Ml Silil I 1 $s a:;$5:!!i s'|if;:;::;;;: Sig : i::.<: : l ilS •, mrnsM : ihllttiiiii i i : mm temmi Silil f:il#6 SODOBNO ČEBELARSTVO '" S::#. ' :iP* 'vri*''1'1 '*f>fKi-*i:." Xlfirv'itifiwDOBS iBifcl;::,. I i 1 v<- * SODOBNO ČEBELARSTVO TEORETIČNI DEL NAPISALI: Aogust Bukovec Dr. Leon Kocjan Julij Mayer Stane Mihelič Peter Močnik Slavko Raič Franc Robida Vlado Rojec Edo Senegačnik Franc Vodnik UREDILI: Aogust Bukovec Stane Mihelič Slavko Raič Vlado Rojec > OB DESETLETNICI OSVOBODITVE izdala Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani 1955 OS£ I 21 248//| oeciNt /V ^3/19^ VSEBINA Predgovor V— VI Pregled slovenskega čebelarskega slovstva VII—XXIII I. Čebela v luči sistematike in razvojnega nauka 1— 46 Uvod 3 — Čebele v živalskem sistemu 4 — Od pražuželk do čebel 7 — Izrazite samotarke med čebelami 9 — Čebele z lahnimi družbenimi nagibi 11 — Čmrlji 13 — Tropične čebele 15 — Čebelje pasme 18 — Satje 23 — Od Lamarcka do Darvvina 33 — Temelji Darwinove teorije 37 — Vzajemnost med organizmi 40 — Prilagojenost Organizmov okolju in načinu življenja 42 — Nastanek vrst- 46 II. Ustroj čebele in delovanje njenih organov...........................47—; 82 Uvod 49 — Oblika in vnanje posebnosti čebeljega telesa 50 — Barva in velikost čebel 52 — Gibala 55 — Želo in lastnosti čebeljega strupa 58 — Usta 64 — Prebavilu 67 — Žleze 71 — Dihala in dihanje 77 — Srce in kti 80 . III. Čutila, čutno življenje in zaznavni svet čebel..................... . 83—114 Uvod 85 — Oči in posebnosti čebeljega vida 86 — Zaznavanje barv 89 — Zmožnosti čebeljega voha 92 — Usmerjanje čebel na pašo 95 — Povezanost voha s tipom in okusom 98 — Ali čebele slišijo 100 — Živčevje čebele 103 — Nagon in razum 105 — Orientacijske zmožnosti 108 — Pomen barve in vonja pri orientaciji 109 — Sonce kot kompas 110 — Spomin in smisel za čas 112 IV. Spol in spolnost, ustroj in delovanje spolovil......................115—140 Uvod 117 — Spolovila matice 118 — Deviška rodnost 119 — Spolovila trota 122 — Parjenje 124 — Umetna osemenitev matice 129 — Tro-tavost čebel 131 — Dvospolne čebele 135 V. Življenje čebelje družine o enoletnem razdobju.......................141—190 Uvod 143 — Življenjski pogoji čebelje družine 144 — Zaleganje 151 — Od jajčeca do popolne žuželke 157 — Matica in čebele 161 — Delitev dela 164 — Rojenje 169 — Od gon trotov in druge jesenske nevšečnosti 178 — Prezimovanje 182 lil VI. Celična zgradba in spremenljivost čebel............................191____218 Uvod 193 — Razvoj zarodka v čebeljem jajčecu 194 — Razplet celičnega jedra in pomen kromosomov 197 — Tkiva 201 — Zoritev spolnih celic 202 — Od preproste igre do biološkega zakona 207 — Vzroki menjavosti 212 — Modifikacije 214 — Mutacije in dedne kombinacije 216 » VIL Dedovanje o splošnem in posebej pri čebelah..........................219____272 Uvod 221 — Monohibridno 'križanje 223 — Nekoliko oddiha 229 — Vzvratno križanje in dedovanje pri čebelah 232 — Dihibridno križanje 240 — Igra kromosomov 244 — Polihibridno križanje 251 — Še o dedovanju pri čebelah 255 — Posebni primeri dedovanja 260 VIII. Medsebojna prilagojenost rastlin in čebel............................ 273—320 Uvod 275 — Zgradba cveta 277 — Oprašitev in oploditev 279 — Socvetja 286 — Vloga čebel pri opraševanju 288 — Mcdovniki 290 — Fiziološki in biološki pomen nektarijev 295 — Medenje cvetnic 299 — Mana in njeni povzročitelji 302 — Vzroki medenja 311 — Kako čebele druga drugo obveščajo o paši 316 — Plesi na satu 319 IX. Čebelje paše o Sloveniji in izven njenih mej....................... 321—370 Uvod 323 — Zgodnja pomladanska paša 325 — Paša na sadnem drevju 327 — Akacijeva paša 332 — Travniška paša 334 — Kostanjeva paša 339 — Julijska brezpašna doba 340 — Ajdova paša 341 — Periodične paše in njihove značilnosti 343 — Paše izven mej naše republike 345 7- Naši javori 350 — Še nekaj za čebelarstvo važnih dreves 352 — Manj znani tuji naseljenci 354 — Krmne rastline 357 — Oljne rastline 360 — Ob gozdnem robu in na posekah 362 — Ob vodi in močvirju 363 — Goličave in neplodni prostori 364 — Zboljšanje čebelje paše 367 X. Čebelje bolezni, škodljivci in zastrupitve...................' . . 371—429 Uvod 373 — Huda gniloba 377 — Lahka gniloba 385 — Mešičkasta (vrečasta) zalega 387 — Poapnela in okamenela zalega 387 — Prši- čavost 388 — Nosemavost 395 — Še ne dovolj raziskane čebelje bolezni 399 — Nenalezljive čebelje bolezni 400 — Pošiljanje satja in čebel v preiskavo 403 — Zakonske določbe 404 — Trotavost in jalovost matic 405 — Nadaljnje bolezni matic 408 — Gluha jajčeca 409 — Nepravilni matičniki 410 — Nepravilnosti med čebelami in troti 411 — Škodljivci iz živalskega sveta 411 — Škodljive rastline 424 — Zastrupitve 427 Slovstvo 430—432 L X gotoviive, kakršne kaše kratki zgodovinski pregled slovenskega čebelarskega slovstva v tej knjigi in pa potrebe naše socialistične domovine, so narekovale Zvezi čebelarskih društev za Slovenijo, da se je ob desetletnici osvoboditve odločila izdati čebelarski priročnik, ki bi ustrezal naši družbeni stvarnosti, bil v pomoč vsem tistim, ki po naših, zlasti kmetijskih šolah in tečajih poučujejo čebelarstvo, in vsem, ki jim je pri srcu ta, doslej precej zapostavljena gospodarska panoga. Delo je upravni odbor Zveze čebelarskih društev za Slovenijo poveril posebnemu uredniškemu odboru, ki je izbral za sodelavce pri pisanju knjige najvidnejše čebelarske teoretike in praktike. Kljub temu uredniški odbor ni imel lahkega dela. Tekste, ki so jih napisali posamezni pisci, je bilo treba glede na obseg in vsebino knjige marsikje krajšati, dopolnjevati, stilno in vsebinsko vsklajevati, če smo hoteli izdati delo, ki bi bilo oblikovno in vsebinsko enotno in zaključeno. Poglavitno breme v uredniškem odboru je nosil tovariš Vlado Rojec, ki je tudi sestavil osnovni načrt ureditve celotnega prvega dela, to je te knjige, ki obravnava teorijo čebelarstva. Vsi s(xlelavci so se lotili prevzetega dela z veliko vnemo in požrtvovalnostjo ter skušali v knjigi pokazati naravne in biološke pojave oziroma procese v medsebojni povezanosti, kar je poglavitna zahteva vsake napredne znanosti. Kljub temu pa se zavedamo, da knjiga ni popolna in da vsakemu vendarle ne bo odgovorila na vsako vprašanje. Čeprav je obširna, vsega v njej ni bilo mogoče obdelati. Prav tako se zaveda uredniški odbor, da bodo posamezna poglavja za marsikaterega čebelarja trd oreh. Toda bolj razumljivo nekatere, res težke snovi po našem mnenju ni bilo mogoče razložiti, če nismo hoteli zaiti v laištvo. Kakor je razvidno, je knjiga le prvi, teoretični del. Drugi, praktični del je že v pripravi in bo izšel naslednje leto. Drugemu delu bomo dodali tudi stvarno in imensko kazalo, ki sta morala zaradi pomanjkanja prostora o tej knjigi odpasti. Kazali bosta izšli torej za oba dela skupaj. Upamo, da bomo s to in naslednjo knjigo zadelali tisto občutno vrzel o našem čebelarskem slovstvu, ki so jo občutili in se pritoževali nad njo vsi, ki si žele napredka, prepričani pa smo tudi, da bo ta knjiga izpolnila tisto nalogo, ki naj jo ima vsako tako delo pri nas. To, predvsem to je bil pri pisanju knjige naš namen in cilj. Na koncu se uredništvo knjige zahvaljuje Zvezi čebelarskih društev za Slovenijo, ki je ne glede na velike stroške in ne glede na to, da ni za izdajo dela dobila nobene materialne podpore, omogočila izid, in to po taki ceni, da bo knjiga dosegljiva vsakemu, ki se zanima za življenje čebel. Prav tako se uredništvo zahvaljuje sodelavcem-piscem kakor tudi delovnemu kolektivu Triglavske tiskarne, skratka vsem, ki so kakor koli pripomogli, da je knjiga lahko izšla. Uredniški odbor PREGLED SLOVENSKEGA ČEBELARSKEGA SLOVSTVA Začetki slovenskega čebelarskega slovstva segajo v tisto dobo kakor začetki slovenske posvetne književnosti sploh, to je v dobo slovenskega preporoda, ki se začenja pri nas v šestdesetih letih 18. stoletja. Slovenci sicer v teh letih nismo dobili nobene čebelarske knjige v domačem jeziku, toda čebelarske razprave in spisi, ki so jih napisali in objavili v 60 do 70 letih 18. stoletja možje, kakor J. A. S c o p o I i, P. P. Glavar in A. Janša, niso le opozorili čebelarskega sveta o tedanji visoki stopnji našega čebelarstva in čebelarskega znanja, ampak so postavili tudi trdne temelje za razvoj slovenskega čebelarskega .slovstva. Janez Anton Scopoli (1723—1788), po rodu Italijan, je bil dalj časa zdravnik v Idriji in se je še posebej zanimal za rastlinstvo in žuželke. Prav žuželke je pri nas Scopoli prvi nadrobno raziskoval, zlasti pa čebelo. Med njegovimi spisi so za nas čebelarje še posebej pomembni »Entomologia Carniolica« (Žuželstvo Kranjske), izšla na Dunaju leta 1763, in »Annus histo-rico naturalis« (to je pet zvezkov prirodopisnega zbornika), natisnjen v Leipzigu v letih 1769—1772. V četrtem delu tega zbornika je izšla leta 1770 njegova znamenita »D i s s e r t a t i o de a p i b u s« (Razprava o čebelah), ki jo je v slovenščino prevedel prvič prof. M. Pirnat (glej Slovenski čebelar 1916—171), drugič pa prof. J. W ester (glej prav tam 19351). Ze v Entomologiji je Scopoli pravilno ugotovil spol vseh treh čebeljih bitij, med drugim tudi prvi omenil praho matice. V Razpravi o čebelah pa govori o načinu čebelarjenja v nekaterih slovenskih pokrajinah ne kot suhoparen opisovalec, ampak kot prizadeven, razmišljujoč človek kritičnega duha. Glede njegovih drugih čebelarskih spisov smo mogli doslej ugotoviti le naslove, ne da bi vedeli, kakšna je njih vsebina, V nemškem jeziku je izšel leta 1779 na Dunaju prevod njegove Razprave o čebelah, v italijanščini razprava Osservazioni so p ra la cura delle api (Opazovanja o oskrbovanju čebel) in Scoperta sopra il sesso delle api (Odkritja o spolu čebel). Obe italijanski razpravi sta bili objavljeni leta 1770, zadnja v Milanu. Nadalje je poznan naslov njegove nemške čebelarske razprave A b h a n d 1 u n g v o n d e n B i e n e n u n d i h r e r P f 1 e g e, ki je izšla na Dunaju 1788. Peter Pavel Glavar (1721—1784), napreden kmetovalec in čebelar, se je s svojo razpravo o prahi matice izven panja, v kateri je nadrobno obrazložil in izpopolnil Humlovo »Praktische Eroffnung dass Vil d. W c i s e r w i r 'k 1 i c h v o n d c n Thranen a u s s e r d en Bienen-stock 'befruchtet wird« (Sporočila iz prakse, da matico res troti zunaj panja obhodijo), se proslavil tudi izven meja -svoje dežele in postal hkrati s Scopolijem častni član Gornjelužiške čebelarske družbe v Malem Budišinu. Voditelj te čebelarske družbe je bil A. A. Schirach, zna-1 meniti čebelarski pisatelj in praktik. Anton Janša (1734—1773), prvi čebelarski učitelj na dunajski čebelarski šoli, je izdal leta 1771 na Dunaju Abhandlung vom Schwar- men d er Bienen (Razpravo o rojenju čebel), ki je doživela številne ponatise, po njegovi smrti pa je njegov naslednik J o s. M ti n z b e r g leta 1775 natisnil prav tako na Dunaju »D e s Anton Janscha... hinterlassene vollstiin-dige Lehre von d er Bienen z u c h t« (Popolni nauk o čebelarstvu). To Janševo delo ni doživelo nič manjšega priznanja kot prejšnje,, saj je izšlo v številnih izdajah; prevedeno je bilo tudi v češčino in seveda prav tako v slovenščino. Samo P. P. Glavar je svoje čebelarsko znanje prelil deloma v slovensko pisano besedo. V tem času je prosvetljena avstrijska vlada zato, da bi dvignila gospodarsko moč države in tako napolnila vedno prazno državno blagajno, izdala več gospodarskih odredb in med drugim začela ustanavljati po dednih deželah kmetijske ter Janez Anton Scopoli ekonomske družbe. Njih naloga naj bi bila s poučevanjem, nazornim prikazovanjem naprednega kmečkega gospodarjenja in s tiskom izvleči iz globoke zaostalosti preprostega kmečkega tlačana ter ga usposobiti, da bo razumneje opravljal svoje kmečke posle, zvišal njih donosnost in tako laže odšteval državi večje dajatve. Poleg tega naj bi bile kmetijske družbe tudi ustanove, ki bi vladi poročale o napredku posameznih gospodarskih panog v tej ali oni deželi in ji pošiljale razne predloge, ki bi jih vlada po svoji uvidevnosti vključevala v splošno vladno gospodarsko politiko. Tako je že konec leta 1767 poslala Nižjeavstrijska ekonomska družba avstrijski cesarici Mariji Tereziji »Predlog za izboljšanje čebelarstva v c. kr. dednih deželah«. Vlada je ta predlog še istega leta izročila v presojo odborom kmetijskih družb, med njimi tudi Kranjski kmetijski družbi v Ljubljani. Kranjska kmetijska družba je »Predlog« poslala svojemu članu, tedanjemu lanšpreškemu gospodu P. P. Glavarju s prošnjo, da ga prouči in poda pismeno mnenje o njem. P. P. Glavar je prošnji ustregel in izdelal obširen odgovor (slovenski prevod glej v knjigi S. Mihelič, A. Janša, slovenski čebelar, Ljubljana 1934!). Na koncu odgovora izraža željo, da naj bi >Najvišji dvor odprl milostne roke in preskrbel vsakemu siromašnemu kmetu vsaj po tri panje čebel«, hkrati pa obljublja, da 'bo »ob nedeljah in praznikih v prostih urah ustno razlagal čebelarski nauk, kateremu je«, kakor meni, »v deželi najbolj vešč«. Slednjič pravi, da je pripravljen »svoje čebelarsko znanje spraviti na papir, da bi ga tako v tisku oznanil deželi«. — Kakor vidimo iz tega, je bil P. P. Glavar med prvimi Slovenci, ki je, vzpodbujen po pre-porodnih idejah in revščini preprostega kmečkega ljudstva, menil, da je treba temu ljudstvu posredovati znanje s slovensko učno knjigo. Žal, da mu ni uspelo napisati tega, čeprav bi bilo po vsej verjetnosti ostalo v rokopisu, kakor je ostal njegov kasnejši prirejeni prevod Janševe Razprave o rojenju čebel. Janševo Razpravo o rojenju čebel »Pogovor od čebelnih rojev« je P. P. Glavar prevedel in priredil leta 1776, kakor pravi, »na prošnjo nekaterih iz preprostega ljudstva, ker v naši deželi nemštvo navadno ni«. Tako prirejeni slovenski prevod je poslal 1779 Kranjski kmetijski družbi, da bi ga izdala v tisku. Čeprav je ta tedaj izdala že sedmo nemško knjigo, za tisk prve 'slovenske ni poskrbela, ne glede na to, da je komaj leto prej sama Glavarja spodbujala, naj ne odreče »objave svojih koristnih prizadevanj o čebelarstvu, da bi le-tc mogli sporočiti javnosti«. Iz vsega tega se jasno vidi, kdo je bil za odbor Kranjske kmetijske družbe tista »javnost«; prav gotovo ne slovensko govoreči preprosti kmet. Izdaja Glavarjevega »Pogovora« bi ne bila samo nova preporodna manifestacija slovenske poljudno-strokovne knjige, marveč bi prav tako ugodno vplivala na razvoj našega čebelarstva in vzpodbujala tudi druge k pisanju. Tako pa je ostalo to Glavarjevo delo v rdkopisu vse do danes. Prvi in zadnji slovenski prevod Janševe Razprave o rojenju čebel je izšel v slovenščini šele leta 1906. Prevedel jo je in o pomenu A. Janše napisal uvod Avg. Bukovec. Izdalo jo je Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani. Kljub vsem zgoraj navedenim prizadevanjem P. P. Glavarja smo Slovenci dobili prvo slovensko tiskano čebelarsko knjigo šele leta 1792. Na pobudo Blaža Kumerdeja, tedanjega celjskega okrajnega komisarja in vnetega prepo-rodnega delavca, je prevedel J. Goličnik, župnik v Grižah pri Celju, v slovenščino Janševo drugo delo, to je njegov Popolni nauk o čebe- Peter Pavel Glavar larstvu in mu dodal opombe pod črto, predgovor, »opomnik« in »per-s-tavik«, izpustil pa Janšev XIX. in XX. odstavek. Knjiga je izšla v Celju v Jenkovi tiskarni. — Prva čebelarska knjiga je upravičeno’ vzbudila veliko pozornost mod slovenskimi čebelarji in se je vsaj že leta 1882 in tudi še kasneje začela oglašati zahteva po novi izdaji. Do tega ni prišlo deloma zopet po zaslugi Kranjske kmetijske družbe. Nov pre-vod je izšel izpod peresa urednika Slovenskega Čebelarja F r. R o j i n e šele leta 1906, uvod o življenju in delu A. Janše pa mu je napisal W. Šmid. Knjigo je izdalo Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani. Ni pomembno le to, da je kot prva slovenska čebelarska knjiga izšel ravno Janšev Popolni nauk o čebelarstvu, ampak tudi to, da je z njim izšla v slovenščini čebelarska knjiga, ki je bila za tiste čase med najboljšimi deli, kar jih je sploh v svetovnem tisku izšlo za pouk o čebelarstvu. Že sama razporeditev snovi v njej je bila svojevrstna novost. Razdelitev vsebine po paragrafih je zahtevala od pisatelja natančno in kratko miselno koncepcijo. V Janševem delu ne najdemo nikjer misli, ki bi se ponavljale; vsako vprašanje je tako’ postavljeno, da zahteva jasen odgovor, vsaka misel je že hkrati opredelitev, zajeta po širini in globini, ter podlaga, zarodek naslednje. Prav to je do neke mere verjetno motiloi naše prve prevajalce (Glavar, Goličnik), da so včasih tudi po nepotrebnem dodajali Janši svoje pripombe in dopolnila. Tako je vsa snov na znotraj lepo povezana in jo samo na videz trgajo paragrafi. Prav zato Janševo delo kljub golemu naštevanju dejstev, natančnosti in klenosti izraza ter misli ni suhoparno. Za vsem čutimo živo pisateljevo osebnost, čutimo, kako od stavka do stavka prodira vse bolj v globino, kako se povezuje s predmetom obravnave, a ga kljub temu vsestransko kritično opazuje ter ne izgubi ravnovesja med razumom in čustvom. To pa je tisto, kar bralca neverjetno pritegne. — V tako zbrušeni, a vendar neprisiljeni obliki pa je še pomembnejša vsebina, ki samo znova kaže, kako globoko A N TONA J A N S II A J A ZcCsarskiga ZhfbfUaija. POPOLNOMA PODVUZHENJE s A VSSE ZHEBELLAR&E. NA KAJ SA ENO VISHO,TAISTI OD SVOJEH ZIIEISELL KRES TEGA, DE BI NJE PODIRALI, ‘ ‘ AL ‘fA MORILI ‘ i. En Uugavifhi Dobizhck, koker dofthmalu, lohku fadpbijo. a.- Vender vTscpZhfbfHe per fhiulejnji, Inu dobri JVlozhy obranijo. ■ ^ ■ g. Ufsakiitfii Paiu ZhybyU da fvoje fmerci lohku nzbivajo, inu the tvojim Erbam fapuftijo. . 1N» mnogo Proflijijo is Nemfhkiga, na IDayuskii preftaulenu, inu a'nekaterim « | Pomerkvajnam pogmiranu. i ■ OD .JOANNESA GOLITSCHNIICA • Fajmofhtra v'Grislu na Stajeifkim. . • V’ Z E L L L, Uri&neuil, inu ft najde per Fr. Jof. Jeokv, 1793. : Naslovni list prve slovenske izdaje Janševega »Popolnega nauka o čebelarstvu« je posegel Janšev duh v skrivnosti čebeljega življenja in kako daleč je bil pred svojimi vrstniki v tem poklicu. Med prvimi zavrača Janša pravljico o trotih vodonascih, jasno določa funkcije posameznih čebeljih bitij v panju, govori o prahi matice, vzrokih trotavosti matic itd. Vse te in druge ugotovitve so bile tedaj povsem nova odkritja. Brez njih Ivi tudi Janša sam ne mogel nikoli napisati tako epohalnih čebelarskih spisov. Poleg teh zaslug, ki jih ima Janša za svetovno čebelarsko znanost in prakso, pa ne smemo mimo dejstva, da je prvi opisal ne le kot dober opazovalec (kot n. pr. Scopoli) slovenski način čebelarjenja, marveč tudi kot dober praktik in poznavalec te gospodarske stroke. Z drugimi besedami povedano: Janša je črpal čebelarsko znanje iz nenapisanih virov slovenskega ljudstva. Njegovo življenjsko delo je koreninilo v čebelarskih izkušnjah slovenskega kmeta, ki so se sporočale in izpopolnjevale iz roda v rod. Zato je ocena Janševega knjižnega dela do neke mere ocena takratne visoke stopnje čebelarskega znanja slovenskega kmeta-tlačana. In prav slovenske ponašitve Janševih del so temu tlačanu zopet vračale vse to v strnjeni in zaključeni obliki ter s tem ustvarjale plodna tla za dvig slovenskega čebelarstva na naprednih, domačih tradicijah. Kakor prva, tako je tudi druga slovenska knjiga izšla na Štajerskem. Bilo je to Dajnkovo Čelarstvo, izdano v Gradcu leta 1831. Ne le, da je ta knjiga oblikovno in vsebinsko korak nazaj od Janševih del, se med Slovenci drugih pokrajin ni mogla širiti, ker je pisana v težko razumljivem vzhodnoštajerskem narečju in črkopisu dajnčici. V Ljubljani je izšla prva čebelarska knjiga v slovenščini leta 1836, in sicer »Krajnski č b e 1 a r č i k, • to je kratko pod učenje čbele rediti in z njimi prav ravnati«. Pravzaprav je to prevod nemškega dela Anlei-t u n g z u r p r a k t i s c h e n B e h a n d 1 u n g d e r B i e n e n z u c h t, ki ga je napisal Jurij Jonke, župnik iz Črmošnjic na Kočevskem, »iz lastnih skušenj«, v slovenski jezik pa prestavil J. Žemlja. V letu 1844 je izšla druga, popravljena in pomnožena nemška in slovenska izdaja. Slovenski prevod je za drugo izdajo oskrbel L. P i n t a r. Od samostojnih slovenskih čebelarskih knjig je to vse, kar je izšlo v dobi pred uvedbo panjev s premičnim satjem na Slovenskem, ostala pa sta v rokopisu najbrž nedokončani spis o čebelarstvu M. Kuralta in »Bučelstvo«, ki ga je po izkušnjah in besedah retijskega bučelarja Jožefa Oblaka spisal Fr. Levstik leta 1867. Leta 1863 je izšel v slovenščini kot 7. zvezek Janežičevega Cvetja iz domačih in tujih logov celoten prevod Virgilijevega Georg ikon a (poljedelstva), kjer latinski pesnik v IV. knjigi opeva čebelarstvo. Delo je poslovenil dr. J. Š ub i c in je izšlo v Celovcu. Prevod sam je sila okoren in ponekod skoraj nerazumljiv. Pomemben je kot prvi slovenski prevod latinskih klasikov, ki so v svojih delih pisali tudi o čebelarstvu. Iznajdba satnika in s tem panjev s premičnim satjem je tudi med Slovenci povzročila povečano knjižno dejavnost. Po časovni zapovrstnosti moramo najprej omeniti »Kmetijske table«, ki jih je v letih 1863—74 izdal na Dunaju A. W. Babo z razlago v nemškem jeziku in barvnem kamnotisku. Sedma »tabla« kaže v 118 barvnih slikah skoraj vse, kar je za avstrijsko čebelarstvo v tej dobi pomembno. Obširno razlago k tej tabli je napisal d r. L. J. Melicher, »učenik nižjeavstrijskc družbe za dvig čebelarstva«. Slovenska izdaja teh »Kmetijskih tabel« (samo 16) je izšla 1869 prav tako na Dunaju v založbi A. Hartingerja; poslovenil jih je J. Zalokar. Čeprav je na sedmi tabli prikazana v slikah tako rekoč vsa čebelarska teorija in praksa, kakor pozneje pri nas nikoli več, je glede načina čebelarjenja, sistema panjev itd. vendarle marsikaj precej odmaknjeno' od tedanje Slovenske čebelarske stvarnosti, ne le zaradi naše morebitne zaostalosti, marveč tudi zaradi naše drugačne čebelarske tradicije. Reči pa moramo, da so bile te slike dober pripomoček za nazornejši pouk o čebelarstvu in za orientacijo po čebelarskem svetu. Med panji najdemo na tej »tabli« že tudi panje s premičnim satjem v »mrzli in topli stavbi«. Leta 1871 je izdal Janez S u m p e r, župnik v Skočidolu na Koroškem, za čebelarje začetnike pri Mohorjevi družbi v Celovcu »Slovenskega bučelarčka«. To je prva slovenska knjiga, ki opisuje čebelarjenje v panju s premičnim satjem, tako imenovani »skočidolski panj« in čebelarjenje v njem. Istega leta je poslal R. Dolenc Kranjski kmetijslki družbi »Kratko razpravo v dobro d z i e r z o n i z i r a n e m panju«, v kateri popisuje in tudi s slikami prikazuje svoj panj s premičnim satjem. Delo je ostalo v rokopisu. Prav zaradi teh in še drugih predlogov za panje s premičnim satjem, ki naj bi jih na Slovenskem propagirali, je sklicala Kranjska kmetijska družba v Ljubljani dne 22. novembru 1871 posebno komisijo. Komisija sc je slednjič odločila v prvi vrsti za tako imenovani Porentov panj, v drugi pa za Sumperjev. Luka Porenta, župnik in čebelar v Bohinju, se je nato lotil opisa svojega panja v Novicah leta 1873, še istega leta pa je ta njegov spis izšel v samostojni brošuri, ki jo je založila Kranjska kmetijska družba. Naslov brošure je »Novi k ra n j s k i panj po D zi e r zono v i osnovi«. Tako je bilo stan je'slovenske čebelarske knjige leta 1873, ko se je ustanovila v Ljubljani prva čebelarska organizacija »Kranjsko društvo za umno čebelarstvo«. Društvo je začelo izdajati tudi čebelarski list »Slovenska čebela« hkrati z nemškim dvojnikom »K r a i n e r B i e n e«, ki pa je prenehal že konec leta 1873, ko je društvo spremenilo ime v »Slovensko društvo za umno čebelarstvo«. Čeprav je ta prvi slovenski čebelarski list po svojih močeh skušal dvigati strokovno raven slovenskega čebelarja in ga pridobiti za sodoben način čebelarjenja, pa se je vendarle vse bolj kazala potreba po dobri čebelarski knjigi, ki naj bi zajela vsa območja tedanje čebelarske teorije in prakse. Seveda so bila finančna sredstva prva ovira za kaj takega, čeprav bi ob strokovni podpori tako čebelarsko razgledanega človeka, kakor je bil tedaj na Kranjskem Nemec Rothschiitz, tako delo lahko izšlo. Leta 1877 je sicer društvo sklenilo izdati slovensko čebelarsko knjigo in naprosilo urednika Slovenske čebele Jožefa Jeriča, da bi jo napisal. Ko je društveni odbor razpisal izdajo knjige im zbiral naročnike zanjo, se jih je oglasilo tako malo, da bi društvo, ki je bilo v stalnih denarnih stiskah in je živelo le od podpor, ne moglo kriti stroškov. Da bi knjiga vendarle izšla, se je odbor odločil tiskati Slovensko čebelo v manjšem formatu in mesečno le na štirih straneh (dotlej na osmih), ostale štiri strani pa porabiti kot mesečno prilogo za tisk omenjene knjige. Tako je izhajala Slovenska čdbcla v letih 1879 do 1881 na skrčenem formatu, poleg nje pa v večjih ali manjših presledkih še Jeričev »N a v o d umnega če kolar s tv a«. V vseh treh letih je izšlo le 96 strani (6 pol) te čebelarske knjige. Leta 1882 so čebelarski list zopet razširili na osem strani mesečno, »Navod« pa je ostal nedokončan. Med vzroki navaja Jerič tudi to, da je moral celo sam denarno podpirati tisk knjige. Sicer pa knjiga, čeprav bi bila izšla v celoti, po svoji zunanji skromnosti in notranji vsebini ne bi bila poseben korak naprej. HELABSTVO, a 1 i celo novi, kratki, 'popun- navuk i[elne reje, to i c edina, prava ino gotova vodba, kak se naj lexej ino naj bolse dajo ijele rediti na dosegnenje naj veksega haska, ino veselja, & st a Systema naturac«, od katere dalje naj bi se dotlej uvedena imena po mednarodnem dogovoru več ne izpreminjala. Deblo: mnogočlenarji — Polymeria Poddeblo: členonožci — Artliropoda Razred: žuželke — Insecta Red: kožokrilci — Hymenoptera Družina: čebele — Apidae Rod: prave čebele — Apis Vrsta: navadna čebela — Apis mellifica Zvrst: kranjska čebela — Apis mellifica-camica Čebela je torej koždkrilec, žuželka, členonožec in mnogočlenaa’. K mnogo-členarjem prištevamo črve kolobarnike in členonožce, to se pravi živali, ki imajo telo sestavljeno iz večjega števila kolobarjev ali členov. Členonožci so raki, pajkovci, stonoge in žuželke. Za žuželke je značilno, da je njih telo razdeljeno v glavo, oprsje in zadek, medtem ko sta pri pajkovcili glava in oprsje zrastla v celoto. 'Kožokrilci so živahne žuželke, katerim prav posebno prijata toplota ih sonce. Ližejo sladke sokove, zbirajo pelod za vzgojo ličink, a se hranijo tudi roparsko. V mnogovrstnih nagonih, zlasti v skrbi za zarod, se kaže visoka stopnja razvoja, posebno pri zadružno živečih vrstah. Danes je znanih okrog 100.000 vrst kožokrilcev. V red kožokrilcev spadajo družine: listarice, navadne ose, lesne ose, šiškarice, najezdniki, mravlje, ose grebače in poleg nekaterih drugih še čebele. Ekološko ali po načinu življenja bi mogli družino čebel razdeliti v naslednje skupine: 1. čebele samotarke, 2. čebele s kukavičjimi nagibi, 3. zadružno živeče čebele. Samotark je nad 12.000 vrst. Zanimajo nas zato, ker moremo med njimi najti primere, ki nam kažejo pot, po kateri je morala iti naša čebela, da se je povzpela od preprostih življenjskih razmer na visoko raven zamotane družbene skupnosti. Iz samotark so izšle tudi čebele s kukavičjimi nagibi. Medtem ko se pri zadružno živečih čebelah materinska ljubezen stopnjuje do naravnost neverjetne požrtvovalnosti, je pri njih ta čut popolnoma zamrl. Sčasoma so izgubile vsak smisel za vzgojo zalege. Jajčeca podtikajo drugim čebelam in se za prehrano ličink sploh ne menijo. Zadružno živečih čebel je mnogo manj vrst. Razlikujemo le 5 rodov, med njimi čmrlje (Bombaš), prave čebele (Apis) ter med n e -želatimi čebelami v tropičnih krajih živeče melipone, trigone in lestrimelite. V rodu pravih čebel so samo štiri vrste: 1. zahodne ali navadne čebele (Apis mellifica), 2. vzhodne ali indijske čebele (Apis indica), 3. pritlikave čebele (Apis florca) in 4. velečebele (Apis dorsata). Vse štiri vrste grade iz voska dvostransko satovje in se po tem bistveno razlikujejo od ostalih rodov. Na zadružno življenje so se tako privadile, da bi izven družine, ki šteje n. pr. pri čmrljih več sto članov, pri čebelah pa skoraj vedno več tisoč članov, poginile v najkrajšem času. V vsaki družini najdemo po troje različnih bitij: matico, trote in čebele. Med seboj se znatno razlikujejo že v družinah iste vrste, še večje razlike pa najdemo med posameznimi vrstami. Nas zanimajo predvsem razlike pri navadnih čebelah. V vsaki družini je ena sama matica. Res je, da najdemo včasih v kaki družini tudi po dve ali tri, toda to so redke izjeme. Pri nekaterih pasmah, kot n. pr. pri kavkaški ali egiptovski žive mlade matice v izrojencih skupaj, dokler se ena izmed njih ne spraši. Sl. 2. Matica, čebela in trot (po dr. Leuenbergerju) Matica je večja od čebel. Razlikuje se od njih tudi po obliki nekaterih organov in po notranjem ustroju. Tako n. pr. nima na zadnjih nogah koška in ščeti, ki jih uporabljajo čebele pri nabiranju obnožine. Rilček je kratek, čeljusti pa so razen sprednjih dveh razmeroma šibke, nasprotno pa ima zelo obsežen zadek. Skoraj dve tretjini njegove notranjosti zavzemata jajčnika, ki sta le pri njej docela razvita. Ob navadnih okoliščinah samo matica leže jajčeca. Moška bitja, ki jim pravimo troti, so v družini od marca do avgusta. Ko pojenja paša, se jili družina nasilno znebi. Deloma jih pomori, deloma jih izžene iz panja, kjer od lakote poginejo. Sami si namreč ne znajo iskati hrano. Njihova edina življenjska naloga je, oprašiti mlade matice in s tem pomagati, da se ohrani pleme. Pretežni del družine sestavljajo čebele. Sicer so tudi to samice, toda praviloma ne ležejo jajčec, ker so jim jajčniki zakrneli. Kljub temu materinski nagoni pri njih niso zamrli. Narobe! Razvili so se tako kot pri malokateri žuželki. Zalega je njih poglavitna in največja skrb. Zanjo skrbe z izredno nežnostjo; za njen blagor store vse. Poleg tega pa delajo v panju še marsikaj drugega. Čebele dejansko družino vzdržujejo in ohranjujejo. OD PRAŽUŽELK DO ČEBEL Davni predniki žuželk in drugih clenonožcev so bili morski mnogoščetinci, to je črvi kolobarniki, ki so imeli dobro razvite prinožice. Iz prinožic kolo-barnikov so se razvile členaste in prvotno dvovejnate ali razcepljene količine členonožcev. Razvoj členonožcev se je pričel v morjih in je potekal v več ločenih smereh. Povsem samostojno so se razvile stonoge in žuželke. Ob prehodu na kopno so se prednikom stonog razvile preproste zračnice, medtem ko so kot dediščino kolobarnikov ohranili še enakomerno razčlenjenost telesa. Iz teh pradavnih prednikov stonog so nastale žuželke. Ko so se kolobarji strnili v glavo, oprsje in zadek, se je telo žuželk tako kot pri drugih členonožcih skrajšalo. Razcepljene končine so sčasoma zgubile zgornje veje, spodnje veje pa so se ohranile kot noge na oprsju pri vseh členonožcih. Razcepljenost končin je dobro vidna zlasti pri rakih, pri žuželkah pa so razcepljene samo še srednje in zadnje čeljusti. Ko so se žuželkam razvila krila, so se začele hitreje širiti po zemlji. Zaradi velike spremenljivosti in izredne prilagodljivosti so se žuželke tako zelo razširile v naravi, da jih je danes čez milijon različnih vrst, to je več kot tri četrtine vseh živalskih vrst skupaj. Po novejših ugotovitvah zoologov in paleontologov so živele prve žuželke že v devonu, če ne celo v silurju.* To so bile pražuželke (Prota-ptera). Od teh nckrilatih žuželk so se v devonu ali pa šele v spodnjem karbonu odcepile prakrilate žuželke (Paleodictyoptera), katerih potomci so kačji pastirji in enodnevnice. Glavno deblo prakrilatih žuželk se je razvijalo dalje in od njega se je še v karbonu odcepila veja ravnokrilcev, morda tudi veja kljunatih žuželk. Ravnokrilci se med svojim razvojem ne zabubijo, preobrazba je torej nepopolna. Na prehodu med permom in triado pa so v usedlinah našli ostanke že raznih žuželk s popolno preobrazbo. Spreminjanje klime v permu je verjetno povzročilo, da se je' skrajšalo aktivno stanje ličinke in se nadaljevalo z zabubi jen jem. Tako so se konec perma med drugimi javljali predniki kožokrilcev in hroščev, \■ juri pa prvi dvokrilci (muhe, komarji), metulji itd. Z razvojem cvetnic se je večalo število žuželk. V mezozoiku so se kožokrilci razdelili v več stranskih vej. V zadnji formaciji mezozoika, to je v kredi, zasledimo že ose' grebače, od katerih so se še v istem razdobju odcepile čebele samotarke — kasnejše zarodnice zadružno živečih čebel. To se je dogajalo pred kakimi 80 milijoni let. Čebelje družine pa se pojavijo po dosedanjih ugotovitvah paleontologov šele v novem veku, in sicer v terciaru, vendar ne v začetku, * Zgodovino Zemlje delimo v dobe ali veke, te pa v tvorbe ali formacije. Ločimo: novi vek (neozoik), ki je trajal okrog 65 milijonov let in ga razdelimo v dve for-Hiaciji, v starejši terciar in v mlajši kvartar. Terciar delimo nadalje v manjša < i .'ja: paleocen, eocen, oligocen, miocen, pliocen; kvartar delimo v diluvij in aluvij. Mi živimo v poznem aluviju. Srednji vek (mezozoik), ki je trajal okrog HO do 130 milijonov let, ima tri formacije: trias, jura, kreda. Stari vek (paleozoik — 500 do 330 milijonov let) delimo v kambrij, silur, devon, karbon in perm., f r a v e k (predkambrij — 1500 milijonov let) ima dve formaciji: starejši arhaik m mlajši algonkij. Življenje na Zemlji je torej staro kako poldrugo milijardo let. tM nekdaj živečih bitij so se v pesku in podobnih usedlinah ohranili njihovi odtisi, kosti, zobje, lupine in drugi odpornejši deli. Vse te ostanke izumrlih rastlin in živali unenujemo okamenine ali fosili je. Pomembne so za določevanje starosti usedlin, a iz njih spoznavamo tudi nekdanjo zgradbo izumrlih organizmov. Sl. 3. Fosilne čebele- temveč sredi terciara, to je še pred človekom v spodnjem miocenu. Od tedaj je minilo že kakih 20 ali 30 milijonov let. Leta 1949 je H e e r med miocenskimi okame-ninami odkril neko' fosilno čebelo in jo imenoval Apis adamitica. Uvrstil jo je v rod Apis. Ame^ riški biolog Cooke reli pa je ugotovil, da je Apis adamitica sorodnik kro-jačic in da spada z njimi vred v rod Lithurgus. Ovrgel je tudi mnenje Buttel-R e e p n a, ki je imel fosilne čebele v baltiškem jantarju za prave čebele. Najstarejše najdbe fosilnih čebel pa izvirajo iz spodnjega miocena. V najdišču v nemškem kraju Rott-Rheinland so našli več fosilnih čebeljih vrst: Synapis henshawi Ckll., S. dormitans Ckll. Stz., S. Kaschkei Stz. Te fosilne čebele je leta 1862 raziskoval Heyden, 1.1907 Cockerell, a za njim 1931 do 1932 še S t a t z e. V najdišču Randeck pri Holzmade-Wiirttemberg v Nemčiji so našli čebele iz gornjega miocena. Od leta 1926 dalje razlikujemo po Arinbrusterju več novih rodov in vrst teh fosilnih čebel: Haf- fapis Scheuthlei, Proha-lictus Schemppi idr. S t a t z e pravi na koncu svojih raziskovanj takole: >Po sitastem delu hi tinskih trebušin smo pri fosilnih čebelah iz Rotta naposled ugotovili vse bistvene morfološke posebnosti, ki jih občudujemo pri današnjih živih sorodnicah, to je ščet, glavniček, košek idr. Ob primerjavi teh fosilnih čebel I z današnjimi opazimo, da so se čebele od miocena dalje izredno malo spremenile, lahko bi rekli, prav tako malo kot druge današnje žuželke, čeprav je od miocena preteklo že mnogo milijonov let.« Kakor vidimo, so dosegle čebele višek socialnega razvoja že v tisti mračni pradavnini, ko ni bilo o kakem razumnem bitju, kot ga predstavlja današnji človek, ne duha ne sluha. Ko se je začel človek zanimati za naravne pojave okrog sebe, stopa čebelja družina pred njegove oči že kot dognana tvorba. Kako je potekal razvoj pri čebelah, so mu pojasnili mrtvi primerki, ki so zapustili svoje sledove v posameznih plasteh zemeljske skorje, deloma pa tudi živi primerki, ki so obtičali na tej ali na oni nižji stopnji razvojne lestvice. Fosilne čebele smo že prej omenili, od živih vmesnih oblik, ki jih je v naravi še danes veliko, pa si oglejmo v naslednjem poglavju nekatere pomembnejše! IZRAZITE SAMOTARKE MED ČEBELAMI Poleti, ko zažare sredi žitnih polj škrlatnordeči makovi cveti, bo dober opazovalec narave iztaknil na njih drobno čebelo, ki z neverjetno spretnostjo in naglico izrezuje s čeljustmi iz cvetnega lista manjšo krožno krpico. Prej kot bi si človek mislil, opravi svoj posel, pograbi izgrizeni košček, razprostre svilena krilca in odbrni v daljavo. Ce bi ji sledili, bi videli, kako je zginila v plitev, navpičen rovček, ki ga je že prej izgrebla v zemlji. Toda ne mine niti minuta, pa je spet zunaj. Kmalu se vrne z novim lističem v čeljustih. Kakor prejšnjega odloži tudi tega in še druge v jamici. Ko se ji zazdi, da je globelica dovolj mehko obložena z rdečimi blazinicami, poišče med žitom plavico, se tam smuče med prašniki in si oprta trebušček s pelodom. Zaprašena kakor mlinar se vrne v svoje gnezdece, se v njem okrtači in pomete cvetni prah na kupček. To dela tako dolgo, dokler ne naraste na dnu obložene kotanjice rumena pogačica. Vrh te nanosi še nekaj medu, na med pa odloži jajčece. Slednjič vse skupaj pregrne z makovimi lističi in čeznje nabrska prsti. Nato izgrebe kje v bližini drugo jamico, potem še tretjo, četrto itd., a vsako opremi tako kot prvo. Ko izčrpa zalogo jajčec v svojih jajčnikih, se njena življenjska naloga konča. Čez nekaj dni j)otem, ko je bila pokrila kotanjice s prstjo, se izmota iz vsakega jajčeca drobna ličinka. Znajde se ob bogato pogrnjeni mizi. Takoj se spravi na med, ki ji sili tako rekoč kar sam v usta. Štirinajsti dan, ko je pospravljena zadnja trohica hrane, se prične pripravljati na počitek. Iz sline, ki na zraku nafelo otrdi, si sprede svilnat kokon, v katerem se zabubi. Skoraj mesec dni traja nadaljnja predbrazba. Po končani preobrazbi se začno odpirati podzemne izbice. Kakor na skrivnosten ukaz vro iz njih mlade čebele, med katerimi so samci in samice. V zraku najdejo drug drugega in se v parčkih predajajo prekipevajoči ljubezni. Po prahi samci Poginejo, samice pa poiščejo skrivališča, v katerih otrple prebijejo zimo. Ko vzcveteta v naslednjem poletju spet mak in plavica, se z enako skrbnostjo m vdanostjo, kot smo jo opazovali pri njihovi preminuli materi, ukvarjajo z vsemi tistimi opravili, ki so potrebna, da vzgoje nov zarod. Približno tako kakor pri tej majhni makovi prijateljici, ki so ji dali naravoslovci latinsko ime Osmin papaveris, poteka življenje vseh čebel samotark. Prav gotovo ste že kdaj videli na listih vrtnice ali šipka podobne krožne izreze, kot jih dela na makovih cvetih prej popisana čebela. Po vsem, kar smo o njej povedali, niso za nas ti izrezi nobena uganka. Tudi tukaj je bila na poslu neka divja čebela. Sistematiki so jo vpisali v rodovniško knjigo pod imenom Megachile centuncularis. Slovensko jo imenujemo krojačica. V splošnem ni ta čebela na dosti višji razvojni stopnji od prejšnje, edino v gradbeni stroki jo deloma nadkriljuje. Rovi, ki jih izgrebe v zemljo, so namreč mnogo globlji. Zato je v njih prostora za več celic. Te so okrog in okrog obložene z listnimi izrezki in nanizane druga na drugo. V vsaki je jajčece in tolikšna zaloga hrane, kolikor je potrebuje ličinka do svojega zabubljenja. , Tako nanizane celice pridejo človeku največkrat pred oči, če jih čebele zgrade v kakem suhem protu, ki je bil morda že po naravi votel, ali pa so gnezdilke izluščile in odstranile iz njega stržen. V vrtanju rovov se odlikujejo zlasti luknjarice (Eriades), ki delajo gnezda v posekanem, najraje v na pol trhlem lesu. Vse čebele seveda niso tako spretne kakor krojačice in zato tudi njihovi rovi niso obloženi z listnatimi blazinicami, pač pa so razdeljeni v celice z vmesnimi pregradami, ki so napravljene iz najrazličnejših snovi. Nekatere čebele uporabljajo pri tem smolo, druge lesni drobir, tretje ilovico itd. Vhod v rov je še prav posebno skrbno zazidan. Ko postanejo mladice godne, se druga za drugo prerinejo skozi posamezne ovire in razlete na vse strani. Če bi brskali še naprej po zapiskih naravoslovcev, ki so raziskovali življenje samotarskih čebel, bi naleteli na čudovitosti, o katerih se marsikomu niti ne sanja. Zlasti gnezda so pri teh žuželkah prave mojstrovine. Neka čebela n. pr. gnezdi v praznih polžjih lupinah. V skrajnem kotičku vijugastega hodnika nanosi nekoliko cvetnega prahu in medu, ki ju zgnete v primerno veliko pogačico. Na pogačico položi jajčece, nakar hodnik zazida s kašnato snovjo iz prežvečenih rastlinskih listov. Preostale dele polžje zavojnice izpolni z drobnimi kamenčki in, da bi se ti ne strkljali iz hišice, postavi ob vhodu novo steno. Toda to še ni vse. Hišico prekrije čez in čez z mahom, travo, igličjem in podobno šaro. Bilko za bilko, iglo za iglo, drobec za drobcem mukoma prinaša od daleč in odlaga na kup, dokler ni prepričana, da je domek njenega otroka popolnoma varen pred sovražniki. Neverjetno, koliko truda in napora! A vse za blagor in srečno bodočnost enega samega otroka. Celo med ljudmi bi težko našli tako požrtvovalne matere. Sl. 4. Šipkova krOjačica in njene celice, napravljene iz listnih izrezkov ČEBELE Z LAHNIMI DRUŽABNIMI NAGIBI Doslej popisane divje čebele so izrazite samotarke. Samci in samice se snidejo samo ob prahi in se takoj nato za vselej razidejo. Tudi med otroki in materjo ni neposrednih stikov. Preden otroci dorastejo, se materi njena življenjska ura že izteče. Niti samice se med seboj ne družijo. Nikdar ne pomagajo druga drugi, vsaka zase se prebija skozi življenje, vsaka skrbi samo za svojo zalego. O kakih socialnih gonih ni torej pri njih ne duha ne Sl. 5. Višek materinske skrbnosti med čebelami samotarkami sluha. Pri čebelah, o katerih bomo nadalje govorili, pa že zasledimo nekaj družabnih nagibov. Oglejmo si najprej lesno čebelo (Xylocopa violacca)! Njene rove najdemo v brzojavnih drogovih, strešnih opornikih, v latah ograj itd. Samica koplje rov spočetka vodoravno, nato kakih 30 cm navpično, pa zopet vodoravno, dokler se ne prebije na nasprotnem koncu iz lesa. Odpadke sproti odnaša iz rova. Preden začne zalegati, zadela začetni vodoravni rov z zlepljenim žaganjem. Celice, ki so dolge kaka 2 cm, razporedi v navpičnem rovu, a jih ne tapecira. Pregrade med njimi napravi iz zlepljenega lesnega drobirja. Spraši se jeseni, gnezditi pa začne dostikrat že v marcu. Lesna čebela je naša največja čebela in morda tudi ena izmed najlepših. Modrovijoličasta barva njenega telesa se kovinsko izpreminja. Tudi krila ima temna, vendar še vedno prosojna. Najzanimiveje pa je to, da jo najdemo pozimi včasih v družbi nekaterih vrstnic. Sicer niso pri njej taki jesenski sestanki- ravno v navadi, a dokazano je, da niso izključeni. Bolj v navadi je skupno prezimovanje samic tako imenovanih b razda r i c (Halictus). Snidejo se že zgodaj jeseni. Za zatočišče si izberejo kako luknjo v ilovnatem pobrežju, kjer ob slabem in mrzlem vremenu žde nepremično in brezbrižno, kot bi bile same na vsem svetu. Kakor hitro pa se prikaže sonce, zapuste svoje skrivališče in polete na cvetlice, kjer si ob njihovih že usihajočih medovnikih potolažijo lačne želodčke. Pod večer, če pritisne nenaden mraz, se vračajo skoraj vedno vse na stara mesta. Ko nastopi zima, otrpnejo in tako čakajo lepših dni. Ne vemo pa, ali ostanejo skupaj tudi v zgodnji pomladi, ko je vreme še dokaj nezanesljivo in neprimerno za gnezditev. Pri nekaterih vrstah, zlasti pri tistih, ki se poležejo že jeseni, a parijo šele spomladi, prezimujejo skupno samci in samice. Vzajemno izdolbejo posušena rastlinska stebla ter se potem drug za drugim, do 30 po številu, in vse vprek pomešani stlačijo v nastali rov. Taka skupna prezimovanja so vsekakor značilna, vendar o kaki resnični družabnosti tu še ne moremo govoriti. Družijo se bolj zaradi udobnih prezimovališč kakor zaradi izrednih družabnih nagnjenj. Toda važno je, da se čebele, ko se pripravljajo na prezimovanje, sploh trpe med sabo in da druga druge ne preganjajo. S tem je led prebit na najtršem mestu, odstranjena je naj večja ovira za prehod k organiziranemu sožitju. Približno tako kot skupna prezimovanja si je treba razlagati tudi skupne graditve. D r. F r i s c h nam o tem pripoveduje tole: >V Meklcnburgu so me nekoč opozorili na ilovnat hlev, katerega vnanje stene so bile preluknjane, kot bi jih prerešetale krogle iz pušk. V luknjah so gnezdili tisoči in tisoči kožuharic (A n t h o p h o r a). Vsaka kožuharica izgrebe v ilovnati steni rov, v katerem goji svoj zarod, podobno kakor druge posamezno živeče čebele. Izkopano ilovico zgnete v grudice, ki jih potem zlepi in uporabi pri oblikovanju navzdol visečega nastavka, narejenega nad vhodom v rov. To so seveda tvorbe dvomljive vrednosti. Prvi močnejši dež jih spere in odnese. Kar nas pri tem najbolj zanima, je množična gnezditev ene same čebelje vrste na tako ozko odmerjenem prostoru. Vzroka za to najbrž ni iskati v kakem socialnem gonu, marveč v dejstvu, da je prostor tako pripraven za gnezditev kot redkokje. Kljub tesnemu sosedstvu gradi vsaka čebela zase, ne da bi se menila za druge. Le kadar jim preti nevarnost, se združijo in skupno branijo. Več opazovalcev poroča, da so take čebele tam, kjer grade posamezno ali v manjšem obsegu, zelo ponižne, tam, kjer jih je toliko, da je stiska za stanovanje, pa se v roju zakade v človeka, ki jih nadleguje pri njihovih opravkih.< Množična naselitev čebel na ozko odmerjenem prostoru ima, kakor sledi iz popisa, samo na zunaj nekaj skupnostnih potez. Ce hočemo pojasniti, kako in zakaj take naselbine nastajajo, nam ni ravno potrebno posegati v zamotano področje nagonov. Brez dvoma se kaže v skupni obrambi kožu-haric vsaj malce neke družabne zavesti. Sile, ki jih pri tem združujejo, torej niso zgolj zunanje. Upravičenost takega zaključka nam potrjuje dejstvo, da njih srditost s številčno močjo sostanovalk raste, medtem ko pri posamezno gnezdečih čebelah skoraj popolnoma uplahne. Kakor pa so nam vodilni nagibi za množično naselitev in obrambne izpade še kolikor toliko umevni, si ne moremo razložiti, zakaj samci nekaterih čebeljih vrst skupno prenočujejo ali ob nenadni pooblačitvi skupno vedre na istem mestu, čeprav kraj za to ni najprimernejši. Kakor vse kaže, so tukaj nagibi mnogo globlji. Morda se ravno tu javlja čut za družabnost v svoji najčistejši pbliki. Ta nagon pa ustvari družinsko skupnost le tedaj, če sc uveljavi kot dedna sprememba pri materi in preide kot taka na potomstvo. Tudi za to že dokaj visoko razvojno stopnjo so staknili naravoslovci poučne primere med samotar-kami, ki bi jih seveda zaradi tega ne smeli več tako imenovati. Kot primer naj navedemo štiripasasto brazda rico (Halictus quadricinctus). Ta brazdarica izkoplje v ilovnatih tleh navpičen preduh, ki ga nekje na sredi razširi v zaokrožen prostor. V stenah tako nastale izbe izgrebe celice, jih oskrbi s hrano in zaleže. Celice so ploskovno razvrščene druga poleg druge in predstavljajo v svoji celoti nekak ilovnat, na znotraj upognjen sat. Preobrazba je pri tej žuželki razmeroma kratkotrajna. Zato opazimo pri njej nekaj novega, česar pri prej popisanih zastopnicah nismo našli. Medtem ko je mati še vedno zaposlena pri zffdnjih celicah, se iz začetnih že polegajo mladice. Kakor sledi iz poročil nekaterih raziskovalcev, se mati tudi kasneje, ko je njeno življenjsko delo tako rekoč dokončano, ne umakne iz gnezda. Kot bi se bala za nadaljnjo usodo svojih otrok, ostane pri njih in jim nudi zaščito. Tu je torej vzpostavljena zveza med materjo in otroci, tu je nastala primitivna družina, ki sicer kaj kmalu razpade, a nakazuje smer, v kateri je šel pri čebelah njihov poznejši socialni razvoj. Sl. 7. Gnezdišče kožuharic ČMRLJI Zgodaj spomladi, ko leže po osojnih mestih še vedno umazane zaplate snega, opazimo med žuželkami, ki so jih prvi toplejši sončni žarki priklicali v življenje, tudi naše čmrlje. Zanimivo pa je, da so vsi ti čmrlji mnogo večji od poletnih. Nehote se sprašuješ, ali se ti to samo dozdeva ali je res tako. Da, res je! To so namreč matice, ki so zimo prespale v zatišnih skriva- liscih in iščejo sedaj količke, primerne za gnezditev. Godrnjaje obletavajo vsako režo, vsako luknjo, ki jo najdejo v zemlji in med kamenjem, zlezejo vanjo, pa zopet odlete, ko so jo preiskale in spoznale, da ni zanje primerna. Naposled se le zadovolje s kakim zapuščenim mišjim rovom ali z na pol podrtim krtovim hodnikom, ga na eni strani zamaše in razširijo, nato pa posteljejo s travnimi bilkami, mahom in podobno snovjo. Sredi te šare postavijo trebušast lonček, nanesejo vanj cvetnega prahu in medu, odlože na vrh kakih pet jajčec in ga zadelajo. Kmalu ga spet odpro, pogledajo, Sl. 8. Čmrljev« gnezdo če ni morda zmanjkalo ličinkam hrane, dopolnijo morebitni primanjkljaj in ga znova pokrijejo. Ličinke v lončku polagoma doraščajo, vendar zaradi tesnega prostora, deloma tudi zaradi prepičle hrane, ne morejo'doseči prave velikosti. Tik pred zabubljenjem se zapredejo v svilnate kokone, v katerih prebijejo zadnjo stopnjo svoje preobrazbe. Kdaj se zapredejo, mora matica spoznati že po vnanjih znamenjih, kajti takoj nato začne razdirati voščeni lonček in s tako pridobljenim gradivom postavljati novega. Iz razgaljenih zapredkov prilezejo medtem mladi čmrlji. To so kilave samičke z zakrnelimi spolovili. Kljub svoji zaostalosti so matici v veliko oporo. Pomagajo ji graditi celice in donašati hrano. Kasneje, ko se njihove vrste pomnože, docela rešijo matico teh poslov. Začetniških težav je konec. Hrane in celic je dovolj. Kakor bi se matica vsega tega zavedala, začne odlagati v posamezne lončke samo po eno jajčece. Ker ni treba več varčevati z gradivom, so lončki prostornejši, pa tudi iz njih izlezle mladice so mnogo večje od prejšnjih. Če bi sedaj prebrskali čmrljevo gnezdo, bi našli v njem samice najrazličnejših velikosti. Odkrili bi v njem vse mogoče oblike čmrljev: prvotne zanikrne delavke, o katerih smo prej govorili, pa tudi brhke in zajetne matice s popolnoma razvitimi jajčniki. Navsezadnje se pojavij.o še samci, ki pa niso tako nerodni in nebogljeni kakor troti v čebeljih družinah. Doma se sicer ne lotijo nobenega dela, toda hrano si iščejo sami. Po prahi samci poginejo, o oprašenih maticah pa še ni dognano, kje in kako preživijo ostanek poletja in toplejše jesenske dneve. Nekateri opazovalci zatrjujejo, da se k družinam ne vrnejo več, da se same zase klatijo po okolici in prav tako samotarsko prezimijo. Tudi po več skupaj so jih že našli v zapuščenih gnezdiščih, vendar ni dognano, ali so bile oprašene ali ne. Stari matici in njenim ožjim sodelavkam vsekakor odklenka še tisto jesen. Druga za drugo počepajo ob prvem strupenem dihu bližajoče se zime. Med gnezdi čmrljev in čebel je že precej podobnosti, a še vedno dovolj razlik. Poglavitna razlika je pač ta, da gnezdo čmrljev ni trajno. Vsako jesen razpade in vsako pomlad ga morajo preživele matice znova ustvariti, kakor so ga morale njih prednice. Glede na razvojno teorijo pa je važno, da žive matice daleč na severu še vedno kot prave samotarke. Čmrljev, ki bi živeli v združbah, tamkaj do sedaj še niso našli. Nasprotno pa so odkrili v nekaterih južnih evropskih pokrajinah, n. pr. na otoku Korziki družine, ki ostanejo skupaj tudi čez zimo. Številčno se seveda ne morejo kosati s čebeljimi niti te korziške družine. Če šteje katera na višku svojega razvoja 400 članov, je že zelo močna, a toliko je samo trotov v čebeljih panjih. Delitev dela, ki je pri čebelah osrednje gibalo zadružnega življenja, Je pri čmrljih komaj zaznavno. Matica je vsaj spočetka dekla za vse, šele kasneje, ko število delavk nekoliko naraste, postane njeno poglavitno opravilo zaleganje. Tudi pri delavkah je opaziti neko vrsto specializacije.' Nekatere, predvsem starejše, izletavajo na bero, druge, povečini mlajše, pa so zaposlene skoraj izključno samo doma. Vendar niso meje med delovnimi skupinami nikdar tako ostro začrtane kot pri čebelah. Posamezne delavke celo zalegajo trote, kar pri čebelah ni v navadi. TROFIČNE ČEBELE Od preprostih družinskih razmer v gnezdih naših čmrljev pa do zamo-tanih odnošajev v čebelji skupnosti je še dolga pot. Prehodnih oblik med obema skupinama ni v Evropi, pač pa jih najdemo v tropičnih krajih Južne Amerike, Afrike, Azije in Tihomorskega otočja. Tu žive posebne čebele, ki nimajo žela in kažejo napredek v tem, da se družijo v trajne zadruge, da matice samo zalegajo, da je njihovo satovje sestavljeno iz šesterokotnih celic in da se družine množe z rojenjem, medtem ko oskrbujejo zalego tako kot čebele samotarke. Neželate čebele ali meliponine delimo v glavnem na t r i g o n e in m e 1 i p o n e. Znanih jih je doslej že nad 250 vrst. Nekatere so dolge komaj ~ lnm, druge pa so tako velike kot naša matica. Barve so navadno črne ali rdečerjave. . Kot je različna njihova vnanjo®!, taiko mnogoliena so indi njihova gnezda. Mnoge jih obešajo na drevesne veje, druge jih skrivajo v duplih, skalnih razpokah ali globoko pod zemljo, večkrat jih celo povežejo z gnezdi termitov. Moč družin je različna in niha od nekaj sto do več tisoč članov. Po moči družin se ravna tudi donos od 5 do 15 kg, kar pa ni dosti več, kot porabi družina ob hudi suši ali v deževni dobi. Med je večidel prav okusen, pri marsikaterih vrstah pa je neužiten, deluje omamno in povzroča slabosti Čeprav imajo te čebele zakrnela žela, so vendarle večinoma zelo hude. Čebele nekaterih vrst se zavrtajo človeku, ki jih moti, v nos in ušesa, ali mu pa zlezejo pod obleko, grizejo in vbrizgavajo v ranice kislino kot mravlje; tak ugriz prav tako skeli kot pik naših čebel. Gnezda so sestavljena iz dveh, medsebojno kolikor toliko ločenih delov. Osrednji del, določen za zalego, sestoji iz vodoravno ležečih satov z enostranskimi, navzgor obrnjenimi celicami. V šestero-kotne celice naneso čebele med in obnožino. Ko jih matica zaleže, jih takoj pokrijejo s pokrovci. Ker porabi ličinka mnogo hrane, so tudi celice večje kot dorasla žuželka. Odvečni med odlagajo v posebne celice, ki so nad zalego, pod njo ali okoli nje, kjer je pač prostor. Te celice so okrogle ali podolgovate, združene v večje ali manjše gruče in različne; nekatere kakor grah, druge kakor kurje jajce velike. Satje grade iz voska, pomešanega s smolo in slino, večkrat pa tudi z ilovico in peskom. Gnezda obdajo nekatere vrste z več centimetrov debelo in več kilogramov težko ilovnato ob suši prepotrebno vlago. <> S Sl. 9. Neželate čebele: a delavka, b trot, c mlada nesprašena matica, d stara sprašena matica plastjo, ki zadržuje v mrzlih nočeh toploto, hkrati pa jih varuje pripeke. Zalega rabi za svoj razvoj povprečno 36 dni. Poležene čebele obgrizejo sat, v katerem so preživele naj nežnejšo mladost, tako da ostane od njega le kolobar. Več takih različno širokih kolobarjev, razvrščenih drug vrh drugega, dokazuje, da širijo neželate čebele svoja gnezda prav tako navpično kot naše vodoravno. Matice trigon so takoj godne za sprašitev, kakor hitro se poležejo, medtem ko so matice melipon še negodne in jih hranijo čebele bržkone z mlečkom, dokler ne dozore. Kasneje pa se same hranijo z nanesenim medom. Do sprašitve so matice skoraj manjše kot delavke. Ločijo se od njih le po drobnejši glavi ter po tem, da nimajo voskovnih žlez in koškov na zadnjih nogah. , Vosek izločajo delavke iz žlez, ki jih imajo pod obročki na hrbtni strani zadka. Izločajo pa ga tudi trot j e, kar je edinstven primer med zadružno živečimi kožokrilci. Matici nabreknejo jajčniki že po sprašitvi. Ker postane zaradi tega sila neokretna, izroji z rojem mlada matica. Roj se ne usede v bližini starega doma, ampak odleti takoj v novo bivališče. Čeprav te čebele tu in tam goje kot domačo žival, z njimi ni mogoče uspešno čebelariti. Omeniti je treba še roparske trigone (1 estri m elit e), katerih ena vrsta živi v Južni Ameriki, druga, tej zelo podobna, pa v Afriki. Obe vdirata rojema v mirno živeče družine drugih neželatih čebel. Ob takem napadu pomorita večino domačih stanovalcev, ostale pa preženeta ter se tako polastita satja, zalege in zalog. Celice zaleže njih matica s svojimi jajčeci, a ko se iz njih poležejo čebele, použijejo med in se odpravijo na nov roparski polet. Nekatere vrste neželatih čebel se skušajo ubraniti teh roparic in drugih sovražnikov z več metrov dolgimi rovi, ki jih vrhu tega še vsako noč zadelajo. Z neželatimi čebelami smo se naši čebeli že zelo približali. Poslednjo vrzel bi lahko izpolnile v Indiji in na sosednjem otočju živeče velečebele in pritlikave čebele. Velečebele (Apis dorsata) žive v gorskih krajih Indije. Svoja gnezda obešajo visoko na veje krošenj orjaških dreves. Zgrade en sam dvostranski sat, ki more doseči 1 m2 površine. Ta vrsta čebel ne roji. Če ji zmanjka hrane, zapusti svoj dom vsa družina in se naseli kje drugje. Včasih pa se oddvoji le del družine in si v bližini zgradi nov sat. Velečebele so velike kot naše matice, trotje so nekoliko manjši, matice Pa daljše in deloma temnejše barve. Če jim podtaknemo zalego naše čebele, Jo pusti vnemar, tako da pogine od lakote. To dokazuje, da ni med njima °žje sorodnosti. Pritlikava čebela (A p i s florea), ki je doma v ravninah Indije, je najmanjša med pravimi čebelami. Tudi ta zgradi le po en sat in ga pritrdi na tanko vejo kakega drevesa ali celo na palmov list. Celice na njenem satu pa imajo že različno velikost: zgoraj so širše za med, pod njimi ožje za čebeljo zalego in še niže ozek pas širših trotovskih celic. Ob robu sata s° nanizani matičniki. Vsak sat uporabljajo le eno leto. v Čebele so 9,5 mm dolge, rumenkasto rjave barve, a v starosti skoraj črne. Črni troti so 13 mm dolgi, zlatorumene ali rjavkaste matice pa do mm. Roji baje tako kot naša čebela in preganja tudi trote. Po načinu žuljenja se je morda najbolj približala zahodnim in vzhodnim čebelam. Sl. 10. Gnezdo neželatih čebel Sodobno čebelarstvo ČEBELJE PASME Prišli smo na vrh razvojne lestvice čebel. Od velečebel in pritlikavih čebel do indijske ali vzhodne čebele (Apis indica) je samo še korak. Način življenja indijske čebele je zelo podoben življenju navadne čebele. Nekatere razlike so pač posledica svojevrstnih klimatskih razmer, v katerih živi, in drugačne smeri, v kateri se je razvijala. Navadna ali zahodna čebela (Apis m e 11 i f i c a) je, kakor vse kaže, doma v Starem svetu. Nekateri znanstveniki menijo, da je bila njena zibelka Evropa, ki je imela v prejšnjih dobah tropsko podnebje. Tu naj bi bila preživela tudi ledeno dobo in se od tod razširila v Azijo in Afriko. V Nemčiji pa so našli okamenele čebele, ki so bile bolj podobne indijskim kot našim. Zato trdijo drugi, da je čebelo širil človek pri selitvah iz svoje pradomovine, ki je bila najbrž Osrednja Azija. Kako je bilo v resnici, je težko določiti. Dr. G d t z e trdi celo, da je bila prvotna čebela v severni in srednji Evropi kranjska čebela. Poledenitev je namreč segala do južnih obronkov Alp. Ko se je začel led umikati, se je z njim vred z naraščajočo toploto pomikala tudi kranjica proti severu. Prav tako naj bi bila v Rusiji prvotna čebela kavkaška čebela. Navadna čebela je danes razširjena po vseh celinah. V Ameriko in Avstralijo, kjer je prej ni bilo, so jo prinesli priseljenci v 17., 18. in 19. stoletju. Zaradi naravnih mej, pogorij ali puščav, ki so ločile čebele med seboj, so se izoblikovale v posameznih pokrajinah razne pasme. Različno podnebje je tudi vplivalo na spremembo njihovih nagonov in njihove zunanjosti. Ponekod pa so take spremembe povzročile medsebojna križanja pasem. Pasme določamo po nekaterih zunanjih znakih, kot n. pr. po širini oprsja, velikosti glave, barvi hitinastega oklepa, kakovosti dlačic, dolžini rilčka in posebnostih ožilja na krilih. Merjenja različnih pasem so pokazala, da so čebele tem manjše, čim bolj gremo na jug. Tudi barva njih oklepa in dlačic se menjava od severa proti jugu. O vsem tem pa bomo še govorili v poglavju o telesnem ustroju čebel. Razen tega se čebelje pasme razlikujejo tudi po bolj ali manj stalnih lastnostih, kot n. pr. po pridnosti, rodovitnosti, rojivosti, dolgoživosti, gospodarnosti, napadalnosti, razdražljivosti, odpornosti proti boleznim, mrazu itd. Vse te lastnosti so praviloma dedne. Od čebeljih pasem nas poleg kranjske predvsem zanimata še nemška in italijanska, ker sta naši sosedi. S križanjem in primernim odbiranjem dobimo družine z izrednimi lastnostmi, ki jih imenujemo vzrejne veje. Rezultat takega prizadevanja so n. pr. čebele »Nigra«, »Aurea« in pleme Sklcnar 45. Kranjsko čebelo je prvi opredelil in uvrstil med samostojne pasme Pollmann v svoji knjigi »Vrednost čebeljih pasem po izjavah izkušenih čebelarjev«. Po njem je dobila latinsko ime Apis mellifica, variatio carnica. Nemci jo kaj radi imenujejo koroška čebela, novejši čebelarski znanstveniki pa ji pravijo noriška čebela. Izmed vseh teh imen bi bilo morda najumestneje zadnje, kajti njena prava domovina ni samo bivša Kranjska, ampak prav tako bivša Koroška in sosednje ozemlje, torej pokrajine nekdanjega rimskega Norika. Razširjena pa je tudi po ostalem Balkanskem polotoku prav do albanskih gora in vzhodnih gorskih obronkov Srbije. V Nemčiji čebelarijo z njo kot z drugo poglavitno pasmo. Razen Pollmanna so jo pozneje opisali še drugi čebelarji, v posebni monografiji Rothschiitz in Alfonsus. Vsi hvalijo njeno marljivost in izredno krotkost, kot njeno nadaljnjo posebnost pa navajajo veliko rojivost. V letih 1932—1936 so napravili v Ameriki na neki kmetijski postaji nekako tekmo med kavkaškimi, italijanskimi in kranjskimi čebelami. Na Sl. 11. Velcčebela (foto Butler) preizkušnji je bilo 12 panjev vsake pasme. Strogo so pazili, da so bili za trajanja poizkusov vsi panji enako oskrbovani in da se tudi druge življenjske razmere pri poskusnih družinah niso preveč razlikovale. Končni Uspeh je postavil kranjice na prvo mesto. Povprečno so nabrale na leto 12 kg več medu kot Italijanke in prekosile kavkazijke za celih 25 kg. Ob izborni paši leta 1933 je odnesel rekord eden izmed panjev s kranjskimi čebelami, ki je dal 187 kg medu. Nasprotno pa so pozimi porabile kranjice mnogo manj hrane kakor ostale tekmovalke. Povprečno največ so pojedle ua dan kavkaške čebele, medtem ko so se držale italijanske ves čas nekako na sredi. Razlika v porabi hrane je bila pri prvih 13 %', pri drugih pa 3,5 %'. Spomladanski razvoj je bil pri naših sivkah vedno na višku. Izletavati so začele navadno že kaka dva tedna pred kavkaškimi in tri tedne pred laškimi čebelami. Kranjice so se odlikovale tudi v odpornosti proti boleznim in Posekale v krotkosti celo kavkazijke, ki so veljale vse dotlej za najponiž- nejšo in najmanj razdražljivo pasmo na svetu. Edina napaka, ki naj bi jo imela kranjska čebela in ki se je pokazala tudi pri teh ameriških poizkusih, je njeno nagnjenje k rojenju. Toda to je napaka le s človeškega, recimo z ekonomsko-čebelarskega stališča. Če motrimo to lastnost s stališča biologije, pa je naši čebeli samo v prid. Rojivost pospešuje razmnoževanje in razširjanje družin. Zato je važen činitelj v splošnem boju za življenjski obstanek. Če rojivost popušča, popuščajo najosnovnejše življenjske sile. Pojemanje rojilnega nagona je znak degeneracije, kot je n. pr. pri človeških plemenih znak propadanja in izumiranja nazadovanje rojstev. Po vnanjosti sc naša čebela približuje kavkaški. Značilna je zanjo svetlosiva barva dlačic, ki je posebno izrazita pri mladicah. Hitinski oklep, ki obdaja celo telo, pa je na splošno mnogo temnejši. Posebno opazni so široki pasovi daljših in gostejših dlačic na tretjem do petem zadkovem obročku. Ti tako imenovani tomenti zaradi svoje belkastosive barve ostro izstopajo. Tomentu podoben pas imajo tudi na drugem zadkovem obročku, vendar je tu manj jasen in nekoliko mcdlejše rjave barve. Pri nekaterih družinah je ta pas belkastosiv. Zdi se ti, da imajo take čebele 4 tomente. Po mnenju profesorja Verbiča so to najpristnejše sivke. Kranjska čebela je kot ustvarjena za kraje z ostrejšim podnebjem, z zgodnjo pomladansko in pozno jesensko pašo. Matica je izredno rodovitna. Zalegati začne zgodaj, preneha pa kasno jeseni. Družine so primemo živalne in dobro prezimijo. Satje grade brezhibno. Tudi ob manj ugodnih pašnih razmerah, ko čebele drugih pasem popolnoma odpovedo, se odlikujejo v delavnosti. Ta delavnost je najbrž posledica dolgega rilčka. Dr. G o t z e je ugotovil, da ima kranjica med vsemi srednjeevropskimi pasmami najdaljši rilček. Našo čebelo so prejšnje čase mnogo izvažali. Znani izvozniki, kot so Rotschiitz, Ambrožič in Strgar so jo razpošiljali v najrazličnejše dele sveta. S svojo pridnostjo in drugimi posebnostmi si je pridobila svetovni sloves. Tudi danes je mnogo povpraševanj po njej. Zato je naša dolžnost, da jo ohranimo čim čistejšo in njene dobre lastnosti s primernim odbiranjem še stopnjujemo. Kot različek kranjske čebele naj omenimo banaško čebelo, ki je razširjena po Hrvaškem, Slavoniji in Banatu, a kaže po lastnostih in barvi znake križanja med našo in italijansko čebelo. Isto -velja tudi za dalmatinsko, šoltsko, kraško in hercegovsko čebelo. Nemška čebela (A. m. mellifica) je razširjena po Avstriji, Švici, Nemčiji, Nizozemski, Angliji, Danski, Švedski, Norveški in Rusiji. Spoznamo jo po popolnoma črnem zadku in rumenkastih dlačicah, ki poraščajo črni hitinasti oklep. Matica začne zalegati razmeroma kasno. Družine niso preveč rojive. V splošnem so močne in odporne. Prilagodile so se vremenskim razmeram, tako da dobro prezimijo. Satje grade pravilno in čisto, tudi donos medu je precejšen. Grade med vsemi pasmami najmanj trotovine. So pa zelo razdražljive in precej hude. Različek nemške čebele je 1 iineburška rojivka (A. m. Lehzeni), ki jo najdemo na severnonemških resiščih in na Švedskem. Zaradi črno-rjavih dlačic je videti še temnejša kot nemška čebela, trotje in matice so pa skoraj popolnoma črni. Zalegati začne zgodaj. Kot izrazita rojivka da letno lahko do 8 rojev. Družina doseže kljub izredni rojivosti precejšnjo moč. Prilagodila se je pokrajinam s kasno pašo na resi. Jeseni je zelo živalna in dobro prezimi. Gradi lepo satje z obilno trotovino in dobro izkoristi vsako pašo. Huda ni preveč, razen na jesenski paši. Nadaljnji različki so še kampinska čebela (resišča pri Ant-werpnu — Liittichu), brabantska (Limburg — Brabant) in nordijska v Skandinaviji. Italijanska čebela (A. m. 1 i g u s t i c a) je po domnevi nekaterih sistematikov križanka nemškega trota in egiptovske matice. Na Apeninskem polotoku se je razvila v posebno pasmo. Predvsem je znana po rumeni barvi prvih treh zadkovih obročkov. Barva hitinskega oklepa je črna, dlačice •so rumenorjave. V severnih krajih Italije dobimo tudi temnejše, često čisto črne čebele, medtem ko so v južnejših krajih svetlejše. Pravo italijanko bi prav lahko označili kot rumeno izdajo kranjice, saj ji je v mnogih lastnostih zelo blizu. Zalegati prične zgodaj, preneha pa večinoma konec julija, tako da gre v zimo le malo mladic, je srednje rojiva in bolj srdita kot ne. Družine so pogosto šibke; v ostrejšem podnebju slabo prezimijo. Vse tri zgoraj omenjene pasme se v nekaterih bioloških značilnostih skladajo. Če osirote, si vzgoje iz čebeljih jajčec in do dveh dni starih ličink nove matice. Pri rojenju in preleganju napravijo več matičnikov. Zaleganjc se ravna po okoliščinah domačega podnebja (italijanke zalegajo zgodaj, nemke kasneje), rojivost pa po paši. Poleg omenjenih čistokrvnih čebel imamo tudi križanke vseh treh pasem: kranjske in italijanske, kranjske in nemške ter nemške in italijanske. Pred več desetletji, ko so pri nas gojili sem ter tja laške čebele, se je naša sivka precej pomešala z rumeno tujko. Zato najdemo še danes v nekaterih čebelnjakih rumenopasaste čebele. Rumeni pasovi pri naši čebeli pa niso vedno znak križanja. Janša n. pr. trdi v svoji knjigi »Popoln nauk o čebelarstvu«, da ima kranjška čebela prvi obroček rumen. Verjetno je imel v mislih nižjeavstrijsko čebelo. Danes domnevamo, da so rumene lise na njenem zadku posledica vnanjih činiteljev, tako n. pr. vlage, različne hrane, morda tudi toplote itd., z vzrejo matic pa si prizadevamo, da bi postala kranjica čimbolj enotno siva. Križanke z rumenimi pasovi na zadku so nekoliko bolj razdražljive, v pridnosti in donosu pa često celo prekašajo kranjice z normalnimi pasemskimi znaki. Žal, da je ta lastnost kratkotrajna. Že v naslednjem rodu se izgubi, medtem ko se slabe lastnosti čedalje bolj uveljavljajo. Zato tudi nimamo vzroka, da bi pri nas gojili čebele tujih pasem, ko je za naše kraje sivka najboljša in svetovno priznana. Pasme evropske Rusije so temeljito preiskali Mihajlov, Alpatov in Sko-rikov. Poslednji razlikuje severno gozdno čebelo (A. m. silva-r u m) in južno stepsko čebelo (A. m. cervorum). Tema dvema pridružuje kot najjužnejši člen ruske čebele na Kavkazu in v Zakavkazju razširjeno kavkaško gorsko čebelo (A. m. caucasica), ki je siva. Ne samo po barvi, temveč tudi po ostalih lastnostih je zelo podobna kranjici. Značilno zanjo je. da napolnjuje celice z medom prav do roba m jih pokriva s prozornimi pokrovci, ki so videti kakor pomaščen papir. 1 udi med je drugačne barve kakor pri drugih pasmah, čeprav izvira od istih rastlin. Rumena kavkaška čebela (A. m. remi pes), ki živi na Kavkazu med Črnim in Kaspijskim morjem, je najbrž v sorodu s perzijsko čebelo. Barva njenega hitinastega oklepa je črna z rdečerumenimi lisami. Prva dva zad- kova obročka sta malo ali skoraj popolnoma rdečerumena. Zadek je vedno močno bleščeč, dlačice so rumenkaste. Znana je po svoji krotkosti. Zalegati začne kasno. Žrelo zavaruje z močnimi zavesami iz zadelavine. Ker je zelo rojiva, nastavi mnogo matičnikov, včasih čez sto, a mlade matice žive čisto mirno druga poleg druge v isti družini, dokler ne zavlada po sprašitvi v panju ena sama. Grška čebela (A. m. cecropia) je najbrž križanka med nemško in italijansko čebelo. Stoji nekako na sredi med temno in svetlo pasmo; na drugem zadkovem obročku ima značilne rdečkaste lise. Maloazijske čebele (A. m. insularum), ki žive v Mali Aziji in po grškem otočju, so mešanica vseh mogočih pasem. Kakor domnevajo, se pretaka po njih kri grških, sirskih in ciprskih čebel. Sirska ali palestinska čebela (A. m. s y r i a e) je manjša od italijanske, a večja od ciprske ali egiptovske. Njen hitinasti oklep je črn, ščitek in prvi trije zadkovi obročki pa rdečerumeni, dlačice goste in rumenorjave. Zalegati začne navadno v marcu. Je precej rojiva (daje 4—5 rojev) in srdita bolj kot Italijanka. Matičnikov nastavi 200 do 300. Pri izrojencih je 20 do 40 matic, ki žive skupaj v panju nemoteno do 20 dni, dokler se ena izmed njih ne spraši. V mrzlih krajih zelo slabo prezimi. Ciprska čebela (A. m. cy p r i a) je manjša od sirske. Črni hitinasti oklep nosi rumenkaste dlačice, locen je rdcčerumen. Prav taki so prvi trije zadkovi obročki. Tudi ta čebela je močno rojiva in daje po 4—5 rojev, nastavi pa le do 40 matičnikov. Satje gradi pravilno; ob dobri paši nabere mnogo medu, je pa tako srdita, da se ne da pomiriti niti z dimom. Družine so jeseni primerno močne in dobro prezimijo. Oglejmo si sedaj še pasme, ki žive na afriški celini! V severnem delu Afrike sta dve čebelji pasmi, ki se že dotikata evropskih. Prva je temnorjava, včasih skoraj črna severnoafriška ali punska čebela (A. m. i n t c r m i s s a) s črnikastim ščitkom in r javkastimi dlačicami. Je precej velika, toda manjša od evropskih čebel. Razprostranjena je po Atlasu, v severni Afriki in obalnih krajih Sredozemlja. Ta pasma je vsekakor v ožjem sorodstvu z južno špansko, mogoče tudi s črno sicilsko čebelo. Prekomerno zadelava, močno zalega, ni rojiva, pač pa je marljiva, toda zelo srdita; za gnilobo je baje neobčutljiva. Druga je egiptovska čebela (A. m. f a s c i ata), ki živi v Egiptu ter sega na jugu do 15° severne širine. Ta majhna čebela s precejšnjo glavo, rdeče-rumenim ščitkom in obročki enake barve (1—3) ter belimi dlačicami, da j c zadek videti, kot bi bil naprašen z moko, je na prehodu med afriškimi in evropskimi pasmami. Zelo je huda, med pa pokriva kakor vse južne pasme plosko, to se pravi brez praznega prostora med površino medu in pokrovcem. V osirotelem panju kaj hitro nastopijo trotovke, pa tudi hitro zginejo, če se pojavi nova matica. Nastavi v skupinah ali grozdih do 200 matičnikov, gladkih kot milni mehurčki. Roj izleti šele tedaj, ko v panju kar mrgoli mladih matic; roji sedejo navadno kar na tla. Zadelavine ta čebela ne pozna. Pozimi se ne stisne v gručo. Po vsej osrednji Afriki so razprostranjene navadne afriške čebele (A. m. A da nso ni). Te čebele so ali popolnoma črne, ali čisto svetle; med njimi so znatne razlike, vse pa imajo rdcčerumen ščitek in prve tri obročke tudi take barve. Njih med ne kristalizira; podoben je rjavemu sirupu in je zelo okusen. Notranje dele panja prevleče ta čebela z debelim slojem zadelavine. Niže od 15° južne širine živi kapska čebela (A. m. c a p e n s i s), ki se po svojem telesnem ustroju komaj razlikuje od naših evropskih čebel, pač pa se loči po svojih navadah. Skoraj enotno tcmnorjavi oklep je pokrit z izredno kratkimi dlačicami. Iz neoplojenih jajčec trotovk morejo te čebele vzrediti nekake vmesne matice, ki se spraše in začno zalegati, iz njihovih jajčec pa nastanejo zopet prave matice. Cesto celo rojijo brez matic, v novem domu pa si jih vzredijo partenogenctično. Zato traja dokaj časa, da pride družina znova do moči. Vse to zelo znižuje gospodarsko vrednost kapske čebele. Madngasknrskn čebela (A. m. u n i c o 1 o r) je enotno črna in pokrita z redkimi rjavkastimi dlačicami. Živi na otoku Madagaskarju. Le malo nam je znanega o njenem življenju; njena zarodnica je divja čebela, ki živi v gozdovih, kjer si v drevesnih duplih napravlja gnezdo. Vanj nanese prav dober rjav ali rdeč med; težko jo je udomačiti, kajti roji in cele družine le prerade uidejo. Po jugovzhodni Aziji, Prednji in Zadnji Indiji, Sundskih otokih in na Japonskem so razprostranjene vzhodne ali indijske čebele (Apis indica). Ker se dajo križati z našimi čebelami, so za raziskovalce dednosti izredno važne. Tudi način življenja indijskih čebel je zelo podoben našim čebelam. Značilno zanje je, da ne morejo vzrediti matic iz čebeljih jajčec. Zato je osirotela družina večinoma izgubljena. Družine tudi ne sprejmejo matic evropskih čebeljih pasem. Roj ne izleti naenkrat, ampak v več skupinah. Najti jih je v nižinah in v goratih krajih. Čebele nekaterih pasem so zelo velike, drugih zelo majhne. V notranjosti Kitajske goje zvrst, ki ima nenavadno dolge dlačice med očmi. V primerjavi z evropskimi čebelami so manjše, njih delavke imajo širše glave in večja sestavljena očesa, kar jih zelo približuje afriškim pasmam. Od pasem naj omenimo samo rumeno indijsko čebelo (A. i. indica), temno indijsko čebelo (A. i. Peroni), afriško-indijsko čebelo (A. i. Koschewnikovi), javansko čebelo (A. i. j a v a n a), črno indijsko čebelo (A. i. pic e a), kitajsko čebelo (A. i. si ne n si s) in japonsko čebelo (A. i. j a po ni ca). Vse te pasme indijske čebele ne uspevajo v Evropi. SATJE Iz prejšnjega poglavja je razvidno, da se je pri čebelah vzporedno z družinskim življenjem čedalje bolj izpopolnjevalo tudi gnezdo. Višek svo-Jega razvoja je doseglo v današnjem satju, ki je taka mojstrovina, da je že od nekdaj vzbujalo pri človeku občudovanje. Da nam bo ta razvoj čim-bolj razumljiv, si ga bomo skušali še enkrat predočiti v strnjenem pregledu. Najpreprostejše gnezdo gradi samotarka Osmi a papaveris. Ta čebela izkoplje v zemlji hruškici podoben rovček, ki je dejansko ena sama nelica in nima z ostalimi celicami prav nobene zveze. Novo izgrebe navadno na popolnoma drugem mestu. Marsikatere samotarke grade svoja gnezda v nekakih kolonijah in jih celo skupno branijo, V takih kolonijah gradi navadno vsaka žuželka svoj rovčck, pri posameznih vrstah pa že zaleže samica po več stranskih celic. Samotarke iz rodu H 41 i c t u s izgrebejo skupen rovček, v katerem tudi složno druga ob drugi prenočujejo, vendar gradi vsaka svoje lastne stranske celice za zaleganje. Samotarka Halictus quadricinčtus pa celo odstranj okrog svojega podzemskega gnezda zemljo, da ima celota vzporednih celic pravcati videz sata. Čmrlji uporabljajo pri gradnji gnezda že vosek, ki ga sami izločajo iz posebnih žlez na hrbtu in na trebuhu. Znane gruče neenakih lončkov, ki predstavljajo nekako satje, pa mA so le zapredki ali kokoni, s katerimi se obdajo dorasle žrke, preden se zabubijo. Te lončke uporabljajo čmrlji ob ugodnih letih celo kot posode za med, za zalego pa zg rade nove celice. Še višja stopnja gradnje satja se kaže v gnezdih os in sršenov. Čeprav so te žuželke sorodstveno precej oddaljene od čebel, si jih bomo na tem mestu površno ogledali kot vmesni člen socialnega razvoja, za katerega med evropskimi čebelami ne najdemo primera. Ose in sršeni grade svoje osinjake in sršen j a gnezda iz snovi, ki je zelo podobna papirju. To so pravzaprav drobni delci drevesne skorje ali lesa, ki jih ose z grizali odtrgajo od predmeta, drobno zmeljejo in prepoje s slino. Sršeni pa uporabljajo za to trhlovino dreves, ki jo na enak način predelajo. Značilni za vse osinjake in sršen j a gnezda so enostranski sati, ki ležijo navadno vodoravno. Nekatere ose in sršeni grade satje z več nadstropji in obdajo celotno gnezdo še s posebnim plaščem, da dobi obliko navzdol potegnjene krogle. Izletna luknja je skoraj vedno spodaj. Vse celice v gnezdu so obrnjene navzdol in služijo izključno za zaleganje. Da ne pade žrka iz celice, ima zadek prilepljen na dno. Kakor hitro mlada žuželka izlezc, matica celico zopet zaleže. Ose in sršeni ne nabirajo rezervne hrane. Začetno življenje osje družine je urejeno pravzaprav še po načinu samotark, ker prezimi le sprašena mlada malica. Ta začne spomladi graditi na majhnem prizidku prve celice in jih zaleže. Izlegle žrke pita sama z mesno hrano in nenehno leta na lov za malimi žuželkami. Hrana odraslih žuželk pa je medičina in pelod. Ko se izležejo prve ose, prevzamejo zunanja opravila in pitanje mladic, matica pa odslej ne izletava več in samo še zalega. Ob ugodnem vremenu se gnezdo naglo veča. Družina lahko med poletjem naraste na nekaj sto ali celo na nekaj tisoč prebivalcev. Pri Sl. 12. Sršenje gnezdo osah in sršenih se torej že pojavlja delitev dela: matica — delavke. Celice v satu so šesterostrane, ob robu gnezda pa okroglaiste. V poznem poletju se pojavijo večji troti in tudi večje mlade matice. Celice za vsa tri bitja pa so enake. Na jesen družina pogine, le mlado siprašene matice prezimijo v raznih zavetjih. Zanimiva pa so gnezda t r i g o n in m e 1 i p o n. Grade jih po duplih in v votlih bambusovih steblih. Sati so enostranski in leže vodoravno kot pri osah in sršenih, le da so šesterostrane celice z odprtino obrnjene navzgor. Vosek potijo čebele in troti, vendar ga mešajo z drevesno smolo. Nad gnezdom oziroma pod njim leže večje gručaste celice, kamor shranjujejo med in tuidi ofonožino. Meli-pone grade za vso zalego enako velike celice, nekatere trigone pa grade za matice že večje celice. Od vodoravne lege satovja do navpične lege je samo korak. V naših krajih gradi poljska osa (Poli-s t e s g a 11 i c u s) majhna, okrogla gnezda brez ovoja. Pripenja jih na vejice v grmovju, toda gnezdo leži Poševno, ne vodoravno. V zahodnem delu Afrike živi vrsta os, katerih podolgovata gnezda visijo navpično. Pripeta so z močnim mostičkom na vejo. Zaradi navpične. lege so izgubila tudi svojo okroglo obliko. Tak navpičen sat pa lahko postane kaj kmalu dvostranski. Pri dvostranskem satu se celice na dnu ujemajo. Družina jih ne uporablja več Sl. 13. Otrpla osja matica med prezimovanjem samo kot zibelke za zalego, ampak spravlja vanje tudi viške hrane za čas slabo bere. Čebele so si osvojile to posebnost, ki je nima noben drug kožo-krilec. Kakor smo že prej povedali, je gnezdo velečebele (Apis d o r s a t a) en sam velik, dvostranski sat. Sestavljen je iz enakih šestero-stranih celic. Gornje celice so večje in do 34 mm globoke ter služijo za shranjevanje medu. Na isti način gradi gnezdo pritlikava čebela (Apis flore a), le da je sat manjši, navadno do 30 cm dolg in 20 cm visok. Srednje celice so določene za zalego, gornje, nekoliko večje za spravljanje medu. Na spodnjem delu gnezda so še večje celice za trote, ob robu pa okrogli matičniki. Sl. 14. Vzorci, sestavljeni iz različnih pravilnih likov Pritlikava čebela je biološko že zelo blizu naši čebeli. Prehod od enega sata na več satov si kaj lahko zamislimo: Ko je prišla indijska čebela (Apis indica) v hladnejše pokrajine, je gotovo zgradila dva manjša vzporedna sata, da je laže obdržala toploto v gnezdu. Morda se je pozneje naselila v duplih in votlinah. Pomanjkanje prostora in skrb za boljše toplotne razmere so čebelo prisilile, da je začela pritrjati sate drugega za drugim, kot jih dejansko gradi še danes. Zahodne čebele (Apis mellifica) uporabljajo pri gradnji satja izključno le vosek, ki ga izločajo iz žlez pod trebušnimi obročki. Satje grade na svojstven način, ki v naravi nima primere. Na strop panja prilepijo ozke srčaste začetke, ki jih potem daljšajo navpično navzdol. Ce izdelan sat prečno prerežemo, vidimo, da ima na sredi vmesno steno, ki je skupno dno vseh celic, razvrščenih na obeh njegovih straneh. Čebele grade na obeh straneh te stene istočasno, pri čemer nastajajo šesterostra-nične posodice, ki so iz vodoravne lege malenkostno dvignjene poševno navzgor. S šesterokotniškim vzorcem sata so našle čebele najekonomičnejši način izkoriščanja prostora in gradbenega materiala. Celice, ki sat sestavljajo, bi bile lahko tudi kake druge oblike, n. pr. valjaste, kot so v resnici še pri čmrljih in mnogih čebelah samotarkah. Toda če sestavimo valjaste celice v sat, vidimo, da nastanejo med njimi prazni prostori, ki bi jih bilo treba zaradi večje trdnosti zapolniti z voskom. To pa bi bilo razmetavanje in nepotrebno zapravljanje dragocenega gradiva. Isto opazimo pri petero-stranih ali osmerostranih celicah (sl. 14)). Brez vmesnih prostorov se dajo sestaviti v sat samo pravilne trostrane, četverostrane in šesterostrane celice. Pri tem je stena vsake celice, ker je skupna dvema sosednjima oddelkoma, dvakrat izkoriščena. Prečni prerezi navedenih celic so enakostranični trikotnik, kvadrat in pravilni šesterokotnik. Če si mislimo vanje včrtane kroge, ki predstavljajo obrise valjastih ličink (sl. 15), vidimo, da je prostor najbolje izkoriščen pri pravilnem šesterokotniku. Moremo pa tudi računsko dokazati, da ima med vsemi tremi liki, če so ploščinsko enaki, pravilni šesterokotnik najmanjši obseg. To se pravi, da imajo stranske stene celice z dnom v obliki pravilnega šesterokotnika najmanjšo površino in porabijo čebele zategadelj za njih izdelavo najmanj voska. Normalna oblika čebelje ali trotovske celice je torej pravilna pokonč-na šesterostrana prizma. Toda dno pri tej prizmi ni ravno, temveč oblikovano iz treh rombov, ki Ano Sl. 15. Enakostranični trikotnik, kvadrat in pravilni šesterokotnik z vertanimi krogi se z enim svojim topim kotom stikajo in sestavljajo trostrano piramido. Dno je potemtakem piramidalno poglobljeno (sl. 16). Če sestavimo tri celice tako, da gledajo z odprtimi konci v isto smer, se trije rombi na drugem koncu, in sicer po en romb vsake od treh celic združijo v dno nove celice, ki gleda v nasprotno smer (sl. 17). Trije rombi na dnu kake celice pripadajo torej dnom treh različnih celic na nasprotni strani. O tem se po R e a u -murjevem navodilu najlaže prepričamo tako, da zabodemo na sredo vsakega od treh rombov, ki sestavljajo dno celice, po eno iglo (sl. 18). Če si Potem sat ogledamo z nasprotne strani, vidimo, da seže vsaka od treh igel v drugo celico. Nehote se pri tem vsiljuje vprašanje, zakaj dna celic niso ravna. Ali bna dno z nagnjenimi rombi kako prednost pred ravnim dnom? S tem vprašanjem. se je prvi ukvarjal slavni astronom Kepler, za njim pa še Maral di. Kepler je ugotovil, da je celica v svojem spodnjem koncu del rombnega dodekaedra, del na pol pravilnega geometrijskega telesa, ki je omejeno od 12 skladnih rombov, katerih topi koti merijo po Maraldijevih merjenjih 109° 28' (ostri 70° 32 ). Oba sta bila mnenja, da je tako oblikovana celica v celotnem sestavu naj popolnejša gradbena enota, ker zavzema med prostorninsko enakimi celicami z različno nagnjenimi rombi na dnu najmanjšo površino. Ko je že omenjeni francoski pri rodoslovec Renu mu r pisal Sv°Jo študijo o čebelah, ga je ta problem še prav posebno zanimal. Ker pa sam ni bil dovolj matematično podkovan, se je obrnil na tri tedanje znamenite matematike s prošnjo, da mu rešijo tole nalogo: Pravilna sesterostrana posoda j e zaprta s tremi enakimi in drug Sl. 16. Čebelja celica proti drugemu enako naklonjenimi rombi; koliko mora meriti manjši kot romba, da doseže celotna površina posode najmanjšo vrednost? Naloge se je lotil Nemec Samuel Konig, Švicar Ga-b r i e 1 Kramer in Anglež Colin Maclaurin. Prvi je za navedeni kot romba dobil vrednost 70° 34', drugi 70° 31', a tretji 70° 32'. Zanimivo je, da je prvotni Maclaurinov račun pokazal isto vrednost, kot jo je dobil Konig. Ko pa je zvedel iz časopisov, da je na morju nasedla neka ladja samo zaradi napake v logaritmovniku, po katerem je kapitan določal smer vožnje, je še enkrat pregledal svoje račune in ugotovil, da je tudi on delal z istim napačnim logaritmom. Ko je uporabljeni logaritem nadomestil s pravilnim, je našel, da meri manjši kot romba 70° 32', kolikor je določil že pred njim Maraldi z merjenjem celic na satu. Celica s tem rombovim kotom na dnu naj bi bila torej tista idealna oblika, h kateri se skušajo približati čebele pri gradnji satja. Kasnejše V o g t o v e raziskave so sicer pokazale, da se včasih od nje precej oddaljijo, a to je razumljivo, kajti spremenljivost je splošen naravni pojav in mora priti do izraza tudi pri gradnji celic. Kljub temu moramo pritrditi našemu akademiku dr. Vidmarju, ki pravi v neki svoji knjigi tole: >Cebela gradi z vso možno varčnostjo. Sobic za svoj zarod bi ne mogla sestaviti z manjšo količino voska. Noben človek, noben bog bi ne gradil popolneje.« Reaumurja je čebelja celica s svojo čudovito popolnostjo tako navdušila, da je predlagal mednarodni komisiji za določitev enotnega merskega sistema, naj bi bila njena širina ali globina osnovna enota dolžinskih mer. Njegov predlog pa je propadel menda samo zaradi tega, ker se je zdela taka enota komisiji premajhna. Osnova čebelje celice je po naravi okrogla; o tem priča vsa razvojna pot čebelje družine. Tudi današnja oblika matičnika nam zgovorno dopoveduje o tem. Prva osja celica, ki jo zgradi matica ob ustanovitvi gnezda, je prav tako okrogla. Šestero-kotna postane šele potem, ko jo obdajo od vseh strani druge celice in jo stisnejo v šesterostrano obliko. Celice gj j?, p0 cn romb vsake izmed treh celic sestavlja ob robu osjega in sršenovega dno nasprotne celice sata niso namreč šestorokotne, ampak imajo na notranji strani toliko oglov, kolikor celic se dotikajo, medtem ko so na zunanji strani okrogle. Narava sama je čebeli pomagala, da je izbrala za gradbeno enoto šcsterostrano celico, kar nam pokaže preprost poskus. Okrogel grah zložimo tesno na dno posodice in ga zalijemo z nekoliko vode. Grah se bo sčasoma napel in izpolnil vse dno posode. Ko se bo to zgodilo, pa ne bo več okrogel — dobil bo šesterokotno obliko! Prvoten naraven sat ima lepo srčasto obliko in je popolnoma bel. Ob prvem zaleganju porumeni, pozneje porjavi, če je dlje časa v rabi, pa celo počrni. Kljub svoji nežnosti pa je s a t zelo trden, saj ga prepleta mreža opornikov, za katere ni treba prav nič trošiti gradbenega materiala. Kjerkoli Sl. 18. Poskus z iglami Sc namreč stikajo tri stranice, nastane nekak pojačan opornik podobne oblike, kot jo ima »T železo«, le da je tu gornja črta odprta Y. Poleg tega Je zgornji rob celic odebeljen, dostikrat tako močno, da se videz šestero-stranosti sploh izgubi. Ti robovi ne jačajo le satja, temveč tudi omogočajo čebelam, da se laže gibljejo po njem. Razen tega zapredki, ki ostanejo ob vsakokratnem zaleganju v celicah, satovje še bolj utrdijo. Posebno ugodno delujejo omenjena ojačanja na osrednjo steno, ki je vsa prepletena z omrežjem »trojnih stikov«. Potreben je že zelo močan sunek ali precejšnja sredo-bežna sila našega točila, da poruši to trdnost. Na satih razlikujemo tri vrste celic: manjše za vzrejo čebel, enako izdelano, a večjo trotovino in podolgovate, viseče matičnike. V normalnem čebeljem gnezdu je največ manjših celic, ker je tudi Cebel, ki se v njih polegajo, v družini največ. V vsaki celici se v isti sezoni Poleže več čebel. Komaj se mlada čebelica skobaca iz celice, že jo druge mladice očistijo, nakar jo matica znova zaleže. V te celice odlagajo čebele iudi obnožino in med ter ju v njih pokrivajo in shranjujejo. Trotovino Krade ob robu gnezda, vanjo pa odlagajo med le v prav dobrih letih, ko Primanjkuje čebeljega satja. V trotovino nikdar ne odlagajo obnožine. i v nas se suče povprečna širina čebelje celice, merjena med nasproti czečima stranicama, od 5,268 do 5,389 mm ali v povprečju 5,33 mm. Globoke so celice 10—12 mm, tako da je satje s pokrito zalego okrog 25 mm debelo. Trotovske celice so povprečno široke 6,85 mm, globoke pa 14,5 do 15 mm. Sat z izbočenimi pokrovci nad pokrito trotovino je okoli 30 mm debel. Na 1 dm2 obeh strani sata lahko računamo po 830 čebeljih ali 500 trotovskih celic. Kako gospodarno izkoriščajo čebele prostor, nam pove dejstvo, da je v kubičnem decimetru kakih 2250 čebeljih celic! Ob stropu in na straneh je satje pripeto na steno panja. Tik ob stenah in stropu so celice nepravilne. Tudi tedaj, kadar začno čebele graditi tro- » W' FP„, ■Pjh mmm Sl. 19. Deviški sat tovino poleg čebeljega dela, nastajajo zaradi različne velikosti celic presledki, ki jih izpolnijo z nepravilnimi celicami raznih oblik, manjše presledke pa kar premostijo. Vsem takim nepravilnim celicam pa pravimo prehodne celice. Matičniki niso sestavni del čebeljega gnezda. Pojavljajo se le tedaj, ko si hoče družina vzgojiti novo matico. To se dogaja pred rojenjem, ob preleganju ali sploh ob izgubi matice. Dejansko razlikujemo dve vrsti matičnikov: naravne in zasilne. Pred rojenjem napravijo čebele želodovim kapicam podobne nastavke, ki so navadno posamič ali v dvoje raztreseni po spodnjih in stranskih robovih satja. Ko matica nastavke zaleže, jih čebele podaljšajo v 20—50 mm dolge in zgoraj skoraj 10 mm široke, navzdol viseče matičnike. Znotraj so matičniki popolnoma gladki, na zunanji strani pa prepreženi z bolj ali manj pravilnimi šesterostranimi celičnimi osnutki. Gradivo za matičnike jemljejo čebele z najbližjega satja, zato so vedno iste barve kot njih okolica. Tudi kadar družina prelega, napravijo čebele take matičnike, samo da jih je mnogo manj, navadno dva ali trije. V obeh primerih je žrka v matičniku od vsega začetka določena, da se iz nje razvije matica. Ko se matica izleže, čebele preostale matičnike podrejo, če panj ne misli več rojiti. Matičnikov navadno ne odstranijo popolnoma, ampak jih zgrizejo zgolj od strani. Skozi stranske odprtine izvlečejo iz njih odvečne matice in jih umore. Matičnik, iz katerega je matica sama prilezla, je odprt od spodaj. Odprtina je lepo okrogla in dostikrat visi na njenem robu še pokrovec. Sl. 20. Naravni in zasilni matičniki Kadar pa družina nenadoma izgubi matico, potegnejo čebele kar nad mladimi žrkami v običajnih celicah zasilne matičnike. V ta namen raz-grizejo sosednje in spodnje celice do H, nakar izdolbejo in razširijo dno okrog žrke, ki jo dobesedno zalijejo s krmilnim mlečkom. Takih zasilnih matičnikov je mnogo raztresenih navadno kar po sredi satja. Izjemoma delajo zasilne matičnike tudi trotovci — a nad trotovško zalego. Kako in kdaj grade čebele satje? V prostoru, kjer nameravajo graditi, Se združijo v večji grozd. V njem sede povsem mirno in pote vosek. Tanke voščene luskinice potegnejo z dlačicami zadnjih ščeti izpod obročkov in jih nesejo k čeljustim. Zgnetejo jih v grudice in vsako tako grudico pri-lepijo na določeno mesto. Najbrž pritiče izločkom raznih ustnih žlez pri iem važna naloga. V začetku so celice grobo nakazane in dobijo svojo nežno obliko šele po dolgotrajnem obdelovanju. Vosek potijo le mlade čebele, ki še ne letajo na pašo. Ob izrednih okoliščinah lahko tudi starejše čebele z obilnim pitanjem prisilimo, da izločajo vosek in grade satje. Ponoči gradnja hitreje napreduje, ker pomagajo pašne čebele ogrevati prostor. S pokladanjem medu ali sladkorne raztopine pospešujemo gradnjo satja, ker potrebujejo čebele, da izločajo njihove žleze vosek, mnogo hrane. Kadar grade čebele prosto in po mili volji, postavijo poleg prvega sata drugi sat, ki je od prejšnjega odmaknjen okrog 10mm. V enakih presledkih gradijo tudi vse nadaljnje sate. Ko so sati v celoti izdelani, so ulice toliko široke, da se lahko srečata dve čebeli, ko lezeta po nasprotnih satih. Ce začetnik zaradi pomanjkanja satovja ne dene v panj vseh satnikov z vžičenimi satnicami, zgrade čebele nov &atič kar na strop. Srednja stena takega satiča je 17—18 mm oddaljena od robov sosednjega satnika. Kako Sl. 21. Satje z dveh različnih strani so prišle čebele do te mere, si ne moremo razložiti. Najbolj čudovito pa je to, da grade v popolni temi in da so celice dokaj pravilne, čeprav si pri tem z očmi ne morejo prav nič pomagati. Včasih porabijo čebele tudi drobir in napravijo na dnu panja znane podzidke, da se po njih vzpenjajo na satovje. Čebele pa ne grade samo od stropa navzdol. Če je presledek med matično rešetko in satjem v medišču le previsok, zadelajo ta vmesni prostor z majhnimi, nepravilno oblikovanimi sati, ki jih zgrade od spodaj navzgor. Sate so skušali čebelarji celo sami izdelovati. Prvi, ki se je ukvarjal s to mislijo, je bil J. M e h r i n g. Leta 1858 je v Stuttgartu razstavil nekake pol sat e, ki pa se v praksi niso obnesli. Kasneje je pokončne celične stene odstranil, tako da so ostale samo še voščene plošče z vtisnjenimi dni celic. To so današnje s at niče, ki jih štejemo med najpomembnejše pridobitve sodobnega čebelarstva. V novejšem času so poiiaredili sate iz raznih snovi. V Ameriki so se pojavili umetni sati iz aluminija, v Nemčiji iz plastične mase itd. Toda tudi te je praksa zavrgla. OD LAMARCKA DO DARWINA Kot je razvidno iz naših dosedanjih razmotrivanj, niso gradile čebele satja vedno enako. Do današnje, tako popolne graditve so se povzpele polagoma v neštetih tisočletjih. Pa tudi čebelja družina ni padla z neba na zemljo kot tlognana tvorba, temveč se je razvila postopoma iz najpreprostejših združb čebel samotark. Isto, kar velja za čebele, velja tudi za druge živali in rastline. Vse so plod razvoja. Vprašamo pa se, katere so tiste naravne sile, ki so izoblikovale in ki še danes oblikujejo na novo nastajajoče živalske in rastlinske vrste. Oglejmo si vsaj površno, kako so pojasnili to vprašanje znameniti liaravoslovci. Prvi, ki je poizkusil razvozlati to vprašanje, je bil veliki francoski naravoslovec Jean Lamarck (1744—1829), najpomembnejši evolucionist pred Darvvinom. Glavna einitelja, ki povzročata spremembe in pospešujeta razvoj, naj bi bila po njegovem mnenju raba in neraba organov. Na to misel je verjetno prišel iz vsakodnevnih ugotovitev, da je desnica pri večini ljudi močnejša od levice in da ima kovač sploh močnejše roke kot n. iir. zdravnik idr. Da bi utemeljil svoj nauk, je Lamarck navedel v pojasnilo vrsto primerov. Poglejmo, kako so štorklja, čaplja in podobni ptiči dobili po njegovi razlagi svoje dolge in gole noge. Ptič, ki živi ob močvirju in mora pri lovu pogosto stati v vodi ali v mehkem blatu, hoče preprečiti vgrezanje v blato in napenja vse sile, da bi iztegnil in podaljšal noge. Ta dolgotrajna navada je povzročila, da so živali te vrste sedaj videti kot na hoduljah. Tudi vrat in kljun sta se pri lovu iz istih vzrokov podaljšala. Ptiči, ki jih je potreba po hrani privabljala na vodno površino, so širili prste na nogah, ko so se z njimi v vodi odrivali ter poskušali plavati. Koža med prsti se je pri plavanju zaradi krečenja prstov vedno bolj širila in sčasoma dobila velikost, kot jo kažejo kožice na plavalnih nogah današnjih rac, gosi in drugih plovcev. Žirafa je dobila dolg vrat in visoke sprednje noge zato, ker so bili nJeni predniki ob pomanjkanju paše v suhi stepi prisiljeni obirati listje z drevja in pri tem neprestano iztegovati vrat, da so dosegli zelenje v krošnjah visokih dreves. Nasprotno pa so po mnenju Lamarcka organi živalim zaradi neuporabe slabeli, zaostajali v rasti ali celo popolnoma izginili. O predniku našega konja dobro vemo, da je stopal spočetka kakor mnoge druge živali po vseh Petih prstih. Iz kdo ve kakšnih vzrokov pa se je začel kasneje pri hoji, zlasti med tekom, močneje opirati na srednji prst. Zato se je ta povečaval ln slednjič preobrazil v kopito. Vzporedno z njegovim povečavanjem pa so 0siali prsti počasi izginjali. Iz okostij izumrlih sorodnikov, najdenih v sta-rcjših zemeljskih plasteh, je prehod od peteroprstov do kopitarjev jasno razvklen (sl. 22). Prav tako so oslabela krila noju, okrnele oči krtu in zadnje noge pri kitu ter izginile noge pri kačah ali zobje pri mravljinčarjih in kitih. Lastnosti, ki so si jih bitja v življenju pridobila z rabo ali jmrabo organov, pa naj bi z dedovanjem prehajale na potomce — naj sc torej po d e <1 oval e. Pod vplivom raznih činiteljev, ki se v naravi neprestano spreminjajo, Sc po mnenju Lamarcka kažejo pri bitjih vedno nove potrebe in z njimi nove navade. Zn zadovoljitev novih navad in potreb v novem okolju upo- rahljajo živali organe, ki so za to nujno potrebni. Če so organi prešibki, jih močneje razvijejo, a spričo potreb morejo nastati celo popolnoma novi organi. Vendar mnogih lastnosti organizmov ne moremo lamarckistično razložiti. Zlasti je nemogoče pojasniti primere, ko pravila rabe in nerabe organov ne moremo uporabiti ali kadar je dedovanje osebno pridobljenih lastnosti očitno nemogoče. Trotove paritvene naprave se n. pr. z rabo ne morejo spremeniti in izpopolniti, ker jih redki od trotov sploh uporabijo in še ti le enkrat v življenju. Prav tako ni mogoče z Lamarckovo teorijo pojasniti, kako so prišle čebele do svojih znamenitih koškov in ščeti, do rilčka in medne golše, ko pa svojih pridobljenih izkušenj in izboljšanj ne morejo prenesti na potomce, ker praviloma ne ležejo jajčec. Če jih pa že ležejo, je trotava družina zapisana smrti. Zarodnika novih čebel s spremenjenimi lastnostmi moreta biti le matica in trot, oba pa sta brez koškov in ščeti in brez nagonov za nabiranje medičine ali peloda. Evolucionist je bil tudi Geoffroy Saint Hilaire (1772—1844), sodobnik Lamarcka. Saint Hilaire je bil profesor zoologije na univerzi v Parizu in se v pojmovanju evolucije ni mnogo ločil od Lamarcka. Georges C u v i e r (1769—1832), ki je prav tako deloval kot zoolog na univerzi v Parizu, pa je bil idejni nasprotnik obeh, torej pristaš nazora, da so vrste stalne. Cuvier je bil izvrsten anatom. Kot talk je utemeljil primerjalno anatomijo in paleontologijo, biološki vedi, ki nudita danes nešteto dokazov, da vlada v naravi razvoj. Tega Cuvier sicer ni nameraval, niti predvideval, saj je prišel kot nasprotnik evolucije celo v spor z Saint Hilairejem. Na akademiji znanosti v Parizu je leta 1830 vzplamtela med njima ostra javna razprava, ki je trajala skoraj pol leta. Zmagal je Cuvier in s tem za krajši čas tudi ideja o nespremenljivosti vrst. Pri proučevanju najdb živalskih okamenin, ki jih je bil dobil v različnih zaporednih plasteh usedlin blizu Pariza, Cuvier ni našel prehodnih oblik, ki bi povezovale okamenine ene plasti z dkameninami druge plasti. To ga je še bolj uverilo, da so vrste stalne. A treba je bilo pojasniti, zakaj so v vsaki plasti usedlin drugačne okamenine. To je razložil s teorijo o katastrofah ali kataklizmah. Vsako geološko dobo naj bi v smislu te teorije zaključila katastrofa, ki je pokončala vse rastline in živali. Ko je evolucijska misel spričo Cuvierovih pogledov in uspehov v Franciji zaostala zlasti po znani debati s Saint Hilairejem, je istega leta izšla v Angliji knjiga geologa C h. L y e 11 a »O s n o v e g e o 1 o g i j e«. V svojem delu Ly e 11 dokazuje povsem po principih sodobne geologije, da so zemljo v njeni preteklosti oblikovale iste naravne sile, ki še danes delujejo in počasi spreminjajo njeno površje. Te sile, kot n. pr. voda, veter, dež idr., pa delujejo počasi in ne v smislu Cuvierovih katastrof. S tem je Lyell izpodmaknil temelje Cuvierovi teoriji o katastrofah. V prvi polovici 19. stoletja se je začel vseobči napredek panog naravoslovja. Z zboljšanjem mikroskopa in teleskopa sta napredovali biologija in astronomija. Z razvojem obrti, industrije in trgovine se je v svetu večal promet med celinami. V velikih muzejih evropskih držav, zlasti v Britanskem muzeju v Londonu, se je zbirala in naraščala množica do tedaj nepoznanih živali in rastlin, ki so jih pošiljali domov naravoslovci in raziskovalci kolonialnih dežel. Vse te velike zbirke so' zbujale zanimanje ljubiteljev narave in bile povod za nova proučevanja. V takšnih okoliščinah se je rodil in živel C h. D n r w i n (1809—1882). Ze v mladosti se je živo zanimal za naravo in zbiral živali, rudnine, a tudi kovance, pisma idr. Odločil se je za medicino, a ker mu seciranje ni prijalo, je presedlal na teološko fakulteto. Ohranil pa je zanimanje za naravoslovne vede in obiskoval še nadalje predavanja iz botanike, zoologije in geologije. Čeprav je končal teološke študije, ni postal duhovnik. Dobil je mesto naravoslovca pri ekspediciji, ki se je odpravljala v tuje kraje. Na potovanju, ki je trajalo skoraj 5 let, se je Darwin ukvarjal z geološkimi raziskavanji, zbiral živalski in rastlinski material ter proučeval okamenine. O vseh najdbah in opazovanjih si je vtise in ugotovitve vsak Sl. 22. Razvoj konjske sprednje noge dan sproti zapisoval v dnevnik. Prepotoval je mnoge dežele Južne Amerike, raziskal mnoge otoke v Tihem in Atlantskem oceanu, obiskal Avstralijo, Novo Zelandijo idr. Opazoval in primerjal je otoško živalstvo z živalstvom na celinah, videl je podobnosti in razlike, razglabljal o starosti otokov itd. Po vrnitvi je nad dve leti urejal svoje zapiske o potovanju in objavil več pomembnih spisov. Pri vseh delih ga je vodila misel o razvoju vrst v naravi. Mnogo je premišljal o najdbah in ugotovitvah s potovanja po Južni Ameriki in otokih iz Atlantskega in Tihega oceana. V argentinskih Pampah je odkril okamenela okostja velikanskih pasancev in lenivcev ter jih primerjal z današnjimi še živečimi, ki so zelo majhni v primeri z izumrlimi; domneval je, da izvirajo sedanji (pasanci in lenivci) od izumrlih oblik. Na potovanju vzdolž obale Južne Amerike je postal pozoren na sorodne živalske vrste, ki so nadomeščale druga drugo v smeri proti jugu Južnoameriške celine. Pri proučevanju živalstva otočja Galapagos, ki je oddaljeno od obale Južne Amerike za kakih 700 km, je ugotovil, da je Povečini sorodno južnoameriškemu živalstvu. Tako se je že na potovanju Prepričal, da je živalstvo drugih otokov, ki so zelo oddaljeni od celin, v Slavnem sorodno z živalstvom celine, ki je določenemu otoku najbližja. s* V primeru, da drži kreacijska teorija, bi moralo biti živalstvo otokov vsaj v toplih morjih enako. Tega pa Darvvin ni našel. Zato si je sorodnost med otoškimi živalmi in živalmi z najbližje celine pravilno tolmačil kot posledico razvoja. Živali so se s celine preselile na otoke in se tu postopoma s selekcijo spremenile v nove vrste. Tako je v Darwinu vedno bolj zorelo prepričanje, da vlada v naravi razvoj. Zbiral je za svojo teorijo primerne dokaze, leta 1859 pa je izdal svoje znamenito delo »O nastanku vrst z naravnim izborom«. Prva naklada je bila razprodana še isti dan, ko se je pojavila na trgu. Do leta 1876 je bilo razprodanih okrog 60 tisoč izvodov. To je bil za tiste čase velikanski uspeh, če upoštevamo, da je imela knjiga zgolj teoretski značaj. Slovenci smo dobili prevod tega Darovi novega najpomembnejšega in za proučevanje razvoja klasičnega dela šele 1954. leta. V tem svojem poglavitnem delu podaja Darvvin temelje razvojnega nauka. Naravni izbor ali selekcija v boju za obstanek, ki ima svoj vzrok v dedni spremenljivosti organizmov in v njih prekomerni ploditvi, je glavni, vendar ne edini činitclj v razvoju organizmov. S takimi pogledi se je za naravoslovje začela nova doba, doba hitrejšega napredka. Genialnost Darvvin a jev tem, da je dal biologiji pravilno in razumljivo materialistično razlago naravnih pojavov, kot so prilagojenost bitij, njih medsebojni odnosi in odnosi bitij do neživega okolja. S selekcijsko teorijo je razložil pojave včasih resnično smotrnih ureditev pri organizmih, kar so do tedaj razlagali izključno metafizično, to je kot delo božanstva. Z darvinizmom moremo raztolmačiti množico pojavov, ki se lamarckistično ne dajo razložiti, kot n. pr. nastanek varovalne barve in oblike, posnemanja pri živalih ali nastanek trnov pri rastlinah. Kako je nastala organizacija čebelje družine, množica prepletajočih se nagonov pri čebelah in posebna zgradba njih nabiralnih priprav? Nič drugače kot z naravnim izborom matic in trotov. Naravni izbor matic in ne čebel je postopoma ustvaril razmere, ki vladajo v družini sedanje čebele. Podobno so se razvile zadruge socialno živečih žuželk, kot mravelj in termitov z izborom samic in samcev, ne z izborom vojakov oziroma delavk, ker te nimajo potomcev, pa zato ne morejo nanje prenesti svojih izkustev in v življenju pridobljenih lastnosti. Poleg tega je življenje žuželk silno kratko, prekratko, da bi si mogle z izkustvom v življenju kaj prida pridobiti. Razen omenjenega dela je Darwin izdal še vrsto pomembnih spisov. Umrl je star 73 let. Njegovi ostanki leže v Westminstrski opatiji, kjer so pokopani tudi drugi slavni Angleži. Sl. 23. Jean Lamarck TEMELJI DARWINOVE TEORIJE Darvvinova teorija selekcije ali darvinizem v ožjem smislu je jedro nauka o razvoju. Nove vrste nastajajo po Darvvinu z naravnim izborom ali naravno selekcijo med množico organizmov, katerih vsak se bori po svojih zmožnostih za lasten obstanek. Da je vedno kaj novih bitij, kajti samo med novimi bitji lahko pride do izbora, »poskrbi« dedna spremenljivost ali dedna variabilnost. Boj za obstanek zaostrujejo-bitja sama s prekomerno ploditvijo ali hiper-produkcijo potomcev. Osa- F mi te v ali izolacija naselij vodi do hitrejšega nastanka novih vrst. Variabilnost — spremenljivost. Parwin je razlikoval že dedno in nededno spremenljivost. Za nastanek novih vrst pa so osnovnega pomena dedne spremembe, ki jih je Darvvin imenoval neusmerjene ali spontane spremembe. Te so odgovorne za nastanek novih vrst. Danes imenujemo dedne spremembe m litanij e, nededne spremembe pa modifikacije. Nededne spremembe je Darwin označil kot usmerjene spremembe. O spremenljivosti bomo natančneje govorili pozneje. Prekomerna ploditev organizmov. Splošno je znano, da živalske in rastlinske vrste nimajo enakega števila potomcev. Manj je mogoče znano, da proizvajajo rastline in. živali veliko več potomcev, kot se le-teh more raz-yiti in odrasti. Nekatera bitja imajo se posebno mnogo naraščaja, kljub temu njih število v normalnih okoliščinah ne naraste prekomerno. — Samica koloradskega hrošča zaleže do jajčec na leto. Ce se razvije iz jajčec polovica samic, utegne biti ob dveh zarodih že v prvem letu na jesen okrog 128 milijonov potomcev. Listne uši kažejo še večji teoretski rekord v razmnoževanju. Samica ima v ugodnih rtiznierah že po enem tednu kak milijon potomcev. Koliko bi jih moglo biti ob koncu ene sezone? Potomstvo mušjega para bi ob neoviranem razplodu in če bi ostali vsi potomci pri življenju vsaj 9 mesecev, zavzeli večjo prostornino, kot jo itna naša Zemlja. Znano je, da sc tudi bakterije zelo hitro množe. Ob Ugodnih okoliščinah nastaneta vsakih 20 ali 30 minut iz ene bakterije dve. Čeprav so bakterije drobne — merimo jih s tisočinkami milimetra — bi v 4 do 5 dneh potomstvo ene same bakterije napolnilo prostor, ki ga obli-Vujo vsa morja skupaj. In rastline? Koliko semen proizvajajo! Ce bi iz vsake češnjeve koščice zraslo češnjevo drevo, bi v nekaj letih prekril češnjev gozd vse dele zmer-Uega pasu, druge rastline pa bi izumrle. Sl. 24. Charles Darwin Iz navedenih primerov spoznamo, da propade v naravi velikansko število živalskih in rastlinskih zarodkov in mladičev razne starosti. Kljub temu jih mnogo ostane in doraste. Ti so vzdržali v boju za obstanek — naravni izbor jih je ohranil in potrdil. Prevelike produkcije potomcev ne moremo upoštevati kot glavnega činitelja razvoja, pač pa kot znamenje prilagojenosti. Prekomerna ploditev je že posledica boja za obstanek. V neugodnih razmerah se je namreč izkazalo, da je za ohranitev rodu koristno, če je potomcev veliko. Umetni izbor ali umetna selekcija. Človek že od pradavnih časov goji različne rastline in živali za svojo uporabo. Zarodnike kulturnih rastlin in domačih živali si je človek izbiral med divjimi vrstami. Tako so psi vseh pasem potomci volka in šakala. Goveje pasme izvirajo od tura, pasme prašiča od divjega prašiča, kurje pasme od bankivske kure, zajčje pasme od divjega kunca. Podobno imajo vse domače živali svoje divje zarodnike. Pestri rastlinski mozaik, ki krasi naše vrtove, njive in sadovnjake, je prav tako plod umetnega izbora, torej človeško delo. Današnje zvrsti so uspeh stoletnega načrtnega križanja in selekcije. Davni človek je odbiral po svojem okusu, primerno potrebam, ki so se javljale. Naravni izbor ali naravna selekcija. Darwin je sam gojil razne rastline in domače živali, zlasti golobe. Vzdrževal je tudi stike z drugimi rejci živali in gojitelji rastlin. Tako ni samo dodobra spoznal, da so vrste spremenljive, ampak mu je postal tudi način, kako narava gradi nove vrste, razumljivejši. Z umetnim izborom si človek vzgaja svoje rastlinske sorte in živalske pasme, z naravnim izborom pa narava ustvarja nove vrste. To izbiranje in ohranjevanje bitij v naravi pretežno ne poteka na različne načine. Zveri se spopadejo med seboj za hrano in v obrambo življenja. Istovrstne živali si medsebojno odjedajo hrano. Živali se skrivajo ali beže pred sovražniki. Rastline tekmujejo z drugimi v rasti, se bore za svetlobo in z neugodnostmi tal. Vse te pojave je Darwin imenoval boj za obstanek. Boj za obstanek je razširjen na več področij. Vsako bitje se bori z vplivi neživega okolja — to je k o n s t i t u c i j s k i boj organizmov. Boj divja med osebki različnih vrst, boj je tudi med osebki iste vrste. Konstitucijski boj povzroča nihanje fizikalnoJkemionih sil v naravi. Malim nihanjem teh sil kljubujejo bitja v okviru osebne prilagodljivosti, večjih sprememb pa vsi osebki ne vzdrže. Ohranijo se le tisti posamezniki, ki imajo spremenjenemu okolju najustreznejše lastnosti. Ti so zarodniki novih vrst, če ostanejo razmere v okolju kolikor toliko ustaljene. Ob novi in trajni spremembi okolja se kaže prilagodljivost vrste v mutacijah, ki ustrezajo novo nastalim razmeram v bivališču bitij. Cesto pride, v naravi do hudih preizkušenj organizmov zaradi fizikalno kemičnih činiteljev. Huda zima, nenadni jesenski, pomladni ali celo poletni mrazovi, neobičajna deževja, dolgotrajne suše itd. silno prerešetajo vrste organizmov in mnoge uničijo. Rešitev za organizme je v njih dedni spremenljivosti, ki je ena psnovnih lastnosti vseh bitij. Tako se v suhih tleh ob drže rastline z majhnim izhlapevanjem vode ali rastline, ki imajo dolge korenine, s katerimi segajo še v vlažne zemeljske plasti. Rastline s kratkimi koreninami, sočnimi in velikimi listi ne vzdrže suše. Ob velikem izhlapevanju vode u vene j o, propadejo. Nasprotno pa rastline z majhnimi listi in z manjšim številom listnih rež ekonomično uporabljajo skromne količine vode. Kakteje imajo sočna stebla, v katerih so nakopičene precejšnje zaloge vode, imajo malo rež, debelo pokožmco in liste, zmanjšane do oblike bodic, ki rastlino varujejo pred rastlinojedci. Pravimo, da so se kakteje po naravnem izboru prilagodile pustinjskemu okolju. V puščavskih in polarnih krajih vladajo še posebno trde življenjske razmere. Zato je tudi vrst v teh krajih malo, a kolikor jih je, so dobro prilagojene okolju. Cim bolj pa se bližamo toplim tropskim pokrajinam, tem več različnih vrst se javlja. Zlasti jih mrgoli v tropskih pragozdovih. Ugodne življenjske razmere tu ne ogrožajo tako močno življenjskega obstanka raznovrstnih bitij. Toda kaj slabo bi te, toplote vajene živali prenesle močne ohladitve ali celo poledenitve. V preteklih geoloških dobah je bilo nešteto silovitih sprememb na Zemlji. Morja, ki so često preplavljala kontinente, izhruhi vulkanov, mogočni potresi, poledenitve, silna deževja ali dolgotrajne suše so spreminjale površje Zemlje. Te burne spremembe so bile hude preizkušnje za organizme. Mnoga bitja so propadla. Niso izumrle samo mnoge vrste, v boju s fizikalno kemičnimi činitelji so propadle pogosto cele sistematske skupine rastlin in živali. Boj med osebki različnih vrst. Boj med osebki različnih vrst ali inter-specijski boj poteka na dva načina: neposredno in posredno. Neposredni boj divja med roparji in njih žrtvami: med lisico in zajcem, med belouško in žabo, med kraguljem in golobom itd. Zmagovalec v boju utegne biti napadalec, a če žrtev pobegne nepoškodovana, je ona zmagovalka. Ce zajec lisici uide, jo je prekosil v spretnosti, opreznosti, hitrosti itd. Zmagovalec svoje lastnosti prenaša na potomce. Boj za obstanek stalno odbira sposobnejše in okoliščinam bolj prilagojene organizme. Med pripadniki različnih vrst nastopa posredni bo j, če, ti žive v skupnem bivališču, uživajo istovrstno hrano in se ujemajo še v drugih potrebah glede osnovnih življenjskih sredstev. V krajšem razdobju izzveni Posredni boj med osebki različnih vrst bolj kot tekma, ki se nazadnje skoraj vedno obrne v prid zmožnejše, bojevitejše, torej bolj prilagojene vrste. Različne rastlinske vrste tekmujejo med seboj v hitri rasti in naglem razvoju listov, da bi tako zajele čimveč svetlobe. Z nič manjšo silo pa ne loče tekma v zemlji med koreninami teh rastlin za vodo, za rudninsko hrano. Najostrejši je boj med tistimi rastlinskimi vrstami, ki črpajo slične rudninske snovi iz približno enakih globin v zemlji in zelenijo v istem času. Posredni boj med različnimi živalmi zavzema širok obseg. Tako tekmujeta v gozdovih Severne Amerike črni in sivi medved, v Evropi črna in siva podgana. Slednja je vzdržljivejša in bojevitejša od prve, zato je črno posestrimo pri nas zlasti v mestih že skoraj popolnoma izpodrinila. Odkar so evropsko čebelo prenesli v Avstralijo, kjer je prej ni bilo, naza-dujejo tam neželate čebele, ki do njenega prihoda niso imele tekmeca. Boj med osebki iste vrste. Boj med osebki iste vrste ali intraspecijski , °j je ostrejši kot boj med osebki različnih vrst. Darwin je poudaril, da rma prav ta boj za nastanek vrst največji pomen. V mnogih primerih je med osebki iste vrste poznan neposredni hoj. ki se kaže v ugonabljanju in žrtju sovrstnikov, to je v kanibalizmu, ^euke, postrvi in mnoge druge ribe love mlajše pripadnike lastne vrste, oanuce pajkov često popadejo samca, ki se jim je iz ljubezenskih nagibov približal, a ni pravočasno pobegnil. Pri različnih vrstah živali pride v dobi parjenja med samci iste vrste do izbirnega boja, pri katerem šibkejši nasprotnik celo pogine. Pri čebelah pride do neposrednega boja ob ropanju; izropana družina propade. Kako poteka posredni boj med osebki iste vrste, si oglejmo na primeru razvoja gozda! Če opazujemo na poseki mlade borčke, vidimo, da rastejo nagosto drug poleg drugega in da so vsi približno enako veliki. V naslednjih letih se kažejo vedno večje razlike. Nekatera drevesca so višja od drugih in zato z debelejšim deblom in z večjimi krošnjami že delajo senco sosednim drevesom. Drevesa, ki so slabše osončena, pešajo, zaostajajo v rasti in nazadnje odmro. Kako se odvija posredni boj v okviru živalske vrste? Od številnih lisic, ki patruljirajo po gozdu, bo najprej xijela plen tista, ki bolje voha in vidi, se spretneje plazi, zaradi prikrite varovalne barve uspešneje zasleduje plen in ga ob ugodnem trenutku popade. Pri tem odločajo torej predvsem duševne zmožnosti osebka. Do posrednega boja med čebeljimi družinami pride, če malo pasišče obremenjuje prekomerno število družin. Ob koncu paše se posredno tekmovanje lahko sprevrže v neposredni boj — v izropanje šibkejših in manj bojevitih čebel. Vendar je posredni boj pri čebeljih družinah važnejši za njih obstanek in naravni izbor. Družina, ki je v kratki pašni dobi nabrala največjo zalogo, je ob tej zalogi preživela daljšo brezpašno dobo kot katera koli družina. K zmagi ni toliko pripomogla celotna čebelja družina, kolikor lastnosti matice, zarodnice družine, ki jo je preizkusil naravni izbor. Vsi navedeni načini boja raznovrstnih bitij za obstanek ne potekajo ločeno. Skoraj redno se dogaja, da bitje vodi istočasno mnogovrstno borbo, to je z osebki iste vrste, z drugovrstnimi sovražniki in z neživim okoljem. Ptica pevka, ki jo pozimi stiskata glad in mraz ter se pretepa s sovrstniki za ščepec hrane, mora pri tem še budno paziti, da je ne preseniti skobec. Bitja so torej stalno podvržena preizkušnjam in prebiranju. Pri tem se je izkazalo, da je dobro, če se bitja medsebojno podpirajo. VZAJEMNOST MED ORGANIZMI Po pregledu načinov raznovrstnih borb, ki jih bojujejo bitja za svoj obstanek, bi utegnil kdo misliti, da divja v naravi vseobči navzkrižen boj brez vsake medsebojne povezanosti in koristi. V tekmovanju za prostor, hrano in svetlobo se je izoblikoval gozd kot značilna življenjska združba (biocenoza). Udeleženci tega boja še- danes drže priborjene postojanke. Največji delež so si priborila drevesa; s krošnjami segajo visoko v zrak, s koreninami globoko v zemljo. Pod drevjem in med njim raste grmovje, pod njim in vse naokrog nizki grmički in zelišča — gozdne cvetlice, ki s svojimi koreninami črpajo le zgornje plasti zemlje, nastale iz odpadlega listja in vejic. Po tleh, po skalah im deblih dreves uspevajo mahovi ali lišaji in alge. Vsak delček prostora je izrabljen. Tudi živali, ki prebivajo v gozdu, so si v tekmovalnem boju porazdelila bivališča, predvsem po načinu prehrane. Žive v zemlji, pod listjem, pod lubjem, v lesu, v plodovih, ali pa imajo širše dejavno področje, ker se živahno gibljejo; to so členonožci, ptiči, sesalci in od teh zlasti mesojedci vseh vrst. Celo dnevni čas so si živali v gozdu porazdelile; ene so dnevne živali, druge pa so dejavne ponoči. Mahovi pokrivajo gozdna tla, zadržujejo vlago, varujejo gozdno prst pred nalivi, prestrezajo organske drobce, da jih ne odneseta dež in veter. Mahovi so tvorci rodovitne prsti humusa, v vlažnem mahu vzkale semena nekaterih gozdnih dreves. Po svojem načinu življenja so mahovi za gozd zelo koristni. Prav tako je koristno za gozd delo raznih bakterij in gliv, ki omogočijo, da nastane iz starega listja in odpadlih vej humus, hrana za druge rastline. Ogljikov dvokis, ki nastaja pri razkroju, pri gnitju in dihanju živali, pa odhaja v zrak, kjer ga zelene rastline porabijo pri fotosintezi. — Na koreninah drevja žive v sožitju ali simbiozi posebne vrste gliv, ki so prevzele vlogo koreninskih laskov in preskrbujejo drevje z dušikovimi spojinami, v zameno pa si iz korenin jemljejo sladkor. — Lišaji sami so trajno sožitje nekaterih alg in gliv. Gliva črpa vodo in rudninske snovi, ki jih iz glive vsrkava alga, ta pa s fotosintezo ustvarja organske snovi, ki jih iz alge črpa gliva. Obe rastlini sta se iz navedenih in še drugih medsebojnih koristi že davno združili — v lišaj. V deblih in na vejah gozdnega drevja so si poiskale svoja skrivališča razne ptice, sesalci, žuželke. V drevesnih duplih so si priborile prostor za gnezdo tudi zadružno živeče čebele. Že njih prednice so prilagodile nekatere svoje organe zbiranju cvetnega prahu in sladkih sokov za oskrbo zaroda. In sklepati smemo, da jim je tovrstne hrane nudil največ gozd, ker je naravni izbor potisnil starodavno čebeljo družino vprav v gozd ali v njegovo neposredno bližino. Saj predstavlja velika krošnja drevesa s svojim cvetjem vred majhno livado, cvetoči gozd pa na sorazmerno majhnem prostoru že velikanski cvetoči travnik. Terciarni gozdovi robinij, magnolij, vrb, pravega kostanja, hrasta idr. so bili zanje pravi raj. Močni vetrom, ki so za čebele tako neugodni, so v gozdu šibkejši. Gozd je ščitil že od nekdaj čebelo tudi Pred vremenskimi nevšečnostmi. Še danes je gozd zaščitnik čebelje družine. V tekmovanju za prostor, svetlobo in hrano so si gozdne rastline priborile in s tem porazdelile tudi časovno zaporednost v razvoju, v cvetenju ln drugem. Spomladi, preden drevje ozeleni, zacveto razna zelišča in 8'rmički, ki potrebujejo več svetlobe. Ko drevje ozeleni, ti zgodnji znanilca pomladi že razvijajo semena. Pozneje cveto grmi, potem drevesa, pa zopet grmiči in zelišča, ki potrebujejo manj svetlobe. Ko se je urejala zaporednost cvetenja v gozdu in tudi drugod, so sodelo-Vale v boju za obstanek vsakovrstne žuželke. Ob medsebojnem prilagajanju zUzelk in cvetnic so se razvile njih današnje oblike, se je vzpostavila tudi današnja zaporednost cvetenja in pojavljanju žuželk v različnih letnih časih. Mnoge živali se hranijo s plodovi. Pri tem jih prenašajo, skrivajo, 1 ^8ubijajo in tako zasajajo rastline. Škorci, ki se gostijo v vrhu bogato obložene češnje, jezijo sicer lastnika češnje, češnji pa koristijo. Sladko Uieso jim je v nagrado, ko pri medsebojnem ščebetanju stresajo in raznašajo plodove ter tako zasajajo češnje. Cvetoče češnje pa so čebelam Zvrstna paša. Ne koristijo si med seboj samo različne vrste, tudi med osebki iste Vrste je sodelovanje. Čreda goved ali konj se ob napadu volka strne v krog za obrambo pred napadalcem. Čebele so zaradi tega, ker žive medsebojno Povezane v družinah, varnejše pred sovražniki, spretnejše in uspešnejše pri nabiranju hrane. O velikih virih hrane se med seboj obveščajo, hrano kopičijo in zbirajo na zalogo. V poletnem času se pri vsakodnevnih opravilih, ki trajajo ob dobri paši pozno v noč, kmalu izčrpajo in poginejo. Vsi napori čebel veljajo vzreji zalege in negi matice, to se pravi, ohranitvi družine. Družina kljubuje vsem nevšečnostim in se ohranja, ker slede vzrejevalci zalege, to je čebele, svojim nagonom. Pri termitih ustanovita novo družino mlada samica in samec, pri čebelah pa to ne gre brez roja, brez številnih čebel pomočnic, ki oskrbujejo matico in zalego z vsem potrebnim. PRILAGOJENOST ORGANIZMOV OKOLJU IN NAČINU ŽIVLJENJA Barvo cvetja, telesno zgradbo čebele, mnogovrstna opravila čebelje družine so često pojmovali kot primer »smotrne« ureditve v naravi, ki naj bi bila ustvarjena. Do Darvvina vobče nihče ni iskal naravnega izvora smotrne zgradbe organizmov, kaj šele, da bi ga odkril. Ta se kaže v prilagojenosti bitij na določeno okolje in v njihovem načinu življenja. Pojav prilagojenosti in s tem vprašanje smotrnosti organizmov je v vsem obsegu pojasnil Darwin s selekcijsko teorijo. Med razvojem, ki traja že sto in sto milijonov let, so se bitja počasi spreminjala, kot se je spreminjalo površje Zemlje. V boju za obstanek so z naravnim izborom nastajala bitja, ki so bila na določeno okolje bolj prilagojena kakor stare propadle vrste. Ob spremembah okolja in ob drugačnih življenjskih razmerah pa so se zaradi dedne spremenljivosti vrst vedno znova javljale nove oblike bolj smotrno zgrajenih, to je novemu okolju in načinu življenja bolje prilagojenih bitij. Pri živalih se dedno spreminjajo telesna oblika, velikost, barva, plodnost in mnogi drugi vnanji dedni znaki, a javljajo se tudi dedne spremembe nagonov. Vse te dedne spremembe so osnova za nastanek vrste. Nagoni čebel so se izoblikovali v neštetih rodovih kot dedni znaki z naravnim izborom. Rastline so tudi spremenljive, prav tako kakor živali; spreminjati se morejo vse njihove značilnosti, oblika in velikost vegetativnih organov, deli cvetov in njih barve, čas cvetenja in razvijanje plodov itd. Ko so v davni preteklosti nastale cvetnice, se je hkrati pojavilo važno vprašanje opraševanja. Sprva je samo veter prenašal pelod na cvetove, zato so prve cvetnice bile vetrocvetke. Pestični cvet vetrocvetke (n. pr. leske, oreha itd.) ima neznatno cvetno odevalo, je gol, kakor pravimo, zato laže pride do njega na brazdo pelod, ki ga iz prašnih mačic raznaša veter. Toga peloda mora biti ogromno, kajti vsako pelodno zrno ne pade na brazdo. Pelod je suh, da se ne lepi med - seboj, in lahek, da dlje časa plava v zraku. Brazde so velike, da bolj gotovo prestrežejo kako pelodno zrno. Vse te prilagoditve vetrocvetk so nastale z naravnim izborom. Iz vetrocvetk so sc ob sodelovanju žuželk razvile žužkocvetke, to je cvetnice, pri katerih posredujejo oprašitev žuželke. Nekatere vetrocvetke so začele obiskovati žuželke zaradi peloda in neznatnih količin medičine, predvsem tiste, ki so izločale več sladkega soka in imele že dišeče ter po barvi očitnejše cvetove. Posebno ob brezvetrnem vremenu je bila ta oprašitev temeljitejša kot pri drugih vetrocvetkah. Te njihove lastnosti so postale sčasoma dedne. Dobro opražene so razvile več semena kot sovrstnice, ki jih je opraševal samo veter. Zato so se hitreje širile. Tako se je pričelo Prilagajanje cveta na žuželke in žuželk na cvetove. Tako so se z naravnim izborom razvile značilnosti žužkocvetk — žive barve odevalnih listov, vonja-vost cvetov, medovniki z nektarjem in lepljiv cvetni prah. Še več! Nastale so raznovrstne prilagoditve v zgradbi cvetov, razvile so se naprave, ki omogočijo žuželki, da uspešneje opravi oprašitev. Istočasno so se žuželke s prilagoditvijo svoje telesne zgradbe usposobile, da so dosegle nektar tudi v na videz težko dostopnih cvetih in da so se temeljito okoristile s pelodom, tako so se žuželkam z izborom izoblikovale ustne naprave, sesala raznih e Sl. 25. Žuželke s kerguelenskih otokov z zakrnelimi krili oblik in dolžin. Ob življenju po cvetju so čebele z izborom dobile košek, ščetko idr. Ker v enem samem cvetu niso dobile dovolj sladkornega soka ab peloda, so poiskale še drugo istovrstno cvetje. Tako se je čebelam raz-vijal spomin in s tem stalnost v obiskovanju določenih virov hrane. Ta medsebojna prilagojenost med žuželkami in cvetnicami je ponekod precej Utesnjena. Travniško deteljo oprašujejo n. pr. največ čmrlji; čebele imajo Za njeno venčno cev povečini prekratke rilčke. Z barvami cvetov so se rastline prilagodile žuželkam, ki jih zaznavajo P° svoji sposobnosti. Cvetje na otočju Kerguelen sploh nima očitnih, živih )arv, ker tam ni krilatih žuželk-opraševalk. Torej so bile krilate žuželke X razvoju cvetnic odločujoč činitelj, ko so pri njihovih cvetih nastajale nove mrve. Zato prevladujejo med žužkocvetkami kakega širšega ozemlja tiste arve, ki jih tamošnje žuželke vidijo. Za otočje Kerguelen, ki leži v Indijskem oceanu, in še za mnoge druge oceanske otoke so značilne žuželke s slabo razvitimi ali popolnoma zukrne-11111 krili. In vendar so morale nekdaj tu biti same krilate žuželke, saj zanese veter na otoke v prvi vrsti krilate žuželke, ki jih zajame pri letu visoko v zraku. Že Darvvin je pojasnil ta pojav z naravnim izborom. Siloviti vetrovi so v tisoč in tisoč generacijah vedno znova odnašali krilate žuželke s teh otokov v morje. Obdržale so se le tiste posameznice, ki so imele slabo razvita krila ali pa so bile brez njih. Te so se izkazale kot bolj prilagojene okolju, ker se s slabimi krili niso dvigale od tal in s tem izpostavljale vetrovom. Tako so se nekrilate žuželke uveljavile in sčasoma izrinile krilate žuželke. Če se barva živali prilega barvi tal, trave, debla, skratka okolja, v katerem živi, ima varovalno barvo. Čim bolj je žival neopazna v okolju, v katerem živi, tem bolj nemoteno opravlja življenjske posle. Živali, katerih barvni odtenki se slabo ujemajo s podlago, izloči naravni izbor hitreje, ker so se slabše prilagodile. Živali, ki žive v zelenju, mnoge žuželke in njih ličinke, posebno gosenice, a tudi mnogi pajki, žabe, kuščarji, so v naših krajih zelene ali zelenkastorumene barve. V tropičnih krajih so pogostne še zelene papige, kače in kameleoni. V zasneženih polarnih krajih žive bele živali, kot beli medved, polarni zajec, polarna lisica, snežna sova in tako dalje. Ose, sršeni, polonice, močeradi pa niso nezaznavnih, ampak nasprotno, tako očitnih barv, da jih takoj opazimo. Te živali imajo želo s strupnico ali pa samo strupene sokove, ki jih izločajo v obrambo. Dvoje je za te živali značilno, živa barva in strupenost. Obedve lastnosti sta se med razvojem krepili z naravnim izborom. Če bi izbor potekal samo v smeri žive barve, torej brez strupenosti, bi bile te živali hitro iztrebljene. Če bi se pa razvijala samo strupenost, bi to tem živalim malo koristilo, ker bi jih mesojedci popadali in uničili, še preden bi jih neprijeten okus mogel od tega odvrniti. Le z izborom obeh znakov je bil tem živalim zagotovljen obstanek. Živa barva sršenov, močerada in omenjenih živali je svarilna barva, ki velja mesojedcem, da jih puste vnemar, če so jih kdaj že pokusili. Nekatere žuželke imajo telo podobno listu, druge posnemajo suhe vejice ali cvete. Pojav se imenuje m i m e z a. V Primorju in v Makedoniji živi paličnjak, neka žuželka, ki je podobna suhi paličici. V Južni Aziji živi po drevju žuželka, ki ima telo podobno listu. Mnoge muhe, hrošči, metulji posnemajo čebele, čmrlje, ose in sršene. Trotu je podobna muha kalnica, osam in čmrljem pa razne muhe osovke in čmrljevke. Na sršena spominja metulj sršenar. Nekateri hrošči in kobilice so se vrgli po mravljah. Pojav, da nezavarovana žival posnema kako zavarovano v obliki, barvi in drugih lastnostih, imenujemo mimikrijo. V boju za obstanek se je izkazalo, da je to posnemanje za nezavarovane žuželke koristno. Prilagoditve pri organizmih ne potekajo hitro, niti ne zadevajo vseh lastnosti enako močno. Znano je, da imajo jajca ptičev, ki gnezdijo na tleh ali na vejah, varovalno, okolici se prilegajočo barvo. Jajca ptičev, ki gnezdijo v duplih, pa so svetlejših barv, da jih ptica v somraku, ki vlada v duplu, laže opazi. Izjema je kavka, ki gnezdi sicer v skalnih votlinah, a imajo njena jajca zelenkasto barvo s temnejšimi lisami. Narobe ima golob grivar bela jajca, čeprav gnezdi v odprtem gnezdu. Kako je do tega prišlo? Predniki grivarja so gnezdili ali v duplih ali na belih skalnih policah, predniki kavke pa v odprtem gnezdu na vejah dreves. Prilagajanje novemu okolju se je, kot vse kaže, šele pričelo. Zato sprememb še ni mogoče opaziti. Relativnost prilagojenosti. Prilagoditve res da nudijo osebkom in vrstam prednosti, vendar jih v boju za obstanek nikoli ne zavarujejo brezpogojno. Lastnosti, ki kažejo, kako je bitje prilagojeno določenemu okolju, so lahko zanj v drugem času, v drugačnem okolju skrajno nevarne. Prilagoditve organizma so relativne, saj so nastale v odnosu bitja do določenega okolja. Sl. 26. Paličnjak ■ Želo predstavlja za čebelo močno orožje in pomembno prilagoditev v nJeno korist. Relativna vrednost te prilagoditve pa se pokaže, če Čebela P'či kakega sesalca. Raztegljiva koža sesalcev stisne želo tako, da ga zaradi znlusti, s katerimi je želo opremljeno, čebela ne more več izvleči. Želo se odtrga in čebela zaradi te poškodbe pogine. Želo je za čebelo krepko in Učinkovito orožje v boju z živalmi, ki imajo krhko kožo, prinaša pa ji v noju s sesalci tudi pogin. NASTANEK VRST Vrste nastajajo v naravi na dokaj podoten način, kot so si rejci vzredili svoje zelo različne sorte in pasme. Darwin pravi, da vzrejevalci pri gojenju rastlin in živali ne cenijo niti nočejo ceniti srednjih, povprečnih lastnosti osebkov, 'ki jih dobe pri vzreji, ampak se zanimajo le za skrajneže, to je za bitja z izrazito novimi, očitnejšimi lastnostmi. Tako so iz nekaj praoblik psov v mnogih stoletjih v raznih deželah po svetu rejci z izborom posebno značilnih osebkov vzredili različne pasje pasme. Vse te pasme so se razvile iz nekaj praoblik z razhajanjem ali divergenco lastnosti. Kaj se je zgodilo s povprečnimi osebki psov? Te so ljudje izločili in jim zabranili razplojevanje. Pri pripadnikih kake vrste v prosti naravi se prav tako javljajo večje ali manjše dedne spremembe, iz katerih se razvijejo nove vrste. Po kakšnem pravilu? Z divergenco ali razhajanjem lastnosti v vrsti sami. Med osebki, ki so se z dednimi znaki najbolj oddaljili od značilnosti vrste in drug od drugega, bo manj boja kot med osebki, ki so si dedno kolikor toliko enaki. Saj je tekmovalni boj med dedno enakovrednimi osebki najostrejši. Skrajneži, osebki, ki jih zaradi njihovih koristnih sprememb konkurenčni boj ne ugonablja v toliki meri, ostajajo, se razmnožujejo. Ob krepitvi koristnih dednih sprememb nastanejo iz njih sčasoma nove pasme in končno nove vrste. Za nastajanje novih vrst je važna tudi izolacija ali osamitev posameznih naselij. Ker se v takih naseljih vrste ne morejo križati, se pojača razhajanje njihovih lastnosti. Lep primer, kako sodeluje geografska izolacija pri nastanku vrst, je živalstvo že omenjenih oceanskih otokov. Ne samo morja, že reke, gore, gozdovi morejo ločiti naselja iste vrste. Ločene druga od druge se razvijajo v samostojne oblike, pasme in končno v vrste. Zaradi geografske izolacije so nastale v zaprtih gorskih dolinah, v kotlinah in v kraških jamah samostojne vrste organizmov. Za biološko izolacijo je značilno, da v naseljih iste vrste ne pride do križanja, čeprav so med seboj pomešani. Vrsta navadne rovke je razpadla že v dve zvrsti: v povodno dn v poljsko rovko. Povodna rovka živi ob sladkih vodah in dela škodo ribištvu, poljska pa živi proč od voda, v zemlji. Vsaka se bo počasi razvila v smeri nove vrste. Za nastanek novih vrst ni izolacija vedno nujno potrebna, nastopa pa dosti pogosto med rastlinami in med živalmi. Darwin je s selekcijsko teorijo pojasnil gibalno silo razvoja, boj nasprotij, boj med organizmom in okoljem, kar je imenoval boj za obstanek. Z Darwinovim naukom je v naravni luči zažarel ves izumrli rastlinski in živalski svet. Izpolnile so se praznine v preteklosti in pokazal se je zgodovinski potek razvoja bitij. USTROJ ČEBELE IN DELOVANJE NJENIH ORGANOV Gblika in vnanje posebnosti čebeljega telesa — Barva in velikost čebel — Baudouxovi poizkusi — Gibala: noge in krila — Tehnika letanja — Zelo in lastnosti strupa — Usta: grizalo in rilček — Glosomctcr — Prebavila — Zgoščevanje medu — Odvisnost donosa od oddaljenosti pasišča — Zleze — Uilmla in dihanje — Telesna toplota čebel — Delovanje srca in krvni obtok , I I I K sliki na prejšnji strani Če si ogledamo čebele od blizu, zgube skoraj vso tisto ljubkost, ki nam jih dela prikupne. Takele so, kot jih kaže naša slika. Lepe res niso, a jih imamo vendarle radi P) cnesančni slikarji in kiparji so si na skrivaj dobavljali trupla iz px bolnišnic in mrtvašnic, da so lahko na njih proučevali ustroj in -L V delovanje človeškega telesa. Slavni Leonardo da Vinci je znal prav tako vešče sukati kirurški nož kakor čopič ali kiparsko dleto. In prav zaradi tega so njegova dela tako popolna, tako prepričevalna, tako življenjsko resnična. Temo srednjeveškega mračnjaštva so pregnali šele tedaj, ko so zrušili zakone, ki so pod smrtno kaznijo prepovedovali zdravnikom in učenjakom seciranje in anatomska raziskovanja na človeškem telesu. Anatomska raziskovanja so zlasti zdravniški vedi pripomogla do razmaha. Osvobodila so jo vražarstva in mazaštva ter jo postavila na trdne temelje, na katerih je potem vidno rastla. Danes si ne moremo predstavljati zdravnika, ki ne bi do nadrobnosti poznal človeškega telesa. Na medicinski fakulteti je anatomija eden najvažnejših, če ne morda poglavitni predmet. Kirurgija, ki je že marsikomu rešila življenje in pomagala bolniku na noge, ko so vsa druga sredstva odrekla, je neposredna njena potomka. Tudi biologiji je dala anatomija odločilen sunek k pospešenemu razvoju. Z njeno pomočjo se je oprostila špekulacije in neplodnega modrovanja. Primerjalna anatomija je odkrila sorodne poteze med posameznimi organizmi in doprinesla neizpodbitne dokaze za pravilnost evolucijske ideje. Mnogo zaslug ima, da se je ta ideja v biologiji in v splošnem svetovnem naziranju tako vsestransko uveljavila. Anatomija ali in a u k o telesni zgradbi organizma marsikomu ni priljubljena. Toda že zdrav razum veleva, da je treba natančno poznati stvar, s katero se ukvarjamo. Rokodelec mora poznati svoje orodje, strojnik svoje stroje. Prav tako je potrebno, da pozna kmetovalec zemljo, zlasti pa rastline, ki jih goji, in živali, ki jih redi ter išče od njih koristi. In čebelar? Zanj velja to še prav posebno. Ni dovolj, da pozna razne pripomočke in naprave umnega čebelarstva, poznati mora tudi čebelo samo, kako je zgrajena, kako delujejo zunanji in notranji deli njenega telesa. šele potem bo lahko doumel njene življenjske potrebe, pogoje in posebnosti. Cim popolnejše pa bo to spoznanje, tem laže in pravilneje bo uravnaval vsa opravila v praktičnem čebelarstvu. Poznavanje čebele, njenega telesa in njenega življenja je potrebno vsakemu čebelarju, ki hoče delati z umom in srcem, ki hoče čebelariti v soglasju z naravo in njenimi zakoni. OBLIKA IN VNANJE POSEBNOSTI ČEBELJEGA TELESA Čebele so razmeroma majhne živali. Matica meri po dolžini 15 do 20 mm, trot 15 do 17 mm, delavka pa 12 do 14 mm. Kakor vidimo, mere niso enotne. To je razumljivo, saj tudi druge istovrstne živali niso enako velike. Pri čebelah pa je treba upoštevati še to, da je njihovo telo, zlasti njih zadek sestavljen iz več gibljivih hitinastih obročkov (segmentov), ki se vrivajo drug v drugega kakor sestavni deli daljnogledov. Obročki so povezani med sabo s tanko in prožno pokožnico, ki dopušča, da lahko čebele svoje telo nekoliko zdaljšajo ali skrajšajo. Čebelje telo je kakor pri vseh žuželkah z dvema globokima zarezama razdeljeno v tri dele: v glavo (c a p u t), oprsje (t h o r a x) in zadek (a b d o m e n). glava oprsje zadek Sl. 27. Hitinasti oklep čebele Glava je ploščata in ima, ako jo pogledamo od spredaj, skoraj trikotno obliko. V oglu, ki je obrnjen navzdol, je ustna odprtina s čeljustmi in rilčkom. V zgornjih oglih so velike mrežaste oči. Pri trotu so oči najbolj razvite, tako da se na temenu stikajo. Na čelu (area frontalis) so v obliki enakostraničnega trikotnika razvrščena tri pikčasta očesca. Čebela jih ima skoraj na temenu, matica vrh čela, pri trotu pa so jih mrežaste oči zrinile prav na sredo čela. Pod čelom sta pritrjeni kolenčasto upognjeni tipalnici (antena e), katerih vsaka ima dva dela. Prvi del, ki se drži glave, imenujemo ročnik (s c a p u s), drugi iz 10, pri trotih iz 11 kratkih členkov sestavljeni del pa bič (funiculus). Ročnik tiči s spodnjim kroglastim koncem v primerno izoblikovani globelici glave, na drugem koncu pa je z zelo majhnim členkom, tako imenovanim vrtilnim členkom (pedicellus), povezan z bičem. Tipalnice trotov imajo potemtakem 13 členov, tipalnice čebel in matic pa 12. Med lici pod tipalnicami se vriva oglavni ščit (c 1 y p e u s). Sprednji del glave ima spodaj globoko odprtino, ki vodi v žrelo in požiralnik, zadnji del glave pa je v zvezi z oprsjem. Oprsje z dvema paroma kril in tremi pari nog je sestavljeno iz treh obročkov. Prvi prsni obroček (p red pr s je, prothorax) je sam zase gibljiv in od zgoraj malo viden. Na njem je sprednji par nog. Drugi obroček (sredoprsje, mesothorax) je močno razvit in tako razširjen, da skoraj popolnoma pokriva prvi in tretji obroček. Njegovo zgornje, najvidnejše polje imenujemo ščitek (s c u t u m), obrobno, podkvasto zvito nabreklino, katere barva je dostikrat odločilna za razlikovanje pasem, pa locen (s c u t e 1 1 n m). Drugi obroček nosi srednji par nog, ob straneh pa srednji par kril. Na tretjem obročku (z apr s j e, meta-t h o r a x) je priraščen tretji par nog in ob straneh zadnji par kril. V njega je vrinjen še vmesni obroček, ki ga glede na razvoj prištevamo že k zadku. ^ si prsni obročki so med seboj trdno zraščeni. Sl. 28. Glava matice (a), čebele (b) in trota (c) Zadek je jaj.čast in proti koncu prišiljen. Sestavljen je dejansko iz devetih obročkov, vidnih pa je le šest. Pri matici in čebeli so zadnji trije obročki zakrneli in deloma preobraženi v- želo, medtem ko so se pri trotu skoraj popolnoma ohranili. Vsak obroček je mogoče razdeliti v dva dela: v hrbtni okrov (t e r g i t) in trebušni okrov (sternit). Hrbtni okrovi so mnogo večji od trebušnih in objemajo pretežni del zadka, medtem ko pokrivajo trebušni okrovi le ozko progo na spodnji strani. Vse čebelje truplo obdaja enoplastna povrhnjica, ki izloča navzven dušičnato organsko spojino, tako imenovani h iti n. Ta je sprva mehak, na zraku pa kmalu z roženi v trden oklep, ki varuje čebele pred poškodbami, ter je v oporo mišicam. Tudi krila so iz enake snovi, samo da so prozorna, mnogo bolj prožna in ojačena s tršimi rebrci. Istega izvora so dlačice, ki pokrivajo oklep. Dlačice so čebeli v pomoč pri nabiranju cvetnega prahu. Ko se čebela smuka med prašniki po cvetlicah, obvisi na njih nešteto pelodnih zrnc, ki jih je treba samo izkrtačiti in zgnesti v grudice, grudice pa odnesti domov. S tem v zvezi so dlačice važne tudi za opraševati j e rastlin. Razen tega zadržujejo kakor volna pri drugih živalih telesno toploto, kar je še posebej pomembno pozimi. BARVA IN VELIKOST ČEBEL Ako bi potovali iz severne Evrope proti južni in od tod še dalje po Afriki in bi spotoma opazovali čebele posameznih področij, bi ugotovili, da postajajo čedalje svetlejše, da se na njihovih telesih čedalje bolj uveljavlja rumena barva. Severni pasmi, nemška temna čebela in liineburška rojivka, sta skoraj črni, naša in kavkaška čebela, ki sta naseljeni po srednjih delih Evrope, sta sivi, južnoevropske pasme, italijanske, grške in ciprske čebele, so rumenkaste, egiptovska in najbolj razširjena čebela afriške celine pa sta izrazito rumeni. Izjemi sta le punska in madagaskarska čebela, ki pa živita le na ozkem prostoru Afrike in afriških otokov. Barvni prehod, ki ga opažamo pri čebelah, pa ni pomemben samo zanje, temveč prav tako za druge živali in zlasti za cvetlice. V splošnem lahko rečemo, da prevladujejo v naravi severnih pokrajin bolj motne in medle barve, da se ponaša osrednji Sl. 29. Dlačice na zadku nemške in kranjske čebele (po dr. Goetzeju) pas z barvno umerjenostjo, medtem ko se kaže bujnost tropske vegetacije predvsem v živih barvah in pestrosti. Znani metulj citronček je n. pr. na severu bledorumenkast (njegova samica skoraj bela, z lahnim zelenkastim nadihom), čim dalje pa mu sledimo proti jugu, tem živahnejša je barva njegovih kril, dokler se db ravniku ne razplamti v toplem sijaju zrele oranže. Kadar govorimo o barvi, ne smemo presojati čebel po njih splošnem videzu. Na splošno so n. pr. mladice vsake kranjske čebelje družine sive, starejše, doslužene čebele pa tako črne, da se svetijo kakor premog na gladko odkrhnjenih ploskvah. Od kod ta razlika, ve vsak čebelar. Sivo barvo dajejo mladicam dlačice, s katerimi so poraščena njihova telesca. Ko pa se telesca med delom, zlasti pri beri mane po ostrorobih smrekovih ali hojevih iglah, ogulijo, se pokaže temnejša barva hitinastega oklepa. Dlačice so pri koreninah vedno svetlejše kot na površju. Njih barva, ki je važna zlasti za razpoznavanje sorodnih pasem, kot sta nemška in kranjska, je lahko rumenkastosiva, temnosiva ali svetlosiva. Pri naših čebelah je skoraj vedno svetlosiva. Drugačni odtenki so znamenje križanja. Dlačic pa ne razlikujemo samo po barvi, ampak tudi po njih dolžini in obliki. Dolžino dlačic si je treba ogledati na petem hrbtnem okrovu zadka, in sicer v profilu in proti svetlobi. Tu so dlačice po navadi zelo dolge, pri trotih tudi najgostejše. Dolžina je za nekatere pasme značilna. Naše kranjice spadajo med kratkodlake čebele. Posebno goste so dlačice v tomentili. To so pasovi svetlejših dlačic na tretjem, četrtem in petem hrbtnem okrovu zadka, ki pa jih trot j e in matice nimajo. Še manj enotna kot barva dlačic je barva hitinastega oklepa. Tu se menjavajo rumeni, rdečerumeni in svetlorjavi odtenki s temnejšimi, mestoma že črnikastimi lisami. Najjasnejše so risbe na tretjem hrbtnem zadkovem okrovu. Zato so skušali nekateri znanstveniki po risbah na tem okrovu določati pasemsko pripadnost čebel. Poskus pa se ni posrečil, ker je barva oklepa preveč odvisna od vnanjih vplivov. Ce bi si podobno kakor barvo ogledali od severa proti jugu tudi velikost čebel, bi opazili, da postajajo čebele tem manjše, čim bolj se bližamo ekva- y-sppfi ■ •# i t- ; > f ' z« f »t- 't! ' ■*' >■ f : f . , . , 0>.-, ■ ’ V ’ A1’ n ' 'V- |V.: V/. ■' V*'v" > • s « '.f , Sl. 30. Celice v prerezu. Na levi zgoraj: dvakrat do trikrat zalezene celice. Na levi spodaj: 40 do 50-krat zalezene celice. Na sredi: dno zelo stare celice. Na desni: struktura kokona (po Weiplu) torju. Že iz površnih merjenj bi bilo razvidno, da so čebele evropske celine močnejše živali kakor čebele azijskega in afriškega porekla. Tudi pri čebelah se uveljavlja pravilo, ki ga je Bergmanu postavil za toplokrvne živali, dasi kot žuželke nimajo stalno tople krvi. To pravilo trdi, da se istovrstne živali proti severu večajo. Večja telesa proizvajajo več toplote kakor manjša, izžarevajo pa je sorazmerno manj, ker površina počasneje narašča kakor prostornina. Bergman novo pravilo velja za splošno telesno velikost, pri čebelah za velikost trupa od temena do konca zadka. Pri končinah jo ravno narobe: proti severu se skrajšujejo. To je Ali en ov o pravilo, ki ga potrjujejo deloma tudi čebele. Vsaj v širših, po oblikovanosti tal enotnih ozemljih, kot n. pr. v ruski nižini, je ta pojav dovolj očiten. Čebele v severnih krajih imajo skoraj vedno krajše rilčke kakor čebele v zmernem evropskem pasu. Alpske in kavkaške čebele so izrazito dolgorilčkaste. Podobno kakor dolžina rilčka se izpreminja dolžina nog in kril. Velikost čebel pa ni odvisna samo od podnebnih razmer, ampak še od nekaterih drugih vnanjih vplivov. Nič manj važen, četudi včasih samo posreden činitelj je velikost celic, v katerih se pol ega j o mladice. Deloma je to znano iz vsakdanje čebelarske prakse. Izležene čebele puste v celicah iztrebke in kokone, v katere se zapredejo pred zabubljen j eni. Čebele snažilke sicer skušajo nesnago iz celic odstraniti, a se jim to le deloma posreči. Zaradi tega se celice postopoma zožujejo in krajšajo (sl. 30). Cim starejši je sat, čim večkrat je bil založen, tem debelejše so stene, tem manjša sta premer in globina celic. Čebele iz takih celic so vidno šibkejše od čebel, ki se polegajo v pravkar izdelanih satih. Šibkejše čebele pa imajo krajše rilčke in manjše medne golše ter so zato za bero manj sposobne kakor njihove normalne sestre. Nasprotno bi pričakovali iz večjih celic večje čebele in od njih večji letni donos. Take čebele bi n. pr. dobili, če bi matica zalegla troto^ske celice z oplojenimi jajčeci. Ker na svetu ni nič nemogočega, se je tudi to že zgodilo. Neki moravski’čebelar je pred kakimi 80 leti sporočil v znani Dzierzonovi »Nordlingerci«, da se je v enem izmed njegovih panjev poleglo več delavk v trotovskem satju. Videl jih je na lastne oči, kako so se kobacale iz večjih celic, mogel jih je pa tudi kasneje vsak čas prepoznati med ostalimi čebelami, ker so bile očitno močnejše in zajetnejše. Vest je vzdignila v tedanjem čebelarskem svetu mnogo prahu. Med prvimi se je oglasil baron Berlepsch in izjavil, da je čebelarjevo poročilo neumestna potegavščina, da mu kratko in malo ne verjame in da prišepa po eni sami nogi do njegovega čebelnjaka, če nesporno dokaže, da je kaj takega mogoče. Čebelar na Bcrlepschevo izzivanje ni odgovoril. Kako leto pozneje pa je izšlo v istem časopisu podobno poročilo nekega drugega čebelarja. Možakar je hkrati navedel imena več verodostojnih oseb iz svoje soseščine, ki so z njim vred daljšo dobo opazovale poleganje čebel v tro-tovskih celicah. On in priče so bile pripravljene s prisego potrditi, da so njihova opazovanja resnična. Sedaj je molčal Berlepsch. Ali je kdaj izpolnil obljubo, dano prvemu čebelarju, ni znano. Pojav seveda ni tako neverjeten in nerazumljiv, kot je mislil Berlepsch. Nihče ne ve, iz kakšnih vzrokov matice v panjih omenjenih opazovalcev niso mogle zadržati dotoka semenskih klic v jajčno vodnico, ko je po njej polzelo jajčece. Zato so bila vsa ta jajčeca oplojena, zato so matice legle oplojena jajčeca tudi v trotovske celice, kjer so se potem polegle namesto trotov čebele. Važnejše kot to opazovanje je dejstvo, da so bile čebele iz trotovskih celic večje od normalnih čebel. Da so bila opazovanja moravskih čebelarjev pravilna, zlasti kar se tiče velikosti čebel, nam dokazujejo Baudouxovi poskusi. Pri normalnih satnicah je na vsakem kvadratnem decimetru obojestranske površine 800 do 850 celic. Ako število celic postopoma manjšamo, recimo vsakokrat za 50, kakor je delal Baudoux, ter polagoma, najbolje v večletnih presledkih, prehajamo od enega vzorca do drugega, se čebele temu ne upirajo in grade na takih satnicah čedalje večje celice. Merjenja so pokazala, da se vzporedno s celicami, kakor je bilo pričakovati, večajo tudi čebele. Pri 650 celicah na dni2 je Baudoux dobil povprečno 16 mm dolge čebele, medtem ko so pri 850 celicah merile od temena do konca zadka samo kakih 13 mm. Rilček jim je zrastel od 6,88 na 8 mm, razpetina kril pa se je razširila od 20,05 na 24 mm. Povečane čebele so gojile znatno večje trote in imele znatno večje matice kakor normalne. Čebelarji, ki so sledili Baudouxovim vzrejnim navodilom, zatrjujejo, da so s tem dosegli tudi zvišanje letnega pridelka medu. Jasno je, da ima to umetno poveča vanje svoje meje. Tolikšnih čebel, kot so n. pr. sršeni, ne bo vzredil nikdar noben čebelar, pa naj si še toliko prizadeva. Za tako velikost pač manjka našim čebelam dedna podlaga. Meja poteka nekako pri 620 celicah na din2. Razen tega je treba poudariti, da uspeh takega po veča vanj a ni trajen, da povečane čebele ne ostanejo pri doseženih razsežnostih, če jim pustimo kasneje graditi satovje po njih lastni volji. Prav tako polagoma prehajajo zopet k normalni graditvi in normalni velikosti, kakor smo jih polagoma navajali na sat niče s širšimi celičnimi osnutki. To seveda gospodarskega pomena Baudouxovcga povečavanja čebel prav nič ne zmanjšuje. V modernem čebelarstvu tako ne dovoljujemo čebelam, da bi gradile satovje, kakor bi se njim samim zljubilo. S satnicami, ki jim jih dajemo graditi, pa držimo njih telesno velikost tako rekoč trdno v svojih rokah. GIBALA Noge. Kakor vse žuželke ima tudi ččbela tri pare nog: sprednji, srednji in zadnji par. — Čebelje nožiče imajo razne naloge. Vsakdo ve, da nosijo telo, ga drže v ravnovesju ter ga po potrebi premikajo. Manj znano utegne biti, da so noge tudi nekaki glavniki in ščetke, s katerimi čebele snažijo svoj život. Noge pa uporabljajo tudi pri nabiranju cvetnega prahu in graditvi satovja. Uporabljajo jih torej kot nekako orodje. Od dobrega orodja zahtevamo, da je čim priročnejše, to se pravi, da čimbolj ustreza nalogam, za katere je določeno. Čebele se ne morejo pritožiti, da jih je narava glede tega zanemarila. Vsi trije pari nog so primerno prilagojeni za posebne namene njihovega udejstvovanja. Ce opazujemo čebelo pri hoji, vidimo, da privzdigne pri vsakem koraku hkrati tri noge, in sicer srednjo no žic o na eni ter sprednjo in zadnjo nožico na drugi strani (sl. 31). Truplo sloni torej vedno na treh nožicah kakor na trinožnem stolčku. Nožiče niso enako močno razvite. Naj krepkejši je zadnji par, ki je obrnjen nazaj. Srednji par je nekoliko šibkejši in postavljen navzven, sprednji par pa je najšibkejši in Usmerjen naprej. Vsi trije pari so približno enako sestavljeni: iz 10 različno velikih členov, ki so nekoliko vrinjeni drug v drugega, podobno kakor zadkovi obročki. Tanjši konec vsakega člena sega v lijasti, debelejši konec sprednjega. Členi so ob zgibih spojeni med seboj z mehko pokožnico, pregibljejo pa se samo v eni smeri kakor n. pr. rezilo pri žepnem nožu. Le prvi člen noge je gibljiv na vse strani. Prvi, stožčasti člen, ki je vsajen v život, imenujemo k o 1 č e k (c o x a). Vanj je vtaknjen v pravem kotu obrtec (trochanter), ki preide v močno stegno (lemur), to pa v golen (ti bi a). Na stopalce (t a r s u s) odpade pet členov, od katerih je prvi (m e t a t a r s u s) zelo močno razvit, poslednji (pr ae tar s us) pa opremljen s krempeljci in oprijemalno blazinico (pulvillus). Notranja stran vsakega prvega stopalčnega člena je poraščena s tršimi resastimi dlačicami, ki so posebno izrazite na zadnjih nogah; njih razvrstitev v več prečnih vrst je tu že s prostim očesom dobro vidna. Na raskavih ploskvah (po listju, lesu, papirju, satju itd.) se opri jemlje čebela s krempeljci. Leze jako urno in spretno ne samo po navpičnih stenah, temveč prav tako po stropu. Ostre krempeljce zabada pri tem v razne o e • o o • Sl. 31. Shema premikanja nog majčkene vdrtinice. S krempeljci se čebele obešajo tudi druga na drugo. Ce pride pri plezanju čebela na zelo gladko ploskev, kakor je steklo, kovina itd., ji krempeljci spodrsnejo, da jih nehote močneje skrči, pri tem pa se avtomatično sprožijo naprave pri oprijemalnih blazinicah, ki jih pritisnejo na podlogo. Istočasno se v notranjosti s krempeljci opremljenih členkov odpro žleze, ki blazinice ovlažijo z neko tekočino, da se prilepijo na podlogo. Sl. 32. Noge čebele: A sprednja, B srednja, C zadnja noga, D del zadnje noge z druge strani. 1 kolček, 2 obrtec, J stegno, 4 golen, 5 stopalce, š prvi stopalni člen (peta, ščet), č 1,2,3 ostali stopalni členi, t trn s polkrožno zarezo (z) za snaženie tipalnic, ko košek, ki klešče z glavničkom, kr krempeljci z oprijemalnimi blazinicami S prvimi, največjimi stopalčnimi členi ali petami krtačijo čebele s svojega trupa cvetni prah, pa tudi nesnago, ki se jim je pri delu nabrala med dlačicami. Zato jim pravimo ščeti. Ščet sprednjih nog ima ob zgornjem koncu polkrožno zajedo, ki je znotraj nagosto porasla s tršimi dlačicami, da je videti kakor zaokrožen g 1 a v n i č e k. Tej zajedi nasproti štrli ob spodnjem delu goleni nastavek, ki mu pravimo t r n. Z glavničkom in trnom si čebela čisti tipalnice. V zajedo ujame tipalnico, skrči nogo ter tako s trnom zapre glavniček. Nato potegne tipalnico skozi zaprtino in to tolikokrat ponovi, da je čista. V tipalnicah je sedež voha in tipa. Na njih površju je nešteto jamic in dlačic, ki morajo biti vedno čiste, ker bi sicer nesnaga ovirala delovanje teh čutil. Goleni zadnjih nog sta preurejeni v koška (corbicula). V spodnjem delu sta razširjeni in na vnanji strani nekoliko vdrti, tako da nastajata na teh mestih globelici, ki ju obkroža venec daljših resic. V košek spravljajo delavke nabrani cvetni prah. Pri tem si pomagajo z resastim glavnikom ob spodnjem robu vsake goleni in kleščami, ki leže med golenjo in ščetjo. Noge s takimi nabiralnimi napravami so svojske predvsem zadružno (socialno) živečim čebelam. , Krila so samostojne tvorbe in se niso razvila iz drugih končin kakor pri pticah peruti, ampak iz kožnih gub. Vse prvotne žuželke so imele, kakor moremo spoznati iz okamenin, po dva para kril. Med kasnejšim razvojem je pri nekaterih, kot n. pr. pri muhah, komarjih in obadih zadnji par zakrnel, pri bolhah in ušeh, pri delavkah mravelj in termitov ali pri samici metulja zmrzlikarja pa sta okrnela kar oba para. Čebele imajo dva para kril. Večji sprednji par izvira iz stranske vezi med hrbtnim in trebušnim okrovom, manjši zadnji par pa je vraščen v Sl. 33. Sprednje in zadnje krilo čebele stranskem stiku tretjega opranega obročka. Največja krila ima trot, pri matici in delavki so približno enako velika, ker pa je pri matici zadek daljši kot pri delavki, ji krila ne pokrivajo popolnoma zadka. Krila so pravzaprav prosojne kož n ate opne. Na videz so gladka, v resnici pa porasla z nežnimi dlačicami. Opne ojačujejo hitinaste žile ali rebrca, ki dele vsako krilo na več polj. Tik pod zgornjim robom sprednjega krila leži zelo raztegnjeno radialno polje. Pod njim je razporejenih troje približno enako velikih kubitalnih polj. Spodnja žila tretjega kubi-tulnega polja je razdeljena zaradi vstopajoče prečne žile naslednjega niž- jega polja v dvoje odsekov. Razmerje med obema odsekoma ( sl. 33 imenujemo kubitalni indeks, ki je važen za razpoznavanje pasem. Tudi na zadnjih krilih imamo take značilnosti. Kadar čebela miruje ali lazi po tleh, so krila zgrnjena čez zadek, tako da sprednji večji par pokriva zadnji manjši par. Kadar pa vzleti, se raz-prostro v vsej svoji širini. Pri tem se zadnji dve krili zapneta s posebnimi kaveljci (sl. 34), razvrščenimi vzdolž zgornjih robov, za roževinasti Kubi sprednjih kril. Ti kaveljci in roževinasti gubi so v svojem skupnem delovanju čudovita naprava, ki razširja in utrjuje letalni ploskvi ob straneh. Se čudovitejši pa je mehanizem letanja samega. Stegnite desno roko in stisnite prste tako, da sestavljajo eno samo ploskev! Dlan naj bo obrnjena navzdol! Mislite si, da so prvi trije prsti, b) je palec, kazalec in sredinec, sprednje čebelje krilo, ostala dva pa zadnje! Napravite z dlanjo gib navzdol, pri čemer pazite, da bo konica sredinca opisovala po zraku osmico s pričetkom na levi, kakor jo pač pišemo. Pri gibanju navzdol, torej pri opisovanju prve osmičine vijuge, zaobračajte dlan počasi navzgor. Vodi naj pri tem palec. Spodaj preidite z dlanjo v vodoravno lego in jo zaokrenite navzpred, tako da režete pri opisovanju druge osmičinc vijuge v zrak s stranskim robom kazalca odnosno palca. Ko zgoraj osmico zaključujete, zasučite dlan spet vodoravno. Napravite več takih enakomerno povezanih gibov, hkrati pa počasi premikajte celo roko proti levi in jo vrtite po možnosti samo v zapestju! Konec sredinca opisuje sedaj valovito črto, ker posameznih osmič zaradi vodoravnega premikanja roke ni mogoče zaključiti. Tako je približno gibanje kril pri leteči čebeli. Poleg tega moramo vedeti, da se pri tem boči navzven in navzdol celotna letalna ploskev. V naj-višjcm položaju so robovi kril nekako privihani navzgor, v najnižjem navzdol. , Čebela tako naglo giblje krila, da človeško oko no more razločiti posameznih zamahov. Baje napravi s krili vsako sekundo 190 sunkov na-- ' ' ■ ' •„ vzdol in 190 sunkov na- «. «. vzgor. Sodeč po brnenju, . ' . * ki ga pri tem proizvaja, , ^ *" pa bi morda dobili še — večjo številko. Višina — tona se namreč suče okoli *" •' osnovnega tona A, kar * ' ustreza 44 tresljajem na Sl. 34. S kaveljci opremljeni rob zadnjega krila sekundo. — Čebela je zelo vztrajna in urna letalka. Izračunali so, da v eni uri lahko preleti nad 60 km. Povprečna brzina naših brzovlakov ni dosti večja. Torej bi jih skoraj dohajala. Vse to pa velja le za spočito in neotovorjeno čebelo. Ko se vrača s paše obtežena z nabrano medičino ali obnožino, leti počasneje. Sorazmerno z brzino pa pojema tudi število zamahov s krili. Prav tako nastane razlika, če leti navzgor ali če leti navzdol. Čebela lahko nosi v zraku poleg same sebe približno še kake tri četrtine lastne teže. Tako večkrat vidimo, da zleti z mlado nerazvito mrtvico s precejšnjo lahkoto v višave, dorastla sestrica, ki je pravkar preminula, ji pa dela že večje težave. Premnogokrat jo potegne pretežko breme s seboj na tla. ŽELO IN LASTNOSTI ČEBELJEGA STRUPA Želo (a c u 1 e u s) skriva čebela v zadnjem zadkovem obročku. Vidno postane, kadar se pripravi, da bi pičila. Tedaj pomoli iz zadka tanko iglo, o kateri bi lahko domnevali, da je votla kakor zdravniška injicirka, V resnici pa ni taki igli prav nič podobna. Sestavljena je iz treh delov, in sicer iz žlebiča in dveh bodalc, od katerih je vsako zase opremljeno z desetimi, nazaj obrnjenimi kaveljci. Če bi imeli pod drobnogledom čebelo, ki je sprožila svoje želo, in bi jo gledali s hrbtne strani, bi najprej opazili navzdol obrnjen žlebič. Pod njim ležita bodalci m sta z njim pregibno zvezani. Na notranji strani, tik ob obeh robovih žlebiča, tečeta 2 tirnici približno take oblike, kot so tirnice na železniški progi. Tirnici tečeta po n tori h, ki jih imata bodalci po vsej svoji dolžini. Zaradi utorov se moreta premikati samo naprej in nazaj. Vsa naprava je tako zložena, da nastaja v sredini prazen podolžen prostor, kanalček. Žlebič se na zgornjem koncu razširi v be tič a st nastavek. Tega dela pri sprožnenem želu ne vidimo. Prav tako seveda ne strupnega mehurčka, s katerim je v zvezi po kratki cevki. Podaljšek strupnega mehurčka je dolga, črevasto zavita žleza str upnic a, ki se na koncu razcepi v dva rogljičasta izrastka. V betičasti nastavek izliva svojo vsebino še druga, mnogo krajša žleza, katere pomen in delovanje pa do danes nista nesporno pojasnjena. Bodalci sta zgoraj pritrjeni na gibalno napravo, to je na skupino mišičja in vzvodov, sestoječih iz hitinastih ‘kosov razne oblike in velikosti. Čebela, ki hoče pičiti, ukrivi zadek navzdol ter potisne bodalci in žlebič nekoliko v kožo izbrane žrtve. Takoj nato prične delovati gibalna naprava, ki spravi bodalci v izmenično, nekakemu žaganju podobno premikanje. V nastali rani se želo opri jemlje s kaveljci ter se tako čedalje globlje zajeda v notranjost. Istočasno priteka skozi betičasti nastavek iz strupnega mehurčka strup in se po cevki, ki jo tvorita bodalci z žlebičem, izceja v rano. Ko hoče čebela odleteti, ne more žela zaradi kaveljcev več izdreti. Priklene se tako rekoč sama na svojo žrtev. Oprosti se je lahko edino s silo, pri čemer si izruje želo z vsemi pripadajočimi deli. Če je bil pri tem izruvan tudi živčni vozel, deluje želo še naprej, dasiravno ni več v zvezi s svojo lastnico. Posledica tega je smrt čebele. Umrejo celo čebele, ki se jim je na kakršenkoli način posrečilo izvleči želo. Smrt nastopi v nekaj urah, vendar niso redki primeri, ko se mučijo tako poškodovane čebele tudi po več dni, preden poginejo. Do tega pa ne pride v boju z žuželkami, med katere spada pretežna večina čebeljih sovražnikov. Te nimajo raztegljive Sl. 36. Let čebele naprej, na mestu m nazaj. Levo: proge, ki jih opi-sujejo konci kril. Desno: odriv zraka Sl. 35. Spojitev sprednjega in zadnjega krila kože kakor ljudje, sesalci in ptice. Telo žuželk je proti vnanjim vplivom zavarovano s hitinom, ki pa se ne krči. Zato se luknjica, ki jo napravi čebela s svojim želom v oklep nasprotnice, ne stisne, temveč zaradi žagajočega delovanja bodalc kvečjemu poveča. Želo navadno izdere brez vsake nevarnosti. Poudariti pa moramo, da čebela, vsaj kadar je sama in izven panja, zelo nerada piči. Gotovo ste že hodili po travniku, kjer je bralo nešteto čebel. Skoraj na vsakem cvetu je bila katera in vendar se ni nobena zakadila v vas, dasi niste bili do njih preveč prizanesljivi. Le kak otrok jo je včasih skupil, ih še to samo zato, ker je z boso nogo stopil nanjo. Docela pa se spremeni miroljubna narava čebele doma. Kot bi se zavedala, da tu ne pomeni posameznica nič, da je tu treba imeti pred očmi le celoto in da je treba za blaginjo te celote žrtvovati tudi življenje, če nanese tako potreba. Kar poizkusite dražiti čebele ob žrelu kakega panja! Nobena se vam ne bo umaknila in brezbrižno odletela, kakor bi storila zunaj na cvetlicah. Že v naslednjem trenutku boste imeli katero v laseh ali v nosu in še na begu vas bodo preganjale ter skušale kaznovati za vašo predrznost. Po vsem tem lahko zaključimo, da uporabljajo čebele žela samo v izrednih okoliščinah, samo v skrajni el » , , . , -sili. Pik postane zanje usoden hi. 37. Zelo s strupnim mešičkom: b betic, bo bo- , , . v , dalci, n nožnica, mi mišice, m mešiček, ž žleza tedaj, ce navale na clo- strupnica, 2 / mazilna žleza veka ali žival, ki ima podobno kožo kakor človek. Želo se je razvilo, kakor domnevajo znanstveniki, iz legla (naprave za leženje jajčec). Zato je razumljivo, da so z njim oborožena le ženska bitja, to je delavke in matice, ne pa tudi troti. Želo matice je močnejše, upognjeno navzdol in opremljeno s samo tremi kaveljci na vsakem bodalcu. Uporablja ga še danes pri zaleganju, kot orožje pa skoraj izključno proti sebi enakim, namreč v boju z drugimi maticami. Redko se dogodi, da bi pičila človeka. x V strupnem mehurčku posamezne čebele je 0,3 do 0,4 mg strupa. Pri piku se izcedi samo del celotne vsebine. Množina izločenega strupa je odvisna od zračne temperature, deloma pa tudi od sesalne zmožnosti podlage, v katero čebela zapiči želo. Količina se nadalje menjava z letnimi spremembami. Ntijvečje množine strupa so našli pri štražaricah spomladanskih generacij, predvsem v maju in juniju. Čebelarjem je dobro znano, da so piki ob kostanjevi paši izredno skeleči. Pa tudi čebele so tedaj bolj razdražljive kakor drugekrati. Če prisiliš starejšo čebelo, da izloči strup, ne more proizvesti novega, ali vsaj ne toliko, da bi bil njen pik še učinkovit. Mlajša čebela izločeno množino kmalu nadomesti, njen strup pa je potem precej šibkejši. Pravkar Poležena mladica je tako rekoč nestrupena. Razen tega je njeno želo še tako mehko, da se skrivi, če bi hotela z njim pičiti. Množina strupa se Potem počasi viša in doseže v dobi stražarske službe, to je z 18. dnevom starosti normalno stopnjo. Strupni mešiček je že ob rojstvu čebele popolnoma razvit. Tja do 18. dneva starosti meri po širini 13 stotink milimetra. V naslednjih dveh Sl. 38 (levo). Želo čebele: n nožnica, ž žlebič, b bodalci Sl. 39 (desno). Žlebič in bodalci v prerezu: ž žlebič, b bodalci, t tirnica dnevih nenadoma nekoliko uplahne, kasneje pa se zmerno krči, tako da ie pri pašni čebeli samo še 5 do 6 stotink milimetra širok. Pri čebeli, ki po poleženju ni uživala cvetnega prahu, začne strupni mehurček zgodaj usihati in ostane ves čas prazen. Obnožina ni torej pogrebna samo za razvoj krmilnih žlez, temveč tudi za proizvodnjo strupa. V b o d z želom sam zase ne povzroča posebnih bolečin. Skelenje, otekline in druge nadloge izvirajo od strupa, ki priteka v rano iz strupnega mešička. Čebelji strup je prozoren kakor voda, kiselkasto grenkega okusa bi nekega posebnega, zelo aromatičnega duha, ki spominja na vonj mravljinčje kisline. V suhem zraku hitro skrepeni. Če posušeno snov zmelješ, se spremeni v bel prašek, ki sili h kihanju. Njegova specifična teža je 1,1313. ' suhem stanju tehta komaj tretjino sveže količine. V čebeljem strupu je cela vrsta precej zamotanih kemičnih sestavin. Oglejmo si najvažnejše! Prva je koloidalna snov, ki se približuje beljakovinam in razkraja v krvi rdeča telesca, druga povzroča omotičnost, tretja krče, četrta pa vnetja in otekline. Ob navadnih okoliščinah prihaja do veljave le zadnja snov. Koža okrog pičenega mesta pordi in oteče, toda •oteklina že po nekaj dneh zopet splahne. Zgodi se tudi, da koža v okolici vboda odmre in zaradi razkroja krvi potemni, ali da se vnamejo sosednje limfatične žleze. Redki so primeri z znamenji splošnega zastrupljcnja, ki se javlja z vročino, potenjem, glavobolom, nagnjenjem k bruhanju in ome-dlevanju. Nekateri, zlasti na srcu bolni ljudje, so proti čebeljemu strupu manj odporni kot drugi. Že en sam pik jih lahko spravi, da ležejo za več dni v posteljo; če pa bi jih čebele le preveč opikale, bi postala stvar zanje celo smrtno nevarna. Poročila v časopisih, da je ta ali oni umrl za posledicami čebeljega pika, eo docela verjetna; zdravniška preiskava je pri takih nesrečnikih največkrat dognala, da jim je bil strup vbrizgan v krvni obtok. Sl. 40. Zdravljenje revmatizma s čebeljim pikom Kočljivi so piki v jezik, grlo ali goltanec. Zaradi oteklin, ki nastopijo v sapniku, prične človeku zmanjkovati zraka in se končno lahko zaduši. Ce bi se komu kaj takega primerilo, naj se brez oklevanja zateče k zdravniku, kajti edino on pozna sredstva, s katerimi lahko prepreči najhujše. S preprostimi obkladki in kakimi domačimi mažami bi tu nič ne opravili. Zgubljali bi samo dragocen čas in svojeglavo drveli v gotovo pogubo. Kakor marsikateremu strupu, tako se človek tudi čebeljemu strupu sčasoma privadi. Čebelarji, ki imajo mnogo opraviti s čebelami, sploh ne otečejo; so, kakor pravimo, proti piku imuni. Nekaterim je imunost že prirojena. Imunost pa se lahko nenadoma, posebno na starost, sprevrže v preobčutljivost. Na živali deluje strup različno. Pičene muhe, troti in metulji' poginejo v nekaj minutah. Niti čebela sama ne kaže posebne odpornosti proti strupu, ki ga ji je štrcnila v telo kaka sovrstnica. Pičene mlade race se navadno ne opomorejo. Kokošim, vsaj starejšim, pik ne škoduje, manjše ptice in sesalce pa lahko nmori v kratkem času. Zelo nevaren je konjem, ker jih tako razburi in prestraši, da naravnost zbesne. Sredstev, ki lahko dmejijo škodljivo delovanje čebeljega strupa ali vsaj ublažijo bolečine po piku, je več. Najprej moramo želo izdreti, pri tem pa paziti, da ne iztisnemo v ranico še tistega strupa, ki je ostal v mešičku. Najlaže ga odstranimo, če ga zajamemo z nekoliko daljšim nohtom na prstu te ali one roke. Ko smo ga izdrli, lahko pičeno mesto natremo s kakim hladečim sredstvom. Najbolj znano domače zdravilo je amoniak, še najbolj učinkovita pa zmleta aloa, zmešana v razmerju 1:5 z etilnim alkoholom. V kompliciranih primerih uporabljajo zdravniki ekstrakt iz nadledvične žleze, tako imenovani suprarenin. Podoben preparat je racedrin, ki ga prodajajo lekarne v tabletah. Proti oteklinam pri- poročajo obkladke, namočene v svinčeni vodi, kisu ali alkoholu, rezine surovega krompirja, mrzlo prst, olje, ččbulni sok itd. Do sedaj smo ves čas govorili le o slabih lastnostih čebeljega strupa. Razen tega pa ima vendarle tudi nekaj dobrih. Med ljudstvom je vera v njegovo zdravilno moč zelo utrjena. Izkazal se je zlasti pri revmatičnih obolenjih. Pomaga pa le proti pravemu revmatizmu, a ne proti protinu. Zdravniki navadno vbrizgavajo bolnikom razredčen strup intermuskularno z injekcijskimi iglami. Ker se nekateri bolniki boje injekcij, so začele lekarne izdelovati posebne maže, s katerimi lahko vsak sam vtre strup v kožo. V tej maži so namreč poleg strupa s prostim očesom nevidni stekleni drobci, ki napravijo med vtiranjem v kožo neznatne ranice, skozi katere pronica strup v telo. Ena takih maž je forapin, ki ga prodajajo lekarne v trojni jakosti: z manjšo, srednjo in večjo količino strupa. Verjetno ima čebelji strup še kaka druga zdravilna svojstva. Mnenje, da dočakajo čebelarji visoko starost, ker jih čebele tolikokrat opikajo, je splošno razširjeno. Za takimi preprostimi domnevami pa je morda le nekoliko resnice. USTA Okrog odprtine na spodnji strani glave so razvrščeni ustni organi, s katerimi čebela grize, predvsem pa liže in srka. Tudi pri čebeljih ustih imamo podobne dele kakor pri človeku in sesalcih, toda pri človeku je gibljiva samo spodnja čeljust, medtem ko se pri čebeli premika več parov čeljusti. Razen tega delujejo čeljusti pri čebeli v nasprotni smeri kot pri človeku. Zander razlikuje: 1. ustno (labrum), 2. dve sprednji čeljusti (mandibulae), 3. dve spodnji čeljusti (maxilae) in 4. zrastli zadnji čeljusti. Ustna je roževinasta krpa, ki moli izza oglavnega ščita, ter se premika navzdol in navzgor kakor nekaka sekirica. Sprednji čeljusti so močne klešče, ki so potisnjene nekoliko navzdol in pritrjene na levi in desni strani ustne. S sprednjima čeljustma čebela obdeluje prašnike po cvetlicah, ko nabira obnožino, žveči cvetni prah, obliči voščene luskinice, ko gradi satje itd. Z njimi tudi prijema razne predmete in mrtvice, ki jih hoče izvleči iz panja. Čeljusti matice imajo oster zobec; z njim izreže pokrovec pri matičniku, preden zleze iz njega. Trotovi sprednji čeljusti se prav tako precej razlikujeta od čebeljih. Na splošno sta šibkejši in podobno nazobčani kakor pri matici. Tudi troti namreč izrezujejo cele pokrovce nad svojimi zibkami, preden prikobacajo iz njih, medtem ko čebele pokrovce razdrobe. Najprej napravijo na sredi pokrovca majhno luknjico, nato pa jo postopoma večajo proti robovom celice. Ustna in sprednji čeljusti predstavljajo grizoči del čebeljih ust ali g r i z a 1 o. Sprednji čeljusti sta sestavljeni iz treh delov. Globoko v glavo sta prečno potisnjena dva podolgovata sto že ra (car d o), pravokotno nanj a pa sta obešeni ploščati in na znotraj upognjeni debli (stipes), ki se podaljšujeta v kljunasto ukrivljena k o s i r j a. Še bolj spremenjeni sta zrastli zadnji čeljusti. Tik pod žrelom je gibljivo priraščen podbradek (mentum). Ta preide navzdol v žlebast ob rad e k (sub-m en tu m), iz njega pa moli dolg, z nežnimi ščetinicami obraščen jeziček (g 1 o s s a, lig ul a). Jeziček je ploščat in tako zvit. da nastaja v njegovi notranjosti kapilarna cev, ki se vleče od žličice, to je od dolnjega dela jezička po vsej njegovi dolžini prav do korenov v podbradku. Obradek se spodaj razcepi v kratka, jezičku tesno se prilegajoča prijezičnika (p a r a g 1 o s s a e) in v mnogo daljši, nazaj štrleči, štiričlenasti pipalki (p a 1 p i labiales). Vse dele sprednjih in zadnjih čeljusti more čebela tako zložiti, da sestavljajo tanko cev, po kateri se kakor bat premika jeziček. To je sesajoči del čebeljih ust ali r i 1 č ek. Ako hoče čebela posrkati prav malo tekočine, n. pr. pri nabiranju nektarja iz cvetnih čašic, stegne jeziček iz prej omenjene cevke ter kapljico tekočine nekoliko poliže z žličico, kakor bi jo pobrisala s čopičem. Nato potegne jeziček nazaj v cevko in šele od tod v pravem pomenu besede posrka tekočino. Kadar pa ji je na razpolago večja množina tekočine (voda, med v celicah, sladkorna raztopina), si srkanje olajša in delo pospeši; rilček pomoči tako globoko v tekočino, da jo srka že s cevko, ki jo sestavljajo čeljustni deli in ne s samim jezičkom. Ko s srkanjem preneha, si rilček osnaži z glavničkom sprednjih nog ter ga potem zgane in zaklopi navzad, tako da so od spredaj vidne samo še klešče in ustna. Rilčka matice in trota sta v splošnem podobna rilčku čebele, le jeziček je pri obeh krajši in zato popolnoma neuporaben za nabiranje nektarja. Sl. 42. Čebelja glava od strani: oš oglavni ščit, su ustna, šč sprednji čeljusti, s stožer, d deblo, k ko-sirja, po podbradek, ob obradek, pj prijezičnika. j jeziček, p pipalki, j k jczičkova konica Sl. 43. Jczičkova konica od strani: ž žlebič, g goli del jezička, l lopatica Pač pa lahko matica in trot uživata med iz celic. Matici navadno to ni potrebno, ker jo pitajo čebele. Dolžina rilčka je različna glede na geografsko lego in čebelje pasme. Ene imajo na splošno daljše rilčke kot druge. Kranjsko čebelo prištevamo k dolgorilčkastim pasmam. Tudi posamezna plemena iste pasme lahko po dolžini rilčka prednjačijo. Čebelam takih plemen je dostopnih več virov medičine kakor kratkorilčkastim. Pri nekaterih cvetlicah leže medovniki tako globoko, da pridejo do njih le čebele z dolgimi rilčki. Ker jih pa povprečna večina ne more doseči, jih seveda ne obiskuje. Znan primer take Sl. 45. Goetzcjev glosomcter rastline je črna detelja, ki se more kot čebelja paša uveljaviti šele v drugi rasti ali ob suši, ko razvije manj bujne cvetne koške in krajše cvetne cevke. Pretežni del deteljišč ostane ob prvem cvetenju čebelarsko neizrabljen, škode pa pri tem ne trpi samo čebelar, temveč tudi poljedelec, ker na neoprašenih detcljišoih ne pridela dovolj dobrega semena za nadaljnjo setev. Te nevšečnosti bi se dale odpraviti na dva načina. Na eni struni bi bilo treba vzgojiti deteljo s krajšimi cvetnimi cevkami, na drugi strani pa vzrediti čebelje družine z daljšimi rilčki. Dcteljišča je mogoče oprašiti tudi z usmerjanjem čebel, o čemer pa bomo govorili na drugem mestu. Pri vzrejnih poskusili morimo rilčke z glo-sometrom. Najpreprostejša priprava te vrste je iz pločevine in ima obliko nizke kvadratne škatle (sl.44). V pokrovu škatle je nešteto luknjic. Škatlo napolnimo s sladkorno raztopino in jo potisnemo v panj pod sate. Čebele srkajo sladko tekočino skozi luknjico, posrkati pa je morejo samo toliko, kolikor globoko jim sežejo rilčki. V škatli leži merilo, ki je na enem koncu nekoliko dvignjeno. Na njem lahko ugotovimo, kako globoko je padla gladina raztopine. Dr. Kern, ki je pred leti služboval na bakteriološkem zavodu v Ljubljani, je pri tem uporabljal kratke kapilarne cevke. Cevke je napolnil s primerno sladko tekočino ter jih v nekakem podstavku namestil na dnu panja. Ko so čebele iz cevk odpile tekočino, je s posebno merilno pripravo določil, koliko so je odpile in s tem seveda tudi, kako dolge rilčke imajo. Pri Goetze j e vem glosometru (sl. 45) pokaže dolžino rilčka poseben kazalec. Dobljene vrednosti pa niso povprečne vrednosti, kot jih je mogoče dobiti z anatomskimi merjenji, temveč globine, ki so dostopne le čebelam z najdaljšimi rilčki v družini. PREBAVILA Organi, ki sprejeto hrano razdrobijo, zmehčajo, predvsem pa kemično spremenijo in vsrkajo, se imenujejo pri človeku kot pri živalih prebavila. To so daljše prebavne cevi in prebavne žleze, ki v to prebavno cev izcejajo sokove. Prebavni sokovi vsebujejo k vasi ne (fermente), posebne organske snovi, ki hrano razkrajajo. Prebavna cev (t u b n s alimentarius) se začne z usti in konča z zadnjično odprtino. Pri večini živali dolžina črevesa presega njih telesno dolžino, zato je črevo v telesni votlini klobasasto nabrano in zvito. Prebavna cev je na nekaterih mestih razširjena; takoj na začetku je ustna votlina, nadalje pri mnogih živalih golša, želodec itd. Sl. 46. Prebavila odrasle čebele: u usta, g grlo, p požiralnik, go golša, z za-klopnica, ž želodec, t tanko črevo, b blatnik, za zadnjica, s sečnica (Malphi-gijeve cevke), r rektalne žleze Tudi pri prebavni cevi čebele ločimo različne oddelke in razširitve: prednje črevo (s t o m o d e u m) z ustno votlino, žrelom (pha-r y n x), požiralnikom (o e s o p h a g u s) in golšo (ingluvies), nato srednje črevo (m e s e n t e r o n ventricul us), ki je široko, debelo in je videti kot želodec, ter zadnje črevo (p r o c t o d c u m) s tankim prednjim oddelkom in širokim blatnikom (r e c tuni). Ustna votlina prehaja v ožje žrelo, od tod dalje pa se prebavna cev imenuje požiralnik, ki se vleče skozi vrat in oprsje vse do začetka zadka. Po vstopu v zadek se požiralnik razširi v kroglast, jako raztezen mehurček, ki ga imenujemo medna golša (socialni želodček). Semkaj priteka po požiralniku voda ali hrana, bodisi med bodisi medičina, ki jo je čebela nabrala na cvetlicah. Ko je golša polna, se vrne nahiralka v panj, kjer poišče celico in izbljuje vanjo medičino. Največkrat pa jo porazdeli med tovarišice, ki jo šele po predelavi odlože v celice. Če je čebela lačna, se odpre na skrajnem koncu golše zaklop niča, skozi katero lahko odteče medičina v naslednji oddelek črevesja, v njen pravi želodec. O tej zaklopnici je bilo mnogo ugibanja in prerekanja po knjigah in strokovnih časopisih. Danes vemo, da deluje kot enosmerna črpalka, katere konstrukcija ne dovoli, da bi se vrnila zaužita hrana iz zasebnega v skupnostni želodček. Zaklopnica je pravokotno upognjena kapilarna cevka, ki je v območju srednjega črevesa gladka in ozka, na nasprotnem, v notranjost golše segajočem koncu glavičasto razširjena. Glavico zapirajo štiri, križno sc stikajoče mišičaste krpe (sl. 48), ki s svojimi mrdajočimi, ustnam podobnimi gibi prevajajo hrano iz prednjega oddelka v naslednji oddelek, ne pa seveda v nasprotno smer. Iz srednjega črevesa pronica hrana v kri, njene neprebavne sestavine pa preidejo po kratki zvezni cevki, po tako imenovanem tankem črevesu v zadnji odsek, v blatnik. Tu se kopičijo, dokler jih čebela kot blato ne iztisne skozi o d p r t i no v zadku. V tanko črevo, ki je začetni del zadnjega črevesa, se iztekajo tudi mnogoštevilne Malphigijeve cevke, kot jih imenujemo po prirodo- sloven, ki jih je odkril. To so na enem koncu zaprte cevke, ki izločajo iz krvi in odvajajo iz telesa neuporabne razkrojene snovi, predvsem sečno kislino. Istemu namenu nemara služi 6 podolžnih gub v ostenju blatnika, tako imenovane rektalne žleze. Ker je ostenje blatnika jako raztegljivo, lahko zadržujejo čebele v njem dokaj dolgo precej blata. Pozimi se zgodi, da se ne otrebijo več tednov, včasih celo 4 do 5 mesecev. Zdrave čebele v normalnih okoliščinah sploh ne odlagajo svojega blata v notranjosti panja. Edino matici in trotom je to dovoljeno, njih izločke pa strežnice sproti poližejo in ob prvi priložnosti zunaj z lastnim blatom odvržejo. V medni golši pa čebele medičino ne le prenašajo, ampak jo tudi predelujejo v med. Medičine, ki jo imenujejo botaniki nektar, ne smemo zamenjavati z medom. Medičina je izločina cvetličnih žlez, tako imenovanih med ovnik o v ali nek tari j, med pa proizvod čebel. Druga, zelo važna surovina, iz katere izdelujejo čebele med, je mana, ki jo najdejo na listih ali iglah raznih dreves. Kakor bomo kasneje slišali, je to izločina rastlinskih uši c, Že nektar se od nektarja precej razlikuje, tembolj se razlikujeta nektar ali mana od medu. Posebno nektar je voden in mnogo manj sladak kot med. Dostikrat ima komaj 20 % sladkorja. Kolikor je vode preveč, jo je treba torej izločiti, sicer bi se med v celicah kaj hitro pokvaril. Nastane vprašanje, kako to čebele napravijo. Že od nekdaj so čebelarji opazovali, kako štrcajo čebele, ko se vračajo s cvetlic v panj, iz zadkov drobne kapljice neke tekočine. Domnevali so, da niso te kapljice nič drugega kot voda, ki jo iz medičine izločajo že na poti domov. Posebno B r ii n n i c h je zagovarjal mnenje, da se zgosti medičina v golši; ta proces je imenoval aktfvno zgoščevanje. Nasprotno naj bi bilo pasivno zgoščevanje izhlapevanje vode v panju, ki ga povzroča deloma toplota deloma pa prezračevanje čebel. Aktivno zgoščevanje si je razlagal tako, da pronica voda skozi stene medne golše v kri, od koder naj bi prešla v črevesje, a od tod skozi odprtino v zadku iz telesa. D a d a n t pa je že zdavnaj prej trdil, da niso te vodne kapljice nič drugega kakor preostanek prebave. Njegovo nazi ran j e potrjuje dejstvo, da štrcajo med letenjem vodo iz telesa tudi take žuželke, ki medičine sploh ne nabirajo. Šele Amerikanec Park je s poizkusi dokazal, da se medičina v medni golši ne zgosti, temveč še nekoliko razredči. Na pobudo profesorja Frischa se je tega vprašanja lotila tudi dr. Pasedach-Poverlei-n o v a. V oddaljenosti 25 do 250 m od opazovalnega panja je postavila dve krmišči, na katerih je bila hrana z enako koncentracijo. Lovila in preiskovala je zaznamovane čebele že na krmiščih, kakor hitro so se napile, pa tudi na bradi, ko so se vračale v panj. Našla je, da je bila vsebina želodčka pri tistih čebelah, ki so imele dalje do doma, redkejša kot pri tistih, ki so se napile na 25 m oddaljenem krmišču. V prvem primeru se je vsebina medne golše razredčila povprečno za 2,5 %', v drugem primeru pa samo za 1 %. Le, če je krmila z raztopino, v kateri je bilo manj kot 10% sladkorja, se je vsebina nekoliko zgostila. Ti poiskusi so dokončno dokazali, da se Briinnich moti, saj ima nektar skoraj vedno več kot 10 % sladkorja. Če bi ga imel manj odstotkov, bi ga čebele sploh ne nabirale, ker bi sladkobe v njem ne občutile. Sedaj pa je bilo treba odgovoriti še na vprašanje, zakaj se koncentracija zniža. Samo dvoje je mogoče. Ali pronica voda v medno golšo skozi njene stene iz sosednjih organov, ali pa se razredči sladkorna raztopina že v ustih zaradi sline, ki doteka iz žlez v glavi in se meša z njo, ko jo čebela srka. Novi poskusi so pokazali, da je drugo naziranje pravilno. Od kod pa potem kapljice vode, ki jih čebele med letenjem spuščajo iz sebe? Dr. Pasedach-Poverleinova je postavila v bližino opazovalnega panja in krmišča veliki mizi in ju pokrila s steklenimi ploščami. Ugotovila je, da spuščajo čebele kapljice takoj pri odletu s krmišča kakor tudi pri doletu v panj. Te kapljice je mikroskopsko in tudi kemično preiskala, toda v njih ni našla niti najmanjšega sledu sladkorja. Včasih so bile čiste, včasih pa onesnažene s čebeljim blatom in prebavljenimi pelod-nimi zrnci. Vodo so torej čebele spuščale iz črevesja skozi zadek in ne iz rilčka, kakor so mnogi čebelarji zatrjevali. Če zavržemo domnevo, da izločajo čebele vodo iz medičine že med njenim predelovanjem v medni golši, preostaneta še dve domnevi, ki skušata pojasniti ta proces. Po prvi domnevi se to dogaja s pahljanjem kril, po drugi pa z večkratnim prekladanjem nabranega nektarja iz celice v celico. Preverimo še ti dve! Ob dobri paši vidimo popoldne, posebno pa zvečer ali celo pozno ponoči, na bradi množico čebel, ki razvrščene v določenem redu živahno pahljajo s krili. Pri tem veje iz panja dišeč topel zrak. Če postavimo tedaj na brado z zelo mrzlo vodo napolnjeno čašo, se njena zunanja suha stena takoj orosi, ker ima iz panja uhajajoči zrak v sebi polno vodnih hlapov. Ti hlapi izvirajo ali iz nektarja ali pa iz zraka, ki ga čebele izdihavajo. Če postavimo čašo na brado potem, ko že nekaj dni ni bilo nobene bere, se čaša skoraj nič ne orosi. Hlapi so torej nastali v glavnem iz vode, ki izvira iz nektarja. Park je to še bolje dokazal. Napolnil je sat s sladkorno raztopino, ki je imela le majhen odstotek sladkorja, in ga obdal z žičnato mrežo, da ni mogla nobena čebela doseči raztopine z rilčkom. Čez nekaj dni je dognal, da se je koncentracija raztopine v zamreženem satu povišala na stopnjo zrelega medu; v njej je bilo le še 20 % vode. Jasno je, da izhlapeva voda iz nektarja zaradi pahljanja čebel s krili in ne morda zgolj zaradi velike toplote v panju. Kako pa je s prekladanjem nektarja? Madžarski znanstvenik doktor K a r d o š je z dovršeno izvedenim poskusom posvetil tudi v to skrivnost. S kemičnimi reagenti, ki jih je uporabljal pri pravkar nabranem nektarju in potem vseskozi, dokler ni nektar dozorel v med, je dognal, da se na eni strani količina vode manjša, dokler ne doseže 20 %, na drugi strani pa, da se veča v njem količina nekih tujih, do tedaj skoraj neznanih snovi, ki jih je imenoval zor it vene snovi. Da bi pojasnil, od kod izvirajo te snovi, je ponovil Parkov poizkus. Sat s pravkar nabranim nektarjem je obdal z žično mrežo, tako da čebele niso mogle doseči nektarja. Še prej se je prepričal, da je že v nektarju nekaj, vendar prav malo zoritvenih snovi. Ko je čez teden dni preiskal sat, je videl, da se je nektar zgostil v med, toda zoritvene snovi se v njem niso pomnožile. Bilo jih je mnogo manj kot v drugem zrelem medu. Ravno zadnji poizkus je najbolje pojasnil, kako iz nektarja nastaja med. Čebele nektar in dozorevajoči med prenašajo, med prenašanjem pa mu dodajajo zoritvene snovi, ki jih izločajo iz svojih žlez. Med ni torej samo zgoščeni nektar, temveč ima v sebi tudi zoritvene snovi, ki najbrž potem, ko ga iztočimo, samostojno delujejo naprej. Še več! Ko čebela srka iz cveta sladke sokove, priteka iz žlez, ki jih ima v glavi, neka tekočina in se meša z njimi. V njej sta dva fermenta: invertaza in d ia staža. Ta dva spreminjata trsni sladkor v grozdni in sadni sladkor, tako da ostanejo od prvega le neznatne sledi. Razen omenjenih fermentov je v čebelji slini še neki neznani ferment, ki spreminja del grozdnega sladkorja v kislino. Saj vemo, da ima pravkar nabrani in v celice odloženi nektar nekoliko kiselkast okus. Kislina povzroča, da se vrste sladkorja v nastajajočem medu ne spreminjajo, kar bi se sicer pod vplivom raznih bakterij in kvasnic prav gotovo zgodilo. Cim bolj pa se med zgoščuje, tem manjša je ta nevarnost. Kislina ostane tudi v zrelem medu. Nazadnje se dotaknimo še enega vprašanja! Čebelarji so mnenja, da porabi čebela del nabrane medičine zase že med potjo domov. Donos naj bi bil tem manjši, čim dlje od čebelnjaka je pasišče. Poizkusi so to potrdili. Kakor je potreben letalu za letenje bencin, tako je potreben oprsnemu mišičju za gibanje kril sladkor. Po A. B e 11 s o v i rabi čebela za 1 km leta 2 mg sladkorja. Ker mora vsako pot med nabiranjem preleteti dvakrat, prvič iz panja do pasišča, drugič s pasišča nazaj v panj, potroši za vsak kilometer 4 mg sladkorja, a ker je v nektarju kvečjemu 50% sladkorja, porabi za to 8 mg nektarja. Medna golša ni dosti večja od steklene glavice bucike. Vanjo lahko strpa čebela kakih 40 mg medičine. 8 mg, ki jih porabi zase, je petina te količine. S pasišča, ki bi bilo oddaljeno od čebelnjaka 5 km, bi se potemtakem vrnila prazna. Že pri razdalji 2,5 km bi bila količina prinesene medičine in s tem v zvezi seveda čebelarjevega pridelka za polovico manjša. Nekateri vnanji vplivi lahko to izgubo še povečajo, n. pr. manjša koncentracija sladkorja v nektarju ali veter. Če piha veter med pasiščem in čebelnjakom tako, da se mora čebela tja in nazaj boriti z zračnimi strujami, se lahko vrne v panj že z razdalje 5 km domala prazna. Čebelja družina se tega tako rekoč sama zaveda. Zato njeno pašno območje skoraj nikdar ne preseže kroga s polmerom 5 km. Ni torej vseeno, ali postavi čebelar, recimo ob hojevi paši, panje sredi medečega gozda ali tako, da imajo čebele do najbližjih hoj en, morda celo dva kilometra. ŽLEZE Že pri dosedanjih razmotrivanjih smo govorili o nekaterih žlezah, tako o žlezi strup niči, o rektalnih žlezah, o žlezah v predzadnjem stopalčnem členku in o žlezah slinavkah, ki proizvajajo važne fermente za predelavo medičine. Žleze slinavke si bomo nekoliko natančneje ogledali in prav tako še nekatere druge. Žleza je lahko ena sama celica. Značilno zanjo je, da izloča kak poseben sok. Z izločanjem takega soka pa je lahko zaposlenih tudi več celic. Glede na to razlikujemo enocelične in večcelične žleze. Po obliki so lahko večcelične žleze cevaste, vrečaste ali grozdaste. Največkrat so žleze vgrez-njene v notranjost organa ali telesa. Po posebnih odvodnih cevkah prihaja iz njih sok na površino telesa ali v prebavne organe. Takim žlezam pravimo žleze z zunanjim izločanjem za razliko od endokrinih žlez ali žlez z notranjim izločanjem. Poslednje nimajo nikakih odvodil, kljub temu pa svoje proizvode tudi oddajajo, in sicer naravnost v kri. Izločke endokrinih žlez imenujemo hormone. Žleze z notranjim izločanjem igrajo važno vlogo v življenju človeka, sesalcev, ptic in drugih vretenčarjev. Našli so jih tudi pri nekaterih žuželkah, pri čebeli pa še ne poznamo tvorbe, za katero bi mogli za gotovo reči, da je taka žleza. Pač pa imamo več žlez z zunanjim izločanjem, ki v medsebojni povezavi prav tako odločujoče vplivajo na življenjski potek vsake posamezne čebele, kakor na socialno izživljanje vse družine. Iz prcdilnih žlez, ki jih ima čebela v dobi ličinke, se razvijejo žleze slinavke (glandula la-bialis). Izcedek pre-dilnih žlez se na zraku strdi v tanke niti, s katerimi se ličinka tik pred z ab ubij en jem zaprede v kokon ali srajčico. Pri preobrazbi bube v čebelo se spremeni oblika in izcedek žlez. Žleze slinavke segajo deloma v oprsje, deloma v glavo, imajo pa skupno Odvodilo, ki se konča nad rilčkom. Glede na lego pa razlikujemo prsno slinavko in zatilno slinavko. — Prsna slinavka (glandula thoracalis) je široko razvejena v sprednjem delu oprsja. Glavna gmota leži pod požiralnikom, dva manjša parna grozda pa se vrivata nad požiralnikom med letalno mišičje. prsna podgolt- nika), G jeziček, Kd golt, M usta, Sp požiralnik Zntilnn slinavka (glandula occipitalis) leži v zadnjem delu glave. Deli se prav tako v dve skupini, katerih vsaka je sestavljena iz neštetih ploščatih vrečic. Izcedek teh žlez je alkalično učinkujoča slina, ki po mnenju raziskovalcev vlaži jeziček in ga tako usposablja za sprejemanje hrane. V slini so najbrž tudi snovi, ki tope kandiran med, in fermenti za invertiranje sladkorja. Čeljustni žlezi (glandula mandibularis) sta nad koreni sprednjih čeljusti. Njiju velikost se zelo spreminja. Najmočneje sta razviti pri matici, nekoliko manj pri delavkah. Pri starejših čebelah deloma uplahneta, medtem ko sta pri trotih vse življenje majhni in zakrneli. Žlezi izločata kiselkast sok, njegov pomen pa še ni povsem pojasnjen. Morda ga uporabljajo čebele pri prebavi ali pa tudi pri gradnji satja. Krmilne ali goltne žleze (glandula pharyngealis) imajo samo delavke, toda še pri njih se le postopoma razvijajo, dosežejo med 6. in 12. dnevom starosti višek razvoja, nato pa polagoma usihajo, dokler pri pašnih čebelah popolnoma ne zakrne. Žleze so grozdaste oblike in izpolnjujejo vse proste kotičke v sprednji notranjosti glave. Razpletajo se v dveh simetričnih vejah okrog možgan, očesnega živčevja in čeljustnega gibalnega mišičja. Njih skrajni vršički segajo tja pod teme, zaključujejo pa jih iztočne odprtine v goltu. Izločina žlez je krmilni sok, s katerim pitajo dojilje mlajše žrke, deloma pa tudi matice med zaleganjem in trote v dobi parjenja. Krmilni sok je po svoji vnanjosti in kemični sestavi precej podoben mleku sesalcev — od tod ime m leč p k — po svoji tečnosti in redilnosti pa ga celo prekaša. Barve je belkaste, njegove poglavitne sestavine pa so beljakovine, ki jih dolbe mladice v cvetnem prahu. Mleček naj bi bil po Gersjungovi teoriji urejevalec vseh življenjskih pojavov v čebelji družini, nekak >d u h panja« po Maeterlincku. Po tej teoriji naj bi bila družina s satovjem vred enoten organizem, ki bi ga mogli deloma primerjati s človeškim telesom ali nekaterimi drugimi živalskimi organizmi, n. pr. trdoživnjaki. Izletavajoče čebele naj bi bili organi za dovajanje hrane, mladice prehranjevalni organi, matica in trotje spolni organi itd., krmilni sok pa nekaka kri, ki kroži po tem organizmu in ustvarja v njegovih sestavnih delih enake fiziološke pogoje. Enakost fizioloških pogojev naj bi izzvala enake reakcije na vnanje dražljaje, kar bi imelo za posledico enotno in skupno nastopanje čebel. S to teorijo o čebelji družini kot enotnem organizmu, ki jo je postavil pravzaprav preprost mizar in iznajditelj satnic M e h r i n g, pa se upravičeno ne strinjajo Zander, Arm brus ter, Freude n ste in in še mnogi drugi vodilni raziskovalci čebeljega življenja. Vsaka čebela je namreč individuum in organizem zase, ki po svoje reagira na ta ali oni dražljaj. O organiziranem nastopanju odločajo socialni nagoni, ki so zlasti pri čebelah dobro razviti. V nadrobnosti obeh hipotez se ne bomo spuščali, povemo naj le toliko, da je mogoče na podlagi delovanja krmilnega soka v resnici pojasniti rojenje in morda še kateri pojav v čebelji družini. Prav tako pa je res, da o kakem kroženju krmilnega stika ne moremo govoriti, saj so od odraslih članov družine deležni te poslastice le matica in troti. Zanimivo je nadalje, da hranijo čebele matičje žrke, dokler se ne zabubijo, tako rekoč s koncentriranim krmilnim sokom in se ravno zavoljo tega, čeprav izhajajo iz enakih jajčec kot čebele, preobrazijo v popolne samice. Tudi klaji trotovskih žrk primešajo čebele več krmilnega soka kakor hrani čebeljih ličink. Iz povedanega bi lahko sklepali, da mora biti v krmilnem soku še neka posebna snov, ki ima to čudovito lastnost, da pospešuje razvoj spolovil oziroma spolnih celic. Kakšna je ta snov', ni znano, ker se je doslej še ni posrečilo izločiti; menijo pa, da je sorodna hormonom, ki imajo odločujoč vpliv na mehanizem najbolj zapletenih življenjskih procesov. Ame- Sl. 51. Voskovne žleze v prečnem in podolžnem prerezu rikanski poizkusi dajejo tej domnevi realno podlago. Ce vbrizgamo mladim, spolno še nerazvitim mišim večkrat zapored določeno množino iz matičnikov vzetega krmilnega soka, jim nabreknejo in predčasno dozore spolni organi. V novejšem času zlasti v Franciji vneto zbirajo matični mleček, ki naj bi bil po zatrjevanju nekaterih izredno uspešno kozmetično, prehranbeno, pomlajevalno in zdravilno sredstvo. Med občinstvom je veliko navdušenja zanj, mnenja znanstvenikov pa so glede njegove uporabnosti še zelo previdna. Voskovne žleze izločajo vosek, gradivo za izdelavo satja. Kakor krmilne žleze imajo tudi voskovne žleze samo delavke. Razvijejo pa se jim šele potem, ko začno usihati krmilne žleze. Na vrhuncu razvoja so med 12. in 18. dnevom starosti. Včasih so mislili, da najdejo čebele vosek v naravi in da ga prinašajo kakor medičino ali cvetni prah od zunaj v panj (Aristotel idr.). Šele sredi 18. stoletja sta H o r n b o s t e 1 in Ur ban odkrila, da ga nekako pote in izločajo v obliki prosojnih luskinic izmed obročkov na trebušni strani zadka. Pred kakimi 50 leti je D rej 1 i n g temeljito preiskal izločanje voska pri čebelah ter ga natančno razložil. Popisal je tudi žleze, v katerih vosek nastaja. Voskovne žleze so podolgovate blazinice, sestavljene iz visokih valjastih celic, ki se paroma vrste pod hitinasto povrhnjico na notranji strani zadnjih štirih trebušnih okrovov (na 7. do 10. obročku). Čebela ima torej štiri pare voskovnih žlez, ki jih pa od zunaj ne vidimo, ker tiče obročki globoko drug v drugem. Na videz je površina žlez enotna, ako pa si jo ogledamo pod povečevalnim steklom, opazimo, da je luknjičava kakor sito. Skozi luknjice v blazinicah pronica vosek na vnanjo stran hitina, kjer se v obliki luskinic nabira v gubah med obročki. Voščene luski niče so kakor drobcene školjke na eni strani izdolbene in bleščeče svetle, na drugi strani pa izbočene in brez sijaja. Če so dobro razvite, so do pol milimetra debele. Za en gram jih je treba 1250, za en kilogram en in pol milijona. V gubah med obročki tiče kakor pisma Sl. 52. Trebušček čebele z dogotovljenimi voščenimi luskinicami v kuvertah, tako da so vidni samo ozki robovi. Čebele, ki grade satje, jih izvlečejo s ščetini zadnjih nog, jih nabodejo na dlačice in prenesejo v čeljusti, s katerimi jih zgnetejo in porabijo kot stavbno gradivo (sl. 111). Vosek je zmes c e r o t i n s k e kisline in m i r i c i n a. Primešano mu je še nekoliko m e 1 i s ne kisline, nekaj alkoholnih spojin in nekaterih drugih manj pomembnih snovi. Lažji je od vode in se tali približno pri 60° C. Spočetka je bel, pozneje porumeni ali celo porjavi. Ako ga večkrat pretalimo v vreli vodi ali izpostavimo dlje časa sončnim žarkom, dobi zopet prvotno belo barvo. Med čebelarji je zelo utrjeno mnenje, da porabi čebela za proizvodnjo neke količine voska 10 do 20-krat toliko medu. Te trditve ni mogoče dokazati. Res je le, da gradijo čebele satje zgolj tedaj, kadar imajo vsega v izobilju, najraje na pomlad ob dobri paši in toplem vremenu. Proizvodnja voska ni izključna posebnost čebel. Dr. F r i s c h omenja v svoji znani in zelo brani knjigi »Iz življenja čebel« »majhne bele kosmiče, ki jih poleti pogosto vidimo, kako plavajo po zraku. Če bi tak kosmič ujeli in si ga natančno ogledali, bi se nam razodel kot listna ušica, ogrnjena v kožušček, sestavljen iz najnežnejših belih voščenih niti, ki jih je žuželka izpotila skozi luknjice v koži.« Podoben proizvod neke sorodne ščitaste uši (kaparja) prihaja v Vzhodni Aziji na trg pod imenom pela-vosek. Čebelam dokaj sorodne mclipone imajo voskovne žleze na notranji strani hrbtnih okrovov, naši čmrlji pa na trebušnih in hrbtnih delih skoraj vseh zadkovih obročkov. Zanimivo je, da izločajo vosek celo nekatere rastline. Vonjavne žleze je odkril leta 1883 Nasanov, menil pa je, da je to organ, ki izloča znoj oziroma vodo. Šele Anglež S1 a d e n je mnogo pozneje prišel na misel, da bi utegnile to biti žleze, ki izločajo poseben vonj. Sl. 53. Na levi: Razvoj in usihanje voskovnih žlez. a začetek, b povprečna stopnja, c vrhunec razvoja, d žleza z znaki propadanja, e popolna zakrnitev Na desni: Voščene luskinice iz vseh štirih parov voskovnih žlez s katerim se čebele med seboj prepoznavajo. Žlezo je najti na hrbtni strani med pregibom skrajnih dveh obročkov. S posebnimi mišicami lahko čebele razprejo zadnja dva obročka, tako da žleza izstopi in je vidna. Iz razkrite žleze prihaja poseben vonj, ki so zanj čebele zelo dovzetne. Zavohajo ga že od daleč in dr. L e u c n b e r g e r meni, »da to sploh ni navaden vonj, ki naj bi ga razširjale hlapljive ali plinaste snovi, temveč neka vrsta izžarevanja, ki ga sprejemajo čebele s posebnimi čutnimi napravami. Delovanje vonjavnih žlez uravnavajo lahko čebele same. Uporabljajo jih le tedaj, kadar hočejo opozoriti druge tovarišice na prostor, kjer se same zadržujejo, tako n. pr. ob prvem spomladanskem spreletu. Tiste, ki so srečno pristale na panjevi bradi, se razpostavijo pred žrelom, privzdignejo zadke in začno pahljati s krili. Dišeče snovi, ki jih izločajo žleze v njihovih zadkih, skušnjo s krili čimbolj razširiti, lahko bi dejali razpršiti po ozračju in s tem nekako pokazati pravo pot v domačijo. Isto vidimo poleti v opoldanskih ali zgodnjih popoldanskih urah, ko se mladice vračajo z ogled-niških izletov. Prav tako pahljajo čebele ob vsajanju rojev, ob pričakovanju matice s svatbenega izleta, na krmišču itd. Takemu pahljan ju pravimo prašenje. Prašen j a pa ne smemo zamenjavati z zračenjem. Pri prezračevanju čebele ne izločajo dišečih snovi. Zato se zračenje že po drži telesa loči od prašenja (sl. 54). Pri prašečih se čebelah so zadki vedno visoko dvignjeni, vsekakor zaradi tega, da bi se izloček vonjavnih žlez čimbolj razpršil po zraku. Ker med pahljan jem ob prezračevanju panjev ali ob ogrevanju v zimski gruči vonjavne žleze ne delujejo, je zadek v navadnem položaju, torej trup nekako vzporeden s podlogo, na kateri stoji. Spolne žleze so dvojne: moške in ženske. Na tem mestu jih samo omenjamo. Kaj več se bomo o njih pogovorili v enem izmed nadaljnjih poglavij. DIHALA IN DIHANJE Kakor mora v peč ali gorečo svetilko neprestano prihajati zrak, da ogenj ali luč ne ugasne, prav tako potrebno je za človeka in večino živali, če se hočejo ohraniti pri življenju, da venomer sprejemajo vase zrak. In kakor ogenj takoj ugasne, ko se ustavi pritok zraka, ugasne tudi človeško ali živalsko življenje, ako preneha dotekati zrak v organizem. Brez zraka ni gorenja, ni življenja. So pa tudi živali, ki ne dihajo, n. pr. trakulja ali glista. Zrak sestoji iz kisika, dušika, ogljikovega dvokisa, vodnih hlapov in še nekaterih drugih snovi. Za gorenje in življenje je potreben predvsem kisik; dušik le razredčuje kisik. Pri uporabi kisika pa nastaja v telesu ogljikov dvokis (ogljikova kislina), ki ga organizem neprestano izloča iz sebe. To dovajanje zraka v telo in odvajanje ogljikovega dvokisa iz telesa imenujemo dihanje, organe, s katerimi človek ali žival diha, pa dihala. Človek in bolj razvite živali sprejemajo zrak skozi nos ali usta, žrelo in sapnik v pljuča. Tu pride zrak v stik s krvjo, ki posrka iz njega kisik in odda ogljikov dvokis po isti poti iz telesa. Pri žuželkah so dihala popolnoma drugače urejena. Vse telo žuželke je pravzaprav enotno dihalo. Zrak prihaja v žival po cevkah zračnicah (t r a h e j a h), ki imajo svoje vhode na obeh bočnih straneh oprsja in zadka. Pri čebeli so na oprsju trije pari luknjic, na zadku pa jih je sedem parov. Če bi hoteli luknjice na zadku videti, bi morali obročke raztegniti, kajti luknjice leže tako blizu sprednjih robov, da jih sosednji, presegajoči okrovi že deloma pokrivajo. Dihalnice ali stigme, kot imenujemo te vhodne odprtine, vodijo v polkrožne jamice — v preddvorčke ali atrije. Stene jamic so poraščene z neštetimi dlačicami. Ob njih se lovi prah, ki slučajno zaide v dihalnice, tako da nesnaga ne more dalje prodirati v občutljivejše dele dihalnih organov. Preddvorčki so po kratkih cevkah zvezani z zračnimi mehovi. Ravno pri čebelah so ti mehovi tako obsežni kakor pri malokaterih drugih žuželkah. Ob prehodih iz preddvorčkov v cevke je povrhn jica na eni strani gubasto preganjena, tako da nastajajo na teh mestih zaklopnice, s katerimi se da uravnavati dotok in iztok zraka. Iz mehov izstopajo zopet zračnice, ki so sprva debele, nato pa se čedalje bolj ožijo ter cepijo na stranske cevke in cevčice. Končno preidejo v lasasto omrežje (traheole), ki prepleta vse organe: tipal-nice, noge, krila itd. ter se razpreda tudi po njihovi notranjosti. Zgradba zračnic je izredno zanimiva. Vsako cevko obdaja iz ploščatih celic sestavljena povrhnjica, ki je na vnanji strani pokrita z bazalno membrano (osnovno opno). Znotraj zračnic se širi hitinasta po-kožnica ali kuti k ul a. V kutikulo so vrezani zavoji, kakršni so navadno pri vijačnih maticah. Med zarezami se vije hitinasta spirala, ki daje ostenju trdno, a hkrati prožno oporo. V lasastih cevkah spiralne odebelitve zginejo, medtem ko se stene tanjšajo, da more kisik skozi nje nemoteno pronicati k celicam v tkivih. — Če ste kdaj opazovali čebelo, ko je po naključju sedla pred vas na mizo ali na roko, ste lahko videli, da se ji zadek neprestano krči in širi. Pred vzletom postanejo ti gibi še posebno izraziti. D r. Z a n d e r je naštel db neki taki priliki 150 utripov v eni minuti. To širjenje in krčenje zadka ni nič drugega kakor dihanje. Pri vsakem dihanju je treba razlikovati dvoje nasprotno usmerjenih delovanj: vdih in izdih. Človek dvigne in razširi pri vdihu prsni koš in s tem se razširijo tudi pljuča. V pljučih se zavoljo tega zračni pritisk zmanjša. Da se izenači z zunanjim pritiskom, vdre zrak skozi ustno in nosno odprtino v pljuča. Pri izdihu dihalne mišice popuste, prsni koš se zaradi prožnosti reber skrči in iztisne iz njih izprijeni zrak. f ® 1 1 Ml * K X til Sl. 55. Zračnice (traheje): oi do d3 zračni mehovi (črni), Id do 9d dihalnice (stigme) Pri žuželkah je potek mnogo bolj zapleten in še danes nepojasnjen. Naš rojak naravoslovec Ivan Reg e n je proučeval dihanje murnov. Pri tem je uporabljal nalašč za to sestavljeno napravo, ki je avtomatično pisala posamezne stopnje dihanja. S to napravo je Reg e n ugotovil, da dihajo žuželke popolnoma drugače kot človek. Človek je aktiven pri vdihu, žuželke pa pri izdihu. Ko zadek skrčijo, se stisnejo zračni mehovi in debelejše zračne cevke ter tako poženejo zrak skozi dihalnice na prosto. Ko dihalne mišice popuste, se zaradi prožnosti ostenja zračnice razširijo, nakar pride zrak zopet vanje. V grobih obrisih nam je Reg nov poizkus raztolmačil tudi ponašanje čebel pri tem važnem življenjskem opravilu. Docela seveda ne. Pozabiti namreč ne smemo na zaklopnice, ki prav gotovo niso samo zaradi lepšega ob vhodnih odprtinah. O njih delovanju ni v čebelarski literaturi nobenih posebnih podatkov. Dr. Z a n d e r meni, da se zapro, kakor hitro so zračni mehovi polni. Pri ponovnem pritisku zadkovih obročkov na mehove zaide zrak v lasaste cevke, ki so bile dotlej prazne. Skozi dihalnice namreč ne more odteči, ker so še vedno zaprte. Šele ko se pri naslednjem utripu odpro, lahko odide na prosto. Toda tudi v Zandrovi knjigi ne najdemo podatkov, kako se skozi iste odprtine izmenjavata sveži in izrabljeni zrak. In ravno okrog tega vprašanja se suče vsa problematika čebeljega dihanja. Neka teorija trdi, da uporabljajo čebele dihalnice na zadku samo za vdihavanje, prsne zračnice pa predvsem za odstranjevanje ogljikovega dvokisa iz telesa. Razvejeni rovi, ki vodijo od vsake dihalnice v notranjost, oskrbujejo s kisikom popolnoma določen del tkiva. Če je kaka luknjica zamašena, nastanejo okvare zgolj v tistem delu tkiva, ki je v trahealni zvezi s to luknjico. Najčešča posledica take zamašitve je ohromitev tkiva in organov, ki jih giblje to mišičje. Če so zamašene oprsne zračnice, se čebele ne morejo več dvigniti v zrak. Tako n. pr. pri pršičavosti, ker se povzročitelji bolezni naselijo v oprsnih zračnicah ter jih zagatijo ne samo z lastnimi telesci, temveč tudi z jajčeci, ličinkami in odpadki. Če pade čebela v vodo, spočetka dokaj dobro plava, kajti zračni mehovi, napolnjeni s precejšnjo množino zraka, drže že samo po sebi lahko telesce na površini. Kakor hitro pa se kisik v zračnicah izrabi, se zaklopnice dihalnic odpro in v notranjost vdre namesto zraka voda. Čebela se začne potapljati ter nazadnje pogine zaradi pomanjkanja kisika. Prav tako poginejo čebele, ki so si z medom zamašile dihalnice. Poizkusi dunajskih in ruskih znanstvenikov so pokazali, da vzdrže čebele brez škode v zraku z večjo količno ogljikovega dvokisa. Sicer pa se kaže ta njihova sposobnost naj lepše v roju. Tiste čebele, ki žde sredi grozda tesno prižete druga k drugi, dobivajo tako malo zraka, da bi se morale kaj kmalu zadušiti, če ne bi bile dovolj odporne proti ogljikovemu dvokisu. Tudi v panjih je prezračevanje slabo urejeno. Glavni dotok zraka prihaja vanje le skozi žrela, kjer mora istočasno odhajati tudi ogljikov dvokis. Ker so žrela pri dnu panja in razmeroma majhna, si težko predstavljamo, kako je s to izmenjavo. Čebele najbrž slab zrak iz panja nekako iztiskajo, ker je težji in se ne dviga pod strop. S celičnim dihanjem je zelo tesno povezano proizvajanje telesne toplote. Ko se namreč kisik, ki prihaja med dihanjem v telo, ob sodelovanju fermentov spoji z organskimi snovmi v celicah, se sprosti v njih vezana kemična energija. Sproščena kemična energija se deloma spreminja v to- ploto, ki organizem, ogreva, deloma pa izžareva. Dobršen del energije organizem uporablja pri delu. Kar se tiče proizvajanja toplote, pa se čebele močno razlikujejo od drugih žuželk, lahko bi dejali, da so nekako na sredi med toplokrvnimi in mrzlokrvnimi živalmi. Toplokrvne živali imajo vedno enako telesno toploto ne glede na vnanje spremembe; pri mrzlokrvnih živalih, kar so tudi žuželke, pa se telesna toplota ravna po okolici, ki jih obdaja. Pri čebelah so merili telesno toploto s termoelektričnimi iglami. Igle, sestavljene iz medi in železa, so bile v zvezi z električno napravo, ki je imela kazalec in stopinjsko lestvico. Iglo so zataknili čebeli v telo in kazalec je pokazal njeno toploto. Zaključki teh merjenj pa so si tako nasprotovali, da še danes ne moremo povedati nič jasnega o telesni toploti čebel. V splošnem je res mnogo večja kot okolna temperatura, toda visokim številkam nekateri ne pripisujejo prave vrednosti, češ da so posledica bolečin, ki jih povzroča zabadanje igle v telesce poizkusne živali. Posamezna čebela ne vzdrži brez škode nizke temperature. Naj nižja znosna temperatura je 12° C. Pod to ločnico se pojavi pri čebelah brez-letnost in ohromelost udov, pri 9° C pa popolna otrplost. V tem stanju vzdrže le nekaj ur, po tem času pa jih ni mogoče zopet spraviti k življenju. Temu je vzrok dejstvo, da proizvajajo posamezne čebele le malo toplote, a je mnogo izžarevajo, ker imajo njihova telesca dokaj veliko površino. Proti nesorazmernemu izžarevanju se čebelo zavarujejo tako, da se v mrzlih dneh, zlasti pa pozimi, stisnejo v gručo, ki je vedno ovalne oblike. SRCE IN KRI Kri si navadno predstavljamo kot svojevrstno rdečo tekočino. Toda vedeti moramo, da niti vsa človeška kri ni rdeča. Ce si nalahno odrgnemo kožo na kakem občutljivejšem mestu, tako da pri tem ne prizadenemo lasastih žilic, se bo na odrgnini pokazala skoraj brezbarvna tekočina sokrvica. Sokrvici podobna tekočina je prav tako v krvnih žilah, kjer se imenuje krvna plazma. Ta plazma vsebuje okoli 90% vode, ostalo pa so beljakovine, različne soli, grozdni sladkor, maščobe, fermenti, vitamini in hormoni, a tudi sečnina in mlečna kislina kot produkti presnove. Krvna plazma in krvne celice imajo v žilah eno samo skupno ime, in to je kri — čudežni življenjski sok človeka in mnogih živali. Iz najtanjših krvnih žilic ali kapilar pronica del krvne plazme s hranilnimi snovmi do celic v tkivu in organih, izstopa iz njih in se nabira v medccličnih prostorih. Pri izstopu iz celic ji ne pravimo več plazma — sedaj ima že drugo ime — mezga ali limfa. Človeška kri pa ne prinaša celicam samo hranilnih snovi, temveč tudi kisik, ki ga organizem črpa s pljuči iz zraka. To delo opravljajo poleg limfe predvsem posebne celice, ki plavajo v krvni plazmi. Imenujemo jih rdeče krvničke ali eritrociti. Eritrociti so okrogle, na eni strani vdrte, leči podobne ploščice. Njih najpomembnejša sestavina je hemoglobin, to je beljakovinska snov, ki zelo hlastno vsrkava kisik. Hemoglobin je rumene ali zelenkastorumene barve, v zvezi s kisikom pa pordeči kakor rak, če ga vržeš v vrelo vodo. Zaradi hemoglobina so krvničke rdeče in ker je krvna plazma z njimi prenapolnjena — v enem samem kubičnem milimetru jih je okrog 5 milijonov — je tudi kri rdeča. Poleg eritrocitov najdemo v krvi še dve vrsti celic: trombocite in levkocite. Trombociti so najmanjša krvna telesca, ki sprožijo proces strjevanja krvi. Levkociti ali bele krvničke žro mikrobe in odmrle celice ter odstranjujejo tuja telesa, ki so na kakršenkoli način vdrla v človeški organizem. Značilno je, da jih ni najti samo v krvi, temveč prav povsod v telesu. V enem kubičnem milimetru krvi jih je kakih pet tisoč, torej tisočkrat manj kakor rdečih krvničk. Toda to število ni stalno. Če se belim krvničkam »zazdi«, se prerinejo skozi stene žil, romajo okrog med celicami, se plazijo po tkivih in neumorno stikajo za nepoklicanimi gosti. Sl. 56. Čebela v prerezu: s aorta, sp srčni prekati, ž trebušnjača (črna) z živčnimi vozli, -«-« smer krvnega obtoka Če je kje kaj narobe, so takoj na mestu. Od vseh strani privro in neutegoma preidejo v napad. To je budna straža našega telesa, ki nas obvaruje marsikatere bolezni in nadloge. Levkociti plavajo tudi v krvi čebel, medtem ko eritrocitov v njej ni. Zato čebelja kri ni rdeča, temveč skoraj brezbarvna. Že po barvi lahko sklepamo, da ne opravlja vseh tistih dolžnosti kot rdeča kri, to se pravi, ne oskrbuje organov s kisikom. In v resnici je pri čebelah krvni sistem ločen od dihalnega. Čebelje srce (c or) je cevasto in se vleče vzdolž vsega hrbta v zadku tik pod hitinastim oklepom. Počez je predeljeno v pet gubasto drug v drugega posegajočih prekatov. V stikih gub je na vsaki strani po ena reža (o s ti um). Reže so vidne le pri podolžno iztegnjeni mišici. Ko se prekati skrčijo, jih prekrijejo deli više ležečih prekatov in se tako zamaše. Srce je na zadnjem koncu slepo zaprto, na sprednjem pa prehaja v dolgo cev, v aorto. Aorta se iz zadka prerine skozi ozek prehod mimo požiralnika v oprsje, napravi tu več zavojev, se nato dvigne, gre od tod skozi letalno mišičje ter se končuje s prostim iztokom v glavi. Srce deluje kot črpalka in poganja kri od prekata do prekata v smeri proti glavi. Pri tem se posamezni oddelki postopoma širijo in krčijo. Kri žubori prav pod možgani iz aorte, preplavlja votline med organi, izpolnjuje skrajne telesne prostorčke in oskrbuje tkiva vseh organov s hranilnimi snovmi. Iz glave se preliva v oprsje, iz oprsja se pretaka v zadek, od tod pa se vrača skozi stranske, reže nazaj v srce. Mimogrede se ob želodcu založi z novo hrano in hkrati odda Malphigijevim cevkam r a z k r o j n i n e, ki so zašle v kri iz celic. Cirkulacijo pospešujeta dve preponi. Razpenjata se v zadku nad črevesjem in pod črevesjem. Brez prestanka se gubata in v enakomernih utripih poganjata kri po telesu. Skoraj nerazumljiva pa je cirkulacija po končinah. V tipalnicah, nogah in krilih bi mogla kri kljub vsem popisanim napravam zastati; posledica tega bi bila prej ko slej njih ohromitev. Pri nekaterih žuželkah so našli še druge naprave (utripajoči mehurčki — ampule), ki preprečujejo, da se kaj takega ne zgodi. Tudi pri čebelah so že stikali za njimi, a uspeh ni bil preveč zadovoljiv. J a n e t govori o nekem »pomožnem, srčec u«, ki naj bi utripalo v čebelji glavi tik za čelom ter dovajalo kri tipalnicam in jo odvajalo iz njih. F reudenstein pa popisuje neko drugo tako »srčece«, ki leži pod grbastim izrastkom oprsja, pod tako imenovanim locnom, ter menda skrbi za to, da je ožilje v krilih vedno prepojeno s svežo krvjo. Na koncu aorte opazimo neke tvorbe, ki pa najbrž niso v nikaki zvezi z delovanjem srca in s krvnim obtokom. Aorte se tiščita takoj za njeno iztočno odprtino dve podolgovati zrnci, dve nežni grudici celic, ki so ju naravoslovci krstili za corpora c a r d i a c a. Malo niže pod njima sta še dva priveska, ki so jima dali ime corpora ali a ta. O corpora allata se vzdržuje mnenje, da izločajo hormone, ki pospešujejo v dobi ličinke levitev in zabubi jen j e, toda ta trditev še danes ni povsem utemeljena. Omenjene tvorbe naj bi bile potemtakem nekake žleze z notranjim izločanjem. Posebna skupina organov so čutila, 'ki v stiku z živčnim s is t em om povezujejo čebelo z obdajajočim jo stvarnim svetom. O vsem tem pa bomo obširneje govorili v naslednjem delu knjige. ČUTILA, ČUTNO ŽIVLJENJE IN ZAZNAVNI SVET ČEBEL Oči in posebnosti čebeljega vida — Dojemanje oblik — Zaznavanje barv — Zmožnosti čebeljega voha — Oktosan — Usmerjanje čebel na pašo — Povezanost voha in tipa — Okus in njegova odvisnost od voha — Ali čebele slišijo? — Živčevje čebele — Nagon in razum — Orientacijske zmožnosti — Pomen barve in vonja pri orientaciji — Sonce kot kompas — Spomin in smisel za čas K sliki na sprednji strani Čebele obiskujejo stalno iste rastline, dokler je najti na njih kaj medičine. Če začno obirati jablanove cvete, ne preletavajo na hruškove ali češnjeve,^ Četudi so po barvi enaki. Ta njena lastnost jih visoko dviga nad ostale opraševalce rastlin Z^X b potoku sta dve zelo različni živali — pastirica in polž. Stvarno 1 1 okolje je za obe živali isto, kljub teinu da živi vsaka v svojem ^—s svetu, ki je drugi neznan, zaprt. Pastirica je ptič in ostro gleda s črnimi očmi naokrog. Vidi mravlje, ki lazijo ara stezici pred njo, vidi muhe, ki se spreletujejo v zraiku in sončijo na tleh, opazuje potok, ki teče mimo nje, travnik, ki se širi onstran potoka, gozd v daljavi itd. Z očmi obvladuje tudi nebo, kjer se prepeljuje sokol. Vidno obzorje je najvažnejši del njenega sveta in sega kot človekovo zelo daleč. Polž od vseh teh zanimivosti ničesar ne vidi. Narava ga je obdarila s preprostimi očmi, s katerimi slabo loči predmete le v neposredni bližini. Ne zaveda se, kako dolgo je že med travo na bregu. Z vso površino telesa, zlasti z vrhovi tipalnic zaznava sicer rahle zračne tresljaje, za petje ptičev pa je prav gotovo popolnoma gluh. Narobe je za pastirico zrak prepoln najrazličnejših glasov, od katerih so zanjo prav posebno pomembni in vabljivi glasovi lastnega rodu. Nikakor pa nima ptič vseh prednosti pred polžem. Za ptiča je vseeno, ali sedi na lipi ali na vrbi, na tem ali na nasprotnem bregu. Za ptico je drevo drevo in breg breg. To so zanjo prostori, kamor sede, kjer opazuje in od koder se spusti, če preti nevarnost, v varno zavetje. Polž pa živi v bližini rastlin, s katerimi se hrani. Za polža je med eno in drugo rastlino velika razlika. Listi ene rastline so zanj okusni in prijetni, listi druge rastline nepomembni, ker jih ne mara. Kakor vidimo, se s čutili dojemljiva svetova omenjenih dveh živali, čeprav sta obe v istem prostoru, silno razlikujeta med seboj. To pa ne velja samo za pastirico in polža, temveč tudi za druga bitja na zemlji. Vsako bitje obdaja stvarni svet, ki je za vse enak, toda samo del tega sveta je dostopen njegovim čutilom. Stvarni svet, ki čutilom ni dostopen, ugotavljajo, merijo in ocenjujejo fiziki s svojimi instrumenti. Tisti del stvarnega sveta, ki ga kako bitje dojema, je njegov zaznavni svet. Velikost tega sveta je odvisna od zgradbe živali, to je od stopnje telesne organizacije, ki si jo je žival pridobila med razvojem. Vsaka žival ima svoj lastni zaznavni svet, s katerim je najože povezana. Ta njen svet pa se dostikrat precej razlikuje od zaznavnega sveta druge živalske vrste. Tega niso upoštevali naravoslovci v prejšnjih časih. »Mislili so,« pravi Budden-brock, »da je človek merilo za vse stvari na zemlji, da gleda čebela naravo s človekovimi očmi, torej nekako tako, kot beremo v .Prigodah čebe- lico Maje\ V resnici pa ni za človeka in čebelo niti dvoje reči enakih. Drugačen je svet čebele, drugačen svet psa ali svet bolhe, zopet drugačen svet trakulje itd. Sleherna žival dojema stvarni svet s svojimi čutili in črpa iz njega samo tisto, kar je za njeno življenje pomembno in odločilno.« Oglejmo si, kako dojema čebela svoj dišeči in živobarvani svet! OCI IN POSEBNOSTI ČEBELJEGA VIDA Človeško oko bi lahko primerjali s fotografskim aparatom. Odprtina na sprednji strani aparata ustreza naši zenici. Dotok svetlobe uravnava pri aparatu zaslonka, pri očesu pa šarenica in tako varuje notranjost pred premočno svetlobo. Prav tako kot fotografski aparat ima tudi človeško Sl, 57. Prerez skozi pikčasto in mrežasto oko čebele oko lečo. Vpadajoče svetlobne žarke združi leča v eni točki in načrta obrnjeno sliko opazovanega predmeta na mrežnici kakor leča fotografskega aparata na medlici ali plošči. Slika na mrežnici se neprestano menjava, kakor pač gledamo predmete. Mrežnica je sestavljena iz paličastih celic, ki so tako majhne, da jih gre po več sto na en kvadratni milimeter. Vsaka teh celic ima tanek podaljšek — živčno vlakno. Vsa vlakna se združijo v močen viden živec, ki je v zvezi z možgani. Sliko, ki jo oko zazna, prenesejo živci v možgane in šele tam nastane zavest pravilne, neobrnjene slike, kot se je pokazala na mrežnici. Žuželke imajo dve vrsti oči: pikčaste in mrežaste (facetne). Ličinke kožokrilcev so večinoma slepe. Čebelje ličinke imajo namesto oči dve popolnoma prozorni vzboklinici, v katerih pa ni temnega barvila. Dorasle čebele imajo tri majhne pikčaste in dvoje velikih mrežastih oči, katerih lega in velikost sta pri posameznih spolih različni. Pikčaste oči so v splošnem podobne človeškim. Leže v kožnatih vdolbinicah, lečo, ki je navzven le malo izbočena, a tem bolj navznoter, pa tik pod površino tesno oklepajo robovi vdolbinice. Celice v vdolbinici in ob robovih so črne, leča sama pa je prozorna, tako da lahko propušča svetlobne žarke. K leči se priključujejo podolgaste vidne celice, po dve do tri združene v ploščate paličice. Spodnji del vsake od teh celic prehaja v živčno vlakno, ki vodi v možgane. Vidno polje takega očesa je razmeroma majhno, bržkone pa se vidna polja vseh treh pikčastih oči dopolnjujejo. Nedvomno je slika predmetov v očesu obrnjena, toda čebela jo zazna v možganih v pravilni legi. Močno izbočene, velike stranske oči kažejo na površini zaradi številnih šesterokotnih prozornih hitinastih ploščic mrežast vzorec. Že na zunaj, še laže pa, če oko prerežemo, opazimo, da je njih sestav popolnoma drugačen kot pri človeku. Na vsak šesterokotnik očesne površine je znotraj priključena nežna, le z drobnogledom vidna cevčica, ki se bolj in bolj zožuje in končuje v mrežnici. Cevčice, ki so samostojna očesca, obdaja črna. Sl. 58. Prerez skozi oko kačjega pastirja (po fotografiji A. Langwalda iz Frischa. 35-kratna povečava) neprozorna plast celic. Obilica takih očesc, ki imajo obliko klina ali piramide in so zaradi tega nagnjena, tako da je vsako drugače usmerjeno, sestavljajo celotno mrežasto oko. Posamezne cevke imajo ob ustju debele, šesterokotne, zgoraj in spodaj rahlo izbočene leče. Poti lečami tiče v cevčicah prozorni stožčasti koželji, katerih podaljški so tanke, steklu podobne paličice (rab d o mi), okoli katerih je razvrščenih po 8 do 9 čutnic (živčnih celic). Te celice se na zoženem dnu cevke združijo v vidni živec, ki je v zvezi z možgani. Očesca, ki sestavljajo mrežasto oko, nikakor niso samostojna, pač pa delujejo vsa skupaj kot enotno čutilo. Leča pri pikčastih, pa tudi pri človeških očeh svetlobne žarke lomi in jih združuje v žarišču. To je pri mrežastem očesu nemogoče zaradi črnega 'barvila, ki obdaja leče in stožce. Ta temni notranji ovoj, ki sega tudi v ostale dele cevke, vsrka vse poševno vpadajoče žarke. Vidne celice vzdražijo le tisti svetlobni žarki, ki vstopajo natančno v smeri očesne osi. Zato ne nastane slika na vsej površini leče, marveč zazna posa-mezno očesce zgolj točko, ki leži v podaljšku osrednje paličice. Končna slika v možganih je potemtakem mozaično sestavljena iz toliko sličic, kolikor je očesc v mrežastem očesu, jasna in določena pa je tem bolj, čim večje je število očesc, iz čim več slikovnih točk je sestavljena. Nastala slika predmeta v očesu ni obrnjena in jo živci tudi kot tako prenašajo v možgane. Štetje očesc je težavno in se vsaj pri čebelah še ni posrečilo. Sodijo, da imajo čebele in matice po 3—4000 očesc, troti pa po 7—8000 v vsakem očesu. Sl. 59. Levo: Prerez skozi eno samo očesce mrežastega zrkla: l leča, k stožčasti koželj, o črni ovojek, o čutnica, r rabdom (osrednja paličica), ž živčni sveženj, d dlačica. — Desno: Nastanek slike v mrežastem očesu Pikčaste in mrežaste oči so V vseh svojih delih negibne. Zato so slike v njih jasne le iz določene razdalje. Ta pomanjkljivost se nekako izravna ob medsebojni podpori obojevrstnih oči. Pikčaste oči z močno izbočeno lečo in majhnim vidnim poljem so določene za gledanje od blizu, mrežaste pa za gledanje v daljavo. Ker je površina mrežastih oči izbočena, morejo gledati čebele z njimi na vse strani. Tudi njih vidno polje je dokaj veliko. To je tem večje, čim bolj se površina oči približuje polkrogih Trot j e s svojimi velikimi, močno izbočenimi očmi obvladajo mnogo večji prostor kot čebele, kar jim pride prav zlasti na svatbenem poletu, ko je treba hitro zagledati matico. Ostrina vida seveda ni odvisna samo od jasnosti slike na mrežnici, temveč prav tako od njenega zazmavanja, kar pa je stvar živčnega ustroja. Kako zaznava čebela z očmi sprejeto sliko v svojih možganih, je težko ugotoviti. V to tajnost je mogoče prodreti samo s primernimi poskusi. Če hoče zdravnik določiti ostrino vida pri kakem človdku, obesi predenj tabelo z različno velikimi črkami. Črke mora oseba, ki jo preiskuje, v določeni oddaljenosti spoznati in pravilno prebrati. Podoben poskus so napravili s čebelami. Ker pa te ne znajo brati, niti govoriti, so pač postopek nekoliko spremenili. Čebele so morale lesti po stekleni plošči med dvema vzporednima črnima črtama, ki sta bili narisani na papirju pod ploščo. Razdaljo med črtama so postopoma menjavali tako, da so položili pod ploščo papir z novo risbo. Ko so potegnili papir nenadno na stran, so čebele takoj sprempnile smer svojega gibanja, dokler so seveda črte zaznavale. Z raznimi medčrtnimi širinami so zmerili ostrino vida in prišli skoraj do istega zaključka kakor pri anatomskem proučevanju oči. Slika v možganih je bila torej istpvetna s sliko v očeh. Preskušali so čebele tudi z liki, ki so bili podobni cvetovom, in jih navadili, da so dokaj zanesljivo razlikovale dvoje oblik. Pokazalo pa se je, da pri tem ne odloča oblika, marveč neki drugi znaki, po katerih so se čebele ravnale. Kljub neštetim naporom se ni posrečilo, da bi razlikovale tako različne like, kot so trikotnik, četverokotnik, krog in kvadrat. Še bolj čudno je, da so like v nižji vrsti zamenjavale, medtem ko so kak spodnji lik od lika v zgornji vrsti dobro ločile. Iz tega sklepamo, da čebele upoštevajo nekatere znake teh likov, ki za nas niso pomembni. Ugotovimo lahko samo to, da je zaznavanje oblik pri čebelah drugačno kot pri ljudeh, kakšno pa je, si ne moremo predstavljati. ZAZNAVANJE BARV Leta 1875 se je pripetila ma Švedskem huda železniška nesreča. Eden najspretnejših strojevodij je zavozil s svojim vlakom v drug vlak, a ostal kljub mnogim žrtvam živ in malone nepoškodovan. Pri preiskavi je trdil, da je bila signalna svetilka zelene barve, čeprav je bilo uradno potrjeno, da je bila rdeča. Ker pa je bil v službi dotlej povsem zanesljiv, si komisija ni mogla misliti, da namenoma laže. Zato je začela raziskovati njegov vid in ugotovila, da ne loči rdeče barve od zelene, da je za ti dve, tako imenovani komplementarni (dopolnjujoči se) barvi popolnoma slep. Več let pred njim je popisal to slepoto iz lastnih izkustev znameniti angleški fizik Dalton, toda njegove navedbe je znanost omalovaževala. D a 11 o n i z e m, kot imenujemo sedaj po njem to napako v očeh, je bil šele po opisani železniški nesreči priznan. Danes vemo o tem mnogo več. Zdravniška veda je našla tudi ljudi, ki so slepi za modro in rumeno barvo, da, celo ljudi, ki barv sploh ne vidijo. Tak človek vidi predmete nekako tako, kot jih vidijo normalni ljudje na črno^belih fotografijah. Vse se odraža v njegovem očesu kot sivo v sivem, barvni odtenki pa kot razne stopnje svetlosti. Razlikoval bi n. pr. moder papir od rdečega, toda ne po barvi, ampak tako, da bi videl rdečo 'barvo zelo temno, modro pa kot svetlosivo. Ce so že pri ljudeh take razlike v zaznavanju barv, potem morajo biti tudi med ljudmi in čebelami že zaradi tega, ker imajo različne oči. Z dovzetnostjo čebel za barve so se ukvarjali Lubbock, Miiller, F orel in še nekateri drugi, a niso prišli do enotnih zaključkov. Monakovski očesni zdravnik d r. C. v. Hes s je kasneje z dokaj komplicirano električno napravo celo ugotovil, da so čebele za barve sploh slepe. To pa nikakor ni šlo v račun biologu dr. Karlu Frischu. Obnovil je njegove poizkuse in jih tako preprosto prikrojil, da jih more za njim napraviti vsakdo brez posebnih stroškov. Preizkusimo po njegovih navodilih čebele, kako zaznavajo barve! Na kos modrega papirja kanimo nekaj kapljic medu in počakajmo, da se zberejo na njem čebele iz bližnjega čebelnjalka. Če bo med staknila samo ena čebela, je igra dobljena. Na papirju se jih bo prerivalo čedalje več in s čedalje večjo vnemo bodo odnašale v panje nudeno jim hrano. Čez nekaj časa položimo na levo in desno stran tega krmišča dva enako velika, toda čista papirja, od katerih je eden prav tako moder kot prejšnji, Sl. 60. Slika vaške ceste, kot jo vidi človek drugi pa rdeč. Z medom namazani papir odstranimo in opazujmo čebele, kam bodo sedle. Vse bodo obletavale samo modri papir, rdečega pa bodo pustile popolnoma vnemar. Iz tega lahko sklepamo, da sta modra in rdeča zanje različni barvi, toda vprašanje je, če ju ne ločijo zgolj po svetlosti kakor za barve slepi ljudje. Zato razporedimo na poizkusni mizi več čistih kosov sivega papirja v raznih odtenkih od bele do črne barve. Med njimi naj bo eden moder! Ko bodo naše čebele spet priletele na krmišče, se bodo spustile na moder papir, kar dokazuje, da razlikujejo med sivimi odtenki modro barvo in jo kot modro tudi vidijo. Poizkus se posreči še bolje, če krmimo že od vsega početka na modrem papirju med sivimi papirji, s čimer preprečimo presenečenje čebel. Še bolje je, da položimo na vsak papir prazno skodelico, le na modri papir skodelico s sladkorno raztopino, ki je boljša kot med, ker z duhom ne privabi čebel. Ker imajo čebele zelo dober spomin za prostor, je prav, da lego papirja večkrat izmenjamo. Da pa ne bi privabil čebel morebitni duh modrega papirja, ki je celo za človeški nos dojemljiv, pokrijmo vse papirje s šipo! S tem smo izločili vse vplive, ki bi lahko motili poizkus, a čebele vseeno sedajo le na moder papir. Prav tako se posreči poskus z rumenim papirjem, preseneti pa nas poskus z rdečim. Čebele, ki smo jih navadili na rdečo barvo, ne iščejo med sivimi papirji samo rdečega, ampak tudi črne in temnosive. Rdeča barva je zanje temnosiva. V tem se torej čebelje oko razlikuje od normalnega človeškega. Razlikuje pa se tudi v tem, da vidi ultravijolične žarke, ki jih mi sploh ne vidimo, in jih zaznava celo kot posebno barvo. Preizkusimo še, ali bodo našle čebele kako barvo, ki so jo od sivih odtenkov razlikovale, tudi med drugimi barvami. Vse tako kaže, da tega niso zmožne. Nenadoma pride do zamenjavanja barv: čebele, navajene na rumeno barvo, obletavajo ne le rumene papirje, ampak tudi oranžnordeče in rumenkastozelene. Za nas so to različne barve, za čebele pa najbrž enake. Prav tako zamenjavajo modro, vijoličasto in škrlatnordečo, dobro pa ločijo od drugih žarkov modrozelene z valovno dolžino 500 do 480 mikronov. Ta modrozelena barva je ultravojolični nasprotna (komplementarna). Zato prihaja v čebeljih očeh do izraza pri ploskvah, ki odbijajo vse druge žarite razen ultravijoličnih. Svinčeno in cinkovo belilo sta n. pr. za naše oči enaki barvi, kljub temu da svinčeno belilo ultravijolične žarke močno odbija in jih cinkovo belilo hlastno požira. Za nas je ta razlika brez pomena, ker ultravijoličnih žarkov sploh ne vidimo, za čebele pa je belo samo svinčeno belilo, medtem ko se jim prikazuje cinkovo belilo v modrozeleni svetlobi. »Fantastično zveni,« pravi dr. F r isch, »toda iz skrbno izvedenih poskusov nesporno sledi tale ugotovitev: Tam, kjer vidi človek zelen travnik, posejan z belimi cvetovi ivanjščic, pomežikujejo čebelam iz bledorumene trave modrozelene zvezdice.« Že davno so se čudili botaniki, kako redke so na naših travnikih in v gozdovih popolnoma rdeče cvetlice. Šele po raziskavi čebeljega vida je postalo to razumljivo. Ker rdečih cvetov teh cvetlic čebele ne vidijo, zanje niso mikavne in so jih že od nekdaj zanemarjale. Ker pa so čebele pri nas najvažnejše opraševalke, so ostale mnoge izmed njih neoprašene. Večina jih je sčasoma izginilo, kolikor pa se jih je rešilo, se morajo zahvaliti za svoj obstoj dnevnim metuljem, ki edini med žuželkami niso slepi za rdečo barvo. Da jih oprašujejo metulji, kaže že ustroj njihovih cvetov. Vse imajo globoke čašice, v katerih so medovniki dosegljivi samo dolgorilčkastim obiskovalcem, kratkorilčkastiin čebelam pa ne. Druge, tako imenovane rdeče, čebelam priljubljene cvetlice, kot so resa, sleč, rdeča detelja, ciklama itd. niso čisto rdeče, ampak škrlatne, škrlatni barvi pa je primešana modra barva, po kateri se čebele orientirajo. Živordečih cvetlic v tropičnih krajih ne obiskujejo žuželke, ampak majhni ptički kolibriji, ki srkajo, lebdeč v zraku, iz njih obilni nektar. Sl. 62. Eden izmed Frischevih barvnih poizkusov: Čebele, ki so srkale hrano iz skledice na rumeni podlagi, obletavajo kasneje samo na rumenih papirjih stoječe skledice, četudi so prazne Preseneti pa nas mak, ki spada med redke, skoraj čisto rdeče cvetlice naših krajev, a ga čebele kljub temu obiskujejo. Toda tudi to je danes pojasnjeno. Pri maJku odbijajo cvetni listi razen rdečih, za čebele nepomembnih, tudi zanje vidne ultravijolične žarke. Mak je za čebele, kakor trdi Frisch, »ultravijolična« cvetka. ZMOŽNOSTI ČEBELJEGA VOHA Če opazujemo čebele na paši, kmalu ugotovimo, da leta ena n. pr. samo po cvetih detelje, druga samo po cvetih materine dušice. Tudi po več dni se na kako cvetlico vletena čebela ne zmeni za drugo cvetje. Seveda pa velja ta stanovitnost le za posamezno čebelo in ne za vso družino. Ko nabira en del čebel zgolj na deteljici, obletavajo lahko druge čebele iste družine kaduljine cvete. Ta stanovitnost pri obiskovanju cvetov je gotovo v prid tako cvetlicam kakor čebelam. Ko pride čebela prvič na kak cvet, išče in stika s svojim rilčkom za skritimi kapljicami medičine in traja dostikrat precej časa, preden jih odkrije. Toda že pri petem ali šestem cvetu je urnejša, ker ve iz prejšnjih izkušenj natančno, kam mora poseči, da bo medičino takoj našla. Potem nadaljuje z delom kakor delavec ob tekočem traku. Mehanično ponavljajoči se isti gibi ji prihranijo mnogo časa. Še večjega pomena pa je omenjena stanovitnost za cvetke same. Za uspešno oprašitev je potrebno, da pride pelod s kakega cveta na cvet istovrstne cvetlice. S cvetnim prahom detelje si n. pr. materina dušica ne more pomagati. — Kako pa najdejo čebele tako zanesljivo istovrstne cvetlice? Najbrž po barvi. Ker pa so raznovrstne cvetlice dostikrat iste barve in ker razločijo čebele le štiri barve celo tam, kjer vidimo mi neb roj barvnih odtenkov, verjetno orientacija zgolj po barvi ne zadostuje. Poskusi, s katerimi je F ris c h raziskoval posebnosti čebeljega vida, so nadalje pokazali, da čebele oblike cvetov ne razpoznavajo kakor človek. Kot razpoznavni znak jim sicer služi razpored barv pri večbarvnih cvetih, deloma upoštevajo pri tem tudi splošno obliko cveta, toda vse to je skromna pomoč za zanesljivo razpoznavanje cvetnih vrst. Ker je duh cvetlic zelo različen, mora gotovo imeti tudi ta kak pomen za čebele. Dr. Frisch, ki jp s preprostimi poskusi dognal, kako vidijo čebele, je razjasnil tudi njih vonjalne zmožnosti. V kar-tonsko skrinjico je izrezal na eni strani žrelo, znotraj nad žrelom pa napravil poličico, na katero je položil posodico s sladkorno raztopino in kako dišečo cvetko, n. pr. vrtnico. V to nenavadno krmilnico je privabil čebele z medom, ki ga je nakapal okrog žrela. Poleg te skrinjice je postavil še druge, popolnoma enake, toda brez klaje in brez rož. Da se čebele ne bi videle po svojem dobrem spominu, je položaj skrinjic večkrat izpremenil. Pri vsaki taki zamenjavi so skrinjico s klajo vedno kaj hitro našle. Cez nekaj časa je na istem prostoru razmestil nove skrinjice, v eno od njih pa položil na polico nad žrelom samo duh-tečo vrtnico. Že v naslednjem trenutku so čebele lezle skozi žrelo te škatlice, medtem ko sc za ostale niso zmenile. S tem so pokazale, da so zaznale duh vrtnice in da jim je bil ta vodnik do klaje. ^Ker duhte cvetlice včasih Sl. 64. Ista skrinjica odprta, močneje, včasih slabše in ker Na sprednji strani žrelo, nad njim polica Sl. 63. S takšnimi skrinjicami iz lepenke je dr. Frisch preizkušal voh pri čebelah se njih vonj, če so dalje časa odtrgane, 'kolikor toliko spremeni, niso za take poskuse cvetlice najbolj primerne. Zato jih je dr. Frisch zamenjal z dišavnimi olji. Že ena kapljica jasminovega, rožnega, sivkinega ali kateregakoli hlapljivega olja na polički je napolnila skrinjico s takim vonjem, kakršnega si je želel. Dr. Frisch je najprej navadil čebele s krmljenjem na duh pomarančnega olja, potem pa je v vsako izmed ostalih skrinjic kanil kapljico drugače dehtečega olja, toda klajc ni dal v nobeno. Čebele so sedaj letale od škatle do škatle, vtaknile v vsako dobesedno svoj nos, toda zlezle so le v škatlo s pomarančnim vonjem in tam iskale klajo. Do zamenjav je prišlo le pri prav podobnih vonjih, n. pr. pri pomarančnem olju iz Španije in pomarančnem olju s Sicilije, ki bi ju celo strokovnjak za dišave težko razločil. Iz teh poizkusov je razvidno, da obdrže čelbele vsak vonj prav dobro v spominu in ga zanesljivo razlikujejo od drugih vonjev. Ker pa imata komaj dve cvetni vrsti enak duh, je stanovitnost čebel pri obiskovanju cvetov razumljiva. Dr. Frisch je preizkusil tudi ostrino čebeljega voha. Čebele je navadil na določen cvetni vonj, ki pa ga je v naslednjih poskusih bolj in bolj redčil, dokler čebele navzlic najboljši dresuri niso več mogle razpoznati odišav-vljene škatle med nedišečimi. Primerjava s človeškim vohom je pokazala, da odpove čebelji >nos« približno tedaj kot človeški. — Nadaljnji poizkusi so pokazali, da spoznajo čebele iskano cvetlico iz daljave po barvi, v neposredni bližini pa se z vonjem prepričajo, ali je prava. Krmili so na primer v modri škatli, dišeči po jasminu. Ko je bilo šole dovolj, so postavili na eno stran modro škatlo brez duha, na drugo pa po jasminu dišečo škatlo brez modre barve. Že iz znatne oddaljenosti so usmerile čebele svoj let proti modri škatli, pred žrelom pa so naenkrat osuple obvisele v zraku, ker so pogrešile vonj po jasminu. Le prav redke so zlezle skozi žrelo. Večina je začela obletavati ostale škatle in tiste čebele, ki so prišle v bližino žrela, skozi katerega je dišalo po jasminu, so odločno smuknile v škatlo, ne glede na to, da je bila drugačne barve. Vonj jih je torej bolj prepričal kakor barva. Tudi na paši pogosto opazimo, kako zakrili kaka čebela nad cvetlico, ki je po barvi in obliki podrtima iskani, a odleti takoj nato, ne da bi sedla nanjo, drugam, ker jo je vonj poučil, da se je zmotila. Prav tako ne sede na cvetlico, ki je brez vonja, ker ni v njej nektarja. Sl. 65. Vohalne jamice in tipalne dlačice na tipalnicah (po Leuenbergcrju) i Čebele imajo organe za v oh kakor mnoge druge žuželke na tipal-nicah. O tem nas pouči tale preprost poskus. Na mizo položimo štiri sive papirje, na vsakega pa postavimo skodelico. V eno izmed teh skodelic nalijemo sladkorno raztopino, na papir okrog nje pa kanemo nekoliko metinega olja. Ostale tri papirje odišavimo z oljem materine dušice, toda skodelice pustimo prazne. Čebela, ki je našla klajo, jo najde tudi kasneje vedno povezano z vonjem po poprovi meti. Ko se je na ta vonj navadila, zamenjamo skodelico s klajo s prazno skodelico in tudi papirje razmestimo drugače. Ko se naša čebela vrne na krmišče, sede na skodelico, ki stoji na papirju, odišavljenem s poprovo meto. Če pa odrežemo čebeli obe tipalnici, išče klajo, letajoč od papirja do papirja, končno pa sede čisto po naključju na to ali ono skodelico. Sodeč po obnašanju, čebelo izguba tipalnic živčno prav nič ne prizadene. Priučili so jo n. pr. na klajo na modrem papirju, ki je bil med rumenimi s praznimi skodelicami. Navzlic temu, da čebela ni imela tipalnic, je priletela takoj k prazni skodelici na modrem papirju in tam tudi iskala klajo. S tipalnicami je zgubila torej samo voh, ne pa drugih čutilih sposobnosti. Če si ogledamo tipalnice pod drobnogledom, opazimo v hitinskem oklepu obilo belih pikic, ki so vhodi v v o h a 1 n e jamice. Te jamice so v zvezi s pretankimi nitkami — izrastki vokalnega živca, ki vodi v možgane. Vo-halne jamice so navzven zaprte s hitinasto p o k o ž n i c o, ki je tako nežna, da prepušča vonj, in vendar toliko čvrsta, da se ne morejo živčni končki osušiti. Po Voglu ima trot na tipalnicah 3000 vohalu,ih jamic, čebele 6000, a matica 2000. USMERJANJE ČEBEL NA PAŠO Pred revolucijo so v Rusiji sejali le malo črne detelje, po revoluciji pa so si zaman prizadevali, da bi doma vzgojili dovolj njenega semena za domačo potrebo. Ruska vlada je vsako leto nakupila za mejo sto tisoč ton semena, a ga je vendar vedno primanjkovalo. Zato so se sovjetski strokovnjaki že od vsega početka mnogo ukvarjali z mislijo, kako bi mogli povečati pridelek semena črne detelje, ter poizkušali reševati nalogo, s katero so si drugod v Evropi in v Ameriki že pol stoletja zaman belili glave. Gub i nu je prvemu prišlo na misel, da bi F r i s c h e v e izsledke o čebeljih čutih ali pravzaprav njegovo preiskovalno metodo, slonečo na čebeljem spominu, tudi praktično izkoristil. Metodo sta kritično preskusila njegova znanstvena sodelavca Rozov in Saharov. Rumene kavkaške čebele (z dolgimi rilčki) sta dresirala na črno deteljo, črne severne (s krajšimi rilčki) pa na resje. Ko sta čebele istočasno izpustila, sta na črni detelji naštela 2225 rumenih in 149 črnih, na resju pa 2250 črnih in 69 rumenih. Čez tri dni sta dresirala narobe: črne čebele na deteljo in rumene na resje. Naštela sta na detelji 2837 črnih in 265 rumenih čebel, na resju pa 2875 rumenih in 414 črnih. To je bil prvi poskus, ki je jasno pokazal, da je mogoče čebelji let poljubno usmerjati na to ali ono rastlino. Vsak čebelar ve, da čebele raje obletavajo nekatere rastline kakor druge in da včasih celo zanemarjajo izdatno pašo, ker cveto istočasno kakšne druge, njim priljubljene rastline. Tak primer sta češnja in višnja. Vse čebele lete na češnjo, za višnjo pa se niti ne zmenijo. Če del čebel z dresuro usmerimo na višnjo, ne bo pridelek medu na češnjah nič manjši, višnje pa bodo čez nekaj mesecev prav tako bogato obložene s plodovi kakor češnje, dasi so prej višnje vedno manj rodile. Črna detelja dobro medi. Med je včasih zelo redek, nikoli pa ni tako razredčen, da bi ga čebele ne občutile kot sladkega. Poskusi, da bi vzgojili čebele z daljšimi rilčki, ki bi laže prišle do medovnikov črne detelje in jih tako oprašile, niso bili uspešni. Prav tako se ni posrečilo vzgojiti zadovoljivih vrst detelje s krajšimi cvetnimi čašami. Čebele so le redko obletavale črno deteljo in donos semena se ni bistveno spremenil. Medovniki v cvetih črne detelje so čebelam težko dostopni. Posebno v deževnih letih so cvetne čaše tako globoke, da se čebele komaj zmenijo za to rastlino, čeprav nimajo druge paše. Ako namakamo v petodstotni ohlajeni sladkorni raztopini dve do tri ure določeno število cvetnih glavic črne detelje, se raztopina tako navzame njihovega duha, da začno čebele, ko jo okusijo, v neprimerno večjem številu obiskovati deteljišča. Najbolje se je do sedaj obneslo, če so pokladali družinam v panjih vsako jutro po 100 g odišavljene sladkorne raztopine. Pri pokladanju večjih količin se število obiskovalk na polju občutno zmanjša, ker so čebele preveč zaposlene doma. Krmljenje ima naj večji vpliv na mlade pašne čebele, ki ostanejo po prvih poletih zveste črni detelji, medtem ko se ji starejše kmalu izneverijo in začno iskati drugje laže dostopne vire medičine. Ker cvete črna detelja 30 do 40 dni, se trop obiskovalk postopoma zvišuje in uspeh ne izostane. Po večletnih množičnih poskusih se je pokazalo, da se je pridelek semena povsod, kjer so deteljo obletavale tako usmerjene čebele, dvignil povprečno za 300 %: v primeri s sosednjimi detelj išči, na katerih ni bilo usmerjenih čebel. Vzpodbujeni po teh uspehih so začeli ruski strokovnjaki uporabljati usmerjanje čebel tudi pri drugih poljskih kulturah ter dosegli dokaj večji pridelek pri lucerni, bombažu, sončnicah, kumarah in vinski trti, med sadnim drevjem pa posebno pri višnji. Poskuse so pozneje razširili še na druge rastline. Gubinu so očitali, da v svoji metodi ni originalen, da je samo uporabil F r i s c h e v e izsledke. Toda to ne drži. F r i s c h pri svojih poizkusih ni zasledoval praktičnih ciljev, G u b i n pa je v devetletnem delu temeljito preiskal in dopolnil ne samo F rischeve izsledke, ampak vseh ento-mologov, ki so se pred njim ukvarjali s čebelami. Prav tako vsestransko je proučil tudi lastnosti črne detelje in obširno literaturo o njej, preden je našel preprosto in praktično metodo izkoriščanja. G u b i n o v a knjiga »M edonosnyje pčoli i opyljenije krasnogo kljevera« (Čebelo in opraševanje črne detelje, Moskva 1947), v kateri je popisal svoja prizadevanja, je lep primer kolektivnega socialističnega dela. Čeprav je že F r i s c h nakazal možnosti gospodarskega izkoriščanja svoje metode, je bila vendarle do praktične rešitve teh nalog še dolga in trda pot. F r i s c h sam je priznal, da se ruska metoda v marsičem razlikuje od njegove. Kasneje jo je F r i s c h spremenil tako, da je namesto cvetov uporabil pri usmerjanju čebel rastlinska dišeča olja. Tudi pri tem načinu so se čebele odzvale v velikem številu. Zanimiv je F rise h ev poizkus, s katerim je hotel prisiliti čebele, da bi obiskovale rastline, ki so sploh brez duha. Kanil je v lOOg sladkorne raztopine kapljico sivkinega olja in to raztopino dedoma pok rinil čebelam, deloma pa z njo poškropil krompir na bližnji njivi. Cez dan je našel na krompirjevih cvetih 30 čebel. Iz nadaljnjih poskusov je razvidno, da je uspeh dresure v premen sorazmerju z intenzivnostjo duha rastline. Čim močneje diši kaka rastlina, tem večji je obisk dresiranih čebel. Razen tega mora paša čebelam res nekaj nuditi. Poskus z osatom je takoj dvignil njih obisk na dvajsetkratno prejšnje število, ker pač berejo na osatu, četudi niso dresirane. Kakor navaja F ri se h, so glavne prednosti usmerjanja čebel na pašo te, da čebele močneje izletavajo, da je njih obisk na določehi kulturi vse večji, da se poveča tudi nabiralna vnema in podaljša delovni dan. Vendar se usmerjanje ne posreči, ako nudi rastlina premalo paše. Prav tako lahko POTEK. POIZKUSA Z DO.ESORO RUMENIH IN ČRNIH ČEBEL iS3r 2875 414: SO.ji-iUja 1936. 3. cvvgzista 1936. / Rumena čabala so dresiraua Rumene čebele so dresircuze ncičrno dahzljo, črna pa na reso. na ralo, črna pa na črno detelji Sl. 66. Diagram popolnoma odpove, če istočasno cvete v bližini bolje medeča rastlina. Tukaj se razhaja z Gubinom, ki izrecno poudarja, da ni treba med usmerjanjem čebel na deteljo pokositi v okolici drugih medečih rastlin. V Nemčiji so že leta 1942 organizirali številne poizkuse z usmerjanjem čebel. Delali so po F r i s c h e v i h navodilih ter vs&j debio uspeli pri črni detelji, švedski detelji in lucerni. Pri nekaterih rastlinah, kot n. pr. pri ajdi, maku in travniških cvetlicah so bili uspehi dokaj dvomljive vrednosti, popolnoma pa je odpovedalo usmerjanje pri seradeli, lupini, grahu, repici in gorčici. Na črni detelji so v nekaterih primerih opazili kar dvaindvajset-krat več čebel in znatno večji pridelek semena. Večinoma pa prvi nemški poizkusi niso bili niti približno tako skrbno izvedeni in nadzorovani kakor ruski. Danes usmerjajo čfebele na pašo po Gubi novih in Frischevih navodilih tudi drugod po svetu. Verjetno pa je, da zaradi večje raz-kosanosti zemljišč in hitrejših vremenskih izprememb ti agrotehnični ukrepi v srednji in zahodni Evropi ne bodo imeli talko velikega pomena kakor na prostranih ozemljih Rusije in Amerike. POVEZANOST VOHA S TIPOM IN OKUSOM Med vohalnimi jamicami na tipalnicah je cela goščava pretankih tipal-n i h dlačic, tako da so tipalnice razen za voh istočasno najvažnejši čebelji organ za tip. To pa je zanje prav posebnega pomena. Za naš nos je vseeno, kakšne oblike je predmet, ki ga poduhamo. Duh pride z zrakom v nosno votlino, kjer ga zaznajo čutnice, ki tiče v vohalni sluznici, a pri tem ni nikake zveze med obliko poduhanega predmeta in načinom, kako je vonj zadel na vohalni organ. Pri čebeli pa je stvar drugačna. Ko v temi panja otipava celice, dišeče po vosku, zaznata obliko predmeta tipalni in vohalni organ hkrati. »Čebele vohajo,« kot pravi dr. Frisch, »plastično, prav tako kot mi predmete plastično vidimo, ker smo navajeni že od mladih nog družiti vidne občutke s telesnim tipanjem. Nam je prav vseeno, če duhamo šesterokotne celice sata ali iz voska oblikovano kroglico. Obe nam dišita po vosku: čebela pa morebiti loči šesterokotni duh voska od okroglega prav tako, kot sta ta dva predmeta za naše oči različna. Zmogljivost čebeljega voha je morda zaradi tega popolnejša. Za čebelo, ki je navezana pri vseh opravilih v temnem panju le na tip in voh, pomeni povezava obeh čutil gotovo povečanje njenih čutnih sposobnosti.« Pri človeku te povezave ni, pač pa sta povezana voh in okus. Pri njem so si organi za ta dva čuta neposredni sosedje. Včasih težko ločimo, ali nam jed prija bolj zaradi okusa ali bolj zaradi vonja. Voh in okus se ujemata v tem, da reagirata le na neposreden dotik vdihanih ali okušenih snovi in da je občutek odvisen od kemične kakovosti snovi. Pri Okusu je to brez nadaljnjega jasno: košček sladkorja ali soli se v ustih raztopi in deluje na okušalne živce, razprostranjene v površini jezika. Vohati pa moremo le snov, ki hlapi. Površina take snovi se neprestano kruši, majhni delci, ki pri tem nastajajo, pa se dvigajo in z zrakom razširjajo v prostoru. Videti teh delcev ne moremo, ker so premajhni, prav občutljiva tehtnica pa le pokaže, da snov, ki hlapi, izgublja trajno na teži, čeprav se to dogaja počasi. Kafra n. pr. sčasoma popolnoma izhlapi in zaradi tega izgine. Plinasti delci, pomešani z zrakom, pridejo v nos, zdražijo vohalne čutnice in izzovejo v možganih kemični naravi snovi ustrezen občutek. Okušamo le sladke, kisle, slane in grenke snovi, ki so lahko med seboj pomešane. Vsako drugo »aromo« nam pa posreduje čutilo za voh. Nahod, ki začasno oslabi čut voha, vpliva tudi na okus, tako da je priljubljena jed za nas tedaj brez pravega okusa. Čebela ima čutilo za okus v ustni votlini in v riloku. Ne vemo, če pride tudi pri čebeli do podobnega prepletanja vohalnih in okušalnih občutkov kot pri nas, vemo pa, da neka skladnost kljub popolnoma drugačnemu ustroju žuželčjega telesa obstaja. Vohalni organ je prilagojen delovanju tistih majčkenih delcev, ki se krušijo od dišečih snovi. Čebela jih zazna z občutljivostjo, ki je moderna kemija ne more doseči. Noben kemik ne more s svojimi reagencijami ugotoviti tistih sledov snovi, ki že zadoščajo, da vzbude pri človeku ali čebeli razločen občutek vonja. Po zmogljivosti okus ne dosega voha. Njegova naloga je, preskusiti zaužito hrano glede na njene kemične sestavine. Kakor človeški tako je tudi čebelji okus omejen le na sladko, kislo, slano in grenko. Ostrina okusa že pri vseh ljudeh ni enaka, tembolj pa niha, če primerjamo med seboj okuse različnih živali. Ribica pisanec zazna stokrat bolj razredčeno sladkorno raztopino kot človek, nekateri metulji, ki okušajo s konicami nožič, pa prekašajo občutljivost človeškega okusa celo za več kot tisočkrat. Za ččbele je ocenitev sladkobe v kaki tekočini naravnost življenjsko važna, saj ni nektar, iz katerega pridobivajo zase hrano, nič drugega kot sladek sok. Kljub temu niso za sladkolbo posebno občutljive. Stvar je celo obratna. Za nas je razločno sladka že triodstotna raztopina trsnega sladkorja, medtem ko je čebele ne razlikujejo od čiste vode. Celo stradajoča družina je ne sprejme. Okus čebel je torej za sladkobo razmeroma otopel, kar pa je zanje z biološkega stališča važno. Medičino nabirajo za zimsko zalogo, toda z redkimi sladkimi sokovi si ne morejo pomagati, ker se v panjih ne drže. Tudi gospodinja ne sme pri vkuhavanju varčevati s sladkorjem, ker bi ji sicer mezga splesnela in se skisala. S saharinom in podobnimi nadomestili, ki so za ljudi občutno sladki, čebel ne moremo varati. Taka sladila so zanje brez vsakega okusa. Še bolj neobčutne kot za sladke so čebele za grenke snovi. Z očitnim zadovoljstvom zaužijejo sladko raztopino, ki ji je bilo dodanega nekoliko kinina. Človek bi jo na mestu izpljunil in se še dolgo pritoževal, da se ne more znebiti grenkega okusa v ustih. Ta razlika med čebeljim in človeškim okusom, zlasti pa manjša dovzetnost čebel za grenkobo, je pomembna tudi za čebelarstvo. Če čebele do jeseni ne naberejo dovolj medu za zimsko prehrano, jih čebelar nakrmi s sladkorno raztopino. Krmilni sladkor daje oblast po nižji ceni. Da pri tem ne bi prišlo do zlorab, ga d e n a t u r i r a, to se pravi, primeša mu kako snov, ki čebelam ne škoduje, ljudem pa prepreči uživanje. Za denaturiranje sladkorja uporabljajo pri nas različna sredstva, n. pr. šotni drobir, pesek, žaganje, lesno oglje, sol, papriko, česen itd. Toda vsa ta sredstva dostikrat ne dosežejo svojega namena. V inozemstvu uporabljajo za denaturiranje sladkorja že dalj časa neko kemičho snov, ki ima tovarniško ime »okt osam. Dejansko je to sladkor, čigar molekule so se spojile v določenem razmerju z molekulami ocetne kisline. Kemiki jo imenujejo octoacetylsacharosa. Snov je ogabno grenkega okusa in učinkuje že v najmanjši količini. Sladkor, ki mu je primešanega le malce oktosana, je za ljudi docela neužiten. Kdor ga samo enkrat pokusi, tega drugič ne stori več. Ker okusa ne odpraviš z ndbenim sredstvom, je vsaka zloraba izključena. Zanimivo pa je, da čebele okto-sanove grenkobe v sladkorni raztopini ne zaznavajo. Grenko tekočino pijejo, kot bi bila najslajši nektar. Z oktosanom denaturiran sladkor ne škoduje niti čebelam niti zalegi, pa tudi ne človeku. Na videz se prav nič ne razlikuje od navadnega sladkorja. Zato ga pred krmljenjem ni treba čistiti. Poleg vsega ima oktosan še to ddbro lastnost, da v medu razpade v svoje sestavne dele, s čimer se njegov grenki okus popolnoma razgubi. »Tako je,« pravi dr. Frisch, »kot bi hotela narava sama pomagati. Dala nam je snov, ki popolnoma ustreza potrebam trošarinske oblasti in čebelarstva.« \ ALI ČEBELE SLIŠIJO Naprave v telesu, ki sprejemajo zvoke, imenujemo slušne organe. Pri človeku so to ušesa. Zgradba ušes je prav tako čudovito prilagojena raznim zvočnim učinkom kakor oko svetlobnim dražljajem. Za človeka je oko morda najvažnejše čutilo, toda uho ga v marsičem prekaša. Predmeta, ki ga zakriva drug predmet, ne moremo videti, zvok pa lahko slišimo tudi izza vogla. — Zvok je posledica nihanja zvočnih valov. Zvočne valove ulovi uhelj in j ih odda sluhovodu. Na drugem koncu sluhovoda zadenejo valovi na b o b n i č, njegova opna pa prenose tresljaje preko treh slušnih koščic: kladivca, nakovalca in stremena do ovalnega okenca v notranjem ušesu. Za tem okencem lezi koščeno blodisce, v katerem tiči polžasto zavita kožnata cevka, ki je prav tako kakor koščeno blodišče napolnjena s posebno tekočino in razen tega še opremljena s čutnicami. Preko čutnic in njih vlaknatih podaljškov, ki so združeni v slušni živec, pa dospejo dražljaji končno do možganov. Slušne sposobnosti presojamo pri živalih po zgradbi njihovega ušesa in načinu odzivanja na zvočne dražljaje. Pri sesalcih je uho podobno zgrajeno kakor pri človeku. Mnogi izmed njih lahko uhlje celo obrnejo v tisto smer, od koder prihaja zvok. Ptice nimajo uhljev. Od treh slušnih koščic jim manjkata kladivce in nakovalce, a tudi v njihovem notranjem ušesu je nekaj razlik. Nekateri plazilci in dvoživke imajo namesto bobniča tanke ploščice, ki leže pod kožo približno na istem mestu kot pri človeku ovalno okence. Brez bobniča so tudi ribe. Nalogo opne je prevzelo pri mnogih izmed njih ostenje plavalnega mehurčka. Vse navedene živali slišijo, ostrina njihovega sluha pa je odvisna od gradbene popolnosti slušnih organov. Po F o r e 1 u naj bi bile žuželke gluhe. Prepričan je, da zvokov ne slišijo, ampak jih zaznavajo z dobro razvitimi čutili za tip. Zvočne valove dojemajo kot vibracije. Gosenice kapusovega belina reagirajo na zvoke tako, da se s sprednjim delom telesa nekoliko dvignejo od tal. Naravnost mikaven je pogled na večje število gosenic, ko se kot na povelje vse naenkrat vzpno, kakor hitro zadoni klavir ali orgelna piščal. Vse tako kaže, da bi zvoke slišale, toda Min nich je dokazal, da ni to pravo slišanje. Če je gosenice zmočil, so se dlačice, ki obdajajo njihova telesa, sprijele in polegle ob koži. Ker se zaradi tega dlačice niso mogle gibati, gosenice zvokov niso zaznale in se tudi nanje niso odzvale. Forelovo naziranje pa danes ne drži več v celoti. Žuželke, ki cvrčijo, imajo posebna čutila za sluh, tako imenovane tipa n a In e organe. Ti seveda niso nameščeni v glavi kot pri človeku ali živalih vretenčarjih, ampak na kaj različnih telesnih delih. Pri nekaterih nočnih metuljih jih najdemo na obeh straneh oprsja, pri škržatih na zadku, pri kobilicah in murnih pa na sprednjih nogah tik pod kolenom. Slovenski naravoslovec IvanRegenjez zanimivimi poskusi dokazal, da z njimi v resnici slišijo. Zmožnosti čebel za dojemanje zvokov je v letih 1934 do 1945 raziskoval Šved A. H a n s s o n. Njegova razskovanja so pokazala, kako skopo jih je ! L___________I...........1___________i-----------1-----------1 T0. -t/KOjttc Sl. 68. Oscilogram murnovega petja po Regnu. Pi—Pi posamezne periode petja, N navržek narava obdarila s te strani. V panju reagirajo sicer čebele brez posebnega pravila na zvoke določenih valovnih dolžin, vendar po njihovem odzivu sklepamo, da zvokov različnih valovnih dolžin ne razlikujejo med seboj. Opazimo samo to razliko, da se na najvišje in na najnižje zvoke šibkeje odzivajo. Pravilo ne velja zgolj za čebele, ampak tudi za matice-pevke, ki jih že poljuben ton v prostoru njene slušne zmogljivosti spravi do petja. To je gotovo povezano z okolnostjo, da imajo čutila, s katerimi dojemajo zvoke, še kako drugo nalogo. Han s s on je raziskoval brnenje in podobna oglašanja čebel z oscilografom — posebno pripravo, ki zvoke zapisuje v obliki krivulje. Razen tega je čebele krmil v omaricah, opremljenih z zvočnimi napravami, s katerimi je lahko proizvajal poljubne glasove. Krmil jih je nekaj časa ob istem zvoku, nato pa skušal dognati, kako so si zapomnile zvezo med hrano in tem zvokom. Moral pa je priznati, da do kake povezave (asociacije) sploh ni prišlo. Da bi mogli pojasniti omenjeno slabo gdasovno asociacijo pri dresurnih poskusih, je treba, kakor pravi H a n s s o n, razmotriti naslednje možnosti: 1. čebele so pri poskusih uporabljene zvoke dojele, a nanje niso odgovorile, ker so jim bili neprijetni; 2. čebele so zvoke različne višine dolbro dojele, a se nanje niso odzvale z asociacijo; 3. čebele so dojele samo določene zvoke in še te zelo slabo. Prvo možnost lahko kot manj verjetno zavržemo, ker čebele, ki so obiskovale zvočne omarice, nikakor niso kazale, da vpliva zvok nanje odbi- ja joče. Po mnenju H a n s s o n a mora biti zelo pomembna druga od zgoraj navedenih treh možnosti, zadnja pa je najbrž najvažnejša. Reakcija na glasove bi mogla izostati zaradi tega, ker so bili zvočni vtisi zanje biološko nepomembni. Na podobno mnenje naletimo pri Frischu, ki skuša slab uspeh dresure na določene, n. pr. po gnilobi dišeče snovi tolmačiti tako, da so ti vonji čebelam že po naravi tuji in jih zategadelj ne upoštevajo. Biološki pomen so hoteli zlasti čebelarji pripisovati glasovom, ki jih proizvajajo čebele med letenjem, iz Hans s o novih poskusov pa je razvidno, da jih ne dojemajo niti kot občutke tipa. Proti temu se je izjavil tudi dr. A r m b r u s t e r. »Le kako bi mogle,« sprašuje v neki svoji razpravi, »leteče čebele, katerih hitinjača dokaj močno vibrira, tedaj, ko jih obdajajo močni zračni valovi, ki jih same proizvajajo, s hordoto-nalnimi organi dobro sprejemati longitudinalne valove, prihajajoče iz daljave?« Najvažnejši čutni organi za zaznavanje tresljajev ali vibracij (hordotonalni organi) ležijo sicer v nogah, a so utripajočim krilom tako blizu, da od njih izvirajoči zračni tresljaji zaduše vse druge vtise. Od organov, ki so jih nekoč imeli za posredovalce pri zaznavanju zvokov, je mcmbranaste ploščice na tipalnicah izločil F r i s c h, ko je ugotovil in dokazal, da jih čebele uporabljajo za voh (1921). V golenih čebel, trotov in matic ležeči hordotonalni organi, ki jih je opisal Sc h o en (1911), pa se nam razodevajo po svoji zgradbi kot čutni organ za zaznavanje vibracij. Ker ti organi niso v nikaki zvezi z zračnicami in ker nimajo bobniča, ki je značilen za timpanalne organe ravnokrilcev, n. pr. kobilic ali murnov, so za zaznavanje zračnih tresljajev manj primerni kot za registracijo tresljajev, ki preko podlage dosežejo oziroma zadenejo noge čebele. O teh organih pravi E g g e r s (1928): »Številna opazovanja kažejo na to, da se žuželke, ki nimajo bobničev (nikakor pa ne vse žuželke!), odzivajo na umetno proizvedene šume. Pri reagiranju na umetne zvočne dražljaje pa lahko računamo z možnostjo, da zazna čutilo za tip proizvedene valove vode, zraka ali kakega drugega sredstva kot tresenje. Celo pri človeku je bila dokazana ozka povezanost med slušnim in taktilno vibra-toričnim območjem.« Vsa H a n s s o n o v a opazovanja in izsledki podpirajo Forelovo na-ziranje, da so čebele gluhe. Njih odzivanje'na glasove v notranjosti panja ni nič drugega kot izraz občutljivosti za tresenje podlage. Da so čebele občutljive za tresenje, prav lahko ugotovimo. Ce slučajno zadenemo ob panj, takoj zaslišimo v njem močnejše šumenje, čeprav je bil sunek slaboten. Tudi kvakanja v matičnikih zaprtih matic in petja proste matice, ki ima, kot so raziskovanja pokazala, vendarle svoj biološki pomen, čebele ne zaznavajo s posredovanjem sluha, temveč s posredovanjem čutil za vibracije. »Če to zmožnost čebel zaznavanja glasov imenujemo sluh ali kako drugače,« pravi Han s s on, »je stvar okusa.« Poljudna živalska psihologija pripisuje čebelam vrsto človeških lastnosti. Počlovečiti je skušala tudi njihove zmožnosti za dojemanje zvoka. Tako še danes marsikje, ko je roj v zraku, tolčejo na koso ali žvenkljajo z verigo in so prepričani, da čebele zaradi tega prej poiščejo vejo ter sc hitreje zberejo v grozd. Mnenja so, da slišijo to razbijanje tako kakor človek, da jih nenavadni glasovi nekako oplašijo in da se zaradi preplaha skrijejo v krošnjo najbližjega drevesa. Glede na popolnoma drugačen telesni ustroj čebel pa ne moremo njihove zmožnosti zaznavanja zvokov primerjati s človeškim. ŽIVČEVJE ČEBELE Živčevje je sestavljeno iz živčnih celic. Vsaka živčna celica ima več izrastkov. Nekateri teh izrastkov so posebno dolgi in spleteni v debelejše vode. Živčevje povezuje vse telesne organe med seboj, upravlja telo in dovaja bitju vtise iz zunanjega sveta. Dražljaje, ki jih sprejemajo razna čutila, prenašajo vzburjenja k osred-njemu živčevju, to pa daje mišicam navodila za ustrezne gibe. Osrednje živčevje je pri čebeli drugačno kot pri ljudeh ali živalih vretenčarjih. V našem telesu je glavni del živčevja, ki mu pravimo možgani, v glavi. Iz možganov vodi kot nekak kabel po hrbtenici hrbtenjača, od nje pa se cepijo živci k vsem telesnim delom, kolikor ti ne izstopajo že naravnost iz možganov. Ker se razpreda pri čebeli živčevje vzdolž trebušne strani telesa, ga imenujemo t r e b u š n j a č a. Za tre-bušnjačo so značilni trebušni vozli (gangliji), ki so povezani med sabo z živčnimi snopi. Živčni vozli nastanejo na tistih mestih, kjer so živčne vezi obložene z bolj ali manj debelo plastjo večjih ali manjših živčnih celic. V glavi nad žrelom je največji par živčnih vozlov; imenujemo jih n a d g o 11 n i k a, a niso nič drugega kot čebelji možgani. Trebušnjača sestoji pravzaprav iz več parov živčnih vozlov, od katerih sta po dva in dva združena v kolikor toliko enotno gmoto. Ker potekajo tudi podolžne živčne vezi v parih, je videti kot iz vrvi spletena mornarska lestvica. V zgodnjem čebeljem zametku je živčevje razdeljeno precej enakomerno na 19 do 20 parov vozlov. Med razvojem ličink pa se na raznih delih trebušnjače po več živčnih vozlov združi. Že mlada ličinka ima šest sprednjih parov živčnih vozlov, združenih v dva večja kupčka, od katerih je eden nad goltom, drugi pa pod njim. To sta p o d g o 11 n i k a in n a d g o 11 n i k a. Nadgoltnika predstavljata, kot smo že dejali, možgane in sta močneje razvita kot podgoltnika. Tudi trije zadnji pari živčnih vozlov so zvezani med seboj, tako da lahko razlikujemo že v živčnem sestavu ličinke možgane, podgoltnika in 11 parov živčnih vozlov. Poslednji so porazdeljeni po telesnih členih, in sicer je prvotno v vsakem členu po en par. Trebušnjača odrasle čebele je nekako skrčena. V oprsju je samostojen le prvi par vozlov, naslednji trije pari pa so zrasli. V zadku si slede trije Sl. 69. Živčevje čebele (po Snodgrasu) posamezni pari vozlov v 5., 6. in 7. členu, medtem ko so zadnji štirje pari zopet zrasli. Trebušnjača odrasle čebele ima torej razen podgoltnikov še sedem različno velikih vozlov v oprsju in pet v zadku. Možgane in podgoltnika spaja ob golt ni živčni obroč. Ker ni v glavi dovolj prostora, so možgani navzad močno stisnjeni, na straneh pa segajo prav do oči. Srednja brazda deli možgane v dve enaki polovici, katerih vsaka ima troje izbuhlin. Zgornji parni izbuhlini imenujemo gobasti telesi (corpora pedunculata), pač zato, ker so živčne celice v notranjosti Sl. 70. Možgani matice, trota in čebele. Na desni: Prerezi skozi možgane mravelj. Cal — gobasta telesa podobno razvrščene kakor lističi s trosi pri gobah. Verjetno so gobasta telesa najvažnejši del možganov. Zanimivo je, da so pri više organiziranih žuželkah bolje razvita kot pri razvojno zaostalih vrstah. Dokaj majhna so n. pr. pri kobilicah in kačjih pastirjih, nekoliko večja pri metuljih in hroščih, naj večja pa pri zadružno živečih kožokrilcih. Pri čebelah imajo naj večja gobasta telesa delavke, pri čmrljih in osah pa matice, ker so poslednje ohranile še mnogo nagonov, ki so jih prve izgubile. Saj morajo ob ustanovitvi družine same skrbeti za vse. V mravljiščih naletimo včasih na mravlje, ki se čudaško vedejo proti svojim tovarišicam, jih napadajo, zanemarjajo zalego itd. Pri takih mravljah so ugotovili okvare v gobastih telesih. Vse tako kaže, da je v tem delu možganov sedež nagonov, asociacij in spomina. Na sprednji strani nadgoltnikov sta hruškasto oblikovana vohal na režnja (lobi olfactorici), katerih živčne celice vežejo s svojimi vlakni mišice in čutne organe tipalnic z možgani. Ti nabreklini sta močneje razviti pri trotu in čebeli, slabše pri matici. Ob straneh sta očesna režnja (lobi o p t i c i), ki segata do mrežastih oči. Obseg očesnih režnjev se ravna po velikosti oči. Pri trotu sta največja, pri matici najmanjša. V enotno, bolj ali manj okroglo tvorbo združena podgoltnika zbirata živce ust in žlez slinavk. Iz ganglijev trebušnjače izstopajo živci, ki segajo v vse telesne organe. Čebela ima ob krajno in tudi drobovno ali simpatično živčevje, ki .se razpleta zlasti okrog požiralnika. Mnogi biologi so mnenja, da se delo in življenje čebel odvija refleksno in nagonsko. So pa tudi taki, ki jim pripisujejo nekatere duševne sposobnosti. Trdijo, da morejo na osnovi spomina v življenju pridobljene izkušnje do neke mere povezovati (asociirati) in zato celo samostojno ravnati. To pa je vprašanje zase in zahteva svoje poglavje. NAGON IN RAZUM Koža ni samo sedež tipa, kakor smo do nedavnega mislili, temveč sprejemnik še za celo vrsto drugih čutov. Z njo občutimo tudi mraz, vročino, pritisk, ščegetanje, bolečino itd. Vročino in mraz dojemamo zase z dvema vrstama čutnic, ki so neenakomerno porazdeljene po vsej koži. Za bolečino, ki je verjetno mešanica več občutkov, najbrž nimamo posčbnih sprejemnih naprav, pač pa v hrbtenjači posebne vode, ki so v najožji zvezi z vodi za toplino in imajo svoj začetek v živčnih končkih tik pod usnjatim delom kože. Vsakdo danes ve, da lahko zdravnik te vode omrtviči z določeno količino kake droge, ki jo vbrizga v hrbtenjačo. Ta zdravniški poseg v delovanje živčevja imenujemo lokalna anestezija. Če bi se po nesreči dotaknili razbeljene peči, bi prst s silno naglico takoj odmaknili. Če bi se pri tem opekli, bi nesli prst k ustom in skušali s pihanjem ublažiti bolečino. Kaj se pri tem dogaja v našem živčnem sistemu? Dražljaj, ki pride od peči, vzburi čutnice za vročino na koncu prsta, vzburjenje pa se bliskovito prenese po živcih do priključenih ganglijev v hrbtenjači, preskoči v ganglije odvodnih živcev in odda po teh povelje mišicam v roki, da jih je treba skrčiti. To je prvi del dogajanja, drugi del pa je nekoliko drugačen. Dražljaj vzburi tudi končke živcev, ki posredujejo pri prenosu bolečine, toda vzburjenje v hrbtenjači ne preskoči v ganglije odvodnih živcev, ampak po živcih v hrbtenjači nadaljuje pot do možganov. V možganih nastane občutek bolečine, ki vzburi še nekatere druge predstavne centre, nakar sledi odločitev, da je treba prst popihati, kar sporoči volja po odvodnih živcih mišicam v roki in ustnah. Drugi gib je zavestno, lahko bi rekli hoteno dejanje, pri prvem gibu pa naša volja prav nič ne sodeluje, saj sledi dejanje neposredno dražljaju, ne da bi v zavesti prišlo do občutka. Take neposredne gibe imenujemo reflekse, pot, ki jo napravi vzburjenje, pa refleksni 1 o k.* Še bolj značilen refleks je skrčenje zenice, ako * Nekateri znanstveniki, zlasti fiziologi, skušajo sploh vso duševnost prikazati na osnovi refleksov. Refleksi so zanje tudi take dejavnosti, pri katerih so vključeni možganski centri, da pa jih ločijo od neposrednih gibov, imenujejo prve pogojne, a druge brezpogojne reflekse. nenadoma zajame oko močna svetloba. Noben človek na svetu ne more povedati, kdaj se mu skrči ali razširi zenica, če je ne opazuje v zrcalu. Mišice v očeh, ki se pri tem udejstvujejo, reagirajo samostojno na svetlobne dražljaje brez sodelovanja njegove volje. Refleksi so često verižno povezani med sabo, tako da izzove en refleks drugega, ta tretjega itd. Z verižno povezavo refleksov skušamo razložiti samohotno delovali j e črevesja ali n. pr. gibanje črvov. Refleksom sorodni so t r o p i z m i, ki nastopajo tudi pri rastlinah. Ce namestimo lončnico v temnejšem kotu sobe, sčasoma opazimo, da se njeni listi in vsi ostali deli obrnejo proti svetlobi, ki prihaja skozi okno. Ta pojav imenujemo fototropizem ali heliotropizem. Heliotropične so tudi čebele. Če jih v sobi spustimo, se bodo vse zbrale na šipah ob oknu, kjer je svetloba najmočnejša. Druge žuželke, n. pr. ščurki ali sobne stenice pred svetlobo beže. Pravimo, da so negativno heliotropične, medtem ko so čebele pozitivno heliotropične. Tako kot na svetlobne dražljaje reagirajo mnoge živali tudi na toplotne razlike ali električne učinke. Njih obnašanje je pri tem podzavestno. Še višja vrsta podzavestnega udejstvovanja so instinkti ali nagoni. Nekateri znanstveniki jih tolmačijo kot skupino enako usmerjenih in med sabo smotrno povezanih refleksov, drugi pa to naziranje zavračajo, češ da morejo sprožiti reflekse samo vnanji vplivi, medtem ko izvirajo motivi za nagonska dejanja vedno iz neke globlje, že na duševnost meječe notranjosti. Darwin jih imenuje »dedne spremembe možganovc (inherited modification of the brain). Nagoni so v resnici neodvisni od izkušenj. Žival se jih ne more naučiti, si jih ne more pridobiti med svojim osebnim življenjem. Dani so ji že od njenega rojstva in spadajo prav tako k njenemu bistvu kakor organi, ki so se v dolgi dobi razvoja spreminjali in postali značilni za vrsto, h kateri pripada. Vse živali iste vrste imajo enake nagone. Nagoni so izredno smotrni. Na zunaj vzbujajo vtis, kot bi žival vse, kar napravi, dobro premislila. Dejansko pa pri najbolj zamotanem opravilu prav nič ne misli, temveč ravna tako, kot ji veleva narava. Naj se ponaša še tako razumno, je vendarle mogoče dokazati, da je pri tem zgolj slepo orodje svojih nagonov. Neki raziskovalec mravelj in dober poznavalec njihovega življenja je postavil poleg mravljišča plitvo posodico z vodo, sredi posodice pa nasul peska, da je nastal tamkaj kupček, ki je molel kot otoček iz vode. Vrh kupčka je položil nekaj mravljinčjih bub, ki jim pravijo ptičarji kratko-malo »mravljinčja jajčeca«:. Kakor hitro so mravlje, ki so se potikale okrog mravljišča, odkrile umetno jezerče, so začele zbirati drobne kamenčke, prst in drugo šaro, prinašale to k vodi in metale vanjo. Tako so polagoma premostile razdaljo od roba posodice do peščenega kupčka, po zgrajenem nasipu prišle do bub in jih odvlekle v gnezdo. Ves zaljubljen v svoje male oboževanke je raziskovalec, ko je videl, kako razumno so rešile nalogo, ki jim jo je bil zastavil, proslavljal njih modrost. Neki drugi naravoslovec pa je poskus spremenil tako, da je postavil posodico z vodo, toda brez kupčka peska in bub, v bližino mravljišča. Mravlje se v tem primeru niso prav nič drugače vedle kot pri prejšnjem poskusu. Tudi sedaj so metale v vodo različen drobir ter napravile preko vode nasip. Pri vsem tem torej ni prišla do izraza skrb za zalego, marveč nagon, ki mravljam veleva, da morajo zasuti vsa vlažna mesta v neposredni okolici gnezda. Čebelarji dobro vedo, da na isti način premoste tudi žlebiče pri podstavkih čebelnjaka, če so napolnjeni z vodo. Na podobna, po vsem videzu razumna dejanja večkrat naletimo v živalskem življenju, toda napačno bi bilo, če bi si jih razlagali preveč po človeško. Razumna dejanja se zlasti pri žuželkah često sprevržejo v naravnost bedasto ponašanje, ako postavimo živali v okolje, ki ga niso vajene, ali pred naloge, ki ne spadajo v njihovo delovno območje. Z nos ec, dokaj znana čebela samotarka, gradi iz ilovice lončkom podobne celice, ki jih napolni z mešanico medu in cvetnega prahu, na to hrano za bodočo ličinko pa položi jajčece. Celico potem zazida, da jo zavaruje pred sovražniki, nadalje pa se zanjo več ne zmeni, ampak začne takoj nato graditi na kakem drugem mestu novo. F a bre, znameniti francoski entomolog, je nekoč neko tako celico, ko je bila domala že založena s hrano, spodaj preluknjal, da je padlo vse, kar je bilo v njej, na tla. Ko se je čebela samotarka vrnila z zadnjim zalogajem, je luknjico na dnu takoj opazila, jo celo preiskala s tipalnicami, a se novega položaja ni zavedla. Prineseno hrano je po stari navadi spustila v celico, odložila vanjo še jajčece in ižbico zaprla s pokrovcem, čeprav je njena vsebina zdrknila skozi spodnjo odprtino iz nje. Togo je sledila svojemu nagonu, ne da bi vedela, kaj je s tem nameravala. Kako tog je lahko kak nagon, kaže tudi tale primer. Neka osa samotarka hrani svoje ličinke s kobilicami. Ko izkoplje v zemlji primeren rovček in odloži vanj jajčeca, se odpravi na lov. Ujeto kobilico omrtviči s strupom, ki ji ga vbrizgne z želom v trebušnjačo. Ko sc kobilica ne more več gibati, jo vzame med čeljusti in odleti z njo pred vhod v rov. Tam jo položi na tla, jo zgrabi za tipalnico in zadenski zavleče do jajčeca. Ako odrežemo kobilici tipalnici, je ne zgrabi za nogo ali za kak drug del telesa, ampak teka nekaj časa kakor brez glave okrog nje, nazadnje pa odleti in si poišče novo žrtev. Tudi čebele kot posameznice ne kažejo posebne razumnosti s tem, ko po naših pojmih tako razumno grade šesterostrane celice, ko tako spretno kopičijo na cvetih nabrani pelod v koške zadnjih nožič, ko preganjajo trote, kadar postanejo v družini nepotrebni, ko maše in zadelujejo reže pri panjih, da ne bo pozimi v njih prepiha, ko se stisnejo v gručo, kadar nastopi mraz itd. Vse to so prevzele kot dediščino po svojih prednicah in ne bi mogle ravnati drugače, četudi bi v izpremenjenih okoliščinah postalo marsikaj od tega nesmiselno. Vendar bi jim delali krivico, če bi jih imeli za preproste stroje in slepo vdane služabnice svojih nagonov, kajti vsa.j nekateri nagoni že kažejo pri njih nekaj sproščenosti. Ko izleti mladica prvikrat iz panja, se sicer instinktivno obrne v zraku z glavo proti njegovemu pročelju, toda pri tem vse okrog sebe pozorno opazuje, da bi si zapomnila posebnosti in položaj svojega bivališča v okolici. To pa ni golo nagonsko dejanje, temveč učenje, ki temelji že na višjih duševnih sposobnostih. Za učenje so potrebne predstave in njih pravilna povezava v nove duševne like ali, kot pravimo, asociacije. K vsemu temu pa je potreben še spomin, ki predstave v zavesti obdrži in ohrani, da pa predstave sploh nastanejo, ne smejo manjkati občutki. Ce čebela razlikuje rumeno barvo od modre, o čemer smo se prepričali iz prej opisanih poskusov, mora to razliko ali, bolje povedano, dvoje raz- ličnih vzburjenj vidnih živcev tudi v svojih možganih občutiti. Ni nujno, da puste občutki v možganih predstave ali e n g r a m e, kot se izražajo fiziologi, toda čebela jih ima, ker je iz poskusov razvidno, da je zmožna povezati n. pr. predstavo modre ali rumene barve s predstavo hrane. Če bi predstav ne imela, bi bila vsaka taka asociacija izključena. Tudi spomin ima čebela, in sicer naravnost izboren spomin tako za predmete v prostoru kakor za čas. Vendar vse to ne zadostuje, da bi jo mogli proglasiti za razumno bitje. »Pajkova opravila,« pravi Marks, »so zelo podobna tkalčevim in čebela dosega z gradnjo satja celo gradbenika. Toda kar že od vsega početka loči še tako slabega gradbenika od najspretnejše čebele, je dejstvo, da izdela gradbenik stavbo v svoji glavi, še preden jo stvarno dogotovi. Zaključek delovnega procčsa je torej že v začetku tega procesa v njegovi zamisli.« Znan je primer bebca, ki mu je bilo brskanje po pratiki edini užitek v življenju. Če si ga vprašal za poljuben dan v letu, ti je takoj povedal, katero svetniško ime je z njim združeno. Da si je lahko imena in dneve v skupni povezavi zapomnil, je moral imeti vse zgoraj navedene duševne sposobnosti, spomin pa v določeni smeri bolj izostren kot normalen človek. Kljub temu bi mu nihče ne mogel pripisati kake inteligence, saj so bile v območju njegovih miselnih procesov pomanjkljivosti in motnje dovolj očitne. O spominu čebel in njihovih orientacijskih zmožnostih bomo spregovorili nekaj besed v naslednjih poglavjih, sledili pa bomo pri tem mestoma skoraj dobesedno Frischevim izvajanjem, kot jih najdemo v njegovi neprekosljivi knjigi »Iz življenja čebel«. Kdo bi mogel bolje to popisati kot Frisch, ki je izmed vseh prirodoslovcev prodrl najgloblje v čutni in duhovni svet čebel. ORIENTACIJSKE ZMOŽNOSTI Zamislimo si čebelnjak z večjim številom enakih panjev! Na tisoče pridnih čebelic izletava na pašo. Vsaka bliskovito odleti, z bere pa se vrne naravnost v svoj panj in brez oklevanja zgine skozi žrelo. Ujemimo čebelo, ki se ravno vrača s paše, jo zaznamujmo na oprsju z barvo ter v škatlici odnesimo pol ure daleč, kjer jo spustimo! Opazovalec pri čebelnjaku bo sporočil, da se je označena čebela vrnila v svoj panj nekaj minut potem, ko smo jo spustili. Ali pa bo tako naredila vsaka čebela? Ne! Mlada čebelica-rednica, ki ni še nikdar zapustila panja, ne bi našla domov, če jo ujamemo na satu in zunaj izpustimo, pa čeprav jo izpustimo v neposredni bližini panja. Ogledati hi si morala najprej okolico, kar pa se zgodi šele deseti dan njene starosti. Tedaj prvikrat izleti, toda ne bliskovito; tudi se samozavestno ne vrača v panj, pač pa ga previdno obletava. Pri naslednjih izletih si že upa malo dlje. Če take čebele ujamemo in jih spustimo z raznih krajev, bodo našle domov iz bližine čebelnjaka, ne pa iz daljne okolice. Kmalu pa dosežejo orientacijski poleti vse območje panja, ki redko presega krog s trikilometrskim premerom. Ako spustimo čebele izven tega področja, tudi stare pašne čebele ne najdejo domov. To ni prirojen dar, ampak polagoma priučena orientacija, pri kateri se čebele bržkone zanašajo na razna, pozornost vzbujajoča oporišča, kot n. pr. hiše, drevesa in podobne predmete. Še neka druga okoliščina nam potrjuje naše mnenje o tej orientacijski zmožnosti, izključuje pa skrivnostne sile, ki naj bi privedle čebele domov. Čebele namreč zelo pogosto zaidejo. Ne vemo sicer, koliko se pomanjkljivo vletenih čebel izgubi, vemo pa, da marsikatera sploh ne najde svojega čebelnjaka in zunaj pogine. Vemo tudi, da zaidejo v večjem čebelnjaku v druge panje, če so njihovemu podobni. Ako zaradi poskusa obarvamo v kakem panju nekaj sto mladih čebel, bomo čez več dni lahko opazili, kako izletavajo te obarvane čebele iz sosednjih, da, celo iz prav krajnih panjev. Ce pride do take pomote pri matici, ko se vrača s prahe, je to njena gotova smrt. Stara navada mnogih čebelarjev je, da prepleskajo sprednje končnice panjev z raznimi barvami, s čimer hočejo olajšati čebelam spoznavanje svojega panja in preprečiti zamenjavo s sosednjimi panji. Toda dostikrat niti to ne pomaga. Ljudje včasih preveč svojevoljno izbirajo te barve. Ce postavimo skupaj rumeno, zeleno in pomarančasto pleskane panje ali modrega poleg škrlatnordečega in vijoličastega ali rdečega poleg črnega, ne bo uspeha, ker čebele teh barv ne razlikujejo in vidijo za nas tako raznobarvne panje v enaki barvi. POMEN BARVE IN VONJA PRI ORIENTACIJI Ce hočemo spoznati, kako podpirata čebele pri orientaciji njena najvažnejša čuta vid in voh, rabimo nekaj kosov rumeno oziroma modro pleskane pločevine in nekaj praznih panjev ob kraju čebelnjaka, v katerem so vsi ostali belo pleskani. Na končnico enega izmed praznih panjev obesimo modro pločevino; prav tako pločevino položimo tudi na njegovo brado. Sosednji desni panj opremimo z rumeno pleskano pločevino, levi naj pa ostane gol, torej bel! Moder panj naselimo z družino in počakamo nekaj dni, da se čebele vlete. Čebele prav dobro razlikujejo belo, modro in rumeno barvo in, če bi zamenjali modro z rumeno pločevino, lahko pričakujemo, da bi zapeljali čebele v napačen panj. Nečesa pa ne smemo pozabiti. Na modro pločevino naseljenega panja, posebno na pločevino, ki leži na bradi, je sedlo mnogo čebel pri izletavanju in doletavanju. Tudi naš nos nam pove, da se je pločevina navzela duha po čebelah. Ko bi zamenjali modro in rumeno pločevino in bi videli čebele, kako sedajo na brado sosednega panja, ne bi vedeli, ali jih je privabila barva ali duh. Zato obe pločevini prepleskamo na eni strani rumeno, na drugi pa modro. Pri poskusu jih preprosto obrnemo in tako postane naseljeni modri panj rumen, sosedni desni pa moder, ne da bi prenesli tudi duh. Vračajoče se čebele lete proti praznemu modremu jmnju, nekatere zlezejo celo vanj. druge oklevajo, ker očitno pogrešajo duh svojega panja, a ga hitro najdejo z dobrim vohom in tako zlezejo v svoj, sedaj rumen panj. S poskusom nismo zadovoljni, ker vidimo, da upoštevajo čebele le barvo, mnoge pa še tej kar nič ne zaupajo. Pri orientacijskih izletih si čebele gotovo ne zapomnijo samo modre barve svojega panja, ampak tudi to, da je na levi beli in na desni rumeni panj. Z našim poskusom smo čebele zmešali, ker je sedaj srednji panj rumen, medtem ko stoji na desni beli panj, torej ravno natobe kot pred poskusom. Zaradi take spremembe so se morale čebele orientirati deloma tudi po vonju. Poskusimo drugače! Na naseljenem panju obrnimo pločevino in spremenimo modro barvo v rumeno, pločevino desnega panja pa obrnjeno obesimo na levi panj, da postane moder. Zaporedje barv je sedaj nespremenjeno: levo od modrega je beli panj, desno pa rumeni. Uspeh je presenetljiv: vsa gneča vračajočih se čebel, ki se je v kratkem nabrala pred panjem, se preseli brez obotavljanja v modri panj. Očitno je čebele premotila modra barva, kakor tudi zaporedje barv bela, modra, rumena. In to se nadaljuje še precej časa: vse izletavajoče čebele pridejo iz rumenega, prilctavajoče pa pristajajo na bradi modrega panja. • Iz tega vidimo, kako odločilno vpliva smotrno pobarvana končnica panja na orientacijo v čebelnjaku. Ako prepleskamo panje s takimi barvami, ki jih čebele dobro razlikujejo, se redkokdaj zgodi, da zaidejo v tuje panje. Isto velja tudi za matico, ko se vrača ob prahi v panj z orientacijskega ali ženitovanjskega izleta. F risch pripoveduje, da se je zgubilo na velikem vzornem čebelnjaku nekega bavarskega samostana, kjer so vodili o vseh maticah natančne zapiske in kjer panji še niso imeli prepleskanih končnic, v dveh letih od 21 mladih matic 16. Ko so panje prepleskali z barvami, ki so jih čebele razlikovale, se je v naslednjih petih letih izgubilo od 42 le troje matic. Čebelar mora upoštevati, da čebele dobro razlikujejo samo modro, modrozeleno, rumeno, črno in belo barvo. Pri zadnji ločijo zaradi ultravijoličnih žarkov svinčenobelo od cinkovobele prav tako dobro kot modro od rumene, čeprav vidimo mi obe kot čisto beli. Čebelar naj se torej omeji na omenjenih pet barv in pazi, da sta med dvema enako barvanima panjema v isti vrsti najmanj dve drugi barvi, kajti tudi sosedna panja sta za čebele važni oporišči. Pobarvane pa ne smejo biti samo brade, temveč cele sprednje končnice, ker le tako bo čebelam olajšano, da najdejo pot v svoj pravi dom. Ako panji niso pleskani, se ravnajo čebele po oddaljenosti svojega panja od bližnjega ogla čebelnjaka ali po drugih znamenjih, predvsem pa po duhu svoje družine. Koliko upoštevajo pri tem duh satja in zalege, še ni popolnoma dognano. Večje važnosti je gotovo vonj, ki ga izločajo čebele med prašen jem iz vonjavnih žlez na zadku. Posebno živahno praše zgodaj spomladi ob prvih izletnih dneh, ko jim je po dolgem zimskem počitku obledel spomin za obliko in položaj njihovega panja. SONCE KOT KOMPAS Postavimo en sam panj na travnik in ga premaknimo, ko so se čebele dodobra privadile na prostor, za nekaj metrov nazaj! Vsakdo bi pričakoval, da bodo čebele na samem stoječi panj že od daleč videle in priletele naravnost do njegovega žrela, tembolj, ker prihaja tudi duh panja od tam. Vendar ni tako. Čebele priletavajo na prazen prostor, kjer je do tedaj stal njihov panj, tu osuple obstanejo, iščejo in šele polagoma najdejo premaknjeni panj. Čebele si v okolici zapomnijo nekatere predmete in uravnavajo po njih smer poleta. Ponovimo poskus na pusti ravnini, kjer ni daleč naokoli nikakih orientacijskih oporišč. Čebele letajo sedaj obotavljaje, se drže tik ob tleh in se vidno trudijo, da bi staknile na enakomerni površini kak predmet, po katerem bi se orientirale. S težavo privabimo čebele iz panja na oddaljeno krmišče. Končno se to le posreči in razvije se reden promet med panjem in krmiščem. To iskanje se vsako jutro ponavlja, čeprav je krmišče na istem mestu kot prejšnji dan, ko pa ga najdejo, se promet nemoteno nadaljuje. Kako so si zapomnile čebele pot do panja v tej pustinji? Njihov kompas je sonce. Od izleta do krmilne skodelice in do povratka v panj preteče le nekaj minut; v tem času sonce ne spremeni preveč svojega položaja na nebu. Čebele si zapomnijo smer, v kateri stoji sonce. Če stoji n. pr. pri izletu v kotu 30° levo zadaj za panjem, se vračajo tako, da vidijo sonce v istem kotu desno spredaj. To se zdi čudno in neverjetno, toda preprost poskus nam dokaže, da je tako. Če zapremo čebelo, ki je prišla h krmišču, v škatlico in jo spustimo čez nekaj ur, ko je sonce že znatno spremenilo svoj položaj, išče v napačni smeri. Sonce porabi kot kažipot in odleti s krmišča v kotu, ki si ga je zapomnila, toda ravna se pri tem po spremenjenem vpadu sončne svetlobe. Leti pa v novi smeri samo toliko daleč, kolikor je od panja do krmišča. Ker v iej razdalji panja ne najde, se ustavi, iška j e poletava okrog in, če ni oddaljenost prevelika, naposled le najde domov. Zapomnila si je torej tudi preleteno razdaljo. Zanimivo pa je, ,da tam, kjer je dovolj vidnih oporišč, ne leti napačno. Tedaj se bolj zanaša na oporišča kot na preleteno razdaljo in položaj sonca na nebu. Čebela pa si ne zapomni samo smeri, v kateri leži krmišče, in njegove oddaljenosti od domačega panja, temveč tudi prostor, na katerem ji nudimo hrano. To sklepamo že iz tega, ker si prostor ob doletu in odletu dobro ogleda. Nobena čebela ne prileti v ravni črti na krmišče, ampak vsakokrat, preden sede, zakroži nad njim. Tudi potem, ko si želodček napolni in se odloči za povratek, napravi nekaj vijug nad krmiščem. Navsezadnje bi si lahko krmišče ogledala in si vtisnila v spomin njegove značilnosti celo med sesanjem. Kateri vtisi so za čebelo večjega pomena, nas pouči Opfingerjev poskus: Pod stekleno ploščo je Opfinger položil tri enako velike lepenke, spodaj belo, nad njo rumeno in na vrhu modro. Stekleno ploščo je podprl s plutovinastimi zamaški, da bi lahko izvlekel katerokoli lepenko, ne da bi mu bilo treba dvigniti šipo. Na šipo je postavil še skodelico in jo napolnil s sladkorno raztopino. Čebela, ki je priletela h krmišču, je našla posodico s sladko tekočino na modri podlagi. Kakor hitro je sedla, je Opfinger izvlekel modro lepenko, tako da je čebela sesala na rumeni podlagi. Ko pa se je dvignila v zrak, je odstranil rumeno lepenko, zaradi česar je videla čebela posodico na beli podlagi. Čebela, ki jo je med sesanjem zaznamoval, se je čez nekaj časa vrnila na krmišče, nakar se je vse to odigralo v istem redu. Raziskovalec je poskus ponavljal, dokler ni bil prepričan, da se je njegova mala učenka dobro izvežbala. V njeni odsotnosti je nato položil lepenke drugo poleg druge in vsako opremil s prazno skodelico. Vrnivša se čebela se je takoj spustila k skledici na modri podlagi in stikala v njej za hrano, ki pa je seveda ni bilo. S tem je izdala, da si je zapomnila tisto barvo, ki jo je videla pri vsakokratnem pristanku na krmišču. Nadalje je prenesel skledico s čebelo vred med sesanjem z mesta A, na katerega je priletela, na mesto B, od koder je odletela. V pretežnih primerih se čebela ni vrnila v kraj doleta A, ampak v kraj odleta B, kar si tolmačimo tako, da pazi čebela pri doletu predvsem na najdeno cvetlico in njene posebnosti, pri odletu pa na kraj, kjer cvetlica raste. »In to je prav!« zatrjuje F r i s c h. »Kajti to pripelje cvetličnega gosta v širokem krogu k istovrstnim cvetlicam in ga torej ne priklene na mesto odkritja, kjer bi morda našel prej ali slej točilnico izsušeno.« SPOMIN IN SMISEL ZA ČAS Nikomur izmed nas ne manjka bolj ali manj zanesljivega občutka za čas. Mogoče se bo kdo zmotil za uro ali dve, nihče pa ne bo okoli poldneva trdil, da je tedaj zgodnja ali kasna večerna ura. Pred tako zmoto nas obvaruje že sam občutek lakote ali pogled na sonce. Da imajo tudi živali občutek za čas, opazimo n. pr. na planinah, ko se vračajo krave okoli 11. ure k planšarskim kočam, kjer jih v tem času spuste v staje. Na podobne pojave naletimo tudi pri drugih domačih živalih, kot pri mačkah, psih ali konjih, ki po svojem ustroju niso od človeka tako daleč kot žuželke. Da imajo te prav take sposobnosti, so ugotovili pri čebelah s poskusi razni raziskovalci, kot Belingova, W a h 1, Grabcnsberger, Kal m us in drugi. Na planem so postavili na mizico skodelico s sladkorno raztopino, da bi privabili čebele. Čebele, ki so prišle po klajo, so prej označili na oprsju s številkami, da so tako lahko spoznali vsako posebej. Niso pa krmili ves dan, ampak več dni zapored, toda le ob določenem času, n. pr. od 16. do 18. ure. Prej m kasneje je bila skodelica prazna. Čebele, ki so prišle prej ali kasneje, niso našle ničesar na krmišču in so se vrnile v panj, ne da bi kaj opravile. Tista, ki je prišla po 16. uri, pa je našla skodelico polno in je kaj hitro privedla k njej kar celo trumo še drugih čebel. Čez tri tedne so preskusili uspeh »časovne dresure«. Ta dan je ostala skodelica prazna tudi med 16. in 18. uro, opazovalec pri krmilnici pa je neprestano pazil in zapisal vsako čebelo, ki je prišla k skodelici. Med 6. in 15.30 uro je prišla na oglede ena sama zaznamovana čebela, in sicer zjutraj med 7. in 7.30 uro, kmalu za tem še enkrat, potem pa je bil na tem krmišču popoln mir. Ko se je približal čas krmljenja, na katerega so bile čebele navajene, se je pri skodelici naenkrat znašlo 38 sladkosnednic, med njimi 5 do 6 označenih s številkami. Čeprav so prišle zastonj, so se še in še vračale v kratkih presledkih, včasih celo do desetkrat v pol ure, in preiskovale skodelico tako trdovratno, kot da bi moralo biti v njej nekaj zanje. Ob 18. uri so obiski popustili in kmalu je bilo zopet vse mirno. Poskus se je nepričakovano dobro posrečil. Za tem so krmili večkrat in v raznih dnevnih časih ter ugotovili, da si čebele vsako uro krmljenja natančno zapomnijo že čez nekaj dni. Poskusili so z dva in celo s trikratnim krmljenjem v enem dnevu. Že po enem tednu sta oba poskusa popolnoma uspela, le da so čebele rade prihajale prezgodaj na krmišče, češ bolje je priti prezgodaj kot prekasno, ko pa je v naravi toliko lačnih rilčkov, ki le preradi drug drugemu izmikajo hrano. Rešiti pa je bilo treba še drugo vprašanje: kako si čebele čas zapomnijo in kje imajo uro, po kateri se ravnajo? Ali morda v želodčku, ki jih ob določenem času opomni in požene iz panja k skodelici? To domnevo so morali zavreči, kajti čebela ne leti k skodelici samo zato, da bi si potolažila lakoto, pač pa zato, da bi prinesla čimveč sladke tekočine v panj. Lakoto si lahko potolaži kar v panju, saj sedi ves dan na satju ob polnih celicah. Treba ji je stegniti samo rilček in že se ji osladkajo usta. Da tudi sonce ne odloča pri časovni orientaciji, so se prepričali s temle poskusom. Družino so zaprli v podzemski prostor, ki je bil noč in dan razsvetljen le z močno žarnico. V ta prostor ni prodrl niti en sončni žarek, tako da čebele niso mogle razbrati spremembe dneva v noč. Čebele so prihajale h krmilni skledici ob vsakem času, na katerega so jih navadili, da — celo v nočnih urah. Pokazala pa se je pri tem nenavadna lastnost čebeljega spomina, da- morajo pasti časi pitanja vedno v štiriindvajseturni dnevni ritem. Če so hranili čebele vsakih 19 ur, si časa niso zapomnile, če so čas krmljenja podaljšali na 48 ur, pa so prišle k skledici že čez 24 ur. Presledkov med posameznimi krmljenji si potemtakem niso zapomnile, pač pa uro, ob kateri so jih krmili. Wahl je celo zanesel poskusne čebelje družinice v rov solnega rudnika, da bi med solnimi plastmi izločil vplive atmosfere, zlasti elektrike in kozmičnih žarkov. Domneval je namreč, da bi mogle čebele spoznati čas po ritmično potekajočih pojavih te vrste. A tudi v rudniku so si čebele zapomnile čase pitanja natančno tako kakor na prostem. Najbolj zanimiv pa je poskus, ki so ga po Frischevem načrtu napravili leta 1955. Frischev asistent M. R e n n e r je 1. maja prispel v Pariz s poskusno družinico, V kateri je bilo kakih 5000 čebel. Z veliko potrpežljivostjo je navadil približno 50 čebel, da so vsak večer ob 20. uri 15 minut, ko je bilo sonce že pod horizontom in ni moglo vplivati nanje, izletavale na pašo. Že po enem tednu so si zapomnile čas. R e n n e r jih je vadil še dalje in pri tem strogo pazil na atmosferske razmere. Sredi junija pa so družinico zaprli v panj in jo z letalom prepeljali čez ocean v New York. Ob 15. uri 40 minut newyorškega časa, ki ustreza 18. uri 40 minut pariškega časa, so bile že čebele nameščene v nekem čebelnjaku. Ob 15. uri" 15 minut je tistih 50 čebel, ki so v Parizu izletavale na pašo, v New Torku prvikrat zapustilo panj, da poiščejo krmilno skledico. To pa je bil čas, ki ustreza 20. uri 15 minutam v Parizu. Da pa ne bi čebel izvabil iz panja vonj po sladkorju, so tokrat dali v skledico čisto vodo. Kljub temu so se čebele držale priučene ure vse dotlej, dokler jih ni Renner naučil zapuščati panj ob drugi uri. Ko so se dobro privadile novemu času, so jih prepeljali zopet nazaj v Pariz. Tam so izletavale na pašo po času, ki so se ga bile naučile v Ameriki. S tem je bilo dokončno dokazano, da se čebele pri časovni orientaciji ne menijo za sonce, saj so izletavale v Parizu, ko je bil že mrak, v New Torku pa, ko je bil najsvetlejši dan. Kakor so pokazali W ti h 1 o vi nadaljnji poskusi, je spomin za čas tudi od temperature neodvisen. Naj je čebele na dan poskusa izpostavil umetni višji ali nižji temperaturi, vedno so se pojavile pravočasno na krmišču. To pa je z biološkega stališča važno, kajti če bi bil spomin odvisen od temperature, bi čebele menjajoča se temperatura, ki so ji zlasti spomladi izpostavljene, silno motila. Končno so se prepričali, da nimajo vnanji vplivi nikakega učinka na čebele pri določanj u časa. Tako so se izkazali G r a b e n s b e r g e r j e v i in K a 1 m u s o v i poskusi za pravilne. Ta dva znanstvenika sta pitala družino ob določenem času s sladkorno raztopino, del označenih čebel pa, ko so si čase pitanja cjobro zapomnile, zaprla v primerno omarico, kjer sta raztopini dodala ali e u k i n i n ali j o d t i r e o g 1 o b u 1 i n. Ce sta dodala eukinin, ki pri ljudeh in živalih zavira presnavljanje, so prišle čebele pri naslednjem pitanju za štiri ure prekasno na krmišče, ko sta pa dodala jodtireoglobulin, ki presnavljanje v telesu pospešuje, so prišle za pet in pol ure prezgodaj, medtem ko so druge čebele, ki niso okusile niti eukinina niti jodtireoglobulina, prihajale na krmišče vedno pravočasno. Uro imajo torej čebele v svojih prebavilih, spomin za čas je pri njih najože povezan s pojavi presnavljanja. V zadnjem času je bilo malo znanstvenih raziskav, ki bi zahtevale toliko truda, bistroumnosti in denarnih sredstev, kot jih je terjala pojasnitev čebeljega spomina. SPOL IN SPOLNOST, USTROJ IN DELOVANJE SPOLOVIL Spolovila matice — Deviška rodnost — Razne teorije o dcterminaciji spola — Spolovilo trota — Žcnitovanjski izlet — Parjenje — Umetna osemenitev matice — Trotavost čebel — Vloga mlečka pri trotavosti — Tjuninovo odkritje — Anatomske in fiziološke trotovke — Rojenje in spolnost — Dvospolnost — Razne vrste dvospolnih čebel — Starejša in novejša naziranja o nastanku dvospolnikov K sliki na sprednji strani Ko sc matica vrne po uspeli sprašitvi v panj, jo čebele takoj očistijo ostankov trotovih spolovil. Kmalu nato jo vidimo, kako stopica od celice do celice in kako odlaga vanje jajčeca 'IV Tobeno živo bitje ni večno; vsako se prej ali slej izčrpa in pogine. Tako bi moralo na zemlji polagoma zamreti vse življenje, če bi -k 1 posamezna bitja pravočasno ne poskrbela za potomstvo, če bi se ne razmnoževala in plodila. Naj preprostejša oblika razmnoževanja je delitev ali cepitev v dve enaki polovici. Tako se razmnožujejo n. pr. enocelične bakterije, ki jim pravimo zaradi tega glive cepljivke, pa tudi nekatere praživali. Po delitvi obnovi vsaka polovica vse tiste dele, ki so ji potrebni za nadaljnji obstoj. Če se kako bitje razdeli v dva neenaka dela, tako da se od njega odcepi manjši del, ki se potem izoblikuje v popolno bitje, govorimo o razmnoževanju z brstenjem. Že pri najpreprostejših bitjih pa opazimo, da z neprestano delitvijo nastali osebki sčasoma nekako oslabe, da ne kažejo več tiste živahnosti kakor v prejšnjih pokolenjih. In tedaj se zgodi nekaj posebnega. Po dva in dva osebka se zbližata, se tesno privijeta drug k drugemu ter plavata potem tako združena nekaj časa okrog. Mahoma pa se spet ločita in razmnožujeta naprej z delitvijo. Ta pojav je konju gači j a. Pri konjugiranih osebkih ni na zunaj videti nikake izpremembe, v njiju notranjosti pa se odigrava nekaj takega, kur že zelo spominja na spolno razmnoževanje vcčceličnih bitij. Vsa više organizirana bitja se razmnožujejo spolno. Za spočetje novega bitja je potrebna spojitev dveh različnih rodnih kali: jajčeca in semenčice. Rodne kali proizvajajo posebni, nalašč za to določeni organi: jajčeca ženske, semenčice pa moške spolne žleze. Nekatera bitja, n. pr. polži, predvsem pa . rastline, imajo obojevrstne spolne organe, moške in ženske. Pri više razvitih živalih je po navadi spol ločen. Bitja z ženskimi spolnimi organi so samice, bitja z moškimi spolovili so samci. V čebelji družini imenujemo samce trote, samice pa matice. Čebele so sicer tudi samice, vendar so pri njih spolovila zakrnela. Kljub precejšnjim razlikam v zgradbi in delovanju je osnovna oblika moških in ženskih spolovil na splošno pri mnogih živalih in slednjič tudi pri človeku ista. Oblika spominja na zaprte škarje, Obročka Škarij, v katera vtikamo pri uporabi prste, naj bi predstavljala spolni žlezi (gonadi), kraka, na katera sta obročka pritrjena, cevki vodnici, sklenjeni rezili pa skupen odvod. SPOLOVILA MATICE Spolni žlezi imenujemo pri matici kakor tudi pri drugih samicah jajčnike. Pri matici napolnjujeta jajčnika po oprašitvi pretežni del zadka. Prvotno sta tudi pri njej manjša. Zaradi tega je zadek pri deviški matici tanjši in manj napet kakor pri sprašeni. Sicer pa vsak vešč čebelar spozna mlado matico že po zunanjosti, ali se je sprašila ali ne. Posamezen jajčnik sestoji iz 160 do 180 cevk, iz tako imenovanih ova-riol, v katerih so nanizana jajčeca kakor biserne kroglice na ogrlici. Ovariole so speljane v jajčno vodnico, obe jajčni vodnici pa se združita v nožnico, ki pelje skozi nož nično preddverje do spolne odprtine. Sleherna jajčna cevka ima dva oddelka. Vrhnji, manjši del imenujemo germarij, spodnji, razširjajoči se del pa vitelarij. V germariju nastajajo jajčeca z delitvijo iz p r a s p o 1 n i h celic, v vitelariju pa doraščajo in pridobivajo na beljakovini. Z beljakovino pa jih oskrbujejo hranilne celice, ki se vrivajo med jajčeca. Čim bolj se pomikajo jajčeca proti vhodu v jajčno vodnico, tem večja so, medtem ko se hranilne celice v nasprotnem razmerju manjšajo in slednjič popolnoma zginejo. V vsaki ovarioli dozori dnevno do 8 jajčec. Potemtakem potrebuje jajčece približno 3 ure za svoj razvoj. V enem dnevu izleže lahko matica do 2000 jajčec, če je posebno rodovitna celo 3000. Sprašena maticA je tako rekoč dvospolno bitje, kajti v sebi ima tudi semenčice trota, s katerim se je sparila na prahi. Semenčice hrani v semenski mošnjici (sl. 73), ki jo tanka cevka veže z nožnico. Mošnjica, ki ima komaj 1 mm premera, je naravnost nabita z njimi. Po Leuckartovem Sl. 72. Spolovila zdrave enoletne matice po fotografskem posnetku dr. W. Stauba (8-kratna povečava). Ef vršički jajčnih cevk (germariji), E jajčne cevke v spodnjem delu (vitelariji), Eb dna jajčnih cevk El jajčna vodnica, D mazilna žleza, Gbl strupni mešiček, St želo, S semenska mošnjica računu jih je v njej 20 do 30 milijonov. Ako bi jih nanizali v ravno vrsto", bi dobili 5 do 7,5 km dolgo progo, po Buttel-Repnovi cenitvi pa bi bila ta proga še daljša. Zanimivo je, da ostanejo semenčice kljub ozkemu prostoru, v katerem so zgnetene, žive 4 do 5 let. Ko se pomika jajčece po nožnici, spusti matica iz semenske inošnjice nekoliko semenčic, od katerih navadno eno prodre vanj in ga oplodi. Lahko pa zdrsne jajčece mimo semenske inošnjice tudi neoplojeno, a se kljub Sl. 73. Prerez skozi semensko mošnjico enoletne sprašene matice (80-kratna povečava po fotografiji dr. W. Stauba) temu iz njega izleže in razvije živo bitje, toda le moškega spola. Iz oplojenih se izvale v navadnih, ožjih celicah čebele, v visečih, prostornih matičnikih matice, iz neoplojenih pa vedno le troti, navadno v širših trotovskih, včasih pa tudi v ožjih čebeljih celicah. DEVIŠKA RODNOST Čudoviti pojav, da je neoplojeno jajčece zmožno razvoja, imenujemo deviško rodnost ali partenogenezo. Deviška rodnost je v naravi bolj pogostna, kot bi si človek mislil. Pojavlja se zlasti pri nekaterih členo-nožcih, n. pr. pri kotačnikih, listnih ušicah, vodnih bolhah, metuljih in prav tako pri kožokrilcih, kamor spadajo tudi naše čebele. Celo pri rastlinah je znanih več primerov deviške rodnosti. Pri morskem ježku jo je mogoče umetno izsiliti z različno koncentracijo soli v vodi in še z nekaterimi drugimi sredstvi. Partenogenezo je prvi opazoval znameniti ženevski prirodoslovec in filozof Charles Bonnet leta 1762 pri neki listni uš-ici. Njegovo odkritje je dvignilo med prirodoslovci precej prahu. Pariška akademija znanosti se je zelo dvomljivo izrazila o verodostojnosti »odkritja, ki bi nasprotovalo splošnemu in po vseh dosedanjih izkušnjah popolnoma utrjenemu zakonu«. Bonnet je bil velik prijatelj švicarskega čebeloslovca F raneoisa H u b e r a in si je z njim stalno dopisoval. Čeprav je bilo obema znano, da ležejo čebele, ki se sicer ne morejo pariti, ob posebnih prilikah jajčeca, iz katerih se polegajo sami troti, nista niti najmanj slutila, da sta tako blizu drugemu primeru deviške rodnosti, in to celo pri živalcah, o katerih sta si imela v svojih pismih toliko zanimivega povedati. Pri čebelah je prišel na sled deviške rodnosti šele leta 1845 poljski čebelarski velemojster Johan Dzierzon. Dzierzon je imel poleg nemških temnih čebel tudi nekaj panjev rumenopasastih italijank. Ko so se sparile nemške matice z italijanskimi troti, je opazil, da so bile čebele v prvem pokolenju mešane, troti pa vedno enotne temne barve. In narobe: če so se parile italijanske matice z nemškimi troti, so se križanke pojavile samo med čebelami, medtem ko so bili troti prav tako svetle barve kakor njih zarodnice. Iz tega je sklepal, da manjka v trotovskih jajčecih drugorodna dedna snov, da torej jajčeca niso oplojena. Njegovo domnevo je kasneje potrdila mikroskopska preiskava. Nastalo pa je novo vprašanje. Zakaj odlaga pravilno sprašena matica neoplojena jajčeca samo v večje celice, oplojena pa v manjše in v nastavke matič-nikov? Ali je res toliko razumna, da ve, kdaj je treba odpreti zaklopnico pri semenski iriošnjici in spustiti seme v nožnico in kdaj naj ostane za-klopnica zaprta? Ali zavestno odloča o spolu v čebelji družini ali zalega zgolj mehanično? In če je zaleganje mehanično, katere so tiste sile, ki uravnavajo ta mehanizem? Uganko skuša razrešiti več teorij. Najbolj znana je teorija pritiska. Kadar vtakne matica svoj zadek v ožjo čebeljo celico, pritisne na njena spolovila pokončno ostenje in sproži pri semenski mošnjici zaklopko, da se odpre in se iz nje pocedi nekoliko semena. V večjih trotovskih celicah tega pritiska ni, zato se jajčeca ne oplode. Daši se zdi ta razlaga naravna in verjetna, je ni mogoče priznati brez ugovora. Proti njej priča predvsem dejstvo, da zaleže matica z oplojenimi jajčeci dostikrat sate, ki niso niti do polovice izdelani. V takih na pol narejenih čebeljih celicah mora biti pritisk na spolovila vsekakor manjši kakor v popolnoma dograjenih trotovskih celicah. In vendar se matica ne zmoti, da bi vanje spustila kako neoplojeno jajčece. Kljub temu je ta domneva našla zagovornika celo med novejšimi raziskovalci čebel. Dr. Freudenstein je proučil nastavke matičnikov in ugotovil, da je njih odprtina iste razsežnosti kakor pri normalni čebelji celici. V zgornjem delu močno razširjena celica je spodaj tako zožena, da nastaja tam, kakor pravi F reudenstein, nekak o p 1 o -jevalni obroček, ki mehanično opozori matico, da je treba v nastavek položiti oplojeno jajčece. Ko je matičnik zaležen in ga začno čebele podaljševati, ta obroček izgine, ker po zaležen ju ni več potreben. Abderitsko pravdo za oslovo senco predstavljajo v čebelarski literaturi dolgovezna prerekanja, ki so se razvila v početku sedanjega stoletja zaradi Dick love teze, da odločajo o oplodbi jajčec čebele, ne pa matica. Po Dicklovem zatrjevanju spusti matica k vsakemu jajčecu, ki ga izleže, nekoliko semenčic. Le od čebel naj bi bilo odvisno, ali zleze to plodilo v notranjost jajčeca ali ne. Semenčice naj bi prodrle skozi mikropilo šele nekaj ur po poleže-nju in medtem naj bi imele čebele dovolj priložnosti, da bi jih v večjih ‘troitovskih celicah polizale ter tako odstranile. D i c k e 1 je svojo tezo ogorčeno branil in jo skušal tudi eksperimentalno dokazati. Toda dokazi niso vzdržali znanstvene preizkušnje. D i c k 1 u sta se pridružila še L a n -franchi in Kip-ping, ki sta učila, da izločajo tjebele iz žlez v glavi posebno Taji xix . vi M TČ«. k' . vv.VvUvv*" 1 mA mm A w Sl. 74. Prva natančna slika matičjih spolovil (iz Swammer-damove knjige Bijbel der Natur, ki je izšla pred 250 leti) tekočino, s katero v celico položeno jajčece oslinijo in z njo uničijo semenčice. Spočetka je ta nauk podpiral tudi Italijan Benussi-Bossi. Tik pred vojno pa je nastopil z novo tezo, ki jo je hotel znanstveno podpreti z mikrofotografijami, a se mu je poskus prav tako ponesrečil kakor Dicklu. V posebni brošuri je objavil mikroskopska raziskavanja o ustroju matičnih spolovil. V tej brošuri trdi, da nožnica ni enotna cevka, temveč da je po sredi po vsej svoji dolžini predeljena s tanko kožico. Dejansko naj bi vodili od jajčnikov prav do spolne odprtine dve cevki, ki naj bi bili v spodnjem delu na zunaj sicer združeni, a znotraj popolnoma ločeni. Ena teh cevk naj bi bila v zvezi s semensko mošnjico, druga pa ne. Zato naj bi po eni cevki iz enega jajčnika izstopala sama oplojena jajčeca, po drugi cevki in iz drugega jajčnika pa neoplojena. Benussi-Bossijeve trditve pa je ovrgel švicarski strokovnjak W. F y g. Prepariral je več normalnih matic in napravil skozi njih zadke nešteto mikroskobskih rezov, s katerimi je dokazal, da ni v nožnici o kaki ločilni membrani ne duha ne sluha. Stari nauk o anatomski zgradbi matičnih spolovil je potemtakem popolnoma pravilen. Proti Benussi-Bošsijcvemu mizi ran ju govori tudi tale preprost premislek: Matica izleže v enem letu do dve sto tisoč čebeljih jajčec, a kvečjemu kakih dva tisoč trotovskih. Če bi nastajala ta jajčeca ločeno, torej čebelja v enem, trotovska pa v drugem jajčniku, bi moral biti s proizvodnjo preobremenjeni jajčnik mnogo večji od neobremenjenega. V resnici pa sta oba enaka. Slednjič si oglejmo še naj novejšo teorijo dr. Go n tarskega, ki trdi, da more na zaklopko pri semenski mošnjici odločujoče vplivati že različen položaj nog matice med zaleganjem. Položaj njenih nog določa različna velikost oziroma različen vzorec čebeljih in trotovskih celic. Gon-tarskemu se je pridružil tudi dr. Goetze, ki navaja za podkrepitev tega nazora primer iz vsakdanjega življenja. Če hodi človek dan za dnem po istih stopnicah, se jih polagoma tako privadi, da bi jih gladko prekoračil tudi v popolni temi. Če pa bi se ena stopnica za malenkost ponižala ali povišala, ne da bi za to vedel, bi se nad njo prav gotovo spotaknil. Značilno je, da se matica vede ob zaleganju vedno enako. Preden vtakne v celico zadek, jo dosledno vsakokrat prekorači. Ravno to prekoračenje pa bi bilo lahko v kakršnikoli zvezi z zaklopko pri semenski mošnjici in njenim delovanjem. Težavno vprašanje prikazuje Gon tarski v dokaj preprosti luči, toda njegova teorija ostane kljub vsemu samo domneva, ker je pač ni podprl z znanstvenimi dokazi. SPOLOVILA TROTA Moški spolni žlezi imenujemo moda. Pri trotu sta modi skriti približno na istem mestu v notranjosti zadka kakor jajčnika pri matici. In kakor jajčnika nista enotna, tako sta tudi modi sestavljeni iz neštetih, po Z a n d r u iz kakih 200 semenskih cevk, ki jih imenujemo testiole. Testiole vsakega moda tvorijo fižolu podobno celoto, vse skupaj pa je ovito z mastnim in vezivnim tkivom. V testiolah nastajajo iz pra-spolnih celic nitkaste do 0,25 mm dolge semenčice, ki dozorijo že v času bube. Iz vsakega moda ja speljana po ena semenska vodnica, ki je spočetka tanka in krotovičasta, na sredi pa razširjena v mišičast semenski mehur. Ta mehur se proti koncu zoži in preide po tanki cevki v vrečasto nabuhlo sluz n o žlezo. Sluzni žlezi z močno razvitim mišičjem v ostenju izločata v svoji notranjosti kot mleko bel sok, ki se na zraku hitro strdi. Na tistih koncili, kjer vstopata vanjo semenski vodnici, sta sluzni žlezi združeni, kjer se združujeta, pa se odcepi od njiju dolga, pentljasto zavita in razmeroma ozka štrcalna cevka. Ta je priključena z nasprotnim koncem k spolni trobi, ki je eden najzanimivejših, za čebele naravnost značilnih delov spolovil. To je dejansko oplemenjevalni ud, ki ga trot uporablja pri sparitvi za prenašanje semenčic v matic j e spolovilo. Takoj za iztokom štrcalne cevke se spolna troha razširi v nekako izboklino, ki ji pravimo čebulica, nato pa se spet zoži in končuje v široki spolni odprtini na koncu zadka. Na zoženem delu vzbujajo pozornost vzmet, to je votla, na slepem koncu močno nagubana izrastlina, spiralna proga in kot dva šopka viseča r o ž i č k a. Četudi se razvijejo semenčice v modih že v bubi, trot vendarle ni sposoben za parjenje takoj, ko zapusti celico. Kakor domneva dr. Z and er. Sl.75 spodaj. Delno izbušena spolna troha Desno: Spolovila trota (po W. Fygu): Hd modi, Bb semenski vodnici, Sbl semenska mehurja, S k semenska cevka, D sluzni žlezi, Spk štrcalna cevka, Bgt spolna troha, Blb čebulica, Ch pl hitinasti ploščici, g A vzmet, Spir spiralna proga, Dpi trikotna ploščica. Ho rožička, Rpl rombasta ploščica doseže spolno godnost šele tedaj, ko se preselijo v modih nastale semenčice v čebulico in se tam pomešane z izločino sluznih žlez zgnetejo v semenski naboj ali y spermatoforo. Td naj bi se zgodilo 6. ali kvečjemu 8. dan nato, ko se je trot polegel. Ako preiščemo starejše trote, najdemo kakor pri mnogih drugih žuželčjih samcih v resnici v njihovih čebulicah nekake semenske zavojčke, ki pa niso. kakor trdi amerikanski zoolog Bishop, nič drugega kot umetne, zaradi nepravilnega načina seciranja nastajajoče tvorbe. Po njegovih raziskavah se preselijo semenčice iz mod zgolj v semenska mehurja in ostanejo tamkaj nepomešane s sluzjo vse dotlej, dokler ne pride do iz brizganja (ejakulacije). Poskrbljeno je celo za to, da izstopi najprej semenska gmota in šele za njo sluz. Bishop je nadalje dokazal, da je zorenje v prvih 8 do 12 dneh trotovega življenja zvezano s popolnoma drugimi spremembami v spolnih organih kot pa s tvorjenjem semenskega naboja. PARJENJE Daši novejši čebelarski znanstveniki ne izključujejo možnosti sprašitve v zaprtem prostoru — znan je primer ruskega profesorja H a h 1 o v a, ki se mu je posrečilo spariti matico v matičji kletki — moramo vendarle reči, da se parita matica in trot pravilno izven panja. Na praho zleti matica navadno v zgodnjih popoldanskih urah. Kožev-nikov trdi, da je izlet vezan z določenim stanjem sonca na nebu. Za Sl. 76. A podolžni prerez skozi zevajoči zadek pravkar sprašene matice, B popolnoma izbušena spolna troba trota. C spolni organi matice takoj po sprašitvi (po Fygu): St želo. Sta sramni žep pod želom. Ge spolna odprtina, Sh nožnica, El zaradi semena nabrekla jajčna vodnica, E jajčniki, S bi semenska mošnjica, S bi g semenska odvodnica, Adr žleze semenske mošnjice, Bz znamenje sprašitve, bs poslednji trebušni okrov, Bm trebušnjača vreme je vsekakor zelo občutljiva. Mrzlo, oblačno in vetrovno vreme jo zadrži doma. Če traja slabo vreme nad tri tedne, usahne v njej plemenilni nagon in začne leči neoplojena jajčeca. Redkokdaj se spraši matica že na prvem izletu. Povprečno mora vsaj trikrat iz panja, da najde ženina. Ti izleti so lahko vsi istega dne, lahko pa se raztegnejo na več dni. Včasih se matica samo prikaže na bradi panja, a se takoj zopet vrne, ne da bi odletela. Prvi izlet traja celo ob najlepšem vremenu le nekaj minut, vsak nadaljnji pa je nekoliko daljši. To so nekaki orientacijski izleti, ki se postopoma vse bolj širijo. »Koliko časa matica zunaj panja ostane,« pravi P. Pavel Glavar, »se ne da določiti. temveč se ravna po tem, kdaj priložnost za združitev s trotom ujame. Če se je hitro zgodilo, se vrne že čez četrt ure, drugič pa čez dve ali tudi več ur. Včasih se vrne celo, ne da hi kaj opravila; zato izlete tako dolgo ponavlja, dokler ji ni popolnoma zadoščeno.« Kakor trdijo nekateri čebelarji, se matica spraši v nekakem trotovskem roju, ki je navadno tako velik, da je viden tudi iz večje razdalje. »Sušili smo seno na dokaj strmem pobočju,« pripoveduje švicarski ččbelar Fiirst. »Nenadoma je nad našimi glavami močno zaišumelo. Ko smo pogledali navzgor, smo opazili vrtinčasto gručo trotov, ki je kakor Liitzova divja četa z velikansko brzino drvela navzdol v dolino. V višini drevesnih vrhov je Sl. 77. Po ob hoji se skuša matica na tleh osvoboditi mrtvega trota (po fotografiji Colina Weightmana) klobčič preletel neko hišo in izginil v smeri čebelnjaka, ki je stal kakih 120 m niže. Naslednji dan približno ob istem času se je to ponovilo.« Cesto se zgodi, da pade tak klobčič na zemljo, ko pa se troti razprše, ostane na tleh matica z mrtvim ženinom. Glavar se pritožuje, da ni take kepe trotov še nikoli videl. »Pač pa so mi drugi o tem pripovedovali,« poroča dalje, »posebno moji kosci, ki so mi nedavno potrdili, da je pred nje nenadoma iz zraka kepa trotov padla, vendar niso razumeli, kaj je temu vzrok.« Baje so celo posebna pojališča, kjer se troti v času prašitve matic vsako popoldne zadržujejo in spreletavajo. Navadno so to sončne planjave brez dreves. Tjakaj prihajajo troti iz različnih čebelnjakov na sestanek. O parjenju samem najdemo v čebelarskih spisih in časopisih najrazličnejša poročila. Nekateri so baje videli matico in trota, ko sta se parila na tleh v sedečem položaju. Pretežna večina pa je mnenja, da se družita visoko v zraku. Maeterlinck je prepričan, da je samo parjenje v zrajku normalno in da ima tako parjenje celo svoj določen premen. Ker leti matica čim više, jo morejo doseči zgolj naj krepkejši samci. Vse, kar je slabotnega in nezrelega, ostane v nižini. Snubci naj bi torej tekmovali med sabo in to tekmovanje naj bi bila nekaka naravna selekcija samcev, nekako sredstvo za zavarovanje zdravega in odpornega naraščaja. Prav tako sporno je vprašanje, ali je trot v trenutku združitve z matico nad njo ali pod njo. Najprej so mislili, da matica okobali trota, kasneje* pa je skušal prof. Leuckart dokazati, da je narobe res. Vnel se je prepir, ki pa ni pojasnil tega vprašanja. Ko trot ujame matico, se je pač oprime z nežicami, izbuši spolno trobo in jo potisne v njen široko zevajoči zadek. Pri tem se troba kot prst Sl. 78. Položaj matice (svetla) in trota (temen) med parjenjem. A prva možnost: trot pod matico, B druga možnost: trot okobali matico Sl. 79. Levo: Prerez skozi jajčnik 14 dni stare matičje bube. Desno: Prerez skozi jajčnik sprašene in zalegajoee matice. — Prepono, ki loči pri deviški matici jajčnik od jajčne vodnice, predre prvo poleženo jajčece. Zato na drugi sliki ta prepona manjka. Puščici z zvezdicama označujeta mesto, kjer je bila (po dr. Staubu) na rokavici obrne popolnoma narobe, tako da pride notranja stran navzven. Čebulica pa potegne za sabo štrcalno cevko in iz nje brizgne trot seme ter temu sledečo sluz z močnim pritiskom v matičja izvodila. Trot po izkušenju spolne trobe v hipu pogine. Matica se mrtvega trota oprosti lahko že v zraku, najbrž pa šele na tleh tako, da se z zadnjima nožicama krepko upre ob njegovo truplo in pretrga štrcalno cevko, s katero je bila privezana nanj (sl. 77). Odtrgana trotova čebulica se trdno zasidra med navzdol ukrivljenim želom in zadnjim, kadunjasto izdolbenim trebušnim okrovom. Z njo odleti potem matica kot z znamenjem sprašitve (sl. 81) proti domačemu panju. Iz čebulice se seme izlije najprej v obe jajčni vodnici, ki zaradi tega močno nabrekneta. Deviška prepona (sl. 80), ki je nameščena ob ustju jajčnika, mu zavira pot v ovariole. Da ne more iztekati na nasprotni strani, to se pravi skozi spolno odprtino, pa zabrani Tr e....>■ «r '*> „ '■js. *'—.*'* >»i»*^ i$k ■ i. 'i- F': SE^mas ftiPt B- ,* ff-:- .Ml' - ”>fX' Sl. 80. Deviška prepona v povečani obliki pri 14 dni stari nesprašeni matici (po dr. Staubu) zdrizasta snov trota, ki se je izcedila za semenom v nožično preddvorje, se strdila in tamkaj obtičala kakor nekak zamašek. Iz jajčnih vodnic pronicajo semenčice počasi v semensko mošnjico. Nekateri trdijo, da jih mošnjica nekako vsesa, drugi pa so mnenja, da najdejo pot vanjo same na kemotaktičen način. Po Leuckartovih raziskavanjih semenska mošnjica deviške matice ni prazna, temveč napolnjena z neko tekočino, ki jo semenčice, ko se preselijo iz jajčne vodnice vanjo, izrinejo. Ce je ne izrinejo popol- noma, se lahko zgodi, da se iztiskanje tekočine nadaljuje med zaleganjem, torej med oplojevanjem mimo semenske mošnjice drsečih jajčec. Ker pa prvi izločki mošnjice niso semenčice, marveč drobcene kapljice zaostale tekočine, je razumljivo, da prihajajo v celice neoplojena jajčeca. Ali je Leuckartova razlaga pravilna ali ne, ne bomo razmotrivali. Za čebelarja je važno samo to, da nekatere matice kljub uspešni sprašitvi v resnici ležejo spočetka zgolj trotovska jajčeca in šele čez nekaj časa čebelja. Nadaljnje važno vprašanje je, ali se matica spari s trotom samo enkrat ali večkrat. Na splošno prevladuje mnenje, da ji ena paritev zadostuje, toda prav od D z i e r z o n o v ih časov pa vse do danes ni manjkalo v čebelarskih časopisih poročil, ki dopuščajo tudi drugo možnost. Par in o v je v Pčelovodstvu leta 1935 celo trdil, da je dvakratna Sl. 81. Matica s svatbenim znamenjem v zadku. Na levi z zelo velikim in zasušenim znamenjem — matica sploh ni zalegala in jo je moral čebelar odstraniti. Na desni z normalnim znamenjem — matica je začela zalegati že čez 48 ur po sprašitvi sprašitev matice za normalno zaleganje nujno potrebna, ker je množina semena, ki ga prejme od enega samega trota, premajhna, da bi popolnoma napolnila semensko mošnjico. Z enkratno sprašitvijo naj bi se matica zadovoljila le tedaj, če jo k temu prisili slabo vreme. Švicarski strokovnjak za matice W. Fyg Parinovo trditev odločno zavrača, toda z ekskurzijo dr. Ruttnerja in inž. Jordana na italijanski otok Vulcano, kjer ima znani vzrejevalec matic A 1 b e r svojo plemenilno postajo, je tako rekoč znanstveno dokazano, da se pretežna večina matic spari vsaj z dvema trotoma. Matico, ki se vrne z znamenjem sprašitve s svatbenega izleta, čebele takoj otrebijo vseh trotovih priveskov. Cesto najdemo te ostanke že po 3 ali 4 minutah na panjevi bradi. Ce bi jih preiskali, bi videli, da je trotova čebulica bolj ali manj uvela in suha, a navadno le na pol izpraznjena. Že čez pol ure lahko matica znova odleti na praho. Kakor hitro pa začne zalegati, je seveda ponovna združitev s trotom izključena, ker premine z zaleganjem plemenilni nagon, ki je za uspešno sprašitev neizogibno potreben. Proti temu govori še drug argument. Prvo dozorelo jajčece predre ob začetku zaleganja prepono, ki loči jajčnik od jajčne vodnice, in zabra-njuje semenu med kopulacijo dostop v jajčne cevke. Ce bi bila prepona predrta, a bi se matica kljub temu sparila, bi prišle semenčice v dotik z jajčeci že v jajčnikih, kar pa nasprotuje vsem naravnim zakonom. UMETNA OSEMENITEV MATICE Izbiranje plemenskih živali je v čebelarstvu še vse bolj važno kakor v ostali živinoreji. Če je kravo zaskočil bik s slabimi lastnostmi, povrže eno samo slabo tele, matica, ki se je sprašila s slabim trotom, pa leže potem vse svoje življenje manj vredna jajčeca. Pri govedu dosežemo lahko izboljšanje potomstva že z naslednjo plemenit vi j o, pri matici pa je vsaka nadaljnja sprašitev, kakor smo pravkar slišali, nemogoča. Mnogo je bilo poskusov, ki naj bi zagotovili kontrolo nad praho matice. Muzalevski in Kozlov sta jih razvrstila približno takole: Sl. 82. Watsonov instrumentalni način prenašanja trotovega semena v matičja spolovila 1. Izolacija roditeljev glede na prostor. Semkaj uvrščata poskuse parjenja v škatlah, panjih, steklenicah, sobah in cvetličnjakih, nadalje organiziranje p 1 e m e n i 1 n i h postaj, ki naj bi bile primerno oddaljene od čebelnjakov in očiščene vseh divje živečih družin; končno še spuščanje matic na praho, privezanih na dolge niti. 2. Izolacija roditeljev glede na čas. Maticam in izbranim trotom je dovoljen izlet ob takem času, ko ostali troti prenehajo i z 1 e t a v a t i, m. pr. po 18. uri. To je tako imenovani Koblerjev način, ki ga tudi nekateri naši vzrejevalci priporočajo, da se izognejo prenašanju ple-menilnikov na plemenišče. Je zelo zamuden in dostikrat ne preveč uspešen. 3. Instrumentalno osemenjevanje. V spolno odprtino matice iztisnejo trotovsko seme s pipeto ali z nalašč za to prirejeno brizga 1 n i c o. Starejši eksperimentatorji so uporabljali pri tem tudi čopiče. 4. Ročno osemenjevanje z neposrednim stikom. V to skupino spadajo vsi načini, pri katerih trotovskega semena ne izločijo iz spolnih organov, ampak ga vbrizgajo v zadek matic neposredno iz spolovil. Kakor danes stvari stoje, je umetna osemenitev pri čebelah edina, ki more zagotoviti popolno selekcijo. Pri naravni sprašitvi je namreč zanesljiva kontrola nemogoča. Vsi poskusi parjenja v zaprtih prostorih z izbranimi troti so se popolnoma izjalovili, izolacija na plemenilnih postajah pa je prav tako dvomljive vrednosti. Saj je K1 a 11 ugotovil, da leti matica tudi 10 km daleč, če ne najde v bližini ženina. Zlasti v Evropi je pri današnjem razvoju in razširjenju čebelarstva zelo težko najti prostore, ki bi bili v krogu s polmerom 10 km brez vseh čebeljih družin. Sl. 83. Osemenitev z neposrednim stikom (shematična risba W. Fyga). — Et, Ez jajčnika, Eb jajčnikovo dno, Sm nožnična prepona, Eh, Eh jajčni vodnici, Si nožnica, Ss nožnično preddverje, Sz nožnični zatič, G spolna odprtina, Sta tulec za želo, R semenska mošnjica, Ad žleze semenske moš-njice, Sp semenska črpalka, Ds semenska odvodnica, St aparatura z želom, aD alkalična žleza, Z trotova čebulica V praksi se zadovoljujemo navadno že s 3 km, računajoč pri tem, da visoki hribi in druge zapreke matico kolikor toliko omeje na izbrani prostor. Z umetnim osemenjevanjem matice se je vsaj idejno ukvarjal že znameniti švicarski prirodoslovec Charles Bonnet. V pismu, ki ga je leta 1789 pisal svojemu prijatelju Huberu, pravi tole: »Dobro bi bilo nesprašeno matico osemeniti tako, da bi določeno množino samčevega plodila prenesli s čopičem v njeno nožnico.« Ta njegova ideja je rodila pozitivne rezultate šele v novejši dobi. Leta 192b je pred univerzitetnim profesorskim zborom v Alfredu v Združenih državah Amerike nastopil dr. R. Watson in demonstriral osemenitev, ki mu je dala prve normalno zategujoče matice (sl. 82). Njegovo metodo so preizkusili in z delom nadaljevali P reli, Nolan, Mihajlov, Mališev, Mu za lev s ki, Kozlov, Howard, L a i d 1 a w, Riban d, Rutiner, Roberts, Mackensen in nekateri drugi. Watsonova metoda je bila še zelo pomanjkljiva. Uspeh je bil tako neznaten, da ni zaslužil truda, s katerim je bil povezan. Matico je bilo treba privezati s svilenimi nitmi na posebno mizico in ji pod mikroskopom vbrizgati trotovo seme v spolovila. Od takih matic jih je redno začelo zalegati pičla 2 %, a še pri teh so se sčasoma pojavile nezaželene motnje: zaleganje v presledkih, postopno prehajanje k trotavosti, hipna popolna trotavost — da, celo jalovost. Korak naprej sta napravila Kozlov in Muzalevski s tem, da sta osemenjevala samo pojave ali vsaj domnevno pojave matice. Ob žrelu ple-menilnika sta namestila pripravo, v katero se je ujela matica, ki je nameravala odletiti na praho. Vsaka taka matica seveda še ni bila na vrhuncu pojavosti, saj je znano, da so njeni prvi izleti namenjeni predvsem orientaciji. Večina pa jih je le bila. Zavrgla sta tudi Watsonov instrumentalni način prenašanja semena. Dozorelega trota sta kratko in malo obglavila, s čimer sta povzročila izbušenje spolne trobe, nato pa sta potisnila čebulico neposredno v spolno odprtino matice in z lahkim pritiskom nanjo dosegla, da se je seme izlilo v jajčne vodnice (sl. 83). Watsonovo tehniko sta znatno izboljšala C. Mackensen in W. C. Roberts. Trotovo seme tudi ta dva prenašata v matičja izvodila z drobno brizgalko, pri tem pa pazita, da seže sprednji konec brizgalke preko nožničnega zatiča in da se seme izcedi neposredno v nožnico oziroma v jajčni vodnici. Preden pa to storita, potisneta matico v primerno stekleno cevko, ki ji onemogoči vsako gibanje, nakar spustita v cevko ogljikovo kislino, da jo z njo omamita. Za narkotiziranje matic so pred njima uporabljali eter in kloroform, ogljikova kislina pa se je izkazala uspešnejša ne samo zaradi tega, ker ne vpliva škodljivo na organizem, temveč ima še to dragoceno lastnost, da spodbuja k zaleganju ter tako prepreči odlašanje z zaleganjem, ki šo ga poprej večkrat opazovali zlasti pri umetno sprašenih maticah. Metoda umetnega osemenjevanja matic je seveda še vedno prczamotana, da bi se mogla uveljaviti v širši čebelarski praksi, za znanost pa je to velik napredek, ki bo pomagal razjasniti marsikateri dednostni problem pri čebelah. TROTAVOST ČEBEL Če matica v kakem panju nenadoma premine in si čebele iz jajčec ali iz mlajših ličink ne morejo spodrediti nove, kar sc v izrojencih kaj rado zgodi, začno zalegati čebele. Včasih so mislili, da se tega opravila loti ena sama čebela, ki so jo družice spitale z isto hrano, s kakršno so poprej krmile matico in s tem povzročile v njenih spolnih žlezah zorenje jajčec. Imenovali fio jo laži matic a. To teorijo o nastanku trotovk j c postavil v o n Sie-bold v neki svoji razpravi, ki je izšla leta 1856. Po njem so jo prevzeli en torno logi in čebelarji. Od tedaj je nekritično prehajala iz ene knjige v drugo in zašla tudi v novejše čebelarske priročnike. Proti Sie-b o Id o vi teoriji je imel pomisleke že Le neka rt, dokaj odločno Pa je proti njej nastopil Butt.el-Reepen. Po njegovem mnenju se rekrutirajo zalega j oče čebele ali trotovke predvsem iz vrst 6 do 12 dni starih čebel, ki jim je poverjena v panju oskrba najnežnejših ličink. Tro-tovke niso, kakor trdi, nikake protežiranke družine, ampak samovoljne vsiljenke, ki se pojavljajo v osiroteli družini po neki fiziološki nujnosti zaradi nepravilne usmerjenosti d n izrabe krmilnega soka. Čebelji jajčniki so v normalnih razmerah zakrneli. Število ovariol je pri njih skrčeno na 8, kvečjemu na 20 tankih cevk, ki so tako nežne, da jih s prostim očesom komaj opazimo. V njih praviloma ni jajčec, pa tudi semenska mošnjica manjka. Sl. 84. Sat iz trotavcga panja (trotovca) Dognano je, da izločajo posamezne ovariole pri maticah v trournih presledkih po eno jajčece. Če bi majhno število ovariol delovalo pri tro-tovkah tako kot pri maticah, bi mogla izleči ena čebela na dan največ 300 jajčec. S temi 300 jajčeci ne bi bil izpolnjen niti kvadratni decimeter enostranske površine sata. Ker pa nasujejo trotovke skoraj v vsako celico po več jajčec, je trčba računati s še manjšo zaleženo ploskvijo. Navadno je seveda celokupna enodnevna zalega v trotovcih, to je v panjih, v katerih zalegajo trotovke, mnogo večja. Že to dokazuje, da se je moralo pri zaleganju udejstvovati več čebel. Njih število je odvisno od stopnje trotavosti, ki jo je družina dosegla. V skrajnem primeru bi mogle biti celo prav vse čebele kakega osirotelega panja trotovke. Cesto jih je toliko, da bi našli med petimi čebelami, ki bi jih na slepo srečo sneli s sata, najmanj tri z delno razvitimi jajčniki. Dr. L e u e n b e r g e r je preiskal panj, ki je bil osirotel nekako sredi aprila. Ker se je na prahi najbrž zgubila tudi spodrejena matica, je bila družina v začetku maja brezupno prepuščena sama sebi. Sredi maja so se pojavila v panju jajčeca trotovk. Ko je pričel dr. Leuenberger v prvih dneh junija s svojimi raziskovanji, je našel v njem mnogo trotovske zalege vseh mogočih razvojnih stopenj. Tudi matičniki so bili nastavljeni, večidel seveda nad trotovskimi celicami. Raziskovalec je ujel nekaj čebel, jih usmrtil ter jim razparal zadke, da bi si ogledal njihove jajčnike. In glej! Takoj spočetka je naletel na čebelo z dokaj dobro razvitimi spolnimi žlezami. V petih cevkah je odkril jajčne osnove in med njimi prehranjevalne celice, kakršne najdemo le v cevkah matic. Lahko si mislite, da je bil presenečen. Izmed neštetih čebel Sl. 85. Na levi: Dobro razviti jajčniki zalega joče trotovke. Na desni: Popolnoma zakrneli jajčniki normalne čebele. E jajčniki, El jajčni vodnici, e zrelo jajčece, S zakrnela semenska mošnjica, Bm trc-bušnjača, Gbl strupni mešiček. St želo je izbral neko poljubno, pa mu je naključje privedlo pod prste ravno trotovko. Preiskoval je dalje, a čim dlje je preiskoval, tem bolj se je čudil. Druga čebela je bila prav tako trotovka kakor prva. In potem še marsikatera. Kajpada je zasledil med preiskanimi tudi čebele z okrnelimi, torej z normalnimi jajčniki, toda teh je bilo, kar je značilno, mnogo manj. Še bolj zanimiva so njegova kasnejša dognanja. Posebna preiskovanja so pokazala, da so bile trotovke zastopane prav med vsemi delovnimi skupinami čebel. Našel jih je med stražaricami in gradilkami, snažilkami in rednicami. Našel jih je celo med tistimi, ki so se vračale z bere z obnožino. Med 100 preiskanimi čebelami je bilo samo 30 normalnih. Panj je bil torej sedemdesetodstotni trotove c. Dr. Leuenberger sklepa svoje poročilo takole: »V čebelji družini, ki je bila dalj časa brez matice, se ne kaže neposredno razmnoževalni nagon samo pri nekaterih maloštevilnih posameznicah, temveč tako rekoč pri vsej družini; za legaj oče čebele so v njej v pretežni večini.« Leuenbergerjeva izkustva se ujemajo z navedbami profesorja Buttel-Reepna, ki pravi, da se v družini z mnogimi mladicami udejstvuje pri zaleganju često več kot tri četrtine vseh čebel. Pojem trota-vosti bi 'bil s tem dokončno razčiščen. Pojasniti pa je treba, kako se tro-tavost pojavlja in kako trotovke sploh nastajajo. Ako vzamemo kakemu panju matico in preprečimo izpodreditev nove, začne odkrita zalega v njem vidno pojemati. Sesti dan po prvem posegu v delovno območje družine pokrijejo čebele celice nad poslednjimi žrkami. Družina se kljub temu množi. Mladice se polegajo v istem redu in razmerju, v kakršnem jih je matica pred tremi tedni spočela. Sčasoma nabreknejo mladicam goltne žleze. Krmilni sok jim sili v usta, toda nikjer ni zanj pravih odjemalcev. Ni ne žrk niti matice. Edino troti se še smučejo in dobrikajo okrog njih. Prejmejo ga v izobilju, a poraba je vendarle premajhna, da bi dosegla proizvodnjo, ki iz dneva v dan narašča. Kam z njim? Ni druge pomoči, kakor da ga zaužijejo in porabijo zase. Krmilni sok pa ima čudovito moč. Čudežno more vplivati zlasti na mlada bitja. Odstavljene rednice začutijo naenkrat v svojih zadkih skrivnostno snovanje neznane sile. V njih se bude atavistični nagoni. Pradavnina stega proti njim svoje roke, pradavnina ukazuje... In že vidimo to ali ono čebelo, kako potisne svoj zadek v skrbno očiščeno celico in natrosi vanjo nekaj jajčec, ki so nastala v njenih jajčnikih po nepojmljivem posredovanju zaužitega krmilnega soka. Čebela je postala trotovka. V podobnem položaju se znajdejo rednice tudi ob prisotnosti matice, ako zaleganje iz kateregakoli vzroka mahoma preneha. Redno se to dogaja v družinah pred rojenjem. Kaj je vzrok nenadni >polenitvi« matice pred rojenjem, ni natančno dognano, verjetno pa je, da je prekinitev zaleganja posledica izčrpanosti matice, ki se je še malo pred tem gnala kakor nora za vsako prazno celico. Organizem ji je odpovedal pokorščino in sedaj mora hočeš-nočeš počivati. Njeno ponašanje poruši v panju ravnotežje med pokrito in nepokrito zal e g o. Prve je čedalje več, druge čedalje manj. In zalega dozoreva. Na vseh koncih in krajih kobacajo iz celic mladice. Toda zanje ni pravega dela. Ko jim nabreknejo goltne žleze, nimajo možnosti, da bi se znebile krmilnega soka. Ker ne morejo njegove proizvodnje samovoljno ustaviti, so primorane porabiti ga zase. Tako postanejo trotovke, a si ne upajo leči, Jcer je v panju matica, ki edini v družini pripada to opravilo. Leta 1926 je T j u n i n presenetil čebelarski svet s trditvijo, da je v izrojencih 40 do 60 % trotavih čebel. Članek je izšel v angleškem čebelarskem časopisu B e e W o r 1 d in sprožil niz nadaljnjih raziskavanj. Njegova rojakinja Perepelova je kasneje ugotovila, da se porajajo čebele z razvitimi jajčniki v slehernem panju, kadar ni v njem pravilnega razmerja med pokrito in nepokrito zalego. Prof. Koževnikov je imenoval take čebele anatomske trotovke — anatomske zato, ker so samo po svojem telesnem ustroju trotovke, ne pa tudi po svojem udejstvovanju. Druge, na katere po navadi mislimo, kadar govorimo o trotavosti, torej tiste, ki ležejo, pa je za razliko od prvih imenoval fiziološke trotov k e. Slovensko bi jim lahko rekli prikrite im očitne trotovke. Posebne razlike seveda ni med njimi. Vsaka anatomska trotovka se lahko v hipu sprevrže v fiziološko, kakor hitro se začuti brezmatično. Roji, katerih najvažnejša naloga je ohranitev pokolenja, imajo, če hočemo razširiti svoja dosedanja izvajanja, vendarle nekaj zveze s spolu ostjo. Primerjava rojilnega. razpoloženja s pojavosijo više organiziranih živali ni potemtakem zgolj puhel utrinek prebujne fantazije zanešenjaških naravoslovcev. Kakor pri sesalcih, pticah, ribah itd. tako nastaja tudi v spolnih žlezah čebelje družine, če jo zajamemo kot organsko celoto, napetost, ki sili k sprostitvi. Rojenje je ventil za to sprostitev, roji so plod spolno dozorelega organizma. DVOSPOLNE ČEBELE V šestdesetih letih preteklega stoletja so presenetile biologe in čebelarske strokovnjake neke nenormalne čebele, ki so se polegle v panjih čebelarja Eugsterja iz okolice Konstance v Švici. Po svoji zunanjosti niso bile te čebele niti pravi trotje niti prave delavke, ampak so kazale v nekih telesnih delih moške, v drugih pa ženske značilnosti. Očitno je šlo tu za pojav dvospolnosti ali ginandromorfizma, ki je na splošno precej redek v naravi. Največ dvospolnikov poznamo pri žuželkah, prav malo pri vretenčarjih. Okoli sredine 18. stoletja je bil znanstveno opisan dvospolnik metulja gob ovca (sl. 86, levi primer). Kakor vidimo iz slike, je bil ta na svoji desni strani samec, na svoji levi strani pa samica. Kasneje so našli med metulji še več takih spačkov (sl. 86, desni primer). Med pticami je prav posebno znan dvospolni kalin. Ta je na eni strani prsi temnordeč kot samec, na drugi strani pa sivorjav kot samica; meja med obema barvama poteka natanko vzdolž sredine prsi. Prve čebelje dvospolnike omenja učitelj Lucas leta 1801, vendar se takrat za to stvar ni nihče resno zavzemal in je ostala pozabljena dolgo vrsto let. Mnogo razpravljanja in pisanju pa so vzbudile že imenovane Eugsterjeve dvospolne čebele. Te je temeljito preiskal mo- nakovski profesor v o n Siebold. O njih so razpravljali tudi drugi strokovnjaki, ki so z različnimi razlagami in teorijami o nastanku teh čudnih bitij preplavili strokovne, pa tudi literarne časopise, da so postale Eugster-jeve čebele na mah znane po vsem svetu. Toda niti enemu ni uspelo, da bi zadovoljivo odgovoril na vprašanje, kako se porajajo. Zanimanje zanje je začelo pešati in Eugsterjeve dvospolne čebele so ostale nerešen problem. Po približno petdesetih letih je znameniti biolog Bo veri znova sprožil vprašanje o nastanku teh čebel, jih vzel iz alkohola, kjer so bile shranjene pol stoletja, in jih začel z njemu lastno genialnostjo raziskovati. Med preiskanimi čebeljimi dvospolniki ni našel niti enega, ki bi bil popolnoma podoben drugemu, vsak je imel nekaj svojevrstnega na sebi. Na splošno Sl. 87. A glava normalnega trota, B glava dvospolne čebele, C glava normalne čebele jih je bilo kljub temu mogoče razvrstiti v štiri skupine: 1. dvostranski ali bilateralni, 2. prečni ali transverzalni, 3. trebušnohrbtni ali frontalni in 4. mešani ali mozaični dvospolniki. Bilateralno dvospolna čebela je podolžno razdeljena v tro-(ovsko in delavsko polovico. Leva stran glave ima n. pr. večje mrežasto oko, močnejšo tipalnico in niže ležeče pikčasto oko, kot je to pri trotih, medtem ko pripada leva stran glave delavki (sl. 87). Dvospolnost se lepo kaže pri ustnih delih in v notranjosti glave. Leva zgornja čeljust je mnogo večja od desne trotove. V glavi bilateralno dvospolne čebele je le ena krmilna žleza, v trotovski polovici pa manjka, ker troti teh žlez sploh nimajo. Oprsje s krili in nogami je prav tako na eni strani žensko, a na drugi moško. Ena zadnja noga ima nabiralne naprave, druga jih nima. Zadek je videti še najbolj znakažen, kajti neenakomeren razvoj moških in ženskih trebušnih okrovov pokvari simetrijo (sl. 88). V notranjosti zadka so na ženski strani navadno nepopolno razvito želo in nepopolni ženski organi, temu nasproti pa leže prav tako nepopolni moški spolni organi. Takšen je vsaj v glavnih potezah bilateralni dvospolnik pri čebelah. Pri transverzalnem dvospolniku so ženski in moški deli razporejeni prečno. Pri tem je možnih več kombinacij, n. pr. dvospolnik ima trotovo glavo, toda žensko oprsje in zadek; glava in oprsje sta ženska, zadek je moški itd. V to skupino spadajo tudi čebele brez žela, o katerih so že večkrat poročali čebelarski časopisi. V redkih primerih pa sta spolno različni zgornja in spodnja stran telesa. To so frontalni dvospolniki. Neka dvospolna čebela je imela na zgornji strani glave trotove mrežaste in pikčaste oči, na spodnji strani pa so bili ustni deli s tipalnicami vred kakor pri delavki. Frontalni dvospolnik bi bila tudi čebela, ki 'bi bila n. pr. povsem trot, a bi imela tri žensko oblikovane pare nog. Pri mnogih dvospolnikih pa sploh ni opaziti nobene pravilnosti v razporeditvi moških in ženskih telesnih delov. Ti so razmetani sem ter tja po telesu in sestavljajo neka:k spolni mozaik. Takim dvospolnikom pravimo zato mozaični dvospolniki. Prav pri mozaičnih dvospolnikih je pokazala narava veliko muhavost, ko je temeljito obračunala z redom in samovoljno pomešala oba spola. ' Pri nepravilnem in samovoljnem razmeščanju delov Obeh spolov lahko en spol prevlada in organizem dobi več ali manj značilnosti prevladujočega spola. Od štirideset Eugsterjevih dvospolnikov, ki so se ohranili še od Sieboldovih časov v monakovski zoološki zbirki in jih je Sl. 88. Zadek dvospolne čebele, leta 1915 M e h I i n g znova preiskal, 2—8 obročki, gkm moške spolne lopute jih je kazalo osem oznake delavke in trota v približno enaki razdelitvi, medtem ko so pri dvanajstih prevladovale moške, pri dvajsetih pa ženske značilnosti. Tako prevladovanje enega spola se dostikrat pokaže tudi v notranjosti telesa, zlasti pri spolovilih. Neka dvospolna čebela je imela trotovo glavo in trotov zadnji par nog, a ženski zadek s popolnoma razvitim želom; v zadku pa je bilo proti pričakovanju večje levo in manjše desno modo. Narobe je imela neka druga mozaično dvospolna čebela (sl. 89) znotraj želo samice, zraven okrnjen jajčnik z jajčnimi vodnicami, a na drugi strani modo s semenskimi vodnicami. Razmišljajoči človeški duh pa se ne zadovoljuje zgolj z opisovanjem in razčlenjanjem stvari in dogajanj v naravi, marveč išče vzroke njihovega nastanka. Tudi vprašanja o nastanku dvospolnikov so se lotili nekateri raziskovalci in skušali nanj odgovoriti. V času prvih najdb teh čudnih bitij in še pozneje so si te kaj naivno razlagali. Bili so mnenja, da nastane dvospolni metulj tako, da se zapredeta 2. dve gosenici različnega spola v skupnem kokonu in se v njem spojita v eno samo 'bubo, iz katere se potem razvije na pol moški, na pol ženski metulj — dvospolnik. V čebeljih celicah večkrat najdemo po dve ličinki, kar je to naziranje še podkrepilo (sl. 90). Pri čebeli pa je tudi ta posebnost, da se iz Sl. 89. Zgoraj: Shematska risba dveh mozaično dvospolnih čebel. Moški deli so označeni svetlo, ženski pa temno. — Desno: Notranji spolni organi dvospolne čebele; gbl strupni mehurček, gdr strupna žleza, st želo, od jajčnik, od jajčna vodnica, sp modo, od semenska vodnica, dr mazilna žleza neoplojenega jajčeca razvije samec in iz oplojenega samica. To dejstvo je nekatere pripeljalo do tele misli: dvospolna čebela nastane tako, da se dve jajčni celici obdasta z istim ovojem, od katerih se le ena oplodi, hkrati pa se obe med seboj zlijeta v navidezno enoto. Korak naprej je bil storjen, ko so to stvar posplošili in razlagali, da nastane dvospolnik prav tako, če se zlijeta spolno različno zasnovani jajčeci, od katerih bi eno v normalnih okoliščinah dalo samca, drugo pa samico. Končno so opustili naziranje o nastanku dvospolnikov iz dveh zlitih jajčec in prenesli možnosti za njih izoblikovanje na eno samo jajčece, ne da bi imeli sprva za to domnevo kako stvarno podlago. Pozneje so vzniknile tudi o tem jasnejše predstave, in sicer zopet v zvezi s čebelo. Če iz oplojenega jajčeca nastane čebela, iz neoplojenega pa trot, je treba po vsej verjetnosti iskati vzroke nastanka dvospolnikov v motnjah pri pr očesu oplodnje. Od domneve, da je potrebno vedno večje in določeno število semenčič za nastanek ženskega spola, so se povzpeli do zamisli, da dobe v primeru, ko teh ni zadosti, žensko zasnovo le posamezni deli jajčeca, ostali deli jajčeca pa ostanejo moško zasnovani. Spet drugo mnenje je pripisovalo jajčecu potencialno zasnovo moškega spola, semen- SI. 90. Dve ličinki v isti čebelji celici čicam pa potencialno zasnovo ženskega spola. Po oploditvi naj bi se začela v čebeljem jajčecu razvijati samo semehčica in zato naj bi nastala čebela ženskega spola. Če pa se kdaj začneta v oplojenem jajčecu razvijati hkrati drug poleg drugega moško zasnovano jajčece in žensko zasnovana semenčica, bo nastali organizem sestavljen iz moške in ženske polovice -— bo torej dvospolnik. Šele v prvih desetletjih 20. stoletja, ko je biološka znanost obogatela zaradi novih pridobitev, med katere štejemo tudi odkritje spolnih kromosomov, se je posrečilo nekaterim biologom razvozlati uganko o nastanku dvospolnikov. Med njimi so znameniti možje, kot Bo veri. Do n ca s ter in Morgan, ki so si pridobili največ zaslug pri pojasnjevanju tega zanimivega pojava. Bo veri seje dalj časa ukvarjal z oploditvijo pri morskem ježku, ki ga dobro poznamo z obal našega Jadrana. Oploditev je tu zunanja, to je, jajčece se spoji s semenčico izven telesa v morski vodi in je zategadelj pristopna neposrednemu opazovanju. Pri tem je odkril tako imenovano delno oploditev, ki jo je s pridom uporabil pri svoji teoriji o na- stanku dvospolnikov. Pri jajčecih morskega ježka je opazil, da se lahko začne jajčno jedro deliti in razvijati, proden se združi s semenčico oziroma z njenim jedrom. Iz neznanih vzrokov izgubi semenčica, ki vdre v jajčece, da bi ga oplodila, na svoji življenjski sili. Za nekaj časa ohromi, a spet oživi in nadaljuje svojo pot. Medtem pa se jajčno jedro že razdeli na dvoje. Oploditev ne izostane, vendar se od dveh jajčnih jeder le eno spoji s semenčico, drugo pa ostane neoplojeno. Isto naj bi se dogajalo tudi v čebeljem jajčecu. Posledice takih dogajanj so takoj razumljive, če 'se spomnimo, kako nastajajo normalne čebele in normalni troti. Pri delitvah oplojenega dela jedra nastajajo žensko zasnovane telesne celice, iz katerih se izoblikuje delavkina polovica dvospolne čebele, istočasno in v organski zvezi s tem pa nastajajo iz neoplojenega dela jedra moške celice, ki izoblikujejo drugo, to je trotovo polovico. Ce vdre v jajčece več semenčic, katerih vsaka se združi s poljubnim delitvenim produktom prvotnega jajčnega jedra, bodo izhodišče razvoja moških in ženskih zasnov med seboj v poljubnem prostornem razmerju in bo zato posledica takšnih razmer spremenljiva podoba mozaičnega dvospolnika. Eugsterjeve čebele so bile bastardi med matico svetle italijanske pasme in trotom temne nemške pasme. Če bi B o v e r i j e v a razlaga držala, potem bi morali biti vsi ženski deli dvospolnikov mešanica svetle italijanske in temne nemške pasme, vsi moški deli pa čistega italijanskega tipa. In tako je tudi bilo. Drugače si je zamislil nastanek dvospolnikov Morgan. Predstavljajmo si, da vdreta dve ali več semenčic hkrati v jajčece.* Od teh se samo ena spoji z jajčnim jedrom, druga pa se začne samostojno razvijati. Iz oplojenega dela jajčeca bi se morali potem razviti ženski deli dvospolnika, iz samostojno razvijajoče se semenčice pa moški. Verjetnejša ko Morganova je vsaj za čebele Boverijeva razlaga, tembolj, ker jo podpirajo uspeli poskusi G. A. Boscha. Da bi zadržal vdiranje semenčice in njeno združitev z jajčnim jedrom, je Bosch postavil sveže poležena čebelja jajčeca za 1 do 2 uri v termostat z znižano temperaturo' od 7 do. 13° C. Ko je kasneje semenčica ob normalni temperaturi 35 do 36° C zopet oživela, je bilo jajčno jedro že razdeljeno na dve ali več hčerinjih jeder, od katerih je bilo le eno oplojeno. Tako mu je res uspelo dobiti nekaj dvospolnih čebel. V pravilnost Boverij eve razlage po vsem tem skoraj ne moremo dvomiti, čeprav ostanejo še vedno nepojasnene vmesne oblike med moškim in ženskim spolom, ki se včasih izoblikujejo v tem ali onem delu dvospolnega organizma. Dr. Leuenberger navaja precej takih pojavov, ki jih ni mogoče razložiti niti z Morganovo niti z Boverijevo teorijo. Nadalje je še vedno uganka, zakaj zarajajo dvospolnike le določene matice in zakaj tb lastnost podedujejo tudi njihove matice-hčerkc, kakor so ugotovili v Eugsterjevem panju. Takšni »dedni« in nenavadno pogostni dvospolniki v nekaterih rodovih in v umetnih vzrejah žuželk nas tembolj presenečajo, ker so dvospolniki na splošno zelo redki. Preračunali so, da prideta v naravi približno na 100.000 metuljev dva, kvečjemu trije dvospolniki, v rejah vinske mušice pa so našli na 4000 normalnih mušic komaj eno dvospolno. * Polispermija, kot imenujemo ta pojav, je pri čebelah dokazana. ŽIVLJENJE ČEBELJE DRUŽINE V ENOLETNEM RAZDOBJU Življenjski pogoji čebelje družine: ureditev gnezda, zrak, med, obnožina, mleček, voda — Zalcganje: krožni red zale-ganja, razpored zalege, spremstvo matice — Od jajčeca do popolne žuželke — Matica in čebele — Delitev dela — Pre-leganje — Rojenje — Razne vrste rojev — Vzroki rojenja — Roji negodniki — Odgon trotov in druge jesenske nevšečnosti — Prezimovanje — Trebilni izlet K sliki na prejšnji strani Pogled v otroško izbo čebelje družine. V njej je na tisoče in tisoče zibk bitji, ki so vsa potrebna enake nege in postrežbe. Skrb za naraščaj je najmlajšim čebelam z mladimi poverjena I s/ F življenje klije povsod, v vodah in na kopnem. Malo je mest na zemlji, M kjer ne bi bilo živih bitij. Živalstvo in rastlinstvo, ki živi na našem planetu, sestavlja tako imenovano biosfero. Poleg biosfere razlikujemo še litosfero (karmenita skorja zemlje), h id ros f ero (vodovje) in atmosfero (ozračje). Naseljeni zemeljski prostor je glede na rastlinstvo in živalstvo kakor tudi glede na anorganske snovi neskončno raznovrsten. Ekologija deli vse naseljeno ozemlje v krajevne enote, v tako imenovane biotope ali življenjske prostore. Biotop je bolj ali manj omejen prostor, kjer so popolnoma določene življenjske razmere. Biotopi so n. pr. travnik, gozd ali le del gozda, pustinja, skalnato pobočje, mlaka, jezero, reka itd. Vsak biotop je (bivališče več določenih rastlinskih ali živalskih vrst, ki so med sabo povezane in odvisne od okolja, v katerem žive. Prav tako smemo trditi, da žive lahko v nekem prostoru samo tista bitja, ki so se znala drugo drugemu, a tudi neživi naravi in njenim izpremembam prilagoditi. Narobe pa ni nič manj res, da bitja posredno ali neposredno izpreminjajo okolje. Ekologija, ki proučuje te razmere in njihov vpliv na bitja, je ugotovila v glavnem dve vrsti činiteljev ali faktorjev, ki ustvarjajo neko okolje, in sicer abiotične (mrtva narava, podnebje) in biotične (živa narava). Vsa bitja nekega biotopa sestavljajo zanj značilno življenjsko združbo ali biocenozo. V popolni biocenozi proizvajajo organske snovi predvsem zelene rastline, ki jih različne živali potrebujejo za življenje. Svet bakterij pa odmrla bitja, rastlinska in živalska, razkraja in vrača zemlji, kjer so v novi obliki spet vir rastlinske hrane in moči. Taka je široka pot prehrane organizmov in hkrati kroženja snovi v življenjski združbi ali v naravi. Živali so v biocenozi navezane na rastlinske proizvajalce zlasti s tako imenovanimi prehranjevalnimi verigami. Oglejmo si nekatere take verige n. pr. v gozdu! Gozdna miš se hrani z rastlinskimi plodovi, z žirom, želodom, kostanjem, z njo pa se preživlja sova. Pod drevesno skorjo žive lubadarji; z njimi se hranijo detli, z detli pa skobec. S hrastovim listjem se hrani gosenica sprevodnega prelca. Ta tekne zlasti kukavici, njo pa preganja kragulj itd. Prvi člen prehranjevalne verige je vedno rastlinojedec, zadnji mesojedec, ki v življenjski združbi, v našem primeru v gozdu, nima neposrednih sovražnikov. V prehranjevalnih verigah navadno ni veliko členov. V prvem primeru so bili le trije: žir-miš-sova. V gozdu se uveljavljajo verige s tremi do petimi členi. Primer veččlenske verige je tale: V potoku se skriva pod kamenjem rakec postranica, ki se hrani največ s potopljenim gnilim listjem in organskim drobirjem; postranico požre manjša ribica, njo pogoltne večja riba, to zopet ščuka, ščuko ujame vidra, a vidro človek. V nasprotnem redu najdemo eno izmed prehranjevalnih verig tudi v narodni pesmi, ki poje: »Mačka miško, miš pšenico, pod goro — —c Po neki verziji je moč Anglije odvisna od starih devic. Čudna, že naravnost smešna je ta trditev, a jo je le mogoče utemeljiti. Starc samske ženske so velike prijateljice mačk. Čim več je starih devic, tem več je mačk, in čim več je mačk, tem manj je miši. Miši pa so najhujše sovražnice čmrljev, ker jim razdirajo gnezda. Čim manj je miši, tem več je čmrljev. Ker pa so čmrlji najvažnejši opraševalci črne detelje, je od njih razploda odvisna množina goveje krme. Čim večji je vsakoletni pridelek detelje, tem bolje uspeva živinoreja. Biftek pa je na Angleškem najbolj priljubljena jed. Posebno moški so navdušeni zanjo, no — in ravno moški predstavljajo kot vojaki glavno silo Anglije. Nihče drug kot veliki Darvvin je vzpostavil to zanimivo verigo medsebojno povezanih življenjskih činiteljev. Oba skrajna člena, stare device in biftek, so mu seveda podtaknili zlobni jeziki. Tudi čebela je člen nekaterih prehranjevalnih verig. Prvi člen je največkrat cvetoča rastlina z medičino in pelodom, drugi so čebele, tretji pa n. pr. sršen ali kaka druga žival, ki se hrani s čebelami. Kako poteka življenje čebel v danem okolju in v kakšnih razmerah uspevajo, životarijo ali padajo, pa bomo govorili v naslednjem poglavju. ŽIVLJENJSKI POGOJI ČEBELJE DRUŽINE Čebela uspeva v življenjskih združbah, ki so bogate cvetnic, to je cvetočih rastlin. Čebele jih oprašujejo in se tako nepogrešljivo uvrščajo v te življenjske združbe, v katerih po svoje prispevajo k ravnovesju, ki vlada v območju te ali one biocenoze. Poglejmo, kako živi divja čebelja družina in kako je odvisna od okolja. Pogoj za obstanek take družine je zadostna vsakoletna paša, ki omogoči čebelam, da zbero potrebno zimsko zalogo. Vsak čebelar ve, da paša ni vsako leto enaka. Zato je družina v boju za zimsko zalogo in s tem za svoj obstanek izpostavljena mnogim preizkušnjam, ki imajo svoj izvor ali v njej sami (dednost), še bolj pa v okolici, kjer družina živi. Za obstanek divje družine je važna lega gnezda, velikost prostora, v katerem je gnezdo, varnost kraja pred sovražniki zlasti pozimi, ko se ni mogoče braniti itd. Rojivost, čut za pravilno izbiro prostora, bojevitost in druga svojstva družine so dedne lastnosti, katerih nosilka je matica. V okolici, v življenjski združbi, v kateri družina živi, pa jc razen že omenjenih cvetnih virov še množica raznovrstnih rastlin in živali, ki so njeni sovražniki. Te love čebele, vdirajo v gnezdo ali pa strežejo po življenju matici, ko izleti na praho. Včasih ji preti nevarnost tudi od kake sosedne čebelje družine. Mnogi sovražniki, zlasti mikrobi, se vrinejo v gnezdo, kjer žive trajno na škodo družine in jo morejo celo uničiti. Lega gnezda in kraju samemu prilagojene lastnosti čebel še niso porok, da se bo družina kljub zadostni paši obdržala. Cesto posežejo vmes mogočni vremenski činitelji. Večkratne nenadne plohe ali silni vetrovi lahko uničijo vso pašno žival. Družina brez pašnih čebel si ne more nabrati potrebne zimske zaloge, kar je lahko usodno zanjo. Družini je nevaren tudi nenaden mraz. Obstanek divje družine je slednjič odvisen od pašnih razmer, te razmere pa določajo v najožji zvezi s klimatskimi in drugimi, še ne dovolj raziskanimi činitelji lastnosti tal. Čebelja družina je že sama po sebi neka življenjska združba. Zato je odvisen njen obstoj tudi od razmer, ki vladajo v njeni notranjosti, to se pravi, med posameznimi člani, ki jo sestavljajo. Čebelja družina je organizem, v katerem posamezni njeni člani opravljajo natančno določena vsakodnevna in posebna dela, kakor pač zahtevajo letni časi in druge okoliščine. Čuvati je treba pred številnimi sovražniki dom in nabrane zaklade, krmiti in greti zalego, graditi satje, zračiti panj, vzdrževati v njem snago idr. Vse to mora biti opravljeno pravočasno in v redu, sicer bi bil ogrožen napredek in v skrajnem primeru tudi v nevarnosti sam obstoj družine. Skratka, v panju vlada natančno določen red, vsak član čebelje skupnosti opravlja v določenem zaporedju tista dela, ki omogočajo in zagotavljajo njih nemoten napredek in uspeh. Geslo: vsi za enega, eden za vse, je poglavitno načelo panja. Ce oddvojimo od te skupnosti bodisi matico, čebelo ali trota, v kratkem času poginejo; nihče izmed njih namreč ni sposoben za samostojno življenje. Čebelje gnezdo sestavlja satje, v katerem se poraja nov zarod, a je hkrati tudi shramba za med in obnožino. Zanimivo je, da se izmed vseh žuželk le čebele oskrbe z večjimi količinami hrane, kot jo potrebujejo zase. Poleg neprecenljive vrednosti medu je prav ta čebelja lastnost vplivala na človeka, da ji je posvetil še posebno skrb in pozornost. Ureditev čebeljega gnezda ni slučajna. V njem se kažejo naravne zakonitosti, ki jih je narekoval večstoletni razvoj. V naravi, pa tudi v panju, kjer človek ne posega v notranjo ureditev čebeljega gnezda, grade čebele satje glede na žrelo v podolžni, v poševni ali prečni smeri. Sati vise in so Sl. 91. Prečni prerez gnezda v panju z mrzlo stavbo (črno: med, črtkano: obnožina, belo: zalega) pritrjeni na strop v natančno določenih razdaljah drug od drugega, tako da so med njimi bolj ali manj ravne in enako široke ulice. V modernih panjih visi ali stoji satje, vdelano v okvire, prečno ali podolžno. Prečnemu satju pravimo topla stavba, ker zrak, ki prihaja skozi žrelo, ne more neposredno v ulice med sati, medtem ko pravimo podolžnemu satju mrzla stavba. Sati v takem panju vise (leže) namreč tako, da prihaja zrak skozi žrelo naravnost v ulice med njimi. Panj z mrzlo stavbo je n. pr. naš AŽ-panj. Čebelje gnezdo ima bolj ali manj pravilno obliko krogle, ki od vseh teles najbolje zadržuje toploto. Tudi zalega v gnezdu ima tako obliko. Zato je razumljivo, da so skrajni krovni sati v panju le redkokdaj in še takrat, kadar so, najmanj zaleženi. Na njih najdemo med in obnožino. Tudi na drugih satih je navadno zalega razporejena tako, da je okrog nje pas obnožine, nad to pa odkrit in pokrit med (sl. 91). Seveda je vse odvisno od tega, kakšne oblike so sati, ali so visoki ali nižki. Zanimivo je, da si družina uredi gnezdo vedno v tistem delu panja, ki je bliže žrelu, medtem ko odlaga v satje, ki je najdalj od žrela, odvečen med. Vsa zalega v panju je torej zaobličena v bolj ali manj pravilno kroglo, ki je primaknjena sprednji končnici. Naravni red v gnezdu mora čebelar upoštevati, če hoče uspešno čebelariti. Poleg medu in obnožine potrebuje družina za svoj obstoj še zrak in vodo. Zrak ji je nujno potreben za dihanje, pri dihanju pa se sprošča ogljikov dvokis, ki se želo naglo spaja z vodo v ogljikovo kislino. Z dihanjem izpareva tudi voda. Po množini oddanega ogljikovega dvokisa lahko sklepamo, koliko porabi družina svežega zraka. Kadar se toplina zraka dvigne, izločajo čebele večje količine ogljikovega dvokisa. Novejša raziskovanja so ugotovila, da izloči 1 kg, to je približno 10.000 čebel, v enem dnevu: pri toplini 20—25° C.............. 17.500 cm3 (17,51) ogljikovega dvokisa pri toplini 25—30° C.............. 50.000 cm3 (50,0 1) ogljikovega dvokisa pri toplini 30-^35° C.............. 85.000 cm3 (85,0 1) ogljikovega dvokisa # To so vsekakor velikanske količine. V enem dnevu izloči omenjena množina čebel 150—200 cm3 ali skoraj 2 dl vode. Da se panj dobro prezrači, mora zrak v njem stalno krožiti. Čebele skrbno zračijo panj, vendar ne prenesejo prepiha in zadelajo vse nepotrebne reže v panju z zadelavino. Ob dobri paši vidimo ob žrelu celo vrsto.čebel, ki pahljajo s krili, in izganjajo slab zrak. Posebno prizadevne so ob soparnih poletnih večerih, ko izhlapi iz prinesenega nektarja včasih 1 kg ali še več vode. Manj povoljno je prezračevanje pozimi, ko žde čebele v zimski gruči. Takrat se nabira vlaga na stenah, satje pa napada plesen, ki se v zatohlem zraku izredno dobro razvija. O prezračevanju panja pozimi bomo posebej govorili v poglavju o prezimovanju. Med izdelujejo čebele iz nektarja ali medičine, ki jo prinašajo s cvetlic v panj. Medičina je zelo vodena in bi se kmalu pokvarila, če bi je čebele ne predelale v svojih želodčkih in ne bi izparile iz nje presežkov vode. Pašne čebele porazdele nabrano medičino največkrat med mladice, ki jo po predelavi prenašajo iz celice v celico. Čebele primešajo medičini tudi izločke posebnih žlez, ki pretvarjajo trsni sladkor v grozdnega in sadnega. Šele tako dobi med svoj značilni okus in vonj. Zgoščeno medičino odlagajo čebele navadno v gornji del gnezda, v podolžni stavbi pa zadaj. Tu med še naprej dozoreva, ko pa se dovolj zgosti, ga čebele pokrijejo s tankimi pokrovci iz voska. Posamezne vrste medu imajo različno gostoto. Cvetlični med je navadno redkejši, gozdni je gost in teče le počasi. Med jesenskega vresja se da komaj točiti. Teh razlik pa ne povzroča različna množina vode v medu, ampak večja ali manjša količina invertnega sladkorja, zlasti sadnega. Velika gostota je vselej v zvezi z večjo količino nesladkorjev, ki jih najdemo na primer v hojevem medu ali mani in ki jim pravimo na kratko d e k s t r i n i. Cim več je sadnega sladkorja v medu, tem bolj je tekoč. To opazimo zlasti med kristaliziranjem medu. Takrat se izloča grozdni sladkor (dekstroza) v kristalčkih, medtem ko ostane sadni sladkor (1 e v u 1 o z a) tekoč. Kristaliziran med, ki ima mnogo sadnega sladkorja, je v začetku kašnat, kot bi bil sestavljen iz drobnih zrnc, kristaliziran gozdni med pa ima debelejša zrna in sc močno vleče. Nekatere vrste medu kristalizirajo kmalu, druge kasneje. Menda kristalizira najhitreje med oljne repice, čist akacijev med pa se navadno sploh ne strdi. Panj porabi med letom veliko medu. Natančne količine ni mogoče ugotoviti, ker je odvisna od množine čebelje zalege v panju. Domnevamo, da porabi panj od začetka aprila do konca septembra kakih 50kg medu. Določimo lahko samo zimsko porabo. Povprečno računamo, da poje srednja družina: v oktobru . . . . . . . 0,75 kg v novembru . . . . . . 0,75 kg v decembru . . . . . . 0,75 kg v januarju . . . . . . . 0,90 kg v februarju . . . . . . 1,20 kg v marcu . . . 2,00 kg v šestih mesecih......6,35 kg medu Obnožina. S pelodom ali cvetnim prahom, ki nastaja v prašnikih cvetlic, krmijo čebele starejše ličinke. Ker ga prinašajo v panj na zadnjih nožicah, mu pravijo čebelarji obnožina. Če opazujemo čebelo pri nabiranju obnožine, vidimo, kako se preriva med prašniki in kako postaja njeno telesce čedalje bolj zaprašeno od cvetnega prahu. Nenadoma pa se dvigne v zrak, poletava kratek čas nad cvetom in pri tem silno hitro pregiblje nožiče. Ko pade spet nazaj na cvet, si je svoje dlakavo oblačilce domala očistila, v koških na zadnjih nožicah pa se pojavijo prve grudice obnožine. Kako to doseže? Kakor so pokazali filmski posnetki, prenese čebela, ko se je skrtačila, ves cvetni prah s ščeti sprednjih dveh parov nožič na ščeti zadnjega para, nakar ga z medsebojnim drgnjenjem zadnjih ščeti posname ter zbere na glavničku in naposled potisne s trnom skozi klešče v košek. Značilno je, da je obnožina v koških vedno iste barve, kar kaže, da nabira čebela pelod na cvetovih istih rastlin. Ta njena lastnost jo visoko dviga nad druge oprašcvalce, ki so pri obletavanju cvetja manj zbirčni in stalni. Obnožinske grudice so včasih tako velike, da se čebela komaj premika. Človek se čudi, kaiko more s tako težkim tovorom na nogah vzdrževati ravnotežje med poletom proti domu. In vendar pristane z vso gotovostjo na bradi domačega panja. V panju poišče celico blizu zalege, vtakne vanjo zadnji nožiči, s srednjima pa osmuka iz koškov prineseni cvetni prah. Takoj nato odleti zopet na bero. Ob celici jo nadomesti mlajša sestrica, ki obnožino zrahlja ter jo pri tem ovlaži z medom, da jo tako zavaruje proti raznim okvaram. Nazadnje jo stlači še z glavo, da bi zavzela v celici čim manj prostora in ostala čim dalje sveža. V isto celico odlagajo pašne čebele obnožino z raznih rastlin, zato prerez skozi obnožinsko celico ni enotne barve. Nekatere'rastline, kot n. pr. pravi kostanj, nudijo čebelam silno veliko cvetnega prahu. Saj ga navlečejo včasih v panje toliko, da jim prične primanjkovati celic za odlaganje medičine. Ob dobri kostanjevi letini se često zgodi, da zalijejo obnožino z medom in celice nato pokrijejo z voščenimi pokrovci. Razmeroma malo obnožine da ajda, vendar le toliko, da pospeši zaleganje tik pred zimo. Obnožina je kruhek za čebelji naraščaj. Brez nje ni v panju zalege, če je v njem še toliko medu. Glavna njena sestavina so beljakovinaste snovi, ki jih potrebuje vsako bitje za svojo rast in nadomestitev izrabljenih telesnih celic. Vse beljakovine pa nimajo enake telotvorne moči. Nekatere so sploh neužitne. Vrednost cvetnega prahu presojamo po Sl. 93. Kljub velikim pelodnim grudicam na golenih zadnjih nog leti čebela popolnoma sigurno (po Ben M. Knutsonu) tem, koliko je v njem užitnih beljakovin. Največ jih najdemo v obnožini vrb, malo manj v obnožini leske. — Kot primer navajamo sestavine leskove in borove obnožine. Po znanstvenih ugotovitvah je: v pelodu leske v % bora v % vode . . . 4,98 7,66 dušikovih spojin .... . . . 30,21 16,60 maščob . . . 4,20 10,63 vosku podobne snovi . . . . . 3,67 3,56 smoli podobne snovi . . . . . 8,41 7,93 saharoze 11,24 škrobu 7,06 kutikule 21,97 pepela 3,30 Obnožina je čebelam potrebna ne samo tedaj, ko je v panju zalega, temveč tudi jeseni, ko se pripravljajo mladice na prezimovanje. Raziska-vanja dr. Ane M a u r i z i o so pokazala, da nakopičijo čebele beljakovine v svojih telescih še pred nastopom hladnega vremena. V septembru in oktobru pojedo mlade, komaj poležene čebele izredne množine cvetnega prahu. In kakor pri poletnih mladicah tako nabreknejo tudi pri njih goltne žleze, čeprav ni upanja, da bi mogle njih proizvod oddati zalegi, ki je je v panjih od dneva do dneva manj. Goltne žleze prično delovati šele na pomlad, ko se pojavi v družinah nova zalega, toda podoba je, da se morajo izoblikovati že v najnežnejši mladosti, ker bi se jim kasneje vsaj popolnoma več ne razvile. Zaužita obnožina pa ima pri čebelah, ki se pripravljajo za zimo, še to nalogo, da jih oskrbi z beljakovinami za lastno porabo. Če bi jih nekaj v tem času raztelesili, bi opazili, da so maščobne plasti v njihovih zadkih mnogo debelejše kot sicer. To je tista rezerva, iz katere črpajo snov za nadomestitev izrabljenih telesnih celic, zlasti celic v letalnem mišičju, ki pri ogrevanju panja najhuje trpe. Pozimi čebele čiste obnožine ne potrebujejo, ali prav malo, več pa, ko začne zgodaj spomladi matica zopet zalegati. Skupno je porabijo poleti neverjetno veliko, najmanj 40 kg. Mleček. Matice in troti obnožine ne uživajo, le v sili ližejo med. Sicer pa so navezani na čebele, ki jih hranijo z mlečkom (krmilnim sokom). Ta je bogat beljakovin in maščob. Čebele pitajo z njim matico in trote neposredno, tako da se sok pretaka iz rilčka v nastavljeni rilček. Žrke dobivajo v začetku čist mleček, pozneje pa po starosti in potrebi bolj ali manj pomešanega z medom in obnožino. Kako je sestavljen krmilni sok, nam v odstotkih kaže spodnja razpredelnica. Matica Sestavine Povprečje Maščobe ....... 13,55 Sladkorji ...... 20,39 Trot Čebela Prve 3 dni 11,90 9,57 Po • Prve Po 3 dneh PovPrečJe 3 dni Povprečje 4,74 8,32 38,49 24,03 8,38 18,09 3 dneh 3,69 6,03 44,93 31,51 Beljakovina........... 45,14 55,91 31,67 43,79 53,38 27,87 40,62 Trotovske in čebelje žrke prejemajo prve dni celo bolj beljakovinasto hrano kot matica. Po tretjem dnevu pa količina krmilnega soka nenadoma pade na polovico. Manjkajoči del nadomesti obnožina. Različno sestavljen krmilni sok spoznamo že na pogled. V čebelji celici je prvi dan prosojen in vleče na modro kot vodeno mleko, pozneje pa dobiva čedalje bolj belo barvo. Krmilni sok za trotovske žrke je gostejši in motnejši, krmilni sok za matične žrke pa je podoben belkastemu sluzastemu kleju. Pitanje tisočerih žrk, od katerih je skoraj vsaka druge starosti, zahteva od mladih čebel mnogo dela in požrtvovalnosti. Voda. Slednjič ne sme manjkati v panju vode. Deloma jo potrebujejo čebele 'za mehčanje kristaliziranega medu, največ pa za pripravo hrane. Kolikor bolj sc množi zalega, toliko več je je treba prinesti domov. Na pomlad, ko neugodno vreme preprečuje izlete, je dostikrat stiska za vodo. To se takoj pozna na zalegi. Matica začne počasneje zalegati in lahko z zaleganjem celo popolnoma preneha. Voda namreč ni samo pijača, ampak tudi neke vrste hrana. V njej so razne soli in druge rudninske snovi, ki so prav tako potrebne za razvoj ličink kakor za obstoj odraslih čebel. Cez leto porabi družina samo tiste vode, ki jo prinesejo v panj pašne čebele v svojih mednih želodčkih, do 30 litrov. Če ni v bližini čebelnjaka tekoče vode, jim je dobra vsaka mlakuža, da — celo gnojnica. Njihova čutila jih s prav tako gotovostjo privedejo do nje kakor do medičine. Dr. Frisch je razpostavil pred čebelnjakom več steklenic, od katerih so bile ene prazne, druge pa napolnjene z vodo, alkoholom in g 1 i- cerinom. Steklenice je prekril z mrežicami in jih pod vratovi zavezal. Čebele so obletavale samo z vodo napolnjene steklenice, iz česar lahko sklepamo, da so dobro zaznavale hlape, ki so puhteli iz steklenic. Dr. Ana Maurizio je z drugim poskusom dokazala, da žive čebele, ki imajo dovolj vode, trikrat dlje kot čebele, ki prejemajo samo med ali sladkorno testo. ZALEGANJE V februarju, dostikrat že v januarju se ob sončnih dneh ozračje toliko segreje, da lahko čebele brez skrbi zapuste svoje domove. Trumoma se tedaj usipljejo skozi žrela in se veselo spreletavajo okoli čebelnjaka. Medtem pa se je v panju dogodilo nekaj važnega: matica je izlegla prva jajčeca! In spet jo vidimo stopicati od celice do celice, okrog nje pa se gnete zvesta četa mladic, ki je v njeni službi. Kolikokrat se zgodi, da je zunaj še trda zima s snegom in mrazom, znotraj panja pa se že utrinjajo iskre novega življenja, že podrašča novo pokolenje, Kako zasluti matica, da se bliža pomlad, da je napočil trenutek, ko je treba poskrbeti za obnovitev delovnih moči, je uganka, ki je znanost do danes še ni razrešila. / Začetek zaleganja ni nikakor posledica prvega izleta. Z njim sicer lahko sovpada, toda ne po kakem določenem pravilu. Bolj je odvisen od matice same in njenih prirojenih lastnosti. Nekatere so že dedno nagnjene k zgodnjemu zaleganju, druge h kasnejšemu. S pojavom prve zalege se dvigne toplina v panju na 35°C in ostane potem ves čas na tej višini. Čebele vzdržujejo to toploto deloma s povečanim uživanjem hrane, deloma pa z gibanjem kril, to se pravi z močnejšim delovanjem mišičja. ' Okrog prvih založenih celic odlaga matica nova jajčeca in krožek zalege se veča. Širjenje gnezda se ravna po velikosti prezimujoče čebelje gruče. Zato slabiči neprimerno počasneje napredujejo. Matica zalega v nekem določenem redu. Ko je na eni strani sata krožek dovolj velik, zleze na sosedni sat in zaleže tamkaj prav tako veliko ploskev. Od tu se vrne na prvi sat, kjer obda prejšnjo zalego s primernim pasom novih jajčec. Nato gre zopet na drugi sat in razširi prvotno ploskev za dve do tri vrste. Kmalu pa se preseli na nasprotno stran prvega sata in odloži jajčeca v prazne celice okrog tamkajšnje zalege. Potem se vrača čez vse zaležene sate do skrajnega praznega in na vsakem, ki ga preleze, sproti razširi zalego. V zaleganje pa vključi po isti shemi še tretji sat. Tako potuje od sata do sata in z novimi pasovi jajčec širi zaležene ploskve (sl. 94). Vsa zalega je zgoščena okrog sredine zimskega gnezda. Tesno je obdana s slojem čebel, ki preprečujejo s svojimi telesci uhajanje toplote iz te »porodnišnice«. Po treh tednih bi bil prerez skozi zalego približno takle: V sredini bi bila najstarejša zalega; morda bi iz nje že lezle prve mlade čebelice, okrog nje bi bila starejša, nato mlajša pokrita zalega, še dalje stare žrke, mlajše žrke in nazadnje prav mladi črvički. Odkrito zalego bi obkrožal pas jajčec, od katerih bi prav na robu stala v celicah pokonci, ker jih je matica pravkar prilepila na dno. Medtem se navadno vremenske razmere izboljšajo. Vedno več je toplih in sončnih dni, ki jih čebelice temeljito izkoristijo, kajti v zavetnih legah že odpirajo svoje cvetove teloh, trobentica in zvonček. Posebno pa jih privablja 1 e s ka s svojimi abranki. Gruča v panju se zaradi višje topline širi in s tem se veča tudi rcjni prostor. Ko se v središču gnezda zalega poleže, čebele takoj očistijo celice in jih pripravijo za ponovno r9 Sl. 94. Krožni red spomladanskega zaleganja zaleganjc. Matica se znajde spet v sredini gnezda, odloži v izpraznjene celice jajčeca in nadaljuje z zaleganjem v istem krožnem redu, kot smo ga zgoraj popisali. V marcu zacvete jelša, iva in pomladanski žafran ter ponekod tudi resje. Čebele pridno izletavajo in se vračajo domov težko obložene s pelodom, nekatere že tudi s prvo medičino. Okrog zalege se pojavlja pas nove obnožine. Posebno mnogo obnožine dobijo čebele na vrbah in regratu. Zimska zaloga medu sedaj še bolj kopni, vendar se ob ugodnem vremenu že pojavlja mov med v celicah. Stanje v panju je sedaj takole: zalega je-sestavljena iz več ovojnih plasti in kaže isto značilno razporedbo jajčec, ličink in bub vseh starosti, kot jo vidimo na posameznem satu. Prostor, ki ga zavzema, je kolikor toliko okrogel. Nad njim se spenja svod ob n oži ne, na obnožino pa se naslanjajo ob loki medu. Z medom sta napolnjena, če so pašne razmere ugodne, tudi krajna dva sata. To sta tako imenovana krovna sata, ki odevata zalego ob straneh. Prerez skozi tako gnezdo nam nazorno prikazuje sl. 95. Sl. 95. Značilni razpored zalege (Z) v raznih prerezih. O obnožina, M med Ko začne matica zalegati, lahko izbere za izhodišče širjenja gnezda ulico med satoma, to se pravi dve strani sosednjih satov ali pa sat, ki ga zaleže na obeh straneh. Po kakem določenem pravilu se pri tem ne ravna, opaziti pa je, da v nizkih kranjičih, ki so zloženi v skladovnice, tako da se panji med seboj ogrevajo, laže prekorači rob sata in ga navadno zaleže tudi na drugi strani. V mnogo višjih AŽ-panjih pa zimska gruča ne seže čez spodnjo letvico satnika, dostikrat niti čez zgornjo ne. Zato najdemo posebno pri slabičih v začetku zalego le v ulici obeh sosednjih satov. Ob ugodnih okoliščinah se rodovitnost matice kar vidno stopnjuje. Vsak dan izleže več jajčec, tako da ji nazadnje zmanjka prostora in začne zalegati zopet v sredini gnezda. Dozorevajoča jajčeca jo prisilijo, da poišče na istem satu izven gnezda prazne celice. Zato najdemo lahko pri pregledovanju na kakem satu sklenjeno površino enako stare zalege, ki je nekako izrinjena iz pravega gnezda. Matica se sicer kasneje vrne spet v gnezdo, toda taki stranski skoki se čedalje bolj pogosto ponavljajo. Polagoma se izneveri vsem pravilom, bega nervozno s sata na sat, teka od celice do celice in zaleže sproti vsako, ki jo najde prazno. Če vzamemo tedaj iz gnezda zalezen sat in postavimo na njegovo mesto praznega, bo v dveh, treh dneh od vrha do spodnjega roba posejan z novimi jajčeci. Zato niso sredi maja ali v juniju strnjene ploskve pokrite zalege, ki se širijo po vsem satu, nikaka redkost. Nič ni čudnega, da se pri tej matičini vnemi družina čedalje bolj množi, saj se poraja vsak dan na stotine mladic. Na višku razvoja šteje močna družina v AŽ-panju do 80.000 čebel in okoli 50.000 zaleženih celic. Ob ugodnem vremenu dobesedno priteka sladki nektar s cvetne poljane v panj. Čebele napolnijo sproti vsako prazno celico z medičino in matici začenja primanjkovati prostora za zaleganje. Matica odlaga jajčeca v celice brez vsakršnega zunanjega vpliva. Čebele pač lahko odstranijo kako jajčece iz celice, da bi jih pa prenašale iz ene v drugo, ni verjetno, čeprav nekateri čebelarji zatrjujejo, da so to opazili. Doslej vsaj znanstveno še ni potrjen noben tak primer. Sl. 96. Ponašanje matice med zaleganjem Navadno odloži matica v vsako celico le po eno jajčece. Kadar pa je velika stiska za prostor, zaleže rodovitna matica tudi po večkrat isto celico, vendar odstranijo čebele vsa jajčeca, kolikor jih je v celici preveč, in puste v njej eno samo. Kadar matica zalega, skloni najprej glavo v celico, kot bi jo ogledovala. Šele nato, ko se je prepričala, da je celica očiščena, vtakne vanjo svoj zadek (sl. 96). Čebele iz njenega spremstva jo v krogu obstopijo. Resno strme vanjo s svojimi velikimi mrežastimi očmi, kot bi se zavedale važnosti trenutka, ki prinaša življenje novemu družinskemu članu. Poigravajoče gibljejo s tipalnicami in zdaj pa zdaj jo katera poboža, kot bi jo hotela spodbuditi k večji marljivosti (sl. 98). Čez kake četrt minute je »porod« pri kraju. Matica se dvigne in odide z vsem spremstvom k sosednji celici. Noč in dan zalega skoraj brez oddiha. Niti jesti ne utegne. Pitajo jo spremljevalke kar medtem, ko leže. Kaj se v celici med zaleganjem dogaja, si je težko predstavljati. Vendar so ugotovili, da matica najprej iztegne želo in ga pokonci postavi v celico. Po vsem videzu so trdni deli žela nekaka opora, ob kateri spolzi jajčece do dna. F y g pa je dokazal, da lahko matica tudi brez žela pravilno zalega. Pri zaleganju se matica opira z nogami ob robove sosednih celic. Pri tem si pomaga s krempeljci. Zato je jasno, da jo najmanjša okvara na nožicah in celo pomanjkanje enega samega krempeljca zelo ovira pri tem opravilu. Taka matica ni več dovolj hitra, zaradi česar panj ne doseže viška svojega razvoja. Sl. 97. Krivulja zaleganja po dr. Brv Povprečno zaleže matica od 75 do 150 tisoč jajčec na leto. število ni toliko odvisno od dobre ali slabe letine, kolikor od kakovosti matice. Enoletna matica dobrega rodu zalega najbolje. Samo v izjemnih primerili dosežejo boljše uspehe tudi starejše matice. Zdi se, da je rodovitnost dedna. Čebelar lahko do neke mere zaleganje pospešuje, ne more pa vzpodbujati k temu matice skozi vse leto. Zato je treba pri vsakem špekulativnem pitanju nujno računati s kasnejšim čezmernim padcem zal ega n ja. Sl. 98. Matica s svojim spremstvom med zaleganjem Pokazalo se je, da je mnogo laže zaleganje pospešiti, kakor ga brzdati. Dnevna količina jajčec se ne more naglo spremeniti. Ako je matica danes zalegla sto jajčec, jih jutri ne bo mogla tisoč in pojutrišnjem spet sto, ampak bo dnevno število naraščalo in padalo v enakomernih presledkih. Briinnich je dognal, da niso vse čebelje pasme enako dovzetne za zunanje spremembe. Najhitreje reagirata naša sivka in italijanska čebela. Druge pasme je mnogo teže pripraviti do tega, da spremene hitrost zaleganja. Pri normalnem razvoju družine doseže matica višek zaleganja od srede maja do srede junija. Vendar navajajo nekateri o jajčecih, ki jih je matica zmožna izleči v enem dnevu, pretirane številke. Amerikanec N o 1 a n, ki je delal najobsežnejše poskuse v tej smeri in pri različnih družinah fotografiral okoli 18.000 satov, da bi iz fotografij dobil čim natančnejše diagrame zaleganja, je le redkokdaj in samo na višku sezone ugotovil nad 1500 jajčec na dan. S tem se skladajo tudi Briinnichova in Arm-brusterjeva štetja. Od junija dalje število zalege na dan pospešeno pada ter se samo ob zelo ugodni paši za nekaj časa nekoliko povzpne, toda navadno ne doseže več junijskega viška. Ker tehta eno jajčece povprečno 0,18 mg, tehtajo vsa jajčeca, ki jih znese matica v času najmočnejšega zaleganja na dan, dvakrat toliko kot ona sama. Kljub vsej skrbnosti in prizadevnosti čebel takšna silna delavnost ne more dolgo trajati. Čebelar mora tudi vedeti, da porabi vsaka ličinka v šestih dneh svojega razvoja okoli 200 mg hrane, torej je za vzgojo naraščaja enega samega dneva potrebnih okoli 30 dkg hrane. Dokler matica zalega, jo vedno obkroža gruča čebel rednic, ki izločajo mleček (sl. 98). Teh rednic je po navadi 10—12, redkokdaj 15—16. Samo v družini, ki je imela že zaležene matičnike, so opazili do 20 čebel v spremstvu. To spremstvo se neprestano menjava. Kadar matica preleze na drugo stran sata, jo posamezne ali celo vse dotedanje spremljevalke za puste, na drugi strani pa se zbere iz tamkajšnjih mladic novo spremstvo. Starejše čebele, na katere naleti matica na svoji poti, se zanjo sploh ne zmenijo in se ji največkrat niti ne umaknejo. Ako se je matica že pripravila, da bi odložila jajčece v prazno celico, a se je medtem zadela vanjo starejša čebela, odide takoj naprej in pusti celico prazno. Na satu, na katerem je mnogo praznih celic, ne zalega strnjeno, ampak napravi po navadi, preden zaleže novo, kak centimeter poti. Zato se med zaleganjem neprestano pomika sem ter tja. Izračunali so, da prehodi v 24 urah od 100 do 250 m poti, kar je za 2 cm dolgo živalco precejšnja razdalja. Ako nekaj časa ne najde prazne celice, začne izgubljati jajčeca, raztrosena jajčeca pa rednice iz spremstva takoj pograbijo in pojedo. Tako je matica v neki opazovani družini od dvanajstih odložila v celice samo 7 jajčec, ostalih 5 pa je izgubila. Neka druga dobro hranjena matica jih je na satu, ki je bil čez in čez napolnjen z medom, v tričetrt ure izgubila 30, kar bi znašalo v 24 urah 960 jajčec. Zaleganje je v veliki meri odvisno od celotnega ritma v družini, ki sc mu mora matica brezpogojno pokoravati. Zalega lahko samo tam, kjer je po satju enakomerno razkropljenih mnogo mladih čebel, ki ji nudijo dovolj hrane, in kjer je druge čebele ne ovirajo pri njenem poslu. Čebelar sme brez škode premeščati sate v plodišču ali jih zamenjavati s sati iz medišča samo tedaj, ko je v panju na pretek mladic in je zunaj hrane v izobilju. Ob vsakem drugem času pa naj mu bo gnezdo nedotakljiva in nedeljiva celota. OD JAJČECA DO POPOLNE ŽUŽELKE Razvoj čebele od tistega trenutka, ko je matica odložila v celico jajčece, pa do trenutka, ko se je mlado bitje v pokriti izbici premaknilo in pokazalo prva znamenja življenja, delimo na tri razdobja: v dobo jajčeca, dobo odkrite ličinke ali žrke in v dobo pokrite ličinke ali bube. Doba jajčeca. Jajčece, ki ga matica prilepi na dno celice, je dolgo 1,3 do 1,5 mm in tehta približno 0,5 mg. Pri enakomerni toplini 35—36° C, ki vlada v gnezdu, se razvija 3 dni. Zaradi notranjega presnavljanja postaja obdajajoča ga kožica ohlapna, medtem ko se zarodek premika navzgor, kar vpliva na jajčece tako, da se čedalje bolj nagiba. Zato že po legi spoznamo njegovo starost. Prvi dan stoji skoraj navpično v celici, drugi dan je že močno nagnjeno, tretji dan pa leži na dnu. V slabičih, ki ob hladnem vremenu ne morejo vzdrževati toplote na stalni višini, se razvoj jajčeca za kak dan zavleče. V svoji notranjosti se jajčece zelo naglo razvija, saj z drobnogledom že konec drugega dne lahko opazimo posamezne dele nastajajočega bitja. Ob koncu tretjega dne, torej po 72 urah, odkar je bilo položeno v celico, poči kožica, iz nje pa se izlušči črviček, ki ni prav nič podoben poznejši žuželki. Doba žrke. Na dnu celice leži bel, srpasto usločen črviček, ki je približno 1—1,5 mm dolg in tehta le 0,5 mg. Videti je, kot bi čebele prav prežale na poleženje. Že so pri celici in mlado žrko dobesedno zalijejo z mlečkom. Črviček plava in kroži v mlečku ter ga žre; od tod ime ž r k a. Mlečka porabi neverjetno veliko in pri izbornem teku kar vidno raste. Vestni opazovalci so preiskali, s kakšno naglico raste. Našli so tele številke: 1 Sl. 99. Razvoj ličinke v čebeljem jajčecu: 1 pravkar izleženo jajčece, 2 in 3 dvoje razvojnih stopenj jajčeca, 4 mlada ličinka (po dr. Leuenbergerju) prvi dan je žrka težka 0,3 mg četrti dan................100,1 mg drugi dan................. 3,4 mg peti dan.................134,5 mg tretji dan................33,3 mg šesti dan................155,2 mg Iz tega je razvidno, da se zredi čebelja žrka v šestih dneh za več kot 500-kratno začetno težo. Trotovska žrka je sedmi dan težka 527 mg in se zredi za več kot 1000-kratno začetno težo. V 6 do 7 dneh se čebelja in trotovska žrka tako razvijeta, da po- Sl. 100. Matičja ličinka kmalu po poležcnju in po petdnevnem krmljenju z mlečkom (po H. Kollmannu) krijeta dno celice in se ne moreta niti ganiti. Matičja žrka pa ima v svojem obširnem matičniku za gibanje dovolj prostora. Prve tri dni dobivajo vse žrke v panju mleček, od četrtega dne dalje pa se mora čebelja in trotovska zalega zadovoljiti s slabšo hrano. Matičja žrka prejema med razvojem toliko mlečka, da ga precej ostane na dnu matičnika, ko se zabubi. V tej dobi svojega požrešnega življenja nakopičijo žrke v telescih velikanske množine rezervnih snovi, ki so jim potrebne pri nadaljnji preobrazbi, ko ne dobivajo nobene hrane več. Preseneti pa nas dejstvo, da se žrke kljub velikanskim množinam hrane, ki jo zaužijejo, sploh ne Sl. 101. Preobrazba žrke v bubo (po dr. Leuenbergerju) otrebijo. Narava je vprašanje rešila zelo preprosto: med srednjim črevesom in zadkom ni vzpostavila zveze, tako da se mora nabirati ves trebež v zadnjem delu srednjega črevesa. Ali se žrka med razvojem levi in kolikokrat se levi, še ni dognano. Doba čebelje žrke traja 5% do 6 dni, trotovške pa 7 dni. Dorastlim žrkam se hrana kar upre. Tik pred zabubljenjem pa so podobne debelim zavaljenim črvom, ki s svojimi tolstimi telesi popolnoma zapolnjujejo celice. Ko prenehajo jesti, se zleknejo vzdolž po celici, tako da so obrnjene z glavo proti odprtini, izločijo ves trebež na dno celice in ga prekrijejo z neko rjavkasto snovjo, ki se jim cedi iz telesa. Ta snov je po sestavi zelo podobna hitinu, iz katerega je zgrajeno ogrodje čebeljega telesa. Z njo prevlečejo tudi celice skoraj do roba in si tako pripravijo higienska ležišča. Medtem pokrijejo čebele celice s produšnimi voščenimi pokrovci. Vosek za pokrovce dobe kar na satu. Zato je pokrita zalega na mladih satih svetlejše barve kot na starih. Žrke pa se pod voščenimi pokrovci zapredejo v kokone. Iz njihovih ust priteka neka snov, ki se na zraku strdi v dolge niti. S takimi nitmi si ovijejo vse telo. Razvoj matičje žrke traja samo pet dni. Čebele že v začetku zgrade okrog nje prostornejšo celico, ki jo potem podaljšujejo in proti koncu petega dne zapro s pokrovcem, da žrka ne pade iz matičnilca, ko se vzravna. Ali izloča matičja žrka trebež, ni znano. Najbrž ji to ni potrebno, ker krmilni sok, s katerim jo hranijo rednice, ni pomešan z medom in ob-nožino. Matičja žrka napravi zapredek le v spodnjem delu matičnika. Ta zapredek je prav dobro viden, kadar odstranijo čebele ves vosek z matičnika. Doba pokrite ličinke. Pri vzravnanju se čebelje in trotovske žrke vlečejo na hrbet in ležijo na spodnji strani celice, matica pa stoji na glavi. Ko se žrke zapredejo, sc prenehajo gibati. Na njih ne opazimo nobenega življenja več, a tudi nikakih posebnih sprememb. In vendar se v kratkčm času vsa njihova notranjost popolnoma preobrazi. Vsi organi se razkroje in dobivajo polagoma docela nove oblike. Pri tej Preobrazbi sta važni rezervni snovi glikogen in maščoba, ki ju je obilno v njihovih telescih. Kmalu se Sl. 102. Čebelja buba (po dr. Leuenbergerju) izoblikujejo posamezni deli telesa: noge, tipalke, čeljusti, krila in nožiče. — Tako leži žrka nepremično, dokler presnova ni končana. To traja pri matici dva dni, pri čebeli tri dni, pri trotu pa štiri do pet dni. Nazadnje poči hitinasta kožica in zdrkne s telesca. Pozneje jo najdemo na dnu celice kot belo vrečico, ki jo čebelarji imenujejo srajčka. To kratko dobo razvoja opredeljujejo prirodoslovci kot dobo zleknjene ličinke za razliko od prejšnje, ki ji pravijo doba uvite ličinke. Tej sledi doba bube ali nimfe. V celici leži sedaj bitje, ki je na zunaj zelo podobno popolni žuželki, vendar še nima razvitih kril in tudi povrhnjica je še brez barve. Buba leži nepremično, v njeni notranjosti pa se vse gnete in preklada. Preobrazba se nadaljuje. Kmalu se pojavijo oči, najprej kot vijoličaste, pozneje pa kot čedalje bolj črnikaste lise. Nato se začne temniti oprsje in nazadnje še trup. Krila so spočetka tesno zgubana pod hitinasto kožico, ko pa ta poči, se na mah razprostro. Živalca začne gibati z glavo, tipalkami in nežicami; njena barva še bolj potemni. V kratkem odstrani pokrovec in iz celice zleze popolna žuželka. Čebele odpirajo celice tako, da razgrizejo pokrovce od sredine navzven in jih popolnoma razdrobe. Matica in trot pa pokrovce nekako izžagata ob robu celice, da ostanejo celi, ko odlete (znane trotovske kapice). Pri tem si pomagata z zobci na sprednjih čeljustih, ki jih čebele nimajo. Doba bube traja pri matici 6 dni, pri čebeli 9 dni, pri trotu 10 dni. Pregled celotnega razvoja Matica: doba jajčeca.......................................3 dni doba uvite ličinke................................5 dni doba zleknjene ličinke............................2 dni doba nimfe.........................................6 dni Celotna razvojna doba matice traja...............16 dni Čebela: doba jajčeca.......................................3 dni doba uvite ličinke................................6 dni doba zleknjene ličinke............................3 dni doba nimfe........................................9 dni Celotna razvojna doba čebele traja...............21 dni Trot: doba jajčeca......................................3 dni doba uvite ličinke........................, . . . 7 dni doba zleknjene ličinke............................4 dni doba nimfe.......................................10 dni Celotna razvojna doba trota traja................24 dni Če združimo dobi uvite in zleknjene ličinke, dobimo še preglednejšo sliko, ki naj bi bila vsakemu čebelarju vedno pred očmi. Doba ?aSt,ekge ^ — Čebela........................... 3 6 12 21 Trot............................. 3 7 14 24 Matica........................... 3 5 8 16 Pri čebeli si je številke, ki označujejo njen razvoj, lahko zapomniti. Vsaka naslednja je še enkrat večja od prejšnje. Pri trotu vzamemo v dobi žrke en dan več kot pri čebeli, v dobi bube pa dobljeno število prav tako pomnožimo z dve kakor pri čebeli. Pri matici je doba žrke za en dan krajša, če pa seštejemo dobo jajčeca in žrke, dobimo dobo bube. Doba jajčeca je Sl. 103 (na levi). Matičja buba stoji v matičniku na glavi (po dr. Leuen-bergeriu). O oko, T tipalnica, R ril-ček, SN sprednja noga, K krila, M mleček Sl. 104. Matica MATICA IN ČEBELE Ko izleze matica iz matičnika, je zelo živahna in okretna, vendar njen trup še ni povsem obarvan, zato jo po svetlejši barvi takoj opazimo med čebelami. Drugi dan je že mnogo temnjša in tretji dan že lahko izleti na praho. Pri prahi sodeluje tako rekoč ves panj. Čebele se živahno spreletavajo pred žrelom, nekatere pa posedajo na bradi in močno pahljajo 8 krili. Visoko dvigajo svoje zadke in razpršujejo vonj, ki ga izločajo iz vonjavnih žlez, da bi matici ozjiačile pot v njeno domačijo. Kadar se matice prašijo, je čebelar ves čas pri njih, ker ga skrbi, ali se bodo vse srečno vrnile s prahe z znanim belim znakom v zadku. Na ženi-tovanjskem izletu so namreč izpostavljene neštetim nevarnostim. Primeri se lahko, da postanejo žrtve kake ptice oziroma roparske žuželke ali da zaidejo nazaj grede v kak tuj panj, kjer jih ččbele zaradi drugorodnega vonja napadejo in umore. Ta ali ona pade z mrtvim trotom, ki se ga ni pri vseh treh bitjih enako dolga. mogla pravočasno oprostiti, v vodo in utone, drugo zaloti nevihta ter jo zbije na tla itd. Če se matica iz kateregakoli vzroka ne spraši, začne leči neoplojena jajčeca. Tudi stare matice ležejo mnogo neoplojenih jajčec. Kadar pa jim poidejo semenčice, ki jih hranijo v semenski mošnjici, so vsa njihova jajčeca neoplojena. Trotovsko zalego najdemo tedaj skoraj izključno v čebeljih celicah, a ker jc ta pokrita z visoko vzbočenimi pokrovci, jo imenujemo grbasta zalega. Panj ima matico trotovko in je zapisan poginu. Čebelam pove menda že pripravljanje krmilnega soka, da ni v družini nekaj v redu. Ker ni v panju oplojenih jajčec, napihnejo matičnike nad trotovsko zalego. Trotovske žrke se v izborni hrani spočetka prav dobro počutijo, saj neverjetno hitro rastejo. Toda kasneje jim ta hrana ne tekne več, kajti peti ali šesti dan odmro in zdrknejo do matičnikovih robov. Čebele matičnike podaljšajo, a ker polže mrtve žrke še nadalje navzdol, postanejo zelo veliki, včasih za prst dolgi. Narava jo je čebelam kruto zagodla. Namesto matice so vzredile v matičniku — mrtvo trotovsko žrko. Tudi trot in čebela nista dokončno obarvana, ko zapustita celico. Vendar trot vidno temni in že po dveh dnevih lahlko izleti iz panja. Za pleme pa je sposoben čez več dni. Pri mladi čebeli se nekateri organi šele kasneje popolnoma razvijejo. Preden pa začne redno izletavati na pašo, mine kakih 20 dni. Od dneva, ko je matica položila jajčece v celico, pa do prvega pašnega izleta preteče najmanj 40 dni. Če primerjamo to ugotovitev z dogajanji v panju med spomladanskim razvojem, vidimo smotrno skladnost, ki jo moramo upoštevati. Razvoj treh čebeljih bitij je narava tako uredila, da je obstoj družine čim manj ogrožen. Značilno pa je, da se jajčeci v matičiku in čebelji celici sploh ne razlikujeta. To je važno dejstvo, ki čebele često reši propada. Kakor hitro družina osiroti, se panj vznemiri. Čebele tekajo brez smotra po satju, kot bi nekaj iskale, in razburjeno pahljajo s krili. Pri tem žalostno šumijo. Njihov šum se stopnjuje do določene višine, nakar zopet pojenjuje. Menda jih ta nemir tudi spolno razburja, ker začno takoj potegovati matičnike nad jajčeci in mladimi žrkami, ki jih dobesedno zalijejo z mlečkom. Iz teh žrk se v 16 dneh, računajoč od poleženja jajčeca, porodi pravilno razvita zasilna matica, ki prav nič ne zaostaja za maticami iz rojevih matič-nikov. Iz tega sledi: če prejemajo žrke ves čas razvoja samo krmilni sok, nastanejo iz njih matice, če pa dobivajo najprej krmilni sok in nato mešano hrano, nastanejo čebele. Kolikor ne odloča pri tem tudi velikost celice, povzroča razlike med matico in čebelo predvsem drugačna hrana. Razlike med njima kaže naslednja razpredelnica. Razlike Matica Čebela Hrana...................ves čas krmilni sok tri dni krmilni sok, nato mešana v hrana Dolžina telesca .... 15—20 mm 12—14 mm Teža............. 0,230 g 0,120 g Širina oprsja.....4,85 mm 3,95 mm Dolžina rilčka .... 3,55 mm 5,9—6,1 mm Goltne žleze.....manjkajo nad 2 cm dolge — izpolnjujejo . vso votlino v glavi Grizalo..........zobčasto gladko Zadnji nogi.............brez ščeti in koška s ščetjo in koškom Želo...navzdol ukrivljeno ravno Voskovne žleze .... manjkajo 4 pari na 7. do 10. trebuš. obročku Jajčniki, dolgi .... 5—6 mm 3 mm debeli..........3—4 mm 0,1—0,2 mm Število jajčnih cevk . . 180—200 8—10 Sl. 106. Zadnje noge matice (a), čebele (f) in vmesnih oblik (b—e) Kako nastajajo kljub enakim osnovam te velike razlike med matico in čebelo, do danes še ni ugotovljeno. Ali dodajajo rednice mlečku, ki ga Pokladajo matičnim žrkam, še snovi iz kakih drugih žlez, ni znano, toda zdi se, da mleček, ki ga prejemajo čebelje žrke prve tri dni svojega življenja, ni povsem enak matičjemu mlečku. Vsekakor pa vemo, da se žrka, ki je že Prejemala mešano hrano, ne more več razviti v matico. Ako prenesemo tako žrko v matičnik, nastane iz nje čebela in le v redkih primerih bitje z mešanimi lastnostmi matice in čebele (sl. 106). Poskusi v termostatih so pokazali, da je mnogo teže vzrediti matice kot čebele. Ko so presadili čebeljo žrko na matičji mleček in nato izločili sodelovanje mladih čebel, so vzredili le njočnejše čebele, ne pa matic. Če so dali tem žrkam zelo veliko matičjega mlečka, so pač dobili bitja s precej razvitimi jajčniki, nikdar pa ne pravih matic. Če so matičje žrke različnih starosti krmili z mešano hrano, se je takoj ustavil njih nadaljnji razvoj v matice. Do izraza so potem prišle samo tiste lastnosti popolne matice, ki so bile že razvite ob presaditvi ličinke v mešano hrano. Posamezni organi se torej pri žrkah razvijejo v nekem zakonitem zaporedju in ne vsi naenkrat. Doslej še niso opazili, da bi mladice žrke neposredno pitale. Vedno odlagajo hrano na dno celice in žrke jo same jemljejo vase. Mleček mešajo n* čebele z medom in obnožino, kot nekateri domnevajo, tik pred pokladanjem v celice. Razlike v hrani je mogoče opaziti dostikrat že takrat, ko se pojavi kapljica mlečka ob Uistih mladice, preden jo ta izbruha v celico. Večkrat govorimo, da so čebele nerazvita bitja ženskega spola, nekake zakrnele samice. In vendar je le matica tisto bitje, ki je zgubilo razen zmožnosti zaleganja vse materinske nagone, poleg tega pa še nagone in organe za nabiranje hrane in za gradnjo satja. Zato bi mogli trditi tudi o matici, da je zakrnela samica. DELITEV DELA Nadvse mikavno je gledati mlado čebelo, ko skuša priti iz celice, v kateri se je polegla. S hlastavo naglico razjeda voščeni pokrovec in vedno znova preiskuje, če je odprtina dovolj velika. Že pomoli glavo iz nastale luknjice, a se v njej ujame s širšim oprsjem in ne more dalje. Spet se pomakne nazaj in spet grize, da odstrani še zadnje ovire. Mnogo truda jo stane, preden se ji posreči izvleči celo telo. S trdim delom se tako rekoč prerine v življenje. Pravkar poležena čebela se že po vnanjosti loči od starejših tovarišic. Dlačice ima nežno sive, a zmršene in zlepljene, kot bi prilezla iz kopeli. Hoja ji je tipajoča in le s težavo se vzdržuje na satu. Toda dokaj hitro si opomore. Kmalu jo vidimo, kako si z nožicami ureja in krtači dlakavo oblačilce, kako se pripravlja, da se kot aktiven član uvrsti v mogočno delovno zadrugo, ki ji pripada. Vsaka čebela pričenja svojo življenjsko pot kot snažilka. Najprej očisti celico, iz katere je prilezla, nato pa še ostale, ki so v bližini. Če ji celic zmanjka, polega nad zalego in jo greje. Čez dva dni se spravi nad obnožino, ki je nakopičena okrog zalege, jo predeluje, meša z medom in poklada v zibke starejših ličink. Pri tem zaužije tudi sama mnogo obnožine, beljakovine, ki so v obnožini, pa pobude v njeni glavi krmilne žleze (sl. 107), da začno izločati mleček. Šesti dan postane dojilja v pravem pomenu besede. Z mlečkom pita le mlajše ličinke, katerih želodčki so preobčutljivi, da bi prenesli grobo hrano. Šele deseti dan zapusti mlada čebela prvikrat svoj dom. Obotavljaje zleze skozi žrelo in omamljena od bleščeče sončne svetlobe tava nekaj časa po bradi. Mahoma pa se ojunači, razprostre svoja svilena krila in zaplove po zraku. V neposredni bližini panja, z glavo obrnjena proti njegovemu pročelju, se uri v letanju. Pri tem si natančno ogleda obliko in položaj panja, vse nadrobnosti, ki bi jih mogla pozneje uporabiti kot oporišča pri orientaciji, pa si dobro zapomni. V naslednjih dneh se orientacijski izleti ob lepem vremenu ponavljajo in je njih obseg čedalje širši. Tako mladica polagoma prouči vse letalno območje, v katerem se bo kasneje udejstvovala kot pašna čebela. Posamezni orientacijski izleti pa trajajo kvečjemu pol ure, z izleta se vrne vedno Sl. 108. Prašen je mladih čebel (po dr. Leuenbergerju) prazna, ker še ne obiskuje cvetlic. Ob povratku poletava zopet nekaj časa pred panjem, sede nato na 'brado in se z živahnim pahljan jem približa žrelu. To je igra neugnane mladine, to je prašen j e čebel (sl. 108), za čebelarja eden naj lepših prizorov, ki mu jih more nuditi njegov čebelnjak. Vsak dan, če je količkaj sonca, pričenjajo in končava j o te vaje pri vseh Panjih približno ob istem času in trajajo skozi vse poletje, dokler je kaj Podmladka v družinah. S prvim izletom se konča doba notranje službe pri čebelah. Za drugo dobo, ki traja prav tako kot prejšnja 10 dni, so sicer orientacijski izleti značilni, na splošno pa se mudi čebela še prav malo zunaj panja. Ker so ji medtem usahnile krmilne žleze in se razvile voskovne žleze, je njena Poglavitna naloga graditev satja. Poleg tega se ukvarja še z mnogimi drugimi opravili. Tako sprejema medičino, ki jo prinašajo domov starejše čebele, in jo predelava v med, tlači v celicah obnožino, skrbi za prezračevanje, pazi na snago ter vsako smet, vsako mrtvico, na katero naleti, sproti odnese iz, panja. Sedaj se ji ni treba več bati, da bi se zunaj izgubila, ker se je na orientacijskih izletih dodobra spoznala z nadrobnostmi tudi v širši okolici. Za drugo dobo je nadalje značilna mnogoličnost udejstvovanja, zlasti pa to, da so opravila med sabo pomešana in časovno nevezana. Ta doba se konča z dvodnevno ali tridnevno s t r a ž n o službo ob žrelu (sl. 109). Naslednja doba, ki bi ji lahko rekli doba zunanje službe, je najdaljša, a po udejstvovanju najmanj pestra. Čebela izletava na pašo ter prinaša domov medičino, cvetni prah in vodo. Torišče njene dejavnosti je sedaj polje, travnik in gozd. Doma se ne loti nobenega dela več. Ob deževnem vremenu leno poseda po satih, kakor hitro pa posije sonce, spet poleti v naravo, da popravi zamujeno. Najmanj štiridesetkrat izleti vsak dan. Pri tem obišče do 5000 cvetov. Vsakokrat prinese okoli 0,04 g nektarja. Ob dobri paši se lahko v močnih družinah dvigne dnevni donos na 6—8kg in tudi več. Nič ni čudnega potemtakem, če čebela kaj kmalu opeša, če dočaka le malokatera izmed njih več kot 5 tednov. Mnogo jih že prej odmre. Ko začne čebela izletavati redno na pašo, ji prete neštete neprilike in nevarnosti. Veter in dež jo močno ovirata pri zunanjem delu in nenadna ploha zbije marsikatero težko obloženo čebelo na tla, da se ne dvigne več. Pa tudi mnogi ptiči in žuželke ji strežejo po življenju. Čebele izginjajo iz družine z enakomernim pospeškom, tako da jih s 25. dnem odmre skoraj natančno polovica. Zgolj v začetku in na koncu se ta pospešek nekoliko zavleče. Povprečna življenjska krivulja poletne čebele ima obliko iztegnjene črke S. Jeseni in pozimi je seveda drugače. Čebele ne izletavajo in pravega dela tedaj skoraj ni. Zato se ne izčrpajo tako naglo in žive več mesecev. Kalkor je iz vsega tega razvidno, je specializacija pri čebelah časovno zelo omejena, tako da o pravi specializaciji sploh nb moremo govoriti. Vsaka čebela mora po določenem vrstnem redu opravljati vse službe v družini. K poslom, s katerimi se je že ukvarjala, se praviloma ne vrača, pač pa lahko preskoči celo vrsto opravil, če je to v korist družinski skupnosti. Dobra paša n. pr. požene tudi mladice na cvetlice, ker je treba redko priložnost temeljito izkoristiti. Tako postanejo mladice pašne čebele, še preden so se mogle na reden način seznaniti z okolico. Čebela ima dobro “ RAZVOJ ŽLEZ HN še UBEISTVOVTOE ž | ČEBEL VigiDMJZM 5S g Čeljustna Xrrailne 5< Voskovne Žleza 2 lleza žleze 0.1- žleze strupulca o. Začetek ali zakrnitev DNEVI „ STAROSTI 0 SLUŽBA * REDNIŠKA ZIDARSKA Sl. 110. Diagram razvit orientacijski čut in se v takem primeru kaj hitro znajde. Vrstni red in morebitno zanemarjanje opravil pa odrejajo žleze. Zlasti štiri žleze, ki kažejo v prvih dveh dobah čebeljega življenja značilne spremembe, dajo slutiti, da odločajo o nalogah in dolžnostih čebel v družini. To so čel j ustne, krmilne, v o s k o v n e in strupne žleze. Čeljustni žlezi sta dobro razviti že ob poleženju čebele. Na tej višini ostaneta vse dotlej, dokler ima mladica opraviti s snažen jem celic in krmljenjem starejših ličink. To nam vsiljuje domnevo, da ji je njena izločina potrebna pri predelavi obnožine in morda prav tako pri loščenju celic. Predelavanje obnožine pospeši razvoj krmilnih žlez in žleze strupnice, vendar se poslednja mnogo počasneje razvija od prvih. Medtem ko dosežejo krmilne žleze že v treh dneh svoj višek, ga doseže žleza strupnica šele ob koncu druge življenjske dobe. Krmilne žleze napravijo čebele za dojilje, njih izločina pa najbrž vpliva na razvoj voskovnih žlez in zavira delovanje čeljustnih žlez. Čeljustni žlezi polagoma usahneta in se znajdeta deseti dan na neki povprečni stopnji, na kateri potem ostaneta. To stopnjo dosežejo istega dne tudi ostale žleze, krmilne ob svojem upadanju, voskovne in strupnica pa ob svojem vzponu. Značilno je, da gre čebela deseti dan, ko se razvojne stopnje žlez izenačijo, prvikrat na orientacijski izlet (sl. 110). Samo po sebi je umevno, da postane čebela z razvitimi voskovnimi žlezami graditeljica (sl. 111). Graditeljski poklic pa ni tako strogo opredeljen kakor prejšnje službe. Združen je z več drugimi, deloma sorodnimi opravili, ki smo si jih že prej ogledali. Ko voskovne žleze zakrknejo, napolni žleza strupnica strupni mehurček do skrajnosti s svojo jedko tekočino. To da čebeli pobudo, da se uvrsti med stražarice,kopa se strupni mehurček skrči in zavzame povprečni obseg, se posveti beri in po-' dobnim opravilom izven panja. Motnje v delovanju žlez lahko vse življenje v panju popolnoma spremene. Taka motnja je n. pr. nepravilno razmerje med odkrito in pokrito zalego. Ce pokrita zalega pre-vladuje, se polega več čebel, kot je lačnih ust v zibkah. Dojilj je torej preveč, da bi mogle spe-čati mleček. Porabijo ga zase, to pa povzroči v njihovih spolnih žlezah zorenje jajčec in prikrito trota v ost. Poskusi so pokazali, da lahko krmijo ličinke in grade satje tudi pašne čebele, ako to terja od njih ogroženi položaj družine. Armbruster pa domneva, da se morejo goltne ali voskovne žleze razviti le takim starejšim čebelam, ki so se v svoji mladosti redniški oziroma graditeljski službi iz katerega koli vzroka izmaknile. Smotrna delitev dela v panju je že od nekdaj vzbujala veliko pozornost pri raziskovalcih čebeljega življenja. Skušali so jo tudi različno tolmačiti. Filozofsko nastrojeni Maeterlinck govori o nekem >d u h u panjac, ki »brezobzirno, vendar razsodno, kakor da mu je poverjena velika dolžnost, odloča o blagostanju in sreči, o svobodi in življenju krilatega naroda«. Gerstung je v svoji teoriji o čebelji družini kot enotnem organizmu poveril glavno vlogo pri urejanju življenjskih razmer sestavljajočih jo članov mlečku, dr. Freudenstein pa je vpregel v svoj voz razlaganja socialne nagone. V resnici je delitev dela posledica delovanja žlez, fiziološka nujnost, ki se je polagoma izkristalizirala na dolgi, nepregledni razvojni poti čebelje družine. Sši9 Sl. 111. Čebela gradilka med delom. Na desni: Golen (g) in stopalce (st) zadnje noge z voščeno luskinico (l) nu dlačicah prvega stopalčnega člena (po Casteelu) ROJENJE V čebelji družini ima edino matica to prednost, da živi več let. Navadno živi 3 do 4 leta, redkeje 5 let. Čebelarji sicer poročajo, da so imeli v panjih celo 6 do 8 let stare matice, vendar so ta poročila malo verjetna. Še bolj dvomljiva je vrednost takih starih matic. Že po tretjem letu začno pešati in slabše zalegati, prej ali slej pa se popolnoma izčrpajo. Zato čebele pravočasno poskrbe za njeno nadomestilo in si vzgoje novo matico. Mnogokrat jo samo preležej o. To se zgodi dokaj tajno, brez vsakega vznemirjanja in brez vidnih zunanjih znamenj. Ob robovih tega ali onega sata nastavijo dva ali tri matičnike, ki jih matica rada ali nerada zaleže in si s tem podpiše smrtno obsodbo. Ko prikobaca iz svoje posteljice prvorojenka, podro čebele ostale matičnike, staro matico pa obkolijo in izstradajo. Nekega lepega jutra jo najde pozoren čebelar mrtvo na panjevi bradi. Ko se nova gospodarica spraši, je panj spet v redu. Včasih pa pokažejo čebele nekoliko več usmiljenja do stare matice. Pri življenju jo puste še potem, ko je začela njena naslednica že zalegati. Da, celo tri matice so že našli v kaki prelegajoči družini. Tretja je 'bila najbrž mladica, ki se je poleg prve neopazno zmuznila iz svoje zibke in se vtihotapila med čebele. Toda to ne traja nikdar dolgo. Kakor hitro trči katera matica ob svojo tekmico, se vname med njima neizprosen boj. Ena ali druga mora poginiti. Podleže skoraj vedno stara, ki je od prenaprezanja pri prejšnjem zaleganju telesno kolikor toliko izmozgana in ne najde sedaj nikake opore med nekdaj tako naklonjenimi ji služabnicami. Ce pride do obračuna med mladima maticama, zmaga spretnejša, pogumnejša in močnejša. Taki pokolji med maticami so nekako iririranje življenjsko odpornejših plemenskih živali, torej naravna selekcija v D a rwi novem smislu. Vzrokov za preleganje je več: ali je matica stara in se je izrodila, ali je nenadoma oslabela, da ne more več redno zalegati, ali pa je celo pohabljena, da čebele ne morejo z njo izrojiti. Krive pa so lahko tega tudi vremenske razmere. Čebele ne trpe dolgo oslabelih matic v panju. V prav izrednem primeru preležejo celo istoletno matico. Med spomladanskim razvojem pa panj izmenja matico z rojenjem. Velik del čebel zapusti s staro matico svoj dom in napravi prostor mladi naslednici. Rojenje, ki je pravzaprav selitev enega dela družine, ni neka posebnost samo naših čebel. Prav tako zapuščajo staro bivališče v tropskih krajih živeče čebele brez žela, da si na drugem mestu zgrade novo domovanje. Pri večini vrst pa gre z rojeni mlada nesprašena matica. V naših krajih rojijo tudi mravlje, vendar poteka rojenje pri njih nekoliko drugače kot pri čebelah. Isti dan in skoraj ob isti uri se dvignejo iz več mravljišč kakega zaključenega področja krilati samci in samice. V zraku se pomešajo mod sabo in združijo v pare. Obhoja se konča navadno na tleh. Kmalu nato samci poginejo, obhojene matice pa odvržejo krila, se zalezejo v zemljo in začno leči jajčeca. Mesece in mesece traja, preden si vzgoji taka mravljinčja matica prvo pomočnico, prvo delavko. In ves ta čas. ki se lahko zavleče pri nekaterih vrstah preko zime globoko v pomlad, ne zaužije nikake hrane. V skrajni sili si pomaga tako, da si privošči kako na pol doraslo ličinko, ki se je razvila iz njenih lastnih jajčec (sl. 112). Največjo in najkrepkejšo med njimi kajpada skrbno neguje in krmi s sokovi svojih žlez. Vso dolgo dobo do tistega trenutka, ko prva delavka zapusti svoje skrivališče in prevzame nase skrb za hrano, mora matica shajati s snovmi, ki jih je bila narava nakopičila še pred odletom iz rojstnega gnezda v njenem telescu. Dobro ji služi pri tem zlasti letalno mišičje, ki postane po odpadu kril nepotrebno. Že pri mravljah pa je značilno, da določijo, kakor zatrjuje dr. Gotsch, čaz izrojitve samcev in samic delavke in da jih te celo nekaj časa spremljajo na njihovem začetnem pohodu. Z njimi splezajo na cvetne bilke, na šibje kakega bližnjega grma ali na višje kamne1, ki si jih izberejo njih kraljevski bratje in sestre kot startna oporišča. Šele tu se poslovijo od njih. Ce bi imele krila, bi gotovo odletele z njimi in pomagale kasneje sprašenim maticam pri njihovem težavnem ustanavljanju družin. V skrajnih primerih vzamejo samice nekaterih mravelj dejansko nekaj delavk s sabo na svatbeni polet. Delavke se jih oklenejo z nožicami ali se s čeljustmi zagrizejo vanje ter tako prisostvujejo tudi njihovi obhoji. Druge matice se sparijo s sanici že v gnezdu in odidejo potem z manjšim ali večjim številom delavk od doma. Navadno ne daleč od tod si urede samostojno mravljišče. Mesto bodočega bivališča določijo skoraj vedno delavke. Tjakaj privlečejo iz starega gnezda nekaj jajčec in ličink, nazadnje pa pripeljejo pod izbrani krov še kraljico. Ta način je že precej podoben rojenju čebel. Razlika je le v tem, da se pri čebelah družina najprej razcepi in šele nato, in sicer že iz novega doma izleti matica na praho, medtem ko je pri mravljah ravno narobe. Toda celo pri čebelah je možna izjema. Ce roje z mlado, nespra-šeno matico, se včasih zgodi, da se ta spraši že med rojenjem. Rojenje je posebna oblika razmnoževanja. Kakor smo že prej enkrat poudarili, temelji deloma na spolnosti, deloma pa se pri tem uveljavlja tudi potovalni nagon. Potovalni nagon je pri živalih, zlasti pri žuželkah zelo razvit. Potujejo metulji, kačji pastirji, kobilice, da, celo gosenice. Leta 1888 je nekje na Ogrskem prečkal plaz gosenic železniški tir. Cez progo se je valil na tako širokem odseku, da se je vlak, ki je zavozil vanj, ustavil. Kolesa so gosenice sproti trla in jih spreminjala v brozgo, v kateri jim je začelo spodrsavati, da niso več mogla z mesta, četudi so se vrtela. Znana so »potovanja« rib, ki hite v obalne plitvine, da tam odlože svoje ikre, nadalje selitve ptic iz severnih v južne kraje itd. Vse te selitve in potovanja imajo najpogosteje ta namen, da odhajajoča truma napravi prostor mlademu rodu in mu zagotovi nemoten razvoj. Zaradi izredne rodovitnosti se namreč lahko na enem mestu nagrmadi toliko bitij, da bi začelo primanjkovati hrane in bi postal nadaljnji obstoj otežkočen ali celo nemogoč. Tudi naše čebele so podvržene tem naravnim zakonom. Že dolgo prej, preden namerava družina rojiti, pri nas navadno sredi aprila, začno graditi večje trotovske celice, s katerimi napolnijo vsak presledek v neposredni bližini gnezda. Največkrat najdemo trotovino na spodnjem robu satovja, Komaj so te celice izdelane, že jih matica zaleže, seveda z neoplojenimi jajčeci. Razvojna doba trotov do popolne zrelosti je zelo dolga; zato je razumljivo, da začno čebele graditi trotovino tako zgodaj. Ko po 24 dnevih zapusti celico prvi trot, postane dotlej enospolni panj res prava družina, v kateri so vsi trije zastopniki čebeljega rodu: samci-troti, matica-samica in čebele-delavke. Troti sicer nimajo na rojenje kot tako nobenega vpliva. toda če bi jih ne bilo v družini, bi se mlade matice ne mogle spražiti. Zato lahko trdimo, da je vzreja trotov uvod v rojilno razpoloženje. Kmalu nato se začno priprave za vzrejo mladih matic. Ob kraju gnezda, največkrat na spodnjem robu satovja, zg rade čebele povsem nove, večje, navzdol obrnjene celice. To so nastavki za bodoče m a tič ni k e. Vsi nastavki imajo robove nekako zavihane navznoter, da oklepajo razmeroma majhno odprtino v širini čebelje celice. Komaj matica tak nastavek zaleže, že podro čebele pri njem zaviti rob in ga začno podaljševati. Nastavke zaleže matica postopoma nekako v dnevnih presledkih. Zato tudi mlade princezinje dozorevajo v njih zapored. Od čebelje pasme je odvisno, koliko matičnikov nastavi družina. Vzhodne pasme nastavijo do 200 ma-tičnikov, naša kranjica pa je skromnejša, ker jih zgradi največ 25. Sl. 112. Mravljinčja matica s prvo zalego ob ustanavljanju družine (po dr. Eidmanu) Z dozorevajočimi matičjimi žrkami se življenje v panju temeljito spremeni. Matica vedno manj zalega, dokler z zaleganjem popolnoma ne preneha. Zaradi tega ji jajčniki uplahnejo. Ker je več ne obremenjujejo, postane vitkejša in okretnejša. Nekaka lenoba se poloti tudi čebel. Na pašo ne izletavajo več tako pridno, ampak žde v panju in zasedajo satovje v debelih gručah. Pred žrelom visi mogočna »brada«, grozd brezdelnih čebel. Vse čaka trenutka, ko bo matica pripravljena za odhod. Nared je približno deveti dan potem, ko je zalegla prvi matičnik. Neposredno pred tem je slišati iz panja posebno škrabljanje, po katerem so naši kranjičarji natančno določili čas rojenja. Ob lepem opoldanskem vremenu čebele nenadoma zginejo z brade. Panj je na zunaj videti, kot bi izumrl, znotraj pa je pravi direndaj. Čebele, ki so prej lenarile za okencem in v drugih kotih panja, begajo po satovju, da bi se nasrkale medu za dolgo, neznano pot. Če tedaj odpreš od zadaj vratca, jih vidiš, kako se vrte na mreži okenca. Toda ne moti jih s svojo radovednostjo v tem svečanem trenutku! Stopi raje pred čebelnjak! Glej, pravkar so planile skozi vhod prve čebele, če pa ne, se bo to vsak čas zgodilo. Za njimi pa se preriva cela reka ostalih nestrpnic. Brezglavo se mečejo v zrak in s silno brzino švigajo sem ter tja. Njih let riše v nebesno modrino temnikaste vijuge, ki se prepletajo in spletajo v mrežasto tančico. Tančica plahuta nad vrhovi dreves, se zgrinja in razgrinja, postaja manjša in gostejša. Poseben šum oznanja, da panj roji. Dolgo se že vsipljejo čebele iz panja, ko se na bradi prikaže tudi matica, ki od svoje sprašitve še ni zapustila svojega bivališča. Roj nekaj časa kroži okrog čebelnjaka, a se kmalu začne zbirati v krošnji kakega drevesa. Tam si izbere primerno vejo in nanjo začno sedati prve čebele. Na te se obešajo druge. Na veji se gnete gruča, ki postaja od minute do minute večja. Pretvarja se v mogočen grozd, ki neprestano spreminja svojo obliko. Pa se odtrga na tej ali Oni strani grozda klobčič živih jagod, zdrsi skozi listnato ostrešje drevesa in pade na tla. Nekatere lahkokrilke se ujamejo že v zraku, druge pa se pobirajo iz trave, se dvigajo in od-letavajo nazaj k roju. Šumenje ponehava, skoraj utihne, a spot narašča... Prvec se navadno usede v bližini čebelnjaka in tudi razmeroma nizko, ker je matica težka in se kmalu spusti na vejo. Kadar pa se roj zbere v gručo, se čebele tako trdno drže skupaj, da lahko vejo odžagamo, ne da bi se razpustil ali usul na tla. Medtem ko visi roj na veji, se klatijo po okolici čebele izvidnice in stikajo vsepovsod, da bi našle streho za bodočo družino. Dostikrat jih vidimo že več dni pred rojenjem, kako obletavajo prazne panje, votlo drevo ali kaj podobnega, kako preiskujejo njih zunanjost in notranjost, da bi v resnici izbrale kuj primernega. Te čebele zvabijo naposled roj z začetnega počivališča in ga vodijo v izbrano domačijo, če ga čebelar pravočasno ne ogrebe. — Izvidnice razpošiljajo baje samo prvci. Pri ostalih rojih, o katerih bomo govorili v nadaljnjem, jih še niso opazili. Prvi roji zapuščajo panj ob sončnih in mirnih opoldanskih urah, le po dežju tudi v zgodnjih popoldanskih urah. Dolgotrajnejše deževje pa lahko povzroči, d n panj rojenje opusti in da poderejo čebele matičnike. Srednje močni prvci so navadno težki 2 do 2,5 kg. Ker računamo nekako 8000 roj e vi h čebel na kilogram, zapusti s staro matico panj do 20.000 čebel in seveda tudi nokaj trotov. Prav močni panji pa dajo celo do 4 kg težke roje. Vprašanje je, katere čebele sestavljajo roj. O tem najdemo v knjigah predvsem dvoje nasprotnih mnenj. Nekateri trdijo, da se pridružijo roječi matici zgolj mladice, drugi pa, da jo spremljajo samo starejše pašne čebele. Po Nicklovih raziskavanjih prevladujejo mladice, ostalih čebel pa je tem manj, čim starejše so. Celo mnogo dva do tri dni starih mladic zapusti z rojem panj, čeprav še niso bile nikdar zunaj in se v okolici sploh ne spoznajo. Zato je tudi razumljivo, da roječe čebele popolnoma pozabijo prejšnje bivališče in Ostanejo v vsakem panju, v katerega jih vsadi čebelar po ogrebanju. Izrojenec je sedaj brez matice, vendar ima v gnezdu večje število zalezenih matičnikov, v katerih dozorevajo nove matice. Zato čebele neumorno izletavajo ter prinašajo nektar in obnožino. Panj je izgubil precej delovne sile, a se mu to pozna samo spočetka, kasneje pa ne, ker se sproti polegajo iz zalege, ki izvira od prejšnje matice, mlade čebele. Ko se konča preobrazba bube v žuželko, se začno mlade matice v prostornih matičnikih gibati. Čebele odstranijo ves vosek s spodnjega dela vsakega matičnika in popolnoma razgalijo svilen zapredek, ki ga je spredla dorasla žrka, preden se je zabubila. Prva matica je godna nekako šesti dan po prvcu ali 16 dni potem, ko je stara matica odložila jajčece v nastavek. Mlada matica izgrize iz spodnjega dela matičnika pokrovček, pri čemer ji pomagajo tudi čebele. Nekaj časa previdno pomalja tipalke iz matičnika in s posebnim glasom oznanja, da je godna. Ker na njeno oglašanje ni odziva, odrine pokrovček, zapusti matičnik ter se pomeša med čebele. Panj ima zopet svojo gospodarico, ki jo čebele začno takoj pitati. Toda kaj kmalu je godna druga matica v sosednjem matičniku. Seveda bi rada prišla tudi ta ven, a ji čebele ne dovolijo. In prav je tako, kajti to bi bilo zanjo usodno, ker bi jo izlezla matica takoj umorila. Zato napravi s kleščami svojih usten v matičnik ozko režo, skozi katero zdaj pa zdaj pomoli svoj jeziček, da jo morejo stražeče čebele pitati. Prosti matici ni vse to nič kaj pogodu. Skuša se preriniti do matičnikov, da bi obračunala s svojimi vrstnicami, a se ji to ne posreči, ker so varno zastražene. Jezno stopica okrog, sc hipoma pritisne k satu, zatrepi je s krili in z glasnim »tiii-tiii« naznani, da je že zavzela mesto poglavarke v panju. Iz zaprtih matičnikov se ji takoj odzovejo sestre, ki so se do tedaj Polegle. Menda je njih glas prav tak kakor proste prvorojenke, a izzveni v zaprtem prostoru kot »k v a k, k v a k«. Te glasove je zlasti ob večernih urah slišati celo zunaj čebelnjaka, seveda samo iz neposredne bližine. Petje in kvakanje, kot pravijo čebelarji oglašanju prostih in zaprtih matic, postaja vse jače, če deževno vreme zadržuje ponovno rojenje. Čebe- Sl. 114. Tako brado si lahko privošči samo čebelar larju je zanesljivo znamenje, da namerava panj še enkrat rojiti. Ce je vreme ugodno, se navadno že naslednji dan po prvem petju usuje iz panja drugi roj ali dr ujec in se začne spreletavati okrog čebelnjaka. Drujec kaže mnogo več življenja kakor prvec. Dvigne se visoko v zrak in se največkrat usede precej daleč od čebelnjaka. Rad si izbere za začasno zatočišče visoko drevo. Matica je pač mlada, živahna in okretna, ker ima še nenabrekla jajčnika. Tudi z drugim rojem zapusti panj precej čebel — približno polovica izrojenca, ki zaradi tega zelo oslabi. Če ne poseže vmes čebelar, lahko panj še v tretje roji. Posebno rojive družine dajo lahko še četrti in peti roj, s čimer se popolnoma izčrpajo. Večkrat se zgodi, da se rojem pridruži po več mladih matic. Drujec ali trekovec z več maticami se dolgo ne umiri. Čebele se po vejevju zbirajo v manjših gručah, vsaka gruča okrog svoje matice. Neodločno se spreletavajo sem ter tja in se le polagoma zberejo na enem mestu ob naj večji gruči. V tej gruči pa se vname borba na življenje in smrt. Matice se borijo za svoj obstanek in pogosto vidimo, kako iz roja pade ohromela matica, ki jo je njena srečnejša tekmovalka pičila. Če roj vsadimo v panj, najdemo naslednje jutro eno, včasih celo dve mrtvi matici na njegovi bradi. Redkokdaj se maticam posreči, da v panju zberejo okrog sebe svojo skupino čebel. Potem gospodarita v njem vsaj nekaj časa dve matici, vendar vsaka v svojem gnezdu, ločenem drugo od drugega. Za prvca je značilna, kakor smo sicer že omenili, a se nam zdi potrebno, da še enkrat poudarimo, prisotnost stare sprašene matice. Izjemoma roji prvec z nesprašeno matico, če je stara poginila ali če so jo čebele nasilno odstavile zaradi izčrpanosti in oslabelosti. Takemu roju pravimo prvec s pevko ali na kratko pevec. Panj namreč pred rojenjem poje, kar se navadno ne dogaja pri plemenjakih, ki še niso rojili. Posebnost pa je roi. ki ga da prvec še isto leto. Taki roji, ki jih imenujemo vnuke, so redki, zato pa so pri čebelarjih v veliki časti.* Če v družini ni več razpoloženja za nadaljnje rojenje, stražarice odstopijo, ustoličena matica pa gre od matičnika do matičnika, prodre s svojim želom v notranjost celic in zabode v njih ždeče tovarišice, da poginejo od zastrupljenja. Njihova trupla čebele izvlečejo, zibke pa razgrizejo in do temeljev porušijo. Največkrat, posebno ako ni dobre paše, store to že po prvem roju in tako preprečijo nadaljnje rojenje. Nekateri čebelarji odločno zanikajo, da bi matica morila svoje sestre v zibkah. Baje niso bili zadki matic, ki so jih po rojenju našli mrtve na panjevih bradah, nikdar tako krčevito zviti kot pri pičenih maticah ali čebelah. Zato sklepajo, da godne matice same in nepoškodovane zapuste matičnike, da pa jih čebele, če so se odrekle nadaljnjemu rojenju, preganjajo, jih oklenejo in zaduše. Marsikateri se posreči iz klobčiča uiti, bega potem v smrtnem strahu po satih, dokler je čebele znova ne obkolijo in tako spravijo s sveta. To krepelenje so naši kranjičarji, kakor poroča Avgust Bukovec v Slovenskem čebelarju, dobro poznali in ga * Mimogrede bodi povedano, da je izraz deviški roj ali devičnik za vnuka nepravilen. Devičniki in pevci so dejansko vsi roji z nesprašenimi maticami, torej tudi drujci, trekovci itd. Če da prvec roj, pa sploh ne moremo govoriti o kakem devištvu, kajti stara teta, ki ga vodi, že zdavnaj nima nič mladostnega in deviškega na sebi. Ta izraz lahko uporabljamo za nerodne skovanke po nemškem vzorcu, kot so paroj, poprvec itd. (Nachschwarm), torej za vse roje, ki slede prvcu. celo izkoriščali, kadar so se hoteli založiti z rezervnimi maticami. Koliko je resnice na stvari, prepuščamo čebelarjem v natančnejše opazovanje. Sicer pa to vprašanje ni zanje toliko važno, kolikor drugo vprašanje, kako roj nastane, kaj rojenje pospešuje in kaj ga preprečuje. Vzroki rojenja. Že v poglavju o trotovkah smo povedali, da je glavna gonilna sila, ki privede družino do rojenja, prikrita trotavost mladic, ta pa da je posledica nepravilnega razmerja med odkrito in pokrito zalego. Zato bi moglo biti to razmerje med obojevrstnima zalegama nekako merilo za stopnjo rojilne pripravljenosti posameznih čebeljih družin. Če označimo količino jajčec z »j«, količino žrk z »žc, u količino pokrite zalege s »p« in izrazimo njih medsebojno razmerje v j + ž obliki ulomka, dobimo obrazec R =----------Vrednost ulomka R je imenovala Perepelova indeks rojenja. Indeks more biti večji, enak ali manjši od 1, v skrajnem primeru enak ničli. Kritični trenutek nastopi v družini, kadar doseže indeks vrednost 1 (R=l), to se pravi, kadar je količina jajčec in žrk (odkrite zalege) enaka količini pokrite zalege. Družina v tem primeru ne roji, toda če se vrednost imenovalca' v navedenem ulomku poveča, to se pravi, če se vrednost indeksa zniža pod 1 (R -< 1), postane rojenje neizbežno. Iz povedanega sledi, da je mogoče rojenje preprečiti na tri načine: 1. če zvišujemo vrednost števca z dodajanjem odkrite zalege, 2. če zmanjšujemo vrednost imenovalca z od vzemanjem pokrite zalege in 3. z zmanjševanjem imenovalca in istočasnim povečavanjem števca. S tem dosežemo vsakokrat isti uspeh, to je, da je (j -h ž) > p in zaradi lega R > 1, ali preprosto povedano, da prevladuje v panju odkrita zalega. Ing. Pobegajlo je uporabnost posameznih načinov praktično preizkusil in ugotovil, da je mogoče priti v vseh treh smereh do zaželenega uspeha. Najbrž ni treba še posebej poudariti, da je mogoče na tej osnovi rojenje tudi pospeševati, če že to zahteva čebelarski interes. Postopek mora biti seveda potem ravno obraten. Trotavost čebel je vsekakor važen pojav v dobi razmnoževanja družin. In vse, kar trotavost pospešuje ali zavira, učinkuje prav v istem smislu na rojenje. Najvažnejši tak činitelj je brez dvoma paša. Če paše ni, tudi rojev ni, kajti matica zalega tedaj precej zmerno, bržkone tudi dokaj enako-toerno, se zaradi tega ne izčrpa in indeks rojenja ne more doseči ali vs ^11 _ ; u Sl. 130. Zoritvena delitev semenčic in jajčeca. 1—3 redukcijska delitev, ^ 4, 5 ekvacijska delitev, 6 končni rezultat delitve: štiri semenčice in eno jajčece du si ogledamo, kako se pri redukciji porazdtile kromosomi na obe po-sestrimski celici. Zrele spolne celice, to se pravi take celice, pri katerih je zreducirano število kromosomov na polovico, imenujemo gamete. Razlikujemo seveda ntoške in ženske gamete. Moške gamete (semenčice) nastajajo v trotovskih, ženske (jajčeca) pa v matičjih spolnih žlezah. Oplojeno Jajčece, ki ni nič drugega kakor spojina ženske in moške gamete in ima zato dvojno (d i p 1 o i d n o) g.a r n i t u r o kromosomov, imenujemo zigoto (spojek). Diploidne so tudi vse telesne celice, ki se kasneje po ekvacijski delitvi razvijejo iz zigote. Praspolnc celice so dejansko telesne celice, pa so prav tako kot te diploidne. V njih so vsi moški in ženski kromosomi. Ko se pri redukcijski delitvi kromosomi parijo, prideta skupaj vedno po cn ženski in po en homologni moški kromosom. Ni pa s tem rečeno, da Morajo priti po končani redukciji vsi ženski kromosomi v eno gameto in vsi moški 'kromosomi v drugo gameto. O porazdelitvi moških in ženskih kromosomov na obe gameti odloča golo naklučje. Vse je odvisno od tega, kako jih zajame nitkasti vitel, ko jih vleče narazen. Jasno pa je, da vsaj normalno'ne moreta biti v isti gameti dva ali več parnih kromosomov. Da nam bo stvar umljivejša, si predstavljajmo praspolne celice s šestimi kromosomi. Žensko garnituro v njih označimo z velikimi črkami ABC, moško pa z malimi abc. Homologni so si kromosomi A a, B b, in C c. Tako A B C D t A B C d 3 A B c D 5 A B c d 7 A b C D 9 A b C d 11 A b c D 13 A bed 15 a B C D 16 a B C d 14 a B c D 12 a B c d 10 a b C D 8 a b C d 6 a b c D 4 a b c d 2 © © V . TT f«' f ' '<§> •© :@> 'S © (-© m 0 P7JT 0 'S "© ■(§> ■<§ '<§> 'S Sl. 131. Osem možnosti parjenja kromosomov med redukcijsko delitvijo spolne celice (po Goldschmidtu) se tudi parijo v ekvatorialni ravnimi celice, toda ko se razpostavijo drug proti drugemu, je njih razpored v dve vrsti lahko različen. V vseh štirih položajih, >ki pri tem lahko nastopajo, jih kaže spodnja shema. ABC A B c_ A bC A b c abc a b C a B c a B C Od vsake skupine pridejo zgornji trije kromosomi v eno gameto, spodnji trije pa v drugo. Možnih je potemtakem 8 po sestoju kromosomov različnih gamet. Če bi imela celica 4 kromosome, torej samo 2 para homolognih kromosomov A a in B b, bi nam dala 4 različne gamete A B, A b, a B in a b. Pri 8 kromosomih ali njihovih 4 parih bi dobili 16 različnih gamet, pri 5 parih 32 itd. število gamet lahko izračunamo, ako pomnožimo 2 tolikokrat med seboj, kolikor je parov homolognih kromosomov. Če je n takih parov, dobimo 2n različnih gamet. Če si hočemo ustvariti še pregled, kateri moški Mi kateri ženski kromosomi so v vsaki od teh gamet, je najbolje, da zapišemo črke, ki kromosome označujejo, drugo pod drugo, in sicer popolnoma mehanično tako, da v prvi navpični vrsti izmenjamo polovico A-jev (— A V 2 6 polovico a-jev ( a ), v drugi navpični vrsti četrtino B-jev ( — B ) \ 2 J V 4 / / 2n \ s četrtino b-jev j b ), v tretji osmino C-jev z osmino c-jev, v vsaki V 4 / nadaljnji vrsti za polovico zmanjšano prejšnjo skupino velikih črk s prav tolikšno skupino malih črk, nazadnje seveda po eno samo veliko črko z eno samo malo črko. Celice z 8 kromosomi dajo 16 gamet (gl. sl. 131). Kako so gamete nastale, nam ponazoril je poleg stoječa slika, na kateri so različni ženski kromosomi A B C D označeni belo, homologni moški a b c d pa črno. številke, ki smo jih dodali skupinam črk na desni strani, ustrezajo številkam, s katerimi smo označili gamete na sliki. Proden zaključimo to poglavje, si bomo dovolili samo še kratko pripombo o kromosomih pri trotih. Ker se trot ne razvije iz zigote, temveč iz ženske gamete, to se pravi iz neoplojenega jajčeca, ne more biti v njegovih telesnih celicah dvojna garnitura kromosomov. Njegove telesne celice so torej haploidne. Haploidne so tudi praspolne celice, ki so spravljene v njegovih spolnih žlezah. Pri zoritvi se kromosomi ne morejo pariti, zato tudi redukcijska delitev odpade, pač Pa nastopa ekvacijska delitev, ki je tu precej zamotana in da samo eno semenčico.* Pri samcih drugih živali, ki se razvijejo tako kakor čebela ali matica iz oplojenih jajčec, da redukcijska delitev dve semenčici, tej sledeča ekvacijska delitev še dve, skupaj 4 semenčice, ki pa so vse enake in polnovredne. Trot je, kakor pravi Armbruster, p e r s o n i f i c i r a n a gameta. Kateri moški in kateri ženski kromosomi so v njegovih celicah, odloča redukcijska delitev, ki se odigrava v spolnih žlezah matice. ZAKONITA MENJAVOST OD PREPROSTE IGRE DO BIOLOŠKEGA ZAKONA Po poti, ki se vije preko cvetočih travnikov, gresta mlada zaljubljenca. Drug drugemu sta položila roki okrog pasu in tako objeta stopata v razkošni poletni dan, vsa prevzeta od njegove lepote in lastnih čustev. Mahoma Pa se dekle izvije fantu iz objema, se skloni k travi ob poti im utrga bel cvet ivanjščice. »Čakaj, bomo videli, kako je s tvojo ljubeznijo,« mu pravi Mi že puka iz cvetne glavice bele venčne lističe, pri tem pa izgovarja tele , * Najprej se odcepi delec protoplazme brez jedra, nato še en tak delec z jedrom. ‘ a dva delca kasneje propadeta, ostala celica pa se preobliči v semenčico. besede: »Moj fantič me ljubi — strastno, iskreno — malo, prav malo — na videz, prav nič...« Besede ponavlja toliko časa, dokler je kak listič na cvetu. Geslp, ki pade na poslednji listič, ji razodene, kar je hotela vedeti. No, pustimo zaljubljeni parček, naj se po svoje zabava dalje, mi pa si oglejmo to ljubezensko igro z druge strani! Vprašamo se, zakaj je igra sploh mogoča in zakaj uporabljajo zaljubljenci pri tem ravno cvetove ivanjščic. Marsikdo bo dejal, da zaradi tega, ker imajo mnogo več cvetnih lističev kakor druge cvetlice. Morda, toda to ni glavni vzrok. Neprimerno bolj je odločalo dejstvo, da je število cvetnih lističev pri ivanjščicah zelo nestalno. Ali ste jih kdaj šteli? Le poskusite! Videli boste, da vam bo treba preiskati precej cvetlic, preden boste naleteli na take, pri katerih bo število lističev enako. Če bi preobrnili ves travnik, bi lahko ugotovili, da pri ivanjščicah določeno število lističev prevladuje, da jih ima za enega manj ali za enega več že manj cvetov, za dva manj ali za dva več še manj cvetov, za tri manj ali za tri več zopet manj itd. Najmanj bi bilo kajpada cvetnih glavic z minimalnim in maksimalnim številom lističev. Preiskava 179 ivanjščic. ki so bile na slepo srečo natrgane na nekem travniku, je dala tale razpored Število venčnih lističev . . . 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24. 25, 26 Število preiskanih cvetov . . 1, 2, 4, 6, 9, 14, 29, 52, 28, 15, 10, 7, 2 Kakor je razvidno iz gornje razpredelnice, variira število venčnih lističev pri ivanjščicah od 14 do 26, velika večina (52 izmed 179) pa jih ima po 21. Podobno variiranje bi našli tudi pri drugih cvetlicah, vendar bi bilo tem manj izrazito, čim manjše bi bilo povprečno število lističev. Pri ripeči zlatici bi jih našteli v pretežnih primerih po pet, včasih šest, sedem ali osem, tu in tam celo samo štiri. O travniški detelji vsakdo ve, da ima tropernate zelene listne ploskve. Prav tako dobro pa mu je znano, da je mogoča celo »štiriperesna ali petperesna deteljica«. Toda ne samo pri rastlinah, tudi pri živalih in ljudeh se javlja ta oblikovna nestalnost. Belgijski matematik Queittelete je izmeril telesno višino 25.878 ameriških vojaških prostovoljcev. Meril je v tedaj običajnih palcih. Tu podajamo njegove izsledke v od ti s očki h (promilih). Našel je višino: 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76 palcev_ pri: 2, 2, 20, 42, 75, 117, 134, 157, 148, 121, 80, 57, 26, 13, 5, 2, 1 %0 vseh vojakov Največ vojakov je torej merilo 67 palcev, to je približno 170cm. Bilo jih je 4063 ali 157 °/oo- Število manjših in večjih vojakov pa je na obe strani skoraj v istem razmerju postopoma padalo. 60 palcev (152,5 cm) visokih vojakov je bilo 52 ali 2 0/00, 76 palcev (192,5 cm) visokih pa samo 26 ali 1 "/no- To je značilno, kajti prav nič bi ne bilo čudno, če bi bili vojaki v enaki množini porazdeljeni na vse višinske odseke. Zakaj bi ne bilo n. pr. v vsaki skupini po 1522 prostovoljcev, to je po 59 °/00, ali pa v končnih skupinah več in v srednjih manj? A ni tako! Iz razporeda se zrcali popolnoma določena redovitost. Če natančneje premotrite številke za odtisočke, se ne morete ubraniti vtisa, da nagibljejo k simetrični razvrstitvi. Ko je Quet-telete iskal matematični obrazec, s katerim bi se dala izraziti ta redovitost, je ugotovil, da je razpored njegovih števil zelo podoben razporedu števil v naslednjih vrstah: 1 1 1 1 2 1 13 3 1 1 4 6 4 1 1 5 10 10 5 1 1 6 15 20 15 6 1 1 7 21 35 35 21 7 1 1 8 28 56 70 56 28 8 1 itd. Številke zgornjega trikotnika, ki ga imenuj emo po slavnem francoskem matematiku Pascalov trikotnik, so v taki medsebojni zvezi, da je mogoče iz vsake vrste izpeljati naslednjo novo vrsto. Ključ je zelo preprost: Po dve srednji številki vsakokrat ustanovljene vrste je treba sešteti in jih zapisati kot nove sestavine v naslednjo vrsto, najbolje na sredo pod številke, iz katerih so nastale. Številčno osnovnico našega trikotnika bi torej lahko podaljševali takole: 1 8___28 56 70 56 28____8 1 1 9____36 84 126 126 84 36 9_1 1 10 45 120 210 252 210 120 45 10 1 itd. Številke, ki sestavljajo posamezne vrste Pascalovega trikotnika in jih je mogoče dobiti še na drug, morda bolj strokovnjaški način, se pojavljajo kot koeficienti pri potenciranju bimoma (x + y)n. Njih problematika je znana v matematiki ]M>d imenom »binomski izre kc, posega pa, kakor je dognal Quettelete, prav odločno tudi v biologijo. Po vseh lastnostih in po vseh vnanjih telesnih znakih nista morda niti dve stvari na svetu druga drugi enaki. Tudi pri človeških dvojčkih in dvojčicah, ki so izšli iz istega jajčeca in imajo popolnoma enake dedne osnove, ne moremo govoriti o enakosti, temveč samo o podobnosti. Tujec najbrž dvojčkov ne bo razlikoval, matere pa znajo prav dobro poiskati tiste posebnosti, ki so lastne samo temu ali samo onemu izmed obeh otrok. Menjavo st, kakor pravimo temu pojavu, je značilna za vse živi. •endar menjavost ni kaotična, ni zmedena in brez vsakega načela znesena skupaj. Nasprotno! V njej je redovitost nepričakovano dosledna. V svoji Celokupnosti se izraža po pravilih binomskega izreka. Neki raziskovalec je izmeril uhlje 64 domačih kuncev, ki jih je bil oobij v tretjem rodu po križanju samca in samice z različno dolgimi uhlji. Razvrstitev po dolžini uhljev je dala tale pregled: Dolžina uhljev v centimetrih......... 10 12 14 16 18 20 22 Število kuncev....................... 1 6 15 20 15 6 1 Primerjajte spodnje številke s številkami v Pascalovem trikotniku! V sedmi vrsti jih boste našli v istem razporedu in v isti velikosti. To je redek primer, pri katerem se uveljavlja binomski izrek v svojem polnem obsegu. Navadno se taki idealni razporeditvi v svojih raziskava-njih samo od daleč približamo, samo toliko, da jo lahko zaslutimo. Quet-teletov zakon, kot so krstili Quetteletove izsledke, niti me trdi, da se mora idealna razporedba vedno pokazati. Trdi edino to, da je tem verjetnejša, cim večje število zastopnikov je bilo preiskanih. Variiranja kakega znaka so lahko pri posameznih pasmah iste vrste kaj različna, tako da jih moremo po tem variiranju ločiti in razpoznati. Dr. G o t z e je preštel kaveljce na zadnjem krilu čebel, ki se med letanjem zakvačijo ob sprednje krilo in ju združijo v enotno ploskev, in sicer pri neki sevemonemški in neki italijanski družini, ter našel tale razpored: število Nemška družina Italijanska družina Kaveljcev................ 18, 19, 20, 21, 22, 23 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24 Čebel.................... 5, 55, 180, 121, 37, 2 1, 6, 72, 143, 116, 33, 4 Kakor je razvidno iz razpredelnice, imajo čebele nemške družine povprečno manj kaveljcev na krilih kakor italijanske. To povprečnost izražamo navadno s srednjo mero M, ki jo določimo tako, da delimo skupno število znakov s številom vseh preiskanih živali, v našem primeru torej takole: Italijanska družina Nemška družina 5 X 18 = 90 55 X 19 = 1045 180 X 20 = 3600 121 X 21 = 2541 37 X 22 = 814 2 X 23 = 46 1 X 18 = 18 6 X 19 = 114 72 X 20 = 1440 143 X 21 = 3003 116 X 22 = 2552 33 X 23 = 759 4 X 24 = 96 400 čebel dd 8136 kaveljcev 375 čebel da 7982 kaveljcev M = 8136 : 400 = 20,34 M = 7982 : 375 = 21,29 Doibljeni vrednosti sta izraženi z decimalnim številom, kar pa ne ustreza dejanskemu stanju. Saj imajo čebele na svojih krilih same cele kaveljce. Kljub temu nam dobro ponazoruijeta razliko med obema družinama, vsekakor bolje kakor cela števila v prvotni razpredelnici. Naši dosedanji primeri so se nanašali na raziskavanja, pri katerih je bilo mogoče variiranje mersko določiti, n. pr. s štetjem, tehtanjem itd. Takim variiranjem pravimo kvantitativna variiranja. So pa še druga, tako imenovana kvalitativna variiranja. Pri teh gre za izpreminjanje lastnosti, ki jih ni mogoče ugotoviti z ndbeno merilno pripravo. Preiščimo n. pr. menjavanje barv na hitinastem oklepu čebel! Prav na vseh obročkih bomo našli spremembe, ki ne bodo morda niti pri dveh čebelah popolnoma enake. Naj izrazitejše so risbe, kakor smo že poudarili na drugem mestu, na tretjem hrbtnem okrovu. Ce si jih ogledamo na večjem številu ne le naših, temveč tudi tujih čebel, bomo zasledili neko postopno širjenje temnih lis po rumeni osnovi. To prehajanje ima svoje meje samo Pri obeh skrajnostih, pri najsvetlejšem in najtemnejšem okrovu. Taka širša raziskavanja bi nam j dala določene vzorce, ki bi jih lahko razvrstili v pregledno lestvico, kot je videti na naši sl. 132. Na levi strani so v navpični vrsti 0 nanizani polovični okrovi čebel, na desni polovični okrovi trotov. Vzorci predstavljajo nekake raz-rede, ki smo jih seveda samovoljno postavili. Pri čebelah so označeni razredi z arabskimi številkami, pri trotih pa z malimi črkami latinske abecede, jasno je, da v danih razredih niso 4 izčrpane vse možnosti barvnih vzorcev. Če naletimo pri raz-iskavanju na vmesne stopnje, si lahko pomagamo tako, da jih _ označimo s + ali z —. a In še en primer iz družine hroščev! Daši je scdmopikčasta Polonica pri nas bolj znana, je vendarle tudi dvopikčasta dokaj Pogostna. V poznem poletju prileze često v človeško stanovanje, kjer skuša najti prikladen količek za prezimovanje. Zanimiva je zaradi tega, ker je menjavanje barv na njenih krovnih krilih izrazitejše kakor pri drugih hroščih. Črne pike na rdečkastih krilih so pri nekaterih drobcene i*1 komaj vidne, pri drugih večje, Pri nadaljnjih raztegnjene v tri-kotniške lise. Piki se lahko razkrita prav do srede in zlijeta v r°ffljičast prečni pas, lahko pa ®e razlezeta tudi po ostalih delih kril, tako da začne na njih prevladovati črna barva. Redke so Popolnoma temne polonice, toda up* m "m Sl. 132. Barvne mene na tretjem hrbtnem okrovu pri čebelah in trotih eupoinoma temne polonice, toaa tudi take bi našli, če bi se potrudili, poleg teh pa celo posamezne nasprotne Primerke brez najmanjšega sledu črne barve na roževinastih pokrovkah, vzporedno s povečavanjem črnih pik na pokrovkah se manjšata beli piki Ua oprsju. Če bi zbrali kolikor mogoče veliko primerkov dvopikčaste polo-Uice, bi jih mogli razvrstiti po razredih, 'ki jih kaže lestvica na naslednji stFani (sl. 133). In spet bi lahko ugotovili, da bi padlo v enega izmed srednjih razredov največ primerkov, v leve in desne od srednjega postopoma manj, v skrajna pa najmanj, morda samo eden, kvečjemu dva. Z drugimi besedami povedano: barva hitina ima pri dvopikčasti polonici določen variacijski obseg (širino) in je podvržena Quetteletovemu zakonu o menjavosti razpoznavnih znakov. Ta je veljaven za vse živi na svetu in ne dovoljuje nobeni kakega izjemnega položaja. VZROKI MENJAVOSTI Predstavljajmo si vojaške prostovoljce, s katerimi je prišel Quettelete na sled redovitosti, ki spremlja vsako menjavost, razmeščene v kolone tako, da so v posameznih kolonah samo prostovoljci iste velikosti! Da ne bodo kolone predolge, naj sestoje iz vrst po 20 mož. Ko bi bil razpored končan, bi se nam nudila tale slika: Vsaka kolona bi bila enako visoka. Od desne proti levi bi višine kolon komaj zaznavno padale. Srednje kolone bi bile najdaljše, proti desnemu in levemu krilu pa bi se polagoma skrajševale. Sl. 133. Barvne mene na krovnih krilih in oprsju dvopikčaste polonice Zakaj nastane taka slika, je pokazal Galton s posebno pripravo, še najbolj podobno »marjanicic, znani igrači, s katero si krate otroci dolgočasne zimske urice. Dolga, pravokotno urezana deska je okrog in okrog obita z letvicami, ki mole za dobra dva prsta preko zgornjih robov. Edino na sredi ob eni izmed krajših stranic je obod prekinjen. Tu posegajo letvice v obliki kratkega lijaka v notranjost deske. Ob nasprotni stranici so pravokotno nanjo nabite še posebne letvice tako, da razpade deska na tem mestu na več ozkih, zgoraj odprtih predalčkov. Po ostali ploskvi so razstavljeni v smereh križajočih se diagonal in njihovih vzporednic pokončno zabiti žebljički. Deska je na tisti strani, kjer jd lijak, podprta in dvignjena, zaradi česar je strmina, ki tako nastaja, nagnjena proti predalčkom (sl. 134). Vrzimo v lijak take »marjanice« prgišče primerno debelih šiber in jih pustimo, da se skotale po poševni ravnini. Ker je odprtina lijaka zelo ozka, se iz njega izmotavajo le posamezne šibre, se trkljajo vzdolž strmine, se zaletavajo in odbijajo ob žebljičkih, odskakujejo sem in tja ter nazadnje pristanejo v enem izmed spodnjih predalčkov. V njih se razporejajo najprej v vodoravne vrste in nato v pokončne kolone. Kolone se dopolnjujejo in podaljšujejo. Končna slika je v glavnem ista, kot je bila pri Quette-letovih prostovoljcih. Tudi tu so srednje kolone najdaljše, a ostale tem krajše, čim bolj so potisnjene ob stran (sl. 134). Ali ni zagonetno? Prostovoljci so imeli vendar natančna navodila, kako naj se zvrste, šibram pa ni mogel nihče ukazovati. Poljubno so se kotalile po strmini, se odbijale .nekatere od teh, nekatere od drugih žebljičkov, kakor je pač naneslo. Tu je torej odločalo zgolj naključje. A nič dru- gače ni (bilo pri prostovoljcih, čeprav bi se komu prvi hip zazjdelo, da niso njihove kolone naključne tvorbe. Prostovoljci so se dejansko razvrščali po telesnih višinah, njih višine pa so produkt raznih življenjskih okoliščin, ki so v bistvu prav tako naključne kakor ovire, ob katere so zadevale šibre na svojem potu do predalčkov. Matematik bi vam povedal, da spadata oba primera v isto področje, v področje verjetnostnega računa in da se s tega stališča prav nič ne razlikujeta drug od drugega. Iz navedenega sledi, da je variiranje odvisno od vnanjih činiteljev, zanima pa nas, kako je odvisno in zakaj se redovitost v variiranju javlja Po pravilih binomskega izreka. Vsota vseh dednih osnov, ki prehajajo po spolnih celicah ali bolje povedano, po njihovih kromosomih iz enega pokolenja v drugo, predstavlja genotip, notranji ali dedni lik organizma. Vsota vseh lastnosti, ki se iz teh osnov razvijejo, je njegov fenotip, njegov zunanji ali vidni lik. Fenotip oblikuje okolje, kolikor pač to dopušča genotip. Organizmi lahko različno reagirajo na vplive, ki izvirajo *z okolja. Kako in v kakšnem obsegu reagirajo, odloča reakcijska norma, ki je sestavni del genotipa in zato seveda dedna. Vplivi iz okolja so lahko povelj ni ali n e -P o v oljni, lahko rast in razvoj organizma pospešujejo ali zavirajo. Ko pripravljamo njivo za posev, Jo preorjemo, zrahljamo in pognojimo. Toda če smo Pri tem še tako natančni, je ne bomo nikdar enakomerno (ibdclali. Žitna zrna, ki jih nato posejemo, onjdejo različna, nekatera bolj, druga manj gnojna mesta. Nekatera padejo v rahlo, druga v zbito zemljo. Fosev je ponekod gostejši, drugod redkejši, v redkejšem pa je žito deležno več svetlobe in se lepše razvija kot v gostejšem. Končno niti zrna niso vsa enaka. Med njimi so klena in zdrava, pa tudi drobna in kilava. Našteli smo samo nekaj činiteljev, ki lahko pozitivno ali Negativno vplivajo na rast in pridelek žita. V resnici jih je mnogo Vec, naravnost nepregledna vrsta. Povoljni in nepovoljni činitelji se povezujejo med sabo v kombinacije, ki dajo vsaki posamezni bilki in klasu Sv°je posebno obeležje. Čim več je teh činiteljev, tem več kombinacij je možnih. Pri štirih po voljnih in štirih nepovoljnih, to se pravi pri štirih Parih nasprotno delujočih činiteljev jih je 16 (24). Označimo prve z ABCD, ( •'Ugo z a bed in jih kombinirajmo prav tako, kot smo to storili pri po-razdeljevnnju ženskih in moških kromosomov na gamete. Nato določimo jrndnost učinka dobljenih kombinacij z ocenitvijo vsakega povoljnega čini-*ulja, ki nastopa v kombinaciji, s +1, vsakega nepovoljnega pa z —l! kombinaciji A B C D so 4 povoljni činitelji in dajo zato vrednost 4. kombinacija a bed ima nasprotno vrednost —4, kombinacija A b c d vrednost 1—3 = — 2 itd. V kombinaciji A Bed so si povoljni in nepovoljni V| ni tel ji v ravnotežju, pa moramo po našem načinu oceniti njeno vrednost Uoinka z 0. Končno preglejmo, koliko je kombinacij z enakim učinkom! lem nas pouči naslednja preglednica: A B C D A B C d ABcD A B c d AbCU A b C d AbcD A b c d a B C D a B C d a B cD a B c d a b C D a b C d a b c D a b c d 4 — O = 1 bujna rastlina 4 dobro razvite rastline 6 srednje razvitih rastlin 4 slabo razvite rastline 1 zakrnela rastlina Kakor vidimo, je največ takih kombinacij, v katerih so si po voljni in nepovoljni činitelji v ravnotežju, najmanj pa takih, v katerih nastopajo ali samo povoljni ali samo nepovoljni činitelji. V našem primeru je prvih fl/la = s/8, drugih pa po V10. Zaporedje števil 1, 4, 6, 4, 1, ki ga nam je dala preglednica, najdemo v peti vrsti Pascalovega trikotnika. Naslednje zaporedje iz tega trikotnika 1, 5, 10, 10, 5, 1 bi dobili, če bi kombinirali pet parov nasprotno delujočih činiteljev, zaporedje 1, 6, 15, 20, 15, 6, 1, če bi upoštevali vse kombinacije šestih parov itd. Pozitivni in negativni činitelji se torej družijo po pravilu binomskega izreka, zato se to pravilo kaže tudi v variiranju fenotipov. MODIFIKACIJE Kako more okolje spremeniti celotno vnanjost kake rastline, kažejo poskusi s presajanjem. Regrat, ki životari na peščenem gorskem pobočju, ima zakrnele in kosmate liste, nizka stebelca in preproste koške z majhnim številom cvetnih lističev. Ako ga presadimo v nižino, se razraste v bujno rastlino s. širokimi in gladkimi listi, visokimi stebelci in polnimi cvetnimi glavicami. Ce ga prenesemo nazaj na staro mesto, dobi znova svojo prvotno planinsko obliko. Razlika med višinskim in nižinskim regratom je često tolikšna, da bi ju imel vsakdo za dva precej oddaljena sorodnika, a sta vendarle samo fcnotipična različka docela iste rastline. Pri nas je doma metulj pegavček, ki je dolgo časa vlekel znanost za nos in se skrival v sistematiki kar pod dvema različnima imenoma Araschnia 1 e v a n a in A r a s c h n i a prorsa. Čez leto nastopa v dveh pokolenjih, ki se tako temeljito ločita med seboj, da so ju imeli celo učenjaki prvotno za dve različni zvrsti. Pri metuljih, ki izležejo iz prezimljenih bub, je osnovna barva rdečkasta, pri poletnih metuljih pa črna, dasi so neposredni potomci prejšnjih, dasi izhajajo iz jajčec 'rdečkastorjavili samic (sl. 136). Da bi prodrl v barvno tajnost teh metuljev, je nekdo prezimil njihove bube v zakurjeni sobi. Skrbno je pazil, da ni padla toplota tudi ponoči pod mero, kakršna je navadno poleti v naravi. In glejte! Spomladi so se povili iz bub črni metulji, popolnoma različni od tistih, ki so se bili polegli zunaj v naravnih toplotnih okoliščinah. Podobno je dobil iz poletnih hub, ako jih je vzredil v umetnem zimskem mrazu, rjave pomladančke. Skoraj isti učinek ima toplota na barvitost drugih metuljev. Našega citrončka so v termostatu tako spremenili, da bi ga najboljši poznavalec metuljev zamenjal z njegovim gizdavim bratom z juga. Našega koprivarja so priličili njegovemu ognjenordečemu sorodniku, 'ki se spreletava po Korziki. Preoblekli so dnevnega pavlinčka (sl. 137), prebarvali admirala, o s a t n i k a itd. Iz zelo visokih ali zelo nizkih temperatur so izšli metulji s popolnoma novimi risbami na krilih, kakršnih ni najti pri nobenem metulju na svetu. Take raz-ličke imenujemo modifikacij e. Modifikaciji sta tudi matica i n čebela. Saj je znano, da si lahko spodredi osirotela družina novo matico iz vsakega oplojenega jajčeca, če pita ličinko v razširjeni celici z boljšo hrano. Boljša hrana in prostornejša zibka pa sta vnanja činitelja, ki nimata nič opraviti z dednostjo. Modifikacije torej niso dedne, zato niso trajne in se ne morejo ustaliti, če niso vnanji činitelji izp remi n j a j oče posegli v njih najtajnejše kotičke rodnih osnov. Vse razlike, ki jih opažamo med osebki istovrstnih bitij, so proizvod okolice in se ne prenašajo od potomca na potomca. V naslednjih pokolenjih lahko kvečjemu zginejo, ne morejo pa se dedno zakoreniniti. Naj vestne jše odbiranje ne more ustvariti nekaj povsem novega, nekaj, kar ni že od vsega začetka dano v rodni plazmi. Nobena pridobljena lastnost ni poded-1 j i v a. Ni se še zgodilo, da bi imel sin kakega kovača že ob rojstvu močnejšo desnico, čeprav so si jo krepili ob nakovalu mnogi njegovi predniki. Pri nekaterih pasjih pasmah je v modi pri seka vanj e repa. Že lepo število let se izvaja v strnjeni vrsti neposredno si sledečih potomstev, a do danes se še ni primerilo, da bi kaka psica povrgla mladiča z okrnjenim repom. W e i s m a n n je v poskusne namene prirezaval repe mladim mišim. V 22 generacijah ni mogel zaslediti pri njih niti najmanjših izprememb, ° katerih bi mogel reči, da so v kakršnikoli zvezi s tem prirezovanjem. Vse miši so prihajale na svet z normalno dolgimi repi. Res je samo to, da Se nekatere, vendar dokaj redke modifikacije lahko ohranijo skozi nekaj generacij še potem, ko je pritisk vnanjih čini tel j ev popustil. Imenujemo jih 1 r a j n e modifikacije, čeprav ni nič trajnega na njih. Če krmimo Sl. 135. Nižinska in višinska modifikacija regrata kokoši z žitom, ki je bilo obarvano z anilinskim zelenilom, postanejo tudi njih jajca zelena. Ko s krmljenjem prenehamo, nesejo kokoši še v naslednji generaciji barvana, toda manj intenzivno zelena jajca. V tretji generaciji barva iz jajc navadno popolnoma zgine. Čebele, ki so gradile dlje časa satje na satnicah s povečanim celičnim vzorcem, le polagoma prehajajo, če jih pustimo prosto graditi, k normalni gradnji satja in normalnim velikostim celic. Bršljan, ki se plazi po tleh, ima peterooglate liste, ko se pa povzpne po drevesu ali zidu v višino, odžene pokončne poganjke z jajčastimi listi. Če narežemo iz pokončnih poganjkov bršljana zatiče in vzgojimo iz njih nove rastline, ostanejo listi še nadalje jajčasti, dasiravno se veje plazijo Sl. 137. Modifikacije dnevnega pavlinčka (po Kiihnu) po tleh. Nekateri genetiki, med njimi ruski prirodoslovec T. D. Lisenko, trdijo, da jim je uspelo modifikacije dedno ustaliti, toda njih poskusi niso nesporno priznani. MUTACIJE IN DEDNE KOMBINACIJE Pri modifikacijah se spremeni samo vnanjost organizma, medtem ko ostane rodna plazma neprizadeta. Možne pa so tudi spremembe v kromosomih. Včasih se spremeni v njih samo ena dedna osnova, včasih več osnov, včasih celoten kromosom. Zgodi se lahko, da se pod vplivom vnanjih čini-teljev kromosomska garnitura v celicah podvoji ali potroji. Jasno je, da se to pokaže v vnanjosti organizma. Take spremembe pa so dedne ter nastopajo pri vseh nadaljnjih potomcih, čeprav jih pri prednikih ni bilo. Iz do danes neznanih vzrokov se pojavljajo nenadoma in popolnoma nepričakovano v posameznih primerih med ostalimi normalnimi potomci. Kot prvi je tako nastale oblike opazoval nizozemski prirodoslovec Hugo de V r i e s v kulturah svetlina in jih nazval mutacije ali dru- g a č i c e. Kasneje so ugotovili, da jih je mogoče tudi umetno izzvati. Odzivnost rodne plazme je za vnanje učinke zelo majhna; zato ni ravno lahko povzročiti spremembe v kromosomih, ne da bi bila pri tem zamorjena celotna kal. Pod vplivom mraza, toplote, strupov in rentgenskih žarkov so se spremembe vendarle posrečile. In nastala so bitja z novimi znaki, z znaki, ki so se obdržali kot dedna posebnost v nadaljnjih generacijah. Naravnih mutacij so potem odkrili še več, znane: pa so nekatere celo od Prej, samo da si jih včasih niso znali pravilno razlagati. l> Sl. 138. Mutacije koloradskega hrošča Leta 1871 se je rodila na neki ameriški farmi v Massachusetts ovca s sicer zdravimi, a ukrivljenimi nogami. Ker ni mogla preskakovati ograj, Sl je obetal farmar od njene krivonožnosti koristi, pa jo je obdržal za Pleme. Tako je postala zarodnica nove ovčje pasme. Na podoben način si nioramo predstavljati, da je nastal pes jazbečar. Kdaj se je to zgodilo, ne Vemo, zasledimo pa ga že pri starih Egipčanih. Leta 1839 so našli v Verseilesu češmin s trajno rdečimi listi. Od tedaj ^ gojijo vrtnarji kot lepotično rastlino. Rdečelistna bukev izvira iz Turingi je v Nemčiji. Tudi ta se je pojavila nenadoma in samo v enem izvodu, ‘'edaj je kaj pogostno drevo v javnih in zasebnih nasadih. Med mutacije sPada večina dreves s povešenimi vejami. Vrba žalujka je brez dvoma tega Porekla. Prav gotovo je mutacijskega izvora tudi polnocvetnost nekaterih Vrt»ih cvetlic. Svoječasno so bili zlasti na Angleškem zelo priljubljeni nekaki lovi na izredne cvetlične oblike. Večje zemljišče so posejali s samim istovrstnim semenom. Med mnogoštevilnimi cvetlicami, vzraslimi iz takih posevikov, so izbrali potem tiste, ki so se nagibale h kaki posebnosti, in jih gojili dalje. Imenovali so jih »šport s«, kar bi pomenilo v našem jeziku približno isto kot »igrače narave«. Bile niso nič drugega kot mutacije v Vriesovem smislu. Mutacije so važne za vzgajanje novih rastlinskih sort, za vzrejo novih živalskih zvrsti. Žal da so v naravi dokaj redke, a še tiste, ki se včasih pojavijo, so dostikrat patološkega značaja. To v e r s je n. pr. našel na vsakih 6000 koloradskih hroščev (sl. 138), Morgan na vsakih 10.000 vinskih mušic po enega mutanta. Cesto so mutacije tako neznatne, da jih more odkriti samo izvežbano oko genetika, medtem ko ostanejo praktičnemu vzrejevalcu navadno prikrite. Brez dvoma se pojavljajo mutacije tudi med čebelami, a kdo se zmeni zanje? No, pa tudi, če bi jih odkrili, bi bilo to brez vsakega praktičnega pomena, kajti s čebelami si pri vzreji ne moremo prav nič pomagati. Nekaj drugega bi bilo, če bi našli mutacije v seriji vzrejenih matic. Veliko napako bi napravil vzrejevalec, če bi jo izpustil iz vida in je ne bi skušal uveljaviti pri nadaljnjih vzrejnih prizadevanjih. De V r i e s pripisuje mutacijam vodilno vlogo pri oblikovanju novih živilih vrst. Razvoj poteka po njegovem mnenju sunkoma preko takih spontano nastopajočih tvorb in ne polagoma ali v enakomernem tempu, kakor domnevata D a r w i n in L a m a r c k. V izrednih klimatičnih razmerah, ki so vladale včasih na zemlji, so bile najbrž okoliščine ugodnejše za nastanek mutacij. Morda je bila celo rodna plazma tedaj dovzetnejša za razne vnanje vplive, pa so bile tudi mutacije pogostnejše. Kakor mutacije so dedne vse kombinacije, ki nastajajo s križanjem raznih zvrsti. Pri križanju se dedne osnove matere spoje z dednimi osnovami očeta in, če so različne, se izcimi iz tega novo potomstvo, ki ima lastnosti enega in drugega roditelja. Za vsako lastnost sta odgovorni dve dedni osnovi, o katerih domnevamo, da imata svoj sedež na istih mestih parnih kromosomov. Ena parna osnova pride v jedro oplojenega jajčeca s kromosomom iz ženske gamete, druga s kromosomom iz moške gamete. Ce sta enaki, je organizem v lastnosti, o kateri odločata, homozigoten (enako spojen), če sta različni, pa heterozigoten (različno spojen). Heterozigotnim organizmom pravimo bastardi ali hibridi. Če so heterozigotni v enem samem paru osnov, j im pravimo m o n o h i b r i d i, če so heterozigotni v dveh parih, dihibridi, če so heterozigotni v več parih, poli hibridi. Glede na to tudi razlikujemo m on o h ib r id n o, d i h i b r i d n o ali p o 1 i-hibridno križanje. Spet cel kup novih tujk! Kar bojimo se, da bo bralec nad njimi obupal. Toda prosimo potrpljenja! Strokovni izrazi, ki so se zgnetli skupaj ob koncu tega poglavja in brez katerih v nadaljnjem razlaganju skoraj ne moremo shajati, če se hočemo izogniti daljšim pojasnjevanjem, bodo postali bralcu bolj domači v naslednjem delu knjige, v katerem bomo govorili o križanju ali hibridizaciji. dedovanje v speosnem in posebej pri čebelah Intermediarni primeri monohibridnega križanja — Alterna-Evni primeri monohibridnega križanja — Mendlova pravila ® dedovanju — Nekoliko oddiha — Vzvratno križanje in mono-'■bridno dedovanje pri čcbclali — Vpliv dominance — Dihi-kridno križanje — Igra kromosomov — Polihibridno križanje ~~ Polihibridno dedovanje pri čebelah — Dedovanje vezanih svojstev K sliki na prejšnji strani A ko križamo vijolično zvrst nizkostebelnega jegliča z redkimi kobuli in rumeno visokostebelno zvrst s košatimi kobuli (zgoraj), dobimo v prvem pokolenju visoko-stebelne potomce s košatimi in vijoličnimi socvetji (spodaj). V barvi se križanci vržejo po enem roditelju, v velikosti stebla in obliki socvetja pa po drugem X j oben čebelar nima rad srditih in napadalnih čebeljih družin, pa naj bodo še tako marljive in dobre medarke. Ce se kaka taka pojavi "k ' v čebelnjaku, se je skuša čimprej odkrižati. Navadno napravi to tako, da ji zamenja matico z drugo, o kateri ve, da izvira iz krotke družine. Šest tednov potem, ko odmre večina starih ččbel, je družina ozdravljena. Vendar le tedaj, če je srditost prirojena in ne pridobljena. Cesto se dogaja, da se potikajo okrog čebelnjaka otroci in iz gole objestnosti bezajo s šibo v žrelo kakega panja,,ki je na kraju skladanice. Ce se to ponavlja, čebele tako podivjajo, da napadejo tudi čebelarja, kadar odpre njihov panj. A celo čebelar sam, če s čebelami surovo in brezobzirno ravna, lahko pospešuje srditost. Ob kostanjevi paši so skoraj vse družine tako razdražljive, da jih je najbolje pustiti pri miru. V vseh takih primerih se družine sčasoma unesejo, ne da bi jim bilo treba izmenjati matice. i Iz navedenega je razvidno, da je lahko neka lastnost, in to celo ista lastnost, prirojena ali zgolj pridobljena. Med prirojenimi in pridobljenimi lastnostmi pa je velika razlika. Že v prejšnjem poglavju smo poudarili, da pridobljene lastnosti niso trajne. Kakor hitro začno popuščati Vnanji činitelji, ki jih povzročajo, se polagoma razgube. Trajne so samo Prirojene lastnosti. Te se ne razgube, temveč prehajajo od staršev na Potomce, ali kot pravimo, se podedujejo. Toda ni nujno, da se pokažejo v vsaki generaciji. Včasih se kaka dedna napaka prikrito vleče skozi več vrst potomstva in se nenadoma spet pojavi, ko je ni nihče pričakoval. Ce hočemo to razumeti, se moramo seznaniti s pravili, po katerih Se lastnosti, bodisi slabe, bodisi dobre, podedujejo. Ta pravila je postavil Gregor Mendel, ki se je med prvimi resneje ukvarjal s problematiko dedovanja. V tišini samostanskega vrta, odmaknjen °d vsega sveta, zaprt sam vase in zagrizeno predan znanstvenemu delu je ‘cta in leta gojil razne vrste grah a, fižola in škržolice, jih križal Uted sabo ter si zapisoval vse nadrobnosti, ki so ga zanimale glede na postavljene naloge. Ponoči pa se je sklanjal ure in ure nad temi zapiski ter skušal iz njih razbrati in razvozlati, kako prehajajo posamezne lastnosti pokolenja v pokolenje. Plod njegovega neumornega dela sta bila dva kratka spisa, ki ju je objavil v Razpravah brnskega prirodo-slovnega društva. Kij ut) popolnoma novim odkritjem in nazorom o dedovanju pa so ostale njegove ugotovitve v znanstvenem svetu neopazne. Niti botanik N a e g e 1 i, čigar predavanja je poslušal na dunajski univerzi in s katerim si je kasneje stalno dopisoval, m spoznal pomembnosti in daljnosežnosti njegovih razprav, čeprav ga je sproti obveščal o svojih zanimivih poskusih. Šele 35 let po izidu prvega spisa, ko je Mendla že zdavnaj krila zemlja, so kar trije botaniki, Nizozemec Hugo de Vries, Dunajčan Erich Tschermak in tiibinški profesor Karl Erich Correns neodvisno drug od drugega ob prelomnici prejšnjega stoletja objavili svoje razprave, ki so obravnavale isti biološki problem. Kakor pa je kmalu potem priznal Correns, so bila njihova dognanja samo potrditev vsega tistega, kar je davno pred njimi ugotovil skromni pater. Deset let kasneje so t. Mendlu pred samostanom v Brnu, kjer je živel in tako uspešno deloval za napredek znanosti, postavili spomenik, nauk o dedovanju, v katerega je vzidal s svojima razpravama temeljne kamne in ki se je do danes razrastel v neslu-teno širino, pa so po njem imenovali men-d e 1 i z e m. Mimogrede naj omenimo, da se je Mendel mnogo ukvarjal z vrtnarstvom. Vzgojil je celo posebno fuksijo, ki je bila včasih pri vrtnarjih zelo priljubljena in so jo po njem imenovali Men d lova fuksija. Proučeval je tudi dedovanje pri čebelah. Bil je podpredsednik brnskega čebelarskega društva in se je kot tak redno udeleževal ne samo domačih sej, temveč vseh pomembnejših mednarodnih čebelarskih sestankov. Čefoelaril je e petdesetimi družinami in z maticami raznih pasem, ki jih je dobival z vseh strani sveta, da je z njimi delal poskuse. Posrečila so se mu nešteta križanja, o katerih je nekajkrat poročal na društvenih predavanjih, toda o vsem tem ni objavil niti črice. Zanimivo je, da ni bilo po njegovi smrti najti v zapuščini niti enega zapiska o čebelah, čeprav si ne moremo misliti, da si ni o teh svojih opazovanjih ničesar zapisal. Najbrž ne bo nikdar pojasnjeno, kam so ti zapiski izginili, in tako ne bomo nikdar zvedeli, katere dedne lastnosti je raziskava! Mendel pri čebelah. Verjetno se je zanimal predvsem za njih barvo, ki je pri čebeljih pasmah eden najočitnejših razlikovalnih znakov. Toda ravno o barvi čebel še danes ne vemo nič določnega, kako se podeduje. Sicer so pa na splošno dednostne razmere pri čebelah tako zamotane, da niso prav nič primeren predmet za genealoška proučevanja. Zato se bomo tudi mi pri svojih raz-motrivanjih spočetka čebelam izognili ter se skušali dokopati do osnovnih pojmov iz mendelizma s poskusi, ki si jih bomo ogledali pri drugih živalih in deloma pri rastlinah. To našo odločitev upravičuje dejstvo, da so ded-nostna pravila enako veljavna za vse živi, ki se razmnožujejo spolno. Niti človek ni pri tem izjema, kar dokazuje, da se je življenje na svetu v resnici razvilo iz iste osnove. MONOHIBRIDNO KRIŽANJE Na krčnici (Hypericum perforatu m), ki rasle po suhih obronkih, po mejah med grmovjem in po nerodovitnih pašnikih, kjer cvete zlatorumeno od kresa dalje, je najti kako leto od srede maja do konca oktobra v velikih množinah kovinsko bleščečega se hroščka pol-oblaste, od strani nekoliko stisnjene oblike. Spada kot n. pr. koloradski hrošč med 1 e p e n j c e (C h r y s o m e 1 i d a e), pravimo pa mu lišpav-č e k. Težko je določiti, zakaj je dobil to ime. Morda zato, ker se hrani njogova ličinka skoraj izključno z listi krčnice in je tudi hrošček predvsem navezan na to rastlino, ker je torej glede hrane izbirčen ali lišpav. Lahko pa tudi zato, ker je izredno lep ali nališpan. Nastopa kar v treh barvah. Nekateri hroščki so modri, drugi zeleni, tretji bakrenordeči, a vsaka °d teh barv, zlasti modra, se često preliva v neštetih odtenkih. Vnanjost Jega hroščka se torej znatno spreminja, vendar ne toliko, da bi bile zabrisane osnovne tri barve. To variiranje je dalo hroščku tudi latinsko ime C h ry s omela v a r i a n s. Lišpavček je zelo primeren za prve dednostne poskuse. Pripravimo tri, kakih 25 cm visoke kozarce za vlaganje sadja! V vsakega postavimo ®redi dna manjši vinski kozarec, preostalo dno pa pokrijmo za prst visoko z drobnim peskom! Vrh peska nasujmo do roba notranjega kozarca rahlo Prst, pomešano z mivko, v kozarec, ki smo ga obložili s prstjo, nalijmo vodo, v vodo pa vtaknimo nekaj listnatih vejic krčnice! Odprtino okrog stebelc zamašimo z vato, na prst okrog odprtine pa položimo več lističev iste rastline! Nato nalovimo lišpavčke in pazimo, da bodo med njimi zastopani samci in samice v približno enakem razmerju! Samci so vedno manjši od samic, razen tega pa imajo na spodnji strani zadnjega zadkovega obročka ® preprostim povečevalnim steklom dobro vidno vzboklinico. Nabrane aroščke sortirajmo po treh osnovnih barvah in dajmo vsako zvrst zase v enega izmed treh pripravljenih kozarcev! Kozarce nazadnje še pokrijmo 8 Pergamentnim papirjem in jih zavežimo, zgoraj pa napravimo vanj več Primerno velikih luknjic, da bo lahko skozi nje prihajal zrak do ujetih hroščkov. , Samci in samice v kozarcih. se začno kmalu pariti. Ker smo jih po narvah ločili, se parijo modri med sabo, zeleni z zelenimi, bakrenordeči z bakrenordečimi. Oplojene samice začno takoj nato leči jajčeca na liste frrnne rastline. Iz jajčec izležejo drobne ličinke, ki pridno objedajo listje *n hitro rastejo. V 21 dneh se trikrat leve in vsakokrat spremene svojo barvo. Najprej so oranžnordeči, nato rjavkasti s črno glavo, nazadnje pa sPet oranžnordeči. Ko krmno rastlino popolnoma oglodajo, jih je treba Previdno premestiti na liste sveže rastline, to pa vtakniti nazaj v isti kozarec, iz katerega smo vzeli ličinke. Jasno je, da je treba tudi vodo v n°tranjem kozarcu večkrat izmenjati. Site ličinke zlezejo z rastline na tla ter se v zemlji pod uvelimi listi zabubijo. Čez kakih 10 dni prikobacajo iz zemlje prvi hroščki, ki pa so spočetka kakor ličinke oranžnordeče, nato rjavkaste in nazadnje kovinsko teščeče, te ali one dokončne barve. Oglejmo si sedaj to prvo potomstvo v vseh treh kozarcih! V kozarcu z modrimi hroščki so vsi potomci zopet biodri, v kozarcu z bakrenordečimi hroščki prav tako vsi potomci bakreno-rcteči, toda v kozarcu z zelenimi zarodniki najdemo tako zelene kakor Sl. 140. Monohibridno intermediarno dedovanje pri lišpavčku (Chrysomela varians) modre in bakrenordeče hroŠčke. Če ta poskus še tolikokrat ponovimo, bo uspeh vedno isti. Kaj lahko sklepamo iz tega? O modrih in bakremorde-čih hroščkih moremo z gotovostjo trditi, zlasti če smo podobno preverili še nekaj nadaljnjih potomstev, da so po barvi čisti. Zeleni pa so nečisti in, kot vse kaže, križanci ali hibrid i med modrimi in bakrenordečimi roditelji. Da se o tem prepričamo, si pripravimo dva nova kozarca s krmnima rastlinama! V enega dajmo nekaj modrih samcev in bakrenordečih samic, a v drugega nekaj bakrenordečih samcev in modrih samic! Čez kakih 14 dni, ko so ličinke primerno dorastle, pa odstranimo iz obeh kozarcev roditelje, da se kasneje ne bodo pomešali med potomstvo in motili naših opoizovanj. Čez nadaljnje tri tedne že lahko pogledamo vzrejne rezultate. V obeh kozarcih so sami zeleni hroščki-Nastali so iz modrih i11 bakrenordečih roditeljev, torej so njihovi križanci-Pustimo te križance, da se sparijo med seboj in jih čez 14 dni iz istih vzrokov kot prej odstranimo. Iz nji' hovih ličink dobimo novo pokolcnje, ki pa ni več tako enotno kakor prejšnje. V njem najdemo zastopnike vseh treh barvnih vrst. Če jih preštejemo, lahko ugotovimo, da je modrih in bakrenordečih hroščkov približno po ena četrtina, zelenih pa skoraj natančno polovica-Nadaljnji poskusi nas prepričajo, da so modri in bakrenordeči čisti, Sl. 144. Monohibridno križanje pri čebelah: 1. shema — križanje temne matice z rumenim trotom. 2. shema — križanje temne matice s temnim trotom iz dvovrstnih gamet hibridnih matic, polovica rumenih in polovica temnih potomcev (3. shema na sl. 145). V tretji filialni generaciji F3 je treba razlikovati štiri možnosti: 1. temna matica se spari z rumenim trotom, 2. temna matica se spari s temnim trotom, 3. bastardna matica se spari s temnim trotom, 4. bastardna matica se spari z rumenim trotom. Prvi primer ni nič drugega kakor nas primer prvotnega križanja in se torej vse skupaj ponovi (1. shema). V drugem primeru dobimo same čiste temne čebele, matice in trote. Družina se je izkristalizirala v čisto temno smer (2. shema). Tretji primer predstavlja križanje v prvi filialni generaciji (3. shema). Y četrtem primeru razpadejo matice in čebele spet v dve polovici. Prva polovica je bastardna z rumenima pasovoma na zadkih, druga polovica pa je čista rumena. Troti so temni in rumeni (4. shema). Bastardna Temen Bastardna Rumen matica trot matica trot dodajo. do stanice. bčir, stoylice- © © © sirx>u>i O ZID VF do jojc. stcmice i O do sem. hČi r, sTonic-e. Sl. 145. Monohibridno križanje pri čebelah: 3. shema — križanje bastardne matice s temnim trotom. 4. shema — križanje bastardne matice s rumenim trotom V četrti filialni generaciji F4 je treba razlikovati še naslednji dve Možnosti: 1. rumena matica se spari z rumenim trotom, 2. rumena matica se spari s temnim trotom. ^ V prvem primeru dobimo same čiste rumene čebele, matice in trote, fužina se je izkristalizirala v čisto svetlo smer (6. shema). Drugi primer nam da same bastardne matice in čebele ter same rumene trote (5. shema). Nadaljnji dve možnosti se popolnoma ujemata s 3. in 4. primerom v tretji filialni generaciji (3. in 4. shema). Navedene primere in njih razčlenitev do pete filialne generacije, v kateri ne nastopi nič več novega, kaže v obliki rodovnika slika 147. Kdor ne pozna znakov, ki smo jih pri sestavljanju rodovnika uporabljali, naj si zapomni, da pomeni krožeč s poševno navzgor obrnjeno puščico (ščit s sulico boga boja) trota, krožeč z navzdol obrnjenim križcem (ogledalo Rumena matica Temen Rumena trot matica bor. ke: Rumen trot O da s er n. stao. O O o Siraoui O o o o o o o o o o o o sioooi o o Sl. 146. Monohibridno križanje pri čebelah: 5. shema — križanje rumene matice s temnim trotom. 6. shema — križanje rumene matice s rumenim trotom z držajem boginje ljubezni) matico, krožeč s križcem in lokom na vrhu pa čebelo. Črno zapolnjen krožeč pomeni temno, nezapolnjen svetlo, krožeč s piko pa bastardno potomstvo. Na sliki so predočene v vsaki generaciji vse možnosti križanja. Različnih primerov pa je med temi križanji le šest, in sicer so to primeri, ko se temna ali svetla ali 'bastardna matica spari s temnim ali svetlim trotom. Posledice teh parjenj kaže naša slika 148 še nazorneje kot prejšnja. M «u rt S hO D S i. >N J2 ▻ o J KJ N •ca ti |xl Bastardncv maHca in čebela 1. možnost: križanje temne matice s svetlim trotom 2. možnost : križanje bastardne matice s temnim trotom 3. možnost : križanje temne matice s temnim trotom 4. možnost: križanje bastradnc matice s svetlim trotom 5. možnost: križanje svetle matice s svetlim trotom 6. možnost: križanje svetle matice s temnim trotom v F\a Sl. 148. Šest možnosti monohibridnega križanja med temno in svetlo čebeljo pasmo Ker so troti čisti, lahko po njih fenotipu sklepamo, kakšnega genotipa so čebele in matice v družini. Ako so vsi troti črne barve, so vse ččbele in matice bastardne ali čiste črne barve. Ako so vsi troti rumene barve, so vse čebele in matice bastardne ali čiste rumene barve. Ako je polovica trotov črne in polovica trotov rumene barve, je polovica čebel in matic bastardnih, druga polovica pa čiste črne ali čiste rumene barve. Ako dominira rumena barva, so vse bastardne čebele in matice rumene, če pa dominira črna barva, so vse bastardne čebele in matice črne. Za katerokoli lastnost pa bi veljala tale tri pravila: 1. če so v družini po kakem znaku vsi troti enaki, so vse matice oziroma čebele po tem znaku čiste ali vse bastardne; 2. če je v družini po kakem znaku polovica trotov enakih, druga polovica pa po nasprotnem znaku enakih, je polovica matic oziroma čebel bastardnih, druga polovica pa po enem ali drugem izmed obstoječih znakov čistih; 3. pri alternativnem dedovanju prevzamejo bastardne čebele in matice tisti razpoznavni znak, ki dominira nad ustreznim nasprotnim znakom. <917 <♦><«) f f <913 <»> ^ ijlj <9i9f f («) * Qxc/dV<č <9519 g o dd 'd ^ ^ ^ ^ ^ ^ ddd Sl. 149. Izvrženje čebelje družine na plemčnišču v. Zaradi navedenih možnosti parjenja matic in trotov v bastardnih dru-lnah>vpredvsem pa zaradi tega, ker je parjenje ne samo v čebelnjaku, oniveč tudi na plemenilni postaji prepuščeno zgolj naključju, traja vedno ^ ec®j časa, preden se družina izčisti v smeri, ki si jo želi vzrejevalec. ^akor vse kaže, dominira pri čebelah temna barva. Morda dominanca ^ Popolna, a je vendarle toliko izrazita, da zal)riše razlike med čistimi ^ttininii in bastardnimi čebelami. Ker zaradi vnanjih činiteljev barva še rura, dostikrat niti z najnatančnejšo preiskavo ni mogoče dognati, kakšno ruzino imamo pred sabo: čisto ali bastardno. v. Neka plcmenilna postaja si je želela nabaviti za trotarja čebeljo dru-č;11')’ ^ bila po marljivosti in drugih gospodarsko važnih lastnostih kln >ol.i ustaljena ter po barvi popolnoma čista. Posebna komisija stro-kj^ujakov je pregledala družino, ki jo je nekdo ponudil v nakup, in je a nad njeno barvno izenačenostjo naravnost navdušena. Čebele in troti so bile lepe temne 'barve in celo matica je bila temnejša, kot je bila navadno. Družina je prišla 1946. leta na postajo. Še isto leto so ji zaradi tega, da bi zadržali trote čim dlje v panju, odvzeli matico ter jo pustili, da si je iz lastne zalege spodredila novo. Mlada matica se je sprašila na postaji z enim izmed svojih bratov. To se je ponavljalo vsako leto. Družina je dolgo časa ohranila svoj prvotni barvni značaj, tako da so bili vzrejevalci z njo izredno zadovoljni. Toda leta 1951 so se pojavile v njej kakor strela z jasnega neba v večji množini tudi svetle čebele. Leta 1954 pa je družina docela izdala svojo pripadnost k čisto rumeni pasmi. Tak nenaden izbruh kake lastnosti imenujejo nekateri atavizem, v resnici pa ni nič drugega kakor posledica dominance, ki je skozi več pokolenj skrivala to lastnost. Naša družina je bila kljub svoji prvotni barvni enotnosti nečista. Kakor nam razodene slika 149, je nastala s križanjem temne matice in svetlega trota. Iz levega rodovnika na sliki je razvidno, kako so potekala nadaljnja križanja, iz desnega pa, kakšne barve so bile na videz čebele in troti po vsakokratnem križanju. Levi rodovnik prikazuje torej križanje genotipično, desni pa fenotipično. Rodovnika nam tudi povesta, da bi lahko vzrejevalci, če bi bili na trote nekoliko bolj pozorni, že v drugem letu ugotovili, da imajo na postaji bastardno družino. Prav tako, kot smo to videli na barvi, se dedujejo pri čebelah tudi druge lastnosti, zlasti nekatere anomalije (telesne napake oziroma lastnosti, ki odstopajo od normalnih) in nagnjenost k boleznim. Rece-sivnega značaja je najbrž beličnost, ki jo najdemo predvsem pri trotih, a še pri teh le na očeh. Belooki troti se včasih pojavljajo v kaki družini v veliki množini, a kakor se nenadoma pojavijo, tako nenadoma zopet izginejo v naslednjih pokolenj ih. Zanimivo je, da so našli tudi že belooke matice. DIHIBRIDNO KRIŽANJE Bistroumnost, s katero se je lotil Mendel raziskavanja dednosti, se kaže predvsem v dveh njegovih odločitvah. Prvič: za poskuse je izbral samoprašne rastline, to je rastline, pri katerih je oplodba z lastnim pelodom ne le uspešna, temveč tako rekoč normalna. Drugič: raziskal je najprej dedovanje pri rastlinah, ki so se razlikovale samo v enem paru razpoznavnih znakov, nato pa postopoma prodiral dalje v dedovanje čedalje bolj zamotanih primerov. Že pri di hibrid nem križanju, pri križanju rastlin, razlikujočih se v dveh parih razpoznavnih znakov, je odkril nadaljnje važno pravilo, ki bi ga lahko izrazili nekako takole: Ako križamo dvoje, v več kot enem paru razpoznavnih znakov razlikujočih se osebkov, sledi vsak par zase vsem tistim pravilom, ki veljajo za monohibridno križanje. Vsak par dednih osnov prehaja na potomstvo neodvisno od drugih parov. Nove dedne oblike, ki pri tem nastajajo, so samo kombinacije samostojno dedujočih se parov. To' je pravilo o prosti kombinaciji dednih osnov, ki ga je bilo treba kasneje nekoliko korigirati, ne da bi ga bilo treba v bistvu izpreminjati. Mendel je križal dvoje zvrsti gralia, katerih plodovi so se razlikovali Po barvi in obliki. Pri eni so bili plodovi rumeni in okrogli, pri drugi zeleni in robati. Robatost oziroma nagrbančenost kože pri drugi zvrsti gralia povzroča večja množina sladkorja v plodovih. To je tako imenovani sladki grah, ki ga gospodinje dobro poznajo in sladokusci tudi bolj cenijo kot običajni grah z manjšo količino sladkorja. Že prej se je Mendel prepričal, da rumena barva dominira nad zeleno, okrogla oblika pa nad robato. Prva filialna generacija je bila tudi tukaj enolična. Izstopili sta obe prevladujoči svojstvi. Vsi plodovi so bili rumeni in okrogli, torej taki kakor Pri eni izmed izhodnih rastlin. V drugi filialni generaciji pa se je potomstvo razcepilo v vse štiri možne kombinacije. Od 556 preiskanih plodov je bilo rumenih in okroglih 315, rumenih in robatih 101, zelenih in okroglih 108, a zelenih in robatih 32. Dobljene številke se približujejo razmerju 9 : 3 : 3 : 1 Pri kolikor mogoče velikem številu rastlin bi moralo biti porazdeljenih na vsakih 16 plodov: 12 rumenih 4 zeleni 9 rumenih in okroglih 3 rumeni in robati 3 zeleni in okrogli 1 zelen in robat 12 okroglih 4 robati Med vsemi 16 bi torej bilo rumenih 9 + 3=12, zelenih pa 3 + 1=4. rudi okroglih bi bilo 12, a robatih prav tako 4. Rumeni in zeleni plodovi * kili v razmerju 12:4 = 3:1, okrogli in robati pa v istem razmerju + 4=3:1. Celotno razmerje 9 : 3 : 3 : 1 ni potemtakem nič drugega, kakor umbinacija dvakratnega razmerja 3 : 1, ki smo ga našli pri alternativnem uedovanju monohibridov. (Glej shemo!) 3 : 1 \/ /\ 9:3:3 (3 x 3) : (3 x 1) : (1 X 3) X : 1 : (1 X 1) Razvrstitev plodov v zgornje štiri skupine je (enotipična. Zanima pa kakšen je genotipičen sestav posameznih skupin. Vprašamo se, koliko n. pr. v prvi skupini od 9 plodov čistih, koliko bastardnih v obeh svojstvih n koliko polbastardnih, to se pravi v enem svojstvu čistih, a v drugem ruešanih. Če bi si hoteli to predočiti, bi si morali potomstvo druge filialne §eneracije ogledati pri intermediarnem dedovanju, kjer se genotipi ločijo sabo tudi fenotipično. Zato bomo naš primer intermediarno variirali, a pa bomo to variiranje laže grafično ponazorili, bomo plodove spremenili takole: U Sodobno čebelarstvo I 241 db :::::::: o j db lili Šili iiiiiiii 0 iiii iiii!, II u V W 1P I. II. III. V I. skupini sta beli okrogli in beli podolgovati plod homozigotna v barvi in obliki (docela čista). Isto velja za rdeči okrogli in rdeči podolgovati plod v II. skupini. Beli ovalni plod v I. skupini in rdeči ovalni plod v II. skupini sta homozigotna v barvi, a heterozigotna v obliki (polbastardna). V III. skupini sta rožnati okrogli in rožnati podolgovati plod homozigotna v obliki, toda heterozigotna v barvi (polbastardna), rožnati ovalni plod pa je hetero-zigoten v obeh svojstvih (popoln bastard). Predstavljajmo si vrsto 16 belih okroglih plodov in jo intermediarno variirajmo po barvi v znanem razmerju 1:2:1 (sl. 150). Dobimo 4 rdeče, 8 rožnatih in 4 bele okrogle plodove. Vsako skupino v tej novi vrsti variirajmo še po obliki. Vrsta razpade v 1 rdeč podolgovat, 2 rdeča ovalna, 1 rdeč okrogel, 2 rožnata podolgovata, 4 rožnate ovalne, 2 rožnata okrogla, 1 bel podolgovat, 2 bela ovalna in 1 bel okrogel plod. Ako dominira rdeča barva nad belo, postanejo vsi rožnati plodovi rdeči (glej IV. vrsto!), ako pa dominira podolgovata oblika nad okroglo, se spremene vsi ovalni plodovi v podolgovate (glej V. vrsto!). Če vrsto naposled uredimo, dobimo: 9 r dečih podolgovatih, 3 rdeče okrogle, 3 bele podolgovate in 1 bel okrogel plod, torej skupinsko razmerje, kot ga je Mendel ugotovil za dihibridno križanje. Rezultat bi bil seveda isti, če bi začeli namesto po barvi, variirati po obliki, kar prikazuje drugi del naše sheme. Enakost končnih rezultatov potrjuje pravilnost našega postopka. No, in sedaj si skušajmo raztolmačiti še rezultate v posameznih vrstah! III. vrsta predstavlja potomstvo druge filialne generacije, če sc dedujeta obe svojstvi (barva in oblika) intermediarno, IV. vrsta v zgornji polovici sheme, če se deduje oblika intermediarno in če pri barvi dominira rdeča nad belo, IV. vrsta v spodnji polovici sheme, če se deduje barva intermediarno in če pri obliki dominira podolgovata nad okroglo, VI. vrsta pa, če dominira rdeča barva nad belo in podolgovata oblika nad okroglo. Primerjava VI. vrste s III. nas pouči, da je med 9 rdečimi in podolgovatimi plodovi samo eden popolnoma čist, da so štirje bastardni v obeh svojstvih, medtem ko sta dva bastardna v enem, a dva v drugem svojstvu. Med 3 rdečimi okroglimi je zopet eden čist, ostala dva pa sta polbastardna. Pri 3 belih podolgovatih opazimo isto posebnost z edino razliko, da polbastardnost preskoči na nasprotno svojstvo. Beli okrogli, dvojno recesivni plod je docela čist. Med vsemi 16 plodovi so štirje čisti, osem jih je polbastardov in štirje so popolni bastardi. Razmerje med dvojnimi homozigoti, enojnimi homozigoti (ali enojnimi heterozigoti) in dvojnimi heterozigoti je 4:8:4 ali 1:2:1. Med enojnimi homozigoti je polovica heterozigotnih v enem, a polovica v drugem svojstvu. Dvojno recesiven plod je samo eden, n ta je čist, kar znova poudarjamo. S tem v zvezi si zapomnimo tole pravilo: Če iz večjega števil® potomcev druge filialne generacije izberemo tiste, k i jih je najmanj, lahko z veliko gotovostjo računamo, d a so čisti v kar največ svojstvih. DIHIBRIDNO KRIŽANJE I oooooooooooooooo H ilMel llSM V III oo O O OOo OOo o 0 \ 4 0 o 1 oooooooooooooooo 1 0 0 0 (lOOOOOOOOoooo illl Oimseoo »III vlil >1 II 00 9 : 3:3: Sl. 150. Razčlenitev genotipov in fenotipov v drugi filialni generaciji O 0 1 IGRA KROMOSOMOV Ko se je Mendel ukvarjal s križanjem rastlinskih zvrsti, je bilo kaj malo znanega, kako poteka oplodnja, prav nič pa o sestavinah celičnega jedra. Šele leta 1876 je iznenadila znanstveni svet vest, da se je posrečilo nemškemu profesorju Oskarju Hertvigu pod drobnogledom opazovati zorenje, oplodnjo in brazdanje jajčeca pri neki zvrsti morskega ježka. Ta poskus je danes eno najpreprostejših sredstev, s katerim skušajo biološki inštituti na univerzah ponazoriti dijakom proces, ki vžge pri kakem bitju prvo iskro življenja in je pri vseh bitjih na splošno isti. Film ga je napravil dostopnega celo laiku. Ko so kasneje v celičnem jedru odkrili kromosome, dolgo časa niso vedeli, kaj bi z njimi. Amerikanski znanstvenik Montgomery si je leta 1901 kot prvi upal izraziti domnevo, da so kromosomi nosilci dednih osnov. K temu so ga privedla opazovanja o parjenju (konjugaciji) homolognih kromosomov pri redukcijski delitvi praspolnih celic. Njegovemu naziranju so se pridružili S ut to n, H a e k -ker, Bo veri, Strassburger in še nekateri drugi, leta 1919 pa je Morgan s svojo knjigo »The physical basis of hcredity« (Snovni temelji dedovanja) na splošno uveljavil kromosomsko teorijo dedovanja. O kromosomih in njihovi pomembni vlogi pri dedovanju smo že toliko govorili, da bralcu ne bo težko prodreti v bistvo te teorije, četudi jo prikažemo samo v splošnih obrisih. Hkrati si bomo s tem ustvarili nekak pregled čez vse tisto, kar smo o kromosomih doslej slišali na raznih mestih. Vsa bitja so sestavljena iz celic, enocelična iz ene, dostikrat precej velike celice, mnogocelična iz več milijonov celic. Četudi opravljajo celice kaj različne naloge in so glede na te naloge primerno diferencirane, so si po svoji gradbeni osnovi vendarle enake. Vsaka celica sestoji iz proto-plazme in jedra. V jedru je kromatin, ki je v mirujočem stanju nekako razpršen, kadar pa se začne celica deliti, se združi v kromosome. Razlikujemo dve vrsti delitve celic: 1. neposredno delitev a 1 1 amitozo in 2. posredno delitev ali mitozo. Pri a m i t o z i prvotna celica kratko in malo razpade na dva kolikor toliko enaka dela ne glede na to, koliko jedra pripade eni ali drugi celici-Tako se dele najpreprostejši, na najnižji stopnji stoječi organizmi, kot n. pr. bakterije in alge. O nekaterih takih organizmih niti ne vemo, ali imajo jedra. Mitoza (k a r i o k i n e z a) je mnogo bolj pogostna delitev celic. Nastopa pri vseh večceličnih bitjih, pa tudi pri vseh znanih enoceličnih pra-živalcah. Delitev je osredotočena na jedro. Kakor vse kaže, je njen glavni namen razdvojitev vsebine jedra na dve popolnoma enaki polovici. Pri tej delitvi razlikujemo več stopenj ali faz: 1. V profazi se kromatin zgosti in razpade v kromosome. Ob jedru zažari osrednje telesce (centrosom) in se razdeli na dva centriola. Centriola se odmikata drug od drugega in potujeta vsak k svojemu tečaju. Me bilo v prvotni. Zato imenujemo tako delitev tudi ekvacijsko de-•rtev. Pri istih živalskih in rastlinskih vrstah sta oblika in število kro-' fliosomov vedno enaka (Zakon o individualnosti in številčni stalnosti kromosomov). V telesnih celicah sta po dva kromosoma tudi med sabo enaka, tako da jih je mogoče razvrstiti v dve enaki garnituri, kua izvira od očeta, druga od uiatere. V zrelih spolnih celi- (gametah) je znižano število kromosomov na polovico. v ujih je samo ena garnitura kromosomov, druga garnitura izpade med zoritveno uelitvijo (mejozo). Zoritve n a delitev Praš polni h celic sestoj i lz redukcijske (1. zo-fitvene — 1. mejotične) ’n ekvacijske (2. zorit-Jene — 2. mejotične) delitve. Pri redukcijski de-1tvi se enaki kromosomi pa-r(>ina razvrste v ekvatorialni rttvnini celice, sc po obliki razdele na dve skupini in preidejo v novi celici, ne da bi razpadli v polo-vienc kromosome. Njih podolžna razcepitev pa je že tedaj vidna, tako da sta ^ vsakem paru dva bivalentna kromosoma ali štiri t e t r a d e. ruga zoritvena delitev se v ničemer ne razlikuje od navadne ekvacijske ehtve. Značilna je zanjo razcepitev kromosomov, ki je bila na-uzana že med redukcijsko delitvijo. Pri nekaterih bitjih nastopa najprej ukvaeijska in šele nato redukcijska delitev. Če izvira v praspolnih celicah ena garnitura od očeta in druga od Uiatere, potem mora biti tudi v parih, v katere se družijo med redukcijsko elit vi jo homologni kromosomi, eden od sparjencev moškega in drugi žen-fkega porekla. Ko nitkasti vitel pare razdruži, je odvisno zgolj od naključja, ^‘Ueri ženski in kateri moški kromosomi pridejo v eno ali drugo gameto, mniete, ki nastajajo med redukcijsko delitvijo, so sicer po obliki kro-'usoinov enake, niso pa enake po sestoju moških in ženskih kromosomov, 'lede na ta sestoj je možnih pri n številu kromosomskih parov 2n različnih auiet. (o je prva igra kromosomov, ki ima odločujoč vpliv na dedovanje, drugo igro jih požene naključje med oplodnjo. z- O P I o d n j a je spojitev raznospolnih haploidnih gamet v diploidno lgoto- Zigota (oplojeno jajčece) ima torej zopet dve garnituri kromosomov. Sl. 151. Samec in samica vinske mušice (po Morganu) Ena je 'bila že v neoplojenem jajčecu, druga je prišla vanj s semenčico ali pri rastlinah s pelodnim zrnom. Vprašanje pa je, kakšni garnituri se pri tem združita. Po materini strani je možnih 2n gamet z različnimi garniturami, po očetovi strani pa tudi 2n. Dejansko se lahko vsaka izmed 2“ očetovih gamet spoji z vsako izmed 2n materinih gamet. Nastane potemtakem 2n ,2a— (2n)2 = (23)n = 4" zigot. Oglejmo si to na primeru vinske mušice, ki je pripeljala vedo o dedovanju na popolnoma nova pota in osvetlila po zaslugi Morganove šole najtajnejše kotičke celičnega jedra. Vinska mušica (Drosophila melanogaster) ima 8 kromosomov. Naša slika 152 jih kaže v ekvatorialni ravnini celice tik pred parjenjem med redukcijsko delitvijo. Urejene so po parih, lahko pa bi jih x x x y Sl. 152. Kromosomske garniture pri vinski mušici. A v telesnih celicah samice in samca, B v spolnih celicah po redukcijski delitvi razvrstili tudi v dve enaki garnituri s štirimi kromosomi. Po obliki se sicer garnituri ne razlikujeta, toda lahko si mislimo, da se razlikujeta po strukturi sestavljajočih ju kromosomov. Zato označimo kromosome ene garniture z A B C D, a druge z a b c d, kot smo to storili pri neki prejšnji razlagi-Jasno je, da sta lahko garnituri ne samo po obliki, temveč prav tako po strukturi kromosomov enaki. Recimo, da ima samec v svojih telesnih celicah dvojno garnituro ABCD ali kromosome AA BB CCDD, samica pa nasprotno dvojno garnituro a b c d ali kromosome aa bb cc dd. V spolnih žlezah samca imajo vse semenčice polovično število kromosomov ABCD, jajčeca samice pa polovično število kromosomov a b c d. Ce samca in samico sparimo, pride v potomstvu do nove kombinacije kromosomov. Skušajmo si z našimi znaki predočiti nadaljnjo igro kromosomov do druge filialne generacije! Telesne celice samca in samice v P AA BB CC DD X aa bbccdd i Moške gamete Ženske gamete ABCD n b c d ABCD /\ a bed Telesne celice samca in samice v Fj AaBbCcDd X AaRbCcDd Parjenje kromosomov v Ft ABC D A B C d A B c D ABcd A b C D A b C d A b c D A b c d »bed a b c D a b C d abC D a B c d a B c D a B C d a B C D Moške gamete Ženske gamete ABCD A B C d ABcD ABcd Ab CD A b C d A b c D A b c d faBCD a B C d a B c D a B c d a b C D a b C d a b c D a b c d ABCD A B C d ABcD ABcd AbC D A b C d A b c D A b c d a B C D a B C d a B c D n B c d n b C D a b C d a b c D a b c d V prvi filialni generaciji proizvaja vsak potomec, naj bo moškega ali ženskega spola, po 16 različnih gan^et. Ker se lahko spoji vsaka moška gameta z vsako žensko gameto, nastane 16.16 = 256 zigot. Med vsemi 256 zigotami pa je tudi nekaj enakih kombinacij. Kakor je razvidno iz »aše zadnje sheme, je enakih kombinacij Aa Bb Cc Dd 16, medtem ko nakopata kombinaciji AABBCCDD in aa 'bb cc dd samo po enkrat. Kako to z ostalimi kombinacijami in koliko je med njimi enakih, si lahko bralec 2 malenkostnim trudom sam predeči. Kromosome si predstavljamo kot nekake niti, na katere so nanizane drobcene kroglice. Niti imenujemo kromoneme, kroglice pa kromo-111 e i" e. Ko se kromosomi med delitvijo celice v njeni ekvatorialni ravnini popolnoma izoblikujejo, postanejo krajši in debelejši (sl. 153). To prihaja od tod, ker se kromomere nekako splošee, tako da so podobne preluknjanim novcem, nabranim na krajše ali daljše vrvice. Ko so kromosome raziskali z ultramikroskopom, so v resnici odkrili na njih ozke prečne lise, ki so se v raznih odtenkih vrstile v podolžni smeri. V kromomerah so po mnenju mnogih znanstvenikov utelešene Mendlove dedne osnove ali geni, kot jim pravimo sedaj po J o h a n n s e n u. Glede na to imenujemo tudi •fT^ IV Sl. 153. Zelo povečani kromosomi vinske mušice vedo o dedovanju ali genih genetiko. Geni so potemtakem linearno razporejeni vzdolž kromosomov. V vsakem kromosomu jih je nešteto, kar je razumljivo, saj je tudi dednih lastnosti nešteto. O vsaki dedni lastnosti odločata, kot je trdil že Mendel, dva gena, ki sta na istih mestih homolognih kromosomov, in ju imenujemo n 1 c Ioni o r f n a gena ali a 1 e 1 a. Pri hibridih predstavljata alela osnovi za nasprotni svojstvi, pri odolinu n. pr. za rdečo in belo barvo cveta, pri hrošču lišpavčku za modro in bakrenordečo barvo krovnih kril, pri koprivi za nazobčane in gladke robove listov itd. Pri monohibridnem križanju upoštevamo samo en par nasprotnih razpoznavnih znakov. Če sta gena, ki ju določata, vezana na kromosoma A in a, lahko črki A in a, ker je pot genov istovetna s potjo kromosomov v potomstvu, uporabljamo tudi za označevanje genov samih. Kaka druga dva iilelomorfna gena, ki sta vezana na kromosoma B in b, označimo lahko s črkama B in b, vendar le pod pogojem, če se na ostale gene v teh dveh kromosomih ne oziramo. Črke A, a, B, b, C, c itd. pomenijo torej gene, lahko pa tudi kromosome, v katerih imajo ti geni svojo domovinsko pra- V Sl. 154. Dihibridno križanje vinske mušice. — Samec rumenkaste barve z zakrnelimi krili, samica ebenovinasto črne barve z normalnimi krili (po Morganu) 'ico. Kadar jih uporabljamo za gene, črke za ostale kromosome, katerih &'eni nas ne zanimajo, izpuščamo. . Pri ^vinski mušici označimo gen za dolga krila z A, gen' za zakrnela kr*la z a. Homozigotni (dedno čisti) samec z dolgim krili ima dva gena A ' Svojih telesnih celicah, v svojih gametah pa samo enega. Homozigotna ®amica z zakrnelimi krili ima dva a v telesnih in en a v spolnih celicah. °t kromosomov A in a kot nosilcev genov A in a je pri našem prejšnjem 'azmotrivanju označena s polkrepkimi črkami. Ce prehodimo še enkrat to poi, ne da bi upoštevali ostale kromosome in se po nepotrebnem ponavljali, dobimo naslednjo sliko: P AA X aa A a gamete — A a Fi Aa X Aa a A gamete — A a X A a A AA Aa a Aa aa V prvi filialni generaciji so sami bastardi z gensko konstitucijo Aa. Ker dolga krila dominirajo nad zakrnelimi, imajo vsi dolga krila. Drugo filialno generacjo nam prikazuje Punnettova navzkrižna razpredelnica, ki smo jo načrtali zgoraj na desni strani. Če zapišemo rezultate iz razpredelnice v Mendlovi obliki, dobimo AA + 2 Aa + aa, to se pravi dva čista tipa AA in aa ter dva bastarda Aa. Ker se bastardi Aa fenotipično ne razlikujejo od čistili AA, ima % potomcev dolga, 14 pa zakrnela krila. To je monohibridni primer križanja vinske mušice! Naj sledi še dihibridni primer (sl. 154)! GENI dominantni recesivni A = rumenkasta barva telesa B = dolga krila a = ebenovinasto črna barva telesa b = zakrnela krila P gamete Fi gamete AAbb X aa BB Ab aB Ab a B Aa Bb X Aa Bb AB Ab a b aB AB Ab aB ab AB AABB AA Bb Aa BB Aa Bb Ab AA Bb AAbb Aa Bb Aa bb aB Aa BB Aa Bb aa BB aa Bb ab Aa Bb Aa bb aa Bb aa bb Punnettova razpredelnica nam da v drugi filialni generaciji 16 kombinacij. Ker imamo tu opraviti z dominanco, opišemo vsako kombinacijo po velikih črkah. A pomeni, kot -smo že zgoraj povedali, rumenkasto barvo telesa, B pa dolga krila. Aa Bb je sicer popoln bastard, a predstavlja prav tako rumenkasto mušico z dolgimi krili kakor docela čisti primer AA BB. Le tedaj, če prideta skupaj dve mali črki, opišemo tip po recesivnem znaku, aa bb je n. pr. dvojno recesiven tip črne mušice s zakrnelimi krili, Aa bb ali AA bb pa enojno recesiven tip rumenkaste mušice z zakrnelimi krili. Ako po tem vidiku zberemo vse kombinacije v fenotipične skupine (kot se nam kažejo na zunaj), dobimo tale rezultat: 1 AA BB + 2 AA Bb + 2 Aa BB + 4 Aa Bb 9 rumenkastih mušic z dolgimi krili 1A A bb + 2 Aa bb laaBB + 2aa Bb laabb 3 rumenkaste mušice 3 črne mušice 1 črna mušica z zakrnelimi krili z dolgimi krili z zakrnelimi krili K rezultatu nekaj pripomb! V parentalni generaciji smo sparili rumenkastega samca z zakrnelimi krili in črno samico z dolgimi krili. V prvi filialni generaciji smo dobili rumenkaste bastarde z dolgimi krili, v drugi filialni generaciji pa vse štiri možne kombinacije upoštevanih svojstev v razmerju 9 : 3 : 3 : 1. Med 16 mušicami so štiri popolne bastardke (Aa Bb). V Punnettovi razpredelnici so te bastardke razvrščene po diagonali, ki poteka od desne navzdol proti levi. Druga diagonala predstavlja 4 popolnoma čiste primere (AA BB, A A bb, aa BB in aa bb). Med njimi je dvoje novih tipov, ki smo jih dosegli s križanjem.. To sta rumenkasta mušica z dolgimi krili in črna mušica z zakrnelimi krili. Razen tega najdemo v razpredelnici še osem polbastardk, in sicer štiri, ki so heterozigotne po obliki kril (AA Bb in aa Bb) ter štiri, ki so heterozigotne po barvi trupa (Aa BB in Aa bb). V vsaki izmed nadrobnih skupin je torej toliko mušic, kolikor je različnih gamet v F, (štiri). POLIHIBRIDNO KRIŽANJE Pri praktičnem vzrej nem delu imamo redkokdaj opraviti samo z enim ali dvema dednima svojstvoma. Navadno se rastline ali živali, ki jih križamo, razlikujejo v več lastnostih. Križanje, pri katerem se roditelji, ki jih parimo, razlikujejo med sabo v več parih razpoznavnih znakov, ime-n ujem o polihibridno križanje. Od polihibridnega križanja si bomo ogledali trihibridni primer, ki ga navaja naš akademik dr. Tavčar v svoji knjigi »Osnove genetike«. Križal je dvoje zvrsti ječmena. Ena zvrst je imela viseče klase z dvorednim rumenim zrnom, druga pa pokončne klase s šestero-rednim črnim zrnom. Dominantni so bili viseči klasi nad pokončnimi, dvo-rednost nad šesterorednostjo in temna barva zrn nad svetlo. V Tavčarjevi knjigi, ki jo bralcem priporočamo- v nadaljnji študij, je primer pojasnjen tudi 6 sliko, mi pa ga bomo razmotrili samo na podlagi Punnettove razpredelnice. GENI dominantni A = viseč klas B =! dvorcdnost C ==i črno zrno r e c e s i v n i a — pokončen klas b = šesterorednost c = rumeno zrno P AABBcc X aabbCC gamete F. gamete A B c a b C A B c a b C A a Bb Cc X Aa Bb Cc ABC ABc AbC Abc abc abC aBc aBC F, X 6 9 X ABC ABc A b C Abc a B C a B c ab C abc ABC AA BB CC AA BB Cc AA Bb CC AA Bb Cc Aa BB CC Aa BB Cc Aa Bb CC Aa Bb Cc ABc AA BB Cc AA BB cc AA Bb Cc AA Bb cc Aa BB Cc Aa BB cc Aa Bb Cc Aa Bb cc A b C AA Bb CC AA Bb Cc AA bb CC AA bb Cc Aa Bb CC Aa Bb Cc Aa bb CC Aa bb Cc Abc AA Bb Cc AA Bb cc AA bb Cc AA bb cc Aa Bb Cc Aa Bb cc Aa bb Cc Aa bb cc aB C Aa BB CC Aa BB Cc Aa Bb CC Aa Bb Cc aa BB CC na BB Cc aa Bb CC aa Bb Cc a B c Aa BB Cc Aa BB cc Aa Bb Cc Aa Bb cc aa BB Cc aa BB cc aa Bb Cc aa Bb cc abC Aa Bb CC Aa Bb Cc Aa bb CC Aa bb Cc aa Bb CC aa Bb Cc aa bb CC aa bb Cc abc Aa Bb Cc Aa Bb cc Aa bb Cc Aa bb cc aa Bb Cc aa Bb cc aa bb Cc aa bb cc Prva filialna generacija proizvaja 8 različnih moških in 8 prav takih ženskih gamet. Zato dobimo v drugi filialni generaciji 8.8 = 64 kombinacij. Med temi je pri alternativnem dedovanju toliko različnih fenotipov, kolikor je različnih gamet. Če jih opišemo po gametah in hkrati enake preštejemo, dobimo tale pregled: 27 bilk z visečim, dvorednim klasom in s črnim zrnom, 9 bilk z visečim, dvorednim klasom in z rumenim zrnom, 9 bilk z visečim, šesterorednim klasom in s črnim zrnom, 9 bilk z visečim, šesterorednim klasom in z rumenim zrnom, 3 bilke s pokončnim, dvorednim klasom in s črnim zrnom, 3 bilke s pokončnim, dvorednim klasom in z rumenim zrnom, 3 bilke s pokončnim, šesterorednim klasom in s ornim zrnom, 1 bilka s pokončnim, šesterorednim klasom in z rumenim zrnom. Razmerje 27:9:9:9:3:3:3:1, ki je za trihibridno križanje značilno, je kombinacija trikratnega razmerja 3 : 1. Členi razmerja predstavljajo skupine enakih fenotipov. Genotipična sestava skupin pa je različna. V vsaki je samo po en popolnoma čist primer. Od teh sta dva talca kot roditelja (AABBcc in aa b!> CC), medtem ko je h novih (AABBCC, AAbbCC, AAhbcc, aa BB CC, aaBBcc in aabbcc). V razpredelnici so ti čisti tipi razvrščeni zopet po eni izmed obeh diagonal. Ker je v zadnji skupini en sam primer, je umevno, da je ta popolnoma čist (homozigoten v vseh treh parih razpoznavnih znakov). Če bi ječmen tega dpa razmnožili, se njegovo potomstvo genotipično ne bi več izpreminjalo. lo je trojno recesivna bilka aabbcc s pokončnim dvorednim klasom in rumenim zrnom. Zanimivo je, da je med vsemi 64 kombinacijami samo ena taka bilka. Edino pri tej se fenotip in genotip krijeta. V ostalih skupinah so poleg navedenih homozigotov še tretjinski in dvotretjinski bastardi, v prvi najštevilnejši pa tudi popolni bastardi. Popolni bastardi so razvrščeni v razpredelnici po drugi diagonali. Teh seveda pri alternativnem dedovanju ua zunaj ni mogoče razlikovati od homozigotov. Odstotek homozigotov je v skupinah tem manjši, čim več je v njej zbranih dominantnih svojstev. V prvi skupini s 27 kombinacijami in 3 dominantnimi svojstvi jih je 3,7 %, v skupinah z 9 kombinacijami in dvema dominantnima svojstvoma po 11 %, v skupinah s 3 kombinacijami in 1 dominantnim svojstveni po 33 %, a v zadnji skupini s 3 recesivnimi svojstvi 100%. Kakor vidimo, potrjuje tudi to kri-žanje pravilo, ki smo ga postavili že pri dihibridnem križanju. V čim Inanjšem številu se pojavlja kombinacija v kaki vzreji, tem večja verjetnost je, da je dedno ustaljena. Med 64 bilkami ima ena sama pokončen, šesteroreden klas z rumenim zrnom. Ta je t°rej že zaradi tega, ker nastopa v enem samem primeru, dednostno čista. Gensko strukturo kombinacij, ki nastopajo v večjem številu, pa je mogoče določiti le z nadaljnjim križanjem. Če se cepi potomstvo tretje filialne generacije v razmerju 3 : 1, sta skrižana roditelja heterozigotna v enem in homo-zigotna v ostalih dveh svojstvih. Če se cepi v razmerju 9 :3 :3 : 1, sta heterozigotna v dveh in homozigotna v enem svojstvu. Če pa se cepi v razmerju 27 : 9 : 9 : 9 : 3 : 3 : 3 : 1, sta heterozigotna v vseh treh svojstvih. Po navedenih razmerjih potemtakem lahko spoznamo, v kolikih parih razpoznavnih znakov se križanci med sabo razlikujejo. Zato so za vzreje-valca važna. Jasno pa je, da so ta razmerja tem bolj komplicirana, čim več Parov znakov je v igri. Pri tetrahibridnem križanju (razliko-vanje v 4 parih) ima kar 16 členov (2‘) in je takole: 81 : 27 : 27 : 27 : 27 : 9 : 9 : 9 : 9 : 9 : 9 : 3 : 3 : 3 : 3 : 1 števila, ki nastopajo v dosedanjih razmerjih, se ponavljajo tudi v naslednjih. Pri petih parih razlikovalnih znakov bi imelo 25 — 32 členov. Napišimo še tega! 243 : 81 : 81 : 81 : 81 : 81 : 27 : 27 : 27 : 27 : 27 : 27 : 27 : 27 : 27 : 27 : :9:9:9:9:9:9:9:9:9:9:3:3:3:3:3:1 Skušajmo ta razmerja analizirati, da vidimo, ali je mogoče najti splošen °krazec, po katerem bi lahko napisali razmerje za katerokoli število genskih Parov. Prvo, kar bo vsakogar takoj zbodlo v oči, je to, da je v razmerjih 'fazen v razmerju za monohibridno križanje) več členov enakih. Zapišimo (*o sedaj znana razmerja še enkrat in preste j mo enake člene v posameznih shupi„ah: 3 : 1 1 1 9:3:3 : 1 1 2 1 27:9:9:9:3:3:3:1 1 5 3 1 81 : 27 : 27 ; 27.: 27 : 9:9:9: 9:9:9:3:3:3:3:1 1 4 6 4 ' 1 Če to storimo, dobimo števila: 1 1 1 2 1 13 3 3 1 4 6 4 1 To pa so števila, ki jih poznamo že od prej iz Pascalovega trikotnika. Torej so enaki členi razvrščeni po pravilih binomskega izreka. Drugo, kar tudi ne bo ušlo pazljivemu bralcu, pa je to, da so členi razmerij potence števila 3. , 1 = 3°, 3 == 31, 9 = 33, 27 = 33, 81 = 34 itd. Če nadomestimo člene z ustreznimi potencami, bi se naša preglednica takole spremenila: 31 : 3° 1 1 3_2 : 31 :31 : 3° 1 2 1 33 . 32 . 32 . 32.31 . 31 . 31 . 30 13 3 1 34 : 33 : 33 : 33 : 33 : 32 : 32 : 32 : 32 : 32 : 32 : 31 : 31 : 31 : 31 : 3° 1 4 6 4 1 Po vsem tem pač ne bo težko sestaviti obrazec za razmerje pri križanju, v katerem nastopa n parov, to se pravi poljubno število parov razpoznavnih znakov. Imel bi tole, morda malo nerodno, a dovolj jasno obliko: 3n : 3“—1 : 3«-1 ; . :......................................... .31 .31 . .3» 1 n ostali 'binomski koeficienti n 1 Razen tega pa mora znati vzrej e valeč pri vsakem križanju določiti, koliko je v posameznih generacijah fenotipov, genotipov in kombinacij-Nekaj podatkov za F„ bo našel v naslednji razpredelnici: Število genskih število različnih gamet v Fi ali fenotipov v Fz pri alternativnem križanju število genotipov v Fa ali fenotipov v Fa pri intermediarnem križanju Število kombinacij V Fo Število novih kombinacij v Fa i 2* = 2 3l = 3 41 = 4 (21 — 2) = 0 2 22 = 4 32 = 9 4= => 16 (22 — 2) = 2 3 23 = 8 33 = 27 43 = 64 (23 — 2) = 6 4 2* = 16 3* = 81 4'1 = 256 (21 — 2) = 14 5 25 = 32 „ 35 = 243 45 = 1024 (25 — 2) = 30 .. . 2n s 3n 4n 2n — 2 ŠE O DEDOVANJU PRI ČEBELAH Končno smo si pridobili toliko osnovnega znanja iz splošne genetike, si lahko raztolmačimo polihibridno dedovanje pri čebelah. Preden pa Pristopimo h križanju matic in trotov, ki se razlikujejo v dveh ali več razpoznavnih znakih, bomo na kratko pregledali že obravnavani m ono-hibridni primer. Kakor se bo bralec spominjal, smo križali temno matico s svetlim trotom in prišli šele v tretji tilialni generaciji do vseh možnih kombinacij, pač zaradi tega, ker imamo tu opraviti kot s posledico Partenogeneze z vzvratnm križanjem, ki zajame v drugi filialni generaciji samo toliko kombinacij, kolikor je možnih različnih gamet v prvi filialni Seneraciji. Če označimo z A črno in z a rumeno barvo telesa, ima naša matica gensko konstitucijo AA, trot pa spričo haploidne garniture kromosomov v telesnih celicah samo a. Z uporabo teh znakov si ponazorimo po Načinu prof. Verbiča potomstvo v F!. Temna matica Rumen trot 1 U X a da jajčne celice hčerke da semenske celice A Aa a A-> Aa a A - Aa a A-* Aa a sinove A —> A A-> A Vse matice in čebele so torej v Fi bastardke z gensko konstitucijo Aa, medtem ko so troti temne barve. Pri njih namreč manjka delež semenskih celic, pa jih je zaradi tega treba označiti samo z A. Po načinu, ki smo ga uporabili pri vinski mušici, bi mogli prikazati to križanje takole: P AA X a Fj Aa X A ( 4 A A Fi A a AA AA | A AA Aa | A F X/ 1 Aa /X a Aa AA A Aa a A a Aa A aa a Trota Družine V Fj zaraja čista temna matica AA, ki se je sparila z rumenim trotom a, same bastardne pasankc Aa in črne trote A. V F2 zaraja bastardna matica Aa, ki se je sparila s svojim bratom A, polovico čistih temnih čebel AA in polovico bastardnih pasank Aa, razen tega pa polovico temnih trotov A in polovico rumenih trotov a. Dvoje vrst matic, ki se pojavljajo v tej generaciji, se lahko spari ali s črnim ali z rumenim trotom. Tako dobimo v F2 s črtami nakazana križanja: AA X A, AA X a, Aa X A in Aa X a. Družine* ki nastanejo iz teh križanj, to se pravi potomstvo Fs nam prikazuje Pun-netova navzkrižna razpredelnica. V zgornji vrsti razpredelnice sta oba trota, ki sta se sparila z maticami, stoječimi na čelu vsakega oddelka. Družina v prvem oddelku sestoji iz čiste temne matice AA, samih čistih temnih čebel AA in temnih trotov A. Družina v drugem oddelku iina čisto temno matico AA, same bastardne čebele Aa in temne trote A. Družini v tretjem in četrtem oddelku imata bastardni matici Aa, vendar različne čebele. V tretji družini je polovica čebel čistih temnih (AA) in polovica bastardnih (Aa), v četrti pa polovica bastardnih (Aa) in polovica čistih rumenih (aa). Obe imata dve vrsti trotov A in a, torej polovico temnih in polovico rumenih. Družina v zadnjem oddelku narti da novost — čisto rumeno matico, iz kakršne je izšel trot v parentalni generaciji in jo zato lahko imenujemo pramatico. Če to matico križamo z rumenim ali temnim trotom, ki nastopata v isti družini, dobimo še nadaljnji dve, po sestoju članov od prejšnjih različni družini. Po istem vzorcu si predočimo tudi dihibridno križanje čebel, ki se razlikujejo med shbo po barvi in velikosti. Za barvo bomo ohranili znaka, ki smo ju že prej uporabljali, za velikost pa bomo uvedli znaka B in b. BB predstavlja veliko matico ali čebelo, B velikega trota, bb majhno matico ali čebelo, b majhnega trota, Bb pa srednje veliko matico ali čebelo. Srednje velikih trotov ni, ker med njimi ni bastardov. V parentalni generaciji skrižamo črno majhno matico AA bb z rumenim velikim trotom a B in dobimo v prvi filialni generaciji same srednje velike pasanke Aa Bb ter materi enake črne in majhne trote A b. V drugi filialni generaciji nastopijo zaradi dveh parov razpoznavnih znakov 22 = 4 različne matice oziroma čebele in prav toliko različnih trotov. Če te skrižamo, pride, v tretji filialni generaciji do popolne razcepitve. Nadrobnosti so razvidne iz naslednje sheme: $ S P AA bb X a B F, Aa Bb X Ab f2 AA Bb AAbb Aa Bb X AB Ab aB Aa bb a b F, AB Ab aB a b AA bb AAbb AAbb AA bb AA Bb Ab E 1 Ab Aa Bb | Ab Aa bb Ab AA Bb AA Bb AA Bb AA Bb AABB AB AA Bb AB Aa BB AB Aa Bb AB AA Bb Ab AA bb Ab Aa Bb Ab Aa bb Ab Aa bb Aa bb Aa bb Aa bb AA Bb Ab AAbb 1 Ab A a Bb Ab Aa bb Ab Aa Bb ab Aa bb a b aa Bb a b aa bb a b Aa Bb Aa Bb Aa Bb Aa Bb AABB AB AA Bb AB Aa BB AB Aa Bb AB AA Bb Ab AA bb Ab A a Bb A b Aabb Ab Aa BB aB Aa Bb aB aa BB aB aa Bb aB Aa Bb a b Aa bb a b aa Bb a b aa bb a b Vseh družin je 16 (=42), torej toliko, kolikor je možnih kombinacij pri •'avadnem dihibridnem križanju (glej razpredelnico na str. 250!). Značilno pa je, da imajo družine s čistimi maticami AAbb samo po eno vrsto čebel 111 samo po eno vrsto trotov (prvi štirje oddelki), družine s polbastardnimi taticami AA Bb in Aa bb pa dve vrsti, družine s popolnoma bastardnimi jNaticami Aa Bb pa po štiri. Ker je družin s čistimi maticami 4, s polbastard-^anii 8 in s popolnimi bastardkami zopet 4, je 4.1+8.2 + 4.4 = 4 + ^ + 16 = 36 vseh možnih matic. Od teh matic je 9 čistih (1 aaBB + 2 anbb + ~ VA BB 4 4 AAbb), 18 polbastardnih (3 aa Bb + 3 Aa BB + 6 Aa bb + 6 A A Bb) in 9 popolnoma bastardnih (9 AaBb), skupaj torej 9+18 + 9 = 36. Med čistimi so 4 matice izhodnega tipa AA bb, a 1 sama pramatica aa BB. Naj sledi še trihibridni primer! Križali bomo temno majhno matico z izrazitimi tomenti in rumenega velikega trota z ozkimi tomenti.* Če označimo izrazite tomente s C, neizrazite pa s c, ima matica genetični obrazec AA bb CC, a trot a B c. $ $ P AA bb CC X a B c F, Aa Bb Cc X A b C Matičjih gamet je 23 = 8 Trotove gamete so vse enake ABC: A B c AbC Abc abc abC aBc aBC 9 AA Bb CC AA Bb Cc AA bb CC AA bb Cc Aa Bb CC Aa Bb Cc Aa bb CC Aa bb Cc F3 glej na naslednji strani! Posamezni oddelki razpredelnice kažejo, iz kakšnih čebel so sestavljene družine in kakšne matice so možne v teh družinah. Prvih osem družin ima po eno samo vrsto trotov. Naslednjih 24 družin ima po dve vrsti čebel in trotov, nadaljnjih 24 pa po štiri vrste in zadnjih osem po osem vrst. Vrste trotov, ki pripadajo posameznim družinam, so vpisane v drugi pokončni koloni, v prvi pa matice, ki gospodarijo v njih. Troti predstavljajo hkrati matičje gamete. Popolnoma čista matica AA bb CC proizvaja eno samo vrsto gamet in zaraja kajpada tudi eno samo vrsto trotov. V enem svojstvu heterozigotne matice Aa bb CC, AABbCC in AAbbCc proizvajajo po dve vrsti gamet (trotov), v dveh svojstvih heterozigotne Aa Bb CC, Aa bb Cc in A A Bb Cc po tri vrste gamet (trotov) in v vseh treh svojstvih hetero-zigotna matica Aa Bb Cc 8 vrst gamet (trotov). V zgornji vodoravni vrsti so vse možne trotovske gamete. V F8 je možnih 27.8 = 33.22 = 216 matic. Kakor vidimo iz vsega tega, je za proučitev vzrej nega gradiva pri čebelah najvažnejša tretja filialna generacija. Njeno razčlenitev v obči ob)iki, ki je veljavna za katerokoli križanje, prikgzuje tabela * Troti in matice nimajo tomentov, toda osnove zanje so v njihovih gametah. Zaradi boljše ponazoritve si jih predstavljamo, kot bi tomente imeli. A b C $ ABC A B c A b C Abc a B C a B c a b C abc a b c Aa bb Cc Aa bb Cc aa bb Cc Aa Bb Cc Aa bb Cc A a bb Cc Aa bb cc Aa Bb Cc Aa bb Cc aa Bb Cc aa bb Cc Aa bb Cc Aa bb cc aa bb Cc aa bb cc Aa Bb Cc Aa Bb cc Aa bb Cc Aa bb cc Aa Bb Cc Aa Bb cc Aa bb Cc Aa bb cc aa Bb Cc aa Bb cc aa bb cc aa bb cc a b C Aa bb CC Aa bb CC i aa bb CC Aa Bb CC Aa bb CC Aa bb CC Aa bb Cc | Aa Bb CC Aa bb CC aa Bb CC aa bb CC Aa bb CC Aa bb Cc aa bb CC aa bb Cc Aa Bb CC Aa Bb Cc Aa bb CC Aa bb Cc Aa Bb CC Aa Bb Cc Aa bb CC Aa bb Cc aa Bb CC aa Bb Cc aa bb CC aa bb Cc a B c Aa Bb Cc Aa Bb Cc aa Bb Cc Aa BB Cc Aa Bb Cc Aa Bb Cc Aa Bb cc Aa BB Cc Aa Bb Cc aa BB Cc aa Bb Cc Aa Bb Cc Aa Bb cc aa Bb Cc aa Bb cc Aa BB Cc Aa BB cc Aa Bb Cc Aa Bb cc Aa BB Cc Aa BB cc Aa Bb Cc Aa Bb cc aa BB Cc aa BB cc aa Bb Cc aa Bb cc O CQ ti Aa Bb CC Aa Bb CC : aa Bb CC Aa BB CC Aa BbCC Aa Bb CC Aa Bb Cc Aa BB CC Aa Bb CC aa BB CC aa Bb Cc AA Bb CC AA Bb cc aa Bb CC aa Bb Cc Aa BB CC Aa BB Cc AaBb CC Aa Bb Cc Aa BB CC Aa BB Cc Aa Bb CC Aa Bb Cc aa BB Cc aa BB Cc aa Bb Cc aa Bb Cc ti ua <5 AA bb Cc AA bb Cc Aa bb Cc AA Bb Cc AA bb Cc AA bb Cc AA bb cc AA Bb Cc AA bb Cc Aa Bb Cc Aa bb Cc AA bb Cc AA bb cc Aa bb Cc Aa bb cc AA Bb Cc AA Bb cc AA bb Cc AA bb cc AA Bb Cc AA Bb cc AA bb Cc AA bb cc Aa Bb Cc Aa Bb cc Aa bb Cc Aabb cc A b C AA bb CC AA bb CC Aa bb CC AA Bb CC AA bb CC | AA bb CC A A bb Cc AA Bb CC AA bb CC Aa Bb Cc Aa bb CC AA bb CC AA bb Cc Aa bb CC Aa bb Cc AA Bb CC AA Bb Cc AA bb CC AA bb Cc AA Bb CC AA Bb Cc AA bb CC AA bb Cc Aa Bb CC Aa Bb Cc Aa bb CC Aa bb Cc A B c AA Bb Cc AA Bb Cc Aa Bb Cc | AA BB Cc AA Bb Cc AA Bb Cc AA Bb cc AA BB Cc AA Bb Cc Aa BB Cc Aa Bb Cc AA Bb Cc AA Bb cc Aa Bb Cc Aa Bb cc AA BB Cc AA BB cc AA Bb Cc AA Bb cc AA BB Cc AA BB cc AA Bb Cc AA Bb cc Aa BB Cc Aa BB cc Aa Bb Cc Aa Bb cc u CQ AA Bb CC AA Bb CC Aa Bb CC AA Bb CC| AA BB CC ! AA Bb CC 1 AA Bb Cc ! AA BB CC AA Bb Cc Aa BB CC Aa Bb CC AA Bb CC AA Bb Cc Aa Bb CC Aa Bb Cc AA BB CC AA BB Cc Aa Bb CC AA Bb Cc AA BB CC AA BB Cc AA Bb CC AA Bb Cc Aa Bb CC Aa BB Cc Aa Bb CC Aa Bb Cc i A b C Aa bb CC ‘ ABC A b C U o -J3 JS c <1 ABC A b C a B C a b C A b C A b c a b C a b c ABC A B c A b C A b c ABC A B c A b C A b c a B C a B c a b C a b c AA bb CC AA Bb CC AA bb Cc Aa Bb CC Aa bb Cc AA Bb Cc Aa Bb Cc na naslednji strani. V tabeli so binomski koeficienti izraženi po načinu , ,.v i i . . .1 , v. ... ... n n n n n u matematične kombinatorike z občimi števili > r. • • • 1 n’ i * 01 2 n — 2n — 1 n Ako vstavimo za n posebno število 7, dobimo izraze: 777 77777 0’ 1’ 2’ 3’ 4' 5’ 6’ 7 ki jih čitamo: sedem nad nič, sedem nad eno, sedem nad dve itd. Vsak tak izraz lahko prikažemo v obliki ulomka tako, da zapišemo imenovalce kot produkt vseh zaporednih naravnih števil od 1 do števila, ki je pod 7, v števcu pa 7 faktorialno v obratnem redu, to se pravi kot produkt toliko zapo- rednih števil od 7 nazaj proti 1, kolikor jih je v imenovalcu. 7 5 da n. pr- ulomek ——-—-——, po okrajšavi —^— ali 7.3 = 21. Vedeti je treba še to, 1.2.3.4.5 1.2 * 7 da ima ^ vrednost 1. Ako v tem smislu preoblikujemo vse zgornje izraze, dobimo zaporedje 1, 7, 21, 35, 35, 21, 7, 1. To pa so binomski koeficienti, ki jih najdemo v osmi vrsti Pascalovega trikotnika. Ako vstavimo za n kako drugo posebno število, dobimo novo vrsto iz Pascalovega trikotnika. POSEBNI PRIMERI DEDOVANJA Povrnimo se k izhodišču naših razmotrivanj in si še enkrat oglejmo primer križanja skobčevk! Križali smo zeleno skobčevko z rumeno in dobili v prvi filialni generaciji same zelene skobčevke, ko pa smo te zelene bastardke križali med seboj, je prišlo v drugi filialni generaciji do razcepitve zelenih in rumenih skobčevk v razmerju 3 :1. Križanje zelenih i» modrih skobčevk je dalo popolnoma iste rezultate: v Ft same zelene po* tomke, v F„ pa razcepitev zelenih in modrih v razmerju 3 :1. Pri skobčevkah se potemtakem deduje barva perja alternativno. Dominantna je zelena barva prvotnih divjih ptičev. Med skobčevkami treh različnih barv pa je možna še tretja kombinacija: križanje modre in rumene skobčevke. Če je dedovanje res alternativno, bi morali dobiti po križanju glede na barvo, ki dominira nad drugo, v F, ali same modre ali same rumene bastardke. Proti našemu pričakovanju pa je rezultat popolnoma drugačen. V Ft dobimo same zelene potomke! Ali se je res dedovanje mahoma spremenilo v intermediarno? Saj imamo tu domala iste razmere kot pri križanju hroščka lišpavčka. Bralec se h0 gotovo še spominjal, da sta nam dala skrižana hroščka modre in bakreno-rdeče barve v F, zelene potomce. Toda kaj bi ugibali? Križajmo dalje-Morda nam bo druga filialna generacija razvozlala uganko. Sparimo torej zelene bastardne skobčevke iz prve filialne generacije med seboj! Njihovo potomstvo nas znova preseneti. Namesto, da bi dobili po vzorcu intermediar-nega dedovanja modre, zelene in rumene skobčevke v razmerju 1 :2 : b Q ti ti O a- e o. =5 OJ "2 KJ >- O o, x; o E •g 4)^ -'S 0.2 -J tiT > 3 ? 5 E OJ 2 5 5 *o o. o. ‘cs "En co —■ o — - CO CN o CN — CS C'! C*!* CN O OJ O — CN CN CN CO Tf CN CN CN (O iA N* CO CN o a a c o • CN CN CN CN CN n-2 0 n-2 1 n-2 2 n-2 3 n-2 4 - co CN (O CN «0 CN N* CN CO CN CN C G G C C C GG O C G CN Sn CN 'cn oj Tj • • ■7° T- *7 CN *7 CO "T N1 . . ch> *—• O N* ^4 cO CN — •—* • ••II ii i • ii ii c c c c ca c c c c O — CN CO ^ CN CN CN CN CN CN CJ Tl CN CL * G r- CN CO TP c c * A 0 3 1 | » m B J d EU 3 p » I 3 auiojdsBN BO S 5 E « •8 •B II g | II ' O. Opomba najdemo v F2 kar štiri vrste skobčevk, in sicer zelene, modre, rumene m bele v razmerju 9 : 3 :3 : 1 (sl. 155). A ravno to razmerje je ključ za razrešitev uganke. Za nas ni nič novega. Z njim smo se seznanili pri dihi-bridnem križanju. Vse tako kaže, da odločata o barvi skobčevk dva činitelja. Res je! Dr. Duncker je ugotovil, da je odvisna od posebne zgradbe stranskih vejic perja in rumenega barvila, ki je porazdeljeno v vrhnjih plasteh perja. Če tako vejico prerežemo, vidimo, da je znotraj votla in da vodijo s površine v notranjost silno nežne cevke, v katerih se odbijajo modri žarki sončne svetlobe. Odbiti modri žarki pa so za nas vidni zaradi tega, ker je v votlinicah posameznih vejic nakopičena neka črna snov, neke vrste m elan in, ki daje za njih vidljivost potrebno temno ozadje. Če v votlinicah melanina ni, nimajo modri žarki na naše oko nobenega vpliva. Modra barva nastaja tu po istih fizikalnih načelih kakor modra barva neba. Zakaj je nebo modro? Ali ste že kdaj poskušali odgovoriti na to vprašanje? Najbrž ne, ker se vam zdi, da sploh ne more biti drugače. Vendar stvar ni tako preprosta in sama po sebi umevna. Sončna svetloba je za nas brezbarvna, čeprav je sestavljena iz več raznobarvnih žarkov, ki jih fizik razlikuje zgolj po njih valovnih dolžinah. Ako spustimo ozek pramen sončne svetlobe skozi kristalno prizmo, prodirajo v njej žarki tem hitreje, čim krajša je njih valovna dolžina. Zato pridejo na nasprotni strani iz prizme različno odklonjeni in začrtajo na prestrezalo mavrično progo ali spektru m. Barva ni v fizikalnem smislu nič drugega kakor svojstvo teles, da nekatere žarke, ki sestavljajo spek-trum, odbijajo in ostale vsrkavajo. Ce odbija kaka ploskev samo modre žarke, je za nas modra, če odbija vse žarke, je bela, če im vse vsrka, je črna. Modri žarki imajo zelo majhno valovno dolžino. Zato jih razpršujejo že molekule zraka, ki obdaja zemljo. Razpršeni žarki pa prihajajo v očeh do veljave zaradi tega, ker zeva v ozadju temen brezzračen prostor. Če bi zraka ne bilo, bi nebo ne bilo modro, ampak pošastno črno. Kadar je v zraku mnogo vodnih hlapov ali drobnih delcev kake druge snovi, n. pr. Prah, saje itd., se od njih odbijajo še nekateri ostali barvni žarki in nebo tedaj ni modro, marveč bolj ali manj sivo. Ker je ozračje na deželi čistejše kot v mestu, je tudi nebo v prosti naravi lepše modro. Cevke v peresnih vejicah skobčevk morajo biti silno ozke, ker razpršujejo skoraj izključno le modre žarke. Melanin pa pri nekaterih skobčevkah v notranjosti peresnih vejic v resnici manjka, tako da modrine Perja sploh ne vidimo. Če je rumenilo v vrhnjih plasteh navzoče, so take skobčevke rumene, če niti rumenila nimajo, so bele, a če imajo obe snovi, so zelene. Označimo navzočnost melonina z M, nenavzočnost melanina z m, navzočnost rumenila z R in nenavzočnost rumenila z r ter sestavimo shemo križanja za modro in rumeno skobčevko! Modra skobčevka mora imeti po naši zgornji razlagi genetični obrazec MMrr, rumena pa mmRR. Shema je takale: P MM rr X mm RR F, Mm Rr F* \ kar da moško zigoto. Ker so pogoji za obe možnosti združitve enaki, nastaja 50,% samic in 50 % samcev. Dejansko imamo pri ddločevanju spola opraviti z vzvratnim križanjem, kar kažeta tile 2 shemi: XX + XX + X0 + X0 XX + XX 4- XY + XY 2 XX + 2X0 2 XX + 2 XY Zato se potomstvo cepi v^razmerju 1 :1. V vsakem pokolenju bi moralo biti, če bi bile izčrpane vse možnosti kombinacij, polovica samcev in polovica samic. Ker je determinacija (določitev) spola odvisna kakor vsako dedovanje zgolj od naključja, se zdi, da je nemogoče vplivati na spol bodočega bitja. Toda ruskemu fiziologu Šrederj u je to vendarle uspelo. Ugotovil je, da imajo semenčice, ki so po svojem kromosomskem sestavu dvojne,* različen električni naboj. Pozitivno naelektrene semenčice zaplavajo v električnem polju proti anodi, semenčice z negativnim nabojem pa proti katodi. Na ta preprost način jih je mogoče ločiti in pri umetnem osemenjevanju uporabiti samo tiste, ki določajo moški spol ali pa samo tiste, ki dajo po združitvi z jajčecem ženska bitja. Praktični poskusi so pokazali jasen odklon v zaželeni smeri. Namesto 50 %', ki jih določa naključje, je bilo med mladiči do 75 %i samcev ali do 78 % samic. Z izboljšanjem svoje metode je Sreder dosegel kasneje, da je bilo v potomstvu umetno osemenjenih samic (kuncev) celo do 90%* moških ali ženskih osebkov — pač glede na to, katerih je hotel več dobiti. Po načinu ali tipu, ki smo ga spoznali pri stenici Lygeus, se deduje spol tudi pri vinski mušici. Ker so poskusi z njo mnogo pripomogli k pojasnitvi vloge spolnih 'kromosomov, ga po njej imenujemo spolni tip Droso-phile. K temu tipu spadajo sesalci in prav tako človek. Značilna zanj je heterozigotnost moškega (xy) in homozigotnost ženskega (xx) spola. Pri metuljih, nekaterih ribah in pticah je ravno narobe. Glede na spolna kromosoma je heterozigotna samica (xy) in homozigoten samec (xx). Ker so ta tip najprej našli pri metulju Abraxas (Doncaster 1914/15), ga imenujemo spolni tip Abraxasa, medtem ko pravimo tipu z manjkajočim spolnim kromosomom v telesnih celicah samca spolni tip Protenorja (po stenici Protenor). Možni so še tipi z večjim številom x-kromosomov, ki pa so v manjšini. Spolni kromosomi pa ne določajo samo spola, temveč so tudi nosilci dednih osnov. Spolno vezane lastnosti kažejo neke posebnosti * Ene imajo x, druge y-kromosome ali pa imajo x-kromosome, medtem ko jih druge nimajo). dedovanja, ki so največkrat v tem, da udarjajo na dan predvsem pri moških, medtem ko jih ženska bitja prikrito prevajajo iz pokolenja v pokolenje. talko se n. pr. prenaša pri človeku slepota za barve in krvničnost.* Ob koncu se dotaknimo samo še enega vprašanja, na katerega bo bralec morda nehote iskal odgovor. Največ kromosomov so našteli v telesnih celicah nekaterih rakov in Metuljev. Toda naj jih je še toliko, je dednih osnov le preveč, da bi imela Vsaka svoje mesto v posebnem kromosomu. Vinska mušica ima 8 kromosomov, do sedaj pa je ne samo znanih, temveč dobro preiskanih najmanj 1000 genov za njene lastnosti. Iz tega sledi, da je v vsakem kromosomu M 2:2 »iv tiv /oi i X / Sl. 159. Kromosomske garniture pri stenici Lygaeus turcicus. — a redukcijska delitev; b haploidna moška in ženska garnitura; c, e diploidna moška garnitura; d, f diploidna ženska garnitura (po Wilsonu) Jeliko število genov in da morajo vsi ti geni s kromosomom, na katerega so mko rekoč priklenjeni, skupno potovati iz celice v celico. Med vsemi takimi Seni ne more priti do novih kombinacij. Lastnosti, ki jih določajo, s e dedujejo vezano po shemi monohibridnega dedovanja. Če bi imele 11 • Pr- čebele gen za temno barvo, gen za rojivost in gen za srditost v enem farnem kromosomu, gene za nasprotna svojstva (za svetlo barvo, nerojivost a krotkost) pa v homolognem kromostimu na istih mestih, bi dobili v drugi ' Jalni generaciji, če bi bili geni prvega kromosoma dominantni, % temnih, l0jivih in srditih čebel ter svetlih, nerojivih in krotkih čebel, ne pa tistega Pestrega mozaika kombinacij, ki bi ga dalo trihibridno križanje, če bi bil 'sak od navedenih genov v svojem posebnem kromosomu. Pri vsakem bitju se v resnici deduje mnogo lastnosti vezano in jih naj-^°ekrat s križanjem ni mogoče ločiti. Toda tudi za take vezane gene je __^la^ narava način prostega kombiniranja. Homologni kromosomi se pri * Pri krvničnih ljudeh se kri ne strdi in je zato zanje že najmanjša rana smrtno “-varna. redukcijski delitvi med parjenjem, kakor smo že povedali, tesno privijajo drug k drugemu in prepletajo (sl. 160). Pri tem se na določenem mestu zelo pogosto zlepijo, pretrgajo in s preobrnjenimi deli zopet ločijo. Kako se to dogaja, pojasnjuje sl. 161. Ta pojav je znan v genetiki pod angleškim imenom c r o s s i n g - o v e r.* S crossing-ovrom izmenjata homologna kromosoma med sabo del svojih genov. Izmenjava med dvema genoma je tem verjetnejša in pogostne)ša, čim bolj sta oddaljena drug od drugega. Po odstotku Sl. 161. Izmenjava genov med dvema liomolognima kromosomoma izmenjav, ki je pri vsakem križanju isti, lahko sklepamo, na katerem mestu kromosoma imata svoj sedež. Na tej podlagi je Morganova šola iz-delala za vinsko mušico gensko karto. Iz nje je razvidno za vse njene preiskane lastnosti, v katerem kromosomu in na katerem njegovem mestu imajo svojo domovinsko pravico, »Dolgo bo trajalo,« pravi dr. Fritz Kahn, »da bomo ustvarili podobne karte tudi za človeka. Toda znanost je neumorna, ne pozna nobene ovire, zanjo ne velja povelje ,Stoj!\ Besede ,nikoli* ni v njenem besednjaku. Bodoča znanost bo prav tako kakor za vinsko mušico in druge žuželke zrisala za človeka kromosomske karte in tedaj ne bo več treba kakor danes, če hočemo prodreti v bistvo nekoga, spravljati skupaj albume s fotografijami zločincev, proučiti njegovo pisavo, prstne odtise, rentgensko sliko in mikroskopsko majhne žilice na njegovih nohtih, temveč bo treba samo pregledati eno njegovo telesno celico in iz njenih genov razbrati značaj kakor iz kake kontne knjige.« Živimo v atomski dobi. Kar se je zdelo še pred kratkim neverjetno in ne-mogoče, je postalo dejstvo. Morda tudi Kahnovo prerokovanje ni zgolj utopija- * To cross pomeni križati, o ver pomeni preko. ^edsebojna prilagojenost rastlin in čebel Zgradba cveta — Samolastno in medsebojno opraševanje Cvetlic — Oploditev — Žužkocvetke in vetrocvetke — Groz-dasta in kobulasta socvetja — Vloga čebel pri oprašcvanju — '“vetni in izvencvetni medovniki — Fiziološki in biološki Pomen nektarijev — Medenje cvetnic — Mana in njeni Povzročitelji — Vzroki medenja — Medsebojno obveščanje čebel o paši 18 Sodobno čebelarstvo I K sliki n u prejšnji strani Regrat spada med košarice. Cvetni košek vrh votle betve je sestavljen iz neštetil* jezičastih cvetov, med katerimi kaj rade brskajo čebele za cvetnim prahom j*1 medičino. Za kmeta je regrat nadležen plevel, za čebelarja pa ena najkoristnejši*1 spomladanskih cvetlic '©bele črpajo hrano iz mnogih zelo različnih virov. Jeseni, ko je v 1 naravi malo cvetja, jih često vidimo stikati okoli sadja, zlasti po hruškah in po grozdju. Marsikateri sadjar in vinogradnik se je že jezil, da mu delajo škodo. Te škode res ne moremo tajiti, toda v njih obrambo moramo povedati, da same od sebe nikdar ne iščejo sladkih sokov Oa sadju. Na ta stranska pota jih zapeljejo drugi sladkosnedneži. Njih čeljusti niti niso tako ustvarjene, da bi lahko načele precej trdo kožico plodov. Za vlom v tuje zakladnice so potrebne vse bolj močne klešče, take, kakršne imajo ose in sršeni. Šele potem, ko ti plod načno, more čebela 8 svojim mehkim jezičkom do soka. Giovarini je obesil grozdje nad sat opazovalnega panja. Čebele so raje poginile od lakote, kot da bi ga načele ln si tako rešile življenje. Tudi okoli sadnih stiskalnic se čebele kaj rade klatijo. Posebno opažamo to v letih, ko jim cvetlice ne nudijo dovolj, da bi si nabrale živež za zimo. Od tega pa ima čebelar več škode kot koristi, saj utone in pogine y sladkem moštu nešteto njegovih varovank. Razen tega ni nabrana tekočina prav nič primerna za čebeljo prehrano. Kipelne glivice jo navadno *aj kmalu pokvarijo, tako da postane naravnost škodljiva. Drugi vir čebelje hrane je mana, ki se pojavlja včasih na listih Nekaterih dreves, zlasti na igličju smreke in hoje. Skoraj neizčrpen vir pa s° cvetlice, ki nudijo čebelam ne samo sladke sokove, tako imenovano Medičino ali nektar, temveč tudi cvetni prah ali obnožino. ' zahvalo pa jih čebele oprašujejo, da morejo nastaviti plodove in z njimi Zagotoviti svoj obstoj. O tem čudovitem razmerju med njimi in cvetlicami ha niso pred kakimi 150 leti ničesar vedeli. Šele Konrad Sprengel J® s svojo razpravo »Razkrita skrivnost narave o zgradbi in °plojevanju rastlin« opozoril prirodoslovce in gospodarstvenike na ''ažno nalogo, ki jo opravljajo čebele z opraševanjem cvetja, in na koristi, jih prinašajo s tem narodnemu gospodarstvu. V svoji knjigi je poudaril, ha bi morala vsaka država vzdrževati več tisoč panjev čebel, četudi bi ne dobila od njih niti trohe voska niti kaplje medu. V Sprenglovih časih je botanika poznala eno samo plat svojega delov-nega področja. To je bila sistematika, ugotavljanje značilnosti posameznih rastlin in njih uvrščanje v sistem, ki ga je bil v prvih obrisih nakazal Genialni L i n n e. O vseh drugih vprašanjih iz sveta rastlin, ki predstavljajo danes obsežna samostojna delovna področja, se je nekaterim le medlo svitalo. C a m e r a r i m (1665—1721) je n. pr. ugotovil, da imajo rastline prav tako spolne organe kakor živali, Koelrcuter (1733—1806) pa, da pozna tudi rastlinski svet spolno združitev. Na ta dva predhodnika je navezal Sprengel svoja opazovanja, ko ga je neki njegov prijatelj navdušil za rože. Toda ni trgal rož in jih nosil domov, ni jih doma stiskal, sušil in uvrščal v herbarij, kakor je tedaj delala večina botanikov', ampak je hodil po polju in travnikih dan za dnem v vsakem vremenu ter skrbno in natančno proučeval njihov način življenja. Posebno važna so se mu zdela opazovanja Sl. 162. Naslovna stran in ena izmed notranjih strani znamenite Sprenglove knjige »Razkrita tajnost naravec v toplih poletnih popoldnevih, ko se cvetovi bohotno odpirajo, ko žare v najbujnejših barvah in jih žuželke najbolj obiskujejo. Po Sprenglovih lastnih besedah v uvodu h knjigi vemo, da mu je dal prvo pobudo za njegova raziskovanja v poletju 1887 cvet gozdne geranije. Kakor večina tedanjih mislecev je bil tudi Sprengel prepričan, da je v naravi vse smotrno urejeno in da ima vsaka najmanjša dlačica v notranjosti cveta določen namen. Smotrnost vsega v naravi je bila takrat vodilna ideja nemške filizofije z Leibnitzem na čelu. Nič ni pomagalo, da se je Voltaire v svojem »Kand id u< tako genialno norčeval iz tega »najbolje urejenega sveta izmed vseh svetov«. Vsako pokolenje ima nekaj, kar bi težko imenovali drugače kakor »duha dobe«. la duh se javlja v vsem, kar je s človeš-tvom v zvezi: v njegovem mišljenju, izražanju, načinu življenja in v njegovih izsledkih, da, celo v obleki in modi. Dobo, v kateri je živel Sprengel, ne imenujemo zastonj racionalistično. Človek te dobe nima druge naloge, kakor da to čudovito smotrnost spoznava in izrablja v svoj prid. Takrat so verjeli, da je mogoče s prosveto in izobrazbo odpraviti vse zlo in revščino na svetu. Samo takratni pisatelj si je mogel izmisliti povest o Robinzonu, človeku, vrženem na samoten otok, ki si s svojim razumom in znanjem ustvari kar znosne življenjske razmere. Čas je obrusil, kar je bilo v racionalističnem mišljenju pretiranega. Verjetno pa je, da bi se odkritje vzajemnosti v svetu rastlin in žuželk precej zavleklo, ako ne bi bil Sprengel tako veren pristaš ideje smotrnosti. Leto za letom je opazoval vedno nove rastline, odkrival vedno nova dejstva. Le polagoma je zorela v njem celotna teorija, ki je bila naravnost revolucionarna za tisti čas. Opazoval je predvsem medeče rastline ter nadrobno proučeval ustroj cvetov in namestitev posameznih organov v njih. Odkril je Pomen nektarja za oplojevanje in namen prenašanja peloda. Pri 461 rastlinskih vrstah je našel, da prenesejo žuželke mimogrede, ko iščejo hrano, pelod enega cveta na drugi cvet iste vrste. Pisane barve in lepota cveta, njegov vonj in nektar so samo sredstva, s katerimi rastlina privablja žuželke. Njegova »teorija o rastlinah«, kakor jo je imenoval, je mnogo kasneje postala podlaga moderni fiziologiji in biologiji rastlin. Čeprav smo danes daleč od tega, da bi v naravnih pojavih iskali smo-trnosti, čeprav je sedanja znanost prepričana, da čudovita vzajemnost, ki Jo je Sprengel odkril med rastlinami in žuželkami, ni mogla biti vzrok za nastanek posameznih rastlinskih organov, ampak predstavlja samo kasnejšo prilagoditev žuželkam, je vendarle ostala njegova razlaga skoraj v celoti veljavna. Bolj logične in sistematične razlage si pač ne moremo zamisliti. Za sodobnike pa je bil Sprengel domala nerazumljiv. Šele D a r w i n Je petdeset let po njegovi smrti določil njegovemu nauku mesto, ki ga v znanosti zasluži. Sprenglove naivne vere v smotrnost sveta se seveda niti Darwin ni več oklepal niti se je ne oklepa moderna znanost, izsledki pa, do katerih se je dokopal z dolgoletnim, vztrajnim proučevanjem cvetov, so v okviru Darwinove razvojne teorije dosegli popolno priznanje. ZGRADBA CVETA Iz drobnega semena se polagoma razvije čvrsta rastlina s koreninami in korenikami, s steblom in listi. Posamezni deli rastline imajo važno nalogo, da nabirajo redilne snovi, jih preobrazujejo in kopičijo. Ko je rastlina zbrala dovolj hrane in je na višku svoje moči, požene cvet, da ustvari Potomstvo. Deli cveta so cvetni pecelj, čaš ni listi, venčni listi, Prašniki in pestiči. Cvet je pravzaprav olistan, skrčen poganjek, katerega zeleni listi so spremenjeni v cvetne liste. Vršiček cvetnega peclja Jo cvetna os. Na cvetni osi stoje cvetni listi v vretenih. Pri večini cvetnic lTUa cvet najmanj 4 različna vretenca. Od spodaj navzgor so po Cvetni osi razmeščena takole: prvo je vretence časnih listov, nato sledi 'retence venčnih listov, nad temi je vretence prašnikov, a na vrhu vretence plodnih listov, ki so pri cvetnicah kritosemenkah zrasli v pestiče. Cvetna os je pri mnogih cvetnicah razširjena v ploščo (regrat) ali v stožec (jagodnjak), pri drugih pa je razširjeni del cvetne osi na koncu cclo vdrt, tako da ima obliko vrča (češnja). Ta odebeljeni ali vdrti del cvetne osi se imenuje c v e t i š č e. Časni listi sestavljajo čašo. Večinoma so zeleni in od vseli cvetnih listov še najbolj podobni zelenim listom. Čašni listi varujejo med razvojem nežne dele cvetnega popka pred mrazom in pred izsušitvijo. Pri buči, trobentici, mrtvi koprivi in mnogih drugih cvetnicah so zrasli. Nad čašnimi listi je eno ali več vretenc venčnih listov, ki sestavljajo venec. V njih so razna barvila, ki dajejo barvo cvetju. Barvilo an toki j a n, ki je raztopljeno v celičnem soku, reagira tako kakor znani lakmus. V kislem soku je rdeče, v alkaličnem pa modro. Navadna pljučnica ima prvotno rdeče cvete; pozneje, ko se kisla reakcija celičnega soka spremeni v bazično, so cveti modre barve. Pri rumenih in oranžnih cvetih pa cvetna barvila niso raztopljena v celičnem soku, ampak so v kromoplastih, v obarvanih živih zrnih celice. Sl. 163. Cvet in cvetni deli. 1. risba. Načrt cveta s pretirano podaljšanim cvetiščcm. K čaša, C venec, A prašniki, G pestič, co cvetno odevalo, pl plodila (prašniki in pestič). 2. risba. 1 prašnik: n prašnična nit, d srednja vez, p prašnica; 2 in 3 dvoje pelodnih zrn; 4 pestič, podolžno prerezan: pl plodnica, pr vrat, b brazda; 5—8 prečni prerez eno-, tri-, petero- in osmeroprcdalaste plodnice. 3. risba. Podolžni prerez semenske zasnove: o zunanji in notranji ovoj, s jedrce semenske zasnove, u ustje, k zarodkov mešiček Kakor čašni listi tako so tudi venčni listi zrasli med seboj pri mnogih dvokaličnicah, n. pr. pri mrtvi koprivi, slaku, oljki, borovnici, resi, špajki, naprstecu idr. Te rastline imenujemo zato z r a s 1 o 1 i s t n i c e. Narobe imajo češnja, hruška, repa, mak in še mnoge druge dvokaličnice, venčne in čašne liste proste in jih zavoljo tega prištevamo k prostolistnicam-Ker odevajo čašni in venčni listi nežne in bistvene dele cveta, imajo skupno ime cvetno odevalo. O cvetu, ki ima čašo in venec, pravimo, da ima dvojno cvetno odevalo. Mnoge rastline pa imajo le enojno cvetno odevalo ali p e r i g o n. Ta je pri zvončku, tulipanu ali ajdi podoben vencu, pri bukvi, pravem kostanju ali hrastu pa zaradi neznatnosti in rumenozelene barve bolj čaši. Cveti nekaterih rastlin pa cvetnega odevala sploh nimajo (vrba in leska). Njih cveti so goli. Prašniki so razvrščeni v enem ali v več vretencih. Na prašniku razlikujemo praš nično nit in prašnico. Prašnico sestavljata dve polprašnici, med katerima je srednja vez kot podaljšek prašnične niti. Vsaka prašnica ima po dve pelodni vrečici, v katerih nastaja cvetni prah ali pelod. Kot so prašniki moški, tako so pestiči ženski organi cveta. Pestič nastane iz enega ali več plodnih listov. Na pestiču razlikujemo od spodaj navzgor p 1 o d n i c o, vrat in brazdo. Plodnica skriva semenske zasnove. V vsaki semenski zasnovi je ženska spolna celica — jajčece. Iz jajčeca se po oploditvi razvije kalček, ki je bistveni del semena. Vrat je tanjši del pestiča in spaja plodnico z brazdo. Brazda je vrhnji del pestiča in sprejema cvetni prah. Zato je često večdelna, dlakava ali lepljiva. Če pestič nima vratu, je brazda sedeča, n. pr. pri maku. Iglavci nimajo pestičev. Semenske zasnove oziroma semena iglavcev teže nepokrita ali gola na razprostrtem plodnem listu — luski. Zato prištevamo iglavce h g o 1 o s e m e u k a m. T- Cveti paradižnika, hruške in češplje imajo prašnike in pestiče. Taki cveti so dvospolni. V cvetih vrbe, smreke, oreha, leske pa so ali sami pestiči ali sami prašniki. To so enospolni cveti. Usti, ki imajo samo prašnike, so prašni ^li moški cveti, drugi s pestiči pa ženski ali pestič ni cveti. Znani so tudi nespolni cveti, zlasti pri lepo-denih rastlinah. Ti nimajo niti prašnikov Jdti pestičev. Leska, oreh, hrast, smreka, buča imajo prašne in pestične cvete na isti rastlini. Zato imenujemo vse take rastline enodomne. Nekatere rastline, n- pr. vrbe, brinje, konoplja pa imajo Prašne cvete na eni in pestične na drugi rastlini, tako da lahko razlikujemo moške °d ženskih rastlin. Take rastline imenujemo dvodomne. — Glede na ^eUec je cvet lahko zvezdast, someren ali n e s o m e r e n. Mnoge družine cvetnic se odlikujejo po značilni obliki cvetov oziroma vencev, '‘-veti košaric so n. pr. cevasti in jezičasti, pri usnaticah so dvo-11 s t n i ali z i j a 1 a s t i, pri metulj nicah metulja s ti itd. Oblike cvetov s° nastale v zvezi z opraševanjem po žuželkah. Sl. 164. Oploditev cveta. 1 pelodna zrna, 2 jajčeca OPRAŠITEV IN OPLODITEV Oprašitev je prenos cvetnega praha ali peloda s prašnikov na brazde pestičev. Večino cvetnic oprašujejo žuželke, nekatere veter, vodne Pa tudi voda. V tropskih krajih jih oprašujejo celo drobni ptiči, zlasti kolibriji. Razen opraševalcev pa je za rastlino pomemben izvor cvetnega Prahu. Če se opraši brazda s pelodom iz lastnega cveta, je oprašitev s a m o - a s t n a. Bolj razširjena je medsebojna oprašitev, pri kateri se opraši “razda s pelodom tujega cveta. Na brazdi pelodno zrno skali, to se pravi, da požene cevast izrastek — Pelodni mešiček — skozi vrat pestiča do semenske zasnove v plodnici (sl. 164). Po pelod nem mešičku prodre eno od pelodovih jeder do jajčne celice v semenski zasnovi. To je oploditev ali združitev pelod* nega jedra z jajčecem. Ce je v plodnici več semenskih zasnov, je za oploditev potrebno večje število zdravih pelodnih zrnc. Po uspešni oploditvi se iz vsake semenske zasnove razvije seme, iz ostalih delov plod niče pa osemenje, ki sestavlja s semenom vred plod, n. pr. grahov strok. Cvetni prah pri raznih kulturnih rastlinah ni vedno učinkovit. Sadjarji dobro vedo, da so v sadovnjaku nujno potrebne sadne sorte z dobrim, kalivim pelodom. Samolastno opraševanje. Do samolastne oprašitve pride lahko samo v dvospolnih cvetih, ker le v teh so prašniki in pestiči drug poleg drugega-Čeprav je dvospolnih cvetov v naravi največ, je pri njih samolastna opra- Sl. 165. Namestitev prašnikov in pestiča A pri resi, B pri borovnici, C pri pljučnici šitev bolj redek pojav. Samolastno se oprašuje n. pr. pšenica, fižol, paradižnik, ječmen itd., včasih pa tudi druge cvetnice, če izostanejo opraševalci* Pri regratu se v tem primeru kraki brazde podaljšajo in ukrive ter tako dosežejo lastni cvetni prah. Tudi v tem se kaže prilagojenost rastlin vsakokratnim razmeram. Da ni samolastna oprašitev pogostnejša v naravi, jo kriva slabša kalivost peloda, pa tudi semen. Semena, nastala po samolastni oprašitvi, so povečini slabotnejša. Tudi mlade rastlinice niso dovolj odporne in navadno že zgodaj propadejo v boju za obstanek. Redke so krepke io za življenje sposobne rastline, katerih seme se je razvilo po samolastni oprašitvi. Zato pa je razumljivo; da je šel razvoj cvetnic v smeri medsebojne oprašitve, ki daje največ dobrega in zdravega semena. S tem v zvezi je tudi raznovrstnost v ureditvi cvetov. Medsebojno opraševanje. Medsebojno se oprašujejo že same po sebi vse cvetnice z enospolnimi cveti, mnogi dvospolni cveti pa kažejo v svoji zgradbi nekatere posebnosti, ki preprečujejo samolastno oprašitev. Prl nekaterih metuljnicah, klinčnicah, lilijah, zvončnicah, košaricah in kobul' nicah so prašniki in pelod zreli prej, preden je pestič sposoben za opl°' ditev (predgodnost prašnikov). Mod rožnicami, križnicami pa je mnogo rastlin, ki imajo prej godne pestiče in v njih semenske zasnove, kot dozore prašniki oziroma njih pelod (p red god no st pestičev). Tudi že sama razmestitev prašnikov in pestičev v cvetu preprečuje samolastno oprašitev. V cvetih gabeza, gadovca, slaka, mnogih metulj nic, črnobin in ustnatic so pestiči tako nameščeni, da sploh ne more priti brazda v dotik s prašnicami (sl. 166). Opraši se lahko samo s pelodom, ki ga prinese žuželka na cvet iz kakega drugega cveta. Isti namen ima tudi r a z n o v r a t n o s t ali heterostilija. To je pojav, da imajo pripadniki iste rastlinske vrste dve ali tri različne oblike cvetov. Pri nekaterih imajo pestiči dolge, pri drugih kratke vratove, različne brazde in pelod, pa tudi različno nameščene prašnike. Ni redka dvolična raznovratnost (sl. 166 desno). Pojavlja se v cvetih trobentic, grebenike, ajde, pljučnic (sl. 165C) in lanov. Dolžina pestičnega vratu je vedno v določenem razmerju s prašniki. V dol-"ovratnih cvetih so prašniki pod brazdo, v kratkovratnih pa nad brazdo, tako da je samolastna oprašitev onemogočena že za rad i namestitve prašnikov in pestičev. Tudi v kratkovratnih cvetih ovirajo razne naprave samolastno oprašitev (sl. 166 desno). Površje brazde je v njih tako zgrajeno, da ne more sprejemati pelodnih zrnc istega cveta, pač Pa cvetni prah iz prašnic dolgo-vratnih cvetov. Ko išče žuželka v dvoličnih cvetih nektar, se dotika istih delov cveta v vseh, naj bodo dolgovratni ali pa kratkovratni, z istimi deli telesa. Ker so v enih raznovratnih cvetih prašniki v isti višini, kakor je pri drugih brazda, zadene s tistim delom telesa, s katerim se je prej dotaknila prašnic, v drugem cvetu ob brazdo in jo opraši. — Pri navadni krvenki (L y t h r u m salicaria), ki raste ob vodah in mokrili jarkih, pa opazujemo celo trofično r a z no v ra t n os t. Ta rastlina ima torej tri vrste cvetov (el. 167). Vse to velja za cvetnice, ki jih oprašujejo žuželke in jim zato pravimo žužkocvetke. Razen tega, da je njih pelod lepljiv, je za žužkocvetke značilno predvsem to, da imajo živo barvane in često velike cvete. Ce so cveti Majhni, pa so združeni v socvetja, ki so kot taka bolj očitna (vrbova tačica, košek regrata). Pri nekaterih cvetnicah so vsi listi cvetnega odevala obarvani (lilije), pri črnilcih (Melampyrum) še celo podporni listi, pri Nadaljnjih ovršni listi in cvetni pecelj. Razen barva privlačuje žuželke često tudi značilen vonj cvetov, ki ga povzročajo eterična olja. Žuželke obiskujejo cvetje največ zaradi medičine, ki je mnogim metuljem, muham 1a kožokrilcem najvažnejši, često edini vir hrane. Pot do medovnikov je Na cvetnem odevalu označena s Sarami in črtami raznih barv. V vsem tem 80 kaže velika prilagojenost cvetov žuželkam kot njihovim opraševalkam. Često so cvetni mehanizmi tako urejeni, da jih morejo' oprašiti le žuželke določene oblike in velikosti. Žuželka mora pri tem dostikrat premagati O Sl. 166. Na levi: ustroj gabezovega cyeta._ Na desni: dvolična raznovratnost pri jegliču razne ovire v cvetu, preden pride do medičine. Z ovirami rastlina »zamoti* žuželko, da ne odleti prehitro s cveta in ga s čim večjo gotovostjo opraši. Pri tem mora včasih sprožiti kak mehanizem, ki je v službi oprašitve. Poglejmo si to pri travniški kad ulji (S a 1 v i a pratensis, sl. 168)! Njeni cveti so dvoustni. Čeladasto zgornjo ustno sestavljata dva, spodnjo ustno pa trije venčni listi, ki so med seboj zrasli v venčno cev. Kadulja Sl. 167. Cveti krvcnke v prerezu. a dolgovratni, b kratkovratni, c sredajevratni, d kratkovratni cvet z vsemi deli Sl. 168. Oprašitcv cveta travniške kadulje. B brazda, pr prašnica, p ploščica, m mcdovnik nima v cvetu štirih prašnikov kot večina ustnatic, ampak samo dva. Dva sta zakrnela, a tudi ostala dva nista popolna, ker imata samo po eno pol-prašnico. Prašnika sta prirasla v grlu venčne cevi in imata zelo kratko prašnično nit, medtem ko je prašna vez vsakega od obeh prašnikov podalj' šana v raznoramen vzvod. Daljši krak tega vzvoda se prilega zgornji ustni in nosi polprašnico, krajši krak pa je razširjen v ploščico, ki skupno s ploščico drugega prašnika zapira vhod do medovnikov. Vzvod s polprašnico na enem in s ploščico na drugem koncu se giblje na kratki prašni niti. Ko sili čmrlj ali čebela v cvet, pritisne na ploščici, ki zapirata vhod, in ju odrine navzgor, zaradi česar se daljša kraka vzvodov s polprašnicatna na koncu pobesita do žuželkinega zadka ter ga obsujeta s pelodom. Prašniki so predgodni, torej zreli pred pestičem. V starejših cvetih pa moli dvodelna brazda močneje izpod čeladaste zgornje ustne, tako da žuželka, ki prileti v cvet, redno zadene ot> njo in jo opraši. Ako prerežemo še neodprt cvet sončnice, opazimo, da sestavlja venec cevko, ki je na spodnjem delu razširjena. Tam je nasajenih tudi pet prašnikov, ki imajo ukrivljene nitke, frašnice so zrastle v cevko in so še zaprte, tako da ni dohoda v cvet (sl. 169/1). Pri drugem tudi še zaprtem, a že starejšem cvetu vidimo, da sega pestič s svojim zgornjim koncem v cevko Prašnic (2). Prašnice so že odprte, pelod se je usul v cevko, ki jo pa spodaj zapirajo kocinice, s katerimi je brazda poraščena na zunanji strani. Brazda 169. Razvoj cveta sončnice, n prašna nit, pr prašnice, zrastle v cevko, p plodnica, pl plevnata luska, cp cvetni prah, br brazda je razdeljena v dve krpi, vendar ležita obe tesno druga ob drugi. Pestič kasneje še bolj zraste in poriva pred seboj pelod. Venec se odpre, cvetni Prah vre iz cevke (3). Čebele ga nabirajo in odnašajo na svojih telescih. , 0 lezejo preko cvetov, potisnejo s svojo težo vso cevko navzdol in pestič lzrine še več peloda iz cevke. Ko se je iz cevke vsul že ves cvetni prah, se Prikaže ‘brazda, ki je šele sedaj godna za oprašitev (4). Po naših travnikih rastejo različne vrste kukavic. Še več jih je v r°pskih pragozdovih zlasti na drevesih. Kukavice ali orhideje gojimo tudi ^ lončkih kot okrasne rastline. Od vseh cvetnic so kukavice najbolj pripojene opraševanju po žuželkah. Oglejmo si širokolistno k u k a -vico (Oreh is 1 at i p h o 1 i a), ki raste po vlažnih travnikih in cvete ltlaja in junija. Vrh stebla ima cvete razvrščene v stožčastem klasu. Listi petnega odevala so škrlatnordeči. Cvetno odevalo je perigon, ki ga sestavlja 'ost listov. Največji list perigona je trokrp, temnoškrlatno lisast (medo-?naki) in spremenjen v ustno, na katero sedajo žuželke (sl. 170/1). Zadaj llla ustna ostrogast izrastek, ki izloča in zbira nektar. V cvetu je en sam prašnik brez prašnične niti. Nad vhodom v ostrogo je trokrpa brazda. V vsaki polprašniei so siva pelodna zrna zlepljena v betičasto tvorbo, ki se imenuje p e 1 o d i n a (sl. 170/IV). Vsaka pclodina ima na koncu tanjšega dela lepljivo ploščico. Ploščici sta pritrjeni v jamici, jamico pa pokriva Sl. 17(X Oprašitev širokolistne kukavice. 1 pogled na cvet od spredaj; II čebela rine v cvet; III čebela z rožički na glavi; IV pelodina kljunček, ki je nastal iz srednje krpe brazde. Samolastna oprašitev je tu popolnoma izključena. Ko žuželka pristane na ustni (sl. 170/11) in z iztegnjenim sesalom seže v ostrogo, zadene z glavo v kljunček, ki se pri priči raztrga. Pri tem se razgalita lepljivi ploščici pelodin in se prilepita žuželki na čelo. Ko žuželka izprazni medovnik, zapusti cvet in odnese na glavi obe pelodini, da je videti, kot bi imela rožičke (sl. 170/III). Na glavi se pelodini povesita. Ko žuželka obišče naslednji cvet, zadene z njima ob brazdo in oprašitev je gotova. Pri tem dobi zopet nove rožičke. Včasih jih ima tudi več, če jih ni oddala v cvetih. Kukavice so po načinu oprašitve najbolj značilne žužkocvetke. Pelodine na čelu čebel so čebelarjem dobro poznane pod imenom rožički, kar so nekoč smatrali 06=10 za bolezen. Vetrocvetke. Cvetnice, pri katerih prenaša pelod veter, so v primerjavi z žužkocvetkami v manjšini. K vetrocvetkam prištevamo iglavce in večino gozdnih listavcev, kot hrast, bukev, brezo, jelšo, oreh in lesko. Vetrocvetke so nadalje žgoče koprive, konoplja, hmelj, zlasti pa trave, h katerim spadajo tudi žita, ki so kulturne trave. Le pri nekaterih od trav je v veljavi samo-lastna oprašitev. — Mnoge vetrocvetke Cveto zgodaj spomladi, kot n. pr. leska (sl. 171), topol ali jelša. To pa zaradi tega, da zeleni listi ne bi prestrezali peloda in tako ovirali oprašitve. Cveti vetro-cvetk so zelo majhni, često goli, torej brez odevala, ali pa je odevalo pri njih neznatno, enojno in podobno čaši. Živo barvanih cvetov vetrocvetke nimajo, niti medovnikov. Peloda razvijejo ogromno, saj ga veter brez načrta razmetava. Pri vetrocvetkah je tudi več prašnih cvetov kot pestičnih, da je tako več peloda na razpolago za »nenačrtno« opraševanje. Pelodna zrna vetrocvetk so zelo drobna, gladka in nelepljiva. Če bi bila lepljiva, bi se med seboj sprijela in padla na tla. Zrna so lahka, pri iglavcih celo opremljena z zračnimi mešički, da v zraku laže m dlje časa plavajo. Že najmanjši veter raznaša pelod in zrna plovejo včasih ure in ure dolgo po zraku. Brazde pestičev morajo ta zrna nekako uloviti. Zato so tudi temu primerno zgrajene. Imajo zelo veliko površino z raznimi izrastki, ki prestrežejo pelod. Pri vseh vetrocvetkah so pcstični cveti neznatni, tako da'jih je treba dostikrat iskati, če jih hočemo videti. Veter jih seveda kljub temu najde. Pelodna zrnca so pri vsaki rastlini drugačna. Nekatera so okrogla, druga valjasta ali vretenasta, mnoga imajo gladko vnanjo kožico, nadaljnja na površini razne izrastke, resice, gube itd. (sl. 172). Cvetni prah ima svoje značilnosti, ipo katerih ga je mogoče razpoznati in določiti, kateri cvetlici pripada. Najdemo ga v vsakem cvetličnem medu. Že v cvetu zaide v nektar, kasneje, ko nektar čebele predelajo, pa z njim' vred v med. Po množini istovrstnih pel edinih zrnc v medu je mogoče mikroskopsko ugotoviti njegov izvor. Danes imamo že več zbornikov s slikami pelodoih zrn najrazličnejših med o vi tih rastlin, š katerimi si lahko pri takih preiskavah pomagamo. V medu, ki ga čebele naberejo izven cvetov, n. pr. v listnem ali hoj e vem, prav tako pa tudi v medu, ki ga pridelajo iz pokrmljenega sladkorja, cvetnega prahu ni. Sl. 171. Leskovi abranki nudijo čebelam v zgodnji pomladi obilo cvetnega prahu SOCVETJA Zvonček ali tulipan imata na steblu le po en cvet. Povečini pa imajo cvetnice na odrastkih stebla po več cvetov. Če so cveti razvrščeni na enem samem poganjku, ki nima zelenih listov, sestavljajo socvetje. Del stebla, na katerem so razmeščeni cveti socvetja, imenujemo os socvetja. Čebelarjem dobro znana socvetja so viseči grozdi robinije ali neprave akacije, pokončni grozdi divjega kostanja, vrbove mačice, abranki lesk, deteljne glavice, koški regrata in poljskega grintavca, češnjevi kobuli, češulja oljne repice, ki se ob razcvetu potegne v grozd idr. Sl. 172. Zanimive oblike pelodnih zrnc Za posamezne vrste cvetnic je oblika socvetja značilna. Ločimo dve skupini socvetij: grozdasta ali sredotežna in pakobulasta ali sredobežna. Grozdasta socvetja. Osnovna oblika grozdastih socvetij je grozd (sl. 173 a). Na so cvetni osi grozda so premenjalno razvrščeni peci j ati cveti. Najmlajši cveti so vrh grozda, najstarejši pa spodaj (divji kostanj). Spodnji oziroma zunanji cveti se tudi najprej odpro. Cvetenje se širi proti vrhu, ali bolje povedano, proti sredini grozda (sredotežno socvetje). Pri češulji so spodnji peclji, to je peclji starejših cvetov, tako močno podaljšani, da leže z drugimi cveti vred v eni ravnini. Klas (sl. 173d) in mačica sta v bistvu grozd s sedečimi cveti, s cveti, ki nimajo pecljev. Iz klasa se je razvil 'b e t i č (koruza) tako, da se je socvetna os močno zdebelila. Kobulnice (korenje, zelena, peteršilj, dežen idr.) imajo socvetje kobul (sl. 173 g). Ta je nastal tako, da se je os skrajšala, zaradi česar je videti, kot bi cvetni peclji izvirali iz ene točke. Glavica (sl. 173 k) se je razvila iz kobula. Cvetni peclji so se skrajšali, zaradi česar so postali cveti sedeči. Košarice (regrat, plavica, marjetica) imajo socvetno os blazinasto ali stožčasto razširjeno v cvetno ležišče. Na njem šo razmeščeni posamezni cveti. Pri regratu imajo cveti jezičast venec, pri plaviti cevast s petimi zobci, pri marjetici pa sestavljajo srednji rumeni krožeč cevasti cveti, a tega obrobljajo beli jezičasti cveti. Pakobulasta socvetja. Naj preprostejše tako socvetje je enostavni pakobul, kot ga ima rdeči jagodnjak (sl. 173m). Na koncu socvetne osi je cvet, pod njim pa izhajata iz iste točke dva stranska poganjka. Njuna cveta se odpreta pozneje kot vrhnji cvet (sredobežno socvetje). Če so na stranskih poganjkih namesto cvetov spet pakohuli — rečemo jim pakdbulčki —• imenujemo socvetje sestavljeni p a k o h u 1 (klinčnice, smiljka — Cerastium, sl. 174). V i j a č e k (sl. 175) nastane, če se od obeh stranskih pakobulovih pecljev razvije le eden ali na desni ali na levi in se to v nadaljnjem razraščanju ob isti strani ponavlja (maslenica — Hemero- Sl. 173. V zgornji vrsti sredotežna socvetju: a grozd, b češulja, c sestavljen grozd (grozdni lat), d klas oziroma mačica, e sestavljen klas, f klasnat lat, g kobul, h sestavljen kobul, i košek, k glavica, h betic. — V spodnji vrsti sredobežna socvetja: m pakobul, n sestavljen pakobul, o šop oziroma šopek, p svaljek, r vijaček Sl. 174. Sestavljen pakobul. A v načrtu, B pri smiljki callis). Svaljek (sl. 175) se razvije podobno kot vijaček, samo da se tu vrste cvetni peclji izmenoma na eni in drugi strani socvetne osi (gabez). Pomen socvetij. Socvetja so gotovo žuželkam bolj očitna kot bi bili Posamezni cveti. Blcdorumeni cvetni grozdi robinije, ki vise na koncih vej, širijo poleg tega tako omamen duh, da ga čebele in druge žuželke že iz večje razdalje zaznajo. S svojimi hlebčastimi socvetji in s cvetnim vonjem Po gnijočem mesu privabljajo kobulnice zlasti muhe. S proizvajanjem veli- kega števila cvetov na socvetni osi prihrani rastlina, naj je že žužkocvetka ali vetrocvctka, veliko gradiva. Pri košaricah je ta gospodarnost še celo prišla do veljave, saj je na sorazmerno majhnem socvetnem ležišču razvrščenih naravnost ogromno število cvetov. Nekatere košarice razvijejo dve vrsti različno barvanih cvetov, tako da socvetje žuželke zlahka opazijo. Taka dvobarvna socvetja imajo ivanjščica, marjetica, astre, cinije, sončnica in druge. Na socvetju obleze žuželka v razmeroma kratkem času večje število cvetov, kot bi jih sicer, če bi bili cveti ločeni in bolj poredkoma razmeščeni na rastlini. Tudi socvetja vetrocvetk so se izkazala za koristna. Prašne mačice leske ali jelše se zibljejo v vetru in oddajajo v oblačkih Sl. 175. Nastanek vijačka in svaljka iz sestavljenega pakobulu cvetni prah. Pelod ima do golih ali le z majhnim cvetnim odevalom obdanih pestičnih cvetov lahek dostop in, če je smer vetra ugodna, se opraši vse pestično socvetje hkrati. VLOGA ČEBEL PRI OPRAŠEVANJU V davni preteklosti, ko še ni bilo zadružno živečih čebel, so njih preprosti predniki — morda so bili sorodnejši osam kot čebelam — iskali na cvetju samo zaklonišče pred dežjem in neurjem. Pri tem so nehote prišli v stik s sladkimi cvetnimi sokovi in se mimogrede z njimi posladkali. Zakaj in kako so pozneje polagoma prešli od prejšnje hrane k skoraj izključnemu uživanju nektarja, je težko razložiti. Vsekakor pa so prvotne samotarke obiskovale spočetka najrazličnejše cvetje in se omejile zgolj na določene vrste šele na najvišji stopnji razvoja. Danes iščejo nekatere nektar le na eni ali kvečjemu na dveh vrstah. K temu jih je prisilil kratek čas, v katerem goje zalego, deloma pa še druge življenjske okoliščine. Zaradi tega so pomembne kot opraševalke samo za določene rastlinske vrste in ne za splošno opraševanje kot zadružno živeče čebele, ki pri tem niso tako izbirčne. Zaradi medičine ali peloda ali zaradi obojega obiskujejo zadružno živeče čebele cvete križnic, zlatičnic, rožnic, metuljnic, vrbnic, dresnovk, bučnic, ustnatic, črnobink, košaric, lilij itd. Y vseh teli in še pod drugimi imeni rastlinskih družin pa se skrivajo tudi številne kulturne vrste, pri katerih posredujejo čebele, da pride pelod z enega cveta na drugega. Le opazujte jih na cvetju ali pred panji, in spoznali boste po barvi cvetnega prahu, kako različen je njegov izvor, kako raznovrstno cvetje čebele obiskujejo. Kaj pa druge žuželke? Ali te tudi kaj sodelujejo pri opraševa-nju? Mnogo je žuželk, ki obiskujejo cvetje. Med njimi so razne muhe, zlasti trepe talke, metulji, hrošči itd. Toda vsa ta krilata druščina je v primeri s čebelami nekam »počasna«. Ko se najedo, največkrat počivajo ali pa se igrivo spreletu-jejo. Čebele pa bogato pogrnjena miza podneti k še večji pridnosti. Več ko je nektarja, bolj vneto ga nosijo domov. Nekaj kljub temu pripomorejo ti »divji« opraševalci, med njimi zlasti čmrlji, k boljši oploditvi rastlin. Seveda je že med poletjem njih razmerje v primeri s čebelami kaj različno. Kjer je v bližini mnogo čebeljih družin, tudi po cvetju prevladujejo čebele, sicer pa je mogoče celo obratno stanje. Spomladi, ko cveto češnje in sc odpirajo cveti drugega sadnegr drevja, pa je to razmerje precej drugačno. Prosto živečih žuželk tedaj še ni veliko in še na te prežijo razne žužkojede živali. Če bi _ bila zgolj od njih odvisna oprašitev sadnega drevja, bi bila kaj slaba sadna letina. Zato pa je prisotnost močnih čebeljih družin spomladi v bližini sadovnjaka neprecenljive važnosti. Prav očitno to postane 1 1'TT.rj /»VvV.V.v.tLVM c /fe vbv:'=v.;-:::v. ipSilp™ Sl. 176. Od jablanovcga cveta do jabolka, a—d razne stopnje razvoja, e enostransko razvit plod letih, ko odcvete sadje v slabih vremenskih razmerah in ni za oprašitev dovolj primernih dni. Tedaj so mnoge jablane nepopolno oprašene, njih plodovi pa dostikrat zaradi tega enostransko razviti (sl. 176). V takih letih pomaga le hitra oprašitev, ki jo zrno- rejo samo krepke čebelje družine. Kaj zmorejo, zgovorno priča tale poskus. Na hruški so odbrali dve veji z enakim številom cvetov. Eno so zamrežili -s tkanino, tako da čebele niso mogle do cvetov, drugo pa pustili nezamre-ženo. Prva veja ni dala jeseni niti enega plodu, druga pa je bogato obrodila (sl. 177). Važna lastnost čebel, ki pospešuje oprašitev, je stalnost pri obletavanju in obiranju cvetov. O tem smo pa že govorili na drugem mestu. Čim bolj človek krči gozd in ledino, tem bolj spreminja prvotno okolje, v katerem so živele oziroma še žive mnoge živali in rastline. To slabo vpliva tudi na razvoj žuželk, ki oprašujejo cvetje, tako da jih je vedno manj. Zaradi tega postaja vloga čebel v življenju cvetnic, zlasti še kulturnih cvetnic, iz leta v leto večja in manj pogrešljiva. Korist, ki jo dajejo čebelje družine z medom in voskom, je kaj malenkostna v primeri s koristnostjo, ki jo nudijo z opraševanjem cvetnic. Res, da bi mod težko pogrešali, toda še teže bi pogrešali sadje. Strokovnjaki so celo izračunali, da ta korist desetkrat prekaša vrednost medu in voska. Stvarno pa je še mnogo večja, naravnost neprecenljiva. Čeprav že mnoge kulturne rastline oprašujemo umetno, so čebele pri tem še vedno nenadomestljive. V cvetlinčnjakih so včasih opraševali zgodnje južno sadje ročno s čopiči. Danes posta-Sl. 177. Poskus na hruški, ki dokazuje, vijo v cvetličnjak panj, pa opravijo kako učinkovito jc opraševanje čebel to čebele hitreje in zanesljiveje. MEDOVNIKI Me d Ovnike ali nektarije najdemo pri mnogih rastlinah iz najrazličnejših botaničnih družin. To so posebni, silno majhni organi, v katerih se nabira sladek sok, včasih redkejši, včasih bolj nasičen s sladkorjem, skoraj vedno pa vsebujoč eterična olja in druge dišeče snovi. Nektariji so različne oblike. Nekateri so okrogli, drugi jajčasti ali tudi podolgovati. V njihovem tkivu lahko razlikujemo do pet plasti, v katerih nastaja in se kopiči nektar. V površinski plasti pa so vrinjene med drugo tkivo tudi posebne celice, nekakšni ventili, skozi katere se izloča tekočina na površje. Nektarije bi lahko primerjali z žlezami v živalskem organizmu, vendar ne vemo, ali je možno pri njih tudi notranje izločanje ali samo zunanje. Kolikor danes poznamo zgradbo nektarijev, utegne biti njihova funkcija dokaj različna pri posameznih rastlinah. Po razmestitvi na rastlinah razMkmjemo izvencvetne ali ekstra-floralne medovnike in cvetne ali floralne medovnike (flos = cvet). Označbo floralni so nekateri botaniki nadomestili z besedo nuptialni, da bi tako nakazali odnose nektarijev do oploditve v cvetu (nuptialis = svatben). Izvencvetni nektariji privabljajo s svojim sokom predvsem mravlje, pa jih zategadelj tudi imenujemo m i r m e k o i’ i 1 n e, to je mravljam všečne. Izvencvetni medovniki. Pri v e 1 e 1 is t n e m kloščevcu, ki ga sadimo po vrtovih zaradi lepih in velikih listov, je že B o n n i e r odkril nektarije na kličnih listih. Na koncu listnega peclja je najti dve okrogli nabreklini in med njima ali nekoliko niže dve ali tri bradavice, ki izločajo kapljice Sl. 178. Izvencvetni medovniki na listnem robu in peclju višnje medičine. Medne žleze imajo še drugi deli kloščevca. Na njegovem steblu se pojavljajo nektariji kot glavičaste tvorbe. Japonska dre se n ima nektarije med listom in steblom. Izvencvetni medovniki so posebno pogostni na listih raznih cvetnic. Božje drevo jih ima na lističih lihopernatih listov. Lističi imajo pri dnu po dve ušesci, na katerih spodnji strani sta razviti žlezi. Tudi na popkih in ovršnih listih so take žleze. Neparni končni listič ima štiri ušesca in glede na to štiri žleze. Ko se popki odpirajo, prično izločevati nektar. Izločanje je pri mlajših lističih zgodaj zjutraj najmočnejše. Čebele se kaj malo menijo za nektar teh izvencvetnih žlez, medtem ko vneto iščejo medičino v cvetih. Pri kalini so žleze na spodnji strani lista, v bližini listne žile. Orlova praprot nosi na listnih pecljih medne žleze, ki jih je odkril že Dar\vin. K a t a 1 p a često vzibuja pozornost s svojimi velikimi listi, pokončnimi socvetji in pozneje z viržinkam podobnimi plodovi. Njene listne nektarije vneto obletu j e jo nekatere žuželke, pa tudi čebele. Kot ovijalka raste g 1 i c i n i j a ob stenah in zidovih hiš ter jih krasi z dolgimi modrimi cvetnimi grozdi in lihopernatimi listi. Glicinija izloča na spodnji strani lističev, v spodnji tretjini blizu srednje žile gost sok, ki se vleče. Pri češnji in višnji, pri rešeljiki, breskvi in pri sorodnih vrstah iz rodu slivastoplodnih rožnic so na listnem peclju rdečkaste bradavice, ki izločajo nektar. Višnja ima medovnike tudi ob robu listne ploskve (sl. 178). Na listnem peclju, neposredno poleg listnatega dna ima brogovita prav taki bradavičasti žlezi. Zanimivo je, da je pri nekaterih rastlinah pretvorjen ves list v nek-tarij. Na tak primer naletimo pri domačih vrstah bezga. Pri habatu je nektarij vejičast in v zmanjšanem merilu posnetek pernatega lista. Tudi topoli izločajo sladkor na listih in na listnih pecljih. Pri severno- ameriški jasiki so žleze na gornji strani listnega peclja in spominjajo na listne nektarije pri češnjah in višnjah. Ko spomladi drevo ozeleni, ga žuželke kaj vneto obletavajo. Bonnier je ugotovil, da medovniki na prilistkih navadne g r a š i c c izločajo sok, v katerem je saharoza in glukoza (sl. 179). Prav tako so nameščeni medovniki na prilistkih pri bobu, pri laškem fižolu, grahov i n i in sorodnih stročnicah. Na prilistkih kocinaste in panonske grašice, ki ju goje kot krmni rastlini, tudi čebele rade nabirajo nektar. Zelo razviti so medovniki na prilistkih nekaterih vrst n e d o t i k. Pri drobnocvetni ne dotiki je izločanje medičine posebno izdatno. Pri nekaterih košaricah je opremljen z nektariji ovojek, ki obdaja košek (gorski g la v i n e c, alpski glavinec in modri g 1 a v i n e c ali p 1 a v i c a), toda, kot kažejo dosedanja raziskavanja, njih nektariji le redko delujejo. Dokaj aktivni so medovniki na ovojku koška pri topi-n a m 1) u r u, medtem ko pri navadni sončnici niso. Domači mlečki (Euphorbia) imajo nektarije na ogrinjalih, socvetja. Večinoma so polmesečaste oblike, v sredi nekoliko vdrti in rumene barve. Močvirni mleček zaradi njih čebele redno obiskujejo, na zelo razširjenem cipresastem mlečku pa jih še nikoli niso opazili. Cvetni medovniki. Pri lipi najdemo na dnu usnjastih časnih listov nekake odebelitve, ki predstavljajo nektarije. Pri češnji in višnji, Sl. 180. Cesarski tulipan (Fritillaria imperialis) ima zelo izrazite medovnike, v katerih vise včasih skoraj za grah debele kaplje medičine (na desni zgoraj). —■ Na desni spodaj: Prerez skozi cvet črne detelje in njene medovnike pri češplji in slivi, pri breskvi, marelici in kosmulji je notranjščina čaše na široko obložena z medečim tkivom. Cesarski tulipan ima na dnu perigona velike jamičaste vdolbine, ki izločajo izdatne količine nektarja (sl. 180). Pri zlatem klobuku se bočijo na zgornji strani perigonskih listov dve podolžni in s srednjo žilo lista vzporedno potekajoči letvi tako, da sestavljata cevko, ki je navspred odprta. Cevka sega od dna do srede vsakega perigonskega lista. Podobne nektarije ima bela lilija, ki jo kot lepotno rastlino gojimo po vrtovih. Pri zla-tičnicah so medeče jamice, ki leže ob vznožju venčnih listov, pokrite z luskicami. Pri črnem telohu se izloča medičina v lijaste medovnike, ki so nastali iz venčnih listov. Tesno se prilegajo čašnim listom, ki so prevzeli vlogo venca, so bele barve in rdeče nadahnjeni. Pri orlicah, pre- o t) j e d a h in ostrožnikih se nektar nabira v ostrogastih priveskih venčnih listov. Svilnice imajo medičino v petih priveskih venčnih listov. Razen teh zunanjih nektarijev imajo še pet notranjih. Pri petelinčkih (Corydalis) sega medeči izrastek prašnične niti, pri vijolicah pa izrastek prašne vezi v venčno ostrogo. Platana ima žlezne tvorbe na konici prašnice, vendar ni opaziti, da bi jih obiskovale čebele. Prašnike, ki ne proizvajajo peloda, imenujemo staminodije in so često okrneli. Spremenjeni prevzemajo vlogo nektarijev, n. pr. pri lokvanju. Pri jablani, hruški in kutini obdaja medovnik vseh pet pesti-čevih vratov in pokriva plodnico kot medeča obloga, ki je ograjena s prašniki. Pri rdečem j a g o d n j a k u, malini in robidi obdaja medovnik vznožje stožčastega cvetišča, ki je pokrito s pestiči. Sl. 181. Cvet ajde z nektariji (Ne). Na desni: podolžen prerez skozi medovnik ajdovega cveta Pri metulj n i c a h, kot n. pr. pri akaciji in raznih detelj ah, sestavlja devet zraslih prašničnih niti okrog pestiča in na dnu ležečega medovnika ozko cevko, da je čebelam omogočen dostop le skozi stranski odprtini mimo proste prašnične niti desetega prašnika. Nasproti desetemu prašniku je medeči obroč, ki predstavlja nektarij. Pri borovnici in sorodnih rastlinah, pri kalini, pri ribezu in zvončicah, pri raznih vrstah k reč e v, pri košaricah, pri kobul-n i c a h, pri javorih, pri rumenem drenu, pri bršljanu itd. je površina plodnice pokrita z medečim tkivom, ki predstavlja v celoti medovnik. Nektariji srhkolistnic so nekake nabrekline na štirih robovih plodnice. Pri pljučnici so te nabrekline bele in sc med seboj rahlo stikajo. Podobno so razvrščeni medovniki pri b o r a g i. Pri drugih srhkolistnicah, kot n. pr. pri navadni zavra t niči je medeče tkivo mnogo slabše razvito in ni več štiridelno. Pri potočnici pa je že skoraj popolnoma izginilo. Ptičje seme sploh nima več pravih medovnikov, ampak se sladek sok nabira v celicah na dnu cvetnih organov in ga zlasti izloča površina plodnice. Pri u s t n a t i c a h je razvrstitev nektari jev nekoliko drugačna, čeprav imajo približno enako plodnico kot srhkolistnice. Medeče nabrekline niso več na robovih plodnice, ampak v vdrtini med robovi. Že do sedaj smo imeli večkrat priložnost opaziti, da ..se oblika in razmestitev medovnikov ravna po obliki plodnice ali na splošno po cvetu. Se posebno očitno je to pri križnicah. Tako sta pri križnicah praviloma dva močno delujoča medovnika ob vznožju obeh krajših prašnikov in dva, ki slabo izločata nektar, ob osnovi vsakega para daljših prašnikov. Pri Ščavnica h, n. pr. pri ajdi (sil. 181), se ujema število bradavičastih nekta-rijev s številom prašnikov; vsakih je namreč po osem. Zato domnevajo nekateri, da niso nič drugega kot spremenjeni prašniki. Pri magnolijah izločajo nektar pestiči. Pri neštetih družinah eno-kaličnic je medeče tkivo v notranjosti pretinov plodnice. To so notranji sept a 1 n i n e k t a r i j i (septum = p retin). Razen notranjih so tudi zunanji septalni nektariji v žlebičih plodničnih pregrad. Notranji nektariji imajo posebno odtočno cevko, ki se često združi na koncu plodnice z izvodilom zunanjih šeptalnih nektarijev. Tudi brazde pestičev izločajo pri mnogih rastlinah sladek sok. Medovniki nastanejo iz celic povrhnjice ali neposredno iz celičnih plasti, ki so pod povrhnjico. Kot smo videli, opravljajo naloge cvetnih medovnikov določeni deli čašnih, venčnih listov, prašnikov ali pestičev. Včasih prevzamejo to vlogo popolnoma spremenjeni prašniki, že imenovani stami-nodiji, ali deli cvctišča. Nektar je žuželkam pri nekaterih cvetnicah prav lahko dostopen, pri drugih pa ne, ker se nabira v ostrogah kot pri vijolicah in madronščiči. Za posamezne rastlinske vrste je oblika nektarijev tako značilna, da bi jo morali upoštevati v rastlinski sistematiki. V primeri s cvetnimi so izvencvetni medovniki na splošno manj dejavni, dajejo manj nektarja in jih čebele tudi manj obiskujejo. FIZIOLOŠKI IN BIOLOŠKI POMEN NEKTARIJEV Danes vemo komaj kaj več o namenu in pomenu nektarijev, teh svojstvenih rastlinskih organov, ki tako radodarno razmetavajo dragoceni življenjski sok slučajnim gostom, kot je vedel Sprengel. Seveda nismo več tako trdno prepričani o čudoviti smotrnosti v naravi, v katero sta verjela Sprengel in njegova doba. Teoretično se nam zdi popolnoma verjetno in mogoče, da dobi določen organ med razvojem kako važno stransko nalogo, ki popolnoma prekrije njegovo prvotno funkcijo. Ne moremo si pa misliti, da bi rastline izoblikovale nektarije samo zaradi žuželk. Saj vemo, da najdemo pri mnogih rastlinah prav takšne nektarije tudi izven cvetov, na steblu, na peclju ali na listih. Najdemo jih celo pri nekaterih rastlinah, ki sploh ne cveto. Brez dvoma so se ti organi razvili nekoč zato, da bi opravljali določeno, nam še skoraj docela neznano fiziološko funkcijo v rastlinskem organizmu samem, kasneje pa so se med dolgim razvojem prilagodili še dodatni nalogi, na katero nas je opozoril Sprengel. Sedaj so pri veliki večini rastlin medovniki samo v cvetih, toda niti vse cvetnice niso pri opraševanju navezane na žuželke. Nekatere se opraše same, medtem ko druge to nalogo prepuščajo vetru. Upravičeno pa se nam dozdeva, da so tiste cvetnice, ki z nektarjem privabljajo žuželke, bolje opremljene v boju za obstanek. Lahko bi rekli, da je bodočnost njihova. Največ pogojev imajo za smotrno in temeljito oprašitev; v mnogo manjši meri so pri tem prepuščene naključju. Že D a r w i n je bil mnenja, da so pri razvoju medovnikov kolikor toliko sodelovale tudi žuželke. Vsekakor so žuželke že tedaj raje obiskovale bolj medeče rastlinske vrste in jih zato prej in bolj gotovo oprašile kot druge manj medeče. Zaradi naravnega izbora so se medovniki v kasnejšem razvoju čedalje bolj izpopolnjevali in zaradi močnega dotoka hranilnih sokov v cvet, ki so v njih izstopali, so najbrž predvsem rastline omogočile, da se je vzpostavilo sožitje med njimi in žuželkami, da se je pričelo obojestransko prilagajanje na osnovi spremenljivosti in selekcije. Zaman pa ugibamo, kakšen pomen imajo nektariji za telo rastline ali vsaj, kakšnega so utegnile nekoč imeti. Dosedanje iskanje ni tega pojasnilo in ni ugotovilo ničesar splošno veljavnega. Ce so cvetom operativno od- Sl. 182. Centrifuga za izločanje nektarja iz cvetov stranili medovnike, se včasih ni razvilo seme. Pri tako grobem posegu v občutljivi organizem cveta ni to nič čudnega. Jalovi cveti so včasih bolje izločali medičino, včasih pa spet narobe. Med raziskovalci ni enotnega mnenja o vsem tem. W o 1 f f trdi, da so medovniki nekaki ventili, ki se odpro predvsem tedaj, kadar se hoče rastlina znebiti odvečnih ogljikovih hidratov. »Umestno bi bilo,« dopolnjuje dr. Ewert njegovo naziranje, »uporabljati izraz ventil ne samo za medovniške reže, temveč tudi za medov-nike same. Saj je vendar razumljivo, da se v cvetu kopičijo ogljikovi hidrati in organske snovi sploh. Narava je vedno razsipna, kadar gre za razmnoževanje ali ohranitev vrste. Sokovi pritekajo v cvet prav v času, ko vsi njegovi organi dosežejo svoj popolni razvoj, ko je vse pripravljeno za sprejemanje. Če ta dotok iz kakršnegakoli vzroka, bodisi zaradi vremenskih nevšečnosti, bodisi zaradi pomanjkanja peloda ali zaradi izostanka opraševalcev zastane — nekaj časa mora vedno preteči med oprašitvijo in oploditvijo — se mora vendar ponuditi prilika za izločitev neizrabljenega sladkorja. In prav ta namen mora imeti vsa nektarijska aparatura. Ker pa ,so nektariji pri rastlinah zelo pogostni, lahko domnevamo, da so bili v prejšnjih zemeljskih periodah za regulacijo pretakanja sokov v njih večjega pomena kot sedaj. Na cvetih jih je narava namestila zategadelj, ker je k njim pritisk sokov največji, kajti le tako se more nastajajoči rod-oskrbeti z zadostno hrano. Ventili za sokove so potrebni, če pride med razvojem cveta do zastoja rasti, toda zaradi tega ni nujno, da zastane pretakanje sokov.< Cvetni medovniki izločajo nektar obilneje kot izvenevetni. Do sedaj še niso opazili v panjih kakega večjega donosa, če so čebele prinašale medičino zgolj iz ekstrafloralnih nektarijev. S tem medenjem se okoriščajo v prvi vrsti mravlje. Toda zelo šepavo dopolnilo Sprengloveinu nauku je bilo sklepanje, da so ekstrafloralni nektariji namenjeni mravljam, ki v zameno varujejo rastlino pred paraziti. Ekstrafloralni nektariji izločajo medičino silno počasi. Medičino pri njih lahko opazimo samo tedaj, če preprečimo, da bi jih žuželke obiskovale. Le tedaj se polagoma zberejo na njih kapljice sladkorne raztopine, a se kasneje osuše in preobrazijo v drobne kristale. Sl. 183. Polnjenje Irealnih stekleničic s cveti. Na desni: tri tukc stekleničicc z nektarjem Za čebelarstvo ekstrafloralno medenje, ki ga seveda ne smemo zamenjavati s pojavom mane, nima kdo ve kako velikega pomena, čeprav se včasih čebele v najbolj kritičnem času brez cvetja vendarle prežive, da sami ne vemo, kako. Za čebelarja imajo pomen vsekakor samo floralni nektariji, ki pa tudi niso vedno tako nameščeni v cvetu, da bi žuželka na poti do njih morala priti v stik z rastlinskimi spolnimi organi. Tudi pri njih je še mnogo nerešenih vprašanj, ki zanimajo znanstvenike, za nas pa je pomembnejši njihov proizvod: nektar. Kakor so pri posameznih rastlinah nektariji različni, tako zelo različni so tudi njihovi izločki. V praksi je to čebelarjem dobro znano, mnogo težja pa so ta vprašanja v teoriji, zlasti kadar gre za določitev množine in sestava nektarja. Vendar je danes ugotovljenega vsaj toliko, da se nektar pri isti vrsti ne spreminja po svoji kemični sestavi, ampak le bolj po gostoti, ki lahko silno variira. Iz Frischevih poskusov vemo, da se čebele tej veliki spremenljivosti nektarja zlahka prilagodijo in da ga nabirajo, če le v njem ne pade gostota pod 9° C. Obstoji pa tudi zgornja meja. Bettsova je dognala, da čebela ne tnore več srkati sladkorne raztopine, če ima več kot 56% sladkorja. To gostoto lahko doseže mana, nikakor pa ne nektar v cvetih. Večja nevarnost je, da se nektar db deževnem vremenu v nezavarovanih cvetih razredči, da torej njegova koncentracija pade pod zaznavni prag čebel. E w e r t navaja, da ni mogel nikoli opaziti kaj takega. »Kakor hitro preneha deževati,« pravi dalje, »ter sonce in svetloba spet predreta do cvetov, doseže nektar kaj kmalu prejšnjo koncentracijo.« Nektar vodoljube (Butomus umbellatus), ki zaradi tega, ker raste na vlažnih tleh, stalno privlači vodo, čebele tudi po rahlem dežju še obletavajo. Ako nektar iz prosto ležečih medovnikov dež popolnoma izpere. Sl. 184. Limnejeva cvetlična ura ga rastlina kaj hitro in celo večkrat zapored nadomesti. Pfeifer je v mladih cvetih cesarskega tulipana, ki ima izredno velike medov-nike, spral ves sirup z večkratnim izmivanjem. Po vsakokratnem izmitju se je medičina v njih znova pojavila. Popolnoma so usahnili šele po 5 do 7-kratnem izpiranju. Narobe pa so starejši medovniki prenehali izločati nektar že po prvih temeljitih kopelih. Če pa je kanil na izsušeni medovnik kapljico sladkorne raztopine, je nadaljnje izločanje v redu potekalo. Bon ni er je pri parne 1 i (S y m p h o r i c a r p u s racemosus) porezal dlačice, ki skrivajo v svoji notranjosti nektar, ter ugotovil, da so čebele po dežju take cvete prav tako marljivo obiskovale kakor cvete, ki so ostali nedotaknjeni. E w e r t je cvetove jablan, ko je dež prenehal, še nadalje močil z vodo. Toda v plodovih teh dreves je našel kasneje prav toliko dobro razvitih semen kot v plodovih dreves, ki jih je pustil pri miru. To je zanj dokaz, kot pravi, da čebele niso občutile razlik med enimi in drugimi cvetovi, da so oboje z isto vztrajnostjo obletavale. Hallermayer je opazil pri malini, da obletavajo žuželke po dežju pokončne in viseče cvete. Zato je mnenja, da rastline niso izoblikovale visečih cvetov zaradi tega, ker so hotele zavarovati nektar in pelod pred močo, da ni to potemtakem nikaka prilagoditev rastlin posebnim razmeram. Dokaj pozno pa so strokovnjaki spoznali, da mora biti močnejše delovanje nektarijev dedna lastnost, torej lastnost, ki se prenaša na potomce Pri selekciji naših starejših kulturnih rastlin na intenzivnost medenja sevčda ni nihče pazil. Teoretično pa je mogoče, da s skrbno in dolgotrajno selekcijo vzgojimo rastlinske sorte, ki se bodo po lastnostih medenja razlikovale od sedanjih tako, kakor se razlikuje vrtnica od šipka ali jablana od lesnike. Toda to so vprašanja daljne bodočnosti. Sedaj so v agronomiji šele komaj postali pozorni na to in kvalifikacije medenja niti še niso uvedli pri vzgajanju novih vrst. Ugotavljanje množine nektarja seveda ni tako preprosta stvar, kot bi si kdo mislil. Naj preprostejša metoda je morda ta, da namočimo sto ali tisoč cvetov v natančno določeni množini vode. Ko vodo izparimo, stehtamo ostanek sladkorja. Kakovosti nektarja pa s tem ne moremo spoznati niti približno. Zato si dandanes v strokovnih laboratorijih pomagajo s posebno centrifugo (sl. 182 in 183). Za vsako količkaj natančnejšo merjenje je treba iztrcati nektar iz stotin cvetov. To delo pa ni samo zamudno, temveč zahteva tudi precej vaje in spretnosti. Morda se komu dozdeva, da je takšno delo odveč in da ne vodi do nobenih praktičnih rezultatov. Toda to ne drži. Šele kadar bomo nadrobno poznali vso problematiko medenja vsaj tako dobro kakor poznamo življenje čebele, bomo lahko postavili naše čebelarstvo na trdnejše temelje. MEDENJE CVETNIC Pred več kot 150 leti je slavni švedski botanik Linne naredil v botaničnem vrtu v Upsali »cvetlično uro« (sl. 184). Gredo ovalne oblike je zasadil s takimi rastlinami, ki so odpirale cvete v popolnoma določenem času. Kakor hitro je ena vrsta cvetlic svoje cvete zaprla, jih je naslednja že odprla. To zapiranje in odpiranje se je vrstilo tako, da je bilo mogoče po številkah, ki so ob robu gredice označevale čas, vsaj približno določiti, koliko je ura. Botanično nenaobraženi ljudje mislijo, da se vse cvetlice odpro ob sončnem vzhodu, v mraku pa da nekako zaspe in se spet zapro. Tudi med čebelarji prevladuje to mnenje, čeprav vedo. da ne obletavajo čebele nekaterih cvetlic ves dan. Vsaka naša, na čebelji obisk navezana cvetka ima tako rekoč svojo uro sprejema in le tedaj dobe čebele medičino in obnožino kot odškodnino za oprašitev, zakaj le tedaj je brazda najbolje pripravljena za sprejem peloda. Te sprejemne ure nekaterih rastlin so neslednje: Ime rastline Ura odpiranja Urn zapiranja Travniška kozja brada . . Temelišček . 3—5 9—10 . 4—5 11—12 Gomoljasti regrat .... . 4—5 15—16 Potrošnik . 4—5 10—11 Peščeni osat . 4—5 11—12 Navadni regrat . 5—6 8—10 Močvirna škrhinka .... 5—6 10—11 Poljska škrbinka . 6—7. 11—12 Bela travniška lilija .... . 7—8 15—16 Klinček (ko odpira popek) .. . 8—9 12—13 Rdeči peščeni osat .... . 10—11 14—15 Moseček . 11 — 13 15—16 Čebele seveda ne zanemarjajo rastlin samo v tistem času, ko so njih cveti zaprti, temveč predvsem tedaj, ko ne mede. Da ne mode cveti enako močno ves čas, ko so odprti, imamo najlepši primer v ajdi, ki medi le dopoldne, najmočneje okoli devetih.! Čebele obletavajo ajdo med sedmo in enajsto uro, po enajsti uri pa obisk na njej skoraj popolnoma poneha. Nedvomno se tako dogaja tudi pri drugih cvetnicah. Medenje je torej pojav, ki se periodično ponavlja vsak dan, to se pravi, da nastopa le ob določenih urah vsakega dneva, če medovniki ne usahnejo zaradi neugodnega vremena. Ruska raziskovalka Dolgova je ugotovila, da doseže pri cvetnicah čebelji obisk svoj vrhunec vsak dan ob isti uri in trdi na podlagi triletnih opazovanj, da je čas največjega obiska tudi čas najmočnejšega izločanja medičine. Izračunala je dnevne količnike obiska za posamezne ure tako, da je število čebel, ki jih je opazila ob določenih urah na kvadratnem metru posevka, delila s številom opazovalnih dni. Za nekatere rastline razberemo ugotovljene količnike iz naslednje razpredelnice. line rastline 7 9 11 U r a 13 15 17 štev. opazo-19 valnih dni Ajda 1,4 2,0 1,2 0,6 0,2 0,02 — 601 Bela gorjušica 2,3 2,9 2,2 1,5 0,7 0,2 — 308 Regrat 2,8 1,9 0,1 — — — 26 Melisa 0,8 2,4 3,3 3,0 2,6 1,8 1,1 91 Bodoglavec (Echinops) . . 0,8 3,3 3,1 2.6 2,6 2,4 0,7 48 Vrctpnčasta kadulja . . . 1,5 3,0 3,5 3,4 3,4 2,9 1,3 112 Sipan (llyssopus) .... 1,6 3,8 4,9 4,8 4,6 4,4 0,3 87 Esparzcta 2,2 2,6 3,0 2,8 2,1 0,7 56 Rdeča detelja (inkarnatka) 0.1 1,0 1,2 1,4 1,1 0,6 0.04 58 Bela medena detelja . . . 0,6 2,1 3,1 4,9 4,7 4,1 1,5 72 Ozkolistni vrbovec . . . 1,4 2,0 2,2 3,6 2,2 1,9 1,4 99 Boreč (Boraga) 1,8 2,9 3,5 4,1 3,7 2,7 0,9 97 Plavica 0,4 1,4 1,7 1,7 1,4 1,3 0,2 92 Glavinec (Centaurea) . . 0,3 0,9 1,0 1,3 1,5 0,6 0,1 64 Gadovec 6.6 7,6 8,2 8,7 6,6 3,5 153 Sl. 185. Regrat se odpre med 5. in 6. uro, a zapre okrog 9. ure Nadaljnje preiskave so pokazale, da je v nektarju nekaterih rastlin čez dan vedno enaka množina sladkorja, medtem ko se količina samega nektarja menjava; pri drugih pa je izločena množina nektarja enaka, a njegova gostota različna., Pri mnogih je izločanje nektarja najmočnejše, ko je v njem največ sladkorja, pri marsikaterih pa so največje vrednosti porazdeljene na razne dnevne čase. Vzporedno s tem niha tudi čebelji obisk. Naj večji je takrat, ko je v nektarju največ sladkorja.) Boreč ima na primer ves dan približno enako veliko nektarja, njegova sladkoba pa je različna: največ sladkorja (59 %) je v njem od 10. do 14. ure, medtem ko ga je prej in pozneje le kakih 30 %. Pri tem se nehote vsiljuje vprašanje, kako se izloča medičina. Po dosedanjih opazovanjih v dveh stopnjah. Najprej se izloča ozmotsko delujoča snov, nekakšen sirup iz sladkorjev in dekstrina, ki je dokaj gost. Izloči se na površini medovnikov včasih iz posebnih celic ali celo po razpadu vrhnjih celic. Izločeni sladkorni sirup z veliko silo vleče iz spodaj ležečih celic vodo in se s tem razredči. Takemu sesanju vode skozi membrane pravimo ozmoza. Ta je v naravi nadvse razširjena. Spomnimo se n. pr., kako se nagrbanči koža na prstih, če jih držimo dalj časa v lugu. Koža se pač nagrbanči, ker potegne lug iz prstov mnogo vode. Ozmoza je v medovnikih v nasprotnem razmerju z gostoto nektarja. Cim močnejša je, tem redkejša je medičina. Zakaj je ozmoza v določenem času najšibkejša, pa še do danes ni pojasnjeno. Najbrž je to v zvezi z življenjskim ritmom rastline, ki pa mora biti za nekatere vrste drugačen kakor za druge. Sicer pa naletimo na take individualne Sl. 186. Travniška kozja brada sc odpre okrog 4. ure, a zapre med 9. in 10. uro razlike povsod v življenju. So ljudje, ki dosežejo višek svoje delovne sile že v dopoldanskih urah, so pa tudi »nočni ptičic, za katere začne pravo življenje šele proti večeru in morejo kaj resnega ustvariti predvsem ponoči. Tudi cvetni prah ni čebelam vedno na razpolago. Mnoge rastline ga dajejo le po dve do tri ure dnevno. Mak daje obnožino približno od pol šeste do desete ure. Čebele ga samo takrat živahno obletavajo, izven tega časa pa domala popolnoma zanemarjajo. — Ker pa so čebele večinoma vle- tene na eno samo vrsto cvetlic, pomeni to, kakor pravi Frisch, za vso tisto trumo nabiralk, ki se jo odločila za bero na tej vnsti, ob urah, ko njihova cvetlica medi, obilo dela, ob drugih urah, ko ni najti na njej ničesar, pa pašno brezdelnost.) Kakor hitro pašni vir usahne, ostane truma nabiralk v panju. Le posamezne oglednice izlete in stikajo okrog, kdaj bo zopet kje kaj zanje. Če najdejo cvete polne, naznanijo to doma in pozovejo vso trumo na plan. Če usiha paša neenakomerno, so oglednice stalno na potu, da bi ne zamudile trenutka, ko se zopet izplača poklicati svojo trumo.! Pri pašah, ki nastopajo vsak dan db popolnoma določenem času, pa tudi ogledi odpadejo. Spomin za čas, ki je, kakor smo slišali, pri čdbelah dobro razvit, jim pomaga, da si lahko privoščijo ure nemotenega počitka. »In tega jim iz srca privoščimo,« se šali Frisch, »kajti, kadar je treba hraniti svoje moči za utrudljivo delo, postane tudi lenoba čednost.« MANA IN NJENI POVZROČITELJI Razen medičine, ki jo čebele za svojo prehrano iščejo in najdejo v medovnikih cvetov raznih medovitih rastlin, nudi v nekaterih krajih in letih bolj ali manj obilno, ob prav ugodnih vremenskih razmerah celo odlično pašo mana. Velikolistna lipa s približno 24.000 listi da n. pr. lahko, kakor so ugotovili, 24 kg mane na dan; krepki iglavec, visok 25—30 m, more izločiti preko noči 10—15 1 mane, 1 ha gozda s 1000 močnimi debli 100—150 hi na dan. Toda tako obilne paše so redke. Ta naravni, sladki, lepljivi, gosti, mikroskopsko čisti sok pa ne izvira iz medovnikov kakor nektar, ampak se pojavlja včasih na listju, večkrat Sl. 187. Poljski klinček se odpre med 8. in 9. uro, a zapre med 12. in 13. uro na poganjkih nekaterih listavcev in grmov, tako posebno na raznih vrstah javora, na brestih, hrastih, lipah, bukvah, vrbah, leskah, češnjah, slivah, breskvah, hruškah, akacijah in drugih. V naših krajih se o mani listavcev govori prav malo, še manj pa piše. Le hrastova mana je ponekod znana med čebelarji, in sicer tam, kjer hrast raste na večjih površinah, n. pr. na Dolenjskem, posebno v Beli krajini. Med iz te mane imenujemo listni med, vendar izraz ni povsem pravilen, ker mana ne izvira samo iz listja; res jo pa čebele nabirajo večinoma na listju, kamor padajo, kakor bomo videli, kapljice, ki jih izločajo ušice. Sl. 188. Mana na listih lipe Mnogo važnejša je pri nas mana, ki jo dajejo iglavci, kot smreka, hoja ali jelka, macesen, bor in klck. Iglavci namreč zavzemajo 55 % naših gozdov, od tega smreka 25 %, hoja 1? %, bor 8 %’, macesen 1 %, Tudi med iz te mane se napačno imenuje listni med; pravilneje mu pravimo gozdni med. Če je med iz mane, nabrane na smreki ali hoji, čist, to se pravi ne-pomešan z medom iz gozdnega ali katerega drugega cvetja, mu pravimo Smrekovec ali hojevec; macesen, bor in klek pri nas pač ne medijo toliko, da bi dali svojo posebno vrsto modu. Smrekovec ima bolj ali manj temnordečo, malone rjavo barvo, hojevec pa je temnozelene barve in prehaja pri večji množini že v črno. Od kod je ta temna barva? Mana je, ko jo ušice izločajo, čista kot voda. Zakaj je potem med teman, je ena izmed skrivnosti, ki jih gozdni med še skriva v sebi. Če je med iz mane pomešan s cvetličnim, lahko rečemo, da primes tega medu, četudi ga je v mešanici znatno manj kot polovica, da celoti svojo barvo, svoj vonj in okus. V gozdnih medovih je zajet, kot se zdi, tudi smolnati gozdni vonj, ki ga mnogi uživalci medu zelo cenijo. Sladkoba pretežnega dela cvetličnih medov je za marsikoga prehuda, v gozdnem medu pa je omiljena z neke vrste trpkostjo. A ne samo okus, tudi kakovost, barva in vonj so drugačni. Gozdni medovi so bolj polni in vsebujejo več dragocenih sestavin: dušikovih spojin, železa, mangana, fosforne kisline, apna in še nekaj drugih, ki vse pospešujejo tvorbo kosti in krvi (hemoglobin). Kako nastane mana? O nastanku mane so imeli ljudje v starih časih kaj čudne pojme. Najprej so domnevali, da pada z neba, potem, da jo sonce privleče iz rastlin, nato je bila zopet navadna rosa, za tem dež pri vedrem nebu, nadalje produkt drevesnega potenja (tega mnenja sta bila tudi Janša in G o 1 i č n i k). Šele pred dobrimi 100 leti so po skrbnem opazovanju dognali, da proizvajajo mamo ušice. Ta trditev je izzvala dolgotrajno in trdovratno borbo; na eni strani so bili zagovorniki potenja, na drugi branitelji ušic. Pristaši prve trditve so bili iz umljivih razlogov predvsem čebelarji praktiki, saij so- dolgo časa mislili, da bi moral biti med iz mane kot izloček ušic manj vreden, kar pa ni, kakor bomo videli. Zagovorniki nauka o potenju svoje trditve niso mogli podpreti z znanstveno neovrgljivimi dokazi. Po njihovem naj bi do potenja prišlo tako, da se po vročih dnevih ob hudi nočni ohladitvi sok v rastlinah še nadalje dviga k mestom porabe, k listom ali iglicam, katerih glavna naloga je asimilacija — spreminjanje anorganskih snovi v organske. Listi pa, trdijo, ne morejo vsega soka takoj predelati, tako da zaradi še vedno naraščajočega pritiska išče izhoda ter končno prodre v obliki sladkih kapljic na piano, in sicer, kakor mislijo nekateri, skozi listne reže ali, kakor trde drugi, skozi razpoke, ki nastanejo nalašč zaradi tega pritiska. Rastlinska fiziologija pa je vse te podmene ovrgla; takih razpok kljub natančnim preiskavam ni nikoli nihče odkril. Vsi botaniki so si očitno edini v tem, da sladki sok ne more priteči iz iglic in vejic brez sodelovanja ušic. Pretežna večina listnih rež je na spodnjih straneh listov in iglic, medtem ko najdemo kapljice mane skoraj vedno na zgornji strani. Razen tega vodijo listne reže v sistem medceličnih praznin, ki so napolnjene z zrakom in ne s kako tekočino. Kako torej nastane mana? Velike množine žuželk zajedavk: listne ušice, kaparji, škržati itd. se preživljajo na račun raznih rastlin; SL 189. Listne ušice na spodnji strani breskovih listov zabadajo svoja sesala v gostitelje ter jim odvzemajo iz določenega tkiva (sitaste cevke) toliko soka, kolikor ga potrebujejo. Pri tem prehranjevalnem načinu morajo seveda živali v edini svoji hrani, rastlinskem soku, najti snovi, ki so jim potrebne za življenje, rast in razploditev. Natančnejša preiskava pa je pokazala, da je v soku in mani tem živalim potrebne beljakovine zelo malo, kar vidimo iz naslednje preglednice: V odstotkih ima hojev sok hojeva mana hojev med vode . . 98.68 48,34 18,89 suhih snovi, med temi . . . 1,37 51,66 81,11 invertnega sladkorja . . . . 0,72 18,80 65,10 trsnega sladkorja . . . . . 0,06 13,09 3,51 dekstrina . . 0,01 7,38 9,70 vsega sladkorja .... . . 0,79 39,72 78,51 beljakovin . . 0,06 — • 2,46 použiti velike množine .vode in v njej porabijo sproti za sebe, sladki sok, ki j Če hočejo torej ušice zadostiti svojim potrebam po beljakovinah, morajo raztopljenega sladkorja. Beljakovine m ni potreben, pa izločijo po drobnih kapljicah. To njihovo izločino imenujemo mano. Bilo bi pa napačno, če bi med iz mane cenili manj kakor cvetličnega, češ da je iztrebek ušic. Te živalce imajo pri tem le vlogo črpalk; zaužiti sok potuje sicer po prebavilih, toda odvečno sladkorno raztopino izloča iz telesa, kakor so pokazale preiskave, poseben filtrski prekat. Če ne bi bilo tako, mana ne bi mogla biti mikroskopsko čista.* Gornja preglednica je tudi dokaz proti teoriji o potenju. Če bi bila toana produkt potenja, bi morala biti kemično enaka drevesnemu soku, je pa v resnici, kakor vidimo, med njima velika razlika. V čem se po vsem tem razlikujeta cvetlični in listni oziroma gozdni med? Osnova, surovina je pri obeh enaka, to je rastlinski sok. Razlika je v tem, da v cvetovih predelajo medovniki sok v nektar, mane pa ne izloča neposredno rastlina sama, ampak nastopajo žuželke v vlogi medov-nikov, to je posredovalcev med sokom in mano. Čebele ravnajo s cvetličnim Hektarjem in mano popolnoma enako, tako pri nabiranju, odnašanju domov in spravljanju v celice kakor pri nadaljnjem predelovanju in zgoščevanju. Razlike med cvetličnim in gozdnim medom povzroča samo različen nastanek obeh vrst sladkih snovi. Mana, kakor seveda tudi nektar, še dolgo ni med, saj jo morajo čebele prav tako temeljito predelati kakor nektar. Med iz mane gre skozi dva živalska laboratorija, cvetlični med skozi enega. Listna mana in njeni povzročitelji. Najvažnejši povzročitelji mane so listne ušice (Aphididae) in ščitne ušice, kaparji (Cocci-d a e).** Ušice pač dobro poznajo vsi sadjarji in vrtnarji. V slivovih in breskovih nasadih lahko povzročijo veliko škodo, zato jih z vso pravico zatirajo. Na robiniji (akaciji), leski, jablani, vinski trti, hrastu in še na nekaterem drevju ter grmovju proizvaja mano kapar iz družine * Preiskavo je opravil prof. dr. Schneider-Orelli, direktor entomološkega inštituta v Ziirichu. ** Listne ušice in kaparji spadajo v živalski razred kljunatih žuželk. Za skupino so značilna v kljuuec preoblikovana usta. 1 e c a n i u m. V juliju in avgustu padajo ponekod v vročih dneh z robinije kaplje, tako da je na tleh pod njo vse pokapano. Ti kaparji sede na mladikah. Zdi se, da so na robiniji in slivi kot paraziti ušice iste vrste (Leca-ndum corni). Hrast da spomladi, ko cvete, mnogo cvetnega prahu, bolj pa je znan po hrastovem medu, ki izvira od mane hrastovega kaparja. Te ušice sede v gostih naselbinah na mladikah in mečejo mano na nižje liste, na grmovje in razne rastline. Te mane je včasih toliko, da teče z drevesa v kapljah in se celo sliši, posebno ponoči, ko je vse mirno, kot da pada dež. Po vsakem dežju se kaparji posuše in razpadejo v mokasto snov, a jih Sl. 190. Skristalizirann mana na vrbovi vejici kmalu nadomesti nov zarod. Hrast medi z redkimi izjemami vsako leto. Mnogo te mane dado veliki slavonski gozdovi. Vrbova ušica (Lachnus viminalis) se včasih na vrbovih vejah zelo razmnoži ter izloča ob ugodnih vremenskih razmerah, zlasti v našem Podonavju, velike množine mane. Tekoča mana pa se sčasoma strdi ter napravi okoli vej belkasto trdo skorjo (inkrustacija, sl. 190). Med iz te mane v satju rad kristalizira. Čebele ga pogosto zmečejo iz celic in znosijo iz panjev. Breskova ušica (Aphis persicae) je zelcnkastopepelnata. Razmnožuje se zelo hitro. V juniju je že mnogo krilatih samic, ki se naglo širijo z breskve na breskev. Naselbine ušic se razvijejo na zgornji strani mlajših listov. Včasih so posamezne vejice obremenjene s tisoči ušic vseh starostnih stopenj. Velike količine breskove mane privabljajo tudi čebele. Na ostalih navedenih listavcih se pri nas pojavlja mana bržkone bolj poredkoma. Kaj določnega se o tej vrsti mane ne da povedati, ker se ni v Sloveniji do sedaj še nihče temeljito ukvarjal s tem vprašanjem. Pro- učeval pa je mano dr. Sima Grozdanic, toda kar velja za Slavonijo in Vojvodino, ne velja povsem za naše razmere. Mann in čebele. Prav gotovo izvira vsaj v letih, v katerih se čebelarji hvalijo, da medi vsak kol, pretežni donos od mane; po drugi strani pa gre na račun takega medenja tudi marsikatero nesrečno prezimovanje. Dostikrat čebelarji niti ne vedo, da imajo v panjih med, ki ni primeren za prezimovanje. Posledice se pokažejo šele spomladi, toda takrat navadno ni več pomoči. — »Slovenski čebelar« je leta 1949 poročal, da hrastova mana ni nevarna samo čebelam, temveč celo starejšim ličinkam. Če pitamo družine s samim medom iz čiste hrastove mane, ličinke zaradi strupa i zoni ta, ki je v njem, odmro. Treba bi bilo preiskati, ali velja ta trditev tudi za naše kraje. Slabo lastnost listnih, pa tudi gozdnih medov, da povzročajo pozimi grižo, pripisujejo nekateri raziskovalci dekstrinom. To so vrsta sladkorja, ki krijejo v sebi še mnoge tajnosti. V teh medovih jih je vsekakor več kot v cvetličnih. Novejša raziskovanja pa zvračajo krivdo slabega prezimovanja bolj na m e leči t o z o, ki je zelo težko prebavljiva in slabo topljiva. Sestavljena je iz dveh molekul gozdnega in ene molekule sadnega sladkorja ter je torej tri-s a h a r i d. Vendar vpliva med iz mane, zlasti hojev in smrekov, po naših izkušnjah v splošnem ugodno na razvoj čebeljih družin. Potemtakem je kaj primeren za spomladansko dražilno pitanje. Gozdna mana in njeni povzročitelji. Na iglavcih so drevesne ušice, 1 a c h n i d i, najvažnejši proizvajalci mane. Le pri smreki stoje lachnidi na drugem mestu, in sicer glede na zmogljivost in glede na letni čas..Glavno smrekovo pašo, ki traja navadno dva do tri tedne (od konca aprila do srede junija), povzroča kapar L e ca n i u m h e m i c r y p h u m (sl. 191 in 195). Njegove samice so kostanjeve barve in imajo obliko graha. Mnogo daljšo, toda ne tako izdatno pašo pa da več vrst 1 a c h n u s o v. Za medenje hoje, bora in macesna so pomembne samo nekatere vrste iz rodu lachnusov, predvsem T, a c h n u s p i c h t a e (sl. 195). Naj sledi kratek opis razvoja te za nas važne vrste lachnusov, ker lahko velja kot primer za večino drugih vrst. Spomladi se od srede marca do srede aprila izleže iz vsakega zdravega zimskega jajčeca nekrilata samica, ki po treh levitvah doraste in rodi, ne da bi se sparila (parteno- Sl. 191. Najvažnejši povzročitelji mane na smreki (Lachnus hyalinus, Lachnus farinosus, Lccanium hemicryphum) Sl. 192. Mlade lekanije kmalu po izrojitvi na Iglah majskih poganjkov smreke v različnih povečavah geneza!), okoli 25 mladic. Te se pozneje prav tako razmnožujejo. Do jeseni nastane večinoma 7 pokolenj samih nekrilatih deviških samic, ki rodijo živo potomstvo. Le enkrat spomladi, večinoma v tretji generaciji, se rode tudi krilate samice, po katerih se žival razširja na druga drevesa. Zadnja jesenska generacija je dvospolna. Pojavijo se krilati samci in nekrilate samice (sl. 194), ki se medsebojno sparijo. Po sparitvi samci poginejo, samice pa šele, ko odlože po kakih dvajset jajčec posamič na spodnjo stran iglic. Jajčeca so temnozelena in dolga skoraj 2 mm, torej nekaj daljša in približno dvakrat širša kot čebelja. Kakor je na listavcih in grmovju lahko najti ušice na spodnjih straneh listov ali na poganjkih, kadar se na njih pojavlja mana, tako težko jih je je zaslediti na iglavcih. Pri iskanju lachnusov na tem drevju je treba biti zelo pazljiv. Ne smemo jih iskati na iglicah, ki jih obletavajo čebele, ali pa pod drevjem na velikem robidovem, leskovem in drugem listju, ki je ob dobrem medenju včasih kar na debelo pokapano, temveč popolnoma drugje. Živalce sede , na iioganjkih, večinoma ob korenih iglic. Vedeti rJ moramo, da večina ušic meče kapljice mane iz zadka do 5 mm visoko 1 -faimsKe jajc« X \ Tuta st i živali M šamita. S samec Sl. 193. Poglavitna proizvajalka mane na hoji ušica Lachnus pichtae Sl. 194. Na levi: hojeva vejica s srednje veliko sesajočo ušico Laehnus pichtac. Na desni: spodnja stran hojeve vejice s krilatim samcem iste ušice in do 30 mm vstran. Zato večinoma ne padajo kapljice navpično na veje in na listje spodaj tik ob deblu. Dorasla samica Lach-nus pichtae je 4—5mm dolga. Njeno telo je hruškasto, zadek pa nekoliko koničast, tipalke dolge do pol telesa, oči rjavkasto-rdeče. Kadar ne sesa, zaklopi svoj rilček navzdol v žlebič. Tako spravljen ji sega do sredine telesa. Noge ima umazanozelen-kaste, koleno in skočne sklepe črne, na zelenem zadku zgoraj pa tri podolžne, ozke, bele proge, od katerih gre ena po sredini, drugi dve ob straneh in se vse ob sprednjem in zadnjem koncu skoraj stikajo. Spodnja stran zadka je izrazite belkaste varovalne barve. Druge vrste lachnu-sov so nekoliko manjše. Neka rjava vrsta, dolgonoga, gladka, svetločrna, na predzadnjem in predpredzadnjem hrbtnem ščitu zadka pokrita z ble-ščečebelim voščenim izločkom. Lachnus piceae, je pa dvakrat večja. Pojavlja se na hoji in smreki bolj poredko, a kadar se pojavi, jo je najti v ogromnih množinah. Sesa na starejših vejicah. Vrste na smreki sede skupaj navadno v večjih združbah in jih je zato laže opaziti. Včasih na medečih hojah ni opaziti lachnusov. Potem lahko najdemo na spodnji strani nežnih majskih poganjkov hojevo brstno ušico, Mindarus abietis, ki je rumenozelena. Izloča majhne kapljice mane in da, sicer bolj poredkoma, skromno zgodnjo hojevo pašo. V rogovilah Sl. 196. Hojeva vejica s kaparjem Lecanium sericeum in z velikimi kapljami mane najdemo včasih jelovega kaparja, Lecanium sericeum, ki ni tako velik in niti približno tako pogosten kot smrekov kapar. Proizvaja pa razmeroma velike kaplje mane in se najbrž tudi udejstvuje pri omenjeni zgodnji paši. Čebelarji morajo torej lach-nide in kaparje iz vrste Lecanium šteti med zelo koristne živali, posebno še zaradi tega, ker jih niti gozdarski entomologi ne štejejo med škodljivce, saj izguba nekoliko stotih kubičnih centimetrov soka na dan v prehrani velikega drevesa očitno nima omembe vrednega pomena. Niti na majhnih, pol metra visokih poskusnih hojah, ki so gostile sto in več lachnusov, niso opazili okvar. Prirastek lesa ni pri medečih hojah prav nič manjši kakor pri ne-medečih. Kako sesajo lachnidi. Kadar lachnidi sesajo, se postavijo vzporedno z iglicami k vejicam in so tako podobni skrajšanim, zaokroženim iglicam. Zaradi tega, zaradi dobre varovalne barve in ker nastopajo večinoma posamezno, jih nevajeno oko težko spozna in odkrije. Ko ušica najde na mladem ali leto dni starem poganjku primerno mesto, nastavi svoj rilček, ki je sestavljen iz dveh parov votlih ščetinic* sprednjih in spodnjih čeljusti. Vse skupaj obdaja rilčkova cevka. Pri zahodu zarine ušica vse štiri ščetinice v mehke celice in jih predre. Z zabadanjem preneha, ko pride do sladkih sokov. Sesata spodnji ščetinici, zgornji pa izločata pri zabadanju in izvlačenju posebno tekočino, ki se na zraku takoj strdi. Pri izvlačenju sesala zadela ta snov odprtinico in tako onemogoči vsako iztekanje rastlinskih sokov. Medenje iglavcev. Kdor se hoče prepričati, da res povzročajo mano ušice, naj odreže v gozdu medečo hojevo vejico in jo dene doma v posodo z vodo. Lahko tudi izkoplje majhno medečo hojo ter jo vsadi na vrtu ali še bolje v večjo posodo. Tako bo lahko, kadar bo hotel, opazoval, kako ušice sesajo in kako odmetavajo kapljice mane. Dobro je, če pod drevescem razprostre čist papir, da bodo izločene kapljice bolje vidne. Za kontrolo lahko vsadi še eno hojico brez ušic. Prepričal se bo, da ta ne bo medila. Znano je, da ne proizvajajo vse ušice take mane, da bi privabljale čebele, niti ne vsako leto enako veliko, kako leto pa sploh ne. Včasih jo ližejo le mravlje in muhe, medtem ko se čebele zanjo ne zmenijo. Hoja večkrat na enem mestu medi, na kakem drugem mestu v neposredni bližini pa nič. Zgodi se celo, da medi le ena veja ali ena sama njena stran. Včasih zamedi hoja pozno jeseni, n. pr. v septembru ali v začetku oktobra, ko za čebele njeno medenje sploh ne pride v poštev. Tako medenje pa obeta v prihodnjem letu dobro hojevo pašo. Tedaj se namreč že jeseni pojavi na iglicah razmeroma mnogo spolnih živalic in zimskih jajčec, iz katerih se lahko drugo pomlad izleže vsa tista ogromna množica lachnidov, ki je potrebna za izdatno medenje. Vprašanje pa je seveda, če bodo razmere do srede julija ugodne za njih množično razploditev. Znake mane so opazovali celo že v snegu okoli novega leta, ko je vse življenje v drevesih še počivalo. Povzročitelji mane pa imajo tudi svoje sovražnike v različnih žuželkah (polonice, trepetalke, tančičarice, pajki in tako dalje), vendar jim te ne morejo prav do živega. Bolj nevarne so jim ose, ki jih lahko toliko uničijo, da medenje sploh preneha. VZROKI MEDENJA Marsikatere cvetnice ne med c vsako leto, a celo, ko mede, proizvajajo v različnih krajih različne količine nektarja.) Čebelarji dobro vedo, da da žepek v kaki dolini dobro pašo, medtem ko že deset kilometrov vstran ne naberejo zimske zaloge niti močne družine.1 Borovnico, ki v nekaterih letih prav izdatno medi, včasih mraz popolnoma uniči ali pa hladno vreme in dež njeno cvetenje tako omejita, da morejo čebele brati na njej le nekaj dni.^ i Izkušnje in raziskavanja o vzrokih medenja nas pouče, da vpliva na medovitost kake rastline mnogo činiteljev. Ti činitelji so kaj različni; podnebje, zemljepisna širina, nadmorska višina, temperatura, i n s o 1 a c i j a, veter, lega, količina padavin, vlažnost zraka, narava tal, množina rudninskih snovi v zemlji itd. Oglejmo si od teh činiteljev samo tiste, katerih vpliv je dovolj očiten in razumljiv! Sestava tal. Poskusi, ki so jih napravili v Franciji v Fontainebleauju, so pokazali, da čebele belo gorčico (Sinapis alba) najbolj obiskujejo, če raste na peščenem in apnenem zemljišču, narobe pa ajda bolje medi na silikatnih, to je na ilovnatih tleh. Tudi lucerna zahteva za uspešno medenje apnena tla. Facelija ima rajši glinasto podlago. Škržolico (Hieracium), ki v okolici Pariza ne medi, čebele zelo obiskujejo v Bourgogni. V Franciji peteroprstnik (Potentilla) ne medi, pač pa v Nemčiji. Zebrat (Galeopsis) daje nektar samo v goratih pokrajinah. Proučevalci medenja trdijo na splošno, da ilovnato-apnena tla medenje pospešujejo, medtem ko ga močvirna zavirajo. S tem pa gotovo ne mislijo, da močvirne rastline sploh ne mede. Zmožnost zemlje, da zadržuje vlago, nima tako velikega pomena za medenje, kot se navadno misli. Ajda in jesenska resa medita v rahlih tleh, čeprav njiju korenine ne segajo globoko in ne morejo doseči vlage, ki jo zadržujejo globlje plasti. Oljna repica medi tudi v težki zemlji. Protea mellifera, nizko drevo, ki raste v Južni Afriki in uspeva najbolje v peščenih tleh, daje v svojih tulipanovim podobnih cvetih toliko nektarja, da ga človek lahko zajema z žlico. Doseljeni Nizozemci ga imenujejo »Zuckerboom«, mi pa bi mu lahko rekli sladkorno drevo. II jen navaja v svojem delu )»Krajexrna vlaga in množina sladkorja v rastlinah«, da je bila celotna množina sladkorja v soku, ki ga je bil iztisnil iz listov na suhih tleh rastoče rastline, stalno višja kot pri rastlinah, ki so rastle na vlažnih tleh., Listi rastline z vlažnih travnikov so vsebovale 0,69 g sladkorja, s suhih travnikov 1,04 g, s peščenega brega 3,53 g. Pri raz-iskavanju je uporabljal liste iste rastline, in sicer liste male kislice (Rumex acetosella). Nadalje je raziskoval količine sladkorja v sokovih dreves, ki so rastla v južni Franciji, in ugotovil, da so bili grmi in drevesa bogatejši sladkorja kot zelišča. Medtem ko so imela zelišča le redko nad 2 % sladkorja v soku, ga je našel pri ostrolistnem javoru (Acer p 1 a t a n o i d e s) 10. junija 3,09 %, pri češnji 10. junija 3.90 %, pri pušpanu, ki je rastel na skalah, pa 21. junija celo 10,1 %. R o b i n i j a ali neprava akacija je imela 2. junija, to je med cvetenjem, le 2 %l sladkorja v soku. Voda. Korenine črpajo iz tal vodo in rudninske snovi, ki so v njej raztopljene. Če primanjkuje vode, rastlina vene in, če suša traja, se lahko celo posuši. Če ni dovolj vlage, tudi medenje ponehuje. Nasprotno pa primerna vlažnost tal in zlasti vlažnost zraka izločanje medičine poveča. B o n n i c r je takoj po dežju, ki je trajal od 9. do 13. julija, meril količino izločenega nektarja pri nekaterih rastlinah in dobil tele podatke: Julij Nektar, izločen iz 14. 15. 16. in i 1 i g 17. 18. 19. 6 cvetov Fuchsia globosa . . . 208 275 .327 143 112 79 6 cvetov Lantana camara . . . 18 25 30 27 24 21 3 cvetov Petunia nyctaginiflora 62 63 73 65 58 56 Stanje vremena lepo lepo lepo lepo lepo lepo Iz tega poskusa sklepamo, da> se količina nektarja po dežju čedalje bolj dviga, doseže približno tretji dan svoj višek, nato pa zaradi nazadujoče vlage v tleh in zraku polagoma spet pojema. Čebelarjem je bolj ali manj znano iz izkušenj, da rahel dež cvetoči robiniji, žepku, žajblju in še mnogim drugim rastlinam zelo koristi,1 ker se po dežju zviša količina vlage ne samo v zemlji, ampak tudi v zraku. Cvetočemu kostanju pa že kratkotrajne plohe škodujejo.) Odprti cveti por j ave in prenehajo mediti. Kostanj zopet' znmedi, ko so odpro novi cveti. Manj je znano čebelarjem, da pravilna porazdelitev padavin med vegetacijskim razvojem rastlin na kraških tleh tako rekoč odloča o njihovem kasnejšem medenju. To velja za žepek, žajbelj, še posebno pa za enoletni čišljak, ki je pomembna medovita rastlina v Vojvodini. Vsekakor ima vlaga tal in zraka pospešujoč vpliv na medenje. Prevelika vlaga in močni nalivi medenje prekinejo za daljši čas ali celo ustavijo, zlasti če sledi dežju ohladitev ozračja.; Rudninske snovi. Verjetno je, da tudi v vodi raztopljene rudninske snovi vplivajo na medenje. Delno smo omenili njih vlogo že pri obravnavanju sestave tal. Poljedelcem je znano, da dušikovo gnojilo pospešuje rast listov, fosforna kislina razvoj zrna, bazične snovi pa rast korenin. Vpliv teh gnojil je preizkušal Veprikov pri ajdi in detelji. Ugotovil je, da kalij in fosforna kislina zvišata izločanje nektarja in slednjič tudi donos zrna oziroma donos semena. E w e r t je delal iste poskuse z ajdo, ki je rastla na peščeno-ilovnatih tleh in v lahki peščeni zemlji. Kakih posebnih uspehov ni dosegel, kajti čebele so v enakih množinah obletavale cvetočo ajdo na vseh njivah, pa naj so bile gnojene ali negnojene. Da imajo rudninske snovi le nekaj pomena za medenje, smemo domnevati že zaradi dejstva, da razgradi kalij v zvezi s fermentom diastaze rastlinski škrob v sladkorje (grozdni sladkor in dckstrinc). Zanimivo je, da ima že omenjeno južnoafriško sladkorno drevo v nektarju precej kalija. Iz njegovega nektarja so z izparivanjcm odstranili vodo in preostalo suho snov sežgali. Pri analizi so kemiki ugotovili, da je bilo prisotnih 15,5 % kalija, kar je zelo veliko. Kaliju nasprotno deluje kalcij. Ta dva elementa sta si neprestano »v laseh«, vendar sta oba nujno potrebna za uspevanje rastlin. Kaj bi se zgodilo, če bi manjkal kalcij? V rastlini bi ostali sami sladkorji in bi j o kmalu razgnali. Le poglejmo češnjo! Ce ji manjka kalcija, se njeni sladkorji ne morejo pretvoriti v škrob, ampak se spremene v neko smolnato snov, ki zamaši žile, predre lubje in se izceja iz debla. G d t z e je poskušal z dušikovimi gnojili pojačati izločanje nektarja, a se je pokazalo obratno. Dušikove snovi spodbujajo rastlino k rasti, ne pa k hitremu cvetenju. Med rastjo pa porabi rastlina mnogo škroba in sladkorja. Zato je manj možnosti, da bi se presežek sladkorja Uveljavil pri medenju. Iz vseh teh poskusov pa nikakor ne sledi, da s hlevskim gnojem in umetnimi gnojili ne bi bilo mogoče doseči boljšega medenja. Potrebni bi bili še nadaljnji poskusi, pri katerih bi bilo treba upoštevati sestavo tal, ki je skoraj v vsakem kraju drugačna. Pri vseh poskusih bi fiiorali uporabljati isto vrsto medovitih rastlin; če bi uporabljali dve rastlinski vrsti, bi morali število poskusnih parcel podvojiti. Vlažnost zraka. iB o n n i e r je mnenja, da ima zračna vlaga večji vpliv na medenje kot vlaga v zemlji^ Pod steklenim zvonom je namreč v vlažnem zraku prisilil do medenja šmarnico, navadno lakoto (G ali um m o 11 u g o), vinsko rutico (Ruta graveolens) in tudi razne tulipane. Kot se poleti človek v vlažnem in toplem zraku hudo poti, kar seveda komaj opazimo, če piha veter, tako tudi v podobnih razmerah medovniki obilneje izločajo nektar. ^Vlaga v zraku ovira izhlapevanje vode iz rastline in tudi iz nektarijev. Narobe pa se nektar hitreje posuši, če je zrak suh, posebno če piha poleti jugozahodnikjlzrcdno hitro se posuši nektar v cvetih lipe in sadnega drevja, ker so njih cveti odprti, ter imata zaradi tega sonce in veter prost dostop do cvetnega dna in medičine. V drobnih cevastih cvetih nekaterih ustnatic ali v stisnjenih cvetih detelj in drugih metuljnic berejo čebele celo ob suhem vremenu. Cveti, ki imajo medovnike in medičino skrito v ostrogah ali globoko na dnu venčnih oziroma čašnih cevi, ohranijo namreč vlago in nektar v njih dalj časa. Mnoge rastline imajo cvete podnevi sploh zaprte ter gostijo z nektarjem le večerne in nočne žuželke, predvsem metulje, gozdne rastline navadno dlje mede kot rastline na odprtih travnikih, saj je v gozdu zaradi obilnega zelenja boljša transpiracija, to se pravi večje izhlapevanje vode iz rastlin in je zato tudi zrak v poletni vročini v gozdu vlažnejši in hladnejši kot na polju. \ Temperatura. Med dosedanjim razmotrivanjem smo omenjali (vročino in hlad. kot posredna činitelja, kot činitelja, ki odločata o količini vlage v zraku ali v tleh in s tem kajpada nič manj o medenju. Temperaturne razmere pa lahko tudi neposredno vplivajo na izločanje nektarja. Cesto se zgodi, da je vlage dovolj, a kaka rastlina le ne medi, ker ni primerne temperatureJZahtevna glede tega je materina dušica, ki močno medi šele ob precej visoki tempera turi,_Uo je približno pri 30° C.' Nizke nočne temperature zelo škodujejo nekaterim medovitim rastlinam zlasti spomladi in jeseni^.A j d a medi n. pr. samo tedaj, če ponoči ne pade toplina pod 16° C. Ivi in spomladanski resi nizke temperature manj škodujejo, posebno če se ne ponavljajo. Občutljivejši sta češnja in borovnica. Tudi robinija zaradi hlada često odreče. (Škrob in sladkor sta produkt f o t o s i n t e z e.j Nastajata iz vode in ogljikovega dvokisa s pomočjo sončne energije v zelenih organih rastline. Pri tem pa je potrebna tudi primerna temperatura. Navadno prično naše rastline usvajati, to se pravi stvarjati škrob že pri temperaturi tik nad 0° C. Zgornja skrajna meja za usvajanje leži praviloma med 35 in 50° C. Proces fotosinteze se začne pri 16° C, nakar narašča in poteka ob zadostni vlagi najugodneje pri tej ali oni višji toplini do 30° C. Pri tem se zvečuje tudi aktivnost nektarijev, kar je samo odsev splošne dejavnosti rastlinskih organov^J Vendar se pomen višjih temperatur za medenje pri mnogih rastlinah precenjuje. Po dežju višje temperature nekaj dni gotovo zelo dobro vplivajo na delovanje nektarijev. Ce pa vročina le predolgo traja, začne mnogim rastlinam primanjkovati vlage, kar zavre tudi medenje. O škodljivosti nočnih ohladitev za medečo rastlino so mnenja deljena. Gbtze ugotavlja, da pri hudi nočni ohladitvi robinija izdatneje medi. Beutlerjeva je gojila s v i 1 n i c o (A s c 1 e p i a s) in b o r a g o pri raznih temperaturah ter navaja, da je ponoči pri 10° C prišlo do poglavitnega izločanja nektarja, opoldne med 30 in 40° C pa je bilo izločanje najmanjše.[Nadalje trdi, da je temperatura znotraj bioloških meja, to je v mejah, v Katerih je še možno normalno življenje medeče rastline, brez vpliva na izločanje nektarja. [Gotovo pa je, da poteka izločanje v popolnoma določenem ritmu, kar je s poskusi dokazal že B o n n i e r. Proizvajanje nektarja, ki je pri večini medovitih rastlin obilno navsezgodaj zjutraj, se proti najbolj vročim uram dneva, to je nekako do 15., vedno bolj zmanjšuje, a se proti večeru spet povečuje. Pri tem pa je treba upoštevati še znano dejstvo, da se cveti raznovrstnih rastlin ne odpirajo ob isti uri. V Alpah, kjer cveto zlatičnice in homulice (Grassu-1 a c e a e) istočasno, obiskujejo čebele prve le zjutraj, druge pa šele proti večeru. Insolacija. Brez sonca ni cvetja, niti dobrega medenja. Cesto posamezne medovite rastline, ki jih obseva sonce, bolj ali celo izdatno mede, medtem ko druge istovrstne rastline, ki rastejo nekaj metrov proč — v senci, ne medijo in jih čebele ne obiskujejo. Dolgotrajna sončna pripeka zvečuje transpiracijo in ob pomanjkanju vode usahnejo tudi viri medičine v nektarijih,! Vetrovi.[Izločan j e nektarja kaj pogosto prekinejo vetrovi. Večini medečih rastlin so nevarni suhi, vroči vetrovi, ker ne posuše samo nektar, ampak tudi povzroče, da rastlina prehitro odcveteATaki vetrovi so n. pr. nevarni robiniji, ki lahko zaradi njih odcvete v nekaj dneh in ne da pričakovane paše. Zanimivo je, da nekaterim rastlinam, n. pr. močno medečemu šetraju v Liki hladni severni vetrovi ne škodujejo in ne ustavljajo izločanja nektarja. Najboljša obramba pred neugodnimi vplivi vetrov je gozdna odeja. Čebelar ne sme tega nikdar izgubiti iz vida. Zato naj redno zasaja goličave z raznovrstnim medovitim drevjem in grmovjem. V varstvu grmičkov in dreves najde prenekatera cvetnica zaklonišče in take življenjske okoliščine, da lahko cvete in medi. Splošne klimatske razmere kake dežele imajo prav tako svoj vpliv na medeče rastlinstvo. Pri isti rastlinski vrsti se proizvajanje nektarja poveča z zemljepisno širino. Iz poskusov, ki sta jih napravila L a y e n s in Bon ni er v pokrajini Eure pri 49° zemljepisne širine in na Norveškem pri 62° zemljepisne širine, sledi, da rastline, ki jih obiskujejo čebele zaradi nektarja na Norveškem, v Franciji zanemarjajo. Nekatere sviščevke bolje mede v Skandinavskih Alpah kot v Francoskih. Nadalje so opazili v Franciji, da se pri isti rastlinski vrsti poveča izločanje nektarja z nadmorsko višino. Sili n a in zebrat, ki ju čebele v nižini komaj upoštevajo, v gorskih krajih zelo cenijo. Verjetno je, da so gorenjski čebelarji v prejšnjih stoletjih nosili kranjiče v hribe predvsem zaradi tega. Medenje hoje in drugih iglavcev ni odvisno od tal, če je le zemlja dovolj vlažna. Narobe pa more podnebje naravnost odločujoče vplivati na ušice pri izločanju mane. Dobra leta s pašo na hoji so znana kot vroča in suha, saj često sovpadajo z dobrimi vinskimi letinami. Slabo vpliva na medenje iglavcev prepogosto deževje, vzhodni veter ali burja, pospešuje pa ga lepo, toplo vreme z večkratnim vmesnim rahlim deževjem. Vendar hoja včasih kljub neugodnemu vremenu trdovratno medi. Če le malo preneha večdnevno deževje, se zopet pojavijo čez dan ali dva sladke kapljice na listju pod drevjem. Čebele prineso največ hojeve mane v zgodnjih jutranjih urah. Če pa je v zraku premalo vlage, se mana zelo hitro posuši. Nočna rosa vzdržuje sicer dov'olj vlage v kapljicah, a se po sončnem vzhodu kljub temu lahko tako zgostijo, da pade voda v njih od 80 na 20 % ali še niže. Tako pride včasih tudi na iglavcih do strditve sladkorja na vejah, do i n k r u s t a c i j e, pri čemer je odločilna vsekakor tudi melecitoza. Cim bolj se mana zgosti, tem manj je uporabna za čebele. Pohleven topel dež jo raztopi in jo čebele zopet živahno nabirajo. Medenje torej uravnavajo najrazličnejši zunanji činitclji, odvisno pa je tudi od rastline same, od njene narave in njenih lastnosti, ki pa spričo neugodnih vremenskih okoliščin kaj rade odpovejo. KAKO ČEBELE DRUGA DRUGO OBVEŠČAJO O PAŠI Ce stakne čebela zunaj panja med ali kako drugo sladko snov, mora o tej svoji najdbi doma nekako pripovedovati, kajti ne dolgo potem se zbere na mestu, ki ga je odkrila, nešteto čebel iz njenega panja. Že Maeterlinck je razmišljal, kako to store, ugibali pa so v prejšnjih časih o tem tudi drugi. Nekateri so mislili, da se sporazumevajo čebele z glasovi, ki jih proizvajajo s krili, ali da izvabljajo svoje tovarišice na pašo s posebnim načinom poletavanja pred pročeljem panja. Šele dr. Frischu se je posrečilo razvozlati »čebeljo govorico«. Postavimo blizu panja s steklenimi stenami skledico, napolnjeno s sladkorno raztopino, in počakajmo, da sede k njej kaka čebela. Kakor hitro se to zgodi, sladkosnedko primerno označimo na oprsju, da jo bomo kasneje prepoznali v gneči med njenimi družicami. Nato pa pohitimo k opazovalnemu panju! Razumljivo je, da si bo zaznamovana čebele s sladko tekočino napolnila svoj želodček in šele potem odletela proti domu. Kmalu jo vidimo, kako pristane na bradi domačega panja. Spretno se prerine do žrela, smukne mimo stražaric in se povzpne na najbližji sat. Sredi nekje med družicami se sunkoma ustavi in skoraj negibno občepi na mestu. Kmalu opazimo, kako ji pripolzi po iztegnjenem jezičku drobna kapljica sladke tekočine, ki jo obdajajoče jo čebele takoj razvzamejo. Medičino bodo predelale in nato izločile v celice ali pa popitale zalegi. Naša čebela je menda razdala vse, kar je hranila v medni golši, kajti mahoma skrije svoj jeziček in se začne premikati. Toda to ni navadno premikanje. V tem njenem premikanju je opazili popolnoma določen ritem. Na ozko odmerjenem prostoru sredi največje gneče stopica čudno zgrbljena v premeru kakega centimetra zdaj na levo, zdaj na desno okrog. Opisujoč pri tem vsakokrat po dva do tri polne kroge. Tovarišice, med katerimi se mota. ples vidno razburja. Z iztegnjenimi tipalnicami ji slede tik za petami, da so videti, kot bi bile pripete na njen zadek z nevidnimi nitkami. Naposled vodnica prekine igro. se oprosti podrepne druščine in odhiti na sosednji sat, kjer znova zapleše. Z nenavadnimi kretnjami opozarja plešoča čebela svoje tovarišice, da je zunaj hrane na pretek, jih poziva k delu in priganja na bero. Tn tovarišice jo razumejo. V gostih curkih se vsipljejo iz panja, da poiščejo krmišče. Ne preteče pol ure, pa se vračajo prve odposlanke. In vsaka izmed njih pleše, ko se je znebila sladkega tovora, vsaka izmed njih izvablja s svojim plesom nove trume delavk na prosto. V panju je čedalje več plešočih čebel, razburjenje se stopnjuje, direndaj narašča. Nehote pa se pri tem vsiljuje vprašanje, kako najdejo čebele kraj, kjer je dobiti hrano? Najlaže bi ga našle, če bi po končanem plesu sledile plesalki in letele za njo, ko bi iskala krmišče. Vendar ni tako! Niti ena se ji ne pridruži, ko pohiti k žrelu, nobena ne leti neposredno za njo. Dolgo časa si niso znali tega raz.ložiti. Naposled pa so le rešili to vprašanje vsaj za blizu panja ležeča krmišča. Prvotno krmišče je bilo postavljeno 10 m južno od panja. K skodelici s sladkorno raztopino je privabil dr. Frisch kakih 10 čebel in jih označil. Vse zaznamovane čebele so po prihodu v panj plesale. Nato je razpostavil kakih 20 m daleč severno, južno, vzhodno in zahodno od panja v travo skodelice z medom, da bi jim olajšal iskanje. Nekaj minut po končanem Sl. 198. Kroženje inosmičenje čebele, ki naznanja v panju pašo plesanju so se pojavile obiskovalke iz opazovalnega, panja pri vseh skodelicah. Nobena od njih ni vedela za kraj, kjer je nabirala prva plesalka. Iskale so na slepo srečo v vseh smereh in tako našle ne samo prvotno krmišče, temveč tudi vse ostale skodelice, ki so bile razpostavljene v travi. Kako daleč naokoli pa iščejo čebele? Prvo krmišče je Frisch obdržal v bližini panja, druge skodelice pa postavljal pri naslednjih poskusih v vedno večjih razdaljah od panja. Čim bolj jih je odmaknil, tem dlje je trajalo, da so prišle čebele do njih. Pri zadnjem poskusu, ko so bile skledice oddaljene cel kilometer, je trajalo kar 4 ure, da so našle do njih. Ko so čebele srkale na zelo oddaljenem krmišču, so jih označili, njih odlet pa je veriga ljudi sporočila opazovalcu pri panju, ki je že čez nekaj minut Ugotovil, da • niso bile obiskovalke kake slučajne čebele iz okoliških čebelnjakov, ampak pripadnice opazovalnega panja. Ko je Frisch skodelice s hrano odstranil, se čebele niso obnašale prav nič drugače kot tedaj, ko usahne naravna paša zaradi neugodnega vremena in ko cvetlice začasno ne izločajo medičine. Čebele so ostale doma in plesi so ponehali. Ker ni klaja v skodelicah naravna čebelja paša, je postavil Frisch na krmiščih namesto skodelice z medom šopek korčkov (ciklam). V vsak cvet je kanil kapljico sladkorne raztopine, ki jo je dopolnil, kakor hitro so jo čebele posrkale. Da raztopina ne bi kapaln na tla, je postavil vazo s ciklamami v skledo z vodo. Označene čefoele so našle torej na ciklamah bogato pašo in plesale. Nekoliko v stran je namestil v travi še en šopek ciklam, ki pa niso bile napolnjene s sladkorno raztopino, in poleg teh še šopek plamenic (f lok s a). Ko je prva čebela priletela s šopka ciklam v panj in naznanila dobro pašo, so se njene tovarišice razletele na vse strani ter našle poleg šopka s sladkornimi kapljicami tudi šopek brez njih. Vztrajno so rile po njegovih cvetih, kot bi bile prepričane, da morajo v njih nekaj najti, medtem ko se za šopek floksa sploh niso zmenile. Ko je kasneje zamenjal na krmišču šopek ciklam s šopkom floksa, katerega cvete je prav tako napolnil s sladkorno raztopino, so iste čebele brale le na floksu. Na travniku, kjer je ostalo vse neizpremenjeno, pa se je slika že čez nekaj minut spremenila. Zanimanje za ciklame je ponehalo. Nove nabiralke so obletavale floks ne samo v vazi, temveč tudi po sosednjih vrtovih, čeprav se v navadnih okoliščinah ne zanimanje zanj, ker jim je medičina zaradi preglobokih cvetov nedosegljiva. Predočimo si sedaj naravne razmere! Ko čebele odkrijejo novo razcvetelo rastlino, objavijo to s plesi v panju. Opozorjene družice obletavajo nato vse tiste cvetke, ki so z obilnim izločanjem nektarja povzročile plesanje. Ko nabiralke srkajo sladek sok, ostane nekoliko cvetnega duha na njihovih kožuščkih in ko doma plešejo, še diše po cvetkah, na katerih so brale. Druge čebele stopicajo za njimi in jih preiskujejo s tipalnicami, zaznajo ta duh, si ga zapomnijo in iščejo po njem, ko tudi one izlete. Da je res tako, se še bolj prepričamo, če uporabimo pri poskusih namesto cvetk hlapljiva olja ali umetne dišave. Čebele n. pr. krmimo na podlagi, ki diši po meti. Ko prenehajo čebele s plesi, obletavajo izletele novinke kakršnekoli predmete, če smo jih le odišavili z metinim oljem, medtem ko drugih vonjev ne upoštevajo. Razen vonja na kožuščku pa prinese ččbela v panj še dehtečo medičino, s katero prav tako razodene cvetlico, na kateri je nabirala. Čebelam, ki jo obdajajo in stopicajo za njo pri plesu, razda nekoliko prinesene medičine, da bi spoznale njen vonj in po njem iskale. Zopet nam dr. Frisch dokaže s poskusom, da je ta trditev pravilna. Ko je pokapal floks s sladkorno raztopino, se je ta čez kaki dve uri nasitila z duhom njegovih cvetov. Odišavljeni sladkor je dal potem srkati čebelam le iz ozke reže, tako da njih telo ni bilo izpostavljeno duhu cvetlice. Čebele so doma plesale in oddale dišečo sladkorno raztopino. Pri opazovanju šopkov ciklam in floksa v travi je videl, da so letele nove obiskovalke le na flo-ksove cvete, prav tako kot pri poskusu, ko so nabiralke sedale na floksovo cvetje in srkale.sladkorno raztopino brez vonja. Duh na kožuščku kakor duh medičine sta učinkovala enako. Če je pustil, da so čebele sedale na ciklamne cvete in srkale iz reže po floksu dehtečo sladkorno vodo. so čebele spoznale oba vonja: vonj ciklam in vonj floksa. Sedaj je videl, da so imeli floksovi cveti še enkrat toliko obiskovalk kot ciklamni. Narobe pa je bilo več obiskov na ciklamnih kot na floksovih cvetih, če je krmil s sladkorno vo Če sc katera izmed kužnih bolezni 120. člena Pravilnika ugotovi pri čebelah, ki jih kdo pripelje na pašo, mora lastnik vrniti čebele skupaj s orodjem in drugimi predmeti v prvotni kraj. To se sme opustiti, če se da bolezen zatreti na paši, brez nevarnosti, da bi se raznesla naprej. 124. člen Delo v zvezi z izvajanjem veterinarsko-sanitarnih ukrepov, odrejenih za zatiranje kužnih bolezni pri čebelah, sme izvršilni odbor okrajnega ali mestnega ljudskega odbora zaupati čebelarskemu strokovnjaku ali izkušenemu praktiku. Iz vseh členov je razvidno, da so splošne določbe navedene le za dve bolezni, hudo gnilobo in pršičavost. Navedena določila ne veljajo za nose-mavost, ki jo je treba po določilih novega temeljnega zakona tudi zatirati po navodilih oblasti. Ko bo izšel Pravilnik k temu zakonu, naj se vsi, ki jim je poverjeno zdravljenje in nadzorstvo nad pršičavostjo, hosemavostjo in hudo gnilobo zalege, držijo navodil in določb novega Pravilnika. Dokler pa ta ne izide, naj se ravnajo po odredbah, ki jih izdajo okraji po navodilih veterinarskega znanstvenega zavoda v Ljubljani in Sekretariata za gospodarstvo LRS, veterinarske inšpekcije. BOLEZNI MATIC IN ANOMALIJE TROTAVOST IN JALOVOST MATIC Ni ga čebelarja, ki bi sc ne zavedal, kaj preti čebelji družini, če ni matica taka, kakor bi morala biti: zdrava in rodovitna. Zlasti od teh dveh lastnosti je odvisen razvoj družine, njena moč in zmogljivost ob nastopu paše in seveda tudi množina medenega pridelka. Samo po sebi je umevno, da so čebelarji že od nekdaj skrbeli, da so imeli plemenjaki vedno dobre matice. Če katera ni ustrezala, so jo brez usmiljenja odstranili ali pa zamenjali z dobro. Dostikrat čebelar sam ni vedel, zakaj matica slabo zalega ali kako to, da je na oči popolnoma zdrava in lepa mladica kar na mah začela nesti sama trotovska jajčeca. Vedeli so, da začne matica, ki se opraši, leči trote in da se matica na starost izrodi ter postane trotovka, o kakih drugih vzrokih za nerodno in slabo zaleganje, trotavost in jalovost pa niso vedeli ničesar. Leta 1905 je znameniti ameriški čebelar Frank Ben ton prišel k nam, da bi nakupil nekaj dobrih matic in jih poslal v Ameriko. Med ponu-denimi je bila ena posebno lepa, velika in nenavadno zajetnega zadka. Benton jo je precej časa ogledoval, nazadnje pa odklonil. Vprašali so ga, zakaj mu ni všeč, ko je vendar tako lepa, pa je v veliko začudenje navzočih odgovoril: »Matica je bolna na jajčnikih.« Od takrat je čebelarska veda zelo napredovala in čebelarski znanstveniki so posvetili v marsikateri mračni kotiček življenja čebel. Tudi o vzrokih matičje nerodovitnosti, trotavosti in jalovosti vemo sedaj že mnogo več kakor pred desetletji, čeprav raziskovanja v tej smeri še niso izčrpana in zaključena. Navadna trotavost. Vzroki trotavosti so prav različni. Včasih se matica ne more oprašiti bodisi zaradi slabega vremena, bodisi zaradi pomanjkanja trotov. Matica ostane le določeno dobo pojava. Ce medtem ni prilike za praho, mine plemenilni nagon, ne pa rodovitnost. Jajčniki ji nabreknejo kakor oprašeni matici in leči začne neoplojena jajčeca. Tako postane tro-tovka, kajti iz takih jajčec se, kakor je znano, razvijejo sami troti. Ta pojav je zelo pogost in ni ga čebelarja, ki bi ga ne poznal. Dogodi se, da panj izgubi matico sredi marca ali po ajdovi paši. Mlade zalege je še toliko, da si lahko spodredi novo matico, ki pa se ne more oprašiti, ker še ni trotov oziroma so jih čebele že odgnale. Naravno je, da postane matica potem trotovka, kar čebelar po navadi opazi šele takrat, ko je že prepozno. Dognano je tudi, da se kaka mladica kljub lepemu vremenu in obilici spolno zrelih trotov ne opraši. Teden za tednom mine, zalege pa ni. Nekega dne pa čebelar dožene, da je matica začela zalegati, a na žalost same trote. Matica ni postala pojava in zaradi tega ni šla na praho. Nekaj podobnega lahko opazimo tudi pri drugih domačih živalih. Marsikatera lepa telica mora k mesarju, ker se noče pojati. Pri starih maticah je trotavost reden pojav. Nastopi vselej takrat, kadar jim poide plodilo v semenski mošnjici. Od množine plodila in od obsega zaleganja je odvisno, kdaj se matica potroti. Če jo je obhodil slab trot in jo založil z manjšo količino semenskih nitk, bo prej postala trotovka. Prav tako bo v velikem panju in v močni družini prej porabila in izčrpala plodilo kakor n. pr. v kranjiču. Kadar si čebele spod rede novo matico v zasilnih matičnikih, je mladica včasih tako kržljava, da se sploh ne more oprašiti. Navadno je majhna, nič večja kakor čebela, ozkega in šilastega zadka. Čez kakih 14 dni začne nesti jajčeca, a jih ne poklada na dno celic kakor normalno razvita matica, marveč na spodnjo stranico, prav kakor čebele trotovke, samo s to razliko, da znese v posamezno celico eno samo jajčece, čebele trotovke pa jih zaležejo več. Taka matica ima prekratek zadek, da bi segla z njim do dna celice. Poleg trajne poznamo še začasno trotavost matic. Nekatere mlade in normalno obhojene matice povijajo v začetku same trote ali pa čebeljo zalego močno pomešano s trotovško. To pa ne traja dolgo in matica začne kmalu redno zalegati. Pri takih maticah ne smemo biti s sodbo prenagli. Ker je mlada, pač še ne obvladuje zadostno oplojevalncga organa. Bolezenska trotavost. Doslej navedeni vzroki trotavosti so bolj ali mani znani, četudi nekateri niso pogostni. Matica pa lahko postane trotovka tudi iz drugih vzrokov. Pripeti se, da jo pri pregledovanju panja pritisnemo ob kvačico ali ob sosednji satnik. Če je tako naneslo, da je bila zadeta na kakem mestu končnega zadkovega obročka, postane trotovka. Kdaj pa kdaj se komu pripeti, da je pozabil in pustil matico v matičnici za kratek čas na hladnem, tako da je odrevenela. Kasneje se je izkazalo, da je postala trotovka. Za prakso so taki primeri brez pomena. Preklicano neroden in neveden mora biti čebelar, ki se mu kaj takega večkrat pripeti. Trotavost zaradi prehlajenja nas mora zanimati zaradi nečesa drugega. Pri maticah, ki so bile dalj časa izpostavljene mrazu, so dognali, da je bilo plodilo (semenčice) na čuden način poškodovano. Če preiščemo plodilo takih matic pod mikroskopom, vidimo, da semenske nitke ne valove več tako živahno in značilno kakor pri zdravih. Poleg živih in gibajočih najdemo večje število nepremičnih, odmrlih ali vsaj vidno poškodovanih nitk, ki nimajo več normalne oblike. Zdrava semenčica je precej podobna ravni nitki (sl. 249 levo), bolna pa je zvita v svitek. Na svitkavost plodila je prvi opozoril d r. Arn-h a r d t. Pravega vzroka za to bolezen ni mogel navesti, domneval pa je, da je v zvezi s prelila j en jem. Kasneje je F y g dognal, da je svitkavost vzrok trotavosti matic, ki pa še zdaleč ni v zvezi s prehlajen jem. Pravi, da to vrsto trotavosti upravičeno lahko imenujemo bolezensko trotavost. Od 109 zaradi bolezni trotavih matic, ki jih je žive dobil v roke in takoj po usmrtitvi preiskal, je našel nič manj kakor pri 77 značilno svitkasto plodilo (semenske nitke, zvite v svitke — sl. 249 desno). Pri 109 maticah je našel Fyg 13, ki so imele v semenski mošnjici na oko popolnoma normalne, živahno premikajoče se semenske nitke, a so bile po zatrdilu čebelarjev, ki so jih poslali v preiskavo, popolne trotovke. Raziskovalec pravi, da ga je to zelo iznenadilo, da si pa stvari ne more razlagati drugače kakor z motnjo delovanja oplojevalnega aparata matice. Jalovost. Pri nas jalovih matic v strogem smislu besede sploh ne poznamo. Jalovka je taka matica, ki ne leže niti čebeljih niti trotovskih jajčec in je tedaj popolnoma nerodovitna. Jalov k čebele ne trpe dolgo in jih odstranijo, prelezejo takoj, ko se pri njih pokažejo prvi znaki jalovosti, to je naglo pojemanje zaleganja jajčec. Na take matice naletimo v praksi bolj poredkoma. »Enkrat samkrat, odkar čebelarim,« pravi Bukovec, »mi je bilo dano, da sem imel opravka s pravo jalovko. Aprila meseca pri pregledovanju sem jo zalotil. Panj je imel dva pokrita matičnika in malenkost raztresene čebelje zalege. Matica je bila še v panju in ni zalegala, dasi si tega nisem mogel razlagati, ker je bila na oko popolnoma normalna. Cez teden dni je ni bilo več; nadomestila jo je druga matica, ki se je medtem izlegla.« Jalovost je vselej posledca kake bolezni spolnih organov matice. Te bolezni si bomo ogledali v naslednjem poglavju. NADALJNJE BOLEZNI MATIC Tudi matice so podvržene nekaterim nalezljivim boleznim, ki napadajo čebele. Kakor smo že prej omenili, morejo zboleti za nosemavostjo in pršičavostjo. Prav tako se lahko okužijo s plesnijo Aspergil-1 us flavus. V novejšem času, ko so se začeli nekoliko bolj zanimati za bolne matice, pa so odkrili še nekatere druge bolezni, ki se pojavljajo predvsem pri njih. Počrnelost ali melanozo jajčnikov je opisal že leta 1921 dr. A r n -hardt, imel pa jo je za posledico prehlajenja. Kasneje je Orosi-Pal odkril v Arnhardtovih preparatih neko plesen, ki jo je natančno opisal in predlagal zanjo ime Melanosella m o r s a p i s. S klicami iz čiste kulture te plesni se je F y g u posrečilo okužiti matice, a celo trote in čebele. Plesen se naseli v povhrnjici jajčnih celic in vodnic, medtem ko jačec in hranilnih celic ne napada. Zaradi razkrajanja beljakovin, deloma pa tudi pod vplivom plesni se stvar ja na vseh napadenih mestih m e 1 a n i n, drobno zrnata snov bolj ali manj črne barve. Jajčniki zaradi melanina potemne, matica pa preneha nesti jajčeca. Drugih vidnih vnanjih znakov ni opaziti. Bolezen je neozdravljiva. Zagatenje jajčnih vodnic. Nekatere mlade matice kljub pravilni spra-šitvi ne ležejo jajčec. Anatomske preiskave so pokazale, da imajo silno nabrekle jajčne vodnice, v njih pa odmrlo in otrdelo plodilo, ki so ga prejele med parjenjem od trota. Jajčniki so sicer pravilno razviti, toda, ker preprečuje otrdela masa njih izstop, ne morejo delovati. Kaj je temu vzrok, še ni dognano. Zagatenje nožnice. Zdrava matica izštrcava blato v tekoči obliki skozi spolno odprtino. Ce mišice v črevesju oslabe, se izceja blato v zadnji del spolnih izvodil, sc tamkaj strdi in zamaši izhod. Kakor domneva dr. A niha rdt, nastaja ta napaka zaradi prehlada. Spolno odprtino lahko zamaše tudi ostanki trotovih spolovil, ki jih ččbele iz kdo ve kakšnih vzrokov ne morejo izvleči. Če tak zamašek s pinceto previdno odstranimo, matica pravilno zalega. Razkroj ali atrofija jajčnikov. 'F y g je pri maticah, ki jih je bil prejel od čebelarjev v preiskavo, često ugotovil, da imajo najbrž zaradi degeneracije maščobnih celic zakrnele jajčnike. Oba jajčnika sta bila izredno majhna, uvela, rumene barve in brez jajčec. Namesto jajčec je našel v njih rumene maščobne grudice. Ostali deli spolnih organov so bili normalni in tudi semenska mošnjica je bila napolnjena s semenčicami. Pri nekaterih pa sta bila jajčnika pravilno razvita, toda manjkala je ena ali kur obe jajčni vodnici. Jasno je, da v vseh takih primerih matice niso mogle leči jajčec. Vzroki bolezni še niso pojasnjeni. Katalepsija. Pri označevanju ali dodajanju matic se zgodi, da ta ali ona mahoma otrpne in obleži kakor mrtva, se pa čez kako uro opomore in spet normalno giblje. To otrplost lahko tudi umetno izzovemo, ako primemo matico za krila in jo tako dvignemo, da se ne more z nožicami nikjer oprijeti. D r. G ro z d a n i č primerja ta pojav s tanatoz am i pri ostalih žuželkah. Nekatere se v stiski, ko se čutijo ogrožene, napravijo mrtve, da bi jih sovražnik pustil pri miru. Pri matici katalepsija seveda nima več obrambnega pomena, je pa lahko atavistični preostanek iz najnižje razvojne dobe, a se pokaže danes samo še ob izrednih okoliščinah. GLUHA JAJČECA Matice, ki zalegajo gluha jajčeca, iz katerih se ne izvale niti čebele niti troti, niso ravno redke. »Slovenski čebelar« je o takih primerih že večkrat poročal. Vselej gre za mlado, komaj oprašeno matico. Čebelar pregleda panj, da vidi, ali se je matica že oprašila in začela zalegati. Ves srečen najde več satov v gnidah. Pri ponovnem pregledu čez teden ali štirinajst dni osupne, ko najde zopet sama jajčeca in nobenega črvička. Le kaj naj bo to? Tudi pri kasnejšem pregledu se mu nudi ista slika: matica neprestano zalega, iz jajčec pa se ne razvijajo žrke — jajčeca so gluha. Ta pojav je dokaj temeljito preiskal dr. L e u e n b e r g e r. V svoji knjigi »Die Biene« ga popisuje takole: »Na novo zaležena jajčeca so bila popolnoma normalna. Tudi pod drobnogledom jih ni bilo mogoče ločiti od jajčec drugih matic. Čez 24 ur sc je v njih razvil zarodek. V dva dni starih je bilo že razločno videti bodočo žrko. Tretji dan si že lahko opazil gube obročkov, glavo žrke, dihalnice in zračnice. Jajčeca torej niso bila mrtva in so se razvijala. S primerno previdnostjo je bilo mogoče iz njh izluščiti popolnoma razvito majhno čebeljo žrko. Iz normalnega jajčeca se izvali žrka čez 3 dni po zale-ženju. Ta tretji dan se zdi, da je pri gluhih jajčecih kritični čas. Žrke se ne izležejo, marveč odmrjejo, zarodek v jajčecu se zgrbanči in posuši. Preiskava je pokazala, da se v nekaterih jajčecih to zgodi še pred koncem tretjega dne. V nekem primeru pa so se posamezne žrke izlegle in več dni živele. V dveh celicah je s, 250 Gluha jajčeca. , pravkar zncseno jajčece, bila celo pokrita zalega z nor- 2 jajčece v razvoju, 3 godno jajčece, 4 odmrli malno vzravnano ličinko ozi- zarodek (po Leuenbergerju) roma bubo z že pigmentiranimi očmi. — Kaj je vzrok gluhih jajčec? Predvsem ga moramo iskati v matici. Sicer pa anatomska preiskava ni pokazala nič nenavadnega. Jajčniki so bili dobro razviti in brez kakih bolezenskih znakov. Semenska mošnjica je bila nabita z milijoni živih semenskih nitk. Ali je vzrok morda pri čebelah? Znano je, da oskrbe čebele popolnoma godno jajčece s kapljico mlečka, ki je prva hrana novo rojene žrke. Dejansko pa teh kapljic v splošnem pri gluhih jajčecih ni. Vendar sem jo našel pri posameznih, toda žrka se kljub temu ni izlegla in zarodek je prav tako poginil kakor v drugih jajčecih. Vzrok, zakaj čebele večino jajčec ne oskrbe z mlečkom, tiči gotovo v tem, ker zarodki odmrjejo še pred popolno godnostjo jajčec. Tudi če damo sat z gluhimi jajčeci kakemu drugemu panju v negovanje, ne dosežemo ničesar. Zaradi tega nam je vir zla brezpogojno iskati v nekem bolezenskem stanju matice.« Tako ugiba o vzrokih gluhavosti jajčec Leuenberger. Tudi ostali raziskovalci se niso povzpeli dosti više preko preprostih domnev. Nekateri trdijo, da je bolezen dedna in da jo povzročajo določene kombinacije letalnih faktorjev (glej str. 268!), ni pa še pravih dokazov za to razlago. NEPRAVILNI MATICNIKI Znano je, da lahko čebele nategnejo matičnik nad vsako zaleženo čebeljo celico. To store vedno takrat, ko matica nenadoma premine in si hočejo spod rediti novo. Toda če nastavijo matičnik nad več kot poldrug dan staro ličinko, se poleže v njem spačenka, ki ni ne matica ne čebela. Včasih najdemo v matičniku tudi popolnoma pravilno razvito čebelo. -Ce se je polegla iz ličinke, je kakor matica obrnjena z glavo navzdol. Če pa je zašla v matičnik med snaženjem, ko se je matica že izlegla, in so jo druge čebele pomotoma zazidale, je obrnjena z glavo navzgor, torej proti stropu matičnika. Prav tako lahko najdemo v matičniku odmrlo ličinko, bubo ali matico, dostikrat matico s pokvečenimi krili. Takim nepravilnostim je skoraj vedno vzrok prehlajenje ali pomanjkljiva preskrba ličinke s hrano. Redkeje pridejo pred oči čebelarja matičniki z dvema maticama, ker navadno čebele eno ličinko že med razvojem odstranijo ali matičnik sploh podro. Tudi nekateri matičniki so gluhi, to se pravi, da so pravilno zaprti, a prazni. Iz takega matičnika je matica izlezla, pokrovec, ki se je z enim koncem, ko ga je odrinila, še vedno držal roba odprtine, pa so čebele po naključju poklopile nazaj in ga z voskom pritrdile. Zaradi prehladitve ali tresljajev med prevozom panjev lahko zdrkne ličinka do robov matičnika in največkrat odmre. Redno se to dogaja s tro-tovsko ličinko, ker je pretežka in se sploh ne more obdržati v mlečku. Ko ©tipljejo čebele ličinko tik nad odprtino, matičnik podaljšajo, po vsakem podaljšanju pa zdrkne ličinka še niže. Tako nastanejo za prst dolgi matičniki, nad katerimi se je že marsikateri čebelar razočaral. Pozor pred takimi pretiranostmi! Vse, kar je preveč bohotno, navadno ni naravno. NEPRAVILNOSTI MED ČEBELAMI IN TROTI O teh smo že deloma govorili, ko smo razpravljali o dvospolnih čebelah (str. 135—140) in beliču ih trotih (str. 240). O beličnosti naj omenimo še to, da je lahko včasih samo navidezna. »Bela barva« oči ni v takem primeru nič drugega, kakor preostanek srajčic, v katere se zapredejo žrke med svojim razvojem. To so nekake krpice, ki se jim v nimfalnem stanju prilepijo na oči in jih je mogoče z njih s pinceto odstraniti. Ce to storimo, se lahko prepričamo, da imajo troti pod belimi obliži normalno barvane oči. Dr. Grozdanič celo domneva, da pravih bclo-okih trotov sploh ni in da slone dosedanje ugotovitve beličnosti pri čebelah na napačnih opazovanjih. Pravilnost njegove domneve še ni bila potrjena. Sl. 251. Samica gozdne rovke z mladiči ob grozeči nevarnosti V dopolnilo vsega tega še nekaj besed o enookih čebelah ali ciklopkah. Medtem ko ima normalna čebela dve mrežasti in tri pikčaste oči, je pri ciklopkah vseh pet oči združenih v eno samo oko, ki se širi v obliki polmeseca preko čela. Zanimivo je, da je glava ciklopk nesorazmerno manjša glede na ostali trup. Ciklopi nastopajo tudi med troti. ŠKODLJIVCI IN ZASTRUPITVE ČEBEL Čebele imajo dve vrsti sovražnikov. Eni jim strežejo po življenju, drugi pa se okoriščajo z njihovimi zalogami medu ali uničujejo satje. V prvi vrsti bi lahko prištevali k čebeljim sovražnikom človeka, to je čebelarja, ki s čebelami ne ravna plemenito. Vzame jim več medu, kot bi ga smel, razmnožuje čebelje družine preko števila, ki ga more preživljati in oskrbovati, pusti pozimi panje stradati in celo od lakote poginiti. Ce človeka izvzamemo, razlikujemo v glavnem živalske in rastlinske škodljivce. ŠKODLJIVCI IZ ŽIVALSKEGA SVETA Sesalci. Od sesalcev je treba na prvem mestu omeniti medveda. Pri nas pa je ta žival že tako redka, da kot resen sovražnik čebel sploh ne prihaja več v poštev. Edino na Kočevskem in v sosednjih krajih se včasih zgodi, da pritaca ta mrcina iz gozda v vas in uniči kak panj. Leta 1945 je n. pr. v hribovitem ozemlju med Velikimi Laščami in Ribnico jeseni in naslednjo pomlad močan medved kar redno vsako noč obiskoval čebeln jake. Mod čebelarji je napravil velik preplah. Ker mu zaradi lovske zaščite niso smeli posvetiti s svincem, so zavarovali čebelnjake z bodečo žico ter jih s koli in deskami spremenili v prave trdnjave. Naslednje leto so obiski ponehali. 1 Poljska miš zleze pozimi skozi žrelo panja v najnižji vrsti skla-danice in si med sati uredi gnezdo. Zaradi vznemirjanja lahko družina v takem panju pade. Pod čebelnjakom se včasih naseli jež in s svojim štorkljanjem razburja čebele. Večje škode ne dela, ker se zadovolji že z mrtvicami. Bolj škodljive so rovke, ki prav tako kakor miši zlezejo pozimi v panje, sklestijo satje in uničijo marsikatero družino. Kot žužkojedkam so jim čebele dobrodošla slaščica. Najpogostnejša je pri nas gozdna rovka. Samica te rovke ima obilen zarod, ki mu je najboljša mati. Kakor hitro se približa gnezdu samec, ga brezobzirno nažene, ker se zaveda, da bi ji neusmiljeno pokončal in požrl nežne otročiče. Ko mladiči nekoliko dorastejo, so materi neprestano za petami. Ce preti nevarnost, se eden izmed njih oprime z gobčkom materinega repa ali dlačic na skrajnem delu telesa, drugi mladič na isti način prvega, tretji drugega in tako dalje, da nastane mična veriga, kot jo kaže naša slika 251. Proti rovkam in mišim se zavarujemo tako, da znižamo žrela ali jih zaslonimo z zapornicami, ki imajo zobčaste izreze. Ptice. Med pticami je več takih, ki strežejo čebelam po življenju. Nevarni sovražniki so jim srakoperi. Po naših gmajnah in živih mejah se potikata dve vrsti: rjavi in veliki srakoper. Oba sta huda roparja in napravita lahko občutno škodo, če se naselita ali celo gnezdita v bližini čebelnjaka. Pri tej nadlogi ne pomaga nič drugega kakor puška. V čebelnjaku, ki stoji blizu gozda, morejo postati nadležne tudi žolne. Obešajo se na panje, potrkavajo z dletastimi kljuni na končnice in spretno love čebele, ki se prikažejo pri žrelu, na lepljive jezike. Zgodilo se je celo, da je žolna stesala v kak panj tako luknjo, da bi lahko človek z roko segel skozi njo v notranjost. Pri nas živi več vrst žoln. Največja je črna žolna, nekoliko manjša zelena žolna z rdečo čepico na temenu, še manjša pa pivka. Njih ožji sorodnik detel spada prav tako na črno listo čebelarjev. Izključno s čebelami se menda hrani legat. Zato mu pravijo ponekod tudi čebelar (sl. 253). Dobro je, da je v naših krajih dokaj redek. Opaziti ga je le spomladi ali jeseni, ko se premika s severnih krajev proti jugu Sl. 252. Srakoperove žrtve ali narobe. Je pa to tako lepa ptica, da bi čebelar, v katerem je mnogo smisla za naravne lepote, pozabil dvigniti puško, če bi naletel nanjo. Po hrbtu je zasičene kostanjevorjave barve, po grlu zlatorumene, po trebuhu in prisiljenem delu perutnic pa smaragdnozelene. Nad rdečimi očmi se vleče črna proga. Vitke perutnice in razmeroma dolg rep pričajo, da je izvrsten letalec. Kazi ga morda samo kljun, ki je nekam preveč podaljšan in ukrivljen. V Vojvodini in ostali Srbiji gnezdi v. rovih na strmih obrežjih rek in dela čebelarjem precej preglavic. O laški penici ali po gorenjsko k o n o p 1 a r j u vedo čebelarji povedati prav malo razveseljivega. Baje pita mladiče najraje s čebelami. Ker gnezdi skoraj v vsaki vasi po več parov, lahko manjše število panjev naravnost ždečimi-rajo. Zdi se, da bi morali mnogo škode, ki jo nekateri pripisujejo lastovkam, prevaliti na njih rovaš. Dokaj majhno in po barvi neznatno ptico je pač teže opaziti pri lovljenju čebel kakor živahno se sprele-tajočo lastovko. O krivdi lastovke pravda še danes ni končana. Nekateri jo vneto zagovarjajo, češ da čebele niti požreti ne more, ker ima preozko grlo, drugi zopet trdijo, da lovi same trote, ker se čebeljega žela in strupa boji. Popolnoma je pač ne bomo mogli oprostiti, ker so jo opazovali pri njenem škodljivem početju preveč resni in zanesljivi čebelarji. Kadar ji primanjkuje žuželk, se prav gotovo samo za zabavo ne spreletava pred čebelnjakom. — Vsekakor pa upravičeno sumničijo čebelarji hudournika, da lovi čebele. Ker je po svoji vnanjosti precej podoben lastovici, ga nekateri z njo zamenjujejo. Krivico pa delajo najbrž p o d h u j k i. To je nočna ptica in lovi žuželke med poletom. A ponoči čebele ne letajo. Manj nedolžen je vrabec. Tudi on uničuje čebele, čeprav ne kar na debelo. Spomladi lahko cesto opazimo, kako ta kričač poseda po drevju v bližini čebelnjaka in preži na mimo leteče čebele. Opazovali so vrabca, ki je vsakih pet minut priletel na panjevo brado po čebelo. Gnezdil je v podstrešju sosednje hiše. V bližino čebelnjaka vsekakor njegova gnezda ne spadajo in čebelar ima prav, če jih pokončava. Sinica zlasti v zimskem času rada stika okrog panjev. Brezskrbno potrka pri žrelu na končnico in prvo radovednico, ki pride pogledat, kdo moti hišni red, odnese na drevo, kjer jo s slastjo použije. Nadlegovanja Sl. 253. Legat ali čebelar, najlepša ptica v Jugoslaviji sinic se ubranimo s tem, da brade dvignemo in na pol pripremo. Če jim pripravimo krmilnico z zrnjem ali razobesimo po drevju na pol obrane kosti, se za panje ne bodo več zmenile. Cesto opazimo pred čebelnjakom pastirice, kako stopicajo sem ter tja in potre-savajo z dolgimi repki. Lakmayer trdi o njih, da se čebel nikdar ne lotijo, ampak da pobirajo le muhe, iz panjev vržene bube in mrtve ličinke. Žabe se hranijo sicer pretežno z žuželkami, vendar manjše vrste čebelam niso nevarne. Nadležna in škodljiva pa postane krastača, če se udomači v bližini čebelnjaka. V mraku priskače pred panje in pobira mrtve čebele. Toda če le more, se skobaca prav do žrel in hlasta po živih čebelah. Zlasti je treba paziti nanjo, če sega naletna deska pri spodnji vrsti panjev prav do tal, kajti po njej pride najlaže do žrel. Za čebelje pike se prav nič ne zmeni. Če jo od-potliš ali odneseš več sto metrov proč, jo boš naslednji večer spet zalotil na prejšnjem mestu. Včasih prikrevsa pred čebelnjak celo podnevi. Žuželke so tista skupina živali, med katerimi ima čebela največ in morda tudi naj-hujše sovražnike. Zelo predrzni roparji so sršeni, čebele uničujejo okoli čebelnjakov in na paši. Njih plen pa postane lahko tudi matica, kadar izleti na praho. Zaradi tega ne trpimo nikjer njihovih gnezd! Če le katerega kje najdemo, ga ogrebimo v vrečo in poparimo! Prav tako je treba pokončavati osja gnezda. Ose stalno oprezujejo okrog čebelnjakov in če le morejo, se vtihotapijo v panj, da se napijejo medu. Čebele se morajo neprestano bojevati z njimi. Leteče čebele se osa ne loti, pač pa počivajoče, otrple ali mrtve. Z ostrimi čeljustmi ji odstriže zadek in glavo, prša pa sne (sl. 254). Ose lovimo na razne načine. Najboljša past zanje je litrska steklenica s širokim grlom, ki jo je treba obesiti kje v bližini čebelnjaka. Vanjo vlijemo četrt litra piva. Sl. 254. Osa se gosti s čebelo SI. 255. Samica čebeljega volka (po dr. Frankenbergu) ki smo mu primešali žlico medu ali sladkorja. V steklenico prihajajo kar trumoma, iz nje pa se ne reši nobena. Osam sorodnega čebeljega volka (P h i 1 a n -t h u s triangulu m) izdaja že ime, da je nevaren čebelam. V tistih krajih pa, kjer najde ugodne prostore za svoja gnezdišča, se lahko tako razmnoži, da začne resno ogrožati čebelnjake. Ker se v neposredno bližino panjev navadno niti ne pritepe, ampak napada čebele le na paši, čebelarji največkrat sploh ne slutijo, da mesari med njihovimi ljubljenkami rumeni ropar. — Čebelji volk (sl. 255) je po velikosti in deloma po barvi podoben navadni osi, tako da ga je prav lahko z njo zamenjati. Toda če si ga ogledamo natančneje, takoj opazimo neko posebnost, ki je zanj in hkrati za vse g r e b a č e, med katere ga naravoslovci uvrščajo, značilna. Medtem ko zgibajo ose svoja krila, kadar počivajo, vzdolž trupa, jih imajo grebače vedno na pol razprte. Tako seveda tudi čebelji volk. Po tem znaku ga najhitreje ločimo od os, po ebenovinastobeli lisi na čelu pa docela zanesljivo od ostalih grebač. Ta lisa ima pri samicah obliko dvorogljaste, pri samcih trirogljaste kronice (sl. 256). Ostali del glave je črn. Močno oprsje je zamolkle barve, obročki na zadku pa so zlatorumeni in temno obrobljeni. Obrobki prehajajo na sredi v trikotne krpe. Prvi čebelji volkovi se pojavijo v naravi sredi ali konec junija, v večji množini julija in v prvi polovici avgusta. Čebele napada samo samica. Nanje preži na kaki rastlinski bilki. Ko se žrtev približa, se nalahno dvigne v zrak in jo v primerni razdalji zasleduje. V tistem trenutku, ko sede čebela na cvet, pa se po bliskovo vrže nanjo, ji zasadi ostro želo v oprsje in jo s strupom ohromi. Po ohromitvi jo obrne na hrbet, ji vtakne v usta rilček •in izsesa iz njenega želodčka nabrano medičino. Nato jo pograbi s srednjim parom nožič, spleza z njo na kako rastlino in jo v letu odnese v gnezdišče. Gnezdišča čebeljega volka je najti le na prisojnih prostorih v pustih, vendar S1.256. Značilna glava z belo masko rahlih tleh. Ugajajo mu zlasti (po dr. Frankenbergu) gola peščena pobočja in meli ob razpadajočih stenah. Gnezdi vedno v večjih skupinah. Naselbine, ki obsegajo mnogo tisoč rovov, niso nobena redkost. Gnezdišče ene samice sestoji iz več rovov. Glavni rov se razcepi v stranske rove, ki se na koncu kotanjasio razširijo v nekake izbice..Y vsako tako izbico položi samica tri do štiri ohromljene čebele, na zadnjo pa pripne jajčece. In tu se pokaže biološka vrednost omrtvičenih čebel. Ker izleze ličinka iz jajčeca šele čez več dni, bi se mrtve čebele ta čas usmradile, ker pa so tako rekoč žive, ostane njih meso še dolgo sveže. Ko ličinka izsesa vse čebele, ki jih ji je pripravila mati, se zabubi. Nadaljnja preobrazba traja skoraj leto dni (sl. 257). Rove koplje izključno le samica. Vsaka jih izgrebe več, vanje pa odloži do 60 jajčec. Ker pride na vsako jajčece povprečno 5,2 čebele, jih ugonobi ena sama preko 190. Pri tem pa niso vštete tiste, ki jim samo odvzame Sl. 257. Ličinka čebeljega volka se masti z omrtvičenimi čebelami. Ko pospravi vso zalogo, se zaprede v kokon (po Mitlacheru) medičino in jih v gnezdo sploh ne odvleče. Leta 1931 so cenili, da je v Aleksandrshallu v Nemčiji uničil ta škodljivec na poldrugem hektaru ozemlja okrog 1,900.000 čebel, kar predstavlja 48 čebeljih družin, če računamo povprečno na vsako po 40.000 čebel. Pri nas so ga pred leti opazili v okolici Zaloga in Hrastnika. Iz povojne dobe o njegovi razširjenosti nimamo poročil. Borba proti čebeljemu volku ni lahka. Kolikor toliko uspešno moremo nastopiti proti njemu le tedaj, če odkrijemo njegova gnezdišča. Prostor, kjer se je naselil, prekrijemo za ped visoko z ilovico ali z debelejšim gramozom, tla pa dobro zatolčemo ali zvaljamo s cestnim valjarjem. Primeren način uničevanja je tudi zgladovanje. Ker so čebeljemu volku za njegov obstoj in uspevanje domače čebele nujno potrebne, mu zadamo smrten udarec, če odstranimo z okuženega ozemlja od konca junija do začetka septembra vse čebelje družine. Odpeljati pa jih je treba najmanj 6 km daleč. Skoraj brez moči so čebele tudi proti pajkasti mravlji (Mutilla e u rop e a), ki je podobna veliki gozdni mravlji, a je sorodnejša najezd-nikom kot mravljam (sl. 258). Glavo ima črno. oprsje rdečerjavo, zadek črn z belo progo po sredi. Dolga je 10 do 16 mm. Samica je brez kril, samec jih pa ima. Mutila je v alpskih krajih precej pogostna. Samice kaj rade zlezejo v panje in lahko napravijo tamkaj občutno škodo. »Če vdre mutila v panj,« pravi Beljavsid, »se čebele močno razburijo, kmalu pa op us te vsak poskus, da bi škodljivko pregnale. Naslednje jutro leži na bradi na stotine mrtvili čebel, vse z iztegnjenimi rilčki. Pri preiskovanju takega panja se zdi čebelarju, da so čebele popolnoma omamljene; ne poskušajo niti pikati, pa naj dela z njimi kar hoče.« Nekoliko debelejšo glavo 'kot evropska mutila ima zvrst »d i f e r e n s«, ki je čebelam morda še nevarnejša kot prva. V Texasu v ZDA pa živi Sl. 258. Pajkasta mravlja. Na levi samica, na desni samec Sl. 259. Smrtoglavec Mutilla coccinea, ki jo imajo tamkaj za najhujšo sovražnico čebel. Američani pravijo mutilam žametaste mravlje (velvet ants). Pustošenj, ki nastajajo po samicah pajkastih mravelj, se je mogoče obvarovati le tako, da jim onemogočimo dostop do panjev, n. pr. z betonskimi podstavki, katerih žlebovi pa ne smejo biti nikoli suhi. S takimi podstavki preprečimo tudi pravim mravljam, da bi stikale okrog panjev. Te so v čebelnjaku bolj nadležne kot škodljive. Včasih napravijo zadaj za mrežastim okencem kar celo gnezdo, zlasti na vnanjem pasišču, kjer čebelar ne more stalno nadzirati čebeljih družin. Uničujemo jih lahko s kontaktnimi sredstvi, ki jih uporabljamo danes na splošno v boju proti žuželkam (DDT, pantakan itd.), paziti pa moramo, da ne pridejo do njih tudi čebele. Mravljišča v bližini čebelnjaka je treba pokončati. Polijemo jih s petrolejem ali z 20 % k r e o 1 i n o m. Med hrošči navajajo «trakovne knjige kot škodljivca čebel temnomodrega im rd eč o lisastega trihoda (T richodes apiariu s), ki čepi poleti na cvetih kobuljnic in napada žuželke, ko se jim približajo, da bi brale medičino. Ličinke odraščajo v gnezdih divjih čebel, najti pa jih je tudi med drobirjem na dnu šibkih panjev, kjer se hranijo z mrtvimi čebelami. Včasih sc vgnezdijo celo med zalego na satih in jo uničujejo. Edino sredstvo proti njim je snaga. Navadna travni c a (M eloe varie-gatus) je temnovijoli-časta in nima letalnih kril, krovna krila pa so tako kratka, da ne sežejo niti do polovice zadka. Spada mod priščnjakc in izloča kot vsi ti hrošči obrambno' tekočino, ki povzroča na koži izpuščaje. Samica odlaga jajčeca v zemljo1, iz njih poležane ličinke, tako imenovane triunguline, pa splezajo na cvetove, kjer preže na divje in domače čebele ter se obešajo nanje, da jih odnašajo v gnezda. V panjih sc ogrci, ki se iz triunguldn razvijejo, mašite z medom. Samice sorodne š p n m s k e muhe (Lytta vesi-c a t o r i a) pa poiščejo čebelja gnezda same, da odlože tamkaj svoja jajčeca. — Majhen, nekaj nad pol centimetra dolg s 1 a n i n a r (D e r m e -s t e s 1 a r d a r i u s) s ši-obnožino in razjeda pri Sl. 260. Smrtoglavčeva gosenica v obrambnem položaju roko sivo liso na črnih krovnih krilih se hrani tem satje. Je pa v panjih bolj redek gost. Od metuljev vdira v panje emrtoglavec (A chcrontia atro-pos), ki je dobil svoje ime po mrtvaški glavi podobni rumeni lisi na oprsju (sl. 259). Je to nočen metulj, ki mori z razpetimi krili do 13 cm. Sprednji krili sta zamolkle varovalne barve, zadnji pa rumeni in obrobljeni na konceh z dvema ozkima temnima progama. Tudi zadek je ob straneh rumen, a zgoraj temnomoder. Gosenica (sl. 260) se hrani s krompirjevimi listi, odrasli metulj pa z rastlinskimi sokovi, toda za priboljšek se kaj rad posladka z medom. Smrtoglavci obiskujejo čebelnjake od avgusta do oktobra. Prilcte v mraku, v mesečnih nočeh pa še kasneje. Silno so predrzni in se za napadajoče čebele prav nič ne menijo. Spretno se zmuznejo skozi žrelo, begajo po satih in mimogrede lokajo med. Če si preveč natrpajo z njim želodčke in postanejo zaradi toga neokretni, se čebelam včasih le‘posreči, da katerega premagajo in umore. Čebelar potem najde pri zazimovanju ali šele pri spomladanskem pregledu njegovo ogrodje, prevlečeno s tanko plastjo zadelavine, v kotu tega ali onega panja (sl. 261). — Res, da more smrtoglavec odnesti v svojem želodčku tudi za kavino žličko medu, toda ta škoda se ne da primerjati s škodo, ki jo povzroča z vznemirjanjem čebel, posebno če se obiski ponavljajo vsako noč. Zgodilo se je že, da je kaka družina zaradi tega zapustila panj in pobegnila. Pri napadu begajo čebele po bradi in sprednji končnici panja ter se jih tako mnogo porazgubi. Marsikatera pade pod zamahi njegovih krepkih kril. V splošni zmešnjavi pa lahko panj zgubi celo matico. Dostop v panj preprečimo smrtoglavcem s primernimi zaporicami, ki jih namestimo ob žrelih. Ker so zelo lepi metulji in v Sloveniji večinoma redki, ne bodimo proti njim preveč neusmiljeni! Mnogo hujšo, dostikrat neprecenljivo škodo povzročajo čebelarju ličinke voščenega molja. Razlikujemo dve vrsti tega molja: veliko voščeno veščo ščeno veščo (Achroea grisella — sl. 262). Velika voščena vešča je pri razpetih sivkastobelih in drobno pikčastih krilih dobra dva centimetra velik nočni metulj. Njegov vrstnik je vsaj za polovico manjši, krila pa ima srebrnosiva in glavo poraščeno z rumenkastimi dlačicami. Metulji letajo od maja do septembra. Čez dan se skrivajo v raznih zakloniščih, pod noč pa obletavajo zlasti njihove samice panje in sc skušajo vtihotapiti vanje. Če najdejo v panju kaj nezasedenega satja, odlože v celice jajčeca, iz katerih se že v nekaj dneh izvalijo belkasti črvički, ki naglo rastejo in dosežejo pri veliki vešči 20 do 30 mm dolžine, pri mali pa sorazmerno manj. Če jo družina slaba, se tega sovražnika ne more ubraniti. Črvi rijejo po satju, ga razjedajo in polagoma uničijo (sl. 263). Ko zagospodarijo v panju, najdemo na dnu mnogo njihovih drobnih črnih odpadkov. Ko se zabubijo, se zagrizejo v satje, pa tudi v les in se zapredejo v trdne mešičke. Če je družina . 261. Smrtoglavčeva ogrodja, najdena v panjih (G n 1 1 e r i a m c 1 1 o n e 1 a) in malo v o - močna in obsedajo čebele vse sate, črve sproti sama uniči in jih pomeče sikozi žrelo. Močne družine so torej naravna obramba proti tem škodljivcem. Gorje pa, če se la žival vgtnezdi v omari za rezervno satje! V nekaj tednih ga uniči popolnoma. Čebelarji so preskusili že nešteto sredstev, da bi zavarovali satje pred voščenimi veščami. Najpreprostejše sredstvo je žveplo, ki ga v primerni posodi zažgemo in postavimo v omaro s satjem. Ker je žvepleni plin lažji od zraka, je bolje, da žveplamo od zgoraj navzdol. Dr. B oreh er t priporoča za zatiranje voščenega indija sulfolikvid, to je žve- Sl. 262. Voščena vešča: a črvi in metulji velike vešče, b mala vešča, c in d rovi in zapredki črvov, e od črvov zapredene mlade čebele pleni dioksid v tekočem stanju. Nalije ga v skledico in postavi v omaro. Tekočina počasi izhlapeva, nastali hlapi pa sc razširijo, proniknejo v vse kotičke in zamore, kar je živega. Dr. G o t z e uporablja v iste namene paradichlorbcnzol, ki ima podobna svojstva kakor sulfolikvid, samo da ni tekoč. Nasuje ga v vrečice, sešite iz redke tkanine, in jih obesi med sate. So pa še druga manj ali bolj uspešna sredstva. Tvornice, ki izdelujejo kemikalije, so jih spravile na trg pod različnimi imeni (arreginal, cMorpicrin). Omara so mora v vsakem primeru nepredušno zapirati in ne sme propuščati hlapov. Pajki so na splošno koristne živali, saj uničijo nešteto nadležnega mrčesa. Čebelam so nevarne samo večje vrste. V notranjosti čebelnjakov bomo večkrat naleteli na temnorjavega kroglastega pajka z značilno zaobličenim in bleščečim zadkom, v kotih pa bomo našli gosto spredene in vodoravno postavljene pajčevine hišnega pajka. Pajek .sam bo tičali v cevastem skrivališču, ki si ga je napravil v kaki stenski luknji ali v reži med tramovi, ter čakal, 'kdaj bo zašla v nastavljeno past nedolžna čebela. Prod panji so mreže nav ti d nega križevca, ki ga vsakdo pozna po križu podobnih hrbtnih lisah, kaj pogost pojav (g]ej naslovno sliko!). Ce mreže, ki so zlasti dobro vidne ob rosi, podremo, jih bomo naslednjo jutro zopet odkrili navadno prav na istem mostu kakor prejšnji dan. V njih pa bodo že visele uboge čebelice, ki so se trudne vrnile s prvih poletov in sedle na pročelja panjev, da bi se oddahnile. Čebela, ki sc zaplete v križevččvo mrežo, je zgubljena celo tedaj, če se iz nje po naključju izmota, kajti dokaj močne pajčevinaste niti ji zvežejo noge in krila, tako da se ne more več dvigniti in odleteti v panj. Pajkov v čebelnjakih nikakor ne smemo trpeti. Pregnali pa jih ne bomo iz njih, če jim bomo še tako vztrajno podirali mreže. Treba jih je izbrskati iz njihovih skrivališč in jih pobiti. To se najbolje posreči pod večer, zlasti če smo jim čez dan porušili lovilne naprave. Ponoči jih bodo hoteli znova vzpostaviti. Če pridemo tedaj v čebelnjak in nenadno posvetimo z žepno svetilko na takem mestu, kjer vemo, da plete pajek nove zanke za jutranji lov, ga bo svetloba tako omamila, da bo pozabil zbežati. S primernim krepelcem ga bomo pritisnili ob steno in sc ga tako za vselej znebili. Če to ponavljamo več večerov po vrsti, bomo kmalu očistili svoj čebelnjak neljubih gostov. Skoraj brez moči pa je čebelar proti nekaterim r a k o v i č a r j e m, ki love čebele na cvetlicah in se hranijo, kakor vse kaže, izključno z njimi. Svoje ime so dobili po morskih rakovicah, na katere nas spominja njih široki, nekoliko sploščeni zadek, njih oblika nog in premikanje. Rakovičarji ne spletajo mrež, tudi ne ttikajo okrog za plenom, temveč napadajo čebele iz zasede. Ker so navadno docela iste barve kot cvetovi, na katerih preže nanje, jih celo izvežban naravoslovec težko opazi, kaj šele čebela, ki se po svojem vidu nikakor ne more meriti s človekom. Ko sede nič hudega sluteč na cvet, da si napolni s sladko medičino želodček ali da si s pelodom oprta zadnji nožiči, jo pajek previdno obide in v ugodnem trenutku zgrabi za vrat. Zaman se upira čebela in steguje želo iz zadka, napadalec je nedosegljiv, ker jo drži od spredaj in tišči k cvetu. Polagoma začne delovati strup, ki pronica iz njegovih čeljusti v telo žrtve. Ko^ zamro v njej poslednje kretnje, se prične pojedina (sl. 264). Razen omenjenih, najbolj znanih in razširjenih pajkov je še več takih, ki so čebelarstvu škodljivi. — Fahringer jih je naštel 21, toda mnogi izmed njih sploh ne žive pri nas, nekateri, kot n. pr. osasti pajek, pa samo v Primorju. Muhe. Celo med muhami ima čebela sovražnike. Mednje spada čebelja u š ali k r p c 1 j (Braula c a e c a — sl. 265), čeprav jim ni prav nič podobna. V čebelarski literaturi se omenja prvič leta 1740. Nitsch je že 1818.leta pravilno ugotovil njeno mušjo naravo, vendar se je zaradi vtisa, ki ga napravlja žival, do danes olxlržalo ime čebelja uš. Vprašanje, ali je v resnici slepa, kakor bi sklepali po latinski oznaki »coeca«, pa še do danes ni rešeno. — Čebele se lahko znebe marsikatero golazni, zlepa pa se ne morejo oprostiti čebeljih uši, ako se v panjih prekomerno zarode. Živalca je velika kot makovo zrno, rdečkastorjave barve, šesteronožna in poraščena s kratkimi ščetinicami. Zaredi so pod pokrovci, s katerimi so pokrite z medom napolnjene celice. Včasih so ti pokrovci vsi prepreženi z belimi tankimi črtami, z rovi, ki jih delajo na njih spodnji strani ličinke. Ko se uš izleže, se skobaca po' nožiči čebele na njen hrbet in se potem.tamkaj za stalno naseli. Kadar čebela iztegne jeziček, da bi pitala zalego ali matico, uš takoj zapusti hrbtišče, zdrkne do jezička ter krade klajo. Posebno radi se zadržujejo krplji na maticah, ki dobivajo boljšo hrano kakor navadne čebele. Večkrat je matica kar posuta s temi zajedavci. Samo po sebi je umevno, da ji to ni v korist. Močno ušive matice manj zalegajo kakor čiste, ker jim pač krplji odvzemajo hrano tako rekoč izpred ust. Ako je kaka družina močno ušiva, potisnemo pod čebelje gnezdo papir ali lepenko, nanjo pa natrosimo primemo količino kafre ali globo la. Čez 12 ur vzamemo papir z ušmi, ki so omamljene popadale nanj, iz panja. Če hočemo uši popolnoma iztrebiti, je treba to čez teden dni še enkrat ponoviti. Včasih so v ta namen uporabljali tudi naftalin, vendar ne s takim uspehom, 'kot so si ga želeli. Naftalin izziva na eni strani ropanje, na drugi strani pa učinkuje samo pri močnejših in večkratnih odmerkih, ki lahko družino tako oslabijo, da se zlepa več ne opomore. Uši odpravljamo zgodaj spomladi ali še raje v pozni jeseni, ko ni v panju dosti zalege. Za 1000 cm3 prostornine v panju zadostuje 1 cm3 globola ali kafre. Sl. 265. Na levi: krplji pod drobnogledom. Na desni: nitkasti rovi krpljevih ličink na spodnji strani pokrovcev Poleg že navedenih sredstev priporoča prof. B o r c h e r t še tobačni dim in t e r p e n t i n o v o o 1 j e. S terpentinovim oljem namočeno krpo, ki smo jo oželi, položimo kakor prej omenjena sredstva za 12 ur na dno po ušeh napadenega panja. Krpo z ušmi, ki so popadale nanjo, nato sežgemo. Ako je matica preveč Obložena s krplji, jo ujamemo, vtaknemo v matič-nico ter puhnemo vanjo tri do štirikrat pošteno količino tobakovega dima. Omamljeni krplji počepajo z nje in ko jih ni več na njej, jo izpustimo zopet v panj med čebele. Paziti pa je treba, da je čebele zaradi odvratnega vonja ne obkolijo in umorijo. Spomladi so navadno čebele brez uši. Namnožijo se šele čez leto, posebno v panjih slabičih. Uši sicer čebelam ne delajo posebne škode, toda na matici jih nikakor ne smerno trpeti. Da se preveč ne razmnože, skrbimo za snago! Popolnoma neškodljiv gost v panjih je navadna strigalica, a prav tako tudi knjižni ščipalec, ki se hrani zgolj z ušicami. Pogosto najdemo v panjih ribico (Le p i sma saccharina). Vanje jo zanese čebelar s časopisnim papirjem, ki ga uporablja pozimi za njih zapaženje. Ribica je kak centimeter dolga, zelo primitivna žuželka brez kril in mrežastih oči. Na hrbtni strani je pokrita s srebrno se lesketajočimi 1 liski- nicami. Pred- svetlobo beži; če jo zalotimo, se urno izmakne našim očem. Njena najljubša hrana so sladkarije, kruh in druge močnate snovi. Kaj rada gloda papir ali Usnje. Pri tem lahko napravi občutno škodo. V panjih se hrani z medom, obnožino in z mrtvimi čebelami. Če ribic ni veliko, so domala neškodljive, če se pa razmnože, jih je treba zatirati. Suhi in snažni panji so najuspešnejša obramba proti njim. ŠKODLJIVE RASTLINE Tudi med rastlinami je nekaj taJkifa, ki so čebelam škodljive, pa je malo čebelarjev, ki jih poznajo-. Njihova škodljivost postane očitna šele tedaj, če jih je na kakem mestu kaj več. Že staro in splošno uzakonjeno mnenje je, da je med navadnega nog n o ja (Laburnum a n a g y r o i d e s) strupen. Pri nas je to drevo precej redko. Izmed vseh rastlin je č e m e r i k a (Veratrum album) čebelam najbolj škodljiva. Že njeno ime pove, da je strupena, saj je beseda čemer so-značnica za besedo strup. Čomerika spada med lilije (L i 1 i a c e a e) in je trajnica. Ugaja ji vlažna ilovnata zemlja. Preveč sonca ne prenese. V hribovitih krajih je je več kakor po nižinskem svetu. Posebno bohotno se je razširila po ljubljanskem Mestnem logu. Zraste precej čez meter visoko. Cvete v prvi polovici junija, ko je življenje čebel na višku. Posamezni cveti so zelenkastobeli. Diše tako opojno, da povzročajo hud glavobol. Vonj je vsiljiv in zoprn. Koren čemerike vsebuje hud strup (alkaloid), ki ga uporabljajo zlasti v veterinarski medicini in tudi za zatiranje živalskih uši ter ščurkov. Čeme-rika dobro medi. Med je strupen. Učinkuje tako naglo, da najdemo mrtve čebele celo pod cvetočimi rastlinami. Mnogo zastrupljenih čebel pa vendar še zmore pot od cveta do čebelnjaka, toda le manjši del od njih ima še toliko moči, da se vrne v panje in odloži med v satje. Večina omotenih nabiral k popada na tla že pred panji in tam umrje. Ostale nabiraIke padejo v panjih, prav tako pa tudi mladice, ki se med cvetenjem čemerike polegajo. Te pomijejo zaradi tega, ker se takoj, ko zapuste celico, napijejo zastrupljenega modu. Žive ostanejo v glavnem le čebele srednje starosti, ki še ne izletavajo na pašo. Tla pred čebelnjakom so ob cvetenju čemerike na debelo posuta z umirajočimi in mrtvimi čebelami, prav tako pa tudi dno panja. Čebele umirajo z iztegnjenim jezičkom. Nastala škoda je velika, kako leto celo katastrofalna, 'kar sc ravna po vremenu. Panji se dobesedno izpraznijo. Rešitve ni druge kakor pravočasen beg s čebelami. Nadaljnja za čebele strupena rastlina je jesenski po d lese k (Col-c h i c u m autumnale), ki ga je ponekod, zlasti po vlažnih ilovnatih travnikih, zelo veliko. Cvet se pokaže že jeseni. Na las je podoben pomladanskemu žafranu. Plodniica je takrat še v zemlji. Spomladi požene liste, sredi katerih se razvije plodnica v mehurjasto, trodelno glavico. Seme raznaša veter. Vsa rastlina z medom vred je strupena. Strup (kolhiein) uporabljajo največ v veterinarski medicini, pa tudi pri zdravljenju človeških bolezni, n. pr. naduhe, vodenice, protina in kroničnega revmatizma. Takrat, ko pod les ek cvete, ni več nobene paše. Zato ga čebele rade obiskujejo. Mnogo jih pomrje že pri beri kar v cvetovih. Bukovec je našel nekoč v 500 cvetovih, ki jih je natrgal, 61 mrtvih čebel. Poleg teh strupenih trajnic so še druge rastline, ki so po eni strani čebelam koristne, po drugi pa škodljive, vendar je njihova korist večja kakor škoda. Po vlažnih travnikih se rado močno razpase srp je, ki mu ponekod pravijo tudi škrbin ec ali Špeh ek (Cirsium oleraceum). Zlasti med Otavo ga je ponekod neznansko mnogo. Cveteti pa začne v drugi polovici julija meseca. Čebele ga pridno obletavajo. Spada mod osate. Na precej visokem steblu napravi več koškov bodi jikas tih cvetov, ki imajo medovnike zelo glolx>ko. Da pride čebela z jezičkom do njih, se preriva med bodljikami. Pri tem si oguli telo in tako poškoduje rObove kril, da nazadnje ne more več leteti. Takih obnemoglih čebel najdemo zvečer po več na enem košku, še več pa jih pomrje doma pred čebelnjakom. Kako vroče leto je njihov padec tolik, da je v panjih pred ajdovo pašo sicer dovolj zalege, toda malo čebel. Tudi sončnica (H e 1 i a n t h u s annuus) spada med škodljivce čebel, pa ne v toliki meri kakor srpje. Medi dobro in jo čebele kaj marljivo obiskujejo. Ker so cvetovi z obnožino vred lepljivi, si čebele na njih obrusijo dlačice in robove kril precej tako kakor na srpju. Zvečer ali zjutraj jih najdemo po več na posameznih cvetovih, obnemoglih, prekmalu izrabljenih in zapisanih smrti. Padec čebel zaradi sončnic pa ni tako velik kakor zavoljo srpja. Tam seveda, kjer jo goje kot industrijsko rastlino, se izguba čebel gotovo huje pozna. Mnogo se ugiba, kaj je vzrok, da panji v hojevi paši tako zelo o s lab e, saj ostane, če paša dolgo traja, živih komaj petina prvotnih čebel. V pašo postaviš močne panje, na koncu paše pa se vidi skoznje. Tudi zalege je vedno manj, čeprav skrbimo, da ima matica za zaleganje dovolj prostora. Nekateri menijo, da je pomanjkanje obnožine med pašo vzrok nazadovanja zalege. Takrat res ni takega cvetja, ki bi imelo Obilo cvetnega prahu. Mnogo bolj verjetno pa je, da je v hojevi paši odmiranje čebel večje in naglejše Sl. 266. Listna in cvetna vejica čemerike kaikor sp odreja mladic. Med pašo je po navadi huda vročina. Čebele takrat zelo naporno delajo. Pri beri se prerivajo med hojevimi iglami, si pri tem obrusijo dlačice in poškodujejo krilo. Zavoljo vsega tega pomrjejo prezgodaj. Naglo odmiranje čebel pa ima za posledico, da je zalege čedalje manj, saj ni dovolj mladic, da bi jo gojile. — Po vsaki hojevi paši traja mesece in mesece, včasih celo leto, preden postanejo panji zopet živalni. Omeniti je treba še enega rastlinskega škodljivca, 'ki pa ga v Sloveniji ni. Naši prevaževalci ga dobro poznajo, saj imajo čebele na tej rastlini izvrstno Sl. 267. Čemerika v Mestnem logu pri Ljubljani spomladansko pašo. V mislih imamo pravo kad ul jo (Salvia offi-c i n a 1 is), ki je je v toplih krajih vzdolž naše morske obale neverjetno mnogo. Cvet ikadulje je hrapav in lepljiv ter podoben cvetu koprive. Čebela se pri beri muči, da doseže z rilčkom medovnik. Z glavo mora dvigniti ustno cveta in potem zlesti do polovice svojega telesa v cvet. Zaradi tega izgubi kaj kmalu prav vse dlačice, da postane črna kakor oglje in na pogled majhna. Če potegnemo med to pašo kak sat s čebelami iz panja, sc nam nudi kuj čudna slika: mod čebelami se preriva množica popolnoma golih, kakršne sicer redkokdaj vidimo. Zaradi strupenega nektarja postane lahko med neužiten. Že Ksenofon poroča, da so njegovi vojaki jedli pri Trapezundu med, ki jih je tako omotil, da se 24 ur niso zavedli. Kakor danes domnevamo, je med izviral od neke vrste sleča, znane lepotične rastline, ki raste tamkaj divja. O zastrupljanjih z medom imamo poročila tudi od drugod, zlasti iz Amerike. ZASTRUPITVE Zadnji čas so začeli tudi naši čebelarji tožiti, da jim delajo sadjarji s škropljenjem in zapraševanjcin sadnega drevja občutno škodo med čebelami. S Primorskega prihajajo vsako pomlad poročila, da je zaradi brezvestnega ravnanja sadjarjev padlo večje število čebeljih družin ali da so prav v času, ko bi morale biti na višku razvoja, tako oslabele, da ni od njih pričakovati niti v najboljši paši kakega resnega donosa. V marsikaterem kraju so čebelarjenje zaradi tega sploh opustili. Čebele, ki berejo na poškropljenih ali zaprašenih cvetih, pridejo z življenjsko nevarnimi rastlinskimi zaščitnimi sredstvi v neposreden stik in se tako zastrupijo. Če pa odnašajo to snov z medičino ali s cvetnim prahom v panje, se z njo zastrupi tudi zalega. Posledica je vedno množično odmiranje čebel in izmetavanje zalege. Strupenost kakega sredstva za čebele presojamo po tem, kakšna količina je potrebna, da umori eno čebelo. Količino imenujemo minimalna letalna doza. Za arzen je znano, da znaša ta doza 0,7 do 0,9 tisočink miligrama. Pred vojno so uporabljali sadjarji za uničevanje sadnih škodljivcev v veliki meri arzenove pripravke, deloma tudi bakrove spojine. Po vojni pa so se uveljavili tako imenovani kontaktni insekticidi. To so kemična sredstva za uničevanje žuželk, ki delujejo že po dotiku in imajo veliko prednost pred strupi, ki delujejo samo po zaužitju. Kot enega izmed prvih je začela rastlinska zaščitna služba (fitosaniteta) uporabljati Dl Tl (diditi). Izraz je okrajšava kemične oznake diklordifeniltriklor-etan. Ker so svojstva, ki jih ima diditi, značilna za vse kontaktne insekticide, si bomo to sredstvo nekoliko natančneje ogledali. Diklordifeniltrikloretan nastaja po kondenzaciji klora s blorbenzolom v prisotnosti žveplene kisline. Sedaj ga izdelujejo že skoraj povsod v velikih množinah, na trg pa prihaja pod različnimi imeni. Pri nas se imenuje p e p e i n , v Sovjetski zvezi SS 5. Podobni preparati -so še g e s a r o 1, h e r a -sol in h e s a p o n.' Diditi je strup bele barve in brez vsakega vonja. Proti sončni svetlobi je zelo odporen, na zraku ne oksidira, v vodi pa se ne razkraja. Zaradi tega se more razmeroma dolgo ohraniti na predmetih, ki so bili z njim poškropljeni ali napraišeni. Za žuželko zadostuje, da se takega predmeta dotakne samo z nožicami ali tipalnicami, pa je v najkrajšem času po njej. Strup prodre skozi drobne luknjice gornjega sloja kože (kutikule) do živčnih vozlov, če lebdi v zraku v obliki pare ali plina, pa v dihalnice in od tod v kri, ki ga raznese po telesu in povzroči v njem nepopravljive okvare. Ako n. pr. poškropimo steno kake hiše z raztopljenim diditijem, pogine vsaka muha, ki v naslednjih treh tednih sede na zid. Posteljnina, potrošena z diditijevim praškom, je do enega leta zavarovana pred bolhami. Švicarski kemik Langer je poškropil šipe z raztopino diditija in acetona. Ko je aceton izparil, je šipe obrisal stokrat navzdol in stokrat povprek z volneno krpo ter jih pokonci postavil v stekleno posodo. V posodo je spustil nato 50 muh. Čez kake pol ure so vse ležale omamljene na tleh, nekaj ur kasneje pa so poginile. Diditi ni nikaka nova iznajdba. Znan je bil že zdavnaj, toda njegovo pravo vrednost so spoznali šele v zadnji svetovni vojni. Leta 1944 je v Neaplju izbruhnila epidemija pegavca. To bolezen razširjajo, kakor je znano, uši; zato velja gilavni boj pri omejevanju take epidemije ne njenim povzročiteljem, temveč njenim razširjevalcem. V Neaplju so tedaj razkužili z didii-tijem 1,300.000 Italijanov in jih tako osvobodili uši. V treh tednih je epidemija prenehala. Na čebele diditi nima tistega ličinka, kot bi ga po vsem tem pričakovali. V Avstriji so kljub njegovi zelo širdki uporabi ugotovili prav malo neoporečnih okvar na čebelah. Isto trdi H a £ 1 i n g e r za Švico. Odkar uporabljajo novejše insekticide, niso še našli družine, o kateri bi mogli z gotovostjo trditi, da je bila zastrupljena s tem preparatom. V Ameriki so zlasti prva leta po vojni na veliko obsipavali z diditi jem polja in gozdove (sl. 268). In vendar pravi Butler: »V ZDA ne poznamo niti enega avtentičnega primera zastrli pl jen ja čebel zaradi uporabe diditija na prostem.< Iz Haflingerjevih poskusov je razvidno, da se vpliv diditija spreminja z različnimi temperaturami. Pri 36° C ni mogel na čebelah, čeprav so se stalno zadrževale na prašni oblogi, opaziti nikakih okvar. To je temperatura panjev, ko se pojavi v njih zalega, iz česar lahko sklepamo, da diditi mladicam, dokler ne izletavajo, ne more škodovati. Pri 28" C učinkuje toksično samo razprši na, pri 20° C pa razpršina in prašna obloga, tako da so vse čebele v nekaj dneh mrtve. Mnogo huje učinkujejo na čebele h e k s a preparati, kot n. pr. h e k s a 1 o, gam e k san, p er f ek ta n in razni agrocidi. Za večino teh sredstev jo značilen duh po gnilobi, katerega se navzanicjo tudi rastline, ki jih z njimi naprašimo ali poškropimo. V vseh primerih so opazili škodo na pašnih čebelah in na odkriti zalegi. V nekaterih družinah so padle celo matice. Najhujši pa so fosforni preparati. Smrtno nevarni niso samo žuželkam, ampak prav tako ostalim živalim in ljudem. Zato je njih uporaba v nekaterih državah sploh prepovedana. V Ameriki prodajajo neko tako insekticidno sredstvo pod imenom p a r a t h i o n, drugod pod imenom f o 1 i -dol ali e t i 1 o n. Čebela, ki pride v dotiko e paratbionom, je zapisana neizbežni smrti, z njo vred pa še večina tistih, med katerimi se mota. Lahko bi rekli, da strup nalezljivo prehaja z ene na drugo. Ugotovili so, da zaradi ene same s parathionom zastrupljene čebele pogine še 20 do 25 drugih. Razen tega nastane v panju splošno klanje, ker zdrave čebele nekako zaslutijo, kakšna nevarnost jim grozi od zastrupljenih tovarišic in jih skušajo pregnati. Zastrupljene čebele se ponašajo dokaj podobno kakor čebele, ki so zbolele za kako nalezljivo boleznijo. Lazijo iz panja, padajo z brade, trepetajo s krili in poskakujejo, ne da bi se dvignile v zrak. Pri nekaterih zastrupljen jih sc valjajo po tleh in s sprednjimi nožicami otepajo po zraku, kot bi hotele iz glave pregnati hude bolečine. Ce kaj takega opazimo, je treba vsekakor poslati čebele najprej v bakteriološko preiskavo in šele po negativnem bakteriološkem 'izvidu v kak kemičen laboratorij. Ugotovljeno škodo je dolžan povzročitelj poravnati, kajti po predpisih, ki so jih izdale oblasti za posamezna področja, je prepovedano škropiti ali zapraševati kulturne rastline med cvetenjem. Ce pa bi bila fitosanitarna akcija med cvetenjem iz kakršnega koli vzroka nujno potrebna, mora tisti, ki je akcijo odredil, obvestiti o tem tudi čebelarje. V takem primeru je najbolje odpeljati čebele v drug kraj, ki je od ogroženega območja oddaljen vsaj 6km. Pri manj nevarnih sredstvih lahko družine čez dan samo pripiramo. V novejšem času si kemična industrija mnogo prizadeva, da bi napravila insekticide ljudem in čebelam neškodljive. Bajc se ji je to posrečilo s hol-f i d a 1 o m in t o k s a f e n o m. Po nemških poročilih je toksafen preizkušnjo dobro prestal, nimamo pa o preizkušnji znanstveno ugotovljenenih podatkov. V tej zvezi naj omenimo še z a s t r u p i t v e s k u h i n j s k o s o 1 j o. Nekateri čebelarji kaj radi dodajajo klaji, ki jo nameravajo popitati čebelam, tudi sol. Co je količina dodane soli prevelika, pa lahko družine predvsem v času, ko ne morejo izleta vati, občutno oškodujejo. Splošno je znano, da so večje količine soli ne samo škodljive, temveč celo smrtno nevarne domačim živalim in ljudem. Po Frbhnerju predstavlja smrtno dozo za pse 3,7 g, za kokoši 4,5 g na i kg žive teže. Posebno Sl. 268. Zapraševan je rastlin z motorno brizgalko in z avionom pogostne so zastrupitve s soljo pri kokoših, ker jim često mešajo med hrano ribjo moko ali podobne, močno slane snovi. Kakšna množina soli v klaji more škodovati čebelam, je leta 1945 raziskala d r. Ana M a u r i z i o na čebelarskem znanstvenem za vodu v Liebc-feldu. Poskus je napravila z večjim številom manjših družinic, ki so bile zaprte v zasteklenih panjičkih na en sat. Nekaj družinic je krmila s sladkornim testom, zamesenim z medom, kateremu je bila dodala sol v različnih odmerkih, nekaj kontrolnih družinic pa je dobivalo sladkorno testo brez soli. Iz poskusov je razvidno, da so močnejše solne koncentracije v klaji, kot n. pr. 10, 5, 2, in 1 %: za čebele zelo strupene, toda.tudi pri nižji koncentraciji, kot n. pr. pri 0,5 %' so se pokazale kvarne posledice. Prvi znaki okvar so se pojavili pri 10 in 15% primesi soli že čez 24 do 48 ur, pri 2, 1 do 0,5 %i primesi čez 3 do 10 dni. Čebele so začele brezbrižno posedati po satih, čez nekaj dni pa so ponesnažile šipe in stene panjičkov. Njih zadki so bili dostikrat tako opeti. da so jih komaj vlačile za seboj. Pri seciranju je Maurdzijeva ugotovila, da imajo srednje črevo in blatnik do skrajnosti natrpan z neko prozorno tekočino. Kmalu nato je prišlo do ohromitve zlasti v odsekih letalnega mišičja in s tem v zvezi do brez-letnosti, že čez nekaj ur po ohromitvi pa je nastopila smrt. Pri koncentraciji 0,2 % ti znaki niso bili tako očitni, odmiranje pa je bilo vendarle nekoliko pospešeno. Šele pri koncentraciji 0,1 %: je bila življenjska doba čebel v po-skusmih in kontrolnih družinicah enaka, to se pravi normalna. SLOVSTVO Čebela je bila že od neikdaj priljubljen predmet naravoslovnih raziskovanj. Zato ni nič čudnega, da -se je o njej pisalo več kakor o katerikoli drugi živali, in to v vseh časih in v vseh mogočih jezikih. Iz obsežnega slovstva navajamo samo nekaj najvažnejših del, predvsem takih, ki si jih je mogoče izposoditi v knjižnici Zveze čebelarskih društev za Slovenijo ali celo naročiti s posredovanjem knjigarne. Če bi v kom zbudila naša knjiga potrebo, da poglobi svoje znanje o čebelah, bo v njih našel dovolj pobud za izpopolnitev in nadaljnji študij. Najprej nekaj del, ki obravnavajo čebelo z občega, predvsem z biološkega stališča! Buttel-Reepen, dr. H. v.: Leben und Wesen der Bicncn, Braunschweig 1915. Buder, Colin G.: The World of the Honeybee, London 1954. Freudenstein, dr. K.: Das Wesen der Bienen, Konigsbriick 1938. Frisch, dr. K.: Aus dem Leben der Bicncn, 4. Aufl., Wien 1948. Grozdanič, dr. S.: Iz života pčela, 1930. Leuenberger, dr. F.: Die Biene, 3. Aufl.. Aarau 1955. Maeterlinck Mamice: Življenje čebel (Wcstrov prevod iz francoščine), Ljubljana 1929. Ribands, C. R.: The Behaviour and Social T.ife of Honeybees, London 1953. Teale E. W.: The Golden Th-rong, New 'York 1946. Tomašec, dr. L: Biologija pčela, Zagreb 1949. Zander, dr. E.: Das Leben der Biene, 3. Aufl., Stuttgart 1944. Naj sledi še nekaj naslovov knjig, ki se ukvarjajo s kakim posebnim problemom, n. pr. s čebeljo pašo, boleznimi, sistematiko itd. Alfonsus Alois: Die Biencnweidc, Stuttgart 1923. Armbruster, dr. L.: Bienenziichtungskunde, Leipzig-Berlin 1919. — Der Warmehaushalt im Bienenstock, Berlitr. 1923. — Zum Problem der Bienenzelle, Leipzig-Berlin 1927. Bischoff H.: Biologie der Hymenopteren, Berlin 1927. Borchert, dr. A.: Krankheiten der Honigbiene, 5. Aufl., Berlin 1939. — Schadlinge der Honigbiene, Leipzig. Deng Otto: Bienenflora Mitteleuropas. Friese, dr. H.: Die europaischen Bienen, Berlin-Leipzig 1923. Gasch: Die besten Bienennahrpflanzen. Goetsch W.: Vergleichende Biologie der Inscktenstaaten, Leipzig 1940. Gtitze, dr. G.: Die beste Biene, Leipzig 1940. Hansson Ake: Lauterzeugung und Lautauffassungsvermogen der Bienen, Lund 1945. Hodges D.: Pollen Loads of the Honeybee, London 1955. Imms A.D.: Social Behaviour in Tnsccts, London 1931. Kobel F.: Bienenzucht und Obstbau, Aarau 1942. Kocjan, dr. L.: Nosemavost, Ljubljana 1956. — Pršiča vosi, Ljubljana 1955. Kotle W.: Bekampfung der Krankheitcn und Schadlingc im Obstbau und dic Bienen-wirtschaft, Berlin 1941. Leuenberger, dr. F.: Dic Krankheitcn der Bienen, 4. Aufl., Aarau 1931. Lubbok J.: Ameisen. Bienen und Wespen, Leipzig 1883. Maidl Fr.: Die Lebensgewonheiten und Instinkte der staatenbildenden Insekten, Wien 1934. Momirovski, Šimic: Pčelinja paša, Zagreb 1955. Richard O. W.: The Social Insects, London 1953. Rihar J.: Bolezni in škodljivci čebel, Ljubljana 1952. Scholz Ed. J.R.: Bienen und Wespen, Leipzig. Schonfeld, dr. A.: Nemoči a nakazy včel, Kladno 1938. Snodgrass R. E.: Anatomy and Physiology of thc Honeybce, London 1925. Sprengel Chr. K.: Die Niitzliehkeit der Bienen und die Notwendigkeit der Bienenzucht, von ciner neunen Seite dargestellt, Neudruck-Berlin 1918. Tomašec, dr. L: Bolesti pčela, Zagreb 1955. Vogt H.: Gcometrie und Ekonomie der Bienenzelle, Breslau 1911. Verbič J.: Cebclne bolezni, Ljubljana 1935. — Vzrejajmo najboljše čebele, Ljubljana 1947. Zammarcni A.: JI problema delle api, Ancona 1939. Zander, dr. E.: Die Brutkrankheiten und ihre Bekiimpfung, 4. Aufl.. Stuttgart 1943. — Die Krankheitcn und Schadlingc der ervvachsenen Bienen, 3. Aufl., Stuttgart 1930. — Der Bau der Biene, 2. Aufl., Stuttgart 1922. — Die Bienenweide, Stuttgart 1930. — Bienenkunde im Obstbau, 2. Aufl., Stuttgart 1943. Za poglobitev splošnega biološkega znanja priporočamo: Brecelj, dr. A.: Čuda in tajne življenja, Prevalje 1926. Buddenbrock. W. v.: Die Welt der Sinne, Berlin 1932. — Vom Farbensinn der Tiere, Stuttgart 1952. Dorfman, Paramonov, Eskin: Opča biologija (prevod iz ruščine), Zagreb 1946. Eidmann, dr. H.: Lehrbnch der Entomologie, Berlin 1941. Evvert, dr. R.: Bliihen und Fruchten, 1929. — Die Nektarien, Leipzig 1932. Frisch, dr. K.: Du und das Leben, Berlin 1936. France R. H.: Lebensvvunder der Pflanzenwelt, Berlin 1941. Friehling, dr. H.: Tiere als Baumeister, Stuttgart 1939. — Lebenskreise, Stuttgart 1938. Forel A.: Das Sinncsleben der Insekten, Miinchen 1910. Imms A. D.: Insect Natural History, London 1931. Kirchncr O.: Blumen und Insekten, Leipzig und Berlin 1911. Lvsenko T. D.: O položaju v biološki znanosti, Ljubljana 1950. Meisenheimer J.: Geschlecht und Geschlechter im Tierreiche, Jena 1921/1930. Mihelčič, dr. F.: Tajne življenja, Ljubljana 1944. Niklitschek A.: Technik des Lebens, Berlin 1940. Polenec A.: Iz življenja žuželk, Ljubljana 1950. Polenec, Detela: Biologija, Ljubljana 1954.' Prenant M.: Biologija i marksizam (prevod iz francoščine), Zagreb 1947. Timirjazev K. A.: Život bilja (prevod iz ruščine), Sarajevo 1947. Vouk dr. V.: Nauka o životu bilja, 2. izdaja, Zagreb 1922. Wohlbold, dr. H.: Das Wunder des Instinktes, Leipzig 1941. Kdor bi želel kaj več vedeti o dedovanju, naj vzame v roko eno izmed spodaj navedenih knjig. Laže pisana in preglednejša dela so označena z zvezdico. Baur, dr. E.: Einfiihrung in die experimentclle Vererbungslehre 7.-11. Aufl.. Berlin 1930. *— Die Wissenschaftlichen Grundlagen der Pflanzenziichtung, 5. Aufl., Berlin 1924. *Benl, dr. G.: Lehrbuch der Vererbungslehre, Leipzig 1936. Darlington and Mather: The Elements of Gcnetics, London 1949. *Duncker, dr. H.: Kurzgcfasste Vercrbungslehre ftir Kleinvogclzuchter, Leipzig 1929. *Fink N.: Nasledjivanje, Zagreb 1919. Goldschmidt, dr. R.: Einftihrung in die Vcrcrbungsvvissenschaft, 5. Aufl., Leipzig 1928. *— Die Lehre von der Vererbung, 3. Aufl.. Berlin 1933. Heberer G.: 50 Jahrc Cromosomentheorie der Vererbung, Tiibingen 1931. Johannscn W.: Elemente der exakten Erblichkeitslehre, 3. Aufl., Jena 1926. '"' Just G.: Die Vererbung, 3. Aufl., Berlin 1943. *Kammerer, dr. P.: Das Ratsel der Vererbung, Berlin 1925. *Korič, dr. M.: Kako nastaju nove sorte poljoprivrednog bilju, Zagreb 1947. Lvscnko T. D.: O naslodnosti i njenoj promenljivosti, Beograd 1946. Mendel M.: Versuche iiber Pflanzennybriden (ponatis v Ostwaldovih >KLasikih eksaktne znanosti«), Leipzig 1940. *Meisenheimer, dr. J.: Vercrbungslehre, Jena 1923. Morgan Th. H.: Die stofflichc Grmidlagc der Vererbung, Berlin 1922. Šekla B.: Dedičnost v prirode a ve společnosti, 2. vydani, Praha 1946. Tavčar, dr. A.: Osnove genetike, Zagreb 1952. Vries, H. de: Die Mutationstheorie, Leipzig 1901, 1903. O d a r v i n i z m u in razvojni teoriji razpravljajo sledeče knjige: Darvvin Charles: O nastanku vrst, Ljubljana 1954. Dolenec, Pavletič, Ehrlich: Nauka o evoluciji, Zagreb 1947. IIertwig O.: Das Werden der Organismen, 2. Aufl., Jena 1918. Hertwig, dr. R.: Abstammungslehre und neuere Biologie, Jena 1927. Polenec A.: Razvoj živega sveta, Ljubljana 1947. Prenant M.: Darvvin, njegov život i djelo, Zagreb 1946. Rensch B.: Das Prinzip gcogrufischer Russenkreise und das Problem der Artbildung. Berlin 1929. Šmalhauzen I. L: Problemi darvinizma (prevod iz ruščine), Zagreb 1951. Weismann A.: Vortriige iiber Descendenztheorie, 3. Aufl., Jena 1913. Večina zelo tehtnih razprav o čebelah je raztresenih po raznih naravoslovnih revijah in čebelarskih strokovnih časopisih. Med temi zavzema vodilno mesto Archiv f ti r B ienenkun de, ki ga je leta 1919 ustanovil dr. Armbruster in ga še danes izdaja vsako leto v obliki zbornika. Vse važnejše članke o čebelah sproti registrira in prinaša o njih kratke posnetke mesečnik B e e W o r 1 d pod izaglavjem Apicultural Abstracts. Po World List of Current Beekeeping Journals 1955 je vseh čebelarskih časopisov na svetu 101. Od teh je pisanih v angleščini 28, v nemščini 25 in v francoščini 14. Jugoslavija ima 5 čebelarskih listov. V Ljubljani izhaja Slovenski čebelar, v Zagrebu Pčelarstvo, v Osijeku P čela, v Beogradu pa Napredno p č e 1 a r s t v o in P č e 1 a r. SODOBNO ČEBELARSTVO - TEORETIČNI DEL X NAPISALI: AVGUST BUKOVEC, DR. LEON KOCJAN, JULIJ MATER, STANE MIHELIČ, PETER MOČNIK, SLAVKO RAIČ, FRANC ROBIDA, VLADO ROJEC, EDO SENEGAČNIK, FRANC VODNIK * UREDILI: AVGUST BUKOVEC, STANE MIHELIČ, SLAVKO RAIČ, VLADO ROJEC * IZDALA IN ZALOŽILA: ZVEZA ČEBELARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK STANE MIHELIČ) X NATISNILA IN ZVEZALA: TRIGLAVSKA TISKARNA V LJUBLJANI X NAKLADA 3'500 IZVODOV X DOTISKANO V AVGUSTU 1956 r občine 7 -v OSREDNJA KNJIŽNICA KRANJ 8 8 00071589 Kran j N KMETIJSTVO čebelarstvo SODOBNO čebelarstvo / teoretični /1 638 1 026700143 comss o