Blagemu tovarišu Slavku Cepudru. SlutDJa o pomladi je plavala po vrtovih, logih in gajih in izvabljala cežno popje v brstje, želenje in evetje. Učitelj Slavko je sedel ob oknu in zamišljeno zrl na daljne gore, kakor bi želel biti daleč tara na jugu. Pa saj tja je hrepenelo njegovo srce . . . Temne oči so se zaiskrile v globokem 6vitu in na licih sta se pordečili za rahel ton "y6 roži, ki ju je vanje dahnila — bolezen. Z velo roko si je podprl glavo in vzdihnil. Misli in želje pa so blodile daleč tam za gorami, pod palmami in lavorjem, daleč tam pod vročim solncem, ki v svoji neizčrpni dobroti oživlja bolno telo, vrača moči in tolaži °b zatonu, da zopet pride, da se vrne, ko ugasne zadnja zvezda na nebu ... V hrepenenju se je razradostila Djegova ttlada duša, v srcu pa so zarajale najslajše melodije, ki morajo na dan v krasan spev, ki bo oril iz junaških prsi in odmeval širom mile domovine. Njegovo hrepenenje je bilo visoko v zvezdah, v smotrih, ki jih je snovala in nizala mlada, nadepolna duša. V tem koprnenju se je čutil krepkega, da bi brez truda izvedel vse načrte, da se izpopolni in doseže vrhunec svojega stremljenja, da pckaže svoje delo, doseženo po vztrajnosti mučnega duha in volje. Solnčni prameni so se vsipali v sobo iu obsevali bledo lice, ki sta na njem rdeli dve roži . . . Eahla omotica — izvor bolezni — ga je objeta, oko je izgubljeno zaplesalo po sobi in se ustavilo na belih tipkah .. . Nehote je razprl roki, in prsti so se zganili.. . V bolnem telesu železna volja in neodoljivo hrepenenje po solnčnem jugu, kjer bi se mu ojačile pojemajoče moči in poživelo hirajoče telo .. . BSolnce bo gorkeje, toplo bo in pojdem na jug. Pojdem v zdravilišče." Zaskelelo me je v srcu, ko sem čitala besede, izčrpane iz mlade, nadepolne duše in oko se je orosilo .. . Zadnja nada, solnce, jug ... Slika za sliko se je vrstila pred mojo dušo. Sijaj, razkošje, bogastvo, razsip, udobnost, veselje, sreča, zadovoljnost, zdravje — paradiž na zemlji. . . In v tem paradižu pogovori o zdraviliščib, za kratek čas, za dobro voljo, iz navade, ker spada to k — noblesi. Eam? Ejer se zbira elitni svet! Edaj ? Eadar drago! Dukati se svetijo kakor zvezde na nebu in prosta jim je pot na vse strani neba v vseh letnih časih . . . Ej, in kolikim milijonom je zvenenje iu blesk dukator bajka iz tisoč in ene noči, in kolikim bolnim samo beseda zdravilišče blagodejni balzam, ki za hip uteši bol, svetla zvezda upanja, ki užge medlo oko . . . oaza, ki podaljša nit življenja .. . Grozno je umirati.. . a daleč tam za sinjimi gorami je neizmerno dobrotljivo solnce, ki oživlja bolno telo in vrača moči. .. Pa dukati se svetijo kakor zvezde na nebu in prosta jim je pot... Grozno je umirati ob prvib. korakih v žiTljenje, ko je jedva storjena prva stopinja na krepko začrtano pot: naprej vsekdar, nazaj nikdar! Vrnile so se lastoviee z juga, in slavčev spev tja v Bveži gaj hiti, v otožni melodiji v dalji se razblinjs, nad grobom tvojim — plaka, zaihti.. . Mara Tavčarjeva.