O DELU VIŠKIH MILIČNIKOV
Ali res poznamo njihovo delo?
I. del
Kot smo že zapisali v prejšnji številki so ' naši miličniki v lanskem letu po oceni druž-benopolitičnih dejavnikov in občanov opravljali svoje delo uspešno. Dejstvo pa je, ; da je ta uspešnost vendarle dosežena na ne najboljši način: z velikirri obremenjevanjem miličnikov. Resnica je, da se večina milični-kov ni odločila za ta poklic zaradi osebnih dohodkov temveč zaradi veselja do takšnega dela, vendar je ob vsesplošnem poudarjanju nagrajevanja po delu Ie manj razumljivo to, da so se miličniki odrekli naduram, opravili pa so jih več tisoč. Tudi prostih ur niso mogli izkoristiti, ker se je obseg dela enostavno toliko povečal, da to ni bilo možno in je bilo v začetku emenjeno uspešnost moč doseči le z več dela, na račun prostega časa.
Do prekomemega obremenjevanja milič-nikov pa ne prihaja le zaradi porasta kazni-vih dejanj (lani jih je bilo zabekženih 36 odstotkov več), in zaradi spremenjenega na-čina evidentiranja tatvin, temveč tudi zaradi pomanjkanja administracije, saj mora milič-nik opravljati vrsto administrativnih del. Bi-stveno za večjo obremenitev milice pa je to, da miličniki postajajo za mnoge službe in posameznike pravzaprav »deklica za vse.«
Kaj vse je (ni) delo miličnikov
Nekaj primerčkov za podkrepitev te teze: miličniki morajo pečatiti in odpečevati sta-novanja, pa čeprav to ni njihovo delo, opravljali naj bi tovarniške deložacije, ko se član kolektiva kljub vsem odločbam noče izseliti iz stanovanja, ki ga je neupravičeno zasedel, miličnike kličejo k sejam disciplin-skih postopkov »da bo red in da bo miličnik vlil strah v kosti« oziroma »ker se je bati izgredov«. Miličnike kličejo občani naj ure-dijo vodovod, ki pušča v bloku in bo vse
poplavilo, ko je treba menjati varovalke za cel blok pa si občani sami ne upajo odrgati plombe, od Elektra pa ni nikogar, kot niko-gar od vodovoda itd.
Na ramena tnilice so - kot vse kaže sedaj - padle tudi črne gradnje. Inšpekcija se v reševanje te problematike po ugotovitvah viških miličnikov slabo vključuje, vsaj na viškem območju. Miličniki res spremljajo stvari na terenu in po potrebi tudi obveščajo inšpekcijo, vendar so imeli primer, ko je miličnik zadevo zaznal v samem začetku ko-panja jame v četrtek, takoj obvestil inšpek-cijo in inšpektor je prišel zadevo pogledat šele v torek. Takrat pa je bila hiša že pod streho in tedaj se začno problemi pri ruše-nju.
Tudi nekateri delavci v občinski upravi si predstavljajo delo milice zelo poenostavlje-no: črnograditelja naj bi z materialom vred odpeljali; z »marico« izven krajevne pristoj-nosti teh organov. Seveda to tako ne gre. Miličniki so sicer uspeli pregnati nekaj posa-meznikov, ki so si postavili šotore ali pa uredili stanovanje kar na tovornjaku ob Ra-kovi jelši, vendar sama gradnja ni več njiho-va stvar.
Eno je zaupanje, drugo je družbena samozaščita
Ko je inšpekcija le speljala razne postop-ke in so odločbe pravnomočne se začne po-stopek rušenja. Ta ni enostaven in spet je želja, da naj bi to opravila kar milica, ali pa vsaj priprave kažejo na to, če že nihče nič ne reče. Miličnike zaprosijo za sodelovanje v smislu varnosti, da bi ne prišlo do izgredov ali obračunov. Ko pa miličnik pride na kraj dogodka lahko le ugotovi, da je vse skupaj slabo načrtovano in slabo organizirano. Ba-gra ni, tovornjaka ni, delavci podjetja, ki naj bi rušilo pa sploh nočejo priti, oziroma no-čejo rušiti.
Takšnih primerov valjenja vrste dolžnosti
in nalog na milico je še veliko in lahko bi jih še naštevali, vsekakor pa je očitno, da še mnogi poslovodni organi in posamezniki v različnih organih občinskih uprav, mesta in drugje, nimajo prave predstave o delu milice in njenih nalog, temveč si jo enostavno predstavljajo kot nekakšnega »žandarja«.
»Mi bomo delali strogo po zakonu in se držali naših nalog, nikakor pa ne bomo orodje za opravila, ki bi jih morali speljati drugi, pa jih niso sposobni, ali so jim odveč ali pa jih nočejo speljati. Zato naj v delovnih organizacijah ne računajo na prisostvovanje miličnikov naše postaje pri disciplinskih po-stopkih in tudi v upravi inšpekcij ali pa občinski upravi naj si nihče ne predstavlja, da bomo rušili črne gradnje mi, pa tudi varovalk ne bomo hodili menjavati namesto
Elektra in podobno«, je povedal komandir Postaje milice Vič-Rudnik STANE LE-SKOVŠEK. »Mi imamo svoje naloge in te bomo izpolnjevali, nikakor pa ne moremo biti servis za vse in za vsako stvar, saj bi nas bilo lahko potem desetkrat toliko, pa še ne bi bilo dovolj.«
Ne moremo opravljati nalog tistih, ki jih ne izvajajo
Ob teh ugotovitvah pa bi se bilo treba zamisliti, saj segajo precej široko. V delov-- nih organizacijah torej niso sposobni speljati disciplinskega postopka z malo bolj proble-matičnim zaposlenim brez miličnika in to kljub vsem varnostnikom delovne organiza-cije, narodni zaščiti itd. Ker odklanjajo ru-šenje črnih gradenj, gradbeniki naj bi to delali, ne miličniki? Specializirane službe (vodovod, elektro) ne delajo, pa čeprav do-bijo za te stvari plačilo in namesto njih naj bi stvari delali miličniki v nadurah brezplačno?
Vse to dokazuje, da imamo nesposobno in neučinkovito administracijo, da ne rečemo birokracijo, pa tudi nesposobne specializira-ne službe. Stališče viške postaje je zato ne-dvomno pravilno, da ima milica svoje naloge kot predpisuje zakon, vse ostale pa naj opravljajo tisti, ki so zato pooblaščeni in zato v družbi tudi obstajajo kot organi. Pri-mer, ko se pokvari vodovod in ni nikogar od vodovodne službe pa kličejo občani milični-ke, pa je v bistvu tudi dokaz zaupanja, ki ga imajo ljudje v miličnika. Občan ostane obu-pan in nemočen pred »mogočnimi službami takšnih organizacij«, ki so se že povsem odtujile in niso nikakršen servis občanov več, zato se zateče k miličniku. Ta dokaz o zaupanju, pa fudi eden temeljev družbene samozaščite, ki smo jo uspeli na terenu vzpostaviti predvsem na relaciji zaupanja med miličniki in občani, medtem ko v drugih smereh še ne deluje tako kot bi morala, saj bi morali občani sami skrbeti za svojo var-nost v različnih oblikah samozaščitnega or-ganiziranja, vendar je delo teh še preveč forumsko. (se nadaljuje)
MILOVAN DIMITRIČ