Božični večer v revni koči
Božič je pred durmi — približal se je dolgo pri-čakovani sveti veeer. Koliko je tu veselja pri osvetljenem božičnem drevesu, okrašenem z lepimi darovi in pri mizi, pokriti z duhteeimi jedili! Pa povsodi ni tako na sveti veeer.
Na "vznožju visokega pogorja stoji uborna kočica. Po leti se vije ofcoli nje divji bršljan, ovet6 zvončki in ptieki veselo prepevajo dobrim ljudem v tolažbo. Dru-sjače pa je po zimi. Mrzli sevor se močno upira v leseno kočo tei^ preleti vsuko razpoko i-evnega bivališča. Ako-ravno je bilo blizo naokrog lesa dosti, bila je revna vdova vesela, da je smela po logarjevem privoljenju sč svojim dvanajstletnim Vaclavom suhljad po hosti na-birati. Dokler je bila zdrava, ni se ji upiralo to delo tudi v najhujšem mrazu. Letos pa je bilo drugače. Po slabem vremenu meseca listopada jo je obiskala huda bolezen. Z božjo pomočjo je sieer zopet nekoliko okrevala, toda vsa še slabotna ni mogla nobcnega težavnega dela oprav-ljati. Moral je toraj oskrbovati vse Vaclav sam, ko je prišel iz šole, in rad je to storil. Ni se bilo toraj čuditi, da se je v hišo uboge udove priklatila velika revščina. Škoraj že nista imela kaj jesti.
Prišel je sveti večer. Gladna, utrujena mati morala se je zopet vleri v postelj. Kaj sedaj početi? Malemu Vaclavu so večkrat solze žalosti zalivale oči. Vso jesen je nabiral lešnikov, katere je hotel prodati in si za zimo toplo obleko preskrbeti, da bi ne trpel toliko mraza, kakor lani. Toda jedini pogled na ubogo mater je za-dostoval, da je popustil ta naklep. Sklenil je za iztržene novce  proskrbeti   bolni  materi nekoliko  boljšo lirano.
..Anifelir-ck" VIII.                                                                                         2
Kako pa to izvesti, da bi mati ničesa ne izvedela o njegovi nakani? Dobra ženka bi ne bila pripustila, da bi si deček obleko odrekel in njo preskrbel z ckrep-čujočo hrano. Dobrotljivi Bog ni zapustil Vaclava čez malo časa vstopil je logar v sobico. Znal je za njiju revščino in Vaclava jako rad imel zarad njegovega čed-nostnega obnašanja. Ponudil mu je toraj, naj bi xie\ iz gozda tri mlade jelkice, ter jih prodal v mestu za bo-žična drevesca in nakupil živeža za mater in za-se. »Saj Bog pusti drevesa rasti tudi za revne, ne samo za bo-gate in bi jih moral itak nekaj izsekati, ker je tnladi les na nekaterili krajih preveč gost,« omenil je ogur. Se solzami v očeli zahvaljeval se je osupneli Vaclav svojemu dobrotniku. Urno se deček napoti z lešniki in drevesci proti mestu, ki je bilo blezo dve uri oddaljeno. Drevesca je brzo prodal in iztržil trideset krajcarjev. Toda lešnikov ni bilo moči se iznebiti. Zimsko solnce se je vže nagibalo k sneženim gorskim glavam in Vaclav je še jako malo prodal. Spomin na bolno mater in ža-losten sveti večer mu je privabil vrelec solz na rideča lica, ki si jih je obrisaval z rokavom capastega ppiča. S solzami pa so se družile tudi molitve in vroči vzdihi.
V takem stanju je ugledal Vaclava bogat gospod iz mesta, ki je šel ravno tam mimo. Prijazno pcpraša jokajočega decY-ka, zakaj se joče.
»Ah, moja rnati ležijo doma bolni in nirnajo kaj jesti. Hotel sem te lešnike prodati in nakupiti živeža, pa se znabiti gospodi v mestu dozdevajo premajhni, nihče jih ne kupi,« tarnal je Vaclav. Pri teh dečkovih besedah patlla je sočutnemu gospodu solza kot biser debela na košate brke.
»Pojdi z menoj, jaz ti jih odkupim.« rel.el je Vaclavu. Ko sta vstopila v sobo velike hiše, ugledal je Vaclav bogato razsvetljeno drevesce, ter na njem samo zlato, sam sladkor in druge krasne reči. Kaj tacega še ni nikdar videl. Stal je kakor po blisku zadet, ter niti ni opazil, kako se na nasprotni mizi polni njegov jerbas z različnimi darovi. Ko je bil napolnjen, poda ga gsspod Vaclavu in mu reče: »Vzemi to, ter napravi sebi in materi tudi prijeten sveti večer. Bodi vedno prider, hos te ne zapusti!« Nato ga jo še popraševal. kje  stanuje.
_19___
dal mu lešnike nazaj in spustivši mu v roko nekaj de-narja, odslovil ga je ljubeznivo'domov. Vaclav hvaležno poljubi gospodu roko in se vsled ganutja niti zahvaliti ne more. Hitel je kakor ptič urno k svoji materi, ki ga je vže sč strahom pričakovala, boječa se, da bi se mu ne bilo kaj pripetilo. Ali kakšno osupnenje za mater in sina, ko jameta darove iz jerbasa devati! Za Vaclava nove skornje, suknjo, za mater okrepfiujoče vino in druga hrana: poleg tega še dva srebrnjaka, na katera je pre-srečni deček od samega veselja skoraj pozabil. Od ve-selja sta jokala oba. Ko je mati izvedela, kako in kaj, blagoslavljala je nepoznanega dobrotnika ter se vroče zalivaljevala Bogu, da ji je dal takošno veselje doživeti. Toda tudi Vaclav jc bil srečen. Napolnjevala ga je za-vest, da je izvršil svojo otročjo dolžnost do matere. Z gorečim srcem se je zahvaljeval božjemu Detetu za krasne darove. ki mu jih je podal po rokah neznanega dobrotnika, kateri \vtdi pozneje na nju ni pozabil.
Tako   srečen   sveti  večer imeli   so   težko   kje   v kaki palači!                                                (Po češkem).