urcL * GLASILO NEZAViSNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE Izhaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Turjaški trg št. 2, pritličje. — Naročnina: na mesec 4 Din, četrtletno 12 Din. — Dopisi se ne vračajo. Štev. 3. LJUBLJANA, četrtek, 3. aprila 1923. Leto I. 2. maja. Kriza, v kateri se nahaja vlada od 18. marca, je kakor izgleda zaenkrat rešena tako, da ostane na krmilu radikalna homogena vlada. Demokrati in njihovi »Orjunci« so napeli vse kriplje, in pritiskali so na različne pozlačene kljuke, da bi si tako priborili delež na vladi. Demokrati so hoteli ali radikalno - demokratsko, centralistično diktaturo, ki bi imela vsaj malo parlamentarnega »Anštriha«, ko pa radikali niso • hoteli o njih nič slišati, so skušali potom svojih zvez z gotovimi vplivnimi militarističnimi in drugimi, vplivnimi, ali neodgovornimi faktorji, postaviti odkrito vojaško diktaturo,, ki bi se opirala predvsem na »Orjunce«, »Narodno Obrano« in Sokole in vojaške ba-joneie. — Zaenkrat je plan jugoslov. Mussolina, Pribičeviča skrahiral in v vladi so ostali sami radikali. Ker pa radikali sami niso dovolj močni, je jasno, da je ta vlada le prehodna in da je njena naloga le ta, da pripravi teren za koalicijo radikalov in federativnega Radič-Koroščevega bloka, s katerim se radikali že cel čas pogajajo. Osnutek te koalicije je le vprašanje časa in kmalu bomo imeli Pašič-Korošec-Ra-dičevo vlado. Taka rešitev krize pomeni do neke mere začetek izmirjenja srbske , hrvatske in slovenske buržuazije. Kakor smo že pisali, smatra Pa-šič trenotek za ugoden, da sklene premirje s hrvatsko in slovensko buržua-zijo, ker ve, da bi nadaljevanje plemenskega boja krvavo škodovalo interesom i ene i druge kapitalistične klase. To premirje pomeni, da si bodo sedaj srbska, hrvatska in slovenska buržuazija razdelile plen, Hrvatsko bodo izkoriščali hrvatski, Slovenijo slovenski, Bosno in Makedonijo turški, ostale pokrajine pa srbski kapitalisti. Zato bo pa Radič pozabil na človeška prava in na mirotvorno republiko in poslal bo istotako pohlevna domača živalica kakor dosedanji antimilitaristi (klerikalni) in skupno z radikali si bodo pri koritu lepo razdelili spižo, ki jo bodo izžemali iz srbskih, hrvatskih in slovenskih delavskih in kmečkih množic. Srbska, hrvaška in slovenska buržuazija so se pomirile, stvorile so enotno fronto proti slovenskemu, srbskemu in hrvatskemu delavnemu ljudstvu. — Na mesto samovlade srbske buržuazije bo stopila diktatura združene srbske, hrvaške in slovenske buržuazije, reakcija in beli teror bodeta ostala in revoluci-jonarni klerikalci jo bodo podpirali ravno tako, kakor mirotvorni republikanec Radič. Radikalne fraze, s katerimi so lovili ob volitvah kaline, bodo klerikalci in Radič spravili do novih volitev, ker momentano nimajo za to časa, so preveč obloženi z težkim delom delitve korit. Diktaturo, za katero se demokratje in »Orjunci« borijo vsaj odkrito, bode izvajala srb., hrv. in slov. buržuazija grupe Pašič-Radič-Korošec pod figovim peresom »parlamentarizma«. Proletarijat ima le eno stališče proti novi vladi in to je boj. Proti združeni fronti srbske, hrvaške in slovenske buržuazije bo vodil odločen boj srbski, hrvatski in slovenski proletari-iat združen v svoji razredni Neodvisni del. sir. Jugoslavije. Boj za rdečo zastavo na Jesenicah. Jeseniški proletarijat je bil doslej vajen praznovati 1. maj v veselju nad pomladnim vstajenjem z godbo, obhodom in rdečimi zastavami. »Prvi mai, to je naš dan, je praznik, ki smo ga postavili delavci«, tako je šlo včeraj od ust do ust. Ali letošnji prvi maj je pokazal jeseniškemu proletarijetu, da v kapitalistični državi za delavstvo prvi maj ni samo praznik, marveč da je prvi maj predvsem demonstracija delavske solidarnosti in samozavesti. Ob prvem svitu je zaplapolala rdeča zastava z Delavskega doma in majhne zastavice so plapolale z mlajev, postavljenih ob cesti. Toda že na vse zgodaj je prišel k Delavskemu domu vodja policijskega komisarijata na Jesenicah in zahteval, da morajo rdeče zastave dol z Delavskega doma. So-drugi so mu odvrnili, da je se vedno viseia rdeča zastava prvega maja raz Delavski dom in to celo v reakcionarni Avstriji in da jo sami ne bodo odstranili, da se pokore samo sili. In rdeča zastava je plapolala v majskem solncu, dočim se je spodaj pred domom vršil boj za njo. Vodja komisarijata je pretil z žandarmerijo. — Ko je končno sprevidel, da tudi pretnje ne pomagajo, je izgubil ravnovesje. Pričel je ogledovati napise na slavolokih. In nedolžen napis z začetnimi verzi marzeljeze je proglasil za proti-državen in zahteval tudi njegovo odstranitev, ali brezuspešno. Ko so mu končno sodrugi izjavili, da zahteva delavstvo sprevod z rdečimi zastavami pred kolodvor, tedaj pa je odvrnil, da je to prepovedano' in da bo to zabranil za vsako ceno in če ga tudi stane življenje. Nato se je potem kmalu odstranil. Med tem pa so se vedno bolj bližale množice iz Ja- ; vornika in Dobrave. Kakor se je pozneje pokazalo, je vodja šel in telefoniral v Radovljico po pomoč. Prišel je komisar in orožniki. Orožništvo je dobilo ukaz, da mora biti pripravljeno in kmalu so se pojavili na cesti prvi bajoneti. Situacija je postala vedno bolj napeta. Po cesti iz Javornika so se zaslišali prvi akordi godbe, rdeča zastava se je zalesketala v solncu in v širokem toku so se valile delavske množice proti domu, kjer so se ustavile. Tisočglava množica je čakala nada-ljnih navodil, strnjena glava pri glavi pred domom. Sodr. Lemež je obvestil neobvešče-no množico, kaj se je medtem zgodilo. Ko je dejal, da so prepovedane rdeče zastave, da je prepovedan sprevod, takrat je zaorilo kot iz morskega orkana brezmejno ogorčenje izmučenih delavskih mas. Nato je dejal sodr. Lemež: »Prvega maja gremo na ulico samo z rdečimi zastavami. Mi ne prirejamo klerikalnih procesij ali pogrebnih sprevodov. Prvega maja proletarijat demonstrira na ulici z rdečimi zastavami za svoje pravice. Oblast nam hoče to zabraniti in preti z bajoneti. Z drugimi besedami: politična oblast v radovljiškem okraju hoče izzvati drugo zaloško cesto. — Orožništvo je dobilo ukaz, da bodi j pripravljeno. Sodrugi! Delavska kri je j predragocena, da bi jo prelivali radi j vladajoče reakcije. Mi se ne smemo 1 pustiti izzivati. Pred kolodvorom bi se j imel vršili shod. Mi gremo na shod v sprevodu z rdečimi zastiavami ali pa sploh ne gremo tja. Med ogorčenimi medklici je končal sodr. Lemež svoj govor, pozivajoč množico, da ohrani strogo disciplino in da se naj ne pusti od nikogar izzivati. Kmalu je potem prišel komisar iz Radovljice, ki je ponovil zgoraj navedeno prepoved in obenem izjavil, da je oblast odločena z vsemi sredstvi izvesti svojo prepoved, ki jo je tele-fonično ponovil vladni svetnik Svetek kot šef oddelka za javno varnost pri pokrajinski upravi. Obenem je zahteval od govornikov sodr. Svetka in pa Lemeža, da mu predložita, kaj mislita na shodu govoriti. Vsled te poostritve sta ss. Lemež in Svetek izjavila, da pod takimi pogoji sploh odklanjata vsak govor na shodu kot protest proti omejevanju svobode govora. Nato sta ss. Lemež in Svetek vse to sporočila zbrani množici, ki je nestrpno čakala poročila. Posledica suhega sporočila je bila, da je priredila lisočglava množica mogočno demonstracijo za rdečo zastavo in za svobodo govora, vendar je kljub prekipevajočemu ogorčenju ohranila lrdno disciplino. Šele proti poldnevu so se pričele množice razhajati. Jesenice že dolgo niso videle tako odločne demonstracije proti vladajoči reakciji. Takšen je bil prvi maj na Jesenicah. Končno je pač morala ostati na domu rdeča zastava. •š2BJ0E!eiS3SaSBHI8]e5SSa®l8fžčaB!S Kdor koleblje ... kogar straši boj, ki predstoji nam bližnje dni, naj gre, naj gre koj, dokler je čas, — ker se mudi!.. . Mišice trde kot jeklo, značaj kot kremen trd in čist kot kristalno steklo, in geslo: zmaga ali smrt! Takšne priznavam za sodruge ... ... a druge, ki jih straši boj, poživljam, naj gredo koj iz vrst armade naše, dokler je čas, — ker se mudi... Nočem slabičev jokavih ... Francevič. ■aaHafiaHHSaEa&HHBBSHEiSIBE Civilizacija in pravica meščanskega družabnega reda se pokažejo v svoji pravi luči takoj, ko se sužnji tega reda vzdignejo proti njihovim gospodarjem. Vsa ta civilizacija in pravica se razodene kot nezakonito maščevanje. Vsaka nova kriza v razrednem boju, med izkoriščevalcem in izkoriščanim, osvetljuje vedno bolj to realnost. Marx. V zanjki protislovij. V ruski konflikt sta zapletena celokupni francoski in nemški narod in sence trdovratnega boja v Porurju segajo globoko v mednarodne odnošaje. In z ruskim konfliktom so znova butnila na dan vsa ona vprašanja, ki so bila doslej zakrita, razgaljena so vsa protislovja, ki obvladujejo kapitalistični svet, raztrgan je ves lažnjivi sijaj. Proletarska revolucija je že dolgo veljala kot »rešeno« vprašanje, bila je še samo strašilo preteklosti, »realisti« socijalnega reformizrna so imeli zanj samo še porogljiv zasmeh. Ali niso bila rešena vsa vprašanja brez revolucije, mir, reparacije, vse? Ali ruski konflikt je s Irdimi dejstvi in rezkimi protislovji razodel, da stavija proletarska revolucija svoja vprašanja vedno znova, vedno nujneje, vedno brezobzirne-je, da se ne pusti goljufali, da videno ne jemlje za resnico, da je bolj zvita kot vsa demagogija in bolj realislična kot vsi omejenci, ki se najprej same sebe in potem še druge varajo. Nemčija onemoglo cepeta v zanjki lastnih protislovij. Ona skuša revolucionarno nalogo, ki ji jo stavija položaj, rešiti s sredstvi reakcije. Revoluci-jonarni razred — proletarijat se še odteguje svoji nalogi. Kontrorevolucijo-narni razred, buržuazija pa je sploh ne more rešili. Vojne proti Franciji nemška buržuazija nemore voditi, če ne oboroži delavskega razreda. Oborožitev delavskega razreda pa pomeni oborožitev revolucije. Vsled tega ne. preostane druzega, kakor se udaii francoskemu orožju. Proti temu se pa zopet upira notranji čut samoohrane pri buržuaziji. Zato ona oborožuje lastni razred in razširja vojno razpoloženje, če tudi si je na jasnem, da tako ne more voditi vojne. Organizacija fašizma pa preti izzvati samoobrambo delavstva. Zato ie Ireba navidezno voditi boj proti fašizmu, da se pomiri delavski razred. Ali kje je meja nad pravim in navideznim bojem proli fašizmu? Če država tudi samo navidezno proglasi boj proti fašizmu, preti nevarnost, da vzamejo proletarske mase to za resno in da ga vzamejo za resno tudi fašisti. Tako vidimo protislovje, da buržuazija fašizem na eni strani podpira in pospešuje, na drugi strani pa se pred njim trese, da ji ne zraste preko glave. Fašizem je v rokah buržuazije sredstvo, da podvrže delavski razred sporazumu s francoskim imperijalizmom. Ali fašizem je v-svojem divjem nacionalizmu bojeven, zavzet za vojno. Da pride nemška buržuazija do sporazuma s francoskim imperijalizmom, potrebuje pacifistično socijalnodemokracijo. Ona mora stalno izigravati fašizem proti socijalnidemokraciji in narobe. Ali ta igra ji lahko spolzne vsak trenutek iz rok in potem lahko razbrzda elementarne sile revolucije ali pa kontrarevolucije. Toda buržuazija, ki tako igra s podzemnimi silami, hoče istočasno »mir«. Ona se trese pred državljansko vojno, vendar stori vse, da ta izbruhne. Strategični načrt nemške buržuazije je jasen. Socijalnodemokratični vodi- ielji naj zasigurajo »mir«. Ko pa je enkrat zasiguran sporazum s Poincarejem, poiem pridejo na vrsio fašisti, da podvržejo delavski razred Stinnezovim načrtom, t. j. da se upelje zopet deseturni delavnik, da pridejo železnice v roke privatnega kapiiala itd. Tega so-cijalnademokracija ne more izvesti, ne da bi se ji podrla tla. V to svrho mora kapital razrušili delavske organizacije. Socijalnademokracija naj igra ulogo kapitalističnega posredovalca. Buržu-azija sama pa igra ulogo braniteljice narodnih interesov in pripušča, da se zberejo nad socijalnodemokracijo oblaki narodnega ponižanja. Ničesar ni bolj značilnega za bankrot socijalne demokracije kakor to, da slepo drvi v past, ki ji jo stavi buržu-azija. Ona čisto resno misli, da bo lahko kot kapitalistična posredovalka prišla zopet do oblasti. Mogoče je, da jo pusti buržuazija k oblasti za oni treno-tek, ko bo treba podpirati kapitulacijo pred Poincarejem. Ali to bi bilo za socijalnodemokracijo usodno. Neizogibno je, da bi se po kapitulaciji pritisk obrnil proti oni strani, ki bi podpirala kapitulacijo. V tem slučaju bi postala socijalna demokracija žrtev napada s strani nacijonalističnih in reakcionarnih strasti in to kljub njeni neprekoslji-vi organizaciji. Te strasti bi ohranile edino silo, ki bi se jim lahko zoperstavila — silo proletarske revolucije. Da povemo to enostavno: da ljudske mase trenotno lahko pretrpe poraz na zunaj, narodno ponižanje, morajo najti odškodnino v obliki revolucionarnih pridobitev, v obliki politične oblasti. Ogromni razmah čuta oblasti, ki ga ustvari prevzem oblasti v proletarijatu, mu omogoča, da prevzame nase treno-ten umik na zunaj, to tembolj, ker ustvo-ri prevzem oblasti objektivne predpogoje za to, da se trenoten umik pozneje zopet popravi. Brest - Liiovsk: to lahko napravi samo v notranjosti zmagoviti delavski razred. Brest - Litovsk v prid buržu-aziji pod njenim vodstvom znači siguren in popolen poraz. V situaciji v kateri se danes nahaja Nemčija, proletarijat ne more ostati pasiven. Pod dvojnim pritiskom lastne buržuazije in sovražne invazije zahtevajo trpeče mase izhoda. Poiskale bodo revolucionarni ali kontrarevolucionarni izhod, nikakor pa ne bodo ostale pasivne. Kako se bodo razvile stvari v Nemčiji, to bo v veliki meri odvisno od tega, v kolikor se bo posrečilo nemški komunistični stranki zbrati okoli sebe mase in neutralizirati malomeščanstvo. Naročajte „G3as Svobode" m Demokrati in teror. Kakšen krik so zagnali demokrati v svojih listih pred dvema letoma, ko so padli streli idealista Alijagiča in podrli očeta režima belega terorja v Jugoslaviji, notranjega ministra Draškoviča. — Takrat so zagnali krik, da organizira komunistična stranka atentate, da je komunizem propoved terorizma, da parola o diktaturi proletariata ne pomeni druzega kakor propagiranje terorja in terorističnih organizacij. Vse laži demokratske stranke so bile razkrinkane v procesu proli članom izvrševalnega odbora komunistične stranke. Dve leti sta od takrat pretekli. Demokratska stranka je kmalu pričela čutiti, da se ji majejo tla pod nogami, da bo iztisnjena iz vlade. Zato je pričela or- ganizirati »Orjuno«, jo oboroževati in propagirati teror v imenu jugoslovanstva proti državi nevarnim elementom. Nazivajo se, da so demokrati, pa so prvi razkrinkali svojo laži-demokracijo z režimom »Obznane« in »zakona za zaščito države«. Ko jim je postal delavski pokrel nevaren, so si izmislili laž o delavskih terorističnih organizacijah, ki jih pa noben Pribičevičev detektiv ni mogel izslediti. Zato pa sami ustanavljajo teroristične organizacije, ki morijo in plenijo in ki jih je sam radikalni minister nazval, da so roparske tolpe. Takšni so demokrati, verni nasledniki nemških nacijonalcev, ki jih v marsičem še prekašajo. Kongres komunistične stranke Rusije. Kot svetovno meščansko časopisje je tudi naše zadnji čas zopet trosilo alarmantne vesti o uporih v sovj. Rusiji, o nesoglasjih v ruski komun, stranki iId., itd. Posebno se je odlikovalo v tej gonji »Jutro«, kot »najbolje informirani dnevnik«. Vse vesti so tako nesrečno prirejene, da jim pameten človek iežko veruje. Ali treba je celo stvar razjasniti in povedati, kaj se v resnici dogaja v tej prvi proletarski državi. 12. kongres komunistične stranke Rusije se je otvoril 17. aprila v veliki georgijevski dvorani Kremiovega dvorca. Kongres se je otvoril v znamenju 251etnega jubileja, ki ga je praznovala stranka dva dni prej. Posebno barvo je dobil ta strankin kongres z odsotnostjo avtorja in genija stranke — Lenina. Zlasti delegati iz provincije, ki so se prej vedno veselili Leninovega govora kot posebne senzacije na kongresu, so težko in bolestno občutili njegovo odsotnost. Še preden je K a m e n j e v pri otvoritvi imenoval ime Lenin, je zabučala dvorana v šumnem aplavzu, vse je pelo »internacionalo«. Kamenjev je moral natančno poročati o njegovem zdravstvenem stanju in izrazil, da iz-gleda, da bo Lenin premagal bolezen, kot je premagal sovražnika. Nobena fraza ni bila, ko je dejal: »On faktično ni med nami, ali duševno vodi tudi ta strankin kongres«. Kajti poročilo Zinovjeva o zunanjem in notranjem političnem položaju ter poročilo Stalina o orga-nizatoričnem stanju stranke preveva popolnoma Leninov duh. Oba sta govorila in izpričevala v svojih referatih mišljenje Leninovo. Pri vseh drugih kongresih je bil otvoritveni Leninov govor program, iz katerega je črpala stranka svojo silo do bližnjega kongresa. Njegov pro- gramni govor je vseboval parole, gesla za bližnjo bodočnost. Na letošnjem kongresu tega ni bilo, ne radi Leninove odsotnosti, ampak radi ^lega, ker sedanja politična situacija ni za sovjetsko Rusijo tako napeta, da bi bile potrebne posebne parole. Sovjetska Rusija in stranka se nahajata v periodi trdega, kompliciranega, bogatega dela. Prvo vprašanje v Zinovjevem poročilu je bilo: »Ali je umik kon- čan?« če je rekel Lenin pred enim letom: Sedaj naj bo konec umiku, se lahko sedaj popolnoma določno reče: Da, umik je pri kraju. Genova je pokazala, da noče sovjetska Rusija dajati nobenih koncesij več inozemskemu kapitalu. Na podlagi natančnega poročila o položaju v mestu in na vasi je konstatiral, da je »nova ekonomska politika« sistematično izvrševanje državnega kapitalizma na poti h komunizmu. 1920 — 1921 je obstojala diktatura proletarijata v tem, da se je sporazumel in združil s kmeti. Položaj delavcev in kmetov se je do danes znatno zboljšat. Pri tem je načel polemiko proti onim sodrugom, ki vidijo zmoto v skrbi stranke za kmete. On ni podal v svojem poročilu samo pregleda o sedanjem stanju stranke v mestu in na deželi, ampak je dal tudi ves materijal za diskusijo o vprašanjih, ki so jih že nekaj tednov pred kongresom javno obravnavali vodilni strankini sodrugi. Ta vprašanja so v glavnem: razmerje proletarijata do kmetov, razmerje med industrijo in poljedelstvom, razmerje med komunistom in strokovnjakom v industriji, razmerje med državo in stranko sploh in končno enotnost stranke. Stalinovo poročilo je izpopolnilo strankino sliko. Stranka je vzra-stla na notranji moči in številu. 2e nekaj mesecev je zaznamovati velik nov dotok v stranko. Stranka pa ima najtežavnejšo nalogo: voditi ogromno deželo, kot je Rusija. Vprašanje oseb, izkoristiiev pravih oseb na pravem mestu je največje važnosti. V svojem zadnjem članku je načel Lenin vprašanje, da bi se spojilo sedanjo »kontrolno komisijo« stranke, ki je doslej igrala vlogo vesti stranke, z državnim inštitutom »delavske in kmetske inšpekcije«, da bi se s tem stvoril enoten inštitut, ki bi imel, izhajajoč iz stranke, vse vzvode države v svojih rokah. To vprašanje je kongres natančno razpravljal in ga tudi rešil. Središče kongresa je vprašanje gospodarstva in agrarne politike (glavni referent Trock i). Nadalje bo kongres odločil o nacionalnem vprašanju. Potem ko so se v decembru pro-šlega leta združile vse sovjetske republike v enotno »Zvezo socialističnih sovjetskih republik« in se je s tem postavil temelj za rešitev nacionalnega vprašanja, gre za to, da se tudi ideo-logično rešitev nacionalnega vprašanja pravilno formulira. (Dalie prih.) 'IBIHIIBIII1IIIHIBBIII Od Frankfurta do Hamburga. II. in 2 K> internacionali ste sklicali v Hamburg za 21. maj konferenco, na kateri naj bi se obe internacionali spojili v eno. Kaj naj napravi ta spojitev? Ali naj vede, kot se bere v tisku teh dveh internacional, k okrepitvi akcijske moči internacijonalnega delavskega gibanja? To vprašanje, ojačenje oziroma ustvaritev akcijske sile internacijonalnega delavskega gibanja je brezdvomno v v sedanjem času najvažnejše življensko vprašanje proletarijata. Za rešitev tega vprašanja je važno le io, ako hočeta 2. in 2% internacijonala internacionalen enoten revolucijonaren boj proletarijata, ali hočeta s to spojitvijo postaviti fronto proti internacijonalnemu revolucionarnemu proletarijatu, ki stoji izven teh dveh iniernacijonal; ako ste pripravljeni sprejeti boj proti ofenzivi kapitala, fašizmu in vojni nevarnosti, kot je sklenila frankfurtska konferenca, ali bodo 11. internacijonalisti delali le na uspavanju onega dela revolucionarnega proletarijata, ki se še nahaja v internacionali 2 'A. Revolucionarni proletarijat celega sveta ima polno vzrokov, da gleda skrajno nezaupno na voditelje londonske in dunajske internacijonale ter na njihovo spojitev. Kajti on dobro pozna in pomni izdajalsko početje Noskejev in Ebertov. On ve, da so se do sedaj voditelji različnih strank II. internacijonale v kritični situaciji vrgli buržuaziji v naročje, mesto, da bi vodili internaci-jonalni razredni boj. Predvsem se sedaj LISTEK. IVAN VUK: Razodetje. (Indijska pravljica.) Veliki modrijan in puščavnik Indije, Kantičandra, je sedel nekoč pod starim in velikim drevesom. Mimo je tekel potok — majhna rečka — in ribe so plavale v njem. Potok je žuborel s tihim šumom tekoče vode, drevo je šelestelo s svojim listjem s šelestom vetriča. Zamaknil se je modrijan v premišljevanju o veličini vesoljstva in bitju človeka. Tedaj pa je nenadoma poskočila riba v potoku. Puščavnik in modrijan je slišal, kako je vzkliknila: »To si ti?« Drevo je-vztrepetalo s svojimi listi in odvrnilo: »In ti, suženj iz Martimira? Tisti ki je umrl v mukah in razbit od palic?« »Spoznala si me, Majabi,« je rekla riba. »Lečila si mi rane in tvoje sočutje mi je lajšalo bolečine.« »Hoho,« se je odzval potok. »Kako, da vaju nisem spoznal?!... Jaz sem tisti gospodar, ki je dal tebe, sužnja, pretepsti.« Riba je zopet poskočila in drevo zašelestelo močneje. Zakaj, spoznali so se vsi. »Sedaj se poznamo,« je reklo drevo. »Sedaj vemo, da smo vsi eno... Takrat pa, ko si bil gospodar nisi vedel.« »Senca je bila močnejša od resničnosti,« je odgovoril potok. »Mogočnost, ki jo je doseglo takratno moje telo, umito s krvjo sužnjev in z njih solzami, ni hotela poslušati besede notranjega svojega bitja, tistega resničnega »Jaz,« ki je v nas vseh in ki je iz atomov sestavil svoje vtelešenje, kakor se mu je to zahotelo v svoji volji. Senca resničnega »Jaz,« tisti individualni »Jaz,« kakor ga imenuje telo, ni hotel spoznati v sužnju samega sebe.« »Ni hotel, da,« je povdarilo drevo. »Zato ni hotel, ker je bilo v njem hotenje ubijati. Sedaj pa, ko ni več v nas tistega hotenja, vidimo, da smo vsi eno, vtele-šeno v različnih oblikah. V nas je sedaj slutnja velike celote jasna zato, ker nam zadostuje prostor, v katerem živimo in da je vse okrog nas naše in pa mi njegovi.« Tedaj pa je spregovoril veliki pusčvnik in modrijan Kantičandra: »Ali bi mi ne hoteli pripovedovati o svojih zgodbah v tistem času, ko ste nosili obliko človeško?« »Če hočeš — poslušaj! — je odgovorila riba.« — Potok, drevo in jaz smo imeli nekoč podobo človeka. Natančno tako, kot jo imaš sedaj ti. Bilo je davno tisto. Morda pred tisočkrat tri leti, morda še več, da govorim z jezikom človeka, ki je izumil leta za merilo svojemu življenju. Poprej sem imela obliko slona, še poprej velike reke v deželi, ki še ljudem ni odkrita ... Kdo bi vse naštel. Bilo je tako, kakor je zahteval resničen »Jaz,« sila, ki je v tebi in meni in v vsem, kar vidiš in kar čutiš. Dobro se spominjam, kako se mi je zahotelo postati človek. Obliko slona sem zavrgla že mnogo prej in počivala. Rekla sem: — Bodi človek. V tistem trenutku se je moja volja vtelesila in bila sem človek. Ubog, siromašen človek. Dasi so bili atomi, ki sem jih zbrala, da si ustvarim telo, kakor atomi vsakega dugega človeka, vendar so imeli to nezgodo, da so se nahjali v revni bajti. Jaz pa, večna sila, volja, nisem gledala, kje naj vzamem prah, da si ustvarim telo. Za me ni bilo bogatina, ne siromaka, ker to eksistira le v domišljiji človeka, ki ustvarja tisto razliko pri ljudeh. Ta domišljija je prava karikatura moje volje. Jaz sem sila, sama iz sebe in povsod in v vseh oblikah sem vedno »Jaz«. Človek pa ustvarja svojo razliko na domišljijo, da je več, nego drugi in da on ni tisti drugi. Ta domišljija je pa tista pest, ki gnjete drugega človeka. Karikatura moje volje izsiljuje iz človeka, da skloni glavo in se zlaže, da je suženj, a tisti, ki ga sili k tisti laži, da je gospodar. V tem priznanju in laži je ves smisel razlike, ki rodi bogastvo in siromaštvo. Tak suženj sem bila jaz. »Krut človek je bil moj gospodar.« Oglasil se je potok: »— Rodil sem se v bogastvu in vsi, ki so bili krog mene, so trdili, da sem rojen za gospodarja, da sem bog. Kot otrok sem gledal sužnje mojega očeta, kako težko so morali delati, a za plačilo so jih pretepali. Videl sem otroke teh sužnjev. Majhni so bili in nebogljeni. A otroškega smeha nisem videl na njih licih, pač pa glad. Dasi majhni, kakor jaz so že morali delati težka dela. Ročke so jih bolele in nožiče so bile trudne, a pred zatonom solnca si niso smeli odpočiti. Pa sem vprašal nekoč: — Zakaj pa, oče moj, tudi ti ne delaš, kakor tisti ljudje? Začudil se je. — Kakšni ljudje — je vprašal. (Dalje prihodnjič.) 'ponavlja kol v svetovni vojni popolna odpoved 11. in 2'A iniernacijonale pred francoskim imperijalizmom. Nemška so-cijalna demokracija se zopet pogaja v svrho organiziranja odpora proti francoski okupaciji Porurja ne s proletari-jatom Nemčije in ostalih dežel, ampak kot leta 1914 z buržuazijo Nemčije. — II. in 2 'A internacionala ste sabotirali frankfurtsko'konferenco. Oni ste doslej sabotirali vsak poizkus, napraviti pro-■letarijat bojno sposoben potom uposia-vitve akcijske enotne fronte. Kljub vsemu temu je sklenila frankfurtska konferenca, da se pozove II. in 2'A internacionalo potom posebne delegacije ponovno za stvoritev enotne fronte proletariata proti reakciji, fašizmu in vojni nevarnosti. Pri ekseku-livi 2 Vi iniernacijonale je že bila ena delegacija. Potek pogajanj ne priča niti malo o dobri volji voditeljev 2'A in-fernacijonale. Odklonili so ustna pogajanja s sodrugi in izjavili, da bodo dali pismen odgovor. Tega odgovora še do danes ni tu. Njegova vsebina bo pokazala svetovnemu proleiarijatu, če hočejo voditelji 2X> iniernacijonale enotno fronto inlernacijonalnega razrednega boja ali se združujejo z voditelji II. in-'ternacijonale samo zato, da vodijo poostren boj proti revolucionarnemu proletariatu in s tem jačijo kapitalistično reakcijo. ■K amsterdamski strokovni internacijonali in k II. internacijonali bo poslal internacijonalni akcijski komite v bližnjih dnevih delegacijo. Tedaj bodo imeli voditelji tudi teh dveh internaci-jonal še enkrat priliko, da precizirajo svoje stališče napram proletarski enotni fronti". Vse to vrši revolucijonarni proleiari-iat radi tega, ker so se zavedali zastopniki revolucijonarnega delavstva vseh strank na frankfurtski konferenci, da je zbiranje množic za široko bo-jevno fronto najnujnejša zapoved ure. Še važnejši kot ta delegacija pa je pritisk delavcev vseh strank na voditelje. Brez tega pritiska bodo voditelji II. in 2'A internacijonale odklonili stvoritev enotne fronte kot doslej. Da, spojitev obeh internacijonal se vrši pod parolo: nobene skupnosti z revolucijonarnim proleiarijaiom. Velike težkoče je treba premagati,