Železne niti 16 Papirnate jaslice 201 Papirnate jaslice Marija Gasser Prav blizu je sveti večer, čeprav ni nikjer še snega, čeprav ni še konca vojska, čeprav je še v srcih nemir. Umijem si mlado srce, in z biseri ga okrasim, z ljubeznijo ga prenovim – glej, Detece božje že gre! Z izbranimi besedami nas ob tem večeru nagovo- ri tudi pesnik Lojze Grozde. 1 To milo in občuteno skrivnost opevajo božične pesmi, ob njih pa so se razvile tudi šege in navade. Ena takšnih je postavljanje različnih jasličnih podob v božičnem času. Te papirnate jaslice, votivne slike in dragocene podobice sem slučajno odkrila na starem podstreš- ju. Pritegnile so me, poskušala sem se vživeti v čas naših prednikov, ko so vse pripravili sami. Družine so praznovale ta lepi praznik na poseben način. Pomen in lepota jaslic, upodabljanje božičnega do- godka, podoživljanje časa. Papirnate jaslice nas s svojo mehkobo, toplino in nežnostjo popeljejo v zgodovino, tja v 18. oz. 19. stoletje. Takrat so le-te dobile svoje mesto v naših domovih. Lično poslikane, nekatere narejene celo ročno, večinoma pa natisnjene na papir- natih polah, so zaznamovale božični čas. Na toplih do- movih se je nekdaj zbirala velika družina in izdelovala, postavljala jaslice. Te so prinašale radost učlovečenja Božjega sina in mir na zemljo ter sonce v zimska srca. V njih se je zrcalila domišljija preprostih, zvedavih ljudi. V preteklosti tudi niso bili redki glasovi, ki so opo- zarjali, da si revni verniki jaslic ne morejo privoščiti. Tako pravi poročilo iz neke župnije: ''V tukajšnji župniji so nekatere družine zelo revne, da si ne morejo naba- vljati jaslic. Bilo bi zaželeno, da bi vsi tisti, ki izdelujejo jaslice, vsaj eno garnituro poslali tukajšnjim revnim družinam. Tu in tam nakupi duhovnik papirnatih jas- lic iz lastnega žepa: Papirnate jaslice dobavljam iz Av- strije, da jih župljani postavljajo pod božično drevo …'' 2 Razgibanost, domačnost jaslic, predvsem pa nji- hova duhovna govorica, je tako pritegnila ljudi, da so hoteli bogastvo božičnih praznikov ponesti iz cerkve tudi v svoje domove in ga ob domačih jasli- cah ohraniti za svoje družine. 3 Prve papirnate jaslične figure so prišle na trg z lesorezi, odtisnjenimi na papir, okrog leta 1800. V primeru, da so njihove figure nalepljene na tanke lesene deščice ter izžagane in izrezane, papirnate Železne niti 16 Papirnate jaslice 202 jaslice spadajo v okvir kulisnih cerkvenih jaslic. 4 Absolutist, ''razsvetljeni'' birokrat in centralist Jožef II. (1780–1790) je preurejal škofije, samosta- ne in župnije. Leta 1782 je prepovedal postavljanje jaslic po cerkvah. V šestih letih je razpustil (odlok iz leta 1781) na Primorskem 13, na Kranjskem 14, na Koroškem 10, na Štajerskem pa 32 samostanov. 5 Jožef II. (1741–1790) je s svojo nenaklonjenostjo razširjanje jaslic zelo oviral. Iz zapisa o jaslicah v Železnikih je razvidno, da so otroci med seboj primerjali posamezne figure. Iz tega sklepamo, da so bile naprodaj različne jaslične pole, ki pa niso dosegle vzhodne Štajerske – tam je v božičnem času krasilo kot in podobe svetnikov le zimzeleno rastlinje. Po vsej verjetnosti so papirnate jaslice uporablja- le tudi družine v mestih, te so se zaradi neobstojno- sti žal porazgubile oz. uničile. 6 Jaslična pokrajina je ostajala na podeželju bližje re- sničnosti kot v mestih, kjer se je v obdobju med obema vojnama začela izgubljati. Kot izdelovalce figur najde- mo navdušene samouke, nadarjene ljudske podobar- je in jasličarstvu naklonjene umetnike. Po slovenskem izročilu so družine na god sv. Barbare (4. 12.) ali sv. Lucije (13. 12.) na plitvice posejale oves ali pšenico, da so imele za božič ob jaslicah sveže zelenje. 7 Pomen jasličarstva Pomen jasličarstva lahko lažje in globlje razume- mo, če ga osvetlimo z zgodovinskega, etnološkega in verskega stališča. Sporočilno moč jaslic lahko pra- vilno dojamemo takrat, ko jih postavimo v kontekst zgodovinskega razvoja še druge materialne kulture, predvsem ljudske umetnosti. 8 Izraz ljudska likovna umetnost Enciklopedija Slo- venije razlaga kot likovno umetnost neprivilegira- nih, socialno in izobrazbeno nižjih družbenih plasti, katere avtorji so ljudski podobarji, vaški obrtniki in nadarjeni družinski člani. V najširšem pomenu be- sede je ljudska likovna umetnost del kulture kmeč- kega prebivalstva, delavstva, malih mestnih obrtni- kov in podobno. V ožjem pomenu pa umetnost za najštevilčnejšo družbeno plast iz bližnje preteklosti, tj. za kmete oz. kmečke domačije. Gorazd Makaro- Papirnate jaslice, začetek 19. stoletja ali starejše, stare približno dvesto let. Osebni arhiv. Železne niti 16 Papirnate jaslice 203 vič (1936) imenuje večinski, najznačilnejši del te likovne dejavnosti umetnost na kmetijah. Z razvo- jem etnologije so začeli obravnavati ljudsko likovno umetnost kot del ljudske kulture ter kot izraz življe- nja in potreb na nižjih družbenih ravneh. Angelos Baš (1926–2008) je v razpravi o predmetu etnologi- je zavrnil prilastek ljudski. Po njegovem velja pozor- nost dogajanjem v različnih plasteh sočasne družbe in njihovim medsebojnim vplivom; pri tem pa so kulturne potrebe in njihovo zadovoljevanje odvis- ni od gmotne moči, razgledanosti in izobraženosti obravnavanega dela prebivalcev. Danes postavlja- mo to umetnost v okvir celovite obravnave civili- zacijskih in kulturnih dogajanj v času in prostoru. 9 Jaslice nam odkrivajo načrt odrešenja, ''od vekov skritega v Bogu'', z govorico, ki jo razume vsak: otrok in starec, delavec in učitelj. To je govorica znamenj in simbolov. Ves svet, veliki in mali, živi in neživi, se člo- veku z zgodovinskim razvojem vedno bolj spreminja v znamenja. Sebe in svoje rojstvo gleda človeštvo že iz pradavnine v luči znamenj … Človek je bitje zna- menj. Ves svet mu je znamenje, v celoti in vseh po- sameznih pojavih in dogajanjih. Ni mu samo ozadje, sredstvo in torišče življenja, temveč mu je obenem znamenje, kažipot, ki ga usmerja, ki mu določa mes- to in mu govori govorico, včasih skrivnostno in ne- razumljivo, da jo lahko šele z naporom razvozla. 10 Pri preučevanju in vrednotenju ohranjenih spo- menikov in predmetov ljudske umetnosti, ki imajo še danes estetsko likovno vrednost, se gradivo tudi formalno-stilno razmejuje na kmečko romaniko, kmečko gotiko, kmečko renesanso, kmečki barok in kmečki klasicizem. Za drugo polovico 18. stoletja in prvo polovico 19. stoletja je značilna množičnost likovnih izdelkov za kmetije (podobe, kipi, arhi- tekturno okrasje). Zaradi revnosti podložniškega kmečkega stanu so se izrazitejše likovne sestavine bivalnega prostora pojavljale redkeje in le pri pre- možnejših posameznikih, vendar so bili to izdelki kakovostnih kamnosekov, tesarjev, kovačev, pečar- jev in slikarjev, ki so delali tudi za naročnike višjih družbenih plasti. Revnejše nekmečko prebivalstvo pred 19. stoletjem ni razvijalo lastnih oblik ljudske umetnosti. Arhitektura in likovna oprema v starih rokodelskih in delavskih središčih (Železniki) kaže- ta, da so ti sloji, če so zaradi revščine sploh uveljavili Papirnate jaslice, verjetno z začetka 20. stoletja. Osebni arhiv. Železne niti 16 Papirnate jaslice 204 likovne potrebe, posnemali obrazce, ki so jih razvili v kmečkem okolju. Notranja oprema tamkajšnjih hiš (Kropa, Železniki) je v 19. stoletju vsebovala prvine, značilne za povprečno kmečko bivališče v tistem času (poslikane skrinje in podobe na steklu). 11 Jaslice, kupljene leta 1911 pri Ničmanu v Ljubljani, imajo monogram AR. Verjetno monogram AR pomeni začetnici rezbarjev Antona ali Avgusta Rungaldierja. V ljubljanskem Adresarju iz leta 1928 je omenjeno, da tr- govina Ničman prodaja papir in pisalne potrebščine. Za- druga je bila registrirana kot trgovina s knjigami, ume- tninami in muzikalijami. Naročali so tudi jaslično blago, različne nemške jaslične pole ter kartonske jaslice. Trgo- vina Ničman je bila glede devocionalij (nabožnih pred- metov) vodilna v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni so bile na našem trgu, predvsem v papirnici Ničman, papirnate jaslične pole iz Nemčije (Verlag A Huber, München) in Bachlechnerjeve figure (Marianischer Verlag, Inns- bruck) – to blago je bilo povsem za mestne potrebe. 12 Zaradi razmer in krhkosti je se mnogo gradiva poraz- gubilo, zato so ohranjeni primerki velika dragocenost. Pater Leopold Grčar, Brezje, 2018: ''Sem presene- čen, te figure prav poznam. Ne vem, kje so to fotografi- rali, možno je, da na Sveti Gori pri Gorici ali pa nekje, kjer so bile prve figure po vojni kupljene v Nemčiji.'' Mir vsem, ki dobre volje v srcu nosijo Boga. Naj rodi želja jim polje, izgine žalost iz srca! (Filip Ter- čelj, Moj čolnič; ena izmed božičnih Terčeljevih pe- smi, ki ni uglasbena) Kdo trka tod? Niko Kuret v svoji knjigi Marijo nosijo navaja, da je evangeljsko poročilo glede Marijinega in Jožefovega potovanja (Lk 2, 1–7) dokaj skopo, zato so predstave, kaj sta doživljala pri iskanju prenočišča, prepuščene naši domišljiji. Nič ni čudno, da se pobožno ljudstvo s tem skromnim poročilom ni zadovoljilo, in tako so nastale božične igre. Marsikaj od tega se je izročalo iz roda v rod, ne samo ustno, ampak tudi v zapisih. Smi- sel običaja je, da Marija roma v hudem zimskem času in prosi ljudi po toplih hišah za prenočišče, prav tako, kot sta se Marija in Jožef podala na pot zaradi popiso- vanja in sta potem neuspešno iskala prenočišče. Običaj Marijo nosijo je v mnogih krajih potekal do adventa leta 1945, ko so ga grobo ustavili in pre- povedali. Devetdnevnica pa se je obhajala že prej, saj je bilo besedilo pesmi Kdo trka še objavljeno že leta 1861 v Slomškovih Drobtinicah. Jaslice, fotografija, 13,5 x 8,5 cm. Osebni arhiv. Železne niti 16 Papirnate jaslice 205 Po starem običaju se je Marijo nosilo od hiše do hiše v času devetdnevnice. Pri vsaki hiši je ostala en dan. Značilne barve za Brezmadežno Marijo so svetlo moder plašč, pod njim pa bela obleka. Mari- ja stoji na okroglem podstavku, ki predstavlja svet, pod njenimi nogami pa je kača, ki predstavlja greh, ki mu Marija ni bila nikdar podvržena. Marijin obraz je mladosten, njen pogled pa zelo mil. Kip ljudem pooseblja materinsko toplino, varstvo in tolažbo, ki ji lahko zaupaš svoje težave in preizkušnje. 13 Zelo znana pesem, ki se poje v Selcih pred polnoč- nico. Včasih sta bila solista Marica Tušek in Lovro Benedičič, zdaj sta solista Christina in Jure Thaler ter zbor ''starejših'' pevcev. Pesem je zelo priljublje- na in obstaja več različnih priredb. Železne niti 16 Papirnate jaslice 206 Oh, siromaka dva. No, kaj pa bo? Nočišča iščeva. Oh, pri Bogu Vas rotiva, naj nocoj tu prenočiva. Oh ne, oh ne. Oh, vendar usmilte se. Ne more bit! Hvaležna hočva bit. Ne nocoj prostora ni, beraških nočemo ljudi. Kdo zunaj je? Oh, dva popotnika. Kaj b' rada le? Naj tu ostaneva. Dajte nama prenočiti. Bog plačnik Vam hoče biti. Kolk plačata? Denarja nimava. Se spravita! Oh, naj ostaneva. Ah dovolj je sitnosti, poberta se izpred oči. Prepozno že! Opombe: 1 Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štru- kelj, Družina, Ljubljana 2011, stran 77. 2 Niko Kuret, Družina, 1997, str. 238. 3 P. Leopold A. Grčar OFM, Jaslice, Zgodovina jaslic in nji- hov oznanjevalni pomen, Družina 1997, str. 39. 4 Prav tam, str. 39–44. 5 Prav tam, str. 55. 6 Prav tam, str. 80–89. 7 Prav tam, str. 91. 8 Prav tam, str. 128. 9 Prav tam, str. 129. 10 Prav tam, str. 111. 11 Prav tam, str. 131. 12 Prav tam, str. 74, 80. 13 Niko Kuret, Družina, 1997, str. 1–58. Povsod tak reče se. Le pojte, le! Nocoj vsaj usmil'te se. Jutri že Zveličar pride. Vam plačilo ne odide. Kaj nam zato! Oh, revna sva tak zlo. Nam nič zato! Oh, prosiva lepo. Brž poberta se od tod, prostora iščita drugod. Le dalje kam? Prijatelj, kam povej! En hlev je tam! Pojd ,Jožef, in poglej! Moj Bog, sveta volja tvoja, naj zgodi se, ne pa moja. Poberta se! Beseda trda je! V hlev urno tja! Kaj res drugač ne gre? Dober, dober je ta kraj, predober še celo za vaj. Kdo trka tod? Življenje je razdrobljeno, težko se je še s kom poglobljeno pogovarjati. Človeška vtkanost v pra- znovanje božiča je nedojemljiva. V to skrivnostnost so skozi stoletja vpletene številne generacije. Vsak- do v njih lahko vzida svoj kamenček v mozaik člo- veškega.