Štev. 12.
jubljarrsKij
3 D X O t OlPIOlOIOIOIOIOta IOIOI O *0101010lO»OlylOlO^»Ot610ltHOIO
g^toitnitPi^ictoioiPtpFoio^iJigioipiglo »o «'a.^LI.aJ44.2-l-g-?.a j jL3L
—i—i—i—i—i-----1—i—i—
-i—i—i—i—i—i—i—t—i—r
Leposloven in znanstven list:
V Ljubljani  i. grudna  1891.
Leto XL
Resnične sanje.
Balada.
riplul je mrak, ž njim vetrec krilat, Na travniku  v se"či cvrči  škržat.
V hladnici vonjivi pod gradom sedi Ob mladem plemiči grajska  hči.
Ljubezen razgreva njegovo  srce", Zamaknjen je v divno lepoto nje".
Veli mu devica,  ozrši se nanj : »Razkrij mi dogodke nocojšnjih s&nj !
»Kar v spanji   pričara   nam sen pred   oko, Ni  vedno nična prevara  samo!«
Iz mislij globokih tedaj  vzbujen Mladenič praviti jame svoj  sen:
»Drobili so slavci iz čarobnih grl, Ponoči v hladnici sem nate zrl .  .  .
»A zdajci  obsveti meseca sij Moža med zelenjem, žarečih očij.
»V neznanca pogled obrneva plah, In naju pretrese groza in strah.
»Z besedo prelestno tvoj  sluh  moteč Za r<5ko te zgrabi — jaz takrat za meč.
»Prebodem mu prsi drhteče ž njim,
Ti zgrudiš ob njem se — a jaz vzbudim.«
Priplul je mrak,  ž njim  vetrec krilat, Na travniku v se"či cvrči   škržat.
Pod gradom sredi cvetličnih vrst Vrtnik vitolas zaliva prst.
Obraz mu precvita ko  rože leh, In čar mu plamfka v temnih oče"h.
Zaliva usehlo zemljo gredic, Ko grajske hčere začuje klic:
»Popusti  delo —- pred mano pošto j, Povej,  kaj  ti si snival nocoj !«
Vrtnik povesi na tla pogled, Povesi ga hči z vrtnikom vred.
Obema v prsih sreč vztrepeta, Osupel pogleda  plemič oba\
In jame vrtnik:   »Ugasnil je dan, Iz grma oglasil se spev droban.
»Tema zagrnila je svet oče"m, Ob grajski sem hčeri slonel ne"m.
»Vsem sanjam nadaljnim  vem ta izraz: Ljubila me ona — njo ljubil sem jaz   . ,
Mladeniču duša kipeča drhti, Vztrepeče mladenka,  v obraz se zardi.
Življenje izgine plemiču z lic, Ob boku potegne meč iz nožnic.
Prebode vrtnika od srda ble"d;
Hči grajska  omahne na cvetje grčd.
Ozre se morilec na kruti čin,
In sanje mu pridejo   nočne v spomin.
»Zdaj  vidiš, ljubimka,  pred sabo dokaz, Da sanje resnične sem sanjal jaz!«
Bistran.
45