Poštnina plačana v utafcl Prozo - Cena Kr 0.50 Štev. 201« V Ljubljani, v petek, 4. septembra 1942-XX Leto VII. Izključna pooSlaičenka ca oglaSevanje Italijanskega In tnjega izvora: Unione PnbblititA Italiona ti A, Milana | Urednittvo tn aprava: Kopitarjeva fc. Ljubljana. | Redaztoca. Ammlnlatrazlonai Kopitarje*« k Lnbiana. Concesslonaria esclniiva per la pobblldti dl proveniema itallana ed eaterai Union« Pubblicit* Italiana S. tu Milana Vojno poročilo 5t. 829 živahno delovanje letalskih oglednikov Hude angleške izgube na egiptovskem bojišču Italijansko uradno vojno poročilo št. 829 pravi: Živo delovanje ogledniških oddelkov na vsem egiptovskem bojišču. V bojih, o katerih javlja včerajšnje uradno vojno poročilo, so nasprotnikove izgube poskočile na 51 tankov ter 20 oklepnih avtomobilov. Oddelki osnega letaltva so obnovili posrečene napadalne nastope na nasprotnikova zbirališča. Med živahnimi spopadi so italijanski in nemški lovci zbili 21 angleških letal. 3 druga letala so spravila na tla protiletalgske baterije. V zadnjih dveh dneh se 5 naših letal ni vrnilo z vojnih poletov. Pri zadnjih nastopih na egiptovskem bojišču je 91. oddelek 4. lovskega roja dosegel svojo 100. zmago. Lovski oddelki, ki so se pri nastopih v Egiptu .posebno odlikovali, so pod poveljstvom majorjev Alojzija Filippija, Jožefa D’Agostinisa, Roberta Fassija in stotnika Karla Ruspolija. Uspešni nemški naskoki ob črnomorskem obrežju Osvajanje utrjenih postojank pred Stalingradom — Odbiti sovjetski napadi pri Kalugi, Medinu in pri Rževu Angleški letalski napad na Karlsruhe Hitlerjev glavni stan, 4. sept. Nemško vrhovno poveljstvo je včeraj objavilo tole uradno vojno poročilo: Jugovzhodno od A n a p e je bilo v naskoku zavzetih več višinskih postojank, ki so jih Sovjeti srdito branili. Pred N o v o ros i j sk o m sta bila po bombah potopljena motorni čoln ter pobiralec min. Na Črnem morju so nemški brzi ogledni čolni potopili dve petrolejski ladji, dva parnika in šest velikih vkrcevalnih ladij, ki so plule v večji skupini ladjevja, s skupno 15.400 tonami. Pred Stalingradom so nemške in romunske čete Sovjetom iztrgale močne postojanke iz cementa. Sovjetski napadi so bili zavrnjeni. Zelo uspešni letalski napadi so bili naperjeni proti vojaškim napravam v mestu in v okolici Stalingrada ter proti ladjam na Volgi. Južno od K a 1 u g e ter severozahodno od Medina so bili mnogi sovjetski napadi odbiti. Pri Rževu so Sovjeti napadali z znatnimi pehotnimi edinicami ter oklepnimi oddelki, a so bili poraženi. Ob tej priliki so čete in oddelki strmoglavcev ter bojna letala uničila 109 sovjetskih oklepnikov. Južno od Ladoškega jeze- Duce pri vajah za protiletalsko obrambo v Rimu Rim, 4. septembra s. Duce je včeraj popoldne prisostvoval vajam v protiletalski obrambi. Vaje so bile na velikem dvorišču Osrednje gasilske šole. Duceja so sprejeli načelnik generalnega štaba, podtajniki v predsedništvu vlade, vojnem, notranjem, mornariškem, letalskem in prosvetnem ministrstvu, načelnik policije, rimski guverner, pre-lekt, zvezni tajnik, glavni ravnatelj gasilstva, glavni ravnatelj za protiletalsko obrambo, predsednik italijanskega Rdečega križa in vrhovni po-poveljnik UNPA. Duce, ki ga je spremljal minister-tajnik stranke, je na)prPravdo< srdit članek o angleški in ameriški pomoči Rusiji, o Pomoči, ki je na žalost ni Vojna je stopila v razdobje, v katerem izdelovanje neskončnih načrtov in večnih razprav o raznih načinih vojskovanja nič ne koristijo skupni stvari, piše Aleksandrov. člankar piše, da Angloeaksonci zapravljajo s svojimi brezkončnimi razpravljanji, ki nihajo nobene praktične vrednosti, čeprav razpo-tagajo s tolikšnimi silami, da bi Sovjetski zvezi »Danes je dolžnost vseh, da od besed preidejo k dejanjem, da se izvede vojni načrt, ki bi bil res učinkovit ter storiti odločne korake, ki bi oslabili sovražnika. Nato ugotavlja, da so Združene ameriške države imele tri leta fesa za izvedbo svojih načrtov glede preureditve vojske ter za povečanje sodobne vojne svoje izdelave na široki podlagi, da bi Mii pripravljeni takole: Demokratične države bi morale raz|>olagati z vsem, kar je |>otrebnega za zmago in ne bi smeli delati drugega, kakor poslužiti se teh sredstev. Najvišje naloge ostanejo samo utvare, če se prav lahko poslali izdatno pomoč. Potem nada- • vsa ta sredstva ne uporabijo in če se ne ukrene liuje: * vso potrebno za dosego teh sredstev.« se lovci, ogledniki in prevozna letala, katerih piloti so se odlikovali s podpiranjem silno težkih nalog italijanske pehote ter s svojimi posegi pospešili zmagoviti izid spopadov. S streljanjem iz strojnic iz nizke višine, s taktičnimi in strategičnimi ogledniškimi poleti so storili veliko uslugo in preprečili več sovjetskih na- ¥adov, ki so bili izvedeni z večjimi silami, ežki prevozni trimotorniki so pristajali tik za prvimi bojnimi črtami ter poskrbeli za pravočasen odvoz hujše ranjenih. V teh težkih nastopih je dal najboljši zgled general poveljnik, ki je 6talno obiskoval oddelke in v prednjih letališčih dajal potrebna navodila za nastope. General Enrico Pezzi, ki je bil že odlikovan z želeMiim križcem 1. reda za tesno sodelovanje italijanskega letalstva z nemškimi odelki na kopnem, je bil sedaj odlikovan še s srebrno kolajno ob naslednji utemeljitvi: »Poveljnik italijanskega letalstva v Rusiji je bil zgled navdušenja in sodelovanja pri poletih. Zmerom med piloti, stalno v zraku in na kopnem med neštevilnimi sovražnikovimi zasedami je z vrsto junaških nastopov dokazal, kako se prezirajo nevarnosti in kako se rešuje ugled.« Nova zagotovila o nespremenljivosti japonske zunanje politike Tokioi 4, septembra s. Predsednik japonske vlade general Tojo je imel govor osebju zunanjega ministrstva, čigar vodstvo je zdaj sam prevzel. V govoru je poudaril, da sprememba v osebi zunanjega ministra ne bo prinesla nobene spremembe v japonski zunanji politiki.. Tokioi 4. septembra, s. List »Asahi« pravi, da dejstvo, da je ministrski predsednik, ki vodi tudi vojno ministrstvo, prevzel Se zunanje ministrstvo, kaže, da se bo nespremenljiva mednarodna politika japonskega cesarstva razvijala odločneje v skladu z razvojem vojne ter tako pospešila ustvaritev Velike vzhodne Azije in še bolj zapečatila vzajemnost z državami Osi. Uspehi nemškega potapljanja v dosedanji vojni Berlin, 4. sept. s. Iz nemškega vojaškega vira poročajo, da so ob tretji obletnici vojne potopitve nasprotnikovega ladjevja po nemški mornarici in letalstvu dosegle 20,294.358 ton. Od tega je okoli 16 milijonov ton ladjevja potopila vojna mornarica in sicer 12,000.0(X) ton podmornice, drugo pa vojne ladje. Ostale 4.000.000 ton pa je potopilo letalstvo. Premoč nemškega letalstva — glavni vzrok ruskih porazov Stockholm, 2. sept s. Moskovski dopisnik lista »Evenlng Standard« piše, da je eden poglavitnih vzrokov za nedavne nemške uspehe in napredovanje na predelu pri Stalingradu treba iskati v kričeči premoči nemškega letalstva nad ruskim. Položaj pri Stalingradu je kočljiv in za rusko vojsko skoraj obupen. Nič ga ne izboljšujejo tudi nekateri majhni krajevni uspehi, ki so nemške nastope zavrli le za nekaj ur. nemški oddelki še hitreje vdirajo v sovjetske postojanke ter lomijo sleherni odpor. Škoda, ki jo je nemška letalska sila povzročila v Stalingradu, je huda. Visoko odlikovanje za junaškega poveljnika črnih srajc pri bojih na Hrvatskem Rčm, 4. sept. s. Poveljnik 44. bataljona Črnih srajc, Armando Trevisan, je bil odlikovan z viteškim križcem savojskega vojaškega reda za sijajni nastop, ko je letos marca poveljeval oblegani posadki v Srbu (Hrvatska). Odrezan od zaledja zaradi snežnih zametov in obkoljen po številnejših uporniških četah se je 44. bataljon črnih srajc upiral 23 dni z nezlomljivo hrabrostjo in odločnostjo, dokler ga oddelki divizije »Sassari« niso osvobodili, da se je lahko pridružil 75. legiji. Na čelu oddelka so vojaki prenesli svoj prapor in trupla 20 slavno padlih ter nad 35 ranjenih ali zmrzlih tovarišev. Besedilo utemeljitve odlikovanja se glasi: »Poveljnik bataljona Črnih srajc, ki je imel za nalogo držati osamljen kraj, zaradi snega odrezan od zaledja, se je 23 dni upiral obleganju številnih in dobro oboroženih uporniških tolp, odbil srdite napade in s svojimi sijajnimi protinapadi prizadejal nasprotniku hude izgube. Ko je dobil ojačenja, se je vrnil v oporišče in prinesel s seboj kot slavne trofeje 10 trupel padlih, dalje tribarvnico in bataljonsko zastavico. — Srb (Hrvatska) 4.-24. marca 1942-XX.< Vesti 4. septembra Predsednik bolgarske vlade dr, Filov jc včeraj sprejel italijanskega poslanika v Sofiji Magi-stratija ter imel z njim dolg in prisrčen razgovor. Japonske oblasti sestavljajo zbor filipinske mladine, ki bo v veliki meri zaposlena pri obnovitvenih delih. V ta zbor bodo morali vstopiti vsi mladi Filipinci od 9. do 18. leta. Računajo, da bo za to delovno službo prišlo v poštev kakih 33.000 mladih ljudi, ki jih bodo Japonci najprej v pravem duhu izobrazili, potem pa poslali na delo. Voditeli nemške uprave v zasedeni Beli Rnsift Mayer je kot zastopnik nemškega ministra za zasedene dežele obiskal Minsk, kjer je ob obletnici ustanovitvte nemške civilne uprave v Rusiji imel več zborovanj. Temeljni kamen za novi netnško-bolgarski kmetijski zavod bodo v Sofiji blagoslovili 12. t. m. Slovesnosti se bo udeležilo tudi nemško gospodarsko zastopstvo, ki se zdaj mudi v Bolgariji. Angleži in Amerikanci zaradi razpršenosti svojih bojišč in zaradi zapletenosti svojih koristi ne morejo priti do sporaizuma in do enotnega vojnega poveljstva, Italija, Nemčija in Japonska pa so vsega tega rešene, zakaj njihove koristi se docela ujemajo ter se načrti posameznih vrhovnih poveljstev sami po sebi pri-lagojujejo drug drugemu, sodijo nekateri švicarski listi, ko razpravljajo o prvih treh letih sedanje vojne. Razstavo »Vojna v podobi« je v Bukarešti včeraj odprl podpredsednik romunske vlade. Razstavo je priredilo romunsko nemško društvo in na njej sodeluje 200 nemških ter romunskih vojnih slikarjev. Za izvedbo druge petletke v Mandžuriji je japonska -vlada sklenila poslati tja novih 220.000 rodbin, vrh tega pa še 130.000 mladih ljudi. Japonski naselitveni načrt določa, da bodo v dvajsetih letih poslali v Mandžurijo 1,000.000 japonskih naselniških rodbin. Dosedanji turški poslanik v Berlin«, Vashi Nen-tesk je imenovan za poslanika v Sofiji. Po nalogu brazilskega ministrskega predsednica vlade Vargasa so zaplenili vsa podjetja znanega trgovca Lage, ki zastopa kakih 20 trgovskih važnih družb in predstavlja ogromno bogastvo. Večji del tega bogastva pripada Lagovi ženi, znani italijanski operni pevki Gabrielli de Sanzoni. Na Hrvaškem so proglasili za državno last vse zdravilne vrelce in vsa nahajališča radioaktivnega blata. V Madridu so po najnaglejšem postopku pbso-dili na smrt in ustrelili nasilnika Juana Joseja Domingueza, ki je v Bilbau blizu neke cerkve vrgel bombo ter ranil veliko ljudi. S predsnočnjega napada na gornje Porenje se osem angleških bombnikov ni vrnilo v opo-_ riščn, pravi angleška uradna agencija. Vojaško sodišče pri madžarskem vrhovnem poveljstvu je obsodilo na prisilno delo štiri ljudi, ki so po skrivnem radijskem oddajniku širili zlagane novice. Angleška vlada jc ustanovila poseben odbor osmih oseb, med katerimi so tri ženske, da bo preiskal, če so resnični očitki o tem, da vlada v angleških pomožnih vojnih organizacijah pomanjkanje morale, zaradi česar veliko staršev ne pusti hčera, da bi se vpisovale v te organizacije. Poskus atentata na indijskega podkralja Bangkok, 3. sept. s. Iz Indije je prišlo poročilo, da je neki Indijec s samokresom poskušal izvršiti atentat na indijskega podkralja lorda Linlithgowa. Atentator Je bil aretiran in takoj ustreljen. Visoki komisar dal navodila okrajnim komisarjem Ljubljana, 4. septembra. Včeraj je Ekscelenca Grazioli v Vladni palači sprejel poročila komisarjev okrajnih načelstev Pokrajine v navzočnosti visokega uraduiStva Ko-•nisarijata. Po pozorni proučitvi političnega, gospodar “kepa. upravnega in socialnega položaja ozemlje o katerem so poročali okrajni komisarji, je Visok; Komisar podal neposredna navodila o delu, ki nai se razvija v vsakem odseku. Na ribniškem polju se zgrinjajo lehe prosa Jesenski večeri ob metvi Ribnica, 3. septembra. Gozd ie polagoma izpreminial vsakdanic poletno lice. Jesenski veter je pošumeval v koruznih nasadih. Iz razora se je dvignila jata divjih golobov in odletela v bližnji log. Vrane so hotele s svojim hreščečim kra-kra prekričati ostale krilate prebivalce. Sonce je prehodilo že pol svoje vsakdanje poti. 'Iznad Velike gore so se dvigali še zadnji ostanki jutranje megle, s katero je imelo sonce dokaj truda preden io ie moglo popolnoma razpršiti. Gore so vstajale iz nje kakor umite, ponosne kot bi hotele kljubovati vsemu svetu. Proseno lat je se ie težko pripogibalo in valovilo v vetru, poslavljajoč se od vsega, kar mu >e v poletnih mesecih delalo družbo. Po polju ie prišla Žagarjeva družina, namenjena na njivo »Resje«. Proso je bilo dozorelo in je čakalo pridnih rok. Pomenkovali so se med seboj ter pozdravljali in odzdravijali mimoidočim. Kmalu so krenili na stransko pot. ki je polagoma prehajala v stezo proti njiho vim njivam. Steza ie bila mehka, prav kot bi bila iz samega mahu. Kdo bi ne postal dobre volje, ko začuti pod nogo preprogo, stkano po materi naravi? France ni mogel več skrivati veselja. Zaukal ie, da se je razlegalo in odmevalo daleč tja do kočevskih hribov. Kaj bi tudi ne; postaven kot ie bil, poleg tega je vedel, da bo nocoj prišla na metev sosedova Lenčka. »Nocoj ali nikoli,« si je dejal. »Naj zvedo vsi, da ie Lenčka njegova.« Mati in sestra Francka sta zadovoljno stisnili pod pazduho vsaka svoj srp. Francetove sreče, katera se inu je brala iz obraza, sta bili obe veseli, prav tako kakor on sam. Saj je bil vedno tako dober z njima, da sta mu prav od srca privoščili, da bi se mu njegove želje popolnoma uresničile. Tako toplo in mehko jima ie bilo v dušah, kot že dolgo ne. Čutili sta, da bosta doživeli danes nekaj velikega in važnega. Mati ie še vedno nosila črno ruto v znak ža lovania za pokojnim Simnom. Molče so 'nadaljevali pot. Z vsako besedo, ki bi io kateri od njih izpregovoril, bi bilo konec ubranosti. Šele ko so se ustavili na omeiku njihove njive, je dejal France: »Mati, zdaj se pa le prepričajte, če ie res ali ne. kar sem vam pravil, ko sem prinesel pokazat lat je!« »Prav, prav si imel France.« je odgovorila mati vesela. Tako bogate in obilne žetve v resnici ni pričakovala. Naredila ie s srpom znamenje križa in rekla: »Pa začnimo v imenu božjem!« Poprijela ie prvo pest latia in ga odžela. Ta prednost pripada po starodavni navadi samo hišni gospodinji. Zvila ie povreslo ter ga razprostrla pred seboj. Sledila ji ie tudi Francka. Prišla jima je pomagat še teta Jera. Snop za snopom ie ostajal za njimi. France ie vzdignil vsakega na kolena in s krepkimi rokami »vezal« povresla. oblagal jih ie na kupe po deset, da jih je potem lahko preštel. »To niso ovseni otepi, kaj France?« ga ie pobarala teta Jera, »tako težkega lat ja že dolgo nisem žela.« »Res botra, letos bo kaša tako lepa, da se jo tudi stric iz mesta ne bo branil vzeti s seboj, kadar pride.« Pogovor se ie sukal še o najrazličnejših vsakdanjih opravilih. o živini, o bližnjem seimu, čeprav bi bili najraje začeli govoriti o mletvi in o tem, koga so povabili. Kot vedno, kadar so kaj delali v »Resju«, se ie tudi tokrat spomnila mati pokojnega Šim-na in rekla: »Pred osmimi leti ie pod onimle hrastom na omeiku vedril. Kosil je otavo, pa ga ie zalotila nevihta. Od Črnega vrha sem so bili prihrumeli črni, grozeči, nič dobrega obetajoči oblaki. Zabliskalo se je, kot bi bila vsa dežela v ognju, — sledil je rezek grom. Treščilo ie v hrast, pod katerim je vedril in ubogi Šimen je daleč od vseh zatisnil oči.« »Oh mati,« je zaprosila Francka, ki ii ie bila očetova slika že takoj, ko po stopili na njivo, oživela v spominu, »prosivt. vas, ne govorimo o tem. preveč mi ie hudo.« Res ie imel pokojni Šimen nio tako rad, da ii ie iz vsakega sejma prinesel kakšno darilce, čeprav so bila majhna, a za nio je bilo vsako posebej dragoceno. Marsikaj hrani še danes in oh vsakem pogledu na te drobne reči ji privrejo solze v oči. Očeta ie imela v resnici rada. — Mati ie razumela otroka ter ie s strahom in zadovoljstvom pogledala sina. Bil ie na las podoben očetu. Bala se ie zanj in je vedno prosila Boga. nai ga obvaruje nesreče. Pogovor ie spet tekel o letini, živini, sosedih itd. Z delom so pridno nadaljevali. Ko so z žetvijo končali, se je dan nagibal že k večeru. France ie prešteval kupe in ugotovil, da bo vsega 6 kop. Teta Jera ie strokovnjaško pristavila, da bo vsaka kopa dala najmanj po 4 mernike. France ie odšel domov po konje in voz. Žanjice so medtem časom pobirale latie. ki je ostalo med strniščem. Ko se ie vrnil z vozom, je mati razgrnila nani veliko ponjavo. Konja sta se morala dobro upreti na mehki njivi, da sta bila kos težkemu tpvoru. Na poti je France ustavil konja in pomagal sestri in teti da sta zlezli na voz. Sam ie sedel spredai. vzel vajeti v roko in počil z bičem. Konja sta potegnila, kolesa so zaškripala in dragoceno breme ie nastopilo pot proti domu. Mati ie opozorila sina, nai pazi na vlak ko bodo prišli do proge, kajti voz je težak in ga ni moči ustaviti kar naenkrat. France je opozorilo že iz navade vzel, kot dokaz materine skrbnosti in pokazal z bičem proti njivi, kjer so imeli vsajeno koruzo. Jata vran se ie prestrašena dvignila in odletela na drugi konec njive. »Moral bom obeliti listje ob kraju,« ie dejal, »škoda bi bilo. da bi ta črna nadloga še naprej uničevala sadove našega truda«. Mati je bila vesela sinove skrbnosti in ie dejala: »Morali bomo nekai ukreniti, sicer bo na njivi ostala samo slama!« Voz je zavil na dvorišče in se ustavil pred skednjem. Pod ie bil že pospravljen in lepo pometen. Družina je s pomočjo sosedov porinila voz pod pod, nakar so pričeli z razkladanjem. Francetu ie pomagal njegov prijatelj Tone. To delo je pretežko za ženske, zato ga opravijo navadno moški. »E, le počasi France,« ie dejal Tone. »nisem še uredil »vdovca«. Potegnil je izpod iopiča ostrorobo poleno ter ga skrbno potisnil in skril v sredino snopa, snop pa poginil k leseni steni v kot. »To ti bo pravi vdovec* samo poglej ga, kako ie košat! — a prosim te France, da me ne izdaš.« Z delom sta nadaljevala. Proti koncu se jima ie pridružila še Francka. da so bili prej gotovi, ker je na mizi že stala večerja. Metev se je pričela Po večerji so se zbrala v skednju vaška dekleta. Pesem se je razlegala v tišino jesenskega večera in privabila fante na pod k Žagarjevim. Metev se je pričela. Fantje so brž ločili dekleta, ki so doslej mele po dve en snop, so zlezli na kopico v kotu in nagajali brhkim, rdečeličnim dekletom, ko so hodile po snope. Vsi so dobro vedeli, kdo bo na metvi. zato ni bil nihče od njih razočaran niti presenečen: to ie rodilo razpoloženje, kakršnega že dolgo ni bilo v družbi vaških fantov in deklet. Tudi Francka in Tone sta pridno vrtila snope. Mati je pripravljala v kuhinji prigrizek — »povečerek« ga imenujejo. France ie razvezal vsak snop, ko je bil omet, ga dobro stresel, da je šlo iz njega še zadnje zrnje in prazno slamo metal na voz pred skedenj. Pesmi je sledilo živahno kramljanje. France ie neprestano opazoval Lenčko. Bil ie vesel vsake njene kretnje in sanjal je o dneh, ko bo ona kot gospodinja in njegova žena, pripravljala »povečerek« za goste ob metvi. Lenčka ie čutila njegove božajoče poglede in bila ie srečna. Pela ie tuko veselo in ubrano, kakor že dolgo ne. Kopica v kotu se ie vidno nižala in dekleta so se že pričela bati. katera bo deležna »vdovca«. To pomeni, da se dekle v tistem letu ne bo omožilo, zato so se ga vse tako bale. Niso vedele. kateri ie tisti snop, toliko so pa poznale fantovske muhe da leži prav spodai v zadnji vrsti. Ostalo ie samo še pet snopov, potem štirje, trije... in dekleta niso hotela odnesti zlepa že ometih v stran, da bi ne bilo treba vzeti novega. Nekdo ga ie pa vendarle moral omesti. Prišel ie pod roko teti Jeri. Bila ie dekle pri 60 letih. Fantje se niso mogli premagati, da bi se ne nasmehnili, a bilo jim ie v resnici žal. posebno Tonetu, da ga ni dobila Francka ali Lenčka. Ponagajali so teti češ: »Ostala boš stara devica«. Zavrnila jih je prav na kratko, da naj se ii otroci, katere ie skoraj vse držala na rokah pri krstu, nikar ne posmehujejo: njim, da se kaj podobnega še vedno lahko pripeti, dočim se njej ne more več, ker so nora leta že dvakrat za njo. Previdno je segla z roko v snop in potegnila iz njega poleno ter ga izročila Tonetu. Ta se ga je branil, a ni mu nič pomagalo. Preveč dobro ga ie poznala teta Jera, da bi veriela njegovim izgovorom »Kar shrani ga za drugo metev. pri nas, kot vidiš, je »vdovec« ostal meni!« Dekleta so bila vesela, smejala so se, a ne škodoželjno, saj teto Jero so imeli vsi radi, poleg tega jih ie nocoj rešila zadrege, v katero bi bil prav gotovo eno izmed njih spravil »vdovec«. Zadnji snop ie stekel po podu. Z grabljami so očistili še preostalo slamo zrnja in ga enakomerno razdrgnili po podu, da bi se ne vnelo. Na Francetovo povabilo ie vsa družba zRpustila skedenj in odšli so v hišo. Mati ie bila obilno obložila mizo s pogačo in pisanim kruhom Jabolka, grozdje in slive, so vabile pridne roke, naj sežejo po njih. France ie bil pripravil nov mošt — jabolčnik, nalašč za ta večer. Postavil je na mizo več steklenic hkrati in prosil goste, nai posedejo. Tone je neopaženo izginil in se vrnil s harmoniko ter io skril za peč. Po prigrizku so ga prosili, naj vendar že gre po njo. On jim ie ves žalosten dejal, da mu ie nekdo predrl meh. da pa je pripravljen zakrpati ga, če mu Franca izroči šopek najlepših aster in tudi rožmarina ne sme manjkati med njimi. Tone je ostal trdovraten. Moral ga ie prositi celo France: seveda ie bilo to vse le na videz. V resnici je bila Francka že popoldne pripravila lak šopek, kot ga še nobeno dekle ni bilo pripravilo ob letošnji metvi; prav tako ie Tonetova harmonika stala na klopi za pečjo. Francka je odšla po šopek in ga izročila Tonetu. Takoj za tem se je razlegla pesem: »Pušelc pa mora bit Zelen al plav ...» Harmonika je vzdrhtela pod Tonetovimi prsti. Zaigral je valček tako vabeče, da so dekleta in fantje, kot gnani od neke nevidne sile, vstajali od mize in plesali. Zadnji se je dvignil France. Približal se je Lenčki. Bilo ii ie neprijetno, ko se ie tako svečano približeval k njej on, za katerega je živela, čeprav so vsi vedeli kako sta si dobra. Zaplesala sta in ob zvo’-kih valčka se iima je zdelo, da sta najsrečnejši bitji na svetu. V resnici sta tudi bila. Iz oči obeh se je odražala sreča, kajti strnilo se je končno dvoje src, katera sta doslej tavala v negotovosti. Mati si ni mogla kaj, da bi si s predpasnikom ne otrla solz sreče in ganotja, pdšla ie v kuhinjo, da bi bila sama. Prav Lenčko ie biU> namenila Francetu, čeprav ni tega z nobeno besedo nikdar izdala, saj ie bila tako dobro, skrbno in pametno dekle. Harmonika je utihnila Tone ie postal žejen. Gostje so posedli na prejšnja mesta, samo Lenčka in France sta sedla v kot pod razpelo in kramljala. Čutila sta, da morata govoriti, a tisto, kar bi si bila rada povedala, nista znala izraziti z besedami ... Sledila je pesem, kramljanje, smeh: Tone je spet raztegnil harmoniko. Mati ie stregla gostom in kar nič se jim ni mudilo od Žagarjevih domov. Petelin se ie oglasil za hlevom in naznanil prihod bližajoče se jutranje zarje. Dekleta in fantje so se razšli. V hiši. kjer ie še pred nekai minutami prekipevalo mlado življenje, je posta- lo popolnoma tiho: samo tik-takanje stare stenske ure ie motilo svečani mir. Vstopila je mati in našla Franceta samega. Molče ga je pogladila po laseh in mu stisnila roko. Pogledala sta si globoko v oči in se razumela ... Ugasli so luč in legli v zavesti, da se je minuli večer odločilo nekai velikega in važnega za vso družino. Drugo jutro ie šopek, viseč na žici, napeljani s strehe na streho sredi vasi, zgovorno pričal o metvi pri Žagarjevih. Tako teče življenje na vasi po začrtani poti, med trdim delom, ki ga razsvetljujejo mnogi veseli trenutki, polni pristne sreče in domačnosti. Vsako leto se ob istem času ponavlja isto delo, isti dogodki in vendar iih vedno doživljajo znova. Leto se konča z zimo in spomladi, ko se iz zemlje umakne snežna odeja in sonce obudi naravo v živi je :e. sežejo pridne roke po delu z novo močjo ir nopniem na žetev v jeseni. A. J. Vroči val objema pokrajino Ljubljana, 4. septembra Take hude vročine med mašami že kmalu ljudje ne pomnijo. Kdor lista po starih vremenskih zapiskih, pride na to. da je bila slična vročina med mašami leta 1917 med prvo svetovno -vojno, pa tudi druga leta pred vojno ie dosti- I krat prav med mašami pritisnila naihuiša vročina, po mnogih krajih ie zavladala suša, ki ie uničila poljske pridelke ter ie travnike požgala do golega, tako da niso ljudje spravili dostikrat niti pol centa otave z velikega travnika. Letošnji avgust ie zaznamoval veliko število vročih dni. Katere dneve smatramo navadno za vroče? Po mnenju praktičnih in tudi teoretičnih vremenarjev so vroči dnevi oni. ki izkazujejo dnevno temperaturo nad 25 stop. C. Takih dni s temperaturo nad 25 stopinj C ie letošnji avgust imel 18, ko sta lani bila le samo dva dneva. Približno tako vroč avgust ie bil leta 1939. ko je bilo takrat celo 24 vročih dni. Takrat je bilo še mani dežja ko letos. V 12 dneh ga ie bilo le 30.9 mm. V letošnjem avgustu ie bila prva vročina od 2. do o. avgusta, nato so sledili delno hladni dnevi, ki so izkazovali dnevno temperaturo pod + 25° C, drugi vreči val je objel pokrajino 11. in 12. avgusta, a tretji in še sedaj trajajoči val pa se je v pokrajini pojavil 19. avgusta. Danes ie že 17 dan, ko še vedno pritiska vročina. Navadno smo kmalu po 1. septembru dobili deževne dneve, da je dnevna temperatura močno padla in je nastopilo hladnejše vreme. Sedanja vročina je pospešila zorenje raznega sadja in nekaterih poljskih pridelkov. Nasprotno pa se že ponekod kažejo vidne posledice suše. Trava je ožgana. Nastopilo ie tudi pomanjkanje vode. Vode so drugače zelo nizke. Kakor malokdaj, ie letos Cerkniško jezero že od junija naprej popolnoma suho. (—cJ S Hrvaškega V najkrajšem času bodo začeli graditi veliko poslopje ženske realne gimnazije v Banja Luki. Zgradba bo stala okrog 10 milijonov kun. Za prva dela je že odobren kredit v znesku 4 in pol milijona kun. Gradbeni načrt je tudi že odobren. 60% vseh dohodkov hrvaških toplic se mora odzdaj porabiti zgolj za razne udobne to-pliškc ureditve. Vse hrvaške toplice bodo morale biti urejene tako, kot to država zahteva od lastnikov. Hrvaške toplice bodo morale v kratkem postati ponos hrvaške države, saj se lahko nekatere postavijo ob strun največjim in najzdravilnejšim toplicam na svetu. Zagrebško radijsko postajo bodo ojačili na 120 kw. Zdrnj grade drugo palačo zagrebške tehnične fakultete. V tem delu bodo dobili prostora tile oddelki: strojni, elektrotehnični, la- djedelski. V isti zgradbi bodo tudi predavalnice omenjenih oddelkov. Nova zgradna bo stala v celoti nekaj nad 45 milijonov kun. Kako se je hrvaška narodna vojska borila proti partizanom v Kozari planini in kaj vse se je tara dogajalo, bo na reporterski način opisal v posebni knjigi Franjo Rubina, ki se je bojev sam udeleževal. Knjiga bo imela naslov: Kozara — grob partizanov. Stala bo 30 kun in jo bo založila knjigarna Velebit. Šport Haegg, Nurmi in ilarbig Haegg je brez dvoma najhitrejši tekač na progah od 1500 m do 3000 m. Švedski tisk ga proslavlja kot športnika, slavnejšega od samega Nur-mija. Takšno slavo kot jo ima Nurmi, pa si bo moral Haegg seveda še pridobiti na bodočih nastopih. Sila težko bo nadkriliti Nurmija na progah od 1500 m do 20.000 m in zboljšati svetovne rekorde. Tudi za Haegga je to še dolga in težka pot. Če primerjamo ta svetovna tekača, vidimo, da je med njima velika razlika. Nurmija odlikuje izredno trdna volja do uspehov, medtem ko je Haegg že po naravi zmožen doseči največjp uspehe. Nurmi je dosegel svoje svetovne uspeh,® tako, da je tekal ure in ure in ni imel nobenih resnejših tekmecev. Bil je navezan sam nasa. Haegg pa ima to srečo, da dosega na svojih progah uspehe v družbi odličnih evropskih tekačev. Ta huda konkurenca ga seveda vzpodbuja k še večji vztrajnosti pri doseganju novih uspehov. Švedi so ponosni na dosego svetovnega rekorda na progi 5000 m, katerega je imel že pred časom Nurmi, zdaj pa Maki in sicer v času 14:08.8. Maki se je izkazal na tej progi kot odličen tekač. Švedski tekač Maki je hotel tudi zboljšati čas na progi 1500 m, ki ga je preteklo leto dosegel Nemec Rudolf Harbig z 2:21.5. Kot primerjamo lahko Haegga in Harbiga, tako lahko primerjamo Haegga z Nurmijem. Harbigovi svetovni rekordi na 400 m, 800 m in 1000 m jasno kažejo trdno voljo do treninga in uspehov. Če bi Haegga in Harbiga videli na skupnem nastopu, bi utegnili doživeti nova presenečenja in izboljšanja nekaterih dosedanjih svetovnih rekordov, vendar pa na takšno srečanje zdaj ni misliti, ker je Harbig na bojišču. Danes popoldne in jutri, v soboto, dopoldne se lahko še vpišete na šolo Glasbene Matice. Popoldne ob 15 naj se zbero vsi vpisani gojenci v Hubadovi pevski dvorani, da se sporazumno določi, v katerih dneh in v katerem času bodo vži-vali pouk v posameznih glasbenih predmetih. Redni pouk se bo pričel v ponedeljek, dne 7. t. m. Revna mati 7 nebogljenih otrok, od katerih najstarejši je že vedno šoloobvezen, vljudno prosi kakršne koli podpore v denarju ali v hrani. Darila prosi na upravo »Slovenca« pod »Revna matic. S. S. van Dyne: 27 ZA GC IN ETN A SM RT K R I M I N A L N 1 KO MAN GOSPODA BENSONA »Svoje pištole torej niste po svoji vrnitvi iz Francije nikomur posodili?« »Ne, nikdar je nisem posodil... je počasi spregovoril stotnik, a v hipu je zardel in spet umolknil. Čez nekaj trenutkov pa je le nadaljoval, »komu naj N jo bil posodil? Rekel sem Vam, gospod upravnik, da ...» Markham ga je prekinil; »To, kar ste povedali, ne drži. Ugotovljeno je torej, da ste pištolo imeli... jo imate še?« Leacock je ie mislil spregovoriti, pa se je hitro premislil. Upravnik je malo počakal in se naslonil nazaj na stolu, »Vi ste gotovo vedeli, da je Benson ixwtal zaradi svojega dvorjenja nadležen gOHpodičnl St. Clairovi,« Ko je Markham spregovoril dekletovo Ime, se je stotnik stresel po vsem životu in njegova lica so pontala nenadno škrlatno rdeča. Jezno je pogledal upravnika, globoko dihnil ter dejal s stisnjenimi zobmi: »Ali ne bi bilo bolje, če ne bi zapletali gospodične St. Clairove v to zadevo?« »Na ialost, ni mogoče * Markhamov llaa je bil 6lla odločen. »Preveč sumljivih znamenj jo spravlja v zvezo z umorom. Njeno torbico smo na primer našli v Bensonovi sobi tisto jutro po zločinu.« »To je laž, gospod!« Markham se je naredil, kot da ni slišal. »Priznala je to sama.« Leacock je nameraval odgovoriti, a upravnik mu je dal znamenje, naj molči. »Ne ustavljajte me. Jaz ne obdolžu-Jem gospodične St. Clairove, da je neposredno odgovorna za zločin. Skušam samo pojasniti, kakšno vlogo ste Vi igrali pri tem.« Stotnik je motril Markhama, kakor da mu nič kaj preveč ne verjame, nato pa dejal odločno: »Nimam ničesar več povedati. « »Vedeli ste, ne res, da sta gospodična St. Clairova in Benson tisti večer, ko se je odigral zločin, skupaj večerjala v Mareeillesu?« »No, in?« »Vedeli ste tudi, da sta odšla iz restavracije or>olno8i in da se Je gospodična vrnila domov Sele po umoru?« Stotnik ga je srdito pogledal, a odgovoril ni. »Gotovo Vam le tudi znano, da je bil Benson umorjen ob pol ene ponoči.« Kakšno minuto je vladala po teh be* sedah popolna tišina, nakar je Markham epet opazoval; »Nam lahko poveste še kaj, gospod stotnik? Morda glede orožja?« Leacock je hladno zrl predse. Oči-vidno se je bil odločil, da tisti dan ne bo spregovoril nobene besede več. Markham je vstal. »Prenehajmo zdaj z zasliševanjem« Komaj je stotnik odšel iz sobe, je Markham pozvonil ter poklical enega svojih policistov. »Povejte Benu, naj zasleduje tega go-spoda. Poizvedite, kam zahaja in kaj dela. Hočem imeti že danes zvečer v klubu Stuyvesant poročilo o tem.« Ko smo ostali sami, se je Vanče obrnil na Markbama napol resno, napol žaljivo: »Silno duhovito, da ne rečem naravnost zvito... toda, tvfija vprašanja glede gospodične St. Cftirove, oprosti, so bila nekoliko surova.« * »Moral sera tako vprašati,« Je odvrnil Markham; »zdi se mi pa, da smo dosegli, kar smo želeli. Nisem dobil vtisa, da bi bil Leacock čisto nedolžen pri stvari.« »Res?« se je začudil Vanče. »In kaj naj bi govorilo o tem, da je kriv?« »Tudi ti si lahko opazil, kako je prebledel, ko sem ga vprašal po orožju. Izgubil ie živce in videti je bil res precej preplašen.« »Toda, ali veš, da tudi kak nedolžen človek, če ga 06umiš, lahko vzbuja vtis, da je kriv? Človek, ki je obdolžen kakega zločina, In ki mu pokažeš okrvavljeno orožje, 6 katerim Je bil zločin Izvršen, se ali mirno smehlja, ali kriči, ali dobi živčni napad, ali se onesvesti, ali 60 .vede, kakor da se ga stvar nič ne tiče, vse v skladu e tem, kakšne živce ima kdo, pa naj bo poleni kriv ali nedolžen. Preden je Markham mogel odgovoriti, se je že pojavil pri vratih Swa-cher in naznanil, da je prišel Heath. Narednik je kar žarel od besnosti in je celo pozabil stisniti roko, kot je to storil običajno.« j Končno smo le na zanesljivi poti! Snoči sem bil na stanovanju stotnika Leacocka in sem, na kratko povedano, zvedel tole: tisto noč pred trinajstim je bil stotnik doma. Kmalu po polnoči pa je odšel iz hiše iu se podal proti zahodnemu koncu mesta, to si dobro zapomnite, in se je vrnil šele približno četrt ure po umoru.« »Toda, če je bil strežnik dejal...« je segel v besedo Markham, a Heath je že nadaljeval: »Vprav to je tisto; Leacock “je podkupil strežnika, naj bi celo prisegel, da je bil stotnik tisto noč doma. Kaj pravite k temu, gospod Markham? Je zdaj jasno, ali ni? Strežnik je priznal nekatere stvari šele tedaj, ko sem mu dejal, da ga bom dal zapreti,« je vzkliknil Heath in se rogal. »Tako sem ga preplašil, da sem prepričan, da pred Leacockom ne bo odprl več ust. Markham Je prikimal. • »To, kar pravite Vi, gospod narednik, gotovo potrjuje tudi mojo sodbo, ki sem si jo ustvaril po razgovoru z Leacockom. Cim je stotnik odšel od nas, je Ben poslal za njim policista, naj ga zasleduje, in še nocoj bom dobil poročilo o tem zasledovanju. Jutri je stvar lahko že v celoti pojasnjena. Sto- pil bom z Vami v stik zjutraj, in So bo treba koga spraviti v luknjo, bodite prepričani, da se bo to zgodilo.« Ko ie Heath odšel, se je Markham kar prekucnil nazaj na naslonjalo, tako je bil videti zadovoljen. »Če se ne motim,« je spregovoril, »je zdaj vse jasno. Dekle je večerjalo skupaj z Bensonom. Potem se je vrnila z njim vred k njemu na dom. Stotnik, ki Je to slutil, je odšel iz svojega stanovanja In hitel k Bensonu. Tam ju je našel skupaj in Je svojega tekmeca umoril. Na ta način bi bilo mogoče razložiti ne samo, kako je prišla tja tista dekletova torbica In njene rokavice, pač pa tudi, koliko časa je potrebovala, da se je vrnila na svoj dom. Razložiti pa se da tudi. zakaj se je ona v soboto tukaj tako vedla, kakor tudi, zakaj se je stotnik glede pištole lagal... Mislim vsaj, da imam rešitev uganke v rokah, rešitev, ki jo očividno potrjuje dejstvo, ds je bila stotnikova neudeležba pri umoru izmišljotina.« »Kdor živi v upanju...« se je oglasil Vanče. •Markham ga je začudeno pogledal. »Toda, ali nisi sam preklical svojega naziranja? Vemo zdaj za grožnjo, ki je bila izrečno priznana, poznamo vzročno zvezo, f-ae, kraj, način, kako je bil zločin izveden in celo to vemo, kakšnega orožja se je morilec poslužil.« »Zdi se mi, da sem vse to že slišal«, Je pripomnil Vanče in se nasmehnil. »Ali niso bile te besede že izgovorjene v zvezi z gospodično? Kar pa se tiče orožja, je treba vedeti, da ga še nimate v rokah, če rečemo po pravici* Zakaj se je pri nas reja kuncev tako lepo razvila Ljubljana, 1. seDt. Prav zanimivo je, kako se ie nosebno v zadnieiu času razvila pri nas reja kuncev. Ni l? sk.ora) hiše, da ne bi stranke gojile te ljubke živali. Posebno veliko rejcev je tam, kjer je za to dovolj primernega prostora in kier ima za reio rejec dovolj veselja. In zakaj so začeli pri nas v takem številu rediti kunce? Ze med prvo svetovno vojno se je poka-,°\^a s? kunci za prehrano ljudi in preskrbo s kožicami ter dajatvijo volne zelo velikega pomena. Tudi v tistih letih voine ie bilo število kuncev pri nas zelo veliko. In zakai ie bilo nphovo število tako visoko? Iz čisto preprostega razloga: živalca nudi na malem prostoru in pri skromni hrani, z uporabo odpadkov gospodinjstva, znatno količino okusnega mesa, in veliko dobre volne. Če računamo vidimo, da nam dajo mladiči ene same samice na leto 50 do 70 kg mesa in vsaj en kg volne, kar zadošča za iz* delavo približno treh metrov suknja. Če pomnožimo gornje številke s številom plemenski^ samic, ki jih imamo, ali pa, ki jih lahko brez škode za druge panoge svojega gospodarstva Dri nas mogli gojiti, pridemo do zelo visokih in za naše skupno narodno gospodarstvo upoštevanja vrednih številk. ~ Po prvi svetovni vojni pa se ie število kuncev pri nas zelo znižalo. Šele pred kakšnima dvema letoma se je reja kuncev iz istih razlogov kot pri prvi svetovni voini snet zvišala. To je dovoli trdno dejstvo, da so kunci zelo Primerni, da nam v časih, ko ie prosta preskrba z mesom otežkočena ali nemogoča, nadomestijo, oziroma spopolnijo na jedilnem listu drugo meso. Ta spopolnitev pa je dosegljiva Prav zaradi hitre razmnožitve kuncev in ker moremo kunce mnogo prej zrediti za zakol, kot pa na primer govedo ali prašiča. In kakšne koristi imamo od kuncev? Kunčje meso je izvrstno ter nič ne zaostaja Slede redilnosti za mesom drugih živali. Pri nas sicer kunčjega mesa ne najdemo na jedilnih n Bn Sulla tua strada incontri ogni rlrrn . 6 giorno tante vendite di bigiietti deda Lotteria di Merano I As-colta il consiglio delfamica in-visibile che ti cammina allato: la Fortuna! Fermati e acquista un biglietto che pu6 farti di-ventare m lionario. Na svoji poti srečuješ vsak dan toliko prodajaln srečk Loterije di Merano. Posluša: nasvet nevidne prijateljice Sreče, ki te spremlja. Ustavi se in kupi srečko, ki te lahko napravi milijonarja. REGALA MILIONI a chi acquista un biglietto per L. 12‘— DARUJE MILIJONE tistemu, ki kupi srečko za Lir 12'— listih, kot ga to najdemo v Franciji ali Ameriki. kier ga nudijo gostom tudi v najboljših hotelih. Kunčje meso se da uporabiti za vsakovrstne iedi, na najrazličnejše načine, še kon-servirati se da. Zavračanje kunčjega mesa ie le posledica raznih neupravičenih in naravnost smešnih ter neumnih predsodkov. Sedanji čas bo gotovo dal kunčjemu mesu mesto, ki ga po svojem okusu in sestavinah upravičeno zasluži. Razen mesa, nam daje kunec še kožo. ki ie porabna na kaj različne načine. Kožice pozimi zaklanih kuncev se dajo predelati v krzno. Kunčje krzno ie mehkejše in trpežnejše kot pa krzno drugih živali. Kunčje kožice poleti zaklanih živali pa se lahko ustrojijo v raznobarvno usnje. Usnje kožic mlajših živalic pa uporabljamo za izdelavo raznih galanterijskih predmetov. Pa še nekaj nam nudijo kunci-angorci. Volno, ki se odlikuje posebno zaradi svoje majhne teže in izredne toplote. Da ie angorska volna mnogo toplejša kot druge volne, ie znanstveno dokazano. Zimsko perilo iz angorske volne ie kar priporočljivo za revmatične liudi. Še pred nekaj leti nismo imeli pri nas organiziranega odkupa in tudi ne strojev za predelavo angorske volne. Zdaj vse to imamo. Rejcem se zdaj pač ni bati, da bi ne bili poplačani za trud. ki ga imajo pri vzreji kuncev in tudi se jim ni bati, da ne bi mogli pridelane volne primerno vnovčiti ali si dati splesti raznih delov oblek. Malemu človeku ie zdaj omogočeno, da se tako on kot njegova družina bolje obleče in da mu ni treba pri delu zmrzovati. Samo eno leto naj skrbno goji 8 do 10 angor-cev. pa bo vesel velikih koristi, ki iih ima od živali. Ker -se da angorska volna uspešno mešati s sodobnimi umetnimi vlakni, pridobiva tudi vedno večjo pomembnost za tekstilno industrijo kot dodatek za izdelavo boljših vrst sidrna. še prav posebno pa pri izdelavi domačih ženskih pletenih, kvačkanih in tkanih ročnih del. Že samo zaradi navedenih koristi se splača gojiti kunce, od katerih imamo res vsestranske' koristi. Reja pa mora biti seveda smotrna in pravilna. Kdo je bil Hilšer ? Ljubljana, 4. septembra. Hilšerjevo ulico smo res imeli v Ljubljani med Gradiščem in Vegovo ulico do leta 1923 , ko so Gregorčičevo ulico potegnili tudi po Hilšerjevi ulici prav do Vegove ulice. Zato pa ne smemo sedaj delati Hilšerju krivice ter o njem pisati, da je bil to »neki podčastnik, ki je živel v prejšnjem stoletju v Ljubljani ter se je udejstvoval v karitativnem delu«. Brez dvoma je Josip Emanuel Hilšer imel plemenito srce, vendar mu pa samo zaradi dobrega srca stari Ljubljančani niso dali ulice. Ta mladi, zelo nadarjeni mož je bil namreč v tedanjih časih poleg velikana Prešerna največji pesnik v naših krajih. Kot 6in vojaškega profosa leta 1806, na Češkem rojeni Hilšer je prišel leta 1818. v Ljubljano z vojaškim vzgoje-vališčem, ki je dobilo svoje prostore v Gradišču. Ko je bil star 16 let, je bil že sprejet v domači 17. polk kot prostak. Mladi pesnik se je seveda prav slabo počutil pri vojakih ter je bil srečen, ko je 1. 1823. postal učitelj na vojaškem vzgoje-vališču. Po prvih liričnih poskusih je napisal več dram, ki so jih igrali v vojašnici, a velik uspeh je dosegel 1. 1828, s svojo igro »Friderik Lepi« tudi v stanovskem gledališču. Svoje izvirne pesmi in prevode je objavljal v »Illyrisches Blatt«, kjer so izhajale tudi slovenske in nemške Prešernove pesmi ter mu je bil priložen tudi Prešernov »Sonetni venec«. L. 1835. je pa v posebni knjigi izdal svoj prevod Byronovih »Hebrejskih spevov« tako, da je bil na eni strani tiskan angleški izvirnik, na drugi pa njegov-prevod. Kakor je Prešernovo ljubezen zavrnila premožna trgovska hči Primičeva Julija, tako je tudi njega na ponižujoč način odklonila hči bogatega ljubljanskega trgovca C. Sele po njegovi smrti je izšel po Prešernovem vzoru tudi Hilšerjev sonetni venec na , A®'*ko. — Nesrečni in bolehni pesnik je bil 1. 1835. prestavljen v Bologno, pozneje pa kot računski podčasnik v Milan, kjer ga je 1. 1837. umorila jetika. Kakor je Prešeren poslovenil By-ronovo »Parizino«, nam je Hilšer dal njen Prevod. Prvo izdajo njegovih del je priobčil L. A. Franki 1. 1840., druga izdaja je izšla 1863., najpopolnejša pa šele 1. 1906. v njegovem rojstnem kraju v Litomeficah z njegovim portretom in tamkajšnjim spomenikom, kakor je pesnika naslikal Matevž Langus. Korporal Hilšer je s svojo poezijo bogatil tudi kulturo našega mesta in dežele ter si je zaslužil gotovo več kot — pozabljenje. Popravek k maksimalnemu ceniku V maksimalnemu ceniku št. 7, izdanem dne 1. septembra 1942-XX, je pomotoma navedena cena bukovega oglja na drobno kg 1.25 lire, na mesto 1.30 lire, na debelo en stot 85 lir namesto 90 lir, ter na drobno v vrečicah 1.60 lire namesto 1.65 lire. ••VK «mpre'c Pridobite nam novih naročnikov! Vsak, kdor uam pridobi 5 novih naročnikov bo dobil celo zbirkr 38 knjig zastonj. Vsak kdor narodi vso zbirko 36 knjig bo dobil dve lepi knjigi za nagrado! fsoita hnfigo za naročnike le 6 Ur — Za nenaročnike bodo knjige dražje. —- Šipek, dren in češmin Ljubljana, 4, septembra. Kakor plemenito sadje, tako je letos tudi gozd bogato založen z raznimi gozdnimi sadeži. Skrbne gospodinje so si že nasušile borovnic, rdečih jagod in nakuhale malin. Sedaj pa, ko se poletje že nagiblje v jesen, so pričeli zoreti plodovi, drena, šipka in češmina. Gozdni sadeži vsebujejo ?elo veliko vitaminov, hranilnih snovi in rudninskih soli, tako da je zelo nespametno mnenje, da so vsi plodovi, ki zrasto v gozdu divji in neužitni. Tako se je mislilo do sedaj, a vojna nas je šele naučila, da znamo pravilno ceniti tudi drugo sadje izven plemenitih vrst. Šipek raste v velikih množinah pri nas, vendar ne v bližini Ljubljane, ker so ga povečini iztrebili. Šipkovi plodovi so izborni za pripravljanje marmelade, ki je okusna in zdrava. Šipkova marmelada. Naberi dovolj zrele, če mogoče od slane poparjene jagode, jih izberi, prereži na pol in očisti peška. Nato jih kuhaj z malo vode, da postanejo mehke. Pretlači jih skozi sito, stehtaj in daj na vsak kilogram soka % kg sladkorja in kuhaj tako dolgo, da postane mezga dovolj gosta. Nato jo zdevlji v kozarce. Jagode šipka za čaj. Zdrave in očiščene jagode razpolovi in jim izloči peščišče, ter jih posuši. Predno skuhaš čaj, namoči jagode vsaj za 2 uri. Caj je zelo zdravilen in pomaga pri ledvičnih in želodčnih boleznih. Ta čaj ima tudi prijeten aroma in dober okus. Čaj iz neočiščenih jagod, pa je izredno zdravilen pri boleznih sečnih organov, pri kamnih in pri bolečinah v mehurju. Šipkove jagode pa lahko tudi skuhamo kot kompot. 12 ur pred uporabo jih namočimo in jih nato kuhamo v sladki vodi tako dolgo, da postanejo popolnoma mehke. Tudi vino iz šipka je izborno, a letos je za to premalo sladkorja. Dren je pri nas vse premalo cenjen. Po drugih državah ga vložijo na sto tisoče kg letno. Pri nas izdelujejo iz njega le dober domač kis. Ravno zato se boje gospodinje dren vkuhavati, ker menijo, da porabi preveč sladkorja. Pa temu ni tako. Dren v sladkorju. Oberi 2 kg zrelega, a še čvrstega drena, ga operi, izberi in osuši. Medtem skuhaj pol kg sladkorja s četrt litra vode in ko je sladkor kuhan, stresi vanj drnulje. Ko ponovno zavre, odstavi in pusti, da se jagode parijo na ognjišču še 10 minut. Nato primešaj nekaj salicilnega praška, poberi s penačo jagode iz sladkorja, jih zloži v kozarec in zalij s sladkorjem. Drenove jagode pa lahko tudi steriliziramo. Izberemo in speremo drnulje, jih zložimo v kozarec, ki jih zalijemo s 50% sladkorno raztopino in dobro zapremo. Steriliziramo jih 10 minut pri 85» C. Češmin se pri nas skoro nikjer ne uporablja, vendar se da iz zrelih češminovih jagod pridobiti okusen, prijeten dišeč in poživljajoč sok, ki je zlasti primeren za bolnike in nam popolnoma nadomesti limonado in druge hladilne pijače. Naberemo zrele češminove jagode, jih odberemo in zmečkamo z lesenim tolkačem. Na 1 kg mezge prilijemo Vi 1 votle in ko je mezga zavrela, kuhamo še 10 minut. Nato precedimo goščo skozi gosto platneno krpo in ko se sok vstavi, ga ponovno filtriramo. Sok stehtamo in dodamo prav toliko sladkorne sipe, ki jo pustimo, da se stopi. Nato zlijemo sok v steklenice in ko se ohladi, jih zamašimo. Ljubljana Z Goreniskeea V Selcih pri Škof j) Loki 60 pokopali daleč na okoli znanega žagarja in mlinarja, ki je padel pod kroglo komunističnega morilca, župana Benedika Franca. _ V Vodicah je umrl 89 letni Ivan Burger, po domače Jakobov oče. V Kokri je udarila strela v poslopje Andreja Polajnerja in zanetila požar. V hlevu eo zgorele tri krave, nekaj prešičev in ovac. Ker je kmetija v hribih, mi bilo ne vode ne ljudi, ki bi omejili požar. V Celovcu so umrli 62 letna žena ključavničarja Neža Bankova, poldrugo leto stari Peter Pregelj im 74 letna redovnica Amalija Jelenova. K. uledar Danes, petek, 4. sept.: Rozalija, d. Sobota, 5. sept.: Lavren..j. O Nočno službo imajo lekarne: dr. Kmet, Tyr- ševa c. 43; mr. Trnkoczy ded., Mestni trg 4; mr, Ustar, Šelenburgova ulica 7. Ljubljansko gledališče ’ Drama: } Sobota, 5. sept. Ob 17.30 »Zaljubljena žena«. Izven. Znižane cene od 10 lir navzdol. Nedelja, 6. sept. Ob 14 »Vdova Rošlinka«. Izven. Znižane cene od 10 lir navzdol. — Ob 17.30 »Mali lord«. Izven. Znižane cene od 10 lir navzdol. Giovanni Cenzato: »Zaljubljena žena«, sodobna igra, ki obravnava konflikt v zakonskem trikotniku, in taktiko, s katero reši pametna zakonska žena zakonsko krizo. Igrajo: Severjeva, Vida Juvanova, Nablocka, Nakrst, Gregorin, Peček, Brezigar in Juga Boltarjeva. Režija: prof. Šest. Predstava v Drami v soboto ob 17.30, po zelo znižanih cenah, od 10 lir navzdol. Obvestila šolskih zavodov Na II. ženski realni gimnaziji v Ljubljani bodo ponavljalni, razredni, privatni in nižji tečajni izpiti po sledečem sporedu v poslopju Trgovske akademije: razredni izpiti (za tiste, ki zaradi prometnih ovir ali bolezni niso v juliju dovršili razreda) od 16. do 18. septembra; popravni izpiti od 16. do 21. sept.; privatni izpiti od 16. do 24. sept. in nižji tečajni izpiti (tudi popravni) od 21. do 24, sept. Podrobni razpored bo objavljen 10. sept. na oglasni deski pred ravnateljevo pisarno (Trgovska akademija, lil. nadstr.). •— Za sprejemni izpit za 1. razred morajo vložiti starši do 15 septembra pri ravnateljstvu prošnje, kolkovane s kolekem za 4 lire in opremljene z rojstnim in krstnim listom ter spričevalom o dovršenem 4. razredu osnovne Jote. Izpit bo najbrž 25. in 26. septembra. Vzorci prošnje se dobe pri iolskem služitelju. — Ravnateljstvo Ravnateljstvo III. moške realne gimnazije v Ljubljani bo sprejemalo prošnje za pripustitev k sprejemnemu izpitu 7. septembra 1942 od 8 do 12 in 15 do 17 v ravnateljevi pisarni. Prošnjo je kolkovati s 4 Lit in priložiti rojstni list in izpričevalo 4. razreda, oziroma izpričevalo o dovršeni ljudski šoli. Sprejemni izpiti bodo v drugi polovici septembra. Ravnateljstvo II. moške realne gimnazije v Ljubljani (Rakovnik) sporoča: 1. vpisovanje učencev »a sprejem v I. razred bo dne 14. sept. od 8 do 12 v ravnateljevi pisarni. K vpisu naj učenci prineso spričevalo 0 dovršenem 4. razredu ljudske šole, krstni list in kolek za 4 lire za prošnjo, katero dobe pri gimnazijskem slugu. Vpisovali.se bodo učenci, stari 10 do 13 let; 2. popravni izpiti za vse razrede bodo 17. sept. Učenci, ki še niso vložili prošenj za pripustitev k popravnemu izpitu, morajo to storiti do 12. septembra: S pismeni nižji tečajni izpit bo 18. in 19. sept., ustni pa od 21. sept. dalje; 4. sprejemni izpiti za redne in privatne učence bodo 23. in 24. sept.; 5 privatni izpiti se bodo začeli 25. sptembra. Začetek vseh izpitov bo ob 8. uri zjutraj. Na I. mešani meščanski šoli na Viču v Ljubljani bodo popravni in razredni izpiti za učence in učenke iV. razreda in zavržnega izpita dne 16. septembra; za učence in učenke vseb prvih razredov dne 17., drugih razredov dne 18., in tretjih razredov dne 19. septembra v poslopju ljudske šole, pritličje desno. — Završni izpiti se bodo pričeli dne 21. in končali dne 26 septembra. Vsi izpiti bodo vselej od 8. ure dalje po razporedu, razobešenem v šolski veži. — Prošnje za izpite morajo biti pravilno kolkovane in izročene ravnateljstvu najkasneje do 15. septembra. (Prošnja se kolkuje s kolkom za 4 lire in še t kolkom za 4 lire za vsak predmet! Te takse so oproščeni po odredbi Visokega komisariata štev. 104 z dne 16. IX. 1941-XX le oni učenci(ke), katerih starši imajo 7 ali več otrok, polovico te takse pa oni, katerih starši iipajo 5 ali 6 otrok. Ta ugodnost za ponavljalce razreda ne velja.) .— Ravnateljstvo. V. HEISER 99 Zdravnik gre # križem svet »še danes bomo šli na lov,« mi je precej obljubil. Določeno je bilo, da bomo odpluli z njegovega otočka, ter se vkrcali na čoln, ki so mu posebni plavači uravnavali ravnovesje; sledila nam je še *adja za spremstvo. »Mi ne lovimo morskih psov s slanino,« je rekel poglavar. »Prav za Prav jih mi lovimo za našo zabavo. / ukaj ne štejemo za športsko, če kdo *°vi morske pse na trnek. Za vabo so nam naše roke.« »Mar se nikdar ne dogaja, da pri jakem lovu pride kdo ob svoje roke?« »Skoraj nikoli < »Kako pa potem ravnate,« »Pokazal vam bom.« , Veslali smo počasi ob vnanji stra-nf meje, ki so io tvorile pečine. Poglavar je vtaknil roko v vodo ter jo Počasi gibal. Kmalu je vzdolž čolna Priplul morski pes, a med njim in jned roko se je počasi pogrevala zn o -ka in žival je plula vanjo, ne da bi se za vrv menila. Kakor hitro jp vrv Z(lrsnila čez prve sprednje plavuti, ° zanko narahlo zadrgnili v vozel. e bi ta zdrknil proti repu, bi se riba začela otepati ter bi utegnila prevrniti čoln. V hipu, ko so zanko zategnili, je Fau Mui Na roko urno odmaknil. »Vse odvisi od tega, kako človek ravna,« je dejal. »Če giblješ roko prav počasi, se bo tudi morski pes bližal čisto polahko. Ce pa jo hitro DremikaS, je roka že izgubljena.« Pustili so, da se je žival spet oddaljila za kakih petdeset metrov, potem pa so jo jeli vleči na čoln. Eden od posadke je imel pripravljeno dolgo gorjačo in ko je bil morski pes v bližini, ga je omamil s krepkim in dobro merjenim udarcem. Potem so vrv predali možem na spremljevalni ladji ter pošast potegnili na krov. V dveh urah in pol smo jih tako ujeli več ko dvanajst, od katerih je bjl vsak dolg po dva do tri metre. Ta prikaz bi lahko pojasnil, zakaj sem v San Joseju odnesel zdravo )«P" žo. Pamet me je prav vodila, ker je verjetno, da je vsa skrivnost v tem, da se počasi giblješ. Večkrat sem slišni tudi govorico, da se domačini Južnega morja spus-stijo v boj z morskim psom, ipri tem pa nimajo drugega v rokah kakor nož. Dr. Lambert je na raznih otokih ponujal pet in dvajset dolarjev,, da bi videl tak podvodni 6popad, a čeprav taka vsota predstavlja precejšnjo premoženje po teh krajih, se ni javil nihče, ki bi 6e hotel zanjo potegovati. V Manleyu v Avstraliji so morali postaviti železno ograjo, ki jo kopalci niso smeli preplavati. Letala so zviška oprezovala in kakor hitro so letalci uzrli morskega p«a, so dali znak in kopalci so se morali umakniti na varno. Kljub vsemu temu pa dnevniki skoraj sleherni teden prinašajo novice o ljudeh, ki se niso ravnali po varnostnih navodilih in. so jih morski psi raztrgali. Pri avojem bolniškem delu sem že imel priliko zdraviti ljudi, ki so jim morski psi odtrgali noge. Tudi krokodil lahko z enim ugrizom odtrga nogo, a njegovi zobje v resnici trgajo tkiva in jih zmečkajo, ukrivljeni zobje morskega psa pa, ki so ostri kakor britev, kost gladko odgriznejo, tako da zapustijo nedvomno znamenje. Mnogo sem si prizadeval, da bi pobil bajko, češ, da morski psi človeka ne ugriznejo. Neki angleški mesečnik je precej dolgo časa razpisoval denarno nagrado tistemu, ki bi mu poslal resnično in potrjeno poročilo, da je morski pes človeka ugriznil. Leta in leta sera skušal najti nepobiten dokaz, a dolgo - nisem mogel priti do nobenega primera, nagrada pa je še zmeraj veljala. Končno pa sem le fotografiral 6tegno, ki je jasno pričalo o zobeh morskega psa, ter jih je bilo v ugrizu kaj lahko prepoznati. Takoj sem se potegoval za denar. Moje pismo pa je ostalo brez odgovora. Pisal sem znova, a šelp po tretjem pismu sera prejel odgoVor, da so nagrado odpravili. Majhen velik narod iMi potrošimo vsako leto 65 milijonov jenov za zdrastvo,« so dejali Japonci, ko so nas 1. 1924 naprosili, naj bi pregledali njihovo delovanje — »in vendar ne pridemo do tako dobrih uspehov kakor drugi narodi naše vrste. Samo dvoje je možno: ali zaman trošimo toliko denarja za zdravje ali ga pa ne znamo obračati, kakor bi morali. Vsakemu uradu smo dali navodila, naj vas povsod sprejmejo in naj vam dajo vsa pojasnila, ki bi vam bila potrebna. Dali vam bomo tolmača, ki naj vam pomaga, ali pa tudi ne, kakor pač želite. Vsa vrata vam bodo na stežaj odprta, nikjer ne bo nobenih ovir, ker na« zelo ima, da bi vedeli, kaj ni prav « Prepotoval sem vso Japonsko, po morju, v vlaku, v avtomobilu, v domačem koleslju »rikšavu« te povsod vneto iskal, kaj ovira zdraftvo na potu do napredka. Potovanje v avtomobilu po Japonskem je bilo tako, da so se človeku pogosto ježili lasje. Avto- mobilisti 60 drveli ko norci po tako tesnih ulicah, da so se morali pešci pritisniti ob zid. če niso hoteli, da bi jih doletela nesreča. Ulice po vsem otoku so bile stalno prepolne ljudstva, ki se ni do6tj menilo z« promet, tako da je zdaj pa zdaj prišlo do hude gneče in popolne zmešnjave koles, »rik* šavovc ter ročnih vozičkov. Vse ceste so bile hudo živahne, povsod pisani glasovi in barve. Smejoče se deklice, podobne metuljem v njihovih pisanih »kimonih«, so stopicale po kvadrastem in Ipknjičavem tlaku ter klopotale s svojimi lesenimi cokltcami. Potujoči prodajalci so hodili naokrog ter ponu-jeli blago na majhnih ročnih vozičkih, ali na nevarno pozibavajočih se drogovih. Dežela otoškega cesarstva je prav rahle vnanjosti, kakor jo vidimo na kakem' Sešujevem črtežu (Sešp je bil slaven japonski slikar) Dežela, kjer so vsako ped plodnp zemlje obdelova- li in kjer je rodovitna gruda tako redka, je nudila izreden pogled na neskončno vrsto gričev in dolin: pogled na toliko ljubljeni sveti Fudžijam« in velika obmorska stebrišča, ki naznanjajo bližino svetišč; pogled na rdeče pološčene mostove, ki spajajo razne otočke Povaod pa vidiš papirnate svetilke, ki plešpjo po zraku, in i«kreče se kresnice nad bučnimi rekami, go-«(e • pritlikave smreke tn bleščeče se krizanteme; cvetoče črešnje in slive spomladi ter goreče javore v jesenu Štev. 201. Kavkaz - dežela pravljic, bogastva in žalosti Že nekaj časa je v ospredju svetovnega zanimanja boj za Kavkaz, za tisti kos ruske zemlje, ki slovi po svojem velikem bogastvu na petroleju. Ta dežela pa je postala slovita tudi po svojih pripovedkah, ki jih je mnogo nastalo vprav zaradi tega, ker tam na številnih krajih prihaja na dan zemeljski petrolej. Oglejmo si Kavkaški svet Se malo od druge strani, kakor ga gledamo ponavadi. Ogromni kavkaški' gorski hrbet je zavit skoraj vedno v meglo. Le redkokdaj pokaže svoje edinstvene naravne krasote, visoke gorske vrhunce, pokrite z večnim snegom in ledom, vsaj v višinah nad dva tisoč metrov. Najvišja kavkaška vrhova Kazbek in Elburs pa dosegata celo višino nad 5000 m. O Elbursu pravijo, da se je nanj vsedel golobček, ki ga je ob vesoljnem potopu spustil iz svoje ladje Noe in da mu je od tam prinesel prvo zeleno vejico v znamenje, da vode upadajo. Ko govorimo o Kavkazu, imamo ored seboj torej neko svetopisemsko deželo, zlasti še, ker se onstran Kavkaza _ v tako imenovanem airmenskem višavju dviguje gora Ararat, na katerem je baje obtičala Noetova barka. V Atesh - Gathu je bilo svojčas svetišče oboževalcev ognja. Iz nizkih oltarjev se je dvigal večni podzemeljski ogenj, pred njim pa so poklekali številni verniki ter molili svojega boga. Danes pa je življenje v tej deželi precej drugačno. Naravne krasote, ki jim jih ni enakih Čez kavkaški hrbet, ki je pravi skalnati in iledeni zid, vodita v glavnem dva večja gorska prelaza: prvi, Kazbeški prelaz v višini 3475 metrov, drugi, Mamiselski, pa v Višini 3785 m. Preko teh prelazov nas pot pripelje v tako imenovano Transkavkazijo, v pravljično deželo Georgijo, ki meji na Perzijo. To je dežela, ki je znana po veliki gostoljubnosti ljudstva in ipo naravnih krasotah, o katerih pravijo, da jih nikjer več na svetu ni enakih. Znano je tudi, da se Georgijci odlikujejo po svoji nenavadni premetenosti in edinstveni zunanjosti. Tujec dobi vtis, kakor da ima pred seboj same kneze. Georgija je res nekaka dežela knezov, o katerih gre glas, da so silni sladokusci, razsipneži in zapravljivci. To je tista sovjetska pokrajina, kjer slišiš vse mogoče tuje jezike. Muhasto podnebje Kavkaz je nekak ščit. ki varuje deželo jtižno od tega gorskega hrbta. Predhribje je močno poraščeno z gozdovi, podnebje pa ni preveč prijazno. Poleti vlada silna vročina, pozimi pa najhujši mraz. V zimskem času divjajo tukaj tudi hudi snežni viharji ter ustvarjajo ogromne zamete. Dostikrat se zgodi, da pod takšnimi zameti končajo cele irume konj in drobnice. Kirgizijci so na ta način pred nekaj leti izgubili na tisoče in tisoče glav svoje živine ob priliki enega samega takšnega snežnega viharja. »Drevje in poti so moja moč!« V kavkaških prelazih in tesneh so se leta in leta uspešno držali kavkaški uporniki, ki se niso hoteli pokoriti sovjetskim oblastem. Nek močvirja, moje gorske tesni in moji gozdovi me delajo močnejšega od katerega koli vladarja. Da bi mogel maziliti v svetim oljem vsako drevo v teh mojih gozdovih ter razliti dišeči med po blatu svojih poti! Ta drevesa in te moje poti so moja moč.« Na podnebje pod Kavkazom ima velik vpliv tudi večni ogenj v notranjosti zemlje. Temperatura dela silne skoke. Včasih je tako vroče, kakor kje v puščavi, drugič pa se človeku spet zazdi, da se je v hipu znašel kje v severnih polarnih krajih. Sadje tu sijajno obrodi, a je skoraj brez okusa. Onstran kav-kaškega gorskega hrbta se vleče ena najbogatejših dolin na svetu. Imenovali bi jo lahko »dolino petroleja« Na tisoče petrolejskih vrelcev je med Bakujem ob Kaspiškem morju, ter Batumom ob Črnem morju. Petrolejski vod med tema dvema mestoma je dolg 800 km. A čeprav je ta dežela tako bogata, vendar nudi turobno sliko. Vse je v dimu. Zaradi njenega bogastva jo imenujejo tudi »zakladnico sovjetske vlade«. Najmanj tri četrtine stroškov za naročila v tujini Rusija plača s svojim petrolejem. Zato je ta dolina res nekako srce ruske moči, priklenjeno med te gorske vršace, pokrite z večnim snegom. A obenem je to tudi dežela silne draginje vsaj bila je. Že pred šestimi leti je tam klobuk stal 200 lir, par čevljev 400 lir, avtomobil pa 100.000 lir. Batum je žalostno mesto, polno malarije, mesto zavilo v večni molk. Tam vlada tropsko podnebje in uspeva tropsko rastlinstvo. Človeku se zazdi, kakor da je prišel h kakšnemu jezeru ali reki kje v ekvatorialni Afriki. Neprenehoma dežuje, najmanj 300 dni v letu, včasih nepretrgoma kar po več tednov v silnih nalivih, kakor kje v tropičnih krajih. Griči so poraščeni z gozdovi, kjer so poleg borovcev agave in palme, ob robovih teh gozdov pa so veliki nasadi čajevca. A ptiči ne razveseljujejo teh krajev s svojim petjem in nad vso pokrajino 'leži nekaka večna mora. Operacija slepiča v podmornici Kdor se vozi s podmornico, mora res računati na vse, tudi na to, kar se je zadnjič pripetilo na vožnji po Tihem morju nekemu japonskemu podmorničarju. Vnel se mu je slepič in treba je bilo nujne operacije, če naj podmorničar ostane pri življenju. Vselej, kadar se podmornica odpravi ven na široko morje, vzame s seboj tudi posebnega zdravnika. Tako so ga imeli tudi na omenjeni podmornici. Ko je zdravnik ugotovil, da silne bolečine, ki jih je začutil podmorničar, izvirajo od vnetja slepiča, se je hitro odločil za operacijo. Na njegovo prošnjo so krmarji spustili podmornico precej globoko v morje, da bi mirneje plavala, kajti človek, ki se mu vname slepič, potrebuje mir. S tistimi maloštevilnimi pripravami, kolikor jih je imel v podmornici pri rokah, je zdravnik hitro operiral bolnika in mu rešil življenje. Pravijo, da je tedaj, ko se je podmornica vrnila v svoje oporišče, operiranec že popolnoma okreval in da mu niti ni bilo treba zaprositi za kak bolniški dopust. Tudi to je dogodek, o katerem l»o tisti japonski mornar, če dočaka mirne čase, nekoč s ponosom pripovedoval. CeURI EV SIN Tatar je nekoč dejal nekemu tujcu: j Moja iinao Veliki načrti za gradnjo delavskih hiš v Bolgariji a o POGORSKA PRAVL3ICA SPISAL JOŽE TOMA2IC RISAL 30ŽE BERANEK 69. Šele po poroki je oglarjev sin pripovedoval svojo zgodbo mladi ženki. Ona pa je hotela, da takoj odideta na pohorsko planino. In res, takoj se podasta na zeleno planino, kjer poiščeta v oglar-ski bajti stara oglarja in oglarko. V naročju prinese tedaj oglarjev sin svojo ženko v bajto in pravi: »Ljuba oče in mati! Pred leti sem odšel v svet iskat srečo; sedaj glejta, našel sem jo!« Tedaj se vsi veseli objamejo in poljubijo. 70. Oglarjev sin — medvešček, sedaj kraljev naslednik, je velel ob planinskem jezeru postaviti prelep gradič, kjer sta živela odslej tudi njegova starša, oglar in oglarka, brez skrbi in dela. Pa saj sta lo tudi zaslužila, zakaj na planini sta se nadelala in dovolj namučila. Oglarjev sin pa je peljal svojo ljubo ženkico v zeleni pohorski gozd, v frato med maline, od tam na zapuščena, črna kopišča, v medvedjo jamo, kjer je ob svoji materi preživel svojo mladost. Ob planinskih jutrih in večerih pa sta sedla v čoln in veslala po zelenem jezeru. Z okna sta gledala na nju stara oglarka in oglar. Na zeleni pohorski planini so živeli dolgo in srečno. Konec. Zaradi vedno večjega pomanjkanja stanovanj v vseh večjih bolgarskih mestih, kar je zlasti občutno v glavnem bolgarskem mestu Sofijt, so se odločujoči krogi na Bolgarskem odločili za velik gradbeni načrt, ki ga bodo začeli takoj izvajati. Največje pomanjkanje stanovanj je seveda med deiovnimi ljudmi. Zato se je vlada odločila pričeti z gradnjo velikega števila stanovanj, ki bodo določena izključno samo za delavce. Delavske hiše z vrtovi Mestna občinska uprava v Sofiji je stavila na zapadnem robu mesta na razpolago 110.000 štiri-jaških metrov prostora, na katerem bo zavod za socialno zavarovajne začel takoj graditi 29 stanovanjskih blokov. To bodo trinadstropna stanovanjska poslopja, od katerih bo imelo vsako poslopje po 12 delavskih stanovanj. Vsako stanovanje bo imelo dve sobi, kuhinjo in kopalnico, ki bo narejena tako, da jo bo mogoče hkrati uporabljati tudi za pralnico. Vsako stanovanje bo imelo tudi 70 štirijaških metrov vrta, na katerem bo vsaka družina lahko pridelala precejšen del potrebnega sočivja, zelenjave in povrtnine. Stanovanjski bloki bodo zgrajeni tako, da bodo na nek poseben način tvorili posebno mestece zase. Zgoraj navedenih 29 stanovanjskih hiš je namreč samo začetek. Za družine, ki bodo stanovale v tej stanovanjski četrti, bo zgrajena posebna osnovna šola, lastna bralnica, lastna pošta in kino dvorana ter lasten dnevni prostor in igrišče za otroke, ki bodo torej živeli pod boljšimi pogoji, kar pa je najtrdnejši temelj za zdravo mladino. Posebna skrb je veljala zlasti otrokom, ki jih bo v tej stanovanjski četrti gotovo mnogo. Pogoj je namreč, da bo morala imeti vsaka družina, ki bo hotela dobiti tod stanovanje, najmanj 3 otroke. Da bi čim bolj omogočili delavskim družinam uporabo teh stanovanj, bodo za ta stanovanja odpravljeni vsi koleki, davki, dajatve in sleherna zemljarina. Najemnik lahko postane lastnik Delavci ne bodo tod samo plačevali najemnine, ampak bodo lahko sčasoma postali sami lastniki teh stanovanj. Zato pa bodo morali mesečno plačevati zavodu za socialno zavarovanje razmero-roma nizke obroke. Zavod za socialno zavarovanje namreč nima namena ostati sam lastnik teh sta- —I ' novanj. Ta bo samo vodil vso gradnjo in bo za to uporabil svoj zavarovalni rezervni sklad, i Hišne načrte imajo tudi druga bolgarska mesta: Plovdiv, Svilanj in Gabrovo, ki bodo prav tako gradili podobna delavska naselja in sicer po sistemu dvodružinskih hišic z večjim vrtom. Sofija ima vsako leto 15.000 prebivalcev več Vedno naraščajoče primanjkovanje stanovanj je predvsem posledica hitrega dotoka prebivalstva glavnega bolgarskega mesta. Število prebivalcev v Sofiji je znašalo 1. januarja 1939 okoli 360.000 ljudi in je vsako leto povprečno naraslo za 15.000 novih naseljencev, tako da je število prebivalstva * 1. januarja letos doseglo že 408.000. Stanovanjsko stisko je seveda v mnogočem povzročilo tudi zastajanje v gradnji privatnih hiš, kar je posledica sedanjih vojnih razmer. Huda stanovanjska stiska je celo nujno silila do zakonitih mer, s katerimi je bilo prepovedano doseljevanje v Sofijo. Mestna sofijska občina 'je bila tudi prisiljena ustanoviti poseben urad za stanovanja, kjer je bilo treba prijaviti vsako prosto stanovanje. Uspeh ' tega urada ni bil zadosten, ker število prijavljenih prostih stanovanj še zdaleč ni moglo zadostiti vedno naraščajočemu povpraševanju. Hude kazni so zagrožene za one, ki takoj ne oddajo praznih stanovanj ali ki oddajo stanovanj zadržujejo brez zadostnega razloga. Zavod za socialno zavarovanje bo torej s svojo akcijo napravil velikansko delo in bo poskrbel ravno najrevnejšemu sloju cenena in udobna stanovanja. Računajo, da bo to delavsko naselje zgrajeno v najkrajšem času, saj so vsa denarna sredstva že na razpolago. Najvišje nemško odlikovanje, hrastov list z meči in briljanti na viteškem križu reda železnega križa je prejel »as« nemškega letalstva, major Golob, ki je dosegel 150 letalsko zmago. V Varni je bila ustanovljena nova italijansko-bol-garska plovbna družba »Istovol«, ki bo skrbela za prevoz blaga med obema državama po Donavi. Ker na Švedskem primanjkuje kovin za kovanje drobiža, so sklenili zmanjšati količino srebra v kovancih in nadomestiti bron z železnim denarjem. Novi denar pa bo imel tudi nekaj srebra. 8ELMA LAGERLOEPt 8» NA RAZPOTJIH SRCA BOH AN Ko sta obe gospodični iz Holma prišli v občinsko hišo, 6e je rvila dražba ravno začela. Na- klopi, daleč »predaj v sobi, so sedeli ubogi otroci: najstarejša sestra v sredini e triletnim otrokom v naročju, ostali pa okrog nje. Nič niso glasno jadikovali. Le tiho, nepretrgano stokanje se je črnlo od njihovih sedežev. Ko so tako raztrgana in sestradani * edli na klopi, so se morali vsi nehote namisliti, da utegnejo ti otroci doživeti še kaj hujšega, kakor pa so doslej. In tisto, kar jih je sedaj čakalo, so vsi očitno smatrali za vrhunec bede. Ob stenah okrog in okrog, je sedel® pisano revno ljudstvo, kakor ga sicer pri podobnih dražbah drugačnega niti pričakovati niso mogli. Le spredaj za pred«ed»tveno mizo je bilo nekaj članov občinskega sveta, nekaj kmetov in nekaj kajžarjev iz rudniške oko-lice( ki naj bi nadzorovali dražbo, da bi šlo vse v redu in da bi otroci prišli v roke ljudem, ki so bili znani kot dobri in pošteni. Najstarejši izmed otroške kopice, suhljati, silno dolgi deček, k bil ravno stopil na mizo, da bi ga razstavili vsem na vpogled. Dražilelj ga je ponujal kot pastirja ali drvarja. Neka žena, ki se ji je po obleki videlo, da je zelo revna, je stopila naprej, da bi Čim boljše videla, česa bi bil deček sposoben. Dalje od tu torej Se niso prišli, ko je vstopil Karel Artur Eckenstedt. Obstal je na pragu in se ozrl po sobi, potem pa dvignil roki proti nebu in vzkliknil: »O, moj Bog, obrni svoje oči od nas! Nikar ne glej tega, kar se pred našim* očmi dogaja!« Potem je stopil k strogim možem okrog predsedstvene mize: »Prosim vas, moji sokristjani«, je dejal, »nikar ne delajte tako velikih zločinov! Nikar ne dopustile, d ase ljudje prodajajo kot sužnji!« Vsi navzoči so bili spričo tega nastopa silno presenečeni. Revna žena se je naglo umaknila od mize nazaj proti vratom. Možje iz občinskega sveta so stopili malce naprej, vendar so se zopet, nekoliko v zadregi, umaknili v svoje klopi. Vse skupaj je kazalo, kakor da bi jim bilo nepristojno vmešavanje svečenika v občinske posle bolj neprijetno, kakor pa njihovi lastni ukrepi. Končno je eden iz njihove srede vstal: »To je sklep občinskega odbora«, je rekel. Mladi svečenik pa je stal, lep kot sam Bog, z dvignjeno glavo in bleščečih oči. Prav , gotovo ni kazal, da bi se nemeraval umakniti pred močjo sklepa občinskega sveta. »Prosim kmeta Arona Maenssona, da takoj odredi prenehanje dražbe.« »Gospod doktor Eckenstedt je vendar slišal, da se dražba vrši na temelju sklepa občinskega sveta.< Karel Artur je skomizgttil z rameni in še obrnil stran od tega moža. Položil je svojo roko na ramo razstavljenega dečka. »Odkupim ga jaz,« je rekel. »Stavljam vam tako nizko ponudbo, da je ne more nižje postaviti nihče. Ponujam vam, da bom za dečka skrbel brez sleherne odškodnine od strani občine.« Kmet Maensson je vstal, toda Karel Artur se ni ozrl nanj. »Ni treba več izklicevati,« je rekel draiitelju Karel Artur. »Ponujam vam enkrat za trikrat isto odkupno ceno za vse otroke.« Tedaj so vsi navzoči vstali. Le Elin in njeni bratci in sestrice so negibni obsedeli. Niso bili sposobni, da bi razumeli tisto, kar se je bilo dogodilo. Kmet Maensson je skušal nekaj pripomniti. »Potem je to stara zgodba, je rekel. »Mi smo sprejeli la ukrep, da bi za večne čase naredili konec neprestanemu prosjačenju.« »Otroci ne bodo nič več beračili.« »Kdo jamči za to?« »Jezus Kristus, On, ki je rekel: Pustite male k meni! On bo porok za vse te male otroke.« Ko je to izgovarjal, je iz njega odmevala tako ukazujoča sila in visokost, da ni strogi kmet naiel niti besedice za odgovor. Tedaj je stopil Karel Artur h kopici otrok. >Pojdite sedaj, otroci!« je rekel. »Tecite domov! Jaz sem vas izdražil,« Še vedno si niso upali premakniti se. Tedaj pa je vzel Karel Artur najslabšo iz Elininega naročja in s triletnim otrokom v na- ročju ter z desetorico ostalih za seboj zapustil občinsko hišo. Nihče mu ni delal ovir. Več takšnih, ki so nameravali otroke kupiti, se je osramočenih in preplašenih umaknilo. Ko pa sta obe sestri prišli domov in svoji materi pripovedovali o celotnem pripetljaju, je bila milostna gospa tako globoko ganjena, da je izjavila, da bo treba pač nekaj storiti, če hoče podpreti mladega pastorja pri preskrbovanju toliko rejencev. Bila je mnenja, da bo treba izvesti javno zbirko za gradnjo otroškega zavetišča in prav to je bil razlog, zavoljo katerega sta obe gospodični prišli v proštijo. Hoteli eta Karlini povedati, kako se je vse to zgodilo. V trenutku, ko je bilo pripovedovanje končano, je Karlina vstala in jokajoč zapustila sobo. Hitro je morala v svojo sobo, da se je lahko vrgla na kolena in se zahvalila Bogu. Tisto, o čemer je tako dolgo sanjarila, se je torej začelo izpolnjevati. Karel Artur se je pred ljudmi pokazal kot voditelj, kot pobornik novih poti, po katerih vodi ljudi k Bogu. Zmagoslavje. Nekaj dni kasneje je gospa proštova Forsius nekega dopoldneva stopila v sobo svojega moža, ki je ravno sedel za pisalno mizo. »Pridi, stari, pojdi z menoj v jedilnico in tam hoš videl nekaj lepega!« Stari gospod je takoj vstal in odšel v jedilnico. Tam je videl Karlino, ki je s pletenjem v roki sedela ob oknu. Toda delala ni, temveč so ji roke negibno počivale v naročju, sama pa je nepremično gledala skozi okno na stransko poslopje, kjer je imel Karl Artur svoje stanovanje. Neprekinjena reka obiskovalcev se je premikala ta dan od glavnih vrat proti stranski hiši in pogled na vse to je potegnil nase Karlinino pozornost. Za ljudsko thkarno t Ljubljani) Joie Kramar« - Izdajatelji tel Sodja — Uredniki Mlr»c Javornik - ftokopUov n« vračam« - »Slo*enski dom« t*tia)a ob delavnikih uh u - Mesečna naročnina 11 lir, u inozemstvo 13 Ul — UredoUtvoi Kopitarjeva alte« trli) - Uprav«) Kopitarjeva alica t, Ljubljana - leleloa lin «o-oi de - Podralntca, Nov« mesto