----«¦•      169     =*
Dva junaka.
Povest.
1.
rečala sta se slučajno sosedov muc in naš jazbečar. Oba huda, oba jezna. Pogledala sta se grdo in nič grje kot vselej, kadar ju je združila usoda. Muc je vlekel dreto, jazbečar je piskajoče bevskal in se skrbno izogibal mačjih krempljev na smrček Po-guma pa ni bilo v nobene mpreveč! le čast se je šo-pirila med njima, da je branila v sramotni, a zato manj varni beg — obema.
2.
Muc jo pocedi prvi — a kam? Na bradljo, kjer so telovadiii v nedeljo mladeniči. Tam se je zračila lepo pisana preproga s podobo strašnega leva na zunanji plati. Pes je takoj puhnil za mucom in silil po režečem levjetn licu na preprogo. Po-gum mu je popolnoma spuhtel nekatn tje v levje žrelo. Toda jazbečar ve, zakaj se zaganja po preprogi. Muc je pa vlekel dreto glasno in po-časi, kakor da kliče na korajžo in se ne boji nikogar. Pes za njim na pre-progo ne more; nima za to krempljev. Če že vleče preprogo k sebi na tla, naj jo le vleče.
Slednjič res potegne pes vso na-se.
3.
Ko nestane mucu preproge pod nogami, skoči zlalika na tla in jo ubere v zmagovitem teku srečen in zadovoljen dornov. Med potoma je mrmral tako všečno, kakor da pozivlja stara mačka njega in njegovo družino večerjat. Žirovčev Milko ga je srečal, ko je nesel mleko domov za večerjo, pa je menil, da se mucu meša pamet ali so ga pa miši pova-bile na mrtvaško sedmino. Muc je namreč videl, kako je zdrsnila pre-proga na jeznega bevskarja in ga lepo odela čez glavo, kakor če bi Ži-rovčev Milko ogrnil dedov kožuli. Preproga ga je zaliomotala, da se ni mogel niti ganiti nikainor. Prav mu je. Sam naj gleda, kako se reši. Dru-gim je nameraval zlo, pa ga je dosegel sam.
Jazbečar si pomaga, kakor more, a preproga ga objema od vseli strani. Pomagal si jc z glavo in kopal z nosrama. A živ kupček z ievjo jjlavo se je kakor začaran preinikal semtertja i)od bradljo. To jc bilo pa Milku živa zagonetka.
4.
Živi kopici bi se bil deček izprva najrajc snicjal, ko bi se niu nc re-žala srdito nasproti levja glava, ki jc niislil, da jc žival. Zato ga jc smcli
—>»    170   ¦* -
-*.   171    • —
tninil prekmalu, lasje so se mu naježli v smrtnem strahu, kapa jih ni mo-gla umiriti, pa je raje našla pot na tla. Milko je v stralui tudi padel na tla, izpustil kanglico in tekočina se je razila po prahu, da je duli po sve-žem mleku prijetno poščegetal v nos Milka in — živo kopico.
5.
Zavest, da je sveže mleko le bolje kot otepanje z neumno preprogo, je dala jazbečarju moč, da jc še bolj liitel iskati izhoda izpod odeje in ga slednjič tudi našel. Prvo, kar je zagledal, je bil na tleh Milok. Deček je pa menil, da je planil nanj sam lcv s preproge. Urno je pobral kračicc, ptisti! kapo in prazno kanglico ter jo ubiral pred psom, ki je mislil, da jc Milko kriv, ker ni mogel on za malomoškim mucem, ki se niu je dorra grdo režal skozi okno. Ko ga je ugledal, je pustil Milka in se Kodrnjajc skril, da pozabi žalostno zmoto. Že več opravila je iniel Milko. ki ni ve-del, kako sta be/ala oba junaka imic in naš jazbečar.