Pouk v slovenščini. (Spisal Janko Toman.) (Dalje in konec.) Trudi naj se vsakdo sam svoj jezik izobraževati, bodi si formelno (vnanje) ko logično (notranje), kajti učiteljev jezik naj ne bode le formelno pravilen t. j. glasovno in slovnično natančen, dobro naglaševan, pred učenci glasen, počasen in močan, ampak logično označen, prepričevalen, natančen in resničen. Radi formelnosti le naslednje: Naj se ne trpi nemarno izgovarjanje ali celo zamenjava samoglasnikov n. pr. Učenec bere: ječmen. Učitelj: Veš li, kaj je to? Učenec: 0 da, jačmen! To je sicer le smešnica, a živo in drastično opisuje, kako se govori po naših šolah. Pri soglasnikih pazi se naj zlasti v izgovarjanji sorodnikov: b—p, d—t n. pr. nad tabo; ako se malomarno izgovori, sliši se: na tabo. G naj se ne izgovarja za h, končni b ne za f. Zmed mnogega omenjam le še izgovarjanja „1" opisovalnega cloležnika preteklega časa v tvornej obliki. Kako se naj izgovarja nsein bil" ali ,,sem biv"? Ako smo se odločili za načelo vse glasovno in slovnično pravilno izgovarjati, ne umem, zakaj bi tu iineli izjemo. V tem obziru ločimo se na tri vrste: Jedni smo za izgovarjanje „1", drugi za ,v' a tretji niti za ,1' niti za ,vl t. j. ,1* zgovarjajo samo pri pouku (kakor sami trdš). Ubogi! Svoj uže itak težaven stan obtežujejo še s tem, da si še sami breme nakladajo, prisiljeni na se paziti, da bodo vsak opisovalen deležnik preteklega časa pravilno izgovarjali. Res truda vredno delo! Drugi so za izgovarjanje ,1' ko ,v'. Mej temi zopet več oddelkov iz različnih razlogov. Nekateri ttde, da se hočejo s teni diugiin Slovanom piibližati. No! da bi se res to uže s teui zgodilo, ne oporekal bi in prvi bi se jitii hotel pridružiti. Drugi se ravnajo po narečji, ne da bi poznali besedo deležnik, a tretji poznajo slovnico, ti se pa sklicujejo na narečje, češ, nikjer inej Ijudstvom J" ne izgovarjajo. Ako bi to i res bilo, ni to še nikak razlog. Nasprotno je pa znano, da okoli Metlike-Vinice „1" čisto izgovarjajo. Sicer pa, katero narečje naj bi obveljalo? Za katero bi se vsi vneli? Pisal bi o tej reči več, a naj zdaj zadostuje, znabiti, da kak sotrudnik o tem kaj več izpregovori. Da me pa ne bode kdo napačno razumel, moratn oineniti, da nikakor ne zametujeni narečja. Ne, ravno nasprotno! Vsak učitelj se mora seznaniti z narečjem svojega obližja, ker -Kinčite ga (jezik) iz lastne moči, iz lastnega vira!" Ako učitelj jezik dobro zna, idu je potem mogoče, da otroke dovede do književnega jezika. Se ve, da ne sme pri narečji ostati, ampak naj ga le uporabi, kadar ga pri razjasnenji neogibno potrebuje. Izobraževal se bode po tej poti učencev jezik, posebno, ako ga učitelj vedno popravlja in njihove besede iz narečja z boljšimi nadomestuje. Nekateri izrazi so utiej ljudstvoni še jako prosti, ali na te je tieba učitelju posebno paziti, da jih z boljšimi nadomestivši, odpravi. Učitelj z olikanim jezikom ne vpliva s tem le blagodejno na otroke, ampak jih privaja do posnemanja, in ako je vztrajen, nepripogljiv, nevstrašen in če to spoji s pedagogičnim taktom, gotovo to ne bode brezuspešno. Pazi naj le, da otroke se svojim vedenjem osrči, da brez strahii povedo, kar mislijo. Posebno morajo vedeti, da ne bodo zasmehovani ali kaznjevani, ako se jim primeri, da kaj narobe povedo, ker se pri ravno tacih priložnostih zapazi, kje in koliko jim še manjka. Z vpitjeoi in kaznovanjein se jako malo ali pa celo nič ne opravi, pač pa vedno več z milobo. Tega je menda vsakdo prepričan. Se ve, da ne sme v tem do skrajnosti priti, vsaj i v naravi včasih gnui in treska in prirodoznanci trdijo, da to blagodejno vpliva na vso naravo. Ravno tako je v šoli. Učencu naj se pusti čas v pomislek, kajti v naglici in če se mora hitro odgovoriti se včasi izusti največja neumnost. A tu le do gotove meje, ker ročnost v govorjenji se mora doseči. Nek pedagog (Hildebrand) pravi: _Oni učitelj, kateri učence dovede do tega, da se pred njim premislijo, ima 50^ boljši razred, kakor oni, kateri jim to odurno in nepotrpežljivo brani. Bolje bi bilo, da bi drvarili"1 Sicer prehudo, a ne po vsem neresnično. Paziti je, da učenec (se ve, da i učitelj) ne govori le pri jezikovnih urah pravilno, ampak vselej in povsod. II. Slovnica. Veliko prepira je bilo o tcm, ali naj se v ljudski šoli uči slovnica, ali ne; a zdaj siijo vsi prepričani, da je slovnica potrebna celo najnižje organizovanim šolam, t. j. našim razduljenim jednorazrednicatn. Se ve, da se ne sme samo predavati in potem učencem ukazovati, da naj se je uče. Slovnica naj bode le pripomoček za dosego narnena in naj se je le toliko uči, kolikor je je ustmenej in pisinenej porabi neobhodno potreba. Ni moj namen, da bi tu razkladal svoje misli, kaj in koliko jo je potreba (ker v tein še nismo edini), arapak zaznamovam le pot, po kateri skušam doseči ono, kar je vavno predpisano. Kakor kaže učni načrt in kakor imamo v berilih slovnico uravnano, poučuje se v koncentričnih krogih. Za i>rva leta ima vsak učitelj vodilo, katero malorazrednicam jako ugaja, a večrazrednicam — ni jim tako potrebno. 9* Pot, katero so določili in vodi do cilja, je: Vzgleil — spoznanje pravila — uporaba — vaja. 1. Vzgledi, kateii se vzemo iz bcrila ali pa splošnega pouka, niorajo biti v resnici vzgledi po vsebini in obliki. Vsebina niora se vselej razložiti, iz česar je razvidno, da naj se rabijo le lehki, kratki vzgiedi. Ko se je zadostno vzgledov naveillo in se povsod poudarjalo, kar se jim je hotelo povedati, vadijo naj se otroci, da 2. pravila sami poiščejo. Učitelj, katevi otrokom sara pove pravilo, pripravi otrokc ob veselje, katero bi vsled najdet;ja imeli. Ume se, da ne najdejo vselej pravila, ali da je včasih nenatančno; tu jim mora učitelj pomagati. 3. Uporaba. Ko se je pravilo našlo, naj se učencem utrdi na berilnih vajah, pri pismenih nalogah ali pa na obojih, a nikoli presilno. Slovnične ure naj bodo spisne, in ravno tako narobe. Karkoli so se učenci naučili, naj uporabljajo. A to vse ne zadostuje še, slediti mora še 4. vaja. To imenujem ponavljanje, ali bolje popravljanje pri vsakej priložnosti, bodi si pri tem ali onem predraetu s popolno doslednostjo in nerazrušljivo potrpežljivostjo, kajti, kaj pomaga ako se učenec uči v slovnični uri Bdve nogi", pri drugej priložnosti pa pravi: nPtič ima dve noge". Sraelo trdim, da je ta del, kateri je glavni steber jezikovemu pouku, še najbolj zanemarjen in se najmanj stori v njem. Ne trdini sicer, da se slovnica ne ufi, a kaj pomaga, ako pravilo le za isto trenotje velja, k večjemu še pri kaki nalogi in se, ne zmenč za pravilo, vedno po starem vrezava. Rad bi se še pomudil, in tu o tcj reči še kaj govoril; a ker sem se namenil, da zaznamovam le pot, po kateri bi se v slovnici smoter doseči mogel, ne govoriin o tem dalje. Ako bodemo po tej poti hodili, uresničile se bodo pesnikove besede, da naš jezik nJasno ko struna bo pel, Zvonu enako donil, Pričal vašo modrost Na desno, na levo narodom".