516                          A. Gradnik: Ti si lepa, ko solnce . . .
In slonela je še vedno na Robertovi roki. Ti spomini so ji pluli po možganih ter jo vznemirjali. Robertova roka pa je mirno ležala pod njeno glavo in on se ni ganil.
Crez dobro uro se je vrnil  Alfred.
Vstopil je s temnim licem in nezadovoljnim izrazom na čelu. Metoda je dvignila glavo ter ga vprašujoč pogledala. On ni čakal, da bi ga bila vprašala.
»Danes ga je tovarnar odslovil«, je dejal naglo in polglasno. »Odtod njegova razburjenost in bolezen!«
In sedel je na bližnji stol, kakor bi bil silno utrujen, ter prekrižal noge, naslonivši  si hkratu glavo v lakti.
Metoda pa se je zopet sklonila nad Robertovo roko, toda njena glava je bila videti sedaj  še bolj  nizka, še bolj zakopana v odejo . ..
In nastala je v sobi zopet prejšnja tišina. A nekaj je plulo po njej, da, prav natanko se je culo, da niso bili notri samo ti molčeči in upognjeni ljudje. Bilo je, kakor bi se nevidne roke dotikale njih životov, kakor bi hotele poskušati, da li je njih ogrodje dovolj trdno v to, kar je imelo še priti nadnje . . .
(Dalje prihodnjič.)
Ti si lepa, ko solnce ...
JLi si lepa ko solnce, ko pod trudni dan žareč in drhteč se  potaplja v ocean.
Ti si lepa, in jaz te ljubim,             Ah, ne vtoni, moje solnce! . .
in ko zrem ti v oči,                          V dalji vali šume,
v sebi čutim jaz novo življenje       in ti greš ... in že padajo name in nove moči.                                     brezkončne teme.
A. Gradnik.