OSVOBODILNA GiBANJA V SVETU
Povsod Ijudje še ne živijo svobodno
Iz radijskih in časopisnih vesti — čeprav na žalost skromnih — izvemo, da na jugu Afrike vre. Celo v osvobojenih deželah - kot sta npr. Angola in Mo-zambik - še vedno ni miru. Zakaj? Zato, ker so se nazadnjaške sile — tako znotraj posameznih dežel, kakor tudi zunaj — zbale za svoj položaj in se z vsemi močmi borijo, da bi ga obdržali. Med seboj se povezujejo in programirajo skupen nastop proti novi Ijudski oblasti.
To pravzaprav ni nič novega, to poznamo, saj je bilo podobno tudi pri nas. Spomnimo se samo kaj vse so poskušali, da bi zrušili novo Jugoslavijo! Ni jim uspelo, ker
smo bili enotni, globoko prepriča-ni, da je pot, po kateri nas vodi tovariš Tito edino pravilna, edino možna za našo deželo... Praksa je to potrdila.
In kako lahko danes mi, kot dr-žavljani Jugoslavije - svobodne, socialistične, neodvisne in neuvr-ščene - pomagamo deželam, ki se tako kot smo se mi po vojni -borijo za ureditev svojega življe-nja, v skladu s svojimi možnostmi in sposobnostmi? Na več načinov. Vsem nam je znano, da Jugoslavi-ja podpira tako osvobodilna giba-nja, kakor tudi žrtve imperialistič-ne agresije - moralno in material-no.
Pri SZDL - tako zvezni konfe-renci, kakor tudi republiških in pokrajinskih, delujejo posebni koordinacijski odbori za pomoč osvobodilnim gibanjem in žrtvam
imperialistične agresije. Le-ti or-ganizirajo vrsto akcij in ukrepov za seznanjanje naših ljudi z doga-janjem v deželah, ki se borijo za svojo osvoboditev, kakor tudi ti-stih, ki so se osvobodile. Z druge strani pa seznanjajo tamkajšnje prebivalstvo z našimi solidarnost-nimi akcijami.
Znane so akcije za Vietnam -vse od predavanj, prireditev, pro-daje nalepk, razglednic, značk do filma »Strah v otroških očeh« in posebej pomembne akcije torbit (samo Slovenija zbrala eno tretji-no celotnega jugoslovanskega šte-vila) in posebnih številk »Pionir-ja«, ki so bile tako iskane, da so doživele ponatise...
Prav tako so znane akcije zbira-nja sredstev za bolnišnice, medi-cinsko in šolsko opremo.liofilizi-rano hrano, mleko v prahu itd. Tu je prišla do izraza v veliki meri visoka politična zavest naših ljudi, tako pionirjev kot odraslih...
Vietnam je osvobojen, toda po-treben naše tako moralne kakor materialne pomoči. »Hvala Vam za torbice«,je dejal nedavno pred-
stavnik Vietnama, Vu Thuam -»jih nočete več«? je začuden vpra-šal njegov sogovornik - Jugoslo-van. »Oh ne, toda veliko večje po-trebe imamo - naši otroci so lač-ni«, je skoraj sramežljivo dejal. »Najbolj bi nam biJ potreben de-nar, poleg hrane.« Je potreben moj komentar? Mislim da ne. Mar-sikdo reče: »Naj pomaga država, Vietnam je osvobojen, ima vlado itd.«
Vse to je res, toda kdo sestavlja državo, če ne njeni prebivalci? In od kod državi sredstva, če ne od državljanov?
Trenutno je v toku akcija za jug Afrike, in skoro po vseh deželah trajajo borbe - celo v osvoboje-nih, pa na žalost še vedno ne svo-bodnih kot sta Angola in Mozam-bik, da ne govorimo o Namibiji, Zimbabveju in Južnoafriški repu-bliki, ki so pod oblastjo belih kolo-nizatorjev. Težko je govoriti o strašnem trpljenju črnih domači-nov, njihovem nečloveškem isko-riščanju, aretacijah, mučenjih in masovnih pokolih, ker presegajo zelo pogosto tisto, kar smo si lah-
ko predstavljali. Ce pri enem sa-mem vpadu južnoafriških čet na mozambiško ozemlje, osvobojeno seveda, kjer jetaboriščebeguncev
iz Zimbabveja - predvsem otrok in mater - pobijejo 800 ljudi na najbolj zverinski način, je verjet-no odveč vsakršno tolmačenje.
Težko si je predstavljati držav-ljana socialistične neuvrščene Ju-goslavije, ki je sama prehodila kr-vavo pot do svobode, ki bi ob teh grozodejstvih ostal ravnodušen... Pa vendar je včasih tako videti, kot da se nas vse to prav nič ne tiče... To je daleč - zakaj vedno nekaj »POBIRATE«. Saj je res, toda nič nam ne bo manjkalo, če letno damo tistih nekaj dinarjev za Pionirja, nalepko ali značko in s tem pripomoremo, da se zbere de-nar za pošiljko tistim, ki so veliko bolj potrebni od nas. Zivijo v bo-gati deželi - Angoli ali Namibiji, pa jim ne pustijo, da bi se mirno razvijali, se učili in uredili življe-nje kakor jim najbolj ustreza.
Če jim pišemo in pošljemo še tako majhno pomoč, so neskonč-no veseli. To je dokaz, da jih razu-memo, cenimo njih žrtve in priza-devanja ter želimo po svojih skro-mnih močeh pomagati, da bi tudi oni zaživeli lepše, bolj človeka do-stojno življenje. Zato je KO za po-moč osvobodilnim gibanjem in žrtvam imperialistične agresije iz-dal skupaj z uredništvom Pionirja
posebno številko lista z geslom »Spoštujmo človeka« in nalepko, ki simbolično ponazarja stanje na jugu Afrike: mati s puško na rami in otrokom v naročju upira pogled v nejasno bodočnost... Letnica 1975 spominja, da je dežela sicer osvobojena, vendar še vedno n6 svobodna. Podobno je v Mozam-biku, da ne govorimo o Namibiji, Zimbabveju in Južnoafriški repu-bliki, kjer boji divjajo kar naprej. Toda nekaj velikega se je pre-maknilo: domačini so se prebudi-li, zavedli, da jim nihče ne more pomagati, če se sami ne bodo bori-li za svoje pravice, se neprestano in zares množično upirali vsepov-sod - v mestih, vaseh, tovarnah, šolah, plantažah, rudnikih, ulicah in povsod, kjer se jim godijo krivi-ce... Morda bi bilo preveč trditi, da je v vsem tem tudi iskrica naše-ga zgleda. Ko je bila tu delegacija afriškega nacionalnega kongresa, ki združuje vsa afriška gibanja, smo jim z vso zgovornostjo, koli-kor smo je premogli, prikazovali naš množičen boj - predvsem v Ljub-ljani, pa tudi drugod po zaporih in
ječah, na ulicah, v šolah, tovarnah, bolnicah, na železnici in tramvaju - vsepovsod. Ne samo nam^am-pak tudi njim so se svetile oči, ko smo jih peljali do tiskarne Toneta Tomšiča in pokazali prostore ta-kratne policijske centrale za Slo-venijo, zvonik Frančiškanske cerkve, kjer je dva dni vihrala naša zastava, Gramozno jamo, spome-nik ženskim demonstracijam in še marsikaj drugega... Tako živo smo jih prepričevali v nujnost lastnega deleža, ki je nezamenljiv, da so ob koncu razgovora skoraj prenehali spraševati, kaj vse jim bomo poslali, da bi se uspešno bojevali,ampak so s spoštovanjem govorili o naši borbi in zares juna-ški Ljubljani... Pred nami je soli-darnostna akcija z narodnoosvo-bodilnimi gibanji 1977. Kakor do sedaj se bo naše mesto heroj tudi to pot izkazalo in dokazalo, da ni bilo zastonj kot prvo proglašeno za mesto heroj med mesti v SFRJ. Zaveda se te časti pa tudi dolžno-sti, ki jo le-ta naloga prinaša s se-boj.
Mara Rupena Osolnik