12 Važne odločbe upravnega sodišča od 1. 1876. do 1. 1906.
Važne odločbe upravnega sodišča od 1. 1876. do 1. 1906.
Izbral in priredil Štefan Lapajne, c. kr. okrajni glavar v p.
XIX. Ubožne zadeve.
133. Katoliška duhovščina mora ubožce brezplačno pokopa'/ati ne glede na to, imajo li dotični domovinsko pravico v občini ali ne. (O. 13. junija 1888 št. 1807. Z. XII. št. 4160.)
Dekan V. H. v A. se je pritožil proti odloku ministrstva za bogočastje in uk, da bi moral brezplačno pokopavati ubožce, umrle v bolnici v A.
Upravno sodišče je to pritožbo iz nastopnih razlogov zavrglo:
Pritožnik se sklicuje na § 23, odst. 3 zakona z dne 7. aprila 1874 št. 50 drž. zak., po katerem bi morale domovne občine plačati pogrebne stroške. To je napačno, kajti ta določba obvezuje samo stranko, oziroma njene sorodnike k plačilu stroškov, nikdar pa ne domovne občine, ako uživa ali je užival pokojnik pravico ubožcev. Domovna občina je obvezana le tiste stroške povrniti, ki jo zadenejo po zakonu, nikdar pa ne onih stroškov, od katerih jo zakon sam oprosti.
Kako neutemeljena je pa pritožba, je razvideti iz posledice, da bi morale domovne občine razne stroške trpeti, ako bi revež v domovni občini ali drugje umrl, kajti v zadnjem, ne pa v prvem slučaju bi morale pristojbine za štolo plačati, in da bi bila potem duhovščina po tej razliki tudi upravičena zahtevati štolo ne glede na to, ali je ubožec umrl v bolnici ali drugje.
Oboje pa je nemogoče, kajti na eni strani je domovna občina dolžna samo to povrniti, kar je njena dolžnost, na drugi strani pa ne prevzame duhovščina del bremen občinskih, marveč izvršuje samo dolžnost, katera ji je neposredno naložena na podstavi zakona z dne 7. maja 1874.
Ker pa hoče končno pritožnik iz pojma »parochus proprius« izvajati, da se razteza njegova dolžnost samo na v občini pri-
Važne odločbe upravnega sodišča od 1.1876. do 1. 1906. 13
stojne reveže, je samo omeniti, da ta pojem »parochus proprius« velja le za bivališče posameznega, ne pa za njegovo domovinsko pristojnost.
134. Osebno neimovite žene premožnega moža ni moči smatrati za ubožno. (O. 25. aprila 1889. št. 790. Z. XIII. št. 4647.)
V svrho oproščenja kolkov in pristojbin za pravdo je Marija K. prosila, naj se ji izda ubožen list; to je pa občina H. odklonila, češ, da je soprog prosilke jako premožen.
Proti temu in odlokom višjih instanc je vložila navedena prosilka pritožbo na upravno sodišče, ki je pa pritožbo iz nastopnih razlogov zavrglo:
Po §-u 1. dekreta dvorne kamore z dne 26. julija 1840. I. je smatrati za ubožnega tistega, ki od svojega posestva, kapitala ali iz službenih prejemkov ne uživa višjih dohodkov, kakor znaša nava Ina dnina. Iz predloženih spisov je pa neizpodbijano dokazano, da je soprog prosilke v jako dobrih gmotnih razmerah, ker ima jako lepo in veliko posestvo in še drugih dohodkov.
Ugovor, da prosilka nima svojega premoženja — ako bi bil tudi resničen — ne pride v poštev z ozirom na določbo §-a 91 obč. drž. zakonika, ker je mož obvezan dajati svoji ženi stanu primerno vzdrževanje.
135. Pristojnost avtonomnih oblastev glede zasebnih zahtev, da se povrnejo izdatki iz naslova ubožne o s k rb e ? (O. 27. junija 1899 št. 5275. Z. XXIII. št. 13.026.)
Marija K. je zahtevala od pristojne občine D. povrnitev oskrbovalnih stroškov v znesku 130 gld. za nezakonskega otroka M. F.
Okrajni odbor in na zadnji Instanci deželni odbor je obsodil občino D. v povrnitev zahtevanih stroškov iz naslova ubožne oskrbe.
Upravno sodišče je na pritožbo občine D. ta odlok zaradi nepristojnosti avtonomnih oblastev iz nastopnih razlogov razveljavilo:
Po sedanjem stanju zakonodavstva pripada upravnim obla-stvom iz naslova ubožne oskrbe razsoja le takrat, ako zahteva oskrbovani revež sam ali njegov zastopnik oskrbo neposredno od domovne občine, ali pa, ako občina, v kateri revež biva, od domovne občine zahteva povrnitev stroškov za tujega reveža.
14 Važne odločbe Upravnega sodišča od 1. 1876. do 1. 1906.
V prvem slučaju so po §-u 44 zakona z dne 3. decembra 1863. št. 105 d. z. in §-u 35 ubožnega zakona za Češko pristojna avtonomna oblastva, v drugem slučaju pa po §-ih 28 in 39 domovinskega zakona politična oblastva.
Nobenega teh slučajev ni tukaj, nego gre le za pravno razmerje tretje osebe iz naslova, da je za domovinsko občino imela izdatke, ki zadevajo domovinsko občino. To odločiti pa niso poklicana avtonomna oblastva.
136. Zahtevan j e ubožne oskrbe ni odvisno od popolne ali delne nezmožnosti za prislužek. (O. 14. oktobra 1903 št. 10.372. Z. XXVII. št. 2041, A.)
Deželni odbor v P. je instančnim potom odločil, da mora občina I. udovi M. R. in njenim trem nedoraslim otrokom mesečno podporo treh kron dajati toliko časa, dokler se gmotne in rodbinske razmere prosilke bistveno ne zboljšajo.
Občina I. je vložila pritožbo na upravno sodišče, češ da je prosilka brez dvoma za delo in prislužek sposobna, da pa je občina obvezana le one občince podpirati, kateri so za delo in prislužek popolnoma ali vsaj deloma nezmožni.
Upravno sodišče pa je pritožbo radi neutemeljenosti iz naslednjih razlogov zavrnilo:
Po §-u 26 zakona z dne 3. decembra 1863. št. 105 drž. zak. res nastopi dolžnost občine za oskrbovanje ubožcev šele takrat, kadar si revež sam ne more potrebnega živeža preskrbeti, in po §-u 1 zak. z dne 3. decembra 1868. št. 59 dež. zak. (za Češko) pa nastopi javna oskrba le toliko, kolikor se oskrbovanec iz svojega premoženja in Iz svojega prislužka ne more preživitl. Tako pa oskrba revežev še nI od tega odvisna, da je revež popolnoma ali deloma za delo in prislužek nezmožen, nasprotno nastopi dolžnost občine tudi takrat, kadar si za delo zmožna oseba s svojim trudom ne more prislužiti potrebnega živeža.
Potrebni živež ubožca ne obsega samo onih strogo za njegov preživitek potrebnih sredstev, ampak — ako mora po zakonu skrbeti za nedoletne in nesposobne otroke — tudi potrebne stroške za preživitek in odgojo teh otrok.
Ako torej v le-tem slučaju zaslužek prosilke ne zadošča, da bi svoje za prislužek nezmožne otroke preživila, je zahteva prosilke utemeljena, čeprav je sposobna za delo in prislužek.
Važne odločbe upravnega sodišča od 1.18?6. do 1.1906. 15
Iz tega dejanskega stanu je izšel izpodbijani odlok, ki navaja, da zasluži M. R. poleg hrane na dan 50 vinarjev, a mora s tem preživiti tri otroke v dobi od 5 do 11 let, katerih nezmožnost za delo in prislužek je pač razvidna iz nežne mladosti in iz šoloobveznosti.
Vsled tega je zahteva prosilke za mesečno podporo v pokritje stanarine stvarno utemeljena in ni našlo upravno sodišče nikake pomankljivosti v postopanju ali nezakonitosti v izpodbijanem odloku.
XX. Ustanove — šolske.
137. Poslednja volja, po kateri se dohodki gotovega premoženja za večne čase namenjeni v po-boljšanje učiteljeve plače, ima na sebi vse znake šolske ustanove. Ustanovno glavnico mora oskrbovati krajni šolski svet pod nadzorstvom okraj-negašolskega sveta. (O. 18. marca 1886 št. 417. Z. X. št. 2970.)
Dne 20. aprila 1791. umrli 1. V. je v svoji oporoki odločil, da spada polovica vnukom namenjenega premoženja »v pobolj-šanje učiteljske plače v trgu Š.« ter naj se to premoženje zaradi varnosti naloži v državnih obligacijah. Dasi se na podlagi te oporoke ni napravila ustanovna listina, so vendar smatrala oblastva ta izrek poslednje volje za šolsko ustanovo.
Občina Š. je ta odlok izpodbijala, trdeča da je ona lastnica dotične glavnice.
Upravno sodišče pa je pritožbo občine Š. iz nastopnih razlogov zavrnilo:
Navedeni izrek poslednje volje, da so dohodki gotovega dela premoženja namenjeni v poboljšanje plače učitelja v Š. za vse večne čase, ima vse znake ustanove in sicer šolske ustanove v zmislu §-a 646 obč. drž. zak. Vsled tega so bila tudi šolska oblastva v zmislu §-a 38 štajerskega šolskega zakona z dne 4. februarja 1878 d. z. 15 popolnoma upravičena obstoj šolske ustanove v celem obsegu vzdrževati; ako si pa prisvaja občina Š. lastninsko pravico do glavnice, bi morala v zmislu dvornega dekreta z dne 7- julija 1840 št. 541 j. z. uveljaviti svojo zahtevo pravdnim potom.
16 Važne odločbe upravnega sodišča od 1.1876. do 1.1906.
Uvaževaje, da je tu šolska ustanova, je ministrstvo za bogočastje in uk nadalje odločilo, da mora krajni šolski svet pod nadzorstvom okrajnega šolskega sveta to glavnico upravljati, obresti glavnice pa deželnemu odboru kakor upravniku deželnega šolskega zaklada oddajati, sklicevaje se na šolski zakon z dne 8. februarja 1869 (§ 14), deželni zakon z dne 4. februarja 1870. št. 16 (§ 21) in 5. junija 1876 št. 24 (§ 2).
Upravno sodišče je tudi to odredbo priznalo za zakonito, kajti § 14 zakona o šolskem nadzorstvu z dne 8. februarja 1869. določuje, da oskrbuje krajevno ustanovno premoženje krajni šolski svet in da pripada v zmislu §-a 27 istega zakona državno nadzorstvo o ustanovah okrajnemu šolskemu svetu. Po §-u 21 dež. zakona z dne 4. februarja 1870. pa pripadajo vsi stalni dohodki iz ustanov za učiteljska mesta — ako nimajo posebnega namena — v šolski zaklad, iz katerega se učiteljstvo plačuje, istotako po §-u 2 dež. zakona z dne 5. junija 1876. vsi dohodki iz ustanov v deželni šolski zaklad.
Kar se pa tiče uporabe obresti, ni občina zahtevala, da se obresti učitelju poleg njegove stalne plače izplačujejo, zatorej tudi upravno sodišče v tej točki ni ničesar ukreniti moglo.
Pripomnja. Ta judikat je zaradi tega tudi za Kranjsko važen, ker se baje dolgo vrše obravnave glede enakega slučaja, namreč zaradi Bregentijeve šolske ustanove za trg V. in vas V.; te obravnave pa se, kolikor je piscu teh člankov znano, dosedaj še niso končale.
139. Ako se soužitek ustanovnega premoženja ne zahteva iz p r i v a t n o p r a v n e ga, ampak iz javnopravnega naslova, tedaj so razsojati poklicana šolska oblastva, ne pa sodišča. (O. 20. februarja 1890. št. 575. Z. XIV. št. 5166.)
S prisojilno listino c. kr. okr. sodišča v L. z dne 28. junija 1875. št. 9454 prisodila se je zapuščina umrlega A. V. krajnemu šolskemu svetu v St. V. z omejitvijo, da je dosmrten užitek ustanovne glavnice namenjen krajnemu šolskemu zakladu v St. V. in šestero sorodnikom po enakih delih, torej vsakemu sedmi del in da ob smrti enega užitkarja zopet pripada užitek krajnemu šolskemu zakladu in ostalim užitkarjem po enakih delih in končno, da ob smrti vseh užitkarjev pripada vsa  ustanovna
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 17
glavnica krajnemu šolskemu svetu, kateri sme pa le obresti porabiti, glavnico pa nedotično čuvati.
Vasi Zg. Š. in K., ki ste bili do leta 1882. v Št. V. všolani, ste povodom izšolanja iz Št. V. zahtevali, da se del te ustanovne glavnice, oziroma obresti iz te glavnice njima prisodi, ker ste smatrali, dokler ste bili v Št. V. všolani, da ste soudeženi na navedeni šolski ustanovi.
Te vasi utemeljujejo svojo zahtevo na podstavi prejšnje pristojnosti k šoli v Št. V. in svoje pravice na preje skupni krajni šolski zaklad, torej na všolanje v Št. V. Všolanje je pa predmet javnega prava, soužitek na ustanovnem premoženju se torej zahteva na podlagi javnega, a ne privatnega prava.
Pritožbo krajnega šolskega sveta v Št. V. zoper odlok ministrstva za bogočastje in uk, s katerim je to potrdilo izreke podrejenih oblastev, da so v razsojo te sporne reči poklicana upravna oblastva, a ne sodišča, je upravno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrglo. (Dalje prihodnjič.)