Kaj naj Slovendizven nieja^Mavemjej^ ' (ir^âjjiâjjtaüjanska s sporih internacional iž^ijosiovensKin^jniverz^ ujem IHwíD a pki&ki POSTEÍJALUNEi^ni. SfiftífíránFÍn¡r,p - Di iíj/ífflÚÜ front: m t. 27/0Ï/2QÛ4 n'461 ¡ni f.pwnrna I. DOS firéiíf ßjfl) i r 24 657X r Jn «so ¡fi manuMi tecaprtc tÉililuiritiiU'ulfcjú di Jriate HOM. datealúre del tonto.. perla raü^WiijiM al mátenle. pagamente msí. KAZALO V TEJ ŠTEVILKI 07-QB 2016 UVODNIK 1)3 David Bandelj Slovenščina vs. butalščina FOKUS 04 Kaj naj Slovenci izven meja Slovenije fin kaj naj italijanska manjšina v Sloveniji) 5 sporno jnternadonaHzacij'o slovenskih univerz? NAŠ UTRIP 12 Manica Maver O govorni vzgoji pri mladini 13 Fotokronika DRAGA 2016 14 5. Peterlinova nagrada ANTENA 16 Novice PREBRALI SO S! ZA VAS 22 Majda Artač Sturman Jasna Tuta: Moj svet sredi oceana Vilma Punt Aleksij Pregare:Trst in njegove krošnje KULTURA 24 Mojca Polona Vaupotič Začetki grafike na Slovenskem 28 Milan Gregorič Staroslovanski Olimp v Slovenski Istri LITERATURA 31 Lev Detela Svetloba nad puščavo 36 ivana Hauser Sahara- pomladni cvet 39 Leda Dobrinja Zgodba na kose (1) 43 Bruna Marija PertOt Neverjetni granatovec prosti Cas 48 Mitja Petaros Numizmatične zanimivosti PRIČEVANJA 50 Erika Jazbar O markantni osebnosti duhovnika in organizatorja dr, Jožeta Prešerna 56 Mirella Urdih Razmišljanje zdomske tržaške Slovenke (1X3 Slika na platnici Copyright © Deloitte Development LLC Slovenščina vs. butalščina David Bandelj Novela zakona o visokem šolstvu, ki čaka na odobritev, je že v svojem prvem členu sprožila vrsto razmišljanj in polemik, ki so v zadnjem času zaposlovale jezikoslovce, ljubitelje slovenskega jezika in kulturnike nasploh, Obnovimo: sporni prvi člen predvideva dopolnilo k že obstoječemu 8. členu zakona, kjer pravi, da »visokošolski zavodi lahko v tujem jeziku izvajajo študijske programe tujih jezikov, študijske programe, če se primerljivi študijski programi na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku, prav tako pa tudi dele študijskih programov, če se ustrezni in primerljivi deli študijskih programov na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku, študijske programe ali dele študijskih programov, če pri njihovem izvajanju sodelujejo visokošolski učitelji iz tujine ali je vanje vpisano večje število tujih študentov, skupne študijske programe, ki se izvajajo s tujimi izobraževalnimi institucijami, študijske programe, ki jih visokošolski zavodi izvajajo v tujini.« Na prvi pogled je besedilo za laika dovolj komplicirano, da izg led a čisto urejeno, v njem pa tiči zajec, ki odnos do slovenskega jezika postavlja pod globok vprašaj. Nerealno in nespametno bi bilo, ko bi dandanašnji ne računali z večjo mobilnostjo študentov in profesorjev in posledično z večjo internacionalizacijo visokošolskih (pa tudi drugih vzgojno izobraževalnih zavodov),To pa še ni razlog za razvrednotenje materinega jezika v prid ne najbolj definiranemu konceptu »razširjenega« jezika (lingua franca), ki naj bi bil seveda angleščina, po drugi strani pa je besedilo novele v tem členu tako medlo, predvsem na področju primerljivosti (»če se primerljivi študijski programi na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku«), da ni jasno, kam pes taco moli, Marsikateri strokovnjak se je ob tem spraševal, ali gre za dejansko uvajanje anglizacije v slovensko visoko šolstvo. Priznam, da polemikam nisem redno sledil, kar je pa v meni ustvarilo črv dvoma, je predvsem dejstvo, da kot večina zakonov moderne dobe ždi tudi te definirati zadeve, ki se jih pač po zdravi pameti ne da. In ker je zdrava pamet vedno manjša danost homo sapicnsa ¡z 21 „ stoletja, meje to seveda toliko bolj zaskrbelo. Lingua Iranca Je seveda nezamenljiv pojem v komunikaciji ljudi. Že stoletja seje to dogajalo, ne da bi prizadejalo nobenega »narodnega« jezika. Tudi zaradi tega, ker je lingua franca bila vedno nižje komunikacijske ravni kakor ostali jeziki in isto se bo zgodilo prej ali slej z angleščino. Zakaj se torej bati za slovenščino? Najprej je vprašanje moralno. Če smo dobili svojo univerzo leta 1919, se je to zgodilo prav iz potrebe, da bi lahko poučevanje potekalo v slovenščini in bi bil univerzum znanja lahko dostopen v materinem jeziku. Od tedaj so nastale še druge univerze, vse so mednarodno dovolj priznane in jim zaradi tega ni treba žrtvovati domačega jezika na oltarju neke ne najbolj definirane kakovosti. »Marsikateri strokovnjak vse je Spraševal, ali. gre za dejansko uvajanje anglizacije v slovensko visoko šolstvo.« Torej v resnici ne gre za problem jezika, ampak za problem mišljenja. Zgovoren primer takega mišljenja prihaja spet iz znanstvenega sveta: zakaj velja znanstvena monografija na točkovniku agencije za raziskovalno dejavnost več kot monografija v slovenskem jeziku? In to ne glede na njeno kvaliteto! S takim načinom dela se namreč želi apriorno zapostaviti slovenski jezik, ki doživlja globok razvoj tudi na področju znanosti in ta razvoj inhibirati, istočasno se skuša uveljaviti vrednost angleščine kot temeljnega komunikacijskega znanstvenega jezika, kar se sicer dogaja, to pa ne pomeni, da je kvaliteta vsebin, izraženih v angleščini, boljša od vsebin, izraženih v materinem jeziku. Pri vsem tem ni namreč sporno, daje angleščino treba poznati, ker je pač lingua f ranča, sporno je, da je možno zamenjati domači jezik, v katerem ima govoreči/piš oči neznansko večji nabor besed in pojmov (ne le tehnično, temveč tudi čustveno), s tujim jezikom in s tem onemogočiti slovenščini, da bi razvila strokovno terminologijo, kar je velika škoda ne le za jezik, ampak tudi za razvoj družbe, Paradoks, do katerega zakon lahko pripelje, je ta, da bi slovenski profesor slovenskemu študentu lahko predaval ... v angleščini. In če zakon pripelje do paradoksov, je dejansko slab zakon. Kar pa najbolj bode v očije dejstvo, da so vsi zagovorniki te novele prepričani, da to slovenskemu jeziku ne škoduje. Kot že rečeno, je fenomenologija tega mišljenja dovolj jasna, da priča o izgubi zdrave pameti, kar je dodaten dokaz, da izobrazba ni sinonim za inteligenco. Čista butalščina, Ki ni jezik, ampak način mišljenja ... «SJ sččt&uznHt turfečaj- ‘TM&zdi&e 2016 Revija Mladika razpisuje XI,V. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi. Nii razpolago so sledeče nagrade: PROZA POEZIJA Prva nagrada SOflf. Prva migrurto 300€ Druga nagrada 300€ Druga nagrada 150€ Tretja nagrada 250f. Tretja nagrada 100€ Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, ulica Donizetti 3. 34133 TRST, do 31. OKTOBRA 2016 Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj hodov zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro, Teksti v prozi noj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 23.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset), Tekste lahko pošljete tudi po elektronski pošti na red akcij a@ m 1 a d i ka. c o m. V eni priponki naj bo prispevek s šifro, v drugi pa osebni podatki. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisateljica Vilma P uric, prevajalka prof, Diomira Fabjan - baje. pisateljica Lveiina Umek, prof. Marija Cen da ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku Prešernovem dnevu - na javni prireditvi inv medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2017. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objava Rokopisov ne vrača mo! Kaj naj Slovenci izven meja Slovenije (in kaj naj italijanska manjšina v Sloveniji) s sporno internacionalizacijo slovenskih univerz? Za Slovence, ki živimo Izven meja matične države, je odločitev za slovenščino stvar vsakodnevnega boja. Vsak dan se v vsaki mali stvari opredeljujemo za slovenski jezik. V vsaki tekoči odločitvi si - ali pa si no - prizadevamo za torda ohranjamo slovensko kulturo in predvsem slovenski jezik živa in življenjska, ob tem pa še - po možnosti - na dostojna ali celo visoki ravni. Odločamo se, v katerem jeziku se bomo sporazumevali v družini [tudi ta odločitev zaradi vse večjega števila narod nostno mešanih zvez ni več sama po sebi umevna}, v trgovini ali na delovanem mestu, odločamo se, če bomo brali slovenske knjige ali če bomo sledili slovenskemu tisku ali če bomo zahajali v slovensko gledališče ipd., ali bomo otroka vpisali v slovensko šolo ali ne. In če se do tu z veliko mero truda, včasih napetosti in poguma, vsekakor pa z veliko mero doslednosti odločimo ZA slovenščino, pridemo do točke, ko odpremo sebi ali svojim otrokom možnost, da se bomo/do na visokošolski stopnji izobraževali v Sloveniji v angleščini!!! Vprašanje, kateri bo učni Jezik na univerzah v Sloveniji, je torej za vse tiste, ki sicer ne živijo v Sloveniji, a so kaj dali na vzgojo En izobraževanje v slovenščini, vse prej kot deveta briga. Zato se spremembe novele zakona o visokem šolstvu tičejo tudi nas, vseh Slovencev, ki živimo izven meja Slovenije. Sprememba 8, člena novele zakona o visokem šolstvu (člen obravnava učni jezik na univerzah) dopušča univerzam več prožnosti In svobode glede možnosti izvajanja študijskih programov ali njihovih delov v tujem jeziku. Studijski programi v tujem jeziku bodo možni, če se Izvajajo primerljivi Študijski programi tudi v slovenskem jeziku, če pri njihovem izvajanju sodelujejo gostujoči visokošolski učitelji iz tujine ali če sevanje vpiše večje število tujih študentov. Kot so opozorili v uradnih prlpom-' bah Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, gre za zelo dvoumno formuli ran člen, ki",, ne postavlja nikakršnega jasnega količinskega praga obsega dela študijskega programa, ki ga je treba Izvajati v slovenščini, da bi lahko preostanek tega študijskega programa Izvajali v tujem jeziku; dopušča možnost, da se v določenem študijskem programu izvaja samo en predmet v slovenšt ini, oUalt; r;a v tujem jeziku. Poleg tega je formulacija dvoumna, saj jo je možno Tazumetl tudi tako, da je zadostni pogoj že izvajanje delov nekih drugih Študijskih programov znotraj visokošolskega zavoda, npr. cele univerze, v slovenščini '(Pripombe FILOZOFSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANI na Predlog novele Zakona o visokem šolstvu), O tem s e je v Slove niji v za -d njih mesecih, odkar je reforma, ki jo narekuje bolonjski sistem ureditve univerz,zadobifa konkretnejšo obliko, oziroma odkar je vlada novelo zakona poslala v Državni zbor v obravnavo, razvnela vroča polemika. Del slovenske javnosti namreč odločno nasprotuje noveli ožino ma njenemu 1. členu (ki spreminja prej omenjeni S. člen sedanjega zakonaj, Pred tem seje isti del strokovne javnosti lani že zgrozil zaradi novega pravilnika o vrednotenju raziskovalnih dosežkov, ki ONEMOGOČA, da bi se monografsko delo, napisano v slovenščini, uvrščalo v najvišjo točkovno kategorijo, kar pomeni, da morajo strokovnjaki vseh področij znotraj znanstvenega in akademskega področja objavljati v angleščini, ne pa v slovenščini, če želijo poklicno napredovati."Predlog zakona »Vprašanje, kateri bo učni jezik na univerzah v Sloveniji, je za Slovence izven meja Matice vse prej kot deveta briga,« o visokem Šolstvu, ki je trenutno v procesu uzakonitve, bi zdajšnje razmere še poslabšal "je opozorila mag. Manca Erzetič, kije poleti na Slovenski matici spodbudila javno debato o predlogu reforme in je z ug lednimi profesorji, akademiki, pesniki in pisatelji podpisala dokument z naslovom "Zagovor sloven- ščine" Med podpisniki so še prof, Milček Ko melj, pesnik in publicist Niko Grafenauer, prof, Boris A, Novak, prof, Dean Komel, pa tudi Evgen Bavčar iz Pariza, iz zamejstva pa pesnik Miroslav Košuta, pisatelj Boris Pahor in prof, Tatjana. Rojc, ki je bila tudi ena izmed pobudnic prej omenjene javne debate. Tatjana Rojc:Tema je po mojem mnenju dokaj urgentna in zato mi dovolite, da ponudim nekaj svojih misli, ki sem jih sicer tudi že javno nakazala na okrogli mizi na Slovenski matici v Ljubljani pred kakim mesecem, ko Smo srečanje uvedli s kar dolg im razmišljanjem Borisa Pahorja, dekana slovenskih književnikov, ki ga je pobudnica srečanja, mag. Manca Erzetič, izbrala ne zaradi njegovih častitljivih 103 let, ki naj bi bila že sama po sebi dovoljenji razlog za modrost. Pahorjeva beseda je pomembna, ker seje uveljavila v svetu s prevodi v preko dvajset jezikov kol beseda SLOVENSKEGA pisatelja, celo člana skupnosti, ki ji kdajpakdaj večinski narod še danes ne priznava istovredne jezikovne, kaj šele literarne pravice. Marsikdo v osrednji Sloveniji bo prepričan, da Primorci jamramo, da obnavljamo po aVite, da markiramo svoj obstoj z apelom na kar je bilo, da se pravzaprav NOVA slovenska zgodovina začenja z letom 1991, Da je vse ostalo zapisano zgodovini. To slišimo. In daje za našo uveljavitev kot Evropejci, nekako potrebno, da zatajimo naš ubožni dvomilijonski stan v zameno za neko 'linguo franco' ki j o o bvladamo reci m o za si I o, n ekate r i bo Ij se, d ru g i s I a bše, Iz o seb ne izku -šnje lahko povem, da je pisanje, ustvarjanje, predavanje v drugem jeziku, na nivoju, ki ga zahteva znanstvena stroka, vse prej kot enostavno: in da je ne more urejati ali urediti prav noben zakon. In da merilo nismo mi sami, merijo nas drugi, tisti, ki se v tem "drugem" jeziku znajdejo najprej, ker je N JI HOV matern i j ezi k, To j e pra kti č ni as pekt. Ob te m p a se pon u ja še et i £no vprašanje, Primorci najbolj kleno zagovarjamo pomen jezika, ker Izhajamo iz travme "odrezanega jezika", kakor jo pisal Scrgio Salvi v svojem znamenitem eseju leta 1975. Alojz Rebula je v romanu Senčni ples zapisal, daje "jezik življenje samo" kar zvoni kot nekakšen programski manifest. Ko je kot briljantni dijak opravil v Italiji v Italijanskem jeziku svojo klasično maturo, je izbral ljubljansko univerzo, ker zanj leta 1945, tako pravi, ni obstajalo nobene druge univerze na svetu. Gre torej predvsem za avtentičnost, za potrebo, da ne bi folklorizirali lastnega jezika, kije itak pod pritiskom globaliziranega sveta, kar seveda ne moTe biti strašilo, temveč kvečjemu bogatitev, zato je treba prepričano in trdno stati za tem jezikom. Teža logosa je simbolna, kar kaže na nevarnost osredotočanja ali mitizacijo nečesa, kar lahko, če ga ne osmislimo, postane nekaj votlega: posebej to velja za znanstveni Jezikali jezik znanosti, kjer je vrednost jezika že sama po sebi specifična, Prihajamo iz stoletja režimov in prepoved i, la stoletja bojev za ohranjanje in osvobajanje naše biti. Izdelali smo nacionalni program, ustavo, ki temelji na spoštovanju. Predvsem samega sebe. Bomo zdaj, sredi kaosa, kije zajel svet (sredi migracijskih tokov, ki so posledica nespoštovanja osnovne pravice, da moramo vsak zase ostati zvesti sebi in da nihče nima pravice, v imenu ’'boljše ga", "pomembnejšega", "večvrednega1, še manj v ImeniE tržnega povpraševanja, producirati neskončne množice izkoreninjencev) kolonizirali same sebe? 5e najbolj tragično bo, če bomo kolo-nizi ral i sebe od znotraj, v prepričanju, daje tuje boljše, pomembnejše, kar pomeni, da sami sebe postavljamo V položaj drugorazredne skupnosti ali "združbe stenic, ki nirnajo nikakršnega jezika" (kar nam je skušal vcepiti četrstoletni režim}, kaj Šele zavesti o svoji suvereni nacionalnosti. NivesZudič Antonič Spodaj: Univerza na Primorskem (foto Arhiv UP) Novela zakona pa ne govori o uvaja nj u a ng I ešč i n e, pač pa "tu jeg a jezi ka", kar bi lahko na Univerzi na Primorskem in v Novi Gorici pomeni lo tudi uvajanje programov v italijanščini. O tem, kako je zdaj S tem in kakšni scenariji se od pirajo, smo se pogovorili z dvema sogovor nicama. Obe sta docentki na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Profesorica Jadranka Cer-gol, Slovenka iz Trsta, poučuje latinski jezik, romansko jezikoslovje ter zgodovino italijanskega jezika na Oddelku za italrjanistiko. Profesorica Nives Zudič Antonič je predstojnica Oddelka za ltalijanistfko Fakultete za humanistične »Dopuščanje uvajanja "tujega jezika" bi lahko pomenilo tudi uvajanje italijanščine?« študije Univerze na Primorskem, kjer je nosilka predmetov italijanska književnost, Didaktika italijanske književnosti in Medkulturne komunikacije. J'Na Fakulteti za humanistične študije se vsi predmeti Izvajajo v slovenskem jeziku razen tistih predmetov, ki zahtevajo aktivno in pasivno znanje drugega oz. tujega jezika, To pomeni,da se vsi predmeti rta Oddelku za ¡talij a n isti ko izvajajo v italijanščini, vsi predmeti na Oddelku za medkulturno jezikovno posredovanje pa v slovenskem, italijanskem, angleškem in francoskem jeziku1; opisuje trenutno situacijo Jadranka Cergol."Seveda pa to ne velja za vse gostujoče predavatelje, ki večinoma izvedejo svoje posege v tujem, pretežn o a ng les kem, Jezi ku. Osebn o izva -jam tudi predmet na podiplomski stopnji na Fakulteti za management, na kateri pa smo na nekem sestanku odprli vprašanje o jeziku, ki naj ga predavatelj uporablja: gre namreč za širše zasnova n študijski program, za katerega bi si vodje želeli, da bi pritegnil tudi tuje študente. Mnenja so si bi Ja deljena, zaenkrat je prevladalo stališče, da ohranjamo slovenščino kot glavni jezik,'1 še razlaga Cergolova. Nives žudič Antonič je pripadnica italijanske skupnosti v Sloveniji in glede položaja ter statusa Italijanskega jezika na Univerzi na Primorskem podčrtuje -za pripadnika manjšine - nezanemarljivo nianso:"Želim verjeti, da ima italijanščina na naši univerzi poseben status, saj se na naši Fakulteti in predvsem na Oddelku za italijanistiko trudimo, da bi bilo tako. Na našem Oddelku se trudimo, da bi izobraževali kader, ki bo lahko poučeval v šolah na dvojezičnem območju. V italijanščini se na naši fakulteti poučuje samo na Oddelku za ¡ta lija n ¡stika in na Oddelku za uporabno jezikoslovje, vsi drugi oddelki naše fakultete imajo programe samo v slovenskem jezi k u. Tudi na drugih fakultetah Univerze na Primorskem se poučuje italijanski jezik samo kot strokovni jezik, medtem ko so vsi drugi predmeti v slovenskem jeziku" 1 ud k A nto ničevo smo vprašali še, kdo predava v Italijanščini, se pravi, če šoto slovenski ali Italijanski profesorji, koliko je pripadnikov italijanske avtohtone manjšine, koliko pa profesorjev, ki prihajajo Iz Italije. Takole nam je odgovori la: "Na univerzi učijo italijanski jezik kot jezik stroke predvsem slovenski profesorji, na Oddelku za italljanlstlko pa slovenski in Italijanski profesorji. V letošnjem akademskem letu (2016/17) nas bo na oddelku predavalo 16, od tega je 6 profesorjev S loven cev. Trije od teh so zaključili izobraževanje v Italiji, vsi pa Imajo stalen stik z italijanskimi Inštitucijami preko različnih oblik sodelovanja; 4 so pripadniki Italijanske avtohtone skupnosti, S profesorjev prihaja Iz Italije; ena profesorica prihaja iz Argentine. Vsako leto na oddelku gostimo tudi druge profesorje iz Italije, ki nam predstavijo novosti, povezane z Italijanskim jezikom,To so po navadi profesorji z Italijanskih univerz, s katerimi sodelujemo. Največkrat so med gostujočimi profesorji predavatelji z Univerze Ca' Foscari Iz Benetk, s katero že vrsto let zelo uspešno sodelujemo (recimo pri izobraževa nju kadra - več naših profesorjev je na tej univerzi zaključilo magistrski ali doktorski študij},Trenutno pripravljamo študijski program za pridobitev dvojne diplomske listine (double degree) za doktorat na področju jezi kov." Če se povrnemo k noveli zakona o visokem šolstvu, ki predpisuje večje možnosti za Izvajanje študijskih programov v tujih jezikih, in pogledamo primer Univerze na Primorskem, lahko ugotovimo - po podatkih, ki nam jih je prijazno posredovala svetovalka v Kabinetu rektorja UH Mirella Banica -da so poleg programov na Oddelku za italijanistiko In na Oddelku za uporabno jezikoslovje Fakultete za humanistične študije, že utečeni še drugi programi v angleškem jeziku: “V študijskem letu 2015/2016 je Univerza na Primorskem v angleškem jeziku na 1. stopnji izvajala univerzitetni program Matematike in na doktorski 3. stopnji program Matematične znanosti (oba programa na Fakulteti za matematiko, naravoslovje In Informacijske tehnologije Univerze na Primorskem -UP FAMNIT). V študijskem letu 2016/2017 {postopki vpisa se potekajo, tako da bodo informacije dokončne v oktobru) bo predvidoma izvajala na 1. stopnji univerzitetna Študijska programa Matematika (UP FAMNIT) In Management - UN (na Fakulteti za management Univerze na Primorskem - UP FM) ter na doktorski 3, stopnji Matematične znanosti (UP FAMNIT)"pojasnjuje Mirella Baruca, ki dodaja, da predmete pri omenjenih programih izvajajo tako matični kot gostujoči visokošolski učitelji. Rektorska konferenca podpira besedilo o uporabi tujega jezika, kot je zapisano v noveli zakona o visokem šolstvu, saj je prepričana, da želi ustvariti boljše pogoje za hitro pridobivanje najnovejših znanj in pravočasno prilagajanje mednarodnemu dogajanju, Obenem SO rektorji slovenskih univerz mnenja, da sporni člen sploh ne ogroža slovenščine kot jezika znanosti. Podobnega mnenja je tudi prof, Nives Zudič Antonič:"Popolnoma se strinjam, ker bi se samo nekateri programi ali moduli izvajali v angleškem jeziku, kar bi pomenilo, da bi lahko ponudili študij tudi tujim študentom, naši pa bi se lahko odločili po svojih željah za študij v slovenskem jeziku ali v tujem jeziku. Tudi drugje po svetu fakultete ponujajo nekatere programe v tujem jeziku, in kot vem, jim v veliki meri sledijo tudi domači študenti," Prof. Jadranka Cergol pa je bolj previdna: "Z novelo zakona sem seznanjena, nismo pa se še pogovorili o tem, kakšen scenarij se pripravlja, če bo zakon sprejet. Vem, da so mnenja tako med kolegi kot med študenti zelo deljena. Imam ubčutek, da so kolegi humanisti precej složni pri ohranjanju in razvijanju slovenskega jezika na akademskem nivoju brez nepotrebnega uvajanja angleščine v predavalnice, Kar se tiče novih študijskih programov v angleškem oziroma Italijanskem jeziku, lahko povem, da na Fakulteti za humanistične študije ne nameravamo odpirati novih študijskih programov v angleškem jeziku, pripravljamo pa tretjestopenjski študijski program (oz. doktorat) v italijanskem jeziku v sodelovanju z Univerzo Ca' Foscari iz Benetk, in s tem bomo lahko študentom ponudili možnost celotnega študija v Italijanskem jeziku." 'V ozadju je, kot se zdi, predvsem denar," piše Janko Lorenci v svojem komentarju (Mladina 1913.5.201 S), "Zagovorniki široke uporabe angleščine bi radi privabili čim več neevropskih študentov, ki bi plačevali šolnino" nadaljuje, isto sklepa Peter Kolšek v Sobotni prilogi Dela (27,5. 2015), ko pravi še, da bi postopno uvajanje angleščine kot učnega jezika za slovenske univerze pomemnllo:!. da naj bi drugo-jezicni, večinoma neangleško govoreči študentje (iz vzhodne Evrope, Afrike) na univerzah v Ljubljani, Mariboru in Kopru poslušali predavanja večinoma slovenskih profesorjev v angleščini, in če bi bilo - pravzaprav se je to že izkazalo - študentov za izredne programe premalo, bi jih priključili rednim programom, kar nadalje pomeni, da bi bili paketa v angleščini posredovanega znanja deležni tudi slovensko govoreči slušatelji" Pa poglejmo spet številke na primeru Univerze na Primorskem. V lanskem akademskem letu je bilo na Univerzi na Primorskem vpisanih skupno 5,345 študentov - 4,278 rednih In 1.067 izrednih. Od teh je bilo 234 tujih študentov, kar pomeni nekaj več kot 5%. "Konkretno so se V studijskem letu 2015/2016za študij na naših dodiplomskih Studijskih programih 1, stopnje prijavili kandidati iz naslednjih držav: Alžirija, Azerbajdžan, Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Italija, Kazahstan, Makedonija, Nigerija, Romunija, Rusija, Srbija, Ukrajina, Združe-nedržave Amerike In drugih," navaja Mlrella Earuca, ki dodaja, daje bilo 27 kandidatov 5loven cev brez državljanstva, se pravi zamejcev iz Trsta in Gorice. Jadranka Cergot opozarja še na študente, ki prihajajo na Erasmus izmenjavo: »Študenti na Fakulteti za humanistične jezike so pretežno Slovenci, (ata Arhiv UP »Zagovorniki široke uporabe angleščine bi radi privabili čim več neevropskih študentov, ki bi plačevali šolnino.« Jadranka Cergol (Foto ÍJam0n) imamo tudi precej tujih, Erasmus študentov. Vem pa, da imajo nekatere ostale Fakultete višji priliv tujih študentov. Ko prihajajo k nam Erasmus študenti, se zelo pogosto pojavi problem jezika sporazumevanja, ker se pač večina predmetov izvaja v slovenščini, oni pa niso dosegli še tako visoke stopnje znanja slovenskega jezika, da bi lahko sledili predavanjem, V veliki večini teh primerov jim predavatelj ponudi literaturo v tujem, v glavnem angleškem jeziku, in jim svetuje, naj vsekakor sledijo predavanjem v slovenščini.« Tujih študentov, ki prihajajo na univerzo na Primorskem v sklopu programov mednarodne mobilnosti Vseživljenjsko učenje - Erasmus in Cee-pus, je bilo v lanskem študijskem letu 138, od tega so bili 4 Iz Italije, je dopolnila Nives Zudič Antonič, ki je prepirčana, da so programi v tujem jeziku,.. xprivlačni tako za tuje, kot za domače študente. Pri tem pa bi bila rada zelo jasna, ne bi rada, da bi kdo narobe razumel moje besede: nikakor ne mislim, da bi morali kakorkoli opustiti študij v slovenskem jeziku, Na naši univerzi predlagajo, da bi ponudili študijske programe v angleškem jeziku ali module v tujem jeziku (ki je po navadi angleščina), a da ne br ukinili študija v slovenščini, Za tiste naše študente/ ke, ki si želijo poglobiti znanje v tujem jeziku, so ti programi zanimivi, tujim Studentom/kam pa štu d rjski p rog ra m i v a ng I es ke m/ital ij a n s ke m j eziku omogočajo, da sploh lahko izberejo našo univerzo in da posledično lahko sledijo predavanjem, Le malo tujih študentov, ki prihaja na našo univerzo, namreč obvl a d a slo ven s k i j ezi k.« »Eno izmed poslanstev Univerze na Primorskem je tudi to, da jamči razvoj jezika okolja, ki je -na teritoriju, kjer živi avtohtona manjšina - italijanščina*« Jadranka Cergol pa izpostavlja drugačne kriterije za privlačnost studijskih programov: alzosebne izkušnje lahko povem, da so študenti na Oddelku za rta lij □ n isti ko v veliki večini domači študenti, pomeni, da prihajajo z Obale, iz Italije ali iz nekaterih drugih krajev v Sloveniji, tudi zato ker je študijski program tako zasnovan, da večinoma služi našemu okolju, tj, okolju širše Primorske, Slovenije in bližnje Furlanije, Na Fakulteti za management, na kateri pa so nekateri programi zasnovani malo širše, je nekaj več tujih študentov, konkretno sem imela nekaj študentov s Hrvaške, iz Bosne in Hercegovine, iz Srbije, poleg seveda italijanskih državljanov. Privlačnost študijskega programa je odvisna od same zasnove programa, komu je bil program namenjen in za katero publiko je bil zasnovan. Nekateri programi na drugih Fakultetah, predvsem naravoslovnih, so bili Širše zasnovani in dejansko privlačijo večje število tujih študentov,« S tem v zvezi Nives Zudič Antonič podčrtuje, daje eno izmed poslanstev Univerze na Primorskem tudi to, da jamči razvoj jezika okolja, ki je-na teritoriju, kjer živi avtohtona manjšina - italijanščina: »Moram reči, da naša univerza zelo skrbi za italijanščino kot učni jezik.Tako smo prav letos na UP pripravili program za razredni pouk in za predšolsko vzgojo v italijanskem jeziku za pripadnike avtohtone italijanske manjšine. V času globalizacije je potrebno še bolj kot kadarkoli prej poiskati novo perspektivo, s katero bo manjšinski jezik pridobil ustrezno mesto v šolskem sistemu. Vloga, ki jo ima angleščina v današnjem šolskem sistemu. mnogokrat predstavlja grožnjo za regionalne jezike, Da bi se izognili temu problemu in homolo-gaciji narodne regionalne identitete in manjšinske kulture, je potrebno delovati koordinirano in najti inovativne poti, ki bodo, med drugi mi, zagotovile ustrezno izobraževanje bodočih učiteljev/ic, ki bodo delovali/e v manjšinskih šolah z italijanskim učnim jezikom. Prav to izobraževanje predstavlja strateški prostor, v katerem se lahko začne uresničevati politika, potrebna za promocijo manjšinskega jezika v večjezičnem okolju. Jezik okolja tako ne bo več le kulturna vrednota, ki jo je potrebno ohranjati in promovirati, pač pa bo osnovni element večjezične kompetence v evropskem okolju.* Kakšne priložnosti bi lahko sprememba 8. člena novele zakona prinesla celotni italijanski avtohtoni skupnosti na Obali - smo vprašali Zudič Antoniče-vo, Kaj bi lahko italijanska skupnost pridobila? »Skupnost bi lahko veliko pridobila. Sedaj morajo študenti/ke, pripadniki/ce italijanske avtohtone skupnosti, če se želijo izobraževati v italijanskem jeziku, izbrati študij v Italiji. Vemo pa, daje to velik strošek za starše, saj se v Italiji za študij plača šolnino, pa tudi drugi: stroški 50 vi so k ¡.Zelo verjetno je, da bi s študijem v italijanskem jeziku pridobili kar nekaj študentov, katerim bi bil omogočen študij v maternem jeziku in bi se odločili za študij v Sloveniji,* je prepričana prof, Nives Zudič Antonič. Ustanovitev dveh univerz na obmejnem področju - Univerze na Primorskem in Univerze v Novi Gorici - smo Slovenci iz Italije podprli in nanjo gledali nadvse pozitivno, ker smo se zavedali pomena SLOVENSKIH akademskih in znanstvenih inštitucij na obmejnem prostoru za krepitev SLOVENSKEGA visokošolskega, intelektualnega in znanstvenega kadra,za utrjevanje slovenskega znanstvenega jezika in za ustvarjanje priložnosti za zaposlitev slovenskega visoko kvalificiranega znanstvenega in intelektualnega kadra. Ali bi po vašem mnenju načrt nova n a internacionalizacija utegnila spremeniti ali celo razbliniti ta pričakovanja - smo ob koncu izzvali Jadranko Cergoli. Takole je odgovorila: Menim, da bi predvidena novela zakona zelo razblinila ne samo pričakovanja Slovencev v Italiji, temveč tudii cel črtne g a primorskega prebivalstva, ki je z ustanovitvijo obeh univerz začelo razvijati tudi svojo lastnovisokošolsko, intelektualno in akademsko skupnost, ki je bila prej centralizirana v Ljubljani in delno v Mariboru. Novela zakona daje možnost univerzam in fakultetam, da izvajajo študijski program Izključno v angleškem jeziku ne glede na to, ali obstaja ali ne tudi primerljivi študij v slovenščini, kar predstavlja jasno diskriminacijo za slovenske državljane. Pridružujem se vsem profesorjem, kr menijo, da bi bil s tem slovenski jezik zelo osiromašen, zapostavljen in bi s tem naredili korak naprej v smer folklorIza-cije, ker bi izgubil eno od pomembnih sociol Ing vi stičnih nivojev sporočanja, to je akademsko-znanstveno raven. Nedvomno pa bi se tudi raven predavanj znatno nižala.čeprav so profesorji na slovenskih univerzah dobro pripravljeni in odlično obvladajo angleški jezik, bi jim predavanja v tujem jeziku vzela »Predvidena novela zakona zelo razblinila ne samo pričakovanja Slovencev v Italiji, temveč tudi celotnega primorskega prebivalstva.« veliko več časa za pripravo in izvajanje, ker je izražanje v tujem jeziku nedvomno težje kot v maternem. Nedvomno bi večkrat prišlo do nedopustnih situacij, v katerih bi slovenski predavatelj predaval v angleščini izključno slovenski publiki, Sama sem sicer naklonjena načelni internacionalizaciji visokošolskega prostora, a bolj v smeri izboljšanja E ra s m us izme njav študentov In profesorjev, gotovo pa ne v smer obuboža n ja in zapostavljanja slovenskega jezika, Ko zboli jezik, zboli družba Meje mojega jezika so meje mojega razuma, znanja In srca. Meje mojega jezika so meje moje identitete, pripadnosti, biti. Materni jezik je merilo določljivosti človekove večje ali manjše odtujenosti, njegovega etično moralnega naboja, zato ga ne moremo In ne smemo v nobenem primeru zožili na suh in aseptičen komunikacijski in strumen ta rij, na golo znamenje, če se poslužim struktura I ¡stičnega Izražanja. V globalizaciji kem vrvežu sveta je vloga jezika vprašljiva, ker je tudi jezik podvržen tržnim špekula tlvnlm poslom in hladni prrdobitniški logiki, miselnosti, ki Ima svoje jedro v sintagmi - se splača, se ne splača. Globalizacija je nepropustna zavesa, ki vidu ne omogoče pogleda skozi okno v prostor humanistične barvitosti. Zato je v krizi. Tudi umevanje pomena jezika je v primežu raznih teorij oportunostl, ki nimajo z jezikom In njegovim neposrednim referentom - Identiteto - nikakršnega sorodstva, Vemo, da sta Identiteta in jezik v stalnem spreminjanju, kar pomeni, da je prihodnost posameznikove ali skupinske identitete odvisna od trdnosti odnosa med jezikom in skupno identiteto. Nič ni samo po sebi dano, odnos med njima je treba ozavestiti, ga gojiti In varovati. To ne velja le za majhne jezikovne in narodne skupnosti, marveč v splošnem. Jezik je Intimna vez z vsem, kar mo obkroža. Materni jezik je v večjezlkovnl družbi edina obramba pred ropom čustvenosti in osnovnega oblikovanja Individualne biti v samozavestno sobitjez drugimi. Jezik je pokazatelj pripadnosti, zato je izvengiobalizacijski dejavnik. Zato je jezik nevaren, Ker je jezik dejavna, zavestna In čustvena opredelitev za narod. Jezik je temeljna In univerzalna komponenta oblikovanja osebne identitete, pravi Thomas Luck-mann. Za jezik je tudi značilno, da je eden od konstitutivnih elementov skupinske zavesti. Ko materni jezik zreduciramo na gofo orodje nižje uporabnosti, na zgolj plebejsko all rovtarsko (po Prešernu) raven, je skupinska zavest prizadeta In ogrožena. Noam Chomsky bi povedal takole: Vse bolezni družbe se kažejo v bolezni jezika, Če je bolan jezik, je bolna celotna družba, Ko zboli jezik, zboii družba. Marij Čuk Drobtinice o slovenskem govoru O govorni vzgoji pri mladini Manica Maver Venem od prejšnjih zapisov sem že omenila pomen, ki ga ima govorna vzgoja pri otrocih. To področje je pri šolski vzgoji precej zanemarjeno; večina ljudi nekako podzavestno misli, da govor pride sam od sebe: pri 2 letih smo se naučili govoriti prve besede (brez posebnega truda) in zdaj tehniko obvladamo in se s tem ni treba toliko ukvarja ti-V šoli veliko časa posvečamo pravilnemu pisnemu izražanju, ko imamo govorne aktivnosti, mislimo bolj na vsebino povedanega, redkokdaj se ukvarjamo z obliko. In, vendar kultiviran govor ne pride sam od sebe, ampak se ga moramo priučiti. »Preko igranja vlog se sprostijo, med drugim pa spoznavajo različne izrazne možnosti, ki jim jih daje njihov glas in telo.« Ko poslušam govorjenje naše mladine, opažam, daje njihovo govorno izražanje precej siromašno: tu ne mislim na jezikovno pravilnost, ki je seveda drug problem. Mislim predvsem na razloč n ost govora, saj mladi večkrat govorijo nerazločno, med govorjenjem skoraj ne odpirajo ust, jejo besede, Se slabša je situacija v šolskem okolju: ko učenca nekaj vprašam v razredu, mi ponavadi v odgovor nekaj tiho zamomlja, tako da sem že posumila, da se Staram in postajam gluha. V resnici učenci z veli ko težavo spregovorijo glasno in razločno pred razredom. Verjetno vpliva trema, kar je razvidno tudi Iz telesne govorice: mladostnik gleda v tla, se prestopa, menca z rokami Nič čudnega, saj gre v razredu za neke vrste javni nastop, ki prav gotovo ni lahka preizkušnja ne za mladega ne za odraslega, ki ni vajen nastopanja v javnosti, Zato je zelo koristno sodelovanje pri kaki gledališki skupini ali delavnici. Tu se otroci in mladi preko igre in igranja vlog sprostijo, med drugim pa spoznavajmo različne izrazne možnosti, ki jim jih daje njihov glas in telo, Naučijo se ustrezno uporabljati govor v različnih situacijah,Tudi če ne bodo vsi čez noč postali izvrstni govorci, začnejo spoznavati in prepoznavati značilnosti kultiviranega govora, Tudi pravorečje, ki se zdi tako težavno in nemogoče, postane z vajo nekaj razumljivega in dostopnega. Ponosna sem, ko mi eden od otrok reče, da je bila neka radijska oddaja dolgočasna, keT je govorec govoril monotono, ali ko ugotavlja, da ni razumel nekega govora, ker je govornik govoril prehitro. Ali ko eden od dijakov komentira, kako ga moti, da profesor izgovarja w£da namesto veda«, »Levstik namesto Levstik« ali če reče »Murska Sobota namesto Murska Sobota«, Tu pa smo spet pri odraslih: mladini moramo biti zgled. Učitelj mora paziti, kako govori, Če se bo lepo pripravil na svoj govorni nastop, kar je vsaka njegova učna ura v razredu, bo postal zgled kultiviranega govora za Svoje učence. \n če bo primerno podajal svojo snov, bo ta veliko bolj zanimiva za njegovo publiko - njegove učence. «J 12 | M I.A I. UK A *.(16 ■ ZH11 i> Fotokronika DRA<Š4 Zgoraj z Seve: oicrcKj/d miza "Človek migrant" sodelujejo AleksijKalc, Veronika Martelanc, moderatorka Neža Kravos in Rabin SJimeiper; okrogla miza "Družina in družba Jezik /n identiteta" sodelujejo Martin Maver, Martino Piko Rusija, moderator Marjan Kravos, Živa Gruden in Suzana Pertot; somaševanje z nadškofom hanom Jurkovičem; nadškof Jurkovič o pravoslavnem vzhodu d Iti 51. ŠTUDIJSKI m Le i/o zgoraj: svetovalec predsedn ¡ka Boruta Pahorja akademik Boštjan Žtrkš izroča nagrado predsednika zbora Igorja Antoniču; Desno zgoraj: Peterlinova hčerka Lučka Susič Izroča Žerjalovc grafiko; Levo: Moški pevski zbor Fantje izpod Grmade (foto Al. Maver in P. Cvelbar) Peterlinovo nagrado prejme tudi Moški pevski zbor Fantje izpod Grmade, ki letos praznuje 50-letnlco delovanja, Moški pevski zbor Fantje izpod Grmade neprekinjeno deluje že 50 let, odkar so se navdušeni fantje in možje Iz Devina, Štivana, Jamelj In drugih bližnjih kraških vasi začeli zbirati na domu Franca Antoniča v Devinu in vaditi pod vodstvom Antoničevega sina Hermana. Prvi dirigent, kateremu je bila ta vloga zaupana neprekinjenih 45 Jet, je bil Ivo Kralj. V 50 letih obstoja so Fantje Izpod Grmade imeli nič kohko nastopov na raznih prireditvah in pevskih srečanjih. Znani so po tem, da sodelovanja nikoli ne odklonijo in da so včasih nastopih tudi v zelo težkih pogojih, da so le rešili prireditelja Iz zadrege. Toda Fantje izpod Grmade nimajo samo zaslug na pevskem področju, am pak so kot društvo Izredno poživili življenje In delo slovenske narodne skupnosti na področju Devina, kjer so s postavitvijo svojega sedeža in dvorane dali možnost tudi dru gim skupinam, da so svojo dejavnost razvijali prav na tem zahodnem robu slovenske obale. Svojo 50-letnico je zbor slavil s slavnostmi m koncertom na Devinskem gradu 29. maja letos ob zares veliki udeležbi prijateljev od vse povsod. Ob 50-ietnici zbor ni zaključil svojega delovanja, Nasprotno. Ob visokem jubileju s svojim delovanjem spodbuja in vanj vključuje tudi mlade ter si prizadeva, da bi devinski sedež bil še naprej pomembno stičišče pevskega In kulturnega delo vanja. Želimo mu, da bi požel še veliko uspehov In mu kličemo na mnoga leta, ANTENA DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV V NOVO SEZONO Po zaključenih letošnjih studijskih dnevih Drage načrtuje Društvo slovenskih izobražencev novo sezono ponedeljkovih večerov, ki bodo trajali do junija prihodnjega leta. Prvo srečanje je bilo v ponedeljek. 26. septembra v Peterlinovi dvorani, V okviru vseslovenskega Socialnega tedna, ki letos odgovarja na izzivalno vprašanje »Slovenija, moja država?« so na temo »Ko se zaplete med matico In zamejstvom k govorili Janez Dular, Peter Močnik, Urška Makovec in Peter Spazzapan. Za uvod v večer je nastopila tržaška pianistka Jana Zupančič, v imenu prirediteljev Socialnega tedna je pozdra vil Janko Korošec, I socialna. I akademija H Levo: pianistka Jana Zupančič; desno: Janez Dular, Urška Makovec, moderator Tomaž Simčič, Peter Spazzapan, Peter Močnik in Janko Korošec KNJIGA O TABORIŠČU V VISCU VViscu (uporabljala seje tudi slovenska oblika Višek) pri Palmanovi so fašistične oblasti januarja 1943 v vojašnici Borgo Piave uredile koncentracijsko taborišče, pretežno za Slovence in Hrvate. Veljalo je za znosno taborišče, vendar je tudi v njem smrtna kosa terjala svoje žrtve, zlasti med interniranci, ki sojih tja prepeljali z Raba. Ob zlomu Italije seje več tisoč internirancev razbežalo. Tik po koncu vojne so se nekaj dni v njem zadrževali četniki in primorski domobranci, ki so se iz Gorice umaknili v Italijo. Potem je biia tam vojašnica, ki pa že leta in leta zapuščena propada. Domačin prof. FerruccioTassin si že dolgo prizadeva, da bi nekdanje taborišče spremenili v spomeniško-muzejsko središče, ki bi pričalo o trpljenju internirancev v fašistični Italiji. Njegovinn publikacijam seje pridružila knjiga Visco 1943 - un campo di concentramento in Friuli (Visco 1943 - koncentracij s ko ta borišče v Furlaniji), ki jo je napisala Tania Zanuttini, izdala pa Goriška Mohorjeva družba. Uvodni besedi sta prispevala FerruccioTassin in pisatelj Boris Pahor, Knjigo so predstavili 16. septembra v Viscu. UMRL JE DIRIGENT SAMO HUBAD V stotem letu starosti je 31. avgusta v Skaručni preminil dirigent Samo Hubad, Rodil se je 17. julija 1917 v Ljubljani v družini dirigenta in skladatelja Mateja Hubada. Študiral je v Ljubljani in Pragi ter dirigiral v mariborski in ljubljanski Operi, Filharmoniji in Operi v Zagrebu ter marsikje po svetu, zlasti pa je zaslovel kot dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija ter Slovenske filharmonije. V SLOVENIJI L A N F 20,641 NOVOROJENČKOV V letu 2015 seje na tleh Republike Slovenije rodilo 20.641 otrok (524 manj kot leto prej), od tega 1.234 staršem brez siovenskega državljanstva. Le 8,697 otrok se je rodilo v zakonski zvezi, Izmed ostalih sta se starša 274 otrok poročila v teku leta. ZDRUŽENJE ZA SLOVENSKO BE5EDO Ustanovni občni zbor Združenja za slovensko besedo v Ljubljani. Vpredsedstvu sedijo od leve: Helena Jaklitsch, Jože Možino in Igor Sentor. V Ljubljani so 14, septembra ustanovili Združenje za slovensko besed Oj ki želi povezovati pesnike, pl sate I jej publiciste in prevajalce Iz matice, zamejstva in zdomstva. Predsednik, zgodovinar in esejist dr. Stane Granda jc poudaril, da bo d ru-štvo široko odprto, zavzemalo se bo za ohranjanje slovenske besede In kulture, oplajalo pa se bo pri vrednotah demokratične In samostojne slovenske države, V odboru je iz zamejstva goriska časnikarka in publicistka Erika Jazbor, zastopani pa so pripadniki različnih generacij ustvarjalcev. SVETOVNI DAN MLADIH V KRAKOVU IN STIČNA MLADIH 2016 Julija je bil na Poljskem 31. Svetovni dan mladih. V množici romarjev iz 1 37 držav (pri osrednjem dogodku, papeževi maši v Krakovu, so našteli tri milijone udeležencev) je bilo 545 mladih i: Slovenije. Nekaj je bilo tudi g o riških skavtov in posameznih tržaških mladincev. Prihodnji Svetovni dan mladih bo leta 2019 v Panami. V Stični pa je bilo 17. septembra srečanje Stična mladih 201 G, Pod geslom Sem orodje Božjega usmiljenja se je na tem zverskem festivalu* zbralo preko 6.000 udeležencev. Pozdravil jih je tudi predsednik države Borut Pahor. Ob 35-ietnicl pobude, za katero zadnja leta skrbi 5KAM -Skupnost katoliške mladine z več kot 25 U prostovoljci In več kot 35 partnerskimi organizacija m I, j e so maše va n je vod 11 mariborski nadškof Alojzij Cvikl. ZLATNIK POEZIJE MARKU KRAVOSU Tržaški pesnik, pisatelj In urednik Marko Kravos je letošnji prejemnik Zlatnika poezije. Kot priznanje za njegov pesniški opus, prispevek k slovenski kulturi in literaturi ter vzpostavljanje mostov med kulturami so mu ga izročili v Celju 30. avgusta na slovesnosti ob podelitvi 20, Veronikine nagrade, ki jo je Mestna občina Celje podelila Ani Makuc za najboljšo pesniško zbirko leta (njen prvenec Ljubica Rolanda Barthesa}. BAZOVICA 2016 Letošnja osrednja proslava bazoviških junakov je bila 11. septembra ob spomeniku na bazovski gmajni. Na njej so spregovorili predsednik Odbora za proslavo bazoviških junakov pri Narodni In študijski knjižnici Milan Pahor, predsednica paritetnega odbora za uresničevanje zaščitnega zakona za Slovence Ksenija Dobri la in deželna od bornlca Loredana Panariti, Kulturni spored je režirala prof. Olga Luplnc. Okofl 36. obletnice ustrefilve žrtev I, tržaškega procesa so se zvrstile še številne pobude. Omenimo naj le govornike. Pri grobu junakov pri Sv. Ani v Trstu je 6. septembra spregovorila predsednica Zveze slovenskih kulturnih društev za tržaško pokrajino Valentina Sancin. .Mašo zadušnlco, ki Ima najdaljšo tradicijo, pa je zvečer daroval bazovski župnik Žarko Škerlj. Po njej je spregovoril župan z Repentabra Marko Pisani. Pred ploščo pred rektoratom univerze v Ljubljani sta 9, septembra spregovorila prorektor Goran Turk in predsednik Društva TIGR Primorske Savin Jogan. Popoldne je bila svečanost pred spomenikom v Kranju, kjer sta spregovorila župan Mestne občine Kranj Boštjan Trilar in župan občine Doberdob Fabio Vižintin, ZAPUSTIL NAS JE MSGR. DIONIZIJ MATEVČIČ V duhovniškem domu v Vidmu,, kamor se je zaradi zdravstvenih težav prebelil nekaj dni prej, je 30. avgusta preminil župnik v Žabnicah in rektor svetišča na Sv. Višarjah msgr, Dionizij Matevčič. Odšel je tako eden izmed zadnjih beneških Čedermacev. Pokopali so ga v žabnieah, Msgr. Matevčič seje rodil 3. decembra 1937 pri Pačuhu v občini Dreka. V duhovnika je bil posvečen leta 1965. Svojo zlato mašo je daroval junija lani v Spetru skupno s sošolci in sobrati msgr. Marinom Qualizzo in župnikoma Mariom Garjupom ter Božom Zuanel-lo, torej s poslednjimi Čedermaci, ki službujejo med rojaki v videmski nadškofiji Po posvetitvi je rajni Matevčič dobrega četrt stoletja služboval v Cussignaccu, nato v kraju Torni di Sotto, pa še v Sappadi, šele oktobra 1991 je prišel V Benečijo, in sicer kot župnik in dekan v Spetru. Tam je uvedel mesečno maso v slovenščini in doživel nasprotovanja, za katera je mislil, da so stvar preteklosti. Leta 1998 je prevzel Zabnice in Sv. Visarje v Kanalski dolini. DAN SPOMINA IM A ŽRTVE TOTALITARIZMA Evropski parlament je leta ¿009 je razglasil 73. avgust za evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Gre za dan, ko je bil leta 1939 podpisan, pakt med Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo, Študijski center za narodno spravo., ki na ta dan prireja slovesnosti v Sloveniji, je tokrat pripravil tri srečanja v Ljubljani v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico, z Vojaškim vikariatom Slovenske vojske in. s stolno župnijo sv. Nikolaja. Najprej so v nekdanjih podzemnih Celicah Službe državne varnosti na Beethovnovi 3 odprli razstavo''STO P, cenzura! Prepovedana literatura in kn jižnice 1945 1991". Spregovorila je njena avtorica Helena Janežič, ki je vodja Zbirke tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije v Narodni in univerzitetni knjižnici. Njen kolega Boris Rifl pa je recitiral Balantičev Sonetni venec, Na ogled je bilo tudi več del, ki so izšla v Trstu in Gorici. Sledil je postanek prod ameriškim veleposlaništvom, in sicer pred lablo, ki sojo pred leti tam posvetili slovenskim borcem za demokracijo. V angleščini je spregovoril veleposlanikov namestnik Gautam Rane, ki je z direktorico Študijskega centra Andrejo Valič Zver tudi položil šop cvetja pred obeležje, Največ ljudi pa seje zbralo v ljubljanski stolnici, kjer je nadškof Stanislav Zore vodi! slovesno somaševanje za žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Sledila je akademija z glasbo, recitacijami in nagovorom časnikarke in raziskovalke polpreteklosti Alenke Puhar. Kritično seje lotila žgoči h tem, od ruske priključitve Krima in dvomljivega vabila Putinu na Vršič do samohvale z antifašizmom in zmerjanjem nasprotnikov s fašizmom, od tabuiziranja primerjave med nacizmom in komunizmom do svetlih likov osebnosti, ki so se postavile za pravo demokracijo m človekovo dostojanstvo, V IMENU DIALOGA Tržaški pisatelj Boris Pahorje tudi 103, rojstni dan preživel delovno. V Ljubljani seje 26. avgusta udeležil predstavitve svoje zadnje knjige, ki jo je izdala Mladinska knjiga. Pod naslovom V imenu dialoga so v njej zbrani pomembna besedita, ki jih je napisal od leta 2013 dalje, in pa mesec dni dnevniških zapisov, kijih je leta 2005 objavljal v Sobotni pri logi dnevnika Delo. Po predstavitvi v knjigarni Konzorcij gaje predsednik slovenske vlade pova bil na slavnostno kosilo v Vilo Podrožnik, MOJ OČE VIKTOR SOSIČ Znani javni delavec zOpčin priTrstu Zoran Sosič je pri založbi Mauro Miotti na Sardiniji Izdal dvojezično knjigo o svojem očetu Viktorju (1889-1982), ki nosi naslov in podnaslov Moj oče Viktor Sosič, vojak avstroogrskega cesarstva. Moji spomini iz njegovih pripovedi. Gre za predelavo očetovih pripovedi, njegovih zapisov in lastnega znanja ter za kopico dokumentov In fotografij. Spremni besedi sta prispevala Paolo Flumiz in Paolo Petronio, KIP IVANE KOBILCE Ob 90-letnici smrti je Kulturno društvo Tabor v Podbrezjah galerijo kipov na prostem obogatilo s kipom slikarke Ivane Kobilce, kije tam ustvarila znamenito sliko Poletje. Kip je delo akademskega kiparja Mirsada Begiča, 21 .junija pa ga je odkril predsednik države Borut Pahor. 68. M ARIJ AN 5 KI SHOD Na Opčinah je bil 11. septem bra tradicionalni, že 68. Marijanski shod s procesijo po vasi in slovesnim somaševanjem. Leto s ga j e vod i I u po kojen i tržaški škof msgr. Evgen Ravtgna-ni. Pelje zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov, dobro so bile zastopane narodne noše, zlasti pa skavtinje in skavti. UMRL JE SOCIOLOG THOMAS LUCKMANN Dne 10. maja je na Koroškem umrl sociolog svetovnega pomena Thomas (Tomaž) Luckmann. Rodil seje 14. oktobra 1927 na Jesenicah, Po materi Virini Vodušek je bil slovenskega rodu. Očeta Carla, ki so ga nacisti postavili za župana na Jesenicah, so 17. aprila 1942 ustrelili partizani. Odraščal je v Sloveniji, leta 1943 seje z materjo preselil na Dunaj, leta 1950 pa seje po študiju na Dunaju in Innsbrucku preselil v ZDA, kjer je končal sociologijo In filozofijo ter začel akademsko kariero. Leta 1965 je postal profesor sociologije v Frankfurtu, od leta 1970 do upokojitve leta 1994 pa je predavaj na novi univerzi v Konstanci. Veljal je za amerisko-nemškega znanstvenika, tudi pisaJje pretežno v angleščini in nemščini, vendar je tekoče predaval tudi v slovenščl ni rn bil - ob ostalih naslovih - tudi častni doktor Univerze v Ljubljani, častni član Slovenskega sociološkega društva in dopisni Član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Svetovni uspeh je doživel s študijo v nemščini iz leta 1963 Problem religijo v sodobni družbi, zlasti pa z delom Družbena konstrukcija realnosti, ki ga je leta 1966 napisal v angleščini s Petrom Bergerjem, Ta knjiga je prevedena v 20 jezikov. Napisal je še vrsto monografij in razprav, izmed katerih jih je več prevedenih v slovenščino. Raziskoval je sociološke teorije, problematiko religije, jezika, komunikacije, smisla in identitete v modernih družbah. SKAVTSKI TABORI Slovenska zamejska skavtska organizacija je v minulem poletju priredila za svoje člane devet skavtskih taborov: gorlški del po enega, tržaški del pa po dva za vsako izmed treh starostnih vej. Zelo zanimive izkušnje so si nabrali goriŠkl člani veje roverjev in- popotnic, ki so se v Krakovu udeležili Svetovnega dneva mladih, in pa člani ene izmed tržaških skupin te veje, ki so se v Franciji udeležili mednarodne ga tabora Rovervva/ (na sliki). MERIDIANI O SLOVENIJI Ugledna, bogato ilustrirana in dokumentirana italijanska revija za zahtevnejše turiste Meridiani, ki jo Izdaja založba Domus v Milanu, je svojo št. 231 (junij-julij 2016) v Celoti (1 56 strani) posvetila Sloveniji. To pa ni prvič, saj je revija Sloveniji v celoti posvetila tudi št. 72 leta 1993. BRUNO MARAN O ŽIVLJENJU IN SMRTI JUGOSLAVIJE Padova nski fotoreporter in publicist Bruno Moran je pri založbi Infmito iz Modene objavli knjigo o življenju In zatonu Jugoslavije z zg o vorn Im naslovom Dalla Jugoslaviaalle repub-bliche indipendenti, Cronaca postuma di un'utopla assasslnata e delle guerre fratricide (Od Jugoslavije do neodvisnih republik, Posmrtna kronika umorjene utopije in bratomornih vojn), Spremni besedi sta prispevala Riccardo Noury in Luca Leone. V Trstu sojo predstavili 6. maja. SPOMIN NA UMORJENEGA DUHOVNIKA Pred spomenikom umorjenega župnika Izidorja Zavadtava (foto: Iva Žajdela) Na Gorenjem Polju pri Kanalu so imeli 17. septembra slovesno ¡mašo in spominsko slovesnost ob 70-letnici umora domačega župnika Izidorja Zavadlava (Vrtojba, 1909-Gorenje Polje, 1946). Postal je nadležen domačim revolucionarnim nestrpnežem, ki Jih je hujskal tudi takratni Primorski dnevnik, Pred 20 leti mu je da! takratni župnik Bogdan Špacapan postaviti spomenik, O njegovem življenju in delu je tokrat spregovoril zgodovinar dr. Renato Podbersič ml. VITRAŽI MARKA JERMANA V BARILOČAH Likovni umetnik Marko Jerman, ki se je leta 1991 z družino preselil iz Argentine v Slovenijo in živi ter ustvarja v Godoviču, je avgusta v Bariločah na jugu Argentine, kjer se je rodil, montiral 17 vitražev v cerkvi Brezmadežne. Ta naj Starejša cerkev v mestu (1906), je leta 2014 povsem pogorela. Februarja letos sojo nanovo posvetili, zdaj pa jo krasijo vitraži, ki jih je poklonila družina Jerman, Vit raže 5 9-letnega Jermana lahko občudujemo v Številnih cerkvah, zavodih in tudi zasebnih stavbah v Sloveniji, Hrvaški, Italiji, Avstriji in Argentini. UMRL JE REKTOR BAZILJKE SV. ANTONA V PADOVI Med oddihom na morju v Bibioneju je 16. avgusta nenadno umrl minorit p, Enzo Poiana. Od leta 2005 je bil rektor bazilike sv. Antona v Padovi, pred tem pa med drugim župnik pri Sv. Frančišku vTrstu. Takrat Je tudi zavzeto delal za beatifikacijo p. Pladda Corteseja. P. Poiana se je rodil 17. januarja 1959 v vasi Corona (Mariano del Friuli). V duhovnika je bil posvečen leta 1991 v Gorici. V ARGENTINI JE UMRL ALEŠ KRALJ V Buenos Airesu je 2, septembra preminil Aleš Kralj iz znane goriške družine. Njegov oče Janko je bil pred vojno eden izmed najvidnejših voditeljev katoliškega gibanja na Primorskem v takratnih mejah kraljevine Italije, mati Anica Simčič Kraljeva pa se je kulturno uveljavila zlasti v Argentini, kamor se je družina izselila po vojni. Njegova sestra Lučka Kralj Jerman je znana dirigentka. Aleš Kralj seje rodil leta 7. januarja 1930 v Gorici. Bil je ob očetu, ko je ta 27. decembra 1944 umrl v Rimu, Po vojni se je V času akcije proti skupini Mirka Bitenca za nekaj časa znašel v ljubljanskem zaporu, nato seje pridružil družini, ki je medtem em igri ra la. Kot ekonomist je v Buenos Airesu, kjer si je ustvaril družino, delal pri naftni družbi Shell. PRI MORSKA SRČNA V Postojni je bila 17. septembra ob državnem prazniku združitve Primorske z glavnino slovenskega naroda po razmejitvi leta 1947 celodnevna pobuda Primorska srčna. Osrednji del je bila proslava. Ker se prireja državna proslava le na vsakih pet let, jo v vmesnem času vsako leto izmenično pripravljajo primorske občine in zveze borcev. Tokrat je bila na vrsti Postojna. Nastopili soTržaški partizanski pevski zbor Pi n ko Tomažič pod vodstvom Pije Cah, recitatorji, plesalci, solisti in komorne skupine, a tudi kanta v-torji in ansamboli, V imenu zamejcev je spregovoril mlajšl zgodovinar Borut Klabjan, slavnostni govornik pa je bil akademik in podpredsednik Zveze združenj borcev Matjaž Kmecl. NOVA STVARITEV AVGUSTA IPAVCA V božjepotni baziliki na Sv. Gori so 17. septembra v sklopu Kogojevih dnevov In v sodelovanju z občino ter Kulturnim domom iz Nove Gorke krstno Izvedli simfonično pesnitev skladatelja in duhovnika Avgusta Ipavca Barve zelenega smaragda. Letošnji zlatoma-šnik, ki izvira Iz koprske škofije, a že več desetletij deluje na Dunaju, je ob 100-letnici prve svetovne morije in soške fronte posvetil pesnitev padlim v septembrskih bitkah leta 1916 na Goriškem in zlasti na Sveti Gori. 5imfonični orkester RTV Slovenija in mešani zbor Adoramus ter udeležence pevskega tedna v Soči je dirigiral Marjan Grdadolnik. Z recitacijami iz Gregorčiča in pisem vojakov različnih narodnosti so sodelovali Milan Stefe, Pavle Ravnohrib, Sanja Rejc, Žan Perko, Jernej Kuntner, Simon Dobravec in Romeo Grebenšek, Nastopali so Še gojenci baletne šole Konservatorija za glasbo v Ljubljani, otroška fofklorna skupina Pastirci Izpod Krna in igralska skupina Drežnica. Režijo in koreografijo je podpisal Henrik Neubauer. UMRL JE IZUMITELJ »OČE JUMBO J ETA« JOE SUTTER V Bremertonu v ameriški zvezni državi Washington je 30. avgusta preminil letalski inženir Joseph Frederick (Joe) Sutter. Rodil seje 21. marca 1921 v Seattlu v družini slovenskega priseljenca. Iskalca zlata Franca Suhadolca z Dobrove. Pri družbi Boeing je razvijal več modelov letal, bil je tudi vodja razvojnega programa letala Boeing 747 (»Jumbo jet«). Za Izjemne dosežke mu je ameriški predsednik Reagan leta 1985 podelil državno kolajno za tehnologijo. Zgodovinar letalstva Jay 5penser je tesno sodeloval z njim, da je popisal svoje življenje in 40 let dela pri Boeingu v knjigi 747: Creating the World's First Jumbo Jet and Other Adventures from a Life In Aviation (747: izgradnja prvega Jumbo jeta na svetu in druge dogodivščine iz življenja v svetu letalstva), ki je Izšla leta 2006, DR, MARIJA STANONIK O PESNIŠTVU PROTIKOMUNISTOV Etnologinja In literarna zgodovinarka dr. Marija Stanonik, ki je Že objavila vrsto knjig o pesnjenju partizanov in aktivistov, mobilizirancev v nemško vojsko In narodnih borcev na Primorskem je pri ZRC SAZU Izdala 359 strani debelo monografijo Tih spomin vsem žrtvam boja. Diferenciacija in interference v slovenskem pesnjenju med drugo svetovno vojno 1941-1945. Gre za študijo o pesnjenju v tistih sredinah, ki se niso vključile v Osvobodilno fronto, zlasti med domobranci, pri čemer avtorica tudi primerja motiviko in vrednote med vojno sprtih taborov ter označuje Vidnejše ustvarjalce, koiikor so znani. BREZPRAVJE »V IMENU LJUDSTVA« Studijski center za narodno spravo v Ljubljani je kot 5. knjigo zbirke Totalitarizmi -vprašanja in izzivi izdal zbornik 16 razprav in uvoda urednice dr. Mateje Coh Kladnike represivnih ukrepih in kršitvah človekovih pravic ter te melj n ih svoboščin, ki sojih slovenski komunisti izvajali od leta 1941 do demokratizacije Slovenije. liil J.LI IAB1 ŽIMii ■ VUH Ui!>■ j BREZPRAVJE »V IMENU LJUDSTVA« ^SLOVENSKA« OUALESTORIA Prva letošnja številka revije Qua-lestoria, ki jo izdaja Deželni zavod za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji Julijski krajini, ki ima sedež v Trstu (podoben inštitut imajo tudi v Vidmu za furlanski del dežele), je v celoti posvečena mlajšim slovenskim zgodovinarjem. Pod naslovom Zgodovinopisne kršitve in prehajanja mej jo je uredila tržaška zgodovinarka na ljubljanski univerzi dr. Marta Verginella. V italijanščini (v enem primeru v angleščini) so objavljene njena uvodna predstavitev in razprave sedmih zgodovinark in zgodovinarjev, pretežno o socialni zgodovini Posočja, Benečije in Trsta. Jasna Tuta Moj svet sredi oceana Literatura kot okno v (zunanji) Svet, literat ura kot okno v notranji svet; knjiga Jasne Tula izSesljana pri Trstu, sicer učiteljice z mnogimi zanimanji od jamarstva do režije, je hkrati oboje, Ljubiteljicam in ljubiteljem potovanj ¿e naslov f\Aaj svet sredi oceana namiguje, da ne gre za potopis ali beleženje konkretnih, natančnih podatkov o oceanskem podvigu, niti ne za ubičajen ladijski dnevnik, temveč za osebno refleksijo o čisto (pjosebni izkušnji, ki prinaša s sabo življenjske modrosti in spoznanja. Podnaslov 32 dni jadranja čez Pacifik v soncu in dežju, v strahu in smehu nas vodi v to smer, v smer duhovnega peto va nj a vase, v katereg a se je poglo bi I a avtorica, ki j e že pred sedmimi leti zamenjala trdna tla za morje in se odločila za ži vi je nj e na jad rnici s sopotn i kom R.i-c ko m, Knjigo uvaja posvetilo Ricku, kije moje sonce, o katerem zvemo marsikaj, predvsem pa za njegov življenjski pogum. iznajdljivost in radovednost. Gotovo tudi zanesljivost, saj bi se Jasna kljub temu. kar Sama imenuje norost, sicer težko podala v tako zahteven načrt, kot je oceanska plovba 3.000 navtičnih milj (to je 5.556 km) iz mehiškega mesteca La Paz do otoka Pliva Loa v Francoski Polineziji. Pripoved uvaja urednik in prijatelj Mitja Tretjak, nato avtorica v nekaj zamahih naniza predzgodbo, Sledijo dnevnik od 2. aprila do 4. maja 2014, epilog, zahvale, predvsem družini in prijateljem, na koncu pa je zanimiva slika jadrnice Calypso z vsemi njenimi deli, tehničnimi podatki in pojasnili. Vsakodnevni zapis nosi naslov, največkrat po kakem pojmu. Tako sev jadral ki nem svetu zvrstijo in izmenjujejo pogum, razočaranje, neudobje, žalost, počasnost idr. Izdajo krasijo črno-bele in barvne fotografije, ki sta jih posnela Jasna Tuta in Ftick Page; težka bi si namreč predstavljali podobno navtično ekspedicijo brez ustrezne vizualne podkrepitve. Knjiga se razpenja med mavričnim jadrom na razgibano oblikovani platnici in čudovitim občutkom, ki ga jadralka doživi Majda Artač St u rman Aleksi j Pregare Trst in njegove krošnje Antološka zbirka pesmi Aleks ija Pregarca z naslovom Trst in njegove krošnje je pred kratkim izšla pri založbi Mladika. Navdih za svojo poezijo najde pesnik Aleksi j Pregare v notranjih razmišljanjih in čutenjih, hkrati pa se njegovi verzi obračajo navzven, v beleženje predmetno-st i in v spremljanje družbenega dogajanja. Obrat navzven niha med aktivno angažiranostjo in evidentiranjem pojavnosti z razkrinkanjem njenih slabosti. 5 pristopom ogorčenosti pesnik deluje kot čustveni dražil ec, ki varuje koncept dobrega, je glasnik upora, vpliva na zavest bralca in ga vodi na polja nove ozavestitve. Proces razgaljanja družbenih mehanizmov prehaja od beleženja lokalnih manjšinskih dejavnikov do upesnjevanja svetovno aktualnih dogodkov, kijih pesnik spremlja z visoko stopnjo etičnega zanosa. Temeljni vzgib Pregarčevih verzov jg potreba pora z kriva nju lastnega kronotopa, Pregare posveti svojo pesniško misel analizi časovne in prostorske komponente bivanja. V verze stopi geografska določenost z imenovanjem krajev, ledin in ulic. Raba toponimov je tesno speta s potrjevanjem nacionalne pripadnosti in z zagovorom znotraj slovenskega dela Trsta kanonizirane zgodovinske resnice. Pesnik realistično reproducira domači kraj, v verzih zaživijo Breg, Klinšca, Ritmanje, Katina ra, Gornji Ključ, vzpetina med Lonjerjem in Bregom. Stopnjujejo se navali pozitivnih razpoloženj, ko je domači prostor kraj mavričnega razgleda ali pika na specialki in jev njem zajet ves svet. Kljub spravljivemu odnosu do domačega kraja domujejo vtem okolju tudi moreči vozli, s katerimi je prednike in njihove potomce zaznamovala zgodovina. Ob opevanju krajinarske danosti razkriva pesnik duhovno dediščino in pOnlen korenin, predvsem pa prikaže intimna bivanjska doživetja, vezana na to terasasto zemljo. Doživlja jo kot„ze/erto bet zapor“ e^duiijiv oklep", besede, ki jo poimenujejo, se mu zdijo ..težje od mlinskih kamnov v Kiinsd". Skratka s pesnjenjem „uetofle1 po tipkah Brega", razčesava preteklost, otiplje stare nerešen osti i n razk ri va p ra da v n e ihte, sp u šča se v g I ob i ne zem I je in skuša razbrati njene neizrekfjivosti, ki tako usodno priklenejo človeka nase, ko ga sredi klopotanja tolmunskih voda reke Glinščice uročijo in hkrati pahnejo v trpeče bivanje, v razkrojen svet daleč od vsakega idealiziranja. Breg postane „lijak trpljenja" in „gmajno obupa". V tako ra zbol e I ost zem I jg je vrašče n človek, ki ga Preg are op i s u -je kot prednika s krvavimi očmi. Zdi se utrujen, užaloščen in prevaran kot „skelet papirnat. Prebivalec teh krajev živi duhovno obremenjen in zasužnjen zaradi predanosti rodbini, kije svoje bivanje žrtvoval a za to rebrasto zemljo in svojo prisotnost vklesala v nagrobne kamne. Urbana tržaš kost zaživi predvsem v razdelku V naročju mojega mesta, v poezijo vstopi konkreten, obstoječ prostor, ki ga pesnik riše z mimetičnim peresom. Navaja natančno lokacijo, in si cer za nema rje ni kompleks bolnice Vilma Purič ob pog I od u na ma vri co ob p rihod u na cilj na Polineziji. Oceanski dnevnik prinaša sprotno zapisovanj? doživetij, občutij, razmišljanj, ugotovitev, raz petih med soncem In dežjem, nevihtami in razjasnitvami, valovi, trenutki tišine in veselja, pa spet bojaznimi in pričakovanji. Razpetost med strahom in pogumom vodi mlada jadralko in zapiso-valko po oceanu do končnega cilja, ki se včasih izmika zaradi takšnih in drugačnih težav ali okvar, obenem v sanr os poznava nje, predvsem pa k vse večji zavesti, kako včasih potrebujemo tako malo, da smo srečni in da smo veseli, da preživi m o. Vodita jo skromnost in preprostost, za kateri sozdi, da so ju ljudje na kopnem poza brli. Kako je npr.veseia, da se lahko temeljito stušira in si umije Ease pod dežjem, ko pa je voda na jadrnici ena naj dragocenejših dobrin in je treba skrbno premisliti, kako čim bolj smotrno uporabiti zaloge - ni mogoče namreč razsipavati z njo! V pisanju se zrcalijo velika ljubezen do morja, do svobode, do besede, smisel za prijateljstvo in igrivost. V divjini in samoti oceana avtorica še najbolj čuti oddaljenost od dragih in prijateljev, zato jo razveseli bližina drugih živih bitij, rada se zagleda v delfine, morskega leva, leteče ribe in ptice. Stavki SO kratki, opisi jedrnati, kot jih narekuje zapisovanje v razmerah, ko vsako še tako preprosto opravilo marsikdaj zaradi izgubljenega ravnotežja na jadrnici terja izjemen napor. Jasna Tuta je opravila no samo pogumen življenjski, temveč tudi založniški podvig, saj je njena knjiga izšla v samozaložbi v Trstu konec leta 2015. Doživela je številne knjižne in medijske predstavitve (vrevijah, radijskih in televizijskih oddajah), zaradi velikega zanimanja paježe pošla in je bila ponatisnjena. Bila je uvrščena tudi na letošnji knjižni seznam pobude Primorci beremo. Svete Magdalene, opiše sobo, razgled na zaliv, okoliško floro in favno, nenazadnje zasanjane Tržačane, Bralca preseneti z izbiro drug ega Trsta, s prikazom vmesnega prostora, kjer se udejanja moteča deviantnost, kamor se skrivajo bolezni, strahovi, norosti, odvisnosti, smrtonosne okužbe, skratka ekstremne boleče izkušnje. Gre za slikoTrsta, ki razgrajuje položaje urejenega srečnega Vsakdana. Razmejenost med obema prostoroma j e sko raj dokončna, prekršijo jo le obiski svojcev, ki se umikajo na sedeže za zdrave. Primerjava spodbuja razmišljanje o vlogi in odnosu do prvega prostora, opozarja na pomanjkanje odnosnosti, sočutja in vzajemnosti, Razgrajuje pa se tudi konstruirana podoba tržaške urban osti, ki se v literaturi pri več avtorjih izriše kot odprt, sončen kraj, povezan z vedrino burje in morsko širino. Utopični konstrukt zamenja lokacija strahu, nasilja, melanholije, bolezni in smrti. Iz te perspektive, iz okna bolniške sobe se Trst zdi samovšečen kraj, mesto samih ameb, ki živijo brez božjega blagoslova, ujete v bloke človeških mravljišč. V svojih pesniških snovanjih razvije Aleksij Pregare kompleksno poetiko, razdeljeno med zalezovanjem pomensko estetske harmoničnosti in hkrati predano sunkom razglašenosti. Harmoničnost uvajajo ritmotvorna skladnja, poseganje po rimah, spretna usklajenost zven a in pomena, predvsem pa asociativna metaforika, vezana na podobje iz narave. Pesniško blagozvenečnost zamenja razlepotena pesniška govorica. Lirična melodičnost zamre pod pritiskom oteženega, gostobesednega sloga, kise uveljavlja z vrsto intelektualnih konstruktov, podprtih s kulturno zgodovinskimi navezavami. Intelektualižem prehaja ponekod v hermetizem, ko povezava besed ponuja različne pomenske rešitve, Semantično jedro besedila je namreč ovito v zavajajoči sklop besed, ki lahko ustvarjajo magična vzdušja ali pa tesnobna ozračja, predvsem pa potrjujejo pomensko izmuzljivost poezije, ki namiguje na neskladnost in ned oumlj ivost sveta. Skratka: Pnegarčeva poezija se bere kot prepletanje tradicionalizma in modernizma, V duhu tradicije se osnujejo vodilni motivi: zaveza n ost na lastne korenine, pog I oblj e nost v zg odlovi n sko kompon e nto, za govo r narodne pripadnosti in vstop v občečloveški prostor. Težnja k p resp ra sevanju in prevrednotenju ustaljenih miselnih položajev izvira iz modernističnega stališča, po katerem izkušnja ne prinaša dokončnih spoznanj, V področje modernizma sodi tudi nenehno uvajanje novih, nestandardiziranih drznih lirskih prijemov. Pomenljivo sprem no besedo je prispevaia pesnica Irena Žerjal, ki pospremi bralca na pesniški sprehod skozi delo Aleksija P rega rc&. V knjigi Trst in njegove krošnje se pesniška govorica prepleta s slikarskim diskurzom. V knjigi so natisnjena dela pomembnih tržaških ustvarjalcev: Deziderija Švare, Edija Žerjala, Roberta Hlavatyja in še koga. Začetki grafike na Slovenskem Mojca Polona Vaupotič Ustvarjanje v umetniški grafični tehniki popelje slovensko umetnost na sam začetek 20. st,, ko se je grafike lotil le redko kateri slovenski likovnik.Tedaj lahko govorimo o t, L prvih grafičnih listih v več kot le enem pomenu. Pred prvim razcvetom leta 1921 je bila namreč grafika samosvoja disciplina, omejena le na nekaj domačih avtorjev. Oprijeli so se je Iz povsem individualnih vzgibov in se z njo - razen Izjem - niti niso ukvarja li povsem zavzeto. Razstava Prvi Hiti'; ki jo je leta 2009 Narodna galerija pripravila v sode lovanju z Galerijo Božidar Jakac iz Kostanjevice in Umetnostno galerijo Maribor, je predstavila začetke grafične umetnosti na Slovenskem oziroma slovenske umetnike tega obdobja, ki so se preizkušali v izbrani tehniki - Lulgija Kasimirja in njegovo ženo TanneHoer-nes, Jana Oeltjena in njegovo ženo £lzo Kasimir Oeltjen, Stric Šantla, Hinka Smrekarja, Heleno Vurnik, Mateja Sternena ter njegovo soprogo Rozalijo Klelm Sternen. Grafika je bila v svoji zgodnji fazi v senci slikarstva in pogosto je značaj zgodnjih grafičnih del zelo intimen, eksperimentalen ter kaže, da grafika ni bila namenjena širši publiki. Kljub temu pa je v prvih dveh desetletjih 20. st. prešla iz reproduciranja podob v avtorsko ustvarjanje, Ob omenjenih ustvarjalcih nekoliko izstopa Helena Vurnik, ki je tu m tam napravila secesijsko ubran grafični list v jedkanici in akvatinti, Prvi grafični listi v slovenski moderni umetnosti so tako tudi prvi listi v opusih naših grafičnih pionirjev. Kot pomembnejša ustvarjalca, ki sta ustvarjala v lesorezu sta bila Saša Šan-tel in H inko Smrekar, ki sta delovala v akademskem klubu Vesnani. Le tega je ustanovila skupina na Dunaju študirajočih slikarjev, Njihovi člani so Z leve: Jan Oeitjen, Ledolom v i iOandiji III (1920-22); Lulgi Kasimir, Corvarv -? ».fi #'■ bili med drugim tudi Maksim Gaspari, Gvido n Biro lla, Sve toslav Peruzzi, Ivan Meštrovič idr Bili so p roti germanizacij-sko narodno usmerjeni in v skladu z geslom »Iznaroda za narod« tematsko črpali iz ljudskega Izročila. Uveljavili so se zlasti kot Ilustratorji, avtorji razglednic in knjižnih oprem in njihova dela so prve Izpovedi slovenskega lesoreza. Grafika je vsem tem umetni kom predstavljala dejavnost s stranskim pomenom, saj za čas rojstva slovenske grafike lahko štejemo letnico 1918, ki predstavlja hkrati letnico »rojstva« slovenskega, ekspresionizma. Generacija ekspresionistov je grafiki posvetila največ ustvarjalne energije. Poleg tega je tudi razširila repertoar grafičnih tehnik v naši umetnosti, tako kot noben drug slog do tega časa. Razlo ■ ge za takšen razcvet lahko najdemo v svojevrstnem razpletu družben o-zgodovinskih okoliščin po prvi svetovni vojni. Umetniško poglobljene grafike so se namreč začele zdeli Franceta Kralja, Božidarja Jakca In Vena Pilona, ki so hkrati glavni predstavniki slovenskega ekspresionizma. Umetniki so namreč poleg Dunaja ln Münchna izbrali tudi druge centre takratne sodobne umetnosti, predvsem Prago, od koder so v obliki grafik prikazovali očaranost s posedovanj m okoljem, socialne stiske ter druga doživljajska stanja v naš prostor. Začetne ekspresionistične grafike izražajo še mladost secesije, vendar se le-ta to pot ne zabava in ne poigrava z ornamenti. Dela prikazujejo grozljivost izkričanih čustev notranjega človekovega sveta, prenesenega v likovni izraz. Grafična risba se ukvarja z vprašanji usodne narave človekove eksistence in zapusti v grafičnem odtisu neverjetno moč človekove prisotnosti v svetu, V njej se čuti čas posebnega umetnostnega vzdušja v prvem desetletju po koncu 1. svetovne vojne. Umetniki tedaj ne Od zgoraj z leve: Saša Daniel Hiia ob morju (barvni lesorez); ovtoportretni ex libris, 1913 (litografija); brez naslova, 1921 (lesorez); Čolni (grafika) sanjarijo o idealih, temveč o subjektu, postavljenem v posvetni prostor in čas oziroma v družbo, V tehniki lesoreza ali linoreza se torej jasno izražata preobrat časa in nova razporeditev grafičnih funkcij. Tema dvema tehnikama pa so kmalu dodali še bakrorez, S temi potezami so bili temelji slovenske grafike postavljeni, lo so bili tudi temelji, po katerih so se ozirali tisti, ki so po letu 1940 grafiko vzpostavljali kot vodilno slovensko likovno panogo. Nadaljevanje pa spada Že v drugo zgodbo. Med prvimi, ki so postavljali gradnike slovenske grafike, je bil Sošo Santel, ki se jc še pred letom 1910 sam preizkušal v lesorezu, leta 1913 pa se je na študij grafike podal v München, Ob povratku je predaval na Srednji tehniški šoli v Ljubljani ter ustvaril velik opus likovnih del v različnih tehnikah. Pri njegovih Zgoraj; Veno Pilon, Preprosta ljubezen Spodaj i leve; Hinka Smrekar. Rajska ptica (1915); karikatura Saše Samb prvih lesorezih in Litografijah je šlo predvsem za exllbrise. Le ti so načeloma dela manjših dimenzij, namenjeni za vstavljanje v knjige, izdelani so biEi za določe ne naročnike in prav zaradi tega značaja niso bili namenjeni širši javnosti. Naslednjega pionirja slovenske umetniške grafike po prvi svetovni vojni Vena Pilona je močno zaznamovalo njegovo zgovorno d do tistega časa - jedkanica Preprosta ljubezen, iz leta 1921, V motiv je vtisnil groteskno deformirano dvojico med gostilniškim ljubezenskim dialogom. IMe glede na človeško preprostost ali celo navidezno vulgarnost upodobljencev g reza intimno podobo notranje samote, ki v Iskanju zaupnosti išče razumevanja v stiku s sočlovekom. Umetnik Hinko Smrekar je v grafiki ustvarjal pravljične motive v kombinaciji jedkanice in akvatlnte ali v mezzotinti, Deloval je kot ilustrator in karikaturist, še posebej kot ilustrator bajk in ljudskih pripovedk. Leta pred izbruhom prve svetovne vojne je bilo obdobje, ko je na sceno stopil eden prav tako ključnih pionirjev slovenske grafike, Matej Sternen, Gre za slikarja, ki j e bolj znan kot eden izmed slovenskih impresionistov, ki seje z grafiko priložnostno ukvarjal že okoli leta 1 902, ko je Še ustvarjal v umetniški šoli Antona Ažbeta v Miinchnu. Grafike seje Sternen učil s kopiranjem drugih mojstrov, predvsem Henrija deToulou-se-Lautreca, Maxa Klingerja in Felidena Ropsa, Predvsem se je skušal učiti od avtorjev, ki so različne grafične tehnike skušali vedno znova inovativno nadgra-d I tl. P reiz ku ša I se je p red vsem v j ed ka -nici in suhi igli ter v jedkanici z mehko bsm prevleko {vernistnou) in monotipiji. Pri zapuščini grafikov je nekaj listov signirala tudi njegova žena Rozalija KleinSternen, pri 'kateri še posebno pozornost pritegne jedkanica Pri jedkanju, ki je najzgodnejši primer avto refleks ¡je v slovenski grafiki. Večina grafik obeh Sternenov pa na prvi pogled razodene, da niso bile namenjene javnosti. Velja pa zbiralce opozoriti, da še obstajajo nekatere plošče, po katerih so nastali posthumni primeri. Grafični opus Helene Vurnik je v večini nastal na Dunaju še pred letom 1915. njena dela pa je mogoče prepoznati po tradicionalni disciplini umetnostno obrtnih šol. Ena izmed njenih znanih grafik nosi ime Porižonjko, pri kateri so več kot jasno poudarjene poteze secesije. kateri je Vurnikova tudi pripadala, Ob tem se spomnimo še na njene stenske poslikave Zadružne gospodarske banke v Ljubljani, katere arhitekt je njen mož Ivan Vurnik, Ob prestopu praga v drugo desetletje je tudi s I i ka r Božidar Jakac vreza I svoje prve poetične lesoreze in iz Prage posredoval v naš svet podobe očaranosti z urbanim okoljem, kije tudi ob socialnih stiskah ostajalo slikovito. Njegovi lesorezi pomenijo enega izmed vrhov Jakčevega opusa in prav tako vrh vse zgodnje slovenske grafike. Nastajali so pod vplivom ekspresionizma. Njegova umetnost je bila individualno pojmovana in izražena, lahko bi celo rekli »poetična in muzikalna« z močnim vplivom črno-belega kontrasta. Ni pa bila ekspresionistično »deformirana« in v njej je ves čas mogoče zaznavati socialno kritično noto. Zelo izpričujoč je njegov lesorez Koncert, ki prikazuje nemirnega pianista ob igranju na klavir ter plamtečega goslača, pri katerih z linijami doseže ritmično usmerjenost utelešene glasbe. Jakac je upodobil tudi nekaj grafik s tesnobnejšo in cefo dramatično vsebino. To so grafike s pokrajinskimi motivi, ki pa si povsem podajajo roko z ekspresionizmom. Šele od tu dalje se slovenski umetniški grafiki odpira prava perspektiva,kije dosegla svoj vrhunec v drugi polovici stoletja s tako imenovano Ljubljansko grafično šolo. Zgoraj z le ve: flo-zalija Klein-Sternen, Pri jedkanju; Helena Vurnik, Panžanka 0910); fotografija Ivana in Helene Vurnik Z leve: Božidar Jakac, Portret S. Gregorčiča; Novo mesto v snegu fakvatinta) Staroslovanski Olimp v Slovenski Istri Milan Gregorič Kurent (foto Jože Kos Grabar) Tesal je Vekoslav Batista, vztrajno klesal svoje mogočne, dva do tri tetre visoke, nenavadne skrivnostne skulpture v skriti oazi na Robidi, v dolini Rlžane blizu Dekanov, ob regionalni cesti Koper-Ljubljana. Najprej je iz kamnate gmote vzniknil Radogost, bog gostoljubja, ki s soljo in kruhom v rokah sprejema obiskovalce pred Batlstovo poljsko hiško, Za njim se je izvil iz kamnitega sklada mogočni in strogi Svarog, glavni bog in stvarnik, in kot tretji Vodan, demon voda. Tudi Peron, bog groma, bliska in dežja, je že nared. Nasproti Radogosta stoji Voloska, varuhinja živine in domačije, za sedaj edino žensko božanstvo v Bati sto ve m svetišču. Izklesan je tudi Svarogov sin Svamžit Triglav je tudi že nared, a še ni dobil svojega mesta v tem enkratnem parku staroslovanskih bogov. Blizu vhoda v dolino stoji lesena skulptura Korenin, ki veselo pozdravlja obiskovalce parka. V kiparjevi zasnovi je tudi še Vesna, boginja pomladi, a so trenutno Stvarniku staroslovanskih bogov opešale moči. Vsa ta božanstva je ustvaril za nas in za naše potomce, da nam spregovore o naših prednikih in O njihovi kulturi, ki je segala tja do naših skrajnih zahodnih meja. izklesal jih je trmasto, sam samcat s svojimi rokami, s svojimi skromnimi sredstvi in brez vsakršne družbene podpore. In ni odnehal tudi takrat, ko seje zdelo, da seje vse zarotilo proti njemu. Klesal je, vztrajal in hitel, da bi dokončal svoje poslanstvo, da bi se njemu prej kaj ne zgodilo, in pozabljeni bogovi naših pradedov so vstali iz kamna eden za drugim ter pričajo o naši preteklosti in tudi o možu - Stvarniku, ki jih je priklical na svet. »Vsa ta božanstva je ustvaril za nas in za naše potomce* da nam spregovore o naših prednikih in o njihovi kulturi Ko Vekoslava Batisto predstavljam, ga rad primerjam, malo za Šalo malo zares, z Leonardom da Vindjem. Pnek osemdeset jih že ima, a še vedno zre v svet z otroško zvedavim in zasanjanim pogledom, kot da vsak dan spet In spet odkriva nova čudesa okrog sebe. In česa vsega še ni počel v življenju. Že v prvih povojnih letih je začei kipariti ter je posejal Slovenijo s svojimi skulpturami, ki so črpale motive pretežno iz tematike primorskega odporništva. Vendar ga je nemir gnal naprej. Začelje muzicirati na temo ljudskih motivov, ki jih je največ-krattudi sam posnel ter uredil, glasbeno in tekstovno. Do kraja zvest svojemu izročilu, je ostal pri ljudskih glasbilih, kt jih celo sam konstruira. S svojim nevsakdanjim glasbenim programom, pri katerem ga je spremljala soproga Irena, po njeni smrti pa hčerka Irena ter vnuka Metka in Vid, kar naprej prireja prijetna presenečenja po Slovenski Istri, Primorski, Sloveniji in tudi prek njenih meja. Je inovator, ki je sam sestavil vrsto domačih kmetijskih In gospodinjskih strojev. S šestimi križi na hrbtu je še vedno letel z zmajem ter se z njim spuščal z Glema v dolino Dragonje. Prav rad je po malem tudi kmetoval, pasel svoje kozice in Vekoslav in Svarožič (zgoraj); spodaj z leve Peruti in Radogost pripravljal odlične domače sire. Njegova hiša je ena najbolj gostoljubnih na Koprskem In v njej seje rado zbiralo staro in mlado, zlasti v času slovenske politične pomladi in nastajanja slovenske države. Celotna zgodba o tem podvigu Vekoslava Batiste je dolga, zanimiva, in vsa naša, primorska. Začela seje z ranim otroštvom, ko se je učiteljica v Italijanski osnovno šoli zaradi nekaj Izgovorjenih slovenskih besed spravila nanj z grobo psovko »Ti strappo questa brutta bocaccia - Ti raztrgam ta umazana os to« in mu vtaknila dva prsta v usta ter mu začete raztegovati ustnici do neznosne boleč i n e. Ot ro kova d uša j e bila ranjena In svojo bol je zaupal stricu duhovniku. Le-ta se mu je posveti! in skušal razložiti, od kod tak odnos učiteljice do njega. Pri tem je malega Slavka uvajal v kulturni svet naših prednikov, pri čemer sta ANTENA trčila tudi na njihovo mitologijo. V otroku je zrasla radovednost ter je začel sanjariti, kako bi tudi on kaj ustvaril in prispeval k tej kulturni zakladnici Slavko je zrasel v mladeniča, prišla so partizanska leta in njegova upornost je še bolj ojeklenela. In po vojni je naključno začel prijateljevati S hrvaškim znanstvenikom dr. Franjem Deličem, kije na stičišču romanskega in slovanskega sveta raziskoval, do kod vse so segli vplivi staroslovanske kulture, zlasti tisti materializirani, ki govorijo o mitološkem svetu naših pradedov. Človeška vez, ki se je razrasla med njima, je bila tako močna, daje Batista prijatelju pred smrtjo obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da se ostanki te kulture ohranijo. Sledilo je poldrugo desetletje iskanja virov in preučevanja literature in Batista sije počasi priklical pred oči in naskiciral podobe staroslovanskih božanstev. Potem seje ponudil koprskim občinskim možem, da jim brezplačno izkleše staroslovanski Olimp, Prosil jih je »Ponudil se je koprskim občinskim možem, da jim brezplačno izkleše staroslovanski Olimp.« samoto, da mu določijo lokacijo, pri če mer jim je predlagal razgledno točko na koprskem hribu Markovec, ob restavra dji Belveder.Vse drugo bi postoril sam. Tudi materialne stroškeje bil pripravljen prevzeti nase. Vendar takrat časi niso bili pravšnji za bogove in Batisto so občinski možje obzirno pospremili do izhodnih vrat s priporočilom, naj ne razglaša preveč naokoli teh svojih sanj o bogovih naših prednikov. Vendar j e bila notranja zaveza, ki jo je da 1 u m rle m u prijate Ij u i n samemu sebi tako močna, da mu ni dala miru, dokler je ni ob nepopisnih težavah uresničil v svoji oazi v dolini Rižane, ki bo stoletja pričala o tem velikem Sanjaču, ki se pri uresničitvi svojega sna ni ustavil pred nobenimi ovirami. iJJ % RIBIŠKI MUZEJ V Križu so 25. septembra slavnostno odprli Ribiški muzej tržaškega Primorja. Slavnostna govornika sta bila predsednik muzeja Franko Cossutta in njegova duša ter ravnatelj Bruno Volpi Lisjak, Ob kulturnem sporedu so o uresničenju dolgoletnih sanj in trdega dela spregovorili še minister za Slovence v zamejstvu in po Svetu Gorazd Žmavc, svetovalec slovenskega predsednika Boštjan Žekš, deželni odbornik Gianni Torrenti, predsednica tržaške pokrajine Maria Te resa Bassa Poro p at in predsednica Zveze slovenskih kulturnih društev Živka Peršič, Prostore je blagoslovil k riški žu pn i k B o ri s Čo ba nov. t Muzej ima tudi svojo spletno stran p (www.ribiski-muzej.it), nima pa še stalnega umika za oglede bogate zbirke predmetov in dokumentov o življenju in delu na slovenski obali od Milj do Štivana. Svetloba nad puščavo Stara zaveza, 2. Mojzesova knjiga 3 Cikel je prejel prvo nagrado za poezijo na 44, literarnem natečaju revije Mladika Lev Detela U Šarm ei Šejk, Sinaj (Egipt), jesen 2015 to je čas peska in sklonjenih glav čas tihega šepeta in nemih prikazni noč ovenelih vrtnic z utrujenimi obrazi to spi puščava in bleda mesečina in skala spita počiva hladna noč in zvezde spijo blago in zanosno in gore spijo in dobre živali so zatisnile oči vse spi a je nemir globoko v vseh stvareh in rezki ogenj v krogih časa nevarnost ne pusti da sanjamo o sreči in ljubezni so padci ki bolijo in urezi z nožem pod srce rdeče od krvi ni cvetja in petja blagih ptic za ljubeznivo pot s pastirjem ki goni svojo čredo ovc navzgor globoko pod nebo toda še so prividi upanja sredi puščave kjer žejni sanja vodo ki je ni da bi pogasil ogenj v svoji bolni duši ki prosi moli joka se priklanja ker skala spi in veter drema in vse počiva nejasno in nerazumljivo noč je in mesečina spi in tema govori s tujim naglasom še zvezda je zatisnila oči slep je ta svet za lepo in za dobro 2J Sarira, Sinaj, oktober 2015 na robu težkih sanj končno posije dan med hribe in preseke na pesku ki se pari z golimi kamni pod nebom in tišino « ko se odpro oči beseda ne more opisati krasne pokrajine kjer Alahu ni lahko vse žalosti sveta prešteli na strmem romanju do meke in medine med vbodi sonca in norimi sunki vetra tik tak tik tak čez puščo z beduini in kamelo gre njegov korak tik tak ropoče votli čas v zasedi straži pot egiptovski vojak tri nune in pet romarjev brbra zahvalne pesmi in nežne litanije na poti z avtobusom v nebo na sveti hrib kjer zemeljska se obla druži z angeli in besi na božji lestvi pod sedmimi nebesi 3J Džebei Musa (Mojzesova goni), Sinaj, oktober 2015 tu prek mej stran od vsega je vse jasno že stoletja v cvetočih vejah petje dveh golobov zveni kot sončna luč in tiha bolečina ko se ob oltarju svete katarine spreminja vino v božjo kri na kruju kjer se prikaže v ognju vsemogočnem tisti ki nas popelje v svet čudežev in blaženih pričakovanj mi reče mlad menih pri bujnem tisočletnem grmu na vekov veke rase to sveže listje iz čudnih globočin pod samostanom iz peska te gorate goličave kjer stari beduin še vedno pase ovce kot nekoč ko dobri Bog nam tu je razodel kje naša je prava pot 4J Al-Ariš / Risan Anaiza, Severni Sinaj, 31- oktober 2015 (strmoglavljenje ruskega potniškega letala) zažvižga bomba v letalu slovo je kruto vroči pok železa drvi med treski zublji strtimi premeti vrtinčasto navzdol v zapik v elipse kroga v pike zamračine v razbite upe pada rdeči blisk drobi se čas razpada svet vsak centimeter se razkraja v požar puščava se razrašča v dan brez sonca zamira tiho v noč brez zvezd gori nebo skoz veter se poganja brezglasni krik nečesa kar ni beseda in rti ljubeči spev iz upov in pričakovanj za šopom trave v pesku se pretvarja zabloda v zmes iz praha in kosti med sunki vetra razbitina in strgan čevelj zreta v rdečo smrt ko iz samostana zaslišim nežno petje o skrivnost neba ta čas je trd je neka čudna bolečina zaviti krog razparana zavesa prevrnjen vrč 5J Samostan Svete Katarine, južni Sinaj, november 2015 neurejenost kamna dvigne krilo puščava bere krut brevir v daljavi kura smešno kokodaka za it? oglaša petelin polkrogla z vetrom se rokuje vročina hladno se smehlja obdobje noro poskakuje kjer je nebo so tri rakete in bomba piše hitro smrt pod palmami so žarometi in stari protiletalski top na levi in desni larifari mežika z bolnimi očmi na jugu polka gospodari na odru laže se resnica pravica kislo se drži pogum se bedasto spakuje na severu je huda suša in v starem piskru glavobol v možganih temni so zapleti razbito steklo tisoč zmot podnebje nam ne prizanaša je šlo zagore se solit rta kamionu nabite puške tri plinske maske mrtvaški prt zakaj tako je na tem svetu menih moj mladi zatrepetam me čudno gleda poučuje da Bog je skrivnostna energija za dobra dela in za mir zato je eksplozija svarilo in namig da je potrebna nova sita za boljši svet iti drugi čas in vera v dobra sveta opravila za kar molimo menihi tu vsak dan 6./ Sirija, november 2015 bežijo ljudstva če.z puščavo prijazni sosed brusi nož rdeče morje je krvavo kamela čudno rezgeta v damasku vlada razprodaja zahod je vzhod in sever jug dopoldne falafel prodaja popoldne vse nns postreli v praznih srcih lebdi nesreča misel je trda kot beton na sredi ceste je zmešnjava ropoče tank in leče kri pod oknom maček telovadi iz mošeje ogenj se vali sirena tuli pes zavija tri muhe so odšle čez prag ob nilu na vrsti je parada in ura je le zadnji nič za plotom fiesta mexicana razbit klavir in prazen koš polmesec ostro sc izboči se bliska sablja za sedem sonc na tnalu odsekana je glava čez cesto vojska ropota berač preluknjan vrč ponuja ta svet je le še kup smeti 7.1 Samostan Svete Katarine, Južni Sinaj, november 2015 v jopiču bomba in pištola v brezdušnem plesu skozi noč na mizi kremplji in pošasti za omaro sameva raztrgan koš nad goro se. sveti mesec kot zarota zlomljen kazalec meri čas v razbitem ugledala so tri razpoke nagnita spaka kamen pok mrtvi odpirajo nam vrata svetovna ura bije nič za tovornjakom dva vojaka praznita vodo iz korita poslušata veter pod drevesom čuvata mine kot zaklad nad sinajem visi zagata nebo je neusmiljeno nasilna godba zakoraka ponuja solze in trepet usodni petelin zakraka mrliški zvon trdo zveni iz samostana nežno petje križ kelih in poklekanje priprošnje k Bogu in zaklinjanje nebeška mana in trobenta kadilo in usmiljenje menih trepeče premišljuje se s svojo vero vso noč bori se križa in se zahvaljuje ob prvi zori mu blaga luč temo v duši razsvetli Severni Sinaj, november 2015 nemir pod srajco rad nagaja izgublja živce je premlad politika res ni devica napredek odšel je vasovat v vetra maje se zmešnjava zavija volk medved rohni med narodi na hitrem begu se bliska poka in grmi v black box zaprta je usoda mi ustnicah sta kri in sol in božja mana je le obljuba na poti čez tristo mest in sto vasi poglej v nebo zemlja se trese cipresa trpko trepeta pod hišo pokajo koraki nevarnost noro se reži pred mošejo razsajajo sandali čas neizprosen je urar stoji nad zemljo jo navija čez divji kozmos v vihar v srcu je tiha bolečina zakrita misel skrila sled v deželo sveto blagoslovljeno v kateri se cedita mleko in tned 9J Džebcl at-Tih, Sinaj, november 2015 breztežnost je odlikovana lebdi navzgor prosperity koran do sure sto prihaja vročinski val nas usmrti a pridiga še ni končana stopinj je. štirideset in več pod minaretom je trgovec visok kot sonce trden mož na trgu vlada razprodaja norosti in nevšečnosti lisičji kramar že razsaja ponuja v vreči sto reči nocoj je mlaj in so uroki zato bo dan neznosno vroč na mizi sta krompir in zelje bogastvo se naglas smeji za zidom sc kujejo naklepi pod omaro poka stari bes za voglom vabi pijano žretje na ples brez angelov in petja enkrat na mesec so oblaki in se pojavi sto nadlog vprašaji dvomi bolečina tri zvezde skala in čeri pred sveto sliko odprta knjiga dve piki vejica obup nemirno križanje resni pogledi plat zvona z roba večnosti in duša čaka obžaluje razmišlja moli se kesa med menihi se razplamti debata ustavi jo le strogi iiog 10J Samostan Svete Katarine, južni Sinaj, november2015 približa se večerna ura priprošnja milo zadoni za lestev k Bogu so zdravila in zlato tele nismo mi zaziblje v vetru se cipresa nad puščo sta vrel in kragulj iti strgan čas v orientalskem plesu nabriti nož zakriti uboj odpira zlo železno žrelo in strela šviga čez oltar je podla senca in agresija kot da reži se pekla dno a je še druga svetla sila in zven ki pride iz svetih ust je nežna mila melodija in božja mami iz nebes pobožno molijo menihi vso noč pri oltarju za pomot jih zjutraj novi čas predrami in vodi v čudežno nebo za lestev k Bogu so zdravita nebeški angeli pojo Opomba o nastanku pesmi Samostan Svete Katarine na Sinaju v azijskem delu Egipta jc približno 200 km oddaljen od priljubljenega letoviškega kraja ob Rde ec m morju Sarm aš-Šajk (Sharm at-Sheikh, = arah. Šejkova obala). Nahaja se v goratem puščavskem predelu 1570 metrov nad morjem. NTa lem kraju je, kot jc zapisano v Svetem pismu Stare zaveze, Bog nagovoril Mojzesa iz gorečega grma. je najsta-reiši krščanski samostan nasvetu in eden izmed več krščanskih samostanov v puščavah Egipta. Že okrog leta 30(1 po Kristusu so tu živeli prvi puščavniki. Leta 324 jc rimska cesarica Helena dala na mestu, kjer se (je) nahaja(l) goreči grm, zgraditi kapelo. Njen sin, cesar Konstantin (306337), kije prevzel krščansko vero, je bil samostanu posebno naklonjen. Baje so pod marmornimi Stebri oltarja še vedno korenine svetopisemskega grma, ki raste pred cerkvijo. V pravoslavnem samostanu živi danes okrog 3(J v glavnem grških menihov V cerkvi hranijo relikvije sv. Katarine iz Aleksandrije, ki jih ie menihom, kol pravi legenda, na. čudežen način podaril angel iz nebes. Vodo iz vodnjaka pri cerkvi je baje pil že Mojzes, ki je tu spoznal svojo bodočo ženo. Vzhodnorimski cesar Justinijan (483- 65) jc leta 537 zavaroval samostan t obrambnim zidom. Na področju samostana stoji_triladijska bazilika, Mozaik.nad glavnim oltarjem prikazuje Jezusa z Mojzesom in prerokom Elijo. Po islamizaciji Egipta v 10. stoletju so menihi na področju samostana zgradili mošejo, s čimer so hoteli nakazati toleranco do nove vere in se istočasno zavarovati. Na njihovo prošnjo je prerok Mohamed, ki j c baje menihe tu večkrat obiskal, da bi spoznal nekatere posebnosti krščanske vere in jih preoblikovane vključil v islam, poslal samostanu zaščitno pismo. Dejstvo jc, da ¡e meniški kompleks kljub vojnam in nemirom ostal do danes nedotaknjen. T ežko dostopno področje pod Mojzesovo goro je namreč svet kraj za vsa tri monoteistična verstva (židovstvo, krščanstvo, islam). Samostan se ponaša z dragoceno knjižnico, najpomembnejšo poleg vatikanske, v kateri hranijo številne grške, stanoetiopske, sirske, armenske, georgijske in starocerkvenoslovanske verske rokopise. Tu so v 19. stoletju odkrili naj starejši rokopis Svetega pisma, Codex sinaitteus iz4. stoletja, in ga na prošnjo ruskega carja poslali v znanstveno proučevanje v Moskvo, vendar je Stalin rokopis prodal Veliki Britaniji, ker je rabil denar za oboroževanje. Menihi že več kot sto let zahtevajo, da jim dragoceni rokopis vrnejo, kar se do danes ni zgodiiu. Poleg tega hranijo v samostanu naj večjo zbirko ikon na svetu, ki obsega ti a d 2000 -svetih podob, V bližini samostana se nahaja Džebel Musa, Mojzesova gora, ki je visoka 2285 metrov. Tu naj bi Mojzes prejel od Boga dve tablici z desetimi zapovedmi. Samostan in Mojzesova gora kljub nemirom na Sinaju privabljata veliko število romarjev in turistov. Žal pa so nemiri zadnjih let močno zaznamovali življenje v samostanu in njegovi okolici. Že 16. februarja Ž014 so islamski skrajneži izvedli napad na avtobus z romaiji k Sv. Katarini. Tudi strmoglavljenje ruskega potniškega letala na področju Sinaja 31. oktobra 2015 opozarja na aktualne vojne na arabskem področju, na problem begunskega vala v Evropo in na teroristično nevarnost, ki postaja globalna (teroristične akcije 13. novembra 2015 v Parizu itd,). Pesniški tekst Obljubljena dežela je nastal po avtorjevem obisku Egipta v prvi polovici leta 2015 pod vplivom vznemirjajočih dogodkov v jeseni 2Ü15. (opomba avl.) >ŠA B ah ara - pomladni cvet Novela je bila priporočena za objavo na 44, literarnem natečaju revije Mladika Ivana Hauser K a) neki se dogaja v stari šoli? Lani, ko sem končal sesti razred, so jo zaprli in je biila vse leto prazna. Zdaj pa sc mi zdi, da slišim otroke. »Mami, ali imajo v stari šoli zopet poukr« »Me Matija. Glej, tu imaš včerajšnji časopis in si preberi ta članek, pa ti bo vse jasno,« Stara šola-začasni zbirni begunski center Glede na nujne potrebe, bo stara šok spremenila svoj namen uporabnosti. V njej bo začasni zbirni center za begunce, saj je primerna za njihovo nastanitev. Že ¡utiri bodo vanjo vselili 26 otrok, ki prihajajo iz Sirije. Vse dokler se situacija ne bo umirila, se bodo tam začasno zbirali begunci iz držav Bližnjega vzhoda. Odložim časopis in govorim kar tako, tja v prazno; »Že spel begunci, begunci. Kar naprej in povsod so glavna tema begunci. Saj se tudi ljudje ne znajo več kaj drugega pogovarjati. Prava obsedenost. Da bodo pa kdaj prišli tudi v našo sosesko, ne, tega si pa nikoli ne bi mislil.« »Svet je majhen. Mislimo, da se vojne dogajajo tam nekje daleč in sc nas nc morejo dotakniti. Kar naenkrat pa je njihov odmev pred našimi vrati,« teče mama, ko sliši moje nerganje. V stari šoli je vse bolj živahno, Slišim tudi jok otrok, nek moški glas zavpije, nekaj ukazuje, nato vse utihne. Bo že kako, si rečem, Oni bodo v stari šoli, mi preko ceste bomo pa živeli po svoje naprej. Vsekakor pa bo naša soseska spet oživela. Odkar je šola prazna, j c tu pravi dolgčas. Odrinem misel na begunce in grem metat žogo na koš. ki je pritrjen na steno garaže. Kar nekajkrat zapovrstjo zadenem, da žoga gladko zdrsne skozi obroč. Zaslišim Čurine zvoke in se za trenutek ustavim. Žogo ponovno vržem, tokrat zgrešim, Od stare šole sem se vse bolj jasno sliši glas violine. Sovražim tc zvoke. Že takrat, ko smo še živeli pri babici in dedku, sem vedno pobegnil k sosedu, kadar je dedek igral na violino in vadil novo skladbo za orkester. Zamahnem z roko, kot bi odgnal sitno oso in sc sprašujem, le koga veseli vleči lok po tistih štirih strunah, ki jih premore violina. »Uh, kitk cigo-migo,« rečem očetu, ki tudi skuša žogo zadeti v koš, »Ne bi rekel temu tako. Dobro prisluhni, kakšna uglašenost je to. Jaz slišim tožbo.« Zvečer se kmalu vse umiri, Sklenem, da si jutri vso stvar malo po bliže ogledam. Cisto preprosto, v šolo bom vstopil skozi glavna vrata, kamor sem hodil šest let, da vidim, kako in kaj se tam dogaja. Ki e pa piše, da zdaj ne bi smel prestopiti praga. Takoj po pouku že grem proti šoli, Počasi se približujem ograji. Spet si dopovedujem: kaj mi pa morejo, saj sem vendar jaz tu doma. A mi je vseeno neprijetno in se odločim, da ostanem nekoliko odmaknjen od dvorišča. Prej polomljena ograja je zdaj popravljena in ojačana. Skozi žično mrežo vidim otroke, Eni so večji od mene, drugi manjši. Vidim tudi otroke, ki še ne hodijo v šolo in so sinoči jokali. Deklica z daljšimi črnimi lasmi in nekaj fantov bi lahko bili moji sošolci. Otroci postajajo glasnejši, Ne upam si bliže k ograji, da bi jih bolje slišal. Takrat stopi mednje moški, nekoliko temnejše polti. Mislim, da je to njihov ravnatelj in je sinoči vpil na otroke, Nič ne reče, samo lam ie in že vsi utihnejo. Tudi tisti ta majhni. Enega od njih dvigne v naročje literatura deklica z daljšimi na paž postriženimi lasmi. Umaknem se za dre™ in se kmalu vrnem domov. Nisem še na pragu, ko spet zaslišim violino. Mama stoji na balkonu in mi reče: »Poslej, Matija. Slišiš, kako ganljivo nekdo igra na violino?« Poslušam in primerjam zavijanje violine z gasilsko sireno, ki vijači i n se zvija v ušesih, da stresem z glavo. In temu bi se naj rek!o mili zvoki? Pa vendar počasi in vztrajno prebijajo moj odpor in prehajajo v ritem in melodijo. Stojim in poslušam, in ko ničesar več ne slišim, še vedno sloj im in poslušani. Mame ni več na balkonu, jaz pa grem v svojo sobo, da še napišem nalogo in odigram katero od računalniških iger. Že celo uro obračam enačbe, misli mi nenehno uhajajo na dvorišče stare šole. Violina mi cvili po ušesih, čeprav je že zdavnaj vse tiho. Pa saj zdaj več ne cvili, drugače se zvija njen glas. Če bi moral te glasove naslikati, bi naslikal težke deževne oblake. Naslednji dan izberem bolj skrito mesto za opazovanje. Rad hi prcštel otroke, če jih je res šestindvajset. A mi ne uspe. Ves čas so v gibanju in raztreseni po dvorišču. Sploh pa ,.. saj nenehno sledim listi z daljšimi črnimi lasmi. Danes je v pisanih hlačah, lepo ji pristajajo. Nekaj deli otrokom, gibi njenih rok me spominjajo na balet. Na domačem dvorišču se skoraj zaletim v očeta. «Kaj pa si tako zamišljen, Matija,« me vpraša. »Ah nič,« Saj mu ni treba vedeti, o čem razmišljam, si rečem. On pa zopet: »Si bil pri stari šoli?« »la, bil sem, in kaj potem?« V ta odgovor skrijem svojo zadrego in grem v hišo. Sobota je, zato se že dopoldan odpravim proti stari šoli. Nikogar še ni. Stopim nekoliko bliže k ograji. Ke vem, zakaj ne upam čisto do nje, Kot bi si to naše šolsko dvorišče zdaj begunci prisvojili, Zato meni ni več dovoljeno stopiti tja. Nekoliko odmaknjen potrpežljivo čakam. Nenadoma se vrata odprejo, otroci pritečejo na dvorišče. Med zadnjimi prihaja tista z daljšimi črnimi lasmi. Hiti z drobnimi koraki, Krilo, ki ji sega niže od meč, plapola za njo. Iz stavbe zakliče moški neko ime in ona hitro skoči naprej k otroku, ki ga je včeraj imela v naročju. Za roko vodi majhno deklico, previdno stopata proti ograji. Mislim, da meje opazila. Njene temne zenice na snežnih beločnicah me nepremično gledajo. Joj- Joj, kak pogled, še utegnem pomisliti, ko je že čisto blizu ograje. Gledam njeno roko, kako drži deklico, takrat se mi zablisne, Ona je! To je ona, prav ona in nihče drug, vpije v meni, Še vedno me gleda, brez sleherne poteze nasmeška reče: »Bahara,« in povesi pogled. Nisem še sposoben karkoli reči, ko pride na dvorišče ravnatelj, čudna pojava na prekratkih nogah. V neznanem jeziku nekaj ukaže in že se vsi postavijo v vrsto, jaz pa se še pravočasno umaknem za grmovje. Popoldan spet mečem žogo na koš. Štejem vse redkejše zadetke, se ujezim in žogo s pestjo zabijem v ste ti o. Odbije se, poleti preko ograje in se kotali po položnem travniku. Zapodim se za njo in sem celo zadovoljen, saj sem za kratek čas nehal misliti na begunce. Spet sem pri košu, se umirim in vržem. Zadenem, a se žoga zatakne v mreži. Tedaj se mi zdi, da jo spet slišim. Pomislim na dedka, kako ho vesel, ko mu bom povedal, da zdaj drugače poslušam violino. Zadržim dih. Nežni in mehki zvoki se spremenijo v kotaljenje žoge, ki se mi je malo prej spretno izmikala. Na meni še vedno visi njen pogled in ponavljam: Bahara, Bahara. Tedaj me pokliče mama: »Matija, pojdi v trgovino po mleko,« in mi vrže z balkona cekar. Violina med tem utihne, jaz pa hitim po mleko. V trgovini je nekaj strank, pogovarjajo se o ukradenih otrocih. Ne slišim vsega pogovora, ker mi prodajalka kar mimo vrste postreže. A vseeno razmišljam, kaj bi pomenilo biti ukraden otrok. Takrat se spomni m beguncev v stari šoli. Zakaj so tukaj sami, se doslej nisem spraševal. Naslednji dan v sadovnjaku naberem jabolka, rdeča, zrela in sočna jabolka. Najlepša izberem in grem k stari šoli. Otrok ni na dvorišču, le snažilka pometa sleze, Poznam jo in jo pokličem. »Jabolka za Baharo,« ji rečem. »Glej ga no, pobalina. Od kod jo pa poznaš?« Sem pa res butast, pomislim, jo jezno pogledam in hočem vzeti vrečko nazaj. Ona pa kar takoj pristavi: »Oh, ti ubogi otroci. Ko bi le ravnatelj ne bil tako surov z njimi,« in jabolka odnese, C o sna in e čaka prijatelj Darko. Igrava računalniške igre. Kmalu se začne dolgočasiti in mireče: »Kaj je s tabo. Matija? Pa saj nisi več v prvem razredu.« Resje, nisem zbran, ne sledim igri in kar naprej izgubljam. Darko se odpravi domov, jaz pa grem v kuhinjo, kjer mama peče kekse. Celo dve vrsti: vanilijeve rogljičke in kokosove blazinice. »Ima kdo rojstni dan,« jo vprašam. »To ne. Ampak ti večkrat zahajaš k stari šoli, pa sem mislila, da bi otrokom nesel nekaj peciva,« Spet sem v zadregi, oblije me rdečica in molči m. Čez čas pa le vprašani: »Kako to, da so ti begunski otroci sami?« »Včeraj pa si me tako osorno zavrnil, ko sem se hotel o tem pogovarjati S tabo,« je rekel oče. »Ah, bil sem slabe volje, ker smo danes pisali matematiko,« se izgovarjam. »Predvidevam in govori se, da so ti otroci ali ukradeni, ali pa sojih starši enostavno prodali,* reče oče. Z odprtimi usti ga samo debelo gledam. »Se čudiš? Tudi tvoj dedek je bit med drugo svetovno vojno odvzet staršem, Nikoli pozneje jih ni našel« Zdaj me drugič presune, čutim stiskanje v grlu. Moj dedek, Iti mi je zaupal nič koliko skrivnosti, z njim se pogovarjam kot s prijateljem, mi je zamolčal svoje otroštvo. Ničesar več ne vprašam, le užaljeno sc umaknem v svojo sobo. Sedem in mu hočem napisati pismo, da prekinjam najino prijateljstvo. Iščem prave besede, a jih ni, ki bi lahko opisale moje razočaranje, zato preložim na jutri. Naslednji dan, ko je v stari šoli se vse mirno, porinem škatlo s keksi pod ograjo, splezam na drevo in odštevam minute. Končno se velika hišna vrata odprejo, otroci prihajajo na dvorišče. Ravnatelja ni videti. Z drevesa utrgam jabolko in ga zalučam na dvorišče. Deklica z daljšimi lasmi zbegano pogleduje proti delu ograje, kjer običajno stojim, vidi Škatlo in stopi bliže. Takrat pa zaukam ter ji pomaham. Pogleda v krošnjo, dvigne roko samo nekje do višine prsi in mi pomaha, lahno in nežno, da bi celo zrak zagodel, če bi v roki imela violinski lok. V zgornjem delu drobovja začutim neznano črvičenje. Gledam jo: Bahaia, kako si lepa. Nič kaj prijazen dan ni. Že od jutra močno dežuje, povsod so luže, jarki prekipevajo. Hočem pisati dedku, računalnika namreč ne uporablja, za telefonski pogovor pa tema ni primerna. Zdaj razmišljam, zakaj bi sploh bil jezen na dedka. Ce je res, kar je rekel oče, me vse bolj žalosti, Predstavljam si ga v takšni skupini, kot so ti begunci. igra na violino, ljudje v okolici ga poslu Šaj O, otroci se ji ju smilijo in bi jim radi pomagali. Morda so tudi oni imeli hudobnega ravnatelja, Odpira se mi vedno več vprašanj, zato se odločim, da se bom o tem raje na samem pogovoril z njim. Razmišljam in čakam na listo pozno popoldansko uro, ko se oglasi violina. Na dvorišču stare šole ni nikogar. Ob cesti stojijo tri ženske z dežniki v rokah in gledajo proti stari šoli. Tako blizu so mi, da lahko slišim njihov pogovor. »Zanimivo, igrati na violino pa ji dovoli,« reče ena od njih, ko jo poslušajo. Tudi jaz poslušam, Slišijo igrivo in lahkotno melodijo. Ustit mi vleče v nasmeh, začutim olajšanje, prebuja se mi pogum. Najraje bi začofotal v luže, preskakoval jarke in se prepustil dežju. Pogrešam dedka. Vse, prav vse bi mu povedal Vem, da bi me z vso resnostjo poslušal. Za jutri imam pripravljeno novo presenečeni ¡e. Iz prihrankov sem kupil jagodno čokolado. Preden se odpravim spat, si še enkrat ogledam čokolado, če sem vse pravilno napisal in nisem slučajno kake črke izpustil, kar se mi rado dogaja. Vznemirjenje in neučakanost mi ne dasta miru, da bi lahko že enkrat zaspal Jutri je sobota, razmišljam. Po vremenski napovedi naj bi se ponoči zjasnilo. Že kar v dopoldanskem času, ko so otroci eno uro lahko zunaj, bom odšel tja. Samo previdno, da me ravnatelj ne zaloti. S tem otroškim strašilom se ne bi hotel srečati. Skrijem se za drevesnim deblom in pogledujem p loti vhodnim vratom. Na stežaj so odprta, kar običajno niso. Pred šolo sc ustavi policijski avto, dva policista vstopita. Že je tudi čas, ko sicer otroci veselo tekajo po dvorišču, a jih ni od nikoder. Tudi policistov še ni nazaj. Pa si rečem: otroci so šli na izlet in se bodo popoldan vrnili. Zato grem domov. Na domači terasi sedijo ob kavi mama, oče in snažilka iz stare šole. joče. Mama in oče sta zelo resna. Ne grem do mize, kar pri vratih, se ustavim.V ustih se mi začne stekati osoljena slina, jagodno čokolado držim v rokah in ves preplašen strmini v čistilka Z robcem si lovi solze in govori: »Ni jih več. Ponoči so jih na skrivaj odpeljali, kdove kam,« in gleda mene in gleda čokolado, kjer je diagonalno čez celo stran z velikimi rdečimi črkami napis Matija. VJ Zgodba na kose (i) Leda Dobrinja Tole ni navadna zgodba, Jc zgodba na koščke.. Rila naj bi zgodba o nekem otroštvu, napisana v prvi osebi. A se je izpisala drugače. Seje izpisala znotraj neke druge Zgodbe o mojem ljudstvu, ]e zelo čudna zgodba. Začela se je pisati» ko se je v Mladiki pojavil prispevek o Kopastem otoku in jezikih, v morje. To je bil kamen, ki jc pljusnil v mirno morje, razbil navidezno voljnost gladine, špricnil na trenutek naokoli in se nato potopil. Kol da je nalo vse mirno, pa je na dnu dvignil kup usedlin» ki so se začele dvigati na površje. Tudi sicer je curek vode osvežil okolje in povzročil take in drugačne odzive. Nekaj ¡ih jc klicalo k nadaljevanju dela. Nekaj teh in splošni, predolgo trajajoči molk, ki je uklenil urn naših ljudi, naše Istre. In SC je začela pisali zgodba o tem molku in začela se je pisati zgodba o ljudstvu in o nekem času, ki naj bi bil čas dviga, napredka, pa predstavlja le neki konec. In v tej zgodbi so začeli nastopati novi ljudje, novi pogledi in stara, pozabljena znanja. Nikoli ne veš, kdaj se taka Zgodba zares začenja. Mogoče, ko si prvič pomislil, da ri je lepo, ko si se nečesa ovedel. Mogoče ob prvem mladostnem protestu- Mogoče, ko si prvič opisat drage sosede, Je nikoli izrečena» kot gledana s takega zornega kota, za katerega nobeden ne ve, da obstaja. Ti a vidi. Ali pa sam zorni kot ni ¿del odvreči tančic, mren, da bi videl. A se je !e odstrl in čudenju ni konca. In se piše, piše in vedno 110vc In nove stvari. To je kot bi odprl ventil in grej o ven najprej fece, usedline, potem malo manj gosto in nazadnje priteče še čista voda. A nikoli ne veš, kdaj bo konec, in nikoli ne veš, v katerem kotu je še kupe naslage, ki jo je treba prevetrili. Poleg vsega, sc prepletajo šc zgodbe, časi in osebe. In kot bi se v življenju enega samega človeka odslikala vsa stvarnost okoli njega, zavedna in nezavedna. Zalo je to osebna, pa tudi zgodba ljudstva, časa in političnega sistema. In na koncu koncev še zgodba našega naroda in kaj se z njim dogaja. In napisana je v današnjem času. V času hitrosti, novosti, ko ne vidimo, kam segajo lovke spremembe. Čas usodnih prelomov, Ni časa - je osrednja misel ti obe. Ni časa za ovinke, prispodobe, vljudnost, iskanje junakov. Tako udari kar počez in se spiše v prvi osebi. In pripoveduje tako, kot se ie izpisalo življenje, je resnična torej, Io kot vsaka zgodba, hoče tudi la priti do svojih poslušalcev, bralca. In kot nalašč, glej ga zlomka, razpis naše Mladike, A ni pomembno, če bo ta del zgodbe o objavi imel srečni konec. Kaka bo njegova usoda. Vi veste, da včasih en sam pogled, ena sama beseda občudovanja človeka dvigne, mu da moči, da bi preletel hribe, dvigal omare, zmogel besede sprave, in tako ta mala špranja, to vabilo k pisanju vlije novega goriva v prazen tank našega kararmata1, Del naše Zgodbe se malo izbrusi, jo damo na stran, z glave. Tule je torej zgodba. Je zgodba iz zgodbe, Nekaj drobcev iz otroštva, rane mladosti, ko smo živeli v jugoslovanskem, socialističnem okviru Istre v letih od 19.S0 do 1970. Magični okvir življenjskega prostora tvorijo Trst, Koper in nato tista tretja točka, ki je Kraj tvojega bivanja. Ta zadnja točka, zadnji kot je spremenljivka, za vsakega od nas drugačna. Za vse pa je veljalo, da je to točka, obrnjena s hrbtom proti koncu sveta in zazrta v svet proti morju. Za hrbtom Istra, subtilni, neobstoječi svet, pred tabo življenje, ki pljuska gor v hribe, Tam na severu Trst, tržaški svetilnik, dol 1 Ka ramnato (it. ca rr'a rmato) - ta n k. Tu le kot pris podoba za glomaznost projekta, kije obtičal, ob dnu Koprskega zaliva uprava, uradi, šole, tovarne, Malo bliže krajevni urad, odkupna postaja, trgovina, šola in cerkev. In ti, premična točka, po malo različna od hriba do hriba, Kot rečeno, se ta Zgodba še piše in razrašča in ji ni konca - Tale naša pa je sestavljena iz koščkov, ki izpisani tu in lam, tvoriio iluzijo, da pripoved nekoč le ugleda luč dneva. Nekaj utrinkov, ki mečejo jutranjo luč na to, kar se bo zgodilo v nadaljevanju. Zato naj mi bralec oprosti, če ne najde vsega, če je pomanjkljiva in kar tako. Prerija gori Tule se torej tale naša zgodba začne v Času moje osnovne šole. Zgodnja 60. leta. Mesto, ki določa usodo ljudi s hribov, politika socialistične izgradnje, tovarne in zatiranje kmetov, Kot simbol socialistične izgradnje ob robu mest stojijo nove tovarne. Iplas, Lama, Mehanotehni-ka, Delamaris. Luka požira reke delavcev od blizu in daleč. In kot simbol vseli in novega sveta - tovarna Tomos. In kot ogledalo tega našega Tomosa, statično, večno ogledalo, so bili naši hribi. In grenki zaključki mojega očeta, ki se ni zmogel utopiti v novem sistemu: »Čieju praev u ničel ti ega hmeata, čiejnU {»Hočejo prav uničiti tega kmeta, hoče jo!«} To sem poslušala vedno, iz pomladi v poletje in iz poletja v jesen. Jz časa češenj, v čas p um id o rov, iz paradižnika v čas vina. Ogromno truda, potu, slabe ceste zdrobljene bat ude. In nizke, žaljivo nizke odkupne cene pridelkov. Še danes vam Danilo Pucer iz Puč lahko pove, koliko je plačal dajatev pri uvozu svoje prve freze in kaj je bilo to v primerjavi z izkupičkom od dela. Dajatve in nizke cene. Vse je šlo urimo, ko da kmetov ni, ko da so trava, ki sejo pokosi ali se upogne. Moja družina je bila Iznajdljiva, oče podjeten. Nekako je šio. Je kupil zaepa-enaeniia junca (zanemarjenega, slabo pitanega junca), ga pridno hranil, ga razvadil vici e v, če je zbadal ali ni znal vozit in ga nato prodal. 'Ib je bil zaslužek, in vedno upanje, da bo, da bo bolje. Tako kot je bilo kasneje, ko sem jaz začela z mojo dejavnostjo. Da bo, da bo, ko bo narejeno še to in še to in še to. Nikoli ni prišlo do lega. Sopresija, zatiranje je bila konstantno, več ali manj enako - za delovnega človeka, našega kmeta, istrjanskega domorodca. In v tistem času se na vasi ni dogajalo nič. 'Džimi turn ob nedeljah kasneje, ko smo bili godni za plese. Prej pa nič. Radio, Še pomnite tovariši1. Glasba po željah, 2 2 Dzimi Hu - to je izmiš [jen izraz, n astal iz g la-Stjvnega posnemanja angleških izrazov, verjetno imena Jimmy in besedice 'who' (izg. 'hu'] v pomenu 'kdo'. Več v nadaljevanju. a Se pomnite tovariši je bila odmevna radijska rubrika HTV Ljubljana, kije predvajala pričevanja o partizanskih bojih in dogodkih iz NOB. c,-' popevke, Bele ladje na morju'1* In enkrat konec Šestdesetih prva televizija. Po dvajset minut Robinzona Kruzoja na teden in Rin-tin-tin5. In ja, seveda, imeli smo eno veliko srečo. Proti koncu osnovne sole je tu pa tam v Marezige k zadružnemu domu pripeljal furgončin, ki je otroke neizmerno razveselil. Vsaj mene. Pripeljal je namreč film. Otroci smo se zvalili v glavno dvorano zadružnega doma, se posedli po tleli in gledali filme. Tli pa tam kak film. Pravzaprav se spominjam samo dveh zadev. Prvi film je bil zame razočaranje. Bil je slovenski črno-beli film, ki so ga menda snemali v Piranu in naj bi bil zabaven, a nikakor in nikakor ni segel do mene, Če bi ostali pri njem, nikoli ne bi šla več v kino. A kmalu za tem je prišlo nekaj drugega.. Bil je Kekec. Kekec. Naj lepši film, ki so ga mogli narediti za otroke. Vsa čast, vsa čast. Še danes se ga razveselim, lahko stoji ob velikih filmih o Heidi ali sodobnih risanih filmih, Gledala sem dva Kekca, mislim. Ali pa vse tri dele. In potem so tu bili Winetoujif\ Tudi ti so bili lepi, čeprav ne tako lepi kot Kekec. In bili so za malo starejše otroke, mladostnike. A so nam nekako odprli obzorje. In spomnim se, da je ta Winetuo ali podobni film navdušil mojega sošolca Edelmana'. Nekje pri meni se je znašla tudi njegova risba Prerija gori. Risba na navadnem kosu risalnega lista, kjer lestvica rumeno-oranžno-rdečih zubljev požira robove presušene trave. Bila sem očarana. Prerija gori. Prerija gori* Kaj je prerija? Kdo ¡e til fant, ki. ve, da obstaja ta zadeva? Kdo je, ki ima moč iz barv prinesti predte ta novi svet, za katerega noben hudič ni vedel, da obsLaja. Ne vem. kako to, da se je sličica znašla prav pri meni. A ljubosumno sem jo shranila in mogoče še danes leži med kupčki zvezkov na podstrešju. E delni an je v naš razred prišel v sedmem razredu iz Izle in 11 Bele ladje na morju je lepa slovenska popevka iz 60, let 5 Ameriška otroška nanizanka o dečku fiustyju in njegovem psu Rin-tin-tinu iz časa iz'kavbojskih časov1, ko so ameriški naseljenci postavljali osnove svoje družbe, 5 Več samostojn i h fi I mov n tnd i ja n cu Wlnetou -ju i n nj e -govem be lem tova riš u Ol do $ hatte rha n do. Veliko scen je bilo posnetih na Plitvičkih jezerih in so bile fenomenalne. 7 Gre za pesnika Edelmana Jurinčiča, rojenega v Borštu, katerega družina je določeno obdobje živela v Izli. s seboj prinesel val sveže svetovljanske energije. Vse punce je očaral, po mojem. Mene je nadvse inspirirai, In filmi so kmalu nato postali glavni vir, preko katerega je v moj svet slopilo življenj e. Vir, ki je nadomeščal duhovno praznino let, preživelih na mojem hribu. Na mojem hribu, v moji vasi ni bilo duha. Ne dogajanja. Šola in nedeljske maše, ki. so bile zame prav laka duhamotnost kot moja paša. Neskončnost nedogajanja, spravljena veni uri. Nauk je bil bolj zanimiv. Naučili smo se evangelijskih zgodb, molitvic, zakramentov. Je bilo kar zanimivo. Maše pa so se neskončno vlekle. Najprej tisti latinski dominisvobiskumen', potem molitve, latinske in kasneje slovenske. In klečanje, klečanje, In pozimi mraz. Nikoli konca, vam povem. Komaj sem čakala pridige, s katerimi sem si malo napolnila dušo. Župnik Milko Margon jih je znal povedati Z močnim, poudarjenim glasom. Milko Margon in Spičekuce** Drugače, kol rečeno. Delo in šola. In da ne boste mislili, da je to kai slabega. Ni.. Bilo je lepo, bilo je koristno. Vse je bilo. Le malo dolgčas. Neznanski dolgčas paše, ko se nismo smeli družit, da skrb n ej e čuvamo živino. In tudi te neskončne ure po rebri h in lazih ne bi bile nič hudega, sploh n c bi bilo nič slabo, če v tistem času ne bi dalje teklo življenje. Ge to ne bi bil čas za učenje, za razvijanje, socializacijske procese, Čas, da gre družina dalje, da se razvija gospodarstvo, prihaja dohodek. Tc zadeve so pomembneži vsako leto, točno ko ura, so nastopali prazniki. Fjera^ poleti, ko je bilo potrebno vse počistiti in pobeliti in smo pupe dobile nove oblekce. Pravzaprav je bil to pravi stres. Za mamo iti za nas tudi. Potrebno je bilo Izbrati pravi kroj in blago in potem k noni v Kavaliče, da nam zašije krtke8 9 10. Moja nonaje bila zelo 8 Jplčekuce (¡str.) - špičet kuce, kote - zaostriti konec kola. ki se ga zabije v zemljo, izraz 'Spičikuc' najdemo tudi v imenu lokalnega ansambla. 9 Fjere' v Loparju naziv za vaški praznik, ki pade na prvo nedeljo v avgustu. Uporaljajoga tudi v Košta-boni, stcer pa so izrazi različni v raznih krajih; samilj v Marezigah, martlnja v Kubedu, karmanca pri Sv. Antonu, opasiJo kje drugje. Sag ra je v novejšem času nadomestila nekatere starejše tipične izraze, 10 Krilce (istr.) - oblekice dobra šivilja, a bila j c seve Ja malo staromodna in ji je vedno nosilo malo po starem. Krilce do kolen in da niso poudarjene stvari, ki so v tistem času silile na piano. liko vznemirjenje in stres do ponedeljka popoldne11 12 i. In potem so bili prazniki. Pust seveda, Vezom, Božič mi Novo leto. In okrog Božiča tudi cirkus in vznemirjenje in drevček in kako ga okrasiti, Potem Novo leto, Dobra rokai: in obisk župnika Margona. Blagoslavljanje hiš - kropljenje, ker je gospod poškropil prostor. To je bil praktično edini živi stik z duhovnikom. Bila je tudi edina špranja za vpogled v mislerioznost posvečenega človeka in duh, znanje, ki ga poseduje. A ta stik je bil kratek in formalen, le tu pa lani klepet in vrata so se zaprla. In tako so ostale le besede, anekdote sosedov iz stikov z duhovnikom. »Ma ka, ka čieš, jae človok ku mi, ka čies, dae iael« (»Kaj pa misliš, da je, je človek kot mi, kaj bi bil drugega!*) si med sabo pritrjujejo starši, ko se srečajo s sosedi, Se menijo, modrujejo in postavljajo svoje mesto v vasi in na svetu. In moj oče pove svojo zgodbo o osebnem srečanju z duhovnikom. Pride po vojni far v hišo in naredi svoj obred. Ponekod se je gospod ustavi! in pogovoril, mi pa smo bili ateistična', bolje rečeno brezverska družina. Moj oče -ali pa že njegov oče tik preti drugo svetovno vojno - je pretrgal tradicijo verovanja in vera je ostala le na površju, v ozadju, kot formalni okvir, ki s n ga sestavljali verski prazniki in navade. Tako seje gospod ustavil le kak trenutek, izmenjal s starši, 11 Praznova nje ob I opa rski fj e ri se je konča I o v ponede ■ ¡jek, ko so se zbrali vaščani in naredili fešto zase. Bilo je sproženo in prava žurka. 12 Dobra roka je navada, ko so se vaščani po Novem letu obiskovali in se obdarovali z manjšimi darilci, kot so kaka pomaranča, japke, orehi. Dobra roka izhaja sicer po našem raziskovanju iz 'Dobra uroka', darovanje in dobra priprošnja močem ob začetku novega Sončevega kroga. mamo ka ko besedo. Takoj po vojni pa je izmenjal besede z očetom in očitno je besedo naneslo na to, kako naj se živi, kako naj se ne preklinja in te zadeve. In moj oče mu nato reče, to je ob priliki večkrat povedal: »Gusput, kaku nečun klet! Gusput, suon siljen!« (»Gospod, kako ne bi preklinjal! V to sem enostavno prisi-jenN) Hotel je povedati, da je bila teža življenja taka, da jih je toliko lomilo, trlo, da so ta obup, ta protest proti življenju ali. usodi ali volji boga - izražali skozi kletev. Bil je res mlad, rosno mlad, ko je vsa teža gospodarjenja in vsi problemi družine padlo n rt premlada pleča osamljenega, zapuščenega sina, bi mu ie očeta vzela vojna, In kletev, togotna, obupna kletev je bila jutranja, opoldanska in večerna molitev. Tako ie torej rekel gospodu in to je vedno povedal. Več od tega ne, razen tega, da so tudi farje ljudje in opravljajo svoj poklic kot vsak drugi. Po tem sc verjetno Margon ni ustavil več ali pa se je moj oče umaknil. Ustavil seje malo dlje pri naših sosedih, ki so malo rajši sprejemali te svetovljanske obiske in sc potem radi z njimi tudi malo pohvalili. In ko nanese beseda, soseda vedno kot ure a: »Ja, ja, seveda. Vedno seje rad ustavil pri nas in potem smo poklepetali. In res ie samo človek tako kot mi. Je vedno rekel, da tudi on zakolne, tudi njemu sc kdaj zgodi, da mu kaj zleti, ko se kol premakne, ko špici kuce1J.* Župnik Margon ie namreč s s vojn deklo živel na Fari v Truškah. Fara s cervijo leži na krasni polici gričkii, ki gleda proti Dragonji - ali Rokavi, kot so potok imenovali drugi. Na pobočju grička, ki se je spuščalo od fare, je imel župnik svoj vinograd in svoje bivališče. (dalje) J i J Špičet kuco [istr.j - zaostriti spodnji del akacijevega kola, ki so ga zabili k trti za latnik ali pared (vrsta enojne vrsten opore za razliko od pergole - lat ni ka). 42 I MlADtKA ^ 06 * 2ČHft Neverjetni granatovec Bruna Marija Pertot Plemenit, radodaren, preveč lep in vase zaprt, nadvse važen in prepoln samega sebe: vendar, da se razumemo, ne v našem človeškem pomenu besede, temveč dobesednem. Tako zelo je nabit z dragocenimi, za življenje važnimi prvinami, da se skoraj ne da povedati. Rojen iz neke ljubezni, ne brez načrta. Lahko samo ugibamo, ugotavljamo in se mu čudimo. Pirnica granatum je njegovo ime, granatovec, pri nas pa mu od zmeraj, kar po domače in preprosto rečemo "marganada" kar vsekakor nosi v sebi osnovo »marg-«, in ta nas opozarja na zrnato vsebino njegovih plodov, Noben resen preučevalec narave bi ne smel zagovarjati možnosti, daje P unica granatum nastal slučajno, tako sam od sebe, v slepi igri atomov, tam, bog st ga vedi, kje in kako. Ne bi bilo resno in do granatovca skrajno žaljivo. Granatovec ima svoje dostojanstvo, je star kakor zemlja, kakor vesolje, kakor stvarjenje. Je drevo in je grm. Kakor vse, kar se ne zaveda svoje veličine, je skromen. Raste tudi spontano, če ga kje, na primernem mestu, na primer, zaseje ptica. Najdemo ga tudi v hrsieliastih, tore j kamnitih tleh, ob morju, kjer je zemlje prav malo. Raste precej hitro in njegova rast je bujna. Ostro, skoraj črno in zelo zelo dolgo, gosto posejano trnje opozarja: ne dotikaj se meJ Prsti, ki niso dovolj previdni in spretni, se bodo prav gotovo takoj ujeli v to nevarno past. Tu in tftm se bo na njih prikazala pekoča kaplja krvi. Kako boli! V meso, tam, prav pod noht, se je zaril kot sukanec tanek trn in dal nam bo zares veliko opraviti. Hm, trnje, trnje granatovca, da malo takega in kri. Asociacija: trnje in kri. Misli imajo svoje poti. Tn ne poznajo meja. K sreči na granat ovcu ni nič strupenega. Ptice, žuželke, metulji pa letijo mimo, tudi ko je v bujnem cvetju. Edink ki si upa skozi liste veje, je veter, saj mora raznašati cvetni prah, in pa sinice, ki smukajo noter in ven, ne da bi se kaj poškodovale: v gninatovcu imajo varno zavetje pred vsem in pred vsemi. Sraka jim tu ne more do živega, mladiče ščiti ostro trnje. Granatovec cveti zelo zelo dolgo in precej pozno, odvisno od letine in lege. Drevesa imajo svoj koledar, ki je drugačen od našega, niti nimajo ure, imajo svoje, neustaljene, nenavadne navade, kar nas včasih spravlja v zadrego, nas čudi in povzroča težave. Svoje prve cvetove prične odpirati nekje v začetku junija, a teh je prav malo, in ko menimo, da ni kaj pričakovali, se razbohoti v vence cvetnih čaš karmi n as to rdeče barve, in ko ga obišče maestral z morja, razprostre cvetoče veje in zapoje tja gor proti nebu svojo visoko pesem roki, ki mu je stkala to edinstveno krošnjo in pripela nanjo prav tako edinstveno cvetje. To je čas pričakovanja, čas ko prihaja spel in spet poletje, ko se nam tam, proti jugu, nad zalivom, v presvetlem Južnem trikotniku, v vsej svoji lepoti, spet razkazujejo zvezde lepotice: Al ta ir, Deneb in Vega, Ne vemo, ali ima granatovec kaj skupnega z njimi, če drugega ne, ima vsaj to, da prihajajo skupaj na sceno našega gledanja v nebo, v njegove skrivnosti in presenečenja. A vse to jc kratko, prekratko, bežno. Se nekaj dni in Trikotnik bo začel zahajati, granatovec bo porumenel in se nato popolnoma slekel. Tudi morje bo drugačno, drugačne bodo naše oči in misli, delfini bodo šli drugam. Nastopil bo čas zimskih rib, čas dolgih, zelo dolgih noči, ko se sonce zgodaj potaplja v morje, ali se samo dela, kot bi se hotelo potopiti, v resnici pa odhajamo mi, niti ne, le vrtimo se venomer po isti Lin lici. Za granatovec je začilno to, da cveti zelo zelo dolgo, ko so plodovi prvega cvetenja že zreli, on ne neha cveteti, in če vreme ni preveč mokro, pomij a svoj dar od julija vse tja do oktobra ali celo novembra. Pri nas ni bil nikoli zelo razširjen, prednost so imela druga sadna drevesa, celo oljka, ki je bila v teh krnjh prava kraljica, dokler je ni do kraja pokončala zla zima v začetku prejšnjega stoletja, takrat, ko je bila prateta še lepa in mlada in se je tega dobro spominjala, Vanka je zahajala v mesto trikrat na mesec, če je Franček imel srečo in ujel kakšnega brancina, če je domač radie bil dovolj lep in sadje, kot je treba, če ni deževalo in če suša ni bila prehuda, ker je v teni primeru bilo treba ostati doma in zalivati, zalivati in še kako, zalivati pa je pomenilo vstajati, ko se je danilo, in ure in ure vleči težka vedra iz vodnjaka brez škripca, iz vodnjaku, ki je meril deset metrov v globino, kamor je pritekala izvirnica iz skrivnostnih podzemnih krnskih mokrim To težaško delo Vanke ni nikoli spravljalo v slabo voljo. »1 ivala Rogu, ki nam daje vodo. So kraji, ki je nimajo!« je zasopla in prepotena vlekla vrv. »Se j c zgodilo, veš, da seje voda tu spodaj popolnoma umaknila in je ni bilo mogoče ujeti. Tebe še ni bilo na svetu, jaz pa sem bil takrat še otrok. Poletje je bilo strašno in sonce je žgalo, da nikoli tako, trave ni bilo nikjer več in zaloga deževnice je bila skoraj pri kraju, 7, vedri smo hodili dol k morju, kamor so se iztekali potoki, a tudi ti so Bili že skoraj suhi,« »Veš, kolikokrat si mi to že povedal!« »Če povem še enkrat, gotovo ne bo škodilo, se ti ne zdi?« je odhajal po stezi dol na morje, ko smo m i bil i še v senci in se je cerkvica Marije Device v Strunjanu, na nasprotnem bregu, že kopala v prvih žarkih sonca. Vanka ga je samo preletela s svojimi navihanimi, temno zelenimi očmi, prav kakor takrat, ko sta se prvič srečala, a rekla ni nič, kar mu tudi ni bilo prav. Skoraj bi se čutil malce neumnega, O vsem tem je razmišljala tistega jutra, ko se je v dolgem krilu iz perkala in bluzi z napr sn i - kom iz dragih čipk vzpenjala po Ulici Rossctti. Vse bi bilo lepo in prav, počutila bi se gospa v pravem pomenu besede, da se nista na dnu elegantne torbe premetavala dva brancina in lovila zrak. Kako sta se ji smilila! Toda Franc je bil glede tega neizprosen: »Dokler je živ, je živ in svež, potem ne vemo,« je ponavljal »In dnevi so še zelo topli, pretopli za ta čas!« Vanka je torej tam na začetku ulice pozvonila in gospa ji je takoj odprla: »Carissima Giovanna,« je bila vsa srečna. Vanka, ki sc ni čutila nič manj gospa kot ta mestna dama, se je pošalila in rekla, da ne bo več prinašata brancinov, če je ne bo imenovala z njenim pravim imenom, ki da je Vanka in samo Vanka. Gospa je hudo zardela, a ker je bila bistre glave in ker so bili barkovljanski brancini zelo zelo dragoceni in važni, ¡C mirno sprejela izziv in se povsem mirno pozanimala: »No, prav, Vanka, kakor želiš. A brancini so ali jih ni?« »So,« Se je nasmehnila tudi teta. »Želeli ste dva in dva sem prinesla. Še davi sta plavala v morju. Pokončajte ju prej kot morete, ker bosta sicer trpela ure in ure, brez vode in brez zraka in pretrpljeno meso, saj veste!« »Ah,« je gospa bila iskreno prizadeta, ko je pokukala na dno torbe, ki jo je Vanka razprla in ji jo potisnila prav pod nos. »Ah, vidiš, vidiš,* je dama dobesedno odskočila. »Kdo bi sploh pomislil na to! Katarin na, Kati,« jc izginila v hodnik. »Očisti te ribe in to nemudoma in daj jih na hladno,« »Takoj, gospa, Potem jih dam v klet, ker je danes vroč dan.« »Aaah, pa zakaj so še živi, anali,« je vzklikala uboga Katarina in hitela v kuhinjo. Gospa pa za njo. »Anah«!« se je vzklikanje nadaljevalo še tam. Ril pa je september, mesec brancinov, mesec, ko vse prihaja k sebi in si odpočiva od dolge pripeke, posebno v krajih, kjer se morje postavlja za ogled id o neba in deluje, kot bi na vse nas in na vso naravo sijali dve sonci hkrati. Gospa se je vrnila iz kuhinje in postavila pred Va n ko skodelico dišeče kave in še nekaj, kar je Van ki vzelo besedo: v vrečki iz celofana je sijal ogromen granatovec, po! rdeč in pol rumenkast. »To je 2ate, zn vas,« se je takoj popravila in jo pogledala od blizu, skoraj s Lopiino. »Pa saj me lahko mirno tikate, gospa, samo Giovanna nočem biti!« »No, prav, saj bi ti lahko hi la mati,« »In to daje zame?« »Zale! Prinaša srečo, Vanka, bogastvo in naraščaj, »Kakor Štorklja?« se je zasmejala Vanka in si granato ve c pritisnila na srce, ki se ji je ob besedi naraščaj kot žogica skotalilo sem in tja. »Grki so ob poročni slovesnosti nevesti polagali v roke granatovec, da veš, in ona ga je morala odpreti, pri čemer so se rdeča zrna razletela na vse strani. Kolikor jih je bila nevesta sposobna ujeti, toliko otrok naj bi ji bilo usojeno,« »Imajo radi pravljice,« si je mlada še vedno tiščala lepi sadež na srce. »Saj nc vemo, ali je samo pravljica.« »jaz v te stvari ne verjamem. Lahko verjamem, da uživanje tega čudeža prinaša zdravje in s tem tudi moč, rodovitnost in srečo,« »Ne verjameš?« je bila gospa osupla. »Ne verjamem, da bi sadež sam na sebi prinašal vse to, če ga imamo samo na kredenci in ga občudujemo. Temu rečemo vraževernost, pri nas, ali prazna vera. Vam bodo danes prinesli dobro počutje sveži brancini, ker jih boste spekli in zaužili, če jih boste pa položili v dnevno sobo in jih gledali, bo veselje kratko.« Vanka šeni hotela spuščati v to, da ribiška elita na podeželju veliko bolj ceni sardone, sardele in škombre, skratka, modro obarvane ribe in te največkrat Ljubosumno hrani zase. Gospa seje usedla prav blizu te zanimive gostje in si jo ogledala, kot da ¡o prvič vidi, »Ti, ti Si prav posebna ženska, Bo že res, kar pravijo, da ribe bistrijo možgane,« »Ja, gospa, pa saj to je stara resnica! Zato pa lahko samo dodamo, da če imajo ribe takole moč, zakaj bi je ne imel ta, ta melo ,. .melo »Mclograno,« je dopolnila gospa. In s tem sta se poslovili, obe dobre volje, z obljubo na čimprejšnje snidenje in s prošnjo, da bi ribe prihodnjič ne bile žive. Vanka tokrat ni šla po nakupih, opoldne je moralo kosilo biti na mizi, obvezno, sicer je pomenilo, da je pri hiši nekaj hudo narobe, daje bil kršen protokol. Ko je od cerkve priplaval prvi udarec zvona, se je mirno pokrižala, stopila na prag iil glasno, a ne preveč, naznanila: »Ko si lilo!« Ni imela časa, da bi se preoblekla, zato si je nadela svoj vel ¡ki predpasnik, id je segal do tal, in čakala v okviru vrat. Ni bilo treba čakali, saj ie Franc že prihajal in že od daleč ga je prijetno draždl vonj po sardonih v savorju in domačem radiČU. Sredi mize je poleg vsega, na steklenem krožničku, sijal granatovec. »Ah, ah, marganada, tudi to Si morala privleči k hiši! V trgovini jih še nisem videl! Pa koliko stane tale reč?« »Prav nič, gospa Brancinka mi jo je podarila,« seje smehljala. Tako sta imenovala mestno odjemalko. »Pri bratu gor v hribu jih imajo, pa niso tako velike,« je iztegnil roko in potežkal jabolko, ki se je zaradi soparice nekoliko orosilo in mu švignilo iz roke ter se razpočilo na tleli. Lepo je bilo videti smaragdne koraldice kotaliti se in poskakovati na vse strani. Bile so prav kakor tiste v Vankinih zlatih uhanih. Franc sije nesel dlani na usta, sam sebi se je zazdel neroden in neumen, Vanki pa je srce poskakovalo zdaj sem, zdaj tja in prva misel ie bila: »Aha, to je prvo z ti a men j e sreče!« Rekla pa je, in to povsem mirno in pametno: »Nič nc maraj, manjka nasvetu marganad!« »Po metlo stopim in popoldne grem do brata in ti prinesem drugo. Ne bodo mi odrekli, doma jih imajo, pa jih sploh ne obirajo!« »Nikamor ne boš hodil. Zdaj lepo pokosiva, nato si odpočijeva. Potem bom jaz vse lepo pospravila.«: Franc ni mogel verjeti, da se Vanka ni razburila, kar se je zelo redko dogajalo. Ona pa ni verjela lastnim ušesom, da možu ni ušla nobena kletvica, kar naj bi dajalo upati, da se bo vendarle znal obvladati. Po kosilu je Franc prišel z veliko vrbovo metlo in pričel pometati, a so se jagode v dotiku z ostrimi vrbovimi vejicami ranile in iz njih se je začel cedili sok in rdeče obarval tla. 'ibkrat se je Vanka prijela za glavo, »Nc ne tie, lepo te prosim, nesi proč to strašilo, sem rekla, da bom počistila sama. Boš pometal, ko mene nc bo več,« To je moža vrglo iz lira, zalučal ¡c metlo na dvorišče, in namesto da bi šel počivat, je odšel v delavnico in pričel oblati in žagati, da seje tresla hiša, Vanka pa je vzela staro in oguljeno metlo iv. žime in vse lepo očedila, S peščico semen, stisnjenih v dlan, je nato odšla na konec njive, tja v njen kotiček, kjer je, v tistih letih, gojila takrat še zelo redek in skoraj nepoznan ingver, in neke zelo majhne rjavkaste korenčke, ki jih danes poznamo kot kurkuimo. Tja je v toplo gredo, pod steklo, poleg vsega tega, stresla peščico tistih semen, ne v upanju na kakšno posebno milost in srečo, temveč samo to, da bi v nekaj letih vzgojila lep, čisto majhen granatovec. Bila je povsem brez skrbi, saj je bil tisti del vrta prav njen, nihče ni nikoli, niti slučajno, zašel tja. »Tako,« si je rekla in ob risal a roke ob predpasnik. Ni bilo nevarnosti, da bi na to pozabila, saj je bilo treba tople grede stalno odkrivati in pokrivati, zračiti in zalivati, ze v adventu so se pričele odpirati parmske vijolice. Prešli sta jesen in zima iti Vanka je gledala, čakala, iskala. Nič. Ko je upanje že popolnoma splahnelo, tam sredi maja, je nekega jutra našla skupinico novih, nežno zelenih bitij s suličastimi lističi. Bili so prav oni: granatovci. Sproti jih je redčila, presajala in ljubkovala. Ko so bili dovolj veliki, ie tri presadila, v svetem strahu, da bi jih Franc ne uničil. A to se ni zgodilo. Mož je imel preveč opraviti v vinogradu in drevesca so rasla in postala drevesa in pričela cvetet i In bilo je prav v maju, ki se je skoraj izteka!, ko seje Franc, po dveh tednih dežja in btirje, pretegnil in razprl vrata delavnice, Spokojnost in svetla modrina morja ter nizka oseka so končno napovedovali lepo vreme in tudi galebi so se odpravili daleč daleč na odprto morje, Vanka je píela, daleč, na koncu posestva, ko sonce še ni obsijalo vrta, Franc je zelo cenil tisto njeno delavnost, tisto skrb za vse. Že se je prestopil v notranjost, ko je njegovo pozornost priklicalo to, da sosedovega kokošnjaka sploh ni bilo več. Namesto tega pa neko zelenje, posejano z rdečimi cvetovi. Dahi ga bili podrli ali preložili? Radovednost gaje vodila naravnost na mejo, prav tja, v kotiček Van kinih vijolic, kjer seje ustavil ko L u kopan. Ker ni nič rekel, ga je žena pogledala in vstala: »Dobro jutro, že zelo dolgo te ni bilo na obisk,« »In ti si to zelo pridno izkoristila, vidim. Od kod si privlekla to divjačino?« »Naravnost iz Ulice Rossetti. Se spominjaš, kako ti je tista marga-nada skočila iz rok?« »I.epo te prosim! Ne laži! Tako je, če je mož predober, ja, ja.« Preti njim so se košatila tri lepa drevesca, polna rdečih cvetov in zakrivala sosedov kokošnjak, In tudi tam, onkraj meje, pri sosedovih, je bilo nekaj na moč podobnega: trije granatovci; In prav tja ie pokazala Vanka z roko: »Tiste sem ji podarila jaz, da ves! Nekaj tistih semen sem vsej ala sem, v ta kotiček. Pa ju ne bos sitnaril in preganjal!» »Ne bom. Nisem tak. In kar je lepo, je tudi meni všeč.« »Kako sem se bala, da jih boš , da jih boš...« »Auh, au!« jo je Franc prekinil in nesel rob dlani k ustom. »Prekleto! Samo povohati sem hotel, samo vedeti, ce ima kaj vonja, pa ga nima! Pa kako me je, poglej!« V resnici ni bilo tako hudo. »To pomeni, da ga je treba samo občudovati in se ga ne dotikati! Pridi, greva v kuhinjo, da ti razkužim rano in tudi za zajtrk je ura prava.« In granatovci so se majali v vetru in rastli, ras tli in Vanka je stiskala sok iz margan a d in ga v stekleničkah vkuhavala za zimo, celo želatino si je upala pripraviti in naj lep še sadeže nosila v mesto, skupaj z brancini. Sc najbolj fantastičen in dobrodošel je bil domač margan ud in kis. Drevesca so preživela oba, F ran cel a in Van ko in cvetela dalje, prav kakor pred dva tisoč leti, ko so grunalovd krasili rimske vile ob morju in ie avtoriteta takratnega poljedelstva rimskega imperija, gospod Columeila, v svojih knjigah narekoval, kako sc n a mi e obnašati s temi plemen iti mi, vase zaprtimi bitji, ki nam daiejo vse, kar potrebujemo, zato da ohranjamo zdravje, mladost in da ne porjavimo pred časom aii, še lepše, da se rjavenju popolnoma izognemo. Pred teni rimskim poznavalcem, Columello, bi nas utegnili poučiti o tem tudi Egipčani, Babilonci in Asirci in vsi narodi Sredozemlja, tako da si ne bomo domišljali, da odkrivamo kaj novega. V ničemer nismo prvi, niti takrat nc, ko si maxi krožnik pisane zelenjave dodatno krasimo s sladkimi rubini granatovca in iščemo, kaj bi še novega dodali. Ne pozabimo, da so bili Rimljani v tem bolj iznajdljivi od nas. Mnogim je bil to glavni smisel življenja. \ŠM POLETNI SEMINAR ZCPZ tokrat vadila Damjana Božič Močnik, posvetnih pesmi pa H Harij Lavrenčič, Orgelski tečaj je vodil Gregor Klančič. Zgoraj: v župni cerkvi vSmorjeti; levo: vaje z Pamjcino Božič Močnik Tržaška Zveza cerkvenih pevskih zborovje svoj tradicionalni poletni seminar avgusta letos izvedla v Šmarjeških Toplicah. Ob vajah in spoznavanju Dolenjske so imeli udeleženci še zaključne nastope ob izteku druženja. Petje nabožnih pesmi je PROSTI < Numizmatične zanimivosti Mitja Petaros Numizmatika je tesno povezana z zgodovino oziroma s preteklostjo in njenimi zanimivostmi. Že od davnaj so ljudje zbirali predmete, da bi se spominjali preteklega časa, dogod kov ali ljudi, za katere niso želeli, da bi šli v pozabo. Tako so že v starorimskih časih zbirali novce in medaljone., saj so kovanci imeli nakovane portrete cesarjev, pomembnih mož in žena., izdeiani so bili zelo kakovostno in so torej imeli tudi določeno umetniško vrednost. Zbirali so jih le v take namene. Danes marsikdo smatra numizmatiko (to je veda o novcih, čeprav v zelo širokem pomenu) tudi za dobro naložbo in zato se dobijo najrazličnejši načini, kako spominske dogodke povezati s to vedo. Majhni nakovani koščki kovine, ki jih v vsakdanjem življenju uporabljamo kot denarni pripomoček, setudi odlično upirajo zobu časa, tako da so danes zanimivi tudi kot promocijsko sredstvo. Slovenska smučarska šampijunka Tina Maže, ki nas je do lanskega leta navduševala s svojimi podvigi na zasneženih strminah In nas napolnjevala s ponosom, že več let sodeluje z Zlatarno Celje,za katero je tudi narisala ilnijo srebrnega nakita. V zlatarni so se zato odločili, da na kujejo kovanec s podobo smučarke, ki je postavila mnogo rekordov in mejnikov v alpskih smučarskih panogah, Kovanec pa naj bi veljal tudi kot pravi denar, zato so se odločili zaprositi kako državo, ki uradno izdaja denar, da bi vstopila v ta projekt. Uspelo jim je s Cookovimi otoki (to je arhipelag, ki ga sestavlja 15 majhnih otočkov, ki skupaj tvorijo žepno državo v Polineziji na juguTihega oceana. Cookovi otoki imajo svojo avtonomno parlamentarno demokracijo v prosti povezavi z Novo Zelandijo-, saj so bili do leta 1965 njen protektorat, od katere pa se lahko kadarkoli odcepijo. Državica živi od turizma in lastnih pridelkov, na Cookovih otokih pa veljajo tudi izredno ugodni davčni pogoji, tako da sojo uvrstili na nepriljubljen seznam, držav, ki so raj za davčne utajeva Ice). Cookovi otoki izdajajo svoj denar in razen rednih novcev tudi zbirateljske srebrnike, s posebno tehniko kovanja pa tudi barvane kovance. Ta ko je leta 2013 centralna banka Cookovih otokov ekskluzivno za Zlatarno Celje izdala srebrnik vrednosti 5 (novozelandskih) dolarjev s portretom Tine Maže in celo koščkom njenih smuči, s katerimi je leta 2011 Levo: prvi kovanec posvečen Tini Maže iz leta 2013 s koščkom smuči; desno: prednja stran srebrnika % svetovnega smučarskega pokala in osvojitvi velikega kristalnega globusa,Tokrat so v kovanec vkovali zelo majhen diamant ob barvni sliki šampionke. Srebrnikz letnico 2D14 ima iste tehnične značilnosti kot prejšnji, za razliko diamanta, izdelan pa je v omejeni seriji 999 novcev. Leta 2015 so izdali se zadnji srebrnik te serije, Goiden Champion, na tem srebrniku je ob barvni podobi Tine Maže tudi košček njene smučarske čelade, ki jo je nosila v zimski olimpijski sezoni 2014. Tokrat je serija omejena na 499 kovanih srebrnikov, na obodu vsakega je natisnjena Serijska številka, tako da je vsak kovanec enkraten, Posebnost teh srebrnih kovancev je v dejstvu, da je profil proslavljene osebe v barvah m da sov kovance vgradili delček snovi, ki ne spada v kovino novca. Numizmatike in zbi rake nasploh so tokrat presenetili z izdajo kovancev, ki so lahko zanimivi za marsikoga. Spominski srebrniki, ki jih je po naročilu slovenske zlatarske družbe Izdala državna centralna banka Cookovih otokov, na katerih je portret britanske kraljice, kovala jih je z najsodobnejšo tehnologijo kovnica v Nemčiji, v katerih so vgrajeni simboli nekaterih sponzorjev najboljše slovenske smučarke doslej in imetnice svetovnih rekordov, so lahko pravi primer današnje globalizacije. Taki srebrniki so dobra promocija za mnoge, že za vse tiste, ki so pri projektu sodelovali in so bili dol njega, Čeprav ti kovanci ne bodo nikoli v rednem obtoku, saj je njihova nominalna vrednost mnogo nižja od dejanske vred nosti, nas bodo gotovo spominjali na nepozabne smučarske sezone, ki so jih vsi ljubitelji tega zimskega športa doživljali ob uspehih Slovenke Tine Maže. <*4JI »Lela 2013 je centralna banka Cookovih otokov izdala srebrnik s portretom Tine Maže.« vgradili tudi košček smuči, ki jih je Tina tedaj uporabljala. Naslednjega leta so projekt nadaljevali in izdali drugo serijo srebrnikov, imenovano Diamondedition, ki je posvečena svetovnemu rekordu v številu zbranih točk v sezoni 2012/13 (vpisanih tudi v Gurnessovo knjigo rekordov), zmagi v skupnem seštevku postala svetovna prvakinja v veleslalomu, Na prednji strani srebrnika je kot običajno profil vladarja Britanskega kraljestva kraljice Elizabete II. (pod kraljičinim portretom je monogram SRB, ime graverja, kije lan Rank Broadley), nominalna vrednost novca in država izdajateljica (Cook Islands), premer kovanca je 38,61 mm, teža sre bra (čistoče 999/1000) je 31,1 g oziroma 1 Oz, (unča), Obod je nazobčan, kovanec je po II ra n ec (proof), naj večja na kova n a količina je 2,500 novcev, kovala pa jih je kovnica 6 H Mayer Mint Iz Pforzheim a v Nemčiji. Srebrnik je poseben, saj so mu Jemo: srebrnik iz teto 2015 ima vkovan koiček smučarske čelade; levo: srebrnik izleta 2Qt4z majhnim diamantom no Tininem prstanu; spodaj: tesana embalaža v obliki smučke Pogovor / prof. Martin Kranner O markantni osebnosti duhovnika in organizatorja dr. Jožeta Prešerna Eri ka Jazbar ed daljšim pogovorom, ki sva ga imela s profesorjem Martinom Krannerjem na njegovem domu v Revmi v petek, 17. junija 2016, je bil v ospredju lik duhovnika, organizatorja ¡n družbenega delavca dr. Jožeta Prešerna (1903-1592), ki je po vojni močno zaznamoval slovensko katoliško skupnost na Tržaškem, Več kot Štiri desetletja je maševal pri Novem sv. Antonu sredi Trsta, zbiral mladino, vodil Marijino družbo v Ul. Rlsorta, bil ustanovitelj In duhovni vodja skavtinj In pomembne skupine skavtov. Izredno delaven In prizadeven. Dr. Jože Prešeren je bil doma iz Dolenjske, kjer je tudi pokopan. V Trst seje preselil kot politični begunec po koncu druge svetovne vojne in tam tudi umrl. Pred vojno pa je bil v Ljubljani v štiričlanskem vodstvu dijaške Katoliške akcije skupaj z Ernestom Tomcem, Ignacijem Lenčkom in Jožetom Jagodicem. Več let je bil tajnik ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Profesor Kranner, dr, Jožeta Prešerna ste menda poznali že v predvojnih letih v Ljubljani? • Dr, Jožeta Prešerna sem spoznal, ker sem bil član "mladcev'1 prof, Ernesta Tomca, tj, ko sem začel delovati pri dijaški Katoliški akciji (DKA) v Ljubljani. Ko sem se jeseni leta 1937 vpisal na univerzo, sem postal predsednik akademske veje DKA, dr, Jože Prešeren pa je bil tajnik pri ljubljanskem škofu Gregoriju Rožmanu in obenem tudi duhovni asistent DKA. Spominjam se ga od takrat, srečat sem ga vsakokrat, ko sem šel do ljubljanskega škofa zdeputacijami mladcev. Dr. Prešeren je bil tajnik ljubljanskega škofa vse od leta 1934 pa do konca vojne, dejansko pa do spomladi leta 1941, ko je odšel na študij v Rim, kjer je ostal do selitve vTrst, Vem tudi, da je občasno sodeloval pri našem mladčevskem glasilu Ml mladi borci, pisal je zanj in zanj tudi skrbel. Do konca vojne drugih srečanj z njim nisem imel in tudi ne neposrednih stikov, Kaj pa po koncu druge svetovne vojne? * Po koncu vojne sem ga srečal v začetku poletja leta, 1945 na Koroškem, ko sem se mudil med slovenskimi begunci v Vetrlnju, Dr. Prešeren je takrat prišel v Vetrinj oz. v Celovec na pogovor s škofom Rožmanom, ki je bil takrat kot begunec gost salzburškega nadškofa, celovškega upravitelja Rohracherja, Prišel je iz Rima, poslat gaje menda bivši jugoslovanski minister Miha Krek. Ko seje dr. Prešeren izVetrlnja vrnil v Rim, je prvi pri nesel vest o vračanju Profm Martin Kranner (leva} domobrancev v Jugoslavijo In o in dr. Prešeren (desno) f vrhaskupinska slika tolonije v Žabnicah leta 1947 iniabniika ceritev njihovem tragičnem koncu v Kočevskem rogu in drugod. Ko sem zvedel za prihod dr. Prešerna na Koroško, sem kar obstal in se spraševal, kako mu je sploh uspela ta pot Iz Rima (oz, Iz Milana), saj je moral preiti več zasedbenih con. Kot rečeno, sem bil tudi sam na Koroškem, z njim pa nisem prišel neposredno v stik in ne morem reči nič določenega o namenu njegovega obiska, Domnevam, da je dr. Prešeren imel namen škofa Rožmana nagovoriti, da bi se napotil v Vatikan. Kot som že povedal v intervjuju. ki sem ga namenil ljubljanskemu škofu In je Pil objavljen v Novem glasu (6. jun. 2013), sem bil s podobno nalogo nekaj mesecev kasneje tudi jaz pri škofu Rožmanu v Celovcu, pa mi je takrat odgovoril, da če ne prejme uradnega vabila iz Vatikana, ne bo zapustil Koroške. Zaman je čakal na povabilo. ■ Za Vas in za dr, Prešerna seje po vojni začelo delo med Slovenci v Italiji. • Ko sem se konec poletja 1945 preselil v Žabnice, sem začel s svojimi potmi v Trst in to z dovoljenjem, ki mi ga je izdala zavezniška vojaška oblast,Tam sem srečal dr, Prešerna, tudi slišal o tem, kako se j e ta koj po pri hod u v Trst s eptem b ra leta 1945 lotil organizacije katoliške veje Slovencev na Tržaškem. Organizacijsko delo je imei v mezi n cu, bil je Izučen od delovanja pri DKA, poznal je delovanje profesorja Ernesta Tomca in njegovo organizacijo in predvsem to, kako je bifa osnovana. V Trstu je takoj začel z zbiranjem skupin mladih gimnazijcev, predvsem fantov, pa tudi deklet, Bilje neverjetno delaven, imel je odličen čut za organizacijo, znal je zbirati mlade ter jih voditi. To sem lahko videl tudi iz prve roke, ko sem prišel z njim v stik na Tržaškem, občudoval sem ga, kako je vodil organizacijo v tem delu našega zamejstva. Koliko je bilo tega dela;, sem doumel šele kasneje, ko sem v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (PSBL) prebral njegovo biografijo, Niti sanjati nisem mogel, da je bilo toliko storjenega. ■ Kdaj pa sta prišla ponovno v stik? • Da sem se v tistih mesecih po vojni p rem I ka I po Trstu, se j e vedefo. Ker j e bil dr. Prešeren dejaven v organizaciji verskega življenja na Tržaškem, je bil verjetno o tem tudi informiran. Najbrž zato seje spomladi leta 1947 obrnif name s prošnjo, da bi našel primeren prostor in bi ga pri pravil za prvo slovensko katoliško usmerjeno kolonijo za otroke s Tržaškega in Goriškega v Kanalski doiini.Te prve kolonije so prirejali na lastne stroške brez nobene javne podpore, ki je prišla kasneje. Na misel so mi prišle zapuščene stavbe nekdanjega vojaškega skladišča, ki je bilo zgrajeno v Žabnicah že za časa Italijanov, za časa nemške okupacije pa so bile tam delavnice za popravilo tankov in motorjev. Svetoval sem mu to namestitev, kar je sprejel. Takoj sem šel oz. smo sli na delo. Preskrbel sem dovoljenje občine Trbiž za bivanje oz. za odprtje otroške kolonije na tistem prostoru. Nato sem še poskrbel, da je bil prostor urejen In primeren za nastanitev otrok. Mojega očeta sem naprosil, da je napravil v več hangarjih pograde skupna ležišča, da bi otroci na njih namestili slamnjače In na njih lahko spali. Oče je bi! namreč Izučen tesar. Potrebni les, predvsem deske, je daroval posestnik in podjetnik Iz Žabnic Albin Ehrlich, ki je v Žabnicah imel žago in je trgoval z lesom, bil pa je nečak dr. Lamberta Ehrlicha. Kako je potekala omenjena kolontja7 • V sami organizaciji te prve kolonije nisem imel kakšne posebne zadolžitve. Imel sem jo pozneje, ko je za slovensko tržaško Vincencijevo konferenco kolonije organizirala prof. Laura Abram. V tej prvi otroški koloniji sem sodeloval kot domačin Žabni-Čan in skrbel za stik s krajevnim i oblastmi. V koloniji v Žabnicah je bila z dušo in telesom angažirana predvsem moja sestra Anka, kije skupaj z nekaterimi tržaškimi pomočnicami prevzela delo v kuhiniji, Bila je ena glavnih kuharic, Sam pa sem jim pomagal tudi s tem, da sem priskrbel štedilnik. Ko smo se kot begunci po končani vojni vrnili v Žabnice, smo bili brez vsega, razpolagali smo le Z obleko, ki smo jo nosili na sebi, in z nekaj perila. Od žabniške vaške soseske smo dobili zapuščeno hišo, ki je bila na začetku vasi. V tej bajti je bil sicer star štedilnik, vendar je bil neuporaben, zato sem kupil novega. In prav ta novi štedilnik sem si sposodil od moje mame oz. Iz naše kuhinje, da so lahko v koloniji kuhali na njem. Alije to prvo kolonijo slovenskih otrok vodil do Prešeren? • NI bil v vodstvu te prve tržaško-goriške kolonije, bil pa je njen pobudnik. Glavni organizatorki sta bili znani slovenski družbeni delavki in Marijini družbenici sestri Ana in Frančiška Pelan, pri katerih je dr, Prešeren tudi stanoval od svojega prihoda vTrstlcta 1945 vse do leta 1960, Ur, Prešerna v Žabnicah nisem srečal, sl predstavljam, da je vse potrebno vodil Iz Trsta, v Žabnicah sta bili le sestri Pelanovi. Mislim, da je on priskrbel hrano, v glavnem moko in testenine, ki jo je dobil od mednarodne podporne organizacije UNRRA, ki je dala tudi nekaj odej.To hrano in vojaške odeje sem dobro poznal, saj smo jih bili deležni tudi v naši družini. Odeje so bi le vojaške in zelenkaste barve, imela jih je zavezniška vojaška oblast. Iz teh odej, ki jih je dobila tudi moja družina, sem si pozneje dal sešiti prvi plašč, bile so zelo dobre, lahke In volnene. Kdaj je potekala omenjena prva kolonija? • Potekala je v dveh Izmenah leta 1947, za dekle ta v mesecu juliju, avgusta za fante, nekaj tednov pred razmejitvijo, ko je Gorica prešla pod Italijo In je nastalo Svobodno tržaško ozemlje, V tej koloniji je bilo ogromno otrok, v PSBL. piše, da jih jc bilo 300, verjamem, da jih je bilo toliko, prišli so predvsem sTržaškega, veliko jih je biio tudi z Goriškega. Večkrat sem jih obiskal, saj je tam delala moja se stra Anka, bil i so to v glavnem osnovnošolci, nekaj je bilo tudi nižješolcev. Prva kolonija s tolikšnim številom otrok in tako organizacijo je bila nekoliko improvizirana, a moram reči, da je vse steklo v najlepšem redu. Naj pripomnim, da so se otroci zjutraj umivali kar na p rosf em, v potoku, k i je tekel m i m o stavbe, b i I o j e poletje, V notranjih prostorih ni bilo umivalnikov, stranišča so bila napravljena na prostem, ležišča so bila skupna. Kraj, kjer je bila kolonija nastanjena, SO domačini imenovali Gekamok, po začetnicah v nemškem jeziku za vojaške delavnice. Kako pa je bilo s pripravami? • Vse potrebno za kolonijo sem začel pripravljati spomladi leta 1947, od meseca aprila dalje. Bil sem v sti ku s sestrama Pelan, ki sta sr prišli ogledat strukture ter sta uredili vsa potrebna dovoljenja na videmski prefekturi. Kot dTŽavni uradnici sta bili vajeni stika z oblastmi. Prišli sta sicer z dovoljenjem, ki so ga podpisali zavezniki, tako daje bilo lažje priti do dovoljenja italijanskih oblasti. Druga kolonija tržaških otrok je bila naslednje leto v Naborjetu v poslopju opuščene ljudske šole. »V Trstu je takoj začel z zbiranjem skupin mladih gimnazijcev» predvsem fantov, pa tudi deklet.« nato spet v Žabnicah, to pot pa v soli. Tudi pri kasnejših dveh kolonijah so bili iskanje dovoljenj in vse formalnosti v rokah sester Pelan, si pa predstavljam, da je bil tudi takrat glavni organizator dr. Prešeren v zakulisju, Sam sem pri tem pomagal bolj malo. V kolikor sem bil doma, so me občasno prosili za to In ono. £ Kako pa je bilo s skupinami dijakov, ki jih je v istem času v Kanalsko dolino vodil sam dr. Prešeren? • Dr. Prešeren je kaj kmalu začel z organiziranjem poletnih letovanj samo za fante, ki jih je vodil v skupinah v Trstu. Saje je omenjena letovanja pTire jai tudi za dekleta, a jaz se spom injam le fantov. To niso bile kolonije, temveč neke vrste vzgojna šola. Prva taka Fantovska kolonija za Tržačane je bila v prostorih šole v Žabnicah, naslednje leto v Tinjem logu, tretje leto pa v Ukvah, v prostorih zapuščene šole, ki seje nahajala med Ukvami in Naborjetom. Tinji log je kraj, pravzaprav dolina, na meji z Avstrijo v smeri Ziljske doline, kjer so Zabničani imeli svoje pašnike oz. travnike in so poleti kosili in sušili seno za živino, V italijanščini je poznan kot Val Bartolo. Ljudsko izročilo pravi, da nosi Tinji log ime po nekem Tinju, ki seje tam prepiral zaradi posesti travnikov In pašnikov, prišlo je tudi do uboja. Tinja je bilo nekoč zelo pogosto krstno ime v Žabnicah in je skrajšana oblika imena Valentin. Danes imenaTi-nja skoraj ni več slišati, ker za Žabnice, nekdaj precej slovenska vas, danes ne moremo več reči, da je to še slovensko naselje, saj je vse poitalijančeno. ■i Povrnimo se k poletnim srečanjem v Tinjem logu, * Dr. Prešeren seje, kot sem ¿e povedal, organizacijskega dela naučil v Ljubljani kot duhovni asistent DKA.To znanje je prinesel v Trst, kjer se je izkazal kot izreden organizator. Ogromno je naredil, pa tudi znal najti prave ljudi, ki so mu pomagali. Za poletna letovanja njegovih fantov v Žabnicah in v Tinjem logu sem poskrbel vsa potrebna dovoljenja. Za Tinji log sem prosil posestnika Albina Ehrlicha, da je dal na razpolago celotno ogromno hišo in še gospodarsko poslopje zraven, ki ju je tam imel. Zabničani so namreč vTinjem logu imeli svoje bajte in koče, kjer so kuhali in prebivali med košnjo, in senike, kamor so spravljali seno, ki so ga nakostii, da so ga pozimi nosili domov v Žabnlce.Tu je torej potekalo drugo dijaško letovanje dr Prešerna. Parkrat sem šel zraven. Vse dejavnosti je vodil dr. Prešeren, Pela novih tu ni bi lo. Skupine so bile po 20 do 30 fantov, v glavnem srednješolcev, bili so samo Tržačani. Ta način organiziranega bivanja poleti je uvajal tudi pozneje s fanti skavti, toda v šotorih. Na tistih taborjenjih je imel parkrat težave. Nekoč mi je v pismu potožil o nekem taborjenju tržaških skavtov v Globasnici na Koroškem, češ da so se neprimerno obnašali, in je mlade tudi strogo pokaral. Na to grajo so se nekateri tržaški skavti pismeno pritožili na višje mesto, omenjeno pisno pritožbo mi je - vidno prizadet - tudi pokazal. Treba je povedati, da je bil dr. Prešeren glede vzgoje strog in načelen. Upošteval je smernice in navodila voditelja DKA v Ljubljani prof.Tomca in se je držal pravila, da so fantje in punce ločeni. Fantje, pa tudi punce, se morajo organizacijsko šolati in rasti. Ločitev med spoloma je potrebna, saj' bi sicer neupoštevanje tega pravila odvajalo od dela. Kolonije oziroma poletna srečanja za fante so trajala še nekaj let. Jaz nisem bil več zraven, saj so bili prostori preskrbljeni, težav ni bilo in je organizacija sama tekla, sam pa sem bil zaposlen z delovanjem na Goriškem. Kako se je nadaljevalo Vaše sodelovanje z dr, Prešernom? • Proti koncu leta 1945 sem z dr. Prešernom v glavnem izgubil sti k, februarja leta 1950 sem se poročil, poučeval sem s polnim urnikom na slovenskih šo lah v Gorici, kamor sem se tudi preselil in se vključil v goriško katoliško prosvetno, družbeno in politično delovanje. Ponovno sem prišel z njim v stik, ko me je leta 1963 spod budil, da bi tudi na Goriškem, po zgledu s Tržaškega, ustanovili skavtsko organizacijo. Tedaj sem tudi zvedel za njegovo vsestransko dejavnost na Tržaškem: vzgajal in vodil Je mladino, fante in dekleta, v Slovenski dijaški zvezi, organiziral je srečanja, predavanja, sestanke, pozneje si je veliko prizadeval, da seje na Tržaškem okrepil skavtizem, oživil je M ari ji no družbo in pozneje zgradil novi Marijin dom v ulici Risorta. Na Goriškem njegovo delo ni bilo poznano, ker ni imel tesnejšega stika z Goričani, Žal se danes o vsem njegovem mnogostranskem trudu na Tržaškem ne govori več, ali le malo. »Ločitev med spoloma je potrebna, saj bi sicer neupoštevanje tega pravila odvajalo od dela.« Dr. Prešeren duhovni vodju 5. čete (Sv. Anion) najurjevartju sredi 60. let ■ V stik sta tore) ponovno prišla zaradi skavtov, • Drži. Zgodilo se je leta 1963. BI! sem tajnik Slovenskega katoliškega prosvetnega društva, ki mu je predsedoval prof. Anton Kacin, duša društva pa je bil msgr, Kazimir Humar, Leta 1963 sem zapisal v društveni zapisnik, da mi je dr. Prešeren poslal pismo in predlagal, da bi se tudi v Gorici usta novlla skavtska organizacija. Že prej so bile ustanovljene prve skavtinje, ki pa se sprva niso obdržale. Na omenjeni seji je bilo sklenjeno, da bi se skavtizem razširil na Goriško tudi z moško vejo. Naloga je bila sicer naložena meni, ker pa sem bil ze precej obremenjen z dru gimi dejavnostmi, sem naprosil msgr. Humarja, da bi prevzel vodstvo skavtov na Goriškem, kar je rad storil In takoj začel z delom. Prvo goriško skavtsko jurjevanje z obljubami je bilo na Tržaškem leta 1964, čudno se mi je zdelo, da dr. Prešerna na slovesnosti ni bilo. Dr, Prešeren meje tudi prosil za tekst, ki bi ga objavil v Skavtskem priročniku na temo telesne priprave pri vzgoji skavtov. Ugodil sem mu, nekaj napisal za priročnik, ki je ostal prvi in zadnji tiskani priročnik za organizacijo skavtov. Priročnik je uredil in glavnino poglavij napisal sam dr. Prešeren, za pomoč pri pisanju tekstov je prosil nekatere sodelavce, med njimi tudi mene. Kakšna je bila formacija, ki jo je dr. Prešeren nudil mladini? • Taje bila v glavnem v duhu DKA, ki jo jev Ljubljani vodil prof, Ernest Tomec, Taje najprej vzgajal elito - jedro, zbiral je fante, po možnosti odličnjake, ker je šelffpo poti lažjega uspeha" Odličnjaki so namreč dajali ton svojemu razredu In bili upoštevani. ProfesorTomec je zbiral odličnjake, Prvič, ker so Imeli vpil v, drugič, ker jih delo ni oviralo pri učenju.Tako je po četrtem razredu gimnazije Izbral tudi mene, ker sem bil odličnjak. Vzgoja je bila duhovna In osebna, nato pa usmerjena za pridobivanje In šolanje okolja. Mladci v Ljubljani smo imeli tedenske sestanke, na katerih smo se vzgajali predvsem v verskem duhu in študirali temelje organizacije, obravnavali papeške okrožnice, utemeljevali resnice katoliškega nauka. »Leta 1963 mi je dri Prešeren predlagal, da bi se tudi v Gorici ustanovila skavtska organizacija.« Na začetku je bila to formacija manjših skupin, ki so kot jedro vplivale na druge in skušale ustvarjali okolje, ki bi bilo naklonjeno katolištvu in morali. Imeli smo tudi letne tečaje in pa reko-lekclje, to so daljši mesečni sestanki, ki so bili duhovne, pa tudi praktične in organizacijske narave, predava! nam je na primer tudi zdravnik o tem, kako moraš skrbeti za fizično zmogljivost. Če si bolan, ne boš mogel biti apostol In delavec med ljudmi, Prof. Tomec je znal poskrbeti za različna predavanja na različnih področjih. Kot Sem že omenil, je bil vse od ustanovitve mladcev leta 1933 pa do spomladi leta 1941, ko je odšel na študij v Rim, dr. Prešeren naš duhovni asistent Nato je skušal vse to prinesti v Trst. Na Goriškem je poleg še nekaterih drugih duhovnikov (msgr. Brumat, msgr. Gregorc, msgr. Močnik) s svojo dejavnostjo izstopal dr. Kazimir Humar. Vsaj na videz morda ni bil tako odločno premočrten, kot je bil dr. Prešeren na Tržaškem, je pa znal potrpeti se prilagoditi ter počakati na "boljše čase" Vseka kor pajc bil vztrajen v svojih načrtih In trenutni neuspeh ga ni potrl, vztrajal je v svojem delu. Njegovo delo na Goriškem je vidno. Dr. Prešeren pa je na Tržaškem deloval odločno In premočrtno, kar gaje včasih oviralo, da bi delal na nekaterih področjih, in mu otežkočalo doseganje zastavljenega cilja. Starši pa so mu vseeno zaupali svoje otroke. Čeprav je bil njegov pristop nekaj novega, so dojeli, da v podstrešni sobi cerkve Novega sv, Antona v Trstu vzgaja mladino v zdravem duhu, Tam je med mladimi deloval na enak način, kakor seje naučil pri prof.Tomcu, seveda je moral nujno biti manj odločen in dosleden. Kakšen pa je bil kot človek? • Bil je visoko izobražen, a zavedal seje, da sama izobrazba še ni vse In da seje za vsako delo treba prej temeljito pripraviti in se organizirati. Ko seje na primer pripravljal na skavtsko delo na Tržaškem, je najprej obiskal vodstva skavtov v Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji, da bi se o skavtskem gibanju poučil in Izpopolnil. Po značaju je bil nekoliko koleričen, a se je znal tudi zadržati, včasih je le znal udariti po mizi, ker ni maral kompromisov. Kritike so ga sicer potrle, a ga niso strle, tudi Če so bile težke, nikoli se ni vdal. Potožil je In šel naprej. Bil je izredno delaven. Njegov domet je bit zelo širok. Bil je tudi trmast. Zelo. Pa dosleden. NI molčal, nastopal je vedno jasno, za kar ni bil vsem pogodu. G vidnih večjih napakah katoliškega življa ni molčal, nastopal je proti, odkrito in odločno, čeprav mnogim ni bilo všeč. Ravnal seje po načelu prof, Tomca: ko šolaš, moraš Imeti pred očmi zastavljeni cilj. Kljub trdni in jasni liniji, ki mu je včasih povzročala težave, pa mu je bilo dano, daje dolga leta - umrl je leta 7992 - uspešno deloval med mladino in med katoliškim občestvom na Tržaškem, Dr. Prešeren ml je ostal, kolikor sem imel stika z njim, v lepem spominu, verjetno tudi zato ker sem bil vzgojen v duhu mladcev:"Če delaš v organizaciji, so moraš držati njenih pravil In načel!" Dr. Prešeren se mi je zdel po načinu delovanja cfrugiTomec, toda - po sili razmer - manj dosleden in bolj prilagodljiv. Vsekakor pa je bil osebnost, ki je oblikovala tržaško slovensko katoliško mladino in skupnost ■ Zakaj mu je bila politika tako tuja? • Z aktivno politiko se ni ukvarjal, verjetno mu je to ostalo od delovanja pri D K A, kjer je veljalo pravilo, da člani - mladci ne morejo biti politično aktivni, ker bi jih to obremenjevalo in odtegovalo od dela v KA. Zaradi svojega kasnejšega medvojnega delovanja sem moral tudi sam zapustiti organiza CijO, Kako bi se to načelo razvilo, če bi bil profesor Tomec živel dlje, ne vem. Namen vzgoje mladcev je bil: jaz vas vzgajam, da potem vi vzgajate druge. ■i Zakaj se o dr, Prešernu danes več ne govori, zakaj ni po njem poimenovana dvorana, društvo, nagrada, sklad? • Vse delo dr. Prešerna med mladimi, skavti in tudi med širšim občestvom je slonelo predvsem na vzgoji in vodenju. Skušal je vzgajati In zbirati mladino kot kongregacijo, kot Marijino družbo, kot skavte. Ni hotel nastopati v javnosti, a ga ježe njegovo delovanje javnosti izpostavljalo. Dr. Prešeren je predvsem formiral, Deloval jevmanjšlh skupinah, bilo je to neke vrste delo in ter nos, tako na moralnem kot na verskem področju. Ni Imel institucionalnih funkcij, tisti, ki so bili deležni njegove vzgoje, zanj vedo, drugi manj. Za zunanjega opazovalca je bil čisto navaden ka plan - duhovni pomočnik pri Novem sv. Antonu vTrstu, Nikdar ni bil v politiki, v krajevno politiko se aktivno ni vmešaval, čeprav je vse spremljal, a v časopise ni veliko pisal, le poredko. Ko je nastopal proti komunizmu, je to delal zaradi svojih verskih in moralnih, ne političnih načel, predvsem po nauku in navodilih papeških okrožnic. Zame je bil to človek, ki je veliko mladih in tudi manj mladih vzgajal in vodil V duhu katoliških načel, Bilje močna osebnost in je vtisnil pečat tržaškemu katoliškemu življu. Prav je, da se ga spomnimo s hvaležnostjo. +4M »Bil je izredno delaven. Njegov domet je bil zelo širok. Bilje tudi trmast. Pa dosleden. Ni molčal, nastopal je vedno jasno.« Razmišljanje zdomske tržaške Slovenke IX, Nižja srednja šola Mirella Urdih Kdaj, kje in kako seje izvršil prestop v srednjo šolo, ne vem več. Vem pa, da sem se podala v Ulico delte Scuole Nuove pri Sv. ja kubu polna veselega pričakovanja. Otrok je bilo toliko, da je bila šola polna živžava in razredi polni deklic oziroma dečkov. Zjutraj so imeli pouk srednješolci, ki so prihajali iz okoliških vasi, popoldne pa tisti iz mesta in predmestij. Takrar so v Trstu vozili še tramvaji. Dijaki smo imeli posebno izkaznico. Ob vstopu jo je bilo treba pokazati sprevodniku, ki je sedel na svojem sedežu pri zadnjih vratih. Poleg fotografije je na izkaznici bila natiskana tudi številka tramvaja, za katerega je veljala. Med Sv, Ivanom na severnem koncu mesta in Sv. la ko bom na jugovzhodnem ni bilo direktne povezave. Če bi se hotela res voziti od doma do šole, bi morala prestopiti s številke 3, 6, alt 9 na številko 2, ki je vozila od Ko ton de pri 13 o Šketu skozi predor Sandrinelh do Skednja, kar bi seveda stalo dvojno, jaz sem se pa raje odločila za trojko in devetico, ki sta imeli delno skupno progo, prva od Sv. Ivana do Marsovega polja (Čampo Mar-zio), druga pa daljšo do Sv, Andreja, a je veljalo kot ena proga. Tako sem se med šolskim letom, ra zeti ob nedeljah, lahko vozila tudi v mesto, ne samo v šolo. Izstopala sem na Goldonijevem trgu, od koder sem potem pešačila skozi predor Sandrinelli ali, posebno spomladi, še rajši po stopnišču nad njim. Pouk se je za nas pričenjal vedno ob trinajstih, z nekaterimi sošolkami smo sc pa že prej dobile in se nekoliko razgibale po stopnišču Seula dei giganti, o čemer sem pred leti še vedno tu pa tam sanjala. Med odmorom, ko so se učilnice prezračevale, smo pa, vsak razred zase, hodile na hodniku v krogu po dve in dve (kot jetniki, ko smejo na 17. S. 1 950, šolski izlet iti. nižje zrak), jedle malico, seveda klepetale ter pod budnim nadzorstvom tega ali onega profesorja uganjale kako neumnost, še posebno ko je bil dežuren mladi profesor matematike, ki jezna! med poukom tako zanimivo podajati snov, da smo ga kar se da pazljivo poslušale. Tludo je bilo le, ko je bilo treba pri tabli računati na glas, Težko je namreč računati v drugem jeziku kot v tistem, v katerem si se računanja sploh učil -kar je bila za nas seveda italijanščina. In čeprav smo se vseh formul še tako natančno naučile po slovensko, jaz še danes ob potrebi računam v italijanščini. Takrat ni bilo v navadi, da bi .se profesorji predstavili, ko so stopili prvič v razred. Bili so pač ,gospod profesor’ oziroma,gospa profesorica; Zalo smo dolgo ugibale, kako naj bi temu profesorju bilo ime. Nekega dne sem zagledala na knjigi, ki jo je imel na pultu, ročno napisano ime Močnik, V prepričanju, da je to njegov priimek, je bil odtlej za nas .močnik’, kar se nam je zdelo zelo smešno, dokler nismo, ne vem kako, zvedele, da .mn je pravzaprav ime Edvard Lapornik. Novost za nas vse je bila seveda latinščina, Žal nas profesorica Auerspergova ni znala tako navdušiti za svoj predmet kot prof. Lapornik za matematiko. Ni imela pravega prijema, Ko bi že takrat imele mlado Nedo Abram Jevnikar, ki je v drugi srednji poleg italijanščine prevzela še latinščino, bi bilo gotovo veliko bolje. V neprijetnem spominu mi je ostala prigoda, ko smo dve, tri sošolke bile morda nepazljive, ali smo sc bogve zakaj zahihitale, in že smo morale za kazen do naslednje ure prepisali iz slovnice ne vem več koliko strani, bilo je tako absurdno, da je bila to edina prilika, ko je oče šel v šolo posredovat in se zavzet zame ... saj drugače so imeli vedno profesorji prav! Na izlet smo tisto leto šli v Sesljan, več razredov skupaj. Nekaj profesorjev, ki so nas spremljali, je sedelo okoli mize na prostem. Me smo pa na plaži igrale med dvema ognjema ali odbojko, ko me prof. Lapornik pokliče k sebi in me predstavi ostalim profesorjem kol svojo ,naj boljšo učenko’. Kot rečeno, znal nas je navdušiti za svoj predmet, in če je kdo pri šolski nalogi pravilno rešil vse probleme, je pač prejel desetico - tudi v spričevalu! V drugi srednji smo začele z angleščino in sicer s prof. Josipom Tavčarjem, s katerim smo kuj kmalu lomile prve angleške stavke. Bil j c tako uspešen, da s profesorico Maro Steinberg na višji nismo drugače komunicirali kot samo v angleščini, Prav hudo nam ¡c vsem bilo, ko jo je kruta usoda še tako mlado prizadela, da je pri 26-ih letih umrla zaradi kostnega raka. Njen pouk se nam je, trem sošolkam, obrestoval še celo laknit, ko smo po maturi in po treh letih abstinence od angleščine, uspešno prestale sprejemni izpit na Visoki šoli za tolmače in prevajalce, ki je bila ustanovljena Je dve leti prej, 1953, v sklopu ekonomske fakultete (Eeono-mia e commercio). Za petje, ki je bilo sicer neobvezno, a smo se ga vestno udeleževale, smo Zgoraj: nastop ob tonat šolskega leta JO.ff. 1949. Odleve Eivi Miklavec, Mire!So iSrdih, Natalija Ribar in Norina Drasič. to uprizoritvi "Krsta pri Savici" na Taboru i.™ sloviti nekje pri todtu J 953. tesno: s prof. M. Kosom, Spodaj: na sredi mod postopajočimi stoji režiser J. Peterlin, spodaj na desni rijeta Žena s sinčkom. Valeta 1955 v Barkntjah. Z leve: DftJmjrc Fabjan, Laura Dežjot, prof, Koi, Mojca Senčar, Mirella Urdib, Breda Štolfa, jpo-daj Marija Marc in Elvina Miklavec, imele za profesorja bariton ista Marjana Kosa, prt katerem smo se sama dekleta naučile marsikatero nevsakdanjo pesem in sicer večglasno. A bile so tako lepe, kot na primer Slovenska zemlja, zemlja krasna, da smo jo Se na višji prepevale, ko smo se vozile na šolski izlet. Žal nisem zmožna zapisati melodije, a že tekst zasluži, da ne tone v pozabo, ko tako občuteno izraža pesnikovo ljubezen do rodne zemlje. Še (ioogle mi ne zna povedati več kol to: Bogoljub leta 1911. Navaja pa kar tri kitice, ne samo dve, kakor smo se jih me naučile. SinvEHifai zemlja, zemlja krasna, kristal iz božje roke vzet, obleka tvoja sončno jasna, ob šopku šopek je pripet. Tatu izpod sivega Triglava šumi srebmopena Sava in poje spev tako krasim, kot ni še čid ga beli dan. Slovenska zemlja, zemlja srečna, si ljubljena od vseh otrok, ljubezen njih do tebe večna, so zlatih src, poštenih rok. Ni mati ljubljena nobena, kot ti od nas si počaščena, izzivih src in iz grobov, kropi otrok te blagoslov. Na nižji gimnaziji so nastala nova prijateljstva. Tako sem se jaz posebno navezala na Elvi Miklavec (pravzaprav El vino} iz Barko velj ter Gianno Rolli (uradno Branko - kar ni marala ne ona, ne me). Skupaj smo se pred poukom dobivale na trgu Goldoni, da smo se še nekoliko razgibale nad predorom Sandrinelli, po pouku pa skupaj vračale po Barrieri do Goldonijevega trga ali do Bo rtiči di Chi-ozza. Jeseni, ko je pozno popoldne že skoraj noč, in smo zadnji dve uri imele petje, nas je profesor Kos rad pospremil do trga Goldoni. Čutil se je nekako odgovornega za nas, kot da bi bil naš starejši brat, Zalo se nam je tudi kasneje rad pridružil, tako na primer, ko smo praznovali uspešno uprizoritev Krsta pri Savici naTabru leta 1953 in bil z nami tudi na valeti leta 1955. Ko smo pa bile še v tretji nižji, se pripravljale na malo maturo in premišljevale, kam naprej, nam je vztrajno prigovarjal, naj se vpišemo na klasično, saj bi nam. samo klasična, ki je biki po veliki zaslugi profesorice Kade Pertot ustanovljena leta J948, takrat omogočila, da se nato vpišemo na katerokoli fakulteto. Zaradi najljubših predmetov, matematike in risanja, za katerega ti a s je prvi dve leti navduševal profesor Avgust Černigoj, tretje leto pa profesor Romeo Coceani, bi se bila sama raje vpisala na realno. Dober del. sošolk, med njimi tudi Gianna in Elvi, je sledil nasvetu profesorja Kosa, pa sem se jim še sama pridružila. In se vseeno vedno potrudila, „das Beste dara us zu machen“, kol pravijo Nemci, se pravi, obvladati situacijo po svojih najboljših močeh. Pa kdo mi reče, da moje navdušenje za Sudoku ne izhaja morda še iz takratne neuresničene želje po poglobljenem študiju matematike!? (se dalj uje) SLOVENSKA PROSVETA ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE MLADI ODE! 42. TEKMOVANJE ZAMEJSKIH AMATERSKIH ODROV Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odrt ki delujejo v naši deželi. Tekmovanje traja do konca leta 2016. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta. Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev. Za podrobnejša pojasnila In prijave seje treba javiti na naslov: SLOVENSKA PROSVETA, uL Donizetti 3, Trst; te/, 040 370346; upravOiSislavenskaprosvetp.com ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, v.teXXSrnttembre, 8$, Gorica; tel. 0481538128; zskp gorkaWyahoo.it RADIJSKI ODER bo slovesno proslavit svojo SEDEMDESETLETNICO v torek, 5, februarja 20 ¡7 v Kulturnem domu v Jirsiii SPRIPSPEVKÜM »DVEH TISOČINK« DAVKA LAHKO POMAGAŠ SLOVENSKI KULTURNI USTANOVI SLOVENSKA PROSVETA DAVČNA ŠTEVILKA SLOVENSKE PROSVETE 90093640325 Letošnji »dve tisočinki* davka na dohodke fizičnih oseb (IRPEF) lahko namenite Slovenski prosveti. Uredništvo in uprava: 34133Trat, Italija, Ul. Donizetti 3 tel. 040-3430313; F&* [1404333307 upravagimlddika.com reda kcijar&m lad i ka.com www,ml adika.co m Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z nz. Registrirana pri trgovinski zbornicivTr.5tudne2M.19M pod številko 114276. Član U5PI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Reg. na sod išču v Trstu št. 193 dne 6.4.1957 ISSN 1124 ■ 657X Tisk: Grahka Soča d.o.o. Nova Gorica Izhajanje revije podpirata Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu In po svetu In Dežela TJ K. UREDNIŠKI ODBOR Marij Maver (odgovorni urednik), David Bandelj. Andrej Černič, trika Ja z bar, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Peta ros, Anka Peterli n, Nadia Rortcelli, Matjaž Rusija, Tomaž Simčič, Breda Susič, Jernej Sček in Ivan Žerjal. SVET REVIJE Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Jadranka Cergol, Peter Germe, Manja Cuičut, Danilo čotar, Liljana Filipčič, □¡ornim Fabjan Bajc, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Marko Tavčar, Zora Tavčar, Eveilna Umek, Nev? Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. Posamezna številka Mladike stane 4,M C. Celoletna naročnina za Rafijo in druge države 30,00 C; po letalski posti: Evropa 50,00 £, Amerika 60,00 €, Avstralija 65,00 6. Plačilo s poštnim tekočim računom 11131331 -Mladika - Trst. Mg banki: Zadružna kraška banka - Ranca di Crédito Cooperativo del Carso (IBAN: IT5R SQS9 2302 2010 1ÜQ0 M16 916; SWIFT: CCRTIT2TV00). NfiM 1« UNIVERZITETNI BUIiNICIÍ 920161309,^0 BRUNO VCLrj LISJAK RUSKA FLOTA ^ ZALOŽBA MLADIKA ^ Ul. Donizetti 3, 34133Trstr Italija tel. +39 040 3480816 - fax +39 040 633307 uprav¿@rri ladika.com ■ redakcija@m1adika.com www.mladika.com NOVO Založbi ML la JflVord ¡n üpe ^Jn.Vuííurnn ríe^,..^ £Ú7-2QTr Martín Brécol Anatomía ,„^tlrnegazlot->na