273 JAVNI SPOMENIKI NA VELIKOLAŠKEM: OB SEDEMDESETI OBLETNICI POSTAVITVE SPOMENIKA PRIMOŽU TRUBARJU NA RAŠICI1 Marjana Dolšina Delač Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete UL, Ljubljana marjana.dolsinadelac@ff.uni-lj.si Javni spomeniki predstavljajo odsev našega kolektivnega spomina in odnosa do preteklosti ter s svojo likovno podobo in sporočilnostjo pomembno sooblikujejo sodobni javni prostor. Območje Velikih Lašč z okolico, ki je sicer pretežno ruralno, zaradi pomembnega prispevka k razvoju in uveljavljanju slovenskega jezika prek Primoža Trubarja, Frana Levstika, Josipa Stritarja in Jožeta Javorška, premore ne- kaj kvalitetnih javnih spomenikov, ki so od druge polovice 19. stoletja do danes zaz- namovali pomembnejše obletnice, povezane z domačimi literati. Sedemdeseta oble- tnica postavitve spomenika Primožu Trubarju na njegovi rodni Rašici ponuja pri- ložnost za sistematični pregled in oris javnih spomenikov na Velikolaškem ter nji- hovo širše kontekstualiziranje v navezavi na lokalno okolje. Ključne besede: Primož Trubar, Fran Levstik, Josip Stritar, Jože Javoršek, javni spo- meniki Public Monuments in Velike Lašče and Its Surroundings: On the Occasion of the Seventieth Anniversary of the Monument to Primož Trubar in Rašica Public monuments in many ways reflect the collective memory of a society and de- termine its attitude towards the past. With their artistic shape and message, they significantly co-shape contemporary public space. The region of Velike Lašče and its mostly rural surroundings importantly contributed to the development and es- tablishing of the Slovene language through Primož Trubar, Fran Levstik, Josip Stri- tar and Jože Javoršek. Due to their status this area boasts several remarkable public monuments which span from the second half of the nineteenth century to the pres- 1 Zahvaljujem se Boštjanu Podlogarju za fotografije obravnavanih spomenikov. Mag. Barbari Pečnik, Andreju Perhaju, Matjažu Grudnu, Jožetu Centi, Margareti Damjanić in Mariji Lušin najlepša hvala za dragocene podatke, namige in napotke pri zbiranju drobcev velikolaške kiparske dediščine v podobi javnih spomenikov. Stati in obstati 17(2021): 273-299 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(34)273-299 274 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS ent day and commemorate important anniversaries honouring the local literati. The seventieth anniversary of unveiling of the monument to Primož Trubar in his na- tive Rašica offers an opportunity for a systematic review and interpretation of pub- lic monuments in the Velike Lašče region and their wider contextualisation in rela- tion to their local environment. Keywords: Primož Trubar, Fran Levstik, Josip Stritar, Jože Javoršek, public monu- ments Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžalu- ješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici ob- čutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeli vse sile, da mu napravijo konec. Tako je Primož Trubar v pismu Adamu Bohoriču leta 1565 (1986, 92) izrazil dve pomembni misli: najprej, da so t. i. lepe umetnosti, torej stva- ritve slikarstva, kiparstva in arhitekture, njihovo poznavanje in razume- vanje integralni del vsebinskega horizonta mislečega človeka ter kaže- jo na njegovo splošno intelektualno kondicijo, in drugič, da je ta vidik v njegovih rodnih krajih (s čimer je najverjetneje mislil Kranjsko, ne le Rašice in njene okolice) necenjen, zapostavljen, prezrt. V stoletjih, ki so sledila, so se te besede potrjevale kot samouresničujoča se prerokba in razen cerkvene umetnosti, ki ima svoj specifični kontekst, funkcijo in občinstvo, se likovno ustvarjanje na Velikolaškem v nasprotju z bo- gastvom besedne umetnosti nikoli ni zakoreninilo v prepoznavno tra- dicijo. Redki izjemni posamezniki so s tega širšega območja razumlji- vo odhajali v večja središča in se obračali nazaj le še v sentimentalnem doživljanju rodne grude. Poleg likovnih srečanj v Trubarjevih krajih, s katerimi je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja akademski sli- kar in domačin Jože Centa vzpostavil kontinuirano likovno produk- cijo in razstavljanje naslednjih štirideset let,2 lahko Velike Lašče boga- tenje lokalne likovne dediščine pripišejo le priseljenim ustvarjalcem, ki so med prijaznimi dolenjskimi griči našli svoje zatočišče, a se s svo- 2 Več o likovnih srečanjih v Dolšina in Mesesnel 2014, 48‒55 in Dolšina Delač 2016, 52‒53. 275 MARJANA DOLŠINA DELAČ jim okoljem niso prav radi identificirali, in domačim ljubiteljem.3 Kljub ustvarjalni skromnosti lahko vendarle prepoznamo nekaj tiste želje in gorečnosti, ki ju izpostavlja Trubar. Od 19. stoletja naprej se je na tem sicer ruralnem, pretežno z majhnimi vasicami in zaselki prepredenem območju med Ljubljano in Ribnico zasejal lep nabor javnih spomeni- kov, ki poleg spomina na pomembne literarne osebnosti ponujajo tudi prvovrstno estetsko doživetje.4 Ob sedemdeseti obletnici postavitve spo- menika Primožu Trubarju na Rašici naj oris tradicije javnih spomeni- kov na Velikolaškem spomni na pomen njihovih podob in sporočil, ki s skoraj latentno prisotnostjo vplivajo na doživljanje naše preteklosti in sooblikujejo našo sodobnost. O vidiku zgodovinske distance Javni spomeniki zaradi svoje formalne funkcije povzdigujejo tiste- ga in tisto, ki znotraj prevladujočega družbenega trenda poosebljata po- memben mejnik, dodano vrednost, presežek časa in okolja, v katerem delujeta. Tudi vsi objekti s statusom javnega monumenta v velikolaškem okolju ohranjajo spomin na posameznike, ki jih v skupnem konsenzu priznavamo za izjemne, napredne in nedvomno zaslužne.5 A šele danes. 3 V zborniku Velike Lašče, ki ponuja prerez družbenega dogajanja sredi osemde- setih let prejšnjega stoletja, je likovni umetnosti posvečen le kratek odstavek v poglavju o družbenih dejavnostih: »Omeniti velja v zadnjih letih že tradicionalna srečanja slovenskih slikarjev v velikolaški pokrajini in njim sledeče razstave slik v Levstikovem domu [do odprtja Trubarjeve domačije, nato so se preselile v gale- rijo Skedenj, op. p.]. Pobudnik srečanj je akademski slikar, domačin Jože Centa.« (Petrič 1986, 76) 4 Starejše spomenike, posvečene velikolaškim literatom, omenja že Jože Javoršek v zborniku Velike Lašče (1986, 84‒110) z objavljenimi črno-belimi fotografijami Toneta Podržaja (86, 89, 93, 98, 106). Predvsem je zanimiva podoba spominske plošče z reliefno upodobitvijo Josipa Stritarja v njegovi rojstni vasi Podsmreka av- torja Franceta Goršeta (obravnavana v nadaljnjem besedilu) v svojem originalnem kontekstu, torej še pred obnovo tipične kmečke hiše (106). 5 Več o širšem kontekstu javnih spomenikov na Slovenskem v Čopič 2000 ter v dveh izdajah revije Acta historiae artis Slovenica (18/1 in 18/2). Zanimiv je tudi katalog 276 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS Primož Trubar je bil zaradi verske svobodomiselnosti in vmešavanja v pristojnosti deželne oblasti leta 1564 izgnan na Nemško in bil ob koncu 16. stoletja kot edini slovenski avtor uvrščen na listo tedanjih slavnih li- terarnih in znanstvenih »zlikovcev« Index librorum prohibitorum v raz- ličici papeža Klemena VII. (Globočnik 2020, 401).6 V nemilosti slovenske javnosti je ostal vse do 20. stoletja, ko se je ob postavitvi prvega spome- nika njemu v čast izkazalo, da je katoliški tabor sicer priznaval njegovo literarno prvenstvo, a so v njem še vedno videli predvsem protestant- skega reformatorja, pridigarja in odpadnika od katoliške vere (str. 410). Fran Levstik si je nekaj stoletij kasneje z brezkompromisno držo prislu- žil voščilo takratnega prvega moža Ljubljane »Pogine naj, pes!«7 Celo očarljivi Josip Stritar, ki je na Dunaju veljal za izobraženca in svetovlja- na par excellence, je brez blišča in velikih besed umrl v Rogaški Slatini.8 Odklonilni modus operandi se je nadaljeval z Jožetom Javorškom, ki je bil obtožen protidržavnih aktivnosti. Očitno se nihče med temi razmi- šljevalci ni uveljavil kot poeta laureatus svoje dobe, pa vendar se prav njim zahvalimo za nastavke kulture, ki ji ne pravimo le velikolaška, am- pak tudi slovenska. V isti sapi ustvarjalcem, ki izražajo podobno pio- nirske zamisli v našem 21. stoletju, pogosto z brezdiskurzivno lahkostjo mečemo polena pod noge in tega sploh ne opazimo. Kako je to mogoče? V tej kratki predstavitvi lokalnih javnih spomenikov ne bomo raz- rešili vprašanja o vselej prisotni nezmožnosti, da bi v megli konteksta sodobnosti prepoznali bistveno. Pravo kvaliteto namreč vselej dodob- ra obrusi in jo v procesu selektivne kulturne erozije izpostavi šele čas, nekaj, čemur pravimo zgodovinska distanca. Nauk, ki se ga tu vendarle Življenja spomenikov, ki so ga pripravili študentje in študentke umetnostne zgo- dovine s predgovorom Beti Žerovc (2018). 6 Sporna je bila predvsem Cerkovna ordninga, knjiga o cerkvenem redu, s katero je posegel v pristojnost deželnega kneza (prim. Javoršek 1986, 85‒91). 7 »Krepieren soll der Hund!« Vzklik je sčasoma postal prototip politične žaljivke in hkrati simbol Levstikove kljubovalnosti. Z njim je Anton Slodnjak celo naslovil svoj avtobiografski roman o Levstiku (1946). 8 Stritarjev osebnostni in ustvarjalni zaton je v njegovi biografiji povzel Jože Pogačnik (1985, 17): »Krivulja Stritarjevega življenja je s tem dosegla svojo najnižjo stopnjo, na kateri je bila edina rešitev le še ‒ smrt.« 277 MARJANA DOLŠINA DELAČ lahko naučimo, pravi, da ne velja prehitevati s postavljanjem obeležij. Na Velikolaškem se je ta tradicija pričela presenetljivo smelo, saj je prvi od velikih mož, Fran Levstik, dobil svoje obeležje komaj dve leti po smrti. Od Alojza Gangla do Toneta Kralja: kronološki oris postavitev javnih spomenikov na Velikolaškem Na začetku razvojne poti slovenskega spomeniškega kiparstva samo- zavestno stoji Valentin Vodnik (1889) in pred že davno porušeno stavbo liceja kaže hrbet vrvežu ljubljanske osrednje tržnice (prim. Globočnik 2019, 7‒23).9 Njegovo celopostavno podobo si je zamislil Alojz Gangl, ki ga je v Ljubljanskem zvonu čez vse hvalil Josip Stritar (1896, 184‒185); li- terarni kritik iz Velikih Lašč oziroma njim bližnje Podsmreke je v svojih bogatih ekfrazah namreč prav rad zašel na polje likovnega, kar je v po- glavju Besede in slike: zapiski iz 19. stoletja monografije Realizem, impre- sionizem, postimpresionizem večplastno obravnaval Tomaž Brejc (2006, 12‒113). Stritar je Ganglu kot zgleden mecen celo naročil svojo portretno busto in jo hranil na vidnem mestu v svoji delovni sobi v Aspangu, kot izpričuje fotografija, objavljena v Stritarjevi biografiji (Pogačnik 1985, 135). Le dva poletna meseca po odkritju Vodnikovega spomenika v začet- ku junija so enajstega avgusta pred župnijsko cerkvijo v Velikih Laščah odkrili spomenik Franu Levstiku (slika 1). »Udeležba národnih društev in slovenskega razumništva iz vseh slovenskih mest, kakor tudi prep- rostega národa iz bližnje okolice, bila je ogromna, vender se je izvršila vsa slavnost v najlepšem redu,« se je v Ljubljanskem zvonu (»Listek« 1889, 569) spominjal anonimni avtor. Lokalni podobar Franc Jontez (Steska 2013) je oblikoval arhitektonski spomenik v obliki preprostega obeli- ska, ki v likovnem pogledu ni mogel konkurirati Ganglovemu spome- niškemu prvencu (prim. Čopič 2000, 35), tudi potem ne, ko so mu ob 9 Fotografije so dosegljive na spletu. 278 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS Slika 1: Franc Jontez in Svetoslav Peruzzi, Spomenik Franu Levstiku, Velike Lašče, kamen in bron, 1889. Foto: © Marjana Dolšina Delač. 279 MARJANA DOLŠINA DELAČ stoletnici Levstikovega rojstva dodali še medaljon z njegovo podobo.10 Za svojega botra jo je izdelal Svetoslav (tudi Svitoslav) Peruzzi in jo ok- rasil z lipovo in lovorjevo vejico (Steska in Stelè 2013; Čopič 2000, 37). Ta se je z ustvarjanjem Levstikove kiparske podobe prvič spopadel že leta 1904 in takrat ustvaril bronasti portret, ki ga hrani Narodna gale- rija v Ljubljani. Pod medaljonom sta letnici Levstikovega rojstva in nje- gove stote obletnice: »1831‒1931«. Spomenik je z vseh strani opremljen z napisi v čast Levstiku: sprednja stran, ki gleda proti središču Velikih Lašč, nosi posvetilo »LEVSTIKU / NAROD / SLOVENSKI / 1889.« Na drugih stranicah je nekaj več besedila: »Iz malega zaklada Ti v narôdi / Sezidal si poslopje veličansko, / Ti luči si roditelj in svobodi, / Jeziku Ti ime si dal slovansko!«; »Kako se služi domovini sveti, / Sijajen vzgled si Ti / Slovencem bil!«; Ko zvezde luč, / Poprej nikoli znane, / Prisvetil nam / Tvoj duh je iz noči!« Špelca Čopič je v objavljeni doktorski disertaciji Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja (2000, 35) poudarila, da je bila »postavitev Levstikovega spomenika bolj revolucionarno dejanje kot odkritje Vodnikovega«. Kako prosim? Prav ste prebrali. V nasprot- ju s splošno priznanim in politično neproblematičnim Vodnikom ni bil Levstik »niti dve leti v grobu, ko še ni bila pozabljena njegova ostra kri- tika, kljub bednim zadnjim letom pri mnogih osovražen, je vendar do- bil spomenik, pa čeprav samo skromen obelisk in seveda ne v Ljubljani, ampak v Velikih Laščah, ko so še živeli njegovi nasprotniki. Ob odkri- tju so slavili ’jezikoslovca’, pesnika, ’klenega moža’, ’kritik’ pa je bil ko- maj omenjen.« (str. 35) Josip Stritar je za to priložnost napisal hvalnico Levstiku, ki je bila dan pred odkritjem spomenika objavljena na naslov- nici Slovenskega naroda (1889, [1]). V njej ga je označil kot mučenika, slovenskega junaka, vzor in zgled Slovencem ter izpostavil prav njego- vo neomajno držo: »Jeklena volja, neupognjen vrát, / Prijatelj stanovi- ten, človek zlat, / V nevihti mož, naprej, po konci glávo! / Visoko no- sil svéto je zastavo.« V kontekstu, ki je spričo dvojnosti v odnosu do Levstika še ustvarjal napetosti, je bil preprost obelisk brez monumen- 10 Fotografija proslave ob stoletnici rojstva Frana Levstika pri Levstikovem spome- niku v Velikih Laščah je objavljena v Deterding in Zgonc 1996, 16. 280 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS talne Levstikove podobe verjetno manj tvegana rešitev od portretne plastike. Prvo večjo portretno podobo na spomeniku je med velikolaškimi možmi zasluženo dobil Primož Trubar ob štiristoletnici svojega rojstva, ko so leta 1910 ob vhodu v ljubljanski park Tivoli brez slovesnosti odkrili marmorni kip v izvedbi Frana Bernekerja.11 Detajlov očiščena figura na- dnaravne velikosti se v spodnjem delu preliva v govorniški pult, na njem pa v trdnem primežu počiva knjiga kot najmočnejše dramilo novih raz- mislekov. Postavitev spomenika, ki velja za enega najkvalitetnejših vsto- pov v modernistično kiparstvo, je pomenila tudi začetek prevrednotenja statusa Primoža Trubarja in njegovega dela v očeh slovenske javnosti. Iz reformatorskega aktivista se je v tem na trenutke mučnem procesu pričel preobražati v očeta slovenske besede in »Lubih Slovencev« ‒ celotnega naroda ne glede na ideološke (predvsem verske) predsodke. Na diskret- nost lokacije je opozoril že Ivan Tavčar, ki je bil kot predsednik Društva slovenskih književnikov slavnostni govornik ob postavitvi temeljnega kamna za spomenik leta 1908 (Globočnik 2020, 404): »Ta prostor je to- rej odločen za spomenik Primožu Trubarju, skromen je, v zatišju, in vi- del ga bo le oni, ki ga bo hotel namenoma videti!«12 Damir Globočnik, ki v Zgodovinskem časopisu (2020, 404) navaja Tavčarjev citat, je opisal tudi pomenljivi dogodek, ko je Društvo sloven- skih književnikov in časnikarjev na binkoštni ponedeljek in Trubarjev rojstni dan 8. junija 1908 želelo organizirati izlet na Rašico, vabilo o tem pa objavilo v Slovenskem narodu (»Trubarjevim častilcem!« 1908, [2–3]; »Izlet v Trubarjevo rojstno vas« 1908, [3–4]). Med dnevnimi vestmi ča- sopisa se je čez nekaj dni znašla novička o bojazni pred liberalnim po- hujšanjem na morebitni proslavi v čast Trubarju, ki so jo s prižnic ozna- njali lokalni duhovni gospodje: »Radi Trubarjevega jubileja so duhovni gospodje v Škocijanu in v Velikih Laščah, kakor nam piše prijatelj naše- ga lista, v velikih skrbeh. Boje se, da bi se ljudstvo ne poučilo o Trubarju 11 Fotografije so dosegljive na spletu. 12 Globočnik (2020, 403) omenja še druge možne lokacije za spomenik, ki so bile prominentnejše, a je, domnevno zaradi zelenega ozadja, najverjetneje pa v izogib problematiziranju s strani javnosti, obveljala današnja. 281 MARJANA DOLŠINA DELAČ in njegovih zaslugah za slovenski narod in da bi se ‒ o strahota ‒ celo ne udeležilo kake Trubarjeve proslave.« (»Radi Trubarjevega jubileja« 1908, [2]) Na srečo klerikalne javnosti je vmes posegla višja sila in izlet je za- radi slabega vremena odpadel (»Izlet v Rašico« 1908, [2]). Seveda lahko protitrubarsko nastrojenost v Velikih Laščah, ki glede na zavračanje teh pozivov med preprostim prebivalstvom niti ni bila ši- roko razširjena (prim. Globočnik 2020, 394), razumemo kot odslikavo splošnega družbenega razpoloženja na začetku 20. stoletja. Bližina nje- govega rojstnega kraja ga je le še potencirala v potrebo po odklonitvi identifikacije s protestantskimi prevratniškimi idejami o kaljenju kato- liškega miru. Slabega pol stoletja prej je celo sam Fran Levstik v istem Slovenskem narodu (članek Tujčeva peta) zapisal, da je protestantizem »pri nas germanizem, česar pač ni razumel ni Trubar, ni Dalmatin, ni Bohorič« (Levstik 1868, [4]). Postavitev spomenika v Ljubljani zagoto- vo opominja na odkoreninjanje starega pogleda na očeta slovenske be- sede v začetku 20. stoletja, Bernekerjeva mojstrovina pa je temu dala svež zagon. Kot zadnji od treh nespornih velikanov je v kamen vdelani spomin dobil Josip Stritar. Ob stoletnici njegovega rojstva so leta 1936 v rodni Podsmreki na hišo, ki je nasledila njegovo rojstno, vdelali literatovo re- liefno podobo (slika 2). Dogodek je močno zaznamoval lokalno, pred- vsem vaško skupnost in nekatere okoliške hiše so celo dobile nove fa- sade kot prispevek k slavnostni podobi vasi. Oblika spominske plošče, ki jo je Špelca Čopič označila kot »cenejšo predhodnico in spremlje- valko spomenikov« (2000, 20), prostorsko ne posega v svojo okolico in je bila zato nadvse primerna izbira za zasebno dvorišče v vaškem oko- lju. Izdelal jo je France Gorše, rojen v Zamostcu pri Sodražici, ki je dol- go časa ustvarjal pod očitnim vplivom svojega profesorja na zagrebški akademiji, Ivana Meštrovića. Narodna galerija hrani njegovo bronasto Evo iz leta 1938, pred Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani se srečamo tudi z upodobitvijo Ivana Prijatelja, ki je leta 1942 nastala na pobudo Jožeta Plečnika. Po drugi svetovni vojni je moral globoko ver- ni umetnik z raznolikim opusom zaradi nenaklonjenih političnih raz- mer emigrirati v Združene države Amerike, od koder se je vrnil šele v 282 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS pozni starosti. Spletna stran slovenske Narodne galerije njegov opus del opredeljuje kot »pomembno vez med starejšimi in mlajšimi kiparji, saj je presegel secesijsko dekorativnost in uveljavil modernistične izčišče- ne ideale.« (»France Gorše«) Osrednji del Stritarjeve spominske podo- be zavzema v tej novi maniri izjasnjen reliefni portret, ki izstopa iz ne- določljivega ozadja in namesto telesne fizionomije izpostavlja duhovno intenzivno notranje življenje upodobljenca z vihravimi lasmi, gubami razmišljanja in s prodornim pogledom. Kot je za spominske plošče zna- čilno, se okrog njega na tankem okvirju, ki se v spodnjem delu razši- ri, vije napis v secesijsko zaobljenih črkah: »JOSIP STRITAR 1836–1936 PESNIK PISATELJ KRITIK«. Področje spomeniške plastike med svetovnima vojnama sta poleg vztrajajočih vplivov dunajske secesije najvidneje zaznamovala arhitekta Jože Plečnik in Ivan Vurnik: »Ustvarila sta šolo in z njo zagotovila pri- sotnost in nadaljevanje svojih smeri tudi po drugi vojni.« (Čopič 2000, Slika 2: France Gorše, Spominska plošča Josipu Stritarju, Podsmreka pri Velikih Laščah, marmor, 1936. Foto: © Boštjan Podlogar. 283 MARJANA DOLŠINA DELAČ 214) Kljub ohranitvi stare likovne tradicije je konec druge svetovne vojne za produkcijo javnih spomenikov pomenil drastičen vsebinski obrat k obeleževanju ključnih dogodkov in osebnosti narodnoosvobodilnega boja (NOB), ki je moralo potešiti čustvene in dejanske rane ljudstva ter konsolidirati novo obliko oblasti.13 Med znamenji bojev in slavospevi re- voluciji je spomenik Primožu Trubarju, ki so ga ob štiristoletnici izida prve slovenske knjige leta 1951 postavili in leta 1952 slavnostno odkrili na Rašici (slika 3), nedoumljiva in nepričakovana izjema, zato je bil ver- jetno enako kot Levstikov spomenik zaradi namerne skromnosti izve- den v obliki arhitektonske in ne kiparske celote. Kot je zapisala Špelca Čopič (2000, 165), »teh spomenikov ni omejevala stroga ideološka kon- trola, zato so arhitekti lahko brez večjih sprememb nadaljevali pred voj- no začeto razvojno pot«. Med njimi je bil tudi arhitekt Vinko Glanz, eden tistih Plečnikovih učencev, ki je nadaljeval njegov koncept in po- dobo javnega spomenika.14 Že pred drugo svetovno vojno se je izkazal z nagrobnim spomenikom Gregorju Žerjavu na ljubljanskih Žalah (1931), ki si ga je zamislil kot cilindrični steber na ploščadi s čepastimi stebrič- ki (prim. Čopič 2000, 322). Pri izvedbi kiparskega okrasa je z njim sode- loval njegov svak, Meštrovićev učenec Boris Kalin. Isti tandem je kmalu po koncu vojne zasnoval spomenik talcem in borcem v Kamniku (1946), ki so ga zaradi rušenja tovarne odstranili in deponirali (str. 387), nato pa še spomeniški kompleks v Gramozni jami v Ljubljani (1955). Na po- dročju arhitekture Glanzovo predvojno delo krona stavba Gimnazije Vič, ki se že izvija iz Plečnikovega klasično naglašenega sloga in preha- ja v funkcionalistično estetiko, čas po vojni pa že povsem funkciona- listična stavba Ljudske skupščine (1958), danes stavba Državnega zbo- ra Republike Slovenije, s katero se je ukvarjal več kot desetletje. Slednjo sta kiparsko okrasila Boris Kalin in Karel Putrih, notranjost je posli- kal Slavko Pengov. Kasneje se je arhitekt lotil še prenove protokolar- 13 Črno-bele fotografije vseh povojnih spomenikov NOB na Velikolaškem (Niko Samsa, France Modic) so objavljene v članku Vide Šega v zborniku Velike Lašče, ki je nastal ob 400-letnici Trubarjeve smrti (1986, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45), eno najde- mo tudi v Deterding in Zgonc 1996, 32. 14 Glanzov arhitekturni opus je v doktorski disertaciji podrobneje obravnavala Nika Grabar (2009). 284 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS nega dvorca Brdo pri Kranju in ureditve preddverja Šeškovega doma v Kočevju (Grabar 2009; za Šeškov dom gl. Mihelčić 2013, 322, op. 992). Na Rašici si je Glanz zamislil okroglo podnožje v vzorcu grobo obde- lanih klesancev, ki se, obkroženo s štirimi toskanskimi stebriči in štiri- mi manjšimi stebriči s stiliziranimi jonskimi kapiteli, prevede v gladko kvadratno ogredje. Na njem počiva visoka, čisto pod vrhom prirezana štiristrana piramida, ki po vzdolžnosti že spominja na obelisk. Stebre, ki vzpostavljajo spomin na antiko in renesančno tektonsko umirjanje površine od spodaj navzgor, je Glanz združil z modernistično gladkim zgornjim delom in tako starejšo Plečnikovo tradicijo umestil v povojni čas. Na sprednji stranici ogredja nas pričaka napis: »V TEJ VASI … SE JE RODIL / LETA … 1508 / PRIMOŽ … TRUBAR / OČE SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI IN KULTURE« Levo in desno stranico krasita pasaži iz dveh Trubarjevih besedil: »NE DVOMIMO, DA DOBRO POZNAŠ IN / NEREDKO OBŽALUJEŠ NESREČNO / KULTURNO ZAOSTALOST NAŠE / OŽJE DOMOVINE, SAJ JE PRAVA SRAMOTA, / KAKO SE VSEPOVSOD ŠOPIRI / ZANIČEVANJE LEPIH UMETNOSTI/ IN ZANEMARJANJE DUHOVNE KULTURE / TRUBAR 1565«; »LUBI SLOVUENCI! MI SMO BUG UEI DOSTI / SMISHLOUALI, S KAKOUIMI PUSHTABI / TO NASHO BESSEDO BI MOGLI PROU, / PO TEI ORTHOGRAPHY, SHTALTNU INU / SASTOPNU PISSATI/ TRUBAR 1555«. Na zadnji strani je še zaznamek o nastanku spomenika: »POSTAVILO OB ŠTIRISTOLETNICI/PRVE TRUBARJEVE KNJIGE / SLOVENSKO LJUDSTVO/1951«. Frontalno stran spomenika krasi medaljon z bronasto reliefno po- dobo Primoža Trubarja, ki je nastala v ateljeju izkušenega medaljerja Vladimirja Štovička. Kiparja, ki se je šolal na praški akademiji, je pot zanesla v Pariz, kjer je največjo prelomnico v njegovem ustvarjanju po- menilo častno priznanje na natečaju pariške Kovnice za novce. Odtlej je izdelal vrsto plaket in medalj s podobami znamenitih literatov, naro- dnih herojev in drugih pomembnih osebnosti, pri čemer je upošteval ključne značilnosti medaljerskih upodobitev, ki morajo zaradi svoje spo- minske funkcije posnemati dejansko fizionomijo upodobljenca in hkra- 285 MARJANA DOLŠINA DELAČ Slika 3: Vinko Glanz in Vladimir Štoviček, Spomenik Primožu Trubarju, Rašica pri Velikih Laščah, kamen in bron, 1951. Foto: © Marjana Dolšina Delač. 286 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS Slika 4: Drago Tršar, Primož Trubar, Trubarjeva domačija, Rašica pri Velikih Laščah, bron, 1986. Foto: © Boštjan Podlogar. Slika 5: Drago Tršar, Primož Trubar, Trubarjeva domačija, Rašica pri Velikih Laščah, vosek, 1986, obnovljeno 2019. Foto: © Boštjan Podlogar. 287 MARJANA DOLŠINA DELAČ ti ujeti brezčasnost v na videz objektivni preprostosti (prim. Mesesnel et al. 1976; Mesesnel et al. 1981; Sotelšek 2016). Nove obletnice kličejo po novih obeležjih in tako smo z odprtjem Trubarjeve domačije na Rašici leta 1986 dobili tudi nekaj novih spo- minskih skulptur. Kiparski portret Primoža Trubarja izpod rok Draga Tršarja se na Trubarjevi domačiji na Rašici pojavi v dveh izvedbah: bro- nasto pred vhodom v spominsko sobo (slika 4) je naročil odbor za ob- novo Trubarjeve domačije, voščeno v vitrini v spominski sobi (slika 5) je ob odprtju domačije leta 1986 podaril avtor sam in jo zaradi občutlji- vosti materiala leta 2019 tudi obnovil (osebna korespondenca z Jožetom Cento, april 2021, in z Barbaro Pečnik, maj 2021). Tršar se je pri snova- nju držal domnevne realistične Trubarjeve podobe, ki jo poznamo po lesorezu Jakoba Lederleina iz leta 1578, in jo na novo interpretiral z ek- spresivno površino, izrazitimi gubami in s slikovito brado. Prav blizu Tršarjeve buste pred vhodom v mlin je ob Trubarjevi vr- tnici Matjaža Kmecla lesena skulptura, ki jo je na pobudo Jožeta Cente ob odprtju domačije izrezljal ljubiteljski rezbar Drago Košir iz Jelovca pri Sodražici (slika 6). Brestov les za spomenik je darovalo ribniško podjetje Inles po zaslugi takratnega direktorja Franca Ilca. Po prvotni zamisli naj bi bil spomenik iz enega kosa zelo debelega debla, ki bi mu izsekani del dal podobo odprte knjige. Ker so morali podarjeno deblo precej obeliti, se je načrt nekoliko spremenil. Danes v obliki dveh lesenih tabel, ki še vedno ponazarjata odprto knjigo, nosi na desni strani Trubarjevo podo- bo, to pa spremlja pomenljiv napis na levi: »Pred Bugam smo usi glih.« Dvokapnica, ki leseno skulpturo ščiti pred vremenskimi vplivi, je bila dodana naknadno, prvotna zamisel je namreč vključevala ravno plo- čevinasto kritino (osebna korespondenca z Jožetom Cento, april 2021). Z odprtjem Trubarjeve domačije15 so se tudi likovna srečanja, ki so se pred tem že nekajkrat organizirala v Velikih Laščah, leta 1986 prese- lila na Rašico. Na enem izmed prvih srečanj se je kočevski kipar in rez- bar Stane Jarm spopadel z drevesnim deblom in iz njega z motorno žago osvobodil pišočo roko (slika 7). Jarm je končal študij na Akademiji za 15 Več o Trubarjevi domačiji in njenem preoblikovanju v duhu spominskega am- bienta v Javoršek 1986, 85‒90, Gruden 1989, 4‒18 in Gruden 2008, 109‒118. 288 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS Slika 6: Drago Košir, Pred Bugam smo usi glih, Trubarjeva domačija, Rašica pri Velikih Laščah, brestov les, 1986. Foto: © Boštjan Podlogar. 289 MARJANA DOLŠINA DELAČ Slika 7: Stane Jarm, Pišoča roka, Trubarjeva domačija, Rašica pri Velikih Laščah, brestov les, druga polovica osemdesetih let 20. stoletja. Foto: © Marjana Dolšina Delač. 290 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS upodabljajočo umetnost v Ljubljani in leta 1956 opravil še kiparsko spe- cialko pri Borisu Kalinu. Odtlej je dejavno krojil svet likovne umetno- sti na Kočevskem, kjer je poučeval umetniške predmete na osnovni šoli in na gimnaziji, soustanovil Likovni salon Kočevje in bil avtor številnih javnih spomenikov, med katerimi je najprepoznavnejši Deklica s piščal- ko (1959, postavitev 1963) na trgu pred župnijsko cerkvijo. Poleg kipar- stva se je ukvarjal tudi z risbo in grafiko. Njegova dela zaznamuje sku- pna izpovedna nota z ekspresivnimi linijami, s čolničastimi formami in z deformacijami obrazov ter teles, ki pogosto delujejo grobo in nedode- lano. V religioznih in posvetnih motivih je izpostavljal trpljenje, ki naj- večkrat proseva iz krčevitih obrazov (prim. Illich-Klančnik et al. 2012). Uporabljeni motiv roke je pogosto nosilec dodatnih simbolnih kono- tacij: poleg neposredne navezave na Primoža Trubarja pri Jarmu je po- gosta roka, ki vzdignjena v zrak kaže na predajo, pa tudi roka, ki z isto gesto izraža asertivni protest (in bi ga na tem mestu seveda interpreti- rali v smislu Trubarjeve stati inu obstati iz njegovega Katekizma iz leta 1550). Trubarjeva roka iz brestovega lesa je na Rašici sprva krasila prostor pred vhodom v krčmo, a je zaradi izpostavljenosti vremenskim razme- ram spodnji del, ki je bil nameščen neposredno na betonski podstavek, povsem segnil. Poškodbe so se pojavile tudi na drugih mestih in sčaso- ma je objekt postal nevaren za okolico. V devetdesetih letih so skulptu- ro zato sanirali, odrezali spodnjo polovico roke in jo prestavili ob ske- denj pod streho (osebna korespondenca z Andrejem Perhajem, maj 2021). Naslednje leto je zaznamovala stoletnica smrti Frana Levstika, ki nas odpelje v njegove Dolnje Retje. Na mestu Levstikove rojstne hiše ob spominski plošči iz leta 1987 najdemo portret Frana Levstika – bronas- to busto (slika 8), ki jo je podaril avtor Jakov Brdar (1949). Danes eden naših najuspešnejših kiparjev se je po diplomi v Ljubljani pri Dušanu Tršarju izpopolnjeval v Parizu in Berlinu in ga danes poznamo kot av- torja mnogih ljubljanskih javnih spomenikov. V še vedno prepoznav- ni podobi s podočnjaki in z močno upadlimi lici je Levstika predstavil kot človeka notranjih bojev ter drago plačane brezkompromisne načel- nosti. Likovna izvedba je blizu ekspresivnemu značaju, ki sicer preveva celoten Brdarjev opus. O njem je Jure Vuga (2020, 22) zapisal: »V njego- 291 MARJANA DOLŠINA DELAČ vem opusu občudujem presunljivost do kosti razgaljenih del, ki imajo tudi moč preobražanja človeških src […].« Levstikova podoba tu izraža občutje tik pred resignacijo, isto, kot ga je pisec prepoznal v telesih sicer monumentalnih celopostavnih upodobitev Adama in Eve z Mesarskega mostu (bron, 2008‒2010): »upogne se, zlomi pod težo krivde in je gmota trepetajočega organizma, senca, ki se oropana lastne moči komaj vleče prek pokrajine« (Vuga 2020, 22). Po smrti dramatika, romanopisca, esejista in literarnega kritika iz Velikih Lašč Jožeta Javorška (1990) so leta 1993 v središču naselja, na obcestni fasadi gostilne Pri Kuklju, odkrili še njegov bronasti doprsni kiparski portret na belem marmornem podstavku z napisom »JOŽE / JAVORŠEK / 1920‒1990« (slika 9). Izdelal ga je Stojan Batič (1925), ki je leta 1949 v Ljubljani diplomiral iz kiparstva pri Borisu Kalinu in Frančišku Smerduju, nato pa opravil še specialko za kiparstvo. Kasneje se je izpo- polnjeval pri kiparju Ossipu Zadkinu v Parizu. Batičev opus je skoraj v Slika 8: Jakov Brdar, Fran Levstik, Dolnje Retje, bron in marmor, 1987. Foto: © Boštjan Podlogar. 292 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS Slika 9: Stojan Batič, Jože Javoršek, Velike Lašče, bron in marmor, 1993. Foto: © Boštjan Podlogar. 293 MARJANA DOLŠINA DELAČ celoti zavezan figuraliki, ki jo je pogosto prezentiral skozi monumental- no spomeniško plastiko, zanj je značilna tudi motivika iz antičnih mi- tov in drugih mitologij. Pri Jožetu Javoršku je ostal na ravni klasičnega realistično prepoznavnega portreta, modernistične težnje je izrazil le s slikovito površino, ki v spodnjem delu daje celo vtis nedokončanosti. Ponovno se vrnimo k Primožu Trubarju, ki je v šestdesetih letih prej- šnjega stoletja posodil svoje ime velikolaški osnovni šoli. Ob tej prilož- nosti je šola dobila tudi njegov kip, izrezljan v lesu, ki še danes stoji na dvignjenem delu osrednje avle (slika 10). O njem je malo zapisanega, zato navajam le pasažo iz šolske kronike za šolsko leto 1966/1967, v kateri je pojasnjeno avtorstvo z okoliščinami postavitve: Veliko je bilo dilem glede imena OŠ. Eni so bili za Levstika, drugi za Stritarja, tretji za Trubarja. Janez Hočevar je iztaknil diplomsko delo To- neta Kralja, kiparja iz Zagorice. Delo je bilo last LRS, verjetno ni bilo pra- vega mesta in g. Maček je pristal na brezplačen odstop kipa. Določili so dan za otvoritev šole: 10. september. Zadnjič so se zbrali nad mesarijo v Vel. Laščah. (Zgonc 1998, 17) Če je s tem delom Tone Kralj res zaključil študij v Pragi, ga lahko datiramo v zgodnja dvajseta leta 20. stoletja, saj je kasnejši čas vezan na izpopolnjevanje v drugih evropskih mestih: na Dunaju, v Parizu, v Benetkah. Spodnji del zavzema robustno obdelan podstavek, nad kate- rim se dviguje avtoritativna figura, ki že nekaj desetletij zre na genera- cije otrok Laščanov in prebivalcev okoliških vasi. Slikar in kipar Tone Kralj se je leta 1900 rodil v bližnji Zagorici v Dobrepoljski dolini in ga na Velikolaškem štejejo skoraj za domači- na, vsekakor pa za človeka, ki mu je poleg urbano naravnane umetni- ške avantgarde blizu tudi preprosta pobožnost slovenskega podeželja, kakršno je na lesenih podobicah interpretiral že njegov oče, ki je bil ljudski podobar. Poleg brata Franceta je bil najpomembnejši predstav- nik ekspresionizma in nove stvarnosti, ki je umetnost na Slovenskem popeljal v modernizem 20. stoletja. Zaradi izjemne kvalitete njegovega ustvarjalnega opusa torej ne preseneča odločitev Občine Velike Lašče, da je ob ureditvi Trubarjevega parka leta 2010 zaprosila fundacijo Toneta 294 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS Slika 10: Tone Kralj, Primož Trubar, Osnovna šola Primoža Trubarja Velike Lašče, les, zgodnja dvajseta leta 20. stoletja. Foto: © Boštjan Podlogar. 295 MARJANA DOLŠINA DELAČ Kralja, ki upravlja z umetnikovo dediščino, in Narodno in univerzite- tno knjižnico v Ljubljani za odlitek Kraljeve dopasne kiparske upodobi- tve Primoža Trubarja iz leta 1930 (slika 11). Na pobudo Matjaža Grudna je pri tem posredoval nekdanji ravnatelj osnovne šole Primoža Trubarja Velike Lašče in tedanji predsednik fundacije Edi Zgonc. Izvedba v bronu na grobo obdelanem kubičnem kamnitem podstavku s kovinsko tabli- co, na kateri je napis »Primož Trubar«, danes zavzema osrednje mesto v parku nad glavno cesto (osebna korespondenca z Matjažem Grudnom, junij 2021). Zaključek Umetnostna zgodovinarka in kuratorka Beti Žerovc (2018, 4) je za- pisala, da »v nekakšnem nenavadnem nasprotju s pogosto monumen- Slika 11: Tone Kralj, Primož Trubar, Velike Lašče, bron na kamnitem podstavku, 2010 (1930). Foto: © Boštjan Podlogar. 296 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS talnim in nepremagljivim videzom spomenik zaradi izpostavljenosti v javnem prostoru vselej ostaja dostopen, skrajno ranljiv in zelo odvisen od svoje skupnosti«. Skupnost do spomenika vzpostavlja odnos, ki ods- likava sprejemanje ali zavračanje njegovih simbolnih vsebin in sporo- čil ter ga na ta način umešča v utrip vsakodnevnega življenja. Nenad Makuljević in Barbara Murovec (2013, 8) sta izpostavila tri ključne na- loge javnih spomenikov, ki imajo pomembno vlogo »pri gradnji in re- cepciji javnega prostora, pri oblikovanju kolektivnega spomina in ute- meljevanju državne ideologije«. Zaključila sta, da »niso zgolj ’prostori’ slavljenja osebnosti, dogodkov in idej, ampak tudi vplivno vizualno sredstvo ustvarjanja (novih) družb« (str. 8). Spomeniška tradicija je to- rej pomembna rdeča nit, ki poveže družbeno sled preteklosti in jo kot nevsiljivo ozadje vpne v dnevni ritem lokalnih prebivalcev. Se je ta nit na Velikolaškem do danes že izgubila? Na Rašici je svojo ustvarjalno sled v zadnjem času res pustilo nekaj sodobnih, a pretežno ljubiteljskih kiparjev iz kroga udeležencev Likovnih srečanj Trubarjevi kraji.16 Zadnji javni spomenik ‒ Kraljev Trubar v parku v središču Velikih Lašč ‒ je bil odkrit pred enajstimi leti, a gre v resnici za starejše likov- no delo iz prve polovice 20. stoletja, zato o prisotnosti sodobne spome- niške plastike v velikolaškem javnem prostoru (še) ne moremo govoriti. Nadaljevanje z javnospomeniško prakso pa je prav tu izjemnega pome- na, saj ne udejanja le ohranjanja kolektivnega spomina na izjemne oseb- nosti, dogodke in ideje, ampak mnogim prebivalcem podeželskega oko- lja predstavlja edini konkretni stik s svetom likovne umetnosti. 16 Aleksander Arhar je izdelal kovinsko skulpturo Trubarja, ki nas pospremi pre- ko mostička ob mlinu. Zaradi grobega videza varjenih kovinskih elementov so ga mlajši obiskovalci domačije poimenovali Metalko, njegov Modri bleščavec, upodo- bitev avtohtone vrste kačjega pastirja, pa še ni dobil posebnega nadimka … vsaj ne da bi vedeli. Ob žlebu pred galerijo je obsedela tudi Teta Micka Dušana Zekoviča, prav tako iz varjene kovine. Ljubiteljska kiparka Dragica Kern, ki je likovno izo- braževanje opravila v likovni šoli LICE v Ribnici, je leta 2018 ob 36. srečanju likov- nikov in razstavi Trubarjevi kraji Trubarjevi domačiji podarila delo z naslovom Sreča. Razstavljeno je na otočku reke Rašice, kjer potekajo poročni obredi. Povsem abstraktno delo, ki s svojo belino in z brancusijevsko sugestivnostjo preprostih li- nij skoraj sentimentalno zaokroža združitve v zakonsko zvezo, je v steklo in man- jše dimenzije prevedla lokalna oblikovalka stekla Tadeja Nemček. 297 MARJANA DOLŠINA DELAČ viri in literatura anonimni viri (ljubljanski zvon, slovenski narod) »Listek.« 1889. Ljubljanski zvon, 9 (9): 569‒571. »Trubarjevim častilcem!« 1908. Slovenski narod, 21. maj. »Izlet v Trubarjevo rojstno vas.« 1908. Slovenski narod, 30 maj. »Radi Trubarjevega jubileja.« 1908. Slovenski narod, 3. junij. »Izlet v Rašico.« 1908. Slovenski narod, 9. junij. spletni vir »France Gorše.« S. d. Narodna galerija, Stalna zbirka: Od 1918 dalje.