Kandidat za zbor občin skupščine republike Slovenije
MILOŠ VARGA, rojen 15. 1. 1950, dipl. ekonomist iz Grosuplje-ga, direktor sektorja za plan in fi-nance v Uniles Ljubljana.
MiloS Varga
Morda se bo komu zdelo čudno, da smo v kratkem času istega človeka po-prosili za pogovor kar dvakrat. vendar imamo za to poseben razlog. Miloš Varga, kandidat socialistične zveze naše občine za zbor občin republiške skupš-čine je namreč med tistimi Ijudmi, za katere je zdaj slišati, da jih je med naši-mi »poslanci« premalo. Je gospodar-stvenik, ekonomist, sam zase tudi pravi. daje »fmancer«, saj se v Unilesu, kjer je zaposlen, ukvarja prvenstveno z nalož-beno dejavnostjo.
»Pred nekaterimi drugimi kandidati imam pravzaprav prednost, saj sem bil že v prejšnjem mandatu delegat zbora občin v repuliški skupščini. Vem na-mreč, kam je treba »pritisniti«, da bi kakšna ideja ali predlog uspela. Ob tem pa seveda upam, da bodo ideje, ne samo moje, v pluralni skupščini lažje dobile Siršo podporo. Zase sem namreč vedno trdil, da sem delegat z napako. Sodim namreč med vodilne kadre in zato ni-sem inogel biti delegat v zboru združe-nega dela, kjer naj bi o gospodarskih zadevah odločali v prvi vrsti. Med dele-gati v zboru občin je bilo še nekaj takih, kot sem jaz, in tako se je pogosto doga-jalo, da so se najbolj žolčne razprave o gospdoarstvu razvile prav v zboru občin. V zboru združenega dela so bili
delegati preubogljivi. O marsikateri stvari so tudi premalo vedeli, zato se niso znali postaviti po robu predlogom vlade, niso znali poiskati protiargumen-tov, zato je vladi uspelo uveljaviti svoje predloge,« pravi Miloš Varga.
Sodelovanje na takem mestu odlo-čanja, kot je republiška skupščina, za Miloša Vargo ne pomeni biti samo tam, ampak tudi kaj narediti. Sam pravi, da ima, ne nazadnje, sam tri otroke in ni mu vseeno, kako bodo ti otroci živeli.
Delegati Miloš Vargo zelo dobro po-znajo. Vedo, da nima dlake na jeziku. Sam pravi, da ne ve, koliko je potegnil somišljenikov za seboj. Včasih je s svo jimi predlogi ostal osamljen, saj so se morda drugim delegatom zdeli prepo-gumni, prevroči.
Ena od stvari, ki bijim morali naredi-ti konec, je prelivanje denarja. Miloš Varga pravi, da smo imeli vsa leta po vojni vlade, ki so imele strokovne ekipe, ki so znale vzeti denar tam, kjer je bil, in ga usmeriti tja, kjer ga ni bilo. Ob tem pa se je ta denar prelival v neproduktiv-ne naJožbe, tja, kjer ni usivarjal nove vrednosti. To paje z vsako gospodarsko logiko še kako skregano. Ves čas so vla-de (in ostali. ki odločajo) preveč razmiš-ljali o slabih gospodarjih, namesto o dobrih, pomagale so slabim namesto dobrim. da bi ti slednji postali še boljši, ustvarili še več in pomagali gospodo-darstvu iz krize.
Vsa ta leta se je, kot pravi Miloš Var-ga, politika preveč vtikala v gospodar-stvo. Glas gospodarstva se je premalo slišal. In ne nazadnje se je tudi premalo upošteval. Zdaj smo. kjer smo, vendar pa se da stvari spremeniti. Prav pri pre-livanju denarja. Miloš Varga pravi, da je treba nujno ukiniti vse fonde za ne-razvite in denar za te namene usmerjati po bančniškem sistemu. V Sloveniji naj bi imeli banko, ki bi se ukvarjala prav s tem. v njej pa bi odločali tisti, ki bi va-njodajali denar — za naložbe na neraz-vitih območjih ne samo na jugu države, ampak tudi »doma« v Suhi Krajini, v Halozah in še kje.
Dejstvo je namreč, da se denai za ne-razvite zdaj steka v vrečo brez dna. Pred tremi, štirimi leti je vsak delavec Unile-sa dal za nerazvite 70 odstotkov ene mesečne plače. nato 80, lani že eno po-vprečno plačo, letos pa naj bi dal celo 133 odstotkov ene povprečne plače.
Ker Miloš Varga po službeni dolžno-sti zelo veliko potuje po vsej Jugoslaivji, ve marsikaj. kar drugi ne vemo. Tako pravi, da so ljudje, ki iz fonda za neraz-vite dobivajo denar. trdno prepričani, aa je ta denar njihov. Menijo, da jim Slovenija tako ali tako že ves čas krade, jih izkorišča, zato tako dobijo nazaj vsaj del tistega, kar jim je Slovenija pobrala. Dejal je tudi, da ima zaradi njega lahko Srbija, recimo, kakršno koli vlado — vendar brez njega in njegovega denarja. In lako misli večina Slovencev, če ne ce-lo vsi.
»Če gledam na Jugoslavijo kot gospo-darstvenik, so zame meje velika ovira, ki bi jo bilo treba odpraviti. Sem pristaš Evrope brez meja, za prost preiok Ijudi in blaga. Za nas bo, če nam bo to uspe-lo, hudo, vendar pa imamo dovolj de-lovnih organizacij, sposobnih Ijudi in znanja, da nam to lahko uspe.«