YU ISSN 0021-6931 JEZIK IN SLOVSTVO letnik XXXI - leto 1985/86 - št. 7 Jezik in slovstvo Letnik XXXI, številka 7 Ljubljana, april 1985/86 Časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani Glavni in odgovorni urednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Lektor in korektor: Jože Sever Tehnični urednik: Ivo Graul Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, grafična in papirna industrija, Celje Opremila inž. Dora Vodopivec Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265 Letna naročnina 400- din, polletna 200- din, posamezna številka 50 - din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 100- din Za tujino celoletna naročnina: 1.200 - din Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Revijo gmotno podpirata Kulturna skupnost SRS in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje Naklada 2.500 izvodov Vsebina sedme številke Razprave in članki 217 Marija Stanonik, Pesništvo odpora 1938-1945 pri slovanskih narodih (kot metodološki problem) 228 Dušan Čop, Zapisovanje krajevnih in gorskih imen v strokovnih publikacijah (nekaj kritičnih opomb) 236 Katarina Bogataj-Gradišnik, Stritarjev Gospod Mirodolski: mladoslovenski roman na ozadju evropskega izročila (2) Jubilanti 251 Janko Čar, Ob jubileju Alenke Glazer Metodične izkušnje 253 Božena Orožen, Drobni nasveti za pripravo ekskurzije Polemika, odgovori 255 Vilko Novak, Še o paberkovanju po prekmurščini . 255 Viktor Smolej, Dopolnilo k Med ugovori in odgovori (6) Poročila in ocene 256 Jurij Rojs, Pomembno leksikografsko delo 7/II Andrijah Lah, Kaj se vidi iz parterja? Knjižne novosti 7/IH Nekaj novosti Knjižnice oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani .i Marija Stanonik UDK 88.09-1 "1938/1945" Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani PESNIŠTVO ODPORA 1938-1945 PRI SLOVANSKIH NARODIH (KOT METODOLOŠKI PROBLEM) Pesništvo, ki je predmet tukajšnje pozornosti, pomeni obliko nekrvavega odpora proti • okupatorjem, ki so med II. svetovno vojno (1938-1945) strahovali in pili kri veliko ev­ropskim narodom. Prvič pomeni odpor že samo pesnjenje in petje, saj dokazujeta, da hude okoliščine niso zatrle ustvarjalne volje niti - marsikatero besedilo je nastalo kot labodji spev - strle duha. Drugič se kaže ne/prikrit odpor v sporočilu pesništva, čigar množičnost in raznoterost spravljata v zadrego in osuplost njegove raziskovalce. Strokovna in dru- j gačna literatura o njem narašča v skoraj neobvladljivo število. Problemi, ki se jih loteva, i in upoštevani vidiki pri tem so tako pisani, da jih je težko pregledno sistemizirati. In ven- \ dar sledi poskus predstaviti geograiijo problematike v slovanskih deželah, kakor jo raz- ; kriva izbrani (dostopni') del njihove zadevne literature. j i I. i Če prvo vprašanje, ki se pojavlja v tej zvezi, tj. vprašanje periodizacije (ali je besedno ust­varjanje iz II. svetovne vojne primemo izločati v posebno literarno obdobje), pustimo ob strani,^ ker se nanaša na celotno leposlovje tega časa in preidemo k naslednjemu, ki se nanaša izrecno na vezano besedo, je najprej na vrsti vprašanje časovnih etap odporni­škega pesništva. Sovjetski raziskovalec A. Pavlovskij se ne strinja s tistimi, ki v razprav­ljanju o njem ne ločijo posameznih njegovih faz.' Pravzaprav vsi sovjetski avtorji'' pri svo- | jih obravnavah ugotavljajo korekcijo med posameznimi obdobji vojne in njemu ustrezno \ dominanto v žanrskem sistemu odporniškega pesništva. Pri tem niso osamljeni. Medtem ! ko slovaški raziskovalci na svojem ozemlju ločijo dvoje obdobij,' T. Živkov pri Bolgarih j ' Doslej se še ni posrečilo pri/dobiti nobene bibliografske enote, ki bi obravnavala češko in lužiškosrbsko pesništvo odpora ' F. Zadravec letnicama 1941-1945 odreka periodizacijsko razmejitveno moč (Slovstvo v času NOB kot periodiza-cijsko vprašanje. Jezile in slovstvo, XVII, 1971/72, 133-138), drugi avtorji ob tem vprašanju ostajajo na pol poti. Ne odločijo se popolnoma jasno. (Prim. J. Slawiiiski, Zaproszenie do tematu, 11-14, S. Zolkiewski, Model polskiej kon-spiracyjnej ktiltury Uterackiej, 38, oba v: Literatura wobec M'ojny i okupacji, lor. n. M. Gtowihski in J. Slawinski, Wro­claw ..., 1976, Z. Kasač, Slovenska poezia protifašistickeho odboja 1938-1945, Bratislava, 1974, 84-85). T. Živkov se glede na protifašistično pesnjenje izrecno zavzema za izločitev protifašističnega obdobja v literamozgodovinski periodizaciji (B"lgarski anUfašistki pesenen folklor, Sofija 1970, 154, 246), podobno se izreka za osamosvojitev ob­dobja NOB v literamozgodovinskem procesu B. Paternu, čeprav se zaveda, da kriteriji zanj niso znotraj-, ampak zu-najliterarni (Poglavje iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva. Slavistična revija, 20, 1972, 161-162). ' A. Pavlovskij, Russkaja sovetskaja poezija v gody Velikoj otečestvennoj vojny, Leningrad, 1967, 3. 'Pavlovskij, n. d., 3, 25; I. A. Spivak, Sovetskaja poezija perioda Velikoj otečestvennoj vojny Lvov, 1975, 29. ' S. Burlasova, Partizanske a odbojove piesne, v: Slovenske narodne povstanie v I'udovej tvorbe. Kolektivum pracu pripravil narodopisny ustav slovenske j akademie vied v Bratislave, 1974, 152. govori o treh,' prav tako E. Cesar pri obravnavi slovenskega NOB pesništva,' medtem ko M. Bandic v jugoslovanskem merilu razpoznava celó štiri.' Že iz tega sledi, kolikšna pomembnost je namenjena zunajbesedilnim sestavinam pesništ­va odpora 1938-1945. Njegovi kanali so enaki kanalom politične komunikacije in spre-jemalec njegova besedila praviloma dekodira s političnega zornega kota,' pojasnjuje polj­ski avtor S. Zótkiewski in na podlagi domačega primera dodaja, da so zanj značilni de-profesionalizacija, instrumentalizacija, anonimnost. Do podobnih ugotovitev prihajata B. Paternu pri Slovencih'" in M. Bandič predvsem za srbsko/hrvaško govoreče področje Ju­goslavije, ko govorita o »demokratizaciji« in drugi celó o »desakralizaciji« pisanja v tem času. Tako se je oblikoval koncept literarne kulture, ki je bila pretežno funkcionalistična, vsa usmerjena na neposredno komunikacijo in izrazito aktivistična. Vrednote literature tedaj ni opredeljevala toliko estetska funkcija kolikor merilo o njeni moči, da kaj spre­meni. Bandic tudi opozarja, da tedaj ni bilo fetišizacije (ehtnih, op. M. S.) avtorjev in nji­hovih proizvodov, a na drugem mestu omenja »veUko pretiravanje o pisateljskih sposob­nostih - tudi čisto anonimni in ne le izjemni posamezniki so bih deležni slovesa ustvar­jalcev izrednih kvalitet" Razen sociološkega konteksta literarne kulture v odporniškem gibanju med II. svetovno vojno skušajo avtorji razložiti tudi njen psihološki kontekst, npr. s stališča zavesti o pi­sanju kot intelektualnem dejanju posameznika: »Tedaj pisanje pomeni zatočišče, odku­povanje in samoopravičevanje subjekta pred svetom in družbo, samim seboj in nepojmlji-vostjo usode, odlaganje smrti, zavestno iskanje poti k nesmrtnosti.«'^ Po vsem tem ni pre­senetljivo, da poljski avtor J. Swiech pribije, kako »nobena imanentna analiza ne pokaže konspiracijskega besedila v pravi luči.«'' Kljub temu je presenetljivo zgodaj, 1. 1959, nastala monografija izrecno o jeziku in stilu odporniškega pesništva izpod peresa sovjetskega avtorja Ja. I. Cudosnikova.'"* Z. Kasač ob slovaškem zadevnem gradivu zatrjuje, da nizki frekvenci metaforičnih poimenovanj ni vedno botrovala neizkušenost v poetičnem ustvarjanju, ampak je bila preprosto si-stemska'' in da je glede na razmerje do resničnosti za večino ilegalno delujočih avtorjev značilen umetnostni nazor realizma.'^ M. Bandič se iz želje po ustreznejši analizi ob ome­njeni problematiki zavzema za aktualiziranje in posodobitev pojma retorike." II. Spočetka je pri razpravljanju o pesništvu odpora pri slovanskih avtorjih prevladovalo zgolj dualistično izhodišče. Primemo se je ustaviti najprej pri razmerju med brano/reci­tirano pesmijo na eni strami in péto na drugi. Zgodaj se je namreč uveljavila tista smer raz­iskovanja, ki se je obravnavanemu pojavu približevala predvsem skozi prizmo partizan- « T. Živkov, n. d., 154, 246. ' E Cesar, Slovenska književnost v prvem letu NOB, Borec, 1971, 368. * M. Bandič, Cvet i steg: književnost narodnoosvobodilačke borbe, Beograd, 1975, 64. ' S. Žolkievski, n. m., 44, 37. 'I B. Paternu, a m., 164. 11 M. Bandič, n. d., 22, 55. '"M. Bandič, n. d., 20, 22 "J. Šwi?ch. a d., 60-61. Ja. 1. Gudošnikov, Jazyk i sUl' pesen Velikoj olečeslvennoj vojnv, Voronež, 1959. •> Z. Kasač, n. d, 102. " Z. Kasač, n. d., 102, M. Bandič, n. d., 84. " M. Bandič, 87. ske pesmi; ta je vedno péta in je kot taka bila najglasnejša v prvotnem in drugotnem po­menu besede, saj je gotovo opravila v narodnoosvobodilnem gibanju v II. svetovni vojni največjo družbeno kohezivno funkcijo.'* S tistim delom odporniškega pesništva, ki je po svoji naravi torej najbUžji folklornemu modelu, se že vrsto let ukvarja V. E. Gusev." Zanj je vsaka pesem, ki je nastala pri par­tizanih in se poje, partizanska pesem. Loči individualno in kolektivno partizansko pesem. Prva na eni strani obsega proizvode v folklorni maniri (v Jugoslaviji so bila to dela gus-larjev) in na drugi strani proizvode na hterami osnovi tako profesionalnih pesnikov in skladateljev pri partizanih kot »amaterskih« avtorjev, ki niso pretendirali naliterano sla­vo. Skupina individualnih partizanskih pesnikov Guseva ne zanima. Kljub temu da ko­lektivna partizanska pesem zanj ni folklorna v klasičnem pomenu besede, je kolektivna in množična pesem Usta, ki se v temelju prilega folklorističnim opredelitvam in ji je po njegovem lastno: a) da se poje; b) da imajo pevci do besedila in melodije aktivno razmerje, zaradi česar nastajajo variante; c) njena razširjenost mora biti vsesplošna, k čemur pri­pomore zakon umetniške tipizacije.^" Pri Slovencih se je s temi vprašanji zavzeto ukvarjal R. Hrovatin, in to kot muzikolog. Splošna definicija partizanske pesmi bi bila po njegovem naslednja: partizanska pesem je pesemv folklomernipomenu besede in pri izvajanju dopušča tako vnaprej določeno kot sproti improvizirano tradicionalno izvajanje (tudi s spremljavo gibalnih elementov, npr. korakanja); geografsko in etnično ne izvira samo iz naše ožje domovine, ampak tudi iz sosednjih območij Jugoslavije in tujine, po času nastanka zajame puntarske pesmi in gre vse do tistih, ki so nastale v boju za nacionalno osvoboditev izpod fašizma, genetično pa izhaja iz tradicije umetne individualistične in kolektivistične folklorne ustvarjalnosti. Partizanske pesmi se nenehno presnavljajo, zato po njegovem spadajo v raziskovalno področje znanosti o ljudski kulturi.^' Tudi T. Živkov je tem vprašanjem posvetil celo knjigo. V želji za primemo opredehtvijo partizanske pesmi se trudi načelno razmejiti kategoriji množičnost in folklornost Na­sprotno kot pri Gusevu je pri njem pojem množičnosti nadrejen pojmu foUclomosti, kakor se kaže iz njegove opredelitve partizanske pesmi: to je po njegovem skrajna etapa v an-tifašistični ustvarjalnosti in z drugimi proizvodi ustvarja obrazec nove folklore, ki je del množične kulture v času kapitaUzma in antifašističnega boja. V njeno ustvarjanje se po­stopoma vključujejo antifašistični (tudi amaterski) pesniki in ne/profesionalni revolucio­narji. Živkov podobno kot Gusev loči avtorske in kolektivne partizanske pesmi. Na pod­lagi sprememb besedil, melodije ali obojega, ki nastajajo v prepletanju individualnega in " Zdi se enostransiio, toda glede na okoliščine boja proti okupatorju razumljivo, da ima partizanska pesem tolikšno prednost pred pesnjenjem v drugačnih okoliščinah, ko je bil upor proti njemu mogoč le na pasiven način. Tako J. Switch omenja razen partizanstva tudi koncentracijska taborišča, geto, konspirativno dejavnost, Z. Kasač poleg ta­boriščnih govori tudi o pesmih slovaških mobilizirancev v tuji vojski, V. Smolej loči partizansko in taboriščno liriko, podobno B. Paternu. Sovjetski raziskovalci poleg partizanske ločijo še frontno (Prim. P. S. Vyhodcev, Russkaja so­vetskaja poezija i narodnoe tvorčestvo, Moskva, Leningrad 1963,404-463) in šele zadnji čas se je pojavila tudi drob­na omemba taboriščne (B. P. Kirdan, Obščee i osobennoe v pesennom fofklore vostocnyh i zapadnyh Slavjan perioda vtoroj mirovoj vojny, v: Istorija, kul'tura, etnografija i fofklor slavjanskih narodov, VIlI mezdunarodnyj s"ezd sla­vistov, Zagreb-Ljubljana, 1978, Moskva, 1978, 361). Prim. Tudi M. Stanonik, Slovensko NOB pesništvo kot etno­loški problem, Borec, 1983, 691-694. " Njegovo najnovejše delo s tega področja je knjiga Slovanske partizanske pesmi, v kateri si na podlagi primerialno-tipološke analize zastavlja za cilj ugotoviti skupne zakonitosti ustvarjanja in širjenja množične partizanske pesmi pri slovanskih narodih. V poglavitnem delo sloni na razpravi iz 1. 1963 (Partizanskaja narodnaja poezija u slavjan v gody vtoroj mirovoj vojny, v: Istorija, fofklor, iskusstvo slavjanskih narodov, Moskva, 1963, 291-347). "V. E. Gusev, Slavjanskie partizanskie pesni, Leningrad, 1979, 23-37. " R. Hrovatin, Partizanska pesem - predmet znanosti o ljudski kulturi. Slovenski etnograf, XVI1I-XIX, 1965-1966, 76-78. kolektivnega ustvarjanja, nastajajo številne variante partizanske pesmi, ki po mnenju bolgarskega folklorista niso zgolj folklora, ampak so na skrajni meji z literaturo.^^ Tudi slovaški folkloristi so se k vprašanju partizanske pesmi večkrat vračali. S. Švehlak jo precej podobno kot R. Hrovatin šteje za eno od oblik sodobne folklore, ki se tematsko navezuje na čas boja proti fašizmu in je nastala kot sinteza različnih virov sodobne in pre­tekle domače in drugonarodne folklorne in umetne podlage. Problem razmerja med in­dividualnim in kolektivnim v prid folklorističnega strokovnega nazora reši z naslednjim pojasnilom: kadar se partizanska pesem giblje na meji med individualnim in kolektivnim in črpa inspiracijo iz tradicionalne pesemske kulture, revolucionarne delavske pesmi, drugorazrednih in umetn(išk)ih avtorskih besedil, si vse prisvoji s preoblikovanjem." Tudi S. Burlasova jemlje partizanske pesmi za del folkloristične problematike, kar pač ni sporno, dokler ostaja pri razlagi, da so to pesmi, ki »so bolj ali manj ustvarjale pevski re­pertoar pripadnikov partizanskih enot med slovaško vstajo in katerih vsebina je temat­sko povezana s tem obdobjem,« ne glede na to, ali so nastale med partizani aU v zaledju, da so le izražale ideje slovaškega osvobodilnega gibanja. Toda, ko se po šegi tedanjega razpravljanja ne more izogniti modnemu vprašanju individualnega deleža v okviru fol­klornega ustvarjanja, njeno stališče pač ne vzdrži kritike. Trdi namreč, da k folkloristič-nemu raziskovanju spada tudi individualna ustvarjalnost, kakor sledi: a) folklorna bese­dila ljudskih pevcev, ki so inspirirana z lastnimi doživetji vojne, brez ambicij za njihovo razlaganje širšemu kolektivu (= tradiranja); b) besedila profesionalnih avtorjev, fiksirana s pisavo, katerih pobuda so bila kolektivna doživetja, brez pogojev za s/folkloriziranost Vsekakor pa je ob primerjavi s partizansko pesmijo bolj umestno njeno opozorilo na halo efekt množične pesmi. Takole pravi: »Teh ni bilo največ, le posamezni Upi so imeli velik prostorsko-funkcionalni radius. III. Odšteti je treba makedonski primer, kjer zaradi odsotnosU umetne poezije pač ni mogoče govoriU o preveličevanju folklornega modela odporniškega pesništva, če T. Sazdov ugo­tavlja, da so poleg prirejanja stare makedonske folklorne pesmi nastajale tudi nove, in-spirirane s tekočimi dogodki, pri čemer se odkrivajo zakonitosU, ki so v popolnem so­glasju s teorijo folklornega ustvarjanja.^' Drugače pa način odjemanja besedil (petje) ni prav posrečeno izbran kriterij za ugotavljanje folklomosU pesništva odpora, saj zajema le njegov posebni del. Procesa folklorizacije, ki se je tako rodovitno razvijal še pred nji­hovimi očmi, pa kot da so se njegovi raziskovalci loUli s prevelikimi apeUU in spregledo­vali (res ne vselej lahko določljive) realne meje med literaturo in slovstveno folkloro. Ko bi se bili od razmerja med ustvarjalci besedila (individualni: kolekUvni) obrnili k besedilu samemu, bi nemara problem njunega razmejevanja v pesništvu odpora laže reševali. Veliko bolj kvalificirano ga je zastavil B. Merhar, ki je že 1. 1956 ob slovenskem gradivu preciziral mejo med literarnim in folklornim blokom pesništva odpora, ko je zapisal, da je treba ločevaU med folklornimi sestavinami v njem (kot že zgodovinski kategoriji) in med njegovimi odsevi v folklorni pesmi. Njemu je pojmovanje, ki označuje množično pes­njenje med NOB kar s starim terminom »ljudska poezija«, preozko. Opozarja namreč na 22 T. Živkov, n. d, 158, 169, 220, 224, 227-8. " S. Švehlak, Partizanska plesen ako špecificka forma odrazu historickej skutočnosti a niektore otazky jej studia, Slovenski narodopis, 19, 1971, 564. " S. Burlasova, K niektorym črtam partizanskych pesni na Slovensku, Slovenski narodopis, 1971, 554-555. " T. Sazdov, Makedonsklte partizanski pesni, v: Referati XIII. Kongresa Saveza folklorista Jugoslavije u Dojranu 1966. godine, Združenite na folkloristite na SR Makedonija, Skopje, 1968, 55-60. »subjektivni moment ustvarjanja«, in da je bila razen tega »partizanska pesem v glavnem literarna stvar in je le majhen del tako bogatega pesniškega gradiva imel ali dobil melodijo ter zaživel z njo med ljudstvom«.^' Kako močno je bilo podleganje »večkrat intuitivno poudarjenim zvezam med folkomo tradicijo in odporniškim pesništvom iz 11. svetovne vojne« nemara najbolj presenetljivo priča primer iz drugače zelo lucidne poljske literarne vede. J. Šwiech je mnenja, da pra­vilna karakteristika poljske konspiracijske poezije ne more brez ustreznih folklorističnih kvalifikacij. O njeni pripadnosti folklornemu modelu po njegovem govorijo anonimnost avtorjev, ustnost, sinkretizem, variantnost besedil in predvsem stereotipnost njenih jezi­kovnih sredstev. V nadaljevanju v tem smislu zelo razširi pojem slovstvene folklore in ga ima za monograličnega, ki lahko zajame tudi kategorijo popularne, množične, anga­žirane in uporabne literature." Na tako raztegnjen pojem folklomosti pri omenjenem poljskem avtorju ne more pristati niti B. Paternu, ki je bil v prvi razpravi o slovenskem NOB pesništvu tej tezi zelo bUzu. Pri razlagi poenotenja poetike iz različnih njegovih nadstropij namreč tudi razmišlja, da bi bilo pojav mogoče prav raziskati s stališča 'folklorizacija Uterature', ker da je pojem, ki ga »Lotmanova strukturalna šola« »danes že močno spreminja, razširja in modernizira«.^* V naslednji razpravi z naslovom Poetika slovenskega NOB pesništva 1941-1945 se reči loteva drugače. Po analizi nekaterih poskusov prihaja do sklepa »o nezadostnosti folklo­ristične klasifikacije, ker ta lahko zajame le del (zbranega slovenskega - op. M. S./ gra­diva«. Po drugi strani pa vidi pomanjkljivosti pri klasificiranju pesništva odpora - vsaj za slovensko to drži - iz čisto literarnega zornega kota, saj bi »moglo pojave zadeti samo de­loma in ne v jedro«. Odloča se za tretjo možnost, »ki pa prvih dveh ne izključuje, temveč ju samo relativizira in jima daje vodilno mesto pri tistem delu gradiva, ki se jima zares prilega. Skozi ta tretji zorni kot se da uzreti in definirati neka poetika, ki kot taka ne pri­pada scela niti folklorno kolektivnemu niti do kraja subjektiviziranemu literarnemu ust­varjanju, bila pa je v resnici generativna na eni in na drugi strani globinsko odločujoča za vse vrste pesniškega izražanja znotraj osvobodilnega gibanja te dobe«." IV. Čisto po drugi poti je iz ožine med slovstveno folkloro in hteraturo izplula vrsta drugih avtorjev, katerih predmet proučevanja je pesništvo odpora 1938-1945. P. Matvejevič se nasproti opredeljevanju »po Hteramozgodovinskih šablonah« zavzema po njegovem za ustreznejšo, vertikalno določitev po ravneh. Elementarno je samo dejstvo pisanja, nato je spremljati poetično oblikovanje od stopnje do stopnje.'" To v bistvu vred-notenjsko stališče z vso zagnanostjo pionirstva hkrati z Matvejevičem upošteva hrvaška folkloristka D. Zečevič, ko med dotlej le dvema priznanima poloma (folklornim in literar­nim) hrvaškega pesništva odpora odkriva še tretjega, ki sodi v področje, za katero imajo na Hrvaškem specialen izraz »pučka književnost«. Zečevičeva je prepričana, da so velike težave pri ustreznem presojanju omenjenega hrvaškega pesništva nastajale prav zaradi preziranja tega »tranzitivnega« slovstvenega področja: »res obstaja enotna odločenost za " B. Merhar, Ljudska pesem. Zgodovina slovenskega slovstva I, Lj., 1956, 112. " J. Šwi§ch n. d., 50-60. ; "B. Paternu, n. m., 163. "B. Paternu, Poetika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941-1945, Slavistična revija, 25, 1977, 161-193. ; '° P. Matvejevič, Naša književnost pobune i otpora, v: Kultura i umjetnost u NOB-u i socijalističkoj revoluciji u Hr- i vatskoj, Zagreb, 1975, 89. Prim. Bandič, n. d, 24. 1 i zmago, toda enotnega literarnega izraza revolucije ni«. Prav zaradi iskanja estetskih kri­terijev, s katerimi bi bili enako »izmerjeni« vsi produkti literarnega prizadevanja in tako izbrano tisto, kar je 'umetniško', trajno, kar je poezija, je po njenem prišlo do obubožanja literarnega obraza revolucije." V nasprotju s tistimi slovaškimi kolegi, ki izhajajo iz načela folklorne homogenizacije pesništva odpora, je L. Droppovi-Markovičevi bližji diferencialni vidik. Pesmi, ki so se oh­ranile v ilegalnih časopisih in letakih, ne potiska v folklorni predal, kljub temu da so nji­hovi avtorji anonimni. Vendar je to po njenem premajhno poroštvo za njihovo folklor­nost: »To je pesništvo, ki je na robu literature«, a na drugi strani »na robu zanimanja fol-kloristike, ker se izmika splošnim zakonitostim, ki držijo za folkloro in literaturo«. V na­daljevanju omenjena avtorica posaja obravnavano pesništvo na področje med slovstveno folkloro in hteraturo, ki ga po tradiciji češke literarne vede imenuje »poUjudska književ­nost«." Omenjenima raziskovalkama v njunem naziranju o odporniškem pesništvu prihaja na­proti tudi M. Boškovič-StuUi, ki ugotavlja, da med kanonskimi avtorskimi besedili in ti­stimi, ki se med prenašanjem ustvarjalno reproducirajo (= iz slovstvene folklore), obstaja cela vrsta vmesnih stopenj." Celó J. Switch, ki je generahziral folklorni model odporniškega pesništva čez razumne mere, je hkrati zapisal, da med okupacijo v poljski poeziji odpora ni obstajal le en model poezije, ki bi enako zadovoljeval vse, ampak je bilo več konkurenčnih modelov.'" Naj bo to posebej navedeno v njegov zagovor. Načelu trinoma se pri razvrščanju ustvarjalcev hterame kulture med NOB podreja tudi M. Bandič. Loči 1. ljudstvo; 2. borce-samouke, od katerih je vehko anonimnih; 3. profe­sionalne pesnike. Rezultate njihove dejavnosti pa ne le diferencira, ampak tudi hierar-hizira." Tudi Z. Kasač v svoji monografiji o slovaškem pesništvu odpora loči tri tipe: 1. poezijo v strogem pomenu besede; 2. oblike ustne besedne umetnosti; 3. gnomične verzificirane ob­like. Vsaj s slovenskega vidika poskrbi za presenečenje, ko v osrednjem razvojnem toku slovaške poezije med II. svetovno vojno razpoznava dva toka: a) novosimbohstičnega in b) nadrealističnega." Jedro odporniškega pesnjenja, ki je nastajalo in se širilo v nepo- i " D. Zečevič, Pučlce linjiževne tvorevine izmedu umjetnosti i revolucije, v: Kultura i umjetnost..., glej op. 29, 188-189. " L'. Droppova-Markovičeva, Polol'udove veršovnictvo z obdobia boja proti fašizmu. Slovenski narodopis, 19, 1971, 576, 578. " M. Boškovič-Stulli, Narodne pjesme u okviru pjesništva NOB-a, v: Rad 27. kongresa Saveza udruženja folklorista Jugoslavije, Banja Vručica-Teslič, 1980, Sarajevo, 1982, 89-90. « J. Swi?ch, IL d., 59. " Poezija NOB je v hitrem razvoju prešla pot od arhetipskih začetkov do kompleksnih modernih poetičnih struktur; od tradicionalnega dojemanja junaške epske, patriotske pesmi do moderne, strastne poetične angažiranosti, (ki ni stvar trenutka ampak usodne odločitve), prežete z zgodovinsko in politično, revolucionarno zavestjo in socialistič­nih duhom, vizionamostjo, zanosom, globokim umetniškim smislom; od Urskega jecljanja in zlogovanja, stihotvome deklarativnosti (verzificirani članki, parole) do neoekspresionističnih tonov in stilizacij; od tradicionalne ljudske de-seterske pesmi do njenih moderniziranih, prilagojenih oblik in čisto novih epskohrskih struktur.« Bandič, n. d., 80. " Pri podrobnejši obdelavi takole pojasnjuje njune posebnosti: za razloček od pomembnejše priložnostne odporni­ške lirike z očitno protifašistično tendenco je bila pesem novosimbolističnega tipa mnogoznačna, bolj ali manj se­mantično zašifrirana. Medtem ko je večina avtorjev odporniškega pesništva razumela svoje verze kot neposredno službo gibanju in estetsko stran svojega poslanstva imela za drugorazredno ali sploh nepomembno, so si pesniki no-vosimbohsti prizadevali za uresničitev naprednih humanističnih idej in družbenih stališč z estetsko funkcionalnimi sredstvi. Kljub temu da so se s svojo poetiko tudi nadrealisti vključiU v boj proti okupatoriu, je bila zaradi majhne družbene odmevnosti njenih potez nadreahstična poezija v ilegalnem tisku predmet ironične kritike. Z. Kasač, n. d., 167, 220. sredni zvezi s podtalnim gibanjem, so bile večinoma priložnostne verzifikacije, ki so se | gibale na meji med literaturo in politično agitacijo. Njihovi avtorji zanje niso prejemali li- i teramega priznanja, saj je bil njihov poglavitni namen mobihzirati vse potencialne sile in rezerve za aktivni odpor." Načelo notranje členitve pesništva odpora je daleč pred omenjenimi raziskovalci prak-ticiral, ne da bi to svojo odločitev teoretično posebej pojasnjeval, avtor knjige Slovstvo v letih vojne, 1941-1945, V. Smolej." Poleg razvitega pesništva in folklorne pesmi loči še pesnike samorastnike in pesnice samorastnice." Ti dve skupini ima bolj za »priče visoke obče kulture najširših plasti slovenskega ljudstva« kakor za zglede »izredne pesniške j nadarjenosti in moči«. Pri svojem razstavljanju slovenskega NOB pesništva upošteva ; umetniško, izobrazbeno in socialno raven njegovih nosilcev, način obstajanja, okoliščine j nastajanja in načelo izvajanja pesmi."" V. 1. K. Kuz'mičev ugotavlja, da hodi publicistika vedno vštric s poezijo in da je povezujoči ' člen med njima satira. Ti dve področji besednega oblikovanja razmejuje z namenom, da bi lastnost publicističnosti utemeljil za odporniško pesništvo. Po njegovem je eno od bist­venih znamenj le-tega prav publicističnost V obliki patosa je last vse odporniške litera­ture vojnih let. S posebno silo je navzoča v pohtični liriki. Za publicistične šteje agitacij-sko-patriotične, revolucionarne, junaške, marševske, politične in himnične pesmi."' A. Pavlovskij jo nekoHko bolj časovno determinira, saj pravi, da so se izključno publici­stični žanri v omenjenem pesništvu razvijali predvsem v prvem obdobju vojne. Sodob­nikom se je zdela nujna enostranost in omejenost, da se je tedaj pesem predelala v ča­sopisni instrument in da je bil plakaten njen stil. Toda Pavlovskij pristavlja, da je bila vsa ta verzificirana produkcija, ki je bila namenjena fronti in si postavlja čisto utilitarne cilje, vendar neločljiv del Hterarnega procesa. Publicistično izhodišče ni razveljavilo dru­gih vrst pesnjenja in polagoma je »publicisUčno-orisna stihija« prehajala v lirsko tema-Uko."2 Tudi v sumarnem delu o literaturi evropskega antifašističnega odpora F. S. Harkir'ev na uvodnem mestu navaja, da je v njej mogoče razločevati agitacijsko-publicistični in lirski tok."' Prav tako 1. A. Spivak v žanrskem orisu sovjetske poezije med veliko domovinsko vojno precej pozornosti posveča njeni publicističnosti. Poudarja, kako so se pesniki vedno zno­va obračali k obliki publicističnega poziva. V »čisti« obhki je postala last pesniških felj-tonov, plakatnih podpisov. Govori o satirično-publicistični poeziji in posebno poglavje namenja publicistični epiki in liriki iz začetka vojne."" S terminom »publicistična poezija« operira tudi M. Chajecka."' "Kasač, n, d, 119-130. " V. Smolej, Slovstvo v letih vojne 1941-1945, Zgodovina slovenskega slovstva VII, Ur. L. Legiša, Lj., 1971 111-227. " Smolej loči še druge skupine avtorjev, vendar se pokrivajo z omenjenimi tremi. *" Prim. še: M. Stanonik, Problematika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva iz let 1941-1945, Slavistična revija, 22, 1974, 477-499. " I. K. Kuz mičev. Žanri russkoi literatury voennyh let (1941-1945) Gorkij, 1962, 66-68, 109, 137. «A. Pavlovskij, n. d, 25-30, 111, 115, 129. *' F. S. Harkir'ev, Literatura antifašistskogo soprotivlenija, v: Literatura antifašistskogo soprotivlenija v stranah Év-ropy 1939-1945, Moskva 1972, 16. " I. A. Spivak, n d., 30-60. *' M. Chajecka, Rosyjska poezja radziecka o drugiej wojnie swiatowej i jej recepcja w Polsce, v: Literatury slowian-skie o drugiej wojnie swiatowej, ur J. Šlizinski, Wroclaw, 1973, 10. Drugače od sovjetskih avtorjev, ki ugotavljajo, kako se je publicistično pesništvo strogo držalo konkretnosti in izvirnih imen,"'' gleda na »poetično publicistiko«, kakor pojav ime­nuje, J. Swi^ch. V njej se prepletata dve funkciji: informativna in propagandna. To po­meni, da je prevzela nase tudi težko, a častno dolžnost obveščanja na hitro o dogodkih, kadar te informacije niso bile posredovane legalno, ampak le kot »srenjska vest«, saj je konspiracija hudo oteževala pravila normalne družbene komunikacije in onemogočala vsa pravila neposrednega govorjenja. Hkrati jo od njih ločuje to, da so zaradi vseh nele­galnih sporočil informacije, ki jih je prenašala, imele drugoten pomen. V pesmih se ni iskala resnica, ampak potrditev vsakdanje verzije dogodka."' Medtem ko je kategorija publicističnosti pri omenjenih avtorjih včasih bhzu, če se z njimi i celó ne prekriva s pojmom tendenčnosti, angažiranosti, uporabnosti, pri B. Paternuju in D. | Rihtman-Avguštin zavzema ožji semantični prostor. Pri prvem jo je prepoznati v omembi 1 »vojnega reportažnega pesništva kot posebnega žanra«,"* druga pa klasificira motiviko j hrvaškega odporniškega pesništva, kakor si navadno sledijo časopisne rubrike: vesti in pohtične informacije, kronika, nekrologi, komentarji, velike osebnosti, ljubezen, moda in orožje kot specifikum obdobja."' j VI. Posebno vprašanje se ob pesništvu odpora 1938-1945 zastavlja v zvezi z njegovo doku­mentarnostjo. Proti pričakovanju nazori o njej niso tako enotni. V skladu z označbo ve­likega dela obravnavanega pesništva kot publicističnega A. Pavlovskij zatrj uje, da je zbra­no v njem ogromno letopisnega dokumentarnega gradiva.'" Podobno meni S. Švehlak, da gre v pričujočem pesništvu za pesemsko dokumentiranje stališč njegovih ustvarjalcev in nosilcev ob konkretnem obhkovanju slovaške narodne zgodovine." Nasproti folklo­rističnim pesmim iz osvobodilnega gibanja L. Droppova-Markovičeva vidi prednost be­sedil iz tistega časa, ki sodijo v »polljudsko književnost« prav vtem, da so se brez poškodb (= sprememb), kot se to dogaja pri živi folklorni pesmi, ohranila kot dokument mišljenja in umetniške dejavnosti slovaških ljudi neposredno iz časa boja proti fašizmu." Prav tako M. Bandič v književnosti jugoslovanskih narodov obravnavanega obdobja prepoznava dokument o moralnih in emotivnih sestavinah človeka v razmerah vojne" in posebej za makedonski del se strinja z njim T. Sazdov.'" Medtem ko je v omenjenih primerih semantika dokumenta bolj ali manj metaforizirana, govori J. Swiech o dokumentarnosti v pravnem pomenu besede, ko na podlagi poljskega primera ugotavlja, da bi bilo besedila konspirativne poezije težko obravnavati s pravico dokumenta." D. Zečevič se strinja z njegovim spoznanjem, saj opozarja, da ob nastajanju teh besedil njihovi avtorji in sprejemalci niso mislili na to, da bi postala dokument časa ali literarne zgodovine, ampak so hotela delovati predvsem čustveno." Tudi V. E. Gusev se upira temu, da bi pesništvo, ki je predmet njegovih raziskav, razlagali kot dokument. « Glej op. 41,42, 44. « J. Swiech, n. d, 70-71. « B. Paternu, Poglavje ..., 1976. " D. Rihtman-Avguštin, Folklor kao komunikacija u NOB-u, v: Kultura i umjetnost, u NOB-u, ... 151-165. » A. Pavlovskij, n. d., 97. " S. Švehlak, n. d., 564. ^ " L.' Droppova-Markovičeva, n. m., 578. .. "M. Bandič, n. d., 11. t » T. Sazdov, n. m., 60. i " J. Swiech n. m., 72. ^ kot letopis dogodkov, čeprav ne taji, da je v besedilih zelo opazna zveza s konkretno zgo­dovinsko resničnostjo, kronologijo dogodkov, dejstvi, najpomembnejšimi datumi, vendar ti podatki po njegovem ne zadoščajo za informacijo ah preprosto ilustracijo dejstev." Ah ni v tem stališču slutiti izogibanje teoriji odraza? Do čisto drugačnih sklepov pride, in to prav ob tistem tipu pesnjenja, ki ga najtemeljiteje obdeluje pravkar omenjeni ruski strokovnjak, T. Živkov na bolgarskem gradivu: folklor­no ustvarjanje zahteva določeno estetsko selekcijo dejstev. In prav tega avtorji antifašis-tične folklore, pravi Živkov, ne upoštevajo. Npr. žanr pesmi-kronike, h kateri so se njeni nosilci najraje zatekali v tistem času, vsebuje banalne podrobnosti in opise v svojevrst­nem 'epskem redu'. Pevec ne izpušča ničesar, ker misli, da pripoveduje zgodovino. In tako gleda na njegovo delo tudi njegova pubhka. Dokumenti in doživetja se ne interpretirajo kot objekt za poetično predelavo, ampak kot zgodovina. Po njihovo se ustvarja za spomin in pouk.'* Bolj dinamično stališče je ob vprašanju dokumentarnosti zavzel B. Paternu. Na račun h-teramosti besedil je bila koHčina dokumentarnosti po njegovem v slovenskem pesništvu NOB zelo obsežna in zavzema vse ravnine pesniškega ustvarjanja, od najnižje do vrhnje. Svoje ugotavljanje o tem problemu konča z mishjo, ki bi jo bilo mogoče posplošiti za ce­lotno slovansko pesništvo odpora: »Dokumentarnosti ne moremo šteti za temeljno dolo­čujočo aH celo vseobvladujočo lastnost poezije odpora, temveč samo za njeno pomembno in vidno sestavino.«" Z. Kasač se pridružuje tistim, ki v tej zvezi radi jemljejo dokumentarnost kot vrednostno kategorijo, saj ocenjuje spontano ustvarjalnost slovaških vojakov daleč od doma le kot zgodovinski dokument, ker da drugače niso dosegali niti literarnega povprečja.'" Tudi V. Smolej se pri obravnavi slovenskega deleža v pesništvu odpora v II. svetovni voj­ni ne izogne temu izhodišču. V njegovi že omenjeni knjigi je na več mestih zaslediti im­plicitno razmejevanje med dokumentom kot zgodovinsko kategorijo in poezijo.^' Ob sa­mem vrhu, ob razpravljanju o medvojnem pesništvu M. Bora kot »bardu revolucije« pa tudi izrecno razkrije svoje kriterije za njuno razločevanje, ko zapiše: »Kar je v Borovi parti­zanski poeziji mobilizacijskega, hrupno deklamatoričnega in gostobesedno govorniške­ga, ohranja svojo dokumentarno vrednost in postaja del zgodovine. Kar pa je osebno pri­zadetega in se s svojo intimnostjo neločljivo povezuje z duhom ljudskega upora, ohranja stalno vrednost v slovenski poeziji.«" Vendar pa V. Smolej pozna tudi drugačno seman­tično razsežnost pojma dokument, ki ni antonimen nasproti hteraturi, ampak ostaja njen del: »Kar se je ohranilo v naših arhivih in muzejih, največ še ni odkrito. Naj sodimo o nji­hovi vrednosti s slovstvenega stališča kakorkoli, nedvomno moremo videti v njih doku­ment visoke kulture našega ljudstva in njegovo neugnano voljo, da bi kulturno ustvar­jalo.«" Iz navedenega je mogoče ugotoviti, da pojem dokumenta v razpravljanju o pesništvu od­pora v letih 1938-1945 ni večplasten le tedaj, ko se ga jemlje za kriterij v razmerju med^ "D. Zečevič, n. d, 187. " V. E. Gusev, Idejno-estetičeskie osobennosti russkogo fol'klora velikoj otečestvennoj vojni, v: Russkij fol'klor ve­likoj otečestvennoj vojny, Moskva-Leningrad, 1964, 298. »T. Živkov, n. d, 255-266. " Z. Kasač, n. d, 44. '»B. Paternu, PoeUka..., 187-191. <•< V. Smolej, n. d., 224, 226. « IsU, n. d., 175. " IsU, n. d, 132. zgodovino in literaturo, ampak tudi znotraj literature same dobiva različne odtenke, od­visno glede na to, ob katerem nadstropju literarne kulture prihaja na pomoč za oprede­ljevanje njenih pojavov. Z njim v zvezi že trka na vrata naslednje nadvse zahtevno vpra­šanje. VII. Ob vprašanju vrednotenja so si vsaj tukaj upoštevani avtorji edini v tem, da je treba ključ za oceno pesništva odpora iskati znotraj njega samega. V. E. Gusev sklene svoje razmiš­ljanje o tem s prepričanjem, da estetskih kriterijev za presojanje stopnje umetniškosti ni mogoče izvajati iz pravil šolske poetike ali obrazcev druge (višje) vrste umetnosti, ampak iz znanstvenega spoznanja o naravi dane vrste umetnosti in konkretne zgodovinske stop­nje v njenem razvoju.'" J. Swiech ga pri tem izrecno dopolnjuje: »Manjka analitična in­terpretacija, kakšno je bilo to pesništvo v resnici. Na tisti čas in pesništvo gledamo in ju ocenjujemo z današnjimi merih, kar je seveda napačno.«'' D. Zečevič se upira, da bi pesništvo odpora presojali zgolj z estetskimi merili, ker tedaj ostane zunaj kvaliflcirane obravnave preveliko gradiva. Poskuša razložiti, kako je moglo priti do te enostranosti: kot reakcija na ravnanje tistih, ki so zagledani v veličino zgodo­vinskih dogodkov imeli zgolj revolucionarno, ideološko orientacijo besedil za del njihove 'pesniške vrednosti' in jih v emotivno-esejističnem pisanju rabili za ilustracijo pri doka­zovanju prestanega trpljenja posameznikov in narodov med II. svetovno vojno. Na pod­lagi stališča, da gre za drugačen Up pesništva, ki ni oblikovan z estetskih pozicij, t i. vi­soke umetnosti - »od njega se ni pričakoval boj z zobom časa, ampak je bila njegova pr­venstvena naloga boj z okupatorjem« - se vneto zavzema za prehod k drugačnim krite­rijem njegovega ocenjevanja." Njena polemičnost je naperjena tudi proti M. Boškovič-Stulli, ki je kmalu po osvoboditvi ob priložnostni izdaji zbirčice hrvaških/srbskih folklor­nih pesmi iz NOB res zapisala, da obravnavano pesništvo »danes živi samo toliko, kohkor je poezija«. Toda pozneje je v strokovnih prispevkih na omenjeno temo večkrat zagoto­vila, da je vrednost folklornih partizanskih pesmi treba iskati predvsem v okviru njihove strukture.'' Podobno Zečevičevi, le da z nasprotne, s strani folkloristov, se ne strinja s skrajnostmi pri ocenjevanju odporniškega pesništva 1938-1945 S. Švehlak. Folkloristi lahko do folklor­nega dela omenjenega pesništva zavzamejo negativno razmerje na temelju očitkov, da je v primerjavi s tradicionalno folkloro banalen, neizbrušen, na drugi strani pa lahko zapa­dejo zgolj publicističnemu in propagandnemu vidiku obravnavanega pojava in mehanič­no iščejo v njem podobo zgodovinske resničnosti. Poglavitna napaka je v tem, pravi slo­vaški avtor, da ne razumemo, da gre za speciflčno dejavnost v specifičnih razmerah; ka­kršna že se je ohranila do danes, je v svojem času izpolnjevala svoje poslanstvo. Vsakršna neobjektivnost, ideaHzacija, precenjevanje je neprimerno. Prav tako neznanstveno je aprioristično odklanjanje, posebno tam, kjer smo se dolžni zamisliti nad vzroki pesniške ne-dovršenosti, nedodelanosti posameznih folklornih ah »polljudskih« vrst'* S. Burlasova opozarja na nedokončanost, relativnost estetskih kriterijev: »Kar je lepo s stališča prepro­stega pevca, je s stahšča izostrenega umetniškega okusa na prav nizki ravni.«" " V. Gusev, op. 56, 299. " J. Swiech, n. d, 49. «• D. Zečevič, a d., 186-7. Petokraka zašto si crvena, narodne pjesme iz ustanka, priredila M. Boškovič-Stulli, Zagreb, 1959, 5. Glej tudi op. 33, 92-94. Ista: Neki problemi u proučavanju folklora i narodnooslobodilačke borbe, v: Rad kongresa folklorista Ju­goslavije, VI, Bled, 1959, 252. " S. Švehlak, a d., 563. "S. Burlasova, n. d, 179. Morda je tu pravi čas za premislek o spoznanju I. Slamniga: »Pogosto pravimo za kakšno pesem, da je slaba; a v resnici gre za to, da pripada drugi zavesti, drugemu družbenemu krogu.«'" Obstajajo že tudi poskusi opredelitve primernih kriterijev za ustreznejše presojanje tu­kajšnjega pesništva. Ko zavrača kvaliflciranje na podlagi meril avtonomne estetike, ki je po njegovem danes že tradicionalna, P. Matvejevič zatrjuje, da mu ne gre za to, da bi bilo za odporniško pesništvo sprejeti blažja in popustljivejša merila, prepričan pa je, da ozka literarna merila tu niso primerna. Veliko upesnjenih zapisov in pričevanj neenake vred­nosti po njegovem ne more pomeniti samo inflacije pesništva, ampak tudi njegovo gene­ralizacijo. Možnost njegovega pravičnejšega presojanja vidi v razlagi, ki je pripravljena (umetniške) pojave ocenjevati tudi po stopnji kreativnosti v življenju in vsakdanjosti. Skhcuje se na J. Kaštelana, ki pravi: »Niso revolucije zato, da se pišejo pesmi. In pesmi in revolucije so zato, da se ohrani dostojanstvo človeka, njegova temeljna pravica do miru, svobode in ustvarjanja.«" V navedenem citatu se že napoveduje tista smer, ki pri iskanju ustreznih meril za pre­sojanje pesništva odpora 1938-1945 vidi primemo rešitev v korekciji med estetiko in eti­ko. M. Bandič govori o njunem sožitju,'^ M. Zlatanovič" in Z. Kasač celó dajeta prednost njegovi etični strani. Dmgi njuno razmerje razlaga z naslednjimi besedami: »Glede na glo­bok družbeni prelom, kot je bila v življenju slovaškega naroda vstaja, se estetski vidik zh-va z etičnim, pri čemer je eučna stran primarna.«'" Dmgje je omenjeni avtor te poglede strnil v ugotovitev: »V vstaji je estetski princip pesništva zaostajal za etičnim, ustrezneje, tudi estetsko se je čutilo kot del etičnega.«" Bolj previdno, a vendar z vtisom, da je etika pred estetiko, je omenjeno spoznanje formu­liral B. Patemu: »V slovenskem NOB pesništvu imajo posebno težo in pomen moralne ter socialne funkcije. Toda, ker je to vendar pesništvo in ne dokument, je ob njem popolnoma legitimna tudi umetnostna oz. estetska presoja.«" Sklepa o navedenih problemih (še) ni mogoče dati, saj bi bilo zanj potrebno konkretno po­znati tudi gradivo, na podlagi katerega si posamezni avtorji ustvarjajo svoja stahšča o pe­sništvu odpora med II. svetovno vojno. Očitno je le, da namesto upoštevanja (znanstvene) distance analiza pesemskega gradiva (še vedno) rada podlega analogiji z gradivom samim, kar pomeni, da zapada afektu konteksta, ki je pogosto odločilno vplival na nastajanje omenjenega pesništva. Načini razpravljanja znotraj posamezne globalne opredelitve rišejo lok od dokaj šibkega teoretičnega zaledja do poskusov preverjati na tem pojavu tudi novejša teoretična dogna­nja posamezne stroke. Navadno se držijo znotraj enega jezikovnega področja, vendar je najti že tudi primerjalne študije." ™I. Slamnig, Disciplina mašte, Zagreb, 1965, 12. " P. Matvejevič, n. m., 89-90. '2 Ta poezija gradi poti, daje odgovore in v tem vidi svojo moralno odgovornost V njej se prepletata poetika, etika... Medtem ko je umetnost občutljiva za izbiro in obseg sredstev, ki jih rabi, in ciljev, ki jih zasleduje, etika enako ceni solidarnost, čast, požrtvovalnost, zanos, plemenitost, junaštvo, ki jih oživi poezija v zavesti vsakogar, h komur se obrne. Etika, politika poezija, estetika se ne polarizirajo med sabo, ampak delujejo skupno za svobodo in dobro člo­veka, družbe, književnosti. - M. Bandič, n. d., 82. " M. Zlatanovič, Narodne pesme o ustanku, oslobodenju i revoluciji. Zbornik Matice srpske za književnost, 1981/1, 12 " Z Kasač, n. d., 84. " Z. Kasač, 108. " B. Paternu, Poetika..., 192. " Prim. razprave, omenjene pri op. 5, 18 (Kirdan). Summary THE POETRY OF THE RESISTANCE 1938-1945 AMONG SLAVONIC NATIONS (METHODOLOGICAL PROBLEMS ARISING OUT OF) The author attempts a systematic survey of the main issues tackled by researchers, on the Poetry of Resistance among Slavonic nations during the Second World War. 1) Is it advisable to put the creative writing of the Second World War into a special li­terary period? 2) The chronology of the Poetry of the Resistance is closely connected with 3) the matter of external influences. 4) The complex issue of the partisan song as the most effective and most important rep­resentative of the Poetry of the Resistance. 5) Professionals differ as to whether the Poetry of the Resistance belongs to folklore or literature. 6) Some researchers try to overcome this ambiguous classification by asserting that the above mentioned phenomenon can be dehned neither as folklore nor as literature, but must be defined in its own terms. 7) A special question arises in connection with publication in journals and 8) documentation. 9) The critical evaluation of the Poetry of the Resistance among Slavonic nations is also considered. i Dušan Čop Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 801.311 (049.3) ZAPISOVANJE KRAJEVNIH IN GORSKIH IMEN V STROKOVNIH P U B LI K A C I J A H (nekaj kritičnih opomb) Pred kratkim smo dobili dve pomembni in težko pričakovani deli, ki sta ozko povezani tudi z imenoslovjem. To sta Atlas Slovenije in Leksikon slovenskih krajevnih imen. Obe deli sta bili v dnevnem časopisju deležni dovolj pohvalnih, tudi kritičnih ocen, seveda z 1 geografskega in kartografskega in s splošnih stališč. V nekem smislu pa o obeh imenovanih delih ni govorila, vsaj podrobno ne, nobena od '• teh kritičnih ocen. V obeh delih gre namreč tudi za imenoslovje, za krajevna oz. poleg teh tudi za gorska, vodna in deloma ledinska imena. Kolikor bolj si knjigi ogledujem in pri tem primerjam še Krajevni leksikon Slovenije I-IV, starejše delo, ki je brez dvoma v tesni povezavi tako z Atlasom Slovenije kakor tudi z Leksikonom slovenskih krajevnih imen (ter je na ti dve deli tudi vplivalo), tem bolj sem prepričan, da je treba o obeh knjigah ; spregovoriti tudi z lingvističnega oz. onomastičnega stališča. i Z onomastiko se ukvarjam že dolgo vrsto let in moram reči, čeprav nerad govorim o takih \ stvareh, kako z nejevoljo vsa ta leta opažam, da se pojavljajo v naših planinskih zemlje-: vidih, vojaških specialkah (da, tudi tu!), časopisih in revijah, geografskih in pravzaprav v vseh znanstvenih aH polznanstvenih dehh, ki se kakorkoh ukvarjajo z imenoslovjem oz. vsaj posredno uporabljajo in navajajo krajevna, gorska in druga imena, vse številnejše in vse hujše napake v oblikah teh imen - in to predvsem zato, ker pisci popolnoma na­pačno sklepajo na izvor imena in ker, kakor bomo videli, ne poznajo posebnosti narečja. Mislim, da je docela zgrešeno, ker jezikoslovci silno redko ob izidu takih knjig (da ne go­vorim o geografskih kartah, npr. preglednih kartah občin, planinskih specialkah, ki jih za­dnje čase izhaja vse več), kot sta zgoraj citirani, povemo svoje mnenje. Navadno molčimo, kakor da bi bilo vse lepo in prav - potem pa se jezimo, če nam kdo neresno ugovarja. Toda svoje mnenje smo dolžni povedati in prav zato sem se, čeprav nerad, tudi odločil, da na­pišem nekaj kritičnih pripomb k pisanju imen v vseh zgoraj imenovanih knjigah in kar­tah, predvsem seveda glede na v uvodu imenovana tri dela - torej Atlas Slovenije, Lek­sikon slovenskih krajevnih imen in Krajevni leksikon Slovenije, v katerem je prav v pi­sanju imen izredno veUko napak, tudi zelo hudih. Ne morem seveda v taki krajši razpravi podati izčrpne analize vseh pomembnej ših napak, pomanjkljivosti in nedoslednosti, ki jih vsebujejo omenjene knjižne izdaje ter geografski in drugi zemljevidi in specialke. Zato se bom omejil samo na nekatere najbolj kričeče (in obenem najbolj neresne) primere nepravilnega pisanja imen v njih. Temeljito kritično analizo bo za vsako pomembno delo (mishm na v začetku omenjena leksikona in Atlas) pač treba napisati posebej. Napake v takem pomembnem delu (zlasti še na geografskih kartah) zelo motijo in, kar je še posebno pomembno, tujca, ki kraja ne pozna, lahko usod­no zavedejo. Sam sem dolga leta osebno raziskoval, in to peš od kraja do kraja (da sem si kraj tudi na­tančno ogledal), tako rekoč do zadnjih podrobnosti zlasti alpska področja. Zato bom tudi omenjal predvsem napake v imenih iz tega dela Slovenije. Prišel sem do spoznanja, da so tvegane vse etimologije, za katere nimamo dovolj podatkov, tako iz zgodovinskih do­kumentov (urbarji, matične knjige, kupne in prodajne pogodbe, darovnice, katastrske mape itd.) kakor tudi iz današnje žive rabe v kraju samem in v okolici. Prav krajevna, gor­ska, vodna in druga imena zapisujemo po nepisanem pravilu etimološko /historično -samo od tega, ali smo prav dognali etimologijo nekega imena, je odvisno, ali bomo ime prav zapisali ali ne. To je eden od vzrokov, zakaj je vse več napak v naših zemljevidih, leksikonih in drugih knjigah. Saj se, kakor bom še pokazal, zdaj že vse češče dogaja, da pisci »popravljajo« nekoč čisto pravilno zapisana imena! Drugo, kar sem ob svojih več kot tisoč raziskovanjih spoznal, pa je, da mora zapisovalec imen, geodet, geograf, imenoslovec itd. brezpogojno temeljito poznati narečje področja, ki ga raziskuje, da ne sme brez po­znavanja narečja sam svojevoljno sklepati, kaj ime pomeni - sicer se prav lahko zgodi, da imenu pripiše napačen pomen in seveda ime potem tudi zapiše v napačni obliki. Tako je npr. H. Tuma napačno zapisal ledinsko ime nad dohno Drage v Karavankah. Svojega spremljevalca je slišal sicer čisto pravilno, ko mu je pripovedoval o gozdnem pobočju nad imenovano dolino: mâle dewa. Ni ga pa vprašal, kaj to pomeni, in ker narečja ni poznal (to je sploh Tumova napaka), je sklepal napačno ter ime zapisal Mala deva (= mala devica). - To je popolnoma zgrešeno. Ime mâle dewa (tudi danes ljudje v Begunjah še tako govo-rijo) skriva v sebi posebnost gorenjskega narečja: v množini se moški, ženski in srednji (in ne samo moški in srednji, kakor je zapisal Ff. Ramovš) spol zelo pogosto docela izena­čijo, tudi če pred samostakiikom stoji pridevnik. Po vzorcu lepe kopiša (Lepa kopišča) so oblikovani tudi npr. zâdne rôta (Zadnji rovti), predne rôta (Prednji rovti) (Zasip), spQdne in zgôme garjuša (Spodnje in Zgornje Gorjuše) itd. Zato tudi mâle dewa ne pomeni »deve« ali »device«, ampak »Mali deU«, pri čemer »del« pomeni parcelo, določen del gozda. Ok­rog Stola in Begunjščice je »del« pač gozdna parcela, drugod je to »tal« ali »part«! Kako zelo težko je biti objektiven in realen, kadar gre za določanje izvora nekega imena, kažeta tudi ledinski imeni »Mala dela« in »Velika dela« na desnem bregu Save vzhodno od La- bor - tako sta ti dve imeni zapisani v specialki 1 : 5000. Zapisovalec je očitno mislil na »delo«, ne na »del«. Ker pa gre za poljske parcele, mâle dewa in velke dewa v narečju po­meni Mali - oz. Veliki deli! Tudi ljudska etimologija^ v takih primerih dostikrat v celoti odpove: v dolini Završnice, bhzu znamenite pečine Žingarice, je nad desnim bregom is­toimenske reke gozdna parcela »pot čutov a m déwam«. Človek, ki mi je to povedal, je pristavil: »tam so moga 1 ankat nékei déwatç«. Čutov del pa je gozdna parcela, ne gre torej za »delo«. - Vse to jasno kaže, da mora g-3odet oz. vsakdo, ki se ukvarja z imeno­slovjem, poznati zelo dobro tudi semantično stran narečja, saj sicer v mnogih primerih pre­prosto ni mogoče ugotoviti, odkod ime izvira - posledica tega pa je, da zapisovalec ime zapiše »po svoje« ali drugače povedano - napačno! Kdo bi si npr. mogel zamisliti, odkod poljsko ime koračnca (zahodno od Vrbe na Gorenjskem). Vsakdo bi takoj pomislil na »korak«, vendar ni tako. Ljudje so mi povedali, da je bilo to polje svoj čas sadovnjak, v katerem so rasle jablane posebne rasti, katerih deblo se nizko nad zemljo razraste v dve močni glavni veji - takim drevesom pa tu pravijo »korača«! Dobro je torej poznati tudi zgodovino in lego kraja, katerega ime zapisujemo. In prav v zgoraj navedenih temeljnih zahtevah raziskovanja oz. zapisovanja imen na za-čeucu omenjena tri dela ter tako rekoč vse geografske karte, da ne omenim revij, časo­pisov itd., grdo grešijo. Iz napak, od katerih jih bom v nadaljnjem nekaj omenil, je razvid­no, da se imenski podatki za novo delo, za nov zemljevid preprosto prepisujejo iz prejš­njih objavljenih del ah katastrskih map; če pa se že kdo trudi, da bi »popravil« to ali ono napako, to navadno napravi na svojo roko, ne da bi se prej pozanimal pri ljudeh, kako rečejo kraju, polju, gori, potoku - in rezultat je navadno ta, da nastane iz prejšnje nedolžne napake (ali tudi pravilne obhke) strahotna spaka. Taka primera sta npr. gorski imeni Vi-šarje in Prisojnih. Oboje uporabljamo že dolga desetletja v napačni obliki. Prvo ime so spre­menili konec prejšnjega stoletja, ker so domnevali, da je ime nastalo iz »visok«. To do­mnevo, ki je docela zgrešena, najdemo v Planinskem vestniku še pred nekaj leti - toda pesnik Prešeren je zapisal v svojem znanem sonetu »Marskteri romar gre v Rim, v Kom-postelje...« takole: Tersat obiše, al svete Lušarje I enkratv življenji al Marijno Celje«. To­rej Lušarje in ne Višarje! Še danes v Zahomcu, v Gorjah, Bistrici na Zilji govorijo Lušarje (Wasârje), na Gorenjskem je to Ušarje - iz teh ljudskih obhk so etimologi, katerih imen tu ne bom navajal, sklepali, da se v imenu skriva »visok«. Dejansko pa ime izvira iz (Ma­ria) Luciaria (etim. E. Kranzmayer), iz tega slovensko Lušarje, iz slovenske oblike imena pa nemški Luschariberg, italij. Lussari oz. Lusciaria in furlansko Lušari(e), Valvasor je za­pisal to ime Uscharje. Prisojnik je doživel podobno usodo, avtor te obhke pa je H. Tuma, ki ne samo, da se ni menil za narečne značilnosti, skrite v imenih, ki jih je zapisoval (ker pač narečja ni po­znal), ampak tudi ni bil etimolog - saj ni bil jezikoslovec. H. Tuma je še slišal ljudi govoriti prisaynk, kar je zapisal kot prisoynk (tako piše sam v Imenoslovju Julijskih Alp 1929, str. 38), sklepal pa je napačno, da je ime nastalo iz »prisojnik«, kar seveda ni in tudi ne more biti res: iz »prisojnik» ne more nastati prisaunk, saj -j- ne prehaja v -w-. Tudi Fr. Ramovšu, ki prav tako očitno ni poznal kranjskogorskega govora, je tu spodrsnilo. Njegova etimo­logija, da je namreč ime nastalo iz prislnik z zlogotvornim -1-, ki je med dvema soglasni-koma prešel v^u- in nato v -o-, potem pa je po redukciji -i- ja v zadnjem zlogu in zaradi akanja nastala današnja narečna obhka Prisank, je zgrešena, ker ni poznal starejše na­rečne obhke prisaynk. Pravilno je to ime razložil šele Ivan Tominec, ki ime izvaja iz PRI-SOLNIK, iz česar se je normahio razvila imenovana obhka prisaynk. Naj tu omenim, da poznamo tudi gorsko ime Prisojnik (nad Trbižem), ki so ga Nemci imenovah Prisenig, Ita-hjani pa po njih (po 1. 1918) Monte Prisenicco. Takih in podobnih popačenih imen kar mrgoli po vseh pubUkacijah, v vsej tisti literaturi, ki ima karkoli opraviti s krajevnimi in drugimi imeni, seveda zlasti še v zemljevidih, ka­tastrskih in geografskih kartah. Toda če npr. v planinskih kartah iz zadnjega obdobja in celo v Atlasu Slovenije še vedno najdemo za gorske prehode imensko obliko Vratica in Blatica (namesto Vratca in Blatca), je to dokaz, da sestavljavci zemljevida ne poznajo do­bro slovenskega jezika, mnogo hujše pa je, če je ime popolnoma napačno zapisano in je njegov pomen v tako zapisani obliki čisto spremenjen, če je torej zapisovalec zamenjal osnovni pomen oz. etimologijo imena z nekim drugim navidez podobnim imenom. In prav take navidezne podobnosti so izredno varljive! Tako npr. (to navajam samo mimogrede kot ilustracijo za take primere) gorenjski pridevnik »prstj^n« (v pomenu siten, godrnjav) ljudska etimologija razlaga iz prst, prsti (= zemlja), toda v besedi je .skrit apelativ »stud« oz. glagol »pristuditi«. Ker se v gorenjščini nenaglašeni -u- reducira, je torej pristu(d)jen > pfstj^n, s »prstjo« pa to nima nič opraviti! Naj tu zdaj navedem nekaj primerov takih napačnih zapisov krajevnih, gorskih itd. imen v na začetku imenovanih knjigah. Vzhodno od Stola v Karavankah se razteza greben, ka­terega vrh nosi na starih vojaških specialkah ime ORLIČJE (2134 m). V vaseh pod Stolom to ime izgovarjajo različno: v Mostah in Žirovnici npr. worgiče (na worglčax, u worglčax), v Smokuču, na Rodinah in deloma tudi v Begunjah pa vrliče. Povedati pa je treba že tukaj, da v severni steni te gore še danes gnezdijo orH (to je edini kraj, kjer po pripovedovanju lovcev orh v naših gorah sploh še gnezdijo!), torej ni težko ugotoviti, odkod to ime. Vendar pa je tudi pod Begunjščico, in sicer na njeni južni strani isto gorsko ime, zapisano še 1. 1868 v katastrski mapi Orgelče, danes pa to goro Begunjci imenujejo Vrliče. Prav tako se strmi breg južno od Podnarta (nad cesto proti Upnici) Imenuje Vrliče (na vrličax) - domačini mislijo, da se strmi breg imenuje tako zato, ker se po njem pogosto vali kamenje. Tudi v prepadnem skalovju južno od Krope najdemo ime Orlovina, v narečju vflouna. Najbolj zanimivo pa je za nas Orličje v dolini Kamniške Bele. To je ime dvodelnega, 45 m visokega slapu v severnem delu te doline, ki ga domačini izgovarjajo W9rglče - torej prav tako, ka­kor ime gore pri Stolu v Karavankah izgovarjajo tamkajšnji domačini. Pavel Kunaver (v Kamniških zbornikih) in Rudolf Badjura (npr. v Sto izletih po Gorenjskem) ime tega slapa pišeta dosledno Orličje, toda v časopisu »Delo« (predvsem v »Alpinističnih novicah«), v »preglednih kartah« občin Kamnik oz. Domžale in drugih zemljevidih, a tudi v Atlasu Slovenije beremo Orglice. Naj navedem še to, da tudi za vrh v Karavankah poleg Stola nekateri domačini mislijo, da worglče pomeni »orglice«. Zakaj vse to? Ni protetični w- tis­ti glas, ki moti in vara, pač pa epentetični -g-, ki se je vrinil tu med -r- in -1-. Če bi tisti, ki so napačno zapisali »Orglice« namesto Orličje (kakor sta prav pisala P. Kunaver in R. Badjura) ali vsaj Orlice, bolje poznali gorenjsko narečje, verjetno ne bi bili napravili te na­pake. Ena od značilnosti gorenjskega narečja je, da pred -1- (posebno v poziciji za -r-) rado vriva (zaradi dinamičnega govora) velar -g-. Nekaj primerov nam to takoj dokaže: pri Rovtah nad Podnartom je studenec Curgla, kjer »voda samo curlja«, po domače: »tam wQda samo carla.« Ime mora biti zelo staro, saj danes v vaseh med Podnartom in Kropo ne govore več cfglat? (kakor više na Gorenjskem tj. okrog Bleda, v Žirovnici, v Gorjah itd.), ampak le še crlat. Tako se okrog Bleda in v Bohinju tudi govori: streglate, »medveda je ustreglu«, čmjgal (splošno, toda v Gorjah: »čmfdal), cm^rgla (k »cmeriti se«), k^rgjc (Gorje, Boh. Bistrica) < Kerl -, v hišnih imenih pj- Jiirglčo (Lesce), pf Jurgjno, Jurgal, Jflr-gla (Slatna) - toda koroško npr. pj- Juralna (Roda/Hodiše), kjer se -g- ni vrinil. Tudi okrog Kranja še govore čmrgal, v Tunjicah pri Kamniku sem slišal npr. »k so svet za cerku mer-gla«, vrinjeni -g- je v imenu nekdanje ljubljanske gostilne »Pri Irgeljcu«, skoz jirgal pa je tudi ledinsko ime v Fužinarskih gorah v Bohinju itd. Če vse to vemo, ni težko ugotoviti, da wQrglče ne pomeni »orglice« (kakšen smisel pa sploh ima ime OrgUce za mogočen slap, ki ga je slišati že iz precejšnje daljave?). Osnova je torej »orbh.« (orel) in ime je treba pra­vilno pisati Orličje ali vsaj Orlice^ -j- tu sicer ne dela težav, saj v gorenjskem narečju tudi rečemo naroče > naročje, u naročg > v naročju, stoviča (na stovičax) < Stovičje (gorsko ime nad Poljšico pri Gorjah), Iniča aU Imiča, na lmičax < Alničje (gor. ime nad Koroško Belo). V Atlasu Slovenije je treba nesmiselno ime Orglice za imenovani slap popraviti! Podobnih imen OrUči (oz. Orhče) najdemo precej ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugje po Jugoslaviji, npr. gor. ime Orlici v Fužinarskih gorah v Bohinju, Orlici - ime znanega slapu (sic!) pri Mostarju v Hercegovini itd. Podobne napake so v Atlasu Slovenije npr. tudi gorska imena Jelenov kamen nad Jese­nicami - pravilno pišemo to ime Jelenkamen, saj se sklanja tako kakor imeni Knezdol ali Krištandol, tj. prvi del je nepregiben: na Jelenkamnu, pod Jelenkamnom; dalje Zatrnik (1432 m, vzhodno od Savskih jam v Karavankah), pravilno Zdrtnik, saj domačini v vseh vaseh tu okoli goro imenujejo zftnek ali zdftnek, kar je etimološko iz Razdrtnik, to pa tako kakor zartan (zgrtan) p9tok (Zartni potoki) v Kropi iz osnove dreti, derem. Čisto zgre­šeno je tudi ime Žičica (802 m) nad Mostami pri Žirovnici, ki se po nepotrebnem ponavlja iz zemljevida v zemljevid. Tega imena noben domačin ne pozna! Pravo ime tega hriba je Sivo rebro. Tudi Smokuški vrh (1122 m) nad Smokučem in Rodinami je zgrešeno ime: ta vrh se imenuje Jecola (nar. jecowa), Smokuški vrh pa je prelaz zahodno od Jecole, prek katerega vodi iz Rodin tako imenovana Večna pot k Smokuškemu mostu v dolini Zavr­šnice! Kdaj se bomo vendar naučili, da so imena ustvarjali domači ljudje, da so stara cela stoletja in da jih nihče nima pravice spreminjati in pačiti kar takole meni nič tebi nič? Toda da ne bi izgubljal časa in prostora pri napakah Atlasa Slovenije, ki jih kar mrgoU, naj navedem le še eno napako v njem, ki me prav grdo bode v oči, ker ime vsakdo, ki ga omenja, piše po svoje; nihče pač ne ve, odkod izvira. To je ime zaselka Grinšče, v Grinščah (torej množinska obhka), del Rečice pri Bledu. Atlas ta kraj imenuje Grimščica (ednina), kar je popolnoma nepravilno in dokazuje (tako kakor pri vseh zgoraj omenjenih imenih) samo to, da se avtorji niti niso pozanimaU, kako se kraj v resnici imenuje. Grinšče so bile graščina, ki izvira, kakor lahko ugotovimo iz zgodovinskih dokumentov, iz 12. oz. 13. stol. Nemci so to ime zapisali GRIMSCHITZ, to pa je seveda iz slovenskega Grinšče (kakor v Ziljski dolini DRASCHITZ iz Drašče). In tako beremo Grimšče (na kažipotu v vasi Re­čica), naslov brošure o tem kraju »Grimšice in Grimšici« (očitno brez posebnega truda prevzeto kar iz nemškega imena) itd. Domačini pa govore »grinšče« (v kraju samem in bUžnji okolici), v Leskah (Vintgarju), Mostah, Žirovnici »u grlnččas«; tudi ledinska in dru­ga imena, povezana z Grinščami (npr. grinčarjou bajar sev. od graščine, graščaka so ime­novali Grinščar ali Grinčar, na Pemikih paGrinččar), jasno razkrivajo izvor imena: Grin­šče < grinčiče, to pa iz apel. grinta, kar je izposojeno iz srvn. grint »Grind« (etim. Fr. Bez-laj). Da je res tako, dokazuje tudi bližnje hribsko ime Grintovec. Pravilno se ime torej piše GRINSČE in ne Grimščica. Ker sem že pri gorskih imenih, naj omenim še pomembno ime MANGART. To ime se ome­nja zelo pogosto, ne samo v Planinskem vestniku, ampak tudi drugje, in to v dveh obhkah, kot Mangrt in kot Mangart. O tem imenu sem že pred leti pisal v reviji ONOMASTICA JUGOSLAVICA V/1975, str. 57-63. Izvor imena je tu jasen; ime se je izoblikovalo iz nemškega antroponima Mainhard (Meinhard) oz. še bolj verjetno iz patronimika Man-hart (etim. Fr. Bezlaj) (prim. pogostna priimka Manhart in Meinhard na Koroškem v Zilj­ski dolini in v Beljaku, v kraju Verditz pri Afritzu (Cobrcu) severozah. od Beljaka gostišče Manhart ter večkratno ime Manhartsberg na Bavarskem in v zgornji Avstriji npr. seve­rozahodno od Dunaja nad Donavo itd. Pri nas na Štajerskem je to Menhart npr. v Topol-ščici, v Celju itd., dalje priimek Menart, Menard itd. Sploh je zanimivo, da prav v tem delu slovenskega etničnega ozemlja najdemo vrsto gorskih imen, ki so izvedena iz antropo-nimov, npr. Dobrač, Nabojs (to je priimek iz Kanalske doHne, znan že v 17. stol.), staro ime za Montaž / Poliški Špik tj. Boje (ohranjeno še v imenu enega sosednjih vrhov Mo-deon del Buinz, to zadnje z vrinjenim -n- kot v mnogih apelativih npr. prunkca (Podko­ren), kiincalna (Rateče) itd. Brez smisla je razlikovati obe obliki, eno kot itahjansko, tj. Mangart, drugo, tj. Mangrt, pa kot slovensko. Obhko Mangart najdemo vendar v ceh vrsti starejših zemljevidov, ko o Italijanih v naših krajih še ni bilo niti duha niti sluha. Poleg tega vemo, da nemški -h- sredi besede na začetku zloga rad preide v zapornik -g- npr. špgrgert, ferg^rate itd. Toda tudi Slovenci severno in vzhodno od gore, ki ima, kakor sem ugotovil pri svojih raziskovanjih, zaradi svoje pomembnosti in prominentne lege dokaj široko zaledje (kot zanimivost naj navedem, da se Mangart zelo lepo vidi ne samo iz Zilj-ske doline, ampak tudi iz Beljaka!), ime po večini izgovarjajo Mangart (Rateče, Podkoren v Dolini, Trbiž, Žabnice - pa celo na jugu npr. na Srpenici sem shšal izključno samo Man­gart). Poleg tega je, kakor planinci vemo, v Žabnicah slovensko planinsko društvo Man­gart, ki je 1. 1983 odprlo svoj planinski dom Mangart; na Rečici pri Bledu je še iz stare Av­strije izvirajoče gostišče Mangart, in kadar domačini (npr. v Sp. Gorjah ali na Rečici) ome­njajo to gostilno, je vedno slišati: »za Mangartam«, »pf Mangarto« itd.-nikoH pane: Man-grt! Isto velja tudi za priimke, kakor so npr. Pemhart oz. Pimat, Purkart, Žigart, in za taka ledinska ah gorska imena kakor Pungrat oz. Pungart Na področju, ki sem si ga izbral za doktorsko disertacijo (od Kranja do Mangarta oz. tudi še ves Bohinj), sem našel ime PUN­GRAT oz. Pungart, če sem prav štel, vsaj desetkrat, a niti enkrat nisem zabeležil Pungrt! Tako npr. Pungrat (pod gradom na Bledu), Za Pungradam (Zelenica-tako govore tudi Tr-žičani, prim, ime planine Pungrat nad Jelendolom); Pungrat oz. Pungart (Kamnje v Bohi­nju), Pungrat (Selo pri Žirovnici), na piingradax (oz. - pungratax. Krma - pod Rjavino), na Punyarta (Rateče), Pungrat (gozd nad Ovsišami) itd.,- Pungrat nad Belo pečjo, torej prav na­sproti Mangarta; tudi na Koroškem: Purgrat pri Rožeku, pungrat (kot apel. - Sentanel), Pungart (Kope na Pohorju), Pungert in Pungart okrog Čabra (npr. pri Gerovem), medtem ko je ime Pungrt (kot zaselek ali hribovsko ime) predvsem na Dolenjskem (npr. pri Igu, Trebnjem, Straži pri Novem mestu itd.). K temu lahko primerjamo zelo pogostni priimek Pungartnik in manj pogostne Pungerčič, Pungarčič, Pungerčar itd. Skratka, mishm, da je pravilna knjižna oblika imena, o katerem sem tu pisal, MANGART in ne Mangrt (kakor je zapisano tudi v Atlasu Slovenije), če se namreč držimo pravila, da imena pišemo eti­mološko pravilno in dosledno v duhu knjižnega jezika. Navsezadnje gre pri tem tudi za mednarodno standardizacijo geografskih imen: ne moremo torej nekje popuščati narečni izreki, ki ji je dostikrat tuje, če neko ime pišemo pravilno, kakor zahteva knjižni jezik. Toda o takih tendencah pozneje, na koncu. Preden preidem na zadnje poglavje oz. preden zapišem še nekaj pripomb na račun Lek­sikona slovenskih krajevnih imen, naj tu vendarle na kratko omenim Krajevni leksikon Slovenije (v nadaljevanju KLS). Tu in tam se sicer kdo obregne ob to delo in na svojih raz­iskovalnih poteh sem shšal marsikatero pikro besedo o njem, a celovite, temeljite kritike o tem delu še ni bilo. KLS je izredno pomembno delo, in ker so ga nedvomno uporabljali tudi sestavljavci drugih dveh omenjenih del (Atlasa in Leksikona), botroval pa je tudi pre-nekateremu zemljevidu, pregledni karti te ali one občine itd., mislim, da moram že tu opo­zoriti na previdnost pri uporabi KLS. Navedel bom le nekaj primerov. Tako KLS omenja za Kamno gorico »njive na Kutini konec vasi.« To polje pa domačini imenujejo xgtan, to­rej so »njive na Hotinju konec vasi«. V tem kraju tudi omenja gozdno planoto, kjer so ko­pali svoje čase železno rudo, in sicer dosledno v edninski obhki Vreča. Toda vsi domačini, s katerimi sem govoril, so uporabljah množinsko obUko: »hrib Vreče«, »na Vrečah«. Dalje omenja kot del Krope Stročje, to pa je popolnoma napačno: ta novi severni del Krope se imenuje Stočje (nar. stoče, na stočja). Res imamo v Sloveniji tudi Stročjo vas, toda tu, se­verno od Krope, se stekata potoka Kroparica in Črni potok, ki se malo pozneje izlivata v Lipnico, zato tudi ime Stočje. Vas Zgornje Laze nad Gorjami v KLS sploh ni omenjena, niti ne kot del Sp. Gonj, danes pa je samostojna vas z lastnimi hišnimi številkami. V vasi Krnica je omenjen potok Rečnik, toda domačini poznajo le Račnek! Vas Grabče pri Krnici (ob Radovni) označuje KLS z množinsko obliko; napačno določanje števila (ednina ali množina) je sploh nemarnost KLS. Domačini, vsi brez izjeme, tudi v vseh okoliških krajih, pa govore: grabač, z grafča, u grafčg. Ime se torej uporablja v edninski obliki (no, to je zdaj Leksikon slovenskih krajevnih imen popravil). Pri Bledu omenja KLS hrib Ostrovico - napačno! Ta hrib z značilno obUko se imenuje Oj­strica, ki jo je zapisovalec očitno zamenjal z Ostrovico; ta pa je nad Bohinjsko Belo, na robu Pokljuke. In da bodo tisti, ki imajo pogosto v rokah knjige KLS, vedeU: nihče ne govori - v Višcah, ampak na Višcah (in tam, kjer so Jezerca, še niso Višce!); ne rečemo v Pristavi, ampak na Pristavi (npr.: na prstale), (cesta pelje) na Kontno in ne v Kontno, kakor hoče KLS! In tako dalje: kdor bi zbiral napake v KLS (že nekajkrat sem shšal od ljudi iz drugih delov Slovenije, da je pri imenih njihovih domačih krajev, a tudi na drugih področjih, ve­liko nesmiselnih napak), bi imel res dovolj dela! In preden zaključim tale odstavek, si ne morem kaj, da ne bi omenil še Srednje vasi v Bohinju. Že pri delih vasi, ki jih KLS našteva, je nekaj nesprejemljivih neresnosti: Tržič ni še nikdar bil del te vasi in seveda tudi nikoh ne bo; kar se tiče dela vasi z imenom Peca, kakor ta del imenuje KLS, pa je treba povedati, da je to v Pe;cah (npr. u p^jcas). Zapisovalec je verjetno shšal »to so pa p^jca« (že na za­četku te razprave sem omenil, da se na Gorenjskem v množini moški in ženski spol iz­enačita s srednjim), kakor ljudje govore poleg »to so p^jce«; Podojnica, ah bolje Podojnice so pa le njive pod vasjo in ne del vasi. Huda neresnost pa je Na Šehu. Te nemarnosti za­pisovalec sicer ni sam zagrešil, ker je ime očitno prepisal iz katastrskih map, kjer sta za to ime dve obliki: Na Šeh in Na Šehu - vendar je nemarnost tudi, da neko ime preprosto prepišemo, ne da bi se prepričah, ah je zapisano prav ah ne. Domačini, Srenjani, namreč govore »na sšex« ah tudi »na ššex,« prvi sklon je »sši« ali »ššl«, »grem pr^tja ššem«, »met (s)šmi pa jaworrico« itd. Ime je nastalo iz Suši, na Sušeh < suxb. Mimogrede povedano, take izredno subtilne in z vso narečno prefinjenostjo izgovorjene glasovne značilnosti je tudi treba znati slišati. Kadar imam v rokah tiste stare geodetske karte (ali tudi planinske), imam vselej vtis, da velikanska večina zapisovalcev ne samo v prejšnjem, ampak tudi v sedanjem stoletju ni bila zmožna prisluhniti takim narečnim flnesam. Toda takega dela, kakršno je KLS, je resnično škoda: ko bodo pripravljali ponovno izdajo, je treba k delu pritegniti prave strokovnjake - geografe, jezikoslovce in še zlasti onomastike, take na­mreč, ki dodobra poznajo narečno problematiko tistega območja, ki jim je zaupano. In zdaj, za konec, samo še na kratko nekaj primerov iz Leksikona slovenskih krajevnih imen (LSKl). Za občini Jesenice in Radovljica sem po vprašalnikih zbral in prispeval ime­na sam, in sicer tako, da sem osebno obiskal vseh 125 krajev, kohkor jih je bilo na vpra­šalnikih, in tako dobil podatke »iz prve roke«. Že pri imenu Vrhnje pa moram povedati, da se ne strinjam s tem, da LSKI dovoljuje tudi naglas na prvem zlogu (je to vphv KLS, ki navaja ta napačni naglas?) - v kraju samem in daleč okrog, dokoder je kraj (tj. vas 1/2 km od Radovljice) znan, noben domačin ne naglasa imena drugače kot vrbn^, z vfban, u vrbnax, torej na koncu - razen nekaterih priseljencev z drugih narečnih področij (nekaj jih poznam osebno), ki so s seboj seveda prinesli drugačen naglas in se naglasu v kraju priselitve niso privadih (ti tudi govorijo v Rodinah, v Jesenicah, prebivalce Vrbe imenu­jejo Vrbence itd.). Drugače pa je z imenom Slatna (Podgora); to ime ima po pravici dva raz­lična naglasa: na prvem in na končnem zlogu. V kraju samem je naglas na koncu: swatna, v okohci (npr. v Begunjah) pa sem shšal samo swatna. Mnenja sem, da priseljenci oz. ne-domačini ne morejo odločati o tem, kako naj se ime kraja izgovarja; na vsak način je treba ohraniti fiomačo izreko, domači naglas, domačo obhko. Osnova imenski obliki in naglasu mora biti in ostati krajevna raba, ta odloča, kakšno obliko in naglas ima ime, posebno še, če se imenska oblika v celoti strinja z zalconi knjižnega jezika Prav nedomačini, prise­ljenci, turisti dostikrat kvarijo v stoletjih oblikovana in ustaljena imena. Naj tu navedem le nekaj primerov, kako nepoznavalci dostikrat ime čisto popačijo - že Višarje in Prisoj­nik sta dovolj zgovorna dokaza za to. Ime cestnega klanca pri Brezjah je »brezjanski kla­nec« (sicer pa ljudje govore le o breškem polju, na Dobrči je Breška planina itd.), toda to je tuje, vsiljeno, čeprav po svoje že ustaljeno. To samo po sebi sicer ni nič hudega, drugače pa je, če se s tujo, drugačno obliko spremeni pomen: pri Rečici (Bled) je hrib z imenom Prdanca, kar je nastalo po vsej verjetnosti iz »pridanica«, ker je bil hrib in svet okrog njega »pridan« Rečičanom - toda v Sp. Gorjah, ki so le četrt ure oddaljene, sem slišal »pf darca«. - Med Staro Fužino in Studorjem je ledinsko ime »u v^^mp 1?SQ«, tako mi je povedal moj Studorec; toda ko sem pri Stari Fužini (ne vem, zakaj LSKI navaja samo predložno zvezo v Stari Fužiiii, ko pa ves Bohinj in vsi, ki poznajo ta kraj in imajo z njim opravka, govore dosledno pri Stari Fužini - mislim, da LSKI nima pravice, da na silo uvaja nove oblike -tudi če kak priseljenec na Bistrici govori »v Stari Fužini« - in s tem spreminja stare, ki imajo globoke zgodovinske korenine: k Stari Fužini so hodili ljudje delat dolga stoletja in pri Stari Fužini /nem. Althammer/ so imeh opravka, zato tudi taki predlogi in te je treba ohraniti, saj so navsezadnje ta imena obhkovah domači ljudje in so tudi njihovi lastniki!) spraševal po ledinskih imenih, mi je Fužinar, ki je res odlično poznal vso vas in okolico, navedel tudi zgoraj omenjeno gozdno ime, a rekel je drugače: »u jelmo leso«. K sreči imam navado, da po istem imenu vprašam ne samo več ljudi, ampak tudi v več sosednjih krajih: »u v^lmo lesp« pomeni »v velikem gozdu«, torej imamo opravka z arhaično obliko velbjb kakor v imenu Velo polje ali top. Velesovo < velbje sedlo. Ta arhaična oblika je celo na Gorenjskem salamensko redka in je jezikoslovec vesel, da na kaj takega naleti. Zgornje je dokaz, da so najbolj zanesljive imenske obHke, kakršne so v rabi v kraju samem. -Spomnimo se tudi, kako »lepo« pačijo naša domača imena nekateri novinarji: ko je pred leti neki novinar pripovedoval, kako je hodil skozi Gorje proti Radovni in naprej proti Po­kljuški luknji, so se skozi vso njegovo pripoved kar vrstile take cvetke kakor: proti Zgor­njemu Gorju, v Zg. Gorju, iz Sp. Gorja... (V TV oddajah pa včasih poleg teh oblik slišimo še tudi ozek -9-, da je nemarnost le še bolj zabeljena). Neki športni novinar se v »Delu« od časa do časa prav posebno potrudi, da Gorjance (tudi sam sem Gorjanec) preobhkuje v Gorjane in mu ni mogoče dopovedati, da to ni pravilno. Prav zato pa je tako zelo po­membno, da tako delo, kakor je LSKI, ne popušča napakam in samovoljnim, vsiljenim imenskim oblikam. Saj ne gre samo za enotne knjižne norme, ampak tudi za posebnosti domačih, že davno ustaljenih obhk, dragoceno dediščino, ki je ni mogoče preprosto od­straniti in nadomestiti z nekimi nesmiselnimi novostmi. MisUm, da je etnikon Blejčan v LSKI popolnoma odveč. Res sem v vprašabiiku opozoril, da tako govore nekateri priseljenci, a ne s tem namenom, da bi to obhko zdaj LSKI uvajal kot knjižno poleg Blejec. Obhke s sufiksom - ec so zelo stare (v Gorjah je v rabi tudi plu­ralna oblika Bl^sc^, v bohinjski Zgornji dolini pa sem našel celo še obhko Bl^oc^), zato je tudi priimek, izveden iz top. Bled (ki pravzaprav ne pomeni le nekega posameznega kraja, ampak več krajev, lahko bi rekU neko določeno območje) samo Blejec, torej ime, ki ga najdemo po vsej Sloveniji (prim. ime kmetije Blejec severovzhodno od Podljubelja nad Tržičem). Dovoljevati obhko Blejčan je nevaren precedens: v zadnjem času se namreč pojavlja tudi k imenu Bohinjec zgrešena vzporedna obUka Bohinjčan, kar je smešno in domačini to upravičeno odklanjajo. Držimo se tega, kar je knjižno pravilno in ne spre­minjajmo po nepotrebnem! Po drugi strani pa npr. LSKI za vas Belico pri Dovjem navaja le obliko Belca. Verjetno je tudi to odsev iz KLS, ki navaja samo to obhko. Tudi uradno se tako piše (od 1. 1953) in zanimivo je, kako je do obhke prišlo. Tisti, ki so ime začeh pisati v tej obliki, so trdih, da ljudje ime izgovarjajo »b^uca«. Ne vem, kdo je to shšal in kje, toda sam vsa leta, odkar raziskujem imena na Zgornjem Gorenjskem, še nisem nikdar slišal »bevca«, ampak vedno brez izjeme samo »belca«. Še vaški kronist, ki si ni znal drugače pomagati, je v svoji kroniki zapisoval ime kraja Beljca, da bi tako dovolj nazorno prikazal pravo izreko tega imena. Obhko imena je torej treba popraviti v Behca, v njej se lepo zrcah tudi narečna izreka »belca«, medtem ko oblika Belca v gorenjščini nujno pomeni izreko »beuca«. Problem je torej resnejši kot pred več kot 15 leti polemika okrog imena Sorica, ko so nekateri brez posluha za knjižni jezik predlagali pisavo Sorca, češ da ljudje tako tudi govore. Takrat je neresni predlog zelo energično zavrnil Fr. Planina - in tudi pri ime­nu Belica bo treba tako napraviti. V morebitni ponovni izdaji LSKI bo torej nujno potrebno gledati na to, da se ohrani, kar je tipično narečnega in obenem ne nasprotuje zakonom knjižnega jezika. K delu pa bi bilo treba pritegniti (kakor pri KLS) poleg slavistov tudi onomastike oz. ljudi, ki določeno ob­močje res dobro poznajo tudi v geografskem in zgodovinskem smislu. Summary THE RECORDING OF THE NAMES OF PLACES AND MOUNTAINS IN PROFESSIO­NAL BOOKS (SOME CRITICAL REMARKS) The author tries to analyse the mistakes and illogicalnesses in three important works dea­ling with place-names in Slovenia recently published: ATLAS of Slovenia, Lexicon of Slovenian Place-Names, and Lexicon of Places in Slovenia. In the treatise he has come to the conclusion that it is not enough to copy the names simply from historical docu­ments and any previous works (such as land-register maps, town records etc.); the editors ought to know not only the present-day living use of the names in the places themselves and in their neighbourhood, but also the dialectical pecularities which are often hidden in the names, and which, if wrongly understood, may completely change the right shape and with it the etymologically correct meaning of the name (e.g. Orglice instead of the right Orlicje). On the other hand, really good authorities in the name problematics in different parts of the country should be drawn in to take part in such an important work. , Katarina Bogataj-Gradišnik UDK 886.3.09-31 Filozofska fakulteta v Ljubljani STRITARJEV GOSPOD MIRODOLSKI: MLADOSLOVENSKI ROMAN NA OZADJU EVROPSKEGA IZROČILA (2) ra. župnik Wakefieldski je v nasprotju z večino angleških romanov 18. stoletja, ki se izdajajo za »resnične zgodbe« in si z raznimi tehničnimi prijemi prizadevajo, da bi zbujali videz pristnega dokumenta, zavesten in poudarjen artefakt." Na tem razmeroma kratkem pri­povednem besedilu je literarna kritika odkrila klasicistične in rokokojske poteze, tako lahkotno gracioznost sloga in somemost kompozicije. Simetrično celoto sestavljata dve polovici po 16 poglavij; ločnica med njima je Olivijin pobeg od doma natanko v sredini, v 17. poglavju. Prva polovica sestoji iz družinskih in komedijskih prizorov, uokvirjenih v vaško idilo, druga pa je pretežno ganljivka z nakopičenimi melodramatičnimi scenami in malo verjetnimi naključji, z zapovrstjem nesreč, ki se naposled proti pričakovanju za-sučejo v srečen konec. Spričo tako stroge in ekonomične zgradbe Župnika Wakefieldske-ga preseneča, da je to delo prava sinteza raznorodnih romanesknih tipov, ki so bili tedaj v modi, in prava zbirka sočasnih literarnih motivov. V tlorisu je Župnik WakeHeldski zasnovan kot eksemplarična zgodba z moralno poučno poantO; tako strukturo so imele v malem fabule v moraličnih tednikih (tudi Goldsmith je izdajal enega izmed njih); na povezavo kažejo še moralne sentence v naslovih poglavij. Goldsmith je kot ogrodje za svoj roman vzel biblijsko parabolo o Jobu, pravičniku, ki " Prim. John Butt: The Mid-Eighteenth Century, Oxford 1980, zlasU str. 475. vdan v božjo voljo prenaša vse nesreče, ki ga zadevajo, in je naposled obilno poplačan. V ta okvir je pisatelj včlenil prvine pikaresknega romana in pripovedne vzorce sentimen-talizma. Dr. Primrose sprejema udarce usode potrpežljivo kakor svetopisemski Job. Že ob začetku romana na mah izgubi premoženje, s tem tudi položaj in gosposko hišo v Wakeheldu; ko se zgodba prevesi v drugo polovico, se nadenj in nad njegovo družino nezgode kar zgri­njajo: skromni novi dom pogori, ena hči je (domnevno) mrtva, še prej zapeljana, druga ugrabljena, najstarejši sin čaka na smrtno obsodbo v prav isti ječi, kamor je župnika dal vreči maščevalni graščak. Ko se zdi, da je že vse izgubljeno, nastopi kot deus ex machina Sir Thomhill, reši in povzdigne župnika z družino vred, glavnega krivca njihovega gorja pa kaznuje. - Iz pikaresknega romana, ki je bil v Angliji 18. stoletja silno razmahnjen, sta v Župnika Wakeiieldskega segla dva pripovedna pramena: prigode najstarejšega Primro-sovega sina v Londonu in na popotovanjih po Evropi (te imajo tudi avtobiografsko ozadje v Goldsmithovih doživljajih) in zlasti potegavščine premetenega sleparja Jenkinsa. Iz sentimentahiega romanopisja svojega časa je Goldsmith v Župniku WakeHeldskem uporabil kar tri pripovedne vzorce. Prvi sodi med temeljne vzorce meščanskega romana in drame; to je zgodba krepostnega meščanskega dekleta, ki ga onesreči aristokratski za-peljivec; znamenit prototip je bila Richardsonova CIarissa. Idejno jedro tega pripovednega vzorca je kritika plemiškega stanu v imenu meščanske vrline. Po takem vzorcu je sestavljena zgodba Primrosove starejše hčere Olivije, in sicer iz na­slednjih elementov: graščak Ned Thomhill dvori Oliviji in osvoji njeno srce; tik pred po­roko s sosedom Wilhamsom Olivija pobegne od doma, ThomhiU jo nagovori k sklenitvi skrivnega (lažnega) zakona, a se je prav kmalu naveliča in se je hoče iznebiti; Olivija za­vrne nizkotno ponudbo, naj bi postala ljubica njegovega enako razuzdanega prijatelja, odide z gradu in se znajde v brezupnem položaju; tako jo najde oče, ki jo je že nekaj časa zaman iskal, jo ljubeče sprejme in ji vse odpusti. Sprava med očetom in hčerjo, zalita z obilnimi solzami, sodi med nadvse priljubljene motive sentimentalnega, zlasti še družin­skega romana; Gospod Mirodolski ima v 18. poglavju analogen prizor- Zorino vrnitev pod očetovo streho na sam božični večer. Tudi drugi vzorec je star tohko kakor sentimentalni roman; vpeljal ga je Richardson s pr­vim primerkom novega žanra, s Pamelo (1740), zgodbo o revnem dekletu nizkega rodu, ki se zavoljo svoje kreposti in lepote po hudih preskušnjah poroči visoko nad svoj stan. Kakor je poprej opisani vzorec vseboval obsojanje plemiške pokvarjenosti, tako ta ilu­strira razsvetljensko misel, da stanovske pregrade niso nepremostljive in da meščanska vrlina odtehta plemenit rod. Primrosova mlajša hči Sophia spozna človeške odhke Sira Thomhilla in ga vzljubi tedaj, ko še malo ne sluti, da je v revnega BurcheUa preoblečen tako imeniten gospod. Zato je na koncu tudi nagrajena, ko jo baron vzame za ženo in reši iz težav vso njeno družino. - Tudi Sophijina zgodba ima v stranskih motivih stičišča s so­časnim rahločutnim romanom, zlasti z Grandisonom; tudi tu junak reši izvoljenko iz krempljev ugrabitelja in prav kakor Grandison odklanja dvoboj, ne da bi to prizadelo nje­govo moško čast Tretji pripovedni vzorec je bil v sentimentalizmu le obrobnega pomena; gre namreč za starodavni motiv ljubezenskega para, ki ga loči zla usoda, a se po številnih prigodah in zapletih naposled srečno združi. Variacija na to temo je zgodba Primrosovega najstarej­šega sina Georgea in njegove neveste Arabelle, dveh pasivnih, vendar stanovitnih zaljub­ljencev. Njune težave se melodramatično rešijo zadnji hip, ko je George že skoraj obsojen na smrt, Arabella pa tik pred poroko z Olivijinim zapeljivcem. Ob preudarku, na katere izmed številnih in raznorodnih snovnih prvin v Župniku Wa-ketieldskem se opira Gospod Mirodolski, je opazna predvsem izrazita in temeljita reduk- cija. V tem smislu je tudi upravičena Koblarjeva trditev, da je zgodba sama »kar mogoče preprost posnetek iz Župnika Wackeiieldskega« (lil, 440). Z izbiro enega samega pripo­vednega vzorca in z opustitvijo drugih sestavin iz Goldsmithovega besedila je Stritar res izdelal enostavnejšo, v sebi zaokroženo dogajalno shemo z manjšim ansamblom, celó z omejenim prizoriščem, skratka, značilno novelsko strukturo slovenskega zgodnjemeš-čanskega romana. Stritar ni sprejel ne tlorisa parabole o Jobu ne pikaresknih motivov Goldsmithovega ro­mana; izmed treh sentimentalističnih vzorcev je obdržal samo Olivijino zgodbo. Izbral je torej topos zapeljane nedolžnosti, ki se je v sočasnem slovenskem pripovedništvu ugnez-dil v vaški povesti, medtem ko je bil v romanu s sodobno snovjo silno redek. Vzrok za tako delitev bo pač v stanovskem razmerju med zaljubljencema: v romanu je praviloma dekle višjega rodu od plebejskega mladeniča, v vaški povesti pa je položaj obrnjen. Stri­tarjeva izbira kaže na njegovo »tragično vizijo življenja«, saj se je odločil za tisto izmed treh fabulativnih shem, ki edina vsebuje »snov za globoko pretresljivo tragedijo rahločut­nosti«.^" Tragiko Olivijine usode je pozneje poudarila viktorijanska odrska priredba W. G. Willsa Olivia (1878), medtem ko je Goldsmith isti motiv obdelal kot ganljivko. Goldsmithova Ohvia tudi nima formata za tragično junakinjo, bližja je vsakdanjim dek­letom kakor ženskim hkom rahločutnega romana. Vzgojena je bila sicer k čednosti in skromnosti, vendar se svoje mikavnosti še predobro zaveda, željna je dvorjenja in zabave, v nespametnih ambicijah vse preveč podobna svoji materi. Čustva se ji vnamejo ob čisto zunanjih Thomhillovih prednostih, ob njegovi eleganci, spretni, čeprav puhh konverza-ciji, imponirata ji njegov imenitni položaj in bogastvo. Pod materinim vphvom se Ohvia spusti v prav banalno manipulacijo, ko skuša zbuditi graščakovo ljubosumje s tem, da na­videzno sprejme snubitev vrlega soseda Williamsa. Prav ta poteza postane usodna; žup­nik namreč od hčere zahteva, naj drži dano besedo, in jo s tem nevede požene v skrajnost Ohvia s tem nepremišljenim dejanjem povzroči svojo lastno nesrečo, a tudi večino tegob, ki zadenejo njeno družino, saj so večidel posledica graščakove maščevalnosti. Ob vse­splošno srečnem izidu romana se tudi njena usoda obrne na boljše, vsaj kar se tiče ugleda in blaginje; Jenkins namreč razkrije, da je bil njen zakon kljub graščakovim nepoštenim namenom le sklenjen veljavno. Pisatelj zato ob koncu dopušča tudi možnost, da se mladi Thomhill še kdaj spokori in se pobota z Olivijo. Preostaja še vprašanje, kohko se Stritarjev pripovedni vzorec ujema z Goldsmithovim in koliko je preobhkovan. Vsekakor se romana ujemata v ekspoziciji: naslovni junak je oče dveh hčera, družina živi v neskaljenem zadovoljstvu. Analogen je tudi osrednji dogodek: zapeljivec omreži starejšo hčer, ta pobegne z njim od doma. Vzorca se prekrivata napo­sled še v razpletu: hči se razočarana in skesana vrne k očetu, ta jo ljubeče sprejme in ji vse odpusti. Stritarjevi odmiki od Goldsmithovega vzorca izyirajo predvsem iz drugačne čustvene »lege« Gospoda Mirodolskega. Medtem ko je svet Župnika Wakefieldskega bli­zu vsakdanjemu življenju, povprečnim značajem in čustvom, se je Stritar vrnü k prvot­nemu, »visokemu slogu« sentimentalnega romana, ki je v bistvu pesimističen in fatalis-tičen. Zgodbo o nesrečni ljubezni s tragičnim izidom je Goldsmith udomaču, jo pribhžal vsakdanji izkušnji in ji dal spravljiv konec. Stritar pa jo je spet privzdignil v višjo lego, ne le po slovesnejšem, razčustvovanem tonu, temveč tudi po drugače zasnovanih zna­čajih junakinje in njenega zapeljivca. Zora je dosti bhžja nežnim, rahločutnim junakinjam klasičnega sentimentalnega romana kakor radoživi in koketni Ohviji; je dekle s hrepe­nenjem in z upanji, ki presegajo mali svet v katerem živi, in domačo srečo, kakršna se ji obeta v zakonu z Radovanom. Iz vsakdanjih opravil in utesnjenosti si želi v veliki svet, tja naj bi jo odpeljal junak njenih sanj (zelo drugačen od Radovana); v marsičem bi lahko bila predhodnica leto dni mlajše Jurčičeve Lepe Vide (1877). " John Butt Ttie Mid-Eighteenth Century..., str. 473. Rahločutna junakinja, kakršna je Zora, v klasičnem sentimentalnem romanu razočaranja nad svojo veliko ljubeznijo največkrat sploh ne preživi; od strtega srca umre CIarissa, v duševni omračenosti gospa Tourvel (v Nevarnih razmerjih) in za njima še mnoge, vse do Dele v Zorinu. Zorina afera pa se zdi zadovoljivo urejena že z njeno vrnitvijo pod domači krov; pisatelj jo pozneje pokaže le še mimogrede v vlogi poslušne hčere in kot varuško malega nečaka Kakor da je Stritar v prizadevanju po psihološki osvetlitvi svojih figur opešal: niti z besedo ne omeni, kako je njegova senzibilna junakinja prenesla novico o ljubimčevi nasihii smrti in kako je prebolela polom svojih iluzij. Stritar je na obrobju Zorine zgodbe nakazal dva zelo razširjena motiva sentimentalnega romana, ki ju v Župniku Wakefieidskem sicer ni, zato pa sta pozneje pogostna v romantiki in v trivialni literaturi: topos »preganjane deve« in motiv ljubezenske odpovedi v imenu etičnega imperativa. Motiv ujetništva in bega nedolžne mladenke, ki jo skušnjavec z zvi­jačo ali s silo drži v jetništvu, je sicer veliko starejši od sentimentalnega romana, vendar ga je le-ta priredil novodobnim razmeram. Sloveča primera »preganjane nedolžnosti« sta postali CIarissa in v nemškem rahločutnem romanu Sophie von Sternheim (v Geschichte des Fräuleins von Stemheim, 1771, pisateljice Sophie von La R.oche). Zora je v svoji neo­majni čednosti dosu bližja tipu romaneskne junakinje, ki mu pripadata te dve mladi dami, kakor pa lahkomiselni Oliviji Primrose. Nasprotno pa Edvin razen po ohlapni morali ni prav nič podoben njunima mračnima oboževalcema, ali bolje preganjavcema. Zato se zdi tudi Zorin odhod od njega brez potrebe dramatiziran v skriven pobeg, ki bi jo bil skoraj stal življenje. Okoliščina, da za tako ekstremen položaj manjka prava utemeljitev, kaže na uporabo obrazca iz drugačnega konteksta. Odpoved ljubezni iz višjih etičnih nagibov je bila v rahločutnem romanu stalna téma že od Kneginje Klevske (1678) naprej. V Gospodu Mirodolskem se povezuje s figurama obeh sester, in na obeh primerih se pokaže, kako se je nekdaj pomembna téma preživela. Bre-dino zatajevanje srčnih želja je v resnici nesmiselno, ker Zora svojega ženina ne ljubi in zato tudi ni verjetno, da bi bil njun zakon srečen; iz istega razloga za Zoro ni nikakršna žrtev, če naposled v ganljivem prizoru odstopi mlajši sestri svojega zaročenca, ki ga je že tako poprej zapustila. Stritar je tedaj ohranil že izpraznjeni obrazec, ki daje samo še videz nekdanje etične vsebine in smisla. Najizrazitejši odklon od Goldsmithove »predloge« je nedvomno Edvinov tragični konec. Mladi Thornhill je namreč za svoje hudobije kaznovan razmeroma blago, čeprav se jih nič kaj prida ne kesa,- poleg tega mu njegov velikodušni sorodnik daje priložnost za nov začetek. Edvin pa umre v dvoboju na Francoskem, prav kakor sloveča zapeljivca Clarisse in gospe Tourvelove; kakor ta dva, se je tudi on zapletel v dvoboj zavoljo svojih ljube­zenskih avantur. Kakor njuno predsmrtno kesanje, tudi njegovo poslovilno pismo priča o tem, da je bil lahkomiselni mladenič vendarle zmožen globljih čustev. Stritar je od Goldsmitha prevzeti pripovedni vzorec s tragičnim potencialom celó pri­vzdignil v slogu prvotnega sentimentalnega romana, potem pa je usodnost svoje zgodbe sam razvodenil s pedagoško-moralizatorsko tendenco. Edvinova smrt ni ovrednotena kot pretresljiv in absurden konec nadarjenega mladega človeka, temveč kot kazen za razuz­danost, kot eksempel. Prav tako je Zorino neuspešno hrepenenje po romantični ljubezni, po velikem svetu postavljeno v svarilen zgled beročemu občinstvu, zlasti ženskemu. Pi­satelj prikazuje pretirano prebiranje knjig kot tisti izvir, iz katerega zajema Zora pobude za svoje pretirane želje, za svoje sanjarjenje, za svoje iluzije. Taka presoja o kvarnem učinkovanju leposlovja na ženstvo je bila v romanu 19. stoletja precej razširjena, saj se najde pri tako nesorodnih avtorjih, kakor sta npr. Puškin in Flaubert. Tudi ni nujno, da bi bil Stritar prebiral fvgeni/a Onjegina (1825/32) ah poznal Gospo Bovaryjevo, če si Zora, podobno kakor junakinji teh dveh romanov v zakotni provinci, podobo o moškem svojih sanj ustvari po literarnih klišejih. Stritar je v Goldsmithovo dogajalno shemo opazno posegel tudi v skladu s spremembami v svojem ansamblu. Vpeljal je idealnega slovenskega mladeniča in ga pridružil junakinji ter zapeljivcu; nastal je ljubezenski trikot, ki ga nima Župnik Wakefieldski in prav tako ne prvotni sentimentalni roman, kakršen je npr. Clarissa. Pač pa je ta konstelacija priljub­ljena v poznejšem rahločutnem romanopisju, tako angleškem kakor tudi nemškem. Za zgled lahko navedemo dva tovrstna romana, ki sta bila v svojem času izjemno popularna: Gospodična Sternheimska in Evelina (1778) Fanny Bumeyeve. Obakrat se mora neizku­šena, nenaumetničena gospodična s podeželja odločiti med zelo agresivnim zelo bleš­čečim libertincem in vse preveč pasivnim ter zadržanim rahločutnežem. V Gospodični Sternheimski je tak trikot povezan z motivom dekletovega pobega z zapeljivcem, ki se iz­daja za njenega zaščitnika, in z motivom lažne poroke. - O tem, ali je Stritar poznal te dve besedili, je mogoče samo ugibati,^' bil pa je trikot z junakinjo med razuzdancem in čed-nostnim mladeničem v literaturi - tudi v trivialni - že vsesplošno razširjen, le da se dekle, drugače kakor Zora, praviloma odloči za rahločutneža. Tovrstni trikot je v Gospodu Mirodolskem prekrit še z drugim poznejšega izvira, katerega vrhimsko izvedbo je Stritar poznal iz Wertherja. V tej konstelaciji se junakinja znajde med zaročencem in novim, ognjevitim oboževalcem,- slednji se prikaže na prizorišču te­daj, ko je dekle že oddano in ko je njena družina tako zvezo že potrdila. Ženin in obože­valec sta si sprva prijatelja, vendar navzočnost očarljivega in zgovornega mladeniča prav kmalu skali dotlej neproblematično razmerje mladega para. Mladenič se zaljubi, pri tem pa ne skriva svojih pogledov na zakon kot na meščansko institucijo, ki je pogubna za lju­bezensko čustvo in za osebno svobodo. Manj pomembna podobnost med Edvinom in Wertherjem je v tem, da sta tudi v gmotnem pogledu svobodna in neodvisna, medtem ko si Radovan tako kakor Albert (v Weitherju) služi kruh v meščanskem poklicu. V tej Werther j evsld situaciji je dobil Radovan vlogo uradnega zaročenoaJn s tem nekaj manj vabljivih potez. Ob Edvinovem svetovljanstvu se zdi okoren in zavrt, posebno še, ker svojih čustev ne zna in tudi noče izpovedovati tako leporečno kakor njegov tekmec, ki je rutiniran v dvorjenju in drugih družabnih spretnostih. Radovan tedaj združuje poteze dveh tipov romanesknega junaka, je v eni ose­bi prozaični, solidni zaročenec in tudi globoko čuteči idealni mladenič: »Splošna sodba o njem je bila ta, da je priden, pošten, da mu ni moči očitati ničesar, a suhoparen, brez ognja, brez čuta. Radovan brez čuta, on, ki je imel srce tako polno ljubezni!« (III, 271) Razplet Radovanove ljubezenske zgodbe je značilen za smer, v katero se je v tem času začel sukati slovenski roman. Ko izgubi nadvse ljubljeno nevesto, sicer od žalosti zboh, vendar ne umre, se ne ustreli in ne utopi, ne izzove tekmeca na dvoboj in tudi ne odide za vselej v Ameriko. Skratka, ne odloči se za nobieno izmed rešitev sentimentalne klasike, čeprav so bile te večidel že vpeljane v slo­vensko pripovedništvo, zlasti še v Stritarjevih zgodnjih delih. Ob požrtvovahii strežbi Zorine mlajše sestre Brede Radovan preživi, si opomore in sčasoma preboli tudi ljubezensko razočaranje, spozna Bredine odUke, jo vzljubi in se z njo poroči (seveda šele potem, ko Zora sama odobri njuno zvezo). Življenje mladega para se izteče v idilo, v veselje ob prvem otroku v krogu celotne družine; ob robu je tudi povedano, da Radovan opravlja kot vzgojitelj niladine narodu koristno delo (po poklicu je pro­fesor, prav kakor nekoč gospod Mirodolski). Junak torej preboli vehko ljubezen, ko čas zaceli rane, si najde novo, realnejšo (»Bolezen me je zdra­mila iz sanj.« III, 316). S takim koncem Gospod Mirodolski presega sentimentalno izročilo in prestopa v novo fazo našega zgodnjemeščanskega romana Klasični sentimentalni roman namreč takega kom­promisa ne pozna: ljubezen je ena sama, večna in brezpogojna, zato lahko junaka samo osreči ali po­gubi. Tako pojmovanje je sprva tudi podlaga slovenskemu romanu; kakor je ugotovil M. Kmecl, se " Stritar nobene od teh dveh pisateljic ne omenja, vendar ni čisto izključeno, da bi bil eno ali drugo poznal, ker sta obe v svojem času uživali velik sloves. Gospodično Stemheimsko je pohvalno ocenil tudi Goethe. Lino LegiSa navaja Sophie von La Roche med avtorii, ki naj bi bili na Slovenskem v letih 1809-1848 »precej znani, vendar drugo ali tretjevrstni« in so jih utegnili slovenski literaU »spoznati in se po njih ravnati ali navdihovati« {Romantika. V: Zgo­dovina slovenskega slovstva II, Ljubljana 1959, str. 11). - Evelino F. Burneyeve navaja France Koblar v Opombah k ZDIII, str. 430 kot verietni izvir tega dekliškega imena v Zorinu, kot mogoč vmesni člen omenja literarno rabo tega imena pri Heineju. zgodnje razdobje našega meščanskega romana končuje prav s propadom mita o veliki in edini lju­bezni." Kot mejnik postavlja Kmecl Kersnikov roman Na Žerinjah, ki je zasnovan po naslednjem pri­povednem obrazcu: slovenski izobraženec se zagleda v starejšo izmed dveh grajskih gospodičen; ta ga ni vredna, odloči se za tekmeca; junak se s tekmecem dvobojuje, je ranjen, a ozdravi in se strezni; pozneje osreči mlajšo gospico, ki ga je na tihem že ves čas ljubila. Kersnikovo in Stritarjevo besedilo kažeta tedaj ne le sorodno dogajalno shemo, temveč tudi kompromis iste vrste v razpletu: propad mita in prilagoditev realnim razmeram. Oba romana sta izšla istega leta: Kersnikov kot IV. zvezek »Slovenske knjižnice« junija 1876. Dve leti pozneje je prav tako rešitev uporabil Jurčič, ko je naposled dokončal Cvet in sad (1878), le da spričo pretrgane geneze in spremembe prvotnega osnutka izpeljava pri tem besedilu ni tako jasno in razločno razvidna kakor pri Stritarju in Kersniku. Poleg kompromisnega razpleta sentimentalnega romanesknega položaja vsebuje Gospod Mirodolski še eno snovno sestavino novejše vrste. V Zabojevi življenjski zgodbi je v ma­lem že izdelan pripovedni vzorec, ki je le malo pozneje v našem pripovedništvu nadome­stil rahločutno zgodbo o véhki ljubezni. Novi vzorec tematizira žensko nezvestobo, torej eno izmed zelo aktualnih snovi evropskega romana v 19. stoletju, vendar v slovenskem pripovedništvu sprva še ne gre za zakonolom ali »francosko prešuštvo«, kakor ga je ime­noval Levstik; Jurčičeva Lepa Vida je v tem izjema, ki pa jo je pisatelj previdno pomaknil daleč v preteklost. V zgodnjih različicah tega motiva se junaku izneveri ljubezen iz štu-dentovskih let, premoti jo njegov brat ali prijatelj. Te snovi se najprej lotevajo krajše pri­povedne obhke, kakor sta povest in novela," ali pa analitična zgodba, ki razkriva pretek­lost katere izmed oseb v romanu. Prav s to funkcijo jo je v svoj roman včlenil tudi Stritar: Zabojev propad je povzročila dvojna prevara, najprej ga je brat ogoljufal za dediščino, nato mu je najboljši prijatelj prevzel dekle. Z Zabojevo retrospektivo se v poglavitnih potezah ujema analitična zgodba naslovnega junaka še v enem slovenskem romanu, ki je izšel v letu 1876 (januarja, kot I. zvezek »Slo­venske knjižnice«), namreč v Jurčičevem Doktorju Zobru. Tudi Zober postane ljudomr­znik iz razočaranja nad prijateljem in ljubico, ne postane pa potepuh kakor Zaboj, temveč uspešen zdravnik, medtem ko je Zaboj študij medicine obesil na klin. V Gospodu Mirodolskem se tedaj kažejo sorodne težnje k modernejšim pripovednim vzor­cem kakor v sočasnih Kersnikovih in Jurčičevih romanih; ker so ta besedila izšla istega leta, ne kaže sklepati na kako medsebojno učinkovanje, temveč na dovzetnost vseh treh pisateljev za novosti, ki so prodirale v slovensko romanopisje iz drugih književnosti. Kot analitično zgodbo je slovenski roman praviloma poznal le t. i. »dramo maščevanja«, torej vzorec iz romantičnega ali celó vihamiškega izročila. V Doktorju Zobru in Gospodu Mi­rodolskem, kakor tudi že prej v Sveíi'nov] Metki, pa se retrospektivna zgodba modernizira v neke vrste salonsko novelo, vloženo v daljši tekst. IV. Interpretacije Gospoda Mirodolskega odkrivajo neposredno zvezo z Župnikom Wake-fieldskim še v eni plasti teh dveh besedil, v njuni idihki.^* Izvir za idilične prvine v Stri­tarjevem pripovednem delu bi se dal pripisati pisateljevemu močnemu osebnemu nagnje­nju k takemu življenjskemu slogu; o tem zgovorno priča npr. njegovo pismo Luizi Pes- " Prim. Matjaž KmecL Rojstvo slovenskega romana, Ljubljana 1981, str. 90-97, zlasti 109-120. " Prim. Gregor Kocijan: Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika, Ljubljana 1983. " Prim. zlasti France Koblar: Uvod (v: Stritarjevi pripovedni spisi..., str. 26-28)i isti avtor v Opombah k ZD III, str. 438, Jakovi z dne 12. 9. 1871. Začenja se z izjavo: »Srečen, komur je dano, četudi le kratko ži­veti tiho idilo« (IX, 316), in v nadaljevanju razvija že znano tezo o prebivavcih mesta, ki da »ne čutijo potrebe, bližati se naravi, od katere jih je tako dolgo ločilo mestno življenje« (IX, 317). Župnik Wakefieidski, ki je slovel kot evangelij rustikalnosti in ki je zlasti v prvi polovici zasnovan kot podeželska idila, je moral tedaj Stritarju ustrezati miselno in čust­veno. Preostaja le še vprašanje, v katerih pogledih se je pri obhkovanju idilike opiral nanj, in vprašanje, ali je bil tu Goldsmithov roman Stritarju edina »predloga«. Vsekakor gre pri Stritarju, podobno kakor pri Goldsmithu, za rousseaujevsko formulacijo osebne nostal­gije po svetu svoje mladosti. Tudi Goldsmithova idila ni ilustracija neke doktrine, temveč evokacija rodne dežele, kmetovalske Irske, ki jo je medtem že pomandral gospodarski razvoj in katere zaton je Goldsmith obžaloval v elegiji The Deserted Village (1770). Župnik Wakefieidski je v več potezah soroden tisti smeri v rokokojski bukolični poeziji, ki se je spajala s senUmentalizmom tako v moraliziranju kakor v rahločutno obarvanih opisih krajine. Že pastorahia poezija je namreč prikazovala nedolžno, »preprosto« življe­nje na deželi kot dternativo pokvarjenemu dvoru ah mestu. Tovrstna idila je utopija ze­meljske sreče in harmonije, upesnitev teze, da človek v prirodnem stanju sestavlja z na­ravo skladno celoto. V njej se spaja razsvetijenska ideja o posameznikovi neodtujljivi, »naravni« pravici do sreče s sentimentalnim pojmovanjem kreposti: človek v naravnem stanju je nedolžen in srečen. Ta spoj rahločutnosti s prefinjenostjo rokokoja se je pojavljal predvsem v drobnih, ljubkih pesniških obhkah; Goldsmithov tekst se ločuje od doteda­njega masivnega pisemskega romana prav po bližini rokokojske idile, namreč po kratki, simetrično obhkovani formi, po lahkotnosti, gracioznosti, po navidezni naivnosti, ki je v resnici umetelna rahniranosL Narava je tudi v Župniku Wakefieidskem stihzirana po-dobno kakor v bukolični poeziji: krotka, ljubezniva, obdelana in olepšana od človekovih rok. Nobena stvar v njej ne moti skladnosti, kmečka opravila niso ne težaška ne umazana; preoblečeni baron Thornhill se jih loteva za oddih - kakor aristokrati, kostumirani v pa­stirje in podeželane v sočasnem slikarstvu in pastoralnem pesništvu. Delu sledi oddih, ju-žina na pokošenem travniku, muziciranje, branje poezije in ples na prostem, skratka pri­zori, ustrezajoči tistim v tedanjem žanrskem slikarstvu, tudi s čisto rokokojskimi okraski (npr. ptici, ki si odpevata v živi meji). Primrosova družina je središče patriarhahie vaške skupnosti, v kateri siljudje med seboj pomagajo pri delu, a tudi skupno praznujejo in ob­hajajo stare običaje. Župnik je spoštovan in ljubljen v svojem farnem občestvu, v njegovi hiši so doma čednost, dobrota in zadovoljnost; simbol te krotke domače sreče je družinsko ognjišče. Sreča Primrosove družine pod slamnato streho (tudi ta je postala velika literarna moda) seveda ne pomeni primitivnih razmer, temveč zmerno blaginjo, ustrezno meščan­skim predstavam, »srednjo mero« med razkošjem in revščino. Prav v umikanju v domač­nost, v povzdigovanju zlate sredine naj bi se v Župniku Wakefieidskem že nakazovala fi-listroznost meščanske literature v 19. stoletju." Idihčni aspekt Gospoda Mirodolskega se ujema s tistim v Župniku Wakefieidskem in v so-rodni idilični literaturi že v idejnem izhodišču: tudi Stritar pojmuje idilo kot možnost tost­ranske sreče in harmonije, in sicer zasebne meščanske sreče na idealiziranem podeželju, ki je prikazano kot nasprotje urbani civilizaciji. Vaško življenje je tudi pri Stritarju gle­dano iz zornega kota meščana, čeprav meščana kmečkega rodu; temu pomeni »umik iz mestnega hrupa in nemira« (III, 160) v spokojnost in tihoto. Ohranjene so iste etične vred­note kakor pri Goldsmithu in tudi sicer v meščanskem sentimentalnem romanu že prav od njegovih začetkov: v središču sta zakon in družina, njun temelj je medsebojno spo­štovanje, ljubezen in zvestoba; domača streha daje varno zavetje in poroštvo za miroljub­no sožitje. Pri Stritarju je hrepenenje po »pravi« sreči formulirano čisto v tem duhu, ko govori o svojem junaku in hkrati posplošuje svojo misel: »Košček svoje zemlje si želi, mirno " Ludwig Borinskl: Der ertglische Roman des 18. Jahrhunderts, 2. Aufl., Wiesbaden 1978, sti. 274. streho, svoje ognjišče pod njo in okoli ognjišča - o hudo je človeku, zapuščenemu, samemu na svetu zatisniti trudne oči!« (III, 162.) V Gospodu Mirodolskem je kot ozadje ohranjena pi­sateljeva podoba sveta kot solzne doline, v katerem je tudi posameznikova sreča vselej nepopolna že zaradi trpljenja drugih; vendar je dopuščena možnost za skromno srečo v družinskem krogu: »podobna je pobožni vijolici, ki skromno cvete in diši v tihem grmu skri­ta!« (III, 162) Poleg ideala doma in družine ohranja Gospod Mirodolski tudi tradicijo kultivirane družabnosti med znanci in prijatelji. Vendar se ta suče v krogu ljudi iz iste izobraženske plasti, ne zajema vaškega ob­čestva, ki je v Župniku WakeHeldskem povezano s Primrosovo družino pri delu in praznovanjih. Go­spod Mirodolski kaže namreč razdelitev na gosposko in vaško sfero, sorodno tisti pri Jurčiču in tudi v siceršnjem slovenskem romanu tega časa: med gospodo se spleta ljubezenska zgodba, vaška srenja je zastopana s humoristično orisanimi zastopniki (oglar Peter, gospodinja Barba, opravljive ženice iz soseščine itn.); sicer pa je njen delež v tem besedilu razmeroma skromen. Gospod Mirodolski je lokaliziran na Dolenjsko, v pokrajino gričkov in vinogradov, ki se je že kot taka dala zlahka sUlizirati v bukoličnem slogu." Dolenjska v Stritarjevi idili je krotka, ljubezniva in vse-skoz estetska pokrajina Za kmečko vsakdanjost v njej ni prostora, tudi ne za revščino, temveč je to prizorišče, na katerem se gosposki protagonisti srečujejo pri pogovoru in kratkočasju, na katerem do­življajo ljubezensko srečo in gorje. Pomeščanjeni pisatelj je na svoje domače kraje gledal z domotož-jem in jih idealiziral v arkadijsko scenerijo, ki jo sestavljajo elementi, značilni za literarno idilo: pri­jazna dolina med griči, po njej se vije bistra rečica; tu si je Mirodolski preuredil nekdanjo kmečko hišo v »prijetno, mimo domovanje« z vrtom in s sadovnjakom, obkroženo s trto, s cvetjem in ptičjim petjem. V soseščini živi Radovanova mati »v majhni prijazni koči«, »pod nizko slamnato streho«, ne-kohko dlje proč je na hribu »prijazen bel gradič«, last gospe Jarinove, pod njim žubori bister potok. Lepo obdelana polja in sončnati gozdovi uokvirjajo žanrske prizore, kakor so ribolov, večerja na pro­stem ali piknik s pečenjem krompirja na gozdnem robu. T. Kopitar navaja zanje ustrezne vzporedne scene iz Župnika Wakelieldskega," vendar je te komaj mogoče razločevati od sorodnih v poznejši idilski literaturi. Obsežen prizor, ko se v družinskem krogu na prostem praznuje rojstni dan župni-kove hčere, bi našli npr. v Vossovi Luise (1795), zlasti pa v tej zvezi ni mogoče odmisliti bogatega re­pertoarja idiličnih prizorov in motivov iz prvega dela Wertherja. V skupno premoženje idilske literature sodi tudi že ustaljeni obrazec za locus amoenus, ki ga je Stritar uporabil kot prizorišče za srečanje med Zoro in Edvinom: senožet s stu­dencem, izvirajočim izpod obraščene skale, senca dreves, okrašenih s pticami in z veve­rico. Tu sanjari Zora, ko jo preseneti Edvin, vračajoč se z lova. V Goldsmithovem romanu analognega prizora ni, čeprav je to sicer priljubljen obrazec idilske literature. Ena od raz­ličic se lahko najde npr. v popularni Immermannovi vložni povesti Der Oberho/ (1838/39): v gozdu na lovu mladi grof prvič zagleda plavolaso najdenko." Stritar sam je po takem klišeju že upodobil snidenje Svetinove Metke z grajskim gospodičem, podobno Luiza Pesjakova prvo srečanje logarjeve hčere z grohčem, ki se je na lovu ustavil ob studencu (v noveh/?ahe/a, 1870). Župnik Wakefieldski sodi v dobo, ko je roman naravo šele odkrival in ko je ta spodbujala prej refleksijo kakor čustvo. Tako tudi še ne pozna narave v tisti vlogi, ki jo ima v Wer-therju, kjer je postala projekcijska ploskev človekovega duševnega stanja. Menjavanje letnih časov se ujema z lokom Wertherjevega čustvovanja: pomlad in poletje mu priča-, Prim. France Koblar: Opomtie (v: J. Stritar, Zbrano delo 111, str 406-407); na tem mestu obravnava avtor Stritarjevo stilizacijo dolenjske krajine v Sveljnovi Metki. " Tatjana Kopitar: Olivera Goldsmitha The Vicar ol Wakelield..., str. 210-211. " Stritar z navdušenjem omenja Immermannov roman Münchhausen, v katerega je včlenjena povest Dei Obeihof, v dveh pismih Josipu Cimpermanu iz leta 1872 (ZD X, str 10 in 11). Se posebej mu je všeč »krasna novela« Divji lovec, tj. prvi del povesti Der Oberhol, v katerega sodi tudi srečanje mladega grofa in sirote Usbeth. Za rousseau-jevsko razpoloženje Immermannovega besedila je značilna pisateljeva izjava v sklepnem poglavju: »Draussen, in Waid und Feld, ausser dem Pferch der Zivilisation hatten sie einander gefunden, hatten einander vor aller Bekannt­schaft geliebt...« (K. Immennann: Der Oberhol, Wien (b,L), str 206). rata pravi zemeljski raj, ko se razcveta njegova ljubezen do Lotte; in ko jo izgubi, opus-tošita jesen in zima vso okolico. Gospod Mirodolski je komponiran v prav takem ritmu, spremembe v naravi prav tako odsevajo junakovo razpoloženje: v začetnih poglavjih je družuiska sreča gospoda Mirodolskega obkrožena spomladi s cvetočim vrtom, poleti z bogato obloženim sadovnjakom, z rodovitnimi polji. Po razdejanju, ki ga v njegovem domu povzroči Zorin odhod, pa jesen že v kah zamori pozne cvetice s strupeno slano, ži­vali okrog hiše turobno potihnejo, mokroten mraz leže po gohh njivah in mrtvih gozdovih (III, 300-301). Pri Stritarjevem oblikovanju idile - pa ne le v Gospodu Mirodolskem - je imelo tedaj poleg Župnika Wakefieldskega nedvomno svoj delež tudi obsežno izročilo tega žanra v nem-škoavstrijskem kulturnem prostoru. V specihčno nemškojezičnem razvoju bukolike, ki sega od rokokoja in rahločutnosti daleč v restavracijsko dobo in bidermajer, je pastoralno Arkadijo že v 18. stoletju zamenjala ideahzirana upodobitev družinskega življenja v pro-vincialno-rustikalnem okolju. V Gessnerjevih Idyllen (1756) je pastirski personal že za­menjan z meščanskim, povzdignjena je rahločutna čednost, prikazana utopična zamisel idealnega sožitja kot družinske in občestvene harmonije. Ob izteku 18. stoletja sta v pri­ljubljenosti pri beročem občinstvu tekmovali Goethejeva pesnitev Hermann und Dorothea (1798) üi Vossova razsvetljensko poučljiva Luise, idüicna podoba patriarhalnega podežel­skega župnišča." Weimarski klasicizem, ki je Stritarju pomenil estetsko normo, je idili prisojal pomembno mesto kot utopiji višje harmonije, kot upodobitvi čiste človečnosti, usklajene s kulturo in z naturo. Medtem ko je SchiUer idilo teoretično opredelil," ji je dal Goethe z idiličnim epom Hermann und Dorothea enega od močno odmevnih zgledov. V 19. stoletju se je kontinuiteta razsvetljenstva, rahločutnosti in idilike ohranila zlasti v av­strijski književnosti kot neke vrste »poromantično-bidermajerski rokoko«," medtem ko je v nemški tovrstno izročilo vsaj delno pretrgal nastop Mlade Nemčije. Podobno opaža F. Koblar »rokokojsko nežno čustvo druge polovice 18. stoletja« tudi v slovenski idiliki s posebnim ozirom na Stritarja (III, 408). Kot kaže, se je idüa v nemški kulturi še posebno razcvetela obakrat po neuspešni me­ščanski revoluciji, tisti leta 1830 in nato 1848.'' V tem žanru se je na literarni ravni pri­kazal odmik od družbe in zgodovine v meščansko zasebnost z rahlo nakazano kritiko mo­dernih razmer. Po ozračju, po življenjskem občutju se idila te dobe izrazito loči od roko­kojske razsvetljenske. Vedra, igriva bukohka 18. stoletja s svojim optimizmom, z nagnje­njem do življenjskih radosti in čutnih užitkov se je umaknila idih, v kateri odseva de­presivno razpoloženje po upadu revolucijskega zanosa. V tej novi idilski literaturi pre­vladuje otožno, resignirano ozračje; upodobitev meščanskega življenja je zožena na za­sebno in družinsko področje ter osredinjena na usodo posameznika in na njegove dušev­ne probleme, odtod tudi ponotranjenost meditativnost tovrstne proze. Umik iz družbe­nega dogajanja v intimo se največkrat druži z umikom iz mesta na deželo, kjer je naravno bivanje še nenačetO; idila se pri tem zasidra v regionalnosti in domačijstvu. Navedene značilnosti so razvidne ob takih popularnih besedilih, kakor sta npr. Stormova melanho-hčna bidermajerska idila Immensee (1850) ali Raabejeva povest Die Chronik der Sperlings­gasse (1857). Prva je zgodba pasivnega, bolestno pretanjenega ljubezenskega čustva, ki se izteče v trpljenje in resignacijo, druga upodobitev življenja »malih ljudi« v značilnem spoju idihke in humorja s sentimentom in svetožalnostjo. Sicer pa se sorodne usedline sentimenta, senzibilnosti ter elegične kontemplacije lahko najdejo tudi pri Süfterju, Mö-rikeju, Kellerju, Saarn in drugih sodobnikih, na dosti manj literarni ravni pa v nepregledni " Stritar sicer v Kritičnih pismih omenja J. H. Vossa, vendar le kot prevajavca Homerja ^ Prim poglavje Idylle v razpravi Über naive und sentimentalische Dichtung {1795/96). " Fritz Martini: Deutsche Liteiatui im bürgerlichen Realismus 1848-1898, Stuttgart 1981, str. 365. " Prim. Horst Albert Glaser (ur.): Deutsche Literatur. Eine Sozialgeschichte V ..., str. 140-143. množini kratke proze, ki je izhajala v almanahih, koledarjih in družinskih hstih; ti so se posebno v drugi polovici stoletja silno razmahnili (»Gartenlaube« npr. je začela izhajati leta 1853). Stritarjeva nostalgična arkadija v splošnih potezah nedvomno sodi v prav tisti tok kakor nemška in avstrijska idila porevolucijske dobe, tako po svoji pokrajinski lokalizaciji, po­vezani s temo umika iz dnevnega dogajanja v mir in tihoto, po resignirani pasivnosti ju­nakov, kakor tudi po svetožalnem ozračju. Prav te poteze je zelo ustrezno zajela Koblar­jeva oznaka »elegična idila«, ki jo je uporabil za Svetinovo Metko (III, str. 406). Bolj kon­kretno bi se sorodnost Gospoda Mirodolskega s pravkar navedenim izročilom morda dala opisati ob zgledu, vzetem iz te idilske tradicije. Kot tak zgled lahko rabi eno izmed re­prezentativnih pripovednih del avstrijskega bidermajerja, Stifterjev roman Der Nachsom­mer (1857). Stritarjevi spisi in korespondenca sicer ne dajejo opore za domnevo, da bi bil Stritar bral ali poznal Pozno poletje, čeprav spričo Stifterjevega slovesa v avstrijskem kul­turnem prostoru te možnosti ne kaže čisto izključiti." Vsekakor v nadaljnjem vzporeja-nju Stifterjevo besedilo ne bo uporabljeno kot izpričana »predloga« ali domnevni vpliv, temveč kot analogen in istodoben (skoraj dvajset let starejši) model iz istega kulturnega prostora. Pozno poletje se zdi za ta namen ustrezno iz več razlogov, najprej že zaradi sorodne usode z Gospodom Mirodolskim. Obe deh je večji del sočasne kritike in občinstva odklanjal za­radi njunega zgodovinskega zamudništva kot nesodobni utopiji blaženega otoka daleč proč od moderne resničnostii'* v Stifterjevem primeru bi se dalo nerazumevanje sodob­nikov pač pripisati tudi hermetičnosti njegovega besedila. Stifter sam je svojo zelo obsež­no pripoved hote razmejil od tendenčnega in aktualističnega mladonemškega romana z uporabo termina »povest« (Erzählung) v podnaslovu. Stritarjev tekst se od politično neangažiranega Stifterjevega v tem pogledu razločuje po interpolaciji, ki z zgodbo samo nima organske zveze, obsega pa celotno IV. poglavje. Po Koblarjevi presoji je Stritar po­govor med gospodom Mirodolskim in župnikom v takem obsegu in ostrini izdelal pozneje kakor prvotno zasnovo romana, pač spričo svoje prizadetosti ob strankarskih sporih na Slovenskem (III, 444-448)," literarne zglede za takšno obravnavanje političnih vprašanj je prav lahko našel v prozi Mlade Nemčije. Pač pa je Stritar Stifterjev somišljenik tam, kjer ta posredno kritizira kult strasti in du­ševne »raztrganosti« v mladonemškem romanopisju. Stritar, kakor je razvidno iz Zorine avanture, kar naravnost odklanja neobvladano čustvenost njeno zaljubljenost v Edvina še podžiga prebiranje poezije, v kateri sta »ogenj in strast«, ki po sodbi gospoda Mirodol- " Številne omembe Stifterjevega imena v sočasnem časopisu na Slovenskem so registrirane v avtorski kartoteki In­štituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. - Prim. tudi: France Bernik: Janeiičev pogled na povest in novelo (v: F. Bernik, Problemi slovenske književnosti, Ljubljana 1980). - Anton Slodnjak šteje Stifterja za Stritar­jevega pobudnika pri pisanju SveUnove Metke (A. Slodnjak: Obrazi in dela slovenskega slovstva, Ljubljana 1975, str 159). Prim. Fritz Martini: Deutsche Literatur..., str. 504. - Det Nachsommer doživlja v sodobni germanistiki izjemno re­nesanso; k tej je verjetno pripomoglo visoko vrednotenje tega romana pri Nietzscheju in Thomasu Mannu. Slovesni ton Stifterievega besedila, vzvišenost njegovih idealov in popolno pomanjkanje humofla pa je duhovito parodiral Heinrich Boll v satiri Epilog zu Stitters »Nachsommer« (1970). " Prol Vasihj Mehk me je opozoril na naslednje: F. Koblar postavlja kulturni l)oj v preteklost, in sicer v leta 1872-74 (111, str 445) oziroma 1873-74 (I, str. 522), medtem ko je dejansko trajal še vse do leta 1876; tedaj so namreč mla-doslovenci stopUi v Hohenwartov klub. Marnov napad na Stritarja je npr. izšel še leta 1875 (v »Slovencu« 14. 12.). Stritarjev poziv »Složni bodimo odslej« v IV. elegiji je bil objavljen leta 1876 (v »Zvonu« 15. 2.). Gospod Mirodolski je torej izhajal v letu, ko se je šele končevalo »pogubno razkolstvo«, kakor imenuje kulturni boj Stritar (III, str. 183); pogovor gospoda Mirodolskega z župnikom se Uče aktualnih, ne že minulih dogodkov, kakor bi se zdelo spričo Kob-larjeve razlage v opombah. - Podrobneje glej: Vasilij Melik: Josip Vošn;aic in njegovi spomini (v: J. Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982, zlasti str. 650-655). - Prof. V. Meliku se za to in druge tehtne pripombe k pričujočemu članku lepo zahvaljujem. skega »ni nikakor zdrava hrana mladini« (111, 237) in katere avtor je Heine, najvidnejši pesnik Mlade Nemčije. Heinejevo ime je Zori in Edvinu neke vrste razpoznavno geslo, podobno kakor sta nekoč Lotte in Werther odkrila drug v drugem sorodno dušo ob skup­nem navdušenju za Klopstocka. Pozno poletje izhaja iz izročila, ki je bilo pomembno tudi za Stritarja,"" namreč iz huma­nističnega ideala weimarske klasike, iz njegove pedagoško-etične ideje. Stifterjev roman ima vzgojni značaj, njegov cilj je pomeščanjena zamisel o harmonično razviti osebnosti, usklajeni z naravo in s kulturo, t. i. »čista človečnost«. Prispodoba za idealna medčloveška razmerja je »čisto družinsko življenje«; življenjski slog v Poznem poletju je slog duhovne elite, ki se orientira po etičnih načelih, med temi sta na vidnem mestu uravnoteženost in zmernost Skupna podlaga Gospoda Mirodolskega in Poznega poletja je tudi izrazita usedlina sen-timentalizma. Stifter je kot retrospektivno zgodbo starejšega od dveh junakov priredil enega znamenitih pripovednih vzorcev te smeri, to je Rousseaujevo Novo Heloizo, in ob­držal celó njegovo dvodelnost V preteklost je odmaknjena zgodba Risachove neizpolnje­ne ljubezni do njegove učenke, grajske gospodične Mathilde, v času, ko je bil sam še re­ven in brezimen študent Ko se po dolgih letih spet srečata, umirjena in izmodrena, se od­ločita preživeti jesen življenja v platoničnem prijateljstvu, čeprav sta medtem oba ovdo­vela. Mladostna strast se je prečistila v zvezo dveh sorodnih duš, ki s svojim harmoničnim bivanjem blaži in vzdiguje okolico. Risachova hiša postane - kakor Clarens v Novi Heloizi - zbirališče majhnega kroga izobraženih in tenkočutnih prijateljev s sorodnimi zanimanji in cilji. V Poznem poletju se tedaj prepleta dvoje izročil, klasicistično in sentimentalno, v dveh te­matskih hnijah: téma neuresničenega erotičnega čustva in odpovedi v Risachovi zgodbi, in téma vzgoje, tj. duhovnega razvoja mladega Heinricha Drendorfa. Po žanru je Pozno poletje t i. vzgojni ali razvojni roman (Bildungsroman), véhka forma nemške klasike, vanj pa je vtkan eden značilnih vzorcev sentimentalnega romana. Ob koncu se temi strneta: starejši par dozori v resignacijo, v spravo med seboj in s svetom, mlademu paru, Heinrichu in Mathildini hčeri Natalie, pa je dano uresničenje njune ljubezni. Zveza kultiviranega meščanskega mladeniča z rahločutno aristokratinjo je hkrati tudi etična izpolnitev: usta­novitev družine, nadaljevanje večnega življenjskega toka. Gospod Mirodolski se opira na isto dvojno tradicijo kakor Stifterjev roman, kaže sorodno vzgojno-etično naravnanost privrženost istim humanim idealom, pa tudi uporabo po­dobnih motivnih prvin. Prav na mestih, kjer se zdi Gospod Mirodolski v fabulativnem po­gledu zelo blizu Poznemu poletju, so njegove oddaljitve od Goldsmithove »predloge« še posebno občutne. Kaže, da je M. Kmecl prav zaradi takih odmikov iskal dopolnilno pred­logo za Gospoda Mirodolskega v 2. delu Nove Heloize," v Rousseaujevi utopični podobi idealne družine in zglednega posestva, ki s svojim bivanjem in delovanjem vzdigujeta neuko okoliško ljudstvo. Družina pri tem pomeni temeljno cehco družbe, posestvo pa kozmos v malem, urejen po načelih razsvetljenega razuma. Ta model, znan tudi iz Rous-seaujevega vzgojnega romanaLmi7e (1762), je že zgodaj segel v nemški rahločutni roman, najprej z Gospodično Sternheimsko Sophie von La Roche, nato še s pedagoškim besedilom Rosalie und Cleberg auf dem Lande (1791) iste avtorice. Družina in posestvo, na katerem prebiva, sta od Rousseauja naprej praviloma postavljena v ideahio okolje, tj. v nepokvar­jeno naravo proč od mesta. Stritarjevo razmerje do nemškega klasicizma in humanizma podrobneje analizira že navedena monografija J. Po­gačnika Stritaijev literarni nazor. " Matjaž Kmecl: Rojstvo slovenskega romana..., str. 114-115. Tako Stifter kakor Stritar parafrazirata ta obrazec v času, ko je njegova aktualnost že zbledela, pri obeh je neločljivo povezan z vzgojno idejo. Gospod Mirodolski kot enega os­rednjih motivov olDnavlja model zglednega posestva, ki mu »vlada umna roka izobraže­nega gospodarja« (III, 153) in ki je dom složni, čeprav zelo zmanjšani družini. V Župniku Wakelieldskem manjka zgled umnega gospodarjenja, kakor ga daje napol gosposka rezi­denca sredi vehke kmetije pri Stifterju in pri Stritarju; Primrosovi uživajo družinsko srečo pod slamnato streho in obdelujejo za svoje potrebe manjši kos zemlje. Doktor Primrose se je na kmete preselil čisto pod silo razmer; ker je izgubil vse imetje, je moral sprejeti dosti slabšo službo v odročni provinci, skromna kmetija mu pomaga preživljati številno družino. Položaj gospoda Mirodolskega in pl. Risacha je bistveno drugačen: eden in drugi se po uspešni poklicni karieri umakneta v zasluženi pokoj in pri tem uresničita svojo dav­no željo, ko si s prihranki kupita lepo posestvo in si preuredita hišo po svojem okusu. Ta model se razločuje tudi od Rousseaujevega; slednji postavlja v središče utopije složen za­konski par, ki si ustanovi idealno družino. Pri Stritarju kakor pri Stifterju pa je svet v ro­manu urejen okrog enega samega junaka, priletnega in ovdovelega moža, ki je svoje dolž­nosti v dejavnem življenju že izpolnil. Stritar je ta motiv variiral še enkrat tedaj v poučni mladinski povesti Griški gospod (1895). Življenjska pot Stifterjevega in Stritarjevega ju­naka kaže tudi neko splošno, zunanjo analogijo: eden in drugi sta se iz skromnih razmer in preprostega porekla prebila s svojo lastno nadarjenostjo in delavnostjo v ugleden me­ščanski poklic. Seveda se njune razmere potem v nivoju močno razločujejo; pri gospodu Mirodolskem so vse razsežnosti skromnejše. Risach se je kot državni uradnik vzdignil prav v vladne kroge, dobil celó plemiški naslov in zabogatel; njegovo posestvo je dosti ob­sežnejše od mirodolskega, hiša razkošnejša; privošči si lahko tudi amatersko ukvarjanje z naravoslovnimi znanostmi in zbiranje umetnin. Ta dva lika sta si sorodna tudi v več značajskih potezah: oba sta v samopremagovanju in težavah dozorela v eksemplarično človečnost; privržena sta etosu služenja skupni bla­ginji, vajena stoično sprejemati usodo, se držati »srednje mere«. Druži ju pedagoško raz­merje do okolice, zlasti mlajšemu rodu skušata sporočati svoje življenjske izkušnje in modrost, in sicer oba v dolgih refleksivnih samogovorih. Skupno je tudi njuno nagnjenje do življenja na dežeh, do miru in kontemplacije, do amaterskega kmetovanja, obdelova­nja vrta in sadovnjaka. V dobrotljivosti do vseh živih bitij je njuna skupna posebnost na­klonjenost do ptic in veselje nad njimi. »Ena izmed glavnih posebnosti gospoda Mirodol­skega bilo je srčno veselje do narave, do vsega, kar rase in se giblje svojega življenja veselo. A rad, nadvse rad je imel ptiče«. (III, 158) Njegov vrt je pravo zbirališče ptic, zanje skrbi tudi pozimi (III, 156-158); prav ta posebnost je poudarjena tudi pri Griškem gospodu (prim. zlasti 3. poglavje). Stifter je enemu izmed dveh fragmentov iz leta 1848, v katerih je izdelal osnutek za Risachovo figuro, dal celó naslov Der Vogelireund; v Poznem poletju je varstvo krilatih pevcev ena izmed ljubiteljskih dejavnosti Asperškega gospoda. Protagonista Stifterjevega in Stritarjevega romana se oba imenujeta po svojem posestvu, prav tako Griški gospod. Pri slednjem pisatelj pove tudi njegov pravi priimek, medtem ko v Gospodu Mirodolskem razlaga, zakaj bo junakovo pravo ime zamolčal (III, 160-161). To kaže na tradicionalno vzdrževanje fikcije, da se pripoveduje »resnična« zgodba. V Po­znem poletju prvoosebni pripovednik Heinrich Drendorf šele proti koncu romana zve za ime in identiteto svojega gostitelja. Prej ga je poznal le pod oznako, ki jo je slišal od do­mačinov: »der Asperherr« ali »der Aspermeier« (po posestvu Aspernhof). - V opisu zu­nanjosti je pri Stritarjevih dveh protagonistih kakor pri Stifterjevem poudarjeno nasprot­je med belimi lasmi - ti so znamenje častitljivega, plemenitega značaja - in zdravo zago-relostjo obraza, ki ostaja tak od gibanja na prostem. Ujemanje talcih zunanjih lastnosti, kakor je poimenovanje in videz glavnih oseb, se da pripisati tudi okoliščini, da gre v vseh treh primerih za upodobitev starejšega, dostojanstvenega in izobraženega moža, živečega na deželi, in da je opis izdelan v načinu iste dobe. Zato je zanimivejša analogija med Risachom in Mirodolskim v razmerju do dveii oseb v romanu. Gre za tisti dve figuri, ki ju je Stritar vpeljal na novo, ne da bi imel zanju kakšno oporo v Župniku Wakelieldskem, za gospo Jarinovo in Radovana V Poznem poletju kakor v Gospodu Mirodolskem ima postarani, ovdoveli gospod za sosedo izobraženo in premožno vdovo, lastnico bližnje graščine. S to konstelacijo se vzporednost tudi že neha; razmerje med hišama namreč pri Stritarju ostaja na ravni družabnosti, ne inUmnejšega prija­teljstva. V teku dogodkov se naposled celo pretrga: po usodnem koncu ljubezenske zveze, ki se je spletla med sosednjima rezidencama, se gospa Jarinova odseli v mesto in se ne vrne več. V Poznem poletju pa druži pl. Risacha in gospodarico sosednjega Sternenhof a globoka duševna zveza; Mathilde Tarona je namreč Risachova nekdanja velika in edina ljubezen, od katere je bil ločen dolga leta Ker je sam ostal brez otrok, prenese svoja očetovska čustva na Mathildino hčer Natalie - ta naj bi postala tudi njegova dedinja - in se posveti vzgoji še mladoletnega Mathildinega sina. Tudi v Poznem poletju se vname ljubezensko čustvo med pripadnikoma mlajšega rodu z obeh graščin: Risachov »duhovni sin« Heinrich se na koncu poroči z Natalie. Globlje sega analogija pri dvojici moških likov, starejšega moža in mladeniča, ter v razmerju med tema dvema. V obeh romanih je stari gospod svojemu mlademu prijatelju moder, dobronameren sve­tovalec, učitelj in vzornik. A ne le to, ker sam nima sina, mu postane mladenič duhovni sin. Tako razmerje je v Gospodu Mirodolskem izrecno poudarjeno, ko Radovan nagovarja svojega poučeval-skega prijatelja kot »očeta«, ali v nagovoru gospoda Mirodolskega: »... mladi prijatelj moj, imenoval sem te nekdaj sina in upal sem, da mi bodeš zares sin.n (III, 314) Vez med njima se še utrdi, ko postane Radovan na koncu romana zet gospoda Mirodolskega - Stifter je motiv samotarskega, čudaškega, a plemenitega moža, ki postane mlajšemu prijatelju neke vrste mentor, variiral že v svoji krajši prozi, tako v novelah Der Hagestolz (1845) in Kaikstein (1847). V Poznem poletju prevzame vlogo sina v Ri-sachovem življenju mladi naravoslovec Heinrich Drendorf, ki pride v njegovo hišo kot naključen gost, naposled pa ostane tam kot neke vrste zet Heinrichovi interesi se v Risachovi družbi razširijo, njegovo znanje se poglobi; pomemben pa je zlasti Risachov etično-vzgojni vpliv na tega mladeniča, ki morda ni nadpovprečno nadarjen, zato pa izjemno senzibilen, dojemljiv za vse lepo in dobro, in skoraj angelsko kreposten. V Stifterjevem kakor v Stritarjevem romanu pripoveduje starejši junak mlajšemu svojo življenjsko zgodbo, delno iz notranje potrebe po izpovedi, delno iz želje, sporočati svoje izkušnje in spoznanja. Stifterjev Risach pripada zelo značilnemu tipu romanesknega junaka v nemškojezični književnosti, namreč tipu t. i. »plemenitega samotarja« ali »plemenitega posebneža«. To je figura s široko pahljačo razhčic in z vehkim časovnim razponom v svojem literarnem življenju; slednji sega od čudakov Jeana Paula prek romantike in bidermajerja prav v mo­derno dobo do Hessejevih svojeglavcev. Lik tuhtajočega posebneža na robu življenja in družbe je bil priljubljen predmet zlasti v novelistiki predmarčne dobe in bidermajerja; no­vela tedaj ni več nujno osredinjena ob osupljivem dogodku, temveč lahko ob nenavad­nem, zanimivem značaju."^ Vzrok za samotarstvo in čudaštvo pri tovrstnem značaju je praviloma razočaranje nad ljudmi in svetom, največkrat formuhrano kot neizpolnjena ljubezen. V usodo se tak posebnež vda brez odpora, stoično prenaša izgube in naposled vselej premaga zagrenjenost ter dozori v nesebično človekoljubnost vehka bolečina torej očiščuje, odpoved človeka naredi plemenitejšega, tudi če se zdi na zunaj neuspešen ah nezmožen. - Prikupno hguro knjižnega molja, ki je na videz odljuden, pri tem pa skrivaj dobrodelen, je ustvaril že Tieck v noveli Der Gelehrte (1828). Med poznejšimi utelešenji tega lika je zaslovel zlasti Grillparzerjev Der arme Spielmann (1848), novela, ki je izšla ta­koj za Stifterjevima Hagestolz in Kaikstein. Sočasno s Poznim poletjem je W. Raabe z otož­nim humorjem orisal starega učenjaka, ki požrtvovalno skrbi za osirotelo hčer svoje ne­sojene ljubezni, v povesti Die Chronik der Sperlingsgasse (1857). Še dve desetletji pozneje je zakrknjen samec, ki zgledno upravlja posest svojih gospodarjev in ohranja tudi v po­znih letih svoj humor, notranji mir in vedrino, naslovni junak znane Kellerjeve novele Der Landvogt von Greilensee (1877). " Prim. poglavje Od Jurčičevih »značajevk« do Ogrinčevih »obrazov« 1865-1872 (v: G. Kocijan, Kratka pripovedna proza ..., str. 120 do 157). - Posebnež je bil tudi priljubljen predmet nemškega žanrskega slikarstva 19. stoletja; ta lik je ovekovečU zlasU Carl Spitzweg (1808-1885), ki je bil sam ljubitelj Jeana Paula Morikeja in SUfterja. Asperški gospod Risach je ena izmed Stifterjevih variacij na temo plemenitega posebneža in samotarja; za seboj ima življenjsko pot, ki je za takega romanesknega junaka značilna, namreč veliko ljubezensko razočaranje in pozneje notranji mir, dosežen s premagova­njem strasti. Risach sicer ne ostane samski, kakor so največkrat tovrstni liki v sočasni no­velistiki, temveč ovdovi - tako tudi gospod Mhodolski - in se umakne iz javnega življenja in iz mesta. Čudaštvo pri Risachu ni posebej poudarjeno, kaže se le v posebnostih obla­čenja in v svojevrstni ureditvi vsakdanjega življenja v njegovi hiši. Gospod Mirodolski bi lahko veljal le za daljnega sorodnika tega tipa romanesknih juna­kov, tudi v primeri z Risachom je manj nenavaden. Njegovo čudaštvo ostaja v splošnem le na deklarativni ravni, ko skuša opisati sam sebe: »Čuden, poseben človek sem bil že od mladih nog; otrok še, imel sem svoja pota, svoje misli; sam zase sem živel, malo se prijaznil in bra tU s svojimi vrstniki... Svoj svet sem si bil ustvaril, v njem sem živel... « (III, 172 do 173). V mladosti je bil nesrečen iz eksistenčnega pesimizma, ne zavoljo kakšne konkretne nes­reče ah razočaranja. Svetobolje se mu pod večer življenja ublaži v otožnost brez grenko­be, v sočutje in usmiljenost. Téma resignacije, ki si najde uteho v nesebični skrbi za druge, prepletena s temo značaja, dozorelega v samopremagovanju (»potok ... umirjen in učiš-čen; 111, 265), ki naposled doseže harmonijo v sebi in s svetom, je skupna vsebinska os­nova Gospodu Mirodolskemu, SUfterjevemu romanu in sorodnemu pripovedništvu sočas­ne nemške in zlasti avstrijske književnosti. Summary STRITAR'S GOSPOD MIRODOLSKI (THE SQUIRE OF MIRNI DOL); THE NOVEL OF THE »YOUNG SLOVENES* IN THE BACKGROUND OF THE EUROPEAN TRADI­TION Since its first appearance Gospod Mirodolski has been notorious for its questionable ori­ginality: it was said to have been written in imitation of Goldsmith's novel. The Vicar ol Wakelield. These two texts obviously possess a common core in the ideas and themes of Sentimentalism. The core of Gospod Mirodolski, however, is bigger and cannot be restric­ted to Goldsmith's novel only. The conception of European - not only English - Senti­mentalism in Stritar's work flowed from the spiritual currents of the 19"^ century, such as Schopenhauer's pessimism and political liberalism. Stritar mainly omitted the optimis­tic and didactic elements of the Vicar ol Wakelield, which were reminiscent of the Age of Enlightement; the pedagogical character of his novel is outlined in the manner of Wei-marian Classicism and Humanism. Stritar relied on the Vicar ol Wakelield mainly in the plot and the function of characters. He chose only one of the three sentimental plots from the Vicar ol Wakelield, namely that which offered an opportunity for a tragic denoument. He ignored the other two which ex­pressed the middle-class optimism of the Age of Enlightement As to the plot Stritar thus followed the »pure« sentimental novel whereas the Vicar ot Wakefield represents a com­promise of several literary genres current in England at that time. Gospod Mirodolski goes back to the central line of »elevated style« in the sentimental novel; thus he reshaped the story and the characters but disregarded the humourous touches in Goldsmith's work. With such a thorough reduction, the plot in Gospod Mirodolski became much simpler as a considerably smaller cast than that in the Vicar of Wakefield was sufficient Stritar introduced two new leading figures: the educated young man of peasant descent and the modem emancipated woman. In Gospod Mirodolski there are some features which connect the novel with the German and Austrian pastoral story of the pre-March and post-revolutionary periods; this genre preserved a considerable sediment from the enlightened, sentimental and didactic Wei-marian tradition. In Gospod Mirodolski a similar retreat into privacy and the family circle can be detected as well as a similar return to nature i.e. a return to country- and home-life. Also similar is the atmosphere of resignation and melancholy, by which this kind of idyll can be distinguished from the merry rococo bucolics (and also from Goldsmith's novel). In Gospod Mirodolski some Biedermeier-like motifs are apparent; especially when Stri-tar's text is contrasted with one of the most significant masterpieces in prose of the same style, Stifter's »tale« Der Nachsorr}rr}er. This similarity, however, concerns theme and motif only; Stritar's text lacks a few characteristic features of the Biedermeier tale, which are pronounced in Stifter's work: the description of interiors, the density of objects and their minute and accurate descriptions, the empirical touch in landscape description and the interest in natural sciences. Gospod Mirodolski is thus derived from several kinds of li­terary tradition: Sentimentalism, Classicism and Humanism, and is, if only partly embed­ded in the context of German and Austrian pastoral prose of the post-revolutionary pe­riod. The work as a whole can be likened to the Slovene bourgeois novel which emerged during the seventies of the 19* century: in its novella-hke inner structure, the auctorial story-telling and by the type of hero. The prose style of Gospod Mirodolski is rare or even unique in contemporary Slovene novels because it comes from a tradition which no lon­ger suited the new conditions. The author seems to have refreshed it with features which were characteristic of both current German prose and that which had immediately pre­ceded it. In Gospod Mirodolski the tendency towards more contemporary themes which had just been introduced by Jurčič and, above all, Kersnik, can be detected. Deviation from tradition is exemplihed by the compromise ending of the love story as well as the modernized subject-matter in retelling the story; the latter is the more interesting because in contemporary Slovene novels the story of the hero's past is, as a rule, romantic. Thus, Gospod Mirodolski is a text which reveals, along with the author's immersion in the cul­ture of past times, his susceptibility to novelties which had just then begun to pass into Slovene prose, and, above all, the tendency to adapt the elements adopted from elsewhere with the existing Slovene middle-class novel. OB JUBILEJU ALENKE GLAZER V mesecu marcu je praznovala šestdesetletnico življenja višja predavateljica na Pedagoš- ; ki fakulteti v Mariboru Alenka Glazer, pedagoginja, literarna zgodovinarka in pesnica, i Jubilantka sodi med vidnejše slovenske sloveniste, kot strokovnjakinja za mladinsko j književnost pa je ena naših najuglednejših tovrstnih raziskovalk. Alenka Glazer je morala s svojimi starši že kot dijakinja prehoditi trpko pot izseljenstva. Življenje v pregnanstvu jo je zgodaj vzelo v svojo neizprosno trdo šolo in ni ne njej ne j njenim staršem prizanašalo s hudimi preizkušnjami. Ob izredno delavnem, vestnem oče- i tu in skrbni materi, ki sta ji bila dragocena učitelja, se je v pregnanstvu kljub vsem te- \ žavam šolala in 1944 v Kragujevcu tudi maturirala. i Po vrnitvi iz Srbije se je odločila za študij slovenske in srbohrvatske književnosti, sloven­ske zgodovinske slovnice in ruskega jezika. Privlačevala pa jo je tudi umetnostna zgo- \ dovina, s katero se je precej ukvarjala. Leta 1950 je diplomirala, nato jo je pot vodila na nižjo gimnazijo v Ruše, od tod pa na kla- : sično in kasneje na 1. gimnazijo v Mariboru. | Že leta 1960 je začela honorarno predavati na ločenem oddelku Pedagoške akademije j Ljubljana v Mariboru, dve leti kasneje pa je bila izvoljena za redno profesorico višje šole. \ Področje njenih predavanj je postala novejša slovenska, nato še mladinska književnost , Novim dolžnostim se je posvetila z vso ljubeznijo do literature in do predavateljskega po- j klica: tudi kot višješolska pedagoška delavka je vsa taka kot v svoji siceršnji človeški drži: j vztrajna in dosledna (sama pravi: »pohorsko trmasta«), praviloma pretankovestna, zato j tudi temeljita, četudi je treba zaradi tega včasih plačati oderuško ceho skromno odmer- j jenemu času. Te njene človeške in predavateljske lastnosti niso vedno povsem po meri i mlade generacije, katere dobršen del se je po zgledu starejših nalezel precejšnje povr- j šnosti. Vendar še tako kritično razpoložen študent prizna, da so njena predavanja zgled­no redna, urejena in zaradi vehke izčrpnosti za študenta težko nadomestljiva. Kohko težaškega dela je morala Alenka Glazer opraviti na mariborski pedagoški akade- i miji, naj pove podatek, da je bila kljub malodane srednješolsko visoki višješolski obvez­nosti kot predavateljica novejše slovenske književnosti in mladinske književnosti vsa leta izključno sama, brez asistenta ali stažista. To pa je pomenilo pri dveh seminarskih j skupinah po 20-25 študentov na predmetnem področju in ob trikrat tolikšnem ali še viš- j jem številu na razrednem pouku kupe seminarskih in dobršen del diplomskih nalog. In i če je seminarsko delo tako zahtevalo, ji ni bilo težko prebedeti noč in pregledati oddane ; interpretacije. Ob tako izčrpavajoči zaposlenosti pa se ni zmikala mnogim drugim dolžnostim, kot so predstojništvo oddelka za slovanske jezike, članstvo v odborih in komisijah, skrb za raz- i voj knjižnice na ustanovi in podobno. Vedno je našla čas in moči za številne študente ob i delu (zelo številne vsaj do leta 1975), za občasne lektorate pri naših Porabcih na Visoki učiteljski šoli v Szombathelyu, predavanja v Slavističnem društvu, za sodelovanje z Za­vodom za šolstvo in Društvom slovenskih pisateljev ter za pomoč kulturnikom v doma­čem kraju. že dolga leta je zvesta članica upravnega odbora Slovenske matice, programskega sveta za književnost pri Raziskovalni skupnosti Slovenije, sodelovala pa je tudi v raznih drugih republiških telesih, kot je Izobraževalna skupnost, in drugod. Opazen je njen delež pri Slavističnem društvu v Mariboru, kjer je aktivna kot odbomica in predavateljica. In končno: težko je oceniti vsa njena prizadevanja za dvig in razvoj raziskovalnega dela na Pedagoški akademiji, predvsem na katedri za slovenski jezik. Čeprav so bih uspehi spričo višješolskih delovnih obveznosti na tem področju doslej skromnejši, pa so bile njene spodbude za nadaljnje raziskovalno delo izredno pomembne. Ob zahtevnem pedagoškem delu se je jubilantka že v srednji šoli posvečala literarno-zgodovinskim vprašanjem in kritiki. Njena bibliografija je spričo okoliščin, v katerih je delala, obsežna, široka, morda nekohko preheterogena. Napisala je krepko prek sto raz­nih poročil, ocen, bibliografskih zapisov, spremnih besed, esejev, biografij, strokovnih in znanstvenih člankov, literarnozgodovinskih prikazov in drugih sestavkov. Leta 1968 je izdala zbirko pesmi Ujma, 1977 pa še eno zbirko lirike Branike. Ob vnukih ji je nastala zbirka otroške poezije Žigažaga (1980). Prevedla je Dostojevskega Bedne ljudi (1954) in Otta Ludwiga Med nebom in zemljo (1958). Čeprav se je šolala pri pretežno pozitivistično usmerjenih raziskovalcih (Kidrič, Boršni-kova, Ocvirk), je njena raziskovalna usmeritev mnogo širša, saj ni zaobšla koristnih spod­bud formalistične, fenomenološke in strukturalistične šole ter drugih novejših smeri in metod literarnozgodovinskega in slogovnega raziskovanja. Raziskovalka se sicer precej posveča razboru socialnih sestavin znotraj in zunaj umetnostnega besedila, vendar je nje­na raziskovalna usmeritev razvidna predvsem iz analiz na ravni idejnovsebinskih, etič­nih in estetskih prvin dela. S posebno naklonjenostjo se je Alenka Glazer posvečala Župančičevi liriki in v zvezi z njo objavila nekaj vidnejših razprav in člankov: Sovrein Župančič, SR 1969, Ob peti knjigi Župančičevega zbranega dela, SR 1971, Simbolistične sestavine v Župančičevi zgodnji liriki. Obdobja 4, 1983. Župančič ji je zlasti pri srcu kot mladinski pesnik. O njegovi otroški poeziji je mnogo predavala in pisala. Izbora Župančičeve otroške poezije z naslovom Kanglica in Mehur­čki, ki ju je uredila, sta med najbolj branimi otroškimi zbhkami in se ponašata s številnimi ponatisi. Spremne besede je pisala tudi k Bevkovim delom (Lukec in njegov škorec. Pes­tema). Njeno raziskovalno delo, posvečeno mladinski književnosti, pokriva dokaj široko pod­ročje. Študija o naši mladinski književnosti, ki teže že več let zahteva od nje kot nosilke raziskave in edine izvajalke mnogo potrpežljivega dela. Pri tem sta ji v vehko pomoč te­meljit samostojni študij in strokovno izpopolnjevanje v Miinchnu. O mladinski književnosti je največ pisala v reviji Otrok in knjiga. Nekaj opaznejših član­kov: Vprašanje periodizacije slovenske mladinske književnosti (1979), Župančičeva Kangli­ca (1976), Slikanice v Pionirskem listu s tematiko NOB (1975), K vrednotenju mladinske knji­ževnosti (1975). Zelo zanimiva je razprava o F. Milčinskega pravljici Zakleti grad; žal je izšla v Zborniku PA (1970), ki je manj dostopen. Od mnogih drugih člankov velja omeniti zlasti A viobiograMe osnove v Cankarjevem delu. Dialogi 1976, Franc Berneker, Odsevanja 1980, Anton Tanc-Čulkovski: Glasovi iz teme. Ob­dobja 5, 1984, Čas in prostor v poeziji Janka Glazerja, 1981. Zlasti razprava o kiparju F. Bernekerju bi po svoji tehtnosti zaslužila ne le vidnejšo objavo, ampak tudi nadaljnjo mo­nografsko obdelavo. Mladinski književnosti in drugim področjem literarnega ustvarjanja je Alenka Glazer po­svetila tudi vrsto predavanj v Slavističnem društvu, na slavističnih zborovanjih, seminar­jih slovenskega jezika, literature in kulture, pisateljskih srečanjih, dalje na Župančiče­vem simpoziju, na mednarodnem slavističnem kongresu v Zagrebu in drugod. Kot stro­kovnjakinjo so jo vabili predavat tudi na Tržaško in v Szombathely na Madžarskem. Ob teoretičnem delu, posvečenem mladuiski književnosti, ne gre spregledati njene zbirke otroških pesmi Žigažaga, radoživih verzov, ki so nastah ob vnuku in vnukinji in so skoraj neopazno prišli na naš knjižni trg. Spremljanje sodobne književne ustvarjalnosti se odsvita v več knjižnih ocenah. Zlasti je spremljala leposlovno delo Nade Gaborovič in Zlate Vokač-Medic. Ocene, ki jih je ob­javljala predvsem v Dialogih, večkrat preraščajo okvir gole ocene in odkrivajo širše raz­sežnosti dela. Od uredniškega dela naj omenim pomembno urednikovanje pri Otroku in knjigi in so­delovanje pri skoraj 900 strani obsegajočem Ruškem zborniku; tega je tudi lektorirala; to je bilo gotovo težaško delo, kakršnega (in ne le tega) ne bo omenila nobena njena biblio­grafija in vemo zanj le bližnji sodelavci. Ta kratki prelet dela prof. Alenke Glazer ne more zajeti vsega njenega raznohkega dela, kljub temu pa, menim, dovolj zgovorno priča o pedagoginji in znanstvenici, ki se je s svo­jim vestnim, vztrajnim in vseskozi človeško poštenim, že kar tankovestnim delom trajno zapisala v kulturno zgodovino mesta ob Dravi in v anale povojne slovenistične ustvar­jalnosti. Janko Čar Pedagoška fakulteta v Mariboru DROBNI NASVETI ZA PRIPRAVO EKSKURZIJE K trem sestavkom,' ki so izšli pred leti v Jeziku in slovstvu in so z metodičnimi nasveti in konkretnimi primeri še danes dober pripomoček slavistom pri pripravljanju ekskur­zije, dodajmo še nekaj praktičnih napotkov. Pri sestavljanju okvirnega načrta za ekskurzije se skušajmo povezati z aktivi drugih pred­metov, da bi v štirih letih zajeli različna področja Slovenije, da se ta ne bi ponavljala in da bi na izletu smotrno povezali različne stroke, vsekakor pa literaturo, zgodovino, umet­nostno zgodovino, morda tudi geograhjo. Vodi naj nas načelo od bhžnjega k daljnemu. To še zlasti velja za osnovne šole. Bližnja okolica je dostopna z rednimi lokalnimi avtobusi ali z vlakom. Take ekskurzije so lahko tudi poldnevne ah celo nekajurne. Posebno tam, kjer prihajajo v 1. letnik srednje šole učenci iz raznih krajev Slovenije, je v začetku šolskega leta prav primeren informativen kultumo-zgodovinski pohod po mestu. • Joža Mahnič: Naše ekskurzije, 1955/56, str. 21-24; Berta Golob: Poučni izleU, 1969/70, str. 144-145; Magda Juvan: Ekskurzija - možnost popestritve pouka slovenščine, 1979/80, str. 222-223. Zaradi organizacije dela so šolska vodstva navadno bolj naklonjena »množičnim« eks­kurzijam: na isti dan vse paralelke enega letnika ali celo celotna šola. Množičnost se le redkokdaj obnese. Če se ji nikakor ni mogoče izogniti in je celo pot za več oddelkov ista, potem uredimo tako, da bo vrstni red ogledov obrnjen ali da bo pot nekoliko variirana. Vsak avtobus naj bo povsem samostojen, učitelj, ki je v njem, pa mora biti vodja, ki na­tančno pozna pot, in ne le spremljevalec. Slabo je, če je vodja ekskurzije le v prvem av­tobusu, vsi drugi avtobusi pa slepo slede prvemu. Če se ta kje zadrži, čakajo tudi vsi drugi in po nepotrebnem izgubljajo čas. Ko smo določili pot (delajmo to z avtomobilsko karto v roki, da se ne bo nabralo preveč kilometrov), se odločimo, kje se bomo ustavljali, koliko časa bomo imeli v posameznih krajih, napravimo si torej časovni načrt. Pri času, odmerjenem za vožnjo, računajmo, da opravi avtobus v eni uri 50 km. Kraje, kamor nas vodi ekskurzija, moramo poprej sami poznati. Če jih ne poznamo dovolj, opravimo pot najprej sami. Vendar upoštevajmo, da potrebuje večja skupina za vsak ogled več časa kot nekaj ljudi. Če je v ekskurzijo vklju­čen ogled mesta, si po mestnem načrtu označimo, kako bomo vodili učence, da jim bomo spotoma pokazali najzanimivejše. Pri načrtovanju upoštevajmo raznohkost rojstnim kra­jem ah hišam pisateljev naj se pridruži ogled umetnostnozgodovinsko pomembne cerkve, nemara muzeja, obrtniške delavnice itd. Ravnajmo se po načelu: ne premalo, a tudi preveč ne. Pravočasno se prepričajmo, ali so objekti odprti, kje je mogoče dobiti ključ ipd., in obves­timo vodstvo muzeja. Ne zanašajmo se, da bomo v muzeju dobih kustosa, ki nas bo vodU, četudi nismo bili najavljeni. Pri časovni razporeditvi dodajmo k času za oglede še nekaj časa za nakup razglednic, spo­minkov itd. In ne pozabimo na kosilo ali okrepčilo. Dokaj hitro je to mogoče opraviti v krajih s samopostrežno restavracijo. Zaradi gotovosti pa je v manjših krajih (npr. Vrhni­ka, Škofja Loka) koristno poprej telefonično obvestiti samopostrežno restavracijo, da bo prišla skupina učencev, čeprav bodo ti sami izbu-ali in plačevali. Če možnosti za kosilo na izletu ne bo, povejmo to učencem že poprej, da se s hrano oskrbijo že doma in ne bo potem zaradi tega slabe volje. Nemara se odpravljamo v pokrajino, ki slovi po kaki po­sebni jedi (npr. prleška ali prekmurska gibanica, idrijski žlikroh itd.). Če je to denarno možno, poprej naročimo v kaki domači gostilni, da pripravijo jed za vse učence. Tako bodo mladi ljudje tudi po tej - kulinarični - plati doživeh del slovenskega podeželja. V mestu dajmo učencem še kake pol urice prostega časa, da se sami malce sprehodijo po ulicah. Tak kratek potep ima zanje še poseben čar. Omishmo si poseben notes za ekskurzije. Nikar ne uporabljajmo hstičev, ker jih bomo prej ali slej kam založili. Vanj si vpišimo zgoščene podatke, ki jih bomo povedali (ne brali!) med vožnjo ali pri ogledih, krajše odlomke tekstov, ki jih bomo prebrali sami ah kak uče­nec, oz. strani knjig, iz katerih bodo učenci kaj prebrah. Vpišimo tudi traso poti, odda­ljenost v kilometrih in časovno razdelitev, pustimo pa prostor za vpis realizacije. Pri pri­hodnji ekskurziji v iste kraje nam bo to prav koristilo. Vedeh bomo, kje smo se ušteli, in bomo to izkušnjo upoštevali. V notesu naj bo nekaj prostora tudi za morebitne druge pri­pombe, ki bodo prihodnjič koristile nam ali kolegom (npr. kje stanuje varuh zbirke, kaj je v kakem kraju še vredno ogleda ali pa bi - nasprotno - kazalo opustiti, opombe o cesti ipd.). Ne zanašajmo se na svoj spomin, da nam bo ohranil vse, kar bomo potrebovah, ne da bi si zapisah. Res je sicer, da včasih kaka nepredvidena in nenačrtovana srečanja z domačini ali kaki posebni dogodki najbolj obogatijo ekskurzijo, vendar se ne zanašajmo na take posebne primere in izvedbo ekskurzije nikakor ne prepustimo improvizaciji. Skušajmo storiti vse, da bi doživetja z izleta ostala kar najbolj živa. Božena Orožen Knjižnica Edvarda Kardelja v Celju ŠE O PABERKOVANJU PO PREKMURŠČINI »Paberkovati« ne pomeni le pobirati ostankov na požeti njivi, v vinogradu itn., marveč tudi - in tako tudi v našem primeru - izbirati posebnosti. Mariji Petrov-Slodnjak odgo­varjam na njen zagovor v JiS XXXI, št. 2-3 le toliko, da bo njeno nepoznavanje prekmur­skih besedil jasno tudi neimenovanim slavistom, na katere se sklicuje. Tako prekmurski rokopisi kot tiski so (vsaj do 20. stol.) redno opremljeni z ostrivcem na d in e kot znakom dolžine in ožine glasu. Kadar niso, je to ah tiskovna napaka ali vpliv kajkavske knjige (npr. pri M. Severju 1747). Tako je njeno »odkritje« kratkega nedoločnika treba brati: Ka šče (= ešče, knjižno še) dobi pokouro čineči človik ...? In nikakor po njenem: šče = hoče dobi(ti)... Ta primer je tako glede na pomen besede šče (v govorih tudi ešče) kot na rabo znaka za dolžino, ki da samoglasniku drugo barvo in besedi s tem drug pomen - abeced-niško znanje o govorjenju in pisanju o prekmurščini, kljub vsem slavistom, ki sodijo o stvareh, ki jih ne poznajo. Drugi primer ocenjuje M.P.S. sama: »Trditev, da tega, česar danes v narečjih ni, v njih ni­koli ni bilo, je nelingvistična« (95). V nekem nemškem »odgovoru« si je dovolila zapisati celo, da je moja trditev »neznanstvena«. Vse njeno modrovanje je odveč, saj sama sebi ugovarja: »Če bi plaka res bil genetiv besede plah, potem bi morali (?!) ta plah najti tudi v drugih zvezah.« Je to hngvistično? In dokler ne navede vira in strani, ne moremo soditi, ali je »počiva« pisna napaka, leži v tej zvezi ni nič, »daido la šče postavi« pa zelo verjetno: tja še postavi (3. edn.). - In: »Zakaj šele sedem let po izidu?« Povedal sem jasno: zaradi obzirnosti - in dodajam: predvsem do rajnega prof. Antona Slodnjaka, ki mi je dejal, naj napišem kritiko, toda vedel sem, da bi ga zadela. Pa tudi do avtorice, ker je spis objavila revija, ki jo pri nas malokdo bere, in do prof. Hadrovicsa, ki edini v »komisiji MAZ« pozna te stvari in ji je spis temeljito popravil. Avtorici sem ponudil vso pomoč ob najinem prvem srečanju, pa se ni obrnila več name. Po prvi objavi sem ji pisal, da mi žal ni pokazala ro­kopisa, ker so napake v njej. Ko se je pa še dvakrat oglasila s tako nenavadnimi »odkritji«, sem moral spregovoriti. Vilko Novak Ljubljana DOPOLNILO K MED UGOVORI IN ODGOVORI (6) Po članku, ki ga je (1970) v prospektu o Študijski knjižnici na Ravnah napisal dr. Franc Sušnik, do­polnjujem svoj zapisek Guštanj - Ravne. Ime Guštanj, po nemškem poimenovanju Guttenstein, se je vezalo na trško naselbino, železarna in grad sta bUa v ljudski govorici vedno »na Ravnah«; sloves ravenske železarne je neslo v svet tudi ime železniške postaje Goštanj s pristavkom Ravne. Grad na Ravnah je bil eden šestih gradov te okolice, ki jih je popisal in dal narisati Valvasor v svoji koroški knjigi Topographia Archiducatus Carinthiae leta 1688: Dob, Javomik, Zelena peč ali Spodnje gra­dišče, Šrotnek, Ravne in Podgoro; o sedmem, guštanjskem že tedaj ni bilo več sledu; popisan pa je in narisan stari guštanjski trg. Od vseh teh gradov je ravenski najdalj ostal gosposko plemiški. V te kraje so prišH zadnji lastniki Thumi-Valsassina 1601. Tedaj so kupih pliberški grad, ki je postal nji­hov koroški matični grad; ravenski grad so pridobili 1809. Pomen posesti se je navezal na ravenski grad in na ravenske železarne. Viktor Smolej Ljubljana POMEMBNO LEKSIKOGRAFSKO DELO Antica Menac, Raisa I. Trostinska, Hrvatskosrpsko-rusko-ukrajinski frazeološki rječnik. Za­vod za lingvisliku Filozofskog fakulteta Sveučilišla u Zagrebu, Zagreb 1985, 149 strani. Obravnavani slovar je prvi, Ici je izšel v zbirki Mali frazeološki rječnici iz projekta Preučevarge hr­vatskega knjižnega jezika Celotni projekt vodi dr. Milan Moguš, slovar pa je uredila dr. Antica Me­nac. To je velik uspeh zagrebške frazeološke šole, ki je že v letih 1979-1980 izdala Rusko-hrvatski ili srpski frazeološki rječnik,' leta 1982 pa Frazeološki rječnik hrvatskega Ui srpskog jezika.^ Zagreb­ška frazeološka šola ne temelji samo na izdajanju frazeoloških slovarjev za slovanske jezike, njen predmet raziskovanja je širši, resno se ukvarja tudi s splošno leksikografijo in preučevanjem frazeo-logije nasploh. Navedimo le Hrvatsko ili srpsko-ukrajinski rječnik in vrsto frazeoloških raziskav.^ V Predgovoru beremo: »Rječnik je pnfenstveno namijenjen studentima rusistike da bi im kao nastav­ni priručnik pomagao upoznati osnove frazeologije jezika koje studiraju.«* To je prvič v zgodovini hrvatskega ali srbskega knjižnega jezika, da lahko spoznavamo, kakšne fra­zeološke enote ustrezajo izhodiščnemu jeziku (srbohrvaškemu) v ruščini in ukrajinščini. Pri tem so šli Zagrebčani od najpogostnejših frazemov, vzporedno z njimi nizajo ustrezne stilistične ekvivalente v ruščini in ukrajinščini. Prednost ima frazeologija nevtralnega in kolokvialnega tipa Vprašamo se lahko, katere so minimalne frazeološke enote, ki se uvrščajo v ta trojezični slovar. Vemo, da je o tej minimalni enoti zelo veliko napisanega in obenem nedorečenega ter neenotnega. Avtorja slovarja sta kot temelj vzela fonetično besedo.' Hrvatske frazeološke enote so razporejene po značnicah, sledi najpogosteje prvi samostalnik frazema, če tega ni, je podan pridevnik, glagol, pri­slov, redkeje druga besedna vrsta. Kadar je pod isto značnico več frazemov, se uporablja gramatični princip (npr. ednina in množina, skloni od imenovalnika do orodnika in pa - v okviru nizanja - abe­cedni red. Frazeološko gnezdo ima štiri grafične znake v ruskem in ukrajinskem tekstu, kot npr. okrogli oklepaj (...) označuje zamenljivi del frazeološke enote, prelomljeni <.. .> izpuščeni del. Poševna črta / oz­načuje par dovršnega in nedovršnega glagola. Podčrtavanje s prekinjeno črto pomeni spreme­njen del ali pa rekcijo. Navedimo nekaj primerov: - za ime božje! radi boga boga radi bože moj radi boga boga radi bože mi j svjatij bože Janko - provesU se kao Janko na Kosovu propast', kak Šved pod Poltavoj propasti, jak Šved pid Poltavoju (jak sobaka, jak sirko v jarmarku, v bazar; jak ruda miša) ' Rusko-hrvatski ili srpski frazeološki rječnik u redakciji Antice Menac, Zagreb 1979-1980. j ' Josip Matešič, Frazeološki rječnik hrvatskoga ih srpskog jezika, Zagreb 1982. ' Antica Menac - Alla P. Koval', Ukrains'ko-xorvats'kij abo serbskij slovnik, Zagreb 1979. - Antica Menac, Neka ' pitanja u vezi s klasifikacijom frazeologije, Filologije, št 8, Zagreb 1978; A. Menac in M. 1. ll'jas, Leksika i frazeologija . sovremennogo russkogo literaturnogo jazyka, Zagreb 1971.-A. Menac, O strukturi frazeologizama, Jezik, št 1, Za- j greb 1970/71. - Iz frazeološke problematike, urednik prof. dr. A. Menac, Zagreb 1980. \ Antica Menac, Raisa I. Trostinska, Hrvatskosrpsko-rusko-ukrajinski frazeološki rječnik, Zagreb 1985, str. 4. < ' »... fonetska riječ, to je jedna samostalna riječ, na koju se oslanjaju proklitike iM enklitike (za dlaku, od davnine ...\ milo mi je)« - gt A. Menac, Neka pitanja u vezi s klasifikaciiom frazeologije, Filologija, št 8, Zagreb 1978, str. 221. ' Pri geslu hsac je srbohrvaški frazem - stari lisac označen s tremi ruskimi in štirimi ukrajinskimi tr­dnimi besednimi zvezami: staraja (xitraja) lisa streljanyj vorobej tertyj kalač xitrij (starij) lis bitij žak striljanij gorobec' tertij kalač Hrvaški frazem - na licu mjesta ustreza ruskemu in ukrajinskemu: - na meste in na misci. Srbohr­vaški in ruski frazem iz jezika pravljic se glasita: - gdje teče med i mlijeko in molocnye reki i kisel'nye berega ter moločni riki i masljani (kiselevi, sirjani) beregi. Obravnavani trojezični slovar je zelo pomembno leksikografsko delo. V njem lahko slavist in ne-slavist najdeta mnogotere odgovore na številna frazeološka vprašanja. Prav zato smo kolegom iz Za­greba za to, kar so naredili, zelo hvaležni. Pričakujemo pa še, kot so nam dali vedeti v podnaslovu, nova frazeološka dela. Jurij Rojs Pedagoška fakulteta v Mariboru KAJ SE VIDI IZ PARTERJA? France Vurnik: Odmevi iz parterja, Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko 1984, 575 str. Pred nami je zajetna knjiga gledaliških kritik in člankov, ki jih je avtor podnaslovil: slovenska dra­matika in s tem določno opredelil svoj izbor. Časovno sodijo objavljene ocene predvsem v 70. in 80. leta, nekaj jih je iz 60. let, kot najstarejšo letnico pa odkrijemo 1958. Iz navedenega je razvidno, da se Vurnik ukvarja s tem področjem svojega delovanja že več kot četrt stoletja. Tako že moremo skle­pati, da je v stvareh, ki jih obravnava, temeljito prekaljen. Vurnikova kritika (podobno velja prejkone tudi za druge ocenjevalce) je nastajala in še nastaja iz dvojih nagibov: najprej je tu gotovo poudarjeno (idealno) zanimanje za gledališko ustvarjalnost, ob tem pa stoji čisto praktična realnost, to je vsak­danje novinarsko delo. Največ je pisal Vurnik za Radio Ljubljana in za Ljubljanski dnevnik (Dnev­nik), objavljal pa je še v Tribuni, Naših razgledih. Sodobnosti, Rodni grudi in Obrazih. Pisanje za dnevno časopisje in za radio seveda terja primerno poročanje: krajše, enostavno, usmerjeno na bist­veno. Šele za revije (zlasti strokovne) je smiselno pisati na dolgo in zapleteno. Treba je reči, da se . odziva avtor medijem primerno. Vprašajmo se, komu je kritika predvsem namenjena: občinstvu ali ustvarjalcem. Menim, da občin­stvu. Kritik sam je zgolj predstavnik bolj razgledanega in strokovno podkovanega občinstva in po­sreduje svoje mnenje manj razgledanemu občinstvu, tako da priporoča (reklamira), zavrača (kritizi­ra) ali sredinsko obravnava določeno predstavo. Kakšna je vloga (vpliv) kritik (kritikov), je seveda vprašanje. Najbrž je zelo dvomljivo, da npr. predstava postane uspešnica zaradi dobre kritike (dobrih kritik). Tako se zdi, da prebira kritike ob strokovnjakih manjši del gledališke publike predvsem iz čiste radovednosti, kaj neki bo ta ali oni kritik rekeL Koliko kritika pomeni ustvarjalcem, je naslednje vprašanje. Težko je verjeti, da bi ob tolikih delovnih analizah dram in dolgotrajnih pripravah sred­stev mogel kritik sporočiti ustvarjalcem o tem kaj bistveno novega. Predvsem je občutljivo področje ob kritiki osebno ocenjevanje deleža ustvarjalcev (od režiserja do igralcev in drugih). Tu nastopijo zamere, tako da utegne kritik prav kmalu postati »preklet« (prim. začetni Vurnikov zapis v knjigi). Ker gledališka kritika prestavlja gledališko dogajanje v literarno podobo, je pravzaprav čisto nekaj drugega kot gledališče. Bližja je pač dramskemu tekstu, zato ni čudno, da kritika uspeva bolje izraziti literarno podobo (besedilo) kot gledališko (vizualnost). Nobena pisana kritika ne more kot dokument nadomestiti radijskega (zvočnega) ali filmskega posnetka predstav. Kaj se torej vidi iz parterja? Pisec-kritik resda vidi ves gledališki dogodek, v najboljšem primeru posreduje nekaj bistvenih, posrečenih informaciji bralec povzame iz napisanega (če ne vidi predstave) še precej manj. Kritika je tedaj be-gotna, zmuzljiva in izgubljiva zadeva. Pomen knjižne izdaje kritik pa je spet dvoj: lahko opazujemo razvojni lok kritika ali njegov sistem nasploh, bogato pa je na enem mestu dokumentirana npr v Vur-nikovem primeru, domača dramatika, kar ima še dodatno vrednost v primeru, ko tekst ni dostopen v knjižni ali revialni podobi. Vurnikovo kritiko, ki je tako hvalilno kot grajalno dokaj umerjena, spo­ročilno razumljiva in lepo berljiva, v knjigi dopolnjujejo še zelo koristna kazala. Andrijan Lah Slovanska knjižnica v Ljubljani NEKAJ NOVOSTI KNJIŽNICE ODDELKA ZA SLOVANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOSTI FILOZOFSKE FAKULTETE V LJUBLJANI Koester, Soia, Elena Rom: Wörterbuch der modernen russischen Umgangssprache. Russisch-Deutsch. München 1985. - Lex II 841 Kott, Jan: Gledališki eseji. Ljubljana 1985. - Zborn I 74/98 Kubrjakova, Elena Samojiovna: Osnovy morfologičeskogo analiza. Na materiale germanskih jazy-kov Moskva 1974. - Phil I 590 Leksičeskaja osnova russkogo jazyka. Kompleksnyj ucebnyj slovar'. Moskva 1984. - Lex 11 844 Levin, Jurij Davidovič: Russkie perevodčiki XIX veka i razvitie hudožestvennogo perevoda. Lenin­grad 1985.-Lit hist 11 3342 Litterae Slavicae medu aevi Francisco Venceslao Mareš sexagenario oblatae. München 1985. -Zborn II 565/8 Makedonski lečebnik od XIX vek. Prir. Dragi Štefanija. Skopje 1985. - Text I 204 Menac, Antica, Raisa I. Trostinskaja: Hrvatskosrpsko-rusko-ukrajinski frazeološki rječnik. Zagreb 1985.-Lex II 840/1 Metodologičeskie problemy izučenija sredstv massovoj kommunikacii. Moskva 1985. - Phil I 588 Moder, Janko: Slovenski leksikon novejšega prevajanja. Koper 1985. - Zborn II 675/3 Od rakopisnoto nasledstvo. Prilepskiot rakopis na llija Dimitrievik od 1838 godina. [Ur.] Vera Stoj-čevska-AnUk. Skopje 1985. - Text I 203 Orbini, Mauro: Il regno degli Slavi. Pesaro 1601. Nachdruck besorgt von Sima Čirkovič und Peter Rehder. München 1985. - Zborn II 565/9 Pamjatniki knižnogo eposa. Stil' i tipologičeskie osobennosti. Moskva 1978. - Lit hist II 3349 Pavletič, Vlatko: Eseji i kritike. Prir Ivo Frangeš. Zagreb 1982. - Lit auct II 756/169 Poeüka kino. Pod red. B. M. Ejhenbauma. Berkeley 1984. - Lit hist I 1357 Popov, Konstantin: Iz istorijata na b"lgarskija knižoven ezik. Sofija 1985. - Phil II 2540 Popova, Marija: Termini-sIovos"četanija (iz oblastta na tovaropodemnite i podemnotransportnite mašini). Sofija 1985. - Phil I 581 Prosakunst ohne Erzählen. Die Gattungen der nicht-fiktionalen Kunstprosa. Hrsg. von Klaus Weis-senberger. Tübingen 1985. - Zborn II 715/34