98 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXV (2019), 91 BOOK REVIEWS Marko Ribać Charles Wright Mills: Sociološka imaginacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2018. 259 strani (ISBN 978-961-235-839-6), 21,00 EUR. Za največje sociološke klasike, predvsem pa za velika sociološka imena 20. stoletja je značilno, da so poleg svojih analitičnih in empiričnih del (nekakšnih the `se principale) objavili tudi poglobljene epistemološke in metateoretske refleksije svojega dela, ne - kakšne metodološke the `se complémentaire, ki so spremljale objave njihovih empiričnih analiz. Mesto, ki ga v opusu Pierra Bourdieuja potemtakem zaseda zbornik Le Metier de sociologue, v delih Norberta Eliasa knjiga On Sociology ali kar je v zapuščini Zyg- munta Baumana njegova Thinking Sociologically, je v opusu Charlesa Wrighta Millsa monografija Sociološka imaginacija. Millsova klasika, napisana jasno in enostavno, točno tako, kot je sam zahteval od sociologov in sociologinj, je v grobem razdeljena na dva (večja) tematska dela: v prvem delu (2. −6. poglavje) poskuša sociološko imagina- cijo locirati v polju, ki ga zamejuje dialektična enotnost temeljnih družbenih antinomij (posameznik – struktura; metoda – teorija ipd.) in prečijo ključne razprave vede (npr. razprava o pomenu vrednot v raziskovanju; razprava o intelektualnem in praktičnem angažmaju znanstvenic in znanstvenikov ipd.). V drugem delu knjige (7. −10. poglavje) na podlagi analize dejanskega stanja v družboslovju Mills opredeli koordinate in pa - rametre ključne sintagme njegovega dela: sociološke imaginacije. Ali kot pravi sam: po obravnavi nekaterih značilnejših odklonov v družboslovju (od 2. do 6. poglavja) se v nadaljevanju (od 7. do 10. poglavja) vrača k njegovemu potencialu (str. 55). Rdečo nit Millsove klasike je zato na omejenem mestu, ki je na voljo v recenziji, najbolje zamejiti v tri ključne in najpomembnejše razprave, ki jih bom izpostavil v nadaljevanju. Te tri edinstvene točke v polemiki s ključnimi antinomijami družboslovja tudi vzpostavljajo Sociološko imaginacijo kot kanonizirano klasiko znotraj sociološke tradicije. Prva ključna točka je Millsova opredelitev specifičnega empiričnega in norma - tivnega družbenega fenomena, ki ga poimenuje sociološka imaginacija. Ta je pra - vzaprav nekakšna vzpostavljena in trajna intelektualna dispozicija, etos, orientacija, izkušnja ali »lastnost uma« (str. 37). Tisti ali tista, ki ima sociološko imaginacijo, razume sociozgodovinsko realnost, razume, kako sociozgodovinski dejavniki strukturirajo številne institucionalne rede (družine, vere, vojske, ekonomije ipd.) in miljeje, ki nas obkrožajo, razume povezave med njimi (str. 37 , 42) in razume, kako strukturirajo naše neposredne in notranje svetove ali biografije. Vzpostavljanje habitusa s sociološko imaginacijo je tako socializacija v družboslovno zgodovino in sociološko tradicijo, vzpostavljena ima- ginacija pa rezultat intelektualnega napora družbenih ved. Zato Mills kasneje v knjigi razvije tudi seznam praktičnih tehnik, ki sociološko imaginacijo kultivirajo in privzgajajo (str. 242–247). Ker je pojem postal del splošne sociološke govorice, se z nereflektirano vsakdanjo rabo (ki postane fraza) in pozabo njegovih ključnih dimenzij izgubljajo tudi njegove ključne lastnosti. Zato velja ob tem izpostaviti vsaj dva Millsova poudarka. 99 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXV (2019), 91 RECENZIJE KNJIG Sociološka imaginacija ni omejena na tiste, ki so končali in končale študij sociologije, še manj se omejuje zgolj na tiste, ki jo predavajo (gl. str. 46 in 50). Sociološka imagi - nacija ob tem ni zgolj ena v nizu dispozicij, političnih ali znanstvenih ideologij, temveč poglavitna lastnost uma, ki obljublja udejanjanje razuma v človeških zadevah (str. 46). Druga ključna točka monografije je razprava o treh koordinatnih točkah, ki omo - gočajo ustrezno preučevanje družbenih fenomenov. Mills to razpravo odpre tam, kjer se vrne k potencialom družboslovja, tj. v 8. poglavju svoje knjige. Trdi, da družboslovje lahko (in mora) ključna empirična vprašanja postavljati na križišču najpomembnejših spoznanj posameznih družboslovnih intelektualnih tradicij. »Psihološka vprašanja družbenih ved« (str. 190) ter »zgodovinsko raznovrstnost« (str. 176) je treba postavljati znotraj problemskega področja, ki osebne biografije misli v vzajemnem razmerju z zgodovino, to razmerje pa nujno znotraj dinamike družbenih struktur. Le v tako obli - kovanem zgodovinskem kontekstu, znotraj družbenih struktur, lahko ustrezno preučimo empirično raznovrstnost vzpostavljenih oblik historičnih skupnosti in psihičnih procesov, ki strukturirajo človeka in njegove možnosti: od malih predkapitalističnih ali nekapitalis - tičnih skupnosti do ustaljenih in trajnih poklicnih miljejev, od enostavnih institucionalnih redov do skupnosti, ki se diferencirajo znotraj strukturne in politične forme, ki ji rečemo nacionalna država. Tretja točka, ki jo moram izpostaviti, je posebej pomembna za pisca pričujoče recen- zije, vajenca raziskovalne obrti. Govorim o razpravi, ki sledi vsebinskemu delu knjige in zaključuje metateoretsko razpravo o sociološki imaginaciji, tj. o Dodatku o intelektu - alnem mojstrstvu (str. 225–256). Gre za del knjige, ki je napisana v obliki pogovora, na razpotju med nasvetom in sociološko refleksijo. Mills tu razvije izredno dragoceno razpravo o mnogih nalogah in dimenzijah intelektualne produkcije, ki ji pravimo druž- boslovno raziskovanje: o samem raziskovalnem procesu (str. 226–228 in 240–241), o prijavljanju raziskovalnih projektov (str. 227), o branju (str. 229 in 241), o pisanju (str. 250–251), o predstavljanju rezultatov svojega dela (str. 253), o praktičnih tehnikah in načinih, ki spodbujajo sociološko imaginacijo (str. 242–247). Tako ne dobimo le frag- mentov in zgodovinskega vpogleda v delo klasika sociologije, temveč tudi ilustracijo njegovih intelektualnih veščin ter neposredne dokaze o visoki stopnji refleksije, ki jo je imel. Ta del Millsa vzpostavlja kot klasika, ki je hkrati tudi mentor, ki poskuša sociologe in sociologinje socializirati v raziskovalno prakso in poklic na način, da ti postanejo resnični znanstveniki in znanstvenice (ne pa tehniki, faktografski prenašalci oziroma prenašalke znanja in teoretskih fragmentov, agensi dominacije ter hierarhij ipd.). Tako Mills »natančno, strokovno, ekonomično in jasno« (str. 250) opravi pot od definicije sociološke imaginacije (teza) preko kritike slepih peg intelektualnih druž - boslovnih tradicij (antiteza) do vzpostavitve ključnih koordinat družboslovja, ki je prak- tična materializacija sociološke imaginacije (sinteza). Toda ali znotraj te daljnosežne obrambe in utemeljitve sociološke vede obstaja kaj, kar je Millsu ušlo? Pozornega bralca in bralko definitivno zmoti, da ameriški sociolog ne razvije poglobljene in argu - mentirane razprave o praktičnem doseganju avtonomije v družboslovju, pa čeprav je jasno, da se tega problema zaveda (gl. str. 197–200) in (moralno) avtonomijo postavi celo za temeljni problem družboslovja (str. 207). Vprašanje avtonomije je namreč v 100 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXV (2019), 91 BOOK REVIEWS samem bistvu imanentno povezano z razpravo o doseganju ključnih političnih idealov družboslovja: svobode in razuma. Ravno tu je Mills premalo materialističen in eksplici - ten, zato prevečkrat ostaja normativen in abstrakten – brez navezave na »patologije profesionalizacije« (Burawoy, str. 27) ali ozko specializacijo družboslovnih disciplin. Ključnega cilja – dejanskega udejanjanja tako svobode kot razuma ne formulira kot rešitev, ki jo moramo navezati na problematiko boja – za (znanstveno) avtonomijo – ali razmerij moči, ki jo omejujejo. Rekel bi, da Millsovi argumenti, razviti v Sociološki imaginaciji, danes niso nič poseb- nega (izjema je njegov Dodatek o intelektualnem mojstrstvu). Vse temeljne antinomije družboslovja, ki jih prikaže, so (vsaj na papirju) dobro znane in v polju epistemologije družboslovja sistematično razdelane. Če nas zanimajo kompleksnejše epistemološke razprave vede, je celo bolje, če v roke vzamemo refleksije socioloških antinomij, ki so jih obdelali Bauman, Bourdieu ali Elias. Toda vprašanje Millsove poante ni v sami razdelavi vprašanj in razvijanju kompleksnosti sociologije, temveč v praktičnih učinkih, ki bi jih mo - rala imeti vsebina njegove knjige. Knjiga je bolj nevarna, če/ko v njej razdelana načela razumemo in jih začnemo udejanjati v znanstveni praksi (kot so to storili Millsovi bralci Bourdieu, Elias in Baumann). Takrat lahko (z ustreznim preučevanjem, poznavanjem in preobračanjem tradicije) nekdo, ki je kultiviran v sociološko imaginacijo, povzroči prelom z birokratsko logiko in etosom, ki prežema številne raziskovalne institucije, ter stori rez s kanonizirano neumnostjo, ki jo reproducirajo akademske klike. V znanstveni praksi Millsova knjiga lahko pomaga omogočiti »revolucije« (Kuhn, 1998) v družboslovju, prakticiranje razuma in svobode v zgodovini ali zagotovi resnični napredek znanosti, ki jih šest desetletij po izdaji njegove knjige onemogočajo avtomatizem birokracije in slepa reprodukcija logik scientizma. Literatura Kuhn, Thomas (1998): Struktura znanstvenih revolucij. Ljubljana: Krtina.