ETBIN KKISTAN Snopič 14 vin. TKST Tisk. Dolenc '—Za). J. Kopač > 01 . CD C CD Vsak sodrug bodi naročnik strankinega glasila Uvod. v n" j/ Najbolj važno vprašanje za človeka na zemlji je brez dvoma njegovo lastno življenje. Modrijani vseh časov so si razbijali glavo z vprašanji : „L,emu je človek na svetu? Cernu živi Mučili so se, kar se je dalo, izmislili so vse mogoče in še več nemogočih odgovorov in te so tako širili ned ljudstvom, da je postalo človeku kar tema pred očmi. Prišlo je tako daleč, da se nam zdi danes kot največja uganka, kar je v resnici po¬ polnoma enostavno in jasno. Cernu smo na svetu?«. Da živimo... In čemu živimo?... Da užijemo, kar je na svetu mogoče užiti. To je naš glavni namen, katerega nikakor ni mogoče tajiti. Vprašajmo sami sebe in odgovorimo si odkritosrčno : Ali radi ži¬ vimo? Ali bi nam bila smrt ljubša kakor življenje? Kdor noče goljufati samega sebe. bode go¬ tovo odgovoril, da rad živi in kdor bi smel izbi¬ rati med življenjem in smrtjo, bi si izbral živ¬ ljenje. Odgovarjali nam bodo, da to ni res, kajti pogostoma se sliši človeka, ki pravi: „Meni ni nič ležeče na življenju; to življenje mi že preseda; da bi bil le že konec! — Ne le, da ljudje tako govore, temveč pogostoma se zgodi, da stori ta ali oni sam konec svojemu življenju. Torej ni res da imajo ljudje rajši življenje, kakor smrt ? Počasi! C e' hočemo dobiti pravi odgovor, mo¬ ramo vprašati človeka, ki res živi. Kogar tare neznosna beda, kdor mora večno težko delati in nima nikdar vesele ure, kdor ne pride nikdar iz svojih skrbi, ne živi ! Biti na svetu, se še ne pravi živeti. Tudi kamen je na svetu, pa ne živi. Neka- — 2 — teri pravijo : Življenje je delo. Ali stroji in avto¬ mati delajo, pa vendar ne žive. Živeti se pravi: Delati in uživati. Ce bi se lahkobrez dela izhajalo, bi smeli reži: Živeti se pravi uživati, kar se more na svetu užiti. V res¬ nici je dosti takih ljudi, ki nikdar ne delajo, pa vendar žive, in še kako! A zanje morajo drugi delati. Brez dela ne gre. Vprašajte pa človeka, ki lahko kaj uživa, ki se po težkem delu lahko raz¬ vedri, ki se lahko naje, kadar je lačen in napije, kadar je žejen, ki se lahko zdravi, če je bolan, ki lahko svoje otroke vzgaja — vprašajte ga, ali bi rajši umrl, kakor da je živ in gotovo Vam bode odgovoril, da mu bo tem ljubše, čim daljše bode njegovo življenje. Ce je pa to res, tedaj mora biti tudi res¬ nično, da smo na svetu, da živimo. Ali — koliko je danes ljudi, ki bi res živeli, tako živeli, da bi njih obstanek zaslužil ime življenja? Ozrimo se med delavci in kmeti in poglejmo, kako se jim gndi. Vprašajmo malega obrtnika, kramarja, kakšno je njegovo življenje? Od vseh strani bodemo sli¬ šali tožbe in pritožbe; ž .Ani glasovi nam bodo doneli v ušesa in kar je najbolj žalostno: te tožbe so opravičene. Ljudem se res slabo godi. Vprašujmo pa še malo dalje: Ali so ljudje zadovoljni s svojim življenjem? Ali ne žele, da bi se jim bolje godilo? . . . Odgovor bodete lahko dobili. O, v.-,i, vsi bi radi bolje živeli, vsi žele, da bi se zboljšalo, da bi se jim bolje godilo, da bi se jim pomagalo. In skor o vs i upajo. To je človeško. Dokler je v človeku še kol čkaj življenja, še vedno upa, upa, da pride boljši dan. Žal da je tako upanje večinoma do smrti prazno in še le na smrtni postelji izpozua človek, da se je celo življenje motil. Ali pa res ni nobene pomoči ? Kaj se res ne sme nič več upati? Ali mora ubogo ljudstvo prej ali slej popolnoma propasti ? Ne, lahko bi bilo drugače, ljudje bi si lahko pomagali, ali — ljudje ne vedo, kako. Najveeja sovražnica ljudstva je nevednost, uiovek je na svetu, pa ne pozna tega sveta, ne pozna življenja sploh, ne pozna niti svojega življenja. Kako naj si torej pomaga ? Ta resnica nas vodi, da smo se namenili, izdati nekoliko poučnih knjižic. S prvo stopamo danes pred naše siromašno ljudstvo. Mi ne oblju- bujemo nikomur, da ga bodemo rešili. Če bi rekli kaj takega, bi lagali. Kdorkoli obljubuje ljudem, da j ib bode rešil, laže, vedoma ali pa nevedoma. Nihče na svetu nima tiste moči, da bi rešil kak narod, kak razred prebivalstva, kak spol ali kaj podobnega. Če hoče biti ljudstvo rešeno, se mora samo rešiti. Zato pa mora imeti moč, da se upre svojim izkoriščevalcem, ki ne bodo nikdar iz sa¬ mega dobrega srca privolili, da bi se izpremenile sedanje neznosne razmere. Te moči nima nihče drugi, kakor združeno ljudstvo, zavedno ljudstvu, katero razume, česa mu je treba in kako lahko pride do svojega cilja. Naš namen je, kolikor mo¬ goče poučiti io ljudstvo in ga iztrgati iz tiste ne¬ vednosti, v katero je zapadlo brez lastne krivice Eno stvar izpozna ljudstvo lahko brez težave: da_ ne_ živi! Ce pa ima voljo, živeti, res živeti, drugače živeti kakor sedaj, mora razumeti svoj sedanji položaj in mora vedeti, kaj bi se dalo do¬ seči in kako. V prvi vrsti treba našemu ljudstvu pouka in tega mu želimo podati. Prepri čani smo, da bode zavedno ljudstvo samo našlo pravo pot. Le sposo bno je treba narediti to ljudstvo za za¬ vednost. Kapitalizem! Stare židovske knjige nam. pripovedujejo, da so Židje, hoteči imeti vidljivega boga, v puščavi naredili zlato tele, kateremu so izkazovali božanska čast, kinčajoči ga z venci in plešoči okolo njega. Ko se je pa Mozes vrnil z gore Sinai s tablama, na katerima je prinesel zapovedi nevidljivega boga, razjezil se je zelo, videč neumno malikovanje in vrgel je zlato tele ob tla. Od onega časa je mi- nolo dokaj več nego dva tisoč let. Zlato tele pa ni izgubilo svoje moči, temveč ravno v naših dne¬ vih je postal malik tako mogočen, kakor nikdar poprej. Vse ga časti, vse se mu klanja, vse pleše- okolo njega, vzdihujoč in proseč, naj bode milost¬ ljiv svojim častilcem, naj jih obsiplje s svojim bla¬ goslovom — z rumenim, bliščečim zlatom. Kogar se malik usmili, darujoč mu denarja, postane mo¬ gočen i doseže lahko vse, kar mu srce zaželi. Moč m slava, ljubezen in prijetno življenje, narava in umetnost, veda in znanost — vse, vse mu je po¬ sl užno, vsi bogovi in boginje Olimpa se mu smeh¬ ljajo. No, malik iz trdega zlata nima duše in srca in ker ne čuti in ne misli, ne more biti pravičen vsem, temveč je milostljiv le posameznim, katere pripelje slepi slučaj v njegovo bližino. Milijoni pa vz lihujejo od ‘rojstva do smrti zaman ter ostanejo vzlic svoji trdni veri v malika nagi in gladni in sužnji do konca svojih d n i j. Kolikor se nekateri maloštevilni posamezniki bolj bogate, toliko večje biva število onih, ki ne posedujejo ničesar izven svoje delavne moči, ali pa še te ne. V umetnih blagajnicah kapitalistov se množi zlati in srebrni denar ter bankovci, v nepreglednih slojih delav¬ nega proletarijata se pa širi uboštvo, kakršnega tudi najbedneji sužnji rimskih patricijev niso poz¬ nali. Dolga in široka skladišča so polna hrane, kmet in delavec, ki jo pridelujeta, umirata pa lakote s svojo družino. Kakor rak, ki neusmiljeno izjeda člo¬ veško truplo, razširjajoč se na vse strani, narašča beda od dneva do dneva po vsem svetu, povsod kjer se dela in prideluje, in uničuje v pravem po¬ menu besede na tisoče in tisoče. Nacijonalni ekonomi trdijo, da ni bilo „na- rodno bogastvo,' v dan a š n jih industrijalnih deže¬ lah še nikdar tako veliko kakor v naših časih. Statistika, ki je sicer slabo razvita, nam to potr¬ juje. In vendar ni bilo uboštvo še nikdar tako o- gromno in tako razširjeno, kakor dandanes ; nik¬ dar ni tako rapidno napredovalo, kakor v dobi mi¬ lijonarjev in miljarderjev. Velikansko narodno bogastvo a vendar skrajna revščina med narodom? Kako je to mogoče? To je veliko nasprotje v besedah! —- In vendar je tako. Kar imenujejo nacijonalni ekonomi „na- rodno bogastvo", ni namreč bogastvo naroda, tem¬ več bogastvo nekaterih posameznikov. Narodnega bogastva dandanes sploh ni. Kajti kapitalizem izključuje narodno posest. Kapitalizem je izlastil narod ki v svoji celosti sploh ničesar nima. Kapitalizem in njegovi srečni zastop¬ niki so si polastili vse, kar se imenuje, „narodnn bogastvo". To se je moralo zgoditi vsled razmer, katere je vstvarila moderna tehnika in tradicionalni, po¬ dedovani nazori o posestnih pravicah. Zasebna la-t- nina je morala roditi kapitalizem, ko se je indu¬ strija s pomočjo nove tehnike razvila v velikanskem - 6 obsegu našega Časa. In enako nujno je moral ka¬ pitalizem poroditi bedo modernega proletarijata. Brez zasebne lasti nikdar nebi bilo kapitalizma sploh ; brez zasebne lasti in tehniškega napredka ne današnjega kapitalizma ; brez kapitalizma nik¬ dar one neizmerne revščine, ki danes vlada. Kapitalizem je oblika človeške družbe, v ka¬ teri kapital skoraj neomejeno vlada. Kapital je kup denarja ; denar je pa le v gotovo vrednost spre¬ menjeno blago. Torej je kapital tudi gotova mno¬ žina robe, gotova vsota vrednostij. Blago, vred¬ nosti so plod človeškega dela. Kapital je torej nakopičenje delavskih sadov. In ta kup sadov se ne nahaja v rokah onih, ki so ga izdelali, temveč je lastnina posameznikov, posedujočih delavna sredstva. To je mogoče le v razmerah, katere je vstva- rila z vsemi pomočki novodobne tehnike oborožena industrija. Nakopičenje vsega bogastva v posamez¬ nih rokah in razlastitev delavnega ljudstva je njena naravna posledica. * Manc pravi v svojem epohalnem delu „Kapi¬ tal", da je edino delo produktivno.*) Za človeka, ki količkaj misli, je to povsem umevno. Brez dela se ne da nič narediti in če pravi nasprotnik klerika¬ lec duhovito, da razven dela tudi narava produkti- na. Ako raste trava in drevje, je to njeno delo. A človeku bi produktivnost narave nič ne koristila brez njegovega, lastnega dela. Ako bi mu ne bilo treba orati in kopati in sejati, bi vendar moral • žeti in mlatiti in mleti itd., da bi mogel porabiti naravine sadove. Z delom vstvarja človek vse, kar um je za življenje in za udobnost potrebno. Naravno bi bilo, da vstvarj a, da dela človek za sebe. In v preteklih časih je tudi bilo tako. *) To se pravi: Samo delo vstvarja; brez dela ni mogoče ničesar izdelati — 7 — Kar je človek izdelal, bila je njegova lastnina. On jo je za sebe porabil ali pa jo je zamenjal ža druge potrebne stvari, katerih ni sam izdeloval. Dandanes je to drugače. Kar je delavec izdelal, spreminja tovarnar in veleposestnik v kapital, ka¬ terega si prilasti, delavec postane pa odvisen od njegove milosti, katero izkazuje s tem, da mu daje plačo. Delavec izgubi tako svojo prostost in neod- visnost ter postane suženj kapitalistov. Kakor moderna industrija, tudi kapitalizem še ni jako star. Pač je bilo tudi prej bogatcev in siromakov; v zgodovini so zabeležene dobe, ka¬ tere so v tem oziru našemu času celo podobne, n. pr. časi rimskega cesarstva, ko so se patricji neizmerno obogatili, v tem ko je bil prosti narod bos in nag Yendar je pa razlika mej onim in našim časom velikanska. Rimljani so oropali v voj¬ skah s tujimi narodi dežele celega znanega sveta in s tem bogatim plenom so si potem priredili ugodno, razkošno življenje. Delavnim slojem to prav za prav ni škodovalo, ker so se potrebe bogatinov vsled njihovega ogromnega imetka.po- množale in delavci so dobili dela. Razven suž¬ njev bili so delavci precej neodvisni in namo- stalni. Orodje, s katerim so izdelovali blago je bila njihova lastnina kakor tudi izdelki. Nihče si jih ni mogel po svoji volji prilastiti, temveč oni so jih prosto prodajali. Dandanes je to povsem drugače. Dokler je bilo orodje bolj primitivno, bil je delavec sam lastnik proizvajalnih sredstev Z dru¬ gimi besedami: število delavcev v današnjem smi¬ slu bilo je jako malo. Skoraj vsaki delavec je mislil na to, da postane mojster in malo jih je bilo, ki bi bdi celo življenje pomočniki. Ko so jeli vsled velikanskega napredka tehnike stroji vedno bolj izpodrivati prejšnje primitivno orodje, — 8 seje to spremenilo. Stroji so dragi: delavec si jih ne more nabaviti. S prejšnjim orodjem delati, ko izdelujejo tovarnarji s stroji, je pa blaznost, ker je jasno, da ne more rokodelstvo konkurirati z veliko industrijo. Način izdelovanja se je toraj spremenil. Na mesto rokodelstva, namesto manufak¬ ture je prišla moderna veleindustrija z velikauskimi arnami, v katerih so vsakovrstni stroji glavna 'ar. Stroji so že vpeljani v rudokopili, v pro- . tu, na polju. S stroji je pa izgubil delavec svojo nostalnost; lastnik strojev je postal njegov gospo- Izdelki stoterih delavcev postali so lastnina pitalista, ki ž njimi svojevoljno disponira, v tem ko so izgubili delavci ves upliv, vso pravico do svojega lastnega dela. Vse to je seveda mogoče lo vsled tega, ker so proizvajalna sredstva lastnina posameznih za¬ sebnikov. Njih število je razmerno malo, vsled tega se zbirajo vsi sadovi dela v maloštevilnih rokah. Tem večji je pa broj onih, ki postanejo od kapitalistov popolnoma odvisni, zakaj vsaki ne- posestnik, nekapitalist mora postati s časom odvi- en od kapitalistov. V prvi vrsti delavec je postal suženj kapita¬ listov že vsled tega, ker ničesar ne poseduje, ter nora edino kar ima, namreč svojo delavno moč kapitalistu prodati. Ceno delavne moči pa ne določuje delavec sam, temveč kapitalist in delavec mora sprejeti, kar mu slednji ponuja, ali pa lakote poginiti. Da se to ne spremeni, zato skrbi že kapitalizem. Delavni čas je že urejen, da ostane vedno ogromno število delavcev brez dela, da se ne zmanjša „reservna armada indu¬ strije . 14 kakor jo Engels imenuje. Ako bi se predrznih delavci, s svojo delavno močjo tako postopati, kakor trgovec tovarnar s svojo robo, namreč sami — 9 - ustanoviti ceno za njo, poslužil se bode kapitalist takoj te rezervne armade, katera je vedno gola in gladna in zato pripravna, da sprejme ono ceno, katero kapitalist ustanovi. In te razmere postanejo tem btdj pogubne, čim bolj se tehnika razvija. Vsak novi stroj vrže nekoliko stotin ali' tisoč delavcev na cesto in poveča s tem rezervno armado.. Njeno naraščanje upliva zopet pogubno na druge delavce, katerim se znižuje plačo in zvišuje delavni čas, vse v korist kapitala, vedno lačnega, vedno nezasitnega kapitala, novodobnega malika, zlatega teleta, ki žre vrednosti kakor nekdaj bog Baal, in ljudi, kakor nekdaj Minotaurus. * * * Od kapitalizma so pa tudi tako zvani srednji stanovi odvisni. Tudi njih požira in uničuje kapita¬ lizem. Od njega preti malim obrtnikom in kmetom ravno tako pogin kakor delavcem, da še bolj. Stroji so naredili iz delavca modernega sužnja, stroji, ki se nahajajo v rokah kapitalistov, delajo malemu obrtniku konkurenco, katera ga mora uničiti. Vele¬ industrija ne trpi malega rokodelstva; ona hoče biti ne le najmočnejša, temveč tudi edina in absolutna kraljica na polju produkcije. Proizvajanje na veliko je naravna posledica moderne tehnike, katera bi bila neizogibna tudi v slučaju, ako nebi bilo zasebne lasti. Seveda bi se tedaj vse razmere drugače razvile, ker nebi bilo konkurence. Napredujoča tehnika je morala poro¬ diti veleindustrijo, katera je v današnjih razmerah ozko zvezana z velekapitalizmom. Srednji stanovi s svojimi predpotopnimi proizvajalnimi sredstvi so popolnoma zastareli, njih usoda je vsekakor odlo¬ čena: prej ali slej morajo izginiti. Brez zasebne lasti bi bil ta proces povsem miren in mali obrtniki ne bi občutili nikakršnih bolečin. V vladajočih - 10 - razmerah propadajo pa s poginom male obrtnije tudi ekzistence, katere žive od svojega obrta. Kapitalistična veleindustrija deluje na obrtnijo tudi še v drugi smeri. Tvorniški delavec ne more se svojega obrta nikdar popolnoma izučiti. Kapita¬ list skrbi jedino le za svoj dobiček in ta zahteva razdelitev dela v tovarni. V podjetju za izdelovanje oblek prirezuje prvi delavec le rokave, drugi hlačnice, tretji žepe itd. četrti, peti itd. pa šiva te dele. Tako gre delo mnogo hitreje od rok nego bi šlo, ako bi vsi delavci izdelovali cele obleke; tovarnarjev dobiček je torej večji. Seveda se ne izuči pri tem načinu noben delavec svoje stroke in zato ne more po¬ stati samostalen mojster, temveč je obsojen, da re¬ že celo življenje rokave, drugi hlačnice i. t. d. Ako bi pa vendar poskusil svojo srečo kot samostalen obrtnik, izprevidel bi kmalu, da se ne more vzdr¬ žali na površju. Srednji stanovi brezpogojno propadajo. Vele¬ industrija uničuje njihov zistem, velekapitalizem pa njihovo osebno ekzistenco. * * * No, kapital, ki se nahaja v različnih rokah, je tudi mej seboj v večni borbi. Kapitalist je le sam svoj prijatelj, kapital, ki je nabran na enem kupu, hoče naraščati in se pomnožati in ker ne more rasti sam ob sebi, skuša vsesati vedno novih snovij, da bi se z istimi povečal. Te snovi mu morajo biti sorodne, one morajo imeti to lastnost, da se lahko spremene v kapital. Da se to zgodi, izkorišča kapitalist delavce, kolikor mu je bolj mo¬ goče, uničuje srednje stanove, ugonobi pa, če le more, tudi slabejšega kapitalista, da pridruži njegov kapital svojemu. V ta namen divja večna brezob¬ zirna konkurenca mej denarnimi paši in žal prema¬ ganim v tem boju ! Brez milosti pogreznejo se tudi oni — n — in njih družine iz rajskih višav v požrešno morje proletarijata. Kapitalizem je provzročil v proizvajanju blaga celo anarhijo. Za kapitalista ni merodajna potreba konsumentov; on ne vpraša, koliko kupcev bode zahtevalo njegove robe. V današnjih razmerah on tega tudi ne izve. Ravno tako mu je neznano, koliko so drugi kapitalisti izdelali enake robe, kakršne ima on. Merodajen je za njega v prvi vrsti kapital, od katerega hoče imeti „interese“, kolikor mogoče visoke „interese.Ta kapital vloži v tovarnah in surovinah, od obrestij pa živi sam in plačuje delavce. Slednje skuša kar le mogoče ceno dobiti, da jih dobi za isti denar vfečje število; iz njih iz¬ tisne delavno moč do skrajnosti, ne vprašal je kaj bode iz njih, ako izgine zdravje iz njihovega tele¬ sa in moč iz njihovih mišic. Dokler je kaj suro¬ vine, se izdeluje in izdeluje, kakor v kakšni noriš¬ nici. Roba se kopiči v skladiščih, vlaki in parniki jo razvažajo v podružnice po raznih mestih in deželah, reklama bobna in kriči po vsem svetu, kakor bi šlo za rešitev sveta, agentje romajo pa vseh kontinentih in otokih, vlade pošiljajo svoje vojake mej zamorce in Indijance, da osvajajo nova področja za „domačo trgovino," vse živi, vse šumi in hrupi — h krati pride trenotek, na borzah nastane panika, papirji padajo rapidno in veliki krah je tu. Kapitalisti, ne ozirajoči se drug na druzega, niti na potrebo in na plačilno moč ljudstva, so izdelali petkrat, desetkrat, tridesetkrat več robe, nego je morejo prodati. Menice treba izplačati; pet, dvajset, sto „dobrih hiš“ se poruši in potegne s svojim poginom tisoč in tisoč eksistencij s seboj v brezno. Na tisoč in tisoč delavcev izgubi delo in roma od tovarne do tovarne, ponujajoč svoje 12 - loke v brezceno. Kapitalist, ki je v tem boju zmagal in krizo srečno prestal, pogoltne sedaj ime- tek propadlih konkurentov. Mesto denarja, katerega dolžnik nima, vzame njegovo robo in njegove tovarne, seveda globoko pod vrednostjo, delavce, ka¬ tere je sedaj jako ceno dobiti, nastavi v tovarvah svojih nekanjih konkurentov in divja dirka za do¬ bičkom in uničenjem tekmecev začne vnovič. Zopet se izdeluje brez vsakega proračuna, brez statistike v desetih letih je zopet trg prenapolnjen, nova kriza, nov krah in tako gre to dalje ad infinitum. Slepi slučaj vzdigne danes tega, jutri onega, pojutrišnjem požre pa oba vedno se peneče in šu¬ meče morje bede, iz katerega ni skoraj nikdar rešitve. A v svojih laboratorijah in atelierih pa razmišlju- jejo v tem tehničarji umetniki o novem napredku, iščejo novih tajnih sil v prirodi, hoteč jih vkrotiti in spraviti v ljudsko službo; v dolgih vrstah sestav¬ ljajo težavne račune, izdelujejo modele in jih izkušajo; in vsaki trenotek se pojavi kak nov stroj, nov mehanizem, katerega se lačni kapitalizem takoj polasti, da pomnoži z njegovo pomočjo svoje v rokah tovarnarjev se nahajajoče milijone, da po¬ sadi nekoliko tisoč delavcev na ulico. Boj za obstanek v najkrutejši formi postane od dneva do dneva bolj divjaški, bolj brutalen in brezčuten. Kakor polip razširja kapitalizem svoje krem¬ plje na vse strani in išče vedno novih žrtev edino češčenemu, brezmiselnemu in brezdušnemu maliku zlatemu teletu. Proletarjat! „Les exstrčmes ces touchent,“ nasprotja se dotikujejo. Nasproti vsemogočnemu, v brezkrajnost nara- - 13 — ščujočemu kapitalizmu stoji enako naraščajoča revščina vseh nižjih in čedalje bolj tudi nekdanjih srednjih stanov. Razredni boj, ki ni utihnil nikdar, odkar se je pričel v prvih časih pisane zgodovine, poojstril se je neskončno mej kapitalistično buržo- azijo na eni in »modernim proletariatom" na drugi strani. Ta proletarijat je nujna posledica novo¬ dobne kapitalistične industrije in kakor le ta, tako se razvija tudi proletariat. ' Delavci našega časa niso v očeh kapitalizma več samostojni ljudje z lastnimi mislimi in nagibi, z lastnimi željami in z lastno voljo. Kot osebe iz¬ gubili so popolnoma vrednost, le v gotovi masi še nekaj veljajo. Njih vrednost procenjuje pa kapita¬ lizem ravno tako, kakor vrednost orodja in strojev, s katerimi se izdeluje v tovarnah roba in množi bogastvo. Moderni delavec se mora odreči nade, da postane kdaj samostalen, da bode danes jutri sam odločeval o svoji usodi. V sedanjih razmerah mu ne more bodočnost nič boljšega prinesti, nego mu daje današnji dan, pač se pa njegova usoda lahko spremeni v hujše, ako oslabi ter postane za delo manj sposoben, ali pa popolnoma nesposoben. Kapitalizem ceni v delavcu le ono moč, katero lahko izvleče iz njegovih udov in katero kupi ravno tako, kakor vsako drugo blago, le da se mora pri trgovcu kupovalec pogajati, ker ustanovi prodajalec ceno svoje robe, mej tem ko mora prodati delavec svojo moč tako, kakor se kapitalistu poljubi. Te iz moderne industrije izvirajoče razmere imajo dvojno posledico. Prvič postanejo delavci pravi sužnji kapitalizma, drugič pa se vname mej njimi samimi okruten boj konkurence, boj za delo, boj za košček kruha, za obstanek. Suženjstvo in mejsebojni boj pa uničujeta moderni proletarijat te¬ lesno in duševno, slabita njegove moči in ob enem - 14 - ga demoražizujeta. Ako bi ostale te razmere ne¬ spremenjene, bi moral kapitalizem hote ali nehote proletarijat popolnoma ugonobiti. Seveda bi tako pripravil svoj lastni pogin, ker brez delavcev se kapital nikakor ne more pomnožati. Kapitalistična buržoazija dela, vsaj industrijal- nega dela nevajena in nezmožna, nebi si mogla priskrbeti življenskih potrebščin ; kar je istih nakopi¬ čenih v shraniščih in skladiščih posameznih kapi¬ talistov, preživelo bi ljudstvo le kratek čas že vsled tega, ker je kapitalistično proizvajanje po¬ polnoma neracijonalno, neurejeno. Kmalu bi se spoznalo, da je v privatnih skladiščih morebiti preveč črevljev a premalo kruha, preveč likerov a premalo krompirja. In tako bi prišel najbolj ža¬ losten konec ljudske družbe. Delavci v današnjem društvu ne morejo biti ničdru- zega, kakor sužnji, ki stoje pa v mnogem pogledu še na veliko nižji stopinji, kot nekdanji rimski ali grški sužnji. Obrtnija vsled razvitka tehnike in konkurence veleindustrije bolj in bolj gineva, vsled tega tudi obrt- nijski delavci. Mej tem in.modernim k : aluim suž¬ njem je pa ogromna razlika in s poslednji-?! nam je naj¬ več računati, ako govorimo o modernem proletarijatu. Pri stroju ne potrebuje kapitalizem izuče¬ nega, svojo stroko natanko poznavajočega umet¬ nika, kakršni so bili mnogi delavci v dobi manu¬ fakture. Tovarnar potrebuje le človeka, ki poslu¬ žuje stroj, vsaki dan, vsako uro enako, človeka, ki dela liki avtomat, brez misli, brez samostalnosti, a tudi brez veselja! Veleindustrija je razdelila delo do skrajnosti, vsled česar izdeluje vsaki delavec le neke gotove dele, ne izuči se pa nikdar p pol- noma s oje stroke. Kdor šiva rokave, nežna delati hlač, kdor izdeluje v tkalnici niu, ne zna narediti gotovega platna. Tako ostaue celo življenje suženj — 15 — onega stroja, pri katerem je začel delati kot mla¬ denič, ali kot otrok. Kot otrok! To je ena najbolj žalostnih stran v življenju modernega proletarijata. Očetov za¬ služek ne zadostuje, da bi prehranil celo družino. Vsled tega mora delati tudi mati, a delati morajo tudi otroci večinoma mnogo prej, nego so za delo sposobni. Kapitalizem izrablja to v svojo korist im kjer je le mogoče, nastavljajo se žene in otroci v tovarnah in delavnicah, ker delajo ceneje nego možki delavci. Posledice tega zistema so grozne. Težko, dolgotrajno delo ugonobi možko telo v kratkem času in statistika dokazuje, da ne dožive delavci v modernih industrijalnih podjetjih niti dve tretjini one življenske dobe, katera je navadna pri ljudeh, ki žive v boljših življenskih razmerah. Ustroj ženskega telesa je pa mnogo slabejši, težko delo ga še bolj uničuje. Zdrava delavka je vsled tega dandanes velika redkost. Daši slaba in bolna, mora pa vendar delati, da zasluži nekoliko novčičev in tako se vedno bolj mori in uničuje. Slab oče, slabotna mati — kako naj bi bili pač otroci močni in zdravi ? Slabi ugledajo svet; a še preden se začne telo razvijati, zahteva kapitalizem žrtev njihove moči. Otroci delajo po ceni, še ceneje nego ženske, zato vidite od leta do leta več otrok po tovarnah, slabih, nežnih, bledih otrok, kalnih oči,vpadlih lic in tresočih se kol n pri izsesavajočih, telo uničujočih strojih. Tako je usoda modernega proletarijata ža¬ lostna od zibelke do groba. Sveta, v katerem pre¬ biva, ne liživa nikdar. Radost, veselje, zabava so mu neznane reči. Veda, ki ravno v našem času ogromno napreduje, ostane delavcu zaprta, kajti tudi znanje se mora v današnji družbi kupiti, ku¬ piti za denar in kdor nima denarja, ne more se učiti, dasi ima morebiti neprecenljive prirodne da- rove v glavi. A če mu tudi nebi bilo treba de¬ narja, potrebuje pač časa za učenje. A odkod naj vzame moderni suženj časa, ko mu ga ostane izven dela komaj toliko, da se nekoliko kratkih ur slabo odpočije in si tako pridobi nekoliko novih močij za dalnje sužnjevanje! Življenje modernega delavca ni nič druzega, kot dolga vrsta muk in skrbij, neskočno mučeništvo in trpljenje in večen strah, strah, da mu obnemo- rejo moči, strah, da ga zadene v delu kakšna ne¬ sreča in strah, da izgubi delo. Tudi ta večni, opra¬ vičeni strah je vstvarila nova industrija s pomočjo privatnega kapitalizma. Zakaj vsak novi stroj, vsaka gospodarska kriza, vsaki neugodni slučaj, kateri zadene „go- spodarja“, je lahko osodepoln za delavce, kateri pridejo pri takih prilikah ob delo, ob kruh. In kaj naj stori delavec z družino, ako izgubi še oni borni zaslužek, kateri ga je itak komaj prehranil ? Kaj ga pričakuje v takem slučaju drugega,kakor obup ? Slabo plačilo, brezmiselno, telo in duha uni¬ čujoče dolgotrajno delo, vedna negotovost, neznanje, vekotrajna nevarnost in brezposelnost karakterizu- jejo položaj modernega proletarijata, iz katerega je naredil privatno kapitalistični zistem že skoraj povsem novo pleme, katero tudi telesno ni več po¬ dobno plemenu bogatinov. In ta proletarijat na¬ rašča od dneva do dneva, ker se mu pridružujejo vedno bolj nekdanji srednji stanovi. Neštevilni milijoni žive že v neopisni bedi in ta vojska se vedno še bolj množi. Odkar računamo ljudsko zgodovino, ni bilo še nikdar tako grozne bede, nikdar tako strašnega zatiranja in izkori¬ ščanja,kakor sedaj. Nikdar ni bil položaj sužojevtako žalosten in obupen, kakor v času privatnega kapita¬ lizma položaj belih sužnjev —modernega proletarijata!?/,^ Sodrugom se priporoča izvrstno oskrbljeno gostilno nasproti KOLODVORU v TRSTU Iliča Miramar št 1. Izvrstna vina, vedno sveže pivo, tople in mrzle jedi, kosila in večerje. Za dobro postrežbo skrbi JOSIP MOŽE gostiliiifiar. ogel kolodvorskega trga in ulice Ghega izvrstno urejena, z mnogobrojnimi časopisi, med njimi: „RDEČI PRAPOR ,.ARBEITER ZEITITNG“. „ OLE 11L10 H T E R". „ EISEN 13 A HM-El t “, „SIM- PLICISSIMUŠ-*, z biljarom, itd. se priporoča tržaškim in v Trst prihajajočim so¬ drugom. TRGOVINA ' MANUFAKTURNEGA BLAgA. ulica Bar. c^a vecchia 27. priporoča svojo zalog movij za : tnnske in ženske obleke, perila, ovratnikov? namiznih; prtov, zaganjal Samo novo blago, tene brez konkurent . — VELIK. IZBOR. Govori se tudi slovenski. Gostilno v ulici Scorzcrift 2 .Al. PICCOLO PARADISO ^ kjei je vedno dobiti dobrih toplih in mrzlih jedi j, izbornega vina in piva ob torni postrežbi, priporočata Sabino Mazili Fani Vranič NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000479556