403 Obrtnija. O poklicu in o vzgoji v rokodelstvu. (Spisal M. Kune.) „Tri znanosti, o katerih bi tega nihče ne verjel, vedo tudi nekaj povedati o človeški obleki: zemljepis, narodoznanstvo in zgodovina civilizacije. Da, trde celo. da je evropska noša, kakoršna je, nastala vsled skupnega upliva zemljepisnih, narodopisnih in kulturno zgodovinskih faktorjev." Tem besedam, katere sem posnel „ zemljepisno statistiški študiji dr. Karola Zehdena, profesorja na dunajski trgovinski akademiji", treba samo dostaviti, da pozna človeštvo prav za prav samo troje materi-jelnih potrebščin in sicer: 1. hrano, 2. stanovanje in 3. obleko. Ta dva stavka nam morata služiti kot vrednostno merilo, ako hočemo spoznavati in ceniti rokodelstvo kot kulturno in eksistenčno sredstvo človeštva. Svoj čas ni človek druzega potreboval, kakor hrano. Tudi dandanes še ljudje v nekaterih krajih ne poznajo stanovališča in obleko kot potrebo, ker oboje vsled ondotnih klimatičnih razmer lahko pogrešajo. Kulturni človek naše dobe pa potrebuje obleko tako nujno, kakor hrano in stanovanje. Zajedno z razvije- vanjem civilizacije se razvija in spopolnuje tudi obleka. Dočim je obleka prvotno imela samo namen, zavarovati telo pred uplivi vremena, je dandanes evropska noša v celem svetu znak civilizacije njenega nositelja. Narodne noše izginjajo čedalje bolje. Moderni obleki se odpirajo nezadržno nova pota in na čast rokodelstvu se mora reči, da nobena stvar ni bolj pospešila demokratiziranja človeške družbe, kakor razvoj in razširjenje novodobne obleke. Vsled teh okol-nostij je krojaška obrt postalo za milijone ljudij jedno najvažnejših sredstev pridobivanja in to tudi ostane. V rokah krojačev pa je, da spravijo krojaškega obrta nadaljni razvoj na taka pota, da se bo izplačal primerno njega pomenu in dal veselje in ljubezen do tega poklica onim milijonom ljudem, kateri so se mu posvetili. Ni zahtevati, da bi deček v starosti 12 ali 14 let, kateri se posveti iz bodisi katerikolih razlogov krojaški obrti, se zavedal pomena njegovega koraka. Prav čestokrat niti dosti starejši mladeniči, niti ab-solvirani srednješolci ne vedo, če se ne bodo pozneje še kesali radi izvolitve špecijalnega svojega poklica. V navadnem življenju se pogostoma govori o prirojenem nagonu k kakemu poklicu. Tudi mnenje, da je veselje in ljubezen za kak poklic neizogibno potrebna, je prav razširjena. Po moji sodbi tako veselje sicer nič ne škoduje, ali napačno je sklepanje, da bo tudi trajno to veselje, ki se v začetku kaže pri neizkušenem dečku. To vse so sami ideali, kateri spadajo v minole čase in ki so v današnji, jako prozajični dobi izgubili mnogo svojega prvotnega pomena. Zlasti stariši, kateri izbirajo za svoje otroke poklic, bi morali v prvi vrsti pomisliti, da je eksistenca v vsakem poklicu težavna in da si ljudje ne izbirajo poklica iz navideznega veselja zanj, ampak zjozirom na potrebo zaslužka. Človek, ki hoče biti marljiv in delaven, najde pri vsakem poklicu, kateri ga živi, neko dobro stran in merodajno za njegovo izvolitev je to, kakšen zaslužek mu da dotični poklic. Ta spis bi ne izpolnil svojega namena, ako bi starišev, kateri hočejo svoje sinove posvetiti krojaškemu poklicu, ne opozoril na vzgojne okolnosti pri tem rokodelstvu. Razmer pri tem ni treba niti po-lepševati niti jih grje predstavljati, kakor so v resnici. V obče se lahko reče, da je krojaču ves svet odprt. Krojač ne najde samo v velicih mestih, kakor drugi obrtniki, ampak v vsakem, tudi naj oddaljenejšem innajsamotnejšem kraju, delo. Za izvrševanje krojaškega obrta ni treba niti posebnega znanja niti kapitala, zadostujejo pridne in spretne roke. Vzlic vsemu 404 vzdihovanju je še danes na tisoče priprostih, marljivih in štedljivih delavcev, kateri so s svojo eksistenco zadovoljni. Vsakdo seveda se ne more povzdigniti nad vsakdanjost. To tudi ni treba, ker to nikakor ni pogoj sreče in zadovoljnosti. V prvi vrsti mora biti človek v svojih zahtevah skromen in mora vedno v mislih imeti, da se nobena stvar ne da izsiliti, in da vstrajni ter potrpežljivi ljudje, ne da bi se bili namenili, če-stokrat dlje pridejo, kakor so kdaj mislili; zato je velika napaka s slikanjem gradov v oblakih obujati v ljudeh tako veselje. Kdor si ne upa, živeti kot priprost delavec pri krojaškem obrtu, naj si te stroke ne izbera. Najmanj sposobni zanjo so pa tisti, kateri so nagnjeni lenobi in lahkomiselnosti. Iz tacih ljudi tudi najboljši in najvestnejši mojster ne more ničesar napraviti, a mej sto slučaji je gotovo devetindeve-deset tacih, v katerih je vajenec sam kriv, ako po končani učni dobi še vedno ni sposoben, si svoj kruh zaslužiti. Pri mnogih obrtnih strokih osebna nesposobnost ne škoduje preveč, zlasti ker delo samo sili človeka, da se giblje in kjer ni treba, da bi bila marljivost tako velika in trajna, kakor pri krojaštvu. Vsled plačevanja od izdelanih komadov, katero je skoro splošno uvedeno, zasluži takozvan počasen delavec komaj za vsakdanji kruh, a tudi tisti je na slabem, ki v časih, ko je mnogo dela, ne pomisli, da so pri krojaštvu tudi slabi časi in to vsled narav tega obrta-kjer je človek cesto proti svoji volji prisiljen vzeti v roke popotno palico. (Konec prih.) 412 Obrtnija. O poklicu in o vzgoji v rokodelstvu. (Spisal M. Kune.) (Konec.) Zahteve glede izurjenosti so jako različne. Ni ravno potrebno, da bi se moral vsakdo naučiti najfinejšega dela. Ljudje pač ne stavljajo vsi jednacih zahtev, vsled česar se delavcu z manjšo izurjenostjo, z manjšim strokovnim znanjem možnost zaslužka, polje delavnosti, sicer omeji in utesni, ali ne popolnoma zapre. Dočim se more dober delavec, ako njemu primernega, finega dela ne more dobiti, včasih lotiti tudi slabejšega dela, se nasprotje tega ne more zgoditi pri manj sposobnem delavcu. Ta eminentno praktični ozir mora vsacega spodbujati, da si pridobi kar mogoče največjo sposobnost v svoji stroki. Nekateri stariši so posebno skrupulozni pri izbiranju mojstra, kjer naj se njihov sin uči rokodelstva. Skrbi jih zlasti in to je lahko razumljivo, kako se bo ravnalo z otrokom, saj ljubi vsak oče in vsaka mati svojega otroka. Mnogi se posebno boje mojstrove strogosti, dasi je prav ta lastnost najboljše jamstvo, d% se vzgoji značajen mjž. Seveda je predpogjj, da je s strogostjo združena pravičnost. Mojstru, kateri da nase upli-vati po razpoložnosti. čegar strogost je prav za prav surovost, ni otroka na noben način zaupati. Kdor je svojo obrt tako uravnal, da ga mora delovanje vajencev vzdržati, ta sploh ni resničen mojster. S tem nikakor ni rečeno, da vajenčeva delavnost naj mojstru nič ne koristi, nasproti, v lastnem interesu vajenčevem je, da je vajenec kolikor mu je mogoče hiter in marljiv, mojster pa mora sam vedeti, kaj more in sme zahtevati od mladega vajenca. Mojstru ne sme lastna vztrajnost in sposobnost nikdar biti merilo, po katerem sodi marljivost in sposobnost nerazvitega dečka. Svojih lastnih skrbij in tožba naj nikar ne razklada mlademu človeku, ako mu neče zaupanja in nadej v bodočnost že v kali zadušiti. Vajenec ne sme priti do mnenja, da se tudi njemu ne bo nikdar bolje godilo, kakor njegovemu, morda v žalostnih razmerah živečemu mojstru. Sploh pa mora biti mej stariši in mej mojstri-učitelji njihovih otrok zaupanje. Vsaka vajenčeva tožba ni 413 ¦opravičena. Kdor hoče krojač ostati, se mora zgodaj naučiti dvoje: služiti in pokoren biti, kajti to bo moral biti vse svoje žive dni, čeprav morda v drugi obliki. Ako se tega za mladih let nauči, ga pozneje ne bo bolelo. Tudi mu naj ne bo nobeno delo preslabo. Rokodelci, dasi so tako svobodni gospodje, kakor jih pozna malckateri drugi stan vender niso taki gospodje, da bi jih fizično delo po občni sodbi — poniževalo. Delo je rokodelčeva sreča, njegova čast in njegov ponos, nasprotje lahko mirnega srca prepusti tistim „ višjim" stanovom, kateri itak nosijo pretežko butaro predsodkov. Jedno točko pri vzgoji vajencev je še omeniti in sicer prav važno in perečo točko. Ta se nanaša na delavsko vprašanje. Ne vem, če je bilo kdaj drugače, kakor je sedaj. Kolikor "se spominjam jaz — in spominjam se že nekaj let nazaj — mi je znano, da je prava bela vrana tisti delavec, ki prostovoljno ali slušajoč glas svojega dobrega srca kaj stori za strokovno ali sploh za duševno izobrazbo vajencev. Najsi tudi delavci mnogo govore in pisarijo o solidarnosti, o človekolubju in drugih tacih lepih rečeh, na vajence se to prav nič ne nanaša. Kaže se, da ima pri tem velik upliv sicer toli razupiti egoizem. V kolikor se delavci glede vzgoje in izobrazbe vajencev drže pasivno — in na čast inteligentnim delavcem se mora priznati, da tako navadno postopajo — nima stvar posebnega pomena. Slabi nasledki pa nastanejo, ako delavec na vajenca upliva in ga navdaja z nazori in mislimi, katerih deček še ni v stanu presojati ter ga prezgodaj seznanja s političnimi homatijami. Treba je navadno dolgih in britkih izkušenj, predno pride dečkova duša zopet v ravnovestje iz katerega je bila pre-rano izvabljena. Noben mojster nima pravice zahtevati, naj bi njegovi delavci svoj dragoceni čas zastonj izgubljali z vajenci. Kar pa mora mojster na vsak način zahtevati, je to, da se delavci ravnajo po njegovih zahtevah glede ravnanja in občevanja z vajenci. Naravnost neodpustno je, ako se nepokvarjenemu dečku njegovi idealni nazori z nepremišljenim govorjenjem in ravnanjem takorekoč iz srca trgajo, ako se mlademu človeku, ki gleda z veseljem in z zaupanjem v prihodnjost, kaže tista grda stran sveta, katero je vstvarila in katero vzdržuje človeška hudobnost in človeška lakomnost. Mojstrom in delavcem bodi zatorej priporočeno, naj z mladim naraščajem ravnajo z ljubeznijo in pravično, naj že pri tem računajo na hvaležnost ali naj nanjo ne računajo. Tako ravnanje je jedna prvih človeških dolžnosti j in le z izpolnjevanjem te dolžnosti je možno vzgojiti značajne ljudi. Dobro vzgojeni in značajni delavci ne bodo nikdar na škodo, ne delavcem, niti mojstru, ampak bodo vez, ki bo vzdrževala mejsebojne porazumljenje. Samo na ta način se da kljubovati nazadovanju našega rokodelstva in produkcijo napeljati v tisto v pravo struja, za katero se pošteni in delavni ljudje s polno opravičnostjo potezajo in katera se mora tudi doseči.