t— OHK - GeoSraf iJa III B 21 GEOGR. OBZORNIK TS " 7ooiif tCV» letnik XXXIV * j.fi one — i, ^^ Movokroi«»»» ^ 'v. • • * • tU >«' . ^^ClZa .o • • JQ* mre ti/h i. H 70* it ur me imenik 49098800243,1 geografski obzornik časopis za geografsko vzgojo in izobrazilo GEOGRAFSKI OBZORNIK, časopis za geografsko vzgojo in izobraževanje. Izhaja štirikrat letno. Izdaja Zveza geografskih društev Slovenije, Komisija za geografsko vzgojo in izobraževanje, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: dr. Božo Kert, Marija Košak, dr. Franci Lovrenčak, Cita Marjetic, mag. Metka Špes, Maja Umek Glavni in odgovorni urednik: mag. Slavko Brinovec Upravnik: Cita Marjetic. Lektor: Soča Švigelj Cena posamezne številke: za člane ZGDS 1500 din, za študente 900 din, za nečlane in ustanove 1800 din, za inozemstvo 2400 din Plačujte na naslov: Zveza geografskih društev Slovenije, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 Žiro račun: 50100-678-44109 Za vsebino člankov so odgovorni avtorji sami. GO izhaja s finančno pomočjo Izobraževalne skupnosti Slovenije Tisk: Tiskarna Institut Golnik GEOGRAFSKI OBZORNIK YU ISSN 0016-7274 leto 1987 letnik XXXIV/1 KAZALO J DIDAKTIČNA PROBLEMATIKA GEOGRAFIJE MiraVerbič: VLOGA PONAVLJANJA IN PREVERJANJA V VZGOJNOIZOBRA ZEVA L-NEM PROCESU 3 Slavko Brinovec: GEOGRAFSKE METODE PRI POUKU 8 IZ PEDAGOŠKE PRAKSE Bojan Ančik: TURIZEM IN REKREACIJA 24 GEOGRAFSKA PROUČEVANJA IN REGIO-NALNO-GEOGRAFSKA PROBLEMATIKA Slobodanka Djordan: KVALITETA ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA V PANČEVU 26 \/Milan Orožen Adamič: GEOGRAFSKI ZBORNIK 33 Franc Lovrenčak: IMENA DRŽAV IN \J NEKATERIH UPRAVNIH ENO'l 37 GEOGRAFSKA RAZISKOVANJA MLADIH J Mojca Mlinar: SUBURBA NIZACIJA V LJUBLJANSKI REGIJI 44 Jernej Zupančič: PROBLEMA TIKA /GEOGRAFSKE OMEJITVE SUHE KRAJINE 51 DROBNE NOVICE KOVINSKE RUDE (Brinovec) 58 OCENE IN POROČILA seznam diplomantov druge stopnje GEOGRAFIJE (Turk) 64 imib/^f - ife didaktična problematika geografije UDK 911:371.3 VLOGA PONAVLJANJA IN PREVERJANJA V VZGOJNOIZOBRA ŽEVA LNEM PROCESU Mira Verbič * Vzgojnoizobraževalni proces ima svoj potek, gibanje, trajanje, svojo vzročno-posledično povezanost oziroma zakonitost. Gre za zapleten proces, ki ga moramo obvladovati in izpeljati v vseh njegovih delih. Zato moramo vedeti, skozi katere delovne etape mora iti, da bo izobraževanje učencev uspešno. Struktura vzgojnoizobraževalnega procesa je eno osrednjih vprašanj didaktike. Kolikor didaktikov - toliko definicij. Toda vse rešitve dokazujejo, da je proces zapleten. Če uredimo vse ugotovljene sodelujoče elemente po določenem kriteriju, lahko sklepamo, da se eni nanašajo na specifične organizacijske ali didaktične komponente vzgojnoizobraževalnega procesa, drugi na spoznavne, tretjo skupino tvorijo psihološki in četrto metodični elementi. Poglejmo si jih: 1. Organizacijske in didaktične komponente: priprava, pripravljanje, uvajanje, zastavljanje problema, zbiranje gradiva, obdelovanje, izvajanje dela, vadenje, ponavljanje, utrjevanje, preverjanje, ocenjevanje. 2. Spoznavni elementi: opazovanje, mišljenje, premišljanje, analiza, definiranje, posploševanje, odkrivanje, poglabljanje, razširjanje, predpostavljanje, načrtovanje, projektiranje, odkrivanje, razčlenjevanje, sistem, sinteza, spoznavanje, urejanje, sintetiziranje, sistemiziranje, primerjanje, sklepanje. 3. Psihološki elementi: asociacija, doživljaj, izraz, jasnost, motiviranje, dajanje smisla, obnavljanje, priprava, sprejemanje, predočanje, sprejetje, ponujanje, prevzemanje, spodbujanje, ustvarjanje razpoloženja, dražljaj, vživljanje, razumevanje, dojemanje. 4. Metodični elementi : izdelava, poročanje , razlaga, popravljanje, pojasnjevanje, predavanje, prikazovanje, razpravljanje, razvijanje. Običajno razlikujemo globalne elemente, s katerimi so določene osnovne etape vzgojnoizobraževalnega procesa. Struktura tega procesa je močno razve- 3t v dipl. geog., Srednja šola za družboslovje in splošno kulturo, 61000 Ljubljana, Strossmayerjeva 1, glej izvleček na koncu Obzornika 3 jana. Nekateri deli se vrstijo v sukcesiji drug za drugim, drugi pa simultano, to pa odraža tudi strukturo dela v vzgojnoizobraževalnem procesu. Gre torej za proces, zato so ti elementi v dinamičnem razmerju, tako da ne more biti univerzalne statične strukture za vse učne situacije. V sukcesiji se vrstijo: pripravljanje učencev na pouk, obravnavanje novih vsebin, vade nje, ponavljanje in preverjanje. To so temeljne stopnje učnega dela ali osnovne komponente učnega procesa, to pa zato, ker se z njimi določa osnovna struktura ali potek pouka. \ saka stopnja dela, ki temelji na izbranih vzgojnoizobraževalnih vsebinah, mora biti skladna sinteza številnih elementov. Žal v praksi ugotavljamo, da učitelji večjo pozornost namenjajo pripravljanju učencev na delo (uvodni motivaciji) in obravnavi novih vsebin, manj pa ponavljanju in preverjanju. To se kaže tudi v načrtovanju vzgojpoizo-braževalnega dela oz. opuščanju sprotne priprave na vzgojnoizobraževalno delo, če gre za ponavljanje in preverjanje. Zato bom na kratko ponovila temeljne cilje in oblike ponavljanja in preverjanja, ki so nepogrešljivi tudi pri pouku geografije na vseh stopnjah. P o na v 1 j a nje Vzgojnoizobraževalni proces ni zaključen z obravnavo novih vsebin. Pridobljeno znanje in spretnosti morajo postati učenčeva trajna last, zato moramo preprečiti proces pozabljanja. V tem smislu je ponavljanje posebna stopnja pouka, ki jo ne smemo opustiti. V zgodovini učne teorije in prakse so proces vadenja in ponavljanja imenovali utrjevanje, ker se s ponavljanjem vsebin in dejanj ustvarjajo trdnejše zveze v možganskih središčih - senzoričnih in motoričnih. Brez dvoma se pri va-denju ponavljajo dejanja, da se pridobijo spretnosti in navade (t.i. motorično pomnjenje). Pri pouku geografije je prevladujoče ponavljanje vzgojnoizobraževalnih vsebin zaradi memoriranja (t.i. mentalno pomnjenje). Kaj. to pomeni? Med ponavljanjem dejanja, s katerim se pridobivajo spretnosti in navade (vadenje npr. uporabe zemljevida, kompasa) in ponavljanjem vsebine, da postane pridobljeno znanje trajno, so nekatere razlike. Zato obeh procesov, ki se kažeta v dveh učnih stopnjah, ne smemo enačiti, ker se glede na namen razlikujeta tudi po didaktičnih postopkih. Pri vadenju se pozornost osredotoči na tehniko izvajanja dejanja, pri ponavljanju pa na memoriranje dejstva in generalizacij. Če učenec sistematično vadi določanje geografske lege ali risanje klimogra-ma, pridobi spretnost odčitavanja koordinat oz. prikazovanja statističnih podatkov. To pa ne pomeni, da razume posledice različne geografske lege krajev oz. vrednosti temperaturnih in padavinskih podatkov. Pozornost je bila osredotočena na obvladovanje tehnike dela. Če pa učenec omeji glavno pozornost na planetarne značilnosti podnebja, ki so določene z lego kraja oz. na značilnosti temperaturnih in padavinskih režimov, bo to znal, težave pa bo imel pri delu z zemljevidom oz. risanjem klimograma. Z vadenjem določanja geografske lege oz. risanjem klimograma in ponavljanjem planetarnih značilnosti podnebja oz. klimatskih elementov pa bo učenec znal oboje. V tem se kaže enotnost in razlika pri vadenju aktivnosti in ponavljanju vsebine. V praksi, pa tudi uradnih šolskih dokumentih, prepogosto slišimo oz. beremo "utrjevanje in ponavljanje". Najbrže gre za napako, sicer bi morala zapisati, da verjetno tudi v praksi ne ločimo te pomembne razlike, ali pa je to samo odraz uvodne ugotovitve, da ponavljanju in preverjanju ne namenjamo adekvatne pozornosti. Kakor koli že, tudi pri pouku geografije ponavljanje časovno sledi obravnavanju vsebine (v razredu in na terenu oz. ekskurziji), sicer je le mehanično, formalistično memoriranje (guljenje). Šele s ponavljanjem vsebin se ustvarja v zavesti trajen sistem dejstev in posplošitev, t.j. trajno znanje. Tega se moramo učitelji zavedati na vseh stopnjah izobraževanja. Nedopustno je, da sledi prvič ponovitev obravnavane vsebine šele, ko je učenec vprašan za oceno. Vrste ponavljanja Čeprav je ponavljanje v strukturi vzgojnoizobraževalnega procesa relativno samostojna stopnja, je ne smemo preveč absolutizirati. K pravilnemu načrtovanju, uporabi in doseganju zastavljenih ciljev prispeva dobro poznavanje vseli vrst ponavljanja še posebej z vidika posebnosti pouka geografije. Glede na razvrstitev ponavljanja lahko načrtujemo koncentrirano (kontinuirano), ki ga uporabljamo pri produktivnem ponavljanju, in razdeljeno (distri-buirano) ponavljanje, ki je učinkovitejše pri reproduktivnem ponavljanju. Po času izvajanja lahko izbiramo ponavljanje v okviru ene učne ure (na začetku, med uro, na koncu ure), v okviru šolskega leta (ob začetku šolskega leta, po predelanem poglavju, na koncu polletja, na koncu šolskega leta). Nikjer ni določeno, da moramo vključiti vse možnosti, učitelj načrtuje sam tako, da bo uresničil cilje pouka in po možnosti celotnega vzgojnoizobraževalnega programa tudi z vidika sposobnosti učencev. Po obsegu zajete vzgojnoizobraževalne vsebine je ponavljanje lahko fragmentarno (del učne teme, učnik korak), tematsko ponavljanje (po obdelavi učne teme), kompleksno pa na začetku ali na koncu šolskega leta. Najpomembnejše pa je načrtovanje ponavljanja glede na kvaliteto, ki se odraža tudi v opravljenem delu. Reproduktivno (mehanično, formativno, pasivno) je najenostavnejša oblika ponavljanja, zahtevnejše in kvaliteUiejše je produktivno (ustvarjalno, aktivno, premišljeno, kreativno) ponavljanje. Ker sta kvaliteta in globina znanja v veliki meri odvisna od kvalitete ponavljanja, ju p>o- 5 glejmo podrobneje, neproduktivno ponavljanje To je ponavljanje vsebin dobesedno v istem zaporedju, kakor so strukturira-ne v učbeniku, delovnem zvezku (po tabelski sliki). Pri takem ponavljanju zaposlimo pomnjenje, v manjši meri tudi druge psihične funkcije, zlasU mišljenje. Zaradi pomanjkanja miselne akUvnosti pridobljeno znanje ovira me-moriranje novega znanja, ki nujno deluje na pozabljanje starega. Tako ponavljanje je manj učinkovito, za učence je monotono, kar je tudi neugoden psihološki faktor. Kljub pomanjkljivostim ima reproduktivno ponavljanje pomen pri vsebinah, ki se jih je treba naučiU na pamet (npr. orogenetska gibanja in gibanja, vrste kamniti, tipi podnebja, oblike kmetovanja ipd.), toda pri ponavljanju jim moramo daU smisel (vzroki in posledice orogenetskih gibanj; nastanek in značilnosti kamnin; razprostranjenost in pogoji za življenje v različnih podnebnih tipih; vzroki in posledice različnih oblik kmetovanja). Produktivno ponavljanje Pri produktivnem ponavljanju ponavljamo obravnavane vsebine z uporabo miselnih aktivnosti, zalo je do najvišje stopnje osmišljeno. To lahko dosežemo na več načinov: - s primerjavo: gre za primerjavo pojmov, pojavov, procesov, da bi ugotovili, kaj jim je skupnega, ali v čem so različni. Zunanje in notranje preoblikovalne procese lahko ponavljamo vsakega posebej. To bi bilo reproduktivno ponavljanje. Ugotavljanje skupnih značilnosti in razlik pa bi bilo produktivno ponavljanje. Če učenec ugotovi razlike in soodvisnost, ¡»meni, da je vsebine dobro poznal. Učenci se na ta način usposabljajo za izvajanje te intelektualne aktivnosti, s tem pa pomagajo uresničevati funkcionalno nalogo pouka; - z analogijo: učenci poznajo geografske osnove podnebja, vedo, da se vlaga spreminja s temperaturo. Če bi to vsebino pri ponavljanju enostavno re-producirali, bi bilo znanje takrat osvojeno. Cilj pa je, da učenci spoznano zakonitost najdejo v drugih situacijah oz. ugotove, kje se ta zakonitost izrazilo kaže, npr.: zakaj puščava A tacama ob morju? Učenci si pomagajo 7. atlasom, a pravilno bodo odgovorili, če temeljito spoznajo obravnavano vsebino. To je že produktivno delo, saj učenci samostojno razširjajo spoznanja o predelani vsebini; - s sin te lizi ranjem: vzgojnoizobraževalne vsebine so celote, ki jih zaradi obsežnosti in zapletenosti razčlenjamo na ožje dele; po obdelavi vseh tem in enot moramo vsebine vnovič sintelizirati v celoto. S sinteuziranjom lahko zajamemo ožje ali širše vsebine, odvisno od tega, ali izvajamo tematsko ali kompleksno ponavljanje. Stopnja produktivnosti ponavljanja bo večja, če bodo učenci v to sintetiziranje vnesli elemente, do katerih so 6 prišli tudi sami iz drugih virov informacij. Primerov je nešteto, samo poglejmo v letno pripravo in sprotno pripravo na vzgojnoizobraževalno delo; - s sistemiziranjem: strukture vzgojnoizobraševalnih vsebin, pridobljene ob obravnavanju novih vsebin, pri ponavljanju razstavimo in reorganiziramo ter gradimo nove strukture oz. nove logične preglede. S tem "razbijamo" po predalčkih osvojeno snov, npr.: učenci pri ponavljanju povežejo tipe eolskega reliefa z značilnostmi podnebnega tipa, kjer se ta oblika pojavlja najpogosteje; ali v celoti tipe podnebja in oblike kmetovanja. Bistvo produktivnega sistemiziranja zaradi produktivnega ponavljanja je v prestrukturiranju obdelane vzgojnoizobraževalne vsebine tako, da dobimo nov logični pregled. Možnosti je veliko, temeljno izhodišče pa je temeljito poznavanje vzgojnoizobraževalnih vsebin, kar je osnova za vsako produktivno delo; - s spreminjanjem ali predrugačenjem: v pridobljene vsebine vnašamo določene spremembe tako, da dobimo novo kvaliteto. Učenci poznajo značilnosti podnebnih pasov in tipov podnebja in možnosti za pridelavo hrane ter ugotavljajo, kaj bi se zgodilo, če bi se spremenili padavinski režimi v določenih podnebjih, ali odpadla možnost umetnega namakanja. S tem učence intenzivno miselno angažiramo, saj morajo dobro poznati sedanje razmere, če hočejo sklepati na nove razmere; - s konkretiziranjem: konkretizacija se nanaša na navajanje dejstev za določeno generalizacijo. Pri obravnavi nove vsebine navajamo le nekatera dejstva toliko, da učenci dojamejo generalizacijo. Pri ponavljanju lahko učenci samostojno odkrivajo in navajajo druga dejstva, ki jili pri obravnavanju nove vsebine nismo omenjali, da bi bilo ponavljanje s tem produktivno (npr. kriteriji za ugotavljanje stopnje razvitosti držav; višinski vegetacijski pasovi); - z reševanjem praktičnih problemov: cilj te oblike ponavljanja povežemo z aktualnimi vsakodnevnimi problemi in s praktično uporabo npr. zemljevida. Učenci razložijo vzroke in posledice konkretnega zemeljskega plazu (spoznali pri obravnavi denudacije), ali posledice močnega potresa v Toki ju (zakaj ji ni; potresna območja so spoznali pri obravnavi tektonike). Možnosti izvajanja produktivnega ponavljanja je veliko, kajti človeško ustvarjalno oz. produktivno delo je neomejeno. Kolikor več je produktivne aktivnosti med ponavljanjem, toliko večja bo tudi stopnja produktivnega ponavljanja. Če to stopnjo preskočimo, ne moremo pričakovati produktivnega in kreativnega znanja pri večini učencev, saj bo preveč odvisna od samoiniciativnosti učencev, ki pa jih v organiziranem vzgojnoizobraževalne m procesu ne smemo prepuščati zgolj naključni pronicljivosti in vedoželjnosti. Rezultate uspešnosti ponavljanja ugotavljamo s preverjanjem znanja. (Se nadaljuje). 7 UDK 911:371.3 GEOGRAFSKE METODE PRI POUKU (Nadaljevanje) Slavko Brinovec V. Metode posredn ega opazovanja a) Metoda projekcije Opazovanje je osnovna metoda dela v geografiji. Ker ne moremo vsega opazovati neposredno, je potrebno organizirati posredno opazovanje. Pri tem nam veliko pomagajo projekcijska sredstva. Projekcija s pomočjo različnih avdiovizualnih sredstev ima pomembno vlogo pri pouku, v prihodnosti pa bo verjetno njena vloga še večja. Tudi pri pouku geografije je postala projekcija njegov nenadomestljiv del. Zaradi značaja predmeta geografija potrebuje vidne predstave pojavov, procesov in pokrajine. K temu je ne sili samo to, da je vidno sporočilo postalo najpomembnejši način sporazumevanja, temveč je potrebno zaradi prostorskega proučevanja. Opazovanje je bistveni sestavni del geografije. Brez njega ne bi bilo znanstvenega dela, pouk pa bi bil osiromašen. Ker pa je vsebina pouka geografije taka, da ni mogoče vsega neposredno opazovati, nam metoda projekcije omogoča posredno opazovanje. Spoznavanje s pomočjo vida in sluhaTaze in hitreje vodi k cilju. Sodobni pouk geografije mora biti harmonična celota vidnega in slušnega, pri čemer pa je vendarle poudarek na vidnem. Tako kot drugod tudi pri pouku geografije ni normalno, da s pomočjo razlage predstavljamo geografsko pokrajino in odnose v njej. Metoda projekcije je ena osnovnih in najvažnejših metod dela pri pouku geografije. Pri uporabi te metode zaradi različnih avdiovizualnih sredstev ni šablon. Uporaba metode projekcije zahteva ustvarjalen,, različen pristop. Tako delo pa osvežuje učni proces in vzbuja učenčevo pozornost in interes. mag. geog., Srednja šola pedagoške, računalniške in naravoslovno matematične usmeritve, 64000 Kranj, Koroška cesta 13, glej izvleček na koncu Obzornika 8 Ker mnogi učitelji metode projekcije ne poznajo, jo zato ne uporabljajo. Boje se, da bodo projekcije (diafilmov, prosojnic, filmov in televizije) odvzele najpomembnejšo vlogo učitelju, ker ne bo več najpomembnejši vir informacij. Menijo, da ustvarjata razgovor in razlaga neposreden stik med učiteljem in učenci, to pa naj opravičuje prevladujočo uporabo teh metod. Danes ni učila, pa tudi učne metode, ki bi učitelju odvzela vodilno vlogo v učnem procesu ali pa osvobodila učence naporov pri osvajanju znanja. Uporaba metode projekcije Kadar ne moremo neposredno opazovati pojavov in procesov v pokrajini, poskušamo ustvariti njihove predstave s pomočjo projekcije. Projekcija pa ne sme biti cilj, temveč le sredstvo, ki ga vključujemo v pouk, da dosežepio smotre, ki smo s^i jih z izobraževanjem zastavili. Projekcija je najpomembnejša pri osvajanju znanja. Z njeno pomočjo oblikujemo jasne, pravilne predstave in pojme. Jasne predstave lahko dobimo o pokrajinah, ki jih nismo nikoli videli. Metodo pa lahko uporabljamo tudi pri utrjevanju, ponavljanju in sistematizaciji geografskih vsebin. Učitelj s pomočjo avdiovizualnih sredstev predstavlja pojme, pojave in pokrajine, učenci pa ta učila opazujejo in si pridobivajo znanje. Uporaba te metode pa zahteva temeljito pripravo učitelja. Izhajajoč iz vsebin pouka geografije učitelj določi pojme, pojave in procese, ki jih bo obravnaval. Skladno s tem določi ustrezna učila. Nato pa opredeli, kdaj in kako bo vključil različna učila in katere didaktične postopke bo pri tem uporabil. Določil bo metode in oblike pouka. Za opazovanje je potrebno oblikovati navodila, premisliti o možnostih problemskega pristopa in oblikovad vprašanja. Preverid pa je potrebno učna sredstva, da bo med poukom vse delovalo brezhibno. Najpomembnejšo vlogo pri metodi projekcije ima opazovanje. Učenčevo opazovanje ni samo enostavno gledanje, ampak zavestna dejavnost. Opazovanje učencev usmerja in vodi učitelj. Ta najprej informira učence o objektih, pojavih in procesih, ki jih želi prikazad. Med projekcijo učitelj z vprašanji, navodili in nalogami usmerja opazovanje. Z njegovo pomočjo bodo učenci videli na sliki, prosojnici, filmu tisto, kar je bistveno za pojav ali proces. Učenčevo opazovanje ima osrednjo vlogo pri čutnem zaznavanju in vodi v logično zaznavanje. Projekcija s pomočjo avdiovizualnih sredstev je način prenašanja znanja na učence, za učence pa projekcija predstavlja izvor znanja. Za učitelja je torej metoda projekcije didakdčni postopek, za učence pa je to delovni .pos tope k, ki je pri vsakem učilu drugačen. Nedodelan delovni postopek je tudi neučinkovit. Če hočemo učinkovito uporabo te metode, moramo obvladati tehniko dela. 9 Oblike projekcij Za opazovanje je potrebno pripraviti ustrezna učila. Osnovna izhodišča za njihovo pripravo so splošno vzgojnoizobraževalni smotri šole in naloge geografije kot učnovzgojnega predmeta. Pri tem od geografije zahtevamo, - da seznani učence z najvažnejšimi geografskimi pojavi in njihovo medsebojno povezanostjo; - da jih seznani z najvažnejšimi naravnimi, gospodarskimi in političnimi dejavniki in funkcionalnostjo v določenem geografskem okolju; - da jih seznani z življenjem posameznih narodov (1-34). Z različnimi avdiovizualnimi sredstvi lahko projiciramo dve vrsti projekcij: statične in dinamične. Statične so diapozitivi in prosojnice, dinamične pa film in televizija. Projekcija vsake izmed njih ima svoje zahteve. a) Diapozitivi Slika je ena najpomembnejših izvirov znanja, opazovanja, mišljenja, oblikovanja zaključkov, ugotavljanja zakonitosti. Ima veliko didaktično vrednost, zato jo vključujemo med učila. Včasih nam nadomesti neposredno opazovanje, drugič ga lahko dopolnjuje. Časovno opazujemo sliko toliko časa, kot to zahteva opazovanje samo, starost učencev in ocena učitelja. Od slike pričakujemo realno podobo pokrajine ali objekta, ki jo opazujemo. Idealizirane slike, ki smo jih poznali včasih, niso bile dobre. Sliko lahko uporabimo v uvodnem delu učne ure, pri razlagi ali pa pri utrjevanju in vadenju. V takih oblikah lahko uporabimo pri pouku diapozitiv ali diafilm. Razlika med obema je le v tem, da so pri diafilmu fotografski posnetki razvrščeni v določenem zaporedju in zaradi tega zahtevajo od učitelja določene učne korake. Dilema, ali projicirati v svetlem ali zatemnjenem prostoru, je že zdavnaj odpadla. Argumenti za zatemnjen prostor so včasih bili v bolj zavzetem gledanju ter doživljanju slike, v večji zbranosti učencev, svoje pa je dodala tudi tehnika (slabša svetilnost projektorja). V osvetljdVii učilnici lahko vsebino diapozitiva lociramo na karti, grafično lahko dopolnjujemo ali poenostavljamo pojme, učenci pa ob tem lahko tudi pišejo. Pri projiciranju diapozitiva učitelj prikaže sliko, počaka, da učenci lahko opazujejo, nato jo razloži, pri tem pa mu pomagajo učenci. Slike ni potrebno veliko komentirati, ker mora govoriti sama zase. Diapozitiv in diafilm morata bid racionalno uporabljena. Samo dobri diapozitivi, uporabljeni na pravem mestu v učni uri, metodično in strokovno dobro 10 obdelani, bodo lahko dali tiste rezultate, zaradi katerih so pri pouku potrebni in opravičeni. b) Prosojnica Prosojnica omogoča široko uporabo grafične metode. Omogoča postopnost v prikazu pojavov in procesov (2-77). Veliko škodo delamo, če prosojnico uporabljamo le za ilustracijo razlag. V tem primeru ne spodbujamo učenčeve aktivnosti, temveč ga miselno uspavamo (deangažiramo) (3-65). Široke didaktične možnosti grafoskopa so se pokazale zlasti pri večplastnih prosojnicah. Pri tem prosojnice polagamo drugo na drugo, včasih jih odvzemamo, ali gradimo z določenimi prosojnicami nove slikovne in grafične predstave. Posamične prosojnice lahko poudarimo ali posamezne ugotovitve izluščimo iz povzetka. Večplastne prosojnice omogočajo nizanje slikovnih predstav, kar pa zahteva nove metodične poti za osvajanje pojmov, pojavov in procesov. Prosojnica omogoča večjo kartografsko pismenost, ki se ne omejuje le na orientacijo in poznavanje merila, temveč usposablja učence za spoznavanje abstraktnih predstav o pojavih in procesih na tematskih kartah. Prosojnica uvaja učenca v osnove kartografske pismenosti. Čitanje različnih tematskih kart s prosojnic omogoča, da si učenec ustvari sintetično predstavo o določenih naravnih, družbenih, gospodarskih in zgodovinskih strukturah (4-25). V procesu učenja pri geografiji ni karta (tudi na grafoskopu) le učilo, ampak hkrati cilj in predmet poučevanja (5-68). Prosojnice lahko pomagajo oblikovati dve vrsti pojmov: pojave in procese. Lahko govorimo o pojavnih in procesnih prosojnicah. Pri tem uporabljamo prekrivalno tehniko in tehniko dopolnjevanja. Pri obeh gre za razvojno dinamični prikaz kakega pojava. Pri prekrivalni tehniki nizamo posamezne elemente določenega procesa ali pa naravne in družbene elemente kake regije. Zlasti pogosto rabimo tak način za prikaz gospodarskega razvoja kake regije ali države. Osnovno karto predstavlja obris s hidrografsko mrežo, dodajamo pa izrabo tal s kmetijsko proizvodnjo, rudna bogastva, industrijo itd. Tako nastaja pred nami družbeni in gospodarski prikaz regije. Ni pomembno, da pri tem vedno le prekrivamo prosojnice, lahko jih tudi odvzemamo, kadar hočemo še posebej poudariti soodvisnost posameznih elementov (če hočemo prikazati razmestitev industrije in poudariti njeno odvisnost od naravnih bogastev, ni potrebno, da bi na grafoskopu bil tudi prekrivek o kmetijstvu). Glede na obliko bi lahko prosojnice razlikovali: a) prosojnice - tabelske slike, b) enoplastne prosojnice, c) kombinacija enoplastnih prosojnic in prosojnic - tabelskih slik, č) večplastne prosojnice, d) fotoprosojnice. 11 lako kot se razlikujejo po obliki, je različna tudi njihova didaktična vrednost. Uporaba nekaterih vrst prosojnic ne predstavlja posebnih novosti pri pouku geografije, druge pa so prinesle veliko koristnega in celo spremenile način dela. Prosojnica - tabelska slika je ena izmed možnosti za metodično izvedbo učne ure. Prosojnica in barvni pisalniki (flomastri) poenostavljajo in olajšujejo le delo. Tabelska slika se tako seli s table na grafoskop. Razlogi za to so v večjih možnostih za boljše in racionalnejše delo. Možnosti za.boljšo kvaliteto so predvsem v tem, ker na prosojnici precizneje izdelamo določeno grafično predstavo ali kratek zapisek, kot na tabli. Prednosti so tudi v tem, ker je mogoče pripraviti vizualni material za celotno uro, kar prispeva k postopnosti in doslednosti pri izvajanju pouka. Tabelska slika seveda lahko nastaja sproti ob obravnavanju nove snovi ali pa na koncu učne ure, ob povzemanju ali utrjevanju. Pomembno je, da raste razvojno, to je element za elementom in vodi k določeni sintezi in da aktivira učence. Sprotnost lahko v naprej pripravljeni prosojnici nadomestimo s prekrivanjem. Enoplastne prosojnice so namenjene prikazu in razmestitvi geografskih elementov in pojavov. Oblikovane so tako kot stenske slike in ostali grafični prikazi. Da smo vsa ta ponazorila zamenjali z grafoskopom, je razlog predvsem v ekonomičnosti in predpripravi, kar je s prosojnico možno napraviti. Enoplastne prosojnice morajo ustrezati učni situaciji. Delo na njih je mnogo lažje, ne glede na to, ali gre za risanje ali pisanje. Hkrati s prosojnicami lahko izdelamo tudi enako velike in oblikovane liste za učence. Prosojnice so tudi bolj pripravne za shranjevanje. Vrednost enoplastnih prosojnic je predvsem v veliki informacijski vrednosti in motivaciji za učence. Kaj lahko z enoplastno prosojnico prikažemo? Take prosojnice nam nudijo predstave o geografskih elementih in pojavih, možnosti pravilne orientacije, poznavanje osnov kartografije. Uporabljamo jih za to, da zadovoljimo zahtevam genetičnega in kompleksnega vidika obravnave geografskih pojmov. Take prosojnice nudijo možnost za prikazovanje, za vodenje učnega procesa, dajejo spodbude in navdih za nadaljnje delo. • Kombinacija enoplastnih prosojnic in prosojnic - tabelskih slik sestavljajo enoplastne prosojnice, specifični grafični prikazi in pojasnila, ki so potrebna za metodično oblikovanje učne ure. Med te specifične prikaze spadajo predvsem ta bel s ke slike, s katerimi poskušamo povzeti vzgojnoizobraževalno bistvo posamezne učne ure. Povzetki so lahko v pisni ali grafično-pisni obliki. Seveda je oblika tabelske slike v pisni ali kombinirani obliki odvisna predvsem od učne snovi. Če je učna ura taka, da omogoča kombinirano tabelsko sliko, ima le-ta nedvomno prednost. Za obe obliki veljajo enaka didaktično metodična izhodišča. 12 Grafoskop je omogočil široko uporabo kombiniranih tabelskih slik. Grafični del kombinirane tabelske slike se znatno razlikuje od drugih načinov grafičnega prikazovanja. Njegovo bistvo je, da grafično ponazori izobraževalno vsebino določene učne ure ali pa morda celo več ur skupaj. Vsebina učne ure določa tudi vsebino tabelske slike. Čeprav je učna ura in s tem tudi ta-belska slika v določenem smislu zaključena celota, je vendar le etapa pri realizaciji vzgojnoizobraževalnih smotrov geografije kot učnega predmeta. Kombinirana tabelska slika ne more biti izolirana in sama sebi namen, temveč mora biti del celotnega geografskega izobraževanja. Grafoskop je tehnično močno olajšal uvajanje kombiniranih tabelskih slik. Tako je zamudno risanje na tablo odpadlo. Učitelj lahko ob prosojnici izdela kombinirano tabel-sko sliko v enakem merilu, kar močno olajšuje delo. / Večplastne prosojnice pomenijo veliko didaktično pridobitev, ki jo je omogočila šele uvedba grafoskopa. Ta novost je bistveno olajšala pot uvajanja učencev v spoznavanje in ugotavljanje medsebojnih zvez med posameznimi elementi in dejavniki, to je k delnim sintezam in vzgoji celostnega geografskega načina mišljenja (6-52). Pri pouku geografije je zelo važno osvetliti procese in pojave, ki imajo prostorsko razsežnost (npr. proces naseljevanja kake regije). Pri tem je potrebno kompleksne geografske pojme tako pojasniti, da vidimo, kako se je spreminjala slika tega pojava v danem prostoru. Prav tu je pomembna večplastna prosojnica (7-161). Tehnika dela z večplastnimi prosojnicami je polaganje ene prosojnice na drugo, ali pa odvzemanje posameznih prosojnic. S tem ustvarjamo določene slikovne in grafične predstave. Metodične zahteve, ki se pojavijo ob njeni uporabi, izhajajo iz načela postopnosti. Dodajanje vsake prosojnice pomeni novo informacijo. Informacij dodajamo le toliko, kolikor jih učenci lahko sprejmejo. Fotoprosojnice so fotografije na prosojnicah in pomenijo novost pri uporabi grafoskopa v geografiji. Fotografija ima v geografiji zelo pomembno mesto, ker lahko z njo na zelo enostaven način podkrepimo besedilo, dokumentiramo, ilustriramo ali dopolnimo razlago (8-42). Metodična vrednost take fotografije sicer ni večja od drugega slikovnega materiala, tako da taka prosojnica nima takega pomena kot npr. večplastna prosojnica. Fotoprosojnica je zelo primerno sredstvo za doseganje večje nazornosti, saj je včasih celo boljša od neposrednega opazovanja v naravi. Fotoprosojnica je lahko vir znanja, opazovanja, mišljenja, zaključkov in ugotavljanja zakonitosti. Take prosojnice so zlasti primerne za oblikovanje pojmov in opazovanje površinskih oblik. Seveda moramo v takem primeru posvetiti veliko pozornost izbiri posnetka. Pri tem se moramo zavedati, da idealnega posnetka ni, da vsak prikazuje poleg tega, kar hoče prikazati, tudi druge elemente. 13 sodobni pouk zahteva, cla ima lotoprosojnica umetniško vrednost, primerno starosti učencev, daje maksimalno geografska, sodobna, tipična glede na tekst in kompletna po vsebini (9-52). Fotoprosojnica ima pomembno vlogo predvsem kot dopolnilo drugim učnim sredstvom ter kot način opazovanja posameznih pojavov in elementov. c) Film Osnovne značilnosti, dinamiko in spremembe v pokrajini lahko prikaže le gibanje. To omogoča film, ki lahko pokaže pokrajino in pojave ter procese v njej dinamično. Pokrajino prikazuje v vseh njenih spremembah. Prav geografske vsebine, če hočemo prikazati njihovo bistvo, pa moramo spoznati v prostoru, videti pojave in procese. Tega ni mogoče nadomestiti z opazovanjem slik in skic, ki kažejo le trenutno stanje. Film lahko pokaže življenje v pokrajini. S sliko ali skico lahko le slutimo dinamiko procesa. Številne možnosti filmske kamere, ki jo praktično lahko postavimo povsod, npr. na satelit, v center orkana, globoko pod gladino morja, pa nam lahko prikaže pojave in procese, ki jih ne bi mogli nikdar opazovati. Pri uporabi filma ni problemov prostorske oddaljenosti. Približa nam ne samo pokrajine, ki so zelo oddaljene, ampak lahko v relativno kratkem času spoznamo ves planet. Tehnične možnosti kamere omogočajo opazovanje procesov, ki trajajo stoletja. Kamera jih lahko prikaže v nekaj minutah. Tako lahko v nekaj trenutkih spoznamo korozijo, nastanek drobnih kraških oblik. Tega procesa, ki ga omogoča časovna zaslonka, ne bi mogli nikdar opazovali pri pouku geografije. Seveda so možni tudi obratni posnetki. Kamera lahko prikaže tudi pojave, ki trajajo zelo kratek čas, tako da jih raztegne. Montaža filma tudi omogoča obratni časovni potek nekega pojava. Tako lahko nek proces opazujemo od posledic do vzrokov v preteklosti (10-34). Filmska kamera omogoča tudi povečave tistih delov, ki bi jih pri neposrednem opazovanju težko videli. Gre za prikaze, ki so majhni po površini ali pa nevarni za opazovanje. Vse te možnosti filmske projekcije govore v prid uporabe le-te pri pouku geografije. Kakšne filme naj bi uporabljali pri pouku? Ali take, ki so pripravljeni izključno za pouk geografije in popolnoma ustrezajo strokovnim in pedagoškim zahtevam, ali pa izbor prepustiti učitelju. Izdelava filmov za pouk geografije je pri nas tako skromna, da v šoli, če bi se držali prvega kriterija, ne bi imeli kaj prikazati. Vsak dobro oblikovan, resničen in strokovno dober prikaz pojava ali procesa lahko vključimo v pouk. Podobno je uporabljiv vsak filmski prikaz različnih pokrajin. 14 Zvočni ali nemi film Obe vrsti filmov, nemi in zvočni, imata mnogo dobrih in slabih lastnosti. Nemi film ima mnogo didaktičnih lastnosti, ki mu zagotavljajo uporabo pri pouku. Prikazovanje nemega filma zahteva popolno koncentracijo učencev, pozornost in miselni napor. Učenec ni pasivni opazovalec filma, temveč aktiven ustvarjalec, ki mora rešiti nalogo. Nemi film postavlja pred učitelja in učenca številne zahtevne naloge. Učitelju pušča vodilno vlogo in zahteva veliko angažiranje. Pri tem prihaja do izraza učiteljeva sposobnost za uspešen metodični postopek, ker mora komentirati sliko, postavljati vprašanja, dopolnjevati in razlagati sliko. Gledanje nemega filma pa ni enostavno niti za učence, vsi ob njem ne doživljajo isto. Če hoče učitelj s filmom doseči zastavljene smotre, mora temeljito poznati vsebino filma, namen in kompozicijo (11-45). Pomanjkljivosti nemega filma so predvsem v tem, ker je učitelju zelo težko časovno odmeriti določene naloge. Učitelj tako razlaga neko sliko dlje, kot jo učenci vidijo. Takrat film gotovo ne razlaga, ampak vznemirja učence. Velikokrat je težko tudi iz priloženega besedila razbrati, kaj predstavljajo posamezni deli filma. Zvočni film ima temeljno prednost v tem, ker hkrati zaposluje oko in uho, kar prispeva k celostnemu doživljanju. Komentar je časovno opredeljen, je strokoven, izgovor jasen in v lepem jeziku. Pri zvočnem filmu so pomembni gospodarnost s časom, strokovna vrednost ter skladno doživljanje z vidom in sluhom. Pri zvočnem filmu je velikokrat vprašljiva glasbena spremljava. Ta mora biti sestavni del filma in omogoča njegovo popolno razumevanje. Včasih se zgodi, da je to le zvočna kulisa, ki ne pripomore k razumevanju vsebin. Včasih gre to lahko celo tako daleč, da glasbena spremljava moti. Tudi komentar je za vse učence enak. Učitelju tako zvočni film jemlje možnost, da komentira, da več zahteva od učencev, da individualizira pouk in zato učenca pretežno usmerja v zapomni te v. Ne smemo pozabiti, da učenci film močno doživljajo, zato jih tudi hitro utruja. Filmi, daljši od 20 minut, so za uporabo v šoli predolgi. Običajno film projiciramo brez prekinitve. Od te prakse pa lahko odstopimo, kadar je film sestavljen iz več manjših delov, ki so vsak zase logična, strokovna in izobraževalna celota. Kljub veliki didaktični vrednosti pa ne smemo pretiravati in preoblikovati pouk v filmsko predstavo. Filme lahko razlikujemo po namenu, nalogah in vlogi. Pri pouku geografije jih uporabljamo kot uvodne, stimulativne, ilustrativne, tematske, dopolnilne, fotografske in sintetične. Uvodni film uvaja učence v učno uro ali učno temo, 15 stimulativni film hoče s čustvi motivirati učence za učno uro. Ilustrativni film s številnimi primeri predstavlja težje razumljive procese ali pojave, ki so velikega pomena v pokrajini. Tematski filmi so namenjeni razlagi novih vsebin. Dopolnilni filmi dajejo učitelju možnost, da z njimi vsebine vizualno podkrepi. Sintetični filmi omogočajo povezave med naravnimi pojavi, procesi in preobrazbo pokrajine. Element film Element film imenujemo 8 milimetrski film, ki je prirejen za poseben projektor, film pa je vstavljen v kaseto z večno zanko. V šole je hitro prodrl zaradi didaktičnih in tehničnih prednosti. Projekcija element filma je enostavna in ne potrebuje nobene tehnične predpriprave. Projektor je dokaj poceni, majhen, lahek in lahko prenosljiv. Film sam je v kaseti in ga ni potrebno previjati, ker je kaseta tako oblikovana, da je film povezan z zanko. Element film je didaktična celota s svojim izobraževalnim konceptom, uporabo in metodičnim pristopom. Običajno prikazuje en sam pojem ali pojav. Traja med tremi in petimi minutami. Prednost je tudi v tem, da ga lahko projiciramo v svetlem prostoru, kar zahteva poseben didaktični pristop in omogoča izdelavo tabelske slike in preprostih skic in risb. Pri projekciji element filma je zelo pomemben učiteljev komentar. Njegov komentar je namenjen celotnemu razredu, lahko skupini učencev ali pa le posameznemu učencu. Element film omogoča različne oblike komentarja, zato isti film lahko projiciramo učencem različne starosti. V film vključujemo različne grafične prikaze, kar lahko še posebej pomembno prispeva k razjasnjevanju posameznih pojmov in pojavov. S tem pa omogoča enostavno, jasno in privlačno razlago. č) Televizija Televizijska oddaja prikazuje vsebine vizualno, vsestransko, bogato in aktualno. Tehnične možnosti nam omogočajo, da ne vključujemo šolske televizije neposredno v pouk, ampak da te oddaje posnamemo na video rekorder. Tako nam video kaseta omogoča, da si učitelj izbere čas, določi vsebine in prekine projekcijo, da lahko problem podrobno ali ponovno razloži. Tako ima video kaseta vrsto didaktičnih prednosti pred neposrednim televizijskim prenosom. V prihodnosti pa se nam obeta tudi možnost izposojanja video kaset za pouk geografije. Pri pouku uporabljamo lahko izobraževalne oddaje, namenjene pouku geografije, ali pa različne poljudno izobraževalne oddaje. Za uspešno in učinkovito uporabo televizije pri pouku geografije mora biti učitelj temeljito pripravljen. Oceniti mora, če je določena oddaja primerna starostni in razvojni stopnji učencev. Vedeti mora, kaj se bodo učenci naučili ob gledanju oddaje. Pripra- 16 vili mora karte, grafikone in učila, ki jih bodo rabili pri spremljanju oddaje. Poznati mora literaturo, ki se navezuje na gledanje določenih geografskih vsebin. Na gledanje pa je potrebno pripraviti tudi učence. Predstaviti jim je potrebno temeljne vsebine oddaje. Opozoriti na najpomembnejši del. Razložiti jim je potrebno nove pojme, ki se pojavijo. Dobro je na tablo napisati vprašanja, na katera bodo učenci odgovarjali po oddaji. Poleg take frontalne priprave pa lahko posameznim skupinam učencev ali učencem damo še dodatne naloge. Uvodni del pred gledanjem oddaje ne sme biti preobsežen. Med gledanjem oddaje učenci pišejo najpomembnejša dejstva, da bodo lažje odgovarjali. Če oddaja to zahteva, lahko zadolžimo skupino učencev, da pripravi različne grafične prikaze. Učitelj oddaje ne komentira, lahko le opozori učencp na posebno pomembne dele. Po gledanju je potrebno oddajo analizirati. Učenci, zlasti mlajši, spontano reagirajo nanjo. Najprej je potrebno kratko ponoviti vsebino, zlasti bistveno. Napraviti je potrebno zaključke, odgovoriti na vprašanja, dodatno razložiti težje vsebine, narisati je potrebno skice in utrditi vsebine. Če je potrebno, je treba učencem naložiti domačo nalogo. To napravimo takrat, kadar je pomembno za razumevanje vsebin, ali pa zato, da dopolnimo vsebino oddaje. b) Metoda dela s karto Sodobnega pouka geografije si ne moremo predstavljati brez geografske karte in atlasa. Geografija proučuje in raziskuje različne pojave na zemeljskem površju. Spoznava pa tudi zakonitosti njihove razvrstitve. Vsa dogajanja lahko opišemo, toda besede nam ne zadoščajo. Pomagamo si z zemljevidom ali geografsko karto. Učili geografijo brez učbenika je težko in neprijetno, učiti jo brez karte pa je viden in nesporen nesmisel. Karta ni samo glavna geografska osnova, ne kaže samo tisto, kar uči, ampak je tudi sam objekt preučevanja (12-135). Pomen geografske karte vidimo v tem, da je nobeno drugo učilo ne more v celoti nadomestiti, karta pa lahko nadomesti vsa ostala vizualna učila. Karta nudi več kot neposredno opazovanje na terenu, ki je brez uporabe karte samo površno in delno. Na karti vidimo več različnih objektov v njihovi medsebojni povezanosti in odvisnosti. Karta prikazuje bistveno in specifično s posebnim jezikom dogovorjenih znakov dejanske razmere v prostoru. To še posebej velja za karte majhnih meril, na katerih simboli prevladujejo. Redukcije in generalizacije na kar tali opravimo po kartografskih pravilih in namenih karte. 17 Geografska karta je tesno povezana z geografijo v najširšem in ožjem smislu besede. Geografskega znanja ne smemo ločiti od poznavanja geografske karte. Pri pouku geografije ne govorimo samo kaj, temveč kje, to pa nujno vključuje tudi zakaj. Ali bo karta odkrila svojo vsebino, je odvisno od kvalitete karte ter od uspešnosti in znanja tistega, ki jo uporablja. Zato je potreba vsakega, da zna karto brati. Šolske karte in atlasi Zemljevid nam kaže prostorsko razmestitev objektov, kaže nam, kje, koliko in kaj je kje. Stvarnost nam prikazuje s simboli. Seveda ne morejo biti na karti prikazani vsi objekti, ti so selekcionirani. Karta nas sili, da iščemo bistvene vsebine pojavov, regij ter gospodarskih panog. Karta prikazuje tudi kakovost objektov in pojavov. Prikazuje nastanek, velikost, obliko in posebnosti. Zelo je pregledna - prikazuje veliko ozemlja na majhnem prostoru. Vsi ti razlogi postavljajo karto po didaktični vrednosti na prvo mesto med vsemi učili. Je najboljše učilo za proučevanje geografskih regij, držav, razmestitve naselij, prebivalstva in gospodarskih panog. Vse geografske karte delimo na splošne in posebne ali tematske. Splošne prikazujejo poglavitne elemente zemeljskega površja: relief, hidrografsko omrežje, vegetacijsko odejo ter najpomembnejše in najboljše dosežke človekovega dela v pokrajini. To so naselja, prometno omrežje, hidroelektrarne itd. Posebne ali tematske karte pa prikazujejo le en ali dva elementa, izjemoma celo več. Naravnogeografske značilnosti, kot so zemeljsko površje ali vodovje, pa so na takšni karti v ozadju in zavestno zapostavljene. S temi kartami prikazujemo pogosto take pojave, ki jih na zemeljskem površju ne vidimo, npr. karte padavin, temperatur, gostote poselitve, morske plovne poti itd. Posebne karte lahko delimo glede na to, ali prikazujejo naravne ali družbene pojave (13-241). Pri pouku največ uporabljamo splošne geografske karte kot vrsto sinteze med naravnogeografskimi in družbenogeografskimi elementi. Podobno vlogo imajo tudi reliefne karte. Splošna geografska karta je osnova za orientacijo in pridobivanje podatkov, z njeno pomočjo dobimo prostorsko predstavo o območju, ki ga proučujemo. Učenci na karti spoznajo reliefne oblike, rečno omrežje, poti, komunikacije in naselja. Pri spoznavanju kontinentov, makroregij, držav ali naravnih enot karte lahko predstavljajo osnovo za številne geografske analize. S posebnimi ali tematskimi kartami lahko vrednotimo in primerjamo naravnogeografske elemente in družbenogospodarske razmere. Karte nastajajo po podatkih, ki so pomembni za družbeno geografijo. Za kmetijstvo so pomembni podatki o srednji temperaturi in padavinah, o vegetacijski dobi, podatki o 18 dolžini vegetacijske dobe, o višini padavin. Geomorfološke karte bi morale prikazovati podatke o možnosti izkoriščanja površja za kmetijstvo, za gradnjo prometnic, hidroloških razmer, o rečni plovnosti, o rezervah vodne energije, pedološke karte podatke o gojenju določenih rastlin itd. Karta rudnin mora vsebovati njihova nahajališča, podatke o zalogah in pogoje za izkoriščanje. Takih, didaktičnim potrebam prilagojenih kart s posameznimi elementi naravnega okolja, je pri nas še malo. Veliko metodično vrednost imajo gospodarske karte kontinentov, regij ali držav, ki vsebujejo številne elemente o gospodarstvu na tem območju. Podatki so generalizirani kot prostorska sinteza. Gospodarske panoge lahko primerjamo s posebnimi gospodarskimi geografskimi kartami. Poznamo rudarske, industrijske, kmetijske, pa tudi turistične, prometne in energetske karte. Didaktično so pomembne zato, ker lahko primerjamo razporeditve posameznih gospodarskih panog. Prav taka primerjava omogoča razvijanje geografskega mišljenja učencev, ker lahko ugotavljajo funkcionalne in vzročne zveze med posameznimi pojavi. Geografske primerjave lahko delamo v treh smereh. Najprej lahko primerjamo različne pojave v isti pokrajini. To lahko dosežemo s primerjavo rudarske , energetske in industrijske karte Jugoslavije. S tako primerjavo ugotovimo razmestitev teh panog, določimo njihove medsebojne zveze, odkrivamo vplive na lokacijo posameznih gospodarskih panog. Podobno lahko primerjamo prometno in turistično karto, karto obdelovalnih in travniških površin. Lahko primerjamo iste pojave v različnih pokrajinah (npr. kmetijstvo v Južni A meriki in A vstraliji, promet v Evropi in Severni Ameriki) . S posebnimi gospodarskimi kartami lahko primerjamo iste pojave v isti pokrajini v določenem časovnem obdobju (sprememba gozdnih, obdelovalnih in travniških površin v Sloveniji v zadnjih sto letih). Za to pa moramo imeti primerne karte (14-105). Poseben pomen za oblikovanje splošnih in posebnih geografskih pojmov imajo topografske karte in načrti. Brez njih si terenskega dela ne moremo predstavljati. Učenci bi jih morali temeljito poznati in jih znati tudi uporabljati. Na teh kartah so prikazane oblike površja, hidrografski objekti, kmetijska posestva, tovarne, rudniki, naselja, prometne površine, pristanišča itd. Na kartah so torej prikazani vsi naravnogeografski in družbenogeografski elementi pokrajine, ki jo raziskujemo. Čitanje kart Učenci spoznajo številne geografske karte. Z njihovo uporabo se začno spoznavati v 3. razredu osnovne šole pri spoznavanju narave in družbe. Vsako leto spoznajo novo uporabo karte in nove elemente na njej. Spoznavanje in 19 uporaba karte je dolg in t žak proces. Učenci morajo obvladati temeljne značilnosti karte kot ob' j prostorskega prikaza. Karta je zmanjšana, posplošena predstava stvarnosti, ki prikazuje različne vsebine s pomočjo dogovorjenih simbolov. Zaiadi tega mora učenec razumeti, da so na karti razdalje zmanjšane, da so s simboli prikazani najbolj značilni elementi. Za temeljito obvladanje in čitanje kart vodi pot od orientacije v prostoru do risanja dorisov predmetov v naravni velikosd, sledi zmanjševanje tlorisov teh predmetov, risanje dorisa učilnice, zgradbe šole, ulične mreže naselja ali vsaj njegovega dela, do načrta naselja, skice bližnje in daljnje okolice. Začnemo torej v stvarnosti, s dorisom in mimo domačega kraja pridemo do abstrakcije, do karte. Iz karte sklepa in zaključuje o izgledu pokrajine, mreži naselij in gospodarskih panogah. / Učenec se najprej spozna s splošno geografsko karto, potem pa med šolanjem yi . še bolj zahtevne tematske karte. Pri uporabi katere koli karte je pomembno, da jo najprej predstavimo. Učenci najprej spoznajo merilo, nato predstavimo legendo karte in način predstavljanja reliefa in drugih pojavov, poiščemo geografske koordinate. Ko so spoznali vsebino karte, opozorimo na izobraževalno vrednost, npr. kaj lahko z njeno pomočjo spoznamo. Začetek čitanja karte je iskanje posameznih objektov na kard. Učenec mora pokazad glavne strani neba na vseh vrstah kart in na vseh stojnih točkah. Vsak geografski objekt moramo znad določid v koordinatnem sistemu in po straneh neba. Seveda pa mora učenec razumed tudi reladvnost položaja v koordinatnem sistemu. Pri tem moramo uporabljad strokovno terminologijo in opozo-rid, da so geografski objekd severno, južno ali vzhodno itd. Iskanje objektov na kard olajšamo s pomočjo orientacijskih točk, npr. južno od Alp, v Sarajevski kotlini. V domači pokrajini je najlažja orientacijska točka kraj, v katerem je šola. Pri lokalizaciji geografskih objektov si pomagamo z objekd, ki nimajo samo funkcionalne ali razvojne zveze, temveč so tudi v medsebojni prostorski povezanosti. To pomeni, da ob nekem objektu istočasno pokažemo tudi prostorske zveze (Ljubljana leži v južnem delu Ljubljanske kodine, ob Ljubljanici). Podoben postopek zahtevamo tudi od učencev. Od njih namreč ne bi smeli zahtevad mehaničnega, samo vizualnega pomnenja, temveč zavestno * iskanje in ugotavljanje prostorskih zvez. Hitro in zanesljivo se znajd na kard je eno od osnovnih zahtev pouka geografije. Naslednja višja stopnja je opisno čitanje kart. Značilnost tega dela je, da dsto, kar je na karti predstavljeno, ugotovimo, razumemo in poznamo. Tako delo ne zahteva miselnega napora, temveč dobro oko in poznavanje kartografskih znakov. Učenčeva pozornost je usmerjena na objekte, ki so predstavljeni na opazovanem ozemlju, na njihov medsebojni odnos. Rezultati opisanega čitanja so določene geografske analize, novo znanje na nivoju opisovanja, vzgojni pomen pa je v razvijanju sposobnosti opazovanja in samostojnega dela. Logično čitanje vsebine karte predstavlja najvišjo stopnjo dela s karto. Učenci 20 iščejo vzročne zveze med geografskimi predmeti in pojavi in s pomočjo teh dejstev delajo zaključke. Sprašujejo se, zakaj je tak razpored objektov, v kakšni medsebojni zvezi so in kakšna je njihova vloga v prostoru. Iščejo tiste vsebine, ki na karti niso jasno izražene. To je zapleten proces, miselni napor pri tem je velik, uporabljene pa dialektične metode mišljenja. Prikazane stopnje čitanja kart osvajajo učenci postopno. Pri tem daje najboljše rezultate skupna analiza stenskih kart in kart v učbeniku. Delo s karto Analiza karte ima namen dobiti informacijo o naravnogeografskih elementih in družbenogeografskih procesih pokrajine, ki jo obravnavamo. Pri tem velja pravilo: vsega, kar lahko spoznamo, dokažemo, ugotovimo s samostojnim delom s karto, ni potrebno frontalno razlagati (9-107). Karto uporabljamo pri frontalnem pouku neprestano. V razredu visi stenska karta, učenci pa uporabljajo adas. Pri tem so se oblikovala pravila vodenja in dela s karto. Učitelj stoji vedno ob strani karte, tako da je ne zakriva pred učenci, pa tudi, da jim ne kaže hrbta. Dobro je, če pri kazanju uporablja palico. Če smo namreč preblizu karte, zgubimo orientacijo. Na karti ne kažemo napisov, temveč simbole. Ko pokažemo državo, najprej predstavimo osrednji del, potem pa obkrožimo celo državo. Ko govorimo o poteh, rekah s palico spremljamo pot ali reko. Vse smeri na karti določamo po straneh neba. Učiteljevo delo s karto je pomembno predvsem pri kazanju geografskih objektov, razporeditvi naravnogeografskih elementov in družbenogeografskih procesov, razmestitev proizvodnje, ne glede na to, ali gre za obravnavo države, regije ali kontinenta. l Učitelj najprej pokaže geografski objekt. To mora biti pravilo pri obravnavi novih vsebin ali pri novih pojmih (geografskih imenih). Pri utrjevanju ali vodenju to delo opravljajo učenci. Kazanje objektov začne učitelj, ko objekt imenuje, nato ga pokaže na karti in opozori na njegov položaj v regiji; učenci nato iščejo ta objekt na svojih kartah, učitelj pa jim pri tem pomaga, sledi ugotavljanje prostorskih zvez. Učencem moramo pustiti dovolj časa, da mirno iščejo. Razmestitev proizvodnje kažemo na kartah takole. Najprej imenujemo glavna območja razprostranjenosti (gozd kot surovina za lesno industrijo), nato opozorimo ucence na način prikazovanja na karti (gozd - zelena barva), nato prikažemo glavna območja in naštejemo regije, čez katere se razprostira, nato pokažemo še ostala manj pomembna območja, učenci ugotovijo z učiteljevo pomočjo glavna proizvodna območja. 21 Karto moramo uporabljati pri vsaki uri pouka geografije, ne glede za kakšne vsebine gre. Najprej prikažemo položaj obravnavanega območja. Nato s pomočjo karte začnemo z analizo naravnogeografskih pogojev za gospodarstvo. S karte ugotovimo relief, hidrografijo, naselja, prometno mrežo. Do boljših spoznanj pridemo, če vzporedno s fizično karto uporabljamo tematske karte. Na žalost ugotavljamo, da kljub številnim dobrim kartam te še vedno ne uporabljamo dovolj. (Se nadaljuje) Literatura 1. Medved Jakob: Izhodiščne misli o idejnem osnutku atlasov za šole. Geografski obzornik XVII/l-3, Ljubljana 1971 2. Pavič Radovan: Nekoliko primjera primjene direktne grafičke metode. Geografski horizont XV/l-2, Zagreb 1969 3. Popovič Spasoje: Problemska nastava geografije - faktor intenzifikacije nastavnog procesa i misaone aktivnosti učenika. Modernizacija pouka geografije, Ljubljana 1980 4. Medved Jakob: O novi orientaciji geografije kot učnega predmeta. Geografski obzornik XX/1-2, Ljubljana 1973 5. Miloševič Miodrag: Karte u nastavi geografije. Geografski horizont XV/l-2, Zagreb 1969 6. Brinovec Slavko: Prosojnice pri pouku. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1987 7. Djuričkovič Veselin: Neke specifičnosti saznajnog procesa u nastavi geografije i mogučnosd racionalnog formiranja predstave i pojmova. Simpo-zijum o didakdčkim i metodskim problemima nastave geografije, Sarajevo 1976 8. Orožen-Adamič Milan: Nekaj misli o fotografiji v geografiji. Geografski obzornik XXIX/3-4, Ljubljana 1977 9. Rajičkovic Žarko: Problem ilustracije u nastavi geografije. Geografski horizont XXV/l-2, Zagreb 1977 10. Brazda Mirko: Film u nastavi geografije. Geografski horizont XVIII/l-2, Zagreb 1970 11. Brazda Mirko: Metode rada s audiovizualnim sredstvima u nastavi zemljo-pisa. Školska knjiga, Zagreb 1977 22 12. Sekulovič Vojislav: Metodika nastave geografije. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd 1981 13. Vrišer Igor: Uvod v geografijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1969 14. Djere Kornel: Metodika nastave geografije, Institut za geografi ju, Novi Sad 1982 23 iz pedagoške prakse UDK: 911.3:796.5:371.3 TURIZEM IN REKREACIJA Izvedba vaje za 1. letnik Bojan A nčik Oglasil sem se z namenom, da prikažem, kako se da rešiti ena izmed vaj v delovnem zvezku in s tem pomagam kolegom pri delu. V priročniku za profesorje geografije v prvem letniku usmerjenega izobraževanja (Lj. avgust 1981, M. Košak), pa tudi na seminarjih smo prebrali in slišali, da je delovni zvezek obvezno dopolnilo učbenika, reševanje vaj je tako pogoj za uspešno pridobitev znanja. Vaje naj bi bile v glavnem vezane na domače okolje, saj tako učenec iz bližnjega, razumljivejšega okolja pridobi znanje in je zalo posplošitev lažja. Določene vaje naj bi profesor lahko tudi preoblikoval in dopolnil glede na specifičnost okolja šole in njene programske usmeritve. Ta priporočila so me vodila, da sem preoblikoval pryi del vaje Turizem in rekreacija, I. - razvoj turizma v Švici, delovni zvezek, stran 118-119. Avtor mag. S. Brinovec si je za primer izbral mondeno, visokogorsko turistično središče v Švici - St. Moritz. Iz prakse ugotavljam, da je le majhen del dijakov že slišal za to središče, in še to v zvezi s TV prenosi smučarskih tekem. Turistični kraj z nadmorsko višino vrha Krvavca (1800 m) in smučišči, ki se dvigajo nad 3000 m, so za naše dijake abstrakten pojem, ki ga z našimi domačimi središči res zelo težko primerjamo. Že po prvem letu usmerjenega izobraževanja sem namesto St. Moritza izbral kar naš Bled. Izvedba vaje - Skupaj ugotovimo, kje leži Bled: SZ del Slovenije, ob vznožju Julijskih Alp, 501 m nad morjem, gladina jezera 475 m, blizu sotočja Bohinjke in Dolinke. - Ustavimo se pri vprašanju, kakšne naravne pogoje za razvoj turizma ima Bled: to so jezero (144 ha) z otokom, blaga subalpska klima, po ledenikih preoblikovane privlačne oblike okolja. - Ugotavljamo, koliko turistov preživi zimske počitnice na Bledu in ožji okolici: S pomočjo prosojnice in grafoskopa prikažemo podatke obiska gostov na Bledu. * dipl. geog., Srednja šola za trgovinsko dejavnost, 64000 Kranj, Župančičeva 22, glej izvleček na koncu Obzornika 24 Mesec Domači gosti Nočitve Tuji gosti Nočitve Skupaj gosti Noči tve Januar 6444 46334 1310 6853 7754 53187 Februar 5155 31793 1930 11162 7085 42955 Marec 5890 20083 3130 9709 9020 29792 April 5814 17314 4912 11634 10726 28948 Maj 4096 12262 10141 36952 14237 49214 Junij 3530 11657 12780 53911 16310 65568 Julij 3212 18367 19046 86186 22258 104553 A vgust 3698 20651 21886 100497 25584 121148 September 2610 8757 14212 65147 16822 73904 Oktober 6579 16106 7169 23026 13748 39132 November 6649 16428 1932 4172 8581 20600 December 3373 11676 3019 9596 6392 21272 Skupaj 57050 231428 101467 418845 158517 650273 Podatki so za leto 1986, dobljeni na TD Bled. (Informacije lahko dobite tudi po telefonu 064/77 838). Predno vpišemo podatke, najprej ugotovimo, kaj je na Bledu zimska sezona (december, januar, februar, marec) in kaj je letna sezona (junij, julij, avgust, september). - Kaj je osnova zimskega turizma v tem kraju: drsanje in sprehodi po zamrznjenem jezeru, umetno drsališče, smučišča na Zatrniku (8 km), Kobli, Pokljuki (20 km) in Voglu (25 km). - Kakšno je razmerje med zimskim in letnim turizmom na tem območju: na osnovi podatkov v tabeli ugotovimo, da je razmerje skoro 1:3 v korist poletne sezone. Lahko dodamo, da je za domačega gosta Bled v glavnem zimsko letovišče, poleti pa močno prevladujejo tujci. Letna sezona 1986 80974 : zimska sezona 30251 2,7 : 1 Za izvedbo te vaje potrebujemo naslednje gradivo: - prosojnica s podatki o gostih, - karta SR Slovenije. Zelo uporabna je tudi vsakoletna turistična publikacija TD Bled - BLED - TU-RlSlIČNE INFORMACIJE. Čas izvedbe: 10 minut. Upam, da bo prikazano reševanje vaje v delovnem zvezku kakšnemu kolegu pomagalo pri delu, učencem pa bolj nazorno prikazalo turizem iz domače regije. 25 geografska geografska proučevanja in regionalno problematika UDK : 911:502.7(497.11 "Pančevo") v v vy KVALITETA ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA V PANCEVU Slobodanka Djordan Uvod Pančevo, ki je imelo leta 1981 71 009 prebivalcev, je sestavni del mestne aglomeracije Beograda, s katerim je zlasti funkcijsko vodno tesneje povezan. Mesto ob izlivu Tamiša v Donavo je upravno in funkcionalno središče južnega Banata. Tu je sedež velikega Kmetijsko-industrijskega kombinata Tamiš, ki ima okrog 75 000 ha zemlje in deset industrijskih obratov. Pančevo je v zadnjem desetletju močno pomnožilo in provečalo svojo industrijo in se pričelo tudi hitreje prostorsko širiti. Luka Pančevo je že dosegla 1,5 milijona ton prometa, razvojni načrt beograjske industrije in Beograda samega pa predvideva nov most preko Donave, ki bo povezal obe mesti in obstoječo industrijsko zono Pančeva s predvideno vzhodno obdonavsko industrijsko zono Beograda. Tudi primarna in sekundarna urbanizacija hitro spreminjata nekdanje tipično banatsko mesto v zadovoljivo opremljeno mezore-gionalno središče. Življenjsko okolje v občini Pančevo je izpostavljeno različnim oblikam degradacije. Zaradi škodljivih plinov in trdnih delcev iz industrijskih obratov, motornih vozil in kurišč je zrak v mestu onesnažen nad dovoljeno mejo (amo-nijak, dušikovi oksidi, klorove spojine, saje, SO^). Površinske in podtalne vode ogrožajo industrijske in komunalne odplake,"ki neprečiščene odtekajo v vodotoke in kanale. Z izgradnjo HE Djerdap je prišlo do dviga podtalnice, 3( mag., dipl. geog., samostojni strokovni sodelavec, Skupščina občine Pančevo. XX Avtorica je prispevek napisala 20.8.1986, v slovenščino ga je prevedel dr Mirko Pak. 26 ki je porušilo hidrološko ravnotežje, kar je negativno vplivalo na biosfero. Obsežna kmetijska zemljišča ogrožajo talne in poplavne vode. Mokrotni (ritski) gozdovi ob Tamišu in Donavi ter na otokih so letno nekaj mesecev pod vodo. V preteklosti so bili mokrotni gozdovi zbirališča raznovrstne divjadi, reke pa bogate rib. Obrežje je danes močvirno zemljišče in leglo komarjev z znatno manjšim številom divjadi, reke pa premorejo vse manj živega sveta. Kvaliteta življenjskega okolja se je v občini v celoti poslabšala v zadnjih dvajsetih letih, še zlasti močno na območju mesta Pančeva, ker se zaostrujejo predvsem vprašanja zaradi zaščite pred onesnaženjem zraka in pred onesnaževanjem voda. Takšno stanje je sicer tudi posledica normalnega razvoja (industrializacije, urbanizacije, prometa in podobnega), vendar so največji onesnaževalci obstoječi in novi industrijski obrati v južni industrijski coni mesta (kemična in petrokemična industrija in predelava nafte). Dosedanja raziskovanja in ugotovitve o kronični ogroženosti živega sveta in materialnih dobrin so to potrdili. Onesnaženost voda Voda so ena najpomembnejših naravnih dobrin v občini Pančevo, še posebej reke Donava, Tamiš, Nadel in Ponjavica. Nekoč čiste vode so v tretji in četrti kategoriji onesnaženosti z omejeno uporabnostjo. Donava in Tamiš sta onesnažena do tretje kategorije, Nadel do četrte in le Ponjavica je še primerna za kopanje. Desetletne bakteriološko-kemične analize vode, ki jih poleg internega laboratorija Vodovoda v Pančevu opravlja še Zavod za zdravstveno varstvo in medicino dela v Pančevu, so pokazale, da je bilo od 5 281 analiziranih vzorcev vode bakteriološko neprimernih le 6,7%. Kemična analiza pa je pokazala, da je bilo neprimernih kar 96,2% vzorcev zaradi povečane količine amonija-ka, železa in nitritov. Zadnja leta se pojavljajo v vodi tudi večje količine nitratov in mangana. Vodovod načrpa letno okrog 10 milijonov kubikov vode, industrija pa uporablja iz vodotokov še 250 milijonov kubikov. Vsa ta voda se po uporabi vrača močno onesnažena, 250 milijonov kubikov letno v vodotoke in v septične jame 10 milijonov kubikov. To pomeni, da je Pančevo izrazit onesnaževalec voda" brez ene same čistilne naprave, ki bi dobro ali popolno delovala. V mestu je okoli 40 km kanalizacije, v drugih naseljih občine pa kanalizacije sploh ni. Odplake mestne kanalizacije spuščajo direktno v Tamiš, oziroma v Donavo, iz industrije pa direktno v Donavo, Nardel, Tamiš, v manjše kanale ter neposredno v tla. Bilo je nekaj primerov izlitja nevarnih odpadnih voda v melioracijske kanale, ki so povzročili množične pomore rib. Onesnaženost zraka Leta 1970 začeta merjenja distribucije dušikovih oksidov so pokazala, da je večji del mesta pretežni del leta onesnažen nad maksimalno dovoljeno koncentracijo. Redna merjenja Zavoda za zdravstveno varstvo od leta 1975 naprej na skromnem številu mernih mest so potrdila, da so koncentracije prahu, SO2, amonijaka, saj in dušikovih oksidov v večini primerov nad maksimalno dovoljeno koncentracijo. Največje onesnaženje se kaže v mestni četrti Vojlovica, v središču mesta, v območju Luke Dunav, občasno pa tudi drugod. Onesnaženost je največja v poletnih mesecih in jo povzroča industrija. Srednje letne vrednosti SO„ in saj so^aradi kurišč znatno nad MDK jeseni in pozimi, ko dosežejo 1,36 mg/m zraka. Analiza zbranih podatkov o dušikovih oksidih in amonijaku kaže trenutno na vseh mernih mestih koncentracijo nad maksimalno dovoljeno količino. Posebna merjenja onesnaževanja zraka zaradi prometa so pokazala, da so vse škodljive snovi nad maksimalno dovoljenimi količinami (svinec, ogljikov dioksid, dušikovi oksidi). Merjenje onesnaževanja zraka v okviru industrijskih obratov redno opravlja Azotara, v zadnjem času pa še za širše območje Petrokemija. Ni pa še podatkov o novih škodljivih snoveh v Petrokemiji, pri katerih lahko v zraku pride do kemične reakcije. Njihova točna sestava še ni znana in za to so potrebna daljša proučevanja. Pri normalnem obratovanju Petrokemije sicer ne pride do večjega onesnaževanja zraka v mestu, toda pri vključevanju v pogon in pri ekscesnih situacijah, kar ni redek primer, prihaja do emisij številnih snovi, najčešče amonijaka, klorovodika in klora. Poleg industrije onesnažujejo zrak v mestu še promet in kurišča. Industrija, kot največji onesnaževalec, je osredotočena med železniško progo na jugu mesta do Rafinerije proti Starčevu. Tukaj se nahajajo največji industrijski obrati Steklarna, Utva, Azotara, Petrokemija, Rafinerija nafte. Zadnji trije obrati spadajo v bazično kemično industrijo in so največji onesnaževalci. Kataster emisij za obrate v industrijski zoni je leta 1981 pripravil v okviru "Študije o aeroonesnaženosti mesta Pančeva" HIP razvoj in inženiring. V priloženih tabelah je prikazan podroben kataster emisij ;e kurišč in industrije. Viden je na splošno velik delež industrijskega onesnaževanja, ki daje še zlasti veliko dušikovih oksidov, amonijaka in praha. Prisotnost velikega števila tažličnih onesnaževalcev na malem prostoru povzroča medsebojne kemične reakcije v zraku, tvorijo se nove substance, ki jih doslej ni bilo mogoče podrobno proučiti. 28 Kataster emisije iz industrijske zone izvor emisije Količina SO NO(nox) V rs te CO onesnaževanja prah aldehidi premog NH C°2- 1. "Staklara" t/let. kg/dan 0,412 1,13 221,5 606,7 0,412 1,13 18,6 51,0 2,07 5,67 - 2. "Utva" t/let. kg/dan 0,018 0,06 9,96 32,16 0,018 0,06 0,84 2,7 0,09 0,30 - - - 3. Energetika t/let. kg/dan 0,539 1,74 289,10 932,64 0,539 1,74 24,47 78,93 2.70 8.71 - - - A zo tara t/let. kg/dan - 2823,4 2107,7 498,32 16068,0 - - 1675,5 5405,3 21730 702989 4. Energetika Petrohem. .t/let. kf|/dan 1,04 3,36 543,19 1749,60 1,05 3,36 45,60 147,12 5,06 16,32 - - - E ti len t/let. kg/dan 3360,00 1200,00 870,00 2900,0 0,30 1,0 76,2 224,0 4,8 16,0 26,7 89,0 - - 5. Rafinerija nafte t/le t. kg/dan 12945,0 41760,0 1858,5 5994,5 192,0 619,44 15,99 51,60 90,6 292,3 - - t/let. kg/dan 16307,01 52,97 6614,65 21,32 2,31 0,0073 823,03 17,11 30,71 0,10 117,30 0,38 1675,6 0,54 216930,0 '702,90 Opomba: V rafineriji nafte in v obratih etilena so zaradi zmanjšanih količin predelave nafte, oziroma rednih zastojev v proizvodnji, zaradi pomanjkanja surovine, količine škodljivih snovi že nekaj časa pod maksimalnimi vrednostmi, kakršne so prikazane v tabeli. Tudi sestava in količina škodljivih snovi je lahko v obratu etilena drugačna od prikazane, kar je odvisno od pogojev predelave in vrste goriva za pogon kotlov (podatki v tabeli veljajo za najbolj neugodno stanje, ko se uporablja kurilno olje). Specialne emisije iz "Petrokemije" Količina Živo srebro Klor Etilen- Etilen- Vinilklorid klorid diklorid (VCM) t/let. 0,446 164,9 254,2 220,9 678,0 kg/dan 1,44 500 820,0 712,8 2188,0 Onesnaževanje mesta iz kurišč t Onesnaževalec kg/dan mg/m ^ dan gr/preb. dan Trdni delci 1825,57 32, 57 22,82 -S jO 4856,15 81, 82 57,33 NO 658,38 H, 75 8,23 CO„ 189,68 3, 38 2,37 co2 885,36 15, 79 11,07 A ldehidi 6,56 o, 12 0,082 Benzopiren 300 mg/dan 0, 000005 0,0000038 Skupno onesnaževanje mesta - kurišča in industrija mesta Onesnaževalec kq/dan ni q/m'" dan qr/ preb.. dan Trdni delci 1909 34,06 23,86 S°2 6821,15 121,8 85,26 NO 1665,38 29,73 20,82 co0 198,730 3,55 2,48 C o 886,810 15,83 11,08 A ldehidi 8,32 0,15 0,104 Benzopiren 450 mg/dan 0,000008 0,0000056 Takšno stanje še poslabša onesnaževanje industrije iz drugih predelov mesta in iz kurišč, kar še posebej velja za povečane količine praha, žveplovega dioksida, dušikovih oksidov in premogovega monoksida. 30 Degradacija zemljišča Zemljišče, kot največje naravno bogastvo občine, je izpostavljeno raznim vrstam degradacije. Okoli 25% zemljišča občine pripada nizki aluvialni ravnini Donave in Tamiša. Rodovitna zemljišča, pretežno ritska polja, ogrožajo podtalne vode. Ob rečnih obalah so te 80-100 cm globoke, vzpeta zemljišča pa so pod nivojem poplavnih voda. Kljub ukrepom proti podtalnim vodam (melioracijski sistemi in nasipi), še vedno del zemljišča ogrožajo poplave. Na višjih puhličnih platojili in terasah je zelo rodovitna zemlja (peščena črnica), ki pa je izpostavljena pogostim in močnim vetrovom, zato je eolska erozija močna. Zaradi urbanizacije in izgradnje infrastrukture se rodovitno zemljišče vse bolj spreminja v nerodovitno. V sestavi kmetijskega zemljišča prevladujejo njive z 58 282 ha, livad'in pašnikov je 4 909 ha in gozdov le 2 951 ha. Skromen delež gozdnih površin je posledica degradacije nekdanjih obrečnih gozdov (Mestni gozd, gozdovi Potamišja in Podonavja). Doslej ugotovljene posledice onesnaževanja Ugotovljeno je, da večkratno trajno in preveliko onesnaževanje zraka v mestu škoduje zdravju ljudi in celotnemu živemu svetu, zlasti rastlinstvu. Zdravstvena statistika kaže povečanje naslednjih obolenj: maligne neoplazme, akutni bronhitis, astma, alergija kože in ostalih bolezni respiratornih organov, anemije in drugega. Se posebej je pri otrocih ugotovljeno, da se je število primerov anemije povečalo za 1,8 krat, bronhitisa nad 5 krat, astme za 3,6 krat, obolenj kože za 5,7 krat, drugih organskih bolezni celo za 13 krat. Študije, ki bi pokazale povezavo posameznih bolezni z vrstami onesnaževanja, niso bile opravljene. Pilotna študija za KS Vojlovica v neposredni soseščini industrijske zone je pokazala, da ima 75 od 1000 prebivalcev kronični bronhitis, 77 bronhialno astmo, kar je dvakrat več, kot so pokazale raziskave B.N. Sela, kjer je ta številka okrog 40. Vpliv onesnaženja zraka na rastlinski svet je proučila Gradbena fakulteta iz Beograda za obdobje 1977-81. Pokazalo se je, da je odpornost 73 rastlinskih vrst naslednja: I., II. razred - zelo odporne in odporne 17,8% III. razred - srednje odporne 10,9% IV., V. razred - slabo odporne 71,2%. To kaže na kritično stanje in na hitro napredovanje degradacije, drevje in grmovje se suši celo 3 km daleč od izvora onesnaževanja. Zlasti je to posle- 31 dica visoke koncentracije amonijaka, dušikovih oksidov in drugih onesnaževalcev. Zrak v Pančevu je torej največkrat nadpovprečno onesnažen, število značilnih obolenj zaradi onesnaženosti zraka se naglo povečuje, povečuje se število ugotovljenih negativnih posledic na rastlinstvo, ki zaradi tega propada. Sklep Vse to narekuje potrebo po večji skrbi za okolje, kar je vključeno tudi v prostorski plan občine do leta 2000. Predvideni so ukrepi za zmanjšanje emisij, premestitev industrije iz mesta, sprememba tehnologije, prestrukturiranje industrije, povečati je treba gozdne površine, zaščititi kmetijsko zemljišče, opraviti posege za zaščito nekaterih najbolj ogroženih mestnih predelov pred velikimi onesnaževalci, izboljšati je treba proučevanje in spremljanje itd. 32 UD K : 911(08) GEOGRAFSKI ZBORNIK v v 5C Milan Orožen Adamič Na zadnjem zborovanju geografov v Postojni smo opazili, da geografi ne poznajo dovolj slovenskih geografskih publikacij. Ker večino geografske srenje sestavljajo šolniki, sta jim zato najbližja Geografski obzornik in še najstarejše slovensko geografsko glasilo Geografski vestnik. Manj znan in nekako v zatišju pa je Geografski zbornik, ki sicer izhaja že vse od 1952. leta. Izdaja ga Geografski inštitut A ntona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Doslej je v 35 letih izhajanja Geografskega zbornika izšlo 26 številk in 27. za leto 1987 je tik pred izidom. V zadnjem desetletju izhaja redno vsako leto po ena številka. Skupen obseg vseh doslej natisnjenih Geografskih zbornikov je okrog 7.500 strani. Do leta 1966 je bil njegov glavni urednik akad. prof. dr. Anton Melik, ki je uredil 10 zvezkov, od 11. zvezka dalje (1969) do 24 zvezka (1985) ga je urejal akad. prof. dr Svetozar Ilešič. Danes je njegov glavni urednik akad. prof. dr Ivan Gams in kot sourednik mu pomaga dr Drago Meze. Od leta 1974 ima Geografski zbornik tudi širši uredniški odbor, ki ga ob glavnem uredniku sestavljajo: dr Drago Meze, dr Milan Šifrer, Milan Natek in mag. Milan Orožen Adamič, ki je od leta 1979 dalje nasledil kartografa mag. Marka Žerovnika. Uredniškemu odboru se je z izvolitvijo v dopisnega člana akademije pridružil še prof.dr Igor Vrišer. Geografski zbornik nima revijalnega značaja, ne poroča o kongresih, dogodkih na SAZU in podobnem. Namenjen je objavljanju obsežnejših geografskih razprav. Le izjemoma so v njem prispevki, ki bi jim po vsebini in obsegu lahko dali predznak članek. Razprave so opremljene z izvlečki in povzetki v enem od tujih jezikov. V zadnjih letih, po nenapisanem pravilu, v angleščini. Do vključno 26. številke je zbornik priobčil 142 razprav, kar je v posamezni številki, ki ima od 180 do nekako 350 strani, povprečno 5 razprav. ji mag. geo., raziskovalec, SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 3, glej izvleček na koncu Obzornika 33 Doslej je pisalo v Geografski zbornik 39 slovenskih geografov. Po številu največ razprav so prispevali Šifrer (21), Gams (17), Melik (15), Meze 12, Natek Milan (8), Radinja (7), Lovrenčak (6), Orožen Adamič (5), Žagar (4), F ur lan (3), Klemenčič (3), Kolbezen (3), Kranjc (3), Natek Karel (3), Vrišer (3). Po dve razpravi so prispevali še: Belec, Kokole, Košir in Plut. Že iz tega pregleda je razvidno, da so v Geografski zbornik največ pisali sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika, Oddelka za geografijo Filozofske fakultete in sodelavci nekdanje Pedagoške akademije v Mariboru, ki je danes del mariborske Univerze. Sodelovalo je tudi več geografov, ki so, ali pa še vedno delujejo v okviru Hidrometeorološkega zavoda SRS in še nekaterih drugih ustanov. Že od ustanovitve Geografskega inštituta SAZU je področje njegovega delovanja izrazito usmerjeno v proučevanje prenekaterih geografskih značilnosti slovenske zemlje. Zategadelj je bila njegova raziskovalna dejavnost že od vsega začetka uvrščena med temeljne nacionalne vede. To svojo funkcijo opravlja inštitut še danes, in sicer z neposrednim proučevanjem geografske stvarnosti (geografskega okolja) slovenske zemlje in odnosov slovenskega človeka in družbe do tega okolja. S področja proučevanja naravnih danosti in elementov (fizično geografskih sestavin okolja) je bilo doslej največ študij inštituta namenjenih morfoge-netskim problemom slovenskega ozemlja ter njegovim kraškim značilnostim, še posebej razvoju in pokrajinskim značilnostim kvartarnega razvoja reliefa, kakor tudi posameznim podnebnim problemom. Zato tudi ni slučaj, da je v Geografskem zborniku preko 60% takih razprav, ki bi jim lahko dali predznak fizično geografske razprave. Od teh jih največ, 34, lahko uvrstimo med geomorfološke razprave. Doslej je bilo v zborniku objavljenih 28 razprav, ki so posvečene proučevanju poplavnih področij na Slovenskem. Leta 1972 so bile v okviru Geografskega inštituta Antona Melika opravljene temeljite priprave za metodologijo teh proučevanj, ki naj v kar se le da kompleksni luči osvetle pokrajino poplavnih področij. Proučena so bila praktično vsa večja poplavna področja v Sloveniji. Posebej so bile izključno hidrogeografskimr¡raziskavam posvečene razprave o visokogorskih jezerih v Sloveniji (Gtas GZ 7),raziskavo o jezeru pod Krimom je prav tako napisal Gams (GZ 8). V isti številki Geografskega zbornika je Melik, ki je bil rojen na Ljubljanskem barju v Črni vasi, pisal o dvestoletnici prvih osuševalnih del na Barju. O klimatogeografiji v Sloveiiji je največ pisal Furlan, ki je analiziral izjemne snežne padavine v letu 1952, padavine v Sloveniji in v posebni publikaciji SAZU Dela tudi temperature v Slovgiiji. Gams je pisal o mikroklimatologiji vrtač in kraških polj in Bogič o vremenu v oktobru 1959 in elektrogospodarstvu Slovenije. 34 Poseben sklop raziskovanj zavzema proučevanje naravnih nesreč, kot so snežni plazovi, zemeljski usadi, geografski učinki pozeb in žleda, večjih neurij in povodnji, posledic sušnih obdobij, zemeljskih plazov, potresov itd. Vsega skupaj je bilo izključno tej problematiki posvečenih 13 razprav, od katerih so jih napisali: Šifrer 4, Orožen Adamič 3, Melik 2, Karel Natek 2 ter po eno še Radinja in Sore. Že vse od leta 1946 je posebna skrb inštituta namenjena vsakoletnim merjenjem, opazovanjem in proučevanjem Triglavskega ledenika in od 1948 dalje tudi ledenika pod Skuto. Evidentirana in proučevana so bila tudi vsa pomembnejša snežišča v Julijskih ter Kamniških in Savinjskih A lpah. Glaciologiji in nivologiji je bilo doslej skupaj v Geografskih zbornikih posvečenih 14 razprav (Šifrer 4, Gams 3, Meze 3, Melik 2 in Košir 2). ^ V okviru agrarnogeografske problematike (14 razprav) so v Geografskem zborniku obravnavane planine v Julijskih A lpah (Melik), kakor tudi vse druge izven alpske planine na Slovenskem. Cela skupina razprav je posvečena proučevanju hribovskih kmetij na Slovenskem. Največ teh razprav je prispeval vodja teh proučevanj v okviru Geografskega inštituta ZRC SAZU Meze (7), sodelovali pa so tudi drugi: Gams, Natek Milan in Orožen Adamič. O delovni sili iz drugih republik Jugoslavije v Sloveniji in posebej v Ljubljani je pisal Milan Natek (GZ 11). Posebno raziskavo o prostorski diferenciaciji Slovenije po selitveni mobilnosti prebivalstva pa je prispeval Vladimir Klemenčič (GZ 12). Vladimir Kokole in Igor Vrišer sta v Geografskem zborniku pisala o slovenskih naseljih. Prvi je analiziral centralne kraje v Sloveniji, Vrišer pa mesta in urbano omrežje v SR Sloveniji. Obe razpravi uvrščamo med temeljne slovenske urbanogeografske raziskave. Precej velika skupina, kar 18 razprav, je posvečena regionalnogeografskim raziskavam. Gams je raziskoval Slovenjegraško kotlino, Pohorsko Podravje in geomorfologijo z izrabo tal v Pomurju. Habič (GZ 7) je pisal o Vrhniki, Kokole o gospodarski geografiji in geografiji naselij v področju med Savo in Sotlo (GZ 4), Kranjc o kraškem svetu Kočevskega polja in izrabi njegovih tal (GZ 13). Slava Lipoglavšek Rakovčeva je prispevala tipično mestno-geografsko raziskavo o Tržiču (GZ 2). Lovrenčak o raziskavah v Krajni vasi in pomembno fitogeografsko raziskavo o zgornji gozdni meji v Kamniških Alpah (GZ 16). Melik je za 7. številko Geografskega zbornika prispeval znano regionalnogeografsko raziskavo z naslovom Bovec in Bovško. Milan Natek je pisal o Gomilskem, tipični hmeljarski vasi v Savinjski dolini (GZ 7) in Podkornu (GZ 8). O družbenogeografskem razvoju Zgornjega Dravskega polja (GZ 11) in kolonizaciji Slovencev v Banatu (GZ 8) je pisal Mirko Pak. Monografijo vasi Soča in njene okolice je napisal Janez Planina (GZ 2). O gospodarski geografski Goriških Brd je v isti številki Geografskega zbornika objavljena razprava, ki jo je prispeval Igor Vrišer, na isto temo je v 10. Geografskem zborniku razprava o Kozjanskem (Marjan Žagar). 35 Doslej je bilo v Geografskih zbornikih objavljenih 9 razprav, ki smo jih uvrstili po vsebini med razno, tako je Gams pisal (GZ 14) o zgornji gozdni meji na jugovzhodnem Koroškem, Grad in Nosan sta pisala o geologiji Kozjanskega in Voglajnske pokrajine z Zgornjim Sotelskem. Milko Kos je pisal (GZ 9) o gospodarski preteklosti Bovškega, Roman Savnik o problemih piranskih solin (GZ 9) in Marjan Žagar o značilnostih cestnega prometa v Sloveniji. (GZ 10). Geografski zborniki so že tradicionalno, navkljub svoji sivomodri naslovnici, bogato opremljeni s številnimi fotografijami in druginigrafičnimi prilogami. Posebej izstopajo številne tematske geografske karte, od katerih so mnoge izdelane tudi v več barvah. Spočetka je izdelovanje teh kart vodil kartograf Vilko Finžgar, ki ga je s številnimi izjemnimi dosežki nasledil Marko Žerovnik, katerih prizadevanja nadaljuje Milan Orožen Adamič. Brez dvoma lahko trdimo, da je ni slovenske geografske publikacije, ki bi se lahko merila s kvaliteto in bogastvom vsebine tematskih kart, objavljenih v Geografskih zbornikih. V tem pregledu vsebine dosedanjih številk Geografskega zbornika smo navedli le nekaj avtorjev in naslovov njihovih razprav. Upamo, da smo s tem uspeli prikazati poglavitne problemske Skupine razprav in pestrost dosedanje vsebine. Nekatere starejše številke Geografskih zbornikov lahko še vedno dobite za simbolično ceno. Pregled vsebine vseh dosedanjih, tudi še neobjavljenih razprav do vključno 1981. leta, ki jih je opravil Geografski inštitut A ntona Melika ZRC SAZU, je razviden iz ciklostirane publikacije inštituta, ki je prav tako še vedno na razpolago. 36 UD K : 911:801.311(-4) IMENA DRŽAV IN NEKATERIH DRUGIH UPRAVNIH ENO! Franc Lovrenčak Pri regionalni in tudi pri obči geografiji se često srečujemo z imeni držav. Nekatera so že dolgo v rabi in so ustaljena. Včasih pa smo v zadregi, ko naletimo na različna imena za isto državo. Pri iskanju pravega imena in opredeljevanju za njegovo strokovno rabo se moramo držad ne kater i h,načel To izhodišče je zbrala tudi podkomisija za geografska imena in terminologijo pri Zvezi geografskih društev Slovenije, ki jo vodi dr. Ivan Gams, ko je pregledala predlog slovenskih imen za države, ki ga je predložil Zavod SRS za statistiko. Ta seznam naj bi pripomogel k enotnejši in strokovni uporabi državnih imen v šoli in izven nje. Prvo merilo se nanaša na dosedanjo uporabo imena države. Če je določena oblika imena že dolgo ustaljena in uporabljana v geografski literaturi (učbenikih, skriptih, atlasih, itd.), jo bomo uporabljali še naprej. Pri tem upoštevamo tudi jezikovne zakonitosti, ko se pisava in izgovarjava imena prilagodi slovenščini (npr. namesto Nikaragua, pišemo Nikaragva). Pri uvajanju državnih imen in imen drugih upravnih enot (isto velja tudi za vsa druga zemljepisna imena), ki jih sprejemamo na novo, pa se držimo mednarodnega dogovora, da naj se pri slovenjenju čim manj zabriše izvirna uradna oblika. Upoštevamo seveda določena jezikovna pravila, npr. pisava v latinici itd. Članice OZN so sporočile svoje želje, kako naj se ime njihove države, man datnega ozemlja in pod. piše v latinici v uradnih dokumentih ZN. Ta imena so tiskana v posebnih izdajah OZN v angleški, francoski in španski verziji. Pri nekaterih imenih je zaradi približanja izvirni obliki in večje jasnosti dodano še eno ime v oklepaju. Tako je npr. pri Salomonovih otokih dodana še oblika Solomonovi otoki, ker je tako mednarodno ime. Podobno je pri Botsva ni in Svazilandu v oklepaju navedena mednarodna oblika (Botswana in Swaziland). Pri Svazilandu ne uporabljamo domačega imena Ngvane, ker ga izven države redko navajajo. V naši geografski literaturi se javlja tudi ime Svazi, ki pa je po imenoslovju ZN pridevniška oblika imena. Pri srednjeameriški državici Salvador smo uporabili pravilnejšo obliko El Salvador, tako kot ga navaja terminologija OZN (1985) . Ta vir navaja v vseh treh jezikih El Salvador. V slovenski geografski literaturi se neenotno uporablja tudi ime dr. geog., docent, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 37 Ferersko otočje, kar je tudi jezikovno vprašljivo. Za to otočje v severnem A tlantiku je pravilnejše ime Fersko otočje. To je nasvet strokovnjaka za ferski jezik prof. dr. J. Orešnika. Za otoško državico Saint Christopher in Nevis v Malih Antilih se večkrat uporablja tudi neuradno ime Saint Kitts in Nevis. Saint Kitts je očitno okrajšava. Naš seznam zajema skrajšana imena za vsakdanjo rabo. Popolna državna imena navajajo razni priročniki, atlasi in posebne objave OZN o imenih držav. Podkomisija ZGDS je upoštevala tudi predloge posebne komisije za standardizacijo zemljepisnih imen pri slovenskem IS (vodi jo ing. Peter Svetik). Ta komisija naj bi delovala v okviru zvezne komisije za standardizacijo zemljepisnih imen, ki je bila ustanovljena že pred leti, pa še ni docela zaživela. Zvezna komisija naj bi usklajevala jugoslovanska stališča glede uporabe zemljepisnih imen pri ustrezni komisiji OZN. Podkomisijo ZGDS pri njenem delu vodi tudi želja, da bi se geografi bolj dejavno vključevali v problematiko oblikovanja zemljepisnih imen, in da bi Geografski obzornik o teh vprašanjih pogosteje poročal. 1. AFGANISTAN 2. ALBANIJA 3. ALŽIRIJA 4. AMERIŠKA SAMOA 5. ANDORA 6. ANGOLA 7. ANGUILLA 8. ANTARKTIKA 9. ANUGUA in BARBUDA 10. ARGENTINA 11. AVSTRALIJA 12. AVSTRIJA 13. BAHAMI 14. BAHREIN 15. BANGLADEŠ 16. BARBADOS 17. BELGIJA 18. BELIZE 19. BELA RUSIJA (BELORUSKA SSR) 20. BENIN 21. BERMUDI 22. BOLGARIJA 23. BOLIVIJA 24. BOTSVANA (BOTSWANA) 25. BOUVETOV otok 26. BOŽIČNI otok 27. BRAZILIJA 28. BRI1ANSKI teritorij Indijskega oceana 38 29. BRITANSKI DEVIŠKI otoki 30. BRUNEI 31. BURKINA FASO 32. BURMA 33. BURUNDI 34. BUTAN 35. CENTRALNOAFRIŠKA republika 36. CIPER 37. COOKOVI otoki 38. ČAD 39. ČEŠKOSLOVAŠKA 40. ČILE 41. DANSKA 42. DOMINICA 43. DOMINIKANSKA republika 44. DŽIBUTI 45. EGIPT 46. EKVADOR 47. EKVATORIALNA GVINEJA 48. el salvador 49. ETIOPIJA 50. FALKLANDSK1 otoki 51. FERSKO otočje 52. FIDŽI 53. FILIPINI 54. FINSKA 55. FRANCIJA 56. FRANCOSKA GVAJANA 57. FRANCOSKA POLINEZIJA 58. FRANCOSKI JUŽNI teritorij 59. GA BON 60. GAMB1JA 61. GANA 62. GIBRALTAR 63. GRČIJA 64. GRENADA 65. GRENLANDIJA 66. GUADEPOUPE 67. GUA M 68. GVAJANA 69. GVATEMALA 70. GVINEJA 71. GVINEJA BISSAO 72. HA ITI 73. HEARD in MC DONALDOVO otočje 74. HONDURAS 75. H ON GK ON G 39 76. INDIJA 77. INDONEZIJA 78. IRAK 79. IRAN 80. IRSKA 81. ISLANDIJA 82. IZRAEL 83. IIA LIJA 84. JAMAJKA 85. JAPONSKA 86. JEMEN arabska republika 87. JEMEN ljudska demokratična republika 88. JOHNSTONOV otok 89. JORDANIJA 90. JUGOSLAVIJA 91. JUŽNOAFRIŠKA republika (JAR) 92. KA JMANSKI otoki 93. KAMERUN 94. KA MPUČI JA 95. KANADA 96. KAPVERDSKI otoki 97. KATAR 98. KENIJA 99. KIRIBATI 100. KITAJSKA 101. KOKOSOVI otoki 102. KOLUMBIJA 103. KOMORI 104. KONGO 105. KOREJA demokratična ljudska republika 106. KOREJA republika 107. KOSTARIKA 108. KUBA 109. KUVAJT 110. LAOS 111. LESOIO 112. LIBANON 113. LIBERIJA 114. UBIJA 115. LIECHTENSTEIN 116. LUKSEMBURG 117. MACAO 118. MADAGASKAR 119. MADŽARSKA 120. MALAVI 121. MALDIVI 122. MALEZIJA 40 123. HALI 124. MALTA 125. MAROKO 126. MARTINIQUE 127. MAURITIUS 128. MA VRETA NIJA 129. MEHIKA 130. MIDWAY SKI otoki 131. MONAKO 132. MONGOLIJA 133. MONTSERRAT 134. MOZAMBIK 135. NAMIBIJA 136. NAURU 137. NEMČIJA zvezna republika (ZRN) 138. NEMČIJA demokratična republika (NDR) 139. NEPAL 140. NEVTRALNA cona 141. NIGER 142. NIGERIJA 143. NIKARAGVA 144. NIUE 145. NIZOZEMSKA 146. NIZOZEMSKI ANTILI 147. NORFOLŠKI otoki 148. NORVEŠKA 149. NOVA KALEDONIJA 150. NOVA ZELANDIJA 151. OMAN 152. PA KI Si AN 153. PANAMA 154. PAPUA NOVA GVINEJA 155. PARAGVAJ 156. PERU 157. PITICAIRN 158. POLJSKA 159. POR'1 ORIKO 160. PORTUGALSKA 161. REUNION 162. ROMUNIJA 163. RUANDA 164. saint Christopher in neyis (saint kitts in nevis) 165. SAINT LUCIA 166. SALOMONOVI (SOLOMONOY'I) otoki 167. SAMOA 168. SAN MARINO 41 169. Sao TOME in PRINCIPE 170. SAUDSKA ARABIJA 171. SEJŠELI 172. SENEGAL 173. SIERRA LEONE 174. SINGAPUR 175. SIRIJA 176. SLONOKOŠČENA OBALA 177. SOMA LI JA 178. SOVJETSKA ZVEZA (SZ, ZSSR) 179. SRI LANKA 180. ST. PIERRE in MIQUELON 181. ST. VINCENT in GRENADINES 182. SUDAN 183. SURINAM 184. SVALBARD in otok JAN MAYEN 185. SVAZILAND (SWAZILAND) 186. SVETA HELENA 187. ŠPANIJA 188. ŠVEDSKA 189. ŠVICA 190. TAJSKA 191. TAJVAN 192. 1ANZAN1JA 193. T1HOOCEANSKI otoki 194. TOGO 195. TOKELAU 196. TONGA 197. TRINIDAD in TOBAGO 198. TUNIZIJA 199. TURČIJA 200. TURKS in CA IC OS otoki 201. TUVALU 202. UGANDA 203. UKRAJINA (UKRAJINSKA SSR) 204. URUGVAJ 205. VANUATU 206. VATIKAN 207. VELIKA BRITANIJA 208. VENEZUELA 209. VIETNAM 210. VZHODNI TIMOR 211. WAKE 212. WALLIS in FUTUNA 213. ZAHODNA SAHARA 214. ZAIRE 42 215. ZAMBIJA 216. ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE (ZDA ) 217. ZDRUŽENE DRŽAVE DEVIŠKIH otokov 218. ZDRUŽENE DRŽAVE UHOOCEANSK1H otokov 219. ZDRUŽENI ARABSKI EMIRAII 220. ZIMBABVE Viri Brinovec S., et al., Zemljepis za 6. razred osnovnih šol, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1987 ' Ilešič S., Gospodarska in politična geografija sveta, Državna založba Slove ni je, Ljubljana 1964 Ilešič S., Regionalna geografija, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1978 Olas L., Marič F., Zemljepis za 7. razred osnovne šole, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1986 Orožen Adamič M., Rigler J., Države in nekatera območja v slovenščini, ZRC SAZU, Ljubljana 1986 Veliki atlas sveta, Mladinska knjiga, Ljubljana 1972 A tlas sveta za osnovne in srednje šole, Mladinska knjiga, Ljubljana 1979 Atlas, svet v številkah, države sveta, Mladinska knjiga, Ljubljana 1983 Tlie New International A tlas, Rand McNally, Chicago 1984 A tlas of the World, The Times, London 1985 Geografski atlas (urednik slovenske izdaje dr. V. Bohinec), TLOS (UČILA) Zagreb 1982 Terminology, Names of countries and adjectives of nationality, bulletin no. 233, United Nations, New York 1985 Predlog tekstov za slovenska imena držav v novem YU standardu držav, Zavod SRS za statistiko, Ljubljana 1987 Abecedna lista entiteta na engleskom i srpskohrvatskom jeziku i njihovih kodova, Zvezni zavod za statistiko, Beograd 43 geografska raziskovanja mladih UDK: 911.37(497.12-19) SUBURBANIZACIJA V LJUBLJANSKI REGIJI * X3E Mojca Mlinar Suburbanizacija je eden najznačilnejših procesov višje faze urbanizacije, v katerega pri nas šele stopamo. Po mnenju nekaterih teoretikov ima namreč urbanizacija štiri značilne stopnje: urbanizacijo, suburbanizacijo, dezurba-nizacijo in reurbanizacijo. V prvi stopnji teže ljudje v zgoščena mesta. V drugi beže iz njih, v tretji beže iz urbanih področij na sploh, v četrti pa se vračajo v osrednja območja mest. Pojmovna opredelitev Suburbanizacija je proces, ki ima v različnih deželah tudi različne pojavne oblike, saj je na primer v ZDA potekala drugače kot v zahodni Evropi ali pri nas, kar ima za posledico zelo raznovrstne opredelitve tega procesa. Glede na slovenske razmere lahko ugotovimo, da se še ni izoblikovala tako izrazito kot v drugih, višje urbaniziranih deželah. V obrobju Ljubljane, s čimer smo se podrobneje ukvarjali, lahko ugotovimo, da se še močno prepletata tako "beg s podeželja" kot tudi "beg iz mest". Glede na specifičnosti poselitve pri nas lahko rečemo, da je suburbanizacija proces, pri katerem se intenzivnejša rast prebivalstva prenaša na zunanji rob mesta, medtem ko v centru upada. 1o ima za posledico hiter razvoj obstoječih ali celo nastanek novih (suburbanih) naselij na mestnem robu, ki so ekonomsko bolj ali manj odvisna od osrednjega mesta, zato imajo lahko značaj spalnih naselij, ali pa zelo raznovrstno funkcijsko strukturo, ki se v večini primerov še prepleta s kmetijsko dejavnostjo naselij. Decentralizaciji prebivalstva pa po določenem času lahko sledi tudi intenzivna decentralizacija industrije, trgovine, servisov in javnih služb, kar zmanjšuje ekonomsko odvisnost suburbanih območij od osrednje mestne aglomeracije. Suburbanizacija je eden najbolj protislovnih procesov. Po eni strani kaže tendenco k uveljavljanju relativno nizke gostote poselitve v urbaniziranih območjih, po drugi strani pa so ekološka in ekonomska merila privedla do prostorske politike, ki uveljavlja (sicer decentralizirano, pa vendarle) izvleček diplomske naloge, mentor prof.dr Igor Vriser XX stud. geog., Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 44 koncentracijo. V nadaljevanju se bomo, kot že rečeno, podrobneje dotaknili procesa sub-urbanizacije v ljubljanski regiji, kamor smo uvrstili poleg ljubljanskih občin (Lj.-Bežigrad, Lj.-Center, Lj.-Moste Polje, Lj.-Šiška, Lj.-Vič Rudnik) še občine Domžale, Kamnik, Grosuplje, Litija in Vrhnika. Suburbanizacija v ljubljanski regiji Če je bilo za povojno obdobje značilno kopičenje prebivalstva v Ljubljani, pa lahko po letu 1960 zasledimo, da se je koncentracija v mestu umirila in da se je intenzivna rast prebivalstva prenesla na mestno obrobje. Vloga Ljubljane tako ni več v vseh ozirih centralna, pač pa se je pričela oblikovati funkcionalna soodvisnost z manjšimi mesti (Kamnik, Domžale, Vrhnika, Grosuplje), ne da bi ta mesta izgubila svojo identiteto in postala gola spalna naselja, pri čemer so Ljubljani ostale funkcije najvišje stopnje. Metodološki pristop Da bi omejili suburbano območje Ljubljane, smo izbrali nekaj indikatorjev. Pri izboru pa smo imeli nekaj problemov, saj smo morali zaradi nedostopnosti nekaterih statističnih podatkov število prvotno izbranih indikatorjev omejiti le na 4, in sicer: - časovna oddaljenost naselij do Ljubljane. Suburbana naselja so praviloma v neposredni okolici osrednjega mesta oziroma imajo do njega ugodne prometne zveze. Zato je časovna oddaljenost eden pomembnejših indikatorjev suburbanizacije; - % kmečkega prebivalstva v naseljih. V ruralno - urbanem obrobju, kjer je vpliv mesta zelo močan, je deagrarizacija dosegla zelo visoko stopnjo in je povzročila preslojitev prebivalstva v neagrarne poklice. Zato smo predpostavljali, da je v suburbanem pasu % kmečkega prebivalstva zmanjšan na zelo nizek delež; - % zaposlenih v naselju, ki dnevno migrira na delo v Ljubljano. Ekonomska odvisnost suburbanih naselij od osrednjega mesta se lepo kaže z visokim deležem dnevnih delavnih migrantov; - % avtohtonega prebivalstva naselij. Ker je za suburbanizacijo značilno, da se prebivalstvo preseljuje iz ožjega mestnega območja na obrobje, smo predpostavljali, da bo v suburbanem pasu % avtohtonega prebivalstva nižji v nasprotju z zunanjim podeželskim območjem. Naša naloga je bila določiti mejo med suburbanim in podeželskim območjem. Za razmejitev suburbanega pasu od osrednjega mestnega območja pa smo upoštevali formalno mejo mesta. Ker so bili statistični podatki za posamezne krajevne skupnosti pomanjkljivi, smo kol osnovno enoto proučevanja izbrali naselja. To pa je pomenilo tudi dosti več dela, kajti v obravnavanih občinah je 996 naselij, medtem ko 45 je krajevnih skupnosti le 235. Zaradi velikega števila podatkov smo se odločili za računalniško obdelavo, in sicer smo izbrali metodo voditeljev (leader method), ki je poseben primer metode (dinamičnih) oblakov. Pri metodi voditeljev lahko poljubno izbiramo, v koliko skupin nam računalnik razvrsti enote. V našem primeru smo vse enote (naselja) želeli razvrstiti v tri skupine naselij. Zato nam je računalnik izbral tri slučajne enote, ki jih lahko označimo kot voditelje, ker so bili tipični predstavniki treh skupin naselij. Na osnovi podobnosti med enotami in voditeljem je računalnik namreč vse enote razvrstil v tri skupine ter vsaki posebej izračunal centroid oziroma težišče, ki ga je predstavljala določena enota - odslej nov voditelj. Nato smo postopek ponavljali toliko časa, dokler se ni nov voditelj izenačil z voditeljem dobljenim korak pred njim, kar je konkretno pomenilo, da smo postopek končali v desetih korakih. Tri skupine naselij, ki smo jih dobili na tak način, smo označili kot suburbana, prehodna in podeželska. suburbana prehodna podeželska naselja_naselja_naselja % kmečkega prebivalstva 3 18 21 % migrantov v Ljubljano 45 63 13 % avtohtonega prebivalstva 45 61 57 časovna oddaljenost do Ljubljane v min. 30 45 60 Povprečne vrednosti indikatorjev za suburbana, prehodna in podeželska naselja. Suburbana naselja Na karti lahko vidimo, da poteka suburbano območje sklenjeno okoli Ljubljane. Zanimivo izstopajo posamezni kraki tega pasu, ki se zajedajo ob vseh glavnih vpadnicah daleč v podeželje, kar kaže na velik pomen prometa oziroma dostopnosti do Ljubljane. Ob pogledu na karto se tudi jasno vidi, da je suburbani pas proti kranjski strani umetno omejen z občinsko mejo. Predvidevali smo namreč, da sta Kranj in Škofja Loka že tako močna samostojna centra, da imata izoblikovano že lasuio suburbano območje, zato ju nismo vključili v obravnavano regijo. Torej suburbano območje Ljubljane zajema predvsem ravninske predele, kot so Bistriška ravan, Ljubljansko polje, Ljubljansko barje ter posamezne pro- 46 -"1 IJITC, '" • .V' M' - 'veileiju^^® M« i to» ■ 'Viskiji.. \ ; 1 u«i o. /••"i \ i'c.».v£l -v J. «.— . '".""»'"J ... " » V», . . ss»1 KARTA ST. 3 PRIKAZ SU8URBANEGA, PREHODNEGA IN PODEŽEL SKEGA PASU LJUBUAN -SkE REGUE mesto Ljubljana suburbon. pas prehodni pai podeželslu pas rwj.il 'ki 47 melne krake, kot so Črni graben, Savska dolina do Litije in del Dolenjskega podolja. Suburbani pas zajema gospodarsko najrazvitejše območje ljubljanske okolice, kjer je urbanizacija dosegla že zelo visoko stopnjo (kmečkega prebivalstva je le 3%) in kjer je tudi prometna povezanost z Ljubljano zelo ugodna (do 30 minut). Na tabeli lahko tudi vidimo, da je delež dnevnih delovnih migrantov od vseh zaposlenih v naselju 45%, prav tak pa je tudi % avtohtonega prebivalstva. Prehodna naselja Že samo ime nam kaže na prehoden značaj tega pasu med suburbani/n in podeželskim pasom. Ta prehodnost pa se izraža tako v tipičnih lastnostih, kot tudi v sami legi tega pasu. Prehodni pas ne poteka sklenjeno okoli Ljubljane, ampak gre za posamezne otoke, ki so razporejeni bolj ali manj med podaljšanimi kraki suburbanega pasu. Gre torej v glavnem za nekoliko bolj hribovite in zato težje dostopne predele, ki so v neposredni okolici Ljubljane. Sem spadajo nekateri predeli Posavskega hribovja, območje Dolenjskega podolja južno od Grosuplja, južni del Ljubljanskega barja s Krimskim višavjem do Velikolaščanske pokrajine, del Polhograjskega hribovja med Horjulom in Polhovim Gradcem ter majhen predel na severu okoli Rašice in Ska-ručenske gmajne. Če si ogledamo tipične lastnosti tega pasu, lahko vidimo, da se je delež kmečkega prebivalstva v tem pasu v primerjavi s suburbanim pasom povečal (18%), prav tako je močno narasel delež dnevnih migrantov (63%), v določeni meri pa tudi delež avtohtonega prebivalstva (61%). Prehodna naselja imajo poleg tega že slabšo dostopnost do Ljubljane kot suburbana, kar se kaže v povečanju časovne oddaljenosti (45 min.). Najzanimivejša je prav gotovo ugotovitev, da imamo v tem pasu izrazito najvišji delež dnevnih migrantov (63%) v primerjavi s suburbanim in podeželskim pasom, kar nas opozarja, da je prehodni pas ekonomsko bolj odvisen od Ljubljane kot suburbani. To dejstvo nam potrjuje tudi ugotovitev, da v tem pasu ni večjih krajev, ki bi lahko nudili zaposlitev svojemu prebivalstvu,kar seveda pospešuje dnevno migracijo delovne sile in vse večjo ekonomsko odvisnost tega pasu od Ljubljane. Podeželska naselja Podeželska naselja so razporejena pretežno sklenjeno na zunanjem robu obravnavane regije. V ta pas so torej razvrščena tista naselja, ki so prometno že precej odmaknjena od Ljubljane. 48 Delež kmečkega prebivalstva je v tem pasu v primerjavi s prehodnim se nekoliko narasel (21%), zelo močno pa je upadel delež dnevnih migrantov (13%). Delež avtohtonega prebivalstva je v podeželskem pasu celo za malenkost nižji kot v prehodnem pasu (57%), medtem ko je dostopnost podeželskih naselij do Ljubljane najslabša (60 min.). Sklep Ker se je v preteklih desetletjih s suburbanizacijo Ljubljana bolj ali manj stihijsko širila v okolico, so bile pozidane velike površine kmetijsko najkvalitetnejših zemljišč, po drugi strani pa se je v hribovitem zaledju Ljubljane nadaljevala stagnacija oziroma celo depopulacija, ki je povzročila precejšnje zaraščanje z gozdovi. Leta 1982 je bil zato izdan intervencijski zakon o zaščiti kmetijskih zemljišč pred spremembo namembnosti. V ljubljanski regiji so najprimernejša zemljišča za kmetijstvo v ravninskih predelih, in sicer predvsem na območju Ljubljanskega polja, kjer je tudi povpraševanje po prostoru zaradi razvoja naselij in infrastrukture največje. Zato bi bilo z ekološkega vidika najprimernejše planiranje poselitve na robne predele ljubljanske kotline, in sicer na pobočja in manjvredna zemljišča, ki niso več v tolikšni meri interesantna za kmetijsko izrabo. Poselitev višjih predelov pa bi bila ugodnejša tudi zaradi boljših bivalnih pogojev. Prebivalstvo bi namreč lahko poseljevalo območje nad inverzijsko plastjo hladnega onesnaženega zraka in megle. Najtehtnejši razlog, ki najbolj zavira tako poselitev, pa so občutno višji stroški gradnje na pobočjih. Poleg ekoloških dejavnikov pa bodo na poselitev v prihodnje vse bolj vplivali tudi ekonomski dejavniki, saj cena energije vse bolj raste, kar bo delovalo zaviralno na nadaljnjo suburbanizacijo. Izhod iz nastalega položaja je torej na eni strani omejevanje pretirane sub-urbanizacije oziroma disperzne poselitve in njeno usmerjanje, po drugi strani pa pritegovanje raznih dejavnosti v suburbana območja. S tem bi se namreč še povečalo število delavnih mest v teh predelih, kar bi omogočalo zaposlovanje vedno večjemu številu prebivalstva v kraju bivanja. Vloga Ljubljane se na ta način tudi v prihodnosti ne bo zmanjšala, temveč v določenem smislu celo narasla, saj se bodo v njej koncentrirale dejavnosti regionalnega in republiškega pomena, medtem ko se bodo lokalne dejavnosti selile v druge manjše centre v regiji. Suburbanizacija ne bo potekala več spontano in stihijsko kot doslej, temveč vse bolj diskontinuirano in selektivno, samo v določenih za to primernih področjih. Literatura 1. Ferligoj Anuška, Razvrščanje v skupine z omejitvami, doktorska disertacija, Ekonomska fakulteta B. Kidriča, Ljubljana 1983 49 2. Geografski problemi obmestij, Geographica Slovenica 11, II. poljsko-jugoslovanski seminar, Varšava 29.5.-3.6.1978, Ljubljana 1980 3. Gosar Lojze, Problemi razvoja primestnih agrarnih naselij ob primeru Kozarij in Bevk, v: Urbanizacija prigradskog područja velikih i srednjih gradova, simpozij 23.-25.aprila 1980 v Beogradu, Zavod za planiranje razvoja grada Beograda, Beograd 1980 4. Kokole Vladimir, Ruralno-urbano obrobje ljubljanske mestne aglomeracije, I., II. faza, UI S RS, Ljubljana 1975 5. Ljubljana 2000, Strokovne podlage za pripravo osnutka dogovora o skupnih temeljnih dolgoročnih planov v ljubljanski regiji, Izbrane temeljne sestavine, UI S RS, Ljubljana 1984 6. Modern Metropolitan Systems, ed. by Charles M. Christian and Robert A. Harper, A Bell and Howell Company, Columbus 1982 7. Vrišer Igor, Urbana geografija, Filozofska fakulteta, FAGG, Ljubljana 1984 50 UDK: 911.6(497.12-12 "Suha Krajina") = 863 PROBLEMATIKA GEOGRAFSKE OMEJITVE SUHE KRAJINE * K3C Jernej Zupančič Geografsko proučevanje neke pokrajine zahteva najprej njeno omejitev. Ta je potrebna ne le za proučevanje te pokrajine, temveč tudi za povsem praktične namene (npr. pri planiranju), saj imajo kraji in območja v taki pokrajini navadno podobne razmere, probleme in potrebe. Izvor imena Suha krajina Suha krajina je ena izmed kraških regij, ki obsega ozemlje na obeh straneh zgornje Krke. Ime Suha krajina je po izvoru precej zapleteno. Izraz suha izraža njen hidro-grafski brezvodni značaj in je torej primeren hidronim (Bezlaj 1961, 232). Veliko bolj problematičen pa je izraz krajina. Melik (1959, 406) domneva, da so razlogi za tako poimenovanje tudi zgodovinski. Izraz krajina naj bi izviral še od stare Savinjske krajine, ki je v svojem JZ delu ravno še obsegala ozemlje ob zgornji Krki. Pozneje se je ozemlje J. od Save imenovalo Slovenska krajina. Krajine so bile formirane konec 10. st. (Zg. Slovencev, 1979, 156-162). loda ozemlje ob zgornji Krki (v sestavu Savinjske krajine) ni imelo politične meje proti V, kjer "razločki v hidrografskem pogledu prihajajo tu bolj do izraza nego v katerikoli drugi smeri" (Melik o.c.). Poleg tega se je Savinjska krajina kmalu (po 1. 1035) združila s Kranjsko krajino v Kranjsko (Zg. Slovencev, o.c.). V 14. st. se omenja Metlika s Slovensko krajino, ki je 1374 postala dedna last Habsburžanov (Zg. Slovencev, 1979, 208-214) in je obsegala razmeroma ozek pas ozemlja med Kolpo in Savo. V svojem srednjem delu je vsebovala ozemlje ob Zgornji Krki - Suho krajino (v današnjem pomenu besede), ki pa ni bila omejena na S in na J. Izraz krajina je torej zgodovinski in označuje obmejno pokrajino (Bezlaj, 1982, 79). Izvor imena je zgodovinski, čeprav razpoložljiva literatura ne x v izvleček diplomske naloge, mentor prof.dr Jurij Kunaver XX v stud. geog., Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 51 potrjuje obstoja Suhe krajine kot obmejne politično-teritorialne enote - krajine . Suha krajina je torej sestavljeno ime. Čeprav je izvor imena vsaj deloma zgodovinski, se danes njegova raba nanaša predvsem na njene naravnogeo-grafske značilnosti, ki jo tudi ločujejo od sosednjih pokrajin. Meje Suhe krajine Še večji problem je omejitev Suhe krajine, kar se odraža v različnih pcyno-vanjih o obsegu in mejah v literaturi, na zemljevidih in tudi med domačini. Na ta problem je opozoril že Melik (o.c.), za njim pa vsi avtorji,, ki so proučevali Suho krajino. / Po Meliku obsega Suha krajina "... ozemlje od Dobrepolj do spodnje Temenice, od Višnjanskega potoka in šentviške kotline tja do Soteske in Roga ter do severnega roba kočevske Male gore". (Melik, o.c.). S tem je dobro opredelil lego Suhe krajine, manj točno pa so prikazane njene meje (Melik ni prikazal Suhe krajine na karti). Tako lahko mejo Suhe krajin, in šentviške kotline vzamemo različno (ker gre za širši prehodni pas). Pra\ tako ni jasna meja med Krko in Dobrepoljem na SZ strani; epripadnosti Bojanskega boršta ipd. Posebej omenja problem kočevskih vasi na JV Suhe krajine. Avtor se je očitno zavedal teh dilem. V približno istih mejah je Suho krajino kartografsko prikazal Gams ( 1983, 76-77) in v nekaj manjšem obsegu Rus ( 1977). Slednja namreč ni vključila kočevskih vasi in Trebnjega vrha. Ker je Suha krajina v njunem prispevku prikazana na karti velikega merila, je razvidna vsa težavnost omejitve in prikazovanja le-te na karti. Navadno se zatakne prav pri določanju točne meje. Precej spremenjen obseg Suhe krajine pa prikazuje "karta Suhe krajine" (izdala G.V S.O. Novo mesto, 1977). Meje so tu določene po mejah KS in obseg je že zaradi tega nekoliko .spremenjen. Vključeno je celotno Dobre-polje z obrobjem (v prejšnjih prikazih je bila to samostojna regija), ozemlje KS Muljava in Zahodni del Roga (ki spada h KS Stari Log) , ni pa vključeno suho kraško polje Globodol, Trebni vrh in Golobinjek z okolico, kar sta Melik in Gams štela kot del Suhe krajine. Ta omejitev odpira zlasti vprašanje vključitve Dobrepolja v Suho krajino, česar ni zaslediti v geografski literaturi. Posebno pomembno je vprašanje kriterijev omejitve. Pojem Suhe krajine se danes nanaša predvsem na fizično-geografske značilnosti te regije. Zanjo je značilno zakraselo površje s številnimi vrtačami v srednjih nadmorskih višinah (t.j. približno med 300 in 600 m) ter zlasti pomanjkanje vode. Razen Krke ni površinsko tekočih voda, pač pa je nekaj manjših izvirov. Značilna je tudi precejšnja kamenitost površja, ki ovira kmetijsko izrabo. Po 52 teh potezah se Suha krajina loči od sosedstva, kjer prevladujejo fluvio-kraške oblike površja (npr. pri Muljavi ali ob Temenici) ali pa znatno večje nadmorske višine (npr. Roška planota). Zato lahko vzamemo kot kriterij omejitve edino prej omenjene morfološke in hidrološke značilnosti Suhe krajine. Ne moremo pa upoštevati.'npr. klime, saj so razlike premajhne. Upoštevanja vredno je mnenje domačinov o pripadnosti Suhi krajini, vendar z določenim zadržkom. Domačini imajo (zlasti v obrobnih območjih) zelo različne predstave o obsegu in mejah Suhe krajine. Očitno ima Suha krajina slab prizvok in zato domačini potiskajo mejo proč od sebe. Anketa (Zupančič, 1985) je pokazala, da je mnenje domačinov o pripadnosti Suhi krajini v vseh obrobnih območjih deljeno. To seveda pomeni, da se na ta "kriterij" ne moremo povsem zanesti. Postavlja se tudi vprašanje primernosti omejevanja z administrativnimi mejami. Videti je, da so krajevne skupnosti (KS) prevelike in preveč heterogene, prav tako matični okoliši. Ustreznejše so katastrske občine (k.o.) in še bolj naselja z okolico. Omejitev Suhe krajine zadeva njena obrobna območja. Izpostavljeno je zlasti vprašanje pripadnosti Dobrepolja in Strug, nekdanjih kočevskih vasi, meje s šentviško kotlino ter ozemlje okrog Muljave in Ilove gore med Krko in Dobre polje m. Dobrepolje s Strugami je po Meliku in Gamsu samostojna pokrajinska enota, k Suhi krajini pa jo prištevajo avtorji Karte Suhe krajine. Vključitvi v prid govorijo naslednja dejstva: - to je suho kraško polje brez površinskih vodnih tokov, - v V delu je močno vrtačasto, na J pa so številne suhe struge (zato tudi ime Struge) , - podobne oblike površja imamo tudi drugje v Suhi krajini (npr. suho kraško polje Globodol, okolica Dobrniča ipd.), - mnenje domačinov. Domačini imajo glede pripadnosti Suhi krajini različna mnenja, med katerimi izstopajo naslednja: - celotno Dobrepolje s Strugami ni v Suhi krajini, - Dobrepolje ni v Suhi krajini, Struge pa so (meja poteka po občinski meji), - vse območje J od železnice je v Suhi krajini - celotno Dobrepolje s Strugami in obrobjem je v Suhi krajini. Ta različnost mnenj je zanimiva in pomembno je, da se sploh pojavlja (čeprav geografska literatura tega doslej ni upoštevala). Kot razlog za pripadnost k Suhi krajini so domačini navajali kraški značaj in pomanjkanje vode (ki pa tu ni bilo tolikšno kot v ostali Suhi krajini, saj sta v Kompoljski in Podpeški jami dva močna izvira). Res je, da je to območje po obsegu in nekaterih značilnostih precej indivi- 53 Karta RAZLIČNE OMEJITVE SUHE KRAJINE , TREBNJE /.' S^,. oO®-«?' OIUISEC- ! mirna nc op OioehskamU D, O O Ows« \ OaaMW .2 OGaas% rtbcoPiCA o o**»*^ O?HK0fUNj E T »wrf O©o P0DP-EČO r&HJHAHJA VAS<\ . .v V / y meye St;/?e krajine: S u \j ..............po »Karti Suhe krajine^ / 0stapi!Čoo '"•••... -......-•■••"' ---------I.Gamsu • \ ' --------lasten predlog omejitve .....\s/ i.. ......občinske meje ^ j '■•.. ^ p < i 5 ij s km ^s;« »?fc .. '' ____________. ■•'_.i.vui A , dualno, vendar pa morfološko-hidrološke razmere govorijo v prid vključitvi v Suho krajino. K samemu dnu spada še obrobje, zato je najustrezneje vzeti mejo po grebenu Male gore in na S do Vodic - podobno kot je prikazano na karti Suhe krajine. Nekdanje kočevske vasi Seč, Polom, Smuka in Stari Log sta Melik in Gams štela k Suhi krajini, ne pa tudi Rusova. Karta Suhe krajine pa sega predaleč na Roško planoto in tudi predaleč na J. Naravna meja je pravzaprav rob Roške planote nekako v višinah okrog 600 m. Čeprav se po fizičnogeograf-skih potezah to območje ne loči od sosedstva na S, pa večina domačinov meni, da je Suha krajina le v mejah novomeške občine. Tako mnenje je pogojeno predvsem psihološko: nočejo biti Krajinčani, ker ima to slab prizvok. / K Suhi krajini lahko štejemo vse ozemlje S od grebena Male gore, Kočevske Male gore in Z od roba Roške planote, torej v mejah, ki jih je prikazal Gams (o.c.). Ajdovsko planoto štejejo vsi avtorji k Suhi krajini in prav tako večina domačinov. Podobno je tudi z Globodolom, ki pa ga Karta Suhe krajine ne prišteva k Suhi krajini. O njegovi pripadnosti skoraj ni treba dvomiti, saj izrazito zakraselo površje kaže na pripadnost Suhi krajini. V od Globodola je Golo-binjek, ki se proti V spušča v dolino Temenice in je prav tako zakrasel. Ker spada k dolini Temenice tudi dolinsko pobočje, je treba vzeti mejo na pobočju, t.j. med Golobinjdkom in naselji neposredno ob Temenici. Območje naselij Dečja vas, Repče, Vrhtrebnje in Grmada sta Melik in Gams štela k Suhi krajini, ne pa Rusova in avtorji Karte Suhe krajine. Kraški značaj je sicer nekoliko ublažen, a še vedno je to območje suho, brez izvirov in tekočih voda, zato ga je upravičeno šteti k Suhi krajini. Najbolj problematična je razmejitev Suhe krajine in šentviške kotline na S. Prehod je tu najbolj postopen in meja najmanj jasna. To območje je sicer res brez vodnih tokov (ki se pojavijo šele okrog V. Gabra), vendar so druge kraške poteze precej omiljene. Manj je vrtač in kamenja na površini in več je plodne zemlje. Južno obrobje Šentviške kotline je precej razčlenjeno, kar otežkoča točno razmejitev. Medtem ko je npr. okolica G. in D. Kamenja ter Krašnega vrha še izrazito kraška, je okrog Roženpelja in Selc nekoliko manj. Povsem razumljivo je, da tudi domačini niso enotni v tem, kje poteka meja med Suho krajino in Šentviško kotlino. Medtem ko nekateri postavljajo njeno mejo do avtoceste (kar je očitno predaleč), jo drugi postavljajo onstran Krke (t.j. v Zahodno Suho krajino). Mejo med Suho krajino in šentviško kotlino (z obrobjem) je še najustrezneje postaviti na črto Občine - Krušni vrh - Babna gora - Sela Šumberk - S od Kremenjfika - J od Trebeža do Višnjice. Tako ostane ozemlje okrog Hrastovega dola, Lužarjevega Kala in Bojanskega vrha zunaj Suhe krajine. Kraški značaj je tu vendarle že močno omiljen (za razliko od npr. bližnjega Kre- 55 menjeka ali pa Sela Sumberkaj. Podobna je tudi razmejitev v literaturi (Rus, Gams; Karta Suhe krajine). Ozemlje KS Muljava dosedanja geografska literatura ni štela k Suhi krajini, pač pa so to storili avtorji Karte Suhe krajine. To območje kaže prav malo "suhokrajinskih" potez, saj so tu štirje površinski vodni tokovi, vrtač in žive skale pa je videti znatno manj. Izjema v tem pogledu je le območje okrog naselij Velike in Male Vrhe ter Mevce, kjer stopi zakraselost spet do izraza. Tudi domačini teh vasi se nagibajo k temu, da je to "že začetek Suhe krajine". Kot povsod na obrobju Suhe krajine pa radi vidijo mejo "za Krko", kar velja zlasti za prebivalce Muljave in okoliških vasi. Zaradi izrazito kraškega značaja okolice Mevc ter Velikih in Malih Vrheh je upravičeno šteti k Suhi krajini le to območje, nikakor pa ne Muljave, Leščevja in drugih vasi. Nejasna je tudi meja Suhe krajine med Krko in Dobrepoljem. Rusova prišteva k Suhi krajini še Ravni dol (enako tudi avtorji Karte Suhe krajine), medtem ko je Gams pomaknil mejo do (vključno) Ilove gore. To območje kaže sicer ublažene kraške poteze (nekaj manjša kamenitost, vendar so ostale morfološko-hidrološke poteze dovolj podobne sosedstvu V od tod, da je Ilovo goro povsem upravičeno šteti k Suhi krajini. Suha krajina ni povsem homogena regija. Ze med tekstom je bilo nakazano, da obstaja delitev na vzhodno in zahodno Suho krajino (deli jo dolina Krke). Če štejemo k Suhi krajini še Dobrepolje in Struge, lahko razčlenimo Suho krajino na štiri dele (Zupančič, 1985): - Vzhodno Suho krajino, kjer prevladujejo široke kraške kotanje in vmesni hribi, - dolino Krke s starejšimi terasami, - Zahodno Suho krajino s prevladujočimi kraškimi doli (uvalami) in vmesnimi hribi, - Dobrepoljsko-Struško suho kraško polje (kot poseben del Zahodne Suhe krajine). Po vze te k Suha krajina je tipična kraška regija, ki se razprostira na obeh straneh zgornje Krke. Ime Suha krajina je sestavljeno: suha je hidronim in izraža njene fizičnogeografske, zlasti hidrološke značilnosti, ime krajina pa je zgodovinskega izvora in označuje obmejno pokrajino. Vendar Suha krajina kot obmejna pokrajina (polilično-leritorialna) enota ni nikoli obstajala, pač pa je bila v sklopu Savinjske krajine in pozneje Slovenske ' krajine. Danes se raba imena Suha krajina nanaša predvsem na njene naravnogeografske značilnosti. 56 zaradi prehodnega značaja na obrobju jo je težko točno omejiti. Tudi domačini so neradi Krajinčani. V geografski literaturi obstaja več različnih omejitev Suhe krajine in tudi ta članek podaja predlog omejitve. Meja poteka po črti Limberk (nad Vodicami) - Greben Male gore - Kleč -J od Starega Loga - Krovski vrh - Studenski vrh - Bukov vrlt - Grmada -Plešivica - rob Ajdovske planote na Stražo - V od Grč vrha in Golobinjeka - Dečja vas - Repče - Vrhtrebnje - Grmada - Občine - Babna gora - S od Sela-Šumberka - S od Kremenjeka - Golobov hrib - preko Višnjice na Vrhe pri Muljavi - Ilova gora - Limberk. Najbolj problematična je meja na S - proti šentviški kotlini (ki kaže največjo prehodnost) ter pri vključitvi suhega kraškega polja Dobrepolja v Suho krajino. Omejitve Suhe krajine (po različnih avtorjih) prikazuje karta 1. Omejitev po Meliku žal ni navedena, ker ni ustreznega kartografskega prikaza. V i r i 1. Bezlaj Franc: Etimološki slovar slovenskega jezika, K-O, Ljubljana 1982, str. 79 2. Bezlaj Franc: Slovenska vodna imena, II. del (M-Ž), Ljubljana 1961, str. 232 3. Gams Ivan: Geografske značilnosti Slovenije, Ljubljana 1983, str. 76-77 (karta) 4. Melik Anton: Slovenija, III. (Posavska Slovenija), Ljubljana 1959, str. 406-422 5. Rus Angelca: Suha krajina, diplomska naloga, FF, Ljubljana 1977 6. Zgodovina Slovencev, CZ, Ljubljana 1979, str. 158-162 in 208-214 7. Zupančič Jernej: Problematika geografske regionalizacije Suhe krajine, diplomska naloga PA , Ljubljana 1985 8. Karta Suhe krajine, Geodetska uprava SO Novo mesto, 1977 9. Pregledna karta občine Kočevje (1:50000), Geodetski zavod SRS, Ljubljana 1981 10. Pregledna karta občine Novo mesto (1:50000), Geodetska uprava SO Novo mesto, Ljubljana 1975 11. Pregledna karta občine Grosuplje (1:50000), Geodetska uprava SO Grosuplje, Ljubljana 1978 12. Topografske karte 1:50000 (Novo mesto 1 in 3, Cerknica 2) ter TK 1:100000 (Cerknica, Novo mesto) 13. Anketa (izvedel J. Zupančič v juniju 1985) o mnenju domačinov glede pripadnosti Suhi krajini drobne novice KOVINSKE RUDE Železo (v milijonih ton) Država % železa v rudi 1984 % 1985 % Svet 732 731 Sovjetska zveza 60 247 33,74 254 34,74 Kitajska 50 191 26,09 131 17,92 A vstralija 64 79 10,79 91 12,45 Brazilija 68 145 19,80 68 9,30 ZDA 63 52 7,10 49 6,70 Indija 63 41 5,60 42 5,74 Kanada 61 39 5,33 39 5,33 Južnoafr. rep. 60-65 24 3,28 24 3,28 Švedska 60-69 18 2,46 19 2,60 Liberija 68 15 2,05 15 2,05 Venezuela 64 13 1,77 14 1,91 Francija 30 15 2,05 14 1,91 Mavre tanija 65 7 0,97 9 1,23 Mehika 63 8 1,09 7 0,96 Španija 50 8 1,09 7 0,96 Čile 61 7 0,97 6 0,82 Pridobivanje železove rude že nekaj let upada (1980 še 913 milijonov ton), ker je poraba jekla v razvitih državah manjša, ležišče kopanja rude se prenaša izven evropskih držav in Severne Amerike zlasti v države v razvoju. 1u kakovostno rudo ponujajo po dumpinških cenah zaradi pomanjkanja deviz. Evropske države (Francija, Španija, Norveška, Avstrija) proizvodnjo rude ohranjajo le zaradi zagotovitve delovnih mest in z veliko državno subvencijo. P«OOOV*M* ŽELEZOVE RVJOC LETA »IS 111004000 it. : 100*'. 58 Baker (v tisoč tonal i) 1983 % 1984 % 1985 Svet Čile ZDA Sovjetska zveza Kanada Zambija Zaire Poljska Peru A vstralija Filipini 8281 8436 1257 1038 1020 653 542 502 402 322 261 271 1290 15,58 1356 16,07 1102 13,31 1105 13,10 1020 12,32 1070 12,68 721 8,71 730 8,65 564 6,81 519 6,15 500 6,04 502 5,95 431 5,20 432 5,12 364 4,39 384 4,55 236 2,85 260 3,08 233 2,81 226 2,69 212 2,56 203 2,41 164 1,98 194 2,30 180 2,17 190 2,25 189 2,28 178 2,11 137 1,65 142 1,68 Južnoafr. rep. 211 Papua Nova Gvineja 183 Kitajska Mehika Jugoslavija 175 206 129 Svetovna poraba rafiniranega bakra je 1985. leta padla na 9613 tisoč ton, od tega na ZDA 1905,6, na Sovjetsko zvezo 1305, na Japonsko 1230, na Zvezno republiko Nemčijo 753, na Kitajsko 425, na Francijo 397, na Italijo 362 in na Veliko Britanijo 346 tisoč ton. Svetovne zaloge bakra ocenjujejo na 600 milijonov ton, od tega jih je v Čilu 120, ZDA 100, Sovjetski zvezi 60, Zambiji 40, Kanadi 36 milijonov ton. Glavni izvozniki Čile, Peru, Avstralija, Indonezija,Zambija, Zaire in Papua Nova Gvineja so se združile v Svet dežel izvoznic bakra (CIPEC) , da bi stabilizirale cene. lega pa niso dosegle, ker je bil izkop bakrove rude večji od povpraševanja, pa tudi zaradi vse večje reciklaže bakra. Potreba po bakru bo verjetno še padala, ker ga nadomeščajo steklena vlakna (elektro-kabel), aluminij (gradnje) in umetni materiali. PROOavANJE BAKROVE RUO€ IEIA IMS 11 MOM IM : 100 V. 59 Kositer (v tisoč tonah) 1984 % 1985 % Svet 92 635 88 019 Gvajana Indija A vstralija Sierra Leone Kitajska Francija Brazilija Surinam Sovjetska zveza Jugoslavija Madžarska Grčija Gvineja Jamajka 32 182 34,74 14 738 15,90 8 735 9,43 6 200 6,70 6 433 6,94 3 375 3,64 3 347 3,61 2 294 2,48 2 294 2,48 2 485 2,68 2 072 2,24 2 000 2,16 1 530 1,65 1 042 1,12 31 178 35,42 14 329 16,28 6 239 7,09 6 400 7,27 5 846 6,64 3 738 4,25 3 250 3,69 2 691 3,06 2 367 2,69 2 206 2,51 2 121 2,41 2 100 2,38 1 530 1,74 1 145 1,30 Polizdelek za proizvodnjo aluminija je glinica. Proizvodnja 1985 (v tisoč tonah): Avstralija 8792, Sovjetska zveza 4250, ZDA 3465, Zvezna republika Nemčija 1677, Jamajka 1513, Japonska 1336, Surinam 1242, Jugoslavija 1124, svetovna proizvodnja 33 537. Več kot tri četrt izvoza boksita odpade na države v razvoju. Najpomembnejše izvoznice so združene v IBA (International Bauxite Association - Mednarodno združenje boksita). Ponudba boksita je bila tudi 1986. leta večja od povpraševanja, zato so svetovne cene padle. Države, ki so pretežne izvoznice boksita (npr. Gvineja, Jamajka čez 70%), so zaradi tega izgubile Veliko dohodka. pridobivanje boksit* ieta ms 60 Kositer (v tisoč tonah) 1984 % 1985 % Svet 6748 6918 Kanada Sovjetska zveza A vstralija Peru Mehika Japonska ZDA Španija Švedska Kitajska Irska Poljska 1207 980 658 568 303 252 277 228 210 190 205 190 17,88 14,52 9,75 8,42 4,49 3,73 4.10 3,38 3.11 2,81 3,04 2,81 1172 1000 742 582 312 253 251 226 216 200 191 190 16,94 14,45 10,72 8,41 4,51 3,66 3,63 3,27 3,12 2,89 2,76 '2,75 Svetovna proizvodnja cinka 1985. leta je bila 6750 tisoč ton, od tega odpade na Sovjetsko zvezo 1050, Japonsko 739, Kanado 692, Zvezno republiko Nemčijo 366, ZDA 311 tisoč ton. Poraba surovega cinka je bila leta 1985 6492 tisoč ton. Od tega ga je porabila Sovjetska zveza 1000, ZDA 940, Japonska 780, Zvezna republika Nemčija 408 in Kitajska 350 tisoč ton. pridobivanje ckkove «ud£ loa mis «•■LOOO IM : too V. w» wm<'hu umuuc» m 61 Kositer (v tisoč tonah) 1983 % 1984 % 1985 % Svet 3471 3400 3548 So v je tska zveza 560 16,13 570 16,76 580 16,34 A vstralija 480 13,83 440 12,94 497 14,01 ZDA 465 14,40 334 9,82 424 11,95 Kanada 251 7,23 311 9,15 284 8,00 Mehika 184 5,30 202 5,94 206 5,80 Peru 205 5,91 198 5,82 200 5,64 Kitajska 160 4,61 165 4,85 175 4,93 Jugoslavija 114 3,28 113 3,32 115 , 3,24 Maroko 97 2,79 100 2,94 106 2,99 Južoafr. rep. 87 2,51 94 2,76 98 2,76 Bolgarija 95 2,73 95 2,79 97 2,73 Španija 82 2,36 95 2,79 86 2,42 DLR Koreja 95 2,73 90 2,65 80 2,25 Švedska 78 2,25 80 2,35 76 2,14 Poljska 47 1,35 52 1,53 51 1,44 Leta 1985 je bila proizvodnja očiščenega svinca 5616 tisoč ton, od tega so ga predelali v ZDA 1025,3, Sovjetski zvezi 810, Japonski 367, Zvezni republiki Nemčiji 356, Veliki Britaniji, Kanadi 240, Franciji 223, Avstraliji 212 tisoč ton. Svetovna poraba 1985. leta je bila 5421 tisoč ton, od tega so ga porabili v ZDA 1099, Sovjetski zvezi 800, Japonski 394, Zvezni republiki Nemčiji 345 tisoč ton. Svetovne zaloge svinčeve rude cenijo na 180-190 milijonov ton (od tega je je približno ena tretjina v industrijskih državah). Cene svinca so tudi 1986. leta upadale, v drugi polovici leta pa je cena začela naraščati zaradi stavk v Avstraliji, Kanadi, Peruju, ki so zmanjšale izkop. Čez 55% svinca porabijo za proizvodnjo akumulatorjev, veliko ga porabijo v kemični industriji (15%) in kot dodatek k bencinu (5%). PROOGIVANJE SVHČEVE RU0C LETA HtS 1 Sil 000 10. : IOOV. 62 Kositer (v tisoč tonah) 1984 % 1985 % Svet 206 197 Malezija Brazilija Indonezija Kitajska Tajska Bolivija Sovjetska zveza A vstralija Velika Britanija 41 20 23 17 21 19 17 7 5 19,90 9,71 11,16 8,25 10,19 9,22 8,25 3,40 2,43 36 26 22 18 16 16 16 6 5 18,27 13,20 11,17 9,14 8,12 8,12 8,12 3,04 2,54 Svetovna pridelava čistega kositra 1985. leta je bila 206 tisoč ton. Poraba kositra 1985. leta je bila 213 tisoč ton. Od tega v ZDA 37, Japonski 32, Sovjetski zvezi 30, Zvezni republiki Nemčiji 16 tisoč ton. Pridobivanje kositra je že več let večje od porabe. Da bi zavarovali proizvajalce kositrove rude in določili svetovno ceno, je 22 držav uvoznic in izvoznic kositra ustanovilo združenje (ITC). Ker pa je bila razlika med določeno ceno kositra (8000 funtov/tono) in tržno ceno (3500-4000 funtov za tono) zelo velika, ITC ni mogel več usklajevati cen in je razpadel. pridobivanje kositrove ruoe ieta «15 I9T000 Ma : 100'/. rm ntcit' i.mi^e» i« Zbral: Slavko Brinovec 63 0) 3 H C l-l X N C 1 O) 2 ^ O > 3 ■1 (t> 33 (C O (D 3 S » c < iS a s P. 3" O < O 3 _ ui 3 < O O U D o X r* O >-) N 3 V 3 O in Z 50 0> 3 T3 g VI n < ►1 3" 3 h--X III s ■ X 3 _ W X HJ •a g o 2 w o o «i l-l o Ul (D X i-l t*- tU 3 ST $ S" Ul o P m S. g 3 * tu (« 3 N a B fl 8< S> o tu ln< > 33 > S" 3 R1 tu H C ui p. o< 3 3 (T) 3 X p t—' C g 3 Ul "O o 3 «D 3 h--X O < < c/i o" S 3 t-i z <-< tu EL ►i tU S X 0) •o o X >1 &> 3' Ul X (1) ■o M O cr !d 3 6> P. X O $ o< o (/1 s :r en o 1 2 f* C/l< H- 2 2 « > 50 2 o 0 tU c/i p T C 1 B" s 03 50 C 0 cn 33 ° i g< g I® X s c o £ ? »a <: 3 ^ 3 (D G) w t/1 2. x D" tu ° 3 w n ff & ^ (D O 3 FT< s ? 5 • 0) 3 01 Ui. 3 0 1 C •o -1 a> < 3 O t- C 2 M (D ta C sr a S o g. 0> C d; ti' 3 tn £ to 5 s d G o X o o CD * 3 3 »— x tU o< 2 X tu T3 i-l 0 O O" m m' O X >1 Ul 0 X < 0 3 1 tu X3 C/l tu B) < 3 •1 Ul 0 iT cr T3 3 5 0 Ul o< C (D a t- I—•. 0 (D C cr »—• <0 l-l tu D a 5 re" 3" a 1-1 S . 3 0 -1 ta (D ta zr. 3" < ■d 1-1 ■ N 3 tU 3 II) B N < O 33 D s3 O (D < O X O n I O 33 O X s» 33 OOO cr cr N< 3 g" o' S, .o" C 33 — tu vO N < K- O 1 "0 NO 0 00 o< 1—1 h-- X 5 0 U) t sr X X h-* 3" Ul 0 l-l C Ul 3 O 0 < 0 tU cr H— 3 X < 0 < <-1 tu C 3 tO <___ 0) O Ul 1— C ET < Ul p. o< 3 h— P O O s > 2 2 o <___ o 6) "0 O 2. ® 5 tO d 1 o tu -1 & «-.. (U p o ui X C o< H- 3 X ta o N a 3 •a o N< tU i-l O < < c/i o < n> 3 Ul S" 3 o 3 m 3 a M C ID (i O "O (O (D O (O >1 b> r N ¡S C i N C x K > 2 M 2 > t- ^ ^ C > O v ~ 2 > vo D v 00 F) 4 C < M D o§ M S 8 iS 11 v C i o m *** Q h m 5 8 N 50 O > Tj T: w C S R 15 > C S rt — M < UDK 911:371.3 = 863 Verbič M. 61000 Ljubljana, YU, Srednja šola za družboslovje in splošno kulturo, Strossmayerjeva 1 VLOGA PONAVLJANJA IN PREVERJANJA V VZGOJNO-IZOBRA ŽEVALNEM SISTEMU Prikazane so temeljne stopnje učnega dela s poudarkom na ponavljanju in preverjanju znanja. S ponavljanjem postane pridobljeno znanje trajno. Prikazane so vrste ponavljanja. UDK 911.3:796.5:371.3=863 A nčik B. 64000 Kranj, YU, Srednja šola za blagovni promet, Župančičeva 22 TURIZEM IN REKREACIJA Prikazana je izvedba vaje v delovnem zvezku pri učni uri Turizem in rekreacija. Avtor izvedbo vaje prikaže na primeru Bleda, za katerega predstavi tudi vse potrebne podatke . UDK 911:371.3=863 Brinovec S. 64000 Kranj, YU, Srednja šola pedagoške, računalniške in naravoslovno matematične usmeritve, Koroška cesta 13 GEOGRAFSKE METODE PRI POUKU Prikaz geografskih metod pri pouku sega na 1110tode posrednega opazovanja. Prikazani sta metoda projekcije in metoda dela s karto. Pri metodi projekcije so prikazani diapozitivi, prosojnice, film in televizija. UDK 911:502.7(497.ll"Pančevo") = 863 Djordan S. 26000 Pančevo, YU, Skupščina občine KVALITETA ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA V PANČEVU Avtorica prikazuje degradacijo življenjskega okolja v Pan-čevu kot posledico močnega razvoja industrije. Predstavljena je onesnaženost vode, zraka in degradacija zemljišč Zanimive so doslej ugotovljene posledice oiesnaževanja. •tjnibjaitx a aaitfeuio qjuotizsj nfoisqo a 3zb>( as aAiifsuio lsouabzax •afx68a cuaun ipm io>[ 'cfaoi ijtiubs apajB o^ei luajtp bisja TABfod as uiai tjj 'auifej^ aqnc; njauixjd bu aurfej^od aAiifauio aiuajqcud afnze^Tjd jojav 3NIf VttM 3HP1S 3AlIf3WO 3MSM VHD03D VMI1 \fW3TSOHd Zl BAaoja^sv 'ofijnj6oa6 bz ^aiappo 1biaijn^bj b^sjozonj 'fia 'eubfxqnfi 00019 •f otouBdnz £98 eqnc^.zi-zi-¿6*09'1X6 MCTD "SBii ijd uauif qaj oqBjodn qpouood iq feu unlit 2 'oqBj ofubp^bsa bz abzjp uauii utBuzas af uafjAPfqo .LON3 HINA VHdfl HIDfiHCI HTH3L VTM3N NI AVZHd VN3WI baaoja^sv 'ofijBj6oa6 bz >iaiappO 'BjaiiniiBj B^sjozottj 'nA 'euBfiqnfq 000X0 •J ifBDUajAOq E98 = (i'-)lIE'I08:iI6 MO "I •Bjap aicixnzaa azB>fTJd ut doisxjd p[sojopoiaui tabispajj •tfT6aj pjsucfiqnpi a afpBZTu -BQinqns saoojd azc^ s6ojbu a^suiojdTp n^oajAZT a bptjoia v ino3M i>isNVjnnnn a vnovziNVfmnfins Zl BAaojo>(SV 'ofijcj6oo0 bz >]ajoppo 'biaiin>{ej b>(sjozon^ 'DA 'euefiqnfq 000X9 *N -t®' 'TT W E98=(6T-eiVTI')iC"TIf> MQH •ABjdzBj qp(s -jbj(3oa6 qisfauzasqo nfubfxaefqo af uafuauiCN 'Tisoinaam ui tisoubuz afuuape>[b e&jsuaaojs ejnuao b6auxeao>(stz -BJOU8A.1SUBUZ B>(TI9W BUCT} U V 1 TO P fUT piSJBjbC 89 BfcpZT ejaj 'SS6X P° p[ '^xujoqz pjsjBjCoaQ af uafiABispajj NINMOR7 DiSJVy0030 c Djj taojsj 'psouioiun ut psoueuz BfTiuapB^B B^suaAOig 'flA 'BUBfjqnfq 000X9 niujBpv uazojo E98=(80)1 x 6 >ran UDC 911.3:796.5:371.3=20 A nčik B. 64000 Kranj, YU, Srednja šola za blagovni promet, Župančičeva 22 TOURISM AND RECREATION Realization of an exercise in the workbook within the lesson on Tourism and Recreation is being described. The author displays the exercise at the study case of Bled with all the necessary data. UDC 911:371.3=20 Verbič M. 61000 Ljubljana, YU, Srednja šola za družboslovje in splošno kulturo, Strossmayerjeva 1 THE ROLE OF REPEATING AND ASSESSMENT IN EDUCATIOxN. PROCESS Basic stages of teaching work are demonstrated where repetition and assessment are being emphasized. By repeating, the knowledge obtained becomes permanent. Varieties of repe ti don are being described. •J3 UDC 911:502.7(497.ll"Pančevo")=20 Djordan S. 26000 Pančevo, YU, Skupščina občine QUALITY OF LIFE ENVIRONMENT IN PANČEVO The author deals with the degrading of life environment in Pančevo duo to strong industrial development. Water pollution, air pollution and field degrading is demonstrated. The consequences due to pollution found so far, are very interesting. UDC 911:371.3=20 Brinovec S. 64000 Kranj, YU, Srednja šola pedagoške, računalniške in naravoslovno matematične usmeritve, Koroška cesta 13 GEOGRAPHIC METHODS AT TEACHING 'Hie demonstration of geographic methods extends to the methods of indirect observation. Method of projection and method of the work with tlie map are shown. Methods of projection includes slides, transparencies, film and television. 1 UDC 911.37(497.12-19)=20 Mlinar M. 61000 Ljubljana, YU, Filozofska fakulteta, Oddelek zo geografijo, Aškerčeva 12 SUBURBANIZATION IN THE LJUBLJANA REGION The author displays in her diploma work the process of suburbanization in the Ljubljana region. She demonstrates methodological approach as well as die results of work. UDC 911(08)=20 Orožen Adamič M. 61000 Ljubljana, YU, ZRC , Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Novi trg 3 GEOGRAPHIC ANTHOLOGY / GEOGRAFSKI ZBORNIK Geographic Anthology is presented which hdS been published since 1952 by Institute ior Geography A nton Melik at the Scientific - Research Centre of the Slovene Academy of Science and Art. It is intended for publishing extensive geographic, cases. oo UDC 911.6(497.12-12"Suha Krajina")= 20 Zupančič J. 61000 Ljubljana, YU, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Aškerčeva 12 PROBLEMATICS OF GEOGRAPHIC LIMITATION OF SUHA KRAJINA Tlie author analyzes the problems of limitation of a region on the case of Suha Krajina. Varieties of dilemmas arise concerning boundaries and names of the region. The difficulty in defining limitation is shown in the existence of various limitations in literature. UDC 911:801.311(-4)=20 Lovrončak F. 61000 Ljubljana, YU, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Aškerčeva 12 NAMES OF STATES AND SOME OTHER ADMINISTRATIVE UNITS The list of names of some states for everyday use is described. It is meant to unify the use of these names. UDC 911.37(497.12-19)=20 UDC 911(08)=20 Mlinar M. 61000 Ljubljana, YU, Filozofska fakulteta, Oddelek Zl1 geografijo, Aškerčeva 12 SUBURBANIZATION IN THE LJUBLJANA REGION Tlie author displays in her diploma work the process of suburbanization in the Ljubljana region. She demonstrates methodological approach as well as the results of work. Orožen Adamič M. 61000 Ljubljana, YU, ZRC , Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Novi trg 3 GEOGRAPHIC ANTHOLOGY / GEOGRAFSKI ZBORNIK Geographic Anthology is presented which hc;s been published since 1952 by Institute lor Geography A nton Melik at the Scientific - Research Centre of the Slovene Academy of Science and Art. It is intended for publishing extensive geographic cases. oo UDC 911.6(497.12-12"Suha Krajina")= 20 Zupančič J. 61000 Ljubljana, YU, Filozofska fakul te ta, Oddelek za geografijo, Aškerčeva 12 PROBLEMATICS OF GEOGRAPHIC LIMITATION OF SUHA KRAJINA UDC 911:801.311(-4)=20 Lovrenčak F. 61000 Ljubljana, YU, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Aškerčeva 12 NAMES OF STATES AND SOME OTHER ADMINISTRATIVE UNITS The author analyzes the problems of limitation of a The list of names of some states for everyday use is de region on the case of Suha Krajina. Varieties of dilemmas scribed. It is meant to unify the use of these names, arise concerning boundaries and names of the region. The difficulty in defining limitation is shown in the existence of various limitations in literature. Oifnon ntove^V) k k«' »pnip PR V AC ¡Viffjt i^pOvlkl Plorir trod ■>(» Štanjel jpV HuBirglovo Hruievn.0 Ino-flija i VOI'JOnt PodtlQ Inhni topr Ivo JMossa Mol» lEmm '•^ŠEMPETER , . * 1100 (antn Vogr^k O opnva ~-,voon' VRTOJE Vr.ii / * ^Sl n tajit ■' ^^ RADISCA RADIŽČf J"t« k R U i- J Saiui» s MCfil! la> mpr'in ?«J* Branik Skrbim ^^ '»Tnntii, Kos nje vita / vjnr « n • * &oriom\ yo;i V < It f \\ TfetSW i Žli" tf Or janiH MQicnma ■ Giovonm Movhinip ■V Siivon Dumo s. f ' ogil ^t-mpola ■V fc *' U RISJNA , • SlST!Af..> SfSLJA ■ S Croc« K.i! Rup'naroneli ^^^-««^/epen * » iepfniaoor osecco e Mira mure « TRIESTE TRST CiMifife ^r^MUGGIA 1 MllJt Dol iV'tri/ *;/r IfOltfOllrd^W' ANKAHAN KOPER. ■Vedmeja tOilica . ■ /S»opo Sgomco igonik t Križ * ^ Brjv.v ■ SEŽANA fernell: '^rn .„,„., «S»* •■ ^ UUNopicINA čKM \ iss»*. 0> Irk IriblClflSo . "TrilKt 0 Swiciii ( Po V I VI t f NIC A i9J 8 ft i iiS(ivn;a t B»tOv>CS m0 OS Giuseppt T ^ . _ demonit 1tT-X V^v^MS. 0 Krvav 0 po'ol 12I ¿uMe'no piran ¿i» 1 V^rsf y Goinr, XjtZTX I or >|U ^^ r j f r .# O 71 More* r. PORTORO A inte lov t o FORM r. X VIVA jortd Konij^o Dvor Sečo.ji Pomicn HollabtvKj1 Jmokvur. 1 m Onesnaženost zraka Leta 1970 začeta merjenja distribucije dušikovih oksidov so pokazala, da je večji del mesta pretežni del leta onesnažen nad maksimalno dovoljeno koncentracijo. Redna merjenja Zavoda za zdravstveno varstvo od leta 1975 naprej na skromnem številu mernih mest so potrdila, da so koncentracije prahu, SO2, amonijaka, saj in dušikovih oksidov v večini primerov nad maksimalno dovoljeno koncentracijo. Največje onesnaženje se kaže v mestni četrti Vojlovica, v središču mesta, v območju Luke Dunav, občasno pa tudi drugod. Onesnaženost je največja v poletnih mesecih in jo povzroča industrija. Srednje letne vrednosti SO„ in saj so^zaradi kurišč znatno nad MDK jeseni in pozimi, ko dosežejo 1,J6 mg/m zraka. Analiza zbranih podatkov o dušikovih oksidih in amonijaku kaže trenutno na vseh mernih mestih koncentracijo nad maksimalno dovoljeno količino. Posebna merjenja onesnaževanja zraka zaradi prometa so pokazala, da so vse škodljive snovi nad maksimalno dovoljenimi količinami (svinec, ogljikov dioksid, dušikovi oksidi). Merjenje onesnaževanja zraka v okviru industrijskih obratov redno opravlja Azotara, v zadnjem času pa še za širše območje Petrokemija. Ni pa še podatkov o novih škodljivih snoveh v Petrokemiji, pri katerih lahko v zraku pride do kemične reakcije. Njihova točna sestava še ni znana in za to so potrebna daljša proučevanja. Pri normalnem obratovanju Petrokemije sicer ne pride do večjega onesnaževanja zraka v mestu, toda pri vključevanju v pogon in pri ekscesnih situacijah, kar ni redek primer, prihaja do emisij številnih snovi, najčešče amonijaka, klorovodika in klora. Poleg industrije onesnažujejo zrak v mestu še promet in kurišča. Industrija, kot največji onesnaževalec, je osredotočena med železniško progo na jugu mesta do Rafinerije proti Starčevu. Tukaj se nahajajo največji industrijski obrati Steklarna, Utva, Azotara, Petrokemija, Rafinerija nafte. Zadnji trije obrati spadajo v bazično kemično industrijo in so največji onesnaževalci. Kataster emisij za obrate v industrijski zoni je leta 1981 pripravil v okviru "Študije o aeroonesnaženosti mesta Pančeva" HIP razvoj in inženiring. V priloženih tabelah je prikazan podroben kataster emisij iz kurišč in industrije. Viden je na splošno velik delež industrijskega onesnaževanja, ki daje še zlasti veliko dušikovih oksidov, amonijaka in praha. Prisotnost velikega števila različnih onesnaževalcev na malem prostoru povzroča medsebojne kemične reakcije v zraku, tvorijo se nove substance, ki jih doslej ni bilo mogoče podrobno proučiti. 28