Marija Brenčič
Ciganček poje
Ko zaigra in zaoriska o objesti, pr&uijo, da je škrjancek — in ko neha, je beraček na cesti, beden izgnanček-ciganček.
Pesem najlepšo zapoje otrokom; spev o kraljični zakleti, da pri&lužkujejo radostnim zookom. vsi za rešitelja uneti.
Iz violine glasovi kipijo —
deklice mlade sanjauo
s  fihim  nasmehom na  ustnih strmijo
d jasno in soetlo duljavo ...
Vriskajo, vriskajo strune veselo; pesem odmeoa po vasi — fantje junaki zavriskajo stnelo: zlafi so njihovi časi!
StarČkom zapoje pa tisto oioirto o izgubljeni mladosti — sklonijo sive glave se pobožno d nemi in trpki bridkosti.
Vriska dganček in svira in poje. poje, kot ptički čebljajo; pa mu pri srcu hudo in težko je — solze v oceh mu igrajo.
V  joku trepečejo strune srebrne, kot da občutijo bedo,
ki se nikoli očem ne odgrne. ne razodene z besedo.
V  hiši se kmečki odpirajo vrata in kot podoba napuha
d njih se prikaže kmetica košata, orže mu skorjico kruha.
Pesem utihne. Za.stane mu roka, ko se za kruhek zahoali. .Vih.če ne mara cigančka-oiroka.; vse ga prezira in žali.
Ki) zaigra in zavriska v objesti, > pravijo, da je Škrjancek — in ko neha, je beraček na cesti, beden izgnanček-ciganček!
15