.eronika .akonjšek 


Zacniva kar na zacetku. Kako se je sploh porodila ideja za film, 
kakršen je Cent'anni? | Ideja za snemanje se je Blažu utrnila kmalu po tistem, ko je imel oktobra 2017 presaditev krvotvor­nih maticnih celic. Bil je lep majski dan, jedla sva pašto, on pa je sredi kosila odložil vilice in me pogledal: »Maja, a bi posnela film o tem?« Skoraj tako me je vprašal, kot da bi šlo za zaroko (smeh). Pocutil se je neizmerno »srecnega«, da je prebolel svo­jo bolezen (akutno levkemijo, op. a.), in želel je navdihniti tudi druge, ki gredo cez podobno težka zdravljenja; jim dati zagon in upanje, da je vredno vztrajati. Seveda sem privolila. V tistem trenutku sva tako pred sabo videla svet, poln priložnosti, ta film pa kot ogromen privilegij in darilo, v katerega se je skondenzira-lo vse, kar sva pred tem prestala; kot par in vsak posamicno. Po-tem pa so se v procesu predprodukcije in priprav na snemanje zaceli pojavljati konkretni organizacijski in financni problemi. 
Do katere tocke je bil to »vajin« projekt in kdaj se je orga­nizaciji prikljucila preostala ekipa? | Od zacetka nama je bilo jasno, da bova produkcijo takšnega filmsko-kolesarskega pod-viga težko speljala sama, zato sva k sodelovanju povabila Roka Bicka, ki je bil z nama od samega zacetka. Blaž je sicer deloval kot producent najinih kratkih filmov, in ker je v tem primeru sam najbolje poznal specifike kolesarskih etap, je tudi tokrat splaniral vso kolesarsko turo ter pripravil produkcijski nacrt snemanja: naštudiral je vse etape, transferje, vso opremo za snemanje, od avtov do kamere. Tudi o tem, kakšna bo slika, sva se pogovarjala, še preden se je projektu kot direktor fotografije pridružil Lev Predan Kowarski. Odlocila sva se, da želiva cine­maticno sliko, zato nisva uporabila zooma, temvec prime lece, ki bi fotografiji dale neko patino. Ko se nam je dober mesec pred zacetkom pridružil Lev, pa smo ta koncept še izpopolnili. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi bila na kameri samo jaz, a sem hitro ugotovila, da bi bilo to zame prevec. 
Kako se je prvotni koncept filma razlikoval od tega, kar se je nato realiziralo v teku snemanja? | Predvsem ni bilo miš­ljeno, da si z Blažem na tak nacin predajava kamero. Ko smo prijavljali scenarij, sva imela postavljeno strukturo filma, ki je predvidevala, da Blaž na zacetku korak za korakom pove, kako je potekalo zdravljenje, nato pa se v nekem trenutku v zgodbi pojavim tudi jaz – in od te tocke dalje skupaj snemava film. Ta je bil prvotno tudi veliko bolj usmerjen v naravo ... A ce sem cisto iskrena, sem imela že takrat problem, ker sem cutila, da je to predvsem Blaževa zgodba. Nisem vedela, kako vanjo vkljuciti tudi sebe. Že od samega zacetka sem bila na nek nacin precej izgubljena, saj je bilo vse skupaj tudi relativno blizu travmaticni izkušnji njegove bolezni. K projektu sem pristopala zelo bojece, kar je seveda postalo ocitno takoj, ko smo šli na pot. 
Tudi režije sem se lotevala previdno in neodlocno. Za naju, ki sva obdobje Blaževe bolezni preživela zelo izolirano od zunanje­ga sveta, je bilo to, da sva se nenadoma znašla na poti z ekipo še sedmih sodelavcev, precejšen šok. Najin izolacijski mehur-cek je pocil, to pa se je izkazalo za katalizator vsega, kar je nato postopoma privrelo na dan. Blaž je navsezadnje karakter, ki cu-stev ne drži v sebi, kot to pocnem jaz, temvec jih sproti bruha ven. Že na poti nama je bilo zato jasno, da to ni oziroma ne bo film, ki sva ga želela posneti. Ce bi bila to fikcija in bi mi nekdo pokazal te prizore, bi mi bilo seveda super; kako mocne scene, kakšne emocije! A v tem primeru je šlo za moje osebno življe­nje. Custveno sem bila popolna razvalina in še danes ne vem povsem, kaj me je gnalo naprej. Do neke mere zagotovo Blaž, ki je trmast in vztrajen, tako da nikoli ni bilo vprašanje, ali bo turo prekolesaril do konca. A v postprodukciji me je nato caka-lo veliko premisleka, kako naprej. Tako s filmom kot z najinim življenjem. Imeli smo 28 snemalnih dni za 14 kolesarskih etap. Z Blažem sva imela dogovor, da je to vse, kar bova posnela; da bo film odraz tega, kar bomo dobili na terenu. A opremo sva imela pri sebi že dosti prej, tako da sva doma delala neke vrste testna snemanja. Producent Rok Bicek je predlagal, da se cim vec snemava, da se navadiva prisotnosti kamere in se sprostiva pred njo. Nikoli ni bilo mišljeno, da se ti posnetki nato upora­bijo v montaži, a so nam na koncu prišli zelo prav. 
V filmu kar nekajkrat zaznamo tvoj dvom, ko z Blažem pre­verjaš, ali je res pripravljen na takšen podvig. Kot da bi pod-zavestno cutila, da sta na krhkih temeljih; da je bolezen sicer fizicno premagal, a je mentalno še vedno ni povsem predelal. 
| Res sem cutila, da Blaž ni mentalno pripravljen. Pa tudi sama verjetno nisem bila, ampak tega nisem znala ubesediti, sploh ker je bil on tako zelo preprican, da moramo to narediti zdaj, ko še nista pretekli dve leti od presaditve krvotvornih maticnih celic. To je dodalo težo njegovemu kolesarskemu podvigu, ki je bil tako še bolj neverjeten, hkrati pa tudi bolj tvegan. A ce pogledam na­zaj, je prav, da je to naredil. Eden od koproducentov je že takrat predlagal, naj snemanje raje za eno leto prestavimo; naj gremo spomladi, da ujamemo še simboliko prebujanja narave, ki bo bolj pasala k zgodbi. Ampak spomladi je v Dolomitih še sneg! 
Kako pa ste bili pripravljeni za primer, ce bi se Blaževo zdrav­je nenadoma poslabšalo? Svojemu zdravniku navsezadnje ni povedal, na kakšen fizicni napor se pripravlja ... | Eden najinih zacetnih nesporazumov je bil prav ta, da Blaž svojemu zdrav­niku ni hotel povedati, kaj namerava, ceprav sem ga veckrat prosila. Seveda zato, ker me je skrbelo zanj, pa tudi ker sem želela to interakcijo posneti. A Blaž je rekel, da ne, in jaz sem to spoštovala. Glavnemu zdravniku na hematološkem oddelku, Samu Zveru, tako nikoli ni zaupal svojega nacrta, ga je pa zato kasneje njegovim asistentom, ki so rekli: »Dobro, ce bo karkoli narobe, veš, kje nas najdeš.« S producentom sva poskrbela, da smo imeli za Blaža urejeno celotno zavarovanje, tako da bi, ce bi se kaj zgodilo, po nas prišel tudi helikopter. Z nami na poti pa smo imeli tudi zdravstvenega tehnika, obenem voznika kaska­derja, ki je imel pod sedežem našega fiata 500 defibrilator. Ce bi se nekje v Italiji, sredi nicesar, zgodilo karkoli nepricakovanega, smo imeli ob sebi osebo, ki je znala nuditi prvo pomoc. 

V filmu pokažeš vse, kar v njem navadno ostane skrito: ne le osebnih prepirov, ampak tudi logisticne težave snemanja. Ka­mera iz roke, avto, ki Blaža na kolesu ne dohaja, casovni zao­stanki in zamujanje soncnih zahodov ... tura ni samo Blaževa, ampak tudi vaša; vsi skupaj švicate. | Vsem, ki smo šli na to potovanje, je pot nastavila neke vrste ogledalo. Za vse je bilo cu-stveno naporno, ker je šel vsak od nas cez neke svoje gore, prela­ze in situacije. Hkrati pa so vsi postali tudi zelo vpleteni v najino zgodbo. Drugace niti ne moreš, ko toliko casa vsak dan preživiš skupaj. Z Blažem sva bila na nasprotnih bregovih, in potem ne­komu potožiš ... Hitro sta se tako vzpostavila dva »tabora«, kjer je en del ekipe bolj potegnil z mano, drugi pa z Blažem (smeh). Naporno je bilo in vsi smo med snemanjem shujšali vsaj za pet kilogramov, ceprav smo imeli v ekipi kuharja. Lokalca, Italijana, kar je bila dodatna prednost, saj je govoril italijansko in se je lah­ko z domacini kaj zmenil; poleg tega pa je seveda dobro kuhal. 

Si bila na snemanju torej edina ženska med samimi moškimi? | 
Kot asistentka režije je bila z nami tudi Yulia Roschina, kar se je zame na koncu izkazalo za zelo pomembno. Da se nam pridruži, je bil pravzaprav producentov predlog – nekako je predvidel, da bi bilo dobro, ce imamo v ekipi vsaj še kakšno žensko. In res mi je pomagala; že z nekimi sprotnimi pogovori. Nato pa smo koncno prišli do prizora pod oljkami, v Kalabriji, kjer je Blaž nekaj let prej kolapsiral zaradi bolezni. Kot vsak vecer smo imeli ogled posnetega materiala, v katerem se Blaž spet razburja. In jaz posnetkov v nekem trenutku nisem vec mogla gledati. Leva sem prosila, naj ugasne monitor, v tistem pa mi je Yulia rekla, da ne ve tocno, zakaj, kakor tudi ne, ce mi bo to za film koristilo, ampak da z mano že ves cas želi narediti intervju – in da je zdaj napocil ta trenutek. Z Levom smo se tako odpeljali v mestece Cleto, kjer me je zacela spraševati o mojem odnosu z ocetom, 
o izkušnji moje prve ljubezni ... In šele skozi ta pogovor sem se prvic spomnila, da sem imela tudi sama v otroštvu zdravstve­ne težave. V tem intervjuju je nato Uroš (Maksimovic, op. a.) v montaži prepoznal nek bisercek; veliko informacij o mojem ozadju, na primer povezavo med Blaževo izkušnjo in tem, da sem bila tudi sama v otroštvu veliko po bolnišnicah. 
Film sta najprej montirali z Olgo Michalik. | Z Olgo sva skupaj delali v casovnem obdobju dveh let. Ravno dober mesec sva bili v montaži, ko je udaril covid, in ceprav sva bili na zacetku precej previdni, sva kmalu videli, da imava zdaj res cas v miru narediti film. Skupaj sva šli cez ves material in se ogromno pogovarjali. Olga je izjemno inteligentna in empaticna ženska in sama se še nikoli prej nisem z nikomer na tak nacin pogovarjala o sebi in o svoji zvezi. Ogromno mi je pomagala in mi stala ob strani, kljub temu da smo imeli omejena financna sredstva in da vcasih res ni bilo enostavno. Na zacetku sva iz tega tako celo poskusili narediti zmagovalni film! Ampak sva seveda hitro ugotovili, da to ne gre. Navsezadnje me je že takoj, ko je prvic pogledala ves material, poklicala po telefonu in vprašala: »A sta vidva še sku­paj?« (smeh) To je film o razhodu. V tem obdobju sva se udele­ževali tudi veliko delavnic, kot je Women Doc Accelerator, kar mi je omogocilo tudi priložnost pitcha v Cannesu in Docu Rough Cut butika v Sarajevu, na katerem smo leta 2021 prejeli glavno nagrado. Ampak po dveh letih montaže sama nisem vec imela distance in prave perspektive, bila sem popolnoma custveno iz­žeta, tako da tudi z Olgo nisva vec vedeli, kako naprej. 
Na kateri tocki si se zavedla, da potrebuješ drug, svež pogled na film, in k sodelovanju povabila Uroša Maksimovica? | Leta 2021 sem na sarajevskem festivalu po nakljucju srecala Marijo Zidar, ki je tam predstavljala svoj film Odpušcanje (2021). Poslala sem ji takratno verzijo montaže in v zgodbi je prepoznala potencial. Ker sem bila sama na tisti tocki že povsem brez energije in idej, kako naprej, mi je pomagala na novo zgraditi vizijo projekta. Do kljucnega premika je tako prišlo, ko smo film z Rokom in Marijo prijavljali na Eurimages, kjer se je projekt znova rodil, sama pa sem takrat koncno dobila nov zagon in motivacijo, da iz posnet­kov naredim nekaj, kar mi bo všec in s cimer bom pomirjena. Ne znam tocno povedati, zakaj, ampak cutila sem, da montaža, ki sva jo naredili z Olgo in za katero sva bili v Sarajevu nagrajeni, ni bila tisto, kar sem želela povedati. Paradoks je seveda, da je bilo to, kar sem hotela, hkrati tisto, cesar me je bilo strah (smeh). Vedela sem, da je material dober, ampak najbolj mocnih scen, ki so zdaj v koncni montaži filma, v tisti verziji ni bilo. Esenca vsega je bila prisotna, a na drugacen, precej omiljen nacin. 
Marija je tako k projektu pripeljala Uroša Maksimovica, s ka­terim je sodelovala tudi pri svojem filmu, z njim pa sva nato ogromno casa preživela v montaži in tam pogledala ves materi­al – tudi tistega, ki ga z Olgo nisva pogledali v celoti. Material, ki je nastajal pred zacetkom gira; domaca testna snemanja in arhivske posnetke. Takoj sva se dobro ujela, saj sva si karakter-no podobna, isti letnik rojstva, in tudi on ve, kako je živeti v dol­goletni partnerski zvezi. Tako mi nikakor ni bilo težko projekta zaceti znova, še vedno pa mi ni bilo enostavno imeti distance in koncne presoje. Imela sem precej slabo idejo o tem, kaj hocem, in nisem znala zares prevzeti volana, zato vem, da v montaži z mano ni bilo enostavno delati. Ce voznik ne ve povsem, kam bi šel, je težko biti njegov sopotnik ... A ljudje smo ena taka em­paticna bitja in tako sem preko Marije in Uroša pocasi le dobi-la zaupanje, da imamo pred sabo nekaj, zaradi cesar je vredno vztrajati. Da gre za zgodbo, vredno filma. 
Uroševa baza je sicer v Beogradu. Je montaža potekala na daljavo? | Uroš je najprej prišel za dva meseca v Ljubljano, kjer sva naredila grobi rez in šla s tem nato za tri mesece montirat v Beograd. Moram reci, da je bilo meni veliko lažje, ker sem bila tam sama; zamenjala sem okolje in dobila malo prostora, da se nisem vsak dan vracala domov k Blažu. Ker mi je bilo izjemno težko v montaži vsak dan gledati ta material in se pogovarjati 
o neki pretekli verziji naju, nato pa vracati domov in biti v se­danjosti, z današnjim Blažem in Majo. Tudi za Blaža to obdobje ni bilo enostavno, ker sem bila na trenutke precejšnja custvena razvalina. Uroš in Marija sta me zato na tej tocki povabila, da zacnem cim vec razmišljati o sebi: kdo sploh je Maja in kaj si želi, ne le kot režiserka, ampak tudi kot ženska in Blaževa part-nerica. Na tej tocki sem sama sebi zacela razlagati svojo zgod­bo, z Marijo pa sva nato ogromno casa posvetili dramaturgiji mojega glasu v zunanjosti polja. Brez nje bi se res težko prebila cez vse to; skupaj z Urošem, ki je v montaži postal moj sotrpin v tem procesu (smeh). Tako smo na koncu uspeli postaviti struk­turo, v kateri je postala pomembna najina predzgodba. Da se gledalec najprej seznani s tem, kdo midva sploh sva, preden se z nama odpelje na potovanje. Da gre na nek nacin cez vse, cez kar grem v filmu tudi jaz – in se na koncu z mano znajde na najlepšem mestu na svetu, povsem izgubljen. 
Torej so šele na tej tocki v zgodbo vstopili tudi arhivski po­snetki? | Arhivske posnetke sem imela že ves cas spravljene v neki mapi. A tega materiala ni bilo veliko – v neki kritiki filma sem kasneje prebrala, da sem z vsem tem arhivom razpolagala, ker sem YouTube generacija, kar res ne drži (smeh). Ta obstaja šele od leta 2007! Posnetek, ki se pojavi na samem zacetku filma, kjer je moja sestra še dojencek, je tako prakticno edini iz mojega otroštva in je moji mami slucajno prišel v roke, preden sem se odpravila v zakljucek montaže. Vecino arhivskih posnetkov smo se tako odlocili vkljuciti v predzgodbo, vmes pa so se nato znašli tudi povsem nakljucni ali namerni posnetki. Dostikrat kakšno stvar, ki me fascinira, spontano posnamem s telefonom – in tako je nastal tudi posnetek na glavo obrnjenega balona v obliki src­ka, ki sem ga nekoc zagledala skozi okno najinega stanovanja. Prav tako nikoli nisem nameravala snemati v bolnišnici; med Blaževim zdravljenjem so nastali vsega skupaj trije posnetki. Nekaj malega sem zato naknadno dosnela v casu covida, ko sem šla z masko v UKC na stranišce in se posnela v odsevu ogledala, v dvigalu in na hodnikih. Takrat mi je tudi Lev priskocil na po­moc, da sva poustvarila nekaj telefonskih posnetkov. 
Film se odpre s crnino in tvojo naracijo zunaj polja – nato se pojaviš ti, s kamero v roki, v odsevu ogledala. Kdaj in kako si ugotovila, da moraš film zaceti s pogledom nase? Da bo zgod­ba bolj tvoja kot Blaževa? | Dolgo sem se izogibala temu, da bi bila to moja zgodba. Pocutila sem se kot nek vsiljivec, predvsem pa sem se pocutila krivo, da iz filma, ki naj bi bil Blažev sveti gral, zdaj delam to surovo razgaljenje razpok v najini zvezi. Še posebej pa sem se želela izogniti svoji naraciji v offu. Morala sem cez faze razvoja in se šele postopno sprijazniti z dejstvom, da je to film o meni. Morala sem najti svoj glas, da sem sploh lahko povedala svojo zgodbo, ob cemer mi je pri pisanju nara­cije zelo pomagala Marija, ki je z mano presedela cele ure in ob meni pilila stavke. A obcutek krivde je bil prisoten ves cas, sploh se ga nisem mogla znebiti. Ne med snemanjem ne med ali na koncu montaže. Nenehno sem se spraševala, ce delam prav, in kaj bo rekel Blaž ... Strah me je bilo, zato sem imela velike boje sama s seboj. Posledicno pa sem se tudi kot režiserka po-cutila povsem nesposobno. Ampak mislim, da takšen trenutek kot režiser kdaj pac doživiš, sploh ko si osebno tako mocno vpet v projekt. S tehnicnega vidika mi recimo nikoli ni bilo težko kamere obrniti vase in se posneti. Bistveno težje pa mi je bilo prevzeti mikrofon in povedati, da je to pravzaprav moja zgodba. Pri naraciji so mi bili sicer v veliko oporo moji dnevniki iz casa Blaževega zdravljenja, ki so mi služili za orientacijo. V dialogu z njimi sem se nato pogosto prepustila toku misli in se zacela snemati, kadar se mi je utrnila kakšna misel. Kar sem s filmom pravzaprav želela doseci, je bilo to, da bi bila oba lika predstav­ljena vecplastno. Da bi bilo razvidno, da noben od naju ni zgolj dober ali slab – ampak sva oba malo obojega. In ko sem po prvih odzivih na montažo videla, da je ta ucinek dosežen, mi je bilo dosti lažje nadaljevati. Še vedno sicer cutim sram in nelagodje, ko ljudje gledajo film – ko se zavem, da je najina zasebnost pos­tala javna. A hkrati vem, da ti obcutki niso zares pomembni. Vse nas je kdaj sram in vsi se kdaj pocutimo nelagodno, a ceprav z ljudmi vedno težko podelimo te trenutke, nas prav ti vselej naj­globlje povežejo. Tukaj sem tako našla svojo moc – v ranljivosti. 
Kako pa si se sama spopadala z vsemi vzponi in padci v ozad­ju snemanja? | Sama sem imela problem s tem, da nisem ve­dela, koga bo sploh zanimala tako zelo specificna zgodba. Ni se mi zdela dovolj univerzalna in strah me je bilo, da bova obso­jana. Zato sem se v montaži res potrudila, da oba prideva cim bolj kompleksno do izraza. Še zdaj ne vem povsem kako sploh predstaviti ta film ... ker z njim prvotno sploh nisem hotela osve­tliti tega, kar na koncu osvetljujem. A bolj ko sem delala film, bolj je tudi film delal mene. In paradoksalno, bolj ko sem bila jaz kot oseba izgubljena, bolj je film postajal celosten in prizemljen. 

Je šlo za nekakšen terapevtski proces? | Absolutno. Ceprav mi je to neprijetno reci na glas, ker vem, da gre za film, narejen z javnimi sredstvi. 
Ceprav imamo vsi prepire, kakršne vidimo med vama z Bla­žem, gre navadno za trenutke, ki jih hitro pozabimo in pome­temo pod preprogo. Nismo se navajeni videti v taki luci – biti sooceni sami s sabo, ko »pademo ven«. | Ko sem se sama za­gledala v prizoru, kjer Blaž obrne kamero in se prvic zdere name, sem se najprej ustrašila, da bi ljudje v tem, da sem se na tak nacin vkljucila v film, videli nekaj prevzetnega. Šele naknad-no sem ugotovila, da je to pravzaprav moj resen problem, da ne znam postavljati meja. Niti svojemu najljubšemu, najbližjemu cloveku, zaradi cesar dopušcam, da gre cel stampedo njegovih izbruhov kar skozi mene. Zato sem vesela, da sem uspela pre­magati ta dvom in dala pred kamero tudi sebe. Ter se naucila povedati, kaj si želim in cesa ne; s cim sem OK in s cim ne. Le na tak nacin ima lahko tudi Blaž možnost, da se odzove. Ker ne more vedeti, kako se pocutim, dokler mu tega ne povem; dokler ne ubesedim svojih pricakovanj in želja. 
Ti je bilo katerega od prizorov v film še posebej težko vklju-citi? | Z zadnjo sceno, v kateri se zjocem in ekipo prosim, ce mi lahko kdo pomaga, se mi je bilo zelo težko sprijazniti. Ta mo­ment mi je bil res cringe, ker sem v njem tako zelo ranljiva. A sem se hkrati zavedala, da gre za mocan prizor, ki me ne naredi šibke. Gre enostavno za uresnicitev mojega najvecjega strahu, da bi ostala sama. Takrat sem se res pocutila povsem nemocno in nisem vec vedela, kaj še lahko naredim, da bi me on slišal ali da bi znala sama naprej. Zato sem samo pomahala Levu in se iz­povedala ... Ko je film videla kolegica, je komentirala, da odlicno pokaže vse, kar je narobe s patriarhatom. Na eni strani sem jaz, skrbnica, ki se neprestano prilagaja in je vedno na razpolago; in na drugi Blaž, ki premaguje fizicne ovire in sledi svojim željam. Generacija Z je danes dosti bolj ozavešcena o svojih custvih, raz­voju identitete, komunikacijskih vešcinah ... Midva sva se vsega tega morala šele nauciti. A ko sva enkrat o tem spregovorila in stvari razcistila, je bilo marsikaj takoj lažje. 

Kako pa so film sprejeli tvoji najbližji? Res poveš ogromno in-timnih stvari o sebi, od tega, da si imela splav, do tega, da je 
Blaž po zdravljenju neploden. Kar sta temi, ki jih slovenski film do zdaj še ni zares odprl. | Staršem mi filma ni bilo težko poka­zati, ker poznata mojo zgodbo in vse najine probleme, tako da ni bilo nobene skrivnosti, ki bi se razkrila. Tudi Blaževa mati je film videla in bila navdušena nad njegovo iskrenostjo, ceprav ji ga ni bilo enostavno gledati. Edino Blažev oce ne želi podoživljati, kako je bil soocen z dejstvom, da bo izgubil sina. Nasploh sva od vseh prijateljev in družine dobila ogromno potrditve, ljubezni in podpore, kar je precej olajšalo situacijo, ko sva morala s fil-mom stopiti v polje javnega. Z vseh strani tako cutim predvsem veliko podporo. Ker kolikor je meni ta film nastavil ogledalo, po odzivih obcinstva opažam, da se tudi oni prepoznajo v tem odsevu. In sem neizmerno vesela, da lahko tako zelo intimna in specificna zgodba z ljudmi rezonira na tako univerzalen nacin. 
Blaž je po sarajevski premieri rekel, da je film videl zgolj enkrat, saj ne gre za nekaj, kar bi mu bilo prijetno gledati. Nihce se noce videti v tej situaciji, ko se mentalno zlomi, ko ga preplavi bes, ko izrece stvari, ki jih sicer ne bi. Vseeno ti je prepustil popolno svobodo, da poveš vajino zgodbo. | Zelo sem hvaležna in ponosna, da mi je pustil prostor, da sledim svoji viziji, tudi v primeru arhivskih posnetkov, glede katerih je imel najvecji zadržek. Ampak sem ga prepricala, da so po­membni za zgodbo, tudi ce midva izpadeva kot debila (smeh). Tukaj je imel sicer bolj estetske razloge, zakaj v filmu ni želel arhiva, v katerem so mestoma tudi posnetki na telefon ..., med-tem ko glede vsega ostalega nikoli ni bilo dileme. Od nekdaj je bil clovek, ki verjame, da ce imaš »jajca«, da se pred celo ekipo zdereš na svojo partnerico, potem moraš biti tudi dovolj pogumen, da pustiš, da je to na koncu v filmu. 
Se zdaj, ko pogledaš nazaj, s tem filmom pocutiš opolnomo-ceno? | Film naju je z Blažem na nek nacin oddaljil in nato spet pripeljal skupaj. V smislu priložnosti, da se zares poglobiva in si odgovoriva na vprašanje: »Ali si še želiva ostati skupaj?« In ce ja – kako od te tocke dalje graditi odnos? Šlo je za en tak katapult, ki te izstreli, ko si enkrat tako zelo na tleh, da ne moreš iti vec ni­kamor globlje, ampak samo še nazaj gor. A kolikor je film iskren in resnicen, je hkrati to tudi zgolj en del naju, v nekem specific­nem casovnem obdobju. To sem si morala v montaži veckrat po­noviti: da je vseeno, kaj si ljudje mislijo o naju, saj je pomembno predvsem to, kako jih film nagovori. Dolgo nisem znala lociti med najinim zasebnim življenjem in filmom. Seveda se to dvoje povezuje, a že zaradi lastnega duševnega zdravja sem ju mora-la nekako lociti. Ko pogledam nazaj, me je prav to v montaži najbolj paraliziralo. Vse skupaj se je spletlo v eno tako kepo, da sem imela obcutek, kot da grem na terapijo z vsem obcinstvom.