Dr. Simon Šubic: Nekaj svete starine na nebu in na zemlji. 79 Nekaj svete starine na nebu in na zemlji. Spisal profesor dr. Simon Subic. dor se trudi dospeti do izvira ljudskih ver in človeškega mišljenja o prikaznih na nebu, prepričuje se čimdalje bolj, da sezajo korenine prvotnega duševnega dejanja v starodavne čase do otroških let človeštva. V temoti tistih dnij se je porodilo mnogo podob in dogodeb duševnega življenja, in sicer s takim prečudnim vlastjem, da jih ni razumeti v primeri z denaš-njimi prirodnimi močmi in prikazki. Kdor bi pritrdil, da so se v resnici godile kdaj taka izpreminjevanja, kakeršna se pripovedujejo v starih svetih bukvah indovskih in druzih ljudstev, trditi bi ne mogel, da je imela zemlja takrat denašnji obraz ali denašnje svoje prirodne moči. — V kratkem za vzgled samo to-le: Ko je Brahma, ponosen na to, da je ustvaril svet, vzdignil se proti svojemu bratu Šivu, vnel se je zaradi te prevzetnosti boj med njima s tako silo, da so se od potresa zdrobili nebeški svetovi. Neumrjoči Višnu, hoteč ohraniti svetove, izpreminjal se je v različne podobe smrtnikov. V podobi ribe je rešil družino iz občega potopa in varoval zemljo od pogina vseh ljudij. Višnu se je dal poroditi v podobi črnega pastirja pod imenom Krisna ter je rešil svet od strupene kače; kača ga je v nogo pičila, Krišna pa ji stopi na glavo ter jo stare; itd. Ako tedaj zemlja ni izpremenila toliko svojstva svojega, to se tudi one čudopolne prigodbe v resnici niso nikdar pripetile, temveč izvirajo te in druge jednake bajke iz mlade nedozorjene človeške pameti v zvezi s preprosto duševno domišljijo. — Nahaja se v starih bajkah, da so se bogovi razodevali človeku in učili ga poljedelstvu in kruh peči iz tega namena, da bi človeka ukrotili in ga oprostili hudih živaljih strastij; da bi ga prepeljali iz njegovega divjega životarjenja in ropanja na pravi pot miru in sprave. Ko so stara ljudstva poleg lovskega in nomadnega ali pastirskega življenja jela poprijemati se bolj in bolj poljedelstva, jela so tudi bolje opazovati posebne prikazni na nebu. Takrat poljedelec ni še imel ni ure ni pratike, ni poznal še na nebu mejnikov niti za dnevne, niti za letne dobe. Potreba pa je izumom največja pomoč. — Pripovedovali so mi nekdaj oče o nepokvarni uri, katero poznajo na nebu. Kriva kola (veliki medved) pravili so, obračajo se na nebu na okrog, ter zlomljena os kaže zdaj na ta zdaj na oni hrib 80 Dr. Simon Šubic: Nekaj svete starine na nebu in na zemlji. okoli doline. Kriva kola teko tako redno, da ob tistem letnem času kaže os ob gotovi uri na ravno tisti hrib ali na tistega kmeta letos, kamor je kazala lani ob tisti uri. — Kakor tedaj gleda še zdaj kmet na nebo in si zapazuje na zvezdah stvari, katere mu služijo, jednako se je godilo v davno preteklih časih. Neomikani prebivalci puščav in prebujeni pastirji neizmernih step so ogledovali nebo verneje nego naši omikani meščani, katerim malokdaj pride na misel, da bi oči vzdignili proti nebu. Ako še dandanes, ko ima sicer tudi kmet uro v hiši, vender takisto gleda na neb6 in po zvezdnih krdelih ugiblje, koliko bi bila ura, utegnemo razumeti, kako si je človek nekdaj pomagal ponoči z zvezdami in luno, podnevi pa s solncem. Ko je človek opazil, da se v drugih letnih dneh prikazujejo na zvezdnatem nebu druga krdela in da solnce stopa zapored iz krdela v krdelo, iskal je tam na nebu mejnikov svojih dnij, mesecev in letnih časov. Potrebe so priganjale človeka seznaniti se bolj in bolj s prikazki na zvezdnatem nebu. Za-pazoval si je človek čimdelj natančneje tek solnca po nebu, redne lučne izpremembe na luni, njih stan ob letnih časih in njih obhode po nebu. Človek je menda od pričetka meril leta svoja po luninih obhodih, pozneje šele po solnčnem obhodu, ko je opazil, da solnce redno v istem času obhodi svoja krdela. Ko se solnce po svojem obhodu jame povračati na lanski pot, ponavlja se v lanskem redu prejšnji stan na zemlji, minilo je leto in novo je nastopilo. Uvidel je tedaj človek, da se solnčni obhod bolj nego lunini prilega za mero času, ter je vzel čas luninega obhoda za mesec, čas solnčnega obhoda pa za leto. Poljedelstvo s svojo potrebo, poznati letne čase, pripomoglo je tedaj k pričetku zvezdoznanstva. K temu so silili takisto človeka še drugi pozori; opazovati je namreč jel tudi tiste izpremembe na nebu, katere so se prikazovale njegovim očem ob časih dobrih in slabih letinj. Vrinilo se je bolj in bolj njegovim mislim mnenje, da prikazni na nebu vodijo njegova dela do dobrega ali slabega konca, in je še mar-ljiveje opazoval zvezde in zvezdna krdela, prisojal je njim in njih so-združenju srečo ali nesrečo svojega delovanja. Zaradi takih mislij so dajala stara ljudstva začetkom svojega poljedelstva zvezdam, ob času gotovega dela na nebu svetločim, tista imena, s katerimi so za-znamenavali svoja tedanja opravila na polji. Malokje drugod nego po okrajinah zgorenjega Nila je vsa pri-roda razkazovala bolje dotične jednakočasne dogodbe na nebu in na zemlji. Etijopje, ki so prebivali ob bregovih Nila okoli mesta Tebe, t)r. Simon Šubic: Nekaj svete starine na nebu in na zemlji. 81 imenovali so tiste sozdružene zvezde na nebu, katere so se prikazovale ob povodnih časih, povbdnji moš, ker takrat prestopi reka Nil meje svojega vodotoka ter dela povodenj po vsi ravni okolici. — Kadar je prišel čas oranja, stopilo je na nebu na mesto prejšnjih sozvezdij drugo krdelo, zatorej so je imenovali po svojih tedanjih opravkih: vol ali bik. Ko je nastopila huda vročina, takšna, da je celo leva žeja pregnala iz peščenih puščav, da je poskušal poleg Nila priti do vode, takrat se je videlo na jasnem večernem nebu zopet drugo zvezdno krdelo, kateremu so dali ime: lev. Drugo zvezdno krdelo, katero je stalo na večernem nebu ob žetvi, imenovali so zanjico ali devico. — Tistemu sozvezdju, katero je svetilo na nebu ob času, ko se je večina ovac porajala, dali so ime oven. Etijopje so v tistih časih, ko so dajali zvezdam in krdelom posebna imena, živeli še skoraj vsi v preprostem otročjem domišljevanji meneči, da so zvezde na nebu varuhi človeka in njegovih potreb. Zapomnili so si, da je vselej, kadar se je približevala Nilova povodenj, prikazala se tudi na nebu lepo svetleča zvezda, stoječa tam proti jugu nad Nilovimi izviri. Tej zvezdi so prisojali varuhova svojstva, meneči, da prihaja spominjat in svarit poljedelca, naj pazi, da ga povodenj ne prehiti; zatorej so dali tej svetli zvezdi ime: pasja zvezda ali Sirij. Primerjali so namreč svetlo sijanje te zvezde z lajanjem psa, kateri hoče človeka obvarovati kake nevarnosti. Od te zvezde je dobilo vse krdelo ime: veliki pes. Sirij, najsvetlejša vseh stalnih zvezd, stoji na glavi velikega psa. — Se celo v našo pratiko seza spomin tega starodavnega umišljenja, dasiravno v nekaj izpremenjenem pomenu pod imenom: pasji dnevi. Koncem meseca malega srpana stoji krdelo velikega psa — ob naših pasjih dnevih - blizu solnca tako, da zahaja kmalu po solnčnem zahodu ter se lahko spozna na večernem nebu po svoji prijazno bliščeči zvezdi Sirij. Zvezdno krdelo, stoječe na tistem kraji, kjer se solnce poleti, ko je doseglo svojo najvisokejšo stopinjo, zopet povrača na spodnje kraje in gre tedaj nazaj kakor rak, imenovali so: rak. — Navado divjega kozla, kateri beži kar najdlje od nas in zleze na visoke vrhove pečin, primerjali so dalje s solncem, katero vsako zimo beži pred nami na južno nebo; zatorej so dali tamkaj stoječemu zvezdnemu krdelu ime: divji kozel. Tam na nebu v tistem kraji, kjer solnce dela noč in dan jednako dolga ali v jednakonočji, stalo je sozvezdje, kateremu so dali ime: tehtnica. V svojem ravnotežji nosi jednakoramnata tehtnica na obeh 6 82 Dr. Simon Šubic: Nekaj svete starine na nebu in na zemlji. straneh jednako težo; — kakor bi solnce tehtalo noč in dan. — V tistem času, v katerem so vetrovi prinašali redno nezdrave soparje, ki škodujejo življenju kakor škorpijonov strup, imenovali so na nebu videče sozvezdje: škorpijon. Na ta način je dobila večina zvezd in njih krdel svoja posebna imena, katera izvirajo iz vmišljenih vezij med nebeškimi lučmi in med človeškimi opravki. V tistih temotnih starodavnih časih so opazovali poljedelci z modrijani vred zvezde na nebu; živa njih domišljivost je prisojala gotovim zvezdam in celim krdelom kako podobnost ali kako skrivno dotiko z raznimi stvarmi na zemlji. — Blizu severnega tečaja stoji na nebu sedem zvezd, šteroje na štirih oglih kakor kolesa pri vozu, troje pa naprej od koles v podobi skrivljene osi'; zatorej so imenovali to sozvezdje kriva kdla ali veliki vos. Drugi oduševljenejši ogledo-valci so glede druzih posebnostij dali temu zvezdnemu krdelu ime: veliki medved. Jasno se uvidi iz navedenih vzgledov, da ogledovalci neba niso toliko vpraševali po jednakosti sozvezdja s to ali z ono stvarjo, kar bi se bilo malokdaj ujemalo, temveč iz gole preproste domišljije so dajali krdelom imena po tem, kakor so obsojali njih v misli vzete zveze s človeškimi potrebami. Izmed vseh druzih zvezdnih krdel so najimenitnejša tista, katera stoje ob solnčnem letnem poti ali na okrog po nebu tamkaj v tistih krajih, katere solnce vsako leto vidoma obhodi. — Natančno opazuje solnčni stan med zvezdami dan za dnevom, zapazimo neko premikanje njegovega stanu. Zvezda, katera je stala hitro za solnčnim zahodom ali blizu nad zahajajočim solncem, zatone čez nekaj dnij s solncem vred. V tem pa se je solnce približalo drugemu zvezdnemu krdelu, katero je poprej stalo dalje od solnčnega zahoda. Spoznati je iz te prikazni, da se solnce vidoma premika po nebu od večera proti jutru. Med' letom prihaja tedaj solnce od krdela do krdela okrog in okrog po svojem poti na nebu od večera proti jutru tako, da ob času, kadar preteče vse leto, najdemo solnce zopet v istem krdelu in skoraj na ravno tistem mestu, kjer je stalo pred letom. Tista zvezdna krdela, po katerih se nahaja solnce od meseca do meseca po nebu na okrog, dobila so imena posebnih zverin ali živalij, zvezdoznanci jih imenujejo: živalski pas. Kadar se nahaja solnce med zvezdami tega ali onega krdela, pravimo, da stoji solnce v tem krdelu ali v tisti živali. Stara znamenja in imena krdel živalskega pasu so ta: Dr. Simon Subic: Nekaj svete starine na nebu in na zemlji. 83 Na severni strani: oven T, bik 8, dvojčka II, rak ©, lev "8, devica tip. Na južni strani: tehtnica sOs, škorpijon m, strelec yt, kozel 7>, vodnar ~, ribe DC. Zvezdna krdela živalskega pasii so sicer med seboj razne velikosti, venderle je solnčni pot ali eklip.tika od starodavnih časov na dvanajst jednako dolgih kosov mednje razdeljena. Vsak teh kosov ima znamenje svojega ravno imenovanega zvezdnega krdela. Od tistih starodavnih časov, ko so se osnovala znamenja živalskega kroga, premeknila so se znamenja z ekliptiko toliko od svojih zvezdnih krdel, da zdaj pri znamenjih ne najdemo več njih krdel, ampak vsakokrat poprejšnje sozvezdje. Ko stopi solnce okoli dne 21. meseca sušca v znamenje ovna stoji resnično ne v ovčnem krdelu, ampak v poprejšnjem sozvezdji rib. — Iz krdela rib stopi solnce v ovna, iz ovnovega ozvezdja v bikovega, iz bikovega v zvezdno krdelo dvojčkov i. t. d. po vrsti, kakor stoje v zgoranjih dveh vrstah sozvezdja in njih znamenja. V okolici dvojčkov, Kastorja in Poluksa, je nebo kaj lepcS razsvetljeno, nekaj od svetlih zvezd Kastorja in Poluksa, kateri stojita dvojčkoma na glavi, bolj pa še od Orijona ali od rimšic, katere stoje onikraj rimske ceste dvojčkoma nasproti ; spodaj pod rimšicami pa sveti pozimi pri rimski cesti v sozvezdji velikega psa že omenjena žareča zvezda Bitij na glavi velikega psa. Ko preteče polovica leta okoli dne 21. kimovca meseca stopi solnce v znamenje tehtnice, stoji pa resnično v zvezdnem krdelu device, v katerem se blišči svetla zvezda prvega reda po imeni klas devičin. — Solnce obhodi na ta način leto za letom vidoma ves živalski pas, resnično pa ne doseže koncem leta prav natanko lanske svoje stopinje, temveč ostane nekaj malega zadaj za lansko stopinjo, dasi-ravno tako malo, da se šele v veliko letih more to zaostajanje spoznavati s prostim očesom. — Pred kakimi tritisoč leti je stalo solnce spomladi, kadar sta noč in dan jednako dolga, res v sozvezdji ovna. Dolgo pred tistim časom pa je ekliptika že bila razdeljena na dvanajst jednako dolgih kosov, imenovanih po živalskih krdelih. Tedaj se je solnce že takrat izpre-hajalo po staroznanem živalskem pasu; stalo je meseca malega travna v krdelu bika, tako da so se ta čas ujemala krdela in znamenja, kakor stoje v nasltdnjih vrstah imena nad imeni: 6* 84 Dr. Simon Šubic: Nekaj svete starine na nebu in na zemlji solnce je stalo: sušca mal. travna vel. travna rožnika mal. srpana vel. srpana v: ovnu r biku '8 dvojčkih n raku levu devici up zdaj stoji v ; ribah ovnu biku dvojčkih raku levu solnce je stalo: kimovca vinotoka listopada grudna prosinca svečana v: tehtnici SL škorpijonu m, strelci kozlu vodnarju ribah X zdaj stoji v: devici tehtnici škorpijonu strelci kozlu vodnarju. Kakor je že omenjeno, ostaja solnce leto za letom nekaj malega nazaj. To zaostajanje znaša venderle zdaj že toliko, da se solnce vidi premaknjeno za celo krdelo nazaj. Znamenja so pa ostala pri svojih mesecih. Ko tedaj beremo v pratiki, da stoji solnce meseca sušca v znamenji ovna, solnce ne stoji še v ov-novem sozvezdji, ampak v poprejšnjem zvezdnem krdelu rib. Meseca malega travna stopi solnce v znamenje bika, stoji pa ne v krdelu bika, ampak šele v poprejšnjem ovnovem sozvezdji; i. t. d. Kaj lahko bi bilo prestavljati živalska znamenja za njih krdelom, kjer ona stoje, toda zaradi starih zvezdarskih zapazkov po globusih in mapah bi se s prestavljanjem znamenj naredila huda zmes, tedaj so zvezdoznanci rajši pustili znamenja vsako na svojem starem mestu. Ta znamenja, ločena od svojih podob živalskega pasu, utegnili bi imenovati mejnike, od katerih jeden do druzega se razdeljuje solnčni pot na dvanajst jednako dolgih delov, kakor se v pratiki z dvanajstimi skoraj jednako dolgimi meseci razdeljuje čas vsega leta na dvanajst skoraj jednako dolgih dob. Taki od starodavnih časov na svojem mestu stoječi mejniki kakor so zverinska znamenja, imajo tudi v oziru na svojo starost veliko imenitnost. Učenjak Dtipuis, kateri se je mnogo trudil s pozve-denjem, odkod prihajajo imena zvezdnih krdel, navedel je več verjetnih vzrokov, iz katerih dokazuje, da je nekdaj meseca sušca o pomladanskem jednakonočji stalo solnce v krdelu tehtnice in v jesenskem jednakonočji meseca kimovca v sozvezdji ovna. To se pravi, da so se od tistih časov, ko je bil že osnovan živalski pas, do naših dnij, premeknila jednakonočju za sedem zverinskih znamenj. Premikanje jednakonočij je pa tak6 počasno, da, ko bi vsako krdelo obsezalo jednako dolgo polje poleg živalskega pasu, moralo bi preteči čez dve tisoč let, predno bi stopilo nasledno krdelo na mesto poprejšnjega. Preračunjati je iz tega, da od tistega časa, ko se je uvedel zverinski pas v zvezdoznanstvo, minilo je že okoli sedemnajst tisoč let. Ali bode ta račun kdaj od drugih stranij potrjen ali ne, kdo bi tO vedel? — (Konec prihodnjič.) Dr. Simon Subic: Nekaj svete starine na nebu in na zemlji. »39 Nekaj svete starine na nebu in na zemlji. Spisal profesor dr. Simon Subic. (Konec.) verinski pas se razširja okrog in okrog dnevne in ponočne strani neba ter ni mogoče narisati ga z jedino podobo na ravnem polji, tedaj so ga slikali aH po globusih ali so ga razdeljevali na dve poluti, kateri so potem v podobi dveh ravnih krogov risali na poli popirja polagaje krog ti-koma kroga. Narisovali so v prvem krogu zvezde one polovice neba, v drugem krogu pa zvezde druge polovice. Navada je nanesla, da so zvezdna krdela poletne polovice risali na to, krdela p o zimske polovice pa na ono tikoma ali nasproti prvi pristavljeno podobo. V zvezdnih mapah so stale tedaj podobe poletnega neba nasproti pozimskemu nebu, vsaka s svojimi zvezdami in krdeli. Videči, da se pod poletno polovico neba zemlja olepšava z vso svojo krasoto, pod pozimsko polovico živalskega kroga pa vsakatero važnejše življenje pokopava pod sneženo odejo, jeli so izvajati iz te resnice neko nasprotnost in sovraštvo med polovicama zverinskega pasu in med njenimi krdeli ali med tistimi bitji, katerim so krdela bila posvečena. Tako je n. pr. pri Przih stala poletna polovica neba pod oblastjo Ormuzdovo in imenovala se je kra lj evstvo sreče, pozimska polovica pa pod oblastjo Ahrimana, imenovana kraljevstvo nesreče. V tem pomenu nasprotnosti so Perzi pisali Ahrimanovo ime narobe tako-le: »n a m i r h A.« Iz takega izvira prihaja izpreminjanje zvezdarske zgodovine v ljudsko in politično zgodovino. Nebo s svojimi krdeli je dobilo pomen človeške države, vladane časih po dobrih, časih po hudobnih poglavarjih. Ker je večina despotičnih vlad imela svoje kralje, dobilo je na nebu kraljevstvo sreče in njega krdela ali kraljevstvo luči in veselja, svojega previdnega stvarnika in boga za kralja. Ker pa tudi puntarske množice v kraljevstvu nesreče niso mogli misliti si brez voditelja, dobilo je kraljevstvo nesreče ali temote in žalosti in njega krdela svojega pogubljivega poglavarja. — Tem poglavarjem in njih podložnim bitjem bodisi dobrim ali hudobnim, izkazovala so stara ljudstva svoje češčenje. Večina svečenih dnij starih narodov, kateri se ozirajo na vrnitev solncaiz pozimskega stanu na poletne kraje o pomladanskem jednakonočji, jeveselegaznačaja« 140 Dr. Simon Subic: Nekaj svete starine na nebu in na zemlji. Porfvr poroča, da so ljudstva samo hudobnim duhovom, kateri solnce nazaj vlečejo v zimske kraje, darovala krvave žrtve, da bi se obvarovala njih jeze. Plut ar h tudi pravi, da so Egipčanje samo T y f o n u, zvezdnemu krdelu, katero prinaša s seboj polive in povod-nji, žrtvovali rdečega vola, prekletega od vseh in obloženega z grehi vsega ljudstva. Kakor veliko bogov je imelo staro egiptovsko paganstvo, vender poroča Porfyr, da starih modrijanov skoraj nobeden ne spoznava pri Egipčanih druzih izvirnih bogov nego tiste, katerih imena izhajajo iz imen solnca, lune in planetov ali živalskega kroga sploh in iz drugih zvezd in zvezdnih krdel. Solnce je veljalo Egipčanom za voditelja sveta, in poleg solnca se ozirajo vse njih svete pripovesti o I s i d i in O s i r i s u na luno in nje izpremembe, na planete in na potovanje solnca poleg živalskega pasu. J a p a n s k i bik, kateri razbija jajce sveta, tudi ni druzega nego bik zverinskega pasu, kateri je svoje dni ob pomladanskem jednakonočji stal pri solnci na nebu in ž njim odpiral vrata k stvarjenju sveta ter k oživljenju zemlje v pozimskih oklepih speče. Japanski bik ni druzega nego egiptovski A p i s , katerega so malikovali stari Egipčanje. Ali sta japanski in egiptovski vol kaj v sorodu z zlatim židovskim teletom, naj razsodi, kdor ima več prilike ba-viti se s prekopavanjem starih ljudskih ver in šeg. Tukaj pobiram samo tja po vrhu nekatera zrna svete starine. Komur je te kaj mari, naj koplje za nj6, polje za obdelovanje je silno obširno in vsega truda vredno, saj se je je dušno življenje tolikanj ljudstev navzelo čez in čez. Posebno veliko te starine se nahaja po ljudskih šegah in vernih osnovah. Kakor prekopavanje in preiskovanje zemeljske skorje, globokih nje skladij in njih drobu kaže pota zgodovine naše zemlje, jednako bi vodilo marno nabiranje in pretresovanje ostankov svete starine k spoznavanju tistih dosle še pretemotnih potov, po katerih je hodil in se budil duh človeški, predno je pognal cvet denašnjega uma in denaš-nje pameti. Stari perzijski bik, katerega so Zoroastrovi nasledniki darovali solncu: M i t h r a t u, meneči, doseči plodilno zemljo z njegovo prelito krvjo, tudi ni nič druzega nego posnemek nebeškega bika iz krdela živalskega kroga. — Poleg živalij ima solnce največ spominov. Pod imenom: H o r u s se je porodilo solnce v najdaljši noči iz naročaja živalskega sozvezdja device. Pretrpelo je po svojem rojstvu usmiljenja vredne otročje dni, predno je premagalo hudodelnosti Dr. Simon Šubic: Nekaj svete starine na nebu in na zemlji. 141 mrzle in temne zime. Solnce pod imenom: Osiris so po domišljiji preganjali Tyfon in tirani v podobi hudih vrtinčnih vetrov; peljali so je k zimski smrti, zaprli je v temni grob — podobo zimske zemlje — pozneje pa je premagalo temoto in smrt ter vstajaje iz groba vzdigovalo se od daljnih spodnjih krajev proti višini neba in je premagalo srdite velikane in hude duhove. — Porfyr pripoveduje, kar se tudi v Evboiu bere, da je Zoroaster v Perziji prvi posvetil solncu Mithratu, stvarniku vseh stvarij, lepo podzemeljsko jamo. Narisal je namreč Zoroaster na strop te jame stan nebeških zvezd in premikanje solnca, lune in planetov med zverinskimi krdeli. V Mithratovi jami je stala stopničnica s sedmimi stopnicami, posnemaje sedem planetnih okrogov, po katerih so duhovi hodili gori in doli. Od Zoroastra je prišlo v navado, da so opravljali »myste-rije« po podzemeljskih jamah — ne po svetiščih, katera so bila posvečena nebeškim bogovom. V ponarejenih podzemeljskih jamah in pohištvih opravljaje mysterije so opravniki imenovali se z imeni zvezd in zvezdnih krdel, nekateri pa so celo po svoji obleki posnemali živali zverinskega pasu. Ta se je oblekel za leva, oni za bika, ta za vola, drugi za ovna i. t. d. Iz te navade izvirajo morebiti korelki ali maske prvih šaljivih iger ali komedij. Pri obhajanji Cererinih mysterij so voditelja imenovali stvarnika, baklonosec je imel ime: solnce, ta, kateri je stal najbliže oltarja, bil je hma, oznanovatelj svečanosti pa: merkur. Perzi so sicer trdili, da je Zoroaster izumil podobe stvarjenja in živalskega kroga, pa vender ni dvojiti, da izvira navada in umetnost lepšati poslopja s podobami zvezdnih krdel iz egiptovske dežele, ker okoli Teb so bile vse podzemeljske jame olepšane s podobami živalskega pasu in druzih zvezdnih krdel. Egiptovski preroki in hierofantje niso dopuščali delavcem, da bi napravljali podobe bogov in ne, da bi delali slike malikov, temveč hodili so sami delat jih v podzemeljske jame, kjer so imeli svojim bogovom posvečene podobe, zemeljske in nebeške mape. »Stari Egipčanje«, pravi JtUij Firmicij,. »ločevali so zverinska znamenja in krdela na več delov ter so predstavljali vsakemu oddelku vmišljeno bitje za vodjo, katerega so imenovali: dekan. Ti dekani — — tudi bogovi imenovani — določevali so po njih o mišljenj i človeško usodo. Nap6sled so pridružili v mislih vsakemu dekanu še troje bogov, katere so imenovali razdelilnike človeške usode. 142 Dr. Simon Šubic: Nekaj svete starine na nebu in na zemlji. V tem oziru menijo modrijani starih dnij, da vsi nagibi človeške volje in človeškega delovanja izhajajo od nebeških voditeljev, namreč od solnca, lune, od zvezd in njih krdel. Po njih mislih je v s e n a zemlji podvrženo zakonu neke prirodne sile, katero so imenovali: »fatum« ali usodo. Od najmanjše trohice prahu, katera se komaj prikaže očem v svetlem solnčnem žarenji, segajo nevidne notranje moči in vezi po vsi prirodi vezaje solnce, luno in zvezde dru-zega z drugim, z zemljo in s človekom -—¦ in še celo paganske bogove, vse veže jedina neumična vez: usoda, katero pagani ceste ali v podobi malikov ali pod znamenjem solnca in druzih zvezd in po bogovih vseh teh stvari j. Maj-monid poroča, da so stari zvezdoznanci vsakemu planetu posvetili svojo barvo, svojo žival, kako drev6 ali kakšen sad, kako rudnino ali kako zelišče. Iz raznih teh stvarij so sestavljali posnemaje podobo tega ali onega zvezdnega krdela. Domišljevali so si dalje, da bi imeli moč, s svojimi ceremonjami ali z malikovalskimi obredi prestaviti prvotna bitja z neba v svoje oblike. — Tako so se porodile podobe starih ljudskih malikov in njih umišljene moči. Na ta način so stari zvezdoznanci uvedli s svojimi šegami malike v ljudsko življenje. Nekateri trdijo, da so egiptovski in drugi služabniki malikov v mislih imeli s takim svojim početjem izkazovati samih sebe za raz-deljevalce nebeških darov. Kar je ljudstvom bilo pri svojih opravkih najvažnejšega in najpotrebnejšega, to so obetali postrežniki malikov izprositi za ljudstvo od prvotnih na nebu med zvezdami bivajočih duhov svojih malikov. Iz tega, da je imel skoraj vsak opravek delavnega ljudstva na nebu med živalskim pasom in med druzimi zvezdami svoja znamenja in spomine, obetali so služabniki malikov, poljedelskemu ljudstvu izprositi od neba vsega, kar se je na polji najbolj potrebovalo, kakor n. pr. dež, toploto in rodovitost. — Egiptovskih, indovskih in perzijskih malikov služabniki so trdili, da vedo tako žareči na nebu bivajoče duhove svojih podob, da so duhovi prisiljeni priti z neba stanovat v njih podobe; drznili so se celo trditi, da ved6 zarotiti solnce in luno, ako bi ta dva bogova ne hotela pomagati ljudstvu, kakor sta naprošena! Iz navade, zamenjavati pomen na nebo postavljenih podob z njih zemeljskimi izviri ali simbole z resničnimi stvarmi, pozabil je človek sčasoma prvotni izvir, zato se je porodila silna zmes med prvotnimi stvarmi in med naslednjimi podobami in razumki Pozabljivost je kriva, da so se nekdaj na nebo postavljene živali pozneje prosile, naj bi se njih mogočni duhovi vračevali z neba nazaj na Dr Simon Subic: Nekaj svete starine na nebu in na zemlji. 143 zemljo. — Tukaj je izvir tistega nevidnega kolesa, katero je na kvišku tekoči strani vzdigovalo živali s polja in druge zemeljske stvari s seboj med zvezde. Pozneje, ko so se te v nebo povzdignjene stvari bile že navzele neke nebeške časti, jemalo jih je isto kolo človeške domišlije in pozabljivosti na drugi nizdolu tekoči strani z neba nazaj na zemljo, Prihajaje nazaj v svoji zvezdni ali nebeški obleki, so te živali zvezdnih krdel silno slepile um in pamet potomskih ljudstev, katerim se je bil izgubil spomin, da so nekdaj njih praočetje postavili te podobe in živali kakor simbole na nebo. Tako se je porodilo mnogotero iz prirode povzetih paganskih bogov. — Ko je zvezdni bik, simbol nekdanjega poljedelca, stopil nazaj v egiptovsko deželo, ni bil več stari z jarmom upreženi vol, ampak je bil jeden prvih paganskih bogov, sam bog: Apis. Egipčanje so častili Apisa čez vse ter so zahtevali od njega razven druzih dobrot posebno, da bi pomagal po-množevati njih cede! — V tistih dneh je ljudstvo tudi jelo prositi škorpijona, naj nikar ne izpušča svojega strupa po zemlji; — častilo je raka v morji, ribo v vodi i. t. d. Na tem poti našega premišljevanja se nam odpirajo izviri nekdanjega živalskega bogočastja. Na odkritem dnu tega vira se razodevajo pota, po katerih je domišljija vodila človeka semtertja, tako da je naposled jel živalim in stvarem prisojati svojstva božja. Takšno živalsko bogočastje se je razširjalo od Nila iz egiptovske dežele na vse kraje po tujih deželah bodisi s kupčijo, bodisi z vojskami. Pri tujih narodih se je izpreminjalo sicer malikovanje kolikor toliko od tujega njih vlastja, ohranilo pa se je vender precej prvotnega bogočastja v njih krivoverji. — Iz tega bogočastja izvira tudi češčenje druzih malikov: živalij, .zelišč, kamenja, da, Še celo češčenje lesenih podob in koscev lesa 1 Takim malikom so se uklanjali pradedje de-našnjih zamorcev misleči, da v teh stvareh biva skrivna moč nebeških duhov. Tukaj ali vsaj v jednakem domišljanji je izvir pošastnih podob v in tistih brezštevilnih spak in živalij, s katerimi olepšavajo Šamani svojo obleko. Tukaj je menda tudi izvir onih ptičjih in kačjih podob, katere si med mističnimi ceremonijami rišejo divja ljudstva po golem telesi. Pred ogledovalcem odprtih izvirov izgine vsa skrivnost indovskih simbolov. Indovsko izpreminjevanje boga Višnu v ribo, v leva in drugo zverino ni res nič druzega nego letno potovanje in izpreminjanje solnca in njega gorkote. Med letom pri rednem svojem obhodu zverinskega pasu stopa solnce iz jedne živalske podobe v drugo, kar so nekdaj v svojih podobopolnih jezikih stari ogledovalci zvali izpre- 144 Dr. Simon Šnbic: Nekaj svete starine na nebu in na zemlji. m i nj a nje solnca iz te v ono zverino. JambliJi pravi: Solnce se je moralo na svojem poti po živalskem krogu izpreminjati v vsa kater o živalsko podobo, do katere je ravno prišlo. Solnce je veljalo za največjega izpreminjevalca, za velikanskega Proteja. Mimogrede bodi omenjeno, kar pravi Macrobij, da Egipčanje imenujejo solnce srce sveta. Plutarh pa pristavlja, da imenujejo solnčni vzhod obraz, sever desno, poludansko stran pa 1 e v o roko, ker pri tej stoji solnce-srce sveta, ter nepretegoma primerjajo svet s človekom. Iz tega primerjanja izvira izraz a l h i m i s t o v, kateri so človeku dali priimek: »mikrokosmos«. Hor-Apollo poroča, da so Egipčanje zaradi nedostatnih pismenih oblik in drugih pripravnejših znamenj govora zaznameno-vali svoje misli s podobami, tako n. pr. večnost s podobami solnca in lune. Svetu so dajali podobo modre kače, krite z rmenimi luskami. Egipčanje, hoteči naznaniti leto, narisali so sveto I si do ali pasjo zvezdo, katera je s prvim svojim vzhodom naznanjala začetek leta. Tedaj so nje svetišču v Saisu dali napis: »Vzhajam v krdelu psa«. Na drugi strani pa so jemali podobo leta tudi izmed rastlin. Drevo palme požene vsak mesec nov trst in vejico, zato so upodabljali leto tudi s palmo in mesec s palmino vejico. Povoden j so naznanjali s podobo leva, ker Nilova povodenj je nastopala, kadar se je prikazalo zvezdno krdelo levovo. In te šege še prihaja, kakor poroča Plutarh, navada pred tempeljska vrata postavljati leve, katerim iz žrel teče voda. Bližajočo se povodenj so pa upodabljali tudi z narisanim čolnom ali z zvezdnim krdelom ladje Argo. Letne čase so zaznamenovali risajoči ptice selilke, katere so se o gotovem času prikazovale po zraku Zimo so naznanjali s podobo svinje, pa tudi s kačo. — Sčasoma se je iz take navade nabralo veliko tistih podob in pismenskih znamenj, katerim se pravi: »hieroglifi«. Oziraje se nazaj po nabrani starini spoznamo, da, ko še ljudje niso imeli očiščenih mislij o solnci, luni in druzih zvezdah, prisojali so jim namen stvarnika, da imajo voditi dogodke na zemlji in določevati usodo človeško. — Kar se je pripetilo kaj imenitnejšega, vsemu je človek iskal izvira med zvezdami na nebu. Po posebnih prikaznih na nebu se je prerokovalo, kaj se bode godilo na zemlji. Globoko v preprosti človeški naravi so ukoreninjene take misli. Kdo bi ne vedel, da še dandanes repata zvezda s svojim svetlim repom pomenja na kmetih vojsko, katera pride s krvavim mečem! Iz vraž in predsodkov se je porodila v starodavnosti tista pre-čudna zmes omenjenih krivih mislij o zvezdah in o njih močeh do y.: Nezvestoba. i4S človeške usode, katera je znana pod imenom: »astrologija«. — Dasi se zaničuje astrologija zaradi velikih hudih zmot o usodi človeški, venderle je iz nje pognalo sčasoma svoje mladike pravo zvezdoznan-stvo naših dnij. Iz razvalin astrologije je pognalo novo življenje ! V tistih starodavnih časih, ko še človeška pamet ni bila toliko izurjena, da bi bil človek vedel porabiti sad pravega spoznanja, takrat je astrologija vodila najumnejše glave k počasnemu spoznanju stvar-jenja na nebu. Ako tudi ne iz pravega namena, venderle se je nabralo veliko prikaznij med zvezdami, tudi dosti takih, katere se ne dado popačiti z nobeno vražo ali s sleparstvom. Ko je svoje dni nastopati jelo pravo spoznanje, bili so nasledniki veseli poročil tolike množice porabnih pridelkov na nebu. Vsaka zastarela navada in misel, vsaka vraža in kriva vera poganja korenine svoje globoko v človeško vedenje, kaj se je torej čuditi, da je astrologija v teku toliko sto let objela duh človeški s takšno temoto in s tako močnimi oklepi vraž, da skoraj ni bilo mogoče razdejati jih. Kaj čuda pričo tega, da so prvi spoznavalci resnice morali tvegati življenje svoje, samo ako so izustili pravo spoznanje ! Kaj težko je bilo odganjati zastarele misli o usodi človeški — žal, da pregnane še niso! Tako težko se odpravlja ležnjiva osnova svetal Zemlja je veljala za središče stvarjenju, stala je v mislih na miru, solnce, luna in vse zvezde so bile samo ustvarjene prerokovati in voditi človeško usodo in dogodke na zemlji. Pravo spoznanje je pokazalo, da je zemlja naša kaj majhna trohica med jednakoveljavnimi svetovi in da se s planeti vred vrti in suče po neizmernih prostorih okrog svojega solnca. Nezvestoba. Srce-, li poznaš Že kouec povesti ? Lehko ga pridaš Iz svoje bolesti! 1 tebi tako Dekle je nezvesto: O, drug ima' njo, A smrt ti v nevesto ! T. am rde~ča cveti Iz groba cvetlica; In tožno žgoli Na vrhu ji ptica. In pravi povest Mi tožno in žalno, Da o n bil je zvest, A dekle nestalno .