PREŠEREN v ANGLEŠČINI
Kadar govorimo o slovenski prevodni literaturi, navadno mislimo na to, kako prevajamo stare in nove klasike svetovne literature v slovenščino. Priznati je treba založbam in posameznim prevajalcem posebno v zadnjem času pri tem delu precejšnjo načrtnost. Manj pa je bilo slišati o načrtih, po katerih bi posredovali našo, v mnogočem po tematiki in idejnosti edinstveno književnost drugim narodom. Morda pri vsem tem nismo brez krivde. Tako do zadnjega časa tudi Angležu, ki se je zanimal za naše kulturno življenje, nisi mogel od literarnih umetnin ničesar nuditi in za Prešerna je vedel le, če je
214
verjel avtoritetam in če je imel dober spomin za obrobne pristavke v nekaterih enciklopedijah.
Iz teh vzrokov se mi zdi knjižica Selection of Poems by France Prešeren, ki je izšla ob sodelovanju ljubljanske in londonske univerze, v izdaji profesorjev A. Slodnjaka in W. K. iVIatthewsa, pred dobrim letom v Blackwellowi založbi (Oxford), tako pomemben dogodek, da ga je potrebno poudariti vsaj zdaj, če smo že ob izidu zaman čakali na vsestransko oceno in komentar.
Prevod Prešernovih pesmi v angleščino je pomemben iz več vzrokov: Izdajo sta priredila slovenski literarni zgodovinar in predstojnik študija slovanskih literatur v Londonu. Tovrstno sodelovanje se mi ne zdi samo najple-menitejši način koeksistence narodov, ampak je važno posebno zaradi zanesljivosti, znanstvene utemeljenosti in odgovornosti, s kakršno se je treba lotevati lepih, težkih in nujnih nalog. Pomembno se mi zdi tudi to, da so se prevajalci, ki pripravljajo antologijo slovenske lirike, lotili najprej Prešerna. Vsakemu tujcu, ki pokaže drobec zanimanja za našo besedno umetnost, naj bo to znanstvenik, slavist, izletnik, ki ga vodimo mimo ljubljanskih kulturnih spomenikov, ali sorodnik iz Amerike, ki ne zna več jezika svojih očetov, vsakomur omenimo Prešerna takoj spočetka. A dokumentirati svojih na videz entuziastično in patriotično pretiranih besed doslej nismo mogli. Ali naj parafraziramo Sonetni venec ali Slovo od mladosti? Se z ljudsko pesmijo imajo priložnostni napovedovalci na koncertih za tujo publiko velike težave in malo uspeha. Zdaj imamo v rokah knjižico, ki jo lahko poklonimo tujcu; iz nje bo spoznal vso veličino preizkušenega, do hlapčevstva ponižanega narodiča s praznično belo krizantemo v gumbnici. Velika napaka našega založfiištva pa je, da je izšel izbor Prešernovih pesmi v tako majhni nakladi, da knjige že v kratkem času po izidu ni bilo več mogoče kupiti. Zato v tujini ile bo mogla v celoti opraviti svojega važnega poslanstva.
Izbor in prevodi Prešernovih pesmi v angleščino so solidno in izpiljeno delo. Nam, ki smo navajeni, da začenjamo zgodbo o Prešernovem ustvarjanju s Povodnim možem in jo zaključimo pri Zdravljici, se zdi na pogled izbor nekam enostranski, včasih skoraj kakor da je zdrknil od jedra na rob pesnikovega dela. Če pa se človek poglobi v vrstni red prevodov, če odmisli za ' nas važno dejstvo o Prešernovem načrtnem bogatenju slovenske poezije z novimi, posebno romanskimi oblikami, če upošteva, da p'esmi, ki so jih »rodile časov sile« (mislim na zabavljive in priložnostne pesmi), za tujca niso bistvenega pomena, ter če računa, da temu tujcu ni vsaka Prešernova beseda in metafora — kot nam — del lastnega izrazja: potem razumemo načelo, ki je vodilo prireditelje zbirke. Prešeren zablešči v luči prečiščene in čudovito ubrane ljubezenske hrike še nam v jasnejši luči. Njegove vsakdanje brige in teža dneva postanejo nekaj tako majhnega, da jih ne izmeri niti senca tega modrega misleca in srčno dobrega človeka. Morda človek bogastvo najrahlejših čustvenih vzgibov in neizmernost miselnih dognanj na novo odkriva prav zato, ker ga ne zaziblje v navajena občutja pesnikova domača beseda, ki jo zna na pamet in jo vsak dan sam ponavlja. — Vendar bi prav po načelu tega izbora ne smele manjkati v knjižici skoraj vse gazele (prva gazela se mi ne zdi posrečeno prevedena; posebno velja to za refren). Prav tako je škoda, da manjkata dva izmed Sonetov nesreče in da so okrnjeni tudi ljubezenski soneti. Seveda, lurednika sta bila odvisna od prevodov in prevajalcev.
215
Prevajalci so ostali —¦ vsaj večinoma —• vsebinsko zelo zvesti originalu. Pri tem je včasih nastala trdota v verzu; največkrat se tare beseda v Sonetnem vencu, kar je tudi čisto razumljivo. Da je akrostih odpadel, je bilo najbrž nujno, čeprav nam je zanj žal. Opombe pod črto pač ne nadomeste poezije, če že pojasnjujejo pesnikovo ustvarjalno genialnost. Mnogo je v prevodu izgubila pesem Pevcu. Tu ne mislim toliko na njeno idejno plat. Ta je jasna in pesem ne stoji kar tako na čelu knjižice. Pač pa gre tu za Prešernovo izvirno in tako premišljeno uporabo vokalov. V prevodu se vrste kot u, e, o, ae, i, kar nič ne pove; a v originalni razvrstitvi a, e, i, o, u ustvarjajo v zvezi z vsebino verzov občutje skrajne stiske in asketskega poguma. — Vsega priznanja vredno je dejstvo, da so prevajalci ohranili originalni ritem. Lepoto biserov, ki so se zbrali v srcu, vdanem v odpoved osebni sreči, in so se zaleske-tali v preprostosti ljudske pesmi, so posebno doživeli prevajalci pesmi Mornar, Zapuščena, Nezakonska mati, Zdravljica. Tudi verz iz Ukazov zveni v angleščini skoraj kot v originalu:
That I dare not, you have bidden, Touch your hand so dear to me, .   See then, O my lovely maiden,-How obedient I can be.
Zelo lepo je preveden Ribič, The Fisherman. Vzorna je tudi kitica iz Soneta nesreče:
Life is a prison, Time the hangman fell. And Care the bride with youth renewed for ever, Despair and Woe are slaves that falter never, Remorse — the guard who does his duty well.
Izboru je napisal uvod prof. A. Slodnjak. Postavil je pesnika v sredo našega narodnega razvoja in mu jasno opredelil pomen v 'kulturni zgodovini.
Dela, kakršnih vrsto naj bi začela knjižica Prešernovih pesmi, bodo bolj kot kakršnikoli protesti v doglednem času dosegla, da v svetovnih leksikonih ne bo slovenska, literatura več samo privesek k jugoslovanski, s katerim se opravi v dveh stavkih v drobnem tisku. Irma Marinčič