Gerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dsilje.) V jeseni leta 1834. stopi Kosar v Novem raestu v prvo latinsko šolo. Da je deček šel iskat gimnazije daleč na Dolenjsko, zgodilo se je prav gotovo za to, ker se je istega Ieta tudi njegov strijc, ki je postal provincijal frančiškanov, tje preselil. Previdnost božja torej je mlademu dijaku vgladila pot v Novo mesto in mu je tam zopet blagega strijca postavila za varuha. Kosar bil je vse dni svojega življenja Bogu hvaležen, da mu je tako rekoč s prstom pokazal v Novo mesto, kjer so očetje frančiškani oskrbovali gimnazijo, kateri so zvesto gojili v njem kal pobožnosti, katero je dobra mati vzbudila že v otročjem srcu. Tukaj se torej ni bilo bati, da bi kedaj popokale razne nežne strune, katere je pobožna mati v mladi duši lepo vbrala v božjo čast. Kakor mlada oljka, rastel je Kosar na gimnaziji ne samo na letih, nego tudi v modrosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi. Tukaj tudi ni bilo strahu, da bi kak protiven veter ugasnil mladi ogenj božje ljubezni na oltarčku njegovega srca, ali da bi zlobna beseda kakega učitelja razburkala sveti mir njegove nedolžne duše. Modri strijc priskrbel je dijaku v mestu pristno stanovanje pri ljudčh, ki niso gledali samo na plačo, ampak tudi na dijaka, kakor na lastnega svojega otroka. Zlasti pa je bila hišna mati natančna kakor ura, in jej je moral Kosar od vsake svoje stopinje dajati račun. Prelat se je vedno hvaležno spominjal svoje skrbne gospodinje v Novem mestu, dasiravno bila mu je tolika odvisnost, zlasti ko je bil že večji dijak, včasih dosti nadležna. — To bi pač naj bila prva skrb vseh slovenskih starišev, ki dajo svojega otroka v mesto v šolo, da ga prepustijo le poštenim, krščanskim Ijudem, sicer so si mnogokrat prav sami krivi, če dožive nad svojirn dijakom več žalosti nego veselja. Brezvestni ljudje mislijo namreč, da so vi č kakor dosti storili, če svojemu varovancu za silo postiljajo in pukrivajo mizo, sicer pa se boje zamere djjakov in zanemarjajo njih napake in zakrijejo vsako njihovo hudobijo. Da bi pogledali za dijaki, kje hodijo ali s kom se družijo, to jim je deveta briga. 0 kolikokrat se v takem zakotnem stanovanju mladi dijak naleze dušnih gob, katerih se vse življenjo več znebiti ne more. Dve poti sta se Kosarju priljubili v Novem mestu; pot v šolo, kjer je bistril svoj um, in pot v samostansko cerkev, kjer je blažil svoje srce. V tem naj le vsi naši dijaki Kosarja posnemajo! Kdor namreč ostri samo svojo pamet, postane sicer lahko učen doktor, a srce njegovo ostane sHho, kakor «zmrznen meh«1) ali kakor orehova skorja; siromašk dijak pa je tudi tisti, kateremu rjavi uma svetli meč. Kosar je na gimnaziji v vseh šesterih razredih prvi, najboljši dijak; vsako leto more očetu doma pokazati prvo darilo.2) Ukaželjen mladenič pa se ni učil le tega, kar mu je šola nalagala, nego zanimale so ga vse mogoče reči. Veselila ga je zlasti slovenska beseda, in če je kje naletel na slovenske bukve, ni jih popred dal iz rok, dokler jih ni prečital. 2e v prvem zapisniku njegovih knjig najdemo zabeleženih celo vrsto slovenskib bukev. Kdor pa hoče katerisibodi jezik dobro znati, mora se pred vsem temeljito slovnice učiti. Slovenska slovnica pa je bila Kosarju prav malo znana; zato mu prijatelj in sošolec njegov Luka Jeran3) podari slovensko slovnico, katere se je moral pridno učiti. Tako sta se v tistih letih, ko se je zbujal slovenski duh, likali na Dolenjskem dve zvezdi, da o svojem času lepo zasijata na slovenskem nebu ter oveseljujeta s svojo lučjo slovenski svet. — V petem in šestem razredu bavil se je Kosar že z laščino, ker kot petošolec uvrstil je med svoje knjige tudi laško slovnico in laški rečnik. Ker je Kosarjeva knjižnica bila še prav borna, si je razne knjige izposojal. Iz teh je nabiral, kakor marljiva bučelica med najlepših rekov za svoje cvetnike, katerih smo našli iz tistih časov dosti zvezkov v njegovi zapuščini. Izpisaval je zlasti pesnike in sicer ne le slovenske, nego tudi nemške, latinske in laške. In če človek preglednje cvetje, nabrano v teh cvetnikih, in ga diha, vseskozi puhti iz njega duh pobožnosti, a tudi pesniški in govorniški duh. In če še tako pozorno čitaš njegove zapisnike, ne najdeš niti jedne besedice, ki bi zabolela tvoje, če tudi najčistejše oko. Za druge dijake imel je Kosar vedno lepo besedo in prijazno roko in oko. Vsi dijaki so ga ljubili zavoljo njegove krotke ponižnosti in so občudovali njegovo bistro glavo. Vendar pravega prijatplja je imel le jednega edinega — Luka Jerana. Povej mi s kom se družiš, in povem ti, kdo si. «Kdor se boji Boga, na- •) Ps. 118,83. *) Darilo v I. razr. Katholisches Missiontbuch; v II. razr. Panorama des Universums; v III. razr. Funke's Lexikon; v IV. razr. Sammlung deutscher Beispiele; v V. razr. Milde's Erziehungskunde; v VI. razr. Ficker's Anleitung zum Studium der class. Literatur. 8) Zdaj Monsignore in kanonik v Ljubljani, urednik nDanice". šel bo tudi dobrega prijatelja; kajti kakoršenjesam, takšenbotudi njegov prijatelj«.1) Slovenci v Marijinem Celju 1894. (Konec.) Ob pol šestih zvečer bile so slovesne večernice. Po večernicah imel je g. Tomažič kratek nagovor izpred čudežnega oltarja, ter je omenjal, da so nam premilostni knezoškof. brzojavno odzdravili. Romarji bili so vidno ganjeni, in so gotovo potem še prisrčnejše za svojega milega škofa molili. Povabil še je romarje, da naj, predno ta sveti kraj zapustijo, tudi zunanje pokažejo svojo ljubezen in počeščenje do Marije s tem, da se na večer udeležijo obhoda z gorečimi svečami, ki se »vrtec« imenuje. Vrši se navadno pri lepem mirnem vremenu tudi okoli cerkve ali mi smo morali ostati zavolj vetra v cerkvi. Ob osmi uri prižgalo si je nad tisoč Slovencev sveče in začnejo se pomikati v procesiji po prostorni hiši Marijini. Oh, veličasten obhod, prekrasna procesija okoli Marijinega trona v počeščcnje «juterni zvezdi«. Dekleta nosijo Marijino podobo ter prepevajo lepe slovenske Marijine pesmi, pomagajo jim peti moški in žene, Marija, ljuba Mati, gotovo smem upati, da si imele z nami veselje, videti toliko zvestih sinov in hčera okoli sebe, oh ko bi bili vredni, zbrani biti enkrat okoli Tvojega trona v nebesih! V ponedeljek, 13. avgusta, prišli srao zgodaj v cerkev. Večina Slovencev bila je ta dan pri svetem obhajilu, da se tako okrepča za dalnjo in težavno pot domov. Ob šestih bila je sv. maša z blagoslovom za Slovence in slovenske romarje pri čudežnem oltarju, katero je služil g. kaplan Konjiški. Ganljivo so pele pri tej sv. maši Konjiška dekleta »križevske družbe«, katerih je bilo nad 60. Vendar njih glas je bil tu in tamkaj tresoč, ker bližala se je ura ločitve od najboljše matere. Kmalu po sv. maši bil je namreč skupni odhod iz Marijinega Celja. Videl sem že poslavljajoče se otroke od ljube matere, ali nobeno slovo me ni toliko ganilo, kakor slovo od Marije v Marijinem Celju. Pobešenih glav in solznih očij smo peli lavr. litanije. Jokali so se tudi moški. Od vseh stranij vreli so ljudje, da nas vidijo, a solzili so se tudi Nemci, akoravno naših besed niso razumeli. Pridružila se nam je tudi Marija-Celjska godba in je med petjem svirala pretresljivo otožno zadnji »srečno« od Marije. To je bil trenotek nepopisljiv! Jemal sem že slovo od Sv. Petra in drugih cerkva v Rimu, od Marijine hišice v Loretu, od cerkve sv. Antona v Padovi, a ednakega utisa nisem čutil, kakor tokrat. Vzrok temu je bilo menda to, da sem imel zbranih okoli sebe toliko število dragih slovenskih rojakov in milih mojih ovčic. Oh, ko bi vas le vse enkrat k Mariji pripeljal, od koder se ne bomo nikoli poslavljali! V spremstvu štirih lavantinskih in dveh slovenskih duhovnikov Marija-Celjskih pomikali smo se Marijino podobo noseč po trgu navzdol, moleč sv. rožni venec. Nazaj se ozlraje pozdravljali smo še čudežni Marijini kraj. Zadnji pozdrav smo še izročili Mariji na ovinku pri Sigmundovi cerkvici, od koder se vidijo zadnjikrat zvoniki Marija-Celjski. Nazaj grede imeli smo malo boljše vreme, a povsem brez dežja ni bilo. —Tako smo romali Slovenci letos v Marijino Celje. Zdaj smo se razšli po širni domovini, vsak k svojim križem in težavam. Naši poti gred6 narazen, pa ljubi Slovenci, Marijo častimo, krščansko živimo in naši poti bodo prišli zopet skupaj v zgornjem Marijinem Celju, pri Mariji v nebesih! •) Sir. 6, 17.