Zavetišče na Koradi svoj vrhunec. Severno obzorje zastirajo Julijci, na vzhodu so prostrane planote predalpskega sveta, na jugu se nam oči za Goriškimi Srdi okopajo v Jadranskem morju, na zahodu pa se za silhueto Stare gore (Castelmonte) nad NOVA KNJIGA 2A PLANINSKO KNJIŽNICO Čedadom odpira prostrana Furlanska nižina in - če imamo srečo z vremenom - za njo tudi pri-ostreni vrhovi Dolomitov. POT PO SOŠKI FRONTI Na Koradi je poleg cerkvice sv. Genderce tudi planinsko zavetišče, ki ga ob sobotah in nedeljah oskrbuje novo ustanovljeno planinsko društvo Brda. Možno je tudi prenočevanje na skupnih ležiščih. Zavetišče je zgrajeno na ostankih vojaške kaveme iz prve svetovne vojne. Vedeti moramo, da nas je večina današnje poti vodita po območjih, kjer je divjala krvava soška fronta. S Korade se relief in s tem tudi naša pot postopoma spuščata proti Goriškim Brdom. Na prevalu Vrhovlje med Brdi in dolino Soče se naša pot konča. Goriška Brda si raje oglejmo ob kaki drugi priložnosti, kajti po celodnevnem potepanju nam za kaj takega zmanjkuje časa. Morda nas bodo privabile zrele češnje ali pa jesensko grozdje, da dobre kapljice vina sploh ne omenjam. Trenutno nas čaka samo še spust do Plav ob Soči, kjer nas čaka vlak (bolje pa je, da mi čakamo njega). Celotna pot ves čas poteka po mirnih, neprometnih cestah in kolovozih ter nam dopušča prijetno vožnjo In uživanje ob nepozabnih razgledih z obrobja naše majhne, vendar slikovite deželice. ČO OJU - TURKIZNA BOGINJA IZTOK TOMAZIN Ta čas, ko je njen avtoma odpravi »Ski 8000«, na kateri namerava četverica slovenskih alpinistov in alpinističnih smučarjev smučati čisto z vrha tibetanskega osemtisočaka Šiše Pangme, bo pri Prešernovi družbi v Ljubljani izšla knjiga Iztoka Tomazina »Čo Oju - turkizna gora«, ki govori o slovenski odpravi v severno steno te gore in o Tibetu. Avtor je za Planinski vestnik pripravil zaključeno poglavje »Past«, v katerem opisuje svoj prvenstveni solo vzpon prek zgornje polovice te mogočne stene. Eno samo poglavje iz knjige seveda ne more dati popolne slike o celotnem delu, lahko pa zbudi radovednost, kaj skrivajo še druga poglavja in kako je avtor zaokrožil knjigo. To poglavje naj bo torej vabilo k branju knjige, ki bo izšla najverjetneje oktobra. (Op. ur.) * # * Najtežji se zdi začetek, ki je predvsem nenaden, grob prehod iz otopelosti velikega, s strahom in upanji nasičenega pričakovanja. Vem, da bo kasneje še težje, a nobenih nenadnih pretresov ne bo več, razen če se ne bo utrgal plaz ali podrl serak ali če bom nenadoma odpovedal in omahnil. Mraz in višina me bosta načenjala počasi, izčrpanost me bo hromila postopoma. Odhod je muka zapuščanja zaledenelega, pod splazenim snegom pokopanega šotorčka, ki je kljub vsej neudobnostl vendarle bil edino zavetje in vsaj iluzija počitka. Skozi zameteno odprtino se so pihajoč in stiskajoč zobe od napetosti in neugodja izvijam v skrajno odbijajoče okolje teme in mraza himalajske noči. S seboj ne morem popeljati ničesar, kar mi največ pomeni. Vse to je iz nekega drugega sveta, razen hotenja, ki meje sem pripeljalo In se sta-plja z dejanjem. Obstaja sovražna ledena strmina nad in pod menoj, prisotna je praznina noči in izzvenevajoče rohnenje viharja. Spremljajo me izčrpanost, pomanjkanje kisika, tekočine in hrane, zmrzline... Šibka točka je telo. Ostanki njegovih zmogljivosti so velika neznanka. Ni več niti sledu srh- Ijivega veselja nad izzivom dejanja. Neopazno je izpuhtelo v zadnjih dveh dneh. ko sem životaril, iskal poslednjih moči in se boril za odločitev o nadaljevanju. Velikemu »zakaj?« namesto neštetih polresnic odgovarja samo še: »Moram!« Iskanje privida ali resnične svobode me je pahnilo v dejanje, katerega nuja prehodno izključuje svobodo. Ob vseh obremenitvah in mojem bednem stanju bi bila zavest trenutne svobode predvsem skušnjava, kateri bi hitro podlegel in se umaknil. Posta! bi spet jetnik omejenosti telesa, prazen bi oslal praznih rok. BOS NA LEDU Ostajam dejanje samo. Ob dveh ponoči se končno s popade m s strmino, Mesec se še skriva in tema je kot v rogu. Migotajoči mozaik zvezd se slabotno iskri z jasnega neba. Zateglo vprašanje razsajajočega viharja po grebenih je simfonija himalajske noči. Zračni vrtinci z grebena včasih najdejo pot tudi v zavetrje severne stene, zamajejo me in zasujejo s prhkim snegom. Samota In mraz se zajedata v kosti. Čisto sam sem na gori. Najbližji ljudje so speči tovariši v baznem taboru in na »enki«, daleč spodaj, v drugem svetu. V hudi strmini se raka moram prižgati svetilko. Zaradi debelih oblačit sem dokaj okoren. Po vseh štirih se priplazim v nekoliko položnejši teren, ugasnem svetilko in spet me zagrne tema. Mraz je na meji znosnega, toda dokler ga čutim v vsakem delu telesa, je dobro. Najhuje je z nogami. Imam občutek, kot bi bos stal na ledu. Plezanje je na tej višini zaradi pomanjkanja kisika prepočasno, da bi se lahko s hitrejšim gibanjem vsaj malo ogrel. Ko lunin krajec pokuka izza vzhodnega grebena, postane noč za spoznanje manj samotna in tuja. Odtlej se skupaj vzpenjava. Luna počasi drsi po jasnem nočnem nebu nad goro, jaz pa po strmih, s slabotno mesečino oblitih lediščih plezam proti vrhu. Ob meni kot čudne prikazni počasi polzijo sence serakov. Vsa strmina je z njimi posejana. Vsakega naslednjega si vzamem za cilj. Desetine ciljev, desetine minut. NOČNI BOJI S SPANCEM Snežne razmere so mnogo slabše, kot sem upal. Največ preglavic mi povzroča zoprna skorja, ki se predira ob najmanj primernih trenutkih. Dostikrat se vderem do kolen in več, zato je vsak korak bistveno napomejši, kot bi bil v trdem snegu ali ledu. Včasih se odkoljejo večmetrske klože, da le z največjo težavo ohranim ravnotežje. Takrat potrka strah pred plazom, a vsakič sproti ga prekrije utrujenost. Kako pogrešam tovariša, s katerim bi se izme- njavala pri gaženju! Misli mi za hip odplavajo do Marka, ki v bazi najbrž že preboleva razočaranje in zbira moči za nov poskus. Nikakor ne morem doseči pravilnega ritma vzpenjanja in oddihovanja. Zastanem vsakič, ko se zdi, da ne zmorem več niti koraka navzgor in da se bom vsak hip zadušil. Z višino vse pogostejši postanki služijo predvsem nadiha-vanju. Učinkovit počitek pa je v steni nemogoč. V hudi strmini ne morem nikjer sesti ali celo leči. Do roba stene bom moral zdržati na nogah. Med oddihi se le prislonim v ledeno strmino in skušam oprt na cepin izmenično razbremenjevati noge. Višina stopnjuje borbo s spancem in izčrpanostjo. Dremež me vedno pogosteje premaguje. Vsakič za hip obstanem, v nenadni mlahavosti omahnem, toda tik preden zdrsnem v globino, se zdrznem in prebudim. Strah, da bi zares zaspal in omahni! v prepad, je zadnje ure noči moje glavno orožje v neizprosni borbi za budnost, ki pomeni življenje. Preveč sem utrujen in obenem zatopljen v plezanje, da bi se lahko čudil prividu, ki me v presledkih spremlja. Pogovarjam se z njim in moti me. ker mi bega misli. Obenem sem ga vesel, ker mi pomaga ohranjati budnost. Ves čas pa se jasno zavedam, da je privid, zato v ničemer ne moti moje presoje in odziva na zunanje okoliščine. TRENUTKI OBUPA Obstanem ob svitu, ko peklenski mraz doseže vrhunec. Svetloba prežene mojega nočnega spremljevalca. Prostor počasi dobi obrise, nato globino in končno barve fantastičnega reliefa razoranih ledenikov, sten in grebenov, valovitih hribov in dolin. Globoko pod menoj, pod svodom neskaljenega neba, se kot na dlani razprostira Tibet Pogled na višinomer je bridko razočaranje. Komaj 7620 metov visoko sem priplezal. Naslednji udarec je spoznanje, da mi je zmrznila dragocena pijača v termos steklenici. Izsušen bom ostal brez tekočine najbrž vse do povratka v bazni tabor čez dan ali dva. Če bi bila steklenica moja, bi jo odvrgel, ker pa je Markova, bom proti vrhu nosil neuporaben kilogram ledu, kije bil še pred nekaj urami vroč čaj. Z odporom zaužijem rebro čokolade, snamem rokavice in tvegam posnetek čudovitega sončnega vzhoda. Radijska postaja je nema. Najbrž je preveč mraz ali pa tovariši še spijo. V svoji nepopisni samoti ne vem, da so me med tem z »enke« že opazili in da z daljnogledom napeto spremljajo moje napredovanje. Upajo, držijo pesti in po svoje doživljajo doslej najbolj napet dan naše odprave. Desno se ml ponuja možnost plezanja na odrastek grebena, prek katerega bi se lahko umaknil iz severne stene na nekoliko položnejšo zahodno stran gore, kjer poteka Tichyjeva smer. Po krajšem premisleku zavrnem skušnjavo in nadaljujem naravnost navzgor proti ozebniku, ki predstavlja eleganten, najbolj direkten in naraven prehod iz severne stene na vršno kopo. Odkar smo ga ugledali in raziskovali z daljnogledom, nam je uganka. Kako strm je? Ga na vrhu zapira previs ali opast? Kaj lahko bi bil vabljiva past. Silovit napad kaštja me grobo zaustavi v kočljivi strmini pod ozebnikom. Še preden kašelj izzveni, pričnem bruhati. Prlžet v strmino se davim, hlastam za zrakom in se stresam v bolečih krčih. Telo se upira in sporoča. Kdaj bo preveč? Ko mi nekoliko odleže, se odvlečem pod navpično skalno steno. Tam me neprijetno preseneti blodnjak zevajočih razpok in ledenih odlomov. V zavest pa se pritajeno, zoprno kljuvajoče vriva občutek bezanja časa. Zelo počasi napredujem. Globok, skorjast sneg mi je izpil preveč moči in ukradel dosti časa. Strmina spet narašča in pogled v globino je srhljiv. Stena pod menoj je kot orjaški tobogan z iztekom na ledeniku skoraj dva tisoč metrov nižje. Ena sama napaka ali trenutek slabosti... Ves Tibet, vse planjave do daljnih meja severnega obzorja in vse okoliške gore že žarijo v jutranjem soncu, ko še vedno v globoki senci tik pod navpično vršno steno na sprednjih zobeh derez kot pajek na zidu prečim v levo, pod skrivnostni vršni ozebnik. Skozenj vodi izbrana in sedaj tudi že edino možna pot navzgor, proti vrhu. Pot, ki je lahko tudi past. ODLOČILNI PREVISNI METRI Nobena Izkušnja, nobeno ostro oko in pomoč daljnogleda med opazovanjem iz doline ne zmorejo predstaviti podrobnosti in vseh značilnosti orjaške himalajske stene, še posebno njenih najvišjih predelov. Ko si enkrat "notri«, je marsikaj drugače. Razsežnosti navadno presegajo pričakovanja. Tudi tokrat je tako. Ozebnik je širši in bolj strm, kot smo si predstavljali. Približno 8000 metrov visoko sem že priplezal, pa mu še ne vidim konca. Priplazi se slutnja, da je nad menoj, na samem robu stene, ključno mesto vzpona. Pokljuva skrb, da bo tam nekaj hudo narobe. Žarki dopoldanskega sonca me prvič pobožajo na višini 8100 metrov. Slepeča svetloba mi razodene podobo grozeče pasti. Ozebnik je vedno bolj strm, snežne razmere pa postajajo obupne, Ugrezam se že do pasu. Decimeter za decimetrom z rokami odkopavam, z nogami pa odrivam prhki aneg in se neznansko počasi pomikam navzgor. S tako počasnostjo ne bom nikoli dosege! vrha. Nov udarec je spoznanje, da prehod na rob stene zapirajo strme zasne- žene plati. Nad njimi, prav na robu stene se reži previsna skalna pregrada in ob njej štrleča opast. Od skrajnih naporov preteklih ur nekoliko zamegleno zavest zaznamujeta trpko razočaranje in zioslutna bojazen, da je bil in bo ves moj trud zaman. Zakaj nisem pravočasno prečil desno in se iz stene umaknil v zahodno pobočje? Resda bi bila tako naša smer nekoliko manj zahtevna in njen potek manj eleganten, toda sedaj bi bil že na vrhu. Hotel sem vse, sedaj mi grozi nič. Zasnežene plati me nekajkrat zavrnejo, zato poskusim desno v kopni, skoraj navpični stenici z zelo majhnimi oprimki. Zaradi težavnosti plezanja moram sneti rokavice in v bolečini prvega stika golih prstov s poledenelo skalo me za trenutek prešine vprašanje, kakšna je temperatura. Trideset ali štirideset pod ničlo? To in vsa druga vprašanja in upanja hitro izzvenijo v silovitem naporu, Izniči jih popolna zbranost. Obstajajo samo še zaledeneli, s snegom poprbani oprimki za blazinice premrlih prstov in skromne, drobeče se razčlembe za prednje zobe zdrsa vajočih derez. Kako enostavno je pozabiti na vse drugo, če okoliščine presežejo možnosti sproščenega zavestnega izbiranja in se znajdeš v položaju s samo enim načinom reševanja! Morda nisem še nikoli v življenju plezal tako zbrano, zato jasno začutim usodni trenutek, ko dosežem mejo Dvakrat sedem najvižjlh_ Neutrudni nemSkl gornik dr. Gerhard Schmalz (Evarest Jeseni leta 1979) |e zdaj priplezal na najviäje vrhove vseh sedmih celin. Ob tem je opravli ie dodaten vrhunski dosežek: kot prvi Je to veliko serijo povezal še z neko drugo - z vzponi na najv&je vzpetine sedmih največjih otokov na zemeljski krogli. Celotno pustolovščino je 83-letni pravnik iz Neu-Ulma končat z vzponom na vrh Marumokotfo (2876 m) v skupini Tsa-ratanana na Madagaskarju, ko si je pot skozi pragozdno go&čavje krčil z mačeto. J. N. Trikrat na gori_ Med 5. In 12. januarjem letos je ameriški gorski vodnik Aiei Lowe v enem samem tednu trikrat priplezal na vrti Aconcague (S9£0 m). Na začetku svojih podvigov je aplezal še prvenstveno smer na nekoliko severnejšo goro Cerro Ameghlno (6000 m), In sicer prek strmega 150 metrov visokega ledenega ozebnika. J. N. Oslp na Šiši Pangmi_ šl&a Pangma (8027 m) je najnižji od vseh 14 osemtlsočakov in edini, kija popolnoma v mejah Tibeta. Letoânjo pomlad se ga je lotilo več odprav, ena od njih pa (e £