
Korito rabi se na dvoji način, namreč kot ležeči in kot stoječi panj. V prvem primeru se položi po dolgem na kako podlago ali v čebelnjak, v drugem se pa postavi po koncu. Ako je tako močno, da ostanejo po izdol-benju votline še stranske stene okoli 8 cm debele, takrat je še korito prav dober panj. Zapre se zadaj ali na strani z za to pripravno desko. Če so stene še dovolj debele, lahko se panj lepo voglato obteše... Nova korita
Sl. 35. Mikličev čebelnjak s koriti in drugimi panji iz desk v Novih Lazih na Kočevskem (po Bukovcu)
delati, se ne more nikomur svetovati, ker še lahko iz lesa, ki bi se potratil za to, nažaga desk za dva ali tri Panje. Vendar kdor jih enkrat ima, naj jih r ah i tudi za naprej...* Potem šele, ko ima več močno obljudenih panjev s pre-niakljivim izdelkom, naj se stara korita polagoma odstranijo.«
Leta 1901 poroča v Slovenskem čebelarju nadučitelj L a v o -slav Abram: »Leta 1859 spomladi sem prišel kot učitelj k h ari pri Kostelu v kočevskem okraju. Tu sem se seznanil z nekaterimi čebelarji, ki s° imeli silno priproste panjove. Kos trhlene bukve so izdolbli kakor korito,* in temu koritu so pribili dno, pa je bil panj gotov. Da je bilo moč roj vsaditi (tako so imenovali ogrebanje rojev), je bilo treba napraviti na dnu primerno odprtino, katera se je po vsa jen ju z dilico zaprla. Take panje so hvalili, da so topli in ceni. Imeli so nekateri tudi navadne panje, a jih niso tako hvalili kot klade. Na moje prigovarjanje so tem kladam napravili premične skončnice, da so postali skoraj navadni kranjski panji.«
V svoji že omenjeni brošurici iz leta 1902 piše Rothschiitz na str. 16: »Kot gradivo (za izdelavo kranjičev; op. pis.) uporabljajo danes povsod smrekov les, čeprav pridejo tu in tam v poštev tudi druge vrste lesa ...
...Najti je še prastare panje,* pri katerih so obe podolžni stranici in strop izdolbeni iz preperele, za netilo primerne bukove klade, medtem ko so za podnico ter za zapiranje sprednjega in zadnjega konca vrinjene smrekove deske.«
Največ izvemo o slovenskih prvotnih panjih-koritih, ki jih avtor imenuje klade in polklade, iz že spredaj omenjenega spisa A. Bukovca »O postanku našega narodnega panja«, opremljenega z originalnimi fotografijami teh korit: »Podolžne klade vidimo še dandanes ponekod na Kranjskem. V Novih Lazih na Kočevskem sem naletel leta 1916 na čebelarskega Metuzalema Mikliča, ki še vedno čebelari v takih panjih (sl. 35). Pravil mi je, da so že več rodov pri hiši...
Tudi to obliko panjev (polklade) vidimo še dandanes tu pa tam. ,Pri Logarju1 v Medvedjem brdu blizu Rovt je bil še pred 25 leti čebelnjak poln takih panjev. Sprednje končnice so bile surovo pokacane. Videl sem pa na posameznih panjih tudi slike iz pozne baročne dobe (levi panj na sl. 34). Ti ,polkranjiči‘ so bili za tiste čase prav priročni. Sodim, da so bili neposredni predniki sedanje oblike kranjičev.«
Vse to, kar navajajo zgoraj navedeni pisci o koritih, kažejo tudi primerki takih korit iz naše muzejske zbirke (sl. 36), katerih fotografije objavljamo v tej knjigi, in pa sliki 34 in 35, ki jih je priobčil A. Bukovec hkrati s svojo razpravo »O postanku našega narodnega panja« v Slovenskem čebelarju leta 1925.
Menimo, da to nikakor ne govori za tezo, da bi bili alpski Slovani podedovali kmečki, iz desk zbiti panj od rimskih kolonistov.
Razlike v načinu čebelarjenja v ljudskih panjih. Nadalje navaja Arm-bruster razlike v načinu čebelarjenja v ljudskem panju pri Slovencih in pri potomcih rimskih kolonistov, ki še danes čebelari jo v tem panju. Osnovna razlika mu je čebelarjenje na med pri Retoromanih (križi v panjih in obračanje panjev pri spodrezovanju) in čebelarjenje na roje pri Slovencih (znižana višina panja, poslikavanje panjskih končnic, opravljanje od spredaj in od zadaj).
O	čebelarjenju na med in na roje bomo še kasneje govorili, ko bomo obravnavali načine čebelarjenja pri nas v kranjiču, zato naj tu zadostuje samo opomba, da marsikaj, o čemer govori Armbruster pri svojem večkratnem obravnavanju čebelarjenja na roje, ne ustreza dejanskemu stanju v različnih zgodovinskih dobah pri nas in v različnih slovenskih pokrajinah. Že iz virov, ki smo jih doslej omenili, lahko spoznamo, da je bilo nekoč tudi pri nas ponekod v navadi obračanje panjev po spodrezovanju, da so tudi naši starejši panji imeli v notranjosti lesene letve, na katere se je opiralo satje, skratka, da se naši najstarejši panji in čebelarjenje v njih ne razlikujejo od čebelarjenja na tistih neslovenskih ozemljih, kjer so uporabljali ali še uporabljajo kranjiču podobne panje. Razlike so torej nastale pozneje, ko so se spremenile pašne, gospodarske in druge razmere in ko smo Slovenci prešli k izrazitemu čebelarjenju na roje. Vse-
kakor pa moramo v celoti sprejeti Armbrusterjevo ugotovitev, da je »Jugoslovan« prenesel metode klad (Klotzbeuten) tudi na ljudski panj in da danes ne najdemo na dravskem območju nobene klade zato, »ker se dado mnoge spodrezovalne umetnije pokončnih in ležečih klad oprav iti laze v kranjiču«.
Teže pa nam je seveda odgovoriti na vprašanje, kako si naj razlagamo, da najdemo sledove in ostanke našemu kranjiču podobnih panjev na primer
Sl. 36. Dvoje pravih korit in poveznjeno korito iz muzejske zbirke ZCDS
Pri Retoro ma nih v Švici in, kakor bomo kasneje videli, tudi drugod, kjer niso bili nikoli in tudi danes niso naseljeni Slovenci. Ce bi hoteli operirati z medsebojnimi vplivi, bi morali reči, da se je tja razširil s slovenskega naselitvenega območja. Pri tem bi se lahko sklicevali celo na slovensko trgovino s čebelami, ki je v drugi polovici 19. stoletja razpošiljala čebele v kranjskih panjih po vsej Evropi in tako tudi v te kraje. Se vec. Pri R o t h s c h ti t z u , trgovcu s čebelami v Podsmreki, je bil nastavljen od vsega začetka (od leta 1868) za čebelarskega mojstra Švicar J. 1 o r t -m a n n. Nič bi ne bilo čudnega, če bi bil navezal večje stike s svojo domovino in pošiljal tja kranjiče, v katerih bi bili potem tam tudi ponekod začeli čebelariti. Toda dokazov za to danes nimamo. Najverjetneje bo menda le, da se je tam razvil kranjiču podoben panj iz votlega ležečega drevesnega krci j a, v kakršnih so v Švici nekdaj vsekakor čebelari i, saj Piše o tem Melchior S o o d e r v svoji knjigi »Čebele i n čebelar-
jenje v Švici« (Bienen und Bienenhalten in der Schweiz), Basel 1952, na strani 56.
Kakor smo že rekli, je Armbruster sam kasneje, to je že naslednjega leta, ko se je mudil v Italiji in napisal v Archivu fiir Bienenkunde razpravo o starem čebelarstvu v Italiji (Die alte Bienenzucht Italiens), začutil, da bi bilo treba znova načeti vprašanje o izvoru ljudskega panja v centralnih Alpah. Vendar se je tega lotil le mimogrede. Na podlagi ugotovitev, da ima severna Italija prav take panje kot južne Alpe (torej stoječe), da so te oblike ze prastare in da ima le srednja Italija ležeč, iz desk zbit panj, popravlja svoje prejšnje trditve tako, da so ljudski panj zanesli v centralne Alpe kolonisti iz srednje Italije. Na drugi strani pa ga tudi več ne imenuje romanski ležeči panj (Tunnelstock), ampak, upoštevaje, da je nastal pod vplivom Orienta, sredozemski ležeči panj (Mittelmeer-Tunnelstock). Kakor vse kaže, je tudi to malo verjetno. Pa o tem kasneje kaj več.
RAZŠIRJENOST KRANJICA IN KRANJICEM PODOBNIH PANJEV
Armbruster se je lotil tudi vprašanja, na katerem ozemlju je bil, ali je še danes razširjen kranjič in kranjiču podoben panj. Priznati mu moramo, da se je lotil tega vestno in nepristransko. Zato nam ne preostaja nič drugega kot to, da njegov opis meja, znotraj katerih je našel ležeči panj iz desk, na kratko posnamemo in ga dopolnimo tam, kjer se nam zdi za naše kraje premalo izčrpen.
Kranjski ljudski panj (Krainer Bauernstock, Bauernfassl, Krainer Brettln) najdemo po vsej Koroški in južni Štajerski, a seveda prav tako na Kranjskem in Primorske m. Na vzhodu in jugovzhodu ga zamenja koš. Proti zahodu se širi ta panj pretežno vzdolž Drave in Zilje, na 1 oblaškem polju pa sega čez razvodnico daleč v P ustriško dolino in dolino reke E i s a c k. Zelo podobno sliko panja najdemo po vsej zgornji pokrajini Adiže, v okolici Bri-xena, Bolzana, Mera n a in dalje po ožemi j u V intschgau navzgor čez M a 1 s, torej poševno čez vso južno Tirolsko do Graubiindena v Švici. V tem zahodnem ozkem pasu je že skoraj popolnoma izginil. Po sporočilih, ki jih je Armbruster prejel, je bil tu v navadi neke vrste ljudski panj (dolžina okoli 60 do 70 cm, širina in višina okoli 15 do 20 cm) le v Spodnjem E n g a d i n u , kamor je verjetno prišel iz Tirolske. V zahodnem Graubiindenu ga avtor sam ni več našel, pač pa je zvedel, da so ga imeli v Tavetschu in Disentisu še okoli leta 1882. V bližini T h u s i s a je iztaknil tri primerke, ki pa niso bili več v rabi. V Zgornjem E n g a d i n u je znan ležeč panj (80 do 100 cm dolg, 12 do 15 cm visok, 15 do 20 cm širok). Sredi panja v notranjosti je križ iz palic, prednja in zadnja končnica sta premični in obe imata žrelo. Panje postavljajo kot pri nas drugega na drugega in drugega poleg drugega, leže pa v majhnih čebelnjakih, ki so spredaj odprti. Vrata so zadaj in streha je dvokapna, vendar je kap ob straneh, torej ne na izletni ali zadnji strani čebelnjaka. Panje puste vse leto v teh čebelnjačkih, le tam, kjer imajo malo panjev, jih prezimijo v hišah.
Na sosednem Tirolskem, sedanjem italijanskem ozemlju, so bili po sporočilu še leta 1899 različni čebelnjaki (Stande) s podobnimi, nekoliko
širšimi panji. Čebelnjak imenujejo tu »u a 1 e«. Tako jim pravijo tudi v Graubiindenu.
V	zgornjem toku Adiže, to se pravi v Vintschgauu, najdemo ljudske panje (Baienfassl) še danes. Prav tako v dolini rečic S c h m a 1 s in Mar teli. To so dolgi, z žeblji zbiti zabojčki, ki imajo premične končnice.
Vintschgauski panji merijo 77 X 23 X 20 cm. Kmetje čebelarijo v takih panjih tudi v dolini rečice Eisack, v Pustriški dolini in v še nekaterih stranskih dolinah. Žrelo ima navadno prednja in zadnja končnica. Zadnje žrelo je vedno zaprto. Postavljajo Pa jih tudi počez. V tem primeru je žrelo spodaj sredi daljše stranice. Izpodrezujejo vsako leto drugo polovico satja. Mere teh Prečnih ljudskih panjev so: 70 X 100 X 20 do 23 X 18 do 20 cm.
V	okolici Lienza in Brunecka so po sporočilu čebelarili tja do 80 let prejšnjega stoletja izključno v ležečih ljudskih panjih. Enotne mere ni bilo. Najbolj medene in najšibkejše panje so jeseni zažveplali. Le tu pa tam so samo spodrezovali. Jesenskega krmljenja v našem smislu niso poznali, pač pa so spomladi pitali na roj.
Na vzhodnem Tirolskem v Avstriji, na levem bregu Drave, so imeli ljudski Panji naslednje mere: 80 X 18—20 X 12 cm.
Kakor poroča Armbrusterju Fr. Bach-m a n, je bila prednja končnica vedno poslikana. Kot najstarejšo pozna iz 1. 1792 ali 1797.
Razvodnica na Toblaškem P 0 1 j u je po ugotovitvah avtorja tudi glede čebelarstva neke vrste meja. Zahodno od nje, kakor smo že prej videli, slovanski čebelarski vpliv popolnoma izginja, tako da je tam težko najti ležeč ljudski panj. Do tu, kakor se zdi, Sega od vzhoda slikanje panjskih končnic, od zahoda pa panji s križi v Notranjosti, panji, ki jih obračajo in niso primerni za čebelarjenje na roje.
Na vzhod se ta ljudski panj vse bolj širi, saj ga ima vsa Koroška m Kranjska. Tu imamo opravka izključno s čebelarjenjem na roje.
Slovanski vpliv, ki je znal dati po avtorjevem mnenju tolikšno živ-Ronjsko silo ljudskemu panju, se je torej širil proti zahodu v glavnem po dravski dolini. Južno od nje najdemo namreč v dolini reke Piave zopet Pokončne panje, severno od Dravske doline v območju rek Salzach in N n n s ter dobršnem delu Mure pa koničaste pokončne panje (Rauchfangstocke). Avtor se sprašuje, zakaj tej velikanski razteguje-Nosti proti zahodu ne ustreza tudi razmahnitev po širini. Le v Celovški N o 11 i n i se je to zgodilo. Iz nje namreč vodijo čez prelaze v okolico J udenburga mnoge poti, po katerih se je širil ljudski panj. Tudi tu
Sl. 37. Soha uskoka kot panj iz muzeja v Krškem (fotoarhiv Etnografskega muzeja v Ljubljani)
skladajo panje, ki so starejše oblike, višji in poslikani, dru-| f gega na drugega in drugega poleg drugega.
Vendar pa v tem koroško-kranjskem območju ne skladajo vedno panjev preprosto, marveč dostikrat tako, da je mogoče vsakega potegniti iz skladanice. To se pravi, da je za vsako vrsto panjev v čebelnjaku posebna polica. Ta način skladanja panjev, ki ga, kakor trdi Armbruster, zahteva ro-jilni način čebelarjenja, je za čebelarsko tehniko zelo važen in ga najdemo večinoma le v pravih čebelnjakih, v katerih poslikane panjske končnice kažejo, da način ni mlad.
Zanimivo je, da je sleme teh čebelnjakov dokaj visoko dvignjeno in v isti navpični ravnini s pročeljem. Streha je dvokrilna, le da je prednje krilo za polovico krajše od zadnjega. Spredaj je napušč pogosto lepo obokan.
Čebelnjaki imajo ponekod spredaj zimska vrata (lopute), ki se odpirajo navzgor in navzdol, pa tudi na strani. Mogoče je bila želja po takih vratih vzrok za gradnjo krajše prednje strehe. V vsakem primeru pa je taka streha dober branik proti burji.
Ljudski panj je torej vdrl pri Judenburgu v dolino Mure. Da ni tu povsem udomačen, ugotavlja avtor iz tega, ker je kakor v dolini reke Eisack dobil dvojčka v poševno ležečem panju (Quertunnelstock), to je križanca med ljudskim ležečim panjem in koničastim pokončnim (Rauchfangstock). Tudi dalje proti severozahodu je prodrl čez prelaze v območje zgornjega toka reke S a 1 z a c h in na severno pobočje Tur.
Če na kratko povzamemo vse te ugotovitve, smemo reči: mejna črta med slamnatim košem in kranjičem teče nekako od Chura čez Finstermiinz, Reschen-Scheideck, približno po razvodnici med Adižo in Innom, med Dravo in Salzach in med Muro in Ennsom.
Meja med južnim pokončnim panjem in ljudskim ležečim panjem pa gre čez Bernino, Ortler, Dolomite, Karnske Alpe in Julijske Alpe, torej »po obrambni črti, ki je dolgo časa zaustavljala apeninsko kulturo«. — Glede meja na sedanjem avstrijskem, švicarskem in severnoitalijanskem ozemlju nimamo ničesar pripomniti, na vzhodu, jugu
Sl. 38. Soha Turka kot panj (fotoarhiv Etnografskega muzeja v Ljubljani)
in zahodu pa so vsekakor potrebni nekateri popravki oziroma dopolnitve, iz katerih bodo razvidne meje kranjiča na slovenskem ozemlju.
V območje ležečega ljudskega panja — sedanjega kranjiča — spadajo na ozemlju, ki je danes v Jugoslaviji, vse slovenske pokrajine razen Slovenskih goric, Dravsko-ptujskega polja in Haloz na Štajerskem, na jugovzhodu pa vse razen Bele krajine. Od slovenskih pokrajin, ki so danes pod Italijo, imajo ali so imeli kranjiča Tržaško ozemlje, Beneška Slovenija in Rezija, na Koroškem pa vsi tisti kraji, ki so bili nekoč naseljeni in so deloma še danes naseljeni od Slovencev. Rečemo lahko, da se meje slovenskega ljudskega panja presenetljivo krijejo z mejami nekdanjega celotnega slovenskega naselitvenega ozemlja, izvzemši pokrajin, ki smo jih zgoraj izločili. Že to je dokaj prepričljiv dokaz za njegov slovenski izvor.
KORITO
Že ko smo obravnavali gozdno čebelarstvo, smo na podlagi nekaterih zgodovinskih virov izrazili misel, da so ta način čebelarjenja alpski Slovani obdržali deloma še potem, ko so se naselili v novi domovini, in ugotovili, da najdemo pri nas sledove tega čebelarjenja sporadično celo v 11. stoletju. Zgodovina nam sporoča, da so se alpski Slovani naselili v novi domovini, to je v pokrajinah ob Dravi, Zilji in Savi, okoli leta 590 in se geografsko povezali z zahodnimi Slovani, ki so okoli leta 550 posedli pokrajine južno in severno od Donave. Ta teritorialna povezava je ostala vse do ekspanzije Bavarcev in Frankov z zahoda v 8. in 9. stoletju in vdora Madžarov v Panonsko nižino konec 9. stoletja. Zahodni Slovani pa so, kakor vemo, čebelarili v gozdu, torej gojili gozdno čebelarstvo, ponekod celo do 20. stoletja.
Nov dokaz za gozdno čebelarstvo pri nas. Mnenje, da so poznali tudi alpski Slovani gozdno čebelarjenje, potrjujejo prav naši panji, imenovani korita, to je iz prirezanih drevesnih debel izdolbene klade, o kakršnih že po vsej verjetnosti govori spredaj omenjena listina vetrinjskega samostana na Koroškem, kasnejši, prav tako spredaj omenjeni zgodovinski viri, originalne fotografije teh korit (sl. 34 in 35), ohranjeni primerki korit v muzejski zbirki Zveze čebelarskih društev za Slovenijo (sl. 33 in 36) in ne nazadnje po vsej bivši Kranjski in deloma tudi Štajerski znano ime korito za panj, izdolben iz dela drevesnega debla, na Koroškem pa ime »s o d« za enak panj (nemško »Fassl«). Mnenja smo namreč, da sod (Fassl), kakor Pravilno ugotavlja že Sumper, ne more biti nič drugega kot panj, izdolben iz debla, ki ima res nekakšno obliko soda. Podobnost povečujejo še večkrat na obeh konceh obiti obroči, ki preprečujejo kladi, da bi počila.*
Opirajoč se na ta dejstva, zlasti pa še na to, da najdemo na slovenskem ozemlju, kjer je do danes ohranjen kranjič, klado (to je korito) z vsemi dpičnimi lastnostmi, ki kažejo na prejšnje gozdno čebelarstvo, in ob upoštevanju Armbrusterjevega mnenja, da je bilo povsod tam, kjer se je ohranila klada, res pred njo v navadi gozdno čebelarstvo, nam ne preostane
* Ime Fass (Immifassli, Beiji-Gfass itd.) za ležeč panj iz debla najdemo tudi izven slovenskega ozemlja, kjer je ta panj razširjen, tako v že spredaj omenjenih Pokrajinah Švice.
nič drugega, kakor da tudi za zgoraj navedeno slovensko ozemlje napravimo tak zaključek. Ker pa gozdnega čebelarjenja niti Romani niti Germani (razen v tistih pokrajinah, ki so jih prevzeli po Slovanih) vsaj po Armbrusterjevih trditvah niso poznali, zato ta naša klada oziroma korito ne more biti niti romanskega niti germanskega izvora, ampak po vsej verjetnosti izvira od tistih ljudstev, ki so tako čebelarjenje poznala. To pa so bili Slovani, v tem primeru alpski Slovani — kasnejši Slovenci.
Vse to pa izključuje vsako možnost, da bi v našem, iz desk zbitem kmečkem panju iskali dediščino rimskih kolonistov. Edino odprto vprašanje je, ali je sredozemski način polaganja panjev vplival, da je naša pokončna klada prešla v položno. Če vemo, da poznajo celo severni Slovani ležečo klado, potem ni potrebno, da si razlagamo prehod iz pokončne klade v ležečo prav z mediteranskimi vplivi.
Filološki pomisleki. Med vprašanji, ki bi še terjala odgovor, se tu omejimo le na enega, in sicer na vprašanje, zakaj v slovenskih narečjih niso ohranjeni čebelarski izrazi, ki bi spominjali na nekdanje gozdno čebelarjenje, torej taki, kot jih najdemo pri slovanskih narodih z gozdnim čebelarstvom. Tako so znani na primer pri Rusih izrazi za drevesni panj »bort«, za gozdnega čebelarja »bortnik«, pri Poljakih »bart« in »bartnik«, pri Čehih »brt«, >brtnik« itd. Na to ne moremo povsem določeno odgovoriti, ker bi bilo treba še vso zadevo natančneje preiskati, reči moremo le toliko, da zasledimo v Cafovem slovarskem gradivu, ki ga je uporabil Pleteršnik za svoj slovar, izraz »b r t« za votlo drevo s čebelami in »b r t n i k« za gozdnega čebelarja. Žal ni mogoče ugotoviti, kje na Slovenskem je Caf ti besedi našel. V Pleteršnikovem slovarju najdemo še druge slovenske besede, izpeljane iz tega korena, na primer »b r t a č« za klado. Razen tega navaja inž. Suhadolec v svojem članku »O naših priimkih in hišnih imeni h«, ki je izhajal v več nadaljevanjih leta 1943 v dnevniku »Jutro«, besedo brtnik kot družinsko ime. Raziskati bi bilo treba, od kod izvirajo ta družinska imena, ali so domača ali pa so prišla k nam s slovanskimi priseljenci (Čehi, Poljaki, Rusi?).
Pač pa je v slovenščini živa beseda klada za rusko k o 1 o d a, poljsko k 1 o d a , češko klat’ (ki v teh jezikih pomeni tudi izdolben kos debla za panj). Med starejšimi čebelarskimi pisci jo uporablja v tem pomenu P. P. Glavar, kasneje pa se pojavi v tem smislu zopet v Bleiwei-sovih Novicah leta 1839, leta 1906 jo uporablja A. Bukovec itd.
Deloma bi mogli pozabo in redkost takih izrazov v slovenskem jeziku opravičiti s tem, da je bilo pri nas gozdno čebelarstvo iz vzrokov, ki smo jih že navedli, kratkotrajno in ohranjeno le tu in tam nekako do 11. stoletja, medtem ko je v drugih slovanskih deželah, zlasti na severu, živelo skozi ves srednji vek, doseglo svoj vrhunec razvoja v 15. in 16. stoletju in se ponekod, kot že rečeno, ohranilo tja v 20. stoletje (na primer v Rusiji, na Poljskem). Glede uporabe besede klada v pomenu izdolben čebelji panj pa moramo reči, da mu popolnoma ustreza slovenski izraz korito. Hkrati pa različno poimenovanje govori za to, da smo Slovenci začeli čebelariti v kladah-koritih šele tedaj, ko smo se ločili od drugih Slovanov, to je v novi domovini.
Prehod od gozdnega čebelarjenja k čebelarjenju v koritih. Opiraje se na vse, kar smo do sedaj povedali, bi mogli napraviti približno takle zaključek:
Slovenci so kakor drugi Slovani poznali iz svoje prvotne domovine gozdno čebelarjenje, ki so ga nekako do izgube samostojnosti v novi domovini (do 9. stoletja) tudi splošno gojili po gozdnatih krajih, kjer so bile za to ugodne razmere. V nekaterih krajih (na primer na posestvih brižinskih škofov) se je tako čebelarjenje obdržalo še dalje, tja v
11.	stoletje.
Fevdalci so si lastili izključno pravico do čebelarjenja v gozdu. Za opravljanje dreves s čebelami so najemali gozdne čebelarje. Kolikor bolj so branili podložnikom čebelariti v gozdu, toliko bolj so se ti oprijemali domačega čebelarjenja v koritih, to je v izdolbenih drevesnih panjih. Ko je bil v 12. stoletju Pri nas več ali manj iztrebljen dolinski gozd, je z njim popolnoma izginila tudi idila gozdnega čebelarjenja, le klada-korito (spočetka pokončna, kasneje položna) je ostala kot spomin na to dobo.
O	pokončnih, od strani izdolbenih kladah (sl. 31) nam sicer nekateri naši pisci govore, vendar pa tako, da iz tega ne moremo z vso gotovostjo razbrati, ali Poznajo pokončne klade iz slovenskih Pokrajin ali od drugod. Tudi ni do danes znan noben ohranjen primerek stoječe klade pri nas, za katerega bi mogli z gotovostjo reči, da izvira iz tistih časov, ko so Slovenci čebelarili v pokončnih kladah, ali pa da je vsaj njih resničen potomec. Zato je težko reči kaj določnega. Še največ bi mogli sklepati iz poročila, ki ga najdemo v D a j n-k o v i knjigi »Č e 1 a r s t v o« (iz leta 1831) in iz opisa, ki smo ga navedli sPredaj iz Jurančičevega neizdanega dela Cebeloreja (1888).
D a j n k o piše: »(Votli bedni) so iz rilov ali natonov drevnega stebla na pet do šest šolnov dugote zasekani čelniki, tak da prečna mera znoterne votline blizo en šolen znese. Na gornemi ino spodnemi konci so oni, naj Se ne razpokajo, so železnimi obroči okovani. Letna lukna je predi na Sredi zvertana. Zadi so skoz prečno lišto na dve polovini razdelani, keri °ke sta z dvema deskoma, z gornim ino spodnim porezavanskim deskom Zadelani. Neki imajo navado, nje znotrah tudi z lesenimi križi preteknuti, ^nj se na nje pogače teliko močnej deržijo.«
Dve obliki ležečih klad (korit). Iz virov, ki smo jih spredaj navedli, mhko ugotovimo pri nas dve obliki ležečih korit, in sicer prava korita z odprtino zgoraj (sl. 33), izdelana iz celotnega kosa debla, in povez-n J e n a korita (levi panj na sl. 34 in zgornji panj na sl. 36), izdelana lz Po dolgem, približno na polovico preklanih debelnih odrezkov. Avgust
Sl. 39. Soha kmeta kot panj (po Bukovcu)
Bukovec meni, da so prvotnejša korita (pravi jim klade) izdolbena iz celotnega debelnega odrezka. Najbrž je to res, čeprav je glede oblike korita večkrat odločala debelina debla: če je bilo deblo predebelo, so ga en del po dolgem odklali, ker bi bilo sicer korito preveliko, če pa je bilo deblo tanjše, ga niso klali, marveč celotnega izdolbli. Nedvomno pa so jih zato, da bi se jim ne trkljali in da bi jih laže skladali drugega poleg drugega ju drugega na drugega, pravokotno obtesali, seveda če je bila stena dovolj
Sl. 40. Kavkaški čebelnjak s polkladami (po Arnibrusterju)
debela. Spodnjo oziroma zgornjo izdolbino v koritih so zapirali s primernimi deskami, ki so služile kot pokrovi ali podnice. Pokrov je bil pri pravih koritih, kakor kažejo primerki, razdeljen počez na tri dele, tako da je bilo mogoče vsak del pokrova posebej odvzeti, a podnica pri poveznjenih koritih enojna in spredaj podaljšana v brado. Medtem ko sta bili pri pravih koritih z zgornjo odprtino prednja in zadnja končnica del debla, pa najdemo pri poveznjenih koritih že premično prednjo in zadnjo končnico kakor kasneje pri panjih iz desk. Iz tega bi sklepali, da so poveznjena korita (Bukovec jih imenuje polklade) s premičnimi končnicami mlajša in da so sčasoma prevladala.
Mimo vsega tega je še posebej važno to, da imajo korita, ki jih je našel A. Bukovec pri Mikliču (in ohranjeni primerki), brade in žrela spredaj in zadaj (sl. 33, 35 in 36). Tudi to bi kazalo na njihovo večjo starost.
O velikosti in prostornini korit nam njihovi opisovalci malo povedo. Jonke pravi, da so dolga 3 do 4 čevlje (okoli 95 do 125 cm), dvojna čez klaftro (nad 119 cm). Sumper omenja dolžino 1 seženj (119 cm), dolžina v muzejski zbirki ohranjenih korit pa je 67 do 77 cm. O višini in širini pravi Sumper, da merijo korita 10 do 11 palcev (okoli 26 cm), primerki pravih korit v muzejski zbirki pa 24 cm v širino in 18 do 23 cm v globino. Glede debeline meni Jurančič, da je najprimernejša 8 cm, primerki pravih korit pa so debeli kakih 5 cm. Čebelarji so dolbli korita iz različnega lesa, primerki in omenjeni avtorji govore o bukovih koritih. — Na štiri ogle obtesane ležeče klade (poveznjena korita) omenjata Levstik in Jurančič. Bukovec jih imenuje polklade. Ena je razvidna s slike 36.
Iz vsega tega bi mogli zaključiti, da korita niso imela enotne mere. Vse je bilo odvisno bolj ali manj od debla, ki je služilo čebelarju za izdelavo panja.
Način čebelarjenja v koritih. Preostane nam še odgovor na vprašanje, kako pa so naši predniki čebela-rili v koritih. Korita z žrelom v sprednji in zadnji končnici in na tri dele razdeljenim pokrovom nam kažejo, da so te panje obračali, ali z drugimi besedami povedano, da so vsako leto spodrezali en del satja v panju in ga tako redno obnavljali. Vse to pa je zopet dokaz, da v tem času pri nas ni bilo razvito pravo rojilno čebelarjenje z jesenskim uničevanjem večjega števila panjev. To bi deloma govorilo za Armbruster-Jevo tezo o romanskem izvoru kranjiča, če bi ne vedeli, da pri ležečem Panju sploh ne moreš drugače obnavljati satja kakor tako, da ga eno leto spodrežeš na enem koncu, naslednje na drugem.
s"#.
Sl. 41. Kranjičem podobni panji iz Turčije
Drug dokaz za trditev, da na Slovenskem v dobi, ko so naši predniki čebelarili še v pravih koritih, ni bilo rojilnega načina čebelarjenja, je to, da nekdaj na velikem delu slovenske zemlje ni bilo pozne poletne in jesen-ske paše. Kjer pa ni take paše, je čebelarjenje na roje nemogoče, zlasti še v času, ko čebelar ni imel pri rokah nobenih nadomestkov za čebeljo hrano dl jih zato ni imel s čim jeseni dokrmiti. Kaj bi namreč koristilo čebelarju, če bi spomladi silil čebele k rojenju in bi ti roji poleti le životarili ob pičli krani, pozimi pa pomrli od lakote? Res je ponekod vsakih nekaj let medila hoja, a z upanjem na tako medenje čebelar ni mogel specializirati svojega Uačina čebelarjenja. Šele sejanje ajde v drugi polovici 15. stoletja je odločno spremenilo pašne razmere pri nas in s tem seveda tudi sam način čebelarjenja ter povzročilo prehod v izrazito čebelarjenje na roje. Zato Moremo o tem govoriti šele v 16. in 17. stoletju, ko imamo tako čebelarjenje
s
Sodobno čebelarstvo II
65
v resnici izpričano z Valvasorjevim poročilom in kasneje pri Glavarju in drugih.
S spremembo načina čebelarjenja pa je prav gotovo v zvezi razvoj prvotnega korita oziroma polklad v panj iz desk. Tej spremembi pa je vsekakor pripomogel še razvoj žagarstva, to je lažji način izdelovanja desk, ki so jih prej klali ali žagali na roko. Prve žage na vodo se na Slovenskem omenjajo menda v 14. stoletju.
Kljub spremenjenim pašnim razmeram pa se tudi v dobi ajde ni povsod in istočasno na Slovenskem uveljavilo pravo rojilno čebelarjenje. Kjer se ni, so se obdržala še dalje tu in tam celo prava korita.
Omembe vredno je, da najdemo na Kavkazu in v Turčiji skoraj popolnoma enak razvoj panja, kakor smo ga ugotovili pri nas (glej sl. 40 in 41!).
LJUDSKI PANJ IZ DESK (TRUGA)
Prehod od poveznjenih korit k podobnim panjem iz desk je po vsem tem, kar smo slišali o poveznjenih koritih in kar nam kažejo njih slike ali vzorci, čisto naraven ter v zvezi z drugače obdelanim lesom, to je z desko. Med vzroki, ki smo jih že navedli, zakaj je prišlo do tega prehoda, naj omenimo še naslednje: dosti laže je rokovati s panji iz desk, laže jih je vzeti narazen in lepše skladati. Z nakladami ali podkladami jih je mogoče zvečati ali zmanjšati, pa tudi izdelovati se dajo z manjšim trudom. Nazadnje ni brezpomembno, da z izdelavo panjev iz desk prihranimo mnogo lesa in da so lahko enotnejše oblike. Vse te utemeljitve navajajo že omenjeni pisci, ki pišejo o koritih. K temu bi dodali še to, da so bile truge lažje za prenos v pašo in da jih je bilo laže skladati na voz. Seveda pa so imeli ti panji v primerjavi s koriti tudi svoje slabosti, med njimi to, da so bili hladnejši za čebele in so se znotraj »potili«, da je bilo treba zato zlasti pozimi zanje drugače skrbeti kot za korita, poleti pa jih varovati pred vročimi sončnimi žarki. Skratka, čebelnjak je dobil pri tem prehodu večji pomen. Medtem ko je bila v času korit važna bolj ali manj streha, je bilo treba panje iz desk imeti v vsestransko zavarovanih čebelnjakih.
Prvotni panji iz desk (truge) se niso bistveno razlikovali od tistih, ki jih poznamo iz kasnejše dobe. Kjer se ni bilo čebelarjenje usmerilo na rojenje, so bili višji, kot so naši kranjiči, in izdelani iz debelejših desk. Da bi se satje ne podiralo, so imeli v notranjosti lesene križe, na katere so čebele pritrjevale satje. Na stranici sta bila pribita strop in dno, medtem ko sta bili prednja in zadnja skončnica premični. Verjetno je bila že v teh časih podnica tako pritrjena, da si jo z lahkoto odstranil pri spodrezovanju satja, če je bilo potrebno.
Narejeni so bili ti ljudski panji prvotno iz takega lesa kakor prej korita. Jonke in Levstik še kasneje priporočata zanje bukov les, češ da se ta spomladi znotraj ne poti. Pozneje so jih seveda izdelovali iz lažjega lesa, najraje iz smrekovine, jelovine, lipovine in podobno.
Temu novemu panju seveda ni več ustrezalo staro ime korito, zato so ga imenovali, kakor še danes v ljudskem jeziku pravijo našemu kranjiču, t r u g a. Le ponekod, predvsem v gorenjskem kotu, se je nekaj časa še ohranilo prejšnje ime. Truga je izposojenka iz nemščine, torej iz tistih
časov, ko so naše slovenske pokrajine prišle pod nemški vpliv in si je začel naš jezik izposojati besede za nove predmete od tam. Beseda truga se rabi Pri nas v mnogih primerih. Tako pravijo ljudje truga krsti, leseni pripravi, v kateri mesijo kruh (»mentrga«), itd. Ker je bil novi panj podoben še najbolj zgoraj navedenim predmetom, so ga po analogiji krstili z imenom truga.
1	udi ime truga govori proti temu, da bi bil naš panj iz desk dediščina Romanov, ker bi v tem primeru ne mogel imeti za svoje ime nemške izposojenke, pač pa, če ne domačega imena, kvečjemu romansko.
Ker niso bile mere ljudskih panjev še kasneje, kakor niti danes niso, Povsem enotne, seveda tudi v tistih časih niso bile in je zlasti o širini panja odločala deska, ki je bila pri roki, medtem ko menimo, da po dolžini navadno niso presegali enega metra. Bili so vsaj pri posameznem čebelarju glede na to razsežnost večidel enotni. Sicer pa je različnost korit, ki smo Jo spoznali že spredaj (premičen strop, premična podnica), imela pri novih Panjih tudi svojo vlogo, kar nam najbolje kaže opis prvega takega panja v Valvasorjevi »Slavi vojvodine Kranjske« leta 1689.
Valvasorjev opis panja iz desk se glasi v slovenskem prevodu takole: ^Tu, v tej deželi, imajo posebne hišice za čebele, kamor spomladi, navadno na cvetno nedeljo, postavijo panje in jim odpro žrela. Ko poleti čebele roje, vzamejo železno ali bakreno ponev, bijejo po njej s paličko in žvižgajo. Čebele se na drevesu ali grmu zberejo v okroglo gručo. Tedaj vzamejo Štirioglato, iz desk zbito skrinjo ali pa štor, ki ga je gnitje lesa izvotlilo, ^krinjo malce z medom namažejo, zabijejo skončnico in tudi to zgoraj pri ^elu nekoliko z medom prevlečejo. Nato privežejo skrinjo ali panj na drevo, tako da pride žrelo prav k čebelam in se jih skoraj dotika. Čebele Potem zlezejo same od sebe skozi žrelo v panj, ki ga nazadnje postavijo v čebelnjak k drugim panjem.
Cesto roji panj dvakrat, trikrat, da, celo štirikrat, zakaj čebele izvale v enem poletju trikrat ali štirikrat zalego, a prvi kakor drugi roj zopet roji, tako da dobe iz enega panja šest ali celo sedem novih, včasih pa komaj ®nega ali nobenega. Jeseni po sv. Mihelu jemljejo med. Dveletne ali triurne panje odpro, vzamejo ven med s čebelami vred in vse skupaj stlačijo. „ Prav tako ravnajo z roji, vendar puste roje povečini cele, če so lahki, Pa so težki, prežagajo zgoraj pokrov v dva dela in napravijo pri žrelu 111 Pokrovu dim iz starih cunj in platnenih krp, da se vse čebele stisnejo v zadnji del panja. Tako postopajo tudi ob drugih prilikah. Nato dvignejo P°1 pokrova, izrežejo čisti med, puste pa ga v zadnjem delu toliko, da 'ttiajo čebele hrane čez zimo. Nato pokrov zapro in denejo na prostor, ki 111 Prehladen. Najbolje jih obvarujejo, če jih spravijo — kakor se po navadi 2godi — na podstrešje. Na pomlad jih spet denejo ven v čebelnjak. Ce pa s° tedaj, spomladi, nekateri panji težki, jih večidel odpro, kakor je zgoraj Popisano, vzamejo med in puste le prav malo notri.«
, Ker moramo ob panju obravnavati tudi sam način čebelarjenja, smo u citirali nekaj več Valvasorjevega besedila, kakor bi bilo treba, samo Za*°’ da bi spoznali panj, ki ga Valvasor opisuje.
■ Pojasnila k Valvasorjevemu opisu. Valvasor omenja dve vrsti panjev: ^otljen drevesni štor in deščeni panj. Na prvi pogled se ta drevesni štor Kako ne ujema z vsem, o čemer smo doslej govorili. Rekli in dokazovali 010 namreč, da Slovenci niso čebelarili v votlakih, ki bi bili prevrtani od
vrha navzdol, ampak v kladah, izdolbenih od strani. Menimo, da nas to tu ne sme preveč motiti iz dveh vzrokov: prvič, Valvasor verjetno sam ni čebelaril in je pisal o čebelarstvu pač tako, kakor bi pisal danes nestrokovnjak, to je tako, kakor je površno videl ali slišal; drugič pa sam, ko govori o odvzemanju medu, pravi, da »prežagajo pokrov v dva dela«, kar bi prav gotovo ne storili, če bi čebelarili v žlamborih in ne v kladah-koritih, Sicer pa ne smemo izključevati možnosti, da bi kdo tu in tam ne čebelaril v votlaku.
Dejstvo, da nam Valvasor omenja panje votlake in deščene panje, pa kaže, da smemo imenovati to dobo čebelarjenja na Slovenskem prehodno dobo, dobo, ko je ponekod začel panj iz desk že spodrivati korita. Prav tako nam sam način čebelarjenja, ki ga razberemo iz Valvasorjevega opisa, kaže, da imamo opraviti s prehodom enega načina čebelarjenja v drugega, to je v čebelarjenje na roje. Zakaj prehod? Prav zato, ker srečamo v Valvasorjevem poročilu še star način čebelarjenja s spodrezovanjem (in seveda tudi obračanjem panjev), ki smo ga našli pri čebelarjenju v koritih, na drugi strani pa že čebelarjenje na roje (pospeševanje rojenja, jesensko zmanjševanje števila panjev plemenjakov z uničevanjem družin). Valvasor nerodno piše, da celotno vsebino panjev pri podiranju stlačijo, kar gre zopet na rovaš njegove nepoučenosti. To dokazuje, da so že takrat podirali za pleme neprimerne panje kakor kasneje, ko so panje vozili k medarjem, prav gotovo pa so pri podiranju najprej čebele uničili.
Tudi v trditvi, da pred spodrezovanjem prerežejo pokrov pri panju, je očitna nevednost, saj pokrova, ki so ga že prerezali, ne bi bilo treba rezati naslednje leto drugič. Vendar pa prav ta pripomba kaže, da je panj, ki ga omenja Valvasor, nastal po vzorcu korit, odpirajočih se od zgoraj. To daje še večjo verjetnost naši trditvi, da je kaj lahko zamenjal dokaj okroglo korito, kakršna so bila tista, ki so se odpirala od zgoraj, z žlamborom. Sicer pa je Valvasor premogokrat kaj malo verodostojen kronist.
GORENJSKI PANJ
Z imenom gorenjski panj poimenujemo panj, ki so ga opisali naši čebelarski klasiki, zlasti P. P. Glavar in za njim A. Janša, od drugih pa Janez Anton S copoli. Preden pa preidemo na sam opis gorenjskega panja in način čebelarjenja v njem, se nam zdi, da je treba v slovenski čebelarski zgodovini rešiti še neko pomembno vprašanje, to je tisto vprašanje, ki ga je Stane Mihelič načel že v svoji razpravi »Anton Janša, slovenski čebelar«, leta 1934, in sicer vprašanje, ali je kakšna direktna ali indirektna vez med zgoraj navedenimi pisci in njihovimi spisi. Na straneh 41 do 42, 90 in 117 je namreč opozoril bralce na zelo veliko podobnost opisov panja tako v Glavarjevem »Odgovoru na predlog za izboljšanje čebelarstva v c. kr. deželah« z dne 7. julija 1768, v Scopolijevi »Razpravi o čebelah«, ki je izšla v 4. letniku naravoslovnega zbornika A n n u s historico-naturalis leta 1770 v Leipzigu, kakor tudi v Janševi »Razpravi o rojenju čebel«, ki je izšla na Dunaju dne 4. marca 1Š71.
Vsi trije avtorji v svojih spisih opisujejo enak panj, to je panj, kakršen je bil v drugi polovici 18. stoletja po Janševih besedah na Gorenjskem že splošno v rabi. Janše, ki to trdi v svoji Razpravi o rojenju čebel iz leta 1771, ne smemo razumeti tako, kakor da bi hotel s tem reči, da so imeli vsi tedanji gorenjski panji natančno iste mere, ampak le tako, da so taki panji in ne drugačni (na primer korita) tedaj na Gorenjskem že splošno prevladovali.
V dokaz, da na Gorenjskem tedaj niso mogle biti v navadi enotne, do palca (cole) natančne mere panjev, so nam ohranjene poslikane panjske
j Ur ' -
L.
G jjd
r' lite
-»»esteti

Sl. 42. Ambrožičev zasilni čebelnjak s kranjiči
končnice raznih velikosti iz tistih časov. Za to govori tudi dejstvo, da te enotnosti ni bilo mogoče doseči niti kasneje, ko so tako čebelarske organi-Zacije kakor čebelarski trgovci enotne mere zelo propagirali.
Kako naj si torej razlagamo, da vsi trije omenjeni avtorji v svojih čebelarskih spisih navajajo večidel povsem enake mere gorenjskega panja? ko našem mnenju nič drugače kakor tako, da obstaja med avtorji oziroma njihovimi čebelarskimi spisi neka povezava. Poskušajmo jo odkriti!
Zveza med Scopolijem, Glavarjem in Janšo. A. Scopoli je bil v letih 1754 do 1766 rudarski zdravnik v Idriji in je v letih 1755 do 1764 Prepotoval Notranjsko, Gorenjsko, Kras in Goriško. Ker je na teh poto-Vanjih ali, kakor jih sam imenuje, »b o t a n i š k i h izletih« opazoval jSe, kar je bilo zanimivega, med drugim tudi v čebehirstvu, ni nemogoče, Na bi se ne bil ustavil nekoč mimogrede v Komendi pri P. P. Glavarju, Znanienitem in naprednem gorenjskem čebelarju.
A. Scopoli in P. P. Glavar sta bila mimo tega člana ljubljanske knietijske družbe. Ni izključeno, da bi se ne bila spoznala pri njej na občnih zborih, ki sta se jih kot delovna člana gotovo udeleževala.
Nobenih dokazov nimamo za to, da bi bil kdo od njiju poznal Antona Janšo osebno že pred njegovim odhodom na Dunaj leta 1766. Le kot zanimivost naj omenimo, da je odšel istega leta iz Idrije A. Scopoli v Ščavnico na Ogrskem za profesorja kemije in mineralogije in da se je prav istega leta preselil P. P. Glavar iz Komende na Gorenjskem v Lanšprež na Dolenjskem.
Medtem ko smo o poznanstvu avtorjev med seboj samo ugibali, pa ne more biti nobenega dvoma o tem, da bi ne bil Scopoli pri pisanju svoje »Razprave o čebelah« poznal Glavarjevega spisa o kranjskem čebelarstvu (Odgovor), poslanega preko ljubljanske kmetijske družbe leta 1768 c. kr. dvorni pisarni na Dunaju. Podrobnejša analiza in primerjava Scopolijeve »Razprave« z Glavarjevim »Odgovorom« nam namreč jasno kaže, da je Scopoli, razen prvega in tretjega poglavja (Opazovanja) in nekaj v drugem in devetem opazovanju, vse drugo bolj ali manj spretno prepisal iz Glavarjevega »Odgovora«, prevedel v latinščino in deloma drugače razporedil.
Predaleč bi zašli, če bi na tem mestu hoteli še enkrat z vsemi primerjavami to dokazovati. Dovolj bo menda, če primerjamo samo opise panja.
Scopolijeve in Glavarjeve mere za panje. Ce bi ne bil Scopoli v svoji Razpravi pozabil navesti tudi mere za višino gorenjskega panja, bi lahko rekli, da so vse mere, ki jih najdemo pri Scopoliju, iste, kot jih pozna Glavar. Scopoli pravi: »Za najboljše štejejo tiste panje, ki sestoje iz štirih jelovih deščic, pol palca debelih, poltretji čevelj dolgih in skoraj 13 palcev širokih...« V opombi pod črto pa dodaja k tem meram naslednje: »Predpisana prostornina je naši deželi primerna in daje en panj gotovo petdeset funtov (to je 28 kg; op. pis.) medu.«
Glavarjev opis mer panja pa se glasi takole: »Bolj od vseh drugih pa cenim svoje, iz smrekovih, pol palca debelih desk narejene ležeče panje, ki so štirioglati, dva in pol čevlja dolgi, 12 in pol palca široki, od zunaj 7 in 2/3 palca visoki...« In dalje: »S temi mojimi panji je lahko ravnati in, če so dobro napolnjeni, tehtajo pač nad pol centa (to je 28 kg; op. pis.).«
Kakor je iz same te primerjave razvidno, se oba pisca docela ujemata, le da je pri Scopoliju izpuščena mera za višino panja. Ker pa oba trdita, da tak panj drži okoli 28 kg medu, ni dvoma, da je moral tudi Scopolijev panj imeti isto višino.
Kakor ne moremo odrekati Scopoliju zasluge, da je leta 1773 v Entomologiji prvi povedal čebelarskemu svetu, kako se matica opraši, nekaj o naši čebeli in čebelarjenju, tako mu moramo seveda tudi priznati, da je s svojo »Razpravo o čebelah« prvi v tisku prikazal naše čebelarske razmere in stopnjo razvoja našega čebelarstva, čeprav je bilo to, kar je napisal, v veliki večini duhovna last P. P. Glavarja.
Preostane nam še odgovor, v kakšni zvezi je A. Janša s temi spisi oziroma njihovima avtorjema.
Janševe mere za panje. Tudi tu se bomo sedaj omejili le na to, kar je v zvezi s panjem. Mere Janševega panja se razlikujejo od Glavarjevih po višini, širini in debelini lesa. Janša jih navaja takole: »a) oblike so štirioglate ... Dolgi so dva in pol čevlja, široki en čevelj ali 14 palcev, visoki v svetlobi pol čevlja ...«
V Popolnem nauku iz leta 1775 pa med drugim beremo zopet isto ugotovitev, kot smo jo našli že pri Glavarju in po njem pri Scopoliju:
»Pri več panjih računaš lahko... za vsak panj povprečno pol centa (to je 28 kg; op. pis.) prirastka.«
Prav to, da se Janševa mera panja po dolžini sklada z Glavarjevo in seveda tudi s Scopolijevo, medtem ko je širino in višino panja le prav malo spremenil, na drugi strani pa dejstvo, da ugotavlja popolnoma isti donos medu, ki ga doseže lahko v svojem panju, kot ga je že ugotovil Glavar, nam more utrditi prepričanje, da je tudi Janša poznal bodisi Glavarjev »Odgovor« ali pa vsaj Scopolijevo »Razpravo o čebelah«, ko je pisal svoja čebelarska dela. Sicer bi pa lahko našli takih, za našo trditev značilnih podobnosti še več.
Oba sta mnenja, da je za panje najboljši mehak les, oba pritrjata pa-njevo dno k stranicam s posebnimi kljukicami, o katerih ne najdemo sledu nikjer drugje v naši tedanji praksi.
Razlike pri izdelavi panjev med Glavarjem in Janšo so pravzaprav malo pomembne: Medtem ko sta pri Glavarjevem panju prednja in zadnja končnica sicer premični, toda vendar tako vdelani v stranici, da ju ni mogoče niti spredaj niti zadaj globlje potisniti v panj m s tem zmanjšati prostornino, pa dopušča Janša tako zadnjo končnico, ki jo moremo v panju Poljubno premikati naprej in nazaj, vendar pa omenja, da je to lahko tudi deska, ki jo pri Prevažanju zamenjamo z mrežo.
Žrelo ima Janšev panj samo eno, in sicer V8 palca visoko in 4 palce široko, prirejeno tako, da ga je mogoče poljubno ožiti in širiti s posebnim zapahom, Glavar pa govori o dveh žrelih, palca visokih in 3 palce širokih, ki sta odprti obe le med pašo in poletno vročino, drugače pa je eno, da je v panju topleje, zamašeno.
Tako Glavar kakor Janša sta čebelarila z nakladami. Zato Glavar priporoča, naj imajo pokrovi panjev zgoraj po eno 2 palca dolgo in 1 palec široko veho, Janša pa pravi, da naj ima vsak panj po dve 4 palce velike okrogle ali štirioglate vehe (leta 1775 navaja le 5 palce velike).
V svoji ponašitvi Janševe Razprave o rojenju čebel (leta 1776) je Glavar Prilagodil mere panja in število odprtin v pokrovu Janševemu panju, vendar j® k temu dostavil: »Še znajo tudi veči ali manjši po sleherniga misli na-
Sl. 43. Ropov oča pregleduje čebele v Droryjevem panju pred čebelnjakom s kranjiči
praviti, samu vikši čez Vz ali 1 colo taiste narejati ne svet jem, de v vročini od težave tega blaga se ne poterga.«
Po prebiranju spisov P. P. Glavarja kakor A. Janše moremo torej ugotoviti take podobnosti med opisi njunih panjev, da bi bilo nepravilno, če bi določili panju, ki ga opisujeta, ime po enem ali drugem. Oba govorita, da so panji, ki jih opisujeta, znani po Gorenjskem (čeprav pri tem ne gre za čisto določene mere). Zato menimo, da je najpravilneje, če imenujemo panj, ki sta ga opisala, glede na njegov izvor — gorenjski panj. Tudi še več drugih okoliščin, ki pa jih tu ne moremo nadrobno obravnavati, govori za to, da je prav gorenjski ljudski panj imel odločilno vlogo pri kasnejšem oblikovanju našega kranjiča.
NAKLADE
Za razumevanje načina čebelarjenja v doslej opisanem panju so posebej pomembne naklade (podklade, priklad e), kakršne smo Slovenci uporabljali, kakor kaže ohranjeni primerek panja — poveznjenega korita — že v času čebelarjenja v teh koritih, torej že ob prehodu k čebelarjenju na roje. Na zgornji strani tega korita najdemo namreč tri štirioglate vehe, kakor jih opisujeta pri svojih panjih Janša in Glavar. To nam priča, da so bile pri nas znane naklade že dosti prej, kot so drugje v Evropi izumili panje z nastavki. Ta izum sega namreč šele v 18. stoletje.
Domače škatle za razširjanje prostora v panju. Naklad pri nas niso uporabljali le za povečavo panja, kadar je bilo to potrebno ob ajdovi paši, ampak so jim služile tudi kot pripomoček za nar e jan je rojev, pri dodajanju hrane, za ogrebanje novih rojev vanje, da bi jim pomagali pri razvoju in podobno. Skratka, rodil jih je sam način čebelarjenja. Po obliki pa te naklade niso bile nič drugega kakor navadni panji, ki so jim odtrgali dno in jih naveznili na druge panje, ko so jim odprli vehe.
Precej razširjene so bile tudi naklade v velikosti polovičnega kranjiča. Teh so naveznili včasih celo po več na plemenjake v posebno dobri paši, zlasti v ajdovi. Podklade, ki so bile Vedno normalne višine, so podstavljali osirotelim panjem. Panju brez matice so odtrgali dno in ga obrnili, panju nad njim pa odstranili podnico in ga naveznili na »podklado«. Za to se je čebelar odločil le tedaj, če panji niso ležali na gredah, ampak drug na drugem, in če je bil zgornji panj enako širok kakor pustota. Marsikod so bile v rabi še p r i k 1 a d e , ki so bile toliko široke in visoke kakor kranjiči, medtem ko je bila njih dolžina različna. Natikali so jih zadaj na panje predvsem v čebelnjakih, v katerih ni bilo med gredami dovolj prostora za podstavijanje podklad, ki so jih z nakladami in s prikladami vred na splošno imenovali škatle.
Glavar in Janša omenjata v svojih spisih še poseben panjič, danes bi mu rekli prašilnik, kjer sta hranila družinice z rezervnimi maticami. Glavar navaja celo mere zanj. Oba sta poznala tudi opazovalni panj.
Tuji čebelarski vplivi. Napačno bi bilo, če bi, zaverovani v svojo čebelarsko preteklost, pozabili tu omeniti čebelarske vplive od drugod, kakršne zasledimo v dobi čebelarjenja v panjih z nepremičnini satjem zlasti v spisih naših zgoraj omenjenih piscev, to je pri Scopoliju, Glavarju in Janši.
Za Scopolija moramo reči, da je sila dobro poznal rimske čebelarske pisce in tudi sodobnike. Čeprav se je v svoji »Razpravi o čebelah« povsem naslonil na Glavarja, pa je znal za svoje trditve spretno poiskati utemeljitve pri omenjenih tujih čebelarskih piscih.
Tudi Glavar omenja nekatere rimske pisatelje, iz kasnejših njegovih spisov pa izvemo, da je poznal Švicarja Gelieuja. Janša z imenom omenja Schiracha, tajnika Gospodarske čebelarske družbe v Gornji Lužici.
Ul.toOC
Sl. 44. Na levi vrša, na sredi slamnat koš z nastavki, na desni Janšev panj z nastavki
Nastane vprašanje, kaj sta Glavar in Janša prevzela od teh pisateljev. Nas tu seveda zanima to vprašanje samo v zvezi s panjem in načinom čebelarjenja.
Vsak, ki se je količkaj poglobil v nekdanji način čebelarjenja v kra-njičih, se bo takoj sam ustavil pri 28. par. v Janševem Popolnem nauku 0 čebelarstvu, kjer avtor opisuje panj, sestavljen iz več Pravokotnih obodov (sl. 44): »Ker je v celem panju včasih preveč Prostora, vzamem tudi polovične, tri palce visoke panje, ali bolje obode (oargen) ..., ki so opremljeni s štirimi prečnicami... Teh obodov se združi toliko, kakor se zdi potrebno, ali pa se zaporedoma dodevajo. Pokrijejo se zgoraj z desko in se postavijo na dno ... Če se hoče tak obod odvzeti, se Prereže poprej z žico* satje.«
* Podčrtal pisec.
Od kod Janši panji z nastavki? Ali so to njegov lasten izum?
Ker smo že spredaj omenili, da se kot novost pojavijo v 18. stoletju v čebelarskih knjigah panji z nakladami (P a 11 e a u 1758, Wildmann 1768, Christ 1780), bomo seveda spoznali takoj, da je tudi Janša v svoji knjigi hotel vsaj omeniti to novost, zlasti ker je naklade poznal že od doma.
Leta 1756 je izšla v Metzu v Franciji čebelarska knjiga z naslovom: >Nouvelle construction de ruches de bois, avec la fagon d’y gouverner les abeilles, inventee par Mr. Palteau, et Phistoire naturelle de ces insectes...« (Nov način izdelave lesenih panjev poleg umetnosti pravilnega opravljanja čebel, iznajdba gospoda Palteauja in naravoslovje teh žuželk). Palteau opisuje v tej knjigi natančno panj iz takih obodov (sl. 45), celo njih višina je kakor pri
Janši 5 palce. Seveda so tudi razlike, na primer ta Pal-teaujev panj ima še poseben plašč, podstavek, na katerem stoji, itd.
Od kod naj bi Janša poznal to knjigo? Prav gotovo je ni poznal, toda knjiga je bila prevedena tudi v nemščino. Prevedel jo je A. G. Schirach, ki ga Janša v svojem delu tudi omenja. To Palteaujevo delo je izšlo pod naslovom:	Sachsischer
Sl. 45. Palteau jev panj z nastavki;	Bienenvater, oder des
na levi plašč za tak panj (po Kriinitzu)	Hrn. Palteau von Metz,
neue Bauart holzer-ner Bienenstocke... Aus dem Franzos. iibersetzt... und herausgegeben von Adam Gottlob Schirach... (Saški čebelar ali gosp. Palteau iz Metza, nov način izdelave lesenih panjev_ Iz fran-
coščine prevedel... in izdal Adam Gottlob Schirach...), Leipzig und Zittau 1766. Samo nekaj stavkov in prepričali se bomo, da te naše ugotovitve drže: »Nastavke je mogoče uporabljati deloma vsakega zase, deloma v medsebojni povezavi. Vsak nastavek, ki je neke vrste obod, meri v svoji kvadratni osnovi 1 čevelj in je 3 palce visok... Treba je samo zgornji nastavek pri panju ločiti od tistega, ki je neposredno pod njim, in medene sate, ki se znotraj drže drug drugega, z navadno železno žico prerezat i.«*
Glavarjeva vnema za panje z nastavki. Zanimivo in doslej čebelarski javnosti neznano je, da je šel P. P. Glavar v vnemi za panje z nastavki mnogo dlje kot Janša, toda menda šele po Janševi smrti. Leta 1781 je namreč pripravil za Kmetijsko družbo v Ljubljani obširen odgovor na vprašanje, ali bi ne kazalo po vzgledu na novo ustanovljenih čebelarskih šol v Spodnji Avstriji in na Moravskem ustanoviti čebelarsko šolo tudi na Kranjske m.
* Podčrtal pisec.
P. P. Glavar ni na to vprašanje samo pozitivno odgovoril, marveč je v svojem elaboratu zadevo obdelal z vseh strani. V prvem oddelku je opisal pašne razmere na Kranjskem in dokazal, da je Kranjska tako po klimi kakor po paši primerna za čebelarstvo. V drugem je izdelal načrt, kako bi se dal uveljaviti pri nas čebelarski patent z dne 8. aprila leta 1775 in predpisane ukrepe z dne 14. aprila istega leta, v tretjem delu pa je pokazal na ovire, ki stoje na poti razvoju čebelarstva pri nas in hkrati predočil, kako jih je mogoče odstraniti (med njimi so tudi predlogi o ustanovitvi čebelarske šole, čebelarske družbe itd.).
V odstavkih (zaznamovanih s št. 147—151) tega odgovora govori tudi o svojih novih panjih oziroma nastavkih. Poglavitne misli teh odstavkov so naslednje:
Treba je opustiti stare, to je na Kranjskem navadne panje, in se oprijeti takih, ki so vselej primerni velikosti čebelje družine in pašnim razmeram.
Sl. 46. Glavarjev panj z nastavki
Glavar meni, da so taki panji »M ode Magazin S t o c k e«, ki jih je že »naš patriot Janša« vpeljal na Dunaju in jih opisal v 28. paragrafu svoje knjige Popolni nauk o čebelarstvu leta 1775 pod imenom »Sargen«. Te panje je moč prilagoditi po Glavarjevem mnenju vsem okoliščinam in lahko čebelarimo ali v posameznem takem panju ali pa nanj naveznemo še en ali več nastavkov. Zato zatrjuje Glavar, da so te »podklade« (Untersatz) najbolj pripravne in najbolj koristne in da jih je sam priredil tako, kakor je menil, da je najbolj prav.
Opis nastavkov in njih prednosti. Nastavki (sl. 46) so narejeni iz % palca debelega smrekovega lesa, medtem ko je dno nekoliko debelejše, ker največ trpi. Na zunaj morajo biti popolnoma enaki, in sicer 14 palcev široki, 2% čevlja (30 palcev) dolgi in 31/2, palca visoki. Stranici naj bosta z žeblji trdno pribiti na pokrov, na obeh konceh zarezani, da se vanje vtopita prednja in zadnja končnica. Pokrov je trodelen, stranska dela sta dolga po 10 palcev, srednji pa ravno toliko širok, ker pokriva panj počez. Na obeh straneh, kjer se spaja srednji del pokrova z drugima, je zarezan tako, da se oba stranska dela pokrova vsak s svojo zarezo za kakega pol Palca vtapljata vanj in s tem utrjujeta. V srednjem delu pokrova je kvadratna odprtina s premerom 7 palcev, v njej pa so križem po tri palce široke letve irf prav toliko oddaljene druga od druge. To odprtino, kadar Je treba, zapira poseben pokrov.
Sprednja in zadnja končnica imata spodaj vsaka po eno, 14 palca visoko in 4 palce široko žrelo. Dno je na vsako stran za tri palce podaljšano in služi kot brada. Na obeh straneh je žrelo zato, da lahko odpremo zdaj eno, zdaj drugo in tako prihranimo čebelam »pot in čas«. Dno sc spaja s stranicama z lesenimi klinci, podklade pa drži skupaj žica ali vrvica. Na koncu »O d -govora« priporoča Glavar namesto lesenih ki inčev zopet železne kljukice, kakršne je uvedel že pri svojih prejšnjih panjih. Pri prvotnih gorenjskih panjih je bilo namreč dno spojeno s stranicami navadno s kovanimi žeblji.
Ob koncu tega popisa novega panja navaja razlike med svojim panjem z nastavki in Janševim ter ugotavlja naslednje prednosti: a) panje lahko povečujemo in zmanjšujemo po potrebi; b) rešimo se spod-rezovanja in morjenja čebel, ker letno odvzamemo zgornje nastavke s starim satjem, spomladi pa nove podstavljamo; tako se leto za letom obnavlja satje; c) ti panji nam pomagajo zabranjevati rojenje, na drugi strani pa nam olajšujejo delati roje; d) če vse ostalo zamolčimo, moramo reči, da s temi panji lahko na poseben način povečamo pridelek medu in voska, kako, je povedano v par. 175 Janševe knjige iz leta 1775.
Tako Janša kakor Glavar sta torej prevzela panje z nastavki pod tujimi čebelarskimi vplivi in jih prilagodila po širini in dolžini gorenjskim panjem. Tudi naši kasnejši čebelarski pisci (Goličnik, Dajnko in drugi) jih omenjajo pod različnimi imeni: tružice, skladni čelniki, tružčniki idr.
Kot posebni panji z nepremičnim satjem se pri nas niso uveljavili — ne morda zato, ker niso imeli nekaterih prednosti, ampak zato, ker so se kakor nastavkov pri nas lahko posluževali naklad ali podklad, ker so bili nerodni za postavljanje v čebelnjake, še nerodnejši pa za prenašanje in prevažanje na pašo. Kasneje, ko se pričenja pri nas trgovina s čebelami, seveda zanjo sploh niso prišli v poštev.
Menimo, da se je bilo treba nekoliko dlje zadržati ob vseh teh vprašanjih, kakor bi bilo potrebno za praktično čebelarsko knjigo, pač zato, ker najdemo po naših starejših kakor novejših čebelarskih knjigah vse mogoče trditve, ki so večkrat posledica nekritičnosti avtorjev.
Sl. 47. Panjske končnice (od zgoraj navzdol): V šoli, Maček voznik, Poroka
SLIKANJE PANJSKIH KONČNIC
Prav nekako v tem času, za katerega velja pri nas kot najboljši gorenjski panj, se pojavijo na Gorenjskem, v manjši meri pa tudi na ostalem ozemlju Kranjske in slovenske Koroške, kjer se je širil ta panj skupno z načinom čebelarjenja, poslikane panjske končnice. Za nas čebelarje ni tukaj toliko pomembna tehnika slikanja, motivika in umetniška stran te vrste ljudske umetnosti na panjskih končnicah kakor odgovor na vprašanje, kakšne pobude so pripeljale slovenske čebelarje do tega. Prav gotovo so te pobude imele odločilno, če že ne prvo vlogo.
Kdaj so se pojavile prve slike na panjskih končnicah, danes še ni docela ugotovljeno. Prav tako moremo le ugibati o neposrednih vzrokih, zakaj se je pri nas uveljavila prav ta zvrst ljudske upodabljajoče umetnosti, ali še bolje rečeno, zakaj so zanjo uporabili tudi panjsko končnico. Na to bi mogli vplivati praktični čebelarski nagibi in ravna, za posli-kavanje primerna sprednja ploskev našega ljudskega panja, na drugi strani pa sam razvoj naše ljudske umetnosti, ki se je v 18. in 19. stoletju izživljala v okraševanju pohištva, različnih znamenj, balkonov, požarnih slik idr. Ni tu prostora, da bi nadrobneje reševali ta vprašanja, pač pa se nam zdi potrebno, da v čebelarskem učbeniku omenimo tiste praktične čebelarske nagibe, ki so pospeševali poslikavanje panjskih končnic, poleg tega pa pokažemo, kako poskuša umetnostna zgodovina razložiti pojav te umetnosti pri nas.
— Glede na sam razvoj našega ljudskega panja bi mogli reči, da je postala prednja panjska ploskev uporabna za slikarsko izživljanje šele takrat, ko so se pojavila poveznjena korita in panji iz desk s posebno panjsko končnico, ki je bila gladka in ni tako vpijala barve, kakor bi jo bil samo od debla odrezan »panj«, iz kakršnih so potem dolbli prava korita. Sicer pa v času čebelarjenja v koritih sploh ne moremo na splošno govoriti o prednji in zadnji strani panja, ker sta v zvezi z vsakoletnim pomlajevanjem satja in spodrezovanjem menjavali svoj položaj tako, da je bila enkrat ena prednja, drugič druga in narobe. Skoraj enake panjske končnice kakor kasnejši, iz desk zbiti panji pa imajo že poveznjena korita. Zanimivo je pri vsem tem, da na poveznjenih koritih, ki so nam ohranjena, in tudi na tistih, ki jih pozna Avgust Bukovec iz dobe okoli 1900,
Sl. 48. Panjske končnice: Vklenjen polž, Medved voznik, Zajec brije lovca
najdemo v resnici že poslikane panjske končnice. Seveda pa s tem nočemo trditi, da so se slike na panjskih končnicah pojavile hkrati s poveznjenimi koriti, za katera sklepamo, da segajo že v prva stoletja drugega tisočletja. Rečemo lahko samo to, da poslikavanje panjskih končnic ni omejeno zgolj na panje iz desk, ampak tudi na poveznjena korita.
Dejstvo je, da nam je danes znana prva panjska končnica z letnico 1705, toda še tu nastaja vprašanje, če ni bila letnica kasneje deloma popravljena. Druga nosi letnico 1758.
Praktični nagibi za poslikavanje panjskih končnic. Že ko smo ugotavljali meje, v katerih je razširjen kranjič, smo omenili, da imajo povsod izven teh meja (z nekaterimi izjemami) drugačne panje, ki jih navadno ne postavljajo v čebelnjake ali pa vsaj ne tesno skupaj. Tudi vsi panji, v katerih so tam tedaj čebelarili, nimajo primernih ploskev za poslikavanje (koši, votlaki). Edini, ki bi morda le prišli v poštev, bi bili pokončni koničasti panji iz desk, ki pa so stali navadno posamezno, torej ne skupaj.
Nič ni čudnega, če so se ravno pri nas pojavile poslikane panjske končnice. Vsaj glede na praktični čebelarski nagib so utemeljene prav s specifičnim postavljanjem naših panjev v čebelnjak.
Kakor smo že na drugem mestu omenili, smo bili prav Slovenci tisti, ki smo prvi svetu razvozlali uganko o prahi matice zunaj panja. S c o p o 1 i v Entomologiji že leta 1763 ugotavlja, da je matica pri prašitvi »izpostavljena prežečemu sršenu, ob vrnitvi pa jo čaka smrt, če zaide v tuj panj«. Te skušnje in čebelarjeva bojazen, da bi panj pri prahi izgubil matico, so ga silile, da je razmišljal, kako bi to preprečil, ali pa vsaj znižal izgube na najmanjšo mero. Vsi naši kasnejši čebelarski pisci z redkimi izjemami priporočajo, da je treba panje z nesprasenimi maticami postaviti vsaksebi, ali jih zaznamovati na prednjih panjskih končnicah s takimi znaki, ki bodo prašeči se matici pokazali pot v njen dom.
V dobi, ko se je pri nas na splošno razvilo rojilno čebelarjenje, se je med rojenjem silno pomnožilo v vsakem čebelnjaku število čebeljih družin. Nemogoče je bilo čebelarju obdržati v glavi, kateri panj je rojil, v katerem je roj ali jalovec, v kateri družini je nesprašena matica in podobno. Po-
SI. 49. Panjske končnice: Boj za moške hlače, Lov na moške hlače, Ženski dvoboj
gledati v notranjost panja z nepremičnim satjem ni bilo tako lahko, kakor je v modernih panjih. Zato se je čebelar iz opazovanja panjev pri žrelu naučil presojati stanje družine. Panjska končnica, ki se je na primer že na zunaj razlikovala od drugih, mu je bila pri tem samo v pomoč, da si je opazovano družino laže zapomnil. In še dalje. Čebelar je spoznal, da tudi čebele in še posebej mladice laže spoznajo svoj panj, če se po končnici loči od drugih.
To in morda še kaj so bili tisti čebelarski motivi, ki so spodbujali čebelarje, da so panjske končnice tako ali tako zaznamovali, smisel za okras in slikarska žilica pa sta spre-nienila ta znamenja v slike.
Ni izključeno, da je ponekod tudi verovanje v moč raznih svetih oseb, ki naj bi nosile srečo čebelarju, pospeševalo širjenje te ljudske umetnosti.
Kdo je začel slikati končnice in kje so se slike na njih najprej pojavile?
Tudi na to vprašanje moremo odgovoriti le z ugibanjem. A. Bukovec trdi v svoji razpravi o panjskih končnicah, da so bili panji poslikani najprej v samostanih, graščinah in župniščih, ki so bili takrat nosilci in posredovalci izobrazbe in kulture. V. S t e s k a pravi (Slovenska umetnost I, 1927, str. 22), da je prišlo po tridesetletni vojni (1648. leta) v naše kraje mnogo nemških obrtnikov in umetnikov, ki so »hiteli na jug iskat dela in kruha«. Ti slikarji so bržkone pomagali v naših kulturnih središčih razviti umetno obrt, ki je sodelovala pri kasnejšem razvoju ljudske umetnosti in ki se je izživljala zlasti v poslikavanju pohištva.
Če to, kar smo povzeli po zgoraj omenjenih piscih, drži, bi morali iskati začetek slikanja v severozahodni Sloveniji, to je na Gorenjskem in Koroškem. Glede na ohranjene primerke in veliko tradicijo tamkajšnjih slikarjev panjskih končnic bi mogli reči, da je tako mnenje dokaj verjetno. Tudi razvoj samega kranjiča, ki se je, kakor vse kaže, dokončno izoblikoval najprej na teh območjih, bi to potrjeval.
Višek in propad te vrste ljudske umetnosti. Svoj višek je doseglo potrkavanje panjskih končnic v letih 1820 do 1880. V tem času jih je bilo Poslikanih največ; odlikovale so se tako glede na pisanost barv kakor na različnost snovi. Po letu 1880 se pokažejo prvi znaki nazadovanja, končnic je vedno manj, tehnično in slikarsko so površno izdelane.
81.50. Panjske končnice: Pegam in Lambergar, Mrtvaška ptica. Viteški dvoboj
Sl. 51. Ženska in razne posebnosti njenega značaja so ovekovečene tudi na panjskih končnicah. (Slike panjskih končnic so fotografski posnetki iz muzejske zbirke ZČDS)
'Več je vzrokov, da je do tega prišlo in moralo priti. Poleg panjskih končnic izginjajo -tudi pisane majolike, poslikane ženi-tovanjske skrinje, bogato vezene avbe, pisane rute in kožuhi. Lepe in trpežne domače izdelke obrtniških rok je začelo izpodrivati manj vredno blago tovarniškega izdelka, ki je naglo zabrisalo čut za domačo ljudsko umetnost.
Tudi naše čebelarstvo je doživelo velike spremembe. Na eni strani so se pojavili panji s premičnim satjem, na drugi strani pa je zacvetela trgovina s živimi čebelami. Več tisoč panjev je romalo vsako leto v tujino, z njimi vred pa tudi mične panjske končnice. Ker pri nakupu čebel nihče ni gledal na lepoto panjskih končnic, ampak le na kakovost čebeljih družin, se tudi čebelarju ni zdelo slikanje več potrebno.
Kako zelo je trgovina zavrla to ljudsko navado, vidimo po tem, da so se ohranile slike na panjih najdlje tam, kjer je bila. končnica premična. Po sklenjeni kupčiji je namreč čebelar lepe končnice prodanih panjev preprosto zamenjal z neposlikanimi.
V 20. stoletju, ko je zaradi družbenih sprememb, drugačnega načina čebelarjenja in pa novih kulturnih potreb že skoraj povsem zamrla ta umetnost, so šele znanstveniki (zlasti Frisch) razvozlali uganko čebeljega vida in zopet priporočili označevanje panjskih končnic z barvami, ki jih čebele vidijo.
Na koncu naj omenimo še posebne vrste čebeljih bivališč, ki jih najdemo pri nas in tudi po drugih deželah, čeprav večkrat nimajo nobene zveze s panji, kakršni so bili ali so v teh
krajih splošno v rabi. Ta bivališča so različnih oblik: navadna prirezana votla drevesna debla (votlaki), živalske ali človeške postave, umetno izrezljane iz lesa in znotraj votle. Tako predstavlja v krajevnem muzeju v Zakopanih na Poljskem tak panj sv. Ambrož, zaščitnik čebelarjev, na Bavarskem je znana skupina apostolov, drugod menihi, svetniki idr. Pri nas je iz ljubljanskega etnografskega muzeja znan kot panj Turek, v krškem muzeju imajo Uskoka, čebelar Lampe iz Kranja leva itd. Ponekod so bile same panjske končnice izrezljane v obliki glave, na primer leva. Vprašanje je, ali so pri oblikovanju takih panjev vselej delovali samo umetniški nagibi vaških podobarjev ali pa je vse to v zvezi s kakimi vražami. Lahko pa rečemo, da so ti primerki le posebnosti, ki so si jih omislili redki ljubitelji čebel, in so zato bolj zanimivi kot umetniška tvornost kakor pa kot čebelja bivališča.
KRANJSKI PANJ — KRANJIC
V drugi polovici 19. stoletja se prične pri nas razvijati trgovina s čebe-i lami. Omogočila jo je brez dvoma svojstvena oblika našega ljudskega panja. Ali si moremo misliti bolj primeren panj za razpošiljanje? Nizek je, lahek in priročen, pa naglo in preprosto se da pripraviti za pot. Slamnatih košev niso nikdar izvažali, saj bi satje v njih prevoza ne preneslo. Vrh tega so dobre lastnosti naše čebele nemalo pripomogle k temu, da se je izven svojega življenjskega prostora tako naglo priljubila.
Razvoj trgovine s čebelami. Filip R a v e n e g g - R o t h s c h ii t z, ki je kupil leta 1856 posestvo v Novi vasi pri Radečah s čebelami vred, je leta 1857 prvi opozoril čebelarski svet v listu Nordlinger Bienenzeitung na našo čebelo na str. 255—256. Njegov sin Emil, ki je nato postal lastnik posestva, je v naslednjih letih začel trgovati s čebelami in leta 1866 ustanovil protokolirano trgovino >K ranjski trgovski čebelnjak br. Rothschiitz v Višnji gor i«. Od leta 1868 dalje je začel redno razpošiljati čebele tudi izven kranjskih meja. Število razposlanih panjev se je od leta do leta večalo.
Vodstvo trgovine s čebelami je zaupal švicarskemu čebelarskemu strokovnjaku J. P o r t m a n n u, ki je bil prej predsednik čebelarskega društva v Luzernu (Švica), pozneje Pa v Mannheimu na Radenskem (Nemčija).
Podjetje v Podsmreki se je koralo spočetka boriti z velikimi
Sl. 52. Levja glava kot panjska končnica (iz muzejske zbirke ZČDS)
6
Sodobno čebelarstvo II
81
težavami in ovirami. Trgovina s čebelami je bila za ustanove, ki je niso poznale (na primer pošta, železnica), nekaj novega, ludi samo podjetje ni imelo nobenih skušenj, kako je treba pošiljke pripraviti za pot. V prvih letih razpošiljanja je šlo pozlu kar 13 % vseh pošiljk. Sčasoma se je ta odstotek znižal.
Švicar Portmann je ostal pri Rothschiitzu le 18 mesecev, nato pa je odšel za direktorja trgovskega čebelarskega podjetja, ki ga je bil ustanovil graščak Fr. Lang er pl. Podgora in mu dal ime: »Novo kranjsko čebelarsko trgovsko podjetje na P o g a n c i h pri Novem mestu na Kranjske m«. Podjetje je začelo razpošiljati čebele v za-
Sl. 53. Ambrožičev trgovski čebelnjak
četku maja 1870. Delovalo je samo nekaj let in prenehalo. Vzroki niso znani. — Že leta 1872 je Mihael Ambrožič, posestnik in čebelar v Mojstrani pri Dovjem na Gorenjskem, ustanovil tudi trgovino s čebelami. Prav kmalu je ravno ta trgovina prevzela vodstvo. Z udeležbo na številnih razstavah in z velikopotezno reklamo ter solidno postrežbo si je Ambrožič kmalu pridobil sloves po vsem čebelarskem svetu. Alfonsus priznava, da je bil M. Ambrožič tisti, »ki je ustvaril svetovno trgovino s kranjsko čebelo«.
Verjetno je ta trgovina dobro nesla, saj so rasli novi trgovci kakor gobe po dežju. Marsikateri si je opomogel, dostikrat z ne preveč solidnim poslom. Pomembnejša slovenska čebelarska trgovca sta bila Jan Strgar iz Bitenj in Franc Košak iz Grosupelj na Dolenjskem. Leta 1906 je bilo na Kranjskem v celem 21 razpošiljavcev, na Goriškem pa trije. Na Koroškem je trgovalo 13 čebelarjev, od teh 10 na slovenskem Koroškem. Spomladi so prihajali tja tudi posamezni švicarski in nemški prekupci in odkupovali čebele kar na vagone. Pravega poklicnega trgovca s čebelami na slovenskem Koroškem ni bilo, pač pa so trgovale 3 čebelarske podružnice.
Medtem ko so italijanske oblasti zelo pospeševale izvoz italijanske čebele, se avstrijske niso zganile za »kranjico«. Šele ko je začela trgovina pešati, je napisal Alfonsus po naročilu kmetijskega ministrstva propagandno brošuro o naši sivki. Tudi kranjska kmetijska družba se je zganila in leta 1910 nastavila Aleksandra Tomana, ki naj bi skrbel za propagando naše čebele v zamejstvu. Leta 1911 je ta družba izdelala propagandno brošuro v angleškem jeziku. Sledilo je še več člankov, toda prva svetovna vojna je napravila konec temu delu.
Čebelarski sejmi. Trgovino s čebelami so pospeševali tudi čebelarski sejmi, na katerih so izvozniki lahko kupili čebele za svoje inozemske naročnike. V Kranju so bili taki sejmi vsako leto 1. in 4. avgusta. Na sejmih niso čebel zlagali z voz. Kdor jih je hotel kupiti, je moral vzeti vse, kolikor jih je bilo na vozu. Prodajalec je kupcu čebele potegnil kamor koli, po navadi naravnost v ajdo. Naprodaj so postavljali bolj slabo blago. Rothschiitz pravi v svoji že večkrat omenjeni knjižici »Die Volks- und Mobil-zucht der Krainer Biene«, da na sejmih čebel ne kupuje, ker hoče svojim naročnikom nuditi res prvovrstne družine. Ker Pa so te v čebelnjakih pri kmetih mnogo dražje, tudi on ne more iti pod ceno. »Najboljše molzne krave in najplemenitejši konji,< piše dalje, »imajo vsepovsod naj-višjo ceno, zanikrno trgovsko blago pa lahko dobiš kjer koli za majhen denar ...
Prodajalec (na sejmu; pis.) nikdar ne dovoli, da bi kupec panje izbiral, ampak Jih oddaja le po skupinah, kot jih je skrbno pomešane postavil na trg. Zavoljo lega so sejmi za stalno izvažanje brez vsake vrednosti in je najbolje, da si panje preskrbiš v čebelnjakih. To pa ni niti lahko niti preprosto. Kmet Se noče prenagliti in moraš priti večkrat k njemu. Spočetka postavlja nesprejemljive zahteve in si nekatere panje sploh pridrži z najrazličnejšimi izgovori, med katerimi so najbolj priljubljeni, da je ta ali oni (boljši) Pnnj očetov, materin, sinov, stričev, pastirjev itd. Pri tem panje različno °cenjuje, graja, hvali, kakor mu pač najbolje kaže. Nakup je dostikrat težaven tudi zaradi tega, ker se panji ne dajo odpreti na obeh koncih, ®mpak so zadaj zabiti z žeblji in dostopni samo od spredaj, tako da ni lahko presoditi, ali je satje v njih popolnoma dodelano, ali imajo dovolj ^edu ali ne. V nekaterih vaseh je ravno narobe: prednjih končnic pri Panjih ni mogoče odpirati.«
V zadnji tretjini preteklega stoletja so trgovci kupovali čebele tudi 'ja čebelarskih sejmih na Ižanskem. Glavni sejem je bil v vasi Stu-^e n e c na sv. Lovrenca dan, to je dne 10. avgusta, drugi man jši pa na vmiki Šmaren. Tudi v bližnje vasi, na primer v Staje, so sejmske dni Prekupci navlekli po več sto panjev. Kolikor jih niso prodali, so jih kar am pustili do konca ajdove paše.
Panje so dovažali in donašali iz Želimljega, z Golega, iz Lašč, z Roba, iz Ribnice, z Rakitne in z Blok, največ pa iz Loža. Včasih so na sejem navlekli več tisoč panjev. Zlagali so jih kar na zemljo v skladanice, vsak čebelar zase. Slabiče so namestili spodaj, boljše panje pa zgoraj. Panji so bili majhni, lahki in nenavadno kratki. V njih so bili večinoma zanikrni prvci in drugi rojčki, ki si do takrat niso opomogli niti toliko, da bi s satjem zaprli panj. Edino čebele Ložanov so bile po navadi dobre.
Posameznih panjev tudi tu ni bilo naprodaj, marveč le blago po skla-danicah. Dvojica panjev je leta 1874 veljala 5 do 6 goldinarjev, leta 1875 v začetku 5, pozneje 4 goldinarje, proti koncu sejma pa celo samo 3 goldinarje. Bila pa so leta, ko si par panjev lahko dobil za 2 goldinarja.
Nikjer niso pri prodaji panjev tako očitno in debelo varali kakor na ižanskih sejmih. Zato so čebelarski trgovci tam redkokdaj našli blago, ki bi jim ustrezalo. Največkrat so odšli s sejma hudo razočarani, ne da bi kaj kupili. Sejmi so nehali v začetku tega stoletja.
Prizadevanje za uvedbo enotnih mer pri našem ljudskem panju. Vsakemu bo jasno, da je ta trgovina imela velikanski vpliv tudi na način čebelarjenja pri nas in pa na sam panj. Verjetno je že Rothschtitz delal direktno propagando za enotnejši panj, ki bi bil najprimernejši za izvoz, ne glede na to, da je gotovo odkupoval in bolje plačeval panje, ki so se mu zdeli v vsakem pogledu boljši. Samo tako si moremo razlagati dopis nekega Š(imna) B(ergmana) iz spodnje Rožne doline na Koroškem, objavljen v Slovenskem čebelarju leta 1906:
»Vsi naši čebelarji želijo, da bi se kak kranjski kupec hotel ozirati na nas koroške čebelarje v spodnji Rožni dolini... Mi Korošci posedujemo panji, ki so prišli leta 1866 v veljavo in so najbolj sposobni za pošiljanje čebel v tuje dežele.«
Leta 1875 navaja baron Rothschtitz v L zvezku svoje čebelarske knjige »Illustrierter Bienenzuchts-Betrieb« naslednje mere: kranjski panj je narejen iz približno 2 cm debelih desk, dolg je 80 do 90 cm, širok 30 do 50 cm, visok 13 do 20 cm. V knjižici »Vol k s- und Mobil-zucht d er Krainer Biene in d er Heimat« iz leta 1902 pa omenja dolžino 60 do 70 cm, širino 25 do 40 cm in višino 15 do 20 cm ter dodaja: »Velikost se ravna glede na ožjo krajevno lego. Za rojilno čebelarjenje so v navadi manjši panji, čeprav pogosto odloča pri tem širina deske, ki je na razpolago. Rodnica je pri žrelu podaljšana za kakih 7 cm v brado. Prednja končnica ni redko pisano poslikana z bolj ali manj posrečenimi slikami iz hišnega, družinskega, kmečkega življenja, slikami iz ljudskih pripovedk in biblije. Na Dolenjskem so panji višji in ožji, na Gorenjskem pa nižji in širši.«
Verjetno so se na Koroškem nekako držali mer, ki jih Rothschtitz navaja v svoji prvi knjigi, saj leta 1908 piše v Bienen-Vatru čebelarski prekupec Neunteufel, da merijo koroški panji v dolžino do 90 cm, v širino pa 40 do 45 cm, medtem ko so kranjski le 70 cm dolgi in 30 cm široki. Višine panjev ne omenja.
Naš tedanji čebelar, ki je čebelaril na roje, je seveda prostorninsko zmanjšal ljudski panj zato, da bi prišel do čimbolj zgodnjih rojev in da bi mu vsak panj rojil po večkrat.
S tem vprašanjem se je ukvarjal Humek že leta 1906 v Slovenskem čebelarju in tudi občni zbor Slovenskega čebelarskega društva je istega leta razpravljal o enotnih merah za kranjski panj, a ni prišel do sklepa. Prav zgoraj omenjeni spis v dunajskem Bienen-Vatru je Humka
.Končna četa. stranice
u n a mu ni velikosti
Sl. 55. Načrt kranjiča
leta 1908 znova spodbudil, da je napisal članek »Se enkrat normalni kranjski panj«, v katerem opozarja na konkurenco Korošcev z večjimi panji ter predlaga za kranjski panj mere: 70 X 30 X 13 cm, medtem ko so istega leta Korošci določili mere svojemu panju 63 X 30 X 13 cm.
Mere, ki jih je predlagal Humek, so potem ostale kot enotne mere formalnega kranjskega panja in jan Strgar, ki ga je v Slovenskem čebelarju leta 1926 opisal, se tudi zavzema zanje.
Poimenovanje našega ljudskega panja. Namesto ljudskega imena truga za slovenski ljudski panj je baron Rothschiitz izbral novo ime »kranjski panj« (Krainer Original Stock). To ime je dolga desetletja tudi obveljalo, čeprav so ga hoteli čebelarski pisatelji okoli Slovenske čebele, glasila Slovenskega čebelarskega društva, krstiti za slovenski panj in našo čebelo za slovensko čebelo. Kakor vse kaže, se prvi predsednik slovenskega čebelarskega društva, trgovec s čebelami baron Rothschiitz s tem ni strinjal bodisi zato, ker je bil panj z imenom kranjski panj že od 60 let tega stoletja znan tudi izven meja, ali pa morda iz nacionalnih razlogov, ker je bil po rodu Nemec. Vsekakor je namreč čudno, da se je nemški dvojček društvenega lista Slovenske čebele imenoval Krainer Biene. Prav tako je Rothschiitzeva zasluga, da je dobila »siva planinska čebela« (alpska čebela), ki je razširjena pri nas, ime kranjska čebela.
Novo ime za naš ljudski panj-k r a n j i č je dokaj mlado. Kolikor smo mogli ugotoviti, je naš kranjski panj poimenovan s tem imenom prvič leta 1910 v oglasu v Slovenskem čebelarju. V kasnejših letih je to ime prevladalo.
Kratek opis kranjiča. Preostaja nam, da še prav na kratko ta panj opišemo.
Najboljši les za kranjiča je smrekov ali lipov. Les mora biti dobro presušen. Panj je sestavljen iz tehle delov, ki naj bodo znotraj poskobljani, zunaj pa ne.
Dve stranici, 700 mm dolgi, 154 mm široki in 17 mm debeli. Na obeh konceh imata zarezi, v katere se vtopita prednja in zadnja končnica.
Prednja in zadnja končnica sta dolgi po 280 mm, 134 mm široki in po 13 mm debeli.
Pokrov je 700 mm dolg, 300 mm širok in 13 mm debel.
Dno je 780 mm dolgo, 300 mm široko in 13 mm debelo. Tisti del dna, ki služi za brado, od zgoraj poševno navzdol in navzven poskobljamo, da se z njega odteka morebitna voda.
Pokrov pribijemo na vsaki strani s štirimi, dno pa s tremi žeblji, s tako imenovanimi žičniki št. 18, ki so dolgi 45 mm.
V sprednjo končnico vrežemo 90 mm dolgo in 8 do 10 mm visoko žrelo. V zadnjo končnico vrežemo 2 vehi s premerom 100 mm, čez kateri pribijemo na notranji strani žično mrežo (št. 10), na zunanji strani pa ju zapiramo s primernimi lesenimi čepi, pritrjenimi na usnjena jermenčka.
Ko je panj tako narejen, mu pobarvamo še prednjo končnico, če je že ne poslikamo, kakor je bila nekoč navada.
KOŠI
V vseh tistih slovenskih pokrajinah (Dravsko-ptujsko polje, Slovenske gorice, Prekmurje, Bela krajina), kjer ne najdemo kranjiča, so nekdaj čebelarili Slovenci in deloma čebelarijo še sedaj v koših. Danes so to slamnati koši, prav gotovo pa je, da so imeli vsaj ponekod pred njimi pletene iz šibja in pred temi klade.
Koši, pleteni iz šibja. Plesti iz šibja, tenkih korenin, ločja idr. so znali ljudje že v prazgodovinski dobi. Pletli niso samo košar, ampak tudi stene svojih bivališč, bivališč za živino, kakor to delajo še danes ponekod, še
danes vidimo tu in tam iz protja pletene plotove, ograje, gnojne in druge koše, na Štajerskem tudi iz leskovja pletene čebelnjake. Brickmann trdi, kot poroča M. S o o d e r v knjigi »C ebele in čebelarjenje v Švici«, da so pletene košare kulturna dediščina pastirskih narodov. Že ti so košare mazali s krav jekom, da so bile manj propustne.
Pletene koše najdemo pri različnih ljudstvih, pri takih, ki nimajo med seboj nič ali pa le prav malo skupnega.
Orientalski in rimski čebelarji so poznali ležeče panje, pletene iz šibja. V L e g e s Bajuvariorum, ki izvirajo iz 8. stoletja po našem štetju,
Sl. 56. Gatinaiški koš iz protja (po Armbrusterju)
se poleg drugih panjev omenjajo tudi iz šibja pleteni koši. Pri Južnih Slovanih so znane »p 1 e t a r e« tako pri Hrvatih, Srbih kakor Bolgarih še danes. Skratka, čebelji koši, pleteni iz šibja, morajo biti že prastari.
Doslej, kolikor nam je znano, še ni nihče raziskoval, ali so tudi pri nas kdaj čebelarili v koših, pletenih iz šibja. Tudi čebelarska literatura, ki bi take koše omenjala pri nas, nam ni znana. Zato se bomo morali pri obravnavi tega vprašanja nasloniti na najnovejše najdbe in poročila, kolikor nam je seveda to mogoče.
Čebelji koš, pleten iz šibja, ni danes pri nas nikjer več v rabi.^ Na stvari, ki smo jih izločili iz rabe, pa radi pozabljamo, pravilno zaključuje Sooder v že omenjeni knjigi. Prav tako je z našim čebeljim košem iz šibja.
Znano je, da je bil tak koš na zahodu (in verjetno tudi pri nas) že Proti koncu 18. stoletja dokaj redek, čeprav ga tamkajšnji pisatelji še 0menjajo, medtem ko se je pri Južnih Slovanih (izjema smo Slo-
venci) obdržal ponekod do današnjega dne. Naši čebelarski pisci vse od Glavarja dalje, ko naštevajo, kakšni panji so drugod po svetu v rabi, omenjajo koš, pleten iz šibja, nikjer pa ga nadrobneje ne opisujejo, ker ga niso poznali od doma, čeprav je bil nekoč znan na Štajerskem.
Primerek, ki sta ga našla v poletju 1957 prof. M. Maučec in
S.	Mihelič pri nekem posestniku in čebelarju v vasi blizu Ptuja, in dva primerka, ki jih je leta 1958 staknil prof. M. Maučec na nekem podstrešju v Plalozah, nam to potrjujejo. Prvi primerek je sedaj v muzejski zbirki Zveze čebelarskih društev za Slovenijo. Čebelar, ki ga je izročil, je pripovedoval, da je imel poprej doma še več takih košev in da so tudi drugi čebelarili v njih. Po dodatnih podatkih, ki jih je zbral prof. M. Maučec od tamkajšnjih čebelarjev, so »Haložani koše sami pletli. Stare koše so pletli iz ,škrobotinja‘ (srobotine) in ometavali z blatom ali s kravjekom.«
Doslej nam ni znano, ali so poznali na vsem štajerskem ozemlju, kjer danes najdemo slamnat koš, iz šibja pletene koše, prav tako ne vemo za Belo krajino, ali je kdaj čebelarila v njih. — Koš, ki ga zgoraj omenjamo, je viden s slike 57. Po obliki se vsekakor razlikuje od podobnih košev drugih jugoslovanskih narodov. Njegova oblika je kupolasta, medtem ko so na primer srbske pletare bolj stožčaste. Tudi prostorninsko je, primerjaje ga s kasnejšimi slamnatimi koši, nadpovprečno velik. Visok je 40 cm in prav toliko spodaj širok. V notranjosti ima navzkriž v vodoravni smeri zataknjene v steno tri palice iz trdega lesa, katerih konci gledajo skozi. Ti konci so od zgoraj navzdol preluknjani, v luknjicah pa so daljši žeblji, ki preprečujejo izpadanje letev in, kadar je panj meden in težak, pomagajo skupno z dokaj šibkim plaščem vzdržati težo. Pri vrhu je v koš vdelana 5 cm debela »p i 1 k a«, ki je povprek preluknjana. V luknjici je jermenček kot ročaj, na katerega koš menda tudi obešajo, kadar ni v rabi. Zunaj in znotraj je še vidno tu in tam, da je bil koš premazan z ilovko
in morda tudi s kravjekom. Žrelo, kakih 6 cm dolgo in poldrug centimeter visoko, je spodaj.
Iz šibja pletene koše so postavljali, kakor še danes postavljajo slamnate, posamič na leseno klopco, ki stoji na treh kolih, zabitih v zemljo in visokih kakih 75 cm ali tudi manj. Koš, ki smo ga našli, ni bil več v rabi, čebelaril pa je še v njem čebelar, ki nam ga je izročil.
Splošno o slamnatih koših. Slamnate koše različnih oblik in velikosti srečujemo na vsem ozemlju od Kavkaza do Španije, na severu pa tudi v Angliji in skandinavskih deželah. Glede na to, kako so postavljeni in zavarovani pred mrazom, vročino in raznimi vremenskimi ujmami, razlikujemo dve območji: območje, kjer na planem
Sl. 58. Čebelnjak z liineburškimi koši
stoječe koše pokrivajo s slamnatimi plašči, in območje, kjer so drugače zavarovani. V Sloveniji na Štajerskem najdemo navadno koše, stoječe posamič in pokrite s slamnatimi plašči, ki jih tam imenujejo ; r i t k e« ali »rit vin j e«, v Beli krajini pa jih postavljajo pod zatrepe hiš in drugam na posebne police brez slamnatih plaščev, tu m tam celo v nalašč za to zgrajene čebelnjake (sl. 61).
Po snovi, to je žitni slami, največkrat rženi, iz katere so ti koši, z vso Verjetnostjo lahko sklepamo, da so mlajši od košev, pletenih iz šibja. Dokler človek ni namreč znal pridelovati žita, ni mogel v večji meri uporabljati žitne slame. Arni brus ter je razvil celo teorijo, kako so Germani menda prvi iznašli pletenje slamnatih košev, naslednikov pletenih košev iz šibja. Ne glede na to, ali ta njegova teorija drži, lahko rečemo, da tudi slamnati koš ne more biti kulturni relikt enega samega ljudstva, ker ga Najdemo pri različnih narodih, ki v preteklosti niso imeli nič skupnega. Tmko poroča Arinbruster v 15. letniku Archiva Ilir Bienenkunde, da so Poznali slamnate košare Egipčani že 1900 let pred našim štetjem, čeprav slame niso uporabljali za čebelje panje. Slamnat koš se je pojavil namesto
drugih panjev povsod tam, kjer je uspevalo žito in primanjkovalo lesa. Prvič? se v zgodovini omenja slamnat koš menda v 16. stoletju. S tem pa seveda ni rečeno, da ni starejši.
Pri nas najdemo slamnat koš, kot že rečeno, na Dravsko-ptuj-s k e m polju, v Slovenskih goricah, Prekmurju in v Beli krajini. Drugod po Slovenskem ni bil nikoli razširjen.
Čeprav omenjajo čebelje slamnate koše z majhnimi izjemami skoraj vsi naši starejši čebelarski pisci, jih je nadrobneje opisal le D a j n k o v svojem »Č e b e 1 a r s t v u« in deloma Jurančič leta 1888, od čebe-
Sl. 59. Slamnati koši iz Stranskih Makol na Štajerskem (foto S. Mihelič)
larskih pisateljev Slovencev, ki so pisali v nemščini, pa Anton Zemlič ob priliki 10. zbora nemških čebelarjev v Gradcu v brošurici »Čebelarstvo na Štajerskem« (Die Bienenzucht in Steiermark).
Pisatelji Dajnko, Jurančič in Zemlič so vsi štajerski domačini, vendar pa v svojih spisih ne pišejo dosti o tamkajšnjem ljudskem čebelarstvu, narobe: ker ga hočejo dvigniti na stopnjo, kot jo je v njihovem času doseglo drugod, opisujejo raje drugačne, po njihovem mnenju boljše panje. Zato je iz teh spisov dosti teže razbrati, kaj je v njih ljudskega in kaj povzetega od drugod. Morda je med njimi nekaka izjema Zemlič.
Že pri samem opisu panjev smo v zadregi. Dajnko opisuje na primer »lesene čelnike, lesene čelne sklade, lesene čelne omare, desnate čelne truge ali blajnate čelne skrinje, dogaste čelne pute ali dogaste čelne pučele, votle bedne ali votlake, slamnike ali slanine čelnike, slanine čelne koše, slamne čelne oglavnike — torej več vrst panjev, ki prav gotovo vsi med ljudstvom
na Štajerskem niso bili v navadi. Šele iz nadaljnjega besedila lahko približno razberemo, da so bili od vseh teh na Štajerskem v rabi morda le oglavniki, »narejeni iz slame«, ki se imenujejo »tudi koši ali s 1 a m n i s t o j a k i«. Njihova oblika je valjasta in »zgoraj okroglo sklenjena«. Za te panje pravi, da so visoki 1% čevlja in 1 do čevlja široki. Pri vrhu imajo luknjo, ki jo zadelamo s pilko (čepom). Slamnate kite (klobase), debele skoraj en palec, so trdno sešite z vrbovimi vitrami ali lipovim ličjem. Žrelo (letna luknja) je na sredi ali spodaj.
i
Sl. 60. Štajerski slamnati koši različnih oblik, stranska dva s podstavkoma
(fotoarhiv ZČ.DS)
Štajerski in prekmurski slamnati koši. Stvarneje o tem, kakšni panji so razširjeni na Štajerskem, piše Z e m 1 i č. Navajamo le tiste, za katere mislimo, da so bili na splošno udomačeni med ljudstvom. Na prvem mestu opisuje slamnate koše, o katerih pravi, da so različne velikosti in oblike, široko ali koničasto obokani, z navpičnimi ali trebušastimi stranskimi stenami, pleteni navadno samo iz %■ palca debelih slamnatih kit. Povečujejo jih s podstavki, ki so redko slamnati svitki, pogosteje štirioglate lesene škatle ali obodi starih rešet.
Nadalje omenja lesene stojake s premerom 8 do 10 palcev in 24 palcev visoke z žrelom v sredini in z vratci zaprto odprtino zadaj, ki jih na Zgornjem Štajerskem postavljajo poševno ob stenah hiš.
O	kladah pravi, da jih je najti še tu in tam, kolikor je ležečih panjev. Pa navaja, da so prišli sem s Koroške.
Jurančič omenja »slamnat panj« s premerom 55 cm in višino 60 do 70 cm, ki je, kakor pravi, »razširjen daleč okoli po Štajerskem in po mnogih nemških deželah«. Ta koš ima dve žreli: eno sredi, drugo zdolaj, in sicer zato, da v koš lahko potisnemo okroglo leseno desko, kadar vsadimo roj, ker ga s tem prisilimo, da izdela satje najprej zgoraj. Na vrhu je odprtina, da moremo na panj navezniti naklado (slamnat panjiček, zabojček iz desk, lončeno ali stekleno posodo).
Kako se ujemajo ti opisi štajerskih slamnatih košev s koši, ki so še danes tam v navadi?
Slamnati koši, ki jih ima muzejska zbirka Zveze čebelarskih društev za Slovenijo z Dravsko-ptujskega polja, Slovenskih goric in iz Prekmurja, se po obliki še najbolj ujemajo z Dajnkovim in Z e m 1 i -č e v i m opisom. Žal, da Zemlič ne navaja natančnejših mer, marveč samo zunanjo obliko, mere pri Dajnku pa so odločno večje.
Koš valjaste oblike in s skoraj ravnim stropom je iz Stranskih Makol kakor vsi drugi na sliki 59. Ne toliko po stranskih ploskvah, kolikor v stropnem delu se drugi koši na isti sliki močno razlikujejo od desnega. Medtem ko so spodnji deli teh košev pokončne valjaste oblike, so v zgornjem delu stožčasti in imajo na vrhu luknjo, o kateri govorita Dajnko in Jurančič. Zaprta je z leseno pilko in služi za naklade. Dajnko piše, da skozi to luknjo čebelarji krmijo čebele. Srednji panj ima tako leseno naklado. Drugačne koše iz ljutomerske okolice in Slovenskih goric vidimo na sliki 60. Na isti sliki vidimo slamnate podklade, kakršne smo našli pri čebelarju iz C v e n a blizu Ljutomera. Večkrat uporabljajo namesto slamnatih podklad obode rešet. Podobne koše imajo tudi v Prekmurju. — Čeprav se slamnati koš po obliki na zunaj dosti ne loči od koša
iz šibja, pa je tehnika pletenja drugačna že zaradi razlike v snovi. Povečini so jih čebelarji sami pletli, največ iz ržene slame, ki so jo dobili tako, da žita niso omlatili, ker bi se bila slama preveč stolkla, marveč so ga otepli. slamo očistili primesi in zložili v dolge kite, te previli s pintovcem (beka) in jih spiralasto sestavili v primerno obliko. Ponekod so bili znani posebni izdelovalci košev, ki so jih prodajali tudi na sejmih. Mnogo košev na Štajerskem je iz sosednje Hrvatske (Zagorja). Na Štajersko jih od tam hodijo prodajat po sejmih (v Ljutomer, Ptuj in dru-Sl. 61. Štajerski čebelnjak s koši (foto S. Mihelič) gam). Ti koši se močno raz-
likujejo od domačih. Ožji so in bolj koničaste oblike (glej sl. 66!).
Slamnate kite, iz katerih pletejo koše, kakor je razvidno iz ohranjenih primerkov, res niso debelejše od tistih, ki jih omenja Zemlič. V premeru so debele komaj
1,5	cm (Zemlič pravi pol palca).
Vsi koši, ki smo jih doslej našli, imajo samo spodnja, do 10 cm dolga in nekaj nad 1 cm visoka žrela. Pri koših na sl. 59 vidimo, da so ta žrela izdelana iz posebnega kosa trdega lesa in vdelana v slamnate ovoje.
Vsak koš ima na notranji strani navzkriž dve do tri letve, ki utrjujejo satje. Tisti, ki stoje po čebelnjakih, so zunaj zamazani z ilovko ali z zmesjo blata in krav-jeka, medtem ko so na
planem stoječi zavarovani s slamnatimi plašči. — Koše postavljajo Štajerci vsakega posebej na planem na posebno, 60 do 75 cm visoko klopco (dverič), ki je pribita na 1 do 3 v zemljo zabite kole (sl. 62). Takih, ki bi stali kar na zemlji, kakor poroča R. L o ž a r v delu »N arodopisje Slovencev« iz L o p e r č i č pri Ormožu, danes nismo nikjer našli. Tudi slika, ki jo objavlja, ne kaže, da bi stali na tleh, ampak stoje na skupni deski blizu tal.
Klopce so lahko četverokotne, večoglate ali okrogle in ne dosti večjega premera, kot je koš sam. Spredaj imajo včasih primerne podaljške za brado, od brade do zemlje pa so prislonjene poševno naprej ožje deske, da priletavajoče čebele ne padajo v travo.
Slamnati plašči na planem stoječih košev so pri vrhu zviti v glavo, ki jo pokrijejo še s kako staro lončeno posodo, pločevino ali s koncem strešne lepenke, da ne zateka voda. Da bi se slamnata odeja bolje oprijela koša in ga bolj zavarovala, jo enkrat do dvakrat opašejo počez z vitrami ali z železnimi obroči dotrajanega soda. Plašč sega nizko čez koš in klopco, spredaj pri žrelu pa je izrezan. Spodnji rob, na katerem koš stoji na klopci, jeseni okoli in okoli zamažejo z blatom, da je topleje. Prav7 tako narede pri koših, ki stoje v7 čebelnjaku na policah, za ped oddaljeni drug od drugega, samo da te koše od zunaj v celoti zadelajo z blatom ali krav jekom.
Sl. 62. Na planem stoječi koši iz okolice Ptuja (foto S. Mihelič)
Kakor poroča prof. Maučec iz Ptuja, se čebelarji v Halozah spominjajo, da so bili tam nekoč v navadi tudi koši pokončne valjaste oblike. Verjetno so to tisti, za katere trdi Jurančič, da so po Štajerskem dokaj razširjeni.
tz vsega, kar smo povedali, je razvidno, da je oblika košev na štajerskem ozemlju kolikor toliko enotna, da pa so v njih velikosti ne le v posameznih vaseh, ampak tudi pri vsakem čebelarju precejšnje razlike.
V glavnem najdemo dve obliki, in sicer zvončasto in valjasto z bolj ali manj ravnim okrovom. Tako visokih košev, kakor jih opisujejo štajerski čebelarski pisci, danes skoraj ni, pač pa se njih širina približno ujema s širino, ki jo omenjajo. Če primerjamo oblike štajerskih košev z oblikami košev v drugih deželah, katerih slike so objavljene v delih dr. A r m b r u-s t e r j a , moramo reči, da niso iste. Tudi oblika belokranjskega koša in košev, ki jih najdemo v sosedni Hrvatski, se od teh razlikuje. Žal nam ni znano, kakšne koše ima sosedna Madžarska. Po sporočilih tovarišev Janka Belca iz Ljutomera in M. Maučeca iz Ptuja so štajerskim podobni. Verjetno so jim podobni tudi v obrobnem avstrijskem delu Štajerske. — Ne da bi presojali medsebojne odnose, lahko zaključimo, da se je na Štajerskem in deloma na obrobnem ozemlju Madžarske, mogoče tudi Avstrije sčasoma uveljavila dokaj svojska oblika slamnatega koša, čeprav pri tem zunanji vplivi niso izvzeti. Da se niso obdržali višji koši, pa je vzrok najbrž v tem, ker si je štajerski čebelar osvojil podklade, verjetno v 18. stoletju, če jih že prej ni poznal. Zanimivo pa je, da kljub priporočilom ni zvečal debeline slamnatih kit, da je ostal pri debelini, ki je po Zemličevem mnenju lahko usodna za prezimovanje.
Belokranjski slamnati koši. Povsem različen od zgoraj opisanih štajerskih slamnatih košev je čebelji koš, ki je danes še ohranjen ponekod v Beli krajini, največ v krajih ob slovensko-hrvaški meji. Med vasmi, v katerih smo ga našli deloma naseljenega s čebelami, deloma kot ostanek,
Sl. 65. Belokranjski koš s slamnatim dnom iz Slamne vasi pri Metliki (fotoarhiv Etnografskega muzeja v Ljubljani)
ki ga čebelarji uporabljajo za ogrebanje rojev, gospodinje pa za shranjevanje fižola in drugih semen, naj omenimo Miliče, Pavnoviče, Črešnjevec pri Vinici, Drašiče pri Metliki in Zapudje. Da so razširjene onstran Kolpe, to je na Hrvatskem, iste oblike košev, je razumljivo, saj je bila Bela krajina vse do 12. stoletja s Hrvatsko vred pod madžarsko oblastjo in so Gorjanci na eni strani, na drugi pa kočevski gozdovi s priseljenimi Nemci ločili to pokrajino od sosedne slovenske zemlje. Z njo jo je tesneje povezala šele železnica, ki je stekla leta 1914.
Ker je oblika belokranjskih čebeljih košev povsem drugačna kot pa štajerskih, upravičeno sklepamo, da pri oblikovanju enih kakor drugih
Sl. 64. Belokranjska slamnata koša: na levi iz Stare Lipe, na desni iz Balkovcev
(foto S. Mihelič)
niso delovali medsebojni vplivi. Tudi pleteni so iz nekoliko debelejših slamnatih kit (nad 2 cm v premeru) kot štajerski in, vsaj kolikor smo jih videli, skrbneje izdelani. Belokranjski koši imajo vedno raven strop, žrela pa vsi, kar nam je znanih, pri dnu, vendar ta največkrat niso zarezana v spodnjo kito, ampak nekoliko više, verjetno zato, ker stoje koši s tako vrezanim žrelom na okroglih, iz slamnatih kit spletenih podlagah, ki so ob zunanjem robu (obodu) na zgornji strani obrobljene še s posebno slamnato kito (sl. 63). Že samo slamnato dno s tem robom kaže, da niso Belokranjci košev Postavljali posamič na planem, ker bi se v tako obrobljenem dnu ob deževju nabirala voda.
Zanimivo je, da belokranjski koš nima v notranjosti križnih lesenih letev, ki bi pomagale nositi satje. Le v Balkovcih pri Marku Čadoniču ®Bio našli sorazmerno majhen naseljen slamnat koš (sl. 64), skozi katerega je bila nekako na sredi v vodoravni smeri vtaknjena za palec debela leskova palica, ki je molela na vsaki strani za kakšnih 20 cm ven. Križne letve v notranjosti teh panjev so najbrž nepotrebne, ker varuje satje že saina oblika koša, da se ne posuje. Koši so namreč spodaj dokaj ožji kot više ob straneh, tako da se satje z dolnjim koncem nasloni ob nje. Pri dnu
jih jeseni ne zadela vaj o s krav jekom ali blatom, kot to delajo na Štajerskem.	'
V vsej Beli krajini nismo našli nikjer podstavkov ali nastavkov za koše, kakor so v navadi na Štajerskem, pač pa namesto njih poleg manjših košev sorazmerno velike, saj merijo nekateri v višino nad 40 cm in po sredini v širino nad 50 cm. V Stari lipi smo zvedeli, da tehtajo jeseni taki koši, če so polni, čez 40 kg.
Pokončen koš s kapico iz Z a p u d j a, ki ga hrani muzej v Metliki, je posebnost, katere izvora nismo mogli ugotoviti. Pravijo, da je zelo star.
Sl. 65. Čebelnjak za slamnate koše iz Stare Lipe pri Vinici (foto S. Mihelič)
Kakor drugod so tudi v Beli krajini delali koše najraje iz ržene slame, ki je daljša in mehkejša od pšenične. Za vezanje slamnatih kit so uporabljali največ leskove vitre. Ponekod imajo koši kakor na Štajerskem vdelana lesena žrela.
Čebelarji postavljajo koše na odprta podstrešja, pod zatrepe hiš in napušče podov v eni ali več vrstah, večja čebelarstva pa so imela včasih tudi čebelnjake. Tak je na primer čebelnjak v Stari lipi pri Vinici (sl. 65), v katerem so stali koši na štirih policah, vendar pa je imel še vsak koš zase svojo leseno podlogo, ki ji tam pravijo pokrov. Čebelnjaki, kolikor jih je, so delani po vzorcih dolenjskih čebelnjakov in so verjetno iz kasnejše dobe.
Prav nobenih podatkov nimamo doslej iz Bele krajine, v kakšnih panjih so tam čebelarili, preden so prešli k slamnatim košeni. Bela krajina je pač ozemlje, kjer se je slovenski živelj v preteklih stoletjih sila po-
mešal ne le s hrvaškim, ampak tudi s srbskim (Uskoki, Prebegi). Zato je jasno, da nima enotne čebelarske tradicije.
Na obrobnem ozemlju Bele krajine, ki meji na dolenjsko stran, najdemo danes tudi kranjiča.
Dvoje vprašanj. Nastaja vprašanje, zakaj ne najdemo na slovenskem Štajerskem danes košev tistih oblik, ki jih omenjata D a j n k o in Jurančič. Mislimo, da zato, ker koši, ki jih omenjata, niso bili znani na
Sl. 66. Na levi hrvatsiki, na sredi belokranjski, na desni štajerski slamnati koš s svitkastim podstavkom (fotoarhiv ZCDS)
Štajerskem in sta jih opisala po tujih virih. Z njuno propagando s° bili morda razširjeni le med redkimi naprednimi čebelarji, ki pa so jih °Pustili, kakor hitro so spoznali moderne panje s premičnini satjem. Zato s° te izpopolnjene oblike košev izginile verjetno že proti koncu 19. stoletja oziroma v začetku 20. stoletja. Da je temu tako, nam kaže tudi statistika, ^mdtem ko so še leta 1936 našteli na primer v ptujskem okraju 3978 košev, jih je danes na istem ozemlju po podatkih prof. M. Maučeca samo še 133. j^ajveč jih je v Halozah. Ohranili so se večidel le pri manjših kmečkih čebelarjih.
In še drugo vprašanje, ki ga na tem mestu ne bomo mogli do konca rešiti! Kako naj si razlagamo, da štajerski Slovenci vsaj na nižinskem ozemlju niso nikoli čebelarili v lesenih ljudskih panjih, kakršne imajo na kranjskem, Koroškem in Primorskem, čeprav so se v istem času kot ostali
7
Sodobno čebelarstvo II
97
alpski Slovani naselili v novi domovini in bili ob prihodu na isti stopnji čebelarske kulture?
Viri nam kažejo, da je bilo v stoletjih po naselitvi tudi na Štajerskem in današnjem Madžarskem znano neke vrste gozdno čebelarstvo. Tako Dajnko kakor Zemlič in Jurančič govore o stoječih kladah in zatrjujejo, da so znane na Štajerskem. Jurančič omenja celo ležeča korita. Danes najdemo po severnem delu Štajerske, ki je bila tudi nekoč naseljena s Slovenci, poševno stoječe panje iz drevesnih debel in desk, za katere pravi sam dr. Armbruster, da so prehodna oblika med ležečo in pokončno klado. Pričakovali bi torej enak nadaljnji razvoj, kot smo ga doživeli na ozemlju današnjega kranjiča. Pa ga ne najdemo. Narobe! Prevladal je koš, pleten iz šibja, in za njim slamnat koš. Kako naj si to razlagamo?
Seveda imamo premalo dokazov za to, da so štajerski Slovenci hkrati z Belokranjci šli glede panja in načina čebelarjenja prav zaradi zgoraj navedenih vzrokov svojo pot, vendar so ti, kolikor jih imamo, taki, da jih je treba upoštevati.
Res je, da sta bila del Štajerske, ki čebelar! v koših, in Bela krajina le do 12. stoletja pod madžarsko oblastjo, toda medsebojni vplivi sosednih pokrajin tudi še potem niso prenehali. To nam dokazuje dejstvo, da najdemo koš prav tako na madžarskem kot na hrvatskem ozemlju, ki meji na Štajersko oziroma Belo krajino. Seveda so pri udomačitvi koša sodelovali še drugi činitelji, na primer žitorodnost krajev in pomanjkanje lesa (zlasti na Štajerskem), kakor tudi to, da Štajerci in Belokranjci nekoč niso prevažali čebel niti na spomladansko pašo (resa) niti na jesensko (ajda). Rese namreč v teh pokrajinah ni, ajdo pa so imeli doma. Zato jim je koš povsem ustrezal.
Panji s premičnim satjem in druge iznajdbe
najdba satnika Satnica — Točilo — Sat s podaljšanimi CeIicami — Vogelov kanal — Matična rešetka — Dzierzo-^'rani kranjiči in podobni panji z manjšo mero satnikov — anji z veliko mero satnikov — Nadrobnosti o nekaterih Paniih ameriškega sestava — Alberti-Žnideršičev panj, Njegove mere in značilnosti — Za posebne namene preurejeni AZ-panj
K sliki na sprednji strani
Dunajski panj ima tri oddelke: poleg medišča še dve plodišči s prečno visečimi sati. Pri nas je bil nekdaj zelo razširjen. Po zaslug:! njegovega glavnega zagovornika J. Jurančiča so se ga oprijeli zlasti Štajerci
r~^redi prejšnjega stoletja je doživelo čebelarstvo mogočen preobrat, ki ga je pomaknil tako rekoč čez noč najmanj za sto let naprej. Ponovno
k__'odkritje letvic, ki so omogočile premičnost satja, je bila tista
gonilna sila, ki je dala pobudo za več novih iznajdb in v temeljih spremenila ves dotedanji način čebelarjenja. Jasno je, da se je iznajditeljski duh čebelarjev najprej posvetil letvicam samim. Prvotno vodoravni letvici sta se na obeh koncih priključili še dve, vse tri pa je četrta spodnja združila v pravokotni okvir — današnji satnik. Tudi satniki so doživeli kasneje marsikatero spremembo, zlasti v preuredbah, ki naj bi določale njih medsebojni razmak. Medtem ko je Dzierzon urejal razmake med letvicami, na katerih so viseli sati, še kar po občutku s prsti, so drugi skušali rešiti to vprašanje s primernimi izrezi satnikov ali s posebnimi razstojišči.
Nujna posledica premičnega sata sta bili satnica in točilo. Sledili sta si v krajših časovnih razdobjih. Satnico so spoznali čebelarji leta 1857 na čebelarski razstavi v Stuttgartu, točilo leta 1865 na čebelarskem zborovanju v Brnu. Matična rešetka, ki je prav tako dete te dobe, pa je bolj kot z iznajdbo satnika v zvezi s konstrukcijo novih panjev. In prav pri tej konstrukciji se je izumiteljska vnema čebelarjev neizmerno razmahnila. Panje so spreminjali na vse mogoče načine: oblikovno, po velikosti, glede na gradivo itd. Naravnost tekmovali so med sabo, kdo bo izdelal boljšega, za čebele udobnejšega, za čebelarje čimbolj priročnega. O panjih so govorili na čebelarskih zborovanjih, o njih so pisali v čebelarskih listih. Vneto so razpravljati o raznih izboljšavah, ki so se dostikrat izkazale kot nepotrebna navlaka in ovira ne samo za čebelarja, temveč tudi za čebele. Pojavili so se panji, opremljeni z raznimi mehanizmi in samodejnimi napravami. Če si pritisnil na ta ali oni gumb, so se sati sami pripeljali iz njih, zapahi pri žrelih so se sami zapirali in odpirali. Iznašli so verande, nova razstojišča za satnike, begalnice, sanke, s katerimi si potegnil iz panja celotno plodišče itd. Višek avtomatizacije pa je Rovirov panj, iz katerega naj bi pritekel med, kadar bi si čebelar zaželel, kakor studenček izpod skalice. Ta je leta 1952 na čebelarski razstavi v Parizu vzbujal splošno pozornost. Kakor je razvidno z naše slike 67, so bili satniki v tem panju tako urejeni, da si lahko tik ob vsaki strani srednje stene sata potisnil dva kosa pločevine, ki sta bila spodaj
nabrušena, da sta odrezala celice pri dnu. Ko bi pločevini izvlekel, naj bi se med izcejal skozi nastale, čebelam nedostopne reže v žlebiče na spodnji strani satnika in od tod v zbiralno cev, ki je imela svoj izliv s pipico izven panja. Tako je hotel izumitelj prelisičiti čebele in si olajšati odvzemanje medu, pri tem pa ni računal, da so tudi one dovolj iznajdljive. Hitro so zaslutile nevarnost, ki jim je pretila, in temeljito preprečile čebelarjevo namero. Na kratko povedano, med se je izcejal iz panja v neznatnih curkih, kmalu pa je po zaslugi čebel sploh prenehal iztekati. Izum je doživel popoln polom in panj je odšel kakor že toliko drugih pred njim med staro šaro.
Vsa ta izumiteljska mrzlica je našla odmev tudi med našimi čebelarji. Kdor se ni sam ukvarjal z izpopolnjevanjem domačih ali tujih panjev, je čutil za nekako dolžnost, da je druge izume na tem področju vsaj preizkušal. »Tiste čase je veljal,« kakor pravi Bukovec, »za naj-umnejšega čebelarja, kdor je imel v čebelnjaku čim večje število panjev raznih sistemov... Na Štajerskem je na primer čebelaril neki Štampfel, ki je imel v čebelnjaku nad dvajset vrst panjev in vse naseljene s čebelami. Celo Rojina, takratni urednik Slovenskega čebelarja, ni bil glede tega izjema. V njegovem čebelnjaku v Šmartnem pri Kranju je bilo največ dunajčanov in kranjičev, med njimi pa si našel tudi nekaj drorijevcev, originalnih langstrothovcev, gerstungovcev itd. Pravcati čebelarski muzej!«
Anton Žnideršič je dvakrat preuredil svoj čebelnjak, a vsakokrat po drugem sistemu, čeprav je moral izmenjati nad 160 panjev. Nazadnje se je ustavil pri Albertijevem listovnem panju, ki je z Žnideršičevimi izpopolnitvami pozneje izpodrinil vso drugo šaro iz naših čebelnjakov in postal sčasoma slovenski standardni panj.
Nekateri bi radi dejstvo, da so se slovenski čebelarji oprijeli s tako ljubeznijo AŽ-panja, pripisovali naključju. Menimo, da ti ljudje ne gledajo dialektično. Drugi sodijo, da je vzrok temu velika propaganda zanj. Ti imajo toliko prav, kolikor je ta propaganda pripomogla, da smo se Slovenci, menda redki med narodi, odločili za čebelarjenje v enotnem panju.
Toda vzroki, zakaj smo se oprijeli prav AŽ-panja, so globlji in zakoreninjeni v naši čebelarski preteklosti, ki smo jo razvojno prikazali v prejšnjih poglavjih in ki je zrasla iz pašnih in klimatičnih razmer pri nas. Te razmere so diktirale in še danes diktirajo način čebelarjenja, sam način čebelarjenja pa določa tudi obliko in mere panja. Ali z drugimi besedami povedano: načini čebelarjenja in hkrati z njimi panji se spreminjajo s spreminjanjem pašnih in klimatičnih razmer. Napredek v tehniki in znanosti lahko vse te spremembe pospešuje, ne more pa spreminjati odnosov med temi činitelji, ne more spreminjati načina čebelarjenja skupno s panji, če istočasno ne spremeni pašnih in klimatičnih razmer. Kdor bi hotel kaj takega, bi samo škodoval čebelarskemu napredku in bi ga zaviral.
Glede na vse to moremo reči: za pašne in klimatične razmere pri nas je doslej najbolje ustrezal AŽ-panj, zato so se ga slovenski čebelarji oprijeli in ga proglasili za svoj panj, zato ga danes osvajajo v vse večji meri ponekod na Hrvatskem in v Srbiji. S tem pa nikakor ne trdimo, da AŽ-panj nima pomanjkljivosti in slabosti, ki jih panji amerikan-s k e g a sistema nimajo, toda te slabosti so manjše kot pa njegove prednosti. Tudi nočemo reči, da bi ne bilo mogoče drugega panja prilagoditi našim pašnim in klimatičnim razmeram ali našemu načinu čebelarjenja,
toda to bo lahko napravil samo tisti, ki bo tak nov ali od drugod prevzet panj prej temeljito preizkusil in v praksi dokazal njegove prednosti pred AŽ-panjem, ne pa človek, ki slepo hlasta za novostmi in prevzema vse, kar je novega brez kritične presoje kakor vsak, ki nima dovolj niti teoretske niti praktične izobrazbe. Zavedati se je treba, da je že marsikoga nepremišljeno tveganje dovolj stalo, toliko bolj pa je kočljivo tako tveganje, ko ne gre za posameznika, ampak za naše čebelarstvo sploh.
Kako je s takimi spreminjanji, je razvidno iz izjave dr. Phillipsa, nekdanjega čebelarskega strokovnjaka in univerzitetnega profesorja za
Sl. 67. Rovirov panj
čebelarstvo na vseučilišču v New Yorku. Ko so ga vprašali, kakšno je njegovo mnenje glede amerikanskih panjev in njih uvajanja v druge dežele, je dejal: >Cebelarjem nočem svetovati, da naj v drugih deželah, kjer so popolnoma drugačne razmere, uporabljajo amerikanske metode. Popolnoma jasno mi je, da sta drugod razvoj čebelje družine in izločevanje nektarja drugačna kot pri nas in zato mislim, da je neumnost* prevzemati metode drugih dežel brez poprejšnjega temeljitega preizkušanja.
Visoko cenim prizadevanja, s katerimi hočejo nekateri očuvati tradicijo in nacionalne navade. V taki mladi državi, kot je naša, se je moglo razviti le malo tradicionalnih navad, zato pri nas lahko poljubno novotarimo in spreminjamo.
Čeprav so Amerikanci na svoje narodno življenje brez tradicije na splošno ponosni, bi sam ne mogel z odločnostjo trditi, da je popolna neodvisnost od tradicije pri nas zaželena. Naj bo že tako ali tako, vedno sem
* Podčrtal pisec.
vesel, če morem spoznati posebnosti in navade v drugih državah, in jih spoštujem tudi tedaj, kadar jih ne morem privzeti.«
Žal, da je pri nas najti še vedno čebelarje, ki tega ne vedo in ki ne znajo ceniti, kar je pri nas preizkušeno, kar je izpričano kot dobro, čeprav ne kot najboljše, a je vrhu tega še naše. Sicer pa o vsem tem, kar smo uvodoma samo nakazali, natančneje in več v naslednjih poglavjih.
IZNAJDBA SATNIKA
Iznajdba satnika, to se pravi premičnega sata v panju, ni pomembna le za praktičnega čebelarja, ampak tudi za čebelarsko znanost, saj prvemu omogoča, da neposredno posega v delo čebelje družine, da ji dodaja, odjemlje sate, spreminja njih red v panjih, toči med, ne da bi pri tem poškodoval satje itd., znanstveniku pa, da opazuje čebeljo družino v vsem njenem delu, organizaciji in razvoju. Trditi smemo, da so pomembnejše čebelarske iznajdbe 19. stoletja (satnica, točilo, matična rešetka, razni panji itd.) neposredna posledica prav iznajdbe satnika.
Nič ni zato čudno, če so čebelarji Dzierzona in Berlepscha, ki sta jih seznanila s to iznajdbo, v svojem prvem navdušenju nekritično
proglasili za iznajditelja, saj jima gre v resnici zasluga, da sta premičnost sata popularizirala in ga tako v praksi uveljavila. Mi pa, ki smo od tistih časov odmaknjeni že več kot 100 let, lahko bolj nepristransko govorimo o tem vprašanju in si ogledamo dolgo pot, ki je pripeljala do cilja. To je potrebno ne le zato, da bi odkrili vse tiste, ki so se že stoletja pred Dzierzonom ukvarjali s podobnimi zamislimi, marveč tudi zato, da pokažemo, kako si napredna prizadevanja le počasi utirajo pot in dostikrat zmagajo šele potem, ko so njih prvi pobudniki že zdavnaj pozabljeni.
Kolikor daleč moremo zasledovati nepisano in pisano zgodovino čebelarjenja, lahko zasledujemo tudi prizadevanja, kako bi mogli natančneje opazovati čebelje življenje v panjih. Odveč bi bilo, če bi tu naštevali vse številne konstrukcije opazovalnih panjev, dovolj je, če omenimo le nekaj znanih imen, ki so povezana s temi: Aristotel, Swammerdam, Reau-m u r, od naših domačih pa zlasti P. P. Glavar. Toda vsi ti opazovalni panji . niso prinesli niti čebelarski znanosti niti s premičnimi letvicami za sate P^81 vidnejših uspehov. Človeški um je (po Kuntzschu)	vrtal neugnano dalje, globlje.
Starejše oblike premičnega sata. Leta 1790 opisuje D e 11 a Rocca v svojem delu »Traite complet sur les abeilles« (Popolna razprava o čebelah), ki je izšla v Parizu, iz šibja spletene koše z letvicami, na katere čebele pritrjajo satje. V knjigi pripoveduje Della Rocca, da so take koše »uporabljali za čebelarjenje še okoli leta 1790 prebivalci otoka Krete«.
Verjetno iz podobnih virov poroča leta 1875 tudi b r. R o t h s c h ii t z v svoji knjigi »lllustrierter Bienenzuchtsbetrieb«, da so gornje letvice
Sl. 69. Na levi: panj s premičnimi letvicami za sate, ki ga je izumil Della Rocca. Na desni: Prokopovičev panj s satniki v zgornjem oddelku (po Buttel-Reepenu)
satnikov poznali že stari Grki (sl. 68) in da so najstarejša oblika premičnega sata, ki jo je kasneje prevzel Dzierzon.
Glede na to in še druge vire smemo po vsem tem vendarle trditi, da je »premična oblika sata« res že zelo stara in da izhaja z Orienta.
Panj s premičnimi gornjimi satnikovimi letvicami je napravil in opisal v že zgoraj omenjenem delu Della Rocca leta 1790. To je panj, ki se opravlja od zgoraj in od strani (sl. 69). Visok je 70 cm in predeljen v dva dela, danes bi rekli v plodišče in medišče. V vsakem delu je po devet gornjih letvic, ki imajo na koncu ušesca — razstojišča, prav tako kakor jih kasneje najdemo pri Berlepschevem satniku. Pod panjevim pokrovom in ob straneh so bile šipe, ki so jih zakrivala vratca. Buttel-Reepen upravičeno vzklika, ko opisuje ta panj: »Kako odlična konstrukcija panja pred več kakor 100 leti!« (Glej sliko!)
Med nemškimi čebelarji se omenja I. L. C h r i s t (1735—1813), ki je v svojih panjih, sestavljenih iz naklad, uporabljal letvice kot nosilce satov.
Njegova knjiga »A n w e i s u n g zur niitzlichsten u n d a n g e -nehmsten Bienenzucht fiir alle Gegenden« (Napotilo k najkoristnejšemu in najprijetnejšemu čebelarjenju za vse kraje) iz leta 1780, kjer so ti panji popisani, je doživela več izdaj.
Kot nekak poskus preurcdbe sata, da bi postal premičen, naj omenimo še Janšev podstavek z dvema locnoma (sl. 70), med katera je postavljal v svoje panje posamezne sate bodisi zato, da so čebele vanje nosile med, včasih pa zato, da je tako čebele krmil, ali zato, da je dodajal osirotelim panjem mlado zalego za spodrejo matic. Tudi J. Jonke omenja tak podstavek, verjetno po Janši.
Četudi ne naštejemo vseh kasnejših imen čebelarskih piscev, ki govore o podobnih premičnih in nepremičnih letvicah v panju, je vendar po vsem
tem jasno, da so bile znane že davno pred Dzierzonom tako v Franciji, Angliji, Nemčiji, Rusiji in drugod.
Dzierzon je kakšnega od teh spisov brez dvoma poznal in slednjič je moral take letvice tudi videti, saj je sam, preden je sestavil svoj panj (Dzierzonov panj), čebelaril v Christovih panjih z nakladami. Še bolj nas utrja v tem prepričanju dejstvo, da se Dzierzon nikjer ne imenuje izumitelja in da leta 1845, ko je v »B i e n e n z e i t u n g« o tem prvič objavil kratko poročilo, govoril o letvicah brez vsakega poudarka, kako pomembna je ta »njegova iznajdba«.
Johanes Dzierzon (1811—1906) je bil v prejšnjem stoletju eden izmed najvplivnejših čebelarjev v Evropi (sl. 71). Po narodnosti je bil Poljak, čeprav ga Nemci še danes proglašajo za svojega rojaka. Kot duhovnik je služboval v več krajih Gornje Šlezije, ko pa je vatikanski koncil leta 1870 proglasil dogmo o papeški nezmotljivosti, se je temu uprl in izstopil iz katoliške cerkve. Zadnja leta je preživel pri nečaku v svoji rojstni vasici Lowkovice. Umrl je v visoki starosti 95 let.
Sl. 70. Berlepschev satnik, razne oblike gornjih letvic in Janševa kobilica z dvema locnoma
Čebelariti je začel po očetovem vzgledu v kladah, preko Christovih panjev, ki so imeli že letvice za sate, vendar pribite na mediščne nastavke, pa je prešel, ko je napravil te letvice premične, k panjem lastnega izuma, ki so se opravljali od strani. Kasneje je po dva taka panja združil v dvojčke, po tri dvojčke pa je drugega vrh drugega prosto razpostavil na planem. Na višku svoje čebelarske dejavnosti je imel do 500 panjev, razmeščenih po skupinah v več krajih okrog svojega bivališča.
Dzierzon se je predvsem proslavil z odkritjem parthenogeneze (glej I. del, str. 120), znan pa je bil tudi kot spreten čebelarski pisatelj in predavatelj. Nastopal je kot najbolj spoštovana osebnost na vseh »Zboro-
Sl. 71. Dzierzon na svojem vrtu v Lowkovicah.
V ozadju značilne skupine, sestoječe iz po štirih panjev-dvojekov
vanjih nemških, avstrijskih in ogrskih čebelarjev«. Njegova dela »Theorie u n d P r a x i s d e s n e u e n Bienenfreundes« (Teorija in praksa novega prijatelja čebel), »R ationelle B i e n e n z u c h t« (Racionalno čebelarjenje) in »D er Zwillingsstock« (Panj dvojček) so izšla v več izdajah in več prevodih. Leta 1872 mu je miinchenska univerza podelila častni doktorski naslov. Deležen pa je bil še neštetih drugih odlikovanj. Celo naše čebelarsko društvo ga je izvolilo za svojega častnega člana. Vso to slavo je proti koncu njegovega življenja nekoliko zasenčil nastop mladega in razboritega Gerstunga, voditelja nove čebelarske šole.
Berlepscheva izpopolnitev Dzierzonovih letvic. Z Dzierzonovimi letvicami je opremil svoje panje tudi baron Berlepsch iz Seebacha pri Langensalzi v Turingiji, ki je znan kot pisatelj knjige »D i e B i e n e u n d i h r e Z u c h t« (Čebela in njeno gojenje) in kot vnet pristaš Dzier-zonove šole. Motilo pa ga je, da so čebele sate pritrjevale ob strani k steni
panja in da je imel zaradi tega še vedno precej sitnosti, preden je mogel dobiti posamezen sat iz gnezda. Da bi to preprečil, je na vsak konec zgornje letvice pribil po eno pokončno letvico, ki jo je kasneje še z drugo prečnico združil v nekak okvirček (sl. 70). Toda kakor je prevladovalo ponekod napačno mnenje, da je Dzierzon izumitelj premičnih gornjih letvic in s tem premičnega sata, tako tudi satnika ni prvi izumil Berlepsch. H. T. O. W a 1 k e r poroča, da je bil prvi satnik opisan že leta 1683 v nekem angleškem dnevniku. Iznajditelj je trdil, da je mogoče z njim razdeljevati
družine, omejevati rojenje in tako dalje. Buttel-Reepen meni, da je ta satnik postal na podlagi letvic, kakršne so uporabljali Grki v svojih koših, saj je tudi njegova oblika prilagojena obliki koša.
Huberova vzpodbuda. Medtem ko razvojne poti od tega satnika dalje ne moremo zasledovati, pa je bil izum zgodaj oslepelega F. H u -bera vsem nadaljnjim delavcem na tem področju vzpodbuda in resnični kažipot k cilju.
F. H u b e r (sl. 72) je živel od 1750 do 1831 blizu Ženeve v Švici. Ker je bil slep, mu je pri številnih poskusih v čebelarstvu pomagal izkušen čebelar, njegov tajnik B u r -n e n s. Sestavila sta panj iz samih premičnih okvirov-satnikov (sl. 73). Ta panj je izumitelj opisal v svojem znamenitem delu »Nouvelles observations sur les abeil-1 e s« (Nova opazovanja o čebelah) leta 1792. Delo je izšlo v več izdajah in je bilo prevedeno že naslednje leto v nemščino, 1814 pa še drugič. Številni francoski in drugi čebelarji (na primer Morlot) so izpopolnjevali njegov panj, med njimi tudi Štajerec Anton Zemlič (Semlitsch), ki ga je leta 1841 opisal v posebni čebelarski knjigi »Leitfaden z u r B i e n e n z u c h t«, v letih 1938 do 1945 pa celo konstruktor našega AŽ-panja Anton Žnideršič.
Zanimivo je, da pri nas že leta 1831 D a j n k o med drugimi panji omenja tudi Huberov panj (Hibarov platnik).
Prokopovičev panj z okvirčki. Najbolje za tedanjo dobo, najbrž pod vplivom Huberovega panja, je rešil vprašanje premičnega sata že 1812 Ukrajinec P. I. P r o k o p o v i č. Njegovi satniki so sicer še kakor Huberovi okviri tišče drug drugega po vsej dolžini gornje letvice, ob strani in spodaj pa so že toliko zoženi, da čebele lahko prehajajo.
S Prokopovičevim panjem (sl. 69) so se v Evropi kmalu seznanili. Leta 1840 je izšla v Petrogradu (danes Leningrad) brošurica v ruskem jeziku z naslovom »I stori j a usovjeršenstvovanija ulja«
(Zgodovina izpopolnjenega panja), ki jo je izdal A. Pokorskij Zora nk o (1813—1874). V njej na kratko opisuje 50 panjev iz vseh evropskih dežel", od navadnih klad do panjev, pletenih iz protja in slame, ter panjev iz desk. Pri tem omenja tudi njih izvor in izumitelje. Na koncu brošure so tri večje priloge, od katerih so na prvi vsi ti panji narisani po približnem časovnem redu njih nastanka vse do Prokopovičevega panja; na drugi prilogi je Prokopovičev panj z matično rešetko. Razlaga k Proko-povičevem panju je tudi v francoščini.
Verjetno po tej brošuri omenja že leta 1841 Prokopovičev panj neki nemški čebelarski list, 1843 pa je bila objavljena tudi njegova slika.
Peter Ivanovič Prokopovič (1775—1850) je bil znamenit ukrajinski čebelar praktik, eksperimentator, pedagog in pisatelj, izumitelj premičnega satnika in matične rešetke. Rodil se je v vasi Mitčenki v Černigovski guberniji. Študiral je na kijevski akademiji in hotel nadaljevati učenje na univerzi. Toda po očetovi želji je stopil v vojaško službo, ki pa jo je kmalu zapustil in se vrnil domov. Posvetil se je čebelarstvu. Cebelaril je v različnih panjih, a od leta 1814 dalje v panju s premičnimi satniki, ki ga je sam izdelal in ga imenoval »Peterburg«. Leta 1828 je odprl v svoji vasi prvo čebelarsko šolo v Rusiji. Napisal je nad 50 člankov o čebelarstvu, njegov rokopis čebelarske knjige pa ni izšel v tisku.
Poglavitna nevšečnost Prokopovičevega satnika je bila pač v tem, da so čebele močno zlepile zgornje letvice in tako onemogočile prehod navzgor. Teh pomanjkljivosti ni imel satnik, ki se v bistvu ne razlikuje od kasnejšega Berlepschevega in ki ga omenja Madžar Aleksander S z a r k a v svoji čebelarski knjigi »D i e schmackhafte Bienenzucht« (Slastno čebelarjenje), izišli leta 1844 v madžarskem jeziku v Klausen-burgu. Med drugim piše v knjigi: »Panji s premičnim satjem so na Sedmo-graškem splošno znani.« Ta satnik je stal na podloženih letvah.
Dzierzonova iznajdba — korak nazaj. Leta 1845 je objavil Dzierzon, kakor smo že rekli, prvo vest o tako imenovanih »letvicah«. Šele 1847 v časopisu in leta 1848 v svojem spisu »Theorie u n d P r a x i s d e s n e u e n B i e n e n f r e u n d e s« (Teorija in praksa novega prijatelja čebel) je to letvico narisal in prikazal prednosti premičnega sata.
Tako v primerjavi z nam doslej znanimi letvicami kakor tudi s satniki je bila njegova »iznajdba« prav gotovo korak nazaj, saj prve Dzierzonove letvice niso imele razstojišč in je njih izumitelj odmerjal razmak med sati po čutu. Šele kasneje je letvice opremil z žebljički — razstojišči in ušešci.
Medtem ko je Langstroth dal že 1851/1852 Amerikancem premičen satnik, ne da bi bil poznal Dzierzonove letvice (poznal je le Huberov panj), pa je baron v. Berlepsch pod vplivom vseh dotlej znanih predhodnikov dal Nemcem in s tem tudi drugim v Evropi satnik, ki ga vidite na sliki 70.' Berlepschev satnik se po zunanji obliki prav nič ne razlikuje od nam že znanega Szarkovega, razlika je le v tem, da ima ušesca, na katera ga lahko obesimo prečno v panj. Vsi do tedaj znani satniki so stali v panjih podolžno. Pobudo za prečno obešanje satnikov je dobil Berlepsch od Dzierzona.
SATNICA
Druga pomembna iznajdba, ki pa si je zaradi težav pri izdelavi počasneje utirala pot med čebelarje, je bila Mehringova satnica. Johan-nes Me h ring (1816—1878), doma iz Klein-Niedersheima (Rheinpfalz), je bil po poklicu mizar in je že od leta 1849 čebelaril v Franken-thalu, kjer je tudi živel (sl. 74). Bil je razborit človek, ki je napisal čebelarsko knjigo »D a s n e u e E i n w e s e n s y s t e m« (1869), v kateri je že pred Gerstungom zatrjeval, da je čebelja družina nedeljiva organska celota in jo je zato imenoval s skupnim imenom »der Bien«. Mimo teh teoretičnih problemov se je ukvarjal tudi z mislijo, kako bi izdelal to, kar je pri čebelah največja mojstrovina, namreč sat.
Mehringovi prvi poskusi. Mehring je vzel dva primerno debela hruškova ploha in je z neverjetno vztrajnostjo in natančnostjo vanju vrezal negativno podobo satove osnove. Nato je pomočil v vodo primeren kos debelejšega papirja in ga potopil v raztopljen vosek. Ko ga je potegnil ven, je dobil dve tanki voščeni plošči. Vsako zase je položil na moker kalup, ki je bil vrezan v desko, na vrh pa položil drugega. Nato je oba dela z vijaki močno stisnil skupaj. Ko je vzel iz modela voščeno ploščo, je bila vanjo vtisnjena na obeh straneh osnova sata — prva satnica brez celičnih nastavkov. Ko je tako izdelane satnice v satnikih dodal panju, so čebele na njih potegnile normalne čebelje celice. Njegov trud je bil poplačan z uspehom. To se je zgodilo leta 1857. Za izdelavo ene satnice je spočetka porabil 45 minut. Do leta 1860 je to svojo stiskalnico tako izpopolnil, da je mogel en človek napraviti na dan 100 satnic. Zato so bile
Sl. 74. Johannes Mehring, iznajditelj satnice
prve satnice primerno drage, saj je stalo 12 satnic 1 goldinar, čeprav niso bile izdelane tako kot kasneje. Stiskalnica za satnice pa je veljala 12 goldinarjev.
Leta 1858 je ta svoj izum pokazal na zboru čebelarjev v Stuttgartu in prejel prvo nagrado.
Izpopolnitev izuma. Visoka cena, pa tudi počasna in slaba izdelava v preprosti stiskalnici sta povzročili, da so se čebelarji le bolj počasi vnemali za ta izum. Poleg čebelarjev, ki so pravilno doumeli pomembnost te iznajdbe, so bili tudi taki (Springkorn), ki so si iznajdbo lastili zase.
Vendar pa so Me h ringa podprli nekateri vplivni in napredni čebelarji ter mu pomagali pri izpopolnitvi njegove stiskalnice za satnice. W o 11 e r iz Neubrandenburga je sestavil model za izdelavo satnic iz
Sl. 75. Dolga je bila pot
od Mchringove do tako natančno izdelane satnice
šesterostraničnih železnih prizem v velikosti čebeljih celic. S to pripravo so izdelovali že boljše satnice, ki so imele tudi majhne celične robove.
Ker so bile tako izdelane satnice zelo tanke in so se krivile (žičenja še niso poznali), so jih skušali razni izdelovalci ojačati s platnom, papirjem, staniolom itd. Otto Schulz je naredil model iz kositra in svinca, pozneje pa valje za stiskanje satnic. Delal je satnice z večjimi celičnimi robovi. Prvič je razstavil te satnice v Salzburgu leta 1872, a čebelarji se niso preveč navduševali zanje. Šele leta 1875, ko je razstavil večjo količino lepih satnic v Strassburgu, so se jih oprijeli. Izdeloval je tudi satnice z vdelano pločevino in žico.
Prve satnice so prišle v Ameriko menda leta 1865. Tam so kasneje poskušali izdelovati cele sate tako, da so vlivali celice brez dna in jih nato lepili na pločevino. Danes so to opustili, pač pa odtiskujejo satnice z vdelano žico (sl. 76). Take satnice imajo že tudi v Italiji.
Stiskalnice za satnice so prvotno delali iz vseh mogočih snovi: mavca, svinca, cementa, pozneje pa iz drugih kovin.
Leta 1884 je začelo izdelovati stiskalnice za satnice galvano-plastično podjetje B. Rietsche v Biberachu-Baden; leta 1890 je bil v Gradcu prvič razstavljen kositrni sat, tri leta pozneje pa je P. Warnstorf izdelal sat s popolnimi celicami. Niti prvo niti drugo se ni obneslo.
Kakor trdi Slovenski čebelar, je bilo do konca 19. stoletja v rabi nad 11.000 stiskalnic za satnice. »Slovenska čebela« poroča o tej iznajdbi v letih 1875 in 1882.
Pri nas so prišle kasno do veljave, šele v času, ko so naši čebelarji začeli čebelariti z veliko mero satnikov. Toda tudi v teh panjih so namesto celic satnic vdelovali v satnike le trakove satnic.
Med prvimi izdelovalci satnic pri nas je treba omeniti Roth-schiitza, M. Ambrožiča in A. Žnideršiča.
Kakšnega pomena je iznajdba satnice, ve vsak čebelar. Z njo ne olajšamo samo čebelam dela, ampak jim tudi preprečimo, da bi po svoji volji gradile trotovino. Razen tega so sati, izdelani na satnicah, trdnejši. Še odpornejši pa so postali, ko so začeli satnice zažičevati. Zato lahko rečemo, da je šele zažičena satnica omogočila čebelarjenje v panjih z veliko mero satnikov.
TOČILO
Iznajditelj točila je Franc Hruška (1819—1888). Po rodu je bil Čeh, služil pa je kot častnik v avstro-ogrski vojski. S čebelarstvom se
je začel ukvarjati v Legna n u v Po upokojitvi se je preselil v D o 1 dobila za doto njegova žena. Tu se je
Sl. 76. Ameriška satnica z vdelano žico
Italiji v 50 letih prejšnjega stoletja. 3 pri Benetkah na posestvo, ki ga je ves posvetil vrtnarstvu in čebelarstvu. Imel je do 240 panjev, prostora v čebelnjaku pa za 400 panjev, vendar tega števila ni nikoli dosegel (sl. 77).
Bil je vnet zagovornik Dzier-zo novih idej med italijanskimi čebelarji. Sestavil je poseben panj podolžne oblike, ki je imel v plodišču 8 celih in 4 polovične sate. Medišče s polovičnimi sati je bilo premično.
V Hruški je bilo mnogo raziskovalnega duha. Z raznimi poskusi je skušal prodreti v tajnosti čebeljega življenja, ker se je zavedal, da so biološka dognanja najboljša podlaga za solidno čebelarjenje. Mnogo je pisal v čebelarske liste, tako italijanske kakor nemške. Delal je tudi razne poskuse (umetna oprašitev matic, na prostem gradeče čebelje družine itd.).
Pobuda za izum točila. Kako je prišel Hruška na misel, da bi uporabil sredo bežno silo za točenje medu iz satja, ni povsem jasno. Pripoveduje se, da je v poletju 1864 odvzel neki družini z medom napolnjen sat, ki še ni bil pokrit, in ga položil na krožnik v košarico. Med potjo

so sinu, ko je nesel košarico domov, nagajale čebele; zato je vrtel košarico z medom nad glavo. Ko je prišel oče za njim v kuhinjo, je z začudenjem dognal, da je med iz celic, ki so bile obrnjene navzdol, iztekel in se zbral na krožniku. Ta dogodek naj bi ga bil vzpodbudil, da je začel razmišljati o pripravi, s katero bi bilo mogoče iztresti med iz satja tako, da bi ga ne poškodoval. Vendar je najbrž ta anekdota izmišljena.
Pravo pobudo je Hruška dobil drugod.
Hruška je poznal centrifuge in njihovo vlogo pri proizvodnji sladkorja. Ker je bil tedaj sladkor v Italiji dražji kakor med, je razmišljal, ali bi ne bilo mogoče s centrifugo spreminjati tudi medu v sladkor. To se mu ni posrečilo, pač pa je pri teh poskusih iznašel točilo.
Hruškov nastop na čebelarskem zborovanju v Brnu. O tej svoji iznajdbi je leta 1865 prvič poročal na XIV. zborovanju nemških in avstrijskih čebelarjev v Brnu in tudi praktično pokazal učinek te svoje iznajdbe. Vzel je v roke pločevinasto posodo lijaste oblike (sl. 78), jo na zoženem koncu zamašil, položil vanjo kos nepokritega medenega sata, privezal na njen ročaj vrvico in jo na tej vrvici zavrtel okoli sebe. Ko je z vrtenjem prenehal, je potegnil iz tulca zamašek in iz lija je pritekel čist med. Gledalci so bili navdušeni.
Ker pa je bilo tako preprosto točilo za večje čebelarstvo neuporabno, je napravil še poseben načrt za stroj, ki ga je izdelalo dunajsko podjetje Bollinger.
Poročila o tem stroju so prinesli razni čebelarski listi.
Prvotno točilo, kakor ga vidite na sliki 79, je bilo precej okorno. Sam Hruška ga je opisal takole: »... predstavljajte si vodoravno ploščo z mehanizmom navadnega mlinskega kolesa. Kolo ima ob robu 8 navpično stoječih stebričkov, ki so obdani z žičnato mrežo in sestavljajo osmerostraničen mnogokotnik. Ako obesite po odstranitvi voščenih pokrovcev letvice, ki nosijo medene sate, vrh stebričkov, prislonite sate na notranjo stran mrežastega mnogokotnika in spravite ploščo v tako hitro vrtenje, da dobite približno 6 obratov na sekundo, jih boste izpraznili v 1 do 2 minutah. Med se lovi med vrtenjem ob stenah krožnega oboda in izteka pri spodnjih odprtinah v podstavljene posode.«
Prvotno Hruškovo točilo se ni ohranilo, pač pa hrani čebelarski muzej v Brnu lijasto pripravo, s katero je Hruška prvič demonstriral učinek sredobežne sile na medene sate.
Hruška je delal tudi načrte za manjša točila na 1, 2 in 4 sate, a jih ni nikoli objavil. Drugi čebelarji so te njegove načrte sami uresničili.

Sl. 77. Franc Hruška, iznajditelj točila
O važnosti novega izuma ni treba posebej govoriti. Čebelarji so se je od vsega početka zavedali. N a p p, predsednik čebelarskega zborovanja, na katerem je Hruška ta svoj izum demonstriral, je med drugim dejal: »Premična stavba, genialna iznajdba našega velemojstra Dzierzona, bo z iznajdbo gospoda pl. Hruške na svoji pomembnosti in vrednosti še bolj pridobila.«
Na Slovenskem omenja točilo že Levstik leta 1869. Novice mu pravijo leta 1872 »stroj za izpraznjevanje medu iz satovja«, pozneje »medmetalniea«. Njegova uporaba se je širila hkrati s širjenjem panjev s premičnim satjem. Prvi ga je natančneje opisal pri nas I. S u m p e r leta 1871; imenuje ga Hruškov stroj.
Sl. 78. Lij, s kakršnim je Hruška na čebelarskem zborovanju v Brnu pokazal, kako se da točiti med iz satja (po Rytifu)
MATIČNA REŠETKA
Količina medu, ki jo pridela vsako leto čebelar, ni odvisna le od kakovosti paše in moči panjev, ampak tudi od pridnosti čebel in pravilnega čebelarjevega poseganja v njih delovanje. Zadnje pa je zopet povezano s stopnjo čebelarjevega znanja in z višino razvoja tehničnih čebelarskih pripomočkov. Najboljši čebelar je tisti, ki zna svoje zahteve vskladiti z življenjskimi potrebami čebel tako, da ima od njih največje koristi.
Potreba po ločitvi plodišča in medišča. Že v sodobni zgradbi panja so jasno vidne čebelarjeve težnje in življenjske zahteve čebel. Panj je namreč razdeljen v dva dela: v plodišče in medišče. In kakor nima čebelar nič opraviti v plodišču, tako nima matica kaj iskati v medišču.
Če bi medišča ne ločili od plodišča, bi v srednje dobrih letih plodovita matica zalegla več, kakor je potrebno za moč panja v pašni dobi. Posledica tega bi bila, da bi čebele vso hrano, ki bi jo nanosile, tudi porabile, saj vemo, da je za prehrano zalege treba dosti medu. Nevarnost bi bila, da bi ne ostal samo čebelar brez medu, ampak da bi ga še čebelam primanjkovalo za zimo. Le v krajih z izdatnimi pašami in tam, kjer je glavna paša pozno v jeseni, ni potrebna ločitev medišča od plodišča, ker matica
v jeseni že tako manj zalega. Pri nas pa, kjer imamo glavno pašo na travnikih nekako v juniju, je ločitev plodišča od medišča osnova vsega uspeha, medtem ko v zgodnji pomladi in jeseni tudi pri nas ni potrebna.
Kakor iz zgornjega lahko spoznamo, je od pravilne rešitve tega vprašanja vsaj deloma odvisen uspeh v čebelarstvu. Zato so se že od nekdaj
Sl. 79. Prvotno Hruškovo točilo (po Armbrusterju)
čebelarski duhovi na vse kriplje trudili, kako bi ga rešili. Pri tem pa so se morali zavedati, da je treba ločiti plodišče od medišča tako: 1. da ne more matica prehajati; 2. da čebele niso pri prehajanju preveč ovirane in da se čebele kljub ločitvi čutijo povezane z matico in da delajo v medišču z isto vnemo, kot bi delale v plodišču.
Poskusi, da bi ločili medišče od plodišča s posebnimi deskami, visokimi Panji z enim ali dvema mediščema, z odbiranjem samega čebeljega satja Za medišča in z dajanjem prostora matici, da bi lahko v plodišču zalegala trotovino, so rodili le redke in majhne uspehe. Večje začasne uspehe pri
pridelovanju medu dosežemo s pripiranjem matic v pašni dobi in z odstranjevanjem starih matic sploh. Poleg teh sredstev sta znana iz dobe pred iznajdbo matične rešetke še tako imenovani V o g e 1 o v kanal in sat s podaljšanimi celicami.
Ni dvoma, da ima pripiranje matic v pašni dobi in s tem omejevanje zalege ne le v medišču, ampak tudi v plodišču za posledico veliko večji donos medu, toda že čez nekaj tednov tudi močno oslabitev panja oziroma pomanjkanje čebeljega naraščaja za naslednje paše in za zimo. Podobno
je z odstranjevanjem matic, ker mine dobršen čas, preden si čebele spodrede drugo, preden začne ta zale-gati in preden se začno zopet polegati čebele (vsaj 6 tednov).
Že Berlepsch in urednik Nordlin-ger Bienenzeitung Vogel sta poskušala to vprašanje rešiti na drug način. Ugotovila sta, da matica ne gre skozi dolg, ozek kanal, zlasti če ga naredimo v dno panja, medtem ko čebele lazijo skozenj in v prostoru, ki ga veže le-ta kanal, tudi delajo, čeprav ne s tako pridnostjo kot sicer. L. 1866 je Vogel to iznajdbo opisal v zgoraj omenjenem listu in se zato
po njem imenuje Vogelov kanal. Vogelov kanal je približno 7 mm globok in v sredini po vrhu prekrit s 50 mm dolgim kosom pločevine. — Vsi vemo, da napravijo čebele ob dobri paši nad zalego v satju medene vence. Z medom napolnjene celice potegnejo tako, da so ulice med sati široke komaj toliko, da se prerine skoznje posamezna čebela. Če tak sat izpraznimo in ne skrajšamo potegnjenih celic, nam vanje matica ne bo nikoli več zalegala, ker ne more zaradi globine potisniti svojega zadka toliko globoko, da bi lahko na dno celice odložila jajčece. Iz teh opazovanj in ugotovitev se je rodil potegnjen sat. Čebelarji so namreč začeli premične sate obešati v panje v večjih razdaljah drugega od drugega. Čebele so jih zanosile z medom in, ker niso trpele širših ulic, so celice podaljšale. Prvo poročilo o tem načinu omejevanja zalege, ki nam je doslej znano, je iz leta 1878 v že omenjenem časopisu Nordlinger Bienenzeitung na str. 73 do 75. Napisal ga je neki Georg Thorman iz Braunschweiga. Se danes številni čebelarji po vsem svetu — pri nas je najbolj znan čebelar Franc
_______________________________-	;	■	■ ‘h
m m

Sl. 80. Matična rešetka v dveh različnih oblikah
K i r a r iz Šentpetra pri Mariboru — čebelarijo v mediščih s potegnjenimi sati. Iz naših petletnih izkušenj vemo, da imajo potegnjeni sati velike prednosti pred navadnimi, največja pa je, da v panju ni potrebna matična rešetka, da tega satja ne napadajo vešče, ker ni nikoli zaleženo itd. Njih slabost je le v tem, da jih ne moremo uporabljati tudi v plodišču. Zato je v takih panjih obnova satja težja.
Prokopovičev in Hannemannov izum. Res je, da je rešil samorasli ukrajinski čebelar Peter Ivanovič Prokopovič že leta 1814 vsaj tako temeljito kot leta 1877 iznajdljivi nemški izseljenec v Braziliji Avgust Hannemann vprašanje omejevanja zalege v panju z leseno matično rešetko; da je bila njegova iznajdba poznana v Nemčiji in drugod vsaj že leta 1841, vendar jo je moral Hannemann znova odkrivati. Prokopovič ni uspel, ker je bil predaleč pred sodobniki, uspel pa je Hannemann, ker je prišel z iznajdbo v pravem času.
Svoje odkritje je Hannemann prvič opisal leta 1877 v N 6 r d -linger Bienenzeitung, glasilu društva nemških čebelarjev, na straneh 154 do 160, 175 do 178 in 187 do 191 pod naslovom: »Čebelje sito in njegova uporab a«.
Hannemannov izum matične rešetke iz žice in medeninaste pločevine z režami, širokimi »nekaj nad 4mm« in dolgimi 36 mm, je ne le v Nemčiji, ampak tudi po vsej Evropi in Ameriki našel vnete posnemalce. Še istega leta je razstavil svojo matičnico in matične rešetke na čebelarski razstavi v Linzu (17. do 20. septembra 1877); leta 1878 najdemo v Bienenzeitung že oglas čebelarske tvrdke W. G ti n -ther, ki ponuja naprodaj »m atičnice in čebelja sita«, na čebelarski razstavi v Pragi 1879 pa sta razstavila Otto Schulz, tovarna čebelarskih potrebščin, in A. Alberti, učitelj in poznejši konstruktor listovnega panja, matično rešetko in matičnice, narejene iz c i n k o v e pločevine. Neki H. G ti h 1 e r piše istega leta v zgoraj navedenem čebelarskem listu obširno o uporabi Hannemannove rešetke in pravi med drugim: Hannemannova matičnica je prav tako epohalen izum kot iznajdba satnice ali točila.
Pri nas se omenja prvič matična rešetka v Čebelarju in sadje-rejcu leta 1885 kot »priporna mreža«; Černe ji pravi leta 1895 »sit o«.
Različni čebelarji priporočajo matično rešetko z različno širino podolžnih luknjic, to je od 4 do 4,4 mm. Verjetno bo prava širina nekako 4,2 mm.* Sedaj izdelujemo matično rešetko iz cinkove pločevine (0,5—0,6 mm), kovinskih ali lesenih paličic, pa tudi iz nalašč za to preparirane lepenke (Lederpappe). Najbolj cenjena je matična rešetka iz kovinskih paličic. Rešetke iz lesenih paličic postanejo sčasoma neporabne. Pri prehajanju čebel iz plodišča v medišče se paličice z leti toliko stanjšajo, da skozi povečane reže lahko uide matica v medišče.
Tisti, ki polagajo matično rešetko kar na satnike, priporočajo, da naj bodo pri tem usmerjene podolgovate reže pravokotno na lego satov, in sicer zaradi tega, da imajo čebele več prehodov. Matična rešetka, pribita na poseben okvir in oddaljena od zgornje letve satnikov 6 do 7 mm, pa naj bo položena tako, da bodo luknjice v matični rešetki vzporedne s satniki,
* Natančneje 4,013 do 4,165 mm.
saj imajo čebele prehod tudi skozi luknjice, ki so tik nad njimi. Tako ležečo matično rešetko je laže čistiti.
Matično rešetko potrebujemo v čebelarstvu še drugod. Iz nje izdelujemo na primer posebne matičnice, v katere čebele lahko pridejo, medtem ko zaprta matica ne more iz nje v panj, kjer bi zalegala (omejevanje zalege), dalje trotovnike (priprave za lovljenje trotov), sita za ločitev trotov od čebel, avtomatične lovilnike za roje itd.
DZIERZONIRANI KRANJIČI IN PODOBNI PANJI Z MANJŠO MERO SATNIKOV
Pomembne čebelarske iznajdbe v 19. stoletju niso zgolj olajšale načine čebelarjenja, ampak so vplivale tudi na obliko in velikost panjev samih. Če bi hoteli na drobno opisati vse vrste panjev, ki jih je rodila iznajdba premičnega satja, bi bila premalo ena sama knjiga. Zato bomo v tem poglavju na kratko obdelali le tiste, ki so pomembnejši za razvoj modernega čebelarstva. Seveda bomo pri tem upoštevali zlasti take, ki so bili v rabi tudi pri nas ali pa so bodisi posredni, bodisi neposredni predhodniki naših sodobnih panjev.
Počasno širjenje panjev s premičnim satjem. Ko se je v 40 in 50 letih
19. stoletja začel uveljavljati v čebelarskem svetu panj s premičnim satjem, Slovenci še nismo imeli čebelarske organizacije. Za pospeševalno delo v kmetijstvu in tako tudi v čebelarstvu so tedaj skrbele deželne kmetijske družbe, izmed slovenskih časopisov, ki so več pisali o tem, pa so prišle v poštev le Bleiweisove »Kmetijske in rokodelske novic e«.
Zato je razumljivo, da se je pri nas čebelarjenje v panjih s premičnim satjem širilo počasneje kot drugod, in še to le sporadično, neorganizirano. Širili so ga čebelarji, ki so brali tuje čebelarske liste, in trgovci s čebelami.
Čebelarji, ki so v 50 in 60 letih 19. stoletja čebelarili na Kranjskem in Primorskem v panjih s premičnini satjem, so bili sila redki, morda jih je bilo nekaj več na Koroškem in Štajerskem.
Ko je leta 1854 avstrijsko kmetijsko ministrstvo na pobudo kmetijske družbe v Pragi izdalo odlok, da naj učitelji po ljudskih šolah poučujejo poleg drugih gospodarskih predmetov tudi čebelarstvo, je J. Jonke predlagal ljubljanski kmetijski družbi leta 1857, da naj učitelji pri tem uporabljajo njegovega »Kranjskega č b e 1 a r č k a« iz leta 1844 in da naj ne obremenjujejo mladine z zamotanimi nauki o čebelarjenju po Dzierzonovi metodi, to je s čebelarjenjem v panjih s premičnim satjem-Vse to kaže, da tudi bolj razgledani čebelarji na Slovenskem niso bili navdušeni za to, da bi si slovenski čebelar osvojil moderni način čebelarjenja, čeprav vemo, da so ga sami uvajali, saj piše prav leta 1857 baron Rothschiitz v nemškem čebelarskem časopisu »Nordlinger Bie-nenzeitung«: »Opravljanje čebel po Dzierzonovi metodi sva poskusila, kolikor je meni znano, samo župnik Jonke in jaz ...« Ali so bili ti panji pravi dzierzonovci, iz poročila ni razvidno.
Leta 1857 je izšla na Dunaju brošura »Uber Poesie der Land-wirthschaft« (O poeziji v kmetijstvu), ki jo je napisal član štajerske kmetijske družbe, lekarnar J. Nachtmann iz Hartberga. V njej popisuje
Sl. 81. Kobariški ali Pinčev panj
tako imenovani »Prinzstoc k«, to je panj s premičnim satjem, ki ga je sam sestavil. Ljubljanska kmetijska družba je prejela nekaj teh knjižic in jih razdelila med svoje člane po deželi. Hkrati je dobila tudi dva Nacht-mannova panja kot vzorec. Leta 1858 ju je poslala Jožetu Dularju, čebelarju v Skrjančjem pri Novem mestu, s prošnjo, da ju preizkusi in ji nato o tem poroča. Dular je naslednjega leta sporočil, da zaradi slabe čebelarske letine še ni mogel delati poskusov.
Leta 1867 omenja od čebelarskih piscev prvi Dzierzonov panj Fran Levstik v pravkar izdani knjigi »B u č e 1 s t v o«. Tu je Levstik tudi narisal osnovno skico Dzierzonovega panja.
Prve slike panjev s premičnim satjem in skopimi podatki o njih smo Slovenci dobili šele leta 1869 z Melicharjevimi »K metijskimi tablam i«. Istega leta so prinesle tudi Blehveisove Novice dve poročili o panjih s premičnim satjem.
To je menda vse, kar je omembe vrednega in kar je bilo storjenega bolj ali manj javno za širjenje panjev s premičnim satjem pri nas pred ustanovitvijo samostojnega čebelarskega društva »za Kranjsko in sosedne dežele« in pred začetkom izhajanja »Slovenske čebele« hkrati z nemškim dvojčkom »Die Krainer Biene« leta 1873.
Kobariški ali Pinčev panj. Če je poročilo A. L v Slovenskem čebelarju iz leta 1941 in v Čebelarskem obzorniku iz leta 1944 pravilno, je pri nas že pred letom 1850 Izidor Pagliaruzzi (1820—1884), napreden čebelar iz Kobarida, sestavil na zunaj kranjiču podoben panj s premičnini satjem (sl. 81). Kranjske panje, ki so jih opremili s premičnimi satniki, so imenovali dzierzonirane panje, to je po Dzierzonovih načelih preurejene domače panje.
Panj, ki ga je preuredil Pagliaruzzi, je dobil ime kobariški ali Pinčev panj (ker se je pri Pagliaruzzijevih reklo po domače »Pri Pinču«). Kobariški panj je bil dolg 70 cm, širok 30 cm in visok 20 cm. Prednja končnica je bila počez razpolovljena tako, da je bilo mogoče njeno spodnjo polovico odpirati navzgor. Prav je prišlo to pri prevažanju in narejanju rojev. Gornji pokrov je segal na zadnjem koncu nekaj čez končnico, da je bilo panj laže prenašati. Tudi kranjiči so imeli ponekod pri nas tako podaljšan pokrov. V notranjosti je bil panj počez razdeljen na dve polovici s prečnim nosilcem satnikov oziroma v tem primeru le zgornjih satnikovih letvic. Dno in pokrov sta bila pritrjena k stranicam z vijaki.
Če je bilo treba, so na panje naveznili tudi naklade, ki so jih imenovali »kotare«.
Letvic, ki so nosile satje, je bilo v panju 2X9, to je 18, širokih po 25 mm in medsebojno oddaljenih po 7 mm. Satje je viselo v panju po dolgem. Panje so odpirali s posebnim krivcem, krneč imenovanim.
Sumperjev ali skočidolski panj. Leta 1871 je izdal I. Sumper iz Skočidola na Koroškem pri Mohorjevi družbi v Celovcu »Slovenskega bučelarčk a«. V tej knjižici opisuje kranjski panj s premičnimi satniki, ki sta ga, kakor pravi, z učiteljem Kiihlerjem sestavila že pred sedmimi leti (1862). Panj je bil okoli 27 palcev (71 cm) dolg, 16 do 18 palcev (42 do 47 cm) širok in 6 do 7 palcev (16 do 18,5 cm) visok. Kakor v kobariškem panju, je bilo tudi tu satje po dolgem, le da je bilo v kobariškem

/$#&&&■ (J.
Sl. 82. Pavletič-Dolenčev panj
panju dve vrsti satnik letvic, v skočidolskem pa ena sama vrsta satnikov brez spodnjih letvic. Satniki so viseli na posebnih prečnih nosilcih, pribitih na notranji strani prednje in zadnje končnice. Zgornja satirikova letvica je bila v prerezu trioglata, da bi trdneje držala satje.
V knjižici »Slovenski bučelarček« so opisani tudi Dzierzonovi panji in točilo.
Delo ljubljanske kmetijske družbe za uvedbo novih panjev na Kranjskem. Ker so se vse bolj množili poskusi predelave kranjskih panjev v Panje s premičnim satjem in ker je ljubljanska kmetijska družba menda dobila tudi državno subvencijo za propagiranje panjev s premičnim satjem,
je 22. novembra leta 1871 sklicala posebno komisijo čebelarskih strokovnjakov, ki naj bi določila, katere panje s premičnim satjem naj bi uvedli na Kranjskem. Tej komisiji so predložili vzorce in opise svojih panjev s premičnim satjem graščak Langer, markiz Gozani, baron Rothschiitz, Sumper, Porenta, Souvan, Dolenc in Žark, skupno 19 vzorcev. Med temi panji sta bila dva panja z nastavki, brnski in moravski društveni panj, drugi pa so bili bolj ali manj dzierzonirani kranjski panji.
Komisija je večino panjev odklonila z utemeljitvijo, da so predragi, da so nesposobni za prevažanje in za kmečko čebelarjenje, da so primerni le za premožnejše ljubitelje čebel in za trgovino s čebelami.
Odločila se je nazadnje za dzierzonirani panj L. Porente s prečno lego satnikov s pripombo, da naj bodo po vzgledu Sumperjevega panja zgornje letvice satnikov trirobe. Kot drugega pa je osvojila Sumper jev skočidolski panj.
Hkrati je ljubljanska kmetijska družba objavila, da bo prosilcem, zlasti učiteljem po šolah, podeljevala brezplačno po dva panja s premičnim satjem. Omembe je vredno, da so po ugotovitvah ljubljanske kmetijske družbe leta 1876 na 24 šolah na Kranjskem poučevali čebelarstvo.
Opis dzierzoniranega panja (sl. 81), ki ga je predložil hkrati z načrtom panja komisiji R. Dolenc, je ostal v arhivu kmetijske družbe. V tem opisu omenja avtor, da panj, ki ga predlaga komisiji, ni njegov izum, marveč izum Andreja Pavletiča, vodje zavoda za gluhoneme v Gorici. Pavletičev panj se razlikuje od kobariškega in skočidolskega po tem, da so v njem satniki kakor v Porentovem v prečni legi.
Porentov panj. I. u k a Porenta je nato leta 1875 opisal svoj panj v Novicah pod naslovom »Novi kranjski panj po Dzierzo-n o v i osnovi«. V založbi ljubljanske kmetijske družbe je izšel istega leta ponatis te razpravice še v posebni knjižici.
V prvem poglavju Porenta na kratko opisuje Dzierzonove panje, nato pa navaja vzroke, zakaj ne more priporočati teh panjev pri nas. Zde se mu pretežki, predragi, za prevažanje nepripravni, pa tudi v čebelnjaku jemljejo preveč prostora. Por en to ve panje je v Ljubljani razpečaval trgovec M. Pakič. Zunanje mere Porentovega panja so: dolžina 71,5 cm (27% palca), višina 18,2 cm (7 palcev) in širina 31,2 cm (12 palcev). Les za panj je debel 1,3 cm (%■ palca), le za stranici 2 cm (% palca). Satniki (bodisi zgornje nosilne letvice, bodisi celotni) vise prečno, tako da je mogoče panj opravljati od zadaj, pa tudi od zgoraj, ker je pokrov pritrjen z vijaki. Priporoča večdelen pokrov.
Kranjski družbeni panj. Kar ni uspelo Rothschiitzu pri komisiji, ki je določala najprimernejši panj s premičnim satjem za našega kmečkega
Sl. 83. J. Jurančič, napredni štajerski čebelar in čebelarski učitelj
čebelarja, se mu je posrečilo leta 1873, ko je bil izvoljen za predsednika prvega >K ranjskega društva za umno čebelarstv o«, ustanovljenega istega leta. V Slovenski čebeli in nemškem dvojniku >Die Krainer B i e n e«, glasilih zgoraj omenjenega čebelarskega društva, je našel dovolj prostora za reklamo svoje čebelarske trgovine in propagando svojih panjev. Dosegel je tudi, da je društvo osvojilo njegov »polležeči panj« za »družbeni panj« in ga nekaj časa s subvencijo, ki jo je dobilo od države, prodajalo svojim članom po polovični ceni. Opis tega dzierzoniranega kranjskega panja s premičnimi satniki in drugih Rothschiitzevih panjev sta prinesla leta 1879 hkrati z načrti oba čebelarska lista, slovenski in nemški.
Panji z nemško in avstrijsko normalno mero. Leta 1880 so na zborovanju avstrijskih in nemških čebelarjev v K o 1 n u določili in sprejeli kot normalno mero satnika 21X 17,5 cm (n. m.).* Kakor je iz poročila v Slovenski čebeli leta 1880 razvidno, se slovenski udeleženec tega zborovanja z njo ni strinjal. Iz Slovenskega čebelarja in sadjerejca leta 1884, naslednika Slovenske čebele, lahko razberemo, da je panje nemške normalne mere pri nas prvi priporočal Anton Zupan z Bleda. Od čebelarjev in trgovcev s čebelami je pri nas uvedel avstrijsko normalno mero satnika Mihael Ambrožič iz Mojstrane v panju, ki je po njem
Sl. 84. Dunajski panj v paviljončku
dobil
ime
v panju so viseli prečno, odpiral pa se se je razširil ne le po Gorenjski, ampak
Ambrožičev panj. Satniki je zgoraj, spredaj in zadaj. Ta panj
tudi v drugih delih Kranjske. V njem so čebelarili na primer tudi po Dolenjskem še v 20 letih tega stoletja.
Kratek opis Albertijevega listovnega panja, to je »panja z na strani potiskajočimi satniki«, je objavil J. Jegljič v Slovenskem čebelarju in sadjerejcu leta 1884, a v njem pri nas menda ni nihče čebelaril. Zanimiv je v svoji kasnejši izvedbi zato, ker je kumoval rojstvu našega AŽ-panja.
* Te mere so sila neenotne v posameznih čebelarskih knjigah. Večkrat ni omenjeno, ali je mišljena notranja ali zunanja mera satnika. Kjer bomo lahko ugotovili, bomo za notranjo mero uporabili znak (n. m.), za zunanjo mero (z. m.). Prva številka pomeni širino, druga višino satnika.
Albertijev panj, imenovan tudi »listovni panj«, je iznašel Adolf Alberti, učitelj v Oberseelbachu pri Idsteinu na Tirolskem.
Prvotno je bil to dvonadstropni panj s satniki v prečni legi in se je odpiral od strani, kasneje ga je predelal v enak panj s satniki nemške normalne mere 21 X 17,5 cm (n. m.), ki so stali podolžno neposredno drug nad drugim na treh, v stranske stene vdelanih železnih palicah.
Z ločilno desko je bilo mogoče notranjost panja navpično poljubno razdeliti v plodišče na eni in medišče na drugi strani. Sam izumitelj pravi, da so ga prednosti panjev z opravljanjem od zgoraj (amerikanski način) in panjev z opravljanjem od zadaj pripravile k razmišljanju, kako bi oboje združil v enem panju. Že pred njim so nekateri poskušali to doseči, a jim ni uspelo. Albertiju se je posrečilo leta 1873, svoj panj pa je razstavil prvič naslednjega leta v Halle, na zboru nemških in avstrijskih čebelarjev.
Prva izdaja njegove knjige, kjer opisuje ta panj, »D i e Bienen-zucht im Blatterstock« (Čebelarjenje v listovnem panju) je izšla 1. 1887, druga 1. 1906 v Leipzigu.
Dunajski panj. Dzierzonovi panji zlasti na Kranjskem niso nikoli imeli posebne veljave. Bolj znan je bil pa njegov dvojček na Štajerskem. Leta 1886 ga je opisal J. Jurančič (slika 83) v Slovenskem čebelarju in sadjerejcu.
Prvi popis dunajskega panja je znameniti ameriški čebelar	v Černetovem »U m n e m če-
belarstvu« iz leta 1895. Ta panj
se je močno širil po Štajerskem pod Jurančičevim vplivom. Jurančič ga je opisal in priporočil leta 1899 v Slovenskem čebelarju. v	■
Dunajski panj (sl. 84) je trinadstropen, znotraj 25 cm širok in 69,4 cm visok. Sati vise prečno v treh vrstah drug nad drugim v posebnih žlebičih v stranicah ter so 23,5 cm široki in 20 cm visoki (n. in.).
Posebna deska loči spodnja dva dela vališča od medišča. Ob sprednji steni je v ločilni deski 12 cm dolga in 0,6 cm široka veha, ki jo odpremo ob dobri paši, da morejo čebele v medišče. Zadaj sta v panju dve okenci, ki zapirata plodišče in medišče. Skupno gre v panj 30 satov. Dunajske panje so izdelovali tudi kot dvojčke ali četverčke in jih na planem postavljali v posebne paviljone. Včasih so jih združili v nedeljivo celoto celo po več.
PANJI Z VELIKO MERO SATNIKOV
Z ustanovitvijo novega Slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani leta 1898 in z istočasnim začetkom izhajanja Slovenskega čebelar ja se pričenja na Slovenskem boj za veliko mero satnika, ki jo je leta 1897 proglasil tudi mednarodni čebelarski kongres v Bruslju kot edino primerno.
Pavlinov in Viri jen tov panj. Težnja po satnikih velike mere pa se je med Slovenci pojavila že mnogo prej, že v 80 letih 19. stoletja. Zasluge za to ima znameniti -ameriški čebelar Frank B e n t o n , ki se je med svojim 10-letnim bivanjem v Evropi leta 1885 za dve leti ustavil tudi v Ljubljani, tri nato pa še v Kranju. Na Koširjevem vrtu na Prulah, kakor poroča Bukovec, je »na debelo vzrejal matice in jih pošiljal v Ameriko«. V Ljubljani se je seznanil z našim čebelarjem Petrom Pavlinom in ga navdušil za amerikanske panje. Po načrtu, ki mu ga je bil narisal F. Benton (sl. 85) tik pred odhodom, je nato P. Pavlin izdelal deset »amerikancev« z dvojnimi stenami in 11 podolžnimi satniki Langstrothove mere (42,5 X 21,5 cm, n. m.). Odpirali so se zgoraj in vsak je imel posebno streho. V premičnem medišču so bili sati iste mere kot v plodišču.
Poleg teh panjev si je omislil še panje na 10 satov z enojnimi stenami, ki so se odpirali zgoraj in zadaj. Sati so v panju viseli po dolgem na 1% cm dolgih podaljških zgornje satnikove letvice (ušescih), spredaj na podolžni zarezi ob zgornjem notranjem robu prednje panjske končnice, zadaj pa na prečno v panj vdelani deski, ki je segala skoraj do dna, tako da je bilo od zadnje strani mogoče čistiti le dno panja, ne pa opravljati čebel.
Leta 1894 je v »K m e t o v a 1 c u« izšel članek P. Pavlina »K r a n j s k a čebela v ameriškem panju«. Ta članek je zbudil pozornost J. Virienta, čebelarja v Olševku pri Kamniku, da si je šel ogledat Pavlinove »amerikance«. Niso mu bili povsem všeč, ker jih ni bilo mogoče opravljati od zadaj. Zato je panje preuredil tako, da so viseli v njih sati prečno. V vsakem panju jih je bilo po 15 (35 X 24 cm, z. m.). Za sati je bilo premično okence, na vratih pa zračnik.
Medtem ko se »pavlinovcev« čebelarji kaj bolj niso oprijeli, se je Virientov panj razširil v ljubljanski okolici, kamniškem okraju in Savinjski dolini. Tudi drugod po Sloveniji je bil nekaterim čebelarjem znan. Opis tega panja izpod peresa konstruktorja samega je izšel v Slovenskem čebelarju šele leta 1919.
»Amerikance« spodrine Gerstungov panj. Vse to in pa zaključki mednarodnega čebelarskega kongresa v Bruslju leta 1897 je vplivalo na tedanjega urednika Slovenskega čebelarja Fr. Rojino, da je v listu začel propagirati amerikanski panj. Kmalu nato se začne prav tam navduševati za Gerstungov panj A. Žnideršič, velečebelar v Ilirski Bistrici, in svetuje, naj se Slovenci, dokler je še čas, odločimo za enotno veliko mero satnikov.
S Štajerske se oglaša J. Jurančič, ki je drugega mnenja. Vnema se za dunajski panj in že leta 1899 priobči v Slovenskem čebelarju njegov opis s slikami. V vseh naslednjih letnikih Slovenskega čebelarja se nato pojavljajo nasprotna mnenja med »Štajerci« in »Kranjci«, napisana včasih tudi v polemičnem tonu.
Na Kranjskem čedalje bolj zmaguje Žnideršič z Gerstungovim panjem. Leta 1900 se mu poleg drugih pridruži tudi urednik Slovenskega čebelarja in opiše Gerstungov panj v listu, čebelarsko društvo pa začne brezplačno deliti gerstungovce med svoje člane.
Vzroka, da so se napredni slovenski čebelarji navdušili za ta panj, sta bila velika mera satnika, na drugi strani pa Gerstungov sloves v tedanjem čebelarskem svetu. Ferdinand Gerstung (1860—1925) iz Ossmann-stedta v Nemčiji se je začel uveljavljati v čebelarskem svetu okoli leta 1885 (sl. 86). Celih 40 let je bil ena izmed vodilnih čebelarskih osebnosti tako v teoriji kakor v praksi. Spočetka je čebelaril v slamnatih koših, pozneje pa v nekakih Huberovih dvojčkih. Ko je opazoval osje gnezdo, je ugotovil, da vlada pri čebelah podoben red, po katerem se razvija vse delo v družini. Kakor Mehring, tako je tudi Gerstung menil, da je družina s satjem, medom in obnožino organska celota in da posamezni njeni člani niso zmožni samostojnega življenja. Življenje v panju se razvija nagonsko, po naravnem zakonu, ki ga mora čebelar upoštevati. Čebelja zalega ima obliko krogle. Po njeni največji obsežnosti je izračunal racionalno (najprimernejšo) mero satnikov. Tako je sestavil panj s pokončnimi satniki (24 X 40 cm, n. m.) v prečni legi. Dzierzonovi pristaši so odločno nastopili proti Gerstungovi teoriji, toda Gerstung se jih ni ustrašil. Da bi mogel uspešneje voditi boj, je ustanovil celo svoj list Die Bienenzucht in Theorie und P r a x i s (Čebelarstvo v teoriji in praksi), ki ga je urejeval in pisal od leta 1893 do 1924. Napisal je poleg tega številne čebelarske knjige. Najbolj znan je njegov učbenik »D er Bien und seine Zucht« (1901). Ger-stungova teorija o organski enotnosti čebelje družine sicer ni našla opore v novejši prirodoslovni vedi, vendar je razgibala znanstvenike, da so se poglobili v življenje čebel. Tudi kot praktik je znan po svojem »turinškem balonu«, točilu s spodnjim pogonom, parnem topilniku za vosek, čebelnjaku in drugih čebelarskih pripomočkih.
Prvotni Gerstungov panj (sl. 87) je pravo nasprotje Langstrothovemu, to je ameriškemu panju s podolžnimi sati. Sati v Gerstungovem panju so pokončni in vise prečno. V plodišču jih je 12. K zadnjemu prislonimo okence, s katerim lahko povečujemo ali zmanjšujemo notranjost panja. Panj se da opravljati od zadaj in zgoraj. Ima premično medišče, v katerem je enajst satov polovične mere.
Družine se v gerstungovcih močno razvijajo, kar v krajih s sorazmerno ne preveč dobrimi pašami, ni vedno v korist donosu medu. Čebelarjenje
v čebelnjakih s tem panjem je nerodno, da ne govorimo o neenakosti satov v medišču in plodišču.
Pri nas je bilo malo čebelarjev, ki so čebelarili v Gerstungovem panju z naveznjenim mediščem. Skoraj vsi, ki so se ga oprijeli, medišč niso uporabljali.
Gerstungovci se umaknejo drugim panjem. Navdušenje pa tudi propaganda za ta panj sta zato začela počasi plahneti. Izkazalo se je namreč, kakor ugotavlja A. Bukovec, da ni za kraje s pičlo pašo in tudi ne-pripraven za prevažanje. Redki so bili, ki so že tedaj žičili satnice (Žnideršič); v satnike niso vdelavali celih satnic, ampak le osnove. Zato se je
Sl. 87. Gerstungova panja različnih oblik
satje, ki so ga čebele izdelale same, pri prevozu rado podiralo. Na pasiščih ni bilo mogoče skladati panjev v skladanice.
Žnideršič, ki je na čebelarskem shodu v Šmartnem pri Kranju 25. avgusta 1903 sicer še hvalil Gerstungov panj, je med drugim dejal, da naj tisti, ki prevažajo čebele, raje čebelarijo v panju s podolžnim satjem. Leta 1905 beremo poročilo v Slovenskem čebelarju iz Ilirske Bistrice, kako velike uspehe je Žnideršič dosegel v preteklem letu z gerstungovci, dve strani nato v isti številki Slovenskega čebelarja pa že najdemo njegov oglas, da prodaja svojih 160 gerstungovcev zaradi »preureditve čebelarstva«.
Nič ni zato čudnega, da so se v tem času pri nas nekateri začeli navduševati za panj Francozinje Jarrie (Droryjeva tašča) z mero satnikov 29 X 29 cm, ki ga je iz južne Francije (Bordeaux) prinesel v 70 letih preteklega stoletja Edvard D r o r y in je po njem dobil ime Droryjev panj, medtem ko so ga v Alzaciji prekrstili v »švabski panj«. Posebej se je v Slovenskem čebelarju zavzemal zanj p. W. Schmid, ker je ta panj, kot pravi, »bolj podoben kranjskemu«. Nekateri so se ga za kratek čas oprijeli po mnenju p. Schmida »zaradi njegove priročnosti«. — Drugi primer, ki kaže na nepriročnost vseh doslej pri nas uvedenih panjev z veliko mero, je Humkov opis Straulijevega panja v Slovenskem čebelarju leta 1908
Panj Švicarja Straulija (sl. 88) je pravzaprav ameriški panj, prilagojen po Albertijevem sistemu za opravljanje od zadaj in čebelarjenje v čebelnjaku. Kakor ameriški panji, ima premično dno, plodišče, polovično medišče in pokrov. Satniki v plodišču merijo 44 X 26 cm (Dadant) in leže v panju po dolgem na treh železnih palicah, ki so vdelane v stranske stene panja. Prav kakor Albertijev panj ima na notranji prednji steni in v okviru okenca zabite kvačice. V plodišču je po 9 satnikov. Razen tega so tam še po 4 ločilne deske, s katerimi je Strauli med pašo omejeval zalego.
V	panju je torej prostora za 13 satov, ki jih jemljemo iz plodišča zadaj.
V	premičnem medišču so polovični sati.
Tudi ta panj pri nas ni dobil dosti po-
snemalcev. — Žnideršič je iskal dalje. Ko je zvedel, kakor poroča A. Bukovec, da čebelar! na Reki ravnatelj tamkajšnje rižarne v originalnih langstrothov-c i h , si jih je ogledal in se navdušil zanje. Vendar ni prevzel Langstrothove mere, ampak je izdelal podobne panje z Gerstun-govo mero satnikov in jih položil po dolgem v panj. Tudi za medišče je uporabil isto mero satnikov. Oprema plodišča in medišča z enakimi satniki Gerstungove mere ter rešetka nad plodiščem — vse to je že osnutek kasnejše ureditve notranjosti AŽ-panja. Tudi ti panji mu niso ustrezali.
Bukovec piše v Slovenskem Sl. 88. Straulijev panj	čebelarju 1955: »Pa je prišlo, kar je
moralo priti: razočaranje nad amerikanci. Glavne napake so se kmalu pokazale. Tudi ti panji niso bili za prevažanje, težko jih je bilo pripraviti za pot. Na pasiščih smo imeli z njimi težave.
V	popoldanskih urah so tuje čebele navalile nanje in silile vanje od vseh strani. Pripetilo se je celo, da sem jih moral odpeljati nekoč še pred koncem paše. Prezimovanje čebel v njih je bilo slabo. Hudo so močili in krajni sati so plesneli.«
Uveljavljanje AŽ-panja. Verjetno se je s podobnimi težavami boril tudi Žnideršič. Prišla pa mu je v roke knjižica nemškega čebelarja
A.	Albertija »D i e Bienenzucht im Blatterstock« (Čebelarjenje v listo vnem panju). Po njej je izdelal svoj novi panj, ga več let preizkušal in se odločil v njem za čebelarjenje po Preussovi metodi, torej za prestavljanje zalege.
Prvič je opisal Albertijev panj, kot ga je Sam imenoval, v Slovenskem čebelarju leta 1910. Na nekem občnem zboru pa so zastopniki društev sprejeli predlog, da naj se zaradi nekaterih sprememb in izpopolnitev imenuj e Alberti-Žnideršičev panj.
Z redkimi izjemami so se vsi naši napredni čebelarji kmalu oprijeli novih panjev. Po anketi, ki jo je objavil M. Humek v Slovenskem čebelarju v januarski številki leta 1913, jih je bilo že do konca leta 1912 v rabi na Slovenskem nad 1000. Prav gotovo je k temu pripomogla organizirana široka propaganda, vendar pa samo to ne bi bilo dovolj. AŽ-panj je še
najbolj ustrezal našemu dotedanjemu načinu čebelarjenja in našim pašnim razmeram ter bil od vseh najprimernejši za prevažanje v pašo. Žnider-šičeva zasluga je, da je znal združiti v njegovi konstrukciji skoraj vse, kar je bilo za tedanjo stopnjo našega naprednega čebelarstva potrebno.
Največji donosi, ki so jih že prva leta dosegli, so bili okoli 66kg na panj, kasneje pa seveda ob dobrih pašah celo do 80 kg (SC 1917) in več.
Tekmeci AŽ-panja. Čeprav bolj počasi, pa vendar vztrajno je prodiral AŽ-panj s Kranjske in Primorske tudi ua Štajersko. Tu je imel za tekmeca dunajski panj, katerega vnet zagovornik je bil vse do smrti J. Jurančič. Še danes najdemo ta panj predvsem v Slovenskih goricah, od koder je bil Jurančič doma.
Drugi panj, ki se je širil po Štajerskem, je bil K u n t z s c h e v panj.
Njegov zagovornik je bil zlasti profesor D. Beranič iz Ptuja, ki je izdal leta 1922 brošurico »Temelji splošnega čebelarstv a«, kjer ta panj priporoča.
Maks Kuntzsch (1852—1922), prvotno trgovec, pozneje poklicni čebelar, je bil sila razgledan po čebelarskem svetu (sl. 89). Njegova knjiga »Imker-f ra g en« (Čebelarska vprašanja), ki je prvič izšla leta 1912, je v kratki dobi 25 let doživela 6 izdaj. Cebelaril je v Novi vasi (Nowawes) pri Potsdamu.
Kuntzschev panj je pravzaprav dvojček, to je panj za dve družini.
Taki dvojčki so znani že, odkar poznamo panje s premičnim satjem (Dzier-zonov dvojček, Dathejev dvojček idr.).
Vzroki, da so čebelarji izdelovali panje dvojčke, so predvsem tile: varčevanje z lesom, lažje združevanje čebeljih družin, kadar je bilo to potrebno (izguba matice, združevanje pred pašo), manjše izgube toplote panjev pri prezimovanju, ker se obe družini grejeta med seboj, v nekaterih sestavih dvojčkov še skupno medišče za obe družini ipd. Seveda pa imajo taki panji tudi svoje slabosti: težki so za prenašanje, bolezen se laže razširi z ene družine na drugo itd.
Kuntzschev dvojček je narejen tako, da sta združena dva panja drug poleg drugega v enem obodu iz desk. V vsakem panju je v plodišču po 9 satov v podolžni legi, v medišču pa po 12 v prečni legi. Mera satnikov je 34 X 25 cm (n. m.). Plodišče je z navpično ločilno desko (matično rešetko) razdeljeno tako, da so v enem oddelku 3 sati, v drugem, stranskem, pa jih je po šest. Sati stoje v plodišču na treh železnih prečnih palicah, pritrjenih spodaj na dve podolžni premični letvi, ki nosita spredaj tudi dve vrsti grabljic (kvačnic). Vse to tvori tako imenovane sanke, na katerih stoje sati in jih zato poljubno po 6 oziroma 3 naenkrat povlečemo iz plodišča.
Sl. 89. Maks Kuntzsch
Sl.90. Boczonadijev pokončni panj
Zadaj ima plodišče kakor medišče svoje okence. Panj dvojček ima dvokrilna vratca, katerih eno krilo se odpira navzgor, drugo pa navzdol. Ta del vratec zadrži, ko jih odpremo, posebna verižica v vodoravni legi, in tako služijo za mizico, kadar imamo delo v panju.
Kuntzsch je prvotno pred glavno pašo združeval obe družini, tako da jima je odstranil starejšo matico, mlajšo pa omejil z matično rešetko, ki jo je postavil med obe plodišči na 3 sate. Izkazalo pa se je, da te velikanske družine v povprečju niso prinesle več kot nezdružene. Zato je kasneje ta način čebelarjenja spremenil. Prezimoval je v mediščih in omejeval rojenje z gradilniki, kakor tudi s prestavljanjem in z omejevanjem zaleganja. Poznana je tudi njegova begalnica.
Kuntzschev panj je na slovenskem Štajerskem še danes deloma v rabi, zlasti na desnem bregu Drave.
Na tistem delu slovenske Štajerske, ki je bilo vse dp leta 1918 pod madžarsko premičnim satjem z Madžarske. Profesor
oblastjo, so se širili panji s ^
M. Maučec nam sporoča o tem naslednje:
~V Prekmurju so od nekdaj uporabljali slamnate koše. V drugi polovici 19. stoletja so koše zamenjali s panji s premičnim satjem, najprej zNei-serjevimi, nato pa z nekoliko večjimi Boczonadijevimi. Ponekod so bili Neiserjevi panji tudi pleteni iz slame (kakor tu in tam dunajski panji). Imeli so samo plodišče in so se odpirali od zgoraj. Najstarejši Neiserjevi panji s plodiščem in mediščem so se odpirali od zadaj, sati so viseli prečno. Namesto matične rešetke so imeli debelejšo ločilno desko. Medišče je bilo spodaj, v zgornje plodišče pa so čebele hodile skozi ozko odprtino na sprednjem delu ločilne deske.
Največkrat so imeli ti panji le po eno zdolnje žrelo. Pogosto je bilo 8 do 10 takih panjev v skupnem obodu. V navadi pa so bili tudi večji šesterostra-nični paviljoni.
Konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja se je poleg Neiserjevega začel širiti še Boczonadijev panj z 2 plodišči in 1 mediščem (sl. 90). Pozneje
so jih predelovali v dvonad-	81.91. Boczonadijev prevozni panj,
stropne, med nadstropja pa po katerem so posnete hrvaške »pološke«
Sl. 92. Hrvaške »pološke« pozimi
vlagali matično rešetko. Kakor v neiserju, so viseli tudi v teh panjih sati v prečni legi. — Zanimivo je, da se območje Neiserjevega panja sklada s teritorijem današnjega Pomurja ali s porečjem Mure in so ga poznali tudi v severnem delu Slovenskih goric.
S priključitvijo tega ozemlja k Jugoslaviji leta 1918 si je AŽ-panj utrl pot čez Muro in močno izpodrinil tako koše, Neiserjeve in Boczonadijeve panje.
Že pred drugo svetovno vojno je velečebelar K i r a r iz Sv. Petra pri Mariboru skonstruiral panj, ki je po njem dobil ime Kirarjev panj. V plodišču ima 12 prečno visečih satov (30,2 X 50,1 cm), v medišču pa dve premični kaseti, v katerih je po 6 satnikov (39,3 X 14,5 cm) v podolžni legi. Letvice satnikov v medišču so širše kot letvice navadnih satnikov, saj merijo v širino 4,4 cm. Satje, ki ga izdelajo čebele v teh satnikih, ima podaljšane celice. Ker matica v tako satje ne more leči jajčec, ni potrebna panju matična rešetka med plodiščem in mediščem. Nezaleženo satje v medišču bi ostalo šibko in bi se, kadar je polno medu, podiralo. Zato čebelar Kirar izdeluje satnice za medišče na pločevino. Take satnice vdela v poseben žlebiček, ki teče po notranji strani satnikovih letvic. Njih prednost v medišču je ta, da so sila trdne in da lahko čebelar v primeru, kadar med noče iz satja, zgornje dele celic z medom vred postrga s pločevine, tu pa mu ostanejo še osnove, ki jih čebele zopet potegnejo v celice.
V	zadnjem času je Kirar ta panj še izpopolnil. Danes čebelari v njem že več čebelarjev, zlasti v Mariboru in njegovi okolici.
V	Slovenskem Primorju, pa tudi v Soški dolini najdemo manjša čebelarstva z italijansko vrsto panjev ameriškega sistema. Lo prvi svetovni vojni, ko je pripadlo to ozemlje Italiji, so jih našim ljudem
na račun reparacij dali Italijani, ponekod pa so jih uvedli italijanski kolonisti, ki so se naseljevali v teh krajih. Večjih čebelarstev, ki bi imela take panje, ni.
Tudi Slovenski čebelar ima v svojih letnikih po prvi svetovni vojni sorazmerno dosti člankov in opisov amerikanskih panjev in načinov čebelarjenja v njih. Zlasti je poročal o tem čebelar M. B. Miklavčič (sedaj se piše Nickelson), to je Slovenec, ki je nekoč čebelaril pri Antonu Žnideršiču, a se je pozneje preselil v Ameriko in tam tudi spremenil priimek.
Kljub temu pa se pri nas ta panj ni mogel uveljaviti predvsem zaradi drugačnih pašnih in klimatskih razmer.
S tem smo na kratko podali pregled vseh panjskih oblik, v katerih so čebelarili ali poskušali čebelariti Slovenci (in več ali manj čebelarijo še danes), odkar so se pojavili panji s premičnim satjem. Res najdemo v tem času pri nas še tu in tam nekatere panje drugačnega sestava. Ker pa niso zajeli večjih območij in so le posebnosti posameznikov, jih tu ne omenjamo.
V naslednjem poglavju bomo nadrobneje opisali nekatere že omenjene panje, ki so si priborili pomembno mesto v čebelarstvu, ker smo mnenja, da za naprednega čebelarja ni dovolj, če pozna le panj, v katerem čebelari. Le če bo poznal najpomembnejša čebelja bivališča, bo tudi sam razmišljal o njih in ga ne bo zapeljalo vsako »odkritje Amerike«, o katerem žal tudi pri nas tako nestrokovno radi govore in pišejo razni zanesenjaki in čebelarski začetniki.
Sl. 93. Lorenz Lorain Langstroth
NADROBNOSTI O NEKATERIH PANJIH AMERIŠKEGA SISTEMA
Lahko rečemo, da si je človek že od vsega začetka, kar čebelari v panju, narejenem z lastno roko, nenehno prizadeval iznajti tako čebelje bivališče, ki bi mu omogočalo čim lažji in čim hitrejši pogled v celotno snovanje čebelje družine. Pri panjih s podolžnim satjem je to mogoče, če se odpirajo od zadaj, spredaj, od spodaj ali od zgoraj, pri panjih s prečnim satjem pa tedaj, kadar jih lahko odpremo od zgoraj, spodaj ali od strani. Čeprav nam je iznajdba premičnega satja dala več možnosti za poseg v čebeljo družino, pa se v bistvu glede preglednosti ni nič spremenilo. Najprikladnejši so na primer tisti panji s podolžno lego satnikov, ki se odpirajo od zgoraj in od zadaj (eventualno tudi spredaj in spodaj), panji s prečnimi sati pa tisti, ki se odpirajo od zgoraj in od strani (eventualno tudi od spodaj). Seveda
so tu možne kombinacije, ki omogočajo pri panjih odpiranje od dveh ali celo več strani, toda samo po sebi to ni več pomembno.
Na splošno rečeno (in če pustimo izjeme ob strani) imamo danes glede tega dve poglavitni vrsti sodobnih panjev, ki sta si priborili naj večjo veljavo v čebelarskem svetu in sta povezani s celotnim zgodovinskim razvojem panjskih oblik. To so panji, ki jih opravljamo od zgoraj (podolžno ali prečno satje), in panji, ki jih odpiramo od zadaj (podolžno satje). V prvo vrsto štejemo vse panje Langstrothovega sistema (ameriški način), v drugo pa panje Albert ijevega sistema (na primer naš AŽ-panj). Prvi kakor drugi so nastali pod vplivom čisto določenega načina čebelarjenja, ki je bilo v navadi pred iznajdbo premičnega sata ter seveda tudi posebnih pašnih in podnebnih razmer.
Oglejmo si tu za nas najpomembnejše panje obeh vrst!
Langstrothov panj. Pred iznajdbo premičnega sata je bil v Ameriki najbolj poznan panj, ki so ga navadno imenovali po njegovem izumitelju Blacku — Blackov panj. Panj so odpirali od zgoraj. Spodnji dve tretjini panja sta bili določeni za plodišče, zgornja tretjina pa za medišče. Ko je leta 1851 ameriški čebelar Langstroth, opiraje se na F. H u b e r a, iznašel satnik, je približno tako, kot so pri nas predelovali kranjske panje v panje s premičnim satjem, predelal tudi Blackov panj.
Lorenza Loraina Langstrotha (1810—1895) imenujejo očeta ameriškega čebelarstva (sl. 93). Pridno je pisal v ameriški čebelarski list »American Bee Journal« in izdal leta 1853 čebelarsko delo »The Hive and the Honey Bee« (Panj in čebele), ki je doživelo številne izdaje in izpopolnitve po drugih avtorjih. Pri izdaji leta 1854, ki jo je uredil Roy A. Grout, je sodelovalo razen njega še 15 ameriških strokovnjakov in velja ne samo v Ameriki, temveč tudi drugod za enega izmed najboljših čebelarskih priročnikov.
Langstrothov panj, ki se je kakor Blackov odpiral od zgoraj, je imel v plodišču po 10 satov, dolgih 42,5 cm in visokih 21,5 cm. Vsak panj je imel spredaj ob žrelu nekakšno verando in letve, na katerih je ležala streha. Poleti je bilo naveznjeno nanje medišče.
Kmalu so panj predelali tako, da so opustili vse, kar je bilo nepotrebno in odveč. A. J. R o o t (1839—1924) je sicer obdržal Langstrothovo mero satnika, odpravil pa je verando, izenačil streho z dnom in razširil žrelo med podnico in naklado (plodiščem) čez vso širino panja.
Naklade za medišča je izenačil s plodiščem. Tako je panj poenostavil in ga leta 1889 začel množično izdelovati pod imenom »Simplicity«, kar bi se po naše reklo »preprost panj«. Vendar pa je zmagalo ime Langstrothov-Rootov panj. Pozneje so mu velikost spreminjali. Izdelovali so panj z 8 satniki v vsaki nakladi, pa tudi z 12 ali več. Danes
so v rabi panji z enojno ali dvojno steno.	Sl. 94. Zandrov panj
ob zgornjem robu okoli in okoli
Amerikanski čebelarji se bolj kot kjer koli drugje ukvarjajo s pridelovanjem medu v satju. Ta način pridobivanja medu pa terja močne družine, nizko plodišče, matično rešetko in obilne paše (Schwei-zeriselier Bienenvater, 14. izdaja). Langstrothov panj je kakor nalašč ustvarjen za to. Medišče je prirejeno posebej za pridobivanje medu v satju. Razdeljeno je na majhne predalčke (sections), v katerih so posebni satniki (boxes). Ko je ena naklada polna, postavijo pod njo drugo, tretjo itd. V dobrih letinah najdemo na pasiščih panje tudi s petimi, šestimi nakladami.
Sl. 95. Dr. Enoch Zander
Langstrothov panj je danes standardni panj v Združenih državah Amerike, Kanadi, Južni Afriki, Avstraliji, Novi Zelandiji in drugod. V Evropi so ga kritizirali zaradi nizkih satov, ki baje zavirajo normalni razvoj čebelje družine. Toda Amerikanci, ki čebelarijo v njem, si pri tem pomagajo tako, da puste za plodišče kar dve nakladi. Ker je manjši, je za čebelarje zelo priročen in v njem čebele dobro prezimujejo. Pripraven je zlasti za pridobivanje medu v satju. Ker ima manjše satnike, se v njih tudi pri točenju mlado satje ne lomi tako rado.
Približno panj enake mere (40 X 20 cm, n. m.) je skonstruiral dr. E. Zander v Nemčiji (sl. 94), kjer se je precej razširil. Njegovo mero satnikov v zadnjem času uvajajo na Hrvatskem.
Dr. Enoch Zander (1873—1957) je bil predstojnik slovitega zavoda za čebelarstvo v Erlangenu na Bavarskem (sl. 95). Neumorno je proučeval telesni ustroj in življenje čebel, čebelarsko botaniko in čebelje bolezni ter že v prvih letih, ko je prevzel vodstvo imenovanega zavoda, odkril praživalco Nosemo a p i s kot povzročiteljico čebelam zelo nevarne kužne bolezni. Znana je njegova enciklopedija čebelarskega znanja
v sedmih knjigah, ki je bila še pred kratkim in je deloma še danes glavni vir čebelarske izobrazbe. Vendar Zander ni bil zgolj znanstvenik in suhoparen teoretik. Prva nemška plemenilna postaja, ki jo je po švicarskem vzorcu ustanovil v Ohrwaschlu pri Niirnbergu, čebelje pleme Nigra, ki predstavlja uspešen zaključek njegove dolgoletne selekcije in vzrejnega prizadevanja, njegov panj, ki smo ga prej omenili, njegova matičnica in plemenilnik, ki smo ju uvedli tudi pri nas, ko smo začeli sistematično vzrejati matice, in še marsikaj drugega so dovolj zgovorni dokazi, da je imel prav tako mnogo smisla za praktično delo kakor za znanstvena raziskovanja.
Marljiv kakor mravlja, se dr. Zander niti po letu 1948, ko je bil upokojen, ni odpovedal delu. V čebelarjenju se je sicer omejil (imel je 150 panjev), ne pa v pisateljevanju. Pripravljal je nove, izpopolnjene izdaje svojih knjig, predvsem čebelarsko enciklopedijo, ter objavil še marsikatero tehtno razpravo v nemških strokovnih listih.
Dadant-Blattov panj. L. 1863 se je naselil v Ameriki Francoz Charles D a d a n t (1817—1902) in se tam z veliko vnemo lotil čebelarstva, ki ga je poznal že od doma. S trdim in vztrajnim delom se mu je posrečilo ustanoviti veliko čebelarsko trgovsko podjetje, pisal je čebelarske knjige in izdajal po vsem svetu znani čebelarski list American B e e Journal. Prvotno je čebelaril
v Quimbyj evem panju z 8 sati (47,5 X 30 cm). Leta 1891 je ta panj povečal tako, da je lahko spravil vanj 11 satnikov iste mere, namesto dvanajstega pa je dodal ločilno desko. Dadantov panj (sl. 96) je v nasprotju z Langstrothovim pripravnejši za pridobivanje tekočega medu. Konstruktor je poudarjal, da v večjih panjih čebele manj roje, dajo več medu in bolje prezimujejo. Medišče njegovega panja, kakor že prej Quim-bvjevega, je za polovico nižje in ima polovične satnike 47,5 X 14,5 cm. Po potrebi naveznemo na prvo medišče še drugo, tretje ...
Ko je Dadantov panj prišel na evropsko celino, so ga posamezni čebelarji prilagodili domačim pašnim in podnebnim razmeram. Najpomembnejša je predelava švicarskega čebelarja B1 a 11 a. Švicar Blatt je po dolžini skrajšal satnik na 44 cm (n. m.), medtem ko je njegovo višino pustil, tako da so zunanje mere satnika v plodišču 44 X 30 cm, v medišču pa 44 X 14,5 cm.
Ta panj (sl. 97) je danes zelo razširjen po vsej Evropi in tudi drugod. Seveda doživlja v konstrukciji nenehne spremembe. Pri nas se je udomačil zlasti v Srbiji, deloma tudi v Makedoniji, Črni gori, Bosni in Hercegovini,
Sl. 96. Dadantov panj
manj na Hrvatskem. V Sloveniji je čebelarilo v njih zadnja leta čebelarsko podjetje J ugoapis, sedaj pa je prešlo na Langstrothov panj.
Jev tičeva preureditev Dadant-Blattovega panja. Od navadne konstrukcije Dadant-Blattovega panja se ponekod v Jugoslaviji udomačeni panj razlikuje v glavnem samo po posebnem zračniku (zbeg), ki ima vdelanega v pokrovu in služi za prezračevanje panja pri daljših prevozih. Predelan je po zamisli znanega čebelarja, čebelarskega pisatelja in delavca v srbski čebelarski organizaciji Tihomir a R. Jevtiča. V svoji knjigi »Življenje in gojenje čebel« ga je natančno opisal. Opis tega panja v naši knjigi je povzet po njem. — Dno panja je ameriške konstrukcije
in ga lahko obračamo tako, da je poleti zgoraj plitvejša stran, pozimi pa globlja. Spredaj ima dno posebno brado.
V plodišču in medišču je po 12 satov in 2 ločilni deski. Obe nakladi za me-dišče skupaj sta natančno tako visoki kakor samo plodišče in ju zato lahko uporabimo tudi za plodišče. V mediščih so polovični sati. Z ločilnima deskama ožimo ali širimo po potrebi plodišče.
Zračnik je vdelan v pokrovu, vanj se zatečejo čebele iz ulic med sati pri prevažanju ter tako olajšajo hitrejše in boljše prezračevanje panja. V njem tudi krmimo čebele, pozimi pa nam omogoča, da lahko panj dobro zapažimo. Ob zgornjem notranjem robu zračnika je vdelan premičen lesen okvir z žičnato mrežo, ki zabranjuje čebelam uhajanje iz panja,
Sl. 97. Dadant-Blattov panj	kadar je zračnik odprt, hkrati pa se
skozenj menjava zrak v panju, ker je streha tudi tedaj, ko z njo pokrijemo panj, 20 mm visoko nad mrežastim okvirom v zračniku. Tako ne more svetloba v panj, prihaja pa vanj vendar dovolj zraka. Kadar zračnika ne uporabljamo, ga pokrijemo na dnu s šestimi deščicami, namesto njih pa lahko uporabimo tudi povoščeno ali propolizirano platno.
Kratek opis tega panja (sl. 101) bi bil naslednji:
Dno panja sestavljajo: podnica s stranskima letvama, ki imata na notranji strani vsaka po en utor. V ta utor sta vdelani zgornja in spodnja zadnja letev, ki sta pribiti ob zadnjem robu deske zgoraj oziroma spodaj.
Po vsej prednji širini dna med stranskima letvama je zagozda z vrezanim žrelom 50 X 7 mm. Na dno je spredaj z dvema lesenima ali kovinskima klinoma pritrjena brada tako, da jo je mogoče odstraniti.
Naklade so sestavljene iz štirih pravokotno spojenih, 32 mm debelih desk. Ob zgornjem notranjem robu naklad na prednji in zadnji strani je napravljena počez 24 mm visoka in 10 mm globoka zareza, če leže satniki na pločevinastem nosilcu, in 17 X 10 mm globoka, če leže v zarezi.
Satniki v plodišču so dolgi 44 cm, visoki pa 30 cm (z. m.), gornja satni-kova letev z ušesci je dolga 47 cm. Da stoje satniki v pravilni razdalji drug
od drugega, imajo ob strani primerna razstojišča iz pločevine, žice ali lesa. Lesena ločilna deska je debela 1,5 cm in visi kakor satniki v zarezah. Narejena mora biti tako, da z njo lahko navpično predelimo, zožimo ali razširimo plodišče.
Polovične naklade za medišča so za polovico nižje od plodišča. Temu primerno so nižji tudi satniki v medišču. Streha sestoji iz pravokotnega okvira, na katerega so na zgornji rob pribite deske. Vse skupaj je po vrhu prevlečeno s pločevino.
Sl. 98. Amerikanski panji na paši
Mere panja so razvidne iz načrta in tablice posameznih panjskih delov. Dobre lastnosti Dadant-Blattovega panja je T. R. Jevtič v svoji knjigi prikazal nekako takole:
Ta panj je tako prostoren, da zadostuje za razvoj čebelje družine z najboljšo matico. Ker so medišča nizka, ne zmanjšamo, ko jih nastavljamo, potrebne toplote v plodišču in v gnezdu. To pomaga, da čebele brez posebnega truda začno nositi nektar v medišče in ga ob primerni toploti predelujejo v med. Polovični satniki v medišču so priročni, ker vanje matica ne zalega, zato je med v njih lepše barve in boljšega okusa, zlasti pa je pomembno to, da se takih satov ne loti vešča. Ker sta dve medišči skupaj ravno toliko visoki kot plodišče, jih lahko uporabimo za plodišče, lahko pa tudi v panj z dvema nakladama obesimo v medišče normalne sate. Z ločilnimi deskami plodišče ožimo. V Dadant-Blattovih panjih čebele prezimujejo zelo dobro.
Kataliničeva preuredila Langstrothovega panja. Že spredaj smo omenili, da v zadnjem času na Hrvatskem uvajajo nov panj ameriškega sistema s Zandrovimi merami satnika (40 X 20 cm, n. m.), ki se približujejo Langs-
Vrhnji pokrov s pločevinasto oblogo
Notranji pokrov
Naklada z okvirčki za pridelovanje medu v satja
Satnica
Satnik
Naklada s polovičnimi satniki
Matična rešetka
Plodjšče s celimi satniki
Dno z zagozdo, ki ima na eni strani širše, na drugi pa ožje žrelo. S preprostim obratom zagozde lahko žreli izmenjamo
Podstavek s poševno brado
Sl. 99. Novejša oblika a m e r ika n sk ega panja
trothovim. Kakor srbski dadantbl ato v ec, je tudi ta prirejen za prevažanje v pašo in ima zato poseben zračnik. Panj (sl. 102) je sestavil zelo premišljeno urednik hrvatskega čebelarskega lista »P č e 1 a r s t v o« in čebelar Josip Katalinič iz Zagreba in je, kolikor moremo soditi, od vseh amerikanskih panjev najprikladnejši za seljenje iz kraja v kraj: ni pretežak, je priročen, ima dobro zračenje in ga lahko v kratkem času pripravimo za transport. Morda je nekoliko prekompliciran in zato drag.
SL 100. Amerikanski satniki za plodišče, za medišče in za pridelovanje medu v satju
Panj ima tri enako visoke nastavke, od katerih je v spodnjih dveh plodišče, v zgornjem pa medišče. Kakor pri vseh panjih ameriškega sestava, so tudi dno, pokrov in streha premični.
Dno panja sestoji iz lesenega okvira, ki ima na notranji strani 20 mm visok in 10 mm globok vodoraven žleb. Prečno je v prednji polovici okvira v ta žleb trdno vdelana iz treh delov skupaj zlepljena lesonitna plošča, enaka pa je v zadnjem delu okvira premična in jo lahko od zadnje strani (ker se zadnja letva okvira odpira navzven) izvlečemo in nadomestimo (kadar selimo čebele) z žično mrežo, pribito na poseben lesen okvir.
Žrelo v prednji letvi dna je dolgo 20 cm, visoko pa 1,5 cm. Na to letev je z dvema šarnirjema pritrjena tudi brada, s katero zapiramo žrelo. V brado je vrezano drugo, manjše žrelo (10X0,8 cm), ki ga uporabljamo pozimi. S pločevinasto zaporo ga lahko zmanjšamo ali zapremo.
Vsaka naklada ima na spodnji notranji strani prednje in zadnje končnice pribito letvico (6X6 mm). Ce položimo naklado drugo na drugo, se vleže ta letev na ušesca satnikov in jih tišči navzdol, da se
pri prevozu ne morejo razmajati, hkrati pa brani, da bi se naklada premikala.
Ventilacija je v lesenem okviru, na katerega je pribita žična mreža. Ta okvir je visok 30 mm in izdelan iz tako debelih desk kot naklade. Da lepo sede v naklado, je ob straneh primerno zarezan. Spredaj in zadaj je 4 cm ožji, kot pa je zunanja širina naklad. Ob strani ima na vsakem

Sl. 101. Dadant-Blattov panj po Jevtičevi preureditvi
koncu pritrjeno z vijakom 10 cm dolgo in 3 cm visoko letvico. Na vijaku se prosto obrača. Z njo lahko pri seljenju čebel na pašo dvignemo pokrov in tako omogočimo ventilacijo.
Pitalnik (sl. 215) je vdelan v pokrovu. Kakor pokrov, je narejen iz dveh lesenih okvirov, ki sta povezana s šarnirji. Na vsak okvir je z zunanje strani z mrzlim klejem prilepljena lesonitna plošča.
Pitalnik je visok 3 cm. Vanj gre 2 do 3 litre hrane. Znotraj je v njegovem sprednjem delu 5 cm od roba pribita letvica, ki je 4 cm široka in 2,2 cm visoka. V sredi je po dolžini izrezana odprtina, skozi katero prihajajo čebele v pitalnik. Omenjena letvica je nekoliko krajša, kot je pitalnik znotraj širok, da se tekočina lahko razlije po vsem dnu. Pravokotno na letvico proti prednji strani je pribito več kratkih letvic v razdalji 1 cm, po katerih lazijo čebele, da se ne utope. Ta del nato pokrijemo z nalašč za to prirejenim žičnatim pokrovom (glej sliko!), ki preprečuje,
Sl. 102. Langstrothov panj po Kataliničevi preureditvi
da bi čebele odletale, kadar odpremo pitalnik. Na gornjem delu pokrova pitalnika je izrezana okrogla luknja v premeru 2 cm, skozi katero vlivamo hrano. Pri seljenju uporabljamo posebno vez, s katero trdno povežemo skupaj dele panja.
Vse drugo je lepo vidno na slikah, ki smo jih posneli iz najnovejše knjige »Seleče pčelarenje«. Izšla je letos v Zagrebu izpod peresa direktorja
Čebelarske centrale v Zagrebu, nam že znanega čebelarskega pisatelja in čebelarja tovariša Filipa Šimica. Tudi opis panja smo povzeli po tej knjigi.
Tovariš Šimic nam v njej pripoveduje, kaj je vodilo Katalinica pri konstrukciji tega panja. Pred seboj je imel dvojni namen: sestaviti je hotel panj, ki bi najbolje ustrezal vsem zahtevam naprednega čebelarjenja v različnih razmerah, in drugič, ustvariti tak panj, ki bi bil predvsem pripraven za prevažanje v pašo. Cilji, ki jih je zasledoval, so vsekakor pravi,
saj ga ni konstruktorja novih panjev, ki bi jih ne poskušal doseči. Če jih je s tem panjem res v celoti dosegel, bodo pokazale izkušnje. Po našem mnenju se jim je vsaj, kar zadeva prevažanje čebel, močno približal in že to je hvale vredno.
O	prednostih panja z nizkimi sati. med kakršne sodi tudi Kataliničev panj, smo govorili, ko smo pisali o Langstrothovem panju.
Ko smo si obširneje kot v kateri koli dosedanji slovenski čebelarski knjigi ogledali številne panje s premičnim satjem, zlasti še panje amerikanskega sestava, z namenom, da pokažemo, kaj je na tem področju do danes ustvarilo napredno prizadevanje čebelarskega sveta, se vrnimo k AŽ-panju, ki je prilagojen našemu načinu čebelarjenja, čebelarski tradiciji in naprednim prizadevanjem, temelječim na stvarnih čebelarskih pašnih in podnebnih razmerah v naših krajih.
Sl. 103. Slovenski čebelarji v Argentiniji
ALBERTI-ŽNIDERŠIČEV PANJ
V tem poglavju bomo opisali nadrobno najnovejši AŽ-panj na 10 satov (desetsatar), medtem ko bomo o AŽ-panjih na 9 satov (sl. 105 in 106) ali 11 satov, kakršni so tudi v rabi, omenili le tisto, po čemer se razlikujejo od tu opisanega standardnega AŽ-panja. Morda se bo zdel komu opis preobširen. Opravičuje pa nas dejstvo, da je to skoraj edini panj, v katerem pri nas čebelarimo, a na drugi strani to, da v opisu obravnavamo še številna druga, zlasti tehnična vprašanja o modernih panjih, ki bi jih sicer morali obravnavati v posebnem poglavju.
AŽ-panj sestoji iz pravokotnega, pokonci stoječega lesenega oboda, ki je z matično rešetko razdeljen v plodišče in medišče; spredaj zapira panj
dvojna prednja končnica, zadaj pa vratca; plodišče in medišče zapirata zamreženi okenci. V plodišču in medišču je po 10 satov v podolžni legi (mrzla stavba).
Obod. Podnica (5),* stropnica (5) in stranici (4) sestavljajo obod panja. Obod je iz 22 mm debelih, poskobljenih desk brez grč. Ker je obod globok 595 mm, bi težko našli zanj dovolj široke deske. Da dobimo potrebno širino, moramo sestaviti vsak del oboda iz več ožjih desk. Še neposkobljane, kakih 26 mm debele in na primeihio dolžino prirezane deske najprej spahnemo po tistih straneh, kjer jih kasneje zlepimo in spojimo z drugimi deskami. Ko jih spahnemo, napravimo po sredi spahov z utornikom približno 6 mm široke in 10 mm globoke utore. V te utore porinemo ob lepljenju primerno debele in široke letve iz trdega lesa (7). Tudi če klej kasneje kdaj popusti, ne bo panj takoj zazijal, ker bodo to preprečile utorjene letve. Vsekakor je za lepljenje lesa najboljši tako imenovani »mrzli klej«, ker ni za vlago tako občutljiv; če ga pa nimamo, se moramo zadovoljiti seveda z navadnim mizarskim klejem.
Tako zlepljene dele poskobljamo na debelino 22 mm in pravokotno prirežemo na določeno dolžino in širino. Pri obeh stranicah napravimo od sprednjega roba na notranji strani po vsej dolžini 38 mm široko in kake 3 mm globoko zarezo, v katero se vleže notranja stena prednje panjske končnice in vmesni okvir. V strop-nico pa vrežemo 22 mm od sprednjega roba na notranji strani po vsej dolžini 16 mm in kakih 5 mm globok utor, v katerega se utopi kot podaljšek notranje stene prednje končnice zamrežen okvirček gornje line v prednji panjski končnici. Ta nam služi med vožnjo za ventilacijo. Seveda je treba, preden sestavimo obod, napraviti v njegovi notranjosti v stranice primerna ležišča za železne palice (grede). Več o tem kasneje.
Stranici, podnico in stropnico sestavimo v pravokoten obod lahko na več načinov:
a)	zbijemo jih preprosto kakor navaden zaboj, tako da sta stropnica in podnica pribiti na stranici in narobe;
b)	v podnico in stropnico vrežemo z utornikom na notranji strani po vsej širini 7 mm daleč od stranskih robov 15 mm širok in 8 mm globok utor. Za te utore primerno prirežemo na zgornjem in spodnjem koncu stranici in ju potisnemo, potem ko smo dele namazali na stičnih mestih s klejem, v utore. Kakor pod točko a), zbijemo obod z žeblji. Tako je panje prvi izdeloval v Ljubljani mizar T r i n k ;
* Številke v oklepaju kažejo posamezne dele panja na prilogah.

'\e<
Sl. 104. Anton Žnideršič, konstruktor AŽ-panja (po N. Pirnatu)

c)	stranici na zgornjem in spodnjem koncu nazobčamo (scinkamo), nakar napravimo ustrezajoče zobce še na podnici in stropnici. Ko zobe namažem0 s klejem, sestavimo obod. Če kje klej ne drži dobro, zabijemo še žebelj-Pri vsem tem delu je najvažneje, da delamo natančno po meri in da so obodi pravokotni. Le tako bodo v panju vse razdalje pravilne in nam bo opravljanje čebel v njem laže; pa tudi v skladovnico bomo lahko zlagali panje tesno drugega poleg drugega.
Da bodo panji obdržali pravokotno obliko, vdelamo na vse štiri ogle oboda zadaj in na. gornja dva ogla spredaj železne kotnike, kakršne rabij0 mizarji za okna. Kotnike pritrdimo z vijaki.
Notranja višina oboda meri pri AŽ-panju natančno 580 mm.
V višino je ves prostor razdeljen takole:
razdal ja od dna do palic v plodišču .	.	.	24 mm
premer okroglih palic v plodišču ....	7 mm
višina satnikov v plodišču............... 260 mm
razdalja med satniki in matično rešetko 7 mm debelina okvira z matično rešetko ...	8 mm
premer palic v medišču................... 7 mm
višina satnikov v medišču................ 260 mm
razdalja med satniki in stropom ....	7 mm
Notranja višina panja .	.	.	.	580 mm
debelina podnice in stropnice (2 X 22 mm) 44 mm
Zunanja v išinapanja................. 624 mm
Kdor pa bi delal AŽ-panje iz debelejšega lesa, mora vsekakor vedeti) da se zaradi tega notranje mere panja ne smejo prav nič spremeniti; spremene se lahko samo zunanje mere.
Razdalje med posameznimi deli panja* Razdalja med satniki in stropom ali med satniki in matično rešetko, prednjo notranj0 steno panja in okenci ne sme biti manjša od 5 in ne večja od 9 mm. Povprečna razdalja je 7 mm. Ugotovljeno je, da grade čebele najmanj mostičkov ali prizidkov iz voska in za' delavine, če je razdalja natančno 6 mm. Baj6 je Langstroth prvi ugotovil, kako velika mora biti ta razdalja, da je čebele ne »p°' pravljajo«. S tem je oče ameriškega čebelarstva na mah mojstrsko rešil vprašanje, ki je stoletja zaposlovalo »možgane« čebelarjev> pravi A. I. R o o t.
Le razdalja od dna panja do satnikov v plodišču je lahko večja. Čebele te razdalj6 ne zazidajo, pač pa tu in tam napravijo na dnu panja majhne voščene kepice. Ker delaj0 take kepice tudi v panjih, pri katerih so °a primer satniki oddaljeni od dna samo 9 min’ menimo, da to niso samo »mostički«, P°
NAČRT SODOBNEGA AŽ-PANJA

Prednja končnica brez zunanjega opaža	Vratca panj
Prednja končnica z zunanjim opažem	Odprt panj z okencem v medišču

katerih naj bi čebele lazile z dna panja med satnike in narobe. Ti voščeni kupčki so včasih stlačen odpadli vosek, včasih pa je z njim obdan kak čebelam na všečen predmet, ki ga niso mogle spraviti iz panja (smrto-glavčevi ostanki ipd.). Le ob izredno dobrih pašah grade čebele satje pod palicami v plodišču.
V AŽ-panju je razdalja med satniki in matično rešetko 7 mm. Prav tolikšna je med satniki in stropom v medišču, med satniki in prednjo steno panja ter med satniki in okenci, ki zapirata plodišče in medišče, pa je 8 mm. Vzrokov, da pri AŽ-panju v vseh navedenih primerih nismo določili idealne razdalje 6 mm, je več: 1. ker opravljamo panj od zadaj in tako satnike laže vlečemo iz njega; 2. ker je pločevinasta matična rešetka pribita na spodnji strani svojega okvira in je zaradi njene debeline že tako zožena razdalja med njo in satniki v plodišču, in 3. ker se satniki sčasoma vse bolj zajedajo med kvačice — zlasti še, če okenci pritrjujemo s prečno zapornico — in se s tem sama po sebi zmanjša razdalja med prednjo steno in satniki ter med okencama in satniki.
Iz vsega tega je razvidno, kako važno je, da smo natančni pri izdelavi satnikov in panjev.
Kljub vsemu pa se nam bo v živalnih panjih žal pogosto dogajalo, da bomo strli kako čebelo, zlasti ko bomo vlekli prvi sat iz njih. To je tudi eden izmed načelnih argumentov, s katerimi utemeljujejo nasprotniki, zakaj so proti panjem, ki jih opravljamo od zadaj. Priznati moramo, da smo v tem primeru na slabšem kot tisti, ki opravljajo svoje panje od zgoraj.
Železne palice (grede), na katerih stoje satniki, so po 3 v plodišču in po 3 v medišču. Njih debelina (7 mm) je preračunana po teži, ki jo morajo nositi, so pa za 18 mm daljše, kot je širina panja, torej 360+ 18 = 378 mm, da se lahko vležejo v nalašč zanje izvrtana oziroma izdolbena ležišča v stranicah. V desni stranici znotraj so po 9 mm globoke luknjice s premerom 8 mm, v levi stranici pa navpični, 8 mm široki in 70 mm dolgi žle-bički, ki so v samem ležišču palice 9 mm globoki, navzgor pa se njih globina krožno navzven vse bolj manjša, dokler ne preide v ravnino ploskve stranice.
Železne palice moremo torej vsak čas vzeti iz panja in vtakniti zopet nazaj. Da laže drse po žlebičkih, ko jih jemljemo iz panja ali dajemo vanj, in da ne grabijo lesa, jih moramo ha konceh krožno opiliti. Biti morajo iz tršega železa,
da se ne krive, in pocin- Sl. 106. AŽ-panj na 9 satov od zadnje strani
kane, da nt, rjave. — V kakšni višini morajo palice ležati v panju, smo navedli že spredaj, tu naj še dodamo, da sta prvi (po ena v plodišču in medišču) oddaljeni od prednje notranje stene panja 40 mm, drugi dve 225 mm in tretji 400 mm.
Nekateri čebelarji se pritožujejo nad premičnimi palicami v plodišču, češ da jim ne drže lesenega sipalnika. Temu se izognemo tako, da zunanjo palico v plodišču, ki drži sipalnik, zasilno močneje pritrdimo z dvema žebljičkoma.
V	prvotnem AŽ-panju so bile palice nepremično vdelane v stranice, kar pa je čebelarja zelo oviralo pri delu, zlasti če je hotel vzeti iz panja matično rešetko ipd. Zato nikomur ne priporočamo, da bi železne palice tako vdelal v panj.
Nasprotniki želez j a v panjih uporabljajo namesto železnih debelejše lesene palice ali pa kar lesene nosilce, položene na dno in na okvir matične rešetke. V tem primeru je treba seveda višino panja prilagoditi debelini teh gred.
Naj bodo nosilci satov železni ali leseni, dejstvo je, da ob njih taremo čebele. Zato je bilo že več poskusov, kako bi se jih rešili.
Najbolj znano je tako imenovano žlebič j e, izum A. Žnideršiča, ki ga je iznajditelj prvič opisal v nemškem listu »D eutscher Imker a u s B o h m e n« (Nemški čebelar s Češke) leta 1914. Prevod tega članka je objavil Rojina v »Slovenskem čebelarju« leta 1915.
Bistveno za žlebičje je to, da v takih panjih ni prečnih gred. Namesto njih je lesen okvir, ki ima po dolgem devet (v AŽ-panjih z desetimi sati 10) letev z ozkimi žlebički po sredi. Satniki s svojimi nožicami drse po teh žlebičih, kadar jih jemljemo iz panja ali rinemo vanj. V panjih z žlebičjem staremo vsekakor manj čebel kakor v panjih s palicami, razen tega pa zapeljemo sat po žlebičku naravnost med kvačice na prednji steni. Vse te dobrote pa ne odtehtajo nevšečnosti, da je zaradi žlebičja panj težko čistiti, da imajo vešče v njem več skrivališč, da je težji, dražji itd. Čebelarska praksa je žlebičje v panju zavrgla, preden je prišlo v splošno rabo.
Pred leti smo razmišljali, kako bi se rešili palic v panjih. Prevzeli smo Žnideršičevo idejo o satnikih z nožicami, samo da teh satnikov nismo postavljali na žlebičje, ampak kar na dno panja. V medišču pa so drseli satniki z nožicami po leseni matični rešetki, ki jo je nalašč za to skonstruiral mizar Nace Grom.
Grom je tudi problem nožič pri satnikih rešil zelo dobro. Pokončni letvici satnika segata na spodnji strani 10 mm čez spodnjo letev in sta zoženi v nožiči. Poleg vseh prednosti takega načina postavljanja satnikov v panj pa nastajajo nove težave: panju ne moremo čistiti dna, če ne vzamemo vseh satov iz njega, in satov ne moremo obračati, da bi jim čebele močneje pritrdile satje na spodnjo stran satnikovih letev, kakor delajo nekateri čebelarji. Tak panj bi morali tudi znižati za višino prostora pod palicami v plodišču.
V	AŽ-panju, kakršen je danes, je prostor pod palicami v plodišču kaj pripraven za pitanje čebel in čiščenje dna. Pozimi nam je seveda ta prostor odveč. Da je v panju topleje, si nekateri pomagajo s posebnim vložkom, ki ga polože pod palice.
Širina AŽ-panja. Panj je znotraj širok natančno 360 mm, in sicer:
10	satnikov po 23 mm........................... 250 mm
11	ulic po 10 mm ..............................110 mm
Notranja širina panja.......................... 360 mm
debelina stranic 2 X 22 mm......'............. .	44 mm
Zunanja širina panja........................... 404 mm
V letih 1918 do 1919 so se M. Humek in drugi pod Straulijevim vplivom navduševali za satnike iz 22,5 mm širokih letvic, češ da taki satniki omogočajo boljši vpogled v ulice med sati. To bi bilo seveda res, če bi čebele zato gradile tanjše sate. Ker pa tega ne delajo, je najbolje, če ostanemo pri širini 25 mm. Kdor pa bi se kljub temu odločil za ožje satnike, mora to svojo odločitev v celoti izpolniti, da ne bo potem imel satnikov različne širine. S satniki, narejenimi iz letvic različne širine, v AŽ-panju ne moremo čebelariti.
Dzierzon je zatrjeval, da je 1 in pol cole (približno 38mm) najprimernejša razdalja med sati (od srede do srede sata); Wyprecht je ugotovil z 49 merjenji v koših povprečno razdaljo med sati 1% cole (=35 mm); nadaljnjih 49 merjenj je napravil Berlepsch in prišel prav tako do razdalje 1% cole; v Združenih državah se zavzemajo pomembni čebelarski strokovnjaki za 1 in pol cole (=38 mm); Julij Hoffman, znan po svojem satniku, piše o tem problemu v G1 e a n-in g s in Bee Culture naslednje: »Ce postavimo sate v razdalji 38 mm od srede do srede sata, namesto v oddaljenosti 35 mm, dobimo 16 mm široko ulico med obema satoma s čebeljo zalego (debelina sata z nepokrito zalego je 22 mm; 22+ 16 = 38 mm) namesto pol cole (13 mm), kot bi bilo prav. Zato je potrebno več čebel, da napolnijo ta prostor in ga ogrevajo. V ožjih ulicah se dotikajo čebele dojilje, ki si sede s hrbti nasproti, druga druge in tako zapirajo ulice. Če je razdalja večja, je potrebno več čebel, da vzdržujejo isto toploto. Kakšnega pomena je to spomladi, ko so družine še šibke in si prizadevamo, da bi bilo v panjih čimveč zalege, je jasno vsakomur.
Nadalje potegnejo čebele v širših ulicah celice čez navadno mero in jih zanesejo z medom, tako da jih matica potem več ne zaleže. Širše ulice omogočajo čebelam graditev trotovskega satja in s tem zaleganje trotov.
Ko je zalega pokrita, je sat debel 26,3 mm. Pokrita zalega pa ne potrebuje več toliko toplote in so zato takrat tudi ulice 9 mm dovolj široke.«
Te Hoffmanove trditve se popolnoma ujemajo z novejšimi raziskovanji ruskih čebelarskih znanstvenikov, ki so prišli do prepričanja, da bi bilo treba razdaljo med sati med letom spreminjati. Spomladi naj bi bile ulice ožje, poleti širše, na zimo pa spet ožje.
A. Žnideršič je prvotno določil v svojem panju razdaljo 12,5 mm med sati, pozneje jo je zmanjšal na 11,5 mm, kakor pravi sam, zato, ker ga je praksa pripeljala do tega. Komisija pri bivši Čebelarski zadrugi za Slovenijo, ki je bila ustanovljena z namenom, da skrbi za izboljševanje čebelarskega orodja in panjev, je po vsestranskem pretresanju določila razdaljo med sati na 35 mm ali širino ulic na 10 mm z naslednjo utemeljitvijo:
1.	ugotovljeno je, da grade čebele sate v razdalji povprečno 35 mm drugega od drugega;
2.	spomladi se panji z ozkimi ulicami med sati hitreje razvijajo; za naše pašne razmere pa je poglavitno, da dosežemo spomladi čim hitrejši razvoj čebeljih družin;
3.	ugovor, da se je zaradi zožitve ulic prostornina panja zmanjšala, ne drži, ker smo uvedli panj z desetimi sati namesto prejšnjega z devetimi. Ali res čebele v panjih z ozkimi ulicami bolj roje, ni še dognano;
4.	vodilni čebelarski znanstveniki Gerstung, Armbruster, Z a n d e r in drugi so tudi določili razdaljo satov na 35 mm.
Zvečanje števila satnikov od 9 na 10 ni nobena novost. AŽ-panje z 10 sati so imeli vrhniški čebelarji že med prvo svetovno vojno. Prav zaradi tega, ker smo zožili širino ulic med sati, se nam je zdelo potrebno, razširiti panj na 10 satov.
Da stoje sati v panju v natančno določeni razdalji drug od drugega — v našem primeru 10 mm — in prav tako v pravilni oddaljenosti od notranje prednje stene panja in okenc v plodišču in medišču, uporabljamo kvačice ali pa grabljice,* ki jih zabijemo ali drugače pritrdimo na notranjo stran prednje panjske končnice in na notranjo stran prečnih letvic okenskih okvirov v plodišču in medišču.
Medtem ko so kvačice iz na pol jeklene žice, so grabljice iz močne, 1 do 1,5 mm debele pocinkane pločevine.
Za zabijanje kvačic uporabljamo posebno šablono. Narejena je iz 360 mm (notranja širina AŽ-panja) dolgega, kakih 20 mm širokega in 2 do 3 mm debelega kosa železa, v katerega so po širini vrezane v predpisanih razdaljah 2 mm široke in 10 mm globoke zareze. Na vsakem koncu, nekaj centimetrov stran od roba, je v šabloni po ena luknjica. Skozi ti luknjici z žeblji pritrdimo šablono k lesu, v katerega zabijamo kvačice.
Poleg šablone rabimo še zabijač za kvačice. Tudi zabijač je iz železa in ima dva dela: zgoraj ročaj, spodaj pa glavo. Ročaj je iz kakih 100 mm dolgega, ploščatega ali okroglega železa s premerom 16 mm, glava pa je trikotne oblike in na enem oglu podaljšana v ročaj. Od spodnje strani navznoter je glava koničasto izdolbena. Kadar zabijamo kvačico, potisnemo konici njenih krakov v ustrezajoči zarezi v šabloni, nato pa nataknemo glavo zabijača na pokonci stoječo kvačico in jo s kladivom zabijemo. Tako delamo, dokler nismo zabili vseh kvačic v eni vrsti in šele potem šablono odstranimo.
Če pridemo pri zabijanju kvačic do kake grče, zvrtajmo vanjo na mestu, kjer je treba kvačico zabiti, luknjico s svedrom ali šilom, da se nam kvačica ne bo krivila. Zlasti deščice prednje notranje stene se kaj rade koljejo, ker so tanke, v lesu pa so konci krakov zabitih kvačic oddaljeni drug od drugega komaj 10 mm.
Na notranji strani prednje stene zabijemo kvačice v štirih vrstah: v dveh v plodišču in v dveh v medišču. Če merimo od zgoraj navzdol, so
* Za »grabljice« najdemo v »Slovenskem čebelarju« skoraj vedno izraz »kvač-nilca«. Oba izraza, »kvačica« in »kvačnica«, sta v tem pomenu poznana pri nas le v čebelarskem jeziku, prvi že od leta 1899 (Jurančič); sicer sta pa po izvoru hrvatska. Pleteršnik v svojem slovarju tolmači kvačnico z »die Schnitzbank«, kar bi se po naše reklo rezljanica ali pa rezbarski stol (miza). Ali bi ne bil bolj domač in bolj razumljiv za vse namesto »kvačnica« izraz »grabljice« ali pa »grabljice za satnike«. Tudi pomensko bi bil bližji, saj grabljice res »grabijo« satnike in jih drže.
posamezne vrste kvačic oddaljene od stropa: prva 100 mm, druga 240 mm, tretja 310 mm, četrta 510 mm. Na vsakem okencu sta po dve vrsti kvačic, zabitih po sredi prečnih letvic. Za vsako vrsto rabimo 11 kvačic, skupaj torej za 8 vrst 88.
Zgoraj opisane kvačice, kakršne je prvi uporabljal Alberti že v svojem »listovnem panju«, leta 1873, so spočetka popolnoma ustrezale, ker se je širina pokončnih satnikovih letvic navzven tako ožila, da so se letvice s strani v celoti naslanjale na kvačice. Naš AŽ-panj pa ni imel nikoli takih satnikov, zato so se v večji meri pokazale hibe teh kvačic. Poleg tega, da jih je težko pravilno zabijati, nam rade koljejo les in se tudi sčasoma upognejo (zlasti če panje zapiramo s prečno zapornico in če jih prevažamo). Satniki se namreč opirajo na kvačice samo z zunanjimi robovi svojih pokončnih letvic. Pri vsakem panju lahko čez nekaj let opazimo, kako se je razdalja med okencem in satniki v panju zožila, včasih celo tako, da čebele ne morejo prehajati za pokončnimi letvicami satnikov.
Iz vseh teh vzrokov in nevšečnosti so se poleg kvačic kmalu pojavile tudi pločevinaste grabljice (kvačnice), ki jih preprosto pribijemo z žeblji ali pritrdimo z vijaki. Z njimi nimamo nikoli težav. Od številnih vrst pločevinastih grabljic za satnike so se pri nas udomačile samo tiste, ki imajo vrezana razstojišča.
V kvačicah »Triglav« (sl. 107) je uspelo V. Martelancu leta 1937 združiti tako rekoč vse prednosti kvačic in grabljic. Praksa je tudi pokazala, da te ne koljejo tolika lesa kot navadne kvačice. Opisal jih je v Slovenskem čebelarju leta 1937. Pred vojno so bile že naprodaj v čebelami. Cas bi bil, da jih začno spet izdelovati. Naj še dodamo, da se do danes pri nas poskusi z razstojišči (grabljicami), ki bi jih lahko poljubno jemali iz panja, niso obnesli.
Nazadnje si oglejmo še dolžino panja!
Razdalja med satniki in notranjo prednjo končnico panja 8 mm
dolžina satnika....................'...............410 mm
razdalja od satnika do okenca........................ 8	mm
debelina okenca......................................22	mm
prostor za okenci...................................109	mm
Notranja globina oboda............................. 557mm
debelina notranje prednje stene......................16	mm
vmesni okvir.........................................22	mm
Skupna globina oboda..............................  595	mm
debelina zunanjega opaža prednje končnice............16	mm
širina zgornje brade.................................35	mm
vratca z ročajem (zunanji del vratec)................53	mm
Skupna dolžina panja z zaprto spodnjo brado .	. 679mm
Sl. 107. Kvačica »Triglav«
Prostor med okenci in vratci je zato tako velik, da vanj pozimi lahko denemo slamnico. Prav nam pride ta prostor tudi pri pitanju čebel. Vanj lahko postavimo večjo steklenico s hrano in korito.
Prednja končnica AŽ-panja sestoji iz notranje stene (8) in zunanjega opaža (15). Med obema je v posebnem vmesnem okviru (12, 13, 14) zaprt prazen prostor, v katerem je zrak kot izolator. Debelina posameznih sestavnih delov prednje panjske končnice je naslednja:
notranja stena prednje panjske končnice..................16 mm
vmesni okvir, ki oklepa prazen prostor med obema stenama 22 mm zunanji opaž prednje končnice panja......................16 mm
Skupna debelina prednje panjske končnice.................54 mm •
Medtem ko se notranja prednja stena in okvir pogrezata v obod panja, je zunanji opaž spredaj nanj pribit.
V	prednjo končnico je vdelana nepremična zgornja brada (19), ki jo uporabljamo hkrati kot ročaj pri dviganju in prenašanju panja, in lesena zagozda, imenovana premično žrelo (18). Zgornja brada in premično žrelo sta izdelana iz trdega lesa.
V	primerjavi z drugimi deli panja je prednja končnica najdebelejša pač zato, da varuje čebelje družine pred vremenskimi nezgodami, zlasti še pred preveliko vročino, hudim mrazom in naglimi, nenadnimi spremembami temperature sploh. Vemo namreč, da je v skladovnici panjev ravno prednja končnica najbolj izpostavljena raznim vremenskim neprilikam.
Vprašanje, ali taka panjska končnica, kot je zgoraj opisana, dovolj varuje čebele v AŽ-panju, se zdi, da še ni rešeno. Po našem mnenju je zrak, ki ga zapira vmesni okvir med notranjo steno in zunanjim opažem, slab izolator, ker ni dovolj nepredušno zaprt. Zato lahko kroži in s tem spreminja svojo temperaturo. Vsekakor bi bilo bolje, da bi prostor med obema stenama pročelja izpolnili z mehkim lesonitom ali kakim drugim slabim prevodnikom toplote. Dejstvo je namreč, kar trdi tovariš Debevc v »Slovenskem čebelarju« leta 1952: »... na notranji steni (panja; op. pis.) se vso zimo nabira vlaga (črne sprednje letvice satnikov, kot oglje črna sprednja stena znotraj!), na zunanji strani pa se pojavljajo vodeni mehurčki, ki razganjajo barvo.«
Notranja stena prednje končnice je sestavljena iz več 16 mm debelih prečnih deščic, dolgili 366 mm in različno širokih. Z utori in peresi se spajajo druga z drugo. Spodnja teh deščic (9), ki navznoter zapira verando, je debela 22 mm, da bolje zadržuje toploto, ker tu panj nima zunanjega opaža.
Med dnom in spodnjim robom te deščice je odprtina čez vso širino panja; imenujemo jo ameriško žrelo, ker ga je že proti koncu prejšnjega stoletja priredil A. J. R o o t za Langstrothov panj, pri nas pa prilagodil leta 1918 A. Bukovec za AŽ-panj. V to žrelo vtaknemo posebno zagozdo (18), v katero je vrezano manjše žrelo, 200 mm dolgo in 8 mm visoko.* Zagozda je na notranji strani tako visoka, kakor je odprtina ameriškega žrela (26 mm), vendar naj ne bo pretesno vstavljena, da jo
* Manjša žrela zavirajo poleti zračenje panja, to pa pospešuje rojenje.
lahko vsak čas brez posebnega vznemirjanja čebel vzamemo ven. Dolga je kak milimeter manj kot je notranja širina panja in 22 mm debela. Da bi imela zagozda trdnejšo oporo v panju in da bi panj bolje zapirala, ima izrezan ob zunanji strani zgoraj 6 mm visok in ravno toliko širok nastavek po vsej dolžini, s katerim se utopi v primerno zarezo v deščici nad njo, na konceh pa kot vse deščice notranje stene v zareze stranic oboda. Z dvema škrnjakoma jo pritrdimo k notranji prednji steni, s katero je v isti ravnini.
Čemu nam je potrebno premično žrelo? Ne da bi se spuščali v podrobnosti, bi rekli tole: pri panjih, ki se opravljajo od zgoraj, ga je rodila potreba, ker bi sicer morala imeti vsaka naklada (obod, nastavek) svoje posebno žrelo; nadalje bi morali vedno odstranjevati plodišče, kadar bi radi očistili dno panja. Pri našem AŽ-panju teh nevšečnosti ni, ker ga opravljamo od zadaj, vendar pa nam tako žrelo koristi. Spomladi in tudi sicer, kadar je vreme neugodno, nam ni treba odpirati panjev zadaj, pa kljub temu lahko pogledamo vanj od spredaj, ako odvzamemo premično zagozdo, mu očistimo dno, izvlečemo lepenko ipd. Nekateri skozi ameriško žrelo celo krmijo čebele (zlasti spomladi špekulativno) in jim po potrebi dodajajo vodo. Ob dobri paši zagozdo kratko in malo odstranijo, prav tako tudi ob veliki vročini, da omogočijo boljše prezračevanje panja. Kadar to delamo, moramo paziti, da o pravem času zopet porinemo zagozdo nazaj. Utegnilo bi se namreč zgoditi, če bi na to pozabili, da bi prišlo po paši do ropanja ali do prevelike ohladitve notranjosti panja.
Za zapiranje žrel pri panjih uporabljamo lesene zapahe. Ti zapahi so preproste zagozde, ki imajo zgoraj in ob strani primerne robove, da nam pri zapiranju ne uidejo v panj. Ko vtaknemo tak zapah v žrelo in zapremo spodnjo brado, se zagozda ne more ganiti, ker jo tišči zaprta brada. Kadar hočemo čebele izpustiti iz panja, odvijemo škrnjak, s katerim je pritrjena brada, ter zapah preprosto in mirno potegnemo iz žrela. Edina napaka te vrste zapahov je, da se ne drže panja in da jih zato laže zgubimo, ko jih ne rabimo. Tudi v zgornjem žrelu uporabljamo enako zagozdo (22), ki je s škrnjakom pritrjena k panju.
Notranja panjska stena zgoraj ne sega do stropa. Nad njo ostaja še 80mm prostora. V to odprtino je vdelano zamreženo okence (10; 11). Ob straneh leži okvir okenca kakor prečne deščice v zarezah stranic oboda, v stropu pa v 5 mm globokem utoru. Debelina letvic okenca je ista kot deščic notranje panjske stene. Prečne letvice okenca so dolge kot te deščice (10), njih širina je 15 mm, pokončnih (11) pa 30 mm. Tako je notranja odprtina okvira široka 306 mm in visoka 55 mm. Od notranje strani je na okence pribita mreža.
Okence za zračenje med prevažanjem v prednji panjski končnici AŽ-panja smo uvedli po tej vojni, potem ko smo se pri dolgih vožnjah prepričali, da so vsi dosedanji načini zračenja bodisi odpovedali ali so se izkazali za nerodne. Zračenje panjev skozi prednjo panjsko končnico so poznali že prej čebelarji-železničarji (Mažgon, Cvetko in drugi), vendar pa njihovi panji niso imeli okenc tik pod stropom in s šarnirji pritrjenih loput za okence.
Gotovo je ta način prezračevanja panjev od vseh dosedanjih najboljši, zlasti še, če pred vožnjo vzamemo iz medišča po dva do tri sate. Vendar ni tak, da bi ne bilo treba misliti na izboljšanje. Vemo namreč, da je najboljše zatemnjeno zgornje zračenje panjev.
Vmesni okvir (12, 13, 14), ki je med notranjo panjsko steno in zunanjim opažem, je narejen, kakor smo že rekli, iz 22 mm debelih in 30 mm širokih letvic. Visok je 440 mm, širok pa 366 mm. Vodoravna letvica (14) iste debeline in širine s svojim spodnjim robom v višini dna zgornjega žrela deli vmesni okvir v dva dela. Dolga je toliko, kot je notranja širina okvira, to je 306 mm. Pod vmesnim okvirom, na katerega pribijemo od
znotraj deščice notranje prednje stene, ostaja 75 mm visok prostor za verando, nad okvirom pa 65 mm odprtine za zgornje prednje okence.
Zgornja brada (19) jev celoti široka 70 mm. V prednjo panjsko končnico sega do notranje prednje stene, na katero je pritrjena z druge strani s štirimi lesenimi vijaki. Debela je na notranji strani 23 mm, tisti del njene zgornje površine, ki je spremenjen v brado, pa je poševno navzdol poskobljan, da laže odteka morebitna voda. Zato je brada spredaj debela le 16 mm. Dolga je toliko, kot je od zunaj panj širok; na notranji strani je na obeh konceh pravokotno prirezana, to se pravi, da je toliko krajša, kolikor je potrebno, da jo lahko potisnemo do notranje panjske stene in da se pri tem še približno 5 mm globoko zajeda v stranici vmesnega okvira. To pripomore k njeni trdnosti. Sprednji del brade, ki je preurejen v naletno ploskev, je na obeh koncih krožno obrezan, da je priročnejši. Na spodnji strani brade je utor, v katerega sega pero deščice prednjega opaža in navzven 20 mm nam omogoča trdnejši prijem, kadar
Sl. 108. AŽ-panj z begalnico brez opaža na prednji strani
širok ter 15 mm dolg žlebiček, ki hočemo dvigniti ali prenesti panj.
Nad zgornjo brado je vrezano 80 mm in 8,5 mm visoko zgornje žrelo. Dno tega žrela je v isti ravnini kot zgornja ploskev okvira matične rešetke v panju. Zaprto je z leseno zagozdo (22), ki jo drži škrnjak. Odpremo ga, kadar imamo v panju dve družini, za nekaj dni tudi tedaj, ko so se v medišču polegli troti in jih želimo spraviti iz medišča.
Zunanji opaž (15, 16) prednje panjske končnice je sestavljen iz petih prečnih deščic. Vsaka je dolga 404 mm, široka 102 mm (tri so zaradi utora za 5 mm širše) in 16 mm debela. Prav tako kot deščice notranje prednje stene sta spojeni po dve, in sicer dve pod zgornjo brado in dve nad njo; tretja, zgornja (16), pa je pritrjena z dvema šarnirjema na sosedno tako, da se odpira navzdol, kadar hočemo zračiti panj. Ker je okence zaprto samo s to loputo — znotraj je le mreža — je narejena iz debelejšega, 22 mm debelega lesa in na notranji strani ob robeh primerno prirezana, da se pri-
lega v odprtino okenca. Zunanji robovi prečnih deščic so tam, kjer se te spajajo druga z drugo, poševno prirezani, tako da nastanejo med deščicami plitvi in ozki žlebički (fuge).
Spodaj pri zunanjem opažu ena deščica manjka in je tu prednja panjska končnica, kakor smo že rekli, samo enojna. Vdolbino, ki zaradi tega nastaja spodaj pri panju, imenujemo verando. Pravzaprav je ostalo le ime od nekdanje verande, ki se pri nas prvič omenja leta 1901 v »S 1 o -

Sl. 109. AŽ-panj nove oblike —
zadnja konstrukcija pok. Žnideršiča; panj se ni uveljavil
venskem čebelarju« v zvezi s Preussovo pripravo za spomladansko špekulativno pitanje čebel. Verando, prirejeno za AŽ-panj s Kuntzschevo begalnico, je pri nas uvedel v 20-ih letih tega stoletja in prvi opisal v knjigi »Naš pan j« leta 1925 A. Žnideršič, naslednjega leta pa P. Jocif v »Slovenskem čebelarju«. Menda je imel od leta 1918 tudi A. Bukovec pri svojih AŽ-panjih plitvo verando, v katero se je vlegla zaprta brada. Po tej vojni smo begalnico kljub nekaterim ugovorom pri AŽ-panjih odpravili, ker ni prišla v splošnem praktično do veljave, ostala pa je veranda. Popolnoma brez pomena seveda veranda tudi danes ni. Pri krajših prevozih jo zapiramo z brado, ne da bi še posebej zapirali žrelo; pozimi lahko brade popolnoma pripremo. Čebele imajo vendarle dovolj zraka, ki prihaja skozi veho v bradi. Res pa je, kar trdijo nekateri, da je ta del prednje končnice pretenek.
Spodnja brada (17) je 80mm široka, debela kot zunanji opaž in dolga 566 mm. Na desni strani ima izrezan okrogel dušek s premerom 35 mm.
Ta je namenjen, kakor že rečeno, zračenju panja pri zaprti bradi, vendar ne pri prevažanju, pač pa pozimi in kadar bi kdo zlonamerno zaprl čebele. Da bi v takem primeru čebele kljub temu lahko izletavale, predlaga Bukovec, naj dušek ne bo zamrežen, kot je bil doslej. Pri prevažanju z odprtim žrelom ga je vsekakor treba zamašiti.
Brada je pritrjena z dvema šarnirjema na podnico oboda tako, da je, kadar je odprta, rahlo nagnjena navzdol in je z zunanjim opažem zravnana, kadar je zaprta. Z gornjim stanjšanim robom se zaprta brada vleže na spodnji rob vmesnega okvira prednje panjske končnice. Zaprto pritrjujemo s škrnjakom, zavitim ob zdolnjem robu spodnje deščice opaža.
Nekaj časa so izdelovali panje z brado, ki je bila dolga, kakor je AŽ-panj zunaj širok, to je 404 mm. Ker pa se brada rada zvije in potem skozi reže (če ni žrelo posebej zaprto) uhajajo čebele, izdelujemo sedaj panje s krajšo brado, na obod ob strani pa pribijemo približno 103 mm dolge, 20 mm široke in 16 mm debele kose lesa (20), ki preprečujejo uhajanje čebel, tudi če se brada nekoliko zvije. Da so spodnji sprednji ogli oboda trdnejši, jih obijemo z železnim valjancem, ki sega približno 70 mm visoko po prednji steni in približno toliko tudi ob zunanjem spodnjem robu panja. Valjanec pritrdimo z vijaki.
Matična rešetka je pritrjena na okvir, ki je sestavljen iz 2 podolžnih letev (23), dolgih 450 mm, širokih 65 mm in debelih 8 mm, ter iz dveh enako debelih prečnih letev (24), dolgih 360mm, širokih pa 72 mm. Ker je odprtina* okvira dokaj široka in dolga in bi se zato nanj pribita rešetka upogibala, je okvir prečno predeljen s 35 mm široko letvico (25), ki je 250 mm dolga, torej 20 mm več, kot pa je širina odprtine okvira. To pa zato, da se na vsakem koncu utopi v stransko letev okvira. V okviru sta tako dve odprtini, veliki po 230 mm X 130 mm. Pri zazimljanju, dokler ne odpremo medišča, ali kadar hočemo imeti po dve družini v panju, matično rešetko pokrijemo z lesonitnima ploščama (26), toliko velikima, da zapirata odprtini v okviru. Okvir rešetke je zbit z žebljički. Posamezne letve so pribite druga čez drugo navzkriž; seveda pa so na stičnih mestih za polovico tanjše, da je debelina okvira povsod enaka.
Kdor bi hotel imeti v prednji panjski končnici vdelano begalnico, ta bi moral med palicami v medišču in med okvirom matične mreže pustiti vsaj 2 mm prostora, da bi vmes lahko porinil, kadar bi hotel medišče popolnoma ločiti od plodišča, primeren kos pločevine. Za te primere je najbolje, če že na okvir rešetke pribijemo na vsako stran po eno, približno 2 mm debelo in 15 mm široko letvico. Te letvice bodo matično rešetko stalno držale v primerni razdalji od palic, obenem pa bodo služile kot vodilo pri potiskanju pločevinastega ločila v panj.
Sl. 110. Matična rešetka za AŽ-panj
Ob dobri paši napravijo čebele, zlasti če ni pravilnih razdalj med sati in rešetko, podzidke in nadzidke. Kadarkoli jih odstranjujemo, moramo paziti, da ne pokvarimo rešetke, skozi katero bi potem uhajala matica v medišče. Včasih se tudi skozi reže nepoškodovane matične rešetke prerine v medišče kaka prav majhna, slabotna matica.
Okvir rešetke leži v panju na šestih nosilcih. Po trije so zabiti v vsako stranico oboda v ustrezajoči višini v enakih razdaljah od prednje notranje stene kot palice. Tako tudi nosilci pomagajo nositi neposredno težo, ki jo palice prenašajo na okvir matične rešetke. Nosilci matične rešetke so napravljeni iz 7 mm debelega in kakih 20 mm širokega kotnega železa. Za vsak nosilec potrebujemo 50 mm dolg kos železa.
Pred vojno smo izdelovali panje s pločevinastimi nosilci, ki so bili dolgi kakor okvir matične rešetke in pribiti na stranice oboda. Taki nosilci so nepraktični, ker čebele nanje trdneje prilepijo okvir in ga zato teže jemljejo iz panja.
Zamreženi okenci zapirata plodišče in medišče zadaj, medtem ko ves panj zapirajo vratca.
Okenci (27—28) sta popolnoma enaki, le da sta pokončni letvi okenca v plodišču podaljšani navzdol v 21 mm dolgi nožiči. Visoki sta po 274 mm (brez nožič), široki pa 360 mm. Pripominjamo pa, da se okenca zlasti pozimi zaradi vlage v panjih rada napno. Zato naj bodo kak milimeter nižja in ožja.
Vsako okence ima zamrežen vložek (30—31), ki je toliko visok in širok, da ga z lahkoto porinemo v njegov okvir. Zgornji in spodnji prečni letvici sta na zunanji strani po vsej dolžini stanjšani, tako da nastaneta tam 5 mm visoka in 5 mm široka robova, s katerima se vležeta v ustrezajoče zareze prečnih letev, ki sestavljata okvir okenca. Zaradi tega vložka se ne moreta zmuzniti naprej, škrnjaka, pritrjena sredi spodnje in zgornje prečne letve okenca, pa ju držita od zadaj.
Naslednji pregled nam pokaže, koliko rabimo smrekovega lesa za obe okenci v panju:
1.	Okenci:
4 prečne letvice (obdelan les)........ 360	X	30	X 22 mm
2	pokončni letvici (plodišče)......... 295	X	30	X 22 mm
2 pokončni letvici (medišče).......... 274	X	30	X 22 mm
2.	Vložka:
4 prečne letvice...................... 296	X	22	X 22 mm
4 pokončne letvice.................... 220	X	15	X 22 mm
3.	Deščica (29), ki zapira spodaj plodišče 360 X 38 X 8 mm
4.	Gradilna letvica (32)................ 285 X 25 X 8mm
Na notranji strani imata okenci po sredi prečnih letvic zabite kvačice ali grabljice, na vsaki pokončni letvici pa je zunaj približno na sredi pribit kakih 60 mm dolg, 22 mm širok in 16 mm debel košček lesa — podložek za vijak prečne zapornice. Deščica (29) zapira trsti del pod okencem v plodišču, ki ga oklepata nožiči okvira. Pritrjena je k okencu z dvema škr n jakoma, zavitima v spodnjo prečno letev.
Na tisti strani vložka, ki je obrnjena v panj, je pribita mreža iz pocinkane žice s petljami, širokimi kaka 2 mm. Nepocinkana mreža
ni dobra, ker rada rjavi, zlasti še, če je vsako leto enkrat ne namažemo prav natanko s firnežem. Mreža, ki bi imela širše petlje, kot je zgoraj povedano, ni primerna, ker bi čebele v luknjice vtikale glavice in v njih obvisele, skozi mrežo z ožjimi petljami pa bi pri prevažanju prihajalo v panj premalo zraka. Nekateri čebelarji priporočajo namesto mreže šipe v okencih. Prednost šipe utemeljujejo s tem, da je v takem panju pozimi topleje in manj prepiha. Kot dokaz, da imajo čebele rajši šipe, navajajo, da mrežo rade zadelajo s smolo (zadelavino). Vse to je bolj ali manj res, toda v praksi je le zmagala mreža, zlasti še pri čebelarjih pre-važevalcih. Kadar pa čebele potrebujejo več toplote, zadelamo mrežo s papirjem ali kakim drugim slabim prevodnikom toplote.
Navadno leži vložek v okencu tako, da ima mrežo na notranji strani, le kadar hočemo, da bi čebele v njem gradile satje, ga obrnemo narobe, z mrežo navzven. Tako dobimo med satniki v panju in mrežo v okencu kakih 45 mm globok prazen prostor. Ker čebele, kakor vemo, ne trpe v pašni dobi takega prostora, začno v njem graditi satje. Da bi pa ne gradile kar po mili volji, vdelamo v odprtino vložka gradilno letev (32), ki je 8 mm debela, 25 mm široka in kakih 20 mm daljša, kot je notranja odprtina okvira. Daljša je zato, da jo lahko porinemo v zareze, ki smo jih napravili v pokončni letvici okvira v primerni oddaljenosti od zgornje prečne letvice. Po sredini gradilne letve je na spodnji strani vrezan podolžen žlebiček, kamor pritrdimo ozek trak satnice, da tako nakažemo čebelam smer grajenja. Gradilno letev v okencu čebelarji pri nas opuščajo in se vračajo h gradilniku (gradilnemu satniku), ki stoji kot zadnji ali predzadnji na desni ali levi strani v plodišču.
V	prvotnih AŽ-panjih so bila okenca brez vložkov in je bila mreža neposredno pribita na njihov okvir. Vložki so nam potrebni zato, da vzamemo sat, ki ga čebele napravijo na gradilni letvi, čim laže iz panja, da okvir okenca še vedno drži v panju sate, ko mrežo iztaknemo, da lahko damo pri prevažanju čebelam več prostora za satniki, ter slednjič, da lahko spustimo čebele v zadnji del panja, če imamo zamrežena vratca.
Iznajdba prečne zapornice (36) je na mah na najpraktičnejši način rešila vprašanje varnega pritrjanja okenc v panju. Med prvo svetovno vojno je tovariš Janko Babnik, kakor poroča A. Bukovec v »Slovenskem čebelarj u«, videl take zapornice pri čebelarjih na Primorskem blizu Trsta. Ker so bile res praktične, so jih kmalu osvojili čebelarji prevozniki, bivše »Slovensko čebelarsko društvo« v Ljubljani pa jih je začelo izdelovati za svoje panje. Danes si brez prečnih zapornic ne moremo misliti sodobnega AŽ-panja.
Prečni zapornici sta v vsakem panju po dve. Narejeni sta iz trdega (na primer bukovega) lesa, dolgi po 378 mm, široki po 22 mm in debeli po 16 mm. Na obeh konceh sta krožno prirezani in imata 20 mm od vsakega konca po eno luknjo s premerom 13 mm, v katerih so vdolbene vijačnice za posebna vijaka. Na tistem koncu, kjer ju primemo, ko ju zavijamo v prečni zapornici, sta vijaka z dveh strani koničasto prirezana, da ju lahko čim močneje privijemo.
V	stranici panja sta zadaj, tik za podložki na okencih, na notranji desni strani 13 mm globoki, 24 mm dolgi in 17 mm široki vdolbini. Spodnja je v višini 145 mm (od dna panja), zgornja pa 425 mm. Na levi strani sta
v isti višini enaki vdolbini, ki pa navzgor prehajata v vedno bolj plitva žlebiča in se približno 70 mm od spodnjega roba zgubljata v ploskev stranice.
Vratca AŽ-panja so enokrilna in se odpirajo na levi strani. Okvir vratec je narejen iz 20 mm debelega lesa. Zunanja stran vratec je visoka 596 mm in široka 376 mm. Na notranji strani pa so vratca znižana in zožena z 99 mm širokim in ravno toliko globokim pravokotnim izrezom ob robovih, da se nekoliko utope v panj in ga trdneje zapirajo.
Tudi vratca so doživljala različne spremembe. Ce so narejena iz ene same, približno 20 mm debele deske, so pretežka in se rada krive, čeprav vdelamo vanje na notranji strani dve prečni letvi. Pri prevažanju jih je treba snemati, ker ne moremo vanje napraviti dovolj velikih dušnikov. Okvirna vratca z mrežo na notranji strani okvira in s premično desko v okviru so imeli panji, v katerih so spuščali čebele ob daljšem prevažanju v prostor za okenci. Skušnje pa so dokazale, da je spuščanje čebel v ta prostor po končanem prevažanju pa zopetno spravljanje čebel v panj dosti zamudno delo in da s tem vendarle nismo rešili vprašanja dobrega prezračevanja panja med vožnjo. Čebele se namreč zbero med vožnjo na mreži v vratcih in ovirajo dotok svežega zraka v panj. Zato najdemo po dolgih vožnjah za takimi vratci veliko mrtvih čebel. Zaradi brezupnega tekanja po mreži namreč omagajo od gladu in napora, ker ne najdejo pravočasno poti nazaj v panj. Vrhu tega se premične deske v vratcih kaj rade med potjo porazgube in polomijo. Koristnost tako zamreženih vratec se pokaže le takrat, kadar nam zaradi strgane mreže v okencih ali zaradi špranj med okenci in stenami panjev čebele uhajajo. Mreža v vratcih jih prestreže.
V težnji, da bi pri prevažanju ne bilo treba odvzemati panju nobenih njegovih delov, smo po tej vojni osvojili vratca, kakršna so uporabljali že prej slovenski čebelarji-železničarji. Ti iz prej navedenih vzrokov niso med vožnjo spuščali čebel za vratca in zato tudi niso imeli na notranji strani vratec žične mreže. Premično desko v vratcih so zamenjali z manjšim polknom, ki se je odpiralo navzdol in navznoter v panj. S tem so odpravili premičen kos pri panju in zasenčili med vožnjo čebele v plodišču. Zračenje pa so zboljšali z odprtino v prednji panjski končnici.
Okvir vratec (38—39) je iz 65 mm širokih desk in v vodoravni smeri predeljen s prečno letvo (39) iste širine. Spodnja, 155 mm visoka odprtina v okviru je izpolnjena z utor j eno, nepremično, 8 mm debelo deščico (40), zgornjo, 245 mm visoko pa zapira loputa (42), pritrjena z dvema šarnirjema na notranji strani na letev (39), ki deli okvir. Kadar . je loputa pri vratcih zaprta, leži v zarezi na notranji strani okvira in je z okvirom v isti ravnini. Privijemo jo s škrnjakom.
Na desni strani so vratca pritrjena na obod panja z dvema tečajema, ki sta oddaljena od zgornjega in spodnjega roba po 100 mm. Vratca zapiramo s škrnjakom, pritrjenim zadaj na levi strani oboda. Na tistem mestu, kjer jih zapira škrnjak, imajo žično podlogo.
Ob dolnjem robu srednje prečne letve na zunanji strani je pritrjen ročaj za prenašanje panja (43). Ročaj je iz bukovega lesa; dolg 520, debel 30 in 50 mm širok. Spodnja stran ročaja je tako izžlebljena, da omogoča lažji in trdnejši prijem. Ročaj je na obeh koncih poševno prirezan, da lahko odpremo vratca na stežaj tudi v primeru, kadar so panji zloženi v skladanico.
Mere posameznih delov
Št. kosa	Mere neobdelanega lesa v milimetrih			cm3	Ime	Kosov v panju	Mere obdelanega lesa v milimetrih			cm3
	dolž.	širina	lina				dolž.	širina	lina	
I. Satnik										
1	400	26	18	3744.—	zgornja letev satnika	20	394	25	15	2955.—
2	400	26	13	2704,—	spodnja letev satnika	20	394	25	10	1970.—
3	265	26	11	3031.000	stranski letvi satnika	40	260	25	8	2080,—
Skupaj				9479.600	Skupaj					7005.—
II. Obod panja										
4	640	630	25	20160.—	stranici	2	624	595	22	16336.520
5	424	630	25	13356,—	podnica in stropnica	2	404	595	22	10576.720
6	640	25	80	6400.—	utorne letve za stranici	5	624	19	65	3853 200
7	424	25	80	4240.—	utorne letve za podnico in stropnico	5	404	19	65	2494.700
Skupaj				44156,—	Skupaj					33260.940
III. Dvojna prednja končnica										
8	370	440	18	2930.400	a) notranja stena prednje panjske končnice	1	366	410	16	240.096
9	370	65	25	601.250	spodnja deščica notr. stene	1	366	60	22	483.120
10	370	20	18	266.400	okvir zgor. odprtine v prednji konč., zgor. in spod. letev	2	366	16	16	187.392
11	90	35	18	113.400	stranski letvi	2	85	30	16	81 600
12	370	35	25	647.500	b) vmesni okvir pred. panjske konč.: zgor. in spod. letev	2	366	30	22	483.120
13	450	35	25	787.500	stranski letvi	2	437	30	22	576 840
14	310	35	25	271.250	srednja prečna letev	1	305	30	22	201.300
15	410	111	18	3276.720	c) deščice zunanjega opaža prednje končnice	4	404	106	16	2740.736
16	410	100	25	1025,—	loputa zgor. odprtine	1	404	92	22	817.696
17	370	90	18	599 400	spodnja brada	1	366	80	16	468.480
18	370	35	30	388.500	premično žrelo	1	366	30	22	241.560
19	410	75	30	922.500	zgornja brada (trd les)	1	404	70	22	622.160
20	140	23	18	115.920	stranska podaljška spodnje brade	2	130	20	16	83.300
21	150	32	15	72.—	zapah za spod. žrelo (trd les)	1	140	30	10	42.—
22	100	22	15	33.—	zapah za zgor. žrelo (trd les)	1	90	20	10	18.—
Skupaj				12050.740				Skupaj		4821.300
AŽ-panja in poraba lesa
Št. kosa	Mere neobdelanega lesa v milimetrih			cm3	Ime	Kosov v panju	Mere obdelanega lesa v milimetrih			cm3
	dolž.	širina	lina				dolž.	širina	lina	
IV. Okvir matične rešetke										
23	460	70	12	772.800	podolžni letvi	2	450	65	8	468.—
24	370	75	12	666.—	prečni stranski letvi	2	360	72	■8	414.720
23	250	40	12	120.—	srednja prečna letev	1	245	35	8	68.600
26	240	140	12	806.400	pokrovca matične rešetke	2	230	135	8	496.800
Skupaj				2365.200	Skupaj					1448.120
V. Okenci										
27	305	35	25	533.750	a) okence v plodišču: pokončni letvi zun. okvira	2	295	30	22	389.400
28	370	35	25	647.500	prečni letvi zun.okvira	2	360	30	22	475.200
29	370	41	12	182.040	deščica za zapiranje spodnjega dela okenca	1	360	38	8	109.440
30	230	20	25	230,—	pokončni letvi notranjega okvira okenca	2	220	15	22	145.200
31	305	25	25	381.250	prečni letvi notr. okvira	2	296	22	22	286.528
32	290	26	12	90.440	gradilna letvica	1	285	25	10	71 250
33	280	35	25	490.—	b) okence v medišču: pokončni letvi zun. okvira	2	274	30	22	361.680
34	370	35	25	647.500	prečni letvi zun. okvira	2	360	30	22	475.200
30	230	20	25	230,—	pokončni letvi notr. okvira	2	220	15	22	145.200
31	305	25	25	381.250	prečni letvi notr. okvira	2	296	22	22	286.528
35	63	25	18	113.400	podložki za prečni zapornici	4	60	22	16	84.480
36	400	30	14	336 —	prečni zapornici (trd les)	2	378	30	10	226.800
37	60	25	25	150.—	leseni vijaki (trd les)	4	50	19	19	72.200
Skupaj				4413.170	Skupaj					3129.106
VI. Vratca										
38	610	70	! 25	2135,—	pokončni letvi okvira vratec	2	| 596	65	22	1704.560
39	380	70	25	1995.—	prečni letvi okvira vratec	3	376	65	22	1613.040
40	275	180	12	594.—	spodnja utorjena tablica	1	262	170	10	445.400
41	270	42	18	816.480	pok. in prečni letvi polkna	4	260	38	16	632.320
42	210	210	12	529 200	zgor. utor. tablica v polknu	1	200	200	10	400,—
43	330	30	35	346.500	ročaj na vratcih	1	320	| 22	30	211.200
Skupaj				6416.180	Skupaj					5006.520
Lesa za		en panj		78880.890		Lesa za		en panj		54680.986
Kadar prevažamo panje, odvijemo škrnjak, ki drži loputo in jo odpremo navzdol. Kdor bi pa le hotel spuščati pri prevažanju čebele v prostor za vratca, mora seveda pritrditi loputo panja tako, da se odpira navzven, na odprtino v vratcih pa mora znotraj pribiti mrežo.
Satnik. Kakor smo že spredaj omenili, je prevzel A. Žnideršič mero satnika, ki ga imamo v AŽ-panju, od Gerstunga. Razlika med Gerstungovim satnikom in satnikom v AŽ-panju je le v debelini letvic, iz katerih je sestavljen, in v njegovi legi v panju. Gerstung je v svojem panju satnike prečno obešal (topla in visoka stavba), Žnideršič pa je ta satnik postavil v panj po dolgem na tri grede (mrzla in nizka stavba). Stabilnost satnika v panju, pravilno lego in razdaljo med satniki je uredil s kvačicami oziroma grabljicami.
V plodišču in medišču je enako število satnikov, to je po 10, skupaj 20. Vsi so enake mere in jih zato lahko uporabljamo v obeh prostorih. Prvotno je imel AŽ-panj skupno 18 satnikov (9 + 9). Takih panjev je danes v rabi vsaj še 60 %■. Izkušnje pri prevažanju, boljši razvoj čebeljih družin in zmanjšanje rojivosti pa so pokazale, da je v marsičem panj z 20 satniki primernejši.
Satniki so narejeni iz mehkega lesa, da so toplejši in lažji, iz lipovine, smrekovine, jelovine ipd. Les mora biti gost, da se pri zbijanju ne kolje, suh in brez grč. Letvice za satnike navadno režemo na krožni žagi iz 27 do 28 mm debelih desk, ki smo jih prej poskobljali na debelino 25 mm. Na to debelino nažaganih letvic nič več ne skobljamo, ker čebele po nalahko raskavih ploskvah laže lazijo in nanje tudi laže pritrjujejo satje.
Zunanje mere satnika so naslednje: dolžina 410, višina 260, širina 25 mm.
Debelina vseh letvic satnika ni enaka. Pokončni letvici sta po 8 mm debeli, zgornja 15 mm in spodnja 10 mm. Zato je potrebno, če hočemo dobiti satnik zgoraj navedene zunanje mere, da zgornjo in spodnjo letvico prirežemo (pravokotno na njuno dolžino) na 394 mm in stranski letvici na 260 mm. Za pravilno prirezovanje letvic uporabljamo posebno pripravo, ki je opisana na str. 364. Iz tega pa je razvidno, da sta stranski, pokončni letvi satnika pribiti na zgornjo in spodnjo letev in ne narobe, kakor delajo še nekateri. Zakaj morajo biti letve široke po 25 mm, ne bomo na novo dokazovali, opozoriti pa je treba, da morajo biti enotne širine zlasti pokončne letve satnikov, ker se bodo le tako vse enakomerno in trdno ujele med kvačice (grabljice) v panju in bomo lahko le tako vse satnike potisnili v panj enako globoko.
Zgornja in spodnja letvica satnika sta debelejši, ker ležita v panju vodoravno, ker sta daljši od stranskih in zato teže prenašata poln sat. Poleg tega ima satnik zgornjo letev izžlebljeno po vsej dolžini. Žleb je zaokrožene oblike, globok 5 in širok 23 mm. Satnike s tako izžlebljeno letvico čebele le redko prilepijo na rešetko ali strop v panju in z njimi, ko jih vlečemo iz panja, staremo manj čebel. (Menda ga je prvi imel pri satnikih A. Žnideršič.) Prav zato v zadnjem času čebelarji predlagajo, naj bi bila tudi spodnja satnikova letvica tako izžlebljena in v tem primeru seveda kot zgornja 15 mm debela. Stranski, pokonci stoječi letvici sata, ki sta pribiti na zgornjo in spodnjo, žleba ne smeta zapirati, ker bi pri jemanju satnikov iz panja uničili ali poškodovali še več čebel. Zato morata biti obe stranski letvici na zgornjem in na spodnjem koncu
NAČRT SODOBNEGA AŽ-PANJA
MERILO 1:4
Panj v podolžnem prerezu, matična rešetka in okence plodišča

prav tako polkrožno izrezani, kakor je izžlebljena zgornja (in spodnja) letev.
Na notranji, to je na spodnji strani, ima zgornja letev po vsej dolžini na sredi 3 mm globoko in 3 mm široko zarezo, v katero porinemo gornji rob satnice, ko jo vdelavamo v satnik. Tisti, ki pritrjujejo satnice v satnik tudi ob dolnji stranici, zahtevajo tak žlebiček celo na notranji strani spodnje letve. Tega pa ne priporočamo nikomur, ker se satnice v panju zelo rade nategnejo in se, če ni praznega prostora ob dolnji letvi, ukrive. Vse štiri letvice zbijemo skupaj v pravokoten okvir.
Satniki v AŽ-panju imajo pred drugimi še to prednost, da so brez razstojišč. Ker se sati v točilu tesno prilegajo k mreži koša, se manj lomijo kot na primer sati v visečih satnikih.
ZA POSEBNE NAMENE PREUREJENI AŽ-PANJI
Zlasti po drugi svetovni vojni se je pri nas še posebej razmahnilo prevažanje čebel na pašo tudi izven meja naše republike v kraje, oddaljene po 600 km in več. Čeprav lahko vozijo čebelarji svoje čebele brzovozno, se vendar dogaja, da so na poti po 24 in več ur. V tovornih vagonih, v kakršnih vozimo čebele, naraste v poletni vročini toplina celo čez 35° C. Razumljivo je, da postanejo zaprti panji, kakor hitro se zdani, nemirni, še huje pa je, če so močno zaleženi in pritiska zunanja vročina in soparica. Tedaj vsako prezračevanje v panju odpove, zlasti pa tako, kakršno je pri našem navadnem AŽ-panju. Najbolje se je v teh primerih držati že stoletja znanega in edino uspešnega pravila za prevažanje: vozi čebele ponoči, ko se zdani, se ustavi, odpri panje, da se čebele sprelete, zvečer pa pelji zopet naprej! Previdni čebelarji tudi tako delajo.
Prezračevalni poskusi. Pri prevažanju so čebelarji že dosti panjev zadušili. Zato je bilo treba razmišljati, kako bi te izgube omejili na najmanjšo mero. Dostikrat se namreč zgodi, da iz kakršnih koli vzrokov ne moreš čebel razložiti iz vagona, kjer bi hotel, da stoji vlak na postaji zaradi zamud dalj časa, kot bi moral itd. Sonce pripeka in že je nesreča tu.
Znano nam je, da je za prevažanje pri AŽ-panju največja pomanjkljivost ta, da nima zgornjega zatemnjenega zračenja. Zato smo poskušali na različne načine to urediti. Nekateri tovariši so predlagali dve rešitvi: prva je bil samo izboljšani stari način spuščanja čebel med vožnjo zadaj med satnike in okence, ki bi ga potegnili kakih 5 cm nazaj. Zato bi bilo treba podaljšati matično rešetko in satnike zavarovati s posebnimi grabljicami (kvačicami). Druga zamisel je bila, da bi strop AŽ-panja izdelali iz kakih 7 do 8 cm širokega okvira, počez predeljenega z letvo. Tako bi dobili na stropu dve večji odprtini, ki bi bili pri prevažanju odprti, sicer pa bi ju zapirali z loputama, pritrjenima na šarnirje. Na notranji strani bi bila na stropu žična mreža.
Tovariša S. Mihelič in V. Rojec sta se odločila za tretjo inačico, ki sicer posega globlje v preosnove AŽ-panja, a se zdi, da je glede zračenja samega boljša od prvih dveh.
Zgornje zračenje brez vsaj minimalnega prostora, v katerega bi se lahko zatekle čebele iz ulic, ko pritiska vročina, ne zadostuje, ker prav čebele, ki tesno sede med sati, zavirajo svežemu zraku dostop v
notranjost. To mnenje ni novo, saj so panje v tem smislu prilagodili že madžarski čebelarji, pa tudi srbski in hrvaški. Tako sta nastali dve vprašanji: kako priti do zgornjega zračenja v AŽ-panjih, da bi jih bilo mogoče kljub temu prevažati v vagonih in na kamionih, kot doslej naložene v dveh ali več vrstah, in kako dobiti potreben prostor za zračnik. Samo dve možnosti sta bili. Ali zvišati obod panja, ali pa znižati višino satnika. Odločila sta se za drugo rešitev, ker bi zvišanje panja šlo na račun njegove priročnosti prav za prevažanje in skladanje na pasiščih. ne glede na to, da so vsi naši čebelnjaki prirejeni za dosedanjo mero ipd. Da pa ne bi zmanjšala notranje prostornine panja, sta v panju z zgornjim zračenjem povečala število satnikov na 11. Mero satnika sta določila na 240X410 mm, hkrati pa sta tudi prostor pod palicami v plodišču znižala od 24 na 16 mm, kar popolnoma zadostuje za snaženjc panja in morebitno krmljenje čebel od spodaj.
AŽ-panj z zgornjim zračenjem se razlikuje na zunaj od drugih AŽ-panjev samo po večji širini in posebnih vratcih, ki jih je nalašč za te panje skonstruiral znani izdelovalec panjev N. Grom na Vrhniki. Drugače pa je razdeljen prostor v samem panju.
Notranja višina panja z zgornjim zračenjem je ista kot pri vseh AŽ-panjih, to je 580 mm, medtem ko je širina 395 mm. Notranji prostor je v višino porazdeljen takole:
razdalja od dna do palic v plodišču.................... 16 mm
premer okroglih, na pol jeklenih palic (gred) v plodišču 8 mm
višina satnikov v plodišču............................. 240 mm
razdalja med satniki in matično rešetko................ 7 mm
debelina okvira za matično rešetko..................... 8 mm
premer palic v medišču................................. 8 mm
višina satnikov v medišču .	.......................... 240 mm
razdalja med satniki in okvirom z žičnato mrežo ....	7 mm
debelina okvira z žičnato mrežo........................ 16 mm
prostor med okvirom z žičnato mrežo in stropom ....	30 mm
Notranja višina panja.................................. 580 mm
Grede za satnike morajo biti debelejše, ker bi se sicer, zlasti če niso na pol jeklene, pod težo lahko krivile.
Sorazmerno z nižjimi satniki se seveda zniža višina okenc (spodnjega na 271, zgornjega pa na 255 mm). Isto vel ja glede dolžine palic, ki morajo biti dolge 395 mm-j-18 mm = 413 mm.
Okvir z žičnato mrežo, ki ga pri prevažanju porinemo namesto lesonitne plošče v panj nad mediščem, je narejen iz 16 mm debelih in 30 mm širokih letev. Zanj potrebujemo 2 podolžni letvi z dolžino 450 mm, 2 stranski letvi, dolgi 395 mm, in srednjo prečno letev enake dolžine, ki je vdelana v okvir. Žičnato mrežo s primernimi luknjicami pribijemo na zgornjo stran okvira. Kadar so panji v čebelnjaku ali na paši, zamenjamo zamreženi okvir z lesonitno ploščo istega obsega.
Da žičnati okvir pri prevažanju ne zleze nazaj, ga pritrdimo s škrnja-kom, ki je v zgornji letvi okenca v medišču, da se ne dvigne, pa ima na zgornji strani ob podolžnih robovih pribiti kakih 80 mm dolgi, 20 mm široki
in slabih 25 mm debeli letvici, ki sta na koncih zaokroženi. Tako ostane nad njimi pod stropom, ko je okvir v panju, še dobrih 5 mm prostora za lesonitno ploščo, ki bi jo sicer morali pri prevažanju posebej jemati s seboj. Ko pridemo na pasišče, potegnemo najprej iz panja lesonitno ploščo, dvignemo okvir in jo porinemo podenj. Nato izvlečemo okvir, ometemo čebele, ki so ostale v njem, pred panje in ga zopet porinemo nad lesonitno ploščo v panj. Jasno je, da leži okvir oziroma lesonitna plošča v panju na posebnih nosilcih, ki smo jih pritrdili na stranici panja tako, da je razdalja
Sl. lil. AŽ-panj na 11 satov z zgornjim zračenjem
med zgornjo letvo satnikov v medišču in okvirom oziroma lesonitno ploščo natančno 7 mm. Pripominjamo, da moramo za nosilce uporabiti kotno pločevino, dolgo kot je okvir oziroma lesonitna plošča, ker bi po drugačnih težko spravljali bodisi okvir, bodisi lesonit v panj. Tudi glede mreže naj povemo, da je bolje, če je na okviru v posebni zarezi, da nas ne ovira, ko potiskamo v panj nad njo lesonitno ploščo.
Čeprav leži okvir le 7 mm nad satniki, pa je zračnik vendarle visok 23 mm, ker je mreža pribita na zgornji strani okvira. Ta prostor popolnoma zadostuje, da se v njem zberejo čebele med vožnjo in tako razbremene ulice med satniki. Ker tudi matična rešetka ovira čebele v plodišču, da bi med vožnjo hitreje zlezle navzgor, imajo ti panji vdelane matične rešetke v posebnih okvirčkih tako, da j ih lahko odvzamemo, ne da bi bilo treba odstraniti celoten okvir z matično rešetko vred.
Tudi prostor nad zamreženim okvirom v medišču, ki je visok 30 mm, je dovolj velik za zračenje panja.
Vratca tega panja imajo na zgornjem in spodnjem koncu prečni loputi, ki sta visoki kakih 40 mm in nekaj krajši, kot je panj širok. Loputi se odpirata na šarnirjih navznoter. Odpremo jih, kadar panje prevažamo, sicer pa sta del vratec. S takimi vratci smo dosegli zatemnjeno zračenje, ker svetloba ne more neposredno od zadaj v panj. Čebele se zato pri prevozu manj vznemirjajo.
Kdor prezimuje v panju z zgornjo ventilacijo v medišču, naj pri za-zimljenju vzame iz njega zamrežen okvir nad mediščem, namesto okvira pa vstavi lesonitno ploščo, ki jo pokrije še s posebno blazino ali več legami papirja. S tem tudi neprodušneje zapre sprednjo prezračevalno loputo, ki je pri navadnih AŽ-panjih skoraj ne moremo dobro zadelati in ki nam dela dosti preglavic pri zazimovanju.
Znižanje satnikov v tem primeru ne škoduje razvoju čebelje družine, saj se prostornina panja oziroma ploščina satja nič ne zmanjša (11 satnikov namesto 9 oziroma 10). Mera Langstrothovega satnika, Z a n d r o v e g a , pa tudi v drugih panjih, ki imajo danes veljavo, je še nižja. Kolikor smo mogli v petih letih dognati, je v panjih z nižjo mero satnika razvoj hitrejši, čebele pa nosijo manj medu v plodišče in več v medišče, s čimer se poveča v plodišču prostor za zaleganje. Sicer so pa ta dejstva že desetletja poznana.
Kdor bi se ne mogel odločiti za nižjo mero satnika, lahko napravi panje z zgornjim zračenjem tudi tako, da vsaj za 40 mm zviša celoten panj. Sicer pa je tak panj potreben samo čebelarju, ki prevaža na večje razdalje, a še temu ne, če ima dovolj časa, da med prevažanjem čebele po potrebi začasno razloži in odpre.
Zračnik na dnu plodišča. Nekateri so si v zadnjem času omislili panje še s spodnjim zračenjem, ki je že dolgo znano pri konstruktorjih panjev zahodnih držav. Prav gotovo to panju pri prevozu samo koristi, vendar smo mnenja po petletnih izkušnjah, da tako prirejeno zgornje zračenje, kot smo ga opisali, popolnoma zadostuje za vse daljave prevažanja pri nas. Kadar pa nastopi v vagonu vročina nad 35° C, je treba brezpogojno prekiniti vožnjo in odpreti panje, da se čebele sprelete. Komplicirane naprave panj samo podraže in dajo navadno tudi čebelarju več dela. Hkrati pa se je treba zavedati, da mora biti panj pozimi čim toplejši, ali še bolje, čim manj občutljiv za zunanje toplotne spremembe. Na čim več krajih ga lahko odpiramo, na toliko več mestih uhaja oziroma prihaja vanj zrak celo takrat, ko bi tega ne želeli.
Sicer pa, če se nam zdi potrebno, tudi pri AŽ-panju lahko kaj preprosto uredimo še spodnje zračenje, ne da bi ga bilo treba kakor koli preurejati. To napravimo s posebnim zračnikom, ki ga pred prevozom na pašo potisnemo od zadaj pod okencem v plodišču na dno panja.
Zračnik (sl. 112), ki ga tu opisujemo, je prirejen za AŽ-panj na 11 satov. Ta ima hkrati tudi zgornje zračenje in pod palicami v plodišču le 16 mm prostora (v višino). Tisti, ki čebelari v AŽ-panjih normalne mere z 9 ali 10 sati, bo pač mere priredil po svojem panju. Zračnik sestoji iz okvira, na katerega je napeta žična mreža, kakršne imamo tudi v okencih panja, in iz deščice, s katero ga pritrdimo k okencu v plodišču.
Okvir je pravokotne oblike in meri zunaj 210 X 250 mm. Narejen je iz 12 mm debelih, 25 mm širokih in toliko dolgih letvic, da dobimo zgoraj omenjeno zunanjo velikost. Letvice so spojene med seboj kakor pri okencih.
Deščica, ki jo še potrebujemo, je toliko velika kot deščica pri okencu v plodišču. V to deščico napravimo spodaj na sredi 210 mm dolgo in 12 mm visoko »žrelo«. Nato jo privijemo (pribijemo) na daljšo zunanjo stran okvira tako, kakor kaže slika 111. Ko je deščica trdno pribita, izrežemo še v okvir »žrelo« prav na tistem mestu, kjer ga ima deščica. Srednji kos tako prerezane letve okvira, na katero je pribita deščica, odpade. Nato po vrhu okvira pribijemo dobro napeto žično mrežo in zračnik je narejen.
Če hočemo urediti panju spodnje zračenje, odvzamemo pod okencem v plodišču deščico, porinemo v panj zračnik, s škrnjaki pa ga pritrdimo k okencu. Zrak prihaja skozi »žrelo« zračnika v okvir in od tod v plodišče. Če zadelamo okence v plodišču z lesonitno ploščo in pri vratcih odpremo spodnjo loputo, prihaja zrak od spodaj v panj, ne da bi svetloba vznemirjala čebele. — Ko pripeljemo čebele na pasišče, nimamo s tem zračnikom nobenih sitnosti. Panje zložimo v skladanico in jim odpremo žrela. Ko se čebele sprelete, poberemo iz panjev zračnike, a če je krajša paša, jih lahko brez škode pustimo tudi v njih vse do tedaj, ko bomo zopet prepeljali čebele drugam.
Kdor ima AŽ-panje normalne mere, lahko naredi zračnik še višji, vendar pa naj bo med njim in palicami v plodišču vsaj kake 4 mm	Sl. 112. Zračnik za AŽ-panj
prostora. Preden porinemo zračnik
odzadaj v panj, očistimo dno »mostičkov« in drobirja, da se bo lepo vlegel na dno. Kdor je dovolj spreten, naj napravi celoten zračnik iz pločevine. Priročnejši je in boljši, ker ima zvrtane luknjice za zračenje tudi ob strani v okviru.
Menimo, da je s tako izpopolnjenim prezračevanjem naš AŽ-panj vsaj toliko pripraven za prevoz kakor kak drug panj. Vendar pa še nekaj!
Že prej smo na kratko obravnavali vprašanje najidealnejše širine ulic med sati. Ugotovili smo, da take razdalje, ki bi ustrezala vsem dobam čebelarskega leta, ni. Prav zato ponekod, kjer čebelarijo v panjih z visečimi satniki, to razdaljo med letom spreminjajo, na primer v zgodnji pomladi zožijo ulice med sati na 8 do 9 mm, poleti, ko pritiska vročina, pa jih razširijo na 12 mm in celo več. V našem panju tako pol jubno zoževanje in širjenje ulic sedaj še ni mogoče. Zato smo se odločili za neko srednjo razdaljo, to se pravi za 10 mm široke ulice.
Večji razstoj med sati v medišču. Ko smo razmišljali, kako bi omogočili poleti boljše prezračevanje, kakršno je prav gotovo v panjih, ki imajo širše ulice, smo prišli na misel, da bi v panju z zgornjim zračenjem v medišču odvzeli en satnik, ostalih deset pa s kvačicami razmaknili tako, da bi bilo med njimi po 12 mm razstoja. V AŽ-panju z zgornjim zračenjem imamo torej v medišču le deset satov z vmesnimi 12-milimetrskimi ulicami. Ker pa nam je ostalo, ko smo mu odvzeli en sat, še 11 mm odvečnega prostora, smo na vsako stran pribili na stranici panja v medišču po eno leso-
nitno ploščo, debelo dobrih 5 mm. Sicer pa bi lahko shajali tudi brez teh plošč, samo razdaljo med satniki v medišču bi morali povečati na 13 mm, kar poleti nikakor ni preveč.
Verjetno bo kdo ugovarjal, češ: v medišču bodo čebele nategnile sate tako, da jih ne bo mogoče uporabiti v plodišču. Res je, da bodo to storile čebele ob dobri paši in jih celo zalile z medom. Toda takih satov nihče ne
prestavlja poleti v plodišče, pri točenju pa preveč potegnjene celice oziroma sate z nožem lahko obreže na normalno debelino. Praznih satov čebele pri teh razdaljah ne potegujejo, torej je skrb, da bi jih ne mogli uporabiti v plodišču, odveč.
Kaj pa tisti, ki prezimujejo v mediščih? To delajo lahko tudi v panjih z razširjenimi ulicami, morali pa bi v zgodnji pomladi družine prestaviti v plodišče, kjer so ulice ožje (10 mm).
S temi izboljšavami je naš AŽ-panj prav gotovo zopet pridobil. Za tiste, ki ne prevažajo, je seveda vse to odveč, čeprav pride prej opisani zračnik zelo prav tudi tedaj, kadar kak panj napadejo roparice. Spredaj ga popolnoma zapremo, skozi zračnik zadaj pa dobivajo čebele dovolj zraka. Ce jim pokladamo v pitalniku v okencu (Vukeličev pitalnik) še vodo, bodo prebile tako tudi več dni, zlasti če jim zvečer, ko je naval roparic pri kraju, odpremo žrela. Kadar moramo zapirati čebele zaradi škropljenja sadnega drevja ali zapraševanja, nam bo tak zračnik prav tako koristil.
Panj polovičar. Dostikrat se zgodi čebelarju, ki nima namena povečati števila svojih plemenjakov, da mu kakšen panj izroji in ne ve, kam bi z rojem. Dober čebelar prezimuje poleg plemenjakov tudi rezervne matice. Za to so kaj primerni in pripravni panji, ki jim pravimo polovičar ji. Ime so dobili od tod, ker so polovico nižji od AŽ-panjev; nimajo namreč medišča. Dandanes pa ti polovičarji niti nimajo vedno enakega števila satnikov. Zategadelj jim pravimo devetsatarji, sedemsatarji itd. A. Žnideršič je prvotno imel sedemsatarje, ki jih je imenoval eksportne panje, ker je menda namesto v kranjičih poskušal v njih izvažati čebele. Ti eksportni
panji so bili narejeni zelo preprosto. Sam jih v svoji knjigi »Naš panj« popisuje približno takole:
Ekspertni panj je zbit iz dvojnih desk, od katerih stoje ene pokonci, druge počez. Deske so debele po 12 mm, skupaj zbite v stranice pa 24 mm. Sedem satnikov stoji na treh v stranski steni vdelanih železnih gredah (6 do 7 mm premera), kakor stoje satniki v plodišču AŽ-panja. Okenca nima, kvačice so zabite kar na notranji strani vratec. Zato je krajši kot AŽ-panj. V takih panjih pitamo pri žrelu.
Sl. 114. Ekspertni panj
Danes najdemo redkokje po Žnideršičevih navodilih izdelane polovi-čarje. Navadno jih delamo iz enako debelega lesa in prav tako dolge kot AŽ-panje z okenci in prečno zapornico, ki drži okence. Take lahko krmimo od zadaj in jih tam tudi dobro jeseni zapažimo.
Poleg sedemsatarjev so v rabi še devet in enajstsatarji. Z ločilno desko jih lahko pregradimo in v njih hranimo čez zimo po dve družinici na 4 ali 5 satih. Seveda moramo temu primerno prilagoditi žrela in okenca.
V enajstsatarjih z nižjo mero satnikov so nekateri medišče preuredili v kaseto, ki je tako napravljena, da jo lahko z vsemi sati potegneš iz panja, ali pa iz kasete, ki ima zadaj okence, samo posamezne sate. V kaseti je en sat manj kot v plodišču. Spodaj se zapira z dvema vložkoma, na katera je pribita matična rešetka, zgoraj pa z lesonitno ploščo. Vložka z matično rešetko lahko zamenjaš z deščicama enake velikosti in tako ločiš medišče od plodišča. Spredaj je v kaseti vrezano žrelo, v katerem tiči begalnica s pridvižnimi jezički. Čelnica ima v medišču enojno steno, vanjo pa sta zavita dva vijaka, ki držita kaseto v razdalji 8 mm od nje.
OPAZOVALNI PANJ
Čebelar je dober opazovalec in zazna marsikaj iz življenja čebel že med opravljanjem panjev. Za natančnejša opazovanja pa navaden panj ni primeren. Kakor hitro potegnemo kak sat iz njega, prav gotovo ne poteka življenje na njem več tako kot v njegovi notranjosti. Seveda se včasih zgodi, da ta ali ona matica, kadar jo dobra paša priganja k zaleganju, leže na satu izven panja kar naprej in se prav nič ne zmeni za čebelerjevo zvedavost; res je, da se tudi mladice, ki oskrbujejo ličinke, ne dajo zaradi tega motiti, toda v splošnem vlada na takem satu le neka nervoznost, ki jo povzročajo starejše čebele in s tem kolikor toliko spremene naravne okoliščine. Zato so si že zdavnaj čebelarji omislili za opazovanje čebel pri njihovem delu panje s šipami, ki jih imenujemo glede na ta poseben namen opazovalne panje.
V opazovalnem panju ne stoje sati drug poleg drugega v presledkih, ampak tako, da sestavljajo vsi skupaj eno samo ploskev. Ker so satniki v AŽ-panjih precej veliki, zadostuje, da združimo le štiri, od katerih staknemo dva ob pokončnih letvicah spodaj, ostala dva pa nad njima. Pri tem sestavljajo po dve letvici vsakega satnika zunanji okvir nekakega povečanega sata, po dve pa osrednji križ, ki ga je treba tako utrditi, da se stavba v novi razporedbi ne podre. Kako to napravimo, bomo povedali kasneje. V zvezi s tem naj omenimo še to, da uporabljajo nekateri v opazovalnem panju samo en močnejši okvir, ki lahko zajame tudi do pol kvadratnega metra površine. V opazovalnem panju, ki ga vidite na naši sliki, je ta okvir 64 cm širok in 45 cm visok. Glede na njegovo velikost so prirejene vse ostale mere panja.
Panj, ki ga bomo v naslednjem opisali, se po obliki prav nič ne razlikuje od panja na tej sliki, le mere so drugačne. Njegov obod je zbit iz 3 cm debelih in 12 cm širokih desk. Spodnja deska, ki predstavlja p o d n i c o panja, je dolga 1096 mm. Na obeh koncih je na zgornji strani v dolžini 9 cm poševno odskobljana, natančno po njeni sredi pa tečeta v medsebojni razdalji 450 mm dva utora, široka 3 mm in globoka 4 mm. Sprednja in zadnja končnica, ki sta zgoraj zaradi strehe trikotno prirezani in sta visoki od vrha trikotnika do podnice 620 mm, imata po sredi na notranji strani pribiti 5 mm debeli in 450 mm široki deščici. Taka deščica je pribita tudi na zgornjo desko oboda, in sicer zato, da se ob njene robove naslanjata šipi, ki sta spodaj zagozdeni v že omenjena utora. Mizar bo seveda raje naredil končnici in stropnico scela, tako da bo 3,5 cm debele deske na vsaki strani za pol centimetra poglobil. Stropnica, ki meri od ene do druge končnice 836 mm, naj bo vanjo vdeta na trapezast utor. Notranja velikost oboda je 836 X 548 mm. Med satniki in obodom je ob straneh in zgoraj po 8 mm razdalje, spodaj pa 20 mm. Šipi morata biti vsaksebi natančno 45 mm. Ako je ta razstoj le nekaj večji, napravijo čebele do šip nadzidke in tako vsaj deloma zapro pogled na sate. Le če je prostor med sati in vsako šipo natančno 10 mm velik, ostane steklo čisto.
Šipe pritrdimo ob straneh in zgoraj z majhnimi lesenimi zagozdami, ki jih potisnemo v ustrezajoče globelice oboda, zavarujemo pa jih z dvo-krilnimi vratci, ki so nameščena na vsaki strani panja. Vratca tečejo na nasadilih, vdelanih v robove končnic. Ko so zaprta, jih pritrdimo
s škrnjaki, od katerih je eden zavrtan v rob stropnice in drugi v rob podnice. Lahko jih zaklepamo tudi s ključem. Med vratci in nekoliko močnejšima šipama (debelina 2,5 mm) je približno 2,5 cm prostora. Ta prostor je potreben zaradi tega, da ne nastane v panju prehuda vročina, ko ga obseva poleti sonce.
Na vrhu pribijemo streho, ki ima na vseh straneh približno 10 cm napušča. Prostor med streho in stropnico zatlačimo s suhim oblanjem, če pa napravimo streho tako, da jo lahko snamemo v obliki pokrova, ostane
C
90-----!-
Z
b
Sl. ni. Opazovalni panj z dveh strani in v prerezu
ta prostor prazen in ga uporabljamo pri pitanju. Seveda mora biti potem v stropu izvrtana luknja, da lahko pridejo skoznjo čebele do klaje. Kadar ne pitamo, luknjo zamašimo s primernim čepom, pitalna posoda pa lahko kar ostane na svojem mestu. V tem prostoru lahko hranimo tudi kake druge čebelarske potrebščine. Dobro je, če so deske, ki sestavljajo streho, obite s strešno lepenko, ves panj pa odzunaj lepo pobarvan.
Žrel ima panj dvoje, na vsaki strani po eno, 30 X 8 mm veliko. Ko je panj naseljen s čebelami, je seveda odprto samo eno od njiju.
Kot podstavek za panj zabijemo v zemljo močan kol, ki ima v višini kakega metra od tal vodoravno nasajeno in dobro zagozdeno 5 cm debelo, 12 cm široko in 80 cm dolgo desko. Na vsaki strani zagozdenega mesta ima deska po eno luknjo, ki se ujema z luknjo v podnici panja. Skozi luknje vtaknemo primerno dolga vijaka, ki ju spodaj pričvrstimo z vijačnima maticama.
Pri panju z več sati — v našem primeru s štirimi — je važno, da so posamezni okviri trdno povezani med sabo, da ostanejo v nespremenjenih razdaljah bodisi od šip, bodisi od oboda. Da to dosežemo, pribijemo na obeh notranjih straneh oboda dele kvačnice z dvema zobo-voma. Vsaka pokončna letvica zahteva dve taki razstojišči. Spodnje letvice slone na podstavkih, napravljenih iz 5 mm debele železne žice. Žico dvakrat pravokotno upognemo, ob upogibih pa jo zatolčemo navzgor, da nastaneta ob oglih nekaki ušesci. Razdalja med ušescema, med katera se ugrezne spodnja letvica satnika, mora meriti natančno 2,5 cm. Prosta konca šiljasto opilimo, da ju lahko zabijemo v podnico. Zabijemo ju toliko, da je spodnja letvica, ko satnik potisnemo v ležišče med ušesci, 2 cm nad podnico. Spodnja dva satnika nosijo štirje taki podstavki, vsak satnik po dva. Da spnemo osrednji križ, ki ga sestavljajo notranje letvice štirih satnikov, zakovičimo v oglu enega satnika dve četrtkrožni ploščici, vsako na drugi njegovi strani tako, da se v kotih, ki ju tvorita oba polmera, vrtita okrog zakovice. Ob stropu utesnimo satnika z lesenimi zagozdami. Zadostuje po ena zagozda na vsaki strani stikališča srednjih dveh letvic.
Od satnikov namestimo v panju najprej spodnja dva. Levi od njiju ima v zgornjem desnem oglu četrtkrožni ploščici, ki pa sta spočetka obrnjeni navzdol. Ko vtaknemo vnanji pokončni - letvici med kvačice, potisnemo satnika proti sredi, da se notranji pokončni letvici stakneta, nato pa še navzdol, da se spodnji vodoravni letvici uležeta med ušesca podstavkov. Prav tako namestimo tudi zgornja dva satnika, nakar zavrtimo četrtkrožni ploščici navzgor, da objameta na sredi vse štiri stikajoče se ogle satnikov. Nazadnje še pritrdimo zgornja dva satnika z zagozdama k stropu.
Opisani opazovalni panj najlaže naselimo z družinico iz štiri-satnega prašilnika, ki smo ga za toliko časa, da so se čebele vletele, postavili na njegovo mesto. Lahko pa vsadimo vanj tudi kak manjši roj na same satnice. Najbolje je, da napravimo to proti večeru. Na eni strani odpremo vratca in odstranimo šipo. Nato pristavimo prav do panja primerno visoko mizo, stresemo na njeno ploščo čebele in jih pometemo vanj z omelcem. Ko je večina čebel z matico vred v panju, vložimo šipo in jo pritrdimo z zagozdami, vratca pa zapremo. Ob dobri paši bo roj takoj začel nategovati satnice, ne da bi ga kaj motila drugačna razporedba satov. Tudi svetlobi se čebele sčasoma tako privadijo, da se prav nič ne vznemirjajo, če imamo še toliko časa vratca odprta. Vratca odpiramo, kadar družinico opazujemo pri njenem delu, vedno na tisti strani, ki je obrnjena od sonca. Na sončni strani bi se šipa pri daljšem opazovanju preveč ogrela, vročina, ki bi nastala zaradi tega v panju, pa stopila satje.
Čebel v opazovalnem panju ne moremo prezimiti. Jeseni prestavimo sate iz njega v prašilnik, tega pa odnesemo v čebelnjak, najbolje toliko daleč, da se čebele ne vračajo.
Opazovalni panj napravi mnogo veselja ne samo čebelarju, temveč tudi njegovi soseščini. Radovednežev ob njem ne manjka in čebelar jim mora vedno znova razlagati to ali ono, kar opazijo. Primeren je tak panj zlasti na šolskem vrtu. Učencem razkriva tajnosti iz čebeljega življenja in marsikaterega od njih navduši, da začne čebelariti. Na čebelarskih razstavah je navadno naj zanimive j š i razstavni predmet. Če je razstavljen v zaprtem prostoru, morarpo od žrela do luknje v oknu speljati nekak hodnik, da čebele prosto izleta vaj o in ne motijo obiskovalcev.
ČEBELNJAKI, KAKRŠNI SO BILI IN KAKRŠNI SO DANES
Naši čebelnjaki v preteklih stoletjih — Razne vrste sodobnih čebelnjakov — Izbira prostora za stalni čebelnjak — Notranja ureditev stalnega čebelnjaka — Graditev stalnega čebelnjaka — Zasilni čebelnjak — Zložljivi čebelnjak za 24 AŽ-panjev na 10 satov — Zložljivi čebelnjak za 24 AŽ-panjev na 11 satov — Postavljanje zložljivega čebelnjaka na pasišču — Premični čebelnjak-dvojček
Naši stari čebelnjaki so se z značilno arhitektoniko prav lepo prilegali svoji okolici. Slika prikazuje pristen dolenjski čebelnjak, čigar idiličnost je z zanimivo igro senc še bolj poudarjena (foto Krašovec)
T naši državi čebelarijo vsepovsod razen v Sloveniji večinoma v dadan-\/ tovcih, položkah in podobnih panjih. Tudi drugod po svetu, na primer T v Ameriki, Rusiji, Angliji, Franciji in Italiji, prevladujejo panji, ki jih opravljajo od zgoraj. Zaradi tega načina opravljanja jih ne morejo zlagati v skladanice. Postavljajo jih kar na planem posamič ali kvečjemu po štiri skupaj.
Slovenci čebelarimo že od nekdaj v čebelnjakih. Tega načina čebelarjenja nam ni narekovala samo oblika našega kranjiča in pozneje AŽ-panja, temveč so ga prav tako terjale klimatske razmere in svojstvena oblikovanost naših tal. Skoraj si ne moremo predstavljati, kako bi pri nas čebelarili v kranjičih, ki bi jih postavljali posamič na prostem. Naš kmečki čebelar, ki ceni vsako ped zemlje in zlasti v goratem svetu komaj najde raven prostor za hišo, bi nerad odstopil nekaj svojega zemljišča še za tako razpostavljanje panjev. Vprašanje pa je tudi, kako bi panji, ki so često izdelani iz manj trpežnega lesa, na planem kljubovali raznim vremenskim neprilikam. Celo v čebelnjaku nam pogosto razpokajo, kaj bi bilo z njimi šele v tem primeru. Vlaga bi prav gotovo razpustila zlepljene stike, da bi nastale povsod reže, skozi katere bi uhajale čebele.
Zagovorniki postavljanja panjev na planem sicer priznavajo, da imajo čebelnjaki mnogo prednosti, toda le preradi jim očitajo, da so predragi, da se čebele v njih motijo in porazgubljajo v sosednih panjih, kar je posebno nevarno ob izbruhu kake kužne bolezni, da tudi matice, ko se vračajo s prahe, kaj pogosto zaidejo v tuje panje, kjer jih čaka neizbežna smrt, da se v čebelnjakih naselijo mravlje, miši in podgane, da iz gorečega čebelnjaka ni mogoče rešiti niti enega panja in morda še kaj.
Vsem tem očitkom pa se da ugovarjati. Da je čebelnjak predrag, nikakor ne drži. Vsak panj, ki ga postavimo na planem, mora imeti svoj lesen ali kamnit podstavek, razen tega pa še streho, ki je često prevlečena na zgornji strani s pločevino. Izdelan mora biti iz debelejših desk, ker bi bile sicer čebele v njem izpostavljene le preveč hudemu mrazu. Zato zavarujejo ponekod take panje ob zazimljenju s primernimi oblogami ali pa jih zvozijo v pokrita prezimovališča, kjer ostanejo tja do prvega spomladanskega izleta. Nadalje mora imeti čebelar še poseben prostor za točenje, za spravilo praznih panjev, naklad, orodja in omar za satje. Vse to pa mnogo stane, najbrž vsaj toliko, kolikor bi dal za postavitev preprostega čebelnjaka.
Drugi očitek ne velja zgolj za panje v čebelnjaku. Čebele zaidejo v sosedne panje predvsem ob dobrih pašah ali ob nenadnih nevihtah. Takrat se jim mudi domov in skušajo najti zavetje v katerem koli panju. Do pomot pride ne samo pri panjih, ki so zloženi v skladanico, temveč prav tako pri prosto stoječih. — Tretji očitek, ki se tiče matic, se zdi, da je še najbolj upravičen. Toda če ima čebelar pročelje panjev označeno s primernimi barvami, se dajo v čebelnjaku omejiti izgube prašečih se matic do najmanjše mere. Brez vsakih izgub pa praha tudi v razmaknjenih panjih ne poteka.
Če se v čebelnjaku naselijo mravlje ali miši, se čebelar kaj malo razburja. Prežene jih na ta ali oni način, saj mu učinkovitih sredstev za to ne manjka. Glede požara pa ni vredno zgubljati besed. Le redko se primeri, da kak čebelnjak pogori, a če se že kaj takega zgodi, povrne škodo zavarovalnica, pri kateri se bo zavaroval vsak preudaren in previden čebelar.
Marsikod so šli mimo vseh teh pomislekov in so se na splošno oprijeli čebelnjakov. V Nemčiji jih grade celo za panje, ki se odpirajo odzgoraj, čeprav morajo puščati med posameznimi vrstami precej praznega prostora za naklade in opravljanje. Za ameriška velečebe-larstva seveda niso primerni, toda čebelarji z manjšim številom panjev se tudi v Ameriki čedalje bolj navdušujejo zanje, kakor poroča E. R. Root, avtor svetovno znane čebelarske knjige ABC čebelarstva.
Čebelnjak so terjale naše podnebne razmere. Kako lahko vpliva podnebje na običaje naroda, so najzgovornejši dokaz naši kozolci. Drugi narodi jih ne poznajo. Povsod po svetu suše žito kar na njivi, kjer postavljajo snope v kopice. V Sloveniji bi se žito na njivi le redkokdaj posušilo, ker je preveč dežja. Zato se je pri nas rodil kozolec.
Ko smo si tako ogledali napake, ki naj bi jih imeli čebelnjaki, spregovorimo še nekaj besed o njihovih prednostih!
Panji so v čebelnjakih dobro zavarovani pred različnimi vremenskimi nevšečnostmi, pred vročino, vetrom, prepihom, zlasti pa pred zimskim
Sl. 116. Na planem stoječi panji A. Kehrleja v Budkfastu na Angleškem
mrazom. Zato vzdrže do 40 let. Prosto stoječi so glede tega mnogo na slabšem in trajajo komaj 10 do 15 let. Če upoštevamo, da so za panje potrebne v čebelarstvu največje investicije, potem je jasno, da jih bomo tem bolj znižali, kolikor dlje bomo panje ohranili. Čebele lahko opravljamo v čebelnjaku, kadar se nam zljubi. Zunanje čebele, predvsem roparice nas pri delu ne motijo, medtem ko pri prosto stoječih panjih v brezpašni dobi sploh ni mogoče delati. Orodje imamo v čebelnjaku vedno v neposredni bližini. Če nimamo primernejšega prostora, lahko celo točimo v njem.
Sl. 117. Čebelnjak M. Hrasta v Čigilnju na Tolminskem
Prezimovanje je prav gotovo mnogo boljše, saj se panji tiščijo drug drugega in se družine medsebojno grejejo. Poleg tega pa jih navadno še posebej zapažimo s slamnicami, lepenko in papirjem. Zato porabijo pozimi precej manj medu. Če jim pustimo jeseni 14 kg, ga imajo čez in čez dovolj. V Ameriki pa priporočajo, da naj ga imajo do 30 kg ali celo več. In še morajo včasih tik pred glavno pašo zasilno pitati. V zaprtih čebelnjakih so čebele varne tudi pred tatovi, vsiljivci in radovedneži.
Čebelnjak zavzema malo prostora. Dobro vemo, kako skrbno je obdelan pri nas vsak košček zemlje in marsikdo bi le težko utrpel škodo pri zemljišču, ki bi ga potreboval za večje število na planem stoječih panjev. Statistika nam pove, da je pri nas v Sloveniji vsaj polovica čebelarjev, ki po poklicu niso kmetje, ampak različni uslužbenci in nameščenci. Večina nima svojega lastnega doma in zemljišča, zato si morajo prostor za čebelnjak najemati. Kdo bi hotel imeti v gostih čebelarja, ki bi s svojimi, na planem stoječimi panji zasedel ves vrt, sadovnjak ali bližnjo okolico hiše?
Prostor, kjer stoje posamezni panji, je navadno travnik. Trava pred žreli zraste kaj kmalu toliko visoko, da ovira čebele pri izletavanju in
doletavanju. Zato jo moramo večkrat pokositi. Pred čebelnjakom tisto travo, ki preraste panje v spodnji vrsti, kratko in malo potrgamo, pa je stvar opravljena.
Naši čebelarji so prednosti čebelarjenja v čebelnjakih že zdavnaj spoznali in so čebelnjake obdržali še potem, ko se je uveljavil AŽ-panj. Ta je morda ravno zaradi tega, ker ga je mogoče zlagati v skladanice, izpodrinil vse druge vrste panjev, posebno pa take, ki jih postavljamo posamič na planem. S tem seveda nočemo zanikati nekaterih prednosti na planem stoječih panjev. Tu le ugotavljamo vzroke, ki so našega čebelarja privedli do tega, da je začel čebelariti v čebelnjakih. Kdor lahko te vzroke odpravi ali če se mu zdi, da ne odtehtajo prednosti čebelarjenja na planem, se bo pač odločil po svoje, ne da bi se dosti menil za naše pomisleke.
Sl. 118. V Ameriki zavarujejo na zimo marsikje posamič stoječe panje s posebnimi oblogami
NAŠI ČEBELNJAKI V PRETEKLIH STOLETJIH
Hkrati s kranjiči in z lepo poslikanimi končnicami so se začeli pojavljati na Slovenskem, zlasti na Kranjskem in Koroškem, v značilnem slogu zgrajeni leseni čebelnjaki, prvotno kriti s slamo ali skodlami, pozneje pa tudi z opeko. Pri skrbnih čebelarjih vnanjost čebelnjaka ni smela zaostajati za lepoto poslikanih panjev. Žal, da je danes te stare, idilične čebelnjake le še redko kje videti. Kjer pa so morda čisto po naključju ostali, že davno več ne služijo svojemu namenu.
O	čebelnjaku, kakršen se nam je tu in tam še danes ohranil predvsem v zgoraj omenjenih slovenskih pokrajinah in izven njih, kjer so se obdržali ležeči, našim kranjičem podobni panji, so pisali pri nas v 17., 18. in 19. stoletju Valvasor (1689), Glavar (1768, 1776, 1781), po njem Scopoli (1770), zatem A. Janša (1770, 1775), Goličnik (1792), Jonke (1856, 1844), Levstik (1867), Sumper (1871), Rothschiitz (1875, 1902), Černe (1895) in drugi. D a j n k o leta 1831 opisuje čebelnjak s Štajerske, prirejen zlasti za slamnate koše.
Prve slike o njem najdemo v knjigah Janše, Dajnka, Roth-schiitza in Černeta; imenovani naš čebelnjak tudi nadrobneje opi-
ČEBELNJAK V KRANJSKEM SLOGU ZA 24AJ-PANJEV. IZLET ENOSTRANSKI MERILO ASA
+-29.-H OB. H
- AO-t^ V£.Z -
A(7ŽrH------OO.Z
oV
__________________________________I
1'<a<9-H—f—TčS-----T

-■-v-
POGLED OD STRAN!	PREREZ
<*•
š
sujejo, medtem ko govore drugi bolj splošno o njem in se zaustavljajo večidel le ob vprašanju njegove lege.
Vse to in pa do danes ohranjeni čebelnjaki iz starejše dobe zadostuje poleg poznanja čebeljih bivališč in načinov čebelarjenja, da si ustvarimo podobo naših čebelnjakov preteklih stoletij.
Pomen besed uljnjak in čebelnjak. O čebelnjaku na Slovenskem tja do Valvasorja, to je do leta 1689, nam doslej niso znana nobena poročila.
Sl. 119. S slamo krit dolenjski čebelnjak, napolnjen s kranjiči (fotoarhiv ZČDS)
Vendar nam vsaj beseda uljnjak, ki jo na Gorenjskem, na Štajerskem in Primorskem še danes uporabljajo namesto besede čebelnjak in je lastna tudi drugim slovanskim narodom (Hrvatom, Srbom, Rusom in drugim), kaže, da je bil neke vrste uljnjak poznan Slovanom že v njihovi pradomovini za Karpati. Seveda pa je vprašanje, kakšen je bil prvotni pomen te besede: ali je pomenila le prostor, kjer so bili razpostavljeni ulji, ali pa samostojno pokrito stavbo za panje, to je čebelnjak. Po vsem, kar vemo o čebelarstvu starih Slovanov, je še najbolj verjetno, da je beseda uljnjak pomenila prvotno le prostor, kjer so stali panji oziroma drevesa, v katere so bili izdolbeni.
Danes splošno slovenska beseda čebelnjak (čebelnik na Dolenjskem) je verjetno mlajša od zgornje in pomeni stavbo, v kateri imamo čebele, pri Hrvatih in Srbih pa tudi ta le prostor za čebele in šele v drugotnem pomenu to, kar pri nas, to je stavbo, v kateri so panji.
Prvotni čebelnjaki. Kakor poročajo Valvasor, Glavar, Janša in drugi, Slovenci v tistih časih niso prezimovali čebel v čebelnjakih ali samo v čebelnjakih. Vzrokov za to ne moremo iskati nikjer drugje kakor v dejstvu, da je bila razvojna pot čebelnjaka počasnejša kot pa našega panja. Tedanji čebelnjaki (večidel samo nekakšne skupne strehe za panje-korita) za prezimovanje čebel v panjih iz desk niso bili dovolj toplo, trdno in varno izdelani, medtem ko so za nekdanja korita z močnimi in toplimi
stenami ustrezali tudi po-i*^'	'	zimi. Take čebelnjake naj-
demo ponekod še danes, zato ne bomo daleč od resnice, če menimo, da so bili zelo podobni tistemu, ki ga Janša opisuje leta 1775 v 55. paragrafu svoje knjige: »Štirje stebri zabiti v tla, dva počez, da nosita streho, in dva na tleh ležeča, kamor se polože panji, da ne leže na golih tleh.c Jasno je, da v takih in podobnih čebelnjakih ni bilo mogoče prezimovati čebel.
Večkrat se je, kakor vidimo še dandanes, zadnja stran takih zasilnih čebelnjakov naslanjala na jugovzhodno steno hiše, drugega gospodarskega poslopja ali celo na zemeljsko vzpetino in skalno pečino. Streha enokapnica s sprednjim ka-pom je bila po navadi iz slame ali lesa (skodle, deske), včasih kar v podaljšku strehe poslopja, na katerega se je čebelnjak naslanjal. Kap je bil vedno pomaknjen nekoliko čez izletno stran, da je varoval panje pred močo, vendar pa ni bil tolikšen, da bi sonce ne moglo obsevati pročelja panjev. Kdor je zmogel, je ob strani obil čebelnjak z deskami in naredil vrata. Tudi spredaj je v primernih razdaljah pritrdil late, na katerih so panji ležali, ali pa so služile samo za varnost panjev pred tatovi.
Dolžina takih čebelnjakov je bila sila različna glede na obseg in način čebelarjenja. Prostor za panji ni bil v njih dosti širši od metra, višina pa je bila navadno taka, da je čebelar v njem lahko stal. Na izletni strani so bili toliko visoki, da je šlo do 8 panjev drug na drugega. Včasih pa čebelnjaki sploh niso imeli nič prostora zadaj. Panji so bili pritisnjeni do zadnje stranice in jih je moral čebelar zaradi tega opravljati le od spredaj.
Panje so, kakor smo že pri opisu rimskega čebelarjenja ugotovili, postavljali tako, da so bili zadaj za kak palec višji kot spredaj, samo
Sl. 120. Čebelnjak z Vrha pri Šentjerneju na Dolenjskem
(fotoarhiv Etnografskega muzeja v Ljubljani)
tistega, v katerega so vsadili nov roj, so ponekod postavili tako, da je bila njegova sprednja stran višja; to pa zato, da je roj pričel z delom pri žrelu.
Se dandanes najdemo take in podobne čebelnjake, prilagojene podnebju, prostoru, številu panjev, paši in načinu čebelarjenja po Kranjskem, Koroškem, južni Štajerski, Krasu, Soški dolini, Beneški Sloveniji, torej povsod, kjer je bil nekoč v navadi kranjič.
V krajih, kjer so včasih čebelarili v pokončnih bednjih (votlakih) in slamnatih koših, so postavljali čebelnjake, primerne za te panje, vendar pa Bela krajina, kolikor je znano, za svoje slamnate koše navadno ni gradila čebelnjakov. Tu so najraje panje oziroma koše postavljali in jih še danes postavljajo na police pod zatrepe hiš in koč, ob skednjih in na odprta podstrešja, kar je v navadi tudi v vzhodnih Alpah.
Kranjsko-koroški čebelnjak. Pravi čebelnjaki so se pojavili v teh pokrajinah najbrž šele v drugi polovici 17. ali v začetku 18. stoletja, čeprav je za Alpe izpričano, da so tod poznali nekakšne čebelje hišice vsaj že v 16. stoletju. Zlasti pri samostanih, graščinah in župniščih ter drugih svobodnih ljubiteljih čebel, torej tam, kjer so bila večja čebelarstva, so bile to samostojne, lično izdelane lesene stavbice v značilnem alpskem slogu, »konstruktivno podobne vetrnicam in svinjakom«, primerne za prezimovanje čebel, kakor tudi prirejene našemu panju in načinu čebelarjenja v njem.
Tak čebelnjak je bila kvadratasta ali podolgovata pravokotna lesena stavba z dvokapno streho, večkrat visoko dvignjeno in krito s slamo. Strešno sleme je bilo včasih le nekoliko pomaknjeno od srede naprej, včasih pa je bilo v isti ravnini kot pročelje čebelnjaka. Zato je bilo sprednje strešno krilo precej krajše od zadnjega in prednji kap dosti višji od zadnjega, da ni bil v napoto čebelam pri letenju in ni zakrival sonca. Da bi kap varoval panje pred močo tudi od sprednje strani, je bil pomaknjen za pol do enega metra naprej. Prostor od prednjega kapa do prve zgornje prečne grede je bil obit z deskami, po navadi v ličnem oboku.
Kar smo rekli že za preproste čebelnjake, moramo reči tudi za te; bili so glede na velikost čebelarstva različne dolžine, široki redko čez dva metra in pol. Vrata v čebelnjak so bila navadno na južni strani, zbita pa so bila večidel iz dvojnih desk tako, da so ležale notranje pokončno, zunanje pa proti sredi poševno. Odpirala so se navznoter. Okno ali bolje v steno izrezana lina je bila pogosto v steni nasproti vratom in se je zapirala z zapahom ali loputo. Večji čebelnjaki so imeli tako lino (eno ali več) tudi zadaj. Redki so bili čebelnjaki s stropom iz močnih plohov. V njih je bilo mogoče izrabiti podstrešje za shrambo praznih panjev. Kjer so bila taka podstrešja, si prišel vanja skozi posebna vrata zunaj čebelnjaka. Prav tako so imeli redko ti čebelnjaki pod. Čebelnjaki so bili visoki od stropa (če so ga imeli) do spodnje vrste ali lege panjev okoli dva metra, tako da je šlo v skladanico tudi po 8 panjev, naloženih drug na drugega, ali štiri vrste z nakladami.
Podloge čebelnjaka so ležale na kamnitih, kasneje na cementnih kvadrih. Pri novejših čebelnjakih so bile te podloge zgoraj izdolbene. V žlebiče so nalivali vodo, da ni mogel mrčes v čebelnjak. Prva spodnja vrsta panjev je bila dvignjena od tal približno pol metra. Ogrodje čebelnjaka je bilo dostikrat hrastovo, medtem ko so bile stene iz debelih plohov ali celo iz primerno obtesanih brun, ki so bila naložena vodoravno drugo na drugo.
Večidel pa so segale take stene tudi ob straneh le do kapa. Zgornja dela stranskih sten sta bila zbita iz pokončnih desk, na spodnjem koncu lepo izrezljana in pomaknjena malo navzven.
Dve vrsti kranjskih čebelnjakov. Do tu je podoba tega našega čebelnjaka precej enotna. Glede na to, kako so skladali panje vanj, pa ločimo čebelnjake s policami za vsako vrsto panjev in vmesnim prostorom ter čebelnjake brez polic, v katerih so ležali panji kar drug vrh drugega. O tem piše že Fr. Levstik v pravkar izdani čebelarski knijigi Bučel-stvo, kjer pravi v poglavju o čebelnjaku: »Zarad nakladanja (postav-
Sl. 121. Stari in novi čebelnjak iz Šmarjete v Rožu na Koroškem (fotoarhiv Etnografskega muzeja v Ljubljani)
Ijanja naklad na panje; op. p.) v obilni paši in zarad naloge s pustimi (brezmatičnimi panji; op. p.) je dobro, če so tiste letve (prečne grede; op. p.) tako široke, da je za ves ul prostora med sleherno vrsto (panjev; op. p.). V takem (čebelnjaku) se niti čebele ne motijo tako rade. Ali ondod, koder ni paša zelo vrla, da so tedaj roji čebelne reje največja korist, naj bodo letve ožje, da ne ostaja toliko prostora praznega med njimi; tudi gorkota je obilnejša med stisnjeno posodo (panji; op. p.).«
V tem, kar je povedal zgoraj Levstik, tiči razlika v ureditvi sprednjega dela našega čebelnjaka. Kjer so pri nas čebelarili na med z nakladami ali podkladami, to je v tistih krajih, kjer je bilo manj rojev zaradi dobre paše, kakor pravi Glavar, tam je bil prednji del čebelnjaka tako urejen, da so panji ležali na policah ali letvah v tolikšni razdalji drug nad drugim, da je bilo mogoče po potrebi naložiti naklado ali podložiti podklado. Zato v takih čebelnjakih ni bilo spredaj ozkih letev, ampak so bili široki, nad 20 cm in kakih 5 cm debeli plohi, ki so prepreče-
vali, da bi kdo potegnil panj spredaj iz čebelnjaka. Kjer pa so bili kraji z zmernejšo pašo, ki je bolj pospeševala rojenje, tani seveda ni bilo treba dodajati naklad ali podklad, ker so nanesle čebele medu komaj v panje same. Zato so tudi ležali neposredno drug nad drugim. Čebelarji so jih jeseni podirali, da so prišli do medu, ali pa so jih prodajali kupcem in prekupčevalcem. Čebelnjaki, prirejeni za tak način čebelarjenja, so imeli zato spredaj ozke prečne grede in dostikrat niti ne polic ali letev, na katere bi pokladali panje. Vendar pa se nam zdi, da tako Levstikovega kakor
Sl. 122. Erbežnikov pašni čebelnjak v Virmašah pri Škofji Loki (foto S. Mihelič)
našega utemeljevanja, zakaj najdemo čebelnjake s policami in čebelnjake brez polic, ne smemo jemati tako, kot da ni bilo še drugih vzrokov za te razlike. Že same stavbe čebelnjakov nam kažejo, da so bili preprostejši brez polic, bolje izdelani pa s policami. Tudi to, kar pravita Glavar in Janša o čebelnjakih, in njun način čebelarjenja brez jesenskega podiranja čebel, kaže, da so čebelnjaki s policami po vsej verjetnosti mlajši in znak imovitejših in razgledanejših čebelarjev.
Lopute. Naši, že omenjeni čebelarski pisci govore v svojih spisih še o prednjih vratih pri čebelnjakih in loputah, pritrjenih s šarnirji na prečne late ali grede.
Danes so že redki čebelnjaki s takimi napravami, vendar pa se še najdejo. Prednja vrata pri čebelnjakih so bila dvokrilna in tako nataknjena na nasadila, da se je odpiralo eno krilo na desno, drugo na levo. Pozimi so jih zapirali, da je bilo čebelam topleje in da jih niso motile živali in zimsko sonce. Spomladi so jih odprli tako, da so varovali izleta-vajoče čebele pred nevarnimi vetrovi, poleti pa so jih sneli. Nekateri
čebelnjaki so imeli taka sprednja vrata, ki so se odpirala z enim krilom navzgor, z drugim navzdol in je spodnje krilo, kadar ni zapiralo čebelnjaka, služilo kot naletna deska (bertah). Levstik imenuje taka vrata vavtaro. Mimo teh vrat pa so imeli nekateri čebelnjaki še posebne lopute, kakor že rečeno, pritrjene s šarnirji na zunanje spodnje robove prečnih lat ali gred, da so zapirale vmesne prostore med gredami, zaradi česar so se videla samo žrela in brade panjev. Te lopute so varovale pozimi panje pred mrazom, poleti pa pred preveliko vročino. Sicer pa jih je bilo mogoče po potrebi odpirati navzgor in z zavojnicami pritrditi.
Sl. 123. Čebelnjak J. Logondra v Pevnem pri Škofji Loki
Stari pašni čebelnjaki. Pozabiti ne smemo tu omeniti posebnih, do šest, sedem metrov dolgih pašnih čebelnjakov za sto in več panjev, ki so jih kmetje postavljali na ajdovih pasiščih, da so lahko čebelarji prevaževalci v njih razmestili med cvetenjem ajde svoje čebele. Slika takega pašnega čebelnjaka je iz Virmaš pri Škofji Loki. Tu je stal ta čebelnjak še do prve svetovne vojne pri Erbežnikovih. V prvih desetletjih tega stoletja pa je bilo še več takih čebelnjakov na polju v okolici Virmaš in bliže Ljubljane. Po svoji zgradbi, kakor vidimo s slike 122, se niso prav nič razlikovali od doslej opisanih. Škoda, da se je ta lepa navada opustila.
Selški tip čebelnjaka. Arhitektonsko so se kranjsko-koroški čebelnjaki na splošno kaj malo ločili med seboj. Razlike so bile predvsem v višini in narisni shemi. Glede dolžine so se ravnali, kot smo že dejali, po velikosti čebelarskega obrata.
Mere, ki smo jih zgoraj navedli, veljajo v glavnem za gorenjski čebelnjak. Dolenjski je bil navadno manjši in zato nekako čokat. Videz te čokatosti mu je dajala osnova, ki se je približevala kvadratu. Koroški je bil nizek in podolgovat. Zanimivo je, da so imeli na Ko-
roškem tudi zadružne čebelnjake, v katerih je čebelarilo po več čebelarjev* iz ožje soseske.
Od vseh teh pa so se po pročelju razlikovali nekateri čebelnjaki v Selški dolini. Sleme je bilo postavljeno pri njih pravokotno na pročelje, enokrilna streha pa se je dokaj strmo spuščala na stranske stene. Sprednja stran je imela zaradi tega trikotni nastavek, ki je bil včasih obit z deskami, včasih zapolnjen s panji. V ostalem je bil prostor za panje
urejen prav tako kakor pri prejšnjih: ali za čebelarjenje z nakladami ali za čebelarjenje na roje. Več jih je bilo prirejenih za čebelarjenje na roje. Vrata so bila pri njih zadaj.
Vsak, kdor bo po teh opisih pogledal sliko čebelnjaka v Janševem Popolnem nauku o čebelarstvu iz leta 1775, se bo nehote vprašal, kam naj ga uvrsti. Res ni zadeva tako preprosta. Vprašanje je, zakaj je Janša po zunanjosti narisal drugačen čebelnjak, kot naj bi bili pri nas v navadi. Njegov čebelnjak ima namreč streho enokapnico. Morda je to le naključje, ni pa izključeno, da so bili v njegovem času na Gorenjskem znani tudi taki. Reči je treba, da je notranja ureditev Janševega čebelnjaka popolnoma taka, kakršno smo si ogledali spredaj.
Mediteranski tip čebelnjaka, ki ga najdemo tu in tam na Vipavskem, v Brdih in Beneški Sloveniji, je narejen po navadi iz kamna. Milo podnebje tudi pozimi in pomanjkanje lesa sta čebelarju narekovala tako izdelavo. Značilne zanj so iz preprosto zloženega, včasih tudi iz obdelanega kamna zgrajene stene in široko, popolnoma odprto pročelje brez vsakih
prečnih gred. Vanj postavljajo panje tesno drugega poleg drugega in drugega vrh drugega. Streha s kapom zadaj je dokaj položna, saj v teh krajih skoraj ni snega. Pokrita je s kalanicami, pločevino ali s polkrožno opeko-korci. Lesena vrata so navadno ob strani, oken pa največkrat sploh ni. Dostikrat se tak čebelnjak naslanja neposredno na drugo poslopje.
Panonski tip čebelnjaka, tu in tam še ohranjen po Štajerskem, kjer čebelarijo v koših, je bil navadno spleten iz leskovine in zamazan z blatom. Leskove palice so po sredi preklali na dvoje in iz njih pletli stene. Čebelnjaki so imeli večinoma strehe enokapnice, kap je bil zadaj. Da bi vendarle dež ali sneg z vetrom preveč ne močil košev, so včasih napravili od slemena naprej krajši strešni nastavek. Strehe so bile slamnate, včasih pa tudi iz desk. Panji oziroma koši so stali v čebelnjakih v dveh do treh vrstah na posebnih policah. Vrata v čebelnjak so bila ob strani. Slike takih čebelnjakov najdemo v Dajnkovi knjigi Čelarstvo (glej Sodobno čebelarstvo
I.	del, str. XIII!) in v Rothschiitzevi že spredaj omenjeni knjigi. Vendar kažeta ti podobi čebelnjaka, narejena iz desk.
RAZNE VRSTE SODOBNIH ČEBELNJAKOV
Ker so redki kraji, kjer je skoraj vse leto paša, čebelarji že od nekdaj čebele prevažajo. Na pasiščih postavljajo panje v zasilne čebelnjake, ki jih vozijo kar s seboj. V krajih, kjer je vsako leto kaka dobra paša, so včasih posestniki zemljišč, kakor smo že povedali, postavljali prave čebelnjake, ki so jih ob paši proti primerni odškodnini oddajali čebelarjem
Sl. 125. Čebelnjak v Dolinici pod Biljano v Goriških Brdih (fotoarhiv Etnografskega muzeja v Ljubljani)
Sl. 126. Čebelnjak v Bavščici pri Bovcu na Primorskem (fotoarhiv Etnografskega muzeja v Ljubljani)
v najem. Znani so taki pašni čebelnjaki za ajdovo pašo na Gorenjskem, Dolenjskem in verjetno še kod drugod. Kasneje so postavljale tudi čebelarske organizacije čebelnjake za izkoriščanje nekaterih paš (na primer hojeve, ajdove). Ljubljanska čebelarska družina ima še danes pod Krimom velik stalni pašni čebelnjak, ki ga zasedejo čebelarji, kadar medi hoja (sl. 128), nadalje čebelnjak na ajdovem pasišču na Štajerskem in drugod.
Po vsem tem ločimo stalne čebelnjake, zasilne in zložljive. Medtem ko so navadno zasilni in zložljivi čebelnjaki le pašni čebelnjaki, pa stalni čebelnjaki le tu in tam služijo temu namenu. Največkrat drži čebelar v njih čebele, kadar jih nima na paši ali kadar jih prezimuje.
Zadnja leta stalne pašne čebelnjake vse bolj izpodrivajo zložljivi čebelnjaki. Ti v marsičem prednačijo pred prvimi: niso tako dragi, vozimo jih s panji vred s seboj in postavimo kjer koli, v njih pa lahko čebele celo prezimujejo. Ker je les in drugo stavbno gradivo danes zelo drago, si bo marsikak čebelar namesto stalnega pašnega čebelnjaka raje omislil zložljiv čebelnjak.
Zložljivi čebelnjaki so napravljeni iz lesa, medtem ko so stalni lahko leseni ali zidani. Največ zidanih iz kamna je na Primorskem, iz opeke pa tudi tu in tam po Štajerskem. Stare izkušnje nam povedo, da čebele v lesenih čebelnjakih dobro prezimujejo. Zidani čebelnjaki so pri nas bolj redki, čeprav so trpežnejši in pri današnjih visokih cenah lesa niti ne dosti dražji od lesenih. Tudi v teh se čebele dobro počutijo.
S panji je v pretežnih primerih zapolnjena samo ena stran čebelnjaka, imamo pa tudi dvostranske ali celo tristranske čebelnjake. Po-
stavi jamo jih zlasti tam, kjer je stiska za zemljišče, saj je zanje treba pri istem številu panjev manj prostora kakor za enostranske. Njihova slaba stran pa je ta, da samo del čebel izletava proti najugodnejši nebesni strani.
Glede na namen, za katerega so določeni, razlikujemo še šolske čebelnjake, učne čebelnjake in paviljončke.
Marsikatera šola je imela v preteklosti svoj čebelnjak, danes pa jih vidimo le še tu in tam. Ker je med mlajšim učiteljstvom le redek, ki ga veseli ta koristna panoga našega kmetijstva, pogosto niti ne služijo več
Sl. 127. Čebelnjak v Zapovdenu v Trenti na Primorskem (fotoarhiv Etnografskega muzeja v Ljubljani)
pravemu namenu. Res je, da se obvezno čebelarjenje na naših šolah ne more obnesli, toda nikakor ne moremo opustiti misli, da bi nekateri naši šolski vrtovi ne imeli nekaj panjev čebel. Če med učiteljskim naraščajem ni dovolj čebelarjev, postavimo vzorne šolske čebelnjake vsaj tam, kjer je kak učitelj čebelar. Okrog njega se bodo potem zbirali vsi, ki jih čebelarjenje veseli, tak učitelj pa bo postal nekako žarišče čebelarske prosvete v svojem okraju.
Šolski čebelnjaki so skoraj vedno stalni. Hkrati so to lahko učni čebelnjaki, če so na uporabo ne samo učiteljstvu, ampak tudi učencem. Učne čebelnjake vzdržujejo posamezna čebelarska društva, kmetijske šole, zadruge in čebelarski znanstveni zavodi deloma v raziskovalne namene, deloma za poglobitev pouka na čebelarskih tečajih.
Paviljonček je čebelnjaček s štirimi, kvečjemu s šestimi panji. Namenjen je predvsem začetnikom, ki si ne bodo postavili kar takoj večjega čebelnjaka, in tistim, ki jim je čebelarjenje le razvedrilo. Napravi
si ga lahko vsak po svojem okusu. Vsekakor naj bo izdelan tako, da bodo čebele v njem lahko tudi prezimovale. Zato naj bo ob straneh in za vrati dovolj prostora za opaž.
Paviljonček je lahko podolžen, tako da stoje v njem vsi panji v eni vrsti. Če je pokončen, stoje v njem panji v dveh vrstah drug nad drugim. Lahko je zložljiv, to se pravi, sestavljen iz posameznih delov, da ga raz-deremo kakor pašni zložljivi čebelnjak, lahko pa je podoben nekaki omari ali skrinji, v kateri so oddelki za posamezne čebelje družine.
Sl. 128. Pašni čebelnjak Čebelarske družine v Ljubljani pod Krimom
Taki čebelnjaki morajo biti lično izdelani in pobarvani. Potem so zares v okras hiši ali vrtu. Prav bi bilo, da bi si jih omislile kot učilo šole v tistih krajih, kjer so ugodne pašne razmere. Učiteljstvo bi potem mnogo laže seznanjalo mladino s čebelami in njihovimi posebnostmi. Prav gotovo bi s takim pripomočkom pridobilo mlade ljudi za čebelarjenje, zlasti če bi jim znalo opisati neštete skrivnosti iz čebeljega življenja in prikazati velikansko korist, ki jo ima človek od teh ljubkih živalic. Podobne pavi-Ijončke bi morali imeti doma tudi prevaževalci, da bi v njih vzrejali matice, kajti v pašnem čebelnjaku je vzrejanje nerodno. Na plemenilnih postajah so paviljončki prirejeni navadno samo za dva panja.
Osnovne tipe čebelnjakov, ki smo jih na tem mestu zgolj omenili, si bomo v naslednjih poglavjih natančneje ogledali. Preden pa preidemo k njih nadrobnem opisu, se bomo zaustavili pri nekaterih vprašanjih, ki so sicer bolj splošnega pomena, a bi si moral biti glede njih na jasnem vsak čebelar, ki želi graditi nov čebelnjak.
IZBIRA PROSTORA ZA STALNI ČEBELNJAK
Preden postavimo čebelnjak, moramo natančno proučiti pašne posebnosti svojega kraja in ostale razmere, ki so v zvezi z življenjem čebel. Vedeti moramo, da lete čebele vsaj 2 km daleč na vse strani. Ako je v krogu 2 km že nekaj čebelarjev z večjim številom panjev, je treba presoditi, če ni pasišče preobremenjeno. Res je, da so včasih viri medičine tako rekoč neizčrpni, vendar je preveliko in stalno kopičenje panjev na ozkem prostoru vsem samo v škodo. Čebele morajo imeti v bližnji okolici svojega bivališča dovolj paše. Če j‘e kraj reven z rastlinstvom, močvirnat, brez večjih nasadov sadnega drevja in končno še brez ajdovih polj ali iglastih gozdov, čebele nimajo ob čem živeti in je čebelar le preveč navezan na prevažanje. Pravilo je, da morajo imeti čebele v svojem kraju vsaj zgodnjo spomladansko pašo in dovolj obnožine. Za to pa so potrebni travniki, vrtovi s sadnim drevjem, gozdovi iglavcev, razne vrste detelj in podobno. Kraji s celoletno dobro pašo pa so pri nas prav redki.
Kaj pravijo o izbiri prostora za čebelnjak naši starejši čebelarski pisci? Glede na čebelarsko prakso pri nas in drugod med njimi ni nesoglasij. P. P. Glavar meni, da v čebelnjak »ne sme priti ne preveč ne premalo toplote« in da je najbolje, če je obrnjen sredi med vzhodom in poldnevom (meditulum inter orientem et meridiem). »V tej legi,« pravi dalje, »dobe čebele zgodaj dovolj sonca, ne da bi bile izpostavljene mrzlemu vetru, popoldanska vročina pa jih vendar ne nadleguje. Kdor za to ne najde priložnosti, naj izbere rajši vzhodno kakor popoldansko lego, da čebele v februarju ne bodo izletavale in se tako izpostavljale nevarnosti, da zunaj zmrznejo.«
Sl. 129. Stalni čebelnjak M. Rožmana v Dobrunjah pri Ljubljani
Sl. 130. Paviljonček za 4 AŽ^panje od sprednje in zadnje strani
Te Glavarjeve zahteve glede lege čebelnjaka se popolnoma ujemajo z zahtevami rimskih čebelarskih piscev, čebelarskih piscev 18. stoletja in tudi naših kasnejših. Eni kakor drugi jih samo še izpopolnjujejo. Tako pravi na primer Janša, da naj bo čebelnjak v kraju, kjer je v bližini paša, da naj stoji na sončnem kraju, da naj mu bo hrbet zavarovan proti severnim močnim in najbolj mrzlim vetrovom, da ne sme stati ob jezerih, velikih vodah in tam, kjer je zaradi tovarn dosti dima, da mora biti prostor suh in proč od cest, živine in vsakega nemira. Pred čebelnjakom ne sme biti visokega drevja ali zidov, marveč naj bodo le nizka drevesa, če nočemo imeti sitnosti z roji. D a j n k o omenja poleg tega, da je dobro, če je čebelnjak postavljen nekoliko više in proč od poslopij, kjer je dosti ropotanja. Jonke in z njim Levstik svarita pred cukrarnami (sladkor-nicami). Nevarna pa je, kakor pravi Levstik, tudi »vsaka shramba sladkih reči ako morejo (čebele) do nje, ker čebela je kakor vsaka stvar; dokler lahko z vedrom zajemlje, ne vpraša po korcu«. S n m p e r dodaja, da naj čebelnjak ne bo blizu gnojišč, hlevov, železnic, mlinov, medtem ko na primer Glavar in Levstik menita, seveda napačno, da je gnojnica čebelam celo potrebna, po Glavarjevem mnenju za konserviranje medu (sol!).
Vsa ta navodila še danes drže. V naslednjem jih bomo samo nekoliko izpopolnili in nekatere zahteve utemeljili.
Soseščina drugih čebelarjev. Še preden postavimo čebelnjak, ugotovimo, kje so sosedni čebelarji. Pazimo, da ne bo kakega čebelnjaka nad našim ali za njim (v smeri izletavanja čebel). Ako bi namreč čebele iz zgornjega čebelnjaka letale čez naše, so te vedno v nevarnosti, da jih bodo sosedne napadle ali izropale. Ko letajo tujke čez čebelnjak, zavohajo med in skušajo priti do njega. Čebelnjaki, ki so postavljeni vzporedno, so mnogo bolj varni pred roparicami.
Ako nimamo svojega lastnega zemljišča, ga vzemimo v najem. Sklenimo pogodbo za nekaj let, pri tem pa ne bodimo skopi. Navadno so čebelarji povsod zaželeni gostje. Pozanimajmo se tudi, če je potrebno za postavitev čebelnjaka stavbno dovoljenje.
Kje naj stoji čebelnjak? Čebelnjak naj stoji, če je le mogoče, v neposredni bližini čebelarjevega stanovanja, tako da ima panje stalno pred očmi. Če vidi iz stanovanja pred čebelnjak, si prihrani marsikako pot. Posebno je to važno v dobi rojenja in zaradi raznih nepridipravov. Ako je čebelnjak v bližini, lahko čebelar vsak hip pogleda, kaj je z živaljo in opravi mnogo del kar mimogrede. Najboljša je kaka zavetna lega v dolini, pod bregom ali večjim gričem, da so čebele zavarovane pred mrzlimi severnimi in severovzhodnimi vetrovi. Zelo primeren je prostor v vrtu ali sadovnjaku. Vetrovi so čebelam nevarni zlasti spomladi, ko se vračajo domov težko obložene z obnožino. Pred čebelnjakom popadajo na tla, otrpnejo in umro prav takrat, ko so družinam najbolj potrebne. To so večinoma stare čebele, ki resda kmalu odmro, a prav v tem času, ko še ni dovolj mladic, mnogo pomenijo. Najbolje je pač postaviti čebelnjak tam, kjer je vse pašno področje v razdalji 3 do 4 km kolikor toliko v zatišju. Sicer stoji čebelnjak lahko tudi na odprtem polju, če ga drugje ne bi mogli postaviti. V tem primeru pa bi ga morali zavarovati proti vetrovom bodisi z živo mejo ali z visokim lesenim plotom. Čebele morajo imeti vedno neoviran izlet. Zato ne postavljajmo čebelnjakov v bližino večjih stavb, ki bi ovirale izlet. Tudi visoko drevje naj ne stoji blizu pročelja čebelnjaka, že zaradi rojev ne. Pročelje naj bo vsaj dopoldne na soncu. Dobro je, če je v bližini potoček, vendar ne sme biti prevelik.
Kakor poudarja že Janša, čebelnjaka nikakor ne smemo postaviti zraven kakega pota ali ceste, kjer bi čebele nadlegovale mimoidoče. Pri tem bodimo previdni, da si ne nakopljemo neprijetnosti in neprilik, ki so jih imeli že mnogi čebelarji. Sicer pa je bližina cest že čebelam samim nezaželena, ker jim ropot ne prija, prah pa jim celo škoduje. Prav tako se ne počutijo dobro na kakem takem mestu, kjer je stalen prepih, na primer na koncu doline ali na križišču dveh dolin. Neprijetno je zanje tudi zamočvirjeno zemljišče, ker je hladnejše. Če že lahko izbiramo, se odločimo za kamenit ali peščen svet, ki je nekoliko vzvišen, da po dežju voda naglo odteka in sploh ne more do čebelnjaka.
Kam naj bo obrnjeno pročelje čebelnjaka. Najbolje je, če je pročelje čebelnjaka obrnjeno proti jugovzhodu ali jugu, in sicer na hladnejših mestih proti jugu, drugače pa proti jugovzhodu. Nekateri čebelarji pa so mnenja, da ni važno, proti kateri strani neba je obrnjeno pročelje čebelnjaka; važno je, kot trdijo, le to, da so čebele varne pred prepihom in mrzlimi vetrovi. Zelo škodljivo je, če prihajajo vetrovi naravnost v žrela. Družine se močno vznemirjajo, kar je posebno nevarno pozimi, ko morajo imeti popoln mir. Razburjene čebele zaužijejo več medu kot sicer, si
MED STENO IN PAN7EM,MED PAN7EM IN VRATMI TE PUŠČEN -	PROSTOR-POTREBEN, DA SE ČE--
BEENTAK DORRO ZAZlMl!
i_______________________________
TLORIS
PREREL
Sl. 131. Načrt za paviljonček
z njim preoblože črevesje in, če se ne morejo dlje časa otrebiti, lahko zbole za grižo. Če je obrnjeno pročelje proti jugovzhodu, ne sije poleti vroče opoldansko sonce naravnost v panje in jih ne segreje preveč. Če je obrnjeno proti jugu ali zahodu, čebele poleti zaradi prevelike vročine dostikrat sploh ne delajo, ker so preveč zaposlene z ohlajevanjem in prezračevanjem panjev, medtem ko tedaj iz čebelnjakov, obrnjenih proti severu, živahno izletavajo na pašo. Zato trdijo nekateri praktiki, da severna stran ni slaba za čebele. Baje nanosijo v tako postavljenih panjih več medu in so tudi manj rojive.
Če je čebelnjak obrnjen proti vzhodu, sonce že opoldne zgine izpred njega. Čebele, ki se spomladi vračajo premražene s paše, popadajo v hladni
senci pred čebelnjakom na tla in se ne morejo več vzdigniti. Pri izbiri izletne strani pomislimo tudi na zimski izlet čebel, ki je velikega pomena za njihovo življenje in razvoj, zlasti pa za njihovo zdravje. Vse tako kaže, da je tudi glede tega najboljša jugovzhodna lega. Čebele bodo izletele in se očistile prav ob času, ko je najtopleje. Pozimi sonce hitro zaide; zato je zahodna stran neugodna, še bolj pa severna.
Res je, da ima jugovzhodna čelna stran tudi svojo napako: sonce nam ob hladnih in za izlet neprikladnih dneh izvablja iz panja čebele, ki potem popadajo v sneg in v njem umro. Temu pa se lahko izognemo z zasloni, s katerimi zapremo pročelje čebelnjaka. Seveda mora biti v tem primeru vedno nekdo v bližini čebelnjaka, da jih odstrani, kadar bi nastopila odjuga ali toplo vreme. Zasloni, ki so jih poznali že naši kranjičarji, obvarujejo pozimi čebele pred raznimi zimskimi motnjami. Pred njimi jih lahko zavarujemo tudi tako, da napravimo v panjih dvojna dna. Pod sate potisnemo lesonitno ploščo, ki je tako velika, da prekrije vse dno od sprednje stene do okenca. Razen odspredaj ima plošča ob robovih pribite ozke in toliko debele letvice, da je dvignjena nad dno IVa cm, ob straneh pa sta izreza, skozi katera lahko čebele prihajajo v plodišče ali odhajajo iz njega.
ČEBELN7A14 ZA 24	PAKI7EV S PREPROSTO
DVOIPAPNO STREHO. IZLET VENO STPAN M. V^O
- ‘vov V£z-
4
4
4
i
4-^5----------- OG.Z---------+-	—f— (7B.—f
o ZT
C tz>
_.J ;
POC5-LE D OD STRANJ	PREČNI PR E REJ-;

NOTRANJA UREDITEV STALNEGA ČEBELNJAKA
Ker sta v naših krajih razširjena predvsem kranjič in AŽ-panj, bomo gradili čebelnjake le zanje. Za kranjiče lahko napravimo ličen manjši čebelnjak v starem kranjskem slogu. Če ima čebelar dovolj denarja in večje število AŽ-panjev, si bo zgradil prostoren čebelnjak, v katerem ne bo imel samo panjev, temveč tudi shrambo za vse potrebščine, prostor za točenje in morda celo majhno sobico. Take čebelnjake si bodo zgradili zlasti tisti čebelarji, ki imajo čebele daleč od doma. Kdor jih ima v do-
Sl. 153. Čebelnjak dr. J. Rašina v Libechovem na Češkem. Edinstven primer naravnost razkošno urejenega čebelnjaka
mačem vrtu ali sadovnjaku, bo verjetno našel v hiši dovolj prostora za hranjenje satovja, slamnic in drugih potrebščin. Zato si bo zgradil čebelnjak le za panje.
Kdor čebelar! s kranjiči in AŽ-panji, si bo postavil čebelnjak z dvema oddelkoma: v enem bodo kranjiči, v drugem AŽ-panji. Lahko pa ga uredi tako, da ima spodaj le dve vrsti AŽ-panjev, nad njimi pa eksportovce ali kranjiče.
Ko pripravljamo načrt za zgradbo čebelnjaka, moramo dobro premisliti, s kakšnim številom panjev mislimo čebclariti in za kaj vse nam bo služil čebelnjak, to se pravi, kako bomo uredili njegovo notranjost. Od tega je odvisna njegova velikost, ki jo je kasneje težko spreminjati.
Namestitev panjev. Najprej se odločimo, kako bodo stali panji v njem. Gotovo je najprimernejša strnjena skladanica brez vmesnih podpornih stebrov, ki nas pri zlaganju panjev samo ovirajo. Zaradi teh stebrov nastane med panji prazen prostor, ki ga moramo pozimi zadela vati. Poglejmo, kaj pravi o tem pokojni Žnideršič, ki je zgradil precej čebelnjakov, pa je prišel potem vedno do prepričanja, da bi jih moral graditi drugače.
»Ako bi danes postavljal nov čebelnjak, bi ga napravil meter globljega in panje bi postavil meter globlje vanj na betonskp ali leseno podlago. Nosilni stebri bi bili zunaj pod napuščem v primerni razdalji. Tako bi bili panji v skladanici stisnjeni in bi se med sabo greli. Na zunanje nosilne stebre pa bi obesil vrata z dvema vratnicama, da bi na zimo čebelnjak
zaprl tudi spredaj. Spomladi bi vrata po potrebi odpiral ali zapiral, kakršno bi pač bilo vreme. Ko bi nastopilo toplo vreme, bi jih popolnoma odstranil. Čebele bi v takem čebelnjaku prezimovale bolje kakor v kleti. Pozimi bi jih sonce ne vabilo iz panjev, bile bi varne pred vetrovi in pticami, spomladi pa bi jih lahko zadrževal od nevarnih izletov ob slabem vremenu. Toda paziti bi moral, da bi jih spomladi, ko jih toplota vabi iz panjev, pravočasno odprl, sicer bi prilezle iz panjev, nazaj pa ne bi našle več.
Tak čebelnjak bi imel še nekatere prednosti. Ni treba, da ima velik napušč, kakršne vidimo pri sedanjih čebelnjakih. Pred čebelnjakom ne bi bilo neogibno potrebno, da bi bil prostor posut s peskom, kajti čebele, ki bi padale na tla, bi cepale na suh les. Razen tega bi se panji ohranili mnogo dalj, ker bi jih nikdar ne zmočil dež. Preizkušena ta novost še ni, a zdi se mi, da bi se utegnila prav dobro ob-nesti.«
Danes prav lahko rečemo, da se je ta njegova novost, ki jo je opisal pred 32 leti, dobro obnesla. Čebelarji, ki so zgradili čebelnjake po tem njegovem navodilu (sl. 129), so več kot zadovoljni z njimi. Toda povrnimo se zopet k prostoru za panje!
Spodnja vrsta panjev naj bo vsaj 40 cm od tal, to pa zato, ker so pozimi in spomladi plasti zraka ob zemlji hladnejše, poleti pa bolj vroče in bi tako vplivale na toploto panjev v spodnji vrsti. Oder, na katerem stoji ta vrsta panjev, naj bo narejen iz močnih lesenih ali betonskih stebrov. Pokrit naj bo z deskami brez rež, da se ne more v njih zarediti mrčes. Napravljen naj bo posebej, torej naj ne bo povezan z lesenim • ogrodjem čebelnjaka oziroma z legami, na katerih je pribit pod. Pogosto se namreč tla pod stopinjami podajajo in tresejo, z njimi vred pa se tresejo tudi panji. Zaradi tega se čebele v njih vznemirjajo, kar jim zlasti
Sl. 134. Omara za satje

pozimi in v zgodnji pomladi ni v prid. Glede na to je res najprimernejši betonski oder za panje.
Panji stoje v čebelnjaku v dveh ali treh vrstah, kakor je komu všeč. Če stoje le v dveh vrstah, lahko naredimo nad drugo vrsto panjev posebno polico in na njej omarice, kamor spravljamo rezervne sate, satnike s satnicami in čebelarsko orodje.
Prostor za panji v čebelnjaku. Mnogo naših čebelarjev ima premalo prostora v čebelnjaku za panji, tako da se je v njih težko gibati in ne moremo nikamor nič postaviti. Prostor za panji mora biti vsaj 2 m širok. Če pa nameravamo postavitf ob zadnji steni še omaro za satje, naj bo prostor še širši. Zgradba ne bo toliko dražja, če bo čebelnjak pol metra globlji.
Če postavimo omaro za satje pod okni ob zadnji steni čebelnjaka, naj bo tako nizka, da nam služi njena vrhnja stran kot polica. Potem imamo lahko na njej različno orodje in druge stvari, kadar opravljamo čebele. Seveda se mora omara tesno zapirati, da pri plinjenju satov ne uhaja iz nje dim. Razdeljena naj bo z letvami na več oddelkov, v katere postavljamo sate. Znotraj na zadnji strani naj ima zabite kvačice, da sati lepo stoje. Ob zadnji steni čebelnjaka lahko namestimo tudi s k 1 o p n o mizo. Pod okno pribijemo lato, nanjo pa s šarnirji pritrdimo debelejšo pooblano desko. Kadar nam je miza potrebna, dvignemo desko v vodoravno lego in jo podpremo s prav tako pregibnima podstavkoma. Ako podstavka spodmaknemo, pade mizna plošča navzdol in se uleže ob steni.
Da je stol v čebelnjaku potreben, ni treba posebej dokazovati. Nekateri ga rabijo ne samo za sedenje, kadar se hočejo nekoliko oddahniti, temveč tudi takrat, kadar pregledujejo panje v višjih vrstah, da stopijo nanj. To seveda ni po okusu čebelarjev, ki ljubijo red. S čevlji prenašamo blato in nesnago s tal na stol in, če hočemo sesti nanj, ga moramo vsakokrat sproti očistiti. Toda ne glede na to bo vsakdo rad pritrdil, da stol za kaj takega ni prikladen. Če imaš panje naložene drugega vrh drugega v več kot dveh vrstah, ti skoraj ne zadostuje, da bi dosegel in lagodno opravljal najvišje družine. Treba si je pomagati s stopnicami, po katerih se lahko povzpneš poljubno visoko. Stopnice in stol potrebujeta vsak zase precej prostora. Če sta oba kosa združena, pa se že najde mesto, kjer ti ne bosta v napoto.
Preklopni stol, kot bi bilo morda umestno imenovati to pripravo, je zaradi trpežnosti izdelan iz trdega lesa. Od tal do sedeža meri 48 cm. Naslonjalo je za nekaj centimetrov višje, to pa zato, da seže pri pre-klopitvi prav do tal, s čimer dobi nastala lestev trdno oporo tudi na nasprotnem, v zrak štrlečem koncu. Lestev ima štiri stopnice. Skrajna je visoka skoraj en meter. V čebelnjaku navadno sploh ne stopamo nanjo, ker se že po tretji povzpnemo dovolj visoko od tal.
Prav tako morata biti v čebelnjaku skleda z vodo in brisača. Najboljši je pločevinast kotliček s pipico. O ročni lekarni, ki bi ne smela manjkati v nobenem čebelnjaku, bomo govorili na drugem mestu.
Svetloba v čebelnjaku. Pazimo, da bo v čebelnjaku dovolj svetlobe. V njegovi zadnji steni mora biti vsaj eno okno, pri večjih pa tudi dve. Ne zadostuje kaka majhna lina v ozadju, čeprav so vrata na stežaj odprta. Sicer pa ne moremo vselej delati pri odprtih vratih, kajti prepih je čebelam neprijeten, če že ne škodljiv. Pri pregledovanju, zlasti mlade zalege in
jajčec, mora biti toliko svetlobe, da ni treba čebelarju hoditi iz čebelnjaka, ker se mu lahko zalega v neugodnih toplotnih razmerah prehladi. V dežju pa tega sploh ne smemo delati zunaj čebelnjaka. Tudi roparice lahko pritisnejo skozi odprta vrata, torej je bolje, da so zaprta.
V čebelnjaku mora biti vsekakor toliko prostora in svetlobe, da v notranjosti vsa dela nemoteno opravljamo, okna pa morajo biti prirejena tako, da se odletavajoče čebele takoj odstranijo in da zunanje ne morejo v notranjost. Imeti morajo begalnice, odpirajo pa naj se navzven.
Sl. 135. Preklopni stol
Posebna sobica v čebelnjaku. Če je le mogoče, naj ima čebelnjak še majhno sobico, v kateri lahko tudi točimo in hranimo čebelarske potrebščine. Sobica naj bo pomaknjena za kak meter navzven, tako da imamo z njenega okna razgled na pročelje panjev in izletavajoče čebele. A ko si tega ne moremo privoščiti, naj ima čebelnjak vsaj podstrešje z vhodom iz notranjosti.
Nekateri čebelarji so si omislili čebelnjake, ki imajo na sredi nekoliko navzven pomaknjeno verando. Ta je vsa v steklu od vrha do tal, da pride skozi šipe vanjo čimveč sonca. Spomladi se prostor v verandi močno segreje, toplota, ki se v njem nabira, pa se razširja tudi na prostor za panje. Ker bi bilo poleti tako segrevanje prostora za panje kvečjemu škodljivo, ločimo verando od njega s posebnimi, precej velikimi vratmi.
Vsekakor mora biti čebelnjak tako zgrajen, da nima nikjer nobenih rež, skozi katere bi lahko prihajale čebele in nas pri delu motile. Treba ga je tudi dobro zaklepati, da ne more noben nepoklicanec vanj.
GRADITEV STALNEGA ČEBELNJAKA
Ko izberemo za čebelnjak primeren prostor, ga najprej zravnamo, potem pa se odločimo, kakšne temelje naj ima stavba. Temeljni zidovi so lahko napravljeni iz betona, na katerega postavimo ogrodje čebelnjaka; lahko pa ves čebelnjak postavimo samo na kamnite ali betonske podstavke.
Temelji, tla in oder za panje. Betonski temeljni zid bo širok kakih 20 cm, nad zemljo pa naj sega prav toliko. V zemlji ga mora biti glede na kakovost tal od 20 do 60 cm. Oder, ki je navadno lesen, naj bo dvignjen vsaj 30 cm nad zemljo. Ker so tramiči, iz katerih je oder sestavljen, 10 cm debeli, stoji spodnja vrsta panjev 40 cm nad podom. Više ne sme stati, ker bi bilo potem oskrbovanje panjev v tretji vrsti težavno, niže pa tudi ne, ker bi spodnjih panjev ne mogli opravljati sede. Preden naredimo pod, zasujemo prazen prostor pod njim s suhim gramozom ali prodcem, nikakor pa ne s premogovo žlindro. Iz te izhlapevajo različni plini, ki lahko v nekaj letih uničijo pod, zlasti če bi ga položili neposredno na žlindro. Tudi prazen prostor med tramiči odra izpolnimo na ta način. Potem položimo preko vsega strešno lepenko, nanjo pa pribijemo deske, na katerih bo stala spodnja vrsta panjev. Tako dobimo podlogo za panje, ki se ne podaja. Razen tega so panji s spodnje strani dobro zavarovani proti vlagi, ki prihaja iz tal. Za tla je najprimernejša vsaj 5 cm debela betonska plošča. Sama betonska tla pa so toliko hladna, da se čebele zlasti spomladi in jeseni ne morejo dvigniti z njih. Zato položimo nanjo še lesen pod. Ta mora biti trpežno zgrajen iz pooblanih desk, ki leže na precej gostih legah oziroma tramičih. Da so tla dobro izolirana proti vlagi, položimo na betonsko ploščo še strešno lepenko, stične robove pa prekrijemo in zalijemo z asfaltno smolo. Sele vrh tega pridejo tramiči ali lege, na katere pritrdimo deske za pod. Prostor med tramiči izpolnimo s prodcem ali kakim drugim suhim materialom.
Čebelnjak pa lahko postavimo tudi na kamnite ali betonske podstavke. Dobro je, če imajo podstavki zgoraj v sredi stebriček in okrog njega žleb, ki ga lahko napolnimo z vodo ali katranom, da ne morejo mravlje v čebelnjak. Na podstavke položimo ogrodje čebelnjaka vsaj 20 do 30 cm od tal, da ga zavarujemo pred vlago. Če je le mogoče, naj bo temeljni okvir iz trdega lesa in dobro impregniran s karbo-linejem ali antracenskim oljem. Okvir zvežemo počez z močnimi prečniki, na te pa pribijemo deske za pod.
Lesen pod je najboljši. Manj ugodna so tla iz opeke, kamnitih plošč ali iz steptane ilovice, kakršno najdemo v nekaterih čebelnjakih. Taka tla so vedno kolikor toliko prašna, prah pa je čebelam nevaren, ker si z njim, ko padejo s satov, zamaše vzdušnice. Pri čebelnjaku na podstavkih je oder pod spodnjo vrsto panjev napravljen iz lesa, in sicer iz močnih tramičev, položenih na pokončne stebriče, stoječe v razdalji Ipj m. Oder nosi vso težo panjev. Ker je 30 do 40 cm od tal, dobimo pod spodnjo vrsto panjev prostor, ki ga lahko uporabimo za spravilo različnih čebelarskih potrebščin. Pazimo, da se tam ne naselijo miši in mrčes.
Ogrodje, stene in opaž. Omenili smo že, da je čebelnjak lahko narejen iz lesa ali zidan iz kamna, bodisi iz opeke. Lahko je pa stavba zgrajena iz lesa in opeke.
-------620
Sl. 136. Prerez in tloris stalnega dvostranskega čebelnjaka za 84 A2-panjev
Ogrodje lesenega čebelnjaka je sestavljeno glede na njegovo velikost iz bolj ali manj debelih tramičev. Pokončni tramovi so oddaljeni drug od drugega 70 cm do 1 m. Vogalni so navadno močnejši, na nekaterih mestih pa še povezani s poševnimi in vodoravnimi prečniki (rokami). Vezava je strokovna zadeva tesarja, ki bo napravil ogrodje, zato ni potrebno, da se na tem mestu spuščamo v nadrobnosti. Namesto obtesanih tramov lahko uporabimo pri tem primerno debele morale iz rezanega lesa, ki pa so skoraj vedno dražji, a manj trpežni.
V Ameriki sestavljajo ogrodje manjših lesenih stavb iz polovičnih moralov, to je iz 4 cm debelih in 10 cm širokih lat (fošen). Med pokončnimi oporniki je 40 do 45 cm razdalje. Prav take late nosijo streho, pokrito z 2,5 do 3 cm debelimi deskami. Preko desk je nabita strešna lepenka. Ta, tako imenovana okvirna konstrukcija (Frame Construction) je razvidna iz aksonometričnega načrta, ki ga kaže naša 138. slika.
Pri gradnji lahko
upoštevamo tudi drug roeLtp op scrcphp.^ gradbeni material, zlasti heraklitne plošče, s katerimi izpolnimo prostor med stebri.
Od zunaj obijemo čebelnjak z enako širokimi deskami, ki jih pritrdimo pokončno. Ce pa se odločimo za vodoravni opaž, morajo biti robovi desk zarezani, tako da presegajo zgornje deske spodnje kakor na čelni strani AŽ-panja. Poznamo več načinov takega sestavljanja desk, ki zabranjuje zamakanje. Nekaj jih je razvidnih s slike 139.
Dobro zavarovani čebelnjaki imajo vedno dvojne stene. Za opaž notranjih sten lahko uporabimo prav take deske, s kakršnimi smo obili čebelnjak od zunaj. Tudi te pribijemo pokončno. Zadnji čas pa se je močno uveljavil lesonit. Če-
b,e!njak’ z*6 Zn0traj	Sl. 137. Pogled od spredaj in zadaj na čebelnjak
obložen z iesonitnimi	za 34 AŽ-panjev
OP
jr		r	
-		L	
h			-
E			d
			
ploščami, je ličen in topel ter prav nič dražji od čebelnjaka z notranjim lesenim opažem.
Vmesni prostor med zunanjo in notranjo steno izpolnimo s stekleno volno, barjansko šoto ali kako drugo primerno izolacijsko snovjo. Se prej pa notranjo stran zunanjega opaža prekrijemo s strešno lepenko, tako da je vsak prepih onemogočen. Tako dosežemo najboljšo toplotno izolacijo. Tudi zrak sam je dober izolator. Če med stenama ni izolacijskega materiala, pustimo med krajnimi panji in stranicama čebelnjaka kak decimeter prostora, v katerega zatlačimo ob zazimljenju seno, slamo ali kaj
podobnega, da so krajni panji bolj na toplem.
Notranja stena občutno zviša stroške za čebelnjak. Kdor bi jih ne zmogel, se bo moral pač zadovoljiti s čebelnjakom, ki bo imel le en oboj. Ta prav tako dobro služi svojemu namenu, če so opažne deske vsaj 25 mm debele in reže med njimi z letvami skrbno zadelane.
Če postavljamo čebelnjak na tujem zemljišču, ga zgradimo tako, da ga lahko razstavimo in prenesemo drugam. Nikdar ne vemo, kaj bo prinesel čas. Zato naj bodo posamezni trami v ogrodju in prečniki pritrjeni z vijaki in tako povezani med seboj, da se dajo razstaviti, ne da bi se poškodovali.
Okna. Število oken je odvisno od velikosti čebelnjaka. Manjši ima lahko samo eno, večji pa tudi dve in, če je le mogoče, v zadnji steni, tako da pada svetloba naravnost v odprt panj, kadar opravljamo čebele. Če ima čebelnjak polknice, naj bodo vsa okna na notranji strani. Seveda jih moramo opremiti s primernimi b e g a 1 n i c a m i. Teh pa poznamo več vrst. Naj preprostejše napravimo tako, da pustimo zgoraj pri šipi centimeter široko odprtino, na zunanji strani pa pritrdimo zaporo z lahkimi lopaticami, kakršne imajo pasti za lovljenje trotov. Pri odletu jih čebele odrinejo, vrniti pa se ne morejo več, ker se odpirajo samo navzven. Nekateri čebelnjaki imajo na koncu šip samo centimeter široke reže brez lopatic. Po končanem delu zapremo te reže s posebnimi zapahi. Take begalnice so sicer dobre, toda čebele se lahko ob slabi paši ali točenju vračajo skozi odprte reže. Mnogo bolje so se obnesle zboljšane ameriške begalnice, za katere napravimo okvir, ki ga lahko vtaknemo v odprtino okna. Na zunanjo stran okvira pribijemo čezinčez toliko gosto mrežo, da čebele ne morejo skozi zanke. Na drugo stran okvira pritrdimo zgoraj po vsej njegovi širini 10 cm široko tanko deščico. Še prej pa pri-
Sl. 138. Okvirna konstrukcija čebelnjaka
1:25"
f
r
>^25

Sl. 139. Tri vrste opaža za stene pri čebelnjaku
bijemo med to deščico in mrežo letvice v lomljeni črti, kot so razvrščeni zobje pri žagi. Na vrhu vsakega, navzdol odprtega trikotnika napravimo v mrežo okrog 3 cm široko luknjo, na katero pritrdimo okrog 5 cm dolg tulec iz mreže, ki se navzven zožuje do toliko velike odprtine, da more le posamezna čebela skozi.
Čebele, ki so v čebelnjaku, prilete na mrežo, lezejo po njej navzgor in zaidejo v trikotnike. Od tod drži pot do lukenj in skozi nje po cevki na plan. Včasih skušajo čebele priti od zgoraj nazaj. Pri navadni begalnici se jim to posreči, pri tej pa ne, kajti vsaka čebela pozabi, kje je prišla ven. Tulci iz žične mreže, skozi katere uhajajo čebele na prosto, ne smejo biti obrnjeni navzdol, ampak morajo štrleti navzgor.
Pazimo, da bodo begalnice v redu, sicer bomo imeli s čebelami nič kakšne nadloge. Saj vemo, da nas ovirajo, kadar koli imamo opravka v panjih, posebno v brezpašni dobi, zlasti pa takrat, kadar točimo ali prestavljamo satje.
Nekateri čebelnjaki imajo vrtljiva okna. Vrte se okoli dveh zatičev, ki sta zabita sredi pokončnih ali sredi vodoravnili stranic okenskega okvira in vdeta na ustrezajočih mestih v podboj. Kadar se nabere
na oknih dovolj čebel, jih preprosto zavrtimo in že so čebele zunaj. Ob hudem navalu pa ta naprava slabo deluje. Zato sta pač najbolj primerni izpopolnjena ameriška begalnica in begal-nica z loputicami.
Ako so okna na notranji strani čebelnjaka, moramo imeti zaradi varnosti še p o 1 k n a , s katerimi jih zapiramo z zunanje strani.
Dobro so se obnesla strešna okenca. Skoznje prihaja svetloba v čebelnjak od zgoraj, kar je bolje, kakor če prihaja od strani ali od zadaj. Pri svetlobi od zadaj ali s strani čebelar s svojo postavo zasenčuje notranjost panja, hkrati pa je napoti čebelam, ki lete proti svetlobi. Zato se zaletavajo vanj in ga po nepotrebnem pikajo. Pri zgornjih okencih vseh teh pomanjkljivosti ni. Že čisto majhno okence v strehi daje čebelnjaku mnogo več svetlobe kot enako veliko okence v stranski ali zadnji steni. Čebele, ki prihajajo iz panja, lete proti svetlobi navzgor in se ne zaletavajo v čebelarjev obraz.
Tako strešno okence nam napravi vsak klepar. V okvir iz pocinkane pločevine, ki se
odpira in zapira s posebno kovinsko ročico, vstavi zamreženo steklo, vse skupaj pa pritrdi na primernem mestu v strehi čebelnjaka. Pomagamo si lahko tudi s steklenimi strešniki, ki jih vstavimo namesto navadne opeke in na spodnjem koncu nekoliko podložimo, da morejo čebele odletavati.
Vrata lahko namestimo v stranski ali v zadnji steni. Če so odzadaj, nam pri manjših čebelnjakih nadomeščajo okna. Treba je le v gornji polovici vdelati šipe in jih na notranji strani zavarovati s polknicami. Pri vratih glejmo, da se bodo odpirala navzven, sicer nam jemljejo v čebelnjaku prostor.
Vrata morajo biti prav tako trpežno izdelana kot drugi deli čebelnjaka. Navadno sestoje iz širšega okvira in vloženih plošč. Kako jih lahko izoblikujemo, kaže slika 143. Morajo pa se dobro zapirati in zaklepati.
________L
Sl. 141. Begalnica z lopaticami v čebelnjakovem oknu
Streha pri čebelnjaku je lahko narejena v kranjskem slogu s slemenom nad panji in z večjim, polkrožno obokanim napuščem na sprednji strani. Lahko pa je tudi preprosta dvokapnica. Taka streha naj ima vsaj 80 do 100 cm širok n a p u š č s strešnim žlebom na pročelju, tako da dež ne moči panjev in čebel, kadar se vračajo ob slabem vremenu s paše domov. Tudi preko stranskih sten naj bo streha potegnjena kakih 50 cm. Paziti je treba, da napušč ne seže prenizko, ker bi drugače oviral čebele v zgornji vrsti pri izletu oziroma pri povratku in bi zastiral sonce.
Streho lahko pokrijemo s strešno lepenko, opeko, pločevino ali z valovitimi ploščami iz salonita. Včasih so uporabljali za to slamo, a v krajih, kjer je bilo dovolj lesa, skodle. Pri sodobnih čebelnjakih slama in skodle ne prihajajo več v poštev. Danes je les drag in zato skušamo izbrati streho, ki je poceni in dovolj trpežna. Strešna lepenka je prav dobra, vendar ni ekonomična: ne traja dolgo in vsako drugo ali tretje leto jo moramo premazati s katranom. Ker potrebuje še leseno podlogo, je vprašanje, če ni koristneje pokriti čebelnjak z opeko, zlasti če je obsežnejši. Le pri čebelnjakih z lažjim ogrodjem se bomo zadovoljili z lepenko ali salonitnimi ploščami. Pločevinasta streha je poleti prevroča, pozimi pa premrzla. Zato za stalne čebelnjake ni primerna.
K strehi spada tudi žleb. Pri enokapnem čebelnjaku žleb ni nujno potreben. Kadar je streha enostranska in pada od pročelja proti zadnji strani čebelnjaka, odteka voda na to stran in ne ovira čebel pri izletu.
Pač pa je potreben za čebelnjakom majhen jarek, ki odvaja kapnico proč od njega. Dvokapni in sploh vsak boljši čebelnjak mora imeti žleb spredaj in zadaj. Kjer primanjkuje vode, jo lahko prestrežemo v sod. Sod pokrijemo z deskami, da bi čebele v njem ne tonile.
Zunanjost čebelnjaka. Čebelnjak naj bo na zunanji strani lepo prebarvan. Čebelarjev okus bo odločil, kakšna bo barva. Pazimo, da izberemo dobre trpežne barve ali kako primerno impregnacijsko sredstvo, kot na primer karbo-linej ali antracensko olje.
Ob straneh čebelnjaka lahko zasadimo pritlično sadno drevje, rastline vzpe-n j alke ali divjo trto. Pročelje pa mora biti vedno prosto. V bližini čebelnjaka zasadimo medovite rastline: facelijo, bisernik ali kako nizko drevo.
Pazimo, da bo zunanjost čebelnjaka vedno v brezhibnem stanju, prav tako tudi streha. Okvare popravljajmo takoj!
Vsak čebelnjak naj ima spredaj pod spodnjo vrsto panjev naletno desko.
Ta naj bo vsaj 40 cm široka in poševna, da voda sproti odteka. Lahko je tudi širša in pritrjena k odru s šarnirji, da jo pozimi dvignemo in zapremo z njo žrela pri spodnji vrsti panjev. Nikakor pa Sl. 142. Ameriška begalnica v čebelnjakovem oknu ne sme segati do tal. V tem
primeru se razna golazen, zlasti miši in krastače, splazijo do žrel ter razburjajo in uničujejo čebele in satje. Pri nekaterih čebelnjakih je naletna deska na lahno usločena in pritrjena k odru s šarnirji, da jo je mogoče pozimi dvigniti in z njo zavarovati spodnjo vrsto panjev.
Pred čebelnjakom mora biti kaka 2 m širok prostor, zravnan in posut z belim peskom. Tu naj ne raste trava in plevel; vsako podrast je treba sproti zruvati. Ta prostor lahko tudi tlakujemo s cementnimi oziroma kamnitimi ploščicami ali z dobro žgano opeko.
Lepa navada starejših čebelarjev je bila, da so ob čebelnjakih postavljali klopce in dostikrat poleg njih še mize. Tu so posedali ob nedeljskih popoldnevih, puhali tobakov dim iz svojih vivčkov in opazovali neumorno vrvenje ljubljenih čebelic. Tako posedanje pred čebelnjakom jim ni nudilo samo priložnosti za razna zanimiva opazovanja, ampak je tudi pomirjevalno vplivalo na njihove živce.
ZASILNI ČEBELNJAK ZA 24 AŽ-PANJEV NA 9 SATOV
Ni težko napraviti načrt za preprost lesen čebelnjak, saj ima v glavnem le tri stene in streho, vendar ga mora graditi strokovnjak ali vsaj nekdo, ki se kolikor toliko razume na tesarsko stroko. Vsaka tuja delovna moč, posebno še strokovna, pa je precej draga. Dostikrat nima čebelar toliko denarja, da bi jo plačal, medtem ko bi morda najnujnejši les in ostalo gradivo le spravil skupaj. Da ustrežemo tudi takim čebelarjem, objavljamo po Žnideršiču navodila za zgraditev preprostega čebelnjaka, ki bo povsem ustrezal glede na nosilnost, trpežnost in prikladnost njihovim za-
Sl. 143. Dva primerka vrat za stalen čebelnjak
htevam. Zadostuje, da imajo vsaj nekaj pojma, kako je treba sukati žago in kladivo. Prednost čebelnjaka, ki ga bomo v naslednjem opisali, je tudi v tem, da ostane ves gradbeni material na splošno nepoškodovan in ga je mogoče uporabiti pri stalnem čebelnjaku, če bi našel čebelar kdaj kasneje zanj potrebna sredstva in bi se odločil, da ga postavi.
Ogrodje iz jarmov. Čebelnjak, kakršnega kaže slika 144, je sestavljen iz petih jarmov, kot jih vidimo na sliki 145. Jarme napravimo iz 10 X 10 cm debelih, obrezanih ali obtesanih tramičev. Sprednji del jarma je 250 cm dolg, zadnji 200, spodnji 250, gornji (strešni) pa 300 cm. Če nimamo dleta ali če ne znamo z njim ravnati, da bi tramiče staknili na čep in utor, pa bi le hoteli imeti sklenjene, pribijemo ob sklepih z močnimi žeblji na vsako stran pokončnih stebrov po eno deščico, dolgo 30, široko pa 10 cm.
Paziti moramo, da so jarmi v spodnjem delu pravokotno staknjeni. Naklon za streho nastane sam po sebi, ker so sprednji stebriči jarma krajši od zadnjih.
Vseh pet jarmov mora biti popolnoma enakih. Ko smo jih pripravili, izravnamo zemljo, kjer nameravamo čebelnjak postaviti. Potem položimo na tla, kjer naj bi stali jarmi, po štiri opeke ali po eno kamnito ploščo,
Sl. 144. Zasilni čebelnjak po A. Žnideršiču
cn
in sicer v taki razdalji, da bodo jarmi po 80 cm vsaksebi in da bo vsak podložen na sredi in na obeh koncih.
Površino podlog uravnamo z grebljico tako, da je celoten temelj v vodoravni legi. Ko smo temelj pripravili, postavimo jarme pokonci na določena mesta. Pri tem potrebujemo pomočnika, ki nam jarme drži, dokler ne pritrdimo drugega k drugemu. Najlaže opravimo to delo, če podpremo prvi jarem z letvami. Letve pribijemo visoko zgoraj na notranji strani jarmov, in sicer zato, da
nas ne bodo ovirale, ko bomo nanje pribijali opaž. Potem postavimo drugi jarem v natančni razdalji 80 cm od prvega ter ga zvežemo z letvami s prvim. Tudi te letve pribijemo na notranji strani. Tako nadaljujemo, dokler nismo postavili vseh pet jarmov. S tem je ogrodje napravljeno, sedaj je treba nanj še pribiti opaž.
Deske za streho in opaž. Poglejmo najprej, kakšne deske bomo potrebovali za streho. Štirje oddelki z razdaljo po 80 cm in 5 jarmov po 10 cm dajo 3,7 m. To je dolžina čebelnjaka. Za streho potrebujemo potemtakem štiri metre dolge deske, kakor se pri nas navadno izdelujejo. Glede na to ima streha na vsaki strani po 15 cm napušča.
Deske za opaž naj bodo 2 cm debele. Pritrdimo jih na dva načina. Po prvem načinu deske utorimo, po drugem jih pa po robu poševno spah-
nemo, da nam voda po režah ne zateka na notranjo stran čebelji jaka, kadar dežuje z vetrom. Delajmo že tako ali tako, vedno nam je potrebno pri tem ne le mizarsko orodje, ampak tudi izkušenost v mizarstvu. Ker pa podajamo navodilo za čebelarja, ki nima potrebnih naprav, niti potrebne izkušnje z mizarskim orodjem, priporočamo preprost način za pritrjevanje desk. Pri tem načinu segajo deske 21/4 do 3 cm druga preko druge, kakor to kaže slika 146. Deske pričnemo pribijati spodaj. Dobro je, da pribijemo kar cele in da jih prav nazadnje vse hkrati prirežemo, kolikor segajo čez Sl. 145. Nosilni jarem pri zasilnem čebelnjaku krajne jarme. Na vogle čebel-
I
Z3
njaka pribijemo pokonci dve 4X6 cm široki letvi, s katerima pokrijemo reže, ki nastanejo, če smo na način, ki smo ga opisali nazadnje, pritrdili opaž (glej sl. 146). Na sprednji čelni strani pustimo odprtino za vrata, na zadnji strani pa odprtino za okno. Pokončne in prečne tramiče za okno in vrata pritrdimo na enak način kakor jarme. Vrata so tudi zelo preprosto zbita skupaj in ni treba, da bi jih popisovali. Nanje pribijemo tečaje in ključavnico. Odpirajo naj se navzven.
Šip v oknu ne potrebujemo. Zadostuje, če ga zapremo tedaj, ko ne delamo v čebelnjaku, z loputo, ki se da sneti in je narejena prav tako, kot so vrata. Pritrdimo jo s štirimi škrnjaki. Če hočemo imeti svetlobo v čebelnjaku, snamemo loputo ter jo nadomestimo z uokvirjeno mrežo, v katero so vdelane ameriške begalnice, ki smo jih opisali že v prejšnjem poglavju. Brez takih begalnic bi ne smel biti noben čebelnjak.
Če jih imamo, lahko delamo pri panjih kar koli, ne da bi nas roparice količkaj nadlegovale. Celo medeno	satje	lahko raz-
postavimo po čebelnjaku, pa ga roparice ne bodo zasledile. Seli x __ veda, če je čebelnjak vsestransko zaprt in je z opisano mrežo opremljeno okno.
Ker je sprednja stran čebelnjaka višja od treh panjev, postavljenih drug vrh drugega, moramo gornji del	nad panji
zadelati z deskami, kakor je razvidno s slike 144.
Oder za panje in pod. Za oder, na katerem bodo stali panji, pribijemo na vnanjo ali notranjo stran pokončnih stebričev spodaj po robu 35 cm široko in 2% cm debelo desko. V oddaljenosti 55 cm od te pa postavimo po robu drugo desko enake mere. Dobro je, če obe zvežemo na dveh, treh mestih s prečnimi letvami. Vrh teh desk pribijemo 60 cm široko desko enake debeline.	Ker ni tako	širokih desk, moramo dve	ali tri	zbiti v eno
ploskev.	Dobro	je,	če	prostor	pod	odrom natlačimo s	slamo	ali s kako
podobno snovjo. Tako so spodnji panji kolikor toliko zavarovani pred mrazom. Kdor pa hoče ta prostor uporabljati za shranjevanje orodja, mora oder drugače sestaviti. Tu pa opisujemo le tisto, kar je najbolj preprosto.
Če si hočeš čebelnjak urediti udobneje, naredi lesen pod, in sicer tako, da pribiješ na spodnje tramiče po celi dolžini in širini čebelnjaka 25 mm debele deske. Prostor pod njimi pa zaradi mraza nasuj s suhim peskom. Seveda postaviš čebelnjak lahko tudi na betonski temelj. Kdor pa hoče varčevati, naj nasuje kar med tramiče pesek. Dobro je, da namažemo s karbolinejem, če že ne vsega čebelnjaka, pa vsaj tramiče, ki nosijo pod. Čebelnjak bo zaradi tega trajnejši.
Streha in napušč. Kakor vidimo s slike 144, segajo škarniki, ki nosijo streho, čez spodnji del čebelnjaka, to pa zato, da nastane spredaj in zadaj primeren napušč. Na škarnike pribijemo po celi širini in dolžini 4 m dolge
Sl. 146. Kako napravimo stene zasilnega čebelnjaka
deske. Sestavimo jih tako, da nastaneta tudi na obeh koncih potrebna napušča. Streho pokrijemo s strešno lepenko. Posamezne kose položimo za 10 cm drugega čez drugega. Polagati jih začnemo zadaj. Pribijemo jih s širokoglavimi žeblji, na stikih pa jih zlepimo s posebnim klejem. Vse to dobimo v podjetjih, ki trgujejo s stavbnimi potrebščinami. Lepenka mora biti na vseh štirih robovih zavihana navzdol in od spodaj navzgor pribita. Namazati jo moramo povrh stikov z lepilom, stike pokriti s trakovi iz koprivnega platna in naposled še platno namazati s katranom. Če streho skrbno prekrijemo, bo držala več desetletij.
Razne oblike zasilnega čebelnjaka. V čebelnjak, kakršnega smo opisali, gre 24 panjev, če jih postavimo v treh vrstah drugega vrh drugega. Toda to število gre v čebelnjak med stebrišče le tedaj, če so panji na devet in ne na deset satov (38,5 cm široki). — Tak čebelnjak je kljub Aemu, da nima opiračev, dovolj trden, saj ga vežejo deske, ki smo jih pribili na ogrodje z močnimi žeblji.
S takimi jarmi pa lahko gradimo tudi večje čebelnjake, in sicer v oblikah, kakršne kaže slika 147. V njih nastanejo ob prelomih tako imenovani mrtvi prostori. Če kak mrtev prostor ogradimo, dobimo tam 2 X 2 m veliko sobico, v kateri lahko točimo. Vanjo postavimo po potrebi tudi posteljo.
Pripomniti moramo, da je mogoče tak čebelnjak razdreti in zopet sestaviti na kakem drugem mestu. Najprej iztaknemo vrata in okna, nato pa previdno odtrgamo deske in prerežemo strešno lepenko. Potem so jarmi prosti in jih lahko prepeljemo, kamor hočemo.
Proračun. Nazadnje naj navedemo še količino lesa, ki mora biti pripravljena za zgradbo takega čebelnjaka.
Sl. 147. Tlorisa
večstranskega zasilnega čebelnjaka
2 cm debelih desk potrebujemo:
za opaž spredaj....................8,00	m2
za opaž spredaj nad panji ......	1,50	m2
za opaž ob straneh.................9,00	m2
18,50 m2 = 0,37 m3
2,5	cm debelih desk potrebujemo:
za streho.........................12,00	m2
za tla.............................8,00	m2
za oder ...........................6,00	m2
za jarme in prečnike pri oknu in vratih 26,00 m2 = 0,65 m3 11 tramičev 10 X 10 X 500 cm............ 0,55 m3
Skupaj . . .	1,57 ms
Za celoten čebelnjak bomo torej potrebovali 1,57 m3 lesa.
Najbolje izkoristimo les za jarme, če so tramiči 5 m dolgi. Iz dveh napravimo natančno en jarmenik, iz enega pa steber in prečnike za vrata in okno.
Koliko bi stal opisani čebelnjak, lahko čebelar po zgornjih podatkih sam izračuna. Treba je le vedeti ceno za kubičen meter smrekovega lesa.
Za kritje strehe potrebujemo okrog 15 m2 strešne lepenke. Prav je, da vzamemo močno nesmolnato, ker nam bo držala nekaj desetletij. Pri prekrivanju pa se je treba ravnati natančno po naših navodilih.
Take čebelnjake bi lahko gradile čebelarske družine ali društva na skupnih pasiščih. Mislimo, da je pripravneje imeti več manjših čebelnjakov kakor enega velikega, kjer so si čebelarji drug drugemu v napoto.
ZLOŽLJIVI ČEBELNJAKI
Zlasti po drugi svetovni vojni so se v zvezi z vse večjim razmahom prevažanja čebel na oddaljenejša pasišča pojavili pri nas premični zložljivi čebelnjaki raznih sestavov. Rodila jih je želja čebelarjev prevaževalcev po čebelnjakih, ki bi jih lahko vozili s seboj na pašo, da bi bili panji bolje zavarovani pred vremenskimi spremembami in pred tatovi. Že Žnideršič in za njim še drugi so si belili glavo s to mislijo in jo skušali na različne načine uresničiti.
V tem poglavju bomo opisali dve obliki čebelnjakov, ki sta se izkazali doslej najprimernejši, ker ustrezata naslednjim zahtevam:
a)	čebelnjaki so lahki, a vendar dovolj trpežni;
b)	sestoje iz zgolj najpotrebnejših delov, ki so napravljeni tako, da jih lahko naglo sestavimo in, kadar je treba, zopet zložimo. Na vozu, avtomobilu ali v vagonu zavzemajo malo prostora;
c)	panji so v njih dobro zavarovani;
č) čebele lahko pregledujemo v njih tako rekoč ob vsakem vremenu;
d)	enake sestavne dele lahko med seboj zamenjamo, kar je važno zlasti pri delu ponoči in v mraku;
e)	sorazmerno so taki zložljivi čebelnjaki poceni.
A.	ZLOŽLJIVI ČEBELNJAK ZA 21 AŽ-PANJEV NA 10 SATOV
Tu bomo opisali zložljivi čebelnjak za 24 AŽ-panjev na 10 satov, upoštevaje mere, kakor so navedene pri opisu AŽ-panja v tej knjigi. Kdor » ima panje drugačnih zunanjih mer ali pa bi rad napravil čebelnjak za manj panjev, bo moral mere pač spremeniti. Spremembe po načrtu, ki je tej knjigi dodan, so tako preproste, da jih ni treba posebej pojasnjevati.
Čebelnjak ima naslednje poglavitne dele:
a)	podlogo z naletno in zadnjo dodatno desko;
b)	dve stranici in srednji oporni okvir;
c)	štirikrilno streho;
č) štirikrilna vrata;
d)	dva strešna nosilca.
Podloga je zbita v obliki okvira iz ravno in gosto raščenega smrekovega lesa, debeline 50 X 100 mm ali 50 X 110 nun. Zunanja velikost okvira je 3390 X 160 mm. Srednji prečnik v podlogi mora biti spojen z daljšima stranicama na čep, ker bi v primeru, če bi stranici popolnoma preluknjali,
----41______
45.
—^	1 56 |—-	—I SO t—
FREREZ A'A
ZBITA GUNA
					
1			n	11		U	L	M	V,	-	L.
ČEBELNJAK ZA 14 AŽ-PANJ EV Z ZAPRTIM PROČELJEM
PEKTELTIVA -

I















Sl. 118. Zložljivi čebelnjak za 24 AŽ-panjev na 10 satov (foto Kališnik)
oslabili trdnost podloge. Na zunanji strani zadnje podolžne letve podloge so z vijaki ali še bolje z obročnim železom pritrjene lesene konzole, ki nosijo dodatno desko. Ta drži vrata čebelnjaka v razmaku 12 do 14 cm od panjev. Tako nastane zadaj za panji in vrati prazen prostor, v katerem lahko hranimo nosila, podporne letve za čebelnjak, kozico, sipalnik in druge potrebne predmete, ki jih mora imeti prevaževalec s seboj, kadar prevaža. Na spodnji strani konzol pritrdimo tri železne kambe s profilom 20 mm, v katere vtaknemo železni zaporni drog s ključavnico, da je med vožnjo varno shranjen in ga kje ne pozabimo. Če ne maramo železnih kamb, izvrtamo v vse tri prečnike podloge primerno velike luknje, v katere potem potisnemo zaporni drog.
Če je podloga izdelana iz trpežnega in ravno raščenega lesa, nam dobro služi pri nakladanju težjih predmetov (sodov) s tal na kamion ali vagon. V tem primeru mora imeti podloga dve dovolj močni kratki železni kljuki z nosilnostjo do 350 kg.
V vsakem prečniku podloge sta na zgornji strani pritrjeni po dve z a t i č n i ploščici. Vseh 6 ploščic je narejenih iz ploščatega železa, debelega 3.5 do 4 mm. Vdelamo jih v les in pritrdimo vsako s 4 močnimi lesnimi vijaki (seznam okovja št. 1). Vse okovje oziroma železje pred vde-lavo vsaj na tisti strani, ki kasneje ni več dostopna, miniziramo in prebarvamo z oljnato barvo, da ne rjavi.
Stranici, srednji oporni okvir in strešna nosilca. Na obeh koncih podloge postavimo pokončno stranici, ki sta napravljeni vsaka iz po enega okvira. Debelina letev okvira je 30 X 70 mm. Od prečnih letev okvira je zgornja navzpred poševno znižana, da streha nekoliko visi, v spodnji letvi okvira pa sta vdelana dva kaveljca, ki se zatikata v zatični plošči, pritrjeni na prečnik podloge. Na zunanji strani okvira so pribite vehane deske s posnetimi robovi, debele 10 do 15 mm in široke ne več kot 150 mm, ker bi jih sicer sonce zvilo. Na sprednji zgornji strani je med okvirom in opažem narejen utor, v katerega se uleže železna vez (3) strešnega nosilca. Hkrati stoji nosilec na letvi, ki je pribita na prednji strani okvira stranice. Ta letev je tako široka, da varuje stranske panje pred jemanjem iz čebelnjaka s prednje, to je izletne strani. Na zadnji strani okvira ni take letve, pač pa je okvir na zgornjem koncu tako prirezan, da se strešni nosilec vtopi v izrez. Isto velja za oporni okvir, ki je popolnoma tak kot okvira stranic, toda brez opaža. Od drugega okovja so na stranicah in opornem okviru samo še premične zaporne ploščice (2), v katere vtaknemo 12 mm debelo železno palico, ki je na enem koncu razkovana in prevrtana, da skozi luknjo lahko vtaknemo žabico, na drugem koncu pa zavita v zanko s premerom 40 mm. Oporni okvir ima enako okovje kot stranici in še posebno okovje (4) za spajanje s sprednjim in zadnjim strešnim nosilcem. Strešna nosilca, ki hkrati povezujeta stranici in oporni okvir (zadnji od njiju pa nosi še vrata), morata biti vsaj 3 cm debela. Les naj bo goste in zdrave rasti. Prednji nosilec ima na vsakem koncu železno vez (3), ob notranjem zgornjem robu pa osem rež, kamor se zatikajo premakljivi zatiči streh (5). Zadnji nosilec ima poleg dveh železnih vezi (3) in štirih rež, kamor vpadajo pritrjeni zatiči strehe (6), še 8 nasadil za vrata (7), od teh 4 leve in 4 desne.
Vrata. Na nasadila, ki so prikovičena na zadnji strešni nosilec, nataknemo štirikrilna vrata, ki se odpirajo navzgor okoli vodoravne osi. Vsako krilo je narejeno iz 15 mm debelih desk, ki so vehane, robovi pa posneti. Pribite so na 20 mm debele prečne letve. Vrata delajo čebelarju senco pri delu ali pa ga varujejo pred dežjem. V prvi vrsti pa služijo seveda svojemu prvotnemu namenu: varujejo nam od zadaj panje pred vremenskimi neprilikami in pred radovednimi vsiljivci. Vsako krilo meri v širino §20 mm in ima dve nasadili (7). Da jih laže nasadimo, morata biti izmenoma okovani dve z levimi, dve pa z desnimi nasadili. Višina posameznega krila je 99 cm.
Streha celotnega čebelnjaka je prav tako napravljena iz štirih delov. Ti so sestavljeni iz 10 do 15 mm debelih desk, ki so med seboj vehane, toda brez posnetih robov. Deske, ki leže v smeri nagiba strehe, so pribite na tri prečne letve, tako da se prilegata dve izmed njih na notranji strani strešnim nosilcem, medtem ko je tretja ob kapu in preprečuje zvijanje desk, obenem pa je dobra opora pločevinasti oblogi oziroma strešni lepenki. Strešna lepenka pride v poštev le kot zasilno kritje, ker se rada trga. Kaj hitro se nam poškoduje in potem streha zamaka. Ker je tudi razmeroma draga, pokrijmo čebelnjak, če se le da, s pločevino! Na vsakem kosu strehe sta spredaj dva gibljiva (5), zadaj pa en nepremičen zatič (6).
DETA7LI
ZL0ŽL7IVESA <^EBELN7Ak:A ZA 24 A>.
4 SP071TEV SREDN7E-5A NOSIL' CA IN PRESNE NOSILNE DESKE-:
PRITEDITEV STREHE :
Cf. NAMESTITEV gibljivega ZATIKA.
(ž,.NAMESTITEV FIKSNEGA ZATlCA.
SVVVrV/liN YMs*r
Sl. 149. Detajli zložljivega čebelnjaka
Naletim deska in prečne lege. Ne pozabimo na naletno desko, toda napravimo jo tako, da bo sestavljena iz dveh delov. Ena sama deska bi bila predolga in bi nas pri prevažanju ovirala. V nobenem primeru pa ne sme biti preširoka. Leži naj na prečnih legah in naj bo nagnjena naprej. Ker je strešni kap za 100 do 150 mm večji, je dež ne moči in ne škropi spodnjih panjev oziroma žrel.
Prečne lege, na katere postavljamo čebelnjak, da ima pri tleh širšo oporo, naj bodo dovolj močne, a ne predolge, ker bi bile sicer zadaj pri opravljanju panjev čebelarju v napoto. Imeti moramo še več različnih zagozd oziroma kosov lesa za podlaganje. Za to so najbolj primerni odpadki desk in plohov različne debeline in velikosti. Te deščice morajo biti v posebnem zaboju ali vreči, da so pri postavljanju takoj pri roki.
B.	ZLOŽLJIVI ČEBELNJAK ZA 24 AŽ-PANJEV NA 11 SATOV
Načrt zložljivega čebelnjaka, ki ga tu opisujemo, je izdelan natančno za 24 panjev na 11 satov. Panji stoje v čebelnjaku drug na drugem v treh vrstah; v vsaki vrsti je po osem panjev. Srednji oporni okvir deli notranjost čebelnjaka v dva enaka dela. V vsakem od teh delov je po 12 panjev. Ker je velikost čebelnjaka odvisna od velikosti panjev, naj omenimo, da so pri izdelavi tega načrta upoštevani panji z zunanjo višino 625 mm, zunanjo širino 459 mm in zunanjo dolžino 611 mm (obod s sprednjo stranico). Če poznamo te mere, nam ni težko določiti višine, dolžine in globine čebelnjaka. V našem primeru mora biti vsaj 1875 mm (5 X 625 mm) visok, 5512 mm (8 X 459 mm) dolg in 611 mm globok. Z drugimi besedami povedano: toliko prostora potrebujemo v čebelnjaku za panje, seveda pa je treba upoštevati, da je zaradi lažjega opravljanja potrebna nekoliko večja notranja prostornina čebelnjaka. V samem načrtu je vse to že odmerjeno.
Zložljivi čebelnjak sestoji iz tehle poglavitnih delov:
a)	podloge z naletno desko in dodatno letvo;
b)	dveh stranic in srednjega opornega okvira;
c)	dvokrilne strehe;
č) štirikrilnih vrat;
d)	prednjega nosilca strehe s ščitno strešico ter
e)	zadnjega nosilca strehe in vrat.
Vsi deli so iz poskobljanega smrekovega (borovega, hojevega) lesa.
Podloga je sestavljena iz treh prečnikov (1) in dveh podolžnih letev (2). Prečniki in podolžni letvi se s posebnimi zarezami spajajo v podolžen, pravokoten okvir, na katerega pritrdimo stranici čebelnjaka in oporni okvir.
Prečniki podloge merijo 1500 X 180 X 45 mm, podolžni letvi podloge pa 4000 X 140 X 45 mm.
Prečniki podloge so zarezani na dveh mestih. Zareze so po 45 mm široke in 80 mm globoke. Podolžni letvi sta zarezani na treh mestih. Zareze so po 45 mm široke in 60 mm globoke. Kako so zareze razporejene na prečnikih podloge in podolžnih letvah, je razvidno iz naslednjega:
a) prečniki podloge:
razdalja od začetka prečnika podloge do prvega roba zareze 335,0 mm
širina zareze..................................................... 45,0	mm
razdalja med obema zarezama...................................... 540,0	mm
širina druge zareze............................................... 45,0	mm
razdalja od druge zareze do drugega konca	prečnika ....	335,0	mm
celotna dolžina prečnika podloge................................ 1300,0	mm
b)	podolžni letvi podloge:
razdalja od začetka letve do prvega roba	zareze...................184,5	mm
širina zareze..................................................... 45,0	mm
razdalja med prvo in drugo zarezo............................... 1748,0	mm
širina druge zareze............................................... 45,0	mm
razdalja med drugo in tretjo zarezo............................. 1748,0	mm
širina tretje zareze.............................................. 45,0	mm
razdalja od tretje zareze do drugega konca	letve...............184,5	mm
celotna dolžina letve podloge................................... 4000,0	mm
Še enkrat pripominjamo, da so pri prečnikih podloge zareze globoke 80 mm, pri podolžnih letvah pa le 60 mm. Seveda je treba pri zarezovanju vzeti kak milimeter več, če hočemo, da bomo posamezne dele laže sestavili in razstavili.
Ko smo napravili zareze tako v prečnike kakor v podolžne letve podloge, postavimo na ravnino prečnike podloge vzporedno drugega z drugim v določenih razdaljah tako, da so zareze zgoraj. Nanje položimo podolžni letvi z zarezami navzdol. Zareze prečnikov in podolžnih letev se morajo stikati in utopiti druga v drugo. Če smo delali natančno po merah, dobimo tako raven, pravokoten okvir — podlogo čebelnjaka. Na izletni strani čebelnjaka položimo na ven moleče konce prečnikov n a 1 e t n o desko (3), ko smo prej te konce poševno prirezali, kakor kaže slika, na zadnji strani pa dodatno letev, ki se utopi v zareze prečnikov in se nanjo naslanjajo zaprta vrata. Kdor bi imel raje podlogo, ki bi je ne bilo treba vsakikrat na novo sestavljati, jo lahko naredi tako, kot je opisano pri zložljivem čebelnjaku za 24 AŽ-panjev na 10 satov. Seveda mora njene razsežnosti prirediti primerno velikosti čebelnjaka.
Stranici in srednji oporni okvir. Stranici zložljivega čebelnjaka sta sestavljeni iz trodelnega okvira in desk, s katerimi je ta od zunanje strani obit. Srednji oporni okvir, ki je brez lesenega opaža, je enako velik kakor okvir pri stranicah. Okvir za stranici in srednji oporni okvir je pravokotnik, visok 1980, širok 700 in debel 25 mm. Sestavljen je iz 65 mm širokih letev (5, 6). Oba okvira za stranici obijemo na zunanji strani s 15 mm debelimi in 2000 mm dolgimi deskami (7). Ob i jemo ju tako, da mole deske na spodnjem koncu 20 mm čez okvir. Srednjega opornega okvira ne obijamo z deskami. Deske na stranicah so staknjene druga v drugo.
Dvokrilna streha. Kakor smo naredili okvire za stranici in srednji oporni okvir, naredimo tudi dva trodelna okvira za dvokrilno streho. Okvira sta dolga 1980 in široka 1000 mm. Letve (15, 16) so široke po 65 in debele 20 mm. Na okvira pribijemo z zgornje strani 10 mm debele in
2000 mm dolge deske (17) tako, da mole pri kapu 20 mm čez okvir. Na deske pritrdimo pločevino in jo primerno zarobimo. Po možnosti napravimo na podolžnih robeh strehe na pločevini kake 3 do 4 mm visok rob, da se bo deževnica odtekala le po strehi navzdol tudi v primeru, če nismo postavili čebelnjaka popolnoma vodoravno. Cenejše, a vendar dovolj trpežno je kritje s 4 mm debelim lesonitom. Treba je seveda lesonit večkrat prepojiti s firnežem ali lanenim oljem, še bolje pa je, če ga prebarvamo s sivo ali belo barvo.
Lesonit pritrdimo na streho s približno 25 mm širokimi, 8 mm debelimi in 2000 mm dolgimi letvami iz trdega lesa tako, da pribijemo ob vsakem podolžnem robu strehe po eno letev, tretjo pa po sredini. Tudi ob zgornjem robu strehe pribijemo na lesonit po eno prečno letev. Kjer pritrdimo lesonit neposredno z žeblji na streho (ob kapu na spodnji strani), ga pribijemo z žeblji, ki ne rjave.
Štirikrilna vrata. Zanja potrebujemo 4 trodelne okvire, 1980 mm dolge in 880 mm široke. Letve (19, 20) zanja naj bodo 65 mm široke in 20 mm debele. Na okvire nabijemo 10 do 15 mm debele in 2000 mm dolge deske (21), ki so staknjene druga v drugo in mole na spodnji strani 20 mm čez okvir. Če hočemo, da ne bo med posameznimi krili vrat rež, moramo deske tako pribiti na okvire, da bodo ob stikih te reže pokrite. Za vrata in stranici moramo izbrati lep les, da ne bodo iz njega izpadale grče.
Strešni nosilci. Oba strešna nosilca (12, 13) sta iz 25 mm debelega lesa in imata obliko podolžnega peterokotnika z osnovnico 3545 mm. Stranici peterokotnika, ki sta pravokotni na osnovnico, sta visoki pri prednjem nosilcu po 120, pri zadnjem pa 100 mm. Zgornja dva kraka peterokotnika se stikata natančno nad sredino osnovnice, in sicer pri prednjem nosilcu 220, pri zadnjem 200 mm visoko.
Ob spodnjem robu (ob osnovnici) prednjega nosilca na zunanji strani je s šarnirji pritrjena ščitna strešica (14) — 20mm debela, kakih 200 mm široka in 3545 mm dolga deska. Pritrjena je tako, da se odpira, kadar nosilec namestimo na svoje mesto, navzdol, sicer pa leži ob nosilcu. Ta strešica je potrebna, ker bi v nasprotnem primeru morali napraviti širšo streho, ki pa bi bila pretežka in nerodna pri prevažanju.
Ko smo tako izdelali poglavitne sestavne dele zložljivega čebelnjaka, se lotimo okovja, ki ga potrebujemo za povezavo vseh delov.
Okovje za povezavo lesenih delov. Kdor si ogleda načrt zložljivega čebelnjaka in natančno tako, kot je popisano, izdela lesene dele za čebelnjak, mu železne vezi ne bodo delale posebnih težav, seveda, če ima vsaj nekaj primernega orodja. V nasprotnem primeru pa naj da to izdelati kovaču. Kakšne oblike mora biti železje, je razvidno iz posameznih detajlov v načrtu. Tu samo nekaj pojasnil!
Za povezavo čebelnjakovih delov potrebujemo naslednje okovje:
a)	6 parov vezi, s katerimi pritrdimo stranici in srednji oporni okvir na prečnike za podlogo (22, detajl B v načrtu);
b)	4 železne vezi, s katerimi spojimo prednji in zadnji strešni nosilec s stranicama (23, detajl A);
c)	2 vezi, s katerima utrdimo strešna nosilca na opornem okviru (24, detajl C; črka »C« je v načrtu pomotoma izpuščena);
č) 8 parov nasadil za vrata zložljivega čebelnjaka (4 leva, 4 desna);
OKOVJE ZA ZLOŽL7IV ^ERELNJAk: ZA 24 AZ, PANJEV. M. 1:?^
© DEU OkfOV7A ZA SP07ITEV STRANIC IN SRED. NOSILCA Z ORVIR7EM.
©

0
€l

tci-
T
-jfl-
4-i'
s,
4"
V^AKECrA KO^A č ROM.
© ŽELEZO ZA ZAPAH VEAT. ©VRATNA NASADILA^
^4-	..... -4------------- 20fl-2M---
t ^
+
0 5 Vx^
4^° s irom. ty?ru
ZAPOR.
DRCkS-
-}—izo —}-
4 PARE LEVIH - 4 PARE DESNlf
© OROV7E ZA SP07ITEV STRANICE ZVRHN70 PRESNO NOSILNO DESKO.
f r—i i- r ^
	T
• •	2
	o
• •	4-
4 KOMADE-.
-E-100-120
@ 0K0V7E ZASP07ITEV SREDNJEGA NOSILCA IN PREČNOS.DESKE.
IB-20 i 44^ nt	^|T	
UJ 4 1	e	a DA
4 KOM.	4-40-100-2 KOMA	
© Cii BL7IV ZATIČ:	© FIKSEN ZATIČ
-i 4-
^0-59^
S KOMADOV
	t
*	'§
	l
V_Z	-h
4-19,4-
4 KOMADE
i\XAMWn*dr
SI. 150. Okovje za zložljiv čebelnjak
d)	3 šarnirje za ščitno strešico;	•
e)	4 železne zatiče za pritrditev strehe k čebelnjakovim stranicam (25);
f)	zaporni drog za zaklepanje čebelnjakovih vrat.
Vsaka vez, ki spaja čebelnjakovo stranico s podlogo, sestoji, kakor je razvidno iz načrta, iz zgornjega dela, to je primerno dolgega, 10 mm dolgega vijaka, ki nosi na eni strani matico, na drugi pa polokroglo glavico s premerom 15 mm, in spodnjega dela, to je kosa železne pločevine (250 X 80X3 mm), ki je na obeh konceh pravokotno upognjena navzdol ter ima približno na sredi izvrtano luknjo s premerom 16 mm in podaljšek s premerom 10 mm. Na prečnike podloge jo pritrdimo z vijaki. Preden jo pritrdimo, moramo prečnik za debelino vezi zarezati.
Vezi, s katerimi povezujemo strešna nosilca s stranicama, so narejene iz pravokotno ukrivljenih, 3,5 mm debelih, 100 mm širokih in 150 mm dolgih kosov železne pločevine (glej detajl A!). Medtem ko je daljši krak vsake vezi dolg približno 130 mm, meri krajši samo 20 mm. Daljši krak vezi pritrdimo na notranjem koncu nosilcev tako, da so matice vijakov na notranji strani. Razdalja med koncem strešnega nosilca in krivino železa mora biti približno 25 mm. Ko smo pritrdili vezi na strešna nosilca, moramo, kakor kaže slika, napraviti na zgornjem koncu prednjih in zadnjih ščitnih letev stranic primerne zareze, da lahko vtaknemo vanje krajše krake teh vezi in tako povežemo stranici zložljivega čebelnjaka s strešnima nosilcema. Da bi se ščitne letve tam, kjer smo jih zarezali, ne klale, jih na zunanji strani obijemo s tanjšo pločevino.
Okovje, ki ga pritrdimo spredaj in zadaj na zgornjem delu opornega okvira, pravzaprav samo pomaga nositi strešna nosilca in ju tesneje pritrdi k čebelnjaku. Tudi to okovje je iz 3,5 mm debelega železa, 180 mm dolgega in toliko širokega, kolikor je debel oporni okvir. Kako ga je treba ukriviti, kaže detajl C v načrtu. Na srednji oporni okvir ga pritrdimo z vijaki pod ščitno letev.
Vrata so viseča. Vsako krilo visi na dveh nasadilih, katerih en del je pritrjen na zadnji strešni nosilec, drugi pa na zgornjem delu vrat. Nasadila so na zunanji strani strešnega nosilca in vrat, matice vijakov, s katerimi so pritrjena, pa na notranji strani. Nasadila morajo dopuščati, da vrata po potrebi z lahkoto snamemo.
Čebelnjakova vrata zapiramo z železno palico (zapornim drogom), ki jo porinemo z ene strani v nalašč za to napravljene železne obročke, pritrjene na stranici in oporni okvir, ter jih na drugi strani zaklenemo z žabico. Železna palica tesno pritiska vrata k čebelnjaku. Kakšna naj bo ta palica, je opisano spredaj na strani 210.
Šarnirji morajo držati zaščitno strešico primerno odprto, kakor kaže slika, sicer pa jo je mogoče zapreti oziroma pritisniti na strešni nosilec.
Po dva in dva železna zatiča pričvrstimo z vijaki na nalašč zanj a pritrjeno letev na spodnji strani strehe (glej sliko!). Kadar pokrijemo čebelnjak, se zatiči zajedo od notranje strani v zgornji letvi okvira stranice in preprečujejo dviganje strehe. Seveda moramo prej v letve napraviti primerne reže, v katere se bodo vtopili železni zatiči.
Na »slemenu« vtaknemo v režo med obema strehama pločevino, ki je tako ukrivljena, da ima profil »T«. Spodnji rep naj bo daljši, da seže skozi režo. V ta del napravimo bolj spredaj in bolj zadaj po eno luknjico, skozi
Leseni deli zložljivega čebelnjaka
Št.	Ste- K.Vilo	Poimenovanje	Dolžina v mm	v^m	De- belina	Poraba lesa v m$
		I. Podloga				
1	3	prečniki podloge		1300	180	45	0.031590
2	2	podolžni letvi podloge		4000	140	45	0,050400
3	1	naletna deska		3630	200	25	0,018150
4	1	dodatna letev k zadnji podolžni letvi	3630	60	30	0,006534
		II. Stranici in oporni okvir				
5	6	pokončnih letev za okvir stranice in oporni okvir		1980	65	25	0,019305
6	12	prečnih letev za okvir stranice in oporni/ okvir		700	65	25	0,013650
7	2	deski za stranici		2000	700	15	0,042000
8	2	ščitni letvi za prednji del stranic .	1980	70	25	0,006930
9	1	ščitna letev za prednji del opornega okvira		1860	75	25	0,003485
10	2	ščitni letvi za zadnji del stranic . .	1980	50	25	0,004950
11	1	ščitna letev za zadnji del opornega okvira		1880	35	25	0,001645
		III. Strešni nosilci				
12	1	prednji strešni nosilec		3561	12-22-12	30	0,002350
13	1	zadnji strešni nosilec		3561	10-20-10	30	0,002137
H	1	ščitna strešica pri prednjem nosilcu	3561	200	20	0,014244
		IV. Dvokrilna streha				
15	4	podolžne letve za strešni okvir . .	1980	65	20	0,010296
16	8	prečnih letev za strešni okvir . . .	1000	65	20	0,010400
17	2	deski za streho		2000	1000	10	0,040000
18	i	lestev za pritrditev strehe ....	1030	60	20	0,001236
		V. Štirikrilna vrata				
19	8	podolžnih letev za okvir vrat . . .	1980	65	20	0,020592
20	16	prečnih letev za okvir vrat ....	880	65	20	0,018304
21	4	deske za vrata		2000	880	15	0,105600
Skupaj						0,423801
katero povlečemo žico ter z njo trdno privežemo pločevino in s tem seveda tudi streho k opornemu okviru.
Tak zložljiv čebelnjak lahko vsak sam sestavi v 10 minutah, potem ko zravna prostor, kamor ga bo postavil.
Razumljivo je, da lahko tudi za ta čebelnjak uporabimo enako okovje, kot je popisano za zložljivi čebelnjak pod A v tem poglavju in prikazano v načrtu na strani 215.
POSTAVLJANJE ZLOŽLJIVEGA ČEBELNJAKA NA PASIŠCU
Ko prispe čebelar na pasišče, mora kolikor mogoče hitro ugotoviti, kam bo postavil čebelnjak. Izbrati mora najprimernejše mesto, določiti tudi strani neba in pregledati še celo vrsto drugih stvari. Najprej položimo na prečni legi podlogo in jo z zagozdami spravimo v čimbolj vodoraven položaj. Pri tem nam lahko zelo pomaga vodna tehtnica, pogosto pa bistro čebelarjevo oko samo najde pravilno ravnotežje. Ko smo to storili, potisnemo pod sredino podloge še tretjo lego in jo prilagodimo ostalima dvema. Srednja lega prenese isto težo kot obe končni, zato jo namestimo v malo bolj napetem stanju. Glejmo, da bomo vse delo pri tem zares temeljito opravili, drugače bomo imeli pozneje nič koliko neprilik, ko bomo zlagali panje. Čebelnjak ne bo stal trdno in pokonci, pa tudi vrat ne bomo mogli dobro zapreti. Vsekakor je umestno, da postavljata čebelnjak vsaj dva človeka. Največkrat se nam mudi in panji morajo biti zloženi čimprej. En sam pa pri tem le počasi napreduje.
Na vodoravno podlogo postavimo stranici in srednji oporni okvir. Spodaj vse tri zakvačimo s kaveljci v zatične ploščice, ki so pritrjene na podlogi. Ce imamo več pomagačev, naj drži vsak izmed njih pokonci po eno stranico in srednji oporni okvir, čebelar pa naj z njih pomočjo vdene strešna nosilca. Pri tem mora paziti, da železne nosilne vezi na vsakem strešnem nosilcu istočasno vtakne v izreze na stranicah in srednjem opornem okviru. Ce ima čebelar samo enega spremljevalca, naj postavi na podlogo, kakor hitro je zravnana, na vsak konec po en panj. Na panju se bosta naslanjali obe zataknjeni stranici, dokler ne bosta povezani med seboj vsaj z enim strešnim nosilcem. Pazimo, da se nam pri tem ne prevrne katera od obeh stranic, ker bi se polomili kaveljci na njih spodnji strani ali pa odtrgale plošče na podlogi. Ko je čebelnjak tako postavljen, preiščemo še enkrat, ali stoji podloga res vodoravno in ogrodje na njej navpično. Najbolje je, da obesimo na strešni nosilec eno izmed vratnih kril in pogledamo, ali se rob krila pravilno ujema s pokončnim robom stranice oziroma srednjega opornega okvira. Kjer je treba, popravimo zagozde ali pa vložimo nove. Sedaj šele pričnemo z zlaganjem panjev. Ce pride čebelar na mesto v jutranjem hladu, ima dovolj časa, da pred odpiranjem namesti še strehe in vrata; kadar pa je trda s časom, naj napravi to kasneje, ko je najnujnejše delo pri čebelah že opravljeno. Pred žrela spodnjih panjev pa naj na prečne lege, ki segajo čez nosilno podlogo okrog 25 cm, vsekakor takoj položi široki naletni deski.
Ce smo bili pri postavljanju čebelnjaka dovolj pazljivi, se bodo vrata lepo zapirala; v nasprotnem primeru pa ga bo treba na nekaterih mestih še podkladati. To pa je sedaj zaradi teže panjev precej neprijetno in
težavno opravilo. Zato zlasti pri uravnavanju podloge ne bodimo površni! S tem se bomo izognili jezi, ki utrujenega čebelarja kaj rada prevzame, sam čebelnjak pa se bo dlje ohranil, če bomo z njim pravilno ravnali.
Čebelnjak, ki smo ga opisali pod A, ima na vsaki strani 5 cm prostora, nad panji pod streho pa je prostora kar dovolj za vse čebelarjeve potrebščine, zlasti za kozico, sipalnik, orodje, obleko, odejo itd. Pozimi lahko ves ta prostor zadelamo z otavo, lesno volno ali kakim drugim slabim prevodnikom toplote. Prezimovanje se je v takih čebelnjakih dobro obneslo, seveda pa je treba čebele zazimiti prav tako kot v stalnih čebelnjakih. Podobno postavljamo zložljivi čebelnjak, ki smo ga popisali pod B. Tudi v njem lahko prezimujemo čebele, če jih primerno zapažimo in zavarujemo proti mrazu.
Tako so zložljivi čebelnjaki marsikod nadomestili stalne čebelnjake in nekaterim čebelarjem prevaževalcem niti na misel ne pride, da bi si danes, ko je gradnja precej draga, omislili stalne čebelnjake. Vse kaže, da bodo v prihodnosti sploh izpodrinili druge vrste čebelnjakov, zlasti v krajih, kjer čebelarji mnogo prevažajo. Prav zato, ker v njem čebele tako uspešno prezimujejo, je postal zložljivi čebelnjak še bolj pomemben. Seveda pa s to ugotovitvijo nikakor nočemo zmanjševati vrednosti pravilno zgrajenih stalnih čebelnjakov.
ZLOŽLJIVI ČEBELNJAK-DVOJČEK
Če imamo večje število panjev, moramo imeti več zložljivih čebelnjakov. Zlasti jih potrebujejo državna posestva, zadruge, razsežnejša čebelarstva ali posamezni čebelarji, ki se združijo v prevozniško skupino. Dobro vemo, kako neugodno je za čebelarja, kadar mora postaviti čebele kje daleč od človeških bivališč. Za čuvaja je težko najti primerno mesto, prav tako pa tudi za čebelarsko orodje, posodo, točilo in druge stvari, ki jih mora imeti prevaževalec s seboj. S čebelnjakom-dvojčkom so vsa ta vprašanja rešena na najboljši način: ne samo čuvaj, ampak tudi čebelarji imajo, kadar točijo ali kadar se mude pri čebelah, v njem dovolj prostora za prenočišče in za vse čebelarske potrebščine.
Podroben opis čebelnjaka-dvojčka je skoraj odveč, ker je sestavljen iz dveh že opisanih čebelnjakov. Vedeti je treba le to, kako sta medsebojno povezana, kako ju postavimo in kako uredimo prostor med njima v primerno bivališče in shrambo. Seveda ne bo v takem dvojnem čebelnjaku tiste udobnosti, kot jo imamo doma, toda še vedno bo v njem prijetneje kot v slami nad kakim hlevom ali v na pol podrti bajti. Ugodnosti, ki nam jih nudi, so naslednje:
1.	čebelarju-čuvaju ni treba iskati prostora za bivanje in za shrambo posode ali orodja pri tujih ljudeh;
2.	pri čebelah je lahko tudi ponoči;
3.	čebelnjak nas popolnoma varuje pred dežjem. Burja ga ne more prevrniti, kar se je že večkrat zgodilo z enojnim;
4.	brez vsakršne težave ga lahko zaklenemo z zapornim drogom z zunanje ali notranje strani;
5.	v njem lahko prenočuje ob točenju ali opravljanju čebel najmanj pet čebelarjev;
6.	za njegovo sestavo so potrebni le malenkostni dodatki, in sicer dve skupni legi in trije strešni nosilci, debeli 3 X 10 cm in dolgi 1,65 m. Ti so opremljeni z veznimi zatiči in nasadili, da lahko nataknemo nanje vrata.
Vse podrobnosti so razvidne iz našega načrta, zaradi boljšega razumevanja pa naj sledi vendarle nekaj pojasnil!
Pri postavljanju dvojčka, to je dveh čebelnjakov z 48 AŽ-panji, je potrebna še večja natančnost, kot pri postavljanju enojnega čebelnjaka. Izberemo si primeren, kolikor mogoče raven prostor v velikosti 3,5 X 3,5 m. Najprej ugotovimo strani neba in določimo, če ni kakih posebnih ovir, za eno izletno stran vzhod, za drugo pa zahod. Sicer pa je za poletne paše prav vseeno, kako stoji čebelnjak, saj ni nobenega pravila, kam naj bo obrnjen. Pogosto ga bomo morali postaviti pač tako, kot bodo narekovale okoliščine.
Ko smo določili izletne strani, začnemo postavljati. Najprej položimo na obe krajni prečni legi podlogi tako, da se prilegata zarezam, ki so na njih napravljene zato, da drže podlogi v pravilni medsebojni razdalji. Nato legi dobro podložimo, ju naravnamo in skušamo spraviti v čimbolj vodoraven položaj. Legi morata biti podprti na vseh tistih točkah, kjer pritiskata nanji podlogi čebelnjaka, da se ne upogibata. Nadaljnje postavljanje se ne razlikuje dosti od postavljanja enojnega čebelnjaka. Ko že stojita obe strani čebelnjaka, ju medsebojno spnemo s tremi 3 X 10 cm debelimi veznimi letvami, ki imajo na koncu zatiče kot stranice pri posteljah, krajni pa na zunanji strani še nasadila za vrata. Srednjo leseno vez vdelamo v oporna okvira okrog 10 cm više kot obe krajni. Ta razlika v višini je potrebna zaradi tega, da nastane sleme za strehi nad prostorom med čebelnjakoma. Nasadila na krajnih letvah morajo biti tako nameščena, da lahko nasadimo nanj a vrata katerega koli od obeh čebelnjakov. Vsak konec tako združenih čebelnjakov zapira dvoje vratnih kril, ki sta opremljeni eno z levimi, drugo z desnimi nasadili. Za zapiranje uporabimo potemtakem vsa štiri vratna krila enega čebelnjaka, vrata drugega pa za streho. Zelo važno je pri tem, da sta čebelnjaka oddaljena drug od drugega natančno za širino dveh vrat, to je 1,65 m. Vratna krila, iz katerih sestavimo streho, moramo zaradi majhnega strešnega naklona obiti s pocinkano pločevino. Posamezno vratno krilo, ki služi za streho, pritrdimo od spodaj na lesene vezi, tako da jih veter ne more dvigniti. Čebelnjak zaklenemo z zapornim drogom na dveh straneh z žabicama. Spodaj se naslanjajo vrata na skupni legi, ki morata biti zavoljo tega nameščeni prav na kraju podlog.
Zgornji opis velja predvsem za zložljive čebelnjake s panji na 10 satov. Pri čebelnjakih s panji na 11 satov po objavljenem načrtu pa je stvar še bolj preprosta, ker teče sleme že zaradi konstrukcije same pravokotno na oba čebelnjaka. Tudi tukaj so seveda potrebni daljši prečniki za podloge in lesene vezi, ki spenjajo čebelnjaka na vrhnji strani. Dolžina prečnikov in vezi se ravna po tem, s kolikimi vratnimi krili zapremo prostor med čebelnjakoma od strani. Lahko ga namreč zapremo namesto z d verni, kakor kaže naš načrt, samo z enim. Prostor je potem ožji, vendar dovolj velik za prenočevanje enega čebelarja. Dve vratni krili lahko uporabimo v tem primeru za pod.
Če čebel n j ak-d voj ček pravilno postavimo, je naravnost idealen na pasiščih, ki so na samem in daleč od naselij, na primer kje v Liki, Dalmaciji ali v Sloveniji na kaki gozdni paši.
REDNO OPRAVLJANJE ČEBELJIH DRUŽIN MED LETOM Najvažnejše čebelarske potrebščine — Splošno o pregledovanju panjev — Spomladanska čebelarska opravila — Nastavljanje in prestavljanje — Preprečevanje rojenja — Narejanje rojev — Prestrezanje, ogrebanje in vsajanje rojev — Oskrbovanje rojev in ilzrojencev — Jesenska čebelarska opravila — Zazimovanje — Skrb za čebele pozimi — Pregled čebelarskih opravil po mesecih
K sliki na sprednji strani
Za kranjičarja je bila doba rojenja najpomembnejša v letu. Tedaj je imel polne roke dela. Da bi si delo olajšal, je roje lovil že ob žrelih panjev v leseno prestrezalo, katerega oblika je na sliki prav dobro vidna (foto Krašovec)
"T Tspeh v čebelarstvu je odvisen od neštetih činiteljev, a malokdaj so okoliščine tako ugodne, da se znajdejo vsi ti činitelji istočasno
X__J skupaj. Le prepogosta so leta, ko čebele popolnoma odrečejo, ko ne
naberejo niti zase dovolj medu, kaj šele za čebelarje. Pa se lahko zgodi, da ni naslednje leto nič boljše. Toda pravi čebelar ne obupa. Kako bi tudi, ko je na te lahkokrilke tako navezan, da bi se mu zdel svet brez njih prazen. Le poglejmo ga spomladi, kako z zaskrbljenim obrazom hodi okrog svojega čebelnjaka! Vsako čebelico, ki obtiči v snegu, sproti pobere, jo ogreje z dihanjem in jo spusti, ko zopet oživi, pri žrelu v ta ali oni panj. S čebelami sočustvuje, kadar jih zadene nesreča, s čebelami se veseli, kadar jim nakloni narava lepe dneve, kadar zažuborijo po livadah medeni viri in se natrpajo pelodne vrečice s cvetnim prahom — kruhkom za njihov naraščaj. Z njimi ravna kakor oče s svojo deco in komaj čaka, da jim more ustreči in postreči.
Ni dovolj za čebelarja, da ima panje in čebele. Če hoče uspeti, mu je potrebno še marsikaj, predvsem pa ljubezen, tista nesebična in požrtvovalna ljubezen, ki posvečuje vsako delo. Marsikak začetnik je ne občuti dovolj, toda če se bo znal vživeti v skrivnosti in čudovitosti čebeljih družin, bo rastla v njem sama iz sebe, se razplamtela in ga zajela s tako silo, da mu bo postalo čebelarstvo nujna življenjska potreba. Prav zaradi te ljubezni pa bo naravnost hrepenel po strokovnem pouku. In tega bo našel v vseh poglavjih naše knjige dovolj, za začetek morda celo preveč, kajti navodila niso namenjena samo njemu, ampak prav tako starejšim, izkušenejšim čebelarjem.
Preden bomo govorili o praktičnih čebelarskih opravilih, to je o metodah čebelarjenja, ki so danes pri nas v navadi, je treba omeniti neka splošna pravila, obvezna za vsakega pravega čebelarja, opisati tisto orodje, brez katerega čebelar ne more biti, mu pojasniti, kako se je treba lotiti dela v panju, da ga bo čim laže in brez nepotrebnega razburjanja čebel opravil, in ga slednjič opozoriti, kaj mora vedeti, če hoče, da bo pri čebelah vse uredil pravočasno in koristno.
Na samo čebelarsko prakso zelo močno vplivajo podnebne in pašne razmere, kjer čebelarimo, nadalje namen, ki ga s čebelarjenjem zasledujemo (prodaja čebel, čebelarjenje na med, vzreja matic, opraševanje kulturnih rastlin itd.). Ne smemo pa pri tem pozabiti na sto-
letne izkušnje, ki prehajajo iz roda v rod, na napredne čebelarske pridobitve in izume domačih ter tuj ih čebelarskih strokovnjakov, temelječe na novih dognanjih sodobne znanosti in čebelarske tehnike, in ne na cilje in naloge, ki jih ima čebelarstvo v naši družbi.
Vse to bo našel čebelar v strnjeni obliki v tem oddelku knjige, kjer podajamo praktična čebelarska opravila med letom. Marsikaj, kar priporočajo tuji in domači čebelarski učbeniki, a je sodobna čebelarska praksa sama zavrgla, smo izpustili, drugod smo take »iznajdbe« samo omenili zato, ker se rado dogaja zlasti pri čebelarjih začetnikih, da v preveliki vnemi poskušajo stvari, ki jih ne bi, če bi vedeli, da so že pred njimi drugi delali enake poskuse in jih kot nekoristne zavrgli.
Marsikaj, kar omenjamo, bo moral čebelar prilagoditi kraju, to je vremenskim in pašnim razmeram, v kakršnih čebelari, in nalogam, ki jih v čebelarstvu zasleduje. Učbenik, ki bi v celoti ustrezal praktičnemu čebelarskemu delu v vsakem posameznem kraju in vsem namenom, doslej ni znan.
NAJNUJNEJŠE ČEBELARSKE POTREBŠČINE
O čebelah pravimo, da ljubijo red in snago. Tak bi moral biti tudi tisti, ki se ukvarja z njimi. Red okoli čebelnjaka, v čebelnjaku in v panjih je prvo, kar moramo zahtevati od pravega čebelarja. Nadalje mora čebelar vedeti, da se čebela ne more privaditi človeku, zato se mora sam prilagoditi njej s tem, da spozna njeno naravo in se tej primerno ravna. Vemo na primer, da ima čebela sila razvit čut za vonj. Vznemirja jo neprijeten čebelarjev duh po znoju, alkoholnih pijačah in drugo. Zato naj ne hodi v čebelnjak, če se je prej mudil dalje časa pri živini, če je razgret in poten, če prihaja iz zaprtega prostora, kjer se je mnogo kadilo, kjer se je njegova obleka navzela tobakovega dima ali česa podobnega. Pa ne samo to. Če čebelar ni snažen, ne morejo biti snažni čebelji pridelki, s katerimi ima opravka. Še več! Nesnaga j e največji izvir vseh čebeljih bole z n i.
Redko najdemo čebelarja, ki si umije roke, preden začne pregledovati panj, ali potem, ko je delo v njem opravil. Tega ne stori niti tedaj, kadar ne ve, ali ima opravka z zdravo ali bolno družino.
TLORISA DVEH ČEBELNJAKOV; VSAK ZA 48 PANJEV
J__________________
----^
__________________________________________________I

I


> /-
Sl. 152. Čebelarski pajčolan (iz knjige The Hive and the Honey Bee)
Tako prenaša kali nalezljive bolezni z ene družine na drugo, kasneje pa se čudi, kje je bolezen nalezel. Najraje krivi druge, čeprav je prvi krivec nesreče sam.
Najboljše sredstvo za umivanje rok je s a 1 m i a k, razredčen v topli vodi.
Z njim namreč ne razkužimo samo rok, ampak odstranimo z njih tudi zadela-vino, ki jo je drugače treba spraviti s kože s špiritom. Ce že ni pri hiši salmiaka, je za silo dobro tudi milo ali pa kak pralni prašek. V čebelnjaku torej ne sme manjkati umivalnik, milo in brisača.
Tudi priročna lekarna je v čebelnjaku potrebna za prvo pomoč, razkuževanje, zdravljenje čebeljih bolezni in uničevanje čebeljih škodljivcev. Zato naj bo v njej špirit, jodova tinktura, cinkova mast, baldrianove
kapljice, aspirin, vata, obveze, soda, klorovo apno, lizol, bencin, naftalin, paradiklorbencol, formalin, vazelin, nosemack, folbeks, salmiak in drugo.
Čebelarjeva obleka mora biti ne le čista, ampak tudi primerna. Ne sme biti prevroča, temna in ne preveč dlakava. Najboljša je iz svetlejšega gladkega blaga (platnenega). Zlasti dražijo čebele temni žametni klobuki, v katere se zelo rade zaletavajo in puščajo v njih svoja žela. Če že nimamo posebne čebelarske obleke, si preskrbimo lahek in svetel plašč, v skrajnem primeru pa vsaj bel predpasnik, ki zakriva tudi prsi.
Čeprav slišimo včasih na račun čebelarja, ki dela pri čebelah v čebelarskih rokavicah in čebelarskem pokrivalu, hudomušne pripombe, moramo vendar reči, da so tako rokavice kakor čebelarsko pokrivalo potrebne za urno in nemoteno delo pri čebelah. Kdor ima seveda le nekaj panjev in časa na pretek, dela lahko pri čebelah, kadar so najmanj sitne. V tem primeru skoraj res ne potrebujemo nobenih varovalnih sredstev proti piku. Drugače pa je pri večjih čebelarstvih, kjer večkrat delo človeka lovi in ga mora opraviti v času, ki ni najbolj primeren za pregledovanje čebel. Človek, ki je ves dan izpostavljen čebeljemu piku, postane razburjen, zato delo površneje opravlja. Pa ne le to. Če čebelam onemogočimo pikanje, jih tudi varujemo pred nepotrebno smrtjo.
Čebelarske rokavice (sl. 151) delamo iz snovi, ki je tako gosta, da čebela vanjo ne more potisniti žela. Navadno blago iz volne ali platna ni primerno. Najboljše so tanke platnene rokavice, prevlečene z gumijem, gumijaste ali usnjene. Biti morajo toliko voljne, da roka ne zgubi občutka. Nekateri porežejo takim rokavicam prednje dele prstov, da so jim, kadar jih nataknejo, prednji členki prstov goli. S takimi rokavicami je delo prijetneje. kljub temu pa je večji del roke zavarovan.
Čebelarske rokavice, prevlečene z gumijem ali gumijaste, je treba večkrat oprati v topli vodi. Zadelavino najlaže spravimo z njih s salmiakom.
Cez zimo jih moramo vsaj dvakrat natreti z raztopino salmiaka in vode (1 : 1). Potem ostanejo voljne.
Rokavice ne smejo biti pretesne in tudi ne preohlapne. Ko jih nataknemo, morajo segati po roki še čez rokave suknjiča.
Čebelarska pokrivala lahko kupimo v trgovini s čebelarskimi potrebščinami. Naprodaj jih je več vrst. Skoraj vsako pa ima to ali drugo napako: eno s svojo nerodno izdelavo moti pri delu, drugo je prevroče. Najpri-pravnejši je tako imenovani pajčolan (sl. 152), narejen iz tanke, a trdne mreže in sukanca. Zanj potrebujemo kak kvadratni meter mrežaste tančice, pri kateri sešijemo skupaj po dva nasprotna robova in na zgornjem odprtem delu vdelamo elastiko. Pajčolan nataknemo na oglavje klobuka ali slamnika, okrog vratu pa ga zataknemo za suknjič.
Sredstva za pomirjen je čebel. Najstarejše tako sredstvo je dim tleče drevesne gobe, suhega trhlega lesa in šote. Stari kranjičarji so uporabljali zlasti svitke iz starega platna in gobo. Danes uporabljamo za pomirjenje čebel tlečo vrečevino, platno, tobak, nadalje vodo in kar-bolno kislino.
Kdor ima malo panjev, si lahko pomaga, če je kadilec, kar s ciga-Sl. 153. Dvodelni ustnik za dimljenje čebel reto, cigaro ali koščkom suhe drevesne gobe, ki jo prižge, da tli na pločevinastem ali lončenem podstavku. Vsekakor pa naj bo previden zlasti z gobo, da ne ho zanetil ognja. Dim naj puhne dvakrat, trikrat v panj in počaka, da se večina čebel umakne v ulice med sate. Čebel ne smemo preveč podkaditi, ker bi jih s tem bolj razburili kot pomirili. Zlasti odprti zalegi preveč dima škodi.
Od kadilnikov je znan pri nas kot najstarejši kadilnik na meh (sl. 154). Poznal ga je že A. Janša, seveda pa so ga v kasnejših stoletjih spopolnili. V zadnji konec njegovega pločevinastega dela potisnemo tleče kadilo. S pritiskom na meh puhnemo dim skozi koničasti pločevinasti tulec na prednjem koncu. Od drugih kadilnikov naj omenimo še Dathejevo pipo (sl. 154), v katero natlačimo kadilo in ga spodaj zažgemo. Zapremo jo s pločevinastim pokrovcem, ki ima na eni strani vdelan ustnik, na drugi pa cevko, skozi katero puhamo dim. Kadilcem lahko služi za to navadna pipa, ki ima kakor Dathejeva v pokrov vdelano izpušno cevko (sl. 151), ali pa poseben, nalašč za dimljenje čebel izdelan dvodelen ustnik (sl. 153). Naši čebelarji v zadnjem času vse bolj uporabljajo za podkaditev čebel preprosto, 15 do 20cm dolgo in 2cm debelo železno ali bakreno cev, v katero vtaknejo trdo zvito vrečevino, ki jo na enem koncu prižgo, da tli. Kolikor je stli, toliko jo zopet pomaknejo po cevi naprej. Ta »kadilnik« ima to prednost, da kadilo počasi tli in ga zato malo porabimo.
Za večja čebelarstva je zelo priročen avtomatični kadilnik »Vulkan« (sl. 154). V spodnji del ima vgrajen poseben mehanizem s peresom, ki poganja ventilator. Ko denemo v zgornjo posodo kadilnika tleče kadilo, jo pokrijemo s pokrovom, ki je poševno navzgor podaljšan
v stožčasto cev, ter sprožimo mehanizem. Skozi luknjo na vrhu pokrova puha potem priprava dim, katerega jakost lahko uravnavamo s posebno ročico. Ta kadilnik je sila praktičen, kadilo tli v njem počasi in z njim delamo brez strahu, da bi zanetili ogenj. Žal, da danes teh kadilnikov pri nas ni v prodaji.
Poleg dima nam služi za pomirjenje čebel tudi voda. Nalijemo jo s posebne razpršilnike in škropimo z njo čebele. Za manjše čebelarstvo zadostuje razpršilnik z ustnikom ali pa tak, ki ga potisnemo v navadno steklenico z vodo in pritrdimo z zamaškom (sl. 154). V levi roki držimo steklenico, prst desne roke pa vtaknemo v okrogli zavoj raz-pršilnikove cevi. Če z desnico naglo pomikamo razpršilnikov bat gor in dol,
Sl. 154. Avtomatični kadilnik, Dathejeva pipa, kadilnik na meh in dvoje razpršilnikov
bo skozi njegov ustnik pršila voda. Namesto teh uporabljajo večja čebelarstva razpršilnike, ki so v navadi tudi v sadjarstvu pri škropljenju sadnih dreves, trte ipd. Razpršilnik uporabljamo tudi za škropitev iztočenih satov, preden jih vračamo v medišče, in za pomiritev čebel v panjih na daljši vožnji.
Ko smo že pri pomirjevalnih sredstvih, naj omenimo še kar bolno kislino (C6H0OH). S karbolno kislino, razredčeno (približno 1 : 1) v vodi, preganjamo čebele s satja, največkrat iz medišč pri točenju, da satov ni treba ometati. Za ta način preganjanja čebel s satov pa so od naših AŽ-panjev primerni samo enajstsatarji z zgornjim zračenjem. Pri tem delu uporabljamo poseben lesen okvir enakih razsežnosti, kot je v teh panjih zamreženi okvir za zračenje nad mediščem. Namesto mreže napnemo nanj na zgornji strani gostejše platno ali vrečevino, nad to pa pritrdimo še strešno lepenko (sl. 155). Ko smo okvir tako priredili, ga obrnemo narobe, platno dobro namočimo z raztopino karbolne kisline in tople vode (1 : 1), vendar ne toliko, da bi tekočina kapljala od njega. Okvir nato zopet obrnemo, potegnemo lesonitno ploščo, ki zgoraj pokriva medišče, iz panja, porinemo na njeno mesto omenjeni okvir, mrežo v okencu medišča pa zadelamo s papirjem. Po kakih petih minutah bo medišče skoraj brez čebel. Ko so se umaknile v plodišče, moramo okvir s karbolno kislino brez odlašanja
odstraniti. Če bi ga pustili dalj časa nad mediščem, bi se med navzel duha karbolne kisline.
Preden poberemo iz medišča medene sate in ometemo še tu in tam preostale čebele, porinemo okvir s karbolno kislino zopet nad drugo medišče. Po 3 do 5 urah moramo platno na njem znova namočiti s toplo mešanico karbolne kisline in vode. Ob mrzlem vremenu deluje karbolna kislina na čebele počasneje, zato jo je treba v takih primerih dodati vodi nekoliko več.
Karbolna kislina je silno hud strup, ki pušča na koži opeklinam podobne mehurje. Če nam pride v oči, lahko oslepimo. Zato imejmo steklenico s karbolno kislino na varnem mestu in zaznamovano kot strup. Preden jo uporabljamo, si namažimo roke z oljem, za vsak primer pa si pripravimo še stekleničko špirita, ki delno ublaži posledice karbolne kisline na koži.
Grebljica, spodrezilnik in omelce.
Drugega orodja za oskrbovanje čebel med letom potrebujemo pri naših panjih pravzaprav zelo malo. Za čiščenje dna v panju uporabljamo grebljico (sl. 156). Izdelana naj bo iz kaljenega železa in nasajena na 7 mm debelo okroglo jekleno palico. Z ročajem vred naj bo dolga vsaj 65 cm. Sama grebljica naj bo 10 cm dolga in toliko visoka, da gre pod palice v plodišču. Da bomo z njo laže in temeljiteje postrgali panjevo dno po vseh kotih, naj ima popolnoma navpične stranske robove, na dolnji strani pa mora biti po vsej dolžini od sprednje strani priostrena. Palica, na katero je grebljica nasajena, je na zadnjem koncu, tik pred ročajem, upognjena za 15 mm pravokotno navzgor in nato speljana zopet v vodoravni smeri. Na koncu ima lesen ročaj.
Za spodrezovanje satja v kranjičih so že od nekdaj pri nas uporabljali spodrezilnik (sl. 156), to je na pol jekleno, 65 do 70 cm dolgo palico, katere konca so pravokotno ukrivili, vsakega na nasprotno stran, in sploščili v rezili tako, da je bilo eno obrnjeno navzgor in navzdol, drugo pa naprej in nazaj. Te spodrezilnike so najraje delali vaški kovači iz zgornjih robov in peta kos. Ploščati rezili pri spodrezilniku sta bili kolikor mogoče tenki, da sta lepše rezali satje: eno navzgor in navzdol, drugo po dolgem in počez. Danes tudi pri naših AŽ-panjih uporabljamo podobno orodje, ki se od prvotnega razlikuje po tem, da ima samo na eni strani rezilo, obrnjeno naprej in nazaj, na drugi strani pa grebljico. Rezilo samo ne sme biti daljše od 45 mm (kolikor je skupna širina satnika in dveh ulic med sati), grebljica pa je navadno dolga 10 cm.
Sl. 155. Okvir za preganjanje čebel s karbolno kislino (iz knjige ABC and XYZ of Bee Culture)
Sl. 157. Za klopu a kozica in lesen sipalnik
Čebele odstranjujemo s satov s posebnim o m e 1 c e m ali metlico (sl. 151). Najboljša je iz trših ščetin ali močnejše žime. Ščetine ali žima so vdelane v letvico s 50 cm dolgim ročajem v dveh, treh podolžnih, 15 do 20 cm dolgih vrstah. Omelce ne sme biti premehko, ker z njim bolj dražimo čebele, kakor jih ometamo, seveda pa tudi ne pretrdo, da z njim ne pokvarimo celic na mladem satju. Namesto omelca nam dobro služi za ometanje tudi perut ali pero večjega ptiča, race, gosi, purana itd.
Kozica je priprava, na katero odlagamo satje, ko ga jemljemo iz panja. Prvič jo je opisal v Slovenskem čebelarju M. Humek leta 1913, danes pa je splošno v rabi tako imenovana zaklopna kozica (sl. 157), ki jo je izdelal znani ljubljanski čebelar in izdelovalec panjev mizar A. T r i n k.
Sl. 158 (levo). Lesen sipalnik, pritaknjen k panju. — Sl. 159 (desno). Pločevinast sipalnik
Opisal jo je leta 1919 prav tam isti avtor kot prvo. Kadar je ne potrebujemo, jo lahko zapremo kakor knjigo.
Preprosta kozica za 10 satov je izdelana iz dveh 740 mm in dveh 570 mm dolgih, 15 mm debelih in 40 mm širokih letev ter dveh 440 mm dolgih, 10 mm debelih desk, od katerih je spodnja široka 450 mm, stranska pa 260 mm. Razdalja od spodnjega konca daljših dveh letev do križišča, kjer se ti letvi spajata s krajšima, je 330 mm, pri krajših pa 360 mm. Širšo desko pribijemo na daljši letvi, ožjo pa na krajši tako, da sta krajši letvi pribiti prav ob robu ožje deske, daljši letvi pa umaknjeni na širši deski toliko navznoter, da kraka daljših letev lahko potisnemo med kraka krajših. Tam, kjer se po en krajši in daljši krak križata, zvrtamo skozi obe letvici luknjico, vanjo vtaknemo vijak z matico in ju tako spojimo. Da stojita deski na odprti kozici popolnoma pravokotno, ju na spodnjem koncu na vsaki strani primerno zarežemo. Navadno zadostuje kozica, ki lahko nosi toliko satov, kolikor jih imamo v panju v plodišču ali medišču. Vendar pa je premajhna, kadar bi radi na kozici kak sat oddelili od drugih, na primer sat z matico. Zato je prav, da imamo kozice, na katere lahko postavimo po več satnikov, kot pa jih je v enem oddelku panja. Ker morajo biti razstojišča med sati na kozici vsaj za tri milimetre širša, kot so v panju, potrebujemo za vsak nadaljnji sat na kozici po 38 mm daljše deske. Kvačice zabijemo v vsako desko v dveh vrstah kakor v
AŽ-panju samo toliko narazen, da je med sati po 13 mm prostora, lo je potrebno, da delo laže in hitreje opravljamo in da se nam ni treba^ bati, da bi pri devanju satov na kozico strli matico. Boljša so razstojišča iz pločevine, ker začno kvacice rade izpadati. Ivozice, ki jih dobimo danes v trgovinah, so izdelane še iz tanjših desk ali lesonita. Res je, da so lažje, res pa je tudi, da jih težko satje kmalu spravi iz pravokotne oblike. 1 o-sledica tega je, da kvačice ne drže več trdno satja in da po nepotrebnem taremo v spodnjem kotu kozice čebele, ki sede na zunanji strani prednje satirikove letvice.
Posebno nerodna pa je tako narejena kozica pri jesenskem tehtanju satja iz plo-dišča. Zato naj si vsak čebelar napravi še kozico brez nog, ki jo postavi na tehtnico vodoravno, da stoje sati na njej kot v panju. Če delamo pri čebelah na prostem in nočemo, da bi sijalo sonce na sate, zložene na kozici, vrežimo dve lesonitni plošči kak centimeter večji, kot je satnik, in postavimo po eno na vsaki strani na kozico. Če sitnarijo roparice, pokrijmo sate še po vrhu s primerno veliko lesonitno ploščo. To je potrebno tudi tedaj, kadar piha močnejši veter ali če je hladneje. Iz tako zavarovane kozice uhaja manj toplote.
Sipalniki. — Pri delu v AŽ-panjih se je pri nas udomačil lesen sipal nik, kot ga kaže slika 157. Ni ga
treba posebej pritrjevati na panj, ampak ga kar pritaknemo (sl. 1^8). Z letvami spodaj ob strani, ki jih porinemo pod palice, ga tesno spojimo s panjem. Ne služi nam le tedaj, kadar ometamo s satov čebele v panj ali stresamo vanj roj, ampak tudi pri pregledovanju panjev. V tem primeru varuje sipalnik, da nam matica ali mlade čebele ne padajo na tla. Za tak sipalnik potrebujemo dve letvici iz trdega lesa, dolgi kakih 5)0 mm, široki 20 mm in debeli 15 mm. Ti dve letvici pribijemo počez na 10 mm debele deske, ki so tako dolge, kakor je znotraj panj širok, in 400 mm široke. Zadaj pribijemo na sipalnik navpično počez 30 mm visoko in, kakor je sipalnik širok, dolgo, 8 mm debelo letev, ob strani sipalnika pa deščice take oblike, kakršne so vidne na sliki. Kjer stransko deščico sipalnika pribijemo oziroma spojimo z zadnjo navpično, je visoka 30 mm, proti
Sl. 160. Sipalnik »Ideal« po Stojkovičev! zamisli
prednjemu koncu pa se širi do 80 mm. Tak sipalnik je lahko narejen tudi iz pločevine (sl. 159) ali lesonita.
Zlasti kadar točimo med, nam pri ometanju čebel dobro služi pločevinasti sipalnik »Ideal« (sl. 160), ki ga je konstruiral čebelar Stojkovič iz Most pri Ljubljani in ga leta 1923 opisal v Slovenskem čebelarju. Po njegovem opisu povzemamo: Sipalnik »Ideal« je prirejen tako, da ga lahko uporabljamo pri vsakem AŽ-panju ne glede na njegovo širino. V bistvu je to lijak s pravokotno zgornjo odprtino. Navzdol se lijak krožno zavija in oži, dokler ne preide v ozko, podolžno in pravokotno odprtino, ki jo imenujemo žrelo. K stranicama panja ga pritrdimo s koničastima vijakoma. Ob vsaki strani sipalnikovega žrela je posebna, zaporica. Z njima zapremo preostalo odprtino pod okencem, kolikor je ne zapre že samo žrelo sipalnika, ko ga potisnemo pod okence v panjevo plodišče. Na notranji strani sipalnika je na sredi vanj vdelan pokončen, okrogel in pri vrhu ošiljen, 8 mm debel železen drog, ki ne sega prav do vrha sipalnika. Nanj naslonimo sat, kadar ga ometamo, da ga laže držimo v roki.
Sipalnik uporabljamo takole: iz medišča odvzamemo vse medene sate in jih postavimo s čebelami vred na kozico. Medišče napolnimo s praznimi rezervnimi ali iztočenimi sati, ali pa praznega zapremo z okencem. Nato odvzamemo okencu v plodišču spodnjo deščico in v odprtino porinemo sipalnikovo žrelo, kolikor daleč gre. Z zgoraj omenjenima zaporicama zapremo še preostalo odprtino pod okencem tako, da ne more nobena čebela ven. Istočasno z vijaki pritrdimo sipalnik k stranicama panja (sl. 161). Nato
jemljemo s kozice sat za satom, ga na prednjem koncu postavimo na pokončni železni drog in ometemo čebele v sipalnik, po katerem zdrče v panj. Med ometanjem čebel sta tako panjevo plodišče kakor medišče zaprti, zato nas ne vznemirjajo čebele, ki bi sicer letale iz panja in pikale.
V zadnjem času se je pri točenju izkazal kot najbolj praktičen sipalnik, ki ga je A. Brezavšček opisal v Slovenskem čebelarju leta 1954. Imenoval ga je lija s ti sipalnik (sl. 162). Ta sipalnik je sestavljen iz dveh delov: iz lija, ki nima spodaj cevi, kakor jo imajo navadni liji, in valjaste pokončne posode z ročajem. Zgornja odprtina lija mora imeti v premeru 56 cm, spodnja pa 8 cm. Višina lija naj bo 42 cm. Lij

Sl. 161. Stojkovičev sipalnik v uporabi
S!. 162. Lijasli sipailnik
na spodnjem koncu vtaknemo v kakih 35 cm visoko pločevinasto škatlo s premerom 18 cm. Dobro je, če so v stranicah te škatle luknjice, da prihaja vanjo več zraka. Vendar pa tako narejen lij, kakor smo ga opisali, ne stoji trdno v škatli in zato so začeli nekateri lij vdelovati v poseben pokrov, ki ga nataknejo na škatlo. Ker je lij k temu pokrovu pricinjen, stoji trdno in pravilno pokonci.
Kako ta sipalnik uporabljamo? Škatlo postavimo v bližino panja in skozi lij ometemo vanjo čebele. Ko ometemo vse sate, odstranimo lij, udarimo rahlo s škatlo ob tla, da se čebele na dnu sesedejo, nakar jih s sunkovitim zamahom vržemo v prazno medišče ali plodišče in prislonimo okence.
Ta sipalnik je na Primorskem znan že dalje časa. Priljubljen je zlasti pri čebelarjih prevaževalcih.
ČEBELARSKA TEHTNICA
Drugo orodje, ki je še potrebno, bomo opisali v zvezi s čebelarskimi opravili, na tem mestu pa se ustavimo pri čebelarski tehtnici, ki sicer ni orodje v tistem pomenu, kot doslej opisane potrebščine, je pa priprava, brez katere bi ne smelo biti vsaj večjega čebelnjaka. Pravzaprav bi bilo treba v večjih čebelarstvih imeti dve ali celo več tehtnic oziroma eno, tako prirejeno, da bi z njo tehtali brez posebnih težav več posameznih panjev. Pa o tem kaj več kasneje.
Če prebiramo naše čebelarske klasike iz dobe čebelarjenja pred iznajdbo panjev s premičnim satjem, se večkrat nehote vprašamo, od kod
tako znanje o snovanju čebelje družine, ko jim vendar panji zaradi svojega sestava niso dopuščali, da bi bili opazovali to življenje brez večjih težav, kakor ga danes lahko mi, ko vsak sat, kadar hočemo, potegnemo iz panja. Odgovor na to je preprost in poučen: res niso brskali vsak čas po notranjosti panjev, marveč so po obnašanju čebel pri žrelu, njih letu in šumu marsikaj ugotovili, dostikrat bolje kot mi, ko nam je panj tako rekoč odprta knjiga. Ko so prišli v rabo panji s premičnim satjem, se je ta navada opazovanja čebel od zunaj vse bolj opuščala, pač zato, ker se je vsak čebelar zavedal, da lahko odpre panj kadar koli, vzame iz njega satje in ugotovi, kar se mu zdi potrebno. Morda bo kdo rekel, da nam ni treba biti žal te romantike. Res nam za romantiko ni žal, žal pa nam je za velike koristi, ki jih je prinašalo tako opazovanje, in za škodo, ki jo povzroča naš »moderni« način pregledovanja panjev. Nič ni čudnega zato, da novejše čebelarske knjige zopet vse bolj poudarjajo, kako je treba opazovati čebele po letu pri žrelu, ob okencu v panju, na čebelarski tehtnici, v gradilniku in drugod. Vsak nepotreben čebelarjev poseg v panj čebelji družini in njemu samemu več škoduje kot koristi. Le en primer za dokaz pravilnosti teh naših trditev.
V čebelarskem priročniku »Švicarski čebelar« (Der schweize-rische Bienenvater), 14. izdaja 1930, je poročilo o dveh enako močnih čebeljih družinah na tehtnici. Čebeljo družino A so 21. julija pregledovali, medtem ko družine B niso. Na tehtnicah obeh panjev so ugotovili v donosu naslednje razlike:
19. julija 20. julija 21. julija 22. julija 23. julija
Družina A kilogramov............. 1,20	5,10	1,90	2,25	0,95
Družina B kilogramov ............ 1,25	3,60	4,00	3,35	1,30
Donos vznemirjenega panja je bil tega dne torej za več kot 2 kg manjši in še kasneje se mu je to poznalo.
Poskusi, ki so jih delali ruski čebelarji, so pokazali, da se je panj, ki so ga pregledovali, umiril komaj po 19 urah. Toda ne samo to. Tudi matica, ki jo vznemirimo, nekaj časa ne zalega toliko kot bi sicer. Zato pustimo čebele, kolikor je mogoče, pri miru!
Pri opazovanju čebel pred žrelom, ob okencu, v letu, na gradilnem satniku in panja na tehtnici bomo našli odgovor na marsikatero vprašanje, ki ga bo zahtevala praksa. Prav vse to je vzrok, da govorimo o tehtnici že v tem poglavju. S tem hočemo poudariti, da čebelarska tehtnica ne sme biti samo zato v čebelnjaku, da nam kaže donos, ampak tudi zato, da nam pomaga reševati številne uganke, katerih rešitev bi sicer morali iskati v panju in pri tem vznemirjati čebele.
Že P. P. Glavar je tehtal panje večkrat med letom z namenom, da bi ugotovil, koliko so med pašo nabrali ali koliko imajo zimske zaloge. V Švici je tehtanje panjev uvedel v čebelarstvo U. Kramer leta 1881. Prvo našo opazovalno postajo pa je ustanovil menda A. Žnideršič v Ilirski Bistrici.
Pri nas imajo redki čebelarji, če izvzamemo stalne poročevalce, ki vodijo čebelarsko opazovalno službo, skozi vse leto panj na tehtnici. Še tisti, ki imajo tehtnice, ga postavijo nanjo največkrat le ob paši.
V čebelnjaku niti ni potrebna posebna čebelarska tehtnica. Prav dobro nam služi tudi navadna decimalka, ki potegne 80 ali 90 kg, in je primerno
Sl. 163. Čebelarska tehtnica, vgrajena v panj
občutljiva. Seveda pa ni tako priročna, zlasti če ni v čebelnjaku dovolj prostora. Danes so v rabi posebne čebelarske decimalne tehtnice. Nekatere celo lahko vstavimo v določen panj pod tistega, ki ga tehtamo (sl. 163), druge pa imajo vgrajen mehanizem s pisalom, ki samodejno in nepretrgano registrira na vrtečem se valju vse spremembe teže panja.
Kakor smo že rekli, nam prav čebelarska tehtnica pove marsikaj, kar bi mogli sicer ugotoviti samo s pregledom in vznemirjanjem panjev. Dostikrat se je že zgodilo, da so čebele letale na hojo in jo trumoma obletavale, toda zvečer je pokazala tehtnica komaj 10 do 20 dkg donosa. Ce bi presojali medenje samo po izletu čebel, bi bili v veliki zmoti, tehtnica pa nam je povedala resnico. S tehtanjem panja zjutraj pred izletom in v prvih urah po izletu lahko natančno ugotovimo, koliko pašnih čebel je v panju. Če pade na primer tehtnica po izletu čebel na pašo za 1 kg, pomeni, da jih je zletelo iz panja okoli 10 000. Ko zvečer ob dobri paši tehtamo panj, ugotovimo morda, da je podnevi prinesel 3 kg. Zjutraj, ko isti panj stehtamo, še preden so izletele čebela na pašo, ugotovimo, da mu je teža padla za 1,5 kg. To nas prepriča, da je bilo v prinesenem nektarju najmanj 50 % vode, ali bolje povedano, da je je toliko čez noč iz njega izhlapelo. Panj na tehtnici nam razodene, kdaj je čas čebelam pobrati med, koliko bo treba čebelam dodati povprečno zimske zaloge, koliko sladkorne raztopine porabijo čebele pri krmljenju zase, ko jo spravljajo v sate, koliko hrane porabi panj čez zimo, koliko nanese manj, če ga med pašo vznemirjamo, koliko manj, kadar se pripravlja k rojenju itd. Vsakoletni za-
Pašni koledar
Vrsta
Ime medovite rastline
M ar ec
April Maj | Junij I Julij

Sept.
0-91	Leska, jdlša, teloh ....
O-Si	Spomladanski žafran, regrat
O/N-D	Borovnica, češnja, jagoda, češplja, sliva, javor . . .
N/O-Sl	Repica, jablana, hruška, rumena detelja	
N/O-D	Rdeča detelja, travnik, malin jak 	
O/N-Sl	Divji kostanj	
N-?	Smreka	
O/N-Sl	Osat, bela detelja, grahor .
O/N-Sr	Lipa, pravi kostanj, robida .
N-?	Jelka, črna detelja . . . .
N-Sr	Lucerna	
O-Sl	Sončnica	
N/O-Sl	Otava	
N/O-Sr	Ajda 	
O/N-Sl	Jesenska resa, podlesek . .
piski o tehtnici nam omogočajo sestaviti pravilen pašni koledar za vsako pasišče.
Menimo, da smo s tem dokazali, kakšnega pomena je tehtnica v čebelarstvu. Če bi jo bolj uporabljali, kot jo, bi ne bili tolikokrat v zadregi, kam naj vozimo čebele na pašo in kdaj.
Kako ravnamo s tehtnico, kako tehtamo in ostalo o njej, bomo popisali drugod. Tu naj se še na kratko pomenimo, kako s pomočjo tehtnice napravimo pašni koledar.
Čebelar naj si za vsako pasišče, kamor vozi čebele na pašo, napravi preglednico čebelje paše, kakršna je razvidna iz zgornjega vzorca, ki ga je objavil R. J. v Slovenskem čebelarju leta 1947 za gorenjski okoliš. V prvo rubriko je treba s kraticami označiti kakovost paše (na primer D = dobra paša, Sr = srednjedobra paša, Sl = slaba paša), nadalje, kaj prinašajo čebele, nektar ali obnožino ali oboje. Prvo zaznamujemo s črko N, drugo z O, oboje pa z N/O ali O/N, kar je pač na prvem mestu. Z vprašajem (?) zaznamujemo tiste paše, ki niso redne, na primer medenje hoje, smreke itd. (glej tabelo!).
V drugo razpredelnico vpisujemo medovite rastline po vrstnem redu cvetenja, v naslednje pa zaznamujemo po mesecih začetek cvetenja in medenja rastlin, trajanje paše in konec. Ker ne nastopi vsako leto začetek paše natančno istega dne — odvisen je od zgodnje ali pozne pomladi, vremena in drugih zračnih razmer — začrtaj s tanjšo črto začetno in
skrajno možnost paše na tej ali drugi rastlini, z debelejšo pa povprečno pašo. Izredne paše, ki jih ni vsako leto, začrtaj s prekinjeno črto.
Korist, ki jo prinaša taka razpredelnica, se ne zrcali samo v tem, da vemo, kdaj se kako medenje pojavi, ampak tudi v tem, da lahko pravočasno pripravimo panje za pašo in čimbolj izpopolnimo presledke med pašami s sajenjem medovitih rastlin. Seveda je treba več let vestnega opazovanja, da bo pašni koledar popolnoma dognan. Eno samo leto je za to premalo.
SPLOŠNO O PREGLEDOVANJU PANJEV
V kratki dobi 6 tednov, ki jih v skrajnem primeru lahko poleti dožive čebele, pride čebelar z njimi kvečjemu dvakrat v neposredni stik. To pa nikakor ne zadostuje, da bi se mu privadile, da bi doumele njegovo ljubezen in dobrohotnost, da bi zato povešale pred njim svoje strupeno orožje. Proti njihovim pikom se zavaruje samo s tem, če ravna z njimi čim obzir-neje, če se izogiba vsemu, kar bi jih moglo razdražiti.
Mirnost pri pregledovanju je torej prvi pogoj za uspešno opravljanje panjev. Zavedaj se, da ne piči vsaka čebela, čeprav še tako grozeče poplesava okrog tvojega nosu. Če pa že piči, mirno izderi želo in z delom nadaljuj! Nikdar ne otepaj z rokami okoli sebe, ker bi s tem privabil še druge napadalke.
Mnogo grešijo začetniki že pri odpiranju panjev. Odpirajo jih s hrupom, čebele pa podkade, da bi prav gotovo zadahnile, če bi ne znale odgnati dima s pahljan jem kril. Seveda se mu skušajo potem za tako robato ravnanje maščevati s svojimi želi. Podkaditi jih je treba znova in nazadnje niti kajenje več ne pomaga.
Težave lahko povzročajo pri pregledovanju že panji sami, če so nepravilno ali premalo natančno izdelani. Mrežasta okenca se ne smejo zapirati preveč na tesno, a tudi ne toliko ohlapno, da bi ob straneh nastale reže, skozi katere bi uhajale čebele. Železne palice, na katerih stoje satniki, morajo ležati v isti ravnini. Če je katera izmed njih le za malenkost više ali niže vdelana v stranski steni panja, pride pri premikanju satov do naglih sunkov in s tem v zvezi do vznemirjanja čebel. Satniki morajo biti do pičice vsi enaki. Važno je, da je med njihovimi zgornjimi letvicami in stropom pravilna razdalja. Če je ta prevelika ali premajhna, zadelajo čebele prostor nad njimi z voskom, kar zopet otežuje delo.
Včasih so seveda čebele mnogo bolj sitne kakor druge krati. Da so zlasti v kostanjevi in ajdovi paši bolj srdite, je splošno znano. A celo čez dan se lahko njihova nrav kar na mah spremeni. Ni torej vseeno, kdaj pregledujemo panje.
Čas pregledovanja je odvisen predvsem od delovnega dneva čebel, sam delovni dan čebel pa od vremenskih in pašnih razmer. Navadno začno panji izletavati, ko se zunaj dvigne toplota na 13° C. Če so čebele med gostim drevjem in v senčnih krajih, začno izletavati tudi kasneje. V panjih, ki so obrnjeni proti jutranjemu zgodnjemu soncu, se prikažejo prve izvidnice na bradah mnogo prej kot pa v tistih, ki imajo na primer žrela obrnjena proti severu. Ob toplem vremenu in dobri paši začno čebele z delom že pred četrto uro zjutraj in prenehajo z njim šele okoli 21. ure. Njih delovni dan traja v teh primerih nad 17 ur. Redko, a vendar se zgodi,
da berejo celo ponoči, če je izredno dobra paša, noč pa posebno svetla, mirna in topla.
Za pregled je najboljši čas, ko so vse izletavajoče čebele zunaj panja. Najlaže opravljamo dela pri njih v jutranjih urah, pa tudi popoldne tja do 17., 18. ure, če je paša in seveda primerno vreme.
Vreme. Sploh je od vremena, kakor smo že večkrat poudarili, v čebelarstvu mnogo odvisno. Zato bi moral imeti čebelar vsaj nekaj znanja o vremenskih pojavih. Pri tem mu lahko pomaga toplomer, vlago-mer, tlakomer, vetrnica itd. Res je, da nam radijska postaja in časopisje večkrat na dan posredujejo enodnevne in tudi večdnevne vremenske napovedi bolj zanesljivo, kot bi jih mogli sami uganiti, vendar se primeri na pasiščih in ob posameznih opravilih pri čebelah, da je od naše trenutne odločitve odvisen uspeh ali neuspeh. Dostikrat ni časa, niti možnosti, da bi se dokopali do zanesljivejših vremenskih napovedi, in se moramo zanesti na svoje. Tu naj navedemo nekaj primerov, kako lahko čebelar sam dokaj zanesljivo ugotovi, kakšno vreme bo, ali bo prišlo do njegovega izboljšanja ali poslabšanja.
Na daljše slabo vreme smemo sklepati, če zračni pritisk pada, če se premikajo na nebu tenki beli oblaki od zahoda proti vzhodu in njihovo premikanje lahko spremljamo z očmi. Vetrnica kaže močnejši zahodni ali jugozahodni veter. Proti večeru piha z isto silo ali celo povečano. Vlaga v zraku je vse večja, zjutraj in zvečer pa ni na travi rose ali je je zelo malo. Okoli sonca ali lune so rdeči krogi, notranja plast je rdečkasta, zunanja sinjevijoličasta. Jutranja zarja je rdečkastorumena in je dalj na nebu kot navadno. Dim tišči k zemlji.
Znaki, ki kažejo zboljšanje vremena, so naslednji: Veter menja smer proti vzhodu in piha s hitrostjo 1 do 3 m na sekundo. Zračni pritisk naglo raste. Temperatura pade za 3 do 6° C in tudi več. Deževne kaplje so debelejše. Čez nekaj ur po dvigu zračnega pritiska in močne
ohladitve se začno oblaki red-
		
1 I		

Sl. 164. Kako namestimo mrežasto okence ob začetku pregledovanja panja
čiti in med njimi zagledamo nebo. Razjasnitve so vse večje in kmalu je nebo brez oblakov.
Znamenja stanovitnega suhega vremena pa bi bila tale: Tlakomer stoji visoko. Zjutraj se pojavijo na nebu nevisoki kopasti oblaki z enako visoko osnovo. Opoldne se količina oblakov poveča, a proti večeru se razkrajajo in izginjajo. Noč je jasna, brez oblakov. Sorazmerna vlaga podnevi je manjša kot zjutraj in zvečer. Noč je tiha in brezvetrna, ob sončnem vzhodu pa zapiha slab veter, ki je proti poldnevu močnejši, a se proti večeru pomiri. Zvečer je na
Sl. 165. Jemanje satov iz panja
travi močna rosa, ki zgine šele, ko jo obsije drugi dan sonce. Večerna zarja je zlatorumene barve ali lahko rožnata, somrak je kratek.
Šele ko smo tako presodili vse in premislili, kaj moramo opraviti pri čebelah, se lotimo dela. Vsako poseganje v panje razburi čebele in jih ovira pri normalnem delu. Zato jih pregledujmo le, kadar je resnična potreba, kadar tega, kar bi radi uredili, ne moremo napraviti, ne da bi jih odprli (prvi spomladanski pregled, širjenje gnezda, prestavljanje, omejevanje rojenja, točenje, izmenjava matic, jesenski pregled in drugo), ali pa tedaj, ko pri zunanjem opazovanju panja ugotovimo, da je v njem kaj narobe in je treba ovire takoj odstraniti.
Ročnost pri pregledovanju. Vselej, predvsem pa spomladi, ko se toplota zunaj panja naglo menjava, mora biti delo v panjih opravljeno naglo, a kljub temu tako, da ne delamo škode ne čebelam ne sebi. Zato si je treba pridobiti posebno spretnost in ročnost. Še posebej velja to za začetnike. Oglejmo si na kratko, kako naj opravlja čebelar delo v našem AZ-panju.
Že pravilno odstranjevanje okenca dela začetnikom težave. Ne smemo ga kar potegniti iz panja. Ko odpremo pri panj n vratca, odstranimo morebitni opaž, puhnemo dim nalahno dvakrat, trikrat skozi mrežo v okencu in počakamo, da se čebele umaknejo med satje. Nato snamemo prečno zapornico in odstranimo spodnjo deščico pri okencu (če odpiramo panj v plodišču), primemo okence z desno (levo) roko za spodnjo prečno letev in ga počasi povlečemo nazaj. Ce okence ni preveč pritrjeno, je dovolj, da vtaknemo kazalec roke v rinčico na zgornji letvi okenca in ga potegnemo ven. Ko smo ga vzeli iz panja, ga obrnemo tako, da sta nožiči navzgor, in ga na levi strani panja po dolgem potisnemo pod matično rešetko. (Sl. 164 se ne ujema z našim opisom, ker ima okence nožiče spodaj.) Ko se čebele pomaknejo z njega v panj, ga odstranimo, da nas pri delu ne moti. Nekateri čebelarji udarijo z okencem, ki so ga delno potegnili
iz panja, ob dno, da otresejo čebele, ki so ostale še na njem, in ga nato odstranijo.
Nekaterim dela težave tudi jemanje satov iz panjal Preden potegnemo prvi sat iz njega, odmaknimo sosedni sat ali dva za nekaj milimetrov v stran. Sat, ki ga mislimo vzeti iz panja, primimo za spodit ji ogel. Ko ga potem vlečemo iz panja, ga seveda ne moremo nagniti ne na levo ne na desno, kar pa storimo že laže pri drugem, tretjem in vsakem nadaljnjem. Najprej vsak naslednji sat, ki ga hočemo vzeti iz plodišča ali medišča, odmaknemo zadaj na desno ali na levo v smer, kjer smo že odvzeli sat, nakar ga potegnemo za dva centimetra proti sebi, da ga rešimo prednjih kvačic. Šele potem ga lahko nagnemo proti desni (levi) in ga po desnem (levem) robu spodnje satnikove letvice počasi povlečemo ven. Ce ni pretežak, ga držimo samo z desnico (levico), ko pa ga vlečemo čez zadnjo palico, ga spodaj s prsti leve (desne) roke podpremo, da nam ne omahne. Ko ga imamo zunaj, ga držimo z desno roko za zadnji spodnji ogel, z levo pa za sprednji zgornji ogel. Tako nam stoji skoraj v pokončni legi, pred očmi pa imamo celotno ploskev sata z ene strani. Ce hočemo pogledati še na drugo stran sata, ga zavrtimo, ne da bi ga nagibali, po diagonalni osi od desne proti levi in ga z obema rokama preprimemo tako, da primemo z levo roko za zgornji ogel satnika, z desno pa nato za nasprotni spodnji ogel. Paziti moramo, da ga ne nagibamo preveč ali celo obračamo po podolžni oziroma prečni osi. V tem primeru bi se utegnilo zgoditi, da bi se mlad, težak sat utrgal, da bi cepale na tla mladice, da bi omahnila z njega matica, da bi iz celic tekla redka medičina ali padala obnožina. Tudi ko sate vlečemo iz panja ali jih vračamo v panj, jih iz navedenih vzrokov ne smemo preveč nagibati.
V panju mora stati sat v pravilni razdalji od sosednega, ne preblizu in ne predaleč stran. Če čutimo, da smo zadeli s sprednjim koncem sata
& 3-
■XV\
PREREL A-R
f

v
4
K'
oi i/er ooz/oG
3£iYSYZ VžiYWQ
.iJj < ^
____________L________
t
sS
N
vo
'ŠT
‘A
ixr








ob kvačico, ga potegnemo nekoliko nazaj in s premikanjem na levo ali na desno poiščemo pravi prostor med kvačicami. Tudi v panj devljemo sate tako, kot smo jih jemali iz njega, to je nekoliko nagnjene, dokler se s sprednjim koncem ne približamo kvačicam. Slike na str. 239 nam to delo nazorno prikazujejo.
Pri izrezovanju matičnikov, trotovine ali satja iz gradilnika postavimo sat na kozico, ki smo jo prej postavili na mizo ali na kak drug primeren podstavek. Za uravnavo satov oziroma za določitev primerne širine ulic med sati uporabljamo ravnilnik (sl. 166). To je kaka 2 cm debela in nekaj milimetrov manj, kot je notranja širina panja, dolga deščica. Vanjo po sredi njene debeline zabijemo kvačice v enakih razdaljah, kot so zabite v panju, na nasprotni strani pa v sredini zvrtamo primerno luknjo in vanjo vdelamo ročaj. Ravnilnik vzamemo v roke šele potem, ko smo že vse sate postavili nazaj v panj, da z njim določimo pravilno razdaljo sata od sata. To nam pomaga, da laže uravnamo in zapremo okence. Človek pa dobi sčasoma potrebno ročnost in lahko uravnava sate tudi brez ravnilnika.
POMEN SPOMLADANSKIH ČEBELARSKIH OPRAVIL
Med ta opravila štejemo vse čebelarjevo delo v razdobju od prvega spomladanskega izleta čebel do glavne paše. V tem času mora spraviti čebelar čebelje družine na tako stopnjo razvoja, da bodo čim bolje izkoristile glavno pašo. Pri nas so čebelje družine na višku, kadar je v AŽ-panju zalega na 9 do 10 satih, to se pravi, kadar meri zaležena ploskev povprečno 120 do 130 dm2, to je približno 70'% površine vseh desetih satov v plodišču (185 dm2). Če se čebele dosti pred glavno pašo tako razvijejo, se bodo pričele pripravljati na rojenje, če pa šele med glavno pašo ali po njej, ne bomo imeli od njih posebnih koristi. Čebelar mora torej poskrbeti, da bodo panji dosegli višek razvoja tik pred glavno pašo. Do rojenja potem navadno ne pride, ker ga paša sama zavre.
Čebelar mora zato vedeti, kako spomladi narašča moč čebelje družine, kateri činitelji jo pospešujejo in kateri zavirajo.
V prezimljenih panjih je spomladi ob prvem pregledu konec februarja ali v začetku marca kakih 15 000 do 17 000 (1,5 do 1,7 kg) čebel. Mišljene pa so pri tem povprečne družine. Do srede aprila se njih moč podvoji in v prvi polovici maja potroji. V zgodnji pomladi mladice le zamenjujejo stare čebele, zato šele kasneje moč panja hitreje raste.
Za glavno pašo čebele, ki so se zlegle 35 dni pred njo, ne pridejo v poštev, ker večinoma odmro še pred njenim začetkom. Kot trdi čebelarski strokovnjak BI in o v, imajo praktično vrednost za pašo samo tiste čebele, ki lahko delajo vsaj pet pašnih dni, torej tiste, ki so se izvalile 30 dni pred začetkom paše. Matica jih mora žaleči 51 dni pred pašo. To je tista mlada generacija, ki bo lahko izkoristila medenje. Zadnje čebele, ki bodo vsaj pet dni še pomagale pri nabiranju, se morajo izvaliti vsaj 8 dni pred koncem paše. Že četrti dan po izleženju bodo kot odjemalke medu v panju pomagale. Jajčeca za te čebele mora matica odložiti v celico 29 dni (21 + 8) pred koncem medenja.
Kdaj je v kakem kraju začetek glavne paše, pokaže čebelarju pašni koledar. Največji pridelek dosežemo pri tistih čebeljih družinah, ki imajo največ pašnih čebel. Ruski čebelarski znanstvenik Taranov je to dokazal s poskusi, ki jih je delal v letih 1944 in 1947. Prišel je do ugotovitev:
Leto poskusov	Moč čebelje družine	Donos medu v kg	
	ob začetku paše v kg	na panj	na 1 kg čebel
	i	7	7
1944	2	20	10
	3	34	11,3
	4	49	12,2
	3,8	41	10,6
1947	4,6	52,7	11
	5.3	62,8	12,1
Ne drži potemtakem trditev, da je donos medu v navadnem sorazmerju s količino čebel v panju, ampak trditev, ki je našim čebelarjem že dolgo znana, da donos medu progresivno narašča s količino čebel v panju.
Rekli smo, da se prezgodaj razvite čebelje družine rade pripravljajo na rojenje in nam večkrat tudi izroje. Taki panji seveda zmanjšujejo donos, zlasti če roje ob nepravem času.
Tudi glede tega je prišel Taranov do jasnih zaključkov.
Že prej smo omenili, da lahko samo čebele, ki jih matica zaleže od 51. dne pred glavno pašo in do 29. dne pred koncem paše, resnično izkoristijo medenje. To razdobje imenuje Taranov optimalno razdobje, čas pred tem predoptimalno razdobje, čas med optimalnim razdobjem in glavno pašo vmesno razdobje. Panji, ki roje že v pred-optimalnem razdobju (vsaj 51 dni pred glavno pašo), bodo kljub temu lahko izkoristili medenje v celoti, panji, ki roje v vmesnem razdobju, torej 29 dni pred koncem paše, ga bodo lahko izkoristili deloma, panji, ki roje v optimalnem razdobju, pa najslabše. Seveda ta shema ne drži vedno v celoti. Če traja paša dalje kot 29 dni, vmesnega razdobja sploh ni, predoptimalno razdobje pa prihaja v poštev samo za paše v juliju, a prav tedaj ni pri nas niti ene redne močnejše paše. V naslednjem prinašamo shemo za kostanjevo pašo.
Predoptimalno razdobje	Optimalno razdobje	Vmesno razdobje Kostanjeva paša
15	20	25	30	5 iti 15	20^ 25	30	5	10	15	20	25	30	5	10
15
111 i-li 11 il n 11 Im 111111111 h I m Hi mil 111H 11 il 11 ni 111 il m nli 1111 n i Hm 111111 Im
april
maj
junij
julij
Če hočemo uravnavati moč čebeljih družin po teh računih, moramo zavreti rojenje v času optimalne periode, za kostanjevo pašo na primer med 5. majem in 11. junijem.
Ves čebelarjev trud bo zaman, če nima v panjih mladih in dobrih matic, če ni v panjih dovolj medene zaloge, če primanjkuje obnožine in če panji niso dovolj toplo odeti. Med čebelarjeva poglavitna spomladanska opravila zato štejemo najnujnejša dela ob prvi spomladanski trebitvi čebel, prvi spomladanski pregled čebel, spodbujevalno krmljenje, širjenje gnezda, izenačevanje (ojačevanje) panjev in obnavljanje satja.
Za dobre in mlade matice mora čebelar poskrbeti že v jeseni, prav tako za zdravo in zadostno zimsko zalogo. Le v primeru, če iz kakršnih koli vzrokov tega ni mogel urediti pravočasno, naj to opravi sedaj.
O zavarovanju panjev pred mrazom bomo govorili pri zazimovanju, vendar se nam zdi potrebno, da čebelarje prav ob spomladanskih opravilih opozorimo, da porabijo čebele v mrzlih panjih za to, da vzdržujejo potrebno toploto, več hrane (medu in obnožine). Posledica tega je, da hitreje obnemorejo, mladice, ki se v njih zvale, pa so manj odporne in žive le kratek čas. Tako porabi čebelja družina, ki tehta 0,5 kg, v 2 urah 90 g medu pri temperaturi 0° C, 40 g pri temperaturi 5° C, 20 g pri temperaturi 10° C, 16 g pri temperaturi 15° C, 8 g pri temperaturi 25° C itd. Jasno mora biti čebelarju, da zalega v takih panjih počasneje napreduje in da panji zaostanejo v razvoju. Pa o tem še kasneje.
SPOMLADANSKA TREBITEV
V čebelarskem letu je prav gotovo prvi spomladanski izlet čebel med najlepšimi in najbolj nestrpno pričakovanimi. Do tega izleta pride včasih že v drugi polovici februarja, navadno v začetku marca, ob neugodnih vremenskih razmerah pa tudi kasneje.
Ko čebelar zasluti ta dan, je ves nestrpen, skrb se mu meša z neučakanostjo, hodi pred čebelnjak, opazuje termometer, koliko kaže v senci, in najraje bi vsakemu panju posebej povedal, da je zunaj sončno in toplo. Čebele pa same vedo brez termometra, kako toplo je. Dokler ni v senci 8 do 9° C, se ne spuste iz panjev; nekatere družine kje bolj v senci, ki jim nič ne manjka, počakajo tudi tako dolgo, da se toplota dvigne na 10° C in še več.
Čebelar se mora na ta dan pripraviti.
Odstranitev snega in drugih ovir. Če je sneg pred čebelnjakom, naj ga čebelar odkida ali pokrije z vrečami oziroma papirjem. Če tega ne stori, naj ga vsaj posuje s senenim drobirjem, pazdirjem ali žagovino. 1 udi s sprednje strehe naj ga skida, da bodo čebele lahko sedale brez nevarnosti nanjo.
Ponekod imajo čebelnjaki na izletni strani lopute. Treba jih je odpreti ali sneti s tečajev in položiti po tleh, da ne bodo čebele, ki jih utrudi ali omami spomladanska sončna svetloba, sedale na še vlažna in mrzla tla ali celo na sneg in tam otrpnile.
Brade panjev, ki so bile čez zimo prislonjene, odprimo in odstranimo iz žrel lesene zagozde ali drugačna pripirala, da bodo mogle čebele neovirano leteti.
Napajališča. Če ni tekoče vode v bližini čebelnjaka, je treba takoj misliti na primerno in higiensko napajališče kje v zavetni legi, da se bodo čebele že spočetka navadile nanj in da ne bodo stikale za vodo po stoječih
mlakužah, lužah ali celo po gnojnici, ker je nevarnost okužbe na takih mestih dokaj velika. Da jih bomo laže privadili na urejeno napajališče, ga spočetka namažimo z dišečim medom. Posebej menda ni treba poudarjati, da mora imeti dobro urejeno napajališče tekočo vodo. Tako napajališče ima pred naravnim to prednost, da ga zdaj pa zdaj lahko razkužimo z raztopino sode (1 del sode na 10 delov vode) in tudi postavimo tja, kjer je za čebele najugodneje. Spomladi je na napajališčih (narejenih in naravnih) velika nevarnost okužbe z nosemo, ker se tu »shajajo« čebele iz več panjev ne glede na to, ali so bolne ali zdrave. Zlasti na naravnih napajališčih, ob stoječi vodi, so že večkrat našli kali nalezljive bolezni nosemavosti. Dobro napajališče s tekočo vodo lahko napravimo na več načinov. Tu naj omenimo samo dva.
Steklenico, ki drži 1 do 2 litra, zamašimo s plutovinastim ali drugačnim zamaškom, ki je prevrtan po dolgem tako, da lahko skozenj porinemo kakih 7 mm debelo pločevinasto cevko. Na zunanjem koncu mora biti cevka poševno prirezana. Poleg steklenice potrebujemo še pločevinasto koritce, dolgo kakih 20 cm in prav toliko centimetrov široko, visoko pa kaka 2 cm. V koritce naložimo lepo opranega kamenja, nakar ga postavimo na leseno polico, ki je vdelana v pokončen, v zemljo zabit drog (sl. 167). Nad koritcem (približno 15 cm) ima drog iz pločevine narejeno okroglo zanko. Ko steklenico napolnimo z vodo in zamašimo z zamaškom, v katerem je cevka, jo skozi zanko na drogu postavimo obrnjeno v koritce. Ker je cevka .v zamašku poševno prirezana, bo steklo v koritce toliko vode, da bo zakrila poševno luknjo v cevki. Kolikor se bo površina vode, ko jo bodo čebele odpile, znižala, toliko se je bo zopet nateklo v koritce. Ko zmanjka vode v steklenici, jo znova napolnimo.
Pri drugi vrsti napajalnika pritrdimo večjo pločevinasto posodo ali sodček, ki ima pri dnu majhno pipo, v primerni višini na drog, zapičen v zemljo. Pod pipico položimo poševno desko, v kateri smo po vsej dolžini izdolbli cikcakast žlebiček (sl. 168). Ko odpremo nalahno pipico, kaplja voda na desko in po žlebičku počasi odteka.
Nekateri priporočajo napajalnike, v katerih vodo segrevamo. Seveda je tak napajalnik teže napraviti, ker mora imeti nad seboj streho, a stranski steni iz stekla, da pride vanj čimveč sonca. Zadnja stena mora biti črno pobarvana, da vpija sončne žarke in je toplejša. Prednja stran naj bo odprta v smeri doleta čebel.
Vodo segrevamo s petrolejko, ki je pod pločevinastim koritom v zaprtem prostoru, da je ne pogasi veter. Pripravneje pa je, če grejemo vodo z elektriko. Za to potrebujemo tri žarnice po 25 W, ki so vdelane pod koritom. Vodo v koritu je treba dnevno menjati, a korito tako kot pri drugih napajališčih večkrat razkužiti. Nič ni hudega, če vodo malo osolimo.
Napajalniki naj bodo postavljeni v zavetni legi, da morejo čebele do vode tudi v manj lepem vremenu. Od čebelnjaka naj ne bodo oddaljeni več kot 20 korakov.
Toda poglejmo sedaj, kaj se ob prvem spomladanskem izletu dogaja v panjih in pred njimi!
Čebele med trebljenjem. Ko se dvigne okoli poldne toplota na 9 do 10° C, se začne čebelja gruča počasi razpuščati. Iz nje se odločijo prve oglednice in se prikažejo pri žrelu. Kakor bi se jim bleščalo od sončne svetlobe, si z nožicami mane j o zaspane oči in snažijo tipalke, stopicajo
okrog žrela, se vračajo v panj in prihajajo zopet na brado. Nazadnje razprostre svilena krila in zlete v sončni dan. Njih prvi spomladanski polet je še negotov. Kakor bi bile pozimi zgubile orientacijo, obletujejo panj z glavicami, obrnjenimi proti pročelju. Počasi se spuščajo v krogih vse dalje, toda kmalu se utrujene usedejo kam na sonce, da bi jih pregrelo in jim dalo moči, ali pa se vračajo v panj. Za njimi prihajajo iz panja

Sl. 167. Napajalnik z narobe obrnjeno steklenico
A.	naravni položaj
B.	prerez
C.	zamašek s poševno prirezano cevko
druge. Veselo brenčanje se spremeni v mogočno bučanje. Pred čebelnjakom je čedalje gostejši oblak čebel, iz njega pa rosi na zemljo, kar se je med zimskim počitkom nabralo v čebeljem črevesju. To je t r e b e ž. Na obsežnih čebelnjakih je dostikrat tako močan, da se vsiplje na tla v drobnih kapljicah kakor dež ob zmernem pršenju. Naj se gospodinja ne predrzne razobesiti ob takih dnevih perila v bližini čebelnjaka. Tako bi bilo pokapano z izločki čebel, da bi ga morala znova premencati in preplakniti. 1 udi čebelar naj tega dne ne hodi okoli čebel brez delovne obleke, sosede Pa naj opozori na spomladansko trebitev čebel.
Vnanja znamenja, po katerih sklepamo, kako je v panjih. Vse družine ne prično z izletom istočasno in tudi ne lete z enako silo. Izkušeno čebe-
larjevo oko in uho bo že pri žrelu marsikaj ugotovilo, ne da bi bilo treba odpirati panje.
Družine, ki ob prvem spomladanskem trebljenju sploh ne lete, so tako imenovani »zaspanci«. Ne čutijo potrebe, da bi se spreletele in le nalahno šume. Ce imajo dovolj medu, smo zanje lahko brez skrbi. Navadno so to najboljše družine.
Panj, ki nosi ven mrtve čebele in drobir, kaže na živahnost družine. Posamezne mrtve čebelje ličinke na bradi so znak, da matica dobro zalega, da je družina delavna. Tudi ličinke vešč pri žrelu so znak odpornosti panja.
Prve zlete iz panjev čebele, ki imajo že zalego. Zgodnja zalega pa naj nas ne veseli preveč. V takih družinah namreč zimske čebele hitreje odmirajo, ker se prej izrabijo. Mladice v prezgodaj zalegajočih družinah so navadno telesno pohabljene in manj odporne. — Panj, ki nima odprte zalege, ne potrebuje vode in zato manj leti. Je pa lahko brez matice. Tudi panj, kjer čebele nemirno begajo po bradi in zateglo šume, je sumljiv. Če se take čebele zalete v prst, ki ga nastavimo pred žrelo, ni brez matice, če pa se prstu umikajo, je najbrž nima.
Mrtvi majhni troti ali njih ličinke na bradi nam kažejo, da je v panju stara matica trotovka ali nesprašena matica. Sladkorni kristali, ki jih čebele nosijo iz panjev in odlagajo na bradi, nas opozarjajo, da je v panju kristaliziran med ali sladkor. Redke kaplje blata ob žrelu, na bradi in panjski končnici povedo, da je panj grižav; morda je temu vzrok celo nosemavost. Kadar najdemo v žrelu in na bradi dosti mrtvic, a pred panjem čebele z znakaženimi krili, ki poskakujejo in ne morejo zleteti, je v panju pršica ali griža z nosemavostjo. Mrtve in opotekajoče se čebele ali izsesana čebelja zalega je znak lakote. Znakažene žrke in črno blato v obliki makovih zrnc, včasih prepreženo s pajčevino, nam kaže, da je v panju vešča. Umazane, plavkaste žrke čebel ali trotov izvirajo od prehlajene zalege. Panj ni bil verjetno dovolj zapažen. Če čebele močno lete iz panja in naglo švigajo vanj, prav gotovo nekje ropajo.
Česar ne opazimo pri žrelu, lahko ugotovimo z ušesom. Zato uporabljamo kak meter dolgo gumijasto cev, katere en konec vtaknemo v žrelo panja, drugega pa prislonimo k ušesu. Grobna tišina v panju oznanjuje
Sl. 168. Napajalnik z vodo, ki kaplja iz na poševno desko (po Borchertu)
soda
smrt. Takemu panju takoj zapremo žrelo, da ne morejo druge čebele vanj. Bolj ali manj tiho šumenje priča, da je v panju vse v redu, menjavajoče se pritajeno in glasnejše bučanje pa je znak brezmatičnosti. Močno šumenje je lahko tudi posledica pomanjkanja zraka oziroma vode, ali pa je v panju miš.
Znaki na lepenki, ki smo jo jeseni vtaknili pod sate.
Kdor ima panje z ameriškimi žreli in v panju na dnu lepenko, opravi lahko še natančneje prvi bežni pregled v panjih. Kdor nima takega žrela pri panjih, mora seveda odpreti panje zadaj, odvzeti opaž in okence. Ko je to storjeno, naj previdno potegne z dna lepenko tako, da bodo ostali na njej zimski odpadki v isti legi, kot so bili v panju. Seveda bo najprej pregledal tiste panje, za katere je že iz opazovanja pri žrelih ugotovil navšečne znake in si jih je tudi zapisal v zvezek. Po vsem, kar bo našel na lepenki, bo še natančneje izpopolnil svoja prejšnja opazovanja. Vzroki, da je v tem ali onem panju pomrlo več čebel, so lahko različni: družina je šla v zimo s starimi čebelami, ljudje ali živali so pozimi vznemirjali čebele, da so v samoobrambi zapuščale gručo in drvele proti žrelu, od koder so slutile nevarnost. V mrazu so onemogle, niso mogle več nazaj v gnezdo in pomrle. Druge čebele so zaradi vnemirjenja več jedle, v črevesju se jim je zato nabralo več blata — pobrala jih je griža; nekje so pomrle tudi zaradi neprimerne hrane ali zato, ker niso mogle v mrazu prelesti s praznega sata na medenega.
Število in lega vrst, v katerih se j e zbral drobir, bosta čebelarju pokazala, kakšen je obseg čebeljega gnezda in kje je v panju (levo, desno, spredaj, zadaj). Pet, šest in več vrst drobirja kaže dobro družino (sl. 169), medtem ko dve, tri vrste pričajo o slabiču. V AŽ-panjih, kjer stoje sati pravokotno na žrelo, nam dolžina vrste drobirja na podložku kaže, ali so čebele porabile več ali manj hrane. Čebele v takih panjih, kot je AŽ-panj, kopičijo jeseni hrano od sprednjega konca nazaj. Če sega srednja vrsta drobirja čez zadnjo polovico dna, je to zna-rnenje, da je porabil panj dosti hrane. Rjavkasta z jed so voščeni pokrovci z medenih celic; svetlejša pa z založenih, kar kaže, da se prva zalega že vali. Nič ni dobro znamenje, če najdeš med drobirjem sladkorne kristalčke.
pŠSi
Sl. 169. Lepenka z drobirjem in manjšim številom mrtvic (dobro prezimovanje)
Ti nam očitajo, da je v panju kristaliziran med, da smo prekasno krmili s sladkorjem in da čebele hrane niso mogle pokriti. Nadalje nam to pove, da čebelam za topljenje kristalizirane hrane primanjkuje vode. Najbolje je, če takemu panju nalijemo v sat nekaj mlačne vode.
Morda bomo našli med drobirjem tudi majhne, belkaste voščene luski-niče, ki so jih zgubile čebele z zadkov. To nas prepriča, da so že začele delovati pri čebelah voskovne žleze. Zanimivo je, da čebele pobero s tal vsako kapljico medu, medtem ko puste voščene drobce ali jajčeca, ki jih je zgubila matica, pri miru.
Prav tako ali še zanesljiveje lahko z lepenko ugotovimo tudi znake bolezni čebel, brezmatičnost itd. Slika 170 kaže nekaj najznačilnejših primerov. Oglejmo si jih po številkah, s katerimi so označeni!
1.	Dve vrsti drobirja — slabič. Sedi desno spredaj, majhna poraba hrane.
2.	Mnogo vrst drobirja. Močna družina, velika poraba hrane. Ali je ima še dovolj? Slabo prezimovanje.
3.	Normalne vrste drobirja. Gnezdo spredaj na sredi. Normalna poraba hrane. Dobro prezimovanje.
4.	Malo mrtvic; normalno odmiranje. Družina v redu.
5.	Mnogo mrtvic. Zazimljenih je bilo preveč starih čebel.
6.	Mrtvice leže vsepovsod. Ali se družina vznemirja, ali je bolna? Pošlji nekaj mrtvic veterinarskemu bakteriološkemu zavodu!
7.	Prehlajena obrobna zalega. Primanjkuje toplote. Slaba družina. Prezgodnje ali premočno zaleganje.
8.	Mrtvi trotje. Nekaj ni v redu. Mogoče je panj brezmatičen?
9.	Mrtvice z iztegnjenimi nogami. Zaradi mraza so izgubile čebele stik z družino.
10.	Mrtvice z iztegnjenimi rilčki. Izstradane čebele.
11.	Sladkorni kristalčki. Hrana kandira. Žeja? Napajaj! Napačno ali kasno zazimljenje.
12.	Voščene luskinice. Čebele so začele graditi satje.
13.	Jajčeca v drobirju. Matica zalega več jajčec, kot jih morejo čebele oskrbovati.
14.	Vlažen drobir, luže na lepenki. Pomanjkanje toplote. Družino bolje odeni!
15.	Izmetana zalega. Lakota? Prehlajenje? Bolezen?
16.	Mrtva matica. Brezmatičen panj ?
17.	Okrogli pokrovčki celic. Izlegla se je prva trotovska zalega.
18.	Blatni madeži med drobirjem. Lahka griža.
19.	Blatni madeži prav povsod. Huda griža. Pošlji nekaj mrtvic v preiskavo bakteriološkemu zavodu!
20.	Najslabše! Vsa družina poginila. Vzrok naj določi veterinarski bakteriološki zavod!
Vse, kar smo opazili, do podrobnosti vnesemo v dnevnik, da bomo lahko, če bo vreme dopuščalo, že prihodnjega ali naslednjega dne uredili, kar je potrebno. Le v primeru, če je družina mrtva, takoj zapremo panj.
Po končanem trebljenju. Ko smo si tako vsako lepenko skrbno ogledali in si potrebno zapisali, jo s strguljo ali lopatico očistimo, vse odpadke pa stresemo na dokaj gosto sito. Na situ bodo ostale mrtve čebele in v posodi
n •-1		n	/~~ umni ulllir 5 1		■- ? ? m		n m m		n	r~\ am f f
				3		h		5
šM' "SSt “3 k-d V G		—\	r~ i$!4 m ?		\ z- $ f.: j ? m s		■ m 'i WL H if 9		[~X	An H ^. > Iffi? 10
rx_Ai ii.^4 m		n Url MU		—x	n \ i f 1 P j ?		<m		tfll :-r;8V
11		12.		15		19		IS
		im im 17		V /~I ' iSi / n H tnf 18		’ \ X	 z ' / ; Z	V 19	' < «		p	/Tj 2.0
Sl. 170. Kaj nam lahko spomladi pokaže lepenka (pojasnilo v tekstu)
pod sitom voščeni drobir. Ce kakor koli sumimo, da bi v panju utegnila biti kakšna bolezen, denemo kakih 20 mrtvic v nalašč za to pripravljeno škatlico od vžigalic ter napišemo nanjo datum in številko panja, iz katerega so mrtvice. Ob prvi priložnosti jih odpošljemo v pregled na veterinarski bakteriološki zavod.
Preostale mrtvice stresemo s sita v posebno posodo, po končanem pregledu pa jih sežgemo. Strguljo za vsak panj posebej razkužimo in potem, ko smo sežgali mrtvice, tudi posodo, v kateri so bile. Ves drobir stisnemo v kepe, ko smo ga najprej nekoliko ogreli, in čimprej raztopimo. Vsako lepenko denimo nazaj v tisti panj, iz katerega smo jo vzeli.
Čeprav čebelar ta dan ne bo vznemirjal čebel v gnezdu, pa naj vendar Pogleda v panje, o katerih sumi, da imajo pičlo zimsko zalogo. Kjer bi manjkalo hrane, naj jo doda, če je le mogoče, v medenih satih. Ce jih
nima, je dober tudi ledeneč, sladkorno testo in v skrajnem primeru sladkorna moka. Naslednje tople dni pa naj jih pošteno nakrmi z medeno ali sladkorno raztopino, ki jo še mlačno nalije v prazno satje tik ob gnezdu. Naenkrat naj pokrmi vsaj po en liter na panj. Nekateri čebelarji pa mislijo, da je treba v dneh po spomladanskem trebljenju čebelam sploh dodati liter sladkorne raztopine v razmerju 1 : 1, ker so se v panju zaradi gojitve zalege zvišale potrebe po hrani in vodi. Tudi matica začne v tem primeru hitreje zalegati.
Panj, ki zalega, potrebuje stalno temperaturo 35° C. Zato ga moramo zavarovati pred vsako izgubo toplote. Pozabiti ne smemo, da so v tem času zlasti noči zelo mrzle. Zato moramo zvečer po prvem izletu zopet pripreti žrela, prisloniti brade, skratka storiti vse, da bo čebelam čim topleje. Če zavarujemo čebele pred mrazom in jih oskrbimo z zadostno in zdravo hrano, se nam ni treba bati kasnejšega spomladanskega mraza.
V notranjosti panja pa se že od začetka februarja poraja novo življenje. Kmalu se bo začelo iz dneva v dan večati število mladih čebelic, ki bodo zamenjale stari rod in zletele v zgodnji pomladi na bero na prve spomladanske cvetlice.
PRVI SPOMLADANSKI PREGLED PANJEV
Če je potekel dan spomladanske trebitve tako, kot smo to opisali v prejšnjem poglavju in če si je čebelar zapisal tedaj vse, kar je pomembnega opazil, bo vedel, kje naj začne s pregledom. Najprej naj pregleda tiste panje, ki jih ima zaznamovane v svojem zapisniku kot sumljive, ne sme pa seveda drugih prepustiti samovoljnemu razvoju. Čebeljo družino žene po prvi spomladanski trebitvi k delu najbolj nagon po razmnoževanju in zato je odvisno mnogo od čebelarja, ali bo znal pravilno poseči vmes in to delo še pospešiti, ali pa ga bo s svojim neznanjem nehote zaviral. Njegov cilj mora biti: pomagati vsem dobrim panjem, da se bodo mogli razviti do glavne paše.
Ob opazovanju čebel med trebljenjem in morda še tudi pri drugih izletih si je čebelar sicer ustvaril splošno mnenje o stanju svojih panjev, pri prvem spomladanskem pregledu pa je treba ugotoviti, kako je s posameznim panjem, njegovo matico, zalego, močjo, hrano in drugim, da bi mu tako mogel individualno pomagati. Prvi spomladanski pregled opravimo, ko se vreme ustali in ozračje toliko ogreje, da ni nevarnosti za prehladitev zalege. V senci mora kazati termometer vsaj 14° C. Kljub zunanji toploti pa je treba paziti, da ne uide iz gnezda preveč toplote. Poleg tega je v tem času tudi velika nevarnost ropanja. Napraviti je treba samo tisto, kar je potrebno, in to čim hitreje.
Orodje, ki ga potrebujemo pri tem pregledu, bi bilo naslednje: sipalnik, kozica, posoda za voščene odpadke, spajalna svetilka, električna svetilka, metlica, nož, kadilnik, rezervni opaž, ločilne deske in drugo. Če imamo med v satju, ga pred pregledovanjem panjev odnesimo v toplo zakurjeno sobo, da se bo ogrel, prav tako prazne sate, ki jih bomo potrebovali.
Nekateri čebelarji imajo poleg AŽ-panjev ali drugih panjev s premičnim satjem še kranjiče, na Štajerskem in v Beli krajini pa tudi koše. Če jih imamo, preglejmo najprej te!
Pregled kranjičev ali košev. Preden čebelar obrne kranjiča ali koš narobe, kar je seveda treba napraviti previdno in brez sunkov, naj čebele skozi žrelo nekoliko pokadi. Pri kranjiču naj loči dno od panja, še preden panj obrne na hrbet. To je potrebno, če nočemo, da bi se drobir in drugi odpadki na dnu panja pri obračanju ne vsuli med satje. Ko smo to naredili, obrnemo kranjiča ali koš tako, da leži na stropnici oziroma glavi (sl. 171). Če čebele v panju mirno žde na satju in zaradi našega vznemirjanja nekoliko glasneje, a vendar enakomerno šume, potem se nam ni treba bati, da nima matice. Pogled med satovje, ko čebele zopet nekoliko podkadimo, da se umaknejo, nam bo natančneje pojasnil, kako je z družino, matico in medeno zalogo. Med satovje v košu pogledamo z zrcalcem, ki ga pritrdimo na daljšo palico, za kranjiče pa to ni potrebno.
Pri pregledovanju kranjiča nagnemo panj toliko, da pada svetloba med ulice.
Ko preženemo čebele, vtaknemo zrcalce poševno med sate. Če ga prav postavimo, bomo v njem videli vsebino celic. Pri košu moramo seveda pomakniti zrcalce globlje med sate tako, da najdemo zalego.
V koših ob spomladanskem pregledu sate, ki segajo do tal, nekoliko porežemo oziroma skrajšamo, da napravimo prostor za posodo, ki nam bo služila pri spomladanskem pitanju. Tudi kranjiču porežemo zadaj vse trotovsko satje do medu, da bodo čebele spomladi lahko novile. Prav tako odstranimo vse kose plesnivega satja.
Če smo jeseni pred zazimljenjem panje tehtali, tudi sedaj najlaže s tehtnico ugotovimo, koliko so čebele čez zimo porabile medu. Kdor je vajen, pa lahko oceni težo panja približno tudi s težkanjem. Če je premalo hrane, je zadnji čas, da jo dodamo, toda ne po žlicah, kakor še ponekod delajo, ampak večjo količino, vsaj pol do enega kilograma naenkrat. Raztopljen med ali sladkorno krmo pokladajmo toplo zvečer in panj dobro odenimo! O stanju vsake družine napravimo zapisek. Ne pozabimo pa tudi raziskati odpadke, ki so na dnu panja ali koša, in sicer po navodilih, kakor je opisano v prejšnjem poglavju. S temi odpadki naredimo prav tako, kakor je bilo že tam povedano.
Če najdemo med kranjiči ali koši slabiče in brezmatične družine, jih združimo. Kranjiča v takem primeru naveznemo na drugega, potem ko smo zgornjemu (osirotelemu) odvzeli dno in spodnjemu odprli veho v stropnici. Pri koših pa je najbolje, da izrežemo satje in čebele ometemo pred sosedni koš, da se vanj spraše. Pred tem delom ne pozabimo ugotoviti, kaj je vzrok oslabelosti. Če je vzrok kaka kužna bolezen, napravimo tako, kot je razloženo v prvi knjigi v poglavju, ki govori o boleznih čebel. Obo-
Sl. 171. Za pregled pripravljen kranjič (po Janši)
lelih družin nikakor ne smemo družiti z zdravimi. Najbolje je, da jih uničimo.
Kakor že rečeno, je v tem času panju potrebno vsaj toliko toplote kakor hrane. Tega ne moremo nikoli preveč poudariti. Če je koš dobro spleten, je sam po sebi topel, saj je slama zelo slab prevodnik toplote. Bolj občutljivi so kranjiči, ker so navadno narejeni iz tenkih desk. Taka je tudi prednja končnica. Pri koših ovijemo rob, kjer se stika s podnico, s cunjo oziroma mahom ali pa ga zamažemo z ilovko. Kranjiča postavimo nazaj v skladovnico in tesno pritisnemo k sosednim, stranske in posamezne pa opažimo okoli in okoli zopet z mahom, pazdirjem, listjem ipd. Če smo kateremu porezali dosti satja, zadelajmo tako nastalo praznino v sprednjem ali zadnjem delu panja s cunjami ali papirjem! Skladovnico po opravljenem pregledu opažimo še zadaj!
Pregled panjev s premičnim satjem. Ko smo tako opravili delo s kranjiči ali koši, se lotimo AŽ-panjev. Tu bo delo toliko lažje, ker lahko vzamemo vsak sat iz panja. Nekateri čebelarji zmečejo tega dne iz panjev na sonce vse, kar je mogoče. Prav je, da posušimo na soncu slamnice in drugi mokri opaž, vendar pa ne smemo puščati panjev po cele ure nezavarovanih. Sploh je dobro, da si že pred pregledovanjem pripravimo potreben rezervni opaž, najbolje časopisni papir, s katerim bomo hkrati s prejšnjim opažem še bolj toplo zadelali panje po pregledu.
Preden odpremo panj, preglejmo zgodovino, ki je zapisana na njegovem kartonu na zunanji strani vratec, da bomo vedeli, kakšna sta bila moč in stanje jeseni, ko smo ga zazimili, in v času trebljenja. Ob prvem spomladanskem pregledu pa bomo v vsakem panju ugotavljali moč čebelje družine, količino in kakovost hrane (medu in obnožine), stanje in obseg zalege, kakovost matice in satja. Hkrati s tem pregledom bomo opravili še nekatera dela: zožili bomo gnezdo, izločili slabo satje, po potrebi pa tudi združevali čebelje družine in krmili, skratka poskrbeli, da se bo vsak panj lahko razvijal v najugodnejših razmerah.
Ugotavljanje moči panjev. Moč panjev določamo po številu zasedenih ulic. Vendar pa pri tem ne upoštevamo satov, na katerih čebele ne sede strnjeno v večjem številu in ne pokrivajo večje površine. Navadno najdemo v AŽ-panjih zimsko gnezdo spredaj ob levi ali desni strani panja. Spomladi je, kakor smo že dejali, panj močan, če ima ob prvem pregledu kakih 15 000 do 17 000 čebel, to je 1,5 do 1,7 kg. Taka družina zaseda 5 do 7 satov ali 6 do 8 ulic. Pri tem moramo upoštevati, da niso vsi sati popolnoma pokriti s čebelami. Panji, ki zasedajo manj ulic, so slabi. Če ima družina, sedeča v 5 ulicah, dobro matico in je živahna, je ni treba družiti, pač pa ji bomo kasneje pomagali s pokrito zalego iz drugih panjev. Panji s slabimi maticami, ki zasedajo sedaj le 3, 4 ulice, ne smejo ostati samostojni, kajti čebelarju ne bodo delali veselja. Spomladi se bodo počasi razvijali in za vzdrževanje toplote v gnezdu porabili mnogo hrane. V njih se pogosteje pojavljajo bolezni in jih rade napadejo roparice. Ker se okrepe šele proti koncu čebelarske sezone, paše ne morejo izkoristiti. S takimi slabiči okrepimo raje druge panje, vendar ne pridružujmo slabiča k slabiču.
Preden združujemo čebele, ugotovimo vzroke, zaradi katerih so nam panji čez zimo oslabeli. Če je vzrok spomladanski oslabelosti kužna bolezen, na primer nosemavost, ne moremo storiti drugega kot to, da družino za-
dušimo z žveplom, ker bi sicer lahko spravili v nevarnost še ostale panje. Tudi matica je v primeru nosemavosti po vsej verjetnosti okužena, zato jo uničimo s čebelami vred. Družine, ki so oslabele zaradi griže, lahko pridružimo drugim, ker ta bolezen ni nalezljiva. Veliko koristi pa od takih čebel ne bomo imeli, ker zaradi izčrpanosti ne bodo živele dolgo. To velja tudi za matico. Prav tako lahko pridružimo drugim družinam vse slabiče, ki so postali taki iz kakšnih drugih vzrokov (na primer zaradi brez-matičnosti), samo da niso okuženi.
Pri slabičih bomo včasih našli majhno zaleženo ploskev in v celicah po dve ali tri jajčeca. To ni nič čudno. Slabič lahko ogreva le majhno ploskev satja. Ker ima matica za zaleganje premalo prostora, spomladanski nagon po zaleganju pa se je v njej zbudil, ji ne preostaja drugega, kakor da znese po več jajčec v eno celico. Dostikrat jih celo spušča na dno panja. Takih slabičev ne bomo puščali v čebelnjaku.
Kako združujemo? Nekateri priporočajo, da pred združenjem poškropimo obe družini s kako dišavo (melisa), da ju opršimo z medeno vodo ali sladkorno raztopino. V AŽ-panjih storimo to najbolje tako, da oslabelo družino na satih zložimo v medišče tistega panja, ki mu jo nameravamo pridružiti. Prej moramo seveda slabiču odvzeti matico. Nato v tem panju prav malo odkrijemo matično rešetko. Čebele se skozi rešetko spraše k družini v plodišču. Čez dan ali dva poberemo satje iz medišča (sat, na katerem je bila morebitna zalega, smo že prej dodali v plodišče družini, s katero smo slabiča združili), pokrijemo matično rešetko in jo dobro odenemo.
Pri spomladanskem združevanju čebel se ni bati, da bi se čebele med seboj klale. Tedaj vsak panj rad sprejme tuje čebele.
Kadar je satje ponesnaženo od griže, ometemo z njega čebele in jih »suhe« dodamo panjem. Če jih nameravamo kar takoj združiti, jih stresemo na sipalnik, sicer pa v medišče, da se same združijo z družino v plodišču. tako kot je bilo opisano zgoraj. Lahko pa jih ometemo na soncu pred čebelnjakom, da si kjerkoli izprosijo dom. Vsako združevanje je hkrati ojačevanje panjev.
Staro, ponesnaženo satje pretopimo, drugo pa, ki je še dobro, očistimo. Če je kaj medu v njem, ga iztočimo, nato pa satje operemo večkrat v topli vodi, ki jo spravimo iz celic s točilom. Satje potem dobro osušimo. Če je bila v panju poleg griže tudi nosemavost, moramo satje namočiti v 4 % raztopini formalina za 8 ur v dobro zaprti posodi.
Zalega. Ko ugotavljamo stanje zalege, ni dovolj, da najdemo zaležene čebelje celice, prepričati se je treba tudi, koliko je zalege in kakšna je. Navadno se zadovoljimo z ugotovitvijo, da ima ta ali oni panj zalego na 2, 3 satih. Vendar je to premalo. Velikost zalezenih ploskev na satih je lahko različna, zato je najmanj, kar moramo še storiti, to, da na koncu vse površine zaleženih satov seštejemo in določimo celotno površino v kvadratnih decimetrih. Šele ta številka nam pokaže resnično stanje zalege v panju, ki mora imeti v posameznih letnih dobah primeren obseg, da lahko rečemo, panj je močno, srednje, slabo zaležen. Taka ugotovitev pa je potrebna, Če hočemo spraviti družino pravočasno do viška razvoja. Treba je zato seveda vedeti, koliko zalege mora biti v posameznih letnih dobah v panjih. Pri nas ni tega povprečka, kolikor nam je znano, doslej še nihče določil niti za posamezne pokrajine, kaj šele za vso Slovenijo.
V naših krajih, kakor smo že omenili, začno čebele navadno zalegati proti koncu januarja. Kolikor lahko posnamemo iz zapiskov, doseže v tem času zaležena ploskev povprečno 1 do 2 dm2, kakršna je pač zima. Šele s prvim spomladanskim izletom in prvo obnožino, ki jo dobe čebele zunaj, se prične hitreje širiti, to je konec februarja in v marcu. Tako bi rekli, da je je v dobrih panjih v okolici Ljubljane ob prvem spomladanskem pregledu konec februarja ali v začetku marca nekako dvakrat toliko. Kakšen je obseg zalege in moč panja v vsakem mesecu v letu, nam kaže naslednja razpredelnica, ki jo povzemamo iz Čebelarske enciklopedije, Praga 1956. Res je, da glede na naše podnebje in naše pašne razmere številke v razpredelnici ne ustrezajo v celoti, vendar pa nam lahko služijo za orientacijo.
Mesec	Število jajčec		Zalega v dm2	Število čebel (moč panja)
	mesečno	dnevno		
November					20 000
December		—	—	—	18 000
J anuar		—	—	—	17 500
Februar			800	30	2	17 500
Marec 		4 000	140	10	20 000
April		15 000	500	38	32 000
Maj		36 000	1200	90	56 000
Junij		48 000	1600	120	75 000
Julij		32 000	1100	80	65 000
Avgust		20 000	700	50	50 000
September		6 000	200	15	35 000
Oktober 		3 000	100	8	25 000
Razvoj čebelje družine se prične pri nas spomladi vsaj za 14 dni do 1 mesec prej, na primer ponekod na Štajerskem, Primorskem in jugovzhodnem Kranjskem, in se v jeseni za približno toliko časa tudi prej zaključi. Vendar pa je naraščanje in padanje moči čebelje družine v splošnem tako, kot ju prikazuje zgornja razpredelnica.
Gotovo bo čebelarju samo v korist, če bo ugotovil v posameznih mesecih večje ploskve zalege, kot so tu navedene. Vsekakor pa manjše količine zalege kažejo, da zaleganje ne poteka povsem tako, kot bi moralo.
Merjenje zaležene ploskve. Ce hočemo zaleženo ploskev na kakem satu natančneje določiti, si pomagamo s satnikom, razdeljenim navpično in vodoravno z žico na kvadrate s površino 14 dm2, to je s stranicami po 50 mm. Vsak tak kvadrat zajame približno 100 celic. Ta merilni satnik, ki mora biti natančno tako velik, kot so satniki v panju, položimo na za-ležen sat in preštejemo, koliko kvadratov obsega zalega. Neizpolnjene z zalego združujemo tako, da dobimo cel kvadrat. Z merilnim satnikom gremo od enega do drugega zaleženega sata, dokler ne dobimo celotne ploskve. Kjer ne gre za preveč natančno merjenje, je dovolj, da zmerimo
Poltjejeva tabela
Širina	Višina																			
	i	2	3	4	5	6	7	8	9	10	11	12	13	14	15	16	17	18	19	20
1								1	1	1	1	1	1	1	1	1	1	1	1	2
2					i	1	1	1	1	2	2	2	2	2	2	2	3	3	3	3
3			1	1	i	1	2	2	2	3	3	3	3	3	3	4	4	4	4	5
4		1	1	1	2	2	2	2	3	3	3	4	4	4	5	5	5	6	6	6
5		1	1	2	2	2	3	3	3	4	4	5	5	5	6	6	7	7	7	8
6		1	1	2	2	3	3	4	4	5	5	6	6	7	7	7	8	8	9	9
7		1	2	2	3	3	4	4	5	6	6	7	7	8	8	9	9	10	10	11
8	i	1	2	2	3	4	4	5	6	7	7	7	8	9	9	10	11	11	12	13
9	i	1	2	3	3	4	5	5	6	7	8	8	9	10	11	11	12	13	13	14
10	i	2	2	3	4	5	5	6	7	8	9	9	10	11	12	13	13	14	15	16
11	i	2	3	3	4	5	6	7	8	9	9	10	11	12	13	14	15	15	16	17
12	i	2	3	4	5	6	7	7	8	9	10	11	12	13	14	15	16	17	18	19
13	i	2	3	4	5	6	7	8	9	10	11	12	13	14	15	16	17	18	19	20
14	i	2	3	4	5	7	8	9	10	11	12	13	14	15	16	18	19	20	21	22
15	i	2	3	5	6	7	8	9	11	12	13	14	15	16	18	19	20	21	22	24
16	i	2	4	5	6	7	9	10	11	13	14	15	16	18	19	20	21	23	24	25
17	i	3	4	5	7	8	9	11	12	13	15	16	17	19	20	21	23	24	25	27
18	i	3	4	6	7	8	10	11	13	14	15	17	18	20	21	23	24	25	27	28
19	i	3	4	6	7	9	10	12	13	15	16	18	19	21	22	24	25	27	28	30
20	2	3	5	6	8	9	11	13	14	16	17	19	20	22	24	25	27	28	30	31
21	2	3	5	7	8	10	11	13	15	16	18	20	21	23	25	26	28	30	31	33
22	2	3	5	7	9	10	12	14	15	17.	19	21	22	24	26	28	29	31	33	35
23	2	4	5	7	9	11	12	14	16	18	20	22	23	25	27	29	31	32	34	36
24	2	4	6	7	9	11	13	15	17	19	21	23	24	26	28	30	32	34	36	38
25	2	4	6	8	10	12	14	16	18	20	22	24	25	27	29	31	33	35	37	39
16 mm									
1	23	45	67	8	9	10
zalego samo na eni strani in količino pomnožimo z dve, saj je navadno zaležena ploskev na eni strani enaka ploskvi na drugi strani.
Natančneje lahko merimo ploščino zalege v panjih s posebnimi merilnimi pripravami, ki jih uporabljajo tudi drugod.
Po Poltjevu merimo površino zalege z nalašč za to pripravljenim merilom in njemu ustrezajočo tabelo. Zalega ima vedno obliko elipse. Z merilom, razdeljenim na 16mm dolge enote, zmerimo višino in širino zaležene elipse na posameznem satu. Iz
tabele nato razberemo število, ki ustreza dobljenima merama. Če to število delimo s 4, dobimo ploščino zalege v kvadratnih decimetrih, če pa ga pomnožimo s 100, dobimo število zalezenih celic na eni strani sata. Z merjenjem smo na primer ugotovili, da je višina zalezene ploskve na satu 12, a širina 15. Tablica nam na presečišču ustrezajočih koordinat pokaže število 14. Če to število delimo s 4, dobimo 3,5 dm2 zaležene površine, če pa število 14 pomnožimo s 100, dobimo 1400, kar pomeni, da je na eni strani sata toliko zalezenih celic.
Ing. S u k meri zaleženo ploskev s posebnim diagramom. Ta način merjenja je najbolj natančen. Ob zgornji strani diagrama razberemo ploščino zalege na eni strani sata, na desni pa ploščino zalege na obeh straneh sata hkrati s številom zalezenih celic. Seveda moramo prej višino in širino zaležene površine zmeriti s centimetrskim merilom in potem te mere prenesti na diagram, kakor kaže slika 172.
Grbasta in raztresena zalega. Pri pregledu zalege bodimo natančni. V navadnih razmerah v tem času še ni nobene trotovske zalege v panju. Včasih pa opazimo že zgodaj spomladi, da so na enem in istem satu poleg pravilnih, s čebelami zaleženih celic še čebelje celice z visoko vzbočenimi, grbastimi pokrovci. V teh celicah je, kakor vemo, trotovska zalega. Navadno je spomladi to samo prehoden pojav, večkrat pa se število teh celic od dne do dne množi, dokler končno ne prevlada sama trotovina v čebeljih celicah. Vzrok temu so lahko stara izčrpana matica, ki je že porabila vso zalogo moškega semena, nesprašena matica, ki sploh nima v sebi semenskih klic, s katerimi bi morala oploditi jajčeca, ali pa trotovke, to je čebele, ki so se jim zaradi osirotelosti razvili sicer zakrneli jajčniki. Kdaj imamo opraviti s tem ali onim primerom, ni težko pogoditi. Grbasta zalega, ki izvira od mlade nesprašene matice, se javlja v družinah, ki so kasno jeseni prelegle, udejstvovanje trotovk pa nam izda položaj in število jajčec v celicah. Trotovke nasujejo v posamezne celice vedno po več jajčec. Včasih se zgodi to tudi pri kaki zelo rodovitni matici, toda njena jajčeca so prilepljena na dno, medtem ko obtiče jajčeca trotovk, ki imajo prekratke zadke, da bi segle z njimi dovolj globoko, deloma na dnu, deloma na stenah. Če ni ne eno ne drugo, potem lahko računamo s tretjo možnostjo: v panju gospodari »teta«, ki je opešala in doslužila. Čebelar mora vse tri pojave dobro razlikovati, če hoče pravilno zdraviti tak panj. Navadno ravnajo čebelarji, ko opazijo trotovsko zalego tako, da izženo žival iz panja, ker jim je znano, da drugače trotovca skoraj ni mogoče ozdraviti. Če pa vse te pojave ločimo med seboj, potem vemo, da je tako v prvem kakor v drugem primeru treba zamenjati zgolj matico., pa bo panj v redu, če je seveda dovolj močan. Samo v tretjem primeru je treba omesti čebele pred čebelnjakom, da se izprosijo v nov panj.
Naslednje, kar moramo pri pregledu zalege ugotoviti, je, kako so sati zaleženi. Panj, ki ima strnjeno zalego z belim sijajem ličink, je v redu. Drugod bomo našli po satu raztreseno zalego, med katero so prazne celice. Krivde za to ne smemo takoj zvaliti na matico. Lahko je matica dobra, toda družina toliko šibka, da čebele ne morejo sproti očistiti celic in jih pripraviti za zaleganje. Počakajmo še nekaj časa in po enem tednu zopet preglejmo panj, ki naj bo dobro odet. Če se stanje zalege v tem času kljub toplemu vremenu ni spremenilo, si oglejmo matico. Morda je telesno poškodovana ali pa že stara.
PRENOSNI ČEBELNJAK ZA 24 AŽ-PANJEV NA 10 SATNIKOV MERILO 1: 10
t-------------------------------334 -------------------------------4,
^	l^&ITlKf A - KOCEV! N/V^
KONZOLA
S, V9
5 MALET; DESl^;








zalezena ploskev na eni strani sata v
a &	£ a Bcn5	itn
■ BiiiiiiHHiiLimie.iE^KiiiLUiauiakiaiiiKvigg^Dggsagssgggg
z 80t
WQ/,
/Qm
8800
l 2 ' <>56 7 8 9 JO” V y H15 ?6 V181920P22 llUtflb VVMJOHM ))M }5XW38 širina zalezene ploskve v cm
Sl. 172. Diagram za merjenje zalezenih ploskev na satih (po ing. S uku)
Matica. Včasih ob prvem pregledu ne najdemo v panju zalege ali pa samo pokrito. Vse to še ne pomeni, da v panju ni matice. So kakšne matice, ki začno zelo kasno zalegati, druge pa ob hujšem mrazu in pomanjkanju hrane sploh prenehajo z zaleganjem. V tem primeru je treba poiskati matico. Čebel ne podkadimo preveč, da ne bomo z dimom vznemirili tudi matice. Zlasti če ni v panju zalege, se ne drži vedno na določenem satu in mestu. V panju z zalego je navadno na založenem satu s poliranimi praznimi celicami. Sicer pa priporočajo za iskanje matice naslednja pravila:
Iščimo jo, ko so pašne čebele zunaj! S pregledovanjem satov pričnimo ob strani! Iz panja potegnimo na primer desni skrajni sat, ga dobro preglejmo in odložimo na kozico. Nato potegnimo iz panja naslednji sat, preglejmo najprej tisto stran, ki je obrnjena proti gnezdu in nato še drugo. S pregledom sata oziroma ene strani na satu začnimo na desni ali levi spodaj, potem pojdimo s pogledom v vodoravni smeri po satu na desno ali levo, od tod pa zopet nazaj nekoliko više po satu tako dolgo, da pregledamo vso stran. Pri tem si matico v mislih čimbolj živo predstavljajmo! Če je ne najdemo, odložimo sat na kozico. Ker se nekatere matice rade umikajo pred svetlobo, ki nastaja v vrzeli za vsakim odstranjenim satom, in zlezejo nazadnje celo na steno ali strop panja, izvlečemo po pregledu
drugega sata skrajni levi sat. Nadalje si slede sati po temle vrstnem redu: drugi levi, tretji desni, tretji levi itd. Sate jemljemo torej iz panja menjaje z desne in leve. Ce ne prej, zajamemo matico na srednjem satu. S tega vsaj navadno ne pobegne na strop ali steno panja. Še bolje pa jo izoliramo, ako izvlečemo po skrajnih dveh satih četrtega in šestega (v panjih na 10 satov četrtega in sedmega), a za tema dvema še preostale. Razumljivo je, da moramo zlagati sate na kozico v istem redu, kot so stali v panju. Če začno čebele močno šumeti in se zbirati v gručice na oglih satov, z nadaljnjim iskanjem prenehajmo! Zapomnimo si pa: matica se po navadi zadržuje na satu, na katerem ima opravka, to je kjer zalega. Take sate posebno skrbno preglejmo.
Če kljub iskanju ne najdemo matice in ni v panju nobene zalege, vzemimo iz močnejšega panja sat z jajčeci in žrkami ter ga postavimo na sredino gnezda sumljive družine. Če bodo čebele v nekaj dneh potegnile matičnike, je znak, da je panj brezmatičen. Treba mu je dodati rezervno matico ali pa ga pridružiti drugemu. V tem času čebele še ne morejo vzrediti nove matice iz žrk, ker še ni trotov, da bi jo oprašili, pa tudi panj bi silno opešal brez zalege, ker bi stare čebele pomrle. V panju pospešimo zalega n je, če tako družino krmimo z mlačno raztopino.
Zgodilo se nam bo spomladi, da bodo razburjene čebele matico obkolile. V panju ali na satu opazimo v tem primeru klobčič iz čebeljih teles z navznoter zakrivljenimi zadki, ki se tesno drže skupaj. Oklenjena matica daje včasih od sebe tenak glas. Vzroki takega obnašanja čebel do matice še niso pojasnjeni. Težko je verjeti, da to delajo iz sovraštva do nje. Najbrž se le boje zanjo in jo hočejo obvarovati. Ker pa jo tako tesno stiskajo, se lahko zaduši. V vsakem primeru je matica izgubljena, če ji čebelar ne priskoči na pomoč in je ne reši oklepa. Najbolje je, če klobčič vržemo v ne premrzlo vodo ali pa ga podkadimo. Čebele v obeh primerih spuste matico. Ujemimo jo in, začasno zaprto v matičnico, denimo v panj.
Ušive panje in matice spomladi rešimo uši! Zvečer, ko čebele prenehajo z letom, nasujmo na lepenko, ki jo imamo pozimi v panjih, kakih 8 g naftalina in panj zadaj dobro zadelajmo! Tudi žrelo pri-primo na 1 cm širine! Zjutraj pa kolikor mogoče zgodaj potegnimo iz panja lepenko in uši, ki so na njej, uničimo. Opozoriti moramo še posebej, da take panje, ki diše po naftalinu, zelo rade drugi dan napadejo tujke. Zato bodimo previdni. Po osmih dneh delo z naftalinom ponovimo, dokler se ne znebimo nadležnega mrčesa.
Urana. V panju mora biti v začetku marca najmanj 7 do 9 kg medu. Kjer čebele v tem času ne dobe obnožine, tudi 1 do 2 sata jesenske obnožine. Izkušenejši čebelarji precenijo količino hrane kar z ročnim težkali j e m satov. Mlajši se mora temu še priučiti. V polnem, zadelanem satu AŽ-panja z obojestransko površino 18,50 dm2 je, povprečno vzeto, 2,50 kg medu, na 1 dm2 ga je torej na obeh straneh nekaj več kot % kg. V panju morajo biti najmanj trije popolnoma zadelani sati, če jih ni, ga je treba dodati. Najbolje je, če imamo od prejšnjega leta prihranjene medene sate. Preden jih dodamo, jih dobro ogrejemo v topli sobi. V nasprotnem primeru dokrmimo z medom, ki smo ga raztopili v topli vodi v razmerju 1 kg medu na 1/3 kg vode. Če tudi tega nimamo, ga pitajmo s sladkorno raztopino v razmerju 1:1. Pri
krmljenju skrbimo za to, da ne bomo panja preveč ohladili ali povzročili ropanja. Zato je najprimerneje, če krmimo zvečer. Če so večeri hladni, dodajmo čebelam zelo toplo raztopino, nič pa tudi ni odveč, če hkrati s hrano položimo v medišče primerno toplo opeko, zavito v cunje, ali pa termofor s toplo vodo. Če nalijemo hrano kar v sat ob gnezdu, nam seveda ni treba še posebej ogrevati panja. Tako krmimo tudi panje, ki imajo sicer dovolj hrane, a je skristalizirala. Nekateri priporočajo spomladi krmljenje čebel z 1 e d e n c e m, medenim testom ali s sladkorjem v kristalu.
S sladkornim testom krmimo tako, da ga na voščenem papirju potisnemo pod palice v plodišče, še bolje pa je, če ga v tanjših ploščah položimo na matično rešetko ali kar na gornje letvice satnikov. Vse skupaj dobro pokrijemo in pazimo, da gnezdo čim manj ohlajamo. Kako napravimo ledeneč in sladkorno testo, je popisano v šestem delu naše knjige v poglavju o pitanju čebel.
Marsikateri čebelar meni, da je dovolj, če imajo čebele hrane za sproti. Toda to ne drži. Zadostna rezervna hrana občutno vpliva tudi na zaleganje matice. Poskusi, ki so jih delali glede tega v zamejstvu (zlasti v Sovjetski zvezi), nam to prepričevalno dokazujejo. Omenimo tu le rezultate kazanske čebelarske poskusne postaje.
Količina v panju	Povprečno je dnevno zalegla matica	Zalega 26. maja	Zalezeno povprečno na dan celic	Zalega 28. junija	Zalezeno povprečno na dan celic	Zalega 11. julija
2,5 kg	617	12 958	528	11 095	728	15 281	
5,0 kg	845	17 750	932	19 575	1050	25 055
Vendar pa je za dober razvoj panjev premalo, če imajo zadostno količino medu, a jim manjka obnožine. Tam, kjer jo lahko dobe zgodaj spomladi, tako rekoč kmalu po prvem izletu, je zadeva v redu, kjer je pa ni ali je je premalo, ne bo pravega razvoja. To so naši čebelarji bridko občutili, ko so prezimovali svoje čebele na Hvaru, kjer je bilo v zgodnji pomladi občutno pomanjkanje obnožine. Kljub dobri paši ni šel razvoj nikamor naprej. Naši čebelarji so doslej premalo upoštevali ta pomembni črnite]j za razvoj panjev spomladi, medtem ko je glede tega drugod čebelarska praksa že daleč pred nami. Poudariti je treba, da pomanjkanje obnožine v panju ni le vzrok slabšemu razvoju zalege, ampak tudi hitrejšega izčrpavanja starih in odraslih čebel sploh. Ruski čebelarski strokovnjak Taranov je dokazal, da krmljenje čebel z medom in ob-nožino zvišuje donos za 39 do 65 %!.
Kako pridemo do rezervne obnožine, bo govor pri stranskih čebelarskih opravilih. Prav tako o pripravljanju soj e ve moke in drugih nadomestkov za obnožino.
Zoževanje gnezda. O ugotavljanju moči panjev spomladi smo govorili že spredaj. Prav tako smo povedali, kako določimo količino zalege in število zaleženih satov. Preostane nam še, da že pri prvem spomladanskem pregledu čebeljih družin ali pa vsaj v naslednjih dneh napravimo v panju
tak red, da se bo mogla čebelja družina hitreje razvijati. Kako pomemben činitelj je toplota v panju, je jasno že iz tega, da mora biti v zale-ženem gnezdu stalno 35 do 36° C. V nezavarovanih ali slabo odetih panjih je razvoj počasen, ker čebele niso zmožne vzdrževati normalne toplote. V takem stanju porabijo dosti več hrane. V. A. Temno v je ugotovil, da porabi v enem samem hladnem mesecu nezapažena družina za 4,1 kg več hrane kakor dobro odeta in z zoženim gnezdom. Razen tega je spomladi toplota potrebna tudi za to, da nam matica več zalega, da se počasneje izrabljajo starejše, čebele in da se vale mladice, ki so odpornejše in je njih življenjska doba daljša. Zato pa je poleg dobro zapaženih panjev potrebno spomladansko zoževanje čebeljega gnezda. O tem je pisal Slovenski čebelar že leta 1937. Po njem posnemamo:
Ruski čebelarski znanstveniki pravijo, da je eden izmed poglavitnih vzrokov majhnega pridelka medu v naših čebelnjakih pozen razvoj čebel spomladi. Čebelje družine ne morejo v zadostni meri izkoristiti zgodnje spomladanske paše kakor tudi prve polovice glavne paše. Med vzroki, da se pravočasno ne razvijejo, kakor bi želeli, je tudi ta, da spomladi čebelam v panjih ne zožimo prostora tako, da bi za njegovo ogrevanje potrebovale čimmanj toplote in da bi jo lahko izkoristile za povečanje zalege v satju. Številni poskusi, ki so jih delali v Rusiji, jasno dokazujejo, kako lahko z zožen jem čebeljega gnezda spomladi pospešimo razvoj v panju.
Vjatski čebelarski zavod je s poskusi ugotovil naslednje:
Število zaleženih celic	z omejeno zalego po Blinovu	v panjih, ki jim niso zožili prostora
v začetku opazovanja .... na koncu opazovanja ....	13 696 celic 20 916 cdlic	16 164 celic 11 566 celic
Iz zgornjih podatkov vidimo, da je matica v panjih, ki so imeli zožen prostor, zalegla za 52 % več celic, medtem ko so družine v panjih, ki jim prostora niso zožili, skrčile v istem času zalego za 24,8 %'. Kje je bistvo Blinovljevega uspeha?
Vemo, da toplota v čebeljem gnezdu ni povsod enaka. Največja je tam, kjer je zalega. Da bi toploto, ki jo proizvajajo čebele, bolj ekonomično izrabil, je B 1 i n o v jeseni zoženo gnezdo na pomlad pregradil tako, da je ob strani potisnil v panj blazino, za njo postavil ločilno desko, nato sate z zalego, drugo ločilno desko, sate z medom in obnožino, tretjo desko in nazadnje spet blazino. Ker so se čebele v tako zoženem gnezdu zbrale na satih z zalego, so ogrele večjo površino, kar je spodbudilo matico k boljšemu zaleganju. Po potrebno hrano so hodile skozi prehod pod ločilno desko v sosedni prostor, kjer so bili sati s hrano.
Spomladi leta 1933 je ukrajinska čebelarska znanstvena in poskusna postaja napravila poseben poskus, s katerim je hotela teoretično dokazati pravilnost takega ravnanja. Dne 31. marca so odbrali 34 panjev, ki so bili enaki po moči, po starosti matic in po številu zaleženih celic. Razdelili so jih v dve skupini. V eni skupini (17 panjev) so z ločilno desko omejili matice na 3 do 4 sate, v drugi pa so zožili prostor le toliko,
kolikor ga niso zasedale čebele. Nato so vse panje primerno odeli. Po 13 dneh so prešteli celice s pokrito zalego. Pokazalo se je, da so imeli panji iz prve skupine povprečno 698 celic pokrite zalege, a panji iz druge skupine po 493 celic. S tem so dokazali, da so imeli panji iz prve skupine za 41 % več zalege kakor drugi. V naslednjih dneh se je odstotek zvišal na 50. Opazovanja, ki so trajala od 31. marca do 13. maja, so dala naslednje izsledke:
Moč družine	Datum štetja zalege	Čebelje družine z omejeno zalego na 3 do 4 sate	Čebelje družine z navadno zoženim prostorom
	14. aprila	351	143
Šibke družine	29. aprila	1105	663
	13. maja	2600	2093
	Skupaj	4056	2899
	14. aprila	986	527
Srednjemoične družine	29. aprila	1040	899
	13. maja	2457	1679
	Skupaj	4483	3105
	14. aprila	682	780
Močne družine	29. aprila	2574	1534
	13. maja	2964	2938
	Skupaj	6220	5252
Ti podatki dokazujejo, da se panji s še posebej zoženim gnezdom spomladi hitreje razvijajo.
Podobni poskusi kijevskega kmetijskega zavoda so pokazali, da se je število zalezenih celic spomladi pomnožilo pri panjih s posebej zoženim gnezdom na 54 oziroma 43 %, kar je vplivalo tudi na kasnejši donos. Panji, ki so jim spomladi gnezdo tako zožili, so nabrali povprečno po 94,8 kg medu, a panji z navadno zoženim plodiščem le 67,4 kg.
Na podlagi vseh teh poskusov so prišli čebelarski strokovnjaki do naslednjih zaključkov:
1.	Z ločilno desko, s katero omejimo gnezdo na 3 do 4 sate, prisilimo čebele, da bolj strnjeno zasedejo zaležene sate. Tako razdelimo panj na dva oddelka: na oddelek z matico in zalego, kjer je potrebna stalna toplota, m na prostor z rezervno hrano, kjer stalna toplota ni potrebna.
2.	S primerjanjem toplotnih pogojev v panjih s posebej zoženim gnezdom in v panjih z navadno zoženim plodiščem se je pokazalo, da je na satih s čebelami v obeh primerih enaka toplota, da pa je na sosednih satih z zalego toplota v panjih s posebej zoženim gnezdom za 12 % večja kot
pa v panjih z navadno zoženim plodiščem. Zato so 'v prvem primeru dani vsi pogoji zel hitrejše širjenje zalege. Poleg tega se v tako zoženem gnezdu ohranja več toplote tudi ob nenadnih vdorih mraza spomladi.
3.	Zaradi boljšega gospodarjenja s toploto matice v panjih s posebej zoženim gnezdom bolj in hitreje zalegajo. Pomembno je to zlasti za šibkejše družine. Poskusi so namreč dokazali, da so imele šibke družine 80 % več zalege, srednjemočne 50 %> in močne 20 %. Tako dosežejo šibkejši panji, ne da bi jim dodajali zalego iz močnejših družin, kmalu druge po moči in seveda med pašo tndi po donosu.
Vse to nas prepričuje, da je treba spomladi zlasti šibkim in srednje-močnim panjem gnezdo še posebej zožiti. To je treba napraviti čimprej, najbolje že ob prvem spomladanskem pregledu čebel. Vedeti pa je treba, da bomo s tem dosegli dobre uspehe le spomladi, ko je še hladno in spremenljivo vreme. V času, ko že prevladujejo topli dnevi, pa bi bilo tako ravnanje naravnost škodljivo, ker bi z njim omejevali naravni nagon matice po zaleganju. Škodovati bi moglo tako zoževanje gnezda tudi v tem primeru, če bi se vreme zelo poslabšalo in bi bilo dalje časa toliko mrzlo, da bi čebele ne mogle prehajati pod ločilno desko v oddelek s hrano in prinašati med v gnezdo. Potem bi jim hrana v sosednem oddelku prav nič ne koristila in posledica tega bi bila, da bi družina od lakote poginila.
Kako naj čebelar v AŽ-panju spomladi zožuje čebelje gnezdo? Ker imamo AŽ-panje zložene v skladanicah, ki so ob straneh dobro zadelane, je ta posel v njih mnogo lažji kot v posamič stoječih panjih. Z ločilno desko razdelimo notranjost v dva dela. Na kozici, kamor smo pri pregledu postavili sate s čebelami vred, izberemo najprej lep, 3 do 4-krat zaležen sat, v katerem je lahko nekaj medu in tudi obnožine. Postavimo ga v plo-dišče h kraju na tisto stran, kjer je bilo v panju gnezdo. Nato postavimo v panj zaležene sate v istem vrstnem redu, kot smo jih vzeli iz njega. Takoj za zaleženimi sati porinemo v panj ločilno desko, za njo pa razmestimo sate z obnožino in medom. Prazne sate izločimo, v preostali prostor pa porinemo nalašč za to prirejeno slamnico ali drugačno blazino. Okence v plodišču odstranimo, namesto njega pa zapremo plodišče z lesonitno ploščo, ki jo pritisnemo previdno prav do satov, tako da občujejo čebele med obema oddelkoma lahko le pod palicami. Kdor ima pozimi na dnu panjev lesonitne plošče namesto lepenke, lahko to ploščo dvigne prav do palic v plodišču in jo podpre z lesenimi zagozdami, da ne pade nazaj na dno.
S tem smo gnezdo zožili in tudi zabranili toploti, da bi uhajala iz njega. Zato bo matica zalegla v najkrajšem času večje ploskve na satih. Z zoževanjem gnezda pa ne pospešimo samo zaleganja, ampak prihranimo tudi dosti medu, ki ga čebele sicer porabijo za proizvajanje potrebne toplote v panju. Seveda pa je treba gnezdo zopet razširiti, ko se zunanja toplota za stalno dvigne. Z vsakim dnem, ki bi ga zamudili zaradi pre-kasnega razširjenja gnezda, bi se škoda povečala. To je treba storiti sredi aprila ali še prej.
Ogrevanje panjev. Drugod so poskušali vzdrževati večjo toploto v panjih z električnim ogrevanjem bodisi vsega čebelnjaka ali le posameznih panjev. Za ogrevanje vsega čebelnjaka se je navduševal že v 90 letih preteklega stoletja čebelar Weigandt, v 30 letih našega stoletja pa Gol d i. Za neposredno ogrevanje panjev od srede marca dalje se je zavzemal Bardenbacher (1942). Poskusi so dokazali, da s tem
v resnici pospešujemo razvoj zalege, a prav tako porabo hrane, ne da bi sicer dosegli večje uspehe. Vzrok neuspehov je pač ta, da izredno večanje zalege hitreje izčrpava stare čebele, ki morajo izletavati ob vsakem vremenu, da prinesejo v panj vodo.
Kadar v naravi ni boljših pogojev za čebele, le malo pomaga, če jih ustvarimo v panju. S tem torej ni rečeno, da bi v ugodnih spomladanskih razmerah ne imeli uspehov s kakršnim koli ogrevanjem panjev.
Osvetljeni panji. Iz Rusije so leta 1929 prišle zanimive vesti o povečanih donosih iz osvetljenih panjev. Poskuse sta delala Igošin (od 1929 do 1930) in Brjuhanenko (od 1929 do 1931). Tudi pri nas so ti poskusi našli posnemovalce. Med njimi je bil najbolj vnet ing. Lah iz Frama. Celo Čebelarsko društvo za Slovenijo je dalo izdelati nekaj panjev s steklenimi prednjimi stenami v plodišču, ki so jih preizkušali razni čebelarji. Kmalu pa se je pokazalo, da od teh panjev ni večjih koristi. Tudi poskusi z ultravioletnimi žarki niso prinesli zaželenih uspehov. Ultravioletni žarki sicer zvišujejo življenjsko silo in vnemo za zaleganje pri čebeljih družinah ter celo skrajšajo za dva dni razvoj žrk, a vse to nima nikake praktične veljave.
Izmenjavanje satja. Sate v mediščih smo pregledali že v jeseni in izločili vse take, ki niso več za rabo. Deloma smo to storili tudi v plodiščih. Kolikor nam tedaj to izločevanje ni uspelo, popravimo ob prvem spomladanskem pregledu. V plodiščih ne smemo trpeti skrivenčenih, slabo izdelanih, od vešč preluknjanih in morda od miši razgrizenih satov. Odstranimo vse trotovsko satje in tisto, ki ga je pozimi zaradi vlage napadla plesen. Tudi mladega, še nezalcženega ali enkrat zaleženega satja v zgodnji pomladi ne puščajmo v plodišču, ker ga matica ne bo zalegla. Vse tako satje zamenjajmo z lepim, 3 do 4-krat zaleženim, ki smo ga prej v topli sobi ogreli. Če potrebujemo tak sat prav za zoženo gnezdo, ga prej nekoliko poškropimo s toplo in redko medeno raztopino. V plodišču izločimo vsako leto vsaj 1/4 satja, v medišču pa V5.
Izločeno satje zložimo v nepredušno zapirajoče se omare in ga zavarujemo pred veščami z žveplanjem ali pa tako, da obesimo v omare vrečice s paradiklorbencolom. Če je satje iz panjev, ki so zboleli za nosemavostjo, ga ne smemo mešati z drugim. Slabo pretopimo, dobro pa razkužimo po navodilih, ki so objavljeni v I. delu Sodobnega čebelarstva (poglavje o čebeljih nalezljivih boleznih).
Vlažni in ponesnaženi panji. Spomladi naletimo dostikrat na vlago v panju. To je znak, da prezračevanje ni v redu ali da ni panj dovolj odet. Ko smo zložili sate s čebelami na kozico, obrišimo mokre dele v notranjosti panja s suho krpo! Najbolje je, če jih osušimo s spajalno svetilko. Če so panji, sati in satniki ponesnaženi od čebeljega blata (griža), jih operemo (glej spredaj!), v primeru nosemavosti pa razkužimo in družino prestavimo v drug panj, ki smo mu stene prej nekoliko ogreli. Tako okuženim panjem poberemo tudi satje, ki ga čebele ne obsedajo, še bolje pa je, če mu odvzamemo vse satje, ki ni zaleženo, in ga po potrebi zamenjamo z zaleženimi iz neokuženih panjev. Čim manj bo namreč ostalo v panjih z nosemo okuženega satja, tem prej se bomo znebili bolezni. Dna panjev ostrgamo z grebljico. Ko smo končali s pregledom in zapisali, kar je treba, panje zopet toplo zapažimo. Žrela, ki smo jih pri prvem spomladanskem izletu na široko odprli, pripremo glede na moč družin.
SPOMLADANSKO ŠIRJENJE GNEZDA IN OBNAVLJANJE SATJA
Že jeseni, še bolj pa spomladi ob prvem spomladanskem pregledu smo panjem v plodišču zožili gnezdo. Po dveh, treh tednih, ko čebele normalno izleta vaj o, ko je matica zalegla skoraj vse sate zoženega gnezda in se je čebelja družina okrepila z mladicami, je čas, da začnemo gnezdo širiti. Če tega ne storimo pravočasno, zavremo matico v zaleganju in s tem pravilen razvoj panjev. Kolikor bolj se namreč čebele množe, kolikor več ima panj zalege, toliko več potrebuje družina prostora in seveda tudi satja.
Širjenje gnezda v kranjičih in koših. V kranjiču novijo čebele ob naglem razvoju satje proti zadnjemu ali prednjemu delu panja, kjer smo pač staro satje spodrezali, v koših pa do tal, da tako zadoste svojemu nagonu po graditvi. Spomladi začno čebele v kranjičih in koših kmalu graditi trotovino, kajti v družini se počasi budi nagon po razmnoževanju, to je po rojenju. Prvi znak tega nagona je ravno grajenje trotovine in zaleganje trotov. Če nočemo, da bi nam čebele le preveč gradile trotovino, dodajmo v še prazen prostor ali na mesto, kjer smo ob prvem spomladanskem pregledu spodrezali trotovino in plesnivo satje, čebelje satje, seveda, če ga imamo. Pritrdimo ga v pravilni oddaljenosti (10 mm) od drugih satov na stropnico z lesenimi zagozdami, ki jih potisnemo pod dodani sat, v koših pa ga privežemo z žico ali utrdimo z lesenimi klinci. Če nimamo rezervnega satovja, lahko pri kranjiču uporabimo satnice. V tem primeru kranjiča obrnemo narobe, mu odtrgamo dno in satnice z vročim voskom pritrdimo na strop. Nič ni hudega, če ostane čebelam vsaj nekaj prostora za grajenje trotovine, zlasti v panjih, ki smo jih določili za rojenje.
V	kranjičih in koših, za katere ne želimo, da bi nam rojili, bo seveda kmalu prostor premajhen. Zato naveznemo nanje prazne panje, na koše pa lesene škatle ali potisnemo podnje slamnate obode. Če hočemo imeti v škatlah samo čebelje satje, moramo na strop naklade ali na primerne letvice v podkladi koša vdelati satnice. Da nam matica ne zaleže satja v nakladi ali podkladi, jih moramo ločiti od ostalega panja oziroma koša z matično rešetko.
Širjenje gnezda v AŽ-panjih z rezervnimi sati. Panji s premičnim satjem omogočajo čebelarju načrtno širjenje gnezda. Seveda ga smemo sproti širiti le toliko, kolikor ga morejo čebele dobro obsesti. Če prepustimo to čebelam samim, ga razširijo le toliko, kolikor se jim zdi primerno. Moč družine jim je poglavitno merilo, kajti čebele si ustvarijo tako veliko gnezdo, kolikor ga lahko ogrevajo tudi ob hladnem vremenu. Čebelar, ki hoče prisilno povečati gnezdo, mora to upoštevati in ne sme prekoračiti dopustnih meja. Čebele bi se namreč umaknile v hladu z zalege, ker bi je ne mogle ogrevati. Posledica tega bi bila, da bi zalega pomrla.
V	zgodnji pomladi je bolje, če razširjamo čebelje gnezdo le z izdelanimi sati, ki so bili že prej vsaj 3 do 4-krat zalezeni. Prav je, če je v njih nekaj medu, treba pa je ta med pred dodajanjem odkriti. Taki sati so slabi prevodniki toplote in jih matica rada zaleže. Zato poberimo iz panjev vse mlado, še nezaleženo satje, ker ga matica ne bo zalegla. Sati morajo biti lepi in sestavljeni zgolj iz čebeljih celic. Če je sat dober, a ima na kakem mestu nekaj trotovine, jo ob primerni šabloni izrežemo in nadomestimo z ustrezajočim koščkom čebeljega satja. Svoj nagon po grajenju trotovine
naj čebele uveljavljajo kasneje v gradilniku (gradilnem, spodrezo-valnem satniku), o katerem bo govor na drugem mestu. Sate, ki jih bomo dodajali, moramo prej segreti in poškropiti z redko medeno ali sladkorno raztopino. Potem jih bodo čebele takoj zasedle, jih oblizale, očistile, zgladile in tako pripravile za zaleganje. Ugotovljeno je, da koristi tudi, če jih poškropimo s toplo vodo. Spočetka, ko je še nevarnost spomladanskih mrazov, ne smemo gnezda naenkrat razširiti več kot za en sat, saj že pri tem toplota v njem začasno nekoliko pade. Dodamo ga tik ob gnezdu med skrajnim zaleženim in krovnim satom. Kasneje, ko je v panju zalega že na 5 do 6 satih, lahko dodamo po dva, enega od njiju kar v sredo gnezda.
Širjenje gnezda s premeščanjem zaleženih satov. Zalega v panju ima približno obliko krogle. Če čebelam to kroglo razdremo, si bodo prizadevale, da pridejo čimprej zopet do pravilne oblike. Upoštevaje to dejstvo, širimo lahko čebelje gnezdo tako, da zamenjamo sredinske zaležene sate z zunanjimi, ki so manj zaleženi. S tem smo čebelam podrli normalno obliko gnezda, pa ga bodo poskušale zopet urediti. Če je dovolj čebel v panju, bo matica zalegla večje površine prejšnjih stranskih satov, ki so sedaj v sredini gnezda, hkrati pa bo razširila zalego še na sosedna, dotlej nezaležena sata tik ob gnezdu.
Pri vsem tem pa moramo paziti, da je v satih, ki ju premestimo iz sredine na kraj gnezda, pokrita, kolikor toliko godna zalega. Ta zahteva sloni na naslednji biološki podlagi. Matica zaleže samo take sate, ki so jih čebele očistile in pripravile za zaleganje. Ta posel opravljajo izključno mlade, komaj poležene čebele (glej I. del Sodobnega čebelarstva, str. 164!). Če takih čebel v bližini celic ni, ostanejo neočiščene in matica se jih izogiba. Značilno pa je, da se zadržujejo mladice vsaj tja do prvega orientacijskega izleta, to je do 10. dne starosti, predvsem na svojem rodnem satu, da — celo samo na tisti strani sata, kjer so se izvalile (Sodobno čebelarstvo I. del, str. 157). Če tam ni dela zanje, zlezejo kvečjemu na neposredno stran sosednega sata, dosti dlje pa si ne upajo. Na satih z odkrito ali komaj pokrito zalego čebel čistilk ni, ker so tiste, ki so se na njih polegle, s tretjim dnem življenja to stopnjo zaposlitve že prešle in se posvetile krmljenju ličink. K poslom, ki so jih že prej opravljale, se navadno ne vračajo. Godna zalega ob kraju gnezda je zlasti v zgodnji pomladi nekak pogoj za nadaljnje njegovo širjenje. Če je ta samo na sredi, lahko vse gnezdo tako preuredimo, da pride na sredo sat z jajčeci, na levo in desno od njega pa postopoma navzven sati s čedalje starejšo zalego. Jasno je seveda, da je tak način širjenja gnezda mogoč le v močnejših družinah, a še v teh samo tedaj, ko je zunaj že primerno toplo.
Širjenje gnezda z obračanjem zaleženih satov. Ta način, ki je pri naših čebelarjih že precej razširjen, je uvedel v čebelarsko prakso dr. Arm-b r u s t e r. V svoji brošuri Bienenzucht, ob und wie (Ali naj čebelarim in kako) svetuje, naj čebelarji ob prvem spomladanskem pregledu obrnejo vse sate v panju tako, da je večina medu ob njegovi čelni strani. Ker ga čebele tam ne trpe, ga polagoma znosijo nazaj, kamor po njihovem nagonu edino sodi. Tako pride nekako v obtok, kar vpliva dražeče na celotni organizem, ki ga predstavlja čebelja družina s svojimi člani. Zavoljo tega zaužijejo mladice več obnožine kakor po navadi, to pa pospeši pri njih nabreklost goltnih žlez, kar je po dosedanjih ugotovitvah gonilna sila pri zaleganju. V panju, ki ga je skonstruiral Armbruster in je znan
pod imenom »Sparstock«, kakor tudi v amerikanskih panjih, je to preprosto, ker imajo premično dno, premično plodišče, medišče in pokrov ter jih opravljamo od zgoraj. Ob prvem pregledu plodišče, ki je v bistvu prizmatičen obod, na katerem vise sati v mrzli stavbi, ločimo od dna, dvignemo, zavrtimo za 180° ter po preiskavi in odstranitvi z jedi postavimo na prejšnje mesto. Plodišča tako rekoč ne odpiramo in satov sploh ne izvlačimo. V AŽ-panjih je to delo nekoliko bolj zamudno, ker moramo obračati posamezne sate.
Podobna operacija, ki jo priporoča Armbruster, je naslednja. Sredi marca ali v začetku aprila obrnemo vsak drugi zalezeni sat tako, da pride tisti konec sata, ki je bil prej spredaj, sedaj k okencu. Pri treh zalezenih satih obrnemo srednjega, pri petih dva. Kaj se skriva za tem ukrepom, pojasnjujeta shemi 1 in 2 na naši sliki 173. Shemi predstavljata kakor vse druge risbe prečne prereze v srednji višini plodišča. Zalega je označena črno, med in obnožina pa črtkano.
Prvotno gnezdo je zavzemalo v prečnem prerezu približno prostor, ki ga omejuje na shemi začrtana elipsa. Ta elipsa je dokaj ozka in navadno primaknjena k sprednji končnici panja. Zadaj za gnezdom so nakopičene neizrabljene zaloge medu. Ko dva sata obrnemo, se slika bistveno spremeni. Gnezda sicer s tem ne razkopljemo preveč, toda ob koncu posameznih satov se pojavijo mesta brez zalege. Ta prazna mesta bodo čebele takoj zasedle, ker morajo greti zalego, ki je tamkaj ostala, ali se je tjakaj vrinila. Gnezdo je nepravilno oblikovano, vendar že kaže obrise širše elipse, do katere ga bodo morale čebele zaradi našega posega razširiti. Morebitni med bodo prenesle s sprednjih delov satov nazaj ali na stranske sate, izpraznjene celice očistile in odkazale matici nove ploskve za zaleganje pripravljenih celic, ki jih bo ta brez oklevanja kmalu posejala z jajčeci. Obtok medu, ki ga je sprožila preureditev zalog z zimsko hrano in raztegnitev ogrevanja v smeri podolžne panjeve osi, zaleganje samo pospešuje. Čez kake tri tedne bo gnezdo približno tako urejeno, kakor ga kaže v prečnem prerezu naslednja shema 3. Sedaj je čas, da znova odločilno posežemo v snovanje zalegajoče družine.
Ves med se je medtem preselil na skrajna sata, ki pa sta matici nekako v napoto, ker zaustavljata nadaljnje širjenje gnezda. Zato izvlečemo najprej en krovni sat ter posnamemo na njem z vilicami ali s krivcem voščene pokrovce, s katerimi so zadelane medene celice. Nato ga potisnemo v sredo gnezda, polovico zalezenih satov pa odmaknemo proti kraju, od koder smo ta sat vzeli, da pridobimo zanj potrebni prostor. Naš ukrep, ki ga po-nazoruje 4. shema, čebelam prav gotovo ne bo pogodu. Gnezdo je kakor presekano na dvoje, med obema deloma pa tiči krovni sat kot neprehoden plot. Naravnost besne se vržejo čebele na pregrajo, da jo odstranijo in spet vzpostavijo zvezo med nastalima oddelkoma otroške izbe. Spravijo se na med, ga prenašajo in s tem poženejo v obtok. In že je na mestu matica s četo svojih strežnic. Z zaleganjem se ji mudi, kot bi ji šlo za stavo. Dober teden, pa je vrinjeni sat ves pikčast od nežnih belih jajčec. Toda nam žilica še ne da miru. Spet razmaknemo gnezdo in v njegovo sredo potisnemo še drugi krovni sat, kakor kaže 5. shema. Novo presenečenje za čebele, novo prenašanje medu, novo zaleganje! Gnezdo je razširjeno do skrajnih meja in razvoj družine je na višku.
1
Nevšečnosti, ki jih povzročimo s trikratnim posegom v odrejeni red razvijajoče se družine, čebele hitro izravnajo sebi in nam v prid. V tem času so polne prekipevajoče življenjske sile, pa z lahkoto prenesejo celo hujše motnje. Zato je vsak strah, da bi se operacija ponesrečila, neutemeljen. Važno je seveda, da je v panju dovolj medu, ker drugače čebele nimajo kaj prenašati, kar bi dražeče vplivalo na mladice in na matico.
Širjenje gnezda s satnicami.
Ko se spomladi začne paša na resi, borovnici, češnji in sadju, se zbudi v čebelah gradilni nagon. Čebele začno beliti z novim medom zaneseno satje in graditi razne prizidke, mostičke ipd. Tedaj je čas, da začnemo razširjati gnezdo s celimi satnicami. V začetku dodajamo družini le po eno satnico, pri tem pa obrnemo tisto stran proti gnezdu, na kateri smo vanjo utrli žico. Tako se sat-nica manj krivi. Denimo jo v panj tik ob zalegi. Za graditev satja potrebujejo čebele visoko toploto, zato ne pozabimo na opaž.
Kasneje bomo močnemu panju dodali tudi po dve satnici, ob vsaki strani zalege po eno.
Ko pa čebele satnico deloma zgrade, jo pomikajmo vse bol j proti sredini gnezda. Sploh je treba mlajše satje postopoma premeščati na notranjo stran, da ga matica raje zaleže. Ko bo večkrat zaleženo, se mu tudi kasneje ne bo izogibala. Dostikrat se zgodi, da zaleže sat, ko je komaj na pol izdelan.
Drugi menijo, da je treba satnico postaviti že od vsega početka na tisto mesto v gnezdu, kjer jo bo matica najprej zalegla. Res je, da morda trenutno ni tam gradilk, toda prišle bodo tja prej ali slej. Čebele se namreč bolj ali manj prilagode tudi čebelarjevim zahtevam, če niso prevelike. Nered, ki bo tako nastal v panju, bodo skušale odpraviti. Gradilke bodo obsedle satnico in jo hitreje izdelale kot izven gnezda. Tak način dodajanja
Sl. 173. Sirjenje gnezda z obračanjem zalleženih satov
satnic se je izkazal v praksi koristen, če smo to storili o pravem času in je bila družina delavoljna. V sredo gnezda pa ne smemo vtikati naenkrat več kot po eno satnico.
Obnavljanje satja. Satje, v katerem se leže zalega, sčasoma potemni, kajti vsaka izvaljena mladica pusti v celici nekaj odpadkov in srajčico. Čebele sicer skušajo zoženje celic, ki nastaja zaradi tega, izravnati z njih podaljševanjem, toda to vendarle ne more iti v neskončnost. Zlasti iz higienskih in zdravstvenih vzrokov mora čebelar skrbeti za obnovo satja.
V	koših zvončaste oblike, kakršne uporabljajo pri nas še ponekod v Beli krajini in na Štajerskem, je obnova satja skoraj nemogoča. Lažja je v kranjičih. V koših in kranjičih obnavljajo čebelarji satje tako, da vsako drugo leto starce žveplajo, ali pa preženo iz panjev žival v druge z mlajšim satjem. Valvasor opisuje v svoji knjigi »Slava vojvodine Kranjske« še drug način obnavljanja satja v kranjičih, kakršen je bil zlasti v navadi tam, kjer ni bilo razvito čebelarjenje na roje. Čebelar je spodrezal spomladi v kranjiču eno leto zadnjo polovico satja, drugo leto pa prednjo. Tisti, ki še danes čebelarijo z nakladami, pušte, da čebele v njih izdelajo satje in da se tudi matica preseli v naklado. Nato denejo na veho matično rešetko.
V	panjih s premičnim satjem obnavljamo satje seveda brez večjih težav. Praviloma bo za obnavljanje satja čebelar uporabljal satnice, ki mu jih bodo čebele zgradile. Če nam panj vsako leto izdela četrtino novega satja, kar ni preveč, lahko potem odvzamemo prav toliko starih satov. V štirih letih bomo v plodišču tako zamenjali vse staro satje z mladim. Za medišče morajo čebele izdelati satje v plodišču. Matica ga mora vsaj 2 do 3-krat žaleči, preden ga uporabimo v medišču. S tem postanejo sati močnejši in se nam ne lomijo v točilu ali podirajo pri prevažanju. Skušnje so pokazale tudi to, da grade čebele raje v plodišču kakor v medišču. Seveda pa zlasti začetnikom, ki jim primanjkuje satja, ne bo kazalo drugega, kakor da praznino v medišču izpolnijo s satnicami. Toda več o tem pri prestavljanju.
PITANJE NA ZALEGO
Z izrazi dražilno pitanje, špekulativno pitanje, pitanje na zalego poimenujemo tak način krmljenja, ki prisili čebele, da proizvajajo več krmilnega mlečka, s katerim izdatneje pitajo matico in jo s tem vzpodbude, da bolj zalega. Če hočemo, da bo naše pitanje uspešno, mora biti v klaji, s katero krmimo čebele, čimveč beljakovin in vitaminov. Najprimerneje je vse to razporejeno v naravni obnožini.
Že na drugem mestu smo povedali, kaj moramo storiti, če hočemo doseči spomladi nagel razvoj panjev. Vse je res, kar smo priporočali, in tudi to, da pitanje na zalego pospešuje spomladanski razvoj, vendar pa ni od teh priporočil niti eno povsem zveličavno in veljavno ob vsakršnih spomladanskih razmerah ali v vsakem panju. Zato moramo reči, da tudi pitanje na zalego ne daje čebelarju vedno tistih uspehov, kot bi jih pričakoval — narobe: v nekaterih primerih lahko celo škoduje.
Začetek pitanja na zalego. Že v enem izmed prejšnjih poglavij smo omenili, da bo lahko samo tisti panj popolnoma izkoristil glavno pašo, ki bo imel med medenjem največ pašnih čebel. Zato moramo, preden pričnemo
s pitanjem na zalego, preračunati, kdaj naj glede na začetek glavne paše panj doseže višek razvoja. Kakor je znano, pridejo v poštev za pašo le čebele, ki so se zlegle 30 dni pred pašo. Glede na to in glede na razvoj čebel, ki traja 21 dni, lahko računamo, če vemo datum pričetka glavne paše, kdaj moramo pričeti s pitanjem. Na akaciji se prične na primer paša 10. maja. Ce štejemo nazaj 51 dni, moramo pričeti s pitanjem na zalego nekako 20. marca.
Katere panje pitamo na zalego? Na zalego krmimo le močne panje, ki imajo dovolj hrane. Čebelja družina mora čutiti, da ima zadostno zalogo medu tudi za naraščaj, ki ga bo čez mero vzrejala zaradi pitanja na zalego. Pri lakotnikih ne bo nobenega uspeha s takim pitanjem, razen če so dovolj močni in če jim bomo pravočasno preskrbeli rezervno hrano. Prav tako je škoda krmiti na zalego slabiče, ki tako in tako komaj grejejo tisto zalego, ki jo imajo. Če so že v čebelnjaku in jih hočemo za vsako ceno obdržati, jim gnezdo, kolikor je mogoče, zožimo in jih dobro odenemo, špekulativno pa jih ne pitamo.
Pogoji za uspeh. Ob krmljenju na zalego se moramo zavedati, da se iz jajčec po treh dneh, ko jih matica zaleže, izvale žrke, ki šest dni neprestano jedo (Sodobno čebelarstvo, I. del, str. 158) in da zato zaloge v panju naglo kopne, nadalje, da morajo 6 do 13 dni stare čebele predelati v mleček velikanske množine medu in obnožine, druge pa donašati v panj potrebno vodo. Prinašalke vode, da o prinašalkah obnožine in nektarja sploh ne govorimo, se hitreje izrabljajo in prej umirajo kakor v panjih, kjer matica manj zalega. Ob neugodnem vremenu so izgube teh čebel tako velike, da jih polegajoče se mladice ne morejo nadomestiti. V takem primeru seveda naše pitanje kakor tudi vse druge mere, s katerimi smo poskušali pospešiti zaleganje, ne bodo rodile uspeha. Da čebelam olajšamo preskrbo z vodo, naredimo, kot je bilo že povedano, na zavetnem mestu primerne napajalnike, ki bodo znižali število čebeljih žrtev.
Navadno imajo čebele zgodaj spomladi v panjih še obnožino iz preteklega leta. Vendar pa je treba vedeti, da je ta obnožina izgubila že precej hranilne vrednosti, zato moramo poskrbeti za novo. S pitanjem na zalego lahko torej pričnemo le, če je v panju dovolj rezervne hrane, tako medu kakor obnožine, ali pa tedaj, ko jo začno čebele v obilici prinašati od zunaj. V naših krajih je najprimernejši čas za to, ko začne cveteti leska, jelša, spomladanski žafran in drugo. Sicer s pitanjem na zalego lahko prisilimo matico v dobrem panju, da zalega več jajčec, a ko se jajčeca poležejo v žrke, morajo le-te stradati. Zato ni nič čudnega, če čebelar pri pregledu opazi v panju velike ploskve, zaležene z jajčeci, kasneje pa se izkaže, da se je iz njih razvilo le malo mladic. Čebele ob pomanjkanju obnožine iščejo nadomestkov celo na posušenih rastlinah, nosijo v panj žaganje, papriko itd., a vse to ni nobeno nadomestilo za obnožino.
Splošno o nadomestilih za obnožino. Že dolgo se čebelarji in znanstveniki ukvarjajo s poskusi, kako bi našli enakovreden nadomestek za obnožino. Ker je v obnožini veliko beljakovin, skušajo za nadomestek uporabiti take snovi, ki jih imajo čimveč, na primer jajca v prahu, mleko v prahu, kvas. Te nadomestke mešajo z medeno ali sladkorno raztopino. Čebele rade jemljejo tako hrano. Če jo takoj uporabijo, je dobro, če pa jo nosijo v satje, začne tam gniti in okužuje panj s svojim smradom. Tudi čebelarska industrija se že dolgo ukvarja
s tem vprašanjem in velikokrat dela velikansko reklamo za nadomestke, ki pa se izkažejo, ko jih preizkusimo, neprimerni. Le s o j e v o moko moremo po dolgoletnih izkušnjah priporočati, vendar samo tako, ki ima do 5% maščob in je r a z g r e n j e n a. Žal, da pri nas še nimamo strojev, ki bi sojo razgrenili, in zato tudi ne primerne soj e ve moke kot nadomestka za obnožino.
Kdor pa ima čas in voljo, lahko sam nabere cvetni prah za svoje čebele. Ko so še leskovi abranki zaprti (konec januarja ali v februarju), a vendar že dorasli, naj jih nabere in položi na toplem kraju na rešeto, da se odpro, in kmalu bo imel pod rešetom na papirju dokaj lepega cvetnega prahu, ki ga bo z uspehom uporabljal pri pitanju na zalego, bodisi da ga bo mešal med med ali sladkor, kakor je to povedano na drugem mestu, bodisi da ga bo ob toplem vremenu postavil pred čebelnjak in gledal, kako bodo čebele kobacale po njem, preden ga bodo nabrale na nožiče in nosile v panj. Da jih bo laže privabil, naj robove posode s cvetnim prahom namaže z dišečim medom.
Kako še drugače pridemo do prave obnožine in kako jo uporabimo pri krmljenju, je popisano v poglavju o izrednih čebelarskih opravilih.
Vzpodbujevalnn sredstva. Najboljše vzpodbujevalno sredstvo je med iz kranjičev ali košev, ki smo ga jeseni stisnili iz satja, ker je v njem dosti obnožine. Veliko obnožine je tudi v medu pravega kostanja, ki morda ravno zaradi tega ni dober za zimsko hrano čebel. Ne krmimo pa z iztisnjenim medom, če zanesljivo ne vemo, da je od zdravih čebel, ker si sicer lahko nakopljemo bolezen. Za krmljenje na zalego je dober tudi sladkor, če je seveda zunaj vsaj malo paše in prinašajo čebele dovolj obnožine. Raztopino še mlačno pokladamo v razmerju 1 : 1.
Dobro vpliva na razvoj tudi med iz mednih pokrovcev, ki smo jih nabrali pri točenju. Dajemo jih na pitalnike in čebele jih potem same obližejo, preostali vosek pa poberemo drugega dne. Čebele tako zaposlimo delj časa, kar je še posebno dobro za vzpodbujanje k zaleganju.
Kako pokladamo vzpodbujevalno hrano? Načelno dodajamo čebelam vzpodbujevalno hrano zvečer v majhnih odmerkih (do Vil), da jo čebele ne znosijo v satje, marveč jo takoj porabijo za zalego. Mnogi pitajo tako, da obroke po decilitrih dnevno zvišujejo do 1 litra, nato pa spet v istem smislu znižujejo, nekateri, zlasti tisti, ki nimajo čebel pri hiši, pa pokladajo vzpodbujevalno raztopino vsak drugi ali tretji dan v nekoliko večjih obrokih.
Kranjiče lahko pitamo spredaj (če je sprednja končnica premična) ali zadaj, kjer je več primernega prostora, v košu pa postavimo na dno posebno skodelico. Da čebele ne potonejo, damo na vrh prirezane slamnate bilke. Če kranjiče redno špekulativno krmimo, bomo dobili zgodnje močne roje. Še bolje pa je, če jih spomladi prepeljemo v reso.
V panjih s premičnim satjem krmimo špekulativno tudi s sati, iz katerih smo jeseni iztočili med, če jih damo ogrete in obrizgane z mlačno vodo v panj, da jih čebele obližejo. Takih satov ali satov z odprtim medom pa ne smemo jeseni in spomladi žveplati, ker je nevarnost, da bi zastrupili čebele. Če že jeseni spravimo neočiščene iztočene sate z namenom, da jih bomo spomladi uporabili za špekulativno pitanje, potem jih moramo pozimi imeti tako spravljene, da se nam ne useda nanje prah, da ne plesne in da se med v njih zaradi vlage ne skisa. Dobro sta se izkazala za špeku-
lativno pitanje tudi sladkorno testo in ledeneč. Ta dva imata to prednost, da ju je mogoče naenkrat pripraviti v večjih količinah, da ni potreben pitalnik, da krmljenje z njima navadno ne povzroča ropa, da imajo čebele opravka z njima del j časa, da ju je lahko dodajati in nam ni treba vsak dan oziroma vsak drugi dan odpirati panjev in jih s tem ohlajevati. Je pa tako pitanje dražje od sladkorne raztopine, prav tako pitanje s sladkorno moko.
Z 1 e d e n c e m krmimo tako. da porinemo satnik z njim v panj tik ob gnezdu. Isto napravimo z medenimi sati, če jih imamo. Preden jih damo v panj, jih moramo segreti in med odkriti. Če jih nimamo, nalijemo v prazne, tople sate vsak drug večer medeno ali sladkorno raztopino. Sladkorno moko kratko in malo nasujemo v primerno posodo, to pa potisnemo pod sate ali prislonimo od zadaj k satom. Dobro je, če sladkor povrhu nalahno ovlažimo z medeno raztopino.
Nekak način pitanja na zalego je tudi A r m b r u s t e r j e v a meto d a z obračanjem satov, ki smo jo popisali v prejšnjem poglavju. Prenašanje medu iz sprednjega dela satov pri žrelu proti zadnjemu koncu panja vzbuja pri čebelah dojem paše in zato tudi matica bolje zalega.
Drugi predlagajo, da naj porinemo sredi gnezda meden sat. Ker čebele tamkaj ne trpe medenih satov, med prenašajo, posledica tega pa je povečano zaleganje. Po nekaj dneh je sat prazen in zaležen ter tako vključen v gnezdo. Seveda je mogoče na ta način dražilno krmiti šele takrat, ko že lahko razširjamo gnezdo, torej ne v zgodnji pomladi. Kdor noče drezati v gnezdo, naj tak sat porine v panj med krovni in stranski zaleženi sat, celice z medom pa naj prej odkrije. Tudi to lahko delamo šele takrat, ko smo začeli širiti gnezdo. Sicer pa krmimo s pitalniki zadaj ali spodaj, kakršne pač uporabljamo, paziti pa moramo, da pri tem panjev preveč ne premrazimo.
Pitanje na roj. S pitanjem na roj hoče čebelar spomladi, kakor nam že izraz sam pove, nagon po razmnoževanju, ki je v tem času pri čebelah že tako in tako močan, še stopnjevati. Ker je razvoj čebelje družine v veliki meri odvisen od dobre čebelje paše, lahko čebelam to pašo nadomestimo s pitanjem.
Panjem, od katerih hočemo imeti roje, pokladamo vsak večer do rojenja, panjem, v katerih vzrejamo matice, pa vse dotlej, dokler niso matičniki zaprti. Če pride vmes do večjih udorov mraza, moramo s krmljenjem prenehati in z njim spet nadaljevati, ko se ogreje. Če kak panj ne jemlje hrane, je treba ugotoviti vzrok in zadevo urediti. Najbolje je krmiti na zalego spodaj ali zadaj, ker uide tako pri tem iz panja najmanj toplote in ker zaradi večje oddaljenosti klaje od gnezda čebele bolj razburimo, kakor pa s pitanjem v gnezdu samem.
Kakor pri vsakem pitanju, tako je treba tudi pri pitanju na zalego oziroma na roj paziti na snago. Klaje ne smemo razlivati po čebelnjaku, ker bi to vzpodbujalo čebele k ropanju.
O različnih vrstah pitalnikov je govor drugod. Tu naj opozorimo le na to, da mora biti plavač tak, da se ne pogrezne in ne prilepi na tla, ker bi sicer pri nalivanju čebele tonile.
Pitanje na zalego nalaga čebelarju dosti dela in tudi dosti stane, a se splača, ker dobimo ob dobrih letinah povrnjene vse stroške, če pokladamo pravilno in ni tako pitanje le pitanje v sili.
IZENAČEVANJE IN OJAČEVANJE PANJEV
Z izenačevanjem panjev moramo pričeti kmalu po prvem spomladanskem pregledu panjev, najkasneje proti koncu marca ali v začetku aprila. Pri izenačevanju nam ne gre za to, da bi po moči izenačili panje, ampak predvsem za to, da bi imeli panji v začetku glavne paše dovolj čebel za bero.
Izenačevati smemo panje le tedaj, če so normalno prezimili, če so zdravi, če smo že prej združili vse, kar je bilo potrebno. Izenačevanje panjev ni torej krepitev slabičev na škodo močnih družin, marveč samo medsebojno uravnavanje moči dobrih panjev.
Zakaj izenačujemo? Iz čebelarske teorije nam je znano, da preveliko število nezaposlenih dojilj v panju pospešuje rojilni nagon. Če hočemo ta nagon zatreti, moramo zaposliti dojilje tako, da razširimo matici v panju prostor za zaleganje. To pa bomo dosegli v močnem panju, če mu bomo iz gnezda odvzeli pokrito zalego in mu dodali lepo prazno čebelje satje, ki ga bo matica zalegla. Z odvzeto pokrito zalego pa bomo krepili in izenačevali zakasnele panje, ki imajo sicer dobre matice, a manj zalege. Tako bomo dosegli dvojni namen: močnim in prezgodaj razvitim družinam bomo pregnali rojilne muhe, delno zaostale pa okrepili in izenačili z močnejšimi. Čebelar bo zato imel lažje in enotnejše delo s panji, opravljal bo lahko pri vseh panjih enaka opravila istočasno, razdobje rojilnega nagona bo pri njih skrajšal, izenačil donos itd.
Kako izenačujemo? Spočetka, ko je zunaj še hladnejše in nestanovitno vreme, dodajamo panjem, ki jih želimo okrepiti, le po en sat pokrite zalege, s katerega smo prej ometli čebele. Če odvzamemo sate s pokrito zalego iz močnih panjev tedaj, ko so starejše čebele na paši in so na satu samo mladice, nam sata ni treba ometati. Sat s pokrito zalego potisnemo na sredo gnezda panja, ki mu dodajamo zalego. Čez teden dni mu dodamo drug sat z zalego ali pa celo dva, če ima panj dovolj čebel, ki bi lahko obsedle tako razširjeno gnezdo. Po dveh, treh tednih se bo zalega polegla in matica — če je dobra — bo sama lahko zalegla večje ploskve. Panj se bo potem brez tuje pomoči normalno razvijal.
Če imamo dovolj odvečne zalege, lahko okrepimo tudi slabše panje. Pri tem moramo paziti na to, da slabiču ne bomo dali več zalege, kot jo more ogrevati. Nekateri priporočajo, da pri ojačevanju slabičev zamenjujemo zalego. Slabiču odvzemimo 2 do 3 sate nepokrite zalege na manjših ploskvah, iz močnega panja pa vzemimo isto število satov s pokrito zalego! Nato damo zalego iz slabiča močnemu panju, pokrito zalego iz močnega panja pa slabiču. Prav tako okrepimo tudi prašilčke z lanskoletnimi maticami, ki smo jih prezimili, da bi iz njih spomladi napravili nove družine.
Ojačevanje panjev, namenjenih za izrabo močne paše. Kadar bi radi tik pred glavno bero panje, ki smo jih določili za izrabo paše, okrepili, si ne moremo pomagati z zalego, marveč edino s pašnimi čebelami rezervnih panjev ali panjev, ki jih ne mislimo prepeljati v pašo. Na to ojačevanje plemenjakov pa moramo misliti že jeseni in kraj vsakega plemenjaka postaviti rezervni panj. Če so v čebelnjaku panji tako postavljeni, potem lahko, kadar hočemo, okrepimo plemenjak z izletalkami rezervnega
t> E T Al L B
H T A] L A
STREHE
D ETA ] L
olim Ih
n b a n i e o
Ih P 9 D L O (j O
iioii] i v tminia
ZA 2 4 A I M fi ] n? n 11	$ A T n I K 0 f
S E ST A ¥ I L : H I U E II c S. E M A L : F . L -
'P R E i n I R Z A
P 9 D L 0



















.










.



	
	
	
	









■




■














■















panja. Treba ni nič drugega, kakor postaviti spredaj med oba panja kakih 20 cm visoko in približno toliko široko ločilno deščico, vendar ne pravokotno na panjsko končnico, ampak za kakih 45° obrnjeno proti žrelu rezervnega panja, da vračajočim se čebelam iz rezervnega panja večidel zaslanja žrelo in se zato spraše v poleg stoječi plemenjak ter ga tako okrepe. S tem bo plemenjak dobil dosti izletalk in bo lahko izkoristil pašo, rezervni panj pa bo oslabel, toda ne toliko, da bi se kasneje ne mogel opomoči. Če je nevarnost, da bi se plemenjak začel pripravljati na rojenje, mu lahko vzamemo nekaj satov pokrite zalege in jo damo rezervnemu panju, v plemenjak pa potisnemo prazno satje ali satnice.
Ameriški način. Ameriški čebelarji, ki imajo panje posamič razpostavljene na planem, napravijo to tako, da dokaj zgodaj pred glavno pašo razvrstijo po dva in dva panja drugega poleg drugega, navadno slabšo družino poleg boljše. Šibkejši okrepijo na račun močnejših družin z godno zalego brez čebel, dokler niso po moči popolnoma izenačene. Kakih 10 dni pred glavno pašo dodajo družini z mlado matico vso pokrito zalego iz druge družine, v to pa prenesejo iz prvega panja vso odkrito zalego brez čebel in pazijo, da ne prenesejo s sati tudi matice. Nato prestavijo družino s staro matico in odkrito zalego na kako drugo oddaljenejše mesto ter jo 5 do 6 dni napajajo z vodo. Hkrati premaknejo panj z mlado matico in vso pokrito zalego za toliko na istem mestu, da je žrelo na sredi med obema prejšnjima panjema. Tako zajamejo v enem panju vse pašne čebele iz prejšnjih dveh družin. Ko se v pojačani družini poležejo iz pokrite zalege čebele, postane še močnejša in je pripravljena za zbiranje velikih količin medu. Vsekakor ga lahko nabere mnogo več, kakor bi ga dala oba panja skupaj, če bi ju prepustili samostojnemu razvoju.
Tako je seveda mogoče ravnati samo z ameriškimi panji, vendar se da ta metoda uporabiti tudi v čebelnjaku, kjer so panji zloženi v skla-danice. Pomagamo si takole: od dveh sosednih panjev v navpičnem skladu odstranimo panj s staro matico, preostalega pa premaknemo na sredo, tako da je žrelo tam, kjer sta se poprej panja stikala. Če napravimo to s sosednima panjema tudi v naslednjih navpičnih vrstah, nastanejo med njimi navpične vrzeli za širino enega panja.
Lonča revic je v čebelnjaku čebelarske šole v Vinodolu na Hrvat-skem preizkusil razne načine ojačevanja plemenjakov, a je dal zgoraj opisani najboljše rezultate. Medtem ko so kontrolne družine v žajbljevi paši leta 1953 nanesle povprečno po 35 kg medu, so ga tiste družine, ki so jih na ta način pripravili za bero, nabrale do 68 kg na panj.
Okrepitev kranjičev in košev. Težje je tako delo v kranjičih in koših, vendar ga tudi tu lahko opravimo. Ob lepem sončnem vremenu vzamemo kranjiča, ki ga hočemo okrepiti, z njegovega mesta in ga postavimo na prostor, kjer je bil dotlej močnejši panj. Na drug način opravimo to delo tudi takole: iz obeh kranjičev izženemo čebele in jima zamenjamo prostore, nato pa vanje zopet ometemo čebele, vsako družino v drug panj. Isto velja za koše.
Ojačevanje panjev spomladi bo uspelo le tedaj, če so dani tudi vsi drugi pogoji za nemoten razvoj družine.
Čebelarjenje z dvema maticama v istem panju. S širjenjem gnezda, z izenačevanjem in ojačevanjem panjev hočemo doseči zgodaj spomladi močne panje, ki bodo sposobni izkoristiti v celoti glavno pašo. Ta namen
ima tudi čebelarjenje z dvema maticama v istem panju. Zato je prav, da ga v tej zvezi vsaj omenimo.
Vsak čebelar ve, da je v čebelji družini le po ena matica. Toda tudi to pravilo ima izjemo. Včasih namreč najdemo v panju dve ali celo tri matice: staro mater, mater in hčer. Vse to je znano in bi bilo odveč dodajati primere iz čebelarske književnosti. Prav taki izjemni primeri pa so čebelarje pripeljali do tega, da so začeli razmišljati, kako bi bilo mogoče ta pojav praktično izkoristiti, saj je ravno od matice največ odvisno, kakšna je moč čebelje družine. Dve matici v panju bi to moč prav gotovo zvečali.
Poskusi v tej smeri segajo že pod konec prejšnjega stoletja, vendar pa ti poskusi še do danes niso pripeljali čebelarjev do večjih, praktičnih rezultatov, to je do takih, da bi se bili kje zaradi njih splošno lotili čebelarjenja z dvema maticama. Napisanega je o tem že dosti, saj so pisali in še pišejo o tem tako Amerikanci, Francozi, Angleži, Rusi in drugi nad 50 let. Pri nas je bilo zlasti pred drugo svetovno vojno o takem čebelarjenju mnogo govora v čebelarskem listu »Jugoslovensko pčelarstvo«. Tu najdemo mnenji tudi dveh francoskih čebelarskih strokovnjakov Bel-dama in Audiberta, ki sta posebej proučevala ta način čebelarjenja. Kljub pozitivnim uspehom, ki sta jih dosegla s panji z dvema maticama, pa niti drugod niti pri nas ta način ni prodrl, pri nas verjetno zato ne, ker zahteva tako čebelarjenje večje, za prenašanje in prevažanje nerodne panje.
Na Slovenskem je po drugi svetovni vojni preuredil Dražumerič AŽ-panj za čebelarjenje z dvema maticama. Dal ga je celo patentirati kot svoj izum. Vendar do danes vsaj v tisku nismo zasledili nič o njem.
Princip čebelarjenja z dvema maticama v enem panju je naslednji:
Panj ima v plodišču 14 satov, ki so razdeljeni s pokončnim ločilnim okvirom na dva oddelka (7 + 7), nad plodiščem pa je za obe družini v panju skupno medišče. V plodišču sta torej dve družini, vsaka na sedmih satih in vsaka ima svojo matico. Ker zalegata v enem panju dve matici, je razvoj bolj nagel.
Prednosti takih panjev so po ugotovitvah čebelarskih strokovnjakov naslednje:
Panji se že pred prvo pašo razvijejo do viška in lahko to pašo dobro izkoristijo, medtem ko se panji z eno matico v tem času šele krepe. Ker je v plodiščih samo po sedem satov, čebele med pašo ne morejo blokirati zalege, saj so vedno vsi sati zaleženi. Zato so taki panji skozi vse leto močni. Nekateri celo trdijo, da manj roje kot drugi, kar pa je težko razumeti. Razmerje v donosu med temi panji in navadnimi je 5:3.
Poleg nerodnosti očitajo poznavalci takim panjem še težave, ki nastanejo zaradi tega, ker družina v enem ali drugem oddelku plodišča, če zgubi matico, ne vzpodredi nove. Čuti se namreč enotno s sosedno družino, s katero je preko medišča v neposredni zvezi, skozi zamreženi okvir v plodišču pa posredno. Tudi je s takimi panji več opravka, vendar pa pravi ameriški čebelarski strokovnjak Farrar, da je v njih pridelek medu cenejši.
Ko paša jeseni preneha, je treba žičnati okvir v plodišču odstraniti in ga nadomestiti s pravo ločilno desko ali pa odvzeti eno matico in obe družini združiti. Če tega ne storimo, bo ena izmed matic čez zimo sama izginila.
Priznati je treba, da je prav AŽ-panj — seveda na 14 satov — dosti bolj primeren za tak način čebelarjenja kot pa amerikanski panj, ker ima nepremično medišče. Kdor ne prevaža, lahko s takimi panji uspešno čebe-lari, praktičneje pa je, če čebelari v panjih z dvema maticama tako, da prezimi v vsakem po eno družino v plodi šču, a drugo v medišču. Pred glavno pašo odvzame starejšo matico in družini združi. Tako bo zgodaj spomladi dobil močne družine, ki se bodo izkazale tudi v donosu.
Pomožne družine. Naposled naj omenimo način, kako še lahko pridemo spomladi, a tudi jeseni do močnih družin. Od že omenjenega načina čebelarjenja z dvema maticama se ta razlikuje le po tem, da sta čebelji družini v enem in istem plodišču povsem ločeni med seboj.
Tehnično uredimo to tako, da jeseni čebeljo družino omejimo na 6 do 7 satov z ločilno desko. V prazen prostor, ki nastane zaradi tega v panju, pa damo družinico iz prašilnika na 3 do 4 satih. Obe družini izletavata skozi isto žrelo, ki pa je pregrajeno. Tudi na brado postavimo pokončno ločilno deščico, da se čebele ne motijo. Tako družini prezimimo, spomladi, ko začne njiju moč naraščati, pa odvzamemo tisti, ki je le na treh ali štirih satih, odkrito zalego in jo dajemo sosedni močnejši družini v zameno za pokrito zalego. Kaj s tem dosežemo? Ker je dobila šibkejša družina le pokrito in kolikor toliko godno zalego, ne bo trošila zanjo hrane, a ker se bodo čebele v celicah dodanih satov kmalu polegle, matici ne bo treba dolgo čakati, da jih vnovič zaleže. Močnejši sosed pa bo brez težav prehranil poleg svoje še tisto odkrito zalego, ki jo je dobil. Rezervna družinica se bo z dodajanjem pokrite zalege hitro opomogla. Naraščala bo tudi sosedna, vendar bodo v njej mlade čebele krmilke zaposlene in ne bodo gnale panja v rojenje. V začetku paše bosta obe družini močni, toda prav iz vzrokov, ki smo jih navedli, ne bo v njih rojilne mrzlice. Ko se prične paša, družini združimo, tako da slabšo in starejšo matico odstranimo. Jeseni zopet dodamo panju nov prašilček.
POVEČANJE PROSTORA V PANJU
Če smo v zgodnji pomladi s panji pravilno ravnali, če smo poskrbeli, da so se normalno razvijali in če je bilo v aprilu količkaj paše, bodo proti koncu tega meseca ali v začetku maja postali toliko močni, da bodo čebele zasedale ne le vse sate, ampak tudi prostor pod sati in za sati. Vse ulice bodo z njimi natrpane, zadnje letvice satnikov pa se bodo komaj še videle izpod goste obloge za mrežastim okencem. Plodišče jim je postalo nekako pretesno. Ker pa pomanjkanje prostora pospešuje rojenje (Sodobno čebelarstvo I. del, str. 167), se bodo pričele s vso silo pripravljati na ta važni dogodek. Če nam ni do rojev, je treba vsekakor nekaj ukreniti, da jim preprečimo nič dobrega obetajočo namero. Že Janša pravi, da »roje najlaže zabranimo, če naveznemo panju naklado, če mu damo podstavek, če potisnemo med dva polna panja prazen panj, ali če sklenemo dva in dva sosedna panja« ... V vseh navedenih primerih gre torej za povečanje prostora, v katerem se družina zadržuje. V novejših panjih, ki jih opravljamo od zgoraj, povečamo ta prostor z nakladami, v katerih so satniki iste velikosti kot v plodišču ali za polovico nižji, v AŽ-panju pa tako, da odstranimo deščice nad matično rešetko in spustimo čebele v medišče na
prazne sate, ki smo jih tja nastavili, ali da jih tja prenesemo z zalezenimi sati iz plodišča. Glede na to razlikujemo dve vrsti povečavanja plodišča: nastavljanje in prestavljanje.
Nastavljanje. Rezervne sate, ki smo jih čez zimo hranili v posebni omari in jih nameravamo panjem nastaviti, segrejemo na soncu ali v topli sobi in poškropimo z mlačno, nekoliko oslajeno vodo. Pazimo pa, da ne bodo soncu predolgo izpostavljeni, ker je tedaj že lahko toliko vroče, da bi se začel vosek topiti. Preden odkrijemo deščice nad matično rešetko, preglejmo, če ni kje kakih rež, skozi katere bi se lahko kasneje prerinila v medišče matica, medišče samo pa dobro osnažimo, posebno če smo ga imeli zapaženega s pazderjem, listjem ali kako podobno snovjo, ki se drobi. Če nismo ob zazimovanju s stropa postrgali voščenih nazidkov, storimo to sedaj! Ker smo stare neuporabne sate jeseni izločili, smo namesto njih pripravili satnike z zažičenimi satnicami. Ko smo določili, koliko satnic bomo vsakemu panju dodali, pričnemo nastavljati.
Dr. Z a n d e r svetuje, da naj postavimo z rezervnimi sati tudi satnice v medišče in da naj jih razmestimo menjaje z izdelanimi. Ker pa družine ob skromni paši, če so še tako močne, satnice v mediščih le nerade izdelujejo, je bolje, da jih damo v plodišče. Zato moramo od tam vzeti skrajna dva ali tri sate, ki so navadno medeni, in jih prenesti v medišče. Postavimo jih na sredo, kraj njih na levo in desno pa prazne sate. Če je v krajnih satih le preveč obnožine, je bolje, da jih pustimo v plodišču, če pa je v njih že zalega, ne preostane nič drugega, kakor da prestavimo v zameno za satnice v medišče zaležene sate. Pri tem izberemo take, ki bodo kmalu, morda že drugo leto odslužili in imajo pokrito zalego. Vse ostale zaležene sate stisnemo na sredi skupaj, kot predzadnja pa vrinemo na vsaki strani po en satnik s satnico. Tretjo in morebitno četrto satnico namestimo tako, da je med njima in prejšnjima po en zaležen sat. To seveda ni več pravo nastavljanje, s kakršnim imamo opravka pri panjih z nakladami, zlasti če so v nakladah polovični sati, ki jih s sati iz plodišča sploh ne moremo izmenjati. Da bomo pojme čim bolje ločili, bomo imenovali tak način povečavanja plodišča delno prestavljanje.
Delno prestavljanje lahko razširimo tudi na panje, ki so dovolj močni, a še nimajo založenih vseh satov. Koliko zaleženih satov prenesemo v medišče, je odvisno od časa, v katerem prestavljamo, od razvoja družine in ne navsezadnje od čebelarjeve volje. Ravnamo se pri tem po naslednjem pravilu: čim bolj zgodaj spomladi in čim manj močne družine prestavljamo, tem manj satov iz plodišča sodi v medišče. Gnezdo v spodnjem in zgornjem oddelku panja mora biti tako porazdeljeno, da je v razširjenem prostoru pravilno ravnovesje toplote. Te skrbi pri močnih in pozno prestavljenih družinah ni, kajti pri poznem prestavljanju je zunaj toplo, živalnost družine pa je njena najboljša obramba proti hladu. Vendar si zapomnimo, da prenašamo pri delnem prestavljanju od zaleženih satov v medišče samo take, ki imajo že pokrito zalego, to pa zato, da se mladice v njih čimprej poležejo in da so zaležene celice čimprej pripravljene za shranjevanje medu. Znano je, da v take celice čebele med najraje prinašajo.
Umestno je, da postavimo vse zaležene sate, naj bo že spodaj ali zgoraj, na sredo drugega poleg drugega in po možnosti v istem vrstnem redu, kot so bili pred prestavitvijo. Sati z obsežnejšimi plastmi obnožine
naj ostanejo v plodišču, ker bodo samo tamkaj prišli do svoje prave veljave. V medišču bi zgolj zmanjševali prostor za odlaganje medičine.
Jasno je, da moramo pri vsem tem paziti, da ne prenesemo z zaleženimi sati tudi matice v medišče. Zato moramo vsakega na obeh straneh dobro pregledati, po možnosti ne samo enkrat, ampak večkrat. Da si iskanje matice olajšamo, prislonimo sat, ki je močno živalen, z zadnjim koncem k drugim satom v plodiščxi in ga podkadimo. Šele ko se je pretežni del čebel z njega preselil v ulice, ga začnemo pregledovati. Če matico spregledamo in jo prenesemo v medišče, moramo kasneje napako popraviti. Da je v medišču, bomo lahko čez nekaj dni po prestavitvi ugotovili že na prvi pogled, ko bomo odprli vratca panja, ker bo tamkaj več čebel kot v plodišču.
Postopno prestavljanje. Kakor smo že prej povedali, daje dr. Zander satnice gradit v medišče. Brž ko pa so popolnoma ali vsaj deloma izdelane, zamenja po kakih osmih dneh glede na moč panja dve do tri od njih z zaleženimi sati iz plodišča. Čez nadaljnjih osem dni zamenja tudi druge satnice; če jih kaj ostane, pa še kasneje. Pri tem je treba upoštevati vsa tista opozorila, ki smo jih navedli že pri delnem prestavljanju. Tako prestavljajo pri nas prevozniki ob zelo dobri paši, ko začne nabrani med matico omejevati pri zaleganju. Vendar prenašajo bolj medene kot zaležene sate. Postopno prestavljanje je milejši in obzirnejši ukrep kakor kake druge vrste prestavljanja, ker ostane red v gnezdu pri tem kolikor toliko nedotaknjen, je pa kajpada, če ga do kraja izvedemo, zelo zamudno in za čebelarstvo z velikim številom panjev neprimerno.
Radikalno prestavljanje po Preussu. Čim več satov prenesemo pri povečavanju prostora v panju iz plodišča v medišče, to se pravi, čim več rezervnih satov oziroma satnic damo ob tej priliki v plodišče, tem bolj se približujemo radikalnemu prestavljanju, ki je bilo pri nas nekdaj znano pod imenom prevešanje. Preuss je šel tako daleč, da je pustil v plodišču od zaleženih satov samo sat z matico in kvečjemu še kak obno-žinski ali na pol medeni sat. Pri tem je zožil plodišče od 10 satov, kolikor jih je bilo prej v njem, na 7. Med njimi je bil en satnik prazen, da so v njem čebele po mili volji gradile trotovino, kar je do neke mere zviševalo toploto in ugodno vplivalo na množitev zalege. Ta prazni satnik, ki mu pravimo danes gradilnik, ima še več drugih prednosti, o katerih pa bomo govorili v posebnem poglavju. Čez osem dni potem je Preuss vsem močnim prestavljenim družinam povečal plodišče za tri rezervne sate, tako da jih je bilo zgoraj in spodaj z gradilnikom vred po deset. Pri , šibkejših družinah je to napravil kasneje, ko so gradilnik vsaj do polovice zapolnile s trotovino.
Na prestavljanje pa je Preuss družine dobro pripravil. Da bi v zgodnji pomladi čimbolj preprečil izgubo čebel, ki silijo zaradi preskrbe naraščaja z vodo zlasti v družinah z obsežnejšo zalego tudi ob neugodnem vremenu na plan, je opremil panje s precej globoko verando. Verando je v času, ko je toplomer zdrknil v senci pod 10° C, zaprl z okvirom, na katerem je bila pribita žičnata mreža. Čebele so sicer po mreži nekaj časa plesale, a so se kmalu umirile, ker jih je napajal. V ta namen je napravil pri drugem satniku s sprednje strani — sati so viseli prečno — nekako koritce, v katerega je iz posode v medišču pritekala voda po pločevinasti cevki.
Pred prestavljanjem je družine izenačeval. Že pri prvem spomladanskem pregledu je moč in možnost njih razvoja temeljito preučil ter jih razdelil v tri skupine. V prvi skupini so bile najmočnejše, v drugi take, o katerih je vedel, da se bodo brez tuje pomoči dobro razvile, v tretji pa šibke družine. Panjem prve skupine je postopoma dodal gradilnik in toliko praznih satov, da so jih imeli skupaj po 11, panjem druge skupine gradilnik in kvečjemu en rezervni sat, panjem tretje skupine pa je navadno odvzel nezasedene sate. Ko je videl, da zasedajo močne družine vse sate in da so začele v gradilniku staviti trotovino, jim je vzel dva sata pokrite zalege ter z njima okrepil šibke družine, obenem pa izrezal trotovino v gradilniku. Z izenačevanjem je brezpogojno prenehal, kakor hitro so cvetni grozdi na akaciji, na kateri je bila v njegovem kraju prva paša, dosegli brez peclja dolžino 2,5 cm. Ko so vse družine zasedale po 12 satov in imele že nekaj satja v gradilniku, je začel prestavljati.
Preuss je hotel z vsemi temi ukrepi ne samo pospešiti razvoj družin in jih spraviti pred pašo na primerno višino, ampak tudi preprečiti rojenje. »Vsaka družina, ki roji,« pravi na nekem mestu v svoji, še danes upoštevani knjigi »M e i n c Bienenzucht-Betriebsweise u n d i h r e E r f o 1 g e« (Moj način čebelarjenja in njegovi uspehi) iz leta 1899, »je za pridobivanje medu izgubljena. Znano pa je, da najmočnejši panji najprej rojijo in zato skrbimo pri čebelarjenju na roje, da so družine ob pravem času močne. Zdi se pa, da sta si obe zahtevi — močne družine in nobenih rojev — v ostrem nasprotju. Če imamo močne panje, se je bati, da bodo izrojili, a če se to zgodi, ni medu... V krajih, kjer ni jesenske paše, so si čebelarji že od nekdaj prizadevali, da bi močnim družinam zabranili rojenje. Toda vse prizadevanje je bilo zaman ... Šele po dolgih letih truda se mi je posrečilo najti način, ki zadovoljivo rešuje vprašanje o zabranje-vanju rojenja pri vseh družinah, celo pri najmočnejših, in ki ga je mogoče uporabiti tudi v večjih čebelarstvih.«
Po več letih preizkušanja svojih metod pa se je Preuss prepričal, da s prestavljanjem rojilnega nagona ni mogoče povsem zatreti. Kvečjemu ga lahko za nekaj časa, morda za kakih 10 dni odložimo, tako da 18 dni po prestavitvi ni treba imeti strahu pred roji. Če se seveda že čez 14 dni prične močna paša, se rojenje še bolj zavleče, ker ga ta zavira (Sodobno čebelarstvo I, str. 175).
Akacijevi beri je v Preussovem kraju sledila paša na lipi, nato pa je je bilo ravno toliko, da je naravnost spodbujala družine k rojenju. Da bi rojilni nagon tudi sedaj zavrl, je približno 40 dni pred koncem lipove paše, nekako sredi junija, matice v plodišču priprl z matično rešetko na dva prazna ali nekoliko medena sata. V širšem prostoru medišča je za matično rešetko razvrstil sate z ličinkami in jajčeci, sate s pokrito zalego in nazadnje vse prazne sate. Zalega je v tem prostoru polagoma pojemala, v manjšem oddelku za rešetko pa se je polegala samo na dveh satih. Kasneje je dal priprti matici tudi po tri sate, a ker se je včasih zgodilo, da so močne družine zaradi tega rojile, je sate s pokrito zalego neprestano zamenjaval s praznimi iz širšega dela plodišča.
Po 15. juliju, ko je med iztočil, je rešetko odstranil, da je matica spet lahko zalegala kjer koli v plodišču, ker bi drugače družine preveč oslabele. Ker pa ni bilo tedaj nobene paše več, jih je začel od 1. avgusta dalje krmiti. Skozi tri tedne je pokladal vsaki družini dnevno po tričetrt litra
medene ali sladkorne raztopine in jih tako spravil pravočasno spet na tisto višino, da so bile sposobne za zazimljenje.
Emil Preuss (1848—1910) je bil računski svetnik v Potsdamu pri Berlinu. Svojega poklica niti v čebelarstvu ni mogel zatajiti. Vestno si je zapisoval vsa opazovanja ter s številkami in računi dokazal upravičenost svojih čebelarskih napotkov. Razni statistični podatki v njegovi, zgoraj omenjeni knjigi slone že na znanstvenih raziskavah in tako utemeljujejo njegove zahteve, da jim skoraj ni mogoče oporekati. Bil je skrajno trezen računar tudi v čebelarstvu in zato je razumljiva njegova trditev, da je »glavni namen čebelarstva, pridobiti kolikor mogoče veliko medu«.
Kuntzschevi načini radikalnega prestavljanja. Za Preussovega učenca velja, zlasti kar zadeva prestavljanje,
Maks Kuntzsch, ki smo ga v tej knjigi že omenili, ko smo obravnavali razne vrste panjev (str. 129).
Značilno je zanj načelo, da se človek lahko s 100 panji, če so prilagojeni pašnim razmeram kraja in če zna čebelariti, dostojno preživlja.
Kuntzsch je čebelaril v panjih-dvojčkih, ki jih je tako preuredil, da bi sate čim laže prestavljal in matice pripiral. Kakor smo povedali že pri obravnavanju raznih vrst panjev, je bilo v medišču prostora za 12 satov.
Viseli so prečno na stranskih nosilcih.
Plodišče je bilo z matično rešetko pokončno razdeljeno na dva oddelka.
V	prvega je lahko podolžno postavil na sanke 6 satov, v drugega pa 3.
Družine je prezimil v medišču na devetih satih. Ko so se spomladi toliko razvile, da so se začele čebele kazati od zadaj, je dodal 10. in 11., kasneje pa še 12. sat. Prestavljal je navzdol, in sicer samo sat z matico. Ostali prostor širšega spodnjega oddelka je zapolnil z rezervnimi sati.
V	začetku junija je prenesel matico na satu z odkrito zalego tik za pokončno matično rešetko v ožji oddelek, dodal satnik z vdelano satnico in gradilnik. V širšem oddelku je nadomestil manjkajoči satnik s praznim rezervnim satom ali z gradilnikom, ki ga je postavil ob nasprotni strani pregrade z matično rešetko. To je bilo bistveno za Kuntzschev način čebelarjenja, za posebne prilike pa je priporočal še dva druga načina.
Čebelar, ki je zaradi poklicnega dela toliko zaposlen, da mu primanjkuje časa za prestavljanje, naj odstrani v panju samo rešetko, ki deli medišče od plodišča, izpolni širši spodnji oddelek s praznimi sati ali satnicami in mednje postavi na sredo gradilnik, družino pa pusti nedotaknjeno v medišču. Ko zmanjka matici v medišču prostora za zaleganje, se sama preseli navzdol, a ko je tudi plodišče zaleženo, pride matična rešetka
zopet na svoje mesto. Kuntzsch trdi, da družine z enoletnimi ali dvoletnimi maticami pri takem ravnanju ne roje.
Pri tretjem načinu, ki je primeren predvsem za kraje z dobro poletno in pozno jesensko pašo, napravimo vse tako kakor pri prvem, le matice ne pripremo. Da pa ne ostane ožji oddelek v plodišču neizrabljen, prenesemo, ko je širši sosedni močno zaležen, vanj tri sate s pokrito zalego brez matice. Ko se čebele v teh satih poležejo, kopičijo v njih med, s čimer se oddelek spremeni v nekako stransko medišče. V sosedni oddelek postavimo za pregrado z matično rešetko najprej preostale tri zaležene sate, nato dva prazna in nazadnje gradilnik.
Prestavljanje v AŽ-panju. S svojim panjem je uvedel A. Žnideršič tudi pri nas prestavljanje, in to je veljalo dolgo časa potem za osrednje čebelarsko opravilo pri našem načinu čebelarjenja. Kdor ni prestavljal, je bil šušmar in starokopitnež. Mnogi čebelarji so bili prepričani, da je prestavljanje najučinkovitejše sredstvo za preprečevanje rojenja, in zato so si obetali od njega tudi večje donose. Toda že tedaj so se javljali glasovi, ki jim ta novotarija ni bila pogodu. V tistih časih se je prelilo v Slovenskem čebelarju mnogo črnila o vrednosti in raznih načinih prestavljanja, a še danes ni to vprašanje dokončno rešeno.
Prestavljanje ni v bistvu nič drugega kakor narejanje roja v istem panju. Družina razpade pri tem v dva dela: v starca, iz katerega napravimo roj v medišču, in v narejenca, ki zavzema mesto v plodišču. Oba ostaneta še nadalje v medsebojni zvezi. Loči ju samo rešetka, ki dovoljuje prehajanje iz enega oddelka v drugega čebelam, ne pa matici in trotom. Zaradi te zveze po čebelah se počutita oba dela tudi po prestavitvi kot enotna družina. Potrebna je samo ena matica, ki ostane v plodišču, to je v spodnjem oddelku panja. Tu nadaljuje z zale-ganjem; iz satov, ki smo jih prenesli v medišče, pa se vali stara zalega, zaradi česar moč družine s pospešeno hitrostjo napreduje.
S čebelarskega stališča temu ukrepu prav gotovo ni mogoče oporekati, kajti če bi bil škodljiv, potem tudi narejanje rojev s prestavljanjem ne bi bilo dovoljeno. Jasno pa je, da ne delamo nikdar rojev iz šibkih družin, zato bi bilo popolnoma zgrešeno, če bi družine prestavljali, ko še niso dosegle primernega razvoja. Družina je godna za prestavljanje, ko na gosto zaseda vse plodišče, ko že podseda in je dovolj čebel tudi zadaj za mrežastim okencem. Prestavljamo najmanj dva tedna prej, preden se odpre glavna paša, torej ne vsako leto ob istem času, temveč v času, ki ga določajo vremenske in krajevne pašne razmere. Žnideršič priporoča v svoji knjigi »N a š pan j«, da naj pustimo v plodišču matico na enem samem zaleženem satu, češ da družine, ki jim jih pustimo več, »rade preroje«. Na splošno puščajo pri nas v plodišču po tri sate, od katerih sta dva zaležena, a eden obnožinski, vsi pa zahtevajo, da naj bo na teh satih le odkrita zalega. Ce najdemo matico na satu s pokrito zalego — tako priporočajo — jo je treba prenesti na drugega, v katerem so zgolj jajčeca in ličinke. To pravilo pa j e veljavno le za delno prestavljanje, pri katerem prenesemo v medišče samo nekaj zaleženih satov, tako da je gnezdo v plodišču sicer okrnjeno, vendar še vedno toliko veliko, da se matica ne počuti osamljena. Pri radikalnem prestavljanju moramo napraviti drugače. Eden do dva sata, ki ju pustimo v plodišču, morata imeti predvsem tako pokrito zalego.
iz katere že lezejo prve mladice. To narekujejo biološke okoliščine, ki jih je stara šola prezrla, za razne nevšečnosti, ki so se često pojavljale po prestavljanju v družinah, pa iskala opravičila povsod drugod, samo ne tam, kjer bi ga lahko našla.
Kakor vemo, je prvo opravilo poležene čebele, da zleze z glavo naprej v svojo zibko ali v zibko kake sestrice in jo temeljito osnaži (Sodobno čebelarstvo I, str. 164). Vemo tudi to, da matica ne zaleže nobene celice, ki je niso mladice očistile. Vsako celico si pošteno ogleda in, če ji ni pogodu, jo takoj zapusti, ne da bi jo zalegla (Sodobno čebelarstvo I, str. 154). Če pustimo po prestavitvi v plodišču matico na satu z odkrito zalego ali na satu s samimi jačeci, če smo jo na tak sat celo premestili s kakega drugega, smo izločili iz njenega spremstva ravno najmlajše čebele. Te smo tako rekoč vse prenesli s sati v medišče in so tamkaj tudi ostale. Sicer pa je v medišču zanje dela na pretek. Iz dneva v dan se polegajo nove mladice in vse njihove celice je treba očistiti. Ker matice ni, da bi zalegla, jih pašne čebele napolnijo z medičino. Očistiti pa je treba tudi celice v praznih dodanih satih, ki jih je čebelar prej hranil v svoji omari. In te jih morda še bolj zaposlujejo kakor tiste, ki jih zapušča najnežnejše pokolenje. Če tudi teh ni, posedajo brez dela nad zalego in jo grejejo. Ko se mladice toliko opomorejo, da bi bile zmožne poiskati matico, pa so se jim že razvile krmilne žleze in jih usposobile za dojilje. Za prazne celice se ne menijo več, ampak samo za celice z žrkami. Teh je spočetka v medišču dovolj, kasneje pa jih čedalje bolj primanjkuje. Dojilje begajo in iščejo odkrito zalego. Ker je v medišču ne najdejo, se preselijo v plodišče. Tam pa jih tudi ni. Ker je matica zgubila vse stike z najmlajšimi čebelami, ker teh ni bilo v njeni bližini, da bi ji pripravile celice, ni zalegla niti ene. Zadrževala se je ves čas pod rešetko, besno preizkušala posamezne reže, da bi se prerinila skozi to ali ono k svojemu zarodu, a ko prehoda ni našla, je nekako otopela začela zavračati celo hrano. Dojiljam ne preostane nič drugega, kakor da porabijo mleček zase, to pa povzroči v njihovih zakrnelih jajčnikih zorenje jajčec (Sodobno čebelarstvo I, str. 134). Pojavi se prikrita trotavost, vzporedno s trotavostj o pa rojilni nagon. Nič ni čudnega, če najdemo nekega dne sredi praznih satov ali na pol izdelanih satnic v plodišču potegnjene matičnike. Celo matičniki v medišču so dostikrat posledica obupnega položaja, do katerega smo privedli družino zaradi nepravilnega prestavljanja.
To sliko lahko omilijo nekateri činitelji, ki nastopajo po naključju ali urejajoče. Že med prestavljanjem lahko zdrsne marsikatera, komaj po-ležena mladica na podnico panja in ostane tako v plodišču. Tudi na satu v medišču se ji lahko pripeti, da omahne, pade na rešetko, tamkaj nekaj časa kobaca, najde režo in zleze namesto navzgor skozi najdeno režo navzdol k matici. V skrajni sili se morda lotijo čiščenja celic starejše čebele, ki zaradi tega ali onega vzroka v svoji prvi dobi življenja sploh niso čistile celic. Tako začne matica polagoma le zalegati, kakor hitro pa se pojavijo v plodišču prva jajčeca, se položaj dokaj hitro zboljša.
To zavlačevanje z zaleganjem je eden glavnih argumentov, s katerimi hočejo nasprotniki prestavljanja utemeljiti njegovo škodljivost. Poskusi pa so pokazali, da začne matica na satu z zrelo zalego, to se pravi, na satu, iz katerega ravno kobacajo prve mladice, zalegati že v dveh, treh dneh po prestavitvi, medtem ko lahko na satu z odkrito zalego okleva tudi do
deset dni. Majhen odmor v zaleganju, ki pri tem nastane, prav nič ne škoduje, temveč morda še koristi, ker nalahno zavira razvoj in s tem tudi rojenje.
Glede na vse to priporočamo naslednji način prestavljanja: Če je družina zelo močna in če najdemo matico na satu s poleg ti joči mi se mladicami, pustimo samo tega v plodišču, če pa najdemo matico na satu z odkrito zalego, mu dodamo še en sat z godno zalego. Oba sata stisnemo skupaj na sredi plodišča, na levo in desno od njiju pa razvrstimo rezervne sate in sat niče tako, da se z izdelanimi menjavajo. Šibkejše družine dobe še tretji zaleženi sat, vse pa obnožinski sat, ki ga postavimo ob kraju plodišča.
Če matice nismo mogli najti, preglejmo sate iz plodišča z največjo pazljivostjo še enkrat! Če jo tudi drugič zgrešimo, se z družino ne ukvarjajmo več! Sate zložimo nazaj v plodišče, panj zaprimo in odložimo prestavljanje na drugi dan! Nekateri čebelarji rezervne sate najprej nastavijo, da jih čebele očistijo in segrejejo, s pravim prestavljanjem pa prično šele naslednji ali kak nadaljnji dan.
Če je panj prešel v rojil n o razpoloženje in ima celo že zaprte matičnike, mu bomo s prestavljanjem in podiranjem matič-nikov težko pregnali njegovo namero. Sploh je podiranje matičnikov najbolj nenaravno in najmanj uspešno sredstvo proti rojenju. Zato napravimo raje takole: Ko smo prekrili rešetko z deščicami, poiščemo sat s pokrito, kolikor toliko godno zalego in predenemo nanj matico, če je že nismo našli na njem. Ostale sate preložimo v medišče, v sredo praznega plodišča postavimo sat z matico, a kraj njega satnike z zažičenimi satnicami in rezervno satje. Žrelo v medišču odpremo, nakar se starejše čebele polagoma vrnejo v plodišče. Ker ostanejo zgoraj samo mladice, jih je treba napajati, dokler ne začno izletavati. Ko se izleže nova matica in se spraši, jo lahko pustimo nekaj časa zalegati, nato pa starko iz plodišča odstranimo, odpremo rešetko in počakamo več dni, da se družini sprijaznita. Pozneje prenesemo sat z mlado matico v plodišče, hkrati pa izmenjamo morebitne stranske medene sate iz plodišča z zaleženimi iz medišča.
Po prestavljanju pa ne smemo pustiti panjev vnemar. Čebele v medišču se cesto začutijo kljub prehodom v rešetki ločene od matice. Nad jajčeci ali do dveh dni starimi žrkami potegnejo zasilne matičnike, ki lahko poženejo najkasneje v 14 dneh po prestavitvi staro matico iz panja. Zato je treba čez kak teden prestavljeni panj pregledati, podreti v medišču vse matičnike, v plodišču pa s primerno preureditvijo gnezda prisiliti čebele, da izdelajo še tiste satnice, ki so jih do tedaj zanemarile. Ob tej priliki odpremo, če nismo tega storili že prej, tudi žrela v mediščih, da morejo poleženi troti odleteti, sicer bi tamkaj poginili in s svojimi trupelci zamašili reže rešetke. Pri panjih z begalnieami ta skrb odpade, ker odhajajo troti sproti po njih iz medišča. Kljub vsej pazljivosti pa se kaj rado zgodi, da prestavljeni panj roji. Tak roj prav gotovo ne more razveseliti čebelarja, saj je zaradi njega padla moč družine vsaj za tretjino, hkrati pa se je morda ravno v najboljši paši občutno zmanjšal njen delovni polet. Kaj naj napravimo s takim rojem? Če bi ga plemenjaku vrnili, bi brezdelje, ki se pojavlja
v vsakem panju pred rojenjem, še bolj zavlekli, tvegali ponovno rojenje in dokončno zapravili čas ugodne paše. Najumestneje je, da roj vsadimo na samostojno mesto.
Zgodnji roji iz AŽ-panjev sploh niso zlo za čebelarstvo, kot se tako rado poudarja. Res je, da dobimo od izrojenca nekoliko manj spomladanskega medu, zato pa bomo dobili več poletnega ali jesenskega. Ne drži, da izrojenec in roj ne dasta toliko medu skupaj kakor plemenjak, ki ni rojil. Če roji AŽ-panj do prvih dni junija in mu drujca zabranimo, bomo od roditelja in otroka dobili več medu kot sicer, povrh pa, če smo roj vsadili na same satnice, še devet lepih mladih satov.
A k o nam ni do roja, prekrijemo rešetko v medišču prestavljenega panja z deščicama ter zamenjamo prazne sate iz medišča z zalezenimi in medenimi iz plodišča, tako da ostanejo spodaj zgolj prazni sati in satnice. Preurejeno plodišče naselimo z rojem, potem pa ravnamo z družino tako kot s panjem, ki je imel pred prestavljanjem že zalezene matičnike.
Če se vreme po prestavljanju za d e 1 j časa skisa ali pritisne celo mraz, je treba panjem pokladati toplo hrano. Te so potrebne zlasti tiste družine, ki so bile že med prestavljanjem kolikor toliko na suhem. Če opazimo, da v kakem panju plodišče ni dobro zasedeno, prestavimo nazaj k matici dva zaležena sata, zgoraj pa gnezdo stisnemo.
V normalnih razmerah se čebele hitro sprijaznijo s spremembami, ki so nastale po prestavljanju v panju. S podvojeno marljivostjo se lotijo dela in gnezdo v plodišču se vidno izpopolnjuje. Zalega v medišču se v glavnem poleže, toda v novem gnezdu je še ni mnogo. Posledica tega je, da je v panju nekaj časa prav malo odkrite zalege. Zato začne med pre-ostajati in se kopičiti v izpraznjenih celicah v medišču. Če drži paša vsaj do srede junija, bo zabrnelo točilo. Brez prestavljanja bi ne bilo tega uspeha. Brez prestavljanja ni spomladanskega medu. Drugače je seveda po kaki posebno dobri paši. Ravno takrat pa je najlepša prilika, da se lahko prepričamo, kako neprimerno več medu je v prestavljenih kakor v enako močnih neprestavljenih panjih, ki smo jim satje samo nastavili. Da pa ne more v brezpašni dobi niti prestavljanje niti nastavljanje pričarati medu v medišče, nam ni treba posebej utemeljevati.
Prestavljanje v izrednih okoliščinah. Nekateri čebelarji imajo zgodnjo spomladansko pašo in zaradi tega že v prvi polovici aprila toliko živalne panje, da bi jih lahko prestavili. Tega pa ne smejo storiti, ker je tedaj za prenašanje zalege še prehladno. Če nič ne ukrenemo, bodo morda proti koncu aprila družine rojile, do glavne paše pa se ne bodo mogle toliko popraviti, da bi jo lahko izkoristile. V takem primeru je bolje, da napravimo takole: Najprej vzamemo iz panja rešetko, nato pa prenesemo v medišče vse zaležene sate z matico vred. Če je na primer zalega na 6 satih, postavimo vse te sate v medišče, na vsako stran gnezda po en lep prazen sat, a poleg njiju po en sat z medom in obnožino. V plodišču denemo na sredo prazen sat, na levo in desno od njega preostala medena sata in potem še drugi prazni sat. S to preuredbo smo pridobili zgoraj v gnezdu dva cela sata za zaleganje, gnezda pa nismo prav nič zmedli. Čebele se spočetka zadržujejo predvsem v medišču, kasneje, ko se njih število poveča, pa postopoma prodirajo v plodišče. Paziti je treba, da medeni sati v plodišču ne privabijo roparic.
Čez 14 dni panj pregledamo in, če najdemo zgoraj vse sate zalezene, gnezdo znova preuredimo. Spodaj odvzamemo 4 prazne sate in jih postavimo na kozico. Iz medišča prenesemo na sredo plodišča 4 najbolj zalezene sate brez matice, na vsako stran pa postavimo medeni sat, ki je bil že prej tam, in še dva prazna sata. Če smo v medišču zaležene sate poljubno izbrali, jih na sredi združimo v novo gnezdo, vrzeli na obeh straneh pa izpolnimo s praznimi sati s kozice.
Ker je panj sedaj zelo živalen in ima mnogo mladih čebel, lahko neguje zalego zgoraj in spodaj. Pa tudi matica ima prosto pot in lahko zalega ne samo v medišču, temveč tudi v plodišču.
Odslej moramo paziti samo še na to, da se čebele ne začno pripravljati na rojenje. Če smo jim rojenje zabranili, prestavimo matico in mlado zalego kakih 10 dni pred glavno pašo iz medišča v plodišče, kolikor je seveda ni že tam. Obenem denemo v panj rešetko in tako zopet prisilimo matico, da zalega samo v plodišču.
Kakor pa lahko postanejo panji kako leto že zgodaj močni, tako se lahko kako drugo leto zgodi, da napreduje njih razvoj zelo počasi. Zazimili smo malo živalne družine in morda še na pičlih zalogah. Spomladi je vreme dolgo časa slabo, paše pa je komaj za sproti. Šele proti koncu meseca junija pridejo panji do prave sape. Takrat je za prestavljanje že prepozno. Zaleganja omejiti ne smemo, pri prestavljanju pa brez tega ne gre.
Če bi v takem primeru prestavljali, bi delali čebelam silo, sebi pa škodo. Edino, kar moremo in smemo storiti, je to, da rezervno satje nastavimo in kasneje, če nastopi kaka izredna paša, na primer na hoji, uravnavamo nadaljnji razvoj družin s postopnim prestavljanjem.
Nekateri čebelarji so prestavljanje sploh opustili in trdijo, da dosežejo z nastavljanjem enake uspehe kakor prestavljači. Toda zdi se, da so to tisti čebelarji, ki v zgodnji pomladi premalo skrbe za svoje panje in jih ne znajo spraviti do začetka maja do primerne moči. Lahko pa so tudi toliko lagodni, da se jim ne da prestavljati, ker pač zahteva to opravilo precej časa in truda.
Prednosti prestavljanja ne more nihče zanikati. Res je, da z njim rojen.Ta ne preprečimo, vsekakor pa ga zavlečemo za nekaj tednov. In to je dostikrat dovolj, kajti če nastopi ob pravem času močna paša, rojilni nagon že zaradi nje uplahne. Zabranjevanje rojenja, pa niti ni končni cilj prestavljanja. Njegova prava korist se kaže v popolnoma drugih okoliščinah.
Pri prestavljanju se nam nudi naravnost idealna priložnost za temeljit pregled čebelje družine. Ker moramo pri tem vedno poiskati matico, si jo lahko dobro ogledamo in ocenimo. Po zalegi lahko presodimo kakovost družine in njeno zdravstveno stanje sploh. To je posebno važno za kraje, kjer so razširjene čebelje bolezni. V krajih, kjer čebelarijo v panjih, ki že zaradi sistema samega ne dopuščajo prestavljanja, je še danes gnilobe na pretek. Pri nas smo to bolezen domala zatrli. Ni izključeno, da je ravno vsakoletni temeljiti pregled družin ob prestavljanju tudi nekaj pripomogel k temu.
Ker moramo ob prestavljanju vzeti v roko sleherni sat, že tedaj lahko določimo, katerega bomo jeseni izločili iz obrata. Vse neprimerne sate prestavimo v medišče, spodaj pa pustimo najlepše.
Zanima nas tudi količina medu v posameznih družinah. Oh prestavljanju je po navadi najbolj nevarno za stradanje. Čebele so največkrat popolnoma suhe. Le nekoliko dni slabega vremena po prestavljanju, pa se oglasi lakota. Takrat je dobro, da zanesljivo vemo, katere družine so klaje potrebne. Zapiski na vratcih panjev nam to takoj povejo, saj smo si pri prestavljanju vse, kar smo opazili, vestno zapisali.
Z uvedbo prestavljanja je bilo posebno dobro rešeno vprašanje obnove satja. Kdor je kdaj čebelaril v panjih takega sestava, ki prestavljanje izključuje, ve, koliko težav je imel ravno z obnovo satja. Mnogo je bilo čebelarjev, ki dolga leta sploh niso obnavljali satja. Raje so trpeli nič koliko let staro satje, samo da jim ni bilo treba vlačiti panjav iz skla-danice, jih zgoraj odpirati in brskati po njih za neprimernimi sati. O kaki urejeni in redni obnovi ni bilo sledu. Obnova satja pa je važna ne samo z zdravstvenega stališča, marveč tudi zato, ker prav tako kakor prestavljanje zavira rojenje.
Iz takih in podobnih vzrokov moremo prestavljanje samo priporočati in zato smo se tudi pri njem nekoliko dlje pomudili, kot se bo zdelo zlasti nasprotnikom prestavljanja potrebno. Samo po sebi je umevno, da v okviru tega poglavja ni bilo mogoče dati pojasnil in navodil za vse najrazličnejše pojave in nerodnosti v panju, ki so v posredni ali neposredni zvezi s prestavljanjem. Zaradi njih bomo kdaj pa kdaj v zagati, iz katere ne bomo vedeli izhoda. V takih primerih ne velja nobeno pravilo; pomagajmo si, kakor vemo in znamo! Pri vsem tem naj nas vodita prizanesljiva roka in dobrohotna volja. Temeljito presodimo, do kam smemo iti, in ne delajmo čebelam preveč sile. Že to, kar moramo storiti, je za čebeljo družino dostikrat hud udarec. Ni ga treba še povečavati z nesmiselnimi posegi v njen odrejeni življenjski red. Čim naravneje in preprosteje opravimo kako delo, tem zadovoljivejši bo uspeh. Tudi prestavljanje ne sme biti šablonsko delo. Najslabše bi ravnal čebelar, ki bi hotel prestavljati vse panje po istem kopitu in natančno po predpisih. Vsak panj, vsak pašni okoliš in vsako leto imajo svoje posebnosti, ki jih moramo upoštevati, se jim prilagoditi in temu primerno prestavljati.
SKRB ZA VEČJO PROIZVODNJO VOSKA
Da bomo prihranili dragocene devize, ki jih dajemo vsako leto za uvoženi vosek, je treba njegov pridelek pri nas zvišati. Voska sicer ne uvažamo za čebelarske potrebe, marveč za potrebe industrije, saj je skoraj ni, ki bi ga v večji ali manjši meri ne potrebovala. R o y Grout, predsednik ameriške čebelarske zveze, je naštel 94 raznih industrijskih panog in obrti, ki uporabljajo čebelji vosek.
Marsikdo bo dejal: 80 % voska uporabimo zopet v čebelarstvu. Če bi ga hoteli pridelati več, bi šlo to na račun pridelka medu. Res prevladuje marsikje še tako mnenje, čeprav ga je tudi Slovenski čebelar že neštetokrat pobijal.
Ali gre graditev satja res na škodo pridelka medu? Da bi to ugotovili, so delali drugod, kjer imajo poskusne čebelarske postaje in čebelarske znanstvene zavode in kjer prav tako občutijo pomanjkanje voska, razne
poskuse. Tu naj navedemo le en tak primer iz raziskavanj sovjetskega čebelarskega znanstvenika Muzalevskega, ki nam bo pokazal, da večje pridobivanje voska ni v škodo niti razvoju panjev niti njegovemu pridelku.
Vosek pridobivamo posredno iz čebeljega satja. To dejstvo je važno. Največjo količino voska pridelamo torej lahko samo tedaj, če omogočimo čebelam, da ga izločajo in grade v satje. Če te možnosti čebelam ne damo, smo ob vosek, kajti čebele v tem primeru ali ne izločajo voska ali pa ga raztrosijo po panjevem dnu in drugod. Zato so v Sovjetski zvezi že pred drugo svetovno vojno začeli z veliko propagando za dodajanje praznih satnikov panjem med pašo.
Zamisel je povsem preprosta. V vsakem panju mora biti vedno nekaj prostora, kjer lahko grade čebele satje, torej po eden, dva prazna satnika. Ko čebele v njih dograde satje, ga je treba izrezati. Prazen satnik v panju služi torej za to, da čebele odlože vanj vosek, kadar se jim razvijejo voskovne žleze. Ti prazni satniki obvarujejo čebelarja pred nepotrebno izgubo v čebelarstvu.
Razne okoliščine nam dajejo pravico za trditev, da tak prazen satnik celo pospešuje izločanje voska pri čebelah.
Že leta 1920 je Muzalevski napravil tale poskus: 20 panjev je razdelil na dve skupini po 10 panjev. Vsaki družini prve skupine je dodal v gnezdo tik ob zalegi po en prazen satnik, medtem ko so dobile družine druge skupine po tri. Z vsemi dvajsetimi panji so nato enako ravnali. Zbirali so skrbno satje, ki so ga čebele gradile, in ga vsakih 8 do 10 dni stehtali za vsak panj posebej. Sklepali so takole:
Če je prazen satnik v panju brez pomena, bosta obe skupini panjev izločili enako količino voska, če pa prazni satniki pospešujejo izločanje voska, ga bodo dali panji druge skupine več. Uspehe teh raziskavanj kaže naslednja tabela:
Skupina	Sestava in oprema skupin	Pridelani vosek v gramih			Skupaj
		24. maja	2. junija	11. junija	
i	10 panjev s po 1 praznim satnikom .	.	575	611	464	1650
2	10 panjev s po 3 praznimi satniki . . .	816	782	828	2426
	Razlika v korist panjev s po 3 praznimi satniki . .	.	241	771	364	776
	Razlika v odstotkih .	42 %	28 %	78 %	47 %
Kakor je razvidno, je bil pridelek voska v drugi skupini panjev povprečno za 47 % večji kot v prvi. Da pa bi se izognili vsem dvomom, so poskus ponovili tako, da so panjem prve skupine dodali po tri prazne satnike, panjem druge skupine pa samo po enega. Razlika v korist prve skupine je bila sedaj še večja kot prej v korist druge skupine, namreč 86 %'. Podrobni rezultati drugega poskusa so razvidni iz naslednje razpredelnice:
Skupina	Sestava in oprema skupin	Pridelani vosek v gramih		Skupaj
		21. junija	30. junija	
i	10 panjev s po 3 praznimi satniki	1091	1253	2344
2	10 panjev s po' 1 praznim satnikom	667	950	1259
	Razlika v korist panjev s po 3 praznimi satniki		424	663	1085
	Razlika v odstotkih		63 %	112 %	86 %
Opisane poskuse ponazorujeta diagrama na str. 288. Prvi diagram je napravljen na podlagi rezultatov iz obeh razpredelnic. Značilna je spremenjena smer krivulj na dan 11. junija, ko so prvi skupini panjev dva prazna satnika dodali, a drugi dva odvzeli. Po tej spremembi se je pri prvi skupini produkcija voska sunkoma dvignila, medtem ko je pri drugi močno padla. Drugi diagram prikazuje celotno produkcijo voska v panjih s po tremi praznimi satniki zase in v panjih s po enim praznim satnikom zopet zase. Prva krivulja, ki se nanaša na tri prazne satnike, poteka ves čas znatno više od druge.
Graditev satja kot življenjska nujnost čebel. S tem je Muzalevski dokazal, da igra poglavitno vlogo pri proizvodnji voska velikost prostora, kjer čebele grade satje. Prazen prostor spodbuja čebele in tako povečuje delavnost čebeljih voskov n ih žlez. Nazadnje je Muzalevski ugotovil, da ni bilo nobene razlike v pridelku medu med prvo in drugo skupino in prav tako tudi ne v razvoju. To je razumljivo, če vemo, da izločanje voska ne gre v škodo čebel, ki ga pote, ampak le na račun večje ali manjše delavnosti voskovnih žlez. S tem je ovržena teorija, ki je trdila, da porabijo čebele za 1 kg voska celih 10 kg medu. Za proizvajanje voska je važno dejstvo, da mladice v določeni starosti tako in tako izločajo vosek, ne da bi za to zaužile več medu, kot ga potrebujejo za hrano.
Kdor je prebral poglavja v I. delu Sodobnega čebelarstva, ki govore o delovanju različnih čebeljih žlez (str. 74, 75 in 168), ve, kako je njihovo delovanje medsebojno povezano. Če čebele zaradi ovir, ki jim jih dela čebelar, ne morejo izločati voska, kadar je treba, ne morejo v toliki meri proizvajati tudi mlečka, hrane za zalego. Čebelar torej ne trpi izgube samo zaradi manjšega pridelka voska, ampak tudi zaradi tega, ker bo imel šibkejše družine in s tem v zvezi manjši medeni pridelek. Seveda pa vsega tega ne moremo pretiravati v neskončnost. »Sunt certi denique fines« (vse ima svoje meje).
K o m a r o v ugotavlja, da se proizvodnja voska dviga sorazmerno z močjo panja in doseže višek pri družini, težki 2 kg, pri težji družini pa sorazmerno pada. Zakaj je tako, ne moremo še pojasniti.
Kakor je razvidno iz povedanega, je vse delovanje čebeljega organizma v določeni medsebojni vzročni zvezi in se torej nasilen poseg v snovanje čebelje narave maščuje tudi v drugih primerih. Zgubo pri tem pa ima čebelar in skupnost.
Še na eno vprašanje moramo odgovoriti, preden bomo obravnavali, kako naj pridelamo več voska v panjih, v kakršnih danes čebelarimo.
Vprašamo se, kje čebele v panju najraje grade. Ker izločajo vosek čebele, ki se zadržujejo v bližini zalege, je razumljivo, da grade najraje satje v gnezdu neposredno ob zalegi. Tudi različni poskusi, ki so jih delali na Češkem, so to pokazali. Čebele, ki so lahko gradile neposredno nad zalego, so proizvajale trikrat več voska kakor pa tiste, ki so se v grajenju uveljavljale le v gradilniku. Perepelova je ugotovila, da dajo čebelje družine z mladimi, istoletnimi maticami več voska kot pa panji s starejšimi maticami.
Kako naj v panjih, v kakršnih danes čebelarimo, povečamo pridelek voska? V kranjičih in koših uravnavajo več ali manj čebele same graditev satja. Vendar pa mora čebelar, kadar je satje v teh panjih do kraja izdelano, zlasti spomladi, spodrezati vsaj vse trotovsko satje ali pa navezniti na panj naklado oziroma podstaviti podklado.
5
moo
1500
1200
bo <10° (3 1000 -s
I
s
900
800
700
600
500
i^00
									
								/	
							/		
						/			
						/			
						z			
					N	X			
					/				
			N	s	/				
				X					
ZAfl	II.VI^	11. Vi
J 2 podre 2 a vanj«? satja dne
£ uooo a bo £
<000
§
d 2000
-5
jo
^ 1000
									
								z '	
									
						/z			
					/			z	
							Z		
			/						
									
									
									
<..«1	n vi	cj.vi
Jzpodrczauciaja satja dne.
Sl. 175. Vpliv praznega prostora v gnezdu čebel na izločanje voska
(Prekinjena črta: skupina s po 3 praznimi satniki; izvlečena črta: skupina s po 1 praznim satnikom)
Slovenski čebelarji, ki ne prevažajo v druge republike, bodo malokdaj dosegli take uspehe pri pridobivanju voska, kakor nam jih kažejo na primer poročila iz Sovjetske zveze, Amerike in od drugod, ker so pri nas dobre paše sila redke. Vendar pa moramo vsaj ob boljših letinah poskrbeti, da bodo imeli panji dovolj prostora za gradnjo satja, to je vedno najmanj eden, če ne po dva prazna satnika, ob navadnih letinah pa vsaj gradilnik.
Gradilnik sta menda prva uporabljala v svojih panjih s premičnim satjem Gravenhorst in Preuss. Z njim sta prinesla v panje s premičnim satjem in satnicami, kjer morajo graditi čebele satje tako, kakor hoče čebelar, vsaj delec tiste svobode, ki so jo imele v naravnih panjih z nepremičnim satjem. Čebelarju pa sta omogočila, da lahko spoznava, ne da bi brskal po panju, kakšna je paša, kakšno je stanje čebelje družine, kaj »nameravajo« čebele v najbližji bodočnosti in ne nazadnje — večji pridelek voska.
V gradilniku zidajo čebele po svoji volji trotje ali čebelje satje, ki ga potem matica navadno zaleže. S tem vsaj deloma zadoste svojemu nagonu po graditvi in svoji delavoljnosti. Ne moremo trditi, da bi gradilnik
31S
3'53
fi
L


r

£
Oo
(S
_£L

).n
-±c-
V-
n
~7
v
<
£-
£5
LU
-£-
oq
(Sl

1'<a^
----------------------------------------------
I X I \
I \
I \
I \
I	\
H

ž I

___________________________i
"1
y£>
k)
_________________________________I
TLOiZiS
MED UAP) 1J2.
			*r				“1						
1									'/Z^z/y^zk4^,	y/////////zz/Zz			
f	Y//////////////z	/////////////z		V//////////A	'/////////////;	I	'/////////z////.	z/zZ/ZZZ/ZZZZ/	ZZZZZZZZ/ZZZ/	ZZZZZZZZZ/ZZZs			
	17	18		\°)	20	i/r ':i	21	22	23>	24			
1						Im lil							
i		,	,				f I /\	,	,			I 1	>			
	v									_Sl_			
/;										Iv			
						D	,—,			„			
				11	12	E 4' A		14		16			
A	\													
	,l—J ■-	I					i	,	,	,	,		,	,			
v \	\\					M \ V UV							
													
									„				
	\	1		2		s	4	- ;Av		6	7	8		<4	u
1	L	,										M			■ i
	1 a/__																	
					7>		g -				E=	!	
	l					1				g|'/^			
*/	••eA
•*l
PREDN7A STRAN
MED KAPI
MERILO 1:20
!>VA ZLOZL71VA CEBELN7AKA (A 24 AZ PAN7EV) STA POSTAV1.7EMA S H KRTOM DRUG PROT! DRUGEMU, V RAZDALJI DVEH VRATNIH KRIL. VRATA ENEGA ČEBELNJAKA SLUŽIJO KOT VRATA, DRUGEGA PA KOT STREHA NAD PROSTOROM MED OBEMA ČEBELNJAKOMA.
ips
POGLED ODSTRANI












■




























■














■










































. '
*












■
■
■






























































































Gradilnik
kot barometer rojilnega razpoloženja
Barometer na višku: družina gradi samo čebelje satje in ne namerava rojiti
Barometer na prehodu: v gradilniku je pomešano' čebelje satje s trotovino, kar kaže, da je družina prebrodila rojilno krizo
Barometer na srednji višini:	družina
gradi samo trotovino, kar je znak, da se še ne pripravlja na rojenje
Barometer pada: v gradilniku troitovina z nastavki matičnikov — nastop rojilnega razpoloženja
Barometer stoji nizko: družina ne gradi in bo rojila, če že ni
preprečeval rojenje, lahko pa trdimo, da ga zmanjšuje bolj kot vsa druga protirojilna sredstva, kajti, kjer je želja po delu in zaleganju, tam ni rojilnega razpoloženja.
Ob dobri paši, zlasti spomladi, vidimo, kako si vsak panj prizadeva graditi trotovino. Ce ne najdejo čebele prostora drugje, jo grade pod sati ali nad njimi. Da, celo to se dogaja, da poderejo čebelje celice in na njihovem mestu zgradijo trotje. V panjih, kjer uporabljamo gradilnik, skoraj ne bomo našli kaj takega.
Nadalje je gradilnik barometer rojilne mrzlice (sl. 176), kot je to trdil že čebelar Kramer. Družina, ki v primerjavi z drugimi družinami manj gradi, sploh ne gradi ali pa celo napihuje matičnike v gradilniku, se prav gotovo pripravlja na rojenje. Ce kasneje matičnike podre, je to znamenje, da se je iz kakršnih koli vzrokov »premislila«.
Prav tako je gradilnik barometer paše. Dobra paša priganja čebele h grajenju satja in tedaj celo v trotovino nanašajo med.
Panji, ki tiho prelegajo, prenehajo z grajenjem. Že Kuntzsch trdi, da prineso panji, ki imajo gradilnik, več medu, kar je glede na naše prejšnje ugotovitve res.
Poleg vseh zgoraj navedenih prednosti in koristi gradilnika pa ne sinemo pozabiti na njegovo poglavitno vlogo: na pridobivanje najčistejšega in najlepšega voska.
V	slovenski čebelarski književnosti se omenja gradilnik pod različnimi imeni že najmanj 30 let, vendar pa je še danes v rabi malokje. Čebelarju se je spočetka težko privaditi nanj, zlasti če ni vsaj vsak teden pri čebelah. Res je, da nam spodrezovanje vzame nekaj časa, toda tega si prihranimo s tem, ko na gradilniku marsikaj opazimo, kar bi sicer morali opazovati v panju samem. Trud pa nam je poplačan s pridelkom voska.
V	AŽ-panjih poznamo več vrst gr a-d i 1 n i k o v. Najbolje je, če za to uporabimo navadni satnik, ki ga po sredi pokončno pregradimo z letvico (sl. 177). V enega od obeh delov, ki ju tako dobimo v satniku, vde-
*--------------- 4tzy-----------------
Sl. 177. Kje v panju postavimo gradilnik in kako ga uredimo. Za grajenje satja je določen manjši del satnika

'd
lamo satnico, drugega pa pustimo praznega. Zadnjo pokončno letev satnika od zunanje strani označimo z risalnim žebljičkom, da nam ga v panju ne bo treba iskati.
Satje je treba iz gradilnika spodrezovati vsak peti, šesti dan ali celo še večkrat. Ce bi zamudili pravi čas, bi se iz jajčec v celicah povalile žrke, iz žrk pa bube. Tako satje bi se potem v shrambi usmradilo, če bi ga takoj ne stopili. Pravilno bi seveda bilo, da bi ga podrli šele tedaj, ko bi bila zalega že pokrita. S tem bi dali mladicam ne samo to možnost, da bi zadostile svojemu gradilnemu nagonu, temveč tudi to, da bi oddale žrkam krmilni sok, ki jih sili k trotavosti oziroma k rojenju (Sodobno čebelarstvo I, str. 134). Ker so žrke v gradilniku povečini trotovske in ker porabijo te za svoj razvoj mnogo več hrane kakor čebelje ličinke, bi se pritisk krmilnega soka na spolne žleze mladic toliko bolj zmanjšal. Tudi nekateri naši čebelarji so se že prepričali, da gradilnik mnogo bolje zavira rojenje, če satje ne izrezujemo iz njega prezgodaj. Očitek, da je to potrata dragocenega mlečka, ne drži, ker ga mladice, kadar njih število preseže odkrito zalego, tako in tako ne morejo pokrmiti ličinkam. Popolnoma razumljivo je, da se to čebelarjem upira. Res ni prijetno gledati, kako se s satjem vred cmarijo v topilniku tudi trotovske žrke, toda tega si pač ne smejo gnati preveč k srcu, ako hočejo dvigniti učinkovitost gradilnika.
Gradilnike damo v plodišče spomladi, ko se prične paša, in jih imamo tam do jeseni. Gradilnik mora biti vedno tik ob zalegi in ne ob strani panja kot krovni sat.
Gradilniki v okencu plodišča se niso obnesli. Prvič se tu čebele dela ne lotijo tako rade, drugič pa nam pri prevažanju ovirajo zračenje, če nismo mogli prej satja spodrezati.
Večji bo naš pridelek voska ob dobri paši tudi tedaj, če v panjih zamenjujemo pravočasno staro satje s satnicami, ki nam jih bodo čebele rade gradile. Da bi zaradi večjega pridelka voska vstavljali v satnike le začetke satnic, ne moremo priporočati, ker bi nam čebele izdelale preveč trotovine. To lahko storimo le, če imamo dovolj dobrega satja, s katerim bomo kasneje zamenjali v panju to satje.
PREPREČEVANJE ROJENJA
lo poglavje bi pravzaprav lahko odpadlo, ker smo že v prejšnjih poglavjih toliko govorili o preprečevanju rojenja, da se bomo na tem mestu samo ponavljali ali vsaj ne povedali kaj takega, kar bi bilo za bralca, ki je pazljivo sledil našim dosedanjim izvajanjem, nekaj povsem novega. Saj zasleduje čebelar, kakor smo dejali že takoj spočetka, pri svojih spomladanskih opravilih tja do prvega pregleda po prezimi j en ju pa do glavne paše en sam cilj, kako spraviti panje do take moči, da bodo to pašo čim uspešneje izkoristili. Ker pa ravno rojenje moč panjev najobčutneje oslabi, je razumljivo, da bo pri zasledovanju tega cilja nastopal z vsemi sredstvi proti rojilnemu nagonu. Skušal bo doseči, da se ta nagon v družinah sploh ne pojavi, če pa bi se že pojavil, si bo prizadeval, da ga zatre ali vsaj zavre. Če smo se kljub zgornjim pomislekom odločili za posebno poglavje o preprečevanju rojenja, smo to storili z namenom, da bi v strnjeni obliki podali nekak pregled vseh sredstev in nekaterih naj uporabnejših načinov, ki rojenje omejujejo in zab ran j ujejo. Poglavje pod zgornjim naslovom bo potemtakem delni povzetek naših prejšnjih razmotrivanj.
Sredstva, ki preprečujejo rojenje, bomo najprej našteli, nato pa ocenili njih učinkovitost z biološkega in praktičnega stališča. Bila bi naslednja:
1.	širjenje gnezda in povečavanje prostora v panju;
2.	pospeševanje grajenja satja;
3.	izrezovanje trotovine in zaleženih matičnikov;
4.	odvzemanje pokrite in dodajanje odkrite zalege;
5.	pripiranje matic in omejevanje zaleganja;
6.	zgodnja spodreditev nove matice;
7.	vzreja matic od nerojivih družin.
Da ima velikost prostora, ki je odmerjen čebelji družini, precejšen vpliv na njen rojilni nagon, je splošno znano. Manjši panji ta nagon pospešujejo, večji pa ga zavirajo (Sodobno čebelarstvo 1, str. 176). Zato so imeli kranjičarji, ki so čebelarili na roje, manj prostorne panje, kot jih imamo danes, ko si rojev ne želimo, zato so skoraj vsi novejši panji tako urejeni, da lahko čebelam prostor, v katerem prezimijo, spomladi, ko se močno razmnože, povečamo. Zagovorniki velike mere in večjega števila satov trdijo, da je celo AŽ-panj, čeprav je precej velik, premajhen in da Je zaradi tega bolj primeren za čebelarjenje na roje kot za čebelarjenje
na med. Če hočemo s te strani naš panj pravilno oceniti, je treba vedeti, koliko celic je potrebnih matici v plodišču, da lahko nepretrgoma zalega, ali z drugimi besedami povedano, koliko in kako velikih satov mora biti v plodišču, da ne pride do utesnjevanja pri zaleganju.
Ali je v AŽ-panju dovolj satov za nepretrgano zaleganje? Kakor smo ugotovili že v I. delu naše knjige (str. 156), zleze matica povprečno na leto do 150 000 jajčec. Če računamo pri kranjski pasmi z 813 celicami na obeh straneh 1 dm2 satja, bi potrebovala za celoletno količino jajčec 184,5 dm2 satja ali glede na to, da gre v naš satnik približno 10 dm2 satja, 18% sata — seveda le s pogojem, da bi vsako jajčece odložila v drugo celico. To pa se nikdar ne dogaja. V enaindvajsetdnevnem ciklu, ki ga rabi čebela za svoj razvoj od jajčeca do popolne žuželke, se redno vrača k prvotno zale-ženim in v tem času že izpraznjenim celicam. Pri našem računanju je torej treba upoštevati ta enaindvajsetdnevni ciklus.
Število jajčec, ki jih matica lahko zleže v enem dnevu, je največkrat hudo pretirano. Po B r ti n n i c h u bi bila v dobi najintenzivnejšega zale-ganja, to je od srede maja do srede junija, največja dnevna količina jajčec 1300 do 1700. Če vzamemo kot splošno merilo, da ne bomo posegli niti previsoko niti prenizko, 1500 jajčec na dan, bi moralo biti matici za 21 dni na uporabo 31 500 celic ali 38,75 dm2 satja. Na višku njene zmogljivosti bi ji torej zadostovali že štirje sati naše mere, toda ker so sati zgoraj in zadaj redkokdaj do skrajnih robov zaleženi in ker matica zlasti spomladi postopoma razširja zaležene ploskve na njih, lahko brez skrbi trdimo, da jih je še enkrat več, to je osem, kar dovolj. Pri 10 satih, kolikor jih je v plodišču našega standardnega AŽ-panja, ostaneta še vedno dva za zalogo medu in obnožino. Po prestavitvi pa daje deset satov v medišču nove možnosti zaleganja in razširjanja gnezda.
AŽ-panj je po vsem tem izrazit panj za čebelarjenje na med, prilagojen kajpak našim pašnim razmeram. Ne bomo pa oporekali, da je mogoče v njem čebelariti tudi na roje, če bi se to ravno komu zahotelo. Ker so sati v plodišču in medišču enaki, je mogoče v njem širjenje ali morebitno oženje gnezda poljubno uravnavati.
O spomladanskem širjenju gnezda smo govorili že prej. To je eno prvih in najbolj naravnih sredstev za preprečevanje rojenja. Moremo pa gnezdo širiti seveda le tedaj, če smo ga jeseni ali zgodaj spomladi utesnili. Če odpremo nato medišče in sate prestavimo, se prostor v panju tembolj poveča. Hkrati uporabimo pri tem še drugo tako sredstvo, to je zaposlitev mladih čebel z izdelovanjem satnic. Satnice dodajamo skoraj vedno ob prestavljanju, lahko pa tudi kasneje, če vidimo, da je v čebelah dovolj živ nagon po grajenju satja. Kot stalen pospeševalec tega nagona v panju je gradilnik, gradilni nagon pa je rojilnemu nasproten in zaradi tega njegov zaviratelj. Kako lepo se kaže v gradilniku razpoloženje družine, posebno kar zadeva priprave na rojenje, smo razložili v prejšnjem poglavju. Ker z gradilnikom nekako nadziramo rojilno razpoloženje v panjih, so ga nekateri imenovali tudi kontrolni satnik. Da po pravici zasluži to ime, je razvidno iz naslednjega.
Še nekaj besed o gradilniku. Čeprav je pojav trotovine prvi znak rojilnega nagona, družina ne roji, dokler jo v gradilniku gradi. Če grajenje preneha in nimamo pri pregledu gradilnika iz njega kaj izrezati, je to važen opomin. Družina je prekoračila višek rojilnega razpoloženja in
ima lahko že zalezene matičnike. Ce najdemo take in morda celo zaprte matičnike na satu v gradilniku, jih ima prav gotovo tudi na drugih satih.
Če začne panj trotovini v gradilniku primešavati čebelje satje, je znamenje, da rojilni nagon pojema, če pa stavi v njem samo čebelje satje, smo lahko prepričani, da tisto leto ne bo rojil, zlasti če se čebelarska sezona nagiblje k svojemu koncu.
Izrezovanje trotovine že samo po sebi zavira rojilni nagon. Čebele jo grade zaradi tega, ker hočejo imeti trote .za oprašitev mlade matice, ki bo po rojenju nadomestila svojo mater. Vzporedno z grajenjem trotovine pa se javlja v matici nagon po leženju neoplojenih jajčec. Če pustimo, da matica v gradilniku trotovino zaleže, zadostimo tudi temu njenemu nagonu. Ker pa s spodrezovanjem satja uničujemo trotovsko zalego in s tem zaviramo vzrejo trotov, zavlačujemo hkrati rojenje. Družina, ki nima trotov, ne roji. Da bi jih prav nič ne imela, ne bomo seveda nikdar dosegli, če še tako pridno izrezujemo iz gradilnika trotovino, saj je nekaj trotovskih celic vedno najti tudi na drugih satih v plodišču. A to bi bilo celo napačno, kajti družina bi bila potem manj delavna kakor sicer. Navsezadnje troti vendarle niso v panjih tako nepotrebni, kot se često misli. Važno pa je, da v slabih in rojivih družinah njih število znižujemo, medtem ko ga v dobrih in nerojivih zvišujemo. Zato v izbranih družinah satja v gradilniku nekajkrat ne izrežemo, ampak ga pustimo, da se v njem poleže nekaj pokolenj krepkih trotov. Čim več bo takih trotov v čebelnjaku, tem večja je verjetnost, da se bodo z njimi sparile mlade matice. Tako lahko z gradilnikom celo vplivamo na zboljšanje plemena, v našem primeru predvsem takega plemena, ki ne nagiblje k rojenju.
Podiranje matičnikov. Medtem ko je izrezovanje trotovine vsega upoštevanja vredno sredstvo za zaviranje rojilnega nagona, pa je podiranje in uničevanje matičnikov popolnoma zgrešeno. Prvič je veliko vprašanje, če bomo v močnih družinah, kakršne so tik pred rojenjem, res našli in podrli vse matičnike. Saj so včasih tako skriti za satnikovimi letvicami, da bi jih celo na satih brez čebel težko odkrili. No, in če le enega spregledamo, družina kljub temu roji. Drugič pa s tem rojilnega razpoloženja ne odstranimo, temveč samo zavlečemo. Navadno nastavijo čebele že v naslednjih dneh nove matičnike in vse prične zopet od kraja. Čim dlje pa je družina v rojilnem razpoloženju, tem huje lenari (Sodobno čebelarstvo I, str. 171). Če se to dogaja v dobri paši ali tik pred njo, je za njeno izkoriščenje izgubljena. Če s podiranjem matičnikov pretiravamo, jo lahko popolnoma uničimo. Na koncu rojilne dobe ni v panjih ne čebel ne medu. Drugače je v kostanjevi paši. Tedaj rojilni nagon že pojema in navadno čebele ne nastavijo novih matičnikov, če jim prejšnje podremo. Toda niti v tem primeru podiranja matičnikov ne priporočamo, ker je tako poseganje v življenjski tok družine le preveč protinaravno.
Zgodnja vzreja matic. Če kaka družina matičnike zgodaj nastavi, na primer v aprilu, jo lahko uporabimo za rednika pri vzreji novih matic. Ne bomo pa matic vzrejali iz njenih matičnikov, ker bi s tem nagnjenje k rojenju dedno utrjevali. Te matičnike bomo podrli, nato pa dodali družini vzrejno gradivo iz kakega res dobrega in nerojivega panja. Kako pri tem ravnamo, je opisano v poglavju o vzreji matic. Z maticami, ki jih tako dobimo, izmenjamo matice v posebno rojivih panjih. Ker
družine z isto letnimi maticami skoraj nikdar ne roje, smo jim za vse leto pregnali rojilne muhe.
Že večkrat je bil na naših strokovnih posvetovanjih govor o tem, da bi na kakem dalmatinskem ali istrskem otoku ustanovili plemenilno postajo, ki bi lahko dobavljala čebelarjem zelo zgodaj spomladi isto-letne matice. S tako postajo bi prav gotovo vsaj deloma zmanjšali število rojev v naših čebelnjakih.
Nekateri čebelarji matice v zelo muhastih panjih ob začetku paše kratko in malo stisnejo, ko pa so matičniki v njih pokriti, razen enega najlepšega vse podro. Da se izognejo iskanju matičnikov, vse sate z izjemo tistega, na katerem je izbrani matičnik, obrnejo, tako da je zgornja letvica spodaj. S tem dosežejo dvoje: družina ne troši med pašo preveč hrane za zalego in nabere zato več medu, na drugi strani pa dobi mlado matico in zato tisto leto ne roji. Taka izmenjava matice je bila v Dzierzonovih časih znana kot »diamantno pravil o«. Jasno pa je, da smemo kaj takega napraviti samo pri zelo močnih družinah in da moramo biti pri izbiri matičnikov čimbolj previdni. V dolgih matičnikih niso vedno najboljše matice, v nadnaravno velikih pa je celo trotovska zalega (Sodobno čebelarstvo I, str. 162). Pri tem sredstvu ne gre zgolj za vzredite v mladih matic, temveč deloma tudi za omejevanje zalege.
Omejevanje zalege je eden najstarejših načinov, kako povečati pridelek medu. Čeprav lahko dosežemo s tem velike trenutne uspehe, so pri nas redki čebelarji, ki med pašo omejujejo zalego. Vzrok je pač ta, da s tem oslabimo čebelje družine za drugo pašo. Vendar pa so tudi pri nas kraji, kjer bi bilo mogoče to s pridom uporabljati, zlasti tam, kjer travniški in sploh spomladanski paši sledi paša na domačem kostanju. Če bi na primer čebelar ob spomladanski paši — seveda, ko so družine že razvite — začasno omejil matici zaleganje, bi pridelal občutno več medu, dasi bi družine po paši nekoliko oslabele. Okrepile bi se zopet v kostanjevi paši, kajpada na račun pridelka medu. Sicer pa v kostanjevi paši tako in tako ne računamo na večji medeni pridelek, na drugi strani pa je kostanjev med slabše kvalitete. Kot nadomestilo zanj bi čebelar tako in tako pridelal več cvetličnega medu.
Večkrat nam čebele ob glavni paši že same omeje zalego, ker vsako prazno celico zalijejo z medom. Po navadi čebelar v takem primeru prestavi medene sate v medišče, a bolje bi storil, če bi jih pri dovolj močnih družinah pustil kar v plodišču. S tem bi deloma omejil zaleganje.
Pripiranje matic. Zaleganje omejujemo navadno tako, da matico pri-premo v matičnici ali v delu plodišča, ki ga z matično rešetko omejimo na dva do tri sate. Pripiranje v matičnici pa se cesto maščuje na matici, ker se rade pojavijo okvare v delovanju njenih spolnih žlez. Hipna prekinitev lezenja jajčec, ko so jajčniki na višku svojega delovanja, vsekakor ne more ostati brez zlih posledic. Kakšnim mukam je pri tem izpostavljena matica, si marsikdo sploh ne predstavlja. V mučen položaj pa zaidejo pri tem tudi mlade čebele z razvitimi krmilnimi žlezami, ker jim čedalje bolj primanjkuje odkrite zalege. Dejansko jih sili to pripiranje v rojenje, izrojijo pa samo zato ne, ker priprta matica ne more z njimi. Nič ni čudnega, če začno lenariti kakor vedno, kadar se pripravljajo na rojenje. Poskusi so pokazali, da pridelek medu v panjih s priprtimi maticami ni dosti večji od pridelka v panjih s prosto zalegajočimi mati-
cami. Zato smo tako pripiranje že zdavnaj opustili in je Dzierzonovo »diamantno pravilo« zgubilo v novejšem času ves svoj lesk.
Manj nasilno je pripiranje matic na oddeljenih satih. Še bolj pa lahko ta ukrep omilimo, če postavimo v zoženi prostor gra-dalnik in iz njega izrezujemo zaleženo satje ali če sate s pokrito zalego prenašamo v oddelek brez matice. Najhitreje pa omejimo zaleganje, če vzamemo v plodišču dva do tri zaležene sate z matico, jih damo v panju ob stran, nato pa dodamo dva do tri z medom zadelane sate in še druge z zalego. Matica take medene pregrade ne bo prelezla; zalegla bo le na tistih treh satih, kolikor bo mogla.
Kdaj je treba pričeti z omejevanjem zalege? Če pričakujemo kratko, a močno pašo, ki ne traja več kot 10 dni (na primer akacija), omejimo zaleganje sedem dni pred pričetkom paše. Če je paša srednje močna in traja tri do štiri tedne (na primer travniška), omejimo zaleganje v začetku same paše. Ob slabi in daljši paši, ki traja 6 do 8 tednov, omejimo zaleganje za tri do štiri tedne med pašo. Tako omejevanje zalege olajša čebelam delo pri vzreji mladic; posledica tega je, da se lahko z vso silo vržejo na donašanje medu.
Pri vsem tem moramo vedeti, da nam čebele, ki se povale med pašo, pri donosu ne morejo koristiti, ker bodo kot donašalke prišle v poštev šele po paši. Tedaj pa nam niso potrebne, a zime tudi ne bodo dočakale. Na drugi strani se moramo zavedati, da nikakor ne smemo omejevati zalege med jesensko pašo, ker bi tako panji ne imeli dovolj mlade živali za zimo. Narobe! Jeseni moramo take panje krmiti, da si vzrede mlad rod za delo v prihodnji pomladi.
Na koncu še enkrat poudarjamo, da se omejevanje zalege splača le, če paši, v kateri omejujemo zalego, ne sledi v kratkem druga paša, ki bi jo uspešno lahko izkoristile med prvo pašo poležene čebele.
Odvzemanje pokrite in dodajanje odkrite zalege. Naposled si oglejmo še zadnje sredstvo za preprečevanje rojenja, to je odvzemanje pokrite in dodajanje odkrite zalege. Da je to sredstvo zelo učinkovito, nam pokaže tale poskus:
Izberemo dva enako močna panja, od katerih ima eden že pokrite matičnike in je torej v polnem rojilnem razpoloženju, medtem ko pri drugem ni opaziti nikakih znamenj, po katerih bi lahko sklepali, da se pripravlja na rojenje. Iz prvega panja postopoma odvzemamo sate s pokrito zalego in jih dajemo drugi družini v zameno za sate z odkrito zalego. Čez nekaj časa bomo opazili v panjih ravno nasprotne znake. Prvi bo matičnike podrl in opustil misel na rojenje, drugi pa jih bo nastavil. Zakaj nastanejo te spremembe, smo govorili v prvem delu naše knjige (str. 175), tu si samo pokličimo v spomin neko važno dejstvo.
K rojenju silijo panji predvsem nezaposlene čebele dojilje, ki porabijo mleček zase, ker jih je preveč, da bi ga lahko oddale mladim ličinkam. Če hočemo pri njih nezaposlenost odpraviti, jim moramo take ličinke preskrbeti z dodajanjem odkrite zalege ali pa njihovo število zmanjšati z odvzemanjem pokrite zalege. To delamo že pri prestavljanju, ko prenašamo v medišče pokrito zalego. Čebele, ki se iz te zalege poležejo v medišču, ostanejo sicer nezaposlene, vendar nima ta njihova nezaposlenost odločujočega vpliva na gnezdo, ki se na novo oblikuje v plodišču. Močnejše sile jih nekako potisnejo v stran, sčasoma pa se posvetijo drugim opra-
vilom, ki slede kot življenjska nujnost redniški službi. Mnoge izmed njih preskočijo celo vrsto opravil, ki bi se jim v normalnih okoliščinah ne mogle izogniti, in se neposredno priključijo pašnim čebelam.
Odvzemanje pokrite zalege je zlasti po prestavljanju, če se čez kake tri tedne pojavi v tem ali onem panju rojilni nagon, precej uspešno sredstvo za njegovo zaviranje. Odvzeto zalego dodajamo manj razvitim panjem, vendar, kot smo že na drugem mestu poudarili, ne slabičem, ker bi je ti zaradi svoje maloštevilnosti čebel ne mogli pravilno ogrevati. S tem jih prisilimo k hitrejšemu razvoju, paziti pa moramo, da jih preveč ne okrepimo, ker bi se potem tudi njih polastil rojilni nagon.
Metode za preprečevanje rojenja. Vsa opisana sredstva so uporabljena v različnih kombinacijah pri metodah, ki so jih izdelali nekateri čebelarji za preprečevanje rojenja. V glavnem lahko te metode razdelimo na dve skupini:
1.	metode, pri katerih ostane družina kot celota neprizadeta;
2.	metode razdelitve in kasnejše spojitve družine.
V prvo skupino spada Preussov način prestavljanja in način, ki smo ga priporočili pri zgodnjem razvoju panjev. Podobno kot Preuss, se zavaruje proti rojenju ruski praktik Č a j k i n , čeprav čebelari v podolžnih panjih. Ko obseda panj 10 do 12 satov, oddeli s pokončno vstavljeno rešetko sat z matico na eno stran panja ter mu doda sat z ob-nožino in nekaj satnikov z zažičenimi satnicami. Ko se v izdelanih satih pojavi pokrita zalega, jih prenese v osnovni oddelek, namesto njih pa da v oddelek z matico gradit čebelam nove satnice. Čajkino metodo navajamo zaradi tega, ker se pri nas prerado poudarja, da nikjer na svetu več ne prestavljajo in da »Preuss niti v svoji domovini ni našel posne-malcev«. Res je samo to, da se prestavljanje skoraj v nobeni čebelarski učni knjigi ne obravnava kot posebno čebelarsko opravilo, toda v poglavjih o preprečevanju rojenja bomo našli vedno navodila, ki se bolj ali manj ujemajo s Preussovimi nasveti. Tudi nekateri amerikanski načini za preprečevanje rojenja niso v bistvu nič drugega kakor prestavljanje v našem smislu. Kot primer bomo popisali Alfonsusov način, ki pa sodi deloma že v drugo skupino načinov in je zanj značilno še to, da hoče preprečiti rojenje z vzrejo mlade matice, medtem ko stara še zalega. To je, kakor pravijo Amerikanci, izsiljeno preleganje matic (Forcet Supercedure). Operacija uspe najbolje takrat, ko zgodnja paša pojenjuje ali se popolnoma pretrga.
Izsiljeno preleganje matic. Panj je treba odpreti, poiskati matico in jo s satom vred postaviti na stran. Nato razdeli čebelar zalego na dve skupini, in sicer na manjšo s približno tretjino zalege in na večjo, v kateri sta ostali dve tretjini. Satje druge skupine, ki mora imeti le jajčeca in mlade ličinke, obesi čebelar s čebelami v plodišče. Plodišče prekrije z matično rešetko, vrh plodišča navezne medišče, vanj pa prenese matico in ostalo zalego. Paziti je treba, da ima matica v medišču dovolj prostora za zaleganje. Če je panj izredno močan, tako da sta oba prostora nabita s čebelami, je dobro vriniti med plodišče in medišče še en nastavek, matici pa, ki je sedaj v tretjem oddelku, z drugo matično rešetko preprečiti zaleganje v srednjem oddelku. Medtem ko matica v zgornjem nadstropju dalje zalega, se čebele v spodnjem prostoru kmalu zavedo svoje osirotelosti in začno nad zalego napihovati zasilne matičnike. Po približno enem tednu
mora čebelar temeljito pregledati brezmatični del panja in uničiti vse zasilne matičnike. To delo mora opraviti zelo vestno.
Sedaj vcepi čebelar brezmatičnemu oddelku matičnik iz najboljšega panja. To je lahko že zaprt matičnik, po mišljenju nekaterih čebelarjev pa so primernejši matičniki z enodnevnimi ličinkami. Vendar je mogoče doseči prav dobre uspehe tudi s popolnoma godnimi matičniki. Ravnanje z njimi je zelo preprosto, ker niso tako občutljivi kakor odprti matičniki. Alfonsus trdi, da jih je prenašal celo v žepu suknjiča na prsni strani po več kilometrov daleč.
Deset dni po poleženju se matica spraši in začne zalegati. Tedaj ali čez nekaj dni je treba opraviti zadnje delo. Če se je glavna paša že začela, ni dobro izgubljati časa, če se pa še ni, je bolje, da pustimo zalegati v istem panju nekaj časa obe matici, ker pridobi tako panj večje število čebel za poznejšo pašo.
Ob začetku paše ali tik pred razvojem cvetja glavne medovite rastline se mora red v panju spremeniti. Treba je poiskati sat z mlado matico in ga postaviti na kozico. Staro matico uničimo, njene sate, ki so navadno polni zalege, pa prestavimo navzdol k satom, ki jih je zalegla mlada matica. V tako preurejeno plodišče spustimo mlado matico, nanj pa naložimo medišč, kolikor jih je treba.
Taki panji praviloma v istem letu ne rojijo in naberejo več medu kakor družine s starimi maticami. Očitna korist je tudi v tem, da se za-leganje v panju ne pretrga in družina lahko popolnoma izkoristi glavno pašo. Proti koncu paše doseže mlada matica višek svoje plodovitosti in gre v zimo z več in mlajšimi čebelami kakor katera koli stara matica.
Seveda se nekaj mladih matic na prahi zgubi. Toda to ni nikaka nesreča, ker je še stara v panju. V tem primeru je treba pač staro matico prenesti z vsemi zaleženimi sati iz zgornjega nadstropja v spodnje.
Tudi v AŽ-panjih je zgornji način kolikor toliko uporaben. Opisali smo ga pri prestavljanju takih družin, ki imajo že zaležene matičnike. Tu samo glede združevanja čebel nekaj pripomb.
Ko se matica v plodišču opraši in preide k zaleganju, lahko začnemo misliti na združenje obeh družin. Preden pa to storimo, pustimo obe matici nekaj časa zalegati. To je zlasti umestno, če je izdatnejša poletna paša že minila in čaka čebele le še jesenska paša na otavi ali ajdi. Če pa se odpre glavna paša kmalu potem, ko začne mlada matica zalegati, bomo združenje opravili prej, vendar je skoraj vedno bolje, da ga odložimo na poznejši čas, ko je matica večino satja že zalegla. V tem primeru bo panj postal do ajdove paše zelo živalen, ker bosta med tem zalegali dve matici in se bo poleglo neprimerno več čebel, kakor če bi zalegala ena sama.
Ko se odločimo za združenje, zložimo vse sate iz medišča na kozico, matico pa odstranimo. Če je še mlada in dobra, jo lahko porabimo kje drugje. Nato odkrijemo rešetko in denemo sate s kozice nazaj v medišče. Ni se bati, da bi se spodnje in zgornje čebele spoprijele, saj imajo isti duh.
Čez nekoliko dni zložimo vse zaležene sate spodnje družine na kozico, tako da stoje v istem vrstnem redu, kakor so bili v plodišču, namesto nezaleženih ali starih založenih satov pa denemo ob kraju gnezda lepo zaležene sate iz medišča. Popisani način zabranjevanja rojev oziroma pomlajevanja družin sc dobro obnese zlasti v krajih, kjer je edina glavna paša jesenska.
Delokacija. Pri tem načinu kakor pri vseh nadaljnjih načinih druge skupine gre dejansko za narejanje rojev in kasnejšo združitev narejencev z osnovno družino. Če je družina zelo močna in ima že godne matičnike, lahko napravimo roj tudi v popolnoma drugem panju, tako da postavimo ta panj z zažičenimi satnicami na prostor panja, ki se pripravlja na rojenje in ki smo ga prej prestavili kam drugam. Iz prestavljene družine vzamemo sat z matico in ga damo panju na prvotnem mestu. Matici se bodo pridružile vse pašne čebele, v stari družini pa bodo ostale mladice, ki si bodo iz matičnikov vzredile novo matico. Na mesto prestavljenega panja pa lahko postavimo tudi kakega slabiča. V tem primeru prestavljena družina matico obdrži in ji zato podremo vse matičnike. Ta način je znan med ameriškimi čebelarji pod imenom delokacija. Delokacija je umestna zlasti tedaj, kadar hočemo v izrojencu preprečiti drujca in nadaljnje roje. Izrojenca premaknemo kamorkoli v čebelnjaku, na njegovo mesto pa postavimo prazen panj in vsadimo vanj roj. Roj postane zaradi tega zelo močan in hitro napreduje, medtem ko izgubi starec vse izletalke in ni vsaj spočetka toliko živalen, da bi še drugič rojil.
Kakor vidimo iz zgornjega, je celo narejanje rojev nekak ukrep, s katerim skušamo preprečiti rojenje oziroma se izogniti ogrebanju naravnih rojev. Gre samo za to, ali narejenca družini, iz katere izvira, vrnemo ali pa ga obdržimo na samostojnem mestu. Vprašanje je seveda tudi, kako roj naredimo. To pa si bomo ogledali v naslednjem poglavju.
NAREJANJE ROJEV
Narejanje rojev je stara čebelarska umetnost. Kot prvi je nekoliko obširneje pisal o narejencih Adam Schirach v svoji razpravi »O novem načinu razmnoževanja čebeljih družin ali narejanju rojev v maj u«, ki je izšla leta 1761. V razpravi trdi, da je ta način razmnoževanja čebeljih družin znan kakih 20 let, k čemer pripominja Janša v svojem Popolnem nauku o čebelarstvu, »da osemdesetletni gorenjski čebelarji ne pomnijo začetka te umetnosti, temveč jo poznajo edinole po ustnem izročilu«. »Tudi to vem,« pravi dalje, »da so na Gorenjskem narejene! že 20 let zelo na slabem glasu. Boje se jih kupiti ter zasmehujejo tistega, ki ne zna dobiti rojev drugače, kakor da jih umetno naredi.« Res je, da narejenci ne odtehtajo naravnih rojev niti po marljivosti niti po razvojnih zmožnostih, vendar se moremo z njimi prav dobro okoristiti, če jih pravilno in o pravem času delamo.
Roje delamo ob lepem, sončnem vremenu v jutranjih urah, lahko pa tudi v dopoldanskih, toda vsekakor pred prašenjem mladic. Paziti moramo še na to, da je tedaj vsaj nekaj paše. »Ob slabi paši,« opozarja Janša, »použije narejen roj več pitanca, kakor je sam vreden. Vrhu tega jo ob slabi paši kaj rad potegne iz panja, ali pa se čebele tako porazgube, da jih ostane komaj nekaj pesti v kakem kotu panja.«
Narejanje rojev v koših. Schirach je delal roje približno takole: V košu, ki se je že več let dobro obnašal, je izrezal sat z jajčeci in odkrito zalego ter ga pritrdil na strop praznega koša. Nato je ometel vanj nekaj prisedajočih čebel iz drugih košev ter ga postavil na mesto družine, ki je
sedela na roj. Čebele, ki so se v ta koš naletele iz odstranjene družine, so si iz podtaknjene zalege vzredile novo matico.
Popisani način narejanja rojev so tedaj imenovali Schirachovo prevaro. Pozna ga tudi Janša, a ga ne priporoča. »Naj hvalijo ta način, kakor hočejo,< pravi v svoji Razpravi o rojenju čebel, »res je pa le, da se iz takega ravnanja lahko rodi veliko zlo in da je to opravilo polno težav, kajti:
1.	čebele, ki se vrnejo, gredo raje v sosedne panje, kakor pa da bi ostale v praznem panju, ki smo ga postavili namesto starca;
2.	če bi hoteli to zlo odpraviti, bi morali spomladi, ko prenesemo čebele v uljnjak, preden prvič izlete, razpostaviti panje daleč vsaksebi, kar bi vzelo mnogo prostora;
3.	čebele bi se zaradi presledkov med panji med seboj ropale;
4.	ako prestavimo starca, se pokvari mnogo zalege, ker izgubi panj skoraj vse najboljše čebele, ki so prinašale hrano in ga tako preživljale.«
Janševi ugovori, zlasti kar zadeva tretjo in četrto točko, seveda ne drže. Zde se nekako privlečeni za lase in napisani samo zato, da bi podčrtal prednosti drugih načinov, ki jih navaja po izkušnjah svojih rojakov. Poudariti pa je treba, da se Schirachov način narejanja rojev vsaj v koših ni udomačil. Najraje so delali v njih roje s preganjanjem čebel.
Skozi žrelo koša, iz katerega so hoteli napraviti roj, so puhnili nekoliko dima, žrelo zamašili z mahom, nato pa koš prenesli na kako mesto v bližini čebelnjaka, kjer so imeli pripravljeno vse, kar so pri tem potrebovali: prazen koš, slamnat podstavek, dva tolkača, tri ali štiri kovinske spojke, poldrug meter dolg in kakih 15 cm širok kos platna ali vrečevine in nekaj žičnikov. Tolkača so napravili iz 2,5 cm debelih in 40 cm dolgih okroglih palic, ki so ju ovili do srede s primerno debelo vrvico, da bi tako ublažili udarce pri preganjanju čebel. Za spojke so narezali iz 3 mm debele pocinkane žice 17 cm dolge kose, vsak kos na obeh koncih opilili v konico, konici pa potem v dolžini 3,5 cm v isti smeri pravokotno zapognili.
Na mesto odstranjene družine so dali prazen koš, da bi se v njem ob svojem povratku s paše zbrale čebele, ki so že izletele. Koš z družino so postavili na slamnat obod narobe, torej tako, da je bila odprtina zgoraj, nanj pa naveznili drug prazen koš z zamašenim žrelom. Koša so ob stikih speli s kovinskimi sponkami, okrog in okrog pa ovili vrečevino in jo pritrdili z žičniki. Potem so vzeli v roke tolkača in bobnali z njima nekaj minut po stranicah spodnjega koša. Zaradi tega so čebele v košu planile na med in si napolnile z njim želodčke. Sledil je odmor ene do dveh minut, nakar se je začelo pravo preganjanje.
Pri preganjanju so po košu z družino nalahno tolkli v enakomernem taktu najprej prav spodaj in z obeh strani, polagoma pa prehajali z udarci čedalje više. Nekateri so zahtevali, da morajo udarci padati pri tem v smeri ulic med sati, večina pa tega navodila, zlasti če je bilo v košu starejše satje, ni upoštevalo in je bobnala v krogu okoli njega. Z bobnanjem so pregnali čebele z matico vred v zgornji prazni koš, kjer so se sprijele v grozd. Če se je hotel čebelar prepričati, ali je matica že v zgornjem košu, je tega postavil na črno podlago in jo čez nekaj časa pregledal. Če je našel na njej jajčeca, ki jih je matica deloma od strahu, deloma pa zaradi tega, ker z zaleganjem ne more mahoma prenehati, spustila iz svojega zadka, je bila stvar opravljena.
Koš s pregnancem so prenesli na prvotno mesto prejšnje družine in mu pridružili čebele iz koša, ki so ga tjakaj začasno postavili. Starec s satjem je prišel na drugo mesto, dostikrat kar poleg narejenca, da je pridobil vsaj nekaj pašnih čebel. Ker je zgubil matico, si je spodredil novo iz zalege, ki mu je prav vsa ostala. S polegajočimi se čebelami se je kaj kmalu opomogel.
Pri načinu s tresenjem so združili koša prav tako, kot smo prej popisali, le da je bil prazni koš spodaj, koš z družino pa zgoraj. Potem so s praznim košem nalahno tolkli ob tla in tako stresali vanj čebele s satja.
Z bobnanjem so preganjali čebele tudi v kranjičih, le da so te postavljali drugega proti drugemu tako, da so jim odvzeli zadaj končnice in odprtini staknili. Poznali pa so v kranjičih še druge načine narejanja rojev. Glavar jih popisuje v svojem »Odgovoru na predlog za zboljšanje čebelarstv a«, ki smo ga v tej knjigi že večkrat omenili.
Glavarjevi načini narejanja rojev se v glavnem ujemajo s sedanjimi. Razlikujejo se samo toliko, kolikor so sati v kranjičih nepremični in so zaradi tega potrebni posebni prijemi. Popisali jih bomo z njegovimi lastnimi besedami. Takole svetuje:
Prvič vzamemo prazen panj in vtaknemo vanj iz gnezda kakega drugega panja bolj dolge, spodrezane, s čebelami obsedene sate, v katerih je mlada zalega. Ko smo dobro pregledali, da ni med njimi matice, jih postavimo v prazen, na hrbet obrnjen panj, pritrdimo k stropu z voščenimi kroglicami in pustimo med vsakim satom toliko prostora, da gresta lahko dve čebeli druga poleg druge vmes. Povprek pa pritrdimo na dnu k obema stenama dve ozki letvi, da držita sate. Na obeh straneh satja podložimo na dnu leseni zagozdi, da letvi pri obračanju ne odpadeta. Potem panj zapremo, ga zamašenega najprevidneje prenesemo v temno, hladno klet in tam pustimo dva dni, da čebele k stropu prilepijo satje. Nato ga lahko postavimo ven, zakaj brž ko čebele pogreše matico, bodo iz razpoložljive mlade zalege nastavile matičnike za novo matico. Čez en mesec panj zopet odpremo, trske s podloženim lesom vred vzamemo ven in že opazimo mlado, po novi matici zaleženo zalego. Ker pa so čebele trske prilepile na satje, moramo vmes nalahno potegniti z nožem, da jih odstranimo.
Drugi način: vzemimo močan, z mlado zalego napolnjen panj in preženimo dve tretjini čebel z matico vred v prazen panj. Tega postavimo na mesto starega panja, ki ga moramo nesti četrt ure daleč od čebelnjaka (da čebele ne letajo nazaj na prejšnje mesto in ne zapuste zalege). Tu bodo brezmatične čebele izlegle zalego, se namnožile in vzgojile mlado matico, ki bo zletela na praho. Panj je treba nato čez en mesec prenesti nazaj v čebelnjak. Stari panj pa moramo medtem pridno pitati z medom, posebno če manjka paše. Sicer čebele obupajo in matica opusti zaleganje. Prav tako je treba paziti, da narejenega roja ne napadejo roparice, kajti brez-matičen panj je sploh v nevarnosti, ker nima gospodarice, kar druge čebele hitro opazijo, brezmatične pa zgube pogum za odpor in se z bivališčem vred vdajo. Tiste, ki imajo matico, pa se junaško ustavljajo, dasi jim grozi pomor in rop.
Tretji način, ki sem si ga izmislil, je pa tale: vse čebele z matico vred je treba pregnati v prazen panj in ga potem postaviti na prejšnje mesto. Izpraznjeni panj, v katerem je satovje z zalego, postavim, ko sem
odprl ali privzdignil veho, na drug, močan in poln panj. Združenima zamažem špranje s kravjekom proti roparicam in ju pustim 24 ur skupaj, da čebele zasedejo izpraznjeni panj iz skrbi do zalege. Potem vzamem nastavek stran, ga zadelam kakor prej in prenesem — prav tako kakor panj, s katerega sem ga vzel — kakor že rečeno, drugam, da tisti, ki je bil pri združitvi ostal brezmatičen, vzgoji iz zalege mlado matico. Čez mesec dni pa ga postavim zopet v čebelnjak. Na ta način nerejenih rojev sem lansko leto iz dveh panjev dobil pet, in sicer pregnani roj in oba združena, ki sta potem vsak le še po enkrat prostovoljno rojila, nakar je matica spodnjega panja šla v zgornji panj. Vse te roje je treba prav pridno pitati. Dogodilo se je pa, da tega ne pozabim, da mi je tudi pri drugem načinu narejanja rojev stari panj nekajkrat, vendar redko dal drugi roj.
Ta ali oni način razmnožitve panjev bi svetoval le v takih letih, ko je malo prostovoljnih rojev. Sicer dobimo mnogo panjev, pa malo medu, zakaj čebele se ne morejo obenem vreči na obilno zaleganje in na delo. Poleg tega, da ne bo mogel nič medu prodati, ne bo imel čebelar prihodnje leto za svoje lastne čebele dovolj hrane, zaradi česar mu bodo ali čebele pomrle ali pa bo moral to preprečiti z dragim nakupom medu. Na vprašanje, katerega omenjenih načinov imam za najboljšega, odgovarjam, da prvemu nisem prijatelj; kajti poleg tega, da na ta način z odvzemom zalezenega satja svoje panje slabimo in s tem izrezovanjem mnogo zalege uničimo, sta oba izpodrezana panja v nevarnosti pred roparicami zaradi načetega medu in z njim pomazanega satja. Ker pa se ta posel opravlja v maju, odvzame to čebelam pogum za rojenje, ker hočejo napolniti prazni prostor in tako panj pomnožiti za roj. S tem pa se sami oropamo večjega števila čebel.
Prej je svetovati drugi način, ki pa ni brez nevarnosti od strani roparic. Da, le redko se zgodi, posebno v hudi suši ali če ni paše, da narejeni roj pobegne. Kdor pa hoče tako narediti roj, naj ga napravi o kresu (o sv. Janezu Krstniku), ko je glavni čas za rojenje minil, da ima roj pred ajdovim cvetjem čas za grajenje satja, da more stari panj izleči mlado matico in da bo ob ajdovi paši dovolj čebel. Zadnji način pa je najboljši, zakaj prvič je kljub temu še pričakovati drugih rojev, drugič se ni bati, da bi pregnane čebele zaradi velikega števila zapustile novi panj in pobegnile, tretjič z novo čebeljo družino napolnjeni panjski nastavek ni v nevarnosti pred roparicami, ker se pri pregonu ne zamaže z medom; sicer pa bi ga, ker je združen z onim in je zgornje žrelo zaprto, nove prebivalke ponoči lahko oblizale. To naj se napravi — prav tako iz že navedenih razlogov — kmalu po kresu.
Janševi načini narejanja rojev. Zanimivo je primerjati Glavarjeve in Schirachov način narejanja rojev z Janševimi. Opisani so v zadnjem delu njegove »R a z p r a v e o rojenju čebel« in v skrčeni obliki tudi v »Popolnem nauku o čebelarstv u«. Pozna pa teh načinov Janša kar sedem.
Kot prvega navaja način, ki ga opisuje tudi P. P. Glavar v drugem primeru. Ves način se od Glavarjevega razlikuje le v tem, da je Glavar moral podrobnosti zaradi pomanjkanja časa izpustiti, medtem ko jih je Anton Janša v celoti navedel. Tudi Janšev drugi način, kako je narediti iz dveh panjev tri, se popolnoma ujema s primerom, ki
ga P. P. Glavar opisuje na tretjem mestu. Janša piše: »1. izberi si dva panja, enega prav močnega A in kakega srednjega B; 2. na večer vzemi panj B in ga položi narobe na tla nekoliko stran od čebelnjaka; 3. nato preženi z dimom vse čebele z matico vred iz panja B v kak prazen panj C. Sedaj postavi panj C v uljnjak na prostor panja B...; 4. panj B, ki je sedaj brez čebel, navezni na polni panj A...; 5. ta panja pusti do prihodnjega jutra skupaj, kajti čez noč bo zlezlo dovolj živali iz spodnjega v navezujem panj; 6. zjutraj vzemi panja vsaksebi, panju A zapri vehe, a panju B pribij podnico.«
Ta način narejanja rojev je pravzaprav še najbližji naravnemu rojenju čebel. Razlika je samo v tem, da prežene čebelar čebele iz panja v drug panj, medtem ko pri naravnih rojih čebele same zapuste panj. Zanimiv ni ta način zgolj zato, ker ga navajajo Glavar, Scopoli in Janša, ampak tudi zato, ker je pristno slovenski. O njem namreč ne najdemo sledu v nobeni tuji čebelarski knjigi. Sam po sebi pa kaže, kako lepo se je znal prilagoditi slovenski čebelar naravi in kako je skušal zabrisati kolikor mogoče sled svoje samovoljnosti.
Tretji Janšev način narejanja rojev je v bistvu enak drugemu, le da panja, ki smo iz njega izgnali čebele, ne naveznemo na drug poln panj, ampak mu dodamo čebel, ki smo jih nabrali na bradah močnih panjev.
Četrti način, po katerem je Anton Janša delal roje, je isti, kot ga omenja Glavar in tudi Schirach, razlikuje se samo v tem, da je Janša dodal čebelam poleg satja z medom že tudi sprašeno matico.
Kot peti način navaja primer, ki bi ga pravzaprav ne smeli šteti med narejene roje. Malemu panjičku, v katerem je vzgajal matice, je namreč samo dodal iz drugih panjev še nekaj čebel, da ga je tako okrepil in s tem prišel do plemenjaka.
Najboljši in najzanesljivejši način narejanja rojev pa se mu zdi šesti, ki je pač njegova iznajdba: »Kasneje, ko so panji že prišli k moči, naložimo ali pa podstavimo prazen panj naj živahnejšim panjem, ki so že pričeli izdelovati mlado novo satje ... Paziti moramo, da bo visel kak sat polnega panja ravno nad veho praznega, da bodo čebele lahko prehajale v podstavljeni panj in nadaljevale izdelovanje satja. Da se čebele rajši lotijo dela v nakladi ali pa v podstavku, je dobro, če pritrdimo v prazni panj kak meden ali zaležen sat... Ko je v novem panju toliko satja, zalege, medu in čebel, kolikor je treba za posamezen panj, panja ločimo, podnico pritrdimo in vehe zapremo. Panja moramo še nekaj časa pustiti drugega na drugem, kakor sta bila dotlej. Naposled dodamo brezmatičnemu panju matico.«
Sedmi način, ki po njem napravljajo »le nekateri čebelarji roje«, kot pravi Janša, je Schirachov način, ki smo ga že prej opisali. Namesto koša pa si je treba pri tem misliti kranjiča. Tudi to smo že povedali, da ga Janša zavrača.
Vse navedene načine lahko prav tako uporabljamo v panjih s premičnim satjem, toda namesto da čebele preganjamo s trkanjem, jih v njih o m e t a m o. Opisali bi seveda lahko še druge načine, vendar bi bilo to že delno ponavljanje prejšnjih. Nekako ponavljanje zasledimo tudi pri Janši, kajti nekatere osnovne sestavine nastopajo tu in tam. V glavnem namreč razlikujemo samo tri vrste narejencev. To so: naletenec, ometenec (pregnanec) in sestavljene c.
Naletenec. Iz panja, ki ima že matičnike, a hočemo iz njega narediti roj, zložimo vse sate na kozico. Nato denemo v sredo plodišča dva zalezena sata brez matičnikov in matico. Ostali prostor v panju zastavimo s praznimi izdelanimi sati, če takih nimamo, pa s satnicami. Ta panj-starec ostane v čebelnjaku na svojem mestu, zato se vanj vrnejo vse njegove pašne čebele. Matica nadaljuje z zaleganjem, saj smo ji pripravili v praznih satih dovolj prostora, čebele pa nemoteno donašajo medičino in obnožino.
V prazni panj, ki smo ga bili v ta namen že prej pripravili, denemo vse ostale, starcu odvzete sate s čebelami, zalego, medom in obnožino vred.

A


Dašne čebele se vrnejo - - Z'?*	- ^

c
V////. ''/'.''/////////,
j	lil	7 / / /
	'//V///////Z	v
1	in	/ /1
v//////////,		
v 1 I	in	/
	/yyyy//zz/	2
Sl. 178. Narejanje rojev: A iz družine, ki ima pokrite matičnike. Narejenec dobi matico, tri zalezene sate in dve satnici. Plemenjak si vzredi matico iz pokritega matičnika; B iz družine, ki je rojila. Roj vsadimo na samostojno mesto, izrojenca pa razdelimo na tri petsatarje; C iz družine, ki še nima matičnikov. Narejenec dobi tri zaležene sate, dve satnici in rezervno matico. Matico iz plemenjaka med delom
začasno odstranimo
Obenem mu podremo vse matičnike, izvzemši enega, naj lepšega, v prazni krajni sat pa mu nalijemo vode, ker spočetka ne bo imel nikakih pašnih čebel, da bi jo prinašale, saj se bodo vse vrnile v svoj stari panj. Zato nas ne sme motiti, če tak narejenec nekaj dni ne izletava. Mladice so sprva zaposlene zgolj z gojenjem in ogrevanjem zalege. Šele čez nekaj dni, ko se poležejo še nove mladice, začne panj izleta vati. Potem ga ni treba več napajati. Tak panj potrebuje mnogo toplote, zato ga dobro odenimo! Seveda ga je treba krmiti, če nima medu. Popolnoma zaživi po dveh tednih, v redu pa bo šele tedaj, ko se bo matica sprašila.
Morebitne matičnike, ki bi jih ta panj nastavil kljub temu, da smo mu pustili samo najlepšega, moramo podreti, s čimer preprečimo, da bi r°iil. Namesto lastnega matičnika mu lahko dodamo matičnik iz kakega
posebno dobrega plemenjaka. Še bolje je, če je že goden, ker se bo matica iz njega prej izlegla kakor iz lastnega. Nesprašeno matico mu pa smemo dodati le tedaj, če nima nobene mlade zalege več.
Tudi ta družina ni nič drugega kakor narejen roj. Ker smo ga naredili iz zaleženih satov, ki smo jih prestavili v drug panj, mu rečemo prestavljene c.
Ometenec. Na kozico zložimo zaležene sate iz dveh, treh močnih panjev s čebelami vred ter jih pregrnemo z mokrim prtom. Čebele pustimo najmanj četrt ure pri miru, da se dobro napijejo medu, nakar jih ometemo v zabojček skozi lij, sprašeno matico iz enega izmed panjev, ki smo jim odvzeli sate, pa zapremo v matičnico in odprtino zadelamo s sladkornim testom. Matičnico obesimo v zabojček s čebelami in ga postavimo za tri dni na hladno v temno klet. Čebele bodo kmalu pregrizle sladek pokrov na matičnici in matico osvobodile. Roj naj bo težak najmanj dva kilograma, če hočemo imeti močno družino. Po treh dneh vsadimo čebele z matico vred v že pripravljeni panj, ki je opremljen deloma s praznimi, deloma z medenimi sati. Ob močni paši pa vsadimo tak roj lahko tudi na same satnice.
Ako nameravamo roj odpeljati od doma, ometemo čebele takoj v panj, jim dodamo matico v matičnici, zaprti s sladkornim testom, in jih odpeljemo drugam čimprej, sicer bi večina čebel odletela nazaj v svoje panje.
Sestavljenec. V dopoldanskih urah združimo na kozici sate s čebelami in zalego, ki smo jih odvzeli raznim močnim panjem. Po potrebi jim dodamo še kak prazen sat ali satnice, nakar denemo vse skupaj v prazen panj. Starejše čebele se bodo do večera vrnile v svoje panje. Tedaj dodajmo narejencu sprašeno matico v matičnici, zaprti s sladkornim testom. Ni pa odveč, ako čebele na satju, preden ga zložimo v novi panj, nabrizgamo z medeno vodo, da se med seboj hitreje sprijaznijo in združijo brez kakršnega koli klanja.
Vsem narejenim rojem je treba pokladati vsaj prve tri dni po pol kilograma razredčenega medu ali sladkorne raztopine v razmerju 1 : 1. S tem se zviša toplota v panju. Prav je tudi, da so panji dobro odeti s slamnicami ali slojem papirja izza okenc. Še posebej je treba izrojencem ali narejencem, pri katerih matica dolgo ne zalega, pokladati več večerov zapored topel, razredčen med. Če pri pregledu ugotovimo, da se je matica zgubila, moramo takoj dodati novo, ki pa naj bo sprašena, ker bi sicer morali predolgo čakati, da bi si jo panj spodredil iz dodane mlade zalege. Kako si jo preskrbimo, naj si bralec ogleda v 8. oddelku naše knjige. Če take matice nimamo, je bolje, da roj združimo s sosedno družino.
Narejenci, ki jih nismo odpeljali od doma, nimajo pašnih čebel, ker so se vrnile v panje, iz katerih smo sate oziroma čebele vzeli. Ako imajo premalo čebel, jim dodajmo iz drugih panjev po kak sat z godno zalego. Brž ko se matice spraše in začno zalegati, dobe vsi narejenci, če treba, postopoma še toliko satov s polegajočo se zalego iz drugih panjev, da ostanejo močni. Nikakor pa jim ne smemo dodajati zaleženih satov, dokler se matice ne spraše. Ako bi narejenec matico na prahi zgubil, mu vcepimo nov, goden matičnik ali pa mu dodamo z vso previdnostjo drugo nesprašeno, še bolje sprašeno matico s prašilčkom vred, če ga imamo. Panji pa, ki jim jemljemo zaležene sate, dobe namesto teh satnice.
Popisani načini narejanja rojev so nedvomno najpreprostejši in naj-prikladnejši. Vsi drugi so bolj ali manj njih kombinacije. Katerega si čebelar izbere in kako kombinira, je odvisno od njegovega okusa, vaje in spretnosti.
Kot primer take kombinacije naj pokažemo z naslednjim načinom.
Panju, ki se pripravlja na roj in ima zaležene matičnike, odvzamemo dva sata zrele zalege s čebelami in matico. Vse matičnike na teh dveh satih potrgamo, matico pa ujamemo in vtaknemo v matičnico. Sata postavimo na sredo plodišča v panju, v katerem nameravamo narediti roj. Med njiju obesimo matičnico z matico. Kakemu drugemu, bolj medenemu panju vzamemo dva sata z medom in obnožino ter ju damo narejencu na vsako stran zaleženih satov prav ob kraju. Vmesni prostor zapolnimo s praznimi sati ali satnicami. Nato postavimo tako opremljen panj namesto kakega tretjega, primerno močnega panja, da se nalete v narejenca njegove čebele. Iz tretjega panja lahko čebele v narejenca tudi samo ometemo, toda potem ga postavimo za tri dni v hladno klet in pitamo. Matico spustimo med čebele šele takrat, ko vidimo, da so se z njo sprijaznile.
Kot posebnost objavljamo še način Henrika Peternela, ki ga je leta 1946 opisal v Slovenskem čebelarju. Zanimiv je zaradi tega, ker je po tem načimi narejeni roj nekak stranski pridelek pri točenju medu.
Narejanje rojev med odvzemanjem medu. V plodišče izbranega panja postavimo prazne izdelane sate. Ako jih ni v omari, jih poiščemo v mediščih tistih panjev, ki jih nameravamo drugi dan iztočiti. Po en bolj ali manj meden sat namestimo na skrajni desnici in skrajni levici novega plodišča. Čeprav imamo dovolj praznih izdelanih satov, uporabimo pri tem vsaj nekaj takih malo medenih satov, ki smo jih poprej očistili vseh čebel. Med njimi sme biti v sili tudi nekaj okvirov z zažičenimi satnicami. Ko smo na sredo plodišča obesili matičnico, v kateri je zaprta sprašena matica, in matici dodali prgišče čebel, panj spredaj zapremo, da ne morejo čebele pobegniti, vratca zadaj pa pripremo, da jim ne bo primanjkovalo zraka in se ne bodo čez noč zadušile.
Od kod pa naj vzamemo sprašeno matico? Mogoče jo imamo v rezervni družini, ki je prezimila, a je nismo spomladi porabili. V tem primeru ne smemo pri narejanju roja uporabiti zaleženih satov, ampak samo matico in nezaležene sate iz prašilnika. Zaleženi sati naj ostanejo še nadalje v prašilniku, da si osirotela družina vzgoji novo matico, lahko pa jih dodamo kaki slabši družini, da se z mladicami in na novo izlezlimi čebelami okrepi. Umestno je, da si matico vzgojimo pravočasno v plemenilniku, v skrajni sili pa jo odvzamemo kaki družini, ki se pripravlja na roj in ima že zaležene matičnike.
Naslednji dan. ko jemljemo med, ometemo večino čebel s satov v plodišča tistih panjev, iz katerih smo jih vzeli, nekaj pa, zlasti tiste, ki se trdovratno drže medenih satov ali kozice, otresemo v panj z narejenim rojem. Ta panj naj stoji, kakor je bilo že povedano, v spodnji ali srednji vrsti, da je ometanje čimbolj priročno. Tako dobi narejeni roj mnogo mladic, kar je za njegovo uspevanje zelo važno.
Na dan odvzemanja medu skoraj ni časa, da bi se še nadalje ukvarjali z narejenim rojem. Zato ga zapremo z mrežastim okencem in vbrizgnemo
vanj nekoliko vode. Čebele bodo sicer razsajale, a to naj nam ne dela preglavic. Šele drugi dan po točenju, ko se je že popolnoma stemnilo, odmašimo narejenemu roju žrelo in zapremo tudi vratca pri njegovem panju. Naslednje jutro bo nekaj čebel odletelo v lastne panje, vendar ne preveč, tako da bo ostal narejeni roj dovolj živalen. Proti večeru tretjega dne potegnemo iz narejenega roja sat z matico in nadomestimo zamašek matičnice z sladkornim testom, da morejo čebele matico same osvoboditi.
Ko so čebele narejenega roja odstranile z matičnice sladkorno testo in tako osvobodile matico, pustimo panj v miru vsaj teden dni. Lahko smo brez skrbi, da je pri njem vse v redu. Cez teden dni pregledamo panj in odstranimo prazno matičnico. Navadno bomo opazili, da matica že pridno zalega. Ako želimo napraviti iz narejenega roja prav dober plemenjak, mu postopoma napolnimo medišče z zaleženimi sati, ki jih odvzamemo živalnim družinam.
Narejanje rojev s približevanjem naravnim okoliščinam. Nekateri čebelarji skušajo dati narejencu čim večji videz naravnosti. Čebele iz panja ometejo in jih prisilijo, da se v obliki grozda obesijo na vejo, ki so jim jo pripravili. Amerikanec A 1 e n L a t h a m napravi to takole:
Panj, iz katerega namerava izgnati roj, za nekaj korakov odmakne, na njegovo mesto pa postavi trinožno stojalo, ki ga napravi iz poldrug meter dolgih lat tako, da jih na enem koncu zveže, na drugem pa razpotegne. Na zvezanem koncu pritrdi listnato vejo, ki mora biti toliko velika, da seže s svojim vrhom do tal. Nato odmaknjeni panj odpre, poišče sat z matico in omete z njega čebele na tla pred vejo. Prav tako omete še nekaj nadaljnjih satov. Preveč na čisto jih seveda ne sme ometati, ker mora v panju le ostati primerna množina čebel, da bo oskrbovala zalego. Pregnane čebele se začno polagoma zbirati na veji in se naposled združijo v grozd kakor pri naravnem roju. Cez kakih pet ur lahko roj vsadimo v katerikoli prazen panj.
Ta način narejanja rojev je uporaben predvsem pri posamič stoječih panjih, toda spreten čebelar si bo znal pomagati tudi pri panjih v čebelnjaku. Ce stoji panj, iz katerega hoče imeti roj, na primer v drugi vrsti, bo zgornjega nad njim zaprl in začasno postavil kam na stran, odstranil tudi naslednjega, v nastalo vrzel obesil vejo in čebele ometel kar na strop-nico spodnjega panja. Trinožno stojalo mu je nepotrebno, ker lahko priveže vejo na strešni nosilec čebelnjaka. Če pa stoji panj v najnižji vrsti, lahko izžene iz njega roj po Taranovljevem načinu, ki je takle:
Najprej si napraviš iz dveh, kakih 30 cm širokih in 50 cm dolgih desk stojalo v obliki nekake drsnice. Ena deska leži na tleh, druga pa nad njo poševno, tako da tvori z njo približno kot 45°. Na enem koncu sta deski zbiti skupaj, na drugem pa ju držita v primerni razdalji dve letvici, ki ju pribiješ na obeh nasprotnih straneh.
Stojalo postavi pred panj tako, da je višji konec zgornje deske oddaljen od žrela 10 cm. Nato ometi na podnožje stojala vse čebele iz panja z matico vred. Starejše čebele se bodo vzdignile in odletele nazaj v panj, mlajše pa bodo zlezle po poševni deski navzgor proti žrelu, a ker je med njim in skrajnim koncem deske presledek, se bodo začele pod njo zbirati v gručo. Cez kaki dve uri je razdelitev panja v roj in izrojenca končana. Roj stresi pod večer v ta ali oni panj!
POSPEŠEVANJE ROJENJA IN ZNAMENJA, KI ROJENJE NAZNANJAJO
Za kranjičarje je predstavljala rojilna doba vrhunec čebelarskega leta. Zato je bila tedaj vSa njihova skrb posvečena čebelam. Ko so plemenjaki začeli nastavljati matičnike, so jih zvesto ‘nadzirali in pustili vnemar vse drugo delo. Prav malo so se menili za žnedranje svojih zakonskih družic, ki so morale zaradi njihove odsotnosti prenašati vse breme gospodarstva.
Danes roji niso zaželeni. Zato rojenje na splošno preprečujemo in ga le v redkih primerih pospešujemo. Jasno pa je, da uporabljamo pri tem ravno nasprotna sredstva, kot smo jih priporočali pri preprečevanju rojenja. Družino, ki jo pripravljamo na roj, ne bomo prestavili, pač pa ji gnezdo morda še nekoliko zožili. Trotovine ji ne bomo izrezavali in satnic ji ne bomo dajali graditi. Posebno hitro jo bomo spravili v rojilno razpoloženje, če ji bomo dodajali pokrito in odvzemali odkrito zalego. Matico bomo skušali podnetiti, da bo čim več in čim hitreje za-legala. Najvažnejše sredstvo za tako podnetenje je pitanje. Seveda bomo pitali samo močne družine z zadostno zalogo hrane, pri tem pa pazili, da se panji ne bodo preveč shladili, kajti tudi toplota je poleg klaje potrebna za čim hitrejši in močnejši razvoj družine.
O pitanju na zalego, ki ga v tem primeru imenujemo pitanje na roj, smo natančneje govorili na drugem mestu (str. 271). K tamkajšnjim navodilom nimamo tu nič več pripomniti, zato bomo kar prešli k znamenjem, po katerih lahko sklepamo, kako daleč smo pritirali družino. To so znamenja rojenja, ki jih je naravnost mojstrsko opisal Janša v obeh svojih knjigah.
»Znamenja rojenja so dvojna,« pravi Janša. »Prva nam kažejo, da se čebele šele pripravljajo na roj, druga pa nas opozarjajo, da je panj že pripravljen, da se torej smemo roja v kratkem nadejati.« Še posebej govori o znamenjih na dan rojenja in tik pred rojenjem.
Daljni znaki rojenja. Družine, ki se pripravljajo na roj, lahko čebelar spozna po določenih znakih že davno prej. Panj je zelo živalen, satje je skoraj do konca dodelano, zalega se pojavlja že na krajnih satih, vsi sati so zaleženi ter napolnjeni z medom in obnožino. Začetki matičnikov, ki so jih čebele nastavile ob robovih satja, ker ne bi bilo med satjem zanje prostora, so tudi že zaleženi. Čebele se polenijo in ne izletavajo več tako pridno kot poprej. Sčasoma jih je vse črno na okencih, pa tudi na prednji končnici panja. Mnogo jih čepi pred žrelom, zlasti ob soparnih dnevih pa se v grozdih obešajo na brado. Satja sploh več ne grade, čeprav je paša dobra in vreme lepo; ob slabem vremenu ga tako in tako ne stavijo. Družine začno izmotavati pokrovce trotje zalege, ki bi jih sicer porabile za graditev novega satja ali drugih pokrovcev. Opazimo jih zjutraj na bradah približno deveti dan pred rojem.
Bližnji znaki prvca. Da se približuje dan rojenja, sklepamo po tehle znakih: vse celice so do robov satja zastavljene z jajčeci in večinoma je že vsa zalega pokrita. Matica je namreč prenehala zalegati, kot mislijo nekateri, zaradi tega, da bi ji jajčniki uplahnili in ne bi bila preveč težka, ko ji bo treba izleteti z rojem. Matičniki so popolnoma izdelani, od njih Pa je vsaj eden že pokrit. Čebele sede mirno na satju, se tišče druga druge in navzlic lepemu vremenu nič več ne lazijo po panju. Tudi ne pikajo in
se ne ganejo, čeprav dregnemo s prstom vanje. Ce jih razženemo, se takoj zopet stisnejo skupaj. Zbirajo se v panju na posebnem mestu, v kranjičih najraje zadaj, če le ni satje do konca dodelano.
Znaki na dan rojenja so najzanimivejši. Čebele skoraj ne izletavajo. Že zjutraj obsedajo žrelo v večjem številu kot navadno in počivajo. Ne zmenijo se dosti, če se jih dotaknemo s prstom in tudi ne pikajo rade. Tiste, ki sede na bradi, stezajo sprednje nožiče in tipalnice za čebelami, ki mimo njih izletavajo in priletavajo, kot bi jih spraševale, kdaj bodo rojile. Ce pritisnemo uho na vratca panja, bomo čuli že ob šestih zjutraj glas »ciiik< ali »ciziiik«. To »cizikanje« se ponavlja v začetku v presledku kakih pet minut, potem pa vedno bolj pogosto, čimbolj se bliža čas rojenja. Ako slišimo tak glas po 11. uri, lahko sklepamo, da bo panj rojil šele drugi dan, vendar bolj zgodaj. Že dopoldne izletavajo prav živahno tudi trotje, se vračajo v panj in se razburjeni sprehajajo po bradi.
Znaki tik pred rojenjem so še bolj izraziti. Nekaj čebel čepi prav v žrelu. Te pahljajo s krili in močno buče. Mladice, ki jih spoznamo po njih sivi barvi, prihajajo iz panja in se vrte po bradi. Nekatere poskakujejo pred žrelom, kot bi hotele plesati, druge zopet poletavajo pred pročeljem panja, kot bi si ga ogledovale. Nemir se stopnjuje. Žrelo je naenkrat popolnoma zamašeno s čebelami, kot bi hotele vse hkrati iz panja. Kmalu nato pa čebel skoraj ni videti, kot bi jih kdo odpihnil z brade.
V panju samem slišimo močno šumenje in bučanje; čebele švigajo sem ter tja in pijejo med. Slišati je tudi močno praskanje in škrabljanje, kakor bi hotele čebele pregristi deske. To izvira od tod, ker hočejo izrojiti tudi mladice, ki so še v celicah, pa odstranjujejo pokrovce s celic in jih urno zapuščajo. Vršenje čebel, zlasti mladic, pred žrelom naenkrat poneha, žrelo se izprazni, ker so se čebele vrgle na medene zaloge, da si natrpajo svoje želodčke s popotnico. Na mah navale vse hkrati proti žrelu in tišče iz panja s tako silo, da se žrelo zagati. In že se vsipajo iz panja, kakor bi jih kdo iz njega stresal. Takoj se dvignejo v zrak ter se spreletavajo v ožjih in širših krogih.
Znamenja drujcev navajamo dobesedno po Janši. Po preteku osmih, devetih do štirinajstih dni po prvcu roji panj drugič, če je vreme ugodno in je dovolj zalege, in pa seveda, če sploh misli še rojiti. Kajti ni nujno, da bi moral vsak panj vdrugič rojiti; nekateri panji pa zopet rojijo po dvakrat, trikrat in še večkrat. O teh primerih tu po vrsti nekaj besed.
Drujca oziroma prvca s pevko smemo pričakovati, kadar dva ali tri dni pred rojem panj zapoje. Pojo pa mlade, že godne matice. Včasih slišimo peti dve, tri in celo več matic. Petje pomeni, da hočejo čebele zapustiti svoje staro bivališče.
Ako je panj izgodil več matic, jih mora nekaj umreti. Vsaka pevka ima navadno za seboj že več ali manj čebel, ki nameravajo z njo izrojiti. Ko pride trenutek rojenja, izroji največkrat več matic hkrati in vsaka v spremstvu svojih čebel. Vse te čebele in matice se nato zbero v eno samo kepo, da so videti kot en sam roj. Včasih pa ostane v panju ena ali več matic s svojimi čebelami in izroji šele drugi ali tretji dan po drujcu. Zato moramo po odhodu drujca prisluškovati, če panj še poje. Ako poje, bo dal majhnega trekovca, včasih pa še četrti in morda peti roj.
Zaman pa pričakuješ drujca, če starec, ki je dal prvca, ne zapoje po preteku časa. v katerem bi se morale izgoditi mlade matice. Mogoče se
je izgodila ena sama ali pa so čebele pokončale vse matice razen tiste, ki ostane v panju.
Na strani zgrizeni matičniki so zanesljivo znamenje, da se je panj premislil in da torej drujca ni pričakovati. To se često zgodi ob slabi paši, ki vzame čebelam pogum do rojenja. V takem primeru pohaja izgodena matica od matičnika do matičnika in vsakega pregrize ter pokonča v njih zalego.
Ce pa so matičniki na koncu lepo odprti, so se matice že izgodile in same zapustile svoje zibke. Če nobena ne poje, so morale biti pokončane šele tedaj, ko so prišle med čebele. Vsak panj ima namreč samo eno matico, ostale pa morajo umreti ali s petjem naznanjati, da hočejo rojiti.
\sa ta znamenja, o katerih nam pripoveduje Janša, so naši kranjičarji dobro poznali. Roje so lahko napovedali do ure natančno. Bukovec poroča o nekem starejšem čebelarju, »ki je tako dobro poznal življenje čebel, da je ob rojih navsezgodaj zjutraj, ko čebele še niso letele, poslušal kra-njiče in po petju matice, pa ne mladice, marveč starke s stoodstotno zanesljivostjo dognal, kateri panj bo še isti dan rojil«. Žal, da so že mnoge izkušnje naših starejših čebelarjev zašle v pozabljenje.
OGREBANJE, PRESTREZANJE IN VSAJANJE ROJA
Če pritiramo družino do viška rojilnega razpoloženja, pa še ni vse opravljeno. Tudi pri roju je treba poskrbeti najprej za štalico, potem šele za kravico.
Priprava panjev za vselitev rojev. Vsaj do konca aprila naj si pripravi čebelar potrebno število panjev, ki jih mora dodobra očistiti, ostrgati vso zadelavino in voščene prizidke, jih prezračiti, če je treba, tudi premazati zunaj s k a r b o 1 i n e j e m in oprati znotraj z vročim lugom. Ko so popolnoma čisti in suhi, jih naj postavi v čebelnjak na stalno mesto. Razen tega naj bodo dalj časa odprti, da izgube duh po zatohlosti. Večje morebitne razpoke naj zamaže z mešanico skute in gašenega apna, manjše pa s segreto zadelavino. Vstavi naj matično rešetko, ki mora biti cela in ležati na tesnem, da matica ne uhaja skozi njo ali mimo nje v medišče. Prav tako naj pazi na okenca, da se sicer lahko, toda tesno zapirajo. Žrelo naj bo zaprto, posebno če bi hranil v panju kako satje. Ako bi hotel vsaditi roje v eksportovce, je treba te prav tako pripraviti in urediti. Seveda pa je treba potem jeseni roj prestaviti iz ekspor-tovca v AŽ-panj, kjer bo tudi prezimil. Če namerava vsaditi roj v kranjič, naj nalepi na njegov strop začetke satja, po katerih bodo potem čebele naprej gradile. Če pa bi rabil nove panje, jih naj naroči pravočasno še pozimi, sicer se gotovo kje kaj zatakne in jih ne bi dobil pravočasno.
Nadaljnje potrebščine pri sprejemanju rojev. Razen panjev naj pripravi čebelar potrebno število satnikov, jih zažiči in vanje vdela cele satnice. Ako bi v satnike nalepili samo osnove namesto celic satnic, bi se lahko zgodilo, da bi čebele ne izdelale satnic do konca, prazen prostor pa bi drugo leto dogradile s trotovino. Tako se sati skvarijo, ker imajo preveč trotovine. Zato pa v panje le cele satnice! Če jih čebele ne izdelajo prvo leto, jih jeseni zamenjajmo z izdelanimi sati! Na pol izdelane satnice, ki smo jih čez zimo shranili in tudi zažveplali, damo drugo leto
zopet v panje. Ob ugodni paši jih začno čebele kmalu dodelavati. Dobro je, da jih pred dodajanjem denemo za kratek čas na sonce ali jih nekaj časa držimo nad paro, ker tako omehčane bolje prijajo čebelam. Nedodelane satnice, ki imajo temne celice, je treba pretopiti. Bile so predolgo v panju, a ko je prenehala paša in z njo tudi nagon graditve, so čebele prevlekle njih robove z zadelavino. Takih satnic čebele več ne dodelajo.
Za sprejem rojev bi bilo s tem vse pripravljeno. Za ogrebanje pa je treba pravočasno pripraviti še nekaj orodja: ogrebnik, prestrezalo, posodo z vodo in brizgalko, žlico za ogrebanje, lestev, nekaj drogov, sipalnik, omelce in kadilnik. Vse to orodje bomo opisali, kolikor ga že nismo, med nadaljnjimi opravili.
V	pričakovanju rojev poskrbimo, da čebele od 9. ure dopoldne pa do dveh, treh popoldne ne bodo brez nadzorstva.
Prav gotovo ni čebelarja, ki bi ga vzklik »čebele rojijo« ne dvignil od vsakdanjega dela, posebno v času od maja pa do kresa, ko je zmerno število rojev marsikomu kar dobrodošlo. Urno odloži drugo delo in hiti k čebelnjaku, kjer čebele že švigajo po zraku v živahnem vrvežu.
Ob rojenju je treba najprej ugotoviti, iz katerega panja je roj. Ako je čebelar prišel še pravočasno, vidi takoj, iz katerega žrela se usiplje. Včasih utegne na bradi panja opaziti celo matico, ki navadno ne izleti med prvimi rojivkami.
Ce roj že visi na veji in ne more drugače ugotoviti, od kod izvira, naj ga ogrebe, zaostale čebele pa naj potrese z moko in pazi, v kateri panj se bodo vrnile. Dostikrat lahko ugotovimo poreklo roja že po tem, da si ogledamo panje odzadaj. Tisti, ki je bolj prazen, spada med sumljive. Da se prepričamo, ali je res rojil, ga pregledamo in, če najdemo v njem zaprte matičnike brez matice, smo lahko prepričani, da je res rojil. Včasih se zgodi, da se roj vrne v panj sam od sebe. Zlasti pri prvcih je to mogoče. Vzrok je v tem, da matica ni izrojila, ali pa ni mogla leteti in je padla na tla, kjer jo včasih najdemo obdano od klobčiča čebel. Če čebelar ni navzoč pri rojenju, da bi ji pomagal, bo matica na tleh kmalu otrpnila. Če je dragocena, jo denemo s primerno količino njenih čebel v prašilnik ali hramček, da jo kasneje kje porabimo.
V	času rojenja naj bo pripravljena pri čebelnjaku posoda z vodo in brizgalka, ki jo je treba preizkusiti, če je dobra. Tako brizgalko si lahko naredi vsak čebelar sam iz primernega kosa vodovodne cevi, stare črpalke za kolo ali česa podobnega. Taka brizgalka bo imela še to prednost, da je poceni in da brizga daleč skozi eno, edino luknjico. Kupljene brizgalke so seveda lepše, a dražje, pa nič boljše kot take, ki smo jih sami naredili. Navadno imajo dva nastavka, enega z eno samo luknjico za brizganje na daljavo, drugega s posebnim vložkom, ki vodo razprši. Brizgalke ne rabimo prej, dokler ni izrojila večina čebel. Pustimo rojivkam veselje, da se dodobra sprelete!
Premočno škropljenje sploh ni dobro, ker včasih požene roj nazaj v panj. Pač pa je tako brizganje umestno pri rojih z mladimi maticami, ki kaj rade uidejo. Z brizganjem jih prisilimo, da sedejo čim-prej. Nikoli ne smemo brizgati neposredno v roj, temveč tako, da padajo kapljice kot dež na roječe čebele. Z brizganjem naravnost v roj bi lahko zbili matico, prav gotovo pa čebele bolj razkropili, kot jih primorali k združitvi v grozd. Z brizganjem hočemo čebele prepričati, da
dežuje. Dež pa pada vedno od zgoraj; zato je razumljivo, da bi bilo brizganje od spodaj navzgor zgrešeno. Razen tega se drobne vodne kapljice primejo čebeljih kril, jim otežujejo letenje in so tako prisiljene sesti na najbližjo vejo.
Roji z mladimi maticami lete navadno precej visoko. Te je že treba izdatno škropili, nikoli pa ne smemo metati vanje peska ali prsti, ker bi s tem kaj lahko zbili in poškodovali matico, namena, da bi roj sedel, pa prav gotovo ne bi dosegli.
Sl. 179. Čebelar z rojem na obrazu
Ko se roj že nekaj časa suče po zraku, bomo opazili, da čebele gosteje obletavajo kako drevo ali grm. Nekaj se jih je tam že nabralo, druge pa še prisedajo. S tem še ni rečeno, da je tjakaj sedla tudi matica in da ji čebele pokorno sledijo.
Ko je grozd na veji velik za dobro pest, se mu pridružijo še ostale čebele in včasih je v nekaj minutah vse končano.
Nekdaj je bilo v navadi, da so med rojenjem tolkli na kose ali lonce, svetlikali v roj z zrcali, žvižgali itd., hoteč prisiliti roj, da se čimprej zbere na pripravnem kraju. Vse to je nepotrebno, kajti čebele so za ropot in sploh za glasove nedovzetne. Bržkone je tako ropotanje še ostanek iz pradavnih časov, ko je hotel čebelar opozoriti sosede na lastništvo roja in s tem v zvezi na pravico ogrebanja roja in razpolaganja z njim.
Ogrebanje. Pri ogrebanju nam je potreben ogrebnik (sl. 180), nekak zabojček iz tankih deščic. Na odprtem koncu meri nekako 25 X 20 cm, globok pa je okoli 60 cm. Na eni stranici naj ima pribita dva pločevinasta
trakova, skozi katera vtaknemo primeren drog. Jasno je, da mora biti ogrebnik čim lažji, saj postane s tem, ko ga nasadimo na več metrov dolg drog, še znatno težji. Na njem naj bo napisana njegova teža, da lahko z njim vred stehtamo vsak roj. Da drog ne bo preneroden in pretežak, ga sestavimo iz več, do 2 m dolgih kosov, ki jih medsebojno staknemo z 20 cm dolgimi cevmi, pribitimi na konec vsakega droga (kot na primer pri ribiških palicah). Čim više sedi roj, tem več drogov staknemo.
Namesto ogrebnika lahko uporabljamo za ogrebanje tudi prazen kranjič, čeprav ima nekoliko ožjo odprtino in se zaradi tega kaj rad usuje del roja mimo njega na tla ali celo čebelarju za vrat. Primernejši so slamnati koši, v kakršnih čebelarijo v Beli krajini in v Prekmurju.
Roj, ki si je izbral na drevesu nizko vejo, bo kaj lahko ogrebsti. Če so čebele bojevite, ga nekoliko napršimo z vodo, podstavimo podenj ogrebnik in sunemo v vejo. Če smo bili dovolj spretni, bo roj kar cepnil vanj. Ako sedi malo više, podstavimo mizo ali stol. Roj, ki se je zbral ob drevesnem deblu, v gostem grmovju ali med vejami, od koder ga ne bomo mogli spraviti z udarcem v ogrebnik, moramo poza jeti z zajemalko ali žlico. S to zajemamo čebele od spodaj navzgor in jih vsipamo v ogrebnik, ki ga podstavimo tik pod roj. Šumenje čebel v ogrebniku, še bolj pa duh po melisi, če smo z njo odznotraj natrli ogrebnik, bo kaj hitro privabil vanj še ostale čebele, tem prej, če se nam je posrečilo zajeti s čebelami tudi matico. Prav Sl. 180. Ogrebnik rade se bodo čebele sprašile v ogrebnik tedaj, če vtaknemo vanj sat z odkrito zalego.
Duh po melisi je čebelam zelo prijeten. Zato namažejo nekateri čebelarji prav radi take prostore, na katere žele, da bi roj sedel, z zmečkanimi listi te rastline.
V ogrebnik pa nikakor ne spada medeno satje, saj so čebele zapustile svoj panj že tako in tako z želodčki, natrpanimi z medom. Ako nam ni uspelo ogrebsti takoj vsega roja, ni tako hudo. Ogrebnik postavimo prav blizu njega, pa se bodo kmalu sprašile vanj tudi ostale čebele.
Roj, ki je sedel zelo visoko, bomo težko ogrebli brez pomagača. Ta bo držal drog z ogrebnikom ali pa bo z drugim drogom oziroma mačkom otresel čebele z veje. Večkrat je za ogrebanje potrebna tudi lestev, vedno pa skrajna previdnost, da se čebelarju ne pripeti kaka nevšečnost. Čebelarji so sicer vztrajni in neradi prepuščajo roje nezanesljivi usodi; skušajo jih ogrebsti, če je le mogoče, toda včasih je vendarle pametneje odreči se roju, kakor tvegati svoje življenje. Ako je roj na takem kraju, da bi prišli le težko do njega, na primer v kakem trnovem grmovju, ga preženemo z izbranega mesta z dimom ali s krpo, namočeno v kar-bolni kislini. Taki zoprni duhovi prisilijo roj, da se preseli na
primernejše mesto za ogrebanje. Če visi roj visoko na drevesu, tako da ga ne moremo ogrebsti, ga pod noč otresemo z mačkom, da pade na tla in se spraši v prazen kranjič, ki smo ga poprej postavili na tla pod drevo. Če visi roj na tanjši veji, je ogrebanje zelo preprosto. Čebele nekoliko napršimo, odrežemo vejo in otresemo roj na sipalnik, ki smo ga pritrdili k panju, v katerega ga nameravamo vsaditi.
Oblike rojev so različne, pri vseh pa opazimo stremljenje, da se čebele čimbolj stisnejo in obdrže skupaj, saj morajo tiste, ki se drže neposredno veje, nositi težo vseh drugih čebel.
Ako bi hoteli pri drujcih ali trekovcih izločiti odvečne matice, je najbolje, da jih ogrebemo, nato pa stresemo na razgrnjeno rjuho. S peresom razbrskamo nastale klobčiče in poiščemo matice. Bistremu očesu prav gotovo ne bodo ušle. Dokler se drujec ali trekovec ni umiril, kar čebelar takoj opazi po obnašanju čebel, ga ne smemo ogrebsti in vsaditi v panj, ker bi najbrž zopet izrojil. Dostikrat visi roj na veji v več manjših gručah, ki se navadno kasneje združijo v enoten grozd. Tako združitev lahko pospešimo z rahlim nabrizgavanjem, ko je pa roj združen, ne smemo več odlašati z ogrebanjem. Navadno se roji z mladimi maticami nenadoma dvignejo in odlete pod vodstvom čebel izvidnic v izbrano bivališče, ki so ga že nekaj dni pred tem poiskale.
Nevšečnostim, ki jih povzroča rojenje, se izognemo na dva načina:
Sl. 181. Preprost vabilnik za roje
se izognemo na
1.	s tem, da zvabimo roj na prostor, ki je za ogrebanje čimbolj prikladen;
2.	s tem, da prestrežemo čebele ob žrelu, ko se začno usipati iz panja.
Zvabitev roja na odrejeno mesto je pozabljena čebelarska umetnost.
Vabilniki za roje so iz naših čebelnjakov izginili. Po brezbrižnosti mlajše generacije je zapadlo pozabi tudi rokovanje z njimi.
Za vabo so uporabljali včasih posebne priprave, ki so jih ob rojenju nastavljali čebelam. Tak vabilnik kaže tudi slika 181, ki je posneta iz Ludwigove knjige »Naše čebele« (Unsere Bienen). Vabilnik je izdelan v obliki nizkega zabojčka z osnovno ploskvijo 30X20 cm. Visok je kakih 6 cm. Spodaj in ob straneh je opremljen s koščki hrapave drevesne skorje, kar napravlja iz daljave vtis, kot da sede na njem čebele. V zgornjo stranico je zavrtana kljuka, kakršne so običajne pri obešalnikih za obleko. Priprava je torej dokaj preprosta in jo lahko zbije skupaj vsak čebelar, čeprav se ne razume na mizarstvo. Kako ravnamo s takim vabil-nikom, L u d w i g ne navaja. Pripominja samo to, da jih je treba izdelati več ter jih v času rojenja razobesiti na primernih mestih v okolici čebelnjaka. Vabilniki morajo biti dobro vidni, vendar ne smejo biti izpostavljeni bleščeči sončni svetlobi.
Ludwigova navodila so pomanjkljiva. Zato naj jih izpopolnimo še s svojimi pripombami.
Vabilniki morajo biti izgotovljeni že nekaj mesecev pred splošno rojilno dobo. Na prosto jih obesimo jeseni ali vsaj zgodaj spomladi, da se pošteno presušijo in prevetrijo. Tako izgube sleherni vonj, ki bi mogel biti čebelam zoprn. Tik pred roji jih snamemo in vsak vabilnik zase natremo z meliso, čebelarjem dobro znano dišavilo rastlino. Nato odpremo panj, o katerem vemo, da bo morda že naslednji dan rojil, potegnemo iz njega dva ali tri močno zasedene sate ter jih postavimo na kozico. Ko smo prislonili sipalnik in nanj položili vabilnik, otresemo s pripravljenih satov na sipalnik čebele, da se preko vabilnika spraše nazaj v panj. Kranjičarji so najraje izbirali v ta namen čebele, ki so pred rojenjem posedale ob žrelih in se v težkih gručah obešale na panjeve brade.
Smotrnost tega postopka je mogoče prav lepo utemeljiti. Pri prašen ju izločajo čebele iz žlez, nameščenih med pregibi skrajnih dveh zadkovih obročkov, značilen vonj, ki je zanje silno privlačen in dojemljiv celo iz večjih razdalj. Vonj, ki ga pri množinskem izločanju zaznava tudi dober človeški nos, je zelo izdaten in lebdi dalje časa na predmetih. Ta vonj nekako zaleze v vabilnik, ki smo ga na zgoraj popisani način obravnavali, in učinkuje potem kot vaba na roje. Bistvenega pomena pri vabljenju niso torej vabilniki sami, temveč ukrepi, s katerimi napravimo vabilnike za čebele mikavne. Zategadelj morejo imeti katerokoli drugo obliko. Primerov zanje bi našli še več, če bi jih hoteli iskati.
Nekateri čebelarji uporabljajo kot vabilnik prazen kranjič, v katerega so že pred tem ogrebli kak roj. Kranjič z odprtino navzgor pritrdijo na pokončen drog in si tako prikroje preprost ujemalnik. Če jim izroji nova družina, se postavijo pod gručo spreletavajočih se čebel ter jim vsiljujejo svojo napravo. Ko začno sedati na panjeve stene prve čebele, je igra dobljena. Kmalu se na panju zbere ves roj in se dostikrat sam od sebe spraši v njegovo notranjost.
Prestrezanje rojev. Popisani postopek je nekako na meji med vabljenjem in prestrezanjem rojev. Po navadi seveda rojev ne prestrezamo v zraku, temveč pred žreli panjev. Prestrezamo jih s posebnimi vršami, ki so pri nas bolj pogostne kakor pa vabilniki.
Iznajdbo prestrezalne vrše pripisujejo našemu čebelarskemu velemojstru Antonu Janši.* V svoji knjigi »Popolni nauk o čebelarstvu« je vršo ne samo opisal, temveč tudi vzorno narisal (sl. 44). Dejansko je bila njegova vrša nekaj nad 2 m (7 čevljev) dolga, na obeh straneh odprta in stožčasto se zožujoča vreča, sešita iz luknjičave tkanine: organtina, tila, kanafasa ali podobnega blaga. Razpeta je bila med štiri obroče, katerih premer je rastel od 37 do 52 cm (od 14 do 20 col). Obroče so držale vsaksebi štiri podolžne letve. Na enem koncu je bila vreča zaprta s krožno urezano desko, na drugem koncu pa je imela platnen podaljšek, ki si ga ob uporabi nataknil na panj in prevezal z vrvico. Cela naprava je bila
* Janša je iznašel vršo baje po naključju. Njegov učenec Jožef Posel pripoveduje v svoji čebelarski učni knjigi iz leta 1784 o tem takole: »Nelkega dne zgodaj zjutraj se je odpravil Janša na pot. Ker je imel precej posla, je vzel s seboj malho kruha. Malo pred poldnem je začel neki panj rojiti in komaj je bil ta izrojil, se je že sosedni pripravljal, da bi izletel. Da bi ga zadržal in da bi ne sedla oba roja skupaj, je Janša brž izpraznil malho, jo pokril čez prednji del panja in ogrebel že prej izleteli roj. Ko je nato naglo zopet odstranil malho, je bil zelo presenečen, ker je čepel v njej roj« (citirano po St. Miheliču).
lahka, zračna in svetla, tako da čebele zaradi pomanjkljivosti svojega vida sploh niso mogle opaziti nastavljene pasti.
Janševa vrša je sčasoma doživela marsikatero spremembo. Predvsem je dobila enakomerno valjasto obliko, letve so odletele, na platnenem podaljšku pa so se pojavile dopolnitve, ki so se menjavale glede na panj (slamnati ali leseni), za katerega je bila določena. V dobi rojenja je čebelar privezal vršo na drog, ki ga je bil zasadil v tla pred panj; ko so začele čebele rojiti, je njen nasprotni konec zakvačil ob žrelu. Naj sledi kratek opis te novejše vrše.
Organtinasta vreča je oblikovana s tremi enako velikimi obroči, ki imajo kakih 30 eni premera. Obroči so leseni in obšiti z blagom. Vreča se preko skrajnih dveh obročev nadaljuje, toda podaljška, dolga približno pol metra, nista iz organtina, marveč iz trpežnega platna. Platnena podaljška sta široko zarobljena, skozi robova pa sta pretaknjeni vrvici, da lahko vrečo zadrgneš in za-preš na obeh koncih, kadar je to potrebno.
K vrši spada lesen nastavek, nekak miniaturni posnetek lesenega prestrezala. Na širšem koncu ima okrog in okrog pribiti dve vzporedni letvici, med kateri pritrdiš vrečo na zadrgo. Ožji konec nastavka je ojačan s pločevinasto ploščo, ki sega čez rob in ima ob straneh podolgovati zarezi, ujemajoči se z vijaki pločevinastega zapaha. Če teh zapahov pri panju ne uporabljamo, moramo vijake že zaradi vrše namestiti ob žrelih.
V količkaj večjem čebelarskem obratu so potrebne dve do tri take vrše. Zgodi se namreč včasih, da se ti splaši istočasno ali v kratkih časovnih presledkih po več družin naenkrat. Z enim samim prestrezalom jim ne bomo kos, če pa jih imamo več in če smo dovolj spretni, lahko polovimo vse roje, ne da bi potrebovali pri tem kakega pomočnika. Treba je seveda znati delo od prave strani zagrabiti.
Vrečaste vrše so same po sebi nerodne, skoraj bi rekli neuporabne. Šele v zvezi z majhno napravo na prostoru pred čebelnjakom pridejo njihove vrline do veljave. Naprava sestoji iz dveh močnejših kolov, ki jih zabijemo v tla in zvežemo s prečnim drogom. Koli naj bodo oddaljeni od panjev Približno dva in pol metra, prečni drog pa naj bo pritrjen nad tlemi kaka dva metra visoko. Ob rojenju privežemo in obesimo na drog vrše, ki naj bodo v popolni pripravljenosti: zgoraj zadrgnjene, spodaj opremljene z lesenimi nastavki (sl. 182). Vsekakor moramo preizkusiti, če sežejo s svojimi
Sl. 182. Vrša za prestrezanje rojev
spodnjimi konci do žrel panjev, o katerih slutimo, da bodo rojili, nato pa jih vržemo in preganemo čez drog, da se ne bodo vlekle po tleh. Tako smo nared! Nadaljnje geslo je: čakaj in opazuj! Brž ko se ti zazdi, da je postala ta ali ona družina nemirna, da so se začele čebele v večji množini kakor po navadi usipati iz panja, pograbi najbližje prestrezalo ter ga nategni v poševni smeri proti pročelju čebelnjaka, leseni nastavek, ki ga držiš v roki, pa z vijaki pritrdi ob žrelu. Vse je v trenutku napravljeno in že si lahko na preži pri naslednjih plemenjakih, katerih roje pričakuješ še isti dan.
Ko vidimo, da je rojenje končano, da skozi žrelo ne prihaja več dosti čebel, da se nekatere celo vračajo nazaj v panj, snamemo organtinasto vrečo z lesenega nastavka in jo na spodnjem koncu dobro zavežemo. (Preprosto zadrgnjen j e ne zadostuje. Vrvico je treba vedno še posebej oviti pod zadrgo.) Končno odstranimo izpred žrela leseni nastavek, vrečo z rojem pa zanesemo v senco pod bližnje drevo, kjer jo obesimo na primerno visoko vejo. Viseti mora tako, da ostanejo čebele zgoraj. Brž ko se roj umiri in se združi v grozd, ga lahko vsadimo v pripravljeni panj.
Ko smo panj opremili s satnicami, ga znotraj natrli z meliso in mu priprli žrelo, prinesemo v čebelnjak vrečo s čebelami. Vrečo sedaj obrnemo. Obrnjeni konec, torej tisti konec, na katerem ni čebel, pritrdimo na kako stojalo, na steno ali pod strop, kajti biti mora dvignjen, da je vreča kolikor toliko nategnjena. Na nasprotnem koncu razmotamo zadrgo in pričnemo usipati čebele na sipalnik. Z dimom, vodo in metlico jim pomagamo v novo bivališče.
Kakor pa ni nobena stvar na svetu popolna, tako ima tudi vrečasta vrša nekaj pomanjkljivosti. Glavna pomanjkljivost, ki bi ji jo mogel kdo očitati, je najbrž ta, da ni posebno trpežna. Res je! Sčasoma se pojavijo okvare v mrežasti tkanini. Toda to ni najhuje. Nastalo luknjo ali raztrganino sproti lahko zalepimo s koščkom papirja, kasneje, ko postane tkanina le preveč razdrapana, pa jo zamenjamo z novo. Organtin je bil včasih poceni in ta strošek ni ravno preveč obremenjeval čebelarjevega žepa. Po izkušnjah je potrebna izmenjava organtina približno na vsakih 10 let. Ostali deli vrše so manj občutljivi in vzdrže tudi daljšo dobo. Vršo moramo seveda hraniti v suhem in zračnem prostoru, zgibati pa je ne smemo nikdar vlažne, sicer nitke v tkanini pod vplivom škodljivih klic skrepene še poprej. Vrečasti vrši očitajo tudi to, da jo je pri vsajanju težavno očistiti vseh čebel, ker zalezejo mnoge od njih med gube blaga in ne najdejo same pota v panj. Ce se hočemo temu izogniti, ne smemo pričeti poprej z vsajanjem, dokler niso čebele napravile popolnega grozda. Dobro je tudi, da vršo, preden jo zanesemo v čebelnjak, tik pod grozdom prevežemo. Tako se čebele pri kasnejšem rokovanju z njo ne morejo razprostreti in razlesti po vsej njeni dolžini.
Vrša v tej obliki je še danes v rabi pri slamnatih panjih na liine-burškem vresišču. Prav tako je razširjena v Italiji, medtem ko so jo pri nas spodrinila lesena prestrezala.
Prestrezala so različna. Njih oblika se ravna po panjih, pri katerih jo uporabljamo. Za AŽ-panje je najbolj priročna 95 cm dolga, 35 cm široka in 30 cm visoka škatla. Priprava je podobna kranjiču, samo da je na enem koncu višja in širša kot na drugem. Na zgornji strani in ob straneh je navadno pribita pocinkana žična mreža. Na ožjem koncu je opremljena z leseno zaklopnico.
Prestrezalo pa uporabljamo tako, da nastavimo v trenutku, ko se začno prve čebele usipati iz panja, njen odprti ožji konec na panjevo brado tesno k žrelu, tako da čebele ne morejo pri straneh uhajati. Da nam prestrezala ni treba med rojenjem držati, je na širšem koncu pritrjena daljša vrvica z zanko. Skozi to zanko vtaknemo šilo in ga zapičimo v končnico panja, ki stoji nad rojevim. Pazimo, da bo vrvica držala prestrezalo natančno v vodoravni legi, kajti le v tem primeru čebelam ne bo mogoče spredaj uhajati.
Ko je ves roj ujet, zapremo zaklopnico in postavimo prestrezalo pokonci kam v senco ali v hladno klet, tako da je ožji konec zgoraj, da se roj zbere za zaklopnico in ga pri vsajanju laže stresemo iz njega. Sl. 183. Freudenstcinovo avtomatično prestrezalo
Prestrezanje rojev s takimi	za roje
pripravami je priročno. Paziti
pa moramo, da ne zamudimo pravega trenutka za namestitev prestrezala. Nič ne de, če nekaj prvih čebel nismo mogli prestreči. Te se bodo pozneje zbrale na mreži prestrezala. Ako je med čebelami matica, se roj v prestrezalo kmalu zbere v grozd. Če pa se čebele sploh ne umirijo in nenehno begajo po mreži, so izrojile brez matice. Matico je treba v izrojencu poiskati in spustiti v prestrezalo, nakar se čebele hitro pomirijo. Pri dodajanju matice postavimo prestrezalo pokonci, tako da je širši del zgoraj.
Kakor je delo z vršo ali prestrezalom nerodno, ker si je treba vzeti čas in paziti na pravi trenutek rojenja, imajo te priprave vendarle velike prednosti, ki jih ne moremo zanikati. V vršo oziroma prestrezalo se skoraj vedno ujame matica, pa čeprav ni sposobna leteti zaradi prirezanih kril. Odpade zamudno beganje za rojem ter včasih tudi nevarno ogrebanje. Razen tega se izognemo združitvi več rojev, ki bi rojili ob istem času ali v kratkem presledku.
Marsikateri čebelar ima prestrezalo za nepotrebno pripravo, češ že tako m tako je preveč ropotije v čebelnjaku, kaj bi si nabavljal še to. Toda kranjičarji so zlasti vršo kaj s pridom uporabljali. V naprednem čebelarstvu, kjer rojenje čebel lahko zabranimo in si poveča varno čebelarstvo z narejenimi roji, pa so te priprave res že odslužile in bo sčasoma njih mesto samo še v čebelarskem muzeju.
V Ameriki so delali poskuse tudi z avtomatičnimi prestre-z a 1 i, to se pravi z napravami, v katere bi se roji sami ujeli. Ta prizadevanja pa so le delno uspela. Roji so se sicer ujeli, toda po moči se niso
k
dali primerjati s svobodno izletelimi roji. Dostikrat so bili tako šibki, da se jih ni niti splačalo vsajati v posebne panje. Da pokažemo princip, na katerem so zasnovani vsi taki izumi, bomo popisali F reudenstei-novo avtomatično prestrezalo (sl. 183), ki spada morda še med najbolj posrečena.
Naprava sestoji iz verande, ki jo pritrdimo ob pričakovanju roja k žrelu panja, in iz vreče, ki čepi kakor nekak klobuk vrh verande. Vreča je iz neprosojnega blaga. Pokonci jo drže lesene vitre in obroči. Veranda je na sprednji strani zaprta z rešetko, ki je poševno nagnjena navzven, da je čebelam olajšano plezanje in izmotavanje skozi rešetkine reže. Notranji prostor je počez predeljen s pločevinasto ploščo. Plošča se tik nad žrelom naslanja nad končnico panja, se v zložnem vzponu dviguje in preide ob rešetki v begalnico s pridvižnimi jezički.
Ob rojenju se čebele z lahkoto prebijejo skozi rešetko, medtem ko je matica preširoka in ne more za njimi. Zato plezaje zafrfota ob rešetki, privzdigne kak jeziček v begalnici in zaide v zgornji oddelek prestrezala. Toda niti tukaj ni izhoda zanjo. Poleg tega ji je onemogočen še povratek nazaj v panj, kajti bistvo begalnice je ravno v tem, da pripušča gibanje samo v eno smer.
Čebele, ki so se medtem spreletavale po zraku in mahoma zaznale, da ni matice med njimi, zaokrenejo svoj let proti domačemu panju. Divje se vržejo na rešetko in jo v gručah oblegajo. Prehod do žrela, ki ga je izumitelj namenoma zelo utesnil, je v hipu prenatrpan s čebelami. Glavnina roja navali navzgor in se v vrhnjem oddelku združi s pogrešano matico. Čebele se zbero v vrečastem nastavku, se polagoma umire in vdano pričakajo čebelarja, ki jih iztrese v nov panj.
Drug tak poskus je naprava ob žrelu, ki naznani čebelarju v stanovanju, da se roj usiplje iz panja. Ob žrelu panja, ki je pripravljen za roj, pritrdimo begalnico s pridvižnimi jezički. Jezički in železna prečna paličica nad njimi so povezani vsak s svojo električno žico, obe žici pa vodita do zvonca v stanovanju čebelarja.
Med rojenjem navale čebele s tako silo na žrelo, da dvignejo jezičke do železne prečnice, kar se med izletavanjem na pašo navadno ne zgodi. Tako pride do električnega stika, ki sproži v sobi zvonec, da zabrni. Čebelarju v tem primeru ni treba postavati pred čebelnjakom in nadzirati panje, ampak opravlja doma svoje delo, ko pa čebele izroje, ga tako rekoč same pokličejo pred čebelnjak.
Vsajanje rojev. Potem ko smo roj na ta ali oni način ujeli oziroma ogrebli in morda v temni kleti ohladili, ga je treba vsaditi v zanj določeni panj, to pa storimo šele tedaj, ko se je popolnoma umiril, zbral in ohladil. Vsadimo ga lahko že popoldne, še bolje pa proti večeru, ko rojeve čebele ne bodo več odletavale iz panja. V panju, kjer bo našel roj svoje novo bivališče, napolnimo vse plodišče s satniki, ki imajo vdelane satnice. Če bi ga opremili samo deloma s satnicami, bi se čebele prav gotovo zbrale v praznem prostoru panja. Preden roj vsadimo, žrelo panja odpremo. To je potrebno zlasti pri vsajanju v popoldanskih urah, in sicer zaradi tega, da se okoli tavajoče rojeve čebele, ki so se od drugih ločile in odletele, lahko spraše k roju.
Pri vsajanju uporabljamo navadno lesen sipalnik, Stojkovičev je za vsajanje močnih rojev neprimeren, ker se velika množica
vsajenih čebel ne more naglo pomakniti iz njega v notranjost panja med satnike.
Roj stresemo na sipalnik in pri tem udarimo z roko ob stranico ogrcb-nika ali prestrezala. Če je udarec še tako močan, pa vselej ostane v ogreb-niku ali prestrezalu dosti čebel. Te spravimo ven tako, da položimo na tla večji kos močnega papirja, še bolje kos starega povoščenega platna, na katerega udarimo z ogrebnikom, da padejo nanj čebele, ki jih nato z omelcem ali peresom ometemo na sipalnik.
Čebelam pomagamo s peresom, da se čim hitreje pomaknejo s sipalnika v panj. Ko so vse notri, zapremo plodišče tako, da okence počasi pomikamo k satnikom in s tem potiskamo čebele, ki so še za satniki, polagoma v notranjost. Vratca pustimo čez noč odprta.
Pri vsajanju se čebele razburjajo in proizvajajo mnogo toplote. Kadar so noči zelo tople, postane to za satnice lahko usodno. Zaradi velike toplote v panju se satnice močno segrejejo in se pod težo rojevih čebel podirajo, včasih že v prvi noči do zadnje.
LOČITEV IN ZDRUŽITEV ROJEV
V večjih čebelnjakih se pogosto zgodi, da roji že drugi panj, ko je prvi roj komaj sedel na drevo ali pa se še suče po zraku. Kaj rad se drugi roj pridruži prvemu, če tega pravočasno ne preprečimo. Ako pustimo, da se roji usedejo skupaj, pade ena matica gotovo kot žrtev te združitve, če ne kar obe. Ako se združita dva prvca, bo roj morda težak 4 ali še več kilogramov in ga bomo kar težko spravili v panj. Takemu roju velikanu nastavimo tudi v medišču satnice, rešetko pa odstranimo. Če je količkaj paše, bo v 14 dneh izdelal vseh 18 satnic, dobra matica pa zalegla sate v plodišču ali medišču do zadnje celice.
Ločitev rojev. Če nismo mogli pravočasno preprečiti združenje obeh rojev, jih poskusimo ločiti, preden se matici spoprimeta. Poiskati moramo v takem združenem roju vsaj eno matico, če že ni mogoče najti obeh. To napravimo najlaže tako, da roj najprej ogrebemo, čebele napršimo z vodo, stresemo na rjuho ter tam poiščemo matici, ju zapremo vsako v svojo matičnico in denemo v kakršna koli panja (kranjiča) dober meter vsaksebi. Vsaki matici pridružimo potem polovico rojevih čebel, tako ločena roja pa vsadimo vsakega zase.
Brž ko opazimo, da se dva panja pripravljata na rojenje, je najbolje prvi roj z brizganjem prisiliti, da sede, nakar ga takoj ogrebemo, čeprav še ni ves zbran. Lahko ga tudi prekrijemo z rjuho, da ga čebele drugega roja ne staknejo, ogrebli pa ga bomo kasneje. Sedaj roječemu panju zožimo žrelo, da se bodo čebele čim počasneje valile iz panja. Pa tudi temu roju ne bomo pustili, da bi dolgo iskal, kam bi se usedel, posebno če prvega roja še nismo mogli ogrebsti in smo ga samo pokrili z rjuho ter tako skrili pred drugim rojem. Tudi ta roj bomo nabrizgali, da čimprej sede. V takem Primeru bi nam zelo prav prišla vrša, v katero bi prestregli drugi roj in si tako prihranili mnogo dela.
Ako se združita dva drujca, ni nič hudega, ker so ti manjši °d prvcev, saj jih dostikrat čebelar sam združi, če jih posamič ne porabi
za rezervne družinice v prašilnikih. Poskusiti moramo rešiti le dragocene matice, ako so roji od družin z izbranimi lastnostmi.
Nerodno pa je, ako se združita roja, od katerih ima eden sprašeno, a drugi nesprašeno matico. Za oba roja je taka združitev usodna. Čebele umore navadno obe matici, med sabo se pa koljejo na življenje in smrt, tako da ostane od močnpga roja naposled le prgišče čebel. Tak roj moramo dobro napršiti z vodo, ga nemudoma ogrebsti in takoj stresti na rjuho. Nato poiščemo obe matici oziroma vse matice, ker jih je drujec morda imel več, in jih zapremo v matičnice. Matice pregledamo in določimo, katera je sprašena in katere so nesprašene. Sprašeno in najlepšo od ne-sprašenih damo v matičnici vsako v svoj kranjič, kranjiča pa položimo na eno in drugo stran rjuhe blizu gruče čebel. Čebele se počasi spraše k svojima maticama. Matici spustimo iz matičnic šele naslednjega dne, ko se čebele v panjih, v katera smo jih vsadili, povsem umirijo.
Če sedi drujec v več kepah, ima navadno več matic. Ogrebli bomo vsako kepo posebej in jih vsadili v manjše panjičke, posebno če izvirajo matice od družin z izbranimi ali vsaj dobrimi lastnostmi. Sicer pa ogrebemo vse kepe skupaj in jih vsadimo v en panj. Matice se med sabo pokoljejo, ena, navadno najkrepkejša in najurnejša, pa skoraj vedno ostane.
Prav tako ogrebemo skupaj več slabih, lahkih drujcev ali trekovce, če jih ne rabimo za rezervne družinice. Pravilo je, da sprejmemo roje izpod enega in pol kilograma le, če so prav zgodnji. Dobro je, če vsadimo en tak roj v plodišče, drugega pa v medišče, o čemer bomo govorili še kasneje. V skrajni sili jih pojačamo z dozorelo zalego ali s čebe-. lami iz družin, iz katerih izvirajo.
Ogrebeni roj se kmalu umiri, če je tudi matica v ogrebniku. Če pa čebele uhajajo iz njega, ni v njem matice. Ogrebsti moramo še čebele, ki so ostale na veji, z njimi vred pa tudi matico. Da bi to iskali in lovili, kakor priporočajo nekateri, nima smisla, ker bi jo redkokdaj opazili in mogli ujeti. Ko smo ogrebli večino roja, prislonimo ogrebnik k veji, kjer je roj sedel, da se še preostale čebele lahko spraše vanj. Znak, da je matica v ogrebniku, je to, da so čebele na stenah zunaj ogrebnika obrnjene vse proti njegovi notranjosti in se praše. Šum privablja še okoli tavajoče čebele, da se pridružijo roju.
Združevanje rojev. Ko nastopi po kresu pičla poznopoletna paša, ponekod tudi popolna brezpašna doba, ne bo noben čebelar več sprejemal rojev. Kolikor bo pa take roje le sprejel, jih ne bo vsadil vsakega posebej, pač pa jih združil po več skupaj. Seveda mora pri tem paziti, da združuje roje s sprašenimi maticami zase, roje z n e s p rase n i m i maticami pa zopet zase, sicer bi naredil usodno napako in povzročil hudo klanje čebel. Najprej mora poloviti sprašene matice, od katerih bo najboljšo zaprl v matičnico in jo dodal združenemu roju, druge pa bo uničil ali porabil drugod. Izbrano matico spustimo šele naslednji dan, ko se čebele umirijo in so se z njo že sprijaznile.
Prav tako poiščemo nesprašene matice pri drujcih. Lahko pa take roje vsadimo tudi skupaj v en panj. Matice se bodo sicer v panju spoprijele, toda ena bo najbrž vendarle ostala.
Drug način združevanja je naslednji: V plodišče panja vsadimo roj, poprej pa ujamemo matico, jo zapremo v matičnico in jo v njej
dodamo vsajenemu roju. Matično rešetko prekrijemo s polo časopisnega papirja, nakar vsadimo drugi roj v medišče istega panja, toda brez matice. Družina v medišču se kmalu zave svoje osirotelosti, pregrize papir in se polagoma preseli k družini v plodišču. Ako ima ta družina sprašeno matico, pride do združitve brez boja.
Rojev z različnimi maticami, sprašenimi in nesprašenimi, ne skušajmo združevati, ker se čebele nerade sprijaznijo.
Ako je prvec že nekaj dni v panju, pa mu hočemo pridružiti še enega prvca, napravimo takole: Roju, ki ga nameravamo pridružiti, poiščemo in odvzamemo matico, z matične rešetke pa poberemo deščice in jih nadomestimo z navadno žičnato mrežo (kot je na okencih), tako da čebele ne morejo uhajati skozi njo ali mimo nje. Roj stresemo potem v medišče, da se čebele navzamejo duha spodnje družine. Naslednjega dne potegnemo iz panja žičnato mrežo, nakar se osirotele čebele iz medišča polagoma preselijo v plodišče.
Če pa je v panju že nekaj dni drujec, potem vsadimo novega drujca ali trekovca vanj tako, da ga stresemo na sipalnik. V boju, ki nastane med mladimi maticami, se odloči, katera ostane živa.
\ račanje rojev bi morali pravzaprav iz čebelarske prakse izločiti, ker je z biološkega stališča popolnoma zgrešeno (Sodobno čebelarstvo I, str. 177). V poštev bi prišlo kvečjemu pri zelo kasnih rojih, to se pravi v takem času, ko rojilni nagon že na splošno pojenjuje. Zato o tem samo nekaj besed!
Roj ogrebemo, poškropimo z vodo in stresemo na rjuho. Tam mu poiščemo matico in jo uničimo, nato pa ga vrnemo izrojencu. Da nam ta znova ne izroji s pevko, podremo osmi dan po odhodu prvca vse matičnike in pustimo le enega, naj lepšega. Če se je roj zaradi slabega vremena zakasnil, moramo matičnike podreti, brž ko zaslišimo pevko peti.
Ako kakemu prvcu ne bi hoteli uničiti matice, ga vrnemo izrojencu, poprej pa podremo prav vse matičnike, mu odvzamemo nekaj satov zalege in mu damo namesto njih satnice. Panj se bo takoj lotil izdelave satja, matica pa bo nemoteno zalegala dalje, saj bo imela v dodelanih satnicah dovolj praznih celic. Preden si panj zopet opomore in usposobi za rojenje, se navadno paša poslabša, z njenim poslabšanjem pa rojilni nagon zamre.
In še drug, zelo preprost način vračanja rojev! Takoj po rojenju podremo izrojencu vse matičnike razen najlepšega, sat z matičnikom pa postavimo v sredo plodišča. Naslednje jutro odvzamemo roju, ki smo ga do tedaj imeli v kleti, matico in ga vrnemo izrojencu. Tako bomo ravnali v primeru, da stara matica več ne ustreza.
Pri podiranju matičnikov je treba dobro pregledati vse sate, ker so nekateri včasih skriti po sredini ali pa za robovi, tako da jih je težko opaziti. Če prezremo le en matičnik, je bilo naše delo zaman; družina Po vnovič rojila z matico iz matičnika, ki smo ga prezrli.
Poreklo roja. Pri vračanju rojev moramo natančno vedeti, kateri Panj je rojil. Ako smo bili pri rojenju prisotni, ni tu nobenega vprašanja. Drugače pa je, če smo roj našli že na veji in izrojenec zopet normalno izletava. V tem primeru ugotovimo poreklo roja tako, kot smo svetovali na str. 510, lahko pa tudi takole: Roj ogrebemo in vsadimo v prazen Panj na sate. Naslednje jutro poiščemo rojevo matico in jo odstranimo, sate, na katerih je roj, zložimo na kozico, to pa postavimo na tla zunaj
čebelnjaka. Čebele se bodo začele s praznega satja vračati v svoj stari panj in jih bo pri žrelu izrojenca kmalu vse črno. Ko to opazimo, stresemo ostale čebele na sipalnik, ki smo ga pritrdili k panju izrojenca. Še laže doženemo panj, ki je rojil, ako proti večeru, ko prenehajo čebele izletavati, nekako med šesto in sedmo uro, vržemo na tla pred čebelnjakom nekoliko žlic rojevih čebel, medtem ko postavimo roj v klet, da ga raztresene čebele ne morejo najti. Nekaj časa tavajo te okoli, se vračajo na mesto, kjer se je roj mudil, ko pa ga ne najdejo, se začnejo, prašeč se, zbirati na bradi izrojenca.
Rojev iz kranjičevne moremo vračati, ker je matičnike v njih težko popolnoma uničiti. Te moramo samo združevati.
Pobeg rojev. Včasih se zgodi, da roj, ki smo ga vsadili, dan ali dva nato pobegne. Mogoče ni bil panj za roj dovolj skrbno pripravljen, ima neprijeten duh, je zatohel itd., skratka čebelam ne ugaja. Prvci uidejo zelo redko. Če je le panj čist in brez duha, ostanejo v njem. Pač pa radi pobegnejo roji z mladimi maticami, zlasti če jim je nepreviden čebelar dal že takoj drugi dan po vsaditvi sat z medom ali jim pokladal. Begu iz panja je lahko vzrok tudi glad, ker so čebele vzele s sabo premalo medu, ali ker se je vreme poslabšalo in ni nobene paše. Edino sredstvo, s katerim priklenemo roje uhajače na panj, je sat z odkrito zalego, ki jim jo dodamo potem, ko smo jih znova ogrebli. Te noben roj ne zapusti.
Roji brez matic. Včasih izroji kak prvec, matica pa ne gre z rojem. Tak roj se dolgo časa vrti v zraku, obletava to ali ono mesto, se zbere v gručo, a se naglo razpusti, nazadnje pa se čebele začnejo vračati v starca. Dostikrat se pri tem obešajo tudi na končnice sosednih panjev, kjer jih začnejo domačinke klati, tako da pade mnogo čebel.
Isto opazimo, če roji panj z matico s pristriženimi krili, ki pade na tla pred čebelnjakom in jo najde le peščica čebel.
Če je čebelar pri rojenju navzoč, naj matico poišče v panju in, brž ko jo najde, pripre v matičnico, to pa obesi na kako pripravno vejo. Če matica ni šla z rojem, utegne spoznati le zelo izkušen čebelar. Šum roja z matico je visok, roja brez matice pa bolj globok in zamolkel, a njegov let nekako razkropljen. Nasvetujejo, naj čebelar hitro poišče v izrojencu matico in priprto obesi na vejo, pa se bodo rojeve čebele kmalu zbrale pri njej. Z matico pa pridemo po navadi prepozno, največkrat takrat, ko se roj že vrača.
OSKRBOVANJE ROJEV IN IZROJENCEV
S tem, da smo roj ogrebli in vsadili, še ni konec skrbi zanj. Čez dva, tri dni, ko se je roj v panju že zbral, pogledamo, kje sedi. Če zaseda le polovico plodišča, mu odvzemimo nekaj satnic, denimo poleg satnic ločilno desko, prazen prostor izza nje pa zatlačimo z zmečkanim časopisnim papirjem.
Graditev satja v roju. Brž ko je roj izdelal vse satnice, mu lahko dodamo še eno ali dve, dokler je še v gradilnem razpoloženju. Dokler gradi satje, mu pokladajmo! Sprašena matica prvca zaleže že v prvih dneh nekoliko satja, zato pa čebele hite z graditvijo satja, ki ga najhitreje izdelujejo blizu zalege. Graditev satja posebno naglo napreduje ob dobri
paši in na celih satnicah, počasneje seveda pri rojih, vsajenih le na osnove satnic in v kranjičih. Graditev satja pospešimo, če pokladamo roju skozi sedem večerov po četrt kilograma razredčenega medu ali sladkorne raztopine, ob slabi paši pa sploh vsak večer, dokler ne izdelajo čebele vseh satnic do spodnje letvice.
Pitanje rojev. Ako je takoj po rojenju vreme slabo in čebele ne lete, je treba dati roju vsaj en liter sladkorne raztopine v razmerju 1 : 1. Ob lepem vremenu pa počakajmo s krmljenjem vsaj dva dni, da porabi roj ves s seboj prineseni med, sicer bi jo utegnil popihati. Jasno pa je, da roja ni treba pitati, če je paša dobra.
Izdelano satje v rojih. V poznem poletju, ko so usahnile vse izdatne paše, lahko vsadimo roje na izdelano satje. Ob drugih prilikah tega ne delamo, kajti roji hočejo in morajo graditi. Izdelano satje bomo dali torej kasnim drujcem, ki jih hočemo pridržati kot plemenjake. Ko se jim spraši matica in začne ta zalegati, jih bomo podprli še z nekaj sati godne zalege, toda brez čebel. Sploh pa je taka podpora koristna vsakemu roju, posebno prvcem, ki imajo čebele vseh starosti.
Nekako 14 dni po rojenju opazimo, da je roj izgubil mnogo čebel, kar pa ni nič hudega: pašne čebele so odmrle, čebele dojilje in graditeljice pa so zaposlene do skrajnosti. To nazadovanje roj kmalu premaga, saj se že čez teden dni začnejo valiti mlade čebele. Roj pa lahko podpremo še s kakim satom pokrite zalege iz najmočnejšega panja.
Zgrešeno je, če bi dali rojem mešano satje, to je izmenoma trakove satnic in izdelano satje. V takih panjih se družina ne zbere v grozd, ampak visi na vsakem satu ali osnovi le del čebel, ki so navezane samo nase in grade pod skrajno neugodnimi okoliščinami.
Ako paša v dobi rojenja pojenj uje, lahko vsadimo roje ne samo v plodišča, marveč tudi v medišča, tako da je vsak roj zase. Prvca vsadimo v medišče, drujca ali pevca pa v plodišče. Čez 3 dni jima damo pol kilograma razredčenega medu (1 : 1), čeprav je dobra paša. Pokladanje roju v medišču je malo nerodno. Najbolje je, da mu odvzamemo krajno satnico, namesto nje pa denemo izdelan sat, ki smo vanj nalili klajo.
Pregled roja. Močan roj izdela ob dobri paši vse satnice že v desetih dneh. Tretji dan po rojenju moramo roje pregledati, da se prepričamo, če se ni kaka satnica podrla ali če so jo čebele vzdolž žice razjedle. Satnice z majhnimi napakami uredimo, če so hudo pokvarjene, pa jih zamenjamo z novimi. Še več pozornosti moramo posvetiti rojem z mladimi maticami. Če opazimo, da so čebele zelo nemirne in močno buče, je roj na prahi izgubil matico. Dodati mu moramo drugo, ali pa ga združiti s prvcem v medišču, ki se osirotelih čebel ne bo branil. Prvca zložimo na kozico, nato pa odstranimo deščici, ki smo z njima pokrili rešetko.
Prvim rojem, ki jim je propadla matica, ne kaže dajati sate z jajčeci nli mladimi žrkami, ker mine več tednov, preden si spodrede nove matice in preden se te spraše. V teh tednih roji tako oslabe, da so nam samo v breme.
Ako so roji z mladimi maticami mirni in donašajo obnožino, jih čez deset dni lahko pregledamo, da se prepričamo, ali matica v redu zalega ln ni morda trotovka. Pri tem pregledu tudi uredimo gnezdo, da je lepo v sredi, in izločimo morebitne pokvarjene satnice.
Prav majhne ali dele rojev ne bomo vsadili v večje* panje, pač pa, če imajo mlade in dobre matice, v prašilnike na 3 ali 4 sate, in sicer spomladi na satnice, v kasnem poletju pa na že izdelane sate. Matice bomo pO sprašitvi porabili v osirotelih panjih, ali jih obdržali čez zimo kot nadomestilo za morebitne izgube.
Roje moramo dalje časa nadzirati. Čebelar se lahko oddahne šele tedaj, ko najde nad zalego za dva prsta širok venec medu. Družina je potem v redu in se bo pravilno razvijala. Ko pa se čez mesec dni pojavi mlada zalega, si roj dokončno opomore.
Roji v plodišču in medišču. Povrnimo se nazaj k rojema, ki smo jih vsadili v skupen panj, prvca v medišče, drujca ali pevca v plodišče.
Panj smo naselili z dvema rojema zato, da bi ju kasneje združili in da bi tako dobili močno družino. Združimo ju najkasneje 14 dni pred začetkom ajdove paše. Kako to storimo, je povedano na drugem mestu (str. 321). Skoraj vselej pustimo panju mlado matico v plodišču. Le če bi bila pohabljena ali če bi slabo zalegala, pustimo prvčevo oziroma tisto matico, ki je boljša. Gornje žrelo ostane odprto do ajdove paše. Teden dni po združenju uredimo gnezdo spodnji družini. Nedodelane sate prenesemo v medišče, na njihovo mesto pa damo lepe, mlade in zaležene sate iz medišča. Za krajne sate so najprimernejši medeni sati z obnožino.
Skrb za izrojence. Isto skrb kakor rojem moramo posvetiti tudi izrojencem. Načeloma smemo sprejeti od AŽ-panja samo zgodnje prvce, drujce pa moramo skušati preprečiti. Ce ima izrojenec posebno dobre lastnosti, lahko porabimo njegove matičnike pri vzreji matic, ali pa jih izrežemo in vcepimo panjem s slabimi lastnostmi, iz katerih smo seveda prej odstranili matice.
Plemenjakom, ki so zaradi rojenja zelo oslabeli, dodajmo kak sat ali dva pokrite zalege iz najmočnejših panjev, o katerih sumimo, da bi utegnili rojiti, pa tega nočemo.
Posebno skrbno moramo zasledovati praho matic, ki ne poteka vselej tako, kakor bi želeli. V deževnih in vetrovnih dnevih se marsikatera matica ne vrne s prahe. Če opazimo, da je kak roj ali izrojenec matico izgubil, mu moramo nemudoma dodati drugo. Najbolje pa je, da mu pridružimo rezervno družinico na dveh ali treh satih. Dodajanje satov z jajčeci ali zelo mladimi žrkami smo že prej odsvetovali. To bi prišlo v poštev kvečjemu pri izrojencu, ki je še pri moči. Izrazite slabiče raje priključimo kakemu šibkejšemu panju. Zlasti poznim osirotelim rojem ne bomo dodajali satov z mlado zalego, ker mine preveč časa, preden se matice zvale in spraše.
OPRAVILA PRED JESENSKO PAŠO
Ko bujnost rastlinstva ponehava in se dnevi bolj in bolj krajšajo ter bližajo jesenskemu enakonočju, je to znak, da se je narava začela pripravljati na zimski počitek. Ta sprememba se pozna seveda tudi v panjih-Čebele jo čutijo in se začno prav tako pripravljati na zimo; ponekod prej, drugod pozneje, kar je odvisno od podnebja. Že v avgustu odlagajo in prenašajo med nad zalego in za njo, tja, kjer se bodo kasneje stisnile v zimsko gručo, da jim bo ob potrebi vsak čas pri ustih. V medišče ga več ne nosijo, razen ob kaki prav dobri jesenski paši. Ploskve zalege se manj'
šajo, ker matice vedno manj zalegajo. Slednjič ostane le še nekaj celic s pokrito zalego, ki pa tudi kmalu zginejo. Izletavanje čedalje bolj pojema. Medeni viri vsak dan bolj usihajo. Kar še cvete po vrtovih in poljih, ne da več mnogo nektarja, pač pa ob lepem vremenu nekaj malega obnožine, ki je sedaj velika dragocenost; v zgodnji pomladi bo delala čudeže.
Nabiralna strast pa se pri čebelah ne poleže, posebno če se paša hitro pretrga. Zato stikajo okoli tujih žrel in poskušajo vdirati v panje, da bi morda le še kje uropale kako kapljo medu. Toda močne družine postavijo budne straže, ki v kali zatro vsak poskus ropa. Gorje pa, če ima čebelar šibke ali celo brezmatične družine, če ob nepravem času odpira panje ali če okoli čebelnjaka nastavlja medene sate in raztresa medeno ali sladkorno raztopino! Za kapljice, ki se zanje ob dobri paši čebele ne bi niti zmenile, se razvije sedaj srdit boj. Tako se lahko zgodi, da ima neroden čebela]; pred čebelnjakom in na naletni deski vse črno mrtvic, po bradah pa je neprestan ravs in kavs, v katerem neredko zgubita življenje obe čebeli, roparica in stražarka.
Preprečevanje ropanja. Ropanje je laže preprečiti, kot pa ga odpraviti, kadar je že v razmahu. Zato je treba biti glede tega zlasti v brezpašnih dneh (spomladi in jeseni) sila previden. Storiti je treba vse, da do tega ne pride. Večidel je kriv ropanja čebelar, ki mu roparice napadejo panje, in ne tisti, katerega čebele hodijo na rop. To je že zdavnaj znano pravilo, ki ima seveda včasih tudi kako izjemo.
Da se izognemo ropanju, ki povzroča včasih čebelarjem veliko skrbi in tudi veliko škodo, moramo vedeti, da v brezpašni dobi napadajo roparice zlasti slabotne panje, panje brez matic in družine v panjih, ki imajo na vseh straneh reže ali preveliko žrelo. Navadno napadajo močni panji. Med roparicami je največ starih čebel, ki jih lahko spoznamo po temnejši, dostikrat prav črni zunanjosti. Ponekod jim zato pravijo črnice, v prejšnjih časih pa so jih prav zaradi take njihove zunanjosti imeli za posebne vrste čebel. Roparice stikajo v brezpašni dobi okoli panjev in si vsepovsod prizadevajo priti v tuj panj. Kjer najdejo slabo zastražen ali sploh neza-stražen panj, se vrinejo vanj, nasrkajo v njem medu in ga odneso domov.
Radikalnih sredstev proti ropanju čebel ni. Prvo, kar je treba storiti, ko zapazimo, da so se začele čebele ravsati med seboj, je to, da pripremo žrela na velikost 1 do 2 cm. Panje, kjer se pokaže sum ropanja, namažimo po bradi in prednji končnici s petrolejem, karbolno' kislino, kerozinom in drugimi sredstvi, ki razširjajo čebelam neprijeten duh. Seveda pa v času, ko čebele ne izletavajo, preglejmo previdno napadeni panj, če ni brez matice. Umestno je tudi, da mu gnezdo zožimo le na toliko satov, kolikor jih dobro zaseda. Vse preostalo satje Pa umaknimo iz panja, zlasti sate z odprtim medom.
Nekateri priporočajo, da napravimo iz gline posebno zapiralo za žrelo. V glino naredimo več daljših lukenj, toda samo ena od teh naj vodi v panj. Ker more skozi tako zadelano žrelo in skozi luknjo v glini le po ena čebela, in še to po daljšem rovu, ne morejo roparice trumoma ydirati v panj. Posamezno, ki se ji posreči, pa domače že uničijo. Če se je rop močno razmahnil, seveda tudi to ne pomaga. V takem primeru je jreba napadeni panj odnesti za dva do tri dni v hladno in temno klet. Če je to nemogoče, je prav, da napadeni panj pri žrelu zapremo in roparice zdaj pa zdaj spustimo zadaj iz panja. Ko smo tako osvobodili
panj roparic, potisnemo na dno zračnik, ki je razviden s slike 112. Pri vratcih odpremo zgornjo loputo in pustimo panj nekaj dni zaprt. V pitalniku pa mu dodajamo vode, da čebele ne bodo žejne.
Poleg ropanja je treba omeniti še tihotapstvo, ki je na videz nedolžno, a vendarle nevarno, ker ga težko opazimo. So čebelje družine, ki brez vsakega odpora puščajo tihotapkam odnašati med. Tudi družine, ki smo jim z naftalinom odpravljali uši, se ne branijo pred ropom. Zato mora čebelar stalno, zlasti jeseni, oprezovati okrog panjev in v primeru kakega napada postopati tako, kot je bilo zgoraj opisano. Če tihotapljenja ne bo opazil, se mu lahko zgodi, da mu bo kaka družina pozimi ali spomladi umrla od gladu, čeprav ji je jeseni pustil v panju primerno zimsko zalogo.
Umiranje starih čebel. Še eno žalostno stran čebeljega življenja opažamo v jesenskem času: vse, kar nima pozimi in v prihodnji zgodnji pomladi pomena za skupnost in jo celo obremenjuje, mora brez usmiljenja iz panjev. Ta kruta usoda hlapca Jerneja zadene stare, izrabljene, večinoma črne čebele, ki so se v delu zgarale. Nekaj časa se še potikajo ob žrelih, nazadnje pa izlete iz panjev v naravo, kjer jih zagrne smrt, ali pa sestradane obleže mrtve na dnu panjev, od koder jih kmalu odneso čistilke.
Odgon trotov. Nič manj žalostno ne končajo trotje. Sestre so jih pognale iz panjev in čakajo sedaj pred žreli na smrt od lakote. Ponekod jih je toliko, da dobesedno zamaše žrela. To je slabo spričevalo za čebelarja; gotovo ima v plodišču preveč trotovine. Večkrat čebele odženejo trote že prej, včasih pa jim podaljšajo življenje do konca kake dobre jesenske paše.
Preganjanje trotov čebelarju dokazuje, da je v panjih glede matice vse v redu. Sumljivi so pa tisti, ki trotov ne preganjajo; treba jih je čimprej pregledati.
Z odgonom trotov se pravzaprav končuje staro čebelarsko leto in se začenja novo v skupnosti, ki je kakšnega pol leta čisto ženska.
Združevanje pred jesensko pašo. Jeseni preudaren čebelar ne prepusti čebel samim sebi, ampak stori vse, da jih dobro pripravi za najtežjo dobo, zimsko in zgodnjespomadansko, zavedajoč se, da s tem gradi trdne temelje svojemu čebelarstvu za drugo leto.
S to pripravo začne že v avgustu, ko ureja čebele za ajdovo ali drugačno jesensko pašo. Če je imel čebele prej na gozdni paši, prestavi sate z gozdnim medom iz plodišča v medišče, če že ne vseh, pa vsaj take z mnogo medu. Sati z ozkim pasom hojevca pri vrhu v primeru potrebe lahko ostanejo, ker se bodo čebele s tem medom hranile šele spomladi, ko bodo že izletavale in jim torej ne bo več nevaren.
Tudi za izmenjavo starih, neprosojnih satov je pravzaprav sedaj zadnji čas. V plodišču naj ostanejo le taki, ki so lepo izdelani in nimajo trotovine. Prav tako ni več mesta v plodišču nedodelanim satom.
Če ima čebelar kaj slabičev, naj ne gre z njimi v pašo, ker nič ne prineso; rajši naj jih združi ali jih porazdeli med plemenjake. Pridrži naj vselej boljšo matico. Kako združujemo, ji opisano v poglavju o spomladanskih opravilih.
Tako združevanje pred jesensko pašo je mnogo koristnejše kakor po paši, ker en močan panj nabere več medu in obnožine ter vzgoji več mladic kakor dva, trije slabiči. Pravi čebelar ne gleda na število panjev, ampak na to, da so močni.
Jesensko pomlajevanje in okrepitev čebeljih družin. Znano je, da dobro prenašajo zimo in se spomladi naglo razvijajo samo tiste čebelje družine, ki so jeseni močne (zasedajo 9 do 10 satov) in imajo mlade čebele. Po ugotovitvah ukrajinske poskusne čebelarske postaje doživi pomlad vsega le 40 % čebel, ki so se polegle iz jajčec, zaleženih do 20. julija, drugih 60% pa jih pomre med zimo. Spomladi so pač največ vredne tiste čebele, ki jeseni niso hranile zalege, saj opravljajo, ko še ni v panjih mladih čebel, prav te delo dojilj.
Zato je najboljši čas, v katerem se mora poleči dovolj mladih čebel, jeseni mesec avgust in prva polovica septembra. Mladice, vzrejene v tem času, ne bodo samo dočakale pomladi, ampak bodo lahko toliko časa, dokler si družina ne bo spodredila mladic, opravljale vse delo v panju in izven njega. Poleg tega moramo vedeti tudi tole: čim udobneje bodo prezimovale take družine in čim močnejše bodo šle v zimo, tem daljša bo življenjska doba čebel.
Kako bomo prišli jeseni do tako pomlajenih in močnih čebeljih družin? V panju moramo imeti mlade matice iz istega leta. Take matice zalega jo po končani paši dosti dlje časa in bolje kot starejše. Hkrati je večja verjetnost, da bodo take matice preživele zimo. Že zgoraj omenjena čebelarska poskusna postaja je namreč ugotovila, da je med enoletnimi maticami pozimi le 0,2 % - izgub, med dvoletnimi 2,9 %’ in med starejšimi 10 %.
Nič manj pomembna za jesensko pomladitev in okrepitev čebeljih družin ni vsaj manjša paša (40 do 100 dkg na dan) v jeseni. Včasih je bila to pri nas ajdova paša. Danes prihaja v poštev ponekod otava ali žepek (na Krasu, v Liki, Dalmaciji in drugod).
Kdor jesenske paše nima ali se mu je slabo obnesla, ne sme pustiti, da bi matica po končani zadnji poletni paši zaradi pičlih zalog hrane v panju ali končanega medenja prenehala zalegati. Slabo založenim družinam je treba najprej dodati sate z medom, narobe pa mora čebelar, ki ima polno plodišče medu in obnožine, napraviti matici prostor za z a 1 e g a n j e. Če čebel ne prevaža na jesensko pašo, naj po končani paši doma gnezda z ločilno desko primerno zoži in panje toplo odene. Z medom le deloma zanesene sate naj postavi za ločilno desko v panju in med na njih odkriva. Da ga bodo čebele raje nosile v gnezdo, naj ga vedno poškropi s toplo vodo. Prenašanje medu v gnezdo vpliva dražilno na čebele in matica več zalega. Pazi pa naj, da pri tem delu ne bo povzročil ropanja, ki se jeseni rado tako hitro začne. Sicer pa naj družine krmi na zalego. Kako in s čim, je popisano v 6. oddelku knjige. Vedeti je treba, da je vsako pitanje brezuspešno, če panj nima obnožine in je ne more dobiti tudi v naravi. Z jesenskim pitanjem na zalego, to je v drugi polovici avgusta ali v prvi polovici septembra, dosežemo, kakor pravilno ugotavlja E. T o c h a č e k v že omenjeni češki čebelarski enciklopediji:
1.	da stare čebele prej odmro;
2.	da izrabimo njihove poslednje moči za koristno in važno nalogo, ki bi je sicer morale opraviti mladice v škodo svojih življenjskih sil;
3.	da ustvarimo močne družine iz mladih čebel s še neizrabljenimi krmilnimi žlezami in nedotaknjeno telesno energijo.
Preden začnemo s krmljenjem, moramo ugotoviti, koliko hrane sploh imajo panji. Medene zaloge mora biti pred začetkom pitanja na zalego
najmanj 3 do 4 kg. Če je ni, dodajmo toliko sladkorja, ne pozabimo pa tudi na obnožino.
Kakor že rečeno, pričnemo s krmljenjem tako zgodaj, da ni večjega presledka med pašo pred tem.
Dnevno pokladamo najmanj pol do en liter sladkorne ali medene raztopine. Še boljše je sladkorno testo z obnožino. Več o tem glej v poglavju na str. 418. Če nismo že zožili plodišča, bodo čebele raztresle klajo po vsem panju, kolikor je ne bodo sproti porabile.
Pri okrepitvi in pomlajevanju čebeljih družin jeseni nam lahko prav tako pomagajo kakor spomladi pomožne matice. Glej več o tem na str. 275!
JESENSKI PREGLED DRUŽIN
Ko si je čebelar tako zagotovil močne panje z obilico mladih čebel, ga čaka okoli 15. septembra ali kak teden po končani jesenski paši drugo važno delo: jesenski pregled vseh družin. Odlagati tega dela nikakor ne sme. Čim prej pripravi čebele za zimo, tem manj je nevarnosti, da bi ga čas prehitel.
Izpraznjenje medišč. Nekateri čebelarji najprej izpraznijo medišča, očistijo sate vseh prizidkov in jih zložijo v omaro, posebej tiste, ki jih bodo izločili, posebej prazne, posebej medene, posebej sate z obnožino, da jih imajo pri roki, ko urejajo plodišča.
So pa čebelarji, ki priporočajo, da pustimo satje v mediščih, dokler mu je nevarna vešča, sicer ga je treba v omari pliniti, kar je potem pri urejevanju plodišča nevšečno. Razen tega ne prenašamo morebitne bolezni iz panja v panj, če zamenjujemo pri urejevanju plodišč, kolikor je mogoče, le sate istih panjev. Dobro je, če že sedaj ugotovimo in zapišemo, koliko imajo posamezni panji v mediščih medu in morda tudi obnožine, kar nam potem pride prav pri urejanju plodišč.
V mediščih puščajo satje začasno seveda tudi čebelarji, ki v njih prezimujejo čebele.
Čas in način pregledovanja. Za jesensko pregledovanje plodišč se moramo dobro pripraviti. Pri večjem številu panjev to delo težko opravlja en sam, ker je treba biti že zaradi nevarnosti ropanja uren. Zato je potreben pomočnik. Z delom je treba pričeti zgodaj zjutraj in v času izletavanja čebel z njim prenehati. Kdor mora delo opravljati n a prostem, naj kozico zavaruje, kakor je opisano na str. 231. Panjev naj ne pregleduje po vrstnem redu, kakor stoje v čebelnjaku, ampak zdaj na levi, zdaj na desni, da čebele, ki sitnarijo okrog njega, čimbolj zmede. Najbolje pa je, če ima posebno mrežo ali platno, ki ga razpne za panjem, da potem lahko mirneje dela. Če je le mogoče, pregledujemo panje brez kajenja, kar v jeseni ni težko. Preveč kajenja povzroča, da se čebele kopičijo in padajo s satov.
Orodje. Pri pregledu bomo potrebovali nož.za spodrezovanje satja, strguljo za čiščenje satnikov in matične rešetke, pleskarsko pralico ali čebelarsko dleto, ki nam prav dobro rabi tudi drugače pri oskrbovanju panjev. S topim, na konici primerno zaokroženim kuhinjskim nožem odstranjujemo voščine iz žlebov na zgornji letvici satnikov; za ta namen lahko uporabimo tudi posebni
ŠTEVILO ČEBEL NA RAZLIČNO ZASEDENIH SATIH
(Po E. P. Jeffreeju iz Bee VVorlda 1951)
A = število čebel v desetinah glede na zadnji sat b = število čebel na eni strani sata [c] = število čebel na obeh straneh sata
0,1 [Ižo0,		0,4 M2001		A [cj
				
0,2 [600]		0,5 [15001		n o 1200 U|0	[2400]
				
0,3 ^o°,		0,6 [1800]		i n 1500 1 ,U [3000]
strgalnik, ki z njim odstranjujemo voščine s satnikov, kadar podiramo izločeno satje.
Za ometanje čebel potrebujemo o m e 1 c e ali perut. Pri tem pregledu panjev, kakor sploh pri vsakem drugem, uporabljamo še lesen sipa In ik. Pri pregledovanju spodnje vrste panjev je potreben nizek stolček, zabojček za orodje ali kaj podobnega; čepenje ali pripogibanje preveč utruja. Nato uredimo še tehtnico. Ugotovimo, ali deluje pravilno. Na tehtnico postavimo kozico, na katero bomo zlagali satje iz plodišča, in jo stariramo. Če je navadna decimalna tehtnica, s kamnom ali s kakim drugim predmetom, da nam ne bo treba njene teže odštevati pri vsakem panju in da ne bomo mešali uteži in se motili, ko bomo tehtali satje; če pa je to prava čebelarska tehtnica, z regulatorjem. Imeti pa moramo še drugo kozico, da damo nanjo v primeru potrebe sat z matico ali kak sat, ki ga hočemo ločiti od drugih, nadalje sate iz medišč itd.
Presojanje količine medu. Nimajo pa vsi čebelarji tehtnice. Ti morajo količino medu presoditi na oko. To ni težko. Z večletno prakso se presoji tako privadimo, da prav nič ne grešimo, kvečjemu čebelam v korist, če smo čebelarji od srca. 1 dm2 na obeh straneh z medom napolnjenega in pokritega sata vsebuje približno V3 kg medu, tri take ploskve torej 1 kg. Izdelan, sat v AŽ-panju ima približno 9 dm2 površine in torej dobra 2% kg medu, če je ves pokrit. Ker pa medeni sati navadno niso na obeh straneh enako pokriti, presojamo lahko samo po eni strani. 1 dm2 pokritega medu tehta V6 kg, 6 takih ploskev torej 1 kg. Začetniki naj si naredijo satnik, razdeljen na kvadrate (10 X 10 mm) z žico, pa bodo prav lahko določili količino medu v satu, sčasoma seveda tudi brez tega. Določili bodo težo po občutku in videzu.
Ocenjevanje odkritega medu je zelo varljivo. Povprečno vzamemo polovično težo pokritega medu, manjše količine pa sploh ne štejemo.
Čiščenje satja in panjev. Pregled mora biti v vsakem pogledu natančen. Ko smo se tako pripravili nanj, se lotimo, kakor smo rekli, najprej tistih panjev, o katerih menimo, da pri njih ni vse v redu. Dobro je, če panj odpremo kako minuto prej, preden ga začnemo pregledovati. Prvič se trenutno razburjenje medtem poleže, drugič se zaradi svetlobe precej čebel pomakne v notranjost panja. Malenkost morebitnega dima potolaži hudim čebelam še preostalo jezico. Če delamo na prostem, seveda panja ne bomo prej odpirali.
Ob pregledovanju moramo očistiti satje in panje od znotraj. Zato izpraznimo najprej medišča, če jih nismo že prej, odstranimo palice in matično rešetko ter ometemo z nje čebele. Nato ostrgamo prizidke in zadelavino tudi ob straneh, posebno na sprednji strani, in osna-žimo nosilce za matično rešetko, ker se nabere na njih med letom precej nesnage; vmes so tudi jajčka voščene vešče.
Moč čebelje družine lahko ugotovimo takoj, ko smo v plodišču odvzeli okence, s pogojem seveda, da nismo čebel preveč podkadili in jih z dimom pognali v ulice med sate. Treba pa je sate vendarle še posebej pregledati.
Na eni strani dobro zasedenega sata v AŽ-panju je približno 2500 čebel, na obeh 5000. Jasno je, da so sati tem manj zasedeni, čim bolj so potisnjeni ob kraj gnezda. Če računamo, da so močno zasedeni samo srednji štirje sati, imajo ti 20 000 čebel, krajna dva na vsaki strani pa skupaj polovico
manj, to je 10 000 čebel. Tako bi imela dobra družina jeseni kakih 30 000 čebel in bi potemtakem tehtala 3 kg. Toda pri nas že zadostuje, če tehta 2,5 kg. Družina s to težo je ob toplem vremenu razprostrta preko vsega plodišča. Čebele torej najdemo v manjšem številu tudi na stranskih dveh satih. Ce smo gnezdo že prej zožili, čebele sate gosteje zasedajo in jih je na vsakem satu tudi do 3000. Toda take družine so redke. Zadovoljni smo lahko, če zasedajo po 7 do 8 satov. Ako imajo še 3 do 4 dm2 zalege, jih lahko brez skrbi zazimimo, saj bodo spomladi še vedno dovolj močne. S še večjim zoženjem gnezda spomladi in pitanjem na zalego jih bomo lahko pravočasno spravili na potrebno višino.
Moč čebeljih družin moramo ocenjevati v času, ko so čebele doma, najbolje je to zjutraj ali proti večeru. Seveda mora biti zunanja toplota vsaj 15° C. Če jih ocenjujemo po moči, kadar lete, je dobro, panj stehtati pred letenjem in nato v času pregledovanja čebeljih družin. Na ta način bomo približno lahko ugotovili, koliko čebel je zunaj in vsakemu panju dodali to težo. Panji, kjer čebele pri pregledu ne obsedajo več kot 6 satov, to je 5 ulic, so slabiči. Poudarjamo, da velja to za sredo septembra, ne pa za kasnejši čas, ko se čebele zaradi nižje temperature že bolj strnejo. Tedaj bo seveda družina, ki tehta 2,5 kg ali več, sedela le na 6 do 7 satih.
Slabičev pravzaprav sedaj ne bi smeli imeti, saj smo jih morali odstraniti že pred jesensko pašo. Vendar se včasih še pojavi kateri. Najbolje je, da z njim obračunamo ali ga obravnavamo, če ima dovolj mladic in mlado matico, kot prašilčka.
Kako se gostota čebel z njih številom menjava, kažejo slike na naši prilogi. Na njih naj si zlasti začetnik vežba svoje oko, da bo znal pravilno presojati moč družine.
Matica je duša čebelje družine. Imeti pa mora čim boljše lastnosti, ki seveda ne prihajajo do izraza pri njej sami, ampak pri čebelah. Njene sposobnosti moramo sedaj ocenjevati zgolj z vidika, ali ji lahko zaupamo, da bo drugo pomlad z uspehom opravila svojo nalogo. Najmanjša poškodba njenega telesa, na primer že izguba ene noge, jo bo ovirala pri delu. Čebelar mora pri vsakem opravilu v panju poiskati matico in ugotoviti njene telesne sposobnosti. Trditev, da v panju, ki ima v satju zaležena jajčeca, ni treba iskati matice, je napačna in škodljiva prav tako kakor začetnikova radovednost, ko vsak teden vsaj enkrat odpira panj, brska po njem in išče matico. Matic, ki imajo kakršnekoli telesne poškodbe, ne smemo zazimovati. Kakovost matice spoznamo po stanju zalege, ki v tem času ne sme biti raztresena. Zalega mora biti v sorazmerju z močjo družine in pašo. Matica mora biti taka, da od nje lahko pričakujemo zaželeni uspeh. Najbolje je, če zazimimo družine z enoletnimi maticami, ki so se dotlej dobro izkazale. Ce puščamo v panju dvoletne matice, ki smo jih izrabljali po vseh mogočih pašah, je zelo tvegano, kaj bo z njimi tretje leto tako glede njih telesne moči kakor glede zaloge semena. Matice, ki prično prezgodaj zalegati in ki so nas med letom pustile na cedilu, je treba zamenjati z mladimi, ki kažejo boljše lastnosti.
Ce matic nimamo zaznamovanih in v panju ni zalege, a je v njem lepa matica, je mogoče, da jo je družina prelegla, kar se ravno ob jesenski paši rado zgodi in potem ne vemo, ali je sprašena ali ne. Tako družino moramo pitati. Ce bo matica začela zalegati in bo zalega normalna, je
prav; če ne bo zalegala, je nesprašena in jo izmenjajmo, sicer nas lahko spomladi preseneti trotovska zalega. V panju, ki je prelegel, lahko najdemo dve matici, poleg mlade še staro, preužitkarico. Neredko zalegata obe. Pustimo ju, čebele bodo staro prej ali slej odstranile, ali pa bo sama šla v večnost in jo bomo morda nekega dne našli mrtvo na bradi.
Morda bomo našli v kateri družini grbasto zalego. Kako ugotovimo vzrok trotavosti, je opisano na str. 256. Navodila, ki jih tam dajemo za pomlad, so veljavna tudi za jesenski čas.
Družini z nezaželeno matico najbolje pomagaš tako, da ji dodaš, ko si ji jo odvzel, v medišče ali pa kar v plodišče celega prašilčka z mlado matico. Lahko izkoristiš tudi matico, ki si jo že dobil ali jo šele boš s suhimi čebelami.
Kdor prirezuje maticam krila, da jih tako zaznamuje, naj stori to med jesenskim pregledovanjem panjev, ker je tedaj za to najugodnejši čas. Mlade matice so se umirile, niso več plašne in vihrave, kakor so bile prve dni po prahi.
Pri tej operaciji moramo biti zelo previdni, da matice ne pohabimo. Nerodnež jo lahko že takrat, ko jo na satu lovi, preveč stisne. Če pa jo srečno ujame, ji lahko z okornimi prsti odtrga nogo ali utisne kitinjačo. Zato je dobro, če se že poleti vadimo lovljenja in prirezovanja na trotih.
Matico moramo z desno roko ujeti za obe krili in jo potem prestaviti v levo tako, da jo držita palec in kazalec kolikor mogoče mehko za oprsje. Matica zavije zadek navzdol, krila pa dvigne, kar nam je ravno prav. Z ostrimi škarjami pristrižemo nato mladicam desno krilo, enoletnim, ki smo jim že prej pristrigli desno krilo, pa še levo. Nato jih takoj spustimo na sat med čebele. Ves ta postopek mora biti kolikor mogoče hiter.
S prirezovanjem kril dosežemo, da nam ne pobegnejo prvi roji, kar je posebno važno pri prevaževalcih. Ko namreč taka matica z rojem izleti, pade na tla in čebele se vrnejo v svoj stari panj. Potem mora seveda čebelar panj čimprej urediti, če se hoče zavarovati proti roju s pevko.
Prirezovanje kril ima še drug pomen: matice so s tem označene in vemo tudi za njih starost. Več kot dve leti starih pa tako in tako ne bomo trpeli v panjih.
Pri jesenskem pregledu mora čebelar dokončno ugotoviti, kako je z novimi maticami v izrojencih, n a rejencih in rezervnih družinah, kakšne so in kako zalegajo. Šele sedaj jih določi za pleme ali jih obsodi na smrt. Rezervnih družin bi moral imeti vsak večji čebelar kakih 10 % od števila plemenjakov, manjši pa vsaj eno ali dve, da nikoli ni v zadregi, če mu kje zmanjka matica.
Vsi tisti, ki rezervnih družin nimajo, so gotovo že večkrat tekali od čebelarja do čebelarja, moledovali za matice in jih, če so jih naposled dobili, navadno drago plačali, ali pa so ostali brez njih ter tako imeli še večjo škodo.
Jesensko sortiranje satja. Če je med sati na kozici še sedaj kateri, ki v plodišče ne sodi, ga nadomestimo s kakim drugim lepim, medenim. Zahteva po odstranjevanju starih in nepravilno izdelanih satih se vleče skozi vse leto, pa je vendar pri marsikaterem čebelarju tako satje v plodiščih še pri jesenskem pregledu, tako da je tudi sedaj potreben opomin: proč
s takimi sati vsaj sedaj v jeseni. Deviške sate lahko pustimo, če so polni medu, samo ob strani panja.
Obnožina. Ko smo pregledovali sate, smo morali tudi ugotoviti, koliko obnožine imajo družine. Panji se bodo spomladi razvijali le, če bomo na eni strani zazimili take čebele, ki so v jeseni nakopičile v svojih telescih glavne snovi za proizvajanje mlečka, na drugi strani pa, če imamo v panjih zadostne količine obnožine. Z njo dražijo čebele spomladi svoje žleze, da proizvajajo mleček, silijo matice k zaleganju ter s tem nadomestijo stare, odmirajoče jesenske čebele. Tem za proizvajanje mlečka ni bila potrebna obnožina, ki je v panju na zalogi, kajti spremenile so že v jeseni nabrano v svojem telesu v maščobo in beljakovino in jo v tej obliki hranijo v sebi, kakor je povedano v I. delu Sodobnega čebelarstva na str. 150. Te rezerve pa se sčasoma izčrpajo, ko začne matica zalegati. Mlade, na novo poležene čebele, ki stopajo na mesto jesenskih, pa nimajo v svojih telescih potrebnih zalog maščob in beljakovin; zato si jo morajo pripraviti iz obnožine v panju. To so morale čebele že jeseni nanositi v izobilju, tako da je je dovolj vse do takrat, ko najdejo v naravi novo. Zategadelj ne sme noben sat s pomembno količino obnožine ostati v omari, ker bi se tam pokvaril, posušil ali splesnil, kar bi bilo škoda.
Čebelar naj pri pregledu pazi, kolikor je pač mogoče, da bo obnožina enakomerno porazdeljena po vseh panjih, da nobeden ne bo ostal brez nje.
Poleti ob obilni pelodni paši je obnožina večinoma na obeh krajnih satih, sedaj je njeno mesto v gnezdu ali vsaj v njegovi neposredni bližini, tako da je čebelam v zgodnji pomladi ob potrebi takoj dostopna. Ker pa čebele obnožino posebno še proti jeseni rade zalijejo z medom in potem še pokrijejo, nam je pregled obnožnih satov otežkočen.
Zaloga medu. Ko smo uredili obnožino, končno ugotovimo, koliko je v posameznih panjih medu. Praviloma mora imeti družina, ki sedi na 7 satih, 7-krat po 1,5 kg medu, torej vsega 10,5 kg, za vsak nadaljnji zasedeni sat pa po 1 kg več, ker je znano, da močne družine porabijo manj hrane kakor šibke. Tako mora družina z 9 zasedenimi sati imeti dobrih 12 kg zaloge.
Če smo torej pri pregledu ugotovili, da družina gosto zaseda 9 satov ter na oko in po občutku našli, da ima vsaj 12 kg zaloge, ali če smo tehtali in je tehtnica pokazala s satjem in čebelami vred 18 do 20 kg, je v redu. Ce namreč odštejemo od te skupne teže taro, to je za čebele glede na moč družine 2 do 3 kg in za satje 3 do 4 kg, odpade na med 13 kg. Včasih je te »tare« še več, če je satje staro; to mora čebelar upoštevati. Skopariti pri zimski hrani ne sme, ker se mu skopost lahko zelo maščuje. Ce mu družina čez zimo pade, so bili zaman vsi stroški za pitanje. Večja količina dodane hrane nikakor ni izgubljena, saj čebele ne pojedo več, kakor jim je potrebno. Hrana v panju jih zlasti spomladi, kakor je znano, spodbuja k delu in matico k zalegan ju.
Našli bomo morda družino, ki nima dovolj hrane. V tem primeru poskušajmo prazne sate ali take z malo medu zamenjati s težjimi, predvsem iz medišča istega panja, če jih tam ni, iz kakega drugega ali iz omare. Tako dopolnimo zalogo v vseh panjih. V medenih letih se nam bo to posrečilo,
v slabih pa ne. V slabih bomo pač zalogo dopolnili, kolikor bomo mogli, si to zapisali in določili, koliko bo treba še dopitati.
So pa tudi leta, ko najdemo v plodiščih preveč medu. Odstraniti moramo vsaj iz srede gnezda sate, ki imajo do spodnjega roba pokrit med. Taki lahko ostanejo le ob krajih.
Kakovost zimske hrane je nadaljnje vazno vprašanje. Čebele v večini naših krajev, razen v Primorju, ne smejo prezimovati na gozdnem, listnem ali kostanjevem medu. Pri r e s j e v e m so mnenja različna, vendar je večina čebelarjev proti prezimovanju na njem. Kakor druge vrste medov niso vedno med seboj enake, niso tudi resjevi medovi; na enem prezimujejo čebele dobro, na drugem slabo. Ce zima ni huda in je več toplih dni, da se čebele lahko spreletijo in očistijo, je vsak med dober za prezimovanje. Toda za take zime nam ne more biti porok noben vremenoslovec.
Prejšnje čase so čebelarji pred gozdno pašo vzeli iz medišč sate s cvetličnim medom in jih spravili v omare, v jeseni pa zamenjali s sati z neprimernim medom. Drugi so cvetlični med iztočili in v jeseni s pitanjem nadomestili mano. Glavni jesenski pitanec pa je bil ajdovec, dokler je ajda še medila.
Danes nam zimska čebelja "hrana ne dela nič več preglavic. Saj neprimeren med v plodišču vedno lahko zamenjamo s sladkorjem.
Nekateri čebelarji menijo, da je dovolj, če takim panjem dodajo 2 do 3 kg sladkorne raztopine. Posledice tega so spomladi usodne. V najboljšem primeru v takih panjih pomre dosti več čebel kot sicer. Ce je v plodišču v pretežni meri gozdni med, ga moramo spraviti iz plodišča vsaj tričetrt in ga nadomestiti ali z zdravim medom ali s sladkorno raztopino. Iz plodišča odstranimo vse sate brez zalege in temeljito zožimo gnezdo, v katerega porinemo prazne lepe sate. Dva, tri zalezene sate postavimo ob s.trani gnezda ali pa, če je panj močan, za ločilno desko. Ko se bo zalega polegla, jih odstranimo. Ne bojmo se stočiti tudi kak sat s pokrito zalego. Preden tak sat damo v točilo, pokrijemo zalego s plastjo papirja. Kasneje stočeni sat z zalego porinemo v sredo gnezda.
Ce je v zaleženih satih le malo gozdnega medu in čebelji družini v zoženem plodišču lahko dodamo vsaj kakih 6 kg sladkorja ali dobrega medu, potem sate z zalego in gozdnim medom lahko pustimo v plodišču. Ce dodamo kasneje, ko se bo zalega povalila, še 1 do 2 litra sladkorne raztopine, se nam za družine ni treba bati. Dobro bodo prezimile.
V krajih, kjer se čebele pozimi zanesljivo sprelete 2 do 3-krat, nam gozdni med kot zimska zaloga v panjih ni nevarna.
Čiščenje plodišč. Ko smo tako dobili natančno sliko svojih družin ter vse, kar je treba, zapisali, očistimo še plodišča prizidkov. Posebno pazljivo ostrgamo zadela vino, če je je kaj na sprednji steni, kjer se stika z rešetko. Tam se je namreč neredko nabere največ in odriva rešetko od stene, pa se potem čudimo, kje je matica našla prehod iz plodišča v medišče. Odstraniti moramo tudi mostičke na dnu panja, ki jih zgradijo čebele, da laže zlezejo na satje. To moramo storiti, da nam ne bodo v napoto, ko bomo čistili dno, ali ko bomo, če prezimujejo v plodišču, vlagali lepenke. Te morajo ležati tesno na dnu, sicer se pod njimi rade naselijo ličinke voščene vešče, saj so tam popolnoma varne pred čebelami. Lepenke lahko vložimo že sedaj ali šele takrat, ko se ličinke ne razvijajo več.
Lepenka je lahko strešna ali navadna, prepojena s firnežem oziroma z lanenim oljem. Najboljše so lesonitne plošče. Spredaj naj bo nekoliko izrezana, da ne zamaši žrela. Pri panjih z ameriškim žrelom iztaknemo zagozde, jih dobro očistimo zadelavine, namažemo z lojem, če tičijo pretrdo v panjih, in potisnemo nazaj, potem ko smo prej vrinili lepenko. Pri panjih z ameriškim žrelom je pregled lepenk pozimi preprost. Pri panju brez takega žrela jih moramo pač potisniti vanj od zadaj, kar je za pregled precej nerodno, saj moramo panj odpreti in odvzeti še okence.
Ti vložki so pomembni, če hočemo zvedeti, kaj se pozimi in v zgodnji pomladi dogaja v panjih. Izkušeni čebelar bo na lepenki ob potrebi, posebno če mu je kaj sumljivo, bral vse, kar ga zanima, in bo potem očiščeno vrnil v isti panj, ne da bi čebele znatno vznemiril. Opažanja si bo zapisal.
Panji. Končno je sedaj skrajni čas, da se prepričamo, kakšni so panji. Razpokane, preveč č r v o j e d n e ali drugače oporečne moramo brezpogojno odstraniti. V takih panjih je rad prepih, najhujši sovražnik ugodnega čebeljega prezimovanja. Prevaževalci zložijo pokvarjene panje jeseni v zgornjo vrsto, kjer jih ob jesenskem pregledu lahko brez velike težave nadomestijo z brezhibnimi. Vanje preselijo družine s kozice in ometejo še tiste čebele, ki so ostale v starem panju. S slabimi panji imamo čez leto neprestane sitnosti, posebno če prevažamo. Kako lagodno pa je delo v očiščenih in popravljenih! Naravnost užitek je sedaj zlagati ostrgane sate nazaj vanje. S tem je opravljen najvažnejši del jesenskega pregledovanja.
PRIPRAVLJANJE DRUŽIN ZA ZIMO
Nekateri čebelarji ojačujejo čebelje družine s suhimi čebelami; dobijo jih pri kranjičarjih, ko na jesen podirajo panje. Prej so čebele žveplali, sedaj pa jih rajši prodajo, kar je prav; zadovoljna sta oba, kupec in prodajalec. Vendar mora kupec biti previden, da ne kupi bolnih čebel, kranjičar pa toliko pošten, da takih čebel ne prodaja.
Nabava suhih čebel. Kupec mora imeti potrebno pripravo: zaboj, kamor bo ometal čebele, in lijak, da jih bo spravil v zaboj (sl. 156). Ta mora biti zelo zračen. Ima naj v vseh štirih stranskih deščicah kolikor mogoče velike zamrežene dušnike. Čebele se pri ometanju razburjajo in spijejo medu, kolikor ga prenesejo njihovi želodčki. Zato morajo imeti mnogo prostora in zraka, sicer se zadušijo. V tak zaboj, dolg 40, visok 25 in širok 30 cm, gre približno 3 kg čebel (dva dobra ali trije šibkejši kra-njiči); nekaj prostora pa mora ostati še praznega, da čebelam ni pretesno. Pokrov se pogrezne za svojo debelino (približno lem) v zaboj do 2% cm debelih, na daljše stranice pribitih letvic. Zgoraj ga drži ob straneh šest škrnjakov, zavitih v stranice, da ne more izpasti. V sredi ima pokrov tako veliko luknjo, da lahko v zaboj vsadimo lijak. Pokrijemo jo s pločevino ali lepenko, ki se giblje med dvema letvicama z utori.
Da zaboj laže nesemo, izvrtamo v pokrovu pri vseh štirih vogalih luknje, spojimo po dve navzkrižni z vrvicama ter napravimo na koncih vozle.
Dobro je, če pribijemo znotraj na pokrov dva podolžna trakova; čebele se krepkeje obesijo nanje in, ko jih vsajamo v panj, dvignemo iz zaboja z grozdom skoraj vse.
Najlepše o m e t a m o čebele z gosjim peresom, ki ga moramo zdaj pa zdaj ovlažiti in dobro otresti. Pri ometanju moramo paziti na matice. Ko jih ulovimo, jih zapremo z nekoliko čebelami v matičnice iz žične mreže (Gašperinove), sicer bi jih doma zelo težko našli. Eno matičnico obesimo, privezano na vrvico, pri luknji v pokrovu v zaboj, da se čebele preveč ne razburjajo. Ostale spravimo najbolje v hlačni žep, da so na toplem. Med čebele izpustimo matico v zaboj le takrat, če hočemo iz vseh čebel v zaboju narediti samo eno družino. Če smo jih ometli več, se čebele odločijo za eno izmed njih.
Suhe čebele ometamo navadno zgodaj zjutraj, ko je še hladno. Čez dan jih doma pustimo v hladnem, temnem prostoru, da se umirijo, vsadimo jih šele proti večeru, ko smo prej pripravili panje.
Dodajanje suhih čebel. Če hočemo s suhimi čebelami okrepiti družine, je najbolje, da jih vsadimo iz zaboja v medišče tistega panja, ki mu jih hočemo dodati. Matično rešetko moramo pokriti s časopisnim papirjem in v medišče postaviti nekaj satov, od katerih je v vsakem vsaj nekaj medu, kajti čebele tujk ne sprejmejo rade, če nimajo polnih želodčkov.
Sipal n ik, ki ga pri tem vsa jan ju rabimo, mora biti brez rogovil, dno pa podaljšamo do satnikov. Na obeh zunanjih voglih zavijemo v les dve babici, napeljemo skoznje vrvico ter en konec privežemo na zgornji tečaj sosednih vratec, drugega na zgornji tečaj snetih vratec. Nato dvignemo z zabojčka pokrov in stresemo na sipalnik čebele. Če gre prepočasi, jim malo pomagamo z dimom. Ko so vse v medišču, panj zapremo. Čebele se bodo same združile z družino v plodišču, ko bodo razgrizle papir.
Pri vsem tem pa je treba paziti, da se dodane suhe čebele ne le pridružijo domačim, marveč da pride med njimi v resnici do družinske skupnosti. Samo taka družina bo imela pravi zimski počitek. To pa se ne zgodi vedno. S poskusi, ki so jih delali, so dokazali, da so iz zazimljenih panjev pozimi odletele po 4 čebele dnevno, iz družin, ki so jih okrepili s suhimi čebelami, pa po 25 čebel. To kaže, da med njimi in domačinkami ni prišlo do pravega sožitja. Da bi to preprečili, lahko suhe čebele prezimimo na izdelanem satju kot samostojne družine, ki jih spomladi porabimo za okrepitev drugih.
Suhe čebele, ki jih bomo obdržali kot samostojne družine, ometemo v panj, kamor smo že prej postavili po možnosti izdelano satje, da ne bo čebelam treba poleg predelavanja hrane še graditi satja. Veliko razburjenje, v katerem so bile med prevozom in prej, je njih moči že tako močno izčrpalo. Sicer pa se glede ureditve gnezd držimo istih načel kot pri drugih panjih. Za gnezdo izberemo 5 do 6 lepih, že nekajkrat založenih satov, ki so posebno primerni, če imajo močne vence pokritega medu. Med temi za gnezdo določenimi sati naj bo na vsaki strani po en sat z obnožino, če ga le imamo. Nato dodajmo k prejšnjim še toliko izdelanih satov, kolikor jih družina zasede. Vse skupaj pomaknemo na eno stran panja, prazen prostor pa zagradimo z ločilno desko kot pri drugih panjih. Kolikor jim manjka zimske zaloge, jim jo dodamo s sladkorno raztopino.
Jesensko zoževanje družin. Čebele morajo imeti pozimi v panju toliko satov, kolikor jih lahko obsedejo, in dva krovna sata, zadelana z medom (sladkorjem), torej 6 do 7 satov, pri močnejših družinah en sat več. Prav tako čebelja gruča ne sme biti pozimi na pokritem satju. Takih satov čebele ne morejo pregreti, narobe: sam sat ohlaja še čebeljo gručo, ki zato, da
bi vzdrževala toploto, več je, čebele po nepotrebnem izrabljajo svoje sile, v želodčkih pa se jim nabere preveč blata. Skratka, čebele na pokritih medenih satih slabše prezimujejo. Čebelja gruča naj bo v stiku z medeno zalogo le ob njenem robu. Ta del zaloge ogreje, ga porabi in se pomakne naprej. Nič ne škodi, če smo družino še v oktobru dokrmili z 1 do 2 kg sladkorja, ki ga bo v tenkih plasteh znosila v sredo gnezda. To hrano bo porabila že v novembru in decembru, v januarju pa bo sedela na praznem suhem satju.
Iz tega sledi, da moramo iz plodišč odstraniti vse nezasedene in slabo zasedene sate, če je kaj takih. Od prejšnjega pregleda se je v nekaterih panjih število teh satov morda pomnožilo. Prvič se čebele z nastopajočim hladom vedno bolj stiskajo, drugič je vedno manj oguljenih, črnih čebel; potekla jim je življenjska doba in so pomrle. V močnih panjih se to slabljenje ne pozna tako zelo, ker imajo še v mediščih precej čebel, ki se polagoma pomikajo v plodišča.
Z odvzemanjem nezasedenih satov hočemo doseči, da bodo družine čez zimo ogrevale čim manjši prostor in bodo zato porabile čim manj kuriva — medu. Razen tega bodo pri dopolnilnem krmljenju znesle zalogo na čim manj satov in jo bodo zato laže pokrile. Namesto satov dodamo ločilne deske. Te so navadno polne, primernejše pa so votle, ker so toplejše. Zrak v njih notranjosti je najboljši izolator. Če odvzamemo več satov, zadelamo prostor za ločilno desko s krpami ali zmečkanim papirjem; z otavo ne smemo mašiti praznin, ker nateguje vlago, plesni in tako povzroča slab zrak.
Z zoževanjem ne smemo pretiravati. Pomisliti moramo namreč, da potrebujejo čebele precej prostora, ko sprejemajo dodano sladkorno raztopino, jo predelujejo in zgoščajo v med, kakor delajo z medičino. Porazdelijo jo v majhnih količinah v prazne celice ter jo mnogokrat prenesejo iz ene v drugo. Če pa čebele nimajo dovolj takih celic na razpolago, morajo tiste, ki jih imajo, napolniti skoraj do vrha. Tako napreduje predelovanje mnogo počasneje in težavneje. Razen tega je v zelo zoženem plodišču preveč medu in premalo praznih celic, pa prezimujejo čebele na hladnem.
Je pa mnogo čebelarjev, posebno večjih, ki so nasprotniki zože-vanja; rajši skrbijo, da zazimijo na vseh satih močne družine.
Ni slabo, če se sedaj še prepričamo, ali imajo čebele gnezdo v sredini plodišča, kjer mora praviloma biti. Če ni v sredi, ga prestavimo. Zgodi pa se, da se dve sosedni družini utaborita ob skupnih stenah panjev, tako da se med seboj grejeta. V tem primeru njihovih gnezd ne premikamo, ampak jih pustimo tako do pomladi.
Tisti, ki čebelarijo v posamič stoječih panjih, priporočajo, da naj bo zimsko gnezdo čebel sredi panja. To je razumljivo, ker je tam najtopleje. Mi pa, ki imamo panje zložene v skladanice, bi res po nepotrebnem tratili življenjske sile čebel, če bi tako ravnali. Sicer pa čebele same vedo za to. Jeseni narede navadno gnezdo ob strani, na primer levi, sosedna družina pa v tem primeru na desni. Tako jim je topleje, zlasti če smo med panji reže dobro zadelali s časopisnim papirjem ali valovito lepenko. Če si že čebele same niso tako uredile gnezda, ga jim lahko uredimo mi pri jesenskem pregledu, ko zožujemo plodišča.
DOPOLNJEVANJE ZIMSKIH ZALOG
Dodatno začnemo pitati tedaj, ko se je v panju zalega toliko polegla, da gre v zoženo plodišče vsaj polovico zimske zaloge. E. Tochaček v že omenjeni češki čebelarski enciklopediji priporoča v zvezi z dodatnim krmljenjem jeseni naslednje: Dodatno je treba pitati v dveh fazah. Po moči smo plodišče zožili na 6 do 8 satov. S plodišča smo odbrali predvsem pokvarjeno satje, staro, težko, neprosojno, trotovsko — seveda brez medu. Ce je v katerem takem satu med, ga postavimo v panj za ločilno desko, ko smo ga prej odkrili in poškropili z mlačno vodo. Čebele ga bodo same znosile v gnezdo. Ce smo odvzeli tudi kak sat z obnožino, ga »napudramo« s sladkorno moko, da nam obnožina ne bo plesnila med zimo, in ga hranimo v suhem prostoru. V krajih z nad 500 m nadmorske višine je treba opraviti prvi del krmljenja že v prvi polovici avgusta, nato pa počakamo, da se povali večji del zalege. Do 1. septembra j e treba končati z drugim delom krmljenja, da bi mogli v prvi polovici septembra čebele zazimiti. V nižjih in toplejših krajih pa lahko začnemo s krmljenjem v drugi polovici avgusta, nič pa ne škodi, če pričnemo prej. Nekateri čebelarji dodajajo čebelam še v oktobru po 1 do 2 1 sladkorne raztopine, da jo zaneso v sredo gnezda, kjer se je povalila zadnja zalega.
Morda so za naše kraje ti termini krmljenja za kakih 14 dni prezgodnji, čeprav veljajo seveda le za kraje, kjer ni jesenske paše. Vendar pa je bolje, če dokrmimo prej kakor pa pozneje, ker čebele v toplih dneh krmo laže predelajo in pokrijejo. Zgodnje krmljenje pa je pomembno še posebej zato, ker s tem pri prenašanju in predelovanju hrane izrabimo lahko še starejše čebele, ki bodo do zime tako in tako pomrle. S tem obvarujemo mladice in njih življenjsko silo. Že zato zgoraj navedenih terminov, upoštevaje pri tem podnebne razmere, ne smemo prekoračiti.
Pripravljanje raztopine. Pri tem lahko tehtamo sladkor in merimo vodo samo dvakrat. Prvič, ko po izbranem razmerju (na primer 2 : 5) polnimo določeno posodo (na primer 25-kilsko ali 50-kilsko posodo za med) s sladkorjem in vodo. Ko je polna, vemo, koliko kilogramov sladkorja drži in koliko litrov vode. Drugič vsujemo v isto posodo toliko kilogramov sladkorja, kolikor ga je šlo vanjo prvič ter si višino označimo na posodi ali jo izmerimo s paličico ali centimetri; nato dolijemo toliko litrov vode, kolikor je je šlo prvič v posodo, in dobro zmešamo, da je ves sladkor moker, ter končno zopet označimo višino. Lahko pa delamo tudi narobe, da začnemo z vodo; sladkor se prej zmeša z njo, če ga počasi vsipljemo vanjo. Mešati moramo dobro, da se ves sladkor raztopi. Hitreje gre, če vzamemo precej toplo vodo, kuhati pa sladkorja ne smemo, kakor trdi dr. G o t z e.
Čebelarski sladkor je denaturiran, pa ga moramo očistiti, preden ga damo čebelam. Če mu je primešano žaganje, ga očistimo tako, da ga raztopimo v vodi in ga precedimo skozi zelo gosto sito, da nam žaganje ne zamaši pitalnikov. Ce sipljemo sladkor počasi v vodo, ostane večina žaganja na površini; čim hitreje ga posnamemo, precedimo in stisnemo, lem manj bo sladkorja v njem. Ostalo brozgo mešamo toliko časa, da se raztopi ves sladkor. Nato jo precedimo in dobro stisnemo. Varčni čebelarji 1° žaganje sperejo in porabijo vodo za drugo mešanje.
Denaturiranje z žaganjem ni ravno higienično, ker se mešanje opravlja na tleh, pa že samo žaganje večinoma ni čisto. Naravnost nemogoče je hrastovo žaganje, ker se pri topljenju, posebno še, če je voda topla, izluži iz nje tanin, ki daje raztopini grdo temno barvo. Vprašanje je vrh tega, kako tanin vpliva na čebele.
Tudi s hudo papriko denaturirani sladkor moramo očistiti. Pri topljenju pa nikakor ne smemo uporabljati segrete vode, ker bi z njo papriko še bolj izlužili. Raztopino precedimo skozi svileno sito ali precej gosto tkanino.
Tudi ta način denaturiranja ni primeren, ker ostane neredko kaka malenkost takega sladkorja v satju, pa vendar zadostuje, da dobi med pri prvem točenju okus po papriki.
Včasih je bil sladkor denaturiran z ogljem. Treba ga je bilo raztopiti, precediti in nato očistiti z beljakom. Na vsakih 15 kg raztopljenega sladkorja so čebelarji raztepli še v mrzli raztopini beljak enega jajca. Raztopino so potem postavili na ogenj, da je zavrela. Na površini se je začel zbirati zakrknjen beljak, ki je potegnil nase vso nesnago; s penovko so ga posneli, odstranili še pene, pa je bil sladkor popolnoma čist.
Sicer po našem mnenju čebelarji pri velikem pomenu, ki ga imajo čebele v gospodarstvu in prehrani, le zaslužijo toliko zaupanja, da čistega nezatrošarinjenega sladkorja ne bodo porabili za sebe, ampak bodo z njim nakrmili svoje ljubljenke. Tak sladkor dobivajo čebelarji, sicer v omejenih količinah v vseh naprednih državah, v Nemčiji na primer 10 kg na panj.
Kako krmimo? Pri krmljenju moramo paziti, da ne povzročimo ropa. Zato pitamo praviloma zvečer ali ob deževnih dnevih. V normalnih razmerah pokladajmo čebelam vsak dan le po 1 liter ali kvečjemu dva, ker bi zmogljivost čebeljih žlez večjih količin morda ne prenesla. Posledica bi potem lahko bila, da bi čebele pičo slabo predelale in slabo pokrile, kajti število čebel vsak dan bolj pada in panji sedaj ne zmorejo več toliko dela kakor poleti. Če bi pa napregli še mlade čebele, bi tudi te šle že nekoliko izrabljene v zimo.
Včasih se pripeti, da čebelam ne moremo dodati klaje o pravem času. Sladkor smo morda dobili prepozno ali je bila kaka druga nepremostljiva zapreka: čebele zaradi hladu ne izleta vajo več, upanja na toplejše dni pa ni nobenega. Kako jih kljub temu prisilimo, da začnejo klajo jemati? Cesto zadostuje, da za nekaj časa zapremo žrelo in vlijemo skozi rešetko na satje nekoliko raztopine. Čebele se vznemirijo, jemljejo več hrane ter tako zvišujejo toploto v panju. Navadno se potem takoj lotijo dodane hrane. Če se začno razburjati, jim odpremo žrelo toliko, da more skozi le posamezna čebela.
Lahko pa tudi v krajne prazne sate nalijemo tople raztopine in damo en tak sat tik ob čebeljo gručo. Žrelo zapremo in ga zopet nekoliko odpremo, ko začno čebele šumeti. Kako v takih razmerah dodano hrano predelajo in zgostijo, če ni nič več toplih dni, je uganka.
Tako pitanje ni preizkušeno; vsekakor je tvegano. Na oddaljenih stoj iščih, kjer lahko pitamo samo dvakrat ali trikrat na teden, moramo dodati večje količine; čebele jih predelajo in pokrijejo, če niso na hladnem, saj imajo navadno dovolj časa od enega dodajanja do drugega.
Navadno pitamo iz pitalnikov, ki jih je več vrst. O njih bomo natančneje govorili v naslednjem poglavju. Pred uporabo moramo pitalnike dobro očistiti, zlasti če jih že dlje časa nismo rabili.
Panje moramo med pitanjem neprestano nadzirati, da se prepričamo, kako jemljejo hrano. Nekateri jo hitro pospravijo, drugi pa nikakor nočejo piti. Takim trdoglavim družinam lahko nalijemo majhno količino raztopine skozi matično rešetko med sate, s čimer razburimo čebele, ki se potem razlezejo in pridejo do pitalnika.
Nekateri čebelarji pitajo s koritci ali s škatlami, ki držijo 3 litre in več. Odstranijo plodiščno okence in potisnejo koritce ali škatlo do samih satov. Pri takem pitalniku se ni treba bati mašenja. Drugi se zopet pohvalijo s pitanjem iz medišč s podstavkom za tiirinški (Gerstungov) balon. Imajo ga tudi čez zimo v medišču, da lahko dodajajo po potrebi vodo, spomladi pa pitajo na zalego. Če imajo v okencih vdelane Vukeličeve pitalnike (opis takega pitalnika glej na str. 394!), potem seveda ne kaže imeti v panjih še druge pitalnike. Vsekakor pa pitalnike odstranimo, brž ko prenehamo pokladati sladkorno raztopino. Najbolje je, da jih takoj umijemo in zbrišemo s suho krpo.
O pitanju moramo imeti natančen pregled. Zato si moramo iz zapiskov izpisati na posebno polo, koliko imajo posamezne družine zimske zaloge, koliko je še potrebujejo in koliko smo je dodali. To beležimo sproti. Nekateri delajo tako, da napravijo, preden začnejo pitati, na panje s kredo toliko navpičnih črt, kolikor litrov (ali kake druge količine) raztopine morajo dodati, dodane litre pa črtajo sproti počez čez navpične črte. Končni si rezultat zapišejo.
Po pitanju, ki smo ga pravočasno, to se pravi dovolj zgodaj opravili, družine na hitro pregledamo, da vidimo, kako so razporedile hrano, ali so jo znosile tako, da jo imajo v gnezdu samo zgoraj že pokrito do približno polovice sata, za seboj pa v tretji tretjini sata zaokroženo navzdol do spodnje letvice. Tako bo večina zimske gruče lahko prezimovala na praznih celicah, ne da bi bila pri tem potisnjena pregloboko proti dnu. Čebele se pri taki razporeditvi hrane nemoteno pomikajo za medom; ne more se jim zgoditi, da bi pomrle od lakote, kar bi se jim lahko pripetilo, če bi bilo v gnezdu premalo hrane, izven njega pa mnogo. Čebele se namreč pri trajnem zimskem mrazu ne morejo premakniti na sate, ki jih ne zasedajo. Takrat so navezane le na hrano, ki je neposredno nad njimi ali zadaj na zasedenih satih. Če je tam ni, pomro, kakor pravimo, ob polnih skledah.
Pri pregledu lahko najdemo družino z mlado matico, ki je imela še mnogo z a 1 e g e in je torej porabila mnogo hrane, poleg tega čebele dodane klaje niso mogle spraviti tja, kamor sodi. Lahko so tudi dodano hrano odnesle tihotapke ali je čebele same niso pravilno spravile. Takim družinam moramo kasneje pičo še dodati ali jo preurediti, da si čebele pravočasno ustvarijo zimsko gnezdo.
Tako smo s pitanjem končali. Čebele naj se sedaj v miru pripravljajo na zimski počitek, zgoščujejo sladkorno raztopino ter jo pokrivajo. Zato morajo biti panji zračni. Da odvečna vlaga lahko odhaja, jih sedaj še ne smemo zadaj zapažiti. Nekateri čebelarji odpro čez dan celo polkna v vratcih panjev, da voda iz njih laže izhlapeva. Če so noči že hladne, jih Je treba pod večer zopet zapreti.
ZAZIMOVANJE
Če medišč nismo izpraznili in spravili satje že prej, storimo to, ko se čebele pomaknejo v plodišče. Satje je bilo ves čas varno pred veščami, ker so ga čebele neprestano nadzirale, dokler je bilo toplo.
Ureditev medišč. Ko je medišče prazno, odvzamemo palice, pokrijemo matično rešetko z deščicami, nato pa celo medišče z več sloji časopisnega papirja, tako da sega papir tesno do sten. Nekateri čebelarji položijo na papir še slamnico, kar pa ni neogibno potrebno. Na papir ali slamnico položimo mediščno okence, palice in obe prečni zapori. Tako nam bo spomladi vse to takoj pri roki, ko bo treba.
Ureditev plodišč. V plodiščno okence vložimo primerno zložen časopisni papir in ga po potrebi zavarujemo s tanko paličko, nekoliko daljšo od diagonale okenca, da papir ne izpade. Nekateri uporabljajo pri tem lesonit, drugi pa ga zavračajo, češ da je preveč neprodušen.
Šele takrat, ko temperatura pade za stalno pod ničlo, prislonimo k okencu slamnico. Dobro je, če je ovita s časopisnim papirjem, ker se tako bolj prilega in je toplejša. Vsak tak opaž, ki zabra-njuje spomladi odhajanje vlage iz panja, je neprimeren. Bolje je vsekakor, da je slamnica vlažna, kakor da bi vlaga ostala v panju. Slamnica se na soncu kmalu posuši, nakar jo zopet vrnemo v panj.
Prezimovanje v medišču. Čebele lahko prezimujemo tudi v medišču, ne da bi bilo treba panj zaradi tega preurejati. Nekaj dni po končanem pitanju postavimo sate iz medišča na kozico, pokrijemo matično rešetko z deščicama in jo odmaknemo od sprednje stene le za debelino 1 do IV2 cm. Za večjo varnost vtaknemo v nastalo režo zagozdico, da se ne more rešetka premakniti in zapreti medišča, ko bi v panj potiskali slamnico. Nato odpremo plodišče, nastavimo sipalnik, da nam čebele ne padajo po tleh, in zložimo oprezno vse sate iz plodišča v istem redu v medišče. Če smo delali mirno in nismo čebel vznemirjali z dimom, je med prestavljenimi čebelami gotovo tudi matica. Kar ostane čebel v plodišču, jih pustimo, ker se bodo same preselile k matici v medišče. Prav je, da se čez nekaj dni prepričamo, če se ni kaka družina preselila nazaj v plodišče. Tega ne storimo nikoli, če smo prenesli tudi matico, ker čebele v splošnem vedno silijo navzgor. Če je ostala po čebelarjevi nespretnosti spodaj, jo ujamemo in spustimo med sate v medišče.
Sedaj zložimo vse sate s kozice v plodišče. Če smo katerega izločili, dodamo satnik s satnico, da je plodišče polno. Med temi sati so lahko tudi medeni; spomladi bodo čebelam dobrodošli.
Tudi v zgornji vrsti sklada prezimujejo čebele prav tako dobro v mediščih, treba pa je panje zgoraj dobro odeti.
Dokler čebele izletavajo, nadzorujejo satje v plodišču; zato se ni bati vešče. Ko nastopi mraz, se vse čebele pridružijo maticam v mediščih. Spomladi nadzorujejo satje, še preden se pojavi škodljivka.
Družine ne smemo preseliti v medišče prepozno. Čebele se morajo vživeti v svoj novi položaj. Sicer pa se neverjetno hitro navadijo, da lezejo po sprednji steni do spodnjega žrela in zopet nazaj naravnost v medišče. Prezgodaj prestavljati pa tudi ni dobro.
Ugodnosti prezimovanja v medišču. Mnogo izkušenih čebelarjev trdi, da ima prezimovanje čebel v mediščih precejšnje prednosti pred prezimo-
vanjem v plodišču. Čebele prezimujejo zelo mirno. Niti ob južnem vremenu ne silijo brez potrebe iz panjev. Poraba medu je vidno manjša, kakor pa pri prezimovanju v plodišču. Drobirja najdemo spomladi vedno le malenkost v medišču. Vse to morda zaradi tega, ker pridejo čebele ob spomladanskem razvoju v medišču prej do »dna« na matični rešetki kakor v plodišču, kjer je precejšen razmak med sati in dnom. Pri prezimovanju v medišču čebele prej odstranijo večino mrtvic in drobirja, tako da ostane vsega tega do prvega pregleda prav malo v panjih.
Velika prednost prezimovanja v mediščih je v tem, da čebel ne moti vsako zimsko ali zgodnjespomladansko sonce, ki jih iz plodišča večkrat izvabi v mrzlo prirodo in gotovo smrt.
Tudi veter ne more do čebel, če je še tako močan. Toplota nima kam uhajati; drži se na isti višini. Morebitni glasovi, ki jih povzročajo ptice s trkanjem ali skakljanjem po bradi ali kaki drugi glasovi, prihajajo, že zelo oslabljeni do čebel, če sploh pridejo.
Znano je nadalje, da je suhi zrak lažji od vlažnega. Iz medišča pada torej težji, ki je nasičen z izdihano vlago in ogljikovim dvokisom, v plo-dišče, od tam gre ven skozi žrelo, ki je zaradi zračenja brez nevarnosti lahko vso zimo popolnoma odprto, v panj pa prihaja skozi široko odprta vrata sveži, suhi zrak, nasičen s kisikom, ter se dviga v medišče.
Družine so spomladi tudi teden dni prej godne za prestavljanje. Prestavljamo pa prav tako kakor pri prezimovanju v plodišču, samo v nasprotni smeri. Ugodno je to, da se čebele, ko se v medišču primerno razmnože ter jim postaja tesno, začnejo same skozi režo širiti na sate v plodišču. Niso torej tako kmalu na tesnem kakor pri prezimovanju v plodišču in ne mislijo tako kmalu na rojenje.
Kadar spomladi prestavimo tudi matico v plodišče, moramo rešetko potisniti zopet do sprednje stene in odstraniti z nje deščice. To napravimo kolikor mogoče previdno, da čebel ne tremo.
Ker je matična rešetka pri prezimovanju zelo malo odmaknjena od sprednje stene, lahko slamnico neovirano denemo za okenca. Tako zapažene čebele lahko prevažamo v zgodnjo spomladansko pašo. Zapremo le žrela z luknjičastimi zapahi in panji so pripravljeni za prevoz.
Slabe strani prezimovanja v medišču. Najtežje je vprašanje spomladanskega pitanja na zalego. Pomagamo si lahko z ozkim koritcem, ki ga denemo na mesto odvzetega, najmanj zasedenega krajnega sata. Kadar pa se začnejo čebele pomikati že navzdol, lahko pitamo tako, da nalijemo potrebno količino raztopine v sprednji gornji del srednjega sata v plodišču. Čebele hitro zasledijo klajo, saj lezejo ob njej k spodnjemu žrelu, in jo kmalu pospravijo. Drugič in tretjič jo hodijo že iz navade tja iskat.
Tisti čebelarji, ki imajo tudi pri mediščih sestavljena okenca, lahko pitajo iz lesonitnih škatel kakor v plodišču.
Kadar pa čebele deloma zasedajo plodišče, jim zvečer odkrijemo tam kak meden sat.
Očitek vlage in plesnobe v mediščih je neosnovan. Po izkušnjah praktikov ju najdemo v mediščih celo manj kakor v plodiščih, če so čebele dodano hrano zgostile in pokrile, preden smo jih dokončno zapažili.
Res pa je, da imamo s prestavljanjem v medišče v jeseni nekaj dela Več, toda ugodnosti takega prezimovanja odtehtajo tudi to pomanjkljivost.
Paženje. Neredko panji niso tesno stisnjeni drug k drugemu. Reže so zelo škodljive. Če podržimo ob taki razpoklini prst, občutimo, kako strupeno mrzlo vleče skozi njo. Ni torej čudno, če se stranice močno ohladijo in se potem na njihovi notranji strani pozimi zgoščuje vlaga, namesto da bi šla pri žrelu ven; panji začno močiti, vlaga prehaja s sten tudi na satje in povzroča plesen. To zelo kvarno vpliva na zdravje čebel. Če se panji ne dajo popolnoma stisniti, moramo reže dobro zadelati s papirjem ali krpami z obeh strani.
Nekaterim čebelarjem se dobro obnese valovita lepenka, ki jo vrinejo po celi globini med dva panja, tako da so valovi navpični. Če panja stisnemo, se valovi lepenke vdajo le toliko, kolikor je treba, zavarovani pa sta obe steni popolnoma. To lepenko lahko uporabljamo dolgo vrsto let.
Posebno dobro moramo opažiti skladanico ob obeh straneh, ki sta najbolj izpostavljeni vremenskim spremembam. Če je precej prostora, je dobro na stene z risalnimi žebljički pritrditi več slojev časopisnega papirja, potem pa še prazni prostor dobro zatlačiti z otavo ali pazderjem. Nekateri priporočajo za paženje praprot, pomešano z orehovim listjem, češ da se takega paža miši ne lotijo.
Če prezimujemo v mediščih, razprostrimo, kakor smo že dejali, nad zgornjo vrsto panjev več slojev časopisnega papirja, nato naložimo otave ali praprot ter vse obtežimo še z deskami. Pri takem prezimovanju moramo tudi dobro zamašiti žrela v mediščih in dušnike, ki jih imajo nekateri panji na čelni strani zgoraj. Dušnike zadelamo s primerno prirezanimi deščicami, zavitimi v časopisni papir. Če imajo panji begalnice, moramo še te zamašiti, da skoznje ne vleče.
Podlaga, ki na njej stoje panji, ima v stalnih čebelnjakih že tako in tako dvojno, izolirano dno, pri zasilnih ali prenosljivih pa mora čebelar poskrbeti, da s primernim pažem zavaruje tudi dna pred mrazom.
Žrela in brade. Važna so pri prezimovanju tudi žrela. Ne smejo biti previsoka, ker bi se sicer lahko vanje pritihotapila rovka, ki hudo gospodari v panjih in družine celo uniči, razgrize satje ter si napravi v njem toplo gnezdo.
Na previsoka žrela moramo že jeseni pritrditi kovinske zapahe s primerno višino 6 mm, pa ne bo nepoklicanih gostov. Saj so potrebni tudi v drugih letnih časih, ko moramo včasih žrela zožiti, včasih razširiti (sl. 184). Letvice v ta namen se rade porazgube.
Žrel čez zimo ne smemo preveč pripirati, ker potrebujejo čebele svež zrak. Ne bojmo se mraza. Če imajo čebele dovolj dobre hrane, ne zmrznejo nikoli. Dr. Bud el je za poskušnjo prezimil dve družini v »zabojih« iz žične mreže popolnoma prosto. Prezimili sta obe, kljub temu da je temperatura padla do — 28° C. Seveda sta porabili mnogo hrane.
Žrela morajo biti torej dovolj odprta, 10 do 12 cm, pri prezimovanju v mediščih pa popolnoma. Prej je za čebele usodno premajhno žrelo kakor preveliko.
Brade, če ni v njih takega duška, da bi čebele lahko izletele, naj bodo praviloma vedno odprte, sicer preprečujemo panjem dostop svežega zraka. Pri zaprtih bradah se nabere v žrelih mnogo mrtvic, ki še bolj zapirajo žrela. Vedeti moramo, da se hočejo vse bolne odstraniti od zdrave zimske gruče, zato morajo imeti prost izlet, sicer odmro na dnu ali pri žrelu in razširjajo bolezen.
Prezimovanje čebel pri zaprtih žrelih je leta 1947 priporočil avstrijskim čebelarjem v njih glasilu »B i e n e n v a t e r« prof. Schiller, potem ko je ta p režimo valni način z dobrim uspehom sam preizkusil. Ugotovil je, da porabijo čebele v zaprtih panjih manj hrane, da jih manj odmre, da ne močijo in da matica ne začne prej zalegati, dokler niso žrela spet odprta. Med čebelarji je našel več posnemalcev. Nekateri so v naslednjih letnikih »B i e n e n v a t r a« potrdili Schillerjeve izkušnje in postali vneti zagovorniki tega prezimovanja.
Da bi si ustvaril pravo sliko o pojavih v zaprtih prezimujočih družinah, zlasti o medsebojnem razmerju raznih plinov in presnavljanju čebel, je pozimi 1947/1948 na veterinarski visoki šoli na Dunaju napravil živino-zdravnik Fritz W a 11 a širokopotezne kemično-fizikalne poskuse. Ti poskusi, ki jih je popisal v »B i e n e n v a t r u«, so pokazali, da v panjih količina ogljikove kisline v skladu s klimatičnimi okoliščinami stalno niha.
			
		11	
o o o o (L™—., ■	o o o o			0 0	9» O o O
			
Sl. 184. Pločevinasto in leseno zapiralo za zoženje žrela
V odprtih panjih se je gibala med 0,2 in 1,9 %-, v zaprtih pa od 0,8 % navzgor ter dosegla pri 9,4 % svoj višek. Pri tem višku je bilo v panjih 313-krat več ogljikove kisline kot v atmosferskem zraku, kar bi pomenilo za človeka in mnoge živali neizbežno smrt. Čebelam pa ta koncentracija ni niti najmanj škodovala. Ali bi čebelja družina vzdržala tudi v hermetično zaprtem panju, je seveda veliko vprašanje. Jasno je, da je pri panjih s privitimi bradami in z zamašenimi žreli še vedno mogoča primerna izmenjava med svežim zunanjim in skvarjenim notranjim zrakom.
Z W a 1 1 o v i m i poskusi naj bi bilo torej dokazano, da ne predstavlja prezimovalna metoda prof. Schillerja in njegovih pristašev nikake nevarnosti za čebele. Vsekakor pa je treba pri tem paziti, da prigrevanje sonca v toplejšem zimskem času ne vznemiri in ne spravi čebel v gibanje. Če se to zgodi, jih moramo takoj odpreti, a jih potem vsaj za daljšo dobo ne smemo več zapreti. Po trebljenju v februarju začno v nekaterih družinah matice že zalegati, brž ko pa se pojavi v panju zalega, bi mogel postati pripor za čebele usoden. Končno naj opozorimo, da ne manjka glasov, ki resno s v are pred to prezimovalno metodo.
Prezimovanje v kleti za naše podnebne razmere ni primerno in se je pri nekaterih znanih poskusih slabo obneslo. Priporočajo ga v deželah s kontinentalnim podnebjem, kjer so zime dolge, ostre in suhe in so zato tudi kletni prostori enakomerno suhi, kar je pogoj za dobro prezimovanje. Take podnebne razmere vladajo v severnih in srednjih pasovih ZSSR.
Zato gradijo tam posebna prezimovališča (sl. 185) ob kakem pobočju popolnoma v zemlji ali le do polovice ali pa nadzemeljska, kar je odvisno od višine talne vode. Imajo svojo ventilacijo, tako da lahko vzdržujejo enakomerno toploto do 6° C.
V	južnejših pokrajinah ZSSR, kjer so zime krajše in ni tako hudega mraza kakor na severu in kjer se čebele pozimi večkrat spreletijo, pa priporočajo ruske učne knjige prezimovanje na prostem.
V	naših krajih nastopa pozimi pogosto odjuga, ki vpliva seveda tudi na kletne prostore, zrak postaja v njih vlažen in zatohel, kar slabo deluje na zdravje čebel. Bolne ne morejo odletavati in tako se bolezen, navadno griža, če ne še kaj hujšega, širi in uničuje družine.
V	kleti začne matica zaradi toplote tudi prej zalegati, kar čebele še bolj sili k izletavanju. Na planem se čebele ob odjugi vendar sprelete in očistijo.
Proti prezimovanju v kleteh govori nadalje vse tisto, kar smo malo prej pisali o žrelih in bradah.
Kdor pa vendar misli, da ima kletni ali kak drug primeren prostor, suh, miren, temen, zračen z enakomerno temperaturo, ki ne presega 6° C in ne pade pod 0° C, naj poskusi s takim prezimovanjem! Čebel ne sme zapažiti, žrelo naj bo popolnoma odprto, panji naj stoje na vzvišeni leseni podlagi! V prezimovališče je treba prenesti panje okoli srede novembra, ko čebele več ne izletavajo. Kako dolgo so v njem, je popolnoma odvisno od vremena. Navadno jih prenesemo spet na prosto, ko nastopijo toplejši dnevi, to je februarja ali šele marca meseca. Vemo pa, kako rada pride pri nas spomladi po toplem vremenu mrzla reakcija. Zato se lahko s tem prenaglimo.
Po vsem tem novincem takega prezimovanja ne moremo priporočati.
Sortiranje satja. Ko smo pri čebelah opravili vsa dela, se najprej lotimo sortiranja satja. Razdelimo ga na tri skupine. Pri tem razvrščanju moramo biti strogi, kajti lepo izdelano in ne prestaro satje je poleg močnih panjev d i k a in ponos naprednega čebelarja. V prvo skupino bomo uvrstili belo satje brez napak in tro-tovine; določeno je za plodišče v prihodnjem letu. V drugo skupino spada že zaleženo satje, lepo izdelano, brez trotovine, prosojno, nepokvarjeno, sposobno za plodišče in medišče. V tretjo skupino pride vse ostalo satje; tega bomo podrli. Moramo ga pa večinoma razdeliti na dve skupini: 1. v staro satje, ki je zaneseno z medom in bo drugo leto spomladi pomagalo pri pitanju na zalego; ko bo prazno, bo šlo v lonec; 2. v staro prazno satje, ki ga bomo takoj podrli. V takem satju se porajajo manjše čebele, je vaba za vešče, a tudi bolezenske klice najdejo na njem zavetje. Napredni čebelar ne bo čakal, da postanejo iz njegovih satov podplati, saj jih bo slabše zamenjal za vosek ali satnice.
Podiramo navadno tudi belo satje, ki ga čebele poleti niso dodelale in so mu celice obrobile z zadelavino; takih satov čebele drugo leto ne dograde in matica jih ne zaleže.
Podiranje satja. Satje podiramo najbolje na soncu ali zvečer v topli kuhinji, ko nismo gospodinji v napoto. Mora biti segreto, sicer nam drobci frče vsepovsod, tudi po tleh. Če jih potem pohodimo, jih gospodinje ne spravijo zlepa s tal. Topli sati so voljni in se dado s srednje ostrim nožem dobro rezati, medtem ko zaide preoster prevečkrat v les.
Ko izrežemo sate, ostrgamo satnike s strgalnikom. To moramo opraviti vestno, kajti vsake drobtinice voska je škoda in ravno na satnikih se drži mnogo čistega voska. S strgalnikom očistimo tudi utor v zgornji letvici, kjer tiči precej voska od satnice in zalivanja. Podrte satnike izročimo vse razen novih, nepokvarjenih gospodinji, da z njimi podkuri. Posebno varčni čebelarji izpulijo iz satnikov žeblje in jih znova porabijo.
Dobljene voščine odnesemo ali pošljemo sortirane po kakovosti v zamenjavo za vosek, ali pa naredimo, da zavzamejo manj prostora, iz njih kepe, dokler so še tople. Ne čakajmo, da bo v satnišnici največji
Sl. 185. Prezimovališče za čebele (zimovnik)
naval na satnice! Če jih predolgo držimo doma, se lahko izleže še kak črv in nam naredi škodo.
Nekateri čebelarji sami kuhajo voščine in ulivajo satnice. Toda o tem na drugem mestu.
Zavarovanje satja pred škodljivci. Satju, ki ga je čebelar shranil za naslednje leto, mora posvetiti največjo pozornost. Dokler je v panjih, ga varujejo čebele, brž ko pa je v omarah, ga moramo takoj razkužiti, da se ne zarede ličinke voščene vešče, ki v kratkem času narede veliko škodo. Preden satje spravimo, moramo v omarah zalepiti z močnim papirjem vse razpokline, sicer razkuževanje ne bo nič zaleglo.
Najnavadnejše razkužilo je žveplo. Moramo pa paziti, da ne povzročimo z nespretnim ravnanjem požara. Zato uporabljajmo posebne žveplalnike ali pa konservne škatle oziroma podstavke za cvetlične lončke. Žveplanje moramo nekajkrat ponoviti, ker žvepleni plini jajčec ne zamore. Posodo s tlečim žveplom moramo v omari postaviti zgoraj, ker so žvepleni plini težji od zraka in padajo navzdol.
Žvepleni plin pa ima to slabo lastnost, da vpliva na žico v satnikih, kjer je prosta; oksidira, potem kaj rada poka in satje ni več tako trdno. Loti se tudi vseh železnih delov v omari, kot na primer ključavnice, in jih kvari.
Zato s pridom uporabljamo paradiklorbencol, ki precej časa učinkuje, če ga natresemo dovolj. Dobi se v drogerijah. V poslednjem času uporabljajo tudi ocetno kislino. Nalijemo jo v kako stekleno ali porcelanasto posodo. Najnovejše razkuževalno sredstvo pa je »mack-t o k s i n«, ki je priporočljivo zlasti zaradi tega, ker uničuje tudi trose noseme. Ko zahladi, razkuževanje ni več potrebno vse do pomladi.
Kdor prezimuje v mediščih ter ima odvečno satje v plodiščih, si vse to delo prihrani.
Končna ureditev čebelnjaka. Ko je vse v redu, uredimo še čebelnjak. Nastavimo past za miši ali raztrosimo po tleh zastrupljena žitna zrna (celio), ne da bi jih prijeli s prsti, sicer se jih miši ne dotaknejo.
Čebelnjak še pospravimo, da je vse na svojem mestu, sicer se bomo spomladi jezili, ko bomo iskali razne pritikline in orodje po vseh kotih in omarah.
Tako smo storili svojo dolžnost in mirne duše lahko pričakujemo, da bodo naše ljubljenke dobro preskrbljene in skrbno odete prebile tudi najhujšo zimo in se zopet pojavile čile in zdrave na bradah, njim samim in nam v veselje.
SKRB ZA ČEBELE POZIMI
Skoraj je ni večje čebelarske knjige iz dobe pred iznajdbo premičnega sata, ki bi ne govorila tudi o prezimovanju v posebnih zaprtih prostorih izven čebelnjaka. Tudi naše čebelarsko slovstvo od Valvasorja dalje glede tega ni izjema.
Kako so prezimovali čebele naši predniki. Valvasor piše, da prezimujejo naši čebelarji čebele navadno na podstrešjih, Glavar pa poroča leta 1768: >... imam navado, da jih (čebele; op. pis.) v prvem snegu prenesem v temno podstrešje ali v kako leseno shrambo (zidovje s svojo vlago povzroči čebelam škodljivo kisanje medu). Postavim jih tako, da leže panji spredaj niže in da so manjši in šibkejši na sredi, da jih močnejši grejejo. Zjutraj ali zvečer jih tedensko dvakrat pregledam in z ukrivljeno žico pri žrelu in izven njega narahlo, da ne motim čebel v panju, odstranim mrtvice. Če je hud mraz in zmrzal, da jih slišimo močno šumeti, jih je treba s senom ali staro odejo pokriti in vsak dan zvečer in zjutraj ostrgati led iz žrel, da imajo dovolj zraka.« Za vsak primer, da bi se vendarle ne zadušile, vtakne med strop in zadnjo končnico vsakega panja še »za nožev hrbet debel kos lesa na obeh straneh«.
Tudi Janša omenja kot prezimovališče suh, temen prostor. Pravi, da po šumenju čebel v prezimovališču spoznaš, ali jim je mraz ali vroče: dobro slišno brnenje naznanja mraz, bučanje pa vročino. Še 1771. leta pravi: »Panje, ki prezimujejo zunaj, pobere po navadi zima.«
Jonke jih prezimuje v dobro zavarovani kleti ali mirni kamri, kjer ni ne miši ne ščurkov. Svetuje celo, da naj jih prezimujemo v sobi, ki jo lahko, ko začno čebele v njej zaradi mraza šumeti, zakurimo. Tudi Daj uk o govori o prezimovanju v kleti ali podstrešju. Ne priporoča pa,
da bi zakopavali pozimi panje v pesek, pleve, oves ali drugo zrnje, kar delajo nekateri, ker zaradi pomanjkanja zraka satje v takih panjih plesni in čebele slabo prezimujejo.
Podobne nasvete za prezimovanje v zaprtih prostorih najdemo tudi pri Sumperju, Levstiku, Černetu in drugih.
Kolikor so novejši čebelarski viri, toliko manj je govora o takem prezimovanju. Medtem ko Glavar še leta 1768 pravi, da prezimuje čebele v posebnem prostoru, pa že leta 1776 meni, da »nar bulši shramba je čebelam zmiram v čebelnaku perstaulene pustiti«.
Tudi Jonke v drugi izdaji svoje čebelarske knjige leta 1844 pravi, da je najprimerneje prezimovati v čebelnjaku, ker čebele, kadar je lepo, izlete.
Zato smemo sklepati, da so naši čebelarji to navado vse bolj opuščali, kolikor bolj so imeli tako izdelane čebelnjake, da so varovali čebele tudi pozimi pred mrazom, tatovi in živalmi.
Ko govore o prezimovanju v čebelnjaku, ne pozabljajo omenjati, da jih je treba od vseh strani dobro opaziti, jih tesno stisniti skupaj, prostor med -čebelnjakovo steno in panji zadelati s paz-derjem, predivom ali drugo tvarino, v katero se ne naselij o miši (mah, otava), spredaj pa zapreti čebelnjaku vrata in lopute, seveda, če so, sicer pa zastreti panje z rogoznicami.
Panji morajo pozimi ležati v čebelnjaku tako, da se lahko skozi žrelo odteka voda. Pri tem je treba paziti, da ne zamrzne in se žrelo ne zamaši. Da v žrelu ne zamrzne iz panja odtekajoča voda, menita Jonke in Levstik, da je bolje, če panji v skladanici vise nazaj. Žrela morajo biti tudi pozimi odprta, a ne tako na stežaj kot poleti. Treba jih je nekoliko pripreti, zlasti tista, skozi katera bi se lahko zmuznila miš v panj, in sicer z za to prirejenimi lesenimi ali kositrnimi zapahi. Jonke priporoča, da naj jih zapremo z brinovimi ali smrekovimi vejicami tako, da ne morejo iz panja, miš pa ne v panj.
Paziti je na to, da imajo čebele vso zimo popoln mir. Ob južnem vremenu, ko je dovolj toplo, pa je treba pred čebelnjakom odkidati sneg ali pa ga posuti s prstjo, senenim zdrobom ipd., da se čebelam, ko se sprelete, ne blišči in da ne popadajo v sneg. Prav tako jim je treba v primeru izleta žrela bolj odpreti.
Iz prezimovališč je treba prenesti čebele po svečnici (to je po 2. februarju; Glavar), na cvetno nedeljo (Valvasor), ko cvete mačkovec (Sumper). Postaviti jih je treba v čebelnjaku na tisto mesto, kjer so stale jeseni. Če jih prenesemo iz prezimovališča, je treba to storiti zarana, da se še istega dne spraše in otrebijo.
Toliko o tem, kako so prezimovali čebele naši predniki v ljudskih panjih, to je v kranjičih. Marsikaj od tega, kar priporočajo, drži še danes, nekatere trditve je treba izpopolniti, manjkajoče dodati.
Razmere v notranjosti panja. Praktično nima čebelar pozimi nobenega opravka pri čebelah, vsaj takega ne, ki bi bil v neposredni zvezi s čebeljo družino. Čeprav ni nova, še vedno drži trditev: kakor smo v poznem poletju in v jeseni pripravili čebele za zimo, tako nam bodo tudi prezimile. Zato v tem poglavju ne moremo govoriti o kakšnih posebnih in pomembnih čebelarskih opravilih, marveč je treba le opozoriti čebelarje še na nekatere značilnosti prezimovanja čebel, ki jih mora čebelar upoštevati, če hoče že


Sl. 186. Lesen vložek za žrelo
jeseni in deloma tudi spomladi pravilno ravnati z njimi, kakor tudi poskrbeti, da bodo imele za zimo primerno prebivališče.
Čebelarska znanost in z njo povezana čebelarska praksa sta že toliko preučili posebnosti in potrebe zimskega življenja čebel, da more napredni čebelar na podlagi teh ugotovitev zazimiti čebele tako, da se mu ni treba bati za njih obstoj niti v najhujši in najbolj muhasti zimi. Ni pa seveda dovolj samo to, da prezimi čebelje družine, vsaj toliko, če ne bolj, je važno, da jih dobro prezimi, to je ohrani zdrave, s čim večjo življenjsko energijo in pri taki moči, da mu bodo mogle spomladi spodrediti čimprej in čimveč novega čebeljega zaroda, ki bo mogel izkoristiti do zadnjega vse pašne vire, ki jih narava ponuja tako spomladi kakor kasneje.
Če prav na kratko ponovimo to, kar smo že omenjali spredaj pri jesenskih čebelarskih opravilih, moramo reči, da je uspeh prezimovanja odvisen od starosti prezimujočih čebel in matice, moči čebeljih družin, od zadostne in zdrave zimske hrane (medu in obnožine), v panju pravilno porazdeljene, od primerno velikega prostora v panju, v katerem imajo čebele zimsko gnezdo, ' toplote panja in opaža, pravilne ventilacije, zimskega miru v čebelnjaku in okoli njega ter od vremena samega.
Kako čebele prezimujejo, je bilo biološko razloženo že v prvem delu Sodobnega čebelarstva, nekatera vprašanja v zvezi s tem pa že v prejšnjih poglavjih te knjige. Preostaja nam, da samo še izpopolnimo, kar se nam zdi pomembno za čebelarjevo prakso. — Še pozno jeseni, dokler ne pade temperatura pod 12° C, sede čebele v panju po vseh satih v plodišču, medtem ko so se iz medišča že prej umaknile, če jih ni čebelar sam pregnal. Navadno se nekaj bolj stisnejo šele v decembru, v januarju pa narede zimsko gručo, ki obsega 5 do 7 ulic.
Če je hrana okoli zimskega gnezda pravilno razporejena, se čebele stisnejo v ulice s praznimi celicami, nekatere zlezejo celo v celice. Ne prezimujejo torej na pokritem medu, ampak tik ob njem, da ga lahko ob robu grejejo in se, ko ga tu porabijo, pomikajo za njim. Najidealneje je to urejeno v panju z mrzlo stavbo, kjer čebelam ni treba prehajati s sata na sat, ampak se pomikajo kar od srednjega konca satov nazaj. V panjih s toplo stavbo satja, zlasti še, če so sati nizki, imajo čebele pri prehodu z enega sata na drugega posebno v mrzli zimi silne težave in se zato neredko zgodi, da od lakote p o m r o na praznih satih, čeprav so naslednji polni hrane.
V zvezi s prezimovanjem naj navedemo tu med drugim še nekatere pomembne izsledke in skušnje, ki smo jih povzeli po že znani češki Čebelarski enciklopediji in ki so pomembni za pravilno čebelarjevo ravnanje.
Čebelam ni tako nevarna še tako huda zima, kakor pa menjajoče se velike in nenadne toplotne spremembe. V takih primerih se pri zračnih otoplitvah čebelja gruča razširi, pri ohladitvi pa zopet skrči. To povzroča neenakomerno zviševanje in zniževanje toplote v gruči sami in zato večjo porabo hrane in s tem večjo življenjsko izrabo čebel pozimi.
S poskusi je dokazano, da dobro zazimljene čebele porabijo ob hladnem vremenu dosti manj hrane, če zunanja temperatura preveč ne niha oziroma če to nihanje preveč ne vpliva na notranjo klimo panja. Če čebelja dru-
žina, ki smo jo zazimili na 20 kg dobre zimske hrane, porabi do prvega spomladanskega izleta 15 kg, pomeni, da je je porabila 80 do 90 za vzdrževanje toplote v gnezdu. Tako povečana poraba hrane pa ni še vse, kar mora utrpeti čebelar. Čebele so s prevelikim zauživanjem hrane porabile tudi velikanske količine svoje življenjske energije, zato bodo spomladi prej odmrle, še preden jih bodo lahko nadomestile mladice. Pa še to. Če pozimi ni primernih izletnih dni, bodo spomladi taki panji griža vi, ali pa bodo oboleli celo za nosemo. Prav ti dve čebelji bolezni sta nerazdružni spremljevalki tako imenovanega hladnega prezimovanja čebel, ki ga tudi pri nas še vneto zagovarjajo nekateri čebelarji, češ da panji, ki so manj odeti, pozimi manj močijo. Ta trditev do neke mere drži, kajti vlaga lahko uhaja iz neodetih panjev, kjer hoče. Toda posledice takega prezimovanja se kažejo v preveliki uporabi hrane in nepotrebnem izčrpavanju čebel čez zimo.
Sl. 187. Brada panja z zimskim žrelom (odprta in zaprta)
Čebele je treba torej zavarovati čez zimo na dva načina, to je pred hudim, m razom, še bolj pa pred naglim menjavanjem toplote v panju. Zlasti veter, ki piha naravnost skozi žrela v panje ali skozi tanke prednje stene panjev, je nevaren. V naših čebelarskih razmerah nam pri tem v mnogočem pomaga čebelnjak, ki je postavljen v zavetni legi. Nekateri čebelarji zavarujejo žrela pred vdorom vetra tako, da panjem pripro brade, drugi imajo na sprednji strani čebelnjaka posebna vrata, tretji panje od spredaj zadelajo s plahtami ali koruznico. Vse to je lepo in prav, če imamo čebelnjak pri hiši in lahko vsak čas odstranimo ta prednji opaž, da morejo čebele ob nenadnem toplem vremenu izleteti. Drugače pa je pri čebelarjih, ki imajo čebelnjake daleč od doma. Preden morejo do čebel v primeru toplega vremena, se tako zapaženim panjem lahko že marsikaj zgodi. Čebele se zaduše ali pa poiščejo špranje med opažem, zlete in, ker ne poznajo poti nazaj, obnemorejo in poginejo v snegu. Zato priporočamo drug način zavarovanja panjev in žrel pred vdorom vetra in nadležnih zimskih sončnih žarkov. Napravimo si primerne lesene vložke, ki imajo vrezano žrelo 100 X 8 mm. Postavimo jih na brade pred žrela tako, da veter ali sončni žarki ne morejo naravnost v panj, ker vložki od spredaj zapirajo žrelo in je izlet čebel iz žrela usmerjen navzgor (glej sl. 186). Še bolje pa je, če imamo v brade vdolbeno posebno žrelo, ki ga, kadar ga ne potrebujemo, zapremo s posebno zagozdo (glej sl. 187). Pozimi, ko brade zapremo, odvzamemo to zagozdo. Ker je žrelo v bradi izdolbeno nekaj više od žrela v panju, veter
in sončni žarki ne morejo vznemirjati čebel. Tako narejena zimska žrela v bradah omogočajo zadostno ventilacijo in varujejo čebele tudi pred vsiljivimi pticami, mišmi in drugimi živalmi.
V panjih zimska razporeditev toplote ne ustreza povsem fizikalnemu zakonu, ki pravi, da se topel zrak praviloma dviga navzgor. V čebelji gruči je nad toplotnim jedrom nižja temperatura kot pa pod njim. To pomeni, da uporabljajo čebele za dihanje zrak, ki prihaja od zgoraj, z vrha gruče, a izdihanega potiskajo proti žrelu. Če bi se topli zrak dvigal navzgor, bi bil strop panja vedno moker in bi voda kapala na čebeljo gručo. Znotraj čebelje gruče je pozimi zbrane veliko toplote, ki od toplotnega jedra navzven, zlasti navzgor, močno pada. V oddaljenosti
7,5	cm od toplotne sredine je toplota že za 15 do 12° C nižja. Toplotno jedro ni sredi čebelje gruče, ampak je pomaknjeno bliže k žrelu. Tu je toplota 20 do 30° C. Najnižja temperatura, ki je bila doslej izmerjena v toplotni sredini, je 18° C. Razlike med toploto v gruči in izven nje so precejšnje. Če je na primer zunanja toplota —-11° C, se zviša toplota v gruči na 32° C. Razlika je torej 43° C. Za toliko stopinj morajo čebele torej ogreti v panj prihajajoči zrak. Med toploto v nezasedenem delu panja ni posebnih toplotnih razlik. Sklada se s fizikalnim zakonom, zato je zgoraj višja kakor pri dnu. Razlika je 2 do 4° C.
Tudi v najbolj hladnem vremenu je toplota znotraj panja višja kot zunaj. Zunaj so namerili na primer — 7,6° C, v panju pa je bilo tedaj le —1,6° C, torej razlika 6° C. Vzrok temu je to, da uhaja iz čebelje gruče toplota. Te razlike so tem večje, čim bolje je izdelan panj. Izdelava panja, njegova neprodušnost in opaž močno vplivajo na vzdrževanje enakomerne toplote krovnih čebel, ki urejujejo toploto znotraj gnezda.
Čebela ne trpi v panju prepiha. To velja še toliko bolj za zimo.
Vlaga ne prihaja v panj z zrakom od zunaj. Pare, ki se nabirajo v panju, izdihavajo čebele in so v zvezi s količino porabljene hrane. Če porabi čebelja družina na mesec povprečno 750 g medu, izdihajo dnevno čebele 17 g pare. Če porabijo manj hrane, je vlaga v panju manjša in narobe. Če je panj glede na moč družine sorazmerno velik, ne more družina uravnavati njegove notranje klime. V takem primeru je v še tako zadelanem panju vlaga. Če je katera izmed sten panja manj opažena, je hladnejša in se na njej zbira vlaga. Zato samo v vsestransko dobro opaženem panju (toplotna propustnost sten največ 500 kalorij), ki je po moči čebelje družine primerno zožen in ima pravilno ventilacijo, zaradi čebeljega dihanja ni vlage. Vlaga se v takem panju pojavi le spomladi, ko je zunaj toplejši zrak kot pa v panju samem. Ta vlaga, ki je ni mogoče preprečiti, pa kmalu izgine in ne pušča nobenih posledic.
Glede opaža samega še to. Znano je namreč, da dober opaž dolgo v zimo zadržuje toploto, spomladi pa se nasprotno tudi dolgo ne segreje. Zato je dobro, če spomladi ob sončnem vremenu opaž na soncu segrejemo, ker bi mrzel zaviral normalni razvoj čebelje družine, namesto da bi ga pospeševal.
Kakor je pojasnjeno že zgoraj, se vlaga nabira v panju najraje na stenah, ki so premalo zavarovane proti mrazu. Pri naših AŽ-panjih je to navadno prednja stena, zlasti pa še veranda. V prostoru, kjer je veranda, ima namreč naš panj samo eno, kakih 18 mm debelo steno-
Posledica tega je, da so notranje strani prednjih sten v panjih čez nekoliko let vse črne od vlage in najprej sprhne. Kljub prizadevanjem nismo mogli do danes prepričati izdelovalcev panjev, da dvojna prednja stena, kakršno delajo pri naših panjih, ni nikakršen dober izolator toplote. Ta stena, sicer znotraj votla, je namreč sestavljena iz deščic, ki se pri uporabi panja osuše in dovoljujejo, da zrak kroži. Torej ta zrak ni izolator, ampak naravnost hladilec panja. Včasih so vmesni prostor med prednjo zunanjo steno panja in notranjo zadelovali z žaganjem ali ostružki. To pa, kakor so pokazali poskusi, ni dobro. Žaganje ali ostružki se pozimi napijejo vlage, ki pronica skozi špranje notranjega opaža prednje stene. Pozimi zmrzne in imamo zato med steno vso zimo ledeno ploščo namesto toplotnega izolatorja. Najti bi bilo treba kako drugo gradivo za to izolacijo, gotovo Pa bi se bolje obnesel porozni lesonit, ki ga izdelujejo že tudi naše tovarne m niti ni tako drag, da bi znatno povišal ceno panja.
A entilacija panja pozimi. Majhno zimsko porabo hrane, mirno in suho Prezimovanje čebel dosežemo torej le s primernim toplotnim opaženjem Panjev, vendar pa moramo pustiti panju tudi primerno ventilacijo. Zrak mora prihajati v panj le skozi žrelo in nikjer drugje. Natančno določiti velikost žrela pri panju pozimi ni mogoče. Ravnati se je treba po moči čebelje družine, velikosti panja in njegovi toplotni izolaciji. Glede na vse 1° naj bo širina žrela pozimi od 5 do 12 cm. Skozi žrelo uhaja na piano ogljikov dioksid s porabljenim zrakom in vodnimi parami ter prihaja v panj sveži zrak. Ko se v panju pojavi zalega in začno čebele pri žrelu prašiti, je treba žrelo zvečati. Če prezimujemo čebele v mediščih, morajo biti žrela v plodiščih skozi vso zimo na široko odprta.
Zimski mir v čebelnjaku in okoli njega. Mimo tega, kar smo navedli doslej in kar je treba upoštevati, če hočemo pri prezimovanju čebel varčevati s hrano in njihovo življenjsko silo, ni na zadnjem mestu zahteva po Popolnem miru v čebelnjaku in okoli njega pozimi. Če bomo z upošteva-njein doslej navedenih dejstev odpravili notranje vzroke zimskega vznemirjanja čebel, bomo z zagotovitvijo popolnega miru v okolici čebelnjaka odpravili zunanje vzroke, ki prav tako škodujejo zimskemu počitku čebeljih družin in ki rode enake posledice. Zunanji nemir pozimi je lahko dvojen: enakomeren in neenakomeren. Enakomernemu ropotu, jci ga povzroča iz dneva v dan na primer drdranje mimo vozečih v 1 a k o v, čebel posebno ne vznemirja. Nekako privadijo se na to. Nemarno pa je občasno, nenadno ropotanje, ki ga lahko povzroča čebelar sam, ko pozimi loputa z vrati čebelnjaka ali štorklja po nepotrebnem po njem. Prav tako je škodljivo močno butanje drevesnih x e j ob hudem vetru, skratka vsak nenaden ropot. Zimski mir rušijo prav tako ptiči, ki prihajajo na brade panjev in s kljuni trkajo po njih, 1111 š i, ki glodajo žrela panjev, da bi se vtihotapile vanje idr. Res je, da s° vsi ti gosti v veliki stiski zaradi hrane, da se dostikrat živih čebel niti ne lotijo, ampak pobirajo le mrtvice, kar bi jim čebelar, ki ima usmiljeno Srce, še privoščil, če bi njih vsiljivost tako kvarno ne vplivala na obliko-xanje zimskega gnezda in na porabo hrane. Čebelar mora zato podvzeti Vse mere, da se znebi teh nadležnežev. Napravi naj pred čebelnjakom strašila, ki se jih ptice boje, mišim pa naj nastavi pasti ali zastrupljena Zltna zrna. Tudi otrokom in drugim nepoklicanim naj prepreči pozimi gmanje okoli čebelnjaka in v njem.
Zimsko opazovanje panjev pri žrelih. Kupimo si za to kak meter dolg kos gumijaste cevi. Ko pridemo pred čebelnjak, nalahno odprimo brade, če so zaprte, vtaknimo en konec cevke v žrelo, drugega pa v uho. Tiho enakomerno šumenje v panju pomeni, da družina dobro prezimuje in da je v panju vse v redu. Neenakomerno piskanje, ki je močnejše, pomeni, da je družina ob matico. V mrazu panju ne moremo pomagati. Šele ko se bo toplota zunaj dvignila nad 10" C, bomo lahko panju dodali rezervno družinico ali pa jo združili z drugim panjem. Da bi se družini laže združili v gručo, denimo v tak panj zvečer toplo opeko ali termofor. Močno bučanje pomeni žejo. Če vreme dopušča, nalijmo v prazen sat zelo tople vode in ga potisnimo ob gruči v panj. Včasih je tako bučanje panja posledica pomanjkanja zraka. V tem primeru moramo zvečati žrelo. Panj, ki daje od sebe komaj slišen glas, je verjetno zapisan smrti zaradi lakote. Odnesimo ga iz čebelnjaka v toplo sobo in mu dodajmo kos medenega testa. Ne prezimujmo ga več v čebelnjaku, marveč v zatemnjeni sobi in ga krmimo. Razgrizene čebele pred žrelom, vmes tudi voščine, so znamenje, da je v panju m i š. Pred žrelo nastavimo past za miši ali pa posujmo nekaj zastrupljenega zrna. Mrtve čebele odstranimo iz žrel, prav tako led, ki je žrela zaprl. Delajmo to mirno, da ne bomo razburjali čebel. Kapljice čebeljega blata na bradi in okoli žrela so znamenje, da je panj g riž a v, če ne celo n o s e m a v. Če so kapljice goste, kašaste, je to posledica gozdnega medu, če so vodene, z zrnci obnožine, sumimo lahko, da je panj nosemav. Zberimo nekoliko čebel in jih pošljimo veterinarskemu zavodu v pregled. Tako grižavemu kakor nosemavemu panju v hudi zimi ne moremo pomagati. Čakati moramo na prvi izlet čebel. Nekateri pisci priporočajo otrebitev grižavega panja v toplo zakurjeni sobi. Panj postavimo tako, da je z žrelom obrnjen proti oknu. Med oknom in žrelom napravimo nekak most s primerno dolgo in široko desko. Čebele izlete, se zunaj otrebijo, sedajo na okno, zvečer pa se spraše v panj. Kdor ima morda en sam panj in mu ni žal, da mu bodo čebele ponesnažile sobo, naj to poskusi. Pri večjih čebelarstvih se to res ne splača, ker bi s tem prav po nepotrebnem zapravljali dragoceni čas.
Druge čebelarjeve naloge pozimi. Da moramo paziti na satje, ki smo ga shranili v omari, smo že prej opozorili. Izločenega oddajmo v kuho. Popravimo panje, ki so poškodovani, jih znotraj očistimo vsega in dezin-ficirajmo. Pripravimo si primerno število satnikov, slamnic, očistimo vse orodje in ga temeljito razkužimo. Čebelnjaka pozimi ne smemo popravljati, ker bi s teni povzročili ropot in čebele razdražili. Le v primeru, če so poškodbe take, da bi vznemirjale čebele, jih odstranimo (na primer zamakanje ipd.). Končno napravimo obračun svojega dela, analizirajmo uspehe posameznih panjev, da tako ugotovimo kakovost matic. Prav tako napravimo načrt za prihodnje leto glede povečanja ali zmanjšanja našega čebelarskega obrata kakor glede paše. Skrbimo, da nam pozimi ne splesni rezervna obnožina in da so polni sati z medom na suhem prostoru. Čeprav' se nam pozimi ni treba bati vešč, pa vseeno obesimo v omare s satjem vrečice s paradiklorbeiicolom. Za vsak primer. Ne pozabimo tudi na to, da včasih pozimi naglo vdre topel zrak, zato sneg pred čebelnjakom sproti odstranjujmo, da nas ne bo čas prehitel.
PREGLED ČEBELARSKIH OPRAVIL PO MESECIH
Januar je eden izmed tistih mesecev, ki se tem bolj ugodno izteče za čebele, čim manj se čebelar mota okrog njih, čim manj jih obiskuje in nadleguje. Docela zadostuje, če stopi vsak teden enkrat pred čebelnjak in si ogleda panje spredaj pri žrelih. Sumljivo bi bilo, če bi bila žrela zamašena z mrtvicami ali če bi našel na bradi kakega panja sledove zdrobljenih voščin. To je znamenje, da je v panju gospodarila miš ali rovka. Proti takim vsiljencem se zavaruješ z luknjičavimi zapahi, ki pa si jih moral pritrditi ob žrelih že jeseni. Žolne, sinice- in druge ptice odvrneš od stikanja okrog panjev s tem, da obesiš na drevesa v primerni oddaljenosti od čebelnjaka kako na pol obrano kost ali lončke, zalite s salom, v katerega si zamešal žitna zrna in podobno pičo. Če se hočeš prepričati, ali družinam v resnici ničesar ne manjka, prisloni na vratca panja uho in prisluškuj šumenju čebel! Ob močnejšem šumenju, ki si ga prvikrat zasledil pri kaki družini, se ti še ni treba razburjati. Le če šumenje ne pojenja niti drugi niti naslednji dan, je možno, da ji primanjkuje vode, morda tudi hrane, ali da je prišla ob matico. Taka ugotovitev pa navadno kaj malo pomaga. Saj zahteva temeljit poseg v notranjost panja, ki pa more v zimskem času več škodovati, kot koristiti.
Februar je mesec, v katerem ima sonce že toliko moči, da segreje ozračje do tiste toplote, ko začno čebele izletavati. Kako leto nastopi tak dan že v januarju. To je dan prvega izleta ali trebljenja čebel. Nanj se temeljito pripravi! Ako leži pred čebelnjakom sneg, ga odkidaj in posuj s pepelom ali z žaganjem, da ne bodo čebele, ki bi jih vrglo ob tla, v njem otrpnile. Sneg lahko pokriješ tudi s slamo ali z vrečami, če jih imaš dovolj na razpolago. Panjev zadaj po možnosti še ne odpiraj! Ako imajo verande, iztakni zagozde, jih ostrgaj in položi na stran, da se osuše. Nato izvleci podloge, ki si jih vložil že jeseni, in jih preišči! Iz razporeda z jedi in drugih odpadkov na lepenki lahko sklepaš na nepravilnosti, ki so se pojavile v družini. Trakovi z jedi ne smejo segati preko polovice lepenke, sicer čebelam ne bo zadostovalo hrane do rednega izletavanja. Kristalčki med zjedjo pomenijo žejo. Prekomerno število mrtvic in pege griže so znaki brezmatičnosti ali celo bolezni. Za brezmatičnost je značilno tudi razburjeno beganje čebel po bradi. Če padajo čebele z brade na tla in begajo potem še po tleh, odskakujejo in zamahujejo s krili, ne da bi se dvignile, imaš skoraj gotovo opraviti z nevarno boleznijo nosemavostjo. V vsakem od naštetih primerov se pouči iz prejšnjih poglavij, kaj moraš storiti, da preprečiš večjo nesrečo. Ko si premotril podloge, stresi nesnago na sito in jo presej! Voščeni drobir shrani v kaki škatli, mrtvice in vse drugo, kar je ostalo na situ, pa zakoplji! Ko si očistil dna, preglej slain-nice! Vlažne in plesnive presuši na soncu! V tem mesecu je treba pregledati tudi rezervne sate in jih znova zažveplati.
Marec prinese v panje novo življenje. Z njim se začne pravo čebelarsko leto. Sedaj je čas, da si ustvari čebelar natančno sliko o stanju čebel z neposrednim pregledom vsake posamezne družine. Opravi ga čim hitreje in ne zadržuj zalege predolgo izven panjev! Ugotovi, kako je razvrščena, nli je pravilna, koliko je je in kdaj približno je začela matica zalegati. Obenem preceni zaloge medu in obnožine! Če so krajni sati načeti in če Je zginil med tudi iz osrednjih satov, misli na to, da boš moral družine
morda že v tem mesecu zasilno pitati. Če je gnezdo potisnjeno ob stran, s čimer je odvzeta matici možnost njegovega obojesmernega in somernega razširjanja, ga premakni na sredo, a pri tem ne spreminjaj razporeda satov! Izvleci samo krajne sate na eni strani in jih po premiku celotnega gnezda prenesi na nasprotno stran! Če bi matico ovirala pri zaleganju preobilica obnožine oziroma medu, odvzemi z medom zalite ali z obnožino nabite sate in jih nadomesti s praznimi! Plesnive sate zamenjaj z rezervnimi, ki pa seveda ne smejo biti prazni. Če je na njih že zalega, močno plesnive dele iz njih izreži! Po pregledu panje spet dobro odeni! Pomni, da rabijo čebele spomladi zaradi porajajoče se zalege skoraj več toplote in medu kakor pozimi. Bazen tega pa potrebujejo tudi mnogo peloda in vode. Če narava sama ne nudi dovolj cvetnega prahu, jim ga pokladaj na posebnem krmišču! Vodo lahko dobaviš čebelam na dva načina: ali neposredno v pitalnikih, ali pa v napajalnikih izven panja. Napajanje iz pitalnikov ni priporočljivo, ker povzroča vlago, ki je je spomladi v panjih že tako in tako dovolj. Pri pravilno izdelanem napajalniku mora kapati voda iz večje posode na poševno desko, ki ima v lomljeni črti nabite letvice, ob katerih se zaustavlja. Napajalnik naj stoji na prisojnem mestu! Čebele privabi z medom in potem skrbi, da ne bo v njem nikdar zmanjkalo vode, kajti čebele se takim pripravam hitreje odvadijo kakor pa privadijo.
April ima zavit rep, pravi ljudska prislovica. V tem mesecu često dežuje. Tudi pozebe in druge vremenske neprilike, ki morejo zavreti družine v njih razvoju, se rade pojavljajo. Zato jih skrbno nadziraj in jim takoj priskoči na pomoč, brž ko bi jim česa zmanjkalo. Kljub temu ne bodi preveč stikljiv! Panjev ne odpiraj brez potrebe, le dna jim večkrat izgrebi in očisti drobirja, da se ne zarede v njem molji. Slamnic in drugega opaža ne odstranjuj, dokler se vreme ne ustali. — Nekateri čebelarji skušajo v drugi polovici meseca izravnati moč svojih družin s tem, da odvzemajo močnejšim panjem zaležene sate in jih dodajajo šibkejšim. Začetnik ga lahko pri takem izenačevanju prav pošteno polomi. Če misliš, da je izenačevanje na mestu, predevaj samo take sate, ki imajo razen pokrite zalege tudi dovolj mladih čebel. Starejše čebele bi namreč iz tujega panja pobegnile, zapuščena zalega pa bi poginila, ker se nove rednice zaradi svoje maloštevilnosti ne bi mogle dovolj zavzeti zanje. Boljše sredstvo za okrepitev družin je pitanje na zalego. Vsak drugi dan pokladaj čebelam pod večer, ko prenehajo izletavati, četrtinko litra raztopljenega medu, s čimer boš prisilil matice k živahnejšemu zaleganju. Čez dan ne smeš pitati niti dražilno niti zasilno, ker bi s tem izzval rop. — K večji marljivosti podneti čebele tudi gradilnik. Vanj stavijo čebele satovje, ki pa jim ga vsak teden sproti izpodrežeš in odvzameš.
Maj predstavlja vrhunec čebelarskega leta za čebele kakor tudi za čebelarja. Saj ima tedaj polne roke najrazličnejšega dela. Posebno pa ga zaposlujejo roji. Za razmnoževanje so primerni le prvci. Drujce in vse ostale roje po možnosti prepreči! Če pa bi se kljub tvojim preprečevalnim ukrepom pojavili, jih druži, a ne s prvci, ker bi se čebele med sabo poklale. Rojev ne vsajaj nikdar na izdelano satje! Na nov panj jih prikleneš, ako jim postaviš za vabo na sredo med satnice sat z odkrito zalego. Pokrita zalega učinkuje ravno nasprotno, zanesljivo pa roj izženeš, če mu daš sat z medom ali če ga pitaš. Po vsaditvi pusti roj tri dni v popolnem miru! Kasneje ga preglej in ga premesti na sredo panja, ako sedi preveč ob
a
strani. — Če leto ni ugodno za roje in, če hočeš kljub temu razširiti svoj čebelarski obrat, se zateci k narejanju rojev! Ker je narejanje rojev čebelarsko opravilo neke višje vrste, je prav, da pokličeš vsaj pri prvem poskusu na pomoč izurjenega čebelarja, ki ti bo tudi povedal, kateri način bi bil za tvoj primer najprikladnejši. — Komur ni do rojev, bo družine prestavil, to se pravi: zaležene sate, razen obnožinskili in onega, na katerem je matica, bo premestil s čebelami vred v medišča, prazne prostore pa izpolnil z rezervnimi sati in satnicami. Prestavljaj pa samo razvite družine, to je take, ki zasedajo tudi skrajne ulice, in sicer najmanj tri tedne prej, preden se odpre glavna paša. Čez teden dni po prestavljenju preišči medišča in podri vse matičnike, ki bi jih čebele potegnile nad jajčeci ali žrkami. Obenem odpri, ako nimaš begalnic, zgornja žrela, da morejo odleteti troti, ki so se v mediščih polegli. V dobri paši dosežeš isti uspeh kot s prestavljanjem s tako imenovanim nastavljanjem. To je priročne j še, ker ti ni treba stikati po plodiščih za maticami, temveč samo izvlečeš ločila in razmestiš rezervne sate po mediščih.
Junij je mesec najizdatnejše paše. Travniki so v najlepšem cvetju, družine pa na višku svojega razvoja. Na tisoče in tisoče čebel je vsak dan v polni pripravljenosti, da obere vse to brezštevilno cvetje in odnese domov medičino, ki se je čez noč nabrala v drobnih čašicah. Sati se polagoma polnijo in čebelar se ne more vzdržati, da bi tu in tam ne pogledal v medišča, kako napreduje bera. Zadovoljen smehljaj mu ožari lice, ko opazi v vrhnjih delih satov prve celice, ki so jih čebele začele pokrivati z voščenimi pokrovci.
Tudi rojenje še ni pri kraju. Tja do kresa se rojev ni treba otepati, zlasti če si se odločil za povečanje čebelarskega obrata. Do jeseni se bodo še prav lepo razvili in ob količkaj ugodni paši nabrali dovolj živeža za zimske mesece.
Pri plemenjakih sedaj ni posebnega dela, pač pa je treba posvetiti iem večjo pozornost izrojencem in družinam, ki so nastale iz majskih ali kasnejših rojev. V vseh izrojencih so mlade matice, ki se morajo prej sPrašiti, da bodo mogle leči tudi oplojena jajčeca. Na prahi pa so izpostavljene neštetim nevarnostim. Marsikatera se ne vrne in družina osiroti, -'m brezmatičnost opozore čebelarja čebele same. Vznemirjeno lazijo po »radi in sprednji končnici panja, iz notranjosti pa je čuti žalostne, pritajenemu tuljenju podobne glasove. Največkrat se pojavijo na bradi tudi Pege griže. Pod večer, ko izletavanje preneha, postanejo ti znaki še bolj očitni. Ce čebelar ne priskoči taki družini na pomoč, se sprevrže v tro-°vca. Zdravljenje trotovca pa ni samo zamudno, temveč največkrat sploh' rezuspešno opravilo.
Osiroteli družini je treba dodati drugo, po možnosti že sprašeno matico. '“e te nimaš, odvzemi družini, ki sedi na roj, sat z zaprtimi matičniki in postavi na sredo plodišča brezmatičnega panja! Če niti tega nimaš, mu Vrini sat z jajčeci, iz katerih si bodo čebele same spodredile novo matico.
eiudi pa je pred žreli vse v redu, je treba družine, ki so rojile, vendarle ?Je&lndati in ugotoviti, ali so se matice sprašile, in če so se sprašile, ali e njih zalega pravilna. Včasih boš našel v kakem izrojencu luknjičavo j , eS°- Toda to še ni znak, da je matica slaba. Nekatere matice ne obvladajo i °J spočetka spolnih organov, a se čez čas popravijo in končno le znaj-
dej
0 v svojih poslih. Zanesljivo sodbo o njih kakovosti moreš torej izreči
šele po daljšem opazovanju. Zato ne bodi nestrpen in jih ne odstranjuj prej, dokler nisi docela prepričan, da so neuporabne.
V juniju se je treba obenem pobrigati za rezervne matice. Te ti bodo potrebne jeseni, ko boš izmenjaval opešane tete v plemenjakih, ki niso rojili. Prav ti bodo prišle tudi spomladi, če bi katera izmed zazimljenih matic ne prestala zime, in končno ob vsakem drugem letnem času, kajti nesreča nikoli ne počiva. Ne le začetniku, marveč celo starejšemu izkušenemu čebelarju se je že pripetilo, da je med pregledovanjem katero stisnil in uničil. Rezervne matice hranimo v panjičkih na 2 do 3 sate, ki jih navadno združimo več skupaj v tako imenovani matičnjak. V matičnjak je mogoče preurediti tudi navaden AŽ-panj, če ga pokončno predelimo s primerno vrezanimi deščicami v več oddelkov.
Julij je čas čebelarske žetve. Ob količkaj ugodni travniški paši se sati v mediščih tako napolnijo, da se jih splača iztočiti. Ko odmro pod smrtonosnimi zamahi koscev zadnje cvetlice, napoči veseli dan prvega točenja, praznik za čebelarja in vso njegovo družino. Na ta dan se dobro pripravi! Že pred točenjem temeljito premisli, kako boš uredil delo, da bo šlo čimbolj gladko izpod rok. Točilo izroči v oskrbo resni in zanesljivi osebi, nikakor pa ne otrokom, kajti otroci ti lahko napravijo zaradi nepravilnega vrtenja na satih več škode, kakor koristijo s svojim delom. Sate je treba vrteti spočetka počasi in šele kasneje, ko je na obeh straneh iztočenega nekoliko medu, z večjo brzino. Drugače se lomijo in pokvarijo, zlasti če so od vrha do tal zaliti z medom.
Glavno in morda najtežavnejše opravilo je ometanje satov. To opravilo pritiče predvsem gospodarju. Kdor ga prepušča drugim, ni pravi čebelar. — Z ometanjem je najbolje pričeti že v zgodnjih jutranjih urah. Tedaj so čebele manj sitne in manj srdite kakor kasneje, ko pritisne vročina in soparica. Omelce naj bo vedno nekoliko vlažno. Zato imej v bližini posodo z vodo, v kateri ga sproti namakaj, brž ko se preveč posuši.
Iztočene sate bi bilo najbolje vrniti družinam šele proti večeru, kajti med, s katerim so sati in okvirčki popackani, podžiga čebele k ropu. To pa je iz praktičnih razlogov največkrat nemogoče. Zato je prav, da zožiš žrela pri vseh panjih, tako da nastanejo ob njih ozki prehodi, skozi katere se morejo preriniti le posamezne čebele.
Roji so tudi v juliju še mogoči. V krajih s pašo na pravem kostanju se celo redno ponavljajo vsako leto. Julijski roji pa so samo v nadlogo čebelarjem, kajti le ob izrednih in zelo redkih prilikah se morejo toliko razviti, da so sposobni za zazimljenje. V AŽ-panje jih vsadimo v medišča izrojencev, to je v medišča tistih panjev, iz katerih so izšli. Ko izleze nova matica in se opraši, jo lahko pustiš še nekaj časa zalegati, nato pa jo odstrani, odkrij rešetko in združi medišče s plodiščem!
Ce izroji že prestavljen panj, je način približno isti, le prestavljene sate najprej iz medišča odstrani. Najbolje je, da jih porazdeliš med druge šibkejše družine.
Nekoliko bolj kočljiva je zadeva pri kranjičih. Kdor dela z nakladami, bo lahko zadevne ukrepe še kolikor toliko prilagodil popisanemu načinu v AŽ-panj ih, kdor pa teh ne uporablja, mu ne preostane nič drugega, kakor da roje vsadi v posebne panje, jih jeseni podre in čebele pridruži plemenjakom, ki jih namerava zazimiti.
Avgust — za čebele delopust, se glasi stara čebelarska prislovica. Res je! Kar ozrite se okrog sebe! Travniki so pokošeni, njive pa pripravljene za ozimno setev. Slika pred čebelnjakom ni dosti bolj razveseljiva. Čebele se gnetejo na bradah panjev in preganjajo trote. Po sprašitvi matic so jim postali nepotrebni, pa so jim sedaj odpovedale hrano in stanovanje.
Preganjanje trotov ne nastopa pri vseh družinah naenkrat, tudi ne vsako leto ob istem času. Pri nekaterih družinah sploh izostane. In na te moraš biti posebno pozoren. Lahko so brezmatične, lahko celo že trotave. Treba jih je pregledati in ugotoviti vzrok njih nenormalnega zadržanja.
Če hočeš čebelam to nadležno delo olajšati in preganjanje pospešiti, polovi trote sam!	*
Nadaljnja nadloga, ki se lahko pojavi ob brezpašnih dnevih avgusta in celo kasneje ob ajdovi paši, je ropanje. Pri lahnem ropu dostikrat zadostuje, da zožiš žrela napadenih panjev, pri nekoliko hujšem pa je treba seči po bolj učinkovitih sredstvih. Nekateri čebelarji namočijo sukneno krpo v surovo karbolno kislino in jo obesijo nad žrelo, drugi raztrosijo po bradah razrezano čebulo, češenj ali bezgovo cvetje, tretji zasenčijo žrela z lesenimi pokrovi, ki imajo samo ob straneh ozke izhode itd. Ako ropa domač panj, lahko roparja in ropani panj zamenjaš. Pametno je tudi roparja za kaka dva dni pripreti ter prenesti na hladen in zatemnjen prostor. Ce odstraniš samo napadeni panj, se vržejo roparice na soseda.
Pri hudem ropu, zlasti ko je ves čebelnjak v hudi borbi, pa bi zgubljal, če bi skušal po tem ali onem izmed naštetih načinov zavreti divjanje čebel, samo na dragocenem času. Tedaj ne pomaga ne smrad ne dim, ne ogenj ne voda. Edini izhod je v tem, da zapreš vse panje in jih prepelješ za daljšo dobo na kako drugo mesto, ki je vsaj 4 km oddaljeno od prvotnega stojišča.
Opozoriti je treba še na tihotapstvo. Ker ni pri tem načinu ropa opaziti pred žrelom nikakih sovražnih izpadov, ostane največkrat prikrito čebelarjevim očem. Potrebna pa je tudi v takem primeru čim večja pazljivost, kajti tihotapstvo se lahko čez noč sprevrže v pravi rop.
V drugi polovici avgusta se pobelijo polja z ajdovim cvetjem. Ajda je zadnje čebelarjevo upanje. Ce še ta odreče, mu ne preostane nič drugega, kakor pospraviti iz medišč prazne sate in se pravočasno pobrigati za krmilni sladkor. Ajda seveda ne raste povsod. Tudi ne medi povsod enako dobro. Ce je ni v tvojem okolišu in če hočeš biti deležen njenega blagoslova, moraš prepeljati panje tja, kjer je je v izobilju. Važnosti prevažanja se nekateri čebelarji še premalo zavedajo, dasi je to edino sredstvo za uspešno izkoriščanje medovitih virov.
Prevažanje ima kajpada svoje zahteve. Predvsem morajo biti panji izdelani in urejeni nalašč za ta namen. Na pot smejo le močne družine. Slabiče je treba pustiti doma ali pa jih pred odhodom združiti. Nezažičeni sati se zaradi sunkov in vročine zlasti ob povratku, če so polni, radi zrušijo. Zato niso primerni za prevoz.
Ce je ajdova paša količkaj ugodna, se zaleganje, ki je v juliju skoraj docela zastalo, zopet dvigne. A to je važnejše kakor med, ki ga čebelar iztoči kot zadnji letni pridelek. Jesenska zalega je spomladanska delovna ®i!a in čim več je je, tem bolje bodo družine uspevale v prihodnjem letu. >-e je paša toliko dobra, da čebele sproti zalijejo vsako celico, iz katere izleze kaka mladica, lahko družina znatno oslabi. Nekateri čebelarji sve-
tuj e j o, da v takem primeru odmaknemo matično rešetko od sprednje stene panja in damo matici možnost zaleganja tudi v medišču. Seveda nastanejo zaradi tega neprilike pri točenju, toda te niso takega značaja, da jih ne bi bilo mogoče premostiti. Močno zalezene sate iz medišča je pač treba kasneje prestaviti v plodišče, stranske medene sate iz plodišča pa na njih mesto v medišče. Matici zabranimo znova dostop v medišče in s točenjem toliko počakamo, da izleze tamkaj vsa zalega.
September more odločujoče vplivati na prezimovanje in spomladanski razvoj čebel. Če je v tem mesecu lepo vreme, se lahko mnogo bolje pripravijo na zimo kakor sicer. Ne gre tu toliko za bero, temveč predvsem za notranjo ureditev prezimovalnega prostora. Saj o septembrski paši skoraj ne more biti govora. Ta pojenjuje na celi črti.
Po Mali maši ne moreš pričakovati od čebel ničesar več. Kar so do tedaj nabrale preko svoje potrebe, to je tvoje, kolikor jim pa medu primanjkuje za zimsko prehrano, jim ga moraš dodati ali nadomestiti s sladkorjem. In Mala maša za suknjo vpraša! Da, tudi čebelam jo je treba preskrbeti, da ne bodo zmrzovale ob hladnih dnevih in nočeh, ki se s čedalje večjo naglico približujejo.
Vesten čebelar se pobriga, da je do začetka ali vsaj do srede oktobra z vsemi pripravami za zimo gotov. Če je kaj medu, ga iztoči, iztočene sate pa shrani v nepredušno zapirajočih se omarah. Neuporabne podre in iz nadaljnjega obratovanja izloči, da mu ne bodo delali zgage pri bodočem prestavljanju. Zavedati se je namreč treba, da pridejo vsi ti sati naslednje leto v plodišča, medtem ko pridejo tisti, ki so sedaj v plodiščih, v medišča. Za medišče je primeren kakršen koli sat, v plodišče pa spada samo lepo in brezhibno delo. Zlasti trotovini ni mesta v njem.
Pravilno obnavljamo sate vsako tretje leto. Za kako leto lahko obnavljanje zavlečemo, preko pet let starih satov pa nikakor ne kaže držati v panjih.
Izločene sate izluščimo iz okvirov in jih zgnetemo v kepe. Če so voščine dobro stlačene, se jih ličinke voščenega molja ne lotijo. V takem stanju lahko počakajo na pretopitev, dokler jih ni toliko, da se kuha splača. Druge sate, ki smo jih namenili za nadaljnjo uporabo in so sedaj zloženi v omari, je treba pravočasno zažveplati.
Ko smo medišča izpraznili in nadomestili matične rešetke z deščicami, se lotimo glavnega opravila, to je temeljitega in v tekočem letu najbrž zadnjega pregleda plodišč. Pri tem je treba ugotoviti: moč družine, položaj gnezda v panju in predvsem količino medenih zalog.
V AŽ-panj ih mora obsedati družina pred zazimljenjem vsaj sedem satov, in sicer tako, da so ulice med njimi popolnoma natlačene s čebelami-Piačunati moramo, da se bodo čebele kasneje stisnile v gručo in jih ne bodo več obsedale v tistem obsegu, kot se nam sedaj varljivo prikazuje. Majhne družine v velikih panjih niso samo izpostavljene hujšim naporom, temveč potrošijo tudi mnogo več hrane kakor močnejše. Če hočeš štediti z medom oziroma s krmilnim sladkorjem, dvakrat premisli, preden boš potrdil to ali ono družino kot sposobno za naporno borbo z zimskim mrazom. Sedaj še lahko družiš, čeravno bi bilo tako združevanje že nekoliko kasno. Pravilno združujemo še pred ajdovo pašo, torej v mesecu avgustu, da imajo čebele dovolj časa za ureditev zimskega gnezda. Toda manj škode boš napravil s prekasnim združevanjem kakor z zazimovanjem prešibkih družin-
Poglaviten namen zadnjega letnega pregledovanja pa je brez dvoma ocenitev medenih zalog, ki so jih družine same spravile skupaj, in določitev tiste množine hrane, ki jim jo je treba dodati. Izvežban čebelar določi težo nabranega medu s tehtnico ali pa kar na pogled in deloma s tež-kanjem satov.
Za zimo potrebujejo čebele najmanj 12 kg medu; bolje pa je, da jim ga pustiš več, recimo 14 kg. V zadregi smeš zimsko zalogo znižati na 10 kg; bodi pa pripravljen, da boš moral v tem primeru spomladi znova kladiti.
Ako čebele nimajo dovolj hrane za zimo, jim moraš zaloge dopolniti z raztopljenim sladkorjem.
Pokladaj šele proti večeru, ko prenehajo čebele izletavati. Pred jutranjim izletom je treba izpraznjene posode iz čebelnjaka odstraniti, vse madeže, ki so morebiti nastali pri prelivanju hrane, pa izbrisati z mokro cunjo.
Oktober je zaključni mesec čebelarske sezone. Glavna in najvažnejša dela si opravil že v prejšnjem mesecu, sedaj pa je treba postaviti na konec teh opravil samo še piko. Čebele je treba odeti in poskrbeti, da jim ne bo mogel mraz do živega.
Pri zapaženju zelo dobro služijo prešite slamnice. Za vsak panj sta potrebni dve. Eno položiš na deščice, ki ločijo medišče od plodišča, drugo krajšo pa prisloniš k okvirnemu okencu. Če nimaš slamnic, zatlači medišče in prazen prostor za vratci s senom, posušenim mahom, lanenim pazderjem ali s kako podobno snovjo! Tudi časopisni papir, zložen v debelejše lege in po možnosti prešit, da se ne razkopava, je primerna zimska odeja. Pozneje zamaši še vse reže med panji, pri vratcih in oknih, da ne bo v čebelnjaku niti najmanjšega prepiha.
Če imaš v okvirnih okencih vdelane šipe, jih pred zazimljenjem odstrani! Prav tako tudi vse obsežnejše pločevinaste dele. Pločevina in steklo ne prepuščata vlage in povzročata močenje panjev. Pri vseh teh opravilih naj te vodi načelo, da mora biti prostor, v katerem bodo prebivale tvoje ljubljenke zimo, suh in topel, a kljub temu zračen. Zato morajo ostati žrela odprta. Zastavi jih kvečjemu z zobčastimi lesicami, ki zabranjujejo mišim dostop v notranjost panjev. Če ti je nadalje do tega, da ne bo ob zimskih dnevih bleščoba sončnih žarkov prehitro zvabila čebel na prosto, namesti pred žreli še senčnike, ki imajo vhode ob straneh.
November in december sta prva dva zimska meseca. V teh mesecih nima čebelar več pravih stikov in opravkov s čebelami kot takimi. Napačno bi bilo, če bi tedaj še šaril po panjih in vznemirjal družine. Čebele so se ob prvih hladnih dnevih privile druga k drugi, napravile zimsko gručo in se tako zavarovale proti mrazu, ki se iz dneva v dan bolj stopnjuje. Med sati se v smeri ulic počasi pomikajo za medom, odstranjujejo s celic pokrovce, da morejo do njega, drobir, ki pri tem nastaja, pa spuščajo na dno panja. Pod sati se drobir kopiči v obliki podolgovatih trakov. Med drobir se sčasoma pomešajo tudi čebele, ki zaradi starosti in drugih neprilik poginejo ter izppdejo iz zimskega gnezda.
Mrtvice na dnu panja so pozimi običajen pojav. Zato naj te to ne vznemirja. Biti pa jih seveda ne sme preveč. Potem to ni več normalno odmiranje, temveč znak kake bolezni ali posledica napake, ki jo je čebelar zagrešil pri zazimovanju. Da drobir in mrtvice spomladi laže in hitreje odstraniš iz panja, položi pod sate lepenko, ki naj ima ob stranici, obrnjeni
proti žrelu, polkrožen izrez. Ako lepenke še nimaš v panjih, jo v novembru še vedno lahko vložiš, zlasti če imaš panje opremljene z verandami in amerikanskimi žreli.
Nekateri panji novejšega sestava imajo dno tako urejeno, da prihaja mrzel zrak skozi žrelo po ovinkih do čebel. Tako imenovano dvojno dno si lahko omisliš tudi pri AŽ-panjih.
O vsem ostalem, na kar bi bilo treba še opozoriti čebelarje v zimskih mesecih, smo govorili že v januarskih navodilih. Če še enkrat poudarimo, da čebele sedaj ne rabijo nič drugega kot mir in nemoten počitek, storimo to paradi tega, ker čebelarja njegova zvedavost le prerada zapelje, da hodi po nepotrebnem v čebelnjak.
Kljub temu pa, da sedaj ni posebnih opravkov s čebelami, ti vendarle ni treba pohajkovati križem rok. Vesten čebelar že pozimi pripravi marsikaj, kar mu bo prav prišlo spomladi, ko bodo začele njegove ljubljenke zopet izletavati. Ako nameravaš svoje čebelarstvo razširiti, so ti potrebni novi panji. Sedaj je najlepša prilika, da se domeniš s kakim mizarjem zaradi njih nabave. Satnike lahko zbiješ sam na posebnem strojčku. Tudi zažičiš jih že lahko, medtem ko z vstavljanjem satnic še nekoliko počakaj! Prezgodaj vstavljene satnice se rade bušijo in krive.
IZREDNA IN STRANSKA ČEBELARSKA OPRAVILA Zbijanje satnikov — Zažičevanje satnikov — Ulivanje satnic — Vtiranje žice v satnice — Razne vrste pitalnikov in njih uporaba — Sladkor v čebelarstvu — Pripravljanje sladkorne raztopine — Sladkorno testo in ledeneč — Nadomestila za obnožino — Pleskanje panjev — Preseljevanje kranjiča v AŽ-panj — Izdelovanje slamnic in prešitih papirnatih odej
K sliki na sprednji strani
Pločevinasti pitalnik potisnemo pod sate tako, da je štula zunaj, v štulo pa postavimo steklenico s sladkorno raztopino narobe
P #e večkrat smo poudarjali, da mora biti čebelar dober o p a z o -X valeč narave in še posebej dober poznavalec čebeljega X J življenja. Razen tega pa se mora vsaj kolikor toliko razumeti na nekatera ročna dela. Brez kladiva in klešč skoraj ne bo mogel shajati. Pa tudi kratka ročna žaga, oblič, sveder in nakovalce sodijo med njegove potrebščine, sicer bo moral za vsako malenkost iskati mizarja ali kleparja in čakati kdo ve koliko časa, preden mu bosta naredila to, kar bi sam izdelal v nekaj urah. Mnogi čebelarji imajo v svojih čebelnjakih omarico z najnujnejšim mizarskim in kleparskim orodjem, da, celo lične skobelnike, deske raznih debelin, late, pločevino itd. Tako lahko marsikaj, kar potrebujejo pri opravljanju čebel, sami napravijo in s tem znižajo izdatke, ki jih v čebelarstvu nikdar ne zmanjka. Seveda je potrebna pri tem precejšnja ročna spretnost, ki si jo čebelar šele sčasoma pridobi. Nekateri čebelarski listi objavljajo posebna navodila, s katerimi uvajajo čebelarje v take spretnosti.
Neko mero ročne spretnosti pa zahtevajo tudi vsa opravila, ki jili bomo obravnavali v tem oddelku naše knjige. Iz prejšnjega oddelka smo jih izločili zaradi tega, ker ne sodijo med redna čebelarska opravila in imajo s čebelami dostikrat le posredno zvezo. So pa ta opravila večinoma taka, da jih lahko zaupamo tudi osebam, ki se na čebele prav nič ne razumejo. Zlasti v večjih čebelarstvih bomo poiskali med njimi pomočnike ali pa jih preložili na tak čas, ko je s čebelami čimmanj dela, na primer, kadar jih imamo na paši ali pozimi.
V ta oddelek smo uvrstili tudi razmotrivanje o sladkorni raztopini in nadomestilih za obnožino. O pitanju samem, bodisi na zalego, bodisi na zalogo, smo govorili med praktičnimi opravili. Morda snov zaradi tega ni tako strnjena, kot bi bila sicer, toda zdelo se nam je to potrebno iz dveh vzrokov: prvič, da skrajšamo prejšnji oddelek, ki je eden izmed najobsežnejših v knjigi, drugič, da s teoretičnimi razpravami ne mučimo bralca, ki bi iskal v glavnem delu knjige predvsem praktičnega pouka. Na drugi strani pa smo nekatera izredna opravila, ki bi vsekakor sodila semkaj, kot na primer točenje medu in kuhanje voščin, prenesli med poglavja o medu in vosku, kjer jim mesta prav gotovo ne bo nihče oporekal. Knjiga hoče biti pač nekaka enciklopedija čebelarskega znanja ln obravnava vsako vprašanje z različnih gledišč.
ZBIJANJE SATNIKOV
Letvice za satnike morajo biti prirezane natančno po meri. Zato pri-rezujemo z žago letvice v posebni pripravi, kakršno rabijo tudi mizarji in ki nam omogoča, da naglo in natančno narežemo hkrati po 10, 20 in še več letvic enake dolžine (sl. 188).
Priprava za prirezovanje letvic je napravljena iz trdega lesa (bukev, gaber, hrast itd.). Zanjo potrebujemo štiri kose lesa približno naslednjih razsežnosti:
1	dno : dolžina 70 do 100, širina 12,5, debelina 3 cm;
2	podolžni stranici: dolžina 70 do 100, širina 12 do 14, debelina 2,5 cm;
1	prečno stranico: dolžina 12,5, širina 9 do 11, debelina 2,5 cm.
Les naj bo poskobljan, na vse strani pravokotno prirezan in povsod enako debel. Samo iz tako obdelanih kosov lahko pravilno zbijemo podolgovato korito, ki je na enem koncu odprto, to je, brez krajše stranice. Kako morajo biti kosi lesa spojeni (z žeblji ali vijaki), kaže nazorno slika 188. Merjeno znotraj, mora biti korito 12,5 cm široko, 9 do 11 cm visoko in 70 do 100 cm dolgo. Ko smo z vijaki in žeblji pravilno spojili vse dele korita, odmerimo na notranji strani, začenši od zaprtega konca korita, v dolžino natančno 26 in 39,4 cm (kolikor znaša dolžina posamezne pokončne in podolžne letvice satnika). Na tako dobljenih točkah potegnemo, pravokotno na dolžino po vsej širini korita črti, ki ju podaljšamo tudi navzgor po obeh stranicah. Nato napravimo ob pokončnih črtah v obe stranici s tenko, a široko žago zareze, segajoče do dna. Čim bolj bomo pri tem delu natančni, tem bolj bo natančna mera narezanih letvic.
S pripravo zgornjih notranjih mer lahko hkrati narežemo po 20 podolžnih ali 20 pokončnih letvic za satnike. Preden pa pričnemo s tem delom, moramo ugotoviti, če so letve, ki jih bomo prirezovali na določene dolžine, na enem koncu že pravokotno prirezane. Če niso, napravimo to tudi s pripravo za prirezovanje letvic takole:
V korito porinemo do zaprtega konca nalašč za to pripravljeno deščico, dolgo 24 do 25 cm, široko 12,5 cm in debelo 6 cm. Na odprtem koncu korita porinemo do te deščice letve in jih prirežemo. Ko smo na enem koncu vse letve pravokotno prirezali, odstranimo iz korita deščico in nato režemo letve potrebnih dolžin.
Nadrobneje smo opisali to pripravo zato, ker vidimo po naših panjih še mnogo satnikov, ki niso niti pravilnih niti enakih mer, ki so tako vegasti, da ovirajo čebelarja pri delu in mu večkrat celo vzamejo veselje do čebelarstva. Svetujemo vsakemu čebelarju, naj si oskrbi to pripravo že v začetku svojega čebelarjenja, če misli sam delati satnike, ker bodo le taki satniki, četudi bodo narejeni v različnih razdobjih, povsem enaki. Ko poudarjamo »enak i«, mislimo, da ni tako hudo, če so morda pol milimetra ali celo milimeter daljši, kot bi morali biti; najvažneje je, da niso različnih dolžin. Glede višine satnika pa je natančnost v meri pogoj za lahko delo v panju, zato da ne bomo trli čebel, zato da ne bodo čebele pritrjevale satnikov na matično rešetko ali strop v panju.
260
I
----f
----y oo-^ooo--
-r-	-------
Sl. 188. Priprava za prirezovanje letvic
Priprava za zbijanje satnikov. Najhitreje in najlepše sestavimo satnike s pripravo za zbijanje satnikov. Satniki, zbiti s tako šablono, so popolnoma enaki, niso vegasti, zbijanje samo pa gre naglo od rok.
Priprava za zbijanje satnikov je stara domala toliko kakor satnik sam, saj je tudi ta šablona prišla v čebelarsko prakso iz mizarske rabe, seveda prilagojena čebelarskim potrebam in zlasti še velikosti in obliki satnika. Brez posebnih težav si jo lahko napravi vsak čebelar sam. Zanjo potrebuje:
1	desko (najboljši je trd les), dolgo 46, široko 36 in debelo 3 cm:
2	letvi, dolgi po 41, široki po 5, debeli 2,5 cm;
I	letev, dolgo 26, široko 5, debelo 2,5 cm.
Z vijaki ali žeblji krepko pritrdimo na desko letve predpisane dolžine, tako da nastane na njej 2,5 cm debel okvir (brez ene krajše stranice). Notranja širina okvira je 26, dolžina pa 41 cm, torej natančno toliko, ko-
likor je zunanja mera satnika za AŽ-panj. Če smo prirezali desko pravokotno in prav tako pravokotno nabili letve na desko, potem bodo satniki, zbiti s to pripravo, pravokotni.
Poleg vsega, kar smo doslej navedli, je potrebno za pripravo še neke vrste držalo, ki pritiska med zbijanjem zgornjo in spodnjo letev satnika tesno k notranjima stranicama na deski pribitega okvira. Leseno držalo je 25 cm dolgo, 2,5 cm široko in ravno toliko debelo. Pokončni robovi na
obeh koncih držala so močno zaokroženi, v sredini pa ima držalo kak centimeter dolgo in poldrug centimeter široko luknjico, skozi katero ga s primernim vijakom pritrdimo ravno na sredino okvira na deski.
Ko smo se tako oskrbeli s potrebno pripravo, začnemo lahko z zbijanjem satnikov.
Zbijanje satnikov. Pripravo za zbijanje satnikov postavimo pokonci, tako da je odprtina okvira zgoraj. Stransko letvico satnika položimo na dno okvira, nanjo postavimo ob straneh zgornjo in spodnjo letev satnika, na vrhu pa zapremo satnik z drugo, krajšo letvico. Z držalom pritisnemo daljši letvici satnika ob notranji stranici okvira, nato pa z žeblji pribijemo stransko, sedaj zgornjo letvico satnika. Ko smo to opravili, z držalom odnehamo, obrnemo na pol zbit satnik narobe, tako da je pribita stranska letvica satnika spodaj, nepribita pa zgoraj, zopet pritegnemo držalo in pribijemo še drugo, krajšo letvico satnika. Tako zbit satnik je natančno 41 cm dolg, 26 cm visok in nič vegast.
S šablono, kakor smo jo opisali, zbijemo lahko v eni uri do 50 satnikov.
o, u •	Na sliki 189 je narisana
za zbijanje satnikov	priprava za zbijanje satnikov,
(po Rosniniku)	kakršne prodajajo danes v
trgovini. Bistveno se ne razlikujeta med seboj, toda tisto, ki smo jo opisali, napravi lahko vsak čebelar sam, medtem ko tako, kakor je na sliki, že teže.
Satnike zbijamo z 1,6 do 1,8 mm debelimi in 35 mm dolgimi žeblji (žičniki). Za vsak satnik rabimo 4X2 žeblja, skupaj 8. Če ne vrtamo luknjic za žeblje s strojem, namočimo, preden začnemo s tem delom, oba konca stranskih letvic satnika v vodi ali pa vsakemu žeblju, preden ga zabijemo v letev, s kladivom otopimo konico, da se nam ne bo les klal.
Tudi za to šablono velja isto, kar smo napisali o pripravi za prirezo-vanje satnikov: vsak čebelar, ki bo sam delal satnike, naj si jo oskrbi že v začetku svojega čebelarjenja zato, da bodo vsi satniki, zbiti v različnih razdobjih čebelarjenja, popolnoma enaki.
ZAŽIČEVANJE SATNIKOV
Satnike žičimo zato, da se nam v njih ne skrive satnice, da zvečamo njih nosilnost in okrepimo njih odpornost pri prevozu in točenju.
Kdo je iznašel žičenje, je težko reči. A. Alfonsus piše v svojem »Čebelarskem učbenikuc leta 1905, da je žičenje iznajdba ameriških čebelarjev, »ki jo že 25 let s pridom uporabljajo«.
Danski čebelar Axsel Tiichsen pa pravi v Ludwigovi knjigi »U n s e r e B i e n e n« (Naše čebele) leta 1906, da je iznašel žičenje v 80 letih preteklega stoletja danski tovarnar in čebelar A. H. Vorbeck-Holstebro čisto po naključju. Pri točenju so se mu medeni sati pogosto lomili; ko pa je ob neki priliki potegnil iz točila poleg polomljenih satov tudi nepoškodovan sat, si ga je natančneje ogledal. Opazil je, da so čebele v ta sat vdelale nekaj slamnatih bilk, ki so se verjetno držale satnice. Odslej je uporabljal slamo za »žičenje«. Ker pa so mu čebele slamo večkrat pregrizle, jo je zamenjal z jekleno žico.
Ne glede na to, kdo od obeh ima prav, je gotovo, da sega iznajdba žičenja na začetek 80 let preteklega stoletja in da je pravzaprav šele žičenje omogočilo uveljavljenje satnikov »racionalne« mere. (Satnik velike ali racionalne mere je po sklepu mednarodnega čebelarskega kongresa v Bruslju leta 1897 tisti satnik, katerega notranja površina meri 10 dm2, ali sat s približno 20 dm2 površine na obeh straneh.)
Svoje predhodnike ima žičenje, to je ojačevanje trdnosti satja, že v sivi davnini, ko še niso nič vedeli ne o premičnem satju, ne o satnicah in ne o točilu.
Da bi bilo satje v panjih, ki so ga čebele pritrdile na strop panjev ali košev, odpornejše, so v notranjosti, zlasti pokončnih panjev in košev, kjer je bila nosilna ploskev še posebno majhna, vdelali navzkriž v vodoravni legi palice, ob katere so potem čebele pritrjevale na novo zgrajeno satje. Tako delajo še dandanes tisti čebelarji, ki čebelarijo na podoben način. V naših kranjičih omenja take palice Levstik v svojem »Bučelstvu«. Vendar pa tak način utrjevanja satja v kranjičih danes pri nas ni v navadi, ker so ti panji razmeroma nizki in je zato še posebno utrjevanja satja s palicami nepotrebno. O tem piše že A. Janša v svojem zgoraj imenovanem delu v 184. paragrafu: »Težki, z medom napolnjeni sati morajo imeti zadostno trdnost. V pokončne panje in koše napravijo zato lesene križe,
a ravno ti klini povzročajo pri drugih opravilih ne majhne ovire in težave. Oblika zgoraj (to je v Janševi knjigi; op. pis.) popisanih panjev (§26) ima tudi v tem primeru svoje prednosti.«
Če je bilo že nevarno, da bi se težko satje potrgalo ali polomilo, so raje kranjiča pri prevažanju obrnili z dnom navzgor ali pa so položili po panjevem dnu v primernih presledkih pravokotno na smer satja trioglate letve, ki so se z zgornjim robom zajedle v spodnje robove visečih satov in jim bile v oporo. Tako delajo še danes naši »kranjičarji«, kadar prevažajo.
Prvotno utrjevanje satnic. Satnic v satnikih niso mogli tako utrjevati. Preden je prišlo žičenje v Evropi (v 80 letih prejšnjega stoletja) v navado, so satnice pritrjevali v satnike s posebnimi, tenkimi in ozkimi ploče-
Sl. 190. Navpično zažičen satnik
vinastimi sponkami, pritrjenimi z žebljički v primernih razdaljah na notranji strani satnikovih letev. Sponke same brez žebljičkov so imele v prerezu obliko približno 1 cm velike črke U in so ob robovih z obeh strani držale satnice kakor klešče. Še potem, ko so že poznali žičenje, se je na primer H. S p ii h 1 e r (leta 1908) v svoji knjigi ogreval za te sponke, češ da je žičenje prezamudno. Toda že sama uporaba satnika velike mere in točila je kazala vse prednosti žičenja satnikov, kar je tudi danes splošno v navadi. Če pravimo splošno v navadi, trdimo to zato, ker se doslej vsi drugačni poskusi utrditve satja, še zlasti tistega, ki ga rabimo v plodišču, niso docela obnesli: na primer poskusi z aluminijastimi satnicami ih sati, poskusi z vdelano pločevino, žično mrežo, z vdelanim celuloidom, platnom ipd. v dnu satnice.
Zakaj žičimo satnike. Pri nas na Slovenskem govore prvi o žičenju pisci v 1. letniku Slovenskega čebelarja 1898; v knjigi (Umni čebelar) pa leta 190? L a k m a y e r. Mislimo, da bo po vsem tem, kar smo napisali, odgovor na vprašanje, zakaj žičimo satnike, kratek. Žičimo pač zato, da preprečimo večje ali manjše krivljenje satnic v panju, preden jih čebele izdelajo, in drugič, da imajo sati, zlasti dokler so še mladi in težki, trdnejšo oporo in večjo nosilnost ter da se ne trgajo ali lomijo tako v panju kakor v točil u.
Razni načini zažičevanja satnikov. Težji je odgovor na vprašanje, kako naj žičimo satnike: navpično (sl. 190), vodoravno, poševno (sl. 191) itd.
Težji zato, ker različni čebelarji to vprašanje različno rešujejo, in sicer ne le pri nas, ampak tudi drugod. Precej črnila bi uporabili, če bi hoteli opisati vse vrste Žiče n ja, a še več, če bi hoteli našteti vse razloge, ki jih navajajo posamezni pisci, ko utemeljujejo ta ali oni način žičenja. Kljub tej zmedi pa vendar lahko rečemo, da satnike žičimo v glavnem v treh smereh: navpično, vodoravno in poševno.
Med drugimi se pri nas v prejšnjih letnikih »Slovenskega čebelarja« zavzemajo tov. Bukovec (1926), Guna (1934) in Peternel (1939) za vodoravno žičenje. Zlasti tovariš Bukovec navaja dokaj tehtnih razlogov' za to: češ da vodoravno žičenje ni tako zamudno (manj žic in luknjic); da laže vtiramo žico s kolescem; ni nevarnosti, da bi pri obrezovanju prizidkov prerezali žico; da tako žičijo tudi Amerikanci; sat se ne sesede, če se žica ne utrga; mlad, meden ali zaležen sat se v veliki vročini • sesede, če je žičen navpično itd.
Vodoravno žičenje, združeno s poševnim, zagovarjajo pri nas zlasti prevaževalci, navpično žičenje v obliki črke M priporoča v nekem članku tovariš Rojec; da bi bil pa kdo pisal o vzporednem navpičnem žičenju pri nas, nam ni znano. Jugov »Praktični čebelar« odpravi to vprašanje s kratko ugotovitvijo: »Večina čebelarjev zažičuje satnice za AŽ-panje s tremi podolžnimi žicami...«
Večina čebelarjev je pri nas, ko še niso prevažali čebel tako daleč v pašo kot sedaj, žičila satnike največkrat v vodoravni legi s štirimi žicami. Toda sčasoma so se proti temu načinu žičenja pojavili pomisleki, zlasti ko se je na daljših vožnjah večkrat satje v panjih posulo.
Prednosti in pomanjkljivosti raznih vrst žičenja. Če nastopi v panju vročina, se utrga sat sam, kjer je najšibkejši in najbolj obremenjen. To je navadno nekaj centimetrov pod zgornjo letvico satnika, kjer sat ni nikoli (nli pa le redkokdaj) zaležen. Vsa teža sata se v takem primeru prenese na zgornjo podolžno žico, ki se navadno utrga. Ko se ta in morda še druga Pod njo utrga, se tak sat s precejšnjim delom svoje teže nasloni na sosed-neSa. ga zlomi, ta zopet na naslednjega in tako naprej, kakor kadar se Podirajo domine. Če se namreč utrga podolžna žica, sat nima nobene 0 P o r e več ne navzgor ne navzdol, ne na levo ne na desno.
Tudi pri pokončnem žičenju se sat lahko utrga. Ker pa žice le malo nosijo težo sata, se tak sat kvečjemu sesede (mlad), največkrat samo ST 192. šilo za luknjanje satnikovih letvic zdrkne po žici tako nizko, da
Sl. 191. Poševno zažičen satnik
s spodnjim robom doseže spodnjo letvico satnika. Pokončne žice mu namreč branijo, da bi se nagnil na to ali ono stran in poškodoval še druge sate. Takemu satu, čeprav se je utrgal, nudijo žice še vedno oporo. Ker se je te vrste žičenje dobro obneslo, žičijo sedaj naši prevaževalci pokončno s petimi vzporednimi žicami, mislimo pa, da tudi pokončno žičenje v obliki narobe obrnjene črke W žičenje nekoliko zamudnejše od vodoravnega, toda žice so krajše in zato lepše drže satnico. Pa preidimo na žičenje samo!
Priprava za žičenje. Kadar se lotimo žičen ja satnikov, rabimo:	kladivce,
trioglato ali štirioglato šilo (sl. 192), durgelj ali pa luknjač (sl. 193) (če luknjic ne vrtamo z vrtalnim strojem), leseno ali pločevinasto šablono (sl. 194) za vrtanje luknji c v satnike v enakih razdaljah, 15 mm dolge tenke žebljičke in pocinjeno, na pol trdo žico, debelo 0,34 do 0,35 mm. Navadna železna ali bakrena žica ni dobra, ker prva rada rjavi, druga pa se obda z zelenim volkom, ki je strupen.
Od vseh vrst orodij za vrtanje, ki smo jih zgoraj omenili, je po našem mnenju najslabši luknjač, čeprav lahko z njim hitreje in natančneje delamo luknjice kakor na primer z durgljem ali šilom. Z luknjačem namreč luknjic ne vrtamo (ker se ne vrti), temveč le luknjamo les, ki se nam rad kolje, zlasti če je redek ali če je luknjačeva igla preveč koničasta in debela. Najhitreje, najnatančneje in najlepše vrtamo luknjice z vrtalnim strojem; lesa nam ne kolje niti durgelj niti trioglato (štirioglato) šilo.
Da zvrtamo na vseh satnikih luknjice za žico v pravilnih razdaljah, rabimo leseno ali pločevinasto šablono. Šablona mora biti natančno
2,5	cm široka (kakor je satnik) in za pokončno žičenje 41 cm dolga. Ko delamo leseno ali pa pločevinasto šablono, moramo odrezati nekaj centimetrov daljši kos lesa, ali pločevine, da bomo pločevinasto šablono na obeh koncih lahko pravokotno ukrivili, na leseno pa pribili spodaj prav tako
na obeh koncih primeren košček lesa. Vse to naredimo zato, da se šablona vleže natančno na satni-kovo letev. Slednjič napravimo s šablono po sredini pet luknjic v naslednjih razdaljah (od leve proti desni): 3 cm — 12 cm —
21,5	cm — 31 cm —,38 cm.
Kako zažičujemo satnike. Tako pripravljeno šablono položimo na zgornjo (spodnjo) letev in vrtamo skozi njo luknjice v les. Če vrtamo s stro-

T/
...--
n □:?
+-.T +

4. .j,..
' L?
- -4,0- - .....................4- 4
194. Pločevinasta in lesena šablona za pravilno razvrstitev luknjic na satnikovih letvicah
ni slabo. — Res je pokončno
Sl. 193. Luknjač
jem ali luknjačem, seveda ne bomo rabili šablone, marveč si bomo pravilne razdalje začrtali na vrtalni mizici ali na deski, na katero smo pritrdili luknjač. Pri vrtanju s šilom ali durgljem moramo še posebno paziti, da bomo vrtali luknjice popolnoma navpično, ker bi sicer satnica v satniku ne stala v sredini. — Ce nam gre delo od rok, lahko s šilom ali durgljem izvrtamo na uro 50 do 35 satnikov, z luknjačem ali strojnim svedrom pa 200 in več.
Čeprav'dela tako večina naših čebelarjev, pa bi vendar radi k vsemu temu dodali neko kritično pripombo. Zdi se nam namreč, da bi bilo bolje, če bi žice v vseh satnikih, kolikor jih je v AŽ-panju, ne bile vdelane v popolnoma enakih razdaljah. Žična mreža bi bila v tem primeru v panju gostejša in bi lažje vzdržala, če bi se naslonil utrgan sat na drugega. Kdor ima čas, naj torej ne vrta luknjic s šablono Sl. 195. Kolobarček žice in naj razdalje med luknjicami nekoliko spreminja. V velikih obratih je to prezamudno.
Medtem ko je vseeno, kdaj vrtamo luknjice v satnike, pa se s samim žičenjem ne prenaglimo. Ce stoje zažičeni satniki predolgo neuporabljeni, žica rada popusti. Prav tako ne priporočamo, da bi žičili tik pred zažiče-vanjem satnic. Žica se mora nekoliko »uležati«. Zažičimo torej pozimi toliko satnikov, kolikor mislimo, da jih bomo prihodnjo pomlad potrebovali.
Ko so luknjice zvrtane, zabijmo v letvice žebljičke, na katere bomo žico pritrdili. Za vsak satnik potrebujemo po dva. Prvega zabijemo v stransko ploskev gornje letvice nasproti prve izvrtane luknjice, drugega pa prav tako na nasprotnem koncu spodnje letvice satnika. Žebljičke zabijemo približno le za dve tretjini njih dolžine v les, tako da lahko okoli njih ovijemo žico.
Pri pokončnem žičenju se nam tisti del žice, ki teče po spodnji strani spodnje letve, pri premikanju satnikov drgne ob prečne palice v panju. To preprečimo, če na spodnji strani dolnje satnikove letvice napravimo z žago ali šilom po vsej dolžini ozek žlebiček, v katerega se v t o p i žica.
Ce smo žico kupili zvito v kolobarju (sl. 195), jo moramo najprej previti na kakih 13 cm dolgo in 1,5 cm debelo vretence, podobno vretencu, na kakršnem je navit sukanec, ker bi se nam drugače žica zmešala (sl. 196). Ko začnemo z žičenjem, vzamemo v roke konec žice, jo od zunanje strani pretaknemo skozi spodnjo stransko luknjico v satniku, nasproti katere je zabit žebljiček, nato skozi tej nasprotno luknjico na zgornji letvi in tako naprej, kakor bi šivali (sl. 197). Ko pridemo z žico pri gornji zadnji luknjici do gornjega žebljička, zavijemo konec žice 3 do 4-krat okoli njega ln ga s kladivom popolnoma Zabijemo. Nato pričnemo z nategovanjem žice. Satnik
M
£-
-
Sl. 197. Kako vdevamo žico pri pokončnem žičenju
postavimo predse na stransko letev. Z desnico primemo na zgornjem koncu žico, ki moli iz satnika, in jo pritegujemo, z levico pa nategujemo od spodaj navzgor žice v satniku tako, da menjaje enkrat s kazalcem, drugič s sredincem pritiskamo nanje. Ko začne žica peti, z nategovanjem prenehamo, z levico primemo sat, z desnico ovijemo žico okoli drugega žebljička (žico še vedno držeč napeto z desno roko), z levo zabijemo še drugi žebljiček do konca. Nato žico pri žebljičku odrežemo.
Koliko mora biti žica napeta, ni mogoče dopovedati. S prakso dobi čebelar pravi občutek. Vsekakor ne sme biti ohlapna, a tudi ne tako napeta, da bi se krivili spodnja in zgornja letev, ker je poleg tega še nevarnost, da bi se nam žica utrgala. Pri žičenju moramo paziti tudi na to. da kje žica ne naredi ostre zanke. Na takem mestu se nam gotovo prej ali slej utrga.
Ob luknjicah se žica nekoliko zaje v les, če jo dovolj nategnemo. To je prav, hudo pa je, če smo pri vrtanju les razklali. Ne pomaga dru-
gega, kakor da zabijemo od strani tik ob luknjici v letev kaka 2 cm dolg žebljiček.
Prav zaradi tega, ker se žica rada zaje v les in sčasoma popusti, pritrjujejo nekateri čebelarji žico v satnik, ne da bi vrtali luknjice, tako da zabijejo na notranji strani, kjer naj bi bila žica pritrjena, majhne kvačice v obliki črke U in potem skoznje vlečejo žico. Drugi zopet vdenejo v izvrtane luknjice v letvah kovinske cevke, ki so približno 2 mm dolge, imajo premer 1,5 mm in so na eni strani zavihane; podobne so torej cevkam, ki jih uporabljajo čevljarji za luknjice vezalk. Take kovinske cevke so se prav dobro obnesle. Žica ostane enakomerno napeta v satniku leto dni in še več. Vendar pa je tako delo zamudnejše. Nekateri tudi ne pritrjujejo z žebljički žice na satnik. Nekaj milimetrov vstran od tiste luknjice, skozi katero najprej vtaknejo žico pri žičenju in prav tako nekaj milimetrov od luknjice, skozi katero nazadnje vdenejo žico, izvrtajo skozi letvico poševno še drugo luknjico. Skozi tako izvrtani luknjici vdenejo od zunaj preostala konca žice in ju na notranji strani zavijejo k sosedni. Vsekakor je ta način pritrjevanja žice dokaj bolj zamuden, ne kaže pa nobenih prednosti.
Pri žičenju, kakor smo ga opisali, uporabimo za en satnik približno 1,66 m žice. V eni uri zažičimo okoli 25 satnikov.
IZDELOVANJE SATNIC
Satnice je izumil, kakor smo že povedali, leta 1858 mizar J o h a n e s Mehring v Frankenthalu v Nemčiji. Velikega pomena tega izuma se zavemo šele, če pomislimo, kako bi čebelarili v sodobnih panjih z velikimi sati, če bi satnic ne bilo. Z njimi omejujemo prekomerno graditev trotovine in gojenje trotje zalege. Z dodajanjem satnic prihranimo čebelam mnogo dela, satom pa damo močnejšo »hrbtenico«, da se v točilu ne poškodujejo in da laže prenašajo sunke in tresljaje pri prevozu panjev.
Satnice, izdelane na ročno stiskalnico. Prav redki so čebelarji, ki dandanes še sami izdelujejo satnice z ročno stiskalnico. Take satnice so precej debelejše kakor tiste, ki so izdelane z valjarjem. Na kilogram jih gre kvečjemu 11 za AŽ-panje. Vrh tega so zelo krhke in zavoljo tega neprimerne za razpošiljanje v hladnih mesecih. V satnike jih je mogoče vdelati le segrete. Imajo pa tudi dobre lastnosti, katerih z valjarji izdelane satnice nimajo. Čebele jih raje primejo in lepše izdelajo, ker se nikdar ne krive. Tudi jih matica rada zaleže.
Izdelovanje satnic z ročno stiskalnico se splača samo tistemu, ki jih izdeluje tudi za druge, in tistemu, ki jih vsekakor hoče imeti iz zanesljivega voska iz lastnih zdravih panjev. Delo z ročno stiskalnico pa ni tako preprosto, kakor ga prikazujejo. Šele po več letih si pridobimo resnično spretnost in spoznamo vse muhe stiskalnice, tako da nam gre delo gladko od rok. Tudi s tem moramo računati, da nobena gospodinja ne vidi rada, če je vsa kuhinja z voskom pokapana.
Priprave za ulivanje satnic. Najboljše ročne stiskalnice izdeluje tvrdka B. Rietsche v Biberachu v Nemčiji. Kadar jo naročamo, moramo povedati, za kakšne sate naj bo, ali za podolžne ali za pokončne. Čebele grade satje, da je bolj trdno tako, da je en kot pravilnega šestero-
kotnika obrnjen navzdol, nasprotni pa navzgor. To je treba pri naročilu upoštevati.
Poleg stiskalnice potrebujemo še posodo za taljenje voska. Široka naj bo kakih 30 cm, globoka pa 16 cm. Vanjo denimo prav gosto sito iz pokositrene žične mreže; imeti mora ročico. Sito omogoča, da se v njem zbira vosek brez večjega kaleža. Vosek talimo na kakršnem koli kuhalniku. Najprimernejši je električni, ker z njim segrevanje najlaže uravnavamo.
Za vlivanje voska v stiskalnico potrebujemo primerno zajemalko, ki naj bo tako velika, da ga z njo zajamemo ravno toliko, kolikor ga je treba za eno satnico.
Sl. 198. Ročna stiskalnica za satnice
Za ločilo potrebujemo dve posodi. V eni je precejeno ločilo, v drugo pa odlivamo iz stiskalnice odvečno ločilo.
Pri delu potrebujemo še nož za obrezovanje satnic, posebno deščico z ročico v velikosti satnice, ki jo rabimo pri urezovanju satja, nekoliko zobotrebcev za čiščenje rež med celicami stiskalnice in večji prt, ki ga mokrega razgrnemo na mizi, da prestreza vosek, ki kapa od zajemalke. Z mokrega prta ga vedno lahko poberemo.
Stiskalnica, ki jo kaže slika 198, je napravljena iz pokositrenega bakra. Na zgornji plošči je premična lesena ročica za pritiskanje in dviganje plošče ter obroček, v katerega vtaknemo palec pri delu. Prožna členka (nožiči) se naslanjata in sučeta v primerno izdolbenih ponvicah.
Ko pripravljamo stiskalnico, se prepričajmo, ali je v porabnem stanju. Lesena ročica ne sme biti trdno zataknjena, nepremična. Ce je, je nevarnost, da se bo plošča, ko se ročica zmoči, skrivila. Nekateri čebelarji uporabljajo stiskalnice iz cementa. Napravili so jih po originalnih kovinskih stiskalnicah in jim kaj dobro rabijo. Kako jih izdelamo, je opisano v časopisu Jugoslovensko pčelarstvo 1935, str. 126 in 254.
Kako pripravimo stiskalnico za ulivanje. Pred uporabo moramo stiskalnico razmastiti. Vanjo vlijemo 1/10 litra gorilnega špirita,
jo zapremo, zopet odpremo in obdelamo z mehko ščetko. Hudo mastni plošči obdelajmo najprej z najdrobnejšim presejanim pepelom iz bukovih drv, nato ju splaknimo z vodo, očiščeni pa splaknimo še z vrelo vodo ali gorilnim špiritom. Celic se ne smemo s prsti dotikati. Špirit, ki smo z njim stiskalnico čistili, lahko uporabimo pri napravljanju ločila.
Ko je vosek stopljen in vroč približno 85 do 90° C, je goden za ulivanje. Ce ulivamo prehladnega, bodo satnice predebele, iz prevročega pa pre-krhke.
Ločila. Da moremo ulito satnico sneti, moramo obe plošči poprej obliti s posebnim ločilom. Na 1 liter vode denimo veliko zvrhano žlico medu in Vio do V8 špirita. Sladkor ni primerno nadomestilo za med.
Namesto čistega špirita lahko vzamemo 2/10 do 3/10 gorilnega.
Raznih ločih je dolga vrsta.
Poleg navedenega, ki je najboljši, uporabljajo še sadne sokove, sirotko in milnico. Dobro ločilo je voda, v katero smo namočili in izprali nekoliko nastrganega surovega krompirja ter jo precedili.
Milnico napravimo, če raztopimo v vroči vodi 50 g mazavega mila in nato razredčimo v 51 mrzle vode.
Ločila si pripravimo toliko, da ga bo dovolj za ves čas ulivanja satnic.
Kako ulivamo satnice. Za
ulivanje satnic moramo pripraviti kolikor mogoče čist in lepo rumen vosek. V tem pogledu se še vedno mnogo greši. Vosek razsekamo na manjše kose, da se laže topi. V lonec vlijmo nekoliko vode, sicer bi se vosek prismodil. Še bolje je, če postavimo lonec z voskom v večji lonec z vodo. Na mizo pogrnimo v vodi namočen prt. na naši desnici pa namestimo topilnik ter vse pripomočke, ki jih potrebujemo pri ulivanju. Dobro je, če leži stiskalnica na mehkem. Najprej jo moramo ogreti. Oblivajmo jo nekoliko časa s toplo vodo. Če bi vroč vosek vlili v mrzlo stiskalnico, bi satnice ne mogli ločiti od plošče. Ko je primerno topla, vlijmo vanjo precej ločila, jo zaprimo in odlijmo ločilo v posodo s sitom. Pri odlivanju zgornjo ploščo malce dvignemo.
Sedaj primimo ročko na zgornji plošči z levico, vtaknimo palec v obroček, ostale prste pa razpostrimo po stiskalnici tako, da bomo z levico lahko navzdol pritiskali. Potem odprimo stiskalnico na polovico, zajemimo vosek in ga vlijmo z majhnim zamahom roke v stiskalnico, tako da je spodnja plošča na strani s ponvicami do polovice pokrita z voskom. Skoraj hkrati z vlitjem voska pritisne levica gornjo ploščo čvrsto navzdol, desnica Pa odloži zajemalko v sito v vosku. Sleherno nadaljnje pritiskanje je brez Pomena. Vse to ne sme trajati več kot eno sekundo.
Sl. 199. Odlivanje ločila iz stiskalnice
Brž nato o cilij mo iz stiskalnice odvečni vosek, vendar ne v posodico s sitom, marveč v lonec, v katerem talimo kosce voska. Nato čim previdneje dvignimo gornjo ploščo, na katero se satnica običajno prime, in jo obrnimo. Pripeti pa se, da je je včasih polovica na gornji plošči, polovica na spodnji, a tudi cela na spodnji. Če hočemo, da se bo prijemala na gornji plošči, obrišimo ločilo, ki se je prijelo ob straneh te plošče. Vosek, ki se prime ob straneh plošče, odstranimo s topim nožem. Pri tem držimo ploščo nad zabojčkom, da vosek pada vanjo.
Tako nadaljujemo z delom do konca. Pred vsakim ponovnim vlivanjem voska moramo stiskalnico obliti z ločilom. Pazimo, da ne pridejo v ločilo drobci voska. Skrbimo, da bodo plošče vedno čiste. Sleherni drobec voska odstranimo z zobotrebcem. V ločilo vlijmo kdaj pa kdaj nekoliko špirita kot nadomestilo za izhlapelega.
Sčasoma se stiskalnica pregreje. Tedaj moramo z ulivanjem za kratek čas prenehati. Pripeti se — gorje čebelarju! — da ulite satnice ni mogoče
sneti s plošče. Kadar je stiskalnica prehladna ali slabo razmaščena, se satnica rada prime.
Satnice obrežimo na zaželeno velikost, dokler so še tople. Mrzle se bodo pod nožem drobile. Zložimo jih na kup, nato pa jih pustimo pri miru. Preden jih za-Sl. 200. Valjarji za izdelavo satnic	žičimo v satnike, jih na
soncu ogrej mo.
Po končanem delu moramo stiskalnico kar najbolj skrbno očistiti. Spirajmo jo dalj časa s čisto vodo, posušimo in spravimo na suhem. Med plošči denimo list mehkega papirja. Tudi drugi pribor očistimo.
Iz povedanega je razvidno, da se mora čebelar pri ulivanju satnic bojevati s precejšnjimi težavami. Zato je le malo čebelarjev, ki si satnice sami ulivajo. Velika večina uporablja satnice, izdelane z valjarji, v katerih so vrezane celice. Poleg tega stroja je potreben še posebej stroj z gladkimi valji.
Izdelovanje satnic z valjarji (sl. 200) je ameriški izum. Z njimi je mogoče izdelati neprimerno več satnic na uro. So pa tudi mnogo tanjše in bolj ekonomične. Vrh tega so pri nižji temperaturi prožne in jih je zato mogoče razpošiljati v hladnem letnem času. kar ni majhna prednost pred ulitimi satnicami.
Vsiljuje se vprašanje, zakaj so ulite satnice tako krhke oziroma zakaj so z valji izdelane tako prožne. Odgovor na to najdemo v knjigi »D a s W a c h s«, ki jo je spisal Fr. T h. Otto. Tam pravi: »Vzrok za prožnost valjanih satnic je treba iskati v njihovi obdelavi z valji. Dejstvo je, da je satnica tem prožnejša, čim tanjša je. Bolj ko jo tanko zvaljamo, tem večjemu pritisku je bil vosek izpostavljen. Za primero lahko navedemo razliko med litim in kovanim železom. Lito železo se strdi v taki obliki, v kakršno ga vlijemo. Majceni železni delci leže v togi obliki drug poleg drugega; od tod krhkost litega železa. Kovano železo pa je bilo izpostavljeno močnemu pritisku pod valji in kladivi. S tem se je položaj posa-
meznih najmanjših železnih delcev med seboj spremenil; zrahljal se je. Vosek, ki ga vlijemo v ročno stiskalnico, postane tog, kristalizira. Posamezni delci voska so pri ulitih satnicah togo pridruženi drug k drugemu in so zato satnice krhke. Zaradi velikega pritiska postane struktura voska pri valjanih satnicah drugačna. Pritisk je togost onemogočil, kajti majceni voščeni delci leže sedaj rahlo drug poleg drugega, tako da niso več vezani na svoj prvotni položaj, saj medsebojni položaj lahko spreminjajo, ne da bi izgubljali medsebojno vez. V tem tiči vzrok za prožnost valjanih satnic.«
Prožnost valjanih satnic pa je pogojne vrednosti. Če uporabljamo pretanke, se ob toploti, ki vlada v panju, posebno v poletnih mesecih, rade krive, celice pa potegnejo. Primerilo se nam je, da so se mladi sati. ki so jih čebele v dobri ajdovi paši izdelale in zanesle z medom, blizu zgornje letvice pretrgali in posedli na spodnjo letvico. Prvotno smo doumevali, da se je to zgodilo med prevozom domov. Kasneje smo še nedodelane mlade sate pred prevozom v ajdo obrnili. S tem smo posedanje satov onemogočili.
Zapomnimo si: za AŽ-sate so primerne samo satnice, ki jih gre 14, kvečjemu 15 na kilogram. Nekateri žele debelejše, da jih laže zažičujejo.
Ne bo odveč, če še povemo, kako izdelujejo valjane satnice.
Najprej je treba izdelati voščene plošče za satnice. Te napra-1 bno tako, da desko iz lipovega ali smrekovega lesa, ki smo jo poprej več ( ni namakali v vodi, potopimo tolikokrat v stopljen vosek, da se na njej
prime dobra 2 mm debela plast. Ko denemo desko v mrzlo vodo, plošči sami odstopita. Na stroju z gladkimi valji jih stanjšajo na 0,6mm. Širina plošč ostane pri tem nespremenjena, pač pa se njihova dolžina zelo poveča. Ti široki pasovi gredo nazadnje skozi valje s celicami (sl. 201) in pridejo na drugi strani iz stroja kot več metrov dolg pas z vtisnjenimi celicami, ki ga potem razrežejo v satnice poljubne velikosti.
Weedov stroj za izdelavo satnic. Popisani način izdelovanja satnic je precej zamuden. Z navadnimi valjarji tudi ni mogoče izdelovati satnic, kakršne so potrebne za boksese pri čebelarjenju na med v satju. Zato je Kanadec E. B. We e d leta 1896 izdelal strojno napravo, s katero je mogoče izdelovati satnice odlične kakovosti popolnoma avtomatično. Zelo prožne
so in prozorne. Čebele jih laže obdelavajo kakor druge. S pritiskom 200 do 450 kg na 6 cm2 dosežejo kristalno čiste, zelo močne satnice z ravno tako tankim dnom, kakršnega imajo naravne celice, in z bolj izrazitimi osnovami celičnih sten.
Naprava sestoji iz treh posebnih strojev, ki so v zvezi s parnim kotlom in z vodno črpalko.
Vosek najprej popolnoma očistijo. Raztepe ga s pregreto paro v velikih kotlih. Po 5 do 6 urah (!), ko se usede ves kalež, ga ulijejo v kose po 25 kg. Nato ga znova raztope. Iz topilnika priteka po cevi v poseben bazen, v katerem se suče valjast bobnič, ki se koplje v vosku 15 mm globoko in ki ga Sl. 202. Kolesce za vtiranje žice hladi skozenj tekoča voda. Na bobniču se na-v satnice in topilnik za vosek ],ira plast voska, ki jo spodrezuje širok nož
in potiska v 5 cm visok pravokotni prostor, od koder odhaja pod velikim pritiskom skozi 6 mm visoko režo in se na drugi strani ohlajen navija na bobnič kot širok voščen trak ali pas poljubne dolžine.
Ta pas pa je predebel za satnice. Treba ga je na drugem stroju stanjšati na 0,4 mm za plodiščne satnice ali na 0,2 mm za satnice za boksese.
Valj s tanjšim trakom prenesejo na tretji stroj. Trak gre skozi valje s celicami, iz valjev prihajajočega pa razreže stroj v satnice zaželene velikosti. Med posamezne satnice vloži stroj list svilenega papirja in samodejno napravlja zavoje po 10 satnic.
Tak stroj je primeren za tistega, ki lahko razpeča na vagone satnic. Naš način izdelovanja tega blaga se na veliko na obnese. Zato pošiljajo na primer angleški čebelarji vosek v Kanado, kjer ga predelajo na Wee-dovih strojih. Gotovo se jim to splača že zavoljo odlične kakovosti satnic.
Tvrdka Rietsche v Nemčiji je nedavno dala v promet stroj za samodejno izdelovanje satnic. Njegova zmogljivost znaša 25 kg na uro.
Zanimivo je, da je zgoraj omenjeni Kanadec We e d izumil tudi' stroj, ki je avtomatično izdeloval popolne sate. Proizvajalni stroški pa so bili tako visoki, da za tako satje ni bilo kupcev.
V Ameriki uporabljajo tudi take satnice, ki jih ni treba posebej za-žičevati, ker vtre žico vanje že stroj med izdelavo. Satnico prepleta žica navzkriž v dokaj ozkih petljah. Zato je njena odpornost mnogo večja kakor odpornost na navaden način zažičene satnice.
Poskusili so izdelovati, kakor smo že omenili, celo satnice iz plastične mase in v Ameriki iz aluminija, a se v praksi niso obnesle.
VTIRANJE ŽICE V SATNICE
Ulite satnice, ki so že dalje časa izdelane, so krhke in se rade lomijo. Če jih hočemo vdelati v satnike in vtreti vanje žico, jih moramo prej zmehčati. Segrejemo jih nad štedilnikom ali, če delamo to pozimi, ob topli peči, poleti pa kar na soncu. Segreti moramo pred vdelavanjem tudi valjane satnice, čeprav so že same po sebi voljne, to pa zaradi tega, da se nekoliko raztegnejo in po vdela vi v satnik spet skrčijo. S tem dosežemo, da se v panju, kjer je stalna toplota okrog 35° C, ne krivenčijo in ostanejo med žicami gladko napete.
Priprave za vdelavanje satnic v satnike. Ko smo satnice tako pripravili, se lotimo dela. Pri tem opravilu potrebujemo primerno urezano desko, na katero položimo satnico, preden vtremo vanjo žico, električno pripravo ali kolesce za vtiranje žice, špiritno svetilko, nad katero kolesce segrevamo, posodo za topljenje voska, pripravo za zalivanje satnic in seveda tudi nekoliko čistega voska.
Deska, na katero položimo satnico pred vdelavanjem, je nekaj milimetrov manjša, kot je notranja mera satnikov, tako da leži cela na njej, medtem ko jo satnik s svojimi letvicami okoli in okoli objame. Debela je natančno 12 mm, na spodnji strani pa ima pribiti dve letvici, ki sta toliko daljši, da molita roglja na obeh straneh kaka 2 cm čez njene robove. Na te roglje se naslanja satnik s svojima podolžnima letvicama.
Kolesce za vtiranje (sl. 202) je iz medi in na obodu drobno nazobčano. Podobno je kolescu, kakršnega uporabljajo šivilje pri prenašanju vzorcev s krojne pole na blago, samo da imajo njegovi zobci po sredini plitev žlebiček, v katerega se uleže žica, da ne zdrsne z nje, ko jo vtiramo. Suče se v precej odebeljeni rogovili, ki zadržuje toploto, nasajeno pa je na lesenem ročaju. — Kmalu po vojni je prišlo v promet železno kolesce, ki je mnogo večje in tudi debelejše (premer 4cm, debelina 7mm; sl. 203).
Njegov obod je razdeljen na 13 precej močnih zob.
Zobje pa so topi, torej brez žlebička za žico.
Špiritna svetilka, nad katero segrevamo kolesce, je lahko pločevinasta ali steklena. Važno je, da njen plamen ne izloča preveč saj.
Sl. 203. Amerikansko kolesce za vtiranje žice v satnice
T o p i 1 n i k i za vosek (sl. 202) so različno izdelani, predvsem pa sestoje iz dveh posod, od katerih je manjša določena za taljenje voska, večja, v katero je manjša postavljena, pa za vodo. Tudi za zalivanje satnic imamo različne priprave. Lahko je to navadna kozica z izlivkom, v kakršnih kuhamo turško kavo, ali pa pločevinasta cevka, ki je na obeh koncih odprta, a na enem nekoliko zožena. Cevko vtaknemo v posodo z raztaljenim voskom. Ko se z njim napolni, jo na zgornjem koncu zamašimo s palcem. Če palec privzdignemo, teče iz cevke vosek toliko časa, dokler je spet ne zamašimo.
Vtiranje žice s kolescem. Segreto satnico primerno prirežemo in položimo na mokro desko, ki smo jo prej opisali. Nato zajamemo z zažičenim satnikom desko tako, da nastanejo med letvicami in robovi satnice ob treh straneh ozki presledki. Le s svojim zgornjim robom se satnica tišči sat-
nikove letvice, če pa ima ta podolžen utor, jo potisnemo vanj. Sedaj vzamemo v roko kolesce, ki smo ga medtem segreli nad plamenom špiritne svetilke, in vlečemo z njim primerno hitro po žicah. Pri tem se vosek ob žici tali, a ko se zopet strdi, objame žico, da ne more več odstopiti od satnice. Kolesce ne smemo preveč močno pritiskati na žico, ko se ohladi, ga moramo znova segreti.
Vtiranje žice z električnimi pripravami. Žico lahko vtiramo v satnice tudi z elektriko. Pri tem pa položimo satnico na žico tako, da se z lastno težo vanjo pogreza, ko se pod vplivom električnega toka segreje. Ker pa je ta žica razmeroma kratka in zaradi tega njena električna upornost zelo majhna, je ne smemo neposredno priključiti k električnemu omrežju. Tok spustimo prej skozi odpornejšo žico, da ga oslabi, ali pa s transformatorjem znižamo električno napetost. Pripravo, ki tok oslabi, imenujemo predupor. Pri vtiranju žice v satnice lahko uporabljamo kot predupor električni likalnik ali električni kuhalnik (sl. 205), priključiti pa ju moramo na električno omrežje v zaporedni vezavi, kot kaže slika 204.
Pripravo, pri kateri služi kot predupor voda, vidimo na sliki 206. Sestavljena je iz dveh delov: iz lesenega ogrodja in iz kozarca, prirejenega za uravnavanje jakosti električnega toka.
Ogrodje je zbito skupaj iz petih letev. Dve sta dolgi 67 cm, tri pa 22 cm. Daljši letvi s prečnim prerezom 3 X 2 cm sta vezani na enem koncu s krajšo letvo istih razsežnosti, v razdalji kakih 10 cm pa še z eno, ki je za 2 cm širša. Na drugem koncu in z nasprotne strani je pritrjena tretja prečna letev, ki se opira med delom ob rob mize, da ogrodje ne spodrsava. Na vnanji ozki rob širše srednje letve sta pribiti dve pločevinasti oblogi, do katerih vodita skozi izvrtani luknji z druge strani elektro-vodni žici. Žici sta na oblogi pricinjeni in speljani skozi luknjo v naslednji letvi k električnemu stikalu, in sicer ena neposredno, druga pa preko kozarca, s katerim uravnavamo jakost električnega toka. Ta kozarec
Sl. 204. Likalnik kot predupor pri vtiranju žice v satnice z elektriko (zaporedna vezava)
naj bo iz nekoliko debelejšega stekla in po možnosti stožčasto zožujoče se oblike. (Zelo uporabni so kozarci, v kakršnih so včasih prodajali gorčico.) Pokrijemo ga z okroglo leseno ploščico, ki ima na spodnji strani okrog in okrog izrez, s katerim se ujame med robove kozarca, da na njem trdno sedi. Pokrov je na sredi prevrtan, luknja pa ima zareze za vijak. Vijak je spodaj opremljen z okroglo kotvico iz svinca, zgoraj pa z gumbom iz električno neprevodne snovi. Gumb je cevasto izdolben, da lahko vtaknemo vanj bananasto stikalo. S privijanjem vijaka se svinčena kotvica približuje dnu kozarca, medtem ko se z odvijanjem oddaljuje. Na dnu kozarca je svinčena žličica, katere ročaj je
Sl. 205. Vtiranje žice v satnice z elektriko
ukrivljen navzgor in potisnjen skozi leseni pokrov, tu pa priključen na elektrovodno žico. Dobro je, da je ročaj zaradi izolacije pretaknjen skozi stekleno cevko. Kozarec je skoraj do vrha napolnjen z deževnico ali z destilirano vodo. Zaradi boljše prevodnosti je v vodi raztopljenih okrog pet zrnc kuhinjske soli. Paziti moramo, da vode ne osolimo preveč, ker bi se s tem njena prevodnost tako povečala, da bi lahko prišlo do kratkega stika.
Kozarec s popisano opremo predstavlja nekak reostat, s katerim zvišujemo ali znižujemo električni upor in s tem dosežemo primerno jakost toka. Tok mora biti toliko močan, da se žica v satniku, ko se dotaknemo z njenimi konci pločevinastih oblog na srednji letvi, polagoma segreva. Ako je tok premočan, se žica stali. Žica mora biti v satniku speljana štirikrat v podolžni smeri, žebljička, okrog katerih sta oba konca žice navita, Pa morata biti zabita na vnanji strani iste satnikove letvice, vendar ne smeta tičati pregloboko v lesu. ker služita njiju glavici kot stikalna posredovalca. Če se ti zdi potrebno, ju lahko popolnoma zabiješ šele potem, ko je žica v satnico že utrta, a moraš paziti, da zaradi udarcev ue odstopi. Kakor Pri vtiranju z zobatim kolescem, je tudi tukaj potrebna 12 mm debela
deska, ki pa je ni treba močiti. Nanjo položimo satnico, a na sat-nico zažičen satnik (lahko tudi narobe), nakar potisnemo desko po podolžnih letvah do srednje prečne letve ogrodja, da se z žebljičkoma dotakne pločevinaste obloge. Ko je žica vtopljena, desko zopet odmaknemo. Vse skupaj traja le nekaj sekund. Zato gre delo zelo hitro izpod rok. Če se voda v kozarcu preveč segreje in začne celo vreti, je treba z delom prenehati. Zaradi vrenja bi pravzaprav z delom lahko nadaljevali, toda para, ki nastaja v zaprtem prostoru, bi nam lahko raznesla kozarec ali v najmilejšem primeru izrinila pokrov.
Tako pripravo za električno vtiranje žice v satnice si lahko čebelar sam naredi, boljše pa so seveda kupljene v trgovini za čebelarske potrebščine. V njih je vdelana žica »c e k a s« na glinastem ogrodju. Pri vseh vodijo od njih dve izolirani žici, ki ju pritaknemo vsako zase k žebljičkoma v satniku, s katerima je na njegove letvice pritrjena vdelana žica. Stik moramo takoj prekiniti, brž ko začne žica prosevati skozi satnice, sicer se lahko zgodi, da nam satnico prereže in pokvari.
Zalivanje satnic z voskom. Najlepše zalijemo satnico ob zgornjem robu, s katerim je potisnjena v utor letvice, s cevko ali posebno svetilko z lijastim nastavkom (sl. 207). Če te nimamo, jo pritrdimo takole: vosek raztopimo na štedilniku v posodici, ki je za to namenjena, ali pa v navadnem lončku. Ko je tekoč, primemo z eno roko satnik s satnico ter ga nagnemo proti sebi navzdol. Z drugo roko zajamemo z žlico tekoči vosek in ga vlijemo ob vdeti rob satnice. Ker držimo satnik poševno, teče vosek po utoru navzdol do konca in pritrdi ves zgornji rob satnice k lesu. Nato počakamo nekoliko sekund, da se vosek v utoru strdi, in zalijemo satnico še z druge strani. Nekateri čebelarji zalivajo satnice prej, preden vtirajo žico. Rusi imajo za pritrjevanje satnice k zgornji satnikovi letvici valjasto kolesce, s katerim pritrdijo kak centimeter celega zgornjega roba satnice k letvici, nato pa satnico pravokotno upognejo, da pade na žice.
Vtiranje žice je preprosto. Ko se dela privadimo, gre hitro od rok. Dober delavec vtre v eni uri žico tudi v 20 satnic. Zalivamo navadno vse satnice naenkrat, satnike pa skladamo navzkriž drugega vrh drugega.
SLADKOR V ČEBELARSTVU
Niso redka leta, ko čebele ne naberejo toliko medu, da bi ga imele dovolj za prezimovanje. V takem primeru je čebelarjeva dolžnost, da jim dopolni zimske zaloge, drugače bo imel spomladi mrliče in bo njegovo čebelarstvo žalostno propadlo. Zgodi pa se lahko, da zmanjka čebelam hrane že med letom. Največkrat so tega krivi čebelarji sami, ker ob točenju panje preveč osušijo. Najdejo pa se med njimi lakomniki, ki ne iztočijo samo medišč, temveč tudi sate iz plodišč, da, celo zaležene sate, da je potem med v posodah na površini naravnost bel od izmetanih žrk. Taki muharji se navadno zanašajo na skorajšnjo novo pašo, a jih kaj rado unese v njihovih računih. Potem jim ne preostane nič drugega, kakor da vrnejo med čebelam in tako popravijo svojo napako. Zlasti rado pa zmanjka čebelam hrane v aprilu, če so bile njihove zimske zaloge bolj pičle in je pomlad količkaj neugodna. Zaradi naraščajoče zalege med v panjih tedaj naravnost kopni in ga lahko zmanjka še pred cvetenjem sadnega drevja. Za take primere so nekdanji kranjičarji hranili nekaj medu iz prejšnjega leta in ga niso prej prodali, dokler niso imeli novega v posodah. Sedaj navadno tega ne delamo, ker lahko med nadomestimo s sladkorjem.
Naše pašne razmere v preteklih stoletjih. Čebelarji radi tožijo po dobrih starih časih, ko se	je	med po njihovem mnenju	kar cedil iz panjev. Celo
nekateri, ki pišejo	o čebelarstvu, menijo, da	ne	smejo mimo te pravljice,
toda pravi zgodovinski viri in starejši pisatelji govore drugače.
Pa nam vsega tega ni niti treba dokazovati z zgodovinskimi dejstvi. Samo pomislimo, do kakšnih čebelarskih katastrof bi prišlo danes v brez-pašnih letih, če bi	ne	imeli kot nadomestka	za	med sladkorja za zimsko
prehrano čebel. A	ne	le to! Kako bi bilo s	čebelarstvom pri nas, če bi
ne bilo ajde, akacije in drugih medovitih rastlin, ki smo jih začeli saditi šele v zadnjih stoletjih? In taki časi so v preteklosti bili. — Ajdo smo Slovenci začeli sejati na večjih površinah verjetno šele proti koncu 15. stoletja. Iz Glavarjevih poročil vemo, da so jo zlasti ob njegovem času dosti več sejali kakor danes. Saj pravi, da je bilo dobre tri dele njiv posejano z njo. Nadalje piše, da so jo gojili na primer v okolici Jesenic, Ribnice,
Kočevja. V teh krajih so jo sejali že konec maja, medtem ko drugje pozneje. Panji so na dan nabrali tudi 4 do 5 funtov in so tehtali °b koncu paše, ko jim je pobral naklade, še Po pol centa (28 kg).
Akacijo so prinesli v Evropo v začetku 17. stoletja iz vzhodnih pokrajin Združenih držav Amerike. Za čebeljo pašo je prišla pri nas v poštev komaj pod konec 17. in v začetku 18. stoletja ali še kasneje.
Toda tudi ajda in akacija kakor druge rastline ne mede vsako leto. V takih primerih res ni bilo druge pomoči pa dušenje čebel
v preteklih stoletjih kakor žveplo ali
Sl. 207. Svetilka z lijastim nastavkom za segrevanje kolesca in voska
v vodi. Samo to je moglo ob slabili letinah rešiti tistih nekaj plemenjakov čez zimo.
Po letinah, ko je obilna hrastova, smrekova ali ho jeva mana napolnila panje do kraja, je navadno po daljših in neugodnejših zimah gospodarila po čebelnjakih griža.
Poleg raznih čebelarskih ujm je prišla vsako jesen še cerkvena in posvetna gosposka pobirat iz čebelnjakov najboljše panje, kakor ugotavlja P. P. Glavar v letih 1768 in 1781.
Krmljenje čebel s sadnimi sokovi. Nič čudnega, če so si čebelarji v takili in podobnih stiskah skušali pomagati na vse mogoče in nemogoče načine, da bi ohranili svoje čebele. Iskali so različnih nadomestkov za medeno hrano čebelam ne le tedaj, kadar jim jo je po naravi primanjkovalo, ampak tudi tedaj, ko so sami jeseni preveč odvzeli, da so si pomagali v tlačanski revščini ali pa zadostili fevdalnim dajatvam. Verjetno je zato krmljenje čebel z različnimi sokovi v dobi, ko še niso poznali sladkorja, pri nas zelo staro, sicer pa smo o tem načinu govorili že pri Rimljanih in ga poznajo tudi drugi narodi. Seveda pa so vsi ti nadomestki morda rešili kako družino spomladi, za jesensko krmljenje pa sploh niso prišli v poštev.
Glavar, Janša in pisatelji 19. stoletja priporočajo kot nadomestek za medeno klajo vodo, v kateri so kuhali hruškove krhlje ali dobro pre-vret hrušev mošt, precejen skozi platno. Menda je najboljši tepkovec. G1 a v ar je celo poskušal s sokom dinj, a se mu je, ko ga je hotel prihraniti za spomladansko klajo, usmradil. Poleg hruševega soka so uporabljali grozdni sok, vodo, v kateri so kuhali sladič‘ (Siissholz), nadalje »češplovec«, kakor piše Glavar, in vodo, v kateri so kuhali turščična stebla. D a j n k o priporoča še ječmenov in pšenični slad.
Glavar je delal s temi različnimi nadomestki prav poskuse. Zlasti nadrobno govori o poskusih s »češplovcem«. Ker so postale čebele, ki jih je bil že jeseni krmil z njim, spomladi griža ve, se je obrnil po nasvet do »eniga vučenika imenitniga človeškiga zdravja«. Ta mu je priporočil, da naj primeša »češplovi klaji«, ki je sama zase premrzla in »ker češple preveč od života čebele ženejo«, nekaj, kar jih bo zapiralo. Torej: na funt češpljevega soka je treba dodati V4 funta soka oparnic in 1/8 funta žebljev »ali druziga drabnu iz sekaniga železa na 24 ure dougu noter namakati«. Nato je treba sam sok tako dolgo kuhati, dokler se ne zgosti kot med. Vročega potem precedimo skozi čisto ruto v posodo, v katero smo zribali meliso, meto ali kakšne druge čebelam prijetno dišeče rastline. Vse to še enkrat precedimo oziroma sprešamo in, ko se shladi, pokladamo čebelam. Najbrž ne bi danes nihče kaj takega poskušal.
Trsni sladkor. V 18. stoletju so poznali že tudi naši čebelarji trsni sladkor.
Sladkorni trs (sl. 208) se je razširil iz južne Azije čez Perzijo in Egipt v območje Sredozemlja na Ciper (1150), Sicilijo (1420) in Španijo. V začetku 16. stoletja so sadili sladkorni trs na Kanarskih otokih. Španski pomorščaki so ga prenesli kmalu po odkritju Amerike v tropski del Novega sveta, od koder se je širil naprej. Že leta 1515 so prinesli amerikanski sladkor v Španijo.
Vsa prizadevanja, da bi mogli gojiti sladkorni trs tudi v srednji in severni Evropi, so se izjalovila. Zato je bil sladkor iz sladkornega trsa
v Evropi pravo razkošje, ki so si ga lahko privoščili samo bogataši. — Trsni sladkor smo dobivali iz prekomorskih dežel k nam neočiščen (sl. 209). Zato so nastajale tudi na našem ozemlju rafinerije tega sladkorja, tako imenovane cukrarne. Eno izmed njih, namreč reško, ki je bila ustanovljena leta 1750, omenja že P. P. Glavar. Leta 1788 so jo uredili v Trstu, v začetku 19. stoletja v Gorici. Kot zadnji poskus, »da bi trsni sladkor ne izgubil svojega, do tedaj vodilnega položaja«, je bila ustanovljena cukrarna v Ljubljani. Dne 25. avgusta 1858 je
Sl. 208. Sladkorni trs
Pogorela in, kakor poročajo, je »vso noč in še drugi dan tekla Ljubljanica vsa črna in sladka od sirupa, ki se je izlival v vodo« ...
Pesni sladkor. S tem je trsnemu sladkorju odklenkalo, kajti, kakor Piše že V. Vodnik v Ljubljanskih novicah leta 1799, je »Graf Einsiedler v Saxni na s voj eh grašinah napravil eno delavnico ali fabriko za cuker kuhati iz ene sladke repe, katera ima tolkanj slasti v sebi, da se lahko cuker iz nje dobiva«. V 19. stoletju je bil vsekakor sladkor že dostopen tudi čebelarju za krmljenje čebel.
Niti čebelarji 18. niti čebelarji prve polovice 19. stoletja niso imeli pravega zaupanja vanj. Spočetka je bil seveda zelo drag, saj pravi Glavar leta 1776, da je klaja s sladkorjem dražja od medene. Nadalje pripominja, da ga sicer čebele rade jedo, da pa je škodljiv in »prehizig«, čebele »suši, da tanke in črne ratajo«. Pravi pa, da matica, če ga pokladamo, bolje zalega. Prepričal se je o tem, ko je nekemu panju pokladal mesec dni za »en orih« sladkorja.
Janša ugotavlja, da nekateri krmijo s sladkorjem in sirupom. El a j n k o ugotavlja, da je sladkor od vseh nadomestkov najboljši in da
je za zimsko prehrano enega panj a dovolj 10 do 12 funtov. Toda še Jonke 1844 pravi: »Zukra, sirupa, slada, medice ali drugih sladkih reči, ki se v nekaterih čebelarskih bukvah za prav dobro klajo perporočajo, se čebelam razun v narhuji potrebi nekoli ne sme dajati, ker so vse take nenavadne jedi mladi zalegi vselej škodljive, in veči del gnjilobnost za sabo per-peljejo.« Vendar pa so že »Novice« svetovale čebelarjem krmljenje s sladkorjem.
Krmljenje čebel s sladkorjem. Lahko rečemo, da razen z medom v satju ali čistim medom niso jeseni čebel krmili z nadomestki, ampak šele spo-
Sl. 209. Pridobivanje sladkorja iz sladkornega trsa v starih časih
mladi. Kar ni bilo zmožno življenja čez zimo, so podrli. Spomladi pa nadomestki, kolikor so prišli v poštev, verjetno niso bili vedno škodljivi, saj so jih pokladali v majhnih posodicah toliko, kolikor so čebele lahko sproti porabile in niso znosile v celice. Da najdemo v prejšnjih stoletjih tako majhne pitalne posodice, moramo prav tu iskati delen vzrok za to. Kakršen koli nadomestek so dajali čebelam kot klajo, ko še ni bilo sladkorja, so ga smeli dajati le v prav majhnih količinah. Glavar na več mestih izrecno poudarja to. Seveda so potem take posodice ostale tudi tam, kjer so krmili z medom.
Glavar priporoča krmiti dvakrat na teden po eno zvrhano žlico, Janša priporoča za srednje močan panj naenkrat do % funta, močnejšemu tudi en funt. Lačnim, pravi, naj se da raje več, takim pa, ki niso čisto brez medu, po malem večkrat, da se s pitanjem pospešuje le delo in zaleganje... Kdaj so spoznali za koristno pitanje na roj, ne moremo reči, vsekakor so ga v 18. stoletju poznali že Gorenjci.
Stare pitalne posodice. Tem količinam klaje so bile primerno velike tudi posodice (sl. 210). Glavar omenja 7 col dolgo, zgoraj kakor nečke zdolbeno desko, J o n k e 7 do 8 col dolga, 3 do 4 cole široka in vsaj 1 colo globoka klajna koritca; v Janševem delu iz leta 1775 je tako koritce narisano. Koritca so iz lesa (lipovina, a tudi trd les), lončene posodice, steklene plitve skledice, lesene krmne kopanke (koritca), ki merijo en osmak. Da se čebele ne tope, imajo posebne plovce: trščice, slamne bilke, blanjice z izvrtanimi luknjicami, skozi katere sesajo čebele krmo, žimnate vložke ipd, — Ponekod so imeli kar v podnico panja zadaj izdolbeno koritce.
Sl. 210. Stare posodice za pitanje čebel (iz muzejske zbirke ZČDS)
Nekatere lončene, porcelanaste in steklene pitalne posodice pa niso imele oblike koritc, marveč so imele na znotraj le globoke zareze, v katere se je vlila klaja. (Glej slike!)
Razni načini krmljenja. D a j n k o priporoča tudi krmljenje čebel od zgoraj. V steklenico nalijemo hrano, nato njeno odprtino zavežemo s platnom, v katerega napravimo nekaj luknjic, nato steklenico obrnemo narobe in z vratom vtaknemo skozi odprtino vrh koša ali panja. Zanimivo je, da so na Štajerskem delali koritca iz odrezkov koruznih stebel, ki so jih med dvema kolenoma izvotlili. Ta koruzna koritca so vtaknili kar skozi žrelo v koš. Koliko je tako koritce držalo, si lahko vsak sam predstavlja.
Navadno so panje krmili od zadaj, v posebnih primerih, kadar ni bilo dostopa od zadaj, pa tudi od spredaj.
Vsi pisci zelo svare čebelarje pred kupljeno klajo, ki je nevarna zaradi nolezni. — Ali ima panj dovolj hrane, so ugotavljali z ravno žico, ki ima zaznamovane »cole in linije«. Porinili so jo skozi satje in po ostankih na niej, ko so jo potegnili iz panja, presojali količino medu.
Ni tu prostora, da bi navajali, kaj so vse mešali v klajo, s katero so »zdravili« grižave čebele. Zanimivo pa je, kar poroča Glavar, da so nekateri tudi pozimi skušali reševati lačne družine. Tak panj, pravi, preneso v toplo hišo, mu odvzamejo dno, »čebele na dnu pomedejo skupaj, razpuste veliko žlico scejenega medu v žegnani topli vodi, vmes poštupajo nekoliko kompavine korenike (Eberwurz) in s tem poškrope gnezdo. Nato panj prevežejo z rjuho, da ne more nobena čebela ven, in ga tako puste čez noč. Čebele eno uro glasno šume, potem pa se spravijo skupaj v gnezdo. Drugi dan se panj prevrne na rjuho, da padejo nanjo mrtvice, nakar se zapre, postavi na mesto in z imenovanim medom vsak dan pase.«
V 18. stoletju se je začela uveljavljati navada, da so jeseni pred za-zimljenjem panje tehtali. Tako je delal tudi že P. P. Glavar.
Sladkor kot nadomestek za čebeljo zimsko hrano je prišel v redno čebelarsko prakso pravzaprav šele proti koncu 19. stoletja. Njegov največji zagovornik je bil H. F reudenstein (1863—1935), ki so ga zato imenovali »sladkorni apostol«.
Izkušnja ga je naučila, da pri tej hrani pade čez zimo manj družin in da se jih zlepa ne loti griža. Sladkor namreč nima v sebi neprebavljivih snovi (vsebujejo pa jih vsi medovi, eni več, drugi manj), ki obtežujejo črevesje čebel, kadar se pozimi dolgo časa ne morejo znebiti neprijetnega bremena.	<•'
F reudenstein je dolgo časa brezuspešno priporočal uporabljanje sladkorja za prezimovanje. Imel je spočetka mnogo več nasprotnikov kakor pristašev. Naposled je vendar zmagala njegova zamisel.
Tudi pri nas je imel sladkor pred kakimi 20 leti precej nasprotnikov. To je bilo v času, ko je ajda še zelo medila in so večji čebelarji zahtevali jesensko pitanje z ajdovcem in ne s sladkorjem, češ da ajdovec doma ne gre v denar, izvoza pa ni.
Danes so razmere popolnoma drugačne. Ajda ne medi več, medu primanjkuje. Da ga čimveč pridelamo za domači in tuji trg, točimo, kolikor največ moremo, med pa nadomestimo s sladkorjem.
Sladkor raztopimo v vodi in ga v posebnih posodah, v tako imenovanih pitalnikih pokladamo čebelam. To storimo zlasti tedaj, če je med v panjih neprimeren za prezimovanje. Med take medove sodi predvsem hojevec, pa tudi med s pravega kostanja ali jesenske rese.
Pitamo pa ne samo takrat, kadar so čebele v sili, ampak tudi tedaj, kadar hočemo podnetiti matice k boljšemu zaleganju in s tem doseči hitrejši razvoj panjev. To je tako imenovano špekulativno pitanje ali pitanje na zalego, ki je često edini pripomoček, da obdržimo družine na zaželeni višini.
RAZNE VRSTE PITALNIKOV IN NJIH UPORABA
Pitalnikov je več vrst. Razlikujejo se ne samo po načinu delovanja, temveč tudi po tem, od kod je iz njih čebelam dostopna klaja, ali pod sati, ali iz medišča, ali pa odzadaj.
Vsekakor je bolje, da je klaja čimbolj odmaknjena od žrela. Potem ni nobene nevarnosti, da bi jo tuje čebele zavohale, čeprav bi jo domače čez noč ne popile in bi ostala še čez dan v pitalniku, tem manj, ker sladkorna
raztopina nima toliko izrazitega vonja, da bi vabila roparice. Glede na to bi bili boljši pitalniki, iz katerih pokladamo čebelam odzadaj ali iz medišča. Jasno pa je, da morajo biti žrela pri panjih čez dan priprta tudi v primeru, ko pitamo samo ponoči.
Vsak pitalnik ima svoje prednosti, ki jih pitalnik kakega drugega sistema že zaradi sistema samega ne more imeti. Pri idealnem pitalnik n bi moralo biti združenih čimveč teh prednosti.
Kakšen mora biti pitalnik, da mu ni kaj očitati? Pitalnik mora biti toliko velik, da lahko naenkrat nalijemo vanj večjo količino raztopine, s čimer zelo skrajšamo dobo pitanja. Odprtina za nalivanje
Sl. 211. Pločevinast pitalnik za krmljenje pod sati (po H. Peternelu)
k 1 a j e naj bo toliko široka, da lahko pri tem uporabljamo tudi večjo posodo, na primer vrtno škropilnico brez razpršilnika na odtočni cevi, s čimer preprečimo razsipanje klaje. Tudi odprtina, po kateri prihajajo čebele do klaje, mora biti čim širša, da se pri prenašanju hrane v sate lahko naenkrat udejstvuje čimveč delavk, kar njeno jemanje zelo pospeši. Čebelar naj ugotovi kar na pogled, koliko so čebele klaje popile in kdaj so pitalnik popolnoma spraznile. Važno je tudi to, da potem, ko je pitalnik v panju namestil, nima pri ponovnem nalivanju hrane s čebelami nikakega opravka več. Nadalje se pitalnik ne sme zamašiti, čeprav krmimo z neprečiščeno raztopino, čebele pa ne smejo v njem toniti. Po končanem delu se mora dati dobro očistiti, če pa ga uporabljamo pri zdravljenju z nose-toakom, ne sme biti v njem nikakih kovinskih delov.
Naši čebelarji so v poslednjih letih glede na zgornja načela mnogo Razpravljali o uporabnosti posameznih pitalnikov, jih preskušali, zbolj-sevali in po svoje preurejali. Kljub temu še nismo našli pitalnika, ki bi dil brez vsakih pomanjkljivosti.
Pitalniki za krmljenje odspodaj. Z AŽ-panjem se je pri nas na splošno uveljavil pločevinast pital n ik z ožjim podaljškom in tulcem, ki seže v prostor med okenci in vratci panjev. (Glej uvodno sliko!) V tulec postavimo s sladkorno raztopino napolnjeno litrsko steklenico narobe. Pogoj za brezhibno delovanje takega pitalnika je vodoravna lega panja. Če je panj preveč nagnjen naprej, klaja kaj rada izteče iz njega pri žrelu, če pa je nagnjen nazaj, priteče tako malo raztopine v širši del pitalnika, da je čebele zlepa ne pospravijo. Če raztopina ni dovolj očiščena, se reže ob prehodu v širši del zamaše in se dotok sploh ustavi. Nerodno je nadalje
Sl. 212. Tiirinški balon
polnjenje steklenic, a tudi to, da je mogoče naenkrat dati čebelam samo liter raztopine. Zato je čebelar z večjim številom panjev pokladal v teh pitalnikih kar vso noč. Ko je postavil polne steklenice v zadnje panje, so bile v prvih navadno že prazne, pa jih je začel polniti spet od začetka. Vsekakor je zahtevalo tako pitanje precej časa in napora.
Mnogo bolj preprost je pitalnik, ki ga je uporabljal rajnki čebelarski predavatelj H. Peternel. Korito drži dober liter. Potisnemo ga pod gnezdo, zaklopnico pri okencu pa zamenjamo z žičnato, kot kaže slika 211. Del pitalnika ostane zunaj za okencem, da lahko vanj nalijemo klajo. Tam se tudi prepričamo, kako čebele jemljejo hrano. Plavač iz lesenih deščic omogoča čebelam, da pridejo množično do klaje in da ne tonejo.
Pitalniki za krmljenje odzgoraj. Podobno kakor popisana pitalnika deluje tiirinški balon (sl. 212). To je okrogla litrska steklenica s pločevinastim podstavkom. Pokladamo pa z njim iz medišča, kar je bolje kakor pitanje pod sati. Iz tiirinškega balona jemljejo čebele klajo tudi v hladnejših nočeh, ko se je v pitalniku pod sati sploh ne dotaknejo. Kako je treba v AŽ-panju namestiti pločevinasti krožnik, iz katerega je raz-
okvirček vložka
		
\	L-					/	
	A	
/		
		
vlozm dešcici
D
i^-gi r-^1 iwi iv-ji r---'i
SI. 213. Kako namestimo tiirinški balon v medišču (po V. Martelancu)
topina dostopna čebelam, je bilo že več predlogov. Problem je morda najbolje rešil čebelar Martelanc, in sicer s posebnim lesenim vložkom, ki ga položimo namesto sprednje deščice na matično rešetko. V ta vložek vtaknemo po dolgem dve enaki, pol centimetra debeli deščici s polkrožnima izrezoma v sredini, ki objameta gornji del vratu steklenice. Vložek lahko ostane vso zimo v panju, ker se da kljub teinu medišče prekriti s slamnico ali časopisnim papirjem. Podrobnosti te ureditve so razvidne s slike 213.
Tiirinški balon ima poleg pomanjkljivosti, ki smo jih navedli že pri navadnem pločevinastem pitalniku, še to hibo, da se more ob razmeroma majhnem krožniku razmestiti le malo čebel in deluje zato prepočasi.
Za pitanje od zgoraj je prirejen tudi pitalnik, ki ga kaže naša naslednja slika 214. V AŽ-panju bi celo lahko uporabljali pitalnike, ki so jih uvedli Hrvati pri svojih lang strothovcih (sl. 215). Imeti bi morali isti obseg, kot ga ima okvir z matično rešetko, njih višina pa bi se ravnala po prostornini, za katero bi se odločili.
Pitalniki za krmljenje odzadaj. Zaradi gradilnika je dobilo okence v naših panjih poseben vložek z mrežo, ki so ga prevozniki uporabljali tudi za to, da so dali čebelam prostor, kamor so se med prevozom povlekle iz ulic. Namesto tega vložka pritrdimo v okence lesoniten pitalnik v obliki pisemskega nabiralnika (sl. 216).

Sl. 214. Pitalnik za medišče
(a panj, 6 obod pitalnika, c odprtina za dohod čebel, d korito, e prostor za hrano, / zaklopnica, g pregraja, h prostor med palicami, i odeja)
Pitalnik je Stane Mihelič kasneje toliko izpopolnil, da ga je razdelil znotraj s pokončnima preluknjanima letvama v tri dele, od katerih sta čebelam dostopna stranska dva in sta zato pokrita, srednji pa je nepokrit in namenjen za nalivanje raztopine. Drži nekaj več kot liter.
Zanimivo pa je, da so mnogi naši čebelarji vse te pitalnike že zdavnaj opustili in prešli k čisto navadnim koritom (sl. 216) z lesenim obodom ter lesonitno sprednjo in zadnjo steno. Da v koritu čebele ne tonejo, preprečijo s plavačem, ki je lahko tanka deščica z navrtanimi luknjami, ali pa lesica, zbita iz ozkih letvic. Korito namestimo pri pitanju tik za satniki. Jasno je, da moramo okence prej odstraniti, s tem pa damo čebelam možnost, da se razlezejo v prostoru za okenci in po vratcih panja, kar lahko čebelarja zelo ovira pri ponovnem napolnjevanju korit. Velikost teh pitalnikov je kaj različna. Drže po tri litre, a imajo nekateri čebelarji še večje. Da ne puščajo, morajo biti vsi deli ob stikih zamazani z gosto oljnato barvo ali zlepljeni s klejem, ki se v vodi ne topi. Ce bi kljub temu ne držali tekočine, zalijemo notranje kote z raztopljenim voskom. Sicer pa se po večkratni uporabi sladkorna raztopina v kotih tako
zasuši, da postanejo korita popolnoma neprepustna in jih sploh ni treba zalivati z voskom.
Obliko korita ima prav tako Kbnigov pitalnik, vendar ni napravljen iz lesonita, temveč iz neke posebne nerjaveče pločevine. Prislonimo ga k okencu, potem ko smo odvzeli spodnjo zapornico in seveda
\\
Sl. 215. Kataliničev pitalnik, ki ga je mogoče uporabljati tudi v AŽ-panju
tudi škrnjaka, s katerim je zapornica pritrjena. Spodaj ima pitalnik nekako žrelo, skozi katero pridejo čebele v prvi, dokaj ozek prostor, zlezejo po steni pravega korita navzgor, nato pa po nasprotni strani stene navzdol do sladkorne raztopine. V razdalji kakega centimetra od te stene je še ena stena, ki ima nešteto luknjic, da more pronicati raztopina v drugi Prostor, v katerem čebele pijejo. V tretji, najširši prostor nalivamo raztopino. Vsi deli pitalnika, v katerih se zadržujejo čebele, so pokriti, tako da čebelar med pokladanjem sladkorne raztopine sploh ne pride z njimi
v neposreden stik. — Mimogrede naj omenimo še Vukeličev p ital n ik (sl. 216), ki pa ne prihaja v poštev pri pitanju na zalogo, temveč samo pri pitanju na zalego. Obnesel se je tudi pri napajanju čebel med prevozom.
Vukelič je za pitanje izrabil zamreženi vložek okenca. Na obeh straneh vložka je spodaj pribil lesonitni plošči, tako da je tam nastalo nekaj nad decimeter visoko koritce. Mrežo je v koritcu za kak centimeter odmaknil navznoter in z njo razdelili ves prostor v dva dela. Ožji del, iz katerega čebele pijejo, je obrnjen k satnikom, širši pa navzven, da lahko vanj natočimo raztopino.
.
, ; • ' - . '!
Sl. 216. Vukeličev pitalliniik, korito z lesioo in pitalnik v obliki pisemskega nabiralnika
S pitalniki v obliki korit smo uvedli pri nas krmljenje odzadaj. Čebele pri tem kladenju tudi v hladnejših nočeh dobro jemljejo sladkorno raztopino. Če je toliko mrzlo, da se ne upajo prosto gibati, se v strnjenih vrstah spuste po zadnjih letvicah satnikov in še po steni korita prav do raztopine. Kakor se zdi, srkajo raztopino samo spodnje čebele, sosedne pa jo od njih prevzemajo in oddajajo naslednjim. Tako potuje klaja skozi nešteto želodčkov, dokler ne pride že skoraj predelana do čebel v gnezdu, ki jo izločijo v celice.
Zakaj se je večina naših čebelarjev odločila za krmljenje odzadaj, ni težko uganiti. Pač zaradi tega, ker je mogoče korita poljubno zvečati in z njih velikostjo skrajšati dobo pitanja. Več jim je bilo do tega, da bi delo hitro opravili, kakor do tega, da bi bili pri delu zavarovani pred čebeljimi piki. Toda tudi pikom se je pri pitanju iz korit mogoče izogniti, če so ta toliko velika, da zapro ves zadnji del plodišča. Na tej osnovi je nastal pitalnik, ki ga vidimo na sliki 217.
Pitalnik je nekaka škatla v velikosti okenca, s katerim zapiramo plo-dišče. Za desetsatar je širši kot za devetsatar, za enajstsatar pa nižji in širši kot za oba prejšnja. Obod je napravljen iz desk, sprednja in zadnja stena pa iz lesonita. Zadnja lesonitna plošča je pribita na robove oboda in za debelino lesonita poglobljena vanjo do njih polovične širine. Plošča ne seže prav do vrha, ampak 1,5 cm niže, tako da nastane zgoraj odprtina, skozi katero prihajajo čebele do klaje. Da čebele ne tonejo, je pitalnik razdeljen s pokončno leso v dva dela. Tisti del, ki je dostopen, je samo 1,
Sl. 217. Pitalnik s steklenim vložkom in lestvicama, ki pokažeta, koliko sladkorja smo dali čebelam z določeno' množino raztopine
kvečjemu 1,5 cm širok. Lesa je zbita iz 2 cm širokih in 3 mm debelih letvic. Med prečnimi letvicami, ki jih pribijemo s tankimi žebljički na troje pokončnih letvic, ne sme biti več kot 3 mm presledka. Lesa seže prav do vrha pitalnika in preprečuje čebelam dostop v ostali širši del. Giblje pa se v dveh utorih 4 X 4mm, ki se zajedata v obe stranici oboda, tako da jo lahko pri čiščenju potegnemo iz njega.
Važna novost tega pitalnika sta lestvici na obeh straneh šipe, ki je 'delana v njegovo sprednjo steno. Ena lestvica ti pokaže, koliko kilogramov sladkorja si dal čebelam z raztopino, ki si jo napravil v razmerju 3 : 5. druga lestvica pa isto za razmerje 1 : 1. Pitalnik z zunanjimi merami 2% X 357 X 75 mm (ali z notranjimi merami 276 X 317 X 63 mm) drži 4,8 1. '' lej količini raztopine je 4 kg sladkorja, če je napravljena v razmerju 3:5, au 3 kg sladkorja, če je voda pomešana z njim v razmerju 1 : 1. Zato dobimo Potrebni lestvici tako, da eno pokončno letvico ob šipi razdelimo na štiri
enake dele, drugo na tri in vsak tak del še na deset manjših delov. Sleherna zareza ustreza potem 10 dkg sladkorja. Navedene mere in lestvice veljajo seveda samo za pitalnik, ki je uporaben v panjih na 10 satov.
Dve razsežnosti pitalnika sta vedno normirani z velikostjo panja oziroma plodišča, medtem ko tretjo lahko poljubno spreminjamo. Vsaka sprememba pa zahteva drugačno lestvico. Drugačna je razdelitev tudi tedaj, če se odločimo za kako drugo razmerje. Pitalnik na naši sliki meri od zunaj 296 X 357 X 90 mm (znotraj 276 X 317 X 74 mm) in drži 6 litrov. V tej množini raztopine je 5 kg sladkorja, če je napravljena v razmerju 3 : 5. Leva lestvica kaže sladkor v kilogramih, desna pa raztopino v litrih. Zato je leva razdeljena na 5, desna na 6 enakih delov in posamezni deli še na desetine.
Ta pitalnik ima pred drugimi to prednost, da raztopine za posamezne panje ni treba posebej odmerjati, ker sam pokaže, koliko smo je vanj nalili. Odpade nadalje vsako preračunavanje, koliko sladkorja smo dali čebelam z določeno množino raztopine, ker je tudi to razvidno z lestvice na sprednji strani pitalnika.
PRIPRAVLJANJE SLADKORNE RAZTOPINE
Pitanje je že samo po sebi nerodno in zamudno opravilo, nič manj preglavic pa ne dela čebelarju pripravljanje sladkorne raztopine, zlasti če je sladkor denaturiran. Toda tudi čisti sladkor ni tako hitro pripravljen za pokladanje, kot bi kdo mislil. Ker ga pokladamo pomešanega v določenem razmerju z vodo, ga je treba tehtati, na vsak kilogram odmeriti primerno količino vode in vodo še segreti, da pospešimo njegovo raztapljanje.
Za pitanje čebel lahko odmerimo na vsak liter vode 1 kg sladkorja. O raztopini, ki jo dobimo, pravimo, da je v razmerju 1 : 1. Lahko pa napravimo tudi gostejšo raztopino, na primer v razmerju 3 : 4. Pri taki raztopini odpadejo na vsake 3 litre vode 4 kilogrami sladkorja.
Čebelarji po navadi vodo segrejejo, nakar vsujejo vanjo sladkor. Tekočino potem mešajo toliko časa, dokler se ves sladkor ne razpusti. Vedeti pa je treba, da mora biti vodu tem bolj vroča, čim gostejšo raztopino hočemo napraviti. Le v mešanicah 3 : 5 in redkejših (na primer 2 : 2 ali 1 : 1) se sladkor topi pri navadni sobni temperaturi. Že pri razmerju 1 : 2 pa je treba vodo segreti čez 20° C, pri razmerju 2 : 5 čez 45° C, pri razmerju 1 : 3 čez 65° C, pri razmerju 1 : 4 čez 90° C in pri razmerju 1 : 5 čez 100° C. Vsaj to temperaturo mora voda obdržati ves čas, dokler se sladkor popolnoma ne razpusti. Dr. Z a n d e r pravi, da je treba postaviti posodo z gostejšo mešanico v kak večji lonec, v katerem voda stalno vre. »Raztopine ne smeš nikdar kuhati na prostem ognju,« uči dalje, »ker se ti lahko zgodi ne samo to, da se prismodi, temveč tudi to, da postane dovzetnejša za kristaliziranje v celicah.«
Mnenja o gostoti* raztopine in njeni povoljnosti za čebele so različna. Pretežna večina čebelarjev poklada raztopino v razmerju 1 : 1. Vsaj doslej
* Gostota ni tukaj fizikalen pojem, temveč samo izraz za koncentracijo.
so nam praktiki zatrjevali, da je 50 %■ mešanica čebelam najbolj pogodu, toda v novejšem času je slišati čedalje več glasov, ki priporočajo za dopolnjevanje zimske zaloge gostejšo raztopino, češ da z njo prihranimo čebelam mnogo truda in varčujemo z njih delovno silo, ki naj bi ostala za boj z zimskimi nevšečnostmi čimbolj neokrnjena. Čebele morajo namreč predelati raztopino v med in vso vodo, kolikor je je v njej odveč, izpariti. Dozorel med vsebuje približno 20 % vode, raztopina v razmerju 1 : 1 pa 50 %. Torej je morajo čebele iz nje izločiti celih 50 %, iz 5 1 raztopine na primer 1,51, iz 101 pa 31. To ni za čebele samo naporno, temveč povzroča tudi v panjih precejšnjo vlago, ki jim je zlasti jeseni, ko je je tako dovolj v zraku, naravnost škodljiva. Glede na to bi bila najugodnejša raztopina 1 :4, ker bi imela približno isto gostoto kot med in čebelam sploh ne bi bilo treba izločevati vode. Taka raztopina pa je praktično nemogoča, kajti sladkor se v njej razpusti šele pri 100° C in med kasnejšim ohlajanjem sproti kristalizira.
Že mnogo prej se je znani dunajski praktik in znanstveni delavec Theodor We i p p 1 zavzemal za gostejše raztopine. Predlagal je pitanje v razmerju 4:5. Svoboda trdi, da se najbolje obnese raztopina v raz-merju 2:3, P a s c h k e pa poje slavospeve raztopini v razmerju 1:2. Po njegovem zatrjevanju more tako znižanje čebelam samo koristiti. Korist pa naj bi imel od tega tudi čebelar, ker se pri invertiranju gostejših raztopin razgubi manj sladkorja kot pri predelavanju redkejše klaje. V taki klaji je več sladkorja, njena množina pa je manjša in jo je zato mogoče hitreje popitati. Med pitanjem se čebele ne razburjajo tako kakor pri pokladanju redkejših raztopin, klajo hitreje znosijo v celice in jo kmalu pokrijejo, matica pa ne nagiblje k zaleganju, ki je v kasni jeseni nezaželeno. Nekateri praktiki imajo seveda pomisleke proti Paschke-j e v i m trditvam in priporočilom. W e h n e r naravnost svari čebelarje pred razmerjem 1:2 in H a r n e y pripominja, da je pregosta klaja še slabša kot preredka. Čebele se baje med uživanjem pregoste klaje zamažejo in, ker se s sladkorjem dokaj nasičena tekočina na njih telescih Baglo strdi, ne morejo več leteti. W e h n e r je tudi opazil, da se napravi nad tekočino v celicah sladkorna skorjica, da torej raztopina nagiblje h kristalizaciji.
Na splošno velja pravilo, da je treba napraviti tem gostejšo raztopino, čim kasneje pod jesen jo pokladamo. Redke raztopine uporabljamo samo Pri špekulativnem pitanju, to je tedaj, kadar hočemo matico spodbuditi k intenzivnejšemu zaleganju. Za ta namen pa je prikladnejši med, ki mnogo bolj dražeče vpliva na čebele kakor sladkor. R e h s priporoča v svoji nčni knjigi:
v zgodnji pomladi raztopino v razmerju 3 : 2,
pri glavnem zasilnem pitanju v razmerju 4 : 5 in
pri končnem dopolnjevalnem pitanju v razmerju 2:3.
Mnogi naši čebelarji pitajo že dalje časa v razmerju 3 : 5 z najboljšim Uspehom. Kristalizacije v celicah niso opazili in tudi ne sladkornih kristalčkov med drobirjem ob prvem spomladanskem pregledu, čeprav je raztopina precej gosta. Čebele klajo hitro pospravijo in panji čez zimo ne Uročijo. Druga prednost tega razmerja je v tem, da sladkorja ni treba pred
napravi jan jem raztopine tehtati. Ker prodajajo trgovine sladkor na debelo v vrečah po 50 kg, razdelimo višino vreče na dva dela in odtresemo polovico v 50-litrsko posodo za med. Drugo polovico stresemo v drugo posodo, v vsako pa nalijemo 15 1 vrele vode. Raztopina seže toliko pod vrh posode, da ne pljuska preveč, ko jo nesemo v čebelnjak.
Danski način pripravljanja zimske klaje je seveda še bolj praktičen, kajti pri njem odpade vsako tehtanje sladkorja, vsako odmerjanje vode, pa tudi segrevanje in mešanje, a vendar nastane raztopina z domala konstantno 65% gostoto. Iz Danske se je kasneje razširil ta način na vso Skandinavijo. Na Statens Smabrukslaererskole v Hval-stadu na Norveškem so ga temeljito preizkusili in tako izpopolnili, da se bo prav gotovo uveljavil tudi drugod. Izdelali so tri metode, od katerih lahko izbere čebelar glede na velikost svojega čebelarskega obrata naj-prikladnejšo. Ker prevladujejo pri nas srednje velika čebelarstva, bo najbrž zadostovalo, če popišemo samo tisto, ki je za taka primerna — tembolj, ker lahko pri tem uporabljamo kar točilo in ni treba nabavljati posebne posode.
S slike 218, ki je posneta iz lista Nordisk Bitidskrift* 4/57, je razvidno, za kaj gre. V pocinjeno valjasto posodo s premerom 47 cm in višino 72 cm postavimo 24 cm visoko trinožno stojalo, prevlečeno z mrežo, katere zanke so 5 mm široke. Na mrežo položimo kos platna (cedilno platno št. 40), tako da jo popolnoma prekrije in zamaši vse prehode ob obodu. Na sredo postavimo primerno debelo cev, nato pa nasujemo v posodo toliko sladkorja, da je njegova zravnana površina za kakih 12 cm nižja od roba. Na sladkor nalijemo prav do vrha mrzlo vodo in priprava začne delovati. Voda polagoma pronica skozi sladkor, se z njim spoji in nazadnje zbere v praznem prostoru pod mrežo. Če je sladkorju primešano žaganje, ni to nikaka ovira za brezhibno delovanje naprave, ker se žaganje usede na platno in učinkuje tu celo kot filter. Posodo po potrebi dopolnjujemo z vodo in sladkorjem, sladkorno raztopino pa odtočimo skozi štulo pri dnu. Ko je prostor pod mrežo napolnjen z raztopino, delovanje naprave samo preneha.
Med počasnim pronicanjem skozi sladkor se voda z njim nasiti do skrajne možnosti. Koncentracija je odvisna od vnanje temperature. Pri 5° C znaša 64,87 %, pri 10° C 65,58%', pri 15° C 66,30 %: in 20° C 67.09%-. Pri povprečni septembrski oziroma oktobrski temperaturi dobimo zaradi nekih okoliščin, ki so v zvezi z napravo, nekoliko redkejšo, in sicer 64 d o 65-odstotno raztopino. Gostota se približuje gostoti v raztopini, ki nastane, če zmešamo vodo in sladkor v razmerju 1 : 2, a je nikdar ne doseže. Pri neprestanem pronicanju je z napravo po opisanih merah mogoče pridelati približno 78 litrov, to je 102 kg sladkorne raztopine na dan. To ustreza 67 kilogramom sladkorja + 35 litrom vode. Raztopina, ki presega gostoto 67 %, lahko pri ohladitvi v pitalniku ali v celicah kristalizira. Zato ne smemo uporabljati pri tem segrete vode, pa tudi ne sladkorja v prahu, medtem ko je celo debelozrnat sladkor povsem uporaben. Ker je raztopina nasičena, jo je mogoče dalje časa hraniti, ne da bi se bilo treba bati, da
* Skupno čebelarsko glasilo švedskih, norveških in danskih čebelarjev. List prinaša članke v vseh treh jezikih.
se bo pokvarila. Če bi želeli imeti manj gosto raztopino, jo primerno razredčimo. To bi bilo potrebno samo takrat, ko bi zračna temperatura nenadoma močno padla in bi se meja kristalizacije pomaknila pod mejo v raztopini.
Omenili smo že, da lahko v ta namen uporabimo tudi točilo, iz katerega odstranimo koš za sate. Ker je na dnu točila luknja, v kateri sedi os koša, je treba seveda to zamašiti z plutovinastim ali gumijastim zamaškom. Naša točila so skoraj natančno toliko široka kot zgoraj opisana posoda, visoka
Sl. 218. Prom iskalna naprava za raztapljanje krmilnega sladkorja
1 - prezračevalna cev, 2 - voda, 3 - sladkor, 4 - mreža in cedilno platno, 5 -sladkorna raztopina, 6 - odtočna štula, 7 - cedilno platno. 8 - stojalo z mrežo
Pa so 65 cm, torej 7 cm manj. Toda to na stvari nič ne spremeni, kajti raztapljanje sladkorja ni toliko odvisno od višine sladkorne gmote, kolikor °d pronikalne površine.
Določanje množine sladkorja v raztopini z računom. Voda, ki jo dodajamo z raztopino, nima za čebele nikake hranilne vrednosti. Čebele je Večidel izločijo že med predelavanjem raztopine v med. Zato bi bil račun Popolnoma napačen, če bi dodano množino hrane istovetili z dodano množino raztopine. Na splošno količina raztopine (niti prostornina niti teža) ni berilo za težo dodanega sladkorja. Postavimo konkreten primer! Neka družina, ki jo nameravamo zazimiti, ima 7 kg medu. Dodati ji hočemo ^ kg sladkorja, tako da bo imela vsega skupaj 12 kg hrane. Koliko litrov raztopine v razmerju 3 : 4 ji je treba dopitati? Pri tem je treba vedeti, da 1Jna sladkor, kakršnega pokladamo čebelam za zimo, specifično težo 1,61 kg
na kubični decimeter. Kocka z robom enega decimetra bi potemtakem tehtala 1,61 kg. Ker ustreza 1 dm3 sladkorja 11 sladkorja, smemo zapisati:
1,61 kg sladkorja 1 litru, torej 1 1 sladkorja ~ 1,61 kg ali
1	kg sladkorja	-— ™ 1 = 0,6 1
1,61
To se pravi, da bi lahko 1 kg sladkorja, če bi se dal gnesti, stlačili v posodo, ki drži 6 del. Ako bi tako posodo napolnili z zrnatim sladkorjem, bi nam uteži pokazale, da tehta sladkor nekoliko manj kot 1 kg, to pa zato, ker nastajajo med posameznimi drobci prazni prostorčki, ki se jim ni mogoče izogniti niti pri sladkorju v prahu.* **
Glede na zgornjo ugotovitev pokaže račun, da
3	kg vode + 4 kg sladkorja ~ 3 1 vode + 0,6 1.4 sladkorja = = 31 vode + 2,4 1 sladkorja = 5,4 1 raztopine
Ker so v 5,41 raztopine 4kg sladkorja, odpade na vsak kilogram slad-
korja
5,4
4
1	raztopine = 1,35 1 raztopine, na 5 kg sladkorja, ki ga nameravamo
dodati, pa 1,35 X 5 = 6,75 1 raztopine. Za preračunavanje je torej odločilno število 1,35. Če nam je znano, določimo lahko množino raztopine za poljubno število kilogramov. Če bi bila na primer družina popolnoma na koncu s svojimi zalogami, bi ji morali dodati vsaj 10 kg sladkorja, to je 1,35 X 10 = 13,51 take raztopine.
Število 1,35 pa velja samo za razmerje 3 : 4. Poiščimo pretvornike, kot bomo odslej imenovali števila, s katerimi je treba pomnožiti množino sladkorja (v kilogramih), da dobimo množino raztopine (v litrih), še za nekatera druga razmerja in jih uvrstimo z že dobljenim v pregleden sestav! (Glej tabelo na naslednji strani!)
Ako preletimo števila v petem stolpcu razpredelnice, vidimo, da so pretvorniki tem manjši, čim gostejša je raztopina. V predzadnjem stolpcu so zbrane obratne ali recipročne vrednosti pretvornikov za posamezna razmerja. Čemu smo jih določili? Iz golega navdušenja za matematiko prav gotovo ne! Če poznamo obratno vrednost pretvornika za neko dano razmerje, nam ni treba storiti nič drugega, kakor z njo pomnožiti število litrov raztopine, pa zvemo, koliko sladkorja je raztopljenega v njej.
Pri neki družini si pokrmil 12 litrov raztopine v razmerju 2 : 3. Koliko kilogramov sladkorja si ji dodal?
V predzadnjem stolpcu naše razpredelnice najdeš za razmerje 2 :3 obratni pretvornik 0,798. Če z njim pomnožiš dano število litrov, dobiš 0,798 X 12 = 9,58 kg. Toliko je torej sladkorja v raztopini in za toliko naj bi bil panj po končanem krmljenju in po izparjenju vode težji kot prej.
* ~ znak za »ustreza«.
** Snov lahko zavzame po raztopitvi nekoliko večjo ali manjšo prostornino, kot jo je imela v trdnem stanju, toda po izkušnjah iz prakse ni pri sladkorju razlika tako velika, da bi jo bilo treba upoštevati, zlasti ne pri kalkulacijah v čebelarstvu. Če dopitamo nekaj gramov več ali manj sladkorja, nikakor ne more odločilno vplivati na prezimovanje čebel.
Razmerje	Voda + sladkor	Voda + sladkor	Raztopina	Pretvornik	Obratna vrednost pretvornika	Mersko število za specifično težo raztopine
3 : 1	3 kg + 1 kg	3 1 + 0,6 1	3,61	3,6	0,278	i,n
5:2	5 kg + 2 kg	5 1 + 1,2 1	6,21	3,1	0,323	1,13
2 : 1	2 kg -H 1 kg	2 1 + 0,6 1	2,61	2,6	0,385	1,15
5:3	5 kg + 3 kg	51+1,81	6,81	2,267	0,444	1,18
3:2	3 kg + 2 kg	3 '1 + 1,2 1	4,21	2,1	0,476	1,19
4:3	4 kg + 3 kg	41 + 1,81	5,81	1,933	0,519	1,20
5:4	5 kg -f 4 kg	5 1 + 2,4 1	7,41	1,85	0,541	1,22
1 :1	1 kg + 1 kg	11 + 0,61	1,61	1,6	0,625	1,25
4:5	4 kg + 5 kg	41 + 3,0 1	7,01	1,4	0,714	1,28
3:4	3 kg + 4 kg	31 + 2,41	5,41	1,35	0,741	1,30
2:3	2 kg+ 3 kg	21 + 1,81	3,81	1,267	0,798	1,32
3 : 5	3 kg + 5 kg	31 + 3,01	6,01	1,2	0,833	1,33
1:2	1 kg + 2 kg	11+1,21	2,21	1,1	0,909	1,36
2:5	2 kg + 5 kg	2 1 + 3,0 1	5,01	1	1	1,40
1:3	1 kg + 3 kg	1 1 + 1,81	2,81	0,933	1,072	1,43
Ako pa bi čez kak teden nato stehtal panj, bi videl, da je hrane v njem več, kot si je pričakoval. To je razumljivo, kajti kakih 20% vode je v panju ostalo kot primes medu, ki je nastal iz dokrmljene raztopine. Zato bi moral pravzaprav računati nekaj več hrane, kot si je dodal s sladkorjem. Toda tega navadno ne delamo, dasi vodo v medu, ki so ga nabrale čebele same, vedno upoštevamo. Trdijo pa nekateri čebelarji, da je dejanska količina hrane pri gostejših raztopinah na splošno večja kot pri redkejših. Pričakovali bi seveda ravno nasprotno. Ce je to res, potem je dokaj verjetno, da se pri invertiranju redkejše raztopine razgubi več sladkorja kot pri gostejši.
Če bi hoteli natančno določiti, za koliko bo panj po izparjenju vode težji, bi nam morala biti znana teža dodane raztopine. To lahko izračunamo s pomočjo vrednosti, ki so zbrane v poslednjem stolpcu naše razpredelnice. Te vrednosti predstavljajo specifične teže raztopin glede na posamezna razmerja.
Ker si v prejšnjem primeru pokrmil 12 1 raztopine in ker je za razmerje 2:3 0=1,32, bi bil panj za 1,32 X 12 = 15,84kg težji. Ako odpade °d te teže 9,58 kg na sladkor, tehta dodana voda 15,84 — 9,58 kg = 6,26 kg. Ker bi približno 80 %, te vode, kakor vemo, čebele izparile, bi je bilo čez kak teden v panju le še 20 % od 6,26 kg = 1,25 kg. Panj bi bil torej dejansko težji za 9,58 kg + 1,25 kg = 10,38 kg.
Matematični obrazci. Matematiki imajo navado, da strnejo ugotovljene odnose med posameznimi vrednostmi ob koncu svojih razprav v obrazce, ki so veljavni za vsa mogoča števila. Napravimo še mi tako! Najprej pa moramo določiti obče znake za naše vrednosti. Postavimo, da je:
1.	množina raztopine, izražene v litrih = R
2.	množina sladkorja v raztopini, izražena v kilogramih — S
3.	število prostorninskih delov vode (prvi člen razmerja) = rv
4.	število utežnih delov sladkorja (drugi člen razmerja) = rs
r,	rv
5.	razmerje — = r
rs
Računajmo sedaj s temi občimi števili prav tako, kakor smo računali s posebnimi števili, ko smo sestavljali razpredelnico. Tako dobimo, da: rv kg vode + rs kg sladkorja ~ rv 1 vode -j- rs. 0,6 1 sladkorja == (rv + rs. 0,6) 1 raztopine.
Ker je v (rv + rs. 0,6) 1 raztopine r$ kg sladkorja, odpade na vsak kilo-
i» _I_t» n A	/ -»*	\
+ 0,6 ji raztopine. Ker smo
, n . rv + rs. 0,6 .	.	/ rv
gram sladkorja --------------1 raztopine —
nadalje rekli, da je—— r, lahko zapišemo dobljeni izraz, ki predstavlja rs
naš pretvornik, tudi v tejle obliki:
(r + 0,6.)l
kg
Če hočemo dobiti množino raztopine, moramo množino sladkorja v raztopini pomnožiti z dobljenim pretvornikom. Torej je:
R = S (r 0,6)
To je osnovni obrazec. V njem so tri premenljivke. Ako sta dve od njih znani, lahko tretjo izračunamo. Vsaka premenljivka nam da poseben obrazec. Obrazec za R že imamo. Določimo še obrazca za S in r!

R
r -j- 0,6
Zapomniti si moramo, da je vrednost R izražena vedno v litrih, vrednost S pa v kilogramih. Izračunajmo po prvem obrazcu množino raztopine, če je:
r = 5 : 4 = | = 1,25 in S = 7 kg R = S{r + 0,6) =7 (1,25 + 0,6) =7.1,85 = 12,951
Izračunajmo po drugem obrazcu množino sladkorja, če je:
r=l : 1= 1 = 1 in R = 8\
S = —— =-------— = —= 8:l,6=5kg
r-{-0,6	14-0,6	1,6
Izračunajmo po tretjem obrazcu razmerje, v katerem smo zmešali 10 kg sladkorja z določeno množino vode, da smo dobili 211 raztopine. Ker vemo, da je:
= 211 in 5 =10kg, je: r=~ —0,6 = fi — 0,6 = 2,1 — 0,6 =1,5
Razmerje je tu izraženo z decimalnim številom. Ker ga po navadi tako ne pišemo, pretvorimo dobljeno decimalno število v navaden ulomek:
1,5	= 1 cela 5 desetin =
1_5_ 1 1 o
Po pretvoritvi mešanega števila lT57f v nepravi ulomek in po okrajšavi s 5 dobimo 1 r5Q-=	= |, iz česar sledi, da je r = 3:2. Vodo in sladkor smo
zmešali v razmerju 3:2.
Zadnji obrazec pa ni tako vsemogočen, kot sta prva dva. Medtem ko lahko v prva dva vstavljamo poljubna številči, se nam ta takoj skuj a, brž ko nadomestimo /Z in S z dvema takima številoma, katerih količnik je enak
ali manjši od 0,6. Veljaven je samo s pogojem, da je > 0,6. Vzemimo,
da je 72 = 31 in 5 = 5 kg. Kaj nastane?
R
'~Š
0,6=|
0,6 = 0,6 — 0,6 = 0
Zakaj ne dobimo v tem primeru nikakega razmerja? Iz preprostega vzroka, ker R po zgornjih podatkih sploh ni raztopina, ampak čist sladkor, kateremu ni bila primešana niti kapljica vode. Kakor vemo že od prej, ustreza enemu kilogramu strjenega sladkorja 0,61 raztopljenega sladkorja. Zato 5 kg ~ 0,61.5 = 31 sladkorja. Ker je torej tako imenovane raztopine samo 3 1, odpade vsa ta množina izključno le na sladkor in za vodo v njej ni prostora. Drugače bi seveda bilo, če bi raztopine ne bilo 3 1, ampak 41. Potem bi odpadlo od nje 3 1 na sladkor in 11 na vodo. Razmerje je: 11 : 3 1 ~ 1 kg : 5 kg = 1 : 5, kar nam pokaže tudi naš obrazec:
r=- —0,6:
S
. ±
5
0,6 = 0,8 ■
■ 0,6 = 0,2 = ^ = 1= 1:5
Ker dejansko sploh ne more biti ^ < 0,6, je poslednji obrazec kljub omenjenemu pridržku v praksi uporaben, toda uporabljal ga najbrž nihče ne bo. Saj v praksi nikdar ne delamo tako, da bi sladkor, ki ga nameravamo pokladati čebelam, kratko in malo vrgli v neko posodo, nanj nalili neko poljubno množino vode, nato pa z računom ugotavljali, v kakšnem razmerju smo mešali. Če bi kdo po nerodnosti kaj takega napravil, potem mu bo seveda obrazec prav prišel.
Morda bo koga zanimalo, kaj pravzaprav količnik — predstavlja. To
R	^
mu bo takoj jasno, če prenese v obrazcu r =----------0,6 stalnico 0,6 na drugo
stran enačaja (seveda z nasprotnim predznakom, ker sme preiti v enačbi kak člen samo po nasprotnem računskem načinu preko enačaja). Po tej spremembi dobi obrazec obliko:
r+ 0,6 = — S
in ker ni r + 0,6 dejansko nič drugega kot naš pretvornik (znan iz preglednice in ugotovitve ob sestavljanju osnovnega obrazca), je tudi— naš
s	s
pretvornik, medtem ko je — obratni pretvornik.
Ali so z zgornjimi obrazci izčrpane vse možnosti določevanja posameznih količin, ki igrajo kako vlogo pri napravljanju sladkorne raztopine za krmljenje čebel? Nikakor ne!
Kar poizkusite na primer s pomočjo dobljenih obrazcev rešiti tole nalogo: Pred zazimljenjem ste ugotovili, da je treba dopolniti zaloge medu pri vaših družinah s 45 kg sladkorja. V kakšni množini vode morate ta sladkor raztopiti, ako nameravate krmiti v razmerju 2 : 3?
Ker z dosedanjimi obrazci ne bomo tu nič dosegli, si moramo pomagati s sorazmerjem. V razmerju 2 : 3 predstavlja prvi člen množino vode v litrih, drugi člen pa množino sladkorja v kilogramih. Torej je število 45 v nekakem sorodu z drugim členom. To sorodstvo si ponazorimo takole:
2	: 3 45
Število, ki ga iščemo, označimo z x in ga iz istih vzrokov kot število 45 podpišemo pod prvi člen. To nam da sh#no:
2	3
X
x 45
Z navzkrižnim množenjem danih vrednosti dobimo:
3	. x = 2.45
Ako delimo levo in desno stran zgornje enačbe s 3, se izkaže, da je
2-45
x =------
3
90
3
30 1
Vode potrebujemo torej 30 litrov.	2 45
Namesto posebnih števil 2, 3 in 45 vstavimo v izraz x = ——obče znake,
3
ki jih poznamo že od prej, to je rv, rs in S, namesto x pa V, ki naj označuje množino vode v litrih. Tako dobimo obrazec:
V
rv S
rv
■ S
rs rs
Ker pa je = r, lahko zapišemo, da je:
rs
V — r S
Če bi nam bila znana količina vode v litrih in bi hoteli izračunati, koliko kilogramov sladkorja je treba v njej raztopiti, da bi dobili raztopino v zaželenem razmerju, bi morali preoblikovati prejšnji obrazec takole:
Množino vode je treba torej deliti z razmerjem oziroma pomnožiti z obratnim
,	. rs
razmerjem, to je z —
Tv
Primer: V 301 vode nameravamo raztopiti toliko sladkorja, da bomo dobili raztopino v razmerju 2 :3. Koliko kilogramov sladkorja moramo vzeti?
S =
Ts
Tv
3-30
2
90
2
= 45 kg
bimo R
Ako vstavimo v osnovni obrazec R = S (r-j-0,6) za S vrednost —, do-
V
(r + 0,6) in nadalje:
R = V 14
0,6
Po dobljenem obrazcu lahko izračunamo množino raztopine v litrih, ako so nam znana števila za razmerje in množino vode.
Iz tega obrazca sledi, da je:
V-	R		0,6
, 0,6	in	R
1+ —			1
r		V
^ razpredelnici smo glede na posamezna razmerja zbrali tudi vrednosti za specifične teže. Če razpredelnice nimamo pri roki ali če bi hoteli specifično težo določiti za neko razmerje, ki ga v razpredelnici ni, se moramo odločiti za računanje po obrazcu. Ta obrazec bomo kratko in malo zapisali, Qe da bi razmotrivali, kako smo ga dobili:
Tv -f- rs
rv + rs 0,6
V obrazcu predstavlja rv število prostorninskih delov vode, rs pa število utežnih delov sladkorja. Določi po tem obrazcu mersko število za specifično težo raztopine (=o),* ki si jo napravil tako, da si odmeril na vsaka 2 dela vode 5 delov sladkorja, r = 2 : 5, rv = 2, rs = 5.
^ _ —7— _7__ 1>4 rv + rs 0,6	2 + 5-0,6	2+ 3	5
Koliko tehta 15 1 raztopine, ki si jo napravil po istem razmerju?
7’ = f?o = 15.1,4 = 21 kg
Med obrazci bi bile možne še nekatere kombinacije. Izračunali bi na primer lahko težo raztopine, če vemo za težo sladkorja in za razmerje, v katerem smo mešali, ali če nam je dana poleg razmerja prostornina vode itd. Toda naj bo dovolj obrazcev! Saj niti vseh teh, kolikor smo jih določili, praktično ne bomo izkoriščali.
Določanje množine sladkorja v raztopini po tabeli. Obrazcev si seveda ne bo nihče zapomnil, ker so prekomplicirani. Da bi jih pa sproti določeval, kadar bi bilo treba računati z njimi, bi bilo le nekoliko preveč odročno. Zato bo najvažnejše izmed njih zapisal na kak list papirja in jih shranil v čebelnjaku. Namesto obrazcev pa bi lahko imel v čebelnjaku razpredelnico s pretvorniki in ostalimi vrednostmi, ki smo si jih ogledali v začetku poglavja. Razpredelnico bi lahko poljubno izpopolnili. Drugi, tretji in četrti stolpec bi sploh izpustili, dodali pa bi razmerja, izražena z decimalnimi števili, kakor tudi obratne vrednosti posameznih razmerij. Zaradi pomanjkanja prostora objavljamo samo del tako izpopolnjene razpredelnice.
Namen razpredelnice mora biti vsakomur, ki se je poglobil v naša izvajanja, jasen. Števila, kot si slede v zaporednih stolpcih, bo uporabljal, kadar bo hotel izračunati:
A.	V koliko litrih vode je treba raztopiti določeno število kilogramov sladkorja.
B.	Koliko kilogramov sladkorja je treba raztopiti v določenem številu litrov vode.
C.	Koliko litrov raztopine da določeno število kilogramov sladkorja.
C.	Koliko kilogramov sladkorja je v določenem številu litrov raztopine.
D.	Koliko tehta določeno število litrov raztopine.
Za razmerje 3:2 bo moral pomnožiti pod A število kilogramov sladkorja z 1,5, pod B število litrov vode z 0,667, pod C število kilogramov sladkorja z 2,1, pod C število litrov raztopine z 0,476 in pod D število litrov raztopine z 1,19.
Kako uporabljamo razpredelnico, ki je navedena na naslednji strani, si oglejmo še na enem primeru. Ugotovili smo pri jesenskem pregledu, da manjka čebelam vsega skupaj 72 kg hrane. Odločili smo se, da bomo pitali v razmerju 3:5 in se vprašamo:
1.	V koliko litrih vode moramo raztopiti 72 kg sladkorja?
2.	Koliko litrov raztopine bomo dobili?
3.	Koliko tehta ta raztopina?
* Mersko število za specifično težo označujemo z grško črko a (= s).
Razmerje	Gostota v odstotkih	Razm	er je	Pretvornik	Obratni pretvornik	Mersko število za specifično težo raztopine
		'izraženo z de-cimal. številom	obratna vrednost			
		A	B	c	č	D
1 :2	66,7	0,5	2	i,i	0,909	1,364
5 : 9	64,3	0,556	1,8	1,156	0,874	1,346
3 : 5	62,5	0,6	1,667	1,2	0,833	1,333
2:3	60	0,667	1,5	1,267	0,798	1,316
5:7	58,4	0,714	1,4	1,314	0,766	1,304
3:4	57,1	0,75	1,333	1,35	0,741	1,296
4 : 5	55,6	0,8	1,25	1,4	0,714	1,286
6:7	53,8	0,857	1,167	1,457	0,693	1,275
9: 10	52,6	0,9	1,111	1,5	0,667	1,267
1: 1	50	1	1	1,6	0,625	1,25
10:9	47,4	1,111	0,9	1,711	0,585	1,234
5:4	44,4	1,25	0,8	1,85	0,541	1,216
7:5	41,7	1,4	0,714	2	0,5	1,2
3:2	40	1,5	0,667	2,1	0,476	1,19
5:3	37,5	1,667	0,6	2,267	0,444	1,176
4.	Koliko kilogramov sladkorja damo posameznim družinam, če jim vsakokrat nalijemo v pitalnik po 1,51 raztopine?
V	razpredelnici poiščemo razmerje 3:5 in v njegovi vrsti števila, ki jih pri tem računanju potrebujemo. Ta števila so za prvi odgovor pod A 0,6, za drugi odgovor pod C 1,2, za tretji odgovor pod D 1,333 in za četrti odgovor pod C 0,833. Na vprašanja odgovorimo takole:
1.	72 kg sladkorja moramo raztopiti v 72 X 0,6 — 43,2 1 vode.
2.	Dobili bomo 72 X 1,2 = 86,41 raztopine.
3.	Ta raztopina tehta 86,4 X 1,333 = 115,17 kg.
4.	Vsaka družina dobi z 2 1 raztopine 1,5 X 0,833 = 1,25 kg sladkor ja.
Določanje množine sladkorja v raztopini po grafikonu. Ker pa marsikomu matematika ne leži, bomo poizkusili dobiti zgornje vrednosti namesto z obrazci grafično.
V	kaki trgovini z risarskimi potrebščinami kupimo milimetrski papir. Iz njega izrežemo kos v velikosti 45 X 25 cm. Ob daljši stranici izrezanega kosa narišemo vodoravnico, približno v tretji sedmini vodoravnice, računajoč od leve proti desni, pa postavimo nanjo pravokotnico v smislu podloženega križastega vzorca. Križišče vodoravnice in navpičnice označimo kot izhodišče koordinatnega sestava z ničlo, ob črtah v vseh treh smereh pa zaznamujemo vsako centimetrsko zarezo s tekočo številko. Številke ob vodoravni osi od izhodišča na levo predstavljajo vodo v litrih, številke ob isti osi od izhodišča na desno raztopino v litrih, številke ob navpični osi Pa sladkor v kilogramih. Če si hočemo prirediti grafikon za razmerja 1 : 2,
: 4, 1:1, 3:2 in 2:1, poiščemo v naših razpredelnicah činitelje za ta
razmerja in jih pomnožimo z 10. Dobili bomo števila 11, 13,5, 16, 21 in 26. Nato poiščemo presečišče obeh premic, ki gresta skozi 10. točko na navpičnici in skozi desno 11. točko na vodoravnici vzporedno z osema koordinatnega sestava. Dobljeno presečišče zvežemo z izhodiščem sestava. Presečišča za ostala tri razmerja dobimo prav tako s pomočjo 10. točke na navpičnici ter tistih desnih točk na vodoravnici, ki ustrezajo številom 13,5, 16, 21 in 26. Zvezne črte med presečišči in izhodiščem podaljšamo do roba lista in vsako narišemo v drugi barvi. Na levi strani navpičnice dobimo presečišče za razmerje 1 : 2 takole: Oba člena razmerja pomnožimo s 5, S tem preide prejšnje razmerje v novo razmerje 5 : 10. Levi člen predstavlja točko na
kciztopino v Litrih
Sl. 219. Grafikon za določanje sladkorja v raztopini (po ing. Paulu)
vodoravnici, desni pa točko na navpičnici. Črti skozi obe točki določata presečišče, ki ga je treba zvezati s točko 0, to je z izhodiščem sestava. S pomočjo nadaljnjih razmerij, ki nastanejo po množenju prejšnjih razmerij s 5, torej s pomočjo 15 : 20, 5:5 (ali 10 : 10), 15 : 10 in 10 : 5, konstruiramo še zadnje tri zveznice. S tem je grafikon gotov in pripravljen, da stopi v akcijo pri prvem prihodnjem dopolnjevalnem pitanju. Če se komu zdi potrebno, naj vnese vanj še nekatere podatke, kot jih kaže zmanjšana risba, nato pa naj ga zaradi trdnosti nalepi na primerno velik kos lepenke in obesi v čebelnjaku na steno, da mu bo vedno pri roki.
Na primeru iz prakse hočemo pokazati, kako tak grafikon uporabljamo. Postavimo, da ima nekdo 6 čebeljih družin. Pri zadnjem jesenskem pregledu je ugotovil, da so nabrale 7, 8,5, 4, 6,5, 8 in 6 kg medu. Ker hoče imeti v vsakem panju vsaj po 10 kg hrane, sklene, da bo dokrmil 3, 1,5, 6, 3,5, 2 in 4 kg, skupaj 20 kg sladkorja. Krmiti namerava v razmerju 3 :4. Zanima ga:
1.	Koliko litrov vode mora zmešati s sladkorjem?
2.	Kako veliko posodo mora pripraviti, da bo šla vanjo vsa klaja, ali koliko litrov raztopine bo dobil?
3.	Koliko litrov raztopine je treba dodati posameznim panjem?
Čebelar vzame v roko grafikon in postopa takole: Prst nastavi pri točki 20 vrh navpičnice in vleče z njim vodoravno na levo do zveznice, ki predstavlja razmerje 3 :4 (na naši risbi do izvlečene črte). Ko zadene ob zveznico, se obrne navpično navzdol in se ustavi na levi strani vodoravnice pri 15. točki. Torej mora raztopiti sladkor v 15 litrih vode.
Da najde odgovor na drugo vprašanje, nastavi prst zopet pri točki 20 vrh navpičnice, pomika pa ga sedaj vodoravno v nasprotno smer, dokler ne zadene ob zveznico 3:4, se okrene pravokotno navzdol in ustavi pri točki 27. To se pravi, da mora držati posoda, v kateri bo napravil raztopino, kakih 30 litrov, ker bo te točno 27 litrov.
Na tretje vprašanje poišče odgovore s pomočjo točk 3, 1,5, 6, 3,5, 2 in 4, ki leže vse na navpičnici. Išče jih na desni strani navpičnice podobno kot pri prejšnjih vprašanjih. Končno dožene, da mora dodati prvemu panju 4,11, drugemu 21, tretjemu 8,11, četrtemu 4,71, petemu 2,71 in zadnjemu 5,41 raztopine. Ko sešteje dobljene vrednosti (4,1+ 2 + 8,1 +
+ 4,7 + 2,7 + 5,4 = 27 litrov), vidi, da ga grafikon ni varal. Saj znese njih vsota natančno 27 litrov, kolikor namerava pripraviti celotne raztopine.
Grafikon smo posneli po ing. F. Paulu. Napravil ga je na podlagi istih obrazcev kakor mi, vendar je prišel do njih po nekoliko drugačni poti. Za izhodišče mu je služila navedba dr. Z a n d r a, da da 625 g sladkorja in 625 g vode, to je 1250 g raztopine, dokaj natančno 1 liter raztopine. Odveč bi bilo proučiti njegov nadaljnji računski postope.k; saj bi ne izvedeli v bistvu nič novega.
Ing. Paula pravi ob koncu svojega članka, da je natančnost metode odvisna od možnega kolebanja specifične teže krmilnega sladkorja kakor tudi od tega, s kakšno natančnostjo je bila raztopina pripravljena. »Da so ta kolebanja za čebelarsko prakso brez pomena,« pravi dalje, »me prepričujejo moja opazovanja, ki trajajo že dalje časa.«
Določanje množine sladkorja v raztopini z nomogramom. Kakor je Paulova grafična metoda prikladna za izračunavanje množine sladkorja v krmilni raztopini in drugih vrednosti, ki so s tem v zvezi, si bomo vendarle ogledali še en način, ki je morda od vseh najbolj preprost. Slika 221 Predstavlja nomograme za različna razmerja, v katerih lahko mešamo sladkor z vodo. Zareze na skrajnih navpičnicah ob straneh kažejo raztopino v litrih, zareze ob ostalih navpičnicah pa sladkor v kilogramih, tabelo uporabljamo takole: Prozorno ravnilce položimo nanjo tako, da se
£ ^ SLADKOR V K/logRAMrtf- ZA RAZMERJA- §
2 £	rV~>	rr	Od	Ml	LD	LO	V"	G\	oc>	csl	SE
rr-10-	LT	rT>		Od	V9	mO	-	LT		X-	M •— M X 10-Tl
					05-			-05		r9	
Los		' f	05-	L05		-8	ž-		05-		05-
-9	4-			l7	5-	7 05	05-	-8 -05	Q—	7 05 72	
: OS			4-			-7					05-
OO	05-	-6		-05	05-		5-	77	05-	-05	2-
- 05		“05	05-	r6				-05	5-	7?	05~:
r?	S-			7 05	4-		05-	-6		705	7-
-05			5-		05-	7O5	4-	7 05	05-	-<s	05-j
rč -05	05-	-05 ~A	05-	7 05	s-	-5 -05	05-	-5	47	r05	■ 05
r5				r4				: 03	05-		5^
-05 M	2-	7 05 r5	2~_	-05	05-	r4 7 05	ž,- 05^	-4 7 05	3-	74	O57 44
-os	05-	-05	05-	. 5 -05	2-	r 3	2-		O57	-3	OS-
F3		-2		' 9	05-	7O?		7 05	2-	7 05	S"
-2	1-	-05	1-	. Z. 705	1-	-z 1 05	05-	-2 " 05	05-	72	2H
-05 -1	65-	-1	05-	hi	05-	-1	1-	71	1-	r05 r1	05- 1J
765		-05		- 05		7 05	O57	7 05	O57	-05	05^
%	S/S S/1		Ao	60	4S'S	Ž2S	so	64'S	sss	6C/	%
Sl. 221. Nomograniski način določanja sladkorja v raztopini
njegov rob na obeh straneh krije z enako zarezo, na navpičnici določenega razmerja pa pogledamo, pri kateri številki jo rob seče. — Določiti hočemo na primer, koliko je sladkorja v petih litrih raztopine, ki smo jo napravili v razmerju 3 : 5. Rob ravnilca nastavimo tako, da seče obe skrajni navpičnici pri številki 5, na navpičnici za razmerje 3:5 pa razberemo, da je v 5 litrih take raztopine 4,17 kg sladkorja. To tabelo pa lahko uporabljamo tudi v obratnem smislu. Če hočemo zvedeti, koliko litrov raztopine, napravljene v razmerju 1 : 1, moramo dati čebelam, da bodo dobile 3 kg sladkorja, nastavimo rav-nilce na navpičnici za razmerje 1 : 1 pri številki 3 in ga tako zravnamo, da odseče na obeh skrajnih navpičnicah enaki zarezi. Zarezi nam pokažeta, da moramo natočiti v pi-talnik 4,8 1 raztopine.
SUHA HRANA ZA ČEBELE
Namesto s sladkorno raztopino pitamo čebele dostikrat s sladkornim testom ali ledencem. Sladkorno testo uporabljamo zlasti v pleme-nilnikih, ker bi se sladkorna raztopina v njih razlivala in jih ne bi bilo mogoče prenašati. Rabimo ga nadalje pri razpošiljanju matic, kajti v matičnicah bi se matice in čebele spremljevalke na poti v tekoči hrani utopile ali vsaj namazale po telescih, si zamašile zračnice in zaradi tega poginile. Toda tudi pri sladkornem testu se lahko kaj takega zgodi, če ni pravilno napravljeno. Važno je, da je dobro ugneteno in uležano. Hranimo ga v škatlah iz bele pločevine, ki se dobro zapirajo. Paziti moramo, da vanje ne zaidejo mravlje.
Sladkorno testo delamo na več načinov, najbolj preprosto tako, da odmerimo štiri petine dobro v prah zmlete sladkorne moke in petino precej segretega tekočega medu ter ju postopoma zmešamo. Sladkorno moko najprej presejemo, nato pa polovico določene količine vsujemo v primerno skledo ali na večjo desko, izkopljemo v njej jamico in vlijemo vanjo ves pripravljeni med. Vse skupaj zgnetemo v testo, ker pa se to neprestano redči, mu počasi dodajamo še preostalo sladkorno moko. Testo je v redu šele tedaj, ko obdrži kolikor toliko svojo obliko. Če ga nismo dovolj pregnetli, se nam kasneje razleze in postane mokro. Tako pa je neprimerno za pokladanje čebelam.
Ruski čebelarski učbeniki priporočajo še naslednje načine:
V emajlirano posodo vlijemo liter vode in jo segrejemo na 50 do 60 stopinj. Nato vsipljemo vanjo med mešanjem sladkorno sipo (2 kg). Tekočina naj vre 15 do 20 minut. Med vrenjem sladkorne raztopine ne mešamo, pač pa pobiramo z vrha pene. Ogenj mora enakomerno segrevati vse dno posode, drugače se prične delati ob stenah posode sladkorna skorja, od katere bi v testu ostali sladkorni kristali. Da to preprečimo, je najbolje, če raztopino kuhamo na neodprtem štedilniku.
Ali je raztopina dovolj kuhana, ugotovimo z žlico, ki jo pomočimo v raztopino in nato takoj v mrzlo vodo. Če se na žlici tako zgosti, da jo lahko poberemo s prsti z nje in da je podobna testu, je v redu, drugače pa jo kuhamo naprej. Kuhani raztopini primešamo 0,60 kg tekočega medu. Zmes naj vre 3 minute. Zapomnimo si, da bo dodatek medu povzročil močno kipenje in da mora biti posoda zato primerno velika. Po vretju vlijemo zmes v čisto posodo, jo ohladimo (toliko, da se ne opečemo, če se je dotaknemo z roko) in mešamo z leseno žlico tako dolgo, da se napravi belo testo. Nato denemo testo v stekleno posodo ali leseno koritce, zalito z voskom, povrhu pa vse skupaj pokrijemo z voščenim papirjem. Če se začne kmalu nato izločati iz testa med, je to znak, da ga nismo dobro zmešali, da je bilo v medu dosti vode, ali pa, da smo ga hranili pri previsoki temperaturi.
Ker je težko vedno določiti, kdaj je raztopina primerno kuhana, je najbolje, če uporabljamo pri delu termometer. Pri 121° C vlijemo v sladkorno raztopino med, nakar brez mešanja znižamo temperaturo na 118° C m zmes vlijemo v pripravljeno posodo.
Na drug način napravimo medeno testo, če vlijemo med v emajlirano Posodo in ga segrevamo na 50 do 60° C, dokler se ne raztope kristali. Nato ga ohladimo, mu dodamo sladkorne moke in vztrajno mešamo z leseno žlico, dokler ne dobi gostote krušnega testa. Zatem ga vlijemo na čisto, s sladkorno moko potreseno desko in mesimo kot krušno testo z dodajanjem sladkorne moke, dokler ni vsa masa toliko gosta, da se ne razleze.
Še tretji način! V emajlirano posodo nalijemo medu. V drugo večjo posodo nalijemo vroče vode, v kateri je še mogoče držati roko, ne da bi Se opekli. V to posodo damo posodo z medom in vse skupaj grejemo na lahnem ognju, mešaje med z leseno žlico. Temperatura vode se ne sme zvišati nad 65° C. Ko se je med segrel in so se raztopili kristali, pričnemo vanj vsipati počasi sladkor v prahu in vse skupaj vztrajno mešamo. Ko se ^asa zgosti, jo gnetemo z rokami. Testo bo primerno gosto, ko bo razmerje ^ed medom in sladkorjem 2,5 : 1. Za izdelavo sladkornega testa moramo
vzeti dober in zdrav med. Sladkorna moka mora biti suha in res drobno zmleta.
Ledeneč uporabljamo navadno pri zgodnjem spomladanskem krmljenju, ko bi pitanje s sladkorno raztopino panje preveč shladilo. Hranimo ga v suhem prostoru, da se ne topi. Preden ga damo čebelam, ga nekoliko ovlažimo.
Ledeneč delamo iz 5 delov sladkorja in 1 dela vode. Ko voda zavre, vanjo počasi vsipamo sladkor in zmes neprestano mešamo, da bi se nam ne prismodila. Priporočajo, da med kuhanjem dodamo raztopini na vsak kilogram sladkorja 1,25 g limonove kisline. Zmes mora vreti tako dolgo ob lahnem ognju, da se kaplja raztopine, ki jo vržemo na moker papir, naglo strdi. Tako kuhano raztopino vlijemo v mokro posodo. Ko se razleze, naj bo plast kakih 20 mm debela. Med strjanjem napravimo v ledeneč globlje zareze, da ga laže razlomimo na primerne plošče, ko se strdi. Te plošče nato pokladamo čebeljim družinam. Še najlaže bomo krmili, če raztopino vlijemo kar v prazne satnike, ki smo jih prej položili na vodoravno ploskev, pregrnjeno z dobro namočenim papirjem. Če se komu zdi, da bi bilo preveč zapolniti vso notranjost satnika, ga lahko prej navpično predeli (lahko tudi vodoravno). Za en satnik mere AŽ-panja potrebujemo 3 kg sladkorja. Nikakor pa ni ta hrana primerna za zimo, ampak le tedaj, ko čebele že izletavajo.
Suh sladkor. V novejšem času priporočajo tudi pitanje z nepredelanim suhim sladkorjem. Primeren je sladkor v kristalih, le deloma sladkor v prahu. Nasujemo ga v nizke posodice in pred poklada-njem nekoliko ovlažimo. Čebele ga tope z izločki ustnih žlez. Ker ga jemljejo zelo počasi, spodbuja matico k zaleganju.
NADOMESTILA ZA OBNOŽINO
Vsa živa bitja potrebujejo snovi, s katerimi grade svoje telo in obnavljajo izrabljene telesne dele, na drugi strani pa snovi, iz katerih črpajo pogonsko silo za svoj življenjski stroj, da jim ne obstane, da ne preneha delovati. Prve imenujemo telotvorne, druge silotvorne. Telo-tvorne snovi so beljakovine in soli, silotvorne pa sladkor in t o 1 š č e. Ta dvojna razdelitev hranilnih snovi prihaja pri malokaterih živalih do tako otipljivega izraza kakor ravno pri čebelah. M e d je skoraj čist sladkor, torej v glavnem pogonsko sredstvo, v cvetnem prahu pa prevladujejo beljakovine, torej snovi, ki so vodilno udeležene pri izgradnji telesa.
Cvetni prah uživajo izključno le mlade čebele, vendar ne toliko zavoljo sebe, kolikor iz obzirnosti do nedoraslih sestric v voščenih zibkah. Zaradi uživanja cvetnega prahu se jim kmalu po poleženju razvijejo goltne žleze do tiste mere, da morejo izločati krmilni sok. Z njimi pitajo najmlajše ličinke. Kot dojilje se udejstvujejo kakih deset dni. Ko jim žleze usahnejo, se posvetijo drugim opravilom (Sodobno čebelarstvo I, str. 165). Od tedaj dalje je njih edina hrana med. Ker v njem ni telotvornih snovi, je razumljivo, da se hitro izčrpajo in razmeroma zgodaj poginejo. Redke so poletne čebele, ki bi dočakale več kot pet tednov.
Drugače je z zimskimi čebelami. Od teh vemo, da žive osem do devet mesecev. Kako spravijo to skupaj ob samem medu, si dolgo časa nismo bili na jasnem. Res je, da pozimi ni dela, toda tudi zimsko življenje ni brez naporov. Pri ogrevanju panjev trpi zlasti letalno mišičje. Ker se celice, iz katerih je mišičje sestavljeno, polagoma izrabijo, jih je treba nadomestiti. A kako naj jih nadomestijo, če ni za to potrebnih snovi?
Pomen jesenske in spomladanske obnožine. Novejša raziskavanja so pokazala, da se mladice, ki se poležejo jeseni, na zimo nekako pripravijo. Čeprav je v panju čedalje manj zalege, zaužijejo mnogo obnožine, da — celo več kot poleti. Zaradi tega se jim ne razvijejo samo goltne žleze, ampak se nakopiči v njihovih telescih tudi beljakovina v obliki maščobnih plasti. S to beljakovino obnavljajo pozimi izrabljene celice v svojih telescih, goltne žleze pa ostanejo v nekaki pripravljenosti vse do pomladi, ko se pojavi v panju spet zalega (Sodobno čebelarstvo I, str. 150).
Iz tega je pomen jesenske obnožine dovolj jasno razviden. Moti se čebelar, ki misli, da je vse storil za svoje čebelje družine, če jih je za zimo dobro odel, jim pustil zadostne zaloge medu ali jim zaloge dopolnil s sladkorjem. V bodoče bo moral misliti tudi na to, da jim po končani paši ne bo primanjkovalo cvetnega prahu, sicer se mladice na zimo ne bodo mogle pripraviti, bodo manj odporne, bodo slabo prenašale mraz in druge zimske tegobe.
Nič manj važen ni pelod spomladi. Brez njega ni zalege, ni razvoja. A čeprav ga je spomladi v naravi dovolj, se le prerado zgodi, da čebele zaradi trajajočega slabega vremena ne morejo do njega. Tedaj bi jim moral priskočiti čebelar na pomoč. Toda kje naj pelod vzame in kako naj jim ga poklada, da bo kaj zalegel?
Iskanje nadomestil za obnožino. Že stari D z i e r z o n se je ukvarjal s tem vprašanjem in mu celo našel zasilno rešitev. Po njegovem predlogu naj bi zalagale čebelarje s pelodom brezmatične družine, ki ga prav tako marljivo nabirajo kot normalne družine, a ga ne morejo izkoristiti, ker v njih zalega z vsakim dnem bolj gine in je naposled popolnoma zmanjka. Obnožinske sate bi jim kasneje pobral, jih shranil, ali pa prenesel v panje, ki bi bili potrebni pomoči.
Dzierzonov predlog je vsekakor umesten in bi ga bilo treba upoštevati. V kostanjevi paši naberejo tudi normalne družine toliko cvetnega prahu, da začne ta ovirati zaleganje. Za razvoj družine bi bilo celo koristno, če bi ji čebelar odvzel v plodišču nekaj obnožinskih satov in jih prenesel v medišče. Čebele bi se potem še z večjo vnemo vrgle na nabiranje peloda in v plodišču napolnile z njim nove sate, obnožinski sati v medišču pa bi °stali kot nekaka rezerva za slabše čase. Kolikor bi jih ne porabil jeseni, bi jih shranil v omari, da bi se pa obnožina čez zimo ne kvarila, bi moral sate nalahno zaliti z medom ali gostejšo sladkorno raztopino. Sicer pa obnožino čebele že same nekako konservirajo z lahno medeno oblogo na Površini.
Drugi so poizkušali rešiti gornje vprašanje z beljakovinastimi nadomestili. Med sladkorno raztopino ali med med so mešali surovo obleko, jajčni beljak in rumenjak, droži, kostno moko, obesne izvlečke in kdo ve kaj še vse. Iznašli so posebne čaje, ki ®aj bi po njihovem zatrdilu pospeševali razvoj družin. Pri naših kranji-oarjih je veljala kot eno izmed najuspešnejših sredstev za podnetenje
matic k živahnejšemu zaleganju medena brozga, ki so jo dobili pri iztiskanju ostankov medu iz satov po izceditvi.
Krmljenje čebel z drožmi. Navedena nadomestila so kasneje znanstveno preučili. V letih 1948 in 1949 je Vinogradova krmila čebelje družine s pekovskimi drožmi. 25 g droži je zmešala s 50 do 100 cm3 sladkorne raztopine, sestoječe iz enakih utežnih delov vode in sladkorja. Pri poskusih je pokladala to hrano čebeljim žrkam, ki so bile stare dva do tri dni, neposredno v celice, kontrolnim žrkam pa čisto sladkorno raztopino v razmerju 2 : 3. Razvoj čebel, ki jih je hranila v dobi žrk z drožmi, se je skrajšal za 1 do 2 dni, v nekaterih primerih celo za 3 dni. Na žrke, ki so bile stare več kot 4 dni, ni imelo to hranjenje nobenega vpliva ali pa je bil vpliv neznaten.
Pri nadaljnjih poskusih je Vinogradova pokladala raztopino kar v praznem satju ali v pitalnikih. Pitala je vsak večer, brž ko so čebele prenehale izletavati. Nekaj družin je krmila tudi s hrano, ki jo je dobila iz 200 cm3 sladkorne raztopine, pomešane Z 1 g suhih droži. Če je hranila družine s sladkorno raztopino, v kateri je bilo 5 % droži, 20 do 40 dni, se je pospešil razvoj posameznih čebel za 1 do 3 dni, če pa je s pitanjem nadaljevala 2 do 3 mesece, sta se povečali velikost in teža čebel za 14 do 33 % in dolžina rilčka za 9 do 13 %.
S poskusi so nadaljevali v čebelnjaku leningrajskega veterinarskega inštituta v letih 1949 in 1950. Tudi ti poskusi so pokazali, da se zaradi krmljenja s sladkorno raztopino, pomešano z drožmi, poveča intenzivnost zaleganja, skrajša razvojna doba posameznih čebel in da se, če s hranjenjem nadaljujemo, povečata celo teža in velikost čebel. Poskuse so delali s petimi družinami, 32 drugih družin iz istega čebelnjaka pa za kontrolo niso krmili. Pitanje je trajalo od 9. maja do 11. junija. Hrano so pripravili takole: liter sladkorne raztopine v razmerju 4:7 so prevreli in ji dodali 50 g pekovskih droži, pomešanih z žlico sladkorja. Vse skupaj so potem znova prevreli. Sleherni od petih poskusnih družin so dali vsak dan po 200 g te hrane. Skupaj so dobile posamezne družine
4,6	kg sladkorja in 330 g droži. Med poletjem so na vsakih 12 dni prešteli zalego v kontrolnih in poskusnih panjih. Produkcijo voska so ocenili s primerjavo izdelanih satnic, medu pa s tehtanjem ob koncu sezone. V maju in juniju je bilo vreme nenavadno mrzlo. Samo najmočnejše kontrolne družine so se primerno razvile, tistih pet družin, ki so jih hranili s sladkorno raztopino in drožmi, pa vse. Samo 7 panjev od 32 je imelo toliko medu, da so ga lahko nekaj odvzeli, medtem ko so lahko točili iz vseh petih poskusnih panjev. Poskusne družine so nabrale povprečno na panj po 25,9 kg medu, v kontrolnih panjih pa je bil povpreček komaj 12,7 kg-
Tudi pri nas so že delali podobne poskuse. Kakor poroča L. P e r a d i n v čebelarski knjigi »N o v e metode pčelarjenj a«, je prišel glede tega čebelarski odsek pri Sadjarskem zavodu v Čačku do zelo ugodnih rezultatov. Skupina panjev, ki so jim pokladali dnevno 150 g sladkorne raztopine z dodatkom droži in vitaminov B kompleksa, so ob glavni paši nanesle 100 do 120 % več medu kakor družine, ki jih niso krmili.
Sladkorno raztopino so naredili v razmerju 1:1 in ji primešali 5 % pekovskih droži. Da bi uničili glive kvasovke, so zmes kuhali kakih 5 minut-Ko se je raztopina ohladila, so na vsakih 1500 g tekočine dodali zrno vita-
minskega preparata Bevipleks, ki so ga prej stolkli v porcelanasti oziroma stekleni posodi skupaj z nekoliko sladkorja in potem razpustili v čaši vode.
Nabiranje peloda. Dokazano pa je danes, da vsako nadomestilo in celo pelod sam mnogo zgubi na svoji učinkovitosti, če ga pokladamo čebelam v navadnih pitalnikih, pomešanega z medom, ali razmočenega v sladkorni raztopini. Zato so nekateri, zlasti Čehi, skušali krmiti s suhim p e 1 o -d o m. Tega je mogoče nabrati na rastlinah, ki ga proizvajajo v večjih količinah, kot na primer leska, vrba ali koruza, na zelo preprost način. Na tla okrog rastline razprostremo rjuho, nakar otresemo vejico za vejico. Seveda mora biti vreme brez najmanjšega vetra, sicer se otresanje ne splača.
Koruzni pelod pridobivamo takole: Ko so prašni cveti tik pred tem, da se odpro in iztresejo svojo vsebino, jih potrgamo in odnesemo domov
Sl. 222. Na desni: osmukač ob žrelu. Na levi: pobiranje obnožine iz koritca
(vrhove). Tu si pripravimo več kozarcev, spustimo v vsakega zrno soli, jih nalijemo skoraj do roba z vodo in prekrijemo s snažnim, nekoliko tršim papirjem. V papir izvrtamo luknje, skozi te pa potisnemo peclje Posameznih cvetov, da sežejo čim globlje v vodo. Ako pazimo, da se voda ne usmradi, cveti dobro uspevajo in usuje jo na papir vsak dan nekoliko Peloda. Tam ga postrgamo skupaj, poberemo in shranimo.
Osmukač za obnožino. Tako zbiranje peloda pa pride v poštev le za čebelarje z manjšim številom panjev. Večja čebelarstva se zatekajo pri lem k drugim metodam, k metodam, pri katerih uporabljajo kot delovno silo čebele same. K zbiranju obnožine jih prisilijo s posebnimi pripravami, s tako imenovanimi osmukači (sl. 222), ki jih obesijo ali postavijo pred žrela panjev. V osmukaču je vdelana dvojna žičnata mreža s 4,6 mm širokimi zankami, skozi katere se mora preriniti vsaka čebela, preden pride v Panj. Pri tem prehodu si osmuka z zadnjih nožič prineseni obnožinski grudici, da odletita in padeta v podstavljeno koritce, ki je sestavni del 0smukača. Posamezni panji so opremljeni s takimi napravami navadno le P° nekaj ur na dan, da bi tako lahko tudi zase nabrali obnožino, kolikor Je potrebujejo za svoj razvoj. Nekateri čebelarji odstranijo osmukače ^pred panjev šele po desetih dneh in jih nato namestijo pri drugih dru-2lnah. V dobi pelodne paše so nastavljena koritca za zbiranje obnožine neverjetno hitro polna, tako da jih je treba že čez nekaj ur izprazniti.
Dnevno prinese dober panj 10 do 15 dkg obnožine. Nabrano obuožino kakor tudi pelod, ki ga pridobimo z otresanjem rastlin, posušimo na soncu in hranimo v nepredušno zapirajočih se posodah, najbolje v Weckovih kozarcih v popolnoma suhem prostoru. Če pravilno ravnamo z obnožino ali pelodom, ostaneta uporabna tudi vse leto.
Podroben opis osnmkača. Osmukač, kakršnega vidimo na sliki 223, je prirejen za naš AŽ-panj po ruskem vzorcu, ker od vseh, kar jih je danes v rabi, še najbolj ustreza. Naredimo ga iz 6 do 10 mm debelih poskobljanih deščic. Dolg naj bo toliko, kakor je dolga brada pri AŽ-panju. Spodnji del osinukača, ki je pokrit z redkejšo žično mrežo (3) in ima posebno koritce (1), v katerega pada obnožina, je visok 60 mm, stranski steni (5) pa 100 mm. Na vrhu je pribita deščica (2), ki ima spredaj rezervno žrelo, skozi katero odletavajo čebele iz panja. Pokrijemo jo še s poševno strešico, ki obvaruje obnožino pred vlago, z njo pa tudi reguliramo velikost zgornjega rezervnega žrela. (Na sliki ni te strešice.)
Sl. 223. Osmukač po ruskem vzorcu
Važno je, da pravilno izdelamo sam osmukač (4). Zanj vzamemo po-skobljano, natančno 5 mm debelo in 40 mm široko deščico iz trdega lesa, nekoliko daljšo, kot je ogrodje osmukača. Po dolgem in po sredi napravimo vanjo dve 22 mm visoki in 12 do 14 cm dolgi odprtini. Tako dobimo podolžen, prečno v sredi pregrajen lesen okvir, ki ga lahko potisnemo v izrezani odprtini na stranskih stenah osmukača. Ker morajo biti kvadratne odprtinice v mreži natančno 4,6 X 4,6 mm velike, da služijo svojemu namenu, odmerimo in začrtamo na okviru z železno konico vertikalno in horizontalno potrebne razdalje, v katerih bomo iz žice spletli rešetko. Da bi se žica zgoraj in spodaj zajedla v okvir, zarežemo z nožem spodaj pravokotne, zgoraj pa poševne zareze. Ko smo vse to odmerili, vzamemo kakega četrt milimetra debelo žico, ki ne rjavi, in spletemo na okviru predpisano dvojno mrežo (na vsaki strani okvira v razdalji 5 mm po eno). Če hočemo osmukač uporabiti pri AŽ-panju, moramo najprej odstraniti brado in ga pritrditi k panju. To storimo zvečer ali zjutraj, ko čebele še ne izleta vajo. En dan naj na panju visi le ogrodje osmukača, da se čebele privadijo nanj. Vodoravna mreža, s katero pokrijemo koritce, mora biti v isti ravnini, kot je žrelo pri panju. Kdor ima pri panjih amerikanska žrela, je najbolje, če zagozdo odstrani, preden namesti osmukač.
Osmukač, kakršnega kaže slika 224, so napravili naši čebelarji in ga lahko postavimo kar na brado AŽ-panja. Namesto mreže imajo nekateri v pločevino zvrtane okrogle luknjice s premerom 5 mm. Kakor je res
praktičen, ker ni treba pri panjih odvijati brade, pa je uspeh z njim manjši in tudi čebele se bolj motijo.
Soja v čebelarstvu. Ker je popisano zbiranje obnožine in čistega peloda le preveč odvisno od vremena in razvoja rastlinstva v naravi, se čebelarji tudi s tem niso zadovoljili. Vrtali so dalje in iskali polnovredno nadomestilo za obnožino. Naposled so se ustavili pri soji. Razmaščena in razgrenjena sojeva moka je pokazala v prvotnih čeških poskusih najboljše lastnosti, saj so odkrili v njej celo več užitnih beljakovin kot v pelodu leske, ki velja za enega najizdatnejših (40,74:34%).
Soja je rastlina azijskega vzhoda. Na Kitajskem in Japonskem jo goje že od nekdaj v več zvrsteh. V ljudski prehrani tamkajšnjih narodov ji pritiče važna vloga, morda nič manjša kakor rižu ali krompirju.
Pravijo ji »meso brez kosti«, s čimer hočejo poudariti njeno tečnost in veliko hranilno vrednost.
Po nekaterih njenih sestavinah jo je mogoče v resnici primerjati z mesom.
Sojeva zrna ne uživajo samo kuhana kakor pri nas grah ali fižol, temveč jih meljejo tudi v moko. pridobivajo iz njih olje in mleko, izdelujejo sir, žgo za kavo itd. Nič manj pomembna ni soja kot živinska krma. Živalim pokladajo liste in plodove, predvsem pa odpadke, ki nastajajo pri njenem predelovanju. — V čebelarstvu se je soja hitro uveljavila, čeprav je Maurizio kasneje ugotovila, da kot nadomestilo za obnožino le ne zasluži tiste hvale, s katero je izšla iz čeških poskusov. Na trgu so se pojavili posebni preparati iz nje, tako na primer s o j a s a n in v novejšem času s o j a p o 1. Sojapol je v glavnem mešanica peloda in sojeve moke. Ta moka ne sme imeti več kot 5 % maščob. Danes je ne dajejo čebelam več čiste, temveč pomešano še z nekaterimi drugimi beljakovinastimi snovmi, kot na primer s suhimi pekovskimi ali pivovarniškimi d rožmi, z mlekom v prahu, z jajci v prahu, s sladkorjem v prahu itd.
Znani ameriški čebelarski strokovnjak F a r r a r priporoča spomladi za krmljenje čebel, ki jim primanjkuje obnožine, tole zmes:
En del obnožine in tri dele sojeve moke zmešamo z dvema deloma sladkorne raztopine (dva dela sladkorja in en del vroče vode). Ker se suha obnožina zmehča samo v vodi, ne pa v sladkorni raztopini, moramo dodati potrebno količino obnožine v vročo vodo, preden smo vanjo vsuli sladkor. Iz tako narejene zmesi naredimo nekake pogače, težke 0,30 do 0,75 kg. Na voščenem papirju jih pokladamo spodaj v panj ali pa zgoraj nad ma-
lično rešetko. S tem krmljenjem pričnemo kolikor mogoče zgodaj, ko čebele še ne dobe v naravi cvetnega prahu.
V Kanadi uporabljajo za spomladansko spodbujanje k zaleganju sojevo moko in pivovarniške droži, ki jih v razmerju 4 : 1 zamesijo s sladkorno raztopino v primerno testo. Približno pol kilograma tega testa položijo na povoščenem papirju neposredno na okvirčke v plodišču. Da se čebele jemanju ne odvadijo, jim dajo novo količino, še preden popolnoma pojejo prejšnji obrok.
Ing. R. Jordan soje ne priporoča, pač pa pomeša suh sladkor v kristalu z mlekom v prahu in ga poklada spomladi v panjih. Ugotovil je, da naraste po takem krmljenju zaleganje za 29,50 %. Za zgodnjo pomlad svetuje krmljenje z mlekom v prahu v obliki testa. Testo napravi iz 1 dela mleka, 1 dela sladkorja in 1,25 dela medu ter ga položi nad gnezdo. Tako testo ima to prednost, da se zlepa ne pokvari, medtem ko testo z drugimi dodatki kaj rado plesni, zlasti če ga čebele hitro ne pospravijo.
Krmljenje čebel s pelodom, sojevo moko in njej podobnimi nadomestki izven panja. Krmljenje raznih pelodnih nadomestkov v obliki pogač pa se vedno ne obnese. Naši čebelarji imajo z njimi žalostne izkušnje. V mnogih primerih se jih čebele sploh niso lotile ali pa so jih razgrizle in drobce znosile iz panjev.
Najbolj naravno je, če nabirajo čebele nadomestke na svoje nožiče in jih odlagajo v celice kot pravo obnožino. Toda to v panju nerade store. Če natrosimo na primer sojevo moko kar na dno panja, jo imajo za nesnago in jo prej ali slej pomečejo z drobirjem vred skozi žrelo. Zato so začeli čebelarji misliti, da bi jim napravili zunaj panja primerno krmišče in jih nanj navadili. To se jim ni zdelo tako težavno, ker so že večkrat opazili, da tovorijo na nožicah v panje celo snovi, ki nimajo zanje nobene hranilne vrednosti, tako na primer navadno moko, drobno žaganje, papriko itd. Šli so na delo in si priredili krmišče takole:
Ne daleč od čebelnjaka so v zemljo zabili kol, nanj pa pritrdili lesen zaboj, podoben pasji hišici s precej širokim in visokim vhodom. Dno je bilo podaljšano v primerno veliko brado, vsekakor nekoliko večjo, kot jih vidimo pri navadnih panjih. Na tla hišice so položili valovit papir, nanj pa nasuli toliko nabranega cvetnega prahu, sojeve moke ali kakega drugega nadomestila, da je bil papir ves pokrit. Naposled so z medom zarisali na bradi črto, ki je vodila v notranjost krmišča. Med je privabil čebele, da so začele krmišče živahno obletavati. Vaba je bila kmalu pospravljena in nato je prišla na vrsto suha krma. Kakor pelod na cvetlicah so jo kopičile v grudice, te pa odnašale na golenih zadnjih okončin domov.
Profesor Leitgeb je združil pitanje s pelodnimi nadomestki z napajanjem čebel. Nizke, a dokaj velike škatle napolni s sojevo moko in jih postavi na obe strani deske, na katero kaplja voda. Čebele trumoma obletavajo ne samo mokre deske, temveč tudi škatle z moko (glej sl. 225!).
Za suho krmljenje izven panja uporablja E. H e r o 1 d mešanico sojeve moke, razdrobljenih pekovskih droži, mleka v prahu in sladkorja v prahu približno v enakem razmerju.
Pokladanje pelodnih nadomestkov v satih. Pokladanje pelodnih nadomestkov v krmilnicah izven panja je v resnici praktično, toda žal ne brez napake. Odreče namreč ravno ob slabem vremenu, ko je čebelam obnožina najpotrebnejša. Razen tega je le preveč odvisno od samovoljnosti družin.
Največkrat je tako, da se tiste čebele, ki jim je pravzaprav krma namenjena, za naša prizadevanja sploh ne zmenijo, medtem ko se tiste, ki imajo vsega dovolj, na krmišču živahno udejstvujejo. Pravilna porazdelitev beljakovinaste hrane med družine je mogoča le tedaj, če jim jo pokladamo neposredno v panjih.
Sojeve moke ali kakega drugega nadomestka v prahu nikakor ne smemo dodajati v deviških satih, ampak v že večkrat založenih. Razen tega ne smemo celic napolniti do robov, saj pustijo tudi čebele pri naravnem pelodu v njih precej praznega prostora. Skozi čajno cedilo raztrosimo moko enakomerno na vodoravno položen sat, da je poln do vrha. Ce potem nekolikokrat udarimo s satom oh mizo, se moka sesede do dveh tretjin celic. Nato sat v presledku nekaj ur večkrat nabrizgamo z medeno vodo (približno 1 del vode in 1 del medu ali sladkorja). Drugi dan lahko napolnimo še nasprotno stran in sat je pripravljen, da ga damo čebelam.
Čehi priporočajo, da moko v ta namen primerno preperimo. Najprej odmerimo toliko utežnih delov medu, kolikor nameravamo pokrmiti soje. Ko smo med zmerno segreli, ga zamesimo s sojo v rahlo testo. Testo izoblikujemo v valjasto klobaso in shranimo v kakem mrzlem prostoru, da se popolnoma strdi. Klobaso potem zdrobimo ob strgalu, kakršno uporabljajo kuharice, in šele tako naribano zmes raztrosimo po praznem satu. Sat pri tem stresamo kakor sito, da zaleze raztresena snov čim globlje v celice. Ko se nam zdi, da je primerno napolnjen, ga postavimo pokonci in obrišemo, da odlete vsi tisti drobci, ki se ga drže zgolj na površini. Tlačenje snovi v celice je nepotrebno, ker opravijo to čebele v panjih same. Že po tej njihovi uslužnosti lahko sklepamo, da jim na popisani način dodana soja ni tuja. Ker so opazili, da kasneje, ko nastopi pelodna paša, odlagajo nanjo tudi naravno obnožino in torej oba proizvoda tako rekoč mešajo, Pa je docela jasno, da imata zanje isto vrednost.
Krmljenje čebel s pelodnimi nadomestki kot redno čebelarsko opravilo. Pelodih nadomestki so danes v naprednem čebelarstvu naravnost nepogrešljivi. Dr. Bottcher trdi, da se z njimi začenja novo obdobje v zgodovini čebelarstva, prav tako važno, kot je bilo obdobje ob izumu Premičnega sata, točila, satnice ali pitanja s sladkorjem. Uvideven čebelar ne more iti brezbrižno mimo tega dejstva. Primerno količino sojeve moke nli kakega drugega enako vrednega preparata bo imel stalno na zalogi.
Sl. 225. Profesor Leitgeb kar na napajališču pita čebele s pelodnimi nadomestki
Kadar se bo pokazala potreba, pa se bo potrudil, da ga na ta ali oni način razdeli med družine. Še več! Za jesen bi si upali priporočati, da uvrstimo krmljenje z razgrenjeno sojevo moko med redna čebelarska opravila, kot smo to na primer storili s pomladanskim napajanjem. Takole v drugi polovici septembra bi bilo treba s krmljenjem pričeti. Ker je vreme v septembru vsaj po navadi ugodno, je najbolje, da pokladamo moko izven panja. Čebele se bodo krmišču hitro privadile in ga trumoma obiskovale. Saj so cvetlice, ki bi jim nudile kaj prida obnožine, tedaj tako redke, da se bodo rade volje odvrnile od njih, ko bodo spoznale, da jim je tu iskana snov dosegljiva skoraj brez vsakega truda. V začetku oktobra bi z vnanjim krmljenjem prenehali in takoj nato pregledali vse panje, koliko imajo obnožine. Družinam, ki bi je še vedno ne imele dovolj, bi morali sojevo moko vsiliti drugače, na primer s pokladanjem v satih ali v pogačah nad satniki. Tako obravnavane družine ne bodo samo dobro pripravljene za boj z zimskim mrazom, temveč bodo preskrbljene z obnožino tudi za zgodnjo pomlad, ko ni porajajoči se zalegi nič manj potrebna kakor otrokom mlečna hrana.
Kljub ugodnim prezimovalnim okoliščinam in kljub zadostnim medenim zalogam se včasih zgodi, da nagrebe čebelar ob prvem spomladanskem pregledu iz posameznih ali celo iz vseh panjev več mrtvic, kot bi to smelo biti. Pojava si včasih nismo znali razložiti. Danes vemo, da je tako umiranje, če ni kake bolezni vmes, posledica pomanjkanja jesenske obnožine. Če torej želimo, da bi bile naše družine že spomladi močne in za nadaljnji razvoj kar najbolj usposobljene, jih jeseni ne pozabimo nakrmiti s sojevo moko ali kakim drugim pelodnim nadomestkom.
PLESKANJE PANJEV
Vsak skrben čebelar je ponosen, če je tudi vnanjost njegovega čebelnjaka lična in prikupijiva. Posebno ga veselijo lepo popleskani panji, da se mu oko lahko pase po živih barvah, ki napravljajo pročelje čebelnjaka še posebno mikavno.
Odkar so izginile iz naših čebelnjakov poslikane končnice, prepleskamo navadno sprednjo stran panjev s kako oljnato barvo, pa ne toliko zaradi lepote kakor zaradi zavarovanja lesa pred trohnobo. Panji so dragi, zato jih moramo varovati pred vlago, da se ne izrabijo prehitro.
Pleskanje novih panjev je pravzaprav igrača, delo, ki ga lahko opravi vsak količkaj spreten čebelar. Panj še ni naseljen in nas čebele pri delu ne morejo motiti, les je gladek in brez razpok ter nas kar vabi k pleskanju. Nekoliko težje je pleskanje že naseljenih starejših panjev, ki se jim pozna zob časa.
Za pleskanje panjev potrebujemo: dobre barve, prvovrsten firnež, terpentin, brusilni kit, smirkov papir, primerno debel čopič, pleskarsko lopatico (Spachtel), dva kosa kakršne koli pločevine, od katerih naj bo eden dolg 62 cm (višina panja!), a širok 10 cm in drugi iste višine oziroma širine, a dolg 42 cm (širina panja!). Za odstranjevanje stare barve rabimo še spajalno svetilko.
Barve. Zadnja leta mnogo pišejo in govore o barvah, ki jih čebele vidijo in razlikujejo, ter o barvah, ki jih ne vidijo. Dognali so, da vidi
čebela modrozeleno, belo, rumeno, modro in črno (Sodobno čebelarstvo I, str. 110).
Te ugotovitve so važne, a niso povsem v skladu z željami čebelarjev, ki hočejo prav mnogovrstnih barv, še manj pa s kakovostjo barv, ki so nam na uporabo. Malokatera barva na soncu vzdrži, nekatere pa oblede, kakor da bi jih veter odpihnil. Da ne bi zaradi majhnega izbora barv trpela estetska stran panjev, lahko napravimo takole: Njih pročelja pobarvamo s poljubnimi barvami ne glede na to, ali jih čebele razlikujejo ali ne, stike med posameznimi deščicami, ki sestavljajo sprednjo končnico, vso notranjost verande, brado, to se pravi deščico, s katero se veranda zapre, in prvo deščico nad verando pa le z eno izmed tistih petih ■ barv, ki smo jih omenili. Tako dosežemo, da napravijo panji v skladanici na vsakega gledalca dober vtis. Izbrati pa moramo za pleskanje panjev dobre in stanovitne barve. Te seveda niso poceni, a so zato bolj izdatne in trpežne. Med rumenimi zavzema prvo mesto kromovo rumena in k r o m o v o oranžna. Ta krasna barva sijajno prenese sonce in vse vremenske ne-prilike. Od zelenih priporočamo mitis zeleno. Lahko jo uporabljamo samo zase. Če ji primešamo nekoliko kromovo rumene, dobimo lepo listno zeleno, ki je za oko posebno mila. Kromovo rumena je zelo izdatna, zato jo smemo primešavati le polagoma, dokler ne dobimo zaželenega odtenka.
Od rdečih je še najbolj stanoviten pravi cinober (signalno rdeča), čeprav sčasoma nekoliko potemni. Mešanica kromovo rumene in signalno rdeče da ognjeno oranžno barvo.
Z modrimi barvami je velik križ. Niti ena ni trpežna. U 11 r a m a r i n sčasoma potemni in potem zelo spominja na barvo krst.
Berlinsko modra počrni, pariško modra pa pobledi, toda ne toliko, da bi bila grda. Zato jo priporočamo.
Prav dobri barvi sta nežno siva, če je narejena iz dobrih temeljnih barv, in pravi zlati francoski oker.
S tem smo izčrpali imenik dobrih in primernih barv. Odločno odsvetujemo pleskanje z rožnatimi in vijoličastimi. V enem letu ni sledu od njih.
Kadar kupujemo barve, zahtevajmo prvovrstno blago, čeprav je dražje. Čas bo pokazal, da smo kljub temu dobro kupili, ker se bodo barve lepo ohranile in tudi več zalegle. Kupiti je treba goste barve, ki jih kasneje razredčimo s firnežem.
Firnež je pomemben dodatek k barvi, v resnici pa še važnejši kakor barva. Ne z barvo, ampak s firnežem konserviramo les. Barva je le nekak okrasek za prepleskano ploskev, varovanje lesa pa pripada z 80 % firnežu. V trgovini je mnogo slabega blaga, ki ga radi obesijo nestrokovnjaku. Najslabši je firnež, ki se nikdar ne posuši in ostane lepljiv dolga leta. Na Prepleskani ploskvi se potem prijema prah, seme, drobci listja, ptičje perje, sploh vse, kar veter raznaša. Kakšen je tak panj v dveh letih, si lahko predstavljamo. Zahtevajmo vselej najboljši firnež in opozorimo prodajalca, da bomo zahtevali povračilo škode, če bo lepljiv.
Terpentin naj bo dobre kakovosti. Na to opozorimo posebej, ker prodajajo tudi takega, ki nima prav nobenega duha po tem blagu, pa vtikaj nos še tako globoko v steklenico.
Brusilni kit potrebujemo kot zadelavino za reže, luknjice in kotanjice v lesu.
Orodje. Lopatico rabimo pri kitanju m za odstranjevanje stare barve pri obžiganju s spajalko. Široka naj bo 7 cm. Pločevino vtaknemo v reže med panje, kadar jih pleskamo v skladanici. Potem ne umažemo z drugačno barvo pleskanih sosednih panjev.
Čopič ne sme biti iz pretrdih ščetin. Boljši kot okrogel je ploščat, narejen iz mehkih ščetin, ki tiče v pločevinastem tulcu. Takega čopiča ni treba podvezati in je jako trden. Dobro se obnese zlasti zaradi tega, ker ščetine ne izpadajo in je z njim mogoče pleskati tudi utore med deščicami, iz katerih je sestavljena končnica AŽ-panja.
Ravnanje z barvo, kitom in čopičem. Kupljene barve so pregoste za pleskanje in jih moramo razredčiti s firnežem. Dolivamo ga po malem in sproti vmešavamo s primerno letvico. Mešati moramo toliko časa, da se ves firnež porazgubi med barvo, kar je važno zlasti pri svetlejših odtenkih. Za prvo pleskanje mora biti barva precej redka, da se les do dobrega napije firneža, za drugo pleskanje pa naj bo nekoliko gostejša, toda še vedno tekoča. Čopič pomočimo v barvo; če se ta od njega naglo pocedi, kakor na primer redek med, je dobra za pleskanje.
Po pleskanju moramo barvo v posodah zavarovati pred okvaro s tem, da nalijemo nanjo tanko plast firneža ali pa vode, ki jo pred novo uporabo odlijemo.
Če se napravi na barvi »koža«, jo moramo posneti. Več let staro barvo je treba temeljito premešati, dodati nekoliko firne'ža in precediti skozi gosto mrežico iz žice ali pa skozi kako bolj redko tkanino.
Terpentin dodajamo barvam le tedaj, če hočemo, da se bolj hitro suše. Če ga dodamo preveč, škoduje lesku barve.
Brusilni kit se na zraku .zelo hitro strdi. Zato mora biti dobro zaprt v pločevinasti posodi in pod vodo.
Če hočemo čopič ohraniti, moramo z njim prav ravnati. Kadar prenehamo pleskati, ga postavimo v kako posodo z vodo. Ta mora segati čez ščetine. Ko ga nehamo rabiti ali pa preden začnemo pleskati z drugo barvo, ga moramo temeljito očistiti. Najprej ga dobro ožmemo, in sicer tako, da ga objamemo s palcem in kazalcem levice ter ga počasi stiskamo nad posodico z barvo. Ko je kolikor toliko suh, ga operemo v terpentinu. Ko smo že vse popleskali, ga operemo najprej v terpentinu, nato pa še v petroleju. Samo s terpentinom oprani čopiči postanejo sčasoma trdi, s petrolejem očiščeni pa ostanejo voljni.
Terpentin, v katerem smo čopiče očistili, zlijemo v kako stekleničico. Barva se polagoma usede, terpentin pa zopet lahko uporabljamo za čiščenje.
Roke si po pleskanju umijemo s terpentinom, bencinom ali petrolejem. Ni treba, da bi vsa vas po naših rokah zvedela, kaj smo delali...
Tako! Sedaj vemo vse o potrebščinah, v nadaljnjem pa se bomo pomenili o pleskanju samem.
Čas pleskanja. Za pleskanje novih panjev je poletje najprimernejši čas. Pleskamo pa jih lahko kadar koli, tudi pozimi, toda delo v toplem času gre hitreje od rok, ker se barve naglo sušijo. Nekateri se na letni čas malo ozirajo. Pleskajo, kadar utegnejo in kadar je treba.
Za pleskanje naseljenih panjev so najprimernejši mrzli sončni dnevi decembra ali januarja, ko čebele ne izletavajo in nas pri delu ne motijo, mi pa ne njih. Barve se sicer počasneje sušijo, pa saj se ne mudi.
Novi, nenaseljeni panji so tako rekoč že pripravljeni za pleskanje, če jih je izdelal vesten mizar, ki je sprednjo končnico gladko obdelal in vse kotanjice zamazal z mizarskim kitom. Če tega ni storil, moramo les zgladiti s steklitim papirjem (Glaspapier) in brusilnim kitom. Tega nanesemo v kotanjice in razpoke z lopatico za kitanje. Kolikor ga je odveč, ga sproti posnamemo tako, da lopatico držimo bolj pokonci. Kit se strdi že čez nekoliko ur in ga potem lahko zbrusimo s steklitim papirjem. Končnico ometemo z omclcem, da ni na njej prahu in drobcev lesa.
Pleskanje starih, naseljenih panjev je nekoliko teže. Poleti, ko čebele izletavajo, jih ni mogoče pleskati; zato jih moramo pozimi. Jeseni, ko čebele še ne mirujejo, umijemo končnice panjev, zgladimo staro barvo s steklitim papirjem in zamažemo vse razpoke s kitom. Panji so sedaj pripravljeni, toda barvanja se lotimo pozneje, ko je mir v čebelnjaku.
Če so bili panji že večkrat pleskani, moramo staro barvo pred novim pleskanjem obžgati, sicer končnice ne moremo lično popleskati. Tudi se potem kaj rado pripeti, da se na vročem soncu delajo po končnici mehurji, čez čas pa začne barva pokati in v kosih odletavati. To je vselej znamenje, da firnež ni prodrl do lesa, marveč je ostal v plasteh stare barve, ne da bi bil novo barvo povezal z lesom.
Obžiganje barve s spajalko je preprosto delo. V levici držimo gorečo spajalko, tako da plamen sika iz daljave kakih 15 do 20 cm na barvo, v desnici pa imamo pleskarsko lopatico. Brž ko se napravijo na obžganem mestu cvrčeči mehurčki, je že stara barva godna za posnemanje. Dovolj je, da sika plamen na barvo dve, tri sekunde. Ne smemo čakati, da se barva vname in začne že les goreti. Upoštevajmo, da je ognjeni curek vroč več sto stopinj.
Panj začnemo obžigati zgoraj. Žrelo panja moramo prej zapreti z leseno zagozdo, da čebele ne morejo ven. Za obžiganje enega panja potrebujemo kvečjemu četrt ure, tako naglo gre delo od rok. Seveda, od začetka ne gre gladko, kakor je tu povedano, toda pri drugem panju bo že bolje, pri tretjem pa kar dobro.
Plamen iz spajalke ne sme padati na barvo prepoševno, a tudi ne prenavpično. Pazimo, da si prstov ne opečemo ob vroči lopatici in da nam ne začne panj goreti. Ko se pokaže plamen na lesu, odmaknemo svetilko in pihnemo na gorečo mesto. Panje smemo pažiti s papirjem, senom ali listjem šele po obžiganju. Glejmo, da ne zažgemo čebelnjaka!
Obžgane panje zgladimo s steklitim papirjem in obdelamo, če je treba, s kitom, kakor smo povedali.
Pleskanje. Ko smo napravili natančen načrt, s kakšno barvo bomo posamezne panje popleskali, začnemo lepega sončnega dne z delom. Tik pred uporabo barvo dobro premešamo. Čopič pomočimo vanjo do polovice ščetin. Poglavitno je, da je ni preveč na čopiču in da jo po malem nanašamo na les. Ne smemo je nametati toliko na debelo, da se potem cedi po panju. Moramo jo temeljito razmazati, tako da je po vsej ploskvi enakomerno razdeljena. Čopič držimo samo s palcem in kazalcem, debeli del pa naj sloni na sredincu. Potem čopič v roki nekako plava in ne pritiska na ploskev, ki jo pleskamo, a na barvi se ne poznajo sledovi ščetin. Pleskamo samo s konico čopiča in vedno v smeri rasti lesa.
Če smo zajeli preveč barve, otrimo čopič ob robu posode. Marsikdo ntisli, da mora barva les pokriti že po prvem pleskanju, in jo nanaša kar
na debelo. To je napačno. Panj moramo pleskati vsaj dvakrat, če ne trikrat, kakršna je pač barva. Silo delati ni dobro. Škoda blaga in truda!
Ko smo popleskali vso končnico, otremo čopič do dobrega in z njim zličimo ploskev. Čopič držimo prav rahlo in švigamo z njim po končnici sem in tja — vedno v smeri rasti lesa — tako dolgo, dokler ne zginejo vsi sledovi ščetin in je barve povsod enako. Pri tem delu je treba nekoliko potrpljenja in lahke roke, tako da se čopič komaj dotika barve.
Pazimo, da ne bo preveč barve med žrelom in da bo prišla tudi tja, kjer se deščice sprednje končnice stikajo.
Sedaj pustimo barvo temeljito posušiti. To je posebno važno. Najhuje greši tisti, ki ne more počakati in pleska že vdrugič, ko prva barva še ni dovolj suha. Tako popleskani panji ne ostanejo dolgo lepi. Barva se začne kmalu luščiti in odpadati ali pa se napravijo mehurji. Šele -kadar čutimo, da je barva pod roko resnično suha, smemo pleskati drugič.
Takrat lahko vzamemo nekoliko gostejšo barvo. Tudi to moramo temeljito razvleči. Poprej pa prvo barvo narahlo obrusimo z drobnim steklitim papirjem, da je ploskev čisto gladka. V vsaki barvi so debelejši drobci, ki napravijo površino lesa hrapavo. Zato jo moramo obrusiti.
Kolikokrat moramo panj prepleskati, nam pokaže barva sama. Če se dvakrat pleskani panj, potem ko se je barva dobro posušila, enakomerno sveti, kakor da bi bil lakiran, je dovolj pobarvan. Če pa se kažejo lise, ki se ne svetijo, ga je treba še enkrat pleskati. Za tretje pleskanje potrebujemo zelo malo barve, ker je temelj že tu, povečamo pa z njim trpežnost leska za več let.
Nekatere mastne barve krijejo les hitreje kakor druge (suhe), zato je tudi od vrste barve odvisno, ali je treba pleskati dvakrat ali trikrat. Ne moremo pa priporočati lakastih barv. Panji so potem preveč gladki za čebelje nožiče.
Popleskanih panjev ne smemo sušiti na vročem soncu. Barva bi odstopila in bi se napravili mehurji.
PRESELJEVANJE ČEBEL IZ KRANJIČA ALI KOŠA V PANJ S PREMIČNIM SATJEM
Jeseni in spomladi, ko je v kranjiču ali košu malo zalege, opravimo to delo najlaže in najbolje tako, da spodrežemo košu ali kranjiču satje in ometemo čebele v plodišče AŽ-panja, kamor smo postavili 5 ali 6 izdelanih satov s primerno medeno zalogo. Prazno in trotovsko satje iz kranjiča ali koša obrežemo, medeno in tisto satje, ki je zaleženo, pa vdelamo v prazne satnike AŽ-panja takole: Na ravno mizo položimo prazen satnik in zabijemo v njegovo zgornjo in spodnjo letev na tisti strani, ki je obrnjena navzgor, v primernih razdaljah po pet žebljev, kakršne rabimo pri žičen ju. Zabijemo jih le do polovice. Ko smo to napravili, vzamemo močnejši motvoz ali pa žico za žičen je satnikov, jo na skrajnem žebljičku zgornje ali spodnje satnikove letve pritrdimo in potem speljemo od žebljička do žebljička, tako kakor bi žičili satnik. Vsak žebljiček zabijemo v satnik do kraja, tako da je žica (motvoz) napeta. Ko smo to opravili, obrnemo satnik narobe in tudi tu ob straneh zabijemo žebljičke na pol. V tako pripravljen satnik vrežemo sate iz kranjiča ali koša in jih postavimo
drugega nad drugega ali drugega ob drugega. Nato prepeljemo motvoz ali žico ravno tako kot na spodnji strani, zabijemo žebljičke do kraja in počasi dvignemo satnik s satom v navpično lego ter ga porinemo v gnezdo v panju.
Čebele bodo kmalu v panju pritrdile satje v satnik in motvoz pregrizle. Če pa smo napeljali žico, jo bomo ob prvem pregledu sami odstranili. Nekateri uporabljajo namesto motvoza ali žice tanke letvice, ki jih 4 do 5 pribijejo navpično ob obeh straneh satnika, da vzdrže v njem vrezano satje.
Primeren čas za tak način preseljevanja je tudi kake tri tedne potem, ko je kranjič ali koš izrojil. Prej tega ne smemo storiti, ker morda v družini še ni sprašena matica, kasneje pa bi bilo v panju že preveč zalege.
Če je družina slabotna, moramo plodišče primerno zožiti, še bolje pa je, če jo preselimo v ekspertni panj ali prašilnik na 4 sate. Tudi žrelo panja moramo zožiti, da ga ne napadajo zaradi cedečega se medu roparice.
V času, ko je v kranjiču polno zalege, medu in čebel, je tak način preseljevanja sila neroden in težak, čeprav še vedno najhitrejši. Kdor ima dovolj časa in prostora v čebelnjaku, lahko preseli čebele iz kranjiča ali koša v panj s premičnim satjem še drugače. Tu omenimo le nekaj primerov.
Še preden se čebele v kranjiču ali košu pripravljajo na roj, vzemimo prazen ekspertni panj. Na stropnici vrežimo 8 do 10 cm veliko luknjo, vanj pa postavimo 7 satnikov z izdelanimi sati in satnicami, v dno kranjiča izrežimo prav tako veliko luknjo, kot smo jo napravili v stropnico ekspertnega panja, in ga nato poveznimo na ekspertni panj tako, da povsod tesno zapira in ne morejo čebele iz njega nikjer drugje kakor skozi luknjo v ekspertni panj in od tod skozi žrelo. Zato je seveda treba kranjiču žrelo zamašiti.
S košeni je vsekakor več dela. V lesen podstavek, na katerem koš stoji, napravimo prav tako luknjo, kakršna je v stropnici ekspertnega panja. Pod ta podstavek denemo ekspertni panj, tako da se obe luknji ujemata. Na podstavek poveznemo koš in vse reže z žrelom vred zamažemo s krav-jekom ali ilovico. Nadaljnji postopek je isti kot pri kranjiču. Če je paša, bodo čebele začele v ekspertnem panju kmalu podsedati in se bo tja preselila tudi matica. Če jo tu najdemo čez nekaj dni, porinemo med strop ekspertnega panja in dno kranjiča matično rešetko, tako da pokriva luknjo. Žrelo pri kranjiču odpremo, da odlete troti. Čez tri tedne je vsa zalega v kranjiču oziroma košu poležena in ga lahko odvzamemo.
Iz »Praktičnega čebelarja« povzemamo naslednje načine: Až-panj naselimo najlaže spomladi, ko se prične dobra paša, to je pred roji. V medišče AŽ-panja denemo prazno satje, kranjiča pa položimo na tnizo narobe, mu odtrgamo dno in spodrežemo na obeh koncih do zalege vse prazno satje. Prazne konce kranjiča toliko odžagamo, da ga potem lahko denemo v plodišče AŽ-panja. Položimo ga narobe in podložimo, da se robovi stranic dotikajo okvira rešetke. Rešetke ne sme biti v panju. Dobro se obnese, če je med sati v medišču kak meden sat, ki čebele in aiatico vabi, da se sčasoma pomaknejo navzgor. Zgornje žrelo mora ostati zaprto. Panj je treba dobro odeti. Postavimo ga tja, kjer je bil prej kranjič, cla čebele pri izletavanju ne zaidejo v druge panje.
Ko so se čebele z matico pomaknile v medišče in se je povalila zalega v kranjiču, ga odstranimo, družino iz medišča prestavimo v plodišče in
zadelamo matično rešetko ali pa nastavimo v prazno medišče izdelano satje. — Še drugače je mogoče preseliti čebele iz kranjiča v AŽ-panj tako, da kranjiča obrnemo na hrbet ter mu odtrgamo dno in prednjo končnico. Nato ga pristavimo k plodišču praznega panja, kamor smo že prej postavili prazno satje. Čebele nekoliko nakadimo in počakamo, da se napijejo medu. Potem trkajmo s paličicami po stranicah in dnu kranjiča, da se bodo čebele splazile v plodišče AŽ-panja. Ko je to opravljeno, spodrežemo na obeli koncih v kranjiču prazno satje, prirežemo panj in ga poveznemo v medišče nad matično rešetko. Ko se čez kake tri tedne zalega v kranjiču povali, ga odstranimo.
IZDELOVANJE SLAMNIC
Slama kot snov za izdelovanje panjev kakor tudi kot opaž je v čebelarstvu že dolgo znana. Vrh tega je poceni in sila praktična bodisi za izdelavo panjev, bodisi za izdelavo slamnic, s katerimi panje pozimi opa-žimo. Preden se bomo lotili samega opisa izdelovanja slamnic, naj povemo nekaj o kakovosti slame kot toplotnem izolatorju.
Slamnica, debela 3 cm, propušča 1400 kalorij toplote, debela 5 cm, pa 800 kalorij. Če hočemo, da bo slamnica prepuščala manj toplote, ali z drugimi besedami povedano, da bo dovolj varovala toploto v panju, mora biti debela 8 cm. Veliko je seveda odvisno od kakovosti same slame in od tega, kako je stisnjena. Slama mora biti zdrava, rumene barve, stebelca v premeru 1 do 2 mm. Biti mora trdno stisnjena, vendar pa ne toliko, da bi se stebelca mečkala in bi tako iz njih uhajal zrak. Seveda pa je odvisno od panja, kako debele slamnice lahko v njem uporabljamo. Za medišča so lahko še debelejše kot 8 cm, pokončne pa bomo tako debele težko spravili v panj.
Priprava za šivanje slamnic. Če hočemo izdelovati slamnice, moramo imeti za to primerno pripravo. Zanjo potrebujemo 60 do 80 mm debel ploh (glede na debelino slamnice) iz trdega lesa. Dolg naj bo kakih 650 mm in 60 do 100 mm širok. Nato pripravimo 6 letev, širokih 30 mm in prav toliko debelih. Tudi te naj bodo iz trdega lesa in dolge 650 do 700 mm. Letve pribijemo ob straneh na ploh, kakor je razvidno s slike 226, potem ko smo vanje zvrtali pri vrhu nekaj luknjic (primerno širini slamnice). Če hočemo na primer, da bo sešita slamnica široka 35 do 36 cm, morajo biti spodnje luknjice na letvicah v višini 40 cm od ploha navzgor. Ta razdalja je potrebna, kajti s tem, da slamnico povežemo in pri šivanju z vsakim vbodom stisnemo, bo sešita slamnica široka le 35 do 36 cm. Zapomniti si moramo, da mora biti slamnica za kak centimeter širša, kot pa širina panja, če hočemo, da ga bo tesno zapirala.
Spodaj na stojalo pribijemo dve deščici, vsako le z enim žebljem, da ju lahko zavrtimo v smeri podstavka. Ti deščici rabita stojalu za noge. Prav tako naredimo še dve žabici, s katerima stisnemo letvici na vrhu, ko smo naložili slamo v napravo.
Za delo je treba tudi treh igel iz močne žice ali treh dolgih žebljev, da jih vtaknemo v luknje, ko naložimo slamo v napravo. Žeblji tišče slamo pri šivanju navzdol.
Kakšna mora biti slama, smo povedali že zgoraj. Najboljša je ržena. Uporabljati moramo le škopo, to je tako slamo, ki je pripravljena za kritje streh in je očiščena vseh primesi.
Šivanje slamnic. Naenkrat denimo v napravo toliko slame, kolikor je lahko primemo v roko. Vsakokrat, ko jo dodamo, jo obrnimo drugače. To pa zato, da bodo slamnice na obeh koncih enako debele in ne koničaste. Vemo namreč, da so slanine bilke spodaj debelejše kot zgoraj. Slame
Sl. 226. Priprava za šivanje slamnic: 1. prazna, 2. napolnjena s slamo, 3. šivi, 4. žabica za stiskanje pokbnčnih letvic
moramo naložiti med letve toliko, da moramo na koncu z roko dobro pritisniti, če hočemo slamo znižati do lukenj.
Motvoz naj bo močan, da se ne trga. Za povezovanje uporabimo debelejšega, za šivanje tanjšega. Dobro je, če ga povoščimo, da raje teče in tudi kasneje ne prepereva. Umestno je nadalje, če ga pred uporabo na-
močimo v laneno olje ali celo v karbolinej. Takega se potem miši ne dotaknejo.
Ko smo naložili dovolj slame v pripravo in speli pokončne letve z žabicami, pritisnemo z roko slamo toliko, da sega stisnjena do luknjic. Če je je premalo, jo še dodamo, če je je preveč, jo odvzamemo. Nato porinemo skozi luknjice žeblje, da tišče slamo trdno navzdol. Ko smo v iglo vdeli motvoz, jo porinemo pri stojalu pod slamo in motvoz na vrhu trdno zavežemo. Šivati moramo tako, da vsakokrat, kadar porinemo iglo od sebe ali k sebi, objame sukanec tisti motvoz, ki smo z njim slamnico prevezali. Pri vsakem vbodljaju moramo motvoz močno pritegniti, da šiv dobro drži. Slamnico prešijemo navadno štirikrat.
Ko je slamnica sešita, jo prirežemo na mero, kakršne jo hočemo imeti. To lahko naredimo v navadni slamoreznici s koso. Tudi z ostrim nožem ali samo s koso se da lepo prirezati. Na eni strani slamnice napravimo nato iz motvoza še ročaj, da jo laže jemljemo iz panja.
Pokojni A. Žnideršič je delal slamnice tako, da so imele ob strani strešno lepenko, to pa zato, da se slama pri potiskanju slamnic v panj ni kvarila. Vprašanje pa je, če so take slamnice dovolj tesno zapirale panj ob straneh.
Lesonitni opaž. Danes namesto slamnic vse bolj čebelarji uporabljajo plošče, debele 10 in več milimetrov, narejene iz mehkega lesonita. Te plošče so dosti bolj pripravne kot slamnice, kot izolator toplote pa vsaj take, če ne boljše. Seveda pa se morajo ob robovih tesno prilegati notranjosti panja. Tudi pri prevažanju čebel na pašo so priročne, ker zavzamejo malo prostora. Res pa je, da se rade lomijo, ker so krhke.
Prešite odeje iz časopisnega papirja. Za zapaženje panjev je dober tudi časopisni papir. Da pa se papir ne razkopava, posebno takrat, kadar ga nimamo v panjih in ga hranimo kje v čebelnjaku za naslednjo zimo, je dobro, da ga združimo v primerno debele plasti in toliko prirežemo, da se natančno ujema z notranjimi merami panja. Tako plast potem prešijemo, seveda ne na navadnem šivalnem stroju, temveč na stroju, s kakršnim šivajo čevljarji usnje. Šivi morajo teči v manjši razdalji od vseh štirih robov, kar zadostuje, bolje pa je, da odejo prešijemo še iz kota v kot (diagonalno).
Papirnate prešite odeje se prav dobro obnesejo in trajajo več let. Najbrž niso nič manj trpežne kakor slamnice. V čebelnjaku zavzamejo manj prostora, ker so tanjše od slamnic. Kljub temu so dovolj tople in dobro varujejo družino pred mrazom. Važno je tudi to, da z njimi ne smetimo po čebelnjaku kakor s starejšimi slamnicami, ko se začno razkopavati.
PREVAŽANJE ČEBEL NA PAŠO IN KAR JE S TEM V ZVEZI Važnost prevažanja — Iz zgodovine prevažanja čebel — Splošna navodila za prevažanje — Kako pripravimo panje in čebelje družine za različne prevoze — Potrebščine, ki jih mora imeti prevaževalec s seboj — Načini prevažanja in prevozna sredstva — Opravljanje čebel med vožnjo — Postavljanje in oskrbovanje panjev na pasišču — Povratek s paše — Uredbe o prevažanju čebel
K sliki na sprednji strani
Če se na pasišču s prevoznim sredstvom ne moremo približati prostoru, na katerem nameravamo postaviti čebele, je treba panje prenašati. To je naporno opravilo posebno tedaj, kadar so panji polni medu. Toda upanje na dober pridelek podžiga čebelarja, da z lahkoto prenaša vse take težave (foto de Gleria)
etiki so kraji na Slovenskem, kjer bi imele čebele skozi vse leto pašo.
V večini primerov je dober spomladanski razvoj s pomladno
V in zgodnjo poletno pašo (leska, resa, borovnica, sadno drevje, akacija, smreka, mana na drevju, travnik), medtem ko so poletne in jesenske paše (domači kostanj, žepek, ajda) le v posameznih območjih; prav tako je z gozdno pašo, a še ta pride v poštev le kakšno leto. Vse to so vzroki, da morajo naši čebelarji prevažati svoje panje iz kraja v kraj, če hočejo, da se jim čebele pravočasno razvijejo, prinesejo medu in naberejo tudi sebi za zimo. Samo s prevažanjem čebel s paše na pašo se more naše čebelarstvo razvijati in dati čebelarju kakor skupnosti največje koristi. Pri vsem tem pa ne mislimo zgolj na posredne koristi čebelarstva, ampak tudi na neposredne. Prav glede teh zadnjih je bilo pri nas do danes malo storjenega.
Čebelarji radi tožijo o dobrih starih časih, ko so čebelam naša polja in nekultivirani travniki nudili bogate pašne vire. Res je celo, da je marsikje propadlo čebelarstvo prav zaradi spremenjenih pašnih razmer, vendar pa se moramo zavedati, da s samimi tožbami ne bomo opravili nič. Napredek gre nevzdržno naprej. Najti bo pač treba druge pašne vire in drugje. To pa bo mogoče le z organizirano in sodobno pašno politiko in s prevažanjem.
Kljub vsemu temu vemo, da so ponekod v Sloveniji še dobre paše (akacija, kostanj, smreka, jelka), še boljše pa drugod, na primer v Hrvatski, Bosni in Srbiji. Glede na to bo treba čimbolj pospeševati prevažanje, in sicer organizirano in preračunano prevažanje, preprečevati prevažanje na slepo brez vsakega načrta. Kolikokrat se zgodi, da se nakopiči na enem samem mestu na tisoče panjev, ki zato ostanejo suhi, razporejeni v pri-Bierni oddaljenosti pa bi napolnili medišča. Res nam včasih primanjkuje Potov in prometnih sredstev, kar nam zavira boljše izkoriščanje pasišč, vendar pa bi ob količkaj razumni izrabi teh, ki so nam dostopna, lahko dvignili pridelek medu in voska ter znižali izdatke.
Pri nas je že precej čebelarjev, ki tako prevažajo. Zavedajo se, da bi brez prevažanja sploh ne mogli čebelariti, po drugi strani pa so prepričani, da je z narodnogospodarskega stališča pomembnejše tisto čebelarstvo, ki Pridobiva med iz novih in neizkoriščenih virov, kakor pa čebelarstvo, ki životari in se vzdržuje s sladkorjem.
IZ ZGODOVINE PRENAŠANJA IN PREVAŽANJA ČEBEL NA PAŠO
Prenašanje in prevažanje čebel na razne paše je že silno staro, verjetno pa je prenašanje starejše, vsaj pri nas.
Poročajo, da so tisočletja pred našim štetjem Kitajci in Egipčani prevažali svoje čebele na splavili in čolnih po rekah navzgor na pašo, dobro vedoč, da rastline v višinah zaradi hladnejšega podnebja kasneje cveto. Po tem, kako globoko so plovna sredstva potonila v vodo med pašo, so sklepali, kakšen je bil donos.
Grški čebelarji iz A h a j e so pred našim štetjem selili panje na pašo v atiško pokrajino, iz E v b e j e in Kikladov na S k y r o s , čebelarji iz različnih krajev na Siciliji, kakor poroča Columella, pa na H y b i 1 o.
Za alpske dežele imamo prva poročila iz 18. stoletja, čeprav je bilo gotovo seljenje čebel vsaj na pomladansko vresje že mnogo prej v navadi.
Struktura pokrajine in različnost klime v Alpah glede na dolinsko in višinsko lego in torej časovna različnost ter raznovrstnost paše je to naravnost izzivala, želja po čimbolj zgodnih rojih, spomladansko pomanjkanje čebelje hrane in pomanjkanje zdravih nadomestil zanjo tja do konca 18. stoletja pa k temu silili. Vse kaže, da so bili pri nas gorenjski in koroški čebelarji med prvimi, ki so postavljali svoje čebele v spomladansko pašo na resi.
Seljenje čebel na Slovenskem v fevdalni dobi. Doba, ko smo Slovenci prišli pod tujo oblast in so nam vladali tuji fevdalni gospodarji, prav gotovo tudi za seljenje čebel v razne paše ni bila najugodnejša. Poleg slabih cest, mišljenja, da čebele škodijo rastlinam in pridelku, je bilo čebelarstvo podvrženo še raznim fevdalnim dajatvam (desetina na med in vosek, na število panjev idr.), ovirale pa so ga tudi razne pravice fevdalnih gospodov, prepovedne pravice lastnikov zemljišč, na katera so čebele izle-tavale na pašo; pri prevozu je bilo treba plačevati tu in tam mitnino, cestnino, mostnino itd.; fevdni gospod si je lastil izključno pravico trgovanja z medom, voskom itd.
.Mimo tega pa je bila prvotna klada sila neprimerna za preseljevanje; trditi smemo celo, da je želja po preseljevanju čebel s paše na pašo kolikor toliko pripomogla, da so prav v zgoraj omenjenih slovenskih pokrajinah najprej prišli na ležeče panje iz desk (gorenjski panj).
Čeprav ni čebelarski patent iz leta 1775 nikoli veljal za slovenske pokrajine, je vendarle posredno pomagal, da se je naše čebelarstvo počasi otresalo prevelikih fevdalnih bremen in pospeševal prevažanje čebel s paše na pašo tudi pri nas.*
Najstarejše poročilo o prevažanju čebel na spomladansko pašo pri nas** najdemo pri P. P. Glavarju leta 1768: »Gorenjci namreč čebele pri tu in tam že skopnelem snegu, ko so se otrebile, nalože na vozove in hite z njimi ne le v notranjost dežele (kjer cvete resa; op. p is.), ampak tudi v koroške hribe na Jezersko (bey Seeland — tjakaj so jih čebelarji kas-
* Isto velja za premije, ki jih je od leta 1824 avstrijska vlada razpisovala tudi za čebelarje slovenskih pokrajin.
** Glej S. Mihelič, Iz zgodovine sporov med prevaževalci čebel na pašo iu čebelarji domačini v 18. in 19. stoletju. — Slovenski čebelar 1939—1942.
ne je v resnici voziJi; op. pis.) in jih puste do sv. Jakoba (25. julija; op. pis.) tam na paši. Šele potem jih vzamejo domov v cvetočo ajdo. Delajo pa to le zaradi tega, da dobe več rojev, ki jih je v ravnini redko pričakovati, ker je tam spomladi slaba paša. Polagoma pa sem izvedel, da so tudi umni kranjski in koroški gorjanci posnemali to in se navadili v času ajdovega cvetja prevažati svoje panje.
Pri tem ne morem trditi, da se omenjenim dolincem (gorenjskim; op. pis.) pri tem poslu večkrat dogaja, da pridejo celo ob plemenjake in morajo s praznimi panji domov, namesto da bi dobili močne roje. To pa zategadelj, ker so gorate pokrajine bolj izpostavljene hudemu mrazu, vetrovom in dežju. Jaz sam sem tako delal in skozi dve leti pošiljal svoje čebele na Jezersko, ko pa sem jih hotel odpeljati domov, sem videl, da mi je večina panjev odmrla, tisti, ki so ostali, pa so imeli zelo malo živali.
Tudi potem se na ajdovem cvetu niso mogli popraviti __«
Prenašanje čebel iz dolin v planine. Brž ko je čebelar spomladi prenesel svoje čebele v čebelnjak (če že ni v njem prezimoval čebel), pregledal, uredil in očistil panje, se je pripravil za selitev v pašo na resi.
Največkrat je bilo treba Panje nositi. Če ni bilo doma dovolj moških in žensk, sposobnih za nošnjo, se je dogovoril še s sosedi. Ko so prisojna rebra rahlo zardela od cvetoče rese ali pa tudi že nekoliko prej, je karavana nosačev odšla na pot (sl. 227). Ženske so večidel nosile panje na svitkih kar na glavi, na Koroškem pa imajo za nošnjo na glavi posebna nosila, nekakšne sanke, kakršne kaže slika 228. Moški So oprtali krošnje in na njej 2 do 3 panje.
Ponekod so imeli čebelarji tudi na teh pasiščih v zavetnih legah posebne zasilne čebelnjake (sl. 229), večkrat pod kako skalo ali vzpetino, navadno pa samo lege, na katere so naložili panje: šibkejše niže in sredi skladanice, močnejše na zunanji strani. Skladanico so nato dobro odeli z vseh strani in jo pokrili s streho. Kadar je čebelar prišel k čebelam Ua takeiu pasišču, jih je pregledoval tako, da jim je odpiral prednje končnice. To pa zato, da mu ni bilo treba odstranjevati opaža.
Če je bilo vreme ugodno, so se panji do konca aprila močno okrepili, začeli noviti satje in se pripravljati na rojenje. Toda tako ni bilo vsako leto. Neredko so morali čebelarji hoditi krmit čebele na pašo v resi, če so
Sl. 227. Prenašanje kranjičev v planine. Na sredi znani čebelar Jan Strgar
imeli klajo in niso hoteli voziti domov konec aprila ali v začetku maja mrličev.
Zdi se, da v preteklosti ta paša ni bila pomembna le zato, ker so se panji v njej okrepili in prej pripravili na rojenje, ampak dostikrat tudi zato, ker so samo tako mogli ohraniti panje sploh pri življenju.
Prevažanje čebel v spomladansko in ajdovo pašo. Kjer so bila pota vendarle vozna, so čebele tudi v spomladansko pašo vozili, še več pa seveda v ajdovo, ki je bila v ravnini in v vozovom dostopnih krajih. Za prevoz čebel na pašo so imeli večinoma nalašč za to prirejene vozove, o kakršnih govori že Glavar, natančneje pa tak voz prvi opisuje A. Janša leta 1775. Kdor ni imel*takega voza, je nametal na lojtrnice
slamo in naložil nanjo panje. Pomagali so si tudi tako, da so počez čez lojtrnice položili na prednjem in zadnjem koncu voza debel ploh ali močno letev, nato pa po dolgem deske in nanje panje. Deske so, ker so bile podložene le na obeh koncih, kakor peresa blažile udarce pri vožnji.
Panje je bilo treba za prevoz pripraviti. Ker v panjih po navadi ni bilo posebnih lesenih križev, ki drže satje, so pred prevozom utrdili satje, če se jim je zdelo potrebno, tako, da so na dna panjev položili letve trikotnega prereza. Ko so nato dno pritrdili k panju, se je zgornji rob letev zarezal v spodnje robove satov in jih pri prevažanju varoval, da se niso polomili. Nekateri so namesto tega nekaj dni pred prevozom prebodli satje v panju z eno ali več primerno debelimi šibicami, ki so jih čebele prilepile, da so trdno varovale satje. Drugi so zopet panje nakladali na voz tako, da so imeli dno zgoraj.
Da bi se čebele med prevozom ne zadušile, so ponekod zamenjali zadnje končnice z mrežico ali redkejšim platnom. Kjer pa je imel čebelar že v končnici narejeni po eno ali dve vehi in na notranji strani obiti z mrežico, ju je med vožnjo odprl.
Žrela je pred vožnjo zaprl z zapahi, preluknjano pločevino ali s smrekovimi vejicami.
Na čebelarski voz so navadno nakladali panje v tri ali štiri vrste drugega na drugega tesno skupaj. Ležali so na vozu počez, z žreli obrnjenimi na tisto stran, ob kateri je hodil voznik, če se ni peljal. Panje so povezali nato trdno z vrvjo.
Čez nekaj časa, ko se je zmračilo in je v panjih prenehalo prvo razburjenje, so zlasti med vožnjo v ajdovo pašo čebelam odprli žrela ali pa kar cele prednje skončnice in jih zaprli šele proti jutru, ko se je začelo daniti. Če čebel niso mogli v eni noči spraviti na mesto, so potem, ko je vzšlo drugega dne sonce, zapeljali voz v bližino hiš v senco in panjem
Sl. 228. Koroške sanke za prenašanje panjev
odprli žrela. Šele drugega dne zvečer so jih peljali dalje. V čebelnjaku na paši so radi postavljali panje po istem vrstnem redu, kakor so stali doma.
Košev, kolikor je znano, na paše niso prevažali, čeprav to omenja D a j n k o.
Spori med prevaževalci čebel. Dokaz za zelo razširjeno prevažanje čebel, zlasti jeseni na ajdovo pašo, so številni spori med pr.evaže-valci čebel na pašo in čebelarji domačini.
O tem nam poroča že P. P. Glavar leta 1771 in svetuje, kako bi bilo mogoče s posebno uredbo take spore odpraviti. Spori na Koroškem, zlasti spor leta 1790, so imeli za posledico, da je bila izdana z dne 30. junija leta 1796 posebna postava za Koroško, ki je skušala urejati prevažanje čebel na ajdovo pašo. Kot dodatek k tej uredbi je izdal okrožni urad v Celovcu leta 1815 še navodila (normalo), ki so natančneje določala odnose med prevaževalci in čebelarji domačini.
Medtem ko oblast na Kranjskem kljub ponovnim zahtevam čebelarjev domačinov iz različnih krajev, kamor so na jesen pripeljali prevaževalci čebele na ajdovo pašo, nikakor ni hotela izposlovati ali sama izdati kakršne koli uredbe, ki bi omejevala svobodo prevažanja, pa je okrožni urad v Gorici leta 1822 izdal v smislu čebelarskega patenta iz leta 1775 uredbo, ki naj bi pomirila tako čebelarje domačine kakor čebelarje prevaževalce.
To sta prvi znani uredbi na slovenskem ozemlju, ki obravnavata vprašanje prevažanja čebel v pašo.
SPLOŠNA NAVODILA ZA PREVAŽANJE
Slovenski čebelarji izkoriščajo doma več paš, o katerih je bil že govor v prvi knjigi Sodobnega čebelarstva. Zgodaj spomladi pasejo čebele v krajih z reso, potem na borovnici, na sadnem drevju, zlasti pa na češnji. Tej sledi paša na akaciji, kadulji, nadalje travniška paša, gozdna paša na jelki in smreki, na pravem kostanju, otavi in ajdi. Pomembna je tudi mana na hrastu. Izven meja naše republike nudijo obilo nektarja akacijeva pasišča, kadulja, hrastova mana, čišljak, lipa, materina dušica, žepek, jesenska resa in rožmarin na otokih. Ko se čebelar odloči za eno izmed navedenih paš, mora pripraviti čebele za pot ter poskrbeti, da jih bo prepeljal uspešno in brez izgub. Prevaža naj potem po možnosti vedno na iste paše. Neodločnost in omahovanje velikokrat škodujeta, kajti neodločen in omahljiv čebelar zamudi včasih izdatno pašo prav takrat, ko je dobra, pride pa morda na izbrano pasišče, ko sploh nič ne medi. Prevaževalci naj ne pozabijo starih izkušenj naših prednikov, ki so dejali, da je v vsakem kraju v petih letih ena prav dobra letina, ena prav slaba in tri srednje. Lahko pa se zgodi, da so tudi te »tri srednje letine« slabe. Hrvatska čebelarska prislovica celo pravi: »Beži od tistega pasišča, kjer je bila prejšnje leto dobra paša!« Vse to naj čebelar prevaževalec upošteva. Zaveda naj se, da je narava dostikrat muhasta in da se rada poigra. Toda umen čebelar ima vedno odprte oči zanjo, pri tem pa zlasti prevozniku lahko pomagajo lastne ali skupne opazovalne postaje.
Priprave pred prevozom. Še preden se začne čebelar pripravljati za prevoz, se mora prepričati o izdatnosti pasišča, ki si ga je izbral. O tem ga lahko pouče zanesljivi in odkritosrčni čebelarji prevaževalci na podlagi svojih izkušenj, včasih pa tudi domačini. Seveda mora biti posebno tak, ki gre prvikrat na pot, previden pri sprejemanju različnih izjav. Dobro naj se zaveda, da je vsak prevoz združen z velikimi stroški in telesnimi napori. Nekaj neuspelih prevozov ga lahko gospodarsko docela uniči. Najbolje je, če se pred prevozom osebno prepriča o vsem in tudi dogovori z lastnikom zemljišča, kamor namerava peljati. Pri dogovoru z njim ali z ljudmi, ki bodo varovali čebele, naj ne bo skop, toda tudi ne preveč darežljiv! Dogovori naj se za pravično odškodnino, ki ji naj ob dobri paši doda še kak lonec medu. Varčnost je zelo lepa čednost vsakega čebelarja, pretirano skoparjenje pa lahko prinese več škode kot koristi!
Skupni prevozi. Čebelarji, ki imajo manjše število panjev, a bi radi prevažali, naj se zavedajo, da med prevoznimi stroški za 20 ali 50 panjev ni prevelike razlike. Zato naj se združijo in prevažajo skupno. Naše čebelarske organizacije so postavile, kot smo že povedali, za take čebelarje čebelnjake, kamor vozijo manjši in večji čebelarji. Skupni prevozi se navadno dobro obnesejo, zlasti če se združijo potrpežljivi čebelarji, ki znajo pomagati drug drugemu in ceniti tovarištvo. Na Slovenskem je mnogo takih majhnih čebelarskih skupin, ki jih sestavljajo po dva ali trije čebelarji. Eden izmed njih potem izmenoma varuje čebele na oddaljenejših pasiščih in seveda tudi poroča o paši. Številnejše skupine se niso nikdar obnesle. Največkrat je prišlo med člani takih skupin do večjih ali manjših razprtij. Dovolj je, če ima skupina 40 do 50 panjev. Toliko se jih da namreč brez težav naložiti na kamion ali v železniški vagon.
Ogled pasišč pred prevozom. Pametno je, če postavi prevaževalec še pred pričetkom paše na več pasišč opazovalne panje. Poročila o gibanju tehtnice ga najbolje pouče, kdaj mora odriniti na pot. Ce je paša kolikor toliko zanesljiva in uspešna, naj prepelje čebele že nekaj dni prej, da se ulete. Vsekakor pa je umestno, da si čebelar pred prevozom sam ogleda pasišče in uredi vse potrebno. To velja še posebej za čebelarje, ki gredo prvič na daljšo pot, recimo v Vojvodino, Banat ali Srbijo! Če nimajo tam poznanih in zanesljivih ljudi, ki bi jim povedali resnico o bližajoči se paši. morajo brezpogojno to storiti. Stroški za to bodo prav majhni v primeri z izgubo, ki jo bodo imeli, če bodo vozili na slepo srečo. Napačno bi bilo, če bi brez vsakega ogleda peljali za drugimi, o katerih so morda šele na železniški postaji zvedeli, kam so odšli. Če bodo tako ravnali, ne bo nikdar prišlo do preobremenitve pasišč, kot se je to zgodilo pred leti v Malovanu in Bosanskem Drenovcu, kamor so brezglavi čebelarji pripeljali kar 2000 panjev, čeprav ni bilo nobene paše! Nekateri so pustili doma dobro pašo in računali, da bo tam boljša, a so se zelo ušteli. Sploh ne postavljajmo čebel tam, kjer je nagrmadenih več sto panjev. Pojdimo raje malo stran, četudi bodo stroški mogoče večji. Boljši donos in prijetnejše opravljanje čebel nam bosta kmalu poravnala stroške. Sploh bodimo previdni pri pašah izven meja naše republike, zlasti pa v Liki. Tudi naši hoji ne zaupajmo, dokler nismo opazili znatnejših donosov na tehtnici. Šele takrat, ko imamo vse urejeno in smo se prepričali o izdatnosti paše, odidimo na pot. Seveda pa moramo imeti čebele za to že prej pripravljene. Kadar prispe vest o prvih boljših donosih, je za pripravljanje prepozno. Priprave pa so odvisne od tega, kam bomo peljali. Za dolgo pot je treba družine in panje drugače pripraviti kot za prevoz v bližino. Tudi letni čas igra važno vlogo, saj vozimo spomladi drugače kot poleti.
KAKO PRIPRAVIMO PANJE ZA RAZLIČNE PREVOZE
Kadar nameravamo prepeljati čebele na pašo, na primer zgodaj spomladi na reso, vrbo, borovnico, moramo prej pregledati vse panje. Važno je, da imajo dovolj hrane. Brez 3 do 4 kg medu čebel nikdar ne vozimo na pašo! Tudi slabotnih družin ne jemljimo s sabo, kajti od njih ne bomo imeli koristi! Pogosto so lahek plen roparic in močnejših družin. Zato jih bomo pred prevozom združili z močnejšimi panji, osirotelim družinam pa dodali matice oziroma prašilčke, ki jih ima vsak vesten čebelar nekaj v rezervi. Če družine nimajo dovolj medu, jim ga moramo dodati. Najprimernejši so medeni sati, ki jih je bil čebelar za vsak primer shranil jeseni. Če teh ni, bomo čebele nakrmili z medom ali sladkorjem. Pa tudi sicer mora čebelar paziti, da čebelam ne zmanjka hrane. Lahko se zgodi, da se vreme na pasišču sprevrže in čebele sploh ne morejo izkoriščati paše. Koliko družin so že zgubili neprevidni čebelarji prav zaradi tega, ker so se zanašali, da bo paša rešila čebele lakote.
Prevoz na zgodnjo pomladansko pašo. Zavedajmo se, da je zgodnja pomladanska paša na resi zelo nezanesljiva. Ta rastlina medi le redkokdaj tako, da se pobeli satovje. Navadno čebele zaradi nestalnega in izredno slabega vremena ne dobe niti zase in morajo zato živeti od zalog. Prav
gotovo pa vseh teh neprilik ne bomo imeli, če bomo čebele jeseni pošteno nakrmili in jim dali po možnosti celo več, kot je treba.
Ko smo družine pregledali in ugotovili, da je s hrano v redu, moramo urediti še druge stvari. Ako smo prezimovali v medišču, ne bomo imeli prav nobenih težav s satovjem, saj je v plodiščih varno shranjeno. Kdor je prezimoval v plodiščih, mora premisliti, kako bo vzel s sabo satovje, ki ga ima shranjenega v omarah ali skrinjah. Če je pasišče oddaljeno, bomo imeli precej stroškov, ako ga bomo kasneje posebej vozili. Nekateri čebelarji prestavijo spomladi nekaj dni pred prevozom družine iz plodišča v medišče, v plodišče pa namestijo prazno satovje. Prav gotovo tako prestavljanje zgodaj spomladi ni priporočljivo. Bolje je, če prestavimo družine v medišče že jeseni. Verjetno bodo družine tam še bolje prezimile, spomladi pa bodo tako rekoč že pripravljene za prevoz.
Večina naših čebelarjev prevaževalcev ima zložljive čebelnjake (sl. 230). Z njimi ni prav nobena težava oditi na pot kadar koli in niti zgodaj spomladi ne. Marsikak čebelar odpelje čebele na zgodnjo pomladno pašo že jeseni, potem ko je družine doma temeljito uredil in nakrmil. Seveda morajo biti v takem primeru čebele blizu kake hiše v varstvu skrbnih ljudi, ki vsak dan pogledajo okrog čebelnjaka, odkidajo sneg, če je treba, in takoj poročajo čebelarju, če so opazili kaj sumljivega. Skrben čebelar tudi pozimi večkrat obišče svoje čebele in pogleda, če je vse v redu.
Družine potrebujejo zlasti spomladi dovolj toplote. Zato peljimo slam-nice s seboj in panje toplo odenimo! Pazimo, da bomo zložili panje, če se le da, v istem redu, kot so bili doma, in jih stisnili, da se bodo medsebojno ogrevali. Vselej pa jih ne bomo mogli tako zložiti, zlasti poleti ne, ko se nam dostikrat mudi in pritiska vročina. Pri zgodnjem spomladanskem prevozu ni treba odvzemati slamnic, zlasti kadar jih prevažamo zjutraj v hladu. Dovolj je, če imamo spredaj pločevinaste zapahe z luknjicami ali pa verande z ventilacijo. Takrat družine še niso toliko močne, da bi bil prevoz zanje nevaren, in je toliko zraka dovolj. Ako bi jih vozili podnevi in bi bilo vreme precej toplo, bi seveda morali odvzeti slamnice in odstraniti tudi papir izza okenc, toda vratec ne bi bilo treba odpirati.
Kadar se odpravljamo na pot zgodaj spomladi, pomislimo še na druge stvari, ki jih bomo potrebovali pri opravljanju čebel. Če se s čebelami ue nameravamo vračati domov pred jesenjo, vzemimo s seboj vse orodje in posodo za med. Ne pozabimo na rezervne panje za morebitne roje. Prav neprijetno je, če mora čebelar najeti še enkrat voznika, da mu prepelje kako malenkost, ki jo je bil pozabil. Manjše stvari ali orodje prenesemo sicer lahko sami, a večjih ne moremo. Razen tega moramo imeti s seboj kako kanto medu ali sladkorja. Prav lahko se zgodi, da paša na mah odpove in so čebele potrebne pomoči. Zlasti na oddaljenih pasiščih, kjer ni sladkor takoj pri rokah, nas lahko spravi to v veliko zadrego.
Prevoz v pozni pomladi in poleti. Ako vozimo čebele na pašo v pozni pomladi ali poleti na smreko, jelko in tudi travnik, so panji že prestavljeni in imamo z njimi malo dela. Seveda pa je treba paziti na druge stvari, ki niso takrat prav nič manj važne. Ker morajo biti okenca dobro pritrjena, privijmo prečne zapore tako, da se sati med prevozom ne bodo razmajali No, preveč jih tudi ne smemo privijati, saj bi se letvice satnikov lahko upognile in skvarile mlade sate. Pri panjih starejše izdelave ni prečnih zapor, zato pritrdimo okenca z žeblji, ali pa dobro pritrdimo pločevinaste
zapornice. Zgodi se, da se na prevozih, zlasti ob dobrih pašah in vročini, kak težak sat podre. Zaradi tega se lahko družina zaduši ali zgubi precej čebel, ker se je cedil med po njih. Da to preprečimo, mlade sate obrnemo, brž ko so do tal izdelani. Ko čebele prizidajo še spodnji rob sata k letvici, ostanejo sati trdni in se zlepa ne podro. Pazimo, da so panji nepoškodovani in dobro zbiti. Morebitne reže zadelajmo, da čebele med prevozom ne bodo uhajale. Preglejmo tudi žrela in zapahe, če so v redu. Pri prevozih so se zelo dobro obnesli pločevinasti zapahi z majhnimi luknjicami. Upo-
Sl. 230. Čebele naših čebelarjev na Velebitu (foto S. Mihelič)
rahljati so jih začeli tudi v panjih z verandami, ker se čebele v verandah med prevozom rade zaduše. Novi sodobni panji imajo lesene zapahe, ki popolnoma zaprejo žrelo. Z njimi res ni mnogo dela, nikdar se ne pokvarijo in žrela lahko hitro zapremo. Seveda pa so težave v tem, da čebele, kadar prisedajo, prav težko spravimo v panj.
Prevoz na ajdo. Posebno pozornost posvetimo čebelam takrat, ko jih peljemo na jesensko pašo, to je na ajdo. Imejmo pred očmi, da je od te paše odvisen obstoj in življenje čebeljih družin v prihodnji pomladi. Po temeljitem pregledu združimo vse slabiče. Nekateri čebelarji, ki se težko spoprijaznijo z mislijo, da bodo imeli kako družino manj, to neradi store. Prepričani so, da bodo tudi slabiči nekaj dobili. Izkušnje zadnjih let pa kažejo, da ajda ne medi več dobro. Močni panji še nekaj naberejo, slabi pa nič. Celo to se lahko zgodi, da postanejo plen roparic, ki zlasti ob tej paši tako rade obiskujejo slabiče.
Včasih so naši predniki nekaj dni pred prevozom v ajdovo pašo panjem, ki jih niso nameravali obdržati za pleme, odstranili matice. Tako so bile družine med pašo brez odkrite zalege in so seveda mnogo več nabrale.
Pogosto so bili taki panji prav težki in čebelar je imel od n j ih več koristi kot od tistih, ki so obdržali matice. Povrhu so dobile družine še mlade matice. Seveda pa je imelo tako ravnanje tudi svojo slabo stran: jeseni je bilo v družinah mnogo manj mladih čebel, in to se je pokazalo spomladi, če že ne med prezimovanjem! Take družine so bile spomladi kljub mladim maticam gotovo oslabljene. Temu so se nekateri izognili tako, da so družinam dodali jeseni suhih čebel.
AŽ-panj kot prevozni panj. AŽ-panj je za prevoz odličen panj. Z njim nimamo posebnega dela, ko ga pripravljamo za na pot. V pol ure lahko naložimo do 50 panjev, tako hitro gre delo z njimi od rok. Kdor ima dadantovce ali druge vrste panjev, se ne more s tem pohvaliti. AŽ-panji zavzamejo tudi malo prostora, saj jih lahko naložimo kot zaboje v več vrst. Imajo pa to napako, da v njih ne moremo čebel prevažati podnevi in v večji vročini. Novi AŽ-panji imajo sicer ventilacijo zgoraj in vratca z zatemnitvijo, vendar še niso toliko preizkušeni, da bi lahko dali za-nesljvo sodbo o njih. Vprašanje, kako bi bilo mogoče voziti čebele na večje daljave tudi podnevi, bo najbrž še dolgo ostalo odprto. Prav malo je verjetno, da nam bo to kdaj docela uspelo. Zato je najbolje voziti čebele ponoči in še nekaj ur v jutranjem hladu. Ko pa posije sonce in začutimo vročino, moramo čebele odpreti, da čez dan lahko letajo. Z vožnjo nadaljujemo šele zvečer, ko se ozračje spet ohladi. Izkušnje so pokazale, da so se podnevi čebele na prevozu zadušile, čeprav so imeli panji ventilacijo in so čebelarji storili vse, da bi jih rešili. Škoda, ki pri tem nastane, lahko popolnoma uniči čebelarja prevaževalca. Zato moramo biti previdni in pred vsakim prevozom temeljito premisliti, kako bomo vozili, saj se je že zgodilo, da so se družine tudi ponoči zadušile. Zaduše se vedno najmočnejše družine, nikdar slabiči. Tako zgubimo družine, od katerih bi imeli največ koristi.
Zakaj se čebelje družine med prevozom zaduše? Nič pretresljivejšega ni za čebelarja kakor pogled na zadušeno družino. Če panj odpreš, lezejo čebele, kolikor jih ni obviselo med satjem ali obležalo na dnu, kakor črni ščurki iz njega, vse mastne in oguljene, z zlepljenimi dlačicami in povešenimi krili. Le redkokatera se še dvigne v zrak, a če odleti, pade kmalu na tla in pogine. Prav tako mastni so sati, pokrovci nad zalego in pokrovci nad celicami z medom. Iz notranjosti veje poseben vonj, vonj po prežvečenem, ki sicer ni močan, a za izkušenega prevoznika vendarle toliko dojemljiv, da bi mogel zgolj z nosom odkriti dušečo se družino. Tu in tam opaziš kako mladico, ki je pravkar prilezla iz svoje zibke ter kobaca sedaj omamljena in nebogljena po satu, zaman iščoč družbe in toplega kotička.
Žalostna slika je rezultanta verižno povezanih dogajanj znotraj panja. Na zunaj je kaj malo videti. Kar lahko opaziš, se da opisati z nekaj besedami.
Iz gruče mirno ždečih čebel se odtrgajo posameznice in začno nestrpno begati po mreži okenca. Večinoma plezajo od spodnje prečne letve okenca proti zgornji, ko pridejo na vrh, pa zgube ravnotežje in zdrknejo navzdol, nakar se znova poženejo ob mreži navzgor. Človek ima vtis, da jih moti svetloba in vabi na prosto. Takih nestrpnic je čedalje več. Sčasoma se združijo v curke, iz teh curkov pa nastane cela reka, ki struji proti stropu. Zdi se ti, da prihajajo vse čebele iz praznega prostora pod sati in da krožijo v podolžni smeri panja okrog gnezda. Če prisloniš dlan k mreži,
začutiš, kako panj prigreva. Toplota je največja spodaj, proti vrhu pa se polagoma razgublja. To enotnost toka začno naposled motiti drugi tokovi, ki prihajajo predvsem od strani na mrežo. Tokovi se med sabo pomešajo, prejšnje enotno strujenje pa preide v vrtenje in tisto značilno vrvenje, ki ga opazimo v panju tik pred rojenjem. Družina vrši in buči, da jo je slišati že od daleč. V ozkem prostoru za okencem je čedalje hujša gneča, čebele pa še vedno pritiskajo iz notranjosti. Pritisk se stopnjuje do take mere, da onemogoči vsako gibanje in da se mreža, če je količkaj ohlapna, usloči navzven. Ob mrežo pritisnjene čebele začno pomaljati skozi žične zanke svoje jezičke, na koncu njihovih jezičkov pa se prikažejo drobne kapljice medu. In tako je vse končano. Če panj odpreš, ne bo nobena čebela več zletela!
To je kratek opis vnanjih pojavov, ki spremljajo vsako dušenje družine. Vprašanje pa je. kaj se ves ta čas dogaja v notranjosti panja in kateri kamenček sproži tisto lavino, ki vodi družino z neko dosledno nujnostjo v propad. Da se čebele pri tem razburjajo, je jasno, toda zakaj se začno razburjati? Odgovor je tako rekoč na dlani. Ali zaradi svetlobe, ali zaradi toplote, morda tudi zaradi obojega. Za čebele kakor za mnoge druge žuželke je svetloba zelo privlačna. Če jih spustimo v nekem mračnem prostoru, jo bodo vedno ubrale v tisto smer, od koder prihaja največ svetlobe. Heliotropizem imenujemo ta pojav. Da bi zmanjšali pojav heliotropizma, so nekateri čebelarji predlagali tako imenovano temno zračenje. Zrak naj bi prihajal v panje med prevozom po nekakih lomljenih rovih, v katerih naj bi se svetloba ubila. Vprašanje pa je, če čebele dnevne svetlobe kljub temu ne bi začutile, saj je znano, da imajo zelo dober spomin za čas. Ta spomin pa ni odvisen od vnanjih vplivov, temveč vezan zgolj na presnavljanje. Če so čebele krmili s snovjo, ki je presnavljanje zavirala, so se kasneje pojavile na krmišču, kot so bile priučene; s sredstvi, ki presnavljanje pospešujejo, so dosegli, da so prišle prej. Vsekakor pa v obstoječih okoliščinah svetloba ne more škodljivo vplivati na čebele, medtem ko tega o toploti ne moremo reči. Pri 10° C čebela otrpne, prav tako pa tudi pri kakih 50° C. Treba je torej razlikovati otrpnjenje zaradi mraza in otrpnjenje zaradi vročine. Pri vročinski otrplosti odpovedo mišice in nastopi smrt zaradi zgrudenja beljakovin v telesnih celicah. Toda do tako visoke temperature v panjih najbrž sploh nikdar ne pride, čeprav lahko čebele z gibanjem naženejo toploto v panju mnogo više, kot je izven njega. Res je tudi, da se segret zrak raztegne in da je že zaradi tega v njem nekoliko manj kisika kot v hladnem zraku. Razlike pa so tako majhne, da gremo lahko gladko mimo njih, posebno če pomislimo, da prenašajo čebele brez škode razmeroma velike' množine ogljikovega dvokisa. In vendar je toplota tisto, kar prinaša smrt.
Poleti je toplota v panjih, zlasti kadar je v njih zalega, stalna. Znaša okrog 35° C. Vsak nihaj navzdol ali navzgor lahko kvarno vpliva na zalego. Okvare so ugotovili že pri odklonih 0,2 do 0,4° C. Vzemimo, da je med prevozom zunaj na soncu 30° C. Že v vagonu je tedaj temperatura znatno višja, še večja pa je v panjih, posebno še, če se čebele zaradi svetlobnih motenj razburjajo in silijo na prosto. Neka skupina čebelarjev, ki je vozila svoje čebele z žajbljeve paše iz Istre, je namerila v vagonu skoraj 36° C. Škoda, da ni merila temperature tudi v panjih, kar bi lahko
storila z dolgimi, pravokotno upognjenimi toplomeri, kakršne uporabljamo v termostatih. Sicer pa menda prav nič ne pretiravamo, če trdimo, da je bilo tamkaj najmanj 40° C. To je temperatura, pri kateri mora odreči vsaka regulacija. Ogrožena je zalega, v nevarnosti je naraščaj in obstoj družine. To pa je najhuje, kar more družino zadeti. V takih trenutkih se čebele navadno odločijo, da poberejo šila in kopita ter z matico vred zapuste domačijo. Nastane roj negodnik, ki pa v našem • primeru ne more izleteti, ker so vsi izhodi zaprti. Vsak roj, naj bo že negodnik ali pravi roj, pa vzame s sabo popotnjo za kake tri dni. Čebele planejo na med in si z njim natrpajo želodčke. Nato se prične tisto značilno beganje in vrvenje, ki smo ga že prej omenili. Ob neki taki priliki smo opazili med begajočimi čebelami na mreži tudi matico, ob neki drugi priliki, ko smo v skrajni sili okence odprli in spustili čebele, pa smo našli matico na tleh. To bi bilo lahko v dokaz, da imamo tukaj res opraviti z rojem negodnikom. Ako bi sedaj žrelo panja odprli, na primer če bi bili že na pasišču, bi družina dejansko izrojila, se morda kasneje vrnila, a pri tem lahko izgubila celo matico. Zdi se, da so čebelarji premalo previdni pri odpiranju panjev po prihodu na pašo in da so zgube matic na tujih pasiščih prav pogosto posledica takega nepravilnega ravnanja.
Roj negodnik nastane vedno takrat, kadar je ogrožena zalega, na primer zaradi lakote, moljavosti, bolezni itd., poudariti pa je treba, da samo zaradi bolezni zalege. Nosemave in pršičave družine ne roje, pa naj gre z njimi še tako naglo navzdol, ker pač ni pri tem ogrožena zalega. Roj negodnik stvori skrb za potomstvo, skrb za zavarovanje vrste.
Ko se je odločila družina, v kateri vročina ogroža zalego, da izroji, si je tako rekoč sama podpisala smrtno obsodbo. Panika se stopnjuje, zaradi razburjenja raste tudi vročina v panju in se bliža kritični višini 50° C. Mišice začno čebelam odpovedovati, v želodčkih ne morejo več zadrževati medu in ga začno povračati. Z medom si potem zamažejo telesca, hkrati pa tudi luknjice ob pobočjih, da se jim zamaše. Druga za drugo poginejo, deloma zaradi vročinske otrplosti, deloma zaradi pomanjkanja kisika.
Če bi sedaj na kratko še enkrat pregledali ves tok dogajanj, bi lahko rekli: Nevarnost zadušitve nastane takrat, kadar se dvigne v panju toplota preko 35° C, to je preko višine, ki j e potrebna za pravilen razvoj zalege. S tem je ogrožena zalega, skrb za obstoj družine pa sproži rojilni nagon. Čebele si kakor pri vsakem roju napolnijo želodčke z medom, ki pa ga začno zaradi razburjenja in stopnjujoče se vročine kmalu povračati. Z njim si zamažejo dihalnice, nakar poginejo zaradi zastrupitve z ogljikovim dvokisom.
Če na podlagi gornjih ugotovitev ocenimo sredstva, s katerimi skušajo čebelarji preprečiti zadušitve med prevozom, moramo reči, da samo tista kaj veljajo, ki znižujejo vročino v panjih. Neka skupina gorenjskih čebelarjev ima na vsakem prevozu s sabo led v lesenih dežah, kajti v pločevinastih posodah za med bi se prehitro stopil. Če se začne kaka družina razburjati, polože zadaj za okenca primeren kos ledu in panj zapro. To baje tako pomaga, da je družina kmalu spet mirna. Ventilacija je šla doslej večinoma za tem, da bi dovedla čim več svežega in odvedla čim več pokvarjenega zraka, iti pa bi morala za tem, da bi bil v panjih
čira večji prepih. Temna vetilacija je utemeljena. Važna je tudi ventilacija v vagonih. Najboljša je pri belih vagonih z označbo »Gdovg«, v kakršnih prevažajo sadje.
Zlaganje panjev na voz. Panje naložimo na voz tako, da so okenca obrnjena navzven. Potem bo prihajalo vanje dovolj svežega zraka in bomo družino vso pot lahko nadzirali. V sredino med krajni vrsti bomo le izjemoma naložili panje, mogoče šibkejše družine, prazne panje in orodje.
Sl. 231. Prevažanje panjev s konji
Nikakor ne zlagajmo sten in drugih delov zložljivega čebelnjaka na Panje, ampak spredaj ali zadaj na vozu. Tako bo zrak laže krožil okrog njih in pripeljali bomo vso žival brez izgub na cilj. Seveda pa bo moral biti čebelar buden vso noč, hoditi ob vozu in poškropiti to ali ono družino, ki se vznemiri. Pri močnih panjih je prav, če napravimo čebelam več Prostora. V novejših panjih lahko obrnemo vložke z gradilno letvico v nirežastih okencih, zaradi česar ima družina precej več prostora. Naši čebelarji pa imajo precej panjev starejše izdelave, kjer takih okenc ni. Tu je Pač najbolje, da vzamejo iz medišč dva, tri ali več satov. Tako nastane Sredi medišča prazen prostor, kjer se zbero čebele v grozd in mirno vise. Grozdi so namreč vedno znak umirjene družine, ki se je že sprijaznila z novim položajem. Take panje vozimo brez skrbi, če ni prevroče, tudi Podnevi. Odvzeto satovje spravimo v rezervnih panjih, sodih za med ali v posebnem, nalašč za to izdelanem ogrodju iz letev. Nekateri čebelarji
spuste čebele v prazen prostor za okenci. Tega ne smemo storiti, ker se čebele, ki butajo v mrežo, ubijejo. Kadar traja naše potovanje le nekaj ur, ni treba nalivati vode v sate ali pa jo dodajati v različne pitalnike. Dovolj je, če čebele pred prevozom poškropimo, z vodo. V ta namen uporabljamo razpršilnik ali tudi omelce. Ne smemo pa jih poškropiti toliko, da bi se zmočile. Pogosto padejo take čebele na tla, a ker so mokre in so z vodo zalite tudi njihove vzdušnice, ne morejo več dihati in se zaduše. Marsikak čebelar je že izgubil družino zaradi tega, ker je preveč škropil. Dovolj je, da padejo drobne vodne kapljice na letvice satnikov, na matično rešetko in na druge lesene dele. Tam jo bodo vznemirjene čebele posrkale in se pomirile. Družin, ki so popolnoma mirne, ni treba škropiti.
Prevažanje ponoči. Čebele prevažamo navadno ponoči, zlasti takrat, kadar bi zaradi oddaljenosti ne mogli pasišča doseči do zore ali zgodnjih jutranjih ur. Vendar so s takimi nočnimi potovanji združene velike neprijetnosti. Vsakdo dobro ve, kako neprijetno je dostikrat ob medli svetilki nalagati panje, iskati različne reči, na pasišču pa postavljati čebelnjake. Čebele se ob petrolejki razburjajo in gorje čebelarju, kadar uhajajo iz panja. Ponoči je zelo težko ugotoviti, iz katerega uhajajo. Takoj smo živi čebel, ki nas neusmiljeno pikajo po vseh delih telesa. Če se kaj takega zgodi, moramo čim hitreje odpeti konje in jih odpeljati na varno mesto. Zaradi čebeljih pikov so že mnogokrat zdivljali ali celo poginili. Šele ko smo puščajoči panj našli in ga uredili, lahko nadaljujemo pot. Včasih pade kak panj z voza ali se tako poškoduje, da čebele kar vro iz njega. Ko smo odstranili konje, malo počakajmo, da se razburjenje družine poleže. Šele nato se ji približajmo in popravimo škodo, če se da. Največkrat se nam bo panj razklal. Reže bomo hitro zamašili s papirjem ali ilovico, nato pa panj stisnili z lesenimi kvačicami, ki bi jih morali imeti vedno pri sebi-A ko bi bil panj tako poškodovan, da bi bil za nadaljnji prevoz nesposoben, ga pustimo kar na mestu. Postavimo ga kam ob cesto in ga potem nazaj grede uredimo. Ko pridemo na mesto, postavimo čebelnjak in zložimo vanj panje. Panjev pa ne odpirajmo takoj, marveč počakajmo, da se ohlade in čebele umirijo, sicer bi se preveč razlezle. Vratca pri panjih pustimo še odprta. Zapremo jih šele tedaj, ko smo odprli žrela. Še prej pa z brizgalko dobro poškropimo čelne strani panjev in brade, da bodo imele žejne čebele takoj vodo, da se ne bodo preveč razburjale in motovilile okrog čebelnjaka. Umijmo se, če smo potni, in šele potem začnimo odpirati žrela-Na koncu še enkrat preglejmo, če smo odprli vse panje. Zgodilo se je že dostikrat, da je čebelar v svoji utrujenosti in zmedenosti zlasti ponoči pozabil katerega odpreti. Ko smo uredili čebelnjak ali pa skladanico panjev, vse zapremo, zaklenemo in zavarujemo pred morebitnimi radovedneži io vsiljivci. Poskrbimo, da bodo imele čebele v bližini vodo. Z varuhom se pogovorimo za nadzor, pametno pa je, da ostanemo pri čebelah sami ali kdo drug, ki je vozil z nami. S tem je prevaževalec. končal svoje delo-Težko je vse natančno opisati, kaj bi bilo treba še storiti. Razmere sam6 nam bodo to pogosto pokazale in čebelarjeva razsodnost in spretnost bosta velikokrat sami odstranili morebitne nevšečnosti.
Prevažanje v jutranjih urah. Mnogo prijetneje je urediti prevoz tako, da pridemo na cilj ob zori. Takrat je še hladno, lahko delamo počasi io nam ni treba hiteti. Čebelar prevaževalec je le prerad nervozen. Zaradi neprespane noči in težkega dela je pogosto tudi utrujen in siten. Takrat
je ircba nekoliko potrpeti. Kdor ima večje število panjev, naj se že prejšnji dan dobro odpočije, panje pa naj mu nakladajo najeti delavci, da bo sam lahko nadziral vse delo spočit in svež.
Marsikaki nevšečnosti se lahko izognemo, ako prevažamo zgodaj zjutraj. S sodobnimi prevoznimi sredstvi dosežemo v nekaj urah precej oddaljena pasišča. Proti večeru odpremo panjem vratca. Če je zelo vroče, jih tudi snamemo. Tako se panji čez noč ohlade, čebele pa umire. Ko se začne svitati, hitro zamašimo žrela z zagozdami in privijemo brade. Kjer bi čebele prisedale, jih nakadimo ali pa spravimo z razpršilnikom v panj. Prijetno je, če imamo pri tem opravilu dobrega pomočnika. Čebelar, ki najame za nakladanje štiri delavce, lahko v pol ure naloži precej panjev, sam pa nakladanje nadzira z omelcem v roki in odstranjuje čebele, ki so morda ostale na panjih, da ne bi nadlegovale delavcev in voznika ter jim jemale voljo do dela. Ob treh zjutraj smo lahko z vsem gotovi in brez skrbi vozimo v jutranjem hladu tja do šeste ali sedme ure. V teh štirih ali petih urah pridemo že z navadnim vozom do 20 km daleč, kamion pa bo napravil lahko tudi 100 km ali še več. Tako so vozili čebelarji čebele iz Ljubljane tja v Belo krajino in celo na ajdo na Ptujsko polje. Okrog osme ure moramo biti vsekakor blizu cilja ali že na pasišču. Uredimo tako, da bodo čebele tja do devete ure že letele. Sicer pa je vse odvisno od letnega časa in vremena na dan prevoza. Hladna jutra in megla, ki včasih rada leži po kotlinah, zelo ugodno vplivajo na razpoloženje čebeljih družin, ki ostanejo zato dolgo mirne.
POTREBŠČINE, KI JIH MORA IMETI PREVAŽEVALEC S SEBOJ
Na svojo pot se mora pripravljati čebelar že nekaj dni prej. Ako ima zložljiv čebelnjak, kakršnega ima večina prevaževalcev, ne bo imel nobenih posebnih težav na pasišču, saj ga lahko postavi v nekaj minutah in prav tako tudi panje vanj. Pred prevozom ga dobro pregledamo in popravimo morebitne okvare. Kdor takega čebelnjaka nima, mora skrbeti za primerne podloge, streho in zaščitne stene za skladanico. Nekateri čebelarji, ki postavljajo panje v skladanicah, pritrdijo zadaj na vsakem panju poseben obroček, skozi katere potegnejo verigo ali železno palico, da tako zaprejo vse panje hkrati. Kdor prevaža izven meja naše republike, mora vsekakor imeti zložljiv čebelnjak. K čebelnjaku spada tudi nekaj, približno meter dolgih tramičev, s katerimi ga podložimo, ko ga postavimo. Stene in strehe čebelnjaka nam pridejo prav pri nakladanju na kamion. Z njimi zavarujemo panje na obeh straneh vozila, zlasti če ograja kamiona ni dovolj visoka. S seboj vzamemo tudi nekaj krajših deščic razne debeline. Z njimi podložimo tramiče, da zravnamo podloge čebelnjaka. Na oddaljenih Pasiščih dostikrat ne moremo dobiti prav ničesar. Zato imejmo vse s" seboj lepo zloženo v kaki posodi za med, sodu, praznem panju ali zaboju, da nam je na pasišču takoj pri roki. Seveda je lepše, če imamo na pasišču stalen čebelnjak. Potem marsikak neprijeten opravek odpade. S seboj vze-nrimo vso posodo za med in točilo z orodjem za točenje. Zadnja leta je ležko dobiti trpežno posodo za med. Večji čebelarji so si preskrbeli ame-Ukanske sode za mast, jih temeljito očistili in z zunanje strani pobarvali. Ti sodi so izdelani iz močne pločevine in na notranji strani vernirani.
Vanje nalijemo lahko do 300 kg medu. S polnimi je sicer težko ravnati, toda naši čebelarji se prav radi potrudijo, da je le kaj notri! Danes bi redko našli večjega prevaževalca brez teh posod, ki so uporabne tudi v druge namene. Jeseni lahko vanje zložimo sate, do 60 v enega. Na poti imamo lahko v njih shranjeno različno orodje, pogosto tudi rezervno satje ali pa tisto, ki smo ga vzeli iz medišča zaradi varnejšega prevoza. V njih imamo lahko vso drobnarijo, za katero včasih na vozu, avtomobilu ali v vagonu ne vemo, kam bi jo dali in nam je potem povsod v napoto. Nekateri čebelarji prav radi shranjujejo to drobnarijo in razno orodje v kakem panju ali v medišču pod tehtnico. Že velikokrat pa se je zgodilo, da so v naglici tak panj založili med druge in, ko so potrebovali na primer kladivo in žeblje, so šele ugotovili, kako so ga polomili. Najbolje je, da si damo v ta namen napraviti močan kovček iz dva in pol centimetra debelih desk, to pa zato, da nam bo rabil tudi kot stolček, na katerega bomo lahko sedli pri opravljanju čebel v spodnji vrsti in brez skrbi stopili nanj, če bo treba pogledati v medišče gornjih panjev ali na streho. V tem kovčku imamo žeblje različnih dolžin, kladivo, klešče, ročno žago, pilo, sveder, škarje, šilo, dleto, nekaj metrov močnejše žgane žice, ključavnice, vodno tehtnico, klobčič motvoza in po možnosti še močno vrv za povezovanje panjev. Dobro je, če imamo tudi nekaj železnih sponk ali kvačic različne dolžine. Narejene so iz milimeter debele jeklene žice, na obeh koncih zavihane za dober centimeter navzdol in sploščene. Z njimi lahko hitro popravimo panje, če so se na poti razklali in so nastale na njih večje reže. Panj samo z obeh strani stisnemo, potem pa jih zabijemo v obe deski poleg reže, in sicer po tri: zgoraj, sredi in spodaj. Tako zbit panj zlepa ne bo več popustil. V kovčku so za vsak primer tudi gumijaste rokavice, pajčolan, pleskarska pralica, kadilnik, brizgalka, omelce, garnitura za pritrjevanje satnic, vilice in nož za odkrivanje satja, več različnih matičnic, škatlica s sladkornim testom in kepa steklarskega kleja ali ilovice za morebitno mašenje rež pri panjih. Prav tako naj bo v kovčku tudi steklenička gorilnega špirita in petroleja. Ne pozabimo na nekaj pol časopisnega papirja, kako večjo krpo, vžigalice, sveče in žepno baterijo. Ta svetilka pride izredno prav ponoči, kajti njena svetloba čebel ne razburja kot petrolejka, ki je povrhu še nerodna. Tudi jo lahko prižgemo, kadar želimo, in spet ugasnemo. V posebni škatlici, zaznamovani z rdečim križem, imamo nekaj vate, obveze, majhne škarjice, penicilinovo mazilo in sulfamidni prašek za rane, stekleničko čistega bencina ali špirita, jodovo tinkturo in nekaj tablet aspirina. Nikdar ne vemo, kaj se nam bo na dolgih potih pripetilo. Že nekajkrat so prišla zdravila prav.
Še na nekaj važnega ne pozabimo: na rezervno obleko in perilo. Samo po sebi je umevno, da ima čebelar s seboj svojo delovno obleko, toda često ga ujame dež prav takrat, ko naklada panje. Še večkrat pa je premočen od potu, zlasti kadar se mu mudi, a nima dovolj delavcev in pomaga nakladati sam. Takrat je bolj moker od potu kot od dežja in se mora takoj preobleči. Včasih pride prav celo zimski plašč. Da je tudi jedača potrebna, ni treba posebej poudarjati. Kot pijača se je sijajno obnesel lipov čaj, oslajen z limonovim sokom, ali pa grenka črna kava z limono. Obleko in perilo spravimo v kak prazen panj, lahko tudi pod tehtnico v mediščm kajti kovček z orodjem mora biti ves čas pri rokah. Ne pozabimo vzeti s seboj tudi potrebščine za svojo osebno higieno. V vagonu se bomo umazali
in neštetokrat bo treba umivati roke. Tudi nekaj sukanca s šivanko imejmo s seboj. V vedru iz pocinjene pločevine naj bo vedno voda, da nam je takoj pri roki, ko bi nam bila potrebna. V njem naj bo pripravljeno mokro omelce in razpršilnik. Pred prevozom napolnimo eno ali dve kanti z vodo, zlasti če gremo na daljšo pot. Poleg tega naj bo v vagonu slamnjača in odeja. Ležišče si napravimo navadno na kaki spodnji vrsti panjev.
Omenili smo že, da je treba vzeti s seboj tudi nekaj rezervnih panjev za morebitne roje. Na pasišču nam bodo prav prišli eksportovci in manjši prašilniki na tri ali štiri sate. V njih moramo imeti že vdelane satnice, kajti tam jih bomo težko pripravljali. Da ne sme manjkati kozice, sipalnika in ogrebnika, je samo po sebi umevno. Y zabojčku za prenašanje polnih satov med točenjem lahko shranimo deščice raznih debelin in oblik, s katerimi podlagamo ne samo čebelnjak, temveč tudi panje v vagonu, če ne stoje ravno zaradi krivega poda, različne zagozde, šoto, nekaj stare vre-čevine, papir, krpe itd. Ako ne moremo priti do pasišča z vozilom, moramo imeti nosila. Vratca, ki jih staknemo s panjev starejšega tipa, zložimo druga vrh drugih in jih povežemo z močno vrvico.
Vsak čebelar bo imel s seboj pač tisto orodje in potrebščine, za katere sam najbolje ve, da brez njih ne bo mogel shajati.
NAČINI PREVAŽANJA IN PREVOZNA SREDSTVA
Prevozna sredstva so se z napredovanjem tehnike zelo izpopolnila. Danes izkoriščajo čebelarji ne samo staro tradicionalno krošnjo, s katero so naši predniki prenašali čebele na pašo, temveč tudi vozove, tovorno žival, avtomobil, železnico, ladjo ali celo letala.
Prenašanje čebel s krošnjo. V goratih krajih, kjer ni dobrih cest in potov, prenašajo čebelarji še danes čebele s krošnjo (sl. 232). Gotovo je to eden naj starejših načinov seljenja čebel na pašo. Koliko truda in trpljenja je, preden znosi tak čebelar z vso svojo družino "večje število panjičev v goro. In spet koliko veselja in zadovoljstva, ko po končani paši privlečejo domov težke panje! Ta način premeščanja čebel iz dolin v višje ležeče kraje je moral biti nekdaj na Gorenjskem kaj običajen, saj pravi Janša v svoji knjigi: »Kako se prenašajo čebele na pašo, je skoraj vsakomur znano.«
Prevažanje čebel z vozmi. V Janševih časih ali že prej so uporabljali za prevoz na večje razdalje poseben voz, ki ga Janša natančno opisuje in objavlja celo njegovo sliko. Sicer pa pravi, da se da vsak voz z lestvami pripraviti za to.
Naši predniki so bili torej že pravi mojstri v prevažanju. Ponekod, zlasti tam, kjer so slaba pota in, kamor bi večji voz ali avto ne mogel priti, prevažajo še danes na podoben način. Znani so posebni vozovi na gugala, ki so jih imenovali »legnarje«. Zanimivo je, da so se kot pri-inerna vprežna žival izkazali najbolj voli (sl. 233). Marsikak čebelar prevaža tako, da položi na lojtrski voz vejevje ali slamo, nanjo močnejše plohe in na plohe panje, ki jih dobro poveže. Tako je seveda mogoče prevažati samo v zgodnji pomladi ali pozni jeseni, ko panji niso preveč živalni. Na gorskih poteh se poleti lahko potrga satovje, družine pa zaduše. Le preveč takih prevozov se konča z razočaranjem.
Boljši časi so nastopili za prevaževalce, ko se je pojavila dira (sl. 231). Na njej so lahko že popolnoma varno prevažali. Vzporedno z diro so se pojavili čebelnjaki na vozovih, ki so bili včasih ideal potujočih čebelarjev. Ti so sicer praktični, imajo pa tudi svoje napake. Z njimi se ne da voziti po slabih poteh, ker so pretežki, a če jih naložimo na železniški vagon, jih lahko iztovorimo le na postajah, ki imajo rampo. So pa že boljše izpopolnjene dire na gumijastih kolesih, saj se na njih peljejo čebele kot na blazinah. Ker lahko nanje naložimo prav toliko kakor na kak srednje težak avto in ker je jrrevoz z njimi razmeroma poceni, so prav priljubljene in za manjše razdalje kot ustvarjene. Panje zložimo na njih navadno v dve vrsti po dolgem, in sicer tako, da gledajo okenca oziroma vratca na obe zunanji strani. Potem prihaja zrak neovirano do čebel, kar je važno zlasti ob prevozih poleti, ko je vroče. Spomladi in jeseni, ko družine niso močne in zaradi hlada ni nevarnosti za zadušitev, lahko panje zlagamo tudi po dolgem. Seveda bomo imeli v tem primeru več vrst. Pazimo pa, da bo med posameznimi vrstami dovolj prostora za kroženje zraka. Tak voz pa ima tudi slabe strani-Odličen je na ravnini in na trdnih tleh, medtem ko odpove na slabih, mokrih in ilovnatih tleh in klancih. Na gumijastih dirah nam panjev ni treba pritrjevati, razen če so naloženi v tri vrste. Včasih so devali na prvo vrsto panjev, preden so naložili naslednjo, letve, iz katerih so štrlele navzdol in navzgor kratke konice žebljev. Tako se panji niso premikali-Prevažanje čebel z avtomobili. Najidealnejše prevozno sredstvo je prav gotovo tovorni avtomobil. Na njem se čebele najmanj vznemirjajoče imamo previdnega šoferja, ki zna voziti tudi po slabih cestah, ni na
Sl. 232. Prenašanje panjev s krošnjo
vozu nobenih močnejših sunkov. Ker je avto hiter, lahko dosežemo z njim v nekaj urah zelo oddaljena pasišča. Čim hitreje vozi avto, tem hladneje je pri naloženih panjih, kar zelo ugodno vpliva na razpoloženje čebel. Ker so na prevozu mirne, jih lahko dalje časa vozimo, da, celo pozno dopoldne. Za daljše prevoze in za kraje brez železniških zvez so ta vozila nepogrešljiva. Na žalost pa imajo to slabo stran, da so predraga. Prevoz na količkaj dobro in zanesljivo pašo v bližini še nekako gre, neuspešen prevoz na nezanesljivo in oddaljeno pasišče pa bi lahko dobesedno izpraznil prevaževalčeve žepe in ga spravil še v dolgove. Kljub vsemu pa se bomo odločili zanj, kadar bi morali voziti v kraje brez železnice. Nič koliko truda in nepotrebnih stroškov si prihranimo, če ni treba panjev večkrat prekladati: najprej na voz, potem v železniški vagon in nato na kamion.
Panje nakladamo na avto podobno kot na voz. Spomladi in jeseni lahko zlagamo po mili volji, ker se ni treba bati, da bi se čebele dušile. Dostikrat jim bo celo prehladno. Če pa jih vozimo poleti, zlasti v toplih nočeh, moramo paziti, da bo med posameznimi vrstami panjev, kadar jih zlagamo po dolgem, malo več razmaka, da bo hladen zrak, ki nastaja med prevozom. prihajal z vseh strani do panjev. Ker ima skoraj vsak tovorni avto tudi ograjo, nam panjev ni treba povezati, zlasti kadar jih nalagamo le v dve vrsti drugo vrh druge. Pri večjem številu panjev pa je vselej stiska za prostor. Na navaden tritonski kamion lahko naložimo do 50 panjev v dve vrsti. Kdor bi jih nalagal v tri vrste, bi jim moral preprečiti premikanje z že omenjenimi letvami ali pa ob straneh postaviti stene, strehe in vratna krila zložljivih čebelnjakov in potem še dobro povezati. Če bi ne bili dovolj zavarovani, bi se lahko zgodilo, da bi nam na ovinkih posnelo krajne panje. Takega zavarovanja pa v poletni vročini ne moremo priporočati, ker bi s tem preprečili dostop hladnega zraka do čebel. Takrat je bolje, da ne izkoristimo preveč prostora na avtomobilu. Vrh panjev naložimo najprej podloge čebelnjakov, ki so navadno precej dolge, nanje pa stene in strehe. Vse skupaj potem dobro povežemo z vrvmi. Zadaj mora ostati prostor za čuvaja. Ta naj si uredi med panji sedež in se zavaruje pred hladnim vetrom oziroma prepihom. Po možnosti naj ima napeljano vrvico do šoferjeve kabine, da mu bo dal znak, naj ustavi, če bi ne bilo kaj v redu. Lahko ima v ta namen tudi nekaj kamenčkov, ki jih bo vrgel na kabino, če bo treba. Če pa smo vse dobro pritrdili in povezali, so taki varnostni ukrepi skoraj nepotrebni.
Prevažanje čebel po železnici. Na večje razdalje in na oddaljena pasišča v druge republike vozimo z železnico. Ta način prevažanja se je pri nas močno uveljavil, saj je hiter in razmeroma poceni, poleg tega pa je železniška uprava znižala tarifo za prevoz čebel, orodja in čebelnjakov. S prevozi po železnici je kajpada združenih precej več neprijetnosti in nevšečnosti, kot jih je pri prevozih z vozom ali z avtom. Ko se odločimo za prevoz, moramo naročiti na bližnji postaji vagon. Tega seveda ni treba, če prevažamo kakih 10 ali 15 panjev, ker jih lahko zložimo v prtljažni voz. Vsekakor pa moramo o tem že prej obvestiti postajo. Železnice prevažajo čebele kot brzovozno blago s potniškimi, brzimi ali brzotovornimi vlaki. Za take prevoze pa niso vsi vagoni dobri. Vagon, ki naj gre s potniškim vlakom, mora biti pregledan vsaj 18 mesecev pred prevozom. Pravimo, da revizija ne sme biti starejša od 18 mesecev. Ali je revizija v redu, naj se prepriča vedno, preden začne
nakladati, tudi čebelar sam. Na stranici vagona bo opazil napis Rev, kar pomeni revizijo. Spodaj pod tem napisom pa’bo našel na nosilcu tik nad kolesi datum, kdaj je bil vagon zadnjič pregledan. Razen tega naj pogleda, če ima vagon zavore. Na vse to opozorimo železniškega uslužbenca ali še bolje postajnega načelnika pri naročilu. Če hočemo voziti čebele z b r z i m vlakom, moramo dobiti poseben vagon, ki je daljši. Pri teh ne sme biti revizija starejša od šest mesecev, osi pa morajo biti pri vagonu razmaknjene najmanj šest metrov, medtem ko so pri navadnem samo štiri. Najbolj primerni so znani beli vagoni za prevoz sadja z označbo Gdovg, ki imajo izborno ventilacijo. Za prevoz je sploh bolje naročiti večji vagon, če ga le dobimo. Medtem ko imajo navadni vagoni oznako G, Go ali Gv in podobno, imajo večji oznako Gk. V take lahko naložimo tudi 100 panjev ali še več, v navadne pa le do 60. Pri naročilu vagona se pomenimo s šefom postaje tudi glede primernega vlaka. Še bolje pa je, da se obrnemo zaradi tega na železniško ravnateljstvo in zaprosimo za instradacijo. Ravnateljstvo odredi s posebno brzojavko prevoz in obvesti o njem vse postaje, ki pridejo pri tem v poštev. Železniška uprava čebelarje zelo podpira in ugodi njihovim željam, če je le mogoče.
Ko pripeljemo panje z avtom ali vozom na postajo, jih zapeljemo kolikor mogoče blizu vagona, bodisi s stranjo ali s koncem. Najbolje je s koncem, ker tako najlaže nakladamo ali razkladamo. Najprej postavimo v vagon kovček z orodjem, pribijemo v strop vagona žebelj in obesimo nanj svetilko, nato pa začnemo nakladati.
Zlaganje panjev v vagonih. O tem, kako morajo biti panji v vagonu zloženi, si včasih nismo bili edini. Nekateri so trdili, da jih je treba zlagati tako, da stoje sati pravokotno na osi voza, češ da prihajajo sunki od spredaj in zadaj in torej ne morejo škodovati satom. Praksa pa je pokazala, da je tak način nakladanja panjev popolnoma napačen. Kdor je pri večjem številu panjev tako ravnal, je moral napraviti v vagonu kar več vrst, med katerimi je bilo le za pedenj razmaka. Prav nič čudnega ni bilo, da so imele čebele premalo zraka in so se dušile, čebelar pa jih zaradi pomanjkanja prostora ni mogel nadzirati, saj niti do njih ni mogel.
Danes ne pride prav nobenemu slovenskemu prevaževalcu na misel, da bi jih tako zlagal. Zložimo jih ob obeh podolžnih straneh vagona, torej tako, da so sati vzporedni z osmi vagona. Okenca panjev so obrnjena navznoter, zaradi česar prihaja zrak neovirano do čebel, čebelar pa lahko družine nadzira. Skladanica je navadno dva panja visoka; kadar imamo večje število panjev, tudi tri. Vrata vagona pustimo odprta in jih ne založimo, zlasti če mislimo voziti podnevi. Tako bo nastajal v vagonu prepih, ki bo hladil razgrete panje. Pazimo tudi na to, da ne bomo zadelali oken oziroma prezračevalnikov v vagonu. Ce podložimo pod panje že omenjene letve s kratkimi žeblj i na obeh straneh, stoje kakor pribiti in se vso pot ne premaknejo. Nerodno pa je potem pri razkladanju, saj je treba panje tako rekoč odtrgati od letev in imamo z njimi mnogo več dela. Tudi se spodnji del panjev pri pogostnih prevozih zaradi tega precej poškoduje in razpraska. Panje pritrdimo lahko še tako, da pribijemo vrhnjega na spodnjega. Zadaj za okencem pribijemo precej dolg žebelj v spodnji panj-Žebelj pa ne sme biti predolg, sicer bi predrl strop spodnjega panja. Glavica mora moleti iz njega, da ga lahko vsak čas izpulimo. Seveda imamo s pribijanjem precej dela, udarci s kladivom pa ne delujejo najbolj poinir-
jevalno na že tako in tako vznemirjene čebele. Panje v skladanici je treba dobro stisniti skupaj, da med vožnjo ne udarjajo drug ob drugega. Zaradi sunkov koles ne stoje mirno in nezavarovana skladanica se kaj rada pomika proti sredini voza. Zato pribijemo na tla vzdolž skladanice letve, s katerimi povežemo tudi gornjo vrsto, posamezne panje te vrste pa pribijemo z žeblji na spodnje. Ako smo zložili panje tudi ob odprtih vratih, jih moramo na tleh zavarovati z letvami. Žeblje zabijemo vanje le tu in tam, in sicer tako, da mole glavice iz njih. Taka skladanica ob straneh naj ima zgolj dve vrsti panjev v višino. Le v skrajni sili lahko naložimo še tretjo. V tem primeru pa pazimo, da bodo gornji panji dobro pritrjeni.
Sl. 253. Prevažanje panjev z volmi
Vsi ti načini pritrjevanja so zamudni, poleg tega z zabijanjem žebljev prav po nepotrebnem razburjamo čebele. Danes naklada večina prevaže-valcev na drug, izredno hiter in lahek način, ki prav nič ne razburja čebel. Preden začnemo nakladati, položimo na tla vagona pol metra od njegove stene precej debele, do dva metra dolge letve. Ko je prva vrsta panjev zložena ob steni, leže njihovi zadnji deli na letvah, sprednji pa na tleh. Panji stoje torej poševno in so nagnjeni s čelno stranjo proti stranicam vagona. Ta način zlaganja nam da malo dela. Vsa skladanica stoji mirno in se ne premakne, če smo prej panje zares dobro stisnili drugega ob drugega. Letev ni treba prav nič pribijati; če pa bi kdo zaradi večje varnosti to hotel, naj le zabije nekaj žebljev vanje. Kadar zložimo tako skladanico tudi ob odprtih vratih, pribijemo preko odprtine v višini medišč dve letvi, da bi panji ob morebitnih sunkih ne lezli ven. Seveda je treba paziti vsaj prve pol ure prevoza na skladanico. Če skuša ta ali oni panj zlesti proti sredini, podložimo podenj kak papir ali majhno zagozdo, pa je mir.
Nekateri čebelarji zlože panje po sredini vagona v dve vrsti ali po tri panje enega vrh drugega. Okenca so obrnjena navzven, tako da lahko
kroži zrak okrog panjev, čebelar pa ima dovolj prostora za gibanje okrog obeh skladanic. Čelne strani panjev so obrnjene druga proti drugi in je med njimi le kak centimeter razmaka, da se ne drgnejo. V tem primeru so oboja vrata vagona lahko ves čas odprta. Ako prevažamo večje število panjev, se odločimo raje za skladanico po sredini. Tu se namreč panji najbolj mirno vozijo in stoje nepremično. Ker lahko naložimo panje drugega vrh drugega, dobro izrabimo prostor. Panjev v takih skladanicah ni treba pritrjevati, le če hočeš biti posebno previden, uporabi letve z žeblji.
Včasih se zgodi, da skuša ta ali oni panj zlesti iz skladanice, zlasti kadar je vagon zadnji in ga pri hitri vožnji precej premetava. V takem primeru moramo budno paziti na panje. Sicer pa se mora čebelar vselej pogovoriti z železničarji, kadar priklapljajo vagon, in prositi, naj ga dobro privijejo, da ga ne bo metalo. Kakšne neprilike so že doživeli čebelarji, ki so vozili čebele v zadnjem vagonu! Zato nihče ne želi biti zadnji. Naj-idealneje bi seveda bilo, ko bi železničarji vključili vagon spredaj, takoj za prtljažnim vagonom. Tu bi se vozile čebele popolnoma mirno. Na žalost pa se to redko zgodi, ker ima železnica s tem načinom priklapljanja preveč dela in imajo vlaki zaradi tega nepotrebne zamude.
Poglejmo zdaj še, kam bomo zložili prtljago, ki nam dela vselej toliko preglavic. Najbolje je, da postavimo v en kot vagona sode, če jih imamo, nanje pa naložimo stene in strehe čebelnjaka in še drugo drobnarijo. Tako lahko izkoristimo ves kot vagona. Podloge za čebelnjake, ki so navadno zelo dolge, položimo po dolžini na skladanico, kjer je najprimernejši prostor zanje.
Nekateri čebelarji zložijo - stene in strehe čebelnjakov kar na podloge na skladanico, potem pa na vrh še razno drobnarijo. Spet drugi založe, še preden začno nakladati panje, stranice vagona s stenami in strehami čebelnjaka. Pri tem često zapro okna in tudi vse prezračevalnike vagona. Kadar vozimo samo ponoči, lahko tako napravimo, pri vožnjah podnevi pa nikakor ne.
Težko je dati izčrpna navodila glede nakladanja. Mnogo je odvisno od časa, v katerem je treba napolniti vagon, od števila panjev, pomočnikov itd. Iznajdljiv in spreten čebelar pa se bo znašel v vseh prilikah.
Ko je vse lepo naloženo, odpravimo voznika in mu damo primerno nagrado, zlasti če nam je pri nakladanju in razkladanju pomagal. Nato plačamo pri železniški blagajni tovornino in kupimo vozno karto. Ce je le mogoče, uredimo to že čez dan, kajti zvečer je za kaj takega prav malo časa. Ako ne gre drugače, naj stori to naš pomočnik. Vagona ne smemo zapustiti, ne da bi ga zaklenili ali pa pustili v njem varuha. Kaj vse bi nam vedeli povedati čebelarji, ki so se včasih samo za trenutek odstranili-
Ko smo vse uredili, je prišel čas, da mislimo tudi nase. Umijmo se, toplo oblecimo in pokrepčajmo. Ugasnimo luč, ki čebele ponoči samo moti, in pripravimo ročno baterijsko svetilko, da nam bo pri roki, ko jo bom0 potrebovali. Ponoči je treba sploh večkrat posvetiti in pogledati, če je vse v redu. Sami potem lezimo na pripravljeno ležišče in se odpočijmo, saj nas čakajo drugi dan novi napori. Ce imamo pomočnika, ali prevaža vec manjših čebelarjev hkrati, naj eden vso noč čuje, kajti na poti se lahko marsikaj zgodi. Zlasti na železniških križiščih pazimo, da nas ne odklopijo-Že večkrat se je zgodilo, da je čebelar, ko se je zjutraj zbudil, opazil, da ni na cilju, ampak nekje sredi pota.
OPRAVLJANJE ČEBEL MED VOŽNJO
Med prevažanjem z vozom ali avtomobilom nimamo posebnih opravil. Ako smo panje na vozu dobro pritrdili, nam navadno ne nagajajo. Kljub temu pa včasih le ustavimo voz in poglejmo, če je vse v redu. Če se kaka družina vznemirja, jo poškropimo z vodo. Dva, trije zamahi z omelcem, ki smo ga pomočili v vodo, in družina se bo umirila. Lahko pa jo napršimo tudi z brizgalko. Pazimo na drobnarijo in druge reči, da jih po poti ne zgubimo. Če je pot slaba, naj gre kdo s svetilko pred vozom in opozarja voznika na morebitne nevarnosti.
Zakaj prevažamo samo ponoči. V železniškem vagonu se vozijo čebele mirno, le včasih jih zmotijo večji ali manjši sunki. Kadar vozimo ponoči, družin skoraj ni treba nadzirati, če pa bi se le katera razburila, ravnamo z njo prav tako kot na vozu ali avtomobilu. Drugače je, kadar vozimo čebele podnevi. Tedaj je dela na pretek, zlasti če se vročina stopnjuje in se začno čebele dušiti. To se seveda ne dogaja samo v AŽ-panjih, ampak tudi v drugih, čeprav so opremljeni z boljšimi ventilacijami kot naši. Sicer imajo že tudi nekateri AŽ-panji zgornjo ventilacijo, ki se je še najbolje obnesla, vendar ni doslej še nikdo poročal, kako je vozil čebele v teh panjih sredi največje poletne vročine več sto kilometrov daleč, recimo v Liko ali kam v Banat. Nikakor ne smemo zanikati prednosti takih zračnih panjev, saj ostanejo čebele prav gotovo dalje časa mirne kot v panjih brez gornje ventilacije. Vprašanje pa je, kako se bodo v njih počutile čebele, ko bo vročina v vagonu dosegla 45° C in več. Velikanske izgube nekaterih naših čebelarjev, ki so na prevozih izgubili kar preveliko število najboljših družin, nam vsekakor narekujejo previdnost. Pri tem se nam nehote vsiljuje vprašanje, kam se prevaževalcem pravzaprav mudi, da morajo voziti podnevi? Ali bi morda svojih prevozov ne mogli urediti tako, da bi vozili samo ponoči, zjutraj z vožnjo prenehali, panje zložili na rampo in jih odprli, da bi se čebele čez dan spreletele, zvečer pa vožnjo spet nadaljevali? Ali bi to ne bilo mogoče, ko nam gre železnica velikodušno na roko in nam odklopi vagon, kjer koli želimo, ne da bi bilo treba za to plačati kakršno koli stojnino? Vse te stvari so vredne, da jih premislimo in se odločimo, saj predstavljajo zelo pereče vprašanje prevažanja na velike daljave. Da bi se ne prenaglili, poglejmo, kako so delali naši predniki, ki niso imeli tako hitrih prevoznih sredstev kot mi in so bili navezani le na vozove. Poglejmo na primer, kaj pravi Janša o takih prevozih: »Če ne moreš priti v eni noči do cilja, tedaj počakaj čez dan, zapelji s ceste vstran, če je mogoče, blizu kake vasi ali hiše, da je pripravnejše za živino. Ko si izpregel in odgnal vprežno živino, odpri vsa žrela ter pusti čebele letati do večera. Potem zapreš čebele kakor poprej in voziš dalje. Drugo noč se ni več bati, da bi čebele zadehnile, ker so že bolj mirne.«
Te besede naj bi si vtisnili v spomin tisti vihravi čebelarji, »ki vozijo tudi podnevi brez izgub«. Saj lahko taki nepremišljeni prevozi čebelarja gospodarsko popolnoma uničijo, kak začetnik pa lahko zgubi še voljo za nadaljnje čebelarjenje. Ravnajmo se torej po Janševih navodilih! Če bomo delali tako, ne bomo zgubili nobene živali in prevozi na večje daljave ne bodo noben problem več. Pri tem niti ni treba, da imajo panji zgornjo ventilacijo ali da so za prevoz posebej urejeni. Večina naših čebelarjev
ima panje starejšega tipa, pri katerih ni nobenih ventilacij. Zato se mnogi cesto boje dolgih poti. Vendar gredo lahko brez skrbi na pot, če vozijo samo ponoči. Tako se bo tudi AŽ-panj uveljavil kot dober prevozni panj.
Prednosti in pomanjkljivosti prevažanja ponoči. Poglejmo zdaj, kakšne prednosti in morebitne slabe strani ima prekinitev vožnje čez dan. Največja prednost je gotovo v tem, da ne izgubimo niti ene družine. Kaj pomenijo močne družine na pasišču, pa dobro vemo. Samo take lahko popolnoma izkoristijo pašo, oslabljene pa ne. Zato ta prednost odtehta vse slabe strani takega načina prevoza. Res je, da pridemo kak dan pozneje na cilj, a če gremo dan prej od doma, se izognemo tudi tej pomanjkljivosti. Z razkladanjem so združeni sicer stroški, toda ti ne pomenijo prav nič v primerjavi s škodo, ki zadene čebelarja, če zgubi samo en panj. Zares bo naporov več, toda čebelar naj pomisli, koliko trpljenja bo moral prestati, ko bo moral med dnevno vožnjo škropiti razgrete čebele ves dan. Komaj bo skušal pomiriti zadnjo družino, že se bo pričela spet prva vznemirjati. Poleg tega pa bo imel pri tem delu še zgube.
Nekateri prevaževalci radi zatrjujejo, da se pri prekinjeni vožnji zgubi preveč čebel, ker se zvečer ne vrnejo v panje. A čeprav bi bilo to res, bi zguba ne bila še vedno tako huda, kot bi bila, če bi se zadušila eden ali dva panja. Naša opazovanja, ki so podprta z dobrimi dokazi, so pokazala, da se zgubi med postankom prav malo čebel. Ko so čebelarji drug za drugim vozili leta 1951 v Liko in zgodaj zjutraj razkladali panje v Karlovcu na rampi, niso opazili zjutraj več ko dobro peščico čebel, ki so ostale iz prejšnjih panjev čez noč zunaj. Res pa je, da zgubimo precej čebel, kadar jih razkladamo v veliki vročini okrog poldneva ali celo popoldne. Takrat je žival razdražena in izredno trudna, zato se usede na bližnje rastline, kjer počiva v majhnih grozdičkih tja v noč do drugega jutra. Včasih najdemo tudi tako imenovane »vročinske« roje v obliki manjših ali večjih grozdov. Ti nastanejo zlasti takrat, kadar odpremo na pasišču več sto panjev hkrati. Nikar ne vozimo z vlakom dalje kot do osme ure zjutraj! To naj bi bila zares skrajna časovna meja. Kadar koli bomo odpirali panje v jutranjem hladu, ne bomo imeli prav nobenih izgub. Zato glejmo, da pridemo do takrat na cilj. Na vse to pa mora misliti preudaren prevaževalec že takrat, ko začne delati načrte za prevoz.
So čebelarji prevaževalci, ki zamahnejo z roko, če jim kdo o tem govori. Že naprej namreč računajo, da bodo izgubili na prevozu toliko in toliko družin in da bodo imeli v vsakem panju najmanj za klobuk mrtvih čebel. Vse to vračunajo že v stroške. Taki ljudje pač ne zaslužijo imena čebelar. Niti malo ne pomislijo, koliko več sladkega nektarja bi nabrale čebele, ko bi ne bile tako žalostno pomrle.
Vsako leto lahko opažamo razne žaloigre, ki jih doživljajo naši čebelarji, ko vozijo čebele z akacijevih pasišč iz Srbije ali Vojvodine domov. Ponoči še nekako gre, toda podnevi se tam okrog Vinkovcev in Slavonskega Broda pa vse do Zagreba razplamtevajo razmeroma hladna jutra v vroče in soparne sončne dni, ki so čebelam najbolj nevarni. Čebelarji, ki se jim strašansko mudi domov v Slovenijo, kjer baje »medi hoja tako, da vse teče«, nosijo svoje panje k vratom vagona »hladit« in jih odpirajo, da bi odletela najbolj nemirna žival, vlaku pa potem sledijo celi roji čebel, ki se na potu zgube. Zadušene družine ometajo kar med potjo, da bi nihče
ne videl njihove polomije. To so pač čebelarji, ki »vozijo brez vsakršnih izgub tudi podnevi«, čebelarji, o katerih pripovedujejo progovni pregledniki, da puste kar cele kupe mrtvih in z medom omaščenih čebel ob železniški progi. Prav gotovo tak način prevažanja ni pravilen. Koliko sto tisočev, da, milijonov dinarjev bi prihranili naši čebelarji, če bi le hoteli previdneje prevažati na oddaljena pasišča.
Spomladi ni tako velike nevarnosti, da bi se čebele zadušile. Družine namreč niso še tako močne in zato jih navadno vozimo tudi podnevi, ne da bi jih med vožnjo razkladali. Vendar so tudi tedaj potrebni nekateri varnostni ukrepi. Iz sredine medišča vzamemo dva ali tri sate, krajnega v središču pa nabrizgamo z vodo. Čebelam napravimo v panjih novejšega sistema več prostora v medišču in plodišču tudi tako, da obrnemo zamrežene vložke v okencih. Nekateri čebelarji nalijejo vodo v Vukeličeve pitalnike v okencih, spet drugi pa v pločevinaste pitalnike, v katere polože mahu, koščke vate ali jute, da se čebele ne utapljajo. Skoraj vsi čebelarji se pohvalijo, da vozijo tako brez izgub. Podnevi je treba seveda skrbeti za dobro prezračevanje vagona. Prezračevalniki in vrata v vagonu morajo biti ves čas odprti. Nekateri čebelarji napravijo pri vratih vetrolovce, ki na poti prestrežejo hladen zrak in ga odrivajo v notranjost vagona. Ob odprtini vrat pribijejo na obeh straneh širšo desko ali steno zložljivega čebelnjaka poševno na znotraj v smeri vožnje.
Čebele se začno navadno vznemirjati okrog poldneva in tedaj mora biti čebelar ves čas na oprezu. Ravna naj z njimi tako, kot je bilo že povedano! Vendar naj jih ne škropi preveč, kajti v močno razgretih panjih voda sproti shlapeva in povzroča še soparo. Brizganje z vodo je sploh dvorezen nož. Zato je potrebna pri tem največja previdnost.
Da bi se čebele ne vznemirjale zaradi svetlobe, jih vozijo nekateri čebelarji v zatemnjenih panjih in vagonih. Novejši panji imajo na vratcih zgoraj in spodaj podolžno odprtino, ki se odpira na znotraj. Tako je v njih temno, a vendar prihaja vanje dovolj zraka.
Če vozimo v zatemnjenih vagonih, moramo zapreti prezračevalnike in vrata. Toda čebele se začno, ko se panji segrejejo, kljub temu razburjati. Naposled ne preostane nič drugega, kakor da vagon odpremo, če hočemo rešiti žival. Praktične izkušnje so pokazale, da ni ta način prevažanja nič boljši kot prevažanje pri odprtih vratih in prezračevalnikih. Ko postane vroče, se razburjajo čebele tudi v zatemnjenem prostoru, torej pritiče temperaturnim razlikam pri tem važnejša vloga kot pa svetlobi.
Ker razburljivost nalezljivo prehaja od družine do družine, bi se panji v vagonih ne smeli tiščati, temveč bi morali biti nekoliko razmaknjeni. Tako bi se tudi ne greli med seboj. To pa je nemogoče, ker bi potem panji plesali po vagonu. Morda bi ne bilo napačno, če bi bili opremljeni na vsaki strani z eno letvico, ki pa bi jih bilo mogoče odstraniti, kadar bi jih zlagali v čebelnjakih.
Posameznih delov zložljivega čebelnjaka ne zlagajmo na panje ali ob panjih, temveč posebej, da je med panji čimveč zraka. Ležišče si napravimo na sprednjem koncu vagona, kjer je najmanj prepiha. Družinam bo prepih kvečjemu koristil, nam pa gotovo škodil. Dobro bi bilo tudi, da bi imel vsak prevoznik s sabo nekaj vrš iz tila, ki se dajo lepo zganiti in zavzamejo zato prav malo prostora. Če bi začela kaka družina rogoviliti,
bi prislonil vršo k žrelu panja in spustil vanjo sitne čebele. Vršo bi označil s številko panja in jo obesil na steno vagona. Po prihodu na pasišče bi čebele zopet vrnil družini.
Prevozniki so mislili celo že na to, da bi opremili zatemnjeni vagon z ventilatorji, ki bi stalno dovajali hladen zrak. Gotovo bi bila taka naprava odlična, toda bila bi draga. Neprijetnosti je torej na dnevnih prevozih kar preveč. Izogniti pa se jim moremo, kot smo že dejali, samo tako, da vozimo izključno ponoči.
Prevažanje kranjičev. Kranjiči morajo imeti za prevoz posebne duš-nike, sicer pa ravnamo z njimi prav tako kakor z ostalimi panji. Kadar jih vozimo po slabih poteh in na vozovih, je potrebna še posebna previdnost, ker se mlado satovje rado podre. Spomladi in jeseni, ko je satje bolj krhko, zlasti pa jeseni, ko je težko in polno medu, obračajo čebelarji kranjiče na hrbet. Ker stojijo potem sati na prilepljeni strani, so bolje zavarovani in se ne sesujejo. Nekateri podpro sate z letvicami, ki jih polože pod njih spodnje robove.
Zanimivo je, da so naši kranjičarji prevažali panje ponoči tudi pri odprtih žrelih. Žrela so odmašili šele potem, ko so bili panji na vozu. Čebele so se lepo umirile in prisedale na bradi. Seveda je treba proti jutru žrela spet zapreti, ker bi sicer začele čebele izletavati.
Prevažanje s čolnom, barko ali ladjo prihaja v poštev na jugu naše države. Na Hvaru, Šolti, Ščedru, Visu itd. so izdatna rožmarinova pasišča, do katerih pa je mogoče priti samo preko morja. Na otoke lahko vozimo tudi podnevi, kajti ozračje je nad morsko gladino vedno vlažno in kolikor toliko hladno. Važno pa je, da so na mestu, kjer pri-
S1.234. AŽ-panji v splitskem pristanišču tik pred vkrcanjem na ladjo
stanemo s čebelami, že pripravljeni gonjači z mulami, mezgi ali osli, ki nam znosijo panje proč od obale. Tik ob morju čebel ne smemo postavljati, ker jih voda vabi in jih v njej mnogo utone.
Vsaka tovorna žival lahko nese po dva panja, ki ju gonjači spretno privežejo na vsako stran njenega trupa in jih znosijo na še tako nepri-kladno ležeče prostore. Naloga prevaževalca je samo ta, da spravi panje na obalo in pozneje na določenem mestu zloži v čebelnjak ali, če tega nima, v skladanico. Če je obala neposredno pristopna, napravimo z barke do suhe zemlje iz plohov in tramov primerne mostove. Paziti pa je treba, da ti mostovi niso prestrmi, da so trdni in da se podložene deske ne zmikajo pod nogami.
Cesto barka v kakem ožjem zalivu ne more pristati prav ob obali. V takem primeru je treba panje od barke do obrežja prepeljati v manjšem čolnu, kar je dostikrat nerodno in zamudno. Spuščali so jih z barke do obale že tudi na
vrveh kakor na nekaki žičnici. Treba pa je imeti za tak transport primerne priprave. — Če je morje mirno, je vožnja po njem brez vsake nevarnosti, lahko bi rekli, naravnost prijetna. Čebele se na vodi skoraj nikoli ne razburjajo in nimamo z njimi domala nikakih sitnosti. Neprijetnosti se pojavijo kvečjemu na obali pri razkladanju panjev.
Panje zložimo v trupu ladje, kolikor jih ne gre tjakaj, pa še n a palubi. Ker je ograja pri manjših barkah ob kraju palube navadno nizka, jo zastavimo s stenami, vratini in strehami zložljivih čebelnjakov, nakar jih lahko zlagamo tudi v dveh vrstah enega vrh drugega. Panjev ne povezujemo, niti kako drugače ne pritrjujemo, ker se ni bati, da bi na mirnem morju kateri zletel v vodo. Če pa je morje preveč razburkano, raje počakamo v pristanišču, da se poleže in umiri. Seveda se je že zgodilo, da so čebelarji tudi po več dni čakali z naloženimi panji na lepo vreme, vendar so čebele kar dobro prestale daljši pripor, to pa zato, ker vozimo na otoke navadno v zgodnji pomladi ali v pozni jeseni, ko ni v panjih več toliko zalege.
Sl. 235. Barka je naložena s panji in odhaja iz pristanišča
POSTAVLJANJE IN OSKRBOVANJE PANJEV NA PASIŠČU
Ce peljemo prvič in si pasišča nismo ogledali prej, bomo na hitro prav težko našli primerno mesto. Po navadi se nam pri tem opravilu zelo mudi, ker je treba panje čimprej razložiti in odpreti, da žival lahko čimprej leti. Zato je edino prav, da čebelar že pred prevozom določi prostor in se tudi pogovori z lastnikom zemljišča glede najemnine ter o vseh ostalih podrobnostih, da ne nastanejo nesporazumi takrat, ko je treba razkladati.
Spomladi izberemo sončno lego, saj potrebujejo tedaj čebele mnogo toplote. Vsekakor naj bodo čelne strani panjev obrnjene proti jugu, da bo sonca ves dan dovolj. Če se le da, postavimo panje v zavetje, da ne morejo do čebelnjaka mrzli severni vetrovi. V krajih, kjer piha močna burja, postavimo panje izključno z bokom proti njej in jih še dobro zavarujemo. Pazimo na to, da čebele ne bodo vznemirjale ljudi in živine. Biti moramo torej primerno daleč od potov in cest. Potem ko čebele že izletavajo, panjev ne smemo več premeščati. Skrbimo tudi za to, da do panjev ne bo prihajala voda. Ne postavljajmo jih v bližino rek in potokov, ki bi lahko narasli ter nam uničili čebele in panje. Če smo prišli na pasišče, kjer je dovolj domačih čebelarjev, jih ne postavljajmo v neposredno bližino njihovih čebel. V nekaterih krajih, zlasti ob morju, kjer je doma burja in moramo iskati zavetno lego, je navadno zadrega s prostorom. Včasih zlagamo panje samo po dva v višino, vedno pa jih je treba obtežiti s težkim kamenjem in podpreti s koli, da jih burja ne odnese.
Poleti lahko postavljamo panje tudi drugače. Takrat je dovolj, če imajo čebele jutranje sonce. Popoldne naj bo čebelnjak ali skla-danica panjev v senci, da se panji preveč ne ogrejejo.
Na ajdovi paši postavimo panje tako, da so obrnjeni proti jugu. V drugi polovici avgusta so dnevi že hladni, zlasti če nastopi prvo jesensko deževje, ko se nebo mimogrede pooblači. Takrat so tla pred čebelnjakom dobesedno pokrita z otrplimi čebelami. Brž ko pa posije sonce pred čebelnjak, se dvignejo in vrnejo v panje. Da ne zalezejo v rušo in se tam porazgube, mora biti trava pred čebelnjakom vedno pokošena.
Popoldne je senca v splošnem dobrodošla tako za čebele kot za čebelarja, ki ima delo pri njih. Iz izkušenj vemo, kako neprijetno je opravljati čebele v popoldanskih urah, kadar nam sije vroče sonce v hrbet ali pa naravnost v odprte panje. Čeprav je na pasišču malo prostora, nikat. ne postavljajmo panjev v več vrstah, sledečih si druga za drugo, da bi letale čebele kar križem nad njimi. Ob taki razporeditvi bi se zelo motile že ob dobri paši, ob slabi pa bi lahko nastal rop. Četudi nakopičimo na kakem prostoru več sto panjev, jih vedno postavimo v eni sami dolgi vrsti (sl. 238). Če bi ne bilo za tako postavitev dovolj prostora, pojdimo raje kak kilometer dalje, kjer smo s čebelami sami.
Sl. 236 (na desni). Prevoz čebel na livar: 1. Vagon s čebelami na obali pred prekladanjem na ladjo. 2. Ladja s čebelami se v jutranjem svitu bliža pristanišču. 3. Panje dvigajo iz trupa ladje. 4. Po mostu, zbitem iz desk, spravljajo panje na obalo. 5. Težavna pot med skalovjem. 6. Prenašanje panjev po kozji poti nad obalo, ki se v prepadu spušča v morje. 7. Prenašanje panjev do začasnega stojišča. S. Začasno stojišče. 9. Prenos panjev z osli na stalno stojišče. 10. Čebelarji se po opravljenem delu utrujeni vračajo s parnikom domov (foto de Gleria)
Slovenski čebelarji imajo veliko napako, da le preradi kopičijo panje na enem mestu. Mislijo, da bo paše dovolj tudi zanje, če je bo za toliko drugih panjev, doda to ne drži niti za hojevo pašo. Če je čebel le preveč, prav gotovo ne dobe dovolj obnožine, da niti ne govorimo o težavah pri opravljanju panjev, ko se na tesnem prostoru niti premakniti ne moremo. Gorje pa čebelarju na takem pasišču, kadar poneha paša in pride do ropanja. Če ne opazi tega takoj in čebel ne odpelje, ima lahko občutno škodo. Zanimivo je, da pride včasih do takega kopičenja celo na ajdovih pasiščih, ki gotovo niso toliko izdatna, da bi nudila pašo za čezmerno število
Sl. 237. Slovenski prevozniki s čebelami na Velebitu (foto Mihelič)
panjev. Še huje je v Liki, kjer so postavili na enem samem pasišču že do 2000 panjev. Pameten čebelar raje beži s takih mest in gre dalje, čeprav ima morda malo več stroškov.
Skrbimo, da bo v bližini na pašo postavljenih panjev dovolj vode. Če je ni, napravimo napajalnik. Vode v napajalniku ne sme zmanjkati. Če sami ne ostanemo pri čebelah, naročimo varuhu, da skrbi za to.
Ko je čebelnjak urejen, odpremo žrela in čebele osvobodimo-Poleti ob hujši vročini je treba pročelja panjev in naletne deske dobro poškropiti z vodo. Zmočimo tudi brade in zapahe. Ako imamo žrela zaprta z majhnimi pločevinastimi zapahi z luknjicami, lahko skozi nje nabrizgamo čebele, ki se zadržujejo za žrelom. Te so najbolj razdražene in takoj napadejo čebelarja, ko odpira žrela. Brž ko se umaknejo v notranjost, zapah naglo odpremo. Če imamo lesene zapahe, jih nekoliko odmaknemo, vendar še ne toliko, da bi mogle čebele ven. Potem brizgnemo v vsako žrelo nekoliko vode in ga v istem hipu popolnoma odmašimo. Ce tako ravnamo, nam odpiranje žrel ne bo delalo posebnih težav. Pri tem
pa se je treba držati določenega reda, zlasti če imamo večje število panjev. Začnemo z desne strani in odpremo najprej zgornji panj, potem srednjega in naposled spodnjega v prvi pokončni vrsti. Tako nadaljujemo dp konca, dokler vseh ne odpremo. Nato se prepričamo, če smo delo dobro opravili. Stopimo nekaj korakov stran od čebelnjaka in poglejmo, če izletavajo čebele prav iz vseh panjev. Pazljivi bodimo zlasti pri prašilčkih in pri panjih z dvema družinama. Kaj rado se zgodi, da jih čebelar pozabi odpreti in se spomni na to, ko je že prepozno. Zato take panje vidno zaznamujmo in še posebej opozorimo nanje tudi spremljevalca čebel.
Sl. 238. Slovenski čebelarji na žepkovem pasišču v okolici Bruvna v Liki
(foto Lončarevič)
Ko čebele potem že nekaj časa lete in se za silo umire, zapremo vrata panjev. Se prej pa ometemo z okenc vse čebele, ki so se na poti morebiti tja zatekle. Naposled spravimo čebelarsko orodje na primerno mesto, spustimo pridvižna vrata in čebelnjak zaklenemo. Naše delo je s tem končano.
Postavljanje je odvisno od tega, kakšen čebelnjak imamo. Nekateri čebelarji si narede bivališče za panji, spet drugi postavljajo čebel-x njake tako, da lete čebele na dve strani, sredi pa puste toliko prostora, da spravijo tja svoje stvari in si narede tam tudi ležišče. Vsekakor morajo imeti čebele varuha: nikar jih ne puščajmo samih! Prihranili si bomo marsikatero neprijetnost, ki bi nastala, če bi se preveč zanašali na poštenje bližnjih ali daljnih ljudi.
Naša opravila na pasišču se ne razlikujejo mnogo od tistih, ki jih imamo s čebelami doma. Kdor ima na pasišču stalen čebelnjak, jih bo opravljal prav tako. Drugače pa je, če imamo zložljive čebelnjake ali panje.
zložene v skladanice. Naše delo je potem precej težje, saj v takih čebelnjakih nismo zavarovani pred vremenskimi nevšečnostmi. Zelo nas motijo čebele pri delu v brezpašnih dneh. Kaj hitro so okrog nas celi roji, če le odpremo kak panj. Pogosto je sploh nemogoče delati. Zato moramo pregledovati čebele le zgodaj z j u -t r a j. Samo ob zelo dobri paši lahko delamo ves dan.
Proti vremenskim ne-prilikam se zavarujemo tako, da pri zložljivih čebelnjakih dvignemo vrata. Seveda pa nas taka streha ne varuje popolnoma. Nekateri čebelarji imajo s seboj ponjavo, ki jo poleže na streho, da potem neovirano delajo. Včasih nanese pač tako, da moramo delati tudi ob slabem vremenu, zlasti kadar pripravljamo čebele za prevoz in so prevozna sredstva že naročena.
Če se le da, ne pregledujmo čebel v brezpašnih dneh, posebno ne na pasiščih, kjer je večje število panjev. Na ajdovi paši panjev sploh ne smemo odpirati. Nastalo bi nevarno ropanje, zlasti v popoldanskem času, ko ajda ne medi. Predpisi o prevažanju na ajdovo pašo to strogo prepovedujejo.
Precej težav je na pasišču s točenjem. Dostikrat je prav težko najti primeren prostor, kjer čebelar mirno in nemoteno toči, ne da bi ga čebele nadlegovale. Ob izdatnih pašah lahko točimo kar za čebelnjakom ali za skladanico, ker so čebele preveč zaposlene z bero, da bi stikale za medom-Drugače je, če se paša pretrga. Če je v bližini kaka hiša, si uredimo prostor za točenje tamkaj. Toda naše čebele so le prepogosto postavljene daleč od naselij. Čebelarji, ki imajo zložljive čebelnjake, si napravijo v takem primeru zadaj za panji iz stranskih sten majhne lope. Potrebna pa sta pri tem vsaj dva čebelnjaka. Zadnje stene prvega dvignemo, da nam služijo kot streha, podložimo pa jih s stenami drugega. Tako dobimo za čebelnjakom precejšen prostor, v katerem lahko točimo in shranjujemo satovje. Vse reže skrbno zamašimo s papirjem, da ne morejo čebele v
Sl. 239. Čebele na paši v kavkaških planinah
notranjost. Za mizo nam rabi stena čebelnjaka, ki jo položimo na sode. Vhod v to lopo napravimo na tisti strani, ki je najbližja čebelnjaku, katerega panje nameravamo najprej točiti. Odprtino zastremo s ponjavo ali z odejami ter jih pritrdimo samo zgoraj pri strehi. V ta prostor lahko neovirano nosimo ometene medene sate, saj se vhod za nami takoj zapre in ni nevarnosti, da bi prišle vanj tudi čebele. V lopi prižgemo nekaj koščkov stare vrečevine. Še boljša je šota, ki gori počasi, a daje več dima. Ko smo iztočili panje iz enega čebelnjaka, gremo k drugemu in tretjemu. Nazadnje lopo podremo in jo postavimo pri drugem najbližjem čebelnjaku. Zdaj iztočimo prvi čebelnjak, za katerim smo imeli prej lopo. Če je več čebelnjakov, lahko naredimo hkrati dve taki hišici in čebelarji točijo po vrstnem redu, ki so ga bili sporazumno določili.
Nekateri prevaževalci so si omislili posebne hišice, ki stoje same zase v bližini čebelnjaka, spet drugi pa imajo večje ali manjše šotore. Odlično so se obnesli čebelnjaki dvojčki. Ko je delo opravljeno, lope razdremo in vse stene očistimo, da medeni ostanki ne privabljajo čebel.
POVRATEK S PAŠE
Ko se vračamo s paše domov ali gremo na kako drugo pasišče, moramo upoštevati vsa tista navodila, ki veljajo za prevoz na pašo. Na čebele pa moramo tedaj še bolj paziti. Ob količkaj dobri paši so se družine opomogle in se okrepile. Medišča so nabita medu, napolnjena pa so tudi plodišča. S takimi panji v večji vročini sploh ne smemo oditi na pot, ampak jih moramo iztočiti. Medišča iztočimo popolnoma, v plodišču pa pustimo le nekaj kilogramov medu za rezervo, ker prav nič ne vemo, kaj bomo doživeli na drugi paši. Ob dobri paši nanosijo čebele med tudi nad zalego v plodišču; včasih celo omejijo prostor za zalego, tako da matica ne more več zalegati. Če najdemo nad zalego vence medu, lahko krajna dva sata v plodišču tudi iztočimo, posebno če sta mlada in bi bila nevarnost, da bi se na prevozu sesula. Pred vsakim prevozom družine pregledamo. Navadno so vsi sati v plodišču zaleženi. Zato jih lahko nekaj prestavimo v medišče, s čimer razširimo gnezdo v plodišču in damo matici prostor za zaleganje. Tako prestavljene družine vozimo bolj brez skrbi.
Točiti začnemo vsaj nekaj dni pred prevozom, da se čebele umire in osuše iztočene sate. Kdor bi vozil isti dan, ko je točil, bi zgubil mnogo čebel. Saj vemo, kako planejo čebele na iztočene medene sate in kakšno razburjenje je v panju, dokler sati niso očiščeni.
Dobro premislimo, kako bomo vozili na povratku. Pripravimo panje, kot je treba za vsak prevoz, čebelam pa dajmo še več prostora. Vzemimo tokrat štiri ali pet satov iz medišča. Če se le da, vozimo samo ponoči, podnevi pa panje izložimo, da se bodo čebele spreletele. Bodimo pri tem skrajno previdni in ne zanašajmo se na dež ali hladno vreme. Prevažanje je nevarno tudi ob soparnih ali toplih deževnih dneh. Sicer se lahko čebelarju posreči, da z velikanskim trudom reši čebele pogina, toda zgodi se neredko to, da v panjih propade vsa odkrita zalega. Čebele jo v razburjenju izpijejo, a ker primanjkuje kasneje naraščaja, panji sčasoma oslabe. Vrh tega so navadno preostale čebele
silno utrujene, dostikrat tako, da mine več dni, preden začno na novem pasišču spet izletavati.
Drugače ravnamo s čebelami, kadar jih vozimo po končani jesenski paši domov. Takrat so noči že hladne in tudi jutra, zato vozimo brez nevarnosti, da bi se čebele zadušile. Skrbimo pa le, da bodo imele družine dovolj zraka. Navadno ga je tedaj še preveč. Včasih moramo celo zapreti vrata vagona in vse prezračevalnike ter obleči zimsko suknjo. Ob takih razmerah lahko vozimo seveda tudi polne panje.
Ko zlagamo doma panje v čebelnjak, dobro premislimo, kam bomo postavili slabe družine, če jih nameravamo združevati. Prašilčke postavimo v srednjo vrsto med ostale družine, da jim bo pozimi topleje. Panje, ki so potrebni popravila, zložimo v gornjo vrsto, da jih lahko vzamemo kasneje iz skladanice, ne da bi morali premikati ali prestavljati druge.
ZAKONSKE OLAJŠAVE PRI PREVAŽANJU ČEBEL
Železnica prevaža čebele, čebelarsko orodje in zložljive čebelnjake po znižani tarifi, in sicer le takrat, kadar peljemo čebele na pašo ali s paše. Zato moramo v tovornem listu izrecno navesti, na kakšno pašo vozimo. Če prevažamo po železnici prazne panje, čebelarsko orodje, posodo ali čebelnjake brez čebel, ta popust, ki znaša 50 % od normalne tarife, ne velja. Čebele prevažamo vselej le kot kosovno blago (denčana roba). To moramo že pri naročilu vagona povedati ali napisati na naročilnici, da ne bi nastale pozneje neprilike. Čebel torej ne prevažamo kot vagonske pošiljke, ker bi bila tovornina predraga in bi se prevoz ne splačal. V takem primeru zaračuna železnica za vagon pavšalno težo 5000 kg. Da bi se čebelarji seznanili s tarifo za prevoz čebel in pravilno označili težo panjev, čebelarskega orodja, posode in čebelnjakov, prinašamo izvleček iz »Tarife za prevoz robe na progah jugoslovanskih železnic« in še nekatera druga navodila.
Čebele in čebelarske potrebščine. 1. Za čebele v panjih z eno samo družino računa železnica vozarino po odredbah za kosovne pošiljke na podlagi povprečne teže 20 kg za panj.
2.	Kolikor bi bilo v panju več družin (rojev), računa za vsako družino po 20 kg.
3.	Za panjičke, v kakršnih vzrejajo čebelarji matice (v našem primeru za hramčke s plemenilniki; op. pis.), je treba plačati vozarino na podlagi povprečne teže 5 kg. Isto velja za štiri ali trisatarje (prašilnike).
4.	Za čebelarsko orodje in priprave računa železnica vozarino po odredbah za kosovne pošiljke na podlagi povprečne teže, in sicer: za napajalnik (korito) 5 kg, točilo 20 kg, tehtnico 20 kg, šotor ali ponjavo 5 kg* prazne kante z železnim obročem, izvzemši kante iz bele pločevine kvadratne ali okrogle oblike, 5 kg, prazne panje 20 kg, prazne panje, pletene iz šibja, slame ali rogoza 5 kg, voz za prevažanje panjev 500 kg, razne barake in zložljive čebelnjake iz tenkih desk 150 kg, iz debelih desk 300 kg-
50 % popust pri redni vozarini velja samo za pošiljke panjev z živimi čebelami, ki gredo na pomladno, letno ali jesensko pašo in na povratku
z njih, kakor tudi za čebelarsko orodje in priprave, ako jih odpošlje čebelar z istim tovornim listom kot čebele.
Čebele mora naložiti v skladu z voznim redom železniškega transportnega podjetja, ki izda instradacijo. Prevažajo se z direktnimi brzo-tovornimi vlaki, kadar pa teh ni, s potniškimi vlaki. Izjemoma lahko vozimo čebele tudi z brzimi vlaki, kadar bi to okoliščine zahtevale: velika oddaljenost pasišča, vročina itd. Seveda je treba imeti za take prevoze posebno dovoljenje železniške direkcije.
Dodatne uredbe. Čebelarji so na poti velikokrat zašli v nemajhne neprilike, ko so jim železničarji odklopili vagone ali na kak drug način otežkočali prevoze. Ker je pri tem pogosto nastala velika škoda, so zahtevali odškodnino. Zato je železniška uprava izdala še dodatne uredbe o prevozu čebel. Ena najvažnejših je odredba št. 125 z dne 6. junija 1950. V njej naroča ministrstvo železnic svojemu osebju, da mora spremljevalcu čebel, če zahteva prekinitev prevoza podnevi in začasno iztovorjenje čebel zaradi vročine in nevarnosti zadušitve, ugoditi in pripraviti vse za prevoz v naslednji noči. Za vagon, ki je stal na postaji čez dan, ni treba plačati nobene pristojbine.
Odredba št. 84 z dne 16. aprila 1951 določa: Čebele in čebelarske potrebščine, ki jih iz katerega koli vzroka ni bilo mogoče oddati na prevoz med uradnimi urami tovorne postaje, mora ta sprejeti eno uro pred rednim odhodom vlaka, s katerim je bila pošiljka odpremljena.
Panji s čebelami se prevažajo v zaprtih vagonih. Ako pošiljalec terja, da se prevažajo v odprtih, mora uslužbenec to zahtevo vpisati v tovorni list. V tem primeru je treba uvrstiti vagon čim dlje od lokomotive.
Ventilacija. Vsak panj mora imeti primerno ventilacijo bodisi na gornji strani (na pokrovu), bodisi na čelni strani ali zadaj pri vratcih. Odprtina za zračenje mora biti zamrežena.
O spremljevalcu. Pošiljke živih živali, ki se morajo prevažati s potniškim vlakom, sme postaja prevzeti v prevoz samo s spremljevalci. Vozovno osebje je dolžno vagone, v katerih se vozijo žive živali, nadzirati. Če ugotovi, da spremljevalca, ki je vpisan v tovorni list, ni v vagonu, mora sprevodnik to zapisati v tovorni list.
Nakladanje in razkladanje čebel. Panje s čebelami je treba naložiti in razložiti brez vsakega odlašanja v vsakem dnevnem času in tudi ponoči, ako prijavi pošiljalec tovor 24 ur prej. Če je le piogoče, je treba nakladati in prevažati po sončnem zahodu. Panje je treba prenašati in nakladati pazljivo. Ne sme se jih premetavati ali izpostavljati soncu. Treba jih je tudi zavarovati, da se ne prevrnejo.
V času od 15. aprila do 15. oktobra se panji lahko nakladajo v dve ali več vrst v višino, in sicer tako, da je med pokrovom spodnjih in podom zgornjih panjev prazen prostor (pri položkah in dadantovcih; op. pis.).
To pa ni dovoljeno v mesecih maju, juniju, juliju in avgustu pri prevozu na večje daljave.
Prevoz s potniškimi in brzotovornimi vlaki in prekladanje. Panje s čebelami je treba odposlati s prvim potniškim ali brzotovornim vlakom. Pošiljke se ne smejo med potjo prekladati. Ako pa je prekladanje potrebno, ga je treba opraviti zelo pazljivo in v navzočnosti spremljevalca. Če spremljevalec to želi, lahko sam preloži, naloži ali razloži kosovno pošiljko.
Nepravilnosti med prevozom. O ostalih nepravilnostih, zaradi katerih bi lahko čebelar zahteval od železnice povračilo škode, je treba takoj, po potrebi tudi brzojavno, obvestiti železniško upravo.
Čebelar prevoznik naj si vse naštete odredbe prepiše in naj jih ima vedno pri sebi. Večkrat mu bodo prišle prav in z njimi bo lahko opozoril železniške uslužbence, ki jim včasih niso znane.
Kadar piše čebelar tovorni list, naj glede na gornje predpise ne pozabi napisati, da gredo čebele na pašo ali s paše. Pri označevanju čebelarskih potrebščin pogosto zmanjka na sprednji strani tovornega lista prostora za njih popis. V tem primeru naj označi spredaj samo težo čebelarskih potrebščin, na drugi strani pa naj to razčleni in napiše, kaj vse ima s seboj. Tako bo vozil brez skrbi in se izognil vsem neprijetnostim, do katerih lahko pride, če mu železniška uprava pošlje dodaten račun.
Tovornemu listu priložimo tudi prepis veterinarskega potrdila o zdravju čebel. Glejmo, da bomo imeli vsaj en izvod tega potrdila vedno pri sebi. Ko naročamo veterinarska potrdila, zahtevajmo poleg originala še tri ali štiri prepise, da ne bomo nikdar v zadregi zanje, zlasti če prevažamo na več paš.
Uredbe o prevažanju čebel na pašo. Prevažanje na različne paše in tudi na ajdovo je bilo pri nas v Sloveniji do leta 1933 svobodno. Takrat pa so oblasti izdale prvo odredbo o prevažanju čebel na ajdovo pašo z namenom, da bi zavarovale interese prevaževalcev in čebelarjev domačinov. Spori med njimi so namreč zavzeli tak obseg, da jih ni bilo več mogoče odpraviti na miren način, čeprav so si čebelarske organizacije močno prizadevale, da bi pomirile tako ene kakor druge. Do sporov je prišlo navadno po krivdi obeh strani: ponekod so čebelarji pripeljali na posamezna mesta preveč čebeljih družin, drugod pa so čebelarji domačini ozkosrčno branili neizkoriščena pasišča zaradi nekaj svojih panjev. Na žalost pa vse uredbe o prevažanju na pašo niso mogle urediti tega perečega problema, čeprav so se vrstile z raznimi izpopolnitvami iz leta v leto. Prva je izšla leta 1933, druga 1934, tretja leta 1938. Še vedno so se pojavljali novi spori, ki so med vojno prenehali, a so spet izbruhnili po osvoboditvi. Čeprav prejšnje uredbe niso imele več zakonske veljave, so jih nekatere čebelarske organizacije, ljudski odbori in čebelarji sami vendarle upoštevali. Po vojni je skušala te spore reševati naša čebelarska organizacija in je nekaj let tudi dodeljevala ajdova pasišča. Da bi prišli do izpopolnjene uredbe, ki naj bi veljala za prevoz ne samo na ajdovo, temveč tudi na druge paše, je sporazumno s čebelarskimi društvi oziroma družinami sestavila osnutek o prevažanju čebel na ajdovo in druge paše. Ta osnutek je bil izdelan na podlagi izkušenj prevaževalcev in predvojnih uredb. Ljudska oblast tega osnutka sicer še ni potrdila, vendar je dolžnost vseh organiziranih čebelarjev, da se po njem ravnajo, dokler ne bo sprejet čebelarski zakon, ki bo uredil tudi te probleme. Osnutek je bil objavljen leta 1952 v Slovenskem čebelarju.
PRIDOBIVANJE IN UPORABA ČEBELJIH PROIZVODOV Poglavitne vrste medu — Kemične in fizikalne lastnosti medu — Točenje in čiščenje medu — Shranjevanje in prodaja medu — Hranilna in zdravilna vrednost medu •— Medica in medeno pecivo — Barva in druge lastnosti čebeljega voska — Zbiranje in kuhanje voščin — Čiščenje in beljenje voska — Uporaba voska — Pridelovanje in konserviranje matičjega mlečka
K sliki na sprednji strani
V satnišnici segrejejo vosek v posebnem kotlu, v tako imenovanem avtoklavu do 120° C, s čimer ga razkužijo in tako preprečijo razširjanje nalezljivih čebeljih bolezni s satnicami (foto Kališnik)
Z^~^<ebela nam koristi posredno in neposredno. Posredno korist nam pri-I naša s tem, da oprašuje sadno drevje in druge kulturne rastline, V.—y neposredno pa s tem, da nam daje vosek in med. Koristen je celo njen strup, ki ga uporabljamo v zdravilstvu, v zadnjem času pa se mu je pridružil kot zdravilno in kozmetično sredstvo še matičji mleček. O vseh teh čebeljih proizvodih smo mimogrede že govorili v prvem delu naše knjige in deloma v nekaterih prejšnjih poglavjih drugega dela, sedaj pa se hočemo nekoliko natančneje seznaniti z njih pridobivanjem, pravilnim ravnanjem z njimi in s shranjevanjem.
Sedanji čas terja od čebelarja, da je dobro poučen o vsem, kar je v zvezi z medom: o njegovem bistvu, kako ga jemljemo čebelam, shranjujemo in pravilno uporabljamo. Kaj pomaga, če ima vinogradnik v svojem vinogradu najboljšo trto, če pa ne zna kletar iti? Isto lahko rečemo o čebelarju, ki ne zna pravilno ravnati z medom, tem plemenitim čebeljim proizvodom. Kadar ga imamo v posodah, se redkokdaj zavemo, koliko skrbi, truda in stroškov smo morali zanj žrtvovati. O Sloveniji pač ne moremo reči, da je dežela, kjer se med kar cedi...
Naš povprečni pridelek medu na panj nazaduje, saj se veriga slabih letin vleče skoraj nepretrgano od leta do leta. Če pa je v panjih kaj več medu, se rado zgodi, da nevedni čebelarji z nepravilnim točenjem in shranjevanjem poslabšajo ali celo pokvarijo še tisto mrvico medu, ki so jo čebele nabrale s tolikim trudom. Minuli so časi, ko si našel kupca tudi za manjvreden medeni pridelek. Dandanes zahteva potrošnik prvovrstno blago, ki je v vsakem pogledu neoporečno. Tak med pa pridelamo le tedaj, če se pri točenju ravnamo natanko po določenih pravilih in če uporabljamo pri tem tudi primerno orodje.
Isto velja o vosku. V dobi kranjičarjev je bil njegov pridelek mnogo večji, kot je sedaj. Zmanjšanje pridelka pa ni povzročilo samo poslabšanje pašnih razmer in s tem v zvezi nazadovanje števila panjev, marveč mnogo bolj uvedba pan jev s premičnim satjem. Tudi nestrokovno in pomanjkljivo izkoriščanje voščin je precej pripomoglo k padcu pridelka.
Nekdaj je Slovenija pridelovala toliko voska, da ga je bilo dovolj za vso domačo potrebo in še ga je dosti ostalo za izvoz. Dandanes porabi čebelar pretežni del pridelanega voska za satnice v lastnem čebelarstvu. Kranjičarji so imeli v svojih panjih skoraj samo mlado satje, sodobni čebe-
larji pa uporabljajo isto satje leta in leta. Neredkokdaj prinesejo v kuho voščine od tako starega satja, da se iz njega nakuha komaj toliko voska, kolikor so tehtale satnice za to satje.
Čebelarji kranjičarji so z veščinami tudi bolje ravnali. Znali so vosek bolje skuhati kakor sedanji čebelarski rod. Vešče niso imele kaj uničevati, ker so kranjičarji vse panje, ki niso bili za pleme, jeseni odpeljali k medi-čarjem in svečarjem. Tam voščine niso propadale, ker so jih sproti pokuhali.
Pred vojno je voska zelo primanjkovalo. Še za satnice ga ni bilo dovolj. Večkrat smo si morali pomagati z anatolskim voskom, da smo lahko zadovoljili domači potrebi po satnicah.
Tudi Jugoslavija kot celota ni pridelovala dovolj voska, čeravno je v drugih republikah še dosti čebelarjev košarjev. Poleg velikih količin karnavbskega voska in parafina smo uvažali tudi precej drugega voska. Sedanji pridelek tega blaga pa bo raje manjši, kot je bil predvojni.
Precej podobne razmere kakor v Jugoslaviji vladajo tudi po ostalih državah Evrope. Edino Rusija pridela voska čez domačo potrebo, vse druge države ga uvažajo iz prekomorskih dežel. Uvoz je zelo velik. Glavni dobavitelji za čebelji vosek so Mala Azija (Levanta), Indija, Egipt, Etiopija, Maroko, Senegal in Gvineja ter Antilsko otočje, zlasti otoka Haiti in Jamaica. V teh zemljah je napredno čebelarstvo šele v zarodku, zato je tam pridelek voska tako velik.
MED
KAKO SO PRIDOBIVALI MED NAŠI PREDNIKI
Ko so naši predniki čebelarili še izključno v kranjičih in slamnatih koših ter še niso poznali točila, so med pridobivali tako, da so panje, ki jih niso nameravali zazimiti, jeseni podrli ali pa so jim ob določenem letnem času odvzeli toliko medenega satja, kolikor so ga imeli odveč. Izpod-rezovali so ga bodisi jeseni po končani paši ali spomladi marca meseca, ko so se panji že otrebili. Medeno satje so potem narezali na tanke krhlje ali ga zmečkali, zmečkanino pa polagali na gosta sita, da se je med odcejal v podstavljene posode. Te so postavljali na toplo peč ali tudi vanjo, da se je satje hitreje praznilo. Ves med pa ni sam od sebe odtekel. Voščine je bilo treba na koncu še stiskati z rokami, da je nazadnje ostalo v njih prav malo medu.
Ta način pridobivanja medu pa je bil primeren le za malega čebelarja. Večji čebelarji so medeno satje mastili s posebnimi stiskalnicami. Pri tem so uporabljali nalašč v ta namen napravljene vreče. Tkanina je bila bolj redka, niti pa nenavadno debele.
Da bi iz satja izlužili med prav do zadnje kaplje, so voščine nazadnje še namočili, najraje v deževnici. Iz namake so potem skuhali medico ali pa žganje.
Tudi medičarji so pridobivali med precej podobno. Jeseni, po končani paši, so jim čebelarji pripeljali panje v podiranje ali, kakor so rekli? v trganje. Delavci so jih zažveplali, jim odtrgali podnico, v glavnem otresli mrtvice, spodrezali satje in medeno zmetali v keblje. Za mrtve čebele, ki so se pri žveplanju zarile v celice, in za zalego se pri tem niso zmenili-
Satje so zmečkali z debelim žokovnikom, ga pretresli v košare iz p r o t j a, te pa postavili na police v zelo zakurjenem prostoru. Iz košar se je med odcejal v podstavljeno korito. Na koncu so ga precedili in nalili v keblje, kjer se je strdil. Kakšne kakovosti je bilo tako blago, ni težavno uganiti. Medene voščine so nazadnje obdelali še tako, kakor smo zgoraj povedali.
Ponekod, zlasti po Štajerskem in Dolenjskem, je bilo v navadi, da so medičarji in svečarji jeseni naložili na voz prazne sode in se vozili po vaseh od čebelarja do čebelarja ter žveplali in podirali koše in panje. Medeno satje so potem obdelali doma.
Poleg takega medu — prešanca — so čebelarji in medičarji jeseni prodajali tudi med v satju, predvsem v belem; ljudje so ga bolj cenili kakor strd iz kebljev. Bil je precej dražji. Na trgu so ga kmetice prodajale že narezanega na koščke, naloženega na kak večji list, na primer list solate.
Popoln prevrat v načinu pridobivanja je nastal, ko je Franc Hruška izumil točilo. Njegov izum je bil že sam po sebi epohalnega pomena, še večjega pa v zvezi z izumom satnic nekoliko let poprej. Oba izuma sta izpopolnjevala drug drugega. Sedaj šele je bilo mogoče pridobivati med odlične kakovosti, hkrati pa ohraniti satje nepoškodovano za nadaljnjo uporabo.
RAZNE VRSTE MEDU
Pod pojmom med razume večina ljudi tisto sladko tekočino, ki jo čebela nabira po cvetovih. Saj še mnogo čebelarjev ne ve, da je ta tekočina, ki ji pravimo medičina ali nektar, zgolj surovina, iz katere napravljajo čebele med, ga spravljajo v satju in ga puste tam, da zori in dozori. Sicer ga lahko napravijo tudi iz sladkorja, ki jim ga pokladamo, toda to ni nikdar tak med, kot nastane iz sokov, nabranih na živih rastlinah.
Medu je nešteto vrst. Ločimo jih po krajevnem in rastlinskem izvoru, po načinu pridobivanja in po letnem času, v katerem je bil kak med nabran. Vse te razlike pa se ne izražajo samo v barvi, vonju in okusu, ampak tudi v kemični sestavi posamezne vrste.
Krajevne vrste medu. V deželah, ki uvažajo mnogo medu, na primer v Švici, Franciji. Nemčiji, mora biti vsak inozemski med kot tak označen. Prepovedano je prodajati med tujega izvora za domačega. Evropa uvaža največ medu iz raznih držav Amerike, zlasti iz ZDA, iz Kanade, z Antilskega otočja, iz Guatemale in Čila, iz Avstralije in Nove Zelandije. Med iz srednje in Južne Amerike je najcenejši. Od evropskih držav so glavni izvozniki Rusija, Madžarska in Španija, v zadnjih letih pa tudi Jugoslavija.
Vrste medu po rastlinskem izvoru. Mnogo bolj očitne so razlike tistega medu, ki je rastlinskega izvora. Slehernemu medu, ki ga čebele naberejo na cvetovih rastlin, pravimo cvetlični med. Ako je bil nabran na drugih delih rastlin, na primer na listju ali po iglah iglavcev, ga označujemo kot mano ali gozdni med. Lahko pa je tudi mešanica teh dveh vrst.
Cvetlični med izvira vedno iz rastlinskih medovnikov (nekta-rijev), to je majhnih žlez, ki izločajo sladko tekočino — medičino (nektar).
Izločajo jo večinoma samo v času, ko cvetovi še niso oprašeni; potem izločanje preneha. Ugotovili so, da vsebuje medičina od 30,98 do 93,76 % vode.
Kadar imajo čebele dalje časa bero na cvetovih rastlin iste vrste, ki rastejo na veliki površini zemlje, je nanošeni med bolj ali manj čiste vrste, čistocveten (sortiran). V tem primeru govorimo na primer o akacijevem, lipovem, ajdovem, žepkovem medu. Medu, ki ga čebele naberejo po travniških cvetlicah in drugih, hkrati cvetočih rastlinah, pravimo na kratko mešan c ve 11 i č n i med (ali travniški).
Kako leto imajo čebele prav dobro bero na raznih manah. Najbolj izdatna je hrastova mana, ponekod pa javorova in leskova. Še izdatnejša je v naših krajih hojeva in smrekova mana, tu pa tam tudi macesnova. Smreka medi skoraj vsako leto, prav tako hrast, hoja pa le na več let.
Mešani med {mana in cvetlični med) je v naših krajih precej pogost. Po navadi je cvetličnemu medu primešan Smrekovec. Tak med je zelo okusen in cenjen.
Razlike medu zaradi različne pridelave. Na razlike v medu ne vpliva samo izvor medu, marveč tudi način, kako čebele nabrano medičino predelajo in kako čebelar med pridobiva.
O različni predelavi iste vrste medičine po čebelah je malo znanega. Vendar je dr. Z a n d e r na podlagi poskusov s kavkaškimi čebelami dognal, da čebele različnih pasem iste vrste medičino različno predelajo. Medtem ko je poletna bera domačih čebel dala zlatorumen med, so kav-kaške čebele isto medičino predelavale v med brez barve. Še večja razlika se je pokazala pri medu z jesenskega resja. Po domačih čebelah nabran je bil tako gost, da ga ni bilo mogoče točiti, po kavkaških čebelah nabran pa je šel lepo iz satja. Hojev med, nabran v Gorskem Kotaru na Hrvaškem, se v satju že po petih dneh popolnoma strdi. Ce ga raztopimo, ima rdečkasto-zeleno barvo, torej čisto drugačno kakor slovenski hojevec, ki se v satju le tu in tam strdi, navadno tedaj, ko mu je primešana listna mana. Štajerski ajdovec je znatno temnejši kakor kranjski.
Po načinu, kako čebelar med prideluje, razlikujemo tele vrste medu:
1.	Med v satju. Tega pri nas ne pridelujemo več, pač pa prav mnogo v Ameriki in Avstraliji.
2.	Medsamotok dobimo, če satje iz kranjičev ali košev zrežemo na tanke rezine, te pa denemo na gosto sito in na toplo, da se sam odcedi.
3.	Preša n med so v starih časih pridobivali medarji iz satja iz panjev z nepremičnim satjem in iz slamnatih košev. Bil je zelo nečist.
4.	T oče n ali trcan med dobimo, če medeno satje iztočimo s to-čilom. V Sloveniji pridelujemo izključno tak med.
Barva, vonj in okus medu. Barva medu je zelo različna in značilna za posamezne vrste tega živila. Med lepe barve je tako vabljiv, da ga ne jemo samo z usti, marveč tudi z očmi. O bistvu in kemični naravi barve ne vemo skoraj nič. Nesporno je, da ima že medičina v glavnem tisto barvo, ki jo ima kasneje med. Barva je tedaj rastlinskega izvora. Barvilo je v toplem alkoholu topljivo in je z njim mogoče barvati živalsko volno.
Lestvica barv je zelo obsežna. Vse mogoče odtenke rumenih in rjavkastih, temnozelenih in skoraj črnih vrst medu poznamo, pa tudi brezbarvne.
Pri določanju barve je potrebno, da gledamo med vedno skozi enako debelo plast. V drobni epruveti je svetlejši kakor v večjem kozarcu. Cvetlični medovi so v splošnem svetlejši kakor mane. Samo ajdovec in vresovec sta temna. Najtemnejši je med hrastove mane.
Trdijo tudi, da je svetli med iz starih satov temnejši kakor isti med iz mladih. Čebelar A. Bukovec pa je s poskusi dognal, da je ta razlika tako neznatna, da ni vredna besede.
Kateri med je kot živilo več vreden, svetel ali temen? Nekateri mislijo, da je svetli več vreden, a se motijo. Temni med je skoraj vedno izdatnejši kot svetli. Kakor pri marsikaterih drugih živilih je tudi pri medu »moč navade< odločilna za njegov konsum.
Mnogo laže kakor po barvi lahko določimo kako vrsto medu p o vonju in okusu. Snovi, ki dajejo pristnemu medu svojstven vonj in okus, so rastlinskega izvora, so potemtakem že v medičini, ki jo čebela nabira. Vonj (aroma) izvira od eteričnih olj in od estrom podobnih spojin. Te snovi so zelo hlapljive, zato medu ne smemo močno segrevati.
Cvetlični medovi imajo v splošnem močnejši vonj kakor mane, ki so skoraj brez njega. Nekateri imajo nenavadno močnega, na primer ajdovec, žepkovec, metovec, drugi pa so skoraj brez njega (akacijevec, čišljakovec).
Tudi snovi, ki dajejo medu okus, so rastlinskega izvora. Če so to kisline ali kake druge snovi, ki jih med vsebuje, še vedno ni dognano. Izredno milega okusa ali skoraj brez njega je akacijevec, ostrega pa ajdovec. Hojevec in Smrekovec imata prijeten okus po smoli, žepkovec zelo vsiljivega po šetraju. Marsikateri cvetlični med je pekoč in draži sluznice v grlu, na primer čisti lipovec.
Kakovost medu v tekočem in strjenem stanju. Vsak med, ki se da, iztočiti, je v začetku tekoč. Ta je redkejši, oni gostejši. Topel je bolj tekoč kot mrzel. Nekateri medovi so že po naravi bolj gosti, na primer hojevec, Smrekovec, listne mane in med jesenskega vres j a. Negoden med ima več vode in je zato redkejši. V dozorelem in dobro shranjenem medu se množina vode zelo malo spreminja, na njegovo gostoto pa zelo vpliva menjajoča se vsebina invertnega sladkorja, zlasti sadnega. Medovi, ki imajo velik odstotek sadnega sladkorja, kakor na primer akacijevec, so redko tekoči. Velika gostota je vselej v zvezi z večjo količino dekstrina in trsnega sladkorja v medu. V macesnovcu so dognali povprečno 18,97!%! trsnega sladkorja in 10,57;% dekstrina, v akacije vcu pa samo 0,65 %, trsnega sladkorja in 1,21 % dekstrina.
Prej ali slej se vsak tekoči med spremeni v strd. To povzroča kristalizacija sladkorjev, ki so v medu. Nekatere vrste medu se zelo naglo strdijo (kandirajo). Repični med in nekatere mane je treba naglo iztočiti, ker se že v nekoliko dneh kar v satju strdijo. Nasprotno pa se drugi medovi zelo dolgo ne strdijo, celo v več letih ne in še tedaj samo delno. To velja zlasti za akacijevec in nekatere mane (smre-kovec in hojevec) ter lipovec. Pozno kandiranje ni odvisno zgolj od množine vode in dekstrina, ki ga vsebuje med, marveč od njegovega celotnega sestava.
Kristalizacija ne zajema vseh sladkornih vrst hkrati. Grozdni sladkor se najraje strdi, najpozneje pa sadni sladkor. Zato se medovi, v katerih je mnogo grozdnega sladkorja, najraje strdijo. Če pa je v medu tega sladkorja malo, se njegovi kristali usedejo na dnu, a nad njimi je
visoka plast tekočega sadnega sladkorja. Včasih, kakor na primer pri aka-cijevcu, je v medu grozdnega sladkorja tako malo, da plavajo v njem le redki kosi strjenega.
Nekatere vrste medu so v strjenem stanju zelo trde, posamezna zrnca pa zelo drobcena, skoraj nevidna. Druge strdi so bolj mehke, kristali v njih pa debeli in grobi.
Katere vrste medu prideluje Jugoslavija. V Jugoslaviji pridelamo razmeroma mnogo medu. Pridelek pa bi lahko bil še dosti večji, če bi bilo čebelarstvo bolj razvito zlasti tam, kjer so dobra čebelja pasišča. V nekaterih pokrajinah Jugoslavije je zmogljivost pasišč zelo velika. Marsikje bi moralo biti najmanj še enkrat toliko panjev, kolikor jih je sedaj, če bi hoteli, da bi čebele pobrale vsaj večino medičine, ki ga jim nudi narava. V primerjavi z drugimi deželami Evrope so v mnogih pokrajinah naše domovine še izvrstna in nepojemajoča pasišča. Po prostranih akacijevih gozdovih, po nepreglednih strniščih, po širokem skalovitem ozemlju vzdolž naše morske obale in po travnikih ter gozdovih naberejo čebele ob ugodnem vremenu obilo medu. Mnogo teh pasišč je preveč nerodovitnih, da bi jih mogli obdelovati, zato ne bodo nikoli propadla, kakor propadajo na primer pasišča tam, kjer je vsak košček zemlje intenzivno obdelan.
Kakovost jugoslovanskega medu jev splošnem prav dobra. Pridelamo pa tudi mnogo medu odlične kakovosti. (Razpredelnica na str. 503.)
Jugoslovansko čebelarstvo je šele v razvoju. Oblast in čebelarske organizacije čaka še mnogo dela, preden bo njegovo stanje tako, da zaradi nezadostnega števila panjev ne bodo leto za letom propadale desetine in desetine vagonov dragocenega medu.
Slovenija pridela premalo medu. Statistika navaja, da znaša dvajsetletni povprečni donos na panj letno le 4J/2kg. Ta količina komaj zadošča za kritje potreb domačih potrošnikov, saj se je poraba medu v zadnjih desetletjih zelo povečala. Že pred vojno ga je kako leto primanjkovalo in smo ga morali dovažati iz Hrvatske in Dalmacije. Preostajal je kdaj pa kdaj le ajdovec, ki smo ga pridelali več, kakor smo ga potrebovali.
Slovenija ima malo medu za izvoz. Ves cvetlični med konsumiramo doma. Tudi je skoraj nemogoče zbrati večje količine enakega blaga, ker je preveč različne barve, tujina pa hoče sortiran med. Za ajdovec, ki je bil še pred 100 leti najbolj cenjena izvozna sorta, ni sedaj v inozemstvu mnogo zanimanja. Po dobri hojevi paši lahko izvozimo precej vagonov hojevca.
Zadnja leta smo začeli med izvažati. Kolikor gre čez mejo slovenskega posebne kakovosti (na primer hojevca), ga moramo nadomestiti z medom iz drugih republik.
Cene za naš med na evropskem trgu so dandanes neprimerno boljše kakor pred vojno. Takrat so bile tako nizke, da bi naš čebelar dobil za svoj med komaj polovico tega, kar je dosegel na domačem trgu. Saj se je cena za ameriški in ruski med sukala okoli 6 din za kilogram Iranko Hamburg.
V Sloveniji pridelamo največ cvetličnega medu, ki pa je jako pestre barve. Skoraj v vsaki vasi je drugačen. Kako leto natočimo mnogo hojevca, ki je doma zelo priljubljen, v tujini pa najbolj cenjen. Pred vojno je bil pridelek ajdovca tako velik, da ga čebelarji včasih p°
več letih niso mogli razpečati, sedaj pa ga primanjkuje. Menda se je ajda izrodila. V Prekmurju in na Goriškem pridelajo nekoliko akacijevca, žal mnogo premalo, ker po naših krajih robinija ne medi kaj dobro.
Hrvatska republika se ponaša z obsežnimi in izdatnimi pasišči. Pridelek medu je v splošnem neprimerno večji kakor v Sloveniji. V Gorskem Kotam in po jelovih gozdovih v Hrvatskem Primorju so dobra pasišča. Žal ima ondotni h o j e v e c to slabo lastnost, da se v satju naglo strdi. Tudi ni tako okusen kakor slovenski.
Ob obmorskih ozemljih Hrvatske, po Dalmaciji in deloma po Istri ter po skoraj vseh dalmatinskih otokih pridelajo mnogo žajbljevca (pravi žajbelj ali kadulja). Po istem ozemlju, izvzemši otoke, naberejo čebele jeseni mnogo žepkovca, v okolici Gospiča pa medu z jesenskega v res j a (ki pa ga ni mogoče točiti).
Od Turopolja dalje ob železniški progi proti Jasenovcu in naprej po dolini Save do Županje se vlečejo nepregledne hrastove šume, kjer naberejo čebele dosti mane. Med temi šumami pa so polja, kjer natočijo čebelarji obilo medu m e t o v c a.
V Podravini, v okolici Osijeka in v Baranji je glavni medeni pridelek akacijeve c. V pokrajinah vzhodno od Zagreba in jugovzhodno od Karlovca, ob bosenski meji ter v okolici Gospiča pridelajo precej cvetličnega medu. Čišljakovec je doma zlasti v okolici Virovitice, Donjega Mihajlovca in Osijeka, v Medjimurju pa deloma ajdovec.
Na nekaterih dalmatinskih otokih, na primer na Hvaru, Ščedru, Visu, Solti in Dugem otoku, deloma na Lastovu in na zahodni obali polotoka Pelješca, pridelujejo večje količine rožmarinove a.
Sivko (Lavandula špica — srbohrv. levanda) goje v Dalmaciji, posebno na otoku Hvaru, kamor so jo zanesli s Francoskega. Ob ugodnem vremenu dobro medi in panji se hitro napolnijo s tem medom.
Bosna in Hercegovina producirata mnogo medu prav dobre kakovosti. Ponekod ga naberejo čebele kako leto toliko kakor malokje v Evropi.
Ozemlje te republike lahko razdelimo na štiri značilne pokrajine ali pasove. Prvi pas — nižinski — se razprostira ob vsej severni meji vzdolž Save. Tod prevladuje nižinsko kmetijstvo. Paše so zgodnje. Čebele berejo po travnikih in na lipi, na vzhodnem koncu pasu pa tudi na akaciji.
Južno od tega ozemlja se razteza širok hribovit pas z mešano kmetijsko proizvodnjo. Proti jugu sega do Jajca, od tam pa se vleče njegova meja skoraj v ravni črti proti vzhodu in zahodu. V tem pasu pridelujejo v glavnem lipovec, žepkovec in travniški med.
Na ta pas meji čez vso širino Bosne najobsežnejši in gorati pas, kjer prevladuje živinoreja. Tod pridelajo mnogo cvetličnega medu, zlasti v okolici Travnika, v pokrajini okoli Sarajeva pa v glavnem žepkovec. Kako leto naberejo čebele tudi precej lipovca.
Pod tem pasom, jugovzhodno od Vran planine do črnogorske meje se razprostira ozemlje z izrazito južnimi kulturami. Saj leži to ozemlje tako rekoč že ob morju. Na tem skalovitem svetu pridelujejo v glavnem ž a j b -1 j e v e c, žepkovec in med s Kristusovega trna (srbohrv. drača, lat. Paliurus spina Christi).
Pridelek v vseh štirih pasovih je zelo odvisen od zadostne množine padavin.
V	Srbiji dajo največ medu akacija, lipa in travniki. Akacija medi najbolj v severnih pokrajinah Srbije. Večje površine lipe so v okolici Donjega Milanovca in Majdenpeka. Največ cvetličnega medu pridobe na ozemlju zahodne in južne Srbije.
V	Vojvodini so glavne paše na akaciji, lipi in čišljaku. Mnogo akacije je na velikih površinah okoli Bačke Palanke, Subotice, v južnem Banatu in na Deliblatski peščari. Lipa je v Fruški gori. Po vsej Vojvodini je mnogo čišljaka. Če po žetvi dežuje, se strnišča naglo prerastejo s tem medovitim plevelom.
Na Kosovem in v Metohiji je veliko travnikov, v Metohiji pa so obširni kostanjevi gozdovi z dobro pašo.
Letni pridelek medu v Srbiji, vštevši Vojvodino, Kosovo in Metohijo, znaša povprečno 2 milijona kilogramov, voska pa 50 000 kg (160 g na panj).
V	Črni gori je čebelarstvo slabo razvito. V primorskem okolišu so izdatnejše paše na žajblju in rumenem vresu, jeseni pa na žepku. V goratem delu republike, v planinskem okolišu, je glavna paša na lipi in žepku. Dobro bero imajo čebele tudi na raznem grmovju, robidi, materini dušici in pola j n. V polimskem okolišu naberejo čebele največ medu na travniških cvetlicah, sadnem drevju in raznem grmičevju.
Opis najvažnejših vrst medu. V trgovini z medom moramo dobro poznati značilnosti posameznih vrst medu: vonj, okus, barvo, gostoto ter videz v tekočem in strjenem stanju. Kdor ima z medom mnogo opravka in ima dober »nos« oziroma dar za razločevanje, si bo kmalu pridobil toliko znanja, da bo zanesljivo razlikoval posamezne vrste medu in kolikor toliko tudi njihove mešanice.
Doslej v Jugoslaviji medu niso ponarejali, sedaj pa so ga začeli in ga priporočajo kot nadomestilo za cvetlični med. Taka potvorba mora biti po predpisih označena kot umeten med in zato že zaradi tega kupec glede njegove pristnosti ne more biti v zmoti. Nemogoče pa je po barvi in okusu zanesljivo spoznati med, ki mu je bil primešan sladkor. Tega dobimo pri krmljenju panjev z večjimi količinami sladkorja ob odprtih mediščih. Pripeti se, da nastopi po krmljenju paša, ki napolni medišča. Če bi čebelar potem prodajal to mešanico medu in sladkorja za pravi med, bi zagrešil kaznivo dejanje. Koliko navadnega sladkorja vsebuje tak med, lahko kemik natančno ugotovi.
Znani so tudi primeri, da so čebele v bližini kake sladkorne tovarne nanosile precej sladkorja, ki so ga tam staknile. Čebelar za to niti ni vedel, pač pa se je pri analizi medu pokazalo, da je v njem več trsnega sladkorja (saharoze), kakor ga sme biti. V takem primeru je čebelarju težko dokazati, da je namerno pridobival med iz sladkorja.
Naslednji opis posameznih medov zajema v glavnem le tiste vrste, ki se kot take pogosto javljajo v trgovini.
A k a c i j e v e c (robinijevec) je tekoč, precej redek in brez barve ali pa prav nežno rumen. Strdi se nerad ali samo delno. Strd plava v kosmih na dnu posode in je rumenkastobela. Med je skoraj brez vonja, okusa pa zelo milega.
Ajdovec je v tekočem stanju temnordečkastorjav, strjen pa svetlo-rjav. Tekoč je precej redek, strjen pa ne pretrd, tako da ga je lahko kopati. Kristalizira v debelih zrnih kmalu po točenju. Diši zelo močno kakor ajda v cvetju. Okusa je kiselkastega in tako ostrega, da draži sluznico. To je najboljši med za potice in medeno pecivo. Izvrsten je za spomladansko pitanje, posebno ko je star eno leto. V satju v shrambi delno kristalizira.
Mešani cvetlični ali travniški med je naravna mešanica medu z najrazličnejšega cvetja, posebno s travniških cvetlic. Temu primerna je njegova barva, ki se menjava v vseh odtenkih od svetlorumene do rumenkastorjave, zlasti če prevladuje med s travniške kadulje. Strd je večinoma rumenkastobela, a tudi snežnobela, če je v njej dosti medu z bele deteljice. Tekoč je normalno gost, strjen pa dostikrat zelo trd in različnega zrna. Okusa je prijetnega, vonja pa močnega, toda ne vsiljivega, Z otave je po navadi temnejši.
Cišljakovec (med s plevela Stachys) je v tekočem stanju svetlo-rumen, strjen pa rumenobel. Tekoč je še redkejši kakor akacijevec. Strdi se v drobnih zrncih že deset dni po točenju. Ce ga raztopimo, hitro kristalizira. Je brez vonja in trpkega okusa. Po kakovosti je med druge vrste.
Žajbljevec (med s prave kadulje ali žajblja, lat. Salvia offici-nalis) je najboljši jugoslovanski med, lahko rečemo kabinetno blago. V tujini nima take veljave kakor doma. V tekočem stanju je zlatorumene barve z opalnim sijajem, strjen pa živorumen. Strdi se zelo nerad. Zrna so dokaj drobna, tako da jih na jeziku skoraj ni čutiti. Diši močno, a ne vsiljivo po kadulji. Okusa je milega s sledom grenkobe, ki slastnost še povečava. Domačini ga zelo cenijo.
Kostanjevec (med s pravega kostanja) je tekoč temnorumenkasto-zelen, strjen pa rjavkast in debelozrnat. Diši neprijetno, nekako po pelinu, je pa bolj ali manj grenak. Na splošno ga ljudje ne marajo, nekaterim pa je zelo pogodu. Za zimsko hrano čebel ni primeren. Spada med medove tretje vrste.
Lipovec je v tekočem stanju rumen z zelenkastim opalnim odsevom. Gostota je normalna. Strdi se zelo nerad ali le v kosmih, ki plavajo v nestrjenem sadnem sladkorju. Diši zelo prijetno po lipovem cvetju, a draži nekoliko sluznice. V Sloveniji ga samega prideloma zelo malo.
Metovec ali polajevec je med z mete (Mentha pulegium). Tekoč je temnordečkast, ko se strdi, pa neverjetno močno menja barvo; navadno postane zamolklo rumen. Strdi se v srednje debelih zrncih, in sicer tako, da ga je težko kopati. V satju ostane dolgo tekoč. Okusa je sicer sladkega, toda večinoma malo kiselkastega. Ostro diši po meti (mentolu). Tudi okus ima po tej rastlini, zato ga marsikateri potrošnik odklanja. Izvrsten je za prezimovanje čebel.
Vresovec (med z jesenskega vresja) v Sloveniji skoraj ne poznamo. Naši prevaževalci so se z njim seznanili v Liki. Tekoč je zelo gost, nestrjen pa rdečkastorjav. Strdi se v drobnih zrncih, včasih tudi v debelih. Okusa je trpkega. Na njem prezimujoče čebele postanejo rade grižave.
Žepkov ec ima zelo mikavno barvo. Če je nabran na belem žepku, je živo citronastorumen z zelenkastim odtenkom, če pa izvira od plavega žepka, je rjavkastorumen. Strjena sta oba rumenkastobela. Kristalizirata v drobcenih zrnih; strd je zelo trda. Diši močno po žepku, vendar se ta vonj po več letih popolnoma zgubi. Tudi okus ima po tej rastlini, ki ji
Hrvatje in Srbi pravijo vrisak. Zaradi premočnega vonja in okusa ga potrošniki v svežem stanju radi odklanjajo.
H o j e v e c je v tekočem stanju temnorjavozelen in dokaj gost, strjen pa sivorjav in nenavadno trd. Kristalizira pozno v drobnih zrnih. Je skoraj brez vonja in milega, zelo prijetnega okusa po jelovini. V inozemstvu ga zelo cenijo. V Gorskem Kotam na Hrvatskem je rdečkastorjave barve in se v satju, kot smo že povedali, že po enem tednu strdi. Tak je svetlo-rjave barve. Hojevec ni primeren za zimsko hrano čebel.
Smrekovec je tekoč rdečkastorjave barve in precej gost. Strdi se nerad. Kristalizira v debelih zrnih. Kopati ga je težko, ker je zelo vlečljiv. Okus ima po smoli. Čistega redkokdaj pridelamo, pač pa pomešanega s cvetličnim medom, v katerem pa popolnoma prevlada ter daje videz in gostoto samega Smrekovca. Potrošniki to mešanico zelo cenijo. Na Smrekovcu čebele slabo prezimujejo.
Hrastova mana je edini listni med, ki ga pri nas ponekod (na primer v Beli krajini) pridelamo. Kakega izrazitega vonja in okusa nima. Tekoč je temnorjav, skoraj črn, strjen pa rjav, drobnozrnat in lepljiv. Trdi se počasi. Za zimsko prehrano čebel ni primeren. Spada med medove tretje vrste.
Rožmarinovec so poznali že stari Rimljani. Virgil in tudi poznejši pisatelji ga omenjajo v svojih spisih. V tekočem stanju je brez barve in nenavadno gost, tako da ga je v hladnem vremenu mogoče točiti le v zakurjenem prostoru. Strjen je popolnoma bel kakor mast. Kristalizira v dveh do treh mesecih v srednjedebelih zrnih, vendar ni nikdar posebno trd. Okusa je milega in skoraj brez vonja. Zato ga v trgovini zelo cenijo. Po nekaterih dalmatinskih otokih ga včasih pridelajo precej.
Med z bele detelje (Trifolium repens) je brez barve kakor voda in prijetnega okusa. Strdi se zelo naglo in je potem debelozrnat ter zelo trd.
Repičin med je brez barve ali pa prav nežno rumen, zelo sladek in gost. V satju naglo kristalizira; zato ga je treba pravočasno iztočiti. Strd je drobnozrnata kakor maslo in dobrega okusa. Vonja skoraj nima.
Sivkovec (med sivke ali levandule) je rumene barve in izbornega okusa. Strjen je bel.
KEMIČNE IN FIZIKALNE LASTNOSTI MEDU
Med sestoji v glavnem iz 80 do 85 % ogljikovodikov in 15 do 20 % vode. K temu se pridružuje še pol do enega odstotka beljako-vinastih snovi in pol odstotka pepela, to je mineralnih snovi.
Kemijski sestav medu zelo niha. Dr. Z a n d e r pravi, da je glede tega vsak med, da, celo med vsakega panja, izdelek zase. Na sestav medu vpliva v glavnem okolje, iz katerega izvira, in okoliščine, v katerih je nastal (paša, letni čas, padavine, menjajoča se kakovost rastlin).
Voda. Odstotek vode ni pri vseh vrstah medu enak. Akacij e vec (robini-jevec) je na primer včasih tako voden, da ima nad 20 % vode, v suhih letih pa je hojev med nenavadno gost, saj vsebuje celo manj kot 10 % vode. Tak med celo kandira v satju, na primer hojevec v Gorskem Kotaru na Hrvatskem. Hojeva mana kako leto pri nas že na hojah kristalizira. Vejice so
potem take, kakor bi jih kdo pomočil v apneni belež (sl. 240). Zanimivo je tudi, da kristalizira hojeva mana snežnobelo, medtem ko je po čebelah v med predelana in strjena sivorjave barve.
Po splošno veljavnih predpisih ne sme biti v medu več kot 22 % vode.
Sladkorji (ogljikovodiki). Štiri petine ogljikovodikov v medu je po svoji sestavi enostavnih sladkorjev (monosaharidov); imenujemo jih invertne sladkorje. Pod tem pojmom pa ne smemo razumeti ene same vrste snovi, marveč mešanico grozdnega sladkorja (glukozo, dekstrozo)
Sl. 240. Inkrustirana mana na hoj e vi vejici (foto Šnabl)
in sadnega sladkorja (fruktozo, levulozo). Invertni sladkor napravijo čebele iz medičine, to je iz trsnega sladkorja, s tem, da mu primešajo k vas in e (fermente). Temu pravimo invertiranje, tako spremenjen sladkor pa je invertni sladkor.
V medičini jablanovega cveta so našli vseh sladkorjev 21,3 v češnjevi 35,1,%!, v češpljevi 12,9%, v medičini divjega kostanja 68,6%, v lipovi 29,8 %, v repični pa 45,1 %.
Invertnega sladkorja je v čistem cvetnem (cvetličnem) medu vselej precej več kakor v manah. V splošnem lahko govorimo o čistem cvetnem (cvetličnem) medu, če vsebuje nad 70 % invertnega sladkorja.
Razmerje med grozdnim in sadnim sladkorjem se menjava, to se pravi, da je zdaj tega, zdaj onega sladkorja več v medu. Preizkusili so 45 vzorcev nemškega medu in našli, da je znašala srednja količina grozdnega sladkorja 56,61 %, sadnega sladkorja pa 34,27 %.
Trsni sladkor (saharoza). Ne poznamo skoraj nobenega medu, ki bi ne vseboval tega sladkorja. V cvetličnem, posebno v spomladanskem ga je
zelo malo, mnogokrat komaj zaznavna količina (0—0,57 %). Največ ga je v manah. V nekaterih so ga dognali celo 14,5 i%, kar je zelo mnogo. V splošnem ne sme biti v cvetličnem medu več saharoze kot 5'%, mane pa do 10 %. Seveda so tudi izjeme, ki pa še ne dokazujejo, da gre za ponarejen med.
Sladkorja prosti suhi ostanek. Vse, kar nam ostane pri preiskavi medu potem, ko smo dognali količino vode in sladkorja, imenujemo sladkorja prosti ostanek. Tega lahko sežgemo, upepelimo. Odstotek neslad-korjev je zelo različen. Pri nemškem medu ga je L e h m a n n ugotovil 3,0 do 15,2 %■. To suho snov sestavljajo povečini visokomolekularni ogljikovodiki, ki jim pravimo na kratko dekstrini. Njihova skupna količina v sladkorja prostem, suhem ostanku je odločilna, ali bo novi med redkejši ali gostejši. Od dekstrina izvira znana izredna gostota raznih man in vresavca.
Razen dekstrinov so v vsakem medu še sledovi drugih snovi. Izmed teh naj omenimo prosto organsko kislino, ki je je po Lehmannu v suhi snovi 0,15 do 4,1 ;%l Ta kislina ni v nikakršni zvezi z mravljinčno kislino, kakor so včasih mislili. Trdili so celo to, da jo čebele brizgajo iz žela v med in ga tako konservirajo. V glavnem pridejo v poštev jabolčna, vinska in citronska kislina.
Kot nadaljnji sestavni del sladkorja prostega suhega ostanka najdemo majhne količine dušikovih spojin. V gozdnem medu jih je več kakor v cvetličnem. O naravi teh je malo znanega. Najvažnejše pa je, da se s to snovjo pojavlja v medu nov element. Majhne količine te snovi so že v medičini, glavni del pa pride pozneje v med iz čebeljega telesa ter je torej živalskega izvora.
Pepel. Če hočemo dognati, katere rudninske snovi vsebuje med, ga moramo najprej popolnoma posušiti, nato pa sežgati. Šele iz pepela je mogoče določiti posamezne mineralije.
Količina pepela je kaj različna. Pri cvetličnih medovih je v splošnem manjša kakor pri mani. Pri švicarskih svetlih medovih so ga ugotovili od 0,10 do 0,82'%, pri temnih pa od 0,82 do 1,06%:.
Navzlic majhni količini pepela je število mineralnih sestavin razmeroma veliko. Njihova posebnost pa tiči v tem, da v medu niso svobodne, marveč da so vezane na organske snovi medu.
Najvažnejše sestavine pepela so:
1.	fosforna kislina, ki je je v 100 g medu po E 1 s e r j u od 59,19 do 126,9 mg;
2.	organsko vezano železo, katerega količina zelo koleba. V mani ga je mnogo več, včasih do dvajsetkrat več kakor v cvetličnem medu. V tem ga včasih sploh ni. Če shranjujemo med delj časa v železnih posodah, se količina železa močno zviša, tudi za šest do sedemkrat. Isto velja za pocinkano posodo. V pepelu medu iz takih posod so našli 19,79 % železa in kositra, medtem ko ga je v pepelu normalnega medu le od 0,16 do 1,55 %;
3.	mangana so našli le majhne količine. V manah ga je po navadi precej več kakor v cvetličnem medu;
4.	klora so dognali v 100 g medu 0,31 do 17,11 mg. V cvetličnem ga je precej več;
5.	apno je v obliki topljive spojine vezano na sladkor. V 100 g gozdnega medu so ga našli povprečno 18,02 mg, v 100 g cvetličnega pa do 39,9 mg-
Specifična teža medu nam pove, kolikokrat je med težji od iste množine vode. Odvisna je od njegove gostote. Cim gostejši je na primer hojevec, tem večja je njegova specifična teža. Povprečna taka teža medu znaša 1,45, to se pravi, da tehta 1 liter medu 1 kg 450 g ali okroglo l^kg. Dobro je, da to vemo, ker potem lahko izračunamo, koliko medu gre v kako posodo.
MED KOT ŽIVA SNOV
Vse zgoraj omenjene osnovne snovi, iz katerih je sestavljen med, je mogoče ponarediti. Toda če bi jih zmešali v natančno takem razmerju, kakor so v medu, s tem še ne bi napravili medu. »Ta ni zgolj kemična mešanica snovi, marveč izdelek, ki so mu čebele vcepile dih življenja, izdelek, ki zori in se stara kakor pravo živo bitje« (dr. Zander).
Kvasine. Snovi, ki dajejo medu »življenje«, so k v a s i n e. Te zagonetne snovi so za živa bitja izredno važna. Zelo blizu so beljakovinskim snovem in dušikovim spojinam. Zmožne so, da sestavljene hranilne snovi preobrazijo v kemično enostavne in lahko .prebavljive, ne da bi se pri tem same spreminjale. V medu sta dejavni zlasti dve kvasini: diastaza in invertaza. Diastaza lahko spremeni škrob v dekstrin, tega pa v sladkor, invertaza pa razcepi težko prebavljivi trsni sladkor v grozdni in sadni sladkor, ki preideta v kri, ne da bi ju bilo treba poprej prebaviti.
V medu so ugotovili še tretjo kvasino, k a t a 1 a z o , ki pa ni zdaleč tako pomembna kakor prej navedeni. Medtem ko je ta kvasina rastlinskega izvora, imata diastaza in invertaza svoj izvor v telesu čebele. Medičina potuje večkrat skozi usta čebele v medni želodček, od tam zopet nazaj in od čebele do čebele. Medtem se ji primešavata omenjeni glavni kvasini, ki s svojim delovanjem tako pomembno vplivata na preobrazbo medičine v med.
Tuja telesa v medu. Poleg doslej navedenih snovi — sladkorjev, mine-ralij, vode in kvasin — vsebuje med še razna tuja telesa. Največ je peloda (obnožine). Že v medičini najdemo posamezna taka zrnca, ki jih je veter zanesel vanjo. Ker se čebelinih dlačic pri beri prime mnogo cvetnega prahu, ni nič čudnega, če ga v medičino zaide kaj več. To dejstvo je dalo pobudo in podlago za določevanje zemljepisnega izvora medu ter omogočilo nadzorstvo nad trgovino z medom. Vrh tega je z mikroskopskimi preiskavami mogoče napraviti daljnosežne zaključke o pašnih razmerah v posameznih pokrajinah in deželah. Ti zaključki temelje na dejstvu, da vsebujeta medičina in mana majcene rastlinske posebnosti (pelodova zrnca, glivične trose, alge idr.), ki jih najdemo v tržnem medu in ki izdajajo raziskovalcu, vajenemu mikroskopa. izvor medu. Klimatske razmere in medovite rastline v posameznih ozemljih sveta dajejo pridelanemu medu neovrgljivo značilnost, ki jo opredeljujejo določene kombinacije pelodovih zrnc. Že majhne razlike v rastlinski združbi in načinu kmetovanja se zrcalijo v sliki pelodov, ki nam jo pokaže med pod mikroskopom. Zaradi tega je sedaj mogoče razločevati medove iz pokrajin z zmernim in subtropskim ali tropskim podnebjem.
Pa ne samo to. Razločevati je mogoče celo ameriški med, nabran na beli detelji, od tistega medu iz severne Evrope, dalje vresovec iz Velike Britanije od vresovca iz severne Francije, akacijevec z Madžarske od aka-cijevca iz Jugoslavije ali južne Švice.
Za določevanje geografskega izvora medu je potrebno temeljito poznavanje posameznih vrst medu. Taka mikroskopska statistika obstaja že v raznih evropskih deželah.
Pelodovim zrncem delajo druščino še razne bakterije, predvsem tiste, ki povzročajo čebelje bolezni, vendar v medu ne žive dolgo, dalje zelene celice alg, majceni koščki lesa, drobci saj, delci žuželk idr.
Ta ali oni utegne vprašati, ali so v medu tudi vitamini. Podatki o tem so zelo pičli in nezanesljivi. Nekateri raziskovalci trdijo, da so v medu najrazličnejši vitamini, kot na primer vitamin A, C2 (ribo-flavin), C (askorbinska kislina), K, niacin in pantotenska kislina, toda v tako majhnih količinah, da jih poskusi na živalih niso potrdili. Kakor vse kaže, izvirajo ti vitamini od primešanega peloda.
Kako nastane med? O tem smo govorili že v prvem delu »Sodobnega čebelarstva« (str. 68). Tam smo tudi poudarili, da je med proizvod čebel. Surovine, ki jih te živalce potrebujejo, da napravijo iz njih lahko prebavljivo hrano za zalego in zase, nabirajo v glavnem po cvetovih. Domov jih prinašajo v golši ali mednem želodčku, čigar prostornina znaša po dr. Armbrusterju 57,77 mm3 ali 0,069 g. Izračunali so, da se mora s polno golšo vrniti s paše 14 000 čebel, da naberejo 1 kg medičine. Za 1 kg godnega medu je treba 3 kg medičine.
Dnevni in letni donos posameznega panja je odvisen od raznih okoliščin, ki vplivajo na medenje rastlin (Sodobno čebelarstvo I, str. 311—316). Čim ugodnejše so in čim več je cvetja čebelam na razpolago, tem večji so donosi. Posebno veliki so v deželah z dolgotrajnimi pašami, ki se vlečejo od najzgodnejše pomladi do pozne jeseni.
V Sloveniji ne poznamo velikih dnevnih donosov. Če pokaže panj na tehtnici kak dan recimo 6 kg donosa, je to že velika redkost, ki se pripeti le ob nenavadno dobri paši na hoji ali ajdi. V naših krajih izven Slovenije so taki »rekordni« donosi pogostejši. V akacijevi paši so bili zabeleženi dnevni donosi po 7 do 9 kg, v žepkovi pa celo 11 kg. Tudi čišljak (Stachys), metvica in prava kadmija kdaj pa kdaj izredno dobro medijo. Vse to pa ni nič v primerjavi z velikanskimi donosi v nekaterih prekomorskih deželah. Velečebelar Critzer v Ameniji v Severni Dakoti (ZDA) je leta 1921 dobil iz enega panja 320 kg medu, leta 1922 pa 325 kg. »A merican Bee Journal« je leta 1926 v svoji 12. številki poročal, da je čebelar A r m o u r v Novem južnem Walesu v Avstraliji leta 1924/1925 pridelal v nekem panju 500 polkilogramskih boksesov medu v satju in 150 kg točenega medu, iz nekega drugega pa, da ga je dobil 400 kg.
Dozorevanje medu. Med prenašajo čebele iz celice v celico in mu pri tem odtegujejo vodo toliko časa, da se pravilno zgosti. To traja okoli tri dni. Dozoreli med pokrijejo z voščenimi pokrovci. V pokončnih panjih nakopičijo medeno zalogo nad zalego, v podolžnih, na primer v AŽ-panju, zadaj za zalego. Med v satju pod pokrovci še naprej »živi«. To velja tudi za iztočeni med v posodi. Sčasoma pa se postara; življenjska sila kvasin popusti. Postaranje medu opazimo že na pogled. Še večje pa so spremembe v njegovi sestavi. Med je »u m r 1«.
TOČENJE MEDU
Med jemljemo čebelam le takrat, kadar ga je v panju preveč. Kdaj ga je odveč, pa marsikak čebelar ne ve ali pa noče prav presoditi. So čebelarji, ki so s točenjem prav nagli. Čebelam radi poberejo ves med, ki so ga nanesle v medišče, čeprav ga je komaj toliko, kolikor ga mora imeti vsak panj kot nedotakljivo zalogo za slabe čase.
Čas točenja. Točili bomo takrat, kadar je v mediščih medu vsaj šest do sedem kilogramov, in še to le tedaj, če grozi nevarnost, da bi se sicer cvetlični med zmešal z manjvrednim kostanjevcem ali ajdovcem. Ne pozabimo, da med ni nikjer tako dobro spravljen kakor v panju in da nič ne zgubimo, če s točenjem počakamo.
V dobrih letinah vzamemo čebelam med lahko po večkrat, medtem ko v slabih navadno sploh ne točimo. V Sloveniji se vrsti točenje približno takole: ponekod je prva izdatna paša na robiniji (akaciji). Glavno redno točenje, ki zajame vso Slovenijo, nastopi tik pred kostanjevo pašo, ko točimo cvetlični med, predvsem s travniškega cvetja. Tu in tam natočimo tudi nekoliko kostanjevca, če ob kostanjevem cvetu čebel ne postavimo v hojevo pašo. Ta je pri nas izmed vseh najizdatnejša. Včasih točimo pred ajdo cvetlični med, ki so ga čebele do takrat nabrale, spomladanskega in poletnega, nazadnje pa ajdovca, kadar ga je v panjih kaj čez zimsko zalogo. Ponekod je poleg teh še izdatna paša na smreki. Smrekovec pa je vselej bolj ali manj pomešan s cvetličnim. Kdaj pa kdaj imajo čebele dobro bero tudi na kaki mani.
Zapomnimo si, da se tak med dostikrat v satju nenadoma strdi. Pazimo, da to preprečimo in ga iztočimo ob pravem času. Pred ajdovo pašo moramo iztočiti tudi večino medu, ki ni primeren za prezimovanje (hojevca, kostanjevca, vresovca, mano).
Če imamo čebele na kakem pa-sišču daleč od doma, jim poberimo med vsaj dva dni pred prevozom domov ali kam drugam, da se čebele ta čas umire in potem laže prenesejo dolgotrajno vožnjo. Za točenje je primeren kak sončen dan, ko čebele izletavajo. V deževnih dneh je vsa stara žival doma. Na tak dan je ometanje čebel mučno in ga ne opravimo brez mnogo pikov. Z delom začnemo že zgodaj zjutraj, zlasti kadar moramo v enem dnevu potočiti večje število panjev. To velja še posebno
za primer, ko imamo čebele od doma na kakem zelo oddaljenem in težko dosegljivem pasišču.
Kakšen med smemo točiti? Samo tak, ki je popolnoma goden. Cim redkejše vrste je po naravi, tem previdnejši moramo biti, da ne pridelamo nedozorelega, preveč vodenega, ki bi se nam potem v shrambi skisal. Pokrite medene sate smemo brez skrbi točiti; v njih je sam goden med. Isto velja za sate, v katerih je nad 2/s zadelanega medu. Nepokrit med je goden za točenje šele 10 dni po končani paši. Ob hoji s točenjem ne smemo odlašati tako dolgo, da bi
bili že vsi sati v medišču zadelani. V tem primeru škodujemo ne le čebelam, marveč tudi sebi, ker se čebele ob polnih mediščih »polenijo«, vrh tega pa zanesejo z medom še sate v plodiščih, tako da potem matice nimajo kje zalegati. Zaradi tega panji še hitreje oslabe kakor sicer v hojevi paši.
Po navadi so družine različno močne. V dobri paši se rado pripeti, da je v močnejših panjih satje že do spodnjega roba zalito, medtem ko je v slabših še dosti praznega. Tedaj še ne bomo točili, marveč zamenjali polne sate iz močnih družin s praznimi iz slabših, da imajo močni panji zopet prostor za odlaganje medu. Čebel s satov iz medišč pri tem ni treba ometati. Prenesene čebele se bodo že same vrnile v svoje panje.
Točila. Pri točenju potrebujemo predvsem dobro točilo. Brez tega ni mogoče pridelati čistega medu, kakršnega hoče potrošnik.
Dobra sodobna točila se od prvotnih (sl. 241, 242) v marsičem razlikujejo. V desetletjih so ta prekoristni stroj, ki opravlja pomembno delo tudi v sladkornih tovarnah in velikih pralnicah, tako izpopolnili, da ustreza potrebam največjih čebelarskih obratov. Obodi iz pološčene železne pločevine se niso obnesli, ker se lošč rad kruši. Sedaj jih izdelujejo izključno iz p o -kositrene (bele ali pocinjene) pločevine. Pri nekaterih točilih je mogoče obod odpreti in preklopiti (sl. 243). Gonila so priročnejša, njihov tek tih in lahek. Nameščena so tako, da čebelarja ne ovirajo pri delu.
Točilo ne sme zavzemati preveč prostora. Njegova cena mora biti zmogljiva tudi za malega čebelarja. Za velike čebelarske obrate mora biti prirejeno za večje število satov, morda tudi na motorni (električni) pogon-V nasprotju z evropskimi točili, ki stoje navadno na treh nogah (sl. 244), so ameriška brez njih, zato pa je pri teh med dnom koša in dnom oboda velik presledek, da se tam lahko zbere večja količina medu.
Navadna točila na tri ali štiri sate večjih čebelarjev niso zadovoljila-Bila so premalo učinkovita. Pri točenju se z obračanjem satov izgublja preveč časa. To napako je skušal odpraviti ameriški velečebelar C o w a n , ki je leta 1890 izumil točilo, v katerem so se dali na eni strani iztočeni
Sl. 242. Zboljšano točilo na en sat (foto Rožman)
sati avtomatično obrniti. Tako samoobratno točilo nam kažeta sliki 245 in 246. V njem stoje sati vsak zase v posebnem omreženem košku. Ti so med seboj povezani z raznimi verižicami, zobatimi kolesci in z gibljivimi paličastimi vezmi iz kovine. Zadostuje rahel pritisk z ročico gonila v nasprotno smer, pa se vsi koški hkrati avtomatično obrnejo.
Pri nas so se pred leti pojavila tudi točila na osem satov. Koš je bil tako napravljen, da je za vsakim satom stal še eden. Zunanji sat se je naslanjal ob zunanjo žično mrežo, notranji pa ob notranjo, ki jo
Sl. 243. Točilo s preklopnim obodom (na levi odprto, na desni zaprto)
je ločila od sprednjega sata stena iz pločevine. Ta je prestrezala med iz notranjega sata. Tudi taka točila se niso priljubila, ker so bila prevelika in preutrudljiva.
V novejšem času so uvedli točila popolnoma drugačnega sestava. Pobudo za to so dali ameriški in nemški čebelarji; ameriški velečebelarji zlasti zato, ker potrebujejo v svojih velikih in donosnih obratih učinkovitejša točila kot na primer evropski čebelar spričo pičlega letnega donosa medu.
Izmed novejših točil je po svojem sestavu zanimivo tako imenovano horizontalno točilo, ki sta ga zgradila Nemca Hbffler in G r a z e. Osnutek za tako točilo je čebelarski časopis »G 1 e a n i n g s in B e e Culture« objavil že leta 1888. Kakor je razvidno s slike 248, ne stoje sati v točilu pokonci, marveč leže vodoravno v dveh skladih po več skupaj, seveda sat od sata v primerni razdalji. Obod s sati se da vzeti iz točila. Te vrste točilo je zelo drago in neznansko široko. Tudi ga je težko poganjati.
Za velike čebelarske obrate mnogo bolj ustreza radialno točilo, ki ga kaže slika 249. Izumil ga je čebelar Lafreniere iz Quebeca v Kanadi. V njem stoje sati pokonci v obliki pahljače, s spodnjo letvico sata obrnjeni k osi koša. Prirejeno je za večje število satov, od 24 do 48. Istočasno točenje tako velikega števila satov z obeh strani hkrati je mogoče le zato, ker je prostor v košu zaradi posebnega položaja satov zelo gospodarsko izrabljen. Ce upoštevamo še dejstvo, da v Ameriki poganjajo te vrste točila z elektriko (sl. 250) — saj jih z roko ni mogoče poganjati — in da se koš suče na krogličnem ležaju, je razumljivo, da predstavlja tako točilo
najnaprednejši in najekonomičnejši tip točila za — ameriški čebelarski veleobrat.
Pri točilih, kakršna so pri nas v rabi, izmeče med iz satja sredobežna sila. Pri radialnem to-čilu pa deluje ta sila le malenkostno. Ko se koš vrti, se v prostoru med posameznimi sati zrak redči in zgošča, kar potegne med iz celic in vleče po površini sata navzven. Sele ob zgornji letvici satnika ga zajame sredobežna sila in ga vrže na obod točila.
Radialna točila na večje število satov se pri nas na splošno ne bodo uveljavila, ker so predraga. Primerna so le za velike obrate in za kraje z izdatnimi pašami. Upoštevati je treba tudi to, da so sati v mediščih ameriških panjev za polovico nižji kakor satniki v AŽ-panjih. Zato jih je mogoče veliko število obenem točiti. Vendar se radialna točila obnesejo le pri točenju lahko tekočega medu. Dr. Zander navaja, da se je pri točenju medu z jesenskega vres ja v takem točilu podrlo 50 % satov, v horizontalnem pa vsi.
Za naše razmere so dosedanja točila kar primerna. Želimo le, da bi se njihova kakovost zboljšala in da bi kaj večkrat poslušali njihovo brnenje..-
Orodje za točenje. Poleg dobrega točila potrebujemo pri točenju še stojalo, na katero devamo sate pri odkrivanju (sl. 251). Satje odkrivamo s posebnimi vilicami (sl. 252) ali z dvostransko brušenimi prožnimi noži. Za prvo čiščenje medu moramo imeti dvojno sito z locnom (sl. 251 desno), ki ga obesimo na odtočno štulo točila. Ce imamo poseben čistilnik za med (sl. 253), dvojnega sita ne potrebujemo. Ako je paša zelo dobra in je treba prav naglo delati, prevaževalci čebel ne utegnejo medu sproti čistiti, ampak store to doma. Za prestrezanje medu je potrebna toliko velika posoda, da jo lahko postavimo pod odtočno štulo. Tudi posoda za vodo, v kateri čistimo z medom namazane vilice ali nož, ne sme manjkati. Za čiščenje vilic je zlasti pripravna ščetka, kakršno uporabljamo za čiščenje rok.
Nekatera čebelarska društva in družine so kupile za svoje člane vse orodje, ki je pri točenju potrebno. Člani ga dobivajo naposodo za določen čas in proti majhni odškodnini. Vrniti ga morajo ob dogovorjenem roku in v takem stanju, v kakršnem so ga prevzeli. To hvalevredno zamisel priporočamo tudi skupinam čebelarjev, ki imajo čebele v paši na kakem oddaljenem pasišču.
Sl. 244. Navadno točilo
Pri večjem številu panjev se dobro obnese posebna kozica, v katero postavljamo odkrite sate. Sestavljena je iz letev v obliki zabojčka, ki je na eni strani odprt. V obeh podolžnih letvah so zabite kvačice. Kozica mora stati v pločevinastem podstavku, v katerem se zbira med, ki se cedi iz satov.
Prostor za točenje. Med točimo vedno le v zaprtem prostoru, najraje kje v hiši. V čebelnjaku točimo le tedaj, če je popolnoma zaprt, da čebele ne morejo vdirati vanj, in če so okna opremljena z begalnicami. Da mora biti prostor za točenje snažen in brez muh, ni treba poudarjati. Ravno tako morajo biti čistih rok tisti, ki odkrivajo in točijo med. Pri delu se obleka navzlic največji pazljivosti rada umaže z medom. Zato naj bo taka, da jo je mogoče po točenje oprati. Za umivanje rok naj bosta pripravljena umivalnik in brisača.
Točilo pritrdimo z žeblji na tla ali na poseben okvir. Vrtilne osi in kolesje gonila namažemo z vazelino in ne z oljem.
Porazdelitev dela pri točenju. Mali čebelar potrebuje pri točenju samo enega pomočnika, ki mu odkriva sate in jih toči. Drugače pa je, če gre za večje število panjev ali če se več čebelarjev na istem pasišču odloči za skupno točenje. V tem primeru naj ena oseba
Sl. 245. Samoobratno točilo z nogami in brez nog
Sl. 246. Koši pri samoobratnem točilu med obračanjem (po Martelancu)
jemlje sate iz panjev in jih ometa, druga naj odnaša.medene sate v točilnico in prinaša iztočene nazaj. Satje naj odkrivata dve osebi, ena goni točilo, obrezuje prizidke na iztočenih satih in čisti med. Se bolje pa je, če čiščenje satov in medu opravlja kdo drugi.
Pri velikem številu panjev naj jemljeta sate iz panjev dve osebi, z vsakega konca skladanice ena. Tako organizirano delo se posebno dobro obnese na vnanjih pasiščih, ko je treba iztočiti v enem dnevu 100 ali 200 panjev.
Jemanje medenih satov iz panja. Načelno smemo iztočiti le med iz m e d i š č. Plodišča pustimo po navadi nedotaknjena. Primeri pa se, da je tudi v plodiščih preveč medu in da že primanjkuje prostora za zaleganje. Tedaj bomo iz plodišča pobrali vse z medom zanesene sate, toda brez zalege. Če je paša že minila, ne smemo panjem pobrati vsega medu. Za primer slabega vremena jim ga moramo pustiti vsaj 3 do 4 kg.
Pri ometanju satov nam je potreben sipalnik. Najboljši je Stojkovičev, če tega nimamo, je dober tudi navaden sipalnik. Ako uporabljamo tega, prislonimo spodnje okence k satom, da čebele med ometanjem ne morejo odletavati iz plodišča in pikati.
Nekateri naši čebelarji ometajo čebele v lijast sipalnik, kakršnega je videti na sliki 162. Ko nehajo ometati, odstranijo pokrov z lijem, udarijo z loncem ob tla, da padejo čebele na dno. in jih urno z enim samim zamahom vsujejo v izpraznjeno medišče.

- :.
Sl. 247. Razpored satov v radialnem točilu
Najprej oinetamo sate iz plo-dišča, nato pa še iz medišča. Ome-tamo jih lahko sproti, ko jih jemljemo ven, ali pd jih najprej zložimo na kozico, da se čebele napijejo medu in jih šele nato ometemo. Tako čebele manj pikajo.
Če jemljemo med panjem, ki jih imamo na kakem vnanjem pasišču postavljene kar na planem, moramo satje, ki čaka na kozici, da ga ometemo, pokriti s kakim prtom, da ne privabimo roparic, ki lahko onemogočijo nadaljnje delo v panjih. Kozico lahko postavimo na tehtnico kakor jeseni, ko tehtamo sate s čebelami.
Če na dan točenja dobre paše še ni konec, kar se včasih pripeti v hojevi paši, lahko panjem iztočene sate sproti vračamo. S tem začnimo že pri četrtem panju oziroma takoj, ko se nabere dovolj iztočenih satov.
Mladih, še nikoli zaleženih medenih satov v hojevi paši ne smemo
točiti. Premehki so in se zato v točilu tako zajejo v mrežo koša, da jih potem ne moremo celih vzeti iz njega. Dobesedno zmečkajo se. Take sate pustimo v medišču ali pa jih spravimo v prazne panje in nadomestimo s satnicami. Ravno v hojevi paši je prelepa prilika, da si tako pomnožimo zalogo mladih satov. Jeseni, po končani ajdovi paši, lahko iztočimo tudi te sate, ker so se medtem že ohladili. Ne bodo se nam v točilu podrli, če
bomo previdno ravnali z njimi. — Čebele ometamo s kakim večjim peresom ali s perutnico. S temi »omelci« jih najmanj razdražimo. Večina čebelarjev jih ometa z omelcem iz žime. Vsa omelca moramo med ometanjem večkrat v vodi splakniti, sipalnik pa z vlažno in čisto krpo obrisati, ker ga ometene čebele pokapajo z medom. Če tega ne storimo, živali ne zdrsnejo takoj na dno sipalnika.
Za pomirjen j e čebel pri ometanju uporabljajmo tobakov dim ali dim tleče drevesne gobe. Zelo dobro se obnese šota, ki jo namočimo v 15% raztopini solitra in nato dobro osušimo. Uporaba v karbolni kislini namočene krpe pri točenju medu je mogoča le pri panjih, ki Sl. 248. Horizontalno točilo jih opravljamo odzgoraj. Paziti pa je treba
pri tem, da med ne nategne zoprnega vonja kisline. — Nekateri čebelarji imajo navado, da naprše čebele pred ometanjem z vodo. Tega pri točenju ne smemo delati, ker bi voda prišla v dotik z nepokritim medom.
Odkrivanje satja. Stojalo za odkrivanje satja lahko uporabljata, če treba, dve osebi, ena z desne, druga z leve strani. V tem primeru mora stojalo stati na kaki ozki mizi ali klopi.
Sl. 249. Radialno točilo
Odkrivanje satja je natančen posel. Spreten človek se mu kmalu privadi. Pri nas ne dela tega skoraj nihče z nožem (sl. 254), marveč z vilicami. Te vodimo po satu od spodaj navzgor ali po dolgem, tako da »orjemo« z njimi tik pod pokrovci. Ce segamo s konicami vilic pregloboko, celice preveč razrijemo in s tem kvarimo satje. Začetnikom priporočamo, naj se privadijo pravilnemu odkrivanju pri kakem spretnem čebelarju ali njegovi ženi, ki je po navadi v tem poslu dobro izurjena.
Mimogrede naj omenimo, da sta ameriška čebelarja brata Hodgsons izumila stroj za odkrivanje satov. Dve valjasti ščetki s premerom 15 cm in s »ščetinami« iz žice se sučeta druga proti drugi. Sat je treba vtakniti med ščetki od zgoraj. Posnete drobce pokrovcev obira s ščetk posebna letva. Vsekakor pomemben izum za velečebelarje! — Dobro je, če odrežemo predebele sate z nožem, sicer jih čebele pozneje zlepijo s sosednimi-
Sl. 250 (desno). Radialno točilo na električni pogon in čistilniki za med (po Nickelsonu)
1 ..A d
SI. 231. Priprava za naslanjanje satov med odkrivanjem in dvojno sito za precejanje medu
Pokrovce osmukavamo z vilic na mrežo pod stojalom, vilice pa večkrat osnažimo v vodi, če le mogoče, topli.
Mnogo lepše se da satje odkrivati z nožem, biti pa mora za to nalašč narejen. Slika 255 nam kaže dva taka noža. Nož je lahko narejen iz pete stare kose. Rezilo je tanko, upogljivo, ošiljeno in na obeh straneh ostro nabrušeno. V Ameriki je odkrivanje z nožem splošno v navadi, saj imajo celo električne nože, ki so vedno topli. Vilic tam sploh ne poznajo. Dobe se tudi posebni električno ogrevani o b 1 i č i za posnemanje pokrovcev (sl. 255 spodaj).
V Buckfastu na Angleškem uporablja K e h r 1 e poseben stroj za odkrivanje medenih satov, sestoječ iz vodoravno premikajočega se noža in rezervoarja, v katerem se s toploto ločita vosek in med ter odtekata vsak po drugi cevi v podstavljeno posodo (sl. 257).
Če pa nimamo stojala za odkrivanje, položimo na mizo kak star prazen sat, nanj pa medenega, ki ga nameravamo odkriti.
Ravnanje s ločilom. Odkrite sate denemo v točilo. Pravilno je, da so v točilu na tri sate vsi približno enako težki, v točilu na štiri sate pa vsaj oba nasprotna. Ta sta lahko enako težka ali enako lahka. V nasprotnem primeru se točilo preveč guglje.
Pravilno je tudi, da so v točilu vselej sati enake starosti. Z mladimi moramo pri točenju bolj previdno ravnati. Najprej iztočimo eno stran do polovice, nato sate obrnemo Sl. 252. Vilice za odkrivanje satja	in iztočimo drugo stran
Sl. 253. Čistilnik za med
popolnoma, a nazadnje še prvo do konca. Pri obračanju mladih satov bodimo posebno previdni. Od koša jih ne smemo z naglico odtrgati. Ločimo jih počasi tako, da jih najprej potegnemo nekoliko navzgor, sicer bi se raztrgali. Ne točimo še toplih mladih satov, ker bi se podrli.
Kadar točimo kak posebno gost med, na primer hojevec, moramo sate iztočiti, dokler je med še gorak od topline panja. Če se shlade, gre med mnogo teže iz njih. Da bi to prej dosegli, začnemo točilo močneje goniti. Posledica tega pa je precej poškodovanih satov.
Mnogo kvare na satih povzročijo navzven izbočene žične mreže na košu točila.
Pri vrtenju pritiska sredobežna sila z vso močjo na sat, ta pa na mrežo, ki se sčasoma izboči navzven. Zato se skoraj vsak sat, tudi starejši,
v točilu prelomi, največkrat tri prste pod zgornjo letvico. Sredino posamezne mreže bi morala na vnanji strani prečkati kovinska paličica, ki bi onemogočala izbočen je mreže.
Iztočene sate očistimo prizidkov, jih zravnamo, če so se pri točenju preveč izbuhnili ali celo pod zgornjo letvico prelomili, v hudi paši pa močno pokvarjene ali prestare nadomestimo s satnicami; čebele jih bodo naglo izdelale. Pravi čebelar ne trpi v panjih med točenjem pokvarjenih satov.
Vračanje iztočenih satov.
Kakor je bilo že povedano, lahko v hojevi paši iztočene sate takoj vrnemo panjem, ker se ni bati ropanja. Kadar pa točimo med po končani paši, posebno močno dišečega, smemo sate vrniti šele proti večeru, da se čebele čez noč pomire. V tem primeru zložimo sate začasno kjer koli že, toda tako, da stoje drug poleg drugega, ne pa sat na satu. V skladanici se močno sprimejo in jih je potem težko ločiti brez škode. Marsikak mlad sat se pri tem pokvari.
Da ne smemo točiti satov, v katerih je še prav mlada nepokrita zalega, je samo po sebi umevno. V dobri paši, posebno v hojevi, izgube panji mnogo čebel in tudi zalege je vedno manj. Lakomni	Sl. 254. Odkrivanje sata z nožem
čebelar še to uničuje, a nič ne pomisli, da je bila uničena zalega več vredna kakor tista malenkost medu, ki ga je zapeljala v greh.
Kadar hočemo ugotoviti donos posameznega panja, pa moramo sate iz vsakega posebej stehtati.
Kako točimo med iz kranjičev? Tudi med iz kranjičev je mogoče točiti. Kar tako pa z izrezanimi sati ne gre, ker niso v satnikih. Zato si moramo napraviti posebne torbice iz pocinjene mreže. Sestoje iz dveh zamreženih okvirov v taki velikosti, da gredo z lahkoto v koš točila. Notranja globina obeh okvirov skupaj naj znaša 25 mm, da leže sati v njih na tesno. Torbice zapenjamo s 4 kaveljčki, kakor je razvidno s slike 256.
V torbico naložimo sate, jih odkrijemo na eni strani, zapremo torbico in sate odkrijemo še na drugi strani.
Jasno je, da med iz kranjičev po navadi ne moremo prej točiti kot v jeseni, ko se je v panjih polegla že vsa zalega. Ob dobri hojevi letini pa bomo medene sate izpodrezovali tudi med pašo in jih iztočili.
Po končanem točenju stresimo medene pokrovce na gosto sito, da se ves med odcedi. Nato jih denimo v nizkih in širokih posodah (pekačah) v medišča panjev, da jih čebele popolnoma osuše, ali pa jih operimo in dobro posušimo ter potem, ko jih ogrejemo na soncu, stisnimo v kepe.
Če bi spravili mokre, bi začeli plesneti.
Po končanem delu skrbno očistimo vse orodje in prostor, kjer smo točili. Točilo na eni strani podstavimo, da odteče med do zadnje kaplje. Odtok lahko pospešimo, če med z oboda in z dna točila postrgamo k odtočni štuli s posnemačo iz celuloida. To je potrebno zlasti takrat, kadar ne utegnemo čakati, da bi med sam od sebe odtekel, kar traja po več ur.
Ko je med odtekel iz točila, snemimo koš, nalijmo v točilo, če le mogoče, tople vode in ga temeljito umijmo znotraj in zunaj ter več-

Sl. 257. Na levi stiskalnica za stiskanje medu iz satov, na desni stroj za odkrivanje satov v Buckfastu na Angleškem (po Kehrleju)
krat splaknimo s čisto vodo. Enako skrbno moramo očistiti koš, posebno mreže, ki jih obdelamo z malo ščetko. Tudi drugo orodje in posodo operemo, vse pa obrišemo s čistimi in snažnimi brisačami ter posušimo na soncu ali kje drugje na toplem, če smo točili pozno jeseni. Točilo in orodje, ki ga pri točenju potrebujemo, bomo lahko uporabljali več desetletij, če bomo tako ravnali z njim.
ČIŠČENJE IN SHRANJEVANJE MEDU
Preden med shranimo, ga temeljito očistimo. Zlasti prodajati ne smemo neočiščenega. To bi bilo slabo spričevalo za strokovno usposobljenost čebelarja, v inozemstvu pa bi jemalo ugled okusnim vrstam našega medu.
Glavno čiščenje medu. V glavnem očistimo med že med točenjem, ko je še topel in gre rad skozi sito. Večje drobce voščili prestrežemo s sitom, ki ga namestimo nad loncem pod odtočno štulo točila. Iz lonca ga vlijemo v čistilnik za med. Tega bi moral imeti vsak napreden čebelar (sl. 253). Izdelan je iz pocinjene pločevine in sestoji v glavnem iz dveh delov. Zgornji del ima dve siti. Obod z redkejšim sitom vtaknemo
v obod z gostim sitom, oba pa nastavimo na spodnji del, na zbiralnik, v katerem se nabira precejeni med. Kadar je ta poln, odtočimo med v posodo.
Posnemanje medu. Med, ki smo ga po čiščenju nalili v večje posode, pustimo dva, tri tedne pri miru. Ta čas izmeče na površino še drugi voščeni drobir, ki ga niti najgostejše sito ne more prestreči. Hkrati se zbirajo zgoraj še zračni mehurčki, ki so zašli v med pri točenju in čiščenju. To »smetano« posnemamo s kovinsko žlico ali s posebno posnemačo za med toliko časa, da ni o njej niti najmanjše sledi. Posnete ostanke zbiramo v posebni posodi. Porabimo jih za klajo ali za medico.
Posebno skrbno očiščen mora biti svetel med, ki je namenjen z a prodajo v kozarcih. V takem medu je viden tudi najmanjši drobec voska, neveden kupec pa ga ima — za nesnago.
Posode za shranjevanje medu. Med hranimo v različnih posodah, ki morajo biti čiste in brez duha. Lahko so lesene, steklene, železne, iz pločevine ali lončene. Železne morajo biti pološčene (emajlirane), pločevinaste pa pocinjene ali znotraj prevlečene z zlatim loščem (vernirane). Pokosi trenih (pocinkanih) posod ne smemo uporabljati, ker se med v njih zastrupi.
Najpripravnejša je posoda iz pocinjene pločevine v velikosti 1 do 50 kg. Za večje količine in za prevoz je najboljša pločevinasta z lesenim obodom (sl. 258). Tudi mlečni vrči so dobri za shranjevanje in razpošiljanje medu. Za manjše količine do HA kg so pripravni stekleni kozarci in lončki iz povoščene lepenke. Uporabljamo jih zlasti pri prodaji na drobno. Kozarci in lončki naj bodo opremljeni z ličnimi etiketami čebelarja (sl. 261).
Naša industrija embalaže izdeluje iz pločevine prav lične posode raznih velikosti do 5 kg. Te so še posebno primerne za shranjevanje medu v malem.
Emajlirani lonci in lončena posoda so uporabni le v sili. Med, ki naglo in trdno kristalizira, lončeno posodo rad r a z ž e n e. Kadar je na pol strjen, vtaknimo vanj za prst debelo palico in jo potisnimo do dna. Palico pustimo notri, dokler se med ne strdi, potem pa jo vzemimo ven. Tako smo brez skrbi za lonec.
Manj pripravna za shranjevanje medu je lesena posoda, ker rada pušča, posebno če ni popolnoma suha. Za shranjevanje tekočega medu sploh ni, pač pa se dobro obnesejo škafi (sl. 259). Uporabljamo jih pri prodaji ajdovca na debelo. Med nalijemo vanje šele tedaj, ko se začne trditi. Ko se strdi, ga pokrijemo s papirjem, škaf pa z lesenim pokrovom. Obroče moramo pri leseni posodi pred uporabo dobro nabiti, ne smemo pa je namakati, ker bi med vso vodo iz lesa nategnil in bi se kvaril-Najobičajnejša, a tudi najdražja je steklena posoda. Ljudje, ki med
stalno uživajo, tako posodo najbolj cenijo, saj jo je treba samo enkrat kupiti.
Shramba za med mora biti suha, hladna in brez duha. Posode morajo biti dobro zaprte. V nezaprtih ali slabo zaprtih se med lahko skisa, če stoji kaj časa v vlažni shrambi. Med ima to lastnost, da nateguje vlago. Pazimo, da ne pridejo do njega mravlje. Če se pokrovi količkaj ohlapno zapirajo, se splazijo noter in jih v medu, če je še tekoč, mnogo potone. V dobri shrambi ostane med precej let nespremenjen.
Sl. 259. Škafi, napolnjeni z ajdovo strdjo
Čiščenje posode za med. Preden med natočimo v posouo, jo temeljito očistimo. Tudi stehtati jo je treba, da pozneje vemo, koliko je v njej medu.
Medu v kozarcih ne smemo dolgo izpostavljati soncu, ker pobledi ter zgubi na okusu in vonju.
Izpraznjeno pločevinasto posodo moramo brez odlašanja očistiti. Pri tem uporabljamo vročo vodo. Mrzla ne pobere medu, ki se drži posode, tako temeljito kakor vroča. Pomito posodo zbrišimo s čisto brisačo in jo postavimo na sonce ali na topel štedilnik. Vesten čebelar ne trpi pri hiši slabo pomite, zanemarjene in prezgodaj od rje uničene posode.
Velečebelarji in trgovci z medom na debelo čistijo, shranjujejo in segrevajo med v velikih tankih. V njih so križem kražem napeljane cevi za ogrevanje medu s paro.
Kvarjenje medu. Neizkušenemu čebelarju se lahko pripeti, da se med v shrambi skvari. Kdor toči negoden, še ne dovolj zgoščen med, se ue sme čuditi, če bo začel po malem vreti in se kisati. Sčasoma se bo toliko skisal, da ga nihče ne bo hotel kupiti. Poraben je le še za naprav-Ijanje medice ali za medeno pecivo slabše vrste. Za pitanje ga ne smemo uporabljati.
V pocinkanih posodah medu ne smemo puščati dlje časa. Kislina v medu začne cink razkrajati, strjeni med ob obodu posode počrni in postane sčasoma nevaren človeškemu zdravju. Znani so primeri zastrup-Ijenja ljudi, ki so uživali tak med.
Če se začne komu med zaradi pocinkane posode kvariti, naj ga iz sredine posode, kolikor ga je še nepokvarjenega, previdno izkoplje in doma porabi, lahko tudi za krmljenje čebel. Kar je počrnelega ob robu posode, ni za nobeno rabo. Spravimo ga s poti tako, da ne bodo mogle do njega čebele, še manj pa otroci.
Ajdovec ima to lastnost, da začne v odprtih posodah (škafih z lesenim pokrovom) predvsem poleti počasi kipeti, čeprav je spravljen na suhem. Pazimo, da takrat ne začne lesti čez rob posode.
Kipenje se čez čas unese, pene zginejo, v škafu pa ostane tekoč med, ki opojno diši po močnem vinu. Tak med ni pokvarjen, saj se v hladu polagoma zopet strdi. Primeren je zlasti za spomladansko pitanje čebel na zalego.
Kaj napravimo, če se med že v satju strdi? Kako leto naberejo čebele precej mane, ki ima to lastnost, da se že po nekaj dneh v satju strdi. Včasih nam jo tako zagode hrastova ali leskova mana, po navadi pa njenega izvora ne moremo niti dognati. V Gorskem Kotaru ima hojevec tako lastnost. Če ga tako rekoč sproti ne iztočimo, je trd, še preden mine teden dni. To lastnost ima tudi repičin med.
Iz Poljanske doline in iz Bohinja smo pred leti dobili na vpogled nekaj satov s popolnoma strjenim medom. Če smo sat prelomili, so iz prelomljenih celic padali koščki strdi.
Pred leti, ko je imel neki čebelar čebele na paši v Gorskem Kotaru, se je hojevec v satih hitro strdil. Vse mogoče je poskušal, da bi ga dobil iz satja, pa ni šlo. Nazadnje je sate s posebno grebljico ostrgal do satnic, med z voščinami vred namočil, medeno raztopino pa pokladal panjem v domačem čebelnjaku toliko časa, da so bila medišča natrpana z medom. Mislil je, da bo med sedaj vendarle mogel iztočiti, pa se je zmotil: še petina ga ni šla iz satja.
Med jesenskega vresja je po navadi pregost za točenje. Na liineburških vresiščih v Nemčiji ga čebele mnogo naberejo. Da ga morejo točiti, ga najprej odkrijejo, potem pa med v celicah prežokajo s posebno, nalašč za to narejeno ščetko. Namesto ščetin so v les vdelane jeklene igle.
Druge pomoči ni! Sate s takim medom lahko kvečjemu shranimo za krmljenje čebel v poletnem času. Ni pa primeren za zimsko hrano. Kadar pokladamo čebelam v satju strjen med, ga poprej odkrijmo in namočimo v vodi!
Vretje, ki ga povzročijo kvasovke turolopsis, je novejša bolezen medu. Te kvasovke povrejo v kolikor mogoče omejenem zračnem prostoru (na primer v zaprtih kozarcih) in le v kristaliziranem medu. Začetek vretja spremlja neprijeten duh. Med začne vzhajati kot testo in se peni zgolj na površini. Kemična analiza pa ne pokaže niti najmanjše spremembe v njem-
Verjetno prinesejo čebele te kvasovke v panj že z medičino. Glivice začno delovati šele čez mesece. Dosedanji poskusi so pokazali, da preprečimo vretje, če hranimo med v hladnem prostoru. Med je neškodljiv-Porabiti ga moramo takoj, ko opazimo, da začne vreti. Za krmljenje čebel ni, ker je bolezen nalezljiva in okuži lahko še drugi med.
Topljenje strdi. Večina cvetličnih vrst medu se naglo strdi. Tak med pa dandanes ni primeren za nadrobno prodajo. Nekatera strd je tako trda, da jo je muka kopati. Ce že moramo to storiti, uporabljajmo pri kopanju lopatico, kakršno nam kaže slika 260, toda pazimo, da z njo ne pokvarimo pocinjene posode. Na odrgnjenih mestih začne kmalu rjaveti. Za omehčanje zelo trde strdi so izumili poseben sveder, ki ga pritrdimo na posodo z medom. Sveder se vedno globlje zajeda v med in ga sproti mehča. Mnogo bolje je, če strjen med raztopimo s segrevanjem. Manjšo posodo medu postavimo v večji lonec, vanj nalijemo vode in ga postavimo na štedilnik, da se med polagoma topi. Voda se ne sme segreti nad 50° C. Večje posode medu topimo v brzoparilniku ali v kakem drugem večje m kotlu. Na dno kotla položimo obtežen podstavek, zbit iz letev, da izravnamo dno. Voda je lahko malo bolj vroča. Brž ko vidimo, da se strd mehča, jo mešajmo z veliko kuhalnico ali s kako močno tri-robno letvo. Med se potem hitreje topi. Ko je ves tekoč in ohlajen, ga precedimo skozi zelo gosto sito in posnamemo »smetano«, ki se je na vrhu zbrala, sicer nam bo kmalu zopet kandiral.
Sl. 260. Lopatici za kopanje strjenega medu
Sita s kaležem čistimo tako, da odrgnemo mrežo s ščetko z zunanje strani. Če bi jih čistili z notranje strani, bi voščeni drobir s ščetko utrli v zanke sit. Potem bi imeli precej truda, preden bi jih očistili. Vroče vode pri čiščenju ne smemo uporabljati, ker bi se vosek stopil in zamašil zankice.
Pospeševanje kandiran ja medu. Sedaj vemo, kako napravimo strjen med spet tekoč, treba pa je tudi vedeti, kako pospešimo njegovo kandiran je. Morda bi se kdo odločil za prodajo strjenega ajdovca v papirnatih vrečicah, kakršne uporabljajo pri prodaji masti. Papirnata embalaža je v Ameriki precej v navadi, ker je tam mnogo potrošnikov, ki ne marajo tekočega medu.
Za kristalizacijo je najugodnejša temperatura od 13 do 15° C. Kan-diranje pospešujejo kristalizacijska jedra, to so zračni mehurčki, zrnca cvetnega prahu, drobci voska, koloidalni delci beljakovin, najbolj pa kristali glukoze, ki jih je najti skoraj povsod: v zraku, na satju, orodju in v posodi. Ko pridejo ti delci v med, se začne okrog njih nabirati glukoza. Na takih mestih se med strdi in sčasoma kristalizira. Če hočemo torej kristalizacijo pospešiti, moramo kristalizacijska jedra čimbolj porazdeliti po vsem medu To dosežemo s tem, da tekoči med dnevno trikrat temeljito premešamo s trirobno letvo. Ko je na pol strjen, ga nalijemo v vrečice. Tehtamo jih sproti, potem pa postavljamo v kak nizek zaboj.
Kandiranje povzročimo tudi s tem, da dodamo tekočemu medu nekoliko strdi iste vrste.
Lahko ga napravimo masti podobnega ali pa takega, da bo imel velika zrnca. Da se med enakomerno in hitro zgosti, moramo nekoliko strjenega medu iste vrste najprej dobro zmešati z majhno količino tekočega in to mešanico vliti v posodo s tekočim medom. Potem moramo ves med dobro
premešati. Če zmešamo 1 g strjenega medu z 1 kg tekočega, pride do kristaliziranja lahko že v enem ali dveh dneh.
Če hočemo doseči drobno, masti podobno strjevanje, moramo kristaliziran med, preden ga zmešamo, dobro stepsti. Čim temeljiteje to naredimo, tem drobnejši bodo kristali.
Po vsem tem je jasno, da se med, ki ga vlijemo v posodo, v kateri je bil prej strjen med, hitreje strdi kakor v dobro očiščeni posodi.
PRODAJA MEDU IN PROPAGANDA ZA NJEGOVO UPORABO
Večina čebelarjev komaj čaka, da se medu čimprej znebi. Če ga imajo kdaj kaj več, ga oddajo tudi pod ceno, ki bi jo lahko dosegli, če bi s prodajo nekoliko odlašali. Dobri letini rada sledi slaba, zaloge medu skopne, cena pa se dvigne.
Prodaja na drobno. Najboljšo ceno dosežejo tisti mali čebelarji, ki prodajo svoj med na drobno. Za ta način prodajanja potrebujemo predvsem čistilnik, ki ima odtočno štulo, s katero se da medeni curek poljubno uravnavati. Čistilnik postavimo na kak podstavek, pod štulo pa tehtnico.
Če nalivamo med v steklenice, ne sme teči v dolgem curku, marveč v čim krajšem. Dolgi curek vzame s seboj mnogo zraka. Zračni mehurčki pa potem kazijo med, posebno svetlega.
Če nimamo čistilnika, nalivajmo med v kupčevo posodo iz kake večje posode z nosom ali pa ga nalijmo z večjo zajemalko, tako da zajemalko z zajetim medom nad posodo naglo obračamo. Ker se medena kepa ovije okoli zajemalke, jo lahko prenesemo nad pripravljeno posodo, ne da bi zgubili kapljico medu. Zajemalka pa ne sme biti emajlirana. Lahko se pripeti, da se tam, kjer je ročaj pritrjen na skodelico, lošč odkrhne. Drobci lošča pa so nevarni za človeške prebavne organe. Zajemalka naj bo srebrna in ne pološčena. — Pri nadrobni prodaji imejmo na zalogi nekoliko kozarcev in lončkov za med (sl. 261), ki jih imajo ljudje radi. Če le mogoče, uredimo prodajo tako, da je kupec pri tehtanju navzočen. Skrbimo, da bo v prostoru, kjer med natakamo, naj večja snaga in red.
Z nadrobno prodajo in pošteno postrežbo si bo čebelar sčasoma pridobil mnogo zvestih kupcev, tako da bo včasih svoj med kar mimogrede prodal. Brez- njega bi pravzaprav nikdar ne smel biti. Kupci bi dobili med kje drugje in marsikdo se potem ne bi spomnil svojega starega
Sl. 261. Lončki za med iz povoščene lepenke
dobavitelja. Kadar nam medu zmanjka, se spomnimo svojih čebelarskih tovarišev, ki medu še niso mogli prodati. Radi nam ga bodo prodali ali oddali v komisijsko prodajo.
Prodaja na debelo. Čebelar, ki ima kaj več medu in ga ne more razprodati na drobno, naj ga ponudi kaki trgovini z medom ali z živili. Hkrati s ponudbo naj pošlje tudi vzorec medu. Vselej pa naj bo s kupci vljuden in postrežljiv, kakor veleva trgovski običaj. Glede tega se od drugih narodov lahko še precej naučimo. Brezhiben med je najboljša reklama za čebelarja. Zato skrbimo, da bo dober sloves upravičeno užival.
Pri pošiljanju tekočega medu po železnici pazimo, da se posode
Sl. 262. Skupina kozarcev z medom na razstavi v obliki piramide
11 1 V 1 pci/jllliv, vi VL OVz
dobro zapirajo. Prav je, če pošiljko že doma stehtamo, težo pa primerjamo s tisto, ki jo ugotovi železničar ob prevzemu blaga.
Propaganda za uporabo medu. Uporaba medu pri nas še zdaleč ni tolikšna kakor pri drugih kulturnih narodih, kjer je med prav vsak dan na mizi. Če hočemo, da se bo potrošnja tega plemenitega živila povečala, ne smemo zamuditi nobene prilike, da ne bi ljudi opozarjali na njegovo veliko vrednost. Nekdaj bi točenega medu nihče ne kupil, ker so gospodinje bile vajene kupovati izključno le strd. Kako potreben je potrošnik pouka o medu, zelo zgovorno dokazuje dejstvo, da ima marsikdo strjen med za ponarejenega ali pa narobe. Nezaupljivost do tekočega medu pa izvira še iz tistih časov, ko ljudje takega medu niso poznali, ampak samo strd v škafih.
Izkušeni trgovci skrbe tudi, da imajo na zalogi vedno med iste barve, ker bi bil drugače konsument v dvomih, ali je blago pristno.
Naloga čebelarskih organizacij je, da zopet uvedejo tako učinkovito propagando za povečanje porabe medu v gospodinjstvu in gostinstvu, kakršno smo izvajali pred vojno. Z lepimi skupinami medu na razstavah (sl. 262), s poučnimi članki v dnevnem časopisju, z reklamo po radiu in z osebno propagando bomo dosegli znatno povečanje konsuma medu, s tem pa tudi zboljšanje njegove cene. Ta je v primeri s cenami drugih živih še vedno prenizka. Sedaj, ko postaja pri nas tujski promet vedno živahnejši, je najlepša prilika za tako propagando. Doseči moramo, da bo v letoviščih, po hotelih in gostiščih med na vsaki mizi gostom stalno na razpolago.
NAŠ MED V INOZEMSTVU
Razvoj čebelarstva v posameznih obdobjih ocenjujemo navadno po številu panjev. Če pa bi hoteli ocenjevati stanje slovenskega čebelarstva v letih pred drugo svetovno vojno in po njej, bi po številu panjev lahko ugotovili njegovo zaostajanje, če že ne nazadovanje. Ta ugotovitev velja tudi za celotno področje Jugoslavije, saj nam statistični podatki kažejo, da smo imeli po popisu 31. marca 1931 le 698 600 panjev, od tega skoraj polovico z nepremičnim satjem, medtem ko jih imamo danes nekaj nad 700 000.
Če pa primerjamo uspehe čebelarstva pred vojno in po njej z blagovnimi pokazatelji in če si ogledamo izvoz medu v tujino v teh dveh obdobjih, se pokaže znaten napredek v povojnih letih. Pred vojno je bil izvoz medu iz Jugoslavije le malo pomemben. Največjo količino nam je uspelo izvoziti leta 1926, in sicer 101 tono, medtem ko se je izvoz v ostalih letih gibal med 10 do 20 tonami na leto, a od leta 1935 do izbruha vojne ni dosegel niti 1000 kg na leto.
Napori, ki smo jih v povojnih letih posvečali povečanju izvoza iz naše države tudi na področju čebelarstva, niso izostali, saj smo že leta 1948 izvozili 121 ton medu. Nato smo v vseh naslednjih letih polagoma dvigali izvozne količine, dokler nismo leta 1954 dosegli dosedanji največji izvoz iz Jugoslavije, 1329 ton medu. V letih 1955 in 1956 je izvoz medu iz Jugoslavije prav tako predstavljal pomembno vrednost, saj smo v vsakem od obeh let izvozili nad 800 ton, in sicer 1955. leta 882, 1956. leta pa 813 ton.
Tako se je čebelarstvo tudi glede zunanjetrgovinske dejavnosti uvrstilo med pomembne kmetijske panoge in predstavlja poleg drugih velikih koristi (opraševanje cvetja!) znaten doprinos k narodnemu dohodku naše države.
Med najpomembnejšimi kupci jugoslovanskega medu so Avstrija, Zahodna Nemčija, Francija in Švica.
Za med je v teh državah precejšnje zanimanje, saj ga ne uvažajo samo iz Jugoslavije, temveč tudi iz drugih evropskih in prekomorskih držav. Največji konkurenti v Evropi so Madžarska, Poljska, Romunija in Španija, izven Evrope pa ZDA, srednjeameriške države, Argentina, Čile, Avstralija in Kitajska.
Bilo bi napak misliti, da zahtevajo in kupujejo države, ki uvažajo med, predvsem blago boljše kakovosti, kakršnega pridelujemo v Sloveniji. Zahodna Nemčija je na primer v letu 1956 uvozila 26 753 ton medu, tako da delež Jugoslavije predstavlja manj kot 1 %„ Res pa je, da so naši najboljši medovi, zlasti smrekov in h o j e v med, zelo cenjeni in jih je mogoče brez posebnih težav prodati v zgoraj omenjenih državah. Pri teh smo dosegli tudi znatno višje cene kot konkurenčne države. V letu 1956 smo na primer dosegli povprečno ceno 502 dolarja za tono, medtem ko so se cene konkurenčnih držav gibale med 360 in 440 dolarji za tono. Najcenejši so medovi prekomorskih držav.
V inozemstvu pa cenijo tudi druge vrste medu jugoslovanskega porekla, posebno žajbljevec v Nemčiji in akacijevec v Franciji. Kakršno koli povečanje proizvodnje medu odlične kakovosti bi ne delalo nikakršne težave pri prodaji na zunanjih tržiščih.
Pri primerjavah izvoznih uspehov pred vojno in po njej često slišimo pripombe, da bi izvoz medu ne bil mogoč, če bi država ne določila ugodnega izvoznega koeficienta, ki sedaj res znaša 1,25, kar pomeni, da prispeva
>s
>
!
•g.2.
-iš
'O
H
ti
1"
-.2
M
's-
=1 is
?s, 5-a
I? e:
i| ^
^ •=§ »ca -m >■
u-
.s,:
"o.	"5.2
g-a £•«
S ,N g Z-i 55 M
E E Ji | = li £4 M M ll
	°nAa?§ ouzb;sbiq			GO		in	in	On_	ON	O	O		On_	On_
§			On OJ	in OJ	oT OJ	od tn	00 m	in	hd	S	in	ON OJ	tn	O
g*	nraoupes : uf Jo^pB^s BŽaupzojS 9fj9UIZBy		O	124	104	0	143	3	138	S	115	108	129	to O
j F>			O	§	0	118 :	100:	100:	O	100:	i	100 :	100 :	100:
T5 = I d N S d	HU}S-5[9(J	0°	-K	0,52	tn	OJ sO	tn	-X	-X	2	S	O	in 0	OJ
	(BZ0)5[IIJJ) J0>jp l?[S		in	O	in 0	O	OJ	ON		in		sO	in in	00
M fajD <L> ^ s :S f "r ~	inpog		oi in	ON m	0 m	On in	tn	OJ	tn	od tn	GO	ON tn	oi	NO
	(Bzo^n^S) jo^pujs mpzojQ		30,1	31,8	35,25	32,8	30,1	30,2	31,4	33,3	33,1	36,6	32,95	od OJ
	(bzojbijbs) JONpBIS	s?			00	00	OJ 1^	O	O	tn	to	OJ	in 00	to in
e so	^SJl			nT	OJ	OJ			OJ	OJ	to"		0	oi
> S 'o			sO		ON	00	tn	-H	00	00	OJ	in	in	00
o a > 'k ^ 3	in;i9Auj		OJ 0	7:		N*	in to	tn N*	to	to	h-	sO to	g	-t to
a § t			in OJ	g	s	S	m	°	s	s	S	§	0	S
S O &H .E. s .5 '5’ >”	indnj(S		0	GO	'•t	OJ		sO	sD	tn	ON	(C	in	in
						h~.			to	to		to	to	to
	^nsna	s?	in	O	On in		N*		0	sO 00		00		CJ
'6 a l!a w X			0		0	in		1		O	1	0	1	0
			O	O	O	0	O		cd	O*		0		0
	ladaj		00	OJ	OJ	00	On OD	O	m	ON	in 00 O	Os	OJ On O	tn OJ
g JS			0	O		o*	O	O	0	0	O	O	O	0
o S pJS o	BUDJOqBf		in	■3		On OJ	O	Th On	0	tn	O	sO		OJ
«3 ti >o	}OS[ EUIISIJ		0	o'	0		O	O	0	0	0		O	0
.2 1	oni[six		GO	0	°		tn		§		S	to GO	in tn	to O
12 o i ^ ti Q			OJ	OJ	in		OJ	'H*	OJ	tn			OJ	-i
	EP°A		rx, OJ	0	s	tn sO	OJ	00 00	^0 OJ	00	00	§	to	g
■< ■%			sO	00	od	nT	sO	nT	vO	rO	kT	nT	On"	tn
+s
o
irs	.in	,	m	.	o	,	o	,	o
cn	| on	j	ni	|	tn	|	o	j	oj
in	ih	oi	in	c\T	in
o , o	. trs	in , m
I I ^ I
oj oi oj	m oj
+!-
in	,	in .in	.	o , o	. m
2-	I I	I 2	I h.
o	.in	.in	.	o	,	o
| o	[ ^	|	o	|	in
•»-<	o	oj	m	oj
>o
>o
o
o
£
I •1	> 0 "S	0 g 1	1 s	0^ "s -5 S	i 1	'ti d	s k i c	8 > J £	6 i >2
	00	H	<1		<1		>	tn	O
	oi	tn		iK	sO	n:	cd	ON*	0
s
>
6
& & «1 >N
:t
I
“
i
s
■i
1
Ph
država iz fonda negativnih razlik % vrednosti, dosežene na zunanjem tržišču. Toda upoštevati moramo dejstvo, da je danes med več kot dvakrat dražji od sladkorja in je torej takšen koeficient nujen za izravnavo cen na domačem in tujem trgu. Če bi bila cena medu v sedanjih razmerah enaka ceni sladkorja, kot je bilo pred vojno, če bi se torej gibala na višini 145 din za kilogram, tedaj bi bil izvoz s koeficientom 1,00 zelo donosen, možen pa bi bil tudi s koeficientom 0,80, kar bi pomenilo, da bi izvozniki Vg dosežene vrednosti morali celo plačati državi. Koeficient 1,25 predstavlja v sedanjih okoliščinah neposredno pomoč čebelarstvu, saj se sicer cene ne bi mogle obdržati na taki višini, kot so sedaj. To bi pomenilo propad čebelarstva, ker ne bi več prinašalo gmotne koristi. Količina pridelanega medu je namreč zadnji čas v naši državi tako velika, da moramo označiti med za blago, ki preostaja in ki bi ga tudi pri nižji ceni s težavo prodali na domačem trgu. Zaradi tega je izvoz pomemben činitelj za nadaljnji napredek čebelarstva in čebelarske proizvodnje sploh.
Veliki čebelarski uspehi na področju blagovnega prometa pa nas opozarjajo, da je treba vendarle že nehati gledati na čebelarstvo kot na neke vrste šport in idealistično udejstvovanje. Ocenjujmo ga predvsem kot gospodarsko panogo, katere Sl. 263. Predalčki v treh oblikah donosnost je nujen pogoj za njen obstoj.
PRIDELOVANJE MEDU V SATJU
V Evropi se le redkokdo ukvarja s čebelarjenjem na med v satju, kot je v navadi v Ameriki, Avstraliji in Novi Zelandiji. Tudi povpraševanja po takem medu ni pri nas, medtem ko je v navedenih prekomorskih deželah zelo cenjen. Ima celo višjo ceno, kar je razumljivo, ker je z njegovim pridobivanjem mnogo več dela kot s pridobivanjem točenega medu.
Medišče za pridobivanje medu v satju je nalašč za to prirejeno. V njem je samo 6 okvirov — rekli jim bomo nosilci — ki pa so sestavljeni iz 58 mm širokih letvic, medtem ko je širina letvic pri normalnih satnikih le 25 mm. V posameznem nosilcu so nameščeni tesno drug ob drugem 4 majhni, enako široki satniki ali predalčki v velikosti 107 mm v kvadratu (sl. 263). Napravljeni so iz prav tankih letvic in opremljeni z izredno tankimi sat niča mi, ki so izdelane nalašč v ta namen. Med vsaka dva nosilca vlože posebno leseno pregrajo, ki loči posamezne nosilce oziroma predalčke, da so vrste približno po 1 cm vsaksebi. Pregraja med posameznimi vrstami predalčkov pa je potrebna tudi zato, da čebele ne morejo predalčkov čez vrsto spojiti s satjem, ampak so primorane vsak predalček zase lepo izdelati in gladko zadelati, ko je poln medu. To je neogibno potrebno, ako hoče čebelar dobiti lepo zadelane predalčke. Nazadnje je treba od ene strani močno stisniti vse nosilce s predalčki in pregraje tako, da zagozdimo med zadnjo pregrajo in stransko steno medišča primerno desko. To je potrebno, da se kolikor mogoče zmanjšajo reže med predalčki in pokončnimi letvicami pregraj, kamor čebele tako rade odlagajo nadležno zadelavino.
Na prvi pogled je videti tako pripravljeno medišče (sl. 264) sicer precej zamotano, toda ko ga razdremo, vidimo, da je vse preprosto in potrebno.
Posamezen predalček, ki mu Američani pravijo b o k s e s , tehta napolnjen z medom en ameriški funt (približno pol kilograma).
Boksesi. Ko so vsi boksesi prvega medišča kolikor toliko izdelani in med že pokrit, naloži čebelar na plodišče novo medišče, nanj pa dene prejšnje medišče z že izdelanimi predalčki, da čebele posamezne, morda še ne popolnoma zanesene satičke do konca zadelajo.
Izdelani predalčki pa ne smejo predolgo ostati v panju. Nežna belina satja sčasoma nekoliko porumeni in videz satja potem ni več »deviški«. Zato je treba predalčke o pravem času pobrati iz medišč. Čebel pri tem ne ometajo, marveč jih preženejo v plodišče skozi Porterjevo begal ni co, ki je vdelana v premično desko.
Predalčke pred prodajo skrbno pregledajo, očistijo morebitnih prizidkov in zadelavine ter sortirajo po kakovosti (sl. 265). Naj popolneje izdelani in pokriti pridejo v 1. razred, ostali pa v 2. ali 3. razred. Po kakovosti jih tudi prodiijajo. Nekateri čebelarji jih poprej obelijo na soncu.
Za nadrobno prodajo pripravijo predalčke še posebno skrbno. Denejo jih v kartone s prozornimi stranicami, da je kakovost blaga lepo vidna. Za razpošiljanje večjih količin imajo posebne zabojčke, v katere gre 20 predalčkov. Zabojčki so zelo skrbno narejeni, nalašč za razpošiljanje tega blaga, da se satje pri prevozu skoraj ne more podreti ali poškodovati — če se z njim na poti ravna pametno. V eno stranico zabojčka je vdelana šipa, ki opozarja delavca, da je v zabojčku krhko blago.
Medišče s predalčki za AŽ-panj. Za panj na devet satov priredimo medišče na tale način: Iz 2 cm debelih in natančno 13 cm širokih desk zbijemo obod, ki meri zunaj 34 X 38 cm. Obod je brez dna. Pokrov sestavimo iz treh po 38 cm dolgih, po 11% cm širokih in približno po lem debelih deščic, ki pa jih ne pribijemo na obod, ampak jih samo položimo nanj, ko je nastavek že v panju.
Potem zbijemo 6 nosilcev. Oba kraka sta po 3,5 cm široka, 2 cm debela in natančno po 12,5 cm visoka. Spodnja deščica je 35 mm široka, 5 mm debela in 34 cm dolga. Pribita je od spodaj na oba kraka, in sicer tako, da je med njima natančno 30 cm razdalje za 3 predalčke. Najbolje je, da delamo nosilce šele tedaj, ko imamo predalčke že pri rokah, da po njih merimo.
Potrebujemo še 7 pregraj, ki pa jih je nekoliko teže izdelati. Kdor ima nekaj mizarskega orodja ter zna sukati žago in oblič, pa premaga tudi to težkočo. Za vsako pregrajo je treba 10 kosov, in sicer: 2 končna kraka, dolga po 11,5 cm, debela po lem in široka po 3 cm, 2 deščici po 29,5cm dolgi, 22mm široki in kvečjemu 2mm debeli, 4 remeljce,
dolge po 10,5 cm, 12 mm široke in po 4 mm debele. Končna kraka zažagamo od ožje strani podolgoma v sredi 8 mm na globoko. V ,to zarezo vtaknemo deščice, ki so med seboj razmaknjene po 5 do 6 mm, da morejo čebele lahko skozi. Tudi od zgornjega konca so odmaknjene 6 mm, od spodnjega pa kakih 10 mm. Ostanejo nam še remeljci, ki jih pribijemo pravokotno na deščice po dva in dva z obeh nasprotnih strani, da je med njimi približno 9 mm presledka.
Nosilci in pregraje stoje v nastavku na dveh pločevinastih trakih, pribitih na spodnja krajša robova oboda, tako da se ne morejo premikati.
91. 265. Dvanajst predalčkov, napolnjenih z medom.
Vsak predalček tehta približno 0,5 kg
V tak nastavek gre 6 nosilcev, katerih vsak drži 3 predalčke, torej skupaj 6X3 = 18 predalčkov.
Ko imamo vse gotovo, vložimo v nastavek najprej eno pregrajo, potem nosilec s tremi predalčki, nato zopet pregrajo itd. Končamo s pregrajo. Ostane pa še nekaj prostora, v katerega potisnemo 34 cm dolgo, 12,5 cm široko in okoli 2 cm debelo desko. Da pa ta čim čvrsteje stisne predalčke in pregraje, porinemo med desko in obodovo stranico dve zagozdi.
Kdor ima panje na 10 satov, naj si priredi primerno širok nastavek, v katerega gre 7 nosilcev s po tremi predalčki, torej vsega 21 predalčkov.
Kako privabimo čebele v nastavke? Med v satju po opisanem ameriškem načinu se da pridobiti samo ob izredno bogati in trajni paši, na primer včasih na akaciji, hoji, žepku in kdaj tudi na ajdi. Za to delo določimo najboljše panje, ki se posebno odlikujejo v pridnosti in ki se ne pripravljajo na rojenje. Nastavek s predalčki moramo pripraviti, še preden se začne paša.
Napačno bi bilo, če bi dali nastavek v medišče pred začetkom prave paše in pričakovali, da ga bodo čebele zasedle kar same od sebe. Tedaj ne gredo rade vanj, ker se jim zdi preveč pregrajen in zamotan, v dobri paši, ko jim začne primanjkovati prostora za odlaganje medu, pa so prisiljene to storiti. Še bolj oslabimo njih odpor, če panj dokaj prej, preden se paša prične — na običajen način prestavimo in denemo nastavek vanj, ko čebele že gosto zasedajo medišče in z vso vnemo nanašajo med. To napravimo takole: Proti večeru zložimo vse satje s čebelami vred iz medišča na kozico, odstranimo palice in postavimo v izpraznjeno medišče pripravljeni nastavek. Pokrijemo ga s primernim pokrovom (s tankimi deščicami) in položimo nanj slamnico ali debelejšo plast papirja. Da se pokrov ne krivi, denemo na slamnico kako desko in jo obtežimo s kamnom ali kosom opeke. Naposled otresemo čebele s satja, ki je na kozici, v plo-dišče panja. Drugi dan bo nastavek že gosto zaseden.
Cez teden dni — ob prav dobri paši še prej — bodo predalčki že precej napolnjeni z medom in čebele jih bodo začele zadelavati. Ako se je nadejati, da bo paša držala, denemo v medišče pod prvi nastavek še enega.
Poudarjamo znova, da je takšno pridobivanje medu v satju mogoče le takrat, kadar kaže tehtnica 1 do 2 ali več kilogramov donosa na dan in traja taka paša vsaj 10 do 14 dni.
Poskusi, ki smo jih pri nas napravili pred leti v dobri hojevi paši, so pokazali, da je pridelek medu v predalčkih pri posameznem panju za tretjino manjši kakor pridelek točenega medu.
VREDNOST MEDU IN NJEGOVA UPORABA
Že od najstarejših časov človeške zgodovine velja med za dragoceno živilo in krepčilo. Tudi kot zdravilo uživa nemajhen sloves. Odkar pa je sladkor kot sladilo osvojil ves svet, ne cenimo medu več tako, kakor po svoji vrednosti zasluži.
Hranilna vrednost medu je zelo velika. Človeško telo potrebuje za proizvajanje toplote in moči poleg maščob tudi obilo ogljikovih vodikov. Teh pa je ravno v medu prav mnogo. Vrh tega je 60 do 70 % teh vodikov visokovredni invertni sladkor, ki v tej obliki lahko preide v kri neposredno, ne da bi ga moralo naše črevo poprej še predelati. Trsni ali pesni sladkor kot tak ne more neposredno preiti v kri. Prebavni organi ga morajo najprej razkrojiti, invertirati v grozdni ali sadni sladkor.
Kvasine, ki so v medu, poživljajoče vplivajo na naš organizem. Izmed vseh živil, ki vsebujejo mnogo ogljikovih vodikov, je med edini, ki ga uživamo nespremenjenega, takega, kakršnega so napravile čebele. Vsa druga živila z obilico ogljikovih vodikov oropamo s kuho ali s kemičnimi sredstvi važnih sestavin.
Zelo pomembne za rast in delovanje našega telesa so razne mineralne sestavine medu, ki jih je posebno mnogo v manah.
Zaradi lahke prebavljivosti je med izvrstno krepčilo za vsakogar, posebno za slabotne in bolne osebe, za stare in onemogle ljudi, za okrevance in otroke.
Otroci potrebujejo za svojo prehrano mnogo sladkorja.. Invertni sladkor, ki je v medu, je zanje dosti primernejši kakor navadni sladkor, ki ga morajo prebavni organi poprej šele predelati.
V otroškem zavetišču v Amdenu v Švici so po poročilu »Schwei-zerische B i e n e n z e i t u n g« leta 1923 uvedli vzporedna zdravljenja z mlekom in medom. Otroci, ki so dobivali poleg mleka še med, so se razlikovali od ostalih v tem, da so se med štiritedenskim zdravljenjem povečini zelo zredili in da so se jim rdeča telesca v krvi zelo pomnožila. Pokazalo se je tudi, da so bile ugodne posledice zdravljenja z dodatkom medu trajnejše kakor s samim mlekom.
Železo ugodno vpliva na tvorbo rdečih krvničk. V kilogramu medu ga je 11 mg. Splošno znano je, da je zaradi tega med zelo dober zoper bledičnost in slabokrvnost, še posebno pa zato, ker prehaja organska železna snov, ki jo vsebuje med, naravnost v kri.
Kvasine v medu poživljajo delovanje črevesja, kisline in snovi, ki dajejo medu vonj in okus, pa dražijo naše žleze k močnejšemu izločevanju in pospešujejo s tem razkrajanje hrane. Za srce in mišice ni boljšega krepčila, kakor je med. Za planince in športnike je nenadomestljiv in mnogo primernejši kakor razna dražila: kava, čaj, alkohol in tobak. »A m e r i c a n B e e Journal« je poročal, da je neki svetovni rekorder na dolge proge tedensko pojedel dva kilograma medu. Ko so ga po neki tekmi v bolnici v Jeffersonu preiskali, so zdravniki ugotovili, da je bilo njegovo telesno stanje tako, kakršno je zdravega moža, ki se je pravkar vrnil s počitnic.
Zdravilna vrednost medu. Nič manjši ni pomen medu kot zdravila. Predvsem je izvrsten z a s r c e. Profesor Koch z inštituta za raz-iskavanje srca v Bad Neuheimu piše: »Presenetljivo je, da je v medu vse, kar potrebuje po sedanjem stanju vede srce za svoje delovanje. Med je najpopolnejša gonilna sila za srce.« Pri raznih srčnih boleznih se izvrstno obnese, ker je imenitno krepčilo za oslabele srčne mišice. Pri nobenih boleznih, pri katerih je ozdravljenje odvisno od delovanja srca, ne smemo poleg digitalisa pozabiti na med. Ni dovolj, da delovanje srca samo poživljamo, treba ga je tudi dobro hraniti.
Za hudo hripavost priporočajo poseben čaj za grgranje. V pol litra vode denimo nekoliko listov prave kadulje (žajblja) in jo pustimo pet minut vreti. Med kuhanjem dodajmo žlico soli in kozarec dobrega kisa. Mlačnemu čaju dodajmo še kozarec medu. S tem čajem moramo grgrati ves dan, vsako uro enkrat.
Pri vnetju dihalnih organov, pri katarjih vseh vrst in pri kašlju vpliva med blažilno na vnete sluznice, posebno če ga jemljemo v mlačnem žajbljevem, timianovem ali trpotčevem čaju.
Zoper nespečnost izpijmo zvečer dve uri, preden ležemo, kozarec medene vode. Če ji dodamo še nekoliko limonovega soka, bo učinek še boljši.
Znani dr. Z a i s s med zelo priporoča za zdravljenje ran. Kadar si kožo grdo odrgnemo, se poparimo ali če imamo hude ozebline in čire, jih zdravimo s strjenim medom. Za take namene ni boljšega sredstva. Gnojne rane se po medu naglo čistijo in celijo.
Pri kroničnem nahodu je med izvrstno zdravilo. Nosni izcedek je treba bakteriološko preiskati. Če so povzročitelji vnetja streptokoki,
priporočamo staro ljudsko zdravilo: uživanje medu v čim večjih količinah. Za dobo enega ali dveh tednov nadomestimo v hrani ves sladkor z medom. Streptokoki se v sadnem sladkorju, ki ga vsebuje med, prav slabo počutijo. Med, ki ga jemo, neposredno ugodno vpliva na zboljšanje vnetih sprememb v nosni sluznici.
Uživanje medu. Ni vseeno, kako med uživamo. Večje količine samega ne smemo naenkrat užiti, ker ga naše telo ne bi moglo tako temeljito izkoristiti, kakor če ga jemo s kruhom, še posebno s črnim.
Majhnim otrokom ga namažemo na kruh, ki ga razrežemo na manjše kosce. Te naj otrok pobira z zobotrebcem, sicer si z medom umaže obraz, roke in še obleko.
Marsikdo pije rad mleko, čaj ali kavo z medom. Ne smemo ga devati v hudo vroče pijače ali jedi, ker bi s tem uničili kvasine v medu, ki so za človeški organizem zelo dragocene.
Kadar pijemo mlečno kavo ali čaj z mlekom in medom, moramo kavi oziroma čaju najprej dodati mleko, potem šele med. Tega ne storimo zato, da bi pijačo ohladili, marveč zato, da vežemo čreslovino, ki je v kavi in čaju, na mlečno beljakovino. Če tega ne storimo, se čreslovina spoji z belja-kovinastimi snovmi in kvasinami medu, ki postanejo potem neučinkovite.
Za deco je kaj primerna mešanica surovega masla in medu. Napravimo jo lahko za teden dni skupaj. Ni se treba bati, da bi se maslo pokvarilo.
Čudno je, da se dobe ljudje, ki medu ne prenesejo. Povzroča jim slabosti in bolečine v trebuhu. Ti ljudje bolehajo za preobčutljivostjo (idiosinkrazijo). Njihovi živci delujejo na določene vtise in jedila drugače kakor pri večini drugih ljudi. Nekateri dobe koprivnico (izpuščaj) zaradi jagod, drugi zaradi rakov. V Ameriki so dognali, da je koprivnici zaradi medu podvržena desetina ljudi, od teh več žensk kakor moških.
MEDICA IN MEDENO PECIVO
/
Dandanes je poraba medu v gospodinjstvu neznatna. So družine, ki ga sploh drugače ne poznajo kakor po imenu. Na medeno pecivo smo čisto pozabili. Marsikatera moderna gospodinja ne zna več narediti poštene medene potice, te slovite slovenske posebnosti. Na kmetih so postali medeni štruklji prava redkost na opoldanski mizi. Znamenitih škofjeloških kruhkov nihče več ne peče. In kje še vidiš okrašena srca ali zvezde iz lecta? Lectarska obrt je propadla. Nekdaj so na semanjih dneh, posebno po Štajerskem, točili dobro, pravo medico. Namesto te prodajajo sedaj navadno, z medom oslajeno vodo.
Da otmemo vse to pozabljenju, dodajamo nekaj navodil za kuhanje medice in za peko medenega peciva. Pa naj jih bere samo tisti, ki ga zanimajo. Priporočamo jih našim gospodinjam, da bodo vedele, kaj vse se da napraviti iz medu.
Medica. Čebelarja bo predvsem zanimalo, kako napravimo dobro medico, ki je bila v starih časih tako zelo na glasu. Prav gotovo bi Jo za poskus napravili, če bi vedeli, kako. Naj jim do tega pomoremo z naslednjimi navodili.
Medic je več vrst, kar je odvisno od količine medu, ki ga uporabimo Najboljša bo, če vzamemo 35 kg medu na 100 1 vode. V tem primeru bomo dobili pijačo, ki bo imela 7 maliganov ali skoraj 15 stopinj alkohola in bo še močno sladka kakor vino malaga. Kolikor manj vzamemo medu, tem slabša bo medica. Za navadno medeno vino je treba 18 do 20 kg medu na 100 1 vode. Medeno vino pa ni nič posebnega. Opozarjamo, da je dobra medica draga pijača, ki gre težko v denar.
Dandanes je več ne kuhamo kakor v starih časih, ko so to morali delati, ker je bilo v medu prešancu še mnogo voščenega drobirja in ob-nožine. Med kuhanjem je medena voda izmetala vse omenjene snovi.
Sedaj pripravimo za kipenje mrzlo tekočino. Nalijemo jo v čist sod, še bolje pa v steklene balone (demižone), kajti soda, v katerem je bila medica, he moremo pozneje uporabljati za shranjevanje vina.
Kipel n o veho si lahko naredi vsak sam. 20 cm dolgo, za svinčnik debelo stekleno cevko naj upogne nad špiritovim plamenom tako, da dobi obliko črke U. En krak mora biti daljši. Tega naj vtakne skozi plutovinasti zamašek in zalije zgoraj okoli cevke z voskom, da zrak ne more uhajati v posodo.
Preskrbimo si tudi cevko žlahtnih kipelnih glivic, kakršne uporabljajo vinogradniki pri kipenju mošta. V litrsko steklenico nalijemo raztopino medu (11 vode in 35 dkg medu), denemo vanjo kipelne glive iz epruvete, jo zamašimo s kipelno veho in postavimo na toplo. Čez dva dni bo tekočina že močno kipela. Sedaj šele napravimo mešanico medu in vode. Posebno dobra je deževnica, ki se je že očistila.
Posodo napolnimo skoraj do roba, vlijemo vanjo že kipečo medico iz litra in jo zamašimo s kipelno veho. Pod zunanji konec cevke privežemo kakršno koli posodico z vodo, tako da je konec cevke vsaj 3 cm globoko v vodi. S tem šele smo dosegli, da zrak ne more v posodo.
Posoda mora stati v takem prostoru, kjer je dan in noč enakomerna toplota. Najprimernejša je 18 do 20° C.
Medica bo kmalu začela burno kipeti. Po desetih ali več dneh, kar je odvisno od temperature v prostoru, kjer posoda stoji, preide burno kipenje v tiho kipenje, ki traja toliko časa, da se iz medu (sladkorja, ki je v medu) razvije primerna količina alkohola. Alkohol začne polagoma uničevati kipelne glive in kipenja je v glavnem konec.
Sedaj je čas, da medico pretočimo, kar najlaže storimo z n a -t e g o. Pazimo, da nehamo pretakati pravi čas, sicer jo zbrodimo s kaležem, ki ga je pri medici prav mnogo.
Čisto medico nalijemo v manjšo posodo do roba. Kipelno veho zopet namestimo, kajti medica bo še vedno po malem kipela in se še nadalje čistila. Šele po dveh mesecih se bo popolnoma umirila. Ko se to zgodi, jo drugič pretočimo. Medica je zrela. Lahko jo nalijemo v steklenice, ki jih moramo zapečatiti in spraviti kje na hladnem tako, da leže. Čim dlje jih pustimo ležati, tem boljša bo medica. Večletna je kakor desertno vino.
Najbolj okusno medico napravimo iz cvetličnega medu. Medica iz medenih pomij in iz vode, v kateri smo izpirali voščene pokrovce, ima neprijeten okus po voskxi. Tudi iz hojevca ni posebno dobra.
Nekateri medičarji so medico odišavljali s cimetom in nageljnovimi žbicami, ki so jih stolčene v vrečici obešali v sod. Dodajali so ji tudi nekoliko hmeljevih kobulov. Potem je imela prijeten grenkljat okus.
Medena potica ima to prednost, da se del j časa ne posuši. Zanjo delamo testo tako kakor za druge potice. Za eno potico potrebujemo 1 kg ajdovega medu, ki naj vre 7 minut (rad skipi!). Še vročemu pridenimo kot jajce velik kos surovega masla in % kg zmletih orehov, a ko se ohladi, še dva rumenjaka. To mešanico potem razmažimo po zvaljanem testu. Za nadev potrebujemo še % kg zmletih orehov, 14 kg zmletega sladkorja in 1 žlico prav na drobno sesekljanih limonovih lupin. Tako pripravljeno testo zvijmo in ravnajmo z njim kakor z drugimi poticami. Medena potica je posebno dobra, ko je teden dni stara.
Medena orehovka. Zavrimo j/a kg ajdovega medu. Ko se nekoliko ohladi, mu primešajmo %• kg bele moke, 14 kg zmletega sladkorja, 10 do 15 dkg debelo sesekljanih orehov, IV2 žličke cimeta in V2 žličke zmletih nageljnovih žbic. Zmes dobro stepemo in pustimo 24 ur pri miru. Nato ji dodamo še 2 jajci z rumenjakom in beljakom, nekoliko žlic ruma in pecilni prašek ter jo mešamo 20 minut. Zmes pretresemo v dobro, z mastjo namazano pekačo, tako da sega do polovice njenega roba, in pečemo ob zmernem ognju % ure.
Medeni kruh. j/skg ajdovca zavremo, potegnemo od ognja in mešamo toliko časa, da je mlačen. Nato mu primešamo 14 kg ržene moke in 12 g pepelike, ki jo dobimo kakor druge podobne snovi v drogerijah. Zmes pustimo na toplem, da vzhaja, potem pa ji primešamo še 14 kg ržene moke, 1 žlico sesekljanega janeža, % žlice zmletega ingverja, 2 rumenjaka in 5 dkg sladkorja v prahu. Mešanico stresemo na pekač, namazan s surovim maslom ali mastjo, razvlečemo testo dva prsta na debelo in pečemo pri močni vročini. Pazimo, da se ne prismodi! Medeni kruh je jako okusen in lahko prebavljiv ne samo zaradi medu, temveč tudi zaradi rahlosti. Drži se več tednov in se ne posuši. Delamo ga ob praznikih, za obiske in za na pot!
Medeni keksi. Zmešaj 10 dkg medu, 20 dkg sladkorja, rumenjake in beljake 3 jajc in % kg moke, med katero poprej vmešaj nekoliko cimeta, nageljnovih žbic, nastrgane limonove lupine in 1 žlico sode. Testo razvaljaj bolj na debelo, izreži iz njega koščke v raznih oblikah in speci.
Krhke rezine. 15 dkg medu, 15 dkg surovega masla, dva rumenjaka, nekoliko vanilije in nastrgane limonove lupine dobro zmešaj, nato pa dodaj 30 dkg moke. Testo razpolovi, razvaljaj v dve enaki plošči in ju speci. Ko sta pečeni, premaži eno ploščo z marelično mezgo, jo pokrij z drugo, to pa premaži z rumenjakom in pa postavi v pečico, da se glazura posuši.
Nadevan medenjak. 25 dkg medu, v katerega deni 1 žličko cimeta, nekoliko zmletih nageljnovih žbic in 12 dkg sladkorja, naj vre 7 minut. Kolikor toliko shlajeni zmesi primešaj V2 kg moke, 5 g pecilnega praška, 8 dkg surovega masla ter rumenjak in beljak dveh jajc. Testo naj počiva čez noč v zmerno toplem prostoru. Naslednji dan testo razvaljaj v dve enaki plošči, nadevaj, eno ploščo pokrij z drugo, namaži z jajcem in daj v pečico.
Nadev: 10 dkg sladkorja, eno jajce, 12 dkg zrezanih orehov, nekoliko limonove lupine, 4 žlice pomarančne mezge in 30 kuhanih, a dobro odcejenih zrezanih češpelj.
Škofjeloški mali kruhek. Prvo mesto med medenini pecivom pa pripada vsekakor škofjeloškim malim kruhkom. Žal je ta veja narodne umetnosti skoraj že pozabljena. Nekdaj je bila v Škofji Loki in v obeh
dolinah, Selški in Poljanski, zelo razširjena. Izdelovali so kruhke raznih velikosti. Prodajali so jih ob semanjih dneh, pekli pa tudi za domače praznike in godove. Male kruhke so oblikovali z modelčki, ki so podobni tvorilom za oblikovanje surovega masla. Lepo zbirko takih modelčkov lahko vidimo v ljubljanskem Narodnem muzeju in škofjeloškem Mestnem muzeju.
O malih kruhkih, izoblikovanih z modelčki, ne moremo reči, da so kaj posebnega. Okraski so po navadi slabi in premalo nazorni. Toda veliki kosi, kakršne vidimo na sliki 266, so kaj lepi primerki resnične narodne umetnosti. Za njihovo izdelavo je treba zelo spretnih rok. Le poglejte, kako lepo in učinkovito so izoblikovani in razporejeni na njih razni cvetovi, klasi, grozdi, listi in obrobne pentlje! Oblikovani so s prosto roko in z nožičkom. Na osnovno obliko — srce ali zvezdo — jih je bilo treba rahlo pritisniti. Če so se neradi prijemali, jih je bilo treba ovlažiti z mrzlo vodo.
Nekdaj je vas Dražgoše v Selški dolini slovela zaradi posebno lepih in dobrih kruhkov. Izdelovala jih je največ Frančiška Globočnik, ki se je po porušen ju vasi preselila v okolico Kranja. Za svoje izdelke je bila na razstavah v inozemstvu večkrat odlikovana.
Po njenem mnenju bi bilo vsako navodilo za izdelovanje okraskov odveč. Čim več smisla ima kdo za narodno ornamentiko in čim bolj spretne roke ima, tem bolje se mu bodo okraski posrečili. Mnogim je že pokazala, kako je treba pri tem ravnati, mnogi so to tudi poskušali, toda nikomur ni prav uspelo.
Testo naredimo iz La kg ajdovega medu, ki ga nekoliko segrejemo, nato pa toliko ohladimo, da je tekoč kot olje. Ugnetemo ga polagoma v 1 kg bele mehke moke. Lonček, v katerem smo imeli med, poplaknemo z mlačno vodo in raztopimo v njej žličko jedilne sode. Polagoma vgne-temo tudi to vodo s sodo in dodamo še tele začimbe: žličko cimeta, žličko zmletih nageljnovih žbic in za noževo konico zmletega popra. Gnetemo temeljito, da se vsi dodatki enakomerno porazdele in da postane testo vlečno kakor steklarski kit. Testo mora čez noč počivati, nato ga zvaljamo v za prst debelo ploščo in izrežemo iz njega osnovno obliko kruhka.
Mali kruhek lahko pečemo v vsaki pečici, vendar se najlepše speče v krušni peči. Da se kruhek sveti, ga moramo že pečenega, a še vročega namazati s stopljenim maslom ali oljem, ki smo mu dodali za noževo konico cimeta in nageljnovih žbic, da bolje diši. Mazati ga moramo zelo previdno, da ne poškodujemo okraskov.
Ako hranimo pecivo v suhem prostoru, ostane dolgo časa užitno in se ne pokvari. Če se pa ovlaži ali če obledi, ga dajmo za nekaj časa v peč in zopet bo tako, kot je bilo.
Medeni štruklji. Iz medenega testa lahko naredimo tudi medene štruklje, kakršne so nekdaj po sejmih sekali s sekiro. Sekali so jih fantje. Če ga je s prvim zamahom presekal po dolgem, je bil štrukelj njegov, če ne, ga je moral plačati, a ni bil njegov.
V kotličku zavremo 3%. kg ajdovca, ki smo mu dodali nekoliko vode. Mešamo ga toliko časa, da zavre. Kdaj je dovolj kuhan, spoznamo po tem, da odda medena kapljica, ki jo spustimo v kozarec vode, zračni mehurček, ko pade na dno. Sedaj kotliček odstavimo, še vroč med pa izlijemo v gne-tilno posodo, v kateri imamo najboljšo belo rženo moko. Testo gnetemo
Sl. 266. Mali kruhek iz Selške doline (foto Lampe)
toliko časa, da se ne prijema več rok in dela mehurčke. Potem pripravimo še kvaseč. Naredimo ga iz V2 kg medu, 5 dkg čistega voska in 10 dkg masti. Vse to raztopimo v posodi in dodamo, ko se shladi, se žličko pepelike in žličko jedilne sode. Obe vrsti testa združimo in ju skupaj gnetemo toliko časa, da postane gmota svetlorumena, da popokajo mehurčki, ki se delajo v njej, in da se testo prav nič ne prijemlje rok. Sedaj testo zvaljamo v Va cm debelo ploščo in ga razdelimo po pekačah. Preden damo pekače v peč, pomažemo pecivo povrhu še z razredčenim rumenjakom. Pečemo ga dobrih 10 minut v srednje vroči peči. Pri obračanju pazimo, da pekače preveč ne stresamo, ker bi se testo drugače sesedlo. Ako smo vse natančno tako napravili, kot je bilo povedano, narastejo štruklji v peči kakih 5 cm visoko in lepo porumene. Ko se shlade, jih razrežemo v primerne kose.
Ajdovi medeni štruklji. Pripravi si v skledi Vzl ajdove moke, jo popari s V21 osoljenega kropa, premešaj in, ko se testo malo ohladi, ga daj na desko, ki si jo potresel s pšenično moko. Testo toliko ugneti, da postane lepo gladko, in ga takoj zvaljaj za pol mezinca debelo. Zmešaj v skledi 2 žlici kisle smetane, 1 jajce, ščep cimeta in dve pesti zmletih orehov. S tem nadevom namaži razvaljano testo, po nadevu pa potresi 1 do 2 pesti' belih krušnih drobtin. Nato testo zavij v namočen in ožet prtič, poveži z nitjo in kuhaj v zavreli slani vodi pol ure. Potem štruklje od vij, razreži, naloži na krožnik in polij z raztopljenim medom. Tega daj na štruklje toliko, da stoji luža medu na krožniku pod njimi.
Ajdovi štruklji so slovenska posebnost. Na kmečko mizo so prihajali °b praznikih in v času košnje ali mlačve kot izbrana jed.
Medena limonada. Običajno limonado osladi dobro z medom in jo ohladi po možnosti s kosom ledu. Posebno osvežujoča je v vročem poletju.
Medeni liker. V emajliranem loncu zmešaj 900 g tekočega svetlega medu in desetino litra vode, pristavi k ognju ter mešaj nekaj časa pri 35° C. Nato lonec odstrani, doli j medu 3 dl 50 % najboljšega špirita ter vse skupaj dobro zmešaj. Liker pusti v zaprti steklenici 10 dni pri miru, potem pa ga precedi skozi filtrirni papir.
VOSEK
BARVA IN DRUGE LASTNOSTI ČEBELJEGA VOSKA
Kadar govorimo o vosku, imamo vselej v mislih tisto dragoceno snov, ki jo pote mlade čebele, da z njo grade satje. Če spomladi, po prvem trebljenju, pregledamo drobir, ki se je čez zimo nabral v panju pod sati, najdemo med zjedjo majcene snežnobele luske, ki so iz čistega voska. Odvrgle so jih čebele, ker pozimi niso imele z njimi kaj početi. Snežno-b e 1 o je tudi satje, ki ga zgradi roj v kranjiču ali košu, če pa sate pretopimo, nima vosek, ki ga iz njih dobimo, nič več te barve.
Od kod barva voska, ki ga s kuhanjem izločimo iz voščin? Deviško satje v panju sčasoma porjavi in počrni. To povzroča predvsem starejša zalega s svojimi odpadki, izločki in »srajčkami« ali kokoni, v katere se v celicah zaprede. K potemnitvi satja pa pripomorejo tudi odrasle čebele, ker prevlečejo robove celic z zadelavino (propolisom) in prinašajo s paše razne snovi, ki se primejo njihovih kosmatih nožič.
Če skuhamo belo, še nikoli zaleženo satje iz kranjičev ali same bele medene pokrovce, dobimo vosek, ki je v tankih plasteh snežnobel, v kolače vlit pa smetanaste barve. Iz potemnelega satja dobimo vosek rumene barve v najrazličnejših odtenkih, od svetlorumene do oranžne barve, da, celo živo oranžnordeče barve, kakršno ima anatolski (turški) vosek. Čim starejše je satje, tem temnejši je vosek iz njega.
Na barvo voska vpliva tudi način kuhe, voda in posoda, ki jo pri tem uporabljamo. Znanstvenik Jauret pa je ugotovil, da dobiva vosek svojo značilno barvo v glavnem od zadelavine, v kateri je snov c h r y s i n , ki jo najdemo zlasti na listih in smolnatih popkih črnega topola.
Morajo pa biti še drugi čini tel ji, ki vplivajo na barvo voska. Kako naj si sicer razložimo dejstvo, da je edino anatolski vosek rdeč in sploh najboljši izmed vseh voskov na svetu, da je indijski sivorjav, senegalski temnorjav, vosek z otoka Gvadelupa pa popolnoma črn. V pokrajinah, kjer sejejo mnogo ajde, je vosek povsod enako oranžno-rumen, pa naj bo iz Slovenije, iz Ukrajine ali iz Pensilvanije v ZDA. Mislimo, da se ne motimo, če rečemo, da vplivajo na barvo voska tudi rastline tistih krajev, od koder je vosek, in da so vse snovi, ki dajo vosku barvo, organskega izvora.
Vonj in trdota. Voski imajo različen vonj. V splošnem diše prav prijetno, dobiti pa je tudi take, ki so brez vonja, ali take, ki neprijetno diše po loju oziroma po žarki masti. Tudi po trdoti so kaj različni. Čim trši so, tem višjo ceno imajo. Za najtršega velja vosek z Gvineje,
medtem ko sta maroški in berberski tako mehka, da ju morajo mešati s trdim, sicer ju ni mogoče obdelavati. Nekateri voski so debelo-zrnati, nekateri pa nenavadno drobnozrnati.
V trgovini ocenjujejo voske tudi po tem, ali se dajo radi ali neradi obeliti. Maroški in ameriški voski so glede tega na slabem glasu. Voska iz južnih držav ZDA ni mogoče popolnoma obeliti, črnega voska z otoka Gvadelupa pa sploh ne.
Analize slovenskih voskov. Slovenija prideluje v splošnem prav lep vosek, ki je bil včasih, ko so ga izvažali v tujino, na dobrem glasu. Cenili so ga zaradi njegove trdote, obeliti pa ga je bilo malo teže.
Na pobudo Čebelarskega društva za Slovenijo so pred leti na ljubljanski univerzi analizirali voske iz raznih krajev Slovenije. Vzorce je preskrbelo društvo. Da bi pridobili zanesljivo priroden vosek, so vzorce skuhali iz satja iz kranjičev. Uspehi analiz so razvidni iz razpredelnice na str. 516 in 517.
Iz poročila, ki ga je o raziskavi objavil prof. dr. S. Jenčič, povzemamo tole: »Če naj izdelamo hitro izvedljivo metodo za ugotovitev potvorb voska, je treba najprej poznati analitsko karakterizacijo pristnih domačih voskov. Čeprav najdemo v strokovnem slovstvu ogromno analitskih podatkov o čebeljih voskih za razne evropske in izvenevropske dežele, vendar ne najdemo v slovstvu, kolikor nam je dostopno, nikakih analiz niti za bivšo Kranjsko niti za druge pokrajine naše države, izvzemši za Črno goro.
Rezultati preiskav so sestavljeni v tabeli, kjer so razvrščeni po abecednem redu izvirnega kraja vzorcev v enajstih horizontalnih vrstah; v dvanajsti so navedene povprečne vrednosti vseh enajst vzorcev. Ker nimamo nikakega povoda dvomiti o pristnosti vzorcev, ki jih je zbralo Čebelarsko društvo in so bile skoraj vse opredelbe kemičnih značilnih števil izvršene pri vsakem vzorcu po trikrat, moremo trditi, da predstavlja dvanajsta vrsta povprečno analizo čebeljih voskov Slovenije. Da moremo primerjati naše izsledke s preiskavami, ki so jih opravili na voskih drugod v Evropi, smo v trinajsti vrsti navedli najnižja in najvišja števila, ki smo jih našli za evropske voske Apis mellificae v zadevnem slovstvu. Iz istega vzroka so v naslednji vrsti podani rezultati za voske iz Črne gore, v zadnji pa sestavljena števila za nemške voske, ki predstavljajo povprečno vrednost analiz 1427 vzorcev.
Ako primerjamo naše vrednosti z izsledki zadnjih vrst razpredelnice, vidimo, da se gibljejo števila naših voskov v mejah, ki so bile ugotovljene za razne voske v Evropi. Zato moremo po analogiji sklepati, da so sestavine slovenskih voskov normalne.
Preiskava ni prinesla nič bistveno novega. Sicer pa nismo nič izrednega Pričakovali, niti nismo naše preiskave usmerili v tako iskanje. Vendar je z analizami prikazana karakteristika domačih voskov, ki je doslej še ni bilo.«
Kemične posebnosti voska. Menda ne bo odveč, če na tem mestu imenujemo kemične sestavine, ki so jih iz voska izolirali. Po El a 1 d e n u 1 n G r ii n u so ugotovili izmed voskovih estrov melisilpalmitat (C^COOC^HJ, poleg tega 0,2 do 0,6 % h o 1 e s t e r i n s k e g a estra. Gd celotnega nerazmiljivega deleža, ki znaša 48 do 55%, je okoli 40 % alkoholov, ki obstajajo iz neocerilalkohola (C25H51OH), ceril-alkohola, montanilalkohola, predvsem pa melisilalkohola
Analize slo
ki jih je opravil na kemijskem oddelku ljubljanske univerze pro
Krajevni izvor	Teža vzorca v g		Vonj	Tališče ->c	Strdišče ®C
1. Beltinci		101,0	oranžna	nekoliko po žarkem	64,5	62,3
2. Borovnica		244,5	citronasto- rumena	prijeten	64	62,2
3. Breznica		132,3	rumena	neizrazit	64	62 2
4. Cerklje pri Kranju . .	97,5	rumeno- oranžna	po p reče n	64	62,1
5. Dob pri Domžalah . . .	134,0	runieno- oranžna	prijeten	65	63,0
6. Kozje		74,5	rumeno- oranžna	prijeten	64	62,5
7. Laško		263,7	oranžna	povprečen	63	61,4
8. Lese		210,5	rumeno- oranžna	nekoliko po žarkem	64	62,0
9. Poljane pri Škofji Loki .	488,0	citronasto-r u rn em a	nekoliko po žarkem	64,5	62,8
10. Slovenj Gradec ....	430,5	rumeno- oranžna	prijeten cvetlični	63,5	62,9
11. Stari trg pri Rakeku . .	200,3	runieno- oranžma	cveti, po nageljnih	64	61,5
12. Mejne vrednosti slovenskih vzorcev 					63—65	61,4—63
13. Evropa					60—66,5	61—63,4
14. Črna gora					64	—
15. Nemčija					63,5—64,5	—
Opombe. Vonj je ugotovil skupno z nami A. Bukovec. — Specifične teže pri sobni temperaturi ni
(C31H63OH). Ogljikovi vodiki, ki znašajo 10 do 14% voska, vsebujejo: pentakosan, n-heptakosan, nonakosan, n-hentriakotan.
V celotnih maščobnih kislinah so po istih avtorjih navzočne: pal-mitinska kislina, neocerotinska kislina (C25H50O2), c e r o -tinska kislina (C20HB2O2), montanska kislina in melisinska kislina (C31H(;202). Le-ta je poleg neocerotinske kisline glavni del celotnih maščobnih kislin; cerotinska kislina pa je v pretežni meri navzočim v prosti obliki in povzroča tako kislinsko število voska. Sestavo omenjamo, ker utegne splošno zanimati.
Vosek je topljiv v ogljikovem žveplecu, etru, bencinu in terpentinu. Na zraku se sčasoma prevleče s sivkastobelim puhom, podobnim plesni. Puh zgine, če držimo vosek nekaj trenutkov nad paro, na soncu ali če ga zbrišemo s krpo.
venskih voskov
fesor SaJvislav Jenčič s sodelovanjem F. Prcmerla in E. Duboviča
			Raz- militveno število		Buch- nerjevo število		Ncrazmiljivi delež	
Refr. 0 red. na 40° C	Kislinsko število	Estrsko število		Število razmerja		število	Ogljikov V %	Voskovi alkoholi v %
44,5	17,3	75,4	92,7	4,36	2,6	10,4	11,5	42,2
42,8	20,6	72,4	93,0	3,54	1,8	8,0	13,9	37,3
42,6	19,7	74,8	94,5	3,8	2,0	8,9	10,3	42,4
42,7	17,5	76,5	94,0	4,37	2,5	10,7	10,7	42,0
43,8	18,1	72,0	90,1	3,98	2,1	9,8	9.9	43,4
43,7	19,0	71,6	90,6	3,77	3,0	11,2	12,2	39,2
43,5	20.1	72,1	92,2	3,59	2,7	11,7	13,3	36,4
42,6	19.9	75,0	94,9	3,77	2,8	9,5	11,9	37,8
42,7	19,9	74,7	94,6	3,76	1,8	8,5	12,4	37,4
43,2	20,3	75,7	96,0	3,73	2,5	10,8	11,7	38,4
42,8	20.4	71,0	91,4	3,48	2,6	9,3	11,3	39,7
42,6—44,5	17,3—20,6	71,0—76,5	90,1—96	3,48—4,37	00 1 vi ©	5	9,9-13,9	36,4—43,4
42—45,6	16,7—23,6	65,9—82,2	86,3—102,6	2,81—4,41	1,1—6,72	5,8—15,0	12,5—17,3	—
—	20,2	72,7	92,9	3,6	—	—	—	—
44,3—44,7	19,2—20,4	72—77	92—97	3,6—3,8	2,6-3,3	M Ul 1 00 o	—	—
mogoče natančno opredeliti, znaša pa za naše voske okoli 0,960 pri 20° C.
VOSKI DRUGAČNEGA IZVORA IN POTVORBE ČEBELJEGA VOSKA
Poleg čebeljega voska poznamo še voske drugačnega izvora. Ti imajo dandanes za industrijo in obrt velik pomen, nas pa zanimajo samo tisti izmed njih, ki jih uporabljajo pri potvarjanju čebeljega voska. Lahko jih razdelimo v tri skupine. V prvo spadajo vsi zemeljski voski, v drugo rastlinski voski, v tretjo pa voski kaparjev (uši c).
Zemeljski voski. Med temi je najvažnejši ozokerit, ki ga kopljejo zlasti v Galiciji, Romuniji in na Kavkazu. Njegove sestavine so iste kakor Pri petroleju. S ponovnim taljenjem, precejanjem in obdelovanjem z žveplovo kislino pridobivajo iz te surovine ali čisti beli cerezin ali Parafin, kakršen je pač pridelovalni postopek.
Rastlinski voski. Teh je zelo veliko, med njimi pa je najpomembnejši karnavbski vosek. Pridobivajo ga v velikih množinah v Braziliji. Nabira se na mladih pahljačastih listih palme karnavba. Liste odrežejo, nato pa vosek preprosto z njih otresejo. Prav mnogo rastlinskega voska pridelujejo tudi na Japonskem iz semena drevesa Rhus succedana. Ta vosek je v industriji zelo cenjen.
Drugi voski. Na Kitajskem pridelujejo mnogo voska iz izločkov nekega kaparja (Coccus chinensis), ki živi na kitajskem jesenu. Spermacet je rumenkastobela prosojna snov bisernega leska, ki ga dobivajo v lobanjskih votlinah nekaterih vrst kitov. L a n o 1 i n je mazava, neprijetno dišeča snov, ki jo pridobivajo pri čiščenju volne. Daši je precej podoben maščobam, ga zaradi kemijske sestave, predvsem pa zaradi tega, ker ni v njem glicerina, prištevamo k voskom.
Dandanes izdelujejo v kemični industriji tudi sintetični vosek, čigar kemična analiza se v ničemer ne razlikuje od analize naravnega voska.
Ponarejanje voska. Vosek je imel že od nekdaj visoko ceno. Zaradi tega in, ker ga je vedno primanjkovalo, so ga že v starih časih ponarejali s primešavanjem loja ali smole. Kasneje so ga začeli mešati s stearinom in raznimi rastlinskimi voski, ki so jih dovažali v Evropo iz prekomorskih dežel.
Tudi vosek za izdelovanje satnic je bil neredko pomešan s parafinom. Ko je pred leti dunajsko čebelarsko društvo dalo v preiskavo satnice vseh takratnih avstrijskih izdelovalcev tega blaga, je bilo ugotovljeno, da jih je edino naš rajnki trgovec s čebelami Mihael Ambrožič v Mojstrani izdeloval iz pravega voska. Tudi pred drugo svetovno vojno smo v Jugoslaviji ugotovili satnice iz voska, ki mu je bilo dodanih 10 % parafina. Neredkokdaj se je pripetilo, da so se v Sloveniji pojavile večje količine ponarejenega voska, ki je vseboval od 15 do 25 %; zemeljskega voska, v enem primeru pa je bil 100 % parafin.
Ponarejen vosek, ki vsebuje manjše količine parafina ali cerezina, na primer 10 %, je težko na oko spoznati. Ponarejevalci znajo parafin tako spretno barvati in uliti v oblike, podobne običajnim voščenim kolačem, da je potem s takim blagom prav lahko preslepiti neizkušenega človeka.
Kako ugotovimo pristnost voska? Kadar sumimo, da vosek ni pristen, odkrušimo od hlebca košček in ga najprej poduhajmo. Če količkaj diši po petroleju, mu je bil primešan parafin. Če tako blago nekaj časa žvečimo, se naglo spremeni v voljno plastično snov, ki se prijema zob in ima okus po petroleju. Pristen vosek razpade v ustih v kašo.
Že manjše količine parafina v vosku lahko ugotovimo, če gnetemo kepico sumljivega blaga med palcem in kazalcem toliko časa, da se da voljno svaljkati. Pristen vosek je po občutku pust, se prijema prstov in se ne da v kratkem času razsvaljkati. S parafinom pomešan vosek je pod prsti voljan, po občutku masten in se kmalu ogreje tako, da ga je mogoče zlahka svaljkati. Če svaljek razvlečemo, se pristen vosek na kratko pretrga, ponarejen pa se na tistem mestu povleče.
Dodatke parafina pod 10 % na pravkar omenjeni način ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Toda še en zanesljiv način preizkušanja voska lahko navedemo. Priskrbimo si košček pravega čebeljega voska in visok, ne preširok kozarec. V kozarec nalijemo za kake tri prste vode, vanjo pa vržemo
košček voska. Ker je lažji od vode, plava lepo na vrhu. Sedaj dolivajmo vodi previdno dober alkohol toliko časa, da se vosek pogrezne do dna kozarca, ne sme pa ležati na njem, marveč se ga sme samo dotikati. Pri tem poskusu ne smemo uporabljati žganja in gorilnega špirita.
Z dolivanjem alkohola smo izravnali gostoto voska z gostoto alkoholizirane vode. Ako denemo sedaj v kozarec košček ponarejenega voska, ki vsebuje na primer 40%i parafina, bo plaval na površini. Ce vsebuje 10 % parafina, se bo potopil skoraj do dna, vendar ne bo obsedel.
Ko vosek tako preizkušamo, ne pozabimo izmeriti temperature tekočine v kozarcu. Če delamo pozneje preizkuse, moramo poskrbeti, da bo imela tekočina isto temperaturo, kakršno je imela pri prvotnem poskusu. Gostota tekočine se namreč pri spremembah temperature menjava. Toplejša ali hladnejša tekočina bi pokazala napačne izsledke. Alkoholizirano vodo moramo hraniti v zamašeni steklenici.
Popolnoma zanesljiv preizkus sumljivega voska pa lahko napravi samo kak kemijski zavod. Če pride do tožbe med kupcem in prodajalcem, priznajo sodišča le analizo takega zavoda.
ZBIRANJE, SHRANJEVANJE IN KUHANJE VOŠČIN
Dobremu in varčnemu čebelarju se že čez poletje nabere precej voščin. Pri pregledovanju panjev zbira prizidke, ki se drže satnikov, panjskih sten in matične rešetke, prazne matičnike, pokvarjene sat-nice in trotovi n o iz gradilnikov. Te voščine pomnože še sati, ki so se podrli pri točenju medu ali med prevozom panjev, ter medeni p o k r o v c i in sati, ki jih jeseni zaradi starosti izločimo iz obrata. Tudi pri jesenskem snaženju rešetk in podnic panjev se nabere še precej voščenega drobirja.
Zavarovanje voščin pred veščami. Zbrane voščine moramo pred voščenimi veščami zavarovati. Te skodljivke nam povrocajo leto za letom veliko škode. Pa nikar ne naprtujmo vso škodo črvom, kriv je predvsem čebelar, ki pušča voščine in satje nezavarovane.
Če ne nameravamo voščin kmalu kuhati, ker jih ni dovolj, jih segrejmo na vročem soncu in stisnimo v trde, kolikor mogoče gladke kepe. Te spravljajmo v posodi, ki se dobro zapira. Če kepe napadejo črvi, smo sami krivi. Nismo jih dovolj segreli in stisnili ali pa niso bile dobro spravljene. Enako ravnajmo s sati, ki jih čez poletje zavržemo. Medene pokrovce stresimo v nizko pekačo in jo postavimo v medišče kakega roja, da jih čebele osuše. Lahko pa jih operemo in jih nato dobro posušimo, da ne začnejo plesneti. Nato jih segrejmo na soncu in stisnimo v kepe. Če voščin iz jeseni izločenih satov ne nameravamo kmalu kuhati, jih moramo spomladi, brž ko je sonce dovolj toplo, stisniti v kepe. Bolj ko je satje staro, bolj trde morajo biti. Kepe v shrambi moramo večkrat pregledati. Ako opazimo, da se jih je lotil črv, hitro v vodo z njimi! Obtežimo jih z lesenim pokrovom, tako da so popolnoma pod vodo. Tam naj ostanejo nekoliko dni. Potem jih dobro posušimo; če je treba, jih še bolj stisnimo in spravimo bolj na varnem kakor prej. Posebno previdno ravnajmo z izločenimi sati, ki jih je črv že napadel. Razprostrimo jih na soncu, da črvi zbeže iz njih, šele nato jih stisnimo v kepe.
Nekateri svetujejo, naj namakamo voščine v vodi, češ da je potem vosek iz njih posebno lepe barve, voščine pa da so varne pred črvi. Po navadi pa puščajo čebelarji voščine predolgo v isti vodi. Ta se sčasoma usmradi in iz takih voščin skuhani vosek obupno smrdi po potnih nogah. Smradu ni mogoče odpraviti. Pri izdelovanju satnic usmradi en sam kolač takega voska več kakor 100 kg zdravega. Isto velja za vosek, skuhan iz plesnivega satja ali za hudo po dimu smrdečega, ki je bil »kuhan« v krušni peči. Skrben čebelar večjih količin voščin ne bo obdržal v domači shrambi,
marveč jih bo čimprej zamenjal za satnice.
Kdor uporablja v svojih panjih gradilnike, naj si omisli majhen sončni topilnik, da bo izrezano trotovino sproti topil. Ne gre, da bi jo puščal v kepe stisnjeno, ker je največkrat že zaležena. Zmečkana zalega se kmalu usmradi, smrad pa se prime tudi voska.
Iz voščili lahko pridobimo vosek na več načinov: 1. s sončnim topilnikom; 2. s kuhanjem voščin; 3. s parnim topilnikom;
4.	z izluževanjem tropin s kemičnimi sredstvi.
Prvotno pridobivanje voska je bilo sila preprosto. V široko lončeno skledo, ki je imela na dnu luknjice kakor kako grobo sito, so nadevali satja, skledo pa nastavili na palice nad drugo skledo, v kateri je bilo nekoliko vode. Vse to so postavili v še vročo krušno peč. Brž ko se je satje stopilo, so nadevali novega. Nacejeni, na pol strjeni vosek so stisnili v kepe. V taki obliki je prihajal na trg.
Ker so bile tiste čase voščine večinoma od mladega satja, je pri topljenju ostalo le malo tropin. Ta način pridobivanja voska je bil seveda precej zamuden in negospodarski, primeren le za malega čebelarja. Isto lahko rečemo o najbolj preprosti kuhi voska brez uporabe stiskalnice.
Iztiskanje voska z lesenimi kleščami. Vrečo iz grobega platna natlačimo z veščinami, jo čvrsto zavežemo in privežemo na klin, ki ga položimo počez čez kotel ali lonec, v katerem nameravamo kuhati voščine. Skrbeti moramo, da visi vreča pod površino vode. Obesimo jo šele, ko je voda že skoraj vrela.
Poprej si pripravimo nekako ročno stiskalnico, ki ima obliko velikih klešč. Napravimo jo iz dveh, meter dolgih in približno 12 cm širokih letev, ki ju na enem koncu toliko zožimo, da nam rabita kot ročici. Nekako v sredini letev, na njihovi notranji strani, pribijmo počez 5% cm vsaksebi kakih deset letvic, debelih poldrug centimeter. To so zobje, s katerimi
zgrabimo vrečo pri stiskanju, da se ne more izmuzniti. Na drugem koncu spojimo letvi z močnimi železnimi škarnicami.
Te »klešče« moramo dva dni pred kuho namakati, da lahko odstranimo vosek, ki se jih prime pri stiskanju. Vrečo, obdela-vamo s kleščami z vseh strani in delj časa. Ko se nam zdi, da smo iztisnili že ves vosek, izpraznimo vrečo in jo zopet napolnimo z veščinami.
Ko tako skuhamo vse voščine, odvežemo vrečo od klina, jo potlačimo na dno posode, očistimo klešče, potem pa pustimo vse skupaj pri miru, da se vosek strdi. Tedaj ga poberemo iz kotla, ga pretopimo in precedimo skozi platneno krpo v kako pološčeno posodo.
S takimi kleščami pa je vrečo z brozgo mogoče obdelavati le v večjem kotlu. Majhne količine voščin kuhamo v kakem večjem pološčenem loncu. Ne sme biti iz pocinkane pločevine, ker bi potem vosek grdo pozelenel. V vrečo denemo tudi debelejši okrogel kamen, ki jo drži na dnu posode.
Ko voda že nekaj časa vre, začnemo vrečo phati z močno kuhalnico, da iztisnemo iz nje voska, kolikor se da. Na koncu postopamo tako, kakor pri iztiskanju voska s kleščami; ali pa pozajamemo vosek sproti od vsake posamezne vreče in ga vlivamo v mrzlo vodo.
Popisane klešče za iztiskanje voska imajo lahko tudi kako drugo obliko. Klešče, ki jih kaže slika 267, sestoje iz krajše lestve in tej lestvi primerno urezane deske. Podolžna kraka lestve sta na enem koncu toliko razširjena, da je mogoče tamkaj pregibno pritrditi debelejšo desko kot eno-ramni vzvod. Dolžina krakov je 56 cm, njih prečni prerez 5X3 cm. Posamezni klini so debeli vsaj 2 cm, med njimi pa je prav toliko razstoja. Razpetina lestve je 25 cm. Priprava mora biti izdelana iz odpornega in prožnega lesa, najbolje iz ga-brovine ali bukovine. K temu so potrebne vreče iz trpežnega blaga v velikosti 25 X 45 cm. Z voščeno brozgo napolnjene vreče stiskamo najprej podolžno, nato jih otresemo, njih prazni konec zvijemo v svitek in nazadnje stiskamo še počez.
Sl. 268. Zgoraj kovinska, spodaj valjčna stiskalnica za vosek
Obdelavanje voščin z valjarji je bilo nekdaj v navadi na Koroškem. Prekuhane voščine so vlili v vrečo, ki so jo napravili tako, da so kvadratni meter velik kos hodnega platna zganili po diagonali v trikotnik in ob eni strani sešili. Vrečo so zgoraj zavili in jo položili na perilnik, ki so ga postavili v škaf. Nato so obdelavah vrečo s kuhinjskim valjarjem.
Na tej osnovi je nastala valjčna stiskalnica za vosek bratov Hochegger v Avstriji (sl. 268 spodaj). Ta sestoji iz poševno nagnjene mize, mrežastega vložka in dolgega, do 6 cm debelega valjarja. Miza je zadaj 60 cm visoka, spredaj, kjer ima kljunasto zožujoč se izlivek, pa 50 cm. Mizna plošča meri ob straneh 56, po sredi od izlivka do zadnjega roba 78 cm. Če ni napravljena iz dovolj trdega in gladkega lesa, jo je treba obložiti s pocinjeno pločevino. Valjar je 80 cm dolg. Na enem koncu je ostružen v primeren ročaj, na drugem koncu pa vdet v železen obroč, ki mora biti toliko ohlapen, da je mogoče valjar sukati in nagibati na vse strani. Da se iz obroča ne sname, mora imeti izbuhel rob. Rešetka je zbita skupaj iz poldrug centimeter širokih in do 2 cm visokih bukovih letvic. Da moreta voda in vosek med njimi neovirano odtekati, sta prečni letvici samo 1 cm visoki in vdeti z zgornje strani v podolžne letvice. Na rešetko je pritrjena pocinkana mreža, ki ima 8 mm široke zanke.
Kovinske sadne stiskalnice, ki so jih uvedli v čebelarstvo Amerikanci, so se po zaslugi bivše železničarske čebelarske zadruge pred vojno razširile tudi pri nas. Tako stiskalnico (sl. 268 zgoraj) pritrdimo z dvema vijakoma ob rob mize, nato pa vlivamo vanjo dobro prekuhane voščine. Voda in vosek iztekata med mletjem po poševnem pločevinastem koritu v podstavljeno posodo, tropine pa izstopajo skozi odprtino na nasprotni strani mlevnega ročaja v obliki podolgovatih klobas. Voščena brozga mora biti čimbolj razpuščena in ne preveč redka. Dobro je, da raztopljeni vosek z ostalo tekočino pozajamemo že v kotlu nad sitom, ki smo ga pogreznili v brozgo. Becker priporoča mešanje brozge s slamnato rezanico. Platnene vreče, ki so pri vseh drugih stiskalnicah nujno potrebne, tu odpadejo, s tem pa tudi razne nevšečnosti, ki nastajajo zaradi tega, ker se trgajo. — Vsi ti načini pridobivanja voska bi prišli v poštev za čebelarje le v skrajni sili, ko ni nobene druge možnosti za kuho voska.
Neprimerni so ne samo zaradi težav, ki jih imamo z stiskanjem, marveč tudi zavoljo slabega izkoriščanja voščin; zlasti v starejših ostane navzlic trudu še dosti voska.
Parni topilniki. Malo boljši so razni parni topilniki za vosek. Enega izmed mnogih vzorcev kaže slika 269. Primerni so le za malega čebelarja, ker v njih ni mogoče kuhati večjih količin voščin. Vrh tega so premalo učinkoviti in narejeni iz pocinkanega železa, kar ne sme biti; na to smo že večkrat opozorili. Tudi so za naše razmere mnogo predragi.
Sončni in električni topilnik. Skoraj v sleherni čebelarski knjigi priporočajo malim čebelarjem sončni topilnik za vosek (sl. 270). Lahko ga naredi vsak mizar. Napravljen je iz 45 X 60 cm velikega oboda z nagnjenim dnom, ki je prevlečeno s pokositreno pločevino. Dva do tri centimetre nad dnom je rešeto iz žice, na katero devamo voščine, da se na njem topijo. Stopljeni vosek se odceja skozi rešetko na pločevinasto dno, tropine pa ostanejo gori. V zbiralnik (koritce) vlijemo nekoliko vode, da se vosek ne prime pločevine. Pokrov sestoji iz okvira, v katerega sta vdelani dve šipi; oddaljeni sta druga od druge 2 do 3 cm. To je potrebno, da dosežemo večji učinek vročih sončnih žarkov. Pokrov je na zgornjem koncu pritrjen na obod s šarnirji in se mora tesno zapirati, da ne more uhajati segreti zrak.
Za namestitev sončnega to-pilnika je posebno primerno kako staro kolo, ki ga pritrdimo na v zemljo zabit količek, tako da kolo lahko sučemo, z njim vred pa tudi topilnik. Dobro je, če je količek zgoraj poševno prižagan in klin, na katerega kolo nasadimo, poševno zabit, da je potem učinek sončnih žarkov še večji.
Kolo moramo večkrat zasukati proti soncu, ker se stanje sonca na nebu spreminja. Da moramo topilnik namestiti kje v zatišju, najbolje pred kako južno steno, je samo po sebi umevno.
V sončni topilnik denemo sproti vsako troho voščin ali satja, da ga ni treba shranjevati in biti v skrbeh zaradi vešče. Tako se nam nabere sčasoma brez truda lepa pogača zlatorumenega voska. Največ ga dobimo iz mladega Satja iz gradilnika in iz prizidkov, ki se pod šipo na rešetu raz-l°pe skoraj popolnoma. Staro, črno satje pa se ne raztopi zadostno, zato ga moramo pozneje še prekuhati.
Ko se je v koritcu nabralo
že dovolj voska, ga v primernem	Sl. 270. Sončni topilnik
loncu na štedilniku pretopimo še enkrat, če treba, tudi precedimo in nazadnje vlijemo v primerno posodo.
Podobno kot sončni topilnik, deluje električni topilnik (sl. 271), ima pa to prednost, da lahko z njim topimo vosek ob vsakem vremenu in celo ponoči.
Od doslej popisanih načinov pridobivanja voska pa niti eden ne ustreza načelom umnega in temeljitega izkoriščanja voščin. Naj se trudimo še tako,
ELEKT.TOPtt.NIK
lesen pokrov skodelica žičnata mreža bakrena cevka
el.greuno telo 100W električni kabel lesen sodček
Merilo ~ 1 t 5	|	v azbestna ali pločev. obloga
Sl. 271. Električni topilnik (po načrtu j. Resnika)
vselej bo po kuhi ostalo v tropinah še precej voska, ki po nepotrebnem propade. To se ne sme zgoditi. Vosek je predragocena snov in za naše gospodarstvo prepomembna, da bi smela propadati samo zaradi nazadnjaškega in zastarelega načina izkoriščanja voščin. Edino s pravilno kuho in z dobro stiskalnico lahko pridobimo ves tisti vosek, ki ga je mogoče mehanično izločiti iz voščin.
Čebelarju, ki ima le 5 do 10 panjev ter pridela letno samo malenkost voska, ne kaže kuhati voščin doma. To je umazano delo, ki ga gospodinje sovražijo. Čebelarju tudi ne kaže omisliti si drago stiskalnico in drugo orodje za kuho. Kdor pa ima sam večje čebelarstvo in kuha vosek tudi za druge, temu se stiskalnica izplača.
Naše domače stiskalnice. Izmed teh je najstarejša tako imenovana kranjska stiskalnica, ki pa je nihče več ne uporablja. Njeno sliko (št. 272) objavljamo zgolj v spomin na našo čebelarsko preteklost. Moč
Sl. 272. Kranjska stiskalnica za vosi
te vrste stiskalnic je bila nenavadno velika. Voščeno brozgo so nalivali v bolj dolge in ne preširoke vreče iz prav debele tkanine. Posamezne niti so imele debelino močnega motvoza. Marsikaka vreča navzlic temu ni vzdržala hudega pritiska. Motoroga se je sukala na lesenem vijaku. Taka stiskalnica je zavzemala veliko prostora, za katerega je pri čebelarjih vedno zadrega. Kadar je niso uporabljali, je bila vsem v napoto.
Bivši čebelarski učitelj na Štajerskem, rajnki Jan Jurančič je sestavil stiskalnico, ki se je prav dobro obnesla, posebno v malem čebelarstvu. Poceni je bila in še dosti učinkovita. Po sliki 273 jo je lahko narediti. Mere veljajo za manjšo stiskalnico, naredimo pa lahko tudi večjo.
Sl. 273. Stiskalnica za vosek po originalnem Jurančičevem načrtu
Narejena mora biti iz trdega lesa, najbolje iz hrastovega, vijaka in matici pa iz gabrovega ali hruškovega. Plošča (a) je 6 cm debela, 26 cm široka in 60 cm dolga. Na sredi ima zareze (b), eno v krogu s premerom 18 cm, druge pa počez; vse zareze so proti sprednji strani stiskalnice globlje in širše (okoli 1 cm), na nasprotni strani pa ozke in plitve, da se vosek laže odteka proti žlebu (c). Okoli teh zarez mora biti pritrjen še 15 mm širok obroč iz pločevine (d). Velik mora biti toliko, da je okoli in okoli vsaj za 1 cm oddaljen od posode (e). Dno te posode mora biti s spodnjim robom v eni ploskvi, da se tudi dno s celo površino tal dotika, ko posoda stoji, sicer bi se pri stiskanju preklalo. Na dnu je več lem velikih lukenj, skozi katere odtekata vosek in voda. Posoda ima tudi ob straneh nekoliko 2 mm širokih rež, da lahko odteče vosek. V premeru ima 20 cm, lahko pa je zgoraj širša. Vrtilo (f) je dolgo 60 cm in vsaj 48 mm v premeru debelo; na njem se suče matica (g). Na vrtilih je nataknjena 6 do 8 cm debela prevoznica (h), ki pritiska na butico (i).
Posodo pregrnemo z velikim kosom močnega domačega platna (širokega 65 cm in ravno toliko dolgega). Njegovo sredino potlačimo tako, da pokriva dno in da gledajo robovi prta iz posode. Ko nalijemo brozgo v posodo, zložimo konce prta navzkriž, na vse to pa denemo butico.
Izmed vseh stiskalnic pa se je pri nas najblj obnesla tako imenovana V irientova ali Pavlinova stiskalnica (sl. 274). Primerna je predvsem za večja čebelarstva in za skupno kuho voska pri podeželskih čebelarskih organizacijah. Z njo je mogoče voščine kar najbolje izkoristiti. Njena dnevna zmogljivost je razmeroma velika, delo z njo pa lahko. Zaradi njenih vrlin jo toplo priporočamo kot najbolj stiskalnic o«. Originalni model bi bilo treba v toliko spopolniti, da bi bilo mogoče izmenjati posamezna rebra koša. Rebra bi morala biti na obroče pritrjena z vijaki. Reže med posameznimi rebri na notranji strani koša smejo biti široke kvečjemu 2 mm. Šele potem je pri stiskanju mogoče uporabljati namesto vreč slamo.
Druge potrebščine pri kuhanju voska. Poleg stiskalnice potrebujemo pri kuhanju voska predvsem dva snažna kotla. Tisti za kuhanje voščin ne sme biti pocinkan, kakor so na primer brzoparilniki, marveč pocinjen, da vosek pri kuhi ne pozeleni. V zarjavelem železnem kotlu dobi grdo rjavo barvo. Najboljši je bakren, ki je znotraj na debelo pocinjen.
Drugi kotel potrebujemo za segrevanje vode, ki je pri kuhi ne sme zmanjkati.
Nadalje moramo imeti pripravljenih več vreč, v katere vlivamo voščeno brozgo. Napravljene morajo biti iz najdebelejšega platna ali konopljine. Ne smejo pa imeti obliko navadne vreče, marveč jih moramo ukrojiti tako, da imajo okroglo dno in sploh obliko velikega lonca. Biti morajo precej večje, kakor je prostornina koša stiskalnice, in tako dolge, da segajo za pičlo ped čez rob koša. Bolj široke morajo biti zato, da jih stiskalnica ne more razgnati. Sešijemo jih tako, da blago naložimo po robeh za poldrug centimeter drugega na drugega in dvakrat prešijemo. Za morebitno krpanje vreč pripravimo krpe, klobčič surovega sukanca in primerno šivanko.
Razen navedenih predmetov potrebujemo še: 1. večjo posodo z ročico za zajemanje brozge; 2. zajemalko za pozajemanje voska; 5- dva lonca za prestrezanje voska in vode, ki pritekata izpod stiskalnice; 4. večjo posodo za vodo izpod čistilnika; 5. primerno število emajliranih posod, v katere vlijemo po končani kuhi očiščeni vosek; b. čistilnik za vosek. Tega potrebujemo samo pri uporabljanju Virientove stiskalnice. Pri drugih si pomagamo s primerno čebrico (leseno kadico), ki ima pri dnu pipo.
Kuhanje voščin. Pri kuhi uporabljajmo, če le mogoče, mehko vodo (deževnico), nikakor pa ne pretrde vode, v kateri je mnogo apna. Še slabša Je voda, ki ima dosti železa, kajti železo kvarno vpliva na barvo.
primerno »društveno
Sl. 274. Po Virientu zboljšana Pavlinova stiskalnica za vosek
Voščene kepe moramo poprej zdrobiti. Na tla pogrnemo kako večjo ponjavo, postavimo nanjo tnalo in na njej razbijemo kepe z ušesom sekire. Tudi satje, posebno če je zelo staro, zdrobimo, da se v kotlu prej razpusti.
Kotel napolnimo do polovice s čisto vodo, nato pa skoraj do vrha z zdrobljenimi voščinami. Ne smemo pa kuhati črnega in belega satja vsakega zase, marveč le mešanico obeh, kajti ako bi kuhali samo mlado satje ali pokrovce, bi bila brozga premastna in bi je niti ne mogli stiskati.
Sl. 275. Čistilnik, stiskalnica in razne posode, ki jih potrebujemo- pri kuhi voska
Ko brozga zavre, jo moramo neprestano mešati, da ne skipi. Vreti mora vsaj 14 ure. Ko se voščine popolnoma razpuste, da ne moremo več ločiti posameznih celic, je brozga godna za stiskalnico.
Stiskanje voščene brozge. Ce stiskamo z Virientovo stiskalnico, jo moramo pri tleh zavarovati, da se pri privijanju ne premika. V ta namen pribijemo na obeh straneh na tla dve močni letvi. Vijak popolnoma odvijemo in ga dobro namažemo, da laže teče. Na stiskalnico postavimo zaprti koš, v njem pa razprostremo vrečo, ki jo za štiri prste od zgornjega roba zavihamo na vnanjo stran koša, da pri nalivanju ne bi nagajala. Pod lijak podstavimo primerno posodo. Pripravimo pa še drugo, da polno lahko zamenjamo s prazno. Imeti moramo tudi široko, gladko postruženo desko, ki mora segati od kotla do stiskalnice. Preden začnemo nalivati brozgo, desko dobro zmočimo in nastavimo, da prestreza vosek, ki kaplja od zajemalke (korca).
Platno za vreče je sedaj razmeroma drago. Pa naj bo še tako močno, prej ali slej začnejo vreče pokati. Namesto vreč lahko uporabljamo pri Virientovi stiskalnici slamo. Potem odpadejo vse težave, ki jih včasih povzročajo slabe vreče pri kuhi voska. Notranjost koša obložimo s slamo (pšenično škopo), tako da je obloga pičla dva prsta debela, slama pa enakomerno po obodu razdeljena. Spodnji del slamnatih bilk podvijemo, tako da pokriva v obliki zvezde dno stiskalnice. Ob notranjem spodnjem robu koša položimo za pošten palec debel zvitek slame. Ko je koš napolnjen z običajno količino brozge, zavihamo »klasje« slame navznoter in pazimo, da je površina brozge dobro prekrita s slamo. Če je treba, je zvrha še dodamo.
Slamnato oblogo lahko uporabljamo večkrat, seveda le v primeru, če je pri odpiranju koša po končanem vsakokratnem stiskanju ne poškodujemo in razvlečemo. Poudarjamo pa znova, da slamo namesto vreč lahko uporabljamo le tedaj, če reže med rebri na notranji strani koša niso širše kakor 2 mm. Sicer grozi nevarnost, da bo brozga udarila skozi reže.
Ko je tako vse pripravljeno, oblijemo prazno vrečo v stiskalnici in koš s kropom ter nalijemo z zajemačo v vrečo toliko brozge, da je njena zgornja tretjina še prazna. Ne	Sl. 276. Kako zavijemo vrečo
sme je biti preveč, ker bi vreča
pri stiskanju zelo trpela. Pazimo, da ne nalijemo kdaj same gošče, kdaj pa same vode. S korcem zajemajmo včasih bolj pri vrhu, včasih bolj spodaj, kjer je voda.
Če uporabljamo slamo namesto vreč, jo moramo ravno tako obliti s kropom in napolniti koš samo do dve tretjini.
Brozgo nalijemo kolikor mogoče naglo, da se ne shladi prehitro. Čim bolj vročo stiskamo, tem več voska da. Ko je vreča pravilno napolnjena, jo zagrabimo zgoraj pri dveh nasprotnih straneh, jo nekoliko dvignemo in potegnemo vrhnji prazni del čvrsto vsaksebi, da prideta robova v sredi skupaj. Nato zavihamo oba vogala nekoliko na notranjo stran, vrhnji del pa zapognemo navzdol, in sicer dvakrat (sl. 276). Ko smo vrečo uredili, položimo nanjo leseni pokrov — klobuk — in začnemo privijati, spočetka nekoliko hitreje, potem pa čedalje počasneje. Včasih moramo nekoliko prenehati, da tekočina odteče. Čim bolj se vijak pogreza, tem previdneje moramo privijati, da nagli pritisk vreče ne razžene. Od pravilnega privijanja je odvisno, koliko časa vreče zdrže. Enkrat samkrat privijmo sunkoma ali preveč, pa poči vreča in brozga brizgne z vso silo iz nje. Če se nam to pripeti, moramo vijak takoj odviti, vrečo pa izprazniti in zakrpati. Krpo prišijemo na notranji strani vreče.
Jasno je, da gre vse to delo hitreje od rok, če imamo pomagača. Sami pazimo na kuho, pomagač pa naj oskrbuje stiskalnico. Pomagamo mu šele proti koncu stiskanja, ker je takrat treba precej moči.
Vosek odteka z vodo vred izpod stiskalnice v podstavljeno posodo. Vso lo mešanico vlivamo, če delamo z Virientovo stiskalnico, v posebno posodo, v tako imenovani čistilnik (sl. 277). Ta mora biti med stiskanjem vedno Pokrit, obod pa toplo odet, da se vosek ne začne trditi. Od časa do časa odtočimo pri pipi toliko vode, da je zgoraj dovolj prostora za dolivanje
voska in nove vode. Ako opazimo, da se je vosek začel z vrha trditi, odtočimo črno vodo in dolijemo čisto vrelo. Iz čistilnika pa ne smemo črne vode odtakati neposredno potem, ko smo vanj vlili nov vosek in vodo. Počakajmo toliko časa, da se vosek spet umiri.
Ko ne priteče nič več iz stiskalnice, odvijemo vijak, položimo koš na kako mizo ter ga odpremo, da vzamemo iz njega vrečo s tropinami. Koš zopet zapremo, denemo vanj novo vrečo in nadaljujemo z delom.
Nekateri kuhajo tropine še enkrat. Včasih se to splača, zlasti če nismo kuhali prestarega satja, če pri prvem stiskanju nismo delali posebno skrbno, če smo vrečo napolnili preveč ali če so bile voščine hudo mastne. Ako nalijemo v vrečo manj brozge ter stiskamo pravilno in temeljito, je dvakratna kuha voščin skoraj nepotrebna.
Če se odločimo za dvakratno kuhanje, stresimo prvič stiskane voščine iz vreče naravnost v kotel, da se ne shlade. Če pa tega ne moremo storiti takoj, ko vrečo vzamemo iz stiskalnice, pustimo tropine v vrečah toliko časa, da je kotel prazen.
Brž ko nehamo stiskati, oblivajmo koš stiskalnice, še preden vzamemo zadnjo vrečo iz njega, s kropom toliko časa, da se raztopi in odteče ves vosek, ki se je na košu prijel in strdil. S kropom očistimo tudi vso posodo, ki je ne bomo več potrebovali.
Ko vse vreče izpraznimo, jih zmencamo in ostržemo, da na njih ni niti voska niti voščin, nato jih obesimo kje na zraku, da se dobro posuše; izpirati jih ni treba. Pazimo, da ne pridejo do njih miši. Te se jih v sili rade lotijo zaradi voska, ki se jih drži. Preden stiskalnico spravimo, jo temeljito očistimo, kovinske dele (vijak) pa namažemo, da ne rjave. Ko koš očistimo, ga moramo še vročega zapreti in vtakniti iglice v obroče. Če bi ga pustili odprtega, bi shlajenega sploh ne mogli več zapreti, ker bi se zverižil.
Skupna kuha voščin. Pred vojno so nekatere naše podeželske čebelarske organizacije organizirale skupno kuho voska. Prirejenih je bilo več praktičnih tečajev, na katerih so se čebelarji temeljito seznanili z vsem, kar je v zvezi s pravilno kuho voska. Taka skupna kuha je povsod prav dobro uspela. Zadovoljila je zlasti male čebelarje, ker jim ni bilo treba kupovati posebnega orodja in ker so se izognili nevšečnostim, ki so združene s kuho voska v domači kuhinji. Glavna korist skupne kuhe pa je v tem, da člani do dobrega izkoristijo voščine in pridelajo lep vosek.
Pri skupni kuhi je treba uporabljati kako močno stiskalnico. Virien-tova stiskalnica se je prav dobro obnesla, z njo vred pa čistilnik in kuha po zgoraj podanih navodilih. Vodstvo kuhe je treba poveriti čebelarju, ki je vešč tega posla. Od njega je v glavnem odvisno, koliko voska bo skuhal iz voščin in kakšen bo vosek. Uspeh bo resnično zadovoljiv le v primeru, če se vse to upošteva.
Ocenjevanje in sortiranje voščin. Ob prevzemanju je treba voščine oceniti, sicer ni mogoče nakuhanega voska pravilno razdeliti.
Pokrovci in prizidki ne smejo biti pomešani med druge voščine. Oddati jih moramo v kuho posebej, da jih prevzemnik lahko oceni po teži, saj jih je skoraj sam vosek. Biti morajo popolnoma suhe.
Ostale voščine ocenimo takole. Prvovrstne so iz belega in enoletnega rjavega satja, toda brez črnega; drugovrstne so iz samega rjavega satja različne starosti; pri tretjevrstnih je vse satje črno.
Najslabše so voščine prav starega satja, iz tako imenovanih »podplatov«; te so četrte vrste.
Pod rjavimi voščinami razumemo tiste, ki jih dobimo od prosojnih satov, črne voščine pa so od neprosojnih satov.
Pri prevzemanju voščin pazimo, da nam kdo ne vsili ali podtakne blaga, ki ni primerno za skupno kuho. Brezpogojno moramo odkloniti voščine iz okuženih čebelnjakov in voščine, ki so se usmradile, ker jih je čebelar predolgo namakal v vodi. Hudo plesnive voščine, ostanki satja, razjedenega od črvov, in tropine iz sončnega topilnika so najslabše blago, iz katerega nakuhamo zelo malo voska. Saj so smetano že posneli črvi in sončni topilnik.
Večje količine voščin udeleženih čebelarjev kuhajmo vsako zase. Če se nabere pri posameznih malih čebelarjih kaj več voščin iste vrste, jih skuhajmo skupaj vsako vrsto zase. S tem si olajšamo končni obračun. Sortirati jih moramo že ob prevzemu. Na vsako vrečo privežemo košček lepenke s čebelarjevim naslovom, da pozneje lahko vrnemo vsakemu svojo.
Na sestanku strokovnjakov pri ZČD smo se sporazumeli glede odstotkov voska, ki ga dajo posamezne vrste voščin. Prvovrstne ga dajo 65 do 75 %,, povprečno 70 %, drugovrstne 50 do 65 %> povprečno 58 %i, tretje-vrstne 40 do 50 %, povprečno 45 %, četrte vrste 28 do 40:%., povprečno 34 %,.
Ta razvrstitev seveda ni za nikogar obvezna.
Čebelarjem naj bo samo v nekako oporo pri Sl. 277. Čistilnik za vosek dodeljevanju odstotkov. Lahko se domenijo tudi
drugače in odstotek določijo po kakem drugem kriteriju. Vsekakor pa je najbolje, da pridejo k temu dodeljevanju vsi skupaj in se tovariško sporazumejo, koliko čistega voska bo po končani kuhi komu pripadlo. S tem se bo zlasti vodja kuhe izognil marsikateremu očitku, ki se le preradi pojavljajo ob takih prilikah. Sicer pa mora vsakdo računati z napakami, ki lahko pri tem nastanejo.
Račun za razdelitev voska je preprost, vendar ne bo odveč, če ga prikažemo na praktičnem primeru. Recimo, da je 11 članov oddalo v kuho vsega skupaj 161 kg voščin, in sicer čebelar A drugovrstne voščine v teži 10 kg, B 25 kg (III. vrste), C 16 kg (III), Č 8kg (III), D 10 kg (IV), E 8 kg (IV), F 30 kg (III), G 6 kg (II), H 18 kg (III), I 20kg (III), J 10 kg (IV). Iz vseh teh voščin so nakuhali 69,23 kg voska.
Od prevzetih voščin je bilo 16 kg II. vrste, 117 kg III. vrste in 28 kg IV. vrste. Glede na naše prejšnje ugotovitve o količini voska, ki ga dobimo °d posameznih vrst voščin, dodelimo II. vrsti 58 %>, III. vrsti 45 % in IV. vrsti ^4 %,. Potemtakem odpade na voščine II. vrste 9,28 kg, III. vrste 52,65 kg bi IV. vrste 9,52 kg voska. Tako smo razdelili v celem (9,28 + 52,65 + 9,52) = 0,45 kg voska, to se pravi (71,45 — 69,23) = 2,22 kg preveč. To bomo upoštevali pri razdelitvi voska. Za vsak kilogram odbijemo približno 2.22 : 71,45 = 0,03 kg (natančneje 0,0311). Nadaljnji račun je takle:
A — II. vrsta B — III. vrsta C — III. vrsta Č — III. vrsta D — IV. vrsta E — IV. vrsta F — III. vrsta G — II. vrsta H — III. vrsta I — III. vrsta J — IV. vrsta
58%, = 0,10 X 58 = 5,80 kg—0,18 kg = 5,62 kg 45'% = 0,25	X 45 =	11,25 kg — 0,35 kg	=	10,90	kg
45%,= 0,16	X 45 =	7,20 kg — 0,22 kg	=	6,98	kg
45%, = 0,08	X45=	3,60 kg —0,11 kg	=	3.49	kg
34%, = 0,10	X	34=	3,40 kg — 0,11 kg	=	3,29	kg
34%, = 0,08	X	34 =	2,72 kg — 0,08 kg	=	2,64	kg
45 %, = 0,30	X	45 =	13,50 kg — 0,42 kg	=	13,08	kg
58 %, = 0,06	X 58 =	3,48 kg — 0,11 kg	=	3,37-kg
45 %, = 0,18X45=	8,10 kg —0,25 kg	=	7,85	kg
45 %; = 0,20	X	45 =	9,00 kg — 0,28 kg	=	8,72	kg
34%, = 0,10	X	34=	3,40 kg — 0,11 kg	=	3,29	kg
71,45 kg — 2,22 kg = 69,23 kg
Ako nakuhamo več voska, kot smo ga glede na kakovost voščin in določene odstotke za posamezne vrste članom razdelili, moramo števila v predzadnji vrsti zgornje razpredelnice k izračunanim težam prišteti. Lahko pa preostali vosek, ki navadno ne presega teže poldrugega kilograma, prepustimo vodji kuhe kot nagrado. To vpliva celo vzpodbudno nanj. Gotovo se bo zato čimbolj potrudil in skušal pridelek zvišati.
Odstotni delež voska v veščinah določamo navadno po prostem presojanju, kar seveda ni zanesljivo, pa naj bo tisti, ki voščine prevzema v prekuhavanje, še tako vesten. Nehote pride do napak, ki gredo lahko v škodo vodje kuhe ali pa lastnika satov. V nekako oporo pri tem bo čebelarjem naša razpredelnica, ki kaže odstotne deleže voska za posamezne sate glede na njih težo. Po tej razpredelnici določamo odstotke takole: Čebelar prinese v kuho cele sate, ne da bi jih zdrobil ali stlačil v kepe. Ko jih izreže iz okvirov, jih zloži v primerno velike sklade in poveže z vrvico. Vodja kuhe tak sklad stehta in prešteje, koliko je v njem satov. Nato deli težo sklada s številom satov in dobi tako povprečno težo enega sata. V razpredelnici najde za to težo ustrezajoči odstotek, ki pripada kakovosti prinesenih voščin. Recimo, da je neki čebelar oddal v kuho 64 satov, ki tehtajo skupaj 22,40 kg. Če to težo delimo s 64, nam pokaže račun, da tehta vsak sat povprečno:
22,40 kg : 64 = 0,35 kg = 350 g
Iz razpredelnice je razvidno, da pripada satom, ki tehtajo od 345 do 352 g, 32% ali 0,224 kg . 32 = 7,168 kg = 7,17 kg čistega voska.
Tabela je veljavna samo za sate, kakršne imamo v normalnih AŽ-panjih.
Pri skupni kuhi se nabere mnogo tropin, o katerih mislimo, da so brez vrednosti in jih po navadi pokurimo. Kot gnojilo so brez vrednosti. Res je, da rade gore in da dajejo hudo vročino, toda prav tako je res, da s sežiganjem uničimo precejšnje količine voska, ki so ostale v tropinah, čeprav so bile dvakrat kuhane. Pri kuhi so ga vpili kokoni ali >srajčke«, ki jih spredejo žrke, ko se zabubijo. Ta vosek pa ni mogoče izlužiti z navadno kuho, marveč samo s kemičnimi sredstvi.
V inozemstvu imajo posebne tovarne, ki se ukvarjajo z izluže-vanjem voska in tropin. Tudi v Ljubljani smo imeli pred leti na Viču tvornico sveč, ki je od čebelarjev tropine odkupovala in jih industrijsko izkoriščala.
Odstotni delež voska v satih različne starosti
Teža sata v gramih	%	Teža sata v gramih	%	Teža sata v gramih	%	Teža sata v gramih	%
140	99	167—168	76	226—229	53	361—369	30
141	98	169—170	75	230—233	52	370—379	29
142	97	171—172	74	234—237	51	380—389	28
143	96	173—174	73	238--241	50	390—399	27
144	95	175—176	72	242—245	49	400—409	26
145	94	177—178	71	246—250	48	410—419	' 25
146	93	179—180	70	251—255	47	420—430	24
147	92	181—182	69	256—260	46	431—442	23
148	91	183—185	68	261—265	45	443—455	22
149	90	186—187	67	266—270	44	456—469	21
150	89	188—190	66	271—275	43	470—484	20
151	88	191—192	65	276—281	42	485—500	19
152	87	193—195	64	282—287	41	501—517	18
153	86	196—197	63	288—293	40	518—535	17
154	85	198—200	62	294—300	39	536—554	16
155—156	84	201—202	61	301—307	38	555—574	15
157	83	203—205	60	308—314	37	575—595	14
158—159	82	206—208	59	315—321	36	596—617	13
160	81	209—211	58	322—328	35	618—640	12
161—162	80	212—214	57	329—336	34	641—673	11
163	79	215—217	56	337—344	53	674—710	10
164—165	78	218—221	55	345—352	32	711—756	9
166	77	222—225	54	353—360	31	757—812	8
							
ČIŠČENJE IN BELJENJE VOSKA
Na ta ali oni način pridobljeni vosek je treba naposled očistiti in uliti v večje ali manjše kolače (sl. 278). Lepi in brezhibni voščeni kolači so Ponos pravega čebelarja. Do veljave pridejo zlasti na čebelarskih razstavah. Za take razstave so v Nemčiji predpisali posebne posode, v katere Je treba vosek vliti po očiščenju. S temi posodami je določena velikost in oblika voščenih kolačev. Pri nas se na to premalo pazi, zato pa prihaja na trg manj vredno blago.
Čiščenje voska s čistilnikom. Če smo že med stiskanjem voščin uporabljali čistilnik, nimamo s čiščenjem voska posebnega opravka. Skozi pipo odtočimo dobro tretjino ali še več črne vode in dolijemo toliko kropa, da Je čistilnik skoraj poln. Nato ga pokrijemo, kar se da toplo odenemo in Pustimo vsaj eno uro pri miru. Medtem se kalež v vosku useda in vosek se čedalje bolj čisti. Brž ko opazimo, da se pojavljajo znotraj ob obodu
čistilnika prvi sledovi strjenega voska (venčka), je goden za ulivanje; ako pa se delajo na površju že mrenice, je najskrajnejši čas za to. Pri tem naj nam kdo pomaga toliko, da drži tik čistilnika posodo, ki vanjo vlivamo vosek. Preden ga vlijemo, posnemimo z leseno žlico, ki se je namakala dva dni prej v vodi, vse pene, kolikor se jih je zbralo na površini.
Vlivanje očiščenega voska v posode. Vosek pozajemamo s posebno zajemalko (sl. 279). Pri lijčku opazujmo, kdaj bo v zajemalko začela teči gošča (črni kalež). Potem takoj nehajmo z zajemanjem. Zajemalko
SL 278. Voščeni kolači
moramo prav previdno in mirno potapljati v vosek toliko globoko, da teče vanjo v tankem curku. Pazimo, da voska s prenaglim potapljanjem in dviganjem zajemalke ne zbrodimo.
Posode, ki smo jih nalili s čistini voskom, postavimo na varno. Zračne mehurčke, ki so se naredili na površini pri nalivanju, posnemimo z žlico. Nato posode pokrijmo in prav dobro odenimo ter pustimo kak dan ali dva pri miru, da se vosek popolnoma strdi. Cim večji je kolač, tem počasneje se hladi in trdi. Nikar pa ne ulivajmo prevelikih kolačev, ker jih je včasih prav težko spraviti iz posode.
Ako nameravamo vosek razstaviti, moramo še posebno paziti, da se počasi ohlaja in trdi. Premalo odeti kolači v posodah radi počijo.
V čistilniku ostane komaj še za prst voska, ki se do prihodnjega jutra strdi. Še nekoliko topel kolač vzemimo iz čistilnika, ga položimo narobe na mizo in previdno ostržimo kalež, ki se drži voska. Dokler je kolač še nekoliko topel, je to delo igrača, pri mrzlem vosku pa precej zamuden posel.
Čistilnik moramo po uporabi s kropom očistiti in posušiti, da ne rjavi. Oblivati ga moramo s kropom toliko časa, da je čist. Tudi čistilnik mora biti iz pocinjene pločevine.
Čiščenje voska v čistilniku je vsekakor zelo praktično, ker je kako uro po kuhi vosek že nalit v posode in ga ni treba še enkrat topiti. Res je treba več orodja, toda pri večji kuhi se to splača.
Čiščenje voska brez čistilnika. Drugače pa je, če nimamo čistilnika ali če ga sploh ne moremo uporabljati neposredno po končanem stiskanju. V tem primeru očistimo vosek takole:
Po končani kuhi pustimo, da se vosek v loncu, v katerem smo ga kuhali, ali v kadici, v katero je pritekal iz stiskalnice, popolnoma strdi. Črno vodo odtočimo skozi gosto sito, ki prestreza drobce voska. V primerno velik pološčen lonec nalijemo nekoliko čiste vode, nadrobimo vanj ves strjeni vosek, nato pa lonec pristavimo k ognju, da se stopi in pošteno segreje. Nič hudega ni, če zavre, toda zelo moramo paziti, da ne vzkipi. Potem ga precedimo skozi gosto tkanino, ki prestreže ves večji kalež. Precejamo ga naravnost v čisto posodo, ki smo jo določili, da se bo v njej strdil. Tudi ta posoda mora biti pološčena ali vsaj lesena. Ne sme pa biti zgoraj ožja, sicer ne bomo mogli iz nje spraviti celega kolača.
Da se vosek lesa ne prime, moramo posodo najprej dobro namočiti ali namazati z medom.
Takšno čiščenje zadostuje za dober vosek povprečne trgovske kakovosti, ne pa za blago za posebne namene. Za s a t -niče, za zdravila in za voščene sveče mora biti še bolj očiščen. Za satnice ga drugod večkrat pretope in puste vsakokrat v tekočem stanju po več ur, da se kalež lahko usede. Le s satnicami iz dobro očiščenega voska je drugod mogoče vzdržati konkurenco med številnimi izdelovalci tega blaga.
Za ponovno topljenje moramo kolače razsekati. V kotel nalijemo čiste vode, če le mogoče, mehke. Ko se vosek začne topiti, ga večkrat dobro premešamo, da pride ves v dotik z vodo, ki nateguje kalež. Ne smemo pa ga pustiti predolgo vreti. Ko je stopljen, ga pustimo vsaj dve uri pri miru ob zmernem ognju. Povedali smo že, da pregret vosek nima lepe barve.
Posebno dobro se vosek očisti, če denemo v vročega pest soli. Potem naglo izmeče ves kalež iz sebe, sol pa nategne voda.
Vosek za zdravila in lepotila mora biti še posebno čist. To lahko dosežemo samo s posebnimi filtri iz papirja, ki prestrežejo tudi najmanjše delce kaleža.
Beljenje voska. Prvotna barva voska je bela, o čemer pričajo deviški sati in voščene luske, ki jih proizvajajo čebele. To barvo lahko dosežemo z raznimi kemikalijami ali pa na sončni svetlobi. Vosek belijo v glavnem za voščene sveče, za zdravila in za kozmetiko.
V velikih industrijskih podjetjih, kakršna so na primer v Parizu in New Torku, vosek najprej preizkusijo, ali se da rad ali nerad

Sl. 279. Posoda za pozajemanje voska
beliti, in ga sortirajo po tej kakovosti. Nato ga začnejo pretapljati. Cim večkrat ga pretopijo v vodi ob nizki temperaturi, tem čistejši in lepši postaja in tem več nevšečne barve se izloči iz njega. Še posebno lep postane, če ga ne talimo naravnost ob ognju, marveč z vodno paro. S parnimi topilniki pa ga je mogoče topiti le v velikih obratih, kjer ga tudi čistijo na poseben način — s filtri.
Pri topljenju postopamo tako, kakor smo navedli že pri čiščenju voska za posebne namene.
Na koncu pustimo vosek v kotlu več ur, da se umiri in da se usedejo tudi najdrobnejši delci kaleža. Voda v kotlu ne sme presegati temperature ?0° C. Očiščeni vosek idijemo v okrogle ali štirioglate kolače.
Beljenje voska na soncu so poznali že v najstarejših časih. Beliti pa ga ne moremo kar v kolačih, marveč ga moramo soncu izpostaviti v tankih plasteh. V manjših delavnicah ga spremene s posebnimi obliči v nekoliko milimetrov debele voščene oblance. V tovarnah je postopek drugačen. Staljen vosek priteka po cevi v korito z ozkim dnom, ki je preluknjano kakor grobo sito. Skozi te luknjice kaplja na velik valj, ki se vrti pod koritom. Tam se naglo strdi v tanke večje luske, za kar skrbi voda, ki valj neprestano ohlaja.
Voščene oblance razgrnejo v nepredebelih plasteh na velikih lesah na valjih, da jih čez noč lahko potisnejo pod streho. Čez dan so lese na soncu. Da se voščeni oblanci na soncu ne sprimejo in da se vosek hitreje beli, ga čez dan večkrat poškrope z vodo in pregrabijo.
Ko je vosek obeljen, ga shranijo v suhem prostoru kar na kupu, kjer ostane 8 do 14 dni. Nato ga previdno stopijo in ga vlijejo v nekoliko milimetrov debele kolače.
Vosek belijo le v mesecih, ko sonce še ni vroče, zlasti v spomladanskih.
RAVNANJE S POKVARJENIM IN OKUŽENIM VOSKOM
V	trgovini se zbirajo velike količine voska, ki ga čebelarji prinašajo v zameno za satnice (sl. 280). Kdor je imel opravka s tem blagom, ve, kako malo je čebelarjev, ki znajo skuhati resnično lep in čist vosek, kakršnega potrebujemo za satnice.
V	tej zbirki voskov iz vse Slovenije so tudi kolači iz popolnoma pokvarjenega voska. Nekateri obupno smrde po potnih nogah ali po dimu, nekateri pa po plesnobi. Dobiš lahko temnosive in sivo-zelene kolače ter rjave v vseh odtenkih. Ves tak vosek je treba izločiti in prodati v industrijske namene. Poprej ga moramo očistiti in mu zopet dati normalno barvo. Smradu pa iz voska ni mogoče odstraniti.
Barvo voska je mogoče zboljšati z uporabo močnega vinskega kisa ali z žveplovo kislino. Zadnja je cenejša in učinkovitejša. Pred vojno so nam naredili v tovarni posode v Celju močan pološčen lonec za 80 litrov. Mizar ga je obdal z 10 cm debelim dvostenastim obodom, natlačenim z drobnimi oblanci. Brez take posode ni mogoče delati.
Pokvarjeni ali zelo nečisti vosek moramo raztopiti. Ko se začne po malem peniti, ga precedimo skozi gosto kovinasto sito v zgoraj opisano posodo, v katero poprej nalijemo nekoliko loncev kropa. Ko je ves vosek
precejen, vlij mo vanj določeno količino žveplove kisline. Za vsakih 30 kg je treba približno 10 dkg ali Vic litra, če je vosek hudo črn, pa nekoliko več. Vlivamo jo polagoma in v tankem curku ter ob neprestanem mešanju voska, da se v njem dobro porazdeli. Komaj jo začnemo vlivati, že vidimo, da postaja vosek svetlejši, rjavkastorumen.
Ko izlijemo vso kislino, nehajmo vosek mešati in nalijmo v posodo kolikor mogoče mnogo kropa, tako da sega vosek skoraj do roba posode. Nato ga pokrijmo z lesenim pokrovom in dobro odenimo, da bo ostal dolgo tekoč.
Čez kako dobro uro, ko se na površini voska začnejo delati prve mre-nice, ga začnemo pozajemati in vlivati v pripravljeno posodo. Potem ravnajmo z njim, kakor je bilo že povedano.
Sl. 280. Zbirka voščenih kolačev
Medtem ko se vosek v veliki posodi čisti, pade na dno vsa žveplova kislina, ki je precej težja kakor vosek ali voda. Pod voskom se zbere debela plast k a 1 e ž a , ki ga ostržemo.
Tako obdelan vosek ima prelepo zlatorumeno barvo. V njem ni sledu žveplove kisline. Navzlic temu ga ne uporabljajmo za sat niče!
Za satnice tudi ne smemo uporabljati okuženega voska, saj je znano, da se s takim voskom lahko razširjajo razne nalezljive bolezni čebel. Zato smo začeli veščine oziroma vosek za satnice razkuževati. To seveda posamezniku ni mogoče, ker je za to potreben zelo drag poseben kotel (avtoklav — glej uvodno sliko!), kakršnega imajo na primer v satnišnici ljubljanske trgovine s čebelarskimi potrebščinami.
Za zanesljivo razkužitev je treba segreti vosek nad 100° C. Pravilno je, da ga izpostavimo vročini 110 do 120° C najmanj eno uro. S preiskavami s« namreč dognali, da se voščine skoz in skoz toliko segrejejo šele potem, ko so se kuhale pri taki temperaturi več ur. Zato razkužujejo sedaj vosek v posebnih kotlih na paro s pritiskom do 0,6 atmosfere.
Zaradi dolgotrajnega in močnega segrevanja pri razkuževanju pa zelo trpi barva voska. Vosek postane temen, barva cika na rjavo.
UPORABA VOSKA
Vosek lahko uporabljamo za najrazličnejše namene. Mnogo ga porabijo za satnice, še več pa za cerkvene namene. Dobrega loščila za parket brez voska ni. Za mazila za čevlje, zlasti za čevlje iz črnega usnja, gre mnogo voska. Tudi papirna in tekstilna industrija ga porabita veliko. Sadjar in vrtnar ne moreta shajati brez njega, ravno tako ne bakrorezec, sedlar, čevljar, krojač, podobar in soboslikar. Rabijo ga pri izdelovanju cvetlic iz voska, za mizarske politure, pri pozlačevanju kovinskih predmetov v ognju, mnogo tudi pri izdelovanju linoleja. Brez voska bi ne bilo prelepih belokranjskih pisanic. V slaščičarskih delavnicah, v tovarnah keksov in v domači kuhinji ga rabijo za mazanje pekač. Dobre maže za smuči izdelujejo iz voska. Tudi v umetni obrti, kiparstvu in pri obnavljanju ter popravljanju umetnin ne morejo shajati brez njega. Uporabljajo ga nadalje v tiskarstvu in litografiji ter za izdelovanje posebnih voščenih barv. Cenijo ga kot primes za razna druga loščila.
V kozmetiki ima vosek dandanes pomembno vlogo. V poštev prihaja pri raznih lepotilih, mažah za negovanje kože in rdečilih za ustnice. V zdravilstvu ga potrebujejo pri izdelovanju maž in obližev.
Navedli smo samo glavne uporabnike voska. Čeprav imamo sedaj razna cenena nadomestila za vosek in čeprav ga nič več ne uporabljajo za razsvetljavo po domovih premožnejših slojev — delovnemu človeku je voščena sveča svetila kvečjemu ob njegovi smrtni uri! — je še vedno važna surovina pri izdelovanju raznega industrijskega in gospodinjskega blaga. Naj navedemo še nekaj receptov za domačo uporabo.
Maža za parket. 1. recept. 60 dkg voska raztopimo na zaprtem štedilniku. Takoj, ko ga odstavimo, mu ob neprestanem mešanju prilijemo y4 1 dobrega terpentina. Maža mora biti mehka kakor mezga, da jo lahko razmažemo. Če ni, jo znova segrejmo in dodajmo nekoliko loja.
2.	recept (za večje porabnike). V pološčenem loncu kuhajmo ob zmernem ognju Va kg pepelike, 21/a kg rumenega voska in 2 1 vode. Mešati moramo neprestano toliko časa, da postane gmota, ki je spočetka gosta, enakomerno tekoča in da vodene tekočine ni več opaziti. Tedaj lonec odstavimo in začnemo h gmoti prilivati vrelo vodo, najprej po kapljicah, potem pa čedalje več. Mešajmo neprestano! Gmota se polagoma zgosti in je videti kakor zasirjeno mleko. Takrat jo znova pristavimo k ognju, ne smemo pa dopustiti, da bi potem, ko smo ji dolili precej vroče vode, zopet zavrela. Vsega skupaj dolijemo 101 vroče vode. Tako dobimo kompaktno gmoto, ki jo spravimo v kakršnih koli škatlah.
Pred uporabo jo moramo razredčiti. Vz kg paste razrežemo na kose in raztopimo v 31 vroče vode. Parket namažemo z njo z velikim čopičem.
Črno mazilo za čevlje. Raztopimo 6 delov pepelike v 25 delih deževnice ali mehke rečne vode, raztopino zavremo, še vreli pa dodamo 12 delov rumenega voska. Vse to kuhamo toliko časa, da se vosek enakomerno razpusti. Izhlapelo vodo nadomestimo z enako količino kropa. V vročo gmoto vmešamo sedaj 20 delov kostnega oglja, med mešanjem pa dolivamo polagoma 30 delov žveplene kisline in 2 dela solne kisline. Gmota mora nato počivati več ur, nakar ji dodamo med neprestanim mešanjem 15 delov ribjega olja in 15 delov sirupa.
Ta maža je temnočrna in svetlikajoča. Črno usnje kakršne koli vrste dobro ohranjuje.
Politura za pohištvo. Zanjo potrebujemo 14 delov voska, 2 dela mehkega mila, 48 delov terpentina, 1 del perlovega pepela in 48 delov vode. Mešanico voska in terpentina stopimo na toplem, perlov pepel in milo pa v vodi. Vse to zlijemo skupaj in mešamo toliko časa, da se ohladi. Polituro nanesemo na les s krpo, nato pa jo drgnemo z volneno ali platneno krpo toliko časa, da se les sveti.
Rumena mast za čevlje. 3 dele vazelina in 1 del voska raztopimo ter dobro premešamo, nato pa mažo nalijemo v pločevinasto škatlo. Na poprej oznažene čevlje nanesemo malenkost te masti in jo zdrgnemo s krpo.
Mazilo za opekline. Enaka dela voska in lanenega olja raztopimo ob milem ognju. S tem mazilom rano dobro namažemo. Namesto lanenega olja lahko vzamemo sladko surovo maslo ali olivno olje. Mazilo je dobro tudi za ozebline.
Mazilo za rane. Stopljen vosek, olivno olje in arnikovo tinkturo prav dobro zmešamo, zmes namažemo na rano, ki jo nato obvežemo z neprodušno obvezo.
Vosek za cepljenje. 1. recept. 4 dele rumenega voska, 2 dela očiščene smole in 1 del terpentina raztopimo na ognju, pustimo, da se gmota nekoliko ohladi, nakar jo zvaljamo v poldrug prst debele klobase in zavijemo v prozoren papir.
2. recept. 2 dela rumenega voska, 1 del koštrunovega loja, 4 dele gostega terpentina in Va dela olivnega olja raztopimo, precedimo skozi platno, nekoliko ohladimo in zvaljamo, kakor je navedeno pri 1. receptu.
5.	recept. 1 del rumenega voska, 2 dela smole, 1 del terpentina in nekoliko svinjske masti raztopimo na ognju. Ko se zmes ohladi, jo na kamniti mizi zvaljamo v debele klince. Pred uporabo jo segrejmo!
Loščilo za konjsko opremo. V glinastem loncu raztopimo 8 delov voska, nakar mu primešamo 2 dela suhe črne barve — kostnega oglja — in 1 del suhe berlinsko-modre barve. Ko vse te snovi na ognju dobro zmešamo, odstavimo lonec, gmoti pa dodamo ob neprestanem mešanju 12 delov ter-pentinovega olja in Vi dela kopalovega laka. Mešati moramo toliko časa. da je loščilo popolnoma hladno, sicer se vosek izloči. Na opremo ga nanesemo s čopičem, nato pa ga zdrgnemo z volneno krpo, da se usnje sveti.
MATIČJI MLEČEK IN CVETNI PRAH ZDRAVILNA SVOJSTVA MATIČJEGA MLEČKA
Čeprav si o zdravilni vrednosti matičjega mlečka še vedno nismo popolnoma na jasnem, se čebelarji živo zanimajo za ta posebni čebelji proizvod in iščejo v njem vir novih dohodkov. To njihovo zanimanje je razumljivo, saj bi se s proizvodnjo matičjega mlečka znatno dvignila gmotna stran čebelarjenja. Obsojati pa moramo vse tiste čebelarje, ki šar-latansko prikazujejo mleček kot nekako univerzalno zdravilno sredstvo, kot nekak življenjski eliksir. Pripisujejo mu vse mogoče in nemogoče lastnosti in zahtevajo zanj naravnost nezaslišane cene. Neusmiljeno izkoriščajo bolnike, ki jih je pustila zdravniška veda na cedilu in se zaradi lega oklepajo vsake bilke, da bi si oteli na zadnji nitki viseče življenje.
Vitamini v nmtičjem mlečku. Nesporno je, da je v matičjem mlečku več snovi, ki veljajo za zdravilne, da je v njem zlasti mnogo vitaminov iz tako imenovanega kompleksa B, ki so človeškemu organizmu neogibno potrebni. V prvi vrsti najdemo v njem t i a m i n ali vitamin Imenujemo ga tudi a n e u r i n. Njegova kemična sestava je C12H17ON4S7. Dnevno ga potrebuje naše telo 1 do 2 miligrama. Potreben je za predelavo ogljikovih hidratov (sladkorja, škroba). Če ga primanjkuje, nastanejo živčne motnje in nepravilnosti v delovanju prebavil. V gramu mlečka sta 1 do 2 mikrograma (mikrogram je tisočinka grama in ga označujemo tudi z gama — grška črka y) aneurina.
Na drugem mestu naj omenimo riboflavin ali, kot ga tudi imenujemo, laktoflavin, to je vitamin B2 (C17H20O6N4). Dnevna potreba je 1,6 do 2,6 mikrograma (gama). Deluje ugodno na rast, na prebavo, živce itd. Uporabljamo ga za zdravljenje črevesnih katarov, vnetje oči, sluznic, kože itd. V gramu mlečka ga najdemo 6 do 8 mikrogramov (gama).
Poleg tega je v mlečku piridoksin ali vitamin B,,. Pravimo mu tudi adermin (C8H1302N). Dnevna potreba je 2 do 4 miligrame. Pomanjkanje povzroča živčne motnje, zlasti pa anemijo z vsemi njenimi posledicami. V gramu mlečka je 2 do 10 mikrogramov piridoksina.
B i o t i n spada prav tako v skupino B vitaminov, imenujemo pa ga vitamin H (C10H16O3N2S). Telo ga potrebuje dnevno 0,01 grama. Zelo po-voljno vpliva na rast in razvoj. Uporabljamo ga pri zdravljenju nekaterih kožnih bolezni. V gramu mlečka ga je 4 mikrograme.
Inozitol spada tudi v skupino B. Ker je njegova kemična sestavina C0H6 (OH)6, je to neke vrste alkohol. Koliko ga človeško telo dnevno potrebuje, še ni dokončno ugotovljeno. Ugodno vpliva, na srce in črevesje, če ga primanjkuje, pa se pojavijo motnje v delovanju jeter in druge tegobe. V gramu mlečka ga je 155 do 160 mikrogramov (gama).
V skupino B vitaminov spada še pantotenska kislina, ki jo včasih označujemo kot vitamin W (C9H1705N). Dnevna potreba je 10 miligramov. Pospešuje zaraščanje ran, z njo zdravimo gnojne bule, opekline, kožne bolezni itd. Ta je med najpomembnejšimi vitamini v mlečku. V gramu je je 200 do 500 mikrogramov.
Folne kisline ali vitamina M (C^H^OgN^ potrebujemo dnevno 0,1 do 0,2 mikrograma. Ugodno deluje proti anemiji, ker pospešuje tvorbo rdečih krvnih telesc. Njen vpliv je izvrsten po prestanih hudih boleznih in operacijah. Preizkušajo jo tudi proti raku in bolezni jeter. V gramu mlečka je je 20 do 30 mikrogramov.
N i a c i n imenujemo tudi nikotinska kislina, nikotinamid ali vitamin PP (C(1H5N02). Človek ga potrebuje dnevno 10 do 20 miligramov. Širi krvne žilice in vpliva ugodno na krvni obtok. Uporabljamo ga pri zdravljenju živčnih bolezni, želodčno-črevesnih bolezni in katarjev, naduh, migren itd. V gramu mlečka je bilo ugotovljenih 70 do 100 mikrogramov te snovi.
Omeniti moramo še askorbinsko kislino ali znani vitamin C. Ta vitamin je za človeško telo izredno važen, saj ga potrebuje dnevno od 70 do 100 miligramov. Pomanjkanje C vitamina povzroča skorbut. Sicer pa ga s pridom uporabljamo tudi proti kašlju, angini, pljučnim boleznim, gripi itd. V mlečku je komaj malenkost vitamina C, pač pa ga najdemo
v cvetnem prahu znatne količine. Tudi nekatere vrste medu imajo nekaj tega vitamina.
Iz prednjega vidimo, da je v mlečku nekaterih pomembnih vitaminov v precejšnji količini. Mogoče so v njem še kake druge, za organizem važne in koristne, vendar nedognane snovi, saj se pojavljajo v znanosti, odkar je bil odkrit prvi vitamin, v tej smeri nenehoma novi izsledki. Če primerjamo z mlečkom razne zdravilne preparate B vitaminov (B-komplekse), spoznamo, da so v njem prav iste sestavine, čeprav v drugih količinskih odnosih.
Zdravljenje z matičjim mlečkom. Matičji mleček jemljejo bolniki z uživanjem ali pa jim ga vbrizgavajo intravenozno. Kakor vse kaže, vpliva ugodno na okrepitev organizma pri raznih oslabelostih telesa, ki so posledica operacij ali preslanih hudih in dolgotrajnih bolezni, posebno infekcijskih. Tudi proti starostni oslabelosti naj bi bil učinkovit, kar so preizkusili nekateri čebelarji na našem jugu. Dobre uspehe z njim so baje dosegli pri zdravljenju slabokrvnosti. Slabotnim, v rasti zaostalim in neodpornim ljudem mleček na splošno priporočajo. Trdijo nadalje, da dviga potenco. Raziskovalci poročajo, da prinaša pri mnogih živčnih boleznih olajšanje in zboljšanje, pri lažjem obolenju in v začetnem stadiju pa celo ozdravljenje.
V čebelarskih listih se pojavljajo zadnji čas poročila o zdravljenju z matičjim mlečkom nekaterih zelo hudih bolezni in o presenetljivih uspehih, ki so jih s tem dosegli. Tako navaja M. Couriotis primer Parkinsonove bolezni, ki jo je imela žena nekega uradnika z grškega ministrstva za kmetijstvo. Bolnica je bila že dalje časa priklenjena na posteljo, a ko je jemala matičji mleček, se je hitro opomogla. Nadalje popisuje tri primere mediteranske anemije ali Coole-yeve bolezni. Prvi primer je sin zdravnika Courzombasa, drugi hčerka dr. Rodopoulosa in tretji sin častnika kraljeve mornarice M. Papadopou-losa. Bolniki so bili stari od 3 do 5 let. Krvna analiza je dognala v prvem primeru minimum rdečih krvnih telesc pred zdravljenjem 2 200 000, po zdravljenju pa 2 800 000 na kubični centimeter. Količina hemosferina se je povečala od 40 do 50 %•. Prav tako se je povečala vrednost hemosferina od 0,72 na 0.88, medtem ko se je substanca, ki uničuje rdeča krvna telesca, pomanjšala. Rezultati v ostalih dveh primerih so bili dokaj podobni.
Žena zdravnika Livaditisa je imela artritis v najhujši obliki. Za to boleznijo je zbolela v starosti 32 let in je bila več kot 8 let priklenjena na posteljo. Vsa znanstvena prizadevanja, da bi jo ozdravili, so bila zaman, po uporabi prvih treh gramov matičjega mlečka pa je zapustila posteljo in se sedaj dobro počuti.
Francoski raziskovalec Allin Caillas navaja dokončno ozdravitev človeka, ki je zaradi hemeroidov bolehal 30 let. V naši državi je objavil v čebelarskih listih čebelar Pavle Mil jakovič iz Vladimirovcev, da je trpel zaradi te bolezni 20 let, da je bil medtem dvakrat v bolnišnici v Sabcu brez uspeha operiran, a da je po treh kurah z mlečkom popolnoma ozdravel. Isti čebelar poroča, da je njegova žena bolehala na srcu, da je imela težave zaradi visokega kr vr nega pritiska in ishiasa. Po tretjem zdravljenju je na srcu popolnoma ozdravela, krvni pritisk se je normaliziral, a ishias se je zboljšal za 50 %. Sploh se pogosto poudarja ugoden vpliv mlečka pri boleznih srca.
Ker je r a k dandanes v vseh svojih raznoterih oblikah zelo razširjena, a težko ozdravljiva bolezen, je naravno, da vneto preizkušajo vpliv mlečka tudi na to bolezen. Prednjačijo v ZDA in Franciji. Že omenjeni Caillas navaja zanimiv poskus. Šestim piščancem je umetno vcepil raka. Tri od teh je potem krmil z mlečkom in ti trije so ostali živi, medtem ko so drugi trije, ki niso uživali mlečka, poginili.
Večkrat se postavlja vprašanje, če mleček podaljšuje življenje. Če ga ne podaljšuje neposredno, ga prav gotovo posredno, ker krepi telo, odklanja ali celo zdravi bolezen ter napravi organizem odpornejši proti raznim infekcijam.
Pomisleki proti matičjemu mlečku. Oficialna zdravniška veda pa ni nič kaj naklonjena matičjemu mlečku. Nekateri zdravniki celo svare pred njegovo uporabo ali ugotavljajo, da lahko dobimo vitamine, ki so v njem, z uživanjem preparatov, v katerih so zastopani v primernejši sestavi. Dr. C h a u o v i n pravi, da se je treba o klinični uporabnosti mlečka še prepričati in nadaljuje: »Poročila laikov o zdravljenju z matičjim mlečkom in o doseženem zboljšanju bolezni za znanstvenika niso odločilna. Prav tako ugodna poročila bi lahko dobili, če bi s primerno reklamo prodajali stekleničke destilirane vode. Ima pa svoj pomen primešavanje mlečka k medu, ker mu s tem dodamo nekatere vitamine, ki jih v njem ni. Vendar niti to ni nujno potrebno, ker si lahko pridobi človek vitamine že z uživanjem sadja in zelenjave.«
Dr. C h a u v i n priporoča čebelarjem, naj ne nasedajo reklamnim krilaticam in naj se ne ukvarjajo s pridobivanjem mlečka na veliko, ker bodo s tem čebelarstvu samo škodovali. Sicer pa je prepričan, da njegove besede ne bodo mnogo zalegle, ker neuki ljudje raje poslušajo šarlatane kakor resne znanstvenike.
Nekoliko bolj ugodno mnenje ima o matičjem mlečku dr. Maurice Matthis, član Pasteurjevega inštituta v Tunisu. Med drugim pravi tole: »Ni zgolj domišljija, če domnevamo, da bo postal matičji mleček prej ali slej zelo učinkovito terapevtsko sredstvo, vendar so poskusi z njim šele v začetni fazi. Neutemeljeno je, če ljudje sanjarijo o kakih pomlajevalnih kurah z njim, verjetno pa je, da se dajo zdraviti z njim tuberkuloza, rak in Parkinsonova bolezen. Čebele nas s svojimi posebnostmi vedno lahko presenetijo, da pa bi bil mleček eliksir, s katerim bi podaljševali življenje, je sedaj samo hipoteza.«
Dr. Rene Moreaux, direktor čebelarskega laboratorija v Nancyju, ugotavlja: »Od hormonov in vitaminov, ki jih resnično najdemo v izobilju v mlečku, grozi nevarnost hipervitaminoz kakor tudi hormonalna neuravnovešenost. Ker so v mlečku zares zelo aktivna zdravilna sredstva, zahteva njegova uporaba nujnih pojasnil in določenih omejitev ali celo popolne omejitve na medicinsko-farmacevtsko področje. V nasprotnem primeru se lahko sprevrže njegova uporaba ali prodaja v navadno šušmarstvo.«
Do danes še ne poznamo resnih medicinskih poskusov, ki bi mogli potrditi domnevno, naravnost fantastično učinkovanje matičjega mlečka na človeški organizem. Sicer pa je nerazumljivo, kako bi mogla mešanica snovi, ki se naravnost čudovito uveljavlja pri čebelah, prav tako uspešno delovati na človeka, ko pa sta čebela in človek po svojem telesnem ustroju in načinu življenja tako oddaljeni bitji. Zanimivo je, da je švicarski higienski zavod prepovedal razpečavanje matičjega mlečka.
PRIDOBIVANJE,
KONSERVIRANJE IN UPORABA MATIČJEGA MLEČKA
Matič ji mleček lahko dobimo samo iz matičnikov, ker edino tja ga čebele odlagajo. Čebelarjem ni treba dopovedati, kako je mogoče prisiliti čebele, da zgrade in napolnijo matičnike. Najpreprostejši način je ta, da odvzamemo panju, ki ima sate z jajčki ali z največ dva dni staro zalego in dovolj hrane, njegovo matico. (Če je matica dobra, jo odvzamemo samo začasno.) V takem panju bodo čebele takoj nategnile večje število matičnikov in ličinke v njih naravnost zalile z mlečkom. Če pri odvzemu matice nekaj satov z jajčki ali mlado zalego spodaj prirežemo in tako skrajšamo, bo uspeh še boljši. Čim več mladih čebel imamo v takem panju, tem večja bo tudi proizvodnja mlečka.
Mnogo več mlečka pridelamo, če pripravimo panj za njegovo pridobivanje tako kakor rednika za vzrejo matic. Natančneje je to popisano v naslednjem oddelku naše knjige. Tudi gradivo za nastavitev matičnikov lahko damo panju na ta ali oni, tamkaj popisani način. Matičnike odvzamemo že po nekaj dneh, nakar dodamo novo gradivo.
Za zdravstveno uporabo je najboljši mleček iz matičnikov, starih 2 do 3 dni, vsekakor pa le iz odprtih. Za 1 gram mlečka, kar zadostuje za eno kuro, potrebujemo 6 do 8 matičnikov. Ko jih imamo dovolj, napravimo takole: na globokem krožniku ali v plitvi skledi razmažemo 30 dkg strjenega (kandiranega) medu. Tekoč med ni primeren, ker bi v njem ves mleček splaval na površino. Z ostrim nožem izrežemo iz satja matičnike, ne da bi jim poškodovali dna. Vsakega nato na eni strani po dolgem prerežemo in ga odpremo. S pinceto, iglo ali zobotrebcem odstranimo iz njega ličinko, postrgamo mleček in ga raztresemo po pripravljenem medu. Mleček postrgamo z majhno leseno ali koščeno lopatico, ki naj bo toliko velika kakor matičnik. Ko smo izpraznili vseh 6 do 8 matičnikov, med dolgo in temeljito mešamo, da se mleček enakomerno porazdeli in spoji z njim. S to mešanico napolnimo primeren lonček ali kozarec ter ga hranimo na temnem in hladnem prostoru (v hladilniku). Od nje uživamo vsako jutro po eno kavino žličko uro pred jedjo. Pripravljena količina zadostuje za 30 dni (30 dkg = ca. 30 žličk), kar velja za eno kuro. Druga enaka kura se po potrebi lahko ponovi čez 1 do 5 mesece. Če nimamo hladnega prostora, pripravimo naenkrat manjše količine, pri čemer računamo 1 matičnik na 5 žličk medu. Močnejših mešanic ne delamo, ker mora vsak obrok vsebovati 30 do 35 miligramov mlečka.
Če je mleček pomešan z medom, se njegov zdravilni vpliv še poveča. Lahko pa ga uporabljamo tudi raztopljenega v vodi. V Val vode raztopimo mleček iz enega matičnika. Raztopina je nekoliko motna in jo moramo hraniti v hladnem prostoru. Pol litra zadostuje za 3 do 4 dni (trikrat po l2/3 del ali štirikrat po l1/^ del). Pred uporabo moramo tekočino Premešati.
Mleček je najbolj učinkovit, dokler j e svež. Zato je najbolje, da ga uživamo takoj, brž ko ga izločimo iz matičnikov. Če ga hočemo spraviti, ga moramo hraniti v cevkah ali stekleničkah iz rumenega stekla pri temperaturi okrog 0° C. a celo pri tem zgubi čez poldrugi ali čez dva meseca svojo učinkovitost. Pokvarjen mleček je škodljiv. Zato opozarjamo čebelarje, da so pri tem previdni in natančni.
ZDRAVILNOST CVETNEGA PRAHU
Vzporedno z mlečkom uporabljamo v iste namene cvetni prah, kajti tudi ta ima na organizem podoben vpliv kakor mleček. Cvetni prah je proizvod narave, med proizvod narave in čebel, a mleček izključno čebel. Da pa lahko mleček izločajo, morajo imeti čebele dovolj peloda, medu in vode. Do malega vsi vitamini, ki so v mlečku, so že v cvetnem prahu, nekateri celo v večjih odstotkih.
V zdravilne namene lahko uporabljamo cvetni prah takih rastlin, ki ga proizvajajo v velikih množinah, na primer cvetni prah leske, vrbe ali koruze. Ko te rastline cveto, pogrnemo podnje rjuhe in veje otresemo. Mnogo boljša pa je obnožina, to je pelod, ki ga prinašajo čebele v panje na golenih zadnjih nožič. To si preskrbimo s posebnimi osmukači, ki jih namestimo ob žrelih panjev. Sliko in popis takega osmukača naj si bralec ogleda na str. 415 in 416 naše knjige.
Obnožina je že delj časa znana kot uspešno zdravilo proti rahitisu in kot nadomestilo za vitamin C. Pred kratkim sta dva francoska biologa objavila v znanstveni reviji »N e w Scientist« (Novi znanstvenik) vest, da sta našla v njej dvoje kemičnih snovi, od katerih pospešuje ena rast, druga pa deluje kot antibiotik. Antibiotik, ki uničuje določene vrste mikrobov, zlasti s a 1 m o n e a 11 e , sta dobila iz obnožine tako, da sta jo raztopila v vrelem alkoholu. Ko sta ta antibiotik injicirala mišim, ki sta jih okužila s tifusom, so hitro ozdravele.
Z namakanjem obnožine v vodi sta francoska znanstvenika dobila neko snov, ki je zelo pospešila rast miši, če sta jo dodajala njihovi hrani. Pri tem nista opazila nobenih organskih motenj. Ker snov ni bila toksična, sta jo dala tudi slabokrvnim otrokom. Z njo sta dosegla pri njih boljši razvoj in zvišala količino hemoglobina v krvi.
C a i 11 a s navaja za uživanje cvetnega prahu več načinov. Tako priporoča mešanico: 10 dkg surovega masla, 5 dkg medu in 1 dkg cvetnega prahu. To temeljito pregnetemo, da se vse tri snovi medsebojno dobro zmešajo. Zmes uživamo pri zajtrku, namazano na košček kruha, hranimo pa jo do porabe v skodelici na hladnem. Ta način prija posebno otrokom.
Po drugem načinu dobro premešamo v porcelanasti ali emajlirani posodi 25 dkg tekočega medu in 5 dkg cvetnega prahu. Od tega uživamo 2 do 3 žličke vsako jutro pol ure pred zajtrkom. Če stoji ta zmes dalje časa na toplem, prične kipeti, kar pa ne škoduje.
Kot tretji način priporoča isti pisec mešanico iz 8 del vode, 18 dkg medu in 5 dkg čimbolj svežega cvetnega prahu. Najprej raztopimo med v hladni vodi, nakar mu dodamo cvetni prah. Vse dobro premešamo in pustimo posodo na toplem pri temperaturi 20° C. Če to delamo spomladi ali jeseni, postavimo posodo k štedilniku ali peči. Čez nekaj dni prične tekočina kipeti. Tretji dan po pričetku vrenja jo že lahko uživamo. Pred uporabo jo dobro premešamo, da se cvetni prah enakomerno porazdeli po vsej tekočini. Pripravljena tekočina zadostuje približno za teden dni; večjih količin naenkrat ne delamo. Pijemo pa zmes pri kosilu in večerji — vsakokrat po % del. Pripravljanje teh mešanic gotovo ne povzroča nobenih težav.
Kakor vse kaže, se bo moralo naše čebelarstvo usmeriti od proizvodnje medu in voska še k proizvodnji mlečka in cvetnega prahu, kar bo rado storilo, če bo to koristilo človeštvu.
VZREJA, ODBIRANJE IN DODAJANJE MATIC Odbiranje čebeljih družin nekdaj in sedaj — Telesni znaki, Po katerih odbiramo čebelje družine — Biološke posebnosti in gospodarsko pomembne lastnosti čebel — Preprosta vzreja toatic — Plemenilne postaje — Matičar in rednik — Razni načini dodajanja vzrejnega gradiva redniku — Označevanje matic — Naseljevanje prašilnikov — Izmenjavanje, dodajanje in uporaba matic
^ Sodobno čebelarstvo II
K sliki na sprednji strani
Na piemenilno postajo prinašamo matice v enosatnih prašilnikih, ki imajo na obeh straneh šipe, da lahko čim hitreje ugotovimo, ali se je matica sprašila in kakšna
je njena zalega (foto S. Vengar)
li /Tatica je najpomembnejše bitje v panju. Brez nje družina ne more \/| uspevati, od nje pa so tudi odvisne vse dobre in slabe lastnosti -L v _1_ čebel, ki družino sestavljajo. •— Neredkokrat se zgodi, da kak panj čez zimo osiroti. Ker tedaj še nima mlade zalege in jajčec, si ne more spodrediti nove matice. Zato je neizbežno zapisan počasnemu propadanju. Če ne prej, opazi čebelar osirotelost spomladi ob prvem pregledu čebel. Njegova dolžnost je, da panju čimprej pomaga.
Naši kranjičarji so v takem primeru kaj preprosto ravnali. Osirotele čebele so pregnali in pridružili šibkejšemu panju, ki je bil drugače v redu. Čebelarili so predvsem na roje in jim uničenje panja ni pomenilo take izgube, da bi se jim zdelo potrebno razmišljati o kakih boljših sredstvih. Toda že Janša priporoča svojim učencem, naj se v času rojenja preskrbe z mladimi maticami, ki naj jim rabijo spomladi kot nadomestilo za odmrle. Drujci in tretjevci imajo vedno po več matic. Odvečne naj polove in spravijo v manjše panjičke, ki so jih naselili s peščicami čebel iz rojev ali močnejših plemenjakov. Take družine naj postavijo na hladno in v temo, da se umire in sprijaznijo z novim položajem, nato pa prenesejo na piano, da se matice spraše in prično zalegati. Kdor nima za to posebnih panjičkov, naj uporablja navadne kranjiče, prostor pa naj jim zmanjša z deščicami, ki so enake velikosti kot končnice. Družinice naj čez zimo dobro odene in, če si niso nanesle med letom dovolj hrane, naj jih jeseni dokrmi.
Podobne nasvete daje P. P. Glavar. Da osirotelim panjem pomaga, pravi, ima navado stati med rojenjem pred panji, o katerih ve, da bodo rojili s pevko ali pa drugič. Prvo matico, ki izleti z rojem, pusti, ker so jo čebele izbrale za pleme, druge pa polovi in dene vsako zase s polno žlico čebel v 10 palcev dolg, 13 palcev širok in prav toliko visok panjiček. Tega postavi potem na stran in ga zvečer nekoliko napita. Čebele takoj Prično z delom in, ko se matica spraši, je pripravljena za dodajo osirotelemu plemenjaku.
Tako sta učila naša čebelarska veljaka pred približno 200 leti. Danes si ne moremo misliti čebelarja, ki čebelari v modernih panjih, brez rezervnih matic.
Rezervne matice pa niso potrebne samo spomladi. Med rojenjem, Prašenjem ali preleganjem lahko osiroti marsikak panj. Tudi med pregledovanjem se lahko zgodi nesreča. Da bi poverili vzrejo nadomestnih
matic osirotelim plemenjakom, ne moremo priporočati. Vzreja se raztegne na več tednov, posledica tega pa je oslabljenje panja, zmanjšanje njegove delovne sile in znižanje letnega donosa.
Nove matice bi morale biti pri rokah posebno jeseni, ko je treba vse stare in opešane tete v plemenjakih izmenjati, kajti bližajoča se zima zahteva od njih preveč naporov, da bi ji mogle kljubovati. Rezervne matice potrebujemo zlasti takrat, kadar delamo roje in z njimi razširjamo čebelarstvo. Izmenjati jih je treba prej ali slej tudi v naravnih rojih prvcih, ki imajo vedno stare matice. Naposled je popolnoma napačno prepuščati izbiro matic naravi sami. Narava ne pozna mej med dobrim in slabim, vsaj ne v smislu človeških potreb. Kar je za naravo dobro, je dostikrat za nas slabo. Zato ni nadzorstvo nad izborom plemenskih živali, tako imenovana selekcija, v čebelarstvu nič manj potrebno kakor v vseh drugih rejskih panogah. Vsaka matica bi morala biti preizkušena glede plodnosti, zmogljivosti in drugih lastnosti, ki se prenašajo posredno ali neposredno na pretežni del družine — na čebele. Preizkusiti pa jo je mogoče le z daljšim opazovanjem. Šele potem, ko smo se prepričali, da je v redu, jo lahko dodamo panju, ki je določen za pridobivanje medu.
Znano je, da niso vsi panji enako dobri. V vsakem čebelnjaku najdemo družino, ki se odlikuje pred drugimi in nabere leto za letom največ medu. Ob ugodnih letinah je med takšnim panjem in lenuhi, ki jih tudi ne manjka v nobenem čebelnjaku, lahko do 20, 25 kg razlike. Če bi čebelar vzredil matice iz svojega najboljšega panja in zamenjal z njimi matice iz slabših panjev, bi se tako velike razlike prav gotovo ne pojavile in donosnost njegovega čebelarstva bi se znatno dvignila. Že glede na pridobitnost bi moral potemtakem vsak večji čebelar posvetiti čimveč pozornosti tej vzreji. Uspehov v čebelarstvu ne bomo zboljšali samo s pravilnim opravljanjem panjev in s pospeševanjem sajenja medovitih rastlin, temveč predvsem z razumno vzrejo in smotrnim odbiranjem matic.
Ima pa taka vzreja tudi svoje lepote in mikavnosti. »Če je čebelarstvo poezija kmetijstva,« je nekdo dejal, »potem je vzreja matic poezija čebelarstva.« To je torej ožja čebelarska panoga neke višje vrste in vsak čebelar, ki se je izvil iz začetniških krčev, bi si moral prizadevati, da se v njej čimbolj izuri. Navsezadnje je niti z gmotnega stališča ni podcenjevati. Naše matice so v tujini še vedno iskane in tudi doma je po njih povpraševanje. Če hočemo obdržati sloves, ki ga uživa naša sivka v svetu, moramo po zgledu kranjičarjev stalno odbirati in skušati njene dobre lastnosti, ki jih ima po njih zaslugi, zbrati v še popolnejšo celoto.
ODBIRANJE ČEBELJIH DRUŽIN NEKDAJ IN SEDAJ
Če se Slovenci danes ponašamo s čebeljo pasmo, ki po zmogljivosti in drugih lastnostih visoko nadkriljuje nekatere sosedne pasme, ni to zgolj naključje, ni to toliko posledica določenih podnebnih in krajevnih okoliščin, kolikor plod nekega nepretrganega množičnega izbora, ki je najtesneje povezan z nekdanjim načinom našega čebelarjenja.
Kranjičarji so v dobi rojilnega čebelarjenja vsako jesen znižali število panjev vsaj za polovico, naslednjo pomlad pa z roji izravnali nastali pri-
manj kij a j. Pri tem se jim je nudila naj lepša prilika, da preprečijo razmnoževanje vsem takim panjem, ki so jim delali med letom kakršne koli preglavice. Za pleme so puščali predvsem marljive in krotke družine, pa tudi rojive, ker so jim bili roji potrebni za spomladansko razmnoževanje. Po barvi najbrž niso odbirali, kajti od barve same niso mogli pričakovati nikakih koristi. Verjetno pa je, da so siva barva dlačic, temna hitinjača in še nekateri drugi telesni znaki v dednostni zvezi z lastnostmi, ki so jih zahtevali od zazimljenih družin. Ker so skozi stoletja in stoletja odbirali vedno po istih načelih, je moralo naposled priti do dednostne usta-Ij enosti vseh tistih lastnosti in vnanjih znakov, ki jih danes navajamo kot posebnosti kranjske pasme. — Ta načela so se seveda polagoma izoblikovala iz neštetih in večletnih izkušenj. Prehajala so večinoma po ustnem izročilu iz roda v rod in se po novih izkušnjah dopolnjevala.
Sčasoma so se jih oprijeli vsi čebelarji in se pri opravljanju panjev dosledno po njih ravnali. Zanimivo je, da so obdržali za pleme vedno le močne roje s pevkami. drujce in izrojence, to se pravi panje, ki so imeli istoletne matice in dovolj mladega satja. Odbrani panji so morali tehtati od 12 do 15 kg. Če so tehtali manj kot 12 ali več kot 15 kg, so jih podrli. Da so podirali panje, ki niso dosegli teže 12 kg, je samo po sebi umevno, kajti zimska zaloga izpod 7 kg bi jim ne zadostovala za prezimijenje, zlasti če bi se hladno vreme zavleklo tja do konca aprila ali celo v maj. To so bili po navadi pozno vsajeni roji, nemarljive družine ali panji z nerodovitnimi maticami. Kaj Pa panji, ki so bili težji od 15 kg? Ali so te podirali zato, da bi pridelali čimveč medu? Nikakor ne, temveč zato, ker so bili med njimi taki, ki so imeli težje, torej starejše satje, ali pa prvci in jalovci z odsluženimi maticami, ki so mogli zgolj zaradi maloštevilne zalege zbrati večje količine medu. Jasno je, da so bile med težjimi panji tudi izjeme, ki so jih pri odbiranju vedno upoštevali. Važno je, da jih pri tem ni vodil pohlep po medu, temveč predvsem skrb za bodoči razvoj prezimljenih panjev. Da so Podirali tudi srdite panje, ni treba posebej poudarjati, saj so jim ti povzročali med letom dovolj sitnosti in jeze.
S spremembo čebelarske tehnike je odbiranje po zgoraj opisanih načelih pri nas prenehalo. Ravno ob prehodu k čebelarjenju v Panjih s premičnim satjem pa se je kot nalašč razmahnila silna propaganda za rumeno italijansko čebelo. Z njo je delal poskuse J. Jonke, baron Rotschiitz pa je nekaj časa čebelaril skoraj
Sl. 281. Del plemenilne postaje na Kopišču pri Kamniški Bistrici (po Verbiču)
s samimi italijanskimi družinami. Le počasi so čebelarji uvideli, da si od uvoženih tujk ne morejo obetati prav nič več kot od skromnih domačih sivk. Začeli so čebelarjenje z njimi opuščati, toda sledovi po njih so ostali v bastardnih družinah, na katere naletimo še danes skoraj v vsakem večjem čebelnjaku. Ker so nadalje skušali čebelarji v panjih s premičnim satjem ohraniti družine čimdlje in ker so matice izmenjavali le v skrajni sili, je razumljivo, da je morala naša kranjska čebela zgubiti mnogo tistih lastnosti, ki so jih nekdanji kranjičarji z vsakoletnim jesenskim odbiranjem pritirali do določenega viška. Moderni panji in načini čebelarjenja v njih torej ne vodijo k izboljšanju čebelje pasme, temveč ravno v nasprotno smer: v izroditev (degeneracijo). Zato novodobno čebelarjenje nujno
zahteva, da se ukvarjamo tudi z vzrejo in selekcijo matic. To so prvi uvideli Švicarji. Na pobudo dr. Kramerja so leta 1897 ustanovili na otoku Ufenau sredi Bodenskega jezera prvo čebelarsko plemenilno postajo, na kateri naj bi se matice, vzrejene iz dobrih panjev, v izoliranem področju parile z izbranimi troti. Nekaj mesecev kasneje so bili položeni temelji še trem drugim. Na sestanku vzrejevalcev po zaključku sezone je dr. Kramer kot vodja teh postaj poročal, da so čebelarji prinesli na vse štiri postaje 216 matic in da se jih je sprašilo 106. Ena postaja je dosegla 19, druga 22, ostali dve pa 66 in 71-odstotni uspeh. Vidimo torej, da je našel Kramer spočetka med čebelarji le malo pristašev in da tudi uspeh ni bil takšen, kot si ga je želel in morda predstavljal. Toda niti v nadaljnjih letih ni bil dosti boljši. Razvoj je razmeroma počasi napredoval. V desetem letu je imela Švica 16 plemenišč, na katerih je bilo sprašenih 1172 matic s 75 % uspehom.
Za Švicarji so se oprijeli vzreje za vsako novotarijo navdušeni A m e-rikanci in jo začeli celo trgovsko izkoriščati. Njih reklama, s katero so skušali to svojo novo trgovino napraviti čimbolj donosno, je naposled vzdramila še Nemce. Domačemu novotarju na tem področju, preprostemu urarju Wankler ju, ki je še pred Kramerjem spoznal, kako pomembno je smotrno odbiranje plemenskih živali za napredek v čebelarstvu in se je že tedaj ukvarjal celo z umetnim osemenjevanjem matic, se to ni posrečilo. Šele dr. Zandru je uspelo ustanoviti prvo nemško plemenilno postajo v Ohrwaschlu pri Niirnbergu in vzbuditi zanimanje med čebelarji za sodobno vzrejo matic. Nemcem so sledili Rusi in Italijani, danes
Sl. 282. Vhod plemenilne postaje v Kamniški Bistrici (po Verbiču)
pa skoraj ni države, kjer bi se nekateri čebelarji celo poklicno ne posvečali tej novi čebelarski panogi.
Slovenci se ukvarjamo z vzrejo matic že nad 25 let. Prvo postajo je leta 1932 ustanovil prof. Verbič na Kopišču pri Kamniški Bistrici (sl. 281 in 282). Leta 1938 je začela poslovati postaja na Fužinah ob Kokri, leta 1940 v Ukanci ob Bohinjskem jezeru (sl. 283) in približno v istem času pri Glažuti na Pohorju (sl. 284). Snovale so se nove, toda delo na njih je prekinila druga svetovna vojna.
Sl. 283. Plemenitila postaja v Ukanci na zahodnem koncu Bohinjskega jezera
Vse predvojne postaje pa so le slabo uspevale. Naši čebelarji se nikakor niso mogli navdušiti zanje. Če trdimo, da je bilo v vsej predvojni dobi sprašenih na njih okrog 300 matic, je naš račun raje previsok kot prenizek. Kljub temu so do neke mere dosegle svoj namen. To pričajo naša povojna prizadevanja. Da smo se mogli po vojni na široko poprijeti vzreje in doseči lepe uspehe, je zasluga tistih čebelarjev, ki so pred vojno lomili kopja na tem področju. Le zato, ker so bili temelji že nekako postavljeni, je bilo mogoče spomladi leta 1947 deloma obnoviti in deloma na novo ustanoviti kar 10 plemenilnih postaj. Naslednje leto je bil prvi sestanek slovenskih vzrejevalcev matic, ki se ga je udeležilo nad 70 čebelarjev. Gibanje v tej smeri je zavzemalo čedalje širši obseg in danes skoraj ni med nami čebelarja, ki bi se ne zavedal važnosti vzreje in odbiranja matic po sodobnih načelih.
Ta načela so kajpada drugačna kot v dobi kranjičarjev. Pri odbiranju Pazimo na določene gospodarsko pomembne lastnosti čebel, pa tudi na nekatere telesne znake, po katerih je mogoče naše kranjice razlikovati od sosednih čebeljih pasem in ugotoviti njih pristnost.
TELESNI ZNAKI, PO KATERIH ODBIRAMO ČEBELJE DRUŽINE
Starejši sistematiki so razlikovali čebelje pasme po splošnem opisu njih zunanjosti in nekaterih bioloških posebnostih, novejši pa skušajo najti zanesljivejše znake za razpoznavanje pasem. Že dr. Friese navaja v svojih določevalnih tabelah nekaj takih znakov. Važna je zanj lega kubi-tilne žile na zadnjih krilih (Sodobno čebelarstvo I, str. 57), dolžina in širina celega trupa in dolžina sprednjih kril. Vse te znake je mogoče določiti z merilnimi pripravami. Merilna tehnika pa je danes na višku; napako
Sl. 284. Plemeni!na postaja pri Glažuti na Pohorju
lahko skrči na tak minimum, da jih praktično sploh ni treba več upoštevati. Katere telesne dele izberemo za svoja raziskavanja, je pravzaprav vseeno, kajti še tako različna raziskavanja vodijo navadno do enakih zaključkov. Mnogo je namreč takih znakov, ki so si v nekakem medsebojnem odnosu in dajo zaradi tega isto kvalifikacijo. Poudariti pa je treba, da bi bilo iskanje nekega univerzalnega znaka, nekega takega znaka, ki bi samostojno opredeljeval posamezne pasme, zaman. Za določevanje pasemske pripadnosti, tembolj pa pripadnosti posameznim plemenom v isti pasmi je vedno potrebna skupina več znakov, kar so nesporno dokazala novejša ruska raziskavanja.
Velikost čebel. Tu si bomo ogledali samo najvažnejše take znake, med njimi v prvi vrsti velikost čebel. Že v teoretičnem delu Sodobnega čebelarstva (str. 53) smo povedali, da so čebele severnih pasem vedno večje kakor čebele južnih pasem. V nasprotnem smislu pa se spreminja velikost končin. Velikost, bodisi splošno, bodisi posameznih končin, je pri čebelah
dokaj težavno natančno ugotoviti, to pa zaradi tega, ker so obročki, zlasti tisti, ki sestavljajo zadek, med sabo gibljivo povezani in je dolžina zadka ter s tem v zvezi tudi dolžina vsega trupa kolikor toliko spremenljiva. Zato so nekateri raziskovalci jemali kot merilo za splošno velikost tiste telesne dele, ki pri tem nekako soodločajo, Skorikov na primer širino trebušnih okrovov, G o e t z e širino oprsja in glave. Tudi teža čebel bi bila lahko merilo za njih velikost. Praktično je ocenjevanje po širini oprsja, zlasti če uporabljamo pri tem tako imenovani torakometer.
Torakometer (sl. 285) je prizmatična lesena škatla, nekaka kletka, ki je na eni strani zaprta z žičnato rešetko, medtem ko ima na nasprotni strani odprtino, skozi katero lahko napolnimo škatlo s čebelami. Bistvo torakometra je v tem, da moremo širino rež postopoma spreminjati od 3,25
Sl. 285. Torakometer
do 3,75 mm. Pri uporabi zožimo rešetko do dopustne skrajnosti, odpremo zadaj pokrov in strpamo v kletko 30 čebel. Nato razširjamo reže po desetinkah milimetra. Pri vsaki razširitvi ugotovimo število čebel, ki se jim je posrečilo zmuzniti se skozi reže rešetke. Kot povprečna mera velja tista širina, pri kateri se je osvobodilo zapora največ čebel.
Širina čebeljih celic. Tako ugotovljeno širino oprsja je zanimivo primerjati s širino celic, kajti nesporno je, da je med njimi neka zveza. Dovolj občutne razlike v velikosti čebel se navadno pokažejo že pri 5 %, zožen ja celic. Glede na to bi bila tudi širina celic nekako merilo za splošno telesno velikost čebel. Povsem zanesljivo to merilo ni, saj ni velikost čebel odvisna zgolj od širine celic, temveč še od nekaterih drugih činiteljev, na primer od mraza in toplote. Vobče moremo reči, da so pomladanske čebele vedno nekoliko manjše od poletnih. Važen činitelj je nadalje hrana. Kadar manjka obnožine, so v širših celicah poležene čebele lahko manjše od čebel, ki so vzrasle v sicer ožjih celicah, a so naravnost plavale v izobilju krmilnega soka. Pa se zgodi, da je v kakšni družini obnožine na pretek, toda ni dovolj rednic, da bi bile vse ličinke deležne enake nege in postrežbe. Posledicv cakega stanja so zopet velikostne razlike v vrstah izgodenega naraščaja.
Jasno pa je, da je mogoče presojati velikost čebel po širini celic samo pri družinah na naravno zgrajenem satju. Če bi odbirali po tem znaku, bi morali opazovane družine vsaditi na prazne okvirčke ali pa kar v kranjiče. Tudi vzrejene matice bi morale prestati prve preizkušnje na naravnem satju. Tako bi lahko našli družine, ki bi gradile visoko nad normalo in bi zaslužile našo prav posebno pozornost.
Merjenje celic bi postalo pri tem važen kontrolni pripomoček. Ker bi z njim zasledovali predvsem praktične cilje, niti ne bi bilo potrebno, da bi bilo preveč točno. Popolnoma bi zadostoval način, ki ga naši čebelarji že poznajo.
Navadno merilo položimo preko celic, ki se stikajo v ravni vrsti in imajo po eno skupno stranico (sl. 286). Nato preštejemo celice, ki so zvrščene ob enem decimetru. Ako zadnje celice kaj manjka, določimo
na pogled dodatni del njenega premera, ki še sodi k celemu decimetru. Ali je ta dodatek četrtina, polovica ali tri četrtine celice, presodi količkaj izurjeno oko z lahkoto. Napake nastanejo, če je leseno merilo, kakršno po navadi pri tem uporabljamo, predebelo in nismo s svojimi očmi navpično nad celico, ki jo moramo deliti.
Pripravnejše za taka merjenja je tanko celuloidno merilo. Če nam ni pri roki, si ga napravimo sami iz primerno trdega in gladkega risarskega papirja. Saj zadostuje, da označimo na urezanem traku zgolj obe krajišči decimetra. Če se hočemo pri končni celici izogniti golemu presojanju, narišemo znotraj enega krajišča še pet milimetrskih zarez. Ker je vsak milimeter približno petinka celice, je treba potem pri končni celici samo pogledati, s katero milimetrsko črtico se ujema njena notranja pokončna stranica. Če smo našteli ob decimetru 18 polnih celic in ugotovili, da meri ostanek zadnje celice, ki še spada k decimetru, 1 mm, odpade na decimeter	celice,
pri 2 mm ostanka 182/5 celice, pri 3 mm 183/5 in pri 4 mm 184/5 celice. Širino ene celice dobimo, ako delimo 100 z dobljenim številom.
Sl. 286. Preprosto morjenje širine čebeljih celic
100
18^
100 : 18,2 = 5,49;
-^ = 5,43; i^ = 5,38; -2°° 182/b 183/5 184/
Natančnejše je merjenje s kljunastim merilom, kakršnega uporabljajo mehaniki za določevanje debeline žice ali česa podobnega. Ker pa niso celice niti na istem satu vse enake, so potrebna za vsak sat najmanj tri merjenja. Merimo po 10 celic skupaj v smeri vseh treh sre-diščnic (sl. 287). Troje vrednosti, ki jih dobimo, seštejemo in nato delimo s 3. Tako določimo povprečno širino 10 celic. Premer ene celice je enak desetini te vrednosti. Da zvemo, koliko takih celic gre na 1 dm dolžine, delimo število 100 s premerom celice.
Zelo praktično je ocenjevanje velikosti celic po njih številu na kvadratni decimeter obojestranske satove površine.
Z našim merjenjem dobljene vrednosti vedno lahko izrazimo v tem smislu. Po obrazcu
N = n2.2,3094 ...
v katerem pomeni N število celic na kvadratni decimeter površine in n število celic na decimeter dolžine, je treba pomnožiti število celic v vrsti enega decimetra s samim seboj, nato pa še s številom 2,3094... Do istega zaključka pridemo po obrazcu
N. ■ 23 094 d2
kjer pomeni d širino celice, izraženo v milimetrih. Obrazec kaže, da je treba število za širino ene celice kvadrirati (pomnožiti s samim seboj), s kvadratom pa deliti število 23 094.
Recimo, da smo dobili za širino 10 celic pri:
1.	merjenju	....	53,8	mm
2.	merjenju	....	54,2	mm
3.	merjenju	....	54,3	mm
Skupaj 162,3 mm
Povprečna širina 10 celic je
162,3	^	..	54,1
-----mm=54,1 mm, 1 celice pa---mm =
= 5,41 mm. Na 1 dm dolžine gre
100
18% celice.
Na 1 dm2
5,41 površine
18,48 = 18,5 celice, torej okroglo 23 094	29,2681
gre
23 094 celic.
5,412
ali 18,482 X 2,3094 ... = 341,5904 X 2,3094 = 788,87 = 789 Merjenje dolžine rilčka. —
Prav iste težave kot pri merjenju splošne velikosti čebel se pojavljajo pri merjenju dolžine rilčka, ki stopa v novejšem času kot pasemski razpoznavni znak čedalje bolj v ospredje že s čebelarsko pridobitnega stališča.
Težave nastajajo zaradi tega, ker je rilček sestavljen iz treh delov, ki so elastično povezani med seboj (Sodobno čebelarstvo I, str. 64). Rusi so merili vse tri glavne njegove sestavine, to je obradek,
Podbradek in jeziček posebej ter določali celotno dol- g, 287 Merjenje ceiic na s.atu mno s seštevanjem dobljenih	treh	središčnic
- 789 celic
smeri vseh
delnih vrednosti. Tudi dr. Goetze je prvotno delal tako, ko pa je ugotovil, da variira dolžina rilčka vzporedno z dolžino drugega pipalkinega člena, je vzel njegovo dolžino kot merilo za pravo velikost rilčka. Razmerja je določil empirično in, kakor trdi sam, mu dajo ta razmerja dokaj točno predstavo, kako globoko mora seči ta ali ona čebela s svojim sesalom.
Popisana merjenja rilčkov pa so preza-mudna, da bi jih uporabljali v vzrejni praksi. Tu si pomagamo z glosometri (Sodobno čebelarstvo I, str. 66), ki registrirajo merjenja avtomatično.
Vezana merjenja. Kakor je razvidno že iz naših dosedanjih izvajanj, se sorazmerno z velikostjo čebel spreminjajo tudi končine. Sorazmernost pa kaže pravilno lice samo v mejah istih družin. Izven teh mej je navadno docela zabrisana. Zato ne more biti niti širina oprsja niti širina celice merilo za dolžino končin. Dolgorilčnih čebel na primer ni mogoče najti s torakometrom ali z merjenjem celic. Prav tako pa bi bilo napačno, če bi jih iskali zgolj z glosometrom. Le na podlagi obojih merjenj si lahko ustvarimo pravo sodbo o dolžini rilčkov.
V nekem panju smo ugotovili, da sežejo čebele s svojimi rilčki 6,23 mm globoko. V nekem drugem, da znaša maksimalna globina 6,34 mm. Zamenjajmo matici obeh družin in ju pustimo kakšna dva meseca pri miru! Doseženi globini sta sedaj: v prvem panju 6,15, v drugem 6,42 mm. Torej imajo čebele prve matice le daljši rilček, saj so na satovju izmenjanega panja, ki ima gotovo širše celice, dosegle večjo globino kot čebele prejšnje matice. O tem bi se lahko prepričali s torakometrom že v začetku, ne da bi nam bilo treba zamenjavati matici. Recimo, da smo našli pri prvi družini povprečno oprsno širino 4 mm, pri drugi 4,12 mm. Relativno velikost rilčkov
nam prikazujeta ulomka — 1,553 jn —— = 1,539. Vrednost prvega
4	4,12
ulomka je večja, pa je zato pri čebelah prve družine rilček samo navidezno krajši.
Sl. 288. Kubitalna polja na sprednjih krilih čebel pri:
1. indijski, 2. egiptovski, 3. rumeni afriški, 4. madagaskarski, 5. ciprski, 6. italijanski, 7. kavkaški, 8. kranjski, 9. nemški temni pasmi in 10. nemški rojivki
Kubitalni indeks. Relativna dolžina rilčkov je posredno razvidna iz tako imenovanega kubitalnega indeksa, ki ga je uvedel v čebelarsko selekcijsko prakso dr. G o e t z e. Da bomo laže prodrli v tajnost tega sredstva, si oglejmo najprej ožilje na krilih čebel! Žile tečejo podolžno in prečno, to se pravi, na razpetih krilih v pravokotni smeri na oprsje in vzporedno s telesno osjo. Med obojevrstnimi žilami nastajajo polja, ki jim je dala znanost svojevrstna imena. V razširjenem delu kril leži tik pod njihovim zgornjim robom zelo raztegnjeno radialno polje. Pod njim je razporejenih troje približno enako velikih kubitalnih polj. Štejemo jih od oprsja navzven. Najbolj značilne spremembe kaže tretje k u bita 1 n o polje (sl. 288). Ponekod je zoženo, drugod razširjeno, njegovi prečni žili pa sta s tem v zvezi bolj ali manj uviti. Spodnjo mejno žilo razdeli vstopajoča prečna žila naslednjega nižjega polja v dva odseka. Razmerje med obema odsekoma imenujemo kubitalni
indeks. Indeks ima vrednost 1
C=—=
1	), če vstopa prečna žila na-
tančno na sredi. Če je vstop premaknjen od srede navzven proti koncem kril, je indeks tem večji od 1 (C > 1), čim manjša je razdalja med prečno žilo in zaključnim izrastkom kubitalnega polja. Pri naši čebeli je skoraj vedno večji od 2 (C 2), doseže pa lahko tudi vrednost 4. Indijske čebele imajo najvišje kubitalne indekse, medtem ko se sučejo pri nemških čebelah v mejah med 1 in 2. To je mogoče ugotoviti že s prostim očesom, prav dobro pa s povečevalno lupo, ki bi jo moral imeti vsak resen vzrejevalec matic stalno pri sebi ali vsaj vedno pri roki.
Zamorjeni čebeli izrujemo levo spodnje krilo in pogledamo, ali sta razdalji med navedenima odsekoma enaki in, če nista, kolikokrat je ožji del zapopaden v širšem. Če ni vsaj še enkrat večji, lahko sklepamo pri naših čebelah n a italijansko primes, če je zelo ozek, pa je verjetno, da imamo opravka s kranjico, ki se odlikuje po izredno dolgem rilčku. Dolgo rilčne
čebele imajo po na- Sl. 289. Merjenje kubitalnega indeksa (po Goetzeju)
vadi visoke kubitalne indekse. Veljavno je do neke mere tudi obratno pravilo, tako da nudi takšna preiskava dovolj trdna oporišča za izbor dolgorilčnih čebel.
Če bi želeli izraziti indeks natančno s številkami, nam ni treba meriti vsakega odseka posebej. Dr. Goetze projicira kubitalno žilo, katero delilno razmerje ga zanima, s pomočjo Abbejevega risalnega aparata med enaki stranici enakokrakega trikotnika, in sicer tako, da je žila oziroma njena tetiva vzporedna z osnovnico. V vrhu trikotnika ima pritrjeno tanko nit, ki jo lahko položi skozi razdelišče projicirane žile. Nategnjena nit razdeli trikotnikovo osnovnico v istem razmerju kakor žilo, a ker je razmerje podano na osnovnici v zvečanih razsežnostih, ga je
mogoče mnogo laže, hitreje in natančneje določiti. — Čebelarji, ki so se kdaj ukvarjali s fotografiranjem, bi lahko uporabljali za projiciranje navaden fotografski poveča 1 n i k. Izruvano čebelje krilo bi položili med dvoje čistih steklenih plošč, aparat razsvetlili in ga primerno naravnali, da bi bili obrisi žil na podloženem papirju čim ostrejši, nato pa postopali v istem smislu kakor dr. Goetze pri svojih mikroskopsko-projek-cijskih preiskavah.
Pri enakokrakem trikotniku, ki je na-črtan na podloženem milimetrskem papirju, naj meri osnovnica 20 cm, višina pa 30 cm. Navadno nit je bolje nadomestiti s tanko žico, kakršno navijajo radijski amaterji na transformatorske tuljave. Čim tanjša je žica, tem bolj ustreza svojemu namenu.
Osnovnica je zaradi mrežastega pretiska že sama po sebi razdeljena v milimetre, za vsak milimeter je treba le še najti pripadajoči indeks po 200-
Sl. 290. Značilnosti na zadnjih krilih čebel
obrazcu C -
Za najširše preiskave popolnoma zadostuje, da so
znani indeksi med 15. in 100. milimetrom. Za 15. milimeter je C -
200 — 15
185
: 12,53, za 16. milimeter
200
184
16
11,50, za 17. milimeter
183
10,76, za 18. milimeter 10,11, za 19. milimeter 9,53 itd.
Popisani postopek pojasnjuje slika 289. Funkcija y sliki predočena s krivuljo (del hiperbole).
200
je na
Značilnosti na zadnjih krilih čebel. Tudi na zadnjih krilih imamo značilnosti, na katere se lahko oziramo pri odbiranju plemenskih družin.
Ožilje je na zadnjih krilih manj razčlenjeno kot na sprednjih. Zaključenih polj je dvoje. Ostala so samo nakazana z nekakimi podaljški žil. Drugi podaljšek je najkrajši, pri mnogih čebelah pa zakrnel.
Na podolžni žili je potem vidno le še k o 1 e n c e , pri katerem se je potegnil vanjo. Včasih manjka tudi to kolence, tako da se glavna žila gladko izteka v naslednji višji podaljšek. Glede na ta znak so možni trije tipi družin (sl. 290). Preiskavanje lahko razširimo celo na trote in na matico, vendar ni povsem zanesljivo. Tipizira n je se ne posreči vselej, pogosto niti ne pri družinah, ki so po ostalih znakih kolikor toliko enotne.
Barva oklepa. Naposled je treba spregovoriti vsaj nekaj besed še o barvi oklepa. Kako se spreminja pri raznih pasmah, smo povedali že v
I.	delu Sodobnega čebelarstva (str. 62), tu pa si bomo ogledali, kako te razlike ugotovimo in kako jih označimo s tako imenovanim barvnim indeksom.
2, pcisova

1 -pas pobočni list pobočni piki brez znafcop
2.	3	^
5
Sl. 291. Pet možnosti rumenih oznak na zadkih -kranjskih čebel
Barvo raziskujemo po rumenih oznakah na drugem in tretjem hrbtnem okrovu.
Zadek čebele je sestavljen iz devetih hitinastih obročkov, od katerih vsak razpade v hrbtni in trebušni okrov. Dobro vidnih je le 6 hrbtnih okrovov, po barvi pa sta posebno značilna drugi in tretji okrov. Ako primemo čebelo s prsti za obe krili in jo dvignemo, podvije zadek, s čimer razgali ta dva okrova po vsej širini. S prostim očesom lahko ugotovimo eno izmed naslednjih petih možnosti (ki so razvidne s sl. 291):
1.	Oba okrova sta rumeno pasasta.
2.	Samo preko drugega okrova se vleče rumen pas, medtem ko je tretji okrov temen.
3.	Na drugem okrovu je pas pretrgan, tako da nastajata ob bokih rumeni lisi.
4.	Rumeni lisi preideta v drobni, dostikrat komaj vidni piki.
5.	Vsi okrovi so čez in čez enakomerno temni.
Barvni indeks. Vzrejevalec se mora prizadevati, da se dokoplje do družin, v katerih bo čimmanj pasastih čebel. Ideal bi bila družina s samimi temnimi čebelami. Kakor pa je vsak ideal nedosegljiv, tako je tudi tukaj. Zato skušamo pri svojih preiskavah na poseben način dognati, koliko suio se s svojimi vzrejnimi poskusi temu idealu približali. Kakih 50 čebel stresemo s poljubnega sata v primerno škatlo, jih odnesemo v sobo in si
jih ogledamo ob zaprtem oknu. Iz škatlice spuščamo le posamezne in, ko se love po šipah, določimo njih barvno pripadnost. Prav tako pa si sproti zapisujemo, kar smo na njih okrovih odkrili posebnega. Recimo, da smo med 53 čebelami našli:
2,	ki	imata	po dva rumena pasova in spadata ...	v	1.	razred
3,	ki	imajo	po 1 rumen pas in spadajo............v	2.	razred
9,	ki	imajo	pobočne rumene lise in spadajo	....	v	5.	razred
14,	ki	imajo	pobočne rumene pike in spadajo	....	v	4.	razred
25, ki so enotno temne in spadajo..................v 5. razred
Da moremo te svoje izsledke primerjati z izsledki pri drugih družinah, napravimo takole: število čebel v vsakem razredu pomnožimo s številom, ki pripada temu razredu, zmnožke seštejemo, vsoto pa delimo s številom vseh preiskanih čebel. Število, ki ga tako dobimo, nam da barvni indeks za preiskano družino. Indeks toliko izpopolnimo, da pripišemo poleg njega, koliko je bilo čebel preiskanih in koliko je bilo med njimi takih, ki so imele dva ali en rumen obroček. Idealna družina bi morala
imeti indeks 5-----. Ta nam pove, da ni bilo med n-številom (nekim po-
ri
ljub n im številom) preiskanih čebel nobene z dvema rumenima pasovoma (prva ničla) in nobene z enim rumenim pasom (druga ničla). Kakšen bi bil barvni indeks za naš namišljeni primer?
Z množenjem in seštevanjem dobimo:
2.1 + 3.2 + 9.3 + 14.4 + 25.5 = 2 + 6 + 27 + 56 + 125 = 216
Z deljenjem dobimo: 216:53 = 4,07 = 4,1
2	— 3
Barvni indeks bi bil potemtakem: 4,1 ------
53
Določimo še barvne indekse za tele primere:
Primeri	Dva pasova	En pas	Pobočni lisi	Pobočni piki	Brez znakov	Skupaj
i.	_	i	8	15	32	56
ii.	■ —	i	6	18	27	52
m.	—	—	1	13	39	53
L primer: 0.1+ 1.2 + 8.3 +15.4 +32.5 =
= 0 + 2 + 24 + 60 + 160 = 246
246 : 56 = 4,39 = 4,4 Barvni indeks: 4,4--
56
II. primer: 0.1 + 1.2 + 6.3+18.4 +27.5 =
= 0 + 2 + 18 + 72 + 135 = 227
227 : 52 = 4,17 = 4,2 Barvni indeks: 4,2--
52
III.	primer: 0.1 + 0.2 + 1.3 +13.4 +39.5 =
= 0 +	0 +	3 +	52 + 195 = 250
250 : 53 — 4,71 Barvni indeks: 4.7------------
53
Družina je tem bolj čista po barvi, čim višji je njen barvni indeks. Najčistejša bi bila torej družina po tretjem primeru.
Barvni indeks določamo vsaj dvakrat pri vsaki družini. Drugič lahko preiščemo mrtvice, ki so se nabrale pozimi na dnu panja, kar nam vzame mnogo manj časa kakor preiskava živih čebel. Obakrat pa tega nikakor ne smemo storiti.
Koliko je družina čista, nas dostikrat pouče že opazovanja ob žrelu. Če prevladujejo med odletavajočimi in doletavajočimi čebelami pasanke, se z družino ne bomo še posebej ukvarjali. Tudi s pregledovanjem čebel na satih si lahko ustvarimo približno sodbo o pasemskem stanju družine. Toda v tej sodbi ne smemo biti preveč ozkosrčni. Vsaka rumeno obročkasta čebela, ki bi jo našli, še ni znak pasemske pomešanosti. Poleti bi lahko našteli na eni sami strani sata tudi do 30 pasa n k, pa zaradi tega še ni treba družine izločiti od nadaljnje vzreje.
Zadnji stavek smo podčrtali, da bi pomirili vse tiste čebelarje, ki tožijo in zatrjujejo, da je naše čebele nemogoče očistiti tuje primesi. Rumeni obročki niso vedno tuja primes, temveč samo skrajne možnosti variacijske serije (Sodobno čebelarstvo I, str. 208—211). Pravilno sme biti v družini do 2 % pasank, do 9 % čebel z izrazito rumenimi lisami ob straneh in do 23 %' takih, pri katerih so te lise komaj še vidne. Med 50 čebelami sme biti ena pasasta, 5 pobočno lisastih, 12 pobočno pikčastih. Zato manj strahu pred pasankami in več treznosti pri ocenjevanju družin po barvi!
Minimalni načrt za odbiranje čebeljih družin po telesnih znakih. Sistematiki so skušali določevati pasemsko pripadnost čebel še po mnogih drugih znakih. Tu smo izbrali samo nekaj takih, ki jih je mogoče ugotoviti s čimbolj preprostimi sredstvi. Oglejmo si jih še enkrat v strnjenem razporedu, in sicer na naslednji strani v tabeli!
To naj bi bil torej minimalni načrt, po katerem naj bi naši čebelarji odbirali družine za vzrejo matic. Upamo, da ne posega previsoko. Naloge, ki jih predvideva, so takšne, da niti ne zahtevajo posebne strokovne izobrazbe. Zato jim bo lahko vsakdo kos, če bo le v njem dovolj resne volje in pravega smisla za povzdigo našega čebelarstva. Kakor je razvidno iz zadnje postati, so znaki izbrani predvsem po gospodarsko Pridobitnih vidikih. Širina oprsja in celice naj bi bile nekako merilo za splošno telesno velikost, dolžina rilčka in kubitalni indeks merilo za velikost končin, barva oklepa pa nekak standardni znak za pasemsko čistost. Vrhovni cilj bi bile torej čebele, ki bi ne bile samo p o barvi čimbolj enotne, temveč tudi telesno čim krepkejše. Da lahko pričakujemo od takih čebel večjih uspehov kakor od drobnejših živali, nam ni treba še enkrat razlagati, ker smo o tem že dovolj govorili. Takoj pa moramo pripomniti, da bi bilo docela zgrešeno, če bi družine odbirali izključno le po telesnih znakih in bi se na druge lastnosti,
Lastnost	Potrebščine	Raziskovalni način	Vzrejni cilj
širina oprsja	Turakameter	Za vsak razstoj toraikametra je treba posebej določiti, koliko čebel se je izmotalo skozi reže rešetke	V družini naj prevladujejo čebele s čim širšim oprsjem
Širina cdlice	Decimetrsko ravmilce	Ravnilce položimo preko celic, ki imajo- po eno skupno stranico, in preštejemo, koliko jih odpade na 1 dm dolžine	Družina naj gradi čim večje celice
Dolžina rilčka	Glosometer	Na glosometru je treba razbrati, koliko sladkorne raztopine so posrkale čebele	Čebele naj imajo čim daljše ril-čke
Kubitalni indeks	Povečevalna lupa	Na sprednjih krilih je treba oceniti, kolikokrat gre manjši odsek spodnje kubitalne žile v njenem večjem odseku	Vstop prečne žile v spodnjo kubi-tallno žilo naj bo čimbolj pomaknjen proti prostim koncem kril
Barva	Pinceta in povečevalna lupa	Ugotoviti je treba po drugem hrbtnem ok-rovu, koliko odstotkov je v družini pasastih, pobočno lisastih in pobočno pikčastih čebel	V družini naj bočim manjši odstotek čebel z rumenimi oznakami na drugem hrbtnem okrovu
lahko bi rekli, na njih duševne lastnosti, prav nič ne ozirali. Kaj vam pomaga, če je družina po barvi kar najbolj enotna, a ne doseže nikoli povprečnega letnega donosa, če kaže še tako visok kubitalni indeks, pa vam izroji vsako leto ob prvi ugodni priliki, ki se ji ponudi, če gradi najširše celice, pa je tako divja, da je ne uženete z najbolj radikalnimi pomirjevalnimi sredstvi. Podobnih lastnosti, na katere je treba paziti, da se pri družinah ne uveljavljajo preobčutno, je še več, ogledali pa si jih bomo v naslednjem poglavju.
BIOLOŠKE POSEBNOSTI
IN GOSPODARSKO POMEMBNE LASTNOSTI ČEBEL
Kakor niso ljudje, da, niti bratje in sestre v isti družini po svojih značajih povsem enaki, kakor kažejo živali istega legla vsaka svoje duševne posebnosti, tako se tudi čebelje družine po splošnih lastnostih kolikor toliko razlikujejo med seboj. Te razlike so dostikrat tako očitne, da jih opazi celo čebelar začetnik, če ima količkaj smisla za opazovanje.
Lastnosti čebel so lahko dobre ali slabe. Ocenjujemo jih predvsem s čebelarskega stališča, ne velja pa ta ocena vedno za čebele same. Srdite čebelje družine imajo v boju za življenjski obstanek gotovo večje prednosti kakor čebele, ki se ne zavedajo, zakaj jih je narava obdarila
s strupom in želi, čebelarju pa niso pogodu in jih skuša odstraniti iz svojega čebelnjaka.
Razdražljivost. Nekatere družine so zelo krotke in se ne razburjajo zlepa. Lahko jim gnezdo razkopljemo, pa zaradi tega ne bomo opazili pri njih kakega posebnega vznemirjenja. Nasprotno pa je kaka družina takoj pokonci, brž ko odpremo vratca. Čebele močno završe, vrejo trumoma iz ulic in v trenutku je vsa mreža na okencih na gosto zasedena. Če moramo panj odpreti, lahko pričakujemo pošten obrok pikov. Ne ukrotimo jih do znosnosti niti z dimom niti z drugimi pomirjevalnimi sredstvi. Bojevitost jim tiči v krvi in se ne poleže niti na jesen, ko so čebele navadno bolj mirne kakor v poletnem času. Takih »hudobnih« panjev ne kaže ohraniti za pleme, ker so tudi njihovi roji hude krvi.
Pri prestavljanju opazimo, da so čebele pri nekaterih družinah n a satju zelo mirne. Ne prerivajo se, ne drve vse na kup, ne prehajajo v trumah z ene strani sata na drugo. Zaradi tega matico po navadi hitro najdemo. Naletimo pa na panje, ki imajo zelo nemirno žival, ki ne pika, ampak je samo zelo razburljive narave. Brž ko potegnemo sat iz panja, že začno čebele begati kakor brez uma po satju, planejo na med, se prerivajo ter se zbirajo v gručah na raznih mestih sata. Naposled začno cepati s sata, najprej posamezne, potem pa kar v kepah. Na kozici prehajajo v curkih na druge sate in tudi vsa kozica jih je živa. Skratka: pravcati preplah v največji meri. Delo v takih panjih ni prijetno.
Nagnjenje k ropanju in odpornost proti roparicam. Imamo tudi panje, ki so roparji po poklicu. Vedno so na preži ti čebelji »gusarji«, vsepovsod stikajo, da bi ugrabili kaj tujega blaga. Pri njih je nabiralni nagon tako močno razvit, da jim ne da počitka niti tedaj, ko vse druge družine mirujejo. In kako občutljiv vonj imajo. Takoj izvohajo, kje je kak panj brez matice, kje je kak slabič ali mevža, ki se ne upa postaviti v bran, dasi bi bil dovolj močan. Če ničesar ne najdejo v domačem čebelnjaku, gredo plenit v tuje panje, včasih kar neverjetno daleč. Taki panji potegnejo potem za sabo še čebele iz drugih družin. Z mirno vestjo jih lahko imenujemo kolovodje tatinskih podvigov.
Čebelarjem takšne družine niso všeč. Tatinska drhal pač ne spada v pošteno druščino. Seveda, če gledamo nanje s človeškega stališča. Toda narava ne pozna čustvenosti, obzirnosti in usmiljenja. Če si slabič, pogini, če si bojazljivec, zgini! Pravico do prostora na soncu imajo samo močni, vse drugo je zapisano propadu. Po navadi so panji roparji jeseni prav medeni in druge daleč prekašajo glede »donosa«. Jezimo se čeznje, dokler ropajo v domačem čebelnjaku, a naša dvojna morala dopušča tudi prikrito veselje nad obilnimi zalogami, čeprav vemo, da so »nepoštenega« izvora.
Nekateri panji se odlikujejo po srčnosti in odločnosti, s katero odbijejo sleherni napad na njihov dom. Žrelo imajo vedno dobro zastraženo in vsak poskus vdora do njihovih zakladov odbijejo kar mimogrede. Tudi pri hudem ropu jim tujke ne morejo do živega. Nasprotno Pa opusti marsikaka močnejša družina obrambo že po navalu prvih sovražnih čet in se vda brez boja na milost in nemilost. Celo to se zgodi, da se napadenke pridružijo roparicam in jim pomagajo odnašati lastno Premoženje v tujo domačijo.
h
Rojivost. Tudi nagnjenje k rojenju je s čebelarskega stališča slaba lastnost čebel, medtem ko je njim samim samo v prid, ker pospešuje, kakor smo rekli že v I. delu Sodobnega čebelarstva (str. 20), razmnoževanje. Naše kranjice veljajo na splošno za izrazite rojivke, vendar je najti med njimi precej družin, ki zlepa ne roje in obnavljajo matice v prvi vrsti s p r e 1 e g a n j e m.
Izleta vanje. Stopimo zgodaj zjutraj, ko panji še počivajo, pred čebelnjak in počakajmo, da bodo začele čebele izletavati! Nalašč vzemimo v roke svinčnik in košček papirja in si zapisujmo številke panjev po redu, kot bodo izleta vali na bero. Na koncu nam bo papir pokazal prav zanimivo sliko. Videli bomo, da je bil na primer panj št. 17 že v polnem letu, medtem ko so se iz enako močnih zaspancev spuščale šele prve čebele. Našli bomo med posameznimi družinami celo do pol ure razlike.
Tako sliko nudijo panji tudi v večernih urah. V nekaterih so čebele prav do trdega mraka marljivo na delu, v drugih pa že počivajo in lagodno pahljajo s krili pred žrelom.
Pa tudi ob drugih prilikah se pokažejo razlike v izletavanju. Ob pičli paši posamezni panji živahneje izletavajo kot drugi. So celo družine, ki ob oblačnih dnevih sploh ne lete, medtem ko je pri mnogih nepretrgan promet ob žrelih. C e zagrmi ali nenadoma zakrije sonce temnejši oblak, navale čebele iz nekaterih panjev trumoma na brade, pri drugih pa preplaha skoraj ni opaziti.
Vse te razlike pri izletavanju pridejo do svojega izraza pri donosu. Živahnejši panji naberejo po navadi več medu kakor zaspanci in plašljivci.
Obseg pašnega okoliša. Včasih nam ne gre v glavo, zakaj ima kak panj toliko medu, ko so vse druge družine prav na revnem z njim. Dobro vemo, da tisti panj ne hodi na rop, pa je vseeno takšna razlika v donosu. Od kod jim tedaj med?
Na to vprašanje bi nam lahko odgovoril čebelar, ki je prepeljal čebele na dokaj oddaljeno pasišče. Da bi se od tam vrnile na staro mesto, mu niti na misel ni prišlo. In vendar je prihodnji dan pri starem čebelnjaku presenečen opazil, da se je vrnila precejšnja truma čebel, ki se je venomer zgrinjala na mestu, kjer je stal pred prevozom panj, ki je v donosu posekal vse druge.
Vrnitev s tolike daljave dokazuje, kako obsežen je bil pašni okoliš te družine. Čebele so hodile na pašo tako daleč od čebelnjaka kakor nobene druge ter izkoriščale pašo, ki ostalim panjem ni bila dosegljiva. Ker so bile vajene dolgih razdalj pri svojih poletih, so tudi našle pot do svojega starega mesta.
Razporeditev medenih zalog v panju. So pa še druge lastnosti, ki nas zanimajo. Le prerade so letine toliko slabe, da čebele ne morejo nabrati dovolj medu za zimo. Treba jim je hrano dodati. Pri urejevanju plodišč pride tedaj do kaj čudnih prizorov. Nekatere družine imajo ves med do zadnje kapljice v plodišču, nekatere pa ravno narobe. To zadnje še ni posebno velika nesreča. Sate zamenjamo, pa je stvar v redu. Mnogo več sitnosti napravljajo čebelarjem tiste družine, ki so medeno zalogo razmetale po vseh satih v medišču in plodišču, tako da ni v panju niti enega pošteno medenega sata. Če bi bil ves med v plodišču, bi ga bilo ravno prav za zimo, tako pa čebelar sploh ne ve, kaj bi napravil. Začne se tisto nesrečno prekladanje satov iz panja na kozico in nazaj,
izmenjavanje satov brez konca in kraja, pa še vedno manjka v plodišču več kilogramov do polne zimske zaloge. Nazadnje jim je mogoče pomagati samo s sladkorjem.
Od panjev, ki nimajo ob povprečnih letinah v plodišču zadostnih zimskih zalog, marveč nakopičijo pretežno večino ali celo ves med v medišču, ne smemo jemati zalege za vzrejo matic. Plemenite družine naj bi imele to lepo lastnost, da zberejo medeno zalogo vedno najprej okoli prostora, kjer nameravajo prezimovati. Šele ko bi ga bilo tu dovolj za najhujšo zimo, naj bi ga z.ačele prinašati tudi v medišče.
Tako je pač naziranje vzrejevalcev matic, toda težko se je sprijazniti z njihovo miselnostjo. Dvomimo, da bi našli družino, ki bi leto za letom napravljala čebelarju to veselje. Razporeditev medu ni odvisna zgolj od čebel samih, temveč tudi od drugih činiteljev, na primer od velikosti satov (nizkih ali visokih), od obsega zalege ter od izdatnosti in poteka zgodnje paše. Zato ne sinemo biti pri odbiranju čebeljih družin glede tega prestrogi. Vsekakor pa ne bomo potrdili za pleme panjev, ki leto za letom kopičijo med v medišču in imajo plodišče redno suho.
Nagnjenje k nabiranju zadelavine. Še na neko neprijetno čebeljo lastnost naj opozorimo, in sicer na prekomerno uporabo zadelavine. So družine, ki pritrdijo z zadelavino vse premične dele panjev: okvir rešetke k njenim nosilcem, satnike k železnim palicam, na katerih slone, okenca na stranice panja oziroma na rešetko itd. Vsako režo in kotanjico zalijejo s to snovjo, s posebno vnemo pa zadelajo zanke v mrežah okenc. Tam nakaca kaka družina v enem samem poletju toliko zadelavine, da je skoraj vsa mreža z a s m o 1 j e n a. To počenjajo redno samo posamezne družine, kako leto pa tudi vse vprek.
Odpornost proti boleznim in vremenskim neprilikam. Kranjice so prav gotovo proti nekaterim boleznim bolj odporne kakor čebele drugih pasem. Odpornost proti pršiča vosti se kaže že v tem, da ni mogla pršica dolgo časa prodreti na slovensko ozemlje, čeprav je ogražala vse njene meje. Šele po zadnji vojni se je pojavila ta bolezen pri nas v posameznih primerih, kar pa je pripisati dejstvu, da je bilo med vojno uvoženih precej čebel iz Nemčije, katerih lastnosti so se pomešale z lastnostmi domačih čebel in prihajajo sedaj do izraza pri nekaterih družinah.
Z gnilobo zalege smo imeli sicer vedno opraviti, zlasti v prejšnjih časih, ko nismo posvečali dovolj pozornosti zatiranju kužnih bolezni, vendar ni gniloba nikdar nastopila s tako silo, da bi ogrožala naše čebelarstvo.
Še najmanj so odporne kranjske čebele proti nosemavosti, ki napravi zaradi tega v nekaterih letih veliko škodo v naših čebelnjakih.
Gotovo pa je, da se glede odpornosti proti boleznim razlikujejo že posamezne družine. Če zajame na primer nosemavost ves čebelnjak, najdemo vedno v njem panje, ki se jim bolezen prav nič ne pozna in se kljub soseščini velikega števila okuženih panjev normalno razvijajo. Take panje si mora čebelar zapomniti in upoštevati pri svojih vzrejnih prizadevanjih.
Isto velja za odpornost proti vremenskim in podnebnim neprilikam. Naše čebele na splošno dobro prenašajo mraz in zimske ujme, saj so se v tisočletjih popolnoma prilagodile svoji okolici in krajevnim značilnostim. Vendar najdemo pri nekaterih družinah kako pomlad več mrtvic kot pri drugih, in to celo v takih zimah, ko je dovolj izletnih
dni in do kakega hujšega mraza sploh ne pride. Tu je gotovo v igri življenjska doba čebel, katere dolžina je dednostno določena. Nekaterim je dolgoživost že prirojena in zato mnogo laže premoste veliko vrzel, ki nastaja med odmiranjem prezimljenih čebel in izgoditvijo novega naraščaja.
Lastnosti matice. Doslej smo ves čas govorili le o lastnostih čebel, ne pa o lastnostih matic, ki jih nikakor ne kaže prezreti. Pri njih gre seveda predvsem za zaleg an j e. So matice, ki začnejo razmeroma zgodaj za-legati, so pa tudi take, ki podaljšajo zimski odmor prav tja do začetka pomladi. Nekatere zalegajo celo v brezpašni dobi, drugim pa takoj uplahnejo jajčniki, brž ko se za dalj časa posuše pašni viri.
Zmogljivost matice presojamo po obsegu zaleženih ploskev na satih. Za merjenje teh ploskev imamo različne metode, o katerih smo natančneje govorili med spomladanskimi čebelarskimi opravili na str. 254—256 naše knjige. Poleg velikosti zaleženih ploskev pa je važna tudi kakovost zalege. Praviloma zalega matica strnjeno, tako da sestavljajo vse zaležene celice na kakem satu, ko jih čebele pokrijejo, eno samo ploskev brez vsakih presledkov. Dobra matica tudi ne nagiblje k prekomernemu zaleganju trotovine, zlasti ne odlaga neoplojenih jajčec v čebelje celice.
Pri presojanju kakovosti zalege pa se ne smemo prenagliti. Dostikrat ni kriva raztresenosti zalege matica sama, temveč vnanje okoliščine, kot na primer obilen donos obnožine ali medičine. Nekatere, komaj sprašene matice mešajo spočetka med čebeljo zalego tro-tovsko, ali odlagajo celo po več jajčec v iste celice, vendar se sčasoma unesejo in zalegajo pravilno.
Nepristransko sodbo o vrednosti matice si ustvarimo samo z daljšim opazovanjem in z upoštevanjem vseh okoliščin, ki bi mogle spremeniti vrstni red ali način zaleganja. Navadno držimo matice, ki smo jih določili za pleme, v panjih po več, da, celo do pet let, kajti le tako je mogoče globlje prodreti v lastnosti njihovega potomstva in za nadaljnjo vzrejo izbrati čim boljše gradivo. Seveda nam lahko čez zimo zavoljo tega kak panj osiroti, toda vzrejevalca to prav nič ne moti, ker ima vedno pri roki večje število matic, s katerimi lahko nadomesti umrle v osirotelih panjih. S tem ugotovimo tudi življenjsko dobo matice, ki je lahko kaj različna.
Redke so matice, ki dočakajo višjo starost od petih let, vendar smo že brali v čebelarskih časopisih poročila, ko ni matica v osmem letu nič slabše zalegala kot v drugem. Tudi rodovitne niso vse matice enako. Našteli so že do 3000 jajčec, ki jih je matica v enem samem dnevu odložila v celice v drugi polovici maja, kar presega povprečno dnevno količino skoraj za polovico.
Da ima rodovitnost matic velik vpliv na moč družine, zlasti na njen spomladanski razvoj in posredno tudi na donos medu, ni treba posebej utemeljevati. Znano pa je, da močno zaleženi panji po navadi niso dobri medarji. Je pač tako, da gre v tem primeru več medu na meso kot v celice. Zato prekomerna rodovitnost matice ni vedno njena odlika.
Zmogljivost. Lastnosti matice in večina popisanih lastnosti čebel se zrcalijo v zmogljivosti čebeljih družin, ki jo ocenjujemo po donosu medu.
Zmogljivost določimo tako, da ugotovimo najprej povprečni letni donos vseh panjev v istem čebelnjaku, nato pa pogledamo, koliko so nabrali posamezni panji nad ugotovljenim povprečkom. Panje, ki po-vprečka niso dosegli, pri kasnejši selekciji izločimo, panje, ki so se visoko povzpeli nad povpreček, pa presojamo med seboj še po drugih kakovostih in lastnostih. Glede na to si je treba vsako leto zapisati, koliko medu je dal panj pri prvem, drugem ali tretjem točenju in koliko je nabral za zimo. Da dobimo čim natančnejše podatke, je treba pred točenjem z medom napolnjeno satovje, ki smo ga panju odvzeli, stehtati, po točenju pa stehtati tudi izpraznjene sate in nazadnje določiti razliko med obema težama. Zimsko zalogo lahko ugotovimo prav tako s tehtanjem, ali pa jo ocenimo po ploskvah pokritega medu (str. 329). Donose vseh panjev v čebelnjaku seštejemo, dobljeno vsoto pa delimo s številom panjev. Tako dobimo povpreček, če pa povpreček odštejemo od donosa kakega panja, dobimo presežek tega panja. Če je donos manjši od povprečka, odštevamo narobe. Presežke označimo s +, primanjkljaje pa z —. Dobljene vrednosti izrazimo tudi v odstotkih, da jih v nadaljnjih letih lahko med seboj primerjamo. Odstotke dobimo, ako pomnožimo presežek ali primanjkljaj s 100 in ta zmnožek delimo s povprečkom. Kadar preračunavamo presežke oziroma primanjkljaje v odstotke pri več panjih iz istega čebelnjaka, je najbolje, da določimo najprej procent ni koeficient. Tega dobimo, ako delimo 100 s povprečkom. Z dobljenim koeficientom je treba nato pomnožiti vsak presežek (primanjkljaj).
Mislimo si, da imamo 12 panjev. Pri prvem točenju smo jim vzeli
64.8	kg medu, pri drugem 38,1 kg, pri tretjem 27,3 kg. Njih zimsko zalogo smo ocenili na 92 kg. Vsega skupaj so torej nabrale naše čebele 64,8 + + 38,1 + 27,3 + 92 = 222,2 kg medu. Če delimo število 222,2 s številom panjev, to je z 12, dobimo letni povpreček 18,5 kg. Trije naši najboljši panji so vrgli 35,5, 29,7 in 24,8 kg medu. Letni povpreček so torej presegli za 17, 11,2 in 6,3 kg. Vprašamo se, koliko je to v odstotkih. Poiščimo najprej procentni koeficient! 100 delimo z 18,5, kar nam da število 5,4. Ako s številom 5,4 pomnožimo presežke, jih izrazimo z odstotki.
17 X 5,4 = 91,811,2 X 5,4 = 60,5 <%,; 6,3 X 5,4 = 34 %
Marsikomu se bo zdelo preračunavanje presežka v odstotke nepotrebno. Saj lahko razvrstimo panje po zmogljivosti že glede na presežke same in nam ti odstotki ne povedo nič novega. Res je, toda samo v istem letu. Ako pa hočemo zmogljivost panjev primerjati z njih zmogljivostjo v naslednjem letu, nas presežki puste na cedilu, kajti le redkokdaj se zgodi, da so povprečki v dveh letih, temmauj v več letih enaki. Recimo, da je naš panj, ki smo mu pri 18,5 kg povprečka s 17 kg presežka dodelili prvo mesto, v naslednjem letu presegel povpreček 12,5 kg za 12 kg, da je torej nabral 24,5 kg medu. Kdaj je bil boljši glede na vsakokratne pašne razmere? Na prvi pogled bi vsakdo sodil, da je bil v prejšnjem letu boljši, odstotki pa nam pokažejo ravno nasprotno. Koeficient je 100: 12,5 = 8, presežek, izražen v odstotkih, pa 12 X 8 = 96 %. Ker je v prejšnjem letu dosegel panj samo
91.8	%, je dokazano, da se na navidezno ocenjevanje ne moremo zanesti. Zato je treba vedno preračunati presežke tudi v odstotke.
Zmogljivost panjev lahko ovira rojenje, izdelava novega satja in v malenkostni meri tudi odvzem vzrejnega gradiva. Da bi bila slika o njih zmogljivosti čimbolj popolna, si zapišemo vsako leto še to, koliko so posamezni panji izdelali satnic in koliko so dali rojev.
Ocenjevanje lastnosti panjev po točkah. Mnogo težje je ocenjevanje panjev po ostalih svojstvih. Ker se posamezna svojstva ne dajo utesniti v natančen merski sestav, je tako ocenjevanje le nekoliko preveč odvisno od trenutnega razpoloženja ocenjevalca in zato zelo labilno. Navadno postopamo tako, da dodelimo neki skupini pozitivnih lastnosti določeno število točk, od tega števila pa odbijamo točke za vsako pomanjkljivost panja. V tem smislu je sestavljena naslednja tabela.
I.	Izletavanje Dosegljivo število točk: 10
Odbitki točk
1.	Poprečno jutranje izletavanje ...................................... 1
2.	Kasno jutranje izletavanje ......................................... 2
5. Panj preneha na večer normalno izletavati ........................... 1
4.	Panj preneha pred poprečno večino izletavati ....................... 2
5.	Čebele pristajajo ob močni paši nezanesljivo na bradi .............. 2
6.	Obotavljajoč odlet na pašo ......................................... 2
7.	Ob brezpašnih dneh razmeroma šibak izlet ........................... 1
8.	Ob hipni pooblačitvi se čebele trumoma vračajo s paše; izlet nato
popolnoma preneha, čeprav je nevarnost nevihte minula ............... 1
9.	Čebele silijo tudi ob najslabšem vremenu iz panja .................. t
II. Splošno ponašanje Dosegljivo število točk: 10
1.	Čebele so razburljive, vendar ne napadajo ......................... 2
2.	Čebele rade pikajo ............................................... 5
3.	Čebele so zelo srdite ............................................ 4
4.	Mladice zapuščajo med pregledovanjem zalego in begajo po satih ... 2
5.	Mladice begajo, se kopičijo in padajo na tla ..................... 3
6.	Čebele se zadržujejo pretežno v plodišču ......................... 1
7.	Čebele so zelo stikljive in nagnjene k ropanju ................... 2
III.	Skrb za varno st in snago Dosegljivo število točk: 15
1.	Žrelo je nezastraženo. Na bradi ni nikdar mnogo čebel ......... 2
2.	Zadelavine skoraj ni opaziti .................................. 1
3.	Prekomerna zadelavina ......................................... 2
4.	Dno je polno drobirja kljub zadostnemu številu čebel .......... 1
5.	Zalega je preprežena z rovi ličink voščenega molja ............ 2
6.	Sati so razjedeni od voščenega molja kljub temu, da je družina primerno močna	................................................... 2
7.	Pomanjkljiva	ventilacija	.................................... 1
8.	Panj je proti	tihotapkam	premalo	čuječ ......................... 2
9.	Panj je proti	roparicam premalo	odporen ........................ 3
IV.	Graditev satja
Dosegljivo število točk: 10
Odbitki
1.	Počasna graditev satja ....................................... 2
2.	Satje je popackano z zadelavino .............................. 1
3.	Nagnjenost h grajenju prekomerne trotovine ................... 3
4.	Trotovina ni samo v kotih in ob robovih, ampak v večjih ploskvah
tudi sredi satov .............................................. 2
5.	Prekomerno nadzidavanje in podzidavanje ...................... 2
V. Stanje zalege in razvoj družine Dosegljivo število točk: 20
1.	Raztresena zalega ............................................... 2
2.	Grbasta zalega med normalno zaprtimi	celicami ................... 2
3.	Pokrovci nad	zalego so	upadli in neenakomerno rjave	barve ...... 2
4.	Zalega	je razmetana —	ne sestavlja zaključene	celote	.......... 4
5.	Matica	začne	kasno spomladi zalegati. Počasen	razvoj	družine .. 3
6.	Matica	začne	prezgodaj	zalegati. Nesorazmeren	porast	družine .. 3
7.	Matica samo spomladi močno zalega, kasneje pa kljub dobri paši
zelo slabo ....................................................... 2
8.	Ob najmanjši prekinitvi paše preneha	matica	takoj zalegati ..... 2
9.	Primerno zaleganje skozi vse leto. Zato je družina zelo močna, a
skoraj vedno brez medu ........................................... 3
10.	Panj je kljub obilni zalegi razmeroma	šibak	.................... 3
VI. Oskrba s hrano Dosegljivo število točk: 20
1.	Pretežna količina medu v medišču ................................. 2
2.	Pretežna količina medu v plodišču ................................ 2
5. Med je raztresen tudi v celicah med	zalego celo ob zmerni paši ... 2
4.	Med je nepravilno razmetan po satih .............................. 3
5.	Obnožina je raztresena med zalego ................................ 2
6.	Stranski sati so brez obnožine ................................... 2
7.	Pomanjkanje obnožine, kljub temu da je je v drugih panjih razmeroma dovolj ................................................. 3
8.	Kljub obilni zalogi hrane leže ličinke skoraj suhe na dnu celic .... 4
9.	Ličinke so nezadostno založene z mlečkom, ker ni zalega v pravem
razmerju s količino hrane ........................................ 4
VIL Zdravstveno stanje in odpornost proti mrazu
Dosegljivo število točk: 15
1.	Madeži griže na bradi in pročelju panja .................... 1
2.	Madeži griže na dnu panja .................................. 2
3.	Madeži griže na satnikih in satju .......................... 2
4.	Ob prvem spomladanskem pregledu je dokaj	mrtvic v	panju .... 2
5.	Izredno veliko število mrtvic ob prvem spomladanskem	pregledu ... 3
6.	Dolgi trakovi drobirja ....................................  2
7.	Nagel spomladanski upad panja zaradi prehitrega odmiranja čebel,
ki so prezimile ............................................. 3
8.	Čebele padajo z brade, lezejo po tleh, trepečejo s krili in odmirajo 3
Tabela mora biti za vsakega čebelarja z večletno prakso jasna in razumljiva. Podrobna navodila so skoraj nepotrebna, vendar ne bo škodovalo nekaj pripomb.
Odbitke v tabeli smo natančno opredelili in skušali s tem vsaj nekoliko zmanjšati napake, ki se lahko vrinejo, če odbijamo točke po popolnoma prostem presojanju. Vseh skupin je sedem, dosegljivih točk pa 3.10 + + 2 . 15 + 2.20 — 30 + 30 + 40 = 100. Ker je dosegi j ivih točk 100, odpade vsako preračunavanje uspeha v odstotke. Pri ocenjevanju si zapišemo samo odbitke iz posameznih skupin, nato te odbitke seštejemo, dobljeni znesek pa odštejemo od 100. Razlika predstavlja iskano oceno. Če bi pri I. skupini odšteli 6 točk, pri II. 5, pri III. 2, pri IV. 3, pri V. 6, pri VI. 7 in pri VIL 2, bi bila vsota odbitkov 31, ocena pa 100 — 31 = 69. Točke, ki se stopnjujejo, se medsebojno izključujejo, nekatere pa so si popolnoma nasprotne. Če je na primer pretežna količina medu v plodišču, ne more biti hkrati pretežna količina medu v medišču.
Oglejmo si podrobneje I. skupino lastnosti, ki je zajeta v načrtu pod naslovom »I z 1 e t a v a n j e«. Prav gotovo moremo že zgolj po izletavanju presoditi splošno marljivost čebel. Da, še več! Ako čebele živahno izletavajo tudi v času, ko vlada na bradah drugih panjev domala popolno zatišje, lahko sklepamo, da berejo na cvetlicah, ki so za poprečno večino čebel zaradi prekratkih rilčkov nedostopne. Torej more biti izleta vanj e domala celo merilo za dolžino rilčkov.
Vzrejevalci si vsekakor žele čimbolj marljivih čebeljih družin — družin, ki prično izletavati navsezgodaj zjutraj in se umire šele pozno pod noč. Za to lepo lastnost so jim odmerjene v I. skupini štiri točke (2 + 2). Če začno in prenehajo izletavati s poprečno večino, znižamo število točk za dve, če pa se zjutraj zdramijo in na večer umirijo dosti pred drugimi, še za nadaljnji dve. Če izletavajo dobro tudi ob brezpašnih dneh, jim pri-tiče 1 točka več; v nasprotnem primeru se ta točka z odbitkom izravna. Izredno izleta vanj e pa ima svoje meje. Če silijo čebele iz panjev ob takem vremenu, ko se jim lahko zgodi, da se sploh več ne vrnejo domov, če tako rekoč trmasto tišče v svojo pogubo, se jim šteje točka za slabo. Živahno izletavanje v brezpašni dobi ima navsezadnje lahko popolnoma negativen značaj. Morda čebele ropajo, delajo škodo v sosednih panjih in, ker jih v boju s sosedami mnogo pogine, uničujejo same sebe. Nagnjenost k ropanju zahteva glede na II. skupino lastnosti (Splošno ponašanje) odbitek dveh točk. Potemtakem je potrebna pri ocenjevanju precejšnja previdnost in temeljito poznavanje dejanskega stanja.
Marsikdo bo pogrešil v tabeli odbitke za razne stopnje rojivosti. Lahko bi na primer za zmerno rojivost odbili 2 točki, za povišano rojivost 3, za nagnjenost k prekomernemu rojenju 4 ali celo več točk. Toda to je nepotrebno, ker vodi vsak čebelar o rojenju posebne zapiske. Pretirano r o j i v pan j bo od nadaljnje vzreje kratko in malo izključil, zmerno rojivost pa vsaj deloma pospeševal. Saj je za našo pasmo značilna in ne kaže, da bi jo docela zatrli. Morda je rojivost vezana pri naši pasmi z nekaterimi njenimi dobrimi lastnostmi, ki bi z njo, ako bi jo popolnoma odpravili, prav tako odpadla. O tem bomo mogli izreči končno sodbo šele kasneje, ko bomo imeli nekoliko več skušenj s selekcijo, kot jih imamo doslej. To so bili vzroki, zaradi katerih smo ocenjevanje rojivosti iz tabele izpustili.
PREPROSTA VZREJA MATIC
Najhitreje in z najmanjšim trudom pridemo do mladih matic v času rojenja. Ker potrebuje vsak panj samo eno matico, a nastavi, ko se pripravlja na rojenje, vedno po več matičnikov, lahko vse brezhibne matičnike razen enega porabimo za vzrejo matic. Za ta namen pa moramo imeti pripravljene posebne panjičke, ki jih naselimo z večjo ali manjšo količino čebel. V takih panjičkih se matice ne samo zvale, ampak tudi spraše. Zato jih imenujemo prašilnike, družine v njih pa prašilčke.
Prašilniki so lahko različno veliki. Za naše razmere so najbolj priročni, če so prirejeni za sate iz AŽ-panja. Če matice v njih samo sprašimo
Sl. 292. Prašilnik na štiri sate
in jih takoj nato uporabimo v večjih panjih, zadostuje, da je v njih prostora samo za en sat. Če pa družinice s sprašenimi maticami hranimo v njih dlje časa, morajo biti toliko široki, da gresta vanje vsaj dva sata. Za prezimovanje so najpripravnejši prašilniki na štiri sate; na tri sate so se manj povoljno obnesli.
Prašilnik na štiri sate (sl. 292) je preprosto zbit iz 2 cm debelih desk. Sprednja stena je navadno dvojna, podnica pa podaljšana v brado. Znotraj je visok toliko kot plodišče AŽ-panja, torej 298 mm, širok 150 mm, globok pa 436 mm. Robovi so odzadaj, kjer se prašilnik odpira, do polovice za 10 mm poglobljeni, da se zagozdijo mednje vratca z ustreznimi izrezi. V vratcih, ki se zapirajo z dvema škr n jakoma na obeh pokončnih straneh, je zamrežena odprtina s pokrovcem. Zgoraj je še nekako žrelce, skozi katero prihajajo čebele v lesonitni pitalnik, ki ga obesimo na žebelj v vratcih. Kadar ne pitamo, je žrelce zaprto s primerno zagozdo. V stranske stene so zabite tri železne palice, v sprednjo steno in v vratca odznotraj pa kvačice, da drže sate.
Matičnjak. Več prašilnikov skupaj sestavlja matičnjak. Najbolj preprost matičnjak je podolžen zaboj, predeljen s pokončnimi deskami
v poljubno število oddelkov, ki so opremljeni s kvačicami ali drugimi pripravami za uravnavanje razstoja med posameznimi sati (sl. 293). Vse druge oblike so samo izpopolnitve te najbolj preproste oblike. Pri Kleinovem matičnjaku (sl. 294) lahko na primer vsak posamezen prašilnik (sl. 295) dvignemo iz skupnega oboda. Ce jim odvzamemo stranske stene, ki niso trdno povezane z drugimi deli, jih lahko primaknemo in združimo v novo celoto.
Jug predlaga za matičnjak AŽ-panj na 9 satov. Po njegovi zamisli naj bi bil panj predeljen od vrha do tal dvakrat, vsak del pa počez še enkrat. Tako bi nastalo šest oddelkov dveh različnih širin. V vsakem od srednjih dveh bi bilo prostora za 3 sate, v vsakem od štirih stranskih pa za dva. Večinoma pa imajo čebelarji predeljene AŽ-panje samo na štiri oddelke, in sicer z ločilnima deskama v medišču in plodišču. Pri devet-
satarjih imajo oddelki po štiri sate, pri desetsatarjih dva po štiri, druga dva na nasprotni strani pa po pet. Če ločilno desko odstranimo, vedno lahko po dva in dva oddelka združimo, kar pride v poštev takrat, kadar uporabimo matico iz tega ali onega prašilnika kje drugje.
Podobno se da preurediti v matičnjak z dvema prašilni-koma na tri sate tudi ekspertni panj (sl. 296). Da je primeren za prezimovanje, napravimo sprednjo steno dvojno, spodaj pa pustimo odprtino, v katero lahko potisnemo zagozdo z enim ali dvema žreloma. Panj se zapira z okencem in še posebej z vratci, v katerih je večji dušnik za prezračevanje. Palice so premične. Kadar hočemo panj predeliti, jih dvignemo in na sredo podnice postavimo letev, ki ima tri polkrožne izreze. V te zareze se ujamejo palice, ko jih potisnemo zopet navzdol. Nad letev in palicami zagozdimo ločilno desko, ki ima na sprednjem robu primerne zareze, zaradi katerih je mogoče okence pritisniti prav do roba, tako da ni nikjer nobene reže, po kateri bi bila čebelam omogočena zveza med obema oddelkoma. Pitalno odprtino pod okencem predeli letev, ki je toliko dolga, da seže do zaklopnice z izrezom za pitalnik, v istem smislu kakor panj ločilna deska.
Žnideršič popisuje v knjigi »Naš pan j« matičnjak, ki ga je napravil po vzorcu Huberjevega opazovalnega panja. Več satnikov, ki so bili za 1 cm debelejši od navadnih, je zložil tesno drugega poleg drugega. Spodaj jih je povezal s šarnirji, da jih je mogel odpirati in zapirati kakor knjigo, zgoraj pa spel s kljukicami. V vsak satnik je vdelal steno iz celuloida z vtisnjenimi začetki čebeljih celic. Teh sten čebele niso mogle pregristi in zato niso mogle prehajati iz ulice v ulico. Vsaka ulica je predstavljala oddelek zase s svojim žrelcem. Žrelca je vrezal v pokončne letvice tako, da so se na obeh straneh in v različnih višinah menjavala. Oba skrajna okvirčka je na zunanji strani
Sl. 293. Preprost matičnjak s prašilniki na dva in tri sate
zaprl z deskama, vse skupaj pa postavil na stojalo, da je bilo opravljanje in pregledovanje družinic čim priročnejše. Ta matičnjak pa je Žnideršič kasneje opustil. Zakaj ga je zavrgel, ni nikoli povedal.
Iznajdljivi čebelarji so združili prašilnike v matičnjake še na druge načine, vendar naj popisani zadostujejo. Oglejmo si sedaj, kako take matičnjake oziroma prašilnike uporabljamo pri vzreji matic.
Izkoriščanje rojevih matičnikov. Če je kak panj rojil, ga premestimo kam drugam, na njegovo mesto pa postavimo prazen panj in vanj vsadimo roj. Izrojenca takoj nato pregledamo in ugotovimo, na katerih satih ima matičnike. Našli jih bomo na nekaterih po več, na drugih, zlasti na skrajnih, pa sploh nobenega. Če nameravamo narediti z njimi samo nekaj prašilčkov, izberemo in pustimo na vsakem satu najlepši m a -
Sl. 294. Obod Kleinovega matičnjaka
t i č n i k , vse druge pa podremo. Toda če smo se namenili napolniti večje število prašilnikov, na satih z več matičniki vse nadštevilne in lepo izoblikovane izrežemo (sl. 297) ter jih precepimo na sate, ki jih nimajo, a imajo večinoma pokrito zalego. Ako nismo izrabili vseh nadšte-vilnih matičnikov, naselimo medišče z zaleženimi sati iz drugih panjev in presadimo nanje še preostale matičnike. Najbolje je, če jih presadimo šele čez dva dni, ko stare čebele odlete skozi odprto žrelo medišča in se vrnejo v panje, od koder smo jih vzeli. Naslednji dan postavimo na sredo vsakega prašilnika po en sat z matičnikom, poleg njega pa še sat s pokrito zalego, ki smo ga poiskali v kaki močnejši družini. Ostali prostor zapolnimo z enim ali dvema satoma, kolikor je pač v prašilniku prostora, vendar ne z založenima, temveč s takima, ki imata dovolj medu in obnožine. Ko so vsi prašilniki naseljeni, nabrizgamo v vsak stranski sat, ki je deloma meden, nekoliko vode in jih zapremo. Da se matice pri prahi ne motijo, se morajo barve na pročeljih prašilnikov menjavati. Razen tega naj ima vsak drugi vrezano žrelo na sredi, medtem ko je pri ostalih spodaj. Ko se matice spraše, predstavlja vsak prašilček samostojno družinico. Če z dobljenimi maticami izmenjamo doslužene v plemenjakih, lahko z brezmatičnimi prašilčki okrepimo slabše družine, lahko pa z njimi
napravimo tudi novo družino. Zelo preprosto jo napravimo v panju, ki je z ločilno desko razdeljen v dva oddelka. V enem oddelku matico odvzamemo in odstranimo ločilno desko, družinico iz drugega oddelka potisnemo na sredo, na desno in levo od nje pa postavimo sate brezmatične sosede. Ker manjka zaradi odstranjene deske v panju en sat, zapolnimo vrzel z medenim satom iz medišča kake druge družine.
Nepretrgana vzreja matic v ekspertnih panjih. Če imamo več ekspertnih panjev, ki so preurejeni po zgoraj opisanem načinu v matičnjake, lahko v njih vzdržujemo nekako nepretrgano vzrejo matic iz rojevih matičnikov.
Jeseni, ko izmenjavamo matice v plemenjakih, vzamemo iz vsakega predeljenega eks-portovca samo po eno matico. Brezmatični prašilček združimo s prašilčkom, ki je matico obdržal, tako da ju za-zimimo kot enotno družino. Spomladi imamo torej v vsakem eksportovcu samo po eno družino. Ker so družine v njih vedno dobro založene s hrano, primerno zapažene in omejene na razmeroma majhen prostor, se hitro razvijejo in se zgodaj začno pripravljati na rojenje. Če je katera le preveč trdovratna, ji pomagamo s pitanjem na zalego. Prej ali slej nastavi vsaka matičnike. Najbolje je, da jo pustimo rojiti, če pa nam ni do roja, ji odvzamemo matico, ki jo uporabimo na ta ali oni način. Vendar moramo potem vsaj polovico čebel s satov omesti in z ometenimi čebelami iz več eksportovcev napraviti roj. Izrojencu oziroma brezmatičnemu panju vzamemo en sat, po možnosti takega, ki nima zalege, in ga damo v nadaljnjo oskrbo pravkar vsajenemu roju ali kaki drugi družini v AŽ-panju. Ostale sate iz eksportovca zložimo na kozico, jih pregledamo in razdelimo v dve skupini. V prvi skupini so sati, ki imajo same pokrite matičnike (nepokrite, ki jih najdemo na njih, podremo), v drugi skupini pa so sati s samimi odprtimi matični k i. Panj po tem sortiranju pregradimo z ločilno desko, nastala oddelka pa naselimo vsakega s svojo skupino.
Recimo, da je v desnem oddelku takega panja skupina s pokritimi matičniki. Prva matica prikobaca iz svoje celice osmi dan ali še kak dan prej. Nerojiva družinica matičnike, kolikor jih še ima, sama odstrani, če pa tega ne stori, jih ji podremo. Levo družinico takoj naslednji dan po sortiranju pregledamo in ji uničimo nadaljnje matičnike, ki so jih čebele čez noč zadelale.
Namen tega sortiranja in podiranja matičnikov je dovolj očiten. Med izgoditvijo prvih matic v obeh oddelkih hočemo vzpostaviti čim večjo
časovno razdaljo, da bi se družinici med seboj ne motili in morda celo ne pobegnili.
Ko se izleže matica še v levem oddelku in ko ji preženemo njeno poželenje po rojenju, imamo v vsakem ekspertnem panju zopet po dva prašilčka kakor preteklo leto.
Izrezovanje in nalepljanje matičnikov. Rojeve matičnike pa lahko god-nimo tudi v izrojencu kakega AŽ-panja. V tem primeru izrežemo vse matičnike in jih dobro pregledamo, če niso kaj pokvarjeni. Med izrezovanjem jih pokonci postavljamo v peharček ali poljubno posodo z žaganjem, v katerega smo s prstom izvrtali več primerno velikih
lukenj, te pa obdali s svilenim papirjem. Ko vse izrežemo, jih z raztaljenim voskom prilepimo z zgornjim koncem na lesene čepke (sl. 298) in vtaknemo v valil n e matičnice. Pri lepljenju matičnikov ne smemo obračati, ker bi se bube v njih, kakor trdijo nekateri vzrejevalci, namazale zadke z mlečkom. Koliko je to res škodljivo, pa znanstveno še ni dognano. Vemo samo to, da v obrnjenih matičnikih bube odmro, toda če jih čebele kmalu potem tako ukrive, da so zopet v pravilni legi, se v njih matice vendarle poležejo.
Čepki, na katere prilepimo matičnike, so na spodnji strani nekoliko poglobljeni. Kotanjice zamažemo z voskom, ki smo ga s prsti med svaljkanjem ogreli. Vsi čepki, kolikor jih potrebujemo, morajo biti tako že prej pripravljeni, ko pa začnemo lepiti, segrejemo nad špiritno svetilko železno kljuko in pritisnemo njen kavelj na vosek v čepku. Vosek se takoj stali, brž ko pa se začne strjevati, čepek nad matičnikom obrnemo in ga pritaknemo k njegovemu zgornjemu koncu. Vosek v čepkih seveda lahko stalimo tudi brez železne kljuke kar nad plamenom špiritne svetilke.
Valilne matičnice, v katere damo nato na čepek prilepljene matičnike, hnajo različno obliko. Pri nas smo uvedli matičnice, ki jih je uporabljal Pri vzreji dr. Zander (sl. 299). Te so izrezane iz 2,5 cm debele lipove
ali topolove deske v velikosti 4,3 X 4,5 cin. Vsak tak kos lesa je prevrtan s širokim svedrom tako, da ima okrogla odprtina 3 cm premera. V eni izmed ožjih stranic je luknja za čepek, nasproti tej pa v obodu okrogle odprtine 1 cm široka in 0,5 cm globoka kotanjica. Okrogla odprtina je z obeh strani zamrežena, lahko pa pribijemo mrežico samo na eni strani, medtem ko jo na nasprotni strani zapremo s snemljivo celuloidno ploščico.
Zandrova valilna matičnica je tako preprosta, da jo lahko vsak čebelar sam izdela. Druge so bolj komplicirane (sl. 300). G raze-
j e v e in Perret-Maisonneuvove so na primer iz celuloida (sl. 301) in imajo valjasto obliko. Zamaška na obeh straneh posameznega valja sta lesena in vsak zase opremljena za svoje posebne namene. Velikost luknjic v celuloidu je mogoče spreminjati z obročkom, ki valj objema. Toda naj bo valilna matičnica že taka ali taka, v vsako je treba dati nekoliko hrane, da izlezla matica ne pogine od gladu, če bi je čebele ne pitale. V Zandrovi matičnici je za to namenjena kotanj ica v njenem notranjem obodu. V skrajni sili potlačimo vanjo košček sladkornega testa, bolje pa je, da vtaknemo vanjo z medom napolnjeno voščeno čašico, ki jo napravimo takole: leseno okroglo paličico s premerom 8 do 9 mm pomočimo v vodo, nato pa v raztopljen vosek, ki ne sme biti prevroč. Ko se vosek oprime paličice, jo zopet vtaknemo v vodo, ko jo vzamemo iz nje, pa z njenim spodnjim koncem pritisnemo na vlažno podlago, da se dno zravna. Sedaj napravimo 1 cm visoko od dna okrog paličice s segretim nožem zarezo in nastalo čašico snamemo. Čašici izrežemo še u š e s c i. in sicer tako, da napravimo na dveh nasprotnih straneh do njene polovične višine dve zarezi, na drugih dveh nasprotnih straneh pa vodoravni
Sl. 297. Matičniki različnih oblik (po Verbiču)
zarezi in vmesni vosek odstranimo.
Čašica dobi po teh rezih obliko nežnega škafčka in jo lahko uporabimo v matičnici. Preden jo vtaknemo v kotanjico za hrano, jo do roba napolnimo z ne preveč tekočim medom, ušesci pa zapognemo navznoter, tako da nastaneta ob straneh majhni reži. Skozi ti reži bo matica v matičnici sesala med, ne bo si pa mogla z njim zamazati telesca, kar bi jo lahko stalo življenje. — Ko smo vse ma-tičnice opremili s hrano in v vsako vtaknili čepek s prilepljenim ma-tičnikom, jih razvrstimo v tako imenovanem vzrejnem satniku.
Vzrejni satnik ni nič drugega kakor navaden satnik, ki smo ga po dolgem razdelili z dvema letvicama v tri dele. Na vsako letvico postavimo drugo poleg druge matičnice tako, da se tišče z ožjimi stranicami (sl. 302). Da ne omahnejo iz satnika, jih ob straneh zavarujemo z dvema žicama, ki ju potegnemo od ene do druge pokončne satnikove letvice. V vsak oddelek satnika, kakršne uporabljamo v AŽ-panjih, gre po 9 Zan-drovih matičnic, če so izdelane natančno po merah, kot smo jih spredaj navedli. En satnik potemtakem lahko napolnimo s 27 matičnicami, kar je več kot preveč, kajti toliko matičnikov bo imel le redkokdaj kak izrojenec.
Seveda je lahko vzrejni satnik urejen mnogo bolj praktično in tako, da ga lahko uporabljamo še v kake druge namene (sl. 504), toda za naše sedanje potrebe bo opisani kar zadostoval.
Vzrejni satnik potisnemo, ko smo v njem razvrstili vse matičnice z matičniki, na sredo izrojenca. Da dobimo zanj potreben prostor, moramo izrojencu en sat, po možnosti nezaležen, odvzeti. Panj nato dobro odenemo in zapremo. Morda že čez kak teden dni bodo iz matičnikov prilezle prve matice, v nekaj naslednjih dneh pa še ostale. Z njimi delamo sproti prašilčke, iz matičnic pa jih v prašilnikih toliko časa ne
spustimo, dokler ne vidimo, da so jim čebele naklonjene. Pri tem je treba pač upoštevati pravila, ki veljajo za dodajanje in izmenjavo matic, o čemer pa bomo govorili pozneje. Eno izmed zadnjih in najlepših matic prihranimo za izrojenca. Dodamo mu jo šele tedaj, ko so se vse matice polegle in smo vzrejni satnik iz njega odstranili.
Izkoriščanje zasilnih matičnikov. Če uporabljamo rojeve matičnike za vzrejo matic, nehote pri svojih družinah dedno utr jamo nagnjenje k rojenju. Iz nerojivih družin na ta način matic ne bomo dobili in, če je med njimi naša najboljša družina, tudi
od nje ne. Če hočemo priti do njenega potomstva, moramo ravnati nekoliko drugače. Družino kake tri tedne pitamo na zalego in jo ves ta čas držimo samo v p 1 o d i š č u. Torej je ne prestavimo, niti ji satja ne nastavimo, čeprav je že toliko močna, da bi bilo to potrebno. Po treh tednih, če je vsaj nekaj paše, prestavimo vse sate razen tistega, na katerem je matica, v m e d i š č e , ki ostane še nadalje ločeno od plodišea. Žrelo v medišču odpremo, v kak stranski sat pa nabrizgamo nekoliko vode. Pašne čebele bodo v naslednjih dneh iz medišča odletele in se pridružile matici v plodišču. Ta bo našla v praznih satih, ki smo jih razpostavili na levo in desno od pridržanega v plodišču, dovolj prostora za odlaganje jajčec. Prav je, če nekaj praznih satov nadomestimo s satni-cami, ker jih bodo čebele, ki smo jih z našim posegom v njih delovno območje oprostili njih redniške službe, prav rade izdelale.
Mladice v medišču so brez matice. Zato bodo potegnile nad jajčeci in nekaj dni starimi ličinkami zasilne matičnike. Teh najbrž ne bo toliko kot v kakem roju, vendar dovolj za naše namene.
Četrti dan po prestavitvi zložimo sate iz medišča na kozico in si jih natančno ogledamo. Vse zaprte matičnike, ki jih najdemo na njih, podremo. S tem njih število še bolj zmanjšamo, toda to je potrebno, ker so nastali nad starejšo zalego in nam ne bodo dali brezhibnih matic. Čez nadaljnje štiri dni so vsi matičniki zaprti, nakar jih izrežemo in uporabimo prav tako kakor rojeve.
Vzreja matic ob robu v loku prirezanega sata. Če hočemo biti še nekoliko bolj temeljiti, podremo deseti dan v medišču prav vse matičnike. Vsak sat, ki ga vzamemo iz panja, pregledamo in dobro pazimo, da kak matičnik ne prezremo. Po pregledu in uničenju ma-tičnikov sat odložimo na kozico. Ko zlagamo sate nazaj v medišče, jih znova pregledamo in razbrskamo vsako večjo gručo čebel, da bi odkrili še tiste, ki se morda skrivajo za kakim robom. Ko smo tako čebelam' v medišču odvzeli vsako možnost, da bi si iz lastne zalege spod-redile matico, poiščemo v plodišču sat, ki ga je stara matica p r a v k a r zalegla. Najboljši je tak, ki je v samih gnidah, to se pravi, zaležen zgolj z jajčeci. Če je v njegovih celicah nekaj enodnevnih ličink, ki jih spoznamo po tem, da plavajo v plavkastobelem mlečku, da niso dosti
večje od jajčec in le prav nalahno usločene, je še tudi dober. Z izbranega sata ometemo vse čebele v plodišče, nato pa ga v 1 o k n prirežemo, kakor nam kaže sl. 303. Lok mora teči preko najgosteje zaleženih celic.
Dobro je, če celice ob loku preiščemo ter iz vsake druge in tretje izbrskamo z zobotrebcem jajčeca oziroma ličinke, ali jih poberemo s pinceto. S tem preprečimo, da se nad njimi potegnjeni matičniki ne bodo tiščali in jih bo zato kasneje laže iz-rezavati. Najbolje je, da delamo vse to v dobro zakurjeni kuhinji. Preden sat prinesemo tja, ga zavijemo v toplo volneno krpo. Tako prirezan in pripravljen sat pride v sredo medišča, v zameno zanj pa prestavimo iz medišča v plodišče en nezaležen sat. Če hočemo izkoristiti odrezani del sata, ga prerežemo, kot svetuje čebelar Rožman, čez pol, sestavimo dobljena konca, kakor kaže druga shema na sliki 303, in prilepimo v prazen satnik. Tako opremljen satnik damo v medišče, vendar ne tik ob satnik z obrezanim satom. Čez štiri dni pogledamo, kako se je vzreja posrečila. Ob tej priliki uničimo morebiti zaprte matičnike in vse tiste, ki so jih čebele zgradile nad celicami sredi sata. Čez nadaljnje štiri dni vstavimo matičnike v valilne matičnice, matičnice pa v vzrej ni satnik. Če napravimo tako, lahko pričakujemo, da ne bodo dobljene matice po svojem telesnem ustroju prav nič slabše od naravno vzrejenih.
Sl. 301. Perret-Maisonneuvove valilne matičnice iz celuloida
POMEN TROTOV PRI VZREJI MATIC
S	tem, da vzreja čebelar matice iz najboljšega panja in jih dodaja drugim panjem, pa še ne more računati z enakomernejšim donosom v svojem čebelnjaku. Dobre lastnosti matice, ki prehajajo dedno na njeno potomstvo, niso odvisne od nje same, temveč tudi od trota, s katerim se združi na prahi. Če se matice prosto praše, to se pravi, kar v območju čebelnjaka, se parijo s poljubnimi troti in le prerado se zgodi, da se pri tem uveljavijo ravno troti iz najslabših panjev. Zato je nujno potrebno, da čebelar vzrejo trotov v slabših panjih zatira, v boljših pa pospešuje. To najlaže doseže z gradilniki.
Vzreja trotov. V vseh panjih, katerih trote hoče od parjenja izločiti, bo trotovino, brž ko bo zaležena, iz gradil n ikov redno s p odre z a v a 1, razen tega pa pazil tudi na to, da bo v njih plodiščih res lepo satje brez vsakršnih trotovskih celic. Če bi take celice v kakem satu opazil, ga bo takoj prestavil v medišče ali pa trotovino iz njega izrezal in na-
domestil s koščkom čebeljega satja. Večje luknje lahko zakrpa s primerno urezanimi deli satnic, nad katerimi bodo čebele zgradile same čebelje celice. V dveh, treh izbranih panjih, katerih troti naj bi se pri prahi udejstvovali, pa bo namestil kar po dva gradilnika, in sicer na vsako stran gnezda po enega. Trotovine v njih ne bo podiral, temveč zaleganje trotov posebno v brezpašni dobi še pospeševal s pitanjem na zalego.
Rejno okrožje. Ves ta trud se splača samo čebelarju, katerega čebelnjak je vsaj dva kilometra oddaljen od sosednih čebelnjakov. Takih čebelnjakov pa je pri nas zelo malo. Zato posameznik skoraj ne sme upati na uspeh. K sodelovanju mora pritegniti vse čebelarje v krogu kakih petih kilometrov in vsi ti čebelarji morajo delati po istem načelu:, v slabih panjih vzrejo trotov zatirati, v dobrih pa pospeševati.
Ozemlje, na katerem se združijo čebelarji z namenom, da bodo skrbeli za zboljšanje čebeljih plemen, imenujemo rejno okrožje. Najprimernejše tako okrožje je območje čebelarske družine. Člani družine imajo na svojih sestankih dovolj prilike, da se pogovore o vsem potrebnem, da se medsebojno nadzirajo in drug drugega pri tem podpirajo. Vsak član vzreja matice iz svojega najboljšega panja, jih dodaja pra-šilčkom, prašilčke pa prenese na praho k čebelarju, ki ima svoj čebelnjak v središču okrožja. Zlasti ne smejo v lastnem čebelnjaku prašiti matic čebelarji z obrobnega dela okrožja, ker bi jim troti iz čebelnjakov, ki niso vključeni v to akcijo, pokvarili uspeh. Če si hočejo člani take skupnosti zagotoviti še večji uspeh, lahko izberejo izmed vseh svojih panjev enega ali dva najboljša in ju postavijo v čebelnjak sredi okrožja.
Odbiranje panjev za vzrejo matic in trotov. Panj, v katerem pospešujemo zaleganje trotov, imenujemo trotarja, panj, iz katerega vzrejamo matice, pa matičarja. Kako odberemo matičarja in trotarja v svojem čebelnjaku, bomo pokazali na primeru.
Sl. 302. Vzrejni satnik z valilnimi matičnicami
Recimo, da imamo 15 panjev. Na koncu čebelarske sezone so se odrezali tako, kot je razvidno iz naslednje tabele:
Številka panja		1	2	3	4	5	6	7	8
I. točenje, kg		8	3,5	7	11,5	6	2,5	13	16
II. točenje, kg		6	4	7,5	9	7,5	3,5	15,5	12,5
Zimska zaloga, kg		5	6,5	8,5	9,5	4,5	2	8,5	13,5
Skupni donos v kilogramih		19	14	23	30	18	8	37	42 _
Družina je nabrala več ali manj od povprečka 28 kg	kg	— 9	— 14	— 5	+ 2	— 10	— 20	+ 9	+ 14
	v %	—	—	—	7,1	—	—	32,1	50
Presežek prejšnjega leta v %		—	—	—	9,3	. —	—	39,5	53,3
Številka panja		9	10	11	12	13	14	15	16
I. točenje, kg		10	9,5	17	7	14	12	10,5	3
II. točenje, kg		10	11	14,5	10,5	16	12	7	1,5
Zimska zaloga, kg		6	10,5	14,5	7,5	13	11	5,5	1,5
Skupni donos v kilogramih		26	31	46	25	43	35	23	6
Družina je nabrala več ali manj od povprečka 28 kg	kg	— 2	+ 3	+ 18	— 3	+ 15	+ 7	— 5	— 22
	v %	—	10,6	64,3	—	53,6	25	—	—
Presežek prejšnjega leta v %		—	24,1	27,6	■ —	52,5	1,8,4	—	—
Najboljša družina je številka 11, toda njen barvni indeks 4,1-----------
51
nam pove, da je močno bastardirana. Razen tega je zelo srdita in je že zaradi tega ne moremo upoštevati pri vzreji. Če primerjamo še presežek 27,6 %-, ki ga je dosegla v prejšnjem letu, z visokim letošnjim presežkom 64,3 %, vidimo, da v donosu zelo koleba in da je njen zadnji uspeh bolj slučajna dejavnost kot pa posledica njenih dedno ustaljenih dobrih lastnosti.
Drugo mesto je po donosu dosegel panj številka 13, tretje pa panj številka 8. V presežkih si stojita zelo blizu. Če pogledamo še njuna presežka iz prejšnjega leta, vidimo, da se ne razlikujeta dosti od letošnjih. Panj številka 8 je sicer v donosu nekoliko popustil, vendar ne toliko, da bi ga imeli za slabšega od panja številka 13, ki je presežek približno za 1 %
zvišal. Po barvnem indeksu 4,8-----— pa nam je prikupnejši od številke 13,
54
1___l
ki s svojim indeksom 4,5------ nagiblje nekoliko k rumeni pasanosti. Če
50
ju primerjamo še po točkah, ki sta ju dosegla pri ocenjevanju splošnih lastnosti (93 : 85), prisodimo panju številka 8 prvo mesto v čebelnjaku in
ga določimo za matičarja, na drugem mestu stoječi panj številka 13 pa za trotarja. Kot drugi trotar bi prišel v poštev kvečjemu še panj številka 7, zlasti zaradi tega, ker ima visok barvni indeks in se odlikuje tudi po drugih svojih lastnostih.
Ce bo čebelar odbiral čebelje družine za pleme po zgornjih navodilih in če bo preprečil trotom iz slabih panjev udeležbo pri prahi matic, bo prej ali slej dosegel kolikor toliko izenačen donos panjev v svojem čebelnjaku. Vprašanje pa je, kaj naj napravi, če ne more pridobiti sosednih čebelarjev za skupno vzrejno akcijo, a hoče vendarle
Sl. 304. Izpopolnjen vzrejni satnik
prašiti matice doma, ker pač nima druge možnosti. Pomaga si lahko z načinom, ki ga je uporabljal že D a t h e v času, ko so bile v Nemčiji zelo priljubljene italijanske čebele, in ga je kasneje zlasti K b h 1 e r priporočal.
Dathe-Kohlerjev način sprašitve matic je sicer zamuden, vendar do neke mere uspešen. D a t h e je z njim dosegel, da so se italijanske matice sredi velikega števila panjev z nemškimi čebelami sprašile zgolj z italijanskimi troti. Ravnati je treba pri tem takole: Ko smo prašilnike pravilno opremili s čebelami in jim dodali vzrejene matice, dobi vsak izmed njih še po kakih 20 trotov iz panja, ki smo ga določili za trotarja. Trote najdemo v takem panju, če ga odpremo v zgodnjih dopoldanskih urah, navadno zbrane na stranskih satih in jih tamkaj ni težko naloviti. Začasno jih shranimo v večjih zamreženih kletkah, ko pa so prašilniki popolnoma urejeni, jih spustimo vanje kar skozi žrela. Prašilnike nato odnesemo v hladno in zatemnjeno klet, čez kake tri ali tudi več dni po 17. uri, ko troti na splošno več ne izletavajo, pa jih razpostavimo kje v bližini čebelnjaka. Njih pročelja naj bodo obrnjena proti zahodu, tako da sije sonce naravnost v njihova žrela. Če jih še nekoliko nabrizgamo ob žrelih z mlačno medeno raztopino, se začno čebele pred vsakim panjičkom živahno spreletavati in prašiti, njih prašenje pa izvabi tudi matice in trote na piano. Ko se pra-
šilniki umire in so čebele doma, jih zapremo in znova odnesemo v klet. Naslednji dan po 17. uri jih postavimo na ista mesta. To ponavljamo kakih 10 dni, nakar prašilnike pregledamo in tiste, v katerih je matica začela leči jajčeca, postavimo na odrejeni prostor v čebelnjaku. Druge prenašamo še nadalje v klet in vsak dan proti večeru na prosto, dokler se matice ne spraše. Nad tri tedne pa tega ne delamo, kajti matica, ki se v tem času ne spraši, postane skoraj vedno trotovka ali jalovka.
Zanesljiva pa taka praha ni. Precej trotov iz prašilnikov se navadno že ob prvem izletu porazgubi po drugih panjih, prav gotovo pa se vrnejo v trotarja vsi tisti, ki so iz njega že prej izletavali in so v prostoru orientirani. Razen tega se lahko pri prahi udeležujejo vsaj posamezni troti iz nezaželenih panjev, čeprav izletavajo na splošno le med 14. in 16. uro. Dathe je sparjenje s tujerodnim trotom lahko ugotovil v potomstvu po bastardnih čebelah, če pa imamo v vseh panjih čebele iste pasme, je to nemogoče. Tudi izgube matic so precejšnje. Mnoge izmed njih končajo v kljunih ptic, ki so pod noč bolj napadalne kot sicer, ker je pač tedaj čas njih večerje. Tem nedostatkom bi se lahko izognili tako, da bi s prašilniki vred tudi trotarja imeli čez dan v kleti in ga šele zvečer pustili leteti, toda s tem bi ga ob količkaj dobri paši prikrajšali za med, ki bi ga drugače nabral. Dostikrat bi ga bilo treba celo pitati. Zato tega načina prašitve matic z izbranimi troti skoraj nobena resnejša čebelarska knjiga več ne priporoča. Mi ga omenjamo zgolj zaradi tega, da pokažemo, kaj vse so čebelarji že poizkusili, da bi si zagotovili nadzorstvo nad praho matic.
PLEMENILNE POSTAJE
Danes so se v čebelarski vzrejni praksi na splošno uveljavile pleme-nilne postaje, vendar niti te niso povsem zanesljive. Po novejših ugotovitvah lete troti in matice v času parjenja zelo daleč. Tako je na primer Klatt ugotovil, da so se sparile matice s troti iz panjev, ki so bili od plemenišča oddaljeni okrog 10 km (Sodobno čebelarstvo I, str. 130). Toda do te sparitve je prišlo prav gotovo samo zaradi tega, ker na pleme-nišču samem ni bilo nikakih trotov. Če bi bili, bi jih matice ne iskale tako daleč in bi ne letele, da najdejo ženine, celo čez morje.
Prostor za plemenilno postajo je treba pravilno izbrati. Najboljša je južna lega, vsekakor pa mora biti z a t i š n a , da matic in trotov ne moti pri parjenju veter. Prostor ne sme biti zaraščen z visokim drevjem, a tudi ne popolnoma gol. Najprimernejša je gozdna jasa z redkim in nizkim grmovjem. Prav je, da je v tistih mesecih, ko je postaja v obratu, v bližini vsaj nekaj paše. Dostop do postaje mora biti čim lažji. Po možnosti naj bo dosegljiv tudi s kakim primernim vozilom. Najlepše je seveda, če vodi mimo plemenišča dobra cesta. Take ceste so sedaj speljane že v vseh negovanih gozdovih, da iz njih prevažajo les s kamioni. Važno je, da je izbrani prostor dovolj oddaljen od selišč s čebelnjaki. Če leži v ravnini, ne sme biti v krogu petih kilometrov nikakih čebel, če pa je potisnjen v kako dolinsko zaseko, ki jo omejujejo vsaj na treh straneh visoki hribi, se lahko zadovoljimo že s tremi kilometri. V tem območju mora biti okolica očiščena
kt/_
Nr
c
t£_
/	tudi vseh divjih čebel. To je seveda
laže reči, kot zahtevi ugoditi. Vendar je mogoče s smotrnim opazovanjem cvetlic in žuželk, ki cvetlice obletavajo, nezaželene čebele kaj hitro izslediti in jih odstraniti. Pri tem nam lahko pomagajo gozdarji in lovski čuvaji, ki so v gozdu večkrat na obhodu in opazijo marsikaj, kar ostane drugim ljudem prikrito.
Preizkušnja zanesljivosti plemenišča. Koliko je plemenišče zanesljivo, lahko preizkusimo tako, da postavimo tja družinice z nesprašenimi maticami, vendar brez trotov. Popolnoma zanesljivo bi bilo plemenišče le tedaj, če bi se nobena izmed teh matic ne sprašila. Ker pa iščejo matice trote v takem primeru v večji razdalji, kot jo zahtevamo za obseg plemenišča, je treba računati z določenim odstotkom sprašenosti, toda čim večji bi bil odstotek matic, ki bi nesprašene prešle k zaleganju trotov, tem večja bi bila verjetnost, da je prostor posrečeno izbran. Pri računanju odstotka je treba vsekakor upoštevati tudi zgubljene matice, saj so se zgubile predvsem zaradi tega, ker so morale leteti predaleč na praho in se ob povratku niso več znašle, ali so na dolgem potu postale plen kakega ptiča. Do 25 % sprašenih matic nas ne sme motiti, če pa jih ugotovimo nad 50 %, je postaja neuporabna. Na dobro oskrbovani postaji se normalno spraši kakih 80 % matic. Potemtakem je treba tudi pri navzočnosti močnega trotarja računati z 20 % izgubo.
Če bi kak čebelar posegal s svojimi čebelami v območje plemenilne postaje, se z njim domenimo, da v dobi njenega obratovanja prestavi panje kam drugam, ali pa izmenjamo v njegovem čebelnjaku vse matice z maticami, ki smo jih vzredili iz trotarjev. Sčasoma lahko napravimo to pri vseh čebelarjih, katerih čebelnjaki stoje na meji predpisanega območja plemenilne postaje, s čimer njeno zanesljivost še bolj utrdimo.
Ureditev plemenišča. Prostor za plemenilno postajo je lahko poljubno velik. Čim več vzrejevalcev nosi nanjo prašit matice, tem večji mora biti. Na dveh arih lahko postavimo kakih 30 hramčkov in v vsak hramček po dva prašilnika na en sat. Da ne more gozdna žival do hramčkov, prostor ogradimo. Les za kole pri ograji je lahko svež in neobdelan. Ker je večina postaj nameščena na tratah sredi večjih gozdov ali vsaj v njihovi bližini, ga dobimo tako rekoč na mestu. S seboj je treba vzeti ob zakoličevanju le žago in sekiro, poprej pa kajpada dobiti od lastnika gozda dovoljenje za sečnjo. Ko kole zabijemo v zemljo, pribijemo
Sl. 305. Razvrstitev hramčkov na plemenilni postaji. (Hramčki so označeni s pravokotniki, drevesa pa s krožci; C = čebelnjak, V = vrata, T = trotar)
nanje bodečo žico, kasneje pa zasadimo ob ograji po možnosti še živo mejo.
Na eni strani tako ograjenega prostora postavimo čebelnjaček z dvema panjema. V enem panju je trotar, drugi pa je opremljen s satnicami, da lahko naredimo v njem roj, če bi začel trotar preganjati trote. Na dobro urejenih plemenilnih postajah imajo celo koče z eno ali več posteljami, ognjiščem in najnujnejšo posodo za kuhanje. Nikakor pa ne sme manjkati poldrug kubični meter velika betonska jama, v katero postavljamo prašilčke, da se v njej ohlade, če jih prinesemo v vročini na plemenišče. Jamo pokrijemo z lesenimi plohi.
Pred čebelnjakom zabijemo v zemljo v oddaljenosti 2 m drugega od drugega 1% m visoke kole, na njih zgornjem koncu pa vodoravno pribijemo
Sl. 306. Hramček za dva enosatna prašilnika (na levi odprt, na desni zaprt)
primerno velike deščice, na katere postavimo hramčke (sl. 305). Nekateri te kole tako izmenjavajo, da je vsak drugi za kakega pol metra nižji. Razen tega jih zavarujejo pred mravljami in drugim mrčesom z lepljivimi pasovi. Hramčki so pritrjeni na vodoravne deščice s škrnjaki in obrnjeni z eno ožjo stranico proti trotar ju.
Hramček (sl. 306) je lesen zabojček, ki ima podnico na obeh ožjih straneh podaljšano v bradi. V vsakega gresta dva prašilnika na en sat. Prašilnika postavimo vanj tako, da izleta vaj o čebele iz vsakega na drugi strani hramčka. Hramček ima zgoraj snemljivo strešico, ki je pokrita s strešno lepenko. Če je nevarnost, da bi kak nepoklicanec. brskal po hramčkih in prašilnikih, mora biti strešica tako urejena, da jo je mogoče zakleniti z žabico. Na vsaki ožji strani je hramček prepleskan z drugo barvo od tistih štirih, ki jih čebele dobro razlikujejo (bela, modra, rumena ali črna), vsaka stran pa ima tudi svojo številko.
Oskrbovanje plemenilne postaje. Javna plemenilna postaja mora imeti svojega oskrbnika, ki prašilnike prevzema, jim določa mesta v hramčkih in po sprašitvi matic oddaja lastniku. Zato je prav, da stanuje čim bliže plemenišča. Prašilnike srhe postaviti na plemenišče šele p o 18. uri. Donos prašilnikov na plemenišče in odnos s plemenišča mora vpisati v prevzemno in oddajno knjigo. Da ne pride do kakih
zmešnjav, naj bo pod lesenim pokrovom prašilnika listek z naslovom lastnika.
Med prašenjem (med 10. in 17. uro) se ne sme nihče zadrževati na ple-menišču ali v njegovi neposredni bližini. Vsako samovoljno prestavljanje prašilnikov je prepovedano. Brez oskrbnikovega dovoljenja ne sme nihče odnesti prašilnikov s postaje. Če želi vzrejevalec, da ga oskrbnik pleme-nišča obvesti o uspehu sprašitve, mu mora izročiti dopisnico s svojim naslovom. Za izgube na plemenišču ni nikakega jamstva, pač pa lahko društvo ali skupina čebelarjev, ki je plemenilno postajo ustanovila, zahteva od vzrejevalcev za vsako matico primerno pristojbino.
Oskrbnik mora nadalje paziti, da ni postaja s prašil n iki preobremenjena. Hkrati se sme prašiti na njej kvečjemu 300 matic. Poskrbeti mora, da je ob začetku vzrejne sezone vse, kar je potrebno za uspešno prašitev matic, na svojem mestu.
Plemenilne postaje obratujejo navadno od začetka maja do konca j u 1 i j a. Uporabljati jih smejo samo čebelarji, ki imajo zdrave čebele. V dvomljivem primeru mora zahtevati oskrbnik od vzrejevalca uradno potrdilo, da izvirajo čebele v resnici iz neokuženega čebelnjaka.
Javne plemenilne postaje smejo sprejemati samo prašil n ike na en s a t, ki imajo šipe na obeh straneh, da je mogoče pregledati njih notranjost, ne da bi jih bilo treba odpreti (sl. 307). Če najde oskrbnik ple-menišča v kakem prašilniku samo enega trota, mora zavrniti brez vsakega pogajanja celotno pošiljko. Zavrniti mora prav tako družinice, ki niso preskrbljene z zadostno količino sladkornega testa, kakor tudi take, ki imajo namesto testa tekočo hrano ali kandiran med. Izogibati se mora torej vsemu, kar bi pokvarilo uspeh -sprašitve ali povzročilo rop oziroma propad družinice.
Ravnanje s trotarjem. Posebno pozornost mora oskrbnik posvečati tro-tarju. Ta mora imeti ves čas obratovanja postaje čim večje število krepkih in spolno zrelih trotov. Če bi hotel rojiti, mu je treba rojenje preprečiti. Matico mu mora pravočasno izmenjati in po možnosti iz njegove zalege vzrediti še nekaj drugih matic, ki jih razdeli med čebelarje v zaščitnem pasu okrog plemenišča, da izmenjajo z njimi matice v svojih čebelnjakih. Ker so ravno trotarji boleča točka večine naših postaj, prinašamo v naslednjem podrobna navodila, kako je treba ravnati z njimi.
Družino, ki je bila prejšnje leto na plemenišču. med 10. in 15. marcem temeljito pregledamo, da ugotovimo njeno stanje. Če se nam zdi še nadalje primerna za trotarja, ji odvzamemo 2 sata, po možnosti taka, v katerih ni nobenega medu in seveda tudi ne zalege, na njuno mesto pa postavimo gradiln ike. Nato jo pričnemo pitati na zalego.
Med 10. in 15. aprilom prenehamo pitati in odpeljemo panj na pleme-nišče. Razen tega vzamemo s seboj še prazen panj, v katerega smo spravili rezervne sate, ki so potrebni pri prestavljanju, in 12 v okvire vdelanih s a t n i c , nadalje kakih 20 matičnic in vzrejni satnik.
Sredi maja trotarja prestavimo. V plodišču pustimo sat, na katerem smo našli matico, sat s polegajočo se zalego in 1 obnožnat sat. Prazni prostor zastavimo s 3 satnicami in 3 rezervnimi sati, vse druge sate pa prenesemo v med išče in jim dodamo 3 rezervne sate. Nadaljnje 3 rezervne sate, ki jih pri tem nismo uporabili, potrosimo s paradiklorbencolom, zavijemo vsakega posebej v časopisni papir in jih shranimo v praznem panju.
Čez mesec dni večino zalege iz trotarja preložimo v prazni panj. Na prejšnjem mestu v plodišču ostane sat z matico, sat s polega-jočo se zalego in 1 obnožnat sat, manjkajoče sate pa nadomestimo s sat-nicami. V enem okviru je vdelana polovična satnica. Ta pride kot gradilnik na predzadnje mesto na levi ali desni strani plodišča. Preložencu dodamo 3 rezervne sate, ki smo jih shranili ob prestavljanju. Pri trotarju zapremo žrelo z lesico, ki ne prepušča trotov, da se ne preselijo nazaj v starca in ostanejo v preložencu. To lesico odstranimo šele čez kake tri dni. Obe družini pitamo na zalego, zlasti ako ni paše.
Čez 8 dni nato (okrog 20. julija) porežemo v preložencu vse matičnike, jih prilepimo na čepke in čepke vtaknemo v valilne ma-tičnice (str. 577). Matičnice damo v vzrejnem satniku na sredo njegovega gnezda. Sat, ki smo ga odvzeli preložencu, da smo lahko na njegovo mesto postavili vzrejni satnik, damo trotarju, odvzamemo mu pa tako satnico, ki do tedaj še ni bila izdelana. Preloženca prenehamo pitati, pa tudi trotarja, če so vse satnice izdelane.
Čez 4 dni (okrog 24. junija) pripravimo za matice, ki so se v preložencu polegle, p rušil n i k e in jih naselimo s primerno množino čebel, ki jih odvzamemo panjem v domačem čebelnjaku. Jasno je, da ne sme biti v njih tujih trotov. Kako jih izločimo, bomo razložili kasneje. Matice, razen tiste, ki jo pustimo preložencu, dodamo prašilnikom, prašilnike prenočimo v kleti in jih naslednji dan po 18. uri postavimo na plemenišče.
Po sprašitvi matice zapremo pri preložencu matično rešetko, še preden začne preganjati trote (v prvih dneh julija), prenesemo sat s sprašeno matico v medišče, na levo in desno tega sata postavimo po en zaležen sat, ki smo ju odvzeli sosednemu trotarju, ostali prostor pa izpolnimo s sati iz trotarjevega medišča. Na mesto manjkajočega sata v plodišču preloženca pride sat z jajčeci, ki smo ga odvzeli prav tako trotarju, da morejo na njem čebele nastaviti nove matičnike. Pri trotarju medišče popolnoma izpraznimo, matično rešetko pa pokrijemo z deščicami. Sate smo že tako porabili deloma v preložencu, deloma v plodišču trotarja.
Čez 8 dni (okrog 10. julija) napravimo prav tako kot 20. junija. Kombiniramo pa sedaj med družinama v plodišču in medišču preloženca. Čez 4 dni (okrog 14. julija) je postopek isti kot 24. junija.
Okrog 20. julija izmenjamo v trotarju staro matico z eno izmed sprašenih. V plodišče preloženca postavimo sat z jajčeci, da nastavijo čebele nove matičnike. Vse te matičnike v plodišču preloženca pa v zadnjih dneh julija porežemo in hkrati odpremo matično rešetko, da se spodnje osirotele čebele sprijaznijo z zgornjimi. Čez kake 3 dni prestavimo družino iz medišča v plodišče, pustimo pa v medišču po možnosti same medene sate. Če hočemo trote še dalje ohraniti, matičnikov ne Porežemo toliko časa, dokler nova matica ne izleze iz zibke in se ne spraši.
Sl. 307. Enosatni prašilnik po dr. Zandru
Med 10. in 15. avgustom prepeljemo oba trotarja na ajdovo pašo, po končani paši pa v kak okoliški čebelnjak. Ce je bilo kaj medu, sate iztočimo in shranimo. Obema panjema dopitamo manjkajočo količino hrane in ju pravočasno zapažimo.
Na plemenišču vzrejene matice oddamo čebelarjem v zaščitnem pasu okrog plemenilne postaje. Te matice pa je treba imeti ves čas pod nadzorstvom. Naslednje leto izberemo za plemenišče družino z najboljšo matico, vedno tisto, ki je močnejša in po barvi čistejša. V zameno dobi čebelar enega izmed trotarjev. Polovične sate iz prašilnikov in čebele uporabimo za napravo prašilčkov, ki jih dokrmimo in zazimimo. Naslednje leto prašilčke razvijemo v družine deloma z združevanjem, deloma z dopolnjevanjem razširjenega prostora v panju z zaleženimi sati iz drugih družin.
MATIČAR IN REDNIK
Popisani načini vzreje matic so toliko preprosti, da ne zahtevajo od čebelarja kakega posebnega znanja in spretnosti. Imajo pa razen napak, ki smo jih že omenili, še to pomanjkljivost, da je matičar, to se pravi najboljši panj v čebelnjaku, izpostavljen raznim motnjam, ki morejo kvarno vplivati na njegov razvoj in deloma tudi na donos medu. Da bi bil matičar pri tem čimmanj prizadet, delamo v novejšem času tako, da določimo za vzrejo kak drug panj, ki ga je glede na njegove lastnosti manj škoda, matičarju pa odvzamemo samo košček sata z jajčeci ali enodnevnimi ličinkami in jih damo gojit za vzrejo določenemu panju. Odvzeta jajčeca oziroma ličinke imenujemo v z r e j n o gradivo, panj, ki jih prevzame v oskrbo, pa rednik.
Za rednika izberemo poljuben panj. Pazimo samo na to, da je primerno močan in da ni srdit. Močan mora biti zaradi tega, da ga laže in hitreje spravimo v rojilno razpoloženje, srdit pa ne sme biti, ker bi nas čebele pri raznih opravilih, ki so v zvezi z vzrejo, preveč nadlegovale in motile.
Nekateri ruski znanstveniki, kot Mihajlov, Gubin, Halif-m a n, Šinjajeva in Vinogradova, so prepričani, da more tudi rednik vplivati na potomstvo, in zato zahtevajo, da mora biti ta prav tako kakor matičar pasemsko čist. Potemtakem bi bilo treba tudi pri redniku paziti, da bi imel čim boljše lastnosti. Ta zahteva ima svoj izvor v M i Čurin o v e m nauku o vegetativnih hibridih, ki ga je akademik L i s e n k o izpopolnil in razširil na splošno biologijo. S svojimi idejami pa je prodrl doma bolj zaradi pokroviteljstva Stalinovega režima kot na podlagi znanstvenih poskusov in dokazov. V zunanjem svetu je z njimi naletel na oster odpor. Danes njegovih trditev niti v Rusiji nimajo več za resne. Zato nima smisla, da bi jih upoštevali pri vzreji matic, ko odbiramo rednika. Dr. Ruttner pravi na podlagi poskusov, ki jih je napravil s čebelami kranjske in nemške pasme, da lahko vzrejevalec brez vsakih pomislekov uporablja kot rednika tujerodno čebeljo družino. Manjši vplivi na vzrejene matice so sicer možni, toda ti pri njihovih potomkah skoraj nikdar ne pridejo do izraza. Tem manj verjetni so taki vplivi pri istopasemskih družinah. Zato ostanimo pri starem navodilu, da lahko za rednika izberemo poljuben panj.
Če se odločimo za vzrejo tedaj, ko se že nekateri panji pripravljajo na rojenje, izberemo kar enega izmed njih, če pa hočemo delati nekoliko bolj načrtno, izberemo že v začetku aprila kak panj, o katerem vemo, da mu je rojenje v krvi, in ga začnemo pitati na roj. Pokladamo vsak dan 1 del ali vsak drugi dan po 141 medene raztopine v razmerju 1 : 1. Če medu nimamo, se moramo zadovoljiti s sladkorno raztopino, v tem ali onem primeru pa se moramo prepričati, ali ima panj kaj obnožine. Ako je nima, mu dodamo obnožnat sat iz kakega drugega panja. To storimo zlasti tedaj, če je vreme neugodno in narava sama še ne nudi čebelam dovolj cvetnega prahu. Razvoj panja lahko pospešimo tako, da mu dodajamo sate s pokrito zalego iz drugih panjev. Ko se primerno razvije in je natrpan s čebelami, mu odvzamemo matico. Z odvzeto matico lahko napravimo prašilček, če ni drugače mogoče, kar v oddeljenem me-dišču istega panja. Prestavimo ga torej sploh ne, ampak ga držimo samo v plodišču. Važno je, da je družina ves ta čas dobro odeta.
Osiroteli rednik si bo skušal iz mlade zalege spodrediti novo matico. Nastavil bo vse polno matičnikov, ki pa mu jih deseti dan podremo. Paziti moramo, da katerega ne prezremo. Nekateri priporočajo, da čebele s satov pred pregledovanjem ometemo na sipalnik, ki smo ga namestili zadaj za plodiščem. Že po številu matičnikov lahko sklepamo, ali je v pravem razpoloženju za vzrejo matic iz podtaknjene zalege. Čim več jih nastavi, tem večjega uspeha se lahko od njega nadejamo.
Tri dni pred tem, ko nameravamo v redniku podreti matičnike, posvetimo nekoliko pozornosti tudi matičarju. Odvzamemo mu en stranski, po možnosti nezaležen sat, polovico drugih satov pa za eno mesto premaknemo proti tisti strani, kjer smo ta sat odvzeli. Tako nastane na sredi gnezda vrzel, v katero potisnemo prazen, svetel in lepo izdelan, vendar ne premlad sat. Če panj nekoliko podžgemo s pitanjem, bo ta sat tretji dan ves v gnidah. Nekateri ruski vzrejevalci vtaknejo sat, preden ga dajo matičarju, v tako imenovani izolator. To je toliko širok zabojček, da gre vanj en satnik. Ta ima na obeh širših straneh pribiti matični rešetki in se odzgoraj zapira s primerno urezano tanko deščico. Če damo na sat v izolatorju matico, ga je prisiljena žaleči, ker se skozi reže matične rešetke ne more pririniti do drugih satov. Vendar dosežemo to vsaj navadno brez izolatorja, tako da opisana priprava ni nujno potrebna.
Ako mislimo pri dodajanju vzrejnega gradiva uporabljati v z r e j n i satnik, ga damo že sedaj redniku, da se navzame njegovega vonja in se mu čebele privadijo. Prof. Verbič pravi, da je treba vonja matičarja in rednika prekriti z isto dišečo snovjo. Priporoča za ta namen čebulo, ki jo razreže, tako dobljene rezine pa »brskne pod plodišče rednika in matičarja«. Lahko tudi oba panja nabrizgamo z dišečo vodo ali kanemo na dva pivnika nekaj kapljic kakega eteričnega olja in potisnemo enega pod sate rednika, drugega pa pod sate matičarja.
Vzrejni satnik dr. Zandra je kakih 6 cm pod vrhnjo letvico podolžno razdeljen na dva dela, zgornji ožji del pa pokončno na tri enake dele. Stranska dela sta zapolnjena s satjem, srednji pa je prazen. V ta prazni del lahko vstavimo tri dni pred podiranjem matičnikov v redniku košček z jajčeci založenega sata iz matičarja, da se navzame rednikovega duha. Iz njega dobimo kasneje vzrejno gradivo.
DODAJANJE VZREJNEGA GRADIVA REDNIKU IN GODNITEV MATIČNIKOV
Ker čebele raje sprejmejo ličinke kot jajčeca, je bolje delati z ličinkami. Te pa ne smejo biti starejše od dveh dni, ker bi iz takih ne dobili dobrih matic. Starost ličinke spoznamo po nekaterih vnanjih znakih. Brž ko se je izmotala iz jajčne lupine, je dolga 1,5 mm in nalahno, komaj vidno usločena. Plava v kapljici krmilnega soka, ki je plavkastobele barve kakor posneto nezavreto mleko. Kasneje postaja barva mlečka čedalje bolj zasičeno bele barve, ličinka pa daljša in debelejša. Drugi dan svojega življenja je uvita v obliki polmeseca, kaka 2mm dolga in nekaj manj kot 1 mm debela. V razpoznavanju starosti ličink si pola-
Sl. 308. Kos sata s prikrajšanimi celicami, razrezan v trakove in v posamezne celice (po Verbiču)
goma pridobimo toliko vaje, da z lahkoto izločimo za vzrejo neprimerne. Najbolje je, da si jih ogledamo pod povečevalnim steklom.
Vzreja ob robu prirezanega sata. Vse to seveda odpade, če smo dali matici v matičarju žaleči prazen sat. Navadno ga že lahko četrti dan, ko se v njem pojavijo prve ličinke, uporabimo v redniku, moramo pa ga poprej v loku obrezati, kot smo svetovali v poglavju o preprosti vzreji matic. Namesto loka lahko napravimo v satu dve okenci, ki se širita podolžno, to se pravi vzporedno z zgornjo in spodnjo satnikovo letvico in sta 4 cm visoki. Miller razreže sat prav do zgornje letvice v štiri pokončne satičke, torej vijugasto, da je rob, ob katerem nategnejo čebele matičnike, čim daljši. Pechaczek in Hopkins napravita namesto okenc podolžne, 4 cm široke brazde, ki sežejo samo do sredine sata in se na obeh straneh menjavajo z nebrazdanimi deli. Pri brazdanju uporabljata 4 cm široko in ob spodnjem robu priostreno lopatico. Lopatico kakor tudi nož, s katerim prirezujemo ali razrezujemo sat z jajčeci, je treba nad špiritno svetilko dobro segreti.
Pri vseh teh načinih dodajanja vzrej nega gradiva redniku pa je treba računati s tem, da bo več matičnikov zlepljenih skupaj in da bo treba kasneje, ko jih bomo pritrjevali na čepke, marsikaterega uničiti. Temu se izognemo, kakor smo tudi že povedali, tako, da ob rezih p o m e č e m o iz celic vsako drugo in tretje jajčece. Nekateri ob robovih sata celice z dobro segretim nožem še nekoliko skrajšajo.
Vzreja z razrezovanjem sata v trakove. Če nočemo motiti matičarja z vstavljanjem praznega sata in čakati več dni, da matica sat zaleže, izberemo kar med zaleženimi primernega. Zadostuje, da je na njem vsaj za dlan velika ploskev z jajčeci oziroma z enodnevnimi ličinkami. S sata ometemo vse čebele, ga zavijemo v toplo cunjo in odnesemo v dobro zakurjeno kuhinjo ali kak drug tak prostor. Tu ga položimo na mizo, nanj pa na tistem mestu, kjer je najmlajša zalega, pravokotno urezano lepenko v velikosti 10 X 6 cm. Ob robovih lepenke napravimo s segretim nožem v sat zareze, izrezani kos pa iz njega izločimo. Če naletimo pri tem na žico, ki sat ojačuje, jo prerežemo s tankimi škarjami. Nato izrežemo s pomočjo iste lepenke prav toliko velik kos satnice in ga do srede potisnemo v luknjo, ki je nastala v satu. Zakrpani sat vrnemo matičarju, ki bo nastalo škodo takoj popravil, satiček, ki smo ga tako dobili, pa razrežemo v trakove (sl. 308), obsegajoče samo po eno vrsto zaleženih celic. S tem seveda uničimo vedno po dve sosedni vrsti, ker gre
Xf M X X 1 cM 1 3 1 X I xl 2
Sl. 309. Vrsta celic z eno do dvodnevnimi ličinkami (vsaka druga in tretja ličinka izločena)
rez natančno po njiju sredini. Celice v trakovih na obeh straneh do polovice prirežemo, pri čemer pazimo, da jih ne stlačimo ali kako drugače poškodujemo. Sedaj vzamemo v loku prirezan prazen sat, ki smo ga imeli že nekaj dni v redniku, in nalepimo z raztopljenim voskom ob njegovem robu trakove drugega za drugim tako, da gleda ena vrsta zaleženih celic navzdol. Pametno je, da vsako drugo in tretjo celico izpraznimo (sl. 309), kar lahko storimo še prej, preden smo trakove nalepili ob usločenem robu sata. Ob pravilno urezanem loku lahko razvrstimo tri trakove, če smo pri tem uporabljali lepenko zgoraj navedene velikosti. Ko smo se prepričali, da so trakovi dobro prilepljeni, zavijemo sat v cunjo, ga odnesemo v čebelnjak in potisnemo na sredo rednika. Čez deset dni pokrite matičnike izrežemo, prilepimo z zgornjimi konci n a čepke in jih vtaknemo v valilne matičnice. Rednika krmimo še kak teden dni po dodaji vzrejnega gradiva.
Vzreja v posameznih celicah. Da se izognemo kasnejšemu izrezovanju matičnikov in njih lepljenju na čepke, uredimo vzrejo tako, da izdelajo matičnike na spodnji strani čepkov čebele same. Postopek je popolnoma isti kakor pri prej opisanem načinu, samo da trakove, v katere smo satiček razkosali in na obeh straneh do polovice prikrajšali, razrežemo še na posamezne celice. Pri tem uničimo vsako drugo celico. Dobljene celice lahko prilepimo z enim koncem v centimetrskih razdaljah na vodoravno prirezan sat (sl. 310), ali pa na čepke tako, da gledajo z drugim koncem navzdol. Pri lepljenju na čepke uporabljamo železno kljuko, s katero raztalimo vosek v izdolbenem delu čepka, a ko se začne strjevati, pritisnemo nanj celico. Čepke s celicami razvrstimo v
vzrejnem satniku, ki smo ga že prej opisali (str. 577). Vtaknemo jih v okrogle luknje, ki so izvrtane druga poleg druge v podolžnih letvicah (sl. 311). Tako opremljen vzrej-ni satnik damo potem redniku, da nategnejo čebele nad celicami matičnike. Redniku, ki smo ga vse dotlej pitali, poki a d a m o še toliko časa, da so matičniki zaprti. Deseti dan, lahko tudi kak dan kasneje, vtaknemo čepke z izdelanimi matičniki v valil n e matičnice, matičnice pa razpostavimo v vzrejnem satniku na letvice in jih zavarujemo z žico, da ne padejo iz njega (str. 577).
Ker pa vzrejni satnik, ki ga imamo zgoraj v mislih, čebelam ni preveč pogodu, kar pokažejo s tem, da v mnogih celicah jajčeca oziroma zalego uničijo in nad njimi sploh ne nategnejo matičnikov, smo ga po ruskem vzorcu takole spremenili: V višini 18 cm nad spodnjo letvico smo pribili drugo podolžno letvico, zgornjo letvico, ki je iz bukovine in le 5 mm debela, pa tako priredili, da jo je mogoče sneti s prostih koncev satnika (sl. 312). Na obeh nasprotnih koncih ima snemljiva letvica na znotraj obrnjena trapezasta izreza, ki se ujemata z ustrezajočima izrezoma pokončnih letvic. Razen tega ima 18 okroglih lukenj, v katere lahko vtaknemo valjaste čepke (navadno imajo obliko prisekanega stožca). Čepki imajo zgoraj ozek rob, ki zabrani, da ne padejo skozi luknje. V spodnji v e č j i del satnika vdelamo satnico ali mlajši sat, zgornji manjši del pa ostane prazen.
Dva ali celo tri take satnike damo redniku že tedaj, ko ga začnemo pitati na zalego. V spodnjem delu satnika ima matica prostor za zaleganje, v zgornjem delu pa grade čebele trotovino, ki jo tik pred tem, ko dodamo vzrejno gradivo, izrežemo. Prednost tega sat-
r


i
m.
friFNiit*
Sl. 310. Vzreja v posameznih celicah:
1. vodoravno prirezan sat; 2. celice, prilepljene na rob prirezanega sata; 3. nad celicami izdelani matičniki
nika je v tem, da v gnezdu čebel ne učinkuje kot tuje telo, da je večja povezava med vzrejnim gradivom in zalego, zlasti s čebelami dojiljami, in da je prostor za grajenje matičnikov pod stropom plodišča, kjer je topleje kot kje drugje.
Kasneje smo izboljšali tudi vzrejno letvico, ki jo natikamo na satnik. Ker so matičniki včasih zelo odebeljeni in jih je treba obrezki, če jih
Sl. 311. Vzrejna letvica s čepki, na katerih so čebele izdelale matičnike
Sat z medom t cvetnim prahom, in zalego.
Sl. 312. Po ruskem vzorcu prirejen vzrejni satnik
hočemo dobiti iz lukenj, smo namesto teh napravili pravokotne zareze do sredine letvice, v čepke pa zabili žebljičke s širokimi glavicami, in sicer samo toliko, da gledajo za debelino letvice iz njih. Na te žebljičke čepke obesimo tako, da jih od strani potisnemo v zareze vzrej ne letvice. Če uporabljamo naniesto čepkov lesene ploščice s trapezastim prečnim prerezom, mora biti vzrejna letvica debelejša, na spodnji strani pa mora imeti primerne izreze za namestitev teh ploščic (sl. 313).
Posamezne celice lahko izrežemo iz zaleženega sata tudi s posebnim luknjačem, ki ga je uvedel v vzrejno prakso Perret Maison-» e u v e. Luknjač (sl. 315) ima obliko pincete, katere kraka sta na spodnjem koncu drug proti drugemu žlebasto upognjena. Ko kraka stisnemo, se združita v nekako cevko, s katero zajamemo celico, ki jo hočemo izrezati iz sata. Če cevko dobro segrejemo in jo potisnemo v sat, obtiči v njej ena sama celica, ki jo dobimo iz nje tako, da luknjač zopet razpremo.
Tak luknjač smo tudi pri nas uvedli, a smo ga kasneje opustili, ker napravi na satu preveč škode. Lukenj, ki jih z njim izvrtamo, čebele skoraj nikdar ne zakrpajo, tako da ostane sat za vedno pokvarjen. Uporabljamo ga lahko kvečjemu takrat, kadar hočemo dobiti za vzrejo samo nekaj posameznih celic.
Vzreja s presajanjem ličink. Dawis in Wankler sta uporabljala pri vzreji matic trotovske celice, ker sta opazila, da čebele nad njimi raje nategnejo matičnike kakor nad čebeljimi. Wankler je posamezne trotovske celice do polovice skrajšal, jih pritrdil na čepke, dal v vsako kapljico mlečka, na mleček pa položil s primerno oblikovano žli-čico enodnevno čebeljo ličinko. Doolittle in Pratt sta zamenjala trotovske celice z umetnimi voščenimi lončki, ki so bili približno take oblike kakor nastavki matičnikov (sl. 316č).
Ti lončki so se v vzrejni praksi danes na splošno uveljavili. Po Lathamovem navodilu jih napravimo takole: Preskrbimo si poldrag decimeter dolgo paličico iz trdega lesa (sl. 316) s premerom 7,9 mm. Paličica mora biti na obeh koncih lepo zaokrožena in do 8 mm visoko črno pobarvana. Konca dobro očistimo z bencinom, nato pa paličico položimo za nekaj minut v mrzlo vodo. Ko jo vzamemo iz vode, en njen konec nalahno obrišemo z vlažno čisto cunjo, nato pa jo s tem koncem do črno označene višine pomočimo v raztaljen, vendar ne prevroč vosek. Paličico dvignemo navpično iz voska, jo nalahno otresemo in počakamo, da se voščena prevleka na njej strdi. Potem jo pomočimo v vosek še dvakrat: prvič do dveh tretjin prejšnje višine, tretjič pa do ene tretjine (sl. 317). Sedaj vtaknemo paličico v mrzlo vodo, jo čez kratek čas potegnemo iz nje, primemo s tremi prsti druge roke voščeno kapico, ki se je na njej napravila, kapico previdno zasukamo in snamemo.
Takih lončkov napravimo več in jih shranimo. Nato si preskrbimo še mleček. Čez pet dni potem, ko smo redniku odvzeli matico, poiščemo v njem odprte matičnike, jih izrežemo in ličinke iz njih izločimo. Vsak tak matičnik na eni strani po dolgem prerežemo, nekoliko razpotegnemo in postrgamo iz njega mleček s primerno žličico. Mleček zberemo v dobro očiščeni epruveti iz rumenega stekla, to pa zamašimo in postavimo na kako hladno mesto. Čez nadaljnjih pet dni, ko je rednik pripravljen za vzrejo, razpostavimo pred sabo na mizo čepke in prilepimo nanje po načinu, ki smo ga že prej opisali, umetne nastavke matičnikov. V vsak nastavek kanemo iz epruvete kapljico mlečka, ki smo ga prej nekoliko segreli. Iz satička, ki smo ga izrezali matičarju, prenesemo v nastavke enodnevne ličinke in jih položimo na mleček z isto stranjo navzdol, kot so ležale prej v svojih celicah. Žličico potisnemo pod ličinko na usločenem delu trupa, dvignemo pa jo šele takrat, ko vidimo, da leži vsa na njej. Če je razširjeni del žličice pobarvan črno,
/~ \
Sl. 313. Vzrejna letvica s ploščicami
je na njej kljub temu, da je zelo majhna, prav dobro vidna. Delo si olajšamo tudi s tem, da celice satička nekoliko skrajšamo.
Kakor pa smo se sčasoma prepričali, ni nujno potrebno, da damo v umeten nastavek najprej mleček in šele vrh mlečka ličinko. Uspehi niso bili nič slabši, če smo ličinke presajali kar v s u k e celice. Čebele so jih prav tako rade sprejele in same preskrbele z mlečkom, če smo jih seveda za vzrejo dobro pripravili. Nekateri dajo v nastavke po dve ličinki, od katerih čebele eno odstranijo, medtem ko goje drugo dalje. Vzrejevalci hočejo s tem preprečiti, da bi ostala umetna celica prazna, če bi katero ličinko med presajanjem poškodovali.
Sl. 314. Vzrejni satnik z umetnimi nastavki matični kov; zgoraj lesici za matičnice in čepke
11 jjv»nvviv v cijul.
Večkratno presajanje ličink. V Ameriki je zelo v navadi dvakratna in celo večkratna naselitev umetnih celic z ličinkami. Drugi dan po presajanju vse sprejete ličinke iz celic odstranijo in jih nadomestijo z novimi iz matičarja. Baje so iz druge ličinke vzrejene matice mnogo lepše in večje. S k 1 e n a r poroča o poskusih nemškega velečebe-larja Hocheggerja, ki je s 5 do 6-kratno izmenjavo ličink dobil tako težke matice, da jih krila niso več nosila. Wohlgemuth je dokazal, da so komaj izležene matice po enkratni izmenjavi ličink povprečno za
5,7	mg težje od matic, ki jih vzredimo iz neizmenjanih ličink. Po sp rušitvi pa se njih teža kolikor toliko izenači. Zadnja beseda o tem postopku še ni izrečena. Wohlgemuth priporoča, da naj prvikrat naselimo umetne celice z ličinkami iz poljubnega panja, naslednji dan pa te odstranimo in jih nadomestimo z ličinkami iz matičarja. Ob tej priliki lahko na novo naselimo vse tiste celice, ki jih čebele ob prvem presajanju niso sprejele v oskrbo. — V zadnjem času so začeli nekateri oporekati, da bi bile matice, vzrejene iz eno ali dvodnevnih ličink, enakovredne
maticam, vzrejenim iz jajčec, češ da je matičji mleček že od vsega začetka po svojih sestavinah drugačen od mlečka, ki ga pokladajo dojilje v celice, če hočejo iz jajčec vzrediti
Sl. 315. Luknjač za izsekavanje posameznih celic
navadne čebele. Praksa pa tega ni potrdila. Na ta ali oni način umetno vzrejene matice se prav nič ne razlikujejo od matic iz naravnih matičnikov. Res pa je, da je treba pri vzrejanju delati čim bolj natančno in paziti na snago, zlasti na primerno toploto. Ce kak panj umetno vzrejeno matico še isto leto preleže, je največkrat kriv čebelar, ker mu je ni pravilno dodal, ne pa vzrejevalec ali napačna osnova vzreje kot take.
Godnitev matičnikov. Matičnike lahko godnimo, ko smo jih prestavili v valilne matičnice, v redniku samem, lahko pa tudi v kakem drugem močnem panju. Najbolje je,'da prestavimo matico v takem panju začasno v medišče, vzrej ni satnik pa potisnemo v plodišče na sredo gnezda. Če ga damo v medišče, moramo na vsako njegovo stran postaviti sat s pokrito zalego. Kjer vzrejajo matice na veliko, godne matičnike tudi v termostatih, v katerih vzdržujejo na električni način stalno toploto
Sl. 316. Priprave, ki so potrebne pri vzreji matic s presajanjem ličink:
a paličica za oblikovanje umetnih celic; b žličica za prenašanje mlečka; c žličica za prenašanje ličink; c umetni nastavek matičnika z ličinko
od 35 do 36° C. Znani angleški vzrejevalec matic K e h r 1 e ima električni inkubator, v katerem se lahko hkrati vali do 1000 matic.
Če rednika valenja matic oprostimo, lahko napravimo v njem še eno vzrejno serijo, več pa nikakor ne, ker bi bile matice iz vsake nadaljnje serije čedalje bolj zanikrne.
Matice takoj po izleženju označimo s primerno barvo na oprsju. Nekateri so proti temu, češ da znamenja na oprsju izdajajo matice med praho sovražnikom in da postanejo zaradi tega laže plen kake ptice, sršena, čebeljega volka itd. Ker pa je treba s sprašenimi maticami med označevanjem previdneje ravnati kakor z nesprašenimi, je bolje, da to storimo prej, preden jih v prašilnikih odnesemo na plemenišče.
OZNAČEVANJE MATIC
Dejstvo je, da so se označevanja matic pri nas oprijeli le posamezni čebelarji, večina pa ne kaže skoraj nobene volje do tega važnega opravila. Morda smo na velike koristi označenih matic premalo opozarjali, in bržkone tudi premalokrat praktično pokazali, kako to delo opravimo. Naša znana konservativnost (ki pa je včasih istovetna z lenobo ali brezbrižnostjo) utegne biti vzrok, da je med našimi čebelarji tako malo takih, ki se zavedajo koristi označevanja. Razmere pa nas bodo prisilile, da bomo tudi temu čebelarskemu opravilu posvetili pri nas tisto pozornost, ki mu pri tiče zaradi njegove pomembnosti, saj si moderne vzreje matic sploh ni mogoče misliti
brez označenih matic. Vzrejevalcu ni dovolj, da označene matice pri pregledovanju panjev laže najde ali da lahko na podlagi barvnih znakov kontrolira njihovo starost in spozna, kdaj je panj brez vednosti čebelarja prelegel, treba mu je tudi vedeti, kakšnega izvora je matica, od katere bo jajčeca uporabljal za vzreditev nadaljnjih matic. To pa je mogoče ugotoviti samo po določenih znakih, ki jih napravi z barvo na hrbet matice.
Pri drugih narodih so se čebelarji označevanja oprijeli že kar na splošno, posebno pa tam, kjer je razvita kupčija z maticami. Že samo zaradi tega bi si morali tudi pri nas prizadevati, da se označevanje bolj udomači.
Bojazen pred označevanjem matic. Morda je celo bojazen pred tem opravilom vzrok, da se tako malo zanj zanimamo. Mnogo je čebelarjev, ki si matice ne upajo s prsti dotakniti, češ da jo utegnejo poškodovati ali da jo bodo potem čebele umorile, ker se je bo držal vonj po potnih prstih.
'V
Sl. 317 (levo). Oblikovanje umetne celice. —
Sl. 318 (v sredini). Garnitura barv za označevanje matic. — Sl. 519 (desno). Pokrovka za pripiranje matic med barvanjem
Posebno bojazljivi so živčni čebelarji z nemirno in okorno roko. Vsem tem bodi povedano, da je označevanje tako preprosto in zanimivo delo, da se nikomur ni treba bati za matice, če se pri tem poslu ravna natančno po preizkušenih navodilih. Saj ni treba, da bi se v označevanju urili na maticah. To bi bila velika napaka, ker imamo na razpolago trote in čebele, ki jih ni škoda, če se nam pripeti kaka nerodnost. Šele kadar znamo te brezhibno označiti, in sicer z istimi pripomočki in na isti način, kakor nameravamo kasneje matice, se smemo lotiti teh. Pri označevanju trotov in čebel se bomo temeljito seznanili s pripravljanjem barv, z uporabo orodja, z lovitvijo in držanjem »žrtev« naših prvih poskusov. Roka se nam bo umirila, bojazen bo zginila in, še preden se bomo do dobrega zavedli, nam bo šlo delo gladko od rok. Kasneje se bomo čudili, zakaj smo bili tako bojazljivi.
Potrebščine. Za označevanje so potrebni naslednji predmeti: garnitura barv (bela, modra, rumena in rdeča; sl. 318), stekleničica laka in bucika za označevanje, pokrovka za pripiranje matice (sl. 319), kos gobe iz gumija v velikosti 10X6 do 7 cm, mehka krpica za snaženje bucike in skodelice za barvo, stekleničica absolutnega alkohola za razredčenje barve oziroma snaženje bucike in še kak večji kozarec ali velika in bolj visoka matic-n i c a brez dna, ki jo poveznemo na matico takoj po zaznamovanju.
Pripravljanje barve. V prazno skodelico, ki jo dobimo z garnituro za označevanje, denemo malenkost določene barve. K barvi prilijemo kapljico š e 1 a k a in ravno toliko alkohola ali nekoliko kapljic
mešanice obojega ter vse dobro in naglo zmešamo. Barva ne sme biti niti pregosta niti preredka. V prvem primeru je ni mogoče na hrbtu matice razmazati, v drugem pa se poceja s hrbta in je nevarnost, da zaide v zračnice, kar bi bilo za matico usodno. Če je pregosta, dolijemo kapljo alkohola, če je preredka, pa dodamo malo suhe barve. Skratka, barva naj se da z lahkoto razmazati. Tudi glede tega je praksa naš najboljši učitelj.
Pripor matice. Matice označujemo vedno v sobi ali v čebelnjaku ob zaprtem oknu. Izkušeni vzrejevalci primejo matico s palcem in kazalcem za oprsje in jo zaznamujejo kar v roki. Začetnikom tega ne svetujemo. Matico naj spuste iz matičnice na kako mehko podlago ter pokrijejo s kozarcem ali z omenjeno matičnico brez dna. Kot podlaga se dobro obnese kako mehko debelejše blago, zlasti pa štirioglata goba iz
gumija, ki jo prerežemo po debelini čez polovico, tako da je potem le dober centimeter debela. Taka goba se že pod lahnim pritiskom lepo vda in je potem nemogoče matico z zamreženo pokrovko preveč pritisniti. Pod kozarcem ali pokrovko ostane matica nekoliko sekund, da se umiri. Ko se je umirila, poveznemo nanjo pokrovko z mrežico in jo z levico počasi pritisnemo navzdol. Brž ko vidimo, da je hrbet matice ravno v sredi kake zanke, pritisnemo pokrovko še malce bolj, tako da se matica ne more ganiti. Sedaj pomočimo buciko v barvo, ki smo je pripravili samo toliko, da ostane na glavi bucike (ali na konici kakega drobnega klinčka, v sili tudi votle slamnate bilke) prav malo barve, ter napravimo na hrbet matice piko, križec, kolobar ali kak drugačen znak.
Pokrovko, ki jo vidimo na sliki 319, uporabljamo pri označevanju matic na satih. Za tako označevanje, kot smo ga zgoraj opisali, ji moramo nožiče odščipniti, ker bi nam bile pri delu v napoto.
Če imamo barvo pripravljeno v posebni stekleničici, da nam je ni treba vsakokrat sproti mešati, moramo najprej stekleničico zamašiti, da alkohol preveč ne izhlapeva. Šele nato dvignemo naglo pokrovko in poveznemo na matico bodisi kozarec, bodisi matičnico. Matica ostane priprta toliko časa, da se znak dobro posuši.
Medtem imamo čas, da buciko s krpo osnažimo, če je treba, tudi z alkoholom. Barva na buciki se ne sme strditi. Ravno tako moramo očistiti skodelico za barvo, kajti za vsako označevanje moramo barvo posebej pripraviti, ker se prejšnja zelo naglo posuši. Po treh, štirih minutah čakanja je znak popolnoma suh iu matico lahko spustimo nazaj v matičnico. Če je matica preveč živa, jo spustimo na šipo zaprtega okna, kjer se naglo upeha. Po označenju shranimo matičnice z maticami v redniku, kjer ostanejo, dokler jih ne damo v prašilnike.
Sl. 320. Označevanje matice s staniolnim papirčkom
Nima pa vsak čebelar dovolj mirnih rok, posebno ne, ko mu precej križev zleze na ramo. Tem in pa tistim, ki se matice sploh ne upajo prijeti, priporočamo aparat Švicarja Wartenweilerja. To je 10 cm dolg in kake 4 cm širok celuloiden valj, v katerem je lesen bat, obložen z bombažem in pokrit s tkanino. Valj zapiramo s premično kovinasto pokrovko, ki ima na vrhnji strani mrežico s 4 do 5 mm širokimi zankami. Valj poveznemo na matico, ga toliko privzdignemo, da lahko sežemo s konico puranovega peresa pod matico in jo s tem prisilimo, da zleze vanj. Nato nataknemo pokrovko in potisnemo bat tako visoko v valj, da je matica tesno pod mrežico s hrbtom v kaki zanki. Ko smo jo označili, moramo bat naglo potegniti nazaj, da matica znamenja ne razmaže. Iz valja jo potem preselimo nazaj v matičnico.
Označevanje matic s staniolnimi lističi. Namesto s tekočo barvo označujemo matice tudi s staniolnim papirjem ali z opalitnimi ploščicami. Na listih staniolnega papirja v štirih različnih barvah so vtisnjeni krožci, od katerih je vsak označen s svojo številko od 1 do 100. Krožeč, s katerim hočemo zaznamovati kako matico, izsekamo iz papirja s posebno cevko, namažemo na spodnji strani s šelakovo raztopino in pritisnemo na oprsje matice s tankim batom, ki je vdelan v izsekalo (sl. 320). Opalitne ploščice so v prodaji v obliki krožcev in jih ni treba še posebej izseka vati. Na oprsja matic jih prilepimo prav tako kakor staniolne izrezke s šelakovo raztopino. Namesto šelakovo raztopino so nekateri čebelarji primeša vali barvam aceton, ki se sicer hitro suši, ima pa to hibo, da premočno diši. Zaradi njegovega izrazitega vonja so čebele mnogo označenih matic napadle in umorile. Tudi laki, ki so bili podobno sestavljeni kot laki za barvanje nohtov, se niso obnesli.
S prirezovanjem kril, o katerem smo govorili med rednimi čebelarskimi opravili, nesprašenih matic ne smemo označevati, ker bi ne mogle leteti in bi se zaradi tega ne sprašile.
Letno zaporedje barv, s katerimi označujemo matice. Na prvem povojnem sestanku so naši vzrejevalci določili, da bodo uporabljali barve za označevanje matic v naslednjem letnem zaporedju: 1947 rdečo, 1948 rumeno, 1 949 zeleno, 1950 belo, 1951 zopet rdečo itd. Ker tega sklepa do sedaj še nismo spremenili, velja za nadaljnja leta tale razpored:
Bela	Rdeča	Rumena	Zelena
1958	1959	1960	1961
1962	1965	1964	1965
1966	1967	1968	1969
1970	1971	1972	1973
Nemci so uvedli poleg navedenih štirih še svetlomodro barvo in raztegnili dobo opazovanja matic na pet let. Druge države pa jim niso sledile. Tako vlada glede tega po svetu precejšnja raznolikost. Cas bi bil, da bi mednarodni čebelarski kongres tudi na tem področju ustvaril potrebno enotnost.
NASELJEVANJE PRAŠILNIKOV
Pri nas smo uvedli za prašitev matic na plemenilnih postajah e n o -sat n e prašilnike po dr. Zandrovem vzorcu (sl. 307). Prvotno so bili v njih satniki 19,7 X 24 cm veliki, tako da sta šla v okvir AŽ-panja dva taka satnika. Kasneje pa smo višino znižali od 24 na 18 cm in jo s tem prilagodili prostoru v spodnjem delu vzrejnega satnika s snemljivo zgornjo letvico (str. 593).
Opis enosatnega prašilnika. Ta prašilnik ima na obeh širših straneh šipi, ki sta spodaj zagozdeni v ozek utor, zgoraj pa pritrjeni z vrtljivo pločevinasto zapornico. Med vsako šipo in satnikom je 1 cm prostora. Glede na to je prašilnik znotraj 4,5 cm širok (debelina satnika 2,5 cm + razstoj
od šip 2 cm). Prostor za satnik meri od znotraj 21,5 X 19cm. Zgoraj se satnik tišči stropa, v pravilni razdalji od drugih treh delov oboda pa ga držita dve žičuati zagozdi, ki se pri vrhu in ob straneh zajedata vanj. V spodnjem delu oboda sta dve z notranje strani zamreženi okrogli luknji za prezračevanje, tik ob dnu pa je v eni izmed pokončnih stranic izdolbeno 2 X 0,8 cm veliko žrelce brez brade.
Nad prostorom za satnik je 6 cm visok prostor, ki je s pokončno deščico razdeljen v dva dela. Manjši je 5 cm dolg in je namenjen za namestitev matičnice pri dodajanju matice, večji pa je 15 cm dolg in predstavlja koritce za pokladanje hrane. Koritce je zgoraj pokrito s šipo, sosedni prostor za dodajanje matice pa z lesenim pokrovcem, v katerega je zabit ukrivljen žebelj, da lahko nanj nataknemo matičnico. Ker je prostor za dodajanje matice brez dna, je čebelam iz spodnjega prostora s satnikom neposredno dostopen, do hrane v koritcu pa lahko prihajajo skozi luknjico, ki je izvrtana v ločilni deščici. Zgoraj se prašilnik še posebej zapira z dober centimeter debelim pokrovom.
Ugovori proti enosatnim prašilnikom. V zadnjem času se je zlasti v nemškem strokovnem časopisju začela gonja proti enosatnim prašilnikom, češ da ne ustrezajo naravnim okoliščinam, da so mučilnice za čebele in matice. Zato so začeli znova uvajati večsatne, zelo majhne prašilnike, kakršne so prvotno uporabljali Švicarji in Amerikanci. Pri nas se zanje navdušujeta Rihar in Rožman. Rožmanov prašilnik, ki ga predstavlja slika 321, ima prostora za 5 satičkov v velikosti 10,5 X 12 cm. Na Gorenjskem pravijo takim prašilnikom »čmrlji«.
Morda imajo večsatni prašilniki res nekaj prednosti pred enosatnimi, toda na javnih plemenilnih postajah so neuporabni, ker jih ni mogoče z lahkoto nadzorovati. Sicer pa ostanejo matice v njih kvečjemu tri tedne in jim omejevanje zaleganja zaradi majhnega prostora v tem kratkem času ne more toliko škodovati, da bi imelo to zanje kake zle posledice. Naše dosedanje izkušnje z njimi vsaj tega ne kažejo.
Sl. 321. Prašilnik za pet satičkov (po Rožmanu)
Prašilnike je treba nadzorovati že zato, da kak brezvesten vzreje valeč ne vtihotapi v njih tujih trotov na plemenišče. Če bi se to zgodilo, bi plemenilna postaja zgubila svoj pomen in bi bilo poreklo trotov, s katerimi bi se sparile matice, prav tako dvomljivo, kakor če bi prašili matice doma.
Sejanje čebel. Čebele, s katerimi naselimo prašilnike, moramo presejati skozi matično rešetko, da izločimo iz njih vse trote. Pri tem uporabljamo posebno sito v obliki primerno velikega zaboja (sl. 322). Na dnu zaboja leži okvir z matično rešetko (sl. 323), ki mora biti toliko velik, da ne nastajajo ob straneh reže, skozi katere bi se mogli zmuzniti troti. V pokrovu je luknja, v katero vtaknemo velik lij in vanj ometamo čebele. Za vsake tri prašilnike je treba omesti dva dobro zasedena sata.
Čebele padajo skozi lij v zaboj, ker pa je spodnja odprtina lija ozka, ne najdejo iz njega in se zbirajo pod pokrovom. Da se lija ne oprijemi jejo, ga je treba znotraj napršiti z vodo, vendar ne toliko, da bi voda polzela po njem in kapala v zaboj na čebele. Tudi omelce, s katerim ometamo, mora biti nekoliko vlažno.
Zaboj naj ima ob straneh zamrežene dušnike, da se čebele v njem ne duše, zgoraj na pokrovu pa okroglo urezano deščico, ki je tako pritrjena, da jo lahko zavrtimo in z njo zapremo luknjo, ko lij odvzamemo. Tudi na dnu zaboja je manjša luknja, skozi katero privijemo na prečno letvico okvira za rešetko daljši ročaj, ko začnemo čebele sejati. Med ometanjem je ta luknja zaprta.
Ko je v zaboju dovolj čebel, lij snamemo in luknjo zapremo, privijemo skozi spodnjo luknjo na okvir ročaj in ga zataknemo z žebljem, da ne bi pri obračanju zaboja rešetka zdrsnila navzdol. Zaboj postavimo nato na pokrov, iztaknemo iz palice žebelj in začnemo rešetko s preprijemanjem držala polagoma spuščati. Čebele, ki so pod rešetko, zlezejo skozi njene reže navzgor in se začno zbirati v gručo na obrnjenem dnu zaboja, troti pa ostanejo, ko smo rešetko do tal spustili, med njo in pokrovom. Da trotov ne taremo, so ob robu pokrova pribite trikotno prirezane letvice, na katere se nasloni rešetka, ko jo popolnoma spustimo. Najbolje je, da napolnimo zaboj s čebelami kasno popoldne. Ko smo ga obrnili in napravili vse tisto, kar smo prej povedali, ga odnesemo v klet in pustimo tam čez noč. Se isto popoldne pripravimo tudi prašilnike za naseljevanje. Žrelca zamašimo s papirjem, v koritca za hrano pa natlačimo dobro zgneteno z medom zameseno sladkorno testo. Sladkorno testo je tem boljše, čim bolj je uležano. Kako ga napravimo, smo razložili v 6. delu naše knjige (str. 411). Satnike zažičimo s tremi pokončnimi žicami, celih satnic pa vanje nikakor
Sl. 322. Verbičevo sito za izločitev trotov
ne smemo vdelati. Zadostuje, da jih pritrdimo ob zgornjih letvicah v kake tri centimetre širokih trakovih.
Naseljevanje prašilnikov s presejanimi čebelami. Drugo jutro navsezgodaj razpostavimo prašilnike ob kaki steni tako, da so nekoliko nagnjeni in naslonjeni z zgornjim robom na zid. Šipo na vnanji strani odpremo, vendar je ne iztaknemo, temveč samo toliko potisnemo navzven, da zazeva med njo in lesenim obodom precej velika odprtina (sl. 324). V pravilni legi jo zadrži utor, v katerem je še vedno zagozdena s spodnjim robom.
Nato postavimo v bližini dva stola drugega proti drugemu tako, da sta nekoliko razmaknjena in gledata z naslonjali navzven. Na naslonjalo enega izmed njiju obesimo četrtlitrsko po-loščeno zajemalko, ki smo si jo izposodili v kuhinji, zraven pa pripravimo posodo z vodo in brizgalko. Če nimamo brizgalke, zadostuje omelce. Sedaj prinesemo iz kleti zaboj s čebelami. Postavimo ga na razmaknjena stola z dnom spodaj, pri tem pa držimo ročaj, na katerega je privita matična rešetka, in pazimo, da rešetka ne zdrsne navzdol. Škrnjaka, s katerima je bil pokrov pritrjen na zaboj, odvijemo, nakar potisnemo ročaj previdno navzgor, s čimer dvignemo rešetko s pokrovom vred, ne da bi spreminjali njiju medsebojno lego. Če ročaj potem nekoliko zavrtimo na desno in ga spustimo, se rešetka s pokrovom nasloni na obod zaboja. Z levo roko pritisnemo nato na pokrov, ročaj pa z desno odvijemo in potegnemo iz spodnje luknje. Ko smo luknjo zamašili, primemo z obema rokama rešetko in pokrov ter ju položimo na tla. Pri tem moramo ves čas paziti, da ne nastanejo med njima reže, skozi katere bi mogli zaprti troti uiti.
Čebele so se začele medtem že nekoliko razburjati. Zato bodimo pri delu čim urnejši. V desno roko vzemimo zajemalko, nabrizgajmo z vodo ali naškropimo z omelcem čebele, udarimo z enim oglom zaboja ob tla, da zdrsne skupaj, ga potisnimo pod levo pazduho in stopimo k prvemu prašilniku! Iz zaboja zajemimo zvrhano zajemalko čebel in jih sunkoma vrzimo za šipo! Zajemalko pobesimo in dregnimo s kazalcem desne roke v šipo, da pade na obod in ga zapre. Prav tako napravimo pri drugem in vseh nadaljnjih prašilnikih. Za naselitev enega ne porabimo niti pol minute časa, če nam kdo pomaga, pa še manj.
Dodajanje matic. Ko so prašilniki napolnjeni, pritrdimo na njih šipe in jim dodamo matice v valilnih matičnicah, zaprtih s čepki. Vsako matičnico obesimo s čepkom navzdol na ukrivljeni žebelj, ki je
Sl. 324. Kako odpremo prašilnik na en sat
čebele sladkorne
zabit v pokrovec nad ožjim zgornjim prostorom prašil-nika. Da pri tem ne spustimo preveč čebel, potisnemo pod pokrovec, ko ga za malenkost dvignemo, kos lepenke v velikosti razglednice ali pa kar kako staro razglednico. Ko dajemo pokrovec z nataknjeno matič-nico zopet nazaj, lepenko oziroma razglednico hitro spodmaknemo. Nato prenesemo prašilnike v klet, kjer jih postavimo na dve vzporedni lati, da so nekoliko dvignjeni od tal in ima zrak skozi zamrežene spodnje odprtine prost dostop v notranjost.
Cez kakih 6 ur pokrovce z matičnicami znova odvzamemo in nadomestimo lesene čepke z zamaški iz sladkornega testa. Ko jih damo nazaj, zamaške razgrizejo in poližejo ter osvobodijo matice.
Še nekaj navodil. Naslednji dan že lahko odnesemo prašilnike na plemenišče (sl. 325), bolje pa je, da jih še kako noč pridržimo v kleti. Da dosežemo večje soglasje med čebelami in dodanimi maticami, priporočamo po nasvetu Švicarjev, ki imajo z vzrejo matic največ izkušenj, tale postopek: Drugi dan po naselitvi in dodaji matic prinesemo prašilnike zvečer, ko prenehajo čebele v čebelnjaku izletavati (okrog 20. ure), iz kleti, jih razpostavimo kje zunaj in jim odmašimo žrela. Čebele se začno vsipati skozi žrela v taki množini, da se marsikdo s strahom sprašuje, ali se bodo sploh še vrnile. Toda kaj kmalu se pojavijo pred prašilniki prve izletnice in začno sedati na njihove stene. Polagoma se spraše v njih notranjost in ustvarijo tamkaj razpoloženje, ki je potrebno za dober izid na plemenišču. Za peščico čebel, ki bi pobegnile in pristale v panjih, iz katerih smo jih vzeli, naj nam ne bo žal. To so predvsem tiste neugnanke, ki potegnejo na plemenišču za seboj vso družinico, da jo popiha v neznano daljavo, ali pa celo obkolijo in zaduše matico, ko se vrne s svatovanja domov. Če bi zaradi tega katera družinica le preveč oslabela, ji je treba seveda dodati nekaj novih presejanih čebel.
Ko se znoči in so vse čebele v prašilnikih, jih prenesemo spet v temnico. Tam naj ostanejo vsaj še en dan in eno noč. Šele v p o -poldanskih urah naslednjega dne jih pošljemo na postajo. V hramčke jih postavimo, kakor smo že priporočali, pozno popoldne, po možnosti ne pred 18. uro. S tem se izognemo nevarnosti, da bi se čebele istočasno prašile kot iz drugih prašilnikov, ki so že od prej na plemenišču, in tako zašle vanje.
V prašilnikih ne sme biti čebel niti preveč niti premalo. Če jih je preveč, rade pobegnejo ali celo izroje. Cesto se zgodi, da se preselijo sirote, ki se jim je matica zgubila na prahi, v sosedni prašilnik in tako prekomerno povečajo prvotno moč družinice. Ako postane zaradi tega družinici v odrejenem ji prostoru pretesno, nastavi matičnike in izroji. Prva izguba povzroči še drugo, tako da je vzrejevalec dvakrat oškodovan. Če je čebel v prašilnikih premalo, ne morejo dovolj ogrevati zalege, ki se pojavi v njih po sprašivi matic. To lahko vodi do napačnih zaključkov o vrednosti matic. Ker ostane žrelo nezavarovano, jih lahko celo čebele iz sosednih prašilnikov izropajo. Zato je pri naseljevanju potrebna največja previdnost. Če le kje, je tukaj na mestu pregovor: srednja pot — najboljša pot.
Drugačna pa je zahteva glede sladkornega testa, s katerim napolnimo koritca v prašilnikih. Tu velja pravilo: čim več hrane, tem bol je.
Sl. 325. Prenašanje prašilnikov na plemenišče in postavljanje v hramčke
S sladkornim testom mora biti krmilni prostor napolnjen skoraj do vriia, sicer začno čebele v njem kaj rade graditi satje. Pravilna doza j e 35 do 45 dkg. Res je, da shaja družinica ob dobri paši tudi z manjšo količino, toda kdo pa ve, kakšna bo paša ravno takrat, ko bo prašilček na plemenišču.
Hramčki ne smejo biti v času prahe izpostavljeni sončni pripeki. Če plemenilna postaja ni dokončno urejena in zasajena z nizkim drevjem, jih zasenčimo z velikimi vejami, ki jih zasadimo v tla kakor mlaje.
Nevšečnosti, ki se pojavljajo na plemeniščih, so za vsakega vzrejevalca najboljša šola. Treba pa jim je vedno poiskati vzroke, da ne pride v prihodnjem letu do enakih napak.
Naseljeni prašilniki ostanejo na plemenišču, dokler ne začno matice zalegati, bolje pa jih je obdržati tam še toliko časa, daje zalega pokrita, kajti le po pokriti zalegi lahko presodimo, ali je matica pravilno sprašena ali ne. Če matica po treh tednih ne začne zalegati, ni upanja, da bi se še sprašila. Prašilnik odnesemo po preteku tega časa domov in matico uničimo.
Ponovno izkoriščanje naseljenih prašilnikov. Če odvzamemo prašil-nikom na plemenišču samo matice, lahko čebele v njih izrabimo za spra-šitev novih matic. Najbolje je, da jim vcepimo zaprte matičnike. Novo vzrejo pa moramo v tem primeru tako zastaviti, da so nam matičniki
Načrt za vzrejo matic
Serija	I	II Maj junij	ni	IV	Opravila in navodila
	Maj junij		Junij julij	Junij julij	
i	3		6		Rednika pričnemo pitati na zalego
2	4		7		
3	5		8		Za rednika izberemo močen panj — panj, ki ima
4	6		9		dovolj pokrite zalege, mnogo mladic in pašnih
5	7		10		čebel. Razen medu naj ima tudi dovolj obno-
6	8		11		žine. Po možnosti naj bo krotek, medtem ko se
7	9		12		na druge njegove lastnosti ni treba ozirati. Na-
8	10		13		lijemo mu vsak večer v pitalnik kozarec me-
9	11		14		dene raztopine v razmerju 1 : 1 (toplo)
10	12		15		
11	13 |		16		Redniku odvzamemo matico in pitamo dalje
12	14		17 1		
13 14	15 16		18 19		S pitanjem na zalego nadaljujemo
15	17		20 l		
					Matičarju, svojemu najboljšemu plemenjaku.
16	18		21		damo na sredo gnezda prazen, vendar ne pre-
					star, a tudi ne premlad sat, da ga matica zaleže
17 18	19 20		22 23		Pitanje
					Zjutraj podremo vse matičnike, v zgodnjih po-
19	21		24		poldanskih urah pripravimo in' dodamo vzrejno
					gradivo
20	22		25		
21	23		26		S pitanjem na zalego nadaljujemo, drugače pa
22	24		27		pustimo rednika popolnoma pri miru
23	25		28		
24	26		29		S pitanjem prenehamo. Bežen ogled vzrejnega satnika
25 26	27 28		30 1		Rednika ne smemo motiti
27	29		2		Zaprte matičnike prenesemo v matičnice
28	30		3		Pripravimo sladkorno testo in ga večkrat pre-
30	1		5		izkusimo, če ni premehko
31	2		6		Pripravimo prašilnike
					Čebele iz rednika zjutraj presejemo. Poležene
					matice zaznamujemo. Popoldne napolnimo pr a-
					šilnike in jim zvečer dodamo matice. Prašilnike
					postavimo čez noč v klet
					Prašilnike z dodanimi maticami odnesemo na
33	4		8		plemenišče
34	5		9		
35	6		10		Prašilniki ostanejo na plemenilni postaji toliko
36	7		11		časa, dokler nesporno ne ugotovimo, da so se
37	8		12		matice pravilno sprašile. To najlaže določimo
38	9		13		po pokriti zalegi. Zato odnesemo prašilnike do-
39	10		14		mov šele tedaj, ko so prve zaležene celice v njih
40	11		15		pokrite
41	12		16		
42	13		17		Sprašene matice dodamo plemenjakom ali jih
43	14		18		kako drugače uporabimo
kmalu po sprašitvi prejšnjih matic pri roki. Vzrejno gradivo damo redniku 15. dan po postavitvi prašilnikov na plemenišče. 10 dni kasneje vtaknemo zaprte matičnike v valilne matičnice, matičnice zložimo v vzrej ni satnik, tega postavimo v primeren panjiček, na vsako njegovo stran pa dodamo po en na pol meden sat s čebelami iz rednika. Čebele morajo biti kakor vse čebele, ki so namenjene na plemenišče, presejane skozi matično rešetko. Na plemenišču najprej odvzamemo prašilnikom vse sprašene matice in jih zapremo s primernim številom čebel (20—25) v razpošiljalne matičnice. Nato po istem redu, kot smo odvzemali matice, vcepimo matičnike. Med odvzemom matic in vcepljanjem matičnikov mora biti 3 do 4 ure presledka, da se čebele v prašilnikih zavedo osirotelosti.
Matičnike je treba, preden jih odnesemo na plemenišče, preizkusiti, če so dobri. Po Kirarjevih navodilih je treba vsakega potresti ob ušesu. Če buba, ki je v njem zaprta, udarja ob njegove stene, če matičnik »zvonki j a«, je skoraj gotovo v redu. Vrednost matičnika lahko presodimo tudi po obrisih bube, ki postanejo vidni, če si jih ogledamo proti močnejši svetlobi.
O kakovosti matic, položenih iz vcepljenih matičnikov, še ni mogoče izreči dokončne sodbe. Dosedanje izkušnje kažejo, da je med njimi več pokvek kakor med normalno vzrejenimi. Nekatere moti celo to, da ni mogoče matic, pridobljenih iz vcepljenih matičnikov, označiti že pred spra-šitvijo. Res je, da je treba s sprašenimi maticami med označevanjem previdneje ravnati kakor z nesprašenimi, toda količkaj izurjenemu čebelarju to ne more delati posebnih težav.
DODAJANJE, IZMENJAVANJE IN RAZPOŠILJANJE MATIC
Vzrejene matice lahko uporabimo na različne načine: ali delamo z njimi roje, ali izmenjamo z njimi stare matice v plemenjakih, ali jih hranimo v majhnih družinicah za primer, če bi katera v kakem panju propadla, ali pa jih prodamo. Vselej pa pride taka matica v popolnoma novo okolje in naša skrb mora biti, da je tuje čebele ne umore. Česa vsega že niso čebelarji preizkusili, da bi dosegli čim večjo zanesljivost pri dodajanju. Ta je potrebna zlasti pri dragocenih maticah, ki jih ni mogoče nadomestiti z drugimi, če gredo v izgubo.
Pogoji za sprejem matice. Dodajanje in izmenjavanje matic je v dobi, ko je v panju zalega, vedno tvegano. Čebele se predobro zavedajo, da si lahko novo gospodarico same spodrede iz katerega koli oplojenega jajčeca, in dodano matico v takem času le nerade sprejmejo. Da družina ne sprejme nove matice, če je stara še v panju, je samo po sebi umevno. Ne sprejme je pa tudi tedaj ne, če ima nastavljene matičnike, če je bila dalje časa brezmatična, ali če so v njej celo že začele zalegati trotovke. Na splošno velja pravilo, da panj raje sprejme sprašeno kot nesprašeno matico in od sprašenih raje starejšo kot mlajšo. Starejše matice so namreč mirnejše, medtem ko mlade kaj rade begajo po satju in razburjajo čebele. A če jo napade samo ena, je navadno zgubljena, ker se ji takoj pridružijo še druge in jo stisnejo v klobčič. Navedeno pravilo pa je za prakso brez pomena, ker dodajamo osirotelim družinam vedno le mlade matice.
Sl. 526. Stare matičnice iz muzejske zbirke ZČDS
Pomirjevalno vpliva na čebele dobra paša. Tedaj so vse starejše zunaj na delu in se ne menijo dosti, kaj se doma dogaja. V brezpašni dobi pa čepe razdražene na satovju, vedno pripravljene napasti vsakega vsiljivca in seveda tudi tujo matico. Če ni paše, je treba panj pred dodajanjem pitati, nikakor pa ne šele potem, ko smo matico že dodali, ker bi to učinkovalo ravno nasprotno.
Razen naštetih pa je prav gotovo še več drugih vzrokov, bodisi zunanjih. bodisi notranjih, ki lahko pokvarijo uspeh pri dodajanju matic, a zanje niti ne vemo. So družine, ki pomore več matic zapored in jih ni mogoče ukaniti z najbolj premetenimi postopki. S takimi se ne trudimo preveč, ker bi naša prizadevanja zahtevala samo nove žrtve. Najpametneje je, da čebele ometemo pred čebelnjakom na tla, njih panj zapremo in sate porazdelimo med druge družine.
Načinov dodajanja in izmenjavanja matic je nešteto. Če bi hoteli vse opisati, bi to poglavje zelo narastlo in bralec bi si ne mogel ustvariti pravega pregleda. Zato naj sledi samo nekaj najnujnejših in kolikor toliko preizkušenih navodil.
Izmenjava matice s presenečenjem čebel. Nekateri čebelarji izmenjavajo matice zelo preprosto in brez vsakih pripomočkov. V panju poiščejo sat z matico in ga postavijo na kozico. Ko vidijo, da se mirno giblje po satu, primejo s palcem in kazalcem desne roke novo matico za krila, z levo snamejo s sata staro matico in postavijo njeno namestnico natančno na tisto mesto, od koder so jo sneli. Nato opazujejo nekaj časa čebele, kako se vedejo proti njej. Če ne kažejo sovražnosti in če dodana matica ne
začne begati, je stvar v redu, če pa jo napadejo, jo je treba odstraniti in dodati kako drugače. Tako dodajanje se posreči samo ob dobri paši in z maticami, ki so že nekaj časa zalegale. Mladih, komaj sprašenih matic, zlasti pa dragocenih, ne bomo dodajali na ta dokaj tvegani način.
Spomladi in jeseni lahko napravimo takole. K panju pritrdimo lesen sipalnik in začnemo pregledovati sate. Vsak pregledani sat postavimo na kozico. Ko najdemo matico, jo odstranimo. Na kozici pustimo nekaj najbolj zasedenih satov. Čebele na njih nabrizgamo z redko niedeno ali sladkorno raztopino, nato pa jih ometemo na sipalnik in spustimo mednje novo matico. Ko sate vrnemo in se čebele z matico vred spraše v plodišče, panj zapremo in ga pustimo vsaj teden dni pri miru!
Poleti, ko je družina na višku razvoja, pa na popisani način matice ne bi sprejela. Treba je ravnati nekoliko drugače. Ko odvzamemo staro matico, zložimo sate na kozico. Iz panja, ki smo mu zaprli žrelo, pometemo vse čebele v večji zaboj. V ta zaboj ometemo potem tudi čebele s satov na kozici, jih nabrizgamo z medeno vodo in jim dodamo novo matico. Ko postavimo ometene sate zopet nazaj v panj in ga zapremo, odmašimo žrelo in prislonimo k njemu zaboj s čebelami, da se spraše v svoj stari dom.
Dodajanje matic z omamljanjem čebel je zlasti med Čehi zelo razširjeno. Dostikrat je to edini način, s katerim je mogoče prisiliti uporno družino, ki je po vrsti umorila že več dodanih matic, da se zadovolji z novo gospodarico.
Osirotele čebele omamimo s primernim sredstvom tako, da popadajo s satov na dno panja. Med omamljene čebele spustimo novo matico, nato pa panj prezračimo.
Primernih sredstev za omamljanje je več. Najpreprostejše in vsakomur dostopno je navadna krvnica ali bovist, ki ga je priporočal pri združevanju rojev v svojem »Čelarstvu« že Peter D a j n k o. To je goba jajčaste oblike, ki raste meseca avgusta in septembra po pašnikih. Njeno meso je spočetka snežno belo in celo užitno, kasneje pa razpade v temno-rjave trose, ki jih raznaša veter skozi odprtino, nastalo na vrhu kožnatega ovoja. Gobo je treba tedaj, ko je njeno meso še belo, odtrgati, razrezati na tanke lističe in posušiti na soncu. Če zažgemo nekaj takih lističev ter jih v skodelici potisnemo zadaj v panj, pri katerem smo zamašili žrelo in vse reže, se začne razvijati plin, ki v razmeroma kratkem času omoti čebele.
Nadaljnja omotična sredstva so eter, kloroform in solitrno-kisli amoniak. Eter je tekočina. Vlijemo ga v skodelico, to pa postavimo pod čebelje gnezdo. Solitrnokisli amoniak zdrobimo in potrosimo z njim preperelo vrbo vino v kadilniku. Les zažgemo in razpihamo, a ko se razvije dovolj dima, podkadimo z njim čebele.
Med omamljanjem je treba zalego odstraniti, med prezračevanjem pa žrelo za nekaj časa zasloniti z žičnato mrežico. Če bi ostalo žrelo tedaj, ko se čebele prebujajo iz omame, popolnoma odprto, bi marsikatera izletela in le s težavo našla zopet svojo domačijo. Večina bi zašla v tuje panje, kjer bi jih domačinke pomorile. Ugotovljeno je namreč, da zgube čebele po narkozi spomin.
Popisanemu načinu je nekoliko sorodno dodajanje s p o d -kaditvijo. Žrelo zamašimo tako, da ostane samo ob strani majhna odprtina. V to odprtino vtaknemo ustnik kadilnika in puhnemo iz njega kakih 20 obrokov gostega dima. Potem potisnemo skozi žrelo matico in jo
Sl. 327. Matičnice novejših oblik
prisilimo, da zleze med omotene čebele. Po četrt-minutnem odmoru puhnemo dim še kakih petkrat v panj, takoj nato pa žrelo popolnoma zamašimo in ga odpremo šele čez dobrih 10 minut. Čebelarji, ki so ta način dodajanja preizkusili, trdijo, da se posreči tudi z nesprašeno matico.
Dodajanje matic v umetnih matičnikih. —
V	umetnih matičnikih je dodajal matice že večkrat omenjeni ame-rikanski čebelar Doo-1 i t t 1 e. Zato lahko imenujemo po njem ta način Doolittlov
način. Uporaben je zlasti tedaj, če ima osiroteli panj nad mlado zalego že nategnjene matičnike, pa bi mu hoteli vsiliti sprašeno matico.
Umetne matičnike si napravimo s primerno oblikovano paličico, ki je na enem koncu koničasto zaokrožena in 7 cm debela, a na drugem za kak milimeter debelejša. Napravimo jih prav tako kakor umetne nastavke matičnikov za vzrejo matic (str. 594). Mokro paličico namakamo v raztaljen vosek, voščeno oblogo pa prirežemo v dolžini 5 cm in snamemo. Lahko pa matičnik izoblikujemo tudi iz koščka satnice, ki ga primerno segrejemo, ovijemo okrog omenjene paličice in ob stikih lepo izgla-dimo. Na ožjem koncu napravimo nato v matičnik nekaj zarez, širši odprti konec pa nastavimo matici, ki jo mislimo dodati, da zleze vanj. Ko se matica pomakne dovolj globoko, matičnik zgoraj stisnemo in namažemo z medom. Spodaj ga seveda ne smemo mazati, ker bi s tem zamašili zareze za prezračevanje in bi se matica v njem zadušila. Tako pripravljen matičnik pritrdimo s stisnjenim koncem ob robu kakega sata in panj zapremo. Čebele matico kmalu osvobodijo in, če so z njo zadovoljne, podro vse druge matičnike.
Dodajanje v matičnicah. Za dodajanje matic so čebelarji že od nekdaj uporabljali posebne kletke, ki jim pravimo matičnice. Izrezovali so jih iz lesa, pletli iz žice in izdelovali celo iz votlih delov koruznih stebel.
V	muzejski zbirki ZČDS najdemo matičnice najrazličnejših oblik. Nekaj jih prikazuje slika 326.
Kakor pa se je oblika matičnic dokaj menjavala, tako je bila njih uporaba domala povsod enaka. V matičnico so zaprli staro matico in jo v njej obesili med satje ali položili na dno panja. Čez nekaj ur, ko se je matičnica navzela duha stare matice, so to iz nje odstranili in dali vanjo tisto, ki so jo določili za njeno namestnico. Nato so opazovali, kako
se čebele proti njej obnašajo-. Dokler so se vedle sovražno in jo celo z želi napadale, je ostala matica zaprta, brž ko pa so začele pahljati s krili in ji molili jezičke, da bi jo pitale, so jo spustili iz z a p o r a. V novejšem času ne osvobodimo matice takoj, ko se čebele z njo sprijaznijo, ampak zamenjamo čepek s sladkornim zamaškom, da se nekako do nje pregrizejo.
Nekatere matičnice, kot na primer matičnica italijanskega čebelarja Palpelle, ki je na Primorskem znana kot Pavletičeva matičnica, so tako urejene, da ni treba zamaškov zamenjavati. V ploščatem čepu sta izdolbena dva rova različnih dolžin s premerom 8 mm. Krajši ima na tistem koncu, ki posega v matičnico, pribit košček matične rešetke, da se morejo splaziti skozi le čebele, ne pa matica. Daljši je brez vsakih ovir. Ko matico zapremo v matičnico, natlačimo v oba rova toliko sladkornega testa, da sta popolnoma zapolnjena in ga gleda še precej iz njiju. Nekaj čebel se čez 24 ur potem, ko obesimo matičnico
SL 328. Kranjska in Gašperinova matičnica
v ulico med sate, pregrize po prvem rovu do matice, ta pa more izlesti iz nje šele čez nadaljnjih 24 ur, ko pospravijo druge čebele sladkorno testo še v daljšem rovu.
Tudi v matičnico prof. Verbiča (sl. 300) natlačimo sladkorno testo pred dodajanjem, vendar preprečimo čebelam dostop do njega s p 1 o -čevinasto zapornico, ki jo kasneje, ko se nam zdi, da je čas, sami odstranimo.
Razen opisanih je danes v prodaji še nešteto drugih matičnic (sl. 327). Pri nas sta posebno priljubljeni kranjska in Gašperinova mati č n i c a (sl. 328).
Liineburški način dodajanja. Dokaj zanesljivo moremo dodati matico družini s pripravo, ki jo uporabljajo liineburški čebelarji. To je iz štirih, 6 mm debelih letvic sestavljen okvirček, ki ima na eni strani napeto žičnato mrežo, na drugi strani pa v vsak ogel zabit primerno dolg žebelj, da moremo z njimi pritrditi okvirček na sat. V panju, ki mu nameravamo dodati matico, poiščemo sat z dozorelo pokrito zalego in ometemo z njega vse pašne čebele. V sat zapičimo zamreženi okvirček na kakem takem mestu, na katerem zajamemo z njim del zalege ter nekaj celic z medom in obnožino (sl. 329.) Paziti je treba pri tem, da ne nastanejo med letvicami in celicami prehodi, po katerih bi se mogle preriniti pod okvirček starejše čebele. Ko spustimo pod mrežo sprašeno matico, potisnemo sat nazaj v gnezdo. Kaj se potem dogaja, je menda vsakomur jasno. V zamreženem delu sata se polegajo mladice, ki jih starejše tovarišice pitajo skozi zanke žičnate pregraje in se tako polagoma seznanijo tudi z dodano matico. Mladice očistijo celice, v katerih so se polegle, in jih pripravijo za odlaganje novih jajčec. Celice matica sproti zaleže. Teh
je čedalje več, pa tudi njen dvor se stalno veča. Preden se izpod letvic preglodajo do nje starejše čebele, ima okrog sebe že tako spremstvo, da ji redke posameznice, ki bi bile proti njej še vedno sovražne, sploh ne morejo do živega.
Beuschleinov način. Župnik B e n s c h 1 e i n je liinebnrški način dodajanja še bolj izpopolnil. Izumil je pripravo, s katero je mogoče zajeti celoten sat. Ta sestoji iz dveh zamreženih okvirov v velikosti satnikov, ki jih v panjih uporablja. Okvira sta spodaj speta tako, da se odpirata kakor platnici pri knjigi. Na pokončnih letvicah so sponke, ki povežejo, ko jih zakvačimo, vstavljeni satnik in oba zaščitna okvira v trdno celoto. V enem izmed zgornjih oglov je trikotna ploščica z okroglo odprtino, skozi katero je mogoče spustiti matico na sat.
Odprtino zapira pločevinast zapah. Ker ima priprava ob straneh izreze za kvačice, jo lahko namestimo v panju kakor vsak drug normalen satnik (sl. 330). Prostor med njo in sosednima satoma se sicer pri tem znatno zoži, vendar ga ostane še vedno toliko, da se morejo vmes gibati posamezne čebele.
Pri prečni stavbi ta nevšečnost odpade, kajti tamkaj je mogoče satnike poljubno razmikati, ker panj nima razstojišč. — Tik pred minulo vojno so vsi nemški čebelarski časopisi peli veliko slavo Beuschleinovi iznajdbi. S k 1 e n a r jo je imenoval »matičnica bodočnosti«. Toda koliko je iznajdba res Beuschleinova, bi bilo treba še preiskati. Vsaj pri nas je bila znana že pred njim. Saj jo je leta 1907 popisal Lakmayer v svoji knjigi »Umni čebelar« kot pripravo za dodajanje in razpošiljanje matic. »Tako omrežen satnik,« pravi, »služi z uspehom tudi pri razpošiljanju matic v oddaljene kraje. Kdor dobi tak satnik z matico, mu ni treba drugega, kakor osirotele čebele in dobljeni satnik obrizgati z dišavo in medeno vodo ter ga takoj obesiti v panj. Seveda mora prodajalcu naznaniti, kakšne velikosti so njegovi satniki, da ta po meri napravi tako velik satnik, kakor je treba.«
Iz Lakmayerjevih besed je mogoče posneti, da je popisana priprava uporabna še pri nekaterih drugih čebelarskih opravilih. V njej na primer lahko p r i p r e m o matico razen ob prodaji tudi med omejevanj e m zalege ali pri združevanju panjev. Vanjo lahko postavimo satnik z zaprtimi matičniki pri vzreji matic v večjih serijah, ali sat z enim samim dozorelim matičnikom, kadar hočemo osiroteli družini pomagati, da pride čimprej do nove matice. Uporabljamo ga lahko tudi kot izolator (str. 589) itd.
Wohlgemuthov način. Za način dodajanja matic z liineburškim okvirčkom in Beuschleinovo pripravo je značilno predvsem to, da obkrožajo matico ob njenih prvih stikih s tujo družino same mladice, ki so proti njej, kot je znano, zelo zaupne in naklonjene. To naklonjenost je najbrž pripisati dejstvu, da so ob rojstvu brez vsakega strupa in sploh še ne znajo rabiti žela. Množina strupa pri njih počasi narašča in doseže šele v dobi stražne službe normalni maksimum.
Z zaupnostjo mlajših čebel računa tudi dr. Wohlgemuth pri izmenjavanju matic v gradil ni gruči. Wohlgemuth prisili mladice, preden doda družini novo matico, da se jih čimveč zbere na določenem mestu panja. To doseže s tem, da odstrani iz plodišča en sat, bodisi stranski sat, ki ga prenese v medišče, bodisi zaležen sat
iz srede plodišča, ki ga odda v nadaljnjo oskrbo kaki drugi družini. Če izloči stranski sat, premakne polovico satov na kraj plodišča, pri čemer nastane na sredi prazen prostor. Hkrati poišče tudi matico in jo uniči. V prazni prostor sredi plodišča se potem nagnetejo mlade čebele, predvsem čebele iz vrst graditeljic, z namenom, da bi izdelale nov sat in z njim zamašile ne-všečno vrzel, ki cepi plodišče v dva dela. S tem je zaželeno nakopičenje mladih čebel na istem mestu doseženo in panj je pripravljen za sprejem nove matice. — Najbolje je, da odstranimo sat in staro matico v zgodnjih dopoldanskih urah kakega takega dne, ko pričakujemo močan izlet čebel na pašo. Nato panj zapremo in ga pustimo do večera pri miru. Za dodajanje je namenjena matičnica rombaste oblike, ki ima dva prostora. Zgornji zamreženi del predstavlja kletko za matico, spodnji pa shrambo za klajo. Dohodi v notranjost so tako urejeni, da se morajo čebele do matice pregristi skozi sladkorno testo, s katerim shrambo na tesno zatlačimo. Pod večer istega dne spustimo v kletko skozi zgornjo luknjo matico, matičnico pa nataknemo na letvico tako, da ta luknjo zapre. Letvico z matičnico obesimo v gnezdo na dve prečnici, s katerima se nasloni, ko jo potisnemo v vrzel, na oba mejna satnika. Ko smo to napravili, prepustimo panj za deset dni njegovi lastni usodi. Čez kaka dva dni osvobode čebele matico in potem pridno grade okrog matičnice (sl. 331). Zgrajeni sat kasneje nadomestimo z izdelanim satom.
Po Wohlgemuthovem zatrjevanju odpove njegova metoda v primeru: 1. če ima družina zaležene matičnike; 2. če je družina samo domnevno brezmatična; 3. če je trotovec; 4. če zaradi prezgodnjega stikanja po panju razrušimo življenjsko vzajemnost med čebelami in matico. To velja seveda za vsako dodajanje in izmenjavanje matic. Opozarjamo posebej na 4. točko,
Sl. 330. Beusclileinovi okviri za dodajanje matic
proti kateri čebelarji največ greše. Zlasti kak začetnik se ne more premagati in brska po panju kmalu po dodaji. Zapomnimo pa si, da smemo panj pregledati šele čez deset ali kvečjemu čez teden dni. Dotlej opazujmo čebele zgolj pri žrelu! Če je v nas količkaj opazovalca, si bomo po njih vedenju kmalu na jasnem, kako so zadovoljne z novo matico.
Wohlgemuthov način izmenjavanja matic je med našimi vzrejevalci zelo priljubljen. Mizarski mojster Grom je prvotno matičnico celo nekoliko izpopolnil, da je v AŽ-panjih še bolj uporabna. Čebelar Hrovat opozarja glede na svoje večletn vedno med dva taka sata, i z katerih se ravno vale mladice. Tako pride osvobojena matica takoj do praznih in očiščenih celic, pa ne sili v druge ulice, kjer bi jo lahko starejše čebele napadle.
Dodajanje dragocenih matic.
Dragocenih, morda celo iz inozemstva naročenih matic ne dodajamo nikdar plemenjakom, temveč vedno narejencem. Roj lahko napravimo iz ometenih čebel, ali pa ga sestavimo iz enega medenega sata, ki ima tudi nekaj obnožine, in dveh ali treh satov s čimbolj zrelo zalego. Ometencu dodamo matico takoj, sestav-Ijencu pa šele potem, ko so stare čebele odletele. Leseni čepek v matičnici zamenjamo s sladkornim zamaškom, brž ko vidimo, da je dodana matica izven vsake nevarnosti. Kasneje družinico postopoma ojačujemo z zaleženimi sati iz plemenjakov, dokler ne doseže moči normalnega panja in je primerna za zazimljenje.
Razpošiljanje matic. Frank Benton je bil menda eden prvih čebelarjev, ki je pošiljal matice na večje razdalje. Njemu pripisujejo tudi izum razpošiljalne matičnice. Danes so se te matičnice že precej spremenile in izpopolnile (sl. 332). Navadno so 214 cm visoke, 12 cm dolge in 5 cm široke. Imajo dva oddelka, od katerih je manjši namenjen za hrano, večji pa za matice in čebele, ki jih ji dodamo kot spremljevalke. Nekatere imajo še tretji oddelek, v katerega lahko položimo vlažen mah ali gumijasto gobico, primerno nasičeno z vodo. Vsi oddelki so med seboj povezani. Nad oddelkom za matico in čebele je pribita žičnata mrežica, vsa zgornja stran pa je še posebej zavarovana s tanko deščico. Ob obeh daljših straneh sta poldrug milimeter široki reži, da prihaja skoznji zrak v notranjost. V eni izmed ožjih stranic je izvrtana okrogla luknja, ki jo zapiramo z lesenim čepkom.
\ oddelek za hrano natlačimo do vrha dobro ugneteno in uležano sladkorno testo ter ga pokrijemo z voščenim papirjem. Mrežico, ki je spočetka pribita samo na eni strani, dvignemo in brsknemo s kurjim
izkušnje z njo, da jo je treba obesiti
Sl. 331. Dodajanje matice v gradilni gruči
peresom iz prašilnika v večji oddelek do 25 čebel. Mrežico pribijemo s tankima žebljičkoma še na drugem kraju, skozi stranski vhod pa spustimo matico in luknjo dobro začepimo. Naposled pribijemo na škatlico deščico, na deščico pa napišemo naslov čebelarja, ki mu je pošiljka namenjena. Tako napolnjene škatlice mora vzeti vsaka pošta ter ravnati z njimi kot z nujnim in priporočenim pismom. Zanjo je določena posebna, precej nizka pristojbina.
Rajnki Strgar je razposlal vsako leto po več sto takih matičnic v tujino. Matice so potovale ne samo v Ameriko, temveč celo na Japonsko in v Avstralijo. Včasih so bile tudi do 20 dni na poti, a
Sl. 332. Razne vrste razpošiljalnih matičnic (po Verbiču)
so skoraj vedno dospele na mesto čile in zdrave. Danes je promet z njimi zelo olajšan z avionsko pošto. Najboljši odjemalec naših matic je še vedno Egipt.
Razpošiljanje matic ne zahteva od čebelarja kakih posebnih spretnosti. Važno je le, da so razpošiljalne matičnice opremljene s pravilno hrano in primernim številom čebel spremljevalk. Te čebele naj bodo mladice iz močnih in zdravih panjev. V novejšem času zahtevamo od vzrejevalcev, da morajo dati svoje panje preiskati, če ne boleha kateri izmed njih za nosema vo st j o ali celo za pršičavostjo. Slabo spričevalo bi bilo za našo državo, če bi kje zunaj na čebelah spremljevalkah ugotovili, da so bolne. Še prav posebno pa moramo paziti, da so matice brezhibne in pravilno sprašene. Zato je dolžnost vsakega razpošiljavca, da si jih pred pošiljatvijo natančno ogleda in izloči vse tiste, pri katerih bi opazil kako napako. Za lastnosti čebel, ki jih bodo te matice zunaj zarajale, bi bilo seveda kakršno koli jamstvo problematično. Ta ali ona matica se vedno lahko izvrže. Toda čim vestneje in čim dalje časa odbiramo, tem večja verjetnost je, da se to ne bo zgodilo. Vzrejevalci naj se zavedajo, da je ugled laže zapraviti, kot si ga pridobiti.
ČEBELARSKO KNJIGOVODSTVO IN STATISTIKA Splošno čebelarsko knjigovodstvo: listi za zapiske, glavna knjiga, dnevnik, blagajniška in inventarna knjiga — Vzrejno knjigovodstvo: vzrejna izkaznica in knjižica, sprejemna in oddajna knjiga plemenilne postaje — Rentabilnost čebelarstva — Opazovanje panja na tehtnici in organizacija opazovalne službe — Sestavljanje tabel — Grafikoni — Binomialne krivulje — Srednja mera in standardni odklon
10
K sliki na sprednji strani
Nemčija je uvažala med celo v dobi gozdnega čebelarjenja. Uvozno središče je bilo tedaj mesto Wasserburg ob Innu, kjer so ga tehtali na tehtnici, ki je sedaj spravljena v muzeju. Razen tehtnice pa so se ohranili tudi knjigovodski zapiski, ki pričajo o velikih množinah uvoženega medu iz Poljske in Rusije, Vlaške in
Moldavije (foto H. Doering)
T T" adar imamo opraviti z obsežnejšim številčnim gradivom, ga je treba urediti in razvrstiti po določenem kriteriju. Vedo, ki nas uči, kako JLsi ustvarimo pregled čez tako gradivo, imenujemo statistiko. Ne m činov pravi, da je statistika veda o metodah kvantitativne analize množičnih pojavov, analize, ki razkriva kvalitativne posebnosti teh pojavov (Seljskohazjajstvenaja statistika s osnovami obščej teoriji, Moskva 1945). So pa avtorji, ki statistiki odrekajo značaj samostojne vede. Toda naj bo tako ali tako, vsekakor ji pritiče važno mesto zlasti v socialističnih državah.
Statistika se je prvotno ukvarjala v glavnem z družbenimi pojavi, danes pa na široko posega v vsa znanstvena in strokovna področja. Neke vrste statistika je tudi knjigovodstvo, saj operira s samimi številkami in računi. Številke ureja, spravlja v medsebojni sklad in dela na njih podlagi primerne zaključke. Orientirana pa je predvsem v gmotno smer, kar ji daje neko posebno obeležje.
Stara hiba čebelarjev je, da nimajo pravega smisla za knjigovodstvo, še manj pa morda za statistiko kot tako. Zato si dostikrat ne znajo razložiti kakega pojava, ki bi jim bil najbrž takoj jasen, če bi si zapisali nekatera prejšnja opazovanja. Ali bi bilo tako težko, če bi vsaj pri posameznih družinah natančno ugotovili porast zalege, če bi si zapisali, kdaj se je ta ali ona matica sprašila, kdaj so panje prvikrat pregledali, kdaj drugič ali tretjič, kdaj so jih pripravili za zimo, koliko medu so jim odvzeli, koliko hrane so jim dodali za zimsko zalogo itd. Mnogi čebelarji imajo pač tehtnice in zlasti ob dobri paši z njimi dnevno ugotavljajo donos, toda o kakih resnejših zapiskih ni pri njih ne duha ne sluha. Kaj še, da bi te zapiske primerjali z opazovanji o vremenu, vlagi zraka, temperaturi itd. Pa bi lahko na tej osnovi vendarle prišli do važnih zaključkov o značilnosti posameznih paš, ki bi ne imeli pomena zgolj zanje, temveč tudi za znanost. Vsekakor pa bi jih bilo treba pravilno statistično obdelati, kajti gole številke brez medsebojne primerjave ne povedo ničesar. Da pokažemo nekatere preproste metode, ki jih je mogoče pri tem uporabiti, bomo v tem zadnjem oddelku spregovorili razen o knjigovodstvu tudi nekaj besed o statistiki. Hkrati bomo obrazložili, kako si je treba tolmačiti diagrame in sheme, ki jih je precej v obeh delih Sodobnega čebelarstva. Previsoko seveda ne bomo posegali, ker ne maramo nenaklonjenosti, s katero gledajo čebelarji na statistiko, še stopnjevati.
SPLOŠNO ČEBELARSKO KNJIGOVODSTVO
Z zapaženjem se zaključijo letna opravila v čebelnjaku. Tedaj je čas, da se ozre čebelar nekoliko nazaj, da pregleda uspehe, ki jih je dosegel, da razmotri napake, ki jih je zagrešil — skratka, da napravi bilanco o svojem čebelarskem poslovanju. Še več je potrebno. Glede na izkustva, ki si jih je pridobil v pretekli poslovni dobi, mora sestaviti podroben načrt, po katerem namerava čebelariti v bodoči sezoni, lo seveda ne gre tako gladko, če nima iz preteklega leta nikakih zapiskov, iz katerih bi lahko spoznal lastnosti in delovno sposobnost svojih panjev. Nekoliko knjigovodstva je pač potrebno tudi v čebelarstvu.
Knjigovodstvo se ravna po velikosti obrata in načinu obratovanja. Tisti čebelar, ki se ukvarja s prodajo rojev ali z vzrejo matic, bo uvedel drugačne knjige kakor tisti, ki čebelari zgolj na med. Prav tako bo knjigovodstvo v velečebelarstvu, ki ima največkrat že značaj samostojne obrti, dosti bolj komplicirano kakor knjigovodstvo v čebelarstvu zasebnika, ki se posveča tej gospodarski panogi bolj iz veselja in zabave kot pa zaradi pridobitnosti.
Zapiski na vratcih panjev. V preprostih čebelnjakih sestoji knjigovodstvo največkrat iz zapiskov, napravljenih s kredo na vratca panjev. Ta način je že zato, ker se kreda rada maže in briše, zelo dvomljive vrednosti. Zapiski postanejo sčasoma nejasni, se porazgube in končni učinek je enak ničli. Razen tega niso take čačke v nikak okras čebelnjaku. Nad njimi se bo spotaknil vsakdo, ki ima količkaj smisla za red in snago. Če že uporabljamo vnanjo stran vratec kot nekak zapisnik, naj bo del njih prepleskan s črnim lakom za table. A potem ne pišimo s kredo tudi po drugih delih panja!
Listi za zapiske. Drugod imajo na vratcih panjev pritrjene posebne liste, na katere s svinčnikom zapisujejo potrebne opazke. Ti listi so prirezani v velikosti dopisnic, so iz tršega papirja in primerno rubricirani (vzorec 1).
Vsak panj mora imeti svoj list za zapiske; vsak list zadostuje z a eno leto. Ob koncu sezone jih snamemo in nadomestimo s praznimi. Izrabljene shranimo, jih uredimo po številkah panjev in povežemo.
Kartotečna ureditev listov zn zapiske je še boljša. Napravimo si škatlo prizmatične oblike, ki je toliko široka in visoka, da stoje v njej vloženi listi pokonci. Dolga je kakih 40 cm. Liste razvrstimo v škatli po skupinah istovrstnih številk, ki jih imajo panji, istovrstne številke v skupinah pa po letih. Skupine ločimo s kartoni, ki so enako široki kot listi, a za kak prst višji. Na tem presežku zapišemo številko panja. Kartoteka, ki bi jo vodili od leta 1950, bi bila na primer takole urejena: spredaj je viden prazen karton, ki je zgoraj označen s številko 1. Če ta karton odmaknemo, zapazimo list, ki smo ga uporabljali leta 1950 na panju št. 1; če odstranimo tudi tega, se prikaže list, ki je visel leta 1951 na istem panju; če brskamo še naprej, naletimo na nadaljnje liste s panja št. 1, in sicer najprej na tistega iz leta 1952, nato na onega iz leta 1953, a naposled na zadnja dva iz let 1956 in 1957. Sledi spet karton, ki pa nosi zgoraj št. 2. Za njim se skrivajo vsi listi, ki so bili včasih pritrjeni na panju št. 2. Za kartonom št. 3 tiče vsi listi s panja št. 3, za kartonom št. 4 listi s panja št. 4 itd.
Ker se listi za zapiske na panjih sčasoma zamažejo, priporočajo nekateri, da prenesemo zapiske ob koncu leta na snažne liste in šele te vložimo v kartoteko. R o o t nadalje predlaga, da vodimo kartoteko v raznih barvah. Čebelje družine, ki so obolele, oziroma družine, o katerih sumimo, da so bolne, dobe na primer rdeče kartotečne liste, družine, ki so zgubile matico, modre, trotovci zelene, slabiči rumene itd. Le popolnoma neoporečni panji imajo bele kartotečne liste.
Številka panja 				Leto 19	
Matica iz leta 19	 Pleme iz panja št				Znak na oprsju 	 Barva znaka 	
Sporni adni pregled	Dan /		
Prestavljanje in 2. pregled	/	Stanje zalege 	 Količina medu 	 Število dodanih satnic 		
Rojenje	/	I. roj	
	/	II. roj	
Točenje medu	/	poletnega, kg	
	/	jesenskega, kg	
Jesenski pregled	/	Zasedba satov 	 Stanje zalege 	 Zimska zaloga 		
Splošna opazovanja:			
Vzorec 1. List za zapiske
Glavna knjiga. Namesto na liste lahko zapisujemo podatke v primerno prirejeno knjigo. Vzorec 2 kaže, kako naj bo taka knjiga, ki ji pravimo glavna knjiga, zrubricirana.
Ker je rubriciranje s svinčnikom in ravnilom precej zamudno, je bolje, da kupimo v trgovini več pol navadnega pisarniškega papirja, rubrikacijo pa natisnemo na posamezne liste z razmnoževalno pripravo.
Knjigo vodimo, kot je razvidno iz vzorca, f o 1 i r a n o (po listih), to se pravi, tako, da sestavljata vedno po dve in dve sosedni strani skupaj zaključeno celoto. Poleg tega je knjiga k o n t o v a n a. Vsak panj ima svoj konto, svoj predal, ki je raztegnjen na več zaporednih listov.
Sistem panja in njegova številka predstavljata nekak naslov posameznih kontov. Nad črto zaglavnico so podatki o nakupu, ceni, teži in pleskanju panja.
Teža panja: 18,35 kg
Prepleskan dne: 18. januarja 1943; 27. julija 1948	AŽ-paDj
Leto	Matica					Prva opravila		Pregledovanje					Prestavljanje					Izpodre- zovanje	
	Poreklo	Znak na oprsju	Sprašena	Dodana	Izmenjana	Očistil dno	število mrtvic	8 3 S 5 Q	Štev-satov		Količina		Dan in mesec	število				Dan in mesec	i Velikost in ka- 1 l kovost sata
									zasedenih	zaleženih	medu	obnožine		satov prenes. v medišče	dod dL šču	Pdi0- šču	dodanih satnic		
s	Panj št-3	zelen	25- V. 1948	30. IX. 1948	29, V. roj	15. II.	zelo malo	2. III	6	3	do- volj	go	3. V.	8	2	4	4	5. V.	v. neza- ležen
	Hči prejš-	-	-	-	7. VI. roj	2. III	nič	19. IV.	8	5	malo	go						15. V.	'/« neza* ležefl
	H5i prejš- nje	rdeč X	-	-	se zgubila na prahi	19. IV.	nič	3. V.	vsi	7	malo	ne pre-							
	Pra-šilnik št. 4	bel •	14. VI. 1949	26. VI. 1950	-			9. VI.	vsi	9	cej	€ei							
								25. VI.	8	5	pre- cej	pre- več							
								20. IX.	8	3	pre- malo za zimo	malo							
1951	Pra-šilnik št. 4	bel •	14. VI. 1949	26. VI. 1950	prele- žena	28. II.	nor- mal- no	10. III.	5	2	mno- go	malo	28. IV.	5	$	4	1	10. v.	1 tr. j-
	Hči prejš- nje	"L"	12. VI. 1951	-	-			28. IV.	vsi	8	go	pre- cej	27. v.	2	-	-	2	15. V.	2/3 tr. j. m-
								27. V.	vsi	9	go	malo						25. V.	1 tr. žr.
								14. VI.	vsi	9	go	malo						v5i.	šana sta^..
								27. IX.	vsi	7	do- volj	uič							
1952	Panj št. 10	ru- men X	29. V- 1951	10. VI. 1951	-	18. II.	pre-	15. III.	$	3	do- volj	malo	17', V.	3	7	2	1	16. V.	1 tr. j-
						15. III,	malo	10. IV.	7	4	do- volj	malo	20. VI.	2	-	2	-	22. V.	1 tr. j- Vi šaB°
						10. IV.	nič	17. V.	8	6	go	go						1. VI.	
								20. VI.	vsi	9	go	pro- ccj							
								23. IX.	9	7	do- volj	malo							
Vzorec 2
I Dan
Kupljen dne: 18. januarja 1943 Cena: 1800 din
Št. 15
Rojenje			Prevoz v pašo				Točenje			Krmljenje					Čisti letni donos v kg	Zazimljcnje		
Označba roja	Teža v kg	Uporaba roja	Na paši		Kraj	Medeča rastlina	Dan in mesec	Kakovost medu	Količ, medu v kg	Čas kr- mljenja		Namen	Kleja	Količ. klaje v kg		Dan in mesec	Moč družine	Količina zimske zaloge v kg
			od	do						od	do							
i.	2.25	panj št 17					7. VII.	cvet- lični	7.30	6. IV.	18. IV.	spek.	med	1.20		X.	mer- na	12.50
n.	1.50	šilnik št. 8					23. VII.	ko-	1.80	23. IX.	27. IX.	zim. zalo- ga	3°5	3.50				
m.	1.05	vrnil					Skupaj		9.10			Skupaj		4.70	4.40			
																		
																		
																		
I. s ko	3.10	Panj št. 12	12. Vlil.	15. IX.	Vel. Dol”	ajda	3. VII.	cvet- lični	14.20	5. IV.	12. IV.	spek.	med	1.90		18. X.	moč-	14.10
							29. VII.	ko- sta- njev	3.90									
							20. IX.	ajdov	11.40									
							Skupaj		29.50			Skupaj		1.90	27.60			
																		
							15. VII.	lični	9.50	12. IV.	3. V.	spek.	med 1:1	2.50		15. X.	™r-	12.20
							Skupaj		9,50			Skupaj		2.50				
																		
																		
																		
klavna knjiga
Razpredelnica sama razpada na več neenakih odsekov. Vsak odsek ima primerno številko ožjih kolon. Prvi širši odsek je namenjen za podatke o matici, naslednji za podatke o prvih opravilih itd. Marsikomu se bo zdela kakšna rubrika odveč, drugim jih bo morda premalo. Izpopolnitev ali okrnitev razpredelnice je pač stvar okusa in zahtev posameznika. Razumljivo je, da bo čebelar, ki ne prevaža in ne misli prevažati, črtal ves odsek o prevozu v pašo. Kdor nima v panjih gradilnikov, bo zavrgel obe rubriki, ki sta določeni za podatke o izpodrezovanju.
Podatke lahko vpisujemo v razpredelnico s kraticami. V primeru, ki ga objavljamo kot vzorec, uporabljamo le nekaj preprostih kratic.
V	drugi rubriki oddelka »pregledovanje« pomeni podčrtana besedica »vsi«, da družina ne obseda samo vseh satov, temveč da jih tudi že podseda.
V	drugi rubriki oddelka »izpodrezovanje« označujejo številke 1, 2/3 in 1/4,
2 3	4	5 S 7 d
iccoonn
3 ro -i 12 /j
IS 'G
id /3 20 21

SL 333. Znaki, s katerimi je Prokopovič zapisoval opazovanja ob pregledu panjev
I.	konec gnezda, 2. obseg gnezda, 3. prazen sat, 4. sat z jajčeci, 5. pokrita zalega, 6. povaljena zalega, 7. nastavek matičnika, 8. nastavek matičnika z jajčecem, 9. matičnik z žrko, 10. zaprt matičnik,
II.	izgrizen matičnik, 12. pravilno odprt matičnik, 13. družina znova vleče matičnike, 14. zasilni nastavek matičnika, 15. zasilni nastavek matičnika z jajčecem, 16. zasilni matičnik z žrko, 17. zaprt zasilni matičnik, 18. razjeden zasilni matičnik, 19. zaprta zasilna matičnika dvojčka, 20. pravilno odprt
zasilni matičnik, 21. odstranjen zasilni matičnik, 22. trotovska zalega
kako velik je bil odvzeti sat glede na obseg prostora v gradilniku. Kratica »tr« pove, da je bila v izpodrezanem satu trotovina, kratica »j«, da je bil zaležen z jajčeci, kratica »žr«, da smo našli v njem žrke, kratica »m« pa, da so nastavile čebele na njem matičnike.
V knjigo, ki smo jo opisali, ne vknjižujemo sproti. Če bi jo prepogosto jemali v roke, umazane od dela, bi kaj kmalu postala neuporabna. Zato zapisujemo opazovanja najprej s kredo na črno prepleskana vratca panjev. Šele po končanem opravilu, ko smo si umili roke, jih prenesemo v ustrezne rubrike glavne knjige, in sicer, če nam dopušča čas, še isti dan.
Nekateri čebelarji narišejo na večje liste za vsako čebeljo družino posebej več shem panjev in satnikov, v katere potem začrtujejo ob posameznih pregledih s primernimi znamenji svoja opazovanja. Zaležene sate označujejo s črno zapolnjenimi podolgovatimi pravokotniki, prazne sate s črtkanimi, satnice pa s podolžno črto sredi pravokotnika. Zanimive so oznake, ki jih je uporabljal znani ukrajinski čebelar Prokopovič (str. 109). Raztolmačeni so na sliki 333.
Dnevnik. Dokaj skopo odmerjene podatke v glavni knjigi lepo dopolnjujejo podatki, ki jih je najti v tako imenovanem dnevniku. Dnevnik je nerubricirana knjiga, nekak debelejši zvezek, v katerega od časa do časa zapisujemo važnejše dogodke iz svoje čebelarske prakse, razna biološka opazovanja, ugotovitve, ki se tičejo medenja rastlin, vremena, pašnih razmer itd. Dnevnik je knjiga, v kateri se lahko čebelar na široko razpiše, v katero lahko izlije najintimnejša čustva, ki jih goji do svojih oboževanih varovank. Kot primer objavljamo list iz dnevnika čebelarja, ki noče biti imenovan.
R., 17. maja 1957
Vstal sem zgodaj. Ni to moja navada. Ne vem, kaj me je vzdignilo danes.
Družina še spi. Tiho se oblečem in odidem na vrt, da se sprehodim. Prijeten hlad majskega jutra mi boža lice. Nebo je brez najmanjšega oblačka. Kakor ogromna kupa, izklesana iz prosojnega akvamarina, se vzpenja nad mano. Na travi ni rose. Kot bi jo vsesala vase brezdanja nebesna sinjina...
Nehote mi zavije noga k čebelnjaku. Mojim ljubljenkam se še ne ljubi, da bi zapustile svoja topla gnezdeca. Redke so, ki izletavajo.
Nekateri panji močijo. Stopim v čebelnjak po cunjo in jim zbrišem brade.
Izlet postaja živahnejši. Družina v desnem kotu spodaj se je razživela. Kakor šibre iz sprožene puške se vsiplje skozi žrelo. Jablana vabi. Celo jaz zaznavam njen prijetni vonj. Kako bi ne razdražila čutnic živalic, ki jim je voh vodilno čutilo!
Sonce vzhaja v rdečem ornatu. V pozdrav mu doni bučna pesem mojih čebel. Vse so že mrzlično na delu.
Časa do zajtrka je na preostajanje. Kaj, če bi pogledal panj št. 5, ki mi je dal že več let zapored v maju roj. Videti je, da tudi letos ne misli odstopiti od te svoje navade.
Stikam med sati po njegovem plodišču. Zaprti matičniki! Leno ponašanje čebel. Klicaj! Stavil bi, da bo še danes zdivjal.
Dopoldne sem bil zaposlen v šoli. Panj št. 5 je stražil Andrejček, moj najmlajši sin. Roja ni bilo.
*
Po kosilu berem časopise. Dremlje se mi. Pred vrati hrup. V sobo plane Andrejček.
»Čebele roje!«
Hej! Torej bi vendar dobil stavo...
Pri ogrebanju mi pomaga sosedov Šimen. Čebelar z enim panjem. Dober fant. Rojenje mu je doživetje,
Čepim med vejevjem drevesa, na katerem visi roj. Šimen stoji pod drevesom in drži ujemalnik. Ujemalnik je težak, zbit iz debelih desk. Že nekajkrat sem sklenil, da bom napravil novega, a nisem utegnil.
Čebele poškropim z vodo in opozorim Šimna, naj bo pripravljen. Sunkovit udarec na vejo. Grozd živih jagod se zamaje, utrga... Tri sto zelenih! Kar za-gomazi mi po hrbtu. Ne vem, čigava je krivda. Ali je Šimen spodmaknil v zadnjem hipu ujemalnik, ali pa sem bil jaz neroden?
Gruča pade na rob ujemalnika in se razdeli v dva dela. Prvi, manjši, se ujame v zaboj, drugi, večji, zdrkne ob njegovi vnanji stranici in zgrmi — prešmentana smola — Šimnu naravnost na glavo. Dobro vidim Šimna, kako odskoči, kako se otepa, kako teče po vrtu, kako ga zasledujejo razjarjene čebele. A že nimam več časa za ogledovanje. Spuščeni ujemalnik se nagne proti drevesu in butne tik pod mano ob deblo. Čebele, ki so ostale v njem, završe, se dvignejo in zakade vame.
Nimam navade čebelariti s čebelarsko kapo na glavi, zoprne so mi gumijaste rokavice. Če bi mi jih zdajle kdo ponudil, bi se jih prav nič ne branil. Toda bilo bi menda že prepozno za natikanje. Čebele so besne. Pikajo in sekajo, da bi najpogumnejši čebelar ne vzdržal med njimi. Tudi jaz se ne obotavljam. Kakor maček se spustim ob deblu, odskočim na tla in jo ucvrem za Šimnom.
Pravega čebelarja ne more spraviti taka nezgoda iz ravnotežja. Skrb za bodočnost roja ga žene nazaj — na »kraj nesrečnega imena«. Tudi midva se odločiva, da pogledava, kaj se je medtem, ko sva si ruvala žela iz razbolele kože, zgodilo.
Pred čebelnjakom me mine vsa čemernost. Še Šimen se smeje. Vsaj sklepal bi tako, kajti njegov obraz, ki je začel dobivati zaradi oteklin sila znakaženo obliko, ne kaže tega.
In kaj je naju spet spravilo v dobro voljo?
Čudno, skoraj neverjetno naključje! Čebele so se pobrale s tal in se same preselile v prestrezalo, ki je obviselo med vejami. Sreča v nesreči! Matica je bržkone navzlic sunkom in tresljajem ostala v zaboju. Kjer pa je matica, tam se zbere ves roj.
Št.	Dan in mesec	Predmet	Izdatki		Dohodki	
			din	P	din	P
		Prenos . . .	2410	—	3860	50
25	16. IX.	Omelce za ometanje čebel		100	—		
26	16. IX.	Strgulja za snaženje panjev		110	—		
27	16. IX.	Prašilnik na 4 sate		900	—		
28	20. IX.	150 kg hojevega medu a 320 din ....			48000	—
29	26. IX.	3 kg cvetličnega medu a 300 din ....			900	—
30	7. X.	Popravilo okna pri čebelnjaku		1300	50		
31	9. X.	5 pitalniki a 230 din		690	—		
32	11. X.	15 kg krmilnega sladkorja a 145 din . . .	2175	—		
33	29. X.	4 kg voska a 950 din				3800	—
34	12. XI.	Zavarovalnina panjev proti požaru . . .	930	—		
35	21. XII.	3 klobčiči žice za pritrjevanje satnic . .	210	—		
36	21. XII.	Knjiga »Sodobno čebelarstvo«		1350	—		
37	28. XII.	Društvena članarina za prihodnje leto . .	400	—		
		Dobiček		45985	—		
			56560	50	56560	50
Vzorec 3. Blagajniška knjiga
Blagajniška knjiga. Pri knjigovodstvu smo upoštevali do sedaj, če se smemo tako izraziti, samo idealno stran čebelarstva. Zapiske nam je narekovala predvsem ljubezen do narave in skrb za blagor družin, ki smo jih prevzeli v svoje varstvo. Nič manj važne pa niso vknjižbe, ki se tičejo njegove materialne strani. Navsezadnje si moramo vendarle biti na jasnem, ali imamo od svojega truda kako gmotno korist ali ne.
Za zapisovanje izdatkov in dohodkov je najbolj priročna navadna nakupovalna knjižica, ki jo izdajajo trgovine stalnim odjemalcem, če odplačujejo blago v mesečnih obrokih. To bi bila potemtakem naša blagajniška knjiga. Vodimo jo paginirano (po straneh), zaključujemo pa s koledarskim letom. Vanjo vnašamo samo stvarne izdatke in dohodke, torej samo take poslovne dogodke, pri katerih smo denar dejansko prejeli ali izdali. Vknjižbe o količini in vrednosti medu, ki smo ga porabili v domačem gospodinjstvu, na primer ne sodijo vanjo. Podrobnosti so razvidne iz vzorca 3.
Inventarna knjiga. Naposled ne bo odveč, če si omislimo še inventarno knjigo (vzorec 4). V tej je popis vsega našega premoženja. Vsak nov nakup vpisujemo sproti, odprodane predmete oziroma predmete, ki so postali iz kakršnega koli vzroka neuporabni, pa kot take označimo v opombi. Vknjižbe, ki so zgubile s tem svoj pomen, lahko tudi prečrtamo.
To bi bile najvažnejše knjige splošnega čebelarskega knjigovodstva. Urejene so lahko, kakor smo že omenili, tudi drugače, toda v glavnem ne bo v njih kaj spreminjati.
Zapiski, ki jih vnašamo v popisane knjige, nam dobro služijo že med letom, do popolne veljave pa se povzpno ob koncu sezone. Dajo nam pregledno sliko splošnega stanja našega čebelarstva, hkrati pa nam nudijo trdno osnovo pri sestavljanju načrta za nadaljnje delo.
Delovni načrt za prihodnje leto napravimo že jeseni. Predvsem se moramo odločiti, do katerega obsega imamo namen povečati svoje dotedanje čebelarstvo. Ko smo si glede tega na jasnem, izberemo panje, s katerimi nameravamo razmnožiti družine, to se pravi panje, ki naj bi nam dali prihodnje leto roje, bodisi narejene, bodisi naravne. Za ta namen izberemo res dobre panje, najboljše med njimi pa določimo za vzrejo matic. S tem v zvezi ugotovimo, koliko bomo potrebovali novih panjev in prašilnikov, koliko satnikov in satnic, s katerimi naj bi bili ti opremljeni, in koliko medu, če bomo pitali na zalego, ali če se nam zdi, da v neugodni pomladi zimske zaloge čebelam ne bodo zadostovale. S pripravami je treba pričeti takoj. Napačno bi bilo, če bi na primer iskali nov panj šele tedaj, ko visi roj že na veji. Stopimo torej čimprej k mizarju in se domenimo z njim glede izdelave panjev! Kdor je količkaj izurjen v ročnem delu, mu bo dal napraviti le obode in sestavne dele, panje pa bo potem sam dokončal — ne morda zato, da bi kaj prihranil, temveč bolj zato, da se izogne raznim napakam, ki jih lahko zagreši mizar-nečebelar. Prav tako zbijmo sami satnike in jih zažičimo, pretopimo voščine v vosek in ulijmo iz njega satnice itd.
Kakor vidimo, ima čebelar celo v tako imenovani mrtvi sezoni polne roke dela. Vse to njegovo delo pa je v bistvu le nekaka priprava na bodočnost; z minulo sezono nima več prave zveze. Zato ne bo nihče oporekal dr. Zandru, ki trdi, da se prične novo čebelarsko leto že jeseni, a ne šele s prvim izletom in trebljenjem čebel.
Zap. št.	Štev.	Predmet	Nab	a v a	Vrednost
			čas	način	din
i	i	Čebelnjak		1948	postavil tesar	37 600
2	10	Panjev sistema AŽ ....	1948—1951	kupil staro	9 000
3	7	Raznega drobnega orodja .	1948	kupil staro	960
4	1	Sklopna kozica		6. V. 1951	izdelal mizar	300
5	4	Pitalniki		21. IX. 1951	kupil v D. Č.	480
6	1	Točilo		10. VIL 1952	izdelal sam	8 500
7	1	Stojalo za odkrivanje satja	10. VIL 1952	izdelal sam	1 100
8	2	Panja, eksportna		8. II. 1953	izdelal sam	680
9	1	Stojkovičev sipalnik . . .	5. III. 1953	kupil	950
10	2	AŽ-panja		20. III. 1953	kupil	4 600
11	1	Vilice za odkrivanje satja .	20. III. 1953	kupil	320
12	1	Sončni topilnik		23. V. 1954	izdelal sam	950
13	3	AŽ-panji		19. VI. 1954	kupil	7 500
14	1	Luknjač 		19. VI. 1954	kupil	230
Vzorec 4. Inventarna knjiga
VZREJNO KNJIGOVODSTVO IN ORGANIZACIJA PLEMENILNIH POSTAJ
Še mnogo bolj kot v splošnem čebelarstvu je knjigovodstvo važno pri vzreji matic. Pravilno sodbo o kakovosti vzrejenih matic si moremo ustvariti samo na podlagi natančnih zapiskov. Brž ko najdemo čebelje pleme, za katerega smo prepričani, da nam bo dal dobro potomstvo, moramo takoj začeti o njem voditi rodovnik. Prav tako kot pri vsaki vzreji, velja tudi tukaj načelo, da ima plemenska žival tem večjo vrednost, s čim starejšim rodovnikom, s čim imenitnejšimi predniki se ponaša. Rodovnik pa je nemogoč brez slehernih zapiskov. Za te zapiske smo uvedli vzrej n e knjižice in vzrejne izkaznice, ki niso samo v pomoč posameznim vzrejevalcem pri njihovem delu, ker jih rubrike v njih že same po sebi navajajo, na kaj morajo pri vzreji paziti, temveč določajo tudi skupno smer odbiranja in povezujejo vse naše vzrejevalce v organizirano celoto z enotno zastavljenim ciljem.
Vzrejnn knjižica (vzorec 5—9) je razdeljena na več odsekov. Prva stran (vzorec 5) je namenjena za osebne podatke vzrejevalca, druga (vzorec 6) pa za podatke začetnih roditeljev čebeljega plemena, ki nastaja z medsebojnim mešanjem lastnosti matičarja v čebelnjaku in trotarja na ple-menišču.
Čebelja plemena imenujemo po vzrejevalcih, le plemena na plemeniščih imajo svoja posebna imena, ki jih je določil odsek za vzrejo matic pri ZČDS. Večino naših plemenilnih postaj smo imenovali po zaslužnih čebelarjih iz območja plemenišča. Tako nosi plemenilna postaja na Kopišču pri Kamniški Bistrici ime prof. Verbiča, postaja v Škocjanu ime Antona Žnideršiča, postaja v Dragi pod Pokljuko ime Jana Strgarja, postaja na Pohorju ime Jana Jurančiča itd.
Če vzreja čebelar matice iz več panjev, razlikuje plemena po velikih črkah latinske abecede. Vzdržuje naj seveda, če je le mogoče, v svojem čebelnjaku samo eno pleme, to se pravi, da naj jemlje vzrejno gradivo vedno od potomk iste matice. Le če bi se to pleme izvrglo, če bi začela prevladovati v potomstvu slaba svojstva, naj izbere za začetnico novega plemena matico iz kake druge nesorodne družine. Pri prvi matici označi pleme z A, pri drugi z B itd. Za vsako pleme pa mora voditi posebno vzrejno knjižico. Prav tako naj čebelar po možnosti pari vzrejene matice zgolj s troti istega plemenišča. Če bi iz kakega važnega vzroka plemenišče zamenjal, ali če bi se na plemenišču samem pleme izmenjalo, mora to spremembo vpisati v vzrejno knjižico, ki pa ostane še nadalje v rabi. Zaradi tega mu torej ni potrebna nova vzrejna knjižica. Druge podatke o začetnih roditeljih, zlasti o matici, izpolni, kolikor so mu znani.
V seznamu vzrejenih matic (vzorec 7) vpisujemo matice po vrsti in sproti, kakor smo jih vzredili. Vsaka vpisana matica dobi svojo zaporedno številko. Zaporedne številke se nadaljujejo ne glede na leta in pokolenja. Vsako serijo v isti vzreji pridobljenih matic ločimo od naslednje serije z vodoravno črto, ki jo potegnemo preko vseh pokončnih stolpcev.
Pokolenja (generacije, Sodobno čebelarstvo I, str. 228) označujemo z rimskimi številkami. Hčerke prvotne matice sestavljajo I. poko-
ZVEZA ČEBELARSKIH DRUŠTEV ZA SLOVENIJO	I. Podatki o začetnih roditi
Odsek za vzrejo matic v Ljubljani	1 Matica
•M
C
ti
X3
cd
ti
>0)
2
a
C/D
0
_ti
>N
2
s
rti
0
0
tin
0
>0
ti
0
^0
E
H
^0
E
0
rti
0
ti,
V3
0
_ti
^0
o
0
;>!
5*
0
•E
0
N
2
■S
C
O
l-H
N
N->
Z
z
H
N
E
rti
0
>U
r^
0
2
E
0
^2
"S
O
ti,
"e
to
0
>u
5
T3
O
0
!>
N
ti
cd
O
0
S
_N
0
M
jd
>0
cd
M
_0
m
>N
<1
r2
E
rti
0
>0
‘5*
O
>
0
>0
E
2
>
E
E
cd
P,
_0
£
_0
m
>
E
E
cd
P-
rti
5)
d
1
0
"■ti
Vzorec 5—6. Prvi dve
II. Seznam vzrejenih matic (rodovni!
Opombe					
Uporaba					
šena dne					
Na plemenišču					
	'o				
Po- ležena					
					
Opis matice	Znak na oprsju				
	Barva				
	Velikost in oblika				
B5[]riAa;S nupajodnz					
efaiZA uionu ‘BfaA 'afn '-aio^oj					
^ x 5 nfiatipoi — o>9-[					

Uporaba	Uspeh v% ,|			3		
	Število matic	uporabljenih	drugod			
			11	>M		
			|1	«		
		lil lil		u		
		0A1SIU3Z -OUj A (pBpdjd				
		oqejod ogeuiop BZ mnagoiop		°		
Sprašitev	Uspeh v %			fl		
	Število matic	'erds		a		
		HF3jl		-		
		"3		M		
						
	Uspeh v %					
	Število matic	igs™ ■aiua|d Eu jipeisoi!		-■		
		H-oizt		M		
				tfl		
| Vzrejno gradivo	Uspeh v %			-		
	I	A0)| -mgiiBiu miJdBZ				
		DIJ93 iliuipop		T)		
afaizA						
‘afna^o^oj				°		
Leto						
B)H!A0)S -doz				<a		
k
O
o
o
'■d
ed
o
'd
.2
H3
JJ
n
v
u
PL,
T^IPOHOP t a d n 3[ g						
HP0H°P t^nia						
Prodaja	M i£					
	M S	šte- 1 vilo				
	matic	piček				
		šte- vilo				
Ptsoigs indn^g						
i5[soi;s i3nj(j						
onrqfo;siij						
aniuzoA ui " aniuto j						
						
n^mpai uu Bpo^g						
Poraba	sladkorja	| v kristalu	'S			
			J?			
		v prahu	a			
			s			
	medu		a ^5			
			to			
Nabava	ufpoio					
	A05[IUJIS * -m d					
Leto						
o
>N
Vzorec 7—9. Razpredelnice v vzrejni knji
Laboratorijski izvid	ZVEZA ČEBELARSKIH DRUŠTEV ZA SLOVENIJO
e<u
A
>N
C
S
cd
ti
d
'S
1>
cd
u
'"S
E
jd
cd
T3
O
Ph
cd
ti
>0)
cd
ti,
cd
"5
13
-s
Os
ti
'o
to
I
cd
ti
ti
>N
ti
1
>!
£
E
r_ti
'tis
cd
ti
cd
ti
ti
E
^ti
a
§-
ti
T3
ti
E,
t
o
sa
o
^'5
‘9
'o

n
cd
£
T
O
o
‘■S
®IatIaO
VOIAISST VNAHVS
Tioii
5 5 S -2.
d
£
V
S .2 § -§■
u
ti
-o
* I
.O
_ti
ti
s
-M
ti
_ti
ti
"tiO
cd
cd
N
eti
						S5ppiII IU|IJ>[
						f5I3F <>n!?l<>P
T/l	+1	lvw + jv	•S^RUI	•n,™	«	T?U 9p3{9 BAB3[SiaJJ
Vzorec 10—11. Pr
Vzorec 12—13. Druga i
Družina je			Ocena zmogljivosti					Donos v kilogramih					Leto opazovanja
dala rojev	dala v nadaljnjih vzrejah matic	izdelala satnic	Uvrstitev		Družina je nabrala več ali manj, kot znaša popreček		Poprečni letni donos v kilogramih	Skupni donos	Zimska zaloga	III. točenje	II. točenje	I. točenje	
			Mesto	Število družin		fc- aq							
													
													3
													5
													.3
Podatki o zmogljivosti	Ocenjevanje po točkah
lenje, vse potonike teh hčerk II. pokolenje, potomke matic drugega poko-lenja III. pokolenje itd. Vzrej n e serije istega pokole n ja (veje ali linije) je treba označiti še posebej z malimi črkami latinske abecede. Kadar je treba razlikovati, ali velja označba za matico ali za trota, pristavimo tudi znak za spol (Sodobno čebelarstvo I, str. 236). Natančna označba za registrirano matico bi bila potemtakem takale: 2 A III h/73. V tej označbi pomeni A pleme, III pokolenje, b vejo, 73 zaporedno številko.
V	prvem stolpcu seznama vzrejenih matic vpišemo leto vzreje in roditelje takole:
1950 — 2 ^ III h/73 X$B VI/119
Črka B v označbi za trota nam pove, da je bilo pleme na plemenišču izmenjano. Pri knjiženju prve, to je začetne vzrejne serije, zadostuje samo letnica, ker sta roditelja opisana na prejšnji strani in ker matica največkrat še nima svojega rodovnika.
V	naslednjem stolpcu vpišemo pokolenje in morebitno vejo vzrejenih matic, hkrati pa povemo, po kakšnem načinu smo matice vzredili. Za vzrejne načine so prikladne tele okrajšave:
D = vzreja v divjih matičnikih (rojevih ali zasilnih)
R — vzreja ob rezih na satih
Č = vzreja na čepkih
P = vzreja s presajanjem ličink
Mešane vzreje, katerih pa naj se čebelarji izogibajo, je treba označiti z obema ustrezajočima črkama. Vpis v drugem stolpcu naj ima torej tole obliko: IV D/R ali IV/P.
Velikost in druge posebnosti matice opišemo čim krajše, na primer: velika, krepka, močna, srednjevelika, zelo velika, ozka, tanka, majhna, izredno majhna itd. Barvo označimo lahko takole: zelo svetla, svetla, rjavkasta, temna, skoraj črna, svetlokostanjeva, temnokostanjeva, deloma rumena itd. Če so zaznamovane matice samo s pikami v predpisani letni barvi, zapišemo v naslednjem oddelku »rdeča (rumena, zelena bela) pika«, če pa ima matica na oprsju kak drug znak v letni barvi, ta znak narišemo. Uporabni so le preprosti znaki, kot na primer:
| — || — A V T + X - itd.
V	seznamu vzrejnih serij (vzorec 8) določimo uspehe v % po obrazcih:
„ lOOe . lOOi 100m .	100 (s + š +1)
T =-----, J =-----, n —------ m u —----------------
d	e	i	o
Odstotke v stolpcu f na primer dobimo, ako številu v stolpcu e pripišemo 2 ničli in tako povečano število delimo s številom iz stolpca d. Pri zadnjem obrazcu seštejemo števila v stolpcih s, š in t, vsoti pripišemo 2 ničli in jo nato delimo s številom iz stolpca o. V stolpcu o je treba vpisati vse sprašene matice razen tistih, ki smo jih prodali v inozemstvo. Vsota
Zap. številka	Priimek in ime vzrejevalca	Natančen naslov vzrejevalca	Prašilnike postavil na plemenišče			Plačal stoj- din
			dne	ko- liko	v hramčke številka	
i	Brvar Evgen	Medija-Izlake	18. V.	14	1—14	420,—
2	Pust Franc	Trbovlje	20. V.	16	15—30	480,—
3	Žunko Ivan	Litija	26. V.	11	31—41	330,—
4	Cedilnik Viktor	Šentvid pri Ljubljani	l.VI.	23	1-4, 7, 9, 10,14—18, 21—24, 26, 28—30, 42—44	690,—
5	Mažgon Jože	Rožna dolina pri Ljubljani	8. VI.	18	45—62	540,—
Vzorec 14. Sprejemna in oddajna
števil v stolpcih o in p se mora ujemati z vpisom v stolpcu m. V stolpec t uvrstimo tudi take matice, ki smo jih prodali ali darovali kakemu domačinu.
IV.	razpredelnice (vzorec 9) vzrejevalci niso dolžni voditi, je pa v njih lastnem interesu, da napravijo ob koncu vsakega leta nekako bilanco gmotnega uspeha. Zato najbrž tudi ta razpredelnica ne bo ostala prazna. Isto velja za letni obračun, v katerega je treba prenesti skupne dohodke in izdatke iz prejšnje razpredelnice ter ugotoviti dobiček ali primanjkljaj. Med in sladkor vpišemo po dnevnih cenah, škodo na redniku pa določimo po množini čebel, ki smo mu jih odvzeli za naselitev prašilnikov, in zastalem razvoju. Kilogram čebel računamo danes 800 do 1000 din, zastali razvoj pa ocenimo po tem, koliko je družina zaradi svoje šibkosti po vzreji manj vredna od normalne družine.
Vzrejna izkaznica (vzorec 10—13). Vsaki matici, ki se je sprašila na eni izmed priznanih plemenilnih postaj in je vpisana v vzrejni knjižici, pri-tiče izkaznica take barve, v kakršni je zaznamovana. Izkaznica je hkrati nekako spričevalo o njenih zmožnostih; te se zrcalijo v ponašanju družine, ki smo ji jo dodali. Prejme jo lahko vsak čebelar, ki ima tako matico, čeprav je ni sam vzredil.
Prašilnike odnesel s plemenišča						Število matic				Uspeh sprašitve v %	Opombe
prvič			drugič			M 1 <5 a cL	1 1	M J	M C		
dne	ko- liko	iz hramčkov	dne	ko- liko	iz hramčkov						
28. V.	8	1-14, 7, 9,10, 14,	9. VI.	6	5,6,8, 11—13	14	2	2	10	71	V 4 prašilnikih preveč čebel
28. V.	12	15—18, 21—24, 26, 28—30	12. VI.	4	19, 20, 25, 27	16	3	—	13	81	3 prašilniki šibko naseljeni
7. VI.	5	33, 35-37, 39	19. VI.	6	31,32, 34, 38,40,41	11	—	2	9	82	V 2 prašilnikih premalo hrane
25. VI.	25	1-4, 7, 9, 10, 14—18, 21—24, 26, 28—30, 42—44	—	—	—	23	3	3	17	74	Prašilniki čez noč v kleti
19. VI.	12	45,47—49 51, 52,55, 57, 59—62	l.VII.	6	46, 50, 53, 54, 56, 58	18	—	4	14	14	Prašilniki poslani po železnici
knjiga plemenilne postaje
Izkaznica obsega 4 strani. Na prvi strani (obrazec 10) so podatki o poreklu, poleženju in sprašitvi matice, ki jih prepiše vzrejevalec iz vzrejne knjižice. Če je odstopil matico kakemu drugemu čebelarju, potrdi to s svojim podpisom pod navedenimi podatki in mu izroči izkaznico z matico vred. Če je matico dodal kakemu svojemu plemenjaku ali narejencu (prašilčku), prečrta neustrezajoče besedilo in ga zaokroži
takole: Matico dodal dne ........ 19.. plemenjaku (narejencu) št....
Na notranjih dveh straneh izkaznice vpisuje lastnik matice svoja opazovanja o zmogljivosti in lastnostih panja, ki mu je matico dodal. Opazovanja so raztegnjena na štiriletno dobo. Leto prvega vpisa ni rojstno leto matice, temveč naslednje, ko je matica že več kot eno leto stara. Lastnosti ocenjujemo samo dvakrat, drugič konec tretjega leta, ko je stopila matica že v četrto leto starosti.
Zmogljivost panjev presojamo po donosu medu (vzorec 11). Kako to napravimo, smo razložili na strani 567. Zanesljive podatke za ta del izkaznice dobimo le s tehtanjem panjev med točenjem in pred zazimovanjem.
Druge lastnosti družin ocenjujemo po skupinah, obsegajočih določeno število pozitivnih točk, od katerih odbijemo točke za pomanjkljivosti panjev (vzorec 12). Tudi o tem smo natančneje govorili že prej (str. 568—570).
Plemenilna postaja: Kopišče pri Kamniški Bistrici
Zap. številka	Ime in p riim ek	Bivališče	Vzrejna serija	Način vzreje	V z r e j n o gradivo			Uspeh vzrej			e
					Število		Uspeh v %	Število matic			v%
	vzrejevalca				nih	zaprtih matični- koi		Si	izl°h	poslanih na ple-ntenišče	
a	b	c	č	d	e	f	g	h	1	i	k
i	Potočnik Franc	Ljubljana	I.	C	24	18	75	14	2	12	67
2	Žagar Mirko	Trnovo	III.	R/C	24	10	42	9	—	9	90
3	Žigon Janez	Šentvid	IV.	R	24	20	83	19	1	18	90
Vzorec 15. Razpredelnica
Barvni indeks določamo po rumenih oznakah na drugem in tretjem hrbtnem okrovu čebel (str. 559—561), širino oprsja pa s torakometrom (str. 553).
Zadnja stran izkaznice (obrazec 13) je namenjena znanstvenim raziskavam v laboratoriju. Večina izkaznic ostane na tej strani prazna, kajti znanstveno preiščemo le take družine, ki pokažejo v štirih letih opazovanja kake izredne lastnosti in uspehe.
Sprejemna in oddajna knjiga plemenilne postaje (vzorec 14). Na vsaki plemenilni postaji mora biti knjiga, v katero vpisuje oskrbnik, koliko matic in s kakšnim uspehom se je na njej sprašilo. Knjiga naj ima zadaj nekaj praznih listov, na katere lahko vzrejevalci zapisujejo svoja opazovanja in opozorila. Ti zapiski so navadno prav zanimivi, dostikrat napisani naravnost s čustveno doživetostjo.
Knjigo hranimo v kaki hiši blizu postaje ali kar v čebelnjaku na postaji sami. V njo je treba vpisati vsakega vzrejevalca, ki postavi tjakaj svoje prašilnike, število prašil n ikov, ki jih je prinesel, in številke h r a m č k o v, v katere jih je razmestil. Naslov vzrejevalca mora biti toliko natančen, da ga lahko oskrbnik pismeno obvesti, če bi se z njegovimi maticami kaj nepričakovanega zgodilo. Ko odnese vzreje-valec prašilnike s plemenišča, je treba vpisati, kdaj in iz katerih h r a m č k o v jih je odstranil. V izpraznjene hramčke lahko postavi prašilnike nov vzrejevalec, lahko pa jih postavi tudi v kake druge, ki dotlej še sploh niso bili zasedeni. Nadaljnja postavka v knjigi je pristojbina, ki jo plača vzrejevalec, ena najvažnejših pa morda podatki o s p rasi t v i matic. Uspeh sprašitve je treba vedno izračunati tudi v odstotkih, za kar je v razpredelnici določen poseben stolpec. Zlasti zadnji podatki so potrebni oskrbniku oziroma vodji plemenilne postaje pri sestavi poročila, ki ga mora ob koncu vsake vzrejne sezone poslati glavnemu odseku za vzrejo matic pri ZČDS. Zato pri vpisovanju ne sme biti površen.
Letno poročilo o uspehu plemenilne postaje sestoji iz dveh delov: iz razpredelnice s podatki o posameznih vzreje v alcih, ki so postajo uporabljali, in vprašalne pole, ki zajema najvažnejša vprašanja o delu postaje v preteklem in bodočem letu.
Razpredelnica (vzorec 15) ima približno iste rubrike kakor razpredelnica o vzrejnih serijah v vzrej ni knjižici. Zato veljajo zanjo vsi tisti na-
Podružnica (družina): Ljubljana
Uspeh sprašitve				Uporaba					Količina porabljenega sladkorja v		Opombe
Število matic			v%	Število matic				Uspeh jvt			
ne- spra- šenih	fSti	IS		uporabljenih v		odpre-danih ali darovanih	med dodajanjem uničenih		kristalu kg	P kg	
				pleme- njiiih	praill- čkih						
i	m	n	0	P	r	S	Š	t	u	V	X
i	2	9	75	6	3	—	—	100	2,5	5,-	
—	1	8	89	5	—	2	1	88	2,5	3,60	
3	2	13 | 72		—	—	13	—	—	2,5	5,20	
za letno poročilo
potki, ki smo jih dali za vpise v vzrejno knjižico. Tudi tu označujemo načine vzreje s črkami D, R, Č in P, odstotke pa glede na označbo stolpcev s črkami od a do z po tehle obrazcih:
100n ,	100/	100; .	;	100 (p + r + s)
g =-----, k =------, D = —— 111 ^ =------------------
j	e	f	n
Količino porabljenega sladkorja v prahu določimo po številu prašilnikov, ki so jih posamezni vzrejevalci postavili na plemenišče. Za vsako matico računamo 50 dkg, in sicer 40 dkg za hrano v prašilnikih, a 10 dkg za sladkorne zamaške pri dodajanju in izmenjavanju matic.
V vprašalni poli je treba vpisati vzrejno leto, za katero je veljavna, in odgovoriti na naslednja vprašanja :
1.	Ime plemenilne postaje.
2.	Društvo (družina), ki jo oskrbuje.
3.	Ustanovno leto plemenilne postaje.
4.	Kapaciteta (število hramčkov).
5.	Ime, priimek in bivališče vodje plemenilne postaje.
6.	Ime, priimek in bivališče oskrbnika plemenilne postaje.
7.	Število prijavljenih vzrejevalcev ob začetku vzrejne sezone.
8.	Število vzrejevalcev, ki so se praktično udejstvovali.
9.	Ime, priimek in bivališče vzrejevalca, ki je vzredil največ matic.
10.	Število izdanih vzrejnih knjižic.
11.	Število izdanih vzrejnih izkaznic.
12.	Sestanki in posvetovanja vzrejevalcev v območju plemenilne postaje (dan, kraj, udeležba).
13.	Skupen ogled plemenilne postaje (dan, udeležba).
14.	Strokovno izobraževanje vzrejevalcev v območju plemenilne postaje:
a)	Predavanja (dan, kraj, udeležba).
b)	Praktični tečaji (poldnevni, celodnevni, večdnevni, čas, kraj, udeležba).
15.	Delovanje plemenilne postaje:
a)	Kdaj ste postavili na plemenišče prašilnike s prvimi maticami?
b)	Kdaj so vzrejevalci odnesli s plemenišča zadnje matice?
c)	Vremenske razmere v dobi prašen ja matic.
č) Ali je bilo v območju plemenišča opaziti pobegle roje? Kaj se je proti njim ukrenilo?
16.	Podatki o trotarju:
a)	Ime in natančna označba čebeljega plemena.
b)	Kdaj ste trotarja postavili na plemenišče?
c)	Ali je dal kak roj in kje je sedaj ta roj?
č) Do kdaj približno je obdržal trote?
d)	Ali ste mu odvzeli kaj medu?
e)	Ali je imel zadostno zimsko zalogo? Če je ni imel, koliko kilogramov sladkorja mu je bilo treba dodati?
f)	Kdaj ste ga odpeljali s plemenišča in kje ste ga zazimili?
17.	Stanje inventarja:
a)	Katere potrebščine ima plemenilna postaja?
b)	Kje so shranjene?
c)	Ali so potrebščine v redu, ali je bilo kaj zgubljenega, pokvarjenega itd.?
18.	Ali je plemenilna postaja pobirala od vzrejevalcev kako pristojbino? Če
jo je pobirala, koliko denarja je prejela?
19.	Morebitni stroški, ki jih je imela plemenilna postaja med letom.
20.	Napake in nerazumljivi pojavi pri vzreji in prašen ju matic.
21.	Kaj bi bilo treba v bodočem letu napraviti za zboljšanje plemenilne postaje?
Organizacija plemenilnih postaj. Zveza čebelarskih društev za Slovenijo je po zadnji vojni ustanovila in deloma obnovila 21 plemenilnih postaj. Nekaj jih je kasneje ukinila, nekaj pa premestila v ugodnejše kraje. Spočetka jih je tudi gmotno podpirala in dajala vzrejevalcem sladkor, ki so ga pri svojem delu potrebovali, zastonj.
Leta 1950 so ves inventar za vzrejo in sprašitev matic odkupila od Zveze posamezna društva in prevzela plemenilne postaje v svojo oskrbo. Pri vsakem takem društvu je odsek za vzrejo matic, ki upravlja plemenilno postajo in usmerja delo vzrejevalcev svojega območja. Največkrat pa sloni to delo zgolj na ramah vodje odseka. Zato je razumljivo, da ga ne zmore in da se kot posledica te preobremenitve pojavljajo večje ali manjše napake. Krivda je po navadi pri članih odseka, ker se ne zavedajo svojih dolžnosti. Čebelarji, ki so v tem odseku, pač ne bi smeli biti njegovi člani samo po imenu, temveč bi morali prevzeti tudi določene obveznosti. Eden naj bi na primer skrbel samo za trotarja. Pazil naj bi, da bi bil o pravem času na višku razvoja, da bi ostal vso sezono močan, da bi ne obubožal na trotih, da bi ne rojil, da bi bil pravilno zazimljen itd. Drugi naj bi vsako leto vzredil iz trotarja nekaj matic, jih imel pod stalnim nadzorstvom in najboljše izmed njih izbiral za plemenišče. Kratko in malo, skrbel naj bi za potomstvo trotarja in njegovo selekcijo. Tretji naj bi povezoval oddaljene vzrejevalce s plemeniščem. Sprejemal naj bi prašilnike ob določenem dnevu v tednu na železniški postaji in jih pošiljal naprej. Četrti naj bi prevzel ravno nasprotno nalogo. Vračal naj bi prašilnike vzrejevalcem, vodil o maticah zapiske ter pazil zlasti na to, da bi bile v resnici sprašene. Vodja postaje naj bi svoje pomočnike predvsem nadziral in priskočil na pomoč samo tam, kjer bi se pokazala potreba. Društveni odsek naj bi bil potemtakem sestavljen vsaj iz petih čebelarjev, ki naj bi ob medsebojni podpori zajeli celotno delo na plemenilni postaji.
Za povezavo med društvenimi odseki skrbi odsek za vzrejo matic pri Zvezi, ki ima naslednje naloge:
1.	Vrhovno nadzorstvo nad vsemi plemenilnimi postajami.
2.	Iskanje možnosti za ustanovitev novih postaj.
3.	Ocenjevanje in preizkušanja vzrejnih potrebščin in njih uvajanje v splošno prakso.
4.	Izdelava pravilnikov in podpisovanje knjig oziroma tiskovin za evidenco o delu na plemenilnih postajah.
5.	Skrb za strokovno izobrazbo vzrejevalcev, zboljševanje vzrejnih načinov in smotrno usmerjanje selekcije.
6.	Sestavljanje končne statistike in letnega poročila ob zaključku vsake vzrejne sezone.
7.	Sodelovanje z odsekom za trgovino s čebelami in maticami.
Vsako leto po končani vzrejni sezoni, najkasneje pa do konca novembra, skliče odsek za vzrejo matic pri Zvezi sestanek vseh vzrejevalcev iz Slovenije. Tedaj poročajo vzrejevalci o svojih izkušnjah, ki so si jih pridobili v pretekli sezoni, in jih tako med seboj izmenjajo. Pomenijo se zlasti o napakah, ki so jih zagrešili, in napravijo načrt za delo v naslednjem letu. Na teh sestankih določijo tudi panje z daljšimi rodovniki in ustaljenimi lastnostmi, med katerimi je treba izbrati najboljšega na podlagi tekmovanja v skupnem čebelnjaku. Panj, ki prejme prvo nagrado, proglasi Zveza za predstavnika najčistejše kranjske pasme. Ta naslov obdrži toliko časa, dokler ga v nadaljnjih tekmovanjih ne prekosi kako drugo pleme.
Kakor je iz vsega tega razvidno, je končni cilj plemenilnih postaj izčiščenje in izboljšanje domače čebelje pasme. Predvsem v tej smeri morajo iti naša vzrejna prizadevanja, ne pa morda v smeri trgovske špekulacije, ki se je zadnji čas pod pritiskom lova za tujimi valutami pri nas le nekoliko preveč razbohotila. Edino tako bomo zavrli propadanje gospodarske dobrine, ki nam jo je narava v svoji velikodušnosti naklonila, edino tako se nam bo posrečilo ohraniti zanamcem zaklad, za katerega nas zavidajo drugi narodi.
RENTABILNOST ČEBELARSTVA
O rentabilnosti čebelarstva so mnenja kaj različna. Medtem ko čebelarji radi zatrjujejo, da »muha ne da kruha« in da imajo od čebelarstva več koristi sadjarji in kmetovalci kot oni sami, ker jim čebele oprašujejo sadno drevje in druge kulturne rastline, so ljudje, ki nimajo pravega vpogleda v to gospodarsko panogo, prepričani, da prinaša čebelarstvo lep dobiček. Čebelarja vidijo seveda le takrat, ko toči med, ne vidijo pa ga, ko poklada čebelar sladkor za prezimovanje, in ob drugih prilikah, ko šteje denar za prevoze na paše in razne usluge, ki jih zahteva njegov obrat. Kako je v resnici s to stvarjo, si bomo v naslednjem ogledali.
Pravo sliko o rentabilnosti čebelarstva dobimo, če upoštevamo vse investicije, ki jih vloži čebelar v svoj obrat, vse stroške, ki jih ima z opravljanjem čebel med letom, in povprečni pridelek vsaj desetih zaporednih let. Jasno pa je, da se stroški in izguba časa pri manjših obratih zvišujejo v nasprotju z večjimi, kjer se zmanjšujejo. Zato moremo sestaviti samo nekak povprečni rentabilnost ni račun. Ker je povprečno merilo za kolikor toliko donosno čebelarjenje čebelnjak s 30 panji, bomo pri sestavljanju rentabilnostnega računa vzeli za osnovo to število panjev, in sicer pri čebelarjenju na stalnem mestu.
Da bodo zlasti začetniki vedeli, kaj vse potrebuje čebelar za pravilno oskrbovanje čebel, navajamo nadrobno potrebne čebelarske priprave.
Blago
Dinarjev
30 družin (brez panjev) in satje po 4000 din ........................... 120 000
130 satnic (rezerva), to je 10 kg po 1420 din .......................... 14 280
150 kg medu (rezerva), 1 kg po 300 din ................................. 45 000
Skupna vrednost blaga ...... 179 200
Inventar
1 čebelnjak (stalni) ............................................ 200	000
1 omara (za satje) ............................................... 15	000
30 AŽ-panjev po 6950 din ......................................... 208	500
1 tehtnica ....................................................... 10	000
6 eksportnih panjev po 3340 din .................................. 20	040
30 zapahov za žrela po 35 din ...................................... 1	050
60 slamnic po 140 din .............................................. 8	400
30 lepenk po 100 din ............................................... 5	000
1 čebelarsko pokrivalo	......................................... 350
1 kadilnik .......................................................... 650
1 deščica za pritrjevanje satnic .................................... 130
1 kolesce za utiranje žice .......................................... 250
1 šilo ............................................................   _50
10 vretenc žice (navitek	70 din) ..................................... 700
1 topilnik za vosek ................................................. 790
1 žveplalnik ........................................................ 200
1 kozica ............................................................ 820
1 sipalnik Ideal .................................................. 1	550
1 sipalnik, lesen .................................................   400
1 strgulja za snaženje	......................................... 190
1 omelce ............................................................ 100
1 nož za spodrezavanje	satja ...................................... 225
1 pleskarska lopatica ............................................... 311
56 pitalnikov po 250 din ......................................... 9 000
4	matičnice po 35 din .......................................... 140
1	točilo ........................................................ 13	500
2	vilic za odkrivanje pokrovcev ................................ 590
1 stojalo za odkrivanje satja ................................... 1 850
1 nož za odkrivanje satja ....................................... 270
1 čistilnik za med .............................................. 5 000
1	sito za čiščenje medu	......................................... 620
10 posod za med za 50 kg po 2500 din .............................. 25	000
2	posodi za voščine po 1000 din .................................. 2	000
1 kladivo ........................................................... 500
1 klešče ščipalke ................................................... 500
1 klešče prijemalke ............................................... 1	190
1 privijač .......................................................... 200
1 žaga lisičnica ................................................ 1 800
1 rašpa za les ...................................................... 250
1 grebljica ......................................................... 520
1 lopatica za kopanje medu .......................................... 311
1 zabojček za ogrebanje rojev ....................................... 400
1 zajemalka za čebele	......................................... 200
1 vedro za vodo ..................................................... 500
1 brizgalnica za roje ............................................... 880
Skupaj ...... 537 727
Pod blago smo vpisali razen čebeljih družin, satja in satnic tudi med, ki ga mora imeti čebelar nekaj stalno na zalogi, da krije z njim najnujnejše potrebe pri čebelah. Vrednost blaga se ne spreminja. Zato ne bomo od te vrednosti ničesar odšteli, pač pa od vrednosti druge skupine predmetov, ki jo imenujemo čebelarski inventar. Njegova vrednost se zmanjšuje od leta do leta, ker se obrablja, pokvari ali zgubi, in ga moramo nadomeščati. Navadno računamo, da se izrabi v desetih letih. Zato moramo vsako leto odpisati 10’%' od njegove vrednosti, v našem primeru torej 55 773 din. Ta odpis imenujemo amortizacija.
Razen amortizacije pa moramo šteti v izgubo tudi obresti glavnice, ki jo imamo vloženo v podjetju. Ce bi denar vložili v hranilnico, bi dobili 5 % obresti, kar bi dalo letno 35 846 din.
Če seštejemo oba zneska, dobimo vsoto 89 619 din.
Če računamo med po 300 din, bi moral čebelar s 30 panji pridelati 298 kg medu, da bi mogel kriti zgubo na obrabi inventarja in na obrestih.
A to še ni vse. Z oskrbovanjem zgubimo tudi mnogo časa, ki bi ga sicer drugod morda koristneje izrabili. Lastnih podatkov, ki bi se lahko nanje opirali, nimamo, pač pa jih najdemo v objavah inozemskih čebelarskih listov. V Švici vodi pod kontrolo Švicarskega kmečkega ta j ništva devetdeset čebelarjev čebelarska knjigovodstva. Njihove podatke objavlja »Schweizerische Bienenzeitung« v vseh nadrobnostih. Na pobudo zavoda za kmetijsko tržno preiskavo so leta 1931 v Nemčiji napravili enako preiskavo o stanju nemškega čebelarstva. Ugotovili so, da zamudi čebelar z oskrbovanjem posamezne družine: v Švici 71/2 ure, v Nemčiji pa 73/4 ure na leto. V tej zamudi so všteta dela v čebelnjaku in pri panjih, izdelava satnic, točenje medu (tudi za pomočnike), zamuda pri raznih popravilih in pri prodaji medu (le na debelo), da, celo zamuda na poti do čebelnjaka. V velikih ameriških obratih računajo na leto povprečno 4 ure časa na čebeljo družino. Seveda je tudi pri švicarskih in nemških čebelarjih izguba v večjih obratih manjša kakor v manjših.
Da ne bomo pretiravali, vzemimo, da porabi naš čebelar med letom po 6 ur na družino, torej za oskrbovanje 30 družin 180 ur. Če računamo uro le po 150 din, dobimo 27 000 din na leto. Za kritje tega zneska bi moral čebelar pridelati nadaljnjih 90 kg medu. In šele tedaj, če bi čebelar pridelal od 30 družin 29890 = 388 kg ali na panj povprečno 12,9 kg, to je okroglo 13 kg medu, bi mogli reči, da se mu čebelarstvo izplača.
Kako pa je dejansko s pridelkom medu v Sloveniji? Enoletni pridelek nam ne pove ničesar, ker so letine vsako leto drugačne. Kako leto ima čebelar samo stroške, ob dobri hojevi paši pa se njegovi dohodki znatno povišajo. Računati moramo z večletnim povprečkom. Eden naših naj starejših in najsposobnejših čebelarskih obveščevalcev iz Vir maš pri Škofji Loki je statistično obdelal gradivo svoje opazovalne postaje za dobo od 1929. do 1948. leta, torej za 20 let (glej diagram na strani 653). Ugotovil je, da je bilo v tem času samo pet dobrih letin, a izredno slabe štiri. Dvajsetletni povpreček je po njegovih računih približno 4,5 kg na panj. Ta povpreček velja v strogem smislu le za območje omenjene opazovalne postaje. Sicer se pašne razmere v teh krajih precej približujejo splošnim pašnim razmeram v Sloveniji, tako da bi lahko vzeli ta povpreček za podlago pri našem nadaljnjem računanju, vendar si oglejmo še deset-
letni povpreček iz povojnih let. Po mesečnih poročilih naših opazovalnic je bil povprečni donos na panj 1947. leta 4,20 kg, 1948. leta 3,71 kg, 1949. leta 4,10 kg, 1950. leta 7,63 kg, 1951. leta 8,33 kg, 1952. leta 0,21 kg, 1953. leta 13,41 kg, 1954. leta 2,50 kg, 1955. leta 6,36 kg, 1956. leta 4,08 kg, skupaj v desetih navedenih letih 54,53 kg ali povprečno na leto 5,45 kg. Ce oba povprečka seštejemo in delimo z dve, dobimo nov povpreček 4,98 kg ali okroglo 5 kg, ki ga lahko posplošimo. Ta nam pove, da povprečni letni pridelek na panj še zdaleč ne krije obrabe materiala in obresti v obrat vložene glavnice.
Ta račun pa velja le za čebelarja, ki ne pomnožuje panjev, ne prodaja rojev in vsak prirastek na rojih izenači z združevanjem panjev v jeseni ali spomladi tako, da je stanje vedno enako. V računu tudi nismo upoštevali voska, ki ga lahko letno pridelamo 30 dkg na panj ali 9 kg na 30 družin. Ker je danes prodajna cena voska 1000 din, pomeni 9000 din dohodka zelo malo v razmerju s prejšnjimi številkami.
Iz tega sledi:
1.	da je sedanja cena medu glede na cene čebelarskih potrebščin odločno prenizka. Biti bi morala še enkrat višja, ali pa bi se morale čebelarske potrebščine poceniti vsaj za polovico, da bi se vložena glavnica primerno obrestovala;
2.	da se čebelarjenje v Sloveniji na stalnem mestu ne splača. Po vojni je povprečni pridelek medu samo enkrat, in sicer leta 1954, za malenkost presegel tistih 13 kg, ki jih zahtevamo za rentabilnost čebelarstva;
3.	da so slovenski čebelarji prisiljeni prevažati, če se hočejo obdržati. Ker pa se s prevažanjem stroški v čebelarstvu znatno povišajo, tudi v tem primeru ne moremo računati s kakim izrednim dobičkom. S čebelarstvom ne bo potemtakem nihče obogatel, toda kdor je spreten in oskrbuje čebele tako, kot je treba, zlasti pa kdor jih prevaža, bo dosegel vsaj to, da se mu bo trud izplačal.
OPAZOVANJE PANJA NA TEHTNICI IN ORGANIZACIJA OPAZOVALNE SLUŽBE
O pomenu čebelarske tehtnice na splošno smo govorili že v zvezi s čebelarskimi opravili, tu pa bomo dali nekaj navodil za čebelarje, kako naj z njo ravnajo, in nadrobneje prikazali, kako naj z njo kot najpoglavitnejšo opazovalno pripravo urede posamezna opazovanja.
Panj na tehtnici. Čebelarsko tehtnico (sl. 334) postavimo na primernem mestu ali v samem čebelnjaku ali pa v posebni, nalašč zanjo in opazovalni panj narejeni hišici. Kjer koli že stoji, mora biti tako postavljena, da ne zmanjšamo njene občutljivosti, torej prosto in v popolnoma vodoravni legi. Opazovalni panj, ki ga postavimo nanjo, se ne sme nikjer dotikati drugih panjev oziroma sten čebelnjaka. Ker bo skozi vse leto, to je v mrazu in vročini, prosto stal na tehtnici, je prav, da ima debelejše stene, ki bodo varovale družino pred naglim menjavanjem zunanje temperature. Če ni tak panj narejen iz debelejših desk, je prav, če ga prej, ko smo ga dali na tehtnico, obijemo okoli in okoli s poroznim, 10 mm debelim lesonitom in povrhu še s 5-milimetrskim trdim lesonitom, ki ne vpija vlage. Le opazovalni panj, ki je tako zavarovan pred mrazom

'	^	. . I!
31. 334. Čebelarska tehtnica
in vročino, bo družini v njem omogočil pravilen razvoj in pozimi porabil toliko hrane kot drugi panji. Potem bomo ugotovitve na tehtnici laže posploševali. Posebej je treba še poudariti, da les rad vpija vlago, zato mora biti dobro impregniran, drugače bodo ob mokrem in vlažnem vremenu nastajale pri tehtanju razlike, ki dosežejo včasih tudi 150 do 300g. Družina v panju na tehtnici naj bo po možnosti nerojiva in srednje močna. V primeru, da je šibka ali močnejša kot druge, opazovanj ne bomo mogli posploševati. Tudi ji ne smemo satov odvzemati ali jih ji dodajati iz drugih panjev.
Skrb za tehtnico. Železni oziroma jekleni deli tehtnice v vlagi rjave. Zato, še preden jo bomo postavili na opazovalno mesto, namažemo vse njene zglobe in premične vzvode s strojnim oljem, druge dele pa z vazelinom. Medtem ko je dovolj, če namažemo notranje dele tehtnice enkrat na leto, pa je treba namazati zunanje vsakih nekaj tednov. Leseni okvir in ploščo, na kateri stoji opazovalni panj, temeljito prepojimo s f i r n e ž e m , ju prebarvamo in končno še prelakiramo z lakom, ki ne propušča vlage.
Tehtanje. Za pravo čebelarsko tehtnico ne potrebujemo posebnih uteži. Vse tehtanje opravimo z dvema u t e ž i m a , ki se premikata na dveh vzporednih železnih ročicah. Vsaka od teh ročic ima na zgornji strani posebno lestvico, to je zareze, ki kažejo težo. Na spodnji ročici pomeni vsaka zareza, do katere premaknemo utež, 5 kg, na zgornji pa navadno 50 g. Natančnejše, za posebna opazovanja prirejene tehtnice so bolj občutljive, vendar tehtnice z občutljivostjo do 50 g za navadna opazovanja povsem zadostujejo. Na skrajni levi strani tehtnice je na spodnji ročici še posebna utež, ki z njo natančno uravnamo (tariramo) tehtnico, preden jo prič-
nemo uporabljati. Navadno je ta utež pritrjena, da trdno stoji, še z vijakom. Tehtnico s to utežjo uravnovesimo in pozneje te uteži več ne premikamo.
Ko smo tehtnico uravnovesili, postavimo nanjo opazovalni panj. Med postavljanjem panja na tehtnico moramo ravnati previdno. Najbolje je, če to delo opravita dva in panj postavita na tehtnico od zgoraj navzdol, ne da bi ga kasneje še kaj po njej premikala. Nato stehtamo panj. Pri tehtanju pomaknemo najprej spodnjo večjo utež od leve proti desni tako daleč, da kaže jeziček na tehtnici še lahno navzgor. Da bo začel nihati in da ga uravnamo, pomikamo prav tako z leve proti desni manjšo zgornjo utež, kolikor je potrebno. Spodnja utež nam pokaže, kolikokrat po 5 kg tehta panj, zgornja pa, kolikokrat po 50 g. Ce prištejemo teži, ki jo označuje na ročici spodnja utež, težo na zgornji ročici, dobimo težo opazovalnega panja, na primer 45,30 kg.
Težo, ki jo ima panj, ko smo ga postavili na tehtnico, imenujemo začetno težo. Hkrati z uro, dnem in mesecem tehtanja jo zapišemo v poseben zapisnik, ki ga bomo poslej vodili. Teža se bo namreč iz dneva v dan spreminjala navzdol ali navzgor glede na let čebel, moč čebelje družine, količino zalege v panju, porabo hrane in pašne razmere. S tehtanjem bomo torej lahko ugotavljali vse te in še druge notranje spremembe v panju kakor tudi pašne v naravi.
Čas tehtanja. Ni vseeno, kdaj opazovalni panj na tehtnici tehtamo. Posebej velja to še za čas, ko čebele izleta vajo, to je spomladi, poleti in jeseni. Kadar so čebele zunaj panja, je panj lažji kakor tedaj, kadar so doma. Med pašo je panj zvečer težji kot zjutraj, tudi če obakrat tehtamo, ko so čebele doma. Zakaj? Čebele ponoči iz medičine, ki so jo nabrale prejšnji dan, izparijo vodo. Panj je zato zjutraj lažji. Vse to nam narekuje, če hočemo ugotavljati spremembe teže panja, da ga tehtamo vedno ob istem času, pa naj bo to enkrat ali večkrat dnevno ali tedensko. Za navadna opazovanja zadostuje, da tehtamo panj enkrat dnevno, navadno zvečer, ko čebele prenehajo leteti. Če ga tehtamo dnevno dvakrat, ga tehtamo ob paši zjutraj pred izletom in zvečer po končanem izletu, nekako ob 5. in 20. uri, v brezpašni dobi od oktobra do marca pa ob 7. uri zjutraj in 18. uri zvečer. Vsako pomikanje uteži proti desni pomeni donos, pomikanje proti levi pa izgubo.
V zimski dobi, to se pravi po zazimljenju čebel, je za navadna opazovanja dovolj, če tehtamo panj vsakih deset dni, torej L, 10., 20. in 30. v mesecu. Kdor pa hoče na primer opazovati, kako zunanja toplotna nihanja vplivajo pozimi na porabo hrane v panju, bo moral tudi v tej dobi tehtati vsaj enkrat dnevno. Ugotovil bo tako, da je poraba hrane v panju najmanjša, kadar je zunaj stalna toplota -j- 6 do —6° C.
Iz ugotovitev, ki jih bomo razbrali s tehtnice, si bomo mogli razložiti marsikaj in se tudi marsikaj naučiti. Vendar pa nam ena sama tehtnica v čebelnjaku ne daje dovolj možnosti, da bi delali kar najbolj pravilne zaključke. Zato nekateri uporabljajo po več tehtnic. Potem je treba v čebelnjaku več prostora. Še več ga je treba, če hočemo z eno samo tehtnico tehtati po več panjev. V tem primeru morajo stati panji, ki jih tehtamo, v eni vrsti kak centimeter oddaljeni drug od drugega. Pod njimi mora biti prostor, kamor postavimo tehtnico na dveh tračnicah, ki jo potem na kolescih ali posebnem vozičku premikamo od panja do panja.
	Opazovalni panj je						Toplina zraka po Celziju					Vreme d			n e v			Opomba Začetek ia konec medenja važnejših rastlin, opazke
	tehtal		pridobil		zgubil		najvišja		najnižja		=	!	1	•E-	S; S	•s	M	
												1						
a	kg	dkg	kg	dkg	kg	dkg	+	—	+	—				s		S -		
																		o vremenu,
																		
a					3		4	5		7	8	9	10	ii	12	13	14	paši, letu čebel
1.	50	20					23		18		V					9	2	travniška paša
2.	50					20	22		17		v	D			Z	4	1	
3.	49	70				30	23		16		v	D			Z	4	1	
4.	49	30				40	25		16		v					14	1	
5.	49	25				5	23		18		v					5	1	
6.	49					25	22		18		v					7	1	
7.	48	85				15	27		17		v					15	1	
8.	48	75				10	25		17		v					15	1	
9.	48	75					27		18		v					15	1	
10.	48	45				30	26		18		v	D			V	8	1	-
2					i	75	243		173		10	3				96	11	
11.	48					45	21		14		v	d						
12.	47	85				15	19		12		v				v	14	1	
13.	47	80				5	25		15		v	d			s	4		
14.	47	55				25	23		12		v				z	13		
15.	47	40				15	20		13		v	d			s	5		
16.	47	45		5			23		16		v				j	14	1	„
17.	47	60		15			25		16		v				j	15	1	rumena detelja
18.	47	90		30			26		18		v				s	15	1	je začela
19.	47	50				40	22		14		v					4		cveteti
20.	47	90		40			24		12		v					14	1	••
2*				90	i	45	1		142		9	3				98	5	
21.	48	55		65			24		13		v					15	1	
22.	49	15'		60			27		16		v					15	1	
23.	49	75		60			27		18		v					14	1	
24.	50	50		75			26		17		v					14	1	
25.	51	65	i	15			24		16		v					14	1	
26.	52	90	i	25			25		15		v					15	1	
27.	54	55	i	65			26		19		v					15	1	rumena
28.	55			45			24		18		v					12	1	deteljica
29.	56	40	i	40			24		18		v					17	1	na travnikih
30.	57	45	i	5			25		19		v	D		i	z	11	1	odcvita, a le diši
31.	57	50		5			22		14		v					7	1	
2'			9	60			274		187		11	1		i		146	11	
Vsega			10	50	3	20	745		499		30	7		i		340	27	
Vzorec 16. Dnevni izkaz opazovalnice Bučkovci
Tako po potrebi tehtamo dva, tri ali več panjev, na primer enega, ki je tik pred rojenjem, drugega po rojitvi, tretjega, ki ne bo rojil itd.
Čeprav je čebelarska tehtnica, kakor smo že rekli, najpomembnejša priprava za čebelarska opazovanja, pa vendar ni edina. Isti panj nam lahko v dveh dneh na tehtnici pokaže različen donos, čeprav vemo, da se ni v njem v tem času nič spremenilo. Iskati moramo torej vzroke tem razlikam drugje, to je izven panja. Pri tem pa nam tehtnica ne more pomagati. Sprememba toplote, vlage v zraku, različnost vetra, količina padavin — vse to vpliva na donos in življenje v panju. Tehtnica nam sicer to registrira, ne more pa nam pokazati vzrokov. Zato je nujno, da ima vsak opazovalec poleg ene ali več tehtnic še termometer (minimaks), vlago m er, dežomer in vsaj vetrnico, ki mu kaže smer vetra, če že nima vetrom era, ki bi pokazal njegovo hitrost.
Termometer mora viseti tako, da nanj nikdar ne sije sonce, torej na severni strani. Z njim merimo najvišjo in najnižjo dnevno temperaturo in ugotavljamo, ob kateri temperaturi posamezne cvetlice najbolj ali najmanj mede, kdaj porabi panj več hrane, kdaj manj itd. Prav tako računamo povprečne mesečne temperature. Te izračunamo, če odštejemo od skupnega števila vseh dnevnih temperatur pod ničlo skupno število dnevnih temperatur nad ničlo in ostanek pomnožimo z dvakratnim številom dni v mesecu. Vsota vseh dnevnih stopinj nad ničlo je bila na primer v januarju + 48° C, pod ničlo pa — 296° C. Če odštejemo 48 od 296, dobimo ostanek — 248. Ker ima januar 31 dni, te dni pomnožimo z 2 in dobimo število 62. Če delimo — 248 z 62, dobimo povprečno mesečno temperaturo — 4° C. Drugo leto bo ta temperatura na primer — 6. Če bomo primerjali povprečno mesečno temperaturo v januarju s porabo hrane v panju, ki nam jo bo pokazala tehtnica, bomo ugotovili, da so čebele porabile več hrane v januarju, ko je bila povprečna njegova mesečna temperatura manjša kot pa v januarju, ko je bila ta višja. Seveda pa je primer, ki ga navajamo, in ugotovitev le tedaj veljavna, če so vsi drugi vremenski činitelji, kot vlaga, menjavanje temperature ipd., povsem enaki. Prav zato pa so za opazovanja potrebni še, kot smo že dejali, vlagomer, dežomer in vetrnica, ki pa jih tu ne bomo nadrobneje opisovali, saj si jih vsakdo lahko ogleda na vremenoslovnih postajah. Tudi je vsakemu čebelarju že iz lastnih opazovanj bolj ali manj znano, da na primer ob suhem in. vročem vremenu nekatere rastline ne mede, da ene zahtevajo več vlage, druge manj, da po dežju navadno donos pade, da močnejši veter zavira let čebel, suši nektar v cvetju itd. Kako in kdaj to nastopi, pa lahko povedo zanesljivo le pomagala, ki smo jih navedli zgoraj. Zato bi morala biti vsaka opazovalna postaja opremljena vsaj s temi instrumenti, rezultate, ki bi jih instrumenti dnevno pokazali, pa bi moral vsak opazovalec skrbno zbirati in zapisovati. Opazovalne postaje vpisujejo svoja opazovanja v primerno zrubricirane razpredelnice.
Poročila opazovalnic. Za dnevna opazovanja je določen vzorec 16. V prvo rubriko vpišemo, koliko je panj tehtal na primer 1. julija zvečer, 2. julija zvečer pa vpišemo v naslednjo vrsto, koliko je panj pridobil na teži, ali vpišemo v tretjo rubriko, koliko je izgubil, če ni bilo donosa. Če je tehtnica v ravnovesju, kar pomeni, da je donos le toliko velik, kolikor rabi družina za svojo dnevno potrebo, ostaneta 2. in 3. rubrika prazni. Po desetih dneh ugotovimo, koliko je panj pridobil oziroma izgubil na teži
v prvi tretjini meseca, ali drugače povedano, da seštejemo vsa do tedaj dobljena števila, ki označujejo donos ali porabo. Tak obračun donosa ali porabe napravimo tudi ob koncu druge in tretje mesečne tretjine, to je 20. in 30. oziroma 31. dne v mesecu, dobljene podatke pa prenesemo v »M esečni pregled« (vzorec 17). Dnevni izkaz opazovalnice Bučkovci, ki ga navajamo kot primer, kaže v juliju 730 dkg čistega donosa.
V naslednje rubrike zapisujemo dnevno toplino zraka, in sicer najvišjo in najnižjo. Če je ta nad ničlo, jo vpišemo pod znak +, če je pod ničlo, pa pod —. Zadnje rubrike so namenjene za opazovanja vremena. V rubriki o izletnih dnevih je treba na ta ali oni način označiti, ali so čebele tisti dan izletavale ali ne. Dan imamo za izleten tudi tedaj, če so čebele izletavale samo nekaj ur. Dež označimo, če je močan, z velikim D, če ni preveč izdaten, pa z malim d. Nekateri opazovalci kratko
Panj j e na teži						Toplina zraka			Dni j e bilo						
pridobil v	zgubil v	v mesecu čistih dkg		največ prinesel		najvišja v	najnižja v	srednja mesečna	izletnih	deževnih	s snegom	1 neurje	veter	sončni sij	obnožina
1. | 2.	3.	1. | 2. | 3.	pridobil	porabil			1. | 2. 1 3.	1. | 2. | 3.								
mesečni tretjini				dkg	dne	mesečni tretjini									
— 90 960	175 145 —	1050	320	165	27	27 26 27	16 12 13	20,06	30	7	—	i	n	240	27
Vzorec 17. Mesečni pregled opazovalne postaje Bučkovci
in malo ugotovijo: 5 dni je deževalo, torej je bilo v mesecu 25 izletnih dni. Stvar pa je lahko precej drugačna. Deževalo je le nekaj ur v dnevih, ki jih je označil kot deževne, sicer pa so čebele izletavale. Zato je pravilno, če v takih primerih sporoči: bilo je 30 izletnih in 5 deževnih dni.
V rubriki »s snegom« navedemo dneve, ko je pokrivala zemljo snežna odeja. Če je padlo mnogo snega, zaznamujemo to z velikim S, če pa je padlo malo, z malim s. Slano označimo s sl.
Vetrove opisujemo po straneh neba, na primer slab vzhodnik z malim v, močan vzhodnik z velikim V, močan sever z velikim S, slab jug z malim j itd.
Pri »sončnem siju« povemo, koliko ur čez dan je sijalo sonce. V mesečnem pregledu je treba sešteti število ur vseh dni, ko je sijalo sonce.
Donos obnožine redujemo, če je slab, z 1, če je srednje dober, z 2, a ko je obilen, s 3.
Opazovalci poročajo v splošnem delu o prvih pomladnih in zadnjih jesenskih izletih, o nastavljanju, prestavljanju, rojenju, obnovi matic, boleznih čebel in o drugih čebelarskih zanimivostih svojega področja.
Fenološka opazovanja dodajajo- opazovalci k zgoraj opisanim opazovanjem. Zato so navadno precej skopa in pomanjkljiva. Drugod so ustanovili že posebno fenološko službo in bilo bi prav, da bi tudi pri nas organizirali čim širšo tako opazovalno mrežo. Če hoče namreč čebelar spoznati pašne razmere svojega kraja, ni dovolj, da ugotovi, katere medovite rastline uspevajo v okolici njegovega čebelnjaka, ampak mora natanko določiti tudi čas njihovega cvetenja. Za vsako važnejšo medovito
rastlino, ki je je v okolišu nekaj več, bi moral sestaviti koledar cvetenja z naslednjimi zapiski: ime rastline, njena razširjenost v kraju, začetek cvetenja, višek cvetenja, konec cvetenja, vremenske razmere med cvetenjem, čebelarska vrednost rastline.
Šele ko bomo imeli podatke za 60 do 80 najvažnejših medovitih rastlin, bomo lahko z majhnim trudom in stroški izboljšali pašo v posameznih krajih. Nobenega smisla nima, nasajati še tako priporočene medovite rastline, če cveto v času, ko je v kraju dovolj druge paše, ali v kritičnih vremenskih razdobjih, ki se pojavljajo leto za letom. Moderno vremenoslovje računa čedalje bolj z vremenskimi konstantami, ki jih nekaj pozna že narodno izročilo (ledeni možje, Zofija, Medard itd.). Te imajo močan vpliv tudi na čebeljo pašo. Zato se nekatere rastline (na primer borovnica ali javor) pri nas, razen v izjemnih letih, ne morejo uveljaviti, čeprav jih drugje hvalijo. Kadar cvete več medovitih rastlin hkrati, kot na primer češnja in višnja, obletujejo čebele samo češnjo, dasi tudi višnja medi in ne da dosti manj donosa kot češnja. Podobno podrejeno vlogo imajo prav tako gadovec, srobot, ogrščica, črna detelja, lucerna itd. Vse takšne pojave bomo lahko ugotovili samo z natančnim opazovanjem in medsebojnim primerjanjem. Za taka opazovanja ni treba nobenih posebnih priprav, marveč zgolj nekaj budnosti in veselja do stvari. Zato bi jih ne smeli zanemarjati.
Čemu opazovalne postaje? Že iz vsega, kar smo doslej povedali, bo marsikomu jasno, zakaj so opazovalne postaje potrebne. Ne gre pri tem samo za to, da bi nam pravočasno javljale, kje je kaka paša in kam naj vozijo čebelarji svoje čebele, marveč še za nekaj drugega. Gradivo, ki ga zbero take opazovalne postaje v desetletju in več, nam služi za proučevanje različnih vprašanj, od katerih rešitve je v čebelarstvu marsikaj odvisno. Žal, da do danes pri nas še ni nihče študijsko obdelal dragocenega gradiva, ki se je v času, odkar obstajajo opazovalne postaje pri nas, nakopičilo. Nič ni zato čudnega, če moramo hoditi po odgovore na marsikatera vprašanja prav zaradi tega drugam. Ti odgovori dostikrat niso preverjeni in niti ne vemo, ali ustrezajo našim čebelarskim razmeram. Marsikdaj bi lahko drugače in pametneje ukrepali, kakor to delamo danes, ker nismo še proučili naših čebelarskih razmer glede na gradivo, ki so ga zbrale opazovalne postaje.
Nekaj drugega pa so, kakor je iz vsega razvidno, obveščevalne postaje. Te naj bi obveščale čebelarje, kako je z medenjem tu ali drugod. Marsikaj se je že poskušalo, toda zaradi majhne zavednosti čebelarjev samih in slabega načina organizacije je obveščanje bolj ali manj spodletelo. Merilo za taka obvestila je bila vedno zgolj tehtnica, ki pa je, ker smo se samo nanjo zanašali, večkrat odpovedala, tako da so prevaževalci imeli od teh obvestil včasih več škode kot pa koristi.
A7zemimo za primer samo letošnje medenje hoje pod Krimom, kjer je obveščevalna postaja ljubljanske čebelarske družine. Brž ko je tehtnica pokazala 80 dkg do 1 kg donosa, je završalo: »Hoja medi!« Ne da bi se kdo prepričal, ali res medi in koliko medi, so že po radiu opozarjali čebelarje, da se nudi za njih čebele ugodna prilika. Ti so v brezpašni dobi, kakršna je bila, nagrmadili pod Krimom na tisoče panjev in si nakopali s tem nepotrebne stroške. Hkrati so zamudili resnično pašo na otavi, ižanske čebele pa še tistega niso nabrale, kar bi sicer.
METODE STATISTIČNEGA PROUČEVANJA
Govoriti o pomenu statistike bi bilo danes odveč, saj imamo z njo opraviti tako rekoč dnevno ne samo v tovarnah in podjetjih, temveč tudi v šolah in podobnih ustanovah. Brez statistike si ne moremo zamisliti organiziranega dela in pravilnega izpolnjevanja delovnega načrta. Na občinah in okrajih so celo posebni uradi, ki vodijo statistiko gibanja prebivalstva.
Zbiranje statističnih podatkov. Prva naloga vsakogar, ki hoče napraviti statistiko o kakem predmetu ali pojavu, je, da zbere podatke, ki so mu za to potrebni. Podatke lahko zbere sam, tako da obide vse kraje tistega področja, na katerega se popis nanaša. Ce je to področje zelo veliko, ga razdelimo v manjše krajevne enote in določimo za vsako enoto posebnega popisovalca. Popisovalec zbira podatke po vprašalni poli ali pa jih neposredno vpisuje v primerno razpredelnico. Primer vprašalne pole je v naši knjigi na strani 635. Vprašanja v vprašalni poli morajo biti čim krajša, a vendar toliko jasna, da popisovalcu ne bo treba ugibati, za kaj pravzaprav gre. Samo eno zgrešeno vprašanje lahko pokvari ves popis. Primere razpredelnic za taka popisovanja imamo na straneh 634 in 635. K razpredelnici dodamo navadno še posebna navodila, kako jo je treba uporabljati, ali pa pojasnila k posameznim vprašanjem, ki so dostikrat tako kratka, da trpi njih jasnost. Na koncu vprašalne pole ali razpredelnice se mora popisovalec podpisati, s čimer potrdi, da odgovarja za natančnost podatkov. Manjkati ne sme tudi dan, ko je končal s popisom. Razen navedenih navodil dodamo navadno še nekatere zahteve, kot na primer rok odpošiljatve, naslov osebe ali ustanove, ki ji je treba popis poslati itd.
Grupiranje statističnih podatkov. Podatki, ki smo jih na ta ali oni način zbrali, so raztreseni po raznih popisnicah in jih v taki obliki ne moremo dobro izkoristiti. Dati jim moramo neko splošno obliko, s katero si bomo ustvarili pregledno sliko predmeta ali pojava, ki ga proučujemo. Na tej stopnji statističnega dela moramo nadrobne podatke nekako posplošiti, pri čemer dobijo številčno obliko, kolikor niso v tej obliki že prej podani. To stopnjo statističnega dela imenujemo spreminjanje podatkov v številke. Gole številke pa nam še ničesar ne povedo. Ce si hočemo ustvariti čeznje pregled, jih moramo razvrstiti v določene skupine ali, kot pravimo v statistiki, jih moramo grupirati.
Grupiramo tako, da statistične enote z enakim ali podobnim obeležjem uvrstimo v isto skupino ali narobe, da vse statistično gradivo razdelimo v skupine po podobnosti obeležja enot, ki sestavljajo to gradivo. Število enot v kaki skupini imenujemo frekvenco ali pogostnost.
Skupine lahko izbiramo po različnih vidikih, na primer glede na kraj oziroma prostor, glede na čas, ali po stvarnem obeležju statistične enote. Tako razlikujemo geografske, časovne in stvarne skupine. Poslednje lahko razdelimo še v s t v a rn o - k v a 1 i t a t i v n e in stvarno-kvantitativne skupine.
Za geografsko grupiranje je najprimernejša političnoadmini-strativna porazdelitev dežele. Pri nas bomo največkrat prostorno grupirali statistično gradivo po ljudskih republikah ali po oblasteh, na primer po okrajnih, mestnih oziroma krajevnih ljudskih odborih. Tako
grupiranje ima to prednost, da so meje posameznih skupin s politično-administrativno porazdelitvijo natančno določene.
Za časovno grupiranje lahko vzamemo kot osnovo določeno koledarsko razdobje: leto, polletje, tromesečje, mesec, dekado, teden, dan. Ker pa nekatera koledarska razdobja, čeprav jih imenujemo z istim imenom, niso enako dolga, je tako grupiranje včasih neprimerno. Nekateri meseci imajo po 31 dni, drugi po 30, februar celo samo 28, v prestopnem letu 29 dni. Tretja dekada marca ima 11 dni, toda tretja dekada februarja le 8 ali 9 dni itd. Primerjanje skupin, nastalih po takih koledarskih razdobjih, lahko vodi do napačnih zaključkov.
Razporejanje statističnega gradiva v stvarno-kvalitativne skupine je zelo preprosto, ako se stvarno-kvalitativno obeležje pojavlja le v nekaj, med sabo ostro razmejenih oblikah. Grupiranje oseb po spolu bi ne delalo nikakih težav, ker razlikujemo samo dva spola: moškega in ženskega, medtem ko bi bilo grupiranje po poklicih, ki jih je nešteto, mnogo bolj zamotano.
Stvarno-kvantitativne skupine imenujemo tudi razrede (variante, inačice). V eno tako skupino ali razred uvrščamo vse enote z določenim obeležjem enake številčne vrednosti. V tabeli na strani 662 smo na primer matice razlikovali po teži, izraženi v miligramih. V III. razred smo uvrstili vse matice, ki so tehtale od 190 do 200 mg. Dolnja meja tega razreda je 190, gornja pa 200. Razliko med spodnjo in zgornjo mejo imenujemo velikost razreda ali razredni areal, vrednost, ki leži na sredi med obema mejama, pa razredno sredino. Razredno sredino dobimo, ako seštejemo meji razreda in to vsoto delimo z 2. V našem primeru je sredina
190 + 200 2
390
2
= 195. Razredi so lahko vsi enaki, lahko pa tudi različno
veliki. Pogosto si pomagamo pri razvrščanju statističnih podatkov tudi s' tako imenovanimi odprtimi razredi, to je z razredi, ki jim manjka ena meja. Odprt je lahko prvi ali zadnji razred. Postavimo ju tedaj, če bi glede na določeno velikost razredov dobili na začetku ali na koncu razred, ki bi sploh ne imel frekvence, ali bi imel zelo majhno frekvenco. S tem zmanjšamo število razredov in dosežemo večjo preglednost gradiva. Ce bi poleg upoštetih matic na strani 662 imeli še eno matico, ki bi tehtala 242 mg, in eno s težo 29? mg, bi morali število razredov glede na areal 10 mg takole razširiti:
od 240 do 250 mg od 250 do 260 mg od 260 do 270 mg od 270 do 280 mg od 280 do 290 mg od 290 do 300 mg
1 matica
—	matic
—	matic
—	matic
—	matic
1 matica
Da se izognemo večjemu številu praznih razredov, postavimo na koncu odprt razred, ki ga opredelimo takole:
tež j i od 240 mg
2 matici
Statistične serije ali zaporedja. Primerjava je osnovna operacija v statistiki. Dr. S e r d a r pravi, da je duša statistike, ker ugotavljamo s primerjanjem »podobnosti in razlike v obeležjih statističnih enot ter tako najdemo zakonitosti in pravilnosti, ki vladajo med odnosi družbenih pojavov« (Učbenik statistike, Zagreb 1947). Za primerjavo so zelo prikladna statistična zaporedja, kot pravimo frekvencam določenih skupin, v katere smo razvrstili enote kakega statističnega gradiva. Posamezne frekvence skupin, ki sestavljajo statistično zaporedje, imenujemo člene zaporedja. Členi statističnega zaporedja so lahko poljubna števila lahko pa so tudi povprečne vrednosti. Na strani 640 smo navedli povprečne donose medu za leta 1947 do 1956. Vsi ti donosi skupaj predstavljajo statistično zaporedje povprečnih vrednosti. Kakor pri skupinah razlikujemo tudi tukaj prostorna, časovna in stvarna statistična zaporedja. Dostikrat člene kakega zaporedja postopoma seštevamo. Tako dobimo novo zaporedje, ki mu pravimo komulativno statistično zaporedje. Ako bi imeli časovno statistično zaporedje z 12 meseci in bi frekvenco januarja označili z A, frekvenco februarja z B, frekvenco marca s C itd., bi dobili člene komulativnega statističnega zaporedja takole:
1.	člen: A
2.	člen: A + B
3.	člen: A + B + C
4.	člen: A + B + C + Č
5.	člen: A-hB + C + Č-hD
6.	člen: A-f-B-j-C + Č-j-D + E
7.	člen: A-j-B + C + Č + D + E + F
8.	člen: A + B + C + Č + D + E + F + G
9.	člen: A + B + C + Č + D + E + F + G + H
10.	člen: A + B + C + Č + D + E+F + G + H + I
11.	člen: A-f-B-j-C-j-Č-l-D-hE-j-F -j-G-j-H-hld-!
12.	člen: A + B + C + C + D + E + F + G + H + I + J + K
Komulativno statistično zaporedje prikazuje desni diagram na strani 288. Za prekinjeno črto veljajo števila:
24. maja............... = 816 g
2. junija.............. 816 + 782 =1598 g
11.	junija............. 1598+ 828 = 2426 g
21.	junija............. 2426+ 1091 = 3517 g
30. junija............. 3517 + 1253 = 4770 g
Vsak člen tega komulativnega zaporedja predstavlja skupno proizvodnjo voska v panjih s po 3 praznimi satniki ob petih določenih dnevih, ko so vosek tehtali. Zadnji člen 4770 g kaže skupno proizvodnjo voska na dan 30. junija.
Tabele. Po grupiranju je naša naloga, da dobljenim številom, razvrščenim v statistična zaporedja, damo obliko, ki je primerna za njih proučevanje. Dokončna oblika mora biti taka, da omogoča lahek in jasen pregled pojava, ki ga z njo prikažemo. Največkrat napravimo to s t a beli r a n j e m. »Sredstvo izražanja je v statistiki število, oblika izražanja
pa tabela,« pravi dr. S e r d a r. »Tabelarna metoda je osnovna metoda posploševanja.«
Vsa števila v kaki tabeli so imenovana števila, vendar jim imen ne pripisujemo. Zato pa mora biti iz tabele kako drugače razvidno, kaj pomenijo. Pomen števil pojasnimo v prvi vodoravni vrsti, ki jo imenujemo zaglavje, dostikrat tudi v prvem pokončnem stolpcu (pred-koloni). S križanjem črt dobimo vodoravne vrste in pokončne stolpce
ali kolone (postati). Vodo-Umptrotur«! P.vP«i*i. ioPo«dU, poi-nik oiv,;v,c, ravne črte včasih izpuščamo,
tako da ima tabela samo navpične stolpce. Da je tabela čim preglednejša, uporabljamo črte različne debeline. Zaglavje je po navadi ločeno od številčnega dela tabele z debelejšo črto, prav tako tudi zbirne vrste oziroma stolpci, v katerih so sešteta števila iz prejšnjih predalov. Pokončne stolpce kaj radi označujemo z zaporednimi številkami ali pa zaporednimi črkami. Tako označevanje stolpcev ima velike prednosti pri sestavljanju navodil za uporabo tabele. Z njimi lahko celo v zaglavju opišemo, kako smo števila v pokončnih stolpcih dobili. Taki opisi so na primer v tabeli na straneh 634 in 633.
Tabele so lahko enostavne ali kombinirane. Enostavne tabele predstavljajo rezultate grupiranja po enem samem obeležju statističnih enot. Če jih grupiramo istočasno po več obeležjih in dobljena statistična zaporedja uvrstimo v pregleden sestav, dobimo kombinirano tabelo. — Primer enostavne tabele imamo na strani 533. V njej je odstotni delež voska določen zgolj po teži sata. Tabela bi morala dejansko imeti samo dve koloni, da pa bi ne bila predolga, smo z isto kolono nadaljevali v vzporednih vrstah. Na preglednosti je sicer zaradi tega nekoliko zgubila, pridobila pa je na strnjenosti.
Tabela na strani 254 je sestavljena iz štirih enostavnih tabel. V prvi tabeli so bila števila jajčec, ki jih je matica izlegla med letom, grupirana po zaporednih mesecih. V drugi tabeli je bilo prikazano, koliko jajčec izleže matica povprečno vsak dan v istih mesecih kakor v prvi, v tretji, kako narašča in pada v teh mesecih obseg zalege, a v četrti, kako se spreminja moč čebelje družine. Ker so imele vse štiri tabele skupna d o tika 1 i š č a v mesecih, po katerih smo grupirali posamezna statistična za-
Sl. 335. Gibanje tehtnice mea akacijevo pašo leta 1955 (primer za uporabo strnjenih stolpcev v ploskovnem grafikonu — po Škrku)
poredja, smo jih združili v eno samo. To je bilo mogoče predvsem zaradi tega, ker je bilo besedilo v prvi koloni v vseh tabelah enako. S tem smo pridobili ne samo na prostoru, temveč tudi na preglednosti. Števila je mnogo laže primerjati med seboj, če stoje druga poleg drugih in nam pri tem primerjanju ni treba skakati s pogledom na različne strani.
Zanimiva je Poltjevljeva tabela na naslednji strani 255. Površina zaležene ploskve na satu je preračunana na 16-milimetrske enote, te enote pa so grupirane istočasno po višini in širini zaleženih ploskev. Do katere koli številke v tabeli pridemo skozi dva vhoda, enkrat z desne, drugič od zgoraj. Zato lahko tako razporedbo števil imenujemo tabelo z dvema
Macesnov

Smrekov
Gozdni	Travniški	Akacijev
med	med	med
Voda
Grozdni sladkor
Sadni sladkor
Trsni sladkor
Dekstrin
Beljakovine
:W‘
Sl. 336. Analiza medu (primer za uporabo razdeljenih stolpcev v ploskovnem grafikonu; po Elserju)
vhodoma. Podobno kombinacijo imamo tudi pri poštevanki, v kateri so posamezni zmnožki grupirani po prvem in drugem faktorju. Primera zelo kombiniranih tabel sta analizi slovenskih medov in voskov na straneh 503, 516 in 517.
V tabeli ne sme ostati niti eno polje popolnoma prazno. V vsakem polju mora biti določeno število ali pa kak primeren znak. Ce pojav, ki ga prikazujemo z ustrezajočim številom, ne obstaja, napravimo v tabeli vodoravno črtico (—). Če pojav obstaja, a je manjši od polovice enote, ki smo jo izbrali za izražanje podatkov, torej toliko majhen, da ga ni mogoče izraziti z najmanjšo enoto, zapišemo v polje glede na zaokroževanje števil na cela mesta, eno, dve ali več decimalk: 0 ali 0,0 ali 0,00 itd. Če so podatki neznani ali dvomljivi, jim pripišemo vprašaj (?), če pa so samo približno ocenjeni, jih postavimo v oklepaj (...).
Navadno ima tabela tudi napis, v katerem je povedano, kaj po-nazoruje. Če so vsa števila v tabeli izražena v isti merski enoti, je lahko ta enota sestavni del napisa, če pa so števila izražena v različnih merskih enotah, določimo zanje v zaglavju ali predkoloni posebno vodoravno vrsto ali pokončni stolpec.
RADOVLJICA
Grafično predočevanje statističnih rezultatov. Poslednja stopnja vsakega statističnega dela je sestavljanje tabel, s katero skušamo dati rezultatom svojega proučevanja čimbolj strnjeno in pregledno obliko. Rezultati so izraženi v tabeli s številkami, razporejenimi v primerna statistična zaporedja. Ce je teh številk le preveliko, pa jih je včasih težko med seboj primerjati in z njih primerjanjem ugotoviti odnose med posameznimi pojavi, ki jih statistično gradivo prikazuje. Zato je iskala statistika še druge možnosti, s katerimi bi čim oprijemljiveje ponazorila rezultate svojega proučevanja. Ena najuspešnejših metod je grafično predočevanje. Ta način je dostopen tudi ljudem, ki nimajo o statistiki nikakega pojma. Zato so se grafikoni danes na splošno uveljavili. Najdemo jih v znanstvenih razpravah in učnih knjigah, da, celo v dnevnem časopisju. Grafična metoda je največ pripomogla k populariziranju statistike.
Grafikoni imajo precej prednosti pred tabelami. V vsakem statističnem zaporedju nas najbolj zanima njegova največja in najmanjša vrednost. Te značilne točke najdemo v grafikonih tako rekoč na prvi pogled, medtem ko jih je treba v tabelah dostikrat dalje časa iskati. Pojmovanje in predstavljanje zelo velikih števil ni vedno preprosta zadeva. V grafikonih stopa velikost števil nekako v ozadje, kljub temu pa prihaja do jasnega izraza njih medsebojno razmerje. Tudi napake v razporejanju statističnega gradiva se v grafikonih takoj pokažejo. Zato uporabljamo grafikone pri kontroliranju statističnih zaključkov ali celo pri reševanju kakih posebnih nalog. Vendar so tabele še vedno v statistiki najvažnejši raziskovalni pripomoček. Grafikoni jih ne morejo nadomestiti, pač pa so jim v nekako podporo, ker jih lahko prikažejo v nazorni in širši javnosti čimbolj dostopni obliki. Na račun te nazornosti pa je treba večkrat zanemariti njih natančnost. In to je pomanjkljivost grafikonov, zaradi katere ne morejo vzdržati tekme s tabelami. — Grafikonov je več vrst. V glavnem razlikujemo ploskovne in linijske grafikone ter kartograme.
KRANJ
KAMNIK
LJUBLJANA
LOGATEC
KOČEVJE
ČRNOMELJ
NOVO MESTO
LITIJA
GOR.GRAD
DRAVOGRAD
SLOV.GRADEC
CELJE
LAŠKO
KRŠKO
BREŽICE
ŠMARJE
KONJICE
MARIBOR L
MARIBOR D
PTUJ
LJUTOMER
M.SOBOTA
D. LENDAVA
(5
RAZMERJE MED p0VRŠ|N0 SREZA
PAŠNIM POUEM ŠTEVILOM PANJEV
SI. 337. Površine, pašna polja in število panjev predvojnih okrajev v medsebojni primerjavi (trojni vodoravni stolpci v ploskovnem grafikonu; po Mayerju)
Ploskovni grafikoni prikazujejo statistične podatke s ploščinami geometrijskih likov. Največkrat uporabljamo pri tem pravokotne stolpce, katerih višina je premo sorazmerna s števili, ki jih z njimi ponazorujemo. V istem grafikonu je osnovnica vseh stolpcev enaka. Predstavlja torej enoto, zaradi katere je njih ploščina odvisna samo od višine. Stolpci stoje s svojimi osnovnicami na isti vodoravnici, na navpičnici poleg njih pa je merilo, po katerem lahko ocenimo njih višino. Včasih zapišemo višine kar vrh vsakega stolpca. Med posameznimi stolpci so enakomerni presledki, lahko pa so primaknjeni drug k drugemu, tako da sestavljajo vsi skupaj precej razčlenjen mnogokotnik, ki ga imenujemo poligon frekvence. Če imamo pri načrtavanju grafikona opraviti tudi z negativnimi vrednostmi, obrnemo glede na vodoravnico, ki predstavlja izhodišče merjenj, stolpce za pozitivne vrednosti navzgor, stolpce za negativne vrednosti pa navzdol (sl. 335).
Če hočemo s stolpci grafično ponazoriti dele statističnih zaporedij, razdelimo stolpce v tistih višinah, ki ustrezajo po merilu velikosti frekvenc teh delov, z vodoravnimi črtami. Vsak tak del označimo potem z drugim načinom šrafiranja ali s posebno barvo. Šrafiranja in barve pa morajo biti v stolpcih istega grafikona za iste frekvence posameznih zaporedij enake. Takim stolpcem pravimo razdeljeni stolpci.
Z razdeljenimi stolpci je pojasnil Elser analizo medu na sliki 336. Da je slika na vsebini še bolj pridobila, je stolpce narisal v obliki podolgovatih kozarcev.
Dostikrat je treba dve statistični zaporedji, ki smo ju grupirali po enakem obeležju njih enot, med seboj primerjati. Tedaj postavimo g[ 335. Povprečni donosi in izgube v letih 1929 do 1948 stolpca za statistično za- na 0paz0valni postaji v Virmašah pri Škofji Loki poredje, ki ju primer-	(primer	za	linijski	grafikon; po Žontarju)
/d/o &Zy~19W
*S .46 47
/e/tfe £/o/?€>s&
G/ fa/t/e /{.SfrtfC* r /t/rtr	/046
Logaritemsko
100
90
80
70
60
jamo, drugega za drugim tako, da je zadnji s strani vsaj še nekoliko viden in drugače označen. Postavimo ju lahko tudi drugega poleg drugega. Če je več takih dvojnih stolpcev, je navadno med vsako naslednjo dvojico nekoliko razmaka. Z dvojnimi stolpci smo prikazali v prvem delu Sodobnega čebelarstva na strani 97 potek poskusa z dresiranimi čebelami na resi in črni detelji. Od dveh prirejenih stolpcev je eden vedno črn. Ta pomeni število črnih, svetli pa število rumenih čebel. Ker ni posebnega merila, so ustrezne številke napisane vrh vsakega stolpca. Rastlini ponazorujeta njiju sliki.
Ni pa potrebno, da stoje stolpci ravno navpično. Grafikon prav nič ne zgubi na svoji nazornosti, če jih razvrstimo vodoravno, je pa seveda potem tudi merilo vodoravno in stoji pod njimi ali nad njimi, medtem ko je izhodišče vseh stolpcev navpična črta na levi strani (sl. 337). Tak način grafičnega predoče-vanja statističnih podatkov je prikladen zlasti takrat, kadar jih ponazorujemo neposredno s pisalnim strojem. Za enoto merila vzamemo x ali pa več x skupaj in jih nanizamo v vodoravne vrste različnih družin, kot jih zahtevajo posamezna statistična zaporedja. Če bi hoteli na primer grafično prikazati, koliko smo v zadnjih petih letih vzredili matic, bi imel s pisalnim strojem napravljen grafikon takole obliko: Število vzrejenih matic v letih:
12	3	4
Aritmetično merilo Sl. 339. Logaritemska mreža
1954	xxxxxxxxxxxx
1955	xxxxxxxxxxxxxxxxxx
1956	xxxxxxxxxx
1957	xxxxxxxx
1958	xxxxxxxxxxxxxxx x — 1
Z razdeljenimi stolpci prikazujemo predvsem strukturo kake snovi, v našem primeru na sliki 336 sestavine medu. Zato pravimo takim grafikonom tudi strukturni grafikoni. Pri njih načrtavanju pa lahko uporabljamo namesto pravokotnikov še kake druge like, na primer kvadrat ali krog. Pri krogu predstavlja njegova ploščina celotno statistično gradivo, ploščine njegovih izsekov pa dele tega gradiva. Ker so ploščine izsekov premo sorazmerne z velikostjo njihovih obsrediščnih kotov, ni treba nič drugega, kakor izračunati, koliko stopinj pripada posameznim delom gradiva, če pripada celotnemu gradivu 360°. Na tej podlagi načrtamo
OmBLEU9^
aplil
Sl. 540. Povprečni donosi in izgube po mesecih v letu 1955/56 (primer za polarni grafikon)
nato v izbranem krogu potrebne polmere in dobljene izseke različno š r a f i r a m o. Skoraj vedno je takemu grafikonu dodana posebna razlaga, ki nam pojasni, kaj različna šrafiranja pomenijo.
Linijski grafikoni ponazorujejo posamezne pojave s črtami. Z njimi prikazujemo predvsem časovna ali stvarno-kvantitativna statistična zaporedja, ker je črta najprimernejše sredstvo za ponazorovanje nepretrganega toka dogajanj in spreminjanj inačic.
Pri načrtavanju linijskega grafikona uporabljamo navadno pravokotni koordinatni sestav. Ta sestoji iz dveh pravokotno sekajočih se premic. Premici sta osi, njiju presečišča pa izhodišče koordinatnega sestava. Koordinatni osi imata še svoja posebna imena. Vodoravni pravimo abscisna os, navpični pa ordinatna os. Osi razdelimo z izbrano mersko enoto in z začetkom v izhodišču na obe nasprotni strani v enake odseke; ni pa nujno, da je ta enota na eni in drugi osi enaka. V zarezah, ki jih dobimo po razdelitvi, potegnemo vzporednice z abscisno in ordinatno osjo. V mrežastem vzorcu, ki tako nastane, imenujemo pravokotnice na abscisno os ordinate, a pravo-kotnice na ordinatno os abscise. Ordinate predstavljajo razrede (inačice) zaporedja, razdalje na njih pa označujejo števila zastopnikov
oziroma frekvenco v posameznih razredih. Na ordinatah določimo glede na frekvenco posameznih inačic točke, te pa potem med seboj zvežemo, da dobimo lomljeno črto, ki preide pri obsežnejšem statističnem gradivu, zlasti pri večjem številu razredov, v gladko potekajočo krivuljo. Tako je nastal grafikon na sliki 338, ki prikazuje povprečne donose in izgube v več zaporednih letih, kot jih je ugotovil s tehtnico opazovalec v Virmašah pri Škofji Loki. Izhodišče grafikona je označeno z 0. Na abscisni osi, ki je nekoliko debelejša, so začrtana v enakih razdaljah
Sl. 341. Gostota panjev v ljutomerskem okraju (primer za kartogram; po Mayerju)
PANJEV PRIDE
NA KVADR. KM
10 DO IB
piilSli
MBM
IB DO 20
M. NEDFLl
80 DO 2B
PREKO 30
86 DO 30
leta, na ordinatah pa so izbrane točke po številu kilogramov za posamezna leta. Pozitivne točke, ki prikazujejo donos, leže nad abscisno osjo, negativne, ki prikazujejo porabo, pa pod njo. Merilo za število kilogramov je na ordinatni osi.
Potekanju črte sledimo v linijskem grafikonu vedno z leve proti desni. Vzpon črte pomeni povečanje in padec črte zmanjšanje množine enot, ki so razporejene na posamezne razrede. Strmina črte pa ni vedno veren izraz jakosti, v kateri se spreminja frekvenca. Odvisna je od tega, v kakšnem razmerju je izbral risar grafikona enote na abscisni in ordinatni osi. Grafikon na sliki 338 vzbuja vtis pretiranosti, ker so enote na abscisni osi premajhne.
Na istem grafikonu lahko ponazorimo tudi dve ali celo več statističnih zaporedij, zlasti takih, ki jih hočemo med seboj primerjati. Da ne zgubimo pregleda, kako črte vsaka zase potekajo, jih različno označimo; eno izvlečemo, drugo sestavimo iz samih pik, tretjo iz pik in črtic, četrto
iz dvojnih pik in črtic itd. Primere takih grafikonov imamo v L delu Sodobnega čebelarstva na straneh 187 in 189 ter v II. delu na straneh 288 in 408. Ako sta v istem grafikonu načrtani dve krivulji, od katerih zahteva vsaka zase svoje merilo, postavimo drugo merilo kraj prvega ali pa na desno stran grafikona. Dobro je, če številke enega merila označimo v drugi barvi in v isti barvi tudi krivuljo, ki pripada temu merilu.
Če je statistično zaporedje sestavljeno iz členov, od katerih imajo eni zelo majhno, drugi pa zelo veliko številčno vrednost, bi moral biti grafikon zelo velik, da bi prišli členi z majhno vrednostjo do svojega izraza. V takem primeru uporabljamo namesto aritmetičnega merila na ordinatni osi logaritemsko merilo.
Logaritemsko merilo ne prične z 0 kakor aritmetično, temveč z 1, ker je log 1 = 0. Ker je nadalje log 10=1, izberemo ta logaritem za mersko enoto, ki pa mora biti precej velika, saj jo je treba še nadrobneje raz-
10	12 IS 16	18	20	22
3načtce alt varijante
Sl. 342. Binomialna krivulja
deliti od 1 do 10. Če meri na primer enota 5 cm (=50 mm), označimo zarezo na ordinatni osi v višini 50 mm z 10, znotraj te enote pa določimo še druge zareze. Ker je log2 = 0,30103, napravimo zarezo:
za	2	v	višini	50 mm . 0,30103 = 15,0515 mm = 15 mm
za	3	v	višini	50 mm . 0,47012 = 23,5060 mm = 24 mm
za	4	v	višini	50 mm . 0,60206 = 30,1030 mm = 30 mm
za	5	v	višini	50 mm . 0,69897 = 34,9485 mm = 35 mm
za	6	v	višini	50 mm . 0,77815 = 38,9075 mm = 39 mm
za	7	v	višini	50 mm . 0,84510 = 42,2550 mm = 42 mm
za	8	v	višini	50 mm . 0,90309 = 45,1545 mm = 45 mm
za	9	v	višini	50 mm . 0,95424 = 47,7120 mm = 48 mm
Naslednja merska enota (=50 mm) je označena s 100 (log 100 = 2). Njena podrobna razdelitev je popolnoma enaka razdelitvi prve enote, le pri njenih notranjih zarezah stoje oznake 20, 30, 40, 50, 60, 70, 80 in 90. V istem smislu si slede oznake 200, 300, 400, 500, 600, 700, 800, 900 in 1000 (log 1000 = 3). Logaritemsko mrežo, ki smo jo načrtali na podlagi zgornjih številk, prikazuje slika 339.
Polarni diagram. Nekateri pojavi, ki jih statistično proučujemo, imajo tako imenovani sezonski značaj, to se pravi, da v določenem časovnem razdobju potekajo skoraj enako. Tako se na primer čebelja paša
redno vsako leto od srede aprila dalje vse bolj zboljšuje in zato tudi donos medičine v panjih stalno raste, doseže v maju in juniju svoj višek, nakar začne zopet polagoma padati. Podobno je gibanje letne temperature zraka. Gibanje se po vrača na mesto, kjer se je začelo, se torej ponavlja v nekakih krogih. Časovno razdobje, v katerem se kak pojav ponavlja, imenujemo ciklus, pojav s tako tendenco gibanja pa ciklični pojav. Pri čebelji paši je ciklus leto. Pri drugih pojavih je lahko manjši; pri razvoju čebele od jajčeca do popolne žuželke je na primer raztegnjen na 21 dni. — Za ponazorovanje cikličnih pojavov uporabljamo posebne linijske grafikone,
ki jih imenujemo, ker jih načrta-vamo v polarnem koordinatnem sestavu, polarne diagrame. Polarni diagram, ki predstavlja gibanje čebelje paše in temperaturo zraka od začetka oktobra 1955 do konca septembra 1956, vidimo na sliki 540. Mreža grafikona je sestavljena iz istosrediščnih krogov, ki so z radio-vektorji razdeljeni zaradi dvanajstmesečnega ciklusa na 12 enakih delov. Na radio-vektorjih so nanesene ustrezajoče frekvence obeh pojavov. Merilo je označeno na vodoravnem premeru, in sicer za donos oziroma porabo medu na 'ri -rt >7i >8 m iai m ,9 Hi ,9j e. 2o	desni strani izhodišča koordinat-
Sl. 343. Grafična ponazoritev Bukovčevih nega sestava (središče krogov), za merjenj celic	temperaturo pa na levi strani. Pašna
krivulja je izvlečena, medtem ko je temperaturna črtkana. Čim bolj se krivulja približuje središču krogov, tem slabšo pašo in tem nižjo povprečno mesečno temperaturo pomeni.
Kartogrami. Prostorna ali geografska statistična zaporedja prikazujejo, kakor smo že dejali, geografsko razprostranjenost kakega pojava. To geografsko razprostranjenost pa je najlaže predočiti na zemljevidih, na katere se členi takih razporedij nanašajo, in sicer tako, da člene prikažemo najprej s tem ali onim prej opisanim ploskovnim grafikonom (stolpec, kvadrat, krog), nato pa jih v zemljevidu postavimo na tista mesta, ki ustrezajo označbi geografskih skupin v zaporedjih. Tako opremljene zemljevide imenujemo diagramske karte. Prištevamo jih h kartogramom. Druga vrsta kartogramov so statistične karte, v katerih so razne stopnje statističnih vrednosti označene z različnim šrafiranjem ali z različnimi odtenki določene barve. Primer na strani 656 prikazuje gostoto panjev v predvojnem ljutomerskem okraju. Vse frekvence ugotovljenega statističnega zaporedja po številu panjev so glede na njih geografsko obeležje razvrščene v pet razredov, ki so raztolmačeni v legendi na levi strani grafikona. Čim več panjev je nakopičenih na kvadratni kilometer površine, tem temnejše je šrafiranje, tako da je na prvi pogled razvidno, v katerih delih okraja jih je več in v katerih manj. Največ jih je v okolici Ljutomera in Veržeja.
BINOM1ALNE KRIVULJE IN MEJE ODBIRANJA
Dokaj značilna statistična zaporedja dobimo, če raziskujemo menja-v o s t kakega znaka pri istovrstnih osebkih, na primer dolžino listov kakega drevesa, število cvetnih lističev pri cvetlicah določene sorte, širino oprsja pri čebelah iste pasme itd. Pri tem vidimo, da nagibljejo zbrana števila, ko jih grupiramo, k neki somerni razporedbi.
Gaussova krivulja. Kakor pri vsakem statističnem gradivu, tako je mogoče tudi pri tem gradivu prikazati odnose in zakonitosti med posa-
60 d
50 i
40-
30-
meznimi skupinami grafično. Ce fikon, dobimo značilno krivuljo, bližuje krivulji, načrtani na podlagi številk iz te ali one vrste Pascalovega trikotnika (Sodobno čebelarstvo I, str. 209). Krivuljo, ki so jo dale številke iz sedme vrste, prikazuje naša slika 342. Ker pa ima Pascalov trikotnik nešteto vrst, bi lahko narisali nešteto podobnih krivulj. Vsem bi bila skupna popolna simetrija, njih višina in strmina simetričnih vej pa bi bila tem večja, čim višja bi bila potenca, iz katere bi izvirali uporabljeni koeficienti. Pri neskončno velikem potenčnem eksponentu (kadar bi bilo (Gaussovo) krivuljo.
izberemo ki se po
za to ponazoritev linijski gra-svoji obliki bolj ali manj pri-
iO-i
10-
Sl. 344. Grafična ponazoritev Mayerjevih merjenj celic
n = °o) bi dobili idealno b i n o m i a 1 n o Tako binomialno krivuljo bi dala seveda le redkokatera štetja, merjenja, tehtanja ali druga manj eksaktna ugotavljanja variacijskih posebnosti. Moremo pa jo vedno rekonstruirati in si tako ogledati, koliko se gradivo približuje svoji idealni razporedbi.
Podatki o velikosti celic na satu. Ko je pred leti nabavljala društvena čebelama nove valjarje za izdelavo satnic, smo se mnogo ukvarjali z vprašanjem, koliko celic na decimeter dolžine grade kranjske čebele v naravnih okoliščinah, torej v kranjičih, kjer jim celični vzorec ni predpisan s satnicami. Prve podatke je zbral Avgust Bukovec, nadaljnja dokaj natančna merjenja pa je opravil Julij M a y e r ob zbiranju voščin za kemično analizo voskov iz raznih krajev Slovenije. Grafično ponazoruje Bukovčeva merjenja izvlečena krivulja na sliki 343, Mayerjeva pa izvlečena krivulja na sliki 344. Krivulji se znatno razlikujeta, čeprav sta rezultanti istovrstnih merjenj. Značilno za Bukovčevo krivuljo je to, da ima dvoje vrhov, in sicer v ordinati IS1/^ ter v ordinati 19. Med obema vrednostima zeva globok prepad, ki se za dobro petino najvišje vrednosti približa abscisni osi. Tudi variacijski obseg krivulje je precej velik. Mayerjeva krivulja je mnogo bolj enakomerna, moti samo vrh, ki je za cel razred pomaknjen preveč na desno. Že to kaže,
da je bilo Mayerjevo gradivo enotnejše od Bukovčevega in da so bila najbrž tudi njegova merjenja natančnejša. V tem nas potrjujeta idealni binomialni krivulji, ki sta v obeh grafikonih narisani s prekinjeno črto. Mayerjeva krivulja se z idealno mestoma krije, Bukovčeva pa prav nikjer. Ordinati, ki gresta skozi vrhova idealnih krivulj, določata povprečno vrednost za število celic na decimeter ali tako imenovano srednjo mero M. Kakor je razvidno, se v srednji meri obe preiskavanji domala ujemata. Vse tako kaže, da gradi kranjska čebela 183/4 celice na decimeter dolžine, to se pravi 5,33 mm široke celice. Jasno je, da gradi tudi ožje in širše, toda navedena širina prevladuje.
Dvovršne in mnogovršne krivulje. Na krivulje, ki imajo kakor Bukovčeva dva ali celo več vrhov, pri variacijsko-statističnih raziskavanjih večkrat naletimo. Če so merjenja natančna, je taka dvovršnost ali
mnogovršnost po pravilih biometrije vedno znak neenotnosti gradiva, v našem primeru bi lahko bila znak, da so sati izvirali od čistih kranjic in kranjsko-italijanskih križank. Vrhovi s svojimi ordinatami izdajajo komponente, ki * 1
so dovedle do njegove pome-8 m @ n @ n (y) «; <7 m 19 šanosti, in nam morejo biti Sl. 345. Populacija fižola	v najboljšo oporo pri vzreji
in njeno razčlenjenje v čiste linije	in odbiranju plemenjakov. —
Prav tako sumljiva je krivulja s širokim razponom. Kljub najlepši obliki je lahko rezultanta več krivulj, čemur je mogoče priti na sled samo z dolgotrajnimi in zamudnimi poskusi.
Poskusi s fižolom. Fižol, ki smo ga pridelali na neki njivi, se razlikuje edino po dolžini posameznih zrn. Razporedba plodov po velikostnih razredih nam da tipično binomialno krivuljo z razponom od 7 do 19 mm in z vrhom v ordinati 13 mm (sl. 345). Naslednje leto posadimo vsako varianto zase, to se pravi, vse fižole z dolžino 7 mm v posebno gredo, vse 8 mm dolge v drugo gredo in tako nadaljujemo do 19-milimetrskih zrn, ki pridejo prav tako ločeno v zemljo. Med letom pazimo, da dozore posevki v čimbolj enakih okoliščinah. Jesenska raziskavanja nas preverijo, da smo imeli opravka s tremi različnimi zvrstmi fižola, in sicer:
1.	z	zvrstjo, ki	variira	od	7	do	15 mm	in	ima srednjo	mero	11 mm;
2.	z	zvrstjo, ki	variira	od	9	do	17 mm	in	ima srednjo	mero	13 mm;
3.	z	zvrstjo, ki	variira	od	11	do	19 mm	in	ima srednjo	mero	15 mm.
Najmanjša zrna, ki smo jih	bili	posadili	in o katerih	vemo,	da so bila
dolga 7 mm, niso rodila izkl jučno 7 mm dolgih zrn, kakor bi marsikdo pričakoval, temveč mešanico, ki variira od 7 do 15 mm, mešanico, v kateri imajo 11 mm dolga zrna večino. Prav takšen je pridelek 8-mili-metrskih zrn. Pridelki 9-milimetrskih zrn pa so dvojni. Eni imajo variacij ski obseg od 7 do 15 mm, drugi od 9 do 17 mm. Podobno da nasledstvo 10-milimetrskih zrn dve variacijski vrsti. Nasledstvo 11-milimetrskih zrn
^ s s s
pa da kar tri take vrste. Ena vključuje zrna od 7 do 15 mm, druga zrna od 9 do 17 mm, tretja od 11 do 19 mm. Isto opazimo v vseh pridelkih od 12 do 15 mm, medtem ko razpadejo pridelki od 15 do 17 mm zopet v dve skupini, in sicer v skupino z variacij skim obsegom od 9 do 17 mm in od 11 do 19 mm. Pridelki 18 in 19-milimetrskih zrn variirajo samo od 11 do 19 mm. Razčlenitev teh posevkov kaže slika 346. Spodnje, nekoliko večje številke označujejo posamezne variante od 7 do 19 mm, števila med variacijskimi vrstami pa frekvenco v prvotni zmesi in v zvrsteh, ki so se izcimile po odbiranju. Na sliki 345 je ta razčlenitev predočena grafično.
Ciste linije in populacije. Z našim poskusom pa še nismo pri kraju. Naslednje leto posadimo fižol po dobljenih variacijskih vrstah in vidimo, da kaže pridelek katere koli variante iz prve variacijske vrste vedno variiranje v obsegu te vrste, t 3	8
to je od 7 do 15 mm, pri- 0	9 g
delek iz druge vrste variiranje v obsegu od 9 do 17 mm in pridelek iz tretje vrste variiranje v obsegu od 11 do 19 mm. Iz podrobnih posevkov nadaljnjih let ugotovimo, da so te variacijske vrste stalne. To so čiste linije, kot jih je nazval danski genetik Johan sen, preko katerih se ne moremo povzpeti do novih sort, ki bi ne bile vključene že v danem ter znanem variacijskem gradivu. — Ce bi čiste linije,
ki smo jih z našimi poskusi dobili, zopet zmešali, bi imeli pred seboj prvotno zmes, kot je v naravi sama po sebi nastala. Zmes sorodnih zvrsti v istem življenjskem prostoru je imenoval Johansen naselja ali populacije.
Kakor je odbiranje v mejah čiste linije na splošno brezuspešno, tako se je mogoče v mejah populacije dokopati do novih oblik, ki se v nadaljnjih poskusih izkažejo, da so dedne, da prehajajo njih lastnosti od staršev na otroke in od otrok na ostala pokolenja. Iz populacije fižola, s katero smo imeli spočetka opravka, bi na primer izbrali sama 10 mm dolga zrna in jih posadili. V pridelku bi našli zrna, ki bi merila od 9 do 17 mm. Izmed teh bi izbrali največja, na primer taka, ki bi merila od 15 do 17 mm, in jih zopet posadili. V novem pridelku bi se pojavila še večja zrna, med njimi tudi nekaj 19 mm dolgih. Preko te meje pa bi se ne mogli več povzpeti, čeprav bi še tako skrbno odbirali vse svoje življenje. Niti tega bi ne mogli doseči, da bi 19-milimetrska zrna rodila sama sebi enaka zrna. Vedno bi nam dala variacijsko vrsto s 15-milimetrskim povprečkom. Poskus bi nas poučil, da so selekciji postavljene trdne in nepremostljive meje, da je variacijska širina vezana z dednimi osnovami v rodni plazmi, da morejo to širino vnanji činitelji kvečjemu zožiti, nikakor pa ne podaljšati preko dednostno določenih krajišč. Variacijska širina je za posamezne zvrsti značilna in prav tako stalna kakor srednja mera.
Sl. 346. Variacijska vrsta fižola od 7 do 19 mm v ločenih posevkih
SREDNJA MERA IN STANDARDNI ODKLON
O srednj i meri smo govorili že v I. delu Sodobnega čebelarstva na strani 210, ko smo si ogledali število kaveljcev na zadnjem krilu čebel pri neki severnonemški in neki italijanski družini. Tu pa si bomo ogledali še en primer, s katerim bomo poskušali prodreti še nekoliko globlje v posebnosti statističnega preiskavanja.
Dr. G o t z e navaja v svoji knjigi Die beste Biene (Najboljša čebela) za težo matic številke:
Razred.................... I	II	III	IV	V	VI	VII
Teža matic v miligramih .	170 180 190 200 210 220 230 240
Število matic............. 1	4	17	65	50	19	3
Teža matic variira od 170 do 240 mg. Ker bi bila variacijska vrsta predolga, če bi tehtane matice razporedili po miligramih, smo združili po 10 mg v en razred in tako dobili sedem velikostnih razredov. V prvi razred smo uvrstili vse matice, ki so tehtale od 170 do 180 mg, v drugi vse matice s težo od 180 do 190 mg itd. Največ matic se je zbralo v IV. razredu; zato lahko rečemo, da tehtajo povprečno od 200 do 210 mg. Srednje mere pa tu ne moremo določiti tako, da bi delili skupno število znakov s številom vseh preiskanih živali, kot smo to storili v primeru s kaveljci na krilih čebel zgoraj omenjenih družin, ker razredi ne ustrezajo popolnoma določenim številom miligramov. Pač pa jo lahko izračunamo tabelarično, in sicer takole:
Razred	Razredna sredina	Število	Odstopanje od razredne sredine 205	Zmnožek števil iz 3. in 4. stolpca	Kvadrati odstopanj iz 4. stolpca	Zmnožek števil iz 3. in 6. stolpca
1	2	3	4	5	6	7
i	175	i	— 30	— 30	900	.	900
ii	185	4	— 20	— 80	400	1600
m	195	17	— 10	— 170	100	1700
IV	205	65	0	0	0	0
v	215	50	+ 10	+ 500	100	5000
VI	225	19	+ 20	+ 380	400	7600
VII	235	3	+ 30	+ 90	900	2700
Skupaj		195	—	+ 690	—	1950
690 : 195 = 4,34; Z = 205 + 4,34 = 209,34 mg
II gornjemu računanju nekaj pojasnil!
V prvi koloni so razvrščeni razredi od I do VII, v drugi pripadajoče
razredne sredine, v tretji števila matic. Sredina I. razreda je
170 + 180 2
350
2
= 175, II. razreda
180+ 190 2
370
2
= 185 itd. (meje vsakega razreda
seštejemo in vsoto delimo z 2, kot je povedano na strani 648). Po tem vzorcu ugotovimo sredine vseh sedmih razredov.
Izmed dobljenih razrednih sredin izberemo poljubno — mi smo izbrali razredno sredino 205 — in določimo v 4. stolpcu odstopanja od te sredine tako, da jo odštejemo po vrsti od ostalih razrednih sredin, za tretji razred na primer 195 —205 = —10, za peti razred 215 — 205 = + 10. V petem stolpcu pomnožimo odstopanja s števili matic v posameznih razredih, v šestem odstopanja kvadriramo, to se pravi, pomnožimo s samim seboj, v sedmem pa še te kvadrate zmnožimo s števili matic. Vedeti je treba, da dajo tudi negativna števila pozitivne kvadrate. Ce delimo vsoto odstopanj
Sl. 347. Strelni tarči
z različnimi zadetki
od izbrane razredne sredine s skupnim številom matic, dobimo povprečno vrednost odstopanja. Če to vrednost glede na njen predznak prištejemo ali odštejemo od izbrane razredne sredine, pridemo končno do srednje mere M. Pri tem pa števila iz 7. stolpca niso prišla v poštev. Zakaj smo jih določili?
Števila iz 7. kolone rabimo za izračunavanje standardnega odklona (standardne deviacije = a), ki nam pove, kako na gosto so posamezni primeri zgneteni okrog srednje mere. Pri idealni razvrstitvi gradiva na variacijske razrede zajame enojna deviacija M±a 68,3 % vseh variant, dvojna Af±2o 95,5%, a trojna ikf±3a tako rekoč vse (natančno 99,7%). V našem primeru je:
o =
V
19500
195
4,342 = VlOO—18,84 = V81,16 = 9,09 mg
Za statistične primerjave je važen tudi variacijski koeficient v, ki izraža standardni odklon v odstotkih od srednje mere. Izračunamo ga po obrazcu:
100 a 100.9,09
v
M
209,34
909 : 209,34 = 4,34 %
Kakšen smisel ima računanje standardnega odklona, nam pojasni tale primer. Dva strelca sta oddala po 20 strelov in vsak izmed njiju je sedemkrat pogodil sredino tarče (sl. 347).
S	tem pa ni rečeno, da sta oba strelca enako dobra. Če hočemo njuno strelsko spretnost pravilno oceniti, si moramo ogledati še zadetke, ki so padli izven sredine. Kot kaže naša slika, so ti pri drugem strelcu bolj razpršeni kakor pri prvem, pa ga moramo proglasiti za slabšega strelca. Ta razpršitev oziroma zgostitev variant okrog srednje mere je razvidna iz standardnega odklona in iz variacijskega koeficienta. V našem primeru je M — 209,34mg, o= ± 9,09 mg, meji enojne deviacije sta 209,34 — — 9,09 = 200,25 mg in 209,34 + 9,09 = 218,43 mg. V tem razmaku je razvrščenih nekaj manj kot 65 + 50 = 115, recimo 110 variant od 195, to je približno 56 %l Razporeditev gradiva ni idealna, ker ne doseže 68,3%, se ji pa kolikor toliko približuje. Če bi imeli podatke še o kakem drugem tehtanju matic in bi hoteli ugotoviti, katero tehtanje je zanesljivejše, bi morali primerjati variacijska koeficienta, ki bi nam ju dalo eno in drugo gradivo. Gradivo z večjim variacijskim koeficientom bi bilo znanstveno manj uporabno, ker je menjavost pri njem večja. Standardna deviacija j e absolutno, variacijski koeficient pa relativno merilo za variabilnost nekega svojstva.
SLOVSTVO
Dela, ki jih navajamo v tem seznamu, ne predstavljajo vseh virov, iz katerih so črpali pisci snov pri sestavljanju knjige, temveč so samo napotilo bralcem za njih nadaljnje izobraževanje. Zato izpuščamo vse razprave, ki so izšle v raznih čebelarskih listih kakor tudi starejše slovensko slovstvo, ker ga omenjamo že v uvodu prvega dela Sodobnega čebelarstva.
Za zgodovino čebelarstva so pomembne naslednje knjige: Alfonsus A.: Die Krainer oder Karntner Biene, Wien 1909.
Armbruster L.: Der Bienenstand als volkerkundliches Denkmal, Neumiinster 1926. Armbruster L.: Die alte Bienenzucht der Alpen, Neumunster 1928.
Armbruster L.: Imkerei Betriebsformen, Berlin 1936.
Bessler L G.: Geschichte der Bienenzucht, Ludwigsburg 1885.
Bezlaj F.: Drobci iz pradavnine, Ljubljana 1948.
Curčič V.: Narodno pčelarstvo u Bosni i Hercegovini, Sarajevo 1938.
Gašperik J.: Pamatnosti včelafstva slovenskeho, Bratislava 1927.
Janscha A.: Abhandlung vom Schwarmen der Bienen, Wien 1774.
Janscha - Miinzberg: Vollstandige Lehre von der Bienenzucht, Wien 1775.
Kebrle J.: Dejiny českeho včelarstvi, Praha 1922.
Kriinitz D., J. G.: Das wesentliche der Bienengeschichte und Bienenzucht, Potsdam 1783. Levstik F.: Zbrano delo VII, Ljubljana 1958.
Lotter J. .M.: Das alte Zeidehvesen in den Niirnbergischen Reichsvvaldungen, Niirn-berg 1870.
Matyas A.: Fortschritte in der Bienemvohnungsfrage, Budapest 1932.
Mihelič S.: Anton Janša, slovenski čebelar, Ljubljana 1934.
Prosser J.: Geschichte der Bienenzucht in Osterreich und des Osterr. Reichsvereines fiir Bienenzucht, Wien 1915.
Rodisczky S. E.: Zur alteren Geschichte der Bienenzucht in Ungarn, Budapest 1892. Rothschiitz E.: Die Volks- und Mobilzucht der Krainer Biene 1902.
Rytir J.: Major František Hruschka, Praha 1938.
Semlitsch A.: Die Bienenzucht in Steiermark, Graz 1861.
Sooder M.: Bienen und Bienenhalten in der Sclnveiz, Basel 1952.
Od množice čebelarskih učnih knjig priporočamo samo nekatere najznačilnejše:
Alberti A.: Die Bienenzucht im Blatterstock, 2. Aufl. Leipzig 1906.
Alfonsus - Muck: Lehrbuch der Bienenzucht, 2. Aufl. Wien und Leipzig 1929. Armbruster L.: Bienenzucht ob und wie, Berlin.
Beranek, Geisler, Lisy, Rošicky, Savvin, Svoboda, Tochaček, Vitek: Včelarska ency-klopedie, II. izdaja, Praha 1956.
Bugarski M.: Pčelarstvo, Beograd 1946.
Canestrini, Asprea, Marinelli: Apicoltura, 14. izdaja, Milano 1940.
Debevec Leopold: Čebelarjevo leto, Ljubljana 1958.
Freudenstein K.: Lehrbuch der Bienenkunde H, Kbnigsbriick 1938.
Gerstung F.: Der Bien und seine Zucht, Berlin 1919.
Girtler R.: Bienen-Much, 2. Aufl. Bolzano 1926.
Grout R. A.: The Hive and the Honey Bee, Hamilton, Illinois 1954.
Jevtič T. R.: Život i gaj en je pčela, II. izdaja, Beograd 1953.
Jug F. D.: Praktični čebelar, Ljubljana 1934.
Koprivica F. K.: Uvod v pčelarstvo, Cetinje 1952.
Krancher O.: Leben und Zucht der Honigbiene, 2. Aufl. Magdeburg 1922.
Kuntzsch - Harney: Imkerfragen, 6. Aufl. Potsdam 1937.
Lakmayer F.: Umni čebelar, 2. izdaja, Prevalje 1922.
Leuenberger-Lehmann: Der schweizerische Bienenvater, 14. Aufl. Aarau 1948. Ludwig A.: Unsere Bienen, Berlin 1922.
Malagola G.: Apicoltore moderno, Milano 1932.
Mršulja K.: Vod praktičnog pčelara, Beograd 1930.
Otto F. Th.: Die Grundschule des Imkers, 4. Aufl. Leipzig 1943.
Preuss E.: Meine Bienenzucht-Betriebsweise und ihre Erfolge, Freiburg 1919.
Peradin L.: Nove metode pčelarenja, 2. izdaja, Zagreb 1955.
Rehs C.: Deutsche Bienenzucht, 4. Aufl. Kiinigsberg.
Rihar J.: Praktično čebelarjenje, Ljubljana 1956.
Rinsche F.: Der Bauernimker, 2. Aufl. Leipzig 1941.
Root A. L: The ABC and YXZ of Bee Culture, Medina 1950.
Rothschutz E.: Illustrierter Bienenzuchtbetrieb, L Bd. 1875.
Sklenar G.: Imkerpraxis, Mistelbach 1948.
Slovar — spravočnik pčelovoda, Moskva 1955.
Ščerbina - Bliznjuk: Pčelarstvo (prevod iz ruščine), Zagreb 1951.
Vecchi A.: Apicoltura, Bologna 1944.
Witehead S. B.: Honey Bees and their Management, London 1945.
Zander E.: Die Zucht der Biene, 8. Aufl. Stuttgart 1953.
Zappi-Ricordati: Apicoltura moderna, Roma 1942.
Žnideršič A.: Naš panj, Ljubljana 1925.
Zgolj z vzrejo matic se ukvarjajo tele knjige:
Alfonsus A.: Handbuch der Koniginnenzucht, Leipzig 1925.
Aufbau der deutschen Koniginnenzucht (L Das Zuchtwesen, II. Das Zuchtverfahren,
III.	Die Zuchtgrundlagen, IV. Das Korucsen), Leipzig 1941—1943.
Briinnich K.: Meine Koniginnenzucht, 2. Aufl. Stuttgart 1928.
Eichner F.: Lidovo chov včelich matek, Praha 1942.
Gotzc G.: Imkerliche Zuchtauslese, Leipzig 1949.
Klein J.: Moderne Koniginnenzucht, 2. Aufl. Stuttgart 1928.
Kramer: Rassenzucht der Schweizer Imker, Aarau.
Ludwig - Rudolph: Einfache Weiselzucht, 3. Aufl. Berlin.
Peschetz H.: Der Weg zur besten Honigbiene, Wolfsberg 1947.
Verbič J.: Vzrejajmo najboljše čebele, Ljubljana 1947.
Wankler W.: Die Konigin, 4. Aufl. Freiburg 1924.
Zander E.: Zucht und Pflege der Bienenkonigin, Berlin 1917.
Druga posebna vprašanja iz čebelarske prakse obravnavajo knjige:
Jakuša I. B.: Ramočnye ulji i izgotovlenie ih ručnim sposobom, Moskva 1948. Neuner G.: Das Lehrbuch des Wanderns mit Bienen, Windsheim 1937.
Otto F. Th.: Das Wachsbuch, 3. Aufl. Leipzig 1941.
Philipp P. W.: Der Waagstock und seine Llilfsgerate, Berlin 1936.
Šimic F.: Seleče pčelarenje, Zagreb 1957.
Tichy J.: Stavba naših včelinu, Brno 1941.
Zander-Koch: Der Honig, Stuttgart 1927.
Za poglobitev znanja iz statistike in biometrije so primerne knjige:
Just G.: Praktische Obungen zur Vererbungslehre, Freiburg 1923.
Mather K.: Biometrical Genetics, London 1949.
Nemčinov V. S.: Seljskohazjajstvenaja statistika s osnovami obščej teoriji, Moskva 1945.
Serdar V.: Udžbenik statistike, Zagreb 1949.
Tavčar A.: Biometrika n poljoprivredi, Zagreb 1946.
Wagenfiihr: Statistik leicht gemacht, Hamburg 1939.
IMENSKO KAZALO
Abbe 558 Abel O. II: 14 Abram L. II: 55 Ach v. Grindel I: 193 Aelian II: 35 Agamemnon II: 7 Agilolfingi II: 51 Alber I: 128 Alberti A. I: XVII, XVIII; II: 99, 102, 117, 123, 124, 128, 133, 142
Alfonsus A. I: 19, 355, 358, 400, 430; II: 82, 83, 296, 297, 367 Allen I: 53 Alpatov V. I: 21 Ambrožič M. I: XIV, 20; II: 69, 82, 112,
123,	518
Aristotel I: 3, 74, 193 Armbruster L. I: 8, 73, 102, 156, 168, 207, 267, 430, 432; II: 20, 21, 22, 23, 25, 26, 28, 41, 45, 49, 50, 51, 56, 57, 58, 59, 61, 62, 64, 65, 87, 89, 98, 115, 265, 271, 482 Armour II: 482 Arnhart L. I: 407, 408 Audibert A. II: 274
Babo A. W. I: XI Bahr L. I: 400 Bardenbacher II: 262 Bateson I: 265 Baudoux I: 47, 54, 55 Bayley I: 399 Beauvoir de II: 17 Beck P. A. I: XIV Becker F. II: 522 Beldame R. II: 274 Belingova I. I: 112 Beljavski I: 417 Beni G. I: 431 Benton F. I: 406; II:
124,	125, 613 Benussi-Bossi I: 121.
122
Beranič D. I: XVIII; II: 129
Bergmann I: 53 Bergman S. II: 84 Berlepsch A. I: 54; II: 104, 105, 107, 110, 116 Bettsova A. D. I: 71, 297
Beuschlein II: 611, 612 Beutler R. I: 314, 329, 353
Bezlaj F. I: XXII Black IT: 133 Blatt II: 133, 136, 137, 140
Bleiweis J. II: 62, 118, 120
Blinov II: 241, 260 Bliznjuk P. J. I: XXII Bischoff H. I: 430 Bishop G. H. I: 123 Boczonadi E. II: 130 Bonnet Ch. I: 120, 130 Bonnier G. I: 291, 292, 299, 312, 313, 315 Borchert A. I: 373, 381, 384, 385, 394, 400, 420, 423, 430
Boveri Th. I: 136, 139, 140, 244
Brecelj A. I: 431 Brezavšček A. II: 532 Brickmann II: 87 Bruckner II: 4 Brjuhancnko II: 263 Briinnich K. I: 69, 156; II: 292
Buddenbrock W. I: 85
431
Bukovec A. I: IX, XV, XVIII, XX, XXI, 174, 408, 425; II: 48, 49, 53, 56, 62, 63, 64, 65, 77, 79, 102, 125, 127, 309, 369, 473, 516, 658, 659
Burncns II: 108 Burnside C. E. I: 395, 400
Burri R. I: 377 Butler C. I: 19, 428 Buttel Reepen H. I: 8, 119, 131, 134, 185, 430; II: 105, 108
Caf O. II: 62 Caillas A. II: 541, 542, 544
Camcrarin I: 276 Cantipratensis T.
II: 42
Casteel D. B. I: 168 Chauvin II: 542 Christ I. L. II: 74, 105, 107
Cockerell T. D. A. 1:8 Colin G. I: 403 Columella L. J. II: 16, 19, 35, 37, 39 Cooley II: 541 Correns K. E. I: 222 Courzombas II: 541 Crescentius P. II: 42 Critzcr II: 482 Couriotis M. II: 541, 542
Cuvier G. I: 34
Čadonič M. II: 95 Cajkin II: 296 Černe J. I: XIV;
II: 347
Curčič V. II: 7, 17
Dajnko P. I: XI, XII; II: 63, 76, 90, 92, 97, 98, 346, 384, 385, 387, 435, 608
Dadant Ch. I: 69; II: 128, 135, 136, 137, 140 Dalton I: 89 Darlington I: 432 Darwin Ch. I: 1, 4, 35, 35, 36, 37, 38, 39, 42, 44, 106, 144, 169, 218, 291, 296, 432 Dathe G. II: 129, 256, 257, 582, 583 Dawis J. L. II: 594 Debevec L. I: XXI Della Rocca II: 105 Dcng O. I: 430 Detela L. I: 431 Dickel I: 121 Doering H. II: 2, 616 Dolenc R. I: XII, 431,
432
Dolgova L. P. I: 300
Doncaster I: 139 Doolittle G. M. II: 594, 609
Dorfmann I: 431 Dražumerič II: 274 Dreyling L. I: 74 Drory E. II: 127 Dubovič E. II: 517 Dular J. II: 120 Duncker H. I: 262, 432 Dzierzon J. I: XII, 54, 120, 128; II: 101, 104, 106, 107, 110, 112, 114, 118, 120, 121, 122, 124, 129, 294, 413
Durič V. II: 11
Eggers F. I: 102 Ehrlich I: 432 Eidman H. I: 171, 431 Einsiedler II: 385 Elser E. II: 480, 651, 653
Engclbcrt II: 26 Eshin I: 451 Eugster I: 135, 136,
137, 140
Ewert R. I: 296, 297, 299, 313, 342, 341
Fabre J. H. I: 107 Fahringer I: 422 Farrar C. L. I: 403;
II: 274, 417 Fasslinger M. II: 51 Fink N. I: 432 Ford A. I: 89,	100,
101, 102, 431 France R. H. I: 431 Frankenberg I: 415 Freudenstein K. I: 73, 82, 120, 168, 430; II: 317, 318, 388 Friderik II: 51 Frichling H. I: 431 Friese H. I: 430;
II: 552
Frisch K. I: 12, 69, 75.
87, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 102, 108, 110, 112, 113, 150, 177, 297, 302, 316, 317, 319, 320, 430, 431; II: 80
Frohner I: 429 Frow R. W. I: 394 FygW. I: 122, 123, 124, 128, 130, 154,396.399, 407, 408
Galton I: 212, 213 Gasch I: 430 Gates B. N. I: 185 Gauss C. II: 659 Gelieu J. II: 73 Gerstung F. I: XIX, 73, 168; II: 107, 110, 126, 127, 128
Giovarini I: 275 Glavar P. P. I: VII, VIII, IX, X, XII, 124. 125, 377, 400; II: 43, 62, 66, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 88,
104,234,300, 501, 302, 346, 347, 383, 384, 385,
386, 387, 388, 432, 434, 435, 547
Globočnik F. II: 512
Gluzo II: 25, 26 Goetsch W. I: 170, 430 Goetze G. I: 18, 20, 66, 122, 185, 210, 267, 313, 314, 352, 420, 430; 11: 553, 556, 557, 558, 662 Goldschmidt R. I: 206, 432
Goličnik J. I: IX, X, 304; 11: 76
Gontarski H. I: 122, 389, 396 Gozani II: 122 Goldi II: 262 Grabensberger W.
1: 112, 114
Gravenhorst C. J. H.
II: 288
Graze II: 485, 576 Grout R. A. II: 153 Grozdanič S. I: 307, 409, 411, 430 Grun II: 515 Gubin A. F. I: 95, 96, 97; II: 588 Giihler H. II: 117 Giinther W. II: 117
Ilaldcn II: 515 Halifman II: 588 Hallermayer I: 2*99 Hanncman A. II: 117 Ilansson A. I: 101, 102, 430
Hahlov I: 124, 245 Hartinger A. I: XII Harwey W. I: 194, 389; P: 397
Haflinger I: 428 Ileberer G. I: 432 Heer O. I: 8 Helmont Van I: 193 Henrik II. II: 26 Henrik IV. I: 332 Herodot II: 6, 412 Herold E. II: 418 Hertwig O. I: 244, 432 Hertvvig R. I; 432 Hess C. I: 89, 186, 187, 189
Hevdcn C. I: 8 Hilaire G. S. I: 34 Himmer A. I: 186, 187, 400
Hochegger II: 522, 595 Hodges D. I: 430 Hodgsons II: 490 Hoekker T: 244 Molst E. C. I: 380 Homer II: 7 Hooke R. I: 197 Hopkins II: 590 Hornbostel H. Chr.
T: 74
Howard I: 130 Hoffler M. C. II: 485 Hruška F. II: 112, 113, 114, 115
Huber F. I: XVIII, 120, 130; II: 572 Humek M. I: XVII, XVIII; II: 127, 128, 230
Hummel I: VII; II: 85
Ibn Dast II: 51
Tgošin TI: 263
Iljen I: 312
Imms A. D. I: 430, 431
Jagodic M. I: XXII Jameison I: 398 Januschke I: 400 Janct C. I: 82 Janscha glej Janša! Janša A. I: VII, MII, IX, X, XI, XV, XVI. XVIII, XX, XXII, 21, 304, 377, 381, 400; II: 43, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 116, 266, 275, 298, 299, 300, 502, 307, 309, 314, 315, 346, 367, 368. 384, 385,
547
Jarrie	II:	127
Jauret	II:	514
Jeglič F. I: XIV, XX Jegljič	J.	II:	123	tt
Jenčič	S.	I:	XXI;	II:
515, 517
Jerič J. I: XII, XIII Jevtič T.R. H: 136, 137,
Jocif P. II: 29, 30, 33 Johannsen W. II: 248,
Jonke J. I: XI; II: 53, 65, 66, 106, 108, 346, 347, 386, 387, 549 Jordan R. I: 128, 394; II: 418
Jug F. D. I: XV, XX; II: 369, 572
Jurančič J. I: XV; II: 54, 63, 65, 90, 91, 92, 94, 97, 98, 110, 120, 122, 124, 129, 506, 626 Just C. I: 432
Kalmus II. I: 112, 114 Kahn F. I: 272_ Kammerer I: 432 Kardoš I: 70 Karel IV. II: 29 Katalinič J. II: 137, 139, 141, 142, 393 Katznelson H. I: 382, 398
Kehrle A. II: 21, 39, 43. 492, 495, 596 Kepler J. I: 27 Kern F. I: 66, 395 Kipping I: 121 Kirar F. II: 117, 131; II: 606
Kirchner O. I: 431 Kirjakov I: 398 Klatt I: 130; II: 583 Klein II: 572, 573, 574 Kobcl F. I: 430 Koch K. II: 408, P.;
Kocjan L. I: XXII, 388, 395, 400, 431
Koelreiter G. J I: 276, 356
Kohler A. I: 129;
IT: 582
Kollmann H. I: 158 Komarov I. F. II: 287 Konig S. I: 28 Koric M. I: 432 Kos M. IT: 26, 47 Košak F. II: 82 . Kotte W. I: 431 Kozlov I: 129, 130, 131 Koževnikov G. A.
T. 124 134
Kramer’ G. I: 28; II: 550
Kramer U. II: 234, 289 Krš F. II: 7, 8, 19
Kriinitz G. J. II: 27, 28, 30, 32 Ksenofon I: 436 Kuhler II: 120 Kiihn A. I: 200, 216 Kumerdej B. I: IX Kuntzsch M. I: XVIII; II: 23, 24, 38, 41, 42, 129, 130, 279, 280, 289 Kuralt M. I: XI, XIV Kuret N. I: XXII
Lafrcniere II: 486 Lah II: 263 Laidlaw H. H. I: 131 Lakmaver F. I: XVI, 414; II: 368, 611 Lamarck I: III, 1, 33, 34, 36, 218
Lammert F. I: 186, 187 Langer J. I: 427 Langer F. II: 82, 122 Langstroth L. L.
II: 110, 125, 126, 128, 132, 133, 134, 137, 141. 142, 144
Langwald A. I: 87 Lanfranchi I: 121 Latham A. II: 306, 594 Lavie P. I: 394 Layens I: 315 Lehman II: 480 Leibniz G. W. I: 276 Levstik F. I: XI; II: 7, 17, 53. 54, 65, 66, 120, 347, 367
Leuckart R. I: 118,
126, 127, 128, 131 Leuenbcrger F. I: 6, 76, 132, 133, 134, 140, 158, 159, 161, 165, 183, 186, 409, 410, 430, 431 Leeuwenhook I: 194 Leitgeb II: 418, 419 Linne K. I: 3, 4, 275, 298, 299
Lisenko T. D. I: 216, 431, 432; II: 588 Lončarevič S. II: 273 Lotmar R. I: 396, 400 Ložar R. I: XX; II: 93 Lubbock J. I: 89, 431 Lucas I: 135 Ludwig A. II: 313, 367 Ludvik XIII. I: 332 Liitz F. E. T: 125 Lyell Ch. I: 34
Maassen A. I: 400 Mackensen C. I: 131, 268
Maclaurin C. I: 28 Maeterlinck M. I: X, 73, 168, 316, 430 Maidl F. I: 431 Malphigi M. I: 67, 68, 82, 599
Maraldi M. I: 27 Marx K. I: 108 Martelanc V. II: 391, 488
Mather K. I: 432 Matthis M. II: 542 Matuka S. I: 378 Mavčec M. II: 88, 94, 97, 130
Maurizio A. I: 149, 151, 353, 429; II: 417 Mayer J. II: 652, 656, 659, 660
Mehring J. I: 32, 73;
II: 110, 111, 373 Mehling I: 137
Maisenheimer I: 431, 432
Melicher L. J. I: XII; II: 120
Melik A. II: 6 Mendel M. I: 219, 221, 222, 226, 228, 233, 240, 241, 248, 250, 264, 268, 432
Mičurin II: 588 Mihajlov I: 21, 130, 588 Mihelčič F. I: 431 Mihelič S. I: IX, XX; II: 46, 56, 68, 88, 90, 92, 93, 95, 96, 314, 392, 432
Miklič J. II: 8, 19, 64 Miljakovič P. II: 541 Miller-Leroy I: 323 Miller C. C. II: 590 Minnich D. E. I: 101 Mitlacher I: 416 Molisch I: 199 Momirovski J. I: 329, 352, 431
Montgomery I: 244 Moreaux R. II: 542 Morgan Th. H. I: 6, 130, 140, 218, 244, 245, 246, 249, 272, 432 Morgenthalcr O.
I: 397, 399 Morlot II: 108 Miiller I: 89; II: 590 Mtinzberg J. I: VIII Muzalevski B. M.
I: 129, 130, 131; II: 296, 297
Nachtmann J. II: 118, 120
Nachtsheim H. II: 19,
Naegeli I: 222 Napp II: 114 Nasan I: 76 Nciscr II: 130, 131 Nemčinov II: 617 Neunteufel II: 84 Nickel C. I: 172 Niklitschek I: 192, 198, 431
Nikol J. II: 43
Nitsch I: 422
Nolan W. J. I: 130, 156
Oblak J. I: XI Opfinger E. I: 111 Orel B. I: XX Ordsi-Pal Z. I: 408 Oton III. II: 25 Otto F. Th. II: 376
Pagliaruzzi L II: 120 Pakič M. II: 122 Palladij II: 16, 35 Palpella II: 610 Palteau II: 74 Paramonov I: 431 Parinov I: 128 Park O. >V. I: 69, 70 Pascal B. I: 191, 208, 210, 254, 260, 266; II: 659
Paschke II: 397 Pasedach-Poeverlein K. I: 69, 70
Pasteur L. I: 194 Paula F. II: 408, 409 Pavletič A. I: 432; II: 610
Pavlin P. II: 125, 527 Pavlovna A. I: 357 Pechaczek II: 590
Penck II: 4
Peradin L. II: 18, 414
Pcrcpclova L. I.
I: 134, 175
Perret-Maisoneuve A.
11: 576, 579, 593 Peterka V. I: 394 Peternel H. II: 503,369, 389, 390 Pfeifer I: 298 Phillips E. F. I: XVII, 185; II: 103 Pintar L. I: XI Pirc G. I: XIV Pirnat M. I: VII; II: 143
Plinij I: 343; II: 35 Pobegajlo I. J. I: 175, 178
Polenec A. I: 431, 432 Pollman A. I: 18, 19 Poltjev V. J. II: 255, 651
Porenta L. I: XII,
XIV; II: 122 Porter II: 505 Portmann J. II: 57, 81, 82
Pratt II: 594 Prell H. I: 130 Premeri F. II: 517 Prenant M. I: 431, 432 Preuss E. II: 128, 277, 278, 279, 288, 296 Prihavec D. II: 503 Prokopovič P. J.
II: 105, 108, 109, 117 Prosser J. II: 49 Punnett I: 250, 251, 256
Quetelet J. I: 208, 209,
210, 212
Quimby II: 135
Raič S. I: XX, XXII Rašin J. II: 193 Roubal F. II: 14 Reaumur R. A. F.
Redi2F.2I: 193, 194 Regen I. I: 79, 101 Reidenbach R. I: 188 Renner M. I: 113 Rennic J. I: 394 Rentsch B. I: 432 Rcvell I: 395 Ribands C. R. I: 131, 430
Richards O. W. I: 431 Rietsche B. II: 111, 373, 378
Rihar J. I: XXII, 431; II: 600
Roberts W. C. I: 131, 268
Robida F. II: 37 Robin J. I: 332 Rojec V. I: V, XXI; II: 369
Rojina F. I: X, XV, XVII, XVIII; II: 102, 126
Root A. J. II: 20, 133, 144, 619
Rosch G. A. I: 140 Rothschiitz E. I: XII, 19, 20; II: 48, 49, 56, 57, 81, 82, 83, 84, 86, 105, 112, 118, 122, 123, 549
Rothschiitz F. II: 81 Rovira II: 101, 103 Rozov S. A. I: 95
Rožman M. II: 484, 579, 580, 600
Rutiner I: 128, 131; II:
588
Rytir J. I: 397; II: 114
Saharov I: 95 Schiller II: 343 Schirach A. G. I: VIII;
II: 73, 74, 298, 302 Schneider-Orelli I: 305 Schoen 1: 102’
Scholz E. J. R. I: 431 Schonfeld A. I: 431 Schulz O. II: 111, 117 Scopoli J. A. t: VII, VIII, XI; II: 45, 68, 69, 70, 71, 73, 302 Šekla B. I: 432 Serdar II: 649, 650 Siebold von I: 131, 136, 137
Sklemar G. I: 356; II: 595, 611
Skorikov I: 21; II: 553 Sladen F. W. L. I: 76 Snodgrass R. E. I: 103, 431
Sooder M. II: 57, 87 Souvan II: 122 Sovre A. II: 7 Spallanzani L. I: 194 Sprengel K. I: 275, 276, 277, 295, 297, 431 Springhorn II: 111 Spuhler H. II: 368 Stabej J. I: XXII Staub W. I: 118, 126, 127 Statz I: 8 Steska V. II: 79 Stojkovič J. II: 231, 488
Acarapis Woodi I: 388 acarmors I: 394 acaromyces I: 394 aceton II: 599 adermin II: 540 agrocidi I: 428 ajda I: 149, 180, 295, 312—314, 341; II: 65, 357
ajdovec II: 474, 475, 477; prodaja — II: 496
akacija I: 294, 305, 314; II: 383, 476
akacijevec II: 475, 476 akromatin I: 195 alel, alelija I: 2'48;
multipla I: 267 ameba — menjačica;
Malpigii I: 397, 399 amitoza — neposredna delitev celic I: 244 amoniak, solitrnokisli
II: 608
amorfa I: 357 anafaza I: 245 analiza — medu II: 503; voska II: 515, 516
aneurin II: 540 animizem II: 11 anomalije I: 240, 405 antibiotiki I: 382, 386, 387; II: 544
Strabo II: 41 Strassburger I: 244 Strauli II: 127, 128 Strgar J. I: 20; II: 82, 83, 85, 433, 614, 626 Suk II: 256, 257 Sumper J. I: XII, XIV; II: 54, 61, 65, 120, 122, 447 Sutton I: 244 Svoboda J. I: 394; II: 397
Swammerdamm J.
II: 104
Szarka A. II: 109, 110
Ščerbin P. S. I: XXII Šimic F. I: 352, 431; II: 142
Šinjajeva II: 588 Šmalhauzen L L I: 432 Šmid W. I: X, XVI; II:
127
Šreder I: 270 Šubic J. I: XI
Taranov G. F. I: 184;
II: 242, 259, 306 Tasilo II: 25, 51 Tavčar A. I: 251, 432 Teale E. W. I: 430 Temnov V. A. II: 260 Thorman G. II: 116 Timirjazev K. A.
I: 431
Tjunin I: 115, 134, 401 Tochaček E. II: 327, 357
Toman A. I: XVII;
II: 83
Tomašec J. I. I: 398, 450, 431
Tovers I: 218 Trink A. II: 143, 230 Tschermak E. I: 222 Tiichsen A. II: 367
Valvasor J. V. II: 52, 66, 67, 68, 268, 346 Vandeput D. S. I: 181 Varro M. T. II: 35, 37, 59
Vecchi A. II: 40 Vengar S. II: 546 Verbič J. I: XX, XXI, XXII, 20, 253,	255,
431; II: 549, 550, 551, 576, 577, 578, 589, 590, 601, 610, 614, 626 Vergil M. I: XI, XIV;
II: 35, 478 Vinogradova T. V.
II: 414, 588
Virient J. II: 125, 527, 528, 529, 530 Vitek J. II: 8, 9 Vodnik V. II: 385 Vogel F. W. I: 95; II: 99, 116
Vogt H. I: 28, 431 Voltaire I: 276 V orbeck-Holstebro A. H. II: 367 Vouk V. I: 431 Vries H. de I: 216, 218, 222, 432
Vurnik S. I: XX
Wahl O. I: 112, 113, 114
Wall F. II: 343 Wankler W. II: 550, 594
Warnstorf P. II: 111
STVARNO KAZALO
antokijan I: 278 aorta I: 81 aroma medu II: 473 arreginal I: 420 asociacija — povezava I: 101, 107
aspergillus — plesen betičasta; flavus I: 388, 408 astre I: 340 atavizem I: 178, 240, 409
atrofija — razkroj 1: 408
avtoklav I: 385; II: 537
Bacil I: 374; alvei I: 385; larvae I:	377,
379; paratifi I: 400; pluton I: 385 bakterije I: 373; euri-dicae I: 385; v medu II: 482
balon, Gerstungov II: 339; stekleni II: 510; tiirinški II: 390 barva čebel I: 52; dominantna 1:227; medu II: 472; panja I: 109; podrejena, prevladujoča 1:227; recesivna I: 227; svarilna, varovalna I: 44; voska II: 514, 537; za panje
II: 420; za barvanje matic II: 597 bastardi I: 218, 230 bedenj II: 53, 179 begalnica II: 154, 196; ameriška II: 200; Por-terjeva II: 505 beka I: 363 beljak, beljakovine I: 118, 150, 194; II: 269; užitne I: 149 beličnost, albinizem I: 240, 265
biometrija II: 660 biosfera I: 143 bisernik I: 366 bivališče, čebelarjevo II: 461; divje živečih čebel II: 6, 7 blatnik I: 67, 68 blato čebel II: 352 bob I: 292; volčji I: 340
boj, interspecijski, intraspekcijski, neposredni, posredni I: 39; konstitucijski I: 38
bokhara I: 364 bokses II: 505 bolezen, amebna I: 399, čebel — koroška I: 388; kužna I:	373;
majska I: 398, 400;
Wartenweiler II: 598 Watson R. I: 129, 130, 131
Weed E. B. II: 378 NVeigandt II: 262 Weightman C. 1: 125 Weippl T. I: 53, 400; II: 397
Weismann A. I: 215, 432
Welmer II: 397 Wester J. I: VII, XVI,
Wildmann II: 74 White G. F. I: 385, 389 Wilson I: 269, 271 Wohlbold H. I: 431 WohIgemuth II: 595, 612, 613
Wolff E. I: 296
Zais II: 508 Zalokar J. I: XII Zammarchi A. I: 431 Zander E. I: 64, 73, 78, 79, 122, 123, 185, 395, 400, 430, 431; II: 276, 277, 550, 575, 576, 577, 587, 600, 625 Zemlič (Semlitsch) A.
II: 90, 91, 92, 98, 108 Zupan A. II: 123
Žark II: 122 Zemlja J. I: X Živanovič J. I: 324; II: 28, 572, 626 Žnideršič A. I: XV, XVII, XVIII, XIX, XX; II: 193, 204, 205, 234, 280
Zoravko A. P. II: 109
matic I: 373, 404; nalezljiva I: 178, 373, 400; nenalezljiva I: 373; odraslih čebel I: 373, 388; z otoka Wighta I: 388; Parkinsonova II:	541;
srca II: 541; zalege I: 373, 377 bor I: 303 boraks I: 401 boreč, borago I: 294, 314, 366
borovnica I: 294, 314, 330
bovist II: 608 brazda I: 196, 279;
(v možganih) I: 104 brazdanje I: 198 brazdarica I: 12, 13 breskev I: 292, 293, 329 brest I: 327 brezmatičnost I: 397;
II: 353, 355 brizgalka II: 310 brozga, voščena — stiskanje II: 528; vreče za — II: 527 bršljan I: 294, 343 brt, brtač, brtnik II: 62
buba I: 160 buče I: 360
Celica I: 244; čebelja I: 27, 29; izhodna 1: 194, 195; nepravilna, prehodna 1: 30; tro-tovska I:	27,	29,
207; hranilna I: 118; krvna I: 80, 81, 202; maščobna I: 202; mišična I:	201; pra-
spolna I: 118, 122, 202, 207; spolna I:	202,
203, 213, 230; telesna I: 207; živčna I: 87, 103, 201
centriol I: 198, 204, 244 centrosom — telesce, osrednje I: 203, 244 cerezin II: 517 chlorpicrin I: 420 cikorija I: 341 citoplazma — celična plazma I: 203 corpora allata, — car-diaca I: 82 corpus pedunculatum — telo, gobasto I: 104
crossing-over I: 272
Capljevec I: 339 čebela — afriška, navadna I: 22; afriško-indijska I: 23; aurea I: 18; banaška I: 20; brabantska I: 21; dalmatinska I: 20; delavka I: 50; egiptovska I: 22; hercegovska I: 20; italijanska I: 21; II: 549; japonska, javanska I: 23; južna stepska I: 21; južnošpanska I: 22; kampinska I:	21;
kapska I: 23; kav-kaška I: 21; kitajska I: 23; kranjska I: 4, 18; kraška I: 20; lesna I: 10; madagaskar-ska I: 23; maloazijska I: 22; navadna I: 4, 18; nemška I: 20; neželata I:	5,	15;
Nigra I: 18; nordijska I: 21; palestinska I:	22; pleme
Sklenar 45 I:	18;
prava I: 4; pritlikava I: 5, 17, 26; punska I: 22; s kukavičjimi nagibi I: 5; samo-tarka I: 5, 9, 23; severna, gozdna I: 21; severnoafriška, sicilijanska, sirijska I: 22; šoltska I: 20; tro-pična I: 15; vzhodna I: 4, 23; zadružno-živeča I: 5; zahodna I: 5, 15, 26
čebelar — legat I: 412 čebelarjenje, preprosto II: 20; rojilno II: 78; Slovanov II:	44; v
alpskih deželah II: 61; v koritih II: 62; z dvema maticama v istem panju II: 273 čebelarstvo, domače II: 33; gozdno II: 24, 64; rimsko II: 35 čebelnjak II: 66, 96, 173, 177; dvostranski
II: 185; gorenjski II: 182; kje naj stoji II: 190; kranjsko-koro-ški II: 180; mediteranski II:	183; na
vozu II: 448; panonski II: 184; selški II: 182; pašni II:	182;
prvotni II: 179; sodobni II: 184; stalni II: 445; šolski II: 186; tristranski II:	185;
učni II: 186; zasilni II: 185, 204, 207, 433; zložljivi II: 185, 204, 445; zložljivi dvojček II: 219
čeljusti I: 50; spodnje, sprednje, zadnje I: 64
čemerika I: 424 češnja I: 292, 293, 314, 328, 329; kozja I: 362 češplja I: 293, 329 čistilnik za — med II: 486, 495, 500; vosek II: 527, 529, 533 čiščenje medu II: 495; panjev II: 329; posode za med II: 497; satja II: 329; sita II: 499; voska II: 533, 535
čišljak I: 347 čišljakovec II: 475, 477 členonožci I: 5, 7 čmrlji I: 13, 24 črnilec I: 338, 362
Daltonizcm I: 89 dedovanje I: 221, 232, 233; alternativno I: 227, 230; intermedi-arno I: 226, 230; lastnosti — I: 33 dekstrin I:	147, 307;
II: 480, 481 dekstroza, grozdni sladkor I: 71, 307; II: 479, 503 delakan I: 394 delokacija II: 298 denaturiranje sladkorja I: 99 deska, ločilna II: 260, 261, 336; naletna II: 203, 212; za vtiranje žice II: 380, 382 detel I: 412 detelja I: 294, 313, 340, 357; bela I: 359; medena I: 364; šmarna I: 338
deviacija II: 661 diastaza I: 71; II: 481 DDT — diditi — di-klordifeniltrikloretan I: 427
dihalnice I: 78 dihibridi I: 218, 229 dimek 1: 338 diplokoki I: 374 dnevnik II: 248, 622 doba, brezpašna I: 340; kamena II: 7; ledena II: 4; zimska IT: 642; železna II: 24; življenjska II: 566
dodajanje — dragocenih matic II:	613;
matic II: 304, 355, 602, 608—613; matic
po raznih načinih II: 608—612; odkrite zalege II: 295; praznih satnikov II: 286; suhih čebel II:	334;
zalege I: 175; zale-ženih satov II: 504 dominanca I: 231, 232 donos — dnevni, letni II: 482; medu II: 242, 566; povprečni letni II: 567
dren I: 294, 327 dresen I: 291, 339;
travniška I: 365 drobir Ih 247, 353, 354 drobnoživke I: 373 droži II: 414, 417 drugačice I: 217 drujec I: 174; II: 313, 354; preprečenje — II: 298; v več kepah II: 320; združenje II: 319
družina, bastardna II: 550, brezmatična — osirotela; čebelja I: 145; dobro odeta II: 589; krotka II: 565; marljiva II: 570; mirna na satju II: 563; nemirna II: 563; ne-rojiva II: 640; osirotela I: 132, 162; II: 355,	413,	606;	pomožna II:	275;	re-
zervna II: 324; slaba II: 464; srednje močna II: 660 duh cvetlic I: 93; panja I: 73, 168; po alkoholnih pijačah II: 424; po zatohlosti II: 409; po znoju II: 224; zoprn II: 312 dupla, drevesna II: 8 durgelj II: 370 dušenje čebel II: 383;
med prevozom II: 440 dušica, materina I: 314, 336, 346 dušik I: 77 dušnik II: 334 dvokis, ogljikov I: 77, 146; žvepleni I: 394 dvospolnost I: 135
Ekologija I: 143 ektoderm I: 196 enociti I: 202 entoderm I: 196 epidemija T: 373 epizootija I: 573 esparzeta 1: 338, 358 estvi, voskovi II: 515 eter I: 131; II: 608 etilen I: 428 eukinin I: 114
Facclija I: 312, 359 fenotip I: 213, 250, 231 ferment — kvasina I: 7l; II: 479 firnež II: 421, 640 fižol I: 292, 340 floks I: 318 folbeks I: 394 folidol I: 428 forapin I: 63 formalin I: 383, 396, 399; TT: 253 fumagilin I: 398
Gabez I: 338 gadovec I: 340, 364 gaineksan I: 428 gamete 1: 205—207, 230, 245,	247; haploidne
I: 245; moške I: 205, 218,	230,	269; per-
sonificirane I:	207;
ženske I: 205, 218, 230, 269
gangliji — živčni vozli 1: 105 garnitura — barv za označevanje matic II:	595; hromosom-
ska I: 216; diploidna I: 205, 230; dvojna I: 205, 207; enojna I: 230; haploidna I: 204, 230
gastrula I: 196 generacija II: 626; fi-lialna, parentalna I: 228, 230
geni I: 248; alelomorfni I: 248; komplementarni I: 265; unilo-kalni I: 267 genotip I: 213, 230, 231 germarij I: 118, 202 gesarol I: 427 ginandromorfizem I: 135
glavač — osat I: 365 glavinec I: 292, 337 gledičevka I: 356 glicinija I: 291 glikogen I: 159 glive, cepljivke I: 373;
plesnivke I: 373, 574 globol I: 423 glosometer I: 64; II: 556
glukoza II: 499 gnezdo II: 354; čebelje 1:145; širjenje— H: 264; zoženo II: 260 do 262; zoževanje — II: 259—262
gniloba I: 178; II: 565; ameriška I: 377; evropska I: 385; huda I: 577, 404; lahka I:-380, 385 godecija I: 341 golosemenke I: 279 gorčica I: 312 gorjušica I: 361 gradilnik II: 165, 277, 288, 291, 292, 554, 579, 586
graditev satja I: 31, 165, 176; II: 285, 287, 288, 569; v roju II: 322; trotovskih celic I: 176
grafikon II: 652; linijski II: 655; ploskovni II: 653; strukturni II: 654
gramicidin I* 398 grašica I: 292, 337, 360 grebijica II: 22'8 grede II: 145 grenkuljica I: 536 grintavec I: 337 griža I: 397, 400; II: 384
gruča, gradilna II: 612; zimska I: 183; II: 359; obseg — I: 183; zrahljan je I: 190
Habat I: 292 heksalo I: 428 heliotropizem I: 106; II: 441
hemoglobin I: 80; II: 544
herasol I: 427 hesapon I: 427 heterozigoti I: 228, 230 hibridi I: 218, 229, 230 hitin I: 51 hitinjača I: 201 hoja I: 180, 303 hojevec I: 503; II: 474, 475, 478 holfidal I: 429
homozigoti I: 228 homulica I: 315, 343 hramček II: 310, 585 hrast I: 305, 306 hruška- I: 294, 328, 329 hudournik I: 413
Imunost I: 62 indeks, barvni II: 559 do 561; kubitalni I: 57; II: 557; rojenja I: 175
infuzorije I: 194 inkarnatka I: 358 inkrustacija I: 316 insolacija I: 315 instradacija II: 450 intermcdiarnost I: 231 invertaza I: 71; II: 481 invertiranje II: 479 iva I: 152, 314, 365 izletavanje II: 564, 568, 570
izmenjavanje matice II: 287, 607; satja II: 263	J
izolator II: 589 izonit I: 307 izrezavanje — matič-nikov II: 591; satja II: 286; trotovine II: 293
izrojenec I: 173; skrb za — II: 324
Jablana I: 294, 305, 328, 329
jagned I: 327 jagodnjak I: 294, 331 jajca v prahu II: 269 jajčece I: 117, 132, 157, 202, 205, 230; (cvetno) I: 279; čebelje I: 195; dozorelo I: 203; gluho I: 409; oplojeno I: 203
jajčniki, čebelji I: 132;
matice I: 118 jalovost matic I: 405, 407j II: 583 janež I: 340 jasika I: 292 javor I: 294, 312, 350, 351
jedro I: 244; celično I: 195; kristalizacijsko II: 499 jelka I: 303 jelša I: 152, 327 jesen I: 352 jesenovec, mehurni I: 356
jetičnik I: 339 jezik, volovski I: 365 jež I: 412
jodtireoglobulin I: 114
Kadilnik II: 38, 226;
— Vulkan II: 226 kadulja I: 282, 334 do 336, 346, 426 kafra I: 423 kalcij I: 313 kalij I: 313 kalina I: 291, 294 kamen, lužni I: 384 kamcntrica I: 343 kandiranje medu, pospeševanje — I: 499 kaparji 1: 504, 305, 306, 310
kaporit I: 385 karbolinej II: 309 kartogram II: 652, 658 kartoteka II: 618 katalaza II: 481 katalepsija 1: 409 katalpa 1: 201, 354 kerozin II: 325 kiperc I: 362 kis, vinski II: 536 kisik I: 77 kislica I: 321 kislina —■ askorbinska II: 482, 540; cerotin-ska I: 75; citronska II: 489; folna II: 540; fosforna 1: 315; II: 480; jabolčna II: 480; karbolna I: 383, 396; II: 227, 312, 325, 357, 489; melisna I: 75; nikotinska II:	540;
ocetna II: 346; ogljikova I: 131,146; pan-totenska II: 482, 540; prosta organska II: 480; v vosku II: 516; vinska II: 480; žveplova II: 536 klada II: 33, 62, 63, 68, 91; pokončna II: 63; ležeča, stoječa II: 98 klek I: 303 klen I: 351 klobuk, zlati I: 293 klor II: 480 klorbenzilat I: 394 kloroform I: 131; II: 608
kloromicetin I: 387 kloščevec I: 291 knavcija I: 337 knjiga, blagajniška II: 624; glavna II: 619; inventarna II:	624;
plemenilne postaje, prevzemna, oddajna II: 585, 634 kobulnice I: 294 koeficient II: 659; toplotni II: 9; varia-cijski II: 663; pro-centni II: 567 koki I: 374 kokon I: 72 koledar cvetenja II: 646; pašni II: 236, 242
kolesce za vtiranje žice II: 379 kol hi cin I: 424 končnica II:	64,	71,
152,	168; poslikana
II: 77, 420 konidiji I: 375 konjugacija I: 117 konoplar I: 413 kopinjaki I: 362 koprcc I: 340
korček I: 317 koren I: 339 korito II: 53—55, 61, 63, 65; kot pitalnik II: 392; ležeče II: 98; poveznjeno II: 54; za prirezovanje letvic II: 364
kosmulja I: 293, 331 kostanj I: 313; divji I: 353; pravi I: 148, 339; II: 476
kostanjevcc II: 477 koš 11: 91; belokranjski II: 94, iz srobo-tine II: 88; iz šibja II:	86; prekmurski
II: 91; s kapico II: 96; slamnati II: 60, 89, 91, 179, 312; štajerski II: 91; točila II: 486; valjasti II: 94; zvončasti II: 94 kozica II: 230, 241, 328, 329
kožokrilci I: 5 kožuharice I: 12 kranjič II: 48, 61, 81, 86; II: 312, 314; dzier-zoniran II: 118 krastača I: 414 k reč I: 294 kreolin I: 417 krepelenje I: 174 kreša I: 338 krhlika I: 362 kristaliziranje medu I: 147; sladkorjev II: 473
krivulja, Gaussova II: 659; s širokim razponom II: 660; bino-mialna II: 659; dvo-vršna, mnogovršna II: 660
križanje I: 218; dihi-bridno I: 218, 230, 240, 256; monohibrid-no I: 218, 223, 230; polihibridno I: 218, 230, 251; rodovno I: 229; testno I:	232;
vrstno I: 229; vzvratno I: 231, 232 križnice I: 295 krmljenje (pitanje): iz medišč II: 339; način — II: 338; na roj II: 386; na zalego II: 327, 354; od spodaj IT: 390; od zadaj II: 392; od zgoraj II: 390; razni načini II: 387; s pelodom in nadomestki II: 418, 419; s sadnimi šoki II: 384; s sladkorno raztopino II: 258, 386; špekulativno I: 156; z medom II: 258; z drožmi II:	413;	za
zimsko zalogo II: 337; zasilno II: 354; zvečer II: 259 krojačica I: 10 kromatin I: 195, 198, 200, 2’44
kromomeri I: 247 kromonemi I: 247 kromosomi I: 198, 199, 200, 204, 206, 207, 213, 216, 218, 230, 244, 245, 269; homologni I: 230;
parni I: 230; spolni 1: 139, 268 krvnica II: 608 kruhek, medeni II: 32; škofjeloški, mali II: 511
krvenka I:	281, 363,
264
krvničke I: 202; bele I: 81; rdeče I: 80 krvomočnica I: 339 kuhanje voska II: 514; voščili II: 345, 527; dvakratno, skupno II: 530
kukavica, širokolistna I: 283, 332 kustovnica I: 367 kutikula — pokožnica I: 201
kutina I: 294 kvačice II:	148, 165;
za žičen je II: 373 kvačnica II: 148, 170 kvakanje matic I: 102, 173
kvas II: 269 kvasina I: 67; II: 479, 481, 507, 508 kvasovke I: 373; toru-lopsis II: 498
Lak za označevanje matic II:	597; za
table: II: 618 laktoflavin II: 540 lanolin II: 518 lapuh I: 326 lastnosti: dobre, slabe II: 562, 579; duševne II: 562; matic II: 566; medu, kemične in fizikalne II: 478; voska II: 514 lastovka I: 413 lažimatica I: 131 ledeneč II: 250, 259, 271, 410, 412 legat I: 412 lekarna, ročna II: 195, 224
lepenka II: 247, 333, 334, 553, 359; strešna II: 202; valovita II: 342; znaki na — II: 247
lesonit II: 199, 214 letvica, satnikova II: 105, 106; izžlebljena II: 160; priprava za prirezovanje — II: 364; vzrejna II: 593 ličinka, pokrita I: 159; uvita, uleknjena I: 160; z belim sijajem II: 256
lakota čebel II: 348; navadna (rastlina) I: 323
lakotnik (roj) I: 178 lijak za ometanje čebel II: 334, 601 liker, medeni II: 514 lilija I: 293 lipa I: 293, 314, 352;
II: 475, 476 lipovec II: 475, 477 listi: časni I: 277, 278; venčni I: 277; za zapiske II: 618; sta-niolni II: 599 ločilo II: 374, 375 loj II: 518
loputa II: 157, 181, 206 loščilo za konjsko opremo II: 539 lovilnik za roje II: 38 lucerna I: 312, 338 lučca, kukavičja I: 339 lug I: 398; II: 309 luknjač II: 370, 593 luknjarice I: 10 luščenec I: 362
Macesen I: 303 macktoksin II: 346 mačkrvec I: 363 magnolija I: 295 mak I: 361 maklen I: 351 malin jak I: 294, 332, 362
mana I: 68, 180, 275, 302, 343, 344; II: 371; hojeva, hrastova II: 348, 472, 478; javorova, leskova II: 472; smrekova II: 384, 472 mandelj I: 3<-9 marelica I: 293 matica I: 6, 50, 161, 183; II: 257, 330; dodajanje II: 304, 355, 606; druga I:	173;
dve v istem panju II: 273; dvoletna II: 350; enoletna II: 330; istoletna II: 293; izčrpana II: 256; izmenjavanje — II: 587, 606; izsiljeno prelezen je II: 296; izvor imena II: 43; fnlada II: 327; nesprašena I: 174; II: 256, 320; nova I:	169; obko-
ljena II: 258; označevanje — II: 596; poškodovana II: 330; priprta II: 294, 295; prva I: 173; razpošiljanje — II: 606; rezervna I: 175; II: 258, 356, 547; s pristriženimi krili II:	322,
331; sprašena 11:305, 320; stara I: 169; tro-tovka I: 162; umetno vzrejena II: 396; ušiva II: 258; v izrojencih, narejencih in rezervnih družinah II: 331; vzrejena na plemenišču II: 588; zasilna I: 162; zelo rodovitna II:	256;
zgodnje vzreje II: 293
matičar II: 580, 588 matičnica II: 117, 335, 586,	597,	609; Ga-
šperinova, kranjska, Pavletičeva in prof. Verbiča II: 611; raz-pošiljalna II: 606, 613; valilna II: 575, 576, 579, 591. 592, 602 matičnik I: 29; II: 258, 281, 303; izrezavanje in nalepi jan je — II: 575; naravni I: 30; nad trotovsko zalego I: 162; nepravilen I: 410; odprt IT: 594; rojev IT: 573; podiranje II: 293, 589;
porezan je II:	587;
zaprt, vcepljenje — II: 604; zasilni I: 30; II: 282,296,577; zgrizen II: 309
matičnjak II: 356, 571
mazilo: za čevlje II: 538; za opekline in rane II: 539; za parket II: 538
med I: 146; ajdov II:
474,	477; akacijev II:
475,	477; cvetlični II:
471, 474—477; čisto-cveten II: 472; čiš-1 jakov II: 475, 477; čokoladni I: 336; goden II: 484; gozdni II: 333, 352, 471; ho-jev II: 474, 475, 502; inozemski II: 471; iz medišč II:	488; iz
medenih pokrovcev II: 270; iz kranjičev-košev II: 270; kako nastane II: 482; kandiran II: 543; kipenje II: 497; kostanjev II: 270, 333, 477; kot krepčilo II: 507; kot kulturna beseda II: 11; lipov II: 475, 477; listni I: 303; II: 333; mešan cvetlični I: 334; II: 472; metin II: 475; nepokrit II: 484; polajev II: 477; posoda za — II: 496; prešan II: 471, 472; repičin II: 478; res-jev II: 333; rožmarinov II: 475; samo-tok II: 472; kisanje 11:497; kvarjenje H: 497; shramba za — II: 497; smrekov II: 502; sortiran II: 472; strjen II: 473; 498, 543; strupen I: 424; svetel: tekoč, temen II: 473; točen II: 472; travniški II: 475, 477; umeten II:	476; v
inozemstvu TI:	502;
v satju II: 472; vrenje II: 497; z bele detelje II: 478; z jesen. vresja, žajbljev, žepkov II: 475, 477; analiza II: 503; čiščenje II: 495; določevanje izvora IT: 481; dozorevanje II:' 482; količina II: 285; posnemanje IT: 496; pospeševanje kandiran ja II: 499; pošiljanje IT: 501; pridelek II: 469; pridobivanje II:	504;
shranjevanje II: 496; točenje II: 483; uživanje TI: 509; vrednost TI: 507; zaloge IT: 353
medenjak II: 511
medenje: cvetnic I: 299; hoje I: 315; iglavcev I: 310. 315
medica II: 32, 509
medičina I: 68, 146, 152, 275, 301; II: 471
medišče II: 114, 124, 136, 145, 167, 329; izpraznjen je— 11:328; prezimovanje v — II: 166, 340; s predalčki II: 505; ureditev — II: 340; za pridobivanje medu v satju II: 504 medovniki I: 68, 290; II: 471; cvetni 1: 291, 293,	297; ekstraflo-
ralni, floralni I: 291; izvenevetni I:	291,
2-97
medved I: 411 mehurček: klični I: 194; strupni I: 59; utripajoč I: 82 melanin I: 408 melecitoza I: 307, 316 melipone I: 15, 25 meliponine I: 15 melisa II: 316 membrana, bazalna — opna osnovna I: 201 mendelizem I: 222 menjačica I: 375 menjavost I: 209; II: 659
mera satnika II: 160; za panje II: 70, 85; srednja II: 660, 662 merilo, aritmetično, logaritmično II: 657; celuloidno, kljunasto II: 554
merjenje celic II: 554; dolžine rilčka II: 555; vezano II: 556 mešiček, pelodni I: 279; strupni I: 61 metafaza I: 244 metovec II: 475, 477 metuljnice I: 294 mezga I: 80
T: 196
micel I: 374
migetalke I: 374 mikrobi, mikroorganizmi I: 573; živalski I: 375 mimikrija I: 42 miricin I: 75 miš I: 412; II: 351 do 353
Mi to A I: 394 mitoza — posredna delitev I: 201 mleček I: 73, 150, 293; II: 594
mleček, matičji II: 469, 539; pokvarjen II: 544; pomisleki proti — II: 542; pridobivanje II: 543; uporaba — II: 543; uživanje, vbrizgavanje, zdravljenje z- — II: 541
mleko v prahu II: 269; 417, 418
mnogočlenarji I: 5 modifikacije I: 37, 215;
trajne I: 225 moka, sladkorna II: 250, 271; sojeva TI: 270
molj, voščeni I: 178, 419 monohibridi I: 218, 229, 255
morula I: 196
motnje: pri procesu oplodnje 1:	139; v
delovanju žlez I: 168; zimske I: 189 mravlja I:	169,	417;
pajkasta I: 416; žametasta I: 417 mreža: grafikona II: 658; iz pocinkane žice II: 155; logaritemska II: 657; priporna II: 117; uokvirjena II: 106; za panjem II: 528; zasmo-Ijena II: 565; žična, izbočena II: 493 muha, španska I: 418 mutacija I: 37, 216, 226
načrt: delovni II: 618; minimalni II: 561; za vzrejo matic II: 605 nadomestila za obno-žino II; 269, 412; be-Ijakovinasta II: 43 naftalin I: 423; II: 258 nagnjenje k boleznim I: 240; k nabiranju zadelavine II: 565; k ropanju II: 563 nagon I:	106; atavi-
stični I: 134; potovalni I: 170 naklada II: 66, 71, 72, 92, 139; polovična II: 137
napajališče, napajalnik II: 243, 354 nastavljanje II: 276 nedotika I: 292 negnoj I: 424 niacin II: 482 nikotinamid II: 540 nimfa I: 160 noga, ptičja I: 341 nokota I: 336, 337 norma, reakcijska I: 213
nosema apis I: 395; II: 134
nosemak I: 398 nosemavost I: 395, 404, 408; II: 253, 263, 349, 565
nosilec: rešetke II: 155; satov II: 146; strešni II: 210, 214; za pridobivanje medu v mediščih II: 504, 505 nož: kuhinjski II: 328; za obrezovanje sat-nic II: 374; za odkrivanje satja II: 486, 492; za snodrezava-nje satja II: 328
oblanje čebel I: 180 obleka, čebelarjeva TT.:V 225
oblič za posnemanje pokrovcev II: 492 obnašanje čebel pri žrelu IT: 234 obnavljanje (obnova) satja II: 268, 285, 358 obnožina I: 148, 275, 302; II: 322, 544; nadomestila za — II: 269, 363, 412: osmu-kač za — II: 415; pomanjkanfe — II: 259; v medu II: 481; zaloga — II: 353
ocetovec I: 356 octoacetylsacharosa h 99
oči: facetne I: 86; mrežaste I: 50, 86, 87; pikčaste I:	50,	86;
stranske I: 87 odbiranje družin II: 548; družin za pleme II:	582; panjev za
vzrejo II: 580 odeja: panjev II: 304;
prešita II: 428 odvzemanje: medu II: 505; pokrite zalege II: 295; zalege I: 175 oglje II: 338 ogljikovodiki II: 478 do 480; voskovi II: 516
ogrebnik II: 311 ogrščica I: 361 okamenine I: 7 okence II: 145, 150, 155, 161; mrežasto II: 305; odstranjevanje — II: 240; strešno II: 201; za zračenje, zamreženo II: 151 oktosan I: 99 okvir: oporni II: 210 in 213; rešetke II: 155; temeljni II: 197; vmesni II: 152; vra-tec II: 157; z žičnato mrežo II: 162; žič-nati II: 278 olje: eterično II: 473, 589; terpentinov© I: 423; strojno II: 640 omamljanje čebel II: 608
omara za satje II: 195 omelce II: 230, 329 ometanje: čebel II:
335; satov II: 488 opazovanje: dnevno II: 644; fenološko II: 645; pri žrelih II: 234, 352; vremenaII: 645; zimsko II: 352
opaž:	čebelnjaka II:
197,	199, 205; leso-
nitni II: 428; prednji II:	349; segrevanje
spomladi II: 352; zunanji II: 152 opna: kožnata I: 57;
osnovna I: 78 oploditev: cvetna I: 280; delna I: 139 oplodnja I: 245 opraševanje, oprašitev I: 288; medsebojna, samolastna I: 379, 280 opravila, čebelarska: ed jesensko pašo 524; spomladanska, pomen II: 241; med vožnjo II: 453 organeli I: 375 organi I:	196,	201;
hordotonalni I: 100; slušni I: 100; timpa-nalni I: 101, 102; za tip I: 98; za voh I: 95
orientacija I: 109; časovna I:	114; pri-
učena I: 108 orlica I: 293, 343 orodje: kleparsko, mizarsko II: 363; ple-
skarsko II: 422; za točenje II: 486 os: abscisna, ordinaina II: 655; cvetna I: 277 osa I: 24, 25, 414 osat I: 538, 341 oscilograf I: 101 osemenitev matice, umetna I: 129 osenica, vezavka I: 338 oskrbovanje: rojev, izrojencev II: 322; panjev na pasišču II: 458; plemenilne postaje II: 585; posamezne družine II: 639
oslabelost panjev — vzroki II: 252 osmičenje I: 319 osmukač II: 415, 544 osnove I: 230; dedne I: 213, 218, 248 ostrožnik I: 294 otrpnjenje zaradi mraza, vročine II: 441 ovariole I: 118 ozmoza I: 301 ozokerit II: 517
pajek I: 420, 422 pa jesen I: 355 paleolitik II: 7 panj (vse strani so samo v II. knjigi): AZ 128, 142, 440, 570; AŽ z zgornjim zračenjem 162; Albertijev listovni 102, 123; Ambrožičev 123; ame-rikanskega sistema 102,	125,	131,	132;
Blackov 33; Boczo-nadijev 130; brez-matičen 258; črvo-jeden 334; Dadant-Blattov 135; Dadantov 135; Droryjev J 27; dunajski 124; dvojček 129; ekspertni 166, 672; enoten 84, 102; Gerstungov 125; glinasti, valjasti 37; glinasti žgani 37; gorenjski 68; grižav 549, 352; iz desk 66; iz drevesnih debel 52; iz lubja, iz fe-rulnih palic, iz prozorne roževine 37; Kirarjev 131; kobariški 120; koničasti, pokončni 59; kranjski 81, 85, 86; družbeni 122; ljudski 58, 84,	86; Kuntzschev
129; Langstroth-Roo-tov 133; Langstrothov 128, 153; ležeč ljudski 60, 61; listovni 149; na tehtnici 640; napaden od roparic 325; Neiserjev 130; opazovalni 72,	168,
437,	572,	642; opo-
rečen 334; osvetljen 263; Pavlinov 125; Pirčev 120; pleskanje — 420; polovičar 166; ponesnažen 263; Porentov 122; postavljanje in oskrbovanje na pasišču 458;
poševno ležeč 60; prastari 56; prazen 586; premični33; prevozni 440; priprava za vselitev rojev v — 509; Prokopovičev 108; razpokan 334; rimski 36, 50; Rovi-rov 101; s premičnim satjem 80, 97,	118,
469; s toplo stavbo 348; skočidolski 120; Straulijev 127; Sum-perjev 120; švabski 127; ušiv 258; v koritih 53—55; v obliki košar 40; Virientov 125; vlažen 263, 350; z dvema družinama 461; z zgornjim zračenjem 162; z mrzlo stavbo 348; z nastavki 74; z nemško in avstrijsko normalno mero 123; z veliko mero satnikov 125; za čebelarjenje na med 292 paprika II: 338 paradiklorbencol I: 420; II: 263, 346 parafin II: 470, 517 paraliza I: 400 parathion I: 428 paratifoza I: 400 parjenje I: 124; kromosomov I: 201 partenogeneza, deviška rodnost I: 119; II: 107 paseka II: 33 pasme, čebelje I: 18 pastirica I: 414 paša: ajdova I: 325, 341; II: 327, 357, 434, 458; akacijeva I: 325, 332, 345; dobra II: 607; glavna II: 280; hojeva I: 425; jesenska I: 324; II: 324, 431; kostanjeva I: 325, 339; na borovnici, regjatu I: 325; na resi II: 433; na sadnem drevju I: 325, 327; po jen ju je v dobi rojenja II: 323; poletna II: 431; spomladanska I:	323,
325; II: 434; travniška I: 325, 334; povratek s — II: 463 paviljon (ček) II:	130,
186
paženje II: 342, 347 pelod I: 148, 152; nabiranje — II: 415; v medu II: 381 penuša I: 338 pepein I: 427 pepel II: 480 perfektan I: 428 pericystis apis I: 387 pestnjak II: 15 pestič I: 277, 279 peščenik I: 331 petelinček I: 294 peteroprstnik I: 312 pik I: 60 pilka II: 88
pipa, Dathe jeva II: P26 piridoksin II: 540 pitalnik I: 140, 271; II: 271, 339, 388; Katali-
ničev II: 393; Koe-nigov II: 393; razne vrste 11: 288; Vukeličev II: 394; za krmljenje: od spodaj, od zgoraj II: 390; od zadaj II: 392 pitanje (krmljenje): dražilno (špekulativno) I: 156; II: 268, 388; iz medišč II: 339; jesensko II: 396; na roj II: 271, 307, 386, 589; na zalego II: 268, 271,	388, _ 578,	586;
pred dodajanjem matice II: 607; prenehanje s — II: 587; rojev II: 323; v sili (zasilno) II: 271, 354 pivka I: 412 plamenica I: 318 plavica I: 292 plazma: celična I: 195; krvna I: 80; rodna I: 215
pleme, čebelje II: 626 plemenišče II: 604;
ureditev — II: 584 plesen:	bela I:	387;
betičasta, čopičasta, glavičasta I: 375; zelenkasta I: 387 plesi na satu I: 319 pletara II: 87 pletenje panjev, tehnika — II: 92 pločevina, cinkova II: 117
plodišče II: 114, 124, 136, 145, 274, 297; čiščenje — II:	335;
ureditev — II: 340 plodnica I: 279 plošče za satnice: voščene II: 377 počrnelost I: 400, 408 podhujka I: 413 podklade II: 66, 72 podlesek I: 343, 424 podstavek: Janšev II: 106: za panj II: 169 podzidek I: 32 pokladanje (krmljenje, pitanje) II: 359; cvetnega prahu II: 354; narejencem II: 304; redniku II: 592; tople hrane II: 283; vzpod-bujevalne hrane II: 270
pokrivalo II: 225, 226 pola, vprašalna II: 634, 647
pola j I: 346 polajevec II: 477 poligon frekvence II: 653
polihibridi I: 218, 229 polimerija I: 267 polispermija I: 140 polklade II: 49, 54, 65 polsat I: 32 populacija II: 661 poraba: hrane II: 644; medu I: 190; medu v gospodinjstvu II: 509; zimska I: 148 posoda:	lesena, lon-
čena, steklena, pocinkana II: 497; za shranjevanje medu
II: 496; za taljenje voska II:	374, 379;
za vodo II: 195, 310 postaja: obveščevalna, opazovalna II:	646;
plemenilna II:	294,
551, 583; pl. neuporabna II:	584; pl.
oskrbovanje — II: 585; pl. preobremenjena II: 586; vre-mcnoslovna II: 644 postavljanje: panjev na pasišču I:	458;
zložljivega čebelnjaka II: 2?18, 220 pošiljanje: medu II: 501; satja, čebel v preiskavo I: 403 potočnica I: 294, 338 potrebščine, čebelarske II: 224; pri kuhanju voska II:	527; pri
prevažanju II: 445, 464; pri sprejemanju rojev II:	309;	za
označevanje matic II: 597
povrhnjica I: 201 prah, cvetni I: 148; II: 275, 302, 412, 559; nabiranje II: 270, 415; uživanje, zdravilnost II: 544
praha I: 161; matice II: 324
prašenje I: 77; čebel I: 165
prašilček (prašilnik)
II: 72, 272, 310, 324, 461,	464,	571,	586;
enosatni II: 650; nadzorovanje — II: 601; naseljevanje — H: 600; ponovno izkoriščanje — II: 604 prašnica, prašniki I: 277, 278 praspočetje I: 193 pratvorivo I: 195 praživali I: 375 pražuželke I: 7 predivo II: 347 preganjanje: čebel II: 299; čebel iz dupel II: 20; rojev II: 312; trotov I: 179; II: 326, 357
pregledovanje: čas — II: 237; družin (panjev) II:	237,	353;
kranjičev, košev II: 251; jesenski II: 328; mirnost pri — II: 237; na paši II: 462; prvi spomladanski II: 250; ročnost pri — II: 239; rojev II: 323; zadnje II: 359 preleganje: matice I: 169; izsiljeno II: 296 premičnost satja II: 101
prenašanje čebel II: 452, 433; s krošnjo II: 447
preobjeda I: 294 preobrazba I: 15) prepona I: 82; deviška I: 127
preprečc(va)nje: drujca II: 298; rojenja I: 175; II: 284,
291, 296; ropanja II: 325
presajanje: jajčec II: 594, 595; ličink II: 595
prestavljanje II: 355, 507, 578, 587; delno II: 276, 280, 282; postopno, radikalno II: 277; prednosti — 11: 284; satov I:	176;
trotarja II: 586; v AŽ-panju II: 280 prestrezalo II: 316; avtomatično II:	317;
leseno II: 316 prevažanje II: 161, 357, 431; kranjičev II: 456; načini — II: 447; po železnici II: 449; s čolnom, barko, ladjo II: 456; uredba o — II: 466; v jutranjih urah II: 444; z avtomobili II:	448;
z vozmi II: 447; na ajdo II: 439, 588; na zgodnjo pašo II: 437; nepravilnosti med — II: 466; priprave pred II: 436; skupno II: 436; v pozni spomladi in poleti II: 438; s potniškimi (brzotovornimi) vlaki II: 465
prezimovanje I:	182;
na podstrešju II: 346; na pokritih medenih satih II:	336; na
praznih satih II: 339; pri zaprtih žrelih II: 343; uspeh II: 348; v medišču II: 166, 340; v kleti II: 343, 346 prezračevanje I: 165; II:	161; panja po-
zimi I: 146 priklade II: 72 pripiranje matic II: 294, 295, 598, 611 priprava: hrane I: 150; panjev za vselitev rojev II: 309; razmnoževalna II: 619; za dodajanje in razpošiljanje matic II: 611; za električno vtiranje žice II: 389; za prirezovanje letvic II: 346; za šivanje slamnic II: 426; za ulivanje satnic II: 373; za vdelava^ nje satnic II: 379; za zalivanje satnic II: 380; za zbijanje satnikov II: 365; za zimo II: 358; za žičenje TI: 370
pripravljanje sladkorne raztopine II: 337, 396
prirezovanje kril maticam IT: 331, 599 prizidki II: 333 prodaja:	ajdovca	II:
496; medu, na debelo, na drobno II: 500, 501 profaza I: 244 prostor: za čebelnjak II:	183; za pleme-
nilno postajo II: 583; za točenje II: 486; za zaleganje II: 327, 592; življenjski I: 143
protoplazma — pratvorivo J: 244 pršica I: 375, 389 pršičavost I: 79, 388, 404, 408
prvec I: 172; II: 354; s pevko I:	174; z
nesprašeno matico 1: 174
pušpan I: 33i
Racedrin I: 63 račun:	rentabilnostni,
povprečni II: 637; za razdelitev voska II: 531
rahitis II: 544 ran jak I: 538 ravnilnik II: 241 razdalja med sati II: 147
razdražljivost II: 563 razkroj jajčnikov I: 408
razkuževanje pri: hudi gnilobi I: 383; lahki gnilobi I: 387; nose-mavosti I: 398; voska II: 537
razmere: klimatske I: 315; pašne II: 645; toplotne v zimski gruči I: 187 razpršilnik II: 227 razstava II: 501 razstoj med sati II: 165
raztopina: medena II: 250; sladkorna II: 250,	238,	333,	363;
sladkorna, gostotall: 396; pripravljanje II: 337; specifična teža II: 406
razvoj: čebel, pozen II: 260; družine II: 569; družine, normalen I: 156; panjev, počasen II: 284; spomladanski II:	341,
566; zarodka I: 194 rednik II: 293, 588,596 refleks I: 105 regrat I: 214, 300 rentabilnost čebelarstva II: 637 repica I: 312, 361 repinec I: 340 resa I: 152, 312, 314, 326, 342
rešeljika I: 292 rešetka, matična II: 101, 114, 117, 131, 145, 154, 321, 329, 587, 601; v posebnih okvirčkih II: 163
ribes — ribez, ribeze! j, kosmulja I: 294 nboflavin II: 482, 540 rman I: 340 robida I: 294 ročak, lončen II: 38 rodovnik II: 626 roj II: 170, 354; brez matice II: 322; četrti, deviški, drugi I: 174; lakotni I: 178; lastništvo — II: 311; lo-
čitev — II: 319; iz kranjičev II:	522;
narejanje — II: 300, 355; narejanje med odvzemanjem medu II:	305; narejen s
preganjanjem čebel II: 299; negodnik I: 178; II: 442; oblike — II: 313; ogreba-nje — II: 309, 311, 313; pobeg — II: 522; poreklo — II: 321; preganjanje — II: 512; prestrezanje — II: 314; pričakovanje II: 310; prvi I: 172; sprejemanje — II: 309; s približevanjem naravnim okoliščinam II: 306; šum — II: 322; tretji I: 174; trotovski I: 125; uhajač II: 322; v plo-dišču in medišču II: 324; v več gručah II: 313; vračanje — II: 521; vsajanje — II: 518, 321, 354; vselitev II: 302; združevanje — II: 320; zvabitev — II: 313 rojenje I: 169; II: 310, 354; ko paša poje-njuje II: 323; pospeševanje — II: 307; preprečevanje — II:
284,	291; prestavljenega panja II: 282; znamenja — II: 307
rojivost I: 177; II: 564; pretirana, zmerna, stopnja — II: 570 ropanje I: 180; II: 354; čebeljih gnezd II: 10; preprečevanje — II: 325
roparice II: 563 rovka I: 412; II: 353 rozga, zlata I: 363 roža, šentjanževa •I: 340
rožmarin I: 349 rožmarinovec II: 475, 478
rumenjak I: 194
Saharoza II: 479 salmiak II: 225 salonit plošče II: 204 saponin I: 353 sat I: 29; aluminijast II: 368; iztočen II: 493; kako je zaležen II: 256; kositrni II: 111; mlad II:	493;
obnavljanje — II: 358; odvzemanje nezasedenih — II: 336; plesniv II: 345; pokrit meden II: 336; potegnjen II:	116;
premičen II: 105; rezerven II: 586; s podaljšanimi celicami II: 116; s popolnimi celicami II: 111; umeten I: 32; z jajčeci II: 587; z odkrito zalego II: 312 satje I: 23; belo II: 344; graditev — II:
285,	287, 288; izde-
lano v rojih II: 343; izmenjavanje — II: 263; lepo izdelano II: 344; naravno zgrajeno II: 554; obnavljanje — II: 268; obnova II: 285; odkrivanje II: 490; oja-čevanje trdnosti II: 367; podiranjeII: 344; ponesnaženo od griže II: 2'53, 263; pozimi II:	352; pre-
mičnost — II: 101; sortiranje — II: 331,
344; zavarovanje pred škodljivci II: 345; že zaleženo II: 344; žveplan je — II: 263, 345
satnica I: 32; II: 101, 110,	316,	535,	586;
aluminijasta II: 368; izdelovanje — II: 573, 376; izredno tenka II: 504; krhka II: 376,	379; polovična
II: 587; prožnost II: 377; ulivanje — II: 345, 375; utrjevanje H:	368; z vdelano
Pločevino II: 111,379; zalivanje II: 380, 382 satnik II: 101, 104, 136, 140,	160,	161,	309;
— bokses II:	134;
gradilni I: 176; merilni II: 254; priprava za zbijanje — II: 365; vegast II: 364; vzrejni II: 577, 579, 586, 589, 592; višina — II: 364; z nežicami II: 146; zazičevanjc II: 367; zbijanje II: 366 sejanje čebel II: 601 sejem, čebelarski II: 83
seljenje čebel II: 432 selekcija (izbor) II: 548; matic II: 550; naravna I: 126 semenčica I: 117, 118, 122, 202 do 205, 230, 270, 407
septikemija I: 400 sestav: naravni I: 3; polarni koordinatni II:	658; pravokotni
koordinatni II: 655 sinica I: 413 sipalnik II: 488; lesen II: 231, 318, 329, 335; lijast, pločevinast in Stojkovičev II: 232 sito II: 374; čebelje II: 117, 601; dvojno II: 486; gosto II: 499 sivka II: 475 sivkovec II- 478 skrečnik I: 336 škržati I: 304 sladkor I: 314; beli I: 401; čebelarski II: 537, 383; denaturiran II:	338; grozdni I:
71, 147; II: 479, 481; invertni II: 479, 507; pesni II: 385; rjavi I: 401; sadni II: 479, 481; suh II: 412; surovi I: 401; trsni I: 71, 148; II: 584, 479,
481; v kristalu II: 359
slamnica II: 353, 359, 426
slaninar I: 418 sliva I: 293, 329 smiljka I: 339 smreka I: 303 Smrekovec I: 303; II:
478
smrtoglavec I: 418 snovi:	beljakovinaste
I: 149; II: 478; dušikove I: 313; izolacijske II: 200; mineralne, rudninske I: 313; II: 478, 507; silo-tvorne, telotvorne II: 412; zoritvene I: 70 socvetja I: 281, 286 sod II: 53, 54, 61; za medico II: 510 sofora I: 354 soja, sojapol, sojasan II: 417
sok,	krmilni (mleček) I: 72, 132, 134
sokrvica I: 80
sol,	kuhinjska I: 401 sončnica I: 293, 361,
425
spektrum I: 263 spirem I: 198 spodrezavanje II: 31, 290
spodrezilnik II: 38, 228, 328
spojek I: 205, 230 spojine:	alkoholne I:
75; bakrove I: 427 spolovila: matice I: 118; trota I: 122 spominčica I: 338 spremembe:	dedne I:
37; možganov, dedne I; 106; notranje v panju II:	642; ne-
usmerjene, spontane I:	37; toplotne II:
348; usmerjene I: 37 srakoper I: 412 sredstva: pri čebeljem piku I: 63; vzpodbu-jevalna II: 270; za impregnacijo II: 205; za pomirjenje čebel IT: 226
srhkolistnice I: 294 srobot I: 543
srpje I: 425 sršen I: 24, 414 stafilokoki I: 374 staminodiji I: 294 statistika II: 617 steljka I: 374 stiskalnica: domača: kranjska II: 524; Jurančičeva II:	526;
Pavlinova II:	527;
sadna, valjčna II: 522; Virientova II: 527; za med II: 470; za izdelavo satnic II: 110, 111, 374 stol, preklopni II: 195, 329
strd II: 473; topljenje — IT: 499
streptokoki I: 374, 385 strcptomicin I: 386 strgalnik II: 329, 345 strgulfa II: 249, 328 strigalica I: 423
stroj za: izdelavo satov, satnic Weedov II:	378; odkrivanje
satja 11: 490 strup, čebelji I: 58,61; II: 469
sulfatiazol I: 382 sulfonamidi I: 381, 398 sulfolikvid I: 420 suprarenin 1: 63 svederc I: 332 svetilka:	spajalna I:
383; II: 423; špiritna II: 389
svilnica I: 314, 341 sviščevke I: 315 svitkavost plodila I: 407
Šablona za zbijanje: kvačic II: 148; satnikov II: 366; za žičen je II: 370 Ščavnice I: 295 ščet I: 56
ščipalec, knjižni I: 423 šeboj I: 340 šelak II: 597 šilo II: 370
škodljivci čebel I: 411; II: 345
škrbinec I: 425 škrob I: 314; II: 481 škržolica I: 312 šola, čebelarska II: 74 štruklji, ajdovi, medeni II: 512, 513
Tanatoza I: 409 tarifa:	železniška II:
449; znižana II: 464 tehtnica II: 233, 329, 640, 642
telesce:	osrednje I:
195, 198; tečajno I: 205
telofaza I: 245 teloh 1: 152, 293, 325 temperatura I: 80, 314; povprečna mesečna II: 644; pri prevozih II: 441; stalna II: 250 teorija praesens-absens I: 264; pritiska I: 120 teramicin I: 382, 386 termometer II: 644 termostat II: 596 terpentin II: 421 testo: medeno II: 411; sladkorno II: 250, 259, 411, 603, 604 tetrada I: 245 teža, specifična: medu II:	481; sladkorne
raztopine II:	406;
začetna IT: 642 tianin II: 540 tihotapke, tihotapstvo I: 183; II: 326, 339, 357
tlakomer IT: 238 tobak I: 340 točenje II:	356,	483;
čas - II: 483; iz kranjičev II:	494;
skupno II: 487 točilo II: 101, 112, 113, 484—486; ravnanje s — IT: 492 toksafen I: 429 tomenti I: 53 topilnik za vosek II: 380, 523
topinambur I: 293 toplina: v panju I: 151; zraka, dnevna II: 645; zvišanje — I: 190 toplomer II: 238 toplota: čebel, telesna 1:	80; enakomerna
II: 510; v panju I: 180; II: 260 topol I: 292, 327 torakometer II: 555 travnica I: 418 trebitev I:	190; spo-
mladanska I: 398; II: 242, 244, 248 trekovec I: 174; II: 313, 320
trgovina s čebelami II: 80, 81
trigone I: 15, 25; roparske I: 17 trihod I: 418 trisaharid I: 327 triunguline I: 418 trn I: 56; črni I: 332;
Kristusov II: 475 trnocelj I: 347 trobentica I: 152 trombociti I: 81 tropine:	voščene II:
532; iz sončnega to-pilnika II: 531 trosi I: 374, 375 trot I: 6, 50; azigoten I: 230; beličen I: 411; belooki I: 240; di-ploidni I: 268 trotar II: 580, 586 trotavost I: 177; matic, bolezenska, navadna I:	405—407; čebel,
mladic I:	131,	175;
prikrita I: 168 trotovec I: 133; II: 355 trotovina I: 29; II: 309, 592, izrezavanje — II: 293
trotovka I: 131; II: 256, 583, 606; anatomska I:	134; fiziološka,
očitna, prikrita 1: 135
tropizem I: 106 trpotec I: 340 trs, sladkorni II: 384 trta: divja I: 362; vinska I: 305 truga II: 66 tulipan I: 293, 298 tulipovec I: 357
Usmerjanje čebel I: 95 ustnatice I: 294 ustnik, dvodelen II: 226 uš, čebelja I: 422 ušice: breskove, vrbove I:	506; hojeve
brstne I: 310; drevesne I: 307; listne, ščitne I: 304, 305
Vabilnik za roje II: 313
valjarji za izdelovanje satnic II: 376 valji: ležeči II: 22, 23; pleteni iz šibja II: 37; za stiskanje satnic II: 111 vazelin II: 487, 640 veha, kipelna II: 510 velečebela I: 5, 17, 26 velenduh I: 341
ventilacija II: 140; pozimi 11: 351; temna II: 443; v vagonu II: 465
veranda II: 153, 196, 350, 353
vešča, voščena (molj voščeni) 1: 419; II 345; zavarovanje pred — II: 519
vetrnica (rastlina) I: 332; (naprava) II: 644 vetromer II: 644 vetrocvetke I: 42, 295 vezavka I: 359 vijolica I: 294 vilice za odkrivanje satja II: 486, 489 vimenjak I: 339 virus: filtrabilni I: 400; ultravizibilni I: 375, 400
višnja I: 292, 293, 328, 329
vitamini II: 482'; v matičnem mlečku II: 540; v obnožini II: 544
vitelarij I: 118, 202 vlagomer II: 238, 644 voda I: 150, 312; II: 195, 310, 464; dišeča II: 589; kot predupor II: 380; mehka II: 527; v medu II: 478 vodnica: jajčna I: 118;
semenska I: 122 vodoljub I: 298 volk, čebelji I: 415 vonj: čebele II: 224; po medu II: 473; po prežvečenem II: 440; voska II: 514 vosek (vse strani so samo v II. knjigi) 469; anatolski 470, 514; barva 514; beljenje 533; berberski 515; čiščenje 533, 534; debelo-, drobnozrnat 515; indijski 514; kaparjev 518; karnavb-ski 470, 518; kuhanje 514; lastnosti 514; lepo rumen 375; maroški 515; okužen 536, 537; pokvarjen 536; ponarejanje 518; pridobivanje 290, 520; pristen — ugotovitev 518; proizvodnja 287; rastlinski 518; sene-
galski 514; topilnik za —	380; trdota;
turški 514; uporaba 538; ulivanje 534; vonj — z Gvineje z otoka Gvadelupa 514; za cepljenje 539; zemeljski 517 voščine (vse samo v II. knjigi) 545, 519; črne 531; iz okuženih čebelnjakov 531; kuhanje —	345,	527;
ocenjevanje — 530; plesnive, razjedene od črvov, rjave 531; sortiranje— 530; zavarovanje pred veščami 519
votlak II: 37, 67, 179 voz: čebelarski II: 434;
na gugala II: 447 vrabec I: 413 vrbe I: 153, 363 vrbnjak I: 363 vrednost medu:	hra-
nilna II: 507; zdravilna II: 508 vres, rumen II: 476 vresje, jesensko II: 475
vresovec II: 477 vrša II: 314; pomanjkljivosti II: 316 vrtelci I: 375 vzreja matic II: 547 do 596; nepretrgana II: 574; ob robu prirezanega sata II: 578, 580; preprosta II: 571; s presajanjem ličink II: 594; v večjih serijah II: 611; v sat-nih trakovih II: 591; zgodnja II: 293, 296; trotov I: 171; II: 579
Zabijač za kvačice II: 148
zaboj II: 334; zabojček za orodje II:	329;
za razpošiljanje predalčkov II: 505 zadelavina I: 179; II: 333; nagnjenje k nabiranju II: 565; prekomerna uporaba II: 567
zagatenje jajčnih odvodnic, nožnice 1: 408
zaklopnica I: 67, 78 zalega II: 253, 291; dodajanje odkrite II: 295; grbasta I: 162; II: 256, 331; jesenska II: 357; kisla I: 386; luknjičava II:	355;
mešičkasta I:	380,
387; nepokrita I: 385; odvzemanje pokrite — II: 295; ogrožena I: 178; II: 442; oka-menela I: 387; omejevanje II: 294, 295; poapnela I: 387; pokrita II:	276,	604;
prehlajena I:	380;
presledkasta I: 386; strnjena II: 566; raztresena I: 380; II: 256, 257, 566; trotov-ska I: 179; vrečasta I: 387.
zaleganje I: 151; II: 353, 566, 604; v me-dišču II: 358; zavlačevanje z — II: 28i zaloga: medu II: 332, 353; obnožine II: 353; zimska, dopolnjeva-njev II: 337 zapaženje II: 359 zaporedje: barv, letno II:	599; statistično,
časovno, stvarno II: 649
zapornica:	pločevina-
sta II: 610; prečna II: 156
zastrupitve čebel I: 411, 427; s kuhinjsko soljo I: 429 zazimovanje II: 340,
358
zebrat I: 312, 315 zigota I: 205, 207, 230, 245,	247; diploidna
I: 245; moška, ženska I: 2T70 zlatica I: 339 zlatičnice I: 293, 315 znosec I: 107 zračnik II: 162, 164, 326 zrastlolistnice I: 278 zvonček I: 152, 327 zvončica I: 294, 339
Žaba I: 414 žafran, pomladanski I: 152, 326
žajbelj I: 335; II: 476 žajbljevec II: 475, 477
žarki, ultravioletni v II: 263
železo, organsko vezano II: 380, 508 želo I: 58
žepek I: 347; II: 476 žepkovec II: 475, 477 žestika I: 351 žica II: 73, 74; cekas II: 382; napetost — II: 372; vtiranje — II: 380
živčevje, drobovno, obkrajno, osrednje, simpatično I: 103, 105 žlebič je II: 146 žleze I: 20; cevaste I: 71; čeljustne I: 72, 167; endokrine, enocelične I: 71; goltne I: 73, 150; grozdaste I: 71; krmilne I: 73, 167; prsne slinavke; predilne I: 72; rektalne I: 68; spolne I: 77, 117, 177; strupne I: 167; v predzadnjem stopalčnem členku I:	56; več-
celične, vrečaste I: 71; voskovne I: 74, 167; delavnost — il: 287; z notranjim, zunanjim izločanjem, zatilne slinavke I: 72
žolna I: 412 žrelo I: 67; II: 89, 153, 165,	169,	342,	359;
ameriško II: 150, 334; premično II: 151; pripora — II: 325; priprto ob pitanju II: 389; v medišču II: 282; zaprto — prezimovanje II: 343; zaslonjeno z žičnato mrežo II: 608; zastraženo II: 563; zimsko II: 350
žrka I:	158; matična
I: 159; trotovska I: 162
žveplec, vodikov II: 532
žveplo II: 344, 383 žveplalnik II: 344 žuželke I: 5; družinsko živeče I:	182;	pra-
krilate I: 7 žužkocvetke I: 42, 281
POPRAVKI
Kljub pazljivosti se je vrinilo tako v I. kakor II. del Sodobnega čebelarstva nekaj napak. Na tem mestu popravljamo samo tiste, ki kvarijo smisel in jih ne more bralec iz zveze v stavkih sam popraviti ali spoznati.
V I. delu beri:
na
na
na
na
na
na
na
na
str. XII v 20. vrsti zgoraj: str. XII v 24. vrsti spodaj: str. XIV v 15. vrsti spodaj: str. XV v 17. vrsti spodaj: str. XXI v 14. vrsti spodaj: str. XXI v 11. vrsti spodaj:
str. str. na str. na str. na str. na str. 101 na str. 101 na str. 114 na str. 143
na str. 163 na str. 204 na str. 209 na str. 232 na str. 233 na str. 254 na str. 257 na str. 258 na str. 258 na str. 267
na str. 267 na str. 267 na str. 267 na str. 269
opombi pod črto: 21. vrsti spodaj:
17. vrsti 10. vrsti 16. vrsti
zgoraj: zgoraj: zgoraj:
.. prikazuje Pavletičev panj ...
.. leta 1875, ...
..slik je narisal J. Žumer, druge...
.. Čebelarsko zadrugo za Slovenijo, ... .. leta 1943 prenehal...
..leta 1944.
.. ker je drugo ime mellifica nastalo ... . ustreza 440 tresljajem ...
22. vrsti spodaj: Spodnji čeljusti sta sestavljeni...
10. vrsti spodaj: Vse dele spodnjih in zadnjih čeljusti...
• • • ima obliko nizke kvadraste škatle ... ... tako imenovane timpanalne organe ... ... v letih 1944 do 1945 ...
... čebele v svojih celicah,
. .. snovi, ki jih različne živali potrebujejo za življenje, predvsem zelene rastline.
2. vrsti zgoraj: Hrana v dobi ličinke ... zgoraj: 48 + 32 = 80, zgoraj: Po dve sosedni številki...
14. vrsti spodaj: Pri vzvratnem monohibridnem križanju... 24.vrsti zgoraj: To naj velja tudi za matice, čeprav so... 12. vrsti zgoraj: 13 3 1
5.	vrsti spodaj: AA Bb in Aabb po dve vrsti,
8. vrsti spodaj: ...po štiri vrste gamet (trotov) ...
6.	vrsti spodaj: 27.8 = 33.23 = 216.
... kombinacije, od katerih je mogoče vsaj
5. vrsti spodaj: 12. vrsti spodaj:
5. vrsti 16. vrsti
2. vrsti zgoraj:
nekatere s križanjem ...
11. vrsti zgoraj: ...vsekakor pa več kot dva para.
6. vrsti spodaj: ...ki so važne v sodni praksi za...
1. vrsti spodaj: ...ki ustvarja svetle otoke na tergitih. 5. vrsti spodaj: ...da se kromosoma pri samcu v enem paru ...
na str. 297 na str. 307 na str. 325 na str. 325 na str. 355 na str. 395 na str. 415 na str. 65
na str. 67
na str. 111
na str. 154 na str. 203
v 6. vrsti spodaj: v 22. vrsti spodaj: v 18. vrsti zgoraj: v 20. vrsti zgoraj: v 11. vrsti spodaj:
na str. 271 v 9. vrsti spodaj: ... filialni generaciji, če bi potekalo dedovanje po splošni Mendlovi shemi in če bi bili geni...
ne pade gostota pod 9 %,... grozdnega in ene molekule ... tri vrste medovitih rastlin: cvetlice... da dajejo cvetlice vseh vrst... v mladosti do 10 cm ... v 11. vrsti spodaj: okoli 250 /<.
v 25. vrsti zgoraj: ... ločimo od os, po slonokoščeno1 beli... je pri sliki 42 treba popraviti signaturo takole: oš v Ce, su v Lbr, šč v M, s v C, d v St, k v Mx, po v Sm, ob v Mt, pj v Pg, j v G, p v Li in La, jk v e.
je pri sliki 46 treba popraviti signaturo takole: u v m, g v Kd, p v Sp, go v Hb, z v v, ž v Md, t v Dd, d v Ed, za v A, s v H, r v Rd.
naj bo pri sliki 71 tale podpis: Poskus Elizabete Opfinger-jeve. Temu primerno je treba spremeniti tudi besedilo v obeh odstavkih pod sliko, sta sliki zamenjani, je slika obrnjena.
V II. delu beri:
'$v
jstr. 87_ v 6. vrsti spodaj: spodaj:
ec v
a
naAšf^plSJV 4. vrsti Yw^fr.'122 v 24. vrsti na str. 123 v 23. vrsti na str. 123 v 15. vrsti
na str. 124 v 4. vrsti
na str. 133 v 25. vrsti zgoraj na str. 135 v 5. vrsti na str. 136 v 11.—10.
na str. 137 v 17. vrsti
na str. 165 na str. 176 na str. 226 na str. 255 na str. 498 na str. 654 na str. 658 na str. 98
4. vrsti 6. vrsti 9. vrsti 1. vrsti 10. vrsti 19. vrsti 14. vrsti zamenjaj
Čebelji koš, pleten iz šibja, je danes na slovenskem Štajerskem le še izjemoma v rabi. ... Kuhler jem ... zgoraj: (sl.82)
zgoraj: . ..kot normalno mero satnika 21 X 35 cm... spodaj: .. . uvedel polovično nemško normalno mero...
zgoraj: ... panj s satniki polovične nemške normalne mere...
... leta 1954, ki... spodaj: ... 44 cm (z. m.), medtem ... vrsti spodaj: V ta utor je vdelana podnica, na katero je zadaj prečno pribita od zgornje in spodnje strani po ena letev, spodaj: Mere panja in posameznih panjskih delov so razvidne iz načrta na sliki 101. zgoraj: ...kaže slika 112. spodaj: ...Janša (1771, 1775), zgoraj: . .. mreže iz sukanca ... zgoraj: Poltjevljeva tabela, spodaj: ...kvasovke turolopsis. spodaj: . .. različnih skupin, kot jih zahtevajo... spodaj: ...se členi takih zaporedij... vrstni red predzadnjega in zadnjega odstavka!
Imena, ki jih je v tekstu popačil tiskarski škrat, so v imenskem kazalu pravilno napisana.
MESTNA
kmii/niat
“KRANJ
SODOBNO ČEBELARSTVO — PRAKTIČNI DEL X NAPISALI: AVGUST BUKOVEC, STANE MIHELIČ, SLAVKO RAIČ, FRANC ROBIDA, VLADO ROJEC IN EDO SENEGAČNIK * UREDILI: AVGUST BUKOVEC, STANE MIHELIČ, SLAVKO RAIČ IN VLADO ROJEC X IZDALA IN ZALOŽILA: ZVEZA ČEBELARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK STANE MIHELIČ) X NATISNILA IN ZVEZALA: TRIGLAVSKA TISKARNA V LJUBLJANI * NAKLADA 3000 IZVODOV X- DOTISKANO V SEPTEMBRU 1958











Kranj
N KMETIJSTVO čebelarstvo
SODOBNO čebelarstvo / praktični 12
638 1


is