Berilo za obče ljudske šole (S slovniškim dodatkom.) Drugo šolsko leto. Cena vezani knjigi 80 h. C. kr. ministrstvo za uk in bogočastje je z razpisom z dne 29. avgusta 1908, št. 34.408, to knjigo pripustilo za učno robo na ljudskih šolah s slo vedskim učnim jezikom. V Lj u d 1 j an i 1917. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Berilo za obče ljudske šole. Siavna šolska vodstva naj izvolijo take priložene lističe, ki so od danes nadalje vlepljeni vsakemu izvodu v najinem za¬ ložništvu izdanih šolskih knjig, nabirati, ker dovoljuje založ¬ ništvo na vsakih 10 takih lističev po en izvod dotiene knjige ubožnim učencem zastonj. Berilo za obče ljudske šole. Sestavila Fr. Gabršek in A. Razinger. Slavna šolska vodstva se prosijo, naj s temi lističi posto¬ pajo po propisn visokega-c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 1. maja 1892, št. 519. V Ljubljani, dne 1. septembra 1917. II- riel II. del. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg založnika in knjigotržea. V Ljubljani 1917. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Berilo za obče ljudske šole. II. del. (S slovniškim dodatkom.) Drugo šolsko leto. Sestavila Fr. Gabršek in A. Razinger. Cena vezani knjigi 80 h. v lkr. ministrstvo za uk in bogočastje je z razpisom z dne 29. avgusta 1908, št. 34:.408 M to knjigo pripustilo za učno rabo na ljudskih šolah s slovenskim učnim jezikom. V Ljubljani 1917. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1 Začnimo z Bogom vsako delo, potem bo dober tek imelo! X Ce z Bogom delo dokončamo, že tukaj sladki raj imamo. I. Bog, šola in dom. 1. Angel varih. l. Bodi pozdravljen, angelček moj, ker si me čuval zvesto nocoj! 3 . Hudega branil vso si me noč, bodi še danes meni v pomoč! 2 . V tvojem zavetju sladko sem spal, zdrav se prebudil, radosten vstal. 4 . Varuj me zlobe, varuj nesreč, daj, da bom Bogu ljubemu všeč! 5 . Jezus, Marija, angelček moj, prosim, bodite vedno z menoj! Rad. Silvester. 2. Pred poukom. Tebi kliče, večni Oče, zbranih otročičev krog, blagoslovi — prosi vroče — ga pri uku, mili Bog! Srca naša Ti pripravi, um razjasni in spomin; rastli bi v modrosti pravi kakor Jezus, božji sin. 6 3. Šol a. Mladi smo. Mlad človek še malo ve. Treba je, da se izuči. Mnogo lepega in koristnega se učimo od ljubili staršev; največ dobrega se pa učimo v šoli. Gospod učitelj nas uče brati, pisati, računiti, risati, peti, telovaditi. Dekleta se uče še plesti, šivati in drugih ročnih del. Učimo se, kako se nam je vesti v šoli, cerkvi, doma in zunaj. Mnogo nam pripovedujejo gospod učitelj, da je priroda lepa, da so živali in rastline koristne. Opominjajo nas, naj se imamo radi in pomagamo drug drugemu, posebno pa, naj ljubimo dobrot¬ ljive starše. Uče nas, naj smo hvaležni dobrot¬ nikom in naj spoštujemo stare ljudi. Duhovnik nas uče spoznavati Boga in nas pripravljajo za vredno prejemanje svetih zakramentov. 4. Po pouku. Večno slavo Ti pojemo, Lepe uke v srcih hrani, z nami naj te vse časti; nam po njih živeti daj, hvalo Tebi vsi dajemo vedno Ti nam stoj na strani za vse, kar smo slišali, in nas pelji v sveti raj! 7 5. Pridna Rozika. Pridno Roziko so hoteli mati doma imeti, da bi jim kaj pomagala. Rozika pa je žalostna. Jokaje pravi materi: „Drugi otroci se bodo učili, jaz pa zaostanem. Drugi bodo veliko znali, jaz pa ne.“ Potem prime mater za roko in pravi: „Ljuba mati moja, lepo vas prosim, pustite me, naj grem v šolo! Saj pridem iz šole hitro domov in bom potem še pridnejša.“ Mati ji prijazno reko: „Le pojdi, ljuba moja, ker se tako rada učiš; zato mi boš potem tembolj pomagala. Vidim, da se v šoli več naučiš, kakor mi doma pomagaš. “ 6. Markec. Markec je bil sin premožnih staršev. V šoli se je učil vrlo dobro. Vsi součenci so ga ljubili, tudi on jih je imel rad. Ob začetku šolskega leta reko gospod učitelj: „Otroci, jutri prinesi vsakdo pisanko in pero!" Markec pride domov in prosi očeta: »Ljubi oče, prosim vas, kupite mi dve pisanki in dve peresi!“ 8 v „Cemu ti je treba dveh pisank in dveh peres ?“ vprašajo oče. »Mislim, da ti je dosti ena pisanka in eno pero.“ Markec zardi po vsem licu ter reče malone jokajoč: »Oče ljubi! rad bi vam povedal, čemu jih potrebujem, ali bojim se . . „Le povej mi, nič se ne boj!“ reko oče. Markec: „Nu, vedite, oče, v šoli sedi poleg mene, reven učenec. Nima ne očeta, ne matere, pa si ne more kupiti ne pisanke, ne peresa; zato sem si mislil, da bi mu lahko jaz kupil te stvari, ako bi mi vi dopustili. “ Oče: „To je lepo od tebe, dragi moj Markec, da si tako dobrega in usmiljenega srca. Rad ti kupim, česar si me prosil, a vrhutega ti dam še lepo peresnico, da si boš vanjo spravljal peresa, peresnike in svinčnike." iv. Tomšič. 7. Bog. O dete, veš li, kdo je to, ki daje nam pomlad novo, ki zvabi ptičice nazaj, odeva s cvetjem vrt in gaj? On daje to, kor lepše je kot solnce, luna, zvezde vse, milejše kot cvetic odsev in slajše kakor ptičic spev. 9 V nebesih biva in pri nas, povsod On biva in vsak čas; nebo in sem/ja, s/varstvo vse dobrot jfj egov ih polno je. Oj vedi, dete, Pjog je to, ki vedno bil je, vedno bo; Šiv Ijen j a nam je gospodar, najmanjšo On ohrani stvar. A. K. Sežun. 8. Mala Lizika. Mala Lizika reče svoji starejši sestri: „Kadar sem neposlušna ali kadar storim kaj slabega, mi je tesno pri srcu; kar hitreje mi bije srce. Kaj neki je to?“ Sestra odgovori: Glej, to je slaba vest. Ljubi Bog trka tedaj na tvoje srce in ti pravi, da si grešila in da se poboljšaj. — Kadar so pa starši in učitelji zadovoljni s teboj, kako ti je pa tedaj pri srcu?“ Lizika odgovori veselo: „0, tedaj mi je pa lahko pri srcu; vsa srečna sem, in nič mi ne utriplje srce.“ Sestra: Glej, to je čista vest. Skrbi torej, da ti ne bo nikdar tesno pri srcu!“ Po Fr. Mollerju. 10 9. Bog vse vidi. Jakec in Ančika sta bila sama doma. Jakec: „Pojdi z menoj, poiščeva si kaj do¬ brega za jesti!“ Ančika: »Grem s teboj, če me vzameš na tak kraj, kjer naju nihče ne bo videl. “ Jakec: „No, le pojdiva v mlečnico; tam poliževa polno skledo smetane." Ančika: „Tam bi naju videl sosed, ki na dvorišču cepi drva." Jakec: „Pa pojdi z menoj v kuhinjo; v ku¬ hinjski omari je poln lonec strdi; kruh si bova pomakala vanjo." Ančika: „Tam naju lahko vidi soseda, ki sedi pri oknu in prede." Jakec: »Pojdiva pa v klet jabolka jest; tam je taka tema, da naju nihče ne bo videl." Ančika: „0 moj ljubi bratec! Ali misliš, da naju tam nihče ne bo videl? Ali ne veš za tisto oko nad nami, ki prešine zidovje in dobro vidi tudi v temi?" Jakec: »Prav govoriš, ljuba sestra! Bog naju vidi tudi tam, kjer naju ne vidi človeško oko. Nikjer torej ne delajva zla!" p 0 Kr. Šmidu. 10. Zvon na poti. Otrok je bil, ki nikdar ni v nedeljo hodil k maši, in ko je vabil zvon ljudi, igral se je na paši. 11 De mati mu: „\7 cerkveni hram iz line zvon te vabi, in če ne greš, pa pride sam in zdajci te pograbi." Nato otrok: „Kako prišel iz lin bi zvon po mene?" In že, kot bi iz šole spel, na trate gre zelene. Ne klenka, klenka v linah zvon, plašili pač so mati! A strah in groza! - zadaj on čez njive kolovrati. Otrok se v glasen jok spusti, strah velik ga objame, da zvon ga podse ne dobi in ga s seboj ne vzame. Čez polje, trate in steze, čez hr ib in cesto belo hiti, beži, kot veter gre v cerkveni hram, v kapelo. In kadar na Gospodov dan zvon zopet se razlega, tedaj ne čaka, da čez plan prišel bi spet po njega. Po Goetheju A. Funtek. 11. Karel in Milica. Bil je lep pomladanski dan. Karel in Milica se pripravljata, da bi šla z očetom na vrt. Oče se gredo še oblačit, otroka pa ostaneta sama v sobi. Karel skače po sobi semintja. Po neprevidnosti polomi lepo cvetico, ki so jo vzgojili oče v lončku. „Oj škoda!" vzklikne Milica in pobere cvetico. Drži jo še v roki, ko stopijo oče v sobo. 12 „Kaj si naredila, Milica ?“ vprašajo oče neje¬ voljni. „Videla si, kako skrbno sem jo gojil in kako jo imam rad!“ Milica prime očeta za roko in jih prosi: „0 ljubi oče, nikar ne bodite hudi!“ „Hud“, odgovore oče, „hud nisem; a ker bi utegnila polomiti cvetice tudi na vrtu, zato te ne vzamem s seboj.“ Milica povesi oči in molči. Karel se ne more več premagovati; s solz¬ nimi očmi stopi pred očeta in izpove: „Tega ni storila Milica, ljubi oče; jaz sem napravil to škodo. Jaz moram torej ostati doma, ljuba Milica pa naj gre z vami.“ Ko vidijo oče, kako se ljubita brat in sestra, ju objamejo in reko: „Oba sta moja ljuba otroka, in oba pojdeta z menoj. Sicer mi je žal po lepi cvetici, ker mi je bila v veliko veselje. A še bolj sem vesel, da se tako presrčno ljubita. Ostanita vedno taka!“ Vsi gredo potem veseli na vrt. Po J. H. Campeju. 12. V zlatem jutru. Ko temna noc izginja Po drevju srebrolistem in zlato jutro vstaja, nam ptice zažgolijo tam izza gor zelenih in v pesmih se veselih rumeno solnce vzhaja. življenja radostijo. 13 Visoko na planini pastir brezskrbno peva, da pesemca vesela od bližnjih gor odmeva. Veselje nas obhaja, ko v ljubki nam radosti vse kliče z glasom zvonkim: Radujte se mladosti! Branko Bra a kovic. 13. Otrok in solnce. Dvigalo se je solnce na jasnem nebu više in više ter pozdravljajo zemljo in vse stvari na njej. Posijalo je tudi v izbo, kjer je ležal otrok v mehki posteljici. Poslalo mu je svetel žarek na ličce in ga zbudilo. Ko si otrok pomane oči in zapazi solnce, mu reče: „Dobro jutro, ljubo solnčece! Ali si se že pripeljalo k nam? Kaj pa delajo ptičice, ki podnevi letajo po drevju in nas razveseljujejo s svojim sladkim petjem? Ali so tudi že vstale ?“ Solnce mu veselo odgovori: „Oj, ljubi otrok, ptičice so se že davno zbudile in so razprostrle peruti, se dvignile iz svojih gnezd in zapele po¬ zdravno pesem lepemu jutru. Vstani, ljubo dete, tudi ti in se raduj mladega, svežega jutra!“ p 0 ienčan. 14. Ivanek. V tihi izbici piše Ivanek nalogo. Solnce posije veselo skozi okno ter ga jame vabiti pod milo nebo, rekoč: „Ivanek moj ljubi, kaj delaš tu? Pojdi vun, pojdi ter se poigraj z 14 menoj!“ Ivanek pa se ne da premotiti in od¬ govori solncu: »Nikakor ne grem, dokler ne zvršim naloge. “ Ivanek piše zopet, kakor je poprej. Zdaj prileti pisan ptiček, pokljuje na okno ter za¬ poje : »Pojdi z menoj! Drevje zeleni, solnce sije, in povsod je radost. “ Ivanek se ne da pre¬ prositi in odpravi tiča, rekoč: »Poprej ne grem, dokler delo ne bo končano. “ Deček zdaj zopet piše, kakor je poprej. Kar po¬ gleda jablana skozi okno ter mu pošepeče na uho: »Ali še nisi truden? Poglej moja jabolka: Snoči so ti dozorela." Ivanek se zopet ne da premotiti in reče: »Ne poslušam te, dokler ne utegnem." Naposled je bila naloga izdelana. Ivanek jo pospravi in vesel steče na zeleni vrt. Oj, kako prelepo sije solnce! Jablana mu moli z vej rdeča jabolka in ptički prepevajo, da se veselo razlega. Ivanek vzklikne iz vsega srca: »Zdaj se morem veseliti brez skrbi!" Poslovenil I. L. 15. Pastirji pri jaslicah. V sveti noči so bili pobožni pastirji pri svojih čedah na polju. Kar je stal pred njimi angel v nebeški svetlobi, rekoč: »Ne bojte se, oznanjam vam 15 veliko veselje! Nocoj je prišel Kristus na svet. Pri Betlehemu dobite to dete, ki leži v jaslih in je povito v plenice. “ Prikazalo se je še mnogo drugih angelov, ki so peli: „Slava Bogu na višavi in mir ljudem, ki so svete volje!“ Pastirji so hitro odšli in so poiskali dete Jezusa. V hlevcu so našli rednika Jožefa in mater Marijo, v jaslih pa so ugledali ljubeznivo dete Jezusa, kakor jim je bil povedal angel. Presrčno so se veselili, molili sveto dete in hvalili Boga. 16. Božično drevesce. Poglej, o dete, sredi sobe božično tam stoji drevo; prepolna soba je svetlobe, odprto zdi se mi nebo: Kot angeli lepo veseli zdaj zapustili bi svoj raj, na zemljo k tebi prihiteli, nebeški kazat ti sijaj. Le glej te svečice prekrasne, kako lepo ti vse gore; poglej žarove njih prejasne, kot zlato solnce se bleste! 16 Poglej, kako lepo nastlali po vejicah so zlato vez; kako lepo so povezali srebro, zlato, slaščice vmes! In to, o dete, vse je zate, ker angel si med angeli; o zdaj teko ti ure zlate, nad tabo Bog se veseli. a. Pin. 17. Ljubezen do matere. Lojzek je padel pod vozno kolo, ki mu je zlomilo nogo. Zelo je jokal, ko so ga pri¬ peljali domov. Ko so izvedeli bolna mati o veliki nesreči, so omedleli. Ko Lojzek to vidi, takoj utihne. Zdravnik mu je uravnal nogo. Pri tem opravilu se je grizel deček v ustni od prevelikih bolečin, a čisto nič ni jokal. Zdravnik ga je vprašal: „Ali te nič ne boli?“ „0j, boli, boli, zelo boli,“ je vzdihoval deček tiho, „pa moja mati ne smejo vedeti tega, ker bi bili preveč ža¬ lostni. “ Po G. Dittmarju. ] 7 18. Za novo leto. <&}emzi!z' d/zzidz'/ s