Stran 335.
Poučni in zabavni del.
Potovanje v Banjaluko.
Anton Zavadil. (Konec.)
Trapisti imajo torej razen uboštva (poedinec baje nima nič, celota pa je bogata; naj si to vsakdo raztolmači, kakor hoče), devištva in pokorščine duhovnim poglavarjem še četrto obljubo: strogo molčanje. Radi tega molčanja bi utegnil marsikdo misliti, da trapistski red ni za ženske — saj me razumete! A glejte čudo! V vroči Afriki je tudi red trapistinj, ki se tam pečajo z odgojo zamorčkov in potemtakem si morejo na dan večkrat razvezati jezičke, sicer ne vem, če bi ob neprestanem molčanju ravno tako kmalu ne zblaznele, kakor omenjeni ljubljanski lazarist.
Da sem že pri redovnikih, omenim še, da je takih redov več, ki imajo kako posebno četrto obljubo, recimo, benediktinci imajo četrto obljubo tako imenovano „stabilitas locitt, namreč da se tisti, ki vstopi v kak benediktinski samostan, sveto zavezuje, da tudi v tisti hiši ostane celo življenje. Usmiljeni bratje imajo četrto obljubo »postrežbo bolnikom". Neki premeten poznavatelj samostanskega življenja pa se je nekoč izjavil, da nekateri sedanji redovniki imajo to posebno nehvalevredno četrto obljubo, da jim teh treh prvih: uboštva, devištva in pokorščine ni treba izpolnjevati.   Jaz seveda o tem nič ne vem.
Želel sem si biti tudi enkrat pri trapistski maši in v nedeljo je njihova prav uborna cerkvica (tukaj izvršujejo obljubo uboštva!) otvorjena tudi za zu-nanje ljudi, seveda le pod korom; dalje je mreža, za katero v vrstah stoje tihi menihi. Tudi nekaj žensk je bilo pri maši, seveda v samostan, Bog varuj, da bi katera vstopila. „Noter ne sme nobena ženska", tako sem čital kakor pest debele črke pri samostanskih vratih. Menihi imajo hude skušnjave in ženska je baje hujša skušnjava kakor sam hudič. Slednjega prepodi trapist z molitvijo, z blagoslovljeno vodo ali makar, če je preveč siten, celo s tintnikom, kakor je to svoje dni storil menih Martin Luter, a ženske skušnjave ne odženeš baje še s tako močnimi sredstvi ne, kakor nam to zopet izpričuje taisti menih Martin Luter, ki ga je ženska skušnjava v podobi zapeljive Katrice Bora popolnoma premagala. Pod korom so torej smele moliti bosenske krasotice in jaz sem si jih ogledal pri tej priliki bolj natanko. Da
mi kdo ne zameri, takoj opozorim, da sem to storil zgolj iz narodopisnih ozirov in da poveličujem Boga radi krasote njegovih stvari, in to je, upam, od mene celo lepo, kaj ne? Bosnjačke imajo mične rudeče kapice na svojih interesantnih glavicah, v kiticah imajo upletene peneze, da zazven6, kadarkoli stresejo z glavo, in Bosnjačke so cesto stresale z glavo, kar mi je jako ugajalo. Pri maši pa ljudstvo nima sklenjenih rok, temveč raztegnjene, kakor je to bilo v navadi v prvih kristijanskih časih, ali kakor še zdaj ima duhovnik pri maši raztegnjene roke. Naenkrat je pozvončkalo k povzdigovanju. Pokleknil sem, trkal zgrevano na svoja prša, kakor se spodobi vsakemu poštenemu kristijanu, a ko sem bil s trkanjem gotov, sem se vzdignil. Ali zagledal sem, da so okoli mene vsi še sklonjeni, zlasti ženske so se z glavami dotikale kar tal. Brž sem se zopet pripognil in potem sem iz takega sključenega položaja škilil po okolo-klečečih, kedaj se vzdignijo. Zvončkalo pa se med tem ni nič. Končno je vender trapist ministrant po-zvončkal in jaz sem se oddahnil. Pri trapistih se namreč zvoni samo v začetku in na koncu povzdigovanja.
Po maši me je zopet skominalo po trapistskem siru in pivu, s katerim sem bil koj prvi trenotek tako zadovoljen (v zadnji številki je stavec pomotoma stavil „nezadovoljen"), ali v nedeljo biva trapistski hotel zaprt. Obrnil sem se torej proti mestu, da se malo poozrem po Turkih in Turkinjah. Zadnje pa me niso nič kaj zadovolile s svojo nošo. Srečal sem jih sicer več, a nisem videl druzega, nego neko črno haljo od vratu do tal, na glavi pa belo ruto, s kojo je bila ovita vsa glava in le pod čelom in nad nosom je bilo nekaj prostora za oči nezakritega. Ali so Turkinje lepe ali grde, črno- ali belo-laske, rudeče ali blede, tega mi pač ni bilo možno iz tuhtati. V neki ulici blizu velike mošeje sem sicer zapazil, kako neka radovedna Turkinja gleda izza okna v prvem nadstropju na mene in jaz sem se, prišedši k naslednji hiši, nagloma obrnil, ali tudi to mi ni prav nič pomagalo, Turkinja se je takoj skrila. Šel sem hitro dalje, da mi kak Turek „ne zameri" tako nedolžno ogledovanje, kajti Turki so neznansko ljubosumni zavoljo svojih „ milosti vih", in meni bi bržkone jako malo pomagalo pojasnjevati nevernežu, da si ogledujem Turkinje samo radi „narodopisnih študij*. V Carigradu so baje Turkinje že bolj emancipirane (!) in mesto goste rute nosijo ondi tenak pajčolan, kateri dovoljuje tujcem prav svobodno občudovati miline turških lepotic.
Ko sem prišel na trg pred veliko mošejo, ki je največja in najkrasnejša v Bosni, je ravnokar tulil hodža (turški duhovnik) raz minaret (vitek stolpič), ki opravlja nekam enako službo kakor pri nas zvonovi, kadar se zvoni k molitvi. Petkrat na dan vpije v bližnjo okolico, naznanjajoč čas molitve. In Turčini
Stran 336.
pokleknejo z obrazom proti Mekki in hvalijo svojega Allaba. Sploh pa Turki veliko molijo in razven tega jih diči še marsikatera čednost, ki je pogrešamo pri mnogih kristijanih. Turki so jako zmerni, in te bo začudeno pogledal, če si pri njem v gostilni naročiš drugi vrček piva. V koranu, v njihovem sv. pismu, se jim strogo zaukazuje razven molitve tudi post, miloščina, zvestoba in te čednosti ima Turek izvrševati ne zavoljo ljudi, ne zavoljo pohvale ali posvetnega dobička, marveč radi Boga in večnega plačila, imajo biti torej dokaz notranjega nravnega mišljenja. Turki verujejo v enega Boga in se kristijanom po-smehujejo, da jih imajo kar tri, verujejo v življenje po smrti, v dan sodbe, v pekel in raj. Seveda si raj prav po svojem slikajo: ondi bo veliko najpikant-nejših jedi, in kar je Turku najljubše, veliko očarljivih, čarokrasnih žensk, ki bodo razveseljevale in kratkočasile duše izveličanih Turkov. Turkom je prepovedano piti vino, in za to najbrže nimajo Slovenci posebne simpatije do turške vere. Turški pregovor resnično pravi: „Bir eji šarab ve bir dilber avret iki tati zehir dir", kar se reče po naše: Dobro vino in lepa ženska je dvoje sladkih strupov. A dočim se Turk enega strupa, namreč vina, še precej varuje, privošči si tem bolj drugega, katerega sme imeti toliko v zalogi in na razpolago, kolikor mu to dopušča njegova denarnica.
Kakor sem že omenil, imajo Turki stroge poste Najhujši post je za Turke v mesecu ramazan, našem decembru. „Sefa gelii, šechri Ramazan" se čuje med Mohamedanci začetkom decembra: pozdravljen bodi sv. mesec postov. Mohamedanci obhajajo ta post celih 28 dni, namreč od mlaja do mlaja. In post se pri Turkih vestno izpolnjuje, celo emancipirani, napredni moslimi, ki se sicer ne drže preveč krčevito predpisov korana, si ne upajo v prisotnosti drugih Turkov kršiti posta.
Post ramazan prepoveduje slehernemu Turku po dnevu, t. j. eno uro pred solčnim izhodom do zahoda kaj použiti. Moslim ne sme v tem času vzeti v usta niti najmanjše trohice ne jedi, ne pijače, ne sme kaditi, nosljati, celo cvetlice povohati ne sme in se mora oddaljiti od harema, kar je pravovernemu pobožnemu Turku bržkone najhujši post.
V prejšnjih časih so se Turki po noči po solnčnem zahodu, kadar je nehal post, zadovoljili le z najpotrebnejšim za telo, ali dandanes se vidi »napredek". Dandanašnji Turek to, kar mu je po dnevu prepovedano, išče tembolj po noči in potemtakem je mesec ramazan sicer doslej mesec najstrožjega posta, po noči pa mesec najrazuzdanejših veselic in pohotnih izgredov. Takoj po solnčnem zahodu se prirejajo pri imenitnih Turkih razkošne in potratne gostije, iftari} h katerim se vabijo najizbranejši gostje. Za vsakogar, bodisi tujec ali Turek, je posebno odlikovanje, ako je povabljen k iftaru.
Čas, kadar se post konča ob solnčnem zahodu, napove strel iz topa. Čim top zabobni, hitro prime Turek kozarec z vodo, napije se, brž si napravi sval-čico in potem izsreblje čašo črne kave. Šele po teh najvažnejših življenskih turških potrebah sledi gostija. Po jedi odidejo moški v mešite in . . . dalje, Tudi v haremih se razvija ob času ramazana po noči veselo življenje. Pridejo pevke in plesalke, da se pri sorbetu in slaščicah zabavljajo s prebivalkami haremu — do ranega jutra.   '
Proti jutru se vrača turška gospoda domov, čakajoč iznova na topov strel, a sedaj ne več tako veselo in zaželjivo kakor sinoči. Po noči so prehodili vsa gledališča, kavarne, cirkuse itd., zdaj se je približala peta ura zjutraj, top zadoni, sv, post je zopet nastal, katerega pa pristen pravoverni Turek navadno prespi.
Tako torej Turki varajo svojega boga, kar zadeva post, ali uverjen sem, da se pri kristijanih ne dogaja inače. Poznal sem nekega sicer dobrega kristi-jana, ki ga je nekoč v petek našel kaplan v gostilni za mizo, kako se masti z gulažem. »Oprostite, gospod", je dejal lahkoživec na očitajoči pogled kaplanov, »moja duša je sicer katoliška, a želodec  imam   luteranski",
Mohamed (571—632), ustanovitelj turške vere, ki se imenuje islam t. j. udanje v božjo voljo, je to vero pravzaprav skrpal iz treh raznih ver, kristijanske, židovske in paganske, kakor jih je poznal na svojih kupčijskih potovanjih. Priznava staropisemske preroke, priznava Krista, a ne kot boga, marveč le kot znamenitega preroka, časti Marijo kakor mater velikega moža, o sebi pa je trdil, da je zadnji in največji izmed prerokov.
Turška vera je utemeljena na tako imenovanem fatum, usodi. Človeku je določeno vse, kaj ga čaka v življenju, že naprej, pred njegovim rojstvom. Kristijani verujejo sicer nekaj sličnega, v previdnost božjo, da namreč še las z glave ne pade brez božje volje, ali to ima čisto drugo pojmovanje. Nekoč je prišel k meni kmečki modro valeč ter me je zaupljivo popraševal o kočljivi stvari: zakaj je Bog, ko je vsevedoč in je torej znal pred milijoni in milijoni leti, ko še ni bilo ne zemlje, ne solnca in drugih stvari, ko še ni bilo ilovke za Adama, zakaj je ustvaril človeka, o katerem je naprej vedel, da ga bo le žalil, zakaj mu je dal prepoved, ne jesti sadja, ko je vender naprej znal pred milijoni leti, da Adam in Eva postavo prelomita? Zakaj Bog stvarja take ljudi, ki pridejo v pekel? Bog bi si lahko prihranil toliko žalitvij, toliko grehov in človeške bede bi lahko preprečil itd. „Veš kaj, prijatelj", sem dejal vaškemu radovednežu, „o tem ne tuhtaj, rajši veruj, kar ti katekizem pripoveda, in enake skrbi pripusti le z mirnim srcem Bogu", Pomiril ga s tem seveda nisem, ali sem morda imel začeti ž njim kako bogoslovsko ali modroslovsko predavanje?
Stran 337.
Toda pustimo za nekaj časa Turke in kmečke modrijane pri miru in poglejmo še dalje po Banjaluki. Mesto šteje kakih 15.000 prebivalcev, izmed katerih je polovica Turčinov, y4 pravoslavne in 1/4t katoliške vere. Turki imajo ondi 42 mošej, pri veliki mošeji stanuje višji turški duhoven za Bosno. V mestu in okolici so slovite tople kopeli, koje so dale mestu njegov naslov (banja-kopelj). Moderne zgradbe so 83mo na izhodni strani mesta, kjer stanujejo uradniki in vojaštvo, zahodni del ima popolnoma orijen-talsko lice. Katoličani imajo v Banjaluki svojega škofa. Sedanji škof, Marijan Marinkovič, je frančiškan in kakor vsi bosenski „FraDjevaci", nosi tudi škof Marinkovič brke, na katere bi smel biti lahko najošab-nejši Madjar ponosen. Sploh pa ni umljivo, zakaj v našem času ne smejo nositi vsi duhovniki brade? Apostole, Izveličarja samega, papeže in škofe iz prvih kristijanskih časov, kakor jih videvate ob altarjih ali naslikane v kaki legendi, krasi častivredna brada, moška resnobnost in dostojnost odseva iz njihovih važnih obrazov. Poglejte le na pr. v Blasnikovi pra-tiki na sv. Hijeronima 30. septembra, takoj se vam prikupi ta svetnik radi svoje zunanjosti in vi se mu blagohotno nasmejete. Vsaka neumna moda ima na Francoskem svojo domovino in tako tudi šega, briti si obraz, se je izlegla v puhlih možganih francoskih dvcrnikov in cerkev se je je oprijela kakor, bogve, kake pametne iznajdbe. Nekoč se je znani šent hipo-litski profesor v duhovščnici, dr. Jos. Scheicher, takole izjavil o tej zadevi: »Kadar srečam obritega človeka, takoj vem, da je tisti ali far ali kak komedijant (gledališki igralec), večinoma je tak obritec obojeu. Pri nas smejo nositi brado le nekateri redovniki, recimo: kapucini, serviti in omenjeni že trapisti, v jutranjih deželah nosijo pa vsi brez razločka brado, kajti tam se smatra za nečastnega mož z obritim obrazom.
Zraven stolne cerkve, ki pa skoro ni večja, kakor ljubljanski sv. Krištof, stoji škofova palača, precej pohlevna zgradba. Bolj imenitno imajo zidano svojo hišo neke nemške nune zunaj mesta, ki nosijo rudeči trak okolu pasu. S čem se pravzaprav te pečajo, Bog sam v6; da baje molijo za ljudi. Ali to ni počenega groša vredno, ker imajo dovolj moliti za svoje grehe. Vsakega človeka je Bog ustvaril za delo, nekateri samostani pa niso nič drugega, nego zavetišče lenuhov. Tudi mi nič kaj ne ugajajo stroga pravila trapistov, kajti Kristus je naročil apostolom: ^Pojdite po svetu in učite narode", ne pa: »napravljajte sir, čokolado in likere", kakor to delajo trapisti.
Ker mi je ostajalo več dni časa, sem zašel v okolico ogledat si bošnjaške vasi in palače. Posebno prikupljive zunanjosti nimajo. Iz protja spletena baraka, omazana z blatom, dim se je valil iz vseh možnih odprtin in notri vsa bošnjaška rodbina okoli ognjišča — s kozami in drugimi domačimi stvaricami. Slšal sem večkrat  pripovedovati, da se Bošnjak boji
dela, tako-le s palicami, pipami in drugim okrasnim drobižem pohajati po mestih in napravljati svalčice, to mu še ugaja, za težko domače delo ima premehke roke. Po potu sem zašel precej daleč, ter sem se vračal po drugem kraju domov. Zašel sem v turško vas, minareti so me preverili o tem. Tudi me mimogredoči niso več pozdravljali s „Hvaljen Izus!" temveč me je neki širokohlačnež pozdravil na prav nenavaden način. Naj poprej se je z roko dotaknil čela, potem prsij, ter končno je sklonil glavo. To je bil torej turški „servus!" ali »sluga ponižni!" Prišedši na veliko cesto sem že srečaval veliko ljudi. Videl sem fante, ki so imeli lase spletene v kite, brez pasa pa ni noben Bošnjak; zanj vtika in shranjuje vse, kar pri nas moški skrivajo in vtikajo v žep. Pred mestom sem srečal neko karavano, ženske s pipami v ustih so jahale mršava kljuseta z okobaljenimi nogami kakor dragonerji, ki jih vidimo prav te dni večkrat po Ljubljani paradirati.
Na drugem sličnem izletu, kaki dve uri hoda proti severovzhodu, sem slučajno naletel na naselbino kranjskih Slovencev nekje z Gorenjskega doma. Čudno, da se tam Slovenec, rekel bi, med svojci, udomači tako s težka. Domačini jih ne ločijo od tujcev, ter jih imenujejo s skupnim nazivom „švabe".
Nazaj iz Bosne sem jo nameraval kreniti v Dalmacijo, ali pot po neznanih, nehodnih in med Turki celo nevarnih krajih, brez zemljevida, ki sem ga zaman iskal kupiti pri nekem nemškem knjigo-tržcu v mestu, sem si končno iz bil iz glave, ko so mi jo odsvetovali znanci, kar sem si jih bil med tem nabral v Banjaluki. »Pojdeš po stari poti domov", sem naposled določil. Dočim pa sem v neki gostilni na voglu ulic čakal nestrpno na popoldanski vlak in brhka, zgovorna in zapeljiva natakarica, kakor so malodane povsod enake, je medtem kaj spretno porabljala trošico svoje ženske modrosti, da se kaže Bduhovitoa, sem zagledal na ulici pri pečenih bučah čepečega Turka. »Ali se to je?" vprašam natakarico. ^Kajpada, in kako so dobre!" mi je delala skomine in takoj tekla povedat Turku, da je zanj našla, odjemalca". Seveda mi bolj tekne kranjska klobasa, kakor turška buča, a poskusiti ne škodi, saj tudi drago ni bUo. Za groš mi je prinesel tako porcijo te turške pečenke, da bi je bil imel lahko za dva dni dovolj. »Brado, češ vina?* sem ga skušal. „Ne smem!" — „Češ piva?" — »Ne smem, danes je petek (turška nedelja), moram se do večera postiti". — »Ali češ smodko?" To je vzel in mi je marsikaj pojasnil, s čem ga je nadlegovala moja radovednost. Naenkrat je pogledal na ulico in bliskoma planil skozi vrata. Kokoši in goske, ki se vedo kar prosto po banja-luških ulicah, so ugodno porabile Turkovo odsotnost ter se lotile njegove pečene zaloge, ki je ležala na tleh. Turek se je togotil, jaz pa sem se še v zadnjem
Stran 338.
trenotku   svojega  bivanja v Banjaluki   prav od  srca nasmejal.
* *                   *
V železniškem vozu sem se sešel s hodžo, turškim duhovnikom, ki sem ga poznal po rudečem, z belo ruto ovitem turbanu, ter sem se ž njim med drugim pogovarjal tudi o tem, čemu Turki ne dovolijo tujcem v mešito. Povedal mi je, zakaj. V mešito mora vsakdo stopiti neobut, in ker tega nečejo radovedni tujci izpolniti ter se tudi drugače vedejo nedostojno v pričo turškega boga, se jim je prepovedal vhod v njo. Nakrat je pogledal hodža na uro in potem je razgrnil ruto na tla, pokleknil, molil svojega Allaha, s čelom se je dotaknil tal, nič se ne zmeneč za okolo sedeče. Prišel je čas njegove molitve in Turek se ne sramuje svoje vere pred ljudmi. V Prijedoru je izstopil, mene pa na izkušnje bogatejšega je odnašal parni konjič proti hrvatski stolici.