HORUK po naši
beli  Ljubljani
Začelo se je že v ponedeljek. Kljub temu, tla je kazalo na sneg že nekaj dni, je udarilo kot iz »neba«. Pričel je padati sneg. Sprva so Ijudje zmajevali z glavo: »Sredi marca — za dan žena«. In še: »Spet bo plundra«. Sneg pa je padal in padal. še v torek podnevi in po-noči, v sredo zjutraj. Slabo splužene ceste so ostale brez avtomobilov, pešci in avtobusi pa &o kraljevali po njih. Nekateri zlobneži so ce-lo vzdihovali: »Pa jo imamo, našo BELO LJUBLJANO.« Ta ali oni je s kompasom iska1 svojega »fička« in ga ponavadi našel, kljub temu, da je prej odkopal še kakšnega poleg.
Z avtom na cesto — pa je bil kar herojski korak. Tako dobro zaupati v mimoidoče fi-zične moči, je bil res pogum. No pa so se vse-eno, čeprav nekateri neradi, odzvali vabilu osamljenega voznika in malo porinili »fička« do prvega ovinka. Ker se jim je potem mu-dilo za temi ali onimi »zelo važnimi« oprav-ki, so jih pač zamenjale druge fizične moči.
Za lopate šmo poprijeli skoraj vsi. Ker imamo mladi največ moči in prostega časa — mimogrede za preživljanje le-tega je sila mi-nimalno poskrbljeno — smo na pobudo OK ZSMS pričeli z akcijo čiščenja snega: mno-žično in organizirano. Sprva smo se zaradi po-manjkanja »lopat« zaskrbljeno ozirali v nebo in se močno bali, da se bo sneg prej stopil.
Lopat pa ni in ni bilo! Na številnih zase-danjih različnih štabov jih tudi niso imeli. V občinski zgradbi jih je sicer nekaj bilo, pa kaj, ko so bile še te zaklenjene in seveda bolj primerne za »štihanje« kot za premeta-vanje snega.
Zato smo tudi mi mladi sedli in sesta-vili štab. Povprašali smo v delovnih organi-zacijah in si kaj kmalu priskrbeli lopate, na-menjene sicer bolj urejanju zelenic, vendar so se v novih rokah izkazale tudi v snegu. 2e naslednji dan smo mladi lopate in druge to-vrstne pripomočke prinesli kar od doma. O tem, ali je v tem času, oče ali kak drug so-rodnik ali sosed »šaflo« pogrešal ali ne, raje nismo razmišljali.
Uspešno, kljub vsem začetnim težavam. smo dobro zastavili in pod nadzorstvom ko-munalne službe odmetali marsikateri kos be-lega nameta. Kar pa je tudi važno: delali smo množično in zagnano. Razdeljeni smo bili na skupine — brigade in najbolj marljive so do-bile priznanje. Izpod naših lopat se je mar-sikdaj pokazal »fičko«, katerega je morda lastnik iskal, čisto na drugemu koncu bele Ljubljane. Slab začetek — dober konec. Pa pravijo, da nismo za delo ...
Stojan Hribar