Andrej Skubic, M. A. K. Halliday 351
M. A. K. Halliday, An Introduction to Functional Grammar (Poskus funkcijske slovnice
angleškega jezika)
Knjiga An Introduction to Functional Grammar (1985, temeljito prenovljena druga
izdaja 1994) je nekakšen temeljni povzetek jezikoslovnega dela britansko-avstralskega
jezikoslovca M. A. K. Hallidaya.‘ Hallidayeva teorija, danes navadno imenovana sistemska
funkcijska slovnica (SFS), gradi na dediščini njegovega učitelja J. R. Firtha in njegove
kultumo-kontekstualno usmerjene slovnice, pa tudi drugih funkcijskih slovnic, na primer
praškega strukturalizma. Ob nekaterih drugih teorijah, s katerimi je plodno povezana
(Lambova stratifikacijska slovnica, Pikova tagmemika) velja za danes vodilnega načelnega
nasprotnika formalnih in mentalističnih teorij,1 2 med katerimi prednjači misel Noama
Chomskega.
Povzetek metodologije sistemske teorije je slovenskim jezikoslovcem v sedemdesetih
letih predstavila Milena Milojevič-Sheppard (‘Sistemska slovnica’, Jezik in slovstvo
XXIII/1, 1977/78), ki je orisala osnovne pojme sistema in strukture, kategorij in lestvic.
Medtem ko seje članek Sheppardove osredotočal predvsem na sistemske vidike te teorije -
torej na prikaz slovnice jezika kot sistema paradigmatskih izbir-, pa knjigaA« Introduction
to Functional Grammar predstavlja strukturni del, torej sintagmatski opis. To pomeni, daje
uporabna predvsem kot metodologija za sociolingvistične, semantične, literamokritične,
izobraževalne, prevodoslovne, kontrastivne in druge jezikoslovne analize, po katerih je SFS
posebno znana. Halliday knjigo označuje kot slovnico angleškega jezika, obenem pa kot
zgled funkcijskega opisa, kakršnega je mogoče opraviti na katerem koli jeziku.
Osnovna načela SF slovnice so predstavljena v prvem poglavju z naslovom Sestava
(Constituency). SFS vidi jezik kot sestavljen iz več ravnin: vsaka višja ravnina uresničuje
nižjo, opis vsake pa je usmerjen h končnemu cilju, tj. pomenu. Kot pravi Halliday: »če
pravimo, da slovnico razlagamo funkcijsko, hočemo reči, da postavljamo v ospredje vlogo
slovnice kot sredstva za gradnjo pomena« (str. 15, poud. A.S.). Osrednjo plast jezika
Halliday imenuje leksikoslovnica. Zanj sta slovnica in besedišče le »različna konca istega
kontinuuma - enak pojav, opazovan iz različnih perspektiv«; tako se nekoliko nonšalantno
izmuzne težavam, ki pestijo mentaliste pri opredeljevanju leksikona med skladenjsko in
pomensko sestavino jezika. Enote leksikoslovnice so morfemi, besede, besedne skupine in
stavki. Ta ravnina se uresničuje v nižji ravnini, namreč v fonologiji/grafologiji. Enote te
ravnine so na primer glasovi, zlogi, stopice in tonske enote; leksikoslovnici ne nudijo le
materialnega gradiva, temveč so tudi same pomembna prvina pomenskega učinkovanja
besedila (npr. tvorba naklonov, poudarkov, ločevanje enot ipd.). Leksikoslovnična ravnina
pa sama uresničuje višjo ravnino, ravnino diskurzne semantike. Njene enote so predvsem
različna govorna dejanja (kot bomo videli v nadaljevanju, jih Halliday razume nekoliko
drugače kot npr. Searle).
Najpomembnejša značilnost, ki Hallidaya izrazito ločuje od mentalistov, je umeščanje
vseh treh jezikovnih ravnin pod četrto, najvišjo raven, to je raven kulture. Za FIallidaya je
jezik izrazito družben oz. kulturen pojav; kultura je tista, ki v končni fazi določena
1 Kot njegovo drugo temeljno delo lahko omenimo Language as Social Semiotic, 1978.
2 Sicer uveljavljeni izraz »tvorbeno pretvorbena slovnica« je danes dejansko zastarel, saj Chomski v
zadnji, minimalistični različici svoje teorije ukinja pojem globinske in površinske strukture in s tem
temelj pretvorb, kot so bile prvotno razumljene, danes pa si tudi praktično nobena (niti
funkcionalistična) jezikoslovna teorija več ne more privoščiti, da ne bi bila tudi usmerjena tvorbeno.
352 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
jezikovna dejanja interpretira, dovoljuje in vrednoti ter pomembno prispeva k tvorbi in
učinkovanju jezika. Na tej ravni je za jezikoslovca pomemben predvsem sistem družbenih
navodil za rabo jezika, kijih Halliday opisuje v trojici področje (kaj z jezikom delamo, oz.
na katerem področju človeške dejavnosti jezik uporabljamo), ton (družbeno razmerje med
tvorcem in sprejemnikom besedila) in način (kako se jezik uresničuje). 3 Skupek teh treh
prvin tvori register danega besedila, in kulturno ustaljeni registri postanejo žanri, ki so v
dani družbi mogoči (za slednje gl. predvsem Eggins, An Introduction to Systemic
Functional Linguistics, 1994).
Trojica dejavnikov, ki sestavljajo register, po Hallidayu temelji na trojici osnovnih
jezikovnih funkcij (ali metafunkcij, torej funkcij vseh drugih funkcij). Jezik, ki naj deluje v
človeški družbi, mora uresničevati tri naloge. Prvič, sposoben mora biti poimenovati in
specifično človeško opomenjati človekovo dejavnost in stvarnost okoli njega; to Halliday
imenuje ideacijska funkcija. Drugič, sposoben mora biti vzpostavljati, vzdrževati in
spreminjati medčloveške odnose; to Halliday imenuje medosebna funkcija. In tretjič,
samega sebe mora biti sposoben organizirati v koherentno in smiselno celoto: to Halliday
imenuje besedilotvorna funkcija.
Tri metafunkcije so podlaga za tri pristope k analizi besedila, ki jih Halliday obravnava
v treh najobsežnejših poglavjih knjige: Stavek kot reprezentacija, Stavek kot izmenjava in
Stavek kot sporočilo. Vsi trije pristopi so se izkazali kot zelo uporabno orodje različnih
posebnih jezikoslovnih področij, npr. pri analizi diskurza (Sinclair in Coulthard oz.
birminghamska šola), v kritičnem jezikoslovju (Fowler idr. na univerzi East Anglia; Kress,
Cameron idr. na londonski univerzi), v kritični analizi diskurza (Fairclough idr. na
lancastrski univerzi) itd.
Pri analizi STAVKA KOT REPREZENTACIJE jezikoslovca zanima predvsem, kako
se stvarnost ubesedi v prehodnostni strukturi stavka. Stavek, zbran okoli glagola, namreč
vedno izraža določeno vrsto procesa (Hallidayev izraz, ki sicer ustreza pojmu glagolskega
dejanja). Halliday ugotavlja, da je stavčna struktura, ki ustreza posameznemu procesu,
pogojena z naravo tega procesa. Pri materialnem procesu (zgled: »Lev je ujel turista«) je
tako tipični udeleženec akter ali delovalnik (Actor. tukaj »lev«), včasih pa tudi cilj (Goal:
tukaj »turist«). Potencialni tretji udeleženec je še koristnik (Beneficiary\ npr. »mladičem« v
»Lev je turista prinesel mladičem«).
Pri duševnem procesu (zgled: »Mary je bilo darilo všeč«) sta udeležena čutilec
(Senser: tukaj »Mary«) in pojav (Phenomenon: tukaj »darilo«). Duševni procesi se od
materialnih ločijo v več značilnostih. Halliday pri duševnih procesih izpostavlja predvsem
izmenljivost obeh vlog, ki na svojevrsten način ustreza trpniško-tvorniški pretvorbi pri
materialnih procesih: pri večini duševnih procesov je mogoče čutilca postaviti bodisi v
aktivno bodisi v pasivno vlogo (»Mary liked the gift« vs. »The gift pleased Mary«),
Slovenski zgled take pretvorbe bi bil »temu se čudim« vs. »to me čudi«,4 »tega se bojim«
vs. »to me plaši« itd. Zelo zanimiva aplikacija tega opažanja na slovensko gradivo je, daje
3 Način se včasih poenostavljeno razume predvsem kot vprašanje prenosnika (v vseh njegovih
parametrih, kot so sočasnost tvorbe in recepcije, vizualni in slušni stik med udeležencem
komunikacije, dvosmemost komunikacije; ti vidiki tvorijo najrazličnejše kombinacije, npr. v romanu,
radijskih/televizijskih prenosih, po telefonu ipd.), zajema pa tudi druge vidike načine ubeseditve, npr.
retorični način - ali jezik opisuje statično stanje, razlaga razmerja med stvarmi, pripoveduje o časovno
zaporednih dogodkih ipd.
4 Nestandardnost strukture to me čudi ne vpliva na to, da gre za povsem gramatično in pogosto
uporabljano slovensko strukturo.
Andrej Skubic, M. A. K. Halliday 353
prav med duševnimi procesi izredno veliko takih, ki postavljajo čutilca v neimenovalniški
sklon, torej nekako trpniško vlogo nekoga, ki se mu nekaj dogaja, čeprav pojav v tvomiški
(osebkovni) vlogi sploh ni izražen: »slabo, hudo, težko, vroče, prijetno, zoprno, žal mi je«;
»zebe, trese, zvija me«; »vrti, toži se mi«, morda tudi »bruha, pleše se mi« itd. Cutilec je
torej izrecno zaznamovan kot nekdo, ki na proces nima vpliva, temveč podlega vplivom
zunanjih sil.
Relacijski procesi so treh glavnih vrst, intenzivni, okoliščinski in posedovalni. značaj
njihovih udeležencev pa je odvisen od tega, ali so atributivne in identifikacijske narave.
Intenzivni atributivni procesi (zgled: »Miši so plaha bitja«) poznajo nosilca (Carrier:
»miši«) in atribut (Attribute : »plaha bitja«), intenzivni identifikacijski (zgled: »Naš najbolj
strupeni pajek je črna vdova«) pa identificiranca (Identified: »naš najbolj strupeni pajek«)
in identifikatorja (Identifier: »črna vdova«).
Tudi okoliščinski atributivni procesi (»Bolšji sejem je ob nedeljah«) poznajo nosilca
(»bolšji sejem«) in atribut (»ob nedeljah«), okoliščinski identifikacijski (»Sejem je
desetega«) pa identificiranca (»sejem«) in identifikatorja (»desetega«).
Podobna delitev velja za posedovalne procese: »Peter ima klavir« (nosilec /posedo-
valec/: »Peter«, atribut /posedovano/: »klavir«) in »Ta klavir je Petrov« (identificiranec
/posedovanec/: »ta klavir«, identifikator/posedovaleč/: »Petrov«).
Nekako obrobne so še tri vrste procesov: vedenjski (npr. »Peter se smeje«), ki ima
navadno le enega udeleženca, obnašalca {Behaver : »Peter«); besedovalni (npr. »Peter je
sodišču opisal prizorišče nesreče«), ki ima vedno govorca (Sayer. »Peter«), lahko pa tudi
besedovano {Verbiage: »prizorišče nesreče«), prejemnika (Receiver : »sodišču«) in tarčo
{Target, npr. »moja inteligenca« v zgledu »Ne žali moje inteligence«); in eksistencialni
(npr. »Je bil kakšen klic?«), v katerem nastopa obstoječe (»kakšen klic«),
V različnih procesih lahko nastopa še ena vrsta udeleženca, namreč rang-, ta izraža
obseg procesa oziroma tisto, v čemer se proces uteleša, npr. »tenis« v »Peter je igral tenis«
ali »gora« v »Mary je preplezala goro«. Poleg udeležencev pa v prehodnostni strukturi
seveda nastopa še cela vrsta okoliščin, ki po Hallidayu zajemajo obseg, kraj, način, vzrok,
pogoj, spremstvo, vlogo, temo in vidik.
Pri analizi STAVKA KOT IZMENJAVE Halliday loči dva osnovna tipa govornih
dejanj: izmenjavo informacij (trdilni in vprašalni stavki) ter izmenjavo blaga in storitev
(ukazi in ponudbe). Glede na to delitev lahko pomensko podstavo stavka razumemo kot
propozicijo (proposition) ali predlog {proposal). Vsak pravi stavek je sestavljen iz dveh
delov: naklona (Mood) in preostanka {Residue). Naklon sestavljata dva dela: osebek
CSubject) in določna prvina (Finite). Slednjo zastopa bodisi glagolska končnica bodisi
pomožni glagol bodisi oboje. V stavku »Peter je prodal čajnik« sestavljata naklon osebek
»Peter« in določna prvina »je ...1«, vse preostalo tvori preostanek. Preostanek sestavljajo
predikator oziroma povedkov glagol (Predicator), dopolnilo (Complement), kar je
Hallidayev izraz za prvine, v slovenskem strukturalizmu označene bodisi kot predmet
bodisi kot (samostalniško) povedkovo določilo, ter prislovno (okoliščinsko) določilo
(Adjunct).
V strukturo stavka kot izmenjave pa se uvršča še nekaj pomembnih elementov. Del
naklona so tudi modalna določila (Modal Adjuncts), ki jih Halliday dalje deli na naklonska
v ožjem smislu {MoodAdjuncts, npr. probably, usually, already, obviously, simply, almost)
in opombna {Comment Adjuncts, npr. unfortunately), čeprav, kot priznava, med njimi ni
jasne meje. Kot sem navedel v članku Ogled kohezijske vloge slovenskega členka (SR
1999/4), je z njimi Halliday iz skupine prislovov izločil tiste, kijih slovenska jezikoslovna
354 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
teorija obravnava kot posebno besedno vrsto, namreč členke, in njegova delitev njihovih
funkcij je primerna tudi za opis pomenov slovenskih členkov. Seveda z nekaterimi
prilagoditvami, saj v slovenščini obstajajo tudi členki, ki tvorijo skladenjske naklone {ali,
mar, kaj, a), kakršnih angleščina ne pozna.
Zunaj strukture naklon/preostanek se razvrščajo povezovalna določila (Conjunctive
Adjuncts), ki sem jih v zgoraj omenjenem članku prav tako prepoznal kot slovenske členke,
poleg njih pa še zvalniki {Vocatives) ter ekspletivi {Expletives).
Pri analizi STAVKA KOT SPOROČILA sta ključna v slovenski teoriji že znana pojma
tema in rema, ki si ju Halliday izposoja od praških strukturalistov. Ker tu Halliday v
jezikoslovje ne prinaša veliko novega, se raje posvetimo drugemu delu knjige, ki ga
sestavljata poglavji Pod stavkom: skupine infraze ter Nad stavkom: stavčni kompleks.
V prvem poglavju Halliday nekoliko spremeni tradicionalno angleško slovnično
izrazje, saj med besednimi kompleksi (word complex) loči besedno zvezo (Phrase ) in
besedno skupino (Group). Samostalnik na primer tvori samostalnisko skupino, in ključna
lastnost vsake skupine je, da ima svoje jedro (Head), kije s prilastki (Modifiers) razširjeno
v besedno skupino. Take skupine tvorijo tudi glagoli (»has been eating«), prislovi (»more
easily«), vezniki (»just as, even if«) in predlogi (»right behind«). Predlogi pa tvorijo še
drugačno vrsto besednega kompleksa, namreč predložno zvezo (Phrase); ta nima jedrne
besede, katere razširitev bi bila, temveč je pravzaprav sama skrček stavka. To je posledica
tega, da Halliday razume predlog kot nekakšen paglagol (minor verb); samostalnik, ki sledi
predlogu, ustreza dopolnilu (tj. predmetu) glagola.
Podobno kot se besede razširjajo v besedne komplekse, ki gradijo stavke, se tudi stavki
povezujejo v stavčne komplekse. Ta pojem (ki ustreza pojmu povedi v slovenskem
jezikoslovju) je zapletenejši od besednega kompleksa, saj ga zgolj z modifikacijo (tj.
razširjanjem s prilastki) ne moremo opisati. Opišemo pa ga lahko vzdolž dveh osi, namreč
glede na (1) vrsto vzajemne odvisnosti (taksa) in (2) logično-semantično razmeije.
Vzajemna odvisnost je lahko priredna (parataksa: v Hallidayevi notaciji označena z
arabskimi številkami) ali podredna (hipotaksa: označena z grškimi črkami). Od prirednega
in podrednega razmerja pa Halliday ločuje še tretjo vrsto vzajemnega razmerja, vlaganje
oziroma znižanje ravni (embedding oziroma rankshifting), s katerim opiše skladenjski
status prilastkovih, osebkovih in predmetnih odvisnikov (npr. »hiša, ki jo je Peter zgradil«,
»kar je Peter zgradil«). Od prvih dveh razmerij se loči po tem, daje tu stavek znižan na
raven besedne skupine ali le dela besedne skupine (prilastka) in zato pravzaprav ne tvori
več pravega stavčnega kompleksa.
Logično-semantična razmerja med stavki v kompleksu se razvrščajo v dva osnovna
tipa: razširitev in projekcijo.
Pri prvem dragi stavek prvega razširi tako, da ga dodela, podaljša ali dopolni;
natančnejšo predstavitev vseh treh tipov je mogoče najti v že omenjenem članku O
kohezijski vlogi slovenskega členka. Vsako od teh semantičnih razmerij je lahko bodisi
podredno bodisi priredno, vsaj v osnovnih potezah pa so navzoča tudi pri vloženih stavkih.
Čeprav tradicionalna (in običajna strukturalistična) slovnica npr. pozna le vezalno priredje,
Halliday tovrstni strukturi (ki jo imenuje dodajalno podaljševanje) vzporedi tudi podredno
konstrukcijo: »Hodila je po cesti in si tiho popevala« vs. »Hodila je po cesti, pri čemer sije
tiho popevala«.
Druga vrsta tvorbe stavčnega kompleksa pa je projekcija. Tudi tu Halliday loči tri vrste
(1) projicirani govor, (2) projicirana misel in (3) projicirano dejstvo. Tudi pri projekciji je
opaziti priredna, podredna in vložna razmerja. Projekcija govora ima lahko npr. obliko:
Andrej Skubic, M. A. K. Halliday 355
»'Cezarje bil častihlepen,’ pravi Brat« (priredje); »Brat pravi, daje bil Cezar častihlepen«
(podredje); »Bratova trditev, daje bil Cezar častihlepen« (vlaganje). Projicirana dejstva so
vedno vložena (igrajo vlogo osebkov ali dopolnil). Zgled bi bilo npr. dejstvo »daje Cezar
mrtev« v stavku »Da je Cezar mrtev, je bilo vsem jasno«; dejstva tu ne projicira noben
izrecno izražen govorec ali čutilec, temveč je splošno mišljeno. Konstrukcija je vložna,
vendar pa se jasno razlikuje od vložnih stavkov razširitvenega tipa (tj. oziralnih
odvisnikov).
Med nadaljnjimi poglavji knjige je eno namenjeno kompleksom besednih skupin in
fraz, temu pa sledi poglavje Poleg stavka: intonacija in ritem. V njem Halliday izpostavi
pomensko funkcionalnost obeh jezikovnih pojavov ter predstavi svojo fonetično
terminologijo. Temu sledi pomembno poglavje Okoli stavka: kohezija in diskurz. Halliday
je ena največjih avtoritet za področje kohezije v angleščini (z Ruqaiyo Hasan je izdal
klasično knjigo Cohesion in English), in prav v tem poglavju najdemo najpodrobnejšo
razlago besedilotvorne metafunkcije jezika. Glavne prvine kohezije po njem so (1)
koreferenca (raba zaimkov), (2) elipsa in nadomeščanje (raba pomenljivih izpustov ali
nadomestkov so /»tako«/ ali one /brez slovenskega ustreznika/), (3) konjunkcija (raba
veznikov in povezovalnih določil) ter (4) leksikalna kohezija (raba sopomenk, nadpomenk,
podpomenk, meronimov /besed z medsebojnim razmerjem del-celota/).
Zadnje poglavje ima naslov Onkraj stavka: metaforični načini izražanja. Pojem
slovnične metafore je v SF slovnici zelo pomemben, saj omogoča funkcionalen opis
formalno zelo različnih ubeseditev iste propozicije. Zato si jo je vredno podrobneje
ogledati.
Halliday se v tem poglavju previdno odreka pojmoma »dobesednega« in »metafo¬
ričnega« pomena, saj je pri slovničnih metaforah dejansko razmerje med dvema
formulacijama mnogo teže določljivo kot pri retoričnih figurah. Zato raje govori o (bolj)
kongruentnih in (bolj) metaforičnih oblikah. Slovnične metafore so dveh vrst, ideacijske
(metafore prehodnosti) in medosebne (metafore naklona, vštevši modalnost).
Kongraentni stavek »Ob jutra so bili šele pri vznožju« lahko izrazimo tudi kot »Jutro jih
je zalotilo šele pri vznožju«. Bolj kot dejstvo, daje v dragem stavku »jutro« personificirano,
je zanimivo dejstvo, daje en proces zamenjal drugega: okoliščinski relacijski proces je
postal materialni; »oni«, ki so v kongraentni konstrukciji nosilec, so v metaforični
konstrukciji cilj, in »jutro«, ki je v kongraentni konstrukciji okoliščina, je v metaforični
konstrukciji delovalnik. Podobno tudi pri stavkih »Mary je zagledala nekaj čudovitega« in
»Pred Mary se je odprl čudovit pogled« vedenjski proces - skupaj s svojimi udeleženci -
zamenja duševnega. Ta pojav Halliday imenuje metafora prehodnosti.
Ideacijska metafora par excellence je posamostaljenje (nominalizacija). V njej iz
procesov (glagolov) in lastnosti (pridevnikov) nastajajo metaforični samostalniki. Pri tem
Halliday ugotavlja, daje v metaforičnih konstrukcijah navadno nekaj kompleksnega, in da
je najbolj kongruentna navadno tista oblika, ki je najpreprostejša in vsebuje najmanjšo
gostoto predmetnopomenskih besed. Prav zato je slovnične metafore navadno najti v
formalnejših zvrsteh jezika in mnogo pogosteje v pisavi kot v govora.
Metafore modalnosti (modality) so v vsakdanjemjeziku zelo pogoste: mednje se uvršča
predvsem raba tako imenovanih naklonskih glavnih stavkov. Halliday stavek »Jutri bo
verjetno deževalo« označuje kot kongruenten, stavka »Mislim, da bo jutri deževalo« ali
»Lahko pričakujemo, da bo jutri deževalo« pa kot metaforična. To utemeljuje s tem, daje
propozicija vseh treh stavkov v resnici »jutri bi deževalo« (z izraženo določeno stopnjo
verjetnosti, da je to res), ne pa »jaz mislim (projicirano)« ali »lahko pričakujemo
356 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
(projicirano)«. Kongruentni izrazi modalnosti naj bi bili torej predvsem tisti z modalnim
določilom (»verjetno«) ali modalnim glagolom (npr. »Jutri utegne deževati«).
Metafore naklona (mood) omogočajo, da eno govorno dejanje izrazimo z obliko, ki je
značilna za drugo: »Bi rad eno na gobec?« je lahko videti kot ponudba, a je v resnici
grožnja. To je verjetno najbolj spolzko področje slovničnih metafor, saj obstaja za kodiranje
govornih dejanj tako veliko načinov (glagolski naklon, intonacija, performativni glagoli
itd.), da je pogosto nemogoče ločiti kongruentne oblike od metaforičnih. Razlikovanje je
nedvoumno edino v primeru projekcije (»Zagrozil mu je, da mu bo dal eno na gobec«), v
vsej drugih primerih pa gre nujno za interpretacije posameznega poslušalca.
Hallidayevi slovnici je mogoče s stališča formalnih slovnic očitati marsikaj: na primer,
da je pri marsičem precej arbitrarna in zlahka pristaja na izjave, da »nekaterih stvari ne
moremo nedvoumno določiti«. To je nedvomno posledica dejstva, da ni sledila revoluciji
Chomskega in njegovega logičnega racionalizma, temveč se je odločila nadaljevati s
prtljago tradicionalne slovnice, skrite v strukturalizmu. Po drugi strani pa se prav zaradi
tega zdi bliže realni družbeni naravi jezika kot mentalistične slovnice, saj jezika ne
obravnava digitalno (kot nekakšen sistem stikal, ki vodijo tvorbo), temveč kot izmuzljivo
entiteto, ki pravzaprav nikjer ne obstaja kot pravilen sistem, temveč le kot raba, ki pa je
vedno odprta številnim interpretacijam posameznih uporabnikov jezika.
Pri tem pa se je treba zavedati, da je SF slovnica danes v svetu verjetno najbolj
razširjena3 koherentna teorija, ki izhaja iz funkcionalističnega strukturalizma in ki zajema
jasno dodelana tvorbena načela, obenem pa je odprta družbenim vidikom jezikovne rabe in
razlagalnemu opisovanju. Ker si prizadeva za enak opis vseh jezikov, se lahko zdi manj
prikladna za opis posameznega jezika kot domača jezikoslovna tradicija, obenem pa ji taka
nezavezanost omogoča veliko sistematično dodelanost načel. S tem je zanimiva alternativa
metodološki eklektiki mnogih sodobnih strukturalizmov, in vredno je razmisliti o
prednostih in slabostih obeh pristopov.
Andrej Skubic
Filozofska fakulteta v Ljubljani
5 Močna središča SFS ali jezikoslovnih panog, ki uporabljajo njeno metodologijo, obstajajo v
Avstraliji, Veliki Britaniji, Nemčiji, ZDA in drugod; izdelani so bili SF opisi mnogih jezikov, kot so
kitajščina, francoščina, madžarščina, tagalog itd., uporablja pa se tudi v računalniških tehnologijah za
tvorbo naravnega jezika (npr. sistem Komet na inštitutu GMD/IPSI v Darmstadtu).