

Franc Pirec,

oče umne sadjereje na Kranjskem

in

apostolski misijonar

med Indijani y severni Ameriki.

Spisal

P. Florentin Hrovat

Izdala in založila

Družba sv. Mohora v Celovcu.

1887.

Natisnila tiskarnica družbe av. Mohora v Celovcu.

Z dovoljenjem visokočastitega Krškega knezoškofijstva.


' . O' 00?l-£'l ■-

U vo d.

„Hvalimo sloveče može. Veliko slovečega
je storil Gospod nad njimi. Gospodovali so po
deželah; bili so mogočni in z modrostjo pre-
videni možje, ki so kot preroki čast prerokov
razglaševali. Zapovedovali so ljudstvu in dajali
z močjo*>svoje modrosti najsvetejše nauke. Pri¬
dobili so si čast svojega ljudstva in bili hvaljeni
že v svojih dneh.“ (Sirah 44.)

4^e|fj|e besede sv. pisma so mi prišle v spomin, ko sem
" '-mo  pričel spisovati delovanje našega rojaka in misijonarja,
d rajnega gospoda očeta Franca Pirca. Veljajo o njem
v popolni meri.

Menil sem sestaviti le kratek životopis. Povod temu so
dale razne opombe po časopisih, češ, v Ameriki slavijo že
stoletnico njegovega rojstva, rojaki pa niti životopisa nimajo.

Ko pa sem pričel nabirati gradiva, — kar pa mimogrede
rečeno ni ravno lahka reč onemu, ki ne biva v velikem mestu,
kjer so razne knjižnice, iz kterih si lahko izposodi knjig, —
našel sem jako mikavnih poročil iz njegovega spretnega peresa
v „poročilih Leopoldinske  družbe 11 , v „Novieah“
in „D a ni  ci“. Blagi mož je opisoval od leta do leta sam svoje
blagonosno delovanje misijonsko. Sevčda je čestokrat zamolčal
to, kar bi mu donašalo pozemeljske hvale, da ne zgubi za-
služenja pred Bogom. Le Bogu samemu so znana vsa njegova
dela. Tudi so njegova razna poročila tako podučljiva, da bi
bilo škoda, ko bi ostala raztresena. Zategadel sem jih kolikor
mogoče posnel od besede do besede ter spletel v jedno celoto.
S tem pa je narastlo gradivo. Opisal pa sem tako z njegovimi
lastnimi besedami njegovo delovanje; torej bralcu ne gre dvo¬
miti o resnici. Vpletel sem tudi njegove pesmi, ker nam z
njimi opisuje svoje delovanje ali pa znamenite črtice iz svojega
misijonskega življenja.

6

Nemogoče se skoro zdi, da bi zamogel človek v tej dobi
svoje starosti, ko že misli na počitek in pokoj, lotiti se tako
velikanskega in trudapolnega dela. Pač je Bog prečuden v
svojih sklepih in naredbah! Starčka si izvoli, da razširja nje¬
govo ime po razprostrtih gozdih in planjavah Indijanov, da
prerodi malikovalske divjake v pohlevne ovčice Kristusove,
ter jim prinese pravo omiko in srečo. Pač veljajo tudi o našem
misijonarju besede, ktere je govoril Gospod o prvaku vseh
misijonarjev, o sv. Pavlu: „Iz volj ena posoda mi je,
da nese moje ime med nejevernike  in  kralje. 1 '

Pač smemo biti Slovenci ponosni, da imamo rojake, ktere
slavi in časti stari in novi svet. Jeden izmed teh je tudi naš
misijonar oče Franc Pirec. Da bi toliko bolj spoznali take
blage može, ki so se odrekli vsem zložnostim življenja, da le
služijo bližnjemu v zveličanje, v razširjenje sv. vere in prave
olike, — to nameravam s tem spisom.

Dragi Slovenci, berite pazljivo delovanje misijonarja očeta
Fr. Pirca! S tem se bodete prepričali, kolike vrednosti je
sv. vera in neumrjoča duša. Gotovo bodete potem skrbeli,
da ohranite ta najdražji zaklad tudi njim, ki pridejo za vami
(svojim potomcem) in rešite svojo dušo.

če le nekoliko dosežem s temi vrsticami ta namen, dovolj
mi je poplačan ves trud.

V Novem Mestu,  meseca aprila 1886.

P, F, Hrovat,

Prvo poglavje.

Pirčev rojstni kraj, mladost in delovanje na Kranjskem.

Ljuba kranjska mi dežela!
Rad spominjam se na te,

Ki si mi življenje dala,
Starše, ki vzredili me.

fggjfeako slove prva kitica pesmi, v kteri opisuje slavni
indijanski misijonar, rajni g. Franc Pirec, v osmih je¬
zikih (v slovenskem, nemškem , latinskem, laškem,
francoskem, angleškem in dveh indijanskih) glavne
črtice svojega zaslužnega življenja. Ko je bil prišel nazaj iz
Amerike, jo je kot 88 letni starček še rad zapel o raznih
priložnostih in v druščinah.

In zares! iz vsega njegovega delovanja veje pravi duh
domoljubja. Ce tudi preobložen z misijonskimi posli (deli),
vendar ni pozabil svoje domovine in rojakov. To nam spri-
čujejo razni njegovi spisi, ktere je pošiljal iz daljne Amerike,
iz temnih zaraščenih gozdov indijanskih, da bi koristil tudi
svoji domovini in ljubim svojim rojakom. Mož zasluži, da si
ga Slovenija zapiše z zlatimi črkami v svojo zgodovino.

Kake pičle pol ure od prijaznega mesteca Kamenika se
razprostira na lepi ravninici ob vznožju sivega Grintovca in
Kameniških planin vas Godič. Tu je tekla zibelka našega
slavnega rojaka. Omenjeno selo pripada za današnje ddbe k
Mekinjski fari, ki je bila ustanovljena leta 1787., ko je bil
zatrt nunski samostan v Mekinjah. Poprej pa je obsegala vsa
ta sela Kameniška fara.

Naš France je zagledal luč sveta 20. dan meseca novembra
leta 1785. Iz njegove otroške in mladeniške d6be nam je
znano pičlo malo. Ko naš France nekaj doraste, pričel je
obiskovati šolo v Kameniku. Oskrbovali so jo frančiškani.
Ta korak omenja v pesni tako-le:

Cas otročjega življenja,
Mlada leta preleti;

Želja v šolo se mi vnela,
Prav vesel sem bil grede.

8

Izvršivši ljudsko šolo, stopi v latinske šole v Ljubljani.
Za te dobe pa so bili zavoljo francoskih vojsk viharni časi
za Kranjsko. Yendar pa se je ravno tedaj za razvoj materinega
jezika storilo tudi veliko dobrega. Slovenščina, dosihdob popol¬
noma zanemarjena po šolah, postala je učni predmet. Tako
tudi francoski jezik.

Prvi naš pesnik, V. Vodnik, je vnemal srca učeče se
mladine do materinščine. Ta ljubezen se je vnela tudi v srcu
nadarjenega Franceta Pirca. Tudi francoski jezik, kterega se
je bil naučil, mu je močno koristil v poznejših letih.

Zel6 pridno se uči v latinskih in modroslovskih šolah,
in ko je dokončd, stopi vrli mladeneč v Ljubljansko duhovno
semenišče. Leta 1813. ga posveti Ljubljanski škof Anton
Kovačič v mašnika. Bil je v 28. letu svoje dobe.

Kot duhovni pomočnik je deloval v vinogradu Gospodo¬
vem na Kranjski Gori in pri Fužinah. Čez sedem let postane
župnik v Pečah na Gorenjskem. Deset let je oskrboval to
župnijo. Vnetemu župniku je bil na skrbi večni in časni blagor
izročenih mu ovčic. Hotel je biti pravi pastir, ne najemnik.

Jako ga je srce bolelo, ko je videl, kako je naš kmet
zanemarjen. Živo je čutil potrebo poduka kmetom v gospo¬
darskih rečeh, in to v domačem jeziku, da si zboljšajo stan.
Zlasti ga je peklo, da se zanemarja sadjereja, ki bi lahko
donašala dokaj dobička. Bil je sam vsem najlepši zgled. Koder
je služboval, zasadil je lepe sadne vrte.

Kot marljiv in delaven ud kranjske kmetijske družbe
začne za te d6be spisovati knjigo „Kranjski vrtnar",
ktero je na svitlo dala kranjska kmetijska družba leta 1830.

Iz Peč se preseli g. Fr. Pirec za župnika v Podbrezje.
Tukaj je deloval kot župnik pet let. Zasadil je jako lep in
vzgleden sadovnjak. Sad tega njegovega truda je vžival hva¬
ležnega srca še le njegov naslednik. V Podbrezju je dodelal
in dal na svitlo drugi del „Kranjskega vrtnarja 1 '.  Skoro
gotovo je ta knjiga še dandanes najboljša, kar jih imamo
Slovenci o tej stroki.

„Spoznati moramo," piše v predgovoru, „da smo v reji
sadja še daleč zadi za drugimi deželami, in da ne prevdarimo
dobička, ki bi ga nam vrglo obilno dobrega sadja. Vidi se
sicer že marsikje žlahtno drevje, vendar leži še veliko zemlje
prazne, ki bi lahko rodila žlahtno sadje, pomagala nam k ži¬
vežu in zboljšala dohodke. Naša gosposka, ki dobro ve, koliko
prida prinese deželam, če se veliko in dobrega sadja zaredi,
priporoča in zapoveduje drevesa saditi, cepiti jih in skrbeti,

9

da bi dobili veliko žlahtnega sadja. Vendar vse to ne bode
nič zdalo, dokler vi, kmetijski gospodarji, ne bodete prav spo¬
znali, kolikega dobička daje dobro sadje, in dokler nimate do
vrtov pravega veselja.

Le pomislite, koliko prida vam sadje obrodi. Vživajte su¬
rovega ali kuhanega, vselej vam veliko odrine. Če prihranite
posušenega, varuje vas ob hudi letini lakote. Če ga v mesto
prodaste, ali mošt iz njega stlačite, ali pa žganje iz njega
skuhate, zaleglo vam bode veliko in povekšalo dohodke. Lepo,
dobro sadje nas tedaj razveseljuje, pomaga nam k živežu, po-
vekšuje nam premoženje in nas varuje ob hudi letini lakote.
Prizadevajte si tedaj, kmetiški gospodarji, vse pripravne pro¬
store z žlahtnim drevjem zasajati, ker od tega bodete vživali
sami veliko dobička, in vaši otroci vam bodo hvaležni in še
po smrti bodo radi za vas molili. “

Tako je vrli gospod pred blizu 60 leti opominjal Slovence,
naj pridno sade sadno drevje. Te besede imajo tudi dandanes
še isto veljavo, ker gledč sadjereje po Slovenskem še ni tako,
kakor bi moralo biti. Naj bi vsaj sedaj obrodile te besede
stoteren sad.

Naj tti navedem tudi zlatih besed, ktere piše o žganju v
ravno tej knjigi: „Škoda je, sadje v žganje kuhati in ta dar
Božji tako rekoč obračati v strup, iz kterega izvira veliko
hudega. Yeliko gospodarjev se navadi pijančevanja, in vse
gospodarstvo in pohištvo gre v nič. Kdorkoli želi Slovencem
dobro, moral bi gledati, da se uresniči beseda: „Žganju
vojsko, žganju  slovo! 11

Kaj bi bil rajni gospod misijonar še le pisal o žganju,
ko bi bil videl kvaro (škodo), ktero ta peklenska pijača dan¬
danes napravlja po Slovenskem, ko telesno in duševno uničuje
nekdaj čvrsti narod! Naj bi se pač uresničile besede: „Žganju
vojsko, žganju slovo!“

Zadnje leto pred svojim odhodom v Ameriko je napisal
kmetom v poduk še drugo knjižico. Naslov jej je: „Pod-
učenje, kako je treba pokončevati škodljive
gosenice. 0

Ta knjižica ima pridnim sadjerejcem služiti v poduk,
kako zamorejo sadna drevesa obvarovati najhujših sovražnikov
— gosenic.

Iz teh kratkih črtic lahko spoznamo, da vrli gospod ni
bil le iskren dušni pastir, ampak si je tudi prizadeval, da
zboljša gospodarski stan svojim rojakom. Zavoljo tega si je
pa prijazni in dobrotljivi gospod pridobil tudi srca vseh, ki

10

so ga poznali. Njegovi farani pa ga nikdar niso pozabili. Bil
jim je še vedno v blagem spominu, ko ga že zdavnej več ni
bilo med njimi. Zaslužil si je po svojem prizadevanju in pod-
učevanju v prid kmetijstva častno ime: „očeta umne sadjereje“.

D rugo poglavje.

Pirec gre v Ameriko; njegova prva misijonska postaja
v Lakroa (pri sv. Križu).

Goreči katoličani so leta 1829. ustanovili na Dunaju
Leopoldinsko družbo.  Namen jej je, da podpira
misijonarje v severni Ameriki med Indijani, ki so bili do te
dobe skoro popolnoma zanemarjeni.

Že naslednje leto se poda iz Kranjskega slavno znani
Friderik Baraga v Ameriko, oznanovat divjim Indijanom luč
svete vere. Besede, s kterimi popisuje ta najslavnejši misijonar
slovenski, koliko dobrega bi se dalo storiti med ubogimi Indi¬
janci, ko bi ne bilo tako silnega pomanjkanja delavcev v vino¬
gradu Gospodovem, vnemajo v srcu g. Fr. Pirca željo, iti v
daljno Ameriko in širiti Božje kraljestvo med zapuščenimi Indi¬
jani, češ, v domovini je dovolj druzih delavcev. Na to dobi
še list od g. Baraga, ki ga vabi med Indijane, njemu v pomoč,
in da si pridobi več zasluženja za nebesa. V tem spozna voljo
Božjo, ki ga kliče med Indijane.

Ne zmeni se za svojo starost — bil je že v petdesetem
letu svoje d6be, — le večni in časni blagor bližnjega mu je
pred očmi: darovati se hoče za izveličanje divjih Indijanov.
Brzo se odpove župniji v Podbrezju in razproda svoje malen¬
kosti. Y 16. dan meseca junija 1835. leta se odpravi na pot
proti Dunaju. Ondi se oglasi pri vodstvu Leopoldinske družbe,
ki mu izroči nekaj podpore. Iz Dunaja odrine naravnost preko
morja v Ameriko. Svoje potovanje, nevarnosti in vihar na
morju opisuje sam v

Pesmi od svojega popotovanja:

Kdo bi bil mi to povedal, Pa Gospod, ki srca viža,

Sam nikdar bi ne verjel, In življenja tek meji,

Da Ameriko bom gledal, Ni me pustil bit’ brez križa,

V njej slovensko pesem pel? Mi na težko pot veli.

11

Nič me ni doma žalilo,

Res sem zadovoljen bil;
Dost’ ljudi me je ljubilo,
Dosti dobrega sem vžil.

Bral duhovne sem novice
Iz dežel Amerike,

Božje oznanovat resnice
Vžigale so mi srce.

Se duhovnega veselja
Kot misijonar vdeležit’,

Bila srčna mi je želja
In nebesa zadobit’.

To je vžgalo dušo mojo,

In namenim se srčno
Zapustiti faro svojo
In od Kranjcev vzet slovo.

Oh, težko je b’lo ločenje
Od preljubih farmanov,

Srcu britko poslovljenje
Od zvestih prijatelov.

Za Boga in za nebesa
Zapustiti stari svet,

Težek dar je to telesa,

Velik dar bo tam sprejet.

Res, apostolov poklica
Vreden jaz ne bom postal;
Vendar kliče me Resnica,
Tisti, ki je njih poslal.

V ptuje, daljne tje dežele,
Evangelj oznanovat,

Vlečejo me srčne želje,
Ajdom pot v nebo kazat.

Predno sem se z doma ločil,
Sem Bogu, ki varh je moj,
Ino angelju se zročil,

Da bi vse prav šlo z menoj.

Pot nevaren, dolgo ne mine
čez dežele, čez morje,

Čez gore in čez doline
Tje, kjer solnce v zahod gre.

Pač sem bil prehodil kmalo
Pet kraljestev, čez sto mest;
Nič postajat se ni dalo,

Koj naprej me žene vest.

Lepe videl sem države,

Drage hiše in cerkvč,

Videl hribe in planjave,

Lepe vrte in polje.

Vendar vsa le-ta lepota
In častitljivost sveta
Je nečimerna slepota,

Ne nasiti mi srca.

Sem popotnik zemlje ptuje,
Tukaj kratek čas živim;
Duša v večni dom zdihuje,
Kamor skoraj prit’ želim. —

Zdaj široko morje vgledam,
Kak’ valove tje podi;
Trepetam, v obraz obledam
In srce mi koprni.

Vidim barko pripravljati,

Ki na morju bo naš dom,

In od zemlje odjadrati,

Ktere videl več ne bom.

Na franeozovski pokrajni,
„Havre“  kraj je imenovan,
Zapustim ves svet dozdanji
Svet’ga Jakoba ta dan.

Barka z blagom naložena,

Sto devetdeset ljudi,

Komaj dobro je spuščena,
Hitro kakor tič leti.

Več oko ne vidi zemlje,

Le zastonj ozira se;

Nam pogled širjava jemlje,
Solnce le domače je.

Tukaj sem o človek pridi,
Ak’ želiš spoznat Boga,

Njega vsemogočnost vidi

V sred’ nezmernega morja.

Loči zemlje razprostrene,

Ne prestopi svojih mej;
Barke z blagom naložene
Nosi noč in dan naprej.

Brez števil žival povodnih

V globočini preživi,

Rib daruje mnogorodnih
In človeka bogati.

S svojim hlapom napolnuje
Vse oblake in megle,

Dež da zemljo pokrepčuje,

Da ne vsahnejo vode.

Tukaj, Bog, nam oznanuješ,
Kako moder si Gospod,

Vse stvari ti preskrbuješ
S svojo milostjo povsod.

12

Kje pa se lepota najde,

Kakor solnea sred’ morja?
Kedar med valove zajde ;

V tavžent žarkih vse miglja!

Zadnji žarki zdaj igrajo,

Koj nastopi temna noč;

Gori zvezde blesketajo,

Doli v morje migljajoč. —

Kakor dobro in potrebno
Je na svetu morje nam,

Tak’ nevarno je posebno
Preživeti delj čas tam.

Kdor na morja gre širjavo,
Naj trpet’ pripravljen bo
Marsiktero tam težavo,

Kar mu pač ne bo ljubo.

Jed nesnažna je brez cene,
Vode skoraj piti ni;

Čudna postelj poleg stene,
Barka polna je ljudi.

Vendar to je še prestojno,

Da le hujšega ni več;

Da je morje le pokojno,
Barka plava urno preč.

Če pa močen veter pride,
Pripodi se hud vihar,

Strah in groza nas obide,

Da ne mislil bi nikdar.

Sam sem skusil, kar popišem
Od viharja morskega;

Vse premišljam in preiščem,
Ne dobim strašnejšega.

Kedar pridemo na barki
Še čez tavžent ur hoda,

Mirno svet’jo solnčni žarki
Trinajst dni do sred’ morja.

Kar se nam so prikazale
Ribe kakor truma svinj,

So iz vode poskak’vale,

Strah nam hodi na spomin.

Kmalu so se pridrvili
Morski somi proti nam,

So po morju se vozili,

Groza nam popotnikom.

Zdaj začnejo morske tiče
Okrog barke nam frfrat’,

Milo gledajo nam v lice,
Hoč’jo kaj na znanje dat’.

Barkar nam pripoveduje,

Kaj pomeni vse le-to:

Hud vihar nam prerokuje,

Da si jasno je nebo.

Komaj solnce gre za morje
In zvečer se omrači,

Pride velik piš od borje,
Strašen veter pribuči.

Kmalu prigrme valovi,

Vse šumeče je morje;

Zdaj ga silijo vetrovi
Delat’ hribe in gore.

Barka začne se gugati,

Se metati sem ter tje,

Na vse kraje se sukati,
Vojskovat’ z valovi se.

Petkrat tavžent centov teže
Ima barka, kakor grad;

Zdaj pa lahko vetru streže,
Kakor listje in suhljad.

Le jo veter privzdiguje,

Zdaj od konca, zdaj s stranjo,
Sem zdaj tje jo premetuje,

Iz doline na goro.

Barkar hlapcem glasno vpije,
Jim hiti ukaževat,

Da morje nas ne zakrije,

Z elementi se vojsk’vat.

Drugi v barki smo zaprti,
Trepetamo od strahu,

V brezdno morja že požrti
Se 'zročujemo Bogu.

Upanje nas zapuščalo
Preživeti strašno noč;

Da bi nam še solnce s’jalo,
Mislit’ skor ni bilo moč.

Ko od straha jeden moli,
Križe delati hiti,

Plašen drug strmi okoli,
Komaj ve, da še živi.

Bog pa vstavi vse viharje,
Divje vmiri on morje,

Strašne smrti nas obvar’je,
Spet nam solnce gori gre.

Mi v spominu bo ostala
Vedno tista strašna noč;

Bodi Bogu čast in hvala,

Da je skazal nam pomoč! —

13

Ni nevarnejš’ga na sveti,
Kakor sred morja vihar;

Kdor pripravljen ni umreti,
Naj ne hodi nanj nikdar.

Marsikdo v morja grob pade,
Vendar srečen duše stan,

Če ni umrl brez Božje gnade,
Bodi grob še tak strašan.

En fantič, bol&n v slabosti,
Nam je bil na barki umrl;

Pa v nedolžni še mladosti
Je gorak v nebesa gel.

Blagoslovil po cerkveni
Šegi sem mrliča zdaj,

Ga pokopal v grob vodeni,
Dušo 'zročil v sveti raj.

Starši britko so jokali,

V srce jim je b’lo težko,

Ko za njim so pogled’vali,

Pa ga videt’ več ni b’lo.

Nisem tolažit’ zamudil,

Da bo sin jim ’z  morja dan,
Ker bo angelj ga obudil
Na poslednji soduji dan.

Drugi v barki smo živeli,
Vendar čakali težko,

Vsi na suho smo želeli,

Da bi morja konec b’lo!

Že smo barkarja vprašali,
Koliko je pota še,

Radovedno pogled’vali,

Al’ kak hrib že kaže se?

Že okoli barke plava
Mah in kaka vejica,

Rožice, zelena trava;

Nam vesela znamenja.

Silno smo se zveselili,

Ker smo vsi prepričani,

Da si bomo kmal’ počili,

Že iz barke rešeni.

Ko smo v barki preživeli
Dva in Stirdeseti dan,

Priti na suho z’lo želeli,

Nam je hribec pokazdn.

V jedni sapi smo pritekli
Ga pogledat, 'če je res;

Vsi veseli, vsi smo rekli:

Suha zemlja, res je, res.

Zdaj očedili, oprali
Hitro svoje smo reči,

Vse to svoje vkup pobrali:
In iz barke vsak hiti.

Meni začne srce tleči,

Ko zagledam novi svet,

V kterem v sreči al’ nesreči
Mi živet’ je in umret’.

Razveselil sem se kmalo,

Ko je barka v kraj prišla,

Se ljudij je prikazalo —

Cela truma jih je b’la.

Prineso nam jesti, piti,

Nam prijazno govore;

V mesto nas žele spremiti,

Se prihoda vesele.

Mesto Nov-Jork imen’vano,
Imenitno in lepo,

Od vseh ljudstev obisk’vano,
Najti lepšega ne bo!

Ko prijatli so sprejeli
In pogostovali nas,

Kar na barki smo trpeli,

Je pozabljen hudi čas. —

Že od nekdaj imenitna
Je Amerika res b’la,

Prav bogata, rodovitna:

Tu živeti je lahka.

Pa posvetne vse dobrote
Lajšajo le života stan;

Duše so zamorcev s’rote,

Bog pri njih ni bil spoznan.

Bog naj v revi jih veliki
IC sveti veri razsvetli,

Le katol’ški učeniki
So jim ljubi in zvesti.

Jaz jim hočem pomagati,

Jih učiti prav zvesto,
če mi moč Bog zvoli dati,
Tud’ moj trud zastonj ne bo

Drugi dan svoj’ga prihoda
Sem že tako srečen bil:

Dva otroka tega roda
S svetim krstom sem oblil.

Upam z Božjo pa besedo
Dosti ajdov omečit’,

Z evangelja sveto včdo
Za nebesa pridobit’.

14

Kjer kol’ Božji duh me vodil,
Bom imel v spominu vas,
Prosil Boga, kjer bom hodil,
Za vas znance vsaki čas.

Da, ker nekdaj smo b’li znani,
Skupaj pridemo enkrat,

Na desnico Božjo zbrani
Tam v dolini Jozafat.

Po vseh teh nevarnostih srečno dospe v 18. dan septembra
v Detrod, glavno mesto Mišiganske pokrajine. Ondotni škof
Reze ga preprijazno sprejme in odloži za pomočnika njegovemu
rojaku Baragi.

O svojem delovanju poroča Leopoldinski družbi iz Lakrod
v 1. dan maja 1836. leta med drugim tako-le:

„V 16. dan meseca junija sem ostavil svojo domovino
Kranjsko. Po mnogih težavah in smrtnih nevarnostih sem srečno
prišel v Detrod, glavno mesto Mišiganske dežele (18. dan
septembra). Škof me je prav po očetovsko sprejel in podelil
jako obširno duhovno oblast (jurisdikcijo). Ukazal mi je, naj
grem preko Gorenjega jezera k svojemu rojaku Baragi, da
delujem z Božjo pomočjo skupno s tem neutrudljivim misi¬
jonarjem v najgornejih pokrajinah škofije in spreobračam
divjake. Zavoljo poznega letnega časa in bližajoče se zime
niso več vozili po jezeru. Moral sem se torej vrniti nazaj v
Mišigansko pokrajino, da ostanem na zimo v Lakrod, misijonski
postaji Krivega drevesa. Tukaj opravljam že pet mesecev z
velikim veseljem dušno pastirstvo.

Brzo sem se prepričal, da je resnica, kar se je poročalo
o misijonih te škofije v Evropo.

Pravi biseri sv. cerkve so vsi misijonarji, ktere sem do-
sihdob osebno spoznal; zlasti g. Baraga, kterega čislajo in
spoštujejo cel6 protestantje in divjaki. Žive v revščini, kakor
apostoli v prvih časih krščanstva; navdani so z nenasitljivo
gorečnostjo za zveličanje svojega bližnjega. Neumorno se da¬
rujejo svojemu poklicu. Zat6 jih čisla narod tudi nad vse.

Misijonske cerkvice so lesene, pokrite z drevesnim lubjem.
V njih je vse prav priprosto, pa snažno (čedno). Videti moreš v
njih borne altarje, pa pobožne kristjane; lesene svečnike, pa
zlatd vredne duhovnike. Nikjer po teh cerkvah ne zapaziš
zunanje bliščobe in lišpa, pač pa prav jasno zrno krščanstva,
duha  kristjanov prvih časov, ki se kaže v obredih in po¬
božnosti  vernikov.

V L a k r o d, ki je 25 milj odKrivegadrevesain30od
Mahinaka,  ob obrežju velikega Mišiganskega jezera, našel sem
okoli 200 katoličanov. Kmalu pa sem z Božjo popiočjo zeld po¬
množil njih število s spreobrnenjem divjakov in neznabogov. Še
bolj pa je mislim pomnožiti, da postane prava misijonska postaja.

15

Vsi ti verni, ktere je krstil Žan, Baraga in Sendrl, živč
večinoma se v krstni nedolžnosti. Ker redkokrat med letom
vidijo misijonarja in so poduka ze!6 potrebni, razveselili so se
jako, ko sem prišel k njim. Tudi so si prav pridno v svoj
dušni prid obračali moje bivanje ondi.

Prvo adventno nedeljo sem jim blagoslovil novo cerkvico.
Pridigoval sem jim francoski s pomočjo tolmača. Vsak dan
sem jih spovedoval. Nenasitljiva je njih gorečnost poslušati
Božjo besedo in prejemati sv. zakramente; nepopisljivo njih
spoštovanje do sv. cerkve, vere in duhovnikov, čestokrat
občudujem njih ponižnost, čistost in ljubezen do bližnjega.
Kažejo sploh velike zmožnosti za vse dobro in krščansko oliko.
Večina mojih 32 učencev se je naučila brati v štirih mesecih
iz molitvenika v indijanskem jeziku. Vsi se prav veselč službe
Božje, tudi iz daljnih koč redno prihajajo v cerkev. Pogosto¬
krat prinesd matere svoje otroke, da jih blagoslovim. Veselje
je bivati med takimi kristjani; veselo je oznanovati besedo
Božjo tako gorečim ovčicam. Kaže se pa tudi očividno Božji
blagoslov in. stoteren sad.

Veselja se mi uder6 solze, ko skoro vsaki dan delim
med sv. mašo pobožnim vernim nebeški kruh, ali ko med pod¬
ukom jasno vidim na rudečih obrazih, kaj dela milost Božja
v njih nedolžnih srcih; zlasti pa, ko s pogostim krščevanjem
ob nedeljah pripeljem marsiktero zgubljeno ovčico v hlev
Kristusov, in vidim, kako se širi Božje kraljestvo med gozd¬
nimi prebivalci.

Jako je ganila moje srce pobožnost mojih ovčic na cvetno
in velikonočno  nedeljo. Oznanil sem jim blagoslov oljk in
razložil pomen. Vsi so prišli k Božji službi z lepo dišečimi,
ravno rastočimi in vedno zelenimi cedrovimi vejicami v roči,
prepevaje cerkveno pesem „hosana sinu  D a vi  d d vem  u“.
Mislil sem si, te vejice so pač najbolj primerna znamenja
Bogu dopadljive srčne pobožnosti teh pobožnih ovčic Kri¬
stusovih.

Velikonočno nedeljo sem jim hotel blagosloviti, kakor je
navada, meso, kruh in druga jedila, da bi imeli vesel dan po
dolgem postu. Odgovorili pa so mi, da ne morejo izpolniti
moje želje, ker nimajo ni mesa, ni kruha. Le nekoliko pod-
zemljic (krompirja) in turšice, ktero celo ali pa na pol stolčeno
surovo jed6, in nekaj rib imajo še. „Želimo pa,“  rekli so,
prejeti pravo velikonočno Jagnje in se toliko
bolj veseliti te dušne hrane.“  In res! velikonočno
nedeljo so pristopili skoro vsi med mojo mašo k mizi Gospo-

16

dovi v svoji priprosti vsakdanji obleki — lepo opranih kocih,
in so z menoj vred prejeli živo velikonočno Jagnje. Vrli mla-
denči pa so med sv. opravilom peli velikonočno pesem. Jednako
pobožnost so imeli velikonočni pondeljek oni, ki prednji dan
niso prišli na vrsto k spovedi.

Tako živim pri teh dobrih rudečekožcih neizmerno zado¬
voljen; da, pogostokrat vžijem jeden dan več dušnega veselja
in tolažbe, nego vseh 20 let svojega pastirjevanja v domovini.

Zategadel vsaki dan hvalim Božjo previdnost in se za¬
hvaljujem ljubemu Bogu, da me je pripeljal s svojim očetov¬
skim varstvom v ta daljni svet. Tli vidim duha kristjanov
prvih časov krščanstva v svojo lastno in drugih spodbudo ter
zamorem storiti veliko dobrega v zveličanje bližnjega in lastno
zasluženje.

Pri svojih težavnih misijonih sem preobložen z delom,
vendar pa vedno popolnoma zdrav in zadovoljen pri tej raz-
cvetujoči se krščanski občini. Lahko jo stavim v živ zgled
svojim rojakom in drugim kristjanom v Evropi.

Pač bodo sodnji dan osramotili ti gozdni prebivalci, iz
teme malikovalstva še le komaj poklicani k blažilnemu
krščanstvu, marsiktere kristjaue, ki so siti Božjih naukov in
zveličavnih pripomočkov. Zato puščajo v nemar čeznatorne
pripomočke sv. vere in hrepene le po tem, kar počutkom
ugaja. Dneve pa, ki nas spominjajo največjih skrivnostij sv.
vere, onečaste z napuhom, požrešnostjo in pijančevanjem, po¬
gostokrat tudi s pregrešnim razveseljevanjem in nečistostjo."

Koncem leta 1836. se je število vernih s spreobrnenjem
divjakov pomnožilo toliko, da je postal L a k r o &  samostojna
misijonska postaja. Dušno pastirstvo^izroči škof g. Pircu,  ob
jednem pa tudi misijonsko postajo v Š m arij  i (Saut st. Marija).

Zadela je Indijane po tej okolici tega leta velika nezgoda
(nesreča). Hud mraz je pokončal že meseca avgusta poljske
pridelke ■— zlasti turšico, ki je glavni živež divjakom. Ubogi
Indijani so se večinoma razkropili po temnih gozdih, da se
preživč ob divjačini. Ker se je čeda razkropila, preseli se
goreči oznanovalec Božje besede 120 milj dalje proti severu
— v Š m a r i j o.

Svojim nekdanjim faranom vPodbrezju je poslal v spomin to-le

Pesem od nove fare sv. Križa:

Kedar po previdnost’ Božji Sem prehodil vse pokrajne,

Sem slovo od Kranjcev vzel, Pet kraljestev in morje;

Prot’ Ameriki nastopil Sem prehodil tolikanje

Dolgo pot sem prav vesel. Tud’ v Ameriki zemlje.

17

Po nevarnih potih, dolgih
čez tri tavžent ur hoda,

V mescih dveh in dneh petnajstih
Sem prešel skor pol sveta.

Božja roka me pripelje

V zgornje kraje Indije;

Ko na Kranjskem poldne bije,
Tukaj že čez polnoč je.

Kmalu zvejo Indijani,

Da je prišel mis’jonar:

Tu duhovni so spoznani
Ko najljubši Božji dar.

Zdaj mi pride brž naproti
Poglavar en dan hoda,

Me kleče za žegen prosi
In mi koj roko poda.

Prosi, naj v njih kraj bi prišel,
Ki se kliče Lakroa,

Kjer že nekaj jih je krstil
Brumni gospod Baraga.

Kakor hitro sem dovolil
Njega prošnjo dopolnit’.

Pet konjikov je pripravil,

Mene do tam tje spremit.

Vzdignemo se brez odločka,

Konji naglo prelete
Celi dan in brez počitka
Gozde, prode in vode.

Verni so pa bli sprejeli
S preveliko me častjo,

V cerkev so me b’li spremili
In veselo zapojo.

Potlej so me bli peljali

V jedno lepo izbico,

V hišo poglavarja djali,

Kjer imam postrežbo vso.

Lepo cerkev sem že našel
K časti Jezusa na križi;

In vse drugo sem poravnal,

Kar je treba v Božji hiši.

Našel tukaj sem kristjanov
Krščenih čez dve sto duš,

Našel dosti še paganov,

K’ jim ni znana vere luč.

Pridigujem, spovedujem
Po francoski s tolmačam *),

Z gnado Božjo pa se trudim,

Da ind’jansko zual bi sam.

V cerkvi imamo vsak dan praznik,
K maši, prid’gi pridejo:

K srcu gre jim Božji nauk,

Radi me poslušajo.

Silno radi v cerkev hodijo,

Maše nikdar ne mude.

In besedo Božjo ljubijo,

Cio brez varha dom puste.

Matere do prinesejo
Otročiče v zibelkah,

Da le prid’ge ne zamudijo,
Otročiči pa žegna ne.

Takim dušam je veselje
Evangelj oznanovat’,

Njim nasitit’ svete želje,

Ko se vidi obilni sad.

Vsi se kakor bratje ljubijo,

Vsi so jednega duha;

Brumno živijo in molijo,

Vedno hvalijo Boga.

Ni ga tukaj nevošljivca,

Tudi ne krivičnega;

Ni ga slišat’ opravljivca,

Vpitja ne ponočnega.

Vse ovčice so mi znane,

Tukaj sem prav kot doma,

Srca vseh so meni vdane,

Vsak za očo me ima.

Tukaj le sem pri zamorcih
Zadovoljen in vesel,

Ne kes&l se še po Kranjcih,

Da od vas sem slovo vzel. —

Vendar kedar mi pa pride
Letni čas moj’ga godu,

Neka žalost me obide,

Je pri srcu mi bridko.

Se pač spomnim na prijatle,

Ki so v god me obisk’vali,
Ohranit vezil navade,

Po duhovsko smo kramljali.

*) S pomočjo človeka, ki njegovo besedo v indijanski jezik pre¬
stavlja ; tolmač je prestavljavec.

Er. Pirec.

2

18

Ravno mislil sem pri sebi,
Bode li z vezilom kaj?

Ga ne bom nikdar pozabil,
Bog še več mi taeih daj!

Ker tri ajde sem bil krstil
Na ta svoj veseli dan,

Na kosilo jih povabil,
Poglavarja tudi zrav’n.

Zdaj se mi začne veselje,

Ki ga vživam zmiraj bolj;
Spolnene so moje želje,

Zavolj kar sem sem prišel.

Le za to sem dom zapustil
In prišel sem v le-ta kraj,

Da bi duš Bogu pridobil,

Jih pripeljal v sveti raj.

Prav veselo je pretekel
Srečni dan moj’ga godu,

Ker sem goste bil nasitil,
Duše bolj kakor telo. —

Prišlo je še drugih ajdov
Kmalu polno hišico;

Ž njimi tudi je pribeneal
Reven starček s palčico.

Vsi so meni v roko segli,
Kakor tukaj šega je,

Po ind’jansko so se vsedli
Tje po tleh okol mene.

Prosijo, da bi jih podučil,
Vero radi da sprejmo;

Jaz pa sem jim krst obljubil,
Kedar znan včs nauk jim bo.

Srčno jih začnem učiti
Svete vere nauk zlati,

Jezusa jim oznaniti,

Pot k nebesom jim kazati.

Srce se mi je topilo
Od veselja veTkega,

Ker v obrazih je žarilo
Delo svetega Duha.

Naglo poldne je minulo,

B’li smo skupaj v trdo noč,
Vsem se je prav dobro zdelo,
K’ so spoznali vere luč. —

Zdaj pa naglo je pritekel
Bil en človek na vso moč,

Prosi, naj pomoč bi nesel
K bolni, umrla bo to noč.

V ostrem vetru, hudem mrazu
Milj dve jaz preletim,

V temnem gozdu, sneg v obrazu,
Duše da ne zamudim.

Kedar pa pred vrata pridem,

Srce mene zaboli,

Notre že jokati slišim,

Pravijo, da več živa ni!

Žena pa ni bila mrtva,

V 'medlevici le leži,

Dam jelenovca jej duhat’,

Naglo zopet se zbudi.

Prav lepo je zdaj prejela
Svete zakramente b’la,

Srčno je Boga hvalila,

Ker jej gnado, zdravje da. —

Drugi pot me obiskala
Stara neka revica,

Me za nauk, krst prosila,

Ni poznala še Boga.

Kedar se je naučila,

Kar kristjanu vedet’ gre,

Je pa sveti krst prejela
Veliki praznik svet’ga dne.

Pred altarjem solze toči,

Kakor nekdaj Simeon,

Ker dočaka vere luči,

Vidi Jezusovi tron.

Prav hvaležna in vesela
Milost Božjo zdaj časti,

Da je gnado zadobila
Še na pragu večnosti.

Tako Bog za ajde dela
Po meni nevrednem tu,

In s trpljenjem mi pripravlja
Tolažila delavcu.

To, prijatli, vam popišem,

Še več druz’ga zamolčim,

Da časti pri vas ne iščem,
Zasluženja ne zgubim.

19

Vsak naj le Gospoda hvali,
Milost Božjo naj časti,

Ker posode slabe zvoli,

Da reči velike st’ri.

Vsi pa prav lepo živimo
In služimo prav Bogu;
Vsi med sabo se ljubimo
Da zaslužimo nebo.

Da po meri zasluženja

Vsak se trudi bit’ svetnik:

Krono večnega življenja
Dal pravični bo Sodnik.

Tretje poglavje.

Pirčevo misijonsko delovanje v Šmariji (Saut), na
otoku sv. Jožefa in v Kithimitigongu.

Kakor je že bilo omenjeno, izročil je škof g.  Pircu jeseni
leta 1836. tudi misijonsko postajo Šmarijo  (Saut st. Maria).
To mesto je 120 milj od Lakroa proti severni strani. Stoji
ob iztoku Gorenjega jezera. Bivalci so deloma novokrščeni
Indijani, večinoma pa kanadski Francozi, ki pa so bili veči¬
noma le po imenu katoličani, ne pa tudi po svojem življenju.

Zavoljo pomanjkanja misijonarjev ta postaja že od spomladi
ni imela duhovnika. Ko pobožna čeda Indijanov zvč, da pride
misijonar, razveseli se zel6. Da tudi tukaj pridobi sv. cerkvi
duš, bila je jedina tolažba gorečemu misijonarju, ki se je
težko ločil od svoje čede. Božja previdnost ga je pa tudi ravno
ob pravem času pripeljala k zapuščenim ovčicam, da jih niso
zapletli protestantje v svoje zmote. Naselila sta se namreč
dva pastorja v to okolico.

„Zavidljivo gledajo protestantje veliki napredek naše sv.
vere med Indijani/' piše o tem Leopoldinski družbi v 15. dan
novembra 1836. leta. „Zato so poslali pretečeno poletje med
Indijane mnogo pridigarjev, ki so dobro plačani in imajo na
izobilo tudi druzih pripomočkov.

Tudi so poslali k vsakemu katoliškemu misijonarju po jednega
ogleduha, da bi nas opoviral v našem poklicu ter nam delal kvaro.
Tudi jaz sem dobil tacega „angelja teme" v osobi nekega
belega pagana. Hinavsko je hlinil željo, sprejeti sv. krst,
zraven pa opazoval z orlovimi očmi moje misijonsko delovanje,
da bi zapazil kaj'graje vrednega ter poročal o tem onim, ki
so ga poslali, ter mi s tem kvaro storil. Spoznal sem precej
njegov zlobni namen. Zategadel mi ni zamogel napraviti

2 *

20

druge škode, kakor to, da mi je odvrnil jednega po sv. krstu
hrepenečega Indijana. V zadostenje za to pa sem, na njegovo
veliko jezo, krstil njegovo ženo Indijanko. Na to je kmalu
pobral kopita in zginil iz tega kraja.

Zastonj je ves trud, zastonj so stroški protestantov, da
hi zapeljali Indijane v svoje zmote. Kolikor mi je znano, še
tu nobenega katoliškega Indijana niso vjeli v svoje zmote.
Divjakov so pa le malo še pridobili z darovi, da so zapisali
njih imena v imenik. Kakor hitro pa razjasni katoliški misi¬
jonar tem zapeljanim zmoto, podajo se na pot resnice. Ce
tudi so divjaki priprosti, vendar le vedd, da je v katoliški
cerkvi resnica in z njo roka Božja.

Ako bi imeli katoliški misijonarji potrebnih pripomočkov,
razširili in utrdili bi po vseh indijanskih pokrajinah luč sv.
vere; nadkrilovali bi razna krivoverstva, kterih je v Ameriki 27.
Ali pomanjkanje najpotrebnejših pripomočkov za daljna misi¬
jonska pota in druge potrebščine v tej dragi deželi jako ovirajo
revne katoliške misijonarje in zabranjujejo hitro razširjanje sv.
vere. Za svojo osobo nas dela revščina srečnejše in zadovolj-
nejše, nego vsa imetja in vse prijetnosti sveta, ker smo že
vajeni pomanjkanja. Ali zavoljo ubogih Indijanov si želimo
čestokrat bogastva, da bi zamogli ubogim divjakom postaviti
hiše Božje.

Odkritosrčno moram spoznati, da sem mirnodušno sprejel
žalostno včst o zgubi vseh reči, ki sem jih vzel iz Evrope s
seboj. Popolnoma sem se udal previdnosti Božji, ki mi je
poslala to skušnjo, ko sem zvedel, da so zgorele v strašnem
požaru v Novem Jorku vse moje lepe knjige, vsa obleka, vsa
lepa cerkvena oprava in veliko druzih za misijon potrebnih
rečij. Vendar pa mi velikokrat stopijo solze v oči, ko moram
opravljati daritev sv. maše v napol postavljeni leseni cerkvi
ali pa iz brezovega lubja sestavljeni kapelici, — ko sem bil
dosihddb vajen, opravljati službo Božjo v veličastnih, zidanih
cerkvah. Za altar mi je navadna miza, pregrnena s platnenim
prtom. Težko mi dč, ko pristopim v slabi, raztrgani, — pa
še izposojeni mašni obleki k altarju in zavživam Kri Jezusovo
iz cinastega keliha. Vendar ima moja duša pri vsem tem
mnogo tolažbe in dušnega veselja, ker skoro vsaki dan pri
sv. maši izpraznim svoj cinasti ciborij med revne, v koce
zagrnjene Indijane, deleč jim kruh večnega življenja; ali pa,
ko nesem slednjo popotnico bolnim prebivalcem gozdov v burzi*)

*) B u r z a je torbica, v kteri nosi mašnik bolnikom presv. Rešnje Telo.

21

iz "brezovega lubja, ter jo prejmd z večo pobožnostjo, kakor
v Evropi iz zlate posode.

Katoliškim misijonarjem v Ameriki je treba trpeti marsi-
kako pomanjkanje in težavo; bojevati se jim je z raznimi
zaprekami. Pa nepopisljiva gorečnost novospreobrnencev in
pobožnost revnih Indijanov, ki so nam udani iz vse duše,
sladi nam vso grenkobo z dušno tolažbo, ktere bi ne zamenjali
za vse prijetnosti v Evropi.

Čislamo se srečne, da nas je poklicala Božja previdnost
v ta daljni kraj, da obdelujemo td vinograd Gospodov, kjer
vidimo sad našega truda in potti (noja) ter blagoslov Božji
pri našem delu."

V Šmariji početkoma s svojim delovanjem ni dosegel
toliko, kolikor je bil poprej upal. Bili so prebivalci tega mesta
večinoma sprideni Francozi; brigali so se jako malo za Božjo
besedo in službo. Že je mislil zapustiti kraj in iti oznanovat
sv. evangelij vrednejšim. Njegova modra gorečnost in lju¬
beznivost pa mu je slednjič odprla tudi sred teh mlačnih
kristjanov.

„V tem misijonu so me sprejeli s francosko prijaznostjo
in vljudnostjo/' piše v 15. dan meseca decembra 1837. leta
Leopoldinski družbi. „Neki pobožni kupec me je prav prijazno
sprejel v svojo hišo. Ko pa sem pričel svoje misijonsko delo,
prepričal sem se na veliko žalost, da so bivalci tega katoliškega
mesta večinoma le po imenu kristjani. V resnici pa so udani
vsem strastim in žive med Indijani bolj razuzdano, nego ma¬
likovalski Indijani. Prav malo jih je prišlo k službi Božji, le
malo jih je znalo moliti. K spovedi pa skoro nihče ni prišel.
Za cerkvene in Božje zapovedi se pa ni nihče brigal.

Leta 1835. je v tem kraju misijonaril vneti duhovnik
Hečer, iz družbe redemptoristov, kot prvi stalni misijonar.
Pri vsej svoji apostolski gorečnosti je omečil le malo src;
ni mogel doseči svojega blagega namena. Zategadel je po
besedah sv. pisma otresel prah svojih čevelj in šel, da ozna-
nuje po druzih krajih z večjim pridom Božjo besedo. Kavno
isto bi bil storil tudi jaz, da mi ni zima, ali bolje Božja pre¬
vidnost, zaprla pota. V tem žalostnem stanu vendar nisem
zgubil upanja na Božjo pomoč in usmiljenje, če tudi se nisem
nadejal, da bi dosti kaj opravil. Ko sem vse dobro premislil
in prevdaril, pričnem svoje delovanje z otroci. Oznanil sem
šolski poduk za otroke in povabil male, naj pridejo vsaki dan
k meni, da zasadim v njih nepopačena srca nauk sv. vere.
S prijaznim, ljubeznivim občevanjem (pečanjem), učenjem in

22

raznimi majhnimi darili sem kmalu pridobil srca ljube mla¬
dine v toliki meri, da je bilo od ranega jutra do pozne noči
vso zimo moje stanovanje kar natlačeno otrdk. Stariši, videči
tako dober uspeh in napredek pri svojih otrocih, bili so jako
veseli. Jeli so se sami sramovati svoje mlačnosti in nejevere,
ko so videli svoje otroke tako lepo moliti. Pričeli so se sami
učiti moliti, obiskovati službo Božjo in poslušati moj poduk.
Kmalu sem doživel veselje, da so stariši s svojimi otroci vred
opravili prvo spoved. Mnogokrat so me oblile solze, ko so
priletni ljudje z gorečo svečo v roki pristopili prvikrat v svojem
življenju k mizi Gospodovi, dasi so bili od otroške d6be ka¬
toličani ; — ali pa, ko so protestantje molili očitno apostolsko
vero ter se odpovedali zmotam; in ko so mnogi divjaki s
sv. krstom množili število naše krščanske čede. Tako se je
moja žalost spremenila v veselje. Gospod je obilno blagoslovil
moj trud ter me poplačal z dušnim veseljem.

Jako občutljive Francoze si zamoreš pridobiti le z lju¬
beznijo, ganljivim podukom in dobro osnovanimi govori. Z
ostro pridigo bi pokvaril vse. Jako krotkim in pohlevnim
malikovalskim Indijanom pa zamoreš blažilno seme sv. vere
s tihim, milim glasom, v kratkih stavkih, kakor v pogovoru,
vsaditi v srce. Glasen govor je zopern njihovemu jako dobremu
sluhu; dolga pridiga pa ni primerna slabi zmožnosti. Yendar
se Indijani pri poduku ne utrudijo tako hitro, kakor belci.
Po omenjenem načinu sem čestokrat podučeval Indijane po
štiri do šest ur, in vendar ni opešala njih pazljivost.

Tako mora misijonar pogostokrat način poduka, ki je
navaden v domovini, čisto spremeniti ter ga vravnati po po¬
trebi, značaju in zmožnosti onega naroda, med kterim oznanuje
sveto vero.“

Iz Šmarije je po letu g. Pirec med divjaki po okolici širil
luč sv. vere. Ker je imel z misijonom v Šmariji ter s stavbo
nove cerkve dovolj opraviti, šel je to leto le na otok sv. Jo¬
žefa in v Kithimitigong,  ki je dva dni hoda proti
vzhodu od Šmarije (Saut-a).

Na otoku sv. Jožefa ni dosegel svojega namena. Ko je
namreč podučeval v krščanski veri kakih petdeset Indijanov
ter jih pripravljal za sv. krst, zvabi jih nek beli pagan z zvi¬
jačo na svojo barko ter odpelje daleč proč. S pijačami jih je
pridržal pri sebi dotlej, da je g. Pirec zapustil otok. Le tri
Indijane je krstil na tem otoku. Stroškov za pot in druge
reči je imel nad 80 gld. Otrok in žen zapeljanih divjakov pa
ni smel krstiti, ker ti ne smejo ničesa storiti pri Indijanih brez

23

moževega dovoljenja. Odpeljal jih je kupec iz sebičnosti, da
ne bi s krščanstvom sprejeli tudi olike in se mu ne dali več
prekaniti.

Zapeljani Indijani so brzo spoznali zlobnost zapeljivca,
ki jih je čestokrat že upijanil in potem prekanil v kupčiji
s kožami. Veliko divjakov je prišlo pozneje k misijonarju v
Šmarijo. Tu jih je še dalje podučeval v veri in krstil.

Toliko več dušnega veselja pa je vžil vKithimitigongu.
O tem poroča Leopoldinski družbi med drugim tako-le:

„Ondotni glavar Indijanov, častitljiv starček, v 70. letu
svoje dobe, je prišel sam v Šmarijo k nedeljski službi Božji.
Lepo petje in tolažbe polni nauk sv. vere mu tako dopade,
da sklene postati kristjan. Zategadel me obišče in prosi, naj
bi prišel v njegovo domovino ter podučil njega in podložne
v krščanski veri ter jih krstil. Veselega srca mu rad obljubim,
da bodem izpolnil željo ob prvi priliki. Kakor hitro so mi
dopustila opravila doma, odpravil sem se na pot.

Ti Indijani niso imeli stalnega bivališča; potikali so se
po malih otokih, kakor Nomadi. *) Žive se ob lovu rib in
divjačine. Častili so dva malika. Jednega so imenovali „K o k o“;
bil je bog gozdov in divjačine. Obrazovali so ga v podobi
sove. Stalaje njegova podoba na visokem drogu pred glavar¬
jevo hišo. Častili so ga s pojedinami, kedar koli so nalovili
mnogo divjačine.

Druzega malika so zvali „Mithiken“;  bil je njih po¬
vodni Bog. Mislili so, da ima vso oblast nad vodami in ri¬
bami. Kedar je na jezeru nastal hud vihar, navezali so belemu
psu ali mački kamen na vrat in potopili v jezero, češ, naj se
mirno gosti s pečenko na dnti jezera razkačeni Mithiken, gla¬
dino jezera pa naj pusti mirno. Za srečni ribji lov in vožnjo
po jezeru so mu darovali na rumeni pečini sredi jezera vedno
mnogo tobaka, da mu ne zmanjka tobaka v dolgi pipi v dnu
jezera. Zadnji temu maliku darovani tobak je pobral moj
tolmač s pečine. Prav veselo in dolgo ga je pušil z mojim
dovoljenjem.

Ko sem seznanil te dobre divjake z resnicami sv. vere, prosili
so me za sv. krst, sramovaje se svojega poprejšnjega maliko¬
valstva. Šestnajsti dan meseca oktobra je bil najveselejši mo¬
jega življenja in najsrečnejši za te uboge gozdne prebivalce. Po¬
stali so iz sužnjev hudobnega duha otroci Božji in dobri kristjani.

*) Nomadi  so pastirski rodovi, ki se premikajo s kraja v kraj, kjer
je kaj paše za čedo.

24

S solnčnim vzhodom sem pričel Božjo službo s slovesno
sv. mašo. Potem je bila pridiga o potrebi in milostih sv. krsta.
Z mojim dovoljenjem je na to govoril zbranim Indijanom ge
vrli starček, glavar, prav ganljivo. Zahvali se meni za trud,
potem pa spodbuja še svoje podložne k sprejemi krščanstva.
Vsi so odgovorili „apengi“, to je: amen! Potem pokleknejo
vsi, da prejmč zakrament sv. krsta, kterega sem jim podelil
prav slovesno. Zakonske sem tudi poročil cerkveno. Veselja
mi je tripalo srce pri tem svetem opravilu.

Proti večeru je priprosto kosilo sklenilo cerkveno slo¬
vesnost. Vsem je jed prav dobro dišala, ker smo bili še tešč!

Tli mi je bila prvikrat prilika, da sem bil pri Indijanih
na gostiji. Nisi pa td videl miz, stolov, vilic, žlic, vina, juhe
i. t. d.; le nekaj nožev je bilo. Po tleh so bile pregrnene
preproge iz bičevja; na te so nanosili zaporedoma velike lesene
sklede z žlahtnimi ribami, okusno divjačino, raznovrstno po¬
vodno perutnino in velikimi medvedovimi stegni. Indijani
sedejo po tleh k skledam in so jedli vse jedi le z rokami.
Sam6 z glavarjem sva jedla po amerikanski šegi. Imela sva
vsak majhen stol in krožnik na kolenih. V desni sva držala
ploščnato okrogel nož, s kterim sva nosila jedi v usta, v levi
pa vilice, s kterimi sva pomagala. Vino je nadomestovala kot
ribje oko čista voda. (Veliko pohujšanje bi bilo med Indijani,
ko bi^ videli katoličana vino piti.)

čaj, brez kterega v Ameriki ni obeda, uadomestoval je
juho. Indijani namreč vsako meseno juho vržejo proč.

Nepopisljivega veselja mi je poskakovalo srce, ko sem
bival v prijazni družbi mojih ljubih v Kristusu prerojenih
rudečekožcev. Vsi so me zvali „noze“, t. j. oče. Podvizali
so se, da prekosč drug druzega v postrežbi; jako jih je ve¬
selilo, ko sem se indijanski z njimi razgovarjal. Njih maliko¬
valskega žrtovnika (darovalca) še nisem krstil, če tudi je
pazno poslušal moj poduk. Zahteval sem vidno poboljšanje
do prihodnje spomladi; kajti rekli so mi, da je strasten pijanec.

Pred svojim odhodom sem še priporočal novospreobrnenim,
sedaj čisto spremenjenim rudečekožcem, naj natanko spolnujejo
dolžnosti sv. vere in zapovedi. Tudi sem jih podučil v gospo¬
darstvu in kmetijstvu, da si zboljšajo svoje slabo stanje, in
svetoval sem jim, naj si postavijo mesto šotorov iz lubja
lesene hišice. Z živinorejo in obdelovanjem polja pa si zamo-
rejo pridobivati gotovega živeža, in naj se privadijo stalnega
bivanja. Bazun druzih malih daril sem jim dal tudi raznega
semena, ki sem ga dobil iz domovine in jih podučil, kako

25

naj ga sejejo. Prav pazljivo so poslušali moj poduk in dobre
svete. Ce se bodo pa tudi ravnali tako, pokazala bode bodoč¬
nost (prihodnjost)."

Ker je imel neumorni misijonar še dovolj misijonskega
opravila v Šmariji, ostal je na zimo še v tem mestu. Na
spomlad pa je šel proti severu med divjake, ki so še tavali
v temi malikovalstva.

Četrto poglavje.

Pirec ustanovi iz Šmarije misijonski postaji v
Rflihipikotonu in Okvanikisinongu.

Iz Šmarije je Pirec med divjaki leta 1838. razširjal luč sv.
vere. Ustanovil je dve misijonski postaji: v Mihipikotonu
in Okvanikisinongu.  Te postaji ste ob severnem delu
Gorenjega jezera, kakih dve sto milj od Šmarije.

„Koncem meseca junija," piše iz Šmarije v 1. dan julija
1838. leta, „kakor hitro se je raztajal led po jezeru in so
zamogli po njem voziti, odpravil sem se k divjakom v Mihi-
pikoton in Okvanikisinong  na severni strani velikega
Gorenjega jezera.

Nepopisljivo duhovno veselje je bila plača tega dragega
in trudapolnega misijonskega potovanja. Gospod je obilo blago¬
slovil moje delo. V prvem kraju sem namreč poldrugi dan,
v drugem pa jeden dan krščeval do pozne noči ter cerkveno
poročal krščene divjake na svojo največo radost.

Mihipikoton  je malo mestece na lepi ravnini ob iz¬
toku reke jednakega imena v zaliv Gorenjega jezera. Tukaj
ima zalogo blaga neka angleška družba, ki kupčuje z divjaki
noter do Hudsonskega zaliva. Našel sem le šest katoličanov
in ravno toliko protestantov; od teh sem pridobil dva precej
sv. cerkvi. Vsi drugi so bili pagani, ki še niso prav nič vedeli
o Bogu. Pazljivo so poslušali moje poduke. Ko sem jih dovolj
podučil v krščanski veri ter pripravil za sv. krst, zadobili so
vsi milost prerojenja na njih največjo tolažbo in moje veselje.
Po milosti Božji so postali iz malikovalskih divjakov krotke
ovčice Kristusove cerkve.

Ti ubogi rudečekožci so prav vredni milosti sv. vere.
So jako dobrovoljni in s svojo revno osodo zadovoljni ljudje.
Živč se ob ribštvu in lovu. Kože zamenjujejo za obleko in

26

druge potrebščine. Kupci jih še niso spridili z žganjem, kakor
se drugod čestokrat pripeti rudečekožcem. Zategadel so bili
toliko bolj pripravni za sv. vero. Upam, da bodo vedno ostali
dobri kristjani. Žal mi je, da nisem mogel dalje ostati na
tem kraju, kjer sem položil temelj misijonski postaji. Ta kraj
namreč pripada Torantonski škofiji v angleški pokrajini
Kanadi. Obljubil sem pa vernim, da jih bodem čestokrat
obiskal, če jim ne bode poslal škof na mojo prošnjo lastnega
misijonarja.

Kakor hitro sem v tem kratkem času, ki sem ga porabil
v dušni blagor teh dobrih duš, storil vse, da utrdim krščanstvo
in položil temelj novi cerkvi, zapustil sem prav težko te dobre
otroke, ki sem jih prerodil v Kristusu, da tudi drugod še
razširim kraljestvo Božje. Šel sem od tod v Okvanikisi-
n o n g,  45 milj hoda. Tukaj sem našel veliko občino rudeče-
kožnih neznabogov.

Začetkoma so se mi ti pagani kazali sovražne. Ko so pa
zapazili bandero sv. križa na ladiji, uganili so brzo namen
mojega prihoda ter me prav prijazno sprejeli. Vsi divjaki se
zbero okoli mene in so prav radi poslušali tolaživni in bla-
živni nauk sv. vere. Le dva divjaka se odpeljeta v majhnem
čolniču na bližnji otok jezera. V sreč me je žalilo, da dve
zgubljeni ovčici nočete slušati glasil pastirja, ki jima želi le
večni in časni blagor. Kmalu pa nastane okoli otoka hud
vihar, da se beguna neizrečeno bojita. To ju prižene domii.
Po tolmaču ju povabim k poduku, pa nista hotela priti. Sedaj
spoznam svojo dolžnost. Šel sem sam iskat zgubljenih ovčic.
Podal sem se k njima, dal jima prijazno roko ter pričel raz¬
tovarjati se z njima prav prijazno in ljubeznivo. Bojazljivo
izgovarjata svoj odhod, češ, da sta bežala iz strahfi, ne pa
zavoljo sovraštva do sv. vere, ker še nikdar nista videla mi¬
sijonarja. Držeč me za roko, šla sta z menoj k zboru ter sedla
poleg mene. Kazala sta največjo gorečnost do poduka. Ob
dnevu sv. krsta sta se pa za glavarjem prva vstopila v vrsto,
da prejmeta zakrament sv. krsta.

Ta dogodek z divjakoma je tako zel6 pomnožil mojo
veljavo in spoštovanje do sv. vere, da so vsi sprejeli sv. krst.
Ker tukaj ni bilo hiš in so divjaki bivali le po šotorih iz
brezovega lubja, spremenil sem jaz svoj šotor v kapelico,
okoli ktere so se divjaki vedno gnetili, da bi poslušali Božjo
besedo. Več dnij sem jih podučeval od zore do mraka s krat¬
kimi oddihljeji. Vse svoje žive dni še nisem nikdar ložje in
veselejšega srca učil, nego v tej indijanski puščavi. Jasno

27

sem videl po njih veselih obrazih, kaj dela milost sv. Duha
nevidljivo v njih srcih. Pač bi smel te uboge divjake staviti
v zgled svojim rojakom, ki so siti Božje besede, da se učč od
njih, kako jo je treba poslušati!

Ko sem te divjake dovolj podučil, krstil sem jih v god
sv. Alojzija, 21. dne junija. Tukaj se mi je dogodilo prvokrat,
da sem krščeval pod milim nebom. Le otroke sem krstil
zvečer pri luči v svojem šotoru. Ustopili so se rudečekožci
po starosti ob bregu jezera; potem so pokleknili na pesek,
bel kot sneg, da bi sprejeli milost sv. krsta. Lepo jasno vreme
je poveličevalo cerkveno slovesnost. Ne morem popisati ob¬
čutkov in dušnega veselja tega dneva, zlasti ko sem zvečer
truden od dela, slone na skali ob jezeru, občudoval prekrasno
okolico in mogočnost Stvarnikovo.

Ko sem krstil vse Indijane po tej okolici ter jih podučil
v krščanstvu, kolikor se je pač dalo v tem kratkem času,
izročil sem jih Božji previdnosti in se vrnil nazaj v Šmarijo.
Jelo mi je že primanjkovati živeža; tudi blagajnica (kasa) je
bila že prazna. Mojim veslačem sem moral plačati vsaki dan
razun hrane še 12 goldinarjev. Rudečekožcem sem obljubil,
da jih bodem večkrat obiskal in jim poslal Indijana, veščega
branja, da jih bode učil še raznih molitev, brati in petja, ki
ga Indijani silno ljubijo. Stalne misijonske postaje mi ni moči
ustanoviti, ker vedno menjavajo svoja bivališča grede za vsak¬
danjim živežem. Le tedaj bi bilo to mogoče, če bi jim s polje¬
delstvom in živinorejo preskrbel gotovega živeža. Takih pri¬
pomočkov (sredstev) pa nima reven katoliški misijonar.

V Šmariji (Sautu) bodem ostal le še dotlej, da uredim
svoje reči. Potem pa nameravam odriniti 400 milj daleč k
svojemu rojaku Fr. Baragi v Lapoent, da se dogovoriva o
daljnem misijonskem delovanju .“

Za te dobe je postavil Mišiganski škof Resč za svojega
namestnika ali generalvikarija gorečega misijonarja Friderika
Barago za pokrajino Viskonsin  ter mu priporočil, naj po
svoji moči razširja misijone.

Glavar Indijanov v Grand Portaži je sporočil pismeno
g. Baragi, da bi njegovi podložni radi sprejeli krščanstvo, pa
nimajo učenika, ki bi jih učil sv. vero. Za ta važni misijon
je odločil generalvikarij Baraga svojega rojaka g. Fr. Pirca.
Zategadel je zapustil v 1. dan julija Šmarijo ter šel k Baragi.

Pogostokrat si zbere Božja previdnost in neskončno usmi¬
ljenje posebne duše, ki so drugim v lep zgled. Takih zgledov
imamo v vseh časih krščanstva na izobilo. Tudi med divjimi

28

Indijani je Božja previdnost obudila posebno krepostne duše,
ki so bile divjakom v zgled ter pripeljale tudi trdovratne
divjake v hlev Kristusov. Tak dogodek nam opisuje g. misi¬
jonar Pirec tako-le v

Pesmi od ajdovske deklice:

Ko v ind’janski Bog deželi —
Tamkaj blizu Lakro& —■
Ajdom, ki so tam živeli,
Milost spreobrnenja da:

Pa besede niso zdale,

Le prevzetno odgovorč,
Ker njih srca so ko skale
K spreobrnenju bile trde.

Je resnico kmal’ spoznala
Neka dobra deklica;

Hitro veri se je vdala
Ysa iz celega srca.

Druzega nisem bil odnesel,
Kakor žuljaste pete;

Sam pri sebi sem si mislil
Tak’ le misijonarjem gre.

Naglo se je naužila,

Kar kristjanu vedet’ je;
Krst in milost zadobila —
Hvalo, čast Bogu daje.

Po puščavi indijanski
Kličemo zgubljene ovce,
Uk jim damo zveličanski,
Da bi volku oteli je.

Kmalu se gorečnost vidi
Pri pobožni deklici,
Ogenj Božje vse ljubezni
V njeni sveti dušici.

Ene precej k nam hitijo,
Drugim zopern je ta glas;
Ene drug’krat se dobijo,
Druge pa beže od nas.

Vsa ponižna in pohlevna,
Nič prevzetnosti v njej ni;
Tanko-vestna duša skrbna
Vsae’ga greha se boji.

Tak’ se Jezusu godilo,
Ko začel je bil učit;

Ko je Samarite želel
K sveti veri spreobrnit’.

Eada v cerkev je hodila
In molila prav lepo,

Jezusa čez vse ljubila
In živela prav sveto.

Vedno ubožna, čista biti,
Spolnit’ evangeljski svet
In nedolžnost ohraniti,

Je bil njen prav trdni sklep.

Nje življenje vsem deklicam
Bilo je prav lep izgled,

Bolj je angeljcem podobna,
Ko ljudem na le-tem svet’.

Prvič so ga proč odgnali,

V drugič radi ga sprejmo,
So zvesto ga poslušali,

Vsi veselo ver’jejo.

Oče, mat’ sta hčer ljubila,
Pa svetost ni jima všeč;
Ker je v cerkev tod hodila,
Kmal’ odpeljeta jo preč.

Oče ročno zdaj pobere
Ženo, hčer in kar je blaga,
Da se mene ogne in vere,
Preseli se en dan hoda.

Divji ajdje, njeni starši,
Nočejo slišat’ Božjega;
Govorjenje jih le straši —

Ce je od vere, od Bogž.

Večkrat sem jih bil poskušal
K pravi veri spreobrnit’;
Prosil, učil, prigovarjal,
Trudil se jih omečit’.

Po divjaško živet’ hoče
V daljnem gozdu brez Boga,
Deklice pa uslišat’ noče,

Ko vrnit se prosi ga.

Žalostna tam prebivala
Ko Izraelci v Babilon’,

Proti cerkvi je zdih’vala,
Kakor David na Sijon.

29

V temnem gozdu prežaljuje
Milo kakor grlica,

Dušo k nebu povzdiguje,

Moli ponižnega srca.

Vedno k Bogu je z dih’vala,
Da bi starše k veri vnel,

Se mu priporočevala,

Da bi jo skor’ v nebesa vzel.

Bog je njene prošnje uslišal,
Njej dodelil, kar želi;

Njo je kmalu k seb’ poklieal,
Staršem milost dodeli.

Govori jim, se predramši
Neko jutro še pred dnem:
„Poslušajte, ljubi starši!

Kaj vam novega povem.

V sanjah jaz nocoj videla
Sem prikazen prelepo,

Ki je meni razodela,

Da mi umreti skoro bo.

Kmal’ se z vami poslovila,
Zapustila bom ta svet,

Vendar pa ne bom vesela,

Če se bran’te krst prejet’. “

To pa starše je ganilo,

Naglo se spreobrnejo,

Srca njih je omečilo,

Sveti krst zdaj hočejo.

Deklica je kmal’ zbolela
In je vlegla se zares;

Ni se ona smrti bala,

Bila svesta si nebes.

Starši jamejo žal’vati,
Trdovratnost objokVat’,

In na pot se k men’ ravnati,
Bolno hčer mi pripeljat’.

Na saneh sta pripeljala
In jo meni izročila;

Sta klečč oba jokala,

In za krst me prosila.

Tak’-le dobra milost Božja
Trde ajde omeči,

Večkrat po prečudnih potih
K veri nje pripravne st’ri.

Vere sta se zdaj učila,

Prav spoznala Božjo čast,

Sta vesela krst prejela,
Občutila rajsko slast.

Deklica dobroto Božjo
Hval’ vesela in časti,

Ker Gospod je uslišal prošnjo,
Staršem milost zdaj deli.

Pa bolezen zdaj stiskati
Začne dobro deklico;

K zdravju ni več pomagati,
Bog že kliče jo v nebo.

Srčno se koj ona sklene

V voljo Božjo prav voljna,
Svete zakramente prejme,

K smrti je pripravljena.

Zadnji dan svoj’ga življenja
Več podob po steni razpne,

In me vpraša radovedna,

Kak’ živeli so ti-lč?

Jej začel sem njih življenje
Bolj natanko razlagat’,

In sedanje njih veselje
Kar mogoče popis’vat’.

Vneta od ljubezni Božje
Se e’lo smrti veseli,

Gori med nedolžne duše
K ženinu le hrepeni.

Bila je še v roko segla
Meni in svojim starišem,

Za dobrote zahvalila
Prav s prisrčnim slovesom.

Obljubila je za trdno
Še Boga za nas prosit’.

Da nam sveto da živeti,

Ajdom pa se spreobrnit’.

Srečno zdaj prot’ nebu zdahne,

V Bogu že lepo zaspi,

Nje življenje naglo ugasne,
Kakor zvezda se otreni.

Satan mora proč bežati,

Nima nič pri njej obrest;
Treba se ga jej ni bati,

Bila čista je nje vest.

Angeljci so pristopili,

Smrti se radujejo,

Njeno dušo so sprejeli,

Jo v nebesa spremljajo.

Nisem videl še človeka,

Da bi živel tak’ sveto
Tudi nikdar še bolnika
Umreti kdaj tako lepo.

30

Prav gotovo nje je duša
Gorka v sveto šla nebo,

In tam ona je prejela
Lepo krono prav svetlo.

Zdaj nje starši, vsi kristjani
Jo lepo posnemajo,

In obilno drugi ajdje
Sveti krst prejemajo.

Menim, zdaj že ona prosi
Za vse nas Gospod Boga,

Ki dobrotljiv je vse skozi,
Vedno več dobrot nam da.

Verni oče milost Božjo
Prav hvaležno zdaj časti,
Tudi prit’ želi za hčerjo,

Da jo vidi v večnosti.

Nosi rožniven’e na vratu
Ino moli, koder gre,
Nehvaležnost trdovratno
Svojo vsakemu pove.

Po puščavi išče ajdov,

Dober svet za vse ima:

Srečo kaže jim kristjanov,

Pa jih v cerkev pripelja.

Talt’-le mi previdnost Božja
Pomagalcev pridobi,

In iz trdovratnih ajdov
Krotke mi ovčice st’ri.

To prigodbo, ljubi znanci!
Vam popišem prav zvesto,

Da vsi zveste, kak’ Ind’janci
Tu žive, mrjo lepo.

Tu se Božja milost vidi
In prečudna vere moč
Prav očitno nad Ind’jani,

Ko jim sije vere luč.

O da mogel jaz bi Kranjcem
Teh Indijanov tje poslat’,

In vsem svojim ljubim znancem
Za izgled prav lep jih dat’!

Peto poglavje.

Pirec ustanovi misijonski postaji v Grand Portaži in
Fort Williamu.

Lapoent, kjer je za te dcibe misijonarji g. Baraga, je 480
milj od Šmarije (Santa). Je pa velik otok na zahodni strani
Gorenjega jezera. Iz Lapoenta poroča g. Pirec v listu (dnč
21. julija 1838) najprvo o delovanju misijonarja Barage; potem
pa opisuje Indijane tako-le:

„V teku treh let, kar bivam med Indijani, imel sem
priliko, opazovati jih po raznih krajih in ob raznih priložnostih
in sicer kristjane in divjake. Trditi zamorem, da so dobro¬
srčno, potrpežljivo in podučljivo ljudstvo. Pripravljeni so za
vse dobro in blago. Tudi kot divjaki, če so le ločeni od za¬
peljivega sveta, ne živč hudobno in razuzdano. Če pa pride
misijonar k njim, poslušajo ga radi in postanejo dobri krist¬
jani. One sevčda, ktere so beli pohujšali in z žganjem spri¬
dili, ali pa jim sovražniki naše vere vcepili sovraštvo do vere,
je težje spreobrniti in olikati. Pri nobenem narodu ne bodeš

31

našel tako redko tatvine, krivice ali nezvestobe nego pri Indi-
janih. Tudi umori so prav redki. Izjeme so le, kedar jih krvno
maščevanje ali huda lakota sili k temu. ^ Tudi najbolj divji
Indijani ne store misijonarju nič žalega. Še iz one dobe, ko
so jim storili jezuiti toliko dobrega, kar se je med njimi
ohranilo po ustnem izročilu, imajo do misijonarjev veliko
spoštovanje. Imenujejo nas makatioakvanoie — črnosuknjarje.
Zaupanje imajo le do onih misijonarjev, ki govore francoski
jezik; za Angleže ne marajo, v njih očeh veljajo ti za krivoverce.
Od tod tudi, da ne dosežejo skoro nobenega uspeha protestant¬
ski misijonarji. Ako bi bili jezuiti zamogli nadaljevati pričeto
delo, bili bi zdavnej vsi Indijani katoličani in omikan narod.
Ako bi bilo tudi sedaj dovolj delavcev in pripomočkov, raz¬
svetlila bi kmalu luč sv. vere vse gozde Indijanov.“

Po kratkem oddihljeju pri svojem rojaku se Piree podd na
severno stran velikega Gorenjega jezera v Grand Portažo,
kamor je dospel v 23. dan julija. Ta kraj je sto milj od
Lapoenta. Tukaj je ustanovil jako nadepolno misijonsko po¬
stajo. O svojem delovanju tri je poročal Leopoldinski družbi
v listu dne 1. oktobra 1838. leta.

„Grand Portaž je bil že od starih časov najznamenitejši
kraj ob Gorenjem jezeru,“ piše med drugim. „Tukaj je bivalo
nekdaj po več tisoč Indijanov. Bil je namreč sedež neke
angleške kupčijske družbe, ki je po severnih delih kupčevala
z Indijani. Ko so pa pred 35 leti pregnali to družbo, raz¬
kropili so se tudi Indijani. Pred dvema letoma se je tukaj
naselil zopet neki kupec iz Kanade, Kote po imenu. Kudeče-
kožci so se jeli zopet zbirati in naseljevati po teh krajih.
Njegova pobožna žena je divjake toliko seznanila s sv. vero,
da so želeli misijonarja in sprejeti sv. krst. Neki dogodek pa
jih je za sv. vero še bolj vnel.

Neki mlad Indijan namreč zboli prav nevarno. V bolezni
si išče pomoči s svojimi vražami. Misleč, da mu vraže po¬
vrnejo ljubo zdravje, velel je razobesiti po stenah raznovrstno
vražarsko čaro, recimo, kačje kože, medvedove glave, lisičje
repe, bobrove gobce, jastrebove kremplje, ribje kosti, kljune
sov i. t. d. Čarobnik pa je bobnal nad bolnikovo glavo na
čarobni boben ter zagovarjal bolezen. Bolnik sam pa je zdi¬
hoval v smrtnih težavah k hudemu duhu Mathimanitu: „Oj,
ne muči me več in pusti me še živeti!“ Ko se ta komedija
in bedarija vrši v bolnikovi sobi, pride k njemu njegova sestra,
ki je bila v krščanstvu že podučena. Kazjoka se nad to be¬
darijo, rekši bratu: „Ljubi brat, za smrt si bolan, in staviš

32

svoje zaupanje na te bedarije, ki ti ne morejo pomagati. Eaje
zaupaj na Boga, nagega Stvarnika, ki ti je dal življenje. Le
on sam ti zamore pomagati in zopet povrniti ljubo zdravje. “
Bolnik sluša sestro. Brzo veli svoji ženi, naj pobere vse te
vražarije v vrečo (Žakelj) ter sežge pred hišo. Potem pa prične
moliti k Bogu in ga prositi za ljubo zdravje. Tudi stori obljubo,
da hoče prejeti sv. krst, če mu Bog d£ zdravje. In glej!
precej mu odleže in kmalu ozdravi po Božji pomoči. Temu
čudapolnemu naglemu ozdravljenju se niso malo čudili divjaki.
Tudi so dobili veliko zaupanje do Boga in sv. vere.

Ko se pripeljem po jezeru 23. dne julija v Grand Portaž,
pričakovali so me divjaki že željno ob bregu. Omenjeni divjak
je gel celč daleč po vodi, da mi podd prvi roko. Bil je tudi
prvi krščen. Sedaj je prav goreč kristjan in prvi pevec v
cerkvi. Ubogi divjaki me prisrčno sprejmo ter peljejo v majhno
hišico iz cedrovega lesa; okna je imela iz srnjeve kože mesto
stekla. Ker so znali za moj prihod, postavili so mi jo sami
že poprej. S prvim govorom o koristi sv. vere sem pridobil
srca vseh. Le neki star divjak, ki je umoril svoje stariše,
ženo in otroke ter jih pojedel, ostal je trdovraten. Yse opo-
minjevanje je bilo zaman (zastonj), odgovoril mi je: „Nisem
vreden sv. vere in milosti Božje. Bila bi nečast za sv. vero,
ko bi prišel v vašo sveto družbo. Zato hočem ostati maliko¬
valec ter deliti osodo druzih divjakov."

Taki in jednaki zgledi so živ dokaz, da zamoremo mi —
slabo orožje v roki pravičnega Boga, ki skaže usmiljenje onim,
kterim po svoji neskončni pravičnosti hoče, — le tam uspešno
delovati, kjer omeči srca usmiljenje Božje.

Na praznik sv. Jakoba sem blagoslovil na čast sv. Petru
cerkvico, ktero so postavili goreči divjaki iz cedrovega lubja.
V njej oznanujem po dvakrat na dan Božjo besedo, zjutraj
in zvečer. Drugi čas porabim za uk v šoli, ktero obiskuje
vse do 50. leta svoje dobe. Svoje učence, ki se po štirikrat
na dan menjavajo, učim brati, pisati, moliti in peti. Ti pri-
prosti divjaki imajo toliko veselja do učenja, da se je v teku
dveh mesecev naučila jedna tretjina brati iz knjige, ki jo je
spisal g. Baraga.

Ker kažejo ti divjaki jako dobro glavo, namenil sem se
tukaj ustanoviti vzgledno misijonsko postajo. Zato nisem krstil
nobenega, če ni znal dobro na pamet krščanskega nauka in
molitev ter ceniti veliko vrednost sv. vere. Krščujem le ob
nedeljah popoldne, pa prav slovesno. Včeraj (30. sept. o. 1.)
sem krstil in cerkveno poročil še le glavarja. Prišel je k tej

33

slovesnosti v beli suknji z rumenimi trakovi obšiti; prepasan
je bil z rudečim prepasom. Hlače je imel rudeče, ki so bile
lepo pisane, in rumene škornje. Njegova sedemdeset let stara
nevesta je imela črno obleko z raznim lepotičjem. Ime jej je
Jožefa Otakahivan, njemu pa Hrane Espagnol. Je sin španj-
skega kupca. Njegova mati, Indijanka, ga je tukaj izredila.
Kadi njegovih izvanrednih zmožnostij za vojsko in lov so si
ga Indijani izvolili za glavarja. Prav spodbudno je prejel za¬
krament sv. krsta in obžaloval vse pregrehe. Iz maščevanja
je namreč preklal nekemu Indijanu glavo, ker je — kakor so
pripovedovali — 22 ljudi v gozdu umoril in pojedel.

Po teh krajih so nekdaj Indijani najostudnejše hudobije
počenjali; sedaj so pa prav pobožni kristjani. Oj, koliko
dušnega veselja za me, ko opravljam nekrvavo daritev v
cerkvici, ki stoji na onem mestu, kjer je poprej vabil boben
divjake k plesu malikom na čast.“

Iz Grand Portaže je proti jeseni ustanovil Pirec še drugi
misijon v Fort “VVilliamu. Ta kraj je 45 milj od poprejšnje
misijonske postaje.

„Stara ženica se pripeljev majhnem čolniču izFortWilliama
v Grand Portažo,“ piše v 5. dan novembra, „in mi pripoveduje,
da se je ondotnim divjakom napovedal pastor. Indijani pa bi
raje imeli črnosuknjarja in sprejeli njegovo vero. Povabi me,
naj brzo pridem k njim. Precej slušam ta migljaj Božje pre¬
vidnosti. Izberem si osem novokrščenih Indijanov, ki so bili
najbolj goreči kristjani. Ti so me peljali v majhnem čolniču
iz brezovega lubja v oni kraj. To moje popotovanje po jezeru
je bilo jako težavno in nevarno. Vedno nam je pihal nasprotni
veter. Bojevali smo se z velikimi valovi ter drčali preko visoko
vzdigajočih se valov, kakor po strehah dolzega mesta. Kot
led mrzla voda nam je pluskala na glavo in za vrat. Kranjec
ne vajen tacih smrtnih nevarnostij bi umrl strahu. Moji brod¬
niki, Indijani, pa so veselo prepevali svete pesmi. To sem
imel za znamenje dobrega uspeha. Iz skušnje sem že znal,
da me Bog pripravlja s telesnimi nadlogami na dušno veselje.

Srečno dospemo na kraj. Divjaki so nas prav prijazno
sprejeli. Ondotni kupec me je sprejel v svojo hišo prav gosto¬
ljubno. Odloči mi v hiši veliko sobo za Božjo službo. Moji
brodniki se brzo razkrope po kočah Indijanov ter jim nazna¬
nijo prihod misijonarja in povabijo k poduku in službi Božji.
Jako se zavzemo divjaki, videti moje Indijane, njih stare
znance, da znajo prav pobožno moliti, brati iz knjige, lepo
peti ter pri sv. maši še celo latinski odgovarjati. Podučeval

Fr. Pirec. 3

34

sem jih več dnij. Vsa občina se je odločila, da hoče sprejeti
sv. vero. Krstil sem pa sedaj le otroke in nekaj odraščenih.
Nisem namreč imel časa, ostati pri njih dotlej, da bi se bili
vsi naučili potrebnih resnic sv. vere in molitev. Tudi mojim
brodnikom se je mudilo domu, da preskrbe svoji obitelji
(družini) potrebnega živeža. Pustil sem jim pa v veri dobro
podučenega Indijana, ki zna tudi brati. Ta jih bode pripravil
za sv. krst do mojega druzega prihoda. Mislim jih pa kmalu
zopet obiskati.

Dobri divjaki so se mi prisrčno zahvalili za poduk ter
obljubili, da bodo prav dobri kristjani. Tudi so mi izrekli
željo, da bi radi drugo leto postavili pod mojim vodstvom
novo cerkev. Obljubil sem jim, da jim bodem pomagal, če
mi bode Božja previdnost poslala potrebnih pripomočkov.

Doletelo me je pa še drugo veselje. Nedavno je prišel
neki glavar Indijanov od severa pet dnij hoda daleč v Grand
Portažo, da zvč kaj več o veri, M slovi že med njegovimi
podložniki. Jako mu je dopadlo petje in pesmi, ktere so mu
prepevali moji Indijani dve noči. Obljubil mi je, da spomladi
pride s svojimi Indijani sem, da sprejmd sv. krst.

Po severnih krajih je še mnogo divjakov, ki živč ali
skupno ob jezerih in rekah, ki so polne rib, ali pa tavajo
brez stalnega bivališča po gozdih za divjačino, jednako ne¬
umni živini. Nikdar še niso slišali kaj o sv. veri, niti videli
misijonarja/'

Dalje omenja naš misijonar, da je polje misijonskega
delovanja široko, pa delavcev v tem vinogradu Gospodovem
malo; izreka željo, naj bi prišli novi delavci sem. Kdor pa
hoče po misijonih uspešno delovati, mora biti vešč v bogo-
slovskih vednostih, izkušen v dušnem pastirstvu, znati fran¬
coski in angleški jezik in biti trdnega zdravja. Tudi mora
biti preskrbljen s potrebnimi rečmi za misijonsko službo Božjo.

Od spomladi do jeseni je prehodil Prane Pirec po misi¬
jonskih postajah 900 milj po jako težavnih potih. Porabil je
za to potovanje več nego pet sto goldinarjev.

Na zimo se je zopet vrnil k svojim ljubim ovčicam v
Grand Portaž. Y teku desetih mesecev jih je podučil prav
dobro v krščanskem nauku. Tudi brati so se naučili večinoma
vsi, nekteri še celd pisati.

Način misijonov in službo Božjo med divjaki nam opisuje
v omenjenem listu tako-le:

„Kedar nameravam iti v misijon v kako pokrajino med
divjake, pošljem navadno kakega dobro podučenega Indijana

35

v oni kraj, da poizvč glavarjevo mnenje ter pripravi divjake
na moj prihod. Izjema je le, če razne okoliščine zahtevajo
hrži prihod. Misijonar mora obiskati najprvo glavarja, da si
pridobi njegovo naklonjenost; potem pa zbere pri njem vse
može, ki so v občini.

Navadno pa pridejo divjaki misijonarju že na proti, če
vedč in si želč njegovega prihoda, ter mu podajo roko. Včasih
pa se po starem običaju (šegi) postavijo vsi možje v vrsto
oboroženi. V takem slučaju mora misijonar razobesiti svoje
"ko^dero mini na ladiji in šotoru. Divjaki ustrele s svojimi
puškami v pozdrav v zrak ali pa s pušicami na odločen kraj.
Potem pobesijo orožje, da prijazno sprejmejo misijonarja. Na
misijonarjevo povabilo se zberejo možje v glavarjevem biva¬
lišču ali pa v šotoru misijonarja, pogostokrat pa tudi pod
milim nebom; sedejo okoli misijonarja in poslušajo poslanca
Božjega. Žene in otroci se k prvemu zboru ne smejo pova¬
biti, ker ne smejo biti nikdar navzoči pri posvetovanju o ime¬
nitnih zadevah. Saj se i tako ravnajo po možeh, brez kterih
dovoljenja ne smejo ničesa storiti.

V prvem govoru razložim divjakom s prijaznim, milim
glasom potrebo in blažilne nasledke sv. vere in pa nje kratek
zapopadek. K sklepu opomnim rudečekožce, naj dobro pre¬
udarijo in preumijo vse, kar sem jim govoril v imenu Veli¬
kega Duha.  Ob določenem času pa naj mi naznanijo
svoje mnenje, če hočejo sprejeti sv. vero v izveličanje svoje
duše, ali pa hočejo še dalje ostati divjaki v svojo lastno nesrečo.
Potem vsakemu prijazno podam roko in zapustim zbor. Indi-
jani namreč ničesa ne store, da ne bi bili skupno vsega dobro
premislili ter se posvetovali.

Glavar jim d& navadno svojega tobaka. Molčč si vsak
natlači pipo ter kadi in premišljuje. Slednjič jim glavar povč
razloge, ki ga nagibajo sprejeti krščansko vero in opominja
druge, naj mu pritrdijo; ali pa vpraša vsakega posebej za
njegovo mnenje in se sam pridruži večini.

Še le po dokončanem posvetovanju zamore misijonar pri¬
četi poduk z onimi, ki so se odločili za sprejem sv. vere, ter
jih pripravljati za sv. krst. Ni pa lahka naloga za misijonarja,
divjake in malikovalce krščansko vzgojiti in olikati ter jih
spreobrniti v pobožne in krepostne kristjane, zlasti če so zastarani
v svojih vražah ali pa bili pohujšani po slabih kristjanih. Z
Božjo pomočjo se mi je to posrečilo v Grand Portaži.

Ves čas svojega bivanja v misijonski postaji se držim
tega reda: S solnčnim vzhodom se dd. znamenje z morsko

3 *

36

školjko ali pa zvoncem za jutranjo molitev. Vse molitve in
pobožnosti se prično in končajo s kako lepo pesmijo; kajti
Indijani neizrečeno ljubijo petje. Po jutranji molitvi je sveta
maša, pri kteri pojejo pevci ali pa se vrsti branje -in rožni-
venec. Po sv. maši jim berem v indijanskem jeziku oddelek
iz sv. evangelija ter ga umevno razložim. Po zajutrku do večera
učim otroke in odraščene v šoli raznih molitev in pesmij. Po
solnčnem zahodu se da znamenje za večerno molitev, ki se
zopet prične in konča s petjem. Potem berem nekaj listov iz
katekizma in razlagam umevno, kar sem bral. K sklepu j^-t
povem kako povest iz življenja svetnikov. Ob sabotei popoldne
in ob nedeljah do 10. ure — do slovesne sv. maše spovedujem.
Med mašo pojejo vsi, ki znajo brati. Po mašnikovem obhajilu
obhajam, pevci pa pojejo primerno obhajilno pesem. Jeden
moli tudi na glas obhajilne molitve. Oni, ki pristopijo prvikrat
k mizi Gospodovi, imajo gorečo svečo v roki. Izvzemši bol¬
nike, obhajamo tukaj le med sv. mašo.

Ob nedeljah popoldne ob dveh so slovesne večernice.
Pojemo pet psalmov v indijanskem jeziku, druge molitve so
latinske. Za večernicami je krščanski nauk. Po dokončani
službi Božji je krščevanje onih, ki so dovolj podučeni. Najprej
imam primeren ogovor do katehumenov, to je onih, ki imajo
prejeti sv. krst. Potem pevci zapojo pesem, v kteri novo-
krščenec dd slovo malikovalstvu ter se odpove vsem pregreham
in obljubi, dalje zvesto služiti Bogu, Stvarniku nebes in zemlje.
K sklepu pride zopet primeren govor do novokrščenih ali pa
do navzočih (pričujočih) paganov z zahvalno molitvijo za mi¬
lost sv. krsta.

Nedelje s takimi slovesnostmi — kterih sem, hvala Bogu,
že mnogo praznoval med Indijani — so prava dušna tolažba
in veselje za misijonarja. Lepi cerkveni obredi imajo neizrečeno
moč na priproste divjake. Zategadel tudi druge vere nič ne
opravijo med divjaki, ker nimajo cerkvenih obredov. Naj po¬
vem le jeden zgled. Y Fort Williamu se je trudil vso zimo
jako spreten pastor, ki je govoril tudi indijanski jezik, da si
dobi privržencev; pa ni niti jednega pridobil.“

Na spomlad leta 1839. je zapustil oče Pirec Grand Portaž
ter se podal na misijonska potovanja. Obiskal je poprej usta¬
novljene misijonske postaje, da verne potrdi v veri, druge pa
na novo pripelje v hlev Kristusov. Vihar ga zanese na obrežje
„grozdjiča“, kjer krsti občino Indijanov.

O tem svojem misijonskem potovanju poroča 2. dan julija
Leopoldinski družbi med drugim tako-le:

37

»Spomladi sem zapustil za nekaj časa svojo novo misi¬
jonsko postajo (Grand Portaž), da spreobrnem še druge div¬
jake in potrdim v veri one, ki sem jih krstil lansko leto.
Podal sem se — 450 milj hoda — na pot ob severovzhodnem
bregu velikega Gorenjega jezera preko Mihipikotona v Šmarijo
(Saut). Vožnja v majhni barki, ktero je gonilo šest Indijanov,
bila je po viharnem jezeru zel6 nevarna. Tudi v 19 preno¬
čiščih v skalovju ali na pesku ob jezeru nisem imel mini in
pokoja. Nadlegoval me je roj strupenih komarjev in mušic.
Njih pik napravi več dnij trajajoče otekline in pekoče bolečine.
Še jedi ti ne puste mirno zavžiti, če ne sediš sredi gostega
dima pri ognju. Še celd solnčni žarki so Evropejcu škodljivi.
Ce si po več dnij na solncu in zraku, postane ti obraz rujav
in izpustč se ti otekline. Take muke potovanja na Kranjskem
niso znane.

Pa vse te težave mi je olajšalo dušno veselje. V Port
Williamu sem krstil več otrok in odraščenih; tti sem imel
pretečeno jesen misijon. Slednjič so vsi Indijani te občine
stopili v naročje sv. cerkve. To se je vršilo binkoštno nedeljo
in pondeljek, ko so bili dovolj podučeni. Daljni poduk teh
novokrščenih v branju, pisanju, petju in v potrebnih molitvah
sem izročil dobrim kristjanom, ki sem jih pripeljal sem iz
Grand Portaže. Jaz pa sem jo odrinil dalje.

Po tridnevni vožnji nastane hud vihar. Menili smo, da
se potopimo. Srečno najdemo vendar zaliv, kamor obrnejo
barko moji mornarji. Ko dospemo v zalivu na varen kraj,
zapazimo v gozdu bivališča Indijanov. Ker so psi hudo lajali,
pride mlada Indijanka gledat, kaj je. Zagledavši nas, sklene
veselo roki in zaupije naglas: »makateokvanoje — črnosuknjar!“
Slišati to bilo je veselje za moje srce. Kmalu prihiti več div¬
jakov na breg ter me prosijo veselih obrazov, naj grem k njim.
Ono mlado Indijanko pa sem kmalu spoznal. Pretečeno jesen
sem jo krstil in poročil z mladim Indijanom v Fort JVilliamu.
Po zimi jej je mož zmrznil na ledu; sama pa se je pre¬
selila tii sem k svojim starišem ter jim prinesla luč sv. vere.
Učila je stariše, brate in sestre moliti in drugih resnic svete
vere, kolikor je ravno znala in zamogla. Želeli so si črno-
suknjarja, da bi jih krstil; pa bil je nad 200 milj daleč. Moj
prihod jim je bil jako po godu. Kakor domačina so me po¬
gostili v koči. Ko pa so postavili brodniki moj šotor, povabil
sem vse, ki želč Boga našega Stvarnika spoznati, naj gredč
z menoj v šotor, da jih bodem učil. Skoro vsi so šli. Le
neki trdovraten divjak mi odgovori: »Živim, kakor divja zver

38

v gozdu; storil sem veliko hudobij. Tudi mi prepoveduje tvoja
vera, imeti več žen, kakor jedno. Svojih žen in otrdk nočem
zapustiti; tudi svojega življenja ne morem spremeniti; zato
nočem nič slišati o tvoji veri.“ — Imel je namreč tri sestre
za žene. Tudi je bil že umoril štiri ljudi in jih pojedel.

Ta trdovratnost me je žalila v srce. Toliko več dušnega
veselja sem imel pa nad drugimi divjaki. Oče omenjene vdove
je velel poklekniti svojim štirim otrokom pred sv. križ v šotoru.
Lepo so molili molitve, ktere jih je naučila sestra. Veselega
srca sem se zahvalil Božji previdnosti, da me je po viharju
pripeljala med te dobre divjake, ki so že kot malikovalci
častili Boga ter bili prav vredni milosti sv. krsta. Dva dni
sem jih učil; potem sem pa krstil one, ki so znali potrebne
molitve. Le nekaj sem jih odložil do svoje vrnitve in jim
naročil, naj se nauče potrebnih molitev. Ta kraj se zove po
indijanski „Kaohabaminanjikak“ — obrežje grozdjiča (ribeza).
Raste namreč razno grozdjiče po gozdu v veliki množini. “

Od tod je šel dalje ter je med potom krstil več Fran¬
cozov in pol Indijanov. V Mihipikotonu se je verna čeda zel6
razveselila njegovega prihoda ter ga prav prijazno sprejela.
Našel je še vse stanovitne v veri; potrdi jih v dobrem in
spove. Tudi v Šmariji (Sautu) je bil njegov prihod jako po¬
treben, ker verni še niso dobili misijonarja. Od tod je obiskal
še verne v Kithimitigongu in Lakrod, da jih potrdi v veri in
obvaruje pred zapeljevanjem. Ko je opravil po misijonskih
postajah vse potrebno, hotel se je vrniti nazaj proti severu v
Grand Portažo, — ali Božja previdnost je drugače odločila.

Pirčevo misijonsko delovanje v Krivem drevesu (I’ Arbre-
croche); krst zadnjega paganavLakroa; razloček med
katoliškimi in protestantskimi misijonarji; misijonska
postaja medOčipve-lndijani obReki golobov (OminiSibi).

Predno je g.  misijonar Pirec nastopil pot nazaj proti se¬
vera k svojim ljubim Očipve-Indijanom v Grand Portažo in
okolico, dobi iz Detroa od generalvikarija g. Barage ukaz, naj
oskrbuje misijonsko postajo v Krivem drevesu.  Tukaj

Šesto

39

in po okolici bivajoči Indijani so debla Otava-Indijanov. Pred
kakimi 180 leti so prišli z otoka Manitovaninga ob britiški
strani Huronskega jezera; pregnali so Matehonsko deblo In-
dijanov, ki so bivali po okolici, kjer je sedaj Lakrod. Naselili
so se ob bregu Mišiganskega jezera do malega zatoka (Little-
Traverse). Tekom časa so se še dalje razširili. Svoja bivališča
so si postavili na holmcu blizu nekega košatega krivega dre¬
vesa, pod kterim so imeli svoje zbore. Od tega drevesa je
dobil kraj svoje ime. Okoli leta 1825. je obiskal te kraje
misijonar P. G. Rihard ter je našel divjake prav pripravne
in sposobne za krščanstvo. To poroči svojemu škofu Fenriku
v Cincinat; ta je poslal misijonarja Deždna (Dejean) v te kraje
1. 1829. Ustanovil jo prvo misijonsko postajo med Otava-
Indijani. Naslednik mu je bil slavni naš rojak Fr. Baraga, ki
je ustanovil še šest drugih misijonskih postaj ter postavil
cerkve in šole. Leta 1839. (dne 30. septembra) je prevzel
dušno pastirstvo po teh krajih naš gosp. Pirec in oskrboval
do meseca julija 1852. leta ter zapustil Otava-Indijane svojim
naslednikom kot olikano in krepostno ljudstvo.

„Ker imam tukaj med Otava-Indijani od predzadnje jeseni
dovolj opravila," piše iz Krivega drevesa  (dne 15. marca
1. 1841.), „da mnogobrojno (številno) čedo potrdim v veri,
nisem zamogel mnogo novih divjakov spreobrniti. Vendar pa
sem imel to dušno veselje, da sem krstil nekaj družin divja¬
kov in posamezne Indijane. Zlasti jeden zasluži, da ga ome¬
nim v svojih misijonskih sporočilih. To je Jožef Sesanavingave,
glavarjev brat iz Lakrol Bil je sloveč Indijan ter slovel kot
čarobnik. Vsakokrat se mi je umaknil; v hudi bolezni pa ga
vendar doleti milost Božja.

Ko je bolnik menil, da stoji že na pragu večnosti, hitro
pošlje po-me, da bi prejel sv. krst in umrl s tolažili sv. vere.
Brzo se odpravim na daljno pot, da rešim njegovo dušo.
Zgubil bi bil pa skoro sam svoje življenje, ker sem zabredel
v zakrito ledeno razpoko in se vdrl v jezero. Komaj sem se
rešil z nekterimi ranami. Na veliko veselje najdem starčka
še živega. Še bolj pa me je veselilo, da je novokrščeni po
sprejetem sv. krstu tudi precej ozdravel. Na veliko čudenje
vseh je k prvi sv. maši že sam prišel v cerkev.

Precej po sv. krstu mi izroči polno vrečo malikov in razne
čarobne šare. Izročim jo vaškim otrokom, naj vse sežgd.
Brzo nanosijo otroci grmado pred glavarjevo hišo, na lep prostor,
kjer so nekdaj imeli plese svojim malikom na čast. Otroci
stoje v krogu smejd se gorečim malikom. Na jedenkrat pa

40

se plaho razkrope. Velika suha koža kače klopotače se je
pričela v ognji napihovati in zvijati. Menili so, da hode oži¬
vela. Zapazivši pa, da tudi gori, približajo se zopet ognju ter
raztepd v zrak s svojimi palicami pepel zadnjih malikov v
Lakroh. Tega so se otroci ge dolgo spominjali.

Čudovito naglo ozdravljenje po sv. krstu je pripomoglo,
da ste še slednji dve malikovalski obitelji (družini) sprejeli
sv. krst. Ko so bili vsi dobro podučeni v resnicah sv. vere,
sprejel sem jih na praznik sv. treh kraljev v naročje sv. cerkve
v Lakrod.

Praznik sv. treh kraljev — razglašen j e Gospo¬
dovo med nejever  n iki  — se med Indijani nad vse
slovesno obhaja. Glavarji ta dan navadno tudi pogoste svoje pod¬
ložne. To leto pa je bil ta praznik za Lakroh toliko znamenit-
nejši, ker je obhajala občina sklep spreobrnenja v svoji občini.

Med Božjo službo so pristopili skoro vsi k mizi Gospo¬
dovi. Mojo pridigo v njih materinem jeziku o zveličalni veri,
o razsvetljenju malikovalcev, so bolj pazljivo poslušali nego
kdaj poprej. Po večernicah sem imel v indijanskem jeziku
drug govor o milostih sv. krsta in o dolžnostih vernikov.
Potem sem slovesno krstil zadnjih deset malikovalcev. Ko
sem krščeval, peli so verniki pesem o sv. krstu, kakor je
bilo že omenjeno.

Po službi Božji nas je vse glavar pogostil. Miza ni bila
več pogrnena po tleh z bičevjem. Sedli smo okoli pravih
miz in imeli tudi lepo snažno mizno opravo. Po skupni mo¬
litvi so zapeli pesem o sv. treh kraljih, glavar pa je imel
primeren nagovor. S tem je bila slovesnost končana.

Indijani, kterim so prinesli misijonarji luč svete vere in
pravo oliko, znajo dobro ceniti srečo, ktero jim daje blažilna
sv. vera. Nevedne divjake in človekožrce je spremenila v po¬
hlevne ovčice Kristusove in utemeljila njih časno in večno
srečo. “

Pač lep dokaz, da le katoliška vera in nje oznanovalci
širijo pravo omiko, ki osreči človeka na tem in onem svetu.
Naj novodobni pagani še toliko zanikujejo to resnico ter ob¬
rekujejo sv. cerkev in njene služabnike kot mračnjake in sov¬
ražnike olike in napredka, zgodovina nas uči, da je le kato¬
liška cerkev prinesla vsem divjakom pravo oliko! Kjer so
stali pred 40 leti temni gozdi z divjimi Indijani, vidijo se
dandanes krasna mesta in cvetoča sela. To spremembo je
napravil katoliški misijonar, ki je s sveto vero širil tudi pravo
omiko — g. Pirec in njegovi tovariši.

41

V 16. dan marca 1.1841. je pisal o svojem misijonskem delo¬
vanju tudi Dunajskemu knezoškofu. Najprej se zalivali za po¬
slano svoto 518 gold. 15 kr., ktero so mu po knezoškofu
poslali prijatelji in dobrotniki iz Ljubljane.

„Ta podpora mi je po Božji previdnosti došla ravno o
pravem času. Cez nekaj mesecev nameravam namreč iti k
Očipve-Indijanom na Gorenje jezero ■— kakib 600 milj hoda,
da razširim ondi s pomočjo Božjo svoje pričeto delo. Zahvalim
se torej prisrčno svojim rojakom za to podporo. Bodem jo
vestno porabil v razširjanje sv. vere. Veliko dobrega se je že
storilo z milodarovi pobožnih in radodarnih ljudij; še več pa
je z Božjo pomočjo pričakovati.

Naj o tej priliki omenim napredka sv. vere po Zjedinjeuih
državah severne Amerike. Povsod stavijo cerkve, snujejo šole,
razne zavode in dobrodelne naprave ustanovljajo. Goreči mi¬
sijonarji oznanujejo sv. evangelije divjakom z najboljšim sadom.
Učeni bogoslovci branijo in zagovarjajo sv. vero in cerkev po
knjigah in časopisih na sramoto njih nasprotnikov osobito v
Novem Jorku in Cincinatu. Škofje razširjajo svoje škofije in
ustanovljajo bogoslovja, da bi. vzgojili gorečih duhovnih pa¬
stirjev. Da, katoliška cerkev cvete v severni Ameriki, da si
nima takih pripomočkov, kakor njeni bogati nasprotniki. Po¬
nižno moramo moliti Božje usmiljenje in spoznati roko Božjo,
ki nam pomaga k zmagi! Ko bi bila naša sv. vera človeško
delo, davno bi bila morala poginiti v boju z raznimi krivo¬
verstvi. Njih oznanovalci hodijo po vseh krajih, da bi si pri¬
dobili z darili in prilizovanjem privržencev za njih spremen¬
ljive nauke. Ali ni se nam bati, ker je naša sveta cerkev
zidana na skalo sv. Petra  in imamo obljubo, da je
ne bode premagala peklenska moč!

Še večji bi bil napredek sv. vere, ko bi spreobračanje
Indijanov, ki je naš glavni namen, ne bilo združeno s toli¬
kimi težavami in zaprekami.

Proti severni- in zahodni strani velikega Gorenjega jezera,
sosebno onostran rek Misisipa in Misure, je še mnogo, mnogo
divjakov, ki še nikdar niso videli misijonarja. V nevarnosti
so večno se pogubiti, ako jih nihče ne pokliče v vinograd
Gospodov. Ti revni divjaki, ktere vlada s pogodbami in silo
vedno dalje potiska, žive se po zimi ob lovu razkropljeni po
gozdih prav uborno. Po leti pa se zbirajo ob jezerih in rekah,
ki so polne rib, da si dobe vsakdanjega živeža. Navadno prav
radi sprejmejo katoliškega misijonarja in sv. krst. Mnogi div¬
jaki postanejo najboljši kristjani. Udani so misijonarju in

42

sv. veri z dušo in telesom. Lahko jih je voditi k pobožnemu
življenju in pravi kreposti ... So pravi kinč sv. cerkve.

V naši škofiji Detro4 imamo deset večjih misijonskih
postaj in sicer ob Mišiganskem jezeru: Krivo drevo,
Lakroa in Veliko reko  (Grand Riviere); ob Gorenjem
jezeru: Šmarij  o (Rapide pri Santu), Mihipikoton,
FortWilliam, Grand Portaž, Lapoent, Lanz
in F ondi lak.  Vse te misijonske postaje, ki so več nego
900 milj oddaljene, oskrbujemo trije misijonarji: g. Baraga,
g. Visocky in jaz. Število duš mi ni natanko znano. Takisto
tudi ne, kako daleč med Indijani je razširjena sv. vera po
sosednih škofijah. Le to znam, da je misijonarju odprto široko
polje delovanja. Res je delo težavno; tudi se je boriti z raz¬
nimi zaprekami. Ali kje je plačilo brez truda in znoja (potfi)!

Prva in največja zapreka misijonarju je težavno in jako
drago potovanje med Indijane, zlasti proti severu in zahodu
Gorenjega jezera. Revni misijonar komaj premore stroške, da
vzdrži samega sebe, spremljevalce in zadovoli divjake, ki pri¬
čakujejo in potrebujejo več od misijonarja, nego mu zamorejo
ponuditi. Po omikanih delih Amerike zamore se potovati po 200
do 300 milj na dan, vozeč se s parnikom po umetnih pre¬
kopih, rekah in jezerih. Tudi dobi pri katoličanih podpore,
hrano in prenočišče. Misijonar med Indijani pa mora potovati
po zaraščenih gozdih, ki še niso čutili sekire, preko jezer in
rek v čolniču iz brezovega lubja. Te poti so jako nevarne in
težavne. Kjer ni mogoče voziti, treba je nesti čolnič na ramah.
Za to delo so pa sposobni le Francozi iz Kanade. Treba je
najmanj štirih brodnikov in tolmača. Razun hrane, ki je sla¬
nina, kruh in čaj, treba je vsakemu plačati na dan po jeden
dolar, tolmaču pa še več. Ysaki dan je torej treba najmanj
20 goldinarjev. Razun teh stroškov so pa skoro vsaki dan še
drugi, če traja misijon po več tednov ali mesecev. Vendar
ti stroški niso v nobeni primeri z neskončno vrednostjo duš,
ki se rešijo večnega pogubljenja!

K temu je treba še stroškov za misijonske hiše in cerkve.
Treba je tudi podpirati one vdove in sirote, ki so se ločile
od možev; imeli so namreč kot divjaki po več žen. Kako se
tudi v srce smilijo misijonarju lačni in na pol nagi otroci,
ki se gnetijo vsak dan v šolo in k poduku krščanskega nauka!
Med Indijani potrebuje misijonar denarnih pripomočkov, ne
za sebe, ker se je iz ljubezni do apostolske revščine odpovedal
imetju; ampak za druge, da doseže svoj namen po razmerah
teh krajev. — Oj, kako mi je krvavelo srce spomladi 1. 1839.!

43

Krstil sem v Fort Williamu vso občino; nisem pa zamogel
spolniti prošnje nekega glavarja divjakov, da bi bil prinesel
več nego 500 divjakom luč sv. vere. Imel sem samo jeden
zlat še v žepu, nisem pa imel potrebne hrane in drugih po¬
trebščin za 15 dni daljno pot po reki navzgor!

Kmalu potem je prišel protestantski misijonar. Opravil
sicer ni ničesa, kakor mi je pozneje povedal glavar teh div¬
jakov, ker želd vero črnosuknjarjev. Kmalu je pobral svoja
kopita in ostavil kraj.

Druga zapreka razširjanju krščanstva med divjaki so brez¬
vestni beli kupci s kožami. Ubogim divjakom skušajo vcepiti
sovraštvo do vere in dela, da bi ostali v revščini in divjosti
na njih dobiček. Pripravijo namreč veliko kož, ktere zamend
pri brezvestnih kupcih za živež. Ti brezvestni menjači stavijo
največe zapreke misijonarjem, češ, da s krščanstvom zabra-
nijo oliko divjakom ter jih ohranijo v nezmožnem stanu.

Tretja zapreka so krivoverci. Njih poslanci pridejo z na-
polnenimi barkami med Indijaue, da dobodo z darili nekaj
imen za svoj misijonski zapisnik. Kobilicam jednako prepla¬
vijo indijanske puščave; zidajo cerkve, kterih pa nihče ne
obiskuje. Ustanovljajo šole, pa le za svoje lastne otroke. Tro¬
sijo med divjaki krivoverska sv. pisma — biblije, s kterimi
si Indijani svoje pipe in puške bašejo. Za pravo oliko divja¬
kov se ne brigajo. Zadovoljni so z dobro plačo, za ktero od¬
škodujejo z lažnjivimi poročili one, ki jih pošiljajo in vzdržujejo.

Kolikor vem, še do sedaj niso dosegli znamenitega sadd
med Indijani. Priprosti divjaki nočejo sprejeti druge vere, nego
katoliško. Še iz davne dobe se je pri Indijanih ohranil pre¬
govor: Črnosuknjar skrbi za naše duše; rjavosuknjar (prote¬
stantski misijonar — black-gowen) pa za svojo ženo in otroke.
— Tako umejo priprosti Indijani ločiti katoliške in protestant¬
ske misijonarje in vero.“

Jasen dokaz tega je misijonska postaja v Krivem drevesu.
O tem piše g. Pirec Dunajskemu nadškofu še bolj natanko
dne 15. februarija 1842. leta. Najprvo naznani, da je dobila
škofija Detroa novega višjega pastirja, g. Petra Lefevre-a.

„Naj bi tudi misijonarji dobili nekaj pomočnikov;“ piše,
„kajti pomanjkanje misijonarjev se vedno bolj čuti in več
misijonskih postaj je brez duhovnika. Ko bodem šel čez nekaj
mesecev iz Krivega drevesa v svoj severni misijon Grand
Portaž, ne vem še za naslednika tej misijonski postaji.

Indijansko misijonsko postajo v Krivem drevesu so dva¬
najst let oskrbovali marljivi misijonarji. Dosegli so tudi veliko

44

stopinjo olike Indijanov. Bila bi ta postaja lože nego kaka
druga brez misijonarja. Ali politično-verske razmere zahtevajo,
da ostane tudi nadalje pod spretnim vodstvom. Ta misijonska
postaja je Amerikancem živ dokaz moči nage svete vere v
primeri z raznimi krivoverstvi.

Že več let so državni oskrbniki in krivoverski misijonarji
trdili, da Indijani bivajoči v „Z d r u ž e n i h državah 0  niso
sposobni za vero in oliko. Naj se torej potisnejo iz dežele
brez daljnih brezuspešnih poskušenj.

Država, držeč se te modre politike, je nakupila mnogo
dežele od Indijanov, da jo obljudi z belimi naseljenci, nepo¬
trebne Indijane pa zapodi iz dežele.

Katoliška misijonska postaja v Krivem drevesu  pa
jim je bila trn v peti; kajti ti dobri Indijani, nekdaj najbolj
divji narod tega plemena, zapustili so nomadsko življenje in
svoje malikovalske običaje (šege). Sedaj obdelujejo prav pridno
polje, bivajo v lepih hišah ter pridno molijo. Živč se ob pri¬
delkih polja, ob pridelovanju sladkorja in ob ribštvu.

Zato jim je vlada tudi sporočila po svojem zastopniku,
da jih ne bode pregnala, kakor druge, — naj le mirno žive,
kjer so. S tem se je protestantom pokadilo pod nos. Hoteli
so v naši bližini osnovati jednako vzgledno misijonsko po¬
stajo ; da, našo katoliško misijonsko postajo naj še prekosi!

Jeden dan hoda od tod so prevzeli v ta namen indijansko
občino v Velikem zalivu  (Grand Travers) v svoje po¬
sebno oskrbovanje in vzgojo. Ti divjaki so čestokrat zavrgli
ponudbo Kristusove vere. Presbiterjanski agent jim je pridobil
obilne podpore od vlade. Potem so poslali tja več dobro pla¬
čanih pridigarjev, učiteljev, rokodelskih mojstrov in nekaj
spretnih poljedelcev s potrebno živino, orodjem, darili i. t. d.
— V teku štirih let niso dosegli prav nič! Nihče malikoval¬
skih Indijanov ni sprejel njih vere. Ostali so divji, leni in
nevedni ter udani pijančevanju in drugim malikovalskim be¬
darijam bolj ko popred. Njih dozdevni olikovalci so jim cel6
zaprli pot do prave olike, ker so jim vcepili v sred, napčno
sovraštvo do katoliških misijonarjev. Seveda z lažnjivimi po¬
ročili slepč vlado, da bi jej ne bilo žal za svoto, ki se je
zastonj potrosila.

Tedaj ima svet tukaj nov dokaz, da zamore z Božjo po¬
močjo le katoliška vera  divje malikovalce spreobrniti v
krotke ovčice Kristusove, pridobiti njih srca za vse dobro in
blago ter prestrojiti divje narode v koristne državljane. Za
to resnico imamo dandanes mnogo dokazov v Ameriki.

45

Ko bi imeli katoliški misijonarji le nekaj onih denarjev
in pripomočkov, kar jih je 15.000 protestantskih predikantov,
nesposobnih in nezmožnih olikovalcev Indijanov, potrosilo brez
sadti in brez koristi, bili bi zdavnaj vsi Indijani, ktere mislijo
iz dežele zapoditi, na jednaki stopinji olike z belimi.

To je za te dobe naša vlada tudi spoznala. Pričela je
katoliško vero  izvanredno podpirati ter jej to hvalo iz¬
reka tudi v očitnih sejah in spoznava njeno moč pred drugimi
veroizpovedanji.“

Pač lep dokaz novodob n i m  zatiralcem in obrekovalcem
sv. katoliške cerkve in njenih služabnikov, ktere zovejo na¬
zadnjake in mračnjake, kdo da je širil in še širi pravo omiko!

Kakor hitro pa je prišla ljuba spomlad in so bila pota
pripravna za potovanje, ni bilo našemu gorečemu misijonarju
več ostati v Krivem drevesu.  Njegovo srce ga je gnalo
le med divjake, da tudi te pridobi pravi oliki. Odrine na pot
proti svojim ljubim Očipve-Indijanom v Grand Portaž, da jih
potrdi v veri in od tod razširja sv. vero dalje med Indijani.
Ob Gorenjem jezeru ustanovi novo misijonsko postajo ob reki
„0 m i n i S i b i“ (reka golobov). Tudi prične zidati na tem
kraju cerkev s pripomočki, ktere je dobil iz domovine in od
Leopoldinske družbe. Vendar je ni mogel dovršiti za časa
svojega bivanja v teh krajih.

Sedmo poglavje.

Pirčevo daljno misijonsko delovanje v Krivem drevesu;
ustanovitev misijonske postaje na otoku Amikvagendi;
njegovo slovstveno delovanje in poročila o kmetijstvu.

Gorečemu misijonarju ni bila odločena dolga doba za
delovanje med divjaki ob Gorenjem jezeru, kamor ga je vleklo
njegovo srce, ki je hrepenelo le pripeljati veliko divjakov v
hlev Kristusov. Za to delo pa je imel po tej okolici široko
polje. Jeseni leta 1842. dobi od svojega škofa ukaz, naj gre
nazaj v Krivo drevo  ter ondi oskrbuje misijonsko postajo,
kteri zavoljo pomanjkanja duhovnikov ne more poslati dru-
zega misijonarja. Žalostnega srca se loči od svojih vernih v
Grand Portaži. Tudi pričete stavbe cerkve ob „R e k i g o 1 o b o v“

46

ni zamogel skončati. Slušal je glas svojega višjega pastirja,
da deluje ondi, kjer mu veleva pokorščina, — če tudi je sam
menil, da ki kilo njegovo misijonsko delovanje kolj potrebno
tukaj med divjaki, ki še nikdar niso videli misijonarja, pa ki
radi sprejeli sv. vero. Ni pa misijonarja, ki ki jih osrečil s
krščanstvom. Tudi spomladi in po leti 1843. leta ni zamogel
okiskati onih misijonskih postaj, ker je imel v Krivem drevecn
in po okolici mnogo dela in opravila. Pa slušajmo njega sa¬
mega, kako nam opisuje misijonsko delovanje v tem letu.

„Kakor hitro sem se vrnil iz svojega misijonskega poto¬
vanja/' piše dne 1. oktobra 1843. leta, „porakil sem prvi čas
v to, da poročam o svojem misijonskem delovanju. Bog je
tudi to leto blagoslovil moje delo.

Moral sem pretečeno jesen (1. 1842.) na škofovo povelje
za nekaj časa zapustiti misijonske postaje ob Gorenjem jezeru,
na veliko žalost svojih ljubih Očipve-Indijanov. Zavoljo mnogih
tukajšnjih opravil in pomanjkanja potrebnih pripomočkov se
tudi spomladi nisem zamogel k njim podati, da ki dovršil
stavko cerkve ob „Beki golobov"  poleg Grand Portaže.

Torej moram tamošnje pobožne vernike tolažiti v listih
le z boljšimi časi. Skoro gotovo jih pa bodem obiskal pri¬
hodnjo spomlad za nekaj dnij. Vendar sem imel tudi med
Otava-Indijani mnogo dušne tolažbe in misijonskega veselja.
Pri vernikih te velike misijonske postaje se je gorečnost
mnogo pomnožila. Bil sem pa tudi priča spreobrnenja mnogo
malikovalcev, ki so se dosihdob vedno upirali milosti Božji.
Sedaj pa jih je omečila milost Božja in nad sto jih je prejelo
sv. krst, še več pa jih podučujem. Tudi ti bodo kmalu po¬
množili število vernih. Tudi sem blagoslovil to leto dve cerkvi v
Abitaovingu in Keboiganu.  Prihodnjo spomlad pa
upam blagosloviti zopet dve cerkvi, jedno v Kithivikvedongu,
drugo pa na otoku Amikvagendu.  Postavil jo bode novo-
krščeni glavar na onem otoku. Seveda moram sam vse te
cerkve preskrbeti s posodami in drugo notranjo opravo.

Divjaki na otoku Amikvagendu  so bili vedno naj-
trdovratnejši malikovalci in najgrozovitejši divjaki Otavskega
rodd. To leto pa jih je omečila nalezljiva bolezen. Porabil
sem to priliko ter jim ponudil tolažbo sv. vere. Sprejeli so jo.
Le nekaj pijancev je ostalo trdovratnih. Šel sem dvakrat na
omenjeni otok. Pri zadnjem potovanju bi se bil skoro sam
utopil. Ko sem se dne 25. septembra t. 1. vrnil z otoka in
bil že dve uri daleč na širokem jezeru, nastane hud vihar s
postranskim vetrom. Moja barka bi se bila potopila, da nisem

47

še o pravem času obrnil in se peljal nazaj na otok. Vihar je
razgrajal do pozne noči z vedno večjo močjo po jezeru, ki je
nad 30 milj široko.

Na tem otoku sem imel prav priliko opazovati velik raz¬
loček med divjaki in pa med krščansko olika¬
nimi  Indijani. Kristjani v Krivem drevesu, Lakrod in drugih
misijonskih postajah, ki so že dolgo pod vodstvom misijonarjev
ter olikani ali kakor pravimo civilizirani, bivajo po vaseh v
lepih hišah ter so lepo oblečeni in dobro rejeni. Delajo pridno
in si pridelujejo potrebnega živeža na izobilo na polju, z
živinorejo in ribštvom. Častč in ljubijo Boga, našega Stvarnika,
iz vsega srca ter žive nravno.

Divjaki na otoku pa so leni in izstradani pasli lenobo v
svojih šotorih iz bičevja in lubja. Mnogo otrok, da, tudi veliko
mož ni imelo nikake obleke. Večina divjakov ima le po jeden
koc za vso svojo opravo. Žene teh divjakov — če tudi siro¬
mašne —■ so od glave do nog čedno oblečene. Hrane si iščejo
vsak dan sproti, z mrežo po jezeru in s puško po gozda. Ob
viharnem vremenu pa, in če na lovu nič ne ustrele, stradajo
po več dnij. Takrat se prežive ob lastni slini, ktero si s smolo
množč. Le malo jih je, ki sade podzemljico in turšico okoli svojih
šotorov. Vse te pridelke pa slastno jedd na pol zrele in surove.

Kakor je bilo žalostno in milovanja vredno njih telesno
in gmotno stanje, tako divja je bila tudi njih nravnost. Mali¬
kovalstvo z vsemi pregrehami divjakov je bilo pri njih običajno.
Sedaj pa so sprejeli luč sv. vere. Tudi kažejo dobro voljo in
zmožnosti za vse dobro. Z Božjo pomočjo jih upam kmalu
preobraziti v olikane ljudi in dobre kristjane.

Zdi se mi, da je sedaj prišel poseben čas Božje milosti
za spreobrnenje divjakov in razširjanje naše sv. vere med njimi.
Pred nekaj leti prelita kri mučenikov v Kini in pa molitev
vernih je razlila posebno milost na dežele malikovalcev. Ve¬
selje je, če bereš po cerkvenih časopisih, da so dve leti sem
divjaki veliko bolj voljni sprejeti sv. vero, da v celih tolpah
sprejemajo krščanstvo, da tudi učeni krivoverci iščejo tolažbe
v naši sveti veri, da se veliko protestantov vrača v naročje
sv. cerkve in da po vseh mestih severne Amerike zidajo cerkve
in učilne zavode. Tako se po teh prostornih deželah razširja
sv. vera jako naglo vkljub nasprotovanju peklenske moči in
že nadvladuje vsa druga krivoverska izpovedanja, ker ima oči-
vidno Božjo pomoč in varstvo, ki jej daje rast.“

Ob jednem je delavni in goreči misijonar pisal o svojem
delovanju tudi Dunajskemu nadškofu. Najprvo se zahvali za

48

poslano podporo 272 gld. 30 kr., kakor tudi za svoto 192 gld.
30 kr., ktero mu je poslal g. kanonik Salcbaher. Porabil jo
je za stavbo cerkve ob Eeki golobov (Omini Šibi). Potem
piše tako-le:

„Ker mi je moj novi škof zaostali znesek za poduk otrok
izplačal iz državne blagajniee, zamogel sem ob Gorenjem je¬
zeru pri veliki reki Eevieru postaviti prav prostorno cerkev.
Vendar ni še popolnoma dodelana. V tem kraju sem množico
divjakov vzgojil v dobre kristjane. Privadil sem jih pa tudi
dela ter jih učil poljedelstva. Preskrbel sem jim potrebnega
semena in poljedelskega orodja. S tem sem postavil temelj
stalni misijonski postaji, ki obeta najboljšega sadu.

Moje vedno trdno zdravje ohrani me še vedno v delav¬
nosti. Vendar sem nad svoje moči preobložen z misijonskimi
opravili. Letni čas porabim za obiskovanje daljnih misijon¬
skih postaj ali pa v spreobračanje divjakov. Po zimi pa se
večinoma pečam s podukom otrok v šoli. Ostali čas pa rabim
za spisovanje knjig v indijanskem jeziku. Do te dobe imamo
v tem lepem jeziku le dve knjigi, kteri je spisal g. Baraga:
„Življenje Kristusovo 1 ' in „Mali katekizem". Da po svoji moči
pripomorem k slovstvu, sestavil sem: „Veliki katekizem
z obširno razlago" v narečju Otava-Indijanov ; tudi 7 0 pridig
za nedelje  in praznike v indijanskem jeziku sem priredil
za tisk. Kje se bodo zamogle natisniti te potrebne knjige,
sam ne vem.

Tudi s poljedelstvom in vrtnarijo se moram pečati; kajti
učiti mi je Indijane vere in razumnega gospodarstva, da po¬
spešim in dosežem njih večni in časni blagor. Pogostokrat
jim moram kazati lastnoročno, kako gre rabiti srp, koso, plug,
cepec itd., da bi jih vedno bolj olikal.

In res! dosegel sem tolikih uspehov, da sem zamogel
vlado prositi, naj osvobodi (emancipira) katoliške rudečekožee
mojih misijonskih postaj in naj jim pripozna jednake pravice
z drugimi belimi državljani.

Vendar pa še niso vsi moji kristjani dosegli te stopinje
olike. Imam veliko divjakov, osobito one na otoku Amikva-
gendu, ki so glede gospodarstva in omike na jednaki stopinji
z neumno živino, in ne vedčč si pomagati, žive v neizrekljivi
bedi. Naj navedem le jeden zgled. Našel sem tam v revni
koči 901etnega starčka s svojo še starejšo ženo, ki sta oba
sprejela sv. krst. Ležal je na tleh na bičevju in bil ogrnen
z raztrganim kocem. Jedel je surovo turšico, njegova žena pa
mu je lupila in rezala turšično steblo, ki ga je kosec za koscem

49

jedel. Rekel sem mu, da bi bila ta slaba jed pač okusnejša,
ko bi jo skuhal pri ognju. A rekel mi je, da ne, češ, tako
tekne bolje in je dalj časa sit; kajti le malo turšice ima še
okoli koče. Potem pa nima druzega jesti, nego le to, kar
mu sprosi žena pri sosedih, ker ne more več loviti rib in
divjačine. V srce so se mi smilili ti revni divjaki. Vendar jim
nisem zamogel olajšati in zboljšati bede.

Marsikdo bi si znal misliti: Kako zamore tako star in
bolan mož uživati brez kvare tako slabo hrano in kako za-
morejo divjaki pri tako slabi hrani dočakati toliko starost.
Meni se to ne zdi čudno, ker poznam življenje divjakov. Od
mladosti so izpostavljeni vsem nezgodam in vsi bedi; jako so
s tem utrjeni; tudi uživajo vso rastlinsko hrano čisto surovo.
Le ribe in divjačino skuhajo na pol ali pa jo, ko zavre, od
ognja vzem6 in prav slastno použijejo. Prav dobro se počutijo
pri tej hrani; redkokdaj so bolni ter učakajo navadno visoko
starost.

O Oskimodih — surovožrcih, ki bivajo ob Hudzonskem
zalivu, čul sem pripovedovati od verjetnih prič, ki so jih vi¬
deli, da ne kuhajo prav nobene hrane. Slastno jed6 krvavo
meso ravno zaklane živali, da, tudi staro, smrdeče in polno
črvov. Pri ognju se ne grejejo niti ob hudi zimi, ko zmrzne
morje štiri in še več metrov na globoko. Stavijo si svoja
bivališča iz snega, okna pa iz ledu. V teh sneženih kočah
bivajo v mrazu in lakoti, kakor bobri, skupaj čez zimo prav
zdravi. So pa baje prav trdni in močni ljudje ter učakajo prav
visoko starost.

Pa ne samo divjaki, tudi omikani Amerikanci jed6 na
pol kuhane jedi prav slastno; mnogo rečij zauživajo tudi su¬
rovih. Čestokrat sem to videl po hišah imenitnih in olikanih,
vendar so zdravi, kakor sploh Amerikanci. Tu se le redko
čuje o boleznih.

Če vse to preudarimo, moramo sklepati, da ima velika
civilizacija v Evropi tudi svoje napake. Mehkužna vzgoja od
mladosti, kakor tudi preveč kuhane jedi, ki zgube redilne
snovi, vzgoji slabotne ljudi, položi kal mnogim boleznim in
krajša naravno človeško starost.

S tem pa nikakor nočem priporočati surove hrane divja¬
kov, niti preveč kuhane evropejske, marveč svetujem srednjo
pot. Želim, da bi moj evropejskih sladčic navajeni želodec
prav dobro prebaval veliko tečnejšo na pol kuhano hrano,
kakor je tudi moje telo po raznih vremenskih vpljivih postalo
trdno in zdravo.“

Fr. Pirec.

4

50

Med tem misijonskim delovanjem pa neumorno delavni
mož tudi ni pozabil svojih rojakov. Kmetijski družbi je po¬
ročal o novostih iz Amerike in o kmetijskih iznajdbah. Za¬
voljo njegovih zaslug za sadjerejo po Slovenskem ga je odli¬
kovala kmetijska družba s srebrno svetinjo
ali medaljo,  ktero mu je 1842. leta poslala v Ameriko.
Zahvalivši se za to odlikovanje poroča o svojem delovanju
med Indijani (v listu dne 24. februarija 1843) tako-le: 1

„Z veseljem naznanim vsem svojim prijateljem in onim,
kterim so na srcu iznajdbe in zboljšanja pri kmetijskih in
rokodelskih rečeh, da sem se z Božjo pomočjo prizadeval v
vseh svojih misijonih med Otava-Indijani ob Mišiganskem
jezeru, kakor tudi med Očipve-Indijani ob Gorenjem jezeru,
prižgati po svoji moči luč sv. vere, pa tudi učiti, kako zemljo
pametno obdelovati. Zakaj, kedar sem nasitil duše svojih In-
dijanov z Božjo besedo, učil sem jih tudi po očetovo, kruha
si pridobiti. Sam sem jim kazal, kako imajo orati, kositi,
žeti, mlatiti in druga dela opravljati; kako se sejejo razno¬
vrstna žita in semena povrtninska. Učil sem jih tako dobrot¬
ljivost ljubega Stvarnika bolj spoznavati. Orodja in semena,
ktera so mi poslali moji dragi misijonski prijatelji iz Ljubljane,
bili so mi darovi po Božji previdnosti, po moji želji, ker so
mi  bila pomoč pri mojih opravilih. Pa tudi mojim ljubim
Indijanom so storili veselje in osnovali tako začetek Indijan¬
skega kmetijstva.

Bes je tudi, da so me začeli sovražiti zavoljo tega samo-
goltni kupci s kožami in kožuhi, ki si prizadevajo nad vse,
da bi le stavili napotja mojemu prizadevanju, da podučim in
priučim divjake kmetijstvu in poljedelstvu.

Mislim si pa: Vsaka nova reč in poskušnja, ki obeta kaj
dobrega na svetu, mora se bojevati z mnogoterimi zadržki,
predno premaga vsa nasprotja in prinese srečo človeštvu.

Kakor je poljedelstvo v mojih severnih krajih še revno,
tako se je povzdignilo že v onih krajih Združenih držav se¬
verne Amerike, kjer so ljudje že bolj prebrisani in podučeni.
M skoro verjeti, na kako stopinjo popolnosti sta ondi po¬
vzdignila umetna pridnost in človeški um kmetijstvo in obrt
v tako kratkem času. Oe tudi mi ni mogoče veliko pisati,
ker sem predaleč od onih krajev, da bi se sam mogel od
vsega prepričati, vendar hočem opomniti, kar sem videl pred
7 leti, ko sem potoval preko onih krajev, ter pozneje bral v
časopisih ali pa slišal pripovedovati.

1  Glej „Noviee“ 1843, str. 15.

51

Če gleda na kmetijsko gospodarstvo potnik, ki kodi po
onih krajih, mora se čuditi, koliko zamore človek storiti s
svojim umom in pridnostjo. Tu vidiš skopane vodotoke, več
sto milj dolge, skozi mesta in dežele. Po njih se vozi veliko
sto bark preko hribov in dolin. Na vse kraje so razpeljane
železnice, po kterih naglo prepeljavajo vozove, obložene z bla¬
gom in ljudmi. Vsak dan se moreš peljati, kamor hočeš, in v
treh ali štirih dneh prehitiš za deset dolarjev 1000 milj hoda.
Živine najlepšega plemena vidiš po teh deželah v velikem
številu. Prepeljali so jo najlepšega plemena sem iz Evrope.

Neizmerni gozdi zginjajo pod rokami milijonov pridnih
ljudij, kakor zimski sneg pred pomladanskim južnim vetrom.
Nove hiše, kmetije, vasi in mesta rastejo kakor gobe iz zemlje.

Brezštevilni Evropejci, ki so se preselili sem, skušajo se
mirno z rojaki v pridnosti in kupčiji. Rodovitna zemlja rodi
iz zrna 40—60 zrn in več let je ni treba gnojiti.

Pred malo leti je bilo delo silno drago; delavcu so morali
po tolarju na dan plačati, in hlapec je dobil po 150 tolarjev
plačila na leto. To pa je ravno spodbodlo človeški um, da so
jeli misliti na umetna orodja in stroje, s kterimi bi obdelo¬
vali polje. Izmislili so si jih več. Med drugimi so iznašli
lansko leto stroj, ki je iz 10 plugov sestavljen. Ta stroj ob
jednem orje, seje in vlači in obdela na ravnini 15 oralov na
dan. Dva delavca le potrebuje ta stroj. Drugi stroj z jednim
človekom in konjem žanje, mlati in veje zrelo žito ob jednem
ter ga meče konci njive v kupe. Tudi imajo stroje, ktere
prenašajo. S temi sekajo drevje in cepijo v polena. Še drugi
stroj pripravlja vsakovrsten les tako hitro za sodarje, mizarje
in tesarje, da bi človek skoro ne verjel. Drugi stroj zopet
koplje in trebi vodotoke in jarke. Yidel sem sam prav pri-
prosti stroj za slamo rezati. Y jednem dnevu ti nareže s po¬
močjo dveh mož toliko rezanice, da je ima jeden konj za celo
leto zadosti. Vse te stroje goni sopar, človek jim le streže.

Tudi svile in kar se iz nje prideljuje, tukaj silno veliko
pridelajo; jednako sladkorja silno veliko napravijo. Pa tudi v
sadjereji niso zanikerni. Vrtnarji iz Evrope so tii zasadili
vrte za ovočje (sadje) in cvetlice. Vse te reči prav dobro
prodajajo.

S svojo pridnostjo, umetnostjo in s pomočjo strojev so
si pridelali kmalu toliko in tako dobrih pridelkov, da se sedaj
ne prežive le ceno, nego prodajo tudi za veliko milijonov tolarjev
pridelkov v inostranske dežele, v ktere so pošiljali pred malo
leti še neizrečeno število novcev za prejete pridelke.

4 .*

52

Ce vse to premislimo, razume se samo ob sebi, da pri¬
delki prihajajo od dne do dne cenejši. Naj navedem le onih
7 let, kar živim v Ameriki. Ob času mojega prihoda je veljal
sodček svinske slanine 80 gold., sedaj se dobi za 12 gold.
Za sodček pšenične moke z 2 centoma si plačal po 36 gold.,
sedaj ga dobiš po 8, po 6 in tudi po 4 gold. Lepa krava je
veljala takrat čez 200 gold., sedaj jo lahko kupiš za 30 gold.
Po taki meri se ravna cena tudi drugih pridelkov. Ker se
Amerika tako lepo povzdiguje s svojimi kmetijskimi pridelki
zavoljo umnosti in pridnosti, vsak lahko previdi iz tega,
da postane popred nego v desetih letih v kmetijstvu zgled
vsemu svetu."

„Lansko leto sem več kakor 300 milj dežele obhodil,"
piše v drugem listu dne 2. marca 1843. 1.; „večkrat sem bil
sam v smrtni nevarnosti. Obhodil sem vse svoje misijonske
postaje ob Gorenjemjezeru  in zopet več kot sto div¬
jakov krstil. Z dovoljenjem sem spomladi odrinil iz Krivega
drevesa.  Še pred mojim prihodom v mesto Grand Portaž
se je zbralo več kristjanov in divjakov, ki so stopili z menoj
v ladijo, in srečno smo se pripeljali do Reke golobov
— Omini Šibi, kjer sem na pripravnem mestu blagoslovil
zemljo pod veselim banderom sv. križa in vnel svojim Indi-
janom srce za novo misijonsko postajo.

V treh dneh je bil precej velik gozd posekan in tla ogla-
jena. Potem smo postavili več šotorov in prostorno cerkev iz
brezovega lubja, olepšano s cedrovimi vejami. — Za Indijane
sem kupil veliko mrežo, ktero so vrgli vsak večer dvakrat v
vodo tam, kjer se izliva reka v jezero. Vjeli so z njo toliko
dobrih rib, da so se zamogli vsi divjaki vsak dan do sitega na¬
jesti. Potem sem začel svoje divjake k poljedelstvu pripravljati.

Jeden mesec smo opustili zidarstvo ter začeli polje ob¬
delovati. Več lepih otokov v reki smo obdelali s podzemljico,
s turšico, grahom, fižolom in drugimi kranjskimi povrtnimi
semeni. Tukaj sem moral vsakemu vedoželjnemu delavcu po¬
kazati vsako delo s svojimi rokami; kmalu pa sem se moral
čuditi njihovi pridnosti in pripravnosti.

Ko so končali delo, dali so Indijani vsakemu otoku in
vsakemu polju ime v spomin prvega pridelka, n. pr. P o d-
zemljični otok, Turšični otok, Grahov otok,
Pižoiov otok, Cvetlični otok, Tobakov otok,
Repni otok, Zeljni otok  i. t. d.

Potem smo jeli zopet gozde izsekovati in staviti veliko
cerkev iz trdnega lesa s pomočjo najetega tesarja. Nismo je

53

pa zamogli do jeseni postaviti. Šolo in nekoliko koč smo
končali ter tako postavili začetek vasi.

Z dvema kravama, štirimi prešiči in 12 kokošmi smo
storili tudi pričetek živinoreji. Iz svojega sadnega vrta v po¬
prejšnji postaji sem prinesel več drevesec in nekaj žita za
seme.' S temi rečmi smo začeli polje obdelovati. Akoravno
sem imel veliko opravkov in posvetnih skrbij, vendar nisem
v nemar puščal krščanskega in šolskega poduka; zakaj
vsak dan sem gotovo učil dvakrat, zjutraj in zvečer, vse
ljudstvo v cerkvi, v šoli pa 60 otrok. Tudi divjake sem
skoro vsako nedeljo po Božji službi krščeval in tako množil
krščansko čedo.

Poletje mi je preteklo v srečnih misijonskih opravkih,
kar prejmem v jeseni list od svojega novega škofa, ki
me je povabil nazaj v Krivo drevo.  Otava-Indijani so
ga prosili za me; z nobenim drugim misijonarjem jim ni
mogel ustreči.

Z veliko žalostjo sem vzel slovo od svojih novih Indijanov.
Dne 15. vinotoka sem se podal na pot v svojem čolniču po
ravno tisti reki, po kteri sem tu sem prišel. V 53 dneh sem
prišel nazaj v Krivo drevo, dne 8. decembra 1842. leta.

Težko bi bilo vsakemu biti pokornemu, in tudi meni ni
bilo lahko v tako poznem letnem času. Moral sem strašne
jesenske viharje in neizrečeno zimo trpeti pod milim nebom.
Moje življenje je bilo večkrat v smrtni nevarnosti. Pa med
veli kim  trpljenjem mi je pripravil Gospod nebeški vendar
srčno veselje. Nekega dne namreč pride divjak, ki je zaduhal
dim od ognja čez dve gori daleč, s svojo ženo in štirimi
ljubeznjivimi otroci k meni ter me prosi, naj mu kaj povem
o Velikem Duhu in ga podučim v krščanstvu. Z veseljem
sem spolnil njegovo voljo. Dva dni sem jih učil, potem sem
jih krstil, njega pa z ženo tudi še cerkveno poročil.

Na daljni poti sem zel6 trpel; pa veliko večje veselje
je imelo moje srce, ker sem zopet videl svoje pred štirimi
leti krščene kristjane in imel zopet več veselih misijonskih
opravil.

Na poti iz Sauta v mesto Makinak me je ustavil strašen
vihar in med tem je po noči moja barčica vsa primrznila.
Peš sem hodil dalje ali pa sem se vozil po snegu in ledu
na sančh, v ktere so bili vpreženi veliki psi.“

Po zgledu velikega misijonarja nejevernikov, sv. Pavla,
je hotel biti naš goreči misijonar tudi vsem vse, da jih pri¬
dobi Kristusu. To so tudi priprosti divjaki dobro spoznali;

54

neizrečeno so ga ljubili in spoštovali ter ga zvali „G a nin o
d e c“, to je po naše „dobro sree“.  Da so mu dali pravo
ime, sprevidi lahko vsak iz njegovih sporočil.

Osmo poglavje,

Pirčevo daljno misijonsko delovanje v Krivem drevesu
in okolici; tudi dobi pomočnika Ignacija Mraka.

Tudi naslednje leto se g. Pircu še ni izpolnila njegova
goreča želja, da hi bil šel v svoje misijonske postaje med
Očipve-Indijane. Doletelo pa ga je drugo veselje. Na Baragova
in njegova vabila je zapustil zopet drug vnet rojak svojo do¬
movino ter šel med Indijane prižigat luč sv. vere. Ta rojak
je Ignacij Mrak,  rojen v Poljanah dne 16. oktobra
1. 1810. Že 1. 1859. ga je preč. škof Baraga postavil za svojega
general vikanja v južnem kraju svoje škofije na polotoku
med Mišiganskim in Huronskim jezerom. Po Baragovi smrti
je bil izvoljen njemu za naslednika ter v škofa posvečen od
g. nadškofa Parcella v Cincinatu dne 7. februarija leta 1869.
— Ko se je pa zavoljo starosti visokočastiti gosp. Ig. Mrak
odpovedal nekaj let pozneje škofijstvu, nastopil je kot tretji
škof v Markčtu zopet naš rojak, Belokranjec visokočastiti g.
Y r t i n, to težavno službo. Pač sme biti Slovenija ponosna,
da ima takih sinov!

Tisokočast. g. Ig. Mrak je prišel koncem meseca oktobra
1. 1845. h g. misijonarju Pircu za pomočnika. Slušajmo zopet
g. Pirca samega, ki nam opisuje kaj mikavno njegovo misi¬
jonsko delovanje v tem letu tako-le:

„Ko sem pretečeno zimo,“ piše Leopoldinski družbi
5. novembra 1845. L, „priredil svoj „Yeliki katekizem 1 '
za tisk in so opravili verniki v treh večjih vaseh: Krivem
drevesu, Lakrod in Midletovnu velikonočno spoved, odpravil
sem se na svoja misijonska obiskovanja — več nego 1300
milj hoda. Obiskal sem vse misijonske postaje, kakor tudi
Šmarijo. Ker sem imel nad 2000 katoliških Indijanov oskrbo¬
vati, nisem zamogel porabiti mnogo časa za spreobračanje
divjakov. Krstil sem jih to leto le 82.

Mnogo divjakov .Otavskega rodu je po žganju tako spri-
denih, da je bilo čestokrat zamdn (zastonj) moje prigovarjanje,

55

naj sprejmd st. vero. Vendar pa sem bil — ni dolgo od te
dobe — priča neskončnega usmiljenja Božjega. Imel sem
dušno veselje, da je sprejelo neko selo divjakov z 10 druži¬
nami v Akathingu, 12 milj od tod, sv. vero. Dosihdob so
vedno ostali trdovratni vkljub vsemu mojemu prigovarjanju,
ker niso hoteli dati slovo pijančevanju. Neka nesreča pa je
odprla oči tem revežem, da so sprevideli slabe nasledke pi¬
jančevanja. O slovesnosti, ki so jo obhajali malikom na čast,
umoril je pijan Indijan svojega soseda. Po tem dogodku so
sklenili vsi, da hočejo dati slovo pijančevanju ter sprejeti sv.
krst. Glavar sam mi je prišel naznanit ta sklep ter me prosil
za sv. krst. Obdržal sem ga dotlej pri sebi, da sem ga dobro
podučil v sv. veri in krstil. “ •— (O, naj bi v naši lepi domo¬
vini posnemali te divjake zlasti mladenči, da bi se varovali
pijančevanja in vse razuzdanosti, pa se utrjevali v dobrem
po svetih zakramentih! Koliko umorov in pobijanja bi bilo
manj! Koliko žalosti bi marsikdo prihranil sebi in drugim!)

„Poslal sem jim dobro podučenega Indijana, ki jih bode
učil krščanskega nauka. V kratkem pa bodem šel sam tjd,
podučil jih temeljito in vse krstil.

Jeseni sem srečno prestal nevarno prsno bolezen in več¬
krat smrtno nevarnost na jezeru. Sedaj sem pa prav zdrav
in zadovoljen med svojimi rudečekožci. Do sedaj mi je šla
čestokrat trda, ker sam nisem zamogel zadostiti vsem po¬
trebam svojih obširnih misijonov. Sedaj pa me je razveselila
Božja previdnost z vrlim sodelovalcem, mojim rojakom Ig.
Mrakom.  Prišel je k meni pretečeni teden za pomočnika.
Že na praznik vseh svetnikov je iz mojih spisov prav dobro
pridigoval v indijanskem jeziku, kterega se prav marljivo uči.
Ko bi jaz imel še nekaj tako nadepolnih pomagalcev, oj, koliko
bi se storilo za sv. vero in zveličanje divjakov!

Nekaj let že si prizadevam z vso močjo, da bi popolnoma
odvadil svoje Indijane nestalnega življenja. Bivali so v slabih
šotorih; tudi jih je mnogo po zimi zbolelo ter umrlo brez
duhovne pomoči.

Sedaj pa se zbirajo po vaseh in si stavijo vedno nove
hiše. Da bi imela naselbina trdno podlago, kupili so že lansko
leto na moje posredovanje 2000 oralov zemlje od vlade. Tudi
so sami obdelali veliko zemlje ter jo spremenili v rodovitno
polje. Pretečeno poletje so postavili moji Indijani s pomočjo
dveh tesarjev jako potrebno lesoreznico (žago), spomladi pa
mislijo narediti tudi mlin. Sam pa menim ustanoviti siro¬
tišnico, da priskrbim sirotam in revnim otrokom dobre vzgoje.

56

Odrasla mladina pa se uči raznih rokodelstev in obrtnijskih
vednostij.

V malo letih, upam, bodo bivali vsi Indijam moje misi¬
jonske postaje v treh lepih vaseh ter se živili ob poljedelstvu,
živinoreji, obrtniji, pridelovanju sladkorja in ribštvu pod vod¬
stvom svojih duhovnikov. Njih blagostanje bode gotovo dobro
uplivalo na druge divjake tega rodu; tudi bode vlada z njimi
vedno bolj zadovoljna.“

V listu, ki ga je ob jednem pisal Dunajskemu knezo-
škofu, zahvali se za poslano podporo 100 gold. Svoto bode
porabil za tiskovne stroške „K r i ž e v e g a pota"  v indi¬
janskem jeziku. Na zimo pa namerava sestaviti „M o 1 i t-
v e n i k“ v tem jeziku. Tudi ta knjiga je jako potrebna. Šolo
obiskujočih otrok ima nad 200, več nego 1000 kristjanov v
njegovih misijonskih postajah zna brati. Do sedaj so pa le
tri knjige g. Barage v tem jeziku. — To leto so Indijani v
njegovem misijonu bolj bolehali, nego kdaj poprej. Vsi otroci
in mnogo odraščenih je imelo osepnice; veliko jih je tudi
umrlo. Bilo je med Indijani veliko tuge zavoljo 'tega; kajti
neizrečeno ljubijo svoje otroke. Čestokrat žalujejo več let po
njih. Marsiktera mati tudi umre od žalosti. Če tudi so Indi¬
jani divjaki in vajeni vseh nezgod, vendar so njih čuti: po¬
sluh, okus, vid in dušna čutila za dve sto odstotkov boljši,
nego belih; le meseni čut do pohlepnosti je videti slabeji.
Mladenči in device ostanejo navadno nedolžni in čisti do
zakona.

Svojemu zvestemu prijatelju in podporniku P. Šmidu v
Šiški se zahvaljuje v listu (dne 16. novembra 1845. leta)
za poslana kmetijska orodja, semena in več dragih rečij. —
Pohvalno omenja „N o v i c", ki skrbe za poduk naroda v
slovenskem  jeziku in bi jih imel imeti v rokah vsak
pravi Slovenec.

Da je blagi mož storil toliko za oliko Indijanov, gre pri¬
pisovati tudi temu, da jih je učil sv. vero in drugih potrebnih
vednostij v materinščini.  Tudi divjaku dobro de, slišati
nauke v svojem jeziku. Le neki čudno  omikani ljudje me¬
nijo, da tujščina lepše doni na ušesa!

Tudi naslednje leto nahajamo vrlega misijonarja še v
Krivem drevesu  in po okolici delajočega.

„Tudi preteklo leto je Bog blagoslovil moje delo,“ piše
27. decembra 1846. leta Leopoldinski družbi. „Svojo misi¬
jonsko postajo sem pomnožil za 109 novokrščenih divjakov,
ki so večinoma bili odrasli malikovalci. Tudi so moji Indi-

57

jani vrlo napredovali v verskih vednostih in v verskem živ¬
ljenju (nravnosti); pa tudi v poljedelstvu, obrtniji in omiki,
tako da svoje predpostavljene popolnoma zadovoljujejo ter se
zamorejo postaviti z belimi na jednako stopinjo omike. Z ve¬
seljem zamorem poročati, da je malikovalstvo v državi Miši-
ganski med Otava-Indijani zatrto; kajti ona peščica divjakov,
ki je po pijači spridena, da ne sprejme sv. vere, ne daruje
več malikom, kar so pomrli žrtovniki.

Dolgo so mi nasprotovali trije veljavni glavarji. Naj-
veljavnejšega med njimi, Sežana v ingave  po imenu,
pridobil sem bil za vero že pred štirimi leti. Njegovo kratko,
pa vzgledno življenje je pripeljalo mnogo divjakov v naročje
sv. cerkve. Drugi, K i m i v a n, se je pijan ponesrečil na jezeru
ter utonil. Tretji je umrl jeseni tri dni po sv. krstu z vsemi
znamenji spokornega grešnika. Njegovo ime Tehkvejigo
je slovelo nad petdeset let med Indijani. Mnogo truda in časa
mi je prizadelo njegovo spreobrnenje, ker ga je odvračala
njegova zlobna žena od sv. vere. Yse sem poskusil — pa za¬
stonj ! Slednjič ga priporočim vernim v gorečo molitev, sam
mu pa z živimi besedami opišem nebesa in pekel. Ker je
sedaj na pragu večnosti, naj si izvoli sam , ali hoče slediti
svojemu prvemu prijatelju ter v nebesa priti, ali pa deliti
osodo nesrečnega Kimivana  in z njim vred objokovati čas
milosti. Po teli besedah je Božja milost ganila njegovo srce,
da mi s solzami v očeh podd tresočo roko, rekoč: „Moj
oče, sedaj spoznam svojo krivico. Popolnoma se izročim Ve¬
likemu Duhu in tvojemu vodstvu. Moli za me, da mi odpusti
Veliki Duh moje grehe in mi da svojo milost, da pridem v
nebesa. Potem mi izroči polno vrečo malikov, da jih sežgem.
Sela pa je poslal v svojo domovino, da poseka slednje  ma¬
likom posvečeno drevo in je sežgč. Potem sem ga krstil in
pripravil za smrt.

Ta zgled sem navedel v dokaz, kako težko je spreobrniti
trdovratnega grešnika, ki se dolgo ustavlja milosti Božji, in
koliko moč ima molitev vernih kristjanov.
Kako potrebna je torej ta duhovna pomoč nam nezmožnim
misijonarjem! 4 '

„Pretečeno poletje sem, kakor vsako leto, več nego 1000
milj hoda storil po svojih misijonskih postajah," piše 28. de¬
cembra 1846. leta Dunajskemu knezoškofu. „Neki dogodek
pa me sili, da se bodem moral tudi v ostri zimi podati na pot.

Pred tremi tedni so se namreč pokazale hude nalezljive
koze med Indijani v Keboiganu.  Zavoljo te bolezni je

58

velik strah med Indijani. Koze so namreč najhujša kuga za
Indijane, veliko nevarnejša nego belim. Kakor pripovedujejo,
izmrle so cele občine, da, tudi rodovi rudečekožcev na kozah.
Izmed sto bolnikov ozdravi komaj j eden ali dva. Ta bolezen
imd veliko hujo moč na telo Indijanov nego na telo belo-
kožcev, kakor sem se prepričal sam. Ti reveži si pa v tej
bolezni ne ved6 pomagati niti svetovati. Izmed devet bolnikov
sta v omenjenem kraju ozdravela le dva. Sedem jih je umrlo
četrti dan. Vsem drugim Indijanom v vaseh Keboiganu,
Krivem drevesu, Lakrod in Midletovnu sem sam stavil koze,
ker je bil zdravnik v Makimaku bolan. Drugega pa v tem
viharnem zimskem času ni bilo moči dobiti, ker je 60 milj
daleč. Izmed 900, kterim sem stavil koze, niso se prijele
dvema. Izmed 120 Indijanov, kterim je pred 15 ali 20 leti
stavil koze zdravnik, niso se prijele desetim. — To je dokaz,
da je treba obnoviti stavljenje takim, ki so imeli že stavljene
koze. S tem se obvarujejo črnih nalezljivih koz.

Sedaj mislim obiskati še vse svoje misijonske postaje, da
obvarujem svojih Indijanov s cepljenjem koz strašne kuge.
Bog daj, da bi zamogel v tem mrzlem času, kot 601etni
starček, pretrpeti trudapolna popotovanja. Rad dam pa tudi
svoje življenje za svoje ovčice. To pa še tem raje, ker upam
o tej priliki pridobiti še nekaj duš divjakov. Ono malo število
divjakov, ki še žive v mojih misijonskih postajah, zavrglo je
navadne milosti. Le izvanredni dogodki in stiske ali pa izvan-
redno usmiljenje Božje jih zamore pripeljati v hlev Kristusov.
Zato moram paziti na takove prilike ter jih porabiti v njih
dušni prid ..."

V dokaz tega omenja nekega trdovratnega rudečekožca,
hudega pijanca. T a b a s o mu je bilo ime. V jednem dnevu
je zapravil in zapil v Makinaku ves denar, kar ga je stržil za
kože in druge reči. Potem pa je stradal in hodil razcapan
okoli. Ko je naš misijonar pred dvema letoma potoval v
Detrod k škofu v parniku, zapazi v jutro na barki tudi div¬
jaka Tabasa, ki si je mel oči. Vprašal ga je, kaj ima td
opraviti in kam misli iti? Divjak pa mu odgovori, da je v
pijanosti po noči prišel na to barko, misleč, da je kaka močno
razsvitljena gostilna. Potem se je vlegel in zaspal. Sedaj pa
se je še le iz spanja zbudil. Nikjer ni videti Makinaka, niti
zemlje suhe. Sam ne ve, kje je. Misijonar mu pove, da je
na poti po Huronskem jezeru v Detrod, 370 milj daleč. Treba
mu bode plačati semtertja osem dolarjev. Ker pa je divjak
zapil ves svoj denar, ni imel ni novčiča v žepu. Jel je ob-

59

žalovati svoje pijančevanje ter se z rokama ob glavo tepsti.
Gospod Pirec je porabil to priliko ter mu z živimi besedami
opisal nasledke pijanosti in neumnost malikovalstva in bla¬
žilne nasledke krščanstva. In res, divjak poda misijonarju
roko ter ga prosi, naj ga sprejme v sv. cerkev. Trdno mu
obljubi, da nikdar več ne bode pil upijanljivih pijač ter prav
po krščansko živel. Ostal je tudi mož beseda. Gospod Pirec
mu je preskrbel prosto vožnjo in hrano. Tudi je nabral za
ubozega divjaka pri usmiljenih potnikih precej denarja, da si
je zamogel nakupiti v Detrod potrebne obleke in živeža za
dalj časa. Četrti dan pa je že prišel nazaj k svoji obitelji, ki
je zelo skrbela za-nj. S svojimi se je sedaj pripravljal za sv.
krst. Učil se je prav marljivo resnic sv. vere, pa tudi branja
in pisanja. Pozneje je marljivi misijonar pogostokrat njemu
izročil poduk onih divjakov, ki so se učili za sv. krst. Tudi
je prvi pevec v cerkvi pri Velikem zatoku (Grand Travers).
Postal je prav priden delavec, kupil si lepo hišo in polja in
je vsem lep zgled katoliškega kristjana. Tako zamore Božja
milost iz kamenja narediti otroke Abrahamove. 1 '

Koliko posestnikov in rokodelcev živi žalibog tudi med
nami kakor ta divjak. Težko zasluženi denar in svoje imetje
zapravljajo po krčmah z igro in pijančevanjem. Svojo obitelj
pa puste v največji bedi ter jo pripravijo na beraško palico.
Naj bi jednaki olikani rokodelci in kmeti, ki so kristjani,
tudi tako moško dali slovd takemu življenju, kakor ta divjak.
Jedna skušnja ga je zmodrila! Med nami pa se le prerad
uresniči pregovor: „Pijanec se spreobrne, ko se v jamo

zvrne. 11  —- Naj bi našel ta divjak po Slovenskem mnogo po¬
snemovalcev !

Leta 1845. so prišli tudi vladni uradniki iz Vašingtona
v indijanska selišča gledat, kako in kaj se tam godi. Bili so
pa jako osupneni, videč vso vas s čednimi hišicami, postav¬
ljenimi po vrsti in lepem redu, rudečekožce pa mirno bivajoče
s svojimi ženami po svojih hišicah. Niso se pa mogli naču¬
diti raznim lepim izdelkom Indijanov. Gospodje pri vladi so
namreč menili, da ni mogoče to, kar jim je gosp. misijonar
Pirec poročal izmed Indijanov v Vašington. Gospod Pirec jih
pelje tudi v lepo cerkvico, ki je bila sila prijazna. Amerikanski
gospodje in njih gospč so bili tako razveseljeni, da so zahte¬
vali posodico in so mu nametali veliko zlatov kot dar za
ubožno indijansko srenjo.

Pirec in Baraga sta si zlasti prizadevala, da odvadita
Indijane pijančevanja. Koliko da sta dosegla, spričuje nam

60

ta-le dogodek: Brezvestni kupci pripeljejo o neki priliki ved
sodcev žganja v Pirčev misijon med Indijane. Bili so pa novi
verniki tako utrjeni v veri in treznosti, da se nihče ni hotel
lotiti smrtilne pijače.

Slušajmo ge, kako spričevalo daje katoliškim misijonarjem
Novojorški uradnik Oertel: „Ako hi bila naša vlada v Vašing-
tonu slušala dobre svete, ki so jih jej dajali gosp. Pirec, škof
Baraga in drugi katoliški misijonarji med Indijani, nikoli hi
ne bili kaj slišali o Madokih in drugih Indijanih.“ Hoče reči,
da bi Indijani nikoli ne bili poskusili strašnih vojsk in morij
proti belim, kar se je godilo okoli leta 1864.

Leta 1848. je imela misijonska postaja v Krivem
drevesu  1842 duš. Bazun teh je moral g. Pirec oskrbovati
še deset jako oddaljenih misijonskih postaj. To delo je pre¬
segalo moči šestdesetletnega moža. Zategadel prosi svojega
škofa Lefevreja, naj razdeli misijonske postaje med njim in
g. Ig. Mrakom, kar je škof tudi storil.

Slušajmo še našega g. Pirca, kako opisuje svoje delo¬
vanje v Krivem drevesu  v koledarju Baltimorske nad¬
škofije za leto 1848.

„Bog je moje delovanje v tej misijonski postaji tako
blagoslovil, da sem od dne svojega prihoda, t. j. 30. septembra
1839. leta do 15. julija 1847. leta pomnožil število svojih vernih
Indijanov za 956 in to večinoma s spreobrnenjem divjakov.
Izvzemši 200 mrličev živi za te dobe 1842 katoliških Indi¬
janov v tej misijonski postaji. Da bi pa oskrboval to misi¬
jonsko postajo in še deset drugih, ki so jako daleč jedna od
druge, to presega istinito moči jednega misijonarja. Bilo je ne-
obhodno treba, razdeliti jih na dva dela. To je visokočastiti
g. škof Lefevre tudi storil 10. dan meseca julija 1847. leta,
ko je obiskal tukajšnje misijonske postaje. Izročil mi je dušno
pastirstvo v Krivem drevesu, Keboiganu, A g a-
kathivingu, Telikem zatoku  (Grand Travers) in
vse postaje do Mahgigonga  ob bregu jezera. Število
vernih je 1242, ki so večinoma prav pobožni kristjani. Misi¬
jone v Lak r o 4, Midletovnu, Kastor-Izlandu in
Manestiju  — z 600 dušami — je pa izročil g. Ig. Mraku
v oskrbovanje.

Po zgledu svojih prednikov sem si prizadeval in se trudil
po vsi moči, da podučim divjake v resnicah sv. vere, pa tudi
v vseh drugih rečeh, ki jih potrebujejo za dobro vzgojo in
omiko. Videl sem svoj trud tolikanj blagoslovljen, da daje ta
moja misijonska postaja živ dokaz, da so Indijani zmožni

61

postati dobri kristjani (v tem še ce!6 bele prekosi) in olikani
ljudje. Sploh so prav delavni in spretni za vse, česarkoli se
lotijo. Med njimi so dobri tesarji, mizarji, kotlarji in zidarji,
ki znajo zidati čedne hišice. Tudi prav pridno obdelujejo
polje, ki so ga kupili od vlade ter prodajo mnogo sadežev
in povrtnine. Ženske so tudi prav delavne; dobro ved6, kaj
je gospodinjstvo. Doma izdelujejo vso obleko za družino;
tkajo odeje, izdelujejo pletarice in raznovrstne druge reči iz
ježevih bodic. Pri tem delu kažejo veliko okusa in spretnosti.

Slednjič zamorem v resnici reči o Indijanih tega misijona,
da so z njih velikim napredkom v šoli in oliki predstojniki
po vsem zadovoljni. Pridobili so si tudi čislanje belih in vživajo
naklonjenost naše vlade!“

Ta list je zadnji, ki smo ga dobili v roke o delovanju
njegovem med Otava-Indijani. Za njegovo goreče srce ni bilo
tukaj več dela; gnalo ga je le dalje med divjake, da pridobi
še več duš sv. cerkvi. Tri leta je vendar moral še ostati v
Krivem drevesu.  V teku 12 let, ki jih je preživel med
Otava-Indijani, ustanovil je šest cvetočih misijonskih postaj
in šest cerkev postavil; s škofovim privoljenjem jih je tudi
sam blagoslovil. Na njegovo prizadevanje pri vladi so zado-
bili ti rudečekožci jednake pravice z belimi, -— bili so eman-
cipirani (oproščeni). Živ dokaz, da je mati prave olike kato¬
liška cerkev, naj tudi novodobni olikani brezverci taje to
resnico, kolikor jim drago!

Deveto poglavje.

Pirec gre v Minesoto k Očipve-lndijanom ter ustanovi
misijonski postaji v Krovingu in Milleku (Mil-Lacke).

Proti severozahodni strani od Mišiganske države se raz¬
prostira obširna pokrajina Minesota, ki je jako lepa dežela ob
gorenjem Misisipu (med 42. in 49. stopinjo severne širjave).
Obsega 215.907 □kilometrov. Tukaj je bivalo za te dobe
še do 110.000 divjakov rodu Očipve- in Siu-Indijanskega.
Vlada jo je kupila 1849. leta od Indijanov. Zemlja je
skoro vsa lepa ravnina z malimi holmci vmes, ki se
zlagoma znižujejo ter zgubljajo v ravan. Tri petine ima
sočnih travnikov in dve petini lepih gozdov vmes. Poleg

62

sladkorjevca rastejo lepi hrasti, košate lipe in drugo gozdno
in sadno drevje, skoro jednako kakor po Slovenskem. Vsa
zemlja je napolnjena z jezeri, prepasana z rekami in studenci.
Obnebje je zmerno in zdravo. Nikoli ni kužnih boleznij,
mrzlice in kolere, kakor na jugu. Vode dajo izvrstnih rib,
po travnikih skakljajo fazani, kakor kobilice. Po gozdih je
srn, mnogoterih jelenov, medvedov in druge divjačine na izobilo.
Na zahodnem kraju pa se pasejo tisočere čede bivolov. Tudi
ovce se dobro rede. Ta pokrajina je jako ugodna za naselbine.
Kdor se naseli tu in se spozna z družino za amerikanskega
državljana, dobi 160 oralov zemlje zastonj. Seveda mu jo je
treba obdelati. In res, kmalu so se naselili po teh krajih
ljudje raznih narodnostij. Tudi Slovencev je mnogo tam.
Dobili so po posredovanju g.  misijonarja Pirca najprimernejše
in najlepše kraje. Za današnje dobe cvetd najlepša sela in
mesta po onih krajih, kjer je g. Pirec snoval naselbine.

Sedmi cerkveni zbor v Baltimoru je 1849. leta spoznal
veliko potrebo, da se za to prostorno deželo ustanovi lastna
škofija s sedežem v Št. Pavlu. Apostolski sedež je pritrdil
tej želji ter imenoval za škofa 1. 1850. visokočastitega gosp.
Jožefa Kretina. Koncem 1. 1852. je bilo v njegovi prostorni
škofiji le sedem cerkev in deset duhovnikov, kterih polovica
je delovala med belimi, druga pa med Indijani. Katoličanov
je bilo okoli 2500 duš.

V tej škofiji je bilo še nad 50.000 divjakov, torej lepo
polje za gorečega misijonarja g. Pirca. Divjaki rodu Očipve-
Indijanov so bivali po severozahodnem delu te dežele. Bili so
mnogo bolj divji nego Otava-Indijani. Tudi so jih beli z žgan¬
jem bolj spridili nego Otava-Indijane.

Ker je novemu škofu manjkalo sposobnih delavcev v tem
širokem vinogradu Gospodovem, prosi ljubljenca Indijanov g.
Pirca, naj pride v njegovo škofijo širit med Indijani sv. vero.
Veselega srca se podi goreči misijonar na težavno delo.

To opisuje tako-le v

Misijonski pesmi od Očipve-Indijanov:

Že sem svoje Indijane
Tam v deželi Mišigan
— Kličejo se Otavane —
Dobro utrdil v verskem stan’.

V srcu vname se mi želja
Dalje k ajdom se podat’,

Kjer ne znajo že evangelja:

K Božji čedi jih peljat.

Naglo barka me prenese
Milj veliko sto hoda,

Kakor tioa brž preteče
Daljo jezer in voda.

K takim prišel sem Indijanom,
Ki so skoro nagi še;

Ni podobnih nič kristjanom,

Ko živina tu žive.

63

Bivališča njih so borna,

Z lubjem šotor je pokrit,

Koža v spanju je odeja,

Leža pa so trda tla.

Vedno živeža jim manjka,

Zver in ribe jih rede;

Kakor jim pa tega zmanjka,
Vsi od lakote medle.

Oopernija, malikovanje
Je pri njih navadno Vlo,

Svete vere oznanovanja
Slišalo prej ni uho.

Zdaj pa vendar so pripravni
Poslušati Božji glas,

Mojim naukom so udani
In spoznajo srečni čas.

Več ko sedem tisoč ajdov

V skrb izročenih imam,

Sto milj daleč so kristjani,

Jaz pastir njih dušni sam.

Moje fare je pokrajna
Še čez tisoč milj hoda,

Pot po njej mi je težavna,
Polna gozdov in voda.

V Kroving sem se bil ustavil,
Prvi sem začel misijon,

Novo cerkev sem napravil,

V ktero vabi mali zvon.

Na okroglem, lepem hribu
Cerkev je in turnič bel,

Kjer o mojem je prihodu
Še mališki boben pel.

Zadovoljen med divjaki
Kakor oče jih učim,

Srčno ljubi me njih vsaki,

V Božjem miru prav živim.

Dan na dan imam zdaj šolo,
Pridigujem vsak večer,

Da bi spolnil Božjo voljo,

Vse pripeljal k Božji ver’.

Večjidel že molit’ znajo,

V cerkvi prav lepo pojo,

Gorka srca k veri imajo
In živijo prav lepo.

Ob nedeljah jih krščujem,

Kar med tednom podučim,

V Božjo milost sporočujem
In se v Duhu veselim.

Jaz sem prav Bogu hvaležen,

Ki me peljal je v ta kraj,

Kjer bom dobrih del deležen,
Pot pripravil v sveti raj.

Bog, daj milost vsem Indijanom
Vse storiti, kar učim;

Vam pa mojim deželanom
Se v molitvi izročim.

Vsi prijatli tam na Kranjskem,
Le molite za me zdaj,

Da ovčic bi na Indijanskem
Več pripeljal v sveti raj.

To merjeno popisovanje je poslal g. Pirec iz Krovinga
dne 1. januarija 1853. leta svojim nekdanjim faranom v
Podbrezju.

Slušajmo zopet nagega misijonarja, kako nam opisuje
svoje misijonsko delovanje med Očipve-Indijani leta 1852. —•
Iz Preri longe (Longue Prairie)  poroča 1. 1852.
Leopoldinski družbi:

„Že sem naznanil, *) da sem ostavil katoliške'in omikane
Otava-Indijane, da poskusim pridobiti sveti cerkvi tudi Očipve-
Indijane, ki ge tavajo v malikovalstvu. Srečno sem pričel svoje
delo z ustanovo misijonske postaje v Krovingu,  kjer bi¬
vajo Indijani, pol Indijani in kanadski Francozi.

: ) Omenjenega dopisa mi ni bilo moči dobiti.

Pis.

64

Ko sem misijonsko postajo v Krovingu utemeljil s pod¬
ukom v šoli in cerkvi, imel sem vsled škofovega ukaza mi¬
sijone tudi med belimi. S tem sem položil temelj misijonskim
postajam vSauk-Rapidu, Švan-Ri verju inBelpreri (Belle-Prairie).
Tudi sem preskrbel stavbo treh cerkev in pridobil za to potreb¬
nih zemljišč. Stroške bodem plačal deloma z milodari prebival¬
cev, deloma bodem imel sam na skrbi, da jih poplačam.

Bivalci teh postaj so večinoma naseljenci iz Nemškega,
kanadski Francozi in pol Indijani (mitios). Moram jih pogosto¬
krat obiskovati dotlej, da nam Božja previdnost pripelje jezika
veščih misijonarjev. Ko sem v teku dveh mesecev dovršil
tu svoje delo, bil sem namenjen začetkom maja odriniti med
divjake, da izpolnim prošnjo indijanskih glavarjev in dano ob¬
ljubo ter po letu ustanovim nove misijonske postaje med div¬
jaki. Neki žalosten dogodek pa mi je stavil opovire ter me
zadrževal. Hudobni lovci Vinebego-Indijanov,  divjih
ajdov, so usmrtili v gozdu dva Očipve-Indijana. To jih je tako
razdražilo, da so sklenili z vojsko maščevati se nad Vinebego-
Indijani. Poslali so v Prerilonge  veliko tolpo divjih In-
dijanov proti sovražniku. Vračal sem se ravno iz svojih mi¬
sijonskih postaj med belimi, kar dobim list od misijonarja g.
Vivaldija  med Vinebego-Indijani. Prosil me je., da naj
se podvizam priti k njemu ter zabraniti vojsko, če bode
mogoče. Hitel sem nad 40 milj daleč, kar so mi dopuščale
moje moči. Dospel sem še o pravem času v šotor Ogime,
poveljnika vojščakov, Atavanapo  imenu. Precej sem ga
spoznal, ker je jednekrati že pri meni v Krovingu obedoval;
tudi mi je bil dal že roko, da hoče sprejeti krščanstvo.

Brzo se zbere okoli mene tolpa čvrstih vojakov. Resno
jim razložim slabe nasledke nepotrebne vojske s sorodnimi
brati in kako pregrešno je prelivanje krvi. Ponudim se jim
kot posredovalca, da zadobe zadostenje za umorjena Indijana.
Potem mi podti glavar roko ter reče: Moj oče, tvoje besede
so ganile moje srce; hočem te slušati. Po tvojem svetu se
hočemo vrniti domir in obdelovati polje. Doma pa te bo¬
demo poslušali govoriti o Velikem Duhu  in sprejeli
tvojo vero.

Neizrečeno me je veselilo, da se je prepir tako lepo končal.
Dal sem jim moke in slanine za živež. Vinebegi pa so meni
dali tobaka v znamenje sprave in mini Očipve-Indijani so se
vrnili še isti dan mirno domti. Ker so se Vinebegi bali še
drugih tolp Očipve-Indijanov, kterim velja vojska kot največja
krepost, prosil me je glavar, naj ostanem med njimi dotlej,

65

da sklenejo mir. Med tem je bila sestavljena prošnja do de¬
želne gosposke, ki so jo poslali v Št. Pavel. V njej so prosili
vlado, naj pošlje komisijo, ki bode sklenila pogodbo mini
med vsemi tukaj bivajočimi Indijani. Na moj nasvet hočejo
glavarji obeh strank predlagati postavo, naj dotični indijanski
narod plača 1000 tolarjev za vsakega zavratno umorjenega
Indijana, ali pa se morilec izroči, da ga kaznujejo s smrtjo.
Vlada mora pa skrbeti, da se pogodba izvršuje ter ohrani
mir. Ce bodo naši Indijani živeli v miru med seboj, bodo
tudi raji sprejeli sv. vero. Nam misijonarjem pa bode prilika
poročati o ugodnem uspehu razširjanja sv. vere . . .“

Naslednje leto pričel je misijonar Pirec svoje misijonsko
delovanje dalje med divjaki. Njegova prva pot je bila v Mehi
Sagaigang  (Mil Lake), ki je dva dni hoda od Krovinga
proti jugozahodu. Ko je po mogočnosti oskrbel in ustanovil
to misijonsko postajo, podal se je v Nagathinavang (Pund du
Laque), kamor ga je povabil glavar Indijanov. V tem kraju
je pred 20 leti krstil nekaj Indijanov že gospod Baraga.
Pogostokrat je te verne obiskal misijonar o. Oton Skola,
frančiškan in Pirčev rojak, rojen v Novem mestu na Dolenj¬
skem. G. Baraga in g. Pirec pohvalno omenjata v svojih listih
tega misijonarja Indijanov.

O tem svojem misijonskem delovanju leta 1853. poroča
v 15. dan septembra Leopoldinski družbi tako-le:

„Preteklo zimo sem utrdil svojo misijonsko postajo Indi¬
janov v Krovingu z vsakdanjim podukom. Spomladi pa sem
oskrbel tudi misijonske postaje belih, ki pripadajo moji du¬
hovni oblasti (jurisdikciji), poleg vzhodnega obrežja reke Misi¬
sipi. Po teh krajih so Francozi, Irci in Nemci. Začetkom
junija pa sem se odpravil med Indijane, da jih pridobim
Kristusu. Prva pot mi je bila v Mehi Sagaigang, dva dni
hoda od Krovinga proti jugozahodu. Pot proti temu kraju je
držala preko jezer, močvirij in rek. Moral sem več peš hoditi,
nego se voziti po vodi. Nikdar v svojem življenju še nisem
imel težavnejše poti.

Spremljal me je le moj kuhar in moj pomočnik za šolsk
poduk. Vsi trije, dobro obloženi z raznimi potrebščinami za
pot, živežem in drugimi rečmi, ki so potrebne za misijon,
prehodili smo v osmih urah 20 angleških milj. Prišedši do
jezera Keganoganeka smo sedli v čolnič iz brezovega lubja,
kterega je do sem nosil moj pomočnik na hrbtu z drugim
tovorom. Potovali smo preko močvirja in jezer; slednjič za¬
gledamo drugi dan proti večeru koče divjakov iz brezovega lubja.

Fr. Piree. 5

66

Sedaj se nam pripeti mala nezgoda. Ysa naša pozornost
je bila obrnena na kraj našega potovanja. Med tem zadene
naš čolnič ob drevo, ki je ležalo v jezeru — in se razdrobi.
Y malo trenotkih bi se bili potopili, da bi ne bili hitro sto¬
pili na suho. Zadovoljen sem bil, da sem si zamogel še jedno
noč odpočiti na tem pustem kraju od težavnega pota ter se
okrepčati. Obraz in roke sem imel od strupenih komarjev vse
opikane in zatečene. Y naglici sem bil namreč pozabil paj¬
čolan in rokavice, ki varujejo strupenih komarjev. Treba mi
je bilo, razun drugih potnih sitnostij, neprenehoma mahati s
košato vejo okoli glave, da branim roj nadležnih komarjev,
ki so šumeli okoli glave; in vendar sem moral še trpeti njih
pik. Takih nadležnostij na potovanju ni v naši domovini.
Yedno je ljubi Bog pripustil, da sem moral za zveličanje in
spreobračanje divjakov trpeti kako telesno nezgodo.

Kmalu pa mi je dober uspeh in dušno veselje oslajšalo
te težave potovanja. Že ono noč, spečemu v svojem šotoru,
se mi je sanjalo, da mi je nekdo prijazno podal roko, če tudi
telesa nisem videl. To mi je dajalo upanje, da me bodo pri¬
jazno sprejeli divjaki. Kes nam pridejo drugo jutro prijazno
naproti. Y hiši glavarjevi bil sem prav prijazno sprejet. Po-
sadč me na mizo, pregrneno z rudečim suknom. Dobri 701etni
mož, neizrečeno vesel mojega prihoda, se mi zahvali najprvo,
da sem izpolnil obljubo ter prišel k njemu. Potem pa zbere
vse može skupaj ter me predstavi kot poslanca Velikega Duha.

Sede na svojo posteljo, z rudečo preprogo pogrneno, drugi
pa po tleh okoli mene. Po običaju tega kraja jim vržem
tobaka; nabašejo si svoje pipe ter kade molče v znamenje
prijaznosti.

Potem sem jim v dolgem govoru v njih narečju razložil,
zakaj da sem prišel in kako imenitno da je moje poslanstvo.
Povedal sem jim, kako potrebna je katoliška vera za časno
in večno življenje ter priporočal, naj sprejmd sveto katoliško
vero. Vsi so me prav pazljivo poslušali. Potem vstane glavar
ter pritrdi mojemu govoru. Priporoča tudi vsem, naj slušajo
črnosuknjarja in sprejmejo katoliško vero. Prvi mi podd roko
glavar v znamenje, da hoče sprejeti sv. krst; njemu pritrdijo
vsi drugi ter mi stiskajo roko. Tako so se uresničile moje
sanje. Slednjič me prosijo, naj ostanem pri njih ter jih pod-
učujem v krščanski veri. Zamogel sem pa ta pot ostati le
tri tedne pri njih. V tem času sem učil od zore do mraka
sedaj otroke, sedaj odraščene moliti, peti, brati in krščanski
nauk. Tukaj sem imel priliko občudovati marljivost in na-

67

darjenost nekterih divjakov. Mnogo so jih je naučilo v tem
kratkem času potrebnih molitev in petja; da, nekteri so se

efilo brat,1, iz katekizma. Krstil sem glavarja in nekaj
drugih, ki so bili dobro puuu^n. , 6  • aPt1 r

izročil v poduk dobro podučenemu kristjanu; tudi sem ukrenil
potrebno za stavbo cerkve. Potem sem zapustil svoje ljube
ovčice, obljubil pa sem jim, da jih bodem pozneje zopet
obiskal; sedaj moram iti pa še drugim divjakom oznanovat
luč sv. vere.

Nekaj dnij sem ostal v svoji glavni misijonski postaji v
Krovingu, da sem si odpočil. Potem sem pa šel osem dnij
daleč k divjakom v Nagathinavang. Glavar me je pismeno
povabil. Tukaj je že pred 20 leti krstil nekaj Indijanov ne¬
utrudljivi misijonar Baraga. Ni pa zamogel oskrbovati te po¬
staje zavoljo prevelike daljave •— 260 milj od Lausa (La lance).
Oče Oton Skola, moj rojak, je semtertja obiskal te Indijane,
ne iz dolžnosti, ampak iz gorečnosti za zveličanje duš, ker ta
kraj ne pripada k njegovemu misijonskemu delokrogu.

Ta kraj je glavno zbirališče divjakov; tudi pripada k naši
škofiji in moji oblasti, zato nameravam na tem kraju usta¬
noviti glavno misijonsko postajo, ktero bode oskrboval stalni
misijonar. S temi pogoji so tudi obljubili mnogobrojui divjaki
sprejeti sv. vero. Tudi sem zapazil pri šolskih otrokih jedna-
kih zmožnostij, kakor pri onih v M i 11 e k u (Mil-Lacke).

Ko sem pridobil tukaj divjake za krščanstvo, kupil sem
novo hišo za misijonarja in šolo; tudi sem naročil potrebno
za zidanje cerkve. Kedaj in kako se bode vse to izvršilo, pre¬
pustil sem Božji previdnosti.

Naj še omenim, da so protestantski misijonarji tudi v
tem kraju, kakor drugod med Očipve-Indijani, poskušali z
velikimi stroški, da ustanove misijonske postaje. Pa nikjer
niso kaj dosegli; morali so svoja kopita pobrati. Iz starega
ustnega izročila (ki se je ohranilo tudi pri tem rodu Indijanov)
znajo divjaki iz časa jezuitskih misijonov, da le mekateokva-
noji — črnosuknjarji — uče pravi Jezusov nauk.

Kolikor poznam do te dobe glavarje Očipve-Indijanov in
vem mišljenje teh divjakov, upal bi si s pomočjo 6 misijo¬
narjev in preskrbljen s potrebnimi pripomočki za misijone z
Božjo pomočjo v kratkem času vse Očipve-Indijane pripeljati
v naročje sv. cerkve.

Zato jako želim, da bi prišlo nekaj vnetih misijonarjev v
naše misijone. Posvete se lahko spreobračanju divjakov ali
pa oskrbovanju misijonov med belimi. Veliko primernih krajev

5 *

68

imam v svoji obširni župniji. Morajo pa biti vešči jezikov

tega kraja ali pa se jih tukaj učiti. Tudi bi bilo želeti, da

prinesd s seboj raznih za mi snop p—-?

»i>vi  ijur suavoe cernev m sol. Naš revni skot, ki ima

majhno kapelico v svoji hiši kot stolno cerkev, ne more pod¬
pirati vnanjih misijonov dotlej, da si sezida v Št. Pavlu pri¬
merno cerkev. Vnanje misijone mora prepustiti v podporo
Božji previdnosti. “

Neumorno delavna družba Leopoldinska je poslala tega
leta škofu Kretinu v podporo za stavbo cerkve 3000 gold.
Iz teh listov tudi vsak lahko sprevidi, kako potrebno je pod¬
pirati misijone med divjaki. Kako vrlo dobro obrne imovit
katoličan vsak kraj cer, ki ga daruje za inostranske misijone
med divjaki! čez sto, tisoč let bodo blagrovali potomci one,
ki so jim pripomogli k pravi krščanski oliki, — kakor se tudi
mi Slovenci čez tisoč let spominjamo z veseljem naših blago¬
vestnikov: sv. Cirila in Metoda.

Deset o poglavje.

Pirčevo daljno delovanje v Krovingu in okolici; dobi
pomočnika L. Lavtižarja; ustanovita misijon ob „Ru-
dečem jezeru“; Lavtižar zmrzne, njegov spomenik.

Od te dobe ne nahajamo tako pogosto misijonarja gosp.
Pirca listov v „Sporočilih“ Leopoldinske družbe. Imel je z
ustanovljenimi misijoni dovolj posla. Veliko novih postaj mu
ni bilo mogoče snovati. Poročal pa je toliko bolj marljivo o
svojem delovanju raznim prijateljem na Kranjskem in slo¬
venskim časopisom, zlasti „Danici“,  v kteri so bili priobčeni
njegovi listi.

Leta 1855. mu je poslal njegov zvesti prijatelj P. Šmid
več zabojev potrebnih rečij za misijonske postaje. Prisrčno
se zahvaljuje g. misijonar v listu (dne 15. prosinca 1. 1855.)
svojemu prijatelju in drugim dobrotnikom za poslana darila
ter obljubi, da se hoče vsaki dan pri daritvi sv. maše spo¬
minjati dobrotnikov. Potem poroča o svojem delovanju tako-le:

„Bazkadil se je moj nečimerni namen, da bi obiskal to
zimo svoje prijatelje na Kranjskem in pridobil nekterih du-

69

hovnih tovarišev za svoje misijone. Ni bila namreč volja Božja,
da bi bil pustil vse svoje misijone, napravil žalost svojim
ovčicam ter jih postavil v nevarnost. Misijonska opravila se
od dne do dne bolj kupičijo na mojih starih ramah. Prav
velikokrat moram iti na dolga misijonska pota svojo dolžnost
spolnovat, kolikor mi je v moči. Pretečeno leto sem tri mi¬
sijonske cerkve na novo sezidal, pa še ne dozidal, in četrto
začel, kolikor se je dalo iz domačih doneskov storiti. Za pri¬
hodnje leto sem povabljen na tri kraje od glavarjev divjakov,
da bi ustanovil misijone; ko bi pač dobil pomočnikov, da bi
oskrboval štiri ustanovljene misijone.

Vseljuje se pa tudi mnogo kanadskih Prancozov in Nemcev
v prelepo deželo mojega področja ob Misisipiju, kjer moram
v Belpreri in Saukrapidu  francoske in nemške mi¬
sijone imeti in cerkve zidati. Tukaj bi rad poprosil svoje
rojake še za jedno reč. Od devetnajstih let sem sem v svojem
misijonu sezidal trinajst cerkev  in jih sam posvetil. Vse
sem ozalšal z lepimi altarnimi podobami iz Kranjskega. Sedaj
pa nimam nobene podobe več; torej sem v nekoliki zadregi,
od kod jih bodem dobival za cerkve, ki se imajo zidati. Pisal
sem na Dunaj in nisem nič dobil; pisal sem na Parsko in
tudi ni bilo nič. V Ameriki se takega blaga tudi ne dobi.
Ali bi se moglo napraviti, da bi še nadalje zaljšale kranjske
podobe moje indijanske cerkve? Ko bi mogel le dve ali tri
dobiti. Želel bi sv. Jožefa, Marijino spočetje, sv. Janeza
apostola ....

Novega ti ne vem kaj pisati, kakor da bodem jutre po¬
kopal velikega glavarja G e g o n o b i j a, ki je veljal za kralja
vsemu Očipvejskemu narodu. Umrl je kakor dober kristjan,
ki sem ga lansko leto krstil v Milleku (Mil-Laku). Pokopan
bo tukaj v Krovingu z veliko slovesnostjo/ 1

Naslednje leto v 4. dan februarija pa je pisal g. Pirec
g. Slapniku, župniku v Podbrezju, ki je užival sad njegovih
drevesec. Omenja, da je zadovoljen z naseljenci, ki so se iz
Gorenjskega tam naselili in so mu v pravo tolažbo na stare dni.

„Tudi sem prav zdrav,“ piše dalje misijonar, „in zado¬
voljen, obložen pa sem s tolikimi misijonskimi opravili, da
ne morem vsem kaj. Zavoljo pomanjkanja duhovnikov imam
namreč v svoji duhovski oblasti in skrbi večjo zemljo, kot
je vsa kranjska dežela, ter moram dva nova indijanska, dva
francoska in šest nemških misijonov oskrbovati, ki jih zapo¬
redoma obiskujem in opravljam. Bog mi daj skoro kaj po¬
močnikov. Za prihodnje poletje pa mi je napovedanih toliko

70

Francozov, Ircev in Nemcev, ki se imajo naseliti v te lepe
kraje mojega misijonstva, da bi zamogel še deset novih mi¬
sijonov napraviti, ako bi imel dosti duhovnikov. Le 10 duhov¬
nikov ima naša neizmerno velika škofija, kteri bi sto misi¬
jonarjev komaj zadostovalo, ker si misli velika množica
katoličanov poiskati v tej prelepi deželi nove domačije. Tudi
je nad sto tisoč divjih Indijanov v tej škofiji."

Leta 1857. je pisal v 5. dan januarija svojemu prijatelju
g. M. Kristanu, župniku na Tačah, ter omenjal nekoliko o
svojem delovanju preteklega leta. Iz tega lista posnamemo to-le:

■ „Spolnil sem že 70. leto svoje dobe. Gospod me je ohranil
še živega in zdravega za svojo službo. Od treh let sem sem
napravil deset novih misijonskih postaj v svojem okrožju z
Božjo pomočjo ter zidal cerkve in sicer dve indijanski, dve
francoski in šest velikih nemških v najlepši okrajini ob S a u k-
Riveru.  Vse nemške sem izročil v oskrbovanje očetom be-
nediktinom, ki so prišli sem, poprejšnje pa bodem v skrb
dal nekemu francoskemu misijonarju. Sam pa sem trdno
sklenil, — ako mi Bog ohrani zdravje in življenje, — obrniti
ostanek svojih starih dnij v osmi desetnici v spre¬
obračanje divjakov. Bližnjo spomlad mislim potovati dalje
na sever k Očipve-divjakom 400—600 milj odtod, kamor so
me njih glavarji povabili. Oj, naj bi imel to duhovno veselje
ter ustanovil nektere indijanske misijone pred koncem svojega
življenja! Pridni, goreči misijonar g. Lavrencij Lavtižar,
moj rojak, mi je pisal oni dan ter se mi ponudil, da je z
menoj vred pripravljen delati za spreobrnenje Indijanov. Zna
že prav dobro indijanski. Veselim se njegove podpore v svoji
starosti.

O, da bi imel le še tri ali štiri goreče kranjske duhov¬
nike v pomoč! V malo letih bi bil divji Očipve-Indijanski
narod, nad 7000 duš, spreobrnen in v Kristusovo čedo spre¬
menjen. Zdi se mi, da so ti ubogi nejeverniki že zreli za
spreobrnenje; žele katoliških duhovnikov. Prav dobro sem
znan z vsemi glavarji, pa sam ne morem vsem povsod kaj.
Prav veliko dobroto bi mi skazal, ako bi pregovoril kaka dva
dobra duhovnika, da bi prišla v moj indijanski misijon in se
posvetila spreobračanju Indijanov. če velja duša na pot zve¬
ličanja pripeljana pri Bogu več nego vesoljni svet, — koliko
lepega zasluženja in duhovnega veselja si zamore zaslužiti
misijonar, če veliko sto nejevernikov pridobi z duhovnim pre-
rojenjem za Kristusa in jih napoti v nebesa! — Indijanskega
jezika se zamore mlad duhovnik, ki ima dobro glavo, priučiti

71

v 6 mesecih. Zneski Leopoldinske družbe, M se pošiljajo do
škofov, porabijo se večinoma v zidanje stolnih cerkev, za
podporo misijonarjev zamorejo se le malo obrniti.“

Tudi je poslal svojemu prijatelju knjigo „Z g o d o v i n a
Indijanov“,  v kteri je opisal navade, šege itd., iz ktere
je posnet tudi opis „Minesote“. — Kakor je bilo v listu že
omenjeno, dobil je dobri starček, ki pa je imel še moči in
navdušenost mladeniča in srčnost moža, vnetega pomočnika
g. Lavrencija Lavtižarja, doma s Kranjske gore.  Dosih-
dob je oskrboval misijone v Krivem drevesu, v Baragovi
škofiji, kjer pa ni bilo več divjakov, temveč so bili že omi¬
kani Indijani, kakor smo videli iz delovanja Pirčevega po
teh krajih.

Njegova gorečnost ga žene le med divjake ledino orat,
češ, za te postaje se bodo dobili lože namestniki. V to svrho
se ponudi g. Pircu za pomočnika med Očipve-Indijani. Kdo
je bil bolj vesel te ponudbe nego naš 731etni starček, oče
Pirec! S pomočjo svojega novega pomočnika ustanovi misi¬
jonsko postajo ob E u d e č e m jezeru  (Red-Lacke) proti
severozahodu, kjer je bivalo mnogo divjakov. Božja previdnost
mu vendar ni odločila dolge dobe delovanja po teh krajih;
poklicala ga je že 3. decembra 1858. leta po zasluženo plačilo.
V hudi zimi je zmrznil grede iz misijona. Toda slušajmo raje
našega starčka, kako mikalno opisuje ta žalostni dogodek v
listu do g. S. Vilfana, takratnega župnika na Kranjski gori iu
poznejšega prošta v Novem mestu.

„V najbolj otožnem stanu in s prežaljenim srcem Vam
moram naznaniti nesrečno dogodbo, da našega ljubljenca, po¬
božnega Lavrencija Lavtižarja  ni več med živimi.
Šel je v boljše življenje, ker ga svet ni bil vreden. Sv. Štefana
dan sem ga v Krovingu slovesno pokopal in benediktinski
prednik je bil z menoj. Zmrznil je 3. grudna t. 1. (1858), z
misijonskega obiskovanja domii grede. Zanesljivo se sveti
med svetniki v nebesih. Daroval je Bogu veliki dar zataje¬
vanja samega sebe, da je potoval za prečast. škofom Barago
za pol sveta daleč v Indijo, zapustil svojo mater, sorodnike
in toliko prijateljev v svoji dobri domovini, da bi si pridobil
več zasluženja za nebesa.

V Krivem drevesu, kjer sem veliko let s pridom delal,
storil je v treh letih veliko dobrega in tam si je pridobil
najlepše hvale vredno spričevalo velike pobožnosti in mnogih
zaslug v čednostih. Bilo je pa tamkaj premajhno delo za
njegovo apostolsko gorečnost, s ktero je koprnel po dušah

72

Indijanov, ker tamkaj ni bilo več divjih nejevernikov za spre¬
obračanje. Torej je meni pisal in se mi ponudil za misijon¬
skega pomočnika, da bi z menoj vred delal in spreobračal
divje Očipvane.

Z dovoljenjem njegovega prečast. škofa sem v to ponudbo
prav rad privolil; sprejel sem ga prav prisrčno, kakor poseben
dar Božji in ravnal z njim prav ljubeznivo in bratovsko. S
tem je storil pobožni služabnik Božji Bogu še večji dar za¬
tajevanja samega sebe kot prvikrat. Zapustil je za vselej
dobre indijanske občine Otavanskih kristjanov v Mišiganu,
kjer so ga ljubili kakor otroci svojega očeta, da bi hodil po
najtežavnejših potih iskat zgubljenih ovčic divjakov po severnih
indijanskih pokrajinah.

Y srcu in duhu jednih mislij, močna in srčna, sva
1. velikega srpana pretečeno poletje odrinila med petjem in¬
dijanskih pesmij, v apostolski ubožnosti, peš iz Krovinga in
se podala v gorenje dežele reke Misisipija Indijane spreobračat.
Po tridnevnem trudapolnem, pa veselem potovanju sva prišla
do Ličleka, Pijavčjega jezera, „Gasaskvačineka“, kjer je nad
1400 divjakov še čakalo na klic k sv. veri. Ostala sva osem
dnij pri teh Indijanih; pridigovala sva jim zaporedoma in
ozdravljala bolnike z mojimi homeopatiškimi zdravili. Radi
so naji poslušali in veliko jih je nama podalo roko, da hočejo
sprejeti sv. vero. Njih divjaški glavarji so nama obetali po¬
magati, karkoli se bode dalo, ako bi hotela ostati pri njih in
ustanoviti katoliški misijon. Obljubila sva jim to na poznejši
čas. Šla sva še skozi več indijanskih občin z ravno istimi
nasprotnimi pritrdbami in obljubami. Popotvala sva še štiri
dni dalje in dospela do poslednje občine divjakov moje du-
hovske okrajine, to je k Redleku — Rudečemu je¬
zeru.  Tukaj sva dobila deset družin pol Indijanov; nektere
izmed njih je krstil ob Gerenjem jezeru g. Baraga, ker pa
niso imeli duhovnika, vedeli so 20 let pozneje komaj še kaj
o krščanstvu. TJčila sva jih šest tednov in jih spravila v
nekaki red sv. vere. Tudi veliko divjakov jih je nasledovalo;
tako sva napravila lepo krščansko občino ter postavila temelj
misijonu polnemu lepega upanja. Naš ljubi Lavrencij je precej
dobro umel moje učilo in ravnanje z divjimi Indijani in je
tako pohlevno, ljubeznivo in lepo pridigoval indijanski, da sem
imel nad njim veliko dopadenje. Vseh srca si je pridobil in
prav radi so ga Indijani imeli.

Na to pride čas sv. leta. Dolžnost moje službe meje  klicala
v misijon belih, da bi jih udeležil dobrote svetih odpustkov.

73

Dal sem bil svojemu pomočniku na voljo, če hoče ostati
pri Rudečem jezeru, ali si drug misijon izvoliti za prezimo¬
vanje, ali pa z menoj iti v Kroving in ostati pri meni. Izbral
si je bil prvo, da bi storil več dobrega. Nisem mu hotel na¬
sprotovati; vendar pa sem mu dal dobrovoljni svet, naj o
zimskem, premrzlem času ostane le v svoji misijonski hiši
in uči mladino, odraščenim pa naj pridiguje, kedar se snidejo
k jutranji ali večerni molitvi. Vsa zunanja pota pa naj odloži
na spomlad, ko se jaz povrnem.

Poslednjič sva se ganljivo, pa tudi prav pomenljivo po¬
slovila in podal sem se jaz v Kroving in druge misijonske
postaje. Bil sem ravno v Belpreri  pri Francozih pri opra¬
vilih svetega leta, kar mi prinese sel žalostno naznanilo, da
je zmrznil moj ljubi pomočnik ob „Rudečem jezeru“.
Precej sem dal prenesti njegovo truplo v Kroving,  da bi
se stanu primerno pokopalo. Njegova smrt me je potopila v
najglobokejše žalovanje in prelil sem veliko solz. Hladila je
mojo bridkost le samo misel, da njegova blaga duša med
izvoljeno trumo apostolov pred Božjim tronom silno prosi za
nas slabe misijonarje in za spreobrnenje divjakov. Neizvedljivi
so sklepi Božji; moliti in hvaliti se mora njegova sveta volja.
Veliko upanje sem si delal od njegove velike apostolske go¬
rečnosti za indijanski misijon; toda Gospod ga je našel zadosti
zrelega in zasluženega za veliko plačilo v nebesih, zakaj
dobri pastir je dal po najlepših delih ljubezni življenje za
svoje ovčice.

Bilo mu je naznanjeno, da je onkraj zamrznenega jezera,
kakih 12 angleških milj, več divjakov bolnih, ki ga silno žele
videti. Vzdigne se tedaj goreči misijonar v dan sv. Frančiška
in po zgledu tega velikega misijonarskega očaka potuje peš
prav sam in srčen med molitvijo in postom k divjakom v
njih telesni in dušni blagor. Premoten po povoljuem vremenu
lepega jutra rajni ni mislil, da bi bila kaka nevarnost za
njegovo življenje. Ko pa je šel nazaj, jel je na večer briti
viharni sever in ob njegovem steklenem mrazu je onemogel
in v Gospodu zaspal. Tako je šla njegova čista duša med
molitvijo in trpljenjem v nebeško veselje. Ne le v njegovem
misijonu ob Rudečem jezeru  so žalovali kristjani in
divjaki več dnij za svojim ljubim pastirjem, tudi v Krovingu
je njegov pokop napravil veliko žalovanje med kristjani, ki so
še dobro pomnili njegovih lepih pridig pretečenega poletja.

Meni je njegova nepričakovana zguba nepovračljiva in
mi dela najsilnejšo žalost, dasiravno je srečno umrl; vedno

74

mi bode ostal v živem spominu. Na grob svojega nepozablji¬
vega ljubljenca sem postavil bel križ, ki je sicer lesen, pa
lepo izrezan, blagoslovljen in z mojimi solzami škropljen,
dokler ne bodem mogel napraviti njegovi časti primernega
nadgrobnega kamena v vedni spomin svojemu misijonskemu
tovarišu." —

Slovencem pa je zapustil častitljivi starček ta-le spomenik
na blagega rojaka:

Spomenik Lovrencu Lavtižarju,
bivšemu misijonarju

V srednjem vrhu Kranjske gore
Rojen bil je otročič,

Rožoa z vrta, žark od zore
Bil med dečki je fantič.

Želja v šolo se mu vnela,
Prav lepo se je učil,

Dobra glava je slovela,

V uku je 'zmed prvih bil.

Večje hvale še je vredno,

Da je gorel za modrost,
Ljubil je življenje čedno
In se trudil za svetost.

Od mladosti pa do smrti
Bil je čistega srca,

Na krščanske cerkve vrti
Bil je bela lilija.

Že je zdelal vel’ke šole,

V učenostih dobro znan,

Zdaj v poklicu Božje volje
Zvoli si duhovski stan.

Mašnikovo posvečenje
Da Anton Alojzij mu,

Kmal’ ga žene hrepenenje
Past ovčice Jezusu.

Vestno kaže pot svetosti
Ljubim Kranjcem skoz več let,
In zvesto deli skrivnosti,
Dušno jed za boljši svet.

Misel blaga pa ga obhaja
Na Indijansko se podat,

Vse lepote svet’ga raja
Nejevereem oznanovat.

Tam v deželi Mišigani
Mis’jonar postavljen je,

Med Ind’jani Otavani
Čez tri leta trudi se.

v severni Ameriki.

Storil je dobrot čez mero,
Ljubljen, čislan bil močno,
Zlo razširjal sveto vero,
Živel sam je prav sveto.

Pa gorečnost se mu vname
Daljnih ajdov še iskat:

Pri OFvanih slovo vzame,
Pride meni pomagat.

Sva lepo se pomenila,

K delu se posvefvala.

Za misijon se zgovorila,
B’la na pot pripravljena.

Bogu vdana in vesela
Greva hitro od ondot,

Sva indijanske pesmi pela,
Po obrazu teče pot.

Sedem dnij čez zgolj puščave,
Gozde brodiva in vode;
Vidiva jezero z daljave,

Ki „Rudeče“  kliče se.

Osem sto blo tam paga.nov,
Lepo naju sprejmejo,

Nekaj blo je že kristjanov,
K sebi naju vzamejo.

Tam sva vero oznanVala,
Božjih milost bil je čas,
Evangeljsko pot kazala;
Drag je divjim vere glas.

Sva prijazno jih učila
Drug za drugim dan na dan,
In molitve jim molila,

Ki jih moli vsak kristjan.

Ajdom luč je b’la prižgana,
Raj odprt zveličanja:

V šestih tednih že je zbrana
Tam krščanska čedica.

75

Mene pa dolžnost zdaj sveta
V Kroving vabi še nazaj,

Da k odpustku svet’ga leta
Vse misijone kličem naj.

Novo čedo sem izročil
Ljub’mu gospod Lovrencu,

Da z neverstva vse bi izločil,
Jih pridobil Jezusu.

Silno vnet pa hitro sklene
Še bolj daljne ajde učit’:

Tje čez jezero ga žene
Žar za vero silovit.

Radi so ga poslušali
Uka prav veseli vsi;

Bolni so se ozdravljali*),

Vsi so mu hvaležni b’ii.

Zvečer gre domu po sledu,
Silni mraz ga jo prevzel,

Moč omaga mu na ledu,
Revež zmrzne, umre vesel.

Vsi Indijani so žal’vali,

Vzela je pastirja smrt!

Po vseh kočah so jokali —
Up najlepši je potrt!

Kmal’ ga pripeljajo k meni
Več milj kakor dvakrat sto,
Da pokop prav lep, pošteni
Dragi ljubček moj dobo.

Prvo noč koj na mrtvišču
Se je vid’la lučiea
Lepo svetla na grobišču
Pokopan’ga Lovrenca.

Na Indijanskem zdaj počivaš,
Kranjske zemlje zali cvet!

Z dušo v nebu krono vživaš,
Ki se bolj ko solnce svet’.

Kaj postavil za spominček,
Tebi verski bom junak?

Te vrstice, moj edinček,

Vsak naj bere tvoj rojak!

Naj uči se, kaj je slava?

Kaj človeku prva reč?

Kak’ se išče očetnjava,

Ki zgubi se nam ne več.

Naj uči se, kol’ko duša
Pri nje Stvarniku velja,

Da jo vsak rešiti skuša,

Z grehom peklu ne izda.

Naj uči se, kaj je zmožna
Dobra glava, učenost,

Kedar misel prav pobožna
Jo navdaja in srčnost.

Kranjci imamo zdaj svetnika,
Lepih zgledov svetlo luč;
Indijani zavetnika,

Mis’jonarji pa pomoč.

Jednajsto poglavje.

Misli gosp. misijonarja Pirca o bolezni podzemljic,
trte in sadja.

Če tudi z misijonskim poslom čez glavo obložen, ukvarjal
se je Pirec še vedno s kmetijskimi vprašanji. To spričuje jako
zanimiv list, kterega je pisal oče Pirec svojemu prijatelju
P. Šmidu.

„Vprašaš me prav, prav imenitno reč: od kod izhaja, da
ne le podzemljice, ampak tudi ljubo sadje in še ce!6 grozdje

j S homeopatijo, ktere se je od Pirca naučil.

76

na Kranjskem večkrat dobiva bolezen in ni za jed? Zamogel
bi Ti zarad tega pisati dolgo gospodarsko naznanilo, ko bi
me ne lovilo tako hudo za čas v tako obilnih opravilih mojega
poklica. Vendar pa hočem Tebi in svojim ljubim rojakom
dati zastran tega nektere opombe in skušDje iz tega, kar se
sedaj godi. Sprejmite moje misli in nasvete ter preudarite
po pameti.

Bog, dobrotljivi Oče, je bil svojim ljubim otrokom na
Kranjsko pred kakimi 60 leti pripeljal po gospodarskih rodo¬
ljubih podzemljiee iz tuje dežele in jih je s svojo Stvarni¬
kovo roko razmnožil po razmeri rastočega ljudstva, da bi mu
bile dober živež.

Goreči sadjerejci in gospodarljivi družbeniki kranjske
kmetijske družbe so na to po sadnicah zaredili nešteto mno¬
žico drevesec, ki so jih požlahtnili z vsakterimi plemeni iz
tujih dežel. Tako so povzdignili pridelek sadja. In slišim,
da že nektera leta so od tega dobivali blagoslovljen sad, in
prijeten živež se je s tem razmnožil za priproste in za ime¬
nitne mize.

Tudi vem iz pisem, da se je od nekaj let sem z dobrimi
inodeželskimi trtnimi plemeni in modrim obdelovanjem vino¬
gradov zboljšalo pridelovanje vina na Kranjskem. Najobilnejšo
trgatev imajo in najboljših vinskih plemen. Ljubi Stvarnik
gotovo vsem privošči njega zmerno uživanje, da bi se ohra¬
nilo zdravje.

Nehvaležni uživalci Božjih darov pa so jeli z njimi sov¬
ražno delati. Iz podzemljic, zdrave jedi, in iz lepega sadja
so žgali žganje in tako dar Božji spakedrali v strupeno in
upijanljivo pijačo, ktera brezštevilnim ljudem skazi dušo in
telo, veliko družin spravi v revščino in ima silno žalostne
nasledke za časnost in večnost.

Zakaj žganje se ostrupi od bakrenega kotla in zelenega
volka že takrat, ko ga kuhajo. Brezvestni žganjarji in la¬
komni točivci pa mu prilivajo vode in ga mešajo z naj¬
hujšimi strupi. To še zvekša ostrupljenje, da je zdravju
silno škodljivo. In s tem napravljajo toliko neštevilne
omamljenosti, pijanosti, revščine in uboštva, nesreče in po¬
gube med človeštvom.

Sleparska umetalna roka zna tudi iz natornega, dobrega,
žlahtnega vina napravljati razna žganja in sladkarčine, da jih
z vodo, s strupom in drugimi brazgarijami meša. Take strež¬
nice nečistosti prodaja ter mami z njimi počutke, in tako
obrača dar Božji v nesrečo.

77

Eazuu tega s» po marsikterih krajih požge silo zrnja in
nodzeml’ 1 '" ’ preklicano žganje.

Torej naj se nihče ne čudi, če dohra očetovska roka
vsemogočnega vesoljnega Gospodarja tepe svoje malopridne
otroke, ker jim potrebni živež zmanjšuje ali pa odvzame, da
bi jih zavrnila z revščino in pomanjkanjem k poboljšanju in
zveličanju.

To je tedaj prvi uzrok  plesnjevine podzemljic, sadja
in grozdja; od tod tudi toliko toče in škodljivih povodenj
nekaj časa sem po Evropi, s čimur gre po vodi najlepše upanje
dobrih pridelkov. To Ti, moj ljubi stari prijatelj, in vsi dobri
kristjani lahko spoznate. S tem sem odgovoril na Tvoje prvo
vprašanje.

Na drugo vprašanje: „K a k o bi se bolezen od¬
vrnila od imenovanih sadežev ter bi se o t e 1
sad?“  — zamorem kratko odgovoriti. Kakor je nova bolezen
zaslužena šiba zavoljo omenjenega v nebo upijočega počen¬
janja, tako zamore odvrniti to kazen le sama ljubezniva roka
Božja. Ysa modrost najbolj učenih kmetovalcev — ekonomov
— bo zastonj iskala drugod pomoči.

Slavnemu odboru kmetijske družbe,  ktere vreden
družnik si Ti, in ki tolikanj skrbi za blagor domovine, povem
svojo misel in ta-le nasvet: „Naj nasvetuje očetov¬
ski vladi ostro postavo, ki naj bi pregnala
vse žganj arske kotle iz dežele, žgane pijače
in umetna vina pa ukazala po ločbi (kemično)
preiskovati, da bi se po zasluženju kazno¬
vali hud ob ni izdelovalci in samopridni pro¬
dajalci, česespriča, da so bila nabr ožgana
s s t r u p o m.“ Tako bi se treznost in verna zmernost zopet
zavrnila v stari kolovoz, da bi zares Bogu dopadlo, in kazen
bi se spremenila v Božji blagoslov.

Mislim, da bi se taka postava lahko dosegla pri bogo-
ljubnem, izmed vseh najboljšem glavarju na svetu, ki toli¬
kanj rad pod roko seže naši sv. cerkvi, kjer gre za to, da bi
se dosegli verni nameni v prid njegovih narodov.

Dozdeva se mi pa, da bode k temu mojemu razodetemu
svetu si marsikdo mojih rojakov mislil ali pa mrdajoč oporekal:
„Stari Pirec, češ, nepoklican pridigar, nam hoče velevati, kaj
naj jčmo in pijemo \“  Tega nisem mislil. V4m,  da  imate
boljše in umetniše spokorne pridigarje kot sem jaz, če jih
hočete poslušati. Ker sem pa pooblasten ud hvale vredne
kmetijske družbe in mi je čast, ostati njen dopisovalni ud

78

vse svoje žive dni, dasiravno sem za  _ 0 j gve j. a

od nje, hotel sem le svojim starim pnjauA;..^ navdati
dobro misel v gospodarskem oddelku, da naj se dalje
svetujejo o tem.

Svoje izrečeno mnenje pa opiram na znane vsakdanje
dogodke in na lastne gospodarske skušnje. Velikokrat sem
bral v očitnih spisih, tudi so mi pravili zanesljivi izseljenci,
Kranjci, Nemci in Francozi, da se je od kakih 20 let raz¬
širila zganjanja od severa in juga po Avstrijskem, Francoskem
in Nemškem. Sploh je bilo kar v navadi kuhati iz podzemljic
in sadja mnogo žganja. Bilo je menda v vsaki hiši videti po
nekterih krajih podkurjen žganjski kotel. Tu in tam pa so
lazili od te strupene pijače omamljeni tavači, ali pa so brez
zavednosti ležali ob cestah. To je gotovo dosti pomagalo k
vrtoglavim in ostudnim zmešnjavam osem in štiridesetega
leta po Evropi; tudi naše ljubo Kranjsko je bilo od njih
nekoliko oprašeno.

Za nekaj časa sem pa so se velike trume evropejskih iz¬
seljencev razsule po lepih amerikanskih planjavah in neštevilni
žganjarski kotli so se nastavili povsod kakor preklicane kobi¬
lice. Zalegla se je velika množica dobičkarskih žgalnic upi-
janljivih pijač. Lepe podzemljice in drugi pridelek so večjidel
posmodili v žganje ali v amerikanski „viski“. Zmešano z
raznim strupom in drugimi zbrozgami so ponujali na prodaj
v neštevilnih posodah in pili. Ta škodljiva spakedrija se je
razširila čez najlepše dežele „Združenih držav“,  zanjo
pa tudi črna podzemljična ali krompirjeva bolezen.

Kužna spakedrija z ostrupenimi žganimi pijačami je do¬
bila toliko moč po Ameriki, da so se nasproti postavili vse
pametne gosposke deroči nakazi; pa nič ni pomagalo. Vlada
je dala po odboru doktorjev iz Bufale kemično (ločniško) pre¬
iskati v 26 mestih prodajane pijače. V njih ločbi so našli le
prav malo žganja; vse drugo je bilo voda itd. s čveternim
strupom ... To je osleparjeno ljudstvo drago plačevalo in
pilo na svojo škodo.

Lastniki železnic, parobrodov in tovarnic so se dogovorili
in niso sprejeli nobenega žganjepivca v službo, vse pa so
odpravili, ki so ga bili vajeni. Več poglavarstev je razglasilo
ostre postave zoper žganjarje, palivce in prodajalce; ali sre-
beži so kvakali kakor žabe v luži od vseh stranij, češ, da je
žaljena pitna prostost, in so ga še bolj lukali, dokler niso
iskali zvezd ob cestnih lužah. Brezvestni točivci so prodajali
svojo strupeno pijačo skrivaj, večkrat v slepilni podobi — v

79

klobasali, melonah, velikih bučah, pošiljaje je po cele vozove
po deželi v nesrečo ljudstva.

Še bolj nevarna kot za bele je ta pijača za divje Indi-
jane, ako dobe ta strup od belunov. Tsak dan se slišijo strašne
morije o pijanih Indijanih, vse ceste kažejo njih grobe. Yašing-
tonska vlada, zvedevši tolike hudobije po opravnikih in misijo¬
narjih, poslala je lansko leto (1858) ostro postavo v Kroving
ob času indijanskega plačevanja, da bode namreč plačal 1000
dolarjev in dve leti zaprt vsak belec, ki bode dal piti Indi-
janom žganih pijač. Kipliska  v o j n a pa je imela povelje,
da naj d& postavi veljavo ter polovi žganjske prodajalce. Vo¬
jaki pridejo; žganjarji jih pa kmalu tako napoje, da sp v
nezavesti ležali ob cestah, dokler niso bili priprosti Indijani
osleparjeni za svoje lepe rumenjake, po 20 dolarjev za sklenico
žganja. Potem pridejo še pijani Indijani s svojimi sklenicami
v rokah vojake budit iz spanja in jim po bratovsko napijat
ter jim slednjič še puške pokradejo.

Tako se godi v Ameriki, tako hvaljeni samovladi, z de¬
želnimi postavami in razglasi ....  Tako hiti mlado močno
prebivalstvo po škodljivi spaki ostrupenega žganja po potu
prostosti naproti svoji gotovi pogubi. Le samo skrb pobožnih
katoliških duhovnov in gorečih misijonarjev ohrani z močjo
sv. vere še velik del katoliškega prebivalstva v mejah zmer¬
nosti in na potu zveličanja.

Te dogodbe iz sedanje dobe sem navedel zato, da sle¬
herni toliko lože spozna hude, prehude nasledke spakedranih
in ostrupenih žganih pijač, in da je bolezen sadeža
iz vestno kazen Božja.

Y dokaz svojega mnenja hočem iz mnogih meni znanih
vzrokov povedati le j eden sam prigodek.

Y Mišiganski državi je polotok, nad 200 milj dolg, med
Huronskim in Mišiganskim jezerom. Ob vzhodni strani od
Makinaka do Detroit se je naselilo med Indijane veliko Eran-
cozov, Nemcev in Ircev s svojimi žganjarskimi kotli. Največji
del podzemljic so pokuhali v žganje. Na to pa je prišla črna
podzemljična bolezen. Ob zahodni strani jezera Mišiganskega
so bivali Indijani v osmih seliščih; sadili in pridelali so prav
veliko podzemljic, kterih niso nikoli videli po bolezni skaženih.
Od one strani so pogostokrat prijadrale ladije po podzemljice
za seme in jed. Seme se je zvrglo ondi v črno bolezen. Od
kod ta razloček pri jednakem obnebju in prsti ali zemlji ne
daleč narazen ? Mislim odtod, ker je tamkaj žganjarski kotel
podzemljice počrnil (storil, da so gnjile), pri Indijanih pa je

80

blagoslov Božji dal najlepši sad dozoreti, ker ne poznajo žga-
njarskega kotla; vsi so prav dobri katoličani in so svojo ob¬
ljubo treznosti večjidel spolnovali prav zvesto.

Še več jednakib skušenj in dogodkov bi zamogel povedati
iz angleške Kanade in iz indijanskih dežel, ko bi mi ne pri¬
manjkovalo časa in prostora.

Predno končam svoj list, hočem dati tudi Tebi radovedno
vprašanje, namreč: Od kod izhaja strašna bolezen
kolera, ki je že po Evropi in Ameriki tako
strašno kosila?

Nočem segati v Tvojo morebiti boljšo misel, hočem Ti
vendar, če tudi nekoliko drzno, že naprej razodeti svojo misel.
Ona je, žal nam! sestra  poprej imenovane sadne plesnje-
vine ali gnjiline, izrodek žganjskega strupa.

To svoje mnenje hočem potrditi s sledečimi dokazi:

1. Ko sem bil čestokrat pri bolnikih in za kolero umi¬
rajočih, videl sem ravno ista znamenja, kakor pri ostrupenih
iz nezmernega žganjepitja. Jednaki nasledki kažejo na jednake
vzroke. Izmed prav veliko znanih zgledov naj povenp tukaj le
jednega. Predlansko jesen sem bil pri svojem škofu v Št. Pavlu.
Prenočil sem pri nemškem župniku g. Kelerju. Kar pokličejo
fajmoštra k nekemu bolniku, ki ga je baje za kolero umira¬
jočega strašno gnalo na vse strani in so ga vili silni krči.
Bil je pa le koleri jednaki nasledek žganega strupa. Ves
ljubi dan je pil v žganjariji; zvečer so ga pa pijanega in
nezavednega prinesli domti z onimi znamenji, kakor je bilo
rečeno. Nezmožen za svete zakramente je nesrečno umrl.

2. Sploh je znano, da pobere kolera, ko v kakem kraju
razsaja, najpopred žganjepivce. Okužljivost kolerina najde
namreč že v telesu jednak strup. Jednako z jednakim pa
zadobi toliko moč, da le redkokrat premore zdravilo k zdravju.

8. Nov tukaj znan kolerin dogodek potrjuje mojo misel
kar močno. Okrog mesta Cincinata v državi Ohijo je bila
pred kakima dvema letoma tolpa nemških žganjskih palivcev;
iz kotlov so metali izžgane ostanke, ktere so požrle okrog
lazeče svinje; vse pa so poginile z znamenji — kolere. To
je vzbudilo kar neprevidoma pravo svinjsko kolero in nad
petdeset tisoč svinj je v kratkem poginilo. Ta bolezen se je
ukoreninila, da za njo po „Z j e d i n j e n i držav  i“ počepa
še zmiraj na tisoče svinj. Brezvestni Amerikanci so meso
poginjenih svinj v sodce solili in na prodaj odpravljali. Več
ljudi je umrlo z znamenji kolere. Jaz sam poznam dva mlada
brata, ki sta v moji francoski fari Belpreri. Jedla sta v

81

gostilnici gnjat take svinje in precej sta imela kolero. Kavno
komaj sta bila z zdravniško pomočjo smrti rešena.

Izžgani žganjski odmečki v Cincinatu, ki so bili po ločbi
preiskani, imeli so v sebi ravno tiste pridejane strupe, kakor
žgane pijače v Novojorški državi. To je spričal odbor iz Bufale.
Ti izmečki so vzročili svinjsko kolero in svinjska kolera je
naredila človeško kolero. Od tod izhaja imenitni sklep, da
imate obe jednak izvirek, namreč iz žganj skega strupa, in ste
šiba Božja, kakor plesnjevina pri podzemljicah in drugem sadu.
Zamorete se pa zopet iz sveta spraviti z jednakimi pripomočki,
ki sem jih nasvetoval.“

Pač zlata vredne so te besede, ktere je pisal rajni častit¬
ljivi starček pred 30 leti svojim rojakom, ktere je tolikanj
ljubil ter jim želel le časni in večni blagor. Kedar se bode
z ostrimi postavami obistinil njegov nasvet, zginila bode tudi
iz Slovenskega vsa kvara, ktero vzročuje preklicano žganje,
osobito po onih krajih, kjer ne raste vinska trta. Naj bi si
vsaj sedaj vzeli k srcu ta prelepi nauk!

Dvanajsto poglavje.

Pirčevo misijonsko delovanje leta 1861. in 1862.
Upor med Indijani.

Naslednji leti 761etni starček ni zamogel snovati novih
misijonskih postaj, ker je imel več nego dovolj posla z usta¬
novljenimi. Pač se mora človek čuditi, da ima tako prileten
mož moči za tako težavna pota.

„Lansko leto (1861) sem opravil dvoje rodovitnih misi¬
jonskih potovanj med Očipve-Indijani. Prvo je bilo iz Krovinga
(Vranje perutnice) po Pijavčjem jezeru do Kudečega jezera.
- Šel sem preko 36 jezer po vodi in ravno toliko kosov
zemlje vmes peš po silo slabih gozdnih potih in zaraščenih
močvirjih. Spremljevala sta me dva pol Indijana iz Krovinga.
Vsi z bremeni obloženi smo od misijona do misijona s teža¬
vami, pa srečno potovali. Pot nazaj je bila po reki Misisipi
nad 600 milj dolga.

To potovanje po 6 indijanskih postajah sem storil iz tega
namena, da oskrbim katoličane in jih potrdim s podukom v

Pr. Pirec. 6

82

sv. veri in da M za sv. vero voljne divjake potrdil v njih
sklepu; torej sedaj nisem dosegel veliko novih spreobrnenj;
le par dueentov odraščenih in 32 otrok katoliških starišev sem
s sv. krstom pridružil Sedi Kristusovi; tudi sem tri umira¬
joče otroke zoper voljo in vednost divjih starišev s skrivnim
sv. krstom pripeljal na pot zveličanja. Sedaj že z angeljci in
čistimi dušami hvalne pesmi prepevajo Jagnjetu Božjemu.
Ako ima že jedna duša za nebesa pridobljena v očeh Božjih
več vrednosti nego vse posvetne dobrote in bogastva, po¬
vrnem so mi pač nad tisočkrat vsi moji misijonski stroški in
trud. Zavoljo tega obrodi mojemu srcu tudi najmanjši dušni
dobiček več tolažbe in veselja, kakor da bi bil našel naj¬
bogatejšo zlato jamo ali najdražji biser, ker otete duše upam
kedaj videti v nebeškem presvitljenju in večnem veselju.

Po vseh indijanskih misijonih so me z veseljem spreje¬
mali ne le kot oznanovalca sv. vere in dušnega pastirja, tudi
kakor telesnega zdravnika z mojimi dobrimi homeopatičnimi
zdravili so me veselo, ljubo pozdravljali. Pretečeno leto je
bilo namreč prav veliko Indijanov bolnih; z Božjo pomočjo
sem večinoma vse homeopatiško ozdravil.

Ob Pijavčjem jezeru sem slišal žalostno vest, da je po¬
prejšnjo zimo umrl tukaj E s ki, ki je veljal vsem Očipve-
Indijanom za kralja. Pretečeno poletje sem ga bil zastaranega
krča v želodcu čisto ozdravil; ravno ta bolezen pa ga je zopet
napadla in umrl je. V bolezni je ukazal ljudem, naj gredd po i
me, da ga krstim in ozdravim. Odgovorili pa so mu, da ni
mogoče v trdi zimi pripeljati duhovnika iz daljave čez sto milj.

Na to si d& narediti črno obleko, kakor je talar duhovnikov,
obleče jo in reče: „Veliki duh Kije Mani  to  me bo videl
v duhovski obleki in bode spoznal iz tega, da duhovnika
ljubim in srčno želim od njega krščen biti.“ Obžaloval je z
obilnimi solzami svoje grehe in je v tej obleki spokorno umrl
in bil pokopan. Ker je bil že precej dobro podučen v veri in
je bil njegov krst odložen zavoljo nekterih nepovoljnih za¬
držkov, menim, da je mož dosegel zveličanje s svojim velikim
obžalovanjem grehov in krstom želji

Na drugo misijonsko potovanje sem se podal preteklo
jesen po Otertailskem (vidrorepjem) jezeru 80 milj proti
severu od Krovinga. Ondi sem našel 50 katoliških kanadskih
Francozov, ktere sem spravil v dušni red. Tudi nekaj prote¬
stantskih družin se je prav spodbudno obnašalo pri naši službi
Božji; upam, da jih bodem pridobil o prihodnjem misijonskem
obiskanju za našo sveto vero.

83

Petnajst milj proti severu sem našel vasico precej oli¬
kanih pol Indijanov, 65 katoličanov, ob prijetnem jezeru.
Silno so bili veseli mojega prihoda; v desetih dneh sem jih
s sv. zakramenti spravil z Bogom ter zavrnil k lepemu krščan¬
skemu življenju.

Onostran jezera pa je mirno bivalo čez 300 Indijanov,
divjakov, ki svojim belim sosedom še nikoli niso storili kaj
žalega. Osem dnij sem oznanoval tem ljubim stvarem sveto
evangelje ter jih učil najpotrebnejših svetih resnic. Slednjič
sem jih vprašal, če so me umeli in kaj mislijo o tem, in če
so pri volji sprejeti mojo vero. Glavar vstane, pomoli mi roko
in reče: »Ljubi oče, postaral sem se in še nikoli nisem slišal
duhovnika učiti. Še le sedaj spoznam, kako velik razloček je
med katoliškim kristjanom in ubogim divjakom. Le pri nas
ostani, ljubi oče! jaz bodem sprejel tvojo vero; menim, da
bodo ravno tako storili vsi moji podložni.» Prijazno se ozrem
po rujavoglavcih, ki so kot krotka jagnjeta sedeli po tleh
okrog mene ter vprašam, če so jednih mislij s svojim glavarjem ?
Jednoglasno mi odgovore: E, e, Nose! Smo, smo, oče! Vsi
ob jednem vstanejo in vsak mi je posamezno prav prijazno
podal roko kot zanesljivo znamenje, da so voljni sprejeti sv.
vero. Obljubil sem jim, da bodem prihodnjo spomlad zopet
prišel k njim, če bodem le še živel, ali pa jim bom poslal
drugega dobrega duhovnika, ki jih bode učil, da bodo krščeni
in postanejo dobri kristjani. Poslovivši se s kratkim ogovorom
od ubogih divjakov šel sem zopet k belim kristjanom ob
Otertailskem jezeru. Tukaj bi bilo treba stalne misijonske
postaje. Od ondod sem se vrnil v Kroving, svoj zimski sedež,
od koder sem zapored obiskoval svoje misijone belih katoli¬
čanov Francozov, Nemcev in pol Indijanov.

Pa tudi tukaj me prav pogosto obiskujejo Indijani z go¬
renjega Misisipa. Hodijo k meni zdravil ali živeža prosit ali
pa dušne potrebe opravljat. Marsiktera skrbna mati mi je
prinesla z Rudečega jezera 10 dnij hoda v najhujši zimi svo¬
jega otroka, da ga krstim ali pa bolnega ozdravim. Preteklo
zimo je veliko Indijanov mraza zbolelo in umrlo. Oni dan
mi je pravil neki glavar, da je po zimi čez sto otrok umrlo
samo v indijanski srenji Ličleku (Pijavčjem jezeru). w

Dalje pripoveduje misijonar , koliko Indijanov pomrje za
strupenimi žganimi pijačami, s kterimi jih brezvestni beluhi
odirajo. Odkar so se beli jeli vselovati v severno Ameriko,
manjša se indijanski narod tako, da jih je še sedaj le peti
del mimo takrat in še vedno se zmanjšuje. Vlada je sicer

6 *

84

obrnila veliko, veliko denarja na odrejo Indijanov, bila pa je
okanjena. Niso se poprijeli prave poti v vzgoji; menili so
torej, da Indijani niso zmožni olike ter niso vredni drngega,
nego da se iztrebijo ali pa zapodi v skalovite krase.

„Zamogel bi,“ piše dalje, „prav veliko grozovitostij se¬
danje dobe bralcem naznaniti, ko bi mi ne svetovala molčati
zdrava pamet, krščanska ljubezen, duhovska čast in zdrava
politika ....  Ne morem pa opustiti, da ne bi zavrnil v
ovrženje imenovane krive misli na potrjeni zgled katoliških
misijonarjev o vzgoji in oliki divjih narodov. Treba le brati
staro in novo cerkveno zgodovino in jasno vsak lahko spozna,
da je spreobračanje in olikovanje divjih narodov veliko delo
milosti Božje. To delo je pridržala, kakor je videti, Božja
previdnost katoliškim misijonarjem kot jedinim opravičenim
poslancem Božjim.

Znano je iz zgodovine, da le katoliški misijonarji, svetni
in redovni duhovniki, navdušeni z apostolsko gorečnostjo, so
pripeljali neštevilne malikovalce iz vseh dežel k luči sv. vere,
vzredili jih v olikane narode. Dobro je znano, da so pobožni
očetje jezuiti svoje dni nad 40 nejeverskih kraljestev spre¬
obrnili h katoliški veri in malikovalce spremenili v modre in
olikane državljane. Tudi v bližini med Indijani imamo lepe
zglede, da so ti zmožni krščanske vzreje in olike. Ozrimo se
le na lepe misijone Očipve-Indijanov ob Gor e nje m j ezeru,
Lapoentu, Lanzi  in drugod, ki jih je ustanovil slavni ka¬
toliški misijonar g. Baraga. Isto spričujejo tudi izvrstne mi¬
sijonske postaje v Grand Portaži,  ki sem jih jaz ne¬
vredni služabnik Gospodov ustanovil že pred 20 leti. Sedaj prav
cvetoče napredujejo pod vodstvom pobožnega jezuita o. Koneja.

Ozrimo se dalje na indijanske postaje v državi Mišigan,
ktere sem skozi 15 let neutrudno vzgojeval v krščanski oliki.
Sedaj bivajo ti pobožni Indijani v šestih lepih vaseh, ki so
jih sami naredili, v prav snažnih hišah. Hvalijo Gospoda za
blagoslov Božji v šestih lepih cerkvah pod vodstvom misijo¬
narjev ter živč v blagostanju in pravi ljubezni z vsemi belimi
sosedi. So tako olikani, da jih je država oprostila iu jih po¬
stavila na jednako stopinjo z belimi.

Jednak sad bi utegnil doživeti tudi še pri svojih šestih
misijonskih postajah med Očipve-Indijani, ako bi imel le nekaj
gorečih misijonarjev in pripomočkov za stavbe cerkev in šol,
ter bi zamogel tudi drugim misijonskim potrebam kaj. Indijani
hočejo imeti za vzgojitelje le katoliške duhovnike. Meni so
se pa opravila pri Indijanih in belih tako nakopičila, da v

85

svojih starih letih nikakor ne morem vsemu kaj. Brez po¬
trebnih pripomočkov ne morem z revnimi indijanskimi misi¬
joni napredovati, kakor bi želel.

Pa ne le naši Očipvani, tudi narod Suiks in drugi Indi-
jani v državi Minesoti žele in prosijo ter prosijo rednikov,
katoliških misijonarjev. Pa ne morejo jih dobiti, ker manjka
duhovnikov in potrebnih pripomočkov. V veliki zadregi torej
ne včm drugega pripomočka, nego da povzdignem svoj glas
iz indijanske puščave in prosim s prisrčno prošnjo vse darež¬
ljive katoličane, višje pastirje z gorečimi duhovniki vred, naj
dobro preudarijo to-le: Ali bi ne bil sedaj primeren čas, da
ustanove v „Združenih državah“ dobrodelno
bratovščino za spreobrnenje Indijanov?

Menim, da se pač spodobi to imenitno osnovo izvesti.
Tudi bi bilo to prav primerno in koristno na blagor ubogih
divjakov, pa tudi zaslužno za vse ljudoljubne deležnike. Bes
je spodobno in pravično, da mislimo s krščansko hvaležnostjo
in darežljivim srcem na prebivalce tega novega sveta. Pre¬
pustili so nam belim tujcem dobrovoljno toliko lepih dežel,
da prav zložno živimo. Dajmo jim torej okusiti sad s pre¬
lepega drevesa sv. vere, ki ga je pred 50 leti zasadil goreči
apostol m. g. Carrol in kteremu je neumrljivi Vašington pri¬
lival tako dobro, da obsenčujejo njegove mladike že vso
Amerikansko zvezo (Unijo) in oživljajo milijone ljudij.“ —
Tako je pisal naš misijonar o svojem delovanju leta 1862. v
Cincinatu izhajajočem iistu „Wahrheitsfreund“.

Naslednje leto je motil njegovo delovanje po okolici okoli
Krovinga upor Indijanov, ki so se vzdignili proti belim. Uzrok
je bilo oderuštvo belih in druge sleparije, ki so jih počenjali
z divjaki. Tudi Kroving, glavno postajo našega misijonarja,
so divjaki nameravali napasti. Vendar je g. Pirec zvedel še
o pravem času o tej nakani divjakov ter jo na blagor bivalcev
in Indijanov umel zabraniti. Lepo spričevalo, koliko spošto¬
vanja so imeli celč divjaki do sivega starčka, ki pa je imel
pogum hrabrega mladenča! Toda slušajmo raje zopet njega
samega, kako mikalno opisuje svoje delovanje v letu 1862.
in pa ta dogodek v pismu do g. kanonika Janeza Novaka
v Ljubljani.

„V žalostnem letu 1862. sem le jedenkrat obiskal svoje
šestere indijanske misijone, oskrbel katoličane, ozdravil s ho¬
meopatijo veliko bolnikov ter krstil otroke. V spreobračanju
Očipve-Indijanov pa sem to leto le malo opravil. Vzrojilo je
namreč to leto preklicano rovarstvo med nekimi hudobnimi

86

Indijani proti belim v deželi. Imel sem yse polno opraviti,
da sem utolažil upor divjakov ter ubranil, da bi ne segal dalje.
Ker so pa bobnarski časniki toliko presiljave in laži pisali o
naših Indijanih križem sveta, naj podam kratko, resnično do-
godbo tedanjega rogovilstva Indijanov.

Naše uboge Očipve-Indijane so lakomni trgovei že več
let prav neusmiljeno goljufavali s kožami, brezbožni žganjarji
večjidel spačili in nekteri nezvesti uradniki gulili za nekoliko
denarja. Indijani so tako zašli v največjo revščino. Pravijo
tudi, da so jih skrivaj podpihovali beli južni rovarji. Po vsem
tem zgrabi za orožje kakih 400 mož izmed protestantskih Indi¬
janov v Gerl-Leku in Ličleku. Pod velikim glavarjem Ha-
ledajem se zberd v roparsko tolpo ter belim poropajo čez 100
goved in več drugih rečij za jed in obleko. Niso pa, kakor
vem, nikogar umorili. Le samo strah in trepet so na vse
strani razširjali. Vojaštvo in več belih prebivalcev se vzdigne, da
bi pokončali divjake rovarje ali pa jih zapodili iz države Minesote.

Naš dobrosrčni predsednik pa je poslal iz Vašingtona
vladnega pooblastenca, ki naj ponudi zmotenim mir in milost.
Povabil jih je k dogovoru. Divjaki pa niso slušali povabila in
so isto noč oropali neko hišo blizo Krovinga. Prihodnjo noč so
pa sklenili tudi to mesto opleniti in požgati. Po nekem pri¬
jaznem Indijanu zvem ta zlobni naklep. Kar precej se napravim
na pot z ruto tobaka prav sam v rovarski stan, miljo daleč,
onostran Minesote v temnem gozdu.

Na pol pota srečam dva črno opisana jezdeca, ki sta
dirjala proti meni, kakor peklenske pošasti. Imela sta povelje,
da ustrelita vsakega beluna, ki bi ga zasačila na poti. Po¬
tegnem belo ruto tobaka iz potne torbe in kvišku vzdignem ter
stopim kaka dva sežnja s poti. Le pogledata me in tiho
dirjata dalje.

Kmalu pridem do prednje straže, kakih 30 mož, ki me
obdajo in vprašajo: „Oče, kam češ iti?“ — „Z vašim glavar¬
jem hočem govoriti,“ rečem jim. — „To ni mogoče, oče!“
mi odvrnejo, „ker noben belec ne sme k njemuL

Pokazali so mi rižo čez kolovozno pot, ktere ne sme pod
smrtno kaznijo prestopiti nobeden belih. Nasmejem se, vzdig¬
nem nogo čez ris, rekši: „Ne bojim se vaše smrti!“

Oni trenotek me zgrabi čvetero čvrstih mož, vzdignejo
me kvišku — in kakih deset korakov dalje postavijo me na
zemljo ter mi rečejo smejč: „Sedaj, oče, nisi šel proti za¬
povedi naših glavarjev čez ris, temveč smo te nesli; sedaj
pa le živi!“

87

Nekaj korakov dalje so mi ti divjaki pokazali drugo
znamenje z dvema preprečnima ridama čez pot s trdnim za¬
gotavljanjem, da sem izvestno ob življenje, ako to prestopim,
ker se prične tukaj šotorišče glavarjev.

Kečem jim : „Če je tako, naj pa glavarji pridejo k meni!"
Neutegoma tedaj pošljem sela k glavarjem, da naj jim naznani
moj prihod in jih povabi k meni. Brzo so prišli. Pozdravil
sem jih ter jim ponudil tobaka v znamenje prijaznosti; to
jih je zelo razveselilo. Na to jih vprašam, čemu so sem prišli
in kaj nameravajo? — Nihče ne odgovori, temno se gledajo
in pobesijo glave.

„če nočete nič govoriti/' rečem jim, „bodem pa jaz go¬
voril. Le poslušajte me! Dobro veste, da so duhovniki po¬
slanci Velikega Duha, ki naj oznanujejo vsem narodom voljo
Božjo, uče jih resnico ter odvračajo od hudega in napeljujejo
k dobremu."

Vseh pet glavarjev z vso indijansko tolpo me je obdalo
in radovedno poslušalo moje besede. Pol ure sem jim govoril
v njih materinem jeziku in pojasnoval, kako nespametno in
nepremišljeno je njih rovarstvo zoper mogočni beli narod;
kako velika hudobija je pred Velikim Duhom roparstvo in
prelivanje krvi v nebo upijoči greh, kterega kaznuje z naj-
hujšimi časnimi šibami in potem z večno kaznijo. Prav z
očetovskim milovanjem sem jim živo razložil strašni konec
njih neprevidnega upora, če ostanejo trdovratni. Povedal sem
jim, da gre nad nje več junaških vojakov in razdraženih belih.
Obdali jih bodo in vse Indijane pomorili; še celo njih žene
in otroke bodo poiskali in pokončali. Na to sem jim dal še
ta dobri svet, naj obrnejo moje besede v svoje rešenje, naj
gredč v Kroving, kjer se bodo poravnale nasprotne pritožbe in
bodo sklenili ljubi mir.

Ljube divjake je ganil moj govor in jim pojasnil njih reč.
Kar od vseh stranij so upili: „E, e, Nose!" „Da, da, oče!"
— Veliki glavar Haledaj mi je podal roko in rekel: „Oče,
precej danes pridemo v Kroving in bomo naredili mir!" —
V to so privolili tudi drugi glavarji.

Indijani so prišli v Kroving in v dveh dneh je bila
vsa pritožba poravnana. Vse se je nasproti odpustilo in
mir je bil sklenen. Divjaki so obljubili, da hočejo sprejeti
krščansko in državljansko oliko; prosili so me, naj pri¬
dem v njih srenjo in ustanovim med njimi katoliški misijon.
Obljubil sem jim, ako dobim kaj duhovnikov in drugih pri¬
pomočkov.

88

Tako tedaj se je po mojem prijaznem dogovoru in Božji
previdnosti odvrnilo med Očipve-Indijani proteče rovarstvo,
kterega so se beli tolikanj bali, — in pa tako odvrnilo, da
se nam ni bati nobene nevarnosti več. Moram pa k sklepu
pristaviti na svoje srčno veselje in ponos, da se niti jeden
Indijan iz mojih šestih misijonov naroda Očipve ni udeležil
rovarstva. Ysi so bili le divji malikovalci ali pa pijanci iz
protestantskih misijonov tega kraja.

Če tudi po severni Minesoti domujoči Indijani Siuti niso
iz moje misijonske pokrajine in ni moja naloga o njih na-
znanovati, naj jih vendar memogrede nekoliko omenim. To
pa zato, da bi se sodila njih divjaška grozovitost mileje pri
njih rovarski sili.

Ta divji indijanski narod je bil že 10 let pod vodstvom
protestantskih, dobro plačanih misijonarjev, pa nima še čisto
nič verske olike. Iz jednakih uzrokov in ob jednem času je
izrojilo tudi tu rogovilstvo. Radi tega so razgrajali s toliko
divjaško silo proti belim, da se je sploh kričalo, vse naj se
pokonča. Po več krajih so ropali in plenili. Zlasti pa so strašno
divjali v nemškem mestu Novem Ulmu  ob Minesoti
Eiveri; skoro vse bivalce so pomorili in mesto požgali.

To pa je videti kot pravično strahovanje Božje. Vsi
mestni prebivalci so bili odpadniki od katoliške vere; nič
niso hoteli slišati o veri in duhovniku. Svoje hiše novega
mesta so zidali cerkveni zapovedi vkljub večinoma ob nedeljah.
Ti nesramni bogatajci so lansko leto o sv. Eešnjem telesu
storili neznansko bogoskrunstvo in pohujšanje. Vodili so s
cvetlicami, trakovi in venci ozalšanega vola v obhodu po mestu
in ga na štirih postajah častili z godbo, plesom in nejeverskimi
prešernostmi. Slednjič so ga kakor dar sežgali. Ni se torej
čuditi, če so služili divji Siuti s svojo nezaslišano grozovitostjo
za šibo Božjo zaslužene kazni Novemu Ulmu, kakor so nekdaj
nejeverski Rimljani služili za bič Božji nad Jeruzalemom ob
njegovem razdejanju. Ta svarilni zgled naj bi odprl nejevernim
kristjanom oči in srca k pokori; verne pa naj potrdi v strahu
pred pravičnim sodnikom.

Hrabri general Siblej je precej šel nad Siute ter jih vjel
z ženami in otroki. Izmed njih so bili izločeni rovarji; tristo
mož so odpeljali v trdnjavo Eihlej in bili so na smrt obsojeni.
Najhujših 38 je bilo lanskega leta 26. grudna obešenih. Tri
in trideset od teh je g. Rav6 spreobrnil in krstil. Drugi pri¬
čakujejo jednake osode. Drugih 1500 je v trdnjavi Snelingu
zaprtih. Te uboge tihe divjaške tapice sem obiskal preteklo

89

zimo z generalvikarjem Ravč-jem. Nagovoril sem jih s pri¬
mernim ogovorom. Mnoge matere so nama ponudile svoje
otroke, noseče jih «štupo ramo», da naj jih krstiva; 14 sva jih
krstila. Visokočastiti g. Rav6 je ondi krstil že 175 otrok in
holnih; več izmed teh se jih že v nebesih veseli svojega
Stvarnika.

Ta stari, bolehni duhovnik mi je rekel, da bi lahko vso
trumo jetnikov v kratkem času pridobil mlad duhoven, ki hi
zamogel hiti vedno pri teh divjakih. Prosil sem tudi v Št. Pavlu
generala Sibleja za te uboge zmotene Siute, da naj hi delali
z njimi mirno, prizanesljivo in človeško. Prečastitemu g. škofu
pa sem gorko priporočil, kako silno potrebno je oskrbeti nekaj
misijonarjev za spreobrnenje siuškega in očipvanskega rodu.
Toda od kod vzeti duhovnikov in jih oskrbeti, ker je škof
sam tak revež, da zamore zmagovati komaj stroške svoje hiše
in torej ne more vzdrževati duhovskega semenišča. Njegovih
dvajset škofijskih duhovnikov mora oskrbovati 111 misijonov
po deželi. Moral sem se zopet vrniti le z njegovim dobro¬
srčnim apostolskim blagoslovom k svojim ljubim Očipvanom,
kjer me čaka veliko več dela, kakor ga zamorem opravljati
v svoji starosti. Oh, ko bi blagovolila previdnost Božja vzbuditi
prečastite škofe, ki imajo obilo dobrih duhovnikov, da bi po¬
slali s potrebnimi pripomočki nekaj gorečih misijonarjev v to
ubogo škofijo sv. Pavla v Minesoti. Koliko dobrega bi se za-
moglo storiti v čast Božjo in zveličanje človeštva!“

Trinajsto poglavje.

Oče Pirec na Kranjskem; poslavilno pismo kmetijske
družbe; novi misijonarji; popotovanje v Ameriko.

Kakor smo že videli, imel je 781etni starček oskrbovati
deset misijonskih postaj, štiri belih in šest velikih indijanskih.
Njegov škof Tomaž Graee mu ni zamogel poslati pomočnika;
imel je za 111 farnih misijonskih postaj le dvajset duhovnikov
v svoji neizmerno obširni škofiji. Pirčevi listi in vabila v njegov
misijon so ostali glas upijočega v puščavi!

Meseca januarija 1. 1864. pride častiti g. misijonar Pirec
nenadoma na Kranjsko. Da dobi novih močij za svoje misijone,
prignalo je 781etnega starčka, pa še čvrstega in zdravega na

so

duhu in telesu, v domovino. Bil je štiri tedne na potu do
Ljubljane od svoje misijonske postaje Krovinga. Prišel bi sicer
v 21 dneh, pa ob nedeljah ni potoval; tudi se je nekoliko
mudil v Monastiru in Paderbornu.

O tej priliki je obiskal sivi starček znane in priljubljene¬
mu kraje svoje domovine. Po vseh krajih je ob prilikah tudi
pridigoval; čestokrat po dvakrat, trikrat na jeden dan. Od
22. do 27. januarija je bival v Ljubljani v samostanu častitih
očetov frančiškanov, kjer je tudi pridigoval prvo predpepelnično
nedeljo. Od tod je šel v Kamenik, svoj rojstni kraj, in je tudi
tam pridigoval; od tam za jeden teden v Podbrezje.

Ker zavoljo raznih opovir še ni zamogel odriniti v svoj
misijon, obiskal je na Dolenjskem še svoje prijatelje in sošolce,
častitega g. P. Cuden-a na Savi, kamor je prišel tudi drugi
sošolec g. M. Kristan, župnik iz Vač. Tudi tukaj je drugi dan
množici, ki se je zbrala v prav obilnem številu, živo razlagal
namen človeka na zemlji. Neizrečeno je bil vesel apostol In-
dijanov med svojima tovarišema iz mladeniške dobe. — Tudi
v Trst je bil šel pogledat in pozdravit posebno dobrotnico mi¬
sijonov, gospo Pepel. Med potjo se je mudil na Vrhniki,
kjer je v nedeljo kar trikrat pridigoval.

Med svojim bivanjem na Kranjskem je dobil g. misijonar
Pirec dva lista iz Amerike od svojega namestnika g. Jožefa
Antona Gesa, ki jako laskavo govori o Slovencih in o Slovanih
sploh. Prosi ga, naj se g. misijonar pač nikar ne prenagli,
marveč naj ostane v svoji domovini dotlej, da dobi iz svoje
domovine stalnih misijonarjev. Nikar naj se ne zanaša na
nemške in francoske; ti niso stanovitni, ker nimajo zmožnosti
za jezike, kakor Slovani, njegovi rojaki. Iz istega lista je tudi
razvidno, kako ze!6 so ljubili in čislali Indijani častitljivega
misijonarja. „Ves Kroving odzdravlja pozdravila in močno
koperni, zopet kaj slišati o Vas. Vašega godti dan, ko se je
lesketala podoba Vašega patrona v altarju, bila je cerkev bolj
polna, kakor kako nedeljo. 0  List sklepa, naj nikar ne zapusti
popred svoje Kranjske dežele, da dobi najmanj šest slovansko
govorečih duhovnikov.

V drugem listu dne 19. prosinca ponavlja Ges zopet
svojo prošnjo, potem pa piše tako-le: „V svojem zadnjem

listu sem bil pozabil pristaviti, da je razlijal mesec v god
nedolžnih otročičev sijanje v podobi monštrance. To sem
razlagal za dober predpomen, da bodete potrpežljivo vstrpeli
v svoji deželi dotlej, da imate iz svoje lastne dežele najmanj
šest duhovnikov skupaj, s kterimi bodete zamogli svoji du-

91

hovski oblasti izrojene Indijane oskrbeti ....  Vse, vse po-
prašuje po Vas v Belpreri, kakor tudi tukaj ob nedeljah vse
poizveduje o Vas. Vsi mi naročajo pozdravila do Vas, ljudje
se močno vesele, ker pričakujejo, da pripeljete prav veliko
duhovnikov s seboj.“

Res se je čuditi krepki delavnosti čast. g. misijonarja v
toliki starosti. Koder je hodil po deželi, pridigoval je, in še
nedeljo pred odhodom trikrat v frančiškanski cerkvi v Ljubljani.

Naj omenim td še veselja in odlikovanja, ki ga je za
dobe bivanja v Ljubljani napravila „kmetijska družba"
tolikanj zaslužnemu rojaku in misijonarju. Odbor te družbe
mu je namreč izročil prelepo posiavilno pismo (diplom), v
kterem naznanja srčno zahvalo za vse, kar je g. Pirec storil
za našo deželo. Tako-le se glasi:

Prečastitemu gosp. Francu Pircu,

mnogozaslužnemu misijonarju v severni Ameriki.

Slavni gospod!

Prihod Vaš v domovino našo, ki Vas še zmiraj kot svojega dobrot¬
nika v hvaležnem srcu nosi, naklada kmetijski družbi dolžnost, ne le, da
svoje veselje naznanuje, da Vas je po toliko težavnih opravilih v vino¬
gradu Gospodovem v daljni Ameriki previdnost Božja po preteku 28 let
krepke in zdrave na Vaš dom pripeljala, temveč da Vam svojo srčno hvalo
razodeva za trud Vaš, s kterim ste pred 40 leti tako rekoč stvarilec umne
sadjereje na Kranjskem postali.

Slavni gospod! Seme, ki ste ga sejali pred odhodom Svojim od nas,
rodilo je toliko bogat sad, da ponosno moremo reči, da Krajna ni več
zadnja dežela v veliki naši Avstriji. Priča tega so nam bile sadne raz¬
stave, ki smo jih trikrat videli v Ljubljani.

To je najbolj Vaše delo; zakaj Vi ste bili prvi, ki ste z besedo in
dejanjem položili podslombo temu razdelku kmetijskemu, ki pospešuje
materijalni blagor domovine naše. Ko se tedaj Vašega prihoda kmetijska
družba poslužuje, da Vam razodeva iskreno hvaležnost v imenu cele dežele
za veliko dobroto, ki ste jej jo skazali v povzdigi sadjereje, Vam izročuje
Vašega „Vrtnarja“  že v tretjem natisu, ki naj Vam bode spomin, da
ime „Pirec“  je z zlatimi pismenkami zapisano v zgodovino ne le kranjske,
temveč vse slovenske zemlje. Sprejmite blagovoljno ta spomenik!

Mili Bog pa naj Vas srečno vodi in varuje po vseh Vaših potih,
pa Vas zopet pripelje v domovino Vašo, domovino našo, kedar končate
svoj veliki poklic na tujem svetu!

Odbor c. k. 'kmetijske družbe v Ljubljani,  28. januarija 1864.

Fidelis Terpinc s. r., Dr. Janez Bleivreis s. r.,

predsednik. tajnik.

Ljubljenec Indijanov je dosegel tudi svoj glavni namen,
ki ga je pripeljal v domovino. Nabral je lepo število nade-
polnih misijonarjev po Slovenskem. Pridružili so se mu iz
Ljubljanske škofije čast. g. Jože  Buh  in trije bogoslovci:

92

Janez Žužek, Nace Tomazin in .Jakop Trobec,
iz Goriške nadškofije  Alojzij Plut, Janez Tomaže¬
vih, Jakop Erlah in Ivan Velikanje. Večina teh
visokočast. gospodov še za te dobe dela marljivo v vinogradu
Gospodovem med Indijani v razširjanje sv. cerkve in na slavo
svoji domovini, ki sme biti ponosna na tako vrle sinove.
Blagi dobrotniki so darovali tudi raznih režij in potrebščin za
misijone in stavbo cerkev.

Sredi meseca marca je odrinil častitljivi starček iz Ljubljane
s svojimi novimi tovariši in jednim mladenčem z Dolenjskega
proti Dunaju. Td se g. misijonar loči od družbe ter hiti v
Monakovo in Lion iskat misijonskih pripomočkov. Na Dunaju
je dobil od Leopoldinske družbe 3000 gld., v Monakovem pa
1000 gld. podpore. Ni pa bil tako srečen na Francoskem.
Na Dunaju se pridružita še dva bogoslovca iz Gradca in
dijak iz Linča. Zadnje dni sušca dospd bodoči misijonarji
srečno v Haver na Francoskem, kjer jih je čakal g. Pirec.
Ni bilo več dobiti parobroda. Le g. Pirec dobi še prostor
na parobrodu in se odpelje z njim dne 4. aprila zvečer in
dospe 25. zdrav v Št. Pavel. Drugi so dobili barko Merkurij,
ki je odrinila dne 10. aprila na široko morje. V Havru se
jim pridruži še nenadoma bogoslovec iz Gradca. Blagajnik
družbe g. A. Plut ni imel več toliko v blagajnici, da bi bil
zamogel preskrbeti vozni list omenjenemu gospodu. Odstopi
mu svoj prostor, sam pa se vrne v Avstrijo, da dobi pri
blagih dobrotnikih potrebnih pripomočkov. Drugih petnajst
oseb se odpelje pod vodstvom g. Buha v Ameriko; stopili
so dne 19. maja zvečer srečno na novi svet. Od tod so v
osmih dneh prišli v Št. Pavel, kjer jih je čakal g. Pirec in
izročil škofu kot sad svojega potovanja v domo¬
vino.  Bogoslovci 2. in 3. leta so ostali v Št. Pavlu, druge
pa je škof poslal v Pensilvanijo v benediktinski samostan
v Št. Vincenciji, da izvrše bogoslovske in druge vednosti.

Štirinajsto poglavje.

Pirčeva daljna poročila o misijonskem delovanju; novi
misijonarji; način njegovega misijonskega delovanja.

Če tudi je pripeljal g.  misijonar Pirec lepo število misi¬
jonarjev iz svoje domovine, vendar je moral to leto še kar sam
oskrbovati svoje indijanske misijone. Bogoslovci so se še pri-

93

pravljali za misijone, g. Buha pa je pridržal škof za prefekta
v semenišču. Še le na jesen mu je obljubil škof poslati dva
ali tri novoposvečene mašnike.

Blagonosno delovanje po misijonih so pa opovirali divji
Siu-Indijani, ki so ob reki Misuri zopet jeli rogoviliti proti
belim in vladi. Tudi z Očipve-Indijani so bili v vednih bojih.
Kako divji so, kaže nam ta-le dogodek, ki ga je častitljivi
starček doživel nekako o tej dobi med Očipve-Indijani. Le-ti
so bili v maščevalnem boju s Siu-Indijani. Ujete sovražnike
navadno pomore, le kako mlado žensko prihranijo za „žrtev“,
kakor pravijo. Ta žrtev pa je strašna, ker jo živo sežgd.
Gospod misijonar Pirec gre nekega dne iz Krovinga po svojih
misijonskih opravilih; kar pride na mesto, kjer so Očipvani
ravno boj končali ter pobili mnogo Siutov. V hiši nekega
belega, ki se je tukaj naselil, straži Indijan mlado Indijanko,
da ne bi pobegnila; prihranili so jo živo za žrtev. Drugi so
imeli v nekoliki daljini od tod že grmado pripravljeno za divjo
žrtev ter plesali okoli ognja.

Misijonar vidi v silni žalosti, kaj se godi. Vpraša naseljenca,
če ni mogoče te uboge Indijanke še kako rešiti? Bečejo mu,
da je vse zastonj, ker bi jim hišo požgali in jih pobili, ko bi
jo odtegnili divjakom.

Čas je bil že kratek, grmada pripravljena. Naredč pa
divjaki dve podolgasti grmadi vštric, da je ulica med njima.
V to ulico denejo ubogo žrtev, zažgo grmado ob konceh ter
najprej trpinčijo z dimom, potlej s plamenom, da jo tako
počasi usmrtč. Taka smrt je čakala ubogo deklico. — Misijonar
zdihne k Bogu, naj mu vdihne kako dobro misel, da reši
ubogo siroto. — Brzo veli gospodinji, naj pripravi dobro jed.
Zgodi se; jed je kuhana. Potem veli poklicati Indijana, ki je
bil na straži, naj gre jest. Indijan si ne veli dvakrat reči,
hitro se vsede in je.

Kupec je ravno nakladal na voz velik kup kož. Gospod
Pirec vzame jedno kožo, zavije hitro vanjo deklino in — ajdi
na voz z njo! Na vrh pa drugih kož. Vozniku reče, naj brzo
požene in odide. Bilo je ob robu gozda. — Stražnik pojč in
pride zopet na stražo, — žrtve ni nikjer! „Kje je? kje je?“
poprašuje, „ste jo videli ?“ Oče Pirec ga nekako zmoti, da
se zaleti doli po gozdu je iskat — a zaman.

Kmalu se vrne tudi misijonar proti Krovingu; na dolo¬
čenem kraju vzame Indijanko izmed kož na svoj voz in jo
na vozu zagrne. — Da je bilo veselje še večje, hotela je sreča
ali bolje Božja previdnost, da so bili stariši otete Indijanke

94

ravno v Krovingu, ko pride misijonar z oteto žrtvijo. Kdo po¬
piše veselje starišev, ko zopet zagledajo svojo hčer in zvedd,
kako prečudno je bila rešena? Gospod misijonar je deklico na¬
govoril, naj bode hvaležna »Velikemu  D u h u“ za toliko
dobroto in sprejme sv. vero. Prav rada se je temu udala. Kmalu
se pa oglase tudi njeni stariši in vsa družina ter prosijo poduka ;
vsi sprejmd sv. krst.

Po južnih pokrajinah »Združenih držav“ pa je razsajala
bratomorna vojska, ki je bila končana še le 1. 1866. po hudi
tridnevni bitvi, v kteri je severna armada popolnoma potolkla
južno ter se vrnil zopet ljubi mir v deželo.

Dne 18. oktobra piše g. misijonar „Danici“ med drugim
tako o svojem delovanju:

„Kar mene tiče, bil sem spomladi prav, prav zdrav, ko
sem se povrnil iz Kranjskega. Ko pa sem opravil preteklo
vroče poletje silo težavno potovanje po svojih indijanskih mi¬
sijonih, opešal sem bil tako in na očeh oslabel, da nisem za-
mogel iti na jesensko potovanje po svojih indijanskih misijonih,
kakor druga leta. Hvaljena pa bodi previdnost Božja, ker mi
je naznanjeno v mojo tolažbo, da že te dni bodo trije mojih
misijonskih novincev posvečeni. Milostljivi škof jih hoče z
visokočast. gosp. semeniškim prefektom Buhom vred k meni
poslati za indijanske misijone s to pogodbo, da jih moram
sam z vsem preskrbovati. Bes je, da sem si napravil štiri
nove mreže in dve puški dvocevki, tudi sprejel dva čvrsta
hlapca, ki premoreta meni, mojemu gosp. namestniku in du¬
hovnim pomočnikom dobrih rib in vsaktere divjačine pre¬
skrbeti. Vendar pa nam je treba tudi podobe cesarjeve, da
se naše veliko misijonsko delo, uspešno spreobračanje
divjih Očipvanov,  dovršuje brez zadržkov ali primanj-
kanja potrebnih priprav. Torej mi je prav na veselje in o
pravem času Vaše naznanilo, da je v Vaši „Danici“ zbrani
znesek denarja za moje indijanske misijone v Ljubljani na
pošto dan. Te dni namreč pričakujem omenjenih duhovnih
pomočnikov za svoj misijon. Ostali bodo nekaj mesecev pri
meni tukaj v Krovingu, da se navadijo kolikor toliko indijan¬
skega jezika in naučč pastirstva za indijanstvo po moji šegi.
Potem še le pojdemo pod banderom Kristusovim na zaželeni
plen za kraljestvo Božje. Ako nam d£ Bog svoj blagoslov,
zamogli bodemo tudi svoje misijonske prijatelje z ugodnimi
naznanili razveseljevati. “

Dalje omenja g. misijonar, da sta prišla dva glavarja od
Pijavčjega jezera (Ličleka) ga vprašat, če so že prišli ob-

95

ljubljeni duhovniki za ondotni misijon? Moral jih je potolažiti
z ljubim potrpljenjem. Onim, ki se mislijo naseliti k njemu,
svetuje, naj počakajo dotlej, da bode črna vojska končana in
spravijo hudobne Siu-Indijane iz Minesote. Potem jim bode
preskrbel zemljišč na najlepšem kraju in slovenskega jezika
veščega dušnega pastirja.

V drugem listu (dne 6. novembra 1864) se zahvali za
poslani znesek misijonskih prijateljev. Potem pa piše: „Nisem
se še do čistega opomogel od velike utrujenosti na poslednjem
potovanju misijonskem pretečenega poletja; vendar pa nisem
v postelji. Še vedno jedini misijonar tukaj za Indijane in bele,
za zdrave in bolne, za poduk in ozdravljenje, imam toliko
opraviti, da se ne morem skoro nikoli mirno naspati in od¬
počiti. Pri vsem tem imam pa dostikrat prav sladko duhovno
tolažbo. Izmed veliko drugega naj omenim jeden sam pri-
merljaj Božje previdnosti. Predvčerajšnjim sem ravno nektere
za sv. krst učil, kar pride divjaška deklica v hišo ter hudo
tarna, kako je lačna in me prosi za košček kruha. Dam jej
ga. Na to jo vprašam, od kod je, kako se pravi njenim stari-
šem, če ima še kako sestro ali brata, če so kteri iz družine
že krščeni? Na ta vprašanja mi odgovarja in pravi, da je
jeden brat že krščen, najmlajši pa še ni krščen in je na smrt
bolan. Nagovorim jo precej, naj mi pokaže pot. Z zdravili
in pripravami za sv. krst grem za njo pol milje daleč v gozd
k revnemu stanovanju iz lubja. Tamkaj je veliko divjakov
jokalo in žalovalo; pričakovali so smrti umirajočega otroka.
Pozdravim jih v naglici, potem navzoče divjake jasno pod¬
učim, kako potrebna je sveta vera in kako dobre nasledke
ima sv. krst. Potem vprašam stariše, če so zadovoljni, da
krstim njih otroka. Ko so mi to privolili, sem dečka krstil
prav slovesno na ime Jožef, ki je bil patron njegovega botra,
krščanskega glavarja. Ko bi mi stariši ne bili dovolili, bil bi
vendar umirajočemu otroku podelil skrivaj krst za silo. Že
sem imel pripravljeno mokro ruto, da bi bil za smrt bolnemu
smrtni pot obrisal z obličja; zraven tega bi bil pa stisnil
ruto, da bi se bila iz nje pocedila voda, ter natihoma izrekel
krščevalne besede in ga tako v sili veljavno krstil. Tako sem
že prav velikokrat storil, kedar nejeverni stariši niso hoteli
privoliti, da naj krstim njih za smrt bolne otroke. Upam, da
mi bode kedaj v nebesih hvaležno naproti prišla precej
lepa množica takih malikovalskim starišem
umrlih zveličanih otročičev.  Ko smo potem tega
ubogega otroka divjakov slovesno pokopali s sveto mašo in

96

obilnim spremstvom na pokopališče, imel sem lepo priložnost,
množici divjakov iz srca k srcu govoriti o zveličavnem čudu
sv. maše, o srečni smrti, častitljivem vstajenju in večnem
veselju v nebesih. Tako sem vsejal marsiktero goršičino zrno
za sad sv. vere, da bi se množili nebeški prebivalci.

Tako ljubi Bog prav velikokrat poslajša grenkosti našega
težkega misijonskega stami z veselim pridobivanjem duš med
divjaki, da bi voljno prenašali trpljenje na tem svetu in kedaj
zanesljivejše dosegli večno veselje."

Koncem tega meseca je vendar dobil zaželjenih pomoč¬
nikov g. Buha in Žužeka.  S tema tovarišema je pričel
svoje misijonsko delovanje leta 1865. Gospod Buh se je v
indijanskem misijonu ob jezeru Venebegašiču v štirih mesecih
privadil indijanskemu jeziku, tovariš Žužek  pa je misijonaril
v Krovingu šest mesecev. Meseca junija 1865. leta se jim
pridruži še tretji rojak gosp. Nace Tomazin.  Spremljal je
starčka na misijonskem potovanju, da se je priučil dejansko
pastirstva. Zavoljo njegove mladosti bil je posvečen v mašnika
še le jeseni. V misijonu ob Pijavčjem jezeru (Ličleku) je g.
Tomazin učil otroke v šoli, g. Pirec pa odraščene. Slednjič
se jima pridruži še g. Buh, ki je od meseca prosinca oskrboval
misijon ob omenjenem jezeru.

Od tod se podajo vsi trije k duhovnim vajam v Št. Pavel,
kamor jih je povabil škof. Zbralo se je že 30 duhovnikov ob
teh duhovnih vajah. Po dokončanih duhovnih vajah je naš
častitljivi starček obhajal prav slovesno na povelje škofovo
svojo petdesetletnico  v lepi stolni cerkvi. Po sklepu
je imel za odhod do vseh v škofovem dvoru nagovor v latin¬
skem jeziku. Okrepčani na duhu so se razšli delavci Gospo¬
dovi po svojih misijonih.

Našega starčka pa je, prišedšega srečnega in veselega v
Kroving, obiskala huda nezgoda. Pregret izpije kozarec mrzle
vode; s tem si nakoplje pljučnico in hud kašelj. Vnetje pljuč
s svojo homeopatijo kmalu utolaži; silni kašelj pa bi ga bil
kmalu prignal do groba. Vendar je zmagala njegova trdna
natora. Začetkom meseca avgusta se je že podal v misijonsko
postajo ob Rudečem jezeru (Eed-Leku), 250 milj od Krovinga,
kamor ga je spremljal njegov pomočnik, vrli Nace Tomazin.

Znamenito je še omeniti, kar piše zaslužni misijonar o
znamenjih, ki so se videla na nebu med Indijani, v listu do
prevz. knezoškofa J. Vidmarja. Dne 18. velikega srpana so
videli na nebu velik križ v neizrečeni ljubeznivosti. Gospod
Tomazin je prvi zapazil to znamenje zveličanja ter poklical

97

tudi g. Pirca. Trpela je prikazen pol ure. „Ta znamenja,“
piše, „gotovo niso natorni meteor ali prazne prikazni; ne-
dvomljivo so znamenja milosti za spreobrnenje Indijanov.
Na ta znamenja so nosile matere svoje otroke h krstu; tudi
odraščeni so bili pripravljeni sprejeti sv. krst.“

Jako zanimivo je tudi, kar piše tega meseca g. misijonar
v Novijorški katoliški list. Je jasni dokaz, da se je tudi med
divjaki ohranilo ustno izrodilo o Božjem razodenju in grehu
prvih starišev.

„Nekdaj sem priporočal na misijonskem potovanju delo
Indijanom po Minesoti. Pravil sem jim, kako bi vedno lahko
živeli brez pomanjkanja in dobro, ko bi se poprijeli pridno
dela na polju in vrtu, kakor beli. Star Indijan mi na to od¬
govori: „Oče, nam pripovedujejo naznanila iz starodavnih
časov, da Veliki Duh Indijanov ni vstvaril za delo, ampak
samo za lov. Veliki, vsegamogočni Duh je namreč od začetka
vstvaril tri može in tri žene. Vzel je v roko kos ilovice, dihnil
v njo in bil je beli človek.  Nagovoril ga je Veliki Duh
tako-le: „Nič kaj mi ne dopadeš, ker si bel.“ Vendar mu je
dal ženo jednake barve za tovaršico. Sedaj je vstvaril mogočni
Duh črnega človeka  in mu dal črno ženo. „Ti mi pa še
manj dopadeš,“ rekel mu je, „preveč črn si“. Naposled je
naredil rujavega človeka,  kakoršni smo mi Indijani, in
mu dal ženo. „ Vidva mi zel6 dopadeta, ker nista ne bela,
ne prečrna; zato bodeta živela brez dela, lov vaju bode pre¬
živih" Belemu človeku pa je govoril Veliki Duh: „Z velikim
trudom bodeš obdeloval zemljo; polje in vrt te bodeta živila. 1 '
Zamorcu pa je rekel: „Ti bodeš vedno suženj belemu; pre-
živil te bode, če mu bodeš pridno delal." Seveda sem staremu
Indijanu vse to pojasnil iz sv. pisma.

To nam spričuje, da tudi popolnoma neolikani, divjaški
Indijani verujejo v vsemogočnost Stvarnika. Med nami jih je
pa toliko, ki se radi „olikance" imenujejo in se jako ponašajo
s svojo puhlo modrostjo, o Božjih rečeh so pa neizrečeni ne-
vedneži; Stvarnika še ne poznajo . . . Pač sramota!

Če ogledujem revne Indijane, med kterimi že nad 30 let
živim, in če premišljujem njih žalostni stan, o kako iz srca
rad bi zaklical slehernemu na uho: Pomagajte, pomagajte,
priskočite vsak po svoji moči, da se tudi te ovčice pripeljejo
v zavetje naše sv. cerkve. Bes je naša vlada v ta namen
odločila precejšnje doneske, pa prišli so v nezveste roke in
potrosili se drugače. Ne manjka tudi trinogov, ki neizrečeno
neusmiljeno ravnajo z Indijani ter jih tako hujskajo proti

Fr. Pirec. 7

98

belim. Pa tudi umazanih, brezvestnih časnikarjev je mnogo,
ki dražijo vlado zoper reveže Indijane. Glede na vse to po¬
vzdignem zopet svoj glas za to-le prošnjo: „S slabotnim
glasom Vam jaz starček iz srede svoje puščave kličem na srce:
Zjedinite se in ustanovite v imenu Jezusovem društvo za
spreobrne nje in oliko Indijanov,  kterih še nad 100.000
živi v temni nejeveri, kteri bodo pogubljeni na duši in telesu,
če se jim kmalu ne pomaga.“

Ta list nam zopet kaže njegovo gorečnost za spreobrnenje
Indijanov; hotel je biti vsem vse, posluževal se vseh pripo¬
močkov, da bi vse pripeljal v hlev Kristusov. Budil je svoje
katoliške sodržavljane, naj z dobrodelnim društvom pomagajo
misijonarjem.

Med tem so tudi po Slovenskem marljivo nabirali darov
za slovenske misijonarje med Indijani, zlasti po uredništvu
„Danice“.  Za te milodarove se je čast. starček zahvalil v
več listih. Tudi kot vezilo za zlato mašo so mu Slovenci
poslali po uredništvu „Danice“  lepo svoto 403 gld. 42 kr.
—- Ne morem drugače, nego da še jedenkrat opomnim, kako
dobro se obrne vsak novčič,  kterega daruješ, verni Slo¬
venec, za misijone med divjaki. Iz do sedaj navedenega si
pač že lahko spoznal, dragi čitatelj, koliko s tem pripomoreš za
razširjanje sv. vere; nabiraš si v nebesih zakladov, kterih rij a ne
sne, in tat ne ukrade; za ktere še sam ne znaš, ter si izprosiš
obilnega blagoslova Božjega, ker si deležen vseh dobrih del.

Obširno poročilo o svojem in svojega pomočnika gosp.
Tomazina delovanju tega leta je poslal sivi starček Ljubljan¬
skemu knezoškofu J. Vidmarju dne 20. listopada iz Krovinga:

„Ker gre h koncu cerkveno leto, naj mi bode dovoljeno
svojemu ljubemu domačemu višjemu pastirju in nepozablji¬
vemu svojemu dobrotniku sporočiti o svojem misijonu med
Indijani Očipvanskega rodti in o svojem delu med njimi —
danes, ko nastopim osemdeseto leto svoje dobe.

Ker so sv. Oče v Rimu podelili tudi nam preveliko
dobroto sv. leta, imel sem najprej v čveterih soseskah belih
katoličanov, med Francozi, Nemci, pol Indijani in pa po
šestih okrajih svojih katoliških Indijanov toliko opravila, da
mi ni bilo moči misliti na to, da bi pridobil svoji čedi novih
dušic. Odložil sem poduk onih divjakov, ki so se mi ponudili
za sv. krst. Pridružil sem le veliko otrok in le nekaj divjakov,
večjidel bolnih, na novo Kristusovi cerkvi.

Bilo je pa letos med belimi in Indijani zel6 veliko bol¬
nikov. Klicali so me dan na dan na pomoč, naj jim pomagam

99

k zdravju. S pomočjo Božjo sem bil s svojimi homeopatičnimi
zdravili jako srečen. To mi je pridobilo toliko zaupanje pri div¬
jakih, da so me kaj radi sprejemali in poslušali resnice sv. vere.

O svojem letošnjem misijonskem potovanju nimam kaj
posebnega omeniti. Ustanovil sem le ob tako zvanem P o-
strvjem jezeru  — Namgos - Okangu ■— nov misijon.
Našel sem tu prav delavne, dobre in nepopačene Indijane, ki
so mi obljubili, da radi sprejmč sv. vero, če le dobe duhov¬
nika, ki bi jih podučeval. V ravno tem kraju mi nekega dne
nasproti privesla divjak v malem, iz brezovega lubja nareje¬
nem čolniču. Poleg njega sedi žena njegova, ki žalostno po¬
gleduje na umirajoče dete, ki jej v naročju leži. Ogovorim ga;
pripovedujem mu o potrebi sv. krsta ter vprašam, bi li ne
privolil, da krstim bolno dete. Ko mi odgovori, da ne, po¬
nudim se mu za zdravnika in ogledujem otroka, če bi mu
bilo še pomagati. To dopade divjaku. Dete je bilo zel6 oma-
zano po obrazu, neizrečeno zateklo in kaj, kaj blizo smrti.
Namočim svojo belo rutico v vodo, očedim dete po obrazu;
pri tem pa stisnem rutico, da je voda curlala na čelo, in
sicer v podobi križa. Sam pri sebi pa sem tiho izrekoval
besede sv. krsta. Tako je prejelo dete sv. krst za silo ; stariši
pa še vedeli niso o tem. „Glej, — rečeni materi, — sedaj
je tvoje dete očiščeno; je lepo in čisto kakor angelj!“ Mati
se mi zahvali in poljubi svoje dete; g. Ig. Tomazin pa, ki
me je spremljal na tem potovanju, smehlja se mi prijazno,
ker se je udeležil dobrega dela, pridobitve jedne duše; bil je
tudi krstni boter.

Moja zdravila sicer niso pomagala; bolno dete je umrlo
še isti dan. Ali njegova duša se veseli v nebesih in za me
prosi Boga.

V Ličleku — Pijavčjem jezeru — sem oznanoval sveto
evangelje nejevernikom in protestantom ter jim natanko raz¬
ložil resnice sv. vere. Moj predragi sodelovalec v vinogradu
Gospodovem, g. Tomazin, pa je prijazno k sebi zbiral otroke,
vadil jih v indijanskem branju in podučeval v katekizmu.
Sedaj že prav dobro molijo in poj6. Ysled tega je prišlo k
meni osem glavarjev, naznanivši mi, da bi se spreobrnili, ko
bi ostal jaz pri njih ali pa kak drugi dober duhovnik, da bi jih
podučeval v sv. veri. Ti glavarji že — kar je bila vojska —
dobro poznajo moč sv. vere. Takrat so taborili tri milje od
Krovinga v temnem gozdu, hoteč prihodnji večer napasti
Kroving in vse bele pomoriti, ako bi se jim ne udali. Šel
pa sem k njim ter jih pomiril. Od one dobe me imajo radi

7 *

100

in me zvesto poslušajo. Nočejo se več imenovati protestanti,
niti trpeti njih učenikov med seboj.

Na tem potovanju sem tudi obiskal svoje Indijane ob
Misisipu v Mičimičikang-Pakegamu in v Sand-Leku. Kristjane
sem potrdil v veri in jih podučil, otroke pa krščeval ter tudi
ozdravil mnogo bolnikov. V Sand-Leku je bil tudi stari glavar
bolan. Svetujem mu, naj bi sprejel sv. vero ter se dal krstiti.
Ta pa pokliče vse svoje podložne možake k sebi ter jih vpraša,
kaj bi storili, ko bi sprejel katoliško vero. Odgovore mu, da
bi storili ravno isto . . .

Trudim se, da bi pridobil duš, kolikor največ morem.
Še to jesen sem potoval v svoj najdaljši misijon k Kudečemu
jezeru, devet dnij daleč; spremljal me je tje le neki Prancoz
in nazaj star Indijan. Vendar ta pot ni nič škodovala mojemu
ostarelemu življenju; doživel sem pa mnogo dušnega veselja.
Sprejemali so me veselo in gostoljubno, gostovali me, po¬
slušali moje pridige in sprejemali moje nauke. Veliko se jih
je prav goreče udeležilo odpustkov sv. leta. Mnogo otrok in
nekaj odraslih sem krstil ter ozdravil z Božjo pomočjo tudi
veliko bolnikov. Naposled sem pa vendar moral hiteti, da bi
ne bil kje v vodah zamrznil s svojim misijonskim čolničem.
Kaj težko sem se ločil od svojih otrok v Kristusu.

Vrnivši se od tod sem obiskal mali svoj indijanski misijon
Keslek, kjer stanuje kakih 30 družin. Mudil sem se pri njih
jeden dan; krstil sem neko bolno ženo, pa nekaj otrok. Ko bi bil
pa mogel mesec dnij pri njih ostati in dan na dan jih poduče-
vati, gotovo bi bili sprejeli sv. krst vsi ti dobrovoljni Indijani.

Ko pridem nekega večera v mesto Ličlek, od koder sem
hotel drugo jutro potovati dalje proti domu, pride k meni
Indijan in mi pripoveduje, da njegov oče leži na smrt bolan
in želi, naj bi k njemu prišel. „Agava bemad isid“ — le
malo je še živ — mi pravi. Precej grem z njim. Osem milj
daleč stopava po slabih potih in temnih gozdih. Sredi pota
nama zaprč pot široko in do kolena globoko močvirje; bilo
je pa že čez in čez premrzneno. Da bi v globokem blatu ne
popustil čevljev in nogovic, slečem jih in grem bos čez. Ali
joj! kakor stopim, se mi vdere led pod nogo in moje že
krvave noge se globoko pogrezujejo v blato; — spomnim se
krvavega križevega pota svojega Gospoda in Zveličarja — in
prenašal sem vse lahko. Ko pridem na suho, bile so noge
vse trde in zamrzle; zmočil sem jih in drgal s suknom;
tako sem jih zopet ogrel in oživil. Brez škode na zdravju
sem potoval dalje. Pridem do male, iz hlodov sestavljene hiše

101

starega Indijana. Bila je na kaj lepem kraju, na jedni strani
vrt, na drugi prelepo jezero.

Kar začudi se bolnik, ko me zagleda. Ni se me nadejal.
Podd mi slabotno desnico in veselja mu zalivajo solze oči.
Kaže mi strašno rano, ktero mu je v štirih letih naredil na¬
prsni rak. Prosi me, naj ga podučim, kako bi se spravil z
Bogom in srečno umrl. Obljubim mu vse to in ostanem jeden
dan pri njem. Dokončavši svoje duhovno opravilo, posloviva se
prijazno s sladkim upanjem, da se vidiva kedaj zopet v nebesih.

To je stan mojih misijonov med Indijani. V prihodnje
se pa nadejam še veliko boljšega pri svojih Očipvanih s po¬
močjo Božjo, če mi le kmalu v pomoč priteče nekaj gorečih
sodelovalcev in pa, če mi Božja previdnost pošlje potrebnih
pripomočkov, da izpeljem kar nameravam. 4 '

Tudi naslednje leto 1866. je sivi starček še hodil po
daljnih misijonskih potih; da, s svojim vrlim vikarjem gosp.
Nacetom Tomazinom  je ustanovil celo tri nove misi¬
jonske postaje na Makvominesu, vNeiačingupri
Ličleku in v Minisingu  ob Kesleku. Slušajmo zopet
sivega moža, kako mikalno opisuje svoje delovanje tega leta
v sporočilu prem. knezoškofu Ljubljanskemu J. Vidmarju
iz Krovinga dne 30. malega srpana:

„Naj smem svojemu domačemu milostljivemu višjemu
pastirju sporočiti nekaj vrstic o svojem misijonskem delovanju.

Zadnja zima je bila nenavadno huda, sosebno za me
sivega starčka. Zadrževala me je od zunanjih misijonskih
potov. Spomladi me pa napade huda prsna bolezen. Šel
sem še le meseca rožnika med Indijane. V imenu Gospodovem
sem obiskal najprej nekoliko starejih misijonov in z menoj
moj namestnik in iskreni tovariš g. Ig. Tomazin.  Dobro
sva jih podučila in oskrbela. Zraven sem pa še nekaj bo lnih
ozdravil s svojimi homeopatičnimi zdravili. Ustanovila sva
tudi tri nove indijanske misijone. Za to so nas prosili že lani
indijanski glavarji sami: na Makvominesu, vNeiačingu
ob Ličleku in v Minisingu  ob Kesleku. Bog je blagoslovil
moje delo, da sem že s prvim govorom pridobil srca svojih
divjakov za sv. vero in krst. Le škoda, da nisem mogel dela
dokončati in jih toliko izučiti, da bi bili res krščeni. Zopet
so me namreč napadle prsne bolezni; k temu je jelo še ži¬
veža primanjkovati. Moral sem se vrniti in delo odložiti na
boljše čase.

Meseca rožnik in pa mali srpan sta za divjake čas po-
manjkovanja in stradanja. Ta čas nimajo na vrtih kaj dozo-

102

relega; lov ne izdd nič in pa še ribe zapuste gorke vode in
gredd v daljne globočine mrzlega jezera in rek. Takrat ne-
kteri iščejo po gozdih rudečih in črnih jagod, drugi se živš
ob lubju, ki se drži smolnate kože nekterih dreves. Nekterim
pa je jed lastna slina. Grizejo namreč smolo, da se prav
veliko sline napravi v ustih, ktero požirajo.

Najboljši čas za misijone med Indijani je od meseca
kimovca do novega leta. Takrat imajo živeža dovolj: vrtnih
pridelkov, divjega riža, rib, zverjadi, in ostanejo skupaj doma,
da jih je lahko podučevati.

Eavno zavoljo tega jih nisva na tem misijonskem poto¬
vanju mnogo krstila, samo nekaj otrok in pa dve ženski,
kterih jedna je bila na smrtni postelji, druga pa v sivi starosti,
tedaj že tudi blizu smrti, — za kar naj bode Bogu hvala!

Pa še druge sitnosti ima misijonar zlasti o tem času na
svojem potovanju. Spremlja ga noč in dan gosti roj velikih
indijanskih komarjev, ki ga silo mučijo s svojim strupenim
želom, če ni ves zagrnen. Za starega človeka je pa tudi silno
težavno voziti se po vodah v malem indijanskem, iz drevesne
skorje narejenem čolniču, ko mora sključen čepeti na tesnem
prostorčku, zlasti če je vihamo in valovje pluska čez čolniček
in čez človeka v njem ter ga premetava semtertje. To ni, kar
si bodi za tacega, ki bi se bal smrti.

To vse sem jaz že večkrat okusil, pa vse sem lahko in
voljno prestal zavoljo duhovne žetve. Ako indijanski misijouar
pomisli, koliko je jedna sama duša vredna pred Bogom, podreti
mu ne more srca noben trud in nobeno trpljenje njegovega stami.

Škoda, da nimam več duhovnikov, da bi jih razpostavil
po svojih misijonih. Zel6 se bojim, da bi revnih Indijanov
ne premotili protestantski pridigarji. Njih ministri namreč
ved6 porabiti čas pomanjkovanja ter pridejo med stradajoče
z obilnim živežem, dele jim ga in zlasti glavarjem dajb darov,
da si jih pridobe na svojo stran . . .

Jaz in moj tovariš g. J. Tomazin sva zadovoljna s pičlo
hrano in bomo pošteno obleko. Le takrat prideva v zadrege,
kedar je treba po novih misijonih zidati stanovanj in kapelic
za Božjo službo, pa pripomočkov ni. Ali Bog bode že poskrbel
in obudil misijonskih prijateljev, da mi pomagajo. Saj ved6, da
se s tem udeležb dobrega dela na čast Božjo in zveličanje duš.“

Moči 831etnega starčka so jele pešati; nadlegovale so ga
hude bolečine v prsih. Nakopal si jih je s padcem čez neki
brun na misijonskem potovanju. Začetkom leta 1867. se je
zadrževal le vKrovingu in oskrboval misijone po bližnji oko-

103

lici. Oskrboval je bolnike duševno, pa tudi telesno s svojo
homeopatijo. Ker je pa zopet dobil povabilo od treh indijanskih
glavarjev, naj pride k njim, odrinil jo je s svojim pomočnikom
g. Tomazinom vkljub svoji bolezni na misijon med Indijane,
tri dni daleč od Krovinga.

Tudi je še pričel to leto v Krovingu zidati novo cerkev
mesto stare na pol podrte. Blagoslovil jo je meseca oktobra.
Vodja bratovščine sv. „Bešnjega telesa“  v Ljubljani,
dr. pl. P a u k e r , je poslal misijonarju potrebne cerkvene
oprave. Tudi druge podpore je dobil — iz Gorenjskega lepo
altarno sliko. Bazun te je imel pa še dve drugi cerkvi v
delu v Bohe-Leku  in (Preri of st. Marii) Polji device
Marije;  blagoslovil jih je koncem septembra tega leta.

Na njegovem misijonskem potovanju preko Saut Centry
je zadela 841etnega starčka velika smrtna nevarnost. Sede na
visokem vozu zadremlje slabosti. Voz zadene ob kamen in se
strese, starček pa pade raz voz na glavo, da je bil dalj časa
brez zavednosti. Vendar z Božjo pomočjo še okreva.

Svetujejo mu tovariši, naj zapusti misijon ter se pod& v
pokoj, pa njegova gorečnost in ljubezen do njegovih Indijanov
mu ne pusti tega. Leto 1870. je preživel večjidel na svojem
posestvu (farmi) v Ottentailu še precej zdrav in čvrst ter
oskrboval bližnjo okolico.

Slednjič ga je starost vendar prisilila zapustiti težavno
misijonsko delovanje. „Leto in dan je,“ piše iz Bich-Preri
dne 20. prosinca 1872. leta, „kar sem vid že tako zgubil, da
ne morem nobenega časnika več brati ... V 87. letu svoje
dobe prav hitro pešam. Predlanskem sem opravljal še lahko
dvanajst misijonov v francoskem, nemškem in indijanskem
jeziku. Letos so mi moj škof ponudili, naj pri njih počivam,
ali k večjemu dopustili oskrbovati kakov lahek nemški misijon.
Pa že dvakrat mi je lahen mrtvoudec žugal s smrtjo; uto-
lažil sem ga pa še vselej s svojimi homeopatičnimi zdravili.
Zdaj pa mi noč in dan po ušesih močno šumi in me močno
opomioja, naj se pripravljam k potovanju na svoj slednji misijon. 41

Vendar pa je zaslužni misijonar Indijanov okreval še
toliko, da je oskrboval v Bich-Preri nemški misijon, kjer je
bivalo 40 družin, ki so tudi po moči skrbele za starčka.

Indijanski glavarji so svojega ljubljenca še vedno nad¬
legovali, naj bi prišel k njim; tako glavar iz M i 1 - L e k a,
da bi podučeval krščene indijane, druge pa krstil. Za to
daljno pot prosi tega leta še Leopoldinsko družbo podpore,
da bi si zamogel vzdrževati konja in hlapca, ker peš ne more

104

več hoditi. Le tako bode zamogel še dalje delati za dušni
blagor Indij anov.

Vendar so mu moči toliko opešale, da je naslednje leto
dal slovo Ameriki.

Naj k sklepu navedemo še način  njegovega blagonosnega
misijonskega delovanja med Indijani, kakor ga opisuje sam
po svoji mikalni navadi v misijonskem naznanilu Ljubljan¬
skemu knezoškofu J. Vidmarju  leta 1864., prišedši iz
Kranjske nazaj v svoje misijone. Najprvo omenja svoja misi¬
jonska potovanja, potem pa piše:

„To pot sem Indijanom veliko oznanoval, kako potrebna
je katoliška vera, kakošne zveličalne nasledke ima, in pa
koliko koristi in dobrote izvirajo iz sv. krsta. Vse sem jim
spričeval z besedo Božjo, z zgledi sedanjega in nekdanjega
časa. Zavračal sem svoje radovedne poslušalce tudi na zna¬
menja, ki so se v prid njih spreobračanja prikazala na nebu.
Na večer pred 'sv. tremi kralji leta 1855. in zopet 1862. se
je bil prikazal sv. križ, postavljen v polnem mesecu, v pre¬
lepem rajskem sijanju, ovenčan z lepo mavrico. To verjetno
naše indijanske nejevernike ravno tako kliče h Kristusovi
veri, kakor je nekdaj prečudna zvezda na nebu tri modre
pripeljala molit Kristusa. To mojo razlago so si naši Indijani
vzeli tako k srcu, da so me povsod prosili, naj ostanem pri
njih in jih učim dotlej, da bodo zamogli biti krščeni in po¬
stati stanovitni kristjani. To pa mi pri sedanjih preobilnih
opravilih ni mogoče. — Bazlagal sem jim pa tudi prikazen
lanskega leta, ko se je bila 28. grudna, večer pred nedolž¬
nimi otročiči, prikazala prelepa monštranca z vidno hostijo v
luni v lepem nebeškem sijanju. Kekel sem namreč, da Jezus
— prijatelj malih — v dan nedolžnih otročičev z nedolžnim
znamenjem na nebu nejeverske Otroke ravno tako kliče h krstu
in na pot zveličanja, kakor je še na zemlji živeč vabil male
k sebi in jim obetal nebeško kraljestvo. Na to mi je veliko
indijanskih mater nosilo svoje male krstit in Kristusu darovat.
Prav rad sem jih sprejemal v imenu Kristusovem, in ko so
mi divji stariši zagotovili, da bodo nasledovali svojim otrokom
v veri, preselil sem jih z duhovnim prerojenjem sv. krsta
kakor nedolžna jagnjiča s prisrčnim veseljem k blaženi čedi
Kristusovi.

Na tem prav težavnem, pa silno važnem potovanju med
divjimi Indijani sem prideloval prav veselega sadu. Veliko
nejevernikov sem z Božjo pomočjo po dobro izvoljenih pridi¬
gah za trdno naklonil, da sprejmd sv. vero; svoje katoličane

105

pa sem potrdil v spolnovanju verskih dolžnostij. Vendar pa
sem krstil malo odraščenih. Bil sem z misijonskimi opravili
preobložen in nisem imel dosti Sasa, da bi bil zadosti podučil
nevedne divjake v verskih naukih in jih krstil. Sem pa prav
veliko otrok povsod slovesno krstil, . . . kterih števila vendar
tukaj ne povem, da kje ne zajdem v skušnjavo nečimerne
dopadljivosti, ali pa v natolcevanje neblage nehvaležnosti: Le
sam Bog naj v6, ki v nas dela, ker mi ubogi misijonarji smo
le orodje v vsemogočni roki Božji, da so misijoni rodovitni.

....  Res, da pri vseh spreobračanjih divjih Indijanov
vselej pričnem verski nauk s srenjskim glavarjem in oženje¬
nimi moži; vendar najmlajše otroke vselej krščujem najprve
iz njih družine, potem po stopinji njih brate in sestre do
starišev. Ta pot se mi zdi vselej najhitrejša, da se nejeverska
družina ali pa cela srenja spreobrne in naši sv. veri pridobi.
Že o začetku svojega misijonskega delovanja med Otavani in
Očipvani sem opazil, kako močno ljubijo stariši svoje otroke.
Prav posebno pa še najmlajšega, ki ga imenujejo iz prisrč¬
nosti „zajčka“ (obos). Mati svojega najmlajšega otročiča vedno
in vedno nosi v naročju, dokler ne more tekati; poljubuje,
objemčka z vso prisrčnostjo svojega majhnička in ravno tako
ljub je mali zajček vsej družini. Ako je tak družinski ljub¬
ljenec krščen, lahko delo je potem misijonarju, vso družino k
veri spreobrniti, ker vsi člani take družine iz srca žele lepe
sreče svojega ljubljenčka udeležiti se. S koprnenjem pričaku¬
jejo časa, da bodo krščeni, ker z njim vred žele srečni biti.

Ako pa tak otrok pred krstom v nejeverstvu umrje,
potem mati tako silno objokuje svojega zajčka, da se do krvi
v roke grize, mož pa si žalovanja vsak dan skozi leto očrni
obraz z ogljem in vsa družina žaluje za mrtvim ljubljencem.
Taki nejeverski družini bi misijonar zastonj ponujal sv. vero
in oznanoval korist sv. krsta ter povzdigoval njegove srečne
nasledke, ker jim krst odvzame upanje svojega ljubljenca
videti v drugem življenju.

'Nekteri zgledi iz skušnje bodo mojo na videz ne pravo,
pa vendar najboljšo šego zastran krščevanja otrok divjakov
še bolj opravičili. Leta 1841. grem iz svojega stolnega misi¬
jona pri Krivem drevesu  v državi Mišigan pri divjih
Otavanih na podružni misijon v Grand Travers zavoljo spre¬
obračanja divjakov. Naletim nejevernico na smrtni postelji
zavoljo presilnega žalovanja, ker jej je bila umrla hčerka.

Podučeval sem bolno z vsem trudom v katoliški veri,
popisoval jej nebesa in pekel, opominjal jo, naj sprejme sv.

106

vero in krst, ter iskal pridobiti njeno ubogo dušo, pa ni bilo
moči. Vedno je odrekala iz tega uzroka, ker je njeno dekelce
umrlo v nejeveri brez sv. krsta. Umrla je iz ljubezni in ža¬
lovanja za svojim otrokom v nejeverstvu.

Drug primerljaj, ki se kaj dobro poda k mojemu misi¬
jonskemu ravnanju, dogodil se je tukaj pred tremi leti. Prišla
je tu sem neka indijanska družina. Zboli in umrje pa njen
najmanjši otrok v indijanskem stanovanju blizu moje hiše.
Vendar pa sem bil umirajočega otročiča na privoljenje sta-
rišev krstil in ga krščansko pokopal tukaj na pokopališču.
Njegova žalujoča mati je hodila vsak dan na grob jokat po
mrtvem sinku. Neki dan stopim k njej ter jo vprašam, zakaj
tako nezmerno žaluje za svojim otrokom. Ona pa mi je od¬
govorila: „Moj zajček je zmiraj tako rad, rad jedel in jaz
sem ga zmiraj dobro nasitovala. Sedaj moj zajček leži že
osem dnij v grobu brez kakega živeža, pač more tedaj lačen
biti, ker ne dobi nič jesti 1“

Razjasnil sem jej, da mrlič ne potrebuje živeža, ker po¬
čiva v tihem spanju, dokler ne bode sodnji dan vzbujen ter
bode kakor lep angelj vstal živ iz groba. Njegova lepa duša
pa se razveseljuje v nebeški svitlobi pri ljubem Stvarniku vsa
srečna ter je vedno nasitovana in nikoli ne trpi lakote. Tako
potolažena mi reče: „Če je tako, ljubi oče, prinesem ti tudi
svoja druga otroka h krstu in potem sprejmeva sv. vero in
krst tudi jaz in moj mož, da pridemo vsi k svojemu zajčku
v nebesa in ne bodemo trpeli nikoli več lakote." — Tako je
najmanjši otrok v mojo tolažbo v kratkem času k sv. veri in
krstu za seboj potegnil vso družino.

Ne smem pozabiti, da bi še jednega lepega, tukaj pri¬
mernega dogodka ne omenil.

V Grand Traversu na Mišiganskem je živel pri Otavanih
prav imeniten nejevernik s svojo ženo in deseterimi otročiči.
Večkrat sem ga o svojem misijonarjenju obiskal in iskal ga
pridobiti sv. veri z učenjem in opominjevanjem. Vselej mi je
dal sumljiv odgovor: „Panima nagač" — potlej pozneje!
Okrajšati njegov „panima nagač", svetujem dobremu možu,
naj mi dd precej sedaj krstiti le svojega najmanjšega otroka
in ga darovati Velikemu Duhu, pozneje pa vsak mesec jednega
večjih otrok za njim, dokler ne pride vrsta na mater in njega.
Privolivši v to mi dd smejč roko. Tako se je res godilo.
Mali ljubljenček je privabil blagoslov Božji v hišo. Od istega
časa dobri stariši niso nikdar zamudili krščanskega nauka.
Otroci so pa pridno hodili v šolo in skozi leto in dan je bila

107

vsa prav dobro podučena družina krščena in olikana ali civi¬
lizirana. Ker se je pa s krščanstvom ljubezen te dobre dru¬
žine vnela še veliko bolj, rekla je mati te družine, da ne bi
imela mirti, ko bi ne videla svojih otrok vse svoje žive dni
pobožno skupaj živeti. Pridni mož je zidal torej dvastropno
hišo za svoje otroke in vnuke, da z vnuki vred lahko do
smrti starišev vsi skupaj ostanejo. Pač sem bil vesel o svojem
odhodu iz Mišigana, ko sem imel samo v tisti hiši štirideset
oseh jedne same prav pobožne družine, ktere sem vse jaz krstil.

Tudi druge nejeverske družine so jele posnemati zgled
one oblagodarjene družine in moja šega v spreobračanju ne-
jevernikov je bila od Boga tako obilno oblagodarjena, da je
bila imenovana srenja v dveh letih vsa katoliška. Jednako se
je godilo z drugimi misijonskimi občinami pri Otavanih. V
petnajst letih  je bilo spreobrnenje skoro čisto dopolnjeno.

Ravno ta misijonska šega pri spreobračanju divjakov mi
služi tukaj pri Očipvanih. Odraščene začnem učiti, otroke
pa precej krščevati, če mi le stariši privolijo. Tako vselej po
najkrajši poti dosežem svoj namen. Misijonar mora delati z
divjaki svojega misijona, kakor priden pastir s svojo čedo.
V lepem novem ovčjaku pripravi svojim ovčicam dobre piče
za zimo; kliče in vabi jih noter — pa zastonj. Tudi za bre-
zovec ne marajo, da bi vanj šle, ker se jim bolj prileže prosto
okrog letati in po navadi na zelenem pasti se. Obide pa pa¬
stirja dobra misel, vzame v naročje najlepše jagnje in ga nese
v ovčjak. Starka beketa za svojim ljubljencem, za njo gre
oven, pa tudi vse druge jednako storč ter gredd noter, kjer
so mraza in volkov obvarovane, kjer jih ljubi pastir oskrbljuje
z vsem, da pri dobri klaji živč prav zadovoljno. Po taki poti
sem svoje ljube Otava-Indijane v Mišiganu v kratkem času
z Božjo pomočjo spravil v ovčjak Kristusov, in s to misijonsko
šego upam tudi divje Očipvane sklicati v občestvo svetnikov.
Tukaj pa gre to delo veliko bolj po času, kakor tamkaj; ker
tukaj je moj vinograd veliko večji, misijonski pomočki pa so veliko
manjši in tudi moja moč dosti slabša mimo tamkaj. Da bi pred
smrtjo videl Očipvanski narod spreobrnen! — naj se zgodi!“

Med tem tudi domovina ni pozabila svojega slavnega
rojaka. Rojaki so mu po prizadevanju uredništva „Danice“
marljivo pošiljali podpore za njegove misijonske potrebščine.
„K a tol iška družba 1 '  v Ljubljani ga je izvolila častnim
članom, odbor „Slovenske  Matice 11  pa ga je hotel po¬
častiti s tem, da mu je leta 1871. poslal vse po „Matici“
izdane knjige.

108

Petnajsto poglavje.

Zadnji dnevi Pirčevega življenja; njegova smrt in

pogreb.

Če tudi na večer njegovega življenja še ni bila izpolnjena
njegova gorka želja, da bi bil pripeljal v hlev Kristusov vse
Očipve-Indijane, kakor je Otava-Indijane, vendar je postavil
temu trden temelj. Zapustil je v svojih indijanskih misijonih
dva goreča misijonarja in naša rojaka, da dovršita delo.
Kroving, Ličlek, K e s - L e k, Red-Lek  in druge
postaje ob Misisipu je prevzel v oskrbovanje čast. g. B u h,
zahodnje pokrajine okoli Otter-Taila  in drugod pa čast.
g. J. Tomazin.

Že jeseni leta 1872. bi se bil čast. g. oče Pirec vrnil v
svojo domovino z g. misijonarjem Čebulom, iskat si th groba.
Pa zadržala ga je še „Knjiga zmernosti 4 ',  ki še ni bila
gotova za tisk. Hotel je pred svojim odhodom še ustanoviti
v Minesoti bratovščino zmernosti. Ko pa je poravnal vse reči,
podil se mnogozaslužni 88 letni starček v spremstvu svojega
namestnika g. Tomazina na daljno pot v Evropo, da preživi
večer svojega življenja v tihem pokoju v svoji domovini. V
3. dan meseca septembra 1873. leta se poslovi od čast. g.
J. Čebula, prišedšega ravno iz domovine; dne 6. septembra
pa sta odrinila z Nijorka na širno morje. Milostljivi škof
je imel namreč toliko spoštovanje do „očaka indijanskih
misijonarjev 4 ',  da mu je odločil za spremljevalca njego¬
vega dosedanjega vikarija in naslednika. V Ljubljano sta do¬
spela dne 3. oktobra.

Koliko se je trudil blagi starček koristiti tudi še pozneje
iz Amerike svojemu narodu, videli smo iz mnogih njegovih
poročil, če tudi vseh nismo zamogli posneti. V kmetijskih in
gospodarskih zadevah sta si prav marljivo dopisovala z gosp.
P. Šmidom. M dopovedati, s kolikim veseljem sta se stara
prijatelja objela in pozdravila, ko sta se zopet videla.

Kako neumorno delaven je bil 881etni starček, svedočijo
nam pesmi, ki jih je koval na barki grede domd. Postavimo tii-le:

Pesem od misijonarja Baraga.*)
Poslušajte, ljubi Kranjci, Bog duhovne zvoli kranjska

Kaj vam dobrega povčm, Indijane spreobrnit; _

Kar v deželi indijanski Pošlje jih za misijonarje,

Videl sam sem ino včm. Divje ajde pokrstit.

j „Danica“ 1. 1873., str. 333.

109

Prvi zvoljen in poslani
Bil je gospod Baraga,

Bog misijon je blagoslovil,

Modri ino prav učeni
Misijonar iz Kranjskega.

Divje ajde razsvetlil,
So duhovna poslušali,

Ker lepo jih je učil.

Velik dar zares je storil
On za vero, za Boga,

Brez števila jih je krstil
Za Gorenjim jezerom,

Ker grajščino je popustil,
Odpovedal se blaga.

Prav veliko duš pridobil,
Veselil se z Jezusom.

Naglo je pa bil pripravljen
Na Indijansko se podat,

Med nevernike postavljen
Bvangelj oznanovat.

Baragu je čas pretekel,
Zbolel je ino umrl,

Lepo je ta svet zapustil
In gorak v nebesa šel.

Lep izgled je misijonarjem,

Vsem Indijanom pomočnik;

Svitla slava tudi Kranjcem:
Ker v nebesih je svetnik.

Mnogozaslužni misijonar si je v svoji domovini izbral
začetkoma za svoje bivališče svoj rojstni kraj Kamenik, kjer
je bival v samostanu očetov frančiškanov. O tej priliki je
imel tudi pisatelj teh vrstic priliko spoznati slavnega moža
ter občudovati njegovo ponižnost in radodarnost, kakor sploh
njegovo globoko pobožnost. Tudi je čul marsiktero črtico o
njegovem življenju iz ust ljubeznivega starčka. Na prizade¬
vanje cerkvene gosposke je dobil kot bivši župnik pokojnino,
ob kteri je živel. Na spomlad naslednjega leta se je iz Ka¬
menika preselil v Ljubljano, kjer je bival v šenklavški du¬
hovniški hiši. Tu je dne 22. januarija leta 1880. v 94. letu
svoje dobe mirno v Gospodu zaspal ter šel po plačilo za dela,
ki si jih je nabral v 40. letih svojega trudapolnega delovanja
med indijani.

Njegov pogreb je bil slovesen, kakor gre tolikanj zasluž¬
nemu možu, kterega slava se razlega po starem in novem
svetu. Zadnjo čast mu je skazala Ljubljanska duhovščina s
knezoškofom dr. J. K. Pogačarjem na čelu, razna društva in
zastopništva. Kakev je bila olepšana z znamenji mašnikovega
stanu in z lepimi venci. Pred njo pa je nesel služabnik na
blazini lavorjev venec z zlatim napisom na črnih svilnih
trakovih: „Očetu umne sadjereje kmetijska družba Kranjska/

Pač veljajo o njem besede, s kterimi je poslavil stolni
prošt J. Zupan slavnega moža na grobu:

„Blagor mrtvim, ki v Gospodu zaspe, zakaj njih dela
gredd za njimi/ — Teh besed sv. pisma sem se spominjal,
kolikorkrat sem mislil na slavnega mrtveca. S tem čutilom
sem ga sem spremil, te besede mu kličem tukaj v grob.

110

In vi, ki ste mu skazali slednjo čast, gotovo z menoj vred
kličete: Blagor mrtvim, ki v Gospodu umrjo, zakaj njih dela
gredo za njimi.

Moj Bog! kako mnoga so dela, ki jih je dovrševal ranjki
kot misijonar v Ameriki skozi štirideset let med divjimi Lidi¬
jam! Koliko dela v noju svojega obraza, koliko skrbi, koliko
truda je imel na potovanju, pri podučevanju divjakov, pri
pridigovanju v nemškem, francoskem, angleškem iu indijan¬
skem jeziku! Kolikokrat je trpel lakoto, žejo, mraz in vro¬
čino! Koliko nevarnostij je prestal, da bi le divjakov pri¬
dobil naši sv. veri, — da bi rešil le obilno duš! Koliko je
storil tudi v kmetijstvu ubogim Indijanom v prid! — Pre¬
bivalci po mestih, vaseh in kočah, po hribih in dolinah ame-
rikanskih bodo vse to pripovedovali od roda do roda, •— mi
ne vemo za vsa njegova dela, pa zapisana so v bukvah
večnosti, kamor so ga spremila. Slavni ranjki je bil veselje,
lepota in čast misijonarjem, mašnikom naše sv. cerkve, naše
škofije, naše Kranjske dežele!

Katoliški cerkvi, posebno pa prečast. rajncega duhovnim
otrokom v Ameriki in tudi nam so tolažilo besede, ktere so
govorili učeni papež Benedikt XIV., ko so jim naznanili, da
je umrl sedaj svetnikom prišteti misijonar Leonard Porto-
mavriški; rekli so: „Veliko smo z njim zgubili, pa zadobili
modrega besednika v nebesih.“ V oziru pobožnega življenja,
bogate delavnosti v Gospodovem vinogradu, žive vere, ki jo
je ohranil in nejevernikom oznanoval, dobre vojske, ki jo je
vojskoval rajnki misijonar, mislim, smemo zaklicati z besedami
sv. cerkve: „Frančišek, tukaj ubog in ponižen, gre bogat v
nebesa, češčen je z nebeškimi pesmimi".

Tako tedaj počivaš, dragi brat v Kristusu, Frančišek,
daleč od svojih ljubih otrok, svojih Indijanov, tukaj v blago¬
slovljeni zemlji svoje ljube domovine! Tako počivaš tukaj
med mašniki Božjimi in služabniki Kristusovimi, goreči du¬
hovni pastir, neutrudljivi, Božje ljubezni vneti, mnogozaslužni
misijonar amerikanskih Indijanov. Tako počivaš, visokočastiti
rojak, med duhovnimi brati in sodelavci v Gospodovem vino¬
gradu, na strani prečast. škofa, ki so te mašnika posvetili.
Ti z njimi vred spiš. Jeden pa nad vami čuje, Jezus Kristus,
dobri pastir, ki ste k njegovim nogam položeni, ki vam s
križa kliče : „Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v me veruje,
bode živel, če tudi umrje."

Počivaj torej, goreči delavec v Gospodovem vinogradu,
počivaj od truda svojega dolgega, težkega dela, od teže in

111

vročine, ki si jo prenašal! In veselo naj zabuči v tvoj grob
trobenta angeljeva, ki te bode iz spanja vzbudila in veliko
jutro vstajenja vsega mesa v sveti raj poklicala na desnico
Božjega Sodnika, v kraljestvo nebeškega Očeta."

Prečastiti gospod kanonik A. Zamejec je poskrbel z
nekterimi prijatelji, da so postavili zaslužnemu misijonarju
dostojen spomenik na grob.

Tudi v Ameriki se hvaležno spominjajo našega slavnega
moža. Dne 20. maja 1885. leta je katoliška občina pri s v.
Klavdiji  v Stearniškem okraju slavila stoletnico  nje¬
govega rojstva in tridesetletnico,  kar je maševal
prvikrat na tem kraju.

„In kak razloček med takrat in sedaj!“ piše o tem čast.
g. misijonar Buh. — „Takrat so se vlačile cele tolpe divjih
Indijanov, vojskujočih se jeden proti drugemu, po še neobdelani
pokrajini, — sedaj si podajajo omikani narodi spravljivo roke
v deželskem in gospodarskem življenju. Takrat ni bilo ne
duha ne sluha o poti in stezi, sedaj pa je polno cest in
mostov. Takrat je bilo videti le indijanskih ladjic iz brezovega
lubja na Misisipu, sedaj pasemo oči s pogledom na ponosne
parnike. Takrat so bila velikanska plesišča — „Midevivin“ —
malikom na čast, sedaj pa krasne, prečastitljive cerkve, iz
kterih Vladarju  sveta doni slava neprenehoma. Le trideset
let je preteklo ... in danes je sv. Klavdij imenitno mesto
v Minesoti in sedež prvega škofa severne Minesote. Da se
je morala tema umakniti luči, gre hvala očetu Frančišku
Pircu,  kteremu bodi blagi spomin!"

Kakor dve svetli zvezdi na jasnem nebu lesketali se bo¬
dete vedno v zgodovini Indijanov imeni: Baraga in Piree
—■ Sloveniji v ponos, da ima tako vrle sinove!

KAZALO.

Stran

Uvod..5

Prvo poglavje. Pirčev rojstni kraj, mladost in delovanje na

Kranjskem.7

Drugo poglavje. Piree gre v Ameriko; njegova prva misijonska

postaja v Lakroa (pri sv. Križu).10

Tretje poglavje. Pirčevo misijonsko delovanje v Šmariji (Saut),

na otoku sv. Jožefa in v Kithimitigongu ....  19

Četrto poglavje. Pirec ustanovi iz Šmarije misijonski postaji v

Mihipikotonu in Okvanikisinongu . . . , . . 25

Peto poglavje. Pirec ustanovi misijonski postaji v Grand Portaži

in Fort Williamu.SO

Šesto poglavje. Pirčevo misijonsko delovanje v Krivem drevesu
(1’Arbre-croche); krst zadnjega pagana v Lakrod; razloček med
katoliškimi in protestantskimi misijonarji; misijonska postaja
med Očipve-Indijani ob Keki golobov (Omini Šibi) . . 38

Sedmo poglavje. Pirčevo daljno misijonsko delovanje v Krivem
drevesu; ustanovitev misijonske postaje na otoku Amikvagendi;
njegovo slovstveno delovanje in poročila o kmetijstvu . . 45

Osmo poglavje. Pirčevo daljno misijonsko delovanje v Krivem

drevesu in okolici; tudi dobi pomočnika Ignacija Mraka . 54

Deveto poglavje. Pirec gre v Minesoto k Očipve-Indijanom ter

ustanovi misijonski postaji v Krovingu in Milleku (Mil-Lacke) 61

Deseto poglavje. Pirčevo daljno delovanje v Krovingu in okolici;
dobi pomočnika L. Lavtižarja; ustanovita misijon ob „Rudečem
jezeru"; Lavtižar zmrzne, njegov spomenik ....  68

Jednajsto poglavje. Misli gospoda misijonarja Pirca o bolezni

podzemljie, trte in sadja.75

Dvanajsto poglavje. Pirčevo misijonsko delovanje 1.1861 in 1862.;

upor med Indijani.81

Trinajsto poglavje. Oče Pirec na Kranjskem; poslovilno pismo

kmetijske družbe; novi misijonarji; popotovanje v Ameriko 89

Štirinajsto poglavje. Pirčeva daljna poročila o misijonskem
delovanju; novi misijonarji; način njegovega misijonskega

delovanja.92

Petnajsto poglavje. Zadnji dnevi Pirčevega življenja; njegova

smrt in pogreb . ..108


] :  '


r

■

v i
/

K  - \

i

i

., . /

i

.




✓

v-.,. ' >  •••'. -> v/.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA