_ / VENEC LOVANSKIH POVESTIJ razrjib slovatMKifef jezikov I V GORICI. Tiskala in založila »Goriška Tiskarna« A. Gabršček. 1901 . rb. 53493 * Pripovedka ii novejšega časa. Srbski spisal Gjuro Jakšič. Poslovenil Podravski. : m, \ i t S CL -^rv> . vv /i^> & .A„ A) i. [poslednji dnevi meseca listopada so bili -*-f nenavadno lepi. Kakor blag nasmeh na rudečem licu osivelega starca so se pomešali solnčni žarki s suhimi vejami golih kostanjev, s katerimi je bila obra- ščena Terazijska ulica — na to pa so igraje se pokukali skozi odprto okno gostilnice »pri P.« Tu pri oknu, oprta ob svilnato bla¬ zinico, je sedela zamišljena deklica, na kateri si lahko poznal na prvi pogled, da je to brhko dete hladnega severa. Lice ji je bilo okroglo, belo in polno ; usta majhna in nekako kljubovalna. Po belem licu so ji mahodrali gosti cofi spodaj nekoliko pristriženih las, metajoči temno senco na snežnobeli, okrogli vrat ter na čisti ovratnik. Na glavi je imela — 6 - malo kučmo iz nežne soboljevine, a na kučmi črno pero. Bila je srednje rasti ; njeno gibanje je bilo nenavadno lahko in dražestno. Imela je na sebi črno svil¬ nato obleko s tuniko, toda brez vlečke, in na levem rokavu si zapazil na beli tkanini rudeč križ. Lahko se je reklo o njej, da je krasotica; — in ako bi se nasmehnila ter jela govoriti s svojim prijetnim glasom, pa bi se kar raztopil v razkošju ter si želel večno poslušati to krasno govorico in petje... Dolgo je sedela tako zamišljena pri odprtem oknu ter zrla na široko Terazijo. Nakrat pa se je zganila, nagrbančila čelo, usta so se ji namrdnila, in vse lice je dobilo izraz razjarjenega otroka. — Zunaj na hodniku so se zaslišali težki koraki. »To je on«, je dejala mlada oskrbovalka bolnikov ter uprla svoj jezni pogled k vratom. »To je on!... Oh, kako mi je zopern ... On mora to videti, on vidi, on to ve, a navzlic vsemu temu se ga vendar ne morem odkrižati.« Med tem se vrata odpro - mlada oskrbovalka obrne svoje jezno obličje k oknu — a v sobo stopi ruski hetman z veliko kozaško kučmo na glavi, v dolgem kaftanu in z naboj njačo na prsih ; dolga sablja mu je brenketala, udarjaj e ob osnažen sobin pod. — 7 — Bil je to okoren človek visoke rasti in širokih prs. Njegove obnd so bile nepočesane in goste, da so mu skoro zakrivale črne oči. Lahko bi ga bil člo¬ vek vprašal : »Resnica, očka, ali vidite pod temi gostimi obrvi svetlobo božjo ?« Prestopivši nekoliko korakov po sobi, se vstavi pri mizi, sname svojo veliko kučmo, odstrani z nagubanega čela goste kodre temnosivih las ter se oblastno vsede na svilnat naslonjač; nato pa, da bi najavil mladi Rusinji svojo navzoč¬ nost, nekoliko zakašlja ter zagromi s svojim debelim glasom : »Nit, gospodična Ksenija Ničifo- rovna, hvala Bogu, da sem vas vendar •enkrat našel doma!« Ksenija Ničiforovna globoko vz¬ dihne. »Ne morem vam reči, da mi je ta nepričakovani poset po volji.« »Ne?« odvrne jezavo hetman. »Ne¬ mara vas motim v kakem važnem poslu?« »Ako se more samotno in tiho opa¬ zovanje te krasne zemlje smatrati za važen posel, pa me zares motite, gospod Bajbakov.« Hetman Bajbakov se zamrači ; na to se glasno nasmeje, in v tem krohotu ponavlja besede Ksenije Ničiforovne : - 8 — »Ha, ha, ha! Krasna zemlja! Opazo¬ vanje važen posel! — Ha, ha, ha! Toda čujte, Ksenija Ničiforovna, na ta trenu¬ tek neosnovane vaše čmernosti nikdar ne pozabim !« Ksenija nekoliko trenutkov molči, na kar, dvignivši svojo krasno glavico in pospravivši si raz čelo svilnate lase, stopi pred hetmana : »Moje čmernosti, ste rekli ? A po čem to sodite, hetman, da sem danes čmerna ? A kaj bi mi odgovorili na to, ako bi vam rekla, da sem bila v onem hipu, ko ste stopili v sobo,, prav Židane volje ? Moje prsi so bile prenapolnene z nekim neizrekljivim razkošjem, v mo¬ jem srcu so se uprav v tem trenutku vzbujali nenavadni občutki, v moji glavi snovale se nepoznane misli, katerim sem iskala pojasnila.« Ksenija je umolknila; temnomodre oči so ji kar bliščale, okrog ust ji je igral smeh poln melanholije — toda le za trenutek — na kar se je pojavila zopet poprejšnja hladnost. »In vi ste me odtrgali od tega ne¬ navadnega užitka,« — je dodala očita¬ joče Ksenija Ničiforovna, — na to, obr- nivši se k oknu, je zrla dalje na žarke zapadajočega sobica. Hetman Bajbakov je vstal razjarjen raz svoj sedež ter se — 9 — z velikimi koraki jel sprehajati semtertje po sobi, da so puščale njegove velike škornje kar sledove za seboj na gladkih parketih. Sprehajaje se tako nekoliko časa je obstal — ter z glasom, razodevajočim nekako notranje vznemirjenje, začel osorno govoriti : »Ksenija Ničiforovna! Torej tudi tukaj v tej tuji deželi zrete vi tako ne¬ prijazno na-me ? Tudi tukaj, kamor sem dospel, da bi bil vaš varuh — vaš...« Hetman Bajbakov je prenehal. Imel je še nekaj na srcu, hotel še nekaj povedati, toda hladen njen pogled ga je osupnil, in on je umolknil. Pobesivši nejevoljen glavo je uprl svoj pogled v tla — v tem hipu se je zdel biti slabši in manjši nego ona, katero je hotel va¬ rovati. — Ta ponižnost tudi omehča za trenutek mlado Ksenijo ; raz lice ji iz¬ gine poprejšnja nejevolja ; — zdela se je podobna angelju, ki se trudi pregnati turobnost in bolest. Vi ne poznate Rusinje! Nemara, da se na nobenem licu ne zrcalijo tako jasno hipni občutki, kakor na njenem. Ako jo vidiš iti po ulici mimo kakega reveža, ph dobi vse njeno obličje izraz nepopisljivb bolesti in sočutja; zdi se 10 — ti, kakor bi okroglina njenih belih prs z gubami črne obleke govorila : »Oh, kako je reven !« Na to pa seže s svojo drobno ročico v žep in, nabravši denar, spusti ga revežu v roko. Ako sreča, sprehajaje se po krasnem Kali- megdanu*), katerega od naših z gosli v glace rokavicah in z drugimi buda- lostmi nakičenega Belgradčana, pa po 1 smešno zavrti krasno glavico, na njenem licu se prikažejo čudne črte — polne ironije in sarkazma, ko zašepeta : »be¬ dak !« Ako se govori o ljubezni, pa je vse njeno lice sama ljubezen, pod žarki prijetnih pogledov ti zaostaja sapa ; na njenem licu se menjajo črte vsled raznih občutkov, kakor leskeči se valčki v bi¬ strem potočku, v kateri je nemirno dete nametalo listja ; njena usta se mahoma stisnejo, pa zopet po smehu mično raz¬ širijo, lice za trenutek pobledi, da se takoj pokrije z jasno rdečico. Toda Ksenija Ničiforovna ni bila ponosna na svojo mičnost; nemara ni niti vedela za njo. Mirna, polna sočutja je zrla v turobno lice osornega Baj- bakova. *) »Kalimegdan«, sadnik med gradom in mestom Belgradom. 11 — »Hetman«, je dejala Ksenija mirno in tiho, »rekli ste pred kratkim, da je ta zemlja, katero občudujem z vso vnemo svoje duše — tuja.« Bajbakov dvigne glavo. »Ksenija! Prokleta zemlja, katera mi od jemlje....« »Kar ni bilo vaše,« seže mu Kse¬ nija v besedo. »Vas !« je hotel dostaviti hetman, trudeč se zakriti svoje burite občutke z mirno vnanjostjo. »Jaz nikdar nočem biti vaša!« »Ne? A vaša mati in naša pravo¬ slavna Rusija ?« Obličje krasne deve postane zopet kljubovalno kakor poprej. »Hetman, za to sem jaz sama od¬ govorna. A ko bi vas moja mati Aga- nija Ničiforovna vprašala zastran mene, recite ji, da se je njena hči Ksenija Ni¬ čiforovna žrtvovala svobodi jednega podjarmljenega naroda ...« Po teh besedah je Ksenija vzela svoj dolgi plašč s kratkim životom ter dolgimi krili ; navlekla na svoje drobne, bele ročice črne, volnene rokavice in, obrnivši se zopet h hetmanu, dodala : »Odpustite, gospod, jaz sem, kakor A«este, strežajka. Nemara utegne kateri ranjencev zahtevati vode. Nemara si — 12 — kateri želi imeti pri sebi svojo rusko postrežnico. Nemara ? — Oh, gospod, vi ne veste, kako prijeten posel je to, biti postrežnica, poslušati one, ki so bili ranjeni v boju za svobodo, kateri pri težkih operacijah škripljejo z zobmi, ka¬ teri, kadar jim preidejo smrtne bolečine, se spominjajo svoje domovine in svo¬ bode ter z bledimi ustni in slabim glasom pripovedujejo svojo bolest, da s tako množico svoje prelite krvi niso mogli kupiti svobode tlačenim rojakom.« Ksenija je turobno umolknila, zaprla oči, in na dolgih trepalnicah sta se ji zalesketali kot nežna rosa dve leskeči kapljici — na to pa je zamišljeno do¬ dala: »Revni mučeniki! — Oh, ko bi mu le roke ne odvzeli; tega bi revež ne prenesel! . ..« Kdo je bil ta, za katei’ega se je mlada Ksenija toliko bala ? Kdo je bil tako srečen, da so se nad njegovo, ne¬ mara kratko trajajočo bolečino razsolzile tako krasne oči ? Oba sta šla iz sobe, hetman spre¬ daj, a krasna Ksenija za njim. Med tem, ko je ta na hodniku dala sobarici ključe, je Bajbakov obstal ter skrivoma ogle¬ doval sobarico, na kar ji je spustil - 13 — neopaženo v roko cekin. Služabnica, po- tuhneno se smejaje, je vzela dar ter veselo popevaje odšla za svojim delom. »Z Bogom, gospod !« — je dejala Ksenija, uljudno se priklonivši hetmanu, »dolžnost me kliče! Oh, to je sladka dolžnost, zavezovati rane, katere so za¬ sadili sovražniki človeške pravice vsemu narodu v trdo kost, gasiti plamen, ki jim suši in požira mozeg v kosteh, biti priča trpljenja, deležnik njihove bole¬ čine, čutiti, živeti in vzdihati ž njimi. Oh, revni narod srbski! Pet stoletij je iskal neodvisnosti, prosil pomoči na za- padu in severu, toda zaman ...! A sedaj po jedini bitki, polni nečuvenih žrtev, pomazan s krvjo in ranami, s slabim glasom prosi kapljico vode, da bi mu s to mrzlo kapljico sestra Rusinja pomi¬ rila paleči ogenj. O, gospod, trde plošče ledenega morja bi morale imeti sočutje, a svet ga nima !« Modre njene oči so se svetile pri teh besedah v nenavadnem blesku. Na to je utihnila in smehljaje se pomignila dvakrat, trikrat z drobno ročico, znovič se priklonila in dodala z zvonečim glasom: »Z Bogom, hetman!« ter zginila v polumraku zapadajočega solnca. Hetman Bajbakov je zrl za njo s koprnečim pogledom, mereč z očmi njeno mično gibanje. 14 — »Z Bogom, Ksenija!« je dejal za¬ mišljeno. Čudna trdoglavka, a zopet mična čarodejnica. Njej je zares všeč ta mala deželica in ta bojazljivi narod ! Prezira me, veliko Rusijo, ter ne misli vrniti se več k materi ! Toda bomo videli!« Hetman Bajbakov ni umel vzviše¬ nih Ksenijinih občutkov ; vsa njegova poezija je bila : veliko rusko cesarstvo, a vsa učenost: vojaška disciplina. Kse¬ nijo je smatral za svoje rodbinsko imetje, a to vsled kaj preprostega vzroka, da se je nekdaj na Krimu boril z njenim očetom in da je njegov oče v njegovih rokah zdihnil junaško svojo dušo ter 'so si bili po zemljišču sosedje, a on je¬ dmi gospodar velikega imetja, Ksenija pa zakonita dedična Aganije Ničiforovne. Ko je Ksenija kot lahka srna sko¬ čila skozi temna vrata, ni niti opazila v široki senci velikih vrat nenavadno velikega človeka. Na glavi je imel mo¬ čan turški fes, na životu pa močno suknjo iz debele tkanine, na nogah zale opanke, za pasom nož z belim držajem, a poleg njega sta tičali dve mali puški. Zagledavši Ksenijo, je dvignil desnico ter ji spoštljivo salutiral — zapazivši Bajbakova pa se je zamračil, in v očeh mu je zabliskal plamen sovraštva in pre¬ ziranja. Ko bi ga bil Bajbakov slučajno opazil, bi bil gotovo kot elektrizovan odstopil najmanj za tri korake — tako pa, zatopljen v svoje misli, je šel dalje, in tudi neznanec je zginil v nočni temi. Vsakdo je odšel s svojimi mislimi za svojim delom : Bajbakov je mislil na veliko Rusijo in na malo Ksenijo ; Kse¬ nija je premišljevala o bednem srbskem narodu, o njegovih težko ranjenih vo¬ jakih in nemara tudi o svoji prihodnosti. O čem pa je premišljeval oni tujec v rudečem fesu? — Kdo bi to vedel! Tiho kakor tiger v lahnih opankah je sprem¬ ljal urne Ksenijine korake. Še le, ko je ona stopila v bolnišnico ženskega društva, je pogledal hvaležno za njo, in, krenivši na Balkansko ulico, izginil v temi. II. Polni mesec je kukal skozi tanka steklena okna v prostorno sobano ženske bolnišnice, kjer je stalo kakih trideset postelj in v njih trideset ranjencev, drug poleg drugega, kakor dobri, drug dru¬ gemu povsem podobni bratje, ki so pri¬ šli sem počivat po velikem trudu. In zares, bili so podobni drug drugemu ; - 16 črte na licu so razodevale bolest, a lica so jim bila bleda kakor smrt. Nad glavo vsakega je stal iz srebra vlit kip Matere Božje in nad tem srebrnim kipom črna tablica, na kateri je bilo napisano ime in priimek vojaka-prostovoljca in kje je bil ranjen... sicer pa je tudi bilo vse v najlepšem redu. Kako naj bi drugače izvedel duhovnik ime onega, za kogar ima služiti mrtvaško mašo, in kako bi mati spoznala, da so uprav nje¬ nega j edinca zvečer pokopali ? Uboga mati ! Na koncu te sobane, uprav pod svetilnico, ki je ta turoben prostor slabo razsvetljevala s svojimi žarki ter ga delala še turobnejšega, je počival na snažni beli postelji ranjenec, odlikujoč se od ostalih po svojih krasnih, moških črtah v obličju in po svoji odločnosti, s katero je junaško prenašal hude bo¬ lečine. Nad posteljo na črni tablici je bilo napisano: Vuk Zmijakovič, prosto¬ voljec iz.... Ona beseda, ki je nazna- čevala, kje je bil Vuk rojen, ni bila zapisana razločno. — Zdravniki so že pregledali ranjence, naročili, kar je bilo potrebno, in kako je treba ravnati z bolnikom v slučaju, ko bi se bolezen spremenila, šepetali ter se potihoma po¬ menkovali med seboj, na kar so se razšli, 17 in samo vsakdanji paznik je ostal. Pa tudi on je šel večerjat in potem, ako bo mogoče, hoče si nekoliko odpočiti po celodnevnem trudu. Ko je vstopila Ksenija, je slekla svoj plašč in pečo ter ju obesila na ve- šalnik; iz svoje črne torbice je vzela kakor sneg bel naprsni zastor, ovila si ga okrog vratu ter z belim trakom pri¬ pela si ga okrog svojega nežnega telesa, na kar je brez vsega šuma, lahno kakor vetrič, nežno stregla težko ranjenim na posteljah, ki so večinoma spali, ter polna bolečin in sočutja opazovala vsako gi¬ banje njihovega trpečega telesa. A ko je kateri v spanju z bolestnim stokanjem pretrgal nemo tišino, je Ksenija od bo¬ lesti kar obledela in iz prs se ji je izvil srce trgajoč vzdihljaj: »Ubogi ranjenci! bedna srbska dežela! Toliko stoletij trajajoči boj, toliko truda, toliko nadpri- rodnih žrtev... A kje je vsaj priznanje? Kje je sočutje ostalih že davno osvo¬ bojenih narodov ? Ali je nemara usoda vseh ljudij : najpoprej tema in suženstvo, potem še le luč in svoboda ? Še le potem, po zaužitem pelinu, se pokaže blaga slast medu in sladkorja!« Pogledavši na nadglavno tablico, je začela poluglasno govoriti: »Lazar 2 18 Ninčič iz Rankovca, ranjen na Silje- govcu. Grozna je bila ta rana ; a svojo roko sem mu jo obvezala ; kos razpra- šene granate mu je razbil celo koleno, da so iz odrtega mesa štrlele bele kosti. . Drugi dan so mu potem odrezali nogo.« Ko se je sprebudil bedni ranjenec iz težke bolesti, mu je bilo bolje, toda uvidevši, da je prišel ob nogo, je bolestno zaplakal. »Živ ostanem, živ, toda po¬ habljenec za zmerom« — Zakril si je lice z roko, da ne bi videl svojega po¬ habljenega telesa. Ksenija je šla nekoliko korakov dalje; dospevši mimo nekoliko postelj, se je vstavila : »Grozna je bila ta bitka, v kateri je bil ranjen ta nesrečnež ! Bitka pri Šumatovcu. Na tisoče Turkov je drlo na naše nasipe, na tisoče jih je padlo pri njih v vznožju uprav kakor oni črni oblaki, kateri kot nekak veli¬ kanski gozd, hudemu viharju kljubo- vaje, se raztrgajo, da bi se vrnili še v gostejših in črnejših vrstah. Tukaj je bil on ranjen ; krogla mu je razbila levo roko, odrezali so mu jo. Revež! Prebu- divši se, je zagledal odvzeto roko, in uvidevši, da je nima več, vzdihnil: »o moja roka, moje zeleno jabolko« in solze so mu tekle po izmučenem licu. Ksenija je umolknila, a njene misli so letele - 19 — daleč tam po krvavih višinah naše opu- stošene domovine. V sobani je vladala tišina in mir. Kakor tiha noč, v kateri samo nekateri list, vznemirjan od lah¬ nega vetriča, žalostno zašelesti — tako je bilo slišati pretrgovano dihanje trpe¬ čih ranjencev. Med tem se je na drugem koncu te turobne sobane zaslišal mrzli¬ čen napor, na to težko vzdihanje, ki je Ksenijo vso pretreslo. »To je on!« je dejala prestrašena Ksenija, »bilo je to njegovo hropenje, njegovo dihanje.« Kakor na krilih je predirjala mla¬ denka sobano inprišedšik postelji Vuka Zmijakoviča pogledala nanj s plašnim po¬ gledom ; utrujena od bolesti, da bi kar omedlela, se je podprla ob stol pri bol¬ nikovi glavi, pozorno opazuje sleherno gibanje njegovega telesa, katero gibanje je nevedoma sama posnemala. Njegove sesušene roke, od katerih je bila leva cela obvezana, so počivale nepremično na odeji. Ksenija je tudi pobesila bledi roki po svojem zastoru, v katerih ni bilo opaziti niti kapljice krvi. Bleda njegova glava je počivala na vajšnici, tudi krasna glavica mlade postrežnice je iskala nehote trdi rob lesenega stola, da bi se podprla. 2 * — 20 — Bolnik je v polsnu visoko dvignil trepalnice, odprl na pol usta — mlada Ksenija je nehote tudi isto učinila. V tem hipu je bilo videti njeno lice tako bolestno kakor ranjenca samega. Ta je potem z naj večjim trudom dvignil svojo bledo glavo — to je ponovila nevedoma tudi mlada postrežnica — odprl usta in krasna Rusinja je dihteče poslušala, kaj ji poreče. Podprši se še bolj ob svojo desno roko, vzdihne še globlje, nakrat pa, kakor bi se poslavljal z življenjem, zakriči: »Orožje v roke! — Glej jih! Ha — ubili so me !« Pod mlado Ksenijo se je stresel stol; ko bi ga ne bilo, bi bila Ksenija padla brez zavesti na tla. Bolniki so se zganili, — na to pa so s kalnimi očmi prestrašeni zrli po polusvetli sobani ; — ker niso culi ne videli ničesar,, so zopet zadremali, kakor počivajo vsi ra¬ njenci, čakajoči v njem večnega snu. »Hočete li vode, limonade, mali- novke, dragi Zmijakovič ?« vpraša mična postrežnica s tresočim se glasom, polo- živši prestrašena nežno svojo belo ročico na njegovo bledo čelo. Ranjenec, po njenem mehkem glasu sprebujen, je odprl oči ter se bolestno nasmehnil. V tem hipu je preletel tudi njeno lice bolestni nasmeh. — 21 »Vode, sestra! Ah, to so bile strašne sanje !« Ksenija mu poda kupico vode, pomešane z malinovko. Vuk je napravil kaka dva — tri požirke, pa hvaležno pogledavši Ksenijo vrnil ji kupico. »Hvala ti, sestra!« je dejal, in njegov pogled je počival na prijetnih potezah njenega lica. »Ti si moja sestra ! Sestra vsakega ranjenca, in čemu naj bi iskal za-te drugega imena, ko pa ni sladkej- šega nad sestro ?« Ksenijino lice pokrije nenavadna rudečica. »Ali imate vi sestro ?« vpraša skoro prestrašeno. »Nimam !« odvrne ranjenec. »A koga torej imate?« vpraša dalje mlada, mična postrežnica, s strahdm ča¬ kajoča odgovor. »Nimam nikogar razun matere.« Ksenijino lice se zjasni in skoro šepetaje ponovi poslednje njegove besede: »Nikogar razun matere! A ljubice?« Izgovorivši to besedo, se zgane ka¬ kor splašena srna. Da zakrije svojo zbe¬ ganost, se pripogne ter vzame iz umi¬ valnika platneno obvezo in mu jo urno položi na vročo glavo. »Vi niti ne veste, Zmijakovič, kako vam gori glava ; vi ste imeli vročnico ? O! o!« »Ne, draga sestra !« odvrne bolnik ; na to pa umolkne ter začudeno zre v spreminjajoče se poteze svoje postrežnice. »Upam, gospodična, da vas nisem raz¬ žalil, nazivaje vas svojo sestro ?« »Jaz sem nekoliko bolehna in ako sem zaslužila, da se zanimate za-me, tedaj me nazivajte preprosto svojo drago Ksenijo !« Bolnikova usta se krčevito nasmeh¬ nejo, v očeh se mu prikaže nenavadni žar - trudil se je, dvigniti se vsaj ne¬ koliko na postelji. »Ali vas tišči vajšnica?« vpraša postrežnica, zganivši se, da bi mu jo nekoliko dvignila. — V tem se njeno lice nehote dotakne njegovih ust — oh, in ona je čutila, kako se je dotaknil nje¬ nega lica strasten poljub. Mlada Ksenija je za trenutek kakor omračena omah¬ nila, na kar se je zopet dvignila, in povsem mirno, stisnivši svoje male ustnice, opominjala bolnika, naj bo miren. »Mirno spavajte!« mu reče, »a jutri?... Jutri, ko rumeni solnčni žarki zamene medlo svetlobo temne svetilnice — se zopet vidiva. Toda čemu me tako začudeno gledate ? Vidim vas zopet in 23 — vi mene. Pa vas vprašam z vašo mehko narodno pesmijo: »Moje jagnjetce, ali te bole rane ?« »Nh, kaj odgovorite 'na to svoji dragi Kseniji?« Ranjenca zaboli obličje — on stisne utrujene oči, in le s težavo ji odgovori s pretrganim glasom : »Ne boli me več, Ksenija, ne« — več ni mogel vsled strahu spraviti iz sebe, a ko bi bil tudi spravil, — ne bila bi ga slišala Ksenija, ker ježe v drugem kotu sobane drugemu ranjencu, ki se je med tem sprebudil, nudila malinovko. Vuk Zmijakovič je bil komaj dvajset let star. Rasti je bil visoke in nenavadno zal. Rojen je bil v čačanskem okraju, toda v katerem mestu, tega nikomur ni povedal, in tudi le redko ga je kdo po tem vprašal. Da je bil razumen, to je pričala vsaka njegova beseda, vsaka črta njegovega lica, a da je bil narod¬ njak, je pričalo to, da je bil prostovo¬ ljec; o njegovi hrabrosti pa je pričalo sedem globokih ran na njegovem telesu. Nekateri, ki so bliže poznali Vuka, so pripovedovali cele bajke o njegovem bogastvu, kar je bilo tudi lahko verjetno, kajti Vuk je imel na sebi zmerom dra¬ goceno srbsko obleko, bogato ozaljšano orožje, katero so znalci cenili na tri sto — 24 cekinov. Sicer pa je o njegovi preteklo¬ sti bilo težko kaj reči — on pa je molčal. Ko je Bajbakov zapustil Ksenijo, se je ustavil nevoljen v gostilnici: »Na Balkanu«. Tu je bilo polno ljudij raz¬ ličnih stanov: mojstri, kupci, nosači, gospoda, a največ ruski in srbski pro¬ stovoljci. Tu si čul skoro vse evropske jezike ; poleg angleškega, francoskega, nemškega in ruskega jezika, si slišal tu celo turški jezik; da, tudi madjarski ebata se je trudil, pridružiti se k pri¬ jetnim glasovom italijanskega ali grškega jezika. Bajbakov, stopivši v kavarno, se je vsedel precej, mračno gledaje okrog sebe, za mizo, za katero je že sedel jeden njegov rojak ; namesto pozdrava mu je nekoliko pokimal z glavo, na kar se je obrnil h gostilničarju rekoč : »Go¬ stilničar, vodke !« Gostilničar je prinesel čašo žganjice. Bajbakov je urno izpil, dal čašo gostilničarju, zahteval v drugič pijače, in ko je bil spraznil tako neko¬ liko čaš zaporedoma, se je podprl ob svoje močne roke ter gledal obupno pred se. Poleg njega sedeči tovariš ga je nekaj časa opazoval, prijel ga za — 25 — roko ter vprašal: »Toda, kaj ti nedo- staja, oče ? Kaka otožnost te mori v tej dalnji slovanski zemlji?« Bajbakovu- se oči zlobno zaiskre, udari s pestjo ob mizo ter zagromi z debelim glasom: »To ni slovanska zemlja, to je prokleta zemlja ! Ali razumeš, Porfirov ?« Porfirov je molčal. ■ Da, oče, prokleta zemlja je ta račka zemlja«, je pritrjeval jeden pro¬ stovoljec, ki ju je bil poslušal, pripla- zivši se k mizi. »Ni vredna, da bi se pošteni ljudje borili za njo! - Glej, tudi jaz sem pravoslavni Rus!« »Ti nisi Rus!« zagromi Bajbakov, »ti si zlodjev sin!« To pa vendar drznega prišleca ni oviralo, vsesti se povsem zložno za tujo mizo in opazovati s svojimi okroglimi tatarskimi očmi sedaj Bajbakova, sedaj Porfirova ter presojevati njuno duševno razpoložnost in značaj. Imenoval se je Rusa, bil pa je vendar-le Mažar, kar je bilo lahko mogoče spoznati po njegovem licu in krivih nogah. Služil je res v vrstah naših prostovoljcev, toda ne na korist srbski stvari, marveč, kolikor je bilo le mogoče, v njeno škodo. Dokler se je potikal na meji v šotorih, je na¬ basal preprostim vojakom polna ušesa novic o turški moči in velikosti ter o njih znamenitih vojskovodjih. V boju je prodiral skozi najgostejše naše vrste kriče na vso grlo: »Evo jih Turke! gorje, zgubili smo !« Naravno je, da je v takih okoli¬ ščinah dobil marsikatero pijusko, toda to ga ni prav nič oviralo iti dalje k cilju, kateremu se je bil posvetil z vzvi¬ šenim mažarskim rodoljubjem, dokler mu jih konečno niso našteli petindvajset ter ga zapodili proč. — V Belgradu je še z večjo vnemo izvrševal svoj namen ; trudil se je, zasejati sovraštvo med Srbi in Rusi, Bolgarji in Črnogorci, ali na¬ sprotno ; z jedno besedo: trudil se je delati zmešnjavo v vrstah naših prosto¬ voljcev. Radi tega je pokukal v vsako gostilnico, pometel vsak kurnjak, zahajal v vse družbe, kjer so se shajali prosto¬ voljci. Samo po sebi se razume, da je imel mnogokrat razbit nos in usta. čudni ljudje so ti prostovoljci; niti za mah nočejo slišati o tej mažarski moči. .. Med tem, ko je ta mažarski vohun meril z očmi ruskega hetmana in nje¬ govega tovariša, sta izpraznila ta dva molče nekoliko čaš žganjice. Nakrat pa je Bajbakov besno udaril s pestjo ob mizo ter zakričal: »Ona mora biti moja!« _ 27 _ Porfirov ga začudeno pogleda, Ma- žarju pa se škodoželjno zasvetijo oči. »Da, oče, ona mora biti tvoja, ko bi jo morali izpuliti tudi samemu zlodju.« Bajbakov, pogledavši ga z zarde¬ limi očmi, ga zlobno oplazi po glavi. »Zlodjev sin! Kaj misliš? Katero, ha? — ti pasje koleno !« Mažar, akoravno bi se bil najrajše zjokal, se zopet hinavski nasmeje ter potulmeno ogleduje Porfirova. »Ali morda ne vem ? Ha, ha, ha !... Kakor bi ne bil videl one. — Eh, ravno¬ kar sem pozabil njeno ime .. . Ono, znajte, v temnorujavi, hočem reči črni obleki, ki ima sedaj rada nekega Srba...« »Molči, zlod!« zagromi Bajbakov, da se je streslo steklo v oknih. »Niti besede več o njej, ali čuješ ?« Nikomur na svetu ne zinem ni¬ česar«, odgovori znovič Mažar in na potuhnenem licu se mu prikaže zloben nasmeh. Posvetilo se mu je; vedel je, kaj mu je dalje storiti in v tej zado¬ voljnosti je pozabil na rusko pest, ki gotovo ni bila mehkejša od palic Toldi Mikloša. Po kratkem, toda mučnem molča¬ nju, se skloni Bajbakov k Mažam ter mu zašepeta v pijanosti šaljivo : »Toda — 28 - tebe, zlodjev sin, jaz ne poznam. Ti torej nek d j veš — no.« Mažar se potuhneno nasmeji. »Nit, kaj praviš ? Vidim, da si do¬ volj premeten in razumen«, šepeta mu Bajbakov, kolikor mu je dopuščal njegov bas, »kako in na kak način naj jo ukra¬ dem, da jo odnesem v svojo in njeno domovino?« Na to, zamislivši se, je dodal: Do katere ure se mude oskrbnice čez dan v bolnišnici ?« »One so tam«, odgovori počasno Mažar, ne poznajoč naredb v bolnišnici, »one so tam od osmih zvečer, do osmih ... Kakor so sedaj dolge noči, jo lahko celo iz bolnišnice odpeljemo, da nas straža niti ne zapazi. Kaj mislite ? Vi, jaz in gospod nadporočnik, pri teh besedah pokaže na Porfirova, »kaj bi premogla, ko bi se nam tudi vsa njihova straža postavila po robu ? Kdor se nam pri¬ bliža, dobi kroglo v čelo ; zalo Rusinjo primemo lepo pod pazduho, na kar na naj bližjem križpotju sedemo v kočijo, in porok sem vam, da bo vse iskanje zastonj !« Na te besede se Bajbakov globoko zamisli, a Porfirov, dasi je bil pijan, jame sumljivo opazovati klateža, na¬ posled pa zamrmlja: »To ni Rus. To je zlodjev sin !« — 29 — V tem hipu je šel mimo njih oni veliki človek z osivelimi brkami in s črnim zavojem na glavi ter jih jezno in mračno pogledal, da je Mažar kar stre- petal. Toda Rusa sta bila tako zamišljena, da ga nista niti videla, III. Solnce je izšlo ter kukalo s svo¬ jimi rumenimi žarki skozi visoka okna ženske bolnišnice. Ogleduje bele postelje, je obsevalo na njih še bledejša lica, da jim za trenutek posodi ono rudečico, za katero bi jih zavidala celo bela lilija. Bolniki so ležali na svojih posteljah ter turobno zrli v to krasno predigro bo¬ žjega dneva. Marsikateri je globoko vzdihnil. Mislil si je revež : »Oj, solnce, solnce ! Ob, vi krasni rudasti žarki! Vse drugače ste se lesketali, ko sem, dirjaje za belo drobnico, hodil po livadah in pašnikih zale naše Srbije. A sedaj ? So¬ vražniki svobode, prišedši s svojimi divjimi tolpami, so ločili čedo od pastirja, plug od marljivega ratarja !« In solze so stopile v oči revežu, ko se je spomnil padlih tovarišev, katerih bele kosti bo čez malo časa obsevalo solnce na sedaj krvavih višinah. - 30 — Mlada Ksenija je zelo važno in neumorno, polna prijaznosti in dobrote, stregla revnim ranjencem, zavezuje jed- nemu rano, drugemu pa jo prevezovala. Nekateremu je dajala s svojimi belimi rokami zdravila, drugemu zopet spre¬ minjala obveze, a vse s tako radostjo in pozornostjo, kakor bi bil sleherni ranjenec njen brat. Ako je umrl kateri, se jej je zdelo, da je zgubila brata. Vuk Zmijakovič je nestrpljivo pri¬ čakoval, da ta bolniški angelj razprostre nad njegovo posteljo krila svoje bla- gotvorne milosti, da zasliši njegov pri¬ jetni glas, vidi njegov nasmeh, začuti sladki njegov dih. Že od daleč je sledil za njo z očmi, opazoval vsako njeno gibanje ; ako je zaprla vrata za seboj, je štel minute, keddj se zopet vrne. Bila mu je tako draga, kakor njegova ra¬ njena roka, od katere rane, kakor so zdravniki trdili, mora umreti, če si je ne da odrezati. On pa jim je odgovoril, da brez roke bi ne mogel živeti. A sedaj se mu je zdelo, da bi mogel po¬ zabiti svojo junaško desnico in tudi po¬ lovico ranjene leve roke, toda Ksenije nikakor. Bal se je, ko ozdravi, da ga izpuste iz bolnišnice. Kdo ga bo potem oskrboval, kdo mu stregel ? Pri spo¬ minu na to se ga je polaščeval obup, 31 kajti nihče na svetu ni imel tako bla¬ gega in prijetnega pogleda, niti tako krasnih očij nego Ksenija... Ko se je Ksenija približala njegovi postelji, je pogledal na njo poln blaže¬ nosti ; nasmehnil se je ter radovedno opazoval, če jo mar včeraj pri nenadnem poljubu ni razžalil. — Kakor bi poljub mogel koga razžaliti! Angelji ljubijo, priroda in vse, kar je v.njej krasnega in veličastnega, se ljubi, samo nevošlji- vost molči in sovraštvo se mrzi!... Ksenija, sklonivši se k ušesu ra¬ njenca, je polagoma zašepetala z glasom, pretrganim z notranjimi občutki: »Moje jagnjetce, ali te bole rane?« »Draga Ksenija!« odvrne bolnik s tihim glasom, ki je bil podobnejši še- lestu uvenelega lista nego razgovoru, .»kadar odideš, boli me srce in duša!« Mlada oskrbnica, sedši na stol blizu njegove postelje, položi svojo drobno roko na njegovo bledo čelo, na kar začne s svojim mehkim glasom govoriti: »Cela nimate gorkega, kri vam teče po žilah mirno, rane, kakor upam, se za¬ čele. — Seveda...« in razgrnivši ra¬ njencu srajco na prsih ter namočivši gobo v vlažno vodo, jame mu skrbno omivati na polovico že posušeno rano. »Ta je bila najgroznejša, toda tudi ta se zaceli. Vaša krepka narava in...« »Vaša postrežba, draga Ksenija«, ji seže bolnik v besedo. »Druge so neznatne !« Sedaj pa mi pokažite svojo levico. Ranjenec polagoma spusti svojo ranjeno roko v njeno okroglo, malo ročico ; ona je čutila, kako se mu je tresla, toda tiho mu od- motavši obvezo, je omila ter znovič ove- zala mu rano. »Vse bo dobro, tudi roka se zaceli. Tudi z zdravniki sem že govorila ; rekli so, da čez deset dnij že lahko zapustite bolnišnico.« Vukovo obličje postane še bledejše nego mrliča, usta zajecljajo ; hotel je nekaj reči, toda niti besedice ni mogel spraviti iz ust. »Toda kaj vam manjka sedaj ?« »Kako morem jaz zapustiti bol¬ nišnico ?« Ksenija ga začudeno pogleda. »Da, draga Ksenija, kako naj za¬ pustim bolnišnico, ko pa za temi zidovi nikjer na svetu ne najdem Ksenije? Na polžkih potih, po katerih sem sam hodil, vas, draga Ksenija, nikjer nisem srečal! V skalnati goščavi nikjer nisem slišal vašega nežnega glasu. V kamenitih jarkih naših gora nisem zagledal vašega angeljskega obličja. Na mokri, z gra¬ nati razkopani zemlji naših krvavih višin nisem čul milih besed vaše to¬ lažbe! O, Ksenija, brez vas mi poči srce, duša mi v bolnih prsih usahne — in jaz, čegar sedem ran ni potrlo, umrem od tuge !« čez resno Ksenijino lice spreleti vesel nasmeh. Sklonivši se, mu poše- peta : »Tudi jaz pojdem z vami, pre¬ dragi, iz bolnišnice, da vas bom oskrbo¬ vala, vam vse mogoče rane v življenju zavezovala — vas — a vi me za vse moje zasluge enkrat, kakor ste storili sinoči, poljubite.« Vuk je prestrašen okamenel Ljubil je Ksenijo, toda da ga tudi ona in ne¬ mara še močneje ljubi, na to ni smel niti misliti. Saj ga ni poznala; ni vedela, kdo je, odkod je in kaj je? A ona da postane njegova ljubica ? »Ksenija, ali me poznate?« »V tej prostorni sobani zdihuje trideset ranjencev ; bolečina vsakega mi razdira dušo, toda kadar vas slišim, da vzdihnete, zdi se mi, da umiram.« »Ali pa veste, da sem revež ?« »Zato sem pa jaz bogata!« odvrne smejaje se Ksenija. 3 — 34 — Vuku Zmijakoviču otemni lice, na gladkem bledem čelu se prikažejo glo¬ boke vraske, okrog ust se mu igra slab, prezirljiv smeh. Ksenija ga začudeno gleda ; videla je, kako se bori sam s seboj, toda mirno je čakala odločitve, čakala, kaj reče on, katerega tako močno ljubi in kateri ji je tudi sam že povračal to ljubezen. »Draga Ksenij a, j az umrem brez vas!« »Ne umrete! Rekla sem vam, da vas hočem spremljati povsod.« »Rad vas imam, toda vi me ne smete vzeti«, reče Vuk, na kar doda tiše: »draga Ksenija, jaz sem hajduk!« Mlada oskrbnica obledi. Visoko, z gostimi, črnimi lasmi pokrito njegovo čelo, počivajoče na visoki vajšnici, je bilo videti tako razumno in krasno, kakor čelo kakega učenjaka ; te črne, prijetno gledajoče oči so izražale do¬ broto, ta krasna, rudeča usta pod krat¬ kimi brkicami niso izrekla še jedne be¬ sede, ki bi ne bila priča njegove unete in poštene duše. »Ne«, si je mislila Ksenija, »on ni hajduk ! A ko bi tudi bil, on sovraži samo tlačitelje svojega naroda. Ljubi svoj junaški srbski narod in svobodo ceni bolj, nego svojo plemenito kri. On je junak!« — 35 Ksenijino obličje se zjasni. »Prav, dragi hajduk«, šepeta mu potihoma Ksenija, »pisati hočem svoji ljubi materi, da on, katerega ima njena hči s srcem in dušo rada, je lesni hajduk. — Pa lahko greva na sever ali na jug, kamor boš hotel, samo ne več v gozd.« Tako je šepetala Ksenija zamišlje¬ nemu hajduku. — Med tem pa se je čul pri vratih sobane iz početka nekak šum, na to pa glasnejši razgovor. Ksenija je stekla ven. Tu na hod¬ niku pred vratini je naletela na ono mažarsko spako, katero smo spoznali »pri Balkanu«. Hotel je posiloma priti v sobano, toda paznik mu tega ni do¬ volil — to pa ga je razjarilo. Dokazoval je, kako velik gospod da je, koliko si je pridobil kot tujec zaslug za Srbijo in še mnogo drugega. — Zagledavši Ksenijo, se je hotel nekoliko zravnati, da bi bil za kaka dva prsta višji; na¬ mesto vojaškega salutiranja je snel raz glave oguljeno čako, napel prsi, da bi bilo bolje vidljivo odlikovanje na črno- rumeni tkanini, katero je dobil za svojo nezaslišano hrabrost v Avstriji. Na to je odprl usta k najslajšemu nasmehu ter začel se močno smešno po mažar- skem načinu priklanjati in predstavljati: »Imam čast, predstaviti se vam: hetman Klinski! Sem Rus, ki sem služil v avstrijski in sedaj v srbski vojski!« Mlada oskrbnica odgovori mu spoštljivo, toda hladno : »Ksenija Ničiforovna, oskrbovalka bolnih«; na to se obrne, da bi šla dalje. »Gospodična Ksenija Ničiforovna«, nadaljuje Mažar, »rad bi obiskal ranjene vojaške tovariše . ..« Ksenija izvleče iz žepa uro, pogleda na njo ter, obrnivši se h Klinskemu, doda : »Gospod, sedaj ni čas za obiske !« »Gospodična, jaz sem hetman!« »Vsi, ki v tej sobi ranjeni počivajo, vsi so več nego hetman!« In obrnivši se znovič od njega, odide v sobo. Klinski jezno gleda za njo, na to se obrne ter odide... Paznik, ki se je že poprej ž njim nekoliko pričkal, ga meri od pete do glave ... »Pri svetem Nikolaju, katerega je 'častil moj pokojni ded, take spake še nisem videl, kar sem živ! To ni niti Rus, niti Srb ! Oh, ne verjamem nikomur. Poglejte le, kako ima kriv vrat, krive noge in celo škilav je. Toda ničesar takega nima na sebi, kakor drugi ljudje. Grozen je! Ko bi človek pljunil nanj kakor na žabo, ne pregrešil bi se proti njegovi duši. In kako strastno je zrl 37 na to oskrbovalko revežev ! Eh, v res¬ nici ni bilo človeka na svetu, ki bi se bil od naše mlade oskrbnice tako odurno poslovil nego on ! Videl sem že večkrat, kako so ji osiveli in dosluženi vojaki poljubovali to belo, dobrotljivo roko! Ljudje ob bergljah, ako jo zagledajo od daleč, se vstavijo na cesti ter čakajo z odkrito glavo, kakor bi šel mimo njih angelj — odkupitelj.« — Tako se je hudoval paznik ... Tri ure pozneje se je ustavila pred gostilnico »pri P....« kočija, v katero sta bila vprežena dva zala konja. Iz nje je stopil hetman Bajbakov. Z veli¬ kimi koraki je šel skozi vrata ter vlekel malomarno za seboj dolgo sabljo, da je ropotala po kamenitem tlaku. V obličje je bil huje nego kedaj zamračen ; oči je imel izbuljene, nekoliko krvave, usta namrdana. Sobarica, zagledavši ga, se je zgro¬ zila, toda privajena naših in tujih po¬ potnikov, se je kmalu zavedla ter, veselo poskočivši, šla mu nasproti... »Vem, vem, koga iščete, gospod hetman«, reče z zvonečim glasom, ki je kar odmeval po praznem hodniku, »nje ni doma ! Odkar je sinoči z vami odšla, ni se še vrnila domu.« — 38 — »Eh, prosim vas!« čudil se je Baj- bakov, »torej še ni prišla ? Ali pa veste, kaj mi je ta gospodična, kaj ? Ona vam nemara ni povedala, da je moja zako¬ nita nevesta, da sva se že v Rusiji za¬ ročila. Sicer pa to ne spada sem ! Po¬ vejte mi, moja draga, ali ne dobiva Ksenija odkod kakih pisem?« »Vsak drugi dan !« »A meni, kot svojemu zakonitemu varuhu, jih ona niti ne pokaže! Hm, ali pogostoma piše?« »Kolikor se spominjam«, odvrne sobarica, »odgovori takoj na vsako pre¬ jeto pismo.« »A kaj bi rekli, moja draga, ko bi ta pisma, katera vi za njo na pošto in s pošte nosite, ko bi mi jih dali prečitati ?« »Kako?« vpraša čudeč se deklica. »Razume se, da vam bom za to malo službo hvaležen; za vsako preči- tano pismo dobite od mene cekin.« Sobarici hipoma zaiskre oči. Bila je to revna deklica, kakor drobni tiček, kateremu so lovci, komaj da je prvič izletel, mater vstrelili. Mnogokrat v svojem življenju je že prosila za košček suhega kruha, toda le malo je bilo da¬ režljivih rok, ki bi ga ji bile dale. Ko je odrastla, je zamakneno zrla na stare — 39 —. n mlade, zale in grde gospe in gospo¬ dične, katerim je na suhem telesu šu¬ mela težka svila, a v kupljenih laseh lesketalo se zlato in briljantje. V tem hipu je gladila svoje goste, črne lase, nemirno vzdihajoč: »Oh, ko bi imela vsaj košček modrega traka, da bi ga vpletla v kite svojih črnih las!« Od te dobe je preteklo dokaj časa. Sedaj ima na sebi drago svilnato obleko in svoje lase bogato ozaljšane, sedaj bi morala biti zadovoljna. Toda vendar ...! Mlada Ksenija, prepustivši ji ključ od svoje čumnate, jo je mnogokrat zalotila, kako si je s koncem svojega belega pred¬ pasnika otirala solze iz objokanih očij. »Torej, moja draga«, ponovi Baj- bakov, »kaj mislite ?« »Ni treba premišljevati«, reče ve¬ selo sobarica, »cekini so zelo krasna reč, toda ...!« »Nu !« seže ji Bajbakov nestrpljivo v besedo, »kaj mislite?« »Ne, gospod, gospodična Ksenija mi je bila tako dobra in usmiljena ! Sicer pa to ni pošteno, ni...« »Kaj ni«, zagromi Bajbakov, »ona je moja zakonita nevesta in jaz moram čitati njena pisma. Imam do tega pra¬ vico in vi se ne pregrešite niti proti 10 - zakonu, niti proti poštenju, ako mi s to malenkostjo vstrežete.« Sobarica, jezno se zravnavši, spre¬ meni svoje vedno prijazno lice, njene črte na obrazu dobe izraz upornosti. »Jaz, gospod, ne morem storiti tega«, reče mu kratko, hoteč se odvrniti od njega — toda zaslišavši, kako se je Bajbakov v grozni ironiji glasno za¬ smejal, posmehuje se njenemu poštenju, je obstala ter trdo in odločno, kakor se razžaljeni časti spodobi, začela govoriti: »Le smejajte se, gospod! V moji otožni preteklosti, kakor na belem mesečnem površju, je na stotine madežev in ne¬ mara celo grehov ! S koščekom kruha, sladkorja, ali prižaste svile so me ope¬ harili bogati goljufi te bedne dežele. Rožljaj e s srebrnimi in zlatimi denarji, so me vabili, ter me odvrnili od poti, po kateri koraka nedolžnost!... Ozka je prava stezica« je dejala, »in na tej stezici raste trnje. Ona vede v naše sa¬ lone, v čijih preprogah zamoreš videti svoje obličje, v njih vonjavi pozabiš na samoto in svojo revščino.« Tako je govorila razžaljena de¬ klica. »Oh, ti goldinarji, rublji in cekini! Ta zlata obleka nagote bogatinov, to zlato žezlo človeških pohabljencev, ta grdi trnek nesramnih lovcev ! to prazno — 41 zlato — to so naše solze ! Hetman, ču¬ vajte svoje cekine, spravite jih. Ko se pa z milostljivo gospodično Ksenijo ože¬ nite, podkupite ž njimi lekarja, kupite si za nje cijankalija ter jo ostrupite. Dokaj srečnejša bo, ako umre, nego bi živela z vami...« Bled kakor mrlič je zrl začuden Bajbakov za sobarico in v tem hipu se mu je zdelo, kakor bi se bal. Sldonivši glavo k tlom, je dvignil sabljo pod paz¬ duho ter s počasnimi koraki odšel doli po stopnicah, sedel v kočijo ter se odpeljal. IV. Štirnajst dnij pozneje so sedeli »pri Balkanu« v jedni posebni sobi v go¬ renjem nadstropju Bajbakov, Porfirov in Klinski. V peči je veselo plapolal ogenj, na mizi se je kuhal čaj in stekle¬ nice, napolnene z močnim jamajskim rumom, so žvenkljale. »Pri svetem Kozmu !« reče Porfirov, ki je pri polni steklenici najrajše molčal, toda sedaj se ni mogel premagati, da ne bi spregovoril na čast tako zalega in močnega ruma. »Pri levi nogavici mu¬ čenice Eudoksije — to je močna vodka !« — 42 — In da bi potrdil te svoje besede, je iz¬ praznil čašo v jedni sapi, na kar se je moško odkašljal: »O, ho, ho! čuješ-li Bajbakov, ta vodka je sama vredna, da bi si človek za njo razbil nos. Vidiš tako-le!« Po teh besedah je stisnil pest, da bi napravil prvi poskus na nosu Klinskega. »Ta tvoj nos, zlodjev sin, ni zrasel kakor se spodobi, počakaj ne¬ koliko!« Toda potuhnež seje pripognil in Porfirov je udaril s pestjo krepko ob mizo, da se je samoval’ prevrnil in so se razletele črepinje razbitih steklenic po tleh. »O, — o! močna vodka! Kadar se spomnim njihovega okusnega »do¬ mačega« vina, čuješ Bajbakov, me prav nič ne mika, vrniti se v Rusijo !...« »Oduren svet, Porfirov ! Nesrečni ljudje! Prokleta zemlja!« je zamrmljal Bajbakov. — »Zares, nič mi ne ugaja tukaj, niti zemlja, niti ljudje, niti zakoni, niti njih izvrševanje. Glej ! če greš po ulici, ti niti najposlednejši šolarček ne skaže take časti, kakor nekateremu raz¬ trganemu brusaču. A če najdeš slučajno kako nesramno sobarico, pa se ti še roga v obraz, kakor bi bil njej enak.« »Tako je, hetman!« pritrjuje Klinski, odurno skremživši oči; »jaz že komaj čakam, da bi videl, kako se konča naš posel s to malo poniglavko, in precej — 43 bi odrinil dalje, bodisi v Avstrijo ali v Rusijo. Ako gre človek na pogin, naj pogine vsaj v službi velikega naroda. Sicer pa, kedaj se je še lev žrtoval za miš ? Ali se mar splača, da bi zamahnil z repom za tako malenkost !« Porfirov se je nejevoljen odkašljal; njemu je bila všeč srbska dežela, narod in njegovi običaji, ne da bi bil vedel, kaj je temu vzrok. Ko bi bila odvisna bodočnost tega naroda samo od njega, ne bi se bil vrnil nikdar v Rusijo. Ako bi ga bila njegova tovariša vprašala, čemu to ? bi bil odgovoril Porfirov brez vseh okoliščin: »V tej deželi se vendar lože diše !« Bajbakov je vzel veliko skledico toplega čaja in srkaj e ga polagoma je izpuščal gost dim iz svoje smotke. Oči je imel uprte na j eden gumb vojaške obleke Klinskega. Videlo se je, da nekaj premišljuje. Na to je vzel uro in gle¬ daje na kazalce, skoro šepetaje dejal: »čas je !« »K čemu?« vpraša začuden Por¬ firov ter, domislivši si, da je čas za pi¬ jančevanje, izprazne še jedno- kupico ruma. »Mar se ne spominjaš, Porfirov, o čem smo se danes jutro razgovarjali in kaj smo sklenili ?« — 44 — »A, a!« odvrne čmerno Porfirov, »radi te male čarovnice naj bi se človek kakor blazen klatil po noči ? Ali nismo imeli tega dovolj na meji, da hočeš, da *bi ti še^ tu kdo razbil tvojo veliko pa¬ lico ? čuj, Bajbakov! že davno sem vedel, da ti je nekak zlod zmešal mož¬ gane, toda, da si tak bedak, da bi te jedno mlado dete moglo voditi za nos, tega bi, pri moji duši, ne bil verjel!« »Ti si podlež !« zagromi jezno Baj¬ bakov, »ti nikdar nisi bil Rus, nisi bil Kozak, ker se danes bojiš poginiti za svojega brata. Prav, ni treba ti hoditi z nama. Jaz in Klinski ujameva to malo srno, ti pa ostani ter srkaj to vodko, zlod jev sin, dokler se v tebi ne vname !« »Nil — batjuška«, reče Porfirov, »torej tudi jaz pojdem z vama ! Kam naj gre jeden pošten Kozak brez dru¬ gega ? Nisem pa vedel in tudi rekel nisem, da ne pojdem s teboj. Jaz sem samo mislil, ali to, kar smo se dogovorili, izvršimo nocoj ali jutri ?« »Ali je kočija pripravljena ?« vpraša Bajbakov Klinskega. »Vse je v redu !« »Ali si našel sobo za to malo trdo- glavko ?« — 45 — »Našel sem jo ; tam spodaj na Dočuli*) sem najel sobo, ki je vsaj za teden dnij vsa belograjska policija ne najde — a potem ? — Ti boš s svojim Porfirovem v daljni Rusiji, a jaz ? He, za-me je lahko, ker sem majhen«, reče Klinski, potuhneno se smeje. »Glej, zlodjev sin !« se nasmeje Porfirov, »kako se sam hvali, da ga je zlod tako spačil. Nil, kar je resnica, moram priznati, da si mi všeč, in v spanju, ako ležem na trebuh, te vidim. Samo da te pravoslavna Rusija ni ro¬ dila, marveč te je zlod šplodil! Dober si, pošten, zanesljiv človek, samo nekaj ti moram očitati; ako te dolgo gledam, pa se mi kar vrti v želodcu. . .« Ob tem času je le malo kdo še šel po belgrajskih ulicah. Le kak vesel pro¬ stovoljec, iščoč svojo družbo, v kateri bi mogel pripovedovati pri steklenici o minulih bojih — ali kaka služkinja, ki se je žurila, da bi še pravočasno dospela v lekarno, ker se je močno razčilila njena milostljiva gospa zvečer v prijetni družbi, da bo imel sedaj dokaj posla ž njo zdravnik in lekar, največ pa be¬ dasti njen mož. Tam zopet po široki Teraziji peljejo nekega gospoda ; sedaj *) Del mesta; tako imenovano tur ško mesto. — 4-6 — so burni časi, Srbija je v nevarnosti, dnevi so kratki in pomlad blizu, zato se dobri prijatelji shajajo v dolgih zim¬ skih nočeh, da se posvetujejo, kako ho¬ čejo postopati... Bila je temna noč. Megla je ležala tako nizko, da si komaj mogel videti prižgane svetilnice v temnih ulicah. Hiše so se zdele v tej megli kakor nekake velikanske vrste senc, ko bi po pravilih belograjsko-cincarske arhitekture imele nekoliko pravilnejše ogle, tako pa komaj si prestopil kake tri korake, si lahko sodil, da so to skale. »Kam nas pelješ? Vsaj to povej, zlodjev sin«, reče nestrpljivo Porfirov Klinskemu, korakajočemu v gostem blatu doli po Balkanski ulici. »Pri jordanski vodi, v kateri bi se želel umiti, pri tej sveti vodi, ki opere grehe brezbožnih drugovercev, ako nas zvodiš za nos, vse to blato, ki se mi je prijelo na škornje, obrišem ob tvojo kodrasto glavo, kakor resnično sem pravoslavni Rus !« »Molči, Porfirov, počasneje, Klin- ski«, šepeta Bajbakov, »tam na oglu ulice vidim nekaj črnega.« »To je kočija, ki nas pričakuje.« — 47 — Klinski je stopil bliže h kočijažu, sprehajajočemu se gor in dol poleg ko¬ čije in mencajočemu si roke, zašepetal mu nekoliko besed, na kar se je obrnil k Bajbakovu : »Pojdimo torej ! čas je, da ne more biti boljši, pa tudi ura je, ob kateri gre ona iz glavne bolnišnice, pregledat ranjence v postranskih bol¬ nišnicah.« »A kaj je to?« vpraša Bajbakov, tresoč se strahu in kažoč na veliko senco, bi se je kot črn stolp tiho vlekla pred njihovimi očmi. »Ali je to človek ali strašilo ?« vpraša Porfirov ter obstane kakor oka- menel. Senca je bolj in bolj rastla in zdelo se je, kakor bi s svojim temenom segala do neba. Iz početka ni imela pravilne oblike in nisi vedel, ali je to stolp ali velik dimnik nekake ogromne tovarne; polagoma pa se je videlo razločnejše ; lahko si opazil dve nogi, truplo, roke in samo glava se je skrivala v meglo. Niti jeden vseh treh se ni mogel ganiti. Klinski je trepetal kakor šiba na vodi in zobje so mu mrzlično dregetali. »Ah, to je strašno !« pravi, tresoč se na. vsem životu, »kaj takega nisem videl še nikdar! Kaj je to?« — 48 - »Sam hudiman je prišel po tebe -zlodjev sin ! Prekrižaj se, da te ne od¬ nese«, reče poluglasno Porfirov, kate¬ remu je izpita žganjica takoj vrnila pogum. V tem hipu je senca zginila. Ostala je le sivkasta megla, iz katere je bilo slišati nekaj korakov. To vse je trajalo le par trenutkov — na to je tndi to utihnilo. Vse je molčalo, niti ozračje se ni gibalo, in slišalo se je le capanje njihovih nog po gostem blatu. »Glej, tu je!« reče potihoma Klinski, pocuknivši Bajbakova za roke; »glej jo, tu-le gre čez ulico. Urno, hetman ! Sedaj ali... ! Stojta !« doda tiše šepetaje, »kakor bi nas bila opazila, glejta, stoji in posluša...« Hetman Bajbakov je stekel proti njej mimo plota, a Klinski je zdirjal k njej z nepričakovano naglico od druge strani. Mlada oskrbnica, zapazivši ga, je pre¬ strašena zavrisknila ter hotela zbežati, toda Bajbakov jo je pridržal s krepko svojo roko, potegnil jo k sebi, in Klinski, snevši ji njen beli volneni robec raz glavo, ga ji je omotal enkrat okrog glave, a drugič okrog ust tako, da revna deklica ni mogla niti dihati. Hotela se jih je rešiti naj poprej z močjo in gibč¬ nostjo, toda ko je dospel tudi Porfirov in jo prijel pod levo pazduho. — je — 49 — omahnila, tako, da sta jo ona dva več nesla nego je hodila. »Eh, sedaj si moja!« ji zašepeta Bajbakov na uho. Ona se zgane kakor bi jo kača pičila in hoteč se oprostiti, je poskušala klicati, toda zaman. Nesla sta jo kakor slabega otroka, za njima je korakal Klinski z dvigneno glavo ter se skrbno oziral na vse strani, da bi jih nihče ne zalotil. — Nakrat se je vstavil ter potegnil Bajbakova za njegov kaftan v znamenje, naj obstane. »Kaj je?« vpraša hetman, ko se je ustavil. »Nekdo prihaja«, zašepeta Klinski s pretrganim glasom, »pozor!« V tem hipu so se čuli koraki vedno bliže in bliže. »Umaknemo se k steni te hiše, pa nas ne bo videl«, si je mislil potuhnem Klinski, »ko pojde mimo nas, lahko gremo dalje, tam na drugem oglu ulice čaka nas kočija ... Pst!« Koraki so se čimdalje bolj bližali. V gosti megli je bilo videti človeka v dolgi črni rjuhi, z velikim zavojem na glavi, ki se jim je vedno bolj bližal. »To je on !« zakliče Klinski, spo- znavši dobro človeka s črnim zavojem, katerega je videl oni večer v gostilni »pri Balkanu«. 4 — 50 - »Bežimo, hetman ! Sem za menoj na levo!« je kričal Klinski; »samo da uidemo do »bataldžamije«, pa nas več ne dobi«, in nameril je korake k hotelu »London«. Toda komaj da so se ganili z mesta, je skočil oni neznanec kakor tiger v lahkih opankah pred nje, svetel jata- gan se mu je zabliskal v roki, in ako bi bil mogel kateri v gosti megli videti ga v obraz, pa bi bil videl v njegovih očeh plamen razjarjenega tigra. »Stoj !« je zakričal neznanec, »ako se ganeš z mesta, odsečem ti glavo. Klinski je hotel zbežati, toda ne¬ znanec ga je tako močno udaril s pestjo po buči, da je onemogel padel na tla. Bajbakov je stisnil onemoglo Ksenijo še močneje k sebi ter segel z desnico po samokresu, ki mu je visel po ruski navadi na hrbtu. »Pusti roko !« je zakričal neznanec, in njegov jatagan je zažvižgal okrog glave nesrečnega Bajbakova, »odleti ti desnica, pri moji veri ! Izpusti takoj to revno deklico ter pojdi dalje !« Toda ko je videl, da hetman ne misli izpustiti deklice, ga stisne z levo roko za grlo. Kapitan je zastokal ter začel hropsti. Bled in zasanel se je zagugal ter kakor nekak hlod padel na tla. Porfirov je — 51 — ležal brez zavesti, lice mu je bilo bledo in zasanelo in iz nosa mu je v potoku tekla kri. »Pojdi, dete«, reče tujec z milim glasom, približavši se Kseniji. »Ti hu¬ dobneži, celo usta so ji zavezali«. Od- vezavši ji robec se je trudil namotati ga ji okrog njenega okroglega vratu. »Revno dete !« je dodal, pogledavši jo žalostno in sočutno v oči. Te so bile kalne, glava se ji je sklonila, roke so se ji tresle, noge omahovale, komaj, komaj se je držala po koncu, da ni padla. Neznanec jo je prijel za belo ro¬ čico, hotel jo peljati seboj, a ona, ne¬ zmožna, se je le plazila za njim. Opa- zivši njeno slabost, jo je polagoma dvignil v naročje, položil njeno glavo kakor skrbna pestunja na svoja široka pleča ter korakal s tem sladkim breme¬ nom k njenemu stanovanju. Na poti ga ni srečal nihče ; a ko bi ga tudi bil, gotovo bi se bil čudil tej mični polnočni skupini. On kakor Herkul, opasan z orožjem novega veka, je ko¬ rakal z odmerjenimi koraki kakor bi ne čutil nikake teže na svojih rokah ; časih je obstal ter pogladil s svojo ve¬ liko roko svilnate lase na bledem čelu v omedlevici se nahajajoče postrežnice; — v tem hipu so bile njegove ostre črte 4 .* — 52 — na licu polne nežnosti in dobrote; v temni senci osivelih trepalnic se je za¬ lesketala solza ter strkljala po vraska- vem obličju doli na Ksenijino lice. Na to je Ksenija odprla svoje kalne oči in kakor utrujena od težkega snu jih zopet zaprla. Jedna njena roka je ležala na njegovi široki rami, a druga.omahujoča, padala mu po debelem, suknenem, črnem plašču. Ko je dospel k terazškemu vodo¬ vodu, se je sklonil, zajel s široko dlanjo nekoliko mrzle vode, da bi jo, kakor skrbna mati, poškropil po sencih. — Mlada oskrbnica se je zgrozila ter ga bojazljivo pogledala. Pri žolti svetlobi svetilnice na vodnjaku ga je mogla vi¬ deti v obraz, toda ni se mogla spomniti, da bi bila to lice lcedaj v življenju vi¬ dela. Vsaka njegova vraska, vsaka de¬ bela črta je budila v njej do njega ne¬ kako neizrekljivo zaupnost; na njegovih širokih plečih se je čutila varno, zdelo se ji je, kakor bi bila v naročju svoje stare matere. »Spustite me«, je dejala s slabim glasom, »lahko grem sama, samo poka¬ žite mi, kje je gostilnica »pri P..... .« Megla leži tako nizko; da niti za pet korakov ni moči nič videti.« 53 — »Tukaj je P...., drago dete«, reče neznanec, spustivši jo tiho na tla. »Jaz vas pospremim, da bi...« »Da bi...?« ponovi Ksenija in temna rudečica se ji razlije po licu_ »Da bi lopovi — kaj ne — « in njen glas se je zadušil v solzah in v vzdihu. Po- mirivši se nekoliko, ga je prijazno gle¬ dala s svojimi modrimi očmi. »Jaz vas ne poznam«, je dejala za¬ čudena, »vi pa ste mi v kratkih trenutkih storili toliko dobrega, kolikor bi mi lastna mati vse življenje storiti ne mogla. Ne poznam niti vašega imena, ne vem, kdo ste?« je zajecljala ... Ne vem niti kako naj vas zahvalim, vas, ki ste me nepo¬ znano rešili iz rok mojih preganjalcev...« črte na tujčevem obličju so se zamra¬ čile, prišla je vrsta nanj, da bi odgo¬ voril. Za trenutek je molčal ; bilo je videti na njem, da premišljuje, ali naj odgovori na njeno vprašanje ali ne? Toda zagledavši njene modre oči, ki so ga zaupno in hvaležno gledale, se je odločil, povedati ji resnico. »Drago dete, ni vam bilo treba vprašati, kdo sem !« reče s pridrževanim glasom, ki je bil bolj podoben ječanju gozdnega viharja nego navadnemu raz¬ govoru, kajti on, ki je bil blizu njega, ga je komaj razumel. »Vi ste zaslužili, 54 — da bi bil poginil za vas, clasi ne veste, kdo sem ! Toda ker si želite, moram vam to povedati. Jaz sem hajduk iz čete ranjenega Vuka Zmijakoviča. Sedaj pojdiva, vi potrebujete počitka, revno dete, ker ste utrujeni in slabi, zrak pa je vlažen ter bi vam utegnil škodovati.« »Hajduk ! hajduk !« je ponavljala mala oskrbnica, korakajoča počasi k svoji gostilnici. »Hajduk ! A čemu mi ne rečete: varuh neoboroženih, osvobodi¬ telj podjarmljenih, izvršitelj volje Vse¬ mogočnega — marveč le preprosto hajduk ? ...« Ko sta dospela pred vrata gostil¬ nice »pri P....«, je še gorela tu sve- tilnica, metaje svoje polujasne žarke na bledo lice mlade oskrbnice. Stari hajduk je torej imel dovolj časa pregledati vsako, tudi najmanjšo črto na licu svoje tova¬ rišice ter si jo zapomniti, kar je bilo njegovi grešni duši močno všeč ; na- polnen je bil z razkošjem od krasote njenega belega obličja, njenih modrih, majhnih očij in drobnih ust. In nasitivši se njene krasote, ji je podal svojo de¬ belo desnico. »Sedaj pa z Bogom, dete! Bog naj te varuje pred vsakim zlom. Moji haj- duški duši bo le to milo, ako se še spomniš kedaj v življenju na to temno noč, na to gosto meglo in na mene Marka Laletiča, gozdnega hajduka!« Hotel je oditi, toda mala Ksenija ga za trenutek pridrži. >'Ti si starejši tovariš Vuka Zmija- koviča, dovoli, da ti kot njegova nevesta poljubim roko. In predno se je Marko zavedel, da bi odtegnil svojo desnico, jo je ona prijela ter poljubila. V. »Hej, batjuška ! Bajbakov ! Glejte ga! Niti z nogo ne gane!« je tarnal Porfirov, »nemara ga je celo umoril, nesrečnež? Eh — e!« Sklonivši se, je skušal Porfirov dvigniti mu glavo, toda glava Bajbakova se je pobesila zopet onemoglo k zemlji. Porfirov, dasiravno pijan, je premišljeval, kako pomagati svojemu nesrečnemu prijatelju. Oziral se je na vse strani ter, zagledavši med plotom v neki spoklini nekoliko snega, je zdirjal tjekaj in, nagrabivši polno pe- rišče snega, jel mu ž njim drgniti glavo. »Ako to ne pomaga, pa ne vem, kaj bi mu pomagalo«, reče Porfirov, zado¬ voljen s svojo naglo zdravniško iz¬ najdbo, »tudi žile na vratu in rokah hočem mu nekoliko drgniti. Bravo ! že — 56 giblje nogo ! Pri moji veri, zdravnik sem, pa še kakšen!? Glej, tudi roka se že nateguje. Hvala Bogu, že odpira oči. Hej, batjuška ! Kaj delaš ? Živ si ! Vstani! Kaj me tako gledaš ? Ti si Rus, hetman Bajbakov ! A ta, ki tukaj leži, je zlodjev sin, pravi bratranec črnega vraga ! Sedaj tudi njega sprebudim. Vidiš, tako-le.« Približavši se Klinskemu, ga sune s svojimi velikimi škornjami pod rebra ter ga prekotali enkrat, dvakrat v gostem blatu, na kar ga jame klicati po imenu: »Hej, vstanite, vaše blagorodje, gospod zlod — kapitan Klinski. — Vstanite!« Po teh besedah Porfirov pograbi Klinskega, vzdigne ga iz blata ter ga jame po kozaško tresti. Opazivši, da je Klinski že odprl nekoliko oči, se jame glasno smejati : »Zares sem zaslužil zdravniško di¬ plomo s pečatom na bivolovi koži. Ha- liaha ! Tudi tega zlod j a sem prebudil, in bilo bi skoro bolje, ko bi tega ne bil učinil, tako bi vsaj zlodjevo seme zamrlo v njem. Nu, kaj me tako gledaš ? Tvoj znanec sem, ki sem te ravnokar izvlekel iz blata.« Klinski si jame mencati oči, ozirati se okrog sebe in, spametovavši se ne¬ koliko, nekaj premišljevati, na to pa — 57 — jame kričati kakor kozel na vse grlo: »Ljudje, pomagajte ! Tatovi! Hajduki ! Hej — hej !« In poprej, nego je Porfirov mogel zabraniti, sproži Klinski dva, tri strele v zrak iz svojega revolverja. »Kaj hočeš sedaj, zlodjev sin ? Nimaš H dovolj, da iščeš še drugega zlodja?« Bajbakov, ki se je tudi že zavedel, začudeno gleda Klinskega. »Mar ne vesta, kaj hočem. Hočem ujeti hajduka, tata«, jeclja Klinski, »onega, ki nas je napadel na cesti, ki nam je vzel Rusinjo, nevesto ruskega lietmana. Sem, ljudje! Tukaj-le! Pomoč! Pomoč!« »Strahoviti budalež«, mrmra jezno Porfirov, »kaj si je zopet izmislil? Na¬ mesto da bi tako umazani in blatni vrnili se domu, se nekoliko osušili ter popili nekoliko toplega čaja in si počili, pripravlja nam on vsem postelj na po¬ liciji N In res, na njegov trušč je prihitelo skupaj nekoliko nočnih stražnikov in žandarmov, da, pritekel je tudi neki policijski pisar ter povsem uradno začel izpraševati: »Kaj je bilo? Kakšen krik je to v tem nočnem času ? Povejte,ljudje ! To ni šala, £>et ranjenih in deset ubitih! — Hej !« — 5 « — »To je laž !« reče Porfirov, ki je na vsak način želel, da bi se nekaj po¬ dobnega nocoj ne bilo pripetilo ; »nihče nas treh ni poginil — verjemite — ni poginil! Glejte, jaz sem živ, moj hetman je tudi živ. Samo ta zlodjev sin se je napil, padel v blato ter napravil tak krič, kakor bi ga iz kože deval.« »Kaj napil !« seže mu Klinski v besedo. »Pred tremi minutami nas je napadlo deset prostovoljcev iz jatagan- ske legije ; gospoda kapitana toliko da niso zadušili ter mu posiloma strgali iz naročja zakonito nevesto. — Meni so pobrali zlato uro in beležnico z deset tisoč goldinarji! — Za njimi, gospodje, za njimi! Jaz vam pomagam, moramo jih ujeti, zapreti, jaz vem, kje so ti ta¬ tovi, roparji ! Mi Rusi, pravoslavni, pri imenu sv. Trojice, pri slavi Rusije, prišli smo stiskanim kristijanom na pomoč, tu nas pa napadajo sredi ulic, jemljejo nam neveste, denar, bijejo nas, more, grdo ravnajo z nami. Za njimi, go¬ spodje !« tako je vreščal Klinski, kora¬ kajoč naprej z dvema žandarmoma in s pisarjem, ki njegovega razgovora niso nič razumeli. Bajbakov je s pobešeno glavo plazil za njimi, a tam poleg plota videl si stopati v megli kakor nekako senco obupnega Porfirova. On revež je samo čakal priložnosti, kako bi se mogel v megli zgubiti. Ko so bili dospeli na križpotje pri »Londonu«, je .on, na¬ mesto da bi šel ž njimi na levo, krenil na desno na Vračar ter zginil. Klin- skemu, dasi ni mogel nikogar ujeti, se je vendar načrt posrečil — kajti zarano drugi dan je ves Belgrad pripovedoval, kako so se ruski in srbski prostovoljci bili, kako se je jedna Rusinja izgubila, katero so ukradli, ter koliko je bilo ra¬ njenih in mrtvih. — — — —-— V mali, toda ukusno urejeni Kse- nijini čumnati je vladal danes čuden nered. Na mizi stoje posamezne stekle- ničice z ostanki zdravil, prazni papirčki za različne praške, načete pomaranče, izžmete limone, velike in male žlice — a nad vsem tem turobno sveti svetilnica. Blizu okna na belih, visokih vajš- nicah leži bleda glava mlade oskrbo¬ valke, za njo stoji čudna postrežnica : mlad, komaj dvajsetletni človek v dra¬ goceni srbski obleki. Na prsih se mu sveti pozlačen oklep, za pasom se leske¬ tata dva s srebrom okovana samokresa, a med njima se blišči z brilanti bogato ozaljšan jatagan. Na nogah je imel bačkore iz temnega, debelega sukna, a čez nje škornje do kolen. Bil je visoke, — 60 vitke rasti; vsako njegovo gibanje je pričalo o nenavadni njegovi moči in gibčnosti. Obličje njegovo, osvetljevano od svetilnice, je bilo nenavadno zalo, sicer shujšano in obledelo, toda črte so najavljale možatost. Pod čelom so mu stale ne preveč črne goste obrvi, med njimi je bila opaziti v ravni črti glo¬ boka vraska — znamenje, da so nje¬ gove misli bile vsikdar pravilne — on pa krepkega, poštenega značaja. Svojih velikih, črnih očij ni nikdar odvrnil od bolne Ksenije, marveč skrbno spremljal vsako njeno gibanje, časih je položil svojo krepko roko nežno na njeno čelo, in čuteč, da je nenavadno razpaljeno, je vzel iz ledu bele obkladke ter izžemši je, pokladal jih pozorno na senci, kakor je delala nekdaj ona, ko je ležal on ranjen v bolnišnici. To je trajalo nekoliko dnij in noči j. Mladi Rusinji je že dokaj bolje ; že dva dni ima — in zdravniki to odobrujejo — tek do jedi. Po noči je mirno poči¬ vala ter le včasih v snu zakričala, odprla zaspane oči in, zagledavši svo¬ jega Vuka, se nasmehnila polna blagih občutkov, znovič zaprla oči ter zopet zaspala. Vuk ni mogel proč od nje, da bi si nekoliko oddahnil; pa tudi ni učinil tega, ker je ni mogel pustiti same. čakal je jutra, da bi slišal njen prijetni glas, videl njene modre oči in blažen nasmeh. In brž ko so prvi solnčni žarki pokuk- nili skozi spuščene zavese ter poigrali na njenem licu, je ona tiho se smehljaje kazala mu dvoje krasnih očij, hrepe¬ neče zročih v možato lice Vuka Zmija- koviča. »Vuk«, je rekla oskrbnica s tihim glasom, »ti nisi zatisnil niti očesa ter niti ne veš, koliko bi spanje koristilo tvojemu utrujenemu telesu. Kajpada ! To je stara hajduška navada, večni trud, večno bdenje !« »Da, duša moja, marsikatero noč sem tako prebil v globelih naših gora — a vendar ne tako ! Poslušal sem gozdni šum, žuborenje potokov, gledal na nebo, posuto z zvezdami, toda tvojih očij nisem videl. Nisem poslušal tvojega dihanja, nisem dihal ozračja, katerega ti dišeš. Ti, Ksenija, nisi bila tam. Ne¬ mara bi pri tebi ne bil slišal jeka bli¬ žajočega se viharja, v tvojem objetju ne smel bi sanjati one krasne sanje, s katerimi je bila v senčnih goščavah svo¬ bodnih gora napolnena moja hajduška duša. O, Ksenija — Ksenija ! Ti ne veš, da tudi hajduško življenje ima svojo poezijo; te otožne, velikanske skale — 62 — imajo svojo mičnost, kakoršne nima no¬ bena palača na svetu ! O kolikokrat sem podprt ob hladen kamen gledal, kako se ob drevesnih vrhovih trgajo oblaki in njim na čelu orel kakor vojvoda raz¬ penja svoja črna krila. V takih trenut¬ kih sem premišljeval o trpki usodi svo¬ jega potlačenega naroda ; v črnih krilih tega zračnega vladarja sem videl raz¬ prostrto zastavo vsega Srbstva ; tako zamaknen sem si mislil, da pod hajdu- škimi senci leži poteptan tiran... O Kse¬ nija !« Mladi hajduk vsled notranje raz- čiljenosti ni mogel dalje govoriti. Glas se mu je tresel in čelo se zamračilo; pobesil je oči kakor bi premišljeval o svoji minulosti. Ksenija ga je radostno gledala. »A?« reče tiho, »ko si se prebudil iz te zamišljenosti, kaj si videl ?« Hajduk dvigne oči ter reče : »Po¬ kopališče !...« Njegove črne oči se za- iskre, usta kakor elektrizovana zajeke- tajo, roke se krčevito stisnejo. Ob enem si zakrije čelo, kakor bi se bal, da se mu ne bi razpočilo. Ksenija se zamisli in čez njeno gladko čelo spreleti temni mrak bolesti in sočutja. Tudi njo je zabolelo srce, ko se je spomnila na krvavo jezero, v ka¬ terem je utonila svoboda jednega naroda. — 63 — »Vuk«, reče ona z odločnim glasom, »usoda vseh narodov je v rokah Vse¬ mogočnega.« Vuk je molčal in okrog ust mu je igral trpki smeh ; gledal je pred se, kakor nekdo, kateremu pokopljejo jedi- nega otroka, pa ga pridejo dobri prija¬ telji tolažit rekoč, da se ta jedini sinček povrne. »Bog je usmiljen!« »Pet sto let« reče z zamolklim gla¬ som Vuk, kakor bi govoril sam sebi — »toda Bog je usmiljen!« Nakrat pa se zgane: »Ksenija, ali čuješ ?« Ksenija se strese: »Slišim nekake korake in zdi se mi, da tudi glasove. Vuk, to je Bajbakov !...« Vukove oči se zaiskre, a desnica nehote pograbi za jatagan. Na to se prezirljivo nasmeji. »Ne boj se, duša. Te prsi se niso bale še drugih nego je Bajbakov.« Na to odmakne roko od noža ter se zravna v vsej svoji velikosti. V tem hipu vstopi prestrašena sobarica. »Milostljiva gospodična«,reče, »gosp. Bajbakov in dva druga s pisarjem s policije želijo vas obiskati.« Ksenija, zaslišavši, daje tudi pisar 64 — s policije vmes, odvrne pogumno in mirno sobarici : »Naj gospodje počakajo, da vsta¬ nem ; ne spodobilo bi se, sprejeti jih v postelji.« Ko je sobarica odšla, je Ksenija vstala, jjočesala svoje pristrižene lase, oblekla ponočno obleko ter veselo po¬ gledala Vuka. Na to je poklicala soba¬ rico ter ji naročila povedati, naj gospodje vstopijo. Poslednja odpre vrata in v sobo stopi prvi pisar, a za njim Bajba- kova družba. Ksenija je sedela z zave¬ zano glavo mirno v naslonjaču. Okna so bila zakrita z debelimi zavesami. V polumraku je mlada oskrbpica ogledo¬ vala prišlece. Ko so vstopili vsi ter se postavili v rrrsto, se odpro znovič vrata, in kakor mačka, da tega nihče razun Ksenije ni zapazil, stopi oni tujec v ru- dečem zavoju ter se postavi mirno kakor steber za vrata. »Gospodična«, pravi uradno pisar, »vi ste Ksenija Ničiforova, zakonita ne¬ vesta gospoda Bajbakova?« Ksenija se ironično zasmeji. »Ksenija Ničiforovna!« »Ta dva gospoda«, nadaljuje poli¬ cijski pisar, »gospod Klinski in Porfirov, pričata s častno besedo, da sta vas že v Rusiji poznala za kapitanovo nevesto.« — 65 Ksenija se glasno nasmeje : »Ta dva gospoda ne govorita resnice !« Klinski se ponosno udari po svojem medaljonu. »Gospodična, ta opazka ni lepa«, reče spakedranec, »ko bi ne bili ženska, — jaz bi....« Tujec je za vratmi zakašljal, Klinski pa na svojo srečo tega ni zapazil v tem mraku. Ksenija je med tem vstala in izvlekši iz mize nekak papir, obrnila se k pisarju ter dejala: »Gospod, ako ho¬ čete poznati mojega ženina, lahko ga vam takoj pokažem.« In pokazala je z roko na Vuka ... »Gospod Zmijakovič!« »Ne razumem tega!« reče pisar. »Nisem vedel...« »Odpustite, da sem se odločila rav¬ nati brez vednosti drugih« doda Ksenija porogljivo, »ter darovati svojo besedo, roko in srce temu zalemu bojevniku.« Vsi jo začudeno pogledajo. Ksenija, razgrnivši svoj zavit papir, vzame iz njega dokaze o svoji neza- visnosti ter naposled še pred nedavnim od ruskih uradov potrjeno pismo svoje stare matere, v katerem jo ta blago¬ slavlja k Vukovi poroki. Pisar, pregledavši vse, se prikloni ter se pripravlja k odhodu: »Nimam več tukaj kaj delati — vse sem izvršil.« 5 66 — »Toda jaz še nisem« — zagromi Bajbakov bled kakor stena, s krvavimi očmi gledaje Vuka. »Midva še svojo obračunava!« Po teh besedah seže z roko po samokresu. V tem hipu pa skoči Marko Laletič, iztrga mu iz roke orožje ter ga vrže skozi vrata — ostali pa so sami odšli ven. VI. Bilo je meseca februvarija. Ne bom vam opisoval, kako je bilo ob tem času na železniških postajah velikanske ruske države, na katerih je bilo videti ogromno vojakov v neštevilnih krdelih, ki so se vračali z bojišča, kamor so šli svojim krščanskim sobratom, Srbom in Bolga¬ rom, na pomoč. V tej vojski si videl poleg drugih oblek tudi srbske uniforme, ozalšane s srebrnimi svetinjami in zla¬ timi takovskimi križi. Bili so to ruski bratje, ki so se bojevali z neverjetno hrabrostjo v vrstah naše narodne vojske. — Nočem vam jih opisovati, ker med njimi ne najdemo svojih starih znancev Bajbakova in Porfirova. Veseli me pa, da vas morem seznaniti s Ksenijino ma¬ terjo, staro Aganijo Ničiforovno ... Šestdeset vrst od Kijeva leži vas Nikolajevo. Prebivalci te vasi so mirni - 67 — in odkritosrčni Malorusi, ki nam pripo¬ vedujejo ves dan o dobroti in prijaznosti gospe Aganije Ničiforovne. »O, ko bi vedeli«, nam reko, »kako je ta dobra stara gospa blagosrčna! Niti jednega še ni spustila praznega izjpred svojega praga, da bi mu njegove žalosti in ne¬ sreče ne polajšala. Saj je tudi ona sedaj velika revica. Njena hči je šla daleč tjekaj na jug, na zemljo srbsko, in pra¬ vijo, da se je tam celo omožila. Nekaj dnij pa je vendar že veselejša. Pravijo, da je dobila poročilo, da jo j>ride obiskat njena hči s svojim ženinom. In zares, v njenem prostranem dvoru so se delale velike priprave za sprejem ljubljenca hčerke. Tla so se ribala, hodniki in sobe belile. Služabniki in služabnice so imeli polne roke dela, da, tudi sama stara gospa Aganija, ki drugega ni mogla po¬ magati, jih je vsaj bodrila k delu. »Tako je lepo«, je dejala starka, »glejte, da bo vse gotovo, snažno in redno. Kadar pride k nam draga Kse¬ nija s svojim srbskim ženinom, naj se nekoliko začudi; naj pa vidi tudi on, da so v Rusiji istotako gostoljubni kakor v Srbiji. »A kedaj pride mlada gospodična?« vpraša stara žena, ki je bila nekdaj 5 * — 68 - Ksenijina dojka. »Oh, kako rada bi vi¬ dela njenega ženina; nikdar še nisem videla kakega Srba! A vi?« »Tudi jaz še nisem videla Srba«, odvrne stara gospa ; »nu — jutri ga bove videle !« Drugega dne pred večerom so se sešli vsi prebivalci Nikolajeva pred njeno hišo, koprneče pričakujoči mlado Kse¬ nijo in njenega srbskega ženina. A ko sta dospela, so ju začudeno gledali ; gotovo jim je ugajalo bogato orožje Vuka Zmijakoviča. »Zal mladenič je ta ženin!« reče Ksenijina dojka. »Kako zalo lice ima ! A te črte na njem, velike oči in junaška rast! Pri moji veri, takih junakov se malo najde na svetu! Kakošen je pa ta starec, ki sledi za njim kakor senca ! Komaj se mu vidijo oči pod osivelimi obrvi. In kakšen zavoj ima okrog glave! Strašen je! Rada bi vedela, ali je tudi Srb?« Aganija Ničiforovna je prinesla pri¬ šlecem nasproti sliko svete Bogorodice. Vuk je snel svojo črno janjčjo kučmo, se prekrižal ter poljubil sliko, na to je poljubil roko starki, ki ga je objela in poljubila v lice. Ko je tudi Ksenija isto — 69 — storila, je prišla vrsta na Marka Lale- tiča. Prekrižal se je tudi on, toda ne¬ kako okorno; bilo je videti, da ni za¬ hajal mnogo v cerkev. »Niti zavoja ni snel!« je vzdihnila stara žena. »Uh, kakšen je! Niti stari gospej ni poljubil roke. Zares je grozen. Ne morem ga niti gledati!« »Bodita blagoslovljena,moja otroka, v moji in svoji hiši!« je dejala s tre¬ sočim se glasom Aganija Ničiforovna. »Komaj sem mogla dočakati, da vaju vidim, tolažbo mojih starih dnij !« in iz njenih starih očij so jej pritekle solze. Tudi Ksenija se je razjokala, a Vuk je molče gledal po zasneženi ravani ne¬ pregledne stepe, in iz očij mu je bilo citati, da primerja to golo pustinjo s temnimi lesovi svoje srbske domovine, kajti razločno si ga čul vzdihniti: »O, krasni gozdi srbski, nikdar vas več ne zagledam! V vašem hladu vtru- jena liajduška duša ne najde več po¬ čitka ! Kajpada, — saj vi nimate Kse¬ nije ! A kjer nje ni, tam je večja puščava nego pesek nepregledne Sahare!...« Deset dnij pozneje so sedeli v topli sobi v Aganijinem dvoru Vuk z Markom - 70 - in Ksenijo. Na nizkem in mehkem na¬ slonjaču pri oknu je sedela stara Aga- nija, držeča v rokah pletivo. »Veste-li otroci, kako novico sem dobila iz Kišenjeva?« vpraša navzoče stara gospa. »Kapitan Bajbakov je mrtev !« »Mrtev«, ponove vsi in Vuk doda: »Kje? Ali je umrl na bojišču?« »Bil je vstreljen«, reče otožno vzdihnivši Aganija Ničiforovna, »ker je pijan ubil svojega tovariša — kapitana Klinskega!« Vsi vzdihnejo, Aganija pa dostavi: % »Bog se usmili nj ego ve grešne duše!« Marko Laletič, ki je doslej molčal, radovedno pogleda staro gospo : »Odpustite, gospa«, reče uljudno, »nemara bi nam mogli kaj povedati o Porfirovu. On je bil, kakor si mislim, iz te družbe še najboljši!« »Ta se več ne vrne iz Srbije,« reče Ksenija. »Nii, torej se kmalu vidiva,« doda pomirjen Marko. 'P n- Prve rože. Češki spisal Y. J3eneš~Cfebizsky . 0 Poslovenil Z. Ž. Trbojski. * mit. ^ Jfu:Jrtn-flt*-Vi X?« »čez teden dnij se povrnem zopet, in tedaj ostanem pri vas dva tedna, ako mi dovolite!.. .« »čez teden dnij ? Bog ve, kaj bo čez teden dnij !...« »Kaj bi moglo biti takega v jed- nem tednu ? Mislim, da bo Obridlova grajščina stala še na starem mestu in...« možno misliti, da stojita — 160 »In vse v njej pojde po starem?« je dogovorila zanj Nadežda Aleksan¬ dro vna. »No, kdo bi mislil, vi mi pač dobro želite ! .. .« »Iz srca želim, da bi se nekaj izpremenilo,« je hitel popraviti Frasov. »Toda napravila sva že skoro tri vrste! Poglejte, koliko je ura!« Prasov je izvlekel žepnico ; šlo je na jednajst. ' »To je strašno !« je vskliknil, »kedaj pa prideva domov ? Prosim, obrnite čoln nazaj!« »I, to pa že ne!« je smeje se odgo¬ vorila Obridlova, »ali ste se zbali ? a?« »Nisem se zbal, a. . . priznali bo¬ dete sami, da je to nekako sitno!...« »Ha, ha, ha!... Veste-li, ako bi bila sposobna, nezvesta postati možu...« »Tedaj ne bi izbrali mene, kaj ne?« »Popolnoma res . . . zato ker ste vi — plašljivec! Prosim, ne bodite raz¬ žaljeni, saj se šalim ! . .. A vsekakor ploveva še naprej!...« In res je držala čoln v prejšnem tiru. Prasov je znova zadržal vožnjo in jedva dvigal vesli. Začela ga je gra¬ biti jeza. Gospa očividno igra nekako igro. Znabiti je to prosta ljubohlepnost, a lahko pa tudi, da je zadnja misel. V — 161 — vsakem slučaju bi se najraje vrnil domov. »Kaj, ali ste se splašili?« je vpra¬ šala Nadežda Aleksandrovna, vide, kako leno vesla. »Nisem se splašil, a hočem se vrniti domov!« je suho odvrnil Prasov. »Dovolite, pritrjujem, samo da pustite mene za vesli. Zebe me in rada bi se segrela!« Posadila se je za vesli, in Prasov je takoj izprevidel, da je ukanjen. Ve¬ slala je previdno, komaj se dotikaj e z vesloma vode. čoln se je komaj pre¬ mikal. »Zakaj delate to?« je vprašal jezno. »Tako mi je všeč.« Na tak način je šele v začetku jedne priplul čoln v ribnik in tiho plul mimo iv z vejami v vodo povešenimi. Ko sta bila kakih trideset korakov od mosta, je Obridlova nepričakovano obr¬ nila z jednim veslom čoln in pomikala ga z nekoliko hitrimi in silnimi vzmahi k sredini ribnika. To je bilo storjeno tako urno in spretno, da ni mogel Pra¬ sov ničesar storiti s krmilom. »Vi še niste videli Obridlovke s te strani, poglejte!...« je rekla, polo- živši obe vesli v čoln. Jaz ne umejem, n — 162 česa se bojite ! Menda je težko biti bolj brezhibnim, nego sva midva !...« In baš tisto minuto se je začul z brega klic, ponovivši se večkrat: »Nadja, Nikolaj Sergjejevič!« »Aha! hm! Moičite, prosim!... Ne oglasite se!« Prasov je že zinil, da bi se odzval, no, moral se je zadovoljiti s tem, da je mignil z ramama. Zdajci ga je mi¬ nila potrpežljivost. »čemu to? Ne razumem !« je dejal tiho in z jasnim protestom. »A kaj, če vas primoram, voziti se celo noč tod okoli; kaj pa porečete na to?« Njen smeh, sedaj znova nervozen, se je razlegal po vodi na vse strani. In v obče se je mahoma izpremenila, izginil je mir v pogledu in gibanju, z obraza se je bral nepokoj, glas je ne¬ kako histerično zatrepetal. »Sedaj šele se prične prava vožnja,« je rekla glasno, »poglejte, kako lepo gore zvezde! Ali vidite oni rdečkasti breg? Želite, da ploveva tjekaj ? Oh, jaz bi hotela pluti. brez konca, četudi v morje samo!.. .« Sredi globoke tišine je bila vsaka njena beseda, izgovorjena zvonko in nalašč glasno, slišna na breg. Peter — 163 Obridlov ni veroval svojim ušesom. Nemara je to govorila Nadja, njegova žena, pa komu? človeku, ki ga vidi prvikrat! No, on je poslušal, želeč slišati Prasov odgovor. On je dolžen, dolžen nekaj reči, in jedne besede mu bo dovolj... Ali Prasov je uporno molčal. Srd na to, da se z njim očividno igrajo, dasi sam ni poznal smisla te igre, ga je pripravil do tega, da je postal ne¬ ljubezniv proti dami, kar je popolnoma nasprotovalo njegovim običajem. »Gospoda, pridita domov!« jima je z razdraženim glasom kriknil Obridlov. »Takoj se izkrcava!« je pospešil odgovoriti Prasov. »Ah, strahopetec, strahopetec!« je tiho rekla Nadežda Aleksandrovna, in kakor da ne bi zapazila razdraženosti, ki je jasno zvenela v moževem glasu, se je nekako prezirno posmehovala. čoln je že plaval proti bregu. Evo i most, na kojem je stal Obridlov, položivši roki na hrbet. čoln se je približal mostu. Prvi je izstopil Prasov. Obridlov ga je pustil molče mimo, kakor da ga ni zapazil. Njemu je sledila Aleksandrovna in, ne rekši ni besede, korakala proti domu. tl* — 164 — Obridlov se je nagnil in začel privezo¬ vati čoln. Prasov je obstal za minuto, in nekako sitno mu je bilo. Rad bi bil izpregovoril s prijateljem, ali jezik se mu ni hotel ganiti. Do take meje demo- strativna je bila molčečnost Prasova. »Vrag ga vedi, kaj je to !« je srdito premišljeval, »možno je misliti, da sem česa kriv ! Trpeti ne morem tega neum¬ nega položaja!« In počakal je tako dolgo, da se je Aleksandrovna skrila in so potihnile njene stopinje, potem je krenil tudi on proti svojemu stanovanju. V. Ko je otvoril duri v svoje začasno prebivališče, je skočil Ignac, katerega je bil zbudil, s tal na nogi in se glupo in nevedno oziral vanj z zaspanimi očmi. »Ali je že rano?« je vprašal, ker radi zaspanosti ni mogel ločiti dneva od noči. »Bedak!« mu je razdraženo odgo¬ voril Prasov in, snevši s sebe suknjo, jo vrgel na najbližji stol, a sam srdito skočil v postelj. Ležal je na hrbtu, položivši roki pod glavo, a Ignac, še — 165 — vedno ne vedoč, kaj se godi, je stal pred njim in ga gledal. »Jaz te ne potrebujem... Greš lahko spat!« mu je jezno rekel Frasov. »Da, jaz tudi mislim, da je čas spati!« je odvrnil Ignac, potisnivši vseh pet prstov v svoje goste nepočesane lase. To je bilo njegovo iskreno mnenje, četudi je spal takorekoč celi dan, ni to nič štelo, ker ni sezul svojih škornjev in ni slekel svoje mahodraste obleke, si ni postlal v sprednji sobi na tleh in ni molil Boga. To, jedino to je pojasnilo ono okolnost, da se v teku celega dne nikakor ni mogel naspati in se čutil sedaj takega, kakor da je kosil celi dan. »No, idi z Bogom!« je dejal Pra- sov, kateremu je njegova odurna po¬ stava odločno branila misliti. Ignac je slednjič izginil in jel srdito razsajati v sprednji sobi. Prasov je začel vrejevati svoje misli in čustva. No, ni se mu dosti posrečilo na tej črti. On si je bil samo svest, da se je pri¬ petilo nekaj nelepega, česar je on naj¬ manj e želel, in da je vstal v njegovi duši od tega dogodka preprotiven spor. A glavno, on sam ni poj mil dobro, kaj se je pravzaprav zgodilo, in čutil le, da mu je bilo igrati ne posebno zanimivo vlogo. 166 — »Vrag me je zanesel semkaj !« je mislil, »da nisem šel naravnost po opravkih. Ne, pa je bilo treba pogle¬ dati k prijatelju... A zdajci, glej, teta prijatelj sramotno spodi...« »Fej, kakšne bedaste misli!« je dejal skoraj gromko. »Zakaj izžene? kaj sem mu storil?« V sprednji sobi so zaškripale duri in se čul šepet. Očividno se je nekdo razgovarjal z Ignacom. Črez minuto je šepet ponehal in v sobo je stopil Ignac. Posmehoval se je nekako konfuzno. »Večerjat morate baje iti!« je rekel on. »Kaj je to: večerjat?« je vprašal Prasov. »To je — južinat... To je po naše!« »Kdo je to ukazal?« »Ne vem, kdo. Hišnica je prišla, sama hišnica...« »Kakšna večerja bo to, ko bo že skoraj dve ura, in po tej neumni hi¬ steriji?« je mislil Prasov. Jed mu ni dišala in tudi truden je bil. Vsekakor je vstal in oblekel suknjo. Ignac se je še vedno muzal, ko mu je pomagal oblačiti se. — 167 - »Fant, kaj pa si pravzaprav tako vesel? kaj?« ga je vprašal Prasov. »Smejem se pravzaprav za to, ker že čisti Vanjka, kočijažev pomočnik, konje, a gospoda šele večerjat gredo,« je pojasnil Ignac. »Res je!« mu je odvrnil na to Prasov. »A iti moram že vsekakor,« si je mislil, korakajoč v obednico. »Treba si je, ogledati njiju obraza. Mogoče, da se ni nič zgodilo in je vse to le moja domišljija!« Nebo se je že začelo beleti, zvezde bledeti. Po takem se je res začelo jutro. Na dvorišču je naletel na hišnico, ki mu je prekrižala pot. Zdelo se mu je, da se je i ona smehljala. Stopil je v obednico. Tukaj so jarko gorele sveče, in na mizi, pokriti z belim namiznim prtom, je stala čašica z žganjem, dve butelji vina, hladna pe¬ čenka, nekaka prikuha in še nekaj jedil v pokriti posodi. Manjkalo je le nekaj : gospodarjev. Prasov je, v polni zaneslji¬ vosti, da prideta, jel hoditi po sobi gori in doli. Že desetkrat je obkrožil mizo, pa ni bilo nikoga. Naposled je prišla hišina. — 168 — »Peter Aleksjejevič so rekli, da se poslužite ... Oni se opravičujejo, dane morejo priti,«, je dejala hišina. »Hm !... a o Nadeždi Aleksan- drovni se celo ne govori,« si je mislil Prasov. »Tako ne pride niti Peter Aleksje¬ jevič niti Nadežda Aleksadrovna ve¬ čerjat?« je vprašal. »Peter Aleksjejevič se opravi¬ čuj ej o!...« »Zopet samo Peter Aleksjejevič in zopet isti top nasmeh! Ne, sluga po¬ korni; jaz nisem vajen uprizarjati bedaka !« »Jaz ne bom večerjal!« je kratko izjavil in urno zapustil obednico. Sedaj ni dvojilveč. Bil je besen do skrajnosti. »Divjaki, ki ne razumejo brzdati svojih svinjskih čustev. Breztaktni, ne¬ olikani ljudje — in basta! Ne maram niti ostati dalje pri njih niti jedno mi¬ nuto,« je mislil on odločno. »Poslušaj, ljubeznivi prijatelj, ali si hočeš zaslužiti za žganje ?« se je obrnil do Ignaca, ki se je spravljal vsekakor spat v sprednji sobi. »Zakaj ne bi to hotel? Celo z ve¬ seljem !« je odkritosrčno odgovoril Ignac. — 1G9 — »Tako pa idi precej v vas in mi poišči voznika, ki je pripravljen me peljati takoj v Haritonovsko, razumeš? Poišči, če ni drugače, Petra, ki me je pripeljal semkaj. Glup je sicer, no vendar ni glupši od tebe! Nu, hajdi!« Ignac se je s početka veselo nasmejal, zato ker se mu je obečalo za žganje in še zato, ker mu je jako uga¬ jala opazka zastran njegove neumnosti; no, ko je dobro premislil, se mu je zdelo potrebno, izraziti svoje čudenje. »Torej že tako brž odhajate, go¬ spod?« je vprašal, »a reklo se je, da se jutri...« »Vidiš, jaz sem se spomnil, da mo¬ ram pospešiti!... Ti ne premišljuj in teci... Meni se jako mudi... Čuješ ?« »Saj tako hitim!« je odvrnil Ignac, stoječ seveda na miru ter je iskal svojo kapo. No, on je v resnici stekel in pri tem dovolj vesel, kajti redkokedaj se mu je posrečilo prejeti za žganje in slišati slične stvari. Prasov je zgrabil svoj kovčeg in začel pehati vanj svoje reči, kakor je prišlo, brez vsakega reda. Polastila se ga je bila strastna želja, odpeljati se kar najhitreje, tako da bi zvedel Obridlov o tem šele pozneje. On ni bil proti — 170 slučajnosti, da bi Obridlov prišel baš isto minuto iz hiše, ko bode njegov voz drdral z dvorišča. On se odkrije, po¬ kloni, a ljubeznjivemu gospodarju ostane samo zalomiti z rokama. S kratka, on ni hotel prosto odriniti zato, ker je na¬ stopil čas odhoda, a oditi demostrativno, da bi razžalil gostoljubnega prijatelja. Jako je kipelo v njegovih prsih zatem, odkar so ga poklicali ob dveh po noči večerjat v brezljudno obednico. »Bebasta gospa in njen divji soprog, a čemu naj bi bil dalje tu?« je premišljeval. čez pol ure je prihitel Ignac za- sopljen in povedal, da je pripeljal voz¬ nika. Prasov mu je sunil v roko dva rublja, kar ga je spravilo v tako ču¬ denje, da je bil gost dolžen sam nesti svoj kovčeg. Uprav isti trenutek, ko je stopil skozi vrata, se je na dvorišču prikazala hišnica. Ona s početka ni vedela, kaj se dogaja, ali ko je zapa¬ zila voz, je uganila. »Odhajate? A gospod in gospa ni¬ česar ne vesta!« je vskliknila. »To nič ne de. Pozdravite gospoda in recite, da sem mu hvaležen za go¬ stoljubnost. Povejte, da se mi je mudilo in ga nisem maral buditi. ..« — 171 - »Saj gospod nikakor ne spijo... Nepretrgoma hodijo po sobi... Jaz jim povem !...« »Aha! prosim, povejte!« Hišnica je urno stekla v hišo, a Frasov je sedel v voz in velel pognati. Voz se je premaknil in, ko je že bil kakih tristo korakov od dvorišča, je Prasov slišal za seboj neko vpitje, slišal je celo glas Petra Aleksjejiča, kateri ga je parkrat zaklical, ali on se ni maral ozreti. »To mu bodi v poduk!« je mislil Prasov s škodoželjnostjo mest¬ nega samoljubca in velel vozniku, ne štediti knuta. Ko je bil zunaj sela sredi neskočnih step in pokošenih njiv, se je čutil za¬ dovoljnega in začel mirno in zadovoljno dihati vase sveži jutranji vzduh. Vstok je že rumenel, kmetje so šli na polje, začenjal se je delavnik. Hipoma je sinilo pred njim nekaj znanega, in isti hip seje rodil v njegovi glavi nekak moten spomin, čudno je bilo to, da se je hotel smejati, smeh ga je nadlegoval vedno bolj in bolj in na¬ posled ni vzdržal in se glasno nasmejal. Zdajci se mu je vse pojasnilo. Pred njegovimi očmi se je svetil znani obriti zatilnik z lasmi, počesanimi v prečko. Očividno je bil to isti zatilnik, ki ga je — 172 — razvedreval na potu v Obridlovko, in tudi je bilo očividno, da je bil to Petrov zatilnik. Pospešnost in razburjenost sta mu branila, pogledati voznika v obraz, in sedaj je voznik, začuvši glasen smeh potnikov, se ozrl ^am nazaj; nikdo drugi ni bil nego Peter. »Zdravstvuj, Petro!« mu je rekel vesel Prasov. »Zdravstvuj te gospod ! A ste me le spoznali?!« je veselo odgovoril Peter. »Kaj se! Spoznal sem te po zatilniku ...« »Hm !... Kako je mogoče spoznati človeka po zatilniku ? Spoznati po obrazu, ker je — obraz Božji!... Po kratkem molku je Peter, kateri je očividno ves čas strogo premišljeval svojo misel, rekel z globoko-filozofskim glasom: »Kakor se kaže, je taka usoda, da vas moram jaz voziti! Glejte, nihče drug kakor jaz sem prišel k vam!« »Pravilneje rečeno — jaz sem prišel tebi v pest in po vsej resničnosti me zapelješ sedaj še v samo blato!« »Ne-e, kako neki v blato? Tukaj ni nobenega blata in ga ni bilo nikdar.« »Pa saj ga menda tudi tam ni bilo, a si ga vendar našel.« 173 — »Nu, tam... O tem raje ne govo¬ rite. Tam je je vrag podsunil!« Po takem je bilo očividno, da ni izpremenil Petro niti za pičico svojih prepričanj glede hudobčevega vmeša¬ vanja v človeška dela sploh, in posebej' — v njegove osebne stvari. Tem menj se je Prasovu zdelo, da je lastnik zna¬ menitega zatilnika nekako napredoval v teh ‘štiriindvajsetih urah, kar se nista videla, postal pametneji ali se razvil, ali vsaj — ni bil tako glup, kakor se mu je kazal prej. Znabiti je prihajalo to od njegove lastne razpoložnosti, ka¬ tera je bila po toli zmagovitem begu iz obridlovskega gradu do neke meje slavnostna. No, faktum je ta, da se je zdelo Prasovu možno stopiti s Petrom v razgovor. »Povej, no, Peter, kako se upo¬ števa pri vas Obridlov?« »Petro Aleksjejevič ? Da, tako se upošteva... Tako, tako!« »S kmeti je na primer dober?« »Oni? Tako, tako... kaj hudega ne storijo.« »Pa dobrodelen je?« »Dobrodelen?« Peter je pomislil in potem rekel: »Dobrodelni tudi niso!« Ta izjava se je zdela Prasovu jako značajna. Nič dobrega nič hudega ne — 174 stori, to se zares vjema z Obridlovim. Ukvarja se s svojim sistemom, zakaj drugega mu ni mar. Za ničesar drugega na celem svetu, tudi ne za lastno ženo, s katero je oženjen samo pet let, katero je strastno ljubil, četudi je Aleksandra interesantna ženska. Haritonovka je ležala kakih dvaj¬ set verst od Obridlovke. Jedva je izšlo solnce, že se je jasno videla na hribu, sredi brezvodne ravnine, objeta od vseh stranij z golimi stepami. To je bila nevelika vas brez šole in celo brez cerkve. Prebivalci so hodili v cerkev v Obridlovk, toda ker je bilo tjekaj pre¬ cej daleč, se niso odlikovali' v pobož¬ nosti. A kam so pošiljali v šolo svoje otroke, je bilo znano le njim samim. Vas je bila revna in se je kazala od daleč dolgočasno in puščavno. Otožni pogled so jej dajali dolgi nepriročni drogi, ki so na raznih krajih nad stu¬ denci žalostno štrleli v nebo, kakor bi je prosili, poslati na zemljo nekaj takega, kar bi razgnalo ITaritonovsko žalost. Torej v to od Boga zapuščeno vas se je vozil Prasov, in tu se je imel nekaj dnij dolgočasiti pri nekem veleposest¬ niku, ki bode bržkone baš tako dolgo¬ časen, kakor i njegova Haritonovka. Zatorej je Prasov sklenil po iz¬ vršitvi vseh opravkov, odpraviti se takoj v Moskvo. VI. Prasovu se je posrečilo, končati opravke dosti hitreje nego se je nadejal. Že četrti dan je mogel odriniti iz Hari- tonovke. Vse te tri dni je bil strašno slabo vol j en. In to — čudna reč — od žeje. — Zares, njega je nadlegovala nepretrgana žeja, kise ni dala pogasiti z ničemur. Haritonovski prebivalci so pili vodo iz svojih studencev ter jo hva¬ lili kot izvrstno, a Prasovu se je gabila, in kolikorkrat koli jo je pil, ni mogel najti pač v njej naslade Haritonovcev. Vsled teh okolščin se je takorekoč mučil tri dni in premišljeval le to, da izpije precej po prihodu v Obridlovko celo vedro čiste rečne vode. Obridlovka je bila zanj neizogibna, kajti ni bilo dru¬ gega pota, po katerem bi se dalo priti v Moskvo. Ali on je trdno sklenil, ne oglasiti se na noben način pri Obri- dlovih. Bog z njima! Po vsi verjetnosti se je stvar končala s tem, da sta se stepla, in je Peter Aleksjejevič znova nastopil svojo običajno življenje, t. j. se pečal s sistematično svinjerejo, riborejo, ovčjorejo itd. In tako bo zopet trajalo 176 do prihoda kakega novega svežega člo¬ veka, s katerim Aleksandrovna napravi nekaj nedolžnih šal, in tako — je mi¬ nilo življenje in vse se je skončalo. Ni takih razmer, katerim bi se človek ne privadil. Prasov ni gojil proti Obridlovima nikakih zlobnih čustev. Več nasprotno je iskreno pomiloval oba. Pomiloval je Petra Aleksjejeviča za to, ker se pola¬ goma zožuje umstveno in malo po malo postaja iz izobraženega človeka navaden svinjerejec, in za to, ker on neizogibno postane od tega brezčuten, in slednjič za to, ker poseduje povsem svobodna sredstva, a jih ne izkorišča in nekako brezplodno in topo cepeče na jednem mestu. Pomiloval je Aleksandrovno radi tega, ker je tako ognjevita in nadarjena, pa se mora dolgočasiti in veneti v sa¬ moti ob času, ko vrvi po drugih kotih sveta kipeče, veselo in zanimivo živ¬ ljenje. Pomiloval je oba in jima iz srca želel sreče, no posetiti ju ni maral. Iz Haritonovske se je odpeljal po za- jutreku in dospel v Obridlovko ob dveh, t. j. v najhujši vročini. Tukaj jo je kre¬ nil naravnost k svojemu novemu prija¬ telju — Petru Opčičenku, katerega vse¬ kakor ni našel doma in ga moral čakati. Prasov se je napil vode in se šetal — 177 — dobre volje ob toku, kjer so stali ne ve¬ liki stogi žita, baba in dvoje otrok pa so čistili prostor za mlatitev. »A tam le prihaja i Petro«, je rekla baba, kazaje na bližajočo se osebo. Potem je dela roko nad oči, kajti solnce jej je branilo gledati. »Ehe, to pa ni Petro, ne, ni Petro«, je nadalje¬ vala kakor bi ugibala sama s seboj. »To je nekdo od gospode... Rodna moja mati! Kaj pak... To je gospod sam, pri Bogu, sam gospod! In kako' naglo gre, in naravnost!...« »Kakšen gospod?« je vprašal Pra- sov in tudi začel gledati. Postava je koračila od gosposkega doma in bila precej slična Petru Ale- ksjejeviču. »Ali bi ne kazalo, pobegniti v izbo in reči, da me ni?« je mislil Prasov. »Kajti jaz sem razžaljen!... Ne, sitno bode, kakor komedije, a jaz ne morem trpeti komedij. Naj bo!« Oseba se je med tem približala in sedaj že ni bilo več nikake dvojbe, da je bil to sam Obridlov. Na sebi je imel sivo suknjo s svilenim ovratnikom in obut je bil v navadne škornje. To po¬ slednjo okolnost je opazil Prasov pred Vsem. Tako opravljeni Peter Obridlov ni izgledal strogo-gospodarski. Videti 12 — 178 — je bilo, da je hitel. Potem je bilo možno videti, da je iz vrat gosposkega doma pridrdral koleselj, vprežen s parom konj, in dotekel Obridlova, kateri je sedel vanj. »Mogoče, da se pelje na ribni za¬ vod?« je šinilo Prasovu v glavo. Toda ne, koleselj je krenil naravnost k Pe¬ trovi koči. »Čudno! Celo ne brez slavnosti!« je ironski omenil Prasov. Med tem se je pripeljal koleselj k vratom in Obridlov je tekel čez dvorišče naravnost k reki. »Golobček, Nikolaj Sergjejič, ali te ni sram, ali te ne peče! Tako si naju hotel kaznovati! Aj-aj-aj ! Seveda sem jaz neizmerno kriv pred teboj, neiz¬ merno... No pa kaj si hočem, da sem naravnost take bebaste nravi!... Pojdi ,k nam, brez premišljevanja, nič nočem poslušati! kje imaš kovčeg? kje vrhnjo suknjo? Semkaj, semkaj v koleselj!..- In ko bi ti vedel, kaj se je zgodilo pri nas? ! Ti bi se divil, čudil in bi ne verjel.« Prasov seveda se ni protivil dosti. Teoretična odločnost ga je pri toli pri¬ jaznem prijateljevem vsprejemu takoj minila in že je sedel v vozu in se peljal z Obridlovim proti gosposkemu domu. 179 — »Kaj se je zgodilo pri vas?« je izpraševal. »Nič ne povem... Ni dovoljeno!« je s šaljivim glasom odvrnil Obridlov. »Ko se pripeljeva, ti bo že povedala Nadenka. Jaz ti samo povem, da so se vršile čudne reči, čudne ! Jaz sam sem tako rekoč dejanska oseba, zatorej se čudim, d osihdob s e čudim ! . . . Da pred- oči si! No vsekakor si ti zloben človek: ali je možno tako! Ob dveh po noči sesti na prvi kmečki voz in se odpe¬ ljati, ne izpregovorivši ni besede! To je grozno ! No, ako se ti je že tako mu¬ dilo, ako si me — že hotel poučiti, za¬ hteval bi bil vsaj voz — tebi ga bi bili koj isto minuto dali! Ah, Nikolaj Sergjejič, veruješ-li, da sime s svojim odhodom ranil naravnost v samo srce... In veš, zastonj si mislil, da prideš mimo mene skrivoma! Veš, brate, jaz sem napravil pravcato gonjo, kakor na volka. Da, da ! Vsem svojim stražnikom in pastirjem, vsem služabnikom mojim je bilo zaukazano, naznaniti mi koj, ko se pokaže moskovski gospod v Obrid- lovki, a če bi namerjal peljati se mimo, obdržati ga na pošten ali celo na ne¬ pošten način... Tako torej, brate! In glej, jedva si se pripeljal do prve koče, že je priletel sel z naznanilom : moskov- 180 — ski gospod se je pripelial, in jaz sem šel takoj k tebi!...« Vse to je Obridlov govoril z ži¬ vahnim, veselim in dobrodušnim glasom. Ko sta se peljala mimo svinjaka, stoje¬ čega tik ribnjaka, je vprašal Prasov, zatajivši v duši smeh : »No kaj, ali sta že prišli tvoji ma- djarski znamenitosti ?« »Kaki znamenitosti ?« »No oni svinji, na koji si polagal toliko upanja! Pomniš, celo sanjaril si?« »A -ha-ha-ha-ha ! Vrag z njima! Cisto sem nanji pozabil.« »Tako !« »Da, brate, si moreš misliti, saj ti pravim, da se je pri nas zgodilo nekaj takega, čemur se bodeš čudil, čudil in čudil! No, doma sva. Ej Ignac! Nesi kovčeg svojega gospoda v sobo ! Hitro!..« Ignac je pritekel veselega lica, na katerem se je jasno poznal pečat dveh rubljev za žganje. »Veš, ta mrzavec je pijančeval po tvojem odhodu dva dni.« »Res ?« Prasov je zopet v svojem stano¬ vanju, kjer je vse pri starem. Samo Ignačev. obraz, preje glup, je sedaj — 181 - ljubko-glup. Gost se umiva, preoblači in se pomenkuje z Ignacom. »Zakaj si pijančeval?« izprašuje svojega začasnega strežaja. »Tako... zavoljo žalosti,« odvrne oni, gledaje mu v obraz z obožavanjem. »Zavoljo kakošne žalosti?« »Zavoljo žalosti. .. Potem, ko ste odšli vi, mi je postalo zelo dolg čas.... No, in sem zapil!...« »A kaj pa se je pripetilo pri nas ? .. . Baje nekake izpremembe . ..« «Da. Samo praviti se ne sme.« »Zakaj ne?« »Ni dovoljeno!. . Sam gospod so prepovedali! A je... Mnogo je!« Po šipi je nekdo potrkal. »Prideš-ii kmalu?« To je povpraševal Obridlov. čez pol minute je prišel sam v sobo. »Žena te nestrpno pričakuje«, je rekel. »Pravi, da se tako dolgo oblačijo le mestne kokete!« »Kako je sedaj vse pri njih milo in tako rekoč namazano,« je pomislil Prasov. Naposled je bil gotov. Obridlov ga je vzel pod roko in vlekel za seboj. Stopila sta v dvorano, uprav v isto, kjer je stal glasovir, in kjer je Aleksan- drovna igrala in pela. Mogoče, prav 182 — tukaj se je pričela ona mala igra, ki se je razigrala v toli neumen slučaj, a sedaj privela k nekakim sijajnim, Obrid- lovo srce radujočim vspehom. No, v čem sestoje ti vspehi ? Aleksandrovna je sedela pri oknu, vstala pri njiju vhodu in jima šla naproti. Bila je v jarki maloruski obleki, ki se je kaj lepo vjemala z zdravo rdečico na njenih licih. Dve debili kiti sta se spuščali niže pasa. V tej opravi je bila lepša nego v drugih. Vladimirček je svojeglavno šel za njo, držeč se njene obleke. »Zdravstvu j te, begun!« je rekla veselo in mu pomolila roko. >■ Begun, ki je vjet U se je pošalil Obridlov. In predstavi si, Nadja, on je bil trdno namenjen, peljati se' naravnost v Moskvo. »Aj-aj-aj-aj-aj !« »Trdno namenjen, pa si ga tako brž premagal!« je rekel Prasov. »No, z jedno besedo, vi ste z nama in jaz imam priložnost, pojasniti vam kolikor toliko tega, kar vas je od- podilo.« »Pojdiva Vladimirček!« Obridlov se je obrnil k dečku. »Obečal sem ti, pokazati tvojega konja.« ] 83 — Prijel je dečka za roko in šel z njim iz dvorane. »Sedite, Nikolaj Sergjejevič !« je rekla Aleksandrovna in se posadila sama na prejšnje mesto poleg okna. Prasov je sedel na trd divan in se pripravil k posluhu. Mislil je. »Zopet tete—k—tete! Ali takrat mi menda ne grozi z nikakimi zvijačami.« »Jelite, daste zelo jezni na naju?« je vprašala Aleksandrovna. • Zelo, zelo!« je odkritosrčno od¬ govoril Prasov. »Priznavam, bil sem iskreno razkačen.« 'Radi mojega vedenja ?« »Ne, radi tega ravno ne...« No, kadar vam pojasnim svoje ob¬ našanje, bodete še bolj razkačeni. »Potem takem bi-li ne bilo bolje, vzdržati se tega pojasnjevanja?« »O ne! Kadar spoznate moje na¬ gibe in se seznanite z vspehi, potem bodete, kot moj dobroželitelj, veseli in znabiti me pohvalite...« »Dovolite, poslušam. To me za¬ nima!« je resno rekel Prasov. »No, pred vsem vam bodi pove¬ dano, da niste posebno daljnovidni.« »Nemara?... To čujem prvič od ženske.« - — 184 »Da, pri tem še od vaščanske, ka¬ tera vam to takoj dokaže. Mari niste bili zapazili okolščine, da vam razkrije dostojna ženska, omožena in mati, drugi dan po seznanju z vami vso svojo dušo ?« »Pa recite, ali je bilo to neiskreno ?« je vprašal ves rdeč Prasov. »O ne, vi me zastonj imate spo¬ sobno za tako zlobno igro. Vse to je bilo iskreno. Tožila sem vam gorje, katero je zares nakipelo v moji duši. Ali to je bilo menda prehitro in za vas nepričakovano ?« »Tolmačil sem si to s tem, da vam je bilo že precej težko .. .« »Hm!... A ne veste-li, da ženska se odloči, naj jo muči še tako gorje, preje izliti je pred drevesom, nego pred možkim, katerega ne pozna in tudi ne ve, kako on na to pogleda! A jaz sem se odločila. Odločila za to, ker ste na¬ mer j ali že tretji dan zopet odriniti, tre- balo je hiteti...« »Jako zlobno!« »Da, jako zlobno in sebično! Toda jaz sem tedaj iskreno mislila, da mi daste kot prijatelj mojega moža prija¬ teljski nasvet, a ste se odrekli. In isto minuto je dozorel v moji glavi načrt...« »Tako torej ! Celo celi načrt?« — 185 — »Da, moja osnova je bila v tem, da bi se vzdramilo speče čuvstvo mojega moža. Vse to, seveda, je bilo v višji meri samoljubno, no, kaj se hoče ? . .. Nisem vam mogla razodeti svojih mislij, ker gotovo ne bi bili hoteli igrati tiste vloge, katero .. .« »Katero sem vsekakor doigral ? !« je končal zanjo Frasov. »Vi ste presneto zvita ženska, Nadežda Aleksandrovna !« »Nu, kajpada?! Drdrala sem na vso moč po svoji egoistični cesti. No priznajte, bi se bili vi zares odrekli isti vlogi, da ste vedeli?« »Odrekel bi se bil, kajti ne ljubim igrati vlog in ne čutim v sebi za to poklica.« »Ali pokazali ste sposobnost za nehotno vlogo...« »Bedaka? ha, ha, ha,« se je na¬ smejal Frasov. »Nadaljujte, nadaljujte, prosim, svojo odkritosrčno izpoved.« »In tako sem namerjala ganiti svojega soproga. Skušala sem doseči to z godbo; mislila sem', da moj mož ne bo trpel tega, da bi tuj možki sam občudoval mojo godbo in petje, in to bi ga vzdramilo. No, on se je pokazal močnejšega od te skušnjave. Tudi ste zapazili, da sem. skušala na vso moč prezirati ga in vam dati prednost, ali - 186 — tudi to ni izdalo nič. Zatorej sem po¬ segla po poslednjem sredstvu. Treba je bilo hiteti, kajti čez dan ste vi mogli odpotovati, a sem bila brez vas, to je, brez tretje osebe, prešibka.« »Nadaljujte, nadaljujte ! . . .« Sklenila sem zbuditi v njem ljubo¬ sumnost na najzlobnejši način. In to je resnica, ako se bi mi bilo zdelo po¬ trebno, bi vas bila primorala, voziti se v čolnu celo noč do solnčnega vzhoda, ali prišla je rešitev prej, in bili ste re¬ šeni te sitnobe... Toda niste-li zapazili, da sem bila popolnoma vesela, dokler sva plula po rečici, in postala mahoma frivolna, ko sva se približala našemu domu?« »Zapazil sem, no, priznavam, tol¬ mačil sem si to kot vašo hudomušnost!« »Vse to ni nič zanimivo. Ko sem zaslišala klic svojega moža, sem spo¬ znala po glasu, da se je že začelo ... In vsled tega sem vam dovolila, obrniti k bregu. Ali sedaj pride najpoglavit¬ nejše. Vi ste odšli v svoje stanovanje, jaz v spalnico —■ in se zaprla tam. Cula sem, kako je hodil mož s širokimi ko¬ raki po kabinetu. V teh korakih sem razločevala vse potančine njegovega du¬ ševnega stanja. On se je besil, srdil, je bil ljubosumen — in to me je spra- 187 - vilo v neverojetno veselje. Čakala sem le moževega pojasnila. Tudi jaz nisem spala celo noč, ali radi drugih občutkov nego moj mož. Veste-li, kaj čuti žena, kadar vidi, da je mož, katerega ljubi, nanjo ljubosumen? čudili se bodete, ako povem, da ona občuti isti trenotek najvišo blaženost, kakoršno le zamore dati ljubav. Kadar vidiš, kako muči ljubljenega človeka ljubosumnost, spo¬ znaš svojo polno zmago nad njim, vidiš, da je ves prešinjen od tebe, da napolnjuje tvoj obraz njegovo dušo, ga je podjarmil in ga ima v oblasti. To so čutila, polna oblasti nad živim, razum¬ nim in pri tem ljubljenim bitjem. Me¬ nite, da jo Dezdemona trpela samo od neumne ljubosumnosti Otella ? ... Motite se, naslajala se je prav tako, kakor je trpela, in čim nespametneji so bili na¬ padla ljubosumnosti Otelia, tem večja je bila njena naslada.« »Po vašem mnenju je ona občutila največo blaženost oni bip, ko jo je Otello dušil s slamnjakom ?« »Zelo lahko. Z jedno besedo, zdajci umejte, v kakem stanju sem prebila tisto noč. In sem-li mogla spati, ko me je nosil v sose dnji s obi —~ jaž senTto čutila, — moj mož v srcu; saj je trpel zavoljo mene, saj se je srdil vsled 188 — sumnje, da sem mogla biti intimna z vami, a ne jedino ž njim .. . Čakala sem, da naposled potrka po mojih vra¬ tih. In odkritosrčno rečem, nisem ča¬ kala za to, da bi mu odprla, ampak da bi mu ne odprla. To je rezko in zlobno, porečete? Ne oporekam, no, ne pozab¬ ljajte, da sem imela načrt, da sem pri¬ čakovala od tega slučaja velikih dobrot, da sem potratila na iz poln en j e Svoje osnove toliko energije in umetnosti in sem znabiti ravnala večkrat brezvestno. Bila sem dolžna donesti ljubosumnost mojega moža do skrajne meje in se držati tega cilja. Da, žetoni bilo lepo, da nisem ravnala odkritosrčno, a siste¬ matično, toda saj tudi moj mož nosi povsod in pri vseui svoj sistem ... Vendar mož ni potrkal niti jedenkrat po vratih. Vedno je hodil, hodil gori in doli. Gula sem, kako je prišla k njemu hišnica in naznanila, da odhajate. Jaz bi bila lahko prišla in vas prosila, da bi ostali, se opravičila'pred vami in vi bi bili gotovo pritrdili. No nisem se zganila. Verujte mi, da sem gledala na to epizodo, na vaš odhod, kakor na pomoč, poslano mi od zgoraj. Ugibala sem: da, to je neumnost, škandal, ali njegov odhod privede moža do sumnje. On deje: »a on se je odpeljal po noči - 189 - na tihoma, z najetim vozom, ter se bal reči meni za konje. To ni zastonj. Med njima je moralo biti nekaj, njega je sedaj sram gledati mi naravnost v oči.« Jaz sem mislila, to bo olje v ogenj, hoteč potem uporabiti vse sile, da bi se vi zbogali z nama. Kaj se hoče? Saj se je odločevala vsa moja bodočnost. Jedno od dveh: ali ostanem kakor po¬ prej obsojena na obotavljanje, ali pa dosežem svoj ideal. Kaže se, da se nisem varala, kajti moj mož, vrnivši se v ka¬ binet, je stopal že bolj energično... Cula sem, kako se je včasih vrgel na divan, ječal, vzdihoval; smislil se mi je, ali vender nisem ganila z mezincem, da bi storila kakoršen-koli korak.« Aleksandrovim je prenehala na minuto, da bi se oddahnila, a mogoče dala priliko Prasovu, izpregovoriti nekaj. Ali on ni črhnil niti besede, a pazljivo poslušal to psihologično izpoved. Nada¬ ljevala je: »Nastopilo je jutro. Ura je odbila šest. Poslušala sem. Saj veste, da se ob tem času moj mož vselej odpelje, na svoje zavode, čakala sem torej : Ali se res odpelje? Stopil je na krilce in srce mi je začelo nemirno tolči. Nemara se odpelje? Nemara? Tedaj je propalo vse. On se razvedri, čuvstvo, katero so — 190 — vzročili dogodki, pregori v njem, in ko se povrne, bo zopet govoril o ribarstvu... Ah, ne močete si predočiti, do kake mere slabo sem se čutila one minute! Saj nisem imela nikakih sredstev, da bi ga motila, ga zadrževala... Toda zdajci slišim korake, on je znova v ka¬ binetu, vrže se na divan in sedi tiho in mirno. Jaz pravim sama sebi: No, kaže se, da sem premagala! Vstala sem in se oblekla polagoma, čisto tako kakor delam to vsak dan. Potem sem šla na krilce, toda ne skozi kabinet, marveč po drugi strani in sem ukazala to in ono. Mož je slišal moj razgovor s posli in se mogel uveriti, da sem mirna kakor vsekdar. Jel je hoditi po dvorišču. Vča¬ sih je prišel mimo obednice in pogledal v okno, hoteč se prepričati, ali sem jaz že tam. Jaz sem vse to videla od daleč. Šla sem torej v obednico, kakor po na¬ vadi, sela za mizo in začela nalivati čaj. Vladimirček je še spal, in to je bilo dobro, kajti na vsak način sem hotela imeti odgovor. Prišel je tudi mož Bil je bled in imel utrujen pogled. Razjo¬ kala bi se skoraj, ko sem ga pogledala. No, moj načrt... Ali sem ga mogla po¬ pustiti pri samem koncu ? Pomolela sem mu kozarec, on ga je vzel molče in izpraznil, gledaje nekako raztreseno na — 191 dno kozarca. Bil je trenotek, ko sem se bala, da se v njegovi duši poleže burja in on, napivši se čaja, ne bi odšel po svojih opravkih. Tedaj sem vlila v ogenj še več olja. Vprašala sem z najbolj ne¬ dolžnim glasom: »Kaj je pa z Nikolajem Sergjejičein ? Mari še spi ?« »Mož je nekako nedoumno stisnil ustni in potem s poudarkom: »Nikolaj Sergjejič? Ta se je ma¬ homa odpeljal ob dveh po noči...« »Kam?« sem vprašala začujeno. »Po svojih opravkih. Odšel je brez slovesa!« »Aj — aj — aj ! Ali te ni sram? Tega si ti kriv . .. Ti si postopal tako neljubeznjivo z njim!?... Ti ne moreš umeti, kako me to boli in jezi,« sem rekla. »Tega je bilo dovolj, da je vskipel. Skočil je s svojega sedeža in tresoč se na vsem telesu je izpregovoril s strašnim glasom, kakoršnega nisem slišala pri njem še nikoli. »A tako žalujete po njem! To vas spravlja v obup! Vas boli, jezi! Vam bo dolg čas po njem? Kajpada! Zal mož, imeniten, zanimiv, poetična vožnja s čolnom, sramotitev moža, kateri je dolgočasen, priprost, siten!;..« — 192 — Govoril je vsaj pol ure. Bil je š pestmi po mizi, cepetal z nogama, pre¬ vračal posodo in stole, sedal, vstaval, tekal po sobi... Ubogi Peter! Kake muke je pretrpel tiste pol ure. Videla sem vse te muke na njegovem obrazu ... In kaj vse, da mi ni narekal? ! Koliko razža- ljenj sem cula od njega, najstrašnejših, najpodlejših! Ali sedela sem mirno ter poslušala, poslušala vse to z naslado, z radostjo. Videla sem, da je silno zadet do živega, a to je pomenilo za-me, da me ljubi, a če me ljubi, potem še lahko storim vse, kar hočem. On je končal in ves zasopel sedel v naslanjač. Potem sem začela jaz... Ti si končal, sem dejala, in si videl, da sem potrpežljivo poslušala vso ploho tvojih očitanj. Poslušaj tudi ti mene. Vse to je neresnica. Med menoj in Ni¬ kolajem Sergjejičem se ni godilo ni¬ česar takega, kar bi prekoračilo meje navadne ljubeznjivosti. To ti prisegam pri vsem, kar mi je svetega, in s tem začenjam. Pomisli na minuto, da je bilo to tako, kakor ti misliš, predstavi si, da me je zanimal. Mari nisem imela za to vzroka? Ako ljubeč človek, mož, ka¬ teri mi je še pred tremi leti govoril ognjene besede in se rotil o večni lju¬ bezni, ako me je ta človek zavrgel, me V — 193 - prezira, me pušča samo radi nekakega ribstva, svinj, konj in temu enake reje, potem bi morala biti angelj, da se ne bi dala premagati. Jaz pa nisem angelj, marveč ženska ... »Skratka, povedala sem mu vse, kar mi je nakipelo v srcu. Da, to je bil trenutek, ko sva so naposled pome¬ nila. Za to, da bi se spojila dva kosa železa, ju je treba poprej razbeliti. Tako sva se morala razgreti tudi midva, da bi popolnoma razumela drug drugega. K vsemu sem pritaknila: Moj prijatelj, vedi, da je bila to le zabava. Hotela sem ti pokazati, kaj se lahko pripeti. Tvoj prijatelj Nikolaj Sergjejič je prepošten človek, da bi storil le j eden korak na tej črti, kakor ti misliš .. . No, ako me bodeš puščal samo, ako ti bodo tvoje ribe in svinje ljubše od mene, potem se lahko najde drug človek, ki ne bo tako strog v svojem vedenju do ljudij ...« Pri teh besedah je mož skočil s sedeža. Njegove oči so gorele, tresel se je po vsem telesu. »Da, veš li ti, kako te jaz ljubim!« je vskliknil, strastno me objemaje. »Jaz sem pripravljen radi tebe pozabiti vse in delati le to, kar ti želiš! Kakšen slepec sem bil! Vse to je kriva moja narava, katera je tako jednostranska !...« 13 — 194 »Sedaj ste culi vse, Nikolaj Serg- jejič! Povedala sera vam vse to zato tako podrobno, da bi obnašanje moje in mojega moža ne sodili prestrogo in pozabili to nepriliko, katera se je našla nekako sama. Vi vidite, da mi je vaša prisotnost in znabiti ljubeznjivost vrnila mojega moža in ne morete si predočiti, kaka sreča caruje v našem domu ! Soprog se je popolnoma predrugačil. Postal je tak, kakoršnega sem prvič srečala v Moskvi. Ima čudno nrav. če se en¬ krat zaveruje v nekaj, potem se zave- ruje v vse, kar se tega količkaj tiče. Tako seje zaveroval v gospodarstvo,in ni bilo v tem gospodarstvu stvari, da ga ne bi bila zanimala. Sedaj se po- prejme mene, in ko bi vi videli, s kakim iskrenim zanimanjem on posluša mojo godbo in petje! In on je zares z veli¬ kim veseljem jel delati vse, kar mi je všeč. Takoj se je odpravil k sosedom v posete in obnovil prijateljstva; sedaj bodemo imeli pri nas večere, a po zimi se odpeljeva kake tri mesce za granico...« Tu je vstala in stopila par korakov proti Prasovu. »Sedaj se nadejam, da mi opro¬ stite to malo igro, katera je privedla vašega prijatelja k takemu srečnemu izidu. A kako sem vam hvaležna za - 195 - vašo nehotno vlogo, tega izraziti niti ne morem !...« Tudi on je vstal in krepko stisnil roko, katero mu je ona pomolela. »In jelite, od danes naprej si bo¬ demo najboljši prijatelji, Nikolaj Serg- jejič! ? Takrat ostanete malo dalje pri nas, kaj ne da?« »Kaj še, nič mi ne brani, storiti to !« je odvrnil Prasov. Med tem je stopil v sobo Obridlov in takoj objel prijatelja. »Kajpada — podučljiva prigodba? ! Da, brate, včasih napade človeka te- mota, dogaja se, da še zroči ne vidijo ničesar. A jaz sem bil popolnoma slep, a sedaj sem spregledal in vidim tako jasno vse svoje pomote. Jeli, tudi tebi sem bolj všeč v tem pogledu ? Pomniš, kako sem te mučil s parnim mlinom ? Ha, ha, ha ! Spo minjal sem se in se smejuL-Zdajci — je vse drugače! Tise prepričaš, kako veselo živiva z ženico!...« Objel je tudi Nadeždo Aleksan- drovno, potem vzel na roko Vladimirčka in ga poljuboval. V obče je Prasov zapazil, da je go¬ spodovala sedaj pri Obridlovih idilična sreča, iskreno se je radoval, da je bil nehoten vzročitelj te izpremembe. 13 ' — 196 — »Jaz sem seveda uprizarjal bedaka, o tem ni nikake dvojbe. Ali vspeh je tak, da more oprati to razžalitev, čemu ne igrati norca radi sreče starega pri¬ jatelja? Ko premišljuješ, da more biti včasih tudi vloga norca poštena, potem začneš uvaževati celo Ignaca.« Gostil je pri Obridlovih celi mesec in bil priča tega, kako se je malo po malo oživljal njiju dom, prihajali sosedje, razlegala se godba, petje, ploskanje, in Nadežda Aleksandrovna je bila kraljica družbe. Obridlov je poveril vse svoje za¬ vode hišniku, in obdržal zase splošen nadzor, ali tako rekoč »gospodarsko oko«, katero, dasi povsod potrebno, ve¬ činoma ni prisotno. On je pozabil na svoj sistem, je nehal sanjariti o zbolj¬ šanju svinjereje in dvoril NadeždiAlek- sandrovni, kakor novooženjenec. i _ _^ ' \ / r. s. li je bila ona mlada kedaj? Naj- brže! Toda jaz je take ne pom¬ nim, dasi jo poznam že nad dvajset let. Ona je delala na-ine vtis posušene rastline, katera se več ne spre¬ meni. Majhne postave, grbasta, z žoltim licem, ozaljšanim z zarumenelo rudečico, je hodila ona vsikdar z urnimi koraki in, srečavši me na ulici, je pokimala z glavo, kar bi imelo označiti poklon, ter vsikdar rekla: »moj najnižji poklon«. Služila je pri učitelju godbe, v čegar hiši sem bil jaz časten gost, kije bil po rodu Ceh, a se je že zdavna naselil v Krakovu. Ona je tudi, zdelo se je, prišla iz nedaljne Biale, kar pa je bolj kazala njena obleka nego govorica. Nosila je kratke jopice, vse le temne barve, a čelo in gladko — 200 počesane lase si je opasovala z baržu- nastim trakom, kar jo je delalo nekako podobno nunam. Bila je v resnici jako pobožna, kajti bila je člen rožnovenske bratovščine in bratovščine sv. Fran¬ čiška. Vsako nedeljo in praznik je ho¬ dila k večernicam k oo. dominikancem z debelim molitvenikom in zelo oguljeno nosno ruto v roki. To pa je ni oviralo v službi, katero je vršila zvesto in udano kakor pes in trudoljubno kakor mravlja. Dovolj je, ako povemo, da je ves čas služila na jednem mestu pri mojem učitelju godbe — Hilečku. Sto¬ pila je v službo, ko je bila Hilečkova žena še živa, ter odpestovala dvoje otrok: Ljucinko in Karolčka. Smatrala se je za pestunjo, toda poleg tega je tudi kuhala in prala ter pomagala po¬ spravljati sobe, in ko se je Hilečkova žena preselila na pokopališče, se je dobra Kasija trudila, nadomestiti dete¬ toma mater, kakor je mogla in znala. Razposajeni Karolček ni priznaval te zamene in na Kasijine materinske opo¬ mine je odgovarjal s tem, da ji je po¬ kazal jezik, ali jo popolnoma preziral. Kasija se radi tega ni mnogo brigala zanj, prerokujoč mu, da iz njega ne bo nikdar nič prida, za to pa se je na¬ vezala na Ljucinko kakor na svojo — 201 — hčer. Nikomur, celo očetu ne, ona ne bi bila dopustila, razžaliti to svojo lju- bičico. Pa je tudi Ljucinka bila dobra, ljubezniva, b r ez ž olča, kakor golobica, tako je rekala Kasija. Resnica, ona ni bila zala; dičile so jo samo otroške, kot nebo modre oči, toda Kasija v svoji materinski zaslepljenosti ni dopuščala, da bi bila katera zalša, ter se zelo ču¬ dila, da mladi ljudje hodevajo na ulici mimo nje, kakor bi ne imeli očes. Toda kadar se je nekateri od njih prikazal v Hilečkovem stanovanju, bodisi da je prišel po svojih opravkih, po napeve, ali na pouk, je Kasija že pretresala po¬ sledice tega slučajnega poseta ter si de¬ lala upanje, da reč ne ostane kar tako. Komaj so se za prišlecem zaprla vrata, je tekla k svoji gospodični z vprašanjem : »Nu, kaj? Ta vam je všeč? Tega bi hoteli vzeti?« Ljucinka se je na ta vprašanja dobrovoljno nasmihala, kajti bila je razsodna deva ter je dobro vedela, da ko bi tudi ona hotela, bi ipak marsi¬ kateri od teh gospodičev ne imel volje, ženiti se ž njo, ker ona ni bila ni zala, ni bogata ter je imela samo to, kar si je prislužila s poučevanjem godbe. In dasi je prislužila toliko, da je mogla deti tudi kaj na stran; dasi je Kasija — 202 — dokazovala, da deklica s takim srcem je vredna milijone — je ona vendar razumela, da nobeden od leh no dobi skom ine po teh do mišl jenih milijonih. Ljucinka je to večkrat povedala svoji Kasiji, toda prepričati je le ni mogla, in Kasija je, kakor poprej, vi¬ dela v vsakem mladem človeku, pri- šedšem v njihovo hišo, ženina ter tudi hitela dobiti o njem potrebnih poročil s pomočjo svoje poizvedovalne pisarne, to je bratov in sester sv. rožnega venca, kakor tudi dvornikov, služabnikov in lakajev kdo je on, kje služi, kake dohodke ima itd. Na podlagi takih po¬ ročil sem bil jaz iz spiska kandidatov izključen, češ, da ne odgovarjam nje¬ nim zahtevam. »Ta ni za našo gospodično«, je dejala Kasija, zvedevši, da se ukvarjam s peresom, in od tega časa sem mogel mirno zahajati v hišo starega učitelja, brez bojazni, da bi mi kdo podtikal matrimonijalne namene. Za to pa je bilo dokaj drugih, na katere je Kasija računala, toda navadno je prišlo tako, da komaj je ona nabrala potrebna poročila, ki so ga usposobila za dostojnega kandidata, kar se ti na veliko Kasijino nevoljo niso več pri- — 203 — bližali, da ji je res že zmanjkalo besed za obsodbo sedanje mladine, nestano¬ vitne in lahkomišljene. Takih ^preten¬ dentov, katerim se še sanjalo ni, da bi morali Ljucinko snubiti, je naštela Ka- sija kakih trideset. Naposled se je prikazal jeden, ki se je vzdržal dalje od drugih ter bil celo častni gost v Hilečkovi hiši. To je bil dijak-medicinec, tdrej po mnenju Kasije najprimernejši mož za njeno gospodično; belolas, male rasti in suh; sploh kaj neznatna oseba, toda tih in resnoben. Prihajal je vsako nedeljo popoldne z gosli pod pazduho in igrali so po več ur vsi štirje, to je on, Ljucinka, njen oče in neki odstavljen uradnik, strasten ljubitelj godbe. Uradnik je igral na vijolo, dijak na gosli, Ljucinka na glasovir, Hileček, ki je znal igrati na vsa godala, pa je vzel pri tem kvartetu v roke vijolončel. Sčasoma se je dijak tako zaljubil v te posete, da je začel zahajati k njim po večerih tudi čez teden, in če ni našel starega doma, pa sta igrala sama z Ljucinko. Tega je bilo popolnoma dovolj, da ga je jela Kasija smatrati za zaželjenega ženina. Žalostilo jo je samo to, da mlada člo¬ veka, namesto da bi si razodela lju¬ bezen, le igrata in igrata brez spomina. — 204 — »A čemu odlagati ?« je dejala. »Ho¬ češ li snubiti, pa snubi.« In ko je Ljucinka omenila, da ona podtika temu gospodiču namene, ka¬ terih niti nima, je Kasija vstrajala na svojem, ponavljaje: »A, nima namena, čemu torej hodi?« »On ljubi godbo, za to tudi hodi«, ji je pojasnovala Ljucinka. »Evo, saj tudi uradnik prihaja, a temu vendar ne podtikate nikakih namenov.« »Ej, to je kaj drugega«, je. odvr¬ nila Kasija. »Uradnik je star, plešast, njega nihče nima na sumu, in kaj tudi hoče delati doma ? Ta pa je mlad, našel bi si zabave, kakor jo najdejo drugi gospodiči; ali je mar tam malo kavarn, gledišč? Čemu on torej to dela, če ne radi nas? Da, celo slepec bi to videl.« Ljucinka se je spočetka smejala starkini domišljavosti, ne pripisovaje jej nikakega pomena; ko pa je le vsaki dan slišala podobne besede, ko ji je Kasija poročala svoje nove poizvedbe, podkrepljajoče ljubezen gospoda dok¬ torja (ona ga je že tako imenovala), ko ji je on sam s svojimi poseti, kakor se je.zdelo, potrjeval Kasijino domišljijo in ko je naposled na imendan Ljucinke poslal ji kitico in s svojo roko pre¬ pisan napev, rekla si je ona nehotč v - 205 - duši: »I kaj, mogoče . . .« in od tega časa je jela z drugačnimi očmi gledati na Hipolita, čegar poseti niso bili za njo več tako vsakdanji. Sedaj ga je pričakovala nestrpljivo; njegovi koraki na stopnicah so pospešili bitje njenega srca in njegov prihod v sobano jej je privabil na lice živo rudečico. če se je pripetilo, da se je kje zapoznil, ali sploh več dnij ni prišel, pa je bila že vsa zbegana. To so bili nedvomljivi znaki za- rodivše se ljubezni, katerih pa, kakor se je zdelo, Hipolit ni zapazil ter tudi ni pokazal, da bi kakor si bodi vpli¬ vali nanj. Kakor poprej, je dohajal tudi sedaj ob nedeljah točno na kvartete, čez teden na duete; to je postalo zanj navada in potreba, in morala je biti že kaka važna zapreka, da bi ga ne bilo kak večer. V prostih minutah, ko niso igrali, če se je pogovarjal z Ljucinko, je govoril le o godbi ali o dnevnih novicah. Nikdar ni postalo to besedičenje zaupljivejše, nikdar mu ni prišlo v glavo, zaželeti od nje kaj več nego družbe. On je ob¬ čeval ž njo kakor s sestro, ne dopu¬ ščajoč, da bi tudi ona mogla gojiti k njemu drugačne občutke. Ljubil je oba enako, očeta kakor hčer, in rad je — 206 prebil v njiju družbi, ker sta mu na¬ domeščala rodbino, katere on več ni imel. To njegovo obnašanje k njima je ostalo nespremenjeno,, kar pa je sprav¬ ljalo staro Kasijo v obup. S početka mu je bojazljivo pojasnila in skušala ga ohrabriti, namigovaje mu, kako mu je naklonjena njena gospodična./Delala je to kaj previdno, da bi to ne bilo vi> deti, kakor da ga navezujejna tak^ne- precenljiv zaklad, za kateri bi smpli vsi na kolenih prositi- Toda pojasnila mu" je to njeno razpoložje, kolikor se je to moglo zgoditi, brez njene škode. Dijaka je razveselilo to priznanje; bil je hvaležen za razpoložje, toda v svojih odnošajih se niti za korak ni približal k Ljučinki. To je še dokaj huje razjarilo Kasijo. — »I čemu neki on še čaka ?« se je povpraševala videzno nevoljna. In ko ji je Ljucinka pojasnila, da on hoče bržkone napraviti poprej skušnjo, je ona vsikdar odvrnila: »Saj ljubiti je možno tudi brez skušnje. Nihče ne zahteva, da bi se takoj na to oženil; vsekako pa naj vas snubi, da boste znali, kako vam je rav¬ nati. Če noče sam — pa naj saj drugim ne zahaja na pot. Ko ga vidijo v naši hiši, izogibljejo se nas drugi ženini.« — 207 — Hote, nehote, morali sta se obo¬ rožiti s potrpežljivostjo ter čakati te skušnje. Toda minila so leta, a o skušnji še ni bilo duha ni sluha. Pa še več. Iiasija je s pomočjo svoje tajne policije celo izvedela, da je mladenič, radi po¬ manjkanja sredstev, popolnoma zapustil vseučilišče ter da se ukvarja s pouče¬ vanjem dijakov po hišah. Ta novica je popolnoma pojasnila njegovo poprejšnje ravnanje. Sedaj je bilo jasno, čemu ni hotel snubiti Ljueinke. Kako bi mogel, revež, to učiniti, ko ni imel sredstev, ni imel takega stanja, niti upanja na boljšo prihodnost . . . In čudna stvar: ta novica, namesto da bi ohladila občutke Ljueinke (nu, seveda tudi Kasije, ki je delila vse ob¬ čutke z gospodično), je le še okrepčala njeno naldonjenost h Hipolitu. Ženska celo pri napakah in pomanjkljivostih ljubljenega človeka ume najti njegovo dobro stran. Ni eni niti drugi ni prišlo v glavo, sumničiti ga v lenobi, v po¬ manjkanju eneržije ali stanovitnosti. Nju je ganila samo njegova možatost in plemenitost, s kojirna je on/ polnil svoje srce ter skrival pred njimi bedno svoje stanje. Od tega časa sta tudi Ljucinka in Kasija podvojili svojo iskrenost in pri- — 208 jaznost v občevanju z dijakom, da bi mu oslajšali njegovo stanje. Sedaj sta ga pogosteje povabili na čaj ali na ve¬ čerjo ter postavljali pred njega naj¬ večji kozarec ali najboljši kos peciva. Kadarkoli je Kasija spekla kako po¬ sebno okusno slaščico — vsakokrat sta velik kos od nje zavilj/v papir ter mu ga poslali »na poskušnjo«. Toda s tem darežljivost dobrih žensk še ni bila pri kraju, oni sta si izmislili še kaj boljšega. Po dolgem tajnem posvetovanju je do- zerel sklep, v smislu katerega je Hi- polit nekoč sprejel po pošti zavoj z vsebino 300 gld. in poleg nje brezimni listič, na katerem je stalo: »Posojilo na neomejen čas v dovršitev vseučiliščnih študij. « Hipolit si je dolgo lomil glavo, premišljevaje, kdo je neki ta tajni do¬ brotnik. Še na misel mu ni prišlo, da bi to mogla biti Ljučinka; prvič za to, ker ona, kakor je bil prepričan, ni ve¬ dela za njegovo bedno stanje, in on se je sramoval ji to odkriti, drugič pa on tudi ni verjel, da bi ona mogla s svojim poukom zaslužiti tak znesek. Dokaj verjetnejše se mu je zdelo, sumničiti v tem svojo sosedo, neko vdovo, ki je stanovala ž njim pod jedno streho ter srečajočega večkrat na stopnicah ali — 209 — na ulici obsipala ga s takimi koketnimi pogledi, da mu je kar vročica silila na lice. Oba, vdova in on, sta imela jedno postrežnico, katere sorodnik mu je bil tovariš v razredu; zaradi tega se je kazalo popolnoma verjetno, da je ona od njih izvedela za njegovo stanje ter mu hotela pomagati. Hipolit je bil toliko ponosen, da bi podane miloščine od nikogar ne bil sprejel, toda posojila, podanega mu ve¬ likodušno v ta namen, on ni mogel za¬ vrniti. Okoristil se je torej s to po¬ močjo ter se vneto poprijel dela. To pa ga vendar ni oviralo, misliti večkrat na svojo dobrotljivo pokroviteljico. Tajna zveza, ki ju je zjedinjala, jo je delala še dokaj mičnejšo v njegovih očeh. Daši sta si bila tujca — ipak sta dobro poznala drug drugega. Za mladega člo¬ veka je bil tak odnošaj še omamljivejši ter je še huje zapaljal njegovo srce. Sedaj, srečajoč jo v jutro često na hodniku, ko je imela ona na sebi svojo belo jutranjo obleko, ki se ji je tako dobro prilegala -- je on zarudel kakor dekle, kar ji je bilo očividno všeč, da mu je s smehom odgovarjala na te ob¬ čutke, katere je vzbujala v njem. Ni bilo še mnogo treba, da ti tuji odnošaji prestopijo mejo vzdržljivosti 14 — 210 — na jedni in dostojnosti na drugi strani./ Enkrat, sreČavši jo na ulici, je snel pred njo klobuk ter se poklonil; ona ga je nekaj vprašala in postala sta si znanca. Kmalu pa je to znanje pridobilo bolj realno lice, in čez dva dni je Hi- polit prestopil prag svetišča, v katerem se je skrivalo njegovo božanstvo za¬ peljiva vdova. Pri prvem svojem posetu ji je omenil nekaj o njeni dobroti in o svoji hvaležnosti, toda ona mu je za¬ prla usta, rekši, da ne trpi hvaležnosti, ker je to najnečimnejše vseh čuvstev, kakoršne more moški gojiti k ženski; da hoče raje biti preganjana od so¬ vraštva nego ljubljena iz hvaležnosti, ker to, kar je ona učinila zanj, ni sto¬ rila radi zahvale. Ona je mislila le na svojo pozornost, katero je obračala nanj, ko še nista bila znanca. Dijak pa je razumel to drugače, in dasi — po¬ kor ivši se njeni volji — ni zajecljal več o hvaležnosti, ni vendar več dvomil, da je prava ona, a ne kdo drugi, ki se toliko briga zanj. Kmalu je tudi videl novo potrdilo svojih domišljevanj. Za po- skušnjo je potreboval nekoliko zdrav¬ niških knjig, katerih cena pa je pre¬ segala njegova sredstva; od tovarišev jih tudi ni mogel dobiti, ker jih niti — 211 — sami niso imeli. To pa ga je mučilo in vznemirjalo, kar je tudi zavlekalo po- skušnjo, katero je hotel sedaj dostati čim prej mogoče. Kako je torej bilo njegovo začudenje, ko je na svoj god sprejel pošiljatev, v kateri so bile vse te knjige, katere je potreboval. Sedaj že več ni dvomil, da nihče drugi, nego ta neprecenljiva vdova, mu je skazala to uslugo. Ona je videla, kako je raz¬ jarjen, pa je vprašala sorodnika svoje služabnice po vzroku ter se požprila, potolažiti ga. Ta skrb ga je globoko ganila; on se ni smel zahvaliti, ker mu je prepovedala, govoriti o hvaležnosti, toda občutki k njej so se močno okre¬ pili v njem ; zaljubil se je resno va-njo ter vse proste minute prebil pri njej. To jo je očividno radovalo in ona tudi ni opustila, ga o tem uveriti. Samo po sebi se razume, da pri takih razmerah je moral Hipolit opu¬ stiti posete pri Hilečkih. Pozabil je na kvartete in na duete ter se po dva, tri tedne ni pokazal starim znancem. To je zlobilo Ljucinko in tudi Kasijo, toda obe sta se vzajemno tolažili in ga opra¬ vičevali s tem, da se on uči ter zane¬ marja zabave, da bi prej ko prej ures¬ ničil vzajemno srečo. Večkrat na večer je Kasija šla mimo hiše, v kateri je 14 * — 212 — stanoval Hipolit, ter zagledavši luč v njegovem oknu, je hitela gospodičini povedat: »Sedi, kakor kamen, ter se uči.« In srce Ljucinke se je napolnilo z radostjo; saj je vedela, da se trudi za njo. Ta luč, ki je osvetljevala njegovo okno, osvetljevala je ob enem njeno življenje, njeno dušo. Ona bi se ne bila radovala tako, ko bi bila vedela, da je v osvetljeni njegovi sobi bilo često prazno, on pa je sprovajal dolge ure v družbi mične vdove. To poslednje je bilo tudi vzrok, da je toliko časa odkladal s preskušnjo. Odlagal jo je od meseca do meseca ter se opravičeval s tem, da po prebdelih nočeh potrebuje počitka, da še za ta ali oni predmet ni dovolj pripravljen, da še ne more spraviti skupaj za pre¬ skušnjo potrebne svote. Za to poslednjo oviro je zvedela tudi Ljucinka ter se požurila, jo od¬ straniti, poslavši mu po pošti potrebno svoto in želeča mu dobrega vspeha. Ona je nabrala ta znesek v po¬ slednjih mesecih, v katerih se je število njenih učenk skoro podvojilo. Trudila se je nad svoje moči, odrekla si marsi¬ kaj ter se tolažila z mislijo, da je vsaki groš — kamenček k njuni bodoči sreči. — 213 — Ona je vedela, da on nič nima, da si hoče še le ustvariti stanje, v katerem bo počasi zmožen, vzdrževati sebe in njo — živela bosta od tega, kar si pri¬ hranita. In skladala je groš h grošu, na- menivši del prihranila za potrebno po- hišno orodje, drugi za doto, tretji pa za preživljenje. Trudeč se poslednje me¬ sece podvojno, je tudi več prislužila ter mogla poslati Hipolitu potrebno svoto, ne dotaknivši se zneska, vloženega že poprej v hranilnico. Obe ženski sta čakali na to pre- skušnjo z velikim nemirom, ki se je še povečal, ko sta zvedeli za dan in uro. Tri dni poprej nista skoro nič jedli, niti spali, marveč samo molili. Na dan preskušnje je Hipolit, ki ni bil pri njih že celi mesec, prišel v fraku in belem ovratniku, kar se mu je, po mnenju Kasije, močno prilegalo. V tej praznični obiekL z bledim licem od raz¬ burjenosti, ali nemara vsled prebedelih nočij, je bil videti tako svečano, da sta ga obe gledali s spoštovanjem in bo¬ jaznijo, kakor nekaj nenavadnega, ter se samo radovali v duši, da je prišel k njim po blagoslov in slovo. To pa je bila zmota; njemu še v glavo ni prišlo kaj podobnega. On je zašel tje radi tega, ker je imel ravno ugodno priliko, — 214 — ker ga je vest nekoliko mučila, da je na svoje davne znance tako pozabil, in pri tem hotel se je tudi pobahati pred njimi, češ, da že gre naposled na to preskušnjo, katero j p 7 tako brezvestno odkladal od leta do leta. Bil pa je še drug vzrok, ki ga je prignal semkaj; grede na preskušnjo, je potoma zapazil, da sta se dva gumba na njegovem fraku skoro odtrgala ter visela na eni niti, in ker je imel še celo uro časa, je stopil poprosit gospodično Ljucinko, da mu ju prišije. Ljucinka je to učinila z trepetajočima rokama Od razburjenosti in sreče. Veselilo jo je, da mu more skazati v tem svečanem trenotku vsaj to majhno službo, in bila mu je kaj hvaležna, da ji je dal to priložnost. Zdelo se ji je, da je sedaj že popolnoma njen, da ga ona spremlja iz hiše, kakor žena svojega moža. To ji je pridodalo toliko poguma, da mu ni le prisila gumba, marveč popravila še ovratnik in podala mu svoj glavnik, da si je po¬ ravnal razkodrane lase. Hotela ga je, kolikor /mogoče, lepše pokazati ljudem. Kasija je od svoje strani tudi po¬ magala, kolikor je mogla; dela je nit v šivanko, ker Ljucinka vsled razburje¬ nosti ni mogla najti ušesa; na to je očedila cilinder, da se je bliščal kakor - 215 - zrkalo, ter podala mu svrhnik. Obe ženski sta ga spremili do stopnic, in ko je bil že spodaj, se je starka še sklo¬ nila čez ograjo, da mu je rekla še enkrat: »Pomagaj vam Bog!« Te kratke ure, v katerih bi se imela vršiti preskušnja, sta revici prebili v groznem strahu in nemiru, pozivaje na pomoč svojemu ljubčku Boga, Mater božjo, Jezusa Kristusa in vse važnejše svetnike. In ko so te ure, katere so se jima zdele strašno dolge, ker sta jih šteli z urnejšim bitjem svojega srca, naposled minile — sta zopet natezali sluh in pridrževali sapo, pričakovaje njegovo vrnitev. Najmanjši šum ali gi¬ banje na stopnicah ju je spravilo po koncu. Zdelo se jima je, da je to on. Kasija je nekolikokrat pogledala celo v vežo. Prišla je šivilja s tretjega nad¬ stropja, vračajoča se od dela; služab¬ nica z vodo, druga služabnica s perilom na podstrešje; prišel naposled celo sam Hileček, toda Hipolita ni, pa ga ni! Grozen nemir prevzame obe ženski. Nista smeli razodeti druga drugi svoje misli, toda eni kakor drugi je prišlo v glavo, da ni prestal skušnje, in radi tega ni prišel. Ko so prižgali že svetilnice na ulicah, sta bili do dobrega utrjeni v — 216 — svoji domišljiji in Kasija si je prva drz¬ nila reči: »Bržkone so ga vrgli ti krivoverci, ti profesorji! . . .« »Nu, čemu on ni prišel?« vpraša Ljučinka nevoljno./ »Zato, ker je ponosen, pa se sramuje.« »Medve bi ga razvedrile in potola¬ žile . . .« $>Mar ne kaže, stopiti k njemu?«/ Ljučinki so se zabliščale oči, in za¬ hvalila je starko za to misel; poslednja pa, videča, da je njen nasvet gospo¬ dični všeč, je urno dela na-se robec ter zdirjala proti Hipolitovemu stanovanju. Toda v njegovih oknih je bilo temno in vrata je našla zaprta. Skoro jedno uro ga je čakala zaman pri vratih. Do¬ čakala je samo njegovo služabnico, ki je prišla v hišo z zavojem peciva in dvema steklenicama vina. Kasija je po¬ znala to žensko, pa je ni ljubila, ker je bila kaj lahkomišljena oseba. Toda sedaj je bila primorana, prva ogo¬ voriti jo, vprašavši jo, če mar ne ve, kje je gospod Hipolit. »Da, pri moji gospe. Ona me je poslala po večerjo. Gospod Hipolit je prestal preskušnjo, torej imata sedaj praznik«. — 217 — »Kdo je ta gospa?« vpraša vzne¬ mirjena Kasija. »Kdo jo pozna! Marsikaj so go¬ vorili o njej. Sedaj se je še le jela po¬ stavljati . odkar jo je gospod Hipolit snubil«. »Snubil? To je nemogoče!« zakliče Kasija s takim glasom, kakor bi jo kdo udaril po kakem bolnem udu. »Jaz naj bi ne vedela tega? Hvala Bogu, nisem slepa ! Saj se ne ljubita od današnjega dne in na svoja ušesa sem slišala, da se oženita, kakor hitro moj gospod prestane preskušnjo.« Če bi se bil bližnji zvonik zvalil na Kasijino glavo, ne bilo bi ji to na¬ pravilo večje bolečine in osupnenja, nego ta novica o Hipolitovi ženitvi. Revni starki se je zdelo, da se ji hoče glava razleteti na drobne kosce, in ona jo je nezavestno potipala z rokami; v očeh se ji je stemnilo in gugajoča se, se je naslonila k zidu. »Ali ga potrebujete?« jo vpraša služabnica. »Lahko ga pozovem.« »Ne, ne, nič ni nenavadnega, jaz pridem jutri«, odvrne urno Kasija, ka¬ tero je strašila že sama misel, zagledati sedaj človeka, tako močno žalečega njeno gospodično. — 218 »Resnica : čemu ju vznemirjati, naj se grlita golobčka«, odvrne služabnica z zlobnim nasmehom ter steče navzgor , po stopnicah. Kasija je ostala pod vrati, oprta ob steno; vprši oči v tla in žalostno odkimovaje z glavo, je rekla globoko vzdihnivši: »O revna moja golobica!« in solze so ji v potoku tekle po licu. Izmučena, onemogla od gorja, se je privlekla domu. Šla je, kakor bi imela svinec v nogah, a vendar je še prišla prezgodaj. Ona je /hotela, ko bi bilo mogoče, na celo večnost odložiti to minuto, ko bo morala stopiti pred go¬ spodično. Kaj ji naj tudi poreče ? Res¬ nice ni moči povedati, lagati pa ona ni znala, to ji nikdar ni šlo po godu. Toda tu se mora zlagati; taka novica bi mogla na mestu ubiti Ljucinko. Že njej sami je tako bridko slišati to, a kaj še le taki nežni, krhki stvarici! Rekla je torej, da gospoda Hipolita ni našla doma. »Vi, Rasija, gotovo niste potrkali. Nemara se je zaprl, čuteč se bolnega. Treba bi bilo poizvedeti.« »Jaz sem trkala, gospodična, da, trkala sem, pa služabnica je rekla, da je odšel.« — 219 »In ni prišel k nam! Da bi si le kaj ne naredil ...» »Ej, kaj vam še vse pride v glavo !« odvrne rezko starka. Žalilo jo je, da se Ljucinka vznemirja za njega, ki tega ni trohice ne zasluži. »A kaj pa mislite, Kasija? On je tako ponosen, ko se jame mučiti, pa zajde sam Bog ve kam«. »O, le mirni bodite. Moški se znajo potolažiti. Zajde v restavracijo, se dobro naje, še boljše napije, iir-^ajKv^ T e-drakor z^gesL^voda.« »Kasija, kaj je z vami? Vi nikdar niste bili taki,« odvrne Ljucinka karaj e. »Za to, ker je on sedaj nesrečen, ga vi ne pomilujete . . .« . »O pomilujem ga, gospodična, po¬ milujem«, odvrne starka, zbegana po tem ukoru, poljubljajo roki svoji go¬ spodični; »toda preseda mi, da se vzne¬ mirjate po nepotrebnem.« »On se tam, Kasija, še huje vzne¬ mirja. Stopite k njemu jutri ter poiz- vejte, kaj je ž njim. Še poprej predno greste po žemlje. Prav, Kasija, ali ne pozabite?« »Ne pozabim, ne pozabim«, jo po¬ mirja starka, dasi je sama še bolj po¬ trebovala pomirjenja. Ob vsakem po¬ gledu na svojo ljubičico se ji je trgalo — 220 — srce od bolesti pri misli na to, kako bo trpelo revne dekle, ko izve vse to. Lo¬ mila si je glavo, kako jo pripraviti k temu, kako ji to povedati. Na drugi, na tretji dan bi že bilo mogoče sikaj izmisliti, češ, da je bolan, da ima dosti opravka, toda naposled treba vsekako povedati resnico. In ta¬ krat, kaj se zgodi ž njo? Sama misel na to ji je napravljala grozo. Kasija vso to noč ni zatisnila očij, premišljuje, kako ogniti se tej resnici, toda ničesar ni izmislila. Samo v času jutranje mo¬ litve, ko.je govorila: »in odpusti nam naše dolge«, se ji je nekako zjasnilo, prišla ji misel v glavo, iti k temu pri¬ daniču, ganiti njegovo vest, ter prositi, naj ne dela nesrečne njene gospodične. To ni bilo za njo lahka reč, toda dru¬ gega izhoda ni bilo; tu je šlo za srečo, nemara cel6 za življenje njene drage gojenke in ni bilo mogoče ni odlagati, niti omahovati. V jutro je tajno šla iz hiše, sto¬ pila potoma v cerkev ter tam molila tako goreče, kakor nemara še nikdar ne v življenju. Mnogo je računala na to, da kadar mu pove to, kar je go¬ spodična učinila zanj (zato je tudi šla s trdnim namenom, izdati Ljucinkino tajnost vkljub njeni prepovedi); moral - 221 — # bi biti res brez srca, da bi ga to ne ganilo. In ko se on samo enkrat vrne k njej, ko se oženi, ko bi tudi ne bil zaljubljen, pa spozna, kak angelj je to, kako dobro in čednostno to njeno srce. Tako je premišljevala starka ter polna veselih nad šla h Hipolitu. Ni ga pa več našla doma. Služabnica ji je povedala, da je ravnokar odšel na kolodvor, od¬ koder se odpelje domu po potrebna pisma za ženitev. Kasija ni bila pri¬ pravljena na tako novico, in sedaj je stala obledela kakor steber, ne da bi mogla spregovoriti le besedico. In še le, ko ji je služabnica rekla, da more še dobiti Hipolita na kolodvoru, ker bo trajalo še precej dolgo, predno odide vlak — je revica oživela, se svobod¬ nejše oddahnila ter zdirjala na kolo¬ dvor. Prišla je še o pravem času; de¬ narnica še ni bila odprta in gospod Hipolit je zamišljeno korakal po pred- vežju. Kasija se mu približa ter, zasto- pivši mu pot, spregovori od razburjenja z gluhim glasom: »Moj poklon!« On dvigne glavo. »O Kasija!« spregovori ter se za¬ mrači. »Kaj vi delate tukaj ?« Ona niti ni mislila odgovarjati na to vprašanje, ker ji je v njeni notra- — 222 njosti vse vrelo in kipelo in ona ni ve¬ dela, kako ima začeti. Naposled, trpko ga pogledavši in odmajavši z glavo, spregovori: »Ali se spodobi tako postopati?« »Kaj mislite?« začudi se on, ne razumevši, o čem govori. »Tega moja gospodična ni zaslu¬ žila, da bi vi po tej preskušnji vsaj prišli ter se zahvalili . . .«• »Včeraj nisem utegnil, danes pa, kakor vidite, že odhajam.« Ona se ni zmenila za njegovo opravičenje, marveč nadaljuje: »A komu pa ste vi, gospod doktor, dolžni se zahvaliti, da ste prišli med ljudi; kdo vam je dajal denar za knjige, za poskušnjo, za vse?« / »A vi, kako veste to?« začudi se on. »Jaz naj ne bi vedela, ko sem s svojimi rokami znosila vse to na pošto«. »Kaj vi govorite!« vsklikne on. ^Kako? To je torej vaša Ljucinka, a ne ta . . . No saj bi to bilo grozno, čudovito! . . .« S poslednjimi besedami se je on obračal v mislih k svoji nevesti-vdovi, kajti še včeraj jo je prosil, naj mu prizna, če je bila ona tista tajna do¬ brotnica, ki mu je pomagala dovršiti — 223 — vseučilišče, in je ona to potrdila s tako skromnostjo, da bi bil prisegel, da ona govori resnico, a med tem sedaj .... On ni vedel, komu naj verjame. Odpeljal je starko na stran ter iz¬ praševal jo o vseh podrobnostih, katere mu je ona pripovedala, močno se solzeča, ker drugače ni mogla govoriti o do¬ broti in nemiru svoje gospodične. Hi- polit jo je s pobešenimi očmi globoko ganjen poslušal, sklanjaje se k njej kakor spovednik, in čim dalje je po¬ slušal, tembolje se je odkrivalo pred njim to prekrasno srce in blagi značaj Ljucinke, tem bolj je on obžaloval to, da si ni domislil njene skrite ljubezni, da je ni ocenil in se zahvalil za njo. Kolikokrat je Kasija umolknila, boje se povedati preveč, ko ji je on stiskal roko ter jo prosil, naj mu ničesar ne prikriva. »Hvala Bogu, da sem to izvedel še o pravem času! Vse svoje življenje bi obžaloval to! O, kak tepec sem bil!...« Na to pa, urno spremenivši glas, vpraša: »Ali je gospodična že vstala ter se oblekla?« »O, gotovo«. »Torej vrnite se, Kasija, domu, jaz takoj pridem.« »Ali vi ne otidete?« se razveseli starka. — 224 — »Sedaj že nimam po kaj. Cez jedno uro bom pri vas«. »Samo ne povejte gospodični, da sem bila tukaj in kar sva govorila...« »Torej vas ni ona poslala?« »Kaj še! Ona bi umrla od gorja, a tega ne bi učinila nikdar. Vi je ne poznate, kak značaj je to.« »Nii, prav! Porečem ji, da sem slu¬ čajno izvedel o vsem, tem, da mi je poštar izdal to skrivnost.« »Bog obvaruj, Bog obvaruj !•« ugo¬ varja mu starka. Se pokazati ne smete, da ste kaj izvedeli. Vi bi ji s tem za¬ strupili vso zadovoljnost. Pozneje, sča¬ soma je to kaj drugega.« ' Že je imel oditi, ko ga Kasija prime za rokav ter, sklonivši se k njemu, plašno spregovori. »A ne govorite ji ničesar o onej. ..« Hipolit zarudi do ušes. »Torej vi veste?...« »Jaz vem, toda ona ničesar ne ve in ne sme vedeti. Naj si misli revica, da je samo ona...« Ni smela govoriti, toda Hipolit jo je razumel ter ji hvaležno stisnil roko in urno odšel v mesto. Požuril je svoje korake, da bi po¬ jasnil vdovi nesporazumljenje, čegar žrtva je postal, večinoma vsled teh ne- — 225 jasnih okoliščin. On ni menil oštevati je; želel pa je, ji pojasniti, da njegova ljubezen se je razvila iz hvaležnosti, in sedaj se je on prepričal, da nima ni- kakih dolžnostij do nje, radi tega tudi ona nima nikake pravice na njegovo ljubezen. Potoma je sestavljal govor, kako se hoče braniti, ker lahko si je bilo misliti, da se vdova ne bo tako kmalo pomirila s slovesom. Pričakoval 'je celo solz, krčev, katerim je bila ona tako naklonjena. Saj je še danes v jutro, poslavljaje se od njega za dva tedna, se kar topila v solzah ter se mu obešala na vrat. Sedaj ga je pričakoval še dokaj hujši prizor. On bi bil rad dal Bog ve kaj, da bi se izognil temu po¬ slednjemu posetu, toda potreba in vest sta zahtevali, da mora iti tjekaj. Hotel je pošteno končati z jedno, da bi mogel s čisto vestjo stati pred drugo, katera je imela stokrat več pravice do njegove ljubezni, ter razkriti ji svoje občutke. Šel je močno razburjen in prišedši k vratom, se vstavil, premišljuje, ali naj vstopi ali ne? V poslednji minuti mu je zmanjkalo poguma. Naenkrat pa mu doleti na ušesa smeh in zvoki po- ljubcev. On ni verjel svojim ušesom; pogledal je številko na vratih, mislec — 226 si, da je zašel, tako se mu je zdelo to čudno. Saj je še le pol ure, odkar jo je zapustil v solzah, v obupu! Ne, to ni mogoče! Da bi se pre¬ pričal, on nepričakovano odpre vrata ter vidi svojo vdovo v beli obleki, v tej obleki, ki se ji je tako prilegala, v naročju nepoznanega moža ... Zagledavši Hipolita, je ona odsko¬ čila ter se delala, kakor da se mu je le nasilno spustila iz rok. Hipolit je ra¬ zumel vse in opravičenja več niso bila potrebna. Zaloputnil je vrata ter hitel tja, kjer ga je čakalo neskaljeno ve¬ selje in resnična sreča. čez jedno uro sta v stanovanju učitelja godbe sedela Hipolit in Ljučinka pri glasovirju. Napevi leže odprti pred njima, toda ona ne igrata; pozabila sta v tej minuti na godbo, na ves svet. Ona sedita, držeča drug drugega za roke, on plašen in žalosten, smatraje sebe za nevrednega te velike sreče, ki ga je tako nepričakovano doletela, ona pa razburjena, smehljajoča, ozaljšana z občutki ljubezni, ter se pogovarjata o svoji prihodnosti, in stara Kasija, brišoča krožnike v temni kuhinji, ju blaženo gleda ter v razburjenosti več¬ krat namesto krožnikov si otira z obri- sačo solze. — 227 — Svatba vendar še ni bila tako kmalu. Razsodna kakor zmiraj je spo¬ znala Ljucinka za potrebno, naj bi Hipolit začel poprej svojo prakso, sama pa se je trudila, pomnožiti z učenjem svoje imetje, da bi ga bilo dovolj za prve potrebe. Še le čez mesec, v začetku počitnic, imela bi se vršiti svatba. Tudi jaz sem bil povabljen na to slavnost in v določeni uri t. j. ob sedmih zvečer sem dospel v nevestino stano¬ vanje. V prednji sobi, v katero so skozi omreženo okno vhajali zlati žarki za¬ hajajočega solnca, sem zagledal starko, ki je vlekla za seboj velik koš ter si¬ pala iz njega cvetice po podu, in ne bi bil spoznal Kasije, ko bi me ne bila pozdravila s svojim navadnim »moj naj nižji poklon.« Saj tudi oblečena ni bila tako, kakor sem jo videl drugekrati ; ni imela svoje kratke jopice, marveč obleko iz svile, katero je dobila v dar po Lju- cinkini materi. Na glavi je imela veliko tulovo čepico z zelenimi trakovi, nalašč naročeno za to slavnost. Stara pestunja je naprosila svojo gospodično, naj vse cvetice kupi za njene novce, ker je strastno želela, po¬ suti vso pot k cerkvi s cveticami. Gra¬ bila jih je polhe pesti ter razsipavala 15 * 228 — jih po podu, po stopnicah, do llajnižjega tlaka. Otroci v prvem nadstropju so se ji smejali, prijemali jo za obleko, ali pobirali so najlepše cvetke in zbežali ž njimi. Toda starka je z dobrodušnim nasmehom prenesla to draženje ; danes se ni mogla razsrditi na nikogar. Jaz sem postal nekaj časa, radovaje se starkinega veselja, katero je izražala z vsako besedo, z vsakim pogledom. Ko se je že s praznim košem zopet vrnila, sem jo prijateljski potrkal po rami ter vprašal: »Kaj, Kasija! Vi ste srečni danes?« »O, težko mi je povedati kako!« In starka se je razsolzila kakor otrok. Nisem je oviral, ker sem čutil, kako jo oblažujejo te solze. Revica si je pomazala vse lice, otirajo oči sedaj s pestjo, sedaj z rokavom, in paradni čepeč ji je zlezel popolnoma na stran. Bila je srečna, a med tem je njena postava namesto smeha zbudila v meni solze. In nemara bi bil celo sam začel jokati, ko bi se starka he bila, zbo- drivši se, obrnila k meni. »A vi še nimate kitice! Pojdite no v sobo, tam že vsi. gostje čakajo« in urno si obrisavši oči je zdirjala kvišku, da bi mi, kakor je dejala, izbrala naj¬ lepšo kitico. 229 — V obednici, v katero je zahajajoče solnce prodiralo skozi gosto listje fukcij in pelagonij, se je zbrala že dokaj šte¬ vilna družba. Priletne gospe v svilnatih oblekah in v ovojih so se porazsedle po naslonjačih in stolih; mlada dekleta, večinoma nevestine učenke, v modri in rudeči obleki, so se zbralq pri oknu, šepetaj e in ogledovaje kavalirje, ki so si natikali rokavice, popravljali si ovrat¬ nike, ščipaje radi večje važnosti brkice ter se sprehajali iz jednega kota v drugi, ali ogledovali stare podobe na stenah. Starejši možakarji, med katerimi sem spoznal tudi plešastega uradnika,- igrajočega na vijolo, pa so si krajšali minute pričakovanja s politiko: slišal sem nekaj o Bismarku in o egip.tskem vprašanju. A sredi dvorane, kakor zma¬ govalec, je stal s široko razstavljenimi nogami Karolček, sedaj soliden vojaški kapitan, in zadovoljno gledal na dru¬ žico, zalo brunetko, ki mu je pripenjala kitico. Naposled se odpro vrata sosednje sobe in v sobano prideta ženin in ne¬ vesta, držeča se za roke. On je bil videti v tem svečanem trenutku nekoliko pobit, zato pa je bila kaj mična ne¬ vesta v svoji beli, atlasovi opravi z dolgo vlečko, in skozi ovoj, segajoč ji — 230 - do ta], ki ga je nosila pod vencem, so njene oči, te dobre poštene oči, iskreče se v tej minuti od nenavadnega bleska, gledale nas vse tako jasno, tako prija¬ teljsko, da je kar grabilo za srce. Lahko je bilo priseči, da v številu svatov, obkroževajočih jo, ni bilo no¬ benega, ki bi ji ne bil želel vsega naj¬ boljšega z vsem srcem. Ona je čutila to ter se zahvaljevala, stiskaje vsem desnico. Stari Hileček ju je blagoslovil ter poškropil z blagoslovljeno vodo, Kasija — s svojimi solzami, in spremljani od gostov so šli navzdol po cveticah,-ki^so ležale po tleh kakor razkošna prizasfa odeja, razpeta po podu in stopnicah. Nekoliko kočij je čakalo pri vratih. Za nevesto je bila pripravljena leskeča kočija, prevlečena z belim suknom, ka¬ tero je poslala jedna njenih učenk, z raz¬ košnim boketom vred. »Kasija, vi se odpeljete z menoj,« obrne se Lj učinka k svoji pestunji, ki je previdno nesla za njo vlečko. »Kak6? Jaz v taki kočiji? Kako je to mogoče!« vsklikne ta zavzeta. »Jaz lahko dospem peš.« »Vsedite se, Kasija, prosim vas.« »Moj Bog, to bi bil narobe svet; jaz služabnica skupno z gospodično ! — 231 — Niti za noben denar na svetu!« se je branila revica, kakor je znala, toda njeno rudeče lice, leskeče se od znoja, je jasno izražalo veselje, kakoršno ji je napravljala ta odlika v pričo vseh tu zbranih svatov. In ko je Ljucinka od¬ ločno rekla, da brez nje tudi ona ne pojde, je vsa srečna zdrknila v kočijo ter se stisnila v kot, »da bi«, kakor je rekla, »ne delala sramote gospodični!« Ko so dospeli k cerkvi in je ona tu opazila/tolikanj zbranih ljudij, se zopet ni drznila stopiti iz kočije : češ, kaj pa poreko ljudje ! Ko pa je videla, da se vlečka valja po tleh in da je celo že nekdo stopil na njo, je urno poskočila, kakor oparjena, vzela jo previdno v obe roki ter nesla za gospodično. Cerkev je bila prenapolnena, ker je nevesta imela mnogo tovarišic in znank. Godbeno društvo, z ozirom na to, da je nevesta — hči godca in sama učiteljica godbe, se je zbralo na koru ter zapelo »Veni creator«, a duhovnik, gvardijan oo. kapucinov, nevestin spo¬ vednik in prijatelj njenega očeta, je ukazal prižgati vse sveče ter ozaljšati oltar s cveticami. Poroka se je vršila svečano in krasno. Močno sem obžaloval, da nisem mogel ostati pri večerji, katera, kakor — 232 — pripovedujejo, je prošla veselo. Posel, katerega odložiti ni bilo mogoče, me je primoral, odpeljati se še tega večera po železnici v Lvov. Vrnil sem se še le čez dva meseca in, umeje se, moj prvi opravek je bil, posetiti novoporo- čenca. Živela sta v svojem stanovanju, ki je štelo nekoliko sob z nenavadno čednim pohištvom. Svojo znanko sem dobil vso zarudelo v obraz, kajti prišla je ravnokar iz kuhinje, kjer je po na¬ vodilu gospe Cverejakovičeve priprav¬ ljala neko posebno pecivo za svojega moža. Njega samega nisem našel doma — šel je v mesto k svojim pacijentom, katerih je imel že dovolj. Ona se je pohvalila s tem pred menoj in iz srca sem bil vesel tega njenega veselja. Kmalu se je vrnil tudi njen mož in oba sta me prosila, naj obedujem ž njima. Mlada gospodinja se je hotela skazati s svojo umetnostjo, in jaz se nisem dal preveč prositi: prijetno mi je bilo v toplem, prisrčnem ozračju njunega gnez¬ deca. Nista se sicer božala, ali polju- bovala pred menoj, pa celo brez tega je bilo videti, da sta srečna in da lju¬ bita drug drugega. Samo nekaj ju je žalilo ter jima mračilo jasne medene mesce : Kasija je umrla čez tri tedne po njeni svatbi. Milostljiva smrt, zdelo 233 se je, je toliko počakala, da je ona omožila svojo ljubljeno gospodično, in ko je dosegla svoj namen, pa jo je po¬ brala na pokopališče k večnemu po¬ čitku . .. * ' ' /• i \ Maščeval se je... Ruski spisala •Cvgeaija Ribalenko -Vyotyrlo. # § robokop Nikander že davno ni tako hitel v skromno svojo kočo kakor danes. Ves je razburjen; kopaj e na pokopališču grob je našel še dobro ohranjen kostnjak, v čegar glavo je bil zabit dolg, tenak žebelj. Ni bilo dvoma, da je v tem tičalo surovo, grozno uboj- stvo. Srce Nikandra je močno udarilo. Zdelo se mu Je, da ga duša ubitega nesrečneža prosi maščevanja. Nikander je bil pošten, pravičen človek; z vsemi močmi svoje duše on sovraži greh, in to lobanjo z izdajski vbitim žebljem odda zjutraj v roke pravici, zločin bo odkrit, in če stvar še ni prezastarela, — 238 - o čemur pa Nikander nikakor ni dvomil, pa mora ubijalec dobiti zasluženo plačilo. V majhni, na stran nagnjeni koči, obkoljeni s kopico dreves, se je prijazno bliščala luč. Nikandrova žena, črnooka Halja, ga je čakala z večerjo. O, kako on ljubi svojo Haljo! Tri leta so pre¬ tekla, odkar se je oženil, toda ta tri leta so se mu zdela po turobnem, dol¬ gočasnem samskem življenju kakor jeden svetel, radostni dan. In kako on ljubi svojega malega sinčka Pavleka ! če se dobe na svetu srečni ljudje, pa je go¬ tovo Nikander med njimi. Halja je pozdravila Nikandra s smehom na licu in, pokazavši na zibelko, obešeno k stropu, mu je dajala zna¬ menje, naj bo miren in naj tiho govori. Ne da bi počakal večerje, je Nikander razvezal svojo malho, v katero je na¬ vadno deval živež, kadar je šel na delo, ter izvlekel iz njega lobanjo, z dobim ohranjenimi zobmi, z večno strašnim nasmehom, z globokimi jamami namesto oči j. »Čemu si jo prinesel?« ga vpraša presenečena Halja. Toda Nikander ji namesto odgo¬ vora pokaže pomenljivo s prstom na zarjaveli žebelj, zabit v senci. 239 — Halja obledi kakor platno, široko odpre oči od groze ter divje ogleduje lobanjo. Hotela je nekaj reči, nasmejati se, toda samo ustnice so se ji gibale in noben glas ni mogel prodreti iz nje¬ nih prs. »Tu duša ubitega prosi mašče¬ vanja!« reče navdušeno Nikander, ne opazivši ženine’groze. Razburjen, pre- šinjen od tega, kar je našel, utrujen od dnevnega dela, on niti ni obrnil pozor¬ nosti na to, kar se godi z njegovo ženo, kako je zbegana, kako se ji oči prestra¬ šeno odpirajo, kako je ona bleda ka¬ kor smrt. V Nikandrovi koči je tiho; sladko spavata on in mali njegov sinček Pav- lek. Slišati je samo, kako maček prede na peči, kak6 enakomerno čvrklja čvrček, ali zaškreba nekje pod podom miš. Jutri je nedelja, in pred čedno .obrisanimi podobami na steni gori luč. Dolge, spaTteurane^sence se raztezajo po belem podu, plazijo se po klopi, mizi... Sedaj so se spravile na peč, na strop. Luč plapola in se giblje, pa se gibljejo tudi sence, kakor žive. Halja se še ni vlegla spat. Bojaz¬ ljivo se stisne k peči ter brezmiselno gleda v temni kot, kjer leži mavha z lobanjo. V njeni glavi je vse narobe. — 240 - Misli se ji križajo. Ona čuti, da se je zgodilo nekaj groznega, strašnega, uso- depolnega. Na pol pozabljene slike mi¬ nulosti stopijo pred njo: nekatere so turobne, komaj dogledne, kakor zavite v meglo; druge žive, razločne. Toda najživejša vseh slik je... ta..., kako je bila Halja ponosna, ko ji je revni siroti, skoraj še otroku, ponudil srce in roko star, osivel človek, nekje v službi pisarja. Ona se spomni, ko so ju po¬ ročali, da je mislila na klobuk, ki ga bo sedaj neprestano nosila kot pisar¬ jeva žena, in potem na slaščice, katerih se upa najesti do sitega. Poslednjo željo je naznanila še pred poroko svojemu ženinu, in on ji podari za to tri goldinarje... Potem... potem... se spominja, kako ji je bilo dolgočasno, hladno, ža¬ lostno.; osiveli starček, njen mož, je zbolel in ona mu je stregla ; on je hrcal, kašljal, stokal; dolgočasni dnevi so se vlekli enakolično kakor poslednja noč obsojenca. No evo, naposled je svetel žarek zasvetil v njeno bedno stanovanje; tajnik iz bogatega skladišča, Semen Ivanovič, ali kakor so ga zvali, .Senja, je zašel k njim v goste. On je pomagal Halji dajati možu zdravila, hodil je v lekarno, tekel po zdravnika. Senja so — 241 — dičile črne brkice; on je znal divno žvižgati različne napeve ; vsaki dan je menjaval svoje ovratnike ter nosil de¬ belo palico. Potem se spominja Halja svoje vroče želje, ki ji ni dala miru, ki jo je mučila, želje, da bi njen stari mož kmalu umrl. Ona ga je vsakega dne huje črtila. On je bil slab, da je komaj govoril; zdravniki so mu že davno na¬ povedali smrt, toda vlekli so se dnevi, meseci — pa on le ni umrl. »Žebelj, žebelj mu zabij v glavo,« ji reče nekega dne Senja z nasmehom. »Ej, Bože, vsaka na tvojem mestu bi to učinila; samo parkrat mahneš s kla¬ divom in duša mu zleti s telesa narav¬ nost v nebesa... Sledil tudi ne bo no¬ benega, samo jedna kaplja krvi; sicer pa bo hripal in hripal še sto let tebi na veselje.« Halja se je spočetka zgrozila nad terni besedami; pa dalje ko je premišlje¬ vala, vedno bolj se ji je zdel naraven, preprost in zapeljiv ta Senjkov nasvet : lop — in nobenih sledov ! Senjko, vihajoč brkice, izvleče ne¬ koč iz žepa dolg, tenak žebelj s široko glavo. Halja strepeta, a vendar ga vzame. Za p regraj o je bilo slišati di¬ hanje spavajočega možd. Halja vzame v roke težko kladivo. O, s kakimi naj- 16 manjšimi podrobnostmi stopa pred njo ta slika! Senjko se je smejal; zimska burja je tulila za oknom; bila je gluha noč in vse je spalo. Ona stopi k možu ; izza pregraje jo je gledal smehljajoči se Senjko. Halja nastavi žebelj k mo¬ ževi glavi ter z vso močjo udari po njem s kladivom. Spavajoči mož je za¬ trepetal, odpi’1 usta, zastokal in... vse je bilo končano. Halja ga je sama oblekla, omilain jokala, grozno jokala, obupovala ter vila roke. Vsi so bili ganjeni, videči njeno veliko naklonjenost k možu, in Haljina žalost je bila popolnoma odkri¬ tosrčna ; ni se potuhnila niti za jedno minuto. Toda čemu je ona plakala, na to si ni dala odgovora. Po pogrebu svojega moža je Halja čutila, da med njo in Senj kom tiči ne¬ kaj takega, kar jima brani, gledati drug drugemu v oči. Senjko je kmalu na to odšel za zmiraj in Halja ni ostala samo hladnokrvna, da jo je zapustil, marveč bila je celo zadovoljna, toda čemu, o tem ni premišljevala, kakor sploh ni premišljevala mnogo nad ničemur v življenju. Minilo je osem let. To, kar je mi¬ nilo, dasi jo je tudi vznemirjalo, vzne¬ mirjalo jo je večinoma le v snu; na- — 143 — vadno pa je ona le redko mislila na to, zlasti ko se je omožila pred tremi leti z mladim, poštenim delavcem Nikandrom, katerega je ona močno ljubila, kakor tudi svojega sina Pavleka. »Ali je to sen ali resnica?« je mi¬ slila Halja, zroča brezumno v temni kot. »Ali mar se hoče ta sovražni po¬ kojni mož maščevati.« Kaka grozovit- nost,, izbrati za čas maščevanja najpri¬ jetnejšo dobo njenega življenja! O, Halja je čutila dovolj moči, če bi bilo treba, da bi mu še drugič in tretjič za¬ bila žebelj v glavo. »O, kaka preprosta misel!« se nasmeje naenkrat veselo Halja. »Kaj more biti preprostejšega ?... Razbiti treba sovražno lobanjo, zavreči jo, da niti sledu ne ostane po njej, in če bi Ni- kander povpraševal po njej, pa vse tajiti... Toda, mar bi ne bilo bolje, zbu¬ diti moža ter mu razodeti svoj greh?« ji je šinila misel v glavo. »Ne, nikdar, nikdar ! Stokrat bolje je umreti, nego to priznati pred njim!« In Halja se odločno vzravna po koncu, vzame mavho ter previdno odide iz koče. Toda kaj je to? Halji se je stisnilo srce, po vsem telesu jo spreleti leden mraz; zdelo se ji je, da se v mavhi giblje nekaj živega, da stoka in šepeta. 16 * — 244 »Razbijem te!« reče ter nekako jezno in krčevito potrese mavho.^/ Bila je svetla, topla majnikova noč, toda Haljo je vsekako le potresal mraz. Nekaj je zašumelo poleg nje, da je zakričala — a bil je le domač psiček žužek. »Vražji pes, kako sem se te ustra¬ šila!« se razsrdi nanj Halja. In praz¬ noverna groza jo je pretresala vedno bolj in bolj. Zdelo se ji je, da ne nese lobanje, marveč živo glavo. Ona se giblje ter skuša skočiti iz mavhe. Njihova koča je stala na samoti ne daleč od pokopališča, ki se je mično razprostiralo po griču ter osvetljeno od lune mračno in tajnostno zrlo na spa- vajoče mesto. »Ne kaže mar odnesti lobanjo na pokopališče in zakopati jo v jamo, a za dušo pokojnika dati služiti jedno mašo ?« si pomisli Halja, in razveselivši se te svoje misli, pri kateri še ji je zdelo, da ji je odpadlo dokaj teže s pleč, je urno ubrala pot po znani stezici proti po¬ kopališču. S kako čudnimi, težkimi in žalost¬ nimi občutki napolnuje človeško srce pokopališče v tihi, mesečni noči! Kri¬ ži, spomeniki, ograje, nekateri vele- krasno pozlačeni, drugi, pa preprosti, 245 revni, že na pol strohneli; dolgi napisi, cvetice, venci in časih celo potreti umrlih na spomenikih. Čemu so oni tukaj ?. .. Evo mlado, zalo ličice. Sreča, živ¬ ljenje in veselje kar sije ž njega in.., ono je tukaj pod to težko ploščo na grobu!... Evo ga čednega moža z re¬ dovi, tudi on je tukaj, naj si je bil še tako samovoljen in ponosen, in kosti njegove so nemara že davno strohnele!... A glej ropaželjno lice z orlovim>nosom, s poželjivimi očmi in zlobnim nasme¬ hom na ustnicah. Očitno je bil to bo¬ gatin — oderuh, če bi mu bili dali v življenju vse zaklade sveta, še bi ne bil zadovoljen, sedaj pa... vanitas va- nitatum, nečimernost čez nečimernost! O Salomon, res si bil naj modre j ši med ljudmi, ker si izgovoril najmodrejšo be¬ sedo : vanitas vanitatuin !... Mesec je urno nekam hitel na brez¬ končnem prostranstvu sinjega neba; urno je smukal med pernatimi, lahnimi oblaki, vedno dalje in urnejše, toda... če si pozornejše opazoval njegov urni beg, zdel se ti je iluzija, taka iluzija, kakor vse v našem življenju ... Zapihljal je vetrič, breze so nekako žalostno in jokavo zacvilile, vrhovi jelk — 246 — in smrek pa so si kakor živi pripove¬ dovali nekaj žalostnega in otožnega, raztegnivši svoje dolge in košate sence; v tem tajnem mraku je nekdo urno te¬ kel, blizo se dotikaj e tal; nekak vzdihljej se je slišal v daljavi, odmev ga je ponovil, na to pa je nastala zopet tišina... »Ne, ne morem dalje !«je vzdihnila Halja ter vsa preplašena vrnila se nazaj. — »Toda, kaj pa mi je početi s to pre¬ kleto lobanjo? Evo, vržem jo v to grmičje, toda poprej jo raztolčem, po¬ lomim, ugonobim.« 4 Halja položi mavhona tla ter jame teptati po njej z nogami, toda — o groza! — zdi se ji, da pod njenimi no¬ gami ne leži lobanja, marveč živa glava ; ona čuti vroče njeno dihanje, čuje ne¬ kak glas, ne podoben prav vzdihanju ali stokanju, prihajati iz mavhe. Halja vsa odrevenela razbija glavo, toda ... zaman, njene noge nimajo moči, kolena se ji šibe in tresejo... Vsa omamljena pograbi mavho in jo z vsemi močmi telebne med gosto temno grmičje, sama pa se spusti v beg. Noge se ji skoro ne dotikajo zemlje: zdelo se je, da jo nese nekaka nadna¬ ravna moč. Evo, tudi koča ni več da¬ leč... Urneje, urneje! Naposled stoji — 247 — Halja že pri vratih, toda na pragu se sreča z možem. »čemu stojiš tukaj? Pojdi v kočo, dete se joče,« reče Nikander, močno za- zevavši in prekrižavši usta. Zadej za Haljo je nekaj zarenčalo. Ona se ozre ter ostrmi. »Ničvredni pes! Položi, kamor ho¬ češ, on vse izvoha, celo mavhe z lobanjo se je polastil«, zakriči Nikander srdito, jemaje Žužku mavho. Halji so zašumeli lasje na glavi, sapa ji je zaostala; čutila je, da ji noge odpovedajo službo, minuto še in ona pade. »Ali si bolna?« jo vpraša žalostno , Nikander. Halja se trudi z nadčloveškimi močmi, da bi se kazala mirno ter od¬ ločno odmaja z glavo. »Pojdi v kočo, Pavlek se je zbu¬ dil«, nadaljuje Nikander, odpiraje vrata. »Padi na kolena, priznaj, ni še prepozno, je šepetal Halji neki notranji glas. Priznaj, da si ubijalka !. . . Jaz ubijalka?« vpraša z grozo Halja sama sebe. In čudno, da je ravno sedaj, v tej minuti, ona pojmila smisel te besede, ki se je postavila pred njo v vsej svoji grozi; še le sedaj je prav za prav spoznala svoje zločinstvo. »Jaz ubijalka, — 248 — ne, rajše smrt, nego priznati to pred možem, rajše smrt, nego počakati, da ti povedo, da si ubijalka. Da, rajše smrt! ...« Zibala je dete ter se pazljivo ozi¬ rala po mavhi. Zdelo se ji je, da se je od tam slišal tih, komaj slišljiv peklen- skp smeh pokojnega moža : »Ti si ubi¬ jalka !« Jasno je razločila te besede v tem porogljivem, groznem smehu. Začelo je svitati. Začuje se praz¬ nični odmev zvona. Nikander se jame odpravljati v cerkev. Zatisnivši oči in potuhnivši se, ka¬ kor bi spala, je Halja ležala na postelji. Njeno bledo in izmučeno lice je kazalo, da nekaj težko pričakuje. Bilo je toplo, jasno majnikovo jutro. Solnčni žarki so veselo prodirali skozi okna v Nikandrovo kočo; maček je godel ter se grel na oknu; z dvorišča se je glasilo neumorno ptičje petje. Halja je napeto poslušala in njena groza pred lobanjo se je jela vedno bolj in bolj izgubljati. V tem, da je pes pri¬ vlekel nazaj zavrženo mavho, je Halja videla sedaj nekaj preprostega, navad¬ nega, ne pa nadnaravnega in fatalnega, kakor se ji je zdelo po noči. Komaj je Nikander, odhajaje v cerkev, zaprl vrata za seboj, je Halja — 249 — urno skočila s postelje, pogledala in .. . v glavi se ji je zavrtelo. »Tako hoče usoda!« vzdihne s te¬ žavo; »mavho je vzel seboj. Ko bi je ne bil vzel, zdrobila bi te, odurna lo¬ banja!... Kaj pa sedaj? Usoda!...« »Pohiti za njim, vrni ga nazaj, od- krij mu vse, skesaj se, ni še prepozno!« šepeta ji neki notranji glas. »Nikdar, nikdar!... Rajše smrt!« reče ter zacepeta zlobno z nogo, in ka¬ kor prestrašena, da ne bi spremenila svojega sklepa, kakor boječa se tega notranjega glasu, Halja vročinsko urno pograbi vrv, naredi zanjko ter pozabi na vse na svetu; podpirana z jedno samo mislijo, z nenaravno razdraženim licem, vrže si zanjko na vrat. Minilo je nekaj minut in v Nikandrovi koči je viselo poleg brezskrbno spavajočega otroka zasanelo truplo Ilaljino. . i \ '} Jetnikovi otroci Ruski spisal Vas. Nemirovič-Dančenko / \ 9 I. Mahmudka. a poslednje turške vojne se je po noči na novega leta dan med našinci (Rusi) in Turki močno streljalo. Za kak kilometer od bojne vrste oddaljena, sta sedela v turški vasi na stopnicah dva kozaška častnika. »Nit, kako, Ivan Tomič! .. . ali ta novoletna noč ni v resnici krasna?« reče mali debeli polkovnik šibkemu ma¬ jorju, čegar roka je visela na obvezi... Sedela sta 'na balkonu turške hiše. »Ba!.. . Od doma ni nikakih novic.« »Mene to nikakor ne vznemirja. Jaz poznam našo vojaško pošto. Vse- kako pa bi bilo le dobro vsaj z jednim — 254 — očesom pogledati domu. Zlod vedi! Božič smo praznovali na Šipki, novo leto tukaj ... A tam sedaj gore sveče, ptroci veselo poskakujejo. Vaša Alek¬ sandra Petrovna je sedaj pri naših. Govori o nas. Tudi oni so močno vzne¬ mirjeni, čemu ni nikakega pisma. Kako naj vendar pišemo, ko le na vrat na nos lezemo naprej. Nu, kaj je z vašo roko ?« »Nekoliko je pohabljena.« Noč je zagrinjala pokrajino. Samo v vaških oknih so migotale luči. Nakrat pa se prikaže na ulici rudast ogenj, ka¬ teri, prodiraje temo, je spremljalo neko brkasto lice. »Pantelejev !« zakriči polkovnik v srneru proti ognju. Nosilec baklje krene na dvor. Takoj na to zarezgeta pred častnikoma konj, teptaje s kopiti sneg, ki je ležal naokrog. Kozak, sedeč v sedlu, je po¬ besil bakljo, tako, da so se črna po- vesma dima vila okrog njegove roke ter se počasi in okorno vspenjala kvišku. »Kam pa?« »Na prednjo stražo, vaše bla¬ gorodje.« »Kaj je tam?« »Začeli so ondi streljati.« — 255 — »Pojdi ter reci, ako se ni zgodilo kaj važnega, naj ne odgovarjajo Tur¬ kom. Ko se dovolj nastreljajo, že pre¬ nehajo. A kaj pa je tu zopet ?« Z ulice prihiti na dvor nekoliko vojakov. Pantelejev dvigne bakljo: vo¬ jaki so imeli nekoga v svoji sredi. »Zgani se, zgani, gologlavec.. . vi ogo¬ ljeni zlodji nikdar ne daste miru,« je bilo slišati med njimi. Očitno še niso videli svojega višjega. »Tu imaš, da boš vedel, jaz ti pomorem s kopitom.* »Otroci, kaj je to?« vpraša pol¬ kovnik. »Turka smo pripeljali. Na poti smo ga zajeli; skril se je pred nami v grmovje.« »V grmovje?« »Čepel je skrit v grmovju. Poročnik Vasiljev je ukazal vjeti živega in ga pripeljati vašemu visokoblagorodju. Ime mu je Mahmudka.« »Posveti semkaj, Pantelejev!« Kozak krene bakljo k tolpi. Baklja je sipala svojo rudasto svitlobo narav¬ nost v lice z vzbočenim nosom ter si¬ vimi ščetinastimi brkami. Preko čela se mu je raztezala brazgotina še skoro sveže rane; nad njim je turban, zvit iz kosca šotorovega platna, štrlel kvišku kot . nekaka umazana gruča. Plašč — 256 — »Mahmudkov« je bil iz žoltega sukna in velblodove dlake. »A. — to je častnik,« se obrne pol¬ kovnik k svojemu prijatelju. Major ga je uporno in pozorno ogledoval. »A pri vsem tem še znanec. Mar ga ne poznate? Tu ima rano, a na levi roki ima odsekana dva prsta. Pokažite mi njegovo levo roko.« Najbližji vojak prime »Mahmud- kovo« roko ter jo dvigne. »On je to, Mehmed - bej ... njih polkovnik.« Škoda! Zbežal je iz ječe. General da, žal, povelje, da ga vstrele. Kje se je tu vzel? — Škoda ! Nit, fantje, spremite ga k meni. Samo jeden naj tu ostane, ostala dva pa urno nazaj.« Mehmed-beja vodijo v sobo. Vojak s puško v roki stopi k vratom. Turek je bil orjaške rasti, sključen, širokopleč. Imel je že čez 50 let. Otožno so zrle njegove oči izpod sivih, ježečih se obrvij; sive ščetinaste brke so se mu tresle, kakor bi hotel nekaj reči, toda premagal se je. Noge je imel zavite v opanke. Plašč je imel raztrgan in na jednem mestu pri rami je bila opa¬ ziti kri... — 257 — »Kaj to pomeni?« »Kirilov, vaše visokoblagorodje, ga je za grmom ranil z bodalom.« »čemu to?« Ker so klicali nanj po ruski: izlezi, ogoljena glava, toda on je godel kakor bober v travi. Tu pa ga je Kirilov raz¬ jarjen rahlo zbodel. Na tojeMahmudka takoj zlezel izpod grma.« »Semen! podaj mu stol.« Jetnik, položivši roko na srce, na usta in glavo, sede. Njegovo lice je dobilo še bolest- nejši izraz; vidno ni pričakoval nič do¬ brega od svojih novih gospodarjev... Velik zakrivljen nos mu je nekako visel nad ščetinastimi brkami. Tudi glava mu je nekako zlezla med ramena. II. Zaslišanje. Ivan Tomič je precej dolgo služil na kavkazki meji. Tam se je naučil na polovico govoriti turški, tako da ni po¬ treboval tolmača. »Zdi se mi, da se že poznamo?« je začel po turški, »vi ste polkovnik Mehmed-bej?« Turek otožno pobesi glavo ; bil je nakrat ves omamljen. 17 — 258 — >; Nemara se motim; nemara ste nekdo drugi?« se je izgovarjal oni. »Nikdar ne lažem!« odvrne jetnik. »Včeraj sem zbežal iz Kazalnika, danes so me vaši vojaki našli. Peš daleč ne uideš« — pri tem mu bolestni smeh za¬ igra na licu — »zlasti ako imaš glavo in nogo ranjeno. A sedaj pa še roka!« »Ali veste, da po bojnem običaju...« prične major. »Čemu mi pravite to? Moč je na vaši strani, vi ste zmagovalci — uka¬ žite me umoriti. Vedel sem, čemu se izpostavljam, ko sem sinoči zbežal iz hiše častnika, ki me je vzel k sebi. Kaj za to, zgubil sem igro in sedaj moram umreti... « Ivan Tomič, ganjen po jetnikovih besedah, nadaljuje mehko: »Povejte mi, ali se vam je godilo slabo ?« »Ne.« »Stiskali so vas?« »častnik, pri katerem so me nasta¬ nili, je bil kaj velikodušen človek. Pre¬ pustil mi je svojo posteljo, nasitil me in napojil. Ravnal je z menoj kakor brat, ne pa kot sovražnik.« »Ali ste se bali, da bi se vam v Rusiji godilo slabo?« — 259 — »Ne. Vem, da Rusi prijazno rav¬ najo z jetniki.« »Čemu ste torej zbežali?« »Kaj je vam to mar? Sedaj sem v vaših rokah, učinite torej, kar vam je drago ! Samo ne odlašajte... Urno !...« in nekaj podobno zamolklemu lajanju je zahripalo v Turkovih prsih. Zopet je nizko pobesil glavo. »Kaj vas je vleklo od nas? Turki se povsod umičejo, med vami razgraja glad, narod vstaja ter beži strani. Ali bi ne bilo bolje počakati? Vojne bo kmalu konec. Vi bi se lahko kmalu vrnili domu.« »Domu. .. kje pa je moj dom?« »Kako to?« »Kako naj najdem svojo rod¬ bino?... Saj vem. Prišlo je povelje iz Stambula: vsi naj odrinejo v Malo Azijo. Moji tudi odidejo, kam? Kako naj jih najdem? E! čemu govoriti po nepo¬ trebnem ? Storil sem, kar sem smatral za svojo dolžnost. Smrti ne uideš — kar ti je namenjeno, to se izpolni. Vsakdo živi dotlej, dokler mu je odlo¬ čeno. Jaz nisem radi sebe...« Na to Turek umolkne ter mahne z roko. »Rekli ste rodbina? — Imate tudi rodbino?« omeni nekako zamišljeno Ivan Tomič. 17 * — 260 — »Srečen vi, ker ste še živi ter jo zagledate. — Srečen ste, da vas niso ujeli.« »Radi vaše rodbine vas torej pro¬ sim... Imate li otroke?« Turek pobesi glavo še niže. Za minuto je trajalo molčanje. »Koliko imate otrok ?« ponovi vpra¬ šanje Ivan Tomič. »Štiri«, zašepeta potihoma Meh- med - bej. »Velike ?« »Vsi so še majhni... Najstarejši ima šest let...« »Jaz tudi imam otroke — šest,« reče kakor sam sebi major. »Pet mesecev jih že nisčm videl. Jokali so se, ko sem odhajal. Najmanjši ima jedno leto, zapustil sem ga na ma¬ terinih rokah. Žive vsi ondi pod Adri- janopoljem. Imam gospodarstvo, vino¬ grade ... Tam je tako prijetno. Kaj, mislil sem si, odrastejo pri meni, pred mojimi očmi... A tu pa ta vojna ; bodi proklet on, ki jo je povzročil! Komu pa je bilo treba naše krvi, sreče naših otrok ?« »Da, komu je treba vojne?« mu pritrdi Ivan Tomič. »Moja služba mi je j edini vir dohodkov. Ko bi padel, kdo bo redil mojo rodbino?« — 261 — Zaslišanje se je nehote spremenilo v razgovor o rodbinskih zadevah. Major preloži ta razgovor polkovniku, ki se je tudi kazal ganjenega ter se močno zanimal za jetnika./ »Recite mu, Ivan Tomič, ko bi imel svoje otroke rad, da bi se bil mirno napotil v Rusijo in vrnivši se čez nekolikb mesecev, bi jih odgojeval dalje... par mesecev še ni večnost — otroci bi s tem ničesar ne zgubili.« Mehmed-bej se bolestno nasmeje. »Ko bi naše žene in rodbine ve¬ dele, kakšni so Rusi, pa bi mirno ostale na svojem mestu ter čakale na vas. Ukvarjale bi se še na dalje z gospodar¬ stvom in z izrejo otrok. Toda, evo, še nekoliko dnij in vsi Turki zbeže od¬ tod. Brž ko se vaši oddelki prikažejo v Gedimkivi, se takoj izprazni ves Adrijanopolj. Ostanejo samo kristijanje. Vprašali ste me — začne nakrat ganjen -— čemu sem zbežal od onega dobrega častnika? Zbežal sem radi svoje rod¬ bine. Hotel sem ji priskočiti v pomoč. Ženo in otroke sem hotel rešiti. Vam je to lahko povedati. Toda ali pa veste, kaj se sedaj zgodi ž njimi? Žena od strahu zapusti svoje gospodarstvo, Sad¬ nike !... Te si osvoji nekak Grk ali Armenec. Ona sama pa z otroci odrine 262 — v Stambul. Vlada ji ondi ne more po¬ magati, odkod vzeti denar? Sto tisoč naših rodbin živi ondi v revščini in po¬ manjkanju. Prepeljejo jih na azijatsko obrežje, v Skutari, ter jih puste ondi. Kaj naj ondi počnejo ? Ostane jim samo jedno — moji otroci so zdravi in zali — prodati jih v tuje hareme in reveži kmalu pozabijo ime svojega očeta... Odgoje jih majhne za to, da vse svoje življenje ostanejo sužnji, dekleta pa za to, da jih prodajo kakemu starCu v Aleppo ali v Damask. Žena — ta se nekoliko pojoče, natarna, na to pa zaide sama v kak harem. Ko se Čez jedno leto vrnem — kaj najdem? Po otrocih niti sledu, po ženi niti sluha. Od gospodarstva ne ostane niti stebelca in v moji hiši se bo šopiril tujec. Vprašate me, čemu sem zbežal? Radi tega, ker me je glodala tuga .. . Vso noč sem prejokal, predno sem zbežal. Vedel sem, da se izročam smrti v na¬ ročje. Ali pa mar to ni vsejedno? Živeti ali umreti ? ... Ako bi se mi posrečilo, rešim otroke, ako ne, —' pa umrem... Usoda ! Smrti se ne bojim ...' Videl sem dan za dnevom smrt pred seboj in na¬ vadil sem se zreti ji mirno v obraz. Samo to je grozno, da oni bodo tam brez pomoči, gladni, nesrečni... Grozno 263 — je .to, ako si jim blizu, pa jih ne moreš rešiti...« Stari Turek potlači glavo v dlani ter še zjoka pred ganjenima častnikoma. Polkovnik poskoči, prekorači so¬ bano, otare si nekaj z očij, kar se je bilo nepričakovano pojavilo ondi, ter se razjezi na samega sebe. »Zlod vedi kaj!...« mrmra sam za-se, »tega je še manjkalo, da naj po¬ stanem baba...« Pogleda Ivana Tomiča; tudi ta je sedel ves bled ter čečkal s prstom po mizi... »Da, vojna je strašna, grozna stvar!« reče sam sebi Ivan Tomič, ne zmene se za nikogar. »Do pričetka vojne sem živel doma,« povzame zopet Turek, »vsi otročiči so se rodili pred mojimi očmi; dan za dne¬ vom sem jih opazoval. Videl sem. kako so rastli, kako se je razvijal njih razum od tega časa, ko so me prvič spoznali, ko so pričeli govoriti... Vse to imam še sedaj živo v spominu... Te njihove slabe nožiče -• oni sedaj odpirajo usta kakor mladi ptiči v gnezdu. Kdo jim da jesti... Mati? — njej sami grozi poguba... Bilo je...« Zopet ni končal, ni mogel... — 264 — »Prav tako kakor pri nas, Ivan Tomič . .. Prav tako !« reče polkovnik ter dirja ganjen semtertje po sobi. »Kaj si počneva ? Mislim, da ga jutri odposljeva h generalu?« »Resnica... Razume se, da jutri...« »Naj ostane vsaj danes pri nama.« »Resnica, vsaj danes... Naročim Semenu, naj pripravi postelj... Štirje otroci — uprav tako kakor midva tukaj!« »A general nemara kratko zapove, da ga vstrele?« »Hm ... da... kaj je nama početi!« »Gnusna je ta vojna, omeni pol¬ kovnik. Ničesar ni gnusnejšega.« »Ako razumevate to od te strani... pa je to res .. . Toda .. . uniforma, ve¬ dite !... In ta prisega! Zlod vzemi vse to!« odvrne kakor v snu tovariš. »Do jutri zbeže vse take misli!... Srce je že brez tega kakor v kleščah... Vpra¬ šajte ga, ali pije vino? Povečerjamo.« III. Sanje. Jetnik se vleže spat s polkovnikom in Ivanom Tomičem v jedni sobi. Kmalu je vse utihnilo. S početka so še v temi doletavali sem odmevi — 265 — strela. Turki se niso mogli kmalu po¬ miriti, in dasi jim naše straže niso od¬ govarjale, so vendar-le pošiljali krogljo za krogljo. Toda naposled jim je jelo tudi to presedati. Noč. Ivan Tomič ne more zaspati... Dolgo se je obračal pod plaščem, s ka¬ terim je bil ogrnjen, odrival ga, pa si ga zopet ogrnil. Že kakih desetkrat je segel po starem časopisu, da bi čital, pa ga zopet odložil ter zrl onega kri- vonosega Turka in poslušal, kako je zmedeno govoril v spanju. Hotel je dati svojim mislim nekako drugo smer, te pa so se vračale neprestano k jednernu in istemu predmetu... Tudi takrat, ko je konečno zatisnil oči ter je njegovo dihanje postalo pra¬ vilno, je delovala njegova misel nepre¬ stano na tem predmetu. Videl je v sanjah otroke, ne nesrečne, zavržene otroke onega jetnika, marveč svoje otroke, nad katerimi je bdela skrbna mati. Njegova misel je zletela v daljavo nad tisoč verst... Kakor bi niti ne bilo teh bojev, teh brezštevilnih mrličev, tega morja nesreče. Ivanu Tomiču se je sanjalo to-le: Mala sobica. Notri dve v postelji. Nad njima snažne zavese, čuje se enakomerno dihanje. Ivan Tomič odgrne 266 — jedno zaveso. Njegovi deklici je bilo vroče. Odvrgla je raz sebe odejo, po¬ ložila navzkriž male, debele nožiče in vsa rudeča z napol odprtimi nežnimi ustnicami spi brez snu. Utrudila se je šegavka. Ves dan je tekala semtertje. Kotala se je z griča, vse svoje ljubljene kokoši in petelina splašila, golobe na¬ krmila in z bratom se sprla Evo, sedaj je založila roko pod glavo. Zdi si, da sedaj pa sedaj odpre oči, pa jih zopet zatisne, a na to, zagledavši sklonjenega očeta nad seboj, se prisrčno nasmeje ... Dolgo, dolgo gleda on na njo ter se sam smeje. »Spi, moja predraga... Spi, golo¬ bica,« je zašepetal. — »Glej, kako so se ji lasje na glavi spoprijeli v kodre — mokri so... Gotovo ji je vroče.« Druga posteljica. Ah, ti mali paglavček ... Nima še dveh let, pa je že ves opraskan. Sedaj se stepe z mačko, sedaj se spoprimeta s sestrico. Na licu ima same sledove mačkinih krempljev. Ivan Tomič ga gleda. Fantek ga ne sliši. Nekako debel je ta dečko Ivana Tomiča. Ročice, nožiče in vrat so kakor bi bili z nitmi prevezani. In to ličice, tako rudeče in okroglo, kakor bi se mu bilo omotalo okrog nosu; nos pa čepi sredi njega — 2i67 kakor nekak okrogel gumb... Na okrogli glavici ima belkaste lase. Evo, na laktu ima jamico. Ali ga naj polju¬ bim ? Zbudil bi se. Nu, tako torej ! Spi... Pestunja Markova hrope v kotu. Uprav, kakor bi maček predel. Ivan Tomič gre po prstih v drugo sobo. Tam spi starejši dečko. Ima že 6 let; on že nekako prezirljivo zre na sestrico in bratca. V nenavzočnosti očetovi spi z materjo v jedni postelji. Okrogla miza stoji pred posteljo. Soproga je nekaj čitala, predno je šla spat. — Tu visi njegova slika, druga je na mizi. On je tu povsod — povsod. Niso ga pozabili, in Ivan Tomič se hvaležno sklone nad spavajočimi svojci. Ko bi bil sedaj nekdo pogledal Ivanu Tomiču v obraz, bil bi videl, kako radosten nasmeh počiva na licu suhega in dolgega majorja, ki je bil potegnil na-se plašč, izpod katerega molita dolgi nogi. Tako radosten, da bi tega ne pre¬ nesel stari krivonosi Turek, ki je ležal tu v težkem snu. Njega še niti doslej niso zapustile bolestne misli. Metal se je z jedne strani na drugo kakor v mukah. Major se je zbudil, odrinil plašč ter sedel. Turek še ni spal, marveč sedel s polkovnikom za mizo. — 268 — »Nu, Ivan Tomič, vi ste navzlic novemu letu nekako dolgo spali!...« »Resnica... imel sem čudne sanje...« »Tudi vi ste imeli sanje?...« seže mu polkovnik v besedo, globoko ganjen. »Uprav kakor jaz.« »A, Bog ve, kaj se mi vse ni sanjalo. Nikdar nisem pričakoval takšne občutljivosti.« »Ali ni bil temu vzrok jetnik?« »Kajpada... Predočite si... Ali se spominjate mojega paglavčka Vo- lodka ? ... »Kakšno vprašanje?... Saj sem njegov boter.« »O ti!... Glava se mi vrti okrog... Nii, torej si predočite... Vso noč je bil pri meni... Uprav do jutra ... »Daj mi,« me je prosil, »daj mi tega Turka.« čemu? vprašam ga. On mi odvrne na to: »On ima tudi takšne Volodke. Jaz ga spustim k njim.« A vendar se ga včeraj nismo navlekli. »Ne!« — In Ivan Tomič upre svoj pogled v polkovnika. »E... Bodi temu kakor hoče, jaz takoj dam odpeljati Turka. Bog bodi ž njim! Naj general odloči, kaj se ima zgoditi ž njim. Človek bi poleg njega še prišel ob pamet.« 269 — »A jaz bi vas prosil samo za jedno.« »A to bi bilo?« »Hotel bi sam odriniti h generalu.« »A dalje ?« »Ter vzamem tega Mehmed-beja s seboj.« Polkovniku obtiči pogled nekje v kotu in ne gledaje majorja, reče: »Potreboval bo konja.« »Imam dobrega, turškega, katerega smo zajeli.« »Nimam ničesar proti temu. Ni¬ česar ... Pismo izročite generalu . . .« konča že povsem uradno polkovnik. IV. Ivan Tomiček prestopek. Mehmed-bej, še zmerom otožen, dospe kmalu na to v spremstvu Ivana Tomiča k našim prednjim stražam. Iz mraka se prikaže nalik gori Kozak na konju, stoječ na straži. Dva sta ležala poleg njega. Njiju konja sta bila privezana h kolu, zabitemu v zemljo, ter mirno grizla seno. Zagledavši čast¬ nika so Kozaki gibčno poskočili na noge. »Bratje, kam drži ta dolina?« reče, kazaje globok jarek, ki se je tu pričenjal. — 270 — »K samim Turkom, vaše blagorodje.« »Ali jih niste videli danes v tem jarku ?« »Ne, ne. Sedaj so tiho ter mirno sede. Sinoči so bili močno nemirni, toda sedaj, hvala Bogu, jih je srečala pamet.« »Nepotrebno je to streljanje!« Ivan Tomič zapove Turku, naj mu sledi ter odrine proti jarku, čez minuto ju dohiti Kozak na konju. »Kaj hočeš?« »Radi naključja, vaše blagorodje! Utegnilo bi se kaj zgoditi. Saj Turki niso daleč ...« »Ne, ni treba, ni...« »Jetnik je z vami. Utegnil bi zbežati.« »Ne, ni treba. Vrni se nazaj.« In Kozak se je vrnil. Za pol ure sta jezdarila molče. Konečno je Ivan Tomič obstal. »Glejte, Mehmed-bej! Od tod ni več daleč k vam... Zbežite proč k Adrijano- polju k svojim otrokom, razumete ? Tudi jaz imam otroke... Nu, kaj pa vi?... Urno, urno!... Samo ne odlašajte ... Utegnil bi si še premisliti.« Turek je v pravem pomenu besede okamenel. Samo oči so mu bliščale; očividno ničesar ni razumel. — 271 — »Pravira ti, zbeži k svojim. Ali čuješ, Mehmed-bej. Ali urno! In predno se je Ivan Tomič mogel spametovati, se skloni Turek ter mu poljubi roko. »čuj, Rus... povrniti ti tega z ni¬ čemur ne morem... Da bi tudi ti prišel v takšen položaj in se srečal s tako dobrim našincem, kakor si ti, tega ti želeti ne smem .. . Zapomni pa si jedno : Bog je jeden. Vere so različne, Bog pa je jeden! Tebe se bodem jaz in moji otroci spominjali, dokler bomo živi, kako si ti po božje ravnal z menoj. Z Bogom, Rus! Z Bogom!« In kakor bi se bal, da bi si Ivan Tomič premislil, je krepko oplazil konja ter zginil. Počakavši nekoliko minut, vrne se major nazaj. Ko se približa naši prednji straži, steče mu prejšnji Kozak naproti. »Prav si imel... Turek mi je zbe¬ žal.« Po teh besedah upre Kozak v majorja svoj pogled. »A kaj, pusti ga!... Saj že itak ne vemo kaj početi z jetniki!« Polkovnik je hodil strašno razčiljen iz kota v kot, ko se je vrnil k njemu Ivan Tomič. »Nil?...« »Zaprite me! Pustil sem jetnika zbežati...« - 272 - Polkovnik skoči k njemu, ga objame in poljubi. ■»To bode lep dar Volodku za novo leto... Sedaj me on, paglavec, ne bo toliko v sanjah prosil.« »Na vsak način se to mora pri¬ javiti.« »čemu ?« »Toda papirji?« »Tukaj le so v peči! Sežgal sem jih ... Mislim si, kako on, revež, sedaj ... veselo skače k svojim...« Kazalo. Stran 1. Rusinja. Pripovedka iz novejšega časa. Srbski spisal Gjuro Jakšič. Poslovenil Podravski'. 3 ,2. Prve rože. Češki spisal V. Beneš-Tre- bizsky. Poslovenil Z. Ž. Trbojski ... 71 3. Mala igra. Povest. Ruski spisal J. N. Potapenko. Poslovenil Krutogorski . . 99 J'. Stara pestunja. Poljski spisal M. Balucki. Poslovenil Podravski .... 197 5. Maščeval se je. Ruski spisala Evge- nija Ribalenko-Kotyrlo . 235 6. Jetnikovi otroci. Ruski spisal Vas. ^ Nemirovič-Dančenko. I. Mahmudka. 253 II. Zaslišanje . 257 III. Sanje. 264 IV. Ivan Tomiček prestopek . . . 269 V • N ' ' v NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA