Ivan Steklasa: Padec Krupe leta 1565. 169 IX. Zdaj gore med nama Meje so visoke, Doli so in re"ke Sumne in globoke. V mislih vnet poljubljam Lice ti cvetoče, In ob tebi zabijam Vse boli pekoče. Kaj mi je višina, Kaj mi je nižava ? Saj jih lahnokrili Duh moj le preplava! Pozdrav ti pošiljam Iz srciC globine, Pozdrav svoj iskreni Iz hladne" tujine! . . . Alastor. ^-P5^: Padec Krupe leta 1565. Spisal Ivan Steklasa. dražestni dolini reke Une je poleg Bihača izvestno najvažnejše mesto Krupa, ki se je do konca 13. veka zvala Pset, kesneje pa le Krupa, bržkone po potoku Krupnici (Krušnici), ki teče mimo mesta. Kakor Pset, tako se je delila tudi Krupa na dve mesti, na gorenje in dolenje, kar nam dokazuje slika v potopisu Slovenca Benedikta Kuripešiča z leta 1530. in tudi druge listine iz 15. veka. Kraj krupski pa je poznat že za domačih vladarjev hrvaških. Tako nam je znan psetski župan Miroslav iz leta 1072., a druge listine dokazujejo zopet, katerim plemenom je vladalo mesto Pset, ki je bilo iz početka župansko, kesneje pa kraljevsko mesto. Od konca 13. veka so bili gospodarji v Krupi knezi Baboniči. Prvi se je zval Babo Babonič, ustanovitelj mesta Blagaja na Sani, pritoku Une, toda pozneje so se Baboniči zvali tudi Blagajski ali Blagaji. Le-ti velikaši so prav tako znameniti za staro dobo hrvaške zgodovine kakor Zrinjski in Frankopani, ako ne še bolj, zakaj sami kralji so jih zmatrali za prve velikaše na Hrvaškem. Saj so se raztezala njih posestva od štajerske in kranjske meje daleč doli proti Bosni preko reke Vrbasa. V borbi proti hrvaškim kraljem italijanske krvi, sosebno proti Karlu Robertu (od leta 1300. do leta 1341.) in Lu-doviku Velikemu (od leta 1341. do leta 1382.) za pravice hrvaške kraljevine, izgubili so sicer precej posestev, ali ostalo jim je še toliko, da so bili še vedno najodličnejši med velikaši hrvaškimi. Ze po njih letnih dohodkih moremo soditi tako, zakaj njih imenja so jim nosila na leto do 120.000 cekinov. To so za one čase ogromni dohodki, kakeršnih niso imeli mnogi nemški knezi. Bilo je iz njih obitelji tudi 170 Ivan Steklasa: Padec Krupe leta 1565. nekoliko banov, in tak6 so odločevali v vseh važnih dogodkih Hr-vaške, Ogerske in Bosne. Sosebno se je proslavil Štefan Babonič, ki je bil tudi upravitelj Štajerske od leta 1254. do leta 1260. za kralja Bele III. (IV) Arpadoviča.x) Koncem 13. veka so si razdelili Baboniči svoja velika in prostrana posestva, utemeljivši več obiteljskih gran. Posebno so važne tri grane, namreč : knezi Blagaji po mestu Blagaji na Sani, knezi Vodički po Vodičevem, mestu poleg denašnjega Do-brlina, in knezi Kostajniški in Krupski. Praded krupske grane je bil Štefan, sin Babe, ki se spominja kot ban leta 1294. do leta 1316. Imel je štiri sine: Dijonizija, Pavla, Jurija in Ivana ter hčer Katico, omoženo v prvem zakonu z grofom Henrikom Ortenburškim. Dijoniziju in Pavlu je podelil kralj Ludovik Veliki leta 1360. z novo darovnico kraljevsko mesto Krupo na Uni za njega vojne zasluge. Ali knezom Baboničem Krupskim ni bilo sojeno vladati dolgo. Leta 1370. sta živela samo še brata Dijonizij in Pavel, a poslednji, tudi brez otrok, zapustil je ves svoj del v Krupi in okolici bratu Dijoniziju, in ako bi ta ne imel potomcev, svojim bratrancem, sinovom Dujma, kneza Blagajskega. Dijonizij in Pavel sta bila oženjena z groficama Ortenburškima, in sicer Dijonizij z Ano, hčerjo Otona, in Pavel z drugo Ano, hčerjo Majnarda, deželnega glavarja kranjskega leta 13311). Pavel knez Krupski je živel še leta 1382. Po letu 1370. je dobil sina Pavla, ki je bil poslednji iz rodu knezov Baboničev Krupskih. Bržkone se je bil oženil z neko kneginjo Frankopansko, ker so si Frankopani po smrti Pavlovi prisvajali Krupo, kar je bilo mogoče le vzpričo rodbinskih zvez. Ali pravi nasledniki v posestvu Krupi so bili po prvotni oporoki Baboniči Blagajski; zaradi tega so se pojavile med obema mogočnima rodovinama hude borbe, ki niso škodovale samo obema porodicama, nego sploh vsemu narodu hrvaškemu. Prav takrat so se borili Hrvatje proti svojemu kralju Sigismundu (od leta 1385. do leta 1437.) za svoje pravice in za samostalnost hrvaške kraljevine dolgih 25 let (od leta 1384. do leta 1409.). Med temi borilci za samostalnost so bili tudi knezi Blagajski; zlasti znamenit je v teh borbah knez Štefan, ki je združen z bosenskim kraljem Tvrdkom I. (od leta 1376. do leta 139I.) zbral vse odličnejše velikaše hrvaške proti Sigismundu. Ker Zrinjski niso bili v njegovem taboru in so se tudi že prej v dolgo časa prepirali, napadal je Štefan Blagajski tudi posestva Zrinj-skih knezov. Iz teh prepirov pa je imel najhujši sovražnik krščanstva — Turek največ koristi. Knezi Blagajski se namreč tako spozabijo v neukrotni jezi svoji, da pokličejo leta 1400. proti Frankopanom Turke *) Smičiklas, »Poviest Hrvatska«, I., str. 355.—357- Ivan Steklasa: Padec Krupe leta 1565. 171 na pomoč, kateri so že takrat prav pogostoma napadali Bosno. Leto-pisec Megiser (Annales Carintiae, str. 1191.) trdi to izvestno; tudi zgodovinar kanonik ljubljanski Ludovik Schonleben pripoveduje v svoji zgodovini grofov Blagajev,J) da so se Hrvatje še za njegove dobe leta 1680. v pesmih spominjali nesreče, katero so takrat provzročili kraljevini hrvaški knezi Krupski. To je zajedno najboljši dokaz, kak<5 strašni so bili ti turški napadi, katerih se je narod spominjal toli živo. Valvasor (XII., 120.) pa poroča, da so Turke navabili v pounske kraje Krupski knezi šele leta 1464., kar pa ni verjetno, ker je bil takrat gospodar v Krupi Martin Frankopan, ki gotovo ni zval Turkov na pomoč. Ali knezi Blagaji niso morali braniti Krupe samo proti Franko-panom, nego tudi proti kralju Sigismundu, proti kateremu so se Blagaji še vedno borili za slobodo domovine svoje. Kralj Sigismund jim radi te oporbe vzame leta 1396. Krupo in Ostrožac ter da oba gradova bosenskemu banu Vukcu. Proti tej odloki se vzdignejo vsi Blagaji, v zlasti odločno pa je zagovarjal pravice svoje rodovine Štefan Bla-gajski, sin Dujmov, kanonik zagrebški, toda ni uspel. Krupo zasede leta 1410. za kralja Sigismunda banska vojska. Tako se je izpremenila Krupa v kraljevsko posestvo, in upravitelji so bili odslej v nji župani zagrebške županije kot kastelani. Nekaj let kesneje založi kralj Sigismund Krupo svojemu svaku Frideriku, knezu celjskemu, sinu kneza Hermana, ki je bil po knezih Ortenburških v rodu s knezi Baboniči Krupskimi. Že leta 1429. izroči kralj Sigismund kraljevsko mesto Krupo omenjenemu knezu v neomejeno svojino. Ko je zadnji knez celjski Ulrik leta 1456. poginil po meči Ladislava Hunjada v Belem Gradu, razdelili so si njega ogromna posestva opravdani in neopravdani pretendentje. Posestva v avstrijskih zemljah si je prisvojil večinoma cesar Friderik III. (od leta 1440. do leta 1493., hrvaška pa kralj Ladislav Posmrtnik (od leta 1444. do leta 1457.)- Kar je bilo posestev ob Kupi in Uni, prisvojili so si jih Frankopani, sorodniki celjskih grofov, in Krupo si je pridobil še posebe bogati Martin Frankopan, izplačavši nemškim stotnikom, katere so postavili grofje celjski v tem mestu za poveljnike, neko neznatno vsoto. Ali ker je bila Krupa že prej kraljevsko, sedaj pa samo založeno posestvo, moral jo je Martin Frankopan po posebnem dogovoru leta 1464. zopet vrniti ogersko-hrvaškemu kralju Matiji Korvinu (od leta 1458. do leta 1490.). ') Genealogia ill. et nobilis familiae dom. comitum Vrsinorum de Blagaj. Rokopis grofa Ludovika Blagaja. Tudi v tiskani zgodovini knezov Blagajskih pod naslovom : Rosa Ursina istega zgodovinarja. 172 Ivan Steklasa: Padec Krupe leta 1565. Kralj Matija Korvin poveri nato Krupo radi obrambe proti Turkom z nekimi sosednimi trdnjavicami na gorenjem Hrvaškem senj-skim stotnikom, ki so imeli v pomejnih mestih svoje kastelane, sebe pa zvali tudi stotnike mesta Krupe. Po smrti kralja Matije Korvina (leta 1490.) je prepala stotnija krupska. Po dogovoru med kraljem Vladislavom (od leta 1490. do leta 1516.) in naravnim sinom kralja Matije, vojvodo Ivanom Korvinom, dobi le-ta kot ban hrvaški mnoga kraljevska mesta, med ostalimi tudi Krupo, katero pa kralj že leta 1491. navzlic pogodbi založi banu Ladislavu Egervarskemu. Ali Ivan Korvin ostane venderle gospodar v Krupi, kjer je večkrat prebival v istem času. Leta 1498. je zapisal Ivan Korvin Krupo svoji hčeri Jelisavi. Po njega prerani smrti kakor tudi po smrti njega otrok prevzame mesta na turški meji, med njimi tudi Krupo, kraljevska uprava, postavivši leta 1509. v tem mestu za stotnika Mirka Turaka Heninga. Nekaj let potem dobi Krupo državni kancelar kardinal Tomaž Bakač Erded. Le ta jo poveri v varstvo in uživanje banu Ivanu Karloviču. Ko je pa le-ta prav takrat izgubil vsa svoja posestva v krbavski, lisici in kninski županiji, kamor so bili že predrli Turki, zaželel je Krupo pridržati zase. Zato nastane pravda med kardinalom in banom Kar-lovičem. Po smrti Bakačevi (leta 15 21.) je pridržal Karlovič Krupo, kjer je takrat pogostoma prebival zaradi obrambe proti Turkom. Takrat je držala tudi cesta skozi Krupo s Hrvaškega v Bosno in v iztočne zemlje. Dnč 28. velikega srpana leta 1530. so prispeli semkaj cesarski poslanci do sultana, glasoviti Nikola Jurišič, takrat še stotnik reški in komornik hrvaški, z Josipom Lambergom in tajnikom Benediktom Kuripešičem, Slovencem iz Gorenjega Grada na Štajerskem. x) Gospodar Krupe, ban Ivan Karlovič, vzprejel je poslance že prej vrlo svečano v Klokoči, odkoder jih je spremil v Jezersko in Krupo. (Letopis »Matice Slovenske« za leto 1888., str. 197. in Lo-pašič »Bihač i Bihačka krajina«, str. 205.). Ban Ivan Karlovič je umrl leta 1531., in Krupo so dobili po dogovoru s pokojnim posestnikom knezi Zrinjski, ki so vladali temu mestu, dokler ga jim ni vzel Turčin. 2) Ko je padla trdnjava Jajce leta 1528., bil je Turkom odprt pot do reke Une, na kateri se je razvrstila lepa vrsta cvetočih mestec. *) Potopis Benka Kuripešiča se čita v: Anton v. Gevay: »Urkunden uud Akten-stiicke zur Geschichte der Verhaltnisse zwischen Oesterreich-Ungarn uud der Pforte im XVI. uud XVII. Jahrhuuderte. Wien, 1840« pod posebnim naslovom: »Itinerarium, weg-raysz kon. May. potschaft gen Constantinopel zu dem Tiirkischen keyser Soleyman. Anno XXX.« Pod istim naslovom je izdal Benedikt Kuripešič leta 1531. posebno knjižico. V tej knjižici je tudi slika stare Krupe in drugih važnejših mest. 2) Iz večine so zgodovinski podatki iz starejše dobe mesta Krupe vzeti iz Lopa-šičeve knjige: »Bihac i Bihačka Krajina« str. 197.—210. Ivan Steklasa: Padec Krupe leta 1565. 173 Sedaj je zapretila vsem mestom največja nevarnost, sosebno Krupi, ki ni bila dovolj zaklenjena po prirodi sami. Že leta 1509. prihrumi' pod Krupo do 2000 Turkov, požge trg in most na Uni; vender jih odžene stotnik Mirko Turak, ki se je na vso srečo s svojo vojsko povrnil o pravem času izpod Mutnika, katerega je hotel vzeti knezu Ivanu Kar-loviču. Na svojo nesrečo sami kristjani v teh časih niso bili zložni, in velikaši so se le prepogostoma napadali, kar je bilo Turku le v prid. Leta 1522. in 1523. Turki zopet obsedejo Krupo. Bosenski paša Surim prihrumi na Hrvaško z 2000 konjiki in 5000 pešci ter obsede Krupo. Turki pripeljejo s seboj tudi velike topove in druge priprave za obleganje ter napadajo trdnjavo dolge štiri mesece. Ban Ivan Kar-lovič je bival takrat na dvoru cesarja Karola V., kamor se je napotil, da izprosi pomoči sebi in Hrvaški. Namestnik njegov, kastelan Ivan Novakovič je odbijal turške napade, dokler se ni zbrala krščanska vojska na ostroškem polji. Toliko da je napravila nov most preko Une, pobegnili so Turki kar nagloma. Tudi leta 1524. se prikažejo Turki pod Krupo. Valvasor (XII, 18.) omenja, da jih je bilo 20.000 pešcev in 5000 konjikov, kar je pa neverjetno, zakaj le malokdaj se je zbrala tako velika vojska pod bosenskimi pašami. Kristjanom se je pri tej priliki posrečilo, da so nekoliko prej okrepili posadko v trdnjavi in srečno prebili tudi to obleganje. Sovražnik se je moral sramotno vrniti. Glavna skrb hrvaških velikašev je bila odslej obraniti pomejne trdnjavice. Vse svoje dohodke so porabljali v to zvrho, vender se niso mogli vzdržati v nejednaki borbi. Vedeli so dobro vsi, da je Hrvaška izgubljena, ako pade obrambena črta na Uni. Zatorej so iskali pomoči pri sosedih Slovencih, ki so jim bili vedno verni drugovi v teh žalostnih časih. Ban Ivan Karlovič, gospodar Krupe, prosi pomoči tudi pri kralji Ferdinandu L, katerega so Hrvatje ravnokar (leta 1527.) izbrali za svojega zakonitega vladarja. Vender izdatnejše podpore ni mogel dobiti od nikoder in tako je ostal leta 1529., ko so se Turki zopet spravljali proti Krupi, brez strelcev in brez denarja. Na vso srečo niso prišli Turki pod trdnjavo, zakaj izvestno bi jo bili osvojili že tedaj. Ali nevarnost ni bila zato nič manjša. Saj so se Turki spravljali vsako leto na osvajanja in ravno najrajši proti Krupi, ker so bili prepričani, da jo osvoje najlože izmed vseh trdnjav. Tako se vzdignejo zopet nastopnega leta meseca rženega cveta na Krupo. Ban Ivan Karlovič je bil v največji zadregi, zakaj v krupski trdnjavi je bila maloštevilna posadka in še ta prav slabo oskrbena. Iz Mutnika, kjer je bival takrat, prosil je pomoči generala Ivana Kacijanarja. Svoje pismo, polno grenkih tožeb, sklepa takole: »Ako mi že ne moreš dati česa 174 Ivan Steklasa: Padec Krupe leta 1565. drugega, pošlji mi vsaj stot smodnika!« In prav takrat so Turki kar divjali okolo Krupe, ker se je knez Zrinjski ž njimi nekako pogodil, da puste- njega posestva na miru. Zrinjski je cel6 dovolil svojim ljudem, da so prevažali Turke preko Une. To so bili za Hrvate najhujši časi, in Zrinjski je resnično dvojil, da bi mogli sploh vztrajati v tej borbi proti sovražniku. Ali prav takrat sklenejo hrvaški stanovi, zbrani na zboru v Zagrebu, da se živi nikdar ne podado Turkom, nego da bodo vztrajali v trdi borbi in branili ostanke kraljevine hrvaške do poslednje pedi. Le po tej vztrajnosti in pomoči slovenski se je Hrvaška rešila popolnega prepada, čeravno so jo Turki napadali tak6 pogostoma, da se branitelji čestokrat niso mogli niti oddehniti. Tako naznanijo leta 1531. Biščani stotniku Erazmu Turnu,x) da se pripravlja velika navalna vojska proti Krupi in da s seboj vleče topove in druge priprave za obleganje. Biščani so pri tej priliki za Boga prosili generala Ivana Kacijanarja, naj pomore Krupi, zakaj če pade ona, huda se bode godila ne samo Hrvatom nego tudi Slovencem. Se huje je bilo po smrti Karlovičevi (leta 15 31.) za njegova in ostala mesta na Uni, sosebno za Krupo, zakaj tudi od kralja Ferdinanda, od katerega so pričakovali Hrvatje izdatne pomoči, bilo je ni prav v tem času dobiti zaradi verskih prepirov na Nemškem. Zatorej so se dogovarjali neki velikaši okolo Bihača, ali ne bi rajši priznali Ivana Zapolje za svojega kralja namesto Ferdinanda, Turki bi jim morda potem zanašali, saj ga ravno oni najbolje podpirajo proti Ferdinandu. Ali to so bili dogovori le v največji zdvojenosti; dejanski pa so se vsi, tudi Zrinjski, zložno borili proti splošnemu sovražniku. Zlo je bilo, da se je glas o smrti bana Karloviča prehitro raznesel po vsi krajini. Neki Vlah, po imeni Reko Sudorovič, uporabil je ta dogodek in pobegnil iz Breko-vice k paši bosenskemu, da mu oznani smrt hrvaškega bana. Zajedno razjasni tudi žalostno razmerje krščanske vojske v pomejnih trdnjavah, posebe še o Krupi, katero bi mogel paša popolnoma lahko osvojiti s Cazinom in Ostrožcem vred. Radi tega so morali Zrinjski, nasledniki Karlovičevi, napeti vse sile, da še vsaj nekoliko časa obranijo žalostne ostanke svojih in podedovanih posestev. (Lopašič, »Bihač i Bihačka krajina«, Str. 212.). (Konec prihodnjič.) *) Erazem Turn je bil prvi samostalni zapovednik v Bihači leta 1528. in glavni vojaški zapovednik (generaloberster) hrvaško-pomorskih mej. Leta 1538. je bil član državnega zbora, ko se je razpravljalo o bojnih pripravah proti Turkom, 286 Ivan Steklasa: Padec Krupe leta 1565. Padec Krupe leta 1565. Spisal Ivan Steklasa. (Konec.) rupa je bila po smrti bana Ivana Karloviča posestvo Zrinj-skih, ali posadki v nji je zapovedoval stotnik bihaški. Takratni general Ivan Lenkovič se je trudil, kolikor se je dalo, da pomore vsem posadkam na Uni, toda brez pravega uspeha, zakaj od kralja Ferdinanda L so prihajale le neznatne denarne podpore. In kako bi se bile mogle te trdnjavice potem vzdržati v nejednaki borbi proti Turkom! Tak6 je imela namreč Krupa po nekem izvestji generala Ivana Lenkoviča z leta 1563. le 40 mož posadke. Toda še ti so bili plačevani prav nevredno in so morali pogo-stoma celo brez uspeha prosjačiti za svojo plačo v Ljubljani, odkar je leta 1540. bihaška trdnjava pripadala upravi kranjskih stanov. Tako slaba se je godila ravno tej posadki, da je zdvojil celo neustrašni zapovednik krajiške vojske Ivan Lenkovič, ali jo bode mogel še dolgo braniti. Zatorej je predlagal bojnemu svetu, naj pusti krupsko trdnjavo in jo tudi poruši, da se Turek ne ugnezdi v nji. Toda ta predlog se ni izvedel, zakaj že leta 1565. se je odločila usoda mesta in trdnjave Krupe. Dne 4. rženega cveta istega leta se prikaže pod trdnjavo bosenski paša Mustafa Sokolovič z močno turško vojsko in jo sklene vsekakor osvojiti sultanu. Kakšno je bilo takrat razmerje v Krupi, dokazuje nam najbolje pismo stotnika Petra Farkašiča, katero je napisal v hrvaškem jeziku generalu Ivanu Lenkoviču iz Mrežnice dnč 5. rženega cveta. Pismo slove: »Vzmožni in vzvišeni gospod, služba moja ponižna, da je priporočena vašemu gospodstvu, milostnemu mojemu gospodu. Znaj vaše gospodstvo, kak6 mi je le-to uro prispel list od kapitana bihaškega, gospoda Kronšala, kako je pritekel k njemu stražar iz Krupe, ki je čuval most, in povedal, da so Turki obsedli Krupo. Zat6, gospodstvo vaše, poskrbite, kakor vas je Bog najbolje naučil, zakaj oni siromaki, ki so v Krupi, pričakujejo pomoči od Boga in od gospodstva vašega. Toda, gospod milostni, v trdnjavi je Matija Bakič, ki je vojvoda, in ž njim je 28 junakov, a Tihie, ki mu je tovariš in drugi vojvoda, ta je bil z ostalimi junaki izšel, prišel je k meni prosit denarja, a jaz mu ga nisem mogel dati. In to je že šesti dan, odkar je odšel. Bojim se, da je tudi on poginil na poti noter grede z junaki, zakaj da ni Ivan Sleklasa: Padec Krupe leta 1565. 287 poginil, bil bi glas od njega kakeršenkoli, premda je noter prišel. Zatorej, gospod milostni, poskrbite kaj, kakor je Bog naučil gospodstvo vaše. Tudi jaz sem nedavno celo dvakrat zanjo (Krupo) pisal tjakaj, da bi se bolj poskrbeli zanjo; in kako so si jo hoteli nedavno temu Turki prisvojiti z ognjenimi strelami, da bi jo bolje oskrbeli s plačo. Da, gospod milostni, nič se nemari, a na nobeni krajini ni teže nobenim siromakom, nego onim, ki so v Krupi. Da, tega se bojim, da ne bode niti Krupe niti njih, ki so v nji. Ali, gospod milostni, ako se sedaj ne zavzamete zanje, pojdejo vsi iz nje, ako jim ne priskrbite boljše plače nego drugim. Da, gospod milostni, znajte, da je njim najteže od vseh drugih. In da sem vašemu gospodstvu priporočen. Dan v Mrižnici dne 5. rženega cveta 1565. leta. Sluga vašega gospod-stva Petar Farkašič.« (Lopašič, »Bihač i Bihačka krajina«, str. 213.) Prerano so se izpolnile besede stotnika Farkašiča, »da ne bode niti Krupe niti onih, ki so v nji.« Krščanska vojska se je zbirala pod zapovedništvom Herbarda Turjaškega zbok nedostatnih pomočkov le prepočasi kakor po navadi takrat po vsi krajini. Prosili so sicer povsod pomoči, tudi cesarja Maksimilijana II, ali brezuspešno. Cesar je odgovoril dne 26. rženega cveta generalu Ivanu Lenkoviču, da mu ne more poslati vojske od Drave in Dunava za obrambo Krupe; naj jo brani le z ono vojsko, kolikor je ima. Tak6 je bila Krupa prepuščena na žalost le sebi in krajiški vojski, ki je pa bila v stoterih nadlogah. Po izvestji krajiških zapovednikov Jurija Kronšala in Herbarda Turjaškega je prišel Mustafa Sokolovič pod Krupo z 2000 Turki. Sovražna vojska se je utaborila pod mestnim hribom in po dolini ob potoku Krušnici. Nato izvede hitro vse priprave za obleganje, in skoro je trdnjava obkoljena od vseh stranij. Sedaj poroče posadki, naj se jim dobrovoljno poda. Zapovednik posadki je bil v tem času hrabri vojvoda Matija Bakič, ki se je že pogostoma odlikoval v borbah za kralja Ferdinanda proti Turkom in Zapoljevcem. Seveda je ponosno odbil poziv o podaji. Ko se to poroči Mustafi Sokoloviču, za-pove svoji vojski streljati na trdnjavo. Zajedno zažgo Turki most čez Uno ter tudi vse čardake in maline blizu mesta, da bi tako odcepili obiežence od vsake zveze s krščansko vojsko. Dokler je stal most čez Uno in dokler je bilo samo 2000 Turkov pod Krupo, mogla bi bila krščanska vojska oteti trdnjavo, da se je zbrala o pravem času ; ali sedaj je bilo že malone prekasno. Dne 16. rženega cveta so prispele nove turške čete pod Krupo, in končno se jih je zbralo okolo trdnjave po Valvasorji (XII. 18.) do 20.000. Sedaj se je bilo še menj 288 Ivan Steldasa: Padec Krupe leta 1565. nadejati rešitve, zakaj okrepljena turška vojska je vse huje naskako-vala obleženo mesto. Vender je vse te napade več dnij prav uspešno odbijala junaška četica krupske posadke, ali ubraniti ni mogla Turkom, da so napravili na zgodnih mestih štiri nasipe, v katere so zmestili svoje topove ter ž njimi streljali na trdnjavsko obzidje. Prvi pride na pomoč oblegancem bihaški stotnik Jurij Kronšal, poslavši že prvi dan obsade stražo pod Krupo, ki se je z levega brega Une oglasila oblegancem in jih vzpodbujala na vztrajnost, zakaj skoro pride na pomoč večja vojska krščanska. Obleganci so bihaško stražo od radosti pozdravljali s krščanskim vzklikom: »Jezus, Jezus!« Bihaški stotnik je hitro spoznal veliko nevarnost, v kateri je bila Krupa, zatorej je poslal glasnika s hrvaškim pismom vsem bližnjim vojaškim zapovednikom in hrvaškim velikašem ter jih zajedno prosil pomoči. Takisto pošlje zvestega vojaka s pismom iste vsebine k vrhovnemu zapovedniku Ivanu Lenkoviču. Na dotičnem listu so bile od zunaj napisane te-le besede z velikimi in razločnimi glagolskimi črkami: »Noč v in dan se nosi ta list v pošte brez postanka v Črnomelj brzo in brzo!« Prav takrat je namreč Ivan Lenkovič bival na svojem posestvu v Podbrežji blizu Črnomlja, kamor je zahajal pogostoma. Krščanska vojska se je zbirala v Pečih, blizu Cetina. Od tukaj se je vzdignila šele dne" 21. rženega cveta proti Uni in se postavila na levem bregu nasproti Krupi. V taboru so se zbrali najodličnejši vojaški zapovedniki s svojimi krdeli. Tako je privedel Jošt Gallenberg, deželni upravitelj kranjski, 3000 mož in tri velike tope iz Bišča, Her-bard Turjaški hrvaške graničarje, ban Peter Erded 300 konjikov, a stotnik Ivan Alapič 300 križevaških huzarjev. Le-ti zapovedniki so se dogovarjali, kak6 bi napadli sovražnika, in so pripravili tudi 14 ribar-skih čolnov, da prepeljejo del svoje vojske preko Une. Ali vse nakane se jim izjalove. Turki so se bili že tako izvrstno učvrstili okolo trdnjave, da jih ni mogla napasti krščanska vojska od nobene strani. Zato so tudi že prej porušili in sežgali most čez Uno, od juga pa so jim mogle brez zapreke dohajati vedno nove čete v pomoč. Samo tako je bilo moči oteti trdnjavo, ako bi napadli sovražnika za hrbtom in spredi. Toda kako priti čez Uno! Le pri Novem je bil most čez reko. Predno bi bile pa naše čete prišle tjakaj, pasti bi morala Krupa vsekakor že prej, in celo Bihač bi bili mogli Turki obsesti. V tako neugodnem položaji je bila krščanska vojska, dočim so Turki, v varni vsakega napada, vse huje napadali trdnjavo. Ze prvi dan, ko je prišla krščanska vojska pod Krupo, napadejo jo Turki petkrat in ves dan streljajo na mesto. Žalostno je gledala naša vojska na trd- Ivan Steklasa: Padec Krupe leta 1565. 289 njavo, kateri ni mogla pomagati. Nekoliko srčnejših vojakov se sklene prepeljati v čolnih na drugo stran reke; ali ko spazijo, da so Turki pri bivšem mostu napravili nasipe in izza njih postavili puškarje, upali si niso dalje. Streljalo se je s te in druge strani', in mnogo Turkov je poginilo, kar jih pa niti najmenj ni preplašilo; saj so dobro vedeli, da kristjani ne morejo preko reke. In prav to je prisililo naše zapo-vednike, da so sklenili zapustiti svoj tabor in se pomekniti ob levem bregu Une nazaj proti Bihaču do Ostrožca. Po tem ukrepu krščanskih poveljnikov je bila pa tudi Krupi odločena usoda. Junaško se je venderle držala mala posadka krupska. Bilo je iz početka samo 28 junakov, in od teh je bilo do dne 22. rženega cveta ranjenih že šest, med njimi sam vojvoda Bakič. Videli so ti junaki, kakšna usoda jih čaka, ali zato se vender niso hoteli udati. Dva svojih tovarišev spuste dne 22. rženega cveta po vrvi raz mestni zid, kjer jih Turek ni zapazil. Le-ta razjasnita krščanskim vojvodam prežalostno stanje obležencev. Hrane imajo sicer dovolj, ali proti turški sili se jim ni moči držati nobeden dan več. Turki so s topovi na več mestih razrovali trdnjavski zid in na dveh krajih podkopali jedno mestno kulo. Za 50 tolarjev se je prikradel bivši krupski strelec v Krupo z dvema zastavama, kateri je ovil okolo pasa, dne" 23. rženega cveta pa je prišlo v trdnjavo 20 srčnih kristjanov pod varstvom topov krščanskih. Toda prav v tem trenutku zatrobijo Turki na napad. Vsa turška vojska je na nogah, in najodličnejši mohamedanci z zlatimi turbani in svetlimi perjanicami hite med prvimi proti mestnim zidinam. Huda borba se vname in traja neprestano do treh popoldne. Naposled spozna krščanska posadka, da se nikakor ne more ubraniti. Turki so kar izvirali iz tal, toliko jih je bilo. Vender sramotno se nečejo podati junaki, ki so toliko časa branili trdnjavo. Kakor je leto dnij kesneje slavni Nikola Zrinjski v Sigetu v skrajnem času udaril iz trdnjave s četico vernih svojih junakov in hrabro umrl za domovino, tak6 je predrl tudi Bakič dne 23. rženega cveta leta 1565. popoldne po brezupni brambi poverjene mu trdnjavice s sedmimi svojimi junaki med Turke in si prekrčil pot do Une le z dvema, zakaj pet so jih sovražniki sesekali na mestu. Bakič je hotel preplavati Uno, ali utopil se je, ker je bil precej debel. Vreden je bil izvestno boljše usode za izredno svoje junaštvo. Prav tisti dan se je pomeknil Herbard Turjaški s svojo vojsko proti Ostrožcu in Beli Steni. Kesneje se napoti v Cetin, ban Peter Erded pa v Stemičnjak, da nahrani gladne svoje čete. Osvojivši si Krupo, pridobil je paša Sokolovič novo in čvrsto podlogo za daljna osvajanja na Hrvaškem. Sedaj, ko so imeli Turki 290 Ivan Steklasa : Padec Krupe leta 1565. toli važno trdnjavo na Uni, bilo jim je moči varneje napadati zemlje na levem bregu, zakaj imeli so na tem mestu varen prelaz za vsak slučaj. Velik strah je zavladal po vsi krajini hrvaški. Vse se je balo za Bihac, najmočnejšo trdnjavo v teh krajih, in sam Herbard Turjaški je poslal tja hitro oddelek svoje vojske pod zapovednikom Matijo Morom. Saj so mislili vsi, da paša Sokolovič nemudoma napade Rihač in ga tem lože vzame itak hudo zbeganim kristjanom. To se pa vender ni zgodilo. Sokolovič je namreč sam veliko izgubil in je moral iz nova zbirati vojsko. Vedel je pa tudi, da je Bihač bolje učvrščen nego Krupa in da ga njegova vojska sedaj ne bi mogla osvojiti. Za Bihač je torej nevarnost srečno minila. Oblega Krupe se je zvršila za posadko tragiško ali slavno, za zapovednike krščanske vojske pa vsaj na videz sramotno. Zgodovinar Nikola Istvanfi je obdolžil kar naravnost Herbarda Turjaškega, da se je vedel prav plašno, in čudi se, da si ni upal napasti Turkov na ravnem polji, saj je imel do 7000 mož. Tudi še dandanes se bere v vseh hrvaških zgodovinah o Herbardu Turjaškem, kako je bil pri tem obsedanji plašen in da celo ni dovolil svojima podvodjama Fran-kopanu in Fakšiču, da s 1000 možmi preplujeta Uno in napadeta Turke. Ze Valvasor (XII, 19.) brani Herbarda Turjaškega proti Ist-vanfiju in mu oponaša pristransko sodbo, zakaj vse zlo pripisuje tujim zapovednikom, vse dobro pa le zopet svojim zemljakom. In tako je storil tudi v tem slučaji ter Herbarda Turjaškega obdolžil brez pravega razloga. Herbard Turjaški je bil oprezen vojak in je dobro pre-računjal, kaj bi se zgodilo, ako bi ne mu uspel napad na Turke, ki so se tako Čvrsto utaborili okolo Krupe. Velika nevarnost je bila za kristjane, da izgube po neopreznosti še tisto leto tudi sam Bihač. Zatorej je imel Herbard Turjaški svojo vojsko zbrano za vsak slučaj in ni dovolil tudi svojim podvodjam, da se z manjšimi oddelki brezuspešno bore proti mogočnejšemu sovražniku. Lahko je razsoditi, da bi bila za kristjane velika smelost, ko bi bili napadli trikrat močnejšo izvrstno utaborjeno in dobro oskrbeno turško vojsko, dočim so sami trpeli potrebo v vsakem pogledu. Nezloge pa ni bilo med zapovedniki, kakor so mislili nekateri. Neverjetno je torej, da bi bil Herbard Turjaški iz plašnosti popustil Krupo, in sicer oni Herbard, ki se je sicer v vsaki borbi pokazal junaka in tudi kesneje sam v vojski je žrtvoval življenje za domovino pri Budačkem leta 1575. (Letopis M. SI. leta 1889., str. 96.). Kranjska je pri tem pohodu žrtvovala največ. Poslala je, kakor smo že omenili, 3000 vojakov in 3 topove na bojišče, a troški v denarji so znašali nad 10.000 goldinarjev, kar je bilo Ivan Steklasa: Padec Krupe leta 1565. 291 za tedanje čase že velika vsota. To vse pa so kranjski stanovi žrtvovali največ zaradi Bihača, ki je bil izročen njih varstvu. Ko je padla Krupa, zapretila je ne samo Bihaču nego vsemu Pounju še večja nevarnost, zakaj še mesec dnij je ostal paša Soko-lovič v krupski trdnjavi, katero je dal jako učvrstiti. Od tega časa je ostala Krupa najvažnejša trdnjava turška na Uni, dokler ni pal tudi Bihač. Posadka v krupski trdnjavi je imela kakih 300 konjikov in 400 pešcev. Od tukaj so napadali Turki na daleč okrog krščanske zemlje celo do Kolpe. Vender tudi še potem, ko je bil Bihač osvojen (leta 1592.), ostala je Krupa najvažnejše mesto na krajini in v sand-žaku bihaškem. Ker je bila jako utrjena in po Uni dobro naklonjena, mogla je s svojo močno posadko gospodovati daleč na okrog in se je tudi hrabro držala v kesnejših borbah proti avstrijskim vojskam, sosebno leta 1690. in 1691. Šele z mirom karlovškim leta 1699. so prestali napadi na krščanske zemlje, ker je bila od hrvaške meje precej daleč. Samo še leta 1716. so imeli Hrvatje nekatere praske s posadko krupsko, potem pa je trajal mir do leta 1878., ko je pripadla Krupa avstro-ogerski oblasti. Krupa x) leži na desnem bregu Une v Turški Hrvaški. Na strmi pečini nad Uno se dvigajo podrtine starega gradu, ki je bil še v minulem veku dobro vzdržana trdnjava. Ravno pod starim gradom drži most preko Une na levo stran. V novejšem času se razvija mesto kaj lepo, sosebno odkar se naseljujejo semkaj trgovci pravoslavne vere. Leža Krupe je pa tudi prav ugodna za trgovino, tako da prihaja ves Kotar prav semkaj na sejme. Vsak ponedeljek so znameniti živinski in žitni sejmi. Sedaj je v Krupi sezidanih že tudi nekoliko lepših hiš, in prebivalstvo se je pomnožilo bolj nego v kateremkoli mesteci. Po popisu z leta 1885. šteje Krupa 2096 prebivalcev, ki stanujejo v 393 hišah. Večinoma so mohamedovci (1522), potem pravoslavni (523), a najmenj je katolikov (51). Tukaj je kotarska *) Ime Krapa (slovenski Kropa) pomeni mesto, kjer se koplje ruda. Po navadi se tako imenujejo vode, zatorej je pri vsakem mestu tega imena običuo istoimeni potok. Pri bosenski Krupi se je v prejšnjih časih kopala zlata ruda, v bližini pa je še sedaj mnogo kamenene soli. Sploh je po hrvaških in slovenskih zemljah mnogo Krup. Tako je jedna pri Banjaluki, druga pri Bugojnu, tretja v Hercegovini; tudi v Dalmaciji je potok Krupa s samostanom pod Velebitom. Na Kranjskem je znan grad in potok Krupa pri Crnomlji. Valvasor misli (XI., 322.), da se grad imenuje po utemeljiteljih Krupskih grofih Blagajskih, ki so ga imeli dolgo časa v svojem posestvu ter ga morda celo sezidali. Bržkone pa je dobil grad ime po potoku Krupi, ki teče mimo njega. Tudi na Gorenjskem slovi Kropa zbok železarstva. 292 A. Funtek: Senanus. oblast in občinski urad. Ker sta v krupskem kotaru malone dve tretjini kmetov, a samo jedna tretjina slobodnih posestnikov, živi v Krupi tudi mnogo begov in ag (80). Krupski mohamedovci so iz večine slobodni posestniki, pravoslavni pa trgovci in obrtniki. Na narodni šoli poučujeta sedaj dva učitelja, a pravoslavni imajo svojo versko šolo. Sploh ima to mestece lepo bodočnost, s6sebno če se kdaj po unski dolini izvede železnica od Novega do Bihača. Senanus. Spisal A. Funtek. (Dalje.) IV. li, gospod Gregorij, to je vse tak6 čudno, tako nepričakovano, kakor govorite danes! Nič ne rečem, saj bi bilo res dobro in potrebno, toda le pomislite, kako ste me zavračali prav zaradi tega pohištva! In naposled, čemu bi vam bilo, čemu baš sedaj?« Knjigovodja je sedel pri odprtem oknu svoje sobe in sam s seboj zadovoljen gledal staro Katarino, katera je zopet kakor prejšnje dni brisala prah z zastarelega pohištva. Lep je bil danes postarni gospod, ko je imel obleko najnovejšega kroja in bil skrbno obrit — niti senca več ni bil prejšnjega gospoda Gregorija 1 Nekamo šegavo, kakor mu sicer ni bila navada, namežikal je svoji strežnici in raztezal usta na širok nasmeh; zajedno pa se je zložno gugal na stolu, in zlati solnčni žarki so se mu lesketali po pleši glavi . . . Kako da je venderle prišla stara Katarina? — Ponjo ni šel, prišla je sama, ko je sploh mogla na ulice. Niti vprašal je ni, zakaj je izostala dva tri dni, ko si je moral pomagati brez nje, kakor je vedel in znal. Ali zardel se je celo, ko je stopila v sobo, kakor bi se zavedal neprijetnega pregreška, in spoznalo se mu je, da je precej v zadregi. Stražnica je začudeno pogledala svojega gospoda; saj ga ni bila vajena videti doma, in o tisti velikanski izpremembi, ki se je zvršila v srci in v življenji gospoda Gregorija poslednje dni, tudi ni vedela ničesar. Knjigovodja je namreč spoznal mimo drugega, da res