KORIOLAN
SHAKESPEARE
POSLOVENIL   OTON ŽUPANČIČ
Odlomek iz tretjega prizora petega dejanja.
Iz Rima pregnani Koriolan se je zvezal z Volski in njihovim vodjo Aufidijem ter hoče z njimi naskočiti Rim. V svojem šotoru zatrjuje Volskom svojo zvestobo, ko se približajo v žalnih oblekah njegova žena Virgilija, njegova mati Volumnija, ki drži za roko mladega M a r c i j a, njegovega sina, Virgilijina prijateljica Valerija in njihovo spremstvo.
Koriolan:
Virgilija: Koriolan: Virgilija:
Koriolan:
Za nadaljnje sle in prošnje od mesta ali od prijateljev poslej bom gluh. — Ha, kakšen hrup je to? Me skušajo, da bi umaknil besedo ta hip, ko sem jo dal? Ne umaknem je! — Spred žena, in za njo častitljivi kalup, ki oblikoval je moj život; ob njej vnuk nje krvi. Toda proč, ginjenost! Razdri pravica rodna se in vez! Neupogljivost bodi moja čednost. Kaj ta priklon mi, te golob je oči, ki zanje bog po krivem bi prisegel? Topim se, nisem iz prsti čvrstejše ko drugi. Moja mati sklonjena: kot bi Olimp ponižno pripogibal se pred krtino; in moj sinek zre z očesom milim, iz njega narava kriči: »Ne odklanjaj!« Volški plug in brana razrij Rim in Italijo; jaz ne vdam po gosje glasu se krvi, stal bom kakor da človek sam je stvarnik svoj in nič ne ve za rod.
Gospod, moj mož!
Z očmi zdaj gledam drugimi ko v Rimu.
Bol, ki tako nas kaže spremenjene, te misli ti budi.
Kot slab igralec pozabil sem ulogo, zgrešil nit, da me je čisto sram. Ti srce moje, oprosti, da sem trd; zato pa reči ne smeš: »Oprosti Rimu«. — O, poljub, dolg kot pregnanstvo, sladek kot osveta! Res, pri Junoni, ta poljub, predraga, imam od tebe, ustnice so ga mi ohranile čistega. O Bog, čebljam, in nisem še najžlahtnejše vseh mater
30
Volumnija:
Koriolan:
Volumnija:
Koriolan:
pozdravil: vgrezni se mi v tla, koleno, in globlje vanje vtisni spoštovanje, nego kolena drugih vseh sinov.
O vstani blagrovan! In jaz na trdi kameni blazini klečim pred tabo; kažem spoštovanje, doslej ves čas neznano med otrokom in materjo. (Poklekne.)
Kaj, kaj je to? Na tleh
pred mano, pred negodnim svojim sinom?
Tedaj kremen je s puste naj obale
napada zvezde; naj uporni vetri
z vrhovi ceder sonce bičajo:
nič nemogoče ni, če jim je igra
to, kar ne more biti.
Ti si moj bojnik,
jaz sem te pomagala oblikovati.
Poznaš to žensko?
Publikolova plemenita sestra, luna nad Rimom, čista kakor sveča iz najbolj belega snega, primrzla na hram Dijanin: zdrava mi, Valerija!
Volumnija (pokaže na mladega Marci j a):
To boren le posnetek je po tebi, ki morda v izpolnitvi zrelih let se izkaže ves kot ti.
Koriolan:
Volumnija:
Koriolan:
Volumnija:
Koriolan:
Vojaški bog v soglasju z višnjim Jupitrom navdihni te z blagomiselnostjo, da se skažeš sramoti neranljiv in sredi bojev stojiš svetilnik, vihram kljubujoč, rešitev njim, ki ozirajo se k tebi!
Poklekni, mali!
To je moj vrli sin.
On, tvoja žena, ta gospa in jaz prošnjiki smo pred tabo.
Prosim, nehaj: če ne, pa, preden prosiš, pomni to: kar sem zarekel se, da ne dovolim, ni tebi odklonjeno. Ne prosi me, naj vojsko razpustim, ali pogajam se z obrtniki rimskimi; ne očitaj mi brezčutnosti: ne skušaj pomiriti mi srda in osvete s svojimi hladnejšimi razlogi.
31
Volumnija:                                           O, nič več, nič več!
S tem praviš, da nam ne dovoliš nič. Saj nimamo prositi razen to, kar že odbijaš: a prosili bomo, da, če prošnjo zavrneš, pade graja na tvojo trdosrčnost: torej  čuj nas.
Koriolan:            Aufidij, Voiski, pazite: iz Rima
ne maram nič skrivaj. Kaj prosite?
Volumnija:           Tudi če bi molčali, naša oprava
bi pričala in naš obraz, kako živimo, ker si izobčen. Glej: si videl kdaj ženske že nesrečnejše od nas? Pred tabo naj bi nam oči rosile vesele solze, srce plalo v slasti, pa plačemo in trepetamo v strahu, ker mora mati, žena, dete zreti, kako sin, mož in oče domovini dx*obovje trga. — In uboge nas najbolj tvoj bije srd: ti nam bogove moliti braniš: to sladkost, ki vsi jo uživajo, le mi ne: saj kako naj, kako, joj, molimo za domovino, kot je dolžnost, in pa za tvojo zmago, kot je dolžnost, ko, ah, zgubimo drago dojnieo domovino, ali tebe, naš v domovini lek. Neogibno zlo zadene nas, na kterokoli stran se nam izpolni želja: ali boš uskok in izdajalec zvezan gnan po naših cestah, ali zmagoslavno teptal boš grobi j o svoje domovine in nosil palmo, ker si kot junak prelil kri svoje žene in otrok. Saj jaz, sin moj, ne maram čakati izida vojne: če te ne prenagnem, da rajši mil boš za obe plati, kakor da htel bi eno vgonobiti, ne boš smel naskočiti domovine, ne boš, če ne čez materin život, ki te rodil je na ta svet.
Virgilija:             Da, in čez mojega, ki ti je dal
tu tega sina, da ti ime ohrani večno živo.
Mali Marci j:                          Čez mojega pa ne;
zbežim, in ko bom velik, se bom bil.
Koriolan:             Da srce se v mehkobo ne stopi,
ne glej otroku, ženski ne v oči. Predolgo že sedim. (Vstane.)
32
Volumnija:           Ne, ne, tako ne smeš od nas.
Če nam bi prošnja merila na to,
češ reši Rim s tem, da uničiš Volske,
katerim služiš, bi nas kleti smel,
ker trujemo ti čast: ne, naša prošnja
je, da ju spravi oba: da Volski mogli
bi reči: »To smo milost izkazali!«
in Rimci: »Mi smo jo sprejeli!« oboji
pa vzklikali bi tebi: »Slava ti
za ta tvoj mir.« Sin silni, vojne izid
je negotov, gotovo je pa to:
če Rim zavzameš, bo dobiček ves
od tega ta, da se te prime ime,
ki vekomaj ga spremljala bo kletev,
in pisano bo: »Žlahten bil je mož,
s pohodom zadnjim pa je zbrisal vse,
uničil domovino; njega ime
bo strah bodočnosti.« Povej mi, sin:
gnal si za plemenito se častjo,
posnemati milino htel bogov,
ki z gromom trgajo prostrani zrak,
nato pa blisk zamenjajo s strelico,
ki hrast samo razkolje. Kaj molčiš?
Mar vredno je odličnega moža,
žalitev vedno se spominjati?
Govori, hči: ni mar mu za tvoj jok.
Govori, dete: ti morda
ga s svojo nebogljenostjo bolj ganeš
kot me z razlogi. Sin noben na svetu
ni bolj obvezan svoji materi;
pa me pusti, da tukaj besedičim
kot ženska v kladi. Svoje žive dni
bil nisi s svojo materjo prijazen,
ko ona, vboga koklja, ki si ti ji
edino pišče bil, te je vabila
na vojne, pa priklicala domov
obdanega s častjo. Reci, da prosim krivo,
in me odpahni: če pa ni tako,
si nespoštljiv, in boj se božje kazni,
ker materi odrekaš to ljubezen,
ki ji od sina gre. Proč se obrača:
zdaj, ženske, na kolena:
osramotimo ga s ponižanjem.
Imenu Koriolan gre več ponosa
kot našim prošnjam milosti. Še enkrat:
na tla, in konec: potlej gremo v Rim,
da umremo med sosedi. Daj, poglej nas:
to dete, ki ne zna povedati, kaj hoče,
kleče dviga roke po našem zgledu
3
33
in našo prošnjo bolj krepko podpira,
kakor jo moreš ti zavračati.
Zdaj pojdimo:
tega moža  rodila je  Volščanka;
ženo ima v Koriolih; to dete
mu je podobno samo po naključju.
Toda odslovi nas: jaz bom molčala,
dokler nam mesta ne zajmo plameni,
potem bom rekla kaj.
(Koriolan jo molče prime za roko.)
Koriolan:                                                 O mati, mati!
Kaj si storila? Glej, nebo se odpira, bogovi zro na nas in se smejo neznanskemu prizoru. Mati, mati, o! Zmago  si srečno  priborila Rimu, a sina — o verjemi to, verjemi! — njega premagala si preokrutno, če ne kar smrtno. A naj se zgodi. Aufidij, v pošten boj ne morem iti, a vgoden sklenem mir. Bi bil, Aufidij, namestu mene mater manj poslušal ali ji manj dovolil, kaj, Aufidij?
Aufidij:               Ganjen sem bil.
Koriolan:                                        Prisegel bi na to:
in res ni mala reč, če moje oko v sočutju se topi. Toda, prijatelj, kak skleneš mir? Svetuj mi: jaz ne grem nad Rim, nazaj grem z vami, in te prosim, podpiraj me pri tem. O mati, žena!
Aufidij (zase):     Vesel sem, da si usmiljenje in čast razdvojil v sebi: iz tega ustvarim si spet nekdanjo srečo.
(Ženske mahajo  Koriolanu.)
Da, takoj.
(Volumniji in Virgiliji.)
A pijmo prej, potlej domov vzemite boljši dokaz, kot le besede, ki ga s pogoji vgodnimi podpišemo. Stopimo noter. Morali, gospe, graditi bi vam templje: meči vsi Italije in vseh zaveznikov bi ne bili dosegli tega mira. (Odidejo.)
34