Pavel Keller: 16. nadaljevanje. ** Huberf <S€ Roman iz gozdov. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Pri nekem košarju v dolini je pred oknom visela tičnica; v njej sta bila ujeta lišček in čižek. Imela sta piče in vode in košar je mislil, da jima bo še posebno dobro storil, če ju obesi na prosto v sončni svct. Ali ni slišal, kako sta s svojim čivkanjem in žgolenjem klicala na pomoč, prosila. naj ju izpuste, ali ni videl njune žalosti, njunega onemoglega napora, da bi udrla iz zapora? Kupil sem ptička za drag denar, kupil še tičnico, da bi košarju ne prišlo na um, da ujame drugih ptičkov. Postavil sem tičnico v svoj vrt in odprl vratica. Preteklo je pač dve uri, da sta po svoji navadi skakala s svojih lesenih prečk na tla v tdčnici in zopet nazaj in nista slutila, kakšna sreča se jima ponuja. Nato je skočil čižek k odprtim vratcom, bil s tremi skoki zunaj, pa se takoj boje.e vrnil v hišico. Lišček, njegov bratec, ga je začudeno gledal, napravil nato tvidi nekaj skokov iz tičnice, nato pa sta sedela ubožca čisto potrta na svoji gredici, tesno stisnjena drug k drugemu, kakor da bi bila globoko zatopljena v prestrašene misli nad tem, kar se je dogodilo. Končno pa sta le oba odskakljala iz tičnice, pa si nista upala nikamor, ampak sta sedLa na streho svoje kletke. Pogumnejši je bil čižek, upal si je poleteti do bližnje mize v vrtu; lišček je poševno gledal za predrznežem. Ko se je zvečerilo, sta zopet oba sedela v tičnici. Prišla je Padovka, godrnjaje zaloputnila vratica in odnesla tičnico v hišo. Tri dni sta ptička, rojona v ujetništvu, poskušala, da bi se privadila svobodi. Opoldne četrtega dne pa sta izginila. »Sedaj sta osvobojena iz ujetništva,« sem rekel veselo. »Seveda,« je pripomnila Padovka, »sedaj-ju je najbrž požrla kakšna mačka.« Človeka torej, ki bi bolj motil razpoloženje, feakor Padovka, res ni!  Stari Grčar mi ni šel iz misli. Kaj je le počel ves dan? Če bi mu saj dovolili, da bi na dvorišcu cepil drva. Boltežar je menil, da tisti, ki so v preiskovalnem zaporu, ne smejo delati. Potem je za Grčarja desetkrat slabo. Pregovoril sem Boltežarja, naj gre z menoj, da obiščeva Grčarja. Spočetka ni hotel, z Ijudmi od sodnije ni hotel imeti riobenega opravka več. Nazadnje pa se je le peljal z menoj v mesto, in po oklevanjih sem in tja sva z nekaterimi formalnostmi dobila dovoljenje, da smeva govoriti z Gr.arjem deset minut. Stari mož je sedel v svoji celici za majhno mizo. Pogledal naju je nezaveden, kakor dva tujca. »Grčar,« je rekel Boltežar, »obiskat sva vas prišla. Ali ste še zdravi?« Grčar je strmel v naju in blebetal nerazumljive besede. »Vprašam, če ste še zdravi?« »Ne — ne — konec je — konec —,« je zasopihal. »Kaj pa delate ves dan?« »Prav nič — nič — takole sedim tu.« »Ali vas večkrat zaslišujejo?« »Večkrat — in — in vselej zelo — zelo dolgo — enkrat sem že izgubil zavest pri tem —« »Taki razgovori niso dovoljeni,« naju je posvaril paznik, ki je nadzoroval najin obisk. »Ali je pri zasliševanju prišlo kaj na dan?« »Taka vprašanja niso dovoljena!« »Gospod s-odnik pravi, da sem bil jaz, ki je Bianko —« Stari mož je zastokal. »Grčar, ali ste vi —? Ali si nočete olajšati srca? Poglejte, od doma prihajava.« Ne da bi odgovoril, je začel žalostno jokati. »Če bi le smel od tod — v gozd —« Lomil je svoje roke, ki so bile od težkcga dela vse obrezane. Sedaj so bile bele in ovenele. »Vun — vun — v gozd!« Stala sva pred njim molče in ganjena. Stari mož je dvignil glavo. ;. »Ali nisem stari Grčar? Ali morebiti sploh nisem Grčar?« Gledal naju je z blodpimi očmi. »Stari Grčar ste, soveda ste!« »Starega Grčarja pa vendar ljudje poznajo. Zakaj so ga t.rej dali zapreti?« Zastokal je. »Gospod sodnik pravi — da som iaz storil tisto!« Bil je shujšan in slab. Vprašal sem paznika, če je dovoljeno, storiti kaj za Grčarja, da se mu izboijša hrana. Rekel je: »Dokler je še v preiskovalnem zaporu, lahko; pojdito v pisarno.« »Ce bi mi hoteli darovati malo tobaka za žve.enje in njuhanje, bi mi storili dobroto.« Obljubil sem mu. Deset minut je liitro poteklo. Grčar je še vprašal: »Kako — kako pa je kaj doma?« »Po navadi.« »Vse — vse že lepo zeleno?« . »Vse, Grčar.« Tedaj jc začel kričati. »Z v-ama pojdem! Z vama pojdem!« Paznik naju je potisnil skozi vrata. Ključavnica je zaškripala; slišala sva, kako je stari Grčar kričal, ko sva bila že na koncu dolgega hodnika. Prišel je maj. Drevje v vrtu cvete. Vsak večer stojim pred termometrom in se bojim, da pridejo sredozimci in uničijo to preljubo krasoto; da, tudi ponoči večkrat vstanem in pogledam, kako bo z vremenom. Zaman si tudi ubijam glavo, kako bi iznašel kaj, kar bi varovalo cvetje pred mrazom v maju. Za te lepe bele zvezdice zunaj po drovju me res prav na dnu srca skrbi. »O, kaj sadje!« pravi Boltežar, »da bi le vedel, kako naj preženem te preklicane miši s svo- jih polj. To je mnogo bolj važno. Topel in suh maj je grdoba.«  Tim pa kuje pesmi. Pred kratkim mi je prinesel moder zvežčič in rekel, med tem ko je malo zardel, naj bom vendar tako prijazen in preberem, če so pesmi kaj vredne. Ne more drugače, mora delati pesmi. »Je že tako v meni.« Bile so to pesmi z navadnimi pomladanskimi rimami; le ena sama rima mi je bila všeč. In pa lepa kitica: In ko bi bil lakaj, zasnubil bi te maja; v življenju prav do kraja le tebi sami bom strežaj. Rimo in kitico sem pohvalil; sicer pa sem mu svetoval, naj dela pesmi na tihem' in sam zase. Te besede mi je zameril in čcz teden dni mi jc zmagoslavno pokazal eno svojih pesmi, ki je bila natisnjena v neznatnem listi.u s 500 naročniki. Pod njo je stalo njcgovo ime: Maks Tim; poleg tega je bil naveden tudi naš kraj, da ne bo nihče dvomil, kje je pesem doma. Padovki je skoraj zaprlo sapo, ko je brala, in tri dni si ni upala reči Timu nobene predrzne besede. Boltežar pa je vzkipel. »Ta — ta strežaj se vedno bolj napihuje; sedaj se je dal natisniti že v list!« »Seveda, gospod Boltežar, genij je svoboden, pa če bi bil vkovan v verige.« »Taka čenčarija! Metulji naj bodo leteče cvetlice, cvetlice pa prirastli metulji?« »Misel ni tako slaba.« »Vi mu vedno pripomorete.« »Rekel sem vam že, gospod Boltežar: kot pesnik me moj služabnik nič ne briga. Saj veste — Ezop je bil suženj.« »V uho me piši, ta vaš Ezop! Nepridiprav meri le proti ,Grozdu'.« »Prehitite ga vendar!« »Kako?« »No, oženite se mu pred nosom, ali pa tudi vi začnite delati pesmi!« »Nimam časa za take neumnosti; pameten človek sem —« »Sr.no vam .estitam!« »Čemu?« »Srčno' vam čestitam, ker ne znate delati pesmi!« »A tako! No, veste kaj, tako kakor ta vinjeni lakaj bi tudi labko jaz! Toda nekaj se mora zgoditi — mora se zgoditi!« In zgodilo se je. Bottežar je razposlal vabila s to-le vsebino: »Dejstvo, da je novorojeni ikenguru res tako velik kakor rjavi hrošč, mi daje povod, da v soboto zvečer, 17. maja, od 7. ure dalje postrežem v stari gozdarski hiši z bowlo, na katero Vaše blagorodje udano vabim. Naprošeni pa ste, da boste v tej hiši imeli cvetlico za cvetlico, metulja za metulja, narobe pa ikvečjenvu po 15. kozarcu.« Slikar Čresnik se je temu vabilu baje nasmejal do solz. Rekel je, da rad pla.a celo premoženje, če bi se mu posrečilo ujeti mladega kenguruja in ga malo opiti, da bi ga lahko naslikal za svojo zbirko. To bi celo »Vinjenega lakaja« zasenčilo. Vselej, ikadarkoli se jezim nad slikarjem Čresnikom, se mi ta jeza izkadi, ker je fant tak' veseljak. Enajsto poglavje. Botanika. — O mukah ljubosumnos.i. — Majskl praznik. — Nenavadna pot proti domn. Pokrajina je vsa v cvetju. V vseh gnezdeciK mladiči. Stari z bilkami v kljunih ali pa s krmo« Redkeje kakor pred tedni slišiš grlenje, le često-< krat med vejami zasanjano gostolenje, ki se glasi kakor pesem uspavanka. Konec maja. Vsepovsod vidiš veliko razposajenost. Zajcl se opotekajo po visoki, zeleni rži in so tako debeli, da jih bo razneslo; da bi v tem, za lov pre-i povedanem času dirjali, jim ne pride na misefi Miška je predrzno sedla na sonce; v visoki travi lovi Imščar pisane muhe. Otroci delajo hrušč in trušč. Fantje in dekleta pa imajo ljubezni lačne oži. Le gozd edini je ostal stari gospodar — vsalio reč postavi na svoje mesto. Smreke in jelke, ki so ikljubovale viharju pozimi, postavi na sleme, na greben in skalovje, hladne, čiste bukve pa na senčnato severno stran; ob peščcni jami stoji nekaj borovcev, iki svetlobe lačni in n.baželjni koprne proti soncu in ne razumejo, kako morejo tam doli ob krnicah in potočinah pri žabah in paglavcih dobro živeti jelše in vrbe. »Močvirska svojat« — mislijo resni borovci o željnih jelšah in vrbah; »dolgočasni, izsušeni strahovi« i— sodijo jelše in vrbe o borovcih na pustem pesku. Od naše vasi vodi v mesto drevored hrastov. Bogve kdo je pred sto ali dvesto leti prišel na to srečno misel, da je nasadil hrastov ob tej dolinski cesti. Hrast je ikralj gozda, ker je tako močan. tako lep in pred vsem »tako strašansko koristen«. Toda hrast ne prestoluje na višavah; v lepi, sveti ^vestobi liodi.po dolini; biti hoče pri tistih, ki morajo korakati spodaj po globeli. Večkrat sem šel z Boltežarjem na izprehod po cesti v dolini. Dober človek je in nikoli me ni motil, če sem zamaknjeno gledal lipo, iki je kakor plemenita mati ščitila hišico pred viharjem in bliskom, ki hitro vzraste, je lepota sama na sebi, ki nudi varstva in zdravilnega cvetja za marsikatero gorje in ki hitro odmrje. Mehka lipa je mati med drevesi. Dalje sledi.