3/2018 letnik CXX 81 ZDRAVJE ČEBEL ben del izobraževanja se nanaša na preventivne ukrepe, s katerimi lahko zmanjšamo možnost pojava bolezni. Ker gre pri hudi gnilobi za zelo kužen material, je možno izobraževanje samo s pomočjo slikovnega materiala. Satov z okuženo zalego ne moremo uporabiti kot učni pripomo- ček pa tudi ogled satja v okuženem čebelnjaku ni možen. Slikovni material, s katerim razpolagamo, nam omogoča, da dovolj nazorno pokažemo klinične znake bolezni. Po- znavanje teh je ključno pri zgodnjem odkrivanju bolezni. Ker za zdaj po predavanju ni preverjanja znanja, je treba predavanja s to tematiko večkrat ponoviti, tako da lahko vsi udeleženci predstavljeno snov zares usvojijo. Zato pri- poročamo, da bi vsako čebelarsko društvo vsaj vsakih ne- kaj let organiziralo predavanje prav na temo hude gnilobe čebelje zalege. Odprto ostaja vprašanje, kako pritegniti na predavanja tiste čebelarje, ki se predavanj nikoli ne ude- ležijo. Z udeležbo na izobraževanjih, s poznavanjem pro- blematike ter odgovornim ravnanjem pri delu s čebelami bomo lahko v prihodnje pojavnost hude gnilobe v Sloveniji še zmanjšali. V Sloveniji vsako leto odkrivamo nova žarišča bolezni. Število žarišč se iz leta v leto spreminja, običajno po letih z večjim številom izbruhov sledijo leta z manjšim številom, kar je posledica pregledov vseh čebeljih družin na območjih z zaporami in sanacij žarišč bolezni. Z Grafa 1 je razvidno število žarišč v posameznem letu v Sloveniji. Kot lahko ugo- tovimo, je število zabeleženih izbruhov bolezni v zadnjih nekaj letih manjše v primerjavi s preteklim obdobjem, je pa pogosteje na območjih zapore zajetih veliko večje število čebelnjakov. Tako ni nobena redkost kužni krog z več kot 50 čebelnjaki v polmeru treh kilometrov. Ob veliki gostoti čebelnjakov je prenos bolezni hitrejši, saj so čebele iz raz- ličnih čebelnjakov na takem območju v stalnem medseboj- nem stiku in vse skupaj deluje kot en sam čebelnjak. Če ob tem še upoštevamo, da vsi ti čebelarji opravljajo čebelarska opravila, kot so krmljenje, zdravljenje, premiki čebeljih družin in podobno, časovno ločeno med seboj, je jasno, da so taka območja visoko tvegana za prenos povzročiteljev bolezni iz čebelnjaka v čebelnjak. Poleg velike gostote čebelnjakov na nekaterih območjih so v Sloveniji velik problem pri prenosu hude gnilobe tudi čebelnjaki s propadajočimi in odmrlimi čebeljimi druži- nami, če čebelar ne poskrbi za čebele oziroma sprazni in Huda gniloba čebelje zalege v Sloveniji Dr. Metka Pislak Ocepek in Lucija Žvokelj Inštitut za patologijo, divjad, ribe in čebele, Univerza v Ljubljani, Veterinar- ska fakulteta metka.pislak@vf.uni-lj.si, lucija.zvokelj@vf.uni-lj.si Hudo gnilobo čebelje zalege v Sloveniji zatira- mo po zakonu, na osnovi Pravilnika o ukrepih za ugotavljanje, zatiranje, obveščanje in prepreče- vanje hude gnilobe čebelje zalege (Pestis apium) (Ur. l. RS, 119/2006). Kljub strogim ukrepom ob izbruhu pa bolezen že stoletja ostaja težava v čebelarstvu ne le pri nas, ampak po vsem svetu. razkuži panjev. Čebele iz okoliških čebelnjakov tak položaj takoj izkoristijo za ropanje in ob tem v svoje panje poleg medu odnesejo še morebitne spore hude gnilobe, varoje, spore noseme in drugo. Težavo predstavljajo tudi neregistrirani če- belnjaki. Čebele iz takih čebelnjakov so ravno tako del skupnega okolja, lahko ropajo sosednje čebelnjake, lahko so same vir okužbe, a se ob pregledih in sanaciji kužnih krogov lahko spre- gledajo. Če jih veterinar slučajno najde ali pa na- nje opozori kak drug čebelar, jih vključimo v pregled, sicer ostanejo nepregledani. Zelo pomembno je, da so vse čebelje družine vpisane v Register čebelnjakov, da se lahko učin- kovito ukrepa v primeru izbruha bolezni, še posebej kadar gre za bolezni in škodljivce, ki v Sloveniji še niso prisotni, kot je na primer mali panjski hrošč. Zato je nujno, da vsak, ki opazi neregistriran čebelnjak v svoji soseščini, dobrona- merno opozori čebelarja na registracijo ali obvesti čebelar- sko društvo, da pomaga. V skrajnem primeru se poda prijava pristojnemu organu. Ob izbruhu bolezni se v polmeru treh kilometrov okrog žarišča prepove premik čebel in opreme, dokler niso pre- gledane vse čebelje družine znotraj zapore in je kontrolni pregled žarišča, ki se opravi najmanj 30 dni po opravljeni sanaciji, negativen. Pogosto pa se zapora zavleče zaradi novo odkritih primerov bolezni in če je žarišče odkrito je- seni in pregledi niso več mogoči. Vse skupaj pa lahko traja dalj časa tudi, če čebelarji ne sodelujejo z veterinarjem in se ne odzovejo na poziv k pregledu čebeljih družin, kljub zapori prevažajo družine izven in na območje, kjer veljajo ukrepi zaradi hude gnilobe, je na terenu več neregistrira- nih čebelnjakov ali je na stojiščih bistveno več čebel, kot je navedeno v registru. Na VF NVI namreč organiziramo delo O pomenu Registra čebelnjakov si več preberite v članku »Registracija čebelnjakov« Aleša Bozovičarja v SČ 3/2017, str. 73–74). 3/2018 letnik CXX82 ZDRAVJE ČEBEL tako, da si veterinarji iz različnih regij med seboj priskoči- mo na pomoč, če ugotovimo, da bo to potrebno, primerov, ki so omenjeni, pa ne moremo vnaprej predvideti. Obdobje zapore pa se podaljša tudi, če se sanacija žarišča ne izvede v čim krajšem času ali če je kontrolni pregled pozitiven. Da bi sanacija žarišča in območja v primeru izbruha hude gnilobe potekala čim hitreje, je zato nujno, da se čebelarji odzovejo na pregled čebeljih družin, pripravijo vse potrebno za čim hitrejši pregled in, če sami fizično niso sposobni od- pirati panjev in vsakega sata z zalego pokazati veterinarju, da si priskrbijo pomoč. Prav tako je potrebno, da čebelar, pri katerem je bila ugotovljena huda gniloba, opravi temeljito sanacijo po navodilih veterinarja VF NVI in uradnega vete- rinarja UVHVVR, da se bolezen ne bi ponavljala. Predvsem pa je nujno, da prav vsak čebelar pozna in prepozna zgodnje znake bolezni in bolezen takoj prijavi veterinarski službi. Čeprav je s sanacijo hude gnilobe veliko nevšečnosti, pa izkušnje kažejo, da smo z doslednim izvajanjem obveznih navodil uspešni. Zavedati se moramo, da je v celotni EU huda gniloba obvezno prijavljiva bolezen, ki se zatira po zakonu. Bolezni, ki so obvezno prijavljive in za katere ob pojavu veljajo tako strogi ukrepi, so vedno bolezni, ki v pa- nogi povzročajo veliko ekonomsko in gospodarsko škodo. Tudi v mednarodni trgovini lahko sodelujemo le, če imamo bolezen pod nadzorom in lahko za posamezno čebelarstvo zagotavljamo, da ni na območju, kjer veljajo ukrepi zaradi hude gnilobe. Uspešnejši smo pri sanacijah, manj novih žarišč je možnih in manj ovir imamo pri čebelarjenju. Ni treba posebej poudarjati, da tudi tako dokazujemo, da smo dežela odličnih čebelarjev. tevilo izbruhov hude gnilobe ebelje zalege po letih 0 50 100 150 200 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 50 76 51 87 59 131 105 76 9999 84 117 198 171 115 97 111118 Graf 1: Število izbruhov hude gnilobe čebelje zalege od leta 2000 do 2017 po podatkih VF NVI (opomba: zaradi različnega načina zbiranja podatkov je pri številu izbruhov možno manjše odstopanje) Čebelar iz Mojstrane, ki je posumil, da je z zalego ne- kaj narobe, je takoj poklical veterinarko VF NVI, ki je vzela vzorec, sum bolezni pa je bil potrjen. Takoj, 19. septembra, se je sestal upravni odbor društva in naredili smo operativ- ni načrt, ki smo ga posredovali veterinarki. 26. septembra smo sklicali članski sestanek in vse člane seznanili s po- javom bolezni in operativnim načrtom. Obenem smo jim prikazali filme, ki obravnavajo hudo gnilobo. Bistvo ope- rativnega načrta je bilo, da vsak čebelar v svojih čebeljih družinah natančno pregleda zalego in prepreči ropanje čebel. Vsak sum na bolezen mora takoj prijaviti na VF NVI. Določeni člani našega društva smo pomagali pri organi- zaciji veterinarkinih pregledov vseh čebeljih družin v ku- žnem krogu (v trikilometrskem polmeru od čebelnjaka z ugotovljeno boleznijo) skladno z odločbo, ki smo jo prejeli z UVHVVR. Pri pregledih je veterinarka ugotovila še eno okuženo družino na Ravneh nad Dovjim. Obolele družine so bile, po nalogu inšpektorja, takoj uničene, panji in orod- je pa temeljito razkuženi. Takoj po ugotovljeni bolezni smo še pospešili ozaveščanje članov čebelarskega društva glede zdravstvenega varstva, s poudarkom na hudi gnilobi. Vsem čebelarjem, ki imajo čebe- le na območju ČD Kranjska Gora (ki se pokriva z območjem občine Kranjska Gora), smo poslali naslednji dopis, ki sva ga skupaj pripravila z našim članom Milanom Megličem: Huda gniloba čebelje zalege Huda gniloba je bolezen čebelje zalege, ki lahko doleti tudi naj- skrbnejšega čebelarja. Za njeno zdravljenje ni nobenega zdravila. Prenašalec spor hude gnilobe so čebele in čebelar. Prenašajo se, na primer, z ropanjem, ko lahko čebele prinesejo povzročitelja tudi iz več kilometrov oddaljenega okuženega čebelnjaka, z naletom čebel, pobe- glimi roji, z nakupom starih panjev, opreme ali orodja z nekoč okuže- nega območja, s krmljenjem z medom, ki vsebuje spore hude gnilobe, itd. Po obstoječi zakonodaji vsak čebelar sam odgovarja, ali so nje- gove čebelje družine zdrave. Zato se mora vsakdo naučiti prepoznati spremembe na zalegi, ki bi lahko bile tudi bolezen huda gniloba. Huda gniloba je bolezen čebelje zalege, ki se mora zatirati po zakonu. Stisnilo me je v želodcu, ko sem sredi septem- bra 2014 dobil obvestilo, da je bil na območju ČD Kranjska Gora odkrit primer hude gnilobe. Kar čebelarji pomnimo in kar smo se v preteklo- sti pogovarjali s svojimi čebelarskimi predniki, se kaj takega še ni primerilo. Ni bilo časa za ja- dikovanje, treba je bilo takoj ukrepati. Dobra praksa obvladovanja hude gnilobe Janez Gregori, prof. biol. janez.gregori@gmail.com