Književnost in umetnost.
140 
Mamon
Svatje vriskajo na vaji,
Svatbo tam nocoj slave,
In poskočne godbe glasi
Tihi nočni mir kale.
V sobi jasno razsvetljeni.
Miza se jedil šibi ;
A za mizo poroćeni
Nemo mladi par sedi.
Bnćne zvoke godbe smele
Nosi vetrić kraj vasi,
Kjer skoz okno koće bele,
Borna lučica brb.
Tam kraj okna v nizki koči
Bleda deklica sedi,
Solza jej obrazek moči,
Tožno zrejo nje oči.
„Predno leto bo minilo,
In se vrnil pust vesel.
Te ženico bom pi'emilo
Na svoj dom saboj si vzel !''
On ji še pred kratkim časom
Govor ta govoril je.
In ljubezen s čarnim glasom
Nje srca jiriboril je.
Takrat- srečna je sanjala,
Sen ljubezni z njim krilat ;
Dokler tožna ni sjioznala
Kaj jiremore mamon zlat !
In z l)ogato zdaj nevesto
Srečni ženin pir slavi,
V tem ko v koči srce zvesto
Borne deklice ječi.
Zoi'diia.